Religion & Spirituality (C) RTVSLO 2017 Duhovna misel je kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Posamezni avtorji, na podlagi svetopisemskega teksta ali kakšnega drugega pomembnega besedila, spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah. http://www.rtvslo.si/podcast Duhovna misel http://img.rtvslo.si/_up/ava/ava_misc/show_logos/19842238/dm-3_pc.jpg Danes maturantke in maturanti v jesenskem roku pišejo esej. O ocenjevalnih kriterijih razmišlja filozofinja in prevajalka dr. Ignacija Fridl Jarc. videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/08/24/OslovenskimaturiMMC.PR1.20190824.6.0650.mp3 RTVSLO – Prvi 375 clean Danes maturantke in maturanti v jesenskem roku pišejo esej. O ocenjevalnih kriterijih razmišlja filozofinja in prevajalka dr. Ignacija Fridl Jarc. http://www.rtvslo.si/podcast Sat, 24 Aug 2019 04:56:15 +0000 O slovenski maturi Duhovna misel je kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Posamezni avtorji, na podlagi svetopisemskega teksta ali kakšnega drugega pomembnega besedila, spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah. videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/08/23/DuhovnamiselLJ_2832177.mp3 RTVSLO – Prvi 385 clean Duhovna misel je kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Posamezni avtorji, na podlagi svetopisemskega teksta ali kakšnega drugega pomembnega besedila, spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah. http://www.rtvslo.si/podcast Fri, 23 Aug 2019 03:56:25 +0000 Duhovna misel Kaj bolj učinkuje, pogled ali beseda? Pravimo, da beseda zdravi, pa tudi ubija. Reci le besedo in ozdravljena bo moja duša je rečeno v molitvenem obrazcu. Gregorčič pa: semkaj k meni sedi, oko v oko mi gledi. \tNeprijetno postane ob človeku, ki umika pogled. Kako neosebno delujejo govorniki, ki občinstvu ne privoščijo pogleda. Kak vzneseni pridigar nadvse ognjevito razlaga razne pomene, z očmi pa bega po stropu. Ob podoživljanju kakega dogodka kdaj kar zamižimo. Kadar zremo v daljavo, segamo z mislijo preko obzorja. \tOči da so zrcalo duše. Torej pogledi. Prijazno te gleda, oči se mu svetijo, kakšen srep pogled in podobne pripombe so posebne vrste osebna izkaznica. Starih šolskih matičnih listov se spominjam. V njihove rubrike smo učitelji zapisovali značilnosti učencev. Razgrnjeno platno njihovih šolarskih časov. Bolj ali manj nadrobno opisano; odvisno od učitelja, kakopak. Z mislimi pogosto odsoten, nekam zagledan. To je veljalo za učenčka v nižjem razredu, za istega malo pred koncem njegove šolske obveznosti pa: razmišlja stvarno, pogumno gleda v oči. Velik lok, pomemben razpon, in lahko si samo predstavljamo, kaj vse piše v kakih naših karakteristikah. \tTak je tvoj pogled na življenje, pravimo, moj je drugačen. Pogled na stvari in dogajanja nas usmerja, pomaga nam rasti, zoreti, razumevati. Lahko nas tudi vara in se prepozno zavemo napačnih stališč. Več ko se nam nabere izkušanj, boljši pregled se nam razkrije. Kako usodna utegne biti kaka zagledanost v koga ali pa v kaj! \tPogled se tudi sopomenka za mišljenje. Pogled pomeni presojanje. Kako razumem dogajanja v svetu, kako zgodovinske dogodke. Kaj si mislim o soljudeh. Kaj o besedah in dejanjih osebnosti, s katerimi se srečal ne bom nikoli, pa krojijo usodo sveta. Tu in tam se da prebrati, kako ljubeči so bili do otrok posamezni diktatorji. Ampak samo do svojih. Nekateri pa niti do lastnih ne. \tPogledati skozi prste. Davkarija nerada upošteva ta pomen. Oderuhi tudi ne. Blagajničarka kje za kak cent. Razumni in dobrosrčni učitelji pa zmeraj. Toliko bolj, če gre za prizadevnega učenca. Kak neizprosnež pa mrcvari na čez in čez. Ravnatelj je našemu hladnokrvnežu nekoč rekel: Pomislite vendar, nekoč boste tega fantiča srečali kot odraslega človeka! \tTako je s pogledi. Sežejo daleč, včasih pa niti do konca nosu. videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/08/22/DuhovnamiselMMC.PR1.20190822.4.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 385 clean Kaj bolj učinkuje, pogled ali beseda? Pravimo, da beseda zdravi, pa tudi ubija. Reci le besedo in ozdravljena bo moja duša je rečeno v molitvenem obrazcu. Gregorčič pa: semkaj k meni sedi, oko v oko mi gledi. \tNeprijetno postane ob človeku, ki umika pogled. Kako neosebno delujejo govorniki, ki občinstvu ne privoščijo pogleda. Kak vzneseni pridigar nadvse ognjevito razlaga razne pomene, z očmi pa bega po stropu. Ob podoživljanju kakega dogodka kdaj kar zamižimo. Kadar zremo v daljavo, segamo z mislijo preko obzorja. \tOči da so zrcalo duše. Torej pogledi. Prijazno te gleda, oči se mu svetijo, kakšen srep pogled in podobne pripombe so posebne vrste osebna izkaznica. Starih šolskih matičnih listov se spominjam. V njihove rubrike smo učitelji zapisovali značilnosti učencev. Razgrnjeno platno njihovih šolarskih časov. Bolj ali manj nadrobno opisano; odvisno od učitelja, kakopak. Z mislimi pogosto odsoten, nekam zagledan. To je veljalo za učenčka v nižjem razredu, za istega malo pred koncem njegove šolske obveznosti pa: razmišlja stvarno, pogumno gleda v oči. Velik lok, pomemben razpon, in lahko si samo predstavljamo, kaj vse piše v kakih naših karakteristikah. \tTak je tvoj pogled na življenje, pravimo, moj je drugačen. Pogled na stvari in dogajanja nas usmerja, pomaga nam rasti, zoreti, razumevati. Lahko nas tudi vara in se prepozno zavemo napačnih stališč. Več ko se nam nabere izkušanj, boljši pregled se nam razkrije. Kako usodna utegne biti kaka zagledanost v koga ali pa v kaj! \tPogled se tudi sopomenka za mišljenje. Pogled pomeni presojanje. Kako razumem dogajanja v svetu, kako zgodovinske dogodke. Kaj si mislim o soljudeh. Kaj o besedah in dejanjih osebnosti, s katerimi se srečal ne bom nikoli, pa krojijo usodo sveta. Tu in tam se da prebrati, kako ljubeči so bili do otrok posamezni diktatorji. Ampak samo do svojih. Nekateri pa niti do lastnih ne. \tPogledati skozi prste. Davkarija nerada upošteva ta pomen. Oderuhi tudi ne. Blagajničarka kje za kak cent. Razumni in dobrosrčni učitelji pa zmeraj. Toliko bolj, če gre za prizadevnega učenca. Kak neizprosnež pa mrcvari na čez in čez. Ravnatelj je našemu hladnokrvnežu nekoč rekel: Pomislite vendar, nekoč boste tega fantiča srečali kot odraslega človeka! \tTako je s pogledi. Sežejo daleč, včasih pa niti do konca nosu. http://www.rtvslo.si/podcast Thu, 22 Aug 2019 03:56:25 +0000 Duhovna misel Deček se je pod žgočim soncem s svojim očetom spuščal s hriba. Zagledala sta moža, ki se je vzpenjal proti njima, ves prepoten, s težkim nahrbtnikom na rami, ki ga je pritiskal ob tla. Ko je moški prispel do njiju, ga je deček vprašal, kaj nosi v nahrbtniku in zakaj se tako muči, ko se vzpenja v hrib. Moški je dečku odgovoril, da se je njegova peč pokvarila in da se je moral spustiti v dolino, da bi zbral dovolj kamnov, da si bo zgradil novo peč. »Zakaj ne poiščete še več kamnov,« je vprašal deček, »in si zgradite še večjo peč, ki vas bo grela in v kateri boste pekli hrano? V dolini je še polno kamnov.« »Oh, ti mali deček,« mu je odvrnil mož, »ne veš še, kaj pomeni delati, ne veš kako težko je tovoriti.« Moški položi roko na dečkovo ramo in reče: »Ko boš tako velik kot jaz, boš zadovoljen tudi z majhno pečjo.« Tako so se razšli in nadaljevali vsak svojo pot. Ko sta se deček in njegov oče spuščala naprej v dolino, se jima je nasproti približal drug moški. Bil je enake velikosti kot prejšnji, nosil je enako velik nahrbtnik, vendar ta moški se ni zdel ves obtežen, tako kot prejšnji. »Kaj nosite v nahrbtniku?« je zanimalo dečka. »So notri kamni? Si boste zgradili majhno peč?« »Oh, ne« se je široko nasmejal moški, »ne bom gradil nobene peči. Veš, v dolini sem delal na polju, ko sem naletel na zaklad. Diamanti, rubini in biseri! Imam dve hčeri, ki se bosta poročili. Odprl bom trgovino, prenehal bom prodajati od vrat do vrat, zgradil si bom novo hišo ...« »Zakaj pa ne poiščete še več diamantov« ga je prekinil deček, »gotovo jih je še kaj v dolini?« »Fant moj,« je dejal moški, »verjemi, vso dolino sem preiskal. Ne verjamem, da je doli še kakšen diamant.« In spet so se razšli, deček in oče sta nadaljevala svojo pot s hriba. Čez čas se je oče obrnil k dečku in rekel: »Vidiš, ko nosiš diamante, niso nikoli pretežki. Tudi prvi moški je imel lahko v nahrbtniku diamante, ampak jih ni prepoznal.« Vsak dan ima svojo težo. Vsak dan prenašamo takšne ali drugačne nahrbtnike s seboj. Kdaj niti ne vemo, kaj prenašamo s seboj, morda nas daje naveličanost in nas breme vleče k tlom. Morda je kdaj dobro dvakrat pogledati in prepoznati tisto vrednost, ki nam lahko olajša korak naprej. Poglejmo danes dvakrat ali trikrat če je potrebno, morda se le kaj zalesketa. videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/08/21/NepoznanidiamantiMMC.PR1.20190821.3.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 358 clean Deček se je pod žgočim soncem s svojim očetom spuščal s hriba. Zagledala sta moža, ki se je vzpenjal proti njima, ves prepoten, s težkim nahrbtnikom na rami, ki ga je pritiskal ob tla. Ko je moški prispel do njiju, ga je deček vprašal, kaj nosi v nahrbtniku in zakaj se tako muči, ko se vzpenja v hrib. Moški je dečku odgovoril, da se je njegova peč pokvarila in da se je moral spustiti v dolino, da bi zbral dovolj kamnov, da si bo zgradil novo peč. »Zakaj ne poiščete še več kamnov,« je vprašal deček, »in si zgradite še večjo peč, ki vas bo grela in v kateri boste pekli hrano? V dolini je še polno kamnov.« »Oh, ti mali deček,« mu je odvrnil mož, »ne veš še, kaj pomeni delati, ne veš kako težko je tovoriti.« Moški položi roko na dečkovo ramo in reče: »Ko boš tako velik kot jaz, boš zadovoljen tudi z majhno pečjo.« Tako so se razšli in nadaljevali vsak svojo pot. Ko sta se deček in njegov oče spuščala naprej v dolino, se jima je nasproti približal drug moški. Bil je enake velikosti kot prejšnji, nosil je enako velik nahrbtnik, vendar ta moški se ni zdel ves obtežen, tako kot prejšnji. »Kaj nosite v nahrbtniku?« je zanimalo dečka. »So notri kamni? Si boste zgradili majhno peč?« »Oh, ne« se je široko nasmejal moški, »ne bom gradil nobene peči. Veš, v dolini sem delal na polju, ko sem naletel na zaklad. Diamanti, rubini in biseri! Imam dve hčeri, ki se bosta poročili. Odprl bom trgovino, prenehal bom prodajati od vrat do vrat, zgradil si bom novo hišo ...« »Zakaj pa ne poiščete še več diamantov« ga je prekinil deček, »gotovo jih je še kaj v dolini?« »Fant moj,« je dejal moški, »verjemi, vso dolino sem preiskal. Ne verjamem, da je doli še kakšen diamant.« In spet so se razšli, deček in oče sta nadaljevala svojo pot s hriba. Čez čas se je oče obrnil k dečku in rekel: »Vidiš, ko nosiš diamante, niso nikoli pretežki. Tudi prvi moški je imel lahko v nahrbtniku diamante, ampak jih ni prepoznal.« Vsak dan ima svojo težo. Vsak dan prenašamo takšne ali drugačne nahrbtnike s seboj. Kdaj niti ne vemo, kaj prenašamo s seboj, morda nas daje naveličanost in nas breme vleče k tlom. Morda je kdaj dobro dvakrat pogledati in prepoznati tisto vrednost, ki nam lahko olajša korak naprej. Poglejmo danes dvakrat ali trikrat če je potrebno, morda se le kaj zalesketa. http://www.rtvslo.si/podcast Wed, 21 Aug 2019 03:55:58 +0000 Nepoznani diamanti Slavni ameriški pisatelj Stephan Covey je v eni od svojih knjig zapisal stavek: »Nabrusi žago!« Stavek je del zgodbe o gozdnem delavcu, ki si je v potu svojega obraza prizadeval obžagati drevje z žago, ki je bila že zdavnaj čisto topa. Ko ga je nekdo opozoril, naj si žago nabrusi, je odvrnil: »Nimam časa, da bi jo nabrusil, podreti moram še toliko dreves …« Zgodbo o žagi lahko prenesemo na naše telo in našo duševnost. Telo in duševnost sta orodji, ki nam pomagata, da lahko izpeljemo svoje načrte, zato ju moramo kdaj pa kdaj tudi nabrusiti. V današnji družbi, ko se moderni človek srečuje s skrhanim telesom in dušo, govorimo o izgorevanju in praznih baterijah. Zato moramo baterije napolniti z novo energijo oziroma si opomoči. A ne pozabimo: žago lahko nabrusimo samo toliko časa, dokler ima zobe. Skrhani se namreč hitreje polomijo kot nabrušeni. Res pa je, da pri žagi lahko zamenjamo celoten list. Tako kot žaga lahko preneha peti, nam tudi telo in duševnost – skupek človekovih čustvenih, miselnih in voljnih značilnosti, ti dve čudoviti orodji – odklonita poslušnost in nas pri izpolnjevanju naših načrtov pustita na cedilu. Če želimo, da nam žaga dolgo služi, moramo z njo ravnati gospodarno in preudarno. Tako kot s svojim telesom in duševnostjo. Za polnjenje človeških baterij žal ne obstaja polnilnik za hitro polnjenje. Ko enkrat naša duševnost preneha zvoniti, jo bomo težko napolnili. Kako to, da je toliko izgorelih ljudi, ki še komaj premikajo svoje telo? Da o prazni duševnosti niti ne govorim. Saj so tudi naši starši delali od jutra do večera, pa vendar večina ni vedela, kaj je napad panike ali sindrom izgorelosti. Kako to? V času mojih staršev ni bilo pohlepne vsemogočne reklame, ki bi jih potegnila za seboj in jih slepila z utvaro, da morajo vsako prosto minuto do vrha napolniti s plačljivo zabavo. Kmet se je pod večer, ob koncu trdega dela usedel na klop pred domačijo in gledal na svoja žitna polja. Seveda so tudi moji starši poznali svoje stiske, trpeli pomanjkanje, vendar drugačno kot danes. Če v tem jutru, cenjene poslušalke in poslušalci, pričakujete, da vam bom na vaše domove poslala akumulatorje za polnjenje življenjskih baterij na daljinsko upravljanje, ste se zmotili. Sami boste morali zamenjati baterijo ali jo priklopiti na akumulator. Jaz vam lahko samo prenesem priporočilo znane logoterapevtke Elisabeth Lukas, ki vsakomur, kdor teče v hrčkovem kolesu, priporoča, naj takoj izstopi in se poda v tišino. V tišini boste spoznali, kako vam lahko uspe, da bi se v prihodnje hrčkovemu kolesu v velikem loku izognili in ostali telesno in duševno pripravljeni na izzive našega časa. videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/08/20/NabrusiagoMMC.PR1.20190820.2.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 380 clean Slavni ameriški pisatelj Stephan Covey je v eni od svojih knjig zapisal stavek: »Nabrusi žago!« Stavek je del zgodbe o gozdnem delavcu, ki si je v potu svojega obraza prizadeval obžagati drevje z žago, ki je bila že zdavnaj čisto topa. Ko ga je nekdo opozoril, naj si žago nabrusi, je odvrnil: »Nimam časa, da bi jo nabrusil, podreti moram še toliko dreves …« Zgodbo o žagi lahko prenesemo na naše telo in našo duševnost. Telo in duševnost sta orodji, ki nam pomagata, da lahko izpeljemo svoje načrte, zato ju moramo kdaj pa kdaj tudi nabrusiti. V današnji družbi, ko se moderni človek srečuje s skrhanim telesom in dušo, govorimo o izgorevanju in praznih baterijah. Zato moramo baterije napolniti z novo energijo oziroma si opomoči. A ne pozabimo: žago lahko nabrusimo samo toliko časa, dokler ima zobe. Skrhani se namreč hitreje polomijo kot nabrušeni. Res pa je, da pri žagi lahko zamenjamo celoten list. Tako kot žaga lahko preneha peti, nam tudi telo in duševnost – skupek človekovih čustvenih, miselnih in voljnih značilnosti, ti dve čudoviti orodji – odklonita poslušnost in nas pri izpolnjevanju naših načrtov pustita na cedilu. Če želimo, da nam žaga dolgo služi, moramo z njo ravnati gospodarno in preudarno. Tako kot s svojim telesom in duševnostjo. Za polnjenje človeških baterij žal ne obstaja polnilnik za hitro polnjenje. Ko enkrat naša duševnost preneha zvoniti, jo bomo težko napolnili. Kako to, da je toliko izgorelih ljudi, ki še komaj premikajo svoje telo? Da o prazni duševnosti niti ne govorim. Saj so tudi naši starši delali od jutra do večera, pa vendar večina ni vedela, kaj je napad panike ali sindrom izgorelosti. Kako to? V času mojih staršev ni bilo pohlepne vsemogočne reklame, ki bi jih potegnila za seboj in jih slepila z utvaro, da morajo vsako prosto minuto do vrha napolniti s plačljivo zabavo. Kmet se je pod večer, ob koncu trdega dela usedel na klop pred domačijo in gledal na svoja žitna polja. Seveda so tudi moji starši poznali svoje stiske, trpeli pomanjkanje, vendar drugačno kot danes. Če v tem jutru, cenjene poslušalke in poslušalci, pričakujete, da vam bom na vaše domove poslala akumulatorje za polnjenje življenjskih baterij na daljinsko upravljanje, ste se zmotili. Sami boste morali zamenjati baterijo ali jo priklopiti na akumulator. Jaz vam lahko samo prenesem priporočilo znane logoterapevtke Elisabeth Lukas, ki vsakomur, kdor teče v hrčkovem kolesu, priporoča, naj takoj izstopi in se poda v tišino. V tišini boste spoznali, kako vam lahko uspe, da bi se v prihodnje hrčkovemu kolesu v velikem loku izognili in ostali telesno in duševno pripravljeni na izzive našega časa. http://www.rtvslo.si/podcast Tue, 20 Aug 2019 03:56:20 +0000 Nabrusi žago Dostikrat me vprašajo, kako kot kristjan živim med nevernimi kolegi in prijatelji … v službi torej, in kakšen je krščanski očka in mož doma, v družini. Kako se kot kristjan vedem v javnosti in kako med mašo? In spoznavam, da številni ljudje svojo pripadnost Kristusu razumejo kot obleko. Da svoje krščanstvo nosijo. Kajti človek se res obleče drugače, če gre v službo, kot če se odpravi na sprehod v gozd; oprava je drugačna, če greš kidat sneg ali gnoj; hlače za šport niso tako fine kot tiste za v opero; v gojzarjih ne greš na plažo in s sandali ne v gore … razen če si češki turist! Pri krstu resda »oblečemo Kristusa (Gal 3, 27), vendar to ni obleka, ki jo preoblečeš glede na okoliščine in priložnosti; ki jo zavržeš, ko se je naveličaš, jo malo pokrpaš, če se strga, ali vržeš v pralni stroj, ko se umaže. Krst nas prerodi v božje otroke, nas včleni v Cerkev, s tem pa postanemo del Kristusovega telesa. Telesa, ne obleke! Obleka je delo človeških rok, je mrtva stvar brez čustev in občutkov. Telo pa je živo! Pokrito s kožo. Drži skupaj kosti in mišice … in odvečne kilograme. Čuti. Boli. »Koža pokriva celotno telo. Je človekov največji, pa tudi najtežji organ in varuje vse preostale organe v telesu. Skrbi za razmejitev telesa od okolice, ščiti pred vplivi okolja, uravnava temperaturo, z njim telo zaznava in se sporazumeva z okolico … « če prepišem z Wikipedije. Bi pa tole, kar zadeva mene, lahko pisalo tudi v Katekizmu. Kajti če je vera »živa«, je kot koža: drugače napeta čez trebuh kot čez pleča, bolj občutljiva na dlaneh kot na podplatih, različno debela vrh glave in na zadnji plati. In včasih rečemo, da je koža razdražena, da peče, da srbi. Včasih diši po znoju, včasih smrdi po znoju! Včasih je popikana, opraskana, ranjena … mozoljasta … pa je vendar ne zamenjam … je niti ne morem. Skrbim zanjo, jo negujem in zdravim. Umivam, seveda. In nihče ne ve, kako je biti v moji koži, pa tudi jaz ne morem za nikogar vedeti, kako mu je. In čeprav bi kdaj pa kdaj najraje skočil iz kože … ne morem. Ne morem iz svoje kože. Razen za ceno življenja. Večnega življenja! videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/08/19/DuhovnamiselMMC.PR1.20190819.1.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 368 clean Dostikrat me vprašajo, kako kot kristjan živim med nevernimi kolegi in prijatelji … v službi torej, in kakšen je krščanski očka in mož doma, v družini. Kako se kot kristjan vedem v javnosti in kako med mašo? In spoznavam, da številni ljudje svojo pripadnost Kristusu razumejo kot obleko. Da svoje krščanstvo nosijo. Kajti človek se res obleče drugače, če gre v službo, kot če se odpravi na sprehod v gozd; oprava je drugačna, če greš kidat sneg ali gnoj; hlače za šport niso tako fine kot tiste za v opero; v gojzarjih ne greš na plažo in s sandali ne v gore … razen če si češki turist! Pri krstu resda »oblečemo Kristusa (Gal 3, 27), vendar to ni obleka, ki jo preoblečeš glede na okoliščine in priložnosti; ki jo zavržeš, ko se je naveličaš, jo malo pokrpaš, če se strga, ali vržeš v pralni stroj, ko se umaže. Krst nas prerodi v božje otroke, nas včleni v Cerkev, s tem pa postanemo del Kristusovega telesa. Telesa, ne obleke! Obleka je delo človeških rok, je mrtva stvar brez čustev in občutkov. Telo pa je živo! Pokrito s kožo. Drži skupaj kosti in mišice … in odvečne kilograme. Čuti. Boli. »Koža pokriva celotno telo. Je človekov največji, pa tudi najtežji organ in varuje vse preostale organe v telesu. Skrbi za razmejitev telesa od okolice, ščiti pred vplivi okolja, uravnava temperaturo, z njim telo zaznava in se sporazumeva z okolico … « če prepišem z Wikipedije. Bi pa tole, kar zadeva mene, lahko pisalo tudi v Katekizmu. Kajti če je vera »živa«, je kot koža: drugače napeta čez trebuh kot čez pleča, bolj občutljiva na dlaneh kot na podplatih, različno debela vrh glave in na zadnji plati. In včasih rečemo, da je koža razdražena, da peče, da srbi. Včasih diši po znoju, včasih smrdi po znoju! Včasih je popikana, opraskana, ranjena … mozoljasta … pa je vendar ne zamenjam … je niti ne morem. Skrbim zanjo, jo negujem in zdravim. Umivam, seveda. In nihče ne ve, kako je biti v moji koži, pa tudi jaz ne morem za nikogar vedeti, kako mu je. In čeprav bi kdaj pa kdaj najraje skočil iz kože … ne morem. Ne morem iz svoje kože. Razen za ceno življenja. Večnega življenja! http://www.rtvslo.si/podcast Mon, 19 Aug 2019 03:56:08 +0000 Duhovna misel Moram priznati, da me še vedno vsakič znova preseneti, včasih celo pretrese, ko slišim ali preberem izjavo: »Mislite, da sem prišel na zemljo prinašat mir? Ne, vam rečem, ampak razcepljenost.« Pretrese zato, ker je to izrekel Jezus. Verjetno marsikaterega kristjana vsaj vznemiri oziroma močno preseneti. Upam si reči, da tudi človeka, ki ni kristjan, vendar vsaj od daleč pozna krščanstvo, ta izjava glede na siceršnji Jezusov nauk in delovanje verjetno preseneti. Nekako ne gre skupaj z vsem, kar je sicer počel in učil. Jezus je vendar tisti, ki je delal dobro, ozdravljal bolnike in govoril o ljubezni. Prav zato nas zadene kot strela z jasnega, ko pravi: »Mislite, da sem prišel na zemljo prinašat mir? Ne, vam rečem, ampak razcepljenost.« Ne nazadnje je rekel tudi: »Mir vam zapustim, svoj mir vam dam.