Religion & Spirituality (C) RTVSLO 2017 Duhovna misel je kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Posamezni avtorji, na podlagi svetopisemskega teksta ali kakšnega drugega pomembnega besedila, spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah. http://www.rtvslo.si/podcast Duhovna misel http://img.rtvslo.si/_up/ava/ava_misc/show_logos/19842238/duhovna-misel-logo-1400x1400.jpg Posvetimo se danes besedi, ki označuje ‘’ljubezen’’, za katero pisec tega zapisa verjame, da spodbuja veri v smisel človeškega življenja, podobno kot beseda hrana spodbuja k jedi. In se vprašajmo, kaj je ljubezen, kakšne so dejavnosti ljubezni? Poljubiti nekoga, mu reči, da ga ljubimo? Ali za nekoga ali namesto njega narediti vse mogoče in nemogoče, se zanjo ali zanj v najrazličnejših smislih žrtvovati? Kupovati darila, pisati izpovedne stihe, se zaupati in verjeti v drugega? Brezštevilne so dejavnosti, ki v naših očeh običajno izražajo in predstavljajo ljubezen. Ob tem ni težko ugotoviti skupne točke vsem tem dejavnostim. In ta je, da vse te stvari, ki jih počnemo, kakršnekoli že so, niso neposredno usmerjene v nas, ampak v ljubljeno osebo, v drugega. Ob minimalnem poznavanju življenja se hkrati s povedanim zastavlja vprašanje – kako dolgo ljubimo, kako dolgo trajajo naše ljubezni? Odgovor ni daleč, je zelo blizu. Naša ljubezen običajno traja tako dolgo, dokler ljubljena oseba živi in se vede na način, ki izpolnjuje naša pričakovanja, ne glede na to, kakšna so ta pričakovanja. In kaj se zgodi z ljubeznijo, ko smo razočarani, ko so naša pričakovanja povsem neizpolnjena? Ker smo v ljubljeni osebi nekaj iskali in ko nam je to prenehala dajati, smo prenehali ljubiti. Ljubezen je usahnila. S čim je torej povezana dejavnost ljubezni, kakor jo običajno poznamo oziroma izkušamo? Z našimi pričakovanji, z našo osebnostjo, z našim jazom. Je to, kar se v življenju sodobnega človeka tolikokrat pojavi in nato ugasne, zares ljubezen? Ali pa so to morda le občutki varnosti, občutki nekakšne potešenosti, zadovoljenosti, da smo dobili, kar smo želeli, nemalokrat celo zadovoljenost ekonomičnosti bivanja oziroma zadovoljevanja najrazličnejših skupnih potreb? In ponovno se sama po sebi ponuja skupna točka prenehanja naših ljubezni. To pa je, da nekoga ljubimo zaradi uresničitve lastnih želja, interesov in pričakovanj, in ne zaradi njega ali nje. Seveda se moramo vprašati, ali je lahko dejavnost ljubezni tudi nekaj širšega, nekaj globljega, nekaj, kar ni usmerjeno v nas, v naše ozke interese? Je lahko to nekaj, kar izraža naš temeljni smisel? Kakšna je takšna ljubezen in ali je sploh mogoča? Naj bo to naš jutranji razmislek, drage poslušalke, dragi poslušalci. 174719915 RTVSLO – Prvi 373 clean Posvetimo se danes besedi, ki označuje ‘’ljubezen’’, za katero pisec tega zapisa verjame, da spodbuja veri v smisel človeškega življenja, podobno kot beseda hrana spodbuja k jedi. In se vprašajmo, kaj je ljubezen, kakšne so dejavnosti ljubezni? Poljubiti nekoga, mu reči, da ga ljubimo? Ali za nekoga ali namesto njega narediti vse mogoče in nemogoče, se zanjo ali zanj v najrazličnejših smislih žrtvovati? Kupovati darila, pisati izpovedne stihe, se zaupati in verjeti v drugega? Brezštevilne so dejavnosti, ki v naših očeh običajno izražajo in predstavljajo ljubezen. Ob tem ni težko ugotoviti skupne točke vsem tem dejavnostim. In ta je, da vse te stvari, ki jih počnemo, kakršnekoli že so, niso neposredno usmerjene v nas, ampak v ljubljeno osebo, v drugega. Ob minimalnem poznavanju življenja se hkrati s povedanim zastavlja vprašanje – kako dolgo ljubimo, kako dolgo trajajo naše ljubezni? Odgovor ni daleč, je zelo blizu. Naša ljubezen običajno traja tako dolgo, dokler ljubljena oseba živi in se vede na način, ki izpolnjuje naša pričakovanja, ne glede na to, kakšna so ta pričakovanja. In kaj se zgodi z ljubeznijo, ko smo razočarani, ko so naša pričakovanja povsem neizpolnjena? Ker smo v ljubljeni osebi nekaj iskali in ko nam je to prenehala dajati, smo prenehali ljubiti. Ljubezen je usahnila. S čim je torej povezana dejavnost ljubezni, kakor jo običajno poznamo oziroma izkušamo? Z našimi pričakovanji, z našo osebnostjo, z našim jazom. Je to, kar se v življenju sodobnega človeka tolikokrat pojavi in nato ugasne, zares ljubezen? Ali pa so to morda le občutki varnosti, občutki nekakšne potešenosti, zadovoljenosti, da smo dobili, kar smo želeli, nemalokrat celo zadovoljenost ekonomičnosti bivanja oziroma zadovoljevanja najrazličnejših skupnih potreb? In ponovno se sama po sebi ponuja skupna točka prenehanja naših ljubezni. To pa je, da nekoga ljubimo zaradi uresničitve lastnih želja, interesov in pričakovanj, in ne zaradi njega ali nje. Seveda se moramo vprašati, ali je lahko dejavnost ljubezni tudi nekaj širšega, nekaj globljega, nekaj, kar ni usmerjeno v nas, v naše ozke interese? Je lahko to nekaj, kar izraža naš temeljni smisel? Kakšna je takšna ljubezen in ali je sploh mogoča? Naj bo to naš jutranji razmislek, drage poslušalke, dragi poslušalci. http://www.rtvslo.si/podcast Wed, 23 Sep 2020 03:56:13 +0000 Dušan Osojnik: O ljubezni na jutranji način Čuječnost je starodavna kontemplativna praksa, ki sega daleč nazaj do začetkov različnih duhovnih tradicij. Znotraj teh tradicij se je skozi stoletja razvijala kot ena od vej na drevesu duhovnega iskateljstva, z roko v roki z antropološkim in filozofskim premislekom ter ustvarjalnostjo. V tem širšem kontekstu je čuječnost vaja v spoznavanju, da je en del nas vedno zunaj časa, zunaj družbenih privilegijev in krivic, zgodovinskih in spolnih determiniranosti, in da je ta del prostor notranje svobode. Telesno z dihanjem, umsko z molitvijo in duhovno s prepustitvijo je čuječnost zahteven izziv, ki vodi v globoko osebno preobrazbo. Če je čuječnost kot tehnika usmerjena v razumevanje in obvladovanje trenutnega položaja, je čuječnost kot kontemplativna praksa, nasprotno, vaja v spodmikanju tal, na katerih smo vajeni stati. Pri slednji je bolj pomembno »ne vedeti kot pa vedeti,« kot pravi Thomas Merton. »Smisel kontemplacije,« še zapiše, »začnemo spoznavati šele tedaj, ko intuitivno in spontano iščemo temno in nespoznatno pot suhote.« Naravna posledica vadbe čuječnosti je zavedanje nezasegljivosti življenja in njegove podarjenosti, kar prikliče hvaležnost, v odnosih pa nenasilje in spoštovanje. Kot taka nikoli ne vodi v eskapizem, pač pa, nasprotno, v globljo povezanost z vsemi in vsem. Že od antike vemo, da obstajajo ljudje, ki se borijo na bojišču, tisti, ki ta prizor gledajo, in oni tretji, ki o vsem skupaj premišljujejo. Vsi so dragoceni, od prvih se ne pričakuje, da bodo drugi, od drugih ne, da bodo prvi, a težava današnjega časa je, da se je ravnotežje porušilo. Premišljevalci malodane izginjajo s prizorišča. Akcija je znak moči, moč je v hitrosti, glasnosti in brezsramnosti. Brezplodna postopanja na robu slike so videti kot dejanja skrajne lenobe in pomanjkanja temeljnih družbenih spretnosti. Čuječneži kljubujejo duhu časa. Obujajo vrlino prostega teka, ki ob ustrezni disciplini uma in odprtosti duha lahko pripelje vse do tihe dežele, kot je cilj kontemplacije povzel Martin Laird. So tihi bojevniki, ki vrlini hitrosti zoperstavljajo postanek, glasnosti premislek, brezsramju pa ranljivost. V svetu, polnem razraščenih poti, utirajo nove prehode. 174719668 RTVSLO – Prvi 381 clean Čuječnost je starodavna kontemplativna praksa, ki sega daleč nazaj do začetkov različnih duhovnih tradicij. Znotraj teh tradicij se je skozi stoletja razvijala kot ena od vej na drevesu duhovnega iskateljstva, z roko v roki z antropološkim in filozofskim premislekom ter ustvarjalnostjo. V tem širšem kontekstu je čuječnost vaja v spoznavanju, da je en del nas vedno zunaj časa, zunaj družbenih privilegijev in krivic, zgodovinskih in spolnih determiniranosti, in da je ta del prostor notranje svobode. Telesno z dihanjem, umsko z molitvijo in duhovno s prepustitvijo je čuječnost zahteven izziv, ki vodi v globoko osebno preobrazbo. Če je čuječnost kot tehnika usmerjena v razumevanje in obvladovanje trenutnega položaja, je čuječnost kot kontemplativna praksa, nasprotno, vaja v spodmikanju tal, na katerih smo vajeni stati. Pri slednji je bolj pomembno »ne vedeti kot pa vedeti,« kot pravi Thomas Merton. »Smisel kontemplacije,« še zapiše, »začnemo spoznavati šele tedaj, ko intuitivno in spontano iščemo temno in nespoznatno pot suhote.« Naravna posledica vadbe čuječnosti je zavedanje nezasegljivosti življenja in njegove podarjenosti, kar prikliče hvaležnost, v odnosih pa nenasilje in spoštovanje. Kot taka nikoli ne vodi v eskapizem, pač pa, nasprotno, v globljo povezanost z vsemi in vsem. Že od antike vemo, da obstajajo ljudje, ki se borijo na bojišču, tisti, ki ta prizor gledajo, in oni tretji, ki o vsem skupaj premišljujejo. Vsi so dragoceni, od prvih se ne pričakuje, da bodo drugi, od drugih ne, da bodo prvi, a težava današnjega časa je, da se je ravnotežje porušilo. Premišljevalci malodane izginjajo s prizorišča. Akcija je znak moči, moč je v hitrosti, glasnosti in brezsramnosti. Brezplodna postopanja na robu slike so videti kot dejanja skrajne lenobe in pomanjkanja temeljnih družbenih spretnosti. Čuječneži kljubujejo duhu časa. Obujajo vrlino prostega teka, ki ob ustrezni disciplini uma in odprtosti duha lahko pripelje vse do tihe dežele, kot je cilj kontemplacije povzel Martin Laird. So tihi bojevniki, ki vrlini hitrosti zoperstavljajo postanek, glasnosti premislek, brezsramju pa ranljivost. V svetu, polnem razraščenih poti, utirajo nove prehode. http://www.rtvslo.si/podcast Tue, 22 Sep 2020 03:56:21 +0000 Miljana Cunta: Čuječnost kot kontemplativna praksa »Izčrpan sem in pobit do konca, vpijem od nemira svojega srca,« (Ps 38,9) se h Gospodu s prošnjo obrača bolnik v Knjigi psalmov. Bolnik v psalmu trpi zaradi skrajne telesne in duševne izčrpanosti. Prepričan je, da so ga zadele Gospodove puščice, da se je njegova roka spustila nadenj. Kljub vsem dvomom in prerekanju z Gospodom svojo rešitev vidi edino v njem, svojem Bogu. Ko klecnejo naša kolena in omahnejo roke ter naše telo zaradi bolezni zaudarja, duša pa vpije kot v vicah, se sprašujemo, kaj smo storili narobe. Če smo verni, se sprašujemo, zakaj ravno nas Bog kaznuje. Če smo brezbožniki, odgovore iščemo drugje. Ali pa se ob težkih preizkušnjah začnemo zatekati h Gospodu in nanj naslavljati prošnje za čudežno ozdravljenje. V stiskah in preizkušnjah se odpirajo naše dušne širjave, ki lahko zazvenijo blagozvočno ali pa odvratno. Spoštovani poslušalci in poslušalke, ko spremljam težko preizkušnjo svoje mame, skušam najti odgovor na vprašanje Zakaj ravno ona? Zakaj je zbolela globoko verna ženska, zvesta žena in ljubeča mama? Zakaj je zbolela za boleznijo, ki je tako nepredvidljiva? In sprašujem tudi sebe, zakaj je mamina bolezen postala moje vsakodnevno breme. Del odgovora sem ponovno našla v Knjigi psalmov: »Dni naših let je sedemdeset let, če smo krepki, osemdeset let, in njihova vihravost sta muka in zlo, hitro mine in mi odletimo.« (Ps 90,10) Moja mama je pri 80 še vedno krepka. A čez dan se njeno telo krči in počasi izgublja moč, kot se izgubljajo njene besede in misli. Ne želim, da bi moja mama kar tako odletela. Zato sem se odločila, da bom skupaj z njo viharila naprej. Ne vedoč, kaj naju čaka jutri. Do tega trenutka se še nisem sprijaznila, da se ljudje z demenco ne morejo spremeniti, čeprav si to želijo, in da ne bodo nikoli več takšni, kot so bili. Tako meni zdravstvena stroka s svojimi študijami. In hkrati svari: demenca je bolezen, ki ne prizadene samo bolnika, ampak tudi bližnje, ki zanj skrbijo. Z mamo sva s to preizkušnjo ostali sami, za povrh vsega še v okolju, kjer so vse bolezni, ne samo demenca, varno zatesnjene za vrati domov. Bolezen, ki je danes prepoznana kot ena izmed največjih zdravstvenih kriz 21. stoletja, še vedno velja za družbeno zaznamovano prav zaradi njene drugačnosti. S svojimi besedami želim opogumiti vse, ki se z demenco ali katero koli drugo boleznijo dnevno srečujete. Verjamem namreč, da v vsakem človeku kljub bolezni, ki ga spremeni do neprepoznavnosti, obstaja majhen, nedogorel košček duše. Dokler duša lahko še tli, bomo občutili ljubezen. Zato je vredno vihariti z našimi najdražjimi in njihovo boleznijo, pa čeprav bomo tleči košček duše zaznali med njenim letom. 174719401 RTVSLO – Prvi 317 clean »Izčrpan sem in pobit do konca, vpijem od nemira svojega srca,« (Ps 38,9) se h Gospodu s prošnjo obrača bolnik v Knjigi psalmov. Bolnik v psalmu trpi zaradi skrajne telesne in duševne izčrpanosti. Prepričan je, da so ga zadele Gospodove puščice, da se je njegova roka spustila nadenj. Kljub vsem dvomom in prerekanju z Gospodom svojo rešitev vidi edino v njem, svojem Bogu. Ko klecnejo naša kolena in omahnejo roke ter naše telo zaradi bolezni zaudarja, duša pa vpije kot v vicah, se sprašujemo, kaj smo storili narobe. Če smo verni, se sprašujemo, zakaj ravno nas Bog kaznuje. Če smo brezbožniki, odgovore iščemo drugje. Ali pa se ob težkih preizkušnjah začnemo zatekati h Gospodu in nanj naslavljati prošnje za čudežno ozdravljenje. V stiskah in preizkušnjah se odpirajo naše dušne širjave, ki lahko zazvenijo blagozvočno ali pa odvratno. Spoštovani poslušalci in poslušalke, ko spremljam težko preizkušnjo svoje mame, skušam najti odgovor na vprašanje Zakaj ravno ona? Zakaj je zbolela globoko verna ženska, zvesta žena in ljubeča mama? Zakaj je zbolela za boleznijo, ki je tako nepredvidljiva? In sprašujem tudi sebe, zakaj je mamina bolezen postala moje vsakodnevno breme. Del odgovora sem ponovno našla v Knjigi psalmov: »Dni naših let je sedemdeset let, če smo krepki, osemdeset let, in njihova vihravost sta muka in zlo, hitro mine in mi odletimo.« (Ps 90,10) Moja mama je pri 80 še vedno krepka. A čez dan se njeno telo krči in počasi izgublja moč, kot se izgubljajo njene besede in misli. Ne želim, da bi moja mama kar tako odletela. Zato sem se odločila, da bom skupaj z njo viharila naprej. Ne vedoč, kaj naju čaka jutri. Do tega trenutka se še nisem sprijaznila, da se ljudje z demenco ne morejo spremeniti, čeprav si to želijo, in da ne bodo nikoli več takšni, kot so bili. Tako meni zdravstvena stroka s svojimi študijami. In hkrati svari: demenca je bolezen, ki ne prizadene samo bolnika, ampak tudi bližnje, ki zanj skrbijo. Z mamo sva s to preizkušnjo ostali sami, za povrh vsega še v okolju, kjer so vse bolezni, ne samo demenca, varno zatesnjene za vrati domov. Bolezen, ki je danes prepoznana kot ena izmed največjih zdravstvenih kriz 21. stoletja, še vedno velja za družbeno zaznamovano prav zaradi njene drugačnosti. S svojimi besedami želim opogumiti vse, ki se z demenco ali katero koli drugo boleznijo dnevno srečujete. Verjamem namreč, da v vsakem človeku kljub bolezni, ki ga spremeni do neprepoznavnosti, obstaja majhen, nedogorel košček duše. Dokler duša lahko še tli, bomo občutili ljubezen. Zato je vredno vihariti z našimi najdražjimi in njihovo boleznijo, pa čeprav bomo tleči košček duše zaznali med njenim letom. http://www.rtvslo.si/podcast Mon, 21 Sep 2020 03:55:17 +0000 Alenka Veber: Nedogorel košček duše Film Babbetina gostija je dobil nagrado za najboljši tujejezični film leta 1987. Babette je znala izredno dobro pripravljati hrano. Delala je v eni najboljših pariških restavracij. Med revolucijo je morala zapustiti Pariz. Odselila se je na Dansko, kjer je našla zatočišče pri dveh starejših gospeh, ki sta jo sprejeli za kuharico. Pozneje je prejela iz Pariza pismo z 10.000 franki, ki jih je zadela na loteriji. Gospema je predlagala, da bi pripravila zanju, za njune prijatelje in vaščane kosilo, s katerim bi se spomnila 100. obletnice rojstva svojega očeta. Imela je samo en pogoj. Obed mora biti francoski. Sumničavi sestri sta ji dovolili. Začela je priprave. Najboljšo hrano in vina je naročila iz Pariza. Prav tako je naročila srebrni pribor. Sestri in vaščani so se odločili, da bodo šli na obed, a ne bodo uživali in ne bodo hvalili hrane. In res so prišli. Mize so bile pripravljene in hrana postrežena. Razpoloženje je postajalo vse lepše. Obed so končali na dvorišču, kjer so ploskali in prepevali. Na koncu film pokaže Babette v kuhinji. Sestrama pripoveduje o svojem veselju. To je eden najlepših trenutkov v njenem življenju. Obed jo je stal natanko 10.000 frankov. To ni samo zgodba o obedu, ampak je tudi prispodoba milosti. O daru, ki darovalca stane vse, prejemnika pa nič. Ta nora velikodušnost ima okus po Božjem. Mi si ne zaslužimo Božje naklonjenosti s svojo pobožnostjo ali odpovedjo. Ne, je zastonjska. Podobno sporočilo ima prilika o gospodarju v Matejevem evangeliju (Mt 20 1-16). Gospodar v njej da enako plačilo delavcem, ki so delali eno uro, kakor onim, ki so delali ves dan in prenašali najtežjo vročino. Povrhu so tisti, ki so prišli zadnji, prvi prejeli plačilo. Drugi so bili jezni. Zdelo se jim je nepravično. Ta prilika je najbrž najbolj zagonetna od vseh štiridesetih Jezusovih prilik. Pove nam veliko o Bogu. Po tej priliki nam Bog govori: Ne upodabljajte me po svoji meri. Ne slikajte me po svoji domišljiji, kajti jaz sem izviren. Vedeti moramo, da so najemniki v Jezusovem času predstavljali najnižji razred judovskega delavstva. Če niso en dan dobili dela, je šla njihova družina lačna spat, zato Sveto pismo naroča, naj bodo plačani še pred sončnim zahodom. Tako so lahko v bližnji trgovini kupili hrano za večerjo. Če niso dobili dela, je bila njihova družina lačna. Prilika o gospodarju nam govori o neizmernem Božjem usmiljenju, ki dobro pozna človeške slabosti. Kakor bi najemniki in njihove družine brez gospodarjevega usmiljenja šli lačni spat, podobno bi ljudje brez Božjega usmiljenja ne mogli obstati. 174719279 RTVSLO – Prvi 398 clean Film Babbetina gostija je dobil nagrado za najboljši tujejezični film leta 1987. Babette je znala izredno dobro pripravljati hrano. Delala je v eni najboljših pariških restavracij. Med revolucijo je morala zapustiti Pariz. Odselila se je na Dansko, kjer je našla zatočišče pri dveh starejših gospeh, ki sta jo sprejeli za kuharico. Pozneje je prejela iz Pariza pismo z 10.000 franki, ki jih je zadela na loteriji. Gospema je predlagala, da bi pripravila zanju, za njune prijatelje in vaščane kosilo, s katerim bi se spomnila 100. obletnice rojstva svojega očeta. Imela je samo en pogoj. Obed mora biti francoski. Sumničavi sestri sta ji dovolili. Začela je priprave. Najboljšo hrano in vina je naročila iz Pariza. Prav tako je naročila srebrni pribor. Sestri in vaščani so se odločili, da bodo šli na obed, a ne bodo uživali in ne bodo hvalili hrane. In res so prišli. Mize so bile pripravljene in hrana postrežena. Razpoloženje je postajalo vse lepše. Obed so končali na dvorišču, kjer so ploskali in prepevali. Na koncu film pokaže Babette v kuhinji. Sestrama pripoveduje o svojem veselju. To je eden najlepših trenutkov v njenem življenju. Obed jo je stal natanko 10.000 frankov. To ni samo zgodba o obedu, ampak je tudi prispodoba milosti. O daru, ki darovalca stane vse, prejemnika pa nič. Ta nora velikodušnost ima okus po Božjem. Mi si ne zaslužimo Božje naklonjenosti s svojo pobožnostjo ali odpovedjo. Ne, je zastonjska. Podobno sporočilo ima prilika o gospodarju v Matejevem evangeliju (Mt 20 1-16). Gospodar v njej da enako plačilo delavcem, ki so delali eno uro, kakor onim, ki so delali ves dan in prenašali najtežjo vročino. Povrhu so tisti, ki so prišli zadnji, prvi prejeli plačilo. Drugi so bili jezni. Zdelo se jim je nepravično. Ta prilika je najbrž najbolj zagonetna od vseh štiridesetih Jezusovih prilik. Pove nam veliko o Bogu. Po tej priliki nam Bog govori: Ne upodabljajte me po svoji meri. Ne slikajte me po svoji domišljiji, kajti jaz sem izviren. Vedeti moramo, da so najemniki v Jezusovem času predstavljali najnižji razred judovskega delavstva. Če niso en dan dobili dela, je šla njihova družina lačna spat, zato Sveto pismo naroča, naj bodo plačani še pred sončnim zahodom. Tako so lahko v bližnji trgovini kupili hrano za večerjo. Če niso dobili dela, je bila njihova družina lačna. Prilika o gospodarju nam govori o neizmernem Božjem usmiljenju, ki dobro pozna človeške slabosti. Kakor bi najemniki in njihove družine brez gospodarjevega usmiljenja šli lačni spat, podobno bi ljudje brez Božjega usmiljenja ne mogli obstati. http://www.rtvslo.si/podcast Sun, 20 Sep 2020 03:56:38 +0000 Božo Rustja: Nadvse veliko božje usmiljenje Najbrž nikdar ne bom pozabil zelo pomembnega trenutka sredi našega družinskega vsakdanjika. Zelo pogosto smo vsi prišli domov skupaj, jaz iz vrtca, brata iz šole, oče in mama pa iz službe. Hiša je bila mrzla, na stolu obleke, ki so čakale na likanje, pred hišo premog, ki ga je bilo treba spraviti pod streho, in v vrečkah bodoča večerja, onadva pa sta se usedla in najprej popila kavo. Sredi kaosa vsega nujno pomembnega sta se usedla in v miru popila kavo, ki sta jo imela tako zelo rada. Imela sta svojo svatbo. Svatba se ne izplača. Svatba je čista potrata časa in denarja. In vendar je svatba, ta prazni, potratni in nekoristni čas za veselje in praznovanje, nekaj, kar človek počne že od vedno. Človek praznuje, ker je to očitno nekaj, kar bolj potrebuje od debelejše denarnice, polnega hladilnika ali novejšega avtomobila. Nekaj, kar je bistvenejše in pomembnejše od vsega tega. Prav mogoče bi sicer bilo, da to počne zato, ker mu tako uspe vsaj za hip ubežati krutemu življenju in pozabiti na vsakdanje težave. Toda to bi bila preveč enostavna razlaga. Človek s praznovanjem vendar ne beži od svojega življenja, tudi se od njega ne odmika, temveč se prav zaradi njega vrača k življenju. Ker ga praznovanje spominja in vnovič ustvarja v to, kar on v resnici je. Ljubljenec in obdarovanec, namreč. Zato ima v življenju prednost pred tistim, kar je nujno, tisto, kar je pomembno. Zato v življenju bolj šteje tisto, kar nas osreči, kot tisto, kar nam doda ugled. In zato v življenju pridemo dlje, ko smo počasnejši, ko imamo čas za tisto, kar srečamo ob poti. V življenju, pravim, ne v životarjenju. Nekoristno in potratno, zapravljivo in nespametno kot ljubezen je življenje v nebesih. Do njih je veliko poti. Nekatere dišijo po kavi, druge po mleku in piškotih, spet druge po narcisah in kraških travah, na vseh pa so otroci, lepe besede in sončni zahodi. 174719137 RTVSLO – Prvi 379 clean Najbrž nikdar ne bom pozabil zelo pomembnega trenutka sredi našega družinskega vsakdanjika. Zelo pogosto smo vsi prišli domov skupaj, jaz iz vrtca, brata iz šole, oče in mama pa iz službe. Hiša je bila mrzla, na stolu obleke, ki so čakale na likanje, pred hišo premog, ki ga je bilo treba spraviti pod streho, in v vrečkah bodoča večerja, onadva pa sta se usedla in najprej popila kavo. Sredi kaosa vsega nujno pomembnega sta se usedla in v miru popila kavo, ki sta jo imela tako zelo rada. Imela sta svojo svatbo. Svatba se ne izplača. Svatba je čista potrata časa in denarja. In vendar je svatba, ta prazni, potratni in nekoristni čas za veselje in praznovanje, nekaj, kar človek počne že od vedno. Človek praznuje, ker je to očitno nekaj, kar bolj potrebuje od debelejše denarnice, polnega hladilnika ali novejšega avtomobila. Nekaj, kar je bistvenejše in pomembnejše od vsega tega. Prav mogoče bi sicer bilo, da to počne zato, ker mu tako uspe vsaj za hip ubežati krutemu življenju in pozabiti na vsakdanje težave. Toda to bi bila preveč enostavna razlaga. Človek s praznovanjem vendar ne beži od svojega življenja, tudi se od njega ne odmika, temveč se prav zaradi njega vrača k življenju. Ker ga praznovanje spominja in vnovič ustvarja v to, kar on v resnici je. Ljubljenec in obdarovanec, namreč. Zato ima v življenju prednost pred tistim, kar je nujno, tisto, kar je pomembno. Zato v življenju bolj šteje tisto, kar nas osreči, kot tisto, kar nam doda ugled. In zato v življenju pridemo dlje, ko smo počasnejši, ko imamo čas za tisto, kar srečamo ob poti. V življenju, pravim, ne v životarjenju. Nekoristno in potratno, zapravljivo in nespametno kot ljubezen je življenje v nebesih. Do njih je veliko poti. Nekatere dišijo po kavi, druge po mleku in piškotih, spet druge po narcisah in kraških travah, na vseh pa so otroci, lepe besede in sončni zahodi. http://www.rtvslo.si/podcast Sat, 19 Sep 2020 03:56:19 +0000 Marko Rijavec: Zlati prah življenja Ko je pisatelj Tone Partljič nagovarjal esejista in pisatelja Marjana Rožanca, da bi skupaj napisala nadaljevanje dogodkov njegove prepovedane gledališke igre »Topla greda«, mu je ta odvrnil: Mene sedaj zanima samo še metafizika. In res je Rožanca vedno bolj vznemirjala misel: Kdo neki je Bog, ali sploh obstaja, in če res, ali se zmeni za nas? Ali ne vidi, da trpimo in da nam je hudo? Pisatelj je vedel, da bo vprašanje »Kje je Bog?« lahko razrešil samo ob soočenju z zlom. Od tod tudi njegova znamenita knjiga »Manihejska kronika«. Vendar pa naš esejist, ki je prek skrivnosti ljubezni in zla slovensko literaturo dvignil na najvišjo raven, ni pravi manihejist. Pač ni mogel sprejeti, da bi bilo zlo kvečjemu pomota. Preveč gorja je videl in tudi izkusil med vojno in po njej, da bi lahko rekel s filozofom Aristotelom, da je zlo le pomanjkanje dobrega. Človekova stiska in njegovo trpljenje nista samo pomanjkanje nečesa dobrega. Zlo človeka rani kot nekaj zelo resničnega in tudi telesnega. Pa vendar zlo ni neskončno počelo, ki bi sobivalo s počelom dobrega od začetka sveta. Ne, zlo ni enakovredni tekmec dobremu Bogu, je pa seveda strašno resnično in človek se mora z njim spopasti. Rožanc je čutil, da vprašanje zla in dobrega Boga ne bo mogel rešiti sam, podobno kot tudi ne more ljubiti sam. Najti morda ljubljeno bitje. Tudi telesna ljubezen mu bo povedala, da je v bistvu iskanje Boga iskanje drugega. Vsi nosimo v sebi nepotešeno slo po neskončnem. Telesna ljubezen to slo že nakazuje, a potrebno je, da nastopi še duhovni svet, ki človeka obsije in ga osreči ter mu pomaga, da ga ni več sram nebogljenosti svojega telesa. Pisatelj pripoveduje, da je kot otrok molil, ker ga je bilo strah življenja. Potreboval je zaščito pred zlim, neznanim in pred bolečino. Uvidel je, da trpljenje človeka res očiščuje in ga napravi močnejšega. Toda takšna razlaga zla mu ni bila dovolj. Iskal je naprej in se spraševal, kam neki vodi to hrepenenje po večnosti. Odkril je, da ga usmerja k veselju, da živi. A v polnosti lahko živi le tisti, ki ljubi. Ljubezen ga osrečuje, ker življenje deli z drugim. Boga ni strah človeške bede, krhkosti, tudi ne njegovega telesa, prav tako pa ne njegove grešnosti. Božja ljubezen je močnejša od vsega tega. Kot apostol Janez je pisatelj Rožanc spoznal, da ljubezen strah prežene. Vera v Boga mu je veselje nad življenjem, nad katerim se raduje in ga deli z ljubljeno osebo. Bog je dar, ki nas preseneča, a le če ga iščemo. 174718844 RTVSLO – Prvi 397 clean Ko je pisatelj Tone Partljič nagovarjal esejista in pisatelja Marjana Rožanca, da bi skupaj napisala nadaljevanje dogodkov njegove prepovedane gledališke igre »Topla greda«, mu je ta odvrnil: Mene sedaj zanima samo še metafizika. In res je Rožanca vedno bolj vznemirjala misel: Kdo neki je Bog, ali sploh obstaja, in če res, ali se zmeni za nas? Ali ne vidi, da trpimo in da nam je hudo? Pisatelj je vedel, da bo vprašanje »Kje je Bog?« lahko razrešil samo ob soočenju z zlom. Od tod tudi njegova znamenita knjiga »Manihejska kronika«. Vendar pa naš esejist, ki je prek skrivnosti ljubezni in zla slovensko literaturo dvignil na najvišjo raven, ni pravi manihejist. Pač ni mogel sprejeti, da bi bilo zlo kvečjemu pomota. Preveč gorja je videl in tudi izkusil med vojno in po njej, da bi lahko rekel s filozofom Aristotelom, da je zlo le pomanjkanje dobrega. Človekova stiska in njegovo trpljenje nista samo pomanjkanje nečesa dobrega. Zlo človeka rani kot nekaj zelo resničnega in tudi telesnega. Pa vendar zlo ni neskončno počelo, ki bi sobivalo s počelom dobrega od začetka sveta. Ne, zlo ni enakovredni tekmec dobremu Bogu, je pa seveda strašno resnično in človek se mora z njim spopasti. Rožanc je čutil, da vprašanje zla in dobrega Boga ne bo mogel rešiti sam, podobno kot tudi ne more ljubiti sam. Najti morda ljubljeno bitje. Tudi telesna ljubezen mu bo povedala, da je v bistvu iskanje Boga iskanje drugega. Vsi nosimo v sebi nepotešeno slo po neskončnem. Telesna ljubezen to slo že nakazuje, a potrebno je, da nastopi še duhovni svet, ki človeka obsije in ga osreči ter mu pomaga, da ga ni več sram nebogljenosti svojega telesa. Pisatelj pripoveduje, da je kot otrok molil, ker ga je bilo strah življenja. Potreboval je zaščito pred zlim, neznanim in pred bolečino. Uvidel je, da trpljenje človeka res očiščuje in ga napravi močnejšega. Toda takšna razlaga zla mu ni bila dovolj. Iskal je naprej in se spraševal, kam neki vodi to hrepenenje po večnosti. Odkril je, da ga usmerja k veselju, da živi. A v polnosti lahko živi le tisti, ki ljubi. Ljubezen ga osrečuje, ker življenje deli z drugim. Boga ni strah človeške bede, krhkosti, tudi ne njegovega telesa, prav tako pa ne njegove grešnosti. Božja ljubezen je močnejša od vsega tega. Kot apostol Janez je pisatelj Rožanc spoznal, da ljubezen strah prežene. Vera v Boga mu je veselje nad življenjem, nad katerim se raduje in ga deli z ljubljeno osebo. Bog je dar, ki nas preseneča, a le če ga iščemo. http://www.rtvslo.si/podcast Fri, 18 Sep 2020 03:56:37 +0000 Edvard Kovač: Rožančevo bogoiskateljstvo Prisluhnimo Duhovni misli, ki jo je pripravil katoliški duhovnik in pisatelj dr. Karel Gržan. Danes razmišlja o tovarištvu. Tistem pravem stiku s sočlovekom, ki ga potrebuje vsakdo izmed nas. 174718557 RTVSLO – Prvi 386 clean Prisluhnimo Duhovni misli, ki jo je pripravil katoliški duhovnik in pisatelj dr. Karel Gržan. Danes razmišlja o tovarištvu. Tistem pravem stiku s sočlovekom, ki ga potrebuje vsakdo izmed nas. http://www.rtvslo.si/podcast Thu, 17 Sep 2020 03:56:26 +0000 Karl Gržan: Tovarištvo Ljudje čutimo, da imamo v svojem življenju poslanstva, da smo poklicani, da zaživimo svoje življenje na svojstven način. Poslanstvo nekako začutimo in se mu s celotnim življenjem prepustimo. Lahko gre za poklic, ki ga z zavzetostjo opravljamo, morda za vlogo matere ali očeta, lahko pa svoje življenje posvetimo skrbi za nekoga, morda gre za duhovni poklic. A pogosto se nam tudi zdi, da naše delo, naša naprezanja ne obrodijo tistih sadov, ki bi se jih želeli … Nek moški je spal v svoji koči, ko se nenadoma njegova spalnica napolni z močno svetlobo in se mu prikaže sam Bog. Reče mu, da ima zanj delo in mu pokaže ogromno skalo, ki je bila zavaljena pred vhodna vrata njegove koče. Naroči mu, naj zjutraj prične z vso močno pritiskati obnjo. To je moški tudi storil in počel dan za dnem. Tako je garal leta in leta od sončnega vzhoda do zahoda, z ramami na vso moč pritiskal ob hladno, mogočno površino nepremične skale. Vsako noč se je moški vrnil v svojo sobo odrgnjen in izmučen, misleč, da je ves dan vrgel stran. Človeku se je zdelo, da je njegova naloga res neizvedljiva in da je prava zguba. Mislil si je: »Zakaj se pravzaprav ubijam s tem nekoristnim opravilom? Namenil mu bom le malo časa in le minimalen napor, kar bo povsem zadostovalo.« Tako je nadaljeval nekaj dni, dokler se ni odločil, da se končno odloči pritožiti Bogu. »Gospod,« je dejal, »dolgo sem trdo delal, kar si mi naročil in vložil vso svojo moč. Pa vendar mi v vsem tem času ni uspelo premakniti skale niti za milimeter. Povej kaj se tukaj dogaja, zakaj ni nobenega napredka?« Bog odgovori na njegovo pritožbo in pravi: »Prijatelj moj, od kar sem te prosil za to opravilo in si ti pristal, je bila tvoja naloga, da pritiskaš ob to skalo z vso svojo močjo, kar si tudi delal. Niti z besedico ti nisem omenil, da pričakujem od tebe, da boš skalo premaknil. Tvoja naloga je bila, da pritiskaš. In sedaj se obračaš name, ko si porabil vso svojo moč in se ti zdi, da je vse skupaj brez smisla. Ampak ali je res tako. Poglej se. Tvoje roke so močne in mišičaste, tvoj hrbet izklesan in zagorel, tvoje dlani utrjene od stalnega pritiska ter noge masivne in trdne. Zaradi upiranja si oblikoval sposobnosti in se razvil boj kot kadarkoli. Vendar še vedno nisi premaknil skale. Ampak to ni bilo tvoje poslanstvo, saj sva se dogovorila drugače in ti si upošteval svoj del dogovora. In sedaj bom jaz premaknil skalo.« 174718310 RTVSLO – Prvi 270 clean Ljudje čutimo, da imamo v svojem življenju poslanstva, da smo poklicani, da zaživimo svoje življenje na svojstven način. Poslanstvo nekako začutimo in se mu s celotnim življenjem prepustimo. Lahko gre za poklic, ki ga z zavzetostjo opravljamo, morda za vlogo matere ali očeta, lahko pa svoje življenje posvetimo skrbi za nekoga, morda gre za duhovni poklic. A pogosto se nam tudi zdi, da naše delo, naša naprezanja ne obrodijo tistih sadov, ki bi se jih želeli … Nek moški je spal v svoji koči, ko se nenadoma njegova spalnica napolni z močno svetlobo in se mu prikaže sam Bog. Reče mu, da ima zanj delo in mu pokaže ogromno skalo, ki je bila zavaljena pred vhodna vrata njegove koče. Naroči mu, naj zjutraj prične z vso močno pritiskati obnjo. To je moški tudi storil in počel dan za dnem. Tako je garal leta in leta od sončnega vzhoda do zahoda, z ramami na vso moč pritiskal ob hladno, mogočno površino nepremične skale. Vsako noč se je moški vrnil v svojo sobo odrgnjen in izmučen, misleč, da je ves dan vrgel stran. Človeku se je zdelo, da je njegova naloga res neizvedljiva in da je prava zguba. Mislil si je: »Zakaj se pravzaprav ubijam s tem nekoristnim opravilom? Namenil mu bom le malo časa in le minimalen napor, kar bo povsem zadostovalo.« Tako je nadaljeval nekaj dni, dokler se ni odločil, da se končno odloči pritožiti Bogu. »Gospod,« je dejal, »dolgo sem trdo delal, kar si mi naročil in vložil vso svojo moč. Pa vendar mi v vsem tem času ni uspelo premakniti skale niti za milimeter. Povej kaj se tukaj dogaja, zakaj ni nobenega napredka?« Bog odgovori na njegovo pritožbo in pravi: »Prijatelj moj, od kar sem te prosil za to opravilo in si ti pristal, je bila tvoja naloga, da pritiskaš ob to skalo z vso svojo močjo, kar si tudi delal. Niti z besedico ti nisem omenil, da pričakujem od tebe, da boš skalo premaknil. Tvoja naloga je bila, da pritiskaš. In sedaj se obračaš name, ko si porabil vso svojo moč in se ti zdi, da je vse skupaj brez smisla. Ampak ali je res tako. Poglej se. Tvoje roke so močne in mišičaste, tvoj hrbet izklesan in zagorel, tvoje dlani utrjene od stalnega pritiska ter noge masivne in trdne. Zaradi upiranja si oblikoval sposobnosti in se razvil boj kot kadarkoli. Vendar še vedno nisi premaknil skale. Ampak to ni bilo tvoje poslanstvo, saj sva se dogovorila drugače in ti si upošteval svoj del dogovora. In sedaj bom jaz premaknil skalo.« http://www.rtvslo.si/podcast Wed, 16 Sep 2020 03:54:30 +0000 Robert Friškovec: Človek in skala Teolog, filozof in mistik Abu Hamid Muhamed al-Ghazali sodi med najpomembnejše osebe v islamski zgodovini. Velja ne le za »obnovitelja vere«, temveč tudi za »dokaz religije«. Toda kljub častnim nazivom je al-Ghazali pogosto tarča očitkov, da je filozofski tradiciji v islamskem svetu zadal usodni udarec. – Ali je ta očitek zares upravičen? In če: koliko? Al-Ghazali je človeški razum in racionalno mišljenje dejansko postavil pod vprašaj. Vendar pa je ta vprašljivost racionalno spoznavne zmožnosti rezultat al-Ghazalijevega intenzivnega filozofskega raziskovanja. Ugotovil je namreč, da poslednjih verskih resnic nikakor ni mogoče doseči samo z razumom. Zato je kritiziral učenjake, ki so trdili, da lahko izključno s filozofsko-racionalnimi argumenti pojasnijo metafizično-verske resnice. Dokončne spoznavne gotovosti al-Ghazali tako ni našel v racionalnosti, temveč v mistični izkušnji, ki jo je označil kot »neposredno okušanje resničnosti«. Vendar pa »mistično« pri al-Ghazaliju ni zvedeno le na raven subjektivnega psihološkega izkustva. Kar mistik v globini svoje duše izkusi, je neviden, transcendenten svet, ki ga razodeva Koran. Mistično spoznanje je tako pristno religiozno spoznanje, ki se ujema z resnicami razodete postave oziroma le-tem podeljuje globlji eksistencialni pomen. Toda čeprav se je al-Ghazali na koncu svojega epistemskega iskanja obrnil k mistiki, nikoli ni povsem opustil logičnih dokazovanj in filozofskih argumentov. Logika je zanj še naprej pomenila temelj mišljenja in s tem osnovo vsakršnega racionalnega spoznanja. V svojem delu »Rešitelj iz zablode« (Kud Logos, 2014) izrecno poudari, da v logiki ni ničesar, kar bi moral človek zanikati. Prav nasprotno, logične postopke dokazovanja so »uporabljali tudi racionalistični teologi in predstavniki spekulativnega mišljenja«. Vendar k temu dodaja, da med racionalisti dejansko obstaja neka vrsta zablode. Racionalistični filozofi namreč gradijo svoje dokaze na pogojih, o katerih so prepričani, da so nujno potrebni za doseganje gotovosti. Toda ko se lotijo verskih vprašanj, teh pogojev ne morejo izpolniti in zato v svojem načinu dokazovanja povsem odpovejo. Popolno gotovost v veri lahko po al-Ghazaliju zagotovi le neposredna duhovna izkušnja, »noetično okušanje«, ki je po svojem bistvu nadčutno in nadrazumsko. Al-Ghazali tako sklene, da je refleksija sicer višja od preprostega verovanja, mistično izkustvo pa višje od refleksije. Na podlagi al-Ghazalijevega dela postane jasno, da se logika in mistika ne izključujeta, temveč dopolnjujeta. 174718065 RTVSLO – Prvi 417 clean Teolog, filozof in mistik Abu Hamid Muhamed al-Ghazali sodi med najpomembnejše osebe v islamski zgodovini. Velja ne le za »obnovitelja vere«, temveč tudi za »dokaz religije«. Toda kljub častnim nazivom je al-Ghazali pogosto tarča očitkov, da je filozofski tradiciji v islamskem svetu zadal usodni udarec. – Ali je ta očitek zares upravičen? In če: koliko? Al-Ghazali je človeški razum in racionalno mišljenje dejansko postavil pod vprašaj. Vendar pa je ta vprašljivost racionalno spoznavne zmožnosti rezultat al-Ghazalijevega intenzivnega filozofskega raziskovanja. Ugotovil je namreč, da poslednjih verskih resnic nikakor ni mogoče doseči samo z razumom. Zato je kritiziral učenjake, ki so trdili, da lahko izključno s filozofsko-racionalnimi argumenti pojasnijo metafizično-verske resnice. Dokončne spoznavne gotovosti al-Ghazali tako ni našel v racionalnosti, temveč v mistični izkušnji, ki jo je označil kot »neposredno okušanje resničnosti«. Vendar pa »mistično« pri al-Ghazaliju ni zvedeno le na raven subjektivnega psihološkega izkustva. Kar mistik v globini svoje duše izkusi, je neviden, transcendenten svet, ki ga razodeva Koran. Mistično spoznanje je tako pristno religiozno spoznanje, ki se ujema z resnicami razodete postave oziroma le-tem podeljuje globlji eksistencialni pomen. Toda čeprav se je al-Ghazali na koncu svojega epistemskega iskanja obrnil k mistiki, nikoli ni povsem opustil logičnih dokazovanj in filozofskih argumentov. Logika je zanj še naprej pomenila temelj mišljenja in s tem osnovo vsakršnega racionalnega spoznanja. V svojem delu »Rešitelj iz zablode« (Kud Logos, 2014) izrecno poudari, da v logiki ni ničesar, kar bi moral človek zanikati. Prav nasprotno, logične postopke dokazovanja so »uporabljali tudi racionalistični teologi in predstavniki spekulativnega mišljenja«. Vendar k temu dodaja, da med racionalisti dejansko obstaja neka vrsta zablode. Racionalistični filozofi namreč gradijo svoje dokaze na pogojih, o katerih so prepričani, da so nujno potrebni za doseganje gotovosti. Toda ko se lotijo verskih vprašanj, teh pogojev ne morejo izpolniti in zato v svojem načinu dokazovanja povsem odpovejo. Popolno gotovost v veri lahko po al-Ghazaliju zagotovi le neposredna duhovna izkušnja, »noetično okušanje«, ki je po svojem bistvu nadčutno in nadrazumsko. Al-Ghazali tako sklene, da je refleksija sicer višja od preprostega verovanja, mistično izkustvo pa višje od refleksije. Na podlagi al-Ghazalijevega dela postane jasno, da se logika in mistika ne izključujeta, temveč dopolnjujeta. http://www.rtvslo.si/podcast Tue, 15 Sep 2020 03:56:57 +0000 Raid Al Daghistani: Med logiko in mistiko Razen ob nedeljah in praznikih, tudi državnih, svojega očeta nisem videla brez dela. S šihta, kakor se je reklo, je prihajal okoli četrte ure popoldne. Pripeljal se je s kolesom, z njim se je pa naučil voziti, ko je bil star že 30 let. Zdaj bi jih imel 127. Sama sem se na njem naučila voziti že kot smrkljica. Na njegovem, se razume. Brez dela bi pa znala preživeti ves dan. A se mi ni posrečilo. Jamrala sem, da se mi ne ljubi več pleti korenja na tej dolgi njivi, ki ji ni videti konca. Da naj kar naveličana plevem dalje, so mi svetovali. A dobro, da je bilo treba hoditi še v šolo. Vsaj tam se mi ni bilo treba spotiti. Čez čas je bil že čas za opravljanje poklica. Stric mlinar mi je dejal: Poglej, niti kile teže ti ne bo treba dvigniti s tal. Res je bilo tako, a palica v šoli ni imela več besede tako kot v njegovem. V splošnem je učiteljski poklic veljal kot najbolj sanjski. Iz samih počitnic! Torej iz ničpočetja, pa še plača ti neovirano priteka v žep. Celo disciplina je imela še nekaj veljave. Učenci so dvigali roko, če so hoteli kaj reči. Ko je na šolo prišel učenec iz Amerike, smo bili vsi presenečeni nad njegovo olikanostjo. Učiteljem je odpiral vrata in se jim priklonil. Žal ga je že prihodnje leto odneslo nazaj v Združene države Amerike. Od tam nam je napisal dolgo pismo. Strmeli smo vanj kot v Butalah. Da daje takle smrkolin pismo natisniti v tiskarno! Pa je bilo natipkano le na pisalni stroj, o kakršnih še nismo imeli pojma. Sporoča, da se počuti odlično v šoli, saj ve veliko več kot drugi. Vsaj to! Prav dolgčas bi mu bilo, če se ne bi vpisal še v glasbeno šolo. Bila sem vesela, da se ni odločil za ničpočetje. Čez leta je prišel na obisk kot strokovnjak pri IBM in je na hitro od nenadnega posla v Nemčiji smuknil še do nas. Dolgo let sem delala kot učiteljica. Veselo se spominjam odgovora dežurnega učenca, ki mi je na vprašanje, kje da se potika Miha, ki ga že tri dni ni k pouku, odgovoril: Doma rase! Od časa do časa me zdaj kak učenec obišče, navadno fantje, že upokojeni gospodje, a mi ne pride na misel, da bi jih vikala. Saj so vendar moji! Potem nanese beseda tudi na ničpočetje. Pravijo, da je oddih potreben. A brez konjička, da ne gre in da je delo zdaj sprostitev. 174717818 RTVSLO – Prvi 376 clean Razen ob nedeljah in praznikih, tudi državnih, svojega očeta nisem videla brez dela. S šihta, kakor se je reklo, je prihajal okoli četrte ure popoldne. Pripeljal se je s kolesom, z njim se je pa naučil voziti, ko je bil star že 30 let. Zdaj bi jih imel 127. Sama sem se na njem naučila voziti že kot smrkljica. Na njegovem, se razume. Brez dela bi pa znala preživeti ves dan. A se mi ni posrečilo. Jamrala sem, da se mi ne ljubi več pleti korenja na tej dolgi njivi, ki ji ni videti konca. Da naj kar naveličana plevem dalje, so mi svetovali. A dobro, da je bilo treba hoditi še v šolo. Vsaj tam se mi ni bilo treba spotiti. Čez čas je bil že čas za opravljanje poklica. Stric mlinar mi je dejal: Poglej, niti kile teže ti ne bo treba dvigniti s tal. Res je bilo tako, a palica v šoli ni imela več besede tako kot v njegovem. V splošnem je učiteljski poklic veljal kot najbolj sanjski. Iz samih počitnic! Torej iz ničpočetja, pa še plača ti neovirano priteka v žep. Celo disciplina je imela še nekaj veljave. Učenci so dvigali roko, če so hoteli kaj reči. Ko je na šolo prišel učenec iz Amerike, smo bili vsi presenečeni nad njegovo olikanostjo. Učiteljem je odpiral vrata in se jim priklonil. Žal ga je že prihodnje leto odneslo nazaj v Združene države Amerike. Od tam nam je napisal dolgo pismo. Strmeli smo vanj kot v Butalah. Da daje takle smrkolin pismo natisniti v tiskarno! Pa je bilo natipkano le na pisalni stroj, o kakršnih še nismo imeli pojma. Sporoča, da se počuti odlično v šoli, saj ve veliko več kot drugi. Vsaj to! Prav dolgčas bi mu bilo, če se ne bi vpisal še v glasbeno šolo. Bila sem vesela, da se ni odločil za ničpočetje. Čez leta je prišel na obisk kot strokovnjak pri IBM in je na hitro od nenadnega posla v Nemčiji smuknil še do nas. Dolgo let sem delala kot učiteljica. Veselo se spominjam odgovora dežurnega učenca, ki mi je na vprašanje, kje da se potika Miha, ki ga že tri dni ni k pouku, odgovoril: Doma rase! Od časa do časa me zdaj kak učenec obišče, navadno fantje, že upokojeni gospodje, a mi ne pride na misel, da bi jih vikala. Saj so vendar moji! Potem nanese beseda tudi na ničpočetje. Pravijo, da je oddih potreben. A brez konjička, da ne gre in da je delo zdaj sprostitev. http://www.rtvslo.si/podcast Mon, 14 Sep 2020 03:56:16 +0000 Berta Golob: Ničpočetje Slovenci se radi pošalimo, da je naš nacionalni šport zavist. Prav gotovo pa ji takoj sledi druga disciplina: zamera. Vse prepogosto zamerimo temu ali onemu, ker je nekaj takega rekel, tako ravnal ali se tako vedel. Pa naj bo to v našem narodu ali tudi z našimi sosedi. Hrvati zamerijo nam, mi pa njim zaradi meje, ribičev in še vsega mogočega preostalega. V našem ljubem slovenskem narodu pa žal ni nič drugače: staroslovenci so zamerili mladoslovencem in nasprotno, klerikalci komunistom in komunisti klerikalcem, levi desnim in desni levim in tako naprej, vse do zelo konkretnih, bolečih in zakrknjenih zamer med sosedi in med sorodniki. Dejstvo je, da nas te zamere vodijo v neprestane delitve, razkole, gojenje sovraštva in maščevalnost. Namesto da bi si prizadevali za umirjeno sobivanje in sožitje, se lahko neprestano zapletamo v spore, sovraštva in zamere, ki nas samo oddaljujejo drug od drugega. Spori in razklanosti, ki se slednjič napajajo prav v nedopuščenih zamerah, razkrajajo naše družine, sorodstva, sosedstva in slednjič tudi našo deželo. Svetopisemski odlomki današnje nedelje pa nas še prav posebej spodbujajo k nasprotnemu. V evangeliju apostol Peter izziva Jezusa z vprašanjem: »Kolikokrat naj odpustim svojemu bratu, če greši zoper mene? Do sedemkrat?« Jezus odgovori: »Ne pravim ti do sedemkrat, ampak do sedemdesetkrat sedemkrat.« Se pravi: vedno naj bom pripravljen odpustiti. Seveda se sliši kot misija nemogoče. Zakaj neki naj bi odpustil nekomu, ki me je prizadel, ki mi je povzročil krivico, ki me je oškodoval, poškodoval ali notranje ranil? Neodpuščanje, zamera je namreč kot zaporniška krogla, na katero sem priklenjen. Onemogoča mi, da bi se premaknil naprej. Znova in znova se lahko namreč utapljam v jezi, gnevu, bolečini, sovraštvu in maščevalnosti. Vse to, pogosto notranje razjedanje, me dela skrajno nesvobodnega, zagrenjenega in nezadovoljnega, predvsem pa mi onemogoča, da bi skušal živeti življenje v neki lepoti, pristnosti in izpolnjenosti. Prav zato nas Jezus vabi k odpuščanju. Odpuščanje je predvsem korak, ki ga bolj kot za drugega naredim zase. Dam si možnost in priložnost, da grem lahko v svojem življenju naprej, da lažje zadiham, da zaživim v večji notranji svobodi. Seveda je odpuščanje proces, ki potrebuje in zahteva mojo angažiranost in seveda tudi svoj čas – ne glede na to, ali je tisti, ki me je prizadel, pripravljen na spravo ali ne. Odpuščanje je v prvi vrsti moja stvar, dejanje enega, sprava pa vedno dejanje dveh. Bistvenega pomena pri odpuščanju drugemu ali tudi sebi pa je, da zaupam in verjamem, da mi je tudi Bog pripravljen odpustiti, še posebej v zakramentu svete spovedi. Če znam sprejemati odpuščanje, ga bom slednjič zmogel podarjati tudi sebi in drugemu. 174717698 RTVSLO – Prvi 349 clean Slovenci se radi pošalimo, da je naš nacionalni šport zavist. Prav gotovo pa ji takoj sledi druga disciplina: zamera. Vse prepogosto zamerimo temu ali onemu, ker je nekaj takega rekel, tako ravnal ali se tako vedel. Pa naj bo to v našem narodu ali tudi z našimi sosedi. Hrvati zamerijo nam, mi pa njim zaradi meje, ribičev in še vsega mogočega preostalega. V našem ljubem slovenskem narodu pa žal ni nič drugače: staroslovenci so zamerili mladoslovencem in nasprotno, klerikalci komunistom in komunisti klerikalcem, levi desnim in desni levim in tako naprej, vse do zelo konkretnih, bolečih in zakrknjenih zamer med sosedi in med sorodniki. Dejstvo je, da nas te zamere vodijo v neprestane delitve, razkole, gojenje sovraštva in maščevalnost. Namesto da bi si prizadevali za umirjeno sobivanje in sožitje, se lahko neprestano zapletamo v spore, sovraštva in zamere, ki nas samo oddaljujejo drug od drugega. Spori in razklanosti, ki se slednjič napajajo prav v nedopuščenih zamerah, razkrajajo naše družine, sorodstva, sosedstva in slednjič tudi našo deželo. Svetopisemski odlomki današnje nedelje pa nas še prav posebej spodbujajo k nasprotnemu. V evangeliju apostol Peter izziva Jezusa z vprašanjem: »Kolikokrat naj odpustim svojemu bratu, če greši zoper mene? Do sedemkrat?« Jezus odgovori: »Ne pravim ti do sedemkrat, ampak do sedemdesetkrat sedemkrat.« Se pravi: vedno naj bom pripravljen odpustiti. Seveda se sliši kot misija nemogoče. Zakaj neki naj bi odpustil nekomu, ki me je prizadel, ki mi je povzročil krivico, ki me je oškodoval, poškodoval ali notranje ranil? Neodpuščanje, zamera je namreč kot zaporniška krogla, na katero sem priklenjen. Onemogoča mi, da bi se premaknil naprej. Znova in znova se lahko namreč utapljam v jezi, gnevu, bolečini, sovraštvu in maščevalnosti. Vse to, pogosto notranje razjedanje, me dela skrajno nesvobodnega, zagrenjenega in nezadovoljnega, predvsem pa mi onemogoča, da bi skušal živeti življenje v neki lepoti, pristnosti in izpolnjenosti. Prav zato nas Jezus vabi k odpuščanju. Odpuščanje je predvsem korak, ki ga bolj kot za drugega naredim zase. Dam si možnost in priložnost, da grem lahko v svojem življenju naprej, da lažje zadiham, da zaživim v večji notranji svobodi. Seveda je odpuščanje proces, ki potrebuje in zahteva mojo angažiranost in seveda tudi svoj čas – ne glede na to, ali je tisti, ki me je prizadel, pripravljen na spravo ali ne. Odpuščanje je v prvi vrsti moja stvar, dejanje enega, sprava pa vedno dejanje dveh. Bistvenega pomena pri odpuščanju drugemu ali tudi sebi pa je, da zaupam in verjamem, da mi je tudi Bog pripravljen odpustiti, še posebej v zakramentu svete spovedi. Če znam sprejemati odpuščanje, ga bom slednjič zmogel podarjati tudi sebi in drugemu. http://www.rtvslo.si/podcast Sun, 13 Sep 2020 03:55:49 +0000 Andraž Arko: Zamera Ljudje imamo radi takšne in drugačne recepte. Ne maramo preveč tuhtanja in kritičnega razmišljanja. Radi imamo, da nam nekdo pove, kako se čim prej pozdravi prehlad ali pa katero številko je najbolje obkrožiti na volilnem lističu, radi imamo, da nam nekdo pove, kaj je prav in kaj narobe, radi se skrijemo med mnenje množice ali – še lažje – pod mnenje voditelja, ki se mu čutimo pripadni. Še posebno ob težjih dilemah svojega življenja se radi zatečemo pod mnenje koga drugega, da bi si s tem vsaj malce olajšali težko odgovornost, ki pada na nas zaradi koraka, ki ga moramo storiti. Na neki način je to pričakovano, saj je s tem morebitno napako veliko lažje prenašati. S prstom pokažemo na tistega, ki nam je to naročil, in stvar je veliko bolj enostavna, saj imamo vedno pri roki krivca za nastali položaj, ki ga po mili volji pljuvamo. (1 Mz 3,11-13) Vprašanja po receptu za življenje postavljamo tudi Bogu. On pa se vedno znova samo namuzne in tiho pravi: »Dajte cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega.« (Mt 22,21) Njegov odgovor je jasno potrdilo, da Bog v naših življenjskih položajih ne misli biti sodnik, dežurni krivec ali tisti, ki se odloča namesto nas. Bog od človeka hoče, da je odrasel, sposoben kritičnega mišljenja, samostojnih odločitev in svobode. Bog želi, da se človek sam odloči tako, kot meni, da je prav, in ne prelaga svoje odgovornosti na nikogar, tudi na Boga ne. Zato njegovi tako ohlapni odgovori, zato njegovi tako skrivnostni nasveti. Zato, da bi človek delal, kar je prav, in ne tega, kar piše, da je prav. Bog namreč ni nikogar vklenil v verige, nad nikomer ne žuga s kazalcem in ne čaka skrit za vogalom, da bi zalotil človeka s prstom v marmeladi. Bog si ne želi sužnjev, ampak človeka, ki ga bo ljubil – in ki ga bo ljubil svobodno, zaradi ljubezni same in ne zaradi slabe vesti ali koristi. Krščanstvo zato ni in ne more biti samo skupek pravil in zapovedi, temveč najprej odnos z Bogom in z ljudmi. To pa je nekaj živega in hodečega, nekaj razmišljujočega in učečega se, nekaj pogovarjajočega se; nekaj nikdar do konca definiranega, nekaj, česar se ne da ujeti v knjige in paragrafe. Kot človek pač. Večna uganka in večna pot. 174717555 RTVSLO – Prvi 365 clean Ljudje imamo radi takšne in drugačne recepte. Ne maramo preveč tuhtanja in kritičnega razmišljanja. Radi imamo, da nam nekdo pove, kako se čim prej pozdravi prehlad ali pa katero številko je najbolje obkrožiti na volilnem lističu, radi imamo, da nam nekdo pove, kaj je prav in kaj narobe, radi se skrijemo med mnenje množice ali – še lažje – pod mnenje voditelja, ki se mu čutimo pripadni. Še posebno ob težjih dilemah svojega življenja se radi zatečemo pod mnenje koga drugega, da bi si s tem vsaj malce olajšali težko odgovornost, ki pada na nas zaradi koraka, ki ga moramo storiti. Na neki način je to pričakovano, saj je s tem morebitno napako veliko lažje prenašati. S prstom pokažemo na tistega, ki nam je to naročil, in stvar je veliko bolj enostavna, saj imamo vedno pri roki krivca za nastali položaj, ki ga po mili volji pljuvamo. (1 Mz 3,11-13) Vprašanja po receptu za življenje postavljamo tudi Bogu. On pa se vedno znova samo namuzne in tiho pravi: »Dajte cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega.« (Mt 22,21) Njegov odgovor je jasno potrdilo, da Bog v naših življenjskih položajih ne misli biti sodnik, dežurni krivec ali tisti, ki se odloča namesto nas. Bog od človeka hoče, da je odrasel, sposoben kritičnega mišljenja, samostojnih odločitev in svobode. Bog želi, da se človek sam odloči tako, kot meni, da je prav, in ne prelaga svoje odgovornosti na nikogar, tudi na Boga ne. Zato njegovi tako ohlapni odgovori, zato njegovi tako skrivnostni nasveti. Zato, da bi človek delal, kar je prav, in ne tega, kar piše, da je prav. Bog namreč ni nikogar vklenil v verige, nad nikomer ne žuga s kazalcem in ne čaka skrit za vogalom, da bi zalotil človeka s prstom v marmeladi. Bog si ne želi sužnjev, ampak človeka, ki ga bo ljubil – in ki ga bo ljubil svobodno, zaradi ljubezni same in ne zaradi slabe vesti ali koristi. Krščanstvo zato ni in ne more biti samo skupek pravil in zapovedi, temveč najprej odnos z Bogom in z ljudmi. To pa je nekaj živega in hodečega, nekaj razmišljujočega in učečega se, nekaj pogovarjajočega se; nekaj nikdar do konca definiranega, nekaj, česar se ne da ujeti v knjige in paragrafe. Kot človek pač. Večna uganka in večna pot. http://www.rtvslo.si/podcast Sat, 12 Sep 2020 03:56:05 +0000 Marko Rijavec: Brez recepta Ob vzdihu: »Kako hitro je noč mimo!« je težko voščiti dobro jutro. Vendarle je prav tek časa tisti, ki nam spet prinaša ta nov dan. Ne bi rad vas, ki ste že navsezgodaj pred radijskimi sprejemniki, strašil s tem, kako hitro bo vzelo ta dan, saj ga komaj začenjamo. Resnica je, da bo, kakor je minila noč, minil tudi dan, naj si to želimo ali ne. Nič naj nas ne tolaži dejstvo, da je vsak dan daljši. Še tako dolg dan mine. Ste kdaj že opazovali otroka pri igri? Ne pri igri, ki mu jo pripravijo, včasih celo vsilijo odrasli, ampak pri tisti preprosti, ki si jo ustvari sam. Iz majhnih in poceni pripomočkov nastajajo ladje, letala, avtomobili, žoge, bog si ga vedi, kaj vse lahko otroška domišljija ustvari iz čisto vsakdanjih stvari. Prav to je igra, tista prava, za katero ni treba veliko sredstev, le pravo razpoloženje mora biti. Dovolj je, da se otrok v njej zaposli, na neki način bi lahko rekli celo izgubi. Pozabi na vse, ne moti ga, da je čisto navaden papir postal najhitrejše letalo, ki ga ponese v najbolj sanjske dežele. Ob tem čisto pozabi na čas. Otrok je lahko hkrati na vseh koncih sveta in v vseh časih, kljub temu da je to le trenutek vsakdanje preproste igre. Prav je, da nas odrasle skrbi za današnji dan in se ne zapletemo kakor otroci v kakšno igračkanje. Moramo načrtovati za jutri. Odpraviti se je treba že navsezgodaj k delu, ki ga je treba opraviti. Ob tem izgubljamo sproščenost otroka, ki v trenutku igre doživi polnost veselja. Ker ne znamo živeti več le enega trenutka in smo stalno v načrtovanju, sploh več ne živimo, ampak se skozi življenje prebijamo. Že veliki renesančni umetnik in znanstvenik Leonardo da Vinci je rekel, da je ta trenutek edina večnost, ki jo imamo. Moramo si ga le privoščiti, kot si ga to privošči otrok. Saj poznate tisto, da če ne bomo postali kakor otroci … Jezus nas ne vabi k zanemarjanju naših obveznosti. Pravi le, da s svojo skrbjo ne moremo ničesar dodati. Lahko pa s svojo sproščenostjo polepšamo sebi in drugim današnji dan. Karkoli že bomo v tem dnevu delali, živeli, drage poslušalke, dragi poslušalci, počnimo to z zavzetostjo otroka pri igri. Bodimo pozorni na trenutke, ki so nam dani. Samo iz teh drobnih trenutkov lahko odkrijemo večnost. Če so Da Vincijeve umetniške stvaritve le bežen trenutek, segajo prek časa vse do nas. Tak je lahko tudi moj dan, preseže naj še tako hitro bežečo minljivost in naj postane večnost pravega otroštva. 174717280 RTVSLO – Prvi 374 clean Ob vzdihu: »Kako hitro je noč mimo!« je težko voščiti dobro jutro. Vendarle je prav tek časa tisti, ki nam spet prinaša ta nov dan. Ne bi rad vas, ki ste že navsezgodaj pred radijskimi sprejemniki, strašil s tem, kako hitro bo vzelo ta dan, saj ga komaj začenjamo. Resnica je, da bo, kakor je minila noč, minil tudi dan, naj si to želimo ali ne. Nič naj nas ne tolaži dejstvo, da je vsak dan daljši. Še tako dolg dan mine. Ste kdaj že opazovali otroka pri igri? Ne pri igri, ki mu jo pripravijo, včasih celo vsilijo odrasli, ampak pri tisti preprosti, ki si jo ustvari sam. Iz majhnih in poceni pripomočkov nastajajo ladje, letala, avtomobili, žoge, bog si ga vedi, kaj vse lahko otroška domišljija ustvari iz čisto vsakdanjih stvari. Prav to je igra, tista prava, za katero ni treba veliko sredstev, le pravo razpoloženje mora biti. Dovolj je, da se otrok v njej zaposli, na neki način bi lahko rekli celo izgubi. Pozabi na vse, ne moti ga, da je čisto navaden papir postal najhitrejše letalo, ki ga ponese v najbolj sanjske dežele. Ob tem čisto pozabi na čas. Otrok je lahko hkrati na vseh koncih sveta in v vseh časih, kljub temu da je to le trenutek vsakdanje preproste igre. Prav je, da nas odrasle skrbi za današnji dan in se ne zapletemo kakor otroci v kakšno igračkanje. Moramo načrtovati za jutri. Odpraviti se je treba že navsezgodaj k delu, ki ga je treba opraviti. Ob tem izgubljamo sproščenost otroka, ki v trenutku igre doživi polnost veselja. Ker ne znamo živeti več le enega trenutka in smo stalno v načrtovanju, sploh več ne živimo, ampak se skozi življenje prebijamo. Že veliki renesančni umetnik in znanstvenik Leonardo da Vinci je rekel, da je ta trenutek edina večnost, ki jo imamo. Moramo si ga le privoščiti, kot si ga to privošči otrok. Saj poznate tisto, da če ne bomo postali kakor otroci … Jezus nas ne vabi k zanemarjanju naših obveznosti. Pravi le, da s svojo skrbjo ne moremo ničesar dodati. Lahko pa s svojo sproščenostjo polepšamo sebi in drugim današnji dan. Karkoli že bomo v tem dnevu delali, živeli, drage poslušalke, dragi poslušalci, počnimo to z zavzetostjo otroka pri igri. Bodimo pozorni na trenutke, ki so nam dani. Samo iz teh drobnih trenutkov lahko odkrijemo večnost. Če so Da Vincijeve umetniške stvaritve le bežen trenutek, segajo prek časa vse do nas. Tak je lahko tudi moj dan, preseže naj še tako hitro bežečo minljivost in naj postane večnost pravega otroštva. http://www.rtvslo.si/podcast Fri, 11 Sep 2020 03:56:14 +0000 Janez Vodičar: Minljivost trenutka Nedolgo nazaj sem prebral zanimivo zgodbo o paru, ki je bil poročen več kakor 60 let. Vse sta delila. O vsem sta se pogovarjala. Ničesar nista skrivala drug pred drugim. Razen ene stvari. Žena je imela na vrhnji polici svoje omare škatlo za čevlje, o kateri je svojemu možu povedala le to, da je ne sme nikoli odpreti. Toda nekega dne je žena resno zbolela in prognoza ni bila najboljša. Zato je starec na njeno prošnjo prinesel to škatlo s čevlji. Prišel je trenutek za razkritje njene vsebine. Dvignil je pokrov in v škatli odkril dva kvačkana podstavka za kozarce in sveženj bankovcev v skupni vrednosti več kakor 25.000 dolarjev. Ženo je prosil za pojasnilo. “Ko sva se zaročila, mi je moja babica rekla, da je skrivnost uspešnega zakona v tem, da se, ko sem jezna, preden izbruhnem, ustavim in premislim. Rekla mi je, da če bom kdaj jezna nate, naj ostanem tiho in kvačkam podstavek, preden karkoli rečem.” Starec je bil tako ganjen, da je komajda zadrževal solze. Samo dva dragocena podstavka sta bila v škatli. Očitno se je v vseh 60 letih njunega skupnega življenja njegova žena le dvakrat jezila nanj. “Draga, to pojasnjuje podstavke v škatli. Toda od kod je ves ta denar?” “Oh, to pa je denar, ki sem ga zaslužila s prodajo prtičkov.” Ko boste naslednjič jezni, se spomnite na to zgodbo in besede iz svetopisemske knjige Pregovori 29,11: “Norec pokaže vso svojo jezo, modri pa jo zadržuje in kroti.” In kako lahko krotimo svojo jezo? Naslednje tri stvari vam bodo pri tem pomagale: 1.\tOhladite se! Preden se odzovete, preštejte do deset! Jeza je stanje čustvenega vznemirjenja. Ko se to poveča, preprosto ne morete trezno razmišljati. Zato takrat, ko ste jezni, zlahka izrečete grobe besede ali pa naredite nepremišljene stvari. Tako eno kot drugo pa boste kasneje obžalovali. Ne pozabite na Salomonove besede: “Kdor je nagle jeze, dela bedarijo …” (Pregovori 14,17) 2.\tRazmislite! Ljudje, ki uspešno upravljajo s svojo jezo, si s tem, ko si vzamejo nekaj trenutkov, da se ohladijo, preden eksplodirajo, kupijo tudi čas za premislek o tem, kako se lahko na dane okoliščine najbolj zrelo odzovejo. To je priložnost, da razmislite o posledicah svojega odziva in se vprašate, ali si to res želite. 3.\tPoslušajte! V Jakobovem pismu je zapisano: “Zavedajte se, da mora biti vsak človek hiter za poslušanje, počasen za govorjenje, počasen za jezo …« (Jak 1,19) Bolj jezni ko ste, bolj si želite govoriti in manj vam je do poslušanja. Če želite uspešno krotiti svojo jezo, morate, preden se odzovete, poskusiti prisluhniti in razumeti, kaj se dogaja v drugi osebi. Tako bo vaš odziv premišljen in vaša jeza pod nadzorom. Otroška zgodba pripoveduje o modrem indijanskem mentorju, ki je s preprosto palico podal spontan nauk o jezi. Modrec je levi konec palice imenoval “jeza”, desnega pa “sreča”. Nato je učencu naročil, naj odlomi levi konec palice in se tako znebi jeze. Kakorkoli se je ta že trudil, nikoli ni mogel doseči, da bi palica bila brez levega konca. Nauk? Jeze se ne moremo znebiti. To niti naš cilj. Lahko pa jo modro in dobro krotimo. 174717000 RTVSLO – Prvi 302 clean Nedolgo nazaj sem prebral zanimivo zgodbo o paru, ki je bil poročen več kakor 60 let. Vse sta delila. O vsem sta se pogovarjala. Ničesar nista skrivala drug pred drugim. Razen ene stvari. Žena je imela na vrhnji polici svoje omare škatlo za čevlje, o kateri je svojemu možu povedala le to, da je ne sme nikoli odpreti. Toda nekega dne je žena resno zbolela in prognoza ni bila najboljša. Zato je starec na njeno prošnjo prinesel to škatlo s čevlji. Prišel je trenutek za razkritje njene vsebine. Dvignil je pokrov in v škatli odkril dva kvačkana podstavka za kozarce in sveženj bankovcev v skupni vrednosti več kakor 25.000 dolarjev. Ženo je prosil za pojasnilo. “Ko sva se zaročila, mi je moja babica rekla, da je skrivnost uspešnega zakona v tem, da se, ko sem jezna, preden izbruhnem, ustavim in premislim. Rekla mi je, da če bom kdaj jezna nate, naj ostanem tiho in kvačkam podstavek, preden karkoli rečem.” Starec je bil tako ganjen, da je komajda zadrževal solze. Samo dva dragocena podstavka sta bila v škatli. Očitno se je v vseh 60 letih njunega skupnega življenja njegova žena le dvakrat jezila nanj. “Draga, to pojasnjuje podstavke v škatli. Toda od kod je ves ta denar?” “Oh, to pa je denar, ki sem ga zaslužila s prodajo prtičkov.” Ko boste naslednjič jezni, se spomnite na to zgodbo in besede iz svetopisemske knjige Pregovori 29,11: “Norec pokaže vso svojo jezo, modri pa jo zadržuje in kroti.” In kako lahko krotimo svojo jezo? Naslednje tri stvari vam bodo pri tem pomagale: 1.\tOhladite se! Preden se odzovete, preštejte do deset! Jeza je stanje čustvenega vznemirjenja. Ko se to poveča, preprosto ne morete trezno razmišljati. Zato takrat, ko ste jezni, zlahka izrečete grobe besede ali pa naredite nepremišljene stvari. Tako eno kot drugo pa boste kasneje obžalovali. Ne pozabite na Salomonove besede: “Kdor je nagle jeze, dela bedarijo …” (Pregovori 14,17) 2.\tRazmislite! Ljudje, ki uspešno upravljajo s svojo jezo, si s tem, ko si vzamejo nekaj trenutkov, da se ohladijo, preden eksplodirajo, kupijo tudi čas za premislek o tem, kako se lahko na dane okoliščine najbolj zrelo odzovejo. To je priložnost, da razmislite o posledicah svojega odziva in se vprašate, ali si to res želite. 3.\tPoslušajte! V Jakobovem pismu je zapisano: “Zavedajte se, da mora biti vsak človek hiter za poslušanje, počasen za govorjenje, počasen za jezo …« (Jak 1,19) Bolj jezni ko ste, bolj si želite govoriti in manj vam je do poslušanja. Če želite uspešno krotiti svojo jezo, morate, preden se odzovete, poskusiti prisluhniti in razumeti, kaj se dogaja v drugi osebi. Tako bo vaš odziv premišljen in vaša jeza pod nadzorom. Otroška zgodba pripoveduje o modrem indijanskem mentorju, ki je s preprosto palico podal spontan nauk o jezi. Modrec je levi konec palice imenoval “jeza”, desnega pa “sreča”. Nato je učencu naročil, naj odlomi levi konec palice in se tako znebi jeze. Kakorkoli se je ta že trudil, nikoli ni mogel doseči, da bi palica bila brez levega konca. Nauk? Jeze se ne moremo znebiti. To niti naš cilj. Lahko pa jo modro in dobro krotimo. http://www.rtvslo.si/podcast Thu, 10 Sep 2020 03:55:02 +0000 Zmago Godina: Jeza Da bi lahko recimo pospravili sobo, torej jasno videli stanje ali nered v njej, moramo najprej poskrbeti za dovolj svetlobe – odgrniti zavese ali prižgati luč. Podobno je z iskanjem notranjega miru, sreče, zadovoljstva, občutka svobode, skratka iskanjem nekakšne pomiritve s seboj in z življenjem, ki ga živimo. V tem primeru osnovo ''teme'' predstavlja notranji nemir, najpogosteje izražen z zadovoljevanjem najrazličnejših želja, to pa je povezano z načini, kako te želje uresničevati. Ker seveda ne gre vedno tako, kakor bi si želeli, so zraven tudi strahovi pred morebitnimi ovirami, ki bi lahko preprečevale uresničitev teh ciljev, teh želja. Če tu nadaljujemo in smo pri tem dovolj odprti ter pripravljeni raziskovati, lahko vidimo, da so vsa naša ravnanja, vsa naša čustvovanja, vsi naši odzivi na okolico pravzaprav tisto, čemur rečemo osebnost, naš jaz, naša predstava o nas samih, o tem, kakšen človek sem. Zatorej lahko rečemo, da so tako naše želje, z njimi povezani cilji in načini, kako jih uresničiti, pa tudi strahovi, da se ti cilji ne bodo uresničili, odvisni od naše osebnostne strukture, od naših mnenj, prepričanj, miselnih vzorcev, skratka naše osebnosti, našega jaza. Najpogostejša ovira, ki preprečuje, da bi našli iskano, smo torej mi sami, naš način življenja, to, čemur pravimo ‘’moj način’’, skratka naša osebnost, naša zaverovanost v svoj prav, naša trdna prepričanja o tem ali onem. Nemalokrat ugotavljamo, da kljub številnim prebranim knjigam o osebni rasti, kljub številnim tečajem in izobraževanjem, ki smo jih opravili, v srcu še vedno nimamo spokojnosti in miru. Zakaj ne? Morebiti zato, ker se nismo dovolj ali ustrezno posvetili svoji osebnosti, svojemu jazu, načinu življenja, ki je pravi razlog notranjega nemira. Ker iščemo tam, kjer ne moremo najti, nam tudi najrazličnejše duhovne prakse, molitve, meditacije, askeze in podobno zagotavljajo le občasne, kratkotrajne potešitve nemira. Dovolite, da za primerjavo uporabim prigodo Nasrudina, ki v sufijski različici islama predstavlja tako človeško nespamet kot tudi pamet: Nasrudin je v svetlobi svetilke pred hišo lazil po vseh štirih, ko je prišel mimo prijatelj in ga vprašal, kaj počne. Ključ iščem, izgubil sem ga. Prijatelj se je spustil na kolena in skupaj sta skoraj do zore iskala ključ. Naposled je prijatelj vstal ter dejal: Vse sva preiskala, ključa pa ni nikjer, ali sploh veš, kje si ga izgubil? Da, je odvrnil Nasrudin, dobro vem, da sem ga izgubil v hiši, ampak tu je veliko svetleje … 174716779 RTVSLO – Prvi 371 clean Da bi lahko recimo pospravili sobo, torej jasno videli stanje ali nered v njej, moramo najprej poskrbeti za dovolj svetlobe – odgrniti zavese ali prižgati luč. Podobno je z iskanjem notranjega miru, sreče, zadovoljstva, občutka svobode, skratka iskanjem nekakšne pomiritve s seboj in z življenjem, ki ga živimo. V tem primeru osnovo ''teme'' predstavlja notranji nemir, najpogosteje izražen z zadovoljevanjem najrazličnejših želja, to pa je povezano z načini, kako te želje uresničevati. Ker seveda ne gre vedno tako, kakor bi si želeli, so zraven tudi strahovi pred morebitnimi ovirami, ki bi lahko preprečevale uresničitev teh ciljev, teh želja. Če tu nadaljujemo in smo pri tem dovolj odprti ter pripravljeni raziskovati, lahko vidimo, da so vsa naša ravnanja, vsa naša čustvovanja, vsi naši odzivi na okolico pravzaprav tisto, čemur rečemo osebnost, naš jaz, naša predstava o nas samih, o tem, kakšen človek sem. Zatorej lahko rečemo, da so tako naše želje, z njimi povezani cilji in načini, kako jih uresničiti, pa tudi strahovi, da se ti cilji ne bodo uresničili, odvisni od naše osebnostne strukture, od naših mnenj, prepričanj, miselnih vzorcev, skratka naše osebnosti, našega jaza. Najpogostejša ovira, ki preprečuje, da bi našli iskano, smo torej mi sami, naš način življenja, to, čemur pravimo ‘’moj način’’, skratka naša osebnost, naša zaverovanost v svoj prav, naša trdna prepričanja o tem ali onem. Nemalokrat ugotavljamo, da kljub številnim prebranim knjigam o osebni rasti, kljub številnim tečajem in izobraževanjem, ki smo jih opravili, v srcu še vedno nimamo spokojnosti in miru. Zakaj ne? Morebiti zato, ker se nismo dovolj ali ustrezno posvetili svoji osebnosti, svojemu jazu, načinu življenja, ki je pravi razlog notranjega nemira. Ker iščemo tam, kjer ne moremo najti, nam tudi najrazličnejše duhovne prakse, molitve, meditacije, askeze in podobno zagotavljajo le občasne, kratkotrajne potešitve nemira. Dovolite, da za primerjavo uporabim prigodo Nasrudina, ki v sufijski različici islama predstavlja tako človeško nespamet kot tudi pamet: Nasrudin je v svetlobi svetilke pred hišo lazil po vseh štirih, ko je prišel mimo prijatelj in ga vprašal, kaj počne. Ključ iščem, izgubil sem ga. Prijatelj se je spustil na kolena in skupaj sta skoraj do zore iskala ključ. Naposled je prijatelj vstal ter dejal: Vse sva preiskala, ključa pa ni nikjer, ali sploh veš, kje si ga izgubil? Da, je odvrnil Nasrudin, dobro vem, da sem ga izgubil v hiši, ampak tu je veliko svetleje … http://www.rtvslo.si/podcast Wed, 09 Sep 2020 03:56:11 +0000 Dušan Osojnik: Tema in svetloba Kitajski kmet je živel v majhni vasi z ženo in odraščajočim sinom. Po letih pridnega dela je lahko kupil kobilo. "Srečen si, ker imaš kobilo," so mu govorili vaščani. "Samo človek sem, le bogovi vedo, kaj je dobro za nas," je odgovoril kmet. Nekega dne je kobila izginila. "Kakšna nesreča," so rekli vaščani. "Sprejemam voljo bogov," je odvrnil mož. Čez nekaj dni se je kobila vrnila z žrebetom. "Sedaj pa imaš dva odlična konja. Si pa res srečen človek!" so govorili sovaščani. "Samo bogovi to vedo," je dejal stari mož. Kmetov sin se je odločil, da bo žrebe učil delati na polju. Vodil ga je ven in nekoč je nerodno padel ter si zlomil nogo. "No, pa bo tvoj ljubljeni sin šepal vse življenje," so spet govorili vaščani. "Samo bogovi vedo, zakaj je tako," je vdano rekel kmet. Minilo je nekaj tednov in v vas je prišla četa vojakov ter odvedla vse mladeniče v vojsko. Šepavega sina pa so pustili. Vaščani so se zbrali v starčevi hiši, da bi mu čestitali, ker je njegov sin ostal doma. "Prav si imel," so rekli, "samo bogovi vedo, kaj je sreča za nas." (Drobne zgodbe za dušo, 95.) Kitajski kmet je spoznal, da se je tisto, kar se je v prvem trenutku zdelo neprijetno, obrnilo v njegovo korist. Tudi nam se v življenju velikokrat zgodi, da se tisto, kar se zdi v prvem trenutku neprijetno, obrne in se spremeni v našo srečo. Portugalci so to globoko spoznanje strnili v pregovor: Bog zna tudi s krivimi črtami pisati ravno. Evangelij na praznik Marijinega rojstva v prvem delu opisuje rodovnik Jezusa Kristusa. V njem je vrsta imen iz judovske zgodovine. Iz tega naštevanja imen se lahko naučimo, kako Bog na dolgi rok, po preizkušnjah in trpljenju, celo po stranpoteh in grehu vodi tako zgodovino, da je prišlo do rojstva Odrešenikove Matere in nato Odrešenika samega. Verujemo, da Bog vodi usodo vsakega izmed nas. Kolikokrat smo že v življenju spoznali, kako nas je Bog prav preko preizkušnje vodil do velikih stvari. Kdo izmed nas se ni v težkih trenutkih preizkušnje, žalosti, nemira in obupa spraševal, zakaj tako trpljenje! Morda smo takrat celo podvomili v Božjo pravičnost, dobroto in celo v njegov obstoj. Pa smo pozneje uvideli, kako nas je po teh dogodkih vodil k velikim stvarem. Ko poslušamo Jezusov rodovnik v evangeliju, vidimo, kako so bili nekateri kralji preganjani, da je v času vladanja kakšnega izmed njih že skoraj grozil propad naroda. Dalje vidimo, da so bili nekateri grešni in kako so imeli drugi malo vere in zaupanja v Boga. In vendar je Bog po vseh teh nerazumljivih dogodkih vodil zgodovino tako, da jo je pripeljal do rojstva Odrešenika. Da, Bog zna tudi s krivimi črtami pisati ravno! 174716545 RTVSLO – Prvi 372 clean Kitajski kmet je živel v majhni vasi z ženo in odraščajočim sinom. Po letih pridnega dela je lahko kupil kobilo. "Srečen si, ker imaš kobilo," so mu govorili vaščani. "Samo človek sem, le bogovi vedo, kaj je dobro za nas," je odgovoril kmet. Nekega dne je kobila izginila. "Kakšna nesreča," so rekli vaščani. "Sprejemam voljo bogov," je odvrnil mož. Čez nekaj dni se je kobila vrnila z žrebetom. "Sedaj pa imaš dva odlična konja. Si pa res srečen človek!" so govorili sovaščani. "Samo bogovi to vedo," je dejal stari mož. Kmetov sin se je odločil, da bo žrebe učil delati na polju. Vodil ga je ven in nekoč je nerodno padel ter si zlomil nogo. "No, pa bo tvoj ljubljeni sin šepal vse življenje," so spet govorili vaščani. "Samo bogovi vedo, zakaj je tako," je vdano rekel kmet. Minilo je nekaj tednov in v vas je prišla četa vojakov ter odvedla vse mladeniče v vojsko. Šepavega sina pa so pustili. Vaščani so se zbrali v starčevi hiši, da bi mu čestitali, ker je njegov sin ostal doma. "Prav si imel," so rekli, "samo bogovi vedo, kaj je sreča za nas." (Drobne zgodbe za dušo, 95.) Kitajski kmet je spoznal, da se je tisto, kar se je v prvem trenutku zdelo neprijetno, obrnilo v njegovo korist. Tudi nam se v življenju velikokrat zgodi, da se tisto, kar se zdi v prvem trenutku neprijetno, obrne in se spremeni v našo srečo. Portugalci so to globoko spoznanje strnili v pregovor: Bog zna tudi s krivimi črtami pisati ravno. Evangelij na praznik Marijinega rojstva v prvem delu opisuje rodovnik Jezusa Kristusa. V njem je vrsta imen iz judovske zgodovine. Iz tega naštevanja imen se lahko naučimo, kako Bog na dolgi rok, po preizkušnjah in trpljenju, celo po stranpoteh in grehu vodi tako zgodovino, da je prišlo do rojstva Odrešenikove Matere in nato Odrešenika samega. Verujemo, da Bog vodi usodo vsakega izmed nas. Kolikokrat smo že v življenju spoznali, kako nas je Bog prav preko preizkušnje vodil do velikih stvari. Kdo izmed nas se ni v težkih trenutkih preizkušnje, žalosti, nemira in obupa spraševal, zakaj tako trpljenje! Morda smo takrat celo podvomili v Božjo pravičnost, dobroto in celo v njegov obstoj. Pa smo pozneje uvideli, kako nas je po teh dogodkih vodil k velikim stvarem. Ko poslušamo Jezusov rodovnik v evangeliju, vidimo, kako so bili nekateri kralji preganjani, da je v času vladanja kakšnega izmed njih že skoraj grozil propad naroda. Dalje vidimo, da so bili nekateri grešni in kako so imeli drugi malo vere in zaupanja v Boga. In vendar je Bog po vseh teh nerazumljivih dogodkih vodil zgodovino tako, da jo je pripeljal do rojstva Odrešenika. Da, Bog zna tudi s krivimi črtami pisati ravno! http://www.rtvslo.si/podcast Tue, 08 Sep 2020 03:56:12 +0000 Božo Rustja: Bog zna tudi s krivimi črtami pisati ravno Poleg Jezusovega rojstva obhaja Cerkev le še dva rojstna dneva svetnikov: rojstvo Janeza Krstnika in rojstvo Jezusove matere Marije. To so neke vrste, kot pravi profesor Anton Strle, sveta rojstva, saj je to rojstvo nekaj izrednega, del Božjega odrešenjskega načrta. Marijino rojstvo je sveto zato, ker je ona obvarovana izvirnega greha in se je niti od daleč ni dotaknila senca hudega duha. Marijino rojstvo so obhajali že od 4. stoletja, a v zahodni cerkvi od 7. stoletja naprej. Bogata vzhodna liturgija Pravoslavne cerkve tako opeva rojstvo Božje Matere: »Na ta dan začenja milost prinašati svoje sadove … Ta dan je predigra vesoljstvenega veselja; na ta dan so začeli pihati vetrovi, ki prinašajo odrešenje… Stvarnik je pregnetel in prenovil s tem prečistim kvasom, preoblikoval je s svojimi božjimi rokami vse naše postarano testo.« Na Zahodu je sveti opat Raymond Jourdain takole klical: Marija je Jutranja zvezda, ker oznanja prihod vélikega dne; ko se je Ona prikazala, tedaj se je približalo odrešenje. Zvezda danica, zvezda z vsem sijajem, ti žariš in svetiš, preden se je izza gore dvignil dan – saj se je tvoje rojstvo zgodilo že pred rojstvom Jezusa Kristusa, tvojega blagoslovljenega Sina, ki je luč in dan.« Praznik Marijinega rojstva je praznik veselja in radosti – saj je rojena deklica, ki bo postala Jezusova in naša Mati. Z njenim rojstvom se začenja uresničevati Božja obljuba o Ženi, ki bo obdana s soncem. Zame pa je ta Marijin praznik predvsem praznik rojstva. Vsak človek, ki se rodi na tem svetu, je čudež Božje modrosti in sad Njegove ljubezni. Trenutek rojstva je sveti trenutek, ki se ne da z ničimer primerjati. Lahko naredimo robote, ki bodo bolj inteligentni kot sami ljudje, ali ne moremo narediti kaj plemenitejšega in večjega kot sprejeti novorojenega otroka, ga objeti in dovoliti, da živi in prinaša novost in enkratnost svojega bitja na ta svet. Mnogi nimajo sreče, da bodo rojeni, mnogi nimajo sreče, da bi se jih ob rojstvu razveselili njihove mamice in očetje. Taki posebej rabijo ljudi, ki imajo radi življenje, ki si upajo narediti najplemenitejše dejanje na tem svetu – sprejeti otroka kot božji dar in ga naučiti ljubiti. 174716279 RTVSLO – Prvi 373 clean Poleg Jezusovega rojstva obhaja Cerkev le še dva rojstna dneva svetnikov: rojstvo Janeza Krstnika in rojstvo Jezusove matere Marije. To so neke vrste, kot pravi profesor Anton Strle, sveta rojstva, saj je to rojstvo nekaj izrednega, del Božjega odrešenjskega načrta. Marijino rojstvo je sveto zato, ker je ona obvarovana izvirnega greha in se je niti od daleč ni dotaknila senca hudega duha. Marijino rojstvo so obhajali že od 4. stoletja, a v zahodni cerkvi od 7. stoletja naprej. Bogata vzhodna liturgija Pravoslavne cerkve tako opeva rojstvo Božje Matere: »Na ta dan začenja milost prinašati svoje sadove … Ta dan je predigra vesoljstvenega veselja; na ta dan so začeli pihati vetrovi, ki prinašajo odrešenje… Stvarnik je pregnetel in prenovil s tem prečistim kvasom, preoblikoval je s svojimi božjimi rokami vse naše postarano testo.« Na Zahodu je sveti opat Raymond Jourdain takole klical: Marija je Jutranja zvezda, ker oznanja prihod vélikega dne; ko se je Ona prikazala, tedaj se je približalo odrešenje. Zvezda danica, zvezda z vsem sijajem, ti žariš in svetiš, preden se je izza gore dvignil dan – saj se je tvoje rojstvo zgodilo že pred rojstvom Jezusa Kristusa, tvojega blagoslovljenega Sina, ki je luč in dan.« Praznik Marijinega rojstva je praznik veselja in radosti – saj je rojena deklica, ki bo postala Jezusova in naša Mati. Z njenim rojstvom se začenja uresničevati Božja obljuba o Ženi, ki bo obdana s soncem. Zame pa je ta Marijin praznik predvsem praznik rojstva. Vsak človek, ki se rodi na tem svetu, je čudež Božje modrosti in sad Njegove ljubezni. Trenutek rojstva je sveti trenutek, ki se ne da z ničimer primerjati. Lahko naredimo robote, ki bodo bolj inteligentni kot sami ljudje, ali ne moremo narediti kaj plemenitejšega in večjega kot sprejeti novorojenega otroka, ga objeti in dovoliti, da živi in prinaša novost in enkratnost svojega bitja na ta svet. Mnogi nimajo sreče, da bodo rojeni, mnogi nimajo sreče, da bi se jih ob rojstvu razveselili njihove mamice in očetje. Taki posebej rabijo ljudi, ki imajo radi življenje, ki si upajo narediti najplemenitejše dejanje na tem svetu – sprejeti otroka kot božji dar in ga naučiti ljubiti. http://www.rtvslo.si/podcast Mon, 07 Sep 2020 03:56:13 +0000 Emanuela Žerdin: Marijino rojstvo Človek je človek odnosa. Kakovost našega življenja je odvisna predvsem od kakovosti odnosov, ki jih živimo. Najprej tistih »vidnih« odnosov z našimi bližnjimi: z možem, ženo, otroki, sosedi, sodelavci, sošolci. Toda to niso edini odnosi. Pod pojem odnos lahko uvrstimo tudi odnos z Bogom, s presežnim, pa tudi odnos do samega sebe. A tudi tukaj se svet naših odnosov še ne ustavi, poznamo še odnos do dela, živali, narave. Težko je reči, da človek ni bitje odnosa. Odnos in komunikacija gresta skupaj. In na kakšen način komuniciram? Lepe besede, pohvale, komplimenti ... Vsega tega si želimo. Toda v resničnem življenju je tega tako malo, premalo. Zanimivo – če pohvalimo, nič ne zgubimo, nič nas ne stane, pa kljub temu … Imamo pa tudi drugi pol komunikacije, ko vidimo, da neke stvari ne gredo, ko nekdo dela nekaj narobe, ko nekdo, namesto da bi gradil, podira. Kaj pa potem? Navadno to kar hitro odkrijemo, začutimo. O tem se začnemo pogovarjati, kritizirati, deliti sodbe – žal pa brez navzočnosti »glavnega krivca«. In ravno o tem govori današnji evangelij. Govori, kako težko je stopiti do človeka in ga prijazno opozoriti na štiri oči. Nagovoril me je Nelson Mandela v svoji avtobiografiji, kjer opisuje zapore na otoku Robben. Nekega dne so ga poklicali v glavno pisarno. Otok je obiskal general in je želel vedeti, ali imajo zaporniki kaj pritožb. Pri pogovoru je bil navzoč tudi Badenhorst, vodja zaporov, ki so ga zaporniki sovražili. Mandela je mirno, a prepričljivo in po resnici povedal obiskovalcu, nad čim se zaporniki najbolj pritožujejo. General si je natančno zapisal pritožbe, ki so po večini zadevale upravnikovo ravnanje. Naslednji dan je prišel upravnik Badenhorst k Mandeli in dejal: »Zapuščam otok. Rad bi vam samo še zaželel srečo v življenju.« Ob teh besedah je Mandela osupnil. Pozneje je pripovedoval: »Bil sem presenečen. To mi je povedal kot človek in prvič je pokazal svojo človeško stran. Zahvalil sem se mu za dobre želje. Mandela je o tem dogodku še dolgo premišljeval. Sklene z mislijo: »To je bil koristen opomin, da nosijo vsi ljudje jedro samospoštovanja, in če se dotaknemo njihovega srca, se lahko spremenijo.« Iskrena, dobronamerna beseda dela čudeže. To nam dokazuje današnji evangelij, to nam dokazuje Mandelovo pričevanje. Izkoristimo današnji dan za »pravo« besedo. Dokler imamo čas, delajmo dobro. 174716150 RTVSLO – Prvi 409 clean Človek je človek odnosa. Kakovost našega življenja je odvisna predvsem od kakovosti odnosov, ki jih živimo. Najprej tistih »vidnih« odnosov z našimi bližnjimi: z možem, ženo, otroki, sosedi, sodelavci, sošolci. Toda to niso edini odnosi. Pod pojem odnos lahko uvrstimo tudi odnos z Bogom, s presežnim, pa tudi odnos do samega sebe. A tudi tukaj se svet naših odnosov še ne ustavi, poznamo še odnos do dela, živali, narave. Težko je reči, da človek ni bitje odnosa. Odnos in komunikacija gresta skupaj. In na kakšen način komuniciram? Lepe besede, pohvale, komplimenti ... Vsega tega si želimo. Toda v resničnem življenju je tega tako malo, premalo. Zanimivo – če pohvalimo, nič ne zgubimo, nič nas ne stane, pa kljub temu … Imamo pa tudi drugi pol komunikacije, ko vidimo, da neke stvari ne gredo, ko nekdo dela nekaj narobe, ko nekdo, namesto da bi gradil, podira. Kaj pa potem? Navadno to kar hitro odkrijemo, začutimo. O tem se začnemo pogovarjati, kritizirati, deliti sodbe – žal pa brez navzočnosti »glavnega krivca«. In ravno o tem govori današnji evangelij. Govori, kako težko je stopiti do človeka in ga prijazno opozoriti na štiri oči. Nagovoril me je Nelson Mandela v svoji avtobiografiji, kjer opisuje zapore na otoku Robben. Nekega dne so ga poklicali v glavno pisarno. Otok je obiskal general in je želel vedeti, ali imajo zaporniki kaj pritožb. Pri pogovoru je bil navzoč tudi Badenhorst, vodja zaporov, ki so ga zaporniki sovražili. Mandela je mirno, a prepričljivo in po resnici povedal obiskovalcu, nad čim se zaporniki najbolj pritožujejo. General si je natančno zapisal pritožbe, ki so po večini zadevale upravnikovo ravnanje. Naslednji dan je prišel upravnik Badenhorst k Mandeli in dejal: »Zapuščam otok. Rad bi vam samo še zaželel srečo v življenju.« Ob teh besedah je Mandela osupnil. Pozneje je pripovedoval: »Bil sem presenečen. To mi je povedal kot človek in prvič je pokazal svojo človeško stran. Zahvalil sem se mu za dobre želje. Mandela je o tem dogodku še dolgo premišljeval. Sklene z mislijo: »To je bil koristen opomin, da nosijo vsi ljudje jedro samospoštovanja, in če se dotaknemo njihovega srca, se lahko spremenijo.« Iskrena, dobronamerna beseda dela čudeže. To nam dokazuje današnji evangelij, to nam dokazuje Mandelovo pričevanje. Izkoristimo današnji dan za »pravo« besedo. Dokler imamo čas, delajmo dobro. http://www.rtvslo.si/podcast Sun, 06 Sep 2020 03:56:49 +0000 Andrej Šegula: Odnosi Življenje se mi je od nekdaj zdelo polno skrivnosti. Kot otrok sem to resničnost živela, pozneje sem skušala prebliske nedoumljivosti ujeti v besede, v odrasli dobi pa vedno znova izkušam, kako majhen je človeški um pred vsem, kar pride na njegovo pot. Meje mojega jezika nikdar niso bile meje mojega sveta; ta se je vseskozi razlival čez posodo izrekljivega v ocean občutij, slutenj in spomina, v katerega sem lahko kvečjemu namakala stopala. To spontano pestovanje skrivnosti pa je bilo postavljeno pod vprašaj v preizkušnjah. Ko je zarezala bolečina, nenadoma ni bilo več tako naravno posedati na obalah vsemirja; samoumevnost skrivnostne narave sveta je začela mezeti skozi rane. Kot kljubovalni gon se je sprožila nuja vzeti življenje v svoje roke, razkriti mehanizem, s katerim bi bilo mogoče nadzirati nezaželeno. Če ne prej, sem se tedaj zavedela, da sprejemanje nedoumljivega ni stvar sanjave brezbrižnosti, ampak zavestne odločitve. Poskus zanikanja skrivnosti ima danes brezštevilne obraze. V času velikih nestabilnosti in negotovosti se kot paradoksna protiutež uveljavlja »blogerska miselnost«, ki poenostavlja in ukaluplja ter uči, da je naša blaginja povsem v naših rokah. Kompleksnost bivanjske izkušnje skušajo zamejiti tudi znanost, politika in umetnost. Zgodovinski spomin je šibek pred neizčrpnim zanosom, ki poganja ta prizadevanja. A stvari nam ne polzijo iz rok zaradi odpravljive napake v sistemu, temveč zaradi sistema samega, ki na koncu svojega delovanja predvideva najbolj brezprizivno od vseh napak – smrt. Skozi to razpoko najodločneje zasije osvobajajoči uvid v nedoumljivo. Radost, ki jo porajajo načrti uma, je kot dežna kapljica v naključjih strasti; radost, ki jo občutimo ob tem spoznanju, pa je spokojna radost, je življenje »v obilju«, o katerem govori Janezov evangelij. Na horizontu te misli je naš korak čvrstejši, ker je v stiku s tem, kar je – in ko pridemo do obale skrivnostnega oceana, tam z lahkoto prepoznamo to, kar nam za kratek hip pripada, in pustimo, da voda odnese preostalo. 174716012 RTVSLO – Prvi 362 clean Življenje se mi je od nekdaj zdelo polno skrivnosti. Kot otrok sem to resničnost živela, pozneje sem skušala prebliske nedoumljivosti ujeti v besede, v odrasli dobi pa vedno znova izkušam, kako majhen je človeški um pred vsem, kar pride na njegovo pot. Meje mojega jezika nikdar niso bile meje mojega sveta; ta se je vseskozi razlival čez posodo izrekljivega v ocean občutij, slutenj in spomina, v katerega sem lahko kvečjemu namakala stopala. To spontano pestovanje skrivnosti pa je bilo postavljeno pod vprašaj v preizkušnjah. Ko je zarezala bolečina, nenadoma ni bilo več tako naravno posedati na obalah vsemirja; samoumevnost skrivnostne narave sveta je začela mezeti skozi rane. Kot kljubovalni gon se je sprožila nuja vzeti življenje v svoje roke, razkriti mehanizem, s katerim bi bilo mogoče nadzirati nezaželeno. Če ne prej, sem se tedaj zavedela, da sprejemanje nedoumljivega ni stvar sanjave brezbrižnosti, ampak zavestne odločitve. Poskus zanikanja skrivnosti ima danes brezštevilne obraze. V času velikih nestabilnosti in negotovosti se kot paradoksna protiutež uveljavlja »blogerska miselnost«, ki poenostavlja in ukaluplja ter uči, da je naša blaginja povsem v naših rokah. Kompleksnost bivanjske izkušnje skušajo zamejiti tudi znanost, politika in umetnost. Zgodovinski spomin je šibek pred neizčrpnim zanosom, ki poganja ta prizadevanja. A stvari nam ne polzijo iz rok zaradi odpravljive napake v sistemu, temveč zaradi sistema samega, ki na koncu svojega delovanja predvideva najbolj brezprizivno od vseh napak – smrt. Skozi to razpoko najodločneje zasije osvobajajoči uvid v nedoumljivo. Radost, ki jo porajajo načrti uma, je kot dežna kapljica v naključjih strasti; radost, ki jo občutimo ob tem spoznanju, pa je spokojna radost, je življenje »v obilju«, o katerem govori Janezov evangelij. Na horizontu te misli je naš korak čvrstejši, ker je v stiku s tem, kar je – in ko pridemo do obale skrivnostnega oceana, tam z lahkoto prepoznamo to, kar nam za kratek hip pripada, in pustimo, da voda odnese preostalo. http://www.rtvslo.si/podcast Sat, 05 Sep 2020 03:56:02 +0000 Miljana Cunta: Nedoumljivo Prerokovo izročilo pravi: »Kdor spozna samega sebe, spozna svojega Gospodarja.« Prerok Mohamed je imel tudi navado moliti: »Bog, omogoči nam, da spoznamo reči, kakršne so v resnici.« V Koranu pa beremo: »Zdaj smo ti odgrnili tančico – in tvoj pogled je postal jasen.« Ti in številni drugi podobni izreki pomenijo izhodišče kontemplacije muslimanskih mistikov (sufijev), ki svojo pot (arab. suluk/tariqa) prvenstveno razumejo kot pot duhovnega vzpona k poslednji Resničnosti (arab. al-Haqiqa/al-Haqq). Ta pot, sestavljena iz številnih duhovnih postajališč (arab. maqamat) in stanj (arab. ahwal), je predvsem pot spoznanja. Toda pri tem ne gre za kakršno koli spoznanje, temveč za bitnostno, izkustveno spoznanje presežnega nevidnega sveta (arab. alam al-ghajb), do katerega mistik prodira tako, da vedno znova odgrinja tako imenovane tančice (arab. hidžab), ki ga zakrivajo. Odgrinjanje (arab. kašf) teh tako čutnih in fizičnih kot tudi nadčutnih in subtilnih tančic je sestavni del mistične poti v islamu. Vendar pa je tu treba opozoriti na dvojno vlogo teh tančic. Kajti ravno v tem, ko tančice zastirajo Resničnost, za katero si mistiki v svojih duhovnih vzponih prizadevajo, nanjo hkrati vselej že tudi nakazujejo. Če so tančice po eni strani metafizične ovire, ki ločujejo človeka od Resničnosti, so po drugi strani znaki na duhovni poti. Skratka: tančice so tančice Resničnosti. V tem smislu je treba razumeti velikega mojstra Ibn Arabija, ki pravi: »Če ne bi bilo tančic, ki zakrivajo božjo Skrivnost, ne bi bilo mogoče spoznati Božjega namena.« Priznavanje in prepoznavanje teh tančic je zato začetek sufijske gnoze (arab. maarifa). V dinamiki neskončnega zastiranja in odstiranja se torej mistik nenehno približuje poslednji Resničnosti – tisti najgloblji skrivnosti, ki je navsezadnje Skrivnost (arab. as-sirr) njegove lastne biti. To dialektiko med človekom in Bogom morda še najlepše ponazori naslednje sveto izročilo (arab. hadis qudsi), v katerem Vsemogočni pravi: »Človek je moj misterij – Jaz pa njegov.« Le v tem smislu torej samospoznavanje vodi do spoznanja Pratemelja. 174715743 RTVSLO – Prvi 371 clean Prerokovo izročilo pravi: »Kdor spozna samega sebe, spozna svojega Gospodarja.« Prerok Mohamed je imel tudi navado moliti: »Bog, omogoči nam, da spoznamo reči, kakršne so v resnici.« V Koranu pa beremo: »Zdaj smo ti odgrnili tančico – in tvoj pogled je postal jasen.« Ti in številni drugi podobni izreki pomenijo izhodišče kontemplacije muslimanskih mistikov (sufijev), ki svojo pot (arab. suluk/tariqa) prvenstveno razumejo kot pot duhovnega vzpona k poslednji Resničnosti (arab. al-Haqiqa/al-Haqq). Ta pot, sestavljena iz številnih duhovnih postajališč (arab. maqamat) in stanj (arab. ahwal), je predvsem pot spoznanja. Toda pri tem ne gre za kakršno koli spoznanje, temveč za bitnostno, izkustveno spoznanje presežnega nevidnega sveta (arab. alam al-ghajb), do katerega mistik prodira tako, da vedno znova odgrinja tako imenovane tančice (arab. hidžab), ki ga zakrivajo. Odgrinjanje (arab. kašf) teh tako čutnih in fizičnih kot tudi nadčutnih in subtilnih tančic je sestavni del mistične poti v islamu. Vendar pa je tu treba opozoriti na dvojno vlogo teh tančic. Kajti ravno v tem, ko tančice zastirajo Resničnost, za katero si mistiki v svojih duhovnih vzponih prizadevajo, nanjo hkrati vselej že tudi nakazujejo. Če so tančice po eni strani metafizične ovire, ki ločujejo človeka od Resničnosti, so po drugi strani znaki na duhovni poti. Skratka: tančice so tančice Resničnosti. V tem smislu je treba razumeti velikega mojstra Ibn Arabija, ki pravi: »Če ne bi bilo tančic, ki zakrivajo božjo Skrivnost, ne bi bilo mogoče spoznati Božjega namena.« Priznavanje in prepoznavanje teh tančic je zato začetek sufijske gnoze (arab. maarifa). V dinamiki neskončnega zastiranja in odstiranja se torej mistik nenehno približuje poslednji Resničnosti – tisti najgloblji skrivnosti, ki je navsezadnje Skrivnost (arab. as-sirr) njegove lastne biti. To dialektiko med človekom in Bogom morda še najlepše ponazori naslednje sveto izročilo (arab. hadis qudsi), v katerem Vsemogočni pravi: »Človek je moj misterij – Jaz pa njegov.« Le v tem smislu torej samospoznavanje vodi do spoznanja Pratemelja. http://www.rtvslo.si/podcast Fri, 04 Sep 2020 03:56:11 +0000 Raid Al Daghistani: Tančice resničnosti Prijatelj mi je pripovedoval zgodbo o mizarju, ki mu je pomagal obnoviti kmetijo njegovih staršev. Po prvem dnevu napornega dela, ko mu je predrta guma ukradla uro dela, ko električna žaga ni in ni hotela sodelovati, in da bi bila mera polna, zvečer še motor starega kombija ni zagnal. Prijatelj se mu je ponudil, da ga zapelje domov in mizar je začuda vso pot molčal. Ko sta prispela, ga je mizar povabil, da stopi v hišo in spozna njegovo družino. Ko sta stopala proti vhodnim vratom, je za trenutek postal ob malem drevesu na vrtu in se z obema rokama dotaknil vejic. In ko je končno stopil skozi vhodna vrata, se je zgodila neverjetna sprememba. Na njegovem od sonca ogorel obrazu se je narisal smehljaj in objel je dva majhna otroka ter poljubil ženo. Prijatelju se je zdelo, da ne vidi več tistega jeznega in že skoraj zagrenjenega mizarja, ampak povsem drugo osebo. Ko sta se vračala proti avtu, sva šla spet mimo skrivnostnega drevesa in mojega prijatelja je premagala radovednosti. Vprašal je mizarja, kaj je pomenilo tisto, kar je videl prej pri tem drevesu. »Ah, to je moje drevo problemov,« je odgovoril mizar. »Vem, da bom vedno doživljal probleme in zaplete na delu, ampak nekaj mi je jasno. Ti problemi ne sodijo v moj dom in se ne tičejo moje žene in otrok. Moja družina si zaluži mojo popolno pozornost. Zato službene skrbi vsak večer, ko se vrnem domov, obesim na to drevo in jih nato zjutraj, ko grem na delo, spet poberem. Nato je še nekoliko pomolčal, se nasmehnil in dejal: »Zanimivo pa je, da je problemov zjutraj, ko jih želim pobrati z drevesa, po navadi precej manj, kot sem jih prejšnji večer obesil. Dogaja se, da Jožeta v službi šef okrega zaradi napake, ki je sploh ni storil. Ko pa Jože prispe po dolgem napornem delu domov, se zaloti, da povzdiguje glas nad ženo, ker juha ni dovolj slana. Verjetno se bi našlo še več takih Jožetov med nami. Zato bi bilo dobro, da bi si našli svoje 'drevo problemov', ki bi nas in naše najbližje obvarovalo pred konflikti in skrbmi, ki ne sodijo domov. 174715510 RTVSLO – Prvi 344 clean Prijatelj mi je pripovedoval zgodbo o mizarju, ki mu je pomagal obnoviti kmetijo njegovih staršev. Po prvem dnevu napornega dela, ko mu je predrta guma ukradla uro dela, ko električna žaga ni in ni hotela sodelovati, in da bi bila mera polna, zvečer še motor starega kombija ni zagnal. Prijatelj se mu je ponudil, da ga zapelje domov in mizar je začuda vso pot molčal. Ko sta prispela, ga je mizar povabil, da stopi v hišo in spozna njegovo družino. Ko sta stopala proti vhodnim vratom, je za trenutek postal ob malem drevesu na vrtu in se z obema rokama dotaknil vejic. In ko je končno stopil skozi vhodna vrata, se je zgodila neverjetna sprememba. Na njegovem od sonca ogorel obrazu se je narisal smehljaj in objel je dva majhna otroka ter poljubil ženo. Prijatelju se je zdelo, da ne vidi več tistega jeznega in že skoraj zagrenjenega mizarja, ampak povsem drugo osebo. Ko sta se vračala proti avtu, sva šla spet mimo skrivnostnega drevesa in mojega prijatelja je premagala radovednosti. Vprašal je mizarja, kaj je pomenilo tisto, kar je videl prej pri tem drevesu. »Ah, to je moje drevo problemov,« je odgovoril mizar. »Vem, da bom vedno doživljal probleme in zaplete na delu, ampak nekaj mi je jasno. Ti problemi ne sodijo v moj dom in se ne tičejo moje žene in otrok. Moja družina si zaluži mojo popolno pozornost. Zato službene skrbi vsak večer, ko se vrnem domov, obesim na to drevo in jih nato zjutraj, ko grem na delo, spet poberem. Nato je še nekoliko pomolčal, se nasmehnil in dejal: »Zanimivo pa je, da je problemov zjutraj, ko jih želim pobrati z drevesa, po navadi precej manj, kot sem jih prejšnji večer obesil. Dogaja se, da Jožeta v službi šef okrega zaradi napake, ki je sploh ni storil. Ko pa Jože prispe po dolgem napornem delu domov, se zaloti, da povzdiguje glas nad ženo, ker juha ni dovolj slana. Verjetno se bi našlo še več takih Jožetov med nami. Zato bi bilo dobro, da bi si našli svoje 'drevo problemov', ki bi nas in naše najbližje obvarovalo pred konflikti in skrbmi, ki ne sodijo domov. http://www.rtvslo.si/podcast Thu, 03 Sep 2020 03:55:44 +0000 Robert Friškovec: Drevo problemov Nekje sem prebrala, da je branje knjig najboljša investicija. Za vsakogar, za vse. Poslušala sem pogovor s svetovno znano pisateljico, predavateljico, pevko, ki je na vsako vprašanje, kdo od državnih vodij je bolj kriv za borno, nepravično stanje v svetu, vztrajno ponavljala, da pomanjkljiv izobraževalni sistem. Izobraževanje in to pridobivanje znanja vseh slojev v družbi, omogočanje takega načina, ki širi obzorja, poglablja, oplemeniti ljudi, jih povezuje za dobro. Da si bodo vsi ljudje prizadevali za več presežnega, da ne bo prevladal med ljudmi slab odnos do filozofije, umetnosti, literature, češ, da je vse to nekoristno, celo odveč, ker se pač moramo boriti za kratkoročne užitke, potrošniški način življenja. Pa v resnici prav duhovna kultura omogoča večjo kakovost življenja. V današnjem času opažamo, da je veliko ljudi v stiski, tesnobnih stanjih, depresiji, mnogi ne najdejo smisla, obupujejo. Število izposojenih knjig (upam, da pretežno teh tudi prebranih) je v korelaciji s številom samomorov. To kaže pomembna raziskava. Razumimo, da branje knjig povečuje pozitiven odnos do življenja, povečuje optimizem, daje več možnosti za nova, koristna spoznanja. Knjige odpirajo zapahe naših duš. Rada povem primer čudovite pisateljske mojstrovine Arto Paasilinna, finskega pisatelja, ki je s svojo duhovito, humorno knjigo Čarobni skupinski samomor celo vplival na zmanjšanje samomorov v svoji državi. Sama pišem v svojih knjigah tisto, kar verjamem, da lahko bralce nagovori literarno, pa tudi pomaga komu razrešiti težavo, stisko, bolje spoznati sebe, predvsem pa pomen, vrednost oblikovanja in razvijanja dobrih medsebojnih odnosov. Če bereš, živiš bolje! V to sem prepričana tudi iz svoje lastne izkušnje. V družini, kjer sem odraščala, se je odnos do branja kazal v zgledu mojih staršev, v spoštljivem vzdušju, ki je spodbujalo in odpiralo poti do literature, kulturnega odnosa do slovenske besede, do knjig, ki so odpirale nova obzorja, vplivale na razvoj. Odpirale so oči, povečevale razgledanost in utrjevale odločitev za temeljne življenjske vrednote, ki so jih pomembni odrasli, najbolj pa moji starši, posredovali nam otrokom v vsakdanjem življenju. Nikoli ni manjkal spoštljiv, skrivnosten odnos do presežnega, do Skrivnostnega, ki se je vedno znova začutil ob zavedanju človeške majhnosti. Čim več si o nečem vedel, čim bolj si prodiral v globino znanja na nekem področju, bolj si se zavedal, da je to kapljica v oceanu, da malo – ali pa celo »nič« ne veš. A ostal je jasen občutek skrivnostnosti Znanja, čudežnosti bivanja, njegovega Stvarnika in zelo počasi, a z gotovostjo je prihajala v dušo in srce zavest o genialnosti Njegove stvaritve, ter hvaležnosti, da sem, smo lahko del tega. 174715037 RTVSLO – Prvi 352 clean Nekje sem prebrala, da je branje knjig najboljša investicija. Za vsakogar, za vse. Poslušala sem pogovor s svetovno znano pisateljico, predavateljico, pevko, ki je na vsako vprašanje, kdo od državnih vodij je bolj kriv za borno, nepravično stanje v svetu, vztrajno ponavljala, da pomanjkljiv izobraževalni sistem. Izobraževanje in to pridobivanje znanja vseh slojev v družbi, omogočanje takega načina, ki širi obzorja, poglablja, oplemeniti ljudi, jih povezuje za dobro. Da si bodo vsi ljudje prizadevali za več presežnega, da ne bo prevladal med ljudmi slab odnos do filozofije, umetnosti, literature, češ, da je vse to nekoristno, celo odveč, ker se pač moramo boriti za kratkoročne užitke, potrošniški način življenja. Pa v resnici prav duhovna kultura omogoča večjo kakovost življenja. V današnjem času opažamo, da je veliko ljudi v stiski, tesnobnih stanjih, depresiji, mnogi ne najdejo smisla, obupujejo. Število izposojenih knjig (upam, da pretežno teh tudi prebranih) je v korelaciji s številom samomorov. To kaže pomembna raziskava. Razumimo, da branje knjig povečuje pozitiven odnos do življenja, povečuje optimizem, daje več možnosti za nova, koristna spoznanja. Knjige odpirajo zapahe naših duš. Rada povem primer čudovite pisateljske mojstrovine Arto Paasilinna, finskega pisatelja, ki je s svojo duhovito, humorno knjigo Čarobni skupinski samomor celo vplival na zmanjšanje samomorov v svoji državi. Sama pišem v svojih knjigah tisto, kar verjamem, da lahko bralce nagovori literarno, pa tudi pomaga komu razrešiti težavo, stisko, bolje spoznati sebe, predvsem pa pomen, vrednost oblikovanja in razvijanja dobrih medsebojnih odnosov. Če bereš, živiš bolje! V to sem prepričana tudi iz svoje lastne izkušnje. V družini, kjer sem odraščala, se je odnos do branja kazal v zgledu mojih staršev, v spoštljivem vzdušju, ki je spodbujalo in odpiralo poti do literature, kulturnega odnosa do slovenske besede, do knjig, ki so odpirale nova obzorja, vplivale na razvoj. Odpirale so oči, povečevale razgledanost in utrjevale odločitev za temeljne življenjske vrednote, ki so jih pomembni odrasli, najbolj pa moji starši, posredovali nam otrokom v vsakdanjem življenju. Nikoli ni manjkal spoštljiv, skrivnosten odnos do presežnega, do Skrivnostnega, ki se je vedno znova začutil ob zavedanju človeške majhnosti. Čim več si o nečem vedel, čim bolj si prodiral v globino znanja na nekem področju, bolj si se zavedal, da je to kapljica v oceanu, da malo – ali pa celo »nič« ne veš. A ostal je jasen občutek skrivnostnosti Znanja, čudežnosti bivanja, njegovega Stvarnika in zelo počasi, a z gotovostjo je prihajala v dušo in srce zavest o genialnosti Njegove stvaritve, ter hvaležnosti, da sem, smo lahko del tega. http://www.rtvslo.si/podcast Tue, 01 Sep 2020 03:55:52 +0000 Silva Matos: Prebojnost za naprej Dobro jutro, spoštovani poslušalci in cenjene poslušalke. Pred skoraj desetletjem sem v vročem avgustu poletela na enega izmed grških otokov. Dolge dopustniške dni sem si krajšala s spoznavanjem otoka po dolgem in počez, vse do nekega jutra, ko sem se vkrcala na turistično ladjo in se v množici neznanih ljudi odpeljala daleč stran od obale. Plovba kot plovba, nič posebnega. A kapitan nam je obljubil, da bomo videli želve. Zaradi te obljube sem se odločila, da odrinem na globoko morje, čeprav imam rajši kopno. Do tistega jutra še nikoli nisem videla morske želve, le sem pa tja kakšno manjšo kopensko. Ko smo se bližali življenjskemu prostoru morske želve, so se moji sopotniki na ladji vznemirili in začeli nemirno drenjati. V svet želv smo lahko pokukali skozi stekleno ladijsko dno. Izpod oklepa so ven moleli velika želvina glava, dva para nog in rep. V trenutku pomislim: ni tako slabo biti želva. Kadarkoli si v nevarnosti, se lahko povlečeš v svoj oklep. Čeprav nihče izmed potnikov ni nosil obleke, podobne želvinemu oklepu, se mi je zdelo, da okrog mene sedi velika želvja družina. Vsak v svojem oklepu, iz katerega ven molijo glava, roke in noge. V naravi življenja želve je, da je ujeta v oklep, ki jo brani pred nevarnostmi, pa še skrije se lahko vanj in glavo na plano pomoli šele, ko je nevarnosti konec. Kaj pa mi? Tudi na nas prežijo nevarnosti, a navadno drugačne, kot so globine morja. Narava nam ni dala oklepa iz 60 kosov, ki bi nas ščitil. Zato moramo, ko na nas preži nevarnost, tudi mi nase navleči oklep ter v roke vzeti ščit. Noge, roke in glavo pa bomo še vedno molili ven. In če si ne bomo izbrali prevelike številke oklepa, temveč bo ta narejen po meri, se bomo premikali hitreje od želve. Tako kot je vsak želvin oklep izviren, sta tudi moj in vaš. Človeški oklepi nas lahko obvarujejo pred marsikatero nadlogo: pred pretirano bližino sopotnika na istem letu s sanjskega otoka ali pred vrtanjem naših prijateljev z nemogočimi vprašanji. Tako opremljeni bomo manj ranljivi. Želva vse svoje življenje nosi samo en oklep in samo vsaki dve leti odide na kopno, da izvali jajca. Z nami je drugače. Včasih predolgo živimo v oklepu gotovosti, drugič se obdamo z oklepom molka in potrpežljivosti ali pa oklep prehitro snamemo. Največkrat se obdamo z oklepom nepredušnosti, ko ne želimo, da nas kdo zaradi naše krhkosti ponovno rani, ko želimo zaščititi dušo in srce. A kot želva moramo tudi mi zajeti zrak, sicer bomo z oklepom vred utonili. Mogoče je poletje res pravi čas, da snamemo naše oklepe, jih dobro speremo in posušimo. Če jih ne bomo nikoli sneli, se lahko pod njimi nabere rja, ki nas bo razjedla. Pa še nekaj: na ščit le ne pozabite in na ladijski krov povabite samo iskrene prijatelje. 