« Prav v teh na videz nasprotnih trditvah pa lahko odkrijemo bistvo. Sistemi, režimi in ideologije, ki so v zgodovini obljubljali mir, pravičnost, enakost, skratka – raj na zemlji, so to vedno počeli na račun nekoga drugega. Za ohranjanje nebes na zemlji so nekateri morali plačati visoko ceno. Jezus pa ne govori o tem, da bi si na zemlji ustvarili nebesa. Vabi nas, da mu sledimo. Vabi nas, da svoje življenje zaživimo polno, kot tisti, ki so ljubljeni in odrešeni. Če se zares zavedam, da sem ljubljen, je moje življenje kljub stiskam in preizkušnjam lepo, polno in izpolnjeno. Če se zavedam, da sem odrešen, pa to lahko pomeni moj najgloblji bivanjski mir. Seveda me lahko še vedno vznemirjajo in težijo skrbi, preizkušnje in bolečine vsakdanjega življenja. Toda če živim kot odrešen, pomeni, da nisem kot ujetnik svoje končnosti, da ne živim v strahu pred smrtjo, s katero naj bi se vse končalo. Živeti kot odrešen pomeni, da se zavedam, da verujem, da s smrtjo ni vsega konec. Da v moči Jezusovega vstajenja od mrtvih pričakujem tudi svoje vstajenje in večno življenje. To je tisti najgloblji bivanjski mir, ki ostaja ne glede na trenutne okoliščine. Ko torej Jezus govori o nemiru in razdeljenosti, je to vezano predvsem na odločitev zanj. Če se odločim zanj, če želim živeti v ljubezni in živeti kot odrešen, bo to v moji okolici morda začelo povzročati nemir in tudi razcepljenost. Tudi zato, ker kdo ob meni zaradi svoje nemoči ne more sprejeti tega, da je lahko ljubljen in odrešen. Da smrt pač nima zadnje besede. Prav zato so še kako spodbudne in tolažilne Jezusove besede, ko pravi: »Mir vam zapustim, svoj mir vam dam; vendar ne tako, kakor ga daje svet. Vaše srce naj se ne vznemirja in se ne plaši.« videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/08/18/DuhovnamiselMMC.PR1.20190818.7.0650.mp3 RTVSLO – Prvi 380 clean Moram priznati, da me še vedno vsakič znova preseneti, včasih celo pretrese, ko slišim ali preberem izjavo: »Mislite, da sem prišel na zemljo prinašat mir? Ne, vam rečem, ampak razcepljenost.« Pretrese zato, ker je to izrekel Jezus. Verjetno marsikaterega kristjana vsaj vznemiri oziroma močno preseneti. Upam si reči, da tudi človeka, ki ni kristjan, vendar vsaj od daleč pozna krščanstvo, ta izjava glede na siceršnji Jezusov nauk in delovanje verjetno preseneti. Nekako ne gre skupaj z vsem, kar je sicer počel in učil. Jezus je vendar tisti, ki je delal dobro, ozdravljal bolnike in govoril o ljubezni. Prav zato nas zadene kot strela z jasnega, ko pravi: »Mislite, da sem prišel na zemljo prinašat mir? Ne, vam rečem, ampak razcepljenost.« Ne nazadnje je rekel tudi: »Mir vam zapustim, svoj mir vam dam.« Prav v teh na videz nasprotnih trditvah pa lahko odkrijemo bistvo. Sistemi, režimi in ideologije, ki so v zgodovini obljubljali mir, pravičnost, enakost, skratka – raj na zemlji, so to vedno počeli na račun nekoga drugega. Za ohranjanje nebes na zemlji so nekateri morali plačati visoko ceno. Jezus pa ne govori o tem, da bi si na zemlji ustvarili nebesa. Vabi nas, da mu sledimo. Vabi nas, da svoje življenje zaživimo polno, kot tisti, ki so ljubljeni in odrešeni. Če se zares zavedam, da sem ljubljen, je moje življenje kljub stiskam in preizkušnjam lepo, polno in izpolnjeno. Če se zavedam, da sem odrešen, pa to lahko pomeni moj najgloblji bivanjski mir. Seveda me lahko še vedno vznemirjajo in težijo skrbi, preizkušnje in bolečine vsakdanjega življenja. Toda če živim kot odrešen, pomeni, da nisem kot ujetnik svoje končnosti, da ne živim v strahu pred smrtjo, s katero naj bi se vse končalo. Živeti kot odrešen pomeni, da se zavedam, da verujem, da s smrtjo ni vsega konec. Da v moči Jezusovega vstajenja od mrtvih pričakujem tudi svoje vstajenje in večno življenje. To je tisti najgloblji bivanjski mir, ki ostaja ne glede na trenutne okoliščine. Ko torej Jezus govori o nemiru in razdeljenosti, je to vezano predvsem na odločitev zanj. Če se odločim zanj, če želim živeti v ljubezni in živeti kot odrešen, bo to v moji okolici morda začelo povzročati nemir in tudi razcepljenost. Tudi zato, ker kdo ob meni zaradi svoje nemoči ne more sprejeti tega, da je lahko ljubljen in odrešen. Da smrt pač nima zadnje besede. Prav zato so še kako spodbudne in tolažilne Jezusove besede, ko pravi: »Mir vam zapustim, svoj mir vam dam; vendar ne tako, kakor ga daje svet. Vaše srce naj se ne vznemirja in se ne plaši.« http://www.rtvslo.si/podcast Sun, 18 Aug 2019 04:56:20 +0000 Duhovna misel Mi Slovenci živimo v Panoniji ob Blatnem jezeru v Panoniji že skoraj 1.200 let. Takrat je prvi knez slovenskega rodu – Pribina – ustanovil kneževino, kmalu za njim pa je knez Kocelj z odprtimi rokami pozdravil brata Cirila in Metoda, ki sta posejala seme krščanstva med naše prednike. Zgodovinski dogodek pred sto leti, ko so veliki zmagovalci risali zemljevide in premikali meje, je prelomen; kot tisti z Danielom v levjem brlogu, ko so lačni levi – Madžari, Nemci, Hrvati, Italijani – krvoločno in nenasitno trgali slovensko narodno in kulturno telo. Zato je priključitev Prekmurja k matični domovini neponovljiv zgodovinski dogodek, ki ga moramo odgovorno ozaveščati v samorefleksijo –tako Prekmurci kot vsi preostali v Sloveniji. Bodimo ponosni in hvaležni vsem, ki so si pred sto leti v krempljih vsega političnega kupčkanja prizadevali za priključitev Prekmurja k matici. Medtem ko našo mladež v šolah vsak dan faktografsko obremenjujejo z nepomembnimi podatki in številkami, se šolska politika do lastne slovenske in prekmurske zgodovine vede absurdno ignorantsko. Vendar naši šolarji niso krivi, če poznajo veliko ameriških in drugih tujih pevskih in filmskih »zvezd«, ne vedo pa nič o naših intelektualcih in domoljubih, kulturnikih in duhovnikih – od Klekla do Slaviča, Jeriča, Kovačiča, Korošca in še toliko drugih, ki so prepričevali takratne nevedne in nedosledne »velike« svetovne državnike in komisije na pariški konferenci. 17. méšnjeka (avgusta) 1919 je narodni buditelj duhovnik Jožef Klekl na slovesnosti pred cerkvijo v Beltincih ob koncu nagovora zbrane dvajsettisočglave množice vzneseno zakričal: »V naši domovini lahko narod govori slovensko; prva dolžnost vseh, ki smo izkusili, kako bridko je, če se materni jezik, za vero najdražja krasota, vklenjuje v verige, je to, da povsod pokažemo, da smo Slovenci. Naj Bog živi ta verni slovenski narod!« Resnici na ljubo je treba priznati, da so bili med najzaslužnejšimi za združitev Prekmurja s Slovenijo slovenski katoliški duhovniki, ki so kot ljudski tribuni in čedermaci v cerkvi in pri kulturnem delovanju med ljudstvom stoletja ohranjali slovensko prekmursko kulturo in besedo in odločilno pripomogli k temu, da je Prekmurje danes del slovenskega narodovega političnega in kulturnega telesa. Domoljubje in ljubezen do svete materine besede sta naloga in dolžnost vsakega etičnega državljana, ki pa mora spoštovati tudi druge kulture in jezike. Dragi Prekmurke in Prekmurci, spoštovane državljanke in državljani domovine Slovenije; bodimo in ostanimo ponosni domoljubi in državljani širokih obzorij in odprtih src, podajmo roko sodelovanja in spoštovanja vsem, ki v srcu dobro mislijo, tako doma kot v sosedstvu družine evropskih narodov in širnega sveta. videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/08/17/PrekmurjuindomoviniSlovenijiobpraznikuMMC.PR1.20190817.6.0650.mp3 RTVSLO – Prvi 389 clean Mi Slovenci živimo v Panoniji ob Blatnem jezeru v Panoniji že skoraj 1.200 let. Takrat je prvi knez slovenskega rodu – Pribina – ustanovil kneževino, kmalu za njim pa je knez Kocelj z odprtimi rokami pozdravil brata Cirila in Metoda, ki sta posejala seme krščanstva med naše prednike. Zgodovinski dogodek pred sto leti, ko so veliki zmagovalci risali zemljevide in premikali meje, je prelomen; kot tisti z Danielom v levjem brlogu, ko so lačni levi – Madžari, Nemci, Hrvati, Italijani – krvoločno in nenasitno trgali slovensko narodno in kulturno telo. Zato je priključitev Prekmurja k matični domovini neponovljiv zgodovinski dogodek, ki ga moramo odgovorno ozaveščati v samorefleksijo –tako Prekmurci kot vsi preostali v Sloveniji. Bodimo ponosni in hvaležni vsem, ki so si pred sto leti v krempljih vsega političnega kupčkanja prizadevali za priključitev Prekmurja k matici. Medtem ko našo mladež v šolah vsak dan faktografsko obremenjujejo z nepomembnimi podatki in številkami, se šolska politika do lastne slovenske in prekmurske zgodovine vede absurdno ignorantsko. Vendar naši šolarji niso krivi, če poznajo veliko ameriških in drugih tujih pevskih in filmskih »zvezd«, ne vedo pa nič o naših intelektualcih in domoljubih, kulturnikih in duhovnikih – od Klekla do Slaviča, Jeriča, Kovačiča, Korošca in še toliko drugih, ki so prepričevali takratne nevedne in nedosledne »velike« svetovne državnike in komisije na pariški konferenci. 17. méšnjeka (avgusta) 1919 je narodni buditelj duhovnik Jožef Klekl na slovesnosti pred cerkvijo v Beltincih ob koncu nagovora zbrane dvajsettisočglave množice vzneseno zakričal: »V naši domovini lahko narod govori slovensko; prva dolžnost vseh, ki smo izkusili, kako bridko je, če se materni jezik, za vero najdražja krasota, vklenjuje v verige, je to, da povsod pokažemo, da smo Slovenci. Naj Bog živi ta verni slovenski narod!« Resnici na ljubo je treba priznati, da so bili med najzaslužnejšimi za združitev Prekmurja s Slovenijo slovenski katoliški duhovniki, ki so kot ljudski tribuni in čedermaci v cerkvi in pri kulturnem delovanju med ljudstvom stoletja ohranjali slovensko prekmursko kulturo in besedo in odločilno pripomogli k temu, da je Prekmurje danes del slovenskega narodovega političnega in kulturnega telesa. Domoljubje in ljubezen do svete materine besede sta naloga in dolžnost vsakega etičnega državljana, ki pa mora spoštovati tudi druge kulture in jezike. Dragi Prekmurke in Prekmurci, spoštovane državljanke in državljani domovine Slovenije; bodimo in ostanimo ponosni domoljubi in državljani širokih obzorij in odprtih src, podajmo roko sodelovanja in spoštovanja vsem, ki v srcu dobro mislijo, tako doma kot v sosedstvu družine evropskih narodov in širnega sveta. http://www.rtvslo.si/podcast Sat, 17 Aug 2019 04:56:29 +0000 Prekmurju in domovini Sloveniji ob prazniku Smehljajo se in pravijo, da so nova rasa; da ne delajo zato, ker je škoda zapravljati čas. Hočejo od znotraj preobrniti svet, in to z ljubeznijo. In delajo, kar si mnogi želijo: tisto, kar se jim ljubi. To so hipiji. Hipije se vidi povsod, tudi pri nas. Hodijo po svetu, od Amsterdama tja do Afganistana. Redkokdaj so politično dejavni, želijo postati umetniki, vedno so na tesnem z denarjem in odkritosrčno proti vsaki drugi obliki kulture, ki ni podobna njihovi. Čeprav jih je malo, imajo po vsem svetu razpleteno mrežo somišljenikov. A nikjer ne živijo bolje in popolneje kot v San Franciscu. V Haight-Ashbury so se preselili leta 1966 in imajo zdaj že celo lastno podjetje, s trgovinami, v katerih dobiš vse od Sartra do bušmanskih amuletov. Mirni in srečni se sprehajajo po ulicah. Če se jim zahoče spremembe, se usedejo na vrh svetilke – vse spominja na miren, počasen cirkus, poln kavbojev, ljudi v škornjih ali brez njih, z indijanskimi ponči in mehiškimi preprogami na sebi, z vsem, kar je nenavadnega, in vendar lepega. Bolj navznoter obrnjeni hipiji so pristaši vere. Zanje je, čeprav negotova, vera vedno zelo blizu, ker po njihovem sloni na spoznanju s pomočjo LSD. Pravzaprav je vsak hipi že vzel LSD in imel vizijo. Vsekakor je dvomljivo, če ta vizija odkrije resnico in če ne pomeni le nove oblike srednjeveškega čarovništva, pri čemer fantazirajoči uživalec tvega težko psihozo. A za hipija je potovanje z LSD mistično doživetje in ravno v tem se tudi ta družba loči od prejšnjih boemov. Beatniki petdesetih let iz njujorškega Green Villagea so bili svetovljani in odprti ljudje. Hipiji iz Haight-Ashburyja so verni in eterični. Hipijevo življenje je v resnici popolnoma brez naporov ali otipljivih ciljev, da pogosto tvega zelo dolgočasno življenje. Iz tega se potem rešuje z mamili in lahko se zgodi, da se bodo mlajši izmed njih naveličali takšnega življenja in se bodo priključili tako imenovanim »resnim ljudem«. In če ne bodo, jim svetujem, da vzamejo s seboj tisto, kar je vredno občudovanja v življenju hipijev: spontanost, pravičnost in občutek za lepoto življenja. videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/08/16/LjubezeninLSDzaspremembosvetaMMC.PR1.20190816.5.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 405 clean Smehljajo se in pravijo, da so nova rasa; da ne delajo zato, ker je škoda zapravljati čas. Hočejo od znotraj preobrniti svet, in to z ljubeznijo. In delajo, kar si mnogi želijo: tisto, kar se jim ljubi. To so hipiji. Hipije se vidi povsod, tudi pri nas. Hodijo po svetu, od Amsterdama tja do Afganistana. Redkokdaj so politično dejavni, želijo postati umetniki, vedno so na tesnem z denarjem in odkritosrčno proti vsaki drugi obliki kulture, ki ni podobna njihovi. Čeprav jih je malo, imajo po vsem svetu razpleteno mrežo somišljenikov. A nikjer ne živijo bolje in popolneje kot v San Franciscu. V Haight-Ashbury so se preselili leta 1966 in imajo zdaj že celo lastno podjetje, s trgovinami, v katerih dobiš vse od Sartra do bušmanskih amuletov. Mirni in srečni se sprehajajo po ulicah. Če se jim zahoče spremembe, se usedejo na vrh svetilke – vse spominja na miren, počasen cirkus, poln kavbojev, ljudi v škornjih ali brez njih, z indijanskimi ponči in mehiškimi preprogami na sebi, z vsem, kar je nenavadnega, in vendar lepega. Bolj navznoter obrnjeni hipiji so pristaši vere. Zanje je, čeprav negotova, vera vedno zelo blizu, ker po njihovem sloni na spoznanju s pomočjo LSD. Pravzaprav je vsak hipi že vzel LSD in imel vizijo. Vsekakor je dvomljivo, če ta vizija odkrije resnico in če ne pomeni le nove oblike srednjeveškega čarovništva, pri čemer fantazirajoči uživalec tvega težko psihozo. A za hipija je potovanje z LSD mistično doživetje in ravno v tem se tudi ta družba loči od prejšnjih boemov. Beatniki petdesetih let iz njujorškega Green Villagea so bili svetovljani in odprti ljudje. Hipiji iz Haight-Ashburyja so verni in eterični. Hipijevo življenje je v resnici popolnoma brez naporov ali otipljivih ciljev, da pogosto tvega zelo dolgočasno življenje. Iz tega se potem rešuje z mamili in lahko se zgodi, da se bodo mlajši izmed njih naveličali takšnega življenja in se bodo priključili tako imenovanim »resnim ljudem«. In če ne bodo, jim svetujem, da vzamejo s seboj tisto, kar je vredno občudovanja v življenju hipijev: spontanost, pravičnost in občutek za lepoto življenja. http://www.rtvslo.si/podcast Fri, 16 Aug 2019 03:56:45 +0000 Ljubezen in LSD za spremembo sveta Na največji Marijin praznik beremo evangelijski odlomek, kako je Marija obiskala svojo sorodnico Elizabeto in pripoveduje o njunem srečanju in o njunem pogovoru. Ko gremo k nekomu na obisk, mu običajno prinesemo darilo. Kakšno darilo je Marija prinesla Elizabeti? Nič ni rečeno, da ji je sploh kaj prinesla, obenem pa vidimo, da je Elizabeti prinesla svojo navzočnost in prinesla je samo sebe. To pa je najboljši in velikokrat najdragocenejši dar. Lahko je prinesti rože ali čokolado, toda podariti samega sebe, pokloniti nekomu svoj čas, to je težje. Po tem daru mnogi hrepenijo, a ga niso deležni. Po Marijinem vzoru tudi mi namesto rož, čokolade ali steklenice podarimo sami sebe in svoj čas. Nekaj velikega je najti čas za obisk ljudi in biti z njimi. Marija svoji sorodnici ni prinesla tega, kar je ona hotela, ampak tisto, kar je sorodnica resnično potrebovala. Za Marijo ni bilo prijetno potovati iz Galileje, kjer je bivala, v hribe v Judeji, kjer je živela teta Elizabeta. Za nosečo ženo je bil to kar napor. Elizabeta je bila že v šestem mesecu nosečnosti in ni mogla več nositi vode iz vaškega vodnjaka, ni mogla več delati na vrtu niti skrbeti za živali. Ni mogla več opravljati težjih gospodinjskih del ter drugih stvari. Ko je Marija zvedela, da je njena teta Elizabeta noseča, je pohitela in ostala pri njej tri mesece, dokler Elizabeta ni rodila. Marija je Elizabeti podarila tisto, kar je potrebovala in kadar je potrebovala. Marijina drža ob obisku tete Elizabete je lahko tudi za nas navdih, kaj naj darujemo našim sodobnikom. Kaj pravzaprav potrebuje današnji človek? Potrebuje upanje in spodbudne besede, potrebuje notranji mir in veselje, ki izhaja iz Svetega Duha. Marija je ob obisku Elizabete izrekla svojo hvalnico Bogu, ki je zapisana ob koncu današnjega evangeljskega odlomka. V njem Marija pravi, da ji je velike reči storil Vsemogočni. Sebi ne pripisuje nobenih zaslug. Vso svojo veličino pripiše Bogu. Zaradi te skromne Marijine drže je bil njen obisk navdih za Elizabeto. Marija je prinesla Elizabeti spodbudo in veselje. Ko mi obiskujemo ljudi, se potrudimo, da jim bomo prinesli kakšen navdih ali spodbudo in da jim bomo z obiskom podelili Božjega duha, duha tolažbe in spodbude, duha poguma, miru in veselja, tako kakor je to storila Marija. videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/08/15/MarijinodariloElizabetiMMC.PR1.20190815.4.0650.mp3 RTVSLO – Prvi 338 clean Na največji Marijin praznik beremo evangelijski odlomek, kako je Marija obiskala svojo sorodnico Elizabeto in pripoveduje o njunem srečanju in o njunem pogovoru. Ko gremo k nekomu na obisk, mu običajno prinesemo darilo. Kakšno darilo je Marija prinesla Elizabeti? Nič ni rečeno, da ji je sploh kaj prinesla, obenem pa vidimo, da je Elizabeti prinesla svojo navzočnost in prinesla je samo sebe. To pa je najboljši in velikokrat najdragocenejši dar. Lahko je prinesti rože ali čokolado, toda podariti samega sebe, pokloniti nekomu svoj čas, to je težje. Po tem daru mnogi hrepenijo, a ga niso deležni. Po Marijinem vzoru tudi mi namesto rož, čokolade ali steklenice podarimo sami sebe in svoj čas. Nekaj velikega je najti čas za obisk ljudi in biti z njimi. Marija svoji sorodnici ni prinesla tega, kar je ona hotela, ampak tisto, kar je sorodnica resnično potrebovala. Za Marijo ni bilo prijetno potovati iz Galileje, kjer je bivala, v hribe v Judeji, kjer je živela teta Elizabeta. Za nosečo ženo je bil to kar napor. Elizabeta je bila že v šestem mesecu nosečnosti in ni mogla več nositi vode iz vaškega vodnjaka, ni mogla več delati na vrtu niti skrbeti za živali. Ni mogla več opravljati težjih gospodinjskih del ter drugih stvari. Ko je Marija zvedela, da je njena teta Elizabeta noseča, je pohitela in ostala pri njej tri mesece, dokler Elizabeta ni rodila. Marija je Elizabeti podarila tisto, kar je potrebovala in kadar je potrebovala. Marijina drža ob obisku tete Elizabete je lahko tudi za nas navdih, kaj naj darujemo našim sodobnikom. Kaj pravzaprav potrebuje današnji človek? Potrebuje upanje in spodbudne besede, potrebuje notranji mir in veselje, ki izhaja iz Svetega Duha. Marija je ob obisku Elizabete izrekla svojo hvalnico Bogu, ki je zapisana ob koncu današnjega evangeljskega odlomka. V njem Marija pravi, da ji je velike reči storil Vsemogočni. Sebi ne pripisuje nobenih zaslug. Vso svojo veličino pripiše Bogu. Zaradi te skromne Marijine drže je bil njen obisk navdih za Elizabeto. Marija je prinesla Elizabeti spodbudo in veselje. Ko mi obiskujemo ljudi, se potrudimo, da jim bomo prinesli kakšen navdih ali spodbudo in da jim bomo z obiskom podelili Božjega duha, duha tolažbe in spodbude, duha poguma, miru in veselja, tako kakor je to storila Marija. http://www.rtvslo.si/podcast Thu, 15 Aug 2019 04:55:38 +0000 Marijino darilo Elizabeti Začeti dan z občutkom, da sem že s prvo besedo naredil napako, je slaba popotnica. Ob dobrem jutru si vseeno upam zaželeti tudi dan vsaj s kakšno napako. Če niste med tistimi, ki se pripravljajo na izpite, ali imate moreče spomine na popravce, boste temu lažje prisluhnili. Tisti, ki mora tako ali drugače plačevati za svoje zmote, bo le zamahnil z roko in ugasnil radio z mislijo: »Kaj pa je lahko dobrega, če se človek moti?!« Po drugi strani smo vsi kdaj pa kdaj na popravnem izpitu – še najbolj takrat, ko si tega ne priznamo. »Motiti se je človeško,« pogosto dahnemo v opravičilo. Ko zmoremo to izustiti, je že veliko narejenega. Najtežje si je priznati, da smo ga polomili. Naprej je vse lažje, vsaj tako mislimo. Pri tem pa pozabljamo, da smo se iz stare napake bolj malo naučili. In ne bi tisto: ko bi prej mislil, prej delal, pazil in podobno. Nemški publicist Horst Thoren je zapisal, da kdor si zada nalogo, da ne bo napravil nobene napake, je že naredil svojo prvo napako. Prav to delamo vsi, le da starejši z večjo odgovornostjo. Če bi vstopali v življenje, da smemo kdaj pa kdaj storiti tudi kaj narobe, bi se prebujali bolj naspani, saj nas ne bi morile nočne more stalnega premlevanja vseh mogočih napak prejšnjega dne. Vzemimo za primer šolo. Otrok, ki ne prenese napake, se bo težko učil, še slabše znašel v skupini, da ne govorimo o vse slabši samopodobi. Učitelj, ki ne bi dopuščal otrokom napak in se ob njih na nek način veselil, bo hitro postal namesto voditelja, spremljevalca in človeka, vrednega zaupanja, samo kontrolor, krvnik in zastraševalec. Predvsem se v taki šoli ne more nič novega poroditi, ustvarjalnost pa bo izginila iz take ustanove. Šola bi nas morala pripravljati na življenje. Če gremo v življenje s prepričanjem, da ne smemo storiti nobene napake, bo najbolj varno le posnemati, kar smo se naučili. Gotovo bomo s svojimi trmastimi poizkusi, nasprotovanji staršem in učiteljem napravili kopico napačnih korakov. Če pa bomo vsi, naj bomo tisti, ki se učimo, ali tisti, ki učijo, že vnaprej dopuščali, celo podpirali varne napake, bo to končno odprlo pravo pot ustvarjalnosti in sproščenosti. Če smo že začeli dan z zmoto, vam in sebi želim, da bi se ne tolkli po glavi s tistim: kje sem pa imel pamet, ampak se raje vprašali, če vendarle ni ta ponesrečena rešitev boljša pot, kot pa je tista naučena. Danes vam želim veliko takih nenadnih razkritij. videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/08/14/DuhovnamiselMMC.PR1.20190814.3.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 307 clean Začeti dan z občutkom, da sem že s prvo besedo naredil napako, je slaba popotnica. Ob dobrem jutru si vseeno upam zaželeti tudi dan vsaj s kakšno napako. Če niste med tistimi, ki se pripravljajo na izpite, ali imate moreče spomine na popravce, boste temu lažje prisluhnili. Tisti, ki mora tako ali drugače plačevati za svoje zmote, bo le zamahnil z roko in ugasnil radio z mislijo: »Kaj pa je lahko dobrega, če se človek moti?!