174714787 RTVSLO – Prvi 416 clean Dobro jutro, spoštovani poslušalci in cenjene poslušalke. Pred skoraj desetletjem sem v vročem avgustu poletela na enega izmed grških otokov. Dolge dopustniške dni sem si krajšala s spoznavanjem otoka po dolgem in počez, vse do nekega jutra, ko sem se vkrcala na turistično ladjo in se v množici neznanih ljudi odpeljala daleč stran od obale. Plovba kot plovba, nič posebnega. A kapitan nam je obljubil, da bomo videli želve. Zaradi te obljube sem se odločila, da odrinem na globoko morje, čeprav imam rajši kopno. Do tistega jutra še nikoli nisem videla morske želve, le sem pa tja kakšno manjšo kopensko. Ko smo se bližali življenjskemu prostoru morske želve, so se moji sopotniki na ladji vznemirili in začeli nemirno drenjati. V svet želv smo lahko pokukali skozi stekleno ladijsko dno. Izpod oklepa so ven moleli velika želvina glava, dva para nog in rep. V trenutku pomislim: ni tako slabo biti želva. Kadarkoli si v nevarnosti, se lahko povlečeš v svoj oklep. Čeprav nihče izmed potnikov ni nosil obleke, podobne želvinemu oklepu, se mi je zdelo, da okrog mene sedi velika želvja družina. Vsak v svojem oklepu, iz katerega ven molijo glava, roke in noge. V naravi življenja želve je, da je ujeta v oklep, ki jo brani pred nevarnostmi, pa še skrije se lahko vanj in glavo na plano pomoli šele, ko je nevarnosti konec. Kaj pa mi? Tudi na nas prežijo nevarnosti, a navadno drugačne, kot so globine morja. Narava nam ni dala oklepa iz 60 kosov, ki bi nas ščitil. Zato moramo, ko na nas preži nevarnost, tudi mi nase navleči oklep ter v roke vzeti ščit. Noge, roke in glavo pa bomo še vedno molili ven. In če si ne bomo izbrali prevelike številke oklepa, temveč bo ta narejen po meri, se bomo premikali hitreje od želve. Tako kot je vsak želvin oklep izviren, sta tudi moj in vaš. Človeški oklepi nas lahko obvarujejo pred marsikatero nadlogo: pred pretirano bližino sopotnika na istem letu s sanjskega otoka ali pred vrtanjem naših prijateljev z nemogočimi vprašanji. Tako opremljeni bomo manj ranljivi. Želva vse svoje življenje nosi samo en oklep in samo vsaki dve leti odide na kopno, da izvali jajca. Z nami je drugače. Včasih predolgo živimo v oklepu gotovosti, drugič se obdamo z oklepom molka in potrpežljivosti ali pa oklep prehitro snamemo. Največkrat se obdamo z oklepom nepredušnosti, ko ne želimo, da nas kdo zaradi naše krhkosti ponovno rani, ko želimo zaščititi dušo in srce. A kot želva moramo tudi mi zajeti zrak, sicer bomo z oklepom vred utonili. Mogoče je poletje res pravi čas, da snamemo naše oklepe, jih dobro speremo in posušimo. Če jih ne bomo nikoli sneli, se lahko pod njimi nabere rja, ki nas bo razjedla. Pa še nekaj: na ščit le ne pozabite in na ladijski krov povabite samo iskrene prijatelje. http://www.rtvslo.si/podcast Mon, 31 Aug 2020 03:56:56 +0000 Alenka Veber: Želvin oklep Če bi izbiral bolj neprivlačen evangelijski odlomek, da ob njem razmišljam, bi težko našel primernejše besede, kakor so te, ki jih beremo danes: »Če hoče kdo hoditi za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj.« (Mt 16,24). Jaz pa se bojim govoriti o trpljenju in križu. Najprej zato, ker sam nisem junak, ki bi si želel trpljenja, ampak kot vsak človek bežim pred njim. Bojim pa se tudi zato, ker sem že večkrat doživel, da mi je kdo dejal: »Mama mi je umrla, ko sem bil še otrok. Od takrat ne grem več v Cerkev in nočem več slišati za Boga. Kajti če bi Bog obstajal, se to ne bi zgodilo!« Poskušam biti sočuten in razumeti take ljudi. Trpljenje nekatere lahko oddalji od Boga, druge pa, nasprotno, privede k njemu. Teh je veliko več. Kolikokrat sem že slišal pričevanja, da so ljudje v najhujših trenutkih življenja, v trpljenju in preizkušnji, v trenutkih, ko so jih vsi zapustili, čutili neizmerno božjo bližino in so bili Bogu neizmerno hvaležni zanjo; spreobrnili so se in začeli krščansko živeti. Trpljenje je nevarno. Ni samo področje preizkušnje, ampak tudi skušnjave. V njem človek bodisi podleže skušnjavi bodisi postane podoben Kristusu. Bolečina je kakor talilna posoda: lahko ustvari čisto kovino, prečiščeno zlato, lahko pa tudi vse spremeni v žlindro. Kristus bolj kot z besedami govori o trpljenju s svojim zgledom. Želi nas naučiti, da bi videli Božjo slavo v ponižanju in večno življenje v smrti. Križ razodeva najvišjo stopnjo modrosti, odrešenjski smisel trpljenja, poraza in smrti. Zato je kristjan povabljen k duhovnemu branju dogodkov v življenju, tudi k duhovnemu branju trpljenja. To branje nam razodeva, da je »trpljenje sestavni del ljubezni. Kdor ljubi, prej ali slej trpi.« Življenjska izkušnja nam govori, kolikokrat trpi starševska ljubezen, kolikokrat zakonska. Skoraj nerazumljivo je, da nam človek, ki ga izredno ljubimo, lahko povzroča izredno trpljenje. Ljubezen, če je res prava, bo morala stopiti na križ. Ne moremo ljubiti, ne da bi trpeli. To izhaja iz same narave Kristusove ljubezni. Kristus je ljubil človeštvo, vendar so ga ljudje umorili, ga zaničevali, zavrgli in križali. Njegova ljubezen do človeka je šla na križ. Podobno doživlja tudi človeška. Kristus, ki se je izročil v človeške roke, je bil prepojen z ljubeznijo. In Oče ni dopustil, da bi Kristus strohnel v zemlji. Kajti to, kar je bilo prevzeto v ljubezen, je bilo iztrgano smrti. »Zato nas prav ljubezen prepriča o smislu trpljenja in o tem, da ga more samo ona preoblikovati.« (Pričevanje svetih ikon, 50) 174714665 RTVSLO – Prvi 436 clean Če bi izbiral bolj neprivlačen evangelijski odlomek, da ob njem razmišljam, bi težko našel primernejše besede, kakor so te, ki jih beremo danes: »Če hoče kdo hoditi za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj.« (Mt 16,24). Jaz pa se bojim govoriti o trpljenju in križu. Najprej zato, ker sam nisem junak, ki bi si želel trpljenja, ampak kot vsak človek bežim pred njim. Bojim pa se tudi zato, ker sem že večkrat doživel, da mi je kdo dejal: »Mama mi je umrla, ko sem bil še otrok. Od takrat ne grem več v Cerkev in nočem več slišati za Boga. Kajti če bi Bog obstajal, se to ne bi zgodilo!« Poskušam biti sočuten in razumeti take ljudi. Trpljenje nekatere lahko oddalji od Boga, druge pa, nasprotno, privede k njemu. Teh je veliko več. Kolikokrat sem že slišal pričevanja, da so ljudje v najhujših trenutkih življenja, v trpljenju in preizkušnji, v trenutkih, ko so jih vsi zapustili, čutili neizmerno božjo bližino in so bili Bogu neizmerno hvaležni zanjo; spreobrnili so se in začeli krščansko živeti. Trpljenje je nevarno. Ni samo področje preizkušnje, ampak tudi skušnjave. V njem človek bodisi podleže skušnjavi bodisi postane podoben Kristusu. Bolečina je kakor talilna posoda: lahko ustvari čisto kovino, prečiščeno zlato, lahko pa tudi vse spremeni v žlindro. Kristus bolj kot z besedami govori o trpljenju s svojim zgledom. Želi nas naučiti, da bi videli Božjo slavo v ponižanju in večno življenje v smrti. Križ razodeva najvišjo stopnjo modrosti, odrešenjski smisel trpljenja, poraza in smrti. Zato je kristjan povabljen k duhovnemu branju dogodkov v življenju, tudi k duhovnemu branju trpljenja. To branje nam razodeva, da je »trpljenje sestavni del ljubezni. Kdor ljubi, prej ali slej trpi.« Življenjska izkušnja nam govori, kolikokrat trpi starševska ljubezen, kolikokrat zakonska. Skoraj nerazumljivo je, da nam človek, ki ga izredno ljubimo, lahko povzroča izredno trpljenje. Ljubezen, če je res prava, bo morala stopiti na križ. Ne moremo ljubiti, ne da bi trpeli. To izhaja iz same narave Kristusove ljubezni. Kristus je ljubil človeštvo, vendar so ga ljudje umorili, ga zaničevali, zavrgli in križali. Njegova ljubezen do človeka je šla na križ. Podobno doživlja tudi človeška. Kristus, ki se je izročil v človeške roke, je bil prepojen z ljubeznijo. In Oče ni dopustil, da bi Kristus strohnel v zemlji. Kajti to, kar je bilo prevzeto v ljubezen, je bilo iztrgano smrti. »Zato nas prav ljubezen prepriča o smislu trpljenja in o tem, da ga more samo ona preoblikovati.« (Pričevanje svetih ikon, 50) http://www.rtvslo.si/podcast Sun, 30 Aug 2020 03:57:16 +0000 Božo Rustja: Kdor ljubi, trpi Budilka ob petih v Vratih. Nahrbtniki so pripravljeni, pozajtrkujemo in gremo na pot. V jutranjem hladu hitimo mimo Aljaževega doma proti Luknji, sedlu med dolinama Vrat in Zadnjice, izhodišču za pot čez Plemenice in pot na Kriške pode. Zgodnji smo, v dolini še vlada tišina, pot sprva vodi po ravnem mimo Klina, nato pa se začnemo počasi vzpenjati med tankimi macesni in rušjem. Vrh stene se blešči v jutranjem soncu, nebo je brez oblačka, krasen dan bo. Pod Luknjo nas obsije sonce, pot pa se vzpne čez melišča in na koncu ob žičnih vrveh dosežemo sedlo. Do sem je šlo hitro – z lahkimi nahrbtniki. S sedla navzgor pa vodi zelo zahtevna zavarovana pot čez Plemenice in naprej proti Triglavu. Pot bi bilo treba popraviti, žične vrvi so dotrajale, tudi nekateri klini so že razmajani. V plezalnih pasovih, oprti s težkim tovorom in s samovarovanjem se vzpenjamo do delovišča. Agregat in vrtalni stroj zabrnita, napenjamo nove jeklenice. Dve poti sta: do Luknje vodi prijazna stezica med rastjem, čez Plemenice pa drzno speljana pot po skalah, izklesanih stopnicah, ob žičnih vrveh. Spodnjo pot so že davno uhodili lovci, pastirji, nato smo jo vzeli za svojo planinci, zgornja pa je delo človeških rok, primerna le za izurjene gornike. Vzeli smo si pravico, da si v naravi uredimo poti, pustimo sled. Naj bo ta sled urejena, vzorno označena, držimo se poti, da ne posegamo pregloboko v življenjski prostor divjih živali. Ko se vzpenjam ob jeklenicah, nad mano zašumi, ugledam gamsa, čez nekaj trenutkov se pojavi še drugi. Zvedavo me opazujeta. Stisnem se ob steno, ko izpod parkljev prvega prileti kamenje. Nekaj časa opazujemo drug drugega, nato se kozla naveličata moje družbe in izgineta za grebenom. Ko malce pozneje pogledam čez, sta že daleč, še nekaj skokov po prepadnih policah in izgineta za stebrom. Pozno popoldne napnemo zadnjo žično vrv pod Luknjo, oprtam si agregat in se odpravim v dolino. Sonce se počasi spušča, vročina je že popustila. In nato nekje nad Bovškim Gamsovcem zagrmi. Kar ne morem verjeti, nenadoma je tu nevihta, bičajo me dežne kaplje in mrzel veter, jutranja stezica se spreminja v deroč studenec, premočen do kože in prezebel hitim v dolino. V Severni steni bučijo hudourni slapovi, stena je zdaj po svoje lepa in hkrati strašljiva. Ko sem končno v dolini, na varnem v objemu gozda, dež poneha, zvedri se, stena pa zažari v večernem soncu. Bil je dolg, naporen, vendar lep dan. 174714527 RTVSLO – Prvi 400 clean Budilka ob petih v Vratih. Nahrbtniki so pripravljeni, pozajtrkujemo in gremo na pot. V jutranjem hladu hitimo mimo Aljaževega doma proti Luknji, sedlu med dolinama Vrat in Zadnjice, izhodišču za pot čez Plemenice in pot na Kriške pode. Zgodnji smo, v dolini še vlada tišina, pot sprva vodi po ravnem mimo Klina, nato pa se začnemo počasi vzpenjati med tankimi macesni in rušjem. Vrh stene se blešči v jutranjem soncu, nebo je brez oblačka, krasen dan bo. Pod Luknjo nas obsije sonce, pot pa se vzpne čez melišča in na koncu ob žičnih vrveh dosežemo sedlo. Do sem je šlo hitro – z lahkimi nahrbtniki. S sedla navzgor pa vodi zelo zahtevna zavarovana pot čez Plemenice in naprej proti Triglavu. Pot bi bilo treba popraviti, žične vrvi so dotrajale, tudi nekateri klini so že razmajani. V plezalnih pasovih, oprti s težkim tovorom in s samovarovanjem se vzpenjamo do delovišča. Agregat in vrtalni stroj zabrnita, napenjamo nove jeklenice. Dve poti sta: do Luknje vodi prijazna stezica med rastjem, čez Plemenice pa drzno speljana pot po skalah, izklesanih stopnicah, ob žičnih vrveh. Spodnjo pot so že davno uhodili lovci, pastirji, nato smo jo vzeli za svojo planinci, zgornja pa je delo človeških rok, primerna le za izurjene gornike. Vzeli smo si pravico, da si v naravi uredimo poti, pustimo sled. Naj bo ta sled urejena, vzorno označena, držimo se poti, da ne posegamo pregloboko v življenjski prostor divjih živali. Ko se vzpenjam ob jeklenicah, nad mano zašumi, ugledam gamsa, čez nekaj trenutkov se pojavi še drugi. Zvedavo me opazujeta. Stisnem se ob steno, ko izpod parkljev prvega prileti kamenje. Nekaj časa opazujemo drug drugega, nato se kozla naveličata moje družbe in izgineta za grebenom. Ko malce pozneje pogledam čez, sta že daleč, še nekaj skokov po prepadnih policah in izgineta za stebrom. Pozno popoldne napnemo zadnjo žično vrv pod Luknjo, oprtam si agregat in se odpravim v dolino. Sonce se počasi spušča, vročina je že popustila. In nato nekje nad Bovškim Gamsovcem zagrmi. Kar ne morem verjeti, nenadoma je tu nevihta, bičajo me dežne kaplje in mrzel veter, jutranja stezica se spreminja v deroč studenec, premočen do kože in prezebel hitim v dolino. V Severni steni bučijo hudourni slapovi, stena je zdaj po svoje lepa in hkrati strašljiva. Ko sem končno v dolini, na varnem v objemu gozda, dež poneha, zvedri se, stena pa zažari v večernem soncu. Bil je dolg, naporen, vendar lep dan. http://www.rtvslo.si/podcast Sat, 29 Aug 2020 03:56:40 +0000 Jože Rovan: Pot Poslušajmo Duhovno misel, ki jo je pripravil katoliški duhovnik in pisatelj dr. Karel Gržan. Danes razmišlja o sočutju. Potrebuje ga prav vsak izmed nas, hkrati pa soljudi ne smemo soditi, ampak jih moramo poslušati in dostikrat z njimi tudi čustvovati, še posebno če so v stiski. 174714288 RTVSLO – Prvi 343 clean Poslušajmo Duhovno misel, ki jo je pripravil katoliški duhovnik in pisatelj dr. Karel Gržan. Danes razmišlja o sočutju. Potrebuje ga prav vsak izmed nas, hkrati pa soljudi ne smemo soditi, ampak jih moramo poslušati in dostikrat z njimi tudi čustvovati, še posebno če so v stiski. http://www.rtvslo.si/podcast Fri, 28 Aug 2020 03:55:43 +0000 Karel Gržan: Sočutje Današnji svet je vajen vsakodnevnega vrveža, stalnega tekanja z enega kraja v drugega in nasploh nenehnega dogajanja, ki mu ni videti konca. Introvertirano, tiho življenje v zasebnosti doma, ki ga namenimo intelektualnim dejavnostim, v družbi pogosto velja za dolgočasno. Kljub temu smo bili v zadnjih mesecih vsi bolj ali manj prisiljeni preživeti veliko več časa sami s seboj ali v krogu ožje družine in se vzdržati medsebojnih stikov. Nekateri so v novem okolju uživali, spet drugi so ga občutili kot prisilo, ki jih je oropala družabnega življenja. Toda tudi bolj samotno življenje ima svoje prednosti – še več, je edini način, kako doseči notranji mir in duševno uravnovešenost, je prepričan Montaigne, francoski renesančni filozof iz 16. stoletja. Čeprav je bil deležen kakovostne izobrazbe in je opravljal uspešno kariero na sodišču, se je po očetovi smrti pri osemintridesetih letih upokojil in se umaknil na svoj grad. Svojo odločitev je proslavil z napisom na steni knjižnice, ki je sporočal, da se je »že davno naveličan suženjstva na dvoru, sodišču in v javnih službah, kljub temu pa še vedno pri močeh, zatekel k učenim devicam, da bi se v njih okrilju odpočil.« Svoj preostali čas je torej želel preživeti v samoti svoje knjižnice ob prebiranju raznovrstnih knjig in premišljevanju o sebi in svetu, sčasoma pa je začel zapisovati lastne misli in tako oblikoval prva poglavja znamenitih Esejev. Posebno mesto v njegovi zbirki premislekov ima esej O samoti, v katerem poveličuje življenje v odmaknjenosti od javnega življenja in trdi, da je to najvišji cilj modrega človeka. Večina ljudi po njegovem mnenju namreč išče časti, javne službe in druge plati družabnega življenja samo zaradi osebnih koristi, sam pa v tem ne vidi pravega življenjskega smotra. Ravno nasprotno, modrec bi sicer res lahko živel »celo v direndaju gosposke palače, toda če bi bilo odvisno od njegove lastne izbire, pravi, je niti pogledal ne bi. Življenje v njej bi že prenesel, ko bi bilo treba, če pa je v njegovi odločitvi, si bo izbral rajši kaj drugega,« je prepričan Montaigne. Moder človek po njegovem mnenju torej išče življenje v miru, v zasebnosti in se zavestno oddaljuje od vsega drugega. Seveda je v našem svetu tako rekoč nemogoče slediti njegovemu idealu: Montaigne je bil vendarle premožen plemič, ki si je lahko privoščil umik na idilično grajsko posestvo. Kljub temu nas njegov zgled spodbuja, naj ne gledamo z odporom na trenutke, ko smo se zaradi razmer prisiljeni odpovedati družabnemu življenju in se umakniti v tišino doma. Montaigne nam kaže, da samota ni kazen, ampak je priložnost, da se zavestno poglobimo vase in razmislimo o svojih željah, občutkih in doživljanjih. Kajti »največja stvar na svetu je najti pot do samega sebe,« je prepričan filozof. 174714077 RTVSLO – Prvi 391 clean Današnji svet je vajen vsakodnevnega vrveža, stalnega tekanja z enega kraja v drugega in nasploh nenehnega dogajanja, ki mu ni videti konca. Introvertirano, tiho življenje v zasebnosti doma, ki ga namenimo intelektualnim dejavnostim, v družbi pogosto velja za dolgočasno. Kljub temu smo bili v zadnjih mesecih vsi bolj ali manj prisiljeni preživeti veliko več časa sami s seboj ali v krogu ožje družine in se vzdržati medsebojnih stikov. Nekateri so v novem okolju uživali, spet drugi so ga občutili kot prisilo, ki jih je oropala družabnega življenja. Toda tudi bolj samotno življenje ima svoje prednosti – še več, je edini način, kako doseči notranji mir in duševno uravnovešenost, je prepričan Montaigne, francoski renesančni filozof iz 16. stoletja. Čeprav je bil deležen kakovostne izobrazbe in je opravljal uspešno kariero na sodišču, se je po očetovi smrti pri osemintridesetih letih upokojil in se umaknil na svoj grad. Svojo odločitev je proslavil z napisom na steni knjižnice, ki je sporočal, da se je »že davno naveličan suženjstva na dvoru, sodišču in v javnih službah, kljub temu pa še vedno pri močeh, zatekel k učenim devicam, da bi se v njih okrilju odpočil.« Svoj preostali čas je torej želel preživeti v samoti svoje knjižnice ob prebiranju raznovrstnih knjig in premišljevanju o sebi in svetu, sčasoma pa je začel zapisovati lastne misli in tako oblikoval prva poglavja znamenitih Esejev. Posebno mesto v njegovi zbirki premislekov ima esej O samoti, v katerem poveličuje življenje v odmaknjenosti od javnega življenja in trdi, da je to najvišji cilj modrega človeka. Večina ljudi po njegovem mnenju namreč išče časti, javne službe in druge plati družabnega življenja samo zaradi osebnih koristi, sam pa v tem ne vidi pravega življenjskega smotra. Ravno nasprotno, modrec bi sicer res lahko živel »celo v direndaju gosposke palače, toda če bi bilo odvisno od njegove lastne izbire, pravi, je niti pogledal ne bi. Življenje v njej bi že prenesel, ko bi bilo treba, če pa je v njegovi odločitvi, si bo izbral rajši kaj drugega,« je prepričan Montaigne. Moder človek po njegovem mnenju torej išče življenje v miru, v zasebnosti in se zavestno oddaljuje od vsega drugega. Seveda je v našem svetu tako rekoč nemogoče slediti njegovemu idealu: Montaigne je bil vendarle premožen plemič, ki si je lahko privoščil umik na idilično grajsko posestvo. Kljub temu nas njegov zgled spodbuja, naj ne gledamo z odporom na trenutke, ko smo se zaradi razmer prisiljeni odpovedati družabnemu življenju in se umakniti v tišino doma. Montaigne nam kaže, da samota ni kazen, ampak je priložnost, da se zavestno poglobimo vase in razmislimo o svojih željah, občutkih in doživljanjih. Kajti »največja stvar na svetu je najti pot do samega sebe,« je prepričan filozof. http://www.rtvslo.si/podcast Thu, 27 Aug 2020 03:56:31 +0000 Polonca Zupančič: Montaigne o samoti V današnji Duhovni misli evangelijski pridigar Silvester Molan razmišlja o branju svetega pisma. To še posebno priporoča vernim kristjanom. Branje svetih besedil bi moralo biti vztrajno in poglobljeno. 174713864 RTVSLO – Prvi 387 clean V današnji Duhovni misli evangelijski pridigar Silvester Molan razmišlja o branju svetega pisma. To še posebno priporoča vernim kristjanom. Branje svetih besedil bi moralo biti vztrajno in poglobljeno. http://www.rtvslo.si/podcast Wed, 26 Aug 2020 03:56:27 +0000 Silvester Molan: Branje Svetega pisma »Kadar pa moliš, pojdi v svojo sobo,« je, nekoliko iztrgano iz konteksta, rekel Jezus. (Mt 6,6) Moj Bog … nimam svoje sobe. Nikoli je nisem imel. Zrasel sem v sedemčlanski družini … no, osemčlanski, če prištejem še starega očeta. In stiskali smo se v – kaj pa vem, kako naj štejem – dvoinpolsobnem stanovanju … morda trisobnem. Kakor koli že, svoje sobe nisem imel in kadar koli smo v osnovni šoli pisali spis z naslovom »moja soba«, sem uporabljal domišljijo, laži in želje. Molil pa sem. Zdaj bivakiram v prav tako osemčlanski družini. V hiši. In čeprav je kar precej prostora, svoje sobe še nimam. Molim pa še vedno. Pravzaprav: molimo skupaj, vsa družina. Še najbliže svoji sobi sem bil v službi, v gledališču … v katerem sem imel garderobo. Še te ne čisto zase, vendar sem bil v njej – vsaj ob popoldnevih – sam. In sem molil. Za kolega iz garderobe. Za kolege v gledališču. Za obe svoji družini … prvo in drugo … za starega očeta … in za svojo sobo. Molil sem. In še molim. Pa čeprav nimam svoje sobe. In je ne pogrešam več toliko kot včasih. In je ne potrebujem več, kot bi jo včasih. Molim pa še … kot včasih. »Vi molite, česar ne poznate; mi molimo, kar poznamo.« (Jn 4, 22) Tako je Jezus rekel Samarijanki, torej poganki, drugače verujoči, ob vodnjaku. Stavek je, čeprav je bil izrečen pred dva tisoč leti, nadvse aktualen. In zato tudi pomemben. Še posebno za tiste izmed nas, ki vsak dan odhajajo iz svojih vasi, čez zidove svojih cerkva, plotove svojih skupnosti … in se v Samarijah sodobnega časa – na svojih delovnih mestih, pa tudi ulicah, gostilnah, trgovinah, bolnišnicah, telovadnicah … torej vsepovsod … srečujemo z neverujočimi, drugače mislečimi in čutečimi prijatelji, znanci, sodelavci, ne nazadnje tudi sorodniki, morda celo zakonci … in se z njimi ob človeško omejenih vodnjakih pogovarjamo o žeji, vodi, živi vodi in Izviru. Veliko je molivcev. Lahko bi celo rekel, da skoraj ne poznam človeka, ki ne bi molil. Toda znova in znova spoznavam: »Vi molite, česar ne poznate; mi molimo, kar poznamo.« Previdno torej v pogovorih in srečevanjih … v molitvi. In nežno. Z ljubeznijo. In v ljubezni. Kajti prošnja: »Daj mi piti!« ima veliko pojavnih oblik … včasih prav nenavadne. 174713654 RTVSLO – Prvi 407 clean »Kadar pa moliš, pojdi v svojo sobo,« je, nekoliko iztrgano iz konteksta, rekel Jezus. (Mt 6,6) Moj Bog … nimam svoje sobe. Nikoli je nisem imel. Zrasel sem v sedemčlanski družini … no, osemčlanski, če prištejem še starega očeta. In stiskali smo se v – kaj pa vem, kako naj štejem – dvoinpolsobnem stanovanju … morda trisobnem. Kakor koli že, svoje sobe nisem imel in kadar koli smo v osnovni šoli pisali spis z naslovom »moja soba«, sem uporabljal domišljijo, laži in želje. Molil pa sem. Zdaj bivakiram v prav tako osemčlanski družini. V hiši. In čeprav je kar precej prostora, svoje sobe še nimam. Molim pa še vedno. Pravzaprav: molimo skupaj, vsa družina. Še najbliže svoji sobi sem bil v službi, v gledališču … v katerem sem imel garderobo. Še te ne čisto zase, vendar sem bil v njej – vsaj ob popoldnevih – sam. In sem molil. Za kolega iz garderobe. Za kolege v gledališču. Za obe svoji družini … prvo in drugo … za starega očeta … in za svojo sobo. Molil sem. In še molim. Pa čeprav nimam svoje sobe. In je ne pogrešam več toliko kot včasih. In je ne potrebujem več, kot bi jo včasih. Molim pa še … kot včasih. »Vi molite, česar ne poznate; mi molimo, kar poznamo.« (Jn 4, 22) Tako je Jezus rekel Samarijanki, torej poganki, drugače verujoči, ob vodnjaku. Stavek je, čeprav je bil izrečen pred dva tisoč leti, nadvse aktualen. In zato tudi pomemben. Še posebno za tiste izmed nas, ki vsak dan odhajajo iz svojih vasi, čez zidove svojih cerkva, plotove svojih skupnosti … in se v Samarijah sodobnega časa – na svojih delovnih mestih, pa tudi ulicah, gostilnah, trgovinah, bolnišnicah, telovadnicah … torej vsepovsod … srečujemo z neverujočimi, drugače mislečimi in čutečimi prijatelji, znanci, sodelavci, ne nazadnje tudi sorodniki, morda celo zakonci … in se z njimi ob človeško omejenih vodnjakih pogovarjamo o žeji, vodi, živi vodi in Izviru. Veliko je molivcev. Lahko bi celo rekel, da skoraj ne poznam človeka, ki ne bi molil. Toda znova in znova spoznavam: »Vi molite, česar ne poznate; mi molimo, kar poznamo.« Previdno torej v pogovorih in srečevanjih … v molitvi. In nežno. Z ljubeznijo. In v ljubezni. Kajti prošnja: »Daj mi piti!« ima veliko pojavnih oblik … včasih prav nenavadne. http://www.rtvslo.si/podcast Tue, 25 Aug 2020 03:56:47 +0000 Gregor Čušin: O molitvi Večkrat mislim na mojo dobro znanko, ki je umrla pred nekaj leti, stara sedeminsedemdeset let. Živela je sredi mesta, sama, v bloku. Zadnjih nekaj let se je zdravila zaradi raka na dojki. Občudovala sem jo, kako nekomplicirano je sprejemala svojo bolezen. Včasih sem se spraševala, kako bo takrat, ko sama ne bo več kos vsemu, ko bo potrebovala pomoč za čisto vsakdanje življenje. \tPotem se je zgodilo, da je res obležala. Ne za dolgo, samo za dober mesec. In takrat so se pojavili njeni sosedje iz bloka in iz sosednjega bloka. Poskrbeli so za vse, kar je bilo potrebno. Skuhali so ji, ji prinesli, kar je potrebovala, telefonirali njenemu zdravniku in se posvetovali z njim, kaj bi bilo zanjo najboljše. Pa še veliko drugih stvari so postorili. Nazadnje je umrla v bolnišnici, kamor so jo pripeljali dva dni pred smrtjo. Pokopali so jo v rojstnem kraju in tudi nekaj sosedov je prišlo na pogreb. \tVelikokrat premišljujem o teh sosedih. Vse to se ni dogajalo nekje na deželi, kjer se ljudje bolje poznajo, ampak sredi mesta. Torej je tudi v mestu to mogoče. S sosedi je ta gospa imela stike seveda že prej, ne šele ob umiranju. Ti sosedje so bili zanjo ob umiranju bolj dragoceni kot medicina in vse druge službe pomoči. \tVse to mi prihaja na misel tudi takrat, ko slišim govoriti o prostovoljcih, pa naj bo kjerkoli že. Lepo je, da se ljudje odločajo za prostovoljno delo, na najrazličnejših področjih. Življenje brez prostovoljnega dela bi bilo veliko siromašnejše. Pa vendar je sosedska pomoč še bolj dragocena. \tPri prostovoljnem delu je zelo pomembno preverjati motive, zakaj se nekdo odloči za to delo. Pogosto je to zaradi reševanja svojega problema, mnogi tudi zelo radi nastopajo v vlogi tistega, ki daje, ki pomaga. Sosedska pomoč v trenutku, ko jo res najbolj potrebuješ, pa je tu zato, ker jo res potrebuješ. Nihče od sosedov ne more izbirati, kakšen prostovoljec bo. Pomagal bo pri tem, kar življenje v sosedstvu zahteva. In prav to sosede navadno zelo zelo poveže. 174713454 RTVSLO – Prvi 382 clean Večkrat mislim na mojo dobro znanko, ki je umrla pred nekaj leti, stara sedeminsedemdeset let. Živela je sredi mesta, sama, v bloku. Zadnjih nekaj let se je zdravila zaradi raka na dojki. Občudovala sem jo, kako nekomplicirano je sprejemala svojo bolezen. Včasih sem se spraševala, kako bo takrat, ko sama ne bo več kos vsemu, ko bo potrebovala pomoč za čisto vsakdanje življenje. \tPotem se je zgodilo, da je res obležala. Ne za dolgo, samo za dober mesec. In takrat so se pojavili njeni sosedje iz bloka in iz sosednjega bloka. Poskrbeli so za vse, kar je bilo potrebno. Skuhali so ji, ji prinesli, kar je potrebovala, telefonirali njenemu zdravniku in se posvetovali z njim, kaj bi bilo zanjo najboljše. Pa še veliko drugih stvari so postorili. Nazadnje je umrla v bolnišnici, kamor so jo pripeljali dva dni pred smrtjo. Pokopali so jo v rojstnem kraju in tudi nekaj sosedov je prišlo na pogreb. \tVelikokrat premišljujem o teh sosedih. Vse to se ni dogajalo nekje na deželi, kjer se ljudje bolje poznajo, ampak sredi mesta. Torej je tudi v mestu to mogoče. S sosedi je ta gospa imela stike seveda že prej, ne šele ob umiranju. Ti sosedje so bili zanjo ob umiranju bolj dragoceni kot medicina in vse druge službe pomoči. \tVse to mi prihaja na misel tudi takrat, ko slišim govoriti o prostovoljcih, pa naj bo kjerkoli že. Lepo je, da se ljudje odločajo za prostovoljno delo, na najrazličnejših področjih. Življenje brez prostovoljnega dela bi bilo veliko siromašnejše. Pa vendar je sosedska pomoč še bolj dragocena. \tPri prostovoljnem delu je zelo pomembno preverjati motive, zakaj se nekdo odloči za to delo. Pogosto je to zaradi reševanja svojega problema, mnogi tudi zelo radi nastopajo v vlogi tistega, ki daje, ki pomaga. Sosedska pomoč v trenutku, ko jo res najbolj potrebuješ, pa je tu zato, ker jo res potrebuješ. Nihče od sosedov ne more izbirati, kakšen prostovoljec bo. Pomagal bo pri tem, kar življenje v sosedstvu zahteva. In prav to sosede navadno zelo zelo poveže. http://www.rtvslo.si/podcast Mon, 24 Aug 2020 03:56:22 +0000 Metka Klevišar: Najdragocenejši so pa sosedje Res neverjetno, kako nas zanimajo življenja drugih. Kaj se govori, kaj ljudje pravijo, kaj pripovedujejo. Pa naj gre to za vaške ali branjevske čvekarije ali pa najbolj sveže novice pri frizerki. Da ne govorimo o rumenem tisku, ki je namenjen izključno novicam in tračem o drugih. In seveda spletne inačice istega. Ko je pomembno, kaj je kdo rekel, naredil, pokazal ali pa zakuhal. Samo da je sočno, zanimivo, dražljivo. Samo da se govori, da se komentira, da se ve. Zakaj? Kaj imamo od tega, če smo v tabloidu prebrali, da je slovenski kvazi estradnici poginil psiček, ali pa, da si je neki igralec zvil gleženj v domači dnevni sobi in da se je neka popevkarica pokazala v družbi z novim spremljevalcem. Samo da se govori, da se ustvarja neka podoba, imidž, slava – kakršnakoli pač že je. Potem so tu še komentarji, ne samo v živo od ust do ust, ampak na vseh mogočih forumih. Ko se lahko razpišem, kakor se mi zdi, ko lahko nekoga raztrgam in oblatim, kakor mi v tistem trenutku narekujejo čustva, gnev in jeza. Na take in drugačne načine torej čvekamo, opravljamo, govoričimo, blatimo, kritiziramo, predvsem pa ustvarjamo določene predstave in stereotipe o ljudeh. In te predstave nam v resnici onemogočajo, da bi prišli do resnice, do pravega spoznanja. Vprašanje seveda je, če si sploh želimo ugotoviti resnico. Verjetno je lažje vztrajati pri svojih predstavah o nekom, pri svojem prepričanju, ko sem nekoga že ožigosal in popredalčkal. Ker če bi se moral soočiti s tem, kar on ali ona resnično je, potem bi tudi zame to pomenilo, da moram pri sebi nekaj spremeniti. Tako pa lahko po mili volji vztrajam pri svojem in mi tudi ni treba nič narediti na sebi, mi ni treba v ničemer zrasti. Sem lepo zaprt v svojo trohnobo in se napajam z zbiranjem, naslajanjem in širjenjem novic o drugih. Evangelij današnje nedelje nas izziva prav v tem, saj Jezus sprašuje svoje učence, kaj ljudje pravijo o njem. Kaj se govori? Odgovori so v klasičnih arhetipskih podobah izraelskih prerokov. Nato Jezus obrne gledišče in jih vpraša: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« Gre za vprašanje mojega prepričanja. Sem res odprt za spoznavanje Boga, za spoznavanje bližnjega, za spoznavanje sočloveka, ali sem se preprosto ujel v neke kalupe predsodkov in svojih prepričanj. Če sem namreč ujetnik tega, potem ne morem prepoznavati in spoznavati Boga. Ne morem v možu, ženi, otroku, prijatelju, sodelavcu, sosedu odkrivati novih in novih razsežnosti njegove osebnosti. Ustaljene podobe in prepričanja mi onemogočajo globino, zato tudi verjetno tako radi segamo po cenenih tabloidnih zadovoljstvih. Resnično srečanje z drugim pa mi omogoča tudi resnično srečanje s sabo. Odstranitev zabetoniranih podob in prepričanj o Bogu pa na koncu vedno izzove vprašanje: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« 174713353 RTVSLO – Prvi 376 clean Res neverjetno, kako nas zanimajo življenja drugih. Kaj se govori, kaj ljudje pravijo, kaj pripovedujejo. Pa naj gre to za vaške ali branjevske čvekarije ali pa najbolj sveže novice pri frizerki. Da ne govorimo o rumenem tisku, ki je namenjen izključno novicam in tračem o drugih. In seveda spletne inačice istega. Ko je pomembno, kaj je kdo rekel, naredil, pokazal ali pa zakuhal. Samo da je sočno, zanimivo, dražljivo. Samo da se govori, da se komentira, da se ve. Zakaj? Kaj imamo od tega, če smo v tabloidu prebrali, da je slovenski kvazi estradnici poginil psiček, ali pa, da si je neki igralec zvil gleženj v domači dnevni sobi in da se je neka popevkarica pokazala v družbi z novim spremljevalcem. Samo da se govori, da se ustvarja neka podoba, imidž, slava – kakršnakoli pač že je. Potem so tu še komentarji, ne samo v živo od ust do ust, ampak na vseh mogočih forumih. Ko se lahko razpišem, kakor se mi zdi, ko lahko nekoga raztrgam in oblatim, kakor mi v tistem trenutku narekujejo čustva, gnev in jeza. Na take in drugačne načine torej čvekamo, opravljamo, govoričimo, blatimo, kritiziramo, predvsem pa ustvarjamo določene predstave in stereotipe o ljudeh. In te predstave nam v resnici onemogočajo, da bi prišli do resnice, do pravega spoznanja. Vprašanje seveda je, če si sploh želimo ugotoviti resnico. Verjetno je lažje vztrajati pri svojih predstavah o nekom, pri svojem prepričanju, ko sem nekoga že ožigosal in popredalčkal. Ker če bi se moral soočiti s tem, kar on ali ona resnično je, potem bi tudi zame to pomenilo, da moram pri sebi nekaj spremeniti. Tako pa lahko po mili volji vztrajam pri svojem in mi tudi ni treba nič narediti na sebi, mi ni treba v ničemer zrasti. Sem lepo zaprt v svojo trohnobo in se napajam z zbiranjem, naslajanjem in širjenjem novic o drugih. Evangelij današnje nedelje nas izziva prav v tem, saj Jezus sprašuje svoje učence, kaj ljudje pravijo o njem. Kaj se govori? Odgovori so v klasičnih arhetipskih podobah izraelskih prerokov. Nato Jezus obrne gledišče in jih vpraša: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« Gre za vprašanje mojega prepričanja. Sem res odprt za spoznavanje Boga, za spoznavanje bližnjega, za spoznavanje sočloveka, ali sem se preprosto ujel v neke kalupe predsodkov in svojih prepričanj. Če sem namreč ujetnik tega, potem ne morem prepoznavati in spoznavati Boga. Ne morem v možu, ženi, otroku, prijatelju, sodelavcu, sosedu odkrivati novih in novih razsežnosti njegove osebnosti. Ustaljene podobe in prepričanja mi onemogočajo globino, zato tudi verjetno tako radi segamo po cenenih tabloidnih zadovoljstvih. Resnično srečanje z drugim pa mi omogoča tudi resnično srečanje s sabo. Odstranitev zabetoniranih podob in prepričanj o Bogu pa na koncu vedno izzove vprašanje: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« http://www.rtvslo.si/podcast Sun, 23 Aug 2020 03:56:16 +0000 Andraž Arko: Kaj pa vi pravite? Mrzlo, a prelepo jutro pod mojim oltarjem gora. Kljub globoki zimi je snega le za vzorec, tudi precej višje, celo na konicah najvišjih vršacev se razgaljajo sive skale. Odpravim se v mrzlo dolino Planice, a nič ne de, že sam pogled na to neminljivo lepoto ti ogreje srce in nariše nasmeh na ustnice. Napredujem hitro, pod nogami se izmenjujejo skale, pesek in poledenel sneg. Kako obožujem to skladbo pod čevlji! Drsenje »šodra«, ropotanje kamenja in škripanja trdega snega. Koliko korakov je že za mano v tem sivem svetu in koliko jih je še pred mano? Višje ko sem, več je snega. Sicer premalo za smučanje, a vseeno pod čevlji in derezami začne prevladovati bela škripajoča podlaga. Kmalu sem na cilju. Pogled objema lepoto, ki me vedno znova zvabi v svoja nedrja in vedno znova očara z nepopisljivo lepoto. Pomirjen, napolnjen z omamo začnem sestopati. Desna noga se vdre globoko v sneg, presenečenje, nimam več opore, vrže me na hrbet, drsim … poskušam se zaustaviti, brez uspeha, hitrost je prevelika …, prepuščen sem le še na milost in nemilost fizikalnim zakonom. Lepota, omama, ljubezen … zanje v tem trenutku ni prostora. Le grozljiva nemoč in vprašanje: »Se bo tole ustavilo?« Napol ležim v snegu in ocenjujem stanje. Bolečine v obeh gležnjih so neznosne, kaplje krvi na snegu … Položaj se mi zdi nadrealističen. Se to res dogaja? Meni? Resnica je očitna in boleča hkrati. Reši me lahko samo pomoč kolegov reševalcev. Po žepih stikam za telefonom. K sreči je še tu. »112, klic: NIČ!« »Žena, klic: NIČ!« Za neštetimi klici, na koncu popolnoma naključnimi, vedno bolj zastrašujoča tišina. Podhlajam se. K sreči je nahrbtnik ostal ob meni. Navlečem si puhovko, poskušam se usesti na nahrbtnik, ne gre, bolečina je prehuda. Spet vzamem telefon. Spet nešteto klicev, ki ne dosežejo cilja, pravzaprav življenja! Tole ni v redu, pravzaprav so tole moji zadnji trenutki, obup, ki ga nisem vajen, če ni klica, ni življenja. Korakov pred menoj ni več … Premrle prste ogrejem na čutari toplega čaja. Klicanje … spet in spet: NIČ. Je vredno trpeti in počasi umirati? Pogledam v strmino pod seboj. Če se mi uspe splaziti še kak meter, zapreti oči, zdrseti v globino … v smrt? Misel, ki me je predramila kot brca v trebuh. »Še vedno sem živ, zaboga!« Ogrejem si prste in kot v transu kličem naključne prebivalce svojega mobilnika. V nekem trenutku se mi le oglasi žena Dominika. Od tu naprej se je pravzaprav moja bitka za življenje končala. Pomirjen z védenjem, da prihaja pomoč, so izginile bolečine in hlad. Moja naloga je bila le ostati živ do prihoda kolegov reševalcev. Rešile so me male zmage in izpolnitev malih ciljev. Oblačila, čaj, klici … in ko mi je obup priklical najbolj črne misli, mi je to dalo neverjetno voljo do življenja. Kot cilji v življenju. Vse skupaj se je ponovilo med okrevanjem. Mali koraki, ki te navdajajo z upanjem. Prvi metri z invalidskim vozičkom, prvi kilometri na sobnem kolesu, prvi koraki … Stremeti je treba k malim zmagam, ki so dosegljive, in ko jih dosežemo, najdemo smisel in voljo za naslednje še bolj smele. Po desetih mesecih sem bil spet v službi, smučal, hodil v hribe, da, v hribe, pod ta moj oltar gora, kjer najdem mir in marsikatero pot do na videz nemogočih ciljev v ŽIVLJENJU. 174713217 RTVSLO – Prvi 403 clean Mrzlo, a prelepo jutro pod mojim oltarjem gora. Kljub globoki zimi je snega le za vzorec, tudi precej višje, celo na konicah najvišjih vršacev se razgaljajo sive skale. Odpravim se v mrzlo dolino Planice, a nič ne de, že sam pogled na to neminljivo lepoto ti ogreje srce in nariše nasmeh na ustnice. Napredujem hitro, pod nogami se izmenjujejo skale, pesek in poledenel sneg. Kako obožujem to skladbo pod čevlji! Drsenje »šodra«, ropotanje kamenja in škripanja trdega snega. Koliko korakov je že za mano v tem sivem svetu in koliko jih je še pred mano? Višje ko sem, več je snega. Sicer premalo za smučanje, a vseeno pod čevlji in derezami začne prevladovati bela škripajoča podlaga. Kmalu sem na cilju. Pogled objema lepoto, ki me vedno znova zvabi v svoja nedrja in vedno znova očara z nepopisljivo lepoto. Pomirjen, napolnjen z omamo začnem sestopati. Desna noga se vdre globoko v sneg, presenečenje, nimam več opore, vrže me na hrbet, drsim … poskušam se zaustaviti, brez uspeha, hitrost je prevelika …, prepuščen sem le še na milost in nemilost fizikalnim zakonom. Lepota, omama, ljubezen … zanje v tem trenutku ni prostora. Le grozljiva nemoč in vprašanje: »Se bo tole ustavilo?« Napol ležim v snegu in ocenjujem stanje. Bolečine v obeh gležnjih so neznosne, kaplje krvi na snegu … Položaj se mi zdi nadrealističen. Se to res dogaja? Meni? Resnica je očitna in boleča hkrati. Reši me lahko samo pomoč kolegov reševalcev. Po žepih stikam za telefonom. K sreči je še tu. »112, klic: NIČ!« »Žena, klic: NIČ!« Za neštetimi klici, na koncu popolnoma naključnimi, vedno bolj zastrašujoča tišina. Podhlajam se. K sreči je nahrbtnik ostal ob meni. Navlečem si puhovko, poskušam se usesti na nahrbtnik, ne gre, bolečina je prehuda. Spet vzamem telefon. Spet nešteto klicev, ki ne dosežejo cilja, pravzaprav življenja! Tole ni v redu, pravzaprav so tole moji zadnji trenutki, obup, ki ga nisem vajen, če ni klica, ni življenja. Korakov pred menoj ni več … Premrle prste ogrejem na čutari toplega čaja. Klicanje … spet in spet: NIČ. Je vredno trpeti in počasi umirati? Pogledam v strmino pod seboj. Če se mi uspe splaziti še kak meter, zapreti oči, zdrseti v globino … v smrt? Misel, ki me je predramila kot brca v trebuh. »Še vedno sem živ, zaboga!« Ogrejem si prste in kot v transu kličem naključne prebivalce svojega mobilnika. V nekem trenutku se mi le oglasi žena Dominika. Od tu naprej se je pravzaprav moja bitka za življenje končala. Pomirjen z védenjem, da prihaja pomoč, so izginile bolečine in hlad. Moja naloga je bila le ostati živ do prihoda kolegov reševalcev. Rešile so me male zmage in izpolnitev malih ciljev. Oblačila, čaj, klici … in ko mi je obup priklical najbolj črne misli, mi je to dalo neverjetno voljo do življenja. Kot cilji v življenju. Vse skupaj se je ponovilo med okrevanjem. Mali koraki, ki te navdajajo z upanjem. Prvi metri z invalidskim vozičkom, prvi kilometri na sobnem kolesu, prvi koraki … Stremeti je treba k malim zmagam, ki so dosegljive, in ko jih dosežemo, najdemo smisel in voljo za naslednje še bolj smele. Po desetih mesecih sem bil spet v službi, smučal, hodil v hribe, da, v hribe, pod ta moj oltar gora, kjer najdem mir in marsikatero pot do na videz nemogočih ciljev v ŽIVLJENJU. http://www.rtvslo.si/podcast Sat, 22 Aug 2020 03:56:43 +0000 Jurij Jeršin: Nesreča Pravijo, da je starejši rabin od svojih učencev hotel izvedeti, kako se določi čas, ko se neha noč in začne dan. “Je to takrat, kadar lahko od daleč razločimo psa in ovco?” je vprašal neki učenec. “Ne,” je odgovoril rabin. “Ali je to takrat, kadar lahko od daleč razločimo dateljnovo palmo in smokvo?” je vprašal drugi. “Ne,” je tudi tokrat odvrnil rabin. Po še nekaj neuspešnih poskusih so učenci nestrpno vprašali: “Kdaj pa potem?” “To je takrat,” je rekel rabin, “kadar v obrazu sočloveka vidiš svojo sestro ali svojega brata. Takrat se začne dan.” Globoke besede. Rabin namreč ni govoril o bežnem opazovanju nekaterih ljudi, temveč o notranjem srečanju človeka s človekom. “Dan” in “noč” sta v Svetem pismu pogosto simbola za odprto in zaprto življenje. Ob besedah “sestra”, “brat” in “človek” pomislim na Kristusovo priliko o usmiljenem samarijanu, opisano v 10. poglavju Lukovega evangelija. Zgodba med drugim izpostavlja in poudarja potrebo po pomoči vsakemu človeku, ne glede na njegovo versko, družbeno, nacionalno ali katerokoli drugo pripadnost ali osebno značilnost. Morda v današnjem dnevu ne bo potrebe po velikih dejanjih pomoči v slogu te svetopisemske zgodbe. Bodo pa zagotovo potrebni toplina, razumevanje in človečnost. Prijazen pogled, nasmeh in dobra beseda so mala dejanja pozornosti, ki so lahko ljudem okrog nas v veliko pomoč, saj včasih osamljenost in nerazumevanje bolita bolj kot telesne bolečine. Odločimo se, da bomo danes in v prihodnje zavestno opazovali, kje se nam ponujajo priložnosti, da se odpremo soljudem, da stopimo k njim in se pogovorimo z njimi. Ko bomo tako pogledali v obraz sočloveka in v njem videli obraz sestre ali brata, bomo opazili, da se je zdanilo in da je nastopil nov, svetel dan ne le v našem bližnjem, ampak tudi v nas. Takrat se bodo tudi izpolnilo, kar je napisano v 1. Janezovem pismu 2,10, in lahko povzamemo z besedami: “Kdor ljubi sočloveka, živi v svetlobi in drugemu ne povzroča nič slabega. 174712987 RTVSLO – Prvi 280 clean Pravijo, da je starejši rabin od svojih učencev hotel izvedeti, kako se določi čas, ko se neha noč in začne dan. “Je to takrat, kadar lahko od daleč razločimo psa in ovco?” je vprašal neki učenec. “Ne,” je odgovoril rabin. “Ali je to takrat, kadar lahko od daleč razločimo dateljnovo palmo in smokvo?” je vprašal drugi. “Ne,” je tudi tokrat odvrnil rabin. Po še nekaj neuspešnih poskusih so učenci nestrpno vprašali: “Kdaj pa potem?” “To je takrat,” je rekel rabin, “kadar v obrazu sočloveka vidiš svojo sestro ali svojega brata. Takrat se začne dan.” Globoke besede. Rabin namreč ni govoril o bežnem opazovanju nekaterih ljudi, temveč o notranjem srečanju človeka s človekom. “Dan” in “noč” sta v Svetem pismu pogosto simbola za odprto in zaprto življenje. Ob besedah “sestra”, “brat” in “človek” pomislim na Kristusovo priliko o usmiljenem samarijanu, opisano v 10. poglavju Lukovega evangelija. Zgodba med drugim izpostavlja in poudarja potrebo po pomoči vsakemu človeku, ne glede na njegovo versko, družbeno, nacionalno ali katerokoli drugo pripadnost ali osebno značilnost. Morda v današnjem dnevu ne bo potrebe po velikih dejanjih pomoči v slogu te svetopisemske zgodbe. Bodo pa zagotovo potrebni toplina, razumevanje in človečnost. Prijazen pogled, nasmeh in dobra beseda so mala dejanja pozornosti, ki so lahko ljudem okrog nas v veliko pomoč, saj včasih osamljenost in nerazumevanje bolita bolj kot telesne bolečine. Odločimo se, da bomo danes in v prihodnje zavestno opazovali, kje se nam ponujajo priložnosti, da se odpremo soljudem, da stopimo k njim in se pogovorimo z njimi. Ko bomo tako pogledali v obraz sočloveka in v njem videli obraz sestre ali brata, bomo opazili, da se je zdanilo in da je nastopil nov, svetel dan ne le v našem bližnjem, ampak tudi v nas. Takrat se bodo tudi izpolnilo, kar je napisano v 1. Janezovem pismu 2,10, in lahko povzamemo z besedami: “Kdor ljubi sočloveka, živi v svetlobi in drugemu ne povzroča nič slabega. http://www.rtvslo.si/podcast Fri, 21 Aug 2020 03:54:40 +0000 Zmago Godina: Živeti v luči Danes goduje sveti Bernard. Pred devetsto leti je prenavljal takratno Evropo. Kot mlad voditelj samostana se je zavedal, kaj pomeni biti človek. V sebi vedno znova iščemo najboljše v življenju. Zanj je bil zadnji cilj hrepenenja Bog, zato je svojemu nekdanjemu učencu, ko je ta postal papež, zapisal v njemu posvečeno knjigo, da je še vedno treba iskati Boga. »Zato končamo knjigo, ne pa iskanja.« V teh poletnih dneh smo bolj malo pri volji za kakšno poglobljeno tuhtanje. Kdo bi rekel, da je že čas, da prenehamo premlevati utrujajoče misli in končno laže zadihamo. Sveti Bernard bi temu nasprotoval. Njegov čas je bil razburkan. Čeprav je bila Evropa krščanska, so bolj malo živeli tega duha. Tako v samostanih kot na škofovskih dvorih je bilo težko najti pravega pričevalca za Kristusa. Rojevale so se skupine, ki so poskušale očistiti takratnega človeka, od katarov in albižanov do drugih gibanj – vse so bile sad potrebe po pristnosti, ki pa so človeka bolj obsodile, kot da bi ga prenovile. Duh prezira do telesnega, zemeljskega, ki je bil značilen zanje, je bil v nasprotju s podobo učlovečenega Boga. Bernard je z zgledom in učenjem pokazal, da je božje stvarstvo dar in da ga je treba pametno uporabljati, da bomo dobro sodelovali z Bogom. Kar nas lahko nagovori, je njegova stvarnost. V samostan ni stopil kot otrok. Bil je sicer mlad, a je imel za sabo že nekaj življenja. V starejše benediktinske samostane so prihajali otroci, v novo gibanje cistercijanov pa odrasli. Nekateri so imeli za sabo življenje, ki jim ni bilo ravno v ponos. Sveti Bernard jih ni zavračal, ni kazal na njihovo grešno preteklost, niti se ni trudil, da bi jih prepričal, naj pozabijo nanjo. Vsakemu je pomagal, da je v svojih zločinih slišal poziv k prenovi svojega življenja. Ranjenost, ki jo nosi s sabo, naj mu bo v pomoč, da se zaveda, da lahko vedno znova sliši poziv k prenovi in ponižnosti pred drugimi. V sebi moramo le premagati glas, ki nas vabi v razuzdano, grešno življenje, in dovoliti tihemu glasu, da nas povabi na pot poštenja. Iskanje tega notranjega glasu ni nikoli končano in vedno znova lahko pademo. Pri tem pa je sv. Bernard poudarjal, da lahko tudi vedno znova vstanemo. Če nas danes ali te dni pot zanese mimo Stične, se ustavimo v samostanu, ki živi iz dediščine svetega Bernarda. Njegova duhovnost je dala globok pečat ne le zgradbam, ampak vsej slovenski kulturi. Zidovi pa nam s svojo zgodovino pričajo, da ima svetnik prav, ko pravi, da lahko vedno znova začnemo. 174712778 RTVSLO – Prvi 412 clean Danes goduje sveti Bernard. Pred devetsto leti je prenavljal takratno Evropo. Kot mlad voditelj samostana se je zavedal, kaj pomeni biti človek. V sebi vedno znova iščemo najboljše v življenju. Zanj je bil zadnji cilj hrepenenja Bog, zato je svojemu nekdanjemu učencu, ko je ta postal papež, zapisal v njemu posvečeno knjigo, da je še vedno treba iskati Boga. »Zato končamo knjigo, ne pa iskanja.« V teh poletnih dneh smo bolj malo pri volji za kakšno poglobljeno tuhtanje. Kdo bi rekel, da je že čas, da prenehamo premlevati utrujajoče misli in končno laže zadihamo. Sveti Bernard bi temu nasprotoval. Njegov čas je bil razburkan. Čeprav je bila Evropa krščanska, so bolj malo živeli tega duha. Tako v samostanih kot na škofovskih dvorih je bilo težko najti pravega pričevalca za Kristusa. Rojevale so se skupine, ki so poskušale očistiti takratnega človeka, od katarov in albižanov do drugih gibanj – vse so bile sad potrebe po pristnosti, ki pa so človeka bolj obsodile, kot da bi ga prenovile. Duh prezira do telesnega, zemeljskega, ki je bil značilen zanje, je bil v nasprotju s podobo učlovečenega Boga. Bernard je z zgledom in učenjem pokazal, da je božje stvarstvo dar in da ga je treba pametno uporabljati, da bomo dobro sodelovali z Bogom. Kar nas lahko nagovori, je njegova stvarnost. V samostan ni stopil kot otrok. Bil je sicer mlad, a je imel za sabo že nekaj življenja. V starejše benediktinske samostane so prihajali otroci, v novo gibanje cistercijanov pa odrasli. Nekateri so imeli za sabo življenje, ki jim ni bilo ravno v ponos. Sveti Bernard jih ni zavračal, ni kazal na njihovo grešno preteklost, niti se ni trudil, da bi jih prepričal, naj pozabijo nanjo. Vsakemu je pomagal, da je v svojih zločinih slišal poziv k prenovi svojega življenja. Ranjenost, ki jo nosi s sabo, naj mu bo v pomoč, da se zaveda, da lahko vedno znova sliši poziv k prenovi in ponižnosti pred drugimi. V sebi moramo le premagati glas, ki nas vabi v razuzdano, grešno življenje, in dovoliti tihemu glasu, da nas povabi na pot poštenja. Iskanje tega notranjega glasu ni nikoli končano in vedno znova lahko pademo. Pri tem pa je sv. Bernard poudarjal, da lahko tudi vedno znova vstanemo. Če nas danes ali te dni pot zanese mimo Stične, se ustavimo v samostanu, ki živi iz dediščine svetega Bernarda. Njegova duhovnost je dala globok pečat ne le zgradbam, ampak vsej slovenski kulturi. Zidovi pa nam s svojo zgodovino pričajo, da ima svetnik prav, ko pravi, da lahko vedno znova začnemo. http://www.rtvslo.si/podcast Thu, 20 Aug 2020 03:56:52 +0000 Janez Vodičar: Vedno lahko začnem znova V tokratni redni rubriki Duhovna misel pravnik in ekonomist dr. Peter Millonig svari pred zasvojenostjo. Zasvojenci se dostikrat izgovarjajo, da gre le za slabe navade. Najhujša zasvojenost pa povzroči tudi odmik od svojega lastnega jaza. 174712574 RTVSLO – Prvi 322 clean V tokratni redni rubriki Duhovna misel pravnik in ekonomist dr. Peter Millonig svari pred zasvojenostjo. Zasvojenci se dostikrat izgovarjajo, da gre le za slabe navade. Najhujša zasvojenost pa povzroči tudi odmik od svojega lastnega jaza. http://www.rtvslo.si/podcast Wed, 19 Aug 2020 03:55:22 +0000 Peter Millonig: Zasvojenost Spoštovani, Jezus je za učno metodo uporabljal slikovite prispodobe. Znane so prilike o izgubljeni ovci, izgubljeni drahmi (kovancu) in izgubljenem sinu (Lk 15), toda med njimi je razlika. Pastir, ki ima sto ovc in eno izmed njih pogreša, gre pogrešano ovco iskat. Žena, ki ima deset kovancev in enega izmed njih izgubi, gre izgubljeni kovanec iskat. Potem pa sta še dva sinova in enega izmed njiju ni več, ker odide od doma, vendar ga oče ne gre pridno iskat. V prilikah manjka odstotek ovc, deset odstotkov kovancev in kar petdeset odstotkov sinov. Kakšno stopnjevanje! Sin je neprecenljiv in nenadomestljiv. Jezus je naglasil, da sta bila ovca in kovanec izgubljena, vendar sta bila nato najdena, sin pa ni bil le izgubljen, ampak je bil celo mrtev, potem pa je oživel. Sinovo stanje je najbolj tragično. Ovca in kovanec se nista izgubila namenoma, neodgovorni sin pa je svoje dejanje načrtoval in je odšel od očeta namerno. Toda v stiski je pogledal vase in si rekel: »Vstal bom in šel k očetu in mu rekel: Oče, grešil sem …« (Lk 15,17-18) Resnično spreobrnjenje prihaja od znotraj. Žal se marsikdo spoveduje, malo pa se jih kesa. Jezus je v priliki o razvpitem izgubljenem sinu povedal veliko podrobnosti, zato je daljša od prvih dveh. Po navadi se enačim z mlajšim sinom, ki je očeta zapustil, a se je nato vrnil. Ustavim se pri proslavi, ki je bila sklicana zaradi velikega veselja ob najdeni ovci, kovancu in mlajšem sinu. Kaj pa, če sem v vlogi starejšega brata in pri tako nepravičnem praznovanju nočem sodelovati ter se zaradi vrnitve očetovega mlajšega sina, ki je moj brat, nočem veseliti, ampak očetu očitam? Res je, da je bil starejši brat veselejši, dokler njegovega mlajšega brata ni bilo doma. V resnici je bil izgubljen starejši sin, ne mlajši. Mlajši je bil daleč od doma, toda s srcem blizu očeta, starejši pa je bil ves čas doma, toda s srcem daleč od očeta. Nevarno je biti ves čas z milostnim očetom, pa mu ne postati podoben. Prava ljubezen je nesrečna, če ve, da je kdo nesrečen. Boga ne smem ubogati iz dolžnosti, ampak iz ljubezni. Ne smem poveličevati pravil, medtem ko oče namesto pravičnosti izkazuje milost. Bog ne sprejme vsakogar, ampak samo grešnike. Mlajši sin je šel iz svojega greha, starejši pa je ostal v svoji pravičnosti. Sprašujem se, kdaj bo spoznal, da se lahko v pekel vstopi tudi skozi nebeška vrata. 174712371 RTVSLO – Prvi 376 clean Spoštovani, Jezus je za učno metodo uporabljal slikovite prispodobe. Znane so prilike o izgubljeni ovci, izgubljeni drahmi (kovancu) in izgubljenem sinu (Lk 15), toda med njimi je razlika. Pastir, ki ima sto ovc in eno izmed njih pogreša, gre pogrešano ovco iskat. Žena, ki ima deset kovancev in enega izmed njih izgubi, gre izgubljeni kovanec iskat. Potem pa sta še dva sinova in enega izmed njiju ni več, ker odide od doma, vendar ga oče ne gre pridno iskat. V prilikah manjka odstotek ovc, deset odstotkov kovancev in kar petdeset odstotkov sinov. Kakšno stopnjevanje! Sin je neprecenljiv in nenadomestljiv. Jezus je naglasil, da sta bila ovca in kovanec izgubljena, vendar sta bila nato najdena, sin pa ni bil le izgubljen, ampak je bil celo mrtev, potem pa je oživel. Sinovo stanje je najbolj tragično. Ovca in kovanec se nista izgubila namenoma, neodgovorni sin pa je svoje dejanje načrtoval in je odšel od očeta namerno. Toda v stiski je pogledal vase in si rekel: »Vstal bom in šel k očetu in mu rekel: Oče, grešil sem …« (Lk 15,17-18) Resnično spreobrnjenje prihaja od znotraj. Žal se marsikdo spoveduje, malo pa se jih kesa. Jezus je v priliki o razvpitem izgubljenem sinu povedal veliko podrobnosti, zato je daljša od prvih dveh. Po navadi se enačim z mlajšim sinom, ki je očeta zapustil, a se je nato vrnil. Ustavim se pri proslavi, ki je bila sklicana zaradi velikega veselja ob najdeni ovci, kovancu in mlajšem sinu. Kaj pa, če sem v vlogi starejšega brata in pri tako nepravičnem praznovanju nočem sodelovati ter se zaradi vrnitve očetovega mlajšega sina, ki je moj brat, nočem veseliti, ampak očetu očitam? Res je, da je bil starejši brat veselejši, dokler njegovega mlajšega brata ni bilo doma. V resnici je bil izgubljen starejši sin, ne mlajši. Mlajši je bil daleč od doma, toda s srcem blizu očeta, starejši pa je bil ves čas doma, toda s srcem daleč od očeta. Nevarno je biti ves čas z milostnim očetom, pa mu ne postati podoben. Prava ljubezen je nesrečna, če ve, da je kdo nesrečen. Boga ne smem ubogati iz dolžnosti, ampak iz ljubezni. Ne smem poveličevati pravil, medtem ko oče namesto pravičnosti izkazuje milost. Bog ne sprejme vsakogar, ampak samo grešnike. Mlajši sin je šel iz svojega greha, starejši pa je ostal v svoji pravičnosti. Sprašujem se, kdaj bo spoznal, da se lahko v pekel vstopi tudi skozi nebeška vrata. http://www.rtvslo.si/podcast Tue, 18 Aug 2020 03:56:16 +0000 Daniel Brkič: Bog ne sprejema vsakogar, samo grešnike Dobro jutro, spoštovani poslušalci in cenjene poslušalke. Ali ste kdaj razmišljali, zakaj ljudje radi potujemo? V skupini ali sami. V mislih nimam službenih potovanj z najdražjimi letalskimi ali ladijskimi prevozniki, čeprav znajo biti tudi ta, če smo le malo iznajdljivi, pisana na našo kožo. »Kdor ni nič izkusil, ve malo, kdor pa je veliko potoval, si bogati znanje,« (Sir 34,10) je zapisal modri Sirah v letih 180–175 pred Kristusovim rojstvom. Potovanje nam po Sirahu torej širi obzorje in spoznanje. Največji svetovni popotniki pa vsem tistim, ki po svetu potujemo samo s prstom po zemljevidu, v pustolovskih romanih pripovedujejo resnične zgodbe iz daljnih svetov. Včasih nam zgodbe vzbujajo grozljive občutke, spet drugič bi tudi mi najraje dvignili sidro in se odpravili na pot okrog sveta. Sama spadam med podpovprečne popotnike, če imam v mislih potovanja okrog zemeljske oble. Od nog mi gre veliko bolje potovanje po domači zemlji. Tako sem se iz domačega kraja, ki bi ga z ravnilom ugodja, dostopnosti in blaginje lahko postavila na zemljevid oddaljenih krajev, tudi sama odpravila v mesto, ki mi je obljubljalo znanje. A na tem prvem večjem potovanju samo znanje iz knjig. Na drugem potovanju, tokrat že v večje mesto, so poleg znanja iz knjig moje potovanje začele bogatiti tudi življenjske izkušnje. V zakotje domačega polja sem se vrnila šele po treh desetletjih. Danes v kotu domače kuhinje potujem od spomina do spomina. Spomini se vrstijo od najbolj navdihujočih do tistih, ki v meni vzbudijo občutek notranje napetosti. Moje življenjsko potovanje, pa čeprav samo do največjega mesta v domači deželi, je bilo razburljivo: včasih podobno vožnji po železniških tirih, spet drugič kot potovanje oblakov po nebu. Moj pristanek na tleh življenja je bil trd, z rahlimi zlomi, ki jih življenje sedaj samo uravnava. Ko se odpravljamo na turistična potovanja, s seboj vzamemo najnujnejšo prtljago. Če imamo zlato plačilno kartico, si lahko obleko kupimo v kraju, kamor smo pripotovali. Kar se lahko izkaže za dobro izbiro, saj bomo oblečeni po krajevni modi. A na življenjskih potovanjih je drugače. Smer našega potovanja ne določa samo kupljena vozovnica v žepu. Kakor tudi ne, ali smo bogati ali revni. Črto našega življenjskega leta določa prtljaga v zaprtih kovčkih, katerih ključ ali šifro, s katerimi bi kovčke lahko ponovno odprli, smo že zdavnaj izgubili. Tako lahko leta in leta potujemo s kupom odvečne prtljage ali pa za seboj vlečemo prazne kovčke, brez vsebine. Kar je huje od izgubljene prtljage na sanjskem potovanju. Izmed vseh odprav je najtežja tista, na kateri želimo znova najti izgubljen ključ ali šifro. Ko ju bomo našli, bomo lahko odklenili tudi prazen kovček in ga začeli polniti z vsebino. In ne pozabite: za tovrstno potovanje dobimo vozovnico samo enkrat v življenju. 174712169 RTVSLO – Prvi 388 clean Dobro jutro, spoštovani poslušalci in cenjene poslušalke. Ali ste kdaj razmišljali, zakaj ljudje radi potujemo? V skupini ali sami. V mislih nimam službenih potovanj z najdražjimi letalskimi ali ladijskimi prevozniki, čeprav znajo biti tudi ta, če smo le malo iznajdljivi, pisana na našo kožo. »Kdor ni nič izkusil, ve malo, kdor pa je veliko potoval, si bogati znanje,« (Sir 34,10) je zapisal modri Sirah v letih 180–175 pred Kristusovim rojstvom. Potovanje nam po Sirahu torej širi obzorje in spoznanje. Največji svetovni popotniki pa vsem tistim, ki po svetu potujemo samo s prstom po zemljevidu, v pustolovskih romanih pripovedujejo resnične zgodbe iz daljnih svetov. Včasih nam zgodbe vzbujajo grozljive občutke, spet drugič bi tudi mi najraje dvignili sidro in se odpravili na pot okrog sveta. Sama spadam med podpovprečne popotnike, če imam v mislih potovanja okrog zemeljske oble. Od nog mi gre veliko bolje potovanje po domači zemlji. Tako sem se iz domačega kraja, ki bi ga z ravnilom ugodja, dostopnosti in blaginje lahko postavila na zemljevid oddaljenih krajev, tudi sama odpravila v mesto, ki mi je obljubljalo znanje. A na tem prvem večjem potovanju samo znanje iz knjig. Na drugem potovanju, tokrat že v večje mesto, so poleg znanja iz knjig moje potovanje začele bogatiti tudi življenjske izkušnje. V zakotje domačega polja sem se vrnila šele po treh desetletjih. Danes v kotu domače kuhinje potujem od spomina do spomina. Spomini se vrstijo od najbolj navdihujočih do tistih, ki v meni vzbudijo občutek notranje napetosti. Moje življenjsko potovanje, pa čeprav samo do največjega mesta v domači deželi, je bilo razburljivo: včasih podobno vožnji po železniških tirih, spet drugič kot potovanje oblakov po nebu. Moj pristanek na tleh življenja je bil trd, z rahlimi zlomi, ki jih življenje sedaj samo uravnava. Ko se odpravljamo na turistična potovanja, s seboj vzamemo najnujnejšo prtljago. Če imamo zlato plačilno kartico, si lahko obleko kupimo v kraju, kamor smo pripotovali. Kar se lahko izkaže za dobro izbiro, saj bomo oblečeni po krajevni modi. A na življenjskih potovanjih je drugače. Smer našega potovanja ne določa samo kupljena vozovnica v žepu. Kakor tudi ne, ali smo bogati ali revni. Črto našega življenjskega leta določa prtljaga v zaprtih kovčkih, katerih ključ ali šifro, s katerimi bi kovčke lahko ponovno odprli, smo že zdavnaj izgubili. Tako lahko leta in leta potujemo s kupom odvečne prtljage ali pa za seboj vlečemo prazne kovčke, brez vsebine. Kar je huje od izgubljene prtljage na sanjskem potovanju. Izmed vseh odprav je najtežja tista, na kateri želimo znova najti izgubljen ključ ali šifro. Ko ju bomo našli, bomo lahko odklenili tudi prazen kovček in ga začeli polniti z vsebino. In ne pozabite: za tovrstno potovanje dobimo vozovnico samo enkrat v življenju. http://www.rtvslo.si/podcast Mon, 17 Aug 2020 03:56:28 +0000 Alenka Veber: Odvečna prtljaga V evangeliju današnje nedelje smo priča pogovoru med Jezusom in kanaansko žensko. Ta preprosta ženska nas lahko nauči nekaj resnic o naši veri in molitvi. Najprej nas uči vztrajnosti. Njeno vztrajanje je opazil celo Jezus. To je spodbuda za nas, ko si za kaj prizadevamo. Ne znamo vztrajati pri hujšanju, kajti ko ne dosežemo želenega učinka, odnehamo. Zdravniki nam priporočajo telovadbo, toda pri njej vztrajamo le nekaj časa, potem se vrnemo na stari tir. Podobno je težko vztrajati pri molitvi, pri opravljanju dobrih del ali disciplini v duhovnem življenju. Ženska v evangeliju nas uči vztrajnosti. Uči nas tudi, da moramo imeti pred seboj jasen cilj. Mora nam biti jasno, za kaj si prizadevamo v življenju. Ko jo je Jezus zavrnil, češ da je prišel »k izgubljenim ovcam Izraelove hiše« (Mt 15,24), ni odnehala, ampak je imela pred očmi jasen namen, ki ga je povedala tudi Jezusu, in sicer, da se božji blagoslov razliva tudi na nejude. Pogum je tretje, česar se lahko naučimo od kanaanske ženske. Bila je tujka in ženska. Pomislimo na takratno kulturno okolje, ki je ženske zavračalo ter jih imelo za manjvredne. Zato je njen pogumni in vztrajni nastop terjal veliko poguma. Približala se je popolnoma moški družbi Jezusovih učencev. To je bila nekakšna »demonstracija ene ženske«, s sporočilom, naj nas ne bo strah, ko se bomo soočali s predsodki v družbi in se bojevali proti njim. Današnji evangelij je tudi pripoved o materi, katere otrok je v velikih težavah. Kdo ve, kako se je kazalo to, o čemer evangelij pravi, da so hčer »mučili hudi duhovi« (v 22). Naj je šlo za kar koli že, nas to spominja na težave, ki mučijo otroke in mladostnike v družinah. Saj vemo, koliko staršev danes trpi zaradi otrok, ki jih mučijo »sodobni hudi duhovi«: droga, alkohol, povezan s ponočevanjem in tragičnimi prometnimi nesrečami, nasilje, nesmisel življenja, strah, motnje hranjenja, pomanjkanje volje do resnega študija in dela, oddaljitev od Boga … Koliko staršev se obupano trudi pomagati svojim otrokom, a ne vedo več, kako bi to storili. Globoko v srcu jih peče vprašanje, ki si ga pogosto zastavljajo: kje so zgrešili v procesu vzgoje? Počutijo se nemočne, včasih so tudi razočarani ali jezni. V takih trenutkih lahko tudi mi, podobno kot kanaanska ženska hčerko, svoje otroke »prinesemo« pred Jezusa. Ali kakor pravijo: »Ko ne moreš človeku govoriti o Bogu, govori Bogu o človeku.« Kako? Tako, da v molitvi prosiš Boga zanj, kakor je kanaanska mati za svojo hčerko. 174712063 RTVSLO – Prvi 360 clean V evangeliju današnje nedelje smo priča pogovoru med Jezusom in kanaansko žensko. Ta preprosta ženska nas lahko nauči nekaj resnic o naši veri in molitvi. Najprej nas uči vztrajnosti. Njeno vztrajanje je opazil celo Jezus. To je spodbuda za nas, ko si za kaj prizadevamo. Ne znamo vztrajati pri hujšanju, kajti ko ne dosežemo želenega učinka, odnehamo. Zdravniki nam priporočajo telovadbo, toda pri njej vztrajamo le nekaj časa, potem se vrnemo na stari tir. Podobno je težko vztrajati pri molitvi, pri opravljanju dobrih del ali disciplini v duhovnem življenju. Ženska v evangeliju nas uči vztrajnosti. Uči nas tudi, da moramo imeti pred seboj jasen cilj. Mora nam biti jasno, za kaj si prizadevamo v življenju. Ko jo je Jezus zavrnil, češ da je prišel »k izgubljenim ovcam Izraelove hiše« (Mt 15,24), ni odnehala, ampak je imela pred očmi jasen namen, ki ga je povedala tudi Jezusu, in sicer, da se božji blagoslov razliva tudi na nejude. Pogum je tretje, česar se lahko naučimo od kanaanske ženske. Bila je tujka in ženska. Pomislimo na takratno kulturno okolje, ki je ženske zavračalo ter jih imelo za manjvredne. Zato je njen pogumni in vztrajni nastop terjal veliko poguma. Približala se je popolnoma moški družbi Jezusovih učencev. To je bila nekakšna »demonstracija ene ženske«, s sporočilom, naj nas ne bo strah, ko se bomo soočali s predsodki v družbi in se bojevali proti njim. Današnji evangelij je tudi pripoved o materi, katere otrok je v velikih težavah. Kdo ve, kako se je kazalo to, o čemer evangelij pravi, da so hčer »mučili hudi duhovi« (v 22). Naj je šlo za kar koli že, nas to spominja na težave, ki mučijo otroke in mladostnike v družinah. Saj vemo, koliko staršev danes trpi zaradi otrok, ki jih mučijo »sodobni hudi duhovi«: droga, alkohol, povezan s ponočevanjem in tragičnimi prometnimi nesrečami, nasilje, nesmisel življenja, strah, motnje hranjenja, pomanjkanje volje do resnega študija in dela, oddaljitev od Boga … Koliko staršev se obupano trudi pomagati svojim otrokom, a ne vedo več, kako bi to storili. Globoko v srcu jih peče vprašanje, ki si ga pogosto zastavljajo: kje so zgrešili v procesu vzgoje? Počutijo se nemočne, včasih so tudi razočarani ali jezni. V takih trenutkih lahko tudi mi, podobno kot kanaanska ženska hčerko, svoje otroke »prinesemo« pred Jezusa. Ali kakor pravijo: »Ko ne moreš človeku govoriti o Bogu, govori Bogu o človeku.« Kako? Tako, da v molitvi prosiš Boga zanj, kakor je kanaanska mati za svojo hčerko. http://www.rtvslo.si/podcast Sun, 16 Aug 2020 03:56:00 +0000 Božo Rustja: Vztrajna in pogumna ter z jasnim ciljem Od prvih strani Biblije pa do konca, do Knjige razodetja, se nam velikokrat pojavlja lik ženske. Kot da bi tudi Sveto pismo želelo v vseh svojih knjigah v različnih barvah in njihovih odtenkih spregovoriti o tisti »večni ženskosti«, o kateri je razmišljal tudi Teilhard de Chardin. A skozi to večno ženskost se nam razkriva tudi lik Marije, Matere Božje, katere praznik Vnebovzetja danes obhajamo. Že od začetka ženska deli usodo vsega človeštva, tudi njeno ime Eva pomeni »mater vseh živih«. Eva se mora spopasti s temeljno skušnjavo človeštva, da bi se ljudje polastili božanske moči, imeli isto spoznanje kot Bog, hkrati pa porajali življenje iz nič. Tako skupaj s svojim življenjskim sopotnikom, Adamom, seže po prepovedanemu sadu. Njen Adam, na mesto, da bi jo branil in obvaroval zla, jo celo krivi in ji nagrmadi vso odgovornost. Povleče jo v goščavo, da bi se skrila pred ljubečim klicem Boga, ki ju nagovarja: Kje sta? Marija pa nasprotno, takrat, ko je poklicana, podobno kot prerok, ki odgovarja: »Tukaj sem!«, Tudi ona reče: »Zgodi se mi po Tvoji besedi!« Ne gre za to, da Marija ne bi razmišljala, tudi sama preprosto prizna, da vsega ne razume. Toda njeno srce je sposobno ljubiti, zato sprejme tudi znamenje, ki jo pomirja in ki ji oznanja novo življenje. To znamenje je podoba njene stare sorodnice, Elizabete kot noseče matere. Vidimo, da Marija vzpostavlja sozvočje z ljudmi, z Bogom in s samo seboj. Njena lepota je harmonija besed, nebeških melodij pa tudi plemenitih dejanj. Živi v sozvočju z vso naravo in z vsem človeštvom. Toda najlepša harmonija, ki jo uresniči, je skladje z Božjo besedo. Med tem, kar sliši iz večnosti, in tem, kar živi, ni razlike. Ni razlike med Božjim sporočilom in njenim življenjem, ni razpoke med tem, po čemer hrepeni in kako to hrepenenje udejanja v življenju. Tudi notranje ni razcepljena, njeno telo izraža utrip njene duše. In ker je tudi vsa njena telesna razsežnost prepojena z Duhom, se zanjo trenutki večnosti začno že na zemlji. Ob njeni smrti njeno telo ne more začeti razpadati, ker je že v njenem zemeljskem življenju bilo v veliki meri poduhovljeno. Lahko bi rekli, da se že v njenem vsakdanjem trenutku nebo sklanja na zemljo in da v utripu Galileje in Judeje zaznava, kako Božji Duh prihaja k njej. Njeno v nebo vzetje je dokončna uresničitev tega, kar je že živela kot judovska žena in mati. Takšne harmonije mi sami še nismo zmožni. Toda hkrati tudi za nas velja, da najkrajša pot do srca ljubljenih oseb vodi prek neba, prek večnosti. Molitev zna najti pot v najglobljo intimnost naših dragih. 174711940 RTVSLO – Prvi 438 clean Od prvih strani Biblije pa do konca, do Knjige razodetja, se nam velikokrat pojavlja lik ženske. Kot da bi tudi Sveto pismo želelo v vseh svojih knjigah v različnih barvah in njihovih odtenkih spregovoriti o tisti »večni ženskosti«, o kateri je razmišljal tudi Teilhard de Chardin. A skozi to večno ženskost se nam razkriva tudi lik Marije, Matere Božje, katere praznik Vnebovzetja danes obhajamo. Že od začetka ženska deli usodo vsega človeštva, tudi njeno ime Eva pomeni »mater vseh živih«. Eva se mora spopasti s temeljno skušnjavo človeštva, da bi se ljudje polastili božanske moči, imeli isto spoznanje kot Bog, hkrati pa porajali življenje iz nič. Tako skupaj s svojim življenjskim sopotnikom, Adamom, seže po prepovedanemu sadu. Njen Adam, na mesto, da bi jo branil in obvaroval zla, jo celo krivi in ji nagrmadi vso odgovornost. Povleče jo v goščavo, da bi se skrila pred ljubečim klicem Boga, ki ju nagovarja: Kje sta? Marija pa nasprotno, takrat, ko je poklicana, podobno kot prerok, ki odgovarja: »Tukaj sem!«, Tudi ona reče: »Zgodi se mi po Tvoji besedi!« Ne gre za to, da Marija ne bi razmišljala, tudi sama preprosto prizna, da vsega ne razume. Toda njeno srce je sposobno ljubiti, zato sprejme tudi znamenje, ki jo pomirja in ki ji oznanja novo življenje. To znamenje je podoba njene stare sorodnice, Elizabete kot noseče matere. Vidimo, da Marija vzpostavlja sozvočje z ljudmi, z Bogom in s samo seboj. Njena lepota je harmonija besed, nebeških melodij pa tudi plemenitih dejanj. Živi v sozvočju z vso naravo in z vsem človeštvom. Toda najlepša harmonija, ki jo uresniči, je skladje z Božjo besedo. Med tem, kar sliši iz večnosti, in tem, kar živi, ni razlike. Ni razlike med Božjim sporočilom in njenim življenjem, ni razpoke med tem, po čemer hrepeni in kako to hrepenenje udejanja v življenju. Tudi notranje ni razcepljena, njeno telo izraža utrip njene duše. In ker je tudi vsa njena telesna razsežnost prepojena z Duhom, se zanjo trenutki večnosti začno že na zemlji. Ob njeni smrti njeno telo ne more začeti razpadati, ker je že v njenem zemeljskem življenju bilo v veliki meri poduhovljeno. Lahko bi rekli, da se že v njenem vsakdanjem trenutku nebo sklanja na zemljo in da v utripu Galileje in Judeje zaznava, kako Božji Duh prihaja k njej. Njeno v nebo vzetje je dokončna uresničitev tega, kar je že živela kot judovska žena in mati. Takšne harmonije mi sami še nismo zmožni. Toda hkrati tudi za nas velja, da najkrajša pot do srca ljubljenih oseb vodi prek neba, prek večnosti. Molitev zna najti pot v najglobljo intimnost naših dragih. http://www.rtvslo.si/podcast Sat, 15 Aug 2020 03:57:18 +0000 Edvard Kovač: Lepota večne ženskosti Ko dobimo povabilo dveh mladih ljudi, da se udeležimo njune poroke, je najpogosteje naša prva skrb: »Kaj pa bomo dali za darilo?« Da bo primerno zanju, da bo tudi primerno veliko, da jima bo dobro služilo, da se ne bomo podvajali z drugimi, seveda pogosto tudi to, koliko denarja za darilo lahko izdamo. Včasih se želimo z njim morda tudi izkazati in pokazati, da ne skoparimo. Zdaj je to največkrat že poenostavljeno s seznamom, ki ga imata mladoporočenca v kakšni večji trgovini. Na tem seznamu so našteti vsi predmeti, ki jih potrebujeta. In tako postane izbiranje darila veliko lažje. Kdo ve, ali bosta čez deset ali dvajset let sploh še vedela, kaj sta od koga dobila. Pa saj se zdi, da to sploh ni tako pomembno. Pomembno je samo, da to zdaj imata. Ob vseh teh darilih pa so včasih tudi drugačna darila. Stvari, ki niso nujne za vsakdanje življenje, so pa izraz notranje povezanosti in ljubezni. Takšna darila so pravzaprav nadčasovna in so zakoncema v veselje še po mnogih letih. Toplo jima je pri srcu vsakokrat, kaj je takrat, pred tridesetimi, štiridesetimi, petdesetimi leti ali še več govorilo o ljubezni in prijateljstvu, ki še trajata. Prav takšno darilo mi je vsakokrat pred leti prihajalo na misel, ko sem obiskala svojo dobro znanko, ki je zdaj poročena že več kot petdeset let. Takrat, ob poroki, so bili težki časi in današnji mladi ljudje si sploh predstavljati ne morejo, kako skromno je takrat vse potekalo. Tudi darila so bila takrat povsem drugačna. Njen mož, ki je še zdaj zelo dober rezbar, je zanjo iz lesa čudovito oblikoval glavnik, s katerim si je lahko spela svoje dolge lase. Pravo umetniško delo. Kot velik zaklad ga še vedno hrani. Ko sem prvič prišla k njej, mi ga je pokazala in potem še vsakokrat, ko sem jo obiskala. To darilo mi je govorilo o tem, da med nami še živijo ljudje, ki so v marsičem drugačni od večine, ki jim je najpomembneje to, kar se odvija v naših odnosih in ne to, kar se za drag denar lahko kupi v trgovini. Vesela in hvaležna sem vsakokrat, ko naletim na takšne ljudi. 174711712 RTVSLO – Prvi 356 clean Ko dobimo povabilo dveh mladih ljudi, da se udeležimo njune poroke, je najpogosteje naša prva skrb: »Kaj pa bomo dali za darilo?« Da bo primerno zanju, da bo tudi primerno veliko, da jima bo dobro služilo, da se ne bomo podvajali z drugimi, seveda pogosto tudi to, koliko denarja za darilo lahko izdamo. Včasih se želimo z njim morda tudi izkazati in pokazati, da ne skoparimo. Zdaj je to največkrat že poenostavljeno s seznamom, ki ga imata mladoporočenca v kakšni večji trgovini. Na tem seznamu so našteti vsi predmeti, ki jih potrebujeta. In tako postane izbiranje darila veliko lažje. Kdo ve, ali bosta čez deset ali dvajset let sploh še vedela, kaj sta od koga dobila. Pa saj se zdi, da to sploh ni tako pomembno. Pomembno je samo, da to zdaj imata. Ob vseh teh darilih pa so včasih tudi drugačna darila. Stvari, ki niso nujne za vsakdanje življenje, so pa izraz notranje povezanosti in ljubezni. Takšna darila so pravzaprav nadčasovna in so zakoncema v veselje še po mnogih letih. Toplo jima je pri srcu vsakokrat, kaj je takrat, pred tridesetimi, štiridesetimi, petdesetimi leti ali še več govorilo o ljubezni in prijateljstvu, ki še trajata. Prav takšno darilo mi je vsakokrat pred leti prihajalo na misel, ko sem obiskala svojo dobro znanko, ki je zdaj poročena že več kot petdeset let. Takrat, ob poroki, so bili težki časi in današnji mladi ljudje si sploh predstavljati ne morejo, kako skromno je takrat vse potekalo. Tudi darila so bila takrat povsem drugačna. Njen mož, ki je še zdaj zelo dober rezbar, je zanjo iz lesa čudovito oblikoval glavnik, s katerim si je lahko spela svoje dolge lase. Pravo umetniško delo. Kot velik zaklad ga še vedno hrani. Ko sem prvič prišla k njej, mi ga je pokazala in potem še vsakokrat, ko sem jo obiskala. To darilo mi je govorilo o tem, da med nami še živijo ljudje, ki so v marsičem drugačni od večine, ki jim je najpomembneje to, kar se odvija v naših odnosih in ne to, kar se za drag denar lahko kupi v trgovini. Vesela in hvaležna sem vsakokrat, ko naletim na takšne ljudi. http://www.rtvslo.si/podcast Fri, 14 Aug 2020 03:55:56 +0000 Metka Klevišar: Poročno darilo Ste že kdaj kupili karte za koncert, predstavo ali kaj podobnega in ste bili pri blagajni res, ampak res prvi v vrsti? Čisto prvi! Ko pa ste prišli v dvorano, ste spoznali, da ste dobili sedež v drugi, morda celo tretji vrsti, ker so prvi sedeži rezervirani za »VIP«. »Very important persons«! Za »zelo pomembne« torej. Dobro, si mislite, rahlo zavistni … in sedete. Ljudje imamo do prvih sedežev oziroma do sedežnega reda na splošno zelo različen odnos. Ko bi bili radi opaženi ali pa želimo dobro videti, se bojujemo za prve sedeže. Ko bi bili radi neopaženi, ko želimo opazovati, ne da bi bili sami opazovani, pa iščemo zadnje vrste. A je že tako: »zelo pomembni ljudje« so posebna sorta … in se razlikujejo od vasi do vasi, od mesta do mesta, od prireditve do prireditve, od stranke do stranke, od sedeža do sedeža. Najbolj posebna vrsta »zelo pomembnih« pa so tisti, ki se zdijo zelo pomembni sami sebi. Ti so lahko celo nevarni! Razen tistih, ki so »VIP«, in tistih, ki se sami sebi zdijo »VIP«, se ljudje pravzaprav ne potegujejo preveč za prve sedeže. Celo nasprotno. Opažam, da ljudje pridejo nekoliko prej prav zato, da bi si lahko izbrali sedež bolj zadaj. Da bi bili neopaženi. In da bi lahko neopazovani opazovali. Če prideš pozno ali pa celo zamujaš, se ti lahko zgodi, da so proste le še prve vrste. In potem raje stojiš kje na robu ali pa zadaj, kot da bi od vseh opazovan sédel na »pomemben« sedež. Za prvo vrsto si se premalo lepo oblekel, pa še prepoten si in smrdiš, ker si – zamudnik – tekel! Če pa se človek boji, da bi ga kdo lahko potegnil iz dvorane … z njegovega sedeža … na oder, pod reflektorje, tja, kjer se bo treba pokazati, izpostaviti, kaj povedati … kaj storiti … potem se usede na najvarnejše mesto: v zlato sredino! Med povprečneže! Tja, kjer nisi ne spredaj ne zadaj! Tja, kjer si najbolj neopažen! Kot si neopažen oziroma skrit na spletu, na katerem lahko iz varne in povprečne sredine, iz udobnega domačega naslanjača, pljuvaš tako po tistih, ki si upajo zasesti prve sedeže, kot po tistih, ki se kot zadnji grešniki skrivajo na zadnjih sedežih. Čeprav v sedanjih, politično korektnih časih, ni več ne greha ne grešnikov. So le še napake, slabosti, značajske lastnosti, splet okoliščin, kolektivna odgovornost … samo greha ni več! Ni pomembno, če smo slabi, samo da smo boljši od soseda! 174711529 RTVSLO – Prvi 409 clean Ste že kdaj kupili karte za koncert, predstavo ali kaj podobnega in ste bili pri blagajni res, ampak res prvi v vrsti? Čisto prvi! Ko pa ste prišli v dvorano, ste spoznali, da ste dobili sedež v drugi, morda celo tretji vrsti, ker so prvi sedeži rezervirani za »VIP«. »Very important persons«! Za »zelo pomembne« torej. Dobro, si mislite, rahlo zavistni … in sedete. Ljudje imamo do prvih sedežev oziroma do sedežnega reda na splošno zelo različen odnos. Ko bi bili radi opaženi ali pa želimo dobro videti, se bojujemo za prve sedeže. Ko bi bili radi neopaženi, ko želimo opazovati, ne da bi bili sami opazovani, pa iščemo zadnje vrste. A je že tako: »zelo pomembni ljudje« so posebna sorta … in se razlikujejo od vasi do vasi, od mesta do mesta, od prireditve do prireditve, od stranke do stranke, od sedeža do sedeža. Najbolj posebna vrsta »zelo pomembnih« pa so tisti, ki se zdijo zelo pomembni sami sebi. Ti so lahko celo nevarni! Razen tistih, ki so »VIP«, in tistih, ki se sami sebi zdijo »VIP«, se ljudje pravzaprav ne potegujejo preveč za prve sedeže. Celo nasprotno. Opažam, da ljudje pridejo nekoliko prej prav zato, da bi si lahko izbrali sedež bolj zadaj. Da bi bili neopaženi. In da bi lahko neopazovani opazovali. Če prideš pozno ali pa celo zamujaš, se ti lahko zgodi, da so proste le še prve vrste. In potem raje stojiš kje na robu ali pa zadaj, kot da bi od vseh opazovan sédel na »pomemben« sedež. Za prvo vrsto si se premalo lepo oblekel, pa še prepoten si in smrdiš, ker si – zamudnik – tekel! Če pa se človek boji, da bi ga kdo lahko potegnil iz dvorane … z njegovega sedeža … na oder, pod reflektorje, tja, kjer se bo treba pokazati, izpostaviti, kaj povedati … kaj storiti … potem se usede na najvarnejše mesto: v zlato sredino! Med povprečneže! Tja, kjer nisi ne spredaj ne zadaj! Tja, kjer si najbolj neopažen! Kot si neopažen oziroma skrit na spletu, na katerem lahko iz varne in povprečne sredine, iz udobnega domačega naslanjača, pljuvaš tako po tistih, ki si upajo zasesti prve sedeže, kot po tistih, ki se kot zadnji grešniki skrivajo na zadnjih sedežih. Čeprav v sedanjih, politično korektnih časih, ni več ne greha ne grešnikov. So le še napake, slabosti, značajske lastnosti, splet okoliščin, kolektivna odgovornost … samo greha ni več! Ni pomembno, če smo slabi, samo da smo boljši od soseda! http://www.rtvslo.si/podcast Thu, 13 Aug 2020 03:56:49 +0000 Gregor Čušin: Prva vrsta V današnji Duhovni misli evangelijski pridigar Silvester Molan razmišlja o blagoslovu v življenju. Sprejemamo ga vsak dan. Pri tem pa se morajo kristjanke in kristjani tudi potruditi: prebirati Sveto pismo, delati dobra dela. 174711344 RTVSLO – Prvi 399 clean V današnji Duhovni misli evangelijski pridigar Silvester Molan razmišlja o blagoslovu v življenju. Sprejemamo ga vsak dan. Pri tem pa se morajo kristjanke in kristjani tudi potruditi: prebirati Sveto pismo, delati dobra dela. http://www.rtvslo.si/podcast Wed, 12 Aug 2020 03:56:39 +0000 Silvester Molan: Božji blagoslov v življenju Na senčnem, zelenem bregu, obdanem z bujno rastjo, drevesi, kjer je skozi veje prodirala bleščeča svetloba nedeljskega popoldneva, sem se nenadoma zavedela, da sem obkrožena z ljudmi, polnimi bolečin, življenjskih preizkušenj, nerešenih zapletov, ranjenih na raznih ravneh bivanja. Zaprla sem oči in poslušala enakomerno, navidezno monotono, toda globoko doživeto ponavljanje prošnje kot resnobno, zaupanja polno ihtenje k Materi Božji: Prosi za nas! Zazdelo se mi je, da besede izražajo popolnoma nesebično zavzetost. Kljub pogreznjenosti v svojo ranjenost ni bilo čutiti nobenega napuha. Bila je neke vrste nemoč, ki je v množici postajala moč. Moje življenje je lahko izpolnjeno le v prizadevanju za ljubezen. Gre za neke vrste umiranje v sebi, ki te pelje do korenin bistva tvojega bivanja. Edna od izredno pomembnih in tudi vrhunsko zahtevnih stopenj v razvoju človeka je spoznanje, da moram sprejeti svoje šibkosti, omejenosti, slabosti, kot jih doživljam. Sprejmem vse ranljive, senčne, temne plati sebe, ki se, hočeš nočeš, izrazijo ravno takrat, ko bi si človek najmanj želel. Na neki način prerastem otroško gledanje na druge, ki je v bistvu idealizacija avtoritet. Prav tako razčistim z odraščajočim odnosom, ko zavračam vse avtoritete. Grem dalje. Ne zatiskam oči pred pomanjkljivostmi drugih ljudi. Sprejmeš njihovo nepopolnost, jo pričakuješ, doživljaš z razumevanjem, tudi sočutno. Običajno je človek najzahtevnejši do samega sebe, celo nepopustljiv. To ogroža njegovo dobro samopodobo, mu jemlje notranji mir. Ko opazujem, kako v senci pred svojo hišo, pod slapom rdečih okenskih rož, sedi starček v miru s seboj in svetom, se zdi, kot da so mu vse bistvene stvari v življenju kristalno jasne. Mirno premišljuje, vedno rad pripoveduje o tem, kar je doživel v svojem življenju. Ni bilo samo lahko, a bilo je vredno. Kdaj se človek zave bistva, se sprašuje. Drviš po svojih poteh, imaš sredstva, ki ti pri tem pomagajo, veliko je informacij, a si negotov. Nemiren iščeš svojo srečo. Srečuješ ljudi, jih ocenjuješ po obrazih, po zunanjosti. Postopno prihajaš sočloveku bližje, da lahko začutiš njegov nemir ali pa spokojnost. To je odvisno tudi od tebe samega, kaj se plete v tvoji glavi. Gledaš, ocenjuješ, doživljaš. Vse bolj te nagovarja preprost način življenja, ki je v sozvočju z naravo. Čas je tako hitro minil, razmišlja starček. Komaj verjameš. Kje se je izgubil? Živel sem predvsem za druge, pravi. A ni mi žal, doda. Človek bi Izgubil manj svojega časa, če bi ga več dal drugim, je čudovita modrost. 174711154 RTVSLO – Prvi 373 clean Na senčnem, zelenem bregu, obdanem z bujno rastjo, drevesi, kjer je skozi veje prodirala bleščeča svetloba nedeljskega popoldneva, sem se nenadoma zavedela, da sem obkrožena z ljudmi, polnimi bolečin, življenjskih preizkušenj, nerešenih zapletov, ranjenih na raznih ravneh bivanja. Zaprla sem oči in poslušala enakomerno, navidezno monotono, toda globoko doživeto ponavljanje prošnje kot resnobno, zaupanja polno ihtenje k Materi Božji: Prosi za nas! Zazdelo se mi je, da besede izražajo popolnoma nesebično zavzetost. Kljub pogreznjenosti v svojo ranjenost ni bilo čutiti nobenega napuha. Bila je neke vrste nemoč, ki je v množici postajala moč. Moje življenje je lahko izpolnjeno le v prizadevanju za ljubezen. Gre za neke vrste umiranje v sebi, ki te pelje do korenin bistva tvojega bivanja. Edna od izredno pomembnih in tudi vrhunsko zahtevnih stopenj v razvoju človeka je spoznanje, da moram sprejeti svoje šibkosti, omejenosti, slabosti, kot jih doživljam. Sprejmem vse ranljive, senčne, temne plati sebe, ki se, hočeš nočeš, izrazijo ravno takrat, ko bi si človek najmanj želel. Na neki način prerastem otroško gledanje na druge, ki je v bistvu idealizacija avtoritet. Prav tako razčistim z odraščajočim odnosom, ko zavračam vse avtoritete. Grem dalje. Ne zatiskam oči pred pomanjkljivostmi drugih ljudi. Sprejmeš njihovo nepopolnost, jo pričakuješ, doživljaš z razumevanjem, tudi sočutno. Običajno je človek najzahtevnejši do samega sebe, celo nepopustljiv. To ogroža njegovo dobro samopodobo, mu jemlje notranji mir. Ko opazujem, kako v senci pred svojo hišo, pod slapom rdečih okenskih rož, sedi starček v miru s seboj in svetom, se zdi, kot da so mu vse bistvene stvari v življenju kristalno jasne. Mirno premišljuje, vedno rad pripoveduje o tem, kar je doživel v svojem življenju. Ni bilo samo lahko, a bilo je vredno. Kdaj se človek zave bistva, se sprašuje. Drviš po svojih poteh, imaš sredstva, ki ti pri tem pomagajo, veliko je informacij, a si negotov. Nemiren iščeš svojo srečo. Srečuješ ljudi, jih ocenjuješ po obrazih, po zunanjosti. Postopno prihajaš sočloveku bližje, da lahko začutiš njegov nemir ali pa spokojnost. To je odvisno tudi od tebe samega, kaj se plete v tvoji glavi. Gledaš, ocenjuješ, doživljaš. Vse bolj te nagovarja preprost način življenja, ki je v sozvočju z naravo. Čas je tako hitro minil, razmišlja starček. Komaj verjameš. Kje se je izgubil? Živel sem predvsem za druge, pravi. A ni mi žal, doda. Človek bi Izgubil manj svojega časa, če bi ga več dal drugim, je čudovita modrost. http://www.rtvslo.si/podcast Tue, 11 Aug 2020 03:56:13 +0000 Silva Matos: Dati svoj čas za druge V tokratni redni rubriki Duhovna misel pravnik in ekonomist dr. Peter Millonig premišljuje o rojstnem dnevu. Prav vsi ga imamo. Pozneje se razvijamo in spoznavamo svet. Za verne ljudi je ta vstop v življenje, v prvinskost sveta, dejanje stvarnika. 174710958 RTVSLO – Prvi 335 clean V tokratni redni rubriki Duhovna misel pravnik in ekonomist dr. Peter Millonig premišljuje o rojstnem dnevu. Prav vsi ga imamo. Pozneje se razvijamo in spoznavamo svet. Za verne ljudi je ta vstop v življenje, v prvinskost sveta, dejanje stvarnika. http://www.rtvslo.si/podcast Mon, 10 Aug 2020 03:55:35 +0000 Peter Millonig: Rojstni dan Neki fant se je učil za mornarja. Ko je nekoč divjala nevihta, so mu ukazali, naj se povzpne na jambor. Prve metre mu je šlo zelo dobro. Pogled je imel usmerjen proti nebu. Sredi poti na vrh pa je naredil napako. Pogledal je navzdol na razburkano morje. Ustrašil se je, da bo padel. Neki star mornar mu je zaklical: »Glej v nebo, mladi mož!« Mladi mornar je upošteval nasvet izkušenega morjeplovca in se srečno povzpel na vrh. Fantova napaka je bila podobna Petrovi v današnjem evangeliju, ko je hodil po vodi k Jezusu. Ko je umaknil pogled od cilja in se zagledal v razburkane valove, je izgubil ravnotežje in se začel potapljati. Zanimivo je, da so s Petrom sedeli v čolnu tudi drugi učenci. Tudi oni so imeli priložnost, da bi hodili po vodi. Pa je samo Peter presegel svoje udobje in poskusil nekaj, česar do takrat še nikoli ni. Edini je v sebi začutil to sposobnost. Priložnosti trkajo na naša vrata. Biti moramo kot apostol Peter in stopiti iz varnega območja v območje vere. Če želimo odkriti skriti zaklad, moramo iti tja, kjer še nismo bili. Če želimo hoditi po vodi, moramo stopiti iz čolna. Ne moremo vse življenje ostati v "varnem območju" in uresničiti svojih sposobnosti. Moramo sprejeti tveganje. Verjetno veliko ljudi odnese v grob sposobnosti, ki jih niso izkoristili. Dopustijo, da jim strah in nezaupanje vase preprečita uresničitev njihovih načrtov. Ne dovolimo, da tudi nas uničijo ti strahovi. V sebi imamo veliko več sposobnosti, kot smo si pripravljeni priznati. Lahko se povzpnemo veliko više, kot smo zdaj. Imamo darove, ki jih še nismo popolnoma uresničili. Če bomo povečali zaupanje vase in sprejeli priložnosti, ki nam jih ponuja Gospod, se bomo čudili, kaj vse zmoremo. Nekega dne, ko bomo pogledali nazaj, se bomo čudili, kaj vse smo dosegli. Ne zadovoljimo se s tem, da govorimo: "sem samo gospodinja" ali "sem samo mehanik"; "sem samo uradnica"; "sem samo študent". Ne, nismo "samo" nekaj! Smo božji otroci. Bog želi, da gremo naprej, da napredujemo in iščemo nove poti ter nove načine delovanja. V sebi imamo veliko sposobnosti. Delajmo, kakor da še nismo doživeli najboljših dni v svoji karieri, najboljših dni v odnosih z drugimi ljudmi. Vse lahko izboljšamo. Nismo še uresničili vsega, kar je Bog položil v nas. – Imejmo pogled vedno uprt navzgor – v nebo! 174710850 RTVSLO – Prvi 431 clean Neki fant se je učil za mornarja. Ko je nekoč divjala nevihta, so mu ukazali, naj se povzpne na jambor. Prve metre mu je šlo zelo dobro. Pogled je imel usmerjen proti nebu. Sredi poti na vrh pa je naredil napako. Pogledal je navzdol na razburkano morje. Ustrašil se je, da bo padel. Neki star mornar mu je zaklical: »Glej v nebo, mladi mož!« Mladi mornar je upošteval nasvet izkušenega morjeplovca in se srečno povzpel na vrh. Fantova napaka je bila podobna Petrovi v današnjem evangeliju, ko je hodil po vodi k Jezusu. Ko je umaknil pogled od cilja in se zagledal v razburkane valove, je izgubil ravnotežje in se začel potapljati. Zanimivo je, da so s Petrom sedeli v čolnu tudi drugi učenci. Tudi oni so imeli priložnost, da bi hodili po vodi. Pa je samo Peter presegel svoje udobje in poskusil nekaj, česar do takrat še nikoli ni. Edini je v sebi začutil to sposobnost. Priložnosti trkajo na naša vrata. Biti moramo kot apostol Peter in stopiti iz varnega območja v območje vere. Če želimo odkriti skriti zaklad, moramo iti tja, kjer še nismo bili. Če želimo hoditi po vodi, moramo stopiti iz čolna. Ne moremo vse življenje ostati v "varnem območju" in uresničiti svojih sposobnosti. Moramo sprejeti tveganje. Verjetno veliko ljudi odnese v grob sposobnosti, ki jih niso izkoristili. Dopustijo, da jim strah in nezaupanje vase preprečita uresničitev njihovih načrtov. Ne dovolimo, da tudi nas uničijo ti strahovi. V sebi imamo veliko več sposobnosti, kot smo si pripravljeni priznati. Lahko se povzpnemo veliko više, kot smo zdaj. Imamo darove, ki jih še nismo popolnoma uresničili. Če bomo povečali zaupanje vase in sprejeli priložnosti, ki nam jih ponuja Gospod, se bomo čudili, kaj vse zmoremo. Nekega dne, ko bomo pogledali nazaj, se bomo čudili, kaj vse smo dosegli. Ne zadovoljimo se s tem, da govorimo: "sem samo gospodinja" ali "sem samo mehanik"; "sem samo uradnica"; "sem samo študent". Ne, nismo "samo" nekaj! Smo božji otroci. Bog želi, da gremo naprej, da napredujemo in iščemo nove poti ter nove načine delovanja. V sebi imamo veliko sposobnosti. Delajmo, kakor da še nismo doživeli najboljših dni v svoji karieri, najboljših dni v odnosih z drugimi ljudmi. Vse lahko izboljšamo. Nismo še uresničili vsega, kar je Bog položil v nas. – Imejmo pogled vedno uprt navzgor – v nebo! http://www.rtvslo.si/podcast Sun, 09 Aug 2020 03:57:11 +0000 Božo Rustja: Usmeri pogled v nebo Zame je vodilo v življenju mir v odločitvah, to pa pomeni, da se skušam odločati tako, kot bi se edini človek, ki je kdaj hodil po svetu in pomiril vihar. Ter hodil po vodi. Če je lahko Jezus prišel, da bi služil drugim, zakaj bi mislila, da bom sama našla smisel v tem, da živim le za svoje cilje in ideje? Plezanje je zame nekaj najboljšega, kar poznam. A vendar pri tem usmerjaš svoj čas in energijo v tipanje skale, nežive in anorganske snovi, medtem ko imaš okoli sebe toliko živih ljudi. "Še živih", saj nihče ni večen; po navadi gore čakajo dlje kot ljudje. Nihče ne živi v pravljici, so le pravljični trenutki, ki trajajo manj ali več časa. Stiske v življenju pač so in ni vprašanje, ali bodo, ampak kdaj bodo. Ne vem, ali je vedno smiselno poskušati vse razumeti, saj so naši možgani premajhni, da bi lahko vse spoznali. Naša perspektiva je žabja, ni mogoče videti celotne slike. Še znanost menda doseže le 4 odstotke vsega, kar obstaja. V življenju lahko vplivam na precej stvari; na še več stvari pa nimam vpliva. Vendar, če sem predala svoje življenju Bogu, ki ima v svojih rokah čisto vse, česa naj me bo sploh strah? Govorim o Bogu, ki je dal svojega edinorojenega sina, da nihče, kdor veruje vanj, ne bo pogubljen, temveč bo živel večno življenje. V »najslabšem« primeru v hribih (ali kjer koli drugje) umrem, vendar takrat šele zares stopim v svoj pravi dom. Kaj je torej uspeh? Zame je uspeh ohraniti vero, upanje in ljubezen. In ko nas življenje spravi na kolena, je to lahko odlična priložnost za nov začetek: tokrat ne na lastno pest, temveč ob pomoči mogočne roke Stvarnika in rešitelja, ki tako zelo hrepeni po nas, svojih otrocih. Mi naredimo korak proti Bogu, ko jih on naredi tisoč proti nam. ˝Iščite torej Božje kraljestvo in njegovo pravičnost, in vse preostalo vam bo navrženo.˝ Mt 6, 33 174710715 RTVSLO – Prvi 289 clean Zame je vodilo v življenju mir v odločitvah, to pa pomeni, da se skušam odločati tako, kot bi se edini človek, ki je kdaj hodil po svetu in pomiril vihar. Ter hodil po vodi. Če je lahko Jezus prišel, da bi služil drugim, zakaj bi mislila, da bom sama našla smisel v tem, da živim le za svoje cilje in ideje? Plezanje je zame nekaj najboljšega, kar poznam. A vendar pri tem usmerjaš svoj čas in energijo v tipanje skale, nežive in anorganske snovi, medtem ko imaš okoli sebe toliko živih ljudi. "Še živih", saj nihče ni večen; po navadi gore čakajo dlje kot ljudje. Nihče ne živi v pravljici, so le pravljični trenutki, ki trajajo manj ali več časa. Stiske v življenju pač so in ni vprašanje, ali bodo, ampak kdaj bodo. Ne vem, ali je vedno smiselno poskušati vse razumeti, saj so naši možgani premajhni, da bi lahko vse spoznali. Naša perspektiva je žabja, ni mogoče videti celotne slike. Še znanost menda doseže le 4 odstotke vsega, kar obstaja. V življenju lahko vplivam na precej stvari; na še več stvari pa nimam vpliva. Vendar, če sem predala svoje življenju Bogu, ki ima v svojih rokah čisto vse, česa naj me bo sploh strah? Govorim o Bogu, ki je dal svojega edinorojenega sina, da nihče, kdor veruje vanj, ne bo pogubljen, temveč bo živel večno življenje. V »najslabšem« primeru v hribih (ali kjer koli drugje) umrem, vendar takrat šele zares stopim v svoj pravi dom. Kaj je torej uspeh? Zame je uspeh ohraniti vero, upanje in ljubezen. In ko nas življenje spravi na kolena, je to lahko odlična priložnost za nov začetek: tokrat ne na lastno pest, temveč ob pomoči mogočne roke Stvarnika in rešitelja, ki tako zelo hrepeni po nas, svojih otrocih. Mi naredimo korak proti Bogu, ko jih on naredi tisoč proti nam. ˝Iščite torej Božje kraljestvo in njegovo pravičnost, in vse preostalo vam bo navrženo.˝ Mt 6, 33 http://www.rtvslo.si/podcast Sat, 08 Aug 2020 03:54:49 +0000 Marija Jeglič: Mir v odločitvah Spoštovani, k Jezusu je nekoč pritekel bogati mladenič in ga notranje vznemirjen vprašal, kaj naj stori, da bi bil rešen (Mr 10,17-22). Pohvalil se je, da Božje zapovedi pozna in jih že od svoje mladosti izpolnjuje. Jezus njegovega mehaniziranega, priučenega, prisiljenega in globoko vrezanega pobožnjakarstva ni obsodil, ampak mu je ponudil oznanilo svobode – evangelij. Narcisoidni mladenič je svoje početje idealiziral, s čimer je svoj ego povzdignil, svoje pomanjkljivosti pa potlačil. Med njegovo resničnostjo in ideali je nastal prepad, zato je prišel po pomoč k Jezusu. Previsoka pričakovanja so v njem povzročala napetost. Jezusov nasvet, ki je bil pravzaprav preizkus, naj proda, kar ima, in dá ubogim, da bi imel zaklad v nebesih, ter naj se odloči hoditi za njim, je naletel na gluha ušesa. Povabljen je bil spremeniti sebe in spremenil bi tudi bolni svet, kajti svet mora biti ozdravljen najprej v človeku (Ernst Steinbach). Šele tedaj postane človeška družba človečnejša. Jezusov predlog je bil zanj kot dreganje v osje gnezdo. Kar nenadoma več ni bil razpoložen. Manjkal mu je smisel življenja. Viktor Frankl je dokazal, da je smisel, ki ga mora človek najti, nekje izven človeka. Če bi bil v nas, ne bi po njem hrepeneli in ga neumorno iskali. Mladeničevo hrepenenje po odnosu z Bogom in bližnjimi je ostalo neizpolnjeno, čeprav je imel vse. Globoko v sebi je čutil neskladje med religijo in vero, med zapovedmi in ljubeznijo, zato ne preseneča, da je odšel od Jezusa žalosten. Imel je namreč veliko premoženje, a ga ni bil pripravljen deliti z drugimi. Zabeleženo je, da je zato izgubil zaklad v nebesih. Jezus ni hotel mladeniča oškodovati in omejiti, ampak ga je želel osvoboditi od zasvojenosti. Toda sebični mladenič se zakladu na Zemlji ni zmogel odreči zato, ker se je bal, da bo zmanjkalo njemu, čeprav bi ga ravno darovanje izpolnilo. Nič ni narobe z bogastvom. Narobe je, da je bilo bogastvo njegov idol. Človek nima toliko, kolikor je nakopičil, ampak kolikor je dal. Bogati skopuh tega ni zmogel, zato ni krenil za radodarnim Jezusom. Samo kdor je pripravljen na darovanje, doživlja svojo izpolnitev – svoje večno življenje, kar je več kot nesmrtnost. Božja matematika je drugačna od naše. Pri Bogu je deset minus ena enajst, ne pa devet. Moja prihodnost je Bog, ali pa ostanem brez nje. 174710480 RTVSLO – Prvi 336 clean Spoštovani, k Jezusu je nekoč pritekel bogati mladenič in ga notranje vznemirjen vprašal, kaj naj stori, da bi bil rešen (Mr 10,17-22). Pohvalil se je, da Božje zapovedi pozna in jih že od svoje mladosti izpolnjuje. Jezus njegovega mehaniziranega, priučenega, prisiljenega in globoko vrezanega pobožnjakarstva ni obsodil, ampak mu je ponudil oznanilo svobode – evangelij. Narcisoidni mladenič je svoje početje idealiziral, s čimer je svoj ego povzdignil, svoje pomanjkljivosti pa potlačil. Med njegovo resničnostjo in ideali je nastal prepad, zato je prišel po pomoč k Jezusu. Previsoka pričakovanja so v njem povzročala napetost. Jezusov nasvet, ki je bil pravzaprav preizkus, naj proda, kar ima, in dá ubogim, da bi imel zaklad v nebesih, ter naj se odloči hoditi za njim, je naletel na gluha ušesa. Povabljen je bil spremeniti sebe in spremenil bi tudi bolni svet, kajti svet mora biti ozdravljen najprej v človeku (Ernst Steinbach). Šele tedaj postane človeška družba človečnejša. Jezusov predlog je bil zanj kot dreganje v osje gnezdo. Kar nenadoma več ni bil razpoložen. Manjkal mu je smisel življenja. Viktor Frankl je dokazal, da je smisel, ki ga mora človek najti, nekje izven človeka. Če bi bil v nas, ne bi po njem hrepeneli in ga neumorno iskali. Mladeničevo hrepenenje po odnosu z Bogom in bližnjimi je ostalo neizpolnjeno, čeprav je imel vse. Globoko v sebi je čutil neskladje med religijo in vero, med zapovedmi in ljubeznijo, zato ne preseneča, da je odšel od Jezusa žalosten. Imel je namreč veliko premoženje, a ga ni bil pripravljen deliti z drugimi. Zabeleženo je, da je zato izgubil zaklad v nebesih. Jezus ni hotel mladeniča oškodovati in omejiti, ampak ga je želel osvoboditi od zasvojenosti. Toda sebični mladenič se zakladu na Zemlji ni zmogel odreči zato, ker se je bal, da bo zmanjkalo njemu, čeprav bi ga ravno darovanje izpolnilo. Nič ni narobe z bogastvom. Narobe je, da je bilo bogastvo njegov idol. Človek nima toliko, kolikor je nakopičil, ampak kolikor je dal. Bogati skopuh tega ni zmogel, zato ni krenil za radodarnim Jezusom. Samo kdor je pripravljen na darovanje, doživlja svojo izpolnitev – svoje večno življenje, kar je več kot nesmrtnost. Božja matematika je drugačna od naše. Pri Bogu je deset minus ena enajst, ne pa devet. Moja prihodnost je Bog, ali pa ostanem brez nje. http://www.rtvslo.si/podcast Fri, 07 Aug 2020 03:55:36 +0000 Daniel Brkič: Božja matematika Ko je takrat 47-letna Susan Boyle v tretji sezoni priljubljene resničnostne oddaje “Britanija ima talent” samozavestno prikorakala na oder, nihče ni pričakoval tega, kar je sledilo. Njen okrogli obraz, neurejena pričeska in za tako priložnost precej skromna obleka so pri žiriji, občinstvu in gledalci pred televizijskimi ekrani brez dvoma izzvali neizgovorjeno, a tako očitno vprašanje: Le kaj ta ženska počne tukaj? Po kratki predstavitvi ji je Simon Cowell zastavil vprašanje o tem, kaj so njene sanje. Kot iz topa je odgovorila: Želim postati poklicna pevka. Telesna govorica članov žirije in občinstva ni razkrila le dvoma, da se kaj takega lahko zgodi, ampak je bilo čutiti tudi posmeh. Toda ko je Susan Boyle po prvih taktih glasbe odprla usta in začela peti pesem “I Dreamed a Dream” iz znanega muzikala “Nesrečniki”, ki temelji na zgodovinskem romanu Victorja Hugoja, so vsi ostali brez besed. Občinstvo je bilo navdušeno, ljudje so vstajali in ploskali, ona pa je pela. In verjetno je bilo le malo takih, ki se jim ne bi naježila koža. Član žirije Piers Morgan je njen nastop pospremil z besedami: “To je bilo največje presenečenje, kar sem jih doživel v vseh treh sezonah oddaje.” Potem je dodal: “Ko ste na začetku izjavili, da želite biti pevka, so se vam vsi smejali. Zdaj se ne smeji nihče. To je bil neverjeten nastop!” In čeprav Susan Boyle na takratnem tekmovanju ni zmagala, je njen debitantski album postal najbolje prodajani angleški debitantski album vseh časov. Ta zgodba je lahko sodobna prispodoba: ko se v nas utrdi določena podoba o kom, jo le težko spremenimo. “Po videzu in nastopu sodeč ta Susan Boyle nikakor ne more biti genialna pevka!” Naše izkušnje nas potrjujoče trepljajo po ramenih, ko nekoga znova “popredalčkamo”. Mislimo si, da to osebo poznamo, čeprav očitno ni tako. David je v enem izmed svojih psalmov priznal, da ne pozna niti svojih vzgibov. Mi pa trmasto vztrajamo pri mnenju, da poznamo ljudi. Mislimo, da vemo, kdo je “faca” in kdo samo povprečnež. Vendar še zdaleč ni tako. Okoliščine, izkušnje, zgodovina, izvor in še številni drugi dejavniki vplivajo na človeka in ga oblikujejo. V 1. Samuelovi knjigi 16,7 beremo odlomek s temi besedami: “Zares, Gospod ne vidi, kakor vidi človek. Človek namreč vidi, kar je pred očmi, Gospod pa vidi v srce.” Tudi mi lahko po tem Božjem zgledu in z njegovim delovanjem izoblikujemo ljubečo naravnanost, ki nam bo omogočila v vsakem človeku videti “Susan Boyle” – človeka, ki lahko naredi nepričakovano. 174710293 RTVSLO – Prvi 401 clean Ko je takrat 47-letna Susan Boyle v tretji sezoni priljubljene resničnostne oddaje “Britanija ima talent” samozavestno prikorakala na oder, nihče ni pričakoval tega, kar je sledilo. Njen okrogli obraz, neurejena pričeska in za tako priložnost precej skromna obleka so pri žiriji, občinstvu in gledalci pred televizijskimi ekrani brez dvoma izzvali neizgovorjeno, a tako očitno vprašanje: Le kaj ta ženska počne tukaj? Po kratki predstavitvi ji je Simon Cowell zastavil vprašanje o tem, kaj so njene sanje. Kot iz topa je odgovorila: Želim postati poklicna pevka. Telesna govorica članov žirije in občinstva ni razkrila le dvoma, da se kaj takega lahko zgodi, ampak je bilo čutiti tudi posmeh. Toda ko je Susan Boyle po prvih taktih glasbe odprla usta in začela peti pesem “I Dreamed a Dream” iz znanega muzikala “Nesrečniki”, ki temelji na zgodovinskem romanu Victorja Hugoja, so vsi ostali brez besed. Občinstvo je bilo navdušeno, ljudje so vstajali in ploskali, ona pa je pela. In verjetno je bilo le malo takih, ki se jim ne bi naježila koža. Član žirije Piers Morgan je njen nastop pospremil z besedami: “To je bilo največje presenečenje, kar sem jih doživel v vseh treh sezonah oddaje.” Potem je dodal: “Ko ste na začetku izjavili, da želite biti pevka, so se vam vsi smejali. Zdaj se ne smeji nihče. To je bil neverjeten nastop!” In čeprav Susan Boyle na takratnem tekmovanju ni zmagala, je njen debitantski album postal najbolje prodajani angleški debitantski album vseh časov. Ta zgodba je lahko sodobna prispodoba: ko se v nas utrdi določena podoba o kom, jo le težko spremenimo. “Po videzu in nastopu sodeč ta Susan Boyle nikakor ne more biti genialna pevka!” Naše izkušnje nas potrjujoče trepljajo po ramenih, ko nekoga znova “popredalčkamo”. Mislimo si, da to osebo poznamo, čeprav očitno ni tako. David je v enem izmed svojih psalmov priznal, da ne pozna niti svojih vzgibov. Mi pa trmasto vztrajamo pri mnenju, da poznamo ljudi. Mislimo, da vemo, kdo je “faca” in kdo samo povprečnež. Vendar še zdaleč ni tako. Okoliščine, izkušnje, zgodovina, izvor in še številni drugi dejavniki vplivajo na človeka in ga oblikujejo. V 1. Samuelovi knjigi 16,7 beremo odlomek s temi besedami: “Zares, Gospod ne vidi, kakor vidi človek. Človek namreč vidi, kar je pred očmi, Gospod pa vidi v srce.” Tudi mi lahko po tem Božjem zgledu in z njegovim delovanjem izoblikujemo ljubečo naravnanost, ki nam bo omogočila v vsakem človeku videti “Susan Boyle” – človeka, ki lahko naredi nepričakovano. http://www.rtvslo.si/podcast Thu, 06 Aug 2020 03:56:41 +0000 Zmago Godina: Kaj vidimo? Dobro jutro, cenjeni poslušalci in cenjene poslušalke, naslov in navdih za tokratno duhovno razmišljanje sem poiskala v Knjigi psalmov. Psalmist je devetintrideseti psalm naslovil Človekova bednost. K pisanju sem se primorala po jutranjem sprehodu, ki ga je pospremil prebujajoč se dan v popolni samoti. Prvo jutro po razglasitvi odloka o zbiranju in druženju na javnih površinah. Navadno, kadar le utegnemo, nas je v moji jutranji družbi več: trije ali štirje pari nog z različnimi mislimi v glavah. Predvsem pa vsak par nog s svojimi problemi in različnimi pogledi na svet. To jutro smo dnevu naproti odkorakali vsak zase. Pred jutranjim sprehodom, kadar sem le doma, z mamo moliva. Po molitvi preletim jutranje novice in svojo knjigo obrazov, v kateri o strahovih, stiskah, nestrinjanjih, besu in krivicah pišejo znani pa tudi nekoliko manj znani prijatelji. To jutro mi je postreglo z vsem: na eni strani s človekovo bedo, a ne zaradi pomanjkanja materialnih dobrin. In na drugi strani z njenim nasprotjem: s človekovim bogastvom, a ne zaradi preobilja. Psalmist je v devetintridesetem psalmu, v peti vrstici zapisal: »Gospod, daj mi spoznati moj konec, kolikšna je mera mojih dni, spoznati hočem, kako sem minljiv.