« Po drugi strani smo vsi kdaj pa kdaj na popravnem izpitu – še najbolj takrat, ko si tega ne priznamo. »Motiti se je človeško,« pogosto dahnemo v opravičilo. Ko zmoremo to izustiti, je že veliko narejenega. Najtežje si je priznati, da smo ga polomili. Naprej je vse lažje, vsaj tako mislimo. Pri tem pa pozabljamo, da smo se iz stare napake bolj malo naučili. In ne bi tisto: ko bi prej mislil, prej delal, pazil in podobno. Nemški publicist Horst Thoren je zapisal, da kdor si zada nalogo, da ne bo napravil nobene napake, je že naredil svojo prvo napako. Prav to delamo vsi, le da starejši z večjo odgovornostjo. Če bi vstopali v življenje, da smemo kdaj pa kdaj storiti tudi kaj narobe, bi se prebujali bolj naspani, saj nas ne bi morile nočne more stalnega premlevanja vseh mogočih napak prejšnjega dne. Vzemimo za primer šolo. Otrok, ki ne prenese napake, se bo težko učil, še slabše znašel v skupini, da ne govorimo o vse slabši samopodobi. Učitelj, ki ne bi dopuščal otrokom napak in se ob njih na nek način veselil, bo hitro postal namesto voditelja, spremljevalca in človeka, vrednega zaupanja, samo kontrolor, krvnik in zastraševalec. Predvsem se v taki šoli ne more nič novega poroditi, ustvarjalnost pa bo izginila iz take ustanove. Šola bi nas morala pripravljati na življenje. Če gremo v življenje s prepričanjem, da ne smemo storiti nobene napake, bo najbolj varno le posnemati, kar smo se naučili. Gotovo bomo s svojimi trmastimi poizkusi, nasprotovanji staršem in učiteljem napravili kopico napačnih korakov. Če pa bomo vsi, naj bomo tisti, ki se učimo, ali tisti, ki učijo, že vnaprej dopuščali, celo podpirali varne napake, bo to končno odprlo pravo pot ustvarjalnosti in sproščenosti. Če smo že začeli dan z zmoto, vam in sebi želim, da bi se ne tolkli po glavi s tistim: kje sem pa imel pamet, ampak se raje vprašali, če vendarle ni ta ponesrečena rešitev boljša pot, kot pa je tista naučena. Danes vam želim veliko takih nenadnih razkritij. http://www.rtvslo.si/podcast Wed, 14 Aug 2019 03:55:07 +0000 Duhovna misel Ob odmevih na gorečo Notre Dame v Parizu, ob tej bolečini evropskega krščanstva, nas je mnogo postalo pozornih na zlat križ, ki se je zasvetil na pogorišču katedrale. Nekaj tako zelo človeško zlatega je bilo v tem, kajne, v tistem upanju, da se na dnu poraza, da se na njegovem pogorišču vendarle nekaj sveti, da vendarle nekaj zmaguje, da vendarle nekaj ostaja, namreč nekaj, kar je v nas neuničljivega. Nekaj, kar vidimo šele tedaj, ko vse ostalo zgori in razpade … Čeprav zlat, pa je to vseeno bil križ. Ne bodimo malenkostni, cerkev je vendar zgorela, poraz je očiten in težak. Na pogorišču pa je zraslo nekaj drugega. Med bliskavicami novinarjev in telefoni šokiranih turistov so se Parižani kar sami od sebe zbrali pred cerkvijo in začeli pred njo peti in moliti. To je bilo tisto zlato, ki se je bleščalo na pogorišču, križ je bil, ki se je svetil, poraz, smrt, ponižanje se je svetilo med zoglenelimi tramovi. Za nobeno zmago ne gre, za poraz gre. Težko si to priznamo, ljudje tudi svoje poraze radi obračamo tako, da so videti kot zmage – in s tem si naredimo najslabšo možno uslugo. A je vendar tako, ker pač nihče noče porazov. Težko je razumeti, še težje sprejeti, da sijaja v naše življenje ne prinašajo zmage, temveč tako zelo nepriljubljeni porazi, nemoč, bolečina. Kajti če se človek kdaj odloči za sveto, za dobro, za humano, za Božje, se za to odloči tam na dnu, na pogorišču svojih načrtov in življenjskih uspehov. Kajti šele kjer utihne človek, začne govoriti Bog. Kjer ni več moči in zato ni več prostora za človekove zasluge, dobi prostor Bog. Kjer pa ima prostor Bog, tudi človek postane bolj človeški. Dragocen, kot zlat križ med zoglenelimi tramovi. Prebiram svoje življenje, preverjam, pretresam to, kar sem povedal s tresočim glasom, in vem, da je res. Da sem najbolj podoben Bogu in najbolj podoben človeku, ko sem najbolj na dnu in brez moči. videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/08/13/GnojjezlatoinzlatojegnojMMC.PR1.20190813.2.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 364 clean Ob odmevih na gorečo Notre Dame v Parizu, ob tej bolečini evropskega krščanstva, nas je mnogo postalo pozornih na zlat križ, ki se je zasvetil na pogorišču katedrale. Nekaj tako zelo človeško zlatega je bilo v tem, kajne, v tistem upanju, da se na dnu poraza, da se na njegovem pogorišču vendarle nekaj sveti, da vendarle nekaj zmaguje, da vendarle nekaj ostaja, namreč nekaj, kar je v nas neuničljivega. Nekaj, kar vidimo šele tedaj, ko vse ostalo zgori in razpade … Čeprav zlat, pa je to vseeno bil križ. Ne bodimo malenkostni, cerkev je vendar zgorela, poraz je očiten in težak. Na pogorišču pa je zraslo nekaj drugega. Med bliskavicami novinarjev in telefoni šokiranih turistov so se Parižani kar sami od sebe zbrali pred cerkvijo in začeli pred njo peti in moliti. To je bilo tisto zlato, ki se je bleščalo na pogorišču, križ je bil, ki se je svetil, poraz, smrt, ponižanje se je svetilo med zoglenelimi tramovi. Za nobeno zmago ne gre, za poraz gre. Težko si to priznamo, ljudje tudi svoje poraze radi obračamo tako, da so videti kot zmage – in s tem si naredimo najslabšo možno uslugo. A je vendar tako, ker pač nihče noče porazov. Težko je razumeti, še težje sprejeti, da sijaja v naše življenje ne prinašajo zmage, temveč tako zelo nepriljubljeni porazi, nemoč, bolečina. Kajti če se človek kdaj odloči za sveto, za dobro, za humano, za Božje, se za to odloči tam na dnu, na pogorišču svojih načrtov in življenjskih uspehov. Kajti šele kjer utihne človek, začne govoriti Bog. Kjer ni več moči in zato ni več prostora za človekove zasluge, dobi prostor Bog. Kjer pa ima prostor Bog, tudi človek postane bolj človeški. Dragocen, kot zlat križ med zoglenelimi tramovi. Prebiram svoje življenje, preverjam, pretresam to, kar sem povedal s tresočim glasom, in vem, da je res. Da sem najbolj podoben Bogu in najbolj podoben človeku, ko sem najbolj na dnu in brez moči. http://www.rtvslo.si/podcast Tue, 13 Aug 2019 03:56:04 +0000 Gnoj je zlato in zlato je gnoj Znanka mi je pripovedovala o triindevetdesetletni babici, ki je zaradi nekih težav morala nekaj dni preživeti v bolnišnici. Babica je bila pri svojih številnih letih še zelo sveža in je razmišljala zelo bistro, tako da jih je s svojimi izjavami pogosto naravnost presenetila. Včasih sploh niso računali s tem, da tako budno spremlja vse dogajanje okrog sebe. Ko je bila v bolnišnici, je bila tudi glavna vizita. Za tiste, ki glavne vizite še niso doživeli, je treba povedati, da je glavna vizita navadno enkrat tedensko, da pride nanjo predstojnik klinike ali šef oddelka, da zdravniki takrat poročajo o svojih bolnikih, o poteku bolezni, o preiskavah, ki so jih dotlej opravili in o načrtu za nadaljnje zdravljenje. Na glavno vizito pridejo navadno vsi zdravniki z oddelka, pa še študentje, če so slučajno prisotni. In tako je glavno vizito doživela tudi babica. Ko je njen zdravnik predstojniku odreferiral vse o njej in je predstojnik zadovoljno kimal, se je oglasila babica in glasno rekla: »Ali zdaj lahko tudi jaz kaj vprašam?« Vsi so presenečeni obstali. Ni namreč v navadi, da bi se bolniki ob glavni viziti sploh kaj oglasili, čeprav se zdravniki pogovarjajo o njih, o njihovem zdravju in njihovi bolezni. In zdaj so morali zdravniki odgovarjati na babičina vprašanja. Če česa ni razumela, so ji morali zelo preprosto razložiti, ker je hotela vedeti vse in slišati v jeziku, ki je njej razumljiv. Ta babičina zgodba se mi zdi imenitna in poučna za nas vse. Kolikokrat se zgodi, da na primer ob viziti ali ob kakšnem drugem dogodku ostanemo tiho in si ne upamo vprašati, kar nas zanima, potem pa lovimo informacije vsepovsod naokrog in se pritožujemo, da nam nihče nič ne pove. Babica si je to upala. Nenasilno si je znala izboriti to, kar je njena pravica. Namreč pravica do poštenega informiranja. Nam vsem bi želela, da bi tako kot ta babica znali ohraniti v sebi tisto zdravo življenjsko energijo, ki nam daje pogum, da ne ostanemo tiho, ampak povprašamo o vsem, kar želimo vedeti. Saj gre za naše življenje. videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/08/12/AlilahkotudijazkajvpraamMMC.PR1.20190812.1.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 314 clean Znanka mi je pripovedovala o triindevetdesetletni babici, ki je zaradi nekih težav morala nekaj dni preživeti v bolnišnici. Babica je bila pri svojih številnih letih še zelo sveža in je razmišljala zelo bistro, tako da jih je s svojimi izjavami pogosto naravnost presenetila. Včasih sploh niso računali s tem, da tako budno spremlja vse dogajanje okrog sebe. Ko je bila v bolnišnici, je bila tudi glavna vizita. Za tiste, ki glavne vizite še niso doživeli, je treba povedati, da je glavna vizita navadno enkrat tedensko, da pride nanjo predstojnik klinike ali šef oddelka, da zdravniki takrat poročajo o svojih bolnikih, o poteku bolezni, o preiskavah, ki so jih dotlej opravili in o načrtu za nadaljnje zdravljenje. Na glavno vizito pridejo navadno vsi zdravniki z oddelka, pa še študentje, če so slučajno prisotni. In tako je glavno vizito doživela tudi babica. Ko je njen zdravnik predstojniku odreferiral vse o njej in je predstojnik zadovoljno kimal, se je oglasila babica in glasno rekla: »Ali zdaj lahko tudi jaz kaj vprašam?« Vsi so presenečeni obstali. Ni namreč v navadi, da bi se bolniki ob glavni viziti sploh kaj oglasili, čeprav se zdravniki pogovarjajo o njih, o njihovem zdravju in njihovi bolezni. In zdaj so morali zdravniki odgovarjati na babičina vprašanja. Če česa ni razumela, so ji morali zelo preprosto razložiti, ker je hotela vedeti vse in slišati v jeziku, ki je njej razumljiv. Ta babičina zgodba se mi zdi imenitna in poučna za nas vse. Kolikokrat se zgodi, da na primer ob viziti ali ob kakšnem drugem dogodku ostanemo tiho in si ne upamo vprašati, kar nas zanima, potem pa lovimo informacije vsepovsod naokrog in se pritožujemo, da nam nihče nič ne pove. Babica si je to upala. Nenasilno si je znala izboriti to, kar je njena pravica. Namreč pravica do poštenega informiranja. Nam vsem bi želela, da bi tako kot ta babica znali ohraniti v sebi tisto zdravo življenjsko energijo, ki nam daje pogum, da ne ostanemo tiho, ampak povprašamo o vsem, kar želimo vedeti. Saj gre za naše življenje. http://www.rtvslo.si/podcast Mon, 12 Aug 2019 03:55:14 +0000 Ali lahko tudi jaz kaj vprašam? Sveto Klaro povezujemo s sv. Frančiškom Asiškim, saj mu je bila ta mladenka iz Assisija navdih in hkrati spodbuda v najtežjih trenutkih. Moramo priznati, da je bil Frančišek razposajen fant. Ime mu je dal oče, ki ga je klical Francozek, najbrž zaradi lepote in miline njegove matere, ki je bila Provansalka, se pravi doma iz Južne Francije. Oče je bil Frančišku zgled, kako je potrebno dekleta in žene spoštovati in jih zato tudi obdarovati. Zaradi tega je kot spreten trgovec nosil iz Francije čudovite mehke in barvite tkanine za gospe, da so tako postale še bolj mikavne. Frančišek pa je iskal, kot bomo videli, prijateljstvo z dekleti, ki bi ga pripeljalo v samo večnost. A njegov prvi odnos do deklet je bil prešeren, takšen, kot so bile takratne mladeniške pesmi. Ta poezija je opevala prebujajočo se dekliško lepoto, ki je potem pri izbranih gospa dosegla nedosegljivo vzvišenost. Razposajeni Frančišek je pripadal takratni zlati mladini, ki se je šla viteško junaštvo, s katerim bi obdarila svoje izbranke. A streznitev je kmalu prišla. Trubadurji so že pregovorno izgubili vse vojne in bitke. Tako se tudi Frančišek znajde v zaporu. In tam v samoti svojega srca išče dekle, ki bi bilo vredno njegovi sanj. Takšen najčistejši ženski lik najde v ideji »uboštva«. A vsaka ideja potrebuje konkretno osebo, ki jo napaja, hrani in ponazarja, sicer ideja sama usahne. Tako tudi Frančišek za svojo idejo lepote čistega uboštva, ki bi zasijala vse tja do večnosti, išče dekliški obraz. In ga najde. Ime mu je Klara, Jasna, ki je v Assisiju prebudila že marsikatero pesniško srce. Ona se navduši nad Frančiškovim smislom za lepoto uboštva in mu hoče pomagati s tem, da mu pokaže, kako je to čudovito idejo mogoče resnično zaživeti. Potem pa pride do romantičnega prizora, vrednega trubadurske ljubezni. Klara ponoči pobegne od doma, bratje jo sprejmejo in Klara podari svoje čudovite lase bratu vetru ter obljubi Frančišku, da bo živela v čistem uboštvu, samo za večno lepoto. Tako je lahko zaradi Klare tudi Frančišek vztrajal na svoji poti. Sestra Klara s svojimi sestrami je bila bratom v navdih in v pogum, da je največjo svobodo, svobodo ljubezni za Boga vendar mogoče živeti. Tako poje tudi francoska pesem: Klara, Jasna po svojem imenu, Jasna po svojem življenju, Jasna po svoji ljubezni. To bi utegnilo biti ime naše sestrice Lune, To je morda ime našega brata ognja, To bi lahko bilo ime naše sestre vode, Klara, Jasna, to bi moralo biti ime vseh deklet in žena. videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/08/11/NavdihtrubadurskelepoteMMC.PR1.20190811.7.0650.mp3 RTVSLO – Prvi 420 clean Sveto Klaro povezujemo s sv. Frančiškom Asiškim, saj mu je bila ta mladenka iz Assisija navdih in hkrati spodbuda v najtežjih trenutkih. Moramo priznati, da je bil Frančišek razposajen fant. Ime mu je dal oče, ki ga je klical Francozek, najbrž zaradi lepote in miline njegove matere, ki je bila Provansalka, se pravi doma iz Južne Francije. Oče je bil Frančišku zgled, kako je potrebno dekleta in žene spoštovati in jih zato tudi obdarovati. Zaradi tega je kot spreten trgovec nosil iz Francije čudovite mehke in barvite tkanine za gospe, da so tako postale še bolj mikavne. Frančišek pa je iskal, kot bomo videli, prijateljstvo z dekleti, ki bi ga pripeljalo v samo večnost. A njegov prvi odnos do deklet je bil prešeren, takšen, kot so bile takratne mladeniške pesmi. Ta poezija je opevala prebujajočo se dekliško lepoto, ki je potem pri izbranih gospa dosegla nedosegljivo vzvišenost. Razposajeni Frančišek je pripadal takratni zlati mladini, ki se je šla viteško junaštvo, s katerim bi obdarila svoje izbranke. A streznitev je kmalu prišla. Trubadurji so že pregovorno izgubili vse vojne in bitke. Tako se tudi Frančišek znajde v zaporu. In tam v samoti svojega srca išče dekle, ki bi bilo vredno njegovi sanj. Takšen najčistejši ženski lik najde v ideji »uboštva«. A vsaka ideja potrebuje konkretno osebo, ki jo napaja, hrani in ponazarja, sicer ideja sama usahne. Tako tudi Frančišek za svojo idejo lepote čistega uboštva, ki bi zasijala vse tja do večnosti, išče dekliški obraz. In ga najde. Ime mu je Klara, Jasna, ki je v Assisiju prebudila že marsikatero pesniško srce. Ona se navduši nad Frančiškovim smislom za lepoto uboštva in mu hoče pomagati s tem, da mu pokaže, kako je to čudovito idejo mogoče resnično zaživeti. Potem pa pride do romantičnega prizora, vrednega trubadurske ljubezni. Klara ponoči pobegne od doma, bratje jo sprejmejo in Klara podari svoje čudovite lase bratu vetru ter obljubi Frančišku, da bo živela v čistem uboštvu, samo za večno lepoto. Tako je lahko zaradi Klare tudi Frančišek vztrajal na svoji poti. Sestra Klara s svojimi sestrami je bila bratom v navdih in v pogum, da je največjo svobodo, svobodo ljubezni za Boga vendar mogoče živeti. Tako poje tudi francoska pesem: Klara, Jasna po svojem imenu, Jasna po svojem življenju, Jasna po svoji ljubezni. To bi utegnilo biti ime naše sestrice Lune, To je morda ime našega brata ognja, To bi lahko bilo ime naše sestre vode, Klara, Jasna, to bi moralo biti ime vseh deklet in žena. http://www.rtvslo.si/podcast Sun, 11 Aug 2019 04:57:00 +0000 Navdih trubadurske lepote »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek,« (Mt 11,28) je stavek, ki ga lahko preberemo v enem od počitniških evangelijev. Naši pogovori, misli in načrtovanja se bolj ali manj vrtijo okrog počitnic, dopusta. Lahkotna oblačila, modni klobučki, sončna očala, poletna obuvala z jermenčki, kocke ledu v osvežilni pijači in ležalni stol pod dateljnovo palmo so značilni spremljajoči pojavi vročih poletnih dni. Nepogrešljivi spremljajoči pojavi reklamnih letakov in turističnih katalogov, ki nas vabijo, naj vsaj nekaj dni v letu preživimo ležerno, po možnosti v kakšni eksotični deželi. Jezusove besede nam ne obljubljajo dateljnov in osvežujoče gazirane pijače, temveč nas že v drugem stavku evangelija tudi vabijo: »Vzemite nase moj jarem in učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen, in našli boste počitek svojim dušam; kajti moj jarem je prijeten in moje breme je lahko.« Te besede so celo več kot vabilo, lahko jih razumemo tudi kot zapoved. Koga mislite, cenjene poslušalke in poslušalci, je imel Jezus pred očmi, ko je izrekel svoje vabilo? Pred očmi je imel osebe, ki jih je srečeval na poteh Galileje: preproste ljudi, revne, grešnike, bolne, ljudi z roba. Vsi ti ljudje so prihajali k njemu, da bi mu prisluhnili, in ne zato, da bi jim nalil kozarec hladne vode. Prihajali so zato, da bi poslušali njegovo besedo, besedo, ki vliva upanje. Če bi se Jezus v današnjem dnevu sprehodil po peščenih plažah, velikem ladijskem pristanišču ali nepreglednem letališču in pogledal na obrobje najbogatejših dežel, bi našel utrujene in obnemogle zaradi neznosnega bremena zapuščenosti in ravnodušnosti. Ravnodušnost je največje zlo današnje družbe. Še toliko bolj tista od nas, kristjanov! Že res, da se na rob družbe sem pa tja tudi kdo sam pripelje, a je število tistih, ki vsak dan prenašajo težo ekonomskega sistema, ki izkorišča človeka in mu nalaga neznosen jarem, veliko večje. Le redkokdo od nas si bo z bratsko ljubeznijo naložil breme drugih. A nekaj vendar lahko storimo. Lahko postanemo počitek in okrepčilo drug drugemu s svojo ponižno in krotko držo. Namesto besed sodbe, kritiziranja in ravnodušnosti naj postanejo naše besede – besede upanja. Ko boste, drage poslušalke in poslušalci, med letošnjimi počitnicami hodili po turističnih mestih in vaseh, se spomnite na Jezusa. Tudi on je rad hodil, učil in oznanjal evangelij kraljestva. Če nič drugega, ko boste koga videli tavati kot izmučeno in zablodelo ovco brez pastirja, se spomnite, da tudi on potrebuje počitek in vaše sočutje (prim. Mt 9,35–36). videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/08/10/PriditekmeniinseodpoijteMMC.PR1.20190810.6.0650.mp3 RTVSLO – Prvi 340 clean »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek,« (Mt 11,28) je stavek, ki ga lahko preberemo v enem od počitniških evangelijev. Naši pogovori, misli in načrtovanja se bolj ali manj vrtijo okrog počitnic, dopusta. Lahkotna oblačila, modni klobučki, sončna očala, poletna obuvala z jermenčki, kocke ledu v osvežilni pijači in ležalni stol pod dateljnovo palmo so značilni spremljajoči pojavi vročih poletnih dni. Nepogrešljivi spremljajoči pojavi reklamnih letakov in turističnih katalogov, ki nas vabijo, naj vsaj nekaj dni v letu preživimo ležerno, po možnosti v kakšni eksotični deželi. Jezusove besede nam ne obljubljajo dateljnov in osvežujoče gazirane pijače, temveč nas že v drugem stavku evangelija tudi vabijo: »Vzemite nase moj jarem in učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen, in našli boste počitek svojim dušam; kajti moj jarem je prijeten in moje breme je lahko.« Te besede so celo več kot vabilo, lahko jih razumemo tudi kot zapoved. Koga mislite, cenjene poslušalke in poslušalci, je imel Jezus pred očmi, ko je izrekel svoje vabilo? Pred očmi je imel osebe, ki jih je srečeval na poteh Galileje: preproste ljudi, revne, grešnike, bolne, ljudi z roba. Vsi ti ljudje so prihajali k njemu, da bi mu prisluhnili, in ne zato, da bi jim nalil kozarec hladne vode. Prihajali so zato, da bi poslušali njegovo besedo, besedo, ki vliva upanje. Če bi se Jezus v današnjem dnevu sprehodil po peščenih plažah, velikem ladijskem pristanišču ali nepreglednem letališču in pogledal na obrobje najbogatejših dežel, bi našel utrujene in obnemogle zaradi neznosnega bremena zapuščenosti in ravnodušnosti. Ravnodušnost je največje zlo današnje družbe. Še toliko bolj tista od nas, kristjanov! Že res, da se na rob družbe sem pa tja tudi kdo sam pripelje, a je število tistih, ki vsak dan prenašajo težo ekonomskega sistema, ki izkorišča človeka in mu nalaga neznosen jarem, veliko večje. Le redkokdo od nas si bo z bratsko ljubeznijo naložil breme drugih. A nekaj vendar lahko storimo. Lahko postanemo počitek in okrepčilo drug drugemu s svojo ponižno in krotko držo. Namesto besed sodbe, kritiziranja in ravnodušnosti naj postanejo naše besede – besede upanja. Ko boste, drage poslušalke in poslušalci, med letošnjimi počitnicami hodili po turističnih mestih in vaseh, se spomnite na Jezusa. Tudi on je rad hodil, učil in oznanjal evangelij kraljestva. Če nič drugega, ko boste koga videli tavati kot izmučeno in zablodelo ovco brez pastirja, se spomnite, da tudi on potrebuje počitek in vaše sočutje (prim. Mt 9,35–36). http://www.rtvslo.si/podcast Sat, 10 Aug 2019 04:55:40 +0000 Pridite k meni in se odpočijte Dozdeva se mi, da se Bog vprašanja zla izogiba in se raje pojavlja inkognito, da ne bi bil v javnosti prepoznan in viden. Nemški psihiater in filozof Karl Theodor Jaspers (1883–1969), ki je imel velik vpliv na moderno teologijo, je menil, da se je Bog morda skril zato, da ne bi ohromil naše svobode, sicer bi bili verovati vanj prisiljeni, kar pa ne bi bilo skladno z naravo Boga. Očitno noče biti vsiljiv, noče zbujati pozornosti in rompompoma. Včasih se toliko skrije, da sem v nevarnosti, da razglasim, da ne obstaja. V resnici nihče ne more videti Božjega obraza in ostati živ. Njegovega obraza ne morem videti zato, ker ne morem gledati žalosti na njegovem obrazu in ostati živ, kajti njegova žalost je lepota Božje ljubezni, ki trpi skupaj z mojim trpljenjem. Toda zakaj vsa zgodovina človeštva nasprotuje obstoju Boga, za katerega pravimo, da je ljubezen celo bít njegove narave? Zakaj se tisti, ki vero zavračajo, preden jo zavrnejo, najprej ne naučijo vsaj kakšna je. Zakaj se bojimo, da bi nas Bog koloniziral in nas napadel iz gverilske zasede? Ali je Bog nerazložljivi izmislek? Nočem vam Boga vsiljevati, kajti Boga lahko najdemo samo, če se zavedamo, da ga potrebujemo. V današnjem apatičnem času nam ni do treznih razmislekov in se raje predajamo inerciji. To me spominja na zgodbo o deževnem dnevu, ki jo je napisal znani angleški literarni kritik in pisec John Ruskin (1819–1900). Smo kot zdolgočaseni in razvajeni otroci, ki sredi deževnega dne niso vedeli, kaj bi sami s sabo. Scrkljanci so si, naveličani vsega, izmislili nesmiselno igro. Ker so bili zaradi dežja omejeni na zaprto hišo, so začeli v svoji razuzdanosti in razposajenosti puliti žebljičke iz dragocenega tapeciranega viktorijanskega pohištva. Zmagal naj bi tisti, ki bo zbral največ žebljičkov. Ko je po dežju posijalo sonce, se je lahko vsak otrok vrnil domov s polnimi žepi bodečih žebljičkov, oblazinjeno pohištvo v salonskih sobanah pa je bilo videti kot klavnica, prostor mesarskega klanja. Onečastili so hišo in jo oskrunili. Tudi današnji človek počenja takšno bogoskrunstvo v odnosu do Boga in sočloveka, nato pa za vse okrivi Boga. Elie Wiesel (1928–2016), preživeli taboriščnik, judovski pisec in nobelovec za mir, je ravnal drugače. Zapisal je: »Po holokavstu nisem izgubil vere v Boga; izgubil sem vero v človeštvo.« videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/08/09/NesmiselnaigraMMC.PR1.20190809.5.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 304 clean Dozdeva se mi, da se Bog vprašanja zla izogiba in se raje pojavlja inkognito, da ne bi bil v javnosti prepoznan in viden. Nemški psihiater in filozof Karl Theodor Jaspers (1883–1969), ki je imel velik vpliv na moderno teologijo, je menil, da se je Bog morda skril zato, da ne bi ohromil naše svobode, sicer bi bili verovati vanj prisiljeni, kar pa ne bi bilo skladno z naravo Boga. Očitno noče biti vsiljiv, noče zbujati pozornosti in rompompoma. Včasih se toliko skrije, da sem v nevarnosti, da razglasim, da ne obstaja. V resnici nihče ne more videti Božjega obraza in ostati živ. Njegovega obraza ne morem videti zato, ker ne morem gledati žalosti na njegovem obrazu in ostati živ, kajti njegova žalost je lepota Božje ljubezni, ki trpi skupaj z mojim trpljenjem. Toda zakaj vsa zgodovina človeštva nasprotuje obstoju Boga, za katerega pravimo, da je ljubezen celo bít njegove narave? Zakaj se tisti, ki vero zavračajo, preden jo zavrnejo, najprej ne naučijo vsaj kakšna je. Zakaj se bojimo, da bi nas Bog koloniziral in nas napadel iz gverilske zasede? Ali je Bog nerazložljivi izmislek? Nočem vam Boga vsiljevati, kajti Boga lahko najdemo samo, če se zavedamo, da ga potrebujemo. V današnjem apatičnem času nam ni do treznih razmislekov in se raje predajamo inerciji. To me spominja na zgodbo o deževnem dnevu, ki jo je napisal znani angleški literarni kritik in pisec John Ruskin (1819–1900). Smo kot zdolgočaseni in razvajeni otroci, ki sredi deževnega dne niso vedeli, kaj bi sami s sabo. Scrkljanci so si, naveličani vsega, izmislili nesmiselno igro. Ker so bili zaradi dežja omejeni na zaprto hišo, so začeli v svoji razuzdanosti in razposajenosti puliti žebljičke iz dragocenega tapeciranega viktorijanskega pohištva. Zmagal naj bi tisti, ki bo zbral največ žebljičkov. Ko je po dežju posijalo sonce, se je lahko vsak otrok vrnil domov s polnimi žepi bodečih žebljičkov, oblazinjeno pohištvo v salonskih sobanah pa je bilo videti kot klavnica, prostor mesarskega klanja. Onečastili so hišo in jo oskrunili. Tudi današnji človek počenja takšno bogoskrunstvo v odnosu do Boga in sočloveka, nato pa za vse okrivi Boga. Elie Wiesel (1928–2016), preživeli taboriščnik, judovski pisec in nobelovec za mir, je ravnal drugače. Zapisal je: »Po holokavstu nisem izgubil vere v Boga; izgubil sem vero v človeštvo.« http://www.rtvslo.si/podcast Fri, 9 Aug 2019 03:55:04 +0000 Nesmiselna igra Srečujem ljudi, ki željno čakajo na to, da bodo imeli ob sebi razumevajočega, sočutnega človeka. Da bodo skupaj z drugim potovali skozi skrivnostno pokrajino življenja. Ta pot je prava pustolovščina duha, saj se ob spoznavanju drugega dokopljemo tudi do globlje resnice o samem sebi. Moja človečnost se dotakne drugega. Ko se kdo počuti osamljenega, celo zavrženega, največkrat išče razloge pri drugih. Šele zelo pozno lahko spozna, da so temeljno življenjsko poslanstvo odnosi, in pogleda vase, da bi ugotovil, kakšna je njegova drža. Nekoč mi je neka žena potožila, da je čisto sama, da je otroci sploh ne obiščejo. Prav tako drugi, znanci, sosedje in nekdanji prijatelji. Nekateri so odšli, pa vendar je še veliko drugih, ki bi se lahko spomnili nanjo. Toda potem ko so njeni otroci odrasli in odšli na svoje, si je zelo želela, da bi končno živela v miru, brez nepredvidenih obiskov in obveznosti do drugih – da bi uživala v svobodnem, mirnem ozračju. Počasi se je otresla vseh po vrsti. Ljudje so čutili, da pri njej niso dobrodošli, da jo predvsem motijo. Sčasoma pa se je vanjo priplazil občutek, da to njihovo vedenje pomeni brezbrižnost do nje. Razmišljala je, kaj je storila, da je ne marajo ali jo celo sovražijo. V brezbrižnosti do drugih ni medsebojnega zaupanja, ni pristnosti in ni srca. Tiste odnose, ki si jih sam sistematično uničeval z odbijajočo držo, ki je izražala, da ti za druge ljudi ni mar, je zelo težko spet vzpostaviti. Imeti čut za sočloveka, vlagati v odnos pomeni, da prej ali slej tudi dobivaš. S hvaležnostjo, veseljem se oziraš v sočloveka, ki ga z zaupanjem doživljaš kot zatočišče in ga z radostjo povabiš v svoje srce, ko to potrebuje. Nikoli ni prepozno. Z odprtostjo podiram pregrade, ki so nastale. Tudi drobni stiki so lahko veliki. V bistvu gre za naraven način usmeritve iz negativnega v pozitivno razpoloženje in vzpostavljanje pristnejšega odnosa s samim seboj in z drugimi. To se po navadi kot strela z jasnega neba zgodi nekomu, ki se je komaj izvil iz objema smrti. Zdaj »vidi« resnico, lepoto, dobroto, čuti božjo bližino. So ljudje, ki so polni sebičnosti in otrdeli. Toda prav vsi so žejni ljubezni. Človek, ki je v globini duše ranjen, prekrit s sencami, postopoma izgubi delček teme, ko začuti sprejemanje. Grenkoba spolzi stran. Pride spoznanje, da je življenje dar. Moj Gospod in moj Bog, hvala za življenje. videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/08/08/VzavetjudrugegaMMC.PR1.20190808.4.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 351 clean Srečujem ljudi, ki željno čakajo na to, da bodo imeli ob sebi razumevajočega, sočutnega človeka. Da bodo skupaj z drugim potovali skozi skrivnostno pokrajino življenja. Ta pot je prava pustolovščina duha, saj se ob spoznavanju drugega dokopljemo tudi do globlje resnice o samem sebi. Moja človečnost se dotakne drugega. Ko se kdo počuti osamljenega, celo zavrženega, največkrat išče razloge pri drugih. Šele zelo pozno lahko spozna, da so temeljno življenjsko poslanstvo odnosi, in pogleda vase, da bi ugotovil, kakšna je njegova drža. Nekoč mi je neka žena potožila, da je čisto sama, da je otroci sploh ne obiščejo. Prav tako drugi, znanci, sosedje in nekdanji prijatelji. Nekateri so odšli, pa vendar je še veliko drugih, ki bi se lahko spomnili nanjo. Toda potem ko so njeni otroci odrasli in odšli na svoje, si je zelo želela, da bi končno živela v miru, brez nepredvidenih obiskov in obveznosti do drugih – da bi uživala v svobodnem, mirnem ozračju. Počasi se je otresla vseh po vrsti. Ljudje so čutili, da pri njej niso dobrodošli, da jo predvsem motijo. Sčasoma pa se je vanjo priplazil občutek, da to njihovo vedenje pomeni brezbrižnost do nje. Razmišljala je, kaj je storila, da je ne marajo ali jo celo sovražijo. V brezbrižnosti do drugih ni medsebojnega zaupanja, ni pristnosti in ni srca. Tiste odnose, ki si jih sam sistematično uničeval z odbijajočo držo, ki je izražala, da ti za druge ljudi ni mar, je zelo težko spet vzpostaviti. Imeti čut za sočloveka, vlagati v odnos pomeni, da prej ali slej tudi dobivaš. S hvaležnostjo, veseljem se oziraš v sočloveka, ki ga z zaupanjem doživljaš kot zatočišče in ga z radostjo povabiš v svoje srce, ko to potrebuje. Nikoli ni prepozno. Z odprtostjo podiram pregrade, ki so nastale. Tudi drobni stiki so lahko veliki. V bistvu gre za naraven način usmeritve iz negativnega v pozitivno razpoloženje in vzpostavljanje pristnejšega odnosa s samim seboj in z drugimi. To se po navadi kot strela z jasnega neba zgodi nekomu, ki se je komaj izvil iz objema smrti. Zdaj »vidi« resnico, lepoto, dobroto, čuti božjo bližino. So ljudje, ki so polni sebičnosti in otrdeli. Toda prav vsi so žejni ljubezni. Človek, ki je v globini duše ranjen, prekrit s sencami, postopoma izgubi delček teme, ko začuti sprejemanje. Grenkoba spolzi stran. Pride spoznanje, da je življenje dar. Moj Gospod in moj Bog, hvala za življenje. http://www.rtvslo.si/podcast Thu, 8 Aug 2019 03:55:51 +0000 V zavetju drugega Lastnik vaške trgovinice je ves zadihan prispel k rabinu Meiru. »Rabin, uničen sem,« je začel obupano pripovedovati. »Ali veste, kaj se dogaja v ulici nasproti moje trgovine? Nekdo odpira še eno trgovino! Prevzel bo ves moj posel in jaz bom ob svoj vir zaslužka!« Rabin Meir je trgovcu, ki je bil ves iz sebe, odvrnil: »Usedi se, prosim. Naj te nekaj vprašam. Si kdaj peljal svojega konja, da je pil iz luže, mar ne?« »Sem, rabin, ampak ...« Rabin je nadaljeval: »Si kdaj opazil, kako konj najprej brcne z nogo v vodo, preden začne piti?« »Sem opazil, seveda,« mu odvrne trgovec. »Prav. Povedal ti bom, zakaj konj udari z nogo ob vodo.« Rabin se je nagnil naprej v svojem stolu in začel razlago: »Konj vidi v vodi svoj odsev. Ne ve pa, da vidi samega sebe na vodni gladini. Misli, da je v vodi drug konj. Ustraši se, da ne bo dovolj vode za oba konja. Zato poskusi odgnati drugega konja tako, da brcne v vodo.« Rabin je za trenutek počakal in nato nadaljeval: »Ampak na svetu je dovolj vode za vse konje. Božja velikodušnost priteka k nam kot reka.« Rabin se je nagnil nazaj na naslonjalo stola in se nasmehnil. Prvič ta dan se je lastnik trgovinice nasmehnil nazaj. Kako pogosto v sebi nosimo miselnost konja iz te zgodbe, ki zagleda v luži vode drugega konja. Tekmeca, konkurenco, nekoga, zaradi katerega bomo mi prikrajšani. V številnih odnosih vidimo druge najprej kot tekmece, kot nekoga ki nas ogroža in zaradi katerega bomo mi na slabšem. In zato brcnemo, zamahnemo in odrinemo drugega. Morda se tega niti dobro ne zavedamo, ampak to naredimo instinktivno. Kot preživetveni nagon. Pa v luži vode konj ne vidi drugega konja, vidi samega sebe. Tudi ko bomo danes gledali okrog sebe, bomo videli soljudi s podobnimi potrebami, željami, strahovi, sanjami in pričakovanji. Za vse je prostor in dovolj vode, če se le potrudimo, da lahko vsak pride na vrsto in pije. Kot je rekel rabin v zgodbi, je Božja velikodušnost velika, človek pa zna biti tisti, ki jo poskuša zajeziti in omejiti. Zato se učimo, da v naših lužah ne bomo videli najprej tekmecev, ampak sopotnike in sodelavce. videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/08/07/KonjevodsevMMC.PR1.20190807.3.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 314 clean Lastnik vaške trgovinice je ves zadihan prispel k rabinu Meiru. »Rabin, uničen sem,« je začel obupano pripovedovati. »Ali veste, kaj se dogaja v ulici nasproti moje trgovine? Nekdo odpira še eno trgovino! Prevzel bo ves moj posel in jaz bom ob svoj vir zaslužka!« Rabin Meir je trgovcu, ki je bil ves iz sebe, odvrnil: »Usedi se, prosim. Naj te nekaj vprašam. Si kdaj peljal svojega konja, da je pil iz luže, mar ne?« »Sem, rabin, ampak ...« Rabin je nadaljeval: »Si kdaj opazil, kako konj najprej brcne z nogo v vodo, preden začne piti?« »Sem opazil, seveda,« mu odvrne trgovec. »Prav. Povedal ti bom, zakaj konj udari z nogo ob vodo.« Rabin se je nagnil naprej v svojem stolu in začel razlago: »Konj vidi v vodi svoj odsev. Ne ve pa, da vidi samega sebe na vodni gladini. Misli, da je v vodi drug konj. Ustraši se, da ne bo dovolj vode za oba konja. Zato poskusi odgnati drugega konja tako, da brcne v vodo.« Rabin je za trenutek počakal in nato nadaljeval: »Ampak na svetu je dovolj vode za vse konje. Božja velikodušnost priteka k nam kot reka.« Rabin se je nagnil nazaj na naslonjalo stola in se nasmehnil. Prvič ta dan se je lastnik trgovinice nasmehnil nazaj. Kako pogosto v sebi nosimo miselnost konja iz te zgodbe, ki zagleda v luži vode drugega konja. Tekmeca, konkurenco, nekoga, zaradi katerega bomo mi prikrajšani. V številnih odnosih vidimo druge najprej kot tekmece, kot nekoga ki nas ogroža in zaradi katerega bomo mi na slabšem. In zato brcnemo, zamahnemo in odrinemo drugega. Morda se tega niti dobro ne zavedamo, ampak to naredimo instinktivno. Kot preživetveni nagon. Pa v luži vode konj ne vidi drugega konja, vidi samega sebe. Tudi ko bomo danes gledali okrog sebe, bomo videli soljudi s podobnimi potrebami, željami, strahovi, sanjami in pričakovanji. Za vse je prostor in dovolj vode, če se le potrudimo, da lahko vsak pride na vrsto in pije. Kot je rekel rabin v zgodbi, je Božja velikodušnost velika, človek pa zna biti tisti, ki jo poskuša zajeziti in omejiti. Zato se učimo, da v naših lužah ne bomo videli najprej tekmecev, ampak sopotnike in sodelavce. http://www.rtvslo.si/podcast Wed, 7 Aug 2019 03:55:14 +0000 Konjev odsev Drevo pomeni trdnost. Biti drevo – višji si, bolj te pretresa vihar; višji si, bližji nebeški ti žar, dalj gre oko. Oton Župančič zaznava v njem nekaj vzvišenosti nad vsem, kar ostaja pri tleh. Posaditi drevo, roditi sina – kakšen ponos v smislu rodovitnosti! Pa želja: da mi je biti drevo! Ali pa po Prešernovo: hrast, ki vihar na tla ga zimski trešne … ki da ne izgubi kar takoj svoje poprejšnje moči. Potem: koristnost! Drevo, uporabno od korenin do zadnje vejice in tja do oblancev in žaganja. Pa trdne lesene konstrukcije, stoletna lesena ostrešja. Navsezadnje: prastara omara, ki se ji vrata niso povesila in se tudi ključavnica ni izneverila. Ker les ni bil posekan kadar koli in ne na hitro strojno osušen. Drevo je padlo v trdi zimi, deske za obdelavo so se na prostem sušile kar nekaj let. Življenje drevesa po zakonih njegove narave. Gre skozi les, ne vidi dreves. Površinskost dojemanja, ko v množici ljudi ne zaznavamo človeka. Golosek v gozdu vzbuja posebne občutke. Zaraščenost v džungli tudi. Drevesa da so naša pljuča. Kdor je kdaj hlastal za kisikom, dobro razume, kaj je zrak. Ne morem roke ti več dati, ker sem videl rasti drevo. Ta Jarčev stih mi šine v spomin ob pogledu na gospo, ki je v gozdu objemala drevesa. V nobeni oprijemljivi zvezi ni z njo kar prvi hip. Stih iz ljubezenske pesmi pač. Nekatera drevesa v objeme rastó, nekatera samotna rastó … Obzirno ostanem v oddaljenosti. Gospa se s čelom dotika debla. Preobsežno je, da bi ga roki držali v objemu. Kmalu se vse ponovi ob drugem drevesu. Potem še ob enem. Tri. Ali ima tudi število obredno vlogo? Najbrž. Prav tako bližnji kamni, zloženi v piramido s spretno izbranim težiščem, da se skulptura ne sesuje. Vrhnji je tak, da ji daje videz človeške postave. Le kdo se je tu igral in kaj je igralo v njem? Obredje. Simboli. Očitno človek ne more brez njih. Brez templjev, totemov, križa, zvezde, oblaka. Saj kaj pa bi bil, če jim ne bi videl pomena? Na ravni zmuzljive amebe?, kot se je nekoč spraševal slovenski razumnik, sicer ateist. Da mi je biti drevo! S koreninami in krošnjo. Bližnji nebeški ti žar, dalj gre oko. videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/08/06/ObrednadrevesaMMC.PR1.20190806.2.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 383 clean Drevo pomeni trdnost. Biti drevo – višji si, bolj te pretresa vihar; višji si, bližji nebeški ti žar, dalj gre oko. Oton Župančič zaznava v njem nekaj vzvišenosti nad vsem, kar ostaja pri tleh. Posaditi drevo, roditi sina – kakšen ponos v smislu rodovitnosti! Pa želja: da mi je biti drevo! Ali pa po Prešernovo: hrast, ki vihar na tla ga zimski trešne … ki da ne izgubi kar takoj svoje poprejšnje moči. Potem: koristnost! Drevo, uporabno od korenin do zadnje vejice in tja do oblancev in žaganja. Pa trdne lesene konstrukcije, stoletna lesena ostrešja. Navsezadnje: prastara omara, ki se ji vrata niso povesila in se tudi ključavnica ni izneverila. Ker les ni bil posekan kadar koli in ne na hitro strojno osušen. Drevo je padlo v trdi zimi, deske za obdelavo so se na prostem sušile kar nekaj let. Življenje drevesa po zakonih njegove narave. Gre skozi les, ne vidi dreves. Površinskost dojemanja, ko v množici ljudi ne zaznavamo človeka. Golosek v gozdu vzbuja posebne občutke. Zaraščenost v džungli tudi. Drevesa da so naša pljuča. Kdor je kdaj hlastal za kisikom, dobro razume, kaj je zrak. Ne morem roke ti več dati, ker sem videl rasti drevo. Ta Jarčev stih mi šine v spomin ob pogledu na gospo, ki je v gozdu objemala drevesa. V nobeni oprijemljivi zvezi ni z njo kar prvi hip. Stih iz ljubezenske pesmi pač. Nekatera drevesa v objeme rastó, nekatera samotna rastó … Obzirno ostanem v oddaljenosti. Gospa se s čelom dotika debla. Preobsežno je, da bi ga roki držali v objemu. Kmalu se vse ponovi ob drugem drevesu. Potem še ob enem. Tri. Ali ima tudi število obredno vlogo? Najbrž. Prav tako bližnji kamni, zloženi v piramido s spretno izbranim težiščem, da se skulptura ne sesuje. Vrhnji je tak, da ji daje videz človeške postave. Le kdo se je tu igral in kaj je igralo v njem? Obredje. Simboli. Očitno človek ne more brez njih. Brez templjev, totemov, križa, zvezde, oblaka. Saj kaj pa bi bil, če jim ne bi videl pomena? Na ravni zmuzljive amebe?, kot se je nekoč spraševal slovenski razumnik, sicer ateist. Da mi je biti drevo! S koreninami in krošnjo. Bližnji nebeški ti žar, dalj gre oko. http://www.rtvslo.si/podcast Tue, 6 Aug 2019 03:56:23 +0000 Obredna drevesa V Koranu je življenje vseskozi razumljeno kot potovanje. A poleg potovanja v duhovnem smislu Koran poudarja tudi vrednost in pomen fizičnega potovanja, potovanja po svetu. Arabska beseda za potovanje je »sair« in se v Koranu pojavi na kar 27-tih mestih. Potovanje v islamu služi predvsem spoznavanju. Na potovanju posameznik širi svoj horizont, odkriva skrivnosti bivajočega in spoznava neznano. Kajti po Koranu je celoten svet stvarstvo, sestavljeno iz neštetih znakov in znamenj (»ayat«), o katerih naj bi človek premišljeval in meditiral. »Resnično, v nebesih in na zemlji so znamenja za tiste, ki verujejo«, pravi Koran v 3. verzu 35. sure. V 46. verzu 22. sure pa nas Koran opominja o pomembnosti in cilju potovanja: »Mar niso potovali po zemlji in imeli src, s katerimi bi dojemali, in ušes, s katerimi bi slišali?« Resnično potovanje torej ni nikoli zgolj fizično, temveč vselej že spoznavno in duhovno. Človek je bitje, ki potuje in s tem prehaja iz enega notranjega stanja v drugo, iz nevednosti v vednost, iz ene izkušnje v drugo. Ko potovanje postane romanje, pot postane notranji vzpon. Nasprotno pa se potovanje, ki ne temelji na zavestnem opazovanju, vedoželjnosti, čuječnosti, notranji budnosti in premišljevanju, pretvori v navadno tavanje, blodenje. Koran je tu jasen: »Koliko je znamenj v nebesih in na zemlji mimo katerih hodijo, a se ne ozirajo za njimi« (12:105). Potovanje je tako v osnovi – ali bi vsaj moralo biti – iskanje, približevanje, motrenje in učenje. Koran omenja različne razloge za potovanje: od iskanja znanja in modrosti, obiskovanja in spoznavanja novih krajev in ljudstev, do romanja in celo imigracij. Potovanje pa predstavlja tudi eno pomembnih značilnosti islamskega učenjaštva. Potovati z namenom pridobivanja in širjenja znanja, postane v klasičnem islamu konstitutivni del njegove epistemologije. Posebno mesto pa potovanje zavzema tudi v klasičnem sufizmu, kjer je duhovno napredovanje pogosto bilo odvisno ravno od fizične mobilnosti. Bodisi iskanje vplivnih mojstrov v daljne kraje ali pa romanje asketov – potovanje predstavlja pomembno dejavnost znotraj islamske mistike. Toda če je potovanje pogoj napredovanja, pa je počitek pogoj potovanja. Arabska beseda za počitek je »sijaha« in se v kontekstu islamske tradicije pogosto pojavlja v povezavi s potovanjem. »Sijaha« kot postanek na poti, začasen umik v samoto ali pa preprosto premor od dejavnosti, tako pomeni vsakokratno izhodišče za premik, vzpon in napredek. Privoščimo si torej tudi malo počitka. videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/08/05/PotovanjeizislamskeperspektiveMMC.PR1.20190805.1.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 357 clean V Koranu je življenje vseskozi razumljeno kot potovanje. A poleg potovanja v duhovnem smislu Koran poudarja tudi vrednost in pomen fizičnega potovanja, potovanja po svetu. Arabska beseda za potovanje je »sair« in se v Koranu pojavi na kar 27-tih mestih. Potovanje v islamu služi predvsem spoznavanju. Na potovanju posameznik širi svoj horizont, odkriva skrivnosti bivajočega in spoznava neznano. Kajti po Koranu je celoten svet stvarstvo, sestavljeno iz neštetih znakov in znamenj (»ayat«), o katerih naj bi človek premišljeval in meditiral. »Resnično, v nebesih in na zemlji so znamenja za tiste, ki verujejo«, pravi Koran v 3. verzu 35. sure. V 46. verzu 22. sure pa nas Koran opominja o pomembnosti in cilju potovanja: »Mar niso potovali po zemlji in imeli src, s katerimi bi dojemali, in ušes, s katerimi bi slišali?« Resnično potovanje torej ni nikoli zgolj fizično, temveč vselej že spoznavno in duhovno. Človek je bitje, ki potuje in s tem prehaja iz enega notranjega stanja v drugo, iz nevednosti v vednost, iz ene izkušnje v drugo. Ko potovanje postane romanje, pot postane notranji vzpon. Nasprotno pa se potovanje, ki ne temelji na zavestnem opazovanju, vedoželjnosti, čuječnosti, notranji budnosti in premišljevanju, pretvori v navadno tavanje, blodenje. Koran je tu jasen: »Koliko je znamenj v nebesih in na zemlji mimo katerih hodijo, a se ne ozirajo za njimi« (12:105). Potovanje je tako v osnovi – ali bi vsaj moralo biti – iskanje, približevanje, motrenje in učenje. Koran omenja različne razloge za potovanje: od iskanja znanja in modrosti, obiskovanja in spoznavanja novih krajev in ljudstev, do romanja in celo imigracij. Potovanje pa predstavlja tudi eno pomembnih značilnosti islamskega učenjaštva. Potovati z namenom pridobivanja in širjenja znanja, postane v klasičnem islamu konstitutivni del njegove epistemologije. Posebno mesto pa potovanje zavzema tudi v klasičnem sufizmu, kjer je duhovno napredovanje pogosto bilo odvisno ravno od fizične mobilnosti. Bodisi iskanje vplivnih mojstrov v daljne kraje ali pa romanje asketov – potovanje predstavlja pomembno dejavnost znotraj islamske mistike. Toda če je potovanje pogoj napredovanja, pa je počitek pogoj potovanja. Arabska beseda za počitek je »sijaha« in se v kontekstu islamske tradicije pogosto pojavlja v povezavi s potovanjem. »Sijaha« kot postanek na poti, začasen umik v samoto ali pa preprosto premor od dejavnosti, tako pomeni vsakokratno izhodišče za premik, vzpon in napredek. Privoščimo si torej tudi malo počitka. http://www.rtvslo.si/podcast Mon, 5 Aug 2019 03:55:57 +0000 Potovanje iz islamske perspektive Sv. Janez Marija Vianney ali kakor mu tudi rečemo »Arški župnik« je svetnik iz konca 18. in prve polovice 19. stoletja. Zaradi svojega svetniškega in plemenitega življenja je postal zavetnik župnikov in pastoralnih delavcev. Temelj za svoje svetništvo je prejel v domači družini, v vasi Dardilly blizu Lyona. Mati je odigrala pomembno vlogo na poti njegovega svetništva. V šoli mu je šlo zelo težko, ker je bil starejši od vseh vrstnikov. Generalni vikar lyonske škofije, ki ga je spraševal pri izpitih, je dejal: »Cerkev ne potrebuje samo učenih duhovnikov, temveč tudi in še bolj pobožne in svete!