« (Ps 39,5) To jutro sem bila hvaležna, da mi življenje odmerja številne preizkušnje in stiske. Zdi se mi, da odkar sem ostala kot samostojna podjetnica le z dvema novčičema prihodka, omejitve, prepovedi prenašam s pokončno držo. Ker imam obilico časa, večkrat na dan pomislim na vse, za katere mislim, da imajo skrbi, podobne mojim, in si rečem: sedaj smo pa res vsi v istem čolnu. A čez nekaj časa v moj elektronski poštni predal prileti fotografija, na kateri vidim, da dva para nog mojih bližnjih prijateljev čas izolacije preživljata v lupini razkošne jadrnice. In nato pomislim: bolje, da varujem svojo pot in ne grešim s svojim jezikom (prim. Ps 39,2). Mogoče že res, da smo v istem čolnu, a globine voda življenja, v katerih plujemo, so različne. In ljudje smo dobri ali slabi plavalci. Vsaka večja jadrnica ali ladja je opremljena z rešilnimi jopiči in rezervnimi čolni ter sidrom, ki se vrže na dno morja, da se plovilo obdrži na določenem mestu. In kaj imamo mi, dragi poslušalci in cenjene poslušalke? S čim se bomo rešili, ko bodo z našega malega čolna vesla padla v vodo? Tudi stiska in tesnoba sta lahko sidro, četudi nimate čolna ali jadrnice. Za preseganje duhovne bede in revščine ni potrebno, da vam noge bingljajo s čolna ali z bele jadrnice. Dovolj bo že, če bomo z lastnimi nogami trdno stali na tleh. Pa kakšna uzda nam bo tudi prišla prav, z njo bomo lahko obvarovali svoja usta pred človeško bednostjo. 174710110 RTVSLO – Prvi 368 clean Dobro jutro, cenjeni poslušalci in cenjene poslušalke, naslov in navdih za tokratno duhovno razmišljanje sem poiskala v Knjigi psalmov. Psalmist je devetintrideseti psalm naslovil Človekova bednost. K pisanju sem se primorala po jutranjem sprehodu, ki ga je pospremil prebujajoč se dan v popolni samoti. Prvo jutro po razglasitvi odloka o zbiranju in druženju na javnih površinah. Navadno, kadar le utegnemo, nas je v moji jutranji družbi več: trije ali štirje pari nog z različnimi mislimi v glavah. Predvsem pa vsak par nog s svojimi problemi in različnimi pogledi na svet. To jutro smo dnevu naproti odkorakali vsak zase. Pred jutranjim sprehodom, kadar sem le doma, z mamo moliva. Po molitvi preletim jutranje novice in svojo knjigo obrazov, v kateri o strahovih, stiskah, nestrinjanjih, besu in krivicah pišejo znani pa tudi nekoliko manj znani prijatelji. To jutro mi je postreglo z vsem: na eni strani s človekovo bedo, a ne zaradi pomanjkanja materialnih dobrin. In na drugi strani z njenim nasprotjem: s človekovim bogastvom, a ne zaradi preobilja. Psalmist je v devetintridesetem psalmu, v peti vrstici zapisal: »Gospod, daj mi spoznati moj konec, kolikšna je mera mojih dni, spoznati hočem, kako sem minljiv.« (Ps 39,5) To jutro sem bila hvaležna, da mi življenje odmerja številne preizkušnje in stiske. Zdi se mi, da odkar sem ostala kot samostojna podjetnica le z dvema novčičema prihodka, omejitve, prepovedi prenašam s pokončno držo. Ker imam obilico časa, večkrat na dan pomislim na vse, za katere mislim, da imajo skrbi, podobne mojim, in si rečem: sedaj smo pa res vsi v istem čolnu. A čez nekaj časa v moj elektronski poštni predal prileti fotografija, na kateri vidim, da dva para nog mojih bližnjih prijateljev čas izolacije preživljata v lupini razkošne jadrnice. In nato pomislim: bolje, da varujem svojo pot in ne grešim s svojim jezikom (prim. Ps 39,2). Mogoče že res, da smo v istem čolnu, a globine voda življenja, v katerih plujemo, so različne. In ljudje smo dobri ali slabi plavalci. Vsaka večja jadrnica ali ladja je opremljena z rešilnimi jopiči in rezervnimi čolni ter sidrom, ki se vrže na dno morja, da se plovilo obdrži na določenem mestu. In kaj imamo mi, dragi poslušalci in cenjene poslušalke? S čim se bomo rešili, ko bodo z našega malega čolna vesla padla v vodo? Tudi stiska in tesnoba sta lahko sidro, četudi nimate čolna ali jadrnice. Za preseganje duhovne bede in revščine ni potrebno, da vam noge bingljajo s čolna ali z bele jadrnice. Dovolj bo že, če bomo z lastnimi nogami trdno stali na tleh. Pa kakšna uzda nam bo tudi prišla prav, z njo bomo lahko obvarovali svoja usta pred človeško bednostjo. http://www.rtvslo.si/podcast Wed, 05 Aug 2020 03:56:08 +0000 Alenka Veber: Človekova bednost Svetniški duhovnik sveti Janez Vianney je vse do pred kratkim veljal za preproščino duha, kot tisti, ki ni zmogel študija, ker naj bi imel preskromne darove razumnosti in umske presoje. Toda poglobljene študije so pokazale, da je šlo nasprotno za genialnega človeka moderne dobe. Kar v posmeh se zdi predstojnikova odločitev, da ga pošlje v zakotno vas na jugu Francije, v Ars, kjer naj ne bi imel možnosti napraviti velike škode. Toda ta pozabljena hribovska vasica je postala znamenit romarski kraj, kamor so se stekala množice. Janez Marija Vianney res ni nikoli obvladal latinščine. Toda odkril je lepoto navadnega govornega jezika, ki lahko s svojo iskrenostjo seže v globine srca. Prav v njegovem otroštvu se kaže velik paradoks njegovega življenja. Na eni strani je doživljal posledice francoske revolucije, ki je tudi njegovo družino pretresla s svojim nasiljem. Janez Marija je moral zato skrivaj hoditi k verouku in šel šele pri 13-ih letih k prvemu svetemu obhajilu. A na drugi strani je francoska revolucija poudarila pomembnost živega jezika, ki lahko prav tako kot klasični jeziki zaobjame vso znanost in tudi vse javne ustanove. Janez Marija je ljubil svoj materni jezik, francoščino, ter z njo dokazoval, kako globino človeške duše lahko izraža le preprost in jasen jezik. Rad je celo prebiral Napoleonov Civilni kodeks, ga podčrtaval in v njem zaznaval, kako v svoji zahtevi, da smo pred zakonom vsi enaki, sledi biblični etiki, da smo pred Bogom vsi ljudje v istem položaju. A Janezu Vianneyju latinščina ni in ni šla. Zato predavanj v semenišču enostavno ni razumel. Tako je ubral mistično pot molitve, iz katere je črpal presenetljivo globoke teološke misli. In tukaj se je izrazila njegova genialnost. S svojo inteligenco srca je imel uvid v človeško dušo. Ljudi v stiskah je razumel onkraj njihovih besed. Še preden je njegov spovedanec kaj povedal, mu je že razkril, da ga razume, da pozna njegove težave in mu lahko podari besede upanja. Šlo je za resnično genialnega človeka, ki je razumel zapletenost in labirinte človeške duše. Zanimivo je tudi, da je znal tudi zelo razumno razpolagati z gmotnimi darovi, ki jih je prejel in ki niso bil ravno majhni. Vedel je, da darežljivost romarjev ni zanj, ampak za uboge in bolne, zato je sezidal bolnico in šolo za mlade. Vedel je, da poglobljena krščanska duhovnost človeka ne trga iz tega sveta, prav nasprotno, vanj ga ponovno pošilja, da človek ta svet počlovečuje. 174709931 RTVSLO – Prvi 407 clean Svetniški duhovnik sveti Janez Vianney je vse do pred kratkim veljal za preproščino duha, kot tisti, ki ni zmogel študija, ker naj bi imel preskromne darove razumnosti in umske presoje. Toda poglobljene študije so pokazale, da je šlo nasprotno za genialnega človeka moderne dobe. Kar v posmeh se zdi predstojnikova odločitev, da ga pošlje v zakotno vas na jugu Francije, v Ars, kjer naj ne bi imel možnosti napraviti velike škode. Toda ta pozabljena hribovska vasica je postala znamenit romarski kraj, kamor so se stekala množice. Janez Marija Vianney res ni nikoli obvladal latinščine. Toda odkril je lepoto navadnega govornega jezika, ki lahko s svojo iskrenostjo seže v globine srca. Prav v njegovem otroštvu se kaže velik paradoks njegovega življenja. Na eni strani je doživljal posledice francoske revolucije, ki je tudi njegovo družino pretresla s svojim nasiljem. Janez Marija je moral zato skrivaj hoditi k verouku in šel šele pri 13-ih letih k prvemu svetemu obhajilu. A na drugi strani je francoska revolucija poudarila pomembnost živega jezika, ki lahko prav tako kot klasični jeziki zaobjame vso znanost in tudi vse javne ustanove. Janez Marija je ljubil svoj materni jezik, francoščino, ter z njo dokazoval, kako globino človeške duše lahko izraža le preprost in jasen jezik. Rad je celo prebiral Napoleonov Civilni kodeks, ga podčrtaval in v njem zaznaval, kako v svoji zahtevi, da smo pred zakonom vsi enaki, sledi biblični etiki, da smo pred Bogom vsi ljudje v istem položaju. A Janezu Vianneyju latinščina ni in ni šla. Zato predavanj v semenišču enostavno ni razumel. Tako je ubral mistično pot molitve, iz katere je črpal presenetljivo globoke teološke misli. In tukaj se je izrazila njegova genialnost. S svojo inteligenco srca je imel uvid v človeško dušo. Ljudi v stiskah je razumel onkraj njihovih besed. Še preden je njegov spovedanec kaj povedal, mu je že razkril, da ga razume, da pozna njegove težave in mu lahko podari besede upanja. Šlo je za resnično genialnega človeka, ki je razumel zapletenost in labirinte človeške duše. Zanimivo je tudi, da je znal tudi zelo razumno razpolagati z gmotnimi darovi, ki jih je prejel in ki niso bil ravno majhni. Vedel je, da darežljivost romarjev ni zanj, ampak za uboge in bolne, zato je sezidal bolnico in šolo za mlade. Vedel je, da poglobljena krščanska duhovnost človeka ne trga iz tega sveta, prav nasprotno, vanj ga ponovno pošilja, da človek ta svet počlovečuje. http://www.rtvslo.si/podcast Tue, 04 Aug 2020 03:56:47 +0000 Edvard Kovač: Genialnost srca Današnjo Duhovno misel je pripravila članica katoliškega občestva Prenove v duhu iz Gladomesa pri Slovenski Bistrici Milena Janel. Govori o potovanju z Jezusom vsak dan. 174709718 RTVSLO – Prvi 401 clean Današnjo Duhovno misel je pripravila članica katoliškega občestva Prenove v duhu iz Gladomesa pri Slovenski Bistrici Milena Janel. Govori o potovanju z Jezusom vsak dan. http://www.rtvslo.si/podcast Mon, 03 Aug 2020 03:56:41 +0000 Milena Janel: Potovanje z Jezusom Ko mislimo, da smo končno premagali kakšno krivico na svetu, nas hitro zadene novica, kako se je zgodil ta ali oni zločin. Veseli smo, da so naši predniki uspeli verjeti, kako je vsak človek vrednota sam po sebi in da so odpravili suženjstvo. Sklicujemo se na božje otroštvo in verjamemo, da moramo spoštovati vsakega takega, kot je. A ni dneva, ko ne bi slišali, kako živijo mnogi kot sužnji. Delajo za golo preživetje v nemogočih razmerah. Umirajo zaradi nasilja in pri tem si ne morejo nič pomagati. Niti napredek znanosti ni odpravil osnovnih bolezni in pregnal lakote. Samo zato, ker so se rodili na napačnem koncu sveta, so obsojeni na životarjenje. Če gledamo na svet s temi očmi, bomo težko ponosni na dosežke civilizacije. Pri tem ne gre pozabiti zgodovine. Ne zato, kar hvali ali graja, ampak da se naučimo, kako kljub vsemu trudu številnih človeštvo vedno znova pada v stare grehe. Krivic in zlorab se ne da nikoli odpraviti. Če bi le tožili, kako ne moremo nič spremeniti, bi še vedno ždeli v stanju suženjstva, izpostavljanja otrok, pobijanja vseh, ki so nam na poti. K sreči so bile žene in možje, ki se s tem niso sprijaznili in so marsikaj spremenili. Tudi danes lahko spremenimo svet na bolje, če se iz zgodovine ne naučimo samo, kako ni na svetu nič novega, ampak tudi, kako je koristen še tako droben prispevek za lepši jutri. Prerok Izaija nam danes riše sanjski cilj: »O vsi, ki ste žejni, pridite k vodi, in vi, ki nimate denarja, pridite, kupíte in jejte! Pridite, kupíte brez denarja, brez plačila vzemite vino in mleko!« Opojnost takega življenja je res preroška. Dejstva govorijo, da ni bilo nič zastonj in tudi ne bo. A ti, ki so spreminjali svet na bolje, bi tega ne zmogli, če ne bi imeli vsaj kanček teh preroških sanj. Blagor nam, če verjamemo, da te sanje prihajajo od Boga. V človeški moči ni, da bi svet spremenili v raj. Če bi res hoteli sami uresničiti sanje, bi morali zabrisati vso preteklost, saj iz nje izhaja, da to ni mogoče. Današnja Jezusova beseda pa nam daje upanje, da ni treba uničevati preteklosti in ne obupati nad prihodnostjo. Slišati moramo le Jezusove besede: »Ni jim treba oditi. Vi jim dajte jesti!« Bog nam daje v vsakem trenutku priložnost, da svet spreminjamo na bolje. Izkoristiti moramo le to, kar nam je dano, naj bo to le pet hlebcev za ogromno množico lačnih. Bodimo kakor apostoli, opazimo tako ali drugače lačne, zapostavljene. Izkoristimo to, kar imamo. Z božjo pomočjo lahko tudi mi s samo petimi hlebci nahranimo množico. Le verjemimo, da Bog lahko stori čudež tudi po meni. 174709609 RTVSLO – Prvi 422 clean Ko mislimo, da smo končno premagali kakšno krivico na svetu, nas hitro zadene novica, kako se je zgodil ta ali oni zločin. Veseli smo, da so naši predniki uspeli verjeti, kako je vsak človek vrednota sam po sebi in da so odpravili suženjstvo. Sklicujemo se na božje otroštvo in verjamemo, da moramo spoštovati vsakega takega, kot je. A ni dneva, ko ne bi slišali, kako živijo mnogi kot sužnji. Delajo za golo preživetje v nemogočih razmerah. Umirajo zaradi nasilja in pri tem si ne morejo nič pomagati. Niti napredek znanosti ni odpravil osnovnih bolezni in pregnal lakote. Samo zato, ker so se rodili na napačnem koncu sveta, so obsojeni na životarjenje. Če gledamo na svet s temi očmi, bomo težko ponosni na dosežke civilizacije. Pri tem ne gre pozabiti zgodovine. Ne zato, kar hvali ali graja, ampak da se naučimo, kako kljub vsemu trudu številnih človeštvo vedno znova pada v stare grehe. Krivic in zlorab se ne da nikoli odpraviti. Če bi le tožili, kako ne moremo nič spremeniti, bi še vedno ždeli v stanju suženjstva, izpostavljanja otrok, pobijanja vseh, ki so nam na poti. K sreči so bile žene in možje, ki se s tem niso sprijaznili in so marsikaj spremenili. Tudi danes lahko spremenimo svet na bolje, če se iz zgodovine ne naučimo samo, kako ni na svetu nič novega, ampak tudi, kako je koristen še tako droben prispevek za lepši jutri. Prerok Izaija nam danes riše sanjski cilj: »O vsi, ki ste žejni, pridite k vodi, in vi, ki nimate denarja, pridite, kupíte in jejte! Pridite, kupíte brez denarja, brez plačila vzemite vino in mleko!« Opojnost takega življenja je res preroška. Dejstva govorijo, da ni bilo nič zastonj in tudi ne bo. A ti, ki so spreminjali svet na bolje, bi tega ne zmogli, če ne bi imeli vsaj kanček teh preroških sanj. Blagor nam, če verjamemo, da te sanje prihajajo od Boga. V človeški moči ni, da bi svet spremenili v raj. Če bi res hoteli sami uresničiti sanje, bi morali zabrisati vso preteklost, saj iz nje izhaja, da to ni mogoče. Današnja Jezusova beseda pa nam daje upanje, da ni treba uničevati preteklosti in ne obupati nad prihodnostjo. Slišati moramo le Jezusove besede: »Ni jim treba oditi. Vi jim dajte jesti!« Bog nam daje v vsakem trenutku priložnost, da svet spreminjamo na bolje. Izkoristiti moramo le to, kar nam je dano, naj bo to le pet hlebcev za ogromno množico lačnih. Bodimo kakor apostoli, opazimo tako ali drugače lačne, zapostavljene. Izkoristimo to, kar imamo. Z božjo pomočjo lahko tudi mi s samo petimi hlebci nahranimo množico. Le verjemimo, da Bog lahko stori čudež tudi po meni. http://www.rtvslo.si/podcast Sun, 02 Aug 2020 03:57:02 +0000 Janez Vodičar: Nahranimo človeštvo Čeprav sva se zgodaj odpravila na pot, naju je malo naprej od Toblacha v Dravski dolini ustavila kolona stoječih vozil. Prometna nesreča. Preden so Italijani uredili zadevo, so minile štiri ure! Končno sva hitela naprej in za las ujela zadnjo gondolo, ki vozi proti Viozu. Nama bo uspelo priti še na vrh? Žal ne. Če ne gre, pač ne gre. Na srečo stoji tudi tu planinska koča, kjer se dogovoriva za spanje. Jutro je prekrasno. Kreneva še v temi. Ko ugasneva naglavne luči, se pokažejo obrisi okoliških gora, divji stolpi Brente na vzhodu, severna stena Presanelle, prostrani ledeniki pod Adamellom …, vse v močnih rdečih jutranjih barvah. Travnate poljane zamenja vse bolj pust skalnat svet. Včasih kak del poti mine hitreje, drugič se vleče kot kurja čreva. Odvisno je tudi od dneva, včasih si bolj razpoložen, drugič manj. Enolična pot je lahko tudi malce duhamorna. Hodiš in hodiš, pa se ti zdi, da se nisi nič vzpel in da si ves čas na istem mestu, posebej če si postaviš cilj daleč na obzorju. Taka je recimo pot na Krn. Zato si je bolje izbirati vmesne krajše cilje za boljši občutek. Na takih delih preprosto pustim, da me misli odnesejo. Kamorkoli, samo da nisem z njimi ves čas na poti. Včasih se niti ne zavem več, kje sem, kje hodim. To je tudi svojevrstna meditacija. Seveda ob vsem tem ne smeš pozabiti, da hodiš in da je treba gledati pod noge! Če je teren zahteven, se tega pač ne moreš iti. Med tako umirjeno hojo premlevam razne stvari, s katerimi se v tistem času ukvarjam. Včasih si kako idejo tudi zapišem. Ustavim se, vzamem beležko, ki jo imam vedno pri sebi, in pišem. Če pa med hojo začnem misliti na kako temo, ki me moti ali celo jezi, takrat me kar odnese in začnem hoditi hitreje. Ko počakam Ireno, me običajno vpraša, le na kaj sem mislil? Ko dvignem pogled, se nad nama odkrijejo rdeče obarvana pobočja z izrazitim zobom Dente del Vioz. V takem surovem, a naravnem svetu sem vedno tiho. Orientiran sem na vse okoli sebe, na teren. Tu nisem važen jaz pa moje stvari, težave, ki jih iz doline nosim sem gor, pač pa okolica. Tu si majhen, nepomemben delček veličastne narave. Ko si del tega gorskega sveta, ko ga dojemaš in sprejemaš, ko se dobesedno oprijemlješ skal, ko jih začutiš, se začneš slej ko prej stapljati in z njim postajati eno. Če se ukvarjamo le s sabo, potem bomo težko videli okolico. Saj vendarle hodimo v gore iskat mir in samoto, ali ne? Narava si zasluži spoštovanje in občudovanje. Zato se ji takrat, ko smo v njenem objemu, posvetimo. Njej, ne sebi. Tako da jo opazujemo, spremljamo sledi na poti, iščemo živali, ki se skrivajo pred nami. Dolinske zadeve pustimo v dolini, ker tja sodijo. Razgled z vrha zakrivajo meglice. Počasi se odpraviva dol. Pred nama je še dolga pot. 174709486 RTVSLO – Prvi 349 clean Čeprav sva se zgodaj odpravila na pot, naju je malo naprej od Toblacha v Dravski dolini ustavila kolona stoječih vozil. Prometna nesreča. Preden so Italijani uredili zadevo, so minile štiri ure! Končno sva hitela naprej in za las ujela zadnjo gondolo, ki vozi proti Viozu. Nama bo uspelo priti še na vrh? Žal ne. Če ne gre, pač ne gre. Na srečo stoji tudi tu planinska koča, kjer se dogovoriva za spanje. Jutro je prekrasno. Kreneva še v temi. Ko ugasneva naglavne luči, se pokažejo obrisi okoliških gora, divji stolpi Brente na vzhodu, severna stena Presanelle, prostrani ledeniki pod Adamellom …, vse v močnih rdečih jutranjih barvah. Travnate poljane zamenja vse bolj pust skalnat svet. Včasih kak del poti mine hitreje, drugič se vleče kot kurja čreva. Odvisno je tudi od dneva, včasih si bolj razpoložen, drugič manj. Enolična pot je lahko tudi malce duhamorna. Hodiš in hodiš, pa se ti zdi, da se nisi nič vzpel in da si ves čas na istem mestu, posebej če si postaviš cilj daleč na obzorju. Taka je recimo pot na Krn. Zato si je bolje izbirati vmesne krajše cilje za boljši občutek. Na takih delih preprosto pustim, da me misli odnesejo. Kamorkoli, samo da nisem z njimi ves čas na poti. Včasih se niti ne zavem več, kje sem, kje hodim. To je tudi svojevrstna meditacija. Seveda ob vsem tem ne smeš pozabiti, da hodiš in da je treba gledati pod noge! Če je teren zahteven, se tega pač ne moreš iti. Med tako umirjeno hojo premlevam razne stvari, s katerimi se v tistem času ukvarjam. Včasih si kako idejo tudi zapišem. Ustavim se, vzamem beležko, ki jo imam vedno pri sebi, in pišem. Če pa med hojo začnem misliti na kako temo, ki me moti ali celo jezi, takrat me kar odnese in začnem hoditi hitreje. Ko počakam Ireno, me običajno vpraša, le na kaj sem mislil? Ko dvignem pogled, se nad nama odkrijejo rdeče obarvana pobočja z izrazitim zobom Dente del Vioz. V takem surovem, a naravnem svetu sem vedno tiho. Orientiran sem na vse okoli sebe, na teren. Tu nisem važen jaz pa moje stvari, težave, ki jih iz doline nosim sem gor, pač pa okolica. Tu si majhen, nepomemben delček veličastne narave. Ko si del tega gorskega sveta, ko ga dojemaš in sprejemaš, ko se dobesedno oprijemlješ skal, ko jih začutiš, se začneš slej ko prej stapljati in z njim postajati eno. Če se ukvarjamo le s sabo, potem bomo težko videli okolico. Saj vendarle hodimo v gore iskat mir in samoto, ali ne? Narava si zasluži spoštovanje in občudovanje. Zato se ji takrat, ko smo v njenem objemu, posvetimo. Njej, ne sebi. Tako da jo opazujemo, spremljamo sledi na poti, iščemo živali, ki se skrivajo pred nami. Dolinske zadeve pustimo v dolini, ker tja sodijo. Razgled z vrha zakrivajo meglice. Počasi se odpraviva dol. Pred nama je še dolga pot. http://www.rtvslo.si/podcast Sat, 01 Aug 2020 03:55:49 +0000 Vladimir Habjan: Vzpon Mirno sem živel svoje življenje in se brigal zase, ko mi je zazvonil telefon. »Gospod Čušin? Moji vnuki, deca nesrečna in nespametna, berejo Harryja Potterja! Kaj naj storim?« »Vaši vnuki berejo? Knjige? To je čudovito! Kako ste to dosegli? Gotovo ste fantastična babica!« No, odgovor oziroma pogovor je bil nekoliko daljši, a vas ne bom utrujal. Vem, da bom koga vznemiril in razjezil … vem, da se marsikateri starševski kolega, pedagog, psiholog in terapevt ne bo strinjal z mano … vem, da se bodo dvignile preštevilne, predvsem krščansko opredeljene obrvi … ampak tako je moje mnenje: Kot verjamem, da ni dobrih in slabih izkušenj, temveč so le izkušnje, iz katerih se nekaj naučim, in izkušnje, ki me niso ničesar naučile, tako menim tudi, da ni dobrih in slabih knjig! V življenju sem prebral kar precej tako imenovanih »slabih« knjig, ki pa so me zelo veliko naučile! No, da ne bo pomote: zelo veliko slabih knjig sem seveda tudi odložil. Zakaj bi izgubljal čas?! S prebranim sem se soočal, se prepiral, argumentiral ugovore … kaj naj rečem: ločeval zrno od plev in dobro od slabega … ter seveda obrnjeno! In če pomislim na zgodbe, ki jih je moja generacija prebirala, ko smo bili še otroci … oziroma: manjši in mlajši otroci, kot smo zdaj … se mi zdi čudno, da ne stroka ne naši starši niso protestirali zaradi našega navduševanja nad – oh, kaj pa vem – »Piko Nogavičko«! Punca je ja živela sama v velikanski vili s konjem in opico ter se upirala vsaki avtoriteti, od šolske do državne! Kje so bile skrbne uslužbenke centrov za socialno delo, kje veterinarji za potrdila o cepljenju in carinska uprava za dovoljenja za uvoz (če se ne motim, je bila opica »kapucinka«), kje specialni pedagogi in gospod Juhant?! Kljukec s strehe je še en podoben primer, pa Tom Sawyer in Matilda, pa Nikec in Peter Nos! Je pa seveda res, da dojenčka ne boš hranil s klobaso in brezzobemu človeku ne boš postregel z lešniki. Češnje so izvrstne, ne boš pa jih splaknil s toplim mlekom! Osebno obožujem ajdove žgance, če pa jih pojem dve žlici preveč, zbolim za ves teden. Da o alergijah sploh ne govorim! Če razumete moj miselni preskok od knjig k hrani. In če berete … če pa ne, pa Bog pomagaj! Jaz knjige pač požiram! In zaradi prebranega me včasih boli želodec. Da v obdobju vsesplošne digitalne ekranizacije otroci berejo kaj več kot podnapise, meji že na čudež. Glede tega, kaj berejo in kako prebrano razumejo in živijo, pa smo tu mi, starši, stari starši, učitelji in angeli varuhi. 174709269 RTVSLO – Prvi 352 clean Mirno sem živel svoje življenje in se brigal zase, ko mi je zazvonil telefon. »Gospod Čušin? Moji vnuki, deca nesrečna in nespametna, berejo Harryja Potterja! Kaj naj storim?« »Vaši vnuki berejo? Knjige? To je čudovito! Kako ste to dosegli? Gotovo ste fantastična babica!« No, odgovor oziroma pogovor je bil nekoliko daljši, a vas ne bom utrujal. Vem, da bom koga vznemiril in razjezil … vem, da se marsikateri starševski kolega, pedagog, psiholog in terapevt ne bo strinjal z mano … vem, da se bodo dvignile preštevilne, predvsem krščansko opredeljene obrvi … ampak tako je moje mnenje: Kot verjamem, da ni dobrih in slabih izkušenj, temveč so le izkušnje, iz katerih se nekaj naučim, in izkušnje, ki me niso ničesar naučile, tako menim tudi, da ni dobrih in slabih knjig! V življenju sem prebral kar precej tako imenovanih »slabih« knjig, ki pa so me zelo veliko naučile! No, da ne bo pomote: zelo veliko slabih knjig sem seveda tudi odložil. Zakaj bi izgubljal čas?! S prebranim sem se soočal, se prepiral, argumentiral ugovore … kaj naj rečem: ločeval zrno od plev in dobro od slabega … ter seveda obrnjeno! In če pomislim na zgodbe, ki jih je moja generacija prebirala, ko smo bili še otroci … oziroma: manjši in mlajši otroci, kot smo zdaj … se mi zdi čudno, da ne stroka ne naši starši niso protestirali zaradi našega navduševanja nad – oh, kaj pa vem – »Piko Nogavičko«! Punca je ja živela sama v velikanski vili s konjem in opico ter se upirala vsaki avtoriteti, od šolske do državne! Kje so bile skrbne uslužbenke centrov za socialno delo, kje veterinarji za potrdila o cepljenju in carinska uprava za dovoljenja za uvoz (če se ne motim, je bila opica »kapucinka«), kje specialni pedagogi in gospod Juhant?! Kljukec s strehe je še en podoben primer, pa Tom Sawyer in Matilda, pa Nikec in Peter Nos! Je pa seveda res, da dojenčka ne boš hranil s klobaso in brezzobemu človeku ne boš postregel z lešniki. Češnje so izvrstne, ne boš pa jih splaknil s toplim mlekom! Osebno obožujem ajdove žgance, če pa jih pojem dve žlici preveč, zbolim za ves teden. Da o alergijah sploh ne govorim! Če razumete moj miselni preskok od knjig k hrani. In če berete … če pa ne, pa Bog pomagaj! Jaz knjige pač požiram! In zaradi prebranega me včasih boli želodec. Da v obdobju vsesplošne digitalne ekranizacije otroci berejo kaj več kot podnapise, meji že na čudež. Glede tega, kaj berejo in kako prebrano razumejo in živijo, pa smo tu mi, starši, stari starši, učitelji in angeli varuhi. http://www.rtvslo.si/podcast Fri, 31 Jul 2020 03:55:52 +0000 Gregor Čušin: Češnje z mlekom Za vse nas napaka pomeni nekaj slabega, nekaj, kar se ne bi smelo zgoditi. Vsi si prizadevamo, da bi jih naredili čim manj. Prizadevamo si za življenje brez napak – pa vendar je kljub temu prizadevanju povsod še in še napak. Tako nam ne preostane nič drugega, kot da se učimo živeti z njimi. Ob vsaki se lahko zavemo, da res nismo popolni. Morda je prav to spoznanje za naše življenje še večjega pomena kot odsotnost vsakršne napake. \tZnanec mi je pripovedoval, kako je bil ogorčen, ko je v svoji knjigi, ki je bila že natisnjena, odkril dve napaki. Ne, to se res ne bi smelo zgoditi! Saj pred izidom knjige toliko ljudi bere besedilo in išče napake. Za to so tudi plačani. Le kako so mogli to spregledati! Knjiga je bila zanj kot njegov otrok, lep in popoln. Res je, da je pisal o srečanjih z ljudmi, največ z ljudmi v stiski, tudi o njihovih življenjskih napakah, zaradi katerih je postala stiska še večja. Ampak to so oni, njemu pa se napaka v knjigi ne bi smela zgoditi. Pa tako si je želel, da bi bilo vse brezhibno! Tako je razmišljal in poslal založbi nekaj ostrih protestov. Knjiga pa je bila že natisnjena in se ni dalo več pomagati. Napaki sta bili v njej in sta tudi ostali. \tPotem pa je vendarle začel razmišljati še drugače. Napaki pravzaprav sploh nista bili tako pomembni. Večina bralcev ju najverjetneje sploh ne bo opazila. In končno: če v knjigi piše o srečanjih z ljudmi in o tem, kako živijo s svojimi napakami, kako naj ob tem zganja tak hrup zaradi dveh majhnih napak, ki sploh nista bistveni? Še marsikaj veliko hujšega bi se lahko zgodilo. \tTako sta ti napaki, ki sta se znašli v knjigi, postali prava življenjska lekcija za pisca knjige. Pravi, da sta se morali zgoditi in da se je moral tako burno odzvati. Šele ob tem se je zavedel, da se razburja za prazen nič in da se mora tudi sam učiti živeti z napakami. Življenja brez napak ni. 174709077 RTVSLO – Prvi 384 clean Za vse nas napaka pomeni nekaj slabega, nekaj, kar se ne bi smelo zgoditi. Vsi si prizadevamo, da bi jih naredili čim manj. Prizadevamo si za življenje brez napak – pa vendar je kljub temu prizadevanju povsod še in še napak. Tako nam ne preostane nič drugega, kot da se učimo živeti z njimi. Ob vsaki se lahko zavemo, da res nismo popolni. Morda je prav to spoznanje za naše življenje še večjega pomena kot odsotnost vsakršne napake. \tZnanec mi je pripovedoval, kako je bil ogorčen, ko je v svoji knjigi, ki je bila že natisnjena, odkril dve napaki. Ne, to se res ne bi smelo zgoditi! Saj pred izidom knjige toliko ljudi bere besedilo in išče napake. Za to so tudi plačani. Le kako so mogli to spregledati! Knjiga je bila zanj kot njegov otrok, lep in popoln. Res je, da je pisal o srečanjih z ljudmi, največ z ljudmi v stiski, tudi o njihovih življenjskih napakah, zaradi katerih je postala stiska še večja. Ampak to so oni, njemu pa se napaka v knjigi ne bi smela zgoditi. Pa tako si je želel, da bi bilo vse brezhibno! Tako je razmišljal in poslal založbi nekaj ostrih protestov. Knjiga pa je bila že natisnjena in se ni dalo več pomagati. Napaki sta bili v njej in sta tudi ostali. \tPotem pa je vendarle začel razmišljati še drugače. Napaki pravzaprav sploh nista bili tako pomembni. Večina bralcev ju najverjetneje sploh ne bo opazila. In končno: če v knjigi piše o srečanjih z ljudmi in o tem, kako živijo s svojimi napakami, kako naj ob tem zganja tak hrup zaradi dveh majhnih napak, ki sploh nista bistveni? Še marsikaj veliko hujšega bi se lahko zgodilo. \tTako sta ti napaki, ki sta se znašli v knjigi, postali prava življenjska lekcija za pisca knjige. Pravi, da sta se morali zgoditi in da se je moral tako burno odzvati. Šele ob tem se je zavedel, da se razburja za prazen nič in da se mora tudi sam učiti živeti z napakami. Življenja brez napak ni. http://www.rtvslo.si/podcast Thu, 30 Jul 2020 03:56:24 +0000 Metka Klevišar: Živeti z napakami Kadar je zelo strog, a pravičen profesor slovenščine prinesel v razred proste spise, ki jih je ocenil, me je poklical in rekel, naj vsemu razredu preberem, kar sem napisala. Opazil je moj talent, ki se je pokazal in ob dobrohotni spodbudi prišel na dan. Profesor mi je namenil iskrene besede, ki so naravnavale mojo samopodobo, da se je utrdila in tudi polepšala mojo Pot. Ni vseeno, kaj nam »zleti iz ust«. V lepi besedi odseva človekova duša. Ko se pogovarjamo, drug drugemu darujemo, tudi besede. Bolj ali manj skušamo najti primerne besede, se zavedamo drugega, njegove dragocene, enkratne narave. V tem skrivnostnem občudovanju je spoznanje, da je življenje, tudi moje življenje, en sam dar. To se me dotakne, ko sprejmem vse, kar je, ko rečem življenju da. Zavem se svoje lastne vloge, da skupaj z drugimi ljudmi lahko z lepimi besedami prinašam svetlobo v sivino, mrakobo dneva. Zavem se tudi svoje majhnosti, a v povezanosti si naberem novih moči. Ko zaprem oči, se pred menoj zvrsti množica dogodkov, ki so me krepili in hkrati ohranjali moje bistvo. Od nekod priplavajo besede, ki so mi jih izrekli. Nekatere so bile težke in sem jih razumela šele dosti pozneje. Veliko pa je bilo tudi besed, ki so božale dušo in so se vedno znova prebile v ospredje moje zavesti. Kot žarek, ki osvetli hrepenenje po poti, ki je resnično tvoja. To je hrepenenje po tem, kar sem, predvsem pa po tem, da bi se brez strahu znala obrniti k sočloveku. Namesto drugega ne morem govoriti, lahko pa v njem prebujam čut za lepo besedo. Globoka je želja, kako doživeti polnost ljubezni, izkušnjo prijateljstva. Kultura človeka se pokaže v njegovem odnosu do besede. Posebno dragocene so besede, ki so bile izrečene v pravem trenutku, na način, da so ostale zapisane v globini kot smerokaz, ki se ponavlja in ponavlja. Dragocen smerokaz posebno v kritičnem času. Saj nekoč nisi razumel, kaj pomenijo, a so bile modre, preizkušene, pravi blagoslov. Pomagale so, da te je življenje prekalilo. Ko je izrečeno tisto, kar ti ni všeč, od nekoga, ki te ima rad, te sicer pretrese, a vendarle to doživljaš kot skrb, ne toliko kot nerazumevanje. Včasih pa si bil razočaran, ker so ti delali krivico, te brezobzirno ponižali, iz zavisti ali sebičnosti. Občutki užaljenosti, prizadetosti, jeze, razočaranja izvabijo besede, ki zlahka pohodijo človekove obljube o lepih besedah, kulturnem vedenju. Namesto tega si se želel dotakniti globine človeške duše, iščoč najlepše, razumljive besede, uporabiti najlepši jezik. Izrazi se človekova nemoč. A tudi zaradi dvomov in stisk se izkristalizirajo najgloblje in najbistvenejše strani človekove osebnosti. Bistveno je, da se s teboj pogovarjajo, ter s svojimi zgodbami, besedami dajo priložnost, da jemlješ iz njihovih spoznanj, njihovega bogastva. Kako lepo se je spomniti pogovorov, ko si se počutil slišanega, ko so te opazili, prisluhnili tvojim občutkom, iskreni pripovedi o sebi. Ko ni bilo treba veliko besed, a so bile besede močne, trdne, svetle. V vsakem človeku je hrepenenje po lepoti, tudi po lepoti besede. Za lepe, navdihujoče besede je potrebna ljubezen, ljubezen do jezika, resnica srca. 174708874 RTVSLO – Prvi 421 clean Kadar je zelo strog, a pravičen profesor slovenščine prinesel v razred proste spise, ki jih je ocenil, me je poklical in rekel, naj vsemu razredu preberem, kar sem napisala. Opazil je moj talent, ki se je pokazal in ob dobrohotni spodbudi prišel na dan. Profesor mi je namenil iskrene besede, ki so naravnavale mojo samopodobo, da se je utrdila in tudi polepšala mojo Pot. Ni vseeno, kaj nam »zleti iz ust«. V lepi besedi odseva človekova duša. Ko se pogovarjamo, drug drugemu darujemo, tudi besede. Bolj ali manj skušamo najti primerne besede, se zavedamo drugega, njegove dragocene, enkratne narave. V tem skrivnostnem občudovanju je spoznanje, da je življenje, tudi moje življenje, en sam dar. To se me dotakne, ko sprejmem vse, kar je, ko rečem življenju da. Zavem se svoje lastne vloge, da skupaj z drugimi ljudmi lahko z lepimi besedami prinašam svetlobo v sivino, mrakobo dneva. Zavem se tudi svoje majhnosti, a v povezanosti si naberem novih moči. Ko zaprem oči, se pred menoj zvrsti množica dogodkov, ki so me krepili in hkrati ohranjali moje bistvo. Od nekod priplavajo besede, ki so mi jih izrekli. Nekatere so bile težke in sem jih razumela šele dosti pozneje. Veliko pa je bilo tudi besed, ki so božale dušo in so se vedno znova prebile v ospredje moje zavesti. Kot žarek, ki osvetli hrepenenje po poti, ki je resnično tvoja. To je hrepenenje po tem, kar sem, predvsem pa po tem, da bi se brez strahu znala obrniti k sočloveku. Namesto drugega ne morem govoriti, lahko pa v njem prebujam čut za lepo besedo. Globoka je želja, kako doživeti polnost ljubezni, izkušnjo prijateljstva. Kultura človeka se pokaže v njegovem odnosu do besede. Posebno dragocene so besede, ki so bile izrečene v pravem trenutku, na način, da so ostale zapisane v globini kot smerokaz, ki se ponavlja in ponavlja. Dragocen smerokaz posebno v kritičnem času. Saj nekoč nisi razumel, kaj pomenijo, a so bile modre, preizkušene, pravi blagoslov. Pomagale so, da te je življenje prekalilo. Ko je izrečeno tisto, kar ti ni všeč, od nekoga, ki te ima rad, te sicer pretrese, a vendarle to doživljaš kot skrb, ne toliko kot nerazumevanje. Včasih pa si bil razočaran, ker so ti delali krivico, te brezobzirno ponižali, iz zavisti ali sebičnosti. Občutki užaljenosti, prizadetosti, jeze, razočaranja izvabijo besede, ki zlahka pohodijo človekove obljube o lepih besedah, kulturnem vedenju. Namesto tega si se želel dotakniti globine človeške duše, iščoč najlepše, razumljive besede, uporabiti najlepši jezik. Izrazi se človekova nemoč. A tudi zaradi dvomov in stisk se izkristalizirajo najgloblje in najbistvenejše strani človekove osebnosti. Bistveno je, da se s teboj pogovarjajo, ter s svojimi zgodbami, besedami dajo priložnost, da jemlješ iz njihovih spoznanj, njihovega bogastva. Kako lepo se je spomniti pogovorov, ko si se počutil slišanega, ko so te opazili, prisluhnili tvojim občutkom, iskreni pripovedi o sebi. Ko ni bilo treba veliko besed, a so bile besede močne, trdne, svetle. V vsakem človeku je hrepenenje po lepoti, tudi po lepoti besede. Za lepe, navdihujoče besede je potrebna ljubezen, ljubezen do jezika, resnica srca. http://www.rtvslo.si/podcast Wed, 29 Jul 2020 03:57:01 +0000 Silva Matos: Z besedami do boljšega sveta Duhovna misel o naši vsakdanji duhovnosti. O svojih izkušnjah bo govoril podjetnik in stalni diakon Janez Ajd iz Gladomesa pri Slovenski Bistrici. 174708689 RTVSLO – Prvi 331 clean Duhovna misel o naši vsakdanji duhovnosti. O svojih izkušnjah bo govoril podjetnik in stalni diakon Janez Ajd iz Gladomesa pri Slovenski Bistrici. http://www.rtvslo.si/podcast Tue, 28 Jul 2020 03:55:31 +0000 Janez Ajd: Duhovnost naša vsakdanja Med pandemijo smo bili vezani na medije, na to, kar so nam pokazali, kar so nam poročali, s čimer so hranili našo dušo. Eden tistih prizorov, ki jih ne bom pozabila, je prazen Trg sv. Petra v Vatikanu, ko je papež Frančišek tistega deževnega večera prvič sam molil za ves svet in ga blagoslavljal. Že večkrat sem bila na Trgu sv. Petra, v zanosu mladosti, v redovni uniformi in v različnih vlogah. Zmeraj me je ponesla množica kristjanov z vsega sveta, ki je navdušeno prepevala, mahala z zastavami z vseh koncev in krajev, molila skupaj očenaš v stotih jezikih in se veselila papeževega blagoslova. Zato me je kar stisnilo pri srcu, ko smo gledali nepozabno sliko popolnoma praznega trga, po katerem so padale obilne dežne kaplje, a gorele na vseh straneh bakle. Tam, kjer zmeraj stoji, pa je stal oltar, okrašen, postavljen kot zmeraj, kot bi bilo tudi zdaj tukaj sto tisoč ljudi. Tudi sveče so gorele in trepetale v vetru. Potem je prišel ta drobni, stari dobri papež Frančišek, oblečen v svojo najsvetejšo obleko, in nas nagovoril. Sam je stal na praznem trgu, a se je še kako dobro zavedal, da ga spremljajo verniki vsega sveta … Pravijo, da je prenos spremljalo dvajset milijonov ljudi, ali pa še več … Papež je govoril s svojim značilnim mirnim glasom, a vsaka beseda je imela težo prisege. Govoril je z dna srca, govoril je z ljubeznijo, prinašal je upanje in trosil mir … Tu se je videlo, kako globoka je njegova vera! Mislim, da je tako govoril pred dva tisoč leti tudi apostol Pavel, ne, še prej sam Jezus … Ob tem nepozabnem prizoru praznega Trga sv. Petra in nepozabnem govoru papeža Frančiška sem se znova zavedala, da je vse bogastvo tega sveta nevredno, če ne služi človeku in Bogu. Kaj vsa bogastva, vse stavbe od piramid do dubajskih nebotičnikov, če ni v njih ljudi! Hrepenimo po zlatu in denarju, a z njima nismo mogli preprečiti niti premagati tega majcenega virusa, ki se je zarezal v naša življenja ter nam spremenil in dom in državo. Šele ljudje, ki so prišli pomagat eden drugemu, so ga premagali in pomagali mnogim v novo življenje. Trg sv. Petra bo kmalu spet poln. Tam se bodo spet mnogi jokali, smejali, molili in peli. A nikoli ne bom pozabila slike iz obdobja pandemije. Ki je spomin in opomin – če ni ljudi, se vsa vrednost vseh stvari izgubi … 174708511 RTVSLO – Prvi 365 clean Med pandemijo smo bili vezani na medije, na to, kar so nam pokazali, kar so nam poročali, s čimer so hranili našo dušo. Eden tistih prizorov, ki jih ne bom pozabila, je prazen Trg sv. Petra v Vatikanu, ko je papež Frančišek tistega deževnega večera prvič sam molil za ves svet in ga blagoslavljal. Že večkrat sem bila na Trgu sv. Petra, v zanosu mladosti, v redovni uniformi in v različnih vlogah. Zmeraj me je ponesla množica kristjanov z vsega sveta, ki je navdušeno prepevala, mahala z zastavami z vseh koncev in krajev, molila skupaj očenaš v stotih jezikih in se veselila papeževega blagoslova. Zato me je kar stisnilo pri srcu, ko smo gledali nepozabno sliko popolnoma praznega trga, po katerem so padale obilne dežne kaplje, a gorele na vseh straneh bakle. Tam, kjer zmeraj stoji, pa je stal oltar, okrašen, postavljen kot zmeraj, kot bi bilo tudi zdaj tukaj sto tisoč ljudi. Tudi sveče so gorele in trepetale v vetru. Potem je prišel ta drobni, stari dobri papež Frančišek, oblečen v svojo najsvetejšo obleko, in nas nagovoril. Sam je stal na praznem trgu, a se je še kako dobro zavedal, da ga spremljajo verniki vsega sveta … Pravijo, da je prenos spremljalo dvajset milijonov ljudi, ali pa še več … Papež je govoril s svojim značilnim mirnim glasom, a vsaka beseda je imela težo prisege. Govoril je z dna srca, govoril je z ljubeznijo, prinašal je upanje in trosil mir … Tu se je videlo, kako globoka je njegova vera! Mislim, da je tako govoril pred dva tisoč leti tudi apostol Pavel, ne, še prej sam Jezus … Ob tem nepozabnem prizoru praznega Trga sv. Petra in nepozabnem govoru papeža Frančiška sem se znova zavedala, da je vse bogastvo tega sveta nevredno, če ne služi človeku in Bogu. Kaj vsa bogastva, vse stavbe od piramid do dubajskih nebotičnikov, če ni v njih ljudi! Hrepenimo po zlatu in denarju, a z njima nismo mogli preprečiti niti premagati tega majcenega virusa, ki se je zarezal v naša življenja ter nam spremenil in dom in državo. Šele ljudje, ki so prišli pomagat eden drugemu, so ga premagali in pomagali mnogim v novo življenje. Trg sv. Petra bo kmalu spet poln. Tam se bodo spet mnogi jokali, smejali, molili in peli. A nikoli ne bom pozabila slike iz obdobja pandemije. Ki je spomin in opomin – če ni ljudi, se vsa vrednost vseh stvari izgubi … http://www.rtvslo.si/podcast Mon, 27 Jul 2020 03:56:05 +0000 Emanuela Žerdin: Prazni trg Evangelij današnje nedelje se začne z besedami: Tisti čas je rekel Jezus množicam: »Nebeško kraljestvo je podobno zakladu, skritemu na njivi, ki ga je nekdo našel in spet skril. Od veselja nad njim je šel in prodal vse, kar je imel, in kupil tisto njivo.« Vsaj približno si lahko predstavljamo vrednost tega zaklada, ki je tako dragocen, da greš, prodaš, kar imaš, in ga kupiš. Vse postaviš na kocko. Po domače bi lahko rekli: vse ali nič. Danes obhajamo Krištofovo nedeljo. Ne samo sv. Krištof – vsi svetniki so igrali na to karto – vse ali nič. »Vse« so videli v Bogu, Božji volji, »nič« pa v zemeljskem, minljivem, prehodnem. Bili so umetniki razločevanja. Znali so potegniti ločnico med »pomembnim« in »nepomembnim«. Mi pa živimo v svetu reklam, ponudb, popustov, takih in drugačnih akcij – na vsakem koraku nas želijo prepričati, da je neka stvar pomembna, zelo pomembna, da brez nje ne moremo. In če nam odpovedo »nakupovalne« varovalke, postanejo stvari naenkrat pomembne, začno se kopičiti in človek izgubi »kompas«. Zato je današnji evangelij pomemben – jasno spoznanje, kaj je tisto, kar se »splača«. Sveti Krištof je v naših krajih znan svetnik. Imamo precej cerkva, župnijskih in podružnih, ki imajo na daleč vidni zunanji steni sliko svetega Krištofa. Zakaj? Ker je velik priprošnjik zoper naglo smrt. V vernem človeku se je utrdilo zaupanje, da je dovolj, če navsezgodaj zjutraj pogledaš svetnikovo podobo, pa tisti dan ne umreš nagle smrti. Zato so naročali tako velike slike na cerkvah, da so ga lahko videli tako rekoč iz vsake hiše in kar skozi okno. Sv. Krištof – priprošnjik zoper naglo smrt. Zdrav odnos do smrti, zdrav pogled na našo minljivost nam gotovo lahko pomaga h kakovostnejšemu življenju v sedanjem trenutku. Na stvari začenjamo gledati drugače. In kakor v evangeliju se tudi v našem življenju »pojavijo« zakladi, ko si rečemo: to pa je zame taka vrednota, tak zaklad, da sem zanj pripravljen storiti vse, prodati vse, samo da pridem do tega zaklada. Pa ne z zagrenjenostjo, ampak z žarom in zavestjo, da smo naredili najboljšo potezo svojega življenja. 174708393 RTVSLO – Prvi 431 clean Evangelij današnje nedelje se začne z besedami: Tisti čas je rekel Jezus množicam: »Nebeško kraljestvo je podobno zakladu, skritemu na njivi, ki ga je nekdo našel in spet skril. Od veselja nad njim je šel in prodal vse, kar je imel, in kupil tisto njivo.« Vsaj približno si lahko predstavljamo vrednost tega zaklada, ki je tako dragocen, da greš, prodaš, kar imaš, in ga kupiš. Vse postaviš na kocko. Po domače bi lahko rekli: vse ali nič. Danes obhajamo Krištofovo nedeljo. Ne samo sv. Krištof – vsi svetniki so igrali na to karto – vse ali nič. »Vse« so videli v Bogu, Božji volji, »nič« pa v zemeljskem, minljivem, prehodnem. Bili so umetniki razločevanja. Znali so potegniti ločnico med »pomembnim« in »nepomembnim«. Mi pa živimo v svetu reklam, ponudb, popustov, takih in drugačnih akcij – na vsakem koraku nas želijo prepričati, da je neka stvar pomembna, zelo pomembna, da brez nje ne moremo. In če nam odpovedo »nakupovalne« varovalke, postanejo stvari naenkrat pomembne, začno se kopičiti in človek izgubi »kompas«. Zato je današnji evangelij pomemben – jasno spoznanje, kaj je tisto, kar se »splača«. Sveti Krištof je v naših krajih znan svetnik. Imamo precej cerkva, župnijskih in podružnih, ki imajo na daleč vidni zunanji steni sliko svetega Krištofa. Zakaj? Ker je velik priprošnjik zoper naglo smrt. V vernem človeku se je utrdilo zaupanje, da je dovolj, če navsezgodaj zjutraj pogledaš svetnikovo podobo, pa tisti dan ne umreš nagle smrti. Zato so naročali tako velike slike na cerkvah, da so ga lahko videli tako rekoč iz vsake hiše in kar skozi okno. Sv. Krištof – priprošnjik zoper naglo smrt. Zdrav odnos do smrti, zdrav pogled na našo minljivost nam gotovo lahko pomaga h kakovostnejšemu življenju v sedanjem trenutku. Na stvari začenjamo gledati drugače. In kakor v evangeliju se tudi v našem življenju »pojavijo« zakladi, ko si rečemo: to pa je zame taka vrednota, tak zaklad, da sem zanj pripravljen storiti vse, prodati vse, samo da pridem do tega zaklada. Pa ne z zagrenjenostjo, ampak z žarom in zavestjo, da smo naredili najboljšo potezo svojega življenja. http://www.rtvslo.si/podcast Sun, 26 Jul 2020 03:57:11 +0000 Andrej Šegula: Krištofova nedelja Ti bi bila lahko aranžerka, mi je nekoč rekel moj oče. Ni mi bilo všeč, zdelo se mi je, da me spet ne spoštuje dovolj. Ta njegov stavek mi še vedno prihaja na misel. Sčasoma sem ga razumela. Doživljam ga kot ljubezen. Po očetovem priznanju sem kot otrok hrepenela in se trudila, da bi ga dobila. Spoznala sem, da se kot učitelj in kot vodja velike trgovine zaveda, kako pomemben je estetski, privlačen in preprost zunanji videz človeka, okolja, v katerem deluješ. Zanemarjenost, nered, suhoparen govor ponazarjajo učiteljevo brezbrižnost, brezbarvnost, omalovaževanje učencev. Z barvitostjo zažarijo obrazi, lepota razveseljuje, obogati in spodbudi lepo. Tudi trgovec, posebno kot vodja brez svetlobe, deluje pusto, ne poživlja svojega dela. Šele prijazen videz, pristen in skrben odnos vzbuja zaupanje. Moj oče je v meni prepoznal moje nagibe za lepo, začutil, da je ta dar položen vame, razmišljal je o meni, pač v tedanjih okvirih, v takratnih okoliščinah, ki so bile z njegovimi očmi dosegljive za otroka iz številne družine. Kljub občutku nerazumevanja sem iskala tolažbo v odkrivanju sveta, iz knjig sem črpala znanje, ki ti ga nihče ne more vzeti, kot so mi rekli. Ozirala sem se k Njemu, ki mi je bil vedno bližji in mi je ob Njegovi nežni tišini prijalo. Z vztrajnostjo marljive čebelice, ki leta s cveta na cvet, kjer koli ga najde, si moram nabrati toliko spoznanj, da ne olepšujem svoje poti, ampak se odločim za resnico. Slutnja o meni je zagotovo zasnova velike umetnine, kot je vsaka enkratna pot. Vsak človek jo ima. Jaz moram odkriti svojo. Nič mi ne bo prihranjeno. Vem, da bo pestro. Nočem olepševanja. Preprosto in nežno, a povsem jasno napotilo sem zaznala v sebi, da svoje življenje posvetim človeku, lepoti in čudoviti, skrivnostni globini človekove duše. Ko sem očetu čez nekaj let sporočila, da sem se odločila za študij psihologije, se je nasmehnil. Pravzaprav so njegove oči povedale še več. Kot da bi to že vedel. Spet sem se ukvarjala s tem, kaj to pomeni. Verjetno je vedel, da me od majhnega zanima človek, da ljudi opazujem, veliko opazim, mi zanje ni vseeno, se z njimi ukvarjam globlje. No, naj bi aranžer moral imeti smisel tudi za to? Spremeniti, vse pripraviti tako, da bo drugim dobro, da mi ni vseeno zanje, ne samo da je meni všeč. Kot psiholog in psihoterapevt hodiš po skrivnostnih poljih človeških zgodb, kjer vedno znova doživljaš hvaležnost za svoje poslanstvo. Danes se zavedam, da je spodbuda staršev, ki je pristna, jedrnata ter ima zametke resnice brez lažnih, formalnih, visokoletečih besed, a z nadihom bližine in možne podpore, nekaj tako dragocenega, da lahko končam z besedami Pascala: »Srce ima svoje razloge, ki jih razum ne dojema.« 174708269 RTVSLO – Prvi 349 clean Ti bi bila lahko aranžerka, mi je nekoč rekel moj oče. Ni mi bilo všeč, zdelo se mi je, da me spet ne spoštuje dovolj. Ta njegov stavek mi še vedno prihaja na misel. Sčasoma sem ga razumela. Doživljam ga kot ljubezen. Po očetovem priznanju sem kot otrok hrepenela in se trudila, da bi ga dobila. Spoznala sem, da se kot učitelj in kot vodja velike trgovine zaveda, kako pomemben je estetski, privlačen in preprost zunanji videz človeka, okolja, v katerem deluješ. Zanemarjenost, nered, suhoparen govor ponazarjajo učiteljevo brezbrižnost, brezbarvnost, omalovaževanje učencev. Z barvitostjo zažarijo obrazi, lepota razveseljuje, obogati in spodbudi lepo. Tudi trgovec, posebno kot vodja brez svetlobe, deluje pusto, ne poživlja svojega dela. Šele prijazen videz, pristen in skrben odnos vzbuja zaupanje. Moj oče je v meni prepoznal moje nagibe za lepo, začutil, da je ta dar položen vame, razmišljal je o meni, pač v tedanjih okvirih, v takratnih okoliščinah, ki so bile z njegovimi očmi dosegljive za otroka iz številne družine. Kljub občutku nerazumevanja sem iskala tolažbo v odkrivanju sveta, iz knjig sem črpala znanje, ki ti ga nihče ne more vzeti, kot so mi rekli. Ozirala sem se k Njemu, ki mi je bil vedno bližji in mi je ob Njegovi nežni tišini prijalo. Z vztrajnostjo marljive čebelice, ki leta s cveta na cvet, kjer koli ga najde, si moram nabrati toliko spoznanj, da ne olepšujem svoje poti, ampak se odločim za resnico. Slutnja o meni je zagotovo zasnova velike umetnine, kot je vsaka enkratna pot. Vsak človek jo ima. Jaz moram odkriti svojo. Nič mi ne bo prihranjeno. Vem, da bo pestro. Nočem olepševanja. Preprosto in nežno, a povsem jasno napotilo sem zaznala v sebi, da svoje življenje posvetim človeku, lepoti in čudoviti, skrivnostni globini človekove duše. Ko sem očetu čez nekaj let sporočila, da sem se odločila za študij psihologije, se je nasmehnil. Pravzaprav so njegove oči povedale še več. Kot da bi to že vedel. Spet sem se ukvarjala s tem, kaj to pomeni. Verjetno je vedel, da me od majhnega zanima človek, da ljudi opazujem, veliko opazim, mi zanje ni vseeno, se z njimi ukvarjam globlje. No, naj bi aranžer moral imeti smisel tudi za to? Spremeniti, vse pripraviti tako, da bo drugim dobro, da mi ni vseeno zanje, ne samo da je meni všeč. Kot psiholog in psihoterapevt hodiš po skrivnostnih poljih človeških zgodb, kjer vedno znova doživljaš hvaležnost za svoje poslanstvo. Danes se zavedam, da je spodbuda staršev, ki je pristna, jedrnata ter ima zametke resnice brez lažnih, formalnih, visokoletečih besed, a z nadihom bližine in možne podpore, nekaj tako dragocenega, da lahko končam z besedami Pascala: »Srce ima svoje razloge, ki jih razum ne dojema.« http://www.rtvslo.si/podcast Sat, 25 Jul 2020 03:55:49 +0000 Silva Matos: Kot čebela, a vendar V uvodnem razmišljanju sedme knjige svojih Pisem prijatelju Luciliju Seneka, rimski filozof iz 1. stoletja, spregovori o smrti – umrl je namreč dober Lucilijev prijatelj, ta pa se je predal žalosti, zato mu je želel Seneka pomagati preboleti izgubo s pomočjo stoiške filozofije. »Hudo mi je, da je umrl Flakus, tvoj prijatelj, vendar pa nočem, da bi to tudi tebe enako bolelo. Skoraj si te ne upam siliti, da ne bi preveč žaloval, čeprav vem, da bi bilo bolje tako,« je tako v uvodu pisma zapisal Seneka. Kot stoik je namreč verjel, da so čustva nekaj negativnega, nezaželenega in nespametnega, saj tako pretirana žalost kakor pretirano veselje (kakor tudi katerokoli drugo čustvo) rušita naš notranji mir in nas naredita odvisne od lastnih razpoloženj, ki nas vse bolj obvladujejo. Modrec se bo tega zavedal in podredil čustva razumu, tako pa bo ohranil svoj duševni mir in svobodo. Seveda je ta ideal v praksi zelo težko uresničiti in tega se zaveda tudi sam Seneka: ker smo ljudje bitja, ki so ves čas vpeta med razum in čustva, se bomo od njih le težko povsem distancirali. Zato sam priporoča blažjo različico tega pogleda: Luciliju in s tem nam zato svetuje, naj žalujemo za bližnjimi, vendar naj tudi pri tem ohranimo neko zmernost. »Naše oči naj ne bodo suhe ob izgubi prijatelja, vendar pa nas solze ne smejo oblivati; jokati moramo, ne pa zraven tuliti,« je zapisal. Če se bomo torej umrlih spominjali z bolečino, bo spomin nanje vedno bridek. Seneka zato priporoča, naj pazimo, »da nam bo spomin na ljudi, ki smo jih izgubili, postal prijeten. Nihče se ne vrača rad k temu, na kar ne bo mislil brez mučnega občutja.« Pri tem se ne strinja z mnenjem, da spomin na umrle vedno vzbudi nekakšno grenko-sladko občutje, kot je trdil njegov znanec. Nasprotno: »Meni je misel na umrle prijatelje sladka in prijetna,« zatrjuje, »kajti imel sem jih, kakor da jih bom izgubil, ko sem jih izgubil, pa je tako, kakor da jih še zmeraj imam.« Seneka se je torej vselej zavedal človekove minljivosti, zato je bil miselno pripravljen na trenutek, ko se bo moral posloviti od prijateljev. Ko pa je ta napočil, je misel nanje še naprej ohranjal, zato ima tudi zdaj občutek, da so v nekem smislu še vedno ob njem. »Zato mislimo stalno na svojo umrljivost, kakor tudi na umrljivost vseh, ki jih ljubimo!