« Hitro po novi maši je bil poslan v župnijo v mestecu Ars. Gre za majhno župnijo, ki je štela samo 230 duš. Svojega duhovnika so imeli samo zaradi gradu, v katerem je živela neka pobožna družina. Iz življenja Janeza Vianneyja je znana pripoved, ki pravi, kako je potoval na svojo novo župnijo, v Ars. Za pot naprej je moral vprašati nekega dečka. Ta mu jo je pokazal in Vianney se mu je zahvalil z znamenitimi besedami: »Ti si mi pokazal pot v Ars, jaz pa ti bom pokazal pot v nebesa.« Ko je prišel v vas, je šel najprej v cerkev, ki je bila zelo zanemarjena. Odločil se je, da jo bo naredil privlačno. V današnjem svetu, ki meri po uspehih, odličnostih, karierah, zmagah, je težko razumeti človeka, ki postavi na prvo mesto stvari, ki se ne zdijo logične in »koristne«. Toda župljani Janeza Vianneyja so to hitro ugotovili. Njihov župnik je namreč veliko časa premolil, malo je spal in živel zelo spokorno. Sprva po dva ali tri dni ni nič jedel, potem si je za ves teden skuhal lonec krompirja. Molil in pokoril se je za spreobrnitev svoje župnije. Boril se je zoper štiri poglavitne razvade: nedeljsko delo, popivanje, preklinjanje in ples. In je zmagal! S tem si ni ravno pridobil kakšne popularnosti. Glas o njegovi svetosti se je hitro širil. Leta 1827 so se začela množična romanja v Ars. Ljudje so prihajali od vsepovsod – samo zato, da bi pri svetem župniku opravili spoved. Vianney je bil v spovednici – vsak dan od 12 do 16 ur. Izčrpan od napornega dela je umrl 4. avgusta 1859. Na njegovem pogrebu je bilo več kot 300 duhovnikov in več kot 6.000 vernikov. Leta 1929 ga je papež Pij XI. postavil za vzornika in zavetnika vseh duhovnikov, predvsem župnikov. Sklenimo z mislijo sv. Janeza Vianneyja, ki lahko tudi nas spodbudi, da smo dobri, boljši – takole pravi: »Dober kristjan ima vse ljudi rad: dobre zato, ker so dobri, hudobne iz sočutja, ker upa, da jih bo s tem, da jih ima rad, poboljšal in ker vidi v njih duše, ki jih je odkupila kri Jezusa Kristusa.« videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/08/04/sv.JanezVianneyMMC.PR1.20190804.7.0650.mp3 RTVSLO – Prvi 348 clean Sv. Janez Marija Vianney ali kakor mu tudi rečemo »Arški župnik« je svetnik iz konca 18. in prve polovice 19. stoletja. Zaradi svojega svetniškega in plemenitega življenja je postal zavetnik župnikov in pastoralnih delavcev. Temelj za svoje svetništvo je prejel v domači družini, v vasi Dardilly blizu Lyona. Mati je odigrala pomembno vlogo na poti njegovega svetništva. V šoli mu je šlo zelo težko, ker je bil starejši od vseh vrstnikov. Generalni vikar lyonske škofije, ki ga je spraševal pri izpitih, je dejal: »Cerkev ne potrebuje samo učenih duhovnikov, temveč tudi in še bolj pobožne in svete!« Hitro po novi maši je bil poslan v župnijo v mestecu Ars. Gre za majhno župnijo, ki je štela samo 230 duš. Svojega duhovnika so imeli samo zaradi gradu, v katerem je živela neka pobožna družina. Iz življenja Janeza Vianneyja je znana pripoved, ki pravi, kako je potoval na svojo novo župnijo, v Ars. Za pot naprej je moral vprašati nekega dečka. Ta mu jo je pokazal in Vianney se mu je zahvalil z znamenitimi besedami: »Ti si mi pokazal pot v Ars, jaz pa ti bom pokazal pot v nebesa.« Ko je prišel v vas, je šel najprej v cerkev, ki je bila zelo zanemarjena. Odločil se je, da jo bo naredil privlačno. V današnjem svetu, ki meri po uspehih, odličnostih, karierah, zmagah, je težko razumeti človeka, ki postavi na prvo mesto stvari, ki se ne zdijo logične in »koristne«. Toda župljani Janeza Vianneyja so to hitro ugotovili. Njihov župnik je namreč veliko časa premolil, malo je spal in živel zelo spokorno. Sprva po dva ali tri dni ni nič jedel, potem si je za ves teden skuhal lonec krompirja. Molil in pokoril se je za spreobrnitev svoje župnije. Boril se je zoper štiri poglavitne razvade: nedeljsko delo, popivanje, preklinjanje in ples. In je zmagal! S tem si ni ravno pridobil kakšne popularnosti. Glas o njegovi svetosti se je hitro širil. Leta 1827 so se začela množična romanja v Ars. Ljudje so prihajali od vsepovsod – samo zato, da bi pri svetem župniku opravili spoved. Vianney je bil v spovednici – vsak dan od 12 do 16 ur. Izčrpan od napornega dela je umrl 4. avgusta 1859. Na njegovem pogrebu je bilo več kot 300 duhovnikov in več kot 6.000 vernikov. Leta 1929 ga je papež Pij XI. postavil za vzornika in zavetnika vseh duhovnikov, predvsem župnikov. Sklenimo z mislijo sv. Janeza Vianneyja, ki lahko tudi nas spodbudi, da smo dobri, boljši – takole pravi: »Dober kristjan ima vse ljudi rad: dobre zato, ker so dobri, hudobne iz sočutja, ker upa, da jih bo s tem, da jih ima rad, poboljšal in ker vidi v njih duše, ki jih je odkupila kri Jezusa Kristusa.« http://www.rtvslo.si/podcast Sun, 4 Aug 2019 04:55:48 +0000 sv. Janez Vianney V svetem pismu najdemo zanimiv dialog med Jezusom in Níkodemom, farizejem in članom judovskega velikega zbora. Čeprav je uradna judovska misel zavračala razlage novo nastajajoče sekte nazaréncev oziroma kristjanov, je Nikodem v Jezusu spoznal učitelja, on pa mu je govoril o nujnosti prerojenja Duhu. Ob Nikodemovem vprašanju: »Kako se lahko star človek ponovno rodi?« bo v današnjem sobotnem jutru razmišljal evangelijski pridigar Silvester Molán. videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/08/03/NovorojstvuvDuhuMMC.PR1.20190803.6.0650.mp3 RTVSLO – Prvi 366 clean V svetem pismu najdemo zanimiv dialog med Jezusom in Níkodemom, farizejem in članom judovskega velikega zbora. Čeprav je uradna judovska misel zavračala razlage novo nastajajoče sekte nazaréncev oziroma kristjanov, je Nikodem v Jezusu spoznal učitelja, on pa mu je govoril o nujnosti prerojenja Duhu. Ob Nikodemovem vprašanju: »Kako se lahko star človek ponovno rodi?« bo v današnjem sobotnem jutru razmišljal evangelijski pridigar Silvester Molán. http://www.rtvslo.si/podcast Sat, 3 Aug 2019 04:56:06 +0000 Novo rojstvu v Duhu Ljudje so že od pradavnine romali v svete kraje. Sveti romarski kraji so bili zanje kraji očiščevanja in vzpostavljanja pristnejših odnosov med ljudmi in z Bogom. V vseh svetovnih religijah so taki sveti romarski kraji. Človek je po svoji naravi romar ali kot mu radi rečejo filozofi in misleci: Človek je »homo viator«, bitje na poti. Ta želja »biti na poti« se še posebej pokaže med počitnicami, ki jih mnogi izkoristijo za odkrivanje novih krajev, ljudi in kultur. Svetovna turistična organizacija je izračunala, da je bilo leta 1980 na svetu 278 milijonov turistov. Letos, leta 2019, jih je ena milijarda in 400.000. Potujemo čedalje dlje, čedalje pogosteje in čedalje ceneje. Živimo v pluralnem svetu, v katerem je čedalje več ponudb. To velja še posebej za turizem. V francoski poletni reviji časopisa Canard enchaîné je predstavljenih kar 70 različnih oblik sodobnega turizma. Nekatere so usmerjene izključno v iskanje užitkov, kot npr. narkoturizem, ki cveti v Južni Ameriki. Na drugi strani pa je v porastu t.i. humanitarni turizem, ki ponuja priložnost prostovoljnega dela v ustanovah za sirote, predvsem na južnem delu poloble, v revnejših krajih. Poletna priloga satiričnega časopisa Canard enchaîné predstavi tudi /to bom povedal kot citat in v narekovaju/ »velike kolone na poti k Bogu« in navaja podatek, da je romarski kraj Lurd, za Parizom, drugo največje hotelsko mesto v Franciji. Ima namreč pet milijonov romarjev in obiskovalcev na leto. Nekaj podobnega velja za Santiago v Komposteli, v Španiji. Na Jakobovo pot v Kompostelo se odpravlja čedalje več ljudi, vernih in nevernih, kristjanov in vernikov drugih religij, agnostikov in tudi ateistov. Od leta 2009 do danes se je število romarjev desetkrat povečalo. Kdor je prehodil Jakobovo pot v Španiji, t.i. Camino, sam sem ga leta 2010, je lahko doživel resnico, da pot osvobaja, da daje novega zagona in krepi vztrajnost. Srednjeveški romarji na Jakobovi poti so se pozdravljali z latinsko besedo ULTREIA, vedno dlje, vedno naprej, korajža velja, bi rekli po slovensko. Homo viator, človek je bitje na poti. Kakršnekoli bodo vaše počitniške poti, naj vam dajo novega zagona, novih spoznanj, novih navdihujočih misli in zamisli. Tone Pavček je zapisal: »So poti, ki vodijo te v nove kraje, so poti, na katerih se marsikaj doživi, so poti, ki vodijo v nova te spoznanja in so poti, ki vodijo v srca ljudi«. Takih poti vam želim, poti, ki vodijo v srca ljudi. videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/08/02/HomoviatorMMC.PR1.20190802.5.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 365 clean Ljudje so že od pradavnine romali v svete kraje. Sveti romarski kraji so bili zanje kraji očiščevanja in vzpostavljanja pristnejših odnosov med ljudmi in z Bogom. V vseh svetovnih religijah so taki sveti romarski kraji. Človek je po svoji naravi romar ali kot mu radi rečejo filozofi in misleci: Človek je »homo viator«, bitje na poti. Ta želja »biti na poti« se še posebej pokaže med počitnicami, ki jih mnogi izkoristijo za odkrivanje novih krajev, ljudi in kultur. Svetovna turistična organizacija je izračunala, da je bilo leta 1980 na svetu 278 milijonov turistov. Letos, leta 2019, jih je ena milijarda in 400.000. Potujemo čedalje dlje, čedalje pogosteje in čedalje ceneje. Živimo v pluralnem svetu, v katerem je čedalje več ponudb. To velja še posebej za turizem. V francoski poletni reviji časopisa Canard enchaîné je predstavljenih kar 70 različnih oblik sodobnega turizma. Nekatere so usmerjene izključno v iskanje užitkov, kot npr. narkoturizem, ki cveti v Južni Ameriki. Na drugi strani pa je v porastu t.i. humanitarni turizem, ki ponuja priložnost prostovoljnega dela v ustanovah za sirote, predvsem na južnem delu poloble, v revnejših krajih. Poletna priloga satiričnega časopisa Canard enchaîné predstavi tudi /to bom povedal kot citat in v narekovaju/ »velike kolone na poti k Bogu« in navaja podatek, da je romarski kraj Lurd, za Parizom, drugo največje hotelsko mesto v Franciji. Ima namreč pet milijonov romarjev in obiskovalcev na leto. Nekaj podobnega velja za Santiago v Komposteli, v Španiji. Na Jakobovo pot v Kompostelo se odpravlja čedalje več ljudi, vernih in nevernih, kristjanov in vernikov drugih religij, agnostikov in tudi ateistov. Od leta 2009 do danes se je število romarjev desetkrat povečalo. Kdor je prehodil Jakobovo pot v Španiji, t.i. Camino, sam sem ga leta 2010, je lahko doživel resnico, da pot osvobaja, da daje novega zagona in krepi vztrajnost. Srednjeveški romarji na Jakobovi poti so se pozdravljali z latinsko besedo ULTREIA, vedno dlje, vedno naprej, korajža velja, bi rekli po slovensko. Homo viator, človek je bitje na poti. Kakršnekoli bodo vaše počitniške poti, naj vam dajo novega zagona, novih spoznanj, novih navdihujočih misli in zamisli. Tone Pavček je zapisal: »So poti, ki vodijo te v nove kraje, so poti, na katerih se marsikaj doživi, so poti, ki vodijo v nova te spoznanja in so poti, ki vodijo v srca ljudi«. Takih poti vam želim, poti, ki vodijo v srca ljudi. http://www.rtvslo.si/podcast Fri, 2 Aug 2019 03:56:05 +0000 Homo viator Pred nekaj dnevi sem stekel za avtobusom, ko je že skoraj speljal. In ga, začuda, ujel. Ko sem potem ves zasopel sedel na sedežu, sem si rekel: No, pa sem prihranil dvajset minut! Dvajset minut časa! Kaj naj zdaj naredim s tem svojim prihranjenim časom? Kako naj ga porabim? Kako naj ga preživim? Kako naj ga zapravim? Komu ga lahko podarim? Naj ga namenim svoji družini? Otrokom, recimo?! Vendar za svoje otroke potrebujem več časa … imam veliko otrok in premalo časa … Dajte mi vsaj eno popoldne, en dan, dva dni… Dajte mi cel teden! Naj teh dvajset minut poklonim svoji ženi? Za pogovor na primer, ali za izraz nežnosti? Nežnost se ne bo končala v dvajsetih minutah (zaenkrat še ne, hvala Bogu), kar pa se pogovora tiče: v dvajsetih minutah se lahko le spreva, ne pa tudi pobotava – zato: raje ne. In, roko na srce, moja žena je vredna več kot borih dvajset minut. Dvajset minut bi morda lahko porabil v službi, ampak ta mi vzame že tako preveč časa. Torej, ne! Bi lahko teh dvajset minut prebil s prijatelji? Na klepetu ob kavici ali pivu? Če dobro pomislim, je teh dvajset minut mojih. Sam sem jih prihranil. So preostanek mojega časa. Torej bi bilo edino pravično, da jih porabim zase. Lahko malo podremljem, se obrijem, kaj preberem… Toda, ko sem hotel porabiti teh dvajset minut, jih ni bilo več. Kam so šle? Kje so dragocene minute? Kam je izginil moj prihranjeni čas, če je sploh kdaj bil? Kako smešno in nesmiselno je reči: Nimam časa, Vzel sem si čas. Podaril sem ti nekaj časa. Kje sem vzel? Kam sem dal? Čas je! Kako lahko rečem: Izgubil sem čas. Ukradel sem čas. Porabil sem čas. Čas je! Kako lahko samemu sebi nekaj vzamem? Kako naj sebi nekaj ukradem? Kako lahko prihranim čas? Čas je! Imam torej čas! Vendar ga ne morem ne porabiti, ne shraniti. Ne morem ga ne vzeti, ne dati. Ne morem ga ne izgubiti, ne ukrasti. Lahko ga le zapravim. Ali pa posvetim… Nekomu ali nečemu. In če ga bom posvetil, nekomu ali nečemu, potem me čakajo svetli časi. Če bom svoj čas posvetil, bom tudi sam svetal, svet. Potem bom luč sveta. Luč svetu. Čas ni stvar talenta, sposobnosti, izobrazbe, izkušenj, ni stvar značaja, zunanjosti, ni stvar mišic… Čas je božji dar. Dan vsem z enako mero in močjo. Star sem devetinštirideset let. In nimam preteklosti: Kar je bilo, se je zgodilo in tega ne morem imeti. Imam le spomine. In nimam prihodnosti: Ne moreš imeti, česar še ni. Imam le načrte in upanje. Vse, kar imam je – sedanjost. Ta čas. Ta trenutek, zdaj, z vami, ko poslušate moje besede. In nisem ga zapravil. ( Upam, da tudi vi ne.) Posvetil sem vam ga. Hvala! videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/08/01/DuhovnamiselMMC.PR1.20190801.4.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 366 clean Pred nekaj dnevi sem stekel za avtobusom, ko je že skoraj speljal. In ga, začuda, ujel. Ko sem potem ves zasopel sedel na sedežu, sem si rekel: No, pa sem prihranil dvajset minut! Dvajset minut časa! Kaj naj zdaj naredim s tem svojim prihranjenim časom? Kako naj ga porabim? Kako naj ga preživim? Kako naj ga zapravim? Komu ga lahko podarim? Naj ga namenim svoji družini? Otrokom, recimo?! Vendar za svoje otroke potrebujem več časa … imam veliko otrok in premalo časa … Dajte mi vsaj eno popoldne, en dan, dva dni… Dajte mi cel teden! Naj teh dvajset minut poklonim svoji ženi? Za pogovor na primer, ali za izraz nežnosti? Nežnost se ne bo končala v dvajsetih minutah (zaenkrat še ne, hvala Bogu), kar pa se pogovora tiče: v dvajsetih minutah se lahko le spreva, ne pa tudi pobotava – zato: raje ne. In, roko na srce, moja žena je vredna več kot borih dvajset minut. Dvajset minut bi morda lahko porabil v službi, ampak ta mi vzame že tako preveč časa. Torej, ne! Bi lahko teh dvajset minut prebil s prijatelji? Na klepetu ob kavici ali pivu? Če dobro pomislim, je teh dvajset minut mojih. Sam sem jih prihranil. So preostanek mojega časa. Torej bi bilo edino pravično, da jih porabim zase. Lahko malo podremljem, se obrijem, kaj preberem… Toda, ko sem hotel porabiti teh dvajset minut, jih ni bilo več. Kam so šle? Kje so dragocene minute? Kam je izginil moj prihranjeni čas, če je sploh kdaj bil? Kako smešno in nesmiselno je reči: Nimam časa, Vzel sem si čas. Podaril sem ti nekaj časa. Kje sem vzel? Kam sem dal? Čas je! Kako lahko rečem: Izgubil sem čas. Ukradel sem čas. Porabil sem čas. Čas je! Kako lahko samemu sebi nekaj vzamem? Kako naj sebi nekaj ukradem? Kako lahko prihranim čas? Čas je! Imam torej čas! Vendar ga ne morem ne porabiti, ne shraniti. Ne morem ga ne vzeti, ne dati. Ne morem ga ne izgubiti, ne ukrasti. Lahko ga le zapravim. Ali pa posvetim… Nekomu ali nečemu. In če ga bom posvetil, nekomu ali nečemu, potem me čakajo svetli časi. Če bom svoj čas posvetil, bom tudi sam svetal, svet. Potem bom luč sveta. Luč svetu. Čas ni stvar talenta, sposobnosti, izobrazbe, izkušenj, ni stvar značaja, zunanjosti, ni stvar mišic… Čas je božji dar. Dan vsem z enako mero in močjo. Star sem devetinštirideset let. In nimam preteklosti: Kar je bilo, se je zgodilo in tega ne morem imeti. Imam le spomine. In nimam prihodnosti: Ne moreš imeti, česar še ni. Imam le načrte in upanje. Vse, kar imam je – sedanjost. Ta čas. Ta trenutek, zdaj, z vami, ko poslušate moje besede. In nisem ga zapravil. ( Upam, da tudi vi ne.) Posvetil sem vam ga. Hvala! http://www.rtvslo.si/podcast Thu, 1 Aug 2019 03:56:06 +0000 Duhovna misel Ste se zbudile, spoštovane poslušalke, da ne govorim o vas, spoštovani poslušalci, z mislijo, da vam danes res ni treba ničesar početi? Težko pridemo do misli, ki je popolnoma neobremenjena s pričakovanji. Pri tem ne mislim le službe in nujnih domačih opravil. Pred očmi imam tisto stanje, ko smo brez vsakega cilja v polnosti zatopljeni v kakšno dejavnost. Pred kratkim sem z odraslimi govoril o stavku Tomaža Akvinskega, slavnega misleca iz daljnega trinajstega stoletja, ki je rekel, da si ob vseh dolžnostih, ki nam jih nalaga življenje, moram sem ter tja privoščiti trenutke, ko kaj počnemo popolnoma brez razloga. Hitro so dopolnjevali to misel s pomislekom, da ima tudi taka dejavnost kakšne dobre posledice. Že če igram z vso zavzetostjo nogomet, sem pozneje dobre volje, sproščen in bolj miren, zato so zatrjevali, da tako in tako vsaka taka dejavnost ima smisel. Upam, da ste kdaj opazovali otroke pri igri. Ne le iznajdljivost, ki jo pokažejo, tudi njihova zavzetost nas hitro prevzame, če le malo potrpimo. Otroci se dejansko igrajo le takrat, ko se popolnoma izgubijo v igri. Če jim želite pokvariti igro, jim samo dopovedujte, kako dobre posledice ima to za razvoj njihovih spretnosti, miselnih procesov, socialnih veščin in podobno. Kakor bi polil ogenj z vodo, bo njihova igra zgubila zagon. Odrasli pogosto zavidamo to otroško sproščenost. Želeli bi se vsaj kdaj pa kdaj tako zaplesti v kakšno dejavnost, da bi pozabili vsakdanje skrbi. Bolj kot se trudimo, manj smo uspešni. Sproščenosti se ne da izsiliti. Priti mora sama. Saj si lahko pomagamo s tako ali drugačno omamo, a ta hitro izstavi svojo ceno. Tudi tolažba, da si kot odrasli tega ne moremo privoščiti, v polnosti ne pogasi našega hrepenenja. Če bi si pustili trenutke, ko smo na nek način prazni, brez velikih vprašanj in nalog, da se prepustimo prvi dejavnosti, ki nas prevzame, bi se vsaj malo približali temu, kar priporoča sv. Tomaž. Ta poudarja, da si brezdelje privoščimo le kdaj pa kdaj, saj bi drugače namesto otroškega veselja dobili le otročjega človeka. Prav je, da se trudimo storiti, kar je naša dolžnost. Samo to nam zagotavlja, da si lahko v miru privoščimo trenutke brezdelja. Ne le da se v takih trenutkih otroškega veselja sprostimo. Ob teh priložnostih se učimo za zmožnost pozornosti in pomoči takim, za katere že v naprej vemo, da nam ne bo prinesla kakšnih koristi. Preračunljivost ni najboljša pot do sočloveka. Zato vam, dragi poslušalci, poslušalke, želim, da bi si danes privoščili brezdelje in prisluhnili, razumeli in sprejeli človeka, od katerega ne morete kaj dosti pričakovati. videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/07/31/JanezVodiarPraznitrenutkiMMC.PR1.20190731.3.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 328 clean Ste se zbudile, spoštovane poslušalke, da ne govorim o vas, spoštovani poslušalci, z mislijo, da vam danes res ni treba ničesar početi? Težko pridemo do misli, ki je popolnoma neobremenjena s pričakovanji. Pri tem ne mislim le službe in nujnih domačih opravil. Pred očmi imam tisto stanje, ko smo brez vsakega cilja v polnosti zatopljeni v kakšno dejavnost. Pred kratkim sem z odraslimi govoril o stavku Tomaža Akvinskega, slavnega misleca iz daljnega trinajstega stoletja, ki je rekel, da si ob vseh dolžnostih, ki nam jih nalaga življenje, moram sem ter tja privoščiti trenutke, ko kaj počnemo popolnoma brez razloga. Hitro so dopolnjevali to misel s pomislekom, da ima tudi taka dejavnost kakšne dobre posledice. Že če igram z vso zavzetostjo nogomet, sem pozneje dobre volje, sproščen in bolj miren, zato so zatrjevali, da tako in tako vsaka taka dejavnost ima smisel. Upam, da ste kdaj opazovali otroke pri igri. Ne le iznajdljivost, ki jo pokažejo, tudi njihova zavzetost nas hitro prevzame, če le malo potrpimo. Otroci se dejansko igrajo le takrat, ko se popolnoma izgubijo v igri. Če jim želite pokvariti igro, jim samo dopovedujte, kako dobre posledice ima to za razvoj njihovih spretnosti, miselnih procesov, socialnih veščin in podobno. Kakor bi polil ogenj z vodo, bo njihova igra zgubila zagon. Odrasli pogosto zavidamo to otroško sproščenost. Želeli bi se vsaj kdaj pa kdaj tako zaplesti v kakšno dejavnost, da bi pozabili vsakdanje skrbi. Bolj kot se trudimo, manj smo uspešni. Sproščenosti se ne da izsiliti. Priti mora sama. Saj si lahko pomagamo s tako ali drugačno omamo, a ta hitro izstavi svojo ceno. Tudi tolažba, da si kot odrasli tega ne moremo privoščiti, v polnosti ne pogasi našega hrepenenja. Če bi si pustili trenutke, ko smo na nek način prazni, brez velikih vprašanj in nalog, da se prepustimo prvi dejavnosti, ki nas prevzame, bi se vsaj malo približali temu, kar priporoča sv. Tomaž. Ta poudarja, da si brezdelje privoščimo le kdaj pa kdaj, saj bi drugače namesto otroškega veselja dobili le otročjega človeka. Prav je, da se trudimo storiti, kar je naša dolžnost. Samo to nam zagotavlja, da si lahko v miru privoščimo trenutke brezdelja. Ne le da se v takih trenutkih otroškega veselja sprostimo. Ob teh priložnostih se učimo za zmožnost pozornosti in pomoči takim, za katere že v naprej vemo, da nam ne bo prinesla kakšnih koristi. Preračunljivost ni najboljša pot do sočloveka. Zato vam, dragi poslušalci, poslušalke, želim, da bi si danes privoščili brezdelje in prisluhnili, razumeli in sprejeli človeka, od katerega ne morete kaj dosti pričakovati. http://www.rtvslo.si/podcast Wed, 31 Jul 2019 03:55:28 +0000 Janez Vodičar: Prazni trenutki Kljub temu, da je bilo lansko poletje totalen luksuz, vsaj kar zadeva njegov dolgi podaljšek v september, je bilo kar težko sprejeti, da se bo z neko hladno soboto kar na lepem končalo. Tako pač je, »oko se ne nasiti z gledanjem, uho se ne napolni s poslušanjem« (Prd 1,8). Človek je nenasitno bitje, zato se tako rad oklepa nečesa, kar mineva, misleč, da ga bo s tem naredil večnega. Vse, kar ima od tega bolestnega objemanja, pa je le pobožno vzdihovanje po dobrih starih časih, ki jih prav zato nikoli nima, ker vedno ostajajo samo v preteklosti. Od te čudne človeške otožnosti imajo še največ plastični kirurgi, ki edini na videz zmorejo nekoliko ustaviti čas, zadržati vsaj za kakšno leto sedanji trenutek, vsaj na obrazu. Spomnim se, kako sem sedel v Strunjanu, z nogami v morju. Vetrič mi je skupaj z ravno prav toplim septembrskim soncem sušil slane kapljice na koži. Nekje na meni sta se srečali lepota trenutka in njegova bridka minljivost, tisti hip, ko sem čutil, da bo od njega ostalo samo par zrn soli. Da le ne bi minil … Vedel sem, da že jutri ne bom mogel več sedeti tam, da bom moral na naslednji tak trenutek čakati še vsaj devetero polnih lun. Vedel sem, da bom močno pogrešal tole božanje Boga na svoji koži. Da bom že jutri spet sredi vrveža vsakdanjosti, sredi številnih obveznosti župnika, ki pogostoma ne pustijo lepoti, da bi se prebila do srca. Kako sem si želel, da ne bi minil, tisti trenutek … In sem si mislil, da je kruto takole živeti, v večnem obžalovanju nečesa, česar nimaš več, kar je za vedno odplaknil čas, še preden je ta hip sploh minil. Zato sem si pustil tisti trenutek, preden pride jesenska megla. Za hip sem ga imel. In se potem poslovil od njega in se v mraku odpravil domov. Zdajle sedim za računalnikom in pišem članek. Zunaj je sonce. Lahko bi bil na morju, če me popoldne ne bi čakal verouk. Lahko bi šel v gore. Ali pa bi se preprosto ulegel na travo z dobro knjigo in bi pustil, da me sonce zaziblje v sen. Koliko stvari, ki jih lahko obžalujem! A čez hodnik diši juha, ki se pravkar kuha. Izpod hiše odmeva otroški vrišč. Očarajo me otroške oči, ki se smejejo mojim izmišljotinam, ko jim govorim o mizi, o kruhu, o Bogu. Koliko lepote, ki jo lahko skrije vsakdanja jutranja megla … Koliko lepote, ki gre lahko kot reka mimo hiše, ko mislim na tisti pretekli dan v Strunjanu … Pa tega danes ne bom počel. Danes bom tu, kjer sem, in bom namesto onega nad gladino gledal sonce v otroških očeh, ki sije tudi tedaj, ko tistole že krene za griče. Vohal bom juho in pustil, da me pogrejeta otroški smeh in hvaležnost bolnika, ki sem mu prinesel obhajilo. In bom srečen človek. Danes, ta trenutek. Ker sem lahko. videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/07/30/MarkoRijavecUjetitrenutekMMC.PR1.20190730.2.