« zapiše ob koncu svojega razmišljanja in Luciliju svetuje, naj nikar ne tarna nad usodo, ki ji ni mogoče ubežati – ta namreč ni samo nekoga vzela iz njegovega življenja, pač pa mu je tudi nekaj drugega podarila. Namesto žalovanja mu tako predlaga, naj raje uživa v družbi svojih prijateljev, dokler le more, »ker ni gotovo, kako dolgo jih bomo imeli. Pomislimo, kako dolgo jih nismo videli, čeprav smo živeli v istem kraju. In spoznali bomo, da smo zgubili več časa, ko so bili še živi.« 174708059 RTVSLO – Prvi 424 clean V uvodnem razmišljanju sedme knjige svojih Pisem prijatelju Luciliju Seneka, rimski filozof iz 1. stoletja, spregovori o smrti – umrl je namreč dober Lucilijev prijatelj, ta pa se je predal žalosti, zato mu je želel Seneka pomagati preboleti izgubo s pomočjo stoiške filozofije. »Hudo mi je, da je umrl Flakus, tvoj prijatelj, vendar pa nočem, da bi to tudi tebe enako bolelo. Skoraj si te ne upam siliti, da ne bi preveč žaloval, čeprav vem, da bi bilo bolje tako,« je tako v uvodu pisma zapisal Seneka. Kot stoik je namreč verjel, da so čustva nekaj negativnega, nezaželenega in nespametnega, saj tako pretirana žalost kakor pretirano veselje (kakor tudi katerokoli drugo čustvo) rušita naš notranji mir in nas naredita odvisne od lastnih razpoloženj, ki nas vse bolj obvladujejo. Modrec se bo tega zavedal in podredil čustva razumu, tako pa bo ohranil svoj duševni mir in svobodo. Seveda je ta ideal v praksi zelo težko uresničiti in tega se zaveda tudi sam Seneka: ker smo ljudje bitja, ki so ves čas vpeta med razum in čustva, se bomo od njih le težko povsem distancirali. Zato sam priporoča blažjo različico tega pogleda: Luciliju in s tem nam zato svetuje, naj žalujemo za bližnjimi, vendar naj tudi pri tem ohranimo neko zmernost. »Naše oči naj ne bodo suhe ob izgubi prijatelja, vendar pa nas solze ne smejo oblivati; jokati moramo, ne pa zraven tuliti,« je zapisal. Če se bomo torej umrlih spominjali z bolečino, bo spomin nanje vedno bridek. Seneka zato priporoča, naj pazimo, »da nam bo spomin na ljudi, ki smo jih izgubili, postal prijeten. Nihče se ne vrača rad k temu, na kar ne bo mislil brez mučnega občutja.« Pri tem se ne strinja z mnenjem, da spomin na umrle vedno vzbudi nekakšno grenko-sladko občutje, kot je trdil njegov znanec. Nasprotno: »Meni je misel na umrle prijatelje sladka in prijetna,« zatrjuje, »kajti imel sem jih, kakor da jih bom izgubil, ko sem jih izgubil, pa je tako, kakor da jih še zmeraj imam.« Seneka se je torej vselej zavedal človekove minljivosti, zato je bil miselno pripravljen na trenutek, ko se bo moral posloviti od prijateljev. Ko pa je ta napočil, je misel nanje še naprej ohranjal, zato ima tudi zdaj občutek, da so v nekem smislu še vedno ob njem. »Zato mislimo stalno na svojo umrljivost, kakor tudi na umrljivost vseh, ki jih ljubimo!« zapiše ob koncu svojega razmišljanja in Luciliju svetuje, naj nikar ne tarna nad usodo, ki ji ni mogoče ubežati – ta namreč ni samo nekoga vzela iz njegovega življenja, pač pa mu je tudi nekaj drugega podarila. Namesto žalovanja mu tako predlaga, naj raje uživa v družbi svojih prijateljev, dokler le more, »ker ni gotovo, kako dolgo jih bomo imeli. Pomislimo, kako dolgo jih nismo videli, čeprav smo živeli v istem kraju. In spoznali bomo, da smo zgubili več časa, ko so bili še živi.« http://www.rtvslo.si/podcast Fri, 24 Jul 2020 03:57:04 +0000 Polonca Zupančič: Kako prenašati izgubo bližnjih Ob razlikovanju mnenj, kakšno pot naj ubere Združena Evropa, se vedno bolj kaže, da obstajajo različni načini dojemanja življenja in še večje razlike glede ravnanja in dela pri prebivalcih na severu, v Skandinaviji, in na južnem, sredozemskem delu Evrope. Zato ni slučaj, da je sv. papež Janez Pavel II. razglasil sv. Brigito Švedsko za sozaščitnico vse Evrope. Brigita je bila rojena na Švedskem l. 1302 v kraju zraven Uppsale. Že Latinci so rekli: Nomen est omen, Ime pove vse. In njeno ime, ki je keltskega izvora, naj bi pomenilo krepostno ženo. Zanjo je bila značilna pokončna, etična drža, nakazovala je poznejšo tipično skandinavsko protestantsko etiko, ki je še danes znana, tudi pri njenih nevernih rojakih. Brigita se je najprej izkazala za izjemno vzgojiteljico svojih osmih otrok. Ena izmed njenih hčera je prav tako zaslovela po poštenju in postala sveta Katarina (Karin) Švedska. Zato se ne čudimo, da je kralj Magnus Brigito povabil na dvor, da bi njegovo nevesto Blanco iz Namurja uvedla v švedsko kulturo. Brigita je vedela, da vsaka država potrebuje izobražene in razgledane ljudi, zato je ustanavljala samostane in šole. Prav tako pa se je zavedala, da se civilizacijska stopnja vsakega naroda kaže v skrbi za stare in bolne, zato je ustanavljala tudi bolnišnice. Toda v Brigiti je bil tudi nemiren duh, hotela je potovati, tako v oddaljene kraje kot v globino svoje duše. Zato sta se z možem Ulfom odpravila na romanje k sv. Jakobu v Compostelo. Pot ju je vodila tudi skozi druge romarske kraje. Rada sta se ustavila v Assisiju, saj jima je sveti Frančišek veliko pomenil. Ta svetnik iz sončne Umbrije jima je pomagal, da je iz njunega življenja sevalo tudi pristno krščansko veselje. Brigiti je bil blizu latinski značaj Evrope. Zato se je po romanju v Compostelo in po smrti svojega moža rada nastanila v Rimu. Zaradi opisov duhovnih doživetij bi jo lahko celo imeli za predhodnico poznejše španske mistike. S temi potezami svojega življenja pa nam sv. Brigita kaže, da sta srečanje in združitev severne, germanske, etično stroge Evrope z južno, latinsko, družabno in sredozemsko razigrano, vendarle mogoča. Prostor tega srečevanja sta etična skrb za drugega in duhovni notranji svet, ki ga je treba spoštovati, saj izraža veličino vsakega posameznika. V teh počitniških dneh se v nas prebujajo lepe želje po potovanjih v daljne kraje, sv. Brigita pa nam kaže, da je mogoče potovati tudi zelo daleč po globinah naše duše. Pri tem pa je treba paziti, saj je najlepša pot takrat, ko lahko potujemo z drugimi. 174707845 RTVSLO – Prvi 406 clean Ob razlikovanju mnenj, kakšno pot naj ubere Združena Evropa, se vedno bolj kaže, da obstajajo različni načini dojemanja življenja in še večje razlike glede ravnanja in dela pri prebivalcih na severu, v Skandinaviji, in na južnem, sredozemskem delu Evrope. Zato ni slučaj, da je sv. papež Janez Pavel II. razglasil sv. Brigito Švedsko za sozaščitnico vse Evrope. Brigita je bila rojena na Švedskem l. 1302 v kraju zraven Uppsale. Že Latinci so rekli: Nomen est omen, Ime pove vse. In njeno ime, ki je keltskega izvora, naj bi pomenilo krepostno ženo. Zanjo je bila značilna pokončna, etična drža, nakazovala je poznejšo tipično skandinavsko protestantsko etiko, ki je še danes znana, tudi pri njenih nevernih rojakih. Brigita se je najprej izkazala za izjemno vzgojiteljico svojih osmih otrok. Ena izmed njenih hčera je prav tako zaslovela po poštenju in postala sveta Katarina (Karin) Švedska. Zato se ne čudimo, da je kralj Magnus Brigito povabil na dvor, da bi njegovo nevesto Blanco iz Namurja uvedla v švedsko kulturo. Brigita je vedela, da vsaka država potrebuje izobražene in razgledane ljudi, zato je ustanavljala samostane in šole. Prav tako pa se je zavedala, da se civilizacijska stopnja vsakega naroda kaže v skrbi za stare in bolne, zato je ustanavljala tudi bolnišnice. Toda v Brigiti je bil tudi nemiren duh, hotela je potovati, tako v oddaljene kraje kot v globino svoje duše. Zato sta se z možem Ulfom odpravila na romanje k sv. Jakobu v Compostelo. Pot ju je vodila tudi skozi druge romarske kraje. Rada sta se ustavila v Assisiju, saj jima je sveti Frančišek veliko pomenil. Ta svetnik iz sončne Umbrije jima je pomagal, da je iz njunega življenja sevalo tudi pristno krščansko veselje. Brigiti je bil blizu latinski značaj Evrope. Zato se je po romanju v Compostelo in po smrti svojega moža rada nastanila v Rimu. Zaradi opisov duhovnih doživetij bi jo lahko celo imeli za predhodnico poznejše španske mistike. S temi potezami svojega življenja pa nam sv. Brigita kaže, da sta srečanje in združitev severne, germanske, etično stroge Evrope z južno, latinsko, družabno in sredozemsko razigrano, vendarle mogoča. Prostor tega srečevanja sta etična skrb za drugega in duhovni notranji svet, ki ga je treba spoštovati, saj izraža veličino vsakega posameznika. V teh počitniških dneh se v nas prebujajo lepe želje po potovanjih v daljne kraje, sv. Brigita pa nam kaže, da je mogoče potovati tudi zelo daleč po globinah naše duše. Pri tem pa je treba paziti, saj je najlepša pot takrat, ko lahko potujemo z drugimi. http://www.rtvslo.si/podcast Thu, 23 Jul 2020 03:56:46 +0000 Edvard Kovač: Svetniki nas združujejo Grški filozof Platon je rekel, da je človek kot votel in preluknjan vrč; polniš ga, a se takoj izprazni. Evropski človek je nesrečen v globini svojega bitja. Naša velika mesta so polna praznih ljudi, ker so mesta ostala brez Boga. Verjeli smo, da bomo srečni tudi brez njega, zato so tovarniški dimniki prerasli zvonike katedral. Boga je namreč momogoče zanikati, nemogoče pa se ga je znebiti. Ironija je, da nas tisto, v kar upamo, na koncu razočara. Lagali so nam, da so se s prvo svetovno vojno končale vse vojne, a žal se to ni izpolnilo. Besede so bile močne, toda prazne. Človek lahko osvoji ves svet, a če izgubi razlog za življenje, smisel, nima ničesar. Zato poslušajmo prispodobo, v kateri je Jezus Kristus primerjal nebeško kraljestvo z dragocenim biserom: »Nebeško kraljestvo je podobno trgovcu, ki išče lepe bisere. Ko najde en dragocen biser, gre in proda vse, kar ima, in ga kupi.« (Mt 13, 45–46) Kako modra odločitev! Trgovec je bil pripravljen prodati vse, kar je imel, ker je našel biser vrhunske vrednosti. Vse ostalo je bilo v primerjavi z njim manj vredno. Trgovec je imel veliko različnih biserov. Morda jih je kupil v upanju, da ga bodo osrečili in potešili, a je kljub temu vztrajno in neprekinjeno iskal nekaj posebnega in enkratnega. Ko je to našel, je bil pripravljen prodati vse drugo, samo da bi prišel do edinstvenega bisera. Naša sreča, užitki, uspehi, dosežki, prepričanja in verovanja so kot mali biseri. Nekaj časa se nam zdijo vredni in ponujajo izpolnitev. Pa vendar globoko v sebi vemo, da obstaja nekaj boljšega, lepšega, trajnejšega in srečnejšega. Ko je trgovec iz Jezusove prilike našel dragoceni biser, je bil pripravljen prodati vse bisere, ki jih je do takrat spravljal na kup. Končno je odkril tisto, kar je vredno imeti. Vse, kar si je priskrbel prej, ni bilo zaman, ampak je bila le priprava za končni nakup dragocenega bisera. Čim je opazil poseben biser, je spoznal, da ga mora imeti. V primerjavi z njim je bilo vse drugonbrez pravega sijaja. Šele dragoceni biser je prekašal sijaj drugih biserov, tako kot sonce s svojim sijajem preseže zvezde. Zame je vera v Boga, izražena z zaupanjem vanj, najdragocenejši biser, ki ga je vredno imeti in ohraniti, kajti človek, ki ima Boga, je vedno v večini. 174707651 RTVSLO – Prvi 366 clean Grški filozof Platon je rekel, da je človek kot votel in preluknjan vrč; polniš ga, a se takoj izprazni. Evropski človek je nesrečen v globini svojega bitja. Naša velika mesta so polna praznih ljudi, ker so mesta ostala brez Boga. Verjeli smo, da bomo srečni tudi brez njega, zato so tovarniški dimniki prerasli zvonike katedral. Boga je namreč momogoče zanikati, nemogoče pa se ga je znebiti. Ironija je, da nas tisto, v kar upamo, na koncu razočara. Lagali so nam, da so se s prvo svetovno vojno končale vse vojne, a žal se to ni izpolnilo. Besede so bile močne, toda prazne. Človek lahko osvoji ves svet, a če izgubi razlog za življenje, smisel, nima ničesar. Zato poslušajmo prispodobo, v kateri je Jezus Kristus primerjal nebeško kraljestvo z dragocenim biserom: »Nebeško kraljestvo je podobno trgovcu, ki išče lepe bisere. Ko najde en dragocen biser, gre in proda vse, kar ima, in ga kupi.« (Mt 13, 45–46) Kako modra odločitev! Trgovec je bil pripravljen prodati vse, kar je imel, ker je našel biser vrhunske vrednosti. Vse ostalo je bilo v primerjavi z njim manj vredno. Trgovec je imel veliko različnih biserov. Morda jih je kupil v upanju, da ga bodo osrečili in potešili, a je kljub temu vztrajno in neprekinjeno iskal nekaj posebnega in enkratnega. Ko je to našel, je bil pripravljen prodati vse drugo, samo da bi prišel do edinstvenega bisera. Naša sreča, užitki, uspehi, dosežki, prepričanja in verovanja so kot mali biseri. Nekaj časa se nam zdijo vredni in ponujajo izpolnitev. Pa vendar globoko v sebi vemo, da obstaja nekaj boljšega, lepšega, trajnejšega in srečnejšega. Ko je trgovec iz Jezusove prilike našel dragoceni biser, je bil pripravljen prodati vse bisere, ki jih je do takrat spravljal na kup. Končno je odkril tisto, kar je vredno imeti. Vse, kar si je priskrbel prej, ni bilo zaman, ampak je bila le priprava za končni nakup dragocenega bisera. Čim je opazil poseben biser, je spoznal, da ga mora imeti. V primerjavi z njim je bilo vse drugonbrez pravega sijaja. Šele dragoceni biser je prekašal sijaj drugih biserov, tako kot sonce s svojim sijajem preseže zvezde. Zame je vera v Boga, izražena z zaupanjem vanj, najdragocenejši biser, ki ga je vredno imeti in ohraniti, kajti človek, ki ima Boga, je vedno v večini. http://www.rtvslo.si/podcast Wed, 22 Jul 2020 03:56:06 +0000 Daniel Brkič: Najdragocenejši biser Jutra na Prvem prinašajo tudi razmišljanje o temeljnih življenjskih, religioznih in duhovnih vprašanjih. V tokratni Duhovni misli binkoštna vernica Vasiljka Gamser premišljuje o preroditvi v duhu, ki jo potrebuje vsak kristjan. 174707474 RTVSLO – Prvi 324 clean Jutra na Prvem prinašajo tudi razmišljanje o temeljnih življenjskih, religioznih in duhovnih vprašanjih. V tokratni Duhovni misli binkoštna vernica Vasiljka Gamser premišljuje o preroditvi v duhu, ki jo potrebuje vsak kristjan. http://www.rtvslo.si/podcast Tue, 21 Jul 2020 03:55:24 +0000 Vasiljka Gamser: Preroditev v duhu Jutra na Prvem prinašajo tudi razmisleke o temeljnih življenjskih, religioznih in duhovnih vprašanjih. V tokratni Duhovni misli evangelijski pridigar Silvester Molan premišljuje o tem, zakaj ljudje potrebujemo Sv. duha. 174707284 RTVSLO – Prvi 326 clean Jutra na Prvem prinašajo tudi razmisleke o temeljnih življenjskih, religioznih in duhovnih vprašanjih. V tokratni Duhovni misli evangelijski pridigar Silvester Molan premišljuje o tem, zakaj ljudje potrebujemo Sv. duha. http://www.rtvslo.si/podcast Mon, 20 Jul 2020 03:55:26 +0000 Silvester Molan: Biblijski sveti Duh Koliko poskusov je že bilo v zgodovini človeštva, da bi s takim ali drugačnim sistemom ali celo režimom očistili neko populacijo? Vzpostaviti čisto, arijsko raso; na določenem teritoriju izvesti etnično čiščenje; z odstranjevanjem oporečnikov vzpostaviti vladavino, ki bo raj na zemlji. Ali pa v bolj blagem smislu: ko bo na oblasti politična opcija, s katero simpatiziram ali ji celo pripadam, takrat pa bo vse teklo kot po maslu, samo da ne bodo na oblasti oni, ta drugi! Če se spustimo še na bolj oseben nivo: kolikokrat se zalotimo pri misli, da če ne bi bilo tega zoprnega človeka v mojem sorodstvu ali v moji službi, bi bilo življenje precej lažje in lepše? Ko bo ta moj zoprn šef šel v pokoj, bo pa končno lepo; ko bo ta grozna tašča umrla, bomo pa lahko končno normalo živeli; ko bo... … Lahko bi še in še naštevali. Dejstvo je, da svet ni popoln, v nas pa je težnja, hrepenenje, da bi bil. Oziroma, da bi ga naredili popolnega. Evangelij današnje nedelje prinaša Jezusovo priliko o ljulki med pšenico – torej o plevelu s strupenimi plodovi, ki ga je nekdo zanalašč zasejal med pšenico. Gospodar – Stvarnik je posejal dobro seme, sovražnik – hudič pa je ponoči na njivi zasejal med pšenico še ljulko. Ko služabniki čez nekaj časa ugotovijo, da med pšenico raste tudi ljulka, predlagajo gospodarju, da bi ljulko populili. Toda gospodar je proti temu, saj je nevarnost, da bi med puljenjem ljulke izpulili tudi pšenico. Torej je treba počakati do žetve, ko se bo ločilo pšenico od ljulke, torej pravične od krivičnih. Čistka torej bo. Krivični bo prejel svoje plačilo. Če ne na tem svetu, pa na onem. Naj nas ne vznemirja kako – to prepustimo Bogu, ki je pravičen in usmiljen. Za nas naj bo ta prilika predvsem spodbuda, da ne bi zapadali skušnjavam o raju na zemlji, v katerem ni ljudi, ki mi povzročajo krivico, ljudi, ki mi grenijo življenje, ljudi, ki so mi na tak ali drugačen način nadležni in zoprni. Namesto, da bi te ljudi skušali izriniti ali celo odstraniti iz svojega življenja, jih sprejmimo kot izzivi za svojo osebnostno in duhovno rast. Hkrati pa se odkrito soočiti z dejstvom, da svet ni popoln. In če si priznamo, nenazadnje tudi nihče od nas ni popoln. Imam takšne in drugačne napake in slabosti. Torej je na pšeničnem polju mojega srca zasejana tudi ljulka. Koliko ji pustim, da se razrašča? Sicer naj bi ljulke ne trebili do žetve, da bi poprej z ljulko ne izruvali tudi dobre pšenice. Ampak, ali ni vsak večer, ko grem spat, dejansko priložnost za takšno mini žetev, ko naredim obračun dneva in ovrednotim, kaj je bilo v njem dobrega in kaj je bilo slabo? In nov dan bo prinesel novo priložnost za setev. Koliko bom dopustil, da se bo vnovič razraščala ljulka? 174707176 RTVSLO – Prvi 390 clean Koliko poskusov je že bilo v zgodovini človeštva, da bi s takim ali drugačnim sistemom ali celo režimom očistili neko populacijo? Vzpostaviti čisto, arijsko raso; na določenem teritoriju izvesti etnično čiščenje; z odstranjevanjem oporečnikov vzpostaviti vladavino, ki bo raj na zemlji. Ali pa v bolj blagem smislu: ko bo na oblasti politična opcija, s katero simpatiziram ali ji celo pripadam, takrat pa bo vse teklo kot po maslu, samo da ne bodo na oblasti oni, ta drugi! Če se spustimo še na bolj oseben nivo: kolikokrat se zalotimo pri misli, da če ne bi bilo tega zoprnega človeka v mojem sorodstvu ali v moji službi, bi bilo življenje precej lažje in lepše? Ko bo ta moj zoprn šef šel v pokoj, bo pa končno lepo; ko bo ta grozna tašča umrla, bomo pa lahko končno normalo živeli; ko bo... … Lahko bi še in še naštevali. Dejstvo je, da svet ni popoln, v nas pa je težnja, hrepenenje, da bi bil. Oziroma, da bi ga naredili popolnega. Evangelij današnje nedelje prinaša Jezusovo priliko o ljulki med pšenico – torej o plevelu s strupenimi plodovi, ki ga je nekdo zanalašč zasejal med pšenico. Gospodar – Stvarnik je posejal dobro seme, sovražnik – hudič pa je ponoči na njivi zasejal med pšenico še ljulko. Ko služabniki čez nekaj časa ugotovijo, da med pšenico raste tudi ljulka, predlagajo gospodarju, da bi ljulko populili. Toda gospodar je proti temu, saj je nevarnost, da bi med puljenjem ljulke izpulili tudi pšenico. Torej je treba počakati do žetve, ko se bo ločilo pšenico od ljulke, torej pravične od krivičnih. Čistka torej bo. Krivični bo prejel svoje plačilo. Če ne na tem svetu, pa na onem. Naj nas ne vznemirja kako – to prepustimo Bogu, ki je pravičen in usmiljen. Za nas naj bo ta prilika predvsem spodbuda, da ne bi zapadali skušnjavam o raju na zemlji, v katerem ni ljudi, ki mi povzročajo krivico, ljudi, ki mi grenijo življenje, ljudi, ki so mi na tak ali drugačen način nadležni in zoprni. Namesto, da bi te ljudi skušali izriniti ali celo odstraniti iz svojega življenja, jih sprejmimo kot izzivi za svojo osebnostno in duhovno rast. Hkrati pa se odkrito soočiti z dejstvom, da svet ni popoln. In če si priznamo, nenazadnje tudi nihče od nas ni popoln. Imam takšne in drugačne napake in slabosti. Torej je na pšeničnem polju mojega srca zasejana tudi ljulka. Koliko ji pustim, da se razrašča? Sicer naj bi ljulke ne trebili do žetve, da bi poprej z ljulko ne izruvali tudi dobre pšenice. Ampak, ali ni vsak večer, ko grem spat, dejansko priložnost za takšno mini žetev, ko naredim obračun dneva in ovrednotim, kaj je bilo v njem dobrega in kaj je bilo slabo? In nov dan bo prinesel novo priložnost za setev. Koliko bom dopustil, da se bo vnovič razraščala ljulka? http://www.rtvslo.si/podcast Sun, 19 Jul 2020 03:56:30 +0000 Andraž Arko: Gre brez ljulke? Verjamem, da marsikdo izmed vas pozna biblijskega Boga in njegovo ustvarjanje vesoljstva in človeštva. Če nič drugega, zagotovo poznate vsaj stavek iz Prve Mojzesove knjige, ki povzema njegovo ustvarjanje: »Sedmi dan je Bog dokončal delo, ki ga je naredil, in počival je sedmi dan od vsega dela, ki ga je storil.« (1 Mz 2,2) Bog pri ustvarjanju vesoljstva in človeštva ni mislil samo na svoj počitek, temveč tudi na mojega in vašega, saj nam naroča: »Šest dni delaj, sedmi dan pa počivaj, da si odpočijeta tvoj vol in osel in si oddahneta sin tvoje dekle in tujec!« (2 Mz 23,12) Bog je v raj, ki ga je ustvaril, postavil tudi človeka ter mu dal družico. In še nekaj: »Gospod Bog je dal, da je iz zemlje pognalo vsakovrstno drevje, prijetno za pogled in dobro za jed, tudi drevo življenja v sredi vrta in drevo spoznanja dobrega in hudega.« (1 Mz 2,9) Še dandanes drevo življenja, ki zagotavlja nesmrtnost, čuvajo kerubi z mečem, gospod Bog pa je iz edenskega vrta izgnal človeka obdelovat zemljo, iz katere je bil vzet. Tako sta v potu svojega obraza Adam in Eva obdelovala zemljo, da je iz nje vzklila pšenica, sicer bi bila lačna. Upam, da je Bog Adamu in Evi vsaj sedmi dan pustil počivati. Mogoče sta si takrat vzela čas in razmislila, zakaj sta bila izgnana iz raja, po katerem bi se lahko mirno in brez oblačil sprehajala vseh sedem dni v tednu. Eva in Adam sta se, tudi zaradi prekanjene kače, raje odločila za drugačno pot. Ko danes govorimo o drevesu spoznanja, imamo v mislih življenjske izkušnje. Te niso samo lahke in neboleče. So tudi grenke in boleče. Ko je Eva Adamu ponudila jabolko z najlepšega drevesa v raju, je, slepo verujoč kačinim besedam, videla samo, da je sadež dober za jed, mikaven za oči in vreden poželenja. Pozabila je, kaj ju z Adamom čaka, če bo jedla od prepovedanega drevesa. V svoja naročja klatimo različna jabolka: črviva, rdeča, zrela in nezrela. Čeprav nas k ugrizu ne vabi kačji jezik z Gospodovega vrta, grizemo vse po vrsti. Tako si pridobivamo izkušnje. Tiste, ki nas lahko največ izučijo, so navadno bridke. Drage poslušalke in dragi poslušalci, mogoče imate hišo z vrtom, na katerem so posajena tudi drevesa, ali pa živite v bližini gozda. Vzemite si kakšen dan počitka in se ustavite v raju, ki ste si ga ustvarili. Usedite se pod svoje drevo spoznanja in razmislite, kaj ste v življenju storili dobrega in kaj slabega. Če bi Adam in Eva izpolnjevala zapovedi ob drevesu spoznanja, bi spoznala dobro, tako pa sta morala ob neizpolnjevanju zapovedi spoznati zlo. Zato naj vam ne bo žal dneva počitka, ki ga zapoveduje Gospod. 174707029 RTVSLO – Prvi 419 clean Verjamem, da marsikdo izmed vas pozna biblijskega Boga in njegovo ustvarjanje vesoljstva in človeštva. Če nič drugega, zagotovo poznate vsaj stavek iz Prve Mojzesove knjige, ki povzema njegovo ustvarjanje: »Sedmi dan je Bog dokončal delo, ki ga je naredil, in počival je sedmi dan od vsega dela, ki ga je storil.« (1 Mz 2,2) Bog pri ustvarjanju vesoljstva in človeštva ni mislil samo na svoj počitek, temveč tudi na mojega in vašega, saj nam naroča: »Šest dni delaj, sedmi dan pa počivaj, da si odpočijeta tvoj vol in osel in si oddahneta sin tvoje dekle in tujec!« (2 Mz 23,12) Bog je v raj, ki ga je ustvaril, postavil tudi človeka ter mu dal družico. In še nekaj: »Gospod Bog je dal, da je iz zemlje pognalo vsakovrstno drevje, prijetno za pogled in dobro za jed, tudi drevo življenja v sredi vrta in drevo spoznanja dobrega in hudega.« (1 Mz 2,9) Še dandanes drevo življenja, ki zagotavlja nesmrtnost, čuvajo kerubi z mečem, gospod Bog pa je iz edenskega vrta izgnal človeka obdelovat zemljo, iz katere je bil vzet. Tako sta v potu svojega obraza Adam in Eva obdelovala zemljo, da je iz nje vzklila pšenica, sicer bi bila lačna. Upam, da je Bog Adamu in Evi vsaj sedmi dan pustil počivati. Mogoče sta si takrat vzela čas in razmislila, zakaj sta bila izgnana iz raja, po katerem bi se lahko mirno in brez oblačil sprehajala vseh sedem dni v tednu. Eva in Adam sta se, tudi zaradi prekanjene kače, raje odločila za drugačno pot. Ko danes govorimo o drevesu spoznanja, imamo v mislih življenjske izkušnje. Te niso samo lahke in neboleče. So tudi grenke in boleče. Ko je Eva Adamu ponudila jabolko z najlepšega drevesa v raju, je, slepo verujoč kačinim besedam, videla samo, da je sadež dober za jed, mikaven za oči in vreden poželenja. Pozabila je, kaj ju z Adamom čaka, če bo jedla od prepovedanega drevesa. V svoja naročja klatimo različna jabolka: črviva, rdeča, zrela in nezrela. Čeprav nas k ugrizu ne vabi kačji jezik z Gospodovega vrta, grizemo vse po vrsti. Tako si pridobivamo izkušnje. Tiste, ki nas lahko največ izučijo, so navadno bridke. Drage poslušalke in dragi poslušalci, mogoče imate hišo z vrtom, na katerem so posajena tudi drevesa, ali pa živite v bližini gozda. Vzemite si kakšen dan počitka in se ustavite v raju, ki ste si ga ustvarili. Usedite se pod svoje drevo spoznanja in razmislite, kaj ste v življenju storili dobrega in kaj slabega. Če bi Adam in Eva izpolnjevala zapovedi ob drevesu spoznanja, bi spoznala dobro, tako pa sta morala ob neizpolnjevanju zapovedi spoznati zlo. Zato naj vam ne bo žal dneva počitka, ki ga zapoveduje Gospod. http://www.rtvslo.si/podcast Sat, 18 Jul 2020 03:56:59 +0000 Alenka Veber: Drevo spoznanja Za narod, ki celo v svoji himni prepeva »ne vrag, le sosed bo mejak«, se mi zdi, da presenetljivo po svoje razumemo, razlagamo in seveda živimo Jezusovo naročilo, naj »ljubimo svoje sovražnike«! In čeprav smo mi Slovenci priden narod, marljiv kot mravljice, in venomer delamo, je – priznajte, da res – precej čudno, da ni pri roki nobene metle, še preprostega majhnega omelca ne, ko bi bilo treba pomesti pred svojim pragom. Ko se v naši mali deželici zgodi, da koga ujamejo s prsti v marmeladi ali s spuščenimi hlačami, se z vseh strani zberemo skupaj, kot za občni zbor Kekcev, in v eni roki nosimo primerno oster kamen, v drugi pa držimo spovedni listek, ki dokazuje, da smo – vsaj trenutno – brez greha in tako po vseh pravilih opravilno sposobni, če ne celo dolžni, zalučati kamen … in ga ni Boga, ki bi nam lahko rekel, da ne! Še žepe smo si napolnili s kamni, za vsak primer, da nam jih ne zmanjka! Uvedel sem pravilo, da če ne zmorem povedati česa dobrega in lepega, raje molčim. Ne uspe vedno, priznam. Presenečen pa sem, kako hitro, kje vse in s kom vse mi zmanjka tem za pogovor! Kakšna mučna tišina. Vedno znova me preseneti gonja, ta divja jaga, ko še najbolj preplašen zajec pride brcnit ustreljenega leva in mrhovinarji zakrožijo, čakajoč na truplo! Ko poslušamo ali prebiramo priliko o usmiljenem Samarijanu, pomilujemo duhovnika in levita, ki sta prezrla ranjenega človeka ob poti, in se vedno vsaj trudimo postaviti v vlogo Samarijana, ki je neznancu priskočil na pomoč. Vendar pa mnogokrat, ko v ranjenem človeku prepoznamo znan in osovražen obraz … obraz, ki nas je nekoč užalil in ranil … ne zmoremo niti toliko ljubezni, kot sta jo premogla duhovnik in levit, ko sta šla mimo, temveč vrnemo milo za drago, hudo s hudim … in se spotaknemo, vsaj z besedo, ob človeka, ki je padel. »Če ljubite tiste, ki ljubijo vas, kakšno priznanje vam gre? Saj tudi grešniki ljubijo tiste, ki ljubijo njih!«(Lk 6, 32) Dober človek, kristjan, če hočete, je naiven. Ker je ljubezen, ki »vse opraviči« - naivna! In da ne bo pomote: ne opravičujem greha, le za grešnika prosim usmiljenja! 174706788 RTVSLO – Prvi 311 clean Za narod, ki celo v svoji himni prepeva »ne vrag, le sosed bo mejak«, se mi zdi, da presenetljivo po svoje razumemo, razlagamo in seveda živimo Jezusovo naročilo, naj »ljubimo svoje sovražnike«! In čeprav smo mi Slovenci priden narod, marljiv kot mravljice, in venomer delamo, je – priznajte, da res – precej čudno, da ni pri roki nobene metle, še preprostega majhnega omelca ne, ko bi bilo treba pomesti pred svojim pragom. Ko se v naši mali deželici zgodi, da koga ujamejo s prsti v marmeladi ali s spuščenimi hlačami, se z vseh strani zberemo skupaj, kot za občni zbor Kekcev, in v eni roki nosimo primerno oster kamen, v drugi pa držimo spovedni listek, ki dokazuje, da smo – vsaj trenutno – brez greha in tako po vseh pravilih opravilno sposobni, če ne celo dolžni, zalučati kamen … in ga ni Boga, ki bi nam lahko rekel, da ne! Še žepe smo si napolnili s kamni, za vsak primer, da nam jih ne zmanjka! Uvedel sem pravilo, da če ne zmorem povedati česa dobrega in lepega, raje molčim. Ne uspe vedno, priznam. Presenečen pa sem, kako hitro, kje vse in s kom vse mi zmanjka tem za pogovor! Kakšna mučna tišina. Vedno znova me preseneti gonja, ta divja jaga, ko še najbolj preplašen zajec pride brcnit ustreljenega leva in mrhovinarji zakrožijo, čakajoč na truplo! Ko poslušamo ali prebiramo priliko o usmiljenem Samarijanu, pomilujemo duhovnika in levita, ki sta prezrla ranjenega človeka ob poti, in se vedno vsaj trudimo postaviti v vlogo Samarijana, ki je neznancu priskočil na pomoč. Vendar pa mnogokrat, ko v ranjenem človeku prepoznamo znan in osovražen obraz … obraz, ki nas je nekoč užalil in ranil … ne zmoremo niti toliko ljubezni, kot sta jo premogla duhovnik in levit, ko sta šla mimo, temveč vrnemo milo za drago, hudo s hudim … in se spotaknemo, vsaj z besedo, ob človeka, ki je padel. »Če ljubite tiste, ki ljubijo vas, kakšno priznanje vam gre? Saj tudi grešniki ljubijo tiste, ki ljubijo njih!«(Lk 6, 32) Dober človek, kristjan, če hočete, je naiven. Ker je ljubezen, ki »vse opraviči« - naivna! In da ne bo pomote: ne opravičujem greha, le za grešnika prosim usmiljenja! http://www.rtvslo.si/podcast Fri, 17 Jul 2020 03:55:11 +0000 Gregor Čušin: Samarijan Pred leti sem bila pri maši zunaj Ljubljane, v cerkvi, v kateri nisem poznala nikogar izmed navzočih razen svoje prijateljice, ki je bila z menoj. Poleg mene je sedela ženska, ki je pred mašo molila rožni venec, pri maši pa je ves čas zelo lepo pela. Potem pa je prišel pozdrav miru in vsi smo si podali roko. Hotela sem dati roko svoji sosedi in sem jo iztegnila proti njej, ona pa se ni niti ozrla name. Bila sem ogorčena. Kako morejo biti ljudje tako pobožni pri maši, hkrati pa se niti malo ne zmenijo za ljudi okoli sebe? Obrnila sem se na drugo stran k svoji prijateljici in ji to povedala. Ona pa je to gospo poznala in mi je povedala: »Slepa je in te sploh ne vidi.« \tPostalo me je sram. Nič nisem vedela o tej ženski, pa sem jo v mislih obsodila, da je neprijazna. Bila sem ogorčena, še preden sem vedela, zakaj se tako vede. Sodila sem, ne da bi vedela, zakaj se kaj dogaja. Pozdrav miru sem spremenila v nekaj, kar prinaša nezadovoljstvo in nemir. \tVerjetno se nam take stvari dogajajo kar pogosto. Obsojamo druge ali pa drugi obsojajo nas. Navadno vidimo samo, da drugi obsojajo nas, in nas to boli; bolj slepi in neobčutljivi pa smo takrat, ko mi sodimo druge, ne da bi točno poznali vse okoliščine in vedeli, zakaj se stvari dogajajo. Vzrok je največkrat nevednost, pa tudi to, da se premalo pozanimamo, zakaj se nekaj dogaja tako in ne drugače. Če bi vedela, da je slepa, bi se seveda obrnila k njej, jo prijela za roko, ji povedala, da sem njena soseda v klopi in da ji želim božjega miru. \tVčasih se sprašujem, zakaj se mi dogaja to in ono. Verjetno ima vse svoje sporočilo zame, kot ga je imelo tudi srečanje s slepo gospo, s katero si nisva segli v roke za pozdrav miru. Zelo nazorno sem občutila, kako hudo je, ko se prepustimo predsodkom in na podlagi teh delamo popolnoma napačne sklepe. \tUpam, da bom drugič pozornejša, predvsem pa, da bom s svojimi sodbami malo bolj počakala. 174706561 RTVSLO – Prvi 382 clean Pred leti sem bila pri maši zunaj Ljubljane, v cerkvi, v kateri nisem poznala nikogar izmed navzočih razen svoje prijateljice, ki je bila z menoj. Poleg mene je sedela ženska, ki je pred mašo molila rožni venec, pri maši pa je ves čas zelo lepo pela. Potem pa je prišel pozdrav miru in vsi smo si podali roko. Hotela sem dati roko svoji sosedi in sem jo iztegnila proti njej, ona pa se ni niti ozrla name. Bila sem ogorčena. Kako morejo biti ljudje tako pobožni pri maši, hkrati pa se niti malo ne zmenijo za ljudi okoli sebe? Obrnila sem se na drugo stran k svoji prijateljici in ji to povedala. Ona pa je to gospo poznala in mi je povedala: »Slepa je in te sploh ne vidi.« \tPostalo me je sram. Nič nisem vedela o tej ženski, pa sem jo v mislih obsodila, da je neprijazna. Bila sem ogorčena, še preden sem vedela, zakaj se tako vede. Sodila sem, ne da bi vedela, zakaj se kaj dogaja. Pozdrav miru sem spremenila v nekaj, kar prinaša nezadovoljstvo in nemir. \tVerjetno se nam take stvari dogajajo kar pogosto. Obsojamo druge ali pa drugi obsojajo nas. Navadno vidimo samo, da drugi obsojajo nas, in nas to boli; bolj slepi in neobčutljivi pa smo takrat, ko mi sodimo druge, ne da bi točno poznali vse okoliščine in vedeli, zakaj se stvari dogajajo. Vzrok je največkrat nevednost, pa tudi to, da se premalo pozanimamo, zakaj se nekaj dogaja tako in ne drugače. Če bi vedela, da je slepa, bi se seveda obrnila k njej, jo prijela za roko, ji povedala, da sem njena soseda v klopi in da ji želim božjega miru. \tVčasih se sprašujem, zakaj se mi dogaja to in ono. Verjetno ima vse svoje sporočilo zame, kot ga je imelo tudi srečanje s slepo gospo, s katero si nisva segli v roke za pozdrav miru. Zelo nazorno sem občutila, kako hudo je, ko se prepustimo predsodkom in na podlagi teh delamo popolnoma napačne sklepe. \tUpam, da bom drugič pozornejša, predvsem pa, da bom s svojimi sodbami malo bolj počakala. http://www.rtvslo.si/podcast Thu, 16 Jul 2020 03:56:22 +0000 Metka Klevišar: Ni mi dala roke Duhovno misel je pripravila predsednica Društva Prenova v duhu Maribor Cvetka Ajd. Razmišlja o tem, kako je redno prebiranje božje besede hrana za našo dušo. 174706351 RTVSLO – Prvi 269 clean Duhovno misel je pripravila predsednica Društva Prenova v duhu Maribor Cvetka Ajd. Razmišlja o tem, kako je redno prebiranje božje besede hrana za našo dušo. http://www.rtvslo.si/podcast Wed, 15 Jul 2020 03:54:29 +0000 Cvetka Ajd: Prebiranje božje besede Pravnik in ekonomist dr. Peter Millonig v današnji Duhovni misli premišljuje o moči besede. V govoru moramo biti previdni, saj besede lahko rušijo, če pa jih uporabljamo pravilno, lahko naredimo veliko dobrega. 174706128 RTVSLO – Prvi 266 clean Pravnik in ekonomist dr. Peter Millonig v današnji Duhovni misli premišljuje o moči besede. V govoru moramo biti previdni, saj besede lahko rušijo, če pa jih uporabljamo pravilno, lahko naredimo veliko dobrega. http://www.rtvslo.si/podcast Tue, 14 Jul 2020 03:54:26 +0000 Peter Millonig: Moč besede Na današnji dan pred sto leti so fašisti požgali slovenski Narodni dom v Trstu. Primorske Slovenke in Slovenci so veliko trpeli pod fašizmom, v oporo pa jim je bilo narodno zavedno delovanje katoliških duhovnikov. V današnji Duhovni misli koprski škof dr. Jurij Bizjak razmišlja o treh temeljih življenja, resnici, pravičnosti in svetosti, na katere so se opirali tudi takrat zatirani rojaki na Primorskem. 174705911 RTVSLO – Prvi 293 clean Na današnji dan pred sto leti so fašisti požgali slovenski Narodni dom v Trstu. Primorske Slovenke in Slovenci so veliko trpeli pod fašizmom, v oporo pa jim je bilo narodno zavedno delovanje katoliških duhovnikov. V današnji Duhovni misli koprski škof dr. Jurij Bizjak razmišlja o treh temeljih življenja, resnici, pravičnosti in svetosti, na katere so se opirali tudi takrat zatirani rojaki na Primorskem. http://www.rtvslo.si/podcast Mon, 13 Jul 2020 03:54:53 +0000 Jurij Bizjak: Trije temelji življenja Tudi prilika o sejalcu spada med bisere svetovne književnosti. Ob prvem poslušanju se zdi, da prilika govori o štirih vrstah poslušalcev, toda z njo hoče Jezus pokazati na moč Božje besede, o kateri je govoril že starozavezni prerok Izaija: »Kakor pride dež in sneg izpod neba in se ne vrača tja, ne da bi napojil zemljo … tako je z mojo besedo …: ne vrne se k meni brez uspeha, temveč bo storila, kar sem hotel, in uspela v tem, za kar sem jo poslal« (Iz 55,10-11). Besede imajo moč. Pomislimo na učinek, ki jih imajo že besede, ki jih izrečemo ljudje: »Ljubim te! Pomagal ti bom!« »Zahtevam ločitev!« »Med nama je konec!« Preprosta poved lahko reši ali uniči, opogumi ali potlači, dvigne ali poniža. Če ima že človeška beseda tako moč, predstavljajmo si, kakšno moč ima Božja beseda. Človekova beseda se lahko zmoti, medtem ko je Božja beseda vedno resnična. Ko Bog govori, prisluhnejo vse molekule v stvarstvu in ji odgovorijo. Bog je s svojo ustvarjajočo besedo vse ustvaril in po njej je Jezus prišel na svet po Mariji. Če se zavedamo moči besede, bomo bolj pazili na to, kaj govorimo. Ustvarjene po Božji podobi imajo izrečene besede večjo moč, kot si to lahko predstavljamo. Bog pa nam ne govori samo po besedi, ampak tudi na druge načine. Za to lahko uporablja ljudi, dogodke, stvari, celo našo revščino. Vse z namenom, da bi širil svoje sporočilo. Albin je bil odličen podjetnik, a se je zaradi stresnega dela vdal pijači. Ločil se je od žene in odselil od družine. Tudi njegovo podjetje je propadlo. Nekega dne je hodil po cesti in na tleh zagledal ukrivljen, rjast žebelj. Najprej je pomislil, da je to odlična podoba njega samega: rjast in brezobličen. Pobral ga je in ga dal v žep. Doma je vzel v roke kladivo in začel ravnati žebelj. Nato ga je očistil rje s smirkovim papirjem. Postavil ga je ob nov žebelj in videl, da je težko ugotoviti razliko med njima. Spoznal je, da se lahko, podobno kakor ta žebelj, tudi on zravna in očisti. Vedel je, da ne bo lahko, a se je vseeno odločil, da bo poskusil. Danes je Albin spet skupaj s svojo družino in spet opravlja gradbene posle. Tak rjast in kriv žebelj je Albinu odprl oči. Postal mu je znamenje, da lahko na novo začne svoje življenje. Njemu je Bog spregovoril na nenavaden način – po rjastem žeblju. Bog nam velikokrat govori po dogodkih. Bodimo odprti za njegov glas. Naj za nas ne veljajo besede reka: Bog nas pogosto obišče, a največkrat nas ni doma. 174705803 RTVSLO – Prvi 378 clean Tudi prilika o sejalcu spada med bisere svetovne književnosti. Ob prvem poslušanju se zdi, da prilika govori o štirih vrstah poslušalcev, toda z njo hoče Jezus pokazati na moč Božje besede, o kateri je govoril že starozavezni prerok Izaija: »Kakor pride dež in sneg izpod neba in se ne vrača tja, ne da bi napojil zemljo … tako je z mojo besedo …: ne vrne se k meni brez uspeha, temveč bo storila, kar sem hotel, in uspela v tem, za kar sem jo poslal« (Iz 55,10-11). Besede imajo moč. Pomislimo na učinek, ki jih imajo že besede, ki jih izrečemo ljudje: »Ljubim te! Pomagal ti bom!« »Zahtevam ločitev!« »Med nama je konec!« Preprosta poved lahko reši ali uniči, opogumi ali potlači, dvigne ali poniža. Če ima že človeška beseda tako moč, predstavljajmo si, kakšno moč ima Božja beseda. Človekova beseda se lahko zmoti, medtem ko je Božja beseda vedno resnična. Ko Bog govori, prisluhnejo vse molekule v stvarstvu in ji odgovorijo. Bog je s svojo ustvarjajočo besedo vse ustvaril in po njej je Jezus prišel na svet po Mariji. Če se zavedamo moči besede, bomo bolj pazili na to, kaj govorimo. Ustvarjene po Božji podobi imajo izrečene besede večjo moč, kot si to lahko predstavljamo. Bog pa nam ne govori samo po besedi, ampak tudi na druge načine. Za to lahko uporablja ljudi, dogodke, stvari, celo našo revščino. Vse z namenom, da bi širil svoje sporočilo. Albin je bil odličen podjetnik, a se je zaradi stresnega dela vdal pijači. Ločil se je od žene in odselil od družine. Tudi njegovo podjetje je propadlo. Nekega dne je hodil po cesti in na tleh zagledal ukrivljen, rjast žebelj. Najprej je pomislil, da je to odlična podoba njega samega: rjast in brezobličen. Pobral ga je in ga dal v žep. Doma je vzel v roke kladivo in začel ravnati žebelj. Nato ga je očistil rje s smirkovim papirjem. Postavil ga je ob nov žebelj in videl, da je težko ugotoviti razliko med njima. Spoznal je, da se lahko, podobno kakor ta žebelj, tudi on zravna in očisti. Vedel je, da ne bo lahko, a se je vseeno odločil, da bo poskusil. Danes je Albin spet skupaj s svojo družino in spet opravlja gradbene posle. Tak rjast in kriv žebelj je Albinu odprl oči. Postal mu je znamenje, da lahko na novo začne svoje življenje. Njemu je Bog spregovoril na nenavaden način – po rjastem žeblju. Bog nam velikokrat govori po dogodkih. Bodimo odprti za njegov glas. Naj za nas ne veljajo besede reka: Bog nas pogosto obišče, a največkrat nas ni doma. http://www.rtvslo.si/podcast Sun, 12 Jul 2020 03:56:18 +0000 Božo Rustja: Moč besede in rjast žebelj Vrata imajo zelo veliko različnih pomenov. So varnost, zaščita, zasebnost. Po drugi strani pa, ko se odprejo, postanejo most v notranjost doma, neke stavbe, dvorane, cerkve, kjer se dogajajo številne zanimive stvari. Naš dom za ostarele ima prekrasna steklena dvojna vrata, ki so se ob začetku pandemije zaklenila in bila do pred kratkim strogo zaprta. Odpirala so se le od znotraj in le z dovoljenjem portirja si lahko vstopil skoznje. Pred nekaj dnevi pa so se vrata, ta lepa steklena vrata, spet odprla! Še zmeraj so tu kontrola, dezinfekcija rok in maske na obrazu, ali – vrata so odprta! Vsi smo se tega razveselili. Majhna gesta, ki je prinesla neizmerno veliko upanja in veselja! Vrata so odprta. V nekdanjem glavnem mestu skupne države sem rada obiskovala tako katoliške kot pravoslavne cerkve. Ker so katoličani velika manjšina, so bile cerkve zaprte, saj niso imeli nikogar, ki bi pazil na to, kdo vstopa in kaj dela v svetiščih. No, pravoslavne cerkve so bile odprte od zgodnjega jutra do pozne večeri, poleti in ponoči. In nikoli niso bile prazne. Vsaj nekaj vernikov je tam molilo ali poslušalo čudovito petje pravoslavnih menihov. Odprta vrata so neke vrste vabilo, da vstopiš, da pogledaš, kaj je tu notri, in da se obogatiš od tega, kar najdeš. Zato mi je hudo, ker sem po zahodni Evropi skoraj povsod naletela na številna zaprta cerkvena vrata … Pravijo, da zato, ker v cerkvah ni več mesta za molitev. Da je tam kakšna dvorana ali kaj podobnega … Ko zdaj spet odpiramo številna vrata, ne bi smeli pozabiti odpreti tudi vrat svojih srčnih »skrinjic«, kot je nekoč napisal največji Ivan Cankar: Vsak človek, tudi najsiromašnejši, ima v hiši svojega življenja posebno kamrico, za katero nosi ključ vedno s seboj in ga ne posodi nikomur … Vsak narod ima v hiši svojega življenja posebno kamrico, v katero je skrbljivo spravil, kar je bil kdaj pridobil dragocenega, spravil vse, kar je bil kdaj najgloblje doživel, z vsem svojim ubogim telesom, z vso svojo čisto dušo, spravil vse, kar je kdaj trepetaje v predsmrtni bridkosti čutil in mislil. V to kamrico stopi ob usodni uri, stopi vanjo, da se povrne očiščen in utrjen, poln vere váse in v dobroto svojega bližnjega, poln zaupanja v dan in v večnost, poln moči, brez strahu, pripravljen na svatovanje in pripravljen na svojo lastno sedmino ... 174705656 RTVSLO – Prvi 383 clean Vrata imajo zelo veliko različnih pomenov. So varnost, zaščita, zasebnost. Po drugi strani pa, ko se odprejo, postanejo most v notranjost doma, neke stavbe, dvorane, cerkve, kjer se dogajajo številne zanimive stvari. Naš dom za ostarele ima prekrasna steklena dvojna vrata, ki so se ob začetku pandemije zaklenila in bila do pred kratkim strogo zaprta. Odpirala so se le od znotraj in le z dovoljenjem portirja si lahko vstopil skoznje. Pred nekaj dnevi pa so se vrata, ta lepa steklena vrata, spet odprla! Še zmeraj so tu kontrola, dezinfekcija rok in maske na obrazu, ali – vrata so odprta! Vsi smo se tega razveselili. Majhna gesta, ki je prinesla neizmerno veliko upanja in veselja! Vrata so odprta. V nekdanjem glavnem mestu skupne države sem rada obiskovala tako katoliške kot pravoslavne cerkve. Ker so katoličani velika manjšina, so bile cerkve zaprte, saj niso imeli nikogar, ki bi pazil na to, kdo vstopa in kaj dela v svetiščih. No, pravoslavne cerkve so bile odprte od zgodnjega jutra do pozne večeri, poleti in ponoči. In nikoli niso bile prazne. Vsaj nekaj vernikov je tam molilo ali poslušalo čudovito petje pravoslavnih menihov. Odprta vrata so neke vrste vabilo, da vstopiš, da pogledaš, kaj je tu notri, in da se obogatiš od tega, kar najdeš. Zato mi je hudo, ker sem po zahodni Evropi skoraj povsod naletela na številna zaprta cerkvena vrata … Pravijo, da zato, ker v cerkvah ni več mesta za molitev. Da je tam kakšna dvorana ali kaj podobnega … Ko zdaj spet odpiramo številna vrata, ne bi smeli pozabiti odpreti tudi vrat svojih srčnih »skrinjic«, kot je nekoč napisal največji Ivan Cankar: Vsak človek, tudi najsiromašnejši, ima v hiši svojega življenja posebno kamrico, za katero nosi ključ vedno s seboj in ga ne posodi nikomur … Vsak narod ima v hiši svojega življenja posebno kamrico, v katero je skrbljivo spravil, kar je bil kdaj pridobil dragocenega, spravil vse, kar je bil kdaj najgloblje doživel, z vsem svojim ubogim telesom, z vso svojo čisto dušo, spravil vse, kar je kdaj trepetaje v predsmrtni bridkosti čutil in mislil. V to kamrico stopi ob usodni uri, stopi vanjo, da se povrne očiščen in utrjen, poln vere váse in v dobroto svojega bližnjega, poln zaupanja v dan in v večnost, poln moči, brez strahu, pripravljen na svatovanje in pripravljen na svojo lastno sedmino ... http://www.rtvslo.si/podcast Sat, 11 Jul 2020 03:56:23 +0000 Emanuela Žerdin: Odprta vrata V današnji Duhovni misli katoliški duhovnik, urednik in direktor krščanske televizije Exodus Zoran Kodela razmišlja o tem, kako nam božja beseda pomaga preživeti. 174705431 RTVSLO – Prvi 377 clean V današnji Duhovni misli katoliški duhovnik, urednik in direktor krščanske televizije Exodus Zoran Kodela razmišlja o tem, kako nam božja beseda pomaga preživeti. http://www.rtvslo.si/podcast Fri, 10 Jul 2020 03:56:17 +0000 Zoran Kodela: Kako nam božja beseda pomaga preživeti Človek, pri katerem prevladuje nezadovoljstvo, veliko nasprotuje drugim, ne prenese drugega mnenja, drugih odločitev. Nikdar se ne ve točno, za kaj je, ampak samo, da je proti. Predvsem pa proti komu je. Nekateri ljudje, si s tem pomagajo, da nadomestijo svojo vrzel, svojo praznino. A pravzaprav je to del dozorevanja človeka. Nihče se namreč ne more vzpenjati navzgor, če ni šel kdaj tudi navzdol. Hrepenenje po ugodju, po lahkotnem življenju, zapira vrata do ustvarjanja, pusti človeka praznega. Prazni so tudi njegovi morebitni dosežki na področju njegovega bistva. A hrepenenje po življenju je tako močno in neskončno prisotno v vsakem človeku, da ga je samo treba prebuditi, prebuditi njegovo zatrto dušo. Ustvarjeni smo tako, da lahko neposredno začutimo tudi čustvena stanja in hotenja drugih ljudi. A treba je spoznati pomen, smisel vživljanja v druge ljudi. Sprejeti moraš to lepo, v nas položeno naravnanost, da si predstavljaš, kako se počuti drugi, zaznavaš in razumevaš njegove občutke, misli, ki jih doživlja, se vanje vživljaš. Kadar je to doživljanje vzajemno, je zelo močno, omogoča nam doseči veliko povezanost, rast v odnosu. Empatija je še posebno dragocena v občutljivem obdobju odraščanja, ko ima mladostnik svoje, nove potrebe, ki pogosto šokirajo, so težko sprejete. Pa vendarle je bistveno, da jih najstnik ne zanika, ker se odrasli odzivajo z ogorčenjem, zaničevanjem. To pa povzroča razcepljenost znotraj jaza. Občutek, ki ga je imel kot otrok, da je lep, dober, ljubljen, povsem sprejet, se počasi zamegli, celo izgine. Morda se odloči, da še igra otroka, ker so njegove potrebe neprepoznavne. Toda tako izgublja stik s seboj in drugimi. Če ga je sram tega, kar potrebuje, sebe zavrača. Tu se zgradi bistvena pregrada med tem, kar je in kar bi moral biti. Mali otroci se v taki situaciji pač prilagodijo, ker tako preživijo. Sram rodi molčečnost, nepovezanost, zaprtost. Če se do najstnika ohranja spoštljiva, odprta komunikacija, se stik s starši, pomembnimi odraslimi ohranja. Večja je možnost izražanja težjih vsebin, zapletov. To daje občutek slišanosti, sprejetosti. Nihče ti ne more dati tako toplega objema, kot ljubljena oseba in človek išče ljubezen. Četudi to zanika. Ko se pokažejo znaki prizadetosti, nesporazuma, dvomov, problemov, je najbolj važno, da se odrasli najprej rešimo občutka prezasedenosti, vsakdanjih rutinskih nalog, tudi učnih načrtov. Namesto tega se vživimo, poglejmo v oči in zgodbo najstnika ter pomislimo tudi, kaj bi vi na njegovem mestu najbolj potrebovali. Tudi to je oblika posta. Dajte prostor ljubezni. Ljubezen je navdih, podaja roko iščočemu, tistemu, ki trka, da lažje začne poslušati sebe in svoje hrepenenje. 174705235 RTVSLO – Prvi 420 clean Človek, pri katerem prevladuje nezadovoljstvo, veliko nasprotuje drugim, ne prenese drugega mnenja, drugih odločitev. Nikdar se ne ve točno, za kaj je, ampak samo, da je proti. Predvsem pa proti komu je. Nekateri ljudje, si s tem pomagajo, da nadomestijo svojo vrzel, svojo praznino. A pravzaprav je to del dozorevanja človeka. Nihče se namreč ne more vzpenjati navzgor, če ni šel kdaj tudi navzdol. Hrepenenje po ugodju, po lahkotnem življenju, zapira vrata do ustvarjanja, pusti človeka praznega. Prazni so tudi njegovi morebitni dosežki na področju njegovega bistva. A hrepenenje po življenju je tako močno in neskončno prisotno v vsakem človeku, da ga je samo treba prebuditi, prebuditi njegovo zatrto dušo. Ustvarjeni smo tako, da lahko neposredno začutimo tudi čustvena stanja in hotenja drugih ljudi. A treba je spoznati pomen, smisel vživljanja v druge ljudi. Sprejeti moraš to lepo, v nas položeno naravnanost, da si predstavljaš, kako se počuti drugi, zaznavaš in razumevaš njegove občutke, misli, ki jih doživlja, se vanje vživljaš. Kadar je to doživljanje vzajemno, je zelo močno, omogoča nam doseči veliko povezanost, rast v odnosu. Empatija je še posebno dragocena v občutljivem obdobju odraščanja, ko ima mladostnik svoje, nove potrebe, ki pogosto šokirajo, so težko sprejete. Pa vendarle je bistveno, da jih najstnik ne zanika, ker se odrasli odzivajo z ogorčenjem, zaničevanjem. To pa povzroča razcepljenost znotraj jaza. Občutek, ki ga je imel kot otrok, da je lep, dober, ljubljen, povsem sprejet, se počasi zamegli, celo izgine. Morda se odloči, da še igra otroka, ker so njegove potrebe neprepoznavne. Toda tako izgublja stik s seboj in drugimi. Če ga je sram tega, kar potrebuje, sebe zavrača. Tu se zgradi bistvena pregrada med tem, kar je in kar bi moral biti. Mali otroci se v taki situaciji pač prilagodijo, ker tako preživijo. Sram rodi molčečnost, nepovezanost, zaprtost. Če se do najstnika ohranja spoštljiva, odprta komunikacija, se stik s starši, pomembnimi odraslimi ohranja. Večja je možnost izražanja težjih vsebin, zapletov. To daje občutek slišanosti, sprejetosti. Nihče ti ne more dati tako toplega objema, kot ljubljena oseba in človek išče ljubezen. Četudi to zanika. Ko se pokažejo znaki prizadetosti, nesporazuma, dvomov, problemov, je najbolj važno, da se odrasli najprej rešimo občutka prezasedenosti, vsakdanjih rutinskih nalog, tudi učnih načrtov. Namesto tega se vživimo, poglejmo v oči in zgodbo najstnika ter pomislimo tudi, kaj bi vi na njegovem mestu najbolj potrebovali. Tudi to je oblika posta. Dajte prostor ljubezni. Ljubezen je navdih, podaja roko iščočemu, tistemu, ki trka, da lažje začne poslušati sebe in svoje hrepenenje. http://www.rtvslo.si/podcast Thu, 09 Jul 2020 03:57:00 +0000 Silva Matos: Empatija kot post Seneka, rimski filozof iz 1. stoletja, je v 74. pismu prijatelju Luciliju zapisal nekaj misli o splošnem človeškem nagnjenju k temu, da je nezadovoljen svojo usodo in živi v nenehnem strahu. »Eden je žalosten, če izgubi otroke, drugi je v skrbeh, če so bolni, tretji se žalostí zaradi njihovega slabega vedenja in če se kako osramotijo; vidiš, ta trpi zaradi ljubezni do tuje žene, oni zaradi ljubosumnosti, ker se njegova žena ljubkuje z drugim. Dovolj je tudi takih, ki jih boli, če jim spodleti, kadar se za kaj potegujejo, nekatere pa celo dosežena častna služba naredi nesrečne. V vsem človeškem rodu pa je največ obžalovanja vrednih ljudi, ki jih straši smrt, ki jo povsod pričakujejo,« je zapisal za uvod. V nadaljevanju je ugotavljal, da se je v našem kratkem življenju raznovrstnim udarcem usode nemogoče izogniti; bodisi zadenejo nas ali druge – vsepovsod je mogoče srečati koga, ki trpi zaradi kakšne nepredvidene nesreče. Nesreča nekoga drugega, ki smo ji priča, pa po njegovem mnenju prav zaradi bližine v nas vzbudi strah. Podobna je udarcu strele, ki ne zadene samo svojega cilja, pač pa presune tudi okolico. »Tuje in nenadne nesreče plašijo srca vseh. Kakor se ptice preplašijo, če le zaslišijo, da je nekdo ustrelil s fračo, tako nas vznemiri ne samo udarec, ampak vsak hrup,« je zapisal svoje razmišljanje. Običajno je, da se človek ustraši, vendar pa je pretiran in dolgotrajen strah neutemeljen, je prepričan Seneka, saj tako posameznik sam sebi odvzame duševni mir. Če živimo v nenehnem strahu, ne moremo biti zares srečni, kajti ta nas bo hromil in obvladoval na vsakem koraku. »Ni sreče brez neustrašnosti; slabo se živi, če je človek vedno v strahu,« ugotavlja filozof. Seneka je zato prepričan, da obstaja samo ena pot, ki nas bo pripeljala do mirnega življenja, osvobojenega pretirane bojazni pred usodo: pot kreposti oziroma poguma. »Kajti kdor meni, da je kaj boljše od kreposti in da poleg nje obstaja še kakšna dobrina, sprejema v naročje vse, kar mu slepa sreča meče vanj, in boječe pričakuje njene izstrelke.« Če nismo zares krepostni in pogumni, bomo po njegovem mnenju vselej potihoma pričakovali nesrečo in se prepustili strahu, življenje v nenehni vznemirjenosti pa nas gotovo ne bo osrečevalo. Njegov nasvet je zato, da se popolnoma predamo usodi, na katero tako ali tako nimamo nobenega vpliva, in pomirjeno sprejmemo, kar nas bo zadelo. Resnično pogumen človek tako ni tisti, ki ne čuti nobenih strahov, pač pa tisti, ki se zanje ne zmeni in z zaupanjem stopa po svoji življenjski poti – tisti, ki kljub vsem strahovom sprejme neznano. 174705027 RTVSLO – Prvi 394 clean Seneka, rimski filozof iz 1. stoletja, je v 74. pismu prijatelju Luciliju zapisal nekaj misli o splošnem človeškem nagnjenju k temu, da je nezadovoljen svojo usodo in živi v nenehnem strahu. »Eden je žalosten, če izgubi otroke, drugi je v skrbeh, če so bolni, tretji se žalostí zaradi njihovega slabega vedenja in če se kako osramotijo; vidiš, ta trpi zaradi ljubezni do tuje žene, oni zaradi ljubosumnosti, ker se njegova žena ljubkuje z drugim. Dovolj je tudi takih, ki jih boli, če jim spodleti, kadar se za kaj potegujejo, nekatere pa celo dosežena častna služba naredi nesrečne. V vsem človeškem rodu pa je največ obžalovanja vrednih ljudi, ki jih straši smrt, ki jo povsod pričakujejo,« je zapisal za uvod. V nadaljevanju je ugotavljal, da se je v našem kratkem življenju raznovrstnim udarcem usode nemogoče izogniti; bodisi zadenejo nas ali druge – vsepovsod je mogoče srečati koga, ki trpi zaradi kakšne nepredvidene nesreče. Nesreča nekoga drugega, ki smo ji priča, pa po njegovem mnenju prav zaradi bližine v nas vzbudi strah. Podobna je udarcu strele, ki ne zadene samo svojega cilja, pač pa presune tudi okolico. »Tuje in nenadne nesreče plašijo srca vseh. Kakor se ptice preplašijo, če le zaslišijo, da je nekdo ustrelil s fračo, tako nas vznemiri ne samo udarec, ampak vsak hrup,« je zapisal svoje razmišljanje. Običajno je, da se človek ustraši, vendar pa je pretiran in dolgotrajen strah neutemeljen, je prepričan Seneka, saj tako posameznik sam sebi odvzame duševni mir. Če živimo v nenehnem strahu, ne moremo biti zares srečni, kajti ta nas bo hromil in obvladoval na vsakem koraku. »Ni sreče brez neustrašnosti; slabo se živi, če je človek vedno v strahu,« ugotavlja filozof. Seneka je zato prepričan, da obstaja samo ena pot, ki nas bo pripeljala do mirnega življenja, osvobojenega pretirane bojazni pred usodo: pot kreposti oziroma poguma. »Kajti kdor meni, da je kaj boljše od kreposti in da poleg nje obstaja še kakšna dobrina, sprejema v naročje vse, kar mu slepa sreča meče vanj, in boječe pričakuje njene izstrelke.« Če nismo zares krepostni in pogumni, bomo po njegovem mnenju vselej potihoma pričakovali nesrečo in se prepustili strahu, življenje v nenehni vznemirjenosti pa nas gotovo ne bo osrečevalo. Njegov nasvet je zato, da se popolnoma predamo usodi, na katero tako ali tako nimamo nobenega vpliva, in pomirjeno sprejmemo, kar nas bo zadelo. Resnično pogumen človek tako ni tisti, ki ne čuti nobenih strahov, pač pa tisti, ki se zanje ne zmeni in z zaupanjem stopa po svoji življenjski poti – tisti, ki kljub vsem strahovom sprejme neznano. http://www.rtvslo.si/podcast Wed, 08 Jul 2020 03:56:34 +0000 Polonca Zupančič: Seneka o premagovanju strahu Če bi vas prebudil z novico, da je končno napočil popoln dan vašega življenja, bi verjetno hitro zavili z očmi in me, spoštovani poslušalke in poslušalci, hitro začeli poslušati s stisnjenimi zobmi. »Gotovo gre za koga, ki ne ve, kaj je življenje, da govori o popolnem dnevu.« in »Bo že videl!« bi še privoščljivo dodali. Nemški pesnik Friedrich Hölderlin je zapisal, da je z dnevi kot z življenjskimi obdobji. Noben dan ni dovolj dolg, noben ni popolnoma lep, vsak je, če že ne napolnjen z mukami pa vsaj z nepopolnostjo. Vedno znova se pritožujemo čez življenje. Že otroci znajo tarnati nad svojim otroštvom. Spomnim se, kako sem sanjal, da se ne bi rodil v družini, v kateri sem se. Ne bi mi bilo treba delati na kmetiji, lahko bi šel kam na počitnice, kot so šli drugi, ne pa na njivo. Podobne sanje je imel ali ima vsak izmed nas. Nobeno življenjsko obdobje ni dovolj lepo, popolno, vsako prehitro mine. Kakor današnji dan, ki bo spet prinesel 'Bog si ga vedi, kaj'. A ko se ozrem na svoje otroštvo, vidim, kako je bilo dobro vse to, kar sem moral takrat preživeti. In tako bi šel lahko v vsako obdobje svojega življenja. Verjamem, da tudi drugi tako razmišljate. Ko se prebijamo iz dneva v dan, nas tarejo skrbi, motijo številne stvari, občutek imamo, da nam življenje polzi iz rok. Če pa pogledamo nazaj, je občutek drugačen. Pogosto lahko mirno in zadovoljno rečemo, da je bilo takrat res lepo. Nisem navedel vsega, kar je o tem zapisal pesnik Hölderlin. Dodaja, da če seštejemo vse te nepopolne dni, ki so nam prej grenili življenje, na koncu dobimo vsoto, ki nas navdaja z veseljem in občutkom polnosti. Težko živimo v preteklosti in vsako tarnanje o tistih lepih starih časih nas hitro vznejevolji. Od preteklosti res nimamo kaj dosti, a brez nje ne moremo živeti. Preteklost, ki pušča le bolečine in neizpolnjena hrepenenja, ne more biti hrana današnjega dne. Če pa z nemškim pesnikom zmoremo tako seštevati dni svojega življenja, da v vsej prikrajšanosti najdemo lepe in dobre trenutke, bosta tudi v nas radost in volja do življenja. Ne gre za prazno nostalgijo o zlatih starih časih, gre za dober temelj današnjega dne. Tudi današnji dan bo prekratek za vse, kar želimo storiti. Ne bo popoln, kot bi to navsezgodaj hoteli. Lahko pa iz njega naredimo droben biser, ki bo na verižici našega življenja počasi sestavljal čudovit spomenik radosti. Pot do tega je, da se spomnimo lepote včerajšnjega dne, lanskega leta, preteklega desetletja, in ob tem verjamemo, kako je tudi današnji dan drobno zrno semena za lepši jutri. 174704825 RTVSLO – Prvi 413 clean Če bi vas prebudil z novico, da je končno napočil popoln dan vašega življenja, bi verjetno hitro zavili z očmi in me, spoštovani poslušalke in poslušalci, hitro začeli poslušati s stisnjenimi zobmi. »Gotovo gre za koga, ki ne ve, kaj je življenje, da govori o popolnem dnevu.« in »Bo že videl!« bi še privoščljivo dodali. Nemški pesnik Friedrich Hölderlin je zapisal, da je z dnevi kot z življenjskimi obdobji. Noben dan ni dovolj dolg, noben ni popolnoma lep, vsak je, če že ne napolnjen z mukami pa vsaj z nepopolnostjo. Vedno znova se pritožujemo čez življenje. Že otroci znajo tarnati nad svojim otroštvom. Spomnim se, kako sem sanjal, da se ne bi rodil v družini, v kateri sem se. Ne bi mi bilo treba delati na kmetiji, lahko bi šel kam na počitnice, kot so šli drugi, ne pa na njivo. Podobne sanje je imel ali ima vsak izmed nas. Nobeno življenjsko obdobje ni dovolj lepo, popolno, vsako prehitro mine. Kakor današnji dan, ki bo spet prinesel 'Bog si ga vedi, kaj'. A ko se ozrem na svoje otroštvo, vidim, kako je bilo dobro vse to, kar sem moral takrat preživeti. In tako bi šel lahko v vsako obdobje svojega življenja. Verjamem, da tudi drugi tako razmišljate. Ko se prebijamo iz dneva v dan, nas tarejo skrbi, motijo številne stvari, občutek imamo, da nam življenje polzi iz rok. Če pa pogledamo nazaj, je občutek drugačen. Pogosto lahko mirno in zadovoljno rečemo, da je bilo takrat res lepo. Nisem navedel vsega, kar je o tem zapisal pesnik Hölderlin. Dodaja, da če seštejemo vse te nepopolne dni, ki so nam prej grenili življenje, na koncu dobimo vsoto, ki nas navdaja z veseljem in občutkom polnosti. Težko živimo v preteklosti in vsako tarnanje o tistih lepih starih časih nas hitro vznejevolji. Od preteklosti res nimamo kaj dosti, a brez nje ne moremo živeti. Preteklost, ki pušča le bolečine in neizpolnjena hrepenenja, ne more biti hrana današnjega dne. Če pa z nemškim pesnikom zmoremo tako seštevati dni svojega življenja, da v vsej prikrajšanosti najdemo lepe in dobre trenutke, bosta tudi v nas radost in volja do življenja. Ne gre za prazno nostalgijo o zlatih starih časih, gre za dober temelj današnjega dne. Tudi današnji dan bo prekratek za vse, kar želimo storiti. Ne bo popoln, kot bi to navsezgodaj hoteli. Lahko pa iz njega naredimo droben biser, ki bo na verižici našega življenja počasi sestavljal čudovit spomenik radosti. Pot do tega je, da se spomnimo lepote včerajšnjega dne, lanskega leta, preteklega desetletja, in ob tem verjamemo, kako je tudi današnji dan drobno zrno semena za lepši jutri. http://www.rtvslo.si/podcast Tue, 07 Jul 2020 03:56:53 +0000 Janez Vodičar: Nepopoln dan Duhovna misel je kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Posamezni avtorji, na podlagi svetopisemskega teksta ali kakšnega drugega pomembnega besedila, spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah. 174704616 RTVSLO – Prvi 398 clean Duhovna misel je kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Posamezni avtorji, na podlagi svetopisemskega teksta ali kakšnega drugega pomembnega besedila, spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah. http://www.rtvslo.si/podcast Mon, 06 Jul 2020 03:56:38 +0000 Duhovna misel Slovenci smo dosegli, da praznujemo praznik svetih bratov Cirila in Metoda, z razliko od ostalih kristjanov po svetu, izven postnega časa, saj bi radi, da bi ga praznovali z veselimi srci. Za slovensko kulturno izročilo sta namreč sveta brata tista, ki sta v slovanski jezik prelila najlepše speve in mu omogočila, da je izražal najglobljo radost ter začel odsevati večnostna hrepenenja. To je namreč bogoslužni jezik, ki vstopa v najvišjo lepoto in prek katerega segamo celo v neizrekljivo. Tako se je svetima bratoma slovanski jezik predstavil kot angelski glas z višav, ki znotraj slovanske liturgije zazveni v človeškem srcu in ga popelje nazaj v neslutene višave. Življenjepisec svetih bratov v svojem delu »Žitje sv. Cirila in Metoda«, opisuje, kako je papež Hadrijan šel spoštljivo iz Rima svetima bratoma naproti in potem, kako so, ko je potrdil njune slovanske bogoslužne knjige, vso noč veselih src prepevali liturgične speve. V tem je velika simbolika: neko svetlobo, spoznanje in lepoto, je mogoče zaznati le preko trajnega duhovnega in tudi umetniškega ustvarjanja. Toda iz te duhovnosti in tudi mističnega izkustva slovanske liturgije prihaja prav tako izjemno veselje, veselje nad intelektualnim delom in življenjem. Zato je mlajši brat, Konstantin, v Rimu vstopil v samostan, kjer je prejel ime Ciril, da bi se v celoti predal duhovni znanosti. Slovel je po svoji modrosti in iskrivosti, zato so mu ob smrti dali častitljiv vzdevek Filozof. Toda njegova modrost je izhajal iz svetih knjig, zato je bila to modrost o ljubezni. Te modrosti so bili ljudje deležni tudi na njegovem grobu, zato je bazilika sv. Klemena, kjer so ga pokopali, postala svet kraj tolažbe in uslišanj. Sveti Metod pa se je kot nadškof odpravil nazaj na Moravsko, da bi navdih svete liturgije uvedel v utrip vsakdanjega življenja. Zato je potreboval inštitucije, ki bi ljudem pomagale živeti. Zaradi tega je ustanovil moravsko metropolijo, pravno urejeno cerkveno pokrajino, in s tem dal tudi zametek slovanske državnosti. Njegovi življenjepisci govorijo o njegovi milini do vseh ljudi. Z njo je pokazal, da oblast ni nič slabega, če jo le izvajamo odgovorno in z ljubeznijo. Vemo, da je naša evropska civilizacija v krizi. Potrebno je, da se povrne k svojim virom, med katere spada tudi dediščina svetih bratov Cirila in Metoda, ter začne iskati prave modrosti ter razvijati ustanove, ki bodo prebujale spoštovanje zaradi svoje pravičnosti in človeškosti. 174704494 RTVSLO – Prvi 389 clean Slovenci smo dosegli, da praznujemo praznik svetih bratov Cirila in Metoda, z razliko od ostalih kristjanov po svetu, izven postnega časa, saj bi radi, da bi ga praznovali z veselimi srci. Za slovensko kulturno izročilo sta namreč sveta brata tista, ki sta v slovanski jezik prelila najlepše speve in mu omogočila, da je izražal najglobljo radost ter začel odsevati večnostna hrepenenja. To je namreč bogoslužni jezik, ki vstopa v najvišjo lepoto in prek katerega segamo celo v neizrekljivo. Tako se je svetima bratoma slovanski jezik predstavil kot angelski glas z višav, ki znotraj slovanske liturgije zazveni v človeškem srcu in ga popelje nazaj v neslutene višave. Življenjepisec svetih bratov v svojem delu »Žitje sv. Cirila in Metoda«, opisuje, kako je papež Hadrijan šel spoštljivo iz Rima svetima bratoma naproti in potem, kako so, ko je potrdil njune slovanske bogoslužne knjige, vso noč veselih src prepevali liturgične speve. V tem je velika simbolika: neko svetlobo, spoznanje in lepoto, je mogoče zaznati le preko trajnega duhovnega in tudi umetniškega ustvarjanja. Toda iz te duhovnosti in tudi mističnega izkustva slovanske liturgije prihaja prav tako izjemno veselje, veselje nad intelektualnim delom in življenjem. Zato je mlajši brat, Konstantin, v Rimu vstopil v samostan, kjer je prejel ime Ciril, da bi se v celoti predal duhovni znanosti. Slovel je po svoji modrosti in iskrivosti, zato so mu ob smrti dali častitljiv vzdevek Filozof. Toda njegova modrost je izhajal iz svetih knjig, zato je bila to modrost o ljubezni. Te modrosti so bili ljudje deležni tudi na njegovem grobu, zato je bazilika sv. Klemena, kjer so ga pokopali, postala svet kraj tolažbe in uslišanj. Sveti Metod pa se je kot nadškof odpravil nazaj na Moravsko, da bi navdih svete liturgije uvedel v utrip vsakdanjega življenja. Zato je potreboval inštitucije, ki bi ljudem pomagale živeti. Zaradi tega je ustanovil moravsko metropolijo, pravno urejeno cerkveno pokrajino, in s tem dal tudi zametek slovanske državnosti. Njegovi življenjepisci govorijo o njegovi milini do vseh ljudi. Z njo je pokazal, da oblast ni nič slabega, če jo le izvajamo odgovorno in z ljubeznijo. Vemo, da je naša evropska civilizacija v krizi. Potrebno je, da se povrne k svojim virom, med katere spada tudi dediščina svetih bratov Cirila in Metoda, ter začne iskati prave modrosti ter razvijati ustanove, ki bodo prebujale spoštovanje zaradi svoje pravičnosti in človeškosti. http://www.rtvslo.si/podcast Sun, 05 Jul 2020 03:56:29 +0000 Edvard Kovač: Modrost in ljubezen svetih bratov Izmed vsega, kar krasi človeško telo, so mi najbližje roke, še posebno del te okončine od zapestja do konca prstov. Leva in desna ter na vsaki po pet prstov. Kako čudovita telesna zgradba človeka, ki pa vendarle ne deluje sama od sebe. Cenjeni poslušalci in poslušalke, verjamem, da vas je veliko takih, ki živite od truda svojih rok. Mogoče kateri izmed vas samo sedi križem rok ali pa roke tišči globoko v žepih. Tudi prav. Tako prvo kot drugo lahko pripomore k razmišljanju. In če nič drugega, vsaj ne škoduje drugim. Verjamem pa tudi, da je med vami kdo, ki kljub žuljem na rokah težko preživi iz meseca v mesec ali pa jesen življenja preživlja v domu za starejše brez fičnika v žepu. Kljub pridnim rokam. Ne, vsako delo res ne prinaša polnih vreč zlata. Je pa častno. Ni vse, kar nas obdaja, vse, kar lahko vzamemo v roke, samo delo človeških rok. Vsaj za nas kristjane velja, da verujemo tudi v delo Božjih rok. Močno verni se popolnoma izročajo v Njegove roke. Spet drugim ni prav nič mar za Božji prst, ki naj bi nas svaril, opominjal in celo kaznoval. A v objem Božjih rok planemo številni, verni in neverni, če ne prej, pa takrat, ko se znajdemo v hudi življenjski stiski. Kako močan je Božji objem pri enih ali drugih, ne vem. In kdo si zasluži močnejši objem, verni ali neverni, prav tako ne. A v veri gorčičnega zrna vendarle verjamem v moč Božjega prsta. Božji prst je, tako beremo v Stari zavezi, popisal dve kamniti plošči in ju izročil Mojzesu na gori. Na njiju so bile postava in zapovedi, ki jih je Bog zapisal ljudstvu v poduk. Postava in zapovedi, ki gredo lahko v ušesa. Le dovzetni moramo biti zanje. Sicer se nam lahko zgodi, da bodo tudi nas doletele egiptovske nadloge. Dandanes se le redko kdo še boji Božjega prsta, tudi med vernimi velikokrat ni takih bojazljivcev. Ne glede na našo vero in nevero pa nam bo prišlo prav, če bomo kdaj pa kdaj s prstom pokazali najprej sami nase. Podajmo torej sami sebi prst, tako kot bo počasi pomlad podala prst poletju. Mogoče bomo tako prepoznali, da za vse naše nadloge vendarle niso krivi samo drugi, pa čeprav nas že vse življenje kdo vrti okrog prsta. Marsikdaj imamo prste vmes tudi sami. Pa tudi predolgo čakanje na Božji prst nas ne bo pripeljalo nikamor, zato je vredno zbrati pogum in kdaj pa kdaj komu stopiti na prste ali koga celo udariti po prstih, še posebno predolgih. In kar je najlepše pri tej človeški okončini, so čiste roke. Le da si rok ne smemo umiti po pilatovsko. K čistoči naših rok bo največ pripomogla poštenost. 174704353 RTVSLO – Prvi 352 clean Izmed vsega, kar krasi človeško telo, so mi najbližje roke, še posebno del te okončine od zapestja do konca prstov. Leva in desna ter na vsaki po pet prstov. Kako čudovita telesna zgradba človeka, ki pa vendarle ne deluje sama od sebe. Cenjeni poslušalci in poslušalke, verjamem, da vas je veliko takih, ki živite od truda svojih rok. Mogoče kateri izmed vas samo sedi križem rok ali pa roke tišči globoko v žepih. Tudi prav. Tako prvo kot drugo lahko pripomore k razmišljanju. In če nič drugega, vsaj ne škoduje drugim. Verjamem pa tudi, da je med vami kdo, ki kljub žuljem na rokah težko preživi iz meseca v mesec ali pa jesen življenja preživlja v domu za starejše brez fičnika v žepu. Kljub pridnim rokam. Ne, vsako delo res ne prinaša polnih vreč zlata. Je pa častno. Ni vse, kar nas obdaja, vse, kar lahko vzamemo v roke, samo delo človeških rok. Vsaj za nas kristjane velja, da verujemo tudi v delo Božjih rok. Močno verni se popolnoma izročajo v Njegove roke. Spet drugim ni prav nič mar za Božji prst, ki naj bi nas svaril, opominjal in celo kaznoval. A v objem Božjih rok planemo številni, verni in neverni, če ne prej, pa takrat, ko se znajdemo v hudi življenjski stiski. Kako močan je Božji objem pri enih ali drugih, ne vem. In kdo si zasluži močnejši objem, verni ali neverni, prav tako ne. A v veri gorčičnega zrna vendarle verjamem v moč Božjega prsta. Božji prst je, tako beremo v Stari zavezi, popisal dve kamniti plošči in ju izročil Mojzesu na gori. Na njiju so bile postava in zapovedi, ki jih je Bog zapisal ljudstvu v poduk. Postava in zapovedi, ki gredo lahko v ušesa. Le dovzetni moramo biti zanje. Sicer se nam lahko zgodi, da bodo tudi nas doletele egiptovske nadloge. Dandanes se le redko kdo še boji Božjega prsta, tudi med vernimi velikokrat ni takih bojazljivcev. Ne glede na našo vero in nevero pa nam bo prišlo prav, če bomo kdaj pa kdaj s prstom pokazali najprej sami nase. Podajmo torej sami sebi prst, tako kot bo počasi pomlad podala prst poletju. Mogoče bomo tako prepoznali, da za vse naše nadloge vendarle niso krivi samo drugi, pa čeprav nas že vse življenje kdo vrti okrog prsta. Marsikdaj imamo prste vmes tudi sami. Pa tudi predolgo čakanje na Božji prst nas ne bo pripeljalo nikamor, zato je vredno zbrati pogum in kdaj pa kdaj komu stopiti na prste ali koga celo udariti po prstih, še posebno predolgih. In kar je najlepše pri tej človeški okončini, so čiste roke. Le da si rok ne smemo umiti po pilatovsko. K čistoči naših rok bo največ pripomogla poštenost. http://www.rtvslo.si/podcast Sat, 04 Jul 2020 03:55:52 +0000 Alenka Veber: Božji prst V tokratni duhovni misli evangelijski pridigar Silvester Molan razmišlja o našem odnosu z Bogom. Poglobimo ga lahko tudi z duhovnimi vajami. 174704110 RTVSLO – Prvi 349 clean V tokratni duhovni misli evangelijski pridigar Silvester Molan razmišlja o našem odnosu z Bogom. Poglobimo ga lahko tudi z duhovnimi vajami. http://www.rtvslo.si/podcast Fri, 03 Jul 2020 03:55:49 +0000 Silvester Molan: Duhovne vaje - srečanje z Bogom Kot otroci smo se večkrat igrali “gluhi telefon”. Sedeli smo v krogu in v uho svojega soseda šepetaje ponovili stavek, ki ga je nekdo povedal prvi. Že po dveh ali treh postajah je to sporočilo bilo močno spremenjeno, na cilj pa je skoraj vedno prispelo povsem drugačno in brezsmiselno sporočilo. Podobno se dogaja tudi z govoricami. Nekemu zakonskemu paru se je rodil prvi otrok, leto za tem drugi in leto pozneje še tretji. Naslednje leto se je naenkrat slišalo, da bodo dobili še četrtega otroka. Čeprav sta zakonca to zanikala, jima nihče ni verjel. Zaskrbljen starejši par jima je prinesel letak, na katerem je obširno pisalo o kontracepciji. Nekaj mesecev pozneje so celo klicali iz moževe službe in ga pozvali, naj prinese dokumente o rojstvu četrtega otroka. In ko so se naslednje poletje preselili v drug kraj, so tamkajšnje cerkvene skupnosti pričakovale pastorja s tremi otroki in visoko nosečo ženo. Govoric očitno ni mogoče spraviti s sveta. Zato je toliko pomembneje, da smo zelo kritični do takih zgodb, in to tudi ali predvsem takrat, ko imajo nekatere od njih zelo pobožen prizvok. Vsem govoricam se ne moremo smejati. Marsikatere namreč zadajo bolečine, nekatere so celo take, da lahko za vedno uničijo človekov sloves. Kaj lahko naredimo, da se polresnice ali neresnice ne bi tako zlahka širile? Eden izmed svetopisemskih nasvetov se glasi: “Vse preizkušajte.” (1 Tes 5,21) Govorica je nekaj, kar govorimo naprej, ne da bi vedeli, ali je resnično. Kolikokrat smo se že zalotili, da govorimo drugim to, kar smo slišali, ne da bi se prepričali, ali to resnično drži! Skušnjava, da bi slišano povedali naprej, je velika. Kdor razglaša novice, temu vsi pozorno prisluhnejo. V času, ko lahko vsakdo na svetovnem spletu objavi, kar želi, je to še posebno privlačno. In le če sami postanemo žrtev govoric, čutimo, kako lahko to boli. V Jakobovem pismu 3,5 je napisano: “Tako je tudi z jezikom: čeprav je majhen, se šopiri z velikimi dosežki. Poglejte, kako velik požar lahko nastane iz čisto majhnega jezička plamena.” (ŽJ) Zato ravnajmo s svojim jezikom – tem malim ognjem – kar se da previdno. Tudi če je kakšna pikantna zgodba resnična, nas to ne obvezuje, da jo povemo naprej. Sploh ne! 174703899 RTVSLO – Prvi 258 clean Kot otroci smo se večkrat igrali “gluhi telefon”. Sedeli smo v krogu in v uho svojega soseda šepetaje ponovili stavek, ki ga je nekdo povedal prvi. Že po dveh ali treh postajah je to sporočilo bilo močno spremenjeno, na cilj pa je skoraj vedno prispelo povsem drugačno in brezsmiselno sporočilo. Podobno se dogaja tudi z govoricami. Nekemu zakonskemu paru se je rodil prvi otrok, leto za tem drugi in leto pozneje še tretji. Naslednje leto se je naenkrat slišalo, da bodo dobili še četrtega otroka. Čeprav sta zakonca to zanikala, jima nihče ni verjel. Zaskrbljen starejši par jima je prinesel letak, na katerem je obširno pisalo o kontracepciji. Nekaj mesecev pozneje so celo klicali iz moževe službe in ga pozvali, naj prinese dokumente o rojstvu četrtega otroka. In ko so se naslednje poletje preselili v drug kraj, so tamkajšnje cerkvene skupnosti pričakovale pastorja s tremi otroki in visoko nosečo ženo. Govoric očitno ni mogoče spraviti s sveta. Zato je toliko pomembneje, da smo zelo kritični do takih zgodb, in to tudi ali predvsem takrat, ko imajo nekatere od njih zelo pobožen prizvok. Vsem govoricam se ne moremo smejati. Marsikatere namreč zadajo bolečine, nekatere so celo take, da lahko za vedno uničijo človekov sloves. Kaj lahko naredimo, da se polresnice ali neresnice ne bi tako zlahka širile? Eden izmed svetopisemskih nasvetov se glasi: “Vse preizkušajte.” (1 Tes 5,21) Govorica je nekaj, kar govorimo naprej, ne da bi vedeli, ali je resnično. Kolikokrat smo se že zalotili, da govorimo drugim to, kar smo slišali, ne da bi se prepričali, ali to resnično drži! Skušnjava, da bi slišano povedali naprej, je velika. Kdor razglaša novice, temu vsi pozorno prisluhnejo. V času, ko lahko vsakdo na svetovnem spletu objavi, kar želi, je to še posebno privlačno. In le če sami postanemo žrtev govoric, čutimo, kako lahko to boli. V Jakobovem pismu 3,5 je napisano: “Tako je tudi z jezikom: čeprav je majhen, se šopiri z velikimi dosežki. Poglejte, kako velik požar lahko nastane iz čisto majhnega jezička plamena.” (ŽJ) Zato ravnajmo s svojim jezikom – tem malim ognjem – kar se da previdno. Tudi če je kakšna pikantna zgodba resnična, nas to ne obvezuje, da jo povemo naprej. Sploh ne! http://www.rtvslo.si/podcast Thu, 02 Jul 2020 03:54:18 +0000 Zmago Godina: Govorice Gotovo ste že ugotovili, da je svet, v katerem živimo, bolj kot ne krut, neusmiljen in neizprosen. Nič kaj primeren za to, da bi v njem živeli mirno in srečno do konca svojih dni, česar si bolj ali manj vsi želimo – in od življenja to tudi pričakujemo. Srečni želimo biti, veseli, zdravi, vse, kar bolj ali manj vsebujejo rojstnodnevne čestitke in pa tisti zdaj že tako pogosti pozdrav, ko se razidemo: »Uživaj!« ali »Imej se fajn!« Precej pozornosti damo na to, da bi se imeli v življenju »fajn«, se vam ne zdi? Da bi se lepo in dobro počutili. Vendar posledica te želje, s katero ni seveda nič narobe, ni hvaležnost, ko nekaj takega doživimo, ampak neprestano hlastanje po »posebnih« trenutkih, po doživetjih, po zabavah, poglejte samo, kako močno se širi ponudba zabavne industrije, poglejte, kako veliko turistov je po vsem svetu, ki morajo vsi nekaj videti, nekaj doživeti, sicer njihov dopust nima nobene vrednosti. V strahu, da nam morda ne bi bilo »fajn«, iščemo možnosti, da nam bo. Kajti človek, ki ne doživi nečesa »fajn« v svojem življenju, torej svoje življenje razume kot totalno katastrofo. V lovu za »fajn« trenutki se zato za vsako ceno izogibamo neprijetnostim vseh vrst, tudi dolžnostim, »teženju«, dolgočasju in sploh vsem stvarem, ki od nas zahtevajo nekaj truda, trpljenja in potrpljenja. Vanje stopimo, ko pač res moramo, ko smo v to dobesedno prisiljeni. Takrat, ko začnemo rutinsko življenje odraslih ljudi, misleč da je to nekaj najslabšega, kar se nam lahko zgodi, ker smo oropani »žuranja« mladostniških let. Kot da je v življenju res vredno in pomembno samo tisto, kar je »fajn« … Pravijo, da v življenju vsega skupaj nismo srečni niti pet odstotkov časa. Res, tako zelo malo. In menda to velja tudi za tiste, ki jim zavidamo »fajn« življenje, tiste z instagrama, ki trenutno živijo tako drugačno življenje od našega. Morda je v njih še manj sreče kot v nas. Kar pa ne pomeni, da je »sreča« edino merilo tega, da ima življenje svojo vrednost. Življenje postane vredno šele tedaj, ko razumeš, da je življenje težko in da s tem ni nič narobe, da je prav táko, kot mora biti. Da je v njem vse na pravem mestu, prijetno in naporno, dolgočasno in zanimivo, smrt in življenje, pesem in bolečina, da ima vse, prav vse svojo vrednost in pomembnost. In da so trenutki prijetnosti samo še en košček v tem širnem mozaiku, nič bolj in nič manj pomembni od katerih drugih koščkov. Vendar je za to potrebno najprej razumeti, da je vsakdanjost ravno tako bogata kot izrednost, da je na morju ravno toliko lepot kot okoli moje hiše in da staremu ne manjka nič od tistega, kar ima mladi. Kdor to ve, mu zaradi tega resda še ni »fajn«, ima pa življenje rad. In verjetno je to tisto, kar je potrebno, da je živeti lepo. Tudi če je težko. 174703655 RTVSLO – Prvi 385 clean Gotovo ste že ugotovili, da je svet, v katerem živimo, bolj kot ne krut, neusmiljen in neizprosen. Nič kaj primeren za to, da bi v njem živeli mirno in srečno do konca svojih dni, česar si bolj ali manj vsi želimo – in od življenja to tudi pričakujemo. Srečni želimo biti, veseli, zdravi, vse, kar bolj ali manj vsebujejo rojstnodnevne čestitke in pa tisti zdaj že tako pogosti pozdrav, ko se razidemo: »Uživaj!« ali »Imej se fajn!« Precej pozornosti damo na to, da bi se imeli v življenju »fajn«, se vam ne zdi? Da bi se lepo in dobro počutili. Vendar posledica te želje, s katero ni seveda nič narobe, ni hvaležnost, ko nekaj takega doživimo, ampak neprestano hlastanje po »posebnih« trenutkih, po doživetjih, po zabavah, poglejte samo, kako močno se širi ponudba zabavne industrije, poglejte, kako veliko turistov je po vsem svetu, ki morajo vsi nekaj videti, nekaj doživeti, sicer njihov dopust nima nobene vrednosti. V strahu, da nam morda ne bi bilo »fajn«, iščemo možnosti, da nam bo. Kajti človek, ki ne doživi nečesa »fajn« v svojem življenju, torej svoje življenje razume kot totalno katastrofo. V lovu za »fajn« trenutki se zato za vsako ceno izogibamo neprijetnostim vseh vrst, tudi dolžnostim, »teženju«, dolgočasju in sploh vsem stvarem, ki od nas zahtevajo nekaj truda, trpljenja in potrpljenja. Vanje stopimo, ko pač res moramo, ko smo v to dobesedno prisiljeni. Takrat, ko začnemo rutinsko življenje odraslih ljudi, misleč da je to nekaj najslabšega, kar se nam lahko zgodi, ker smo oropani »žuranja« mladostniških let. Kot da je v življenju res vredno in pomembno samo tisto, kar je »fajn« … Pravijo, da v življenju vsega skupaj nismo srečni niti pet odstotkov časa. Res, tako zelo malo. In menda to velja tudi za tiste, ki jim zavidamo »fajn« življenje, tiste z instagrama, ki trenutno živijo tako drugačno življenje od našega. Morda je v njih še manj sreče kot v nas. Kar pa ne pomeni, da je »sreča« edino merilo tega, da ima življenje svojo vrednost. Življenje postane vredno šele tedaj, ko razumeš, da je življenje težko in da s tem ni nič narobe, da je prav táko, kot mora biti. Da je v njem vse na pravem mestu, prijetno in naporno, dolgočasno in zanimivo, smrt in življenje, pesem in bolečina, da ima vse, prav vse svojo vrednost in pomembnost. In da so trenutki prijetnosti samo še en košček v tem širnem mozaiku, nič bolj in nič manj pomembni od katerih drugih koščkov. Vendar je za to potrebno najprej razumeti, da je vsakdanjost ravno tako bogata kot izrednost, da je na morju ravno toliko lepot kot okoli moje hiše in da staremu ne manjka nič od tistega, kar ima mladi. Kdor to ve, mu zaradi tega resda še ni »fajn«, ima pa življenje rad. In verjetno je to tisto, kar je potrebno, da je živeti lepo. Tudi če je težko. http://www.rtvslo.si/podcast Wed, 01 Jul 2020 03:56:25 +0000 Marko Rijavec: Fajn Ne dovolimo si grdega obraza. Bodimo urejeni. To svetuje tudi Sveto pismo. Iz njega zvemo, da je nosil Jezus suknjo »scela tkano«. Se pravi brez šiva. Nobel oblačilo, prav gotovo. Tkalka je morala biti mojstrica posla; verjetno kar njegova mati. On pa ne kak zanemarjen vandrovec, saj rad omenja snažnost. Bolj pa poudarja tako imenovano notranjo lepoto kot zunanji blišč. Očitno so mu šli na živce razni cofki in volančki, sicer ne bi omenjal, kako se kdo ponaša z njimi. Dišave mu tudi niso bile neznane. Omenjena je alabastrna posodica z dehtečim oljem. Ni mu manjkal smisel za lepoto; da se Salomon ni oblačil lepše, je dejal, kakor se odevajo z lepoto lilije na polju. Lepota in lepotičenje tudi nam ni tuje. Kozmetika je postala industrija. Potrebuje laboratorij. Vodice in kreme in olja in dišave in losjoni in obliži vse tja do fantazijskih pripomočkov in silikona. Recimo, da je vse to potrebno, a pretiravati vseeno ni treba. Največji človekov organ je koža in prav to si po neumnem poškodujemo v pretirani skrbi, da bi bili na pogled kar najbolj čedni. Biti lep obsede že otroka. Mogoče k temu pripomorejo kar starši, sicer petletno dekletce ne bi imelo pobarvanih nohtov in celo z različnimi odtenki. Jaz sem si znala pomagati sama. Namazala sem si lica z rdečim krep papirjem in odhitela v prvi razred. Na poti do šole je šminkarija na srečo zbledela, sicer ne vem, kako bi se zmenili s strogo gospodično učiteljico. Znala je tudi kresniti. Nič ne nasprotujem kozmetiki, navsezadnje se smem sklicevati na samega Odrešenika! Trajno odrešila me pa ne bo. Nihče ne zlepi k licu spet, kar odleti spod časa dlet, pravi Janez Menart, od nekdaj je bil čas kipar in človek le njegova tvar. Hudomušno dodaja, da bi ženskam »vsa mazala rekviriral, zrcala pa za jezo pustil jim«. Ne poznam moškega, ki bi si za okras izbral neurejeno garderobo v osebi kake ženske. Poznam take, ki od nje zahtevajo biti tip top, kakor eden od njih rad reče. Ne razumem pa onih, ki se leto in dan, ne na petek ne na svetek, ne zlevijo iz oguljenih kavbojk in razvlečenega trikoja. 174703466 RTVSLO – Prvi 393 clean Ne dovolimo si grdega obraza. Bodimo urejeni. To svetuje tudi Sveto pismo. Iz njega zvemo, da je nosil Jezus suknjo »scela tkano«. Se pravi brez šiva. Nobel oblačilo, prav gotovo. Tkalka je morala biti mojstrica posla; verjetno kar njegova mati. On pa ne kak zanemarjen vandrovec, saj rad omenja snažnost. Bolj pa poudarja tako imenovano notranjo lepoto kot zunanji blišč. Očitno so mu šli na živce razni cofki in volančki, sicer ne bi omenjal, kako se kdo ponaša z njimi. Dišave mu tudi niso bile neznane. Omenjena je alabastrna posodica z dehtečim oljem. Ni mu manjkal smisel za lepoto; da se Salomon ni oblačil lepše, je dejal, kakor se odevajo z lepoto lilije na polju. Lepota in lepotičenje tudi nam ni tuje. Kozmetika je postala industrija. Potrebuje laboratorij. Vodice in kreme in olja in dišave in losjoni in obliži vse tja do fantazijskih pripomočkov in silikona. Recimo, da je vse to potrebno, a pretiravati vseeno ni treba. Največji človekov organ je koža in prav to si po neumnem poškodujemo v pretirani skrbi, da bi bili na pogled kar najbolj čedni. Biti lep obsede že otroka. Mogoče k temu pripomorejo kar starši, sicer petletno dekletce ne bi imelo pobarvanih nohtov in celo z različnimi odtenki. Jaz sem si znala pomagati sama. Namazala sem si lica z rdečim krep papirjem in odhitela v prvi razred. Na poti do šole je šminkarija na srečo zbledela, sicer ne vem, kako bi se zmenili s strogo gospodično učiteljico. Znala je tudi kresniti. Nič ne nasprotujem kozmetiki, navsezadnje se smem sklicevati na samega Odrešenika! Trajno odrešila me pa ne bo. Nihče ne zlepi k licu spet, kar odleti spod časa dlet, pravi Janez Menart, od nekdaj je bil čas kipar in človek le njegova tvar. Hudomušno dodaja, da bi ženskam »vsa mazala rekviriral, zrcala pa za jezo pustil jim«. Ne poznam moškega, ki bi si za okras izbral neurejeno garderobo v osebi kake ženske. Poznam take, ki od nje zahtevajo biti tip top, kakor eden od njih rad reče. Ne razumem pa onih, ki se leto in dan, ne na petek ne na svetek, ne zlevijo iz oguljenih kavbojk in razvlečenega trikoja. http://www.rtvslo.si/podcast Tue, 30 Jun 2020 03:56:33 +0000 Berta Golob: Olepšave Številni ljudje si razbijejo zobe in glavo in poskušajo priti z glavo skozi zid, ker jim je nekdo … morda celo kakšen učitelj … nekoč dejal, da ni nič nemogoče. Če se le dovolj potrudiš! Če podrediš vse le enemu cilju! Če ti le ne zmanjka volje in moči. In poguma. Nič ni nemogoče! Mimogrede: na spletu sem prebral, da v uri zaletavanja z glavo skozi zid porabiš samo 150 kalorij. To je precej manj kot s spanjem ali gledanjem televizije. Neverjetno! Ne pričakujte, da se bodo zgodile nemogoče stvari. Nemogoče je nemogoče, prav zato, ker je NEmogoče! Neverjetno pa ni nemogoče … je le neverjetno! Če ne zmorete vere (če nočete verjeti), to še ne pomeni, da ni res in resnica, da ni mogoče! Nemogoče je NEmogoče: iz lastne moči, sam od sebe in sam iz sebe. Nemogoče. Bogu pa ni nič nemogoče. Zato pričakujte: ko se z Bogom spustite v odnos – neverjetno! Mi ljudje verjamemo v marsikaj. Nekateri verjamejo v horoskope, v duhove, v palčke, v Božička, Miklavža in dedka Mraza in verjamejo v Boga! Toda to še ni vera! Verjeti v horoskope je bedarija. Verjeti v duhove in palčke norija. Verjeti v Božička, Miklavža in dedka Mraza je otročarija! Verjeti v Boga pa je predvsem stvar razuma in ponižnosti – priznanje, da je nad tabo še nekdo, ki je pravi gospodar časa, življenja in prostora. Toda to je šele religija – stvar pripadnosti in statistike. Verjeti Bogu! To je šele vera. Ne rečemo kar tako, da je vera milost! Nič ni nemogoče! Zakaj ljudje ozdravijo od neozdravljivih bolezni… raka … poškodb … ? Zakaj nekateri ustvarijo in dosežejo, kar pač že ustvarijo in dosežejo? Zato, ker to ni nemogoče – le rahlo neverjetno! Če je kaj težko, še ne pomeni, da je nemogoče. Če je kaj visoko, še ne pomeni, da je nedosegljivo. Če je kaj dragoceno, še ne pomeni, da si ne moreš privoščiti. In če je kaj zastonj, še ne pomeni, da tega ne boš drago plačal. »Nič ni nemogoče« torej ne pomeni razbiti si zobe in glavo, ampak imeti vero. 174703246 RTVSLO – Prvi 260 clean Številni ljudje si razbijejo zobe in glavo in poskušajo priti z glavo skozi zid, ker jim je nekdo … morda celo kakšen učitelj … nekoč dejal, da ni nič nemogoče. Če se le dovolj potrudiš! Če podrediš vse le enemu cilju! Če ti le ne zmanjka volje in moči. In poguma. Nič ni nemogoče! Mimogrede: na spletu sem prebral, da v uri zaletavanja z glavo skozi zid porabiš samo 150 kalorij. To je precej manj kot s spanjem ali gledanjem televizije. Neverjetno! Ne pričakujte, da se bodo zgodile nemogoče stvari. Nemogoče je nemogoče, prav zato, ker je NEmogoče! Neverjetno pa ni nemogoče … je le neverjetno! Če ne zmorete vere (če nočete verjeti), to še ne pomeni, da ni res in resnica, da ni mogoče! Nemogoče je NEmogoče: iz lastne moči, sam od sebe in sam iz sebe. Nemogoče. Bogu pa ni nič nemogoče. Zato pričakujte: ko se z Bogom spustite v odnos – neverjetno! Mi ljudje verjamemo v marsikaj. Nekateri verjamejo v horoskope, v duhove, v palčke, v Božička, Miklavža in dedka Mraza in verjamejo v Boga! Toda to še ni vera! Verjeti v horoskope je bedarija. Verjeti v duhove in palčke norija. Verjeti v Božička, Miklavža in dedka Mraza je otročarija! Verjeti v Boga pa je predvsem stvar razuma in ponižnosti – priznanje, da je nad tabo še nekdo, ki je pravi gospodar časa, življenja in prostora. Toda to je šele religija – stvar pripadnosti in statistike. Verjeti Bogu! To je šele vera. Ne rečemo kar tako, da je vera milost! Nič ni nemogoče! Zakaj ljudje ozdravijo od neozdravljivih bolezni… raka … poškodb … ? Zakaj nekateri ustvarijo in dosežejo, kar pač že ustvarijo in dosežejo? Zato, ker to ni nemogoče – le rahlo neverjetno! Če je kaj težko, še ne pomeni, da je nemogoče. Če je kaj visoko, še ne pomeni, da je nedosegljivo. Če je kaj dragoceno, še ne pomeni, da si ne moreš privoščiti. In če je kaj zastonj, še ne pomeni, da tega ne boš drago plačal. »Nič ni nemogoče« torej ne pomeni razbiti si zobe in glavo, ampak imeti vero. http://www.rtvslo.si/podcast Mon, 29 Jun 2020 03:54:20 +0000 Gregor Čušin: Nič ni nemogoče Spoštovani poslušalci, cenjene poslušalke. Danes beremo evangeljski odlomek, kjer nas Jezus postavi pred zelo radikalno odločitev – tistemu, ki sprejme Jezusa, se včasih zgodi, da mora narediti izbiro tudi med najbolj intimnimi čustvi; pa ne zato, da bi jih zavrgel, ampak, da bi jih očistil in jih naredil za pristnejša. Ljubezen do očeta in matere je prirojena po naravi in je Božja zapoved. Ko ljubimo očeta in mater, priznavamo dar življenja, ki smo ga prejeli od njiju. Ko pa ljubimo v Gospodu, se dvigamo k Njemu, od katerega je odvisno vsako življenje. In isto se zgodi tudi s sinovi in hčerami. Starši s tem, da jih ljubijo, živijo svoje očetovstvo in materinstvo. Ko starši ljubijo Jezusa nad vse, jim bolj uspe v polnosti živeti tisto popolno podarjanje samih sebe otrokom. To podarjanje postane žrtev, ali kakor pravi Jezus, postane nošenje svojega križa, da bi posnemali njega. Tudi sam sem se večkrat spraševal, kakšno je moje mesto pod soncem, na kakšen način odkriti in uresničiti svoje poslanstvo. Ko sem se odločal za duhovniški poklic sem razmišljal ravno med tema dvema možnostma: ali posvetiti življenje Gospodu v hoji za njim v duhovniškem poklicu ali imeti svojo lastno družino. Odločitev vsekakor ni bila lahka, ko veš, da se svobodno odpoveš, da ne boš imel svojih potomcev. Pa vendar je toliko bolj zgovornejša in premišljena. Odločil sem se, da svoje življenje posvetim Gospodu v hoji za njim. Pa ne da bi se umikal v samoto, da bi se izognil težavam družinskega in zakonskega življenja, ampak, da bi svoje življenje lahko posvetil poslanstvu družine, bil njihov sopotnik, prijatelj in pomočnik, da bi vsi imeli življenje, in to v izobilju. Sam izhajam iz urejene družine, kjer imam lep zgled svojih staršev, kako živeti družinsko življenje in se napajati pri tistem pravem viru lepote. Naučili so me, kako živeti iz dogodkov, ki so te in te še osrečujejo ter s tem premagovati skrbi, križe in težave vsakdanjega družinskega življenja. Če si v svojem življenju postavimo stvari na prave temelje, lažje hodimo iz dneva v dan, lažje prenašamo in nosimo vsakdanje skrbi in težave, predvsem pa lažje hitimo na poti v svetlejšo in lepšo prihodnost, ki nam je obljubljena. Želim si, da bi današnje sodobne družine odkrile svoj zgled v tihoti in lepoti svete nazareške Družine ter tako polni optimizma in dobre volje živele svoje življenje, ki jim je podarjeno na tem svetu. Življenje preizkuša še tako lepe, polne odnose in če imamo globlji temelj, v Bogu, ne bomo izpustili nobene priložnosti, ki bi nas ovirala, da bi lahko izpolnili življenje, ki nam je podarjeno na tem svetu. 174703123 RTVSLO – Prvi 428 clean Spoštovani poslušalci, cenjene poslušalke. Danes beremo evangeljski odlomek, kjer nas Jezus postavi pred zelo radikalno odločitev – tistemu, ki sprejme Jezusa, se včasih zgodi, da mora narediti izbiro tudi med najbolj intimnimi čustvi; pa ne zato, da bi jih zavrgel, ampak, da bi jih očistil in jih naredil za pristnejša. Ljubezen do očeta in matere je prirojena po naravi in je Božja zapoved. Ko ljubimo očeta in mater, priznavamo dar življenja, ki smo ga prejeli od njiju. Ko pa ljubimo v Gospodu, se dvigamo k Njemu, od katerega je odvisno vsako življenje. In isto se zgodi tudi s sinovi in hčerami. Starši s tem, da jih ljubijo, živijo svoje očetovstvo in materinstvo. Ko starši ljubijo Jezusa nad vse, jim bolj uspe v polnosti živeti tisto popolno podarjanje samih sebe otrokom. To podarjanje postane žrtev, ali kakor pravi Jezus, postane nošenje svojega križa, da bi posnemali njega. Tudi sam sem se večkrat spraševal, kakšno je moje mesto pod soncem, na kakšen način odkriti in uresničiti svoje poslanstvo. Ko sem se odločal za duhovniški poklic sem razmišljal ravno med tema dvema možnostma: ali posvetiti življenje Gospodu v hoji za njim v duhovniškem poklicu ali imeti svojo lastno družino. Odločitev vsekakor ni bila lahka, ko veš, da se svobodno odpoveš, da ne boš imel svojih potomcev. Pa vendar je toliko bolj zgovornejša in premišljena. Odločil sem se, da svoje življenje posvetim Gospodu v hoji za njim. Pa ne da bi se umikal v samoto, da bi se izognil težavam družinskega in zakonskega življenja, ampak, da bi svoje življenje lahko posvetil poslanstvu družine, bil njihov sopotnik, prijatelj in pomočnik, da bi vsi imeli življenje, in to v izobilju. Sam izhajam iz urejene družine, kjer imam lep zgled svojih staršev, kako živeti družinsko življenje in se napajati pri tistem pravem viru lepote. Naučili so me, kako živeti iz dogodkov, ki so te in te še osrečujejo ter s tem premagovati skrbi, križe in težave vsakdanjega družinskega življenja. Če si v svojem življenju postavimo stvari na prave temelje, lažje hodimo iz dneva v dan, lažje prenašamo in nosimo vsakdanje skrbi in težave, predvsem pa lažje hitimo na poti v svetlejšo in lepšo prihodnost, ki nam je obljubljena. Želim si, da bi današnje sodobne družine odkrile svoj zgled v tihoti in lepoti svete nazareške Družine ter tako polni optimizma in dobre volje živele svoje življenje, ki jim je podarjeno na tem svetu. Življenje preizkuša še tako lepe, polne odnose in če imamo globlji temelj, v Bogu, ne bomo izpustili nobene priložnosti, ki bi nas ovirala, da bi lahko izpolnili življenje, ki nam je podarjeno na tem svetu. http://www.rtvslo.si/podcast Sun, 28 Jun 2020 03:57:08 +0000 Anže Cunk: Prava Ljubezen Današnji evangeljski odlomek spregovori o Jezusovem obisku Petrovega doma v majhnem kraju Kafarnaum. Takrat je na postelji vročična ležala Petrova tašča. Jezus je pristopil do nje in se jo dotaknil. Žena pa je v trenutku ozdravela, vstala in stregla Jezusu. Zelo lep in ganljiv dogodek čudežne ozdravitve žene, ki pa ima daljnosežne posledice tudi za današnjega človeka, saj se tudi sami lahko znajdemo v enaki situaciji. In to, ali dobesedno, ko zbolimo z katero od številnih bolezni; ali pa v prenesenem pomenu. V takšnem pomenu more vročica predstavljati vse naše skrbi in strahove, pa tudi nemoč, ko ne vidimo več izhoda iz dane situacije. V takšnih trenutkih potrebujemo drugega, ki pristopi do nas, se nas dotakne in ponovno usmeri na pravo pot. Ta drugi mora biti Jezus. Nanj se lahko vedno obrnemo, kajti prišel je na svet, da bi odvzel naše slabosti (Mt 8,17). Edino vprašanje je, če smo sami pripravljeni sprejeti Jezusov dotik ¬ dotik novega življenja. Čudeži so namreč le naravna znamenja, ki pa v sebi nosijo duhoven pomen. Primerjamo jih lahko z znamenji, s katerimi medsebojno komuniciramo in nam tudi pomagajo ustvarjati družbeno blaginjo. Na primer prometni znaki. Tako na semaforju vemo pomen zelene, oranžne ali rdeče barve. Vendar pa primer semaforja pokaže, da se moramo določene pomene prometnih znakov naučiti. In enako velja tudi za čudeže. Ko je torej Jezus ozdravil Petrovo taščo, je pokazal na znamenje Božje ljubezni do človeka: Gospod je blizu vsaki bolečini. Tako smo blizu Jezusovi želji po razumevanju čudežev. Dejanje čudeža mora namreč spremeniti človeka. Tako je žena ob ozdravitvi vstala in začela streči Jezusu. Prepoznala je Božji dotik ljubezni. Pa ne samo dotik vsemogočnega Boga, ampak tudi dotik Boga, ki služi bližnjemu. Cilj čudežev je tako razkrit: Jezusovo delovanje je služenje služabnika, ki daje zmožnost služiti tudi nam. Ozdravitev zato nakazuje na priložnost, da hodimo za Njim. Tako nam jasneje zazvenijo Jezusove besede Novo zapoved vam dam, da se ljubite med seboj! Kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubite med seboj! (Jn 13,34), ko nas vabi naj postanemo takšni kot je On: naj tudi sami prinašamo življenje drugim ljudem. Ob tem se nam lahko zastavi vprašanje kako lahko mi prinašamo življenje svojemu bližnjemu. Vsak lahko služi na svoj način: Petrova tašča je stregla Jezusu, medtem ko je sveta Ema, katere god obhajamo na današnji dan, s svojim premoženjem podpirala najbolj potrebne ljudi. Navsezadnje niti niso potrebne velike stvari. Včasih je dovolj že iskren nasmeh na ulici, prijazna beseda v trgovini, obisk bolnega prijatelja ali pomoč starejši sosedi pri dnevnih opravilih. Možnosti za dejanja ljubezni je brezmejno. Vedno je priložnost je sprejetje novega življenja. 174702988 RTVSLO – Prvi 406 clean Današnji evangeljski odlomek spregovori o Jezusovem obisku Petrovega doma v majhnem kraju Kafarnaum. Takrat je na postelji vročična ležala Petrova tašča. Jezus je pristopil do nje in se jo dotaknil. Žena pa je v trenutku ozdravela, vstala in stregla Jezusu. Zelo lep in ganljiv dogodek čudežne ozdravitve žene, ki pa ima daljnosežne posledice tudi za današnjega človeka, saj se tudi sami lahko znajdemo v enaki situaciji. In to, ali dobesedno, ko zbolimo z katero od številnih bolezni; ali pa v prenesenem pomenu. V takšnem pomenu more vročica predstavljati vse naše skrbi in strahove, pa tudi nemoč, ko ne vidimo več izhoda iz dane situacije. V takšnih trenutkih potrebujemo drugega, ki pristopi do nas, se nas dotakne in ponovno usmeri na pravo pot. Ta drugi mora biti Jezus. Nanj se lahko vedno obrnemo, kajti prišel je na svet, da bi odvzel naše slabosti (Mt 8,17). Edino vprašanje je, če smo sami pripravljeni sprejeti Jezusov dotik ¬ dotik novega življenja. Čudeži so namreč le naravna znamenja, ki pa v sebi nosijo duhoven pomen. Primerjamo jih lahko z znamenji, s katerimi medsebojno komuniciramo in nam tudi pomagajo ustvarjati družbeno blaginjo. Na primer prometni znaki. Tako na semaforju vemo pomen zelene, oranžne ali rdeče barve. Vendar pa primer semaforja pokaže, da se moramo določene pomene prometnih znakov naučiti. In enako velja tudi za čudeže. Ko je torej Jezus ozdravil Petrovo taščo, je pokazal na znamenje Božje ljubezni do človeka: Gospod je blizu vsaki bolečini. Tako smo blizu Jezusovi želji po razumevanju čudežev. Dejanje čudeža mora namreč spremeniti človeka. Tako je žena ob ozdravitvi vstala in začela streči Jezusu. Prepoznala je Božji dotik ljubezni. Pa ne samo dotik vsemogočnega Boga, ampak tudi dotik Boga, ki služi bližnjemu. Cilj čudežev je tako razkrit: Jezusovo delovanje je služenje služabnika, ki daje zmožnost služiti tudi nam. Ozdravitev zato nakazuje na priložnost, da hodimo za Njim. Tako nam jasneje zazvenijo Jezusove besede Novo zapoved vam dam, da se ljubite med seboj! Kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubite med seboj! (Jn 13,34), ko nas vabi naj postanemo takšni kot je On: naj tudi sami prinašamo življenje drugim ljudem. Ob tem se nam lahko zastavi vprašanje kako lahko mi prinašamo življenje svojemu bližnjemu. Vsak lahko služi na svoj način: Petrova tašča je stregla Jezusu, medtem ko je sveta Ema, katere god obhajamo na današnji dan, s svojim premoženjem podpirala najbolj potrebne ljudi. Navsezadnje niti niso potrebne velike stvari. Včasih je dovolj že iskren nasmeh na ulici, prijazna beseda v trgovini, obisk bolnega prijatelja ali pomoč starejši sosedi pri dnevnih opravilih. Možnosti za dejanja ljubezni je brezmejno. Vedno je priložnost je sprejetje novega življenja. http://www.rtvslo.si/podcast Sat, 27 Jun 2020 03:56:46 +0000 Matej Rus: Služenje - znamenje novega življenja Stara zgodba pripoveduje o dveh menihih, ki sta brala v knjigah, da je na zemlji kraj, kjer se nebesa stikajo z zemljo. Brez pomisleka sta se odpravila na pot, da bi našla ta tako zaželeni kraj. Po dolgem in napornem potovanju sta končno prispela na cilj, ki so ga opisovale stare knjige, ki sta jih prebirala. Pred njima je stala skromna hiša, na vratih pa napis: Tu se nebesa stikajo z zemljo. Polna pričakovanja, notranje napetosti in nemira sta stala pred ciljem, ki sta ga dolgo iskala: pritisnila sta na kljuko, vstopila v hišo in presenečena ugotovila, da sta se znašla vsak v svoji meniški celici, iz katere sta se pred časom odpravila na to pot iskanja. Preprosta zgodba nam daje pomembno sporočilo, ki ga lahko strnemo v sledeče navodilo: ostani, kjer si; bodi, kar si; stori, kar je treba storiti. Ostani, kjer si – ni se nam treba odpravljati na dolge poti iskanja, največ lahko storimo na svojem običajnem mestu, če ga znamo prepoznati kot svoje poslanstvo. Bodi, kar si – vsak človek skriva v sebi obilo darov in sposobnosti. Kako velika naloga je pred nami, da jih odkrijemo in razvijemo ter s tem na nek način že ustvarjamo “nebesa” bližnjim in sebi. Ob odkrivanju lastnih darov in sposobnosti pa se do sebe pošten človek sreča tudi z lastnimi napakami in slabostmi, ki se jih ob tem spoznavanju samega sebe trudi premagovati. Stori, kar je treba storiti – poslanstvo vsakega človeka je tudi njegova odgovornost; zato je dolžan storiti, kar mu v danih okoliščinah veleva vest oziroma njegovo prepričanje. Vsako pravično delo, boj proti kakršnikoli krivici, izhaja iz tega človekovega čuta dolžnosti, da dela to, za kar je poslan. In s tem ustvarja boljši svet, pripravlja “nebesa” sebi in bližnjim. Pesnik Gregorčič je v pesmi Življenje ni praznik zapisal: “Dolžan ni samo, kar veleva mu stan,/ kar more, to mož je storiti dolžan.” Čut dolžnosti in odgovornosti presega zgolj nujnost in nas spodbuja, da delamo vse, kar je v naši moči, za naš boljši jutri – in že za boljši “danes”. Če vsak od nas stori, kar je njegova dolžnost, in v to vloži določeno mero ljubezni in odgovornosti, smo lahko prepričani, da se bo okolica začela spreminjati. Vsi veliki dogodki iz zgodovine so bili mogoči zaradi ljudi, ki so bili ob pravem času na pravem mestu in so storili, kar so mogli storiti. Zato: ostani, kjer si; bodi kar si; stori kar je treba storiti. In nebesa bodo vsaj korak bližje. 174702784 RTVSLO – Prvi 406 clean Stara zgodba pripoveduje o dveh menihih, ki sta brala v knjigah, da je na zemlji kraj, kjer se nebesa stikajo z zemljo. Brez pomisleka sta se odpravila na pot, da bi našla ta tako zaželeni kraj. Po dolgem in napornem potovanju sta končno prispela na cilj, ki so ga opisovale stare knjige, ki sta jih prebirala. Pred njima je stala skromna hiša, na vratih pa napis: Tu se nebesa stikajo z zemljo. Polna pričakovanja, notranje napetosti in nemira sta stala pred ciljem, ki sta ga dolgo iskala: pritisnila sta na kljuko, vstopila v hišo in presenečena ugotovila, da sta se znašla vsak v svoji meniški celici, iz katere sta se pred časom odpravila na to pot iskanja. Preprosta zgodba nam daje pomembno sporočilo, ki ga lahko strnemo v sledeče navodilo: ostani, kjer si; bodi, kar si; stori, kar je treba storiti. Ostani, kjer si – ni se nam treba odpravljati na dolge poti iskanja, največ lahko storimo na svojem običajnem mestu, če ga znamo prepoznati kot svoje poslanstvo. Bodi, kar si – vsak človek skriva v sebi obilo darov in sposobnosti. Kako velika naloga je pred nami, da jih odkrijemo in razvijemo ter s tem na nek način že ustvarjamo “nebesa” bližnjim in sebi. Ob odkrivanju lastnih darov in sposobnosti pa se do sebe pošten človek sreča tudi z lastnimi napakami in slabostmi, ki se jih ob tem spoznavanju samega sebe trudi premagovati. Stori, kar je treba storiti – poslanstvo vsakega človeka je tudi njegova odgovornost; zato je dolžan storiti, kar mu v danih okoliščinah veleva vest oziroma njegovo prepričanje. Vsako pravično delo, boj proti kakršnikoli krivici, izhaja iz tega človekovega čuta dolžnosti, da dela to, za kar je poslan. In s tem ustvarja boljši svet, pripravlja “nebesa” sebi in bližnjim. Pesnik Gregorčič je v pesmi Življenje ni praznik zapisal: “Dolžan ni samo, kar veleva mu stan,/ kar more, to mož je storiti dolžan.” Čut dolžnosti in odgovornosti presega zgolj nujnost in nas spodbuja, da delamo vse, kar je v naši moči, za naš boljši jutri – in že za boljši “danes”. Če vsak od nas stori, kar je njegova dolžnost, in v to vloži določeno mero ljubezni in odgovornosti, smo lahko prepričani, da se bo okolica začela spreminjati. Vsi veliki dogodki iz zgodovine so bili mogoči zaradi ljudi, ki so bili ob pravem času na pravem mestu in so storili, kar so mogli storiti. Zato: ostani, kjer si; bodi kar si; stori kar je treba storiti. In nebesa bodo vsaj korak bližje. http://www.rtvslo.si/podcast Fri, 26 Jun 2020 03:56:46 +0000 Janko Potisek: Bodi to kar si Danes praznujemo Dan državnosti. Minilo je že 29. let, odkar je Slovenija postala neodvisna in samostojna država. To je praznik, ki ga nekateri narodi lahko slavijo že stoletja, za mnoge pa je neodvisnost domovine še vedno le oddaljena želja. Mi pa jo imamo! Pravi veliki čudež, po katerem so naši predniki hrepeneli že stoletja! Ko sem študiral v tujini, mi sošolci iz Združenih držav, Indije ali Brazilije kar niso mogli verjeti, da ima samo 2 milijona ljudi lahko svojo državo. To je res neverjetno dejstvo, ki bi nas moralo vsako leto na ta dan navdajati s ponosom, radostjo in upanjem! Vendar se malo bojim, da bom danes le pri redkih hišah videl plapolati slovensko zastavo. Naša slovenska zavest, ki nas je tisočletje ohranjevala na burnem svetovnem zemljevidu, se je kar nekje skrila. V Božji besedi, ki jo beremo pri današnji sveti maši, slišimo nesrečno pripoved o izgonu Izraelcev v babilonsko sužnost. Okrog 600 let pred Kristusom, so Babilonci zavzeli Jeruzalem. To je bilo le eno izmed mnogih hudih izgnanstev, ki so ga Judje doživeli. V februarju smo z novomašniki obiskali Sveto deželo in zelo me je presenetilo dejstvo, da so Judje uspeli kot narod preživeti že tri tisočetlja. Po Rimskem opustošenju Jeruzalema so bili kar 1900 let razsejani po vsem svetu. Kljub temu imajo danes svojo državo. Pa pustimo politične razloge ob strani. Tisto, kar jih je zopet povezalo nazaj v njihovo državo, je bila njihova zavest, da so en narod, da so izvoljeno ljudstvo in da vsi verujejo v enega Boga. Kaj pa mi, dragi Slovenci? V zgodovini smo bili skoraj vedno hlapci, nikoli nismo imeli svojega kralja ali svojega gospodarja. Kljub temu pa je nas Slovence celo tisočletje med seboj povezovala trdna krščanska vera. Prve zapisane besede v našem jeziku so pravzaprav pridige vernemu ljudstvu. Med prvimi narodi smo imeli Sveto pismo v maternem jeziku. V stotinah cerkvic, posejanih po naši domovini, je slovensko ljudstvo iskalo tolažbo, delilo radost in si utrjevalo upanje. Prav lepa slovenska beseda in vera v dobrega Boga, je nas Slovence povezala in držala skupaj skozi viharna stoletja preizkušenj. Ravno Bog nam daje moč, da sprejemamo drug drugega v svoji različnosti. Lahko bi rekli, da smo pred skoraj tridesetimi leti dosegli vse. Morda ravno zato ne iščemo več tega, kar nas povezuje, temveč to, kar nas razdvaja. Kot da ne bi vedeli za upe in hotenja mnogih generacij zatiranih Slovencev. Žal pozabljamo na tisto, kar nas je povezovalo – na ljubljeno slovensko besedo in na katoliško vero. Preljubi Slovenci in Slovenke! Naj bo vsaj današnji dan tisti, ko lahko pozabimo na zamere, ponosno izobesimo zastavo in smo hvaležni za našo mater domovino Slovenijo! Srečno. 174702646 RTVSLO – Prvi 415 clean Danes praznujemo Dan državnosti. Minilo je že 29. let, odkar je Slovenija postala neodvisna in samostojna država. To je praznik, ki ga nekateri narodi lahko slavijo že stoletja, za mnoge pa je neodvisnost domovine še vedno le oddaljena želja. Mi pa jo imamo! Pravi veliki čudež, po katerem so naši predniki hrepeneli že stoletja! Ko sem študiral v tujini, mi sošolci iz Združenih držav, Indije ali Brazilije kar niso mogli verjeti, da ima samo 2 milijona ljudi lahko svojo državo. To je res neverjetno dejstvo, ki bi nas moralo vsako leto na ta dan navdajati s ponosom, radostjo in upanjem! Vendar se malo bojim, da bom danes le pri redkih hišah videl plapolati slovensko zastavo. Naša slovenska zavest, ki nas je tisočletje ohranjevala na burnem svetovnem zemljevidu, se je kar nekje skrila. V Božji besedi, ki jo beremo pri današnji sveti maši, slišimo nesrečno pripoved o izgonu Izraelcev v babilonsko sužnost. Okrog 600 let pred Kristusom, so Babilonci zavzeli Jeruzalem. To je bilo le eno izmed mnogih hudih izgnanstev, ki so ga Judje doživeli. V februarju smo z novomašniki obiskali Sveto deželo in zelo me je presenetilo dejstvo, da so Judje uspeli kot narod preživeti že tri tisočetlja. Po Rimskem opustošenju Jeruzalema so bili kar 1900 let razsejani po vsem svetu. Kljub temu imajo danes svojo državo. Pa pustimo politične razloge ob strani. Tisto, kar jih je zopet povezalo nazaj v njihovo državo, je bila njihova zavest, da so en narod, da so izvoljeno ljudstvo in da vsi verujejo v enega Boga. Kaj pa mi, dragi Slovenci? V zgodovini smo bili skoraj vedno hlapci, nikoli nismo imeli svojega kralja ali svojega gospodarja. Kljub temu pa je nas Slovence celo tisočletje med seboj povezovala trdna krščanska vera. Prve zapisane besede v našem jeziku so pravzaprav pridige vernemu ljudstvu. Med prvimi narodi smo imeli Sveto pismo v maternem jeziku. V stotinah cerkvic, posejanih po naši domovini, je slovensko ljudstvo iskalo tolažbo, delilo radost in si utrjevalo upanje. Prav lepa slovenska beseda in vera v dobrega Boga, je nas Slovence povezala in držala skupaj skozi viharna stoletja preizkušenj. Ravno Bog nam daje moč, da sprejemamo drug drugega v svoji različnosti. Lahko bi rekli, da smo pred skoraj tridesetimi leti dosegli vse. Morda ravno zato ne iščemo več tega, kar nas povezuje, temveč to, kar nas razdvaja. Kot da ne bi vedeli za upe in hotenja mnogih generacij zatiranih Slovencev. Žal pozabljamo na tisto, kar nas je povezovalo – na ljubljeno slovensko besedo in na katoliško vero. Preljubi Slovenci in Slovenke! Naj bo vsaj današnji dan tisti, ko lahko pozabimo na zamere, ponosno izobesimo zastavo in smo hvaležni za našo mater domovino Slovenijo! Srečno. http://www.rtvslo.si/podcast Thu, 25 Jun 2020 03:56:55 +0000 Blaž Franko: Dan državnosti Spoštovani poslušalci, spoštovane poslušalke, spominjamo se rojstva največjega izmed prerokov Stare zaveze, sv. Janeza Krstnika. Za kakšnega duhovnega velikana gre, priča že dejstvo, da v katoliški Cerkvi obeležujemo zgolj še rojstvi Jezusa Kristusa in njegove matere Marije. Ko se sicer spominjamo godov svetnikov, se namreč zmeraj spominjamo dneva njihove smrti. Pri Janezu Krstniku ni šlo za običajno rojstvo. Če ime otroku navadno izberejo starši, tukaj ni bilo tako. Bog sam je namreč po angelu Gabrijelu naročil očetu Zahariji, naj da otroku ime Janez, čeprav v sorodstvu ni bilo nikogar s takšnim imenom. Še več, osmi dan po rojstvu, ko je bil otrok obrezan, so se sorodniki spraševali: »Kaj neki bo iz tega otroka? Zakaj Gospodova roka je bila z njim.« (Lk 1,66) Preostanek zgodbe poznamo – ljudi je klical k spreobrnjenju, jim oznanjal krst pokore, hodil pred Gospodom, bil »glas vpijočega v puščavi«. Njegova brezkompromisna zavezanost resnici ga je na koncu celo stala glave. In vendar, Gospodova roka je bila z njim. Ves čas. Česa se lahko po dva tisoč letih ljudje še naučimo od Janeza Krstnika? Mar niso ljudje njegovega kova dandanes kar nekam iz mode? Če so namreč zdaj v modi krilatice tipa »znajdi se, kakor veš in znaš«, »plavaj s tokom«, »misli eno, delaj drugo«, potem, ja, je današnji svetnik absolutno iz mode. Govorim seveda v prenesenem pomenu. Pa četudi bi mislil dobesedno, človek, ki se je oblačil v kameljo kožo ter jedel kobilice in divji med najbrž v tudi tistem času ni ravno postavljal modnih trendov. Sporočilo je jasno – Janez Krstnik je svetnik zato, ker se ni obremenjeval s tem, kaj si drugi mislijo o njem, kako ljudje gledajo nanj. Kako izgleda navzven, ni bila njegova poglavitna skrb. Bila pa je zanj poglavitna skrb r/Resnica, tako z malo kot z veliko začetnico. Njej je želel vedno služiti. Vsak izmed nas, veren ali neveren, se lahko zgleduje po njem. Najprej s tem, da si zastavlja prava vprašanja in nanje išče ustrezne odgovore. Tudi Janez Krstnik je v nekem trenutku vprašal Kristusa: »Ali si ti tisti, kateri mora priti, ali naj čakamo drugega?« (Mt 11,3) Tako kot današnji svetnik smo tudi mnogi drugi že prišli do pritrdilnega odgovora. Da, On je tisti. Kdor pa v tem trenutku še okleva z odgovorom, naj vprašanje ohrani v svojem srcu in sledi spodbudi pesnika R. M. Rilkeja: »Živi vprašanja zdaj. Morda boš potem, zlagoma, ne da bi opazil, nekega daljnega dne zaživel odgovore.« 174702397 RTVSLO – Prvi 397 clean Spoštovani poslušalci, spoštovane poslušalke, spominjamo se rojstva največjega izmed prerokov Stare zaveze, sv. Janeza Krstnika. Za kakšnega duhovnega velikana gre, priča že dejstvo, da v katoliški Cerkvi obeležujemo zgolj še rojstvi Jezusa Kristusa in njegove matere Marije. Ko se sicer spominjamo godov svetnikov, se namreč zmeraj spominjamo dneva njihove smrti. Pri Janezu Krstniku ni šlo za običajno rojstvo. Če ime otroku navadno izberejo starši, tukaj ni bilo tako. Bog sam je namreč po angelu Gabrijelu naročil očetu Zahariji, naj da otroku ime Janez, čeprav v sorodstvu ni bilo nikogar s takšnim imenom. Še več, osmi dan po rojstvu, ko je bil otrok obrezan, so se sorodniki spraševali: »Kaj neki bo iz tega otroka? Zakaj Gospodova roka je bila z njim.« (Lk 1,66) Preostanek zgodbe poznamo – ljudi je klical k spreobrnjenju, jim oznanjal krst pokore, hodil pred Gospodom, bil »glas vpijočega v puščavi«. Njegova brezkompromisna zavezanost resnici ga je na koncu celo stala glave. In vendar, Gospodova roka je bila z njim. Ves čas. Česa se lahko po dva tisoč letih ljudje še naučimo od Janeza Krstnika? Mar niso ljudje njegovega kova dandanes kar nekam iz mode? Če so namreč zdaj v modi krilatice tipa »znajdi se, kakor veš in znaš«, »plavaj s tokom«, »misli eno, delaj drugo«, potem, ja, je današnji svetnik absolutno iz mode. Govorim seveda v prenesenem pomenu. Pa četudi bi mislil dobesedno, človek, ki se je oblačil v kameljo kožo ter jedel kobilice in divji med najbrž v tudi tistem času ni ravno postavljal modnih trendov. Sporočilo je jasno – Janez Krstnik je svetnik zato, ker se ni obremenjeval s tem, kaj si drugi mislijo o njem, kako ljudje gledajo nanj. Kako izgleda navzven, ni bila njegova poglavitna skrb. Bila pa je zanj poglavitna skrb r/Resnica, tako z malo kot z veliko začetnico. Njej je želel vedno služiti. Vsak izmed nas, veren ali neveren, se lahko zgleduje po njem. Najprej s tem, da si zastavlja prava vprašanja in nanje išče ustrezne odgovore. Tudi Janez Krstnik je v nekem trenutku vprašal Kristusa: »Ali si ti tisti, kateri mora priti, ali naj čakamo drugega?« (Mt 11,3) Tako kot današnji svetnik smo tudi mnogi drugi že prišli do pritrdilnega odgovora. Da, On je tisti. Kdor pa v tem trenutku še okleva z odgovorom, naj vprašanje ohrani v svojem srcu in sledi spodbudi pesnika R. M. Rilkeja: »Živi vprašanja zdaj. Morda boš potem, zlagoma, ne da bi opazil, nekega daljnega dne zaživel odgovore.« http://www.rtvslo.si/podcast Wed, 24 Jun 2020 03:56:37 +0000 Rok Žlender: Rojstvo sv. Janeza Krstnika Morda ste že kdaj razmišljali o odnosu med časom in prostorom. Čas pogosto na prvi pogled izgleda brez resničnosti, s prostorom pa je ravno obratno. Videti je, kot da živimo samo v svetu predmetov. S prostorom znamo načeloma dobro ravnati, s časom pa ne. Pomeni nam le orodje za merjenje, podrejeno prostoru. Ob tem prostor dobi mesto, ki naj bi ga zavzemal čas; prevzame tudi njegove cilje. Simbol tega je imetje in veselje nad njim, ki izgleda kot zdravilo proti nevarnosti časa. Če malo bolj pomislimo, pa hitro spoznamo, da časa ne moremo nadomestiti s prostorom. Pogosto mislimo, da je minljivost lastnost časa, pa temu ni tako – je lastnost prostora. Prostor si lahko predstavljamo kot zamrznjen čas, stvari pa kot okamenele dogodke. Predmeti v prostoru so tisti, ki se premikajo, gibljejo in minevajo, ne pa čas, kot večkrat mislimo. Čas sam na sebi se ne spreminja, spreminjajo se stvari v času. Tako lahko govorimo o toku prostora skozi čas, ne pa o toku časa. Čas ne umira, umira človek, telo, stvar v času. Medtem ko vsakdo izmed nas v svetu prostora zaseda svoje mesto, v času ni tako: ta je vsem skupen in si ga delimo: ni enega trenutka, za katerega lahko rečemo, da je samo od nekoga. Pri prostoru smo lahko mnenja, da je del tega naš, pri času pa ne. Mnoga verstva so poznala svetost v prostoru, v naravi. Judovski nauk prinese novost: ideja svetosti se iz prostora premakne v čas, iz narave se prestavi v zgodovino, iz stvari se prestavi k dogodkom. Tudi krščanstvo sledi temu mišljenju. Čas je pravzaprav tako pomemben, da je navzoč v cilju duhovnega življenja, ki je srečanje s svetimi trenutki. Benedikt XVI. razmišlja o odnosu med Božjim in našim časom. Pravi, da je Božji čas večnost, naš pa časnost. Oba sta povezana v Kristusu, ki je most med časom in večnostjo. On je s svojim učlovečenjem namreč sprejel tudi človeško časnost, zato v njem sobiva čas z večnostjo. Čas nam torej daje možnost, da smo deležni razsežnosti, ki jih drugje ne moremo doseči. Naučiti se moramo, kako ravnati z njim. Kako se ustaviti in pustiti skrb za gmotne stvari … Sam vidim, kako zelo dragoceno je, da si res vsak dan vzamem nekaj trenutkov, da se ustavim in pustim stvari prostora ter se usmerim na čas: čas, ki ga preživim v molitvi, čas z drugimi in čas s samim seboj. Verjamem, da je to koristno prav za vsakega izmed nas – da se vsak dan ustavimo in pustimo stvari prostora ter postanemo pozorni, kako ravnamo s časom. Vsem nam želim, da bi to uspeli doseči – začnimo že danes! 174702161 RTVSLO – Prvi 419 clean Morda ste že kdaj razmišljali o odnosu med časom in prostorom. Čas pogosto na prvi pogled izgleda brez resničnosti, s prostorom pa je ravno obratno. Videti je, kot da živimo samo v svetu predmetov. S prostorom znamo načeloma dobro ravnati, s časom pa ne. Pomeni nam le orodje za merjenje, podrejeno prostoru. Ob tem prostor dobi mesto, ki naj bi ga zavzemal čas; prevzame tudi njegove cilje. Simbol tega je imetje in veselje nad njim, ki izgleda kot zdravilo proti nevarnosti časa. Če malo bolj pomislimo, pa hitro spoznamo, da časa ne moremo nadomestiti s prostorom. Pogosto mislimo, da je minljivost lastnost časa, pa temu ni tako – je lastnost prostora. Prostor si lahko predstavljamo kot zamrznjen čas, stvari pa kot okamenele dogodke. Predmeti v prostoru so tisti, ki se premikajo, gibljejo in minevajo, ne pa čas, kot večkrat mislimo. Čas sam na sebi se ne spreminja, spreminjajo se stvari v času. Tako lahko govorimo o toku prostora skozi čas, ne pa o toku časa. Čas ne umira, umira človek, telo, stvar v času. Medtem ko vsakdo izmed nas v svetu prostora zaseda svoje mesto, v času ni tako: ta je vsem skupen in si ga delimo: ni enega trenutka, za katerega lahko rečemo, da je samo od nekoga. Pri prostoru smo lahko mnenja, da je del tega naš, pri času pa ne. Mnoga verstva so poznala svetost v prostoru, v naravi. Judovski nauk prinese novost: ideja svetosti se iz prostora premakne v čas, iz narave se prestavi v zgodovino, iz stvari se prestavi k dogodkom. Tudi krščanstvo sledi temu mišljenju. Čas je pravzaprav tako pomemben, da je navzoč v cilju duhovnega življenja, ki je srečanje s svetimi trenutki. Benedikt XVI. razmišlja o odnosu med Božjim in našim časom. Pravi, da je Božji čas večnost, naš pa časnost. Oba sta povezana v Kristusu, ki je most med časom in večnostjo. On je s svojim učlovečenjem namreč sprejel tudi človeško časnost, zato v njem sobiva čas z večnostjo. Čas nam torej daje možnost, da smo deležni razsežnosti, ki jih drugje ne moremo doseči. Naučiti se moramo, kako ravnati z njim. Kako se ustaviti in pustiti skrb za gmotne stvari … Sam vidim, kako zelo dragoceno je, da si res vsak dan vzamem nekaj trenutkov, da se ustavim in pustim stvari prostora ter se usmerim na čas: čas, ki ga preživim v molitvi, čas z drugimi in čas s samim seboj. Verjamem, da je to koristno prav za vsakega izmed nas – da se vsak dan ustavimo in pustimo stvari prostora ter postanemo pozorni, kako ravnamo s časom. Vsem nam želim, da bi to uspeli doseči – začnimo že danes! http://www.rtvslo.si/podcast Tue, 23 Jun 2020 03:56:59 +0000 Tilen Oberwalder Zupanc: Čas in prostor Hitenje, naglica, opravki. Naši vsakdanji spremljevalci. Hitro se nam zgodi, da ob teh naših hitrih spremljevalcih pozabimo na to, kar je zares pomembno. Kar naenkrat spoznamo, da je življenje šlo mimo nas, da smo bili preveč pozorni na stvari, ki v resnici niso tako pomembne. Na Facebooku sem zasledil naslednjo zgodbo: »Skupina sošolcev se je ob obletnici mature dogovorila za srečanje na domu svojega profesorja. Med srečanjem je pogovor nanesel na težave, ki so jih pestile: obilica dela, neurejeni odnosi, stres. Profesor je svojim gostom ponudil vročo čokolado. Iz kuhinje se je vrnil z veliko posodo vroče čokolade in s skodelicami, ki so bile različne: od dragocenih do cenenih. Goste je prosil, naj si vsak izbere svojo. Ko so jih napolnili s čokolado, je profesor razmišljal: Opazil sem, da ste si najprej vzeli dragocenejše skodelice, na koncu pa so ostale samo še preproste in cenene. Takšna drža je vir vaših težav. Skodelica, iz katere pijete, ničesar ne doda h kakovosti okusa čokolade, morda celo skriva svojo vsebino. Vsak izmed vas si je zaželel le vroče čokolade. Niste hoteli skodelice… Ko pa sem jih prinesel, ste si jih začeli izbirati... In opazovati skodelico drug drugega… Razmislimo o tem… Radost življenja je kot vroča čokolada… Delo, denar in položaj v družbi pa so kot skodelice. Slednje so le orodja za obvladovanje življenja. Ne definirajo vašega življenja, ga ne spreminjajo in ne vplivajo na njegovo kakovost. Z osredotočanjem na skodelico ne bomo nikoli užili polnega okusa vroče čokolade oziroma življenja. V vsakega od nas pa je položena globoka želja po uresničenem življenju… Bog nam je, če sledimo notranjemu hrepenenju, pripravil le vročo čokolado in nas vabi, da se ne izgubljamo v izbiranju skodelic…« Hitri ritem vsakdanjega življenja trga pogled od tistega, kar je res pomembno in usmerja pozornost na tisto, kar bi se nam ob premisleku zdelo nepomembno. Sam sem ob koncu osnovne šole doživel, kako krhko je lahko naše zemeljsko življenje. Še bolj poglobljeno sem se začel spraševati, kaj bi v njem rad počel. To me je pripeljalo do letošnjega leta, v katerem bom obljubil nekaj, kar bi se novodobnemu človeku morda zdelo čudno in smešno: da bom vse življenje hodil za Gospodom v duhovniškem poklicu. Sam pa v tej odločitvi slutim življenje, ki me bo veselilo. Naj bo današnji dan priložnost, da uživamo v dnevu, ki nam je bil podarjen in ga izkoristimo. Predvsem bodimo pozorni na ljudi, ki nas obdajajo in poskrbimo, da bomo vsaj komu polepšali današnji dan – mogoče celo s skodelico vroče čokolade! 174701893 RTVSLO – Prvi 414 clean Hitenje, naglica, opravki. Naši vsakdanji spremljevalci. Hitro se nam zgodi, da ob teh naših hitrih spremljevalcih pozabimo na to, kar je zares pomembno. Kar naenkrat spoznamo, da je življenje šlo mimo nas, da smo bili preveč pozorni na stvari, ki v resnici niso tako pomembne. Na Facebooku sem zasledil naslednjo zgodbo: »Skupina sošolcev se je ob obletnici mature dogovorila za srečanje na domu svojega profesorja. Med srečanjem je pogovor nanesel na težave, ki so jih pestile: obilica dela, neurejeni odnosi, stres. Profesor je svojim gostom ponudil vročo čokolado. Iz kuhinje se je vrnil z veliko posodo vroče čokolade in s skodelicami, ki so bile različne: od dragocenih do cenenih. Goste je prosil, naj si vsak izbere svojo. Ko so jih napolnili s čokolado, je profesor razmišljal: Opazil sem, da ste si najprej vzeli dragocenejše skodelice, na koncu pa so ostale samo še preproste in cenene. Takšna drža je vir vaših težav. Skodelica, iz katere pijete, ničesar ne doda h kakovosti okusa čokolade, morda celo skriva svojo vsebino. Vsak izmed vas si je zaželel le vroče čokolade. Niste hoteli skodelice… Ko pa sem jih prinesel, ste si jih začeli izbirati... In opazovati skodelico drug drugega… Razmislimo o tem… Radost življenja je kot vroča čokolada… Delo, denar in položaj v družbi pa so kot skodelice. Slednje so le orodja za obvladovanje življenja. Ne definirajo vašega življenja, ga ne spreminjajo in ne vplivajo na njegovo kakovost. Z osredotočanjem na skodelico ne bomo nikoli užili polnega okusa vroče čokolade oziroma življenja. V vsakega od nas pa je položena globoka želja po uresničenem življenju… Bog nam je, če sledimo notranjemu hrepenenju, pripravil le vročo čokolado in nas vabi, da se ne izgubljamo v izbiranju skodelic…« Hitri ritem vsakdanjega življenja trga pogled od tistega, kar je res pomembno in usmerja pozornost na tisto, kar bi se nam ob premisleku zdelo nepomembno. Sam sem ob koncu osnovne šole doživel, kako krhko je lahko naše zemeljsko življenje. Še bolj poglobljeno sem se začel spraševati, kaj bi v njem rad počel. To me je pripeljalo do letošnjega leta, v katerem bom obljubil nekaj, kar bi se novodobnemu človeku morda zdelo čudno in smešno: da bom vse življenje hodil za Gospodom v duhovniškem poklicu. Sam pa v tej odločitvi slutim življenje, ki me bo veselilo. Naj bo današnji dan priložnost, da uživamo v dnevu, ki nam je bil podarjen in ga izkoristimo. Predvsem bodimo pozorni na ljudi, ki nas obdajajo in poskrbimo, da bomo vsaj komu polepšali današnji dan – mogoče celo s skodelico vroče čokolade! http://www.rtvslo.si/podcast Mon, 22 Jun 2020 03:56:54 +0000 Martin Leban: Naglica Spoštovane poslušalke, cenjeni poslušalci! Na začetku današnje duhovne misli vas sprašujem, kakšno mesto ima strah v vašem življenju. Vas je sploh kdaj strah? Kdaj ali česa se bojite? In … ali imate kakšno zdravilo zoper strah? Prav to je tudi evangeljska tema današnje nedelje. Za strah vemo, da je naravna razsežnost življenja. Na eni strani je strah, ki ga v resnici ni, je namišljen in čez čas izgine. Na drugi strani pa je strah, ki ima neki izvor v resničnosti. Ko pademo v tak strah, se je treba z njim sprijazniti, ga prerasti s svojim lastnim prizadevanjem, verni človek pa tudi z zaupanjem v Boga. Jezus v današnjem evangeliju svojim učencem trikrat naroča, naj se ne bojijo. Naj se ne bojijo nasprotnikov evangelija. Ti jih bodo namreč preganjali, vlačili jih bodo pred sodišče in celo pobijali. Ob prebiranju teh vrstic začutimo dva svetova: naš svet, v katerem vladajo »človeške« zakonitosti, in svet evangelija, ki je velikokrat na glavo obrnjen človeški svet. Jezus nas opogumlja. Podarja nam zaupanje vanj, ki nas osvobaja strahu pred smrtjo. Zdravilo pred strahom je ljubezen. V prvem Janezovem pismu beremo, da popolna ljubezen prežene vsak strah. Res pa je, da dokler živimo, naša ljubezen še ni popolna. Zato občutimo strah, toda nima nas v oblasti. Čeprav apostol Pavel občuti strahove, ga je strah in je negotov, se ne pusti voditi tem strahovom, ampak Kristusovemu duhu, njemu, ki je iz ljubezni dal življenje za nas. Razlagalec evangelijev Silvano Fausti pravi, da strah pred smrtjo ne sme postati življenjska filozofija. Naša filozofija naj bo Očetova »ljubezen do modrosti«. Človek je vedno razdeljen med ljubezen do modrosti mesa, ki zapira v strah pred smrtjo, in ljubezen do modrosti Duha, ki odpira v zaupanje in življenje. Odlomku daje ritem trikratni velelnik: »Ne bojte se!« ki mu sledijo utemeljitve. Refren »ne bojte se« pomeni predvsem, da smo dejansko v oblasti strahu. To je izhodišče, ki ga moramo priznati, a ne sme biti tudi končni cilj. V nasprotnem primeru se že od samega začetka odpovemo vsakršni poti. Strah povzroči, da naredimo to, česar se bojimo, zaupanje pa omogoči, da naredimo to, kar si želimo. Pred nami je nedelja, nov dan – naj (L)ljubezen, pisana z malo in z veliko začetnico, prežene vse strahove. Kot vodilo lahko vzamemo tudi besede apostola, ki pravi: Vse premorem v Njem, ki mi daje moč. 174701774 RTVSLO – Prvi 387 clean Spoštovane poslušalke, cenjeni poslušalci! Na začetku današnje duhovne misli vas sprašujem, kakšno mesto ima strah v vašem življenju. Vas je sploh kdaj strah? Kdaj ali česa se bojite? In … ali imate kakšno zdravilo zoper strah? Prav to je tudi evangeljska tema današnje nedelje. Za strah vemo, da je naravna razsežnost življenja. Na eni strani je strah, ki ga v resnici ni, je namišljen in čez čas izgine. Na drugi strani pa je strah, ki ima neki izvor v resničnosti. Ko pademo v tak strah, se je treba z njim sprijazniti, ga prerasti s svojim lastnim prizadevanjem, verni človek pa tudi z zaupanjem v Boga. Jezus v današnjem evangeliju svojim učencem trikrat naroča, naj se ne bojijo. Naj se ne bojijo nasprotnikov evangelija. Ti jih bodo namreč preganjali, vlačili jih bodo pred sodišče in celo pobijali. Ob prebiranju teh vrstic začutimo dva svetova: naš svet, v katerem vladajo »človeške« zakonitosti, in svet evangelija, ki je velikokrat na glavo obrnjen človeški svet. Jezus nas opogumlja. Podarja nam zaupanje vanj, ki nas osvobaja strahu pred smrtjo. Zdravilo pred strahom je ljubezen. V prvem Janezovem pismu beremo, da popolna ljubezen prežene vsak strah. Res pa je, da dokler živimo, naša ljubezen še ni popolna. Zato občutimo strah, toda nima nas v oblasti. Čeprav apostol Pavel občuti strahove, ga je strah in je negotov, se ne pusti voditi tem strahovom, ampak Kristusovemu duhu, njemu, ki je iz ljubezni dal življenje za nas. Razlagalec evangelijev Silvano Fausti pravi, da strah pred smrtjo ne sme postati življenjska filozofija. Naša filozofija naj bo Očetova »ljubezen do modrosti«. Človek je vedno razdeljen med ljubezen do modrosti mesa, ki zapira v strah pred smrtjo, in ljubezen do modrosti Duha, ki odpira v zaupanje in življenje. Odlomku daje ritem trikratni velelnik: »Ne bojte se!« ki mu sledijo utemeljitve. Refren »ne bojte se« pomeni predvsem, da smo dejansko v oblasti strahu. To je izhodišče, ki ga moramo priznati, a ne sme biti tudi končni cilj. V nasprotnem primeru se že od samega začetka odpovemo vsakršni poti. Strah povzroči, da naredimo to, česar se bojimo, zaupanje pa omogoči, da naredimo to, kar si želimo. Pred nami je nedelja, nov dan – naj (L)ljubezen, pisana z malo in z veliko začetnico, prežene vse strahove. Kot vodilo lahko vzamemo tudi besede apostola, ki pravi: Vse premorem v Njem, ki mi daje moč. http://www.rtvslo.si/podcast Sun, 21 Jun 2020 03:56:27 +0000 Andrej Šegula: O premagovanju strahu »Nimam časa!«. To sta dve besedi, ki se vedno znova ponavljata med ljudmi. Skoraj vse je do trenutka načrtovano. Vsaj bilo je tako. Tudi mednarodna pomoč ljudem v deželah, ki živijo v težjih življenjskih razmerah, je bila načrtovana. Določeni so bili datumi do kdaj mora biti projekt izpeljan. In seveda, kar je najbolj pomembno, videti je treba rezultate. Ob vsem se ne sme pozabiti na trajnost sprememb, ki jih bo prinesel določen projekt. Vse smo načrtovali. Najbolj in seveda najprej načrtujejo gospodarstveniki. Hočejo rezultat dela, ki ga načrtujejo. In rezultat več imeti jim je uspelo prenesti na ljudi po vsem svetu. Ljudje hitijo, da ne bi kaj zamudili. Marsikomu se je v teh mesecih utrnilo vprašanje: JE TO RES POTREBNO? In v ta točno načrtovan urnik pride nekaj, kar nihče ni predvideval. Čas se je ustavil! Naenkrat je dovolj časa. Kako pa ta čas uporabimo? Čas lahko uporabimo tudi za to, da pregledamo kaj se dogaja v našem življenju. Ne ustavljajmo se pri zunanjih dogodkih! Kaj se dogaja v nas? Kako sprejemam občutek nemoči? To so trenutki, ko preverim sam v sebi, kaj je v življenju pomembno, kaj pa je morda nepomembno. In ugotovili bomo, da v življenju ni pomembno samo tisto, kar imam. Veliko bolj pomembno je: kakšen sem v svoji notranjosti. Čas je, da ne poslušam tistega, kar mi drugi dopovedujejo. zdaj je čas, da odkrivam kje so temelji mojega življenja, kam je usmerjena pot mojega življenja. V roke lahko vzamem knjige, v katerih so drugačna razmišljanja, ki jih po navadi vidimo in poslušamo na televiziji, beremo v takšnih in drugačnih časopisih. So vrednote, ki se ne spreminjajo že tisočletja. Temelj naj bi bile kreposti, ki so neuničljive: RAZUMNOST, PRAVIČNOST, SRČNOST, ZMERNOST. To je tisto, kar spreminja družbo, če to verjamemo ali ne. To so temeljni kamni vsake civilizacije, ki spoštuje človekovo dostojanstvo. Odkrili bomo, da vse dobro nastaja počasi, ne čez noč. Nič velikega, dramatičnega se ne zgodi, če ne delam prav. Ob opazovanju ljudi, ki delajo slabo, človeka razjeda misel, zakaj nekateri ljudje uspevajo, čeprav so krenili na pot, ki uničuje življenje ljudi. V nas se pojavi nevoščljivost, morda tudi brezbrižnost. Že pred tisočletji je bilo zapisano: »Le kaj je človek v blaginji, če je brez modrosti, podoben je živali, ki pogine. (prim.: Ps 48,10-21) Življenje se ne ustavi, življenje gre vedno naprej. Bom del tega neustavljivega življenja? Bom znal dodajati nekaj dobrega in lepega življenju, ki ga živim z drugimi. NE ČAKAJ NA JUTRI – ZDAJ JE ČAS ZA TO! 174701624 RTVSLO – Prvi 426 clean »Nimam časa!«. To sta dve besedi, ki se vedno znova ponavljata med ljudmi. Skoraj vse je do trenutka načrtovano. Vsaj bilo je tako. Tudi mednarodna pomoč ljudem v deželah, ki živijo v težjih življenjskih razmerah, je bila načrtovana. Določeni so bili datumi do kdaj mora biti projekt izpeljan. In seveda, kar je najbolj pomembno, videti je treba rezultate. Ob vsem se ne sme pozabiti na trajnost sprememb, ki jih bo prinesel določen projekt. Vse smo načrtovali. Najbolj in seveda najprej načrtujejo gospodarstveniki. Hočejo rezultat dela, ki ga načrtujejo. In rezultat več imeti jim je uspelo prenesti na ljudi po vsem svetu. Ljudje hitijo, da ne bi kaj zamudili. Marsikomu se je v teh mesecih utrnilo vprašanje: JE TO RES POTREBNO? In v ta točno načrtovan urnik pride nekaj, kar nihče ni predvideval. Čas se je ustavil! Naenkrat je dovolj časa. Kako pa ta čas uporabimo? Čas lahko uporabimo tudi za to, da pregledamo kaj se dogaja v našem življenju. Ne ustavljajmo se pri zunanjih dogodkih! Kaj se dogaja v nas? Kako sprejemam občutek nemoči? To so trenutki, ko preverim sam v sebi, kaj je v življenju pomembno, kaj pa je morda nepomembno. In ugotovili bomo, da v življenju ni pomembno samo tisto, kar imam. Veliko bolj pomembno je: kakšen sem v svoji notranjosti. Čas je, da ne poslušam tistega, kar mi drugi dopovedujejo. zdaj je čas, da odkrivam kje so temelji mojega življenja, kam je usmerjena pot mojega življenja. V roke lahko vzamem knjige, v katerih so drugačna razmišljanja, ki jih po navadi vidimo in poslušamo na televiziji, beremo v takšnih in drugačnih časopisih. So vrednote, ki se ne spreminjajo že tisočletja. Temelj naj bi bile kreposti, ki so neuničljive: RAZUMNOST, PRAVIČNOST, SRČNOST, ZMERNOST. To je tisto, kar spreminja družbo, če to verjamemo ali ne. To so temeljni kamni vsake civilizacije, ki spoštuje človekovo dostojanstvo. Odkrili bomo, da vse dobro nastaja počasi, ne čez noč. Nič velikega, dramatičnega se ne zgodi, če ne delam prav. Ob opazovanju ljudi, ki delajo slabo, človeka razjeda misel, zakaj nekateri ljudje uspevajo, čeprav so krenili na pot, ki uničuje življenje ljudi. V nas se pojavi nevoščljivost, morda tudi brezbrižnost. Že pred tisočletji je bilo zapisano: »Le kaj je človek v blaginji, če je brez modrosti, podoben je živali, ki pogine. (prim.: Ps 48,10-21) Življenje se ne ustavi, življenje gre vedno naprej. Bom del tega neustavljivega življenja? Bom znal dodajati nekaj dobrega in lepega življenju, ki ga živim z drugimi. NE ČAKAJ NA JUTRI – ZDAJ JE ČAS ZA TO! http://www.rtvslo.si/podcast Sat, 20 Jun 2020 03:57:06 +0000 Stane Kerin: Nimam časa V dneh pandemije smo nenehno slišali opozorila – držite razdaljo! meter in pol ali dva metra – držite razdaljo! In težko nam je … Ljudje smo bitja, ki hrepenijo po bližini, ki se čutijo varneje in lepše, če nekoga držiš za roko, če se nasloniš na njegovo rame ali ga tesno objameš … Rabimo bližino, bližino drugega, da slišimo utrip njegovega srca, da ob njegovem nasmehu prižgemo svetilko upanja in da z roko v roki premagamo najhujše težave. Bližina je za človeka zelo pomembna od rojstva pa vse do smrti. Otrok rabi mamo in se umiri že ob enem samem nasmehu ali dotiku, odrasli včasih ob pomembni odločitvi rabi le eno tiho prisotnost, da je ta odločitev pravilna. V hospicu sem se naučila, kako pomembna je bližina v najhujših dneh bolezni, ob umiranju in sami smrti. Nikoli ne bom pozabila, kako je neki bolnik pozvonil s svojimi zadnjimi močmi, da smo prišli člani osebja v njegovo sobo, in je potem sredi nas umrl, ker ni hotel biti sam. Tudi prostovoljci so povedali, da sedeti ob človeku v komatoznem stanju ni tako hudo, če se zavedaš, da včasih prav ta bližina človeka lajša najhujše strahove in težave. Kljub zahtevi po razdalji tudi v teh dneh lahko ustvarjamo bližino zelo različno. Digitalni mediji so nam omogočili, da lahko nekoga razveselimo z dobro besedo, drobno rožico ali veselim humorjem. Maske, ki skrivajo naše nasmehe, lahko okrasimo z ljubeznivimi pozdravi in toplimi pogledi. Vse tiste, ki jih ne moremo obiskati, ker so onstran meja naše dežele, pa lahko razveselimo s pismom, napisanim na roko, ki je velika redkost, a odseva bližino ne samo telesa, ampak tudi srca! V psalmih molivci nenehno iščejo bližino Boga, njega, ki je neviden, a stvaren. V pandemijski krizi, ko so se zaprla tudi svetišča, smo ga iskali v nas samih, saj je tam bil prisoten in nam čisto blizu. Tu smo ob molitvi doživeli, kako Bog presega vse naše človeške predstave, vse stavbe, pa naj so še tako razkošne katedrale, da doseže tisto, kar mu je najpomembnejše – človeško srce. Bližina je del naših odnosov, zelo dragocen del. Naredimo vse, da bomo kmalu spet lahko stali eden ob drugem, si gledali iz oči v oči, in s sklenjenimi rokami naredili verigo ljubezni. To bo najlepša zmaga nad koronavirusom. 174701357 RTVSLO – Prvi 368 clean V dneh pandemije smo nenehno slišali opozorila – držite razdaljo! meter in pol ali dva metra – držite razdaljo! In težko nam je … Ljudje smo bitja, ki hrepenijo po bližini, ki se čutijo varneje in lepše, če nekoga držiš za roko, če se nasloniš na njegovo rame ali ga tesno objameš … Rabimo bližino, bližino drugega, da slišimo utrip njegovega srca, da ob njegovem nasmehu prižgemo svetilko upanja in da z roko v roki premagamo najhujše težave. Bližina je za človeka zelo pomembna od rojstva pa vse do smrti. Otrok rabi mamo in se umiri že ob enem samem nasmehu ali dotiku, odrasli včasih ob pomembni odločitvi rabi le eno tiho prisotnost, da je ta odločitev pravilna. V hospicu sem se naučila, kako pomembna je bližina v najhujših dneh bolezni, ob umiranju in sami smrti. Nikoli ne bom pozabila, kako je neki bolnik pozvonil s svojimi zadnjimi močmi, da smo prišli člani osebja v njegovo sobo, in je potem sredi nas umrl, ker ni hotel biti sam. Tudi prostovoljci so povedali, da sedeti ob človeku v komatoznem stanju ni tako hudo, če se zavedaš, da včasih prav ta bližina človeka lajša najhujše strahove in težave. Kljub zahtevi po razdalji tudi v teh dneh lahko ustvarjamo bližino zelo različno. Digitalni mediji so nam omogočili, da lahko nekoga razveselimo z dobro besedo, drobno rožico ali veselim humorjem. Maske, ki skrivajo naše nasmehe, lahko okrasimo z ljubeznivimi pozdravi in toplimi pogledi. Vse tiste, ki jih ne moremo obiskati, ker so onstran meja naše dežele, pa lahko razveselimo s pismom, napisanim na roko, ki je velika redkost, a odseva bližino ne samo telesa, ampak tudi srca! V psalmih molivci nenehno iščejo bližino Boga, njega, ki je neviden, a stvaren. V pandemijski krizi, ko so se zaprla tudi svetišča, smo ga iskali v nas samih, saj je tam bil prisoten in nam čisto blizu. Tu smo ob molitvi doživeli, kako Bog presega vse naše človeške predstave, vse stavbe, pa naj so še tako razkošne katedrale, da doseže tisto, kar mu je najpomembnejše – človeško srce. Bližina je del naših odnosov, zelo dragocen del. Naredimo vse, da bomo kmalu spet lahko stali eden ob drugem, si gledali iz oči v oči, in s sklenjenimi rokami naredili verigo ljubezni. To bo najlepša zmaga nad koronavirusom. http://www.rtvslo.si/podcast Fri, 19 Jun 2020 03:56:08 +0000 Emanuela Žerdin: Bližina Drža pritoževanja, me kdaj pa kdaj spreleti, ko poslušam nizanje slabega, kritiziranje ljudi, pritoževanje nad ljudmi in okoliščinami življenja. Vse to deluje kot strup, kot megla, ki ne da videti dobrega, ki ne da živeti. Hkrati deluje kot neke vrste odvisnost, kot zastrupljen zrak pesimizma. Ne da sproščeno, svobodno dihati. Pritoževanje je kot bolezen, včasih se zazdi, da je epidemija današnjega časa. Poslušala sem, kako je na sprehodu mlajša ženska drugi razlagala, kakšno smolo ima. Česar koli se loti, se ji ponesreči. Se že najde kdo, da dobi tisto, za kar si ona prizadeva. Napisala je prošnjo za službo, velikokrat že, a potem je sploh ne pokličejo. Zadnjič pa ji je znanka rekla, naj kar pride, da iščejo nekoga, ki bi takoj lahko začel. Pa se je zjutraj zbudila in ni šla, ker ni hotela biti spet zavrnjena. Vedno jo kdo prehiti. Rečejo ji, naj naredi to in to, a saj potem nihče tega niti ne pogleda. Če kaj predlaga, je nihče ne posluša. Sploh ne ve, kako bo preživela, ko bo ta novi virus spet dobil zagon … Pomislila sem, kako grdo se razraste slabo, če ga kar naprej vabim in kličem v svoj svet. Kako močno se razširi zlo, negativizem in prodre v vse celice mojega bivanja. Ob tem se vedeš nepotrpežljivo, ihtavo. Nič se ne da, ne zgodi se nič, ne pokaže se nobena rešitev, nikoli ni tistega, kar si jaz želim, nič ni. Prej ali slej te potegne v zasvojenost. Iščeš in najdeš nadomestek, tudi navidezno bleščeče, zunanje, hitre, površne rešitve. Posežeš po varljivi tolažbi, ki pušča za seboj slabe posledice. Vsakdo je lahko navezan na stvari, ki nas oddaljujejo od Boga. On nam je dal razum, srce, razne sposobnosti, talente, ki jih lahko uporabim za slabo, ali pa za dobro. To je odvisno od mene. Lahko se odločim, da ne iščem bližnjic, ki me pripeljejo v nesrečo. Odločim se, da ves svoj potencial uporabim za dobro. In se odpira. Kažejo se rešitve, kažejo se okna v svet, ki daje upanje. Lahko pač vstanem in se odločim, da začnem – iščoč in dobrohotno – hoditi po svoji poti. Radost je položena v človeka, dana je brezpogojno. Če pride to dejstvo do zavesti, se enostavno, hitreje odločam. Vse, kar se mi dogaja, ima več zornih kotov, ima določen smisel. Tudi padec, neuspeh, kakšna težava. Če se za dobro odločim, iščem in vidim vedno več dobrega tudi pri drugih. Trdnejša bo moja pot, če se zavem, kje in kako sem skrenil s poti, ki mi jo je namenil Gospod. Da umaknem s poti malike in pustim Božji besedi, da raztopi moje oklepe, in rečem: Tukaj sem, Gospod. 174701112 RTVSLO – Prvi 377 clean Drža pritoževanja, me kdaj pa kdaj spreleti, ko poslušam nizanje slabega, kritiziranje ljudi, pritoževanje nad ljudmi in okoliščinami življenja. Vse to deluje kot strup, kot megla, ki ne da videti dobrega, ki ne da živeti. Hkrati deluje kot neke vrste odvisnost, kot zastrupljen zrak pesimizma. Ne da sproščeno, svobodno dihati. Pritoževanje je kot bolezen, včasih se zazdi, da je epidemija današnjega časa. Poslušala sem, kako je na sprehodu mlajša ženska drugi razlagala, kakšno smolo ima. Česar koli se loti, se ji ponesreči. Se že najde kdo, da dobi tisto, za kar si ona prizadeva. Napisala je prošnjo za službo, velikokrat že, a potem je sploh ne pokličejo. Zadnjič pa ji je znanka rekla, naj kar pride, da iščejo nekoga, ki bi takoj lahko začel. Pa se je zjutraj zbudila in ni šla, ker ni hotela biti spet zavrnjena. Vedno jo kdo prehiti. Rečejo ji, naj naredi to in to, a saj potem nihče tega niti ne pogleda. Če kaj predlaga, je nihče ne posluša. Sploh ne ve, kako bo preživela, ko bo ta novi virus spet dobil zagon … Pomislila sem, kako grdo se razraste slabo, če ga kar naprej vabim in kličem v svoj svet. Kako močno se razširi zlo, negativizem in prodre v vse celice mojega bivanja. Ob tem se vedeš nepotrpežljivo, ihtavo. Nič se ne da, ne zgodi se nič, ne pokaže se nobena rešitev, nikoli ni tistega, kar si jaz želim, nič ni. Prej ali slej te potegne v zasvojenost. Iščeš in najdeš nadomestek, tudi navidezno bleščeče, zunanje, hitre, površne rešitve. Posežeš po varljivi tolažbi, ki pušča za seboj slabe posledice. Vsakdo je lahko navezan na stvari, ki nas oddaljujejo od Boga. On nam je dal razum, srce, razne sposobnosti, talente, ki jih lahko uporabim za slabo, ali pa za dobro. To je odvisno od mene. Lahko se odločim, da ne iščem bližnjic, ki me pripeljejo v nesrečo. Odločim se, da ves svoj potencial uporabim za dobro. In se odpira. Kažejo se rešitve, kažejo se okna v svet, ki daje upanje. Lahko pač vstanem in se odločim, da začnem – iščoč in dobrohotno – hoditi po svoji poti. Radost je položena v človeka, dana je brezpogojno. Če pride to dejstvo do zavesti, se enostavno, hitreje odločam. Vse, kar se mi dogaja, ima več zornih kotov, ima določen smisel. Tudi padec, neuspeh, kakšna težava. Če se za dobro odločim, iščem in vidim vedno več dobrega tudi pri drugih. Trdnejša bo moja pot, če se zavem, kje in kako sem skrenil s poti, ki mi jo je namenil Gospod. Da umaknem s poti malike in pustim Božji besedi, da raztopi moje oklepe, in rečem: Tukaj sem, Gospod. http://www.rtvslo.si/podcast Thu, 18 Jun 2020 03:56:17 +0000 Silva Matos: Bister studenček v mlako pritoževanja Ste se morda zbudili s trpko mislijo na človeka iz včerajšnjega dne? Pogosto naletimo na človeka, ki ima prav čudne navade. Že njegovi ali njeni gibi, način govorjenja, da ne govorimo o tem, kako se obnaša pri jedi, nas lahko spravijo ob živce. V nas neznosno odmeva: Kdo ga je le vzgajal? Sam pogosto zapadam v taka presojanja ljudi okrog sebe. Malo se lahko izgovarjam na vzgojiteljsko in učiteljsko deformacijo, a to nič ne olajša srečevanja z drugimi. Lahko živiš desetletja s kom in vendar ne prenašaš niti tega, kako se loti pospravljanja mize. Kot starši, vzgojitelji, učitelji imamo dolžnost, da vzgajamo k primernemu vedenju. In verjamem, da smo vsi bolj ali manj imeli vsaj kakšno vestno in dosledno učiteljico, ki nas je skrbno in potrpežljivo učila, kako naj bi se obnašali, da se bomo lahko vključili v utečeno življenje skupnosti. Mnogi danes znova poudarjajo pomen bontona. Uglajeno vedenje, določena priporočila in prepovedi pomagajo, da bolje shajamo drug z drugim. Kljub vsemu trudu je še vedno toliko robatega, neprimernega, spotakljivega in verjamem, nenamerno žaljivega vedenja, da je težko preživeti dan brez koga, ki v nas ne bi sprožil vzdihovanja: »Kako se more tako grdo vesti, govoriti?« Otroke v šoli, ko se pogovarjajo sami med sabo, je zanimivo poslušati. Hitro bodo iz pravih imen prešli h klicanju nekakšnih vzdevkov, ki odražajo določeno lastnost. V razredu ne bo več An, Petrov, Katarin in podobno. V skupini se pojavijo Pametni, Hitri, Molčeči, pogosto pa tudi Špeckahla, Piflar, Neroda. Hočemo ali nočemo že od malega smo pozorni na lastnosti drug drugega. Otroci nimajo težav, koga v celoti označiti s to lastnostjo. Vemo, da to za razvoj tako imenovanega Nerode ni ravno spodbudno. Starejši se trudimo, da bi jih naučili, kako ima vsak svoje ime in ga je treba izgovarjati spoštljivo. Z otroki znamo modrovati, kako je vsak po svoje zaklad, le pustiti moramo, da se razvije. Zalotil sem se, da znam zelo pametno o tem učiti, pri sebi pa to pogosto pozabljam. Zmoti me lahko že človek, ki stalno pokašljuje. Neprijetna lastnost, bi lahko rekel. Ne, ta človek mi para živce in zato ga težko prenašam. Niti se ne trudim, da bi mu prišel vsaj malo bliže. Pri tem izgubljam vse tisto, kar bi mi ta človek lahko dobrega dal, omogočil, me obogatil. V tem nisem edini. Motijo nas malenkosti, ki jih pri drugih težko sprejmemo, pri sebi pa jih niti ne opazimo. So lastnosti drugih, ki jih ne moremo spremeniti. Niso prijetne, jih je pa vredno sprejeti, če želimo videti tiste dobre, prijetne in lepe. Potrudimo se danes prezreti slabe in biti pozoren na lepe lastnosti svojih bližnjih. 174700865 RTVSLO – Prvi 332 clean Ste se morda zbudili s trpko mislijo na človeka iz včerajšnjega dne? Pogosto naletimo na človeka, ki ima prav čudne navade. Že njegovi ali njeni gibi, način govorjenja, da ne govorimo o tem, kako se obnaša pri jedi, nas lahko spravijo ob živce. V nas neznosno odmeva: Kdo ga je le vzgajal? Sam pogosto zapadam v taka presojanja ljudi okrog sebe. Malo se lahko izgovarjam na vzgojiteljsko in učiteljsko deformacijo, a to nič ne olajša srečevanja z drugimi. Lahko živiš desetletja s kom in vendar ne prenašaš niti tega, kako se loti pospravljanja mize. Kot starši, vzgojitelji, učitelji imamo dolžnost, da vzgajamo k primernemu vedenju. In verjamem, da smo vsi bolj ali manj imeli vsaj kakšno vestno in dosledno učiteljico, ki nas je skrbno in potrpežljivo učila, kako naj bi se obnašali, da se bomo lahko vključili v utečeno življenje skupnosti. Mnogi danes znova poudarjajo pomen bontona. Uglajeno vedenje, določena priporočila in prepovedi pomagajo, da bolje shajamo drug z drugim. Kljub vsemu trudu je še vedno toliko robatega, neprimernega, spotakljivega in verjamem, nenamerno žaljivega vedenja, da je težko preživeti dan brez koga, ki v nas ne bi sprožil vzdihovanja: »Kako se more tako grdo vesti, govoriti?« Otroke v šoli, ko se pogovarjajo sami med sabo, je zanimivo poslušati. Hitro bodo iz pravih imen prešli h klicanju nekakšnih vzdevkov, ki odražajo določeno lastnost. V razredu ne bo več An, Petrov, Katarin in podobno. V skupini se pojavijo Pametni, Hitri, Molčeči, pogosto pa tudi Špeckahla, Piflar, Neroda. Hočemo ali nočemo že od malega smo pozorni na lastnosti drug drugega. Otroci nimajo težav, koga v celoti označiti s to lastnostjo. Vemo, da to za razvoj tako imenovanega Nerode ni ravno spodbudno. Starejši se trudimo, da bi jih naučili, kako ima vsak svoje ime in ga je treba izgovarjati spoštljivo. Z otroki znamo modrovati, kako je vsak po svoje zaklad, le pustiti moramo, da se razvije. Zalotil sem se, da znam zelo pametno o tem učiti, pri sebi pa to pogosto pozabljam. Zmoti me lahko že človek, ki stalno pokašljuje. Neprijetna lastnost, bi lahko rekel. Ne, ta človek mi para živce in zato ga težko prenašam. Niti se ne trudim, da bi mu prišel vsaj malo bliže. Pri tem izgubljam vse tisto, kar bi mi ta človek lahko dobrega dal, omogočil, me obogatil. V tem nisem edini. Motijo nas malenkosti, ki jih pri drugih težko sprejmemo, pri sebi pa jih niti ne opazimo. So lastnosti drugih, ki jih ne moremo spremeniti. Niso prijetne, jih je pa vredno sprejeti, če želimo videti tiste dobre, prijetne in lepe. Potrudimo se danes prezreti slabe in biti pozoren na lepe lastnosti svojih bližnjih. http://www.rtvslo.si/podcast Wed, 17 Jun 2020 03:55:32 +0000 Janez Vodičar: Druge spreminjati Rimski filozof Seneka iz 1. stol. je poleg svojih del v duhu stoiške filozofije znan tudi po svoji tragični usodi: ko je kot uradnik in politik deloval v Rimu, je postal za časa cesarja Klavdija žrtev dvornih spletk, zato ga je cesar pregnal v izgnanstvo na Korziko. V Rim se je smel vrniti šele čez nekaj let, v vzgojo pa so mu potem zaupali mladoletnega prestolonaslednika Nerona, Klavdijevega posinovljenca in pozneje zloglasnega cesarja. Ker pa je sčasoma postajal Neron vedno bolj muhast in tiranski, se je Seneka odločil umakniti iz javnega življenja, a ga je kljub temu zadela kruta cesarjeva volja: obtožili so ga sodelovanja v znameniti Pizonovi zaroti, zato je bil po Neronovem ukazu prisiljen narediti samomor, ki ga je dostojanstveno tudi izvršil. \tS svojo življenjsko zgodbo je tako filozof tudi praktični zgled svoje filozofske misli: v 74. pismu prijatelju Luciliju govori prav o pogumnem prenašanju usode, ki nam sicer podeljuje marsikaj dobrega, a nas po drugi strani zadene tudi z nesrečo, ko to najmanj pričakujemo. Seneka nas zato primerja z mornarji, naše življenje pa z morjem, na katerem »se večkrat dvigne vihar, ko se mornarji zanašajo na jasno nebo, in nenadoma udari strela, da se vsa okolica strese. Kakor je tam vsak, ki stoji blizu kraja, kamor je udarila strela, omamljen, tako zadene pri vsakem nasilju nesreča samo enega, druge pa prevzame strah,« je zapisal filozof. Prav ta strah nas po njegovem mnenju najbolj ovira pri srečnem življenju, saj nas ohranja v zakrčenosti, zato ne moremo ohranjati notranjega miru. »Kdor se preveč zanaša na slučajnosti, se pripravlja na neizbežne motnje svojega miru,« je prepričan filozof. Prava življenjska drža je zato drža poguma, ko ne podležemo strahovom, pač pa se z zaupanjem prepustimo usodi. Ob pogledu na nesreče se bomo morda res preplašili, vendar je ključno, da tega občutja strahu ne ohranjamo predolgo. Ni torej cilj, da bi poskušali ubežati nesrečam, kajti te so neizbežne. S tem bi si oblikovali napačno sliko o ustroju usode, »ker zadenejo mnoge nezgode pravične može in ker je vse, kar nam dá, kratko in neznatno, če to primerjamo s trajnostjo tega sveta. Iz te naše tožbe se rodi nehvaležnost, ker si napačno razlagamo božanski red,« pravi Seneka. Če bomo tako razmišljali, se bomo ves čas samo pritoževali, ker nam usoda ne bo podelila vseh dobrin, do katerih menimo, da smo upravičeni.« Prava drža je po njegovem v tem, da usodo sprejemamo ne glede na to, kaj nam prinaša – naj bodo to dobre ali zle stvari. Resnično pogumen človek mora namreč »pretrpeti marsikaj od tega, kar imenujemo zlo, in žrtvovati marsikaj od tega, kar smatramo za dobrine«. Kajti šele v tem se zares izkaže naš pogum, ki se mora po njegovem mnenju vedno znova »preizkušati v nevarnosti«. \t 174700594 RTVSLO – Prvi 392 clean Rimski filozof Seneka iz 1. stol. je poleg svojih del v duhu stoiške filozofije znan tudi po svoji tragični usodi: ko je kot uradnik in politik deloval v Rimu, je postal za časa cesarja Klavdija žrtev dvornih spletk, zato ga je cesar pregnal v izgnanstvo na Korziko. V Rim se je smel vrniti šele čez nekaj let, v vzgojo pa so mu potem zaupali mladoletnega prestolonaslednika Nerona, Klavdijevega posinovljenca in pozneje zloglasnega cesarja. Ker pa je sčasoma postajal Neron vedno bolj muhast in tiranski, se je Seneka odločil umakniti iz javnega življenja, a ga je kljub temu zadela kruta cesarjeva volja: obtožili so ga sodelovanja v znameniti Pizonovi zaroti, zato je bil po Neronovem ukazu prisiljen narediti samomor, ki ga je dostojanstveno tudi izvršil. \tS svojo življenjsko zgodbo je tako filozof tudi praktični zgled svoje filozofske misli: v 74. pismu prijatelju Luciliju govori prav o pogumnem prenašanju usode, ki nam sicer podeljuje marsikaj dobrega, a nas po drugi strani zadene tudi z nesrečo, ko to najmanj pričakujemo. Seneka nas zato primerja z mornarji, naše življenje pa z morjem, na katerem »se večkrat dvigne vihar, ko se mornarji zanašajo na jasno nebo, in nenadoma udari strela, da se vsa okolica strese. Kakor je tam vsak, ki stoji blizu kraja, kamor je udarila strela, omamljen, tako zadene pri vsakem nasilju nesreča samo enega, druge pa prevzame strah,« je zapisal filozof. Prav ta strah nas po njegovem mnenju najbolj ovira pri srečnem življenju, saj nas ohranja v zakrčenosti, zato ne moremo ohranjati notranjega miru. »Kdor se preveč zanaša na slučajnosti, se pripravlja na neizbežne motnje svojega miru,« je prepričan filozof. Prava življenjska drža je zato drža poguma, ko ne podležemo strahovom, pač pa se z zaupanjem prepustimo usodi. Ob pogledu na nesreče se bomo morda res preplašili, vendar je ključno, da tega občutja strahu ne ohranjamo predolgo. Ni torej cilj, da bi poskušali ubežati nesrečam, kajti te so neizbežne. S tem bi si oblikovali napačno sliko o ustroju usode, »ker zadenejo mnoge nezgode pravične može in ker je vse, kar nam dá, kratko in neznatno, če to primerjamo s trajnostjo tega sveta. Iz te naše tožbe se rodi nehvaležnost, ker si napačno razlagamo božanski red,« pravi Seneka. Če bomo tako razmišljali, se bomo ves čas samo pritoževali, ker nam usoda ne bo podelila vseh dobrin, do katerih menimo, da smo upravičeni.« Prava drža je po njegovem v tem, da usodo sprejemamo ne glede na to, kaj nam prinaša – naj bodo to dobre ali zle stvari. Resnično pogumen človek mora namreč »pretrpeti marsikaj od tega, kar imenujemo zlo, in žrtvovati marsikaj od tega, kar smatramo za dobrine«. Kajti šele v tem se zares izkaže naš pogum, ki se mora po njegovem mnenju vedno znova »preizkušati v nevarnosti«. \t http://www.rtvslo.si/podcast Tue, 16 Jun 2020 03:56:32 +0000 Polonca Zupančič: Seneka o pogumnem prenašanju usode V tokratni duhovni misli evangelijski pridigar Silvester Molan iz Krškega nadaljuje razmišljanje o tem, kako nam je kriza v obdobju epidemije sprožila tudi spraševanje o sebi in drugih, o svojih navadah in ravnanju okolice. Kot navaja Silvester Molan lahko najdemo oporo pri tem v delih apostola Pavla. 174700333 RTVSLO – Prvi 408 clean V tokratni duhovni misli evangelijski pridigar Silvester Molan iz Krškega nadaljuje razmišljanje o tem, kako nam je kriza v obdobju epidemije sprožila tudi spraševanje o sebi in drugih, o svojih navadah in ravnanju okolice. Kot navaja Silvester Molan lahko najdemo oporo pri tem v delih apostola Pavla. http://www.rtvslo.si/podcast Mon, 15 Jun 2020 03:56:48 +0000 Silvester Molan: Samozpraševanje v času krize RTVSLO – Prvi no RTV, MMC podcast.radio@rtvslo.si MMC RTV Duhovna misel je kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Posamezni avtorji, na podlagi svetopisemskega teksta ali kakšnega drugega pomembnega besedila, spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah. Duhovna misel je kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Posamezni avtorji, na podlagi svetopisemskega teksta ali kakšnega drugega pomembnega besedila, spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah. sl Wed, 23 Sep 2020 03:56:13 +0000 http://www.rtvslo.si/podcast webmaster@rtvslo.si (Webmaster) Wed, 23 Sep 2020 03:56:13 +0000 Duhovna misel