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 317 clean Kljub temu, da je bilo lansko poletje totalen luksuz, vsaj kar zadeva njegov dolgi podaljšek v september, je bilo kar težko sprejeti, da se bo z neko hladno soboto kar na lepem končalo. Tako pač je, »oko se ne nasiti z gledanjem, uho se ne napolni s poslušanjem« (Prd 1,8). Človek je nenasitno bitje, zato se tako rad oklepa nečesa, kar mineva, misleč, da ga bo s tem naredil večnega. Vse, kar ima od tega bolestnega objemanja, pa je le pobožno vzdihovanje po dobrih starih časih, ki jih prav zato nikoli nima, ker vedno ostajajo samo v preteklosti. Od te čudne človeške otožnosti imajo še največ plastični kirurgi, ki edini na videz zmorejo nekoliko ustaviti čas, zadržati vsaj za kakšno leto sedanji trenutek, vsaj na obrazu. Spomnim se, kako sem sedel v Strunjanu, z nogami v morju. Vetrič mi je skupaj z ravno prav toplim septembrskim soncem sušil slane kapljice na koži. Nekje na meni sta se srečali lepota trenutka in njegova bridka minljivost, tisti hip, ko sem čutil, da bo od njega ostalo samo par zrn soli. Da le ne bi minil … Vedel sem, da že jutri ne bom mogel več sedeti tam, da bom moral na naslednji tak trenutek čakati še vsaj devetero polnih lun. Vedel sem, da bom močno pogrešal tole božanje Boga na svoji koži. Da bom že jutri spet sredi vrveža vsakdanjosti, sredi številnih obveznosti župnika, ki pogostoma ne pustijo lepoti, da bi se prebila do srca. Kako sem si želel, da ne bi minil, tisti trenutek … In sem si mislil, da je kruto takole živeti, v večnem obžalovanju nečesa, česar nimaš več, kar je za vedno odplaknil čas, še preden je ta hip sploh minil. Zato sem si pustil tisti trenutek, preden pride jesenska megla. Za hip sem ga imel. In se potem poslovil od njega in se v mraku odpravil domov. Zdajle sedim za računalnikom in pišem članek. Zunaj je sonce. Lahko bi bil na morju, če me popoldne ne bi čakal verouk. Lahko bi šel v gore. Ali pa bi se preprosto ulegel na travo z dobro knjigo in bi pustil, da me sonce zaziblje v sen. Koliko stvari, ki jih lahko obžalujem! A čez hodnik diši juha, ki se pravkar kuha. Izpod hiše odmeva otroški vrišč. Očarajo me otroške oči, ki se smejejo mojim izmišljotinam, ko jim govorim o mizi, o kruhu, o Bogu. Koliko lepote, ki jo lahko skrije vsakdanja jutranja megla … Koliko lepote, ki gre lahko kot reka mimo hiše, ko mislim na tisti pretekli dan v Strunjanu … Pa tega danes ne bom počel. Danes bom tu, kjer sem, in bom namesto onega nad gladino gledal sonce v otroških očeh, ki sije tudi tedaj, ko tistole že krene za griče. Vohal bom juho in pustil, da me pogrejeta otroški smeh in hvaležnost bolnika, ki sem mu prinesel obhajilo. In bom srečen človek. Danes, ta trenutek. Ker sem lahko. http://www.rtvslo.si/podcast Tue, 30 Jul 2019 03:55:17 +0000 Marko Rijavec: Ujeti trenutek V poletnih mesecih se rada sprehajam po turističnih mestecih naše domovine. Vrvež turistov je navadno zgoščen v mestnih jedrih. Živahnemu premikanju velikih skupin in v različne smeri je težko slediti, zato si rada poiščem prostor v prijetni senci. Iz stranske ulice v senci do mene začnejo prihajati zvoki uglaševanja violine. Inštrument s štirimi strunami v rokah drži mlado dekle, pred njo je odprt kovček za darove mimoidočih. Ležernost počitniškega dne najprej plaho, nato pa vse bolj ognjevito zapolnjujejo zvoki violine. Neznano dekle si je za uvod v ulični koncert izbralo Vivaldijevo Poletje, enega izmed štirih skladateljevih koncertov, posvečenih letnim časom. Štirje letni časi so najuspešnejša in največkrat poslušana programska glasba v celotni glasbeni zgodovini. A le malokdo ve, da je italijanski mojster umrl osamljen in v revščini, tudi pokopali so ga kot reveža in nanj pozabili za naslednjih dvesto let. Dekle je spretno ubiralo strune skoraj miže. Le sem pa tja je s pogledom objela mimoidoče. Melodije, ki jih je igrala naključnim poslušalcem, je mlada umetnica igrala na pamet, brez notnega črtovja. Drage poslušalke in cenjeni poslušalci, ali ste kdaj razmišljali o svojem notnem črtovju? O melodijah, ki jih igrate najprej zase, in o tistih, ki jih igrate drugim? Na žalost marsikdo od nas ne dosega veličine največjih skladateljev, naše melodije življenja pa zvenijo razglašeno ali celo parajo ušesa naključnim poslušalcem. Verjetno bo le malokdo od nas igral prvo violino, a za popolno melodijo tudi v največjih orkestrih mojstri igrajo drugo violino. Žal, cenjene poslušalke in spoštovani poslušalci, vaših čustvenih strun ne poznam. Želim vam lahko le, da bi bile strune pravilno napete in melodija vašega življenja lahkotna, kot je lahkotno poletje. Predvsem pa ne pozabite: dokler premoremo vsaj eno struno na violini ali katerem drugem godalu ali brenkalu, jo lahko uglasimo in iz nje izvabimo zvok, ki v pravem zaporedju intervalov z drugimi inštrumenti tvori harmonijo. Le pravi mojster mora vleči lok po naših strunah. Za vrhunsko izvedbo melodije po našem notnem črtovju potrebujemo tudi dirigenta – mojstra taktirke. Nekoga, ki nas bo vodil. Nad mojim in vašim notnim črtovjem pa je še nekdo: pevec ljubezni, ki ima prijeten glas in dobro brenka na strune. Mnogi poslušajo njegove besede, vendar se ne ravnajo po njih (prim. Ezk 33,32). Glasba plemeniti našo dušo in spodbuja vrline. Pogoj za to je, da človek sam postane usklajen inštrument, zato se, spoštovane poslušalke in cenjeni poslušalci, v današnjem jutru ne pozabite uglasiti. videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/07/29/AlenkaVeberNotnortovjeMMC.PR1.20190729.1.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 390 clean V poletnih mesecih se rada sprehajam po turističnih mestecih naše domovine. Vrvež turistov je navadno zgoščen v mestnih jedrih. Živahnemu premikanju velikih skupin in v različne smeri je težko slediti, zato si rada poiščem prostor v prijetni senci. Iz stranske ulice v senci do mene začnejo prihajati zvoki uglaševanja violine. Inštrument s štirimi strunami v rokah drži mlado dekle, pred njo je odprt kovček za darove mimoidočih. Ležernost počitniškega dne najprej plaho, nato pa vse bolj ognjevito zapolnjujejo zvoki violine. Neznano dekle si je za uvod v ulični koncert izbralo Vivaldijevo Poletje, enega izmed štirih skladateljevih koncertov, posvečenih letnim časom. Štirje letni časi so najuspešnejša in največkrat poslušana programska glasba v celotni glasbeni zgodovini. A le malokdo ve, da je italijanski mojster umrl osamljen in v revščini, tudi pokopali so ga kot reveža in nanj pozabili za naslednjih dvesto let. Dekle je spretno ubiralo strune skoraj miže. Le sem pa tja je s pogledom objela mimoidoče. Melodije, ki jih je igrala naključnim poslušalcem, je mlada umetnica igrala na pamet, brez notnega črtovja. Drage poslušalke in cenjeni poslušalci, ali ste kdaj razmišljali o svojem notnem črtovju? O melodijah, ki jih igrate najprej zase, in o tistih, ki jih igrate drugim? Na žalost marsikdo od nas ne dosega veličine največjih skladateljev, naše melodije življenja pa zvenijo razglašeno ali celo parajo ušesa naključnim poslušalcem. Verjetno bo le malokdo od nas igral prvo violino, a za popolno melodijo tudi v največjih orkestrih mojstri igrajo drugo violino. Žal, cenjene poslušalke in spoštovani poslušalci, vaših čustvenih strun ne poznam. Želim vam lahko le, da bi bile strune pravilno napete in melodija vašega življenja lahkotna, kot je lahkotno poletje. Predvsem pa ne pozabite: dokler premoremo vsaj eno struno na violini ali katerem drugem godalu ali brenkalu, jo lahko uglasimo in iz nje izvabimo zvok, ki v pravem zaporedju intervalov z drugimi inštrumenti tvori harmonijo. Le pravi mojster mora vleči lok po naših strunah. Za vrhunsko izvedbo melodije po našem notnem črtovju potrebujemo tudi dirigenta – mojstra taktirke. Nekoga, ki nas bo vodil. Nad mojim in vašim notnim črtovjem pa je še nekdo: pevec ljubezni, ki ima prijeten glas in dobro brenka na strune. Mnogi poslušajo njegove besede, vendar se ne ravnajo po njih (prim. Ezk 33,32). Glasba plemeniti našo dušo in spodbuja vrline. Pogoj za to je, da človek sam postane usklajen inštrument, zato se, spoštovane poslušalke in cenjeni poslušalci, v današnjem jutru ne pozabite uglasiti. http://www.rtvslo.si/podcast Mon, 29 Jul 2019 03:56:30 +0000 Alenka Veber: Notno črtovje Vsi dobro poznamo pregovor »Pravega prijatelja spoznaš v nesreči«, katerega avtor je antični filozof in pesnik Cicero. Še bolj kot sam pregovor nam je poznano verjetno tudi kakšno izkustvo prav na to temo. Ko je nekaj šlo narobe, ko se je nekaj zalomilo ali celo sesulo, takrat se je pokazalo, kdo je tisti pravi prijatelj, ki nam je stal ob strani, nas podpiral, nam pomagal, nam prisluhnil oziroma je preprosto samo bil tam z nami. To so stvari, ki jih ne pozabiš nikoli. V evangeliju današnje nedelje Jezus poda zanimivo prispodobo o prijateljski pomoči. Nekoga ponoči nepričakovano obišče prijatelj. Ker mu presenečeni gostitelj nima s čim postreči, odide k svojemu prijatelju v soseščini in ga prosi, naj mu posodi tri hlebe kruha, da bo lahko pogostil prišleka. V tej točki Jezus zaostri ta izredni nočni pripetljaj: če ta prijatelj ne bo vstal iz postelje in mu dal kruha »zato, ker je njegov prijatelj, bo vstal zaradi njegove nadležnosti in mu dal, kolikor potrebuje«. Ne gre torej samo za prijateljstvo, ampak za vztrajno prošnjo. Da ne neham vztrajati, da ne neham prositi. Seveda Jezus slednjič to z ravni prijateljstva prenese na odnos z nebeškim Očetom. Naj bi torej ne nehali vztrajno prositi, iskati, trkati ... Zato pravi: »Prosíte in vam bo dano! Iščite in boste našli! Trkajte in se vam bo odprlo!« Seveda se pri tem pojavi logično vprašanje. Če je Bog vsemogočen in vse ve, zakaj bi ga sploh potemtakem morali kar koli prositi? Saj že sam ve, kaj dejansko potrebujemo. Logično. Zakaj naj bi potemtakem prosili, iskali in trkali? Poglejmo čisto s človeške perspektive. Ali ni pomembno, da dejansko stvari izrečemo, ubesedimo? Mož ali žena, brat ali sestra ali prijatelj ne ve, kaj želim, kaj čutim, kaj doživljam, če tega ne izrečem, če tega ne ubesedim. Pač ni bralec misli, čeprav bi si kdaj želeli, da bi bilo tako. Zato je še kako potrebno in pomembno, da to izrečemo. »Želim si to in to.« »Veliko bi mi pomenilo, če bi šli tja in tja.« Ali, če smo malo zakonsko klišejski: zakaj žena tako rada sliši od moža, da jo ima rad? Saj je poročen z njo, zakaj naj bi ji še govoril, da jo ima rad? Zato, ker se to dotakne srca, ker bogati odnos. Pomembno je torej izreči, ubesediti: ženi, možu, bratu, sestri, prijatelju, in, ja, celo Bogu. Če sem res v odnosu z Njim. V pristnem odnosu lahko torej vztrajno prosim, iščem in trkam. Pri tem pa je dobro, da se zavedam, da ni nujno, da bo uresničeno natančno takrat in na način, kot sem si jaz zamislil in pričakoval. Z odprtostjo in zavestjo, da bo poskrbel. Kako in kdaj, pa naj bo prepuščeno Njemu. videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/07/28/AndraArkoPrositiiskatitrkatiMMC.PR1.20190728.7.0650.mp3 RTVSLO – Prvi 408 clean Vsi dobro poznamo pregovor »Pravega prijatelja spoznaš v nesreči«, katerega avtor je antični filozof in pesnik Cicero. Še bolj kot sam pregovor nam je poznano verjetno tudi kakšno izkustvo prav na to temo. Ko je nekaj šlo narobe, ko se je nekaj zalomilo ali celo sesulo, takrat se je pokazalo, kdo je tisti pravi prijatelj, ki nam je stal ob strani, nas podpiral, nam pomagal, nam prisluhnil oziroma je preprosto samo bil tam z nami. To so stvari, ki jih ne pozabiš nikoli. V evangeliju današnje nedelje Jezus poda zanimivo prispodobo o prijateljski pomoči. Nekoga ponoči nepričakovano obišče prijatelj. Ker mu presenečeni gostitelj nima s čim postreči, odide k svojemu prijatelju v soseščini in ga prosi, naj mu posodi tri hlebe kruha, da bo lahko pogostil prišleka. V tej točki Jezus zaostri ta izredni nočni pripetljaj: če ta prijatelj ne bo vstal iz postelje in mu dal kruha »zato, ker je njegov prijatelj, bo vstal zaradi njegove nadležnosti in mu dal, kolikor potrebuje«. Ne gre torej samo za prijateljstvo, ampak za vztrajno prošnjo. Da ne neham vztrajati, da ne neham prositi. Seveda Jezus slednjič to z ravni prijateljstva prenese na odnos z nebeškim Očetom. Naj bi torej ne nehali vztrajno prositi, iskati, trkati ... Zato pravi: »Prosíte in vam bo dano! Iščite in boste našli! Trkajte in se vam bo odprlo!« Seveda se pri tem pojavi logično vprašanje. Če je Bog vsemogočen in vse ve, zakaj bi ga sploh potemtakem morali kar koli prositi? Saj že sam ve, kaj dejansko potrebujemo. Logično. Zakaj naj bi potemtakem prosili, iskali in trkali? Poglejmo čisto s človeške perspektive. Ali ni pomembno, da dejansko stvari izrečemo, ubesedimo? Mož ali žena, brat ali sestra ali prijatelj ne ve, kaj želim, kaj čutim, kaj doživljam, če tega ne izrečem, če tega ne ubesedim. Pač ni bralec misli, čeprav bi si kdaj želeli, da bi bilo tako. Zato je še kako potrebno in pomembno, da to izrečemo. »Želim si to in to.« »Veliko bi mi pomenilo, če bi šli tja in tja.« Ali, če smo malo zakonsko klišejski: zakaj žena tako rada sliši od moža, da jo ima rad? Saj je poročen z njo, zakaj naj bi ji še govoril, da jo ima rad? Zato, ker se to dotakne srca, ker bogati odnos. Pomembno je torej izreči, ubesediti: ženi, možu, bratu, sestri, prijatelju, in, ja, celo Bogu. Če sem res v odnosu z Njim. V pristnem odnosu lahko torej vztrajno prosim, iščem in trkam. Pri tem pa je dobro, da se zavedam, da ni nujno, da bo uresničeno natančno takrat in na način, kot sem si jaz zamislil in pričakoval. Z odprtostjo in zavestjo, da bo poskrbel. Kako in kdaj, pa naj bo prepuščeno Njemu. http://www.rtvslo.si/podcast Sun, 28 Jul 2019 04:56:48 +0000 Andraž Arko: Prositi, iskati, trkati Premišljujem o stari gospe, stari več kot osemdeset let, ki je pred kratkim svojo hišo, v kateri živi, prepisala na hčerko, sama pa ima do smrti pravico bivanja v njej. »Sedaj nimam ničesar več,« je žalostna potožila svoji sestri, petnajst let mlajši. Ta pa je ob tem odreagirala čisto drugače. Čestitala ji je za ta dogodek in rekla: »Krasno, to te bo razbremenilo, sedaj, na zadnjem delu življenjske poti lahko odvržeš ves balast.« Mlajša sestra je potem začela razlagati starejši, kako ona sama doživlja svojo starost in upokojitev. Res je, da je petnajst let mlajša, res pa je tudi, da si je celo življenje prizadevala živeti zelo zavestno in je ob vsem, kar je doživljala, sproti veliko razmišljala. Ves čas se je učila in se še vedno uči. Takole pravi: »Vedno bolj se učim odvreči nepotrebni balast. Ni mi več treba, da imam vedno prav. Nikogar mi ni več treba poučevati, ne več grebsti se za kaj. Ni se mi treba truditi, da bi bila posebej upoštevana, pohvaljena, ljubljena … Ne trdim, da to vedno dobro znam, vendar to vadim, vsak dan znova. To mi omogoča, da zelo mirno in zadovoljno živim. Ne vedno lahko, ampak z zavestjo, da je moje življenje, takšno kot je, smiselno in da me v vsakem trenutku spremlja Nekdo, na katerega se lahko zanesem.«\t Vesela sem, da poznam takšne ljudi in se družim z njimi. Tudi sama ob vsem, kar mi ta gospa pove, veliko razmišljam in iz vsega vedno znova razberem veliko takega, kar je pomembno tudi za moje življenje. Tako smo si drug drugemu lahko pravi zaklad. Ne vem, če je starejša sestra sploh razumela, kar ji je mlajša povedala. Zdi se, da ne. Zanimivo. Dve sestri, ki prihajata iz istega gnezda, ki sta bili deležni istega družinskega okolja in iste vzgoje, pa tako različno sprejemata življenje. Ni dovolj samo to, kar dobiš kot popotnico od doma, tudi sam moraš potem v življenju kaj narediti. To ni vedno lahko, je pa vredno truditi se do konca, do smrti. videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/07/27/MetkaKleviarSedajnimamniesarveMMC.PR1.20190727.6.0650.mp3 RTVSLO – Prvi 325 clean Premišljujem o stari gospe, stari več kot osemdeset let, ki je pred kratkim svojo hišo, v kateri živi, prepisala na hčerko, sama pa ima do smrti pravico bivanja v njej. »Sedaj nimam ničesar več,« je žalostna potožila svoji sestri, petnajst let mlajši. Ta pa je ob tem odreagirala čisto drugače. Čestitala ji je za ta dogodek in rekla: »Krasno, to te bo razbremenilo, sedaj, na zadnjem delu življenjske poti lahko odvržeš ves balast.« Mlajša sestra je potem začela razlagati starejši, kako ona sama doživlja svojo starost in upokojitev. Res je, da je petnajst let mlajša, res pa je tudi, da si je celo življenje prizadevala živeti zelo zavestno in je ob vsem, kar je doživljala, sproti veliko razmišljala. Ves čas se je učila in se še vedno uči. Takole pravi: »Vedno bolj se učim odvreči nepotrebni balast. Ni mi več treba, da imam vedno prav. Nikogar mi ni več treba poučevati, ne več grebsti se za kaj. Ni se mi treba truditi, da bi bila posebej upoštevana, pohvaljena, ljubljena … Ne trdim, da to vedno dobro znam, vendar to vadim, vsak dan znova. To mi omogoča, da zelo mirno in zadovoljno živim. Ne vedno lahko, ampak z zavestjo, da je moje življenje, takšno kot je, smiselno in da me v vsakem trenutku spremlja Nekdo, na katerega se lahko zanesem.«\t Vesela sem, da poznam takšne ljudi in se družim z njimi. Tudi sama ob vsem, kar mi ta gospa pove, veliko razmišljam in iz vsega vedno znova razberem veliko takega, kar je pomembno tudi za moje življenje. Tako smo si drug drugemu lahko pravi zaklad. Ne vem, če je starejša sestra sploh razumela, kar ji je mlajša povedala. Zdi se, da ne. Zanimivo. Dve sestri, ki prihajata iz istega gnezda, ki sta bili deležni istega družinskega okolja in iste vzgoje, pa tako različno sprejemata življenje. Ni dovolj samo to, kar dobiš kot popotnico od doma, tudi sam moraš potem v življenju kaj narediti. To ni vedno lahko, je pa vredno truditi se do konca, do smrti. http://www.rtvslo.si/podcast Sat, 27 Jul 2019 04:55:25 +0000 Metka Klevišar: Sedaj nimam ničesar več Kdo sta Joahima in Ana, zakonca, ki se ju danes spominjamo? Po izročilu sta bila iz Davidovega rodu in močna v veri. Njun zakonski odnos je bil zaznamovan s pozornostjo in dejavno ljubeznijo do drugih ljudi in do Boga. Svoje premoženje naj bi delila na tri dele: del za Boga in njegovo svetišče, del za potrebe soljudi v stiski in del za njuno življenje. Njuno skupno življenje ni bilo lahko. Ker sta bila dolgo brez otrok, sta bila enako kot drugi neplodni pari v judovski družbi potisnjena v manjvreden položaj. Neplodnost so nekateri imeli celo za znamenje odsotnosti Božje milosti. Zelo povedno je, kako sta se odzivala na dolgoletno marginalizacijo, poniževanje in sramoto. Joahim in Ana svoje situacije nista razumela, sta jo pa sprejela in skušala brati duhovno. Duhovno v judovsko-krščanski tradiciji pomeni brati življenje v odnosu z Bogom, zlasti s Svetim Duhom. Pri tem jima je morda pomagal spomin na nekatere neplodne pare, po katerih je Bog posegel v zgodovino. Tako je bilo v zakonu Abrahama in Sare, tako je bilo z rojstvom preroka Samuela in kasneje z rojstvom Janeza Krstnika. Tudi rojstvo Marije, matere Odrešenika, je mogoče razumeti le v luči posebnega Božjega posega v zgodovino. Božje delovanje ni nasilno – je vabilo svobodni osebi. Gre za skupno delovanje, sinergijo, v kateri ima človek posebno nalogo. Naloga človeka je biti odprt za sprejetje. Ta naloga ni enostavna: ljudje smo navajeni, da bomo težave rešili sami. Primer Joahima in Ane na eni strani kaže na stisko v zakonu. Nihče, prav nihče ne more iti skozi življenje brez preizkušnje. Joahim in Ana nista bežala iz preizkušnje ali skušala odgovor najti sama, ampak sta svoj pogled uprla v Boga. Značilna upodobitev Joahima in Ane je v objemu in skoraj plesnem koraku. Zakon je objem dveh oseb in skupna pot v življenje. Oboje je potrebno: biti objet in najti skupni ritem. Iskati skupen pogled, skupno vizijo, oblikovati skupen spomin. V tej viziji sta upodobljena tudi v cerkvi v Idrijskih Krnicah. Sveta Joahim in Ana, zavetnika zakoncev, zaljubljencev in vseh, ki po tem hrepenijo, prosita za može in žene. Danes, ko je toliko besed o družini, je morda čas, da se spet zavemo, da je temelj družine zakon. Zlasti zakonska zveza kot zakrament. Lepota, smisel in veselje zakona je najprej v uresničenju tega, da sta dva eno – oziroma bolje, da postajata eno. Za uresničitev tega je pogosto potrebno celo življenje. Enako pomemben je drugi del: zakon je prostor rodovitnosti. Rodovitnost pa niso samo otroci – zakonci smo povabljeni, da smo rodovitni za skupnost. Končno gre tudi za to, da se napotimo na pot duhovnih očetov in duhovnih mater, izziva in naloge, h kateri smo povabljeni vsi ljudje, poročeni in neporočeni. videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/07/26/IgorBahovecJoahiminAnaMMC.PR1.20190726.5.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 376 clean Kdo sta Joahima in Ana, zakonca, ki se ju danes spominjamo? Po izročilu sta bila iz Davidovega rodu in močna v veri. Njun zakonski odnos je bil zaznamovan s pozornostjo in dejavno ljubeznijo do drugih ljudi in do Boga. Svoje premoženje naj bi delila na tri dele: del za Boga in njegovo svetišče, del za potrebe soljudi v stiski in del za njuno življenje. Njuno skupno življenje ni bilo lahko. Ker sta bila dolgo brez otrok, sta bila enako kot drugi neplodni pari v judovski družbi potisnjena v manjvreden položaj. Neplodnost so nekateri imeli celo za znamenje odsotnosti Božje milosti. Zelo povedno je, kako sta se odzivala na dolgoletno marginalizacijo, poniževanje in sramoto. Joahim in Ana svoje situacije nista razumela, sta jo pa sprejela in skušala brati duhovno. Duhovno v judovsko-krščanski tradiciji pomeni brati življenje v odnosu z Bogom, zlasti s Svetim Duhom. Pri tem jima je morda pomagal spomin na nekatere neplodne pare, po katerih je Bog posegel v zgodovino. Tako je bilo v zakonu Abrahama in Sare, tako je bilo z rojstvom preroka Samuela in kasneje z rojstvom Janeza Krstnika. Tudi rojstvo Marije, matere Odrešenika, je mogoče razumeti le v luči posebnega Božjega posega v zgodovino. Božje delovanje ni nasilno – je vabilo svobodni osebi. Gre za skupno delovanje, sinergijo, v kateri ima človek posebno nalogo. Naloga človeka je biti odprt za sprejetje. Ta naloga ni enostavna: ljudje smo navajeni, da bomo težave rešili sami. Primer Joahima in Ane na eni strani kaže na stisko v zakonu. Nihče, prav nihče ne more iti skozi življenje brez preizkušnje. Joahim in Ana nista bežala iz preizkušnje ali skušala odgovor najti sama, ampak sta svoj pogled uprla v Boga. Značilna upodobitev Joahima in Ane je v objemu in skoraj plesnem koraku. Zakon je objem dveh oseb in skupna pot v življenje. Oboje je potrebno: biti objet in najti skupni ritem. Iskati skupen pogled, skupno vizijo, oblikovati skupen spomin. V tej viziji sta upodobljena tudi v cerkvi v Idrijskih Krnicah. Sveta Joahim in Ana, zavetnika zakoncev, zaljubljencev in vseh, ki po tem hrepenijo, prosita za može in žene. Danes, ko je toliko besed o družini, je morda čas, da se spet zavemo, da je temelj družine zakon. Zlasti zakonska zveza kot zakrament. Lepota, smisel in veselje zakona je najprej v uresničenju tega, da sta dva eno – oziroma bolje, da postajata eno. Za uresničitev tega je pogosto potrebno celo življenje. Enako pomemben je drugi del: zakon je prostor rodovitnosti. Rodovitnost pa niso samo otroci – zakonci smo povabljeni, da smo rodovitni za skupnost. Končno gre tudi za to, da se napotimo na pot duhovnih očetov in duhovnih mater, izziva in naloge, h kateri smo povabljeni vsi ljudje, poročeni in neporočeni. http://www.rtvslo.si/podcast Fri, 26 Jul 2019 03:56:16 +0000 Igor Bahovec: Joahim in Ana Ni lepo bežati, dobro pa je uiti. Domislica pač, a ne brez globlje vsebine. Že v otroški igri ima svoj pomen. Pogosteje bežimo pred čem kot pred kom. Da me ja ne zadene kaka zoprnija; bolje, da se seje ne udeležim. Ali: samo, da ne naletim manj, si mislimo, in se srečanju izognemo s senenim vozom, kot se reče. Če kdo ne razume primere: izvira iz podeželskega sveta. Tam se sta se na ozkih poteh dve vpregi težko srečali. Radi bežimo pred dolžnostmi. Nekaj časa je na kakem sestanku prav dinamično, ko pojasnjujemo, zakaj nismo primerni za kako opravilo. Pogosto se pa iz tega izcimi kaj močno neprijetnega. Nekaj časa so nam celo mediji drobili poudarke o pravicah in dolžnostih. Navadno glede vzgoje mladih. A kot da se prileten človek ne bi raje izognil delu, dolžnosti, dani besedi. Izognemo se druščini, ki nam ne ustreza. Z belo lažjo, kakor takemu izmikanju rečejo Angleži. Včasih jo pa po francosko pobrišemo. Bolje, kot da bi izgubljali živce. Vem za človeka, ki se je ob starih sindikalnih pojedinah izmuznil, »preden so se kolegi začeli spreminjati v spake«, kakor je pojasnil. Pobegnemo v samoto. Temu se danes reče odmik. Toda pojem je večpomenski. Lahko gre samo za spremembo okolice. Po stresni službi v hribe. Plavat, hodit, teči. Si privoščiti koncert. Ogled razstave. Ali pa duhovne vaje v tišini. Tudi to je res, da marsikdo ne prenese umirjenosti. Biti ves dan doma, samo na enem mestu. Niti na nedeljo ne, kaj šele med dopustom! Ne, taka ujetost ubija! Nevzdržno! Ven, ven, naprej, dalje, nekam, kamorkoli. Vsaj tja do mlake, da vidim, če je že kaj bolj zeleno. Končno pa: življenje naj bo barvito! Pravimo tudi, da je v sebi sklenjeno. Uglašeno je na dur in mol. Za otroke rečemo, da imajo jok in smeh v enem žaklju. Odrasli pa v beg, predvsem pred vsakim trpljenjem. Res ga ni prav lahko sprejeti; hrepeneti po njem sploh tudi ni treba. Tako in tako se bo priplazilo. Ne ubežiš, ne ubežiš, pravi pesnik, moral boš na sveti križ. Tudi njemu ni bil prihranjen. Ne ubežiš, ne ubežiš. Ni lepo bežati; dobro pa je uiti. videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/07/25/BertaGolobBegpredsebojMMC.PR1.20190725.4.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 342 clean Ni lepo bežati, dobro pa je uiti. Domislica pač, a ne brez globlje vsebine. Že v otroški igri ima svoj pomen. Pogosteje bežimo pred čem kot pred kom. Da me ja ne zadene kaka zoprnija; bolje, da se seje ne udeležim. Ali: samo, da ne naletim manj, si mislimo, in se srečanju izognemo s senenim vozom, kot se reče. Če kdo ne razume primere: izvira iz podeželskega sveta. Tam se sta se na ozkih poteh dve vpregi težko srečali. Radi bežimo pred dolžnostmi. Nekaj časa je na kakem sestanku prav dinamično, ko pojasnjujemo, zakaj nismo primerni za kako opravilo. Pogosto se pa iz tega izcimi kaj močno neprijetnega. Nekaj časa so nam celo mediji drobili poudarke o pravicah in dolžnostih. Navadno glede vzgoje mladih. A kot da se prileten človek ne bi raje izognil delu, dolžnosti, dani besedi. Izognemo se druščini, ki nam ne ustreza. Z belo lažjo, kakor takemu izmikanju rečejo Angleži. Včasih jo pa po francosko pobrišemo. Bolje, kot da bi izgubljali živce. Vem za človeka, ki se je ob starih sindikalnih pojedinah izmuznil, »preden so se kolegi začeli spreminjati v spake«, kakor je pojasnil. Pobegnemo v samoto. Temu se danes reče odmik. Toda pojem je večpomenski. Lahko gre samo za spremembo okolice. Po stresni službi v hribe. Plavat, hodit, teči. Si privoščiti koncert. Ogled razstave. Ali pa duhovne vaje v tišini. Tudi to je res, da marsikdo ne prenese umirjenosti. Biti ves dan doma, samo na enem mestu. Niti na nedeljo ne, kaj šele med dopustom! Ne, taka ujetost ubija! Nevzdržno! Ven, ven, naprej, dalje, nekam, kamorkoli. Vsaj tja do mlake, da vidim, če je že kaj bolj zeleno. Končno pa: življenje naj bo barvito! Pravimo tudi, da je v sebi sklenjeno. Uglašeno je na dur in mol. Za otroke rečemo, da imajo jok in smeh v enem žaklju. Odrasli pa v beg, predvsem pred vsakim trpljenjem. Res ga ni prav lahko sprejeti; hrepeneti po njem sploh tudi ni treba. Tako in tako se bo priplazilo. Ne ubežiš, ne ubežiš, pravi pesnik, moral boš na sveti križ. Tudi njemu ni bil prihranjen. Ne ubežiš, ne ubežiš. Ni lepo bežati; dobro pa je uiti. http://www.rtvslo.si/podcast Thu, 25 Jul 2019 03:55:42 +0000 Berta Golob: Beg pred seboj »Divide et impera!« – »Deli in vladaj!« je danes znan in priljubljen rek, pa vendar je njegov izvor zelo negotov. Nekateri ga pripisujejo že makedonskemu kralju, očetu Aleksandra Velikega, Filipu II., vendar za to trditev ni pravih pisnih dokazov. Izrek naj bi v praksi uporabljal tudi rimski vodja Julij Cezar in za njim hvaležno Napoleon Bonaparte. Prvo pisno zabeležko tega političnega oziroma vladarskega načela pa najdemo v delu Politična vrednost vseh Trajanovih del, ki ga je konec 16. ali v začetku 17. stoletja napisal italijanski arhitekt in pisec Traiano Boccalini. Omenjeno pravilo naj bi bilo v politiki običajno - ljudstvo je treba razdeliti, zato da lažje nadzorujemo posameznike in jim vladamo. Podobno načelo pri oblikovanju vojaške strategije v 6. poglavju svojega dela Premisleki o umetnosti vojskovanja zagovarja tudi že Niccolo Machiavelli, znameniti politični teoretik in diplomat, ki je konec 15. in v začetku 16. stoletja deloval v Firencah. Zavzeto pa ga je uporabljal tudi francoski vladar Ludvik XI., ki je za zaščito svojih političnih interesov vedno znal spreti svoje sovražnike med seboj. Ta strategija se, kot lahko razberemo iz zgodovine našega časa in našega prostora, v politiki z nasmehom demokracije na ustih uspešno uporablja vse do danes. Če so ljudje sprti med seboj, je to najboljši način zatiranja kakršnega koli upora zoper diktaturo birokracije in finančnih lobijev, ki ju mali, nepomembni prebivalci naše dežele srečujemo na vsakem koraku. Če smo ob določenih temah, ki jih politika vedno znova in znova z izjemno mero domišljije privleče na plan, politično razdvojeni, se namreč ukvarjamo z nepomembnimi vprašanji. Pri tem pa ne opazimo, da smo ujetniki že stoletja znane in zlorabljane politične strategije. Ob naših nesmiselnih sporih lahko namreč politični veljaki mirno vodijo svoje umazane posle na naš račun, ne da bi se ljudstvo povezalo in uprlo vsem skupnemu izkoriščanju. videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/07/24/IgnacijaFridlJarcOvladanjuzrazdvajanjemMMC.PR1.20190724.3.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 392 clean »Divide et impera!« – »Deli in vladaj!« je danes znan in priljubljen rek, pa vendar je njegov izvor zelo negotov. Nekateri ga pripisujejo že makedonskemu kralju, očetu Aleksandra Velikega, Filipu II., vendar za to trditev ni pravih pisnih dokazov. Izrek naj bi v praksi uporabljal tudi rimski vodja Julij Cezar in za njim hvaležno Napoleon Bonaparte. Prvo pisno zabeležko tega političnega oziroma vladarskega načela pa najdemo v delu Politična vrednost vseh Trajanovih del, ki ga je konec 16. ali v začetku 17. stoletja napisal italijanski arhitekt in pisec Traiano Boccalini. Omenjeno pravilo naj bi bilo v politiki običajno - ljudstvo je treba razdeliti, zato da lažje nadzorujemo posameznike in jim vladamo. Podobno načelo pri oblikovanju vojaške strategije v 6. poglavju svojega dela Premisleki o umetnosti vojskovanja zagovarja tudi že Niccolo Machiavelli, znameniti politični teoretik in diplomat, ki je konec 15. in v začetku 16. stoletja deloval v Firencah. Zavzeto pa ga je uporabljal tudi francoski vladar Ludvik XI., ki je za zaščito svojih političnih interesov vedno znal spreti svoje sovražnike med seboj. Ta strategija se, kot lahko razberemo iz zgodovine našega časa in našega prostora, v politiki z nasmehom demokracije na ustih uspešno uporablja vse do danes. Če so ljudje sprti med seboj, je to najboljši način zatiranja kakršnega koli upora zoper diktaturo birokracije in finančnih lobijev, ki ju mali, nepomembni prebivalci naše dežele srečujemo na vsakem koraku. Če smo ob določenih temah, ki jih politika vedno znova in znova z izjemno mero domišljije privleče na plan, politično razdvojeni, se namreč ukvarjamo z nepomembnimi vprašanji. Pri tem pa ne opazimo, da smo ujetniki že stoletja znane in zlorabljane politične strategije. Ob naših nesmiselnih sporih lahko namreč politični veljaki mirno vodijo svoje umazane posle na naš račun, ne da bi se ljudstvo povezalo in uprlo vsem skupnemu izkoriščanju. http://www.rtvslo.si/podcast Wed, 24 Jul 2019 03:56:32 +0000 Ignacija Fridl Jarc: O vladanju z razdvajanjem Spoštovane poslušalke, poslušalci, verjetno niste ravno ubogljivi. Jutro preživljate doma ali kje blizu kljub raznim oglasom potovalnih agencij, kaj vse bi morali obiskati. Želim vam, da bi taki tudi ostali in bi se dobra volja iz tega spokojnega jutra razrasla v prečudovit dan. Ni vam treba daleč, da ugotovite, o čem govorim. Samo odprimo kakšno revijo, medmrežni brskalnik in hitro bomo naleteli na poziv, da moramo obiskati ta ali oni kraj. Kažejo nam take in drugačne znamenitosti, naravne lepote, doživetja, ki nas tam čakajo. Nujnost obiska utemeljujejo z raznimi poznanimi osebami, ki so tam že bile. Nehote se nam prikrade misel, da če se bomo gibali v tem ali onem okolju, se zabavali na tisti plaži ali jedli v oni gostilni, bomo vsaj malo deležni užitka sodobnih polbogov. Še zdaleč vas nočem odvrniti od potovanj, še manj želim prezirati napore raznih turističnih delavcev, ki na tak način le služijo svoj vsakdanji kruh. Kljub vsemu sem prepričan, da mnogi ne pomislijo, kako malo imajo od takih potovanj. Ko gremo na pot in smo se prej vsaj malo pripravili, čakamo na tisti trenutek, ko bomo polni zadovoljstva zavzdihnili: »Aha, to je tisto!« Če gremo na pot v zavesti, da moramo tja, je že dovolj, da smo šli. K ničemer se ni treba prisiliti, ničesar prebrati, povprašati. Tam smo vsaj malo podobni velikim zvezdnikom in že smo prepričani, da smo opravili svojo dolžnost. V naslovu takih ponudb je beseda 'morali'. Ta nam danes pogosto smrdi že na daleč. Pri prostem času, dopustu in zabavi pa se 'moram' pojavlja vedno pogostejše. Morali bi! In to prav takrat, ko nam končno nič ni treba. Se vam ne zdi, da prav z raznimi potovanji le nadaljujemo vsakdanji šiht? Razlika je le ena: v službi nam vsaj nekaj plačajo, potovanja plačujemo sami. Kdo bi pomislil, da so za vas, poslušalke in poslušalce, ki me sedaj poslušate, te besede brez pomena. Tako in tako ste doma ali kje na bližnji poti in mnogim je že misel na tako potovanje predraga. Hkrati začenjamo ta dan neobremenjeni. Nič nas ne sili, da se podimo za to ali ono znamenitostjo, posnemamo tega ali onega zvezdnika. Mirno stopamo v nov dan in smo odprti za vse dobro, kar nam prinese trenutek življenja. Saj bodo prišle takšne in drugačne dolžnosti, a že jutranji hlad, nenadejano srečanje, kavica s prijateljem, nekaj prebranih vrstic, ki mi dajo misliti, pogled na domači kraj in zavest, da sem mirno preživel dan, je edino, kar premaga tisti zoprni 'moram'. Želim vam dan poln prijetnih presenečen, kjer bo vsak 'moram' počasi postajal 'hočem'. videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/07/23/MoralibiMMC.PR1.20190723.2.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 389 clean Spoštovane poslušalke, poslušalci, verjetno niste ravno ubogljivi. Jutro preživljate doma ali kje blizu kljub raznim oglasom potovalnih agencij, kaj vse bi morali obiskati. Želim vam, da bi taki tudi ostali in bi se dobra volja iz tega spokojnega jutra razrasla v prečudovit dan. Ni vam treba daleč, da ugotovite, o čem govorim. Samo odprimo kakšno revijo, medmrežni brskalnik in hitro bomo naleteli na poziv, da moramo obiskati ta ali oni kraj. Kažejo nam take in drugačne znamenitosti, naravne lepote, doživetja, ki nas tam čakajo. Nujnost obiska utemeljujejo z raznimi poznanimi osebami, ki so tam že bile. Nehote se nam prikrade misel, da če se bomo gibali v tem ali onem okolju, se zabavali na tisti plaži ali jedli v oni gostilni, bomo vsaj malo deležni užitka sodobnih polbogov. Še zdaleč vas nočem odvrniti od potovanj, še manj želim prezirati napore raznih turističnih delavcev, ki na tak način le služijo svoj vsakdanji kruh. Kljub vsemu sem prepričan, da mnogi ne pomislijo, kako malo imajo od takih potovanj. Ko gremo na pot in smo se prej vsaj malo pripravili, čakamo na tisti trenutek, ko bomo polni zadovoljstva zavzdihnili: »Aha, to je tisto!« Če gremo na pot v zavesti, da moramo tja, je že dovolj, da smo šli. K ničemer se ni treba prisiliti, ničesar prebrati, povprašati. Tam smo vsaj malo podobni velikim zvezdnikom in že smo prepričani, da smo opravili svojo dolžnost. V naslovu takih ponudb je beseda 'morali'. Ta nam danes pogosto smrdi že na daleč. Pri prostem času, dopustu in zabavi pa se 'moram' pojavlja vedno pogostejše. Morali bi! In to prav takrat, ko nam končno nič ni treba. Se vam ne zdi, da prav z raznimi potovanji le nadaljujemo vsakdanji šiht? Razlika je le ena: v službi nam vsaj nekaj plačajo, potovanja plačujemo sami. Kdo bi pomislil, da so za vas, poslušalke in poslušalce, ki me sedaj poslušate, te besede brez pomena. Tako in tako ste doma ali kje na bližnji poti in mnogim je že misel na tako potovanje predraga. Hkrati začenjamo ta dan neobremenjeni. Nič nas ne sili, da se podimo za to ali ono znamenitostjo, posnemamo tega ali onega zvezdnika. Mirno stopamo v nov dan in smo odprti za vse dobro, kar nam prinese trenutek življenja. Saj bodo prišle takšne in drugačne dolžnosti, a že jutranji hlad, nenadejano srečanje, kavica s prijateljem, nekaj prebranih vrstic, ki mi dajo misliti, pogled na domači kraj in zavest, da sem mirno preživel dan, je edino, kar premaga tisti zoprni 'moram'. Želim vam dan poln prijetnih presenečen, kjer bo vsak 'moram' počasi postajal 'hočem'. http://www.rtvslo.si/podcast Tue, 23 Jul 2019 03:56:29 +0000 Morali bi Sufijski mistik Bajazid je takole zapisal v svojo avtobiografijo: »Ko sem bil mlad, sem razmišljal in tako molil k Bogu: ’Daj mi moč, da bom lahko spremenil ves svet’. Vse se mi je zdelo narobe in krivično. Bil sem revolucionar in hotel sem spremeniti videz vse Zemlje. Ko sem nekoliko dozorel, sem začel razmišljati, da tako ne bo šlo naprej, to je zame preveč. Življenje mi uhaja iz roke, skoraj pol življenja je za mano in ni mi uspelo spremeniti niti ene same osebe, kaj šele celoten svet. Tako sem molil k Bogu: ’Moja družina je dovolj. Daj, da bom lahko spremenil svojo družino.’« »In ko sem se postaral,« zapiše Bajazid, »sem spoznal, da je celo družina izven mojega dosega. Kdo sploh sem, da bi jih spreminjal? Takrat sem spoznal, da če spremenim samega sebe, bo to dovolj, čisto dovolj. Takole sem molil: ’Zdaj sem prišel do pravega spoznanja. Prosim te le to, da bi lahko spremenil samega sebe.'« Tedaj je Bajazid spoznal še nekaj. Njegova molitev je bila skoraj prepozna, lahko bi mu uspelo, če bi tako molil že pred mnogimi leti, ko je bila takšna sprememba še uresničljiva. Ta zgodba iz sufijske tradicije nas lahko danes zjutraj hitro strezni. Morda smo še večer prej v molitvi tožili čez svoje bližnje, čez šefa, sodelavca, čez politike, čez ves svet. Že pri poročilih smo lahko dobili dovolj gradiva za tožbo in pritožbe. Marsikdaj nas lahko spravijo v slabo voljo, nas razjezijo, ob mnogih novicah lahko tudi obupujemo in se sprašujemo, ali bo kdaj drugače. Niti ne vemo, kaj naj z vsemi temi informacijami, na katere verjetno nimamo prav nobenega vpliva. Sploh na vse svetovne dogodke, spopade ali vojne. Sufijski mistik Bajazid je šele na stara leta spoznal, da ne more spreminjati niti svojih najbližjih. Lahko pa prosi Boga, da mu pomaga spreminjati sebe. Tako pa lahko vpliva tudi na svojo bližnjo in manj bližnjo okolico. Mahatma Gandija poznamo tudi po njegovi slavni izjavi: »Bodi ti sprememba, ki si jo želiš videti v svetu.« Ne prelagajmo vse odgovornosti na druge, ampak bodimo zahtevni najprej sami do sebe. Danes nam je dana nova priložnost, da se osredotočimo na tisto, kar lahko spremenimo. Da ne bi tako kot Bajazid nekega dne spoznali, da je morda že prepozno. Verjamem, da danes za nas še ni prepozno. videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/07/22/RobertFrikovecSpremenitisvetMMC.PR1.20190722.1.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 366 clean Sufijski mistik Bajazid je takole zapisal v svojo avtobiografijo: »Ko sem bil mlad, sem razmišljal in tako molil k Bogu: ’Daj mi moč, da bom lahko spremenil ves svet’. Vse se mi je zdelo narobe in krivično. Bil sem revolucionar in hotel sem spremeniti videz vse Zemlje. Ko sem nekoliko dozorel, sem začel razmišljati, da tako ne bo šlo naprej, to je zame preveč. Življenje mi uhaja iz roke, skoraj pol življenja je za mano in ni mi uspelo spremeniti niti ene same osebe, kaj šele celoten svet. Tako sem molil k Bogu: ’Moja družina je dovolj. Daj, da bom lahko spremenil svojo družino.’« »In ko sem se postaral,« zapiše Bajazid, »sem spoznal, da je celo družina izven mojega dosega. Kdo sploh sem, da bi jih spreminjal? Takrat sem spoznal, da če spremenim samega sebe, bo to dovolj, čisto dovolj. Takole sem molil: ’Zdaj sem prišel do pravega spoznanja. Prosim te le to, da bi lahko spremenil samega sebe.'« Tedaj je Bajazid spoznal še nekaj. Njegova molitev je bila skoraj prepozna, lahko bi mu uspelo, če bi tako molil že pred mnogimi leti, ko je bila takšna sprememba še uresničljiva. Ta zgodba iz sufijske tradicije nas lahko danes zjutraj hitro strezni. Morda smo še večer prej v molitvi tožili čez svoje bližnje, čez šefa, sodelavca, čez politike, čez ves svet. Že pri poročilih smo lahko dobili dovolj gradiva za tožbo in pritožbe. Marsikdaj nas lahko spravijo v slabo voljo, nas razjezijo, ob mnogih novicah lahko tudi obupujemo in se sprašujemo, ali bo kdaj drugače. Niti ne vemo, kaj naj z vsemi temi informacijami, na katere verjetno nimamo prav nobenega vpliva. Sploh na vse svetovne dogodke, spopade ali vojne. Sufijski mistik Bajazid je šele na stara leta spoznal, da ne more spreminjati niti svojih najbližjih. Lahko pa prosi Boga, da mu pomaga spreminjati sebe. Tako pa lahko vpliva tudi na svojo bližnjo in manj bližnjo okolico. Mahatma Gandija poznamo tudi po njegovi slavni izjavi: »Bodi ti sprememba, ki si jo želiš videti v svetu.« Ne prelagajmo vse odgovornosti na druge, ampak bodimo zahtevni najprej sami do sebe. Danes nam je dana nova priložnost, da se osredotočimo na tisto, kar lahko spremenimo. Da ne bi tako kot Bajazid nekega dne spoznali, da je morda že prepozno. Verjamem, da danes za nas še ni prepozno. http://www.rtvslo.si/podcast Mon, 22 Jul 2019 03:56:06 +0000 Robert Friškovec: Spremeniti svet V pogovoru z ljudmi bomo velikokrat slišali, da je zelo pomembno objaviti dogodke na televiziji, radiu ali v časopisih. Biti v središču pozornosti, biti pod žarometi medijev, za vsako ceno biti prisoten v časopisih, na radiu in televiziji. To je želja mnogih ljudi. Ob vsem tem pozabljamo, da ima življenje nenapisane zakonitosti. Življenje ni samo to, kar vidimo v medijih. Življenje je veliko več kot to, kar slišimo in vidimo na radiu ali televiziji. Resnici na ljubo povedano! Vtis je, da se ljudje ne srečujemo več iz oči v oči, ampak se gledamo prek ekranov. Vidimo in verjamemo tisto, kar je povedano na raznih družbenih medijih, kar je videno na televiziji ali internetu. In ob vsem tem slej ko prej začutimo, kako postaja naše življenje prazno, ker nimamo več stika s sočlovekom. Človeka bogati samo srečanje s drugim človekom. Človek postaja človek takrat, ko zna živeti z drugimi ljudmi, ko jih opazi, ko jim prisluhne, kadar gre del poti v svojem življenju skupaj z drugim človekom. Pred meseci sem odšel iz Slovenije na Madagaskar. Kraj, kjer sem zdaj, je več kot osemsto kilometrov oddaljen iz glavnega mesta. Skozi kraj gre državna cesta številka 12. To je glavna poveza med glavnim mestom in jugom države. Toda ljudje živijo tudi stran od glavne ceste. Do njih ni mogoče priti drugače kot peš ali s čolnom. In ob tem se mi vedno znova ob vsem govorjenju o človeku in njegovih pravicah zastavlja vprašanje: »So to manj ljudje kot ljudje ob urejenih cestah? Zakaj nanje pozabimo?« In tako ob ljudeh daleč stran od lepih urejenih cest spoznavam, kako pomembno je iti k človeku, čeprav se zdi včasih težko ali skoraj nemogoče. Podobno je tudi doma. Najhujša bolezen današnjega časa je ravnodušnost. In ravno ravnodušnost ali brezbrižnost je treba odkrito priznati in jo počasi premagovati. Ljudje opazimo trpljenje ljudi po svetu in v svoji bližini. Zmanjka pa nam poguma, da bi tudi kaj storili. Sočutje ni dovolj, treba je narediti korak k človeku. Ko vidimo slike in posnetke lačnega otroka, ko vidimo ljudi, ki trpijo zaradi vojn in nasilja, globoko v sebi čutimo, da moramo nekaj narediti. Preveč pričakujemo od drugih ljudi, preveč pričakujemo od raznih državnih ustanov in gospodarstvenikov. Prehitro se prepustimo, da se v nas naseli jeza. Vedno znova pa so med nami ljudje, ki pogumno naredijo korak od sočutja k dejanjem. In to so ljudje, ki v današnji čas in ljudem daleč stran od državnih cest s svojimi dejanji pokažejo, da niso pozabljeni. Kamor ne pridejo mediji, tja lahko pride dobrota človeškega srca. Človek, ki čuti in vidi človeka, ne išče pozornosti. Vsak med nami je lahko človek s čutečim srcem! videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/07/21/StaneKerinKritofovanedeljaMMC.PR1.20190721.7.0650.mp3 RTVSLO – Prvi 412 clean V pogovoru z ljudmi bomo velikokrat slišali, da je zelo pomembno objaviti dogodke na televiziji, radiu ali v časopisih. Biti v središču pozornosti, biti pod žarometi medijev, za vsako ceno biti prisoten v časopisih, na radiu in televiziji. To je želja mnogih ljudi. Ob vsem tem pozabljamo, da ima življenje nenapisane zakonitosti. Življenje ni samo to, kar vidimo v medijih. Življenje je veliko več kot to, kar slišimo in vidimo na radiu ali televiziji. Resnici na ljubo povedano! Vtis je, da se ljudje ne srečujemo več iz oči v oči, ampak se gledamo prek ekranov. Vidimo in verjamemo tisto, kar je povedano na raznih družbenih medijih, kar je videno na televiziji ali internetu. In ob vsem tem slej ko prej začutimo, kako postaja naše življenje prazno, ker nimamo več stika s sočlovekom. Človeka bogati samo srečanje s drugim človekom. Človek postaja človek takrat, ko zna živeti z drugimi ljudmi, ko jih opazi, ko jim prisluhne, kadar gre del poti v svojem življenju skupaj z drugim človekom. Pred meseci sem odšel iz Slovenije na Madagaskar. Kraj, kjer sem zdaj, je več kot osemsto kilometrov oddaljen iz glavnega mesta. Skozi kraj gre državna cesta številka 12. To je glavna poveza med glavnim mestom in jugom države. Toda ljudje živijo tudi stran od glavne ceste. Do njih ni mogoče priti drugače kot peš ali s čolnom. In ob tem se mi vedno znova ob vsem govorjenju o človeku in njegovih pravicah zastavlja vprašanje: »So to manj ljudje kot ljudje ob urejenih cestah? Zakaj nanje pozabimo?« In tako ob ljudeh daleč stran od lepih urejenih cest spoznavam, kako pomembno je iti k človeku, čeprav se zdi včasih težko ali skoraj nemogoče. Podobno je tudi doma. Najhujša bolezen današnjega časa je ravnodušnost. In ravno ravnodušnost ali brezbrižnost je treba odkrito priznati in jo počasi premagovati. Ljudje opazimo trpljenje ljudi po svetu in v svoji bližini. Zmanjka pa nam poguma, da bi tudi kaj storili. Sočutje ni dovolj, treba je narediti korak k človeku. Ko vidimo slike in posnetke lačnega otroka, ko vidimo ljudi, ki trpijo zaradi vojn in nasilja, globoko v sebi čutimo, da moramo nekaj narediti. Preveč pričakujemo od drugih ljudi, preveč pričakujemo od raznih državnih ustanov in gospodarstvenikov. Prehitro se prepustimo, da se v nas naseli jeza. Vedno znova pa so med nami ljudje, ki pogumno naredijo korak od sočutja k dejanjem. In to so ljudje, ki v današnji čas in ljudem daleč stran od državnih cest s svojimi dejanji pokažejo, da niso pozabljeni. Kamor ne pridejo mediji, tja lahko pride dobrota človeškega srca. Človek, ki čuti in vidi človeka, ne išče pozornosti. Vsak med nami je lahko človek s čutečim srcem! http://www.rtvslo.si/podcast Sun, 21 Jul 2019 04:56:52 +0000 Stane Kerin: Krištofova nedelja Na današnji dan pred 50. leti je na Luni pristala vesoljska odprava Apolo 11. Po 102 urah od starta z Zemlje in po nekaj urah priprav je Neil Armstrong kot prvi Zemljan stopil na Lunina tla in izgovoril slavni stavek: »To je majhen korak za človeka, a velik skok za človeštvo«. Ta dosežek nam je z novega zornega kota pokazal tudi naš dom – planet Zemljo. videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/07/20/PeterMillonigPlanetZemljaMMC.PR1.20190720.6.0650.mp3 RTVSLO – Prvi 404 clean Na današnji dan pred 50. leti je na Luni pristala vesoljska odprava Apolo 11. Po 102 urah od starta z Zemlje in po nekaj urah priprav je Neil Armstrong kot prvi Zemljan stopil na Lunina tla in izgovoril slavni stavek: »To je majhen korak za človeka, a velik skok za človeštvo«. Ta dosežek nam je z novega zornega kota pokazal tudi naš dom – planet Zemljo. http://www.rtvslo.si/podcast Sat, 20 Jul 2019 04:56:44 +0000 Peter Millonig: Planet Zemlja Svet je umetnina, toda kdo in kakšen je njen umetnik Bog? Kdo je Bog v svetu moderne znanosti in moralnega relativizma, ko človeški genom dekodiramo, človeško komunikacijo pa kodiramo? Kako naj logični Zemljan 21. stoletja verjame v dobrega Boga, ko pa je v 19. stoletju vera v Boga umrla. Filozof Nietzsche je to imenoval smrt Boga, v 20. stoletju pa je umrla tudi vera v človeka, kar so označili Auschwitz, Jasenovac, Hirošima, Bleiburg, Goli otok, sibirski gulagi, Srebrenica, ruandski genocid ... Kako to, da Bog dovoli, da prevratniki in sprevrženi zmikavti na njegov prestol ustoličujejo bogove nacije, rase, revolucije, tržišča, profita, kultov in grotesknih duhovnih alternativ? Kateremu sodobnemu Herkulu bo uspelo izkopati truplo umrlega Boga? Do kdaj bo hripav človeški zbor pel elegijo o Bogu? Kako to, da si upajo le redki posamezniki zapustiti norčavo kletko cerkvenih vragolij dvolične demagogije? Zakaj kristjani prednjačimo s hvaljenjem ljubezni, hkrati pa človeku oznanjamo: »Ljubim te, ampak šel boš v pekel!« Čigava komercialna veroizpoved naj obvelja znotraj različnih ideologij, če upoštevamo, da je bilo nekoč odločilno, da je bil v javnem prostoru križ, danes pa mora biti v njem izjemno hiter internet. Zakaj je postal Bog, ki smo ga dali na žerjavico, prezrt, zaničevan, priskuten in odvraten, cerkve pa grobnice Boga? Ne velja več, da naivno ljubimo vse, kar nam daje Bog, in v to je vključeno tudi trpljenje. Vse manj je predanih vernikov, ki bi molili: »Gospod, če si ti z nami v trpljenju, potem nam daj, da vedno trpimo, da boš vedno z nami.« Malokdo krepostno vztraja v trpljenju tudi takrat, ko namesto nežne in ljubeče Božje Očetove roke čuti samo trd in grčast les križa. Ali je res, da je Bog filozofska črna luknja, točka, na kateri razum odpove, kot je zapisal Kedar Joshi (r. 1979), indijski filozof? Ali pa velja, da je dokončna filozofija prav ontologija o Bogu? Avstrijski filozof in logik Ludwig Wittgenstein (1889–1951) je pravilno trdil, da je rešitev zagonetk življenja v prostoru in času v resnici izven prostora in časa. To velja tudi za najtežja vprašanja glede obstoja zla, pri čemer človek s kljubovanjem, bodisi z zanikanjem ali preklinjanjem Boga, priznava Božjo transcendenco in svoje vrojeno verovanje. videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/07/19/DanielBrkiZmerjanjeBogajeiskanjeBogaMMC.PR1.20190719.5.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 409 clean Svet je umetnina, toda kdo in kakšen je njen umetnik Bog? Kdo je Bog v svetu moderne znanosti in moralnega relativizma, ko človeški genom dekodiramo, človeško komunikacijo pa kodiramo? Kako naj logični Zemljan 21. stoletja verjame v dobrega Boga, ko pa je v 19. stoletju vera v Boga umrla. Filozof Nietzsche je to imenoval smrt Boga, v 20. stoletju pa je umrla tudi vera v človeka, kar so označili Auschwitz, Jasenovac, Hirošima, Bleiburg, Goli otok, sibirski gulagi, Srebrenica, ruandski genocid ... Kako to, da Bog dovoli, da prevratniki in sprevrženi zmikavti na njegov prestol ustoličujejo bogove nacije, rase, revolucije, tržišča, profita, kultov in grotesknih duhovnih alternativ? Kateremu sodobnemu Herkulu bo uspelo izkopati truplo umrlega Boga? Do kdaj bo hripav človeški zbor pel elegijo o Bogu? Kako to, da si upajo le redki posamezniki zapustiti norčavo kletko cerkvenih vragolij dvolične demagogije? Zakaj kristjani prednjačimo s hvaljenjem ljubezni, hkrati pa človeku oznanjamo: »Ljubim te, ampak šel boš v pekel!« Čigava komercialna veroizpoved naj obvelja znotraj različnih ideologij, če upoštevamo, da je bilo nekoč odločilno, da je bil v javnem prostoru križ, danes pa mora biti v njem izjemno hiter internet. Zakaj je postal Bog, ki smo ga dali na žerjavico, prezrt, zaničevan, priskuten in odvraten, cerkve pa grobnice Boga? Ne velja več, da naivno ljubimo vse, kar nam daje Bog, in v to je vključeno tudi trpljenje. Vse manj je predanih vernikov, ki bi molili: »Gospod, če si ti z nami v trpljenju, potem nam daj, da vedno trpimo, da boš vedno z nami.« Malokdo krepostno vztraja v trpljenju tudi takrat, ko namesto nežne in ljubeče Božje Očetove roke čuti samo trd in grčast les križa. Ali je res, da je Bog filozofska črna luknja, točka, na kateri razum odpove, kot je zapisal Kedar Joshi (r. 1979), indijski filozof? Ali pa velja, da je dokončna filozofija prav ontologija o Bogu? Avstrijski filozof in logik Ludwig Wittgenstein (1889–1951) je pravilno trdil, da je rešitev zagonetk življenja v prostoru in času v resnici izven prostora in časa. To velja tudi za najtežja vprašanja glede obstoja zla, pri čemer človek s kljubovanjem, bodisi z zanikanjem ali preklinjanjem Boga, priznava Božjo transcendenco in svoje vrojeno verovanje. http://www.rtvslo.si/podcast Fri, 19 Jul 2019 03:56:49 +0000 Daniel Brkič: Zmerjanje Boga je iskanje Boga Taborjenje je bilo zabavno, imeli smo dovolj časa zase, za stare prijatelje in tudi za spoznavanje novih … Potem pa je napočil dan odhoda. Z ženo sva rekla, da se bomo domov odpravili »proti večeru«. Že slutite težave? Jaz jih takrat še nisem. Ves dan smo zares uživali, sin prijateljev, s katerimi smo bili skupaj, je praznoval 10. rojstni dan, pospravili smo dovolj hitro in bili kmalu pripravljeni na odhod. Nekako ob 5-ih popoldne sva z ženo sedla na skale in opazovala izjemno veščega srfarja, ki je v močnem vetru »šibal« po vodi sem in tja. In mi je tako, mimogrede, namignila: »Veš, meni se zdi, da je proti večeru že zdaj …« Ne vem, zakaj, ampak tisti hip njenega namiga nisem opazil. Oziroma: vem, zakaj. V glavi sem si zamislil, da se želim še zadnjič na hitro vreči v morje. Ker številna otročad veliko raje sledi očetovemu zgledu v nekaterih primerih kot v drugih, to pomeni, da se v morje ne bo vrgel samo očka, pač pa tudi otroci. Čas pa bo nezadržno mineval. In tako je bilo tudi tokrat. Dokler ni – nekako ob sedmih – ženi zavrelo. Vpričo prijateljev mi je jasno (in glasno) povedala, da je mislila, da bomo ob tem času že zdavnaj na poti, da sem sebičen, ker sem s svojim kopanjem vso družbo »potegnil« v to, in kar je še podobnega. Ogorčeno sem se odzval in prepir je bil tu. Ko smo se okoli osmih – zame je bilo takrat »proti večeru«– odpravili na pot, sva se v avtu lahko v miru pogovorila o tem, kaj se nama je zgodilo. Ugotovila sva, da takrat, ko je bil čas za to, nisva dovolj jasno izrazila svojih pričakovanj. Ugotovila sva tudi, da sva imela za svoje različne predstave oba dovolj dobre razloge, ki pa jih v navalu jeze nisva znala navesti. Njo je skrbelo, da bom, če bomo šli prepozno na pot, med vožnjo postal zaspan. Jaz sem se hotel izogniti vročini in gneči na cesti, poleg tega sem želel, da otroci med vožnjo zaspijo. Ampak tega prej, med prepirom, nisem znal razložiti. Razumen pogovor je prišel na vrsto šele pozneje. V celotnem procesu sva torej oba naredila kar nekaj napak. Napak, ki jih bova skušala prihodnjič popraviti: pravočasno se bova pogovorila o tem, kakšna konkretno so najina pričakovanja, pri tem bo morala žena jasneje in natančneje povedati, kaj pričakuje, pa tudi sam bom moral konkretneje ubesediti razloge za svojo odločitev in se dogovorjenega tudi držati. Vendar pa je daleč najpomembnejše to, da zaradi takega (ali podobnega) prepira ne zapadeva v malodušje. Prav lahko bi se nama prikradla misel: »Glej, še po tako lepem dopustu se tako grdo skregava – ali sva sploh za skupaj?!« Sva. Za to sva se konec koncev tudi odločila, ko sva se pred Bogom in pričami odločila za to, da bova ostala skupaj »v sreči in nesreči, v bolezni in zdravju«. Zdaj gre le še za to, da si ne misliva, da »taka pač sva« in da se »tu ne da nič storiti«, pač pa se zavedava, da se lahko spremeniva in da se sčasoma tudi bova, če si bova prizadevala za to. Dober odnos ne nastane sam od sebe. Dober odnos se zgradi. videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/07/18/BenjaminSiterKdajjepazateprotiveeruMMC.PR1.20190718.4.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 409 clean Taborjenje je bilo zabavno, imeli smo dovolj časa zase, za stare prijatelje in tudi za spoznavanje novih … Potem pa je napočil dan odhoda. Z ženo sva rekla, da se bomo domov odpravili »proti večeru«. Že slutite težave? Jaz jih takrat še nisem. Ves dan smo zares uživali, sin prijateljev, s katerimi smo bili skupaj, je praznoval 10. rojstni dan, pospravili smo dovolj hitro in bili kmalu pripravljeni na odhod. Nekako ob 5-ih popoldne sva z ženo sedla na skale in opazovala izjemno veščega srfarja, ki je v močnem vetru »šibal« po vodi sem in tja. In mi je tako, mimogrede, namignila: »Veš, meni se zdi, da je proti večeru že zdaj …« Ne vem, zakaj, ampak tisti hip njenega namiga nisem opazil. Oziroma: vem, zakaj. V glavi sem si zamislil, da se želim še zadnjič na hitro vreči v morje. Ker številna otročad veliko raje sledi očetovemu zgledu v nekaterih primerih kot v drugih, to pomeni, da se v morje ne bo vrgel samo očka, pač pa tudi otroci. Čas pa bo nezadržno mineval. In tako je bilo tudi tokrat. Dokler ni – nekako ob sedmih – ženi zavrelo. Vpričo prijateljev mi je jasno (in glasno) povedala, da je mislila, da bomo ob tem času že zdavnaj na poti, da sem sebičen, ker sem s svojim kopanjem vso družbo »potegnil« v to, in kar je še podobnega. Ogorčeno sem se odzval in prepir je bil tu. Ko smo se okoli osmih – zame je bilo takrat »proti večeru«– odpravili na pot, sva se v avtu lahko v miru pogovorila o tem, kaj se nama je zgodilo. Ugotovila sva, da takrat, ko je bil čas za to, nisva dovolj jasno izrazila svojih pričakovanj. Ugotovila sva tudi, da sva imela za svoje različne predstave oba dovolj dobre razloge, ki pa jih v navalu jeze nisva znala navesti. Njo je skrbelo, da bom, če bomo šli prepozno na pot, med vožnjo postal zaspan. Jaz sem se hotel izogniti vročini in gneči na cesti, poleg tega sem želel, da otroci med vožnjo zaspijo. Ampak tega prej, med prepirom, nisem znal razložiti. Razumen pogovor je prišel na vrsto šele pozneje. V celotnem procesu sva torej oba naredila kar nekaj napak. Napak, ki jih bova skušala prihodnjič popraviti: pravočasno se bova pogovorila o tem, kakšna konkretno so najina pričakovanja, pri tem bo morala žena jasneje in natančneje povedati, kaj pričakuje, pa tudi sam bom moral konkretneje ubesediti razloge za svojo odločitev in se dogovorjenega tudi držati. Vendar pa je daleč najpomembnejše to, da zaradi takega (ali podobnega) prepira ne zapadeva v malodušje. Prav lahko bi se nama prikradla misel: »Glej, še po tako lepem dopustu se tako grdo skregava – ali sva sploh za skupaj?!« Sva. Za to sva se konec koncev tudi odločila, ko sva se pred Bogom in pričami odločila za to, da bova ostala skupaj »v sreči in nesreči, v bolezni in zdravju«. Zdaj gre le še za to, da si ne misliva, da »taka pač sva« in da se »tu ne da nič storiti«, pač pa se zavedava, da se lahko spremeniva in da se sčasoma tudi bova, če si bova prizadevala za to. Dober odnos ne nastane sam od sebe. Dober odnos se zgradi. http://www.rtvslo.si/podcast Thu, 18 Jul 2019 03:56:49 +0000 Benjamin Siter: Kdaj je pa zate »proti večeru«? V tretjem poglavju svojega dela z naslovom Skrb za status Alain de Botton išče vzroke za naraščanje strahu pred izgubo statusa v materialnem napredku zahodnega sveta v zadnjih stoletjih. Ob vseh prednostih tega gmotnega napredka je po njegovem mnenju namreč mogoče opaziti, da »strm upad dejanskega pomanjkanja paradoksalno spremlja nenehen, celo naraščajoč občutek pomanjkanja in bojazni pred njim«. Toda zakaj pridemo do sklepa, da to, kar imamo, ni dovolj? Kje je izvir tega občutka pomanjkanja? Po Bottonovem mnenju je v ozadju našega nezadovoljstva in strahu primerjava med nami in drugimi pripadniki skupine, s katero se poistovetimo. Naše mnenje o zadostni količini materialnih dobrin, bogastva, veljave ali pa raznih priložnosti se tako ne oblikuje neodvisno od drugih, temveč si ga vedno ustvarimo prek primerjave svojih okoliščin z življenjskimi razmerami ljudi, ki naj bi nam bili po statusu enaki. Primerjava našega sedanjega stanja z razmerami v preteklosti je tako brezpredmetna, trdi de Botton: »Dejstvo, da smo z zornega kota zgodovine premožni, na nas ne napravi nikakršnega vtisa. Šele ko bomo imeli toliko – ali tako malo – kakor ljudje, s katerimi smo odrasli, s katerimi delamo, ki so naši prijatelji in s katerimi se istovetimo v javnem življenju, bomo lahko verjeli, da se nam dobro godi.« Gre torej za povsem psihološki proces, ki ga de Botton ponazori s primerom telesne velikosti: če smo na primer razmeroma nizke postave, a živimo med ljudmi, ki so prav tako iste velikosti, se z vprašanjem telesne višine pravzaprav ne bomo ukvarjali. Če pa bi, nasprotno, nekateri posamezniki prerasli druge, čeprav samo za nekaj centimetrov, bi »najbrž kmalu začutili nelagodje in se vdali nezadovoljstvu ter ljubosumju – čeprav se sami nismo zmanjšali niti za milimeter«, sklene filozof. Na višjo postavo (oziroma kakršno koli drugo razliko) bi tako začeli gledati kot na dobrino – postala bi razločevalna lastnost med »boljšimi« in »slabšimi«, ki bi porušila prvotno stanje enakosti. Pri tem je zanimivo prav to, da ne zavidamo kar vsem po vrsti, ampak le tistim, ki jih imamo za sebi enake. Podobno misel je v Razpravi o človekovi naravi zapisal že David Hume, filozof iz 18. stoletja: »To, kar ustvarja zavist, ni velikansko nesorazmerje med nami in drugimi, temveč, nasprotno, podobnost.« Zato nas de Botton dobrohotno opomni na nekoliko neprijetno resnico, da je »le malokateri uspeh neznosnejši od uspeha naših najbližjih prijateljev«. videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/07/17/PoloncaZupaniDeBottonoimplicitnihprimerjavahMMC.PR1.20190717.3.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 357 clean V tretjem poglavju svojega dela z naslovom Skrb za status Alain de Botton išče vzroke za naraščanje strahu pred izgubo statusa v materialnem napredku zahodnega sveta v zadnjih stoletjih. Ob vseh prednostih tega gmotnega napredka je po njegovem mnenju namreč mogoče opaziti, da »strm upad dejanskega pomanjkanja paradoksalno spremlja nenehen, celo naraščajoč občutek pomanjkanja in bojazni pred njim«. Toda zakaj pridemo do sklepa, da to, kar imamo, ni dovolj? Kje je izvir tega občutka pomanjkanja? Po Bottonovem mnenju je v ozadju našega nezadovoljstva in strahu primerjava med nami in drugimi pripadniki skupine, s katero se poistovetimo. Naše mnenje o zadostni količini materialnih dobrin, bogastva, veljave ali pa raznih priložnosti se tako ne oblikuje neodvisno od drugih, temveč si ga vedno ustvarimo prek primerjave svojih okoliščin z življenjskimi razmerami ljudi, ki naj bi nam bili po statusu enaki. Primerjava našega sedanjega stanja z razmerami v preteklosti je tako brezpredmetna, trdi de Botton: »Dejstvo, da smo z zornega kota zgodovine premožni, na nas ne napravi nikakršnega vtisa. Šele ko bomo imeli toliko – ali tako malo – kakor ljudje, s katerimi smo odrasli, s katerimi delamo, ki so naši prijatelji in s katerimi se istovetimo v javnem življenju, bomo lahko verjeli, da se nam dobro godi.« Gre torej za povsem psihološki proces, ki ga de Botton ponazori s primerom telesne velikosti: če smo na primer razmeroma nizke postave, a živimo med ljudmi, ki so prav tako iste velikosti, se z vprašanjem telesne višine pravzaprav ne bomo ukvarjali. Če pa bi, nasprotno, nekateri posamezniki prerasli druge, čeprav samo za nekaj centimetrov, bi »najbrž kmalu začutili nelagodje in se vdali nezadovoljstvu ter ljubosumju – čeprav se sami nismo zmanjšali niti za milimeter«, sklene filozof. Na višjo postavo (oziroma kakršno koli drugo razliko) bi tako začeli gledati kot na dobrino – postala bi razločevalna lastnost med »boljšimi« in »slabšimi«, ki bi porušila prvotno stanje enakosti. Pri tem je zanimivo prav to, da ne zavidamo kar vsem po vrsti, ampak le tistim, ki jih imamo za sebi enake. Podobno misel je v Razpravi o človekovi naravi zapisal že David Hume, filozof iz 18. stoletja: »To, kar ustvarja zavist, ni velikansko nesorazmerje med nami in drugimi, temveč, nasprotno, podobnost.« Zato nas de Botton dobrohotno opomni na nekoliko neprijetno resnico, da je »le malokateri uspeh neznosnejši od uspeha naših najbližjih prijateljev«. http://www.rtvslo.si/podcast Wed, 17 Jul 2019 03:55:57 +0000 Polonca Zupančič: De Botton o implicitnih primerjavah Odpusti mi, Bog, ker sem pozabil na veselje. Zaradi Tebe vsem postajam vse: slaboten sem s slabotnimi, trpim s trpečimi, jočem z jokajočimi… veselih pa se na daleč izognem, ker se mi zdijo neresni! Iz dneva v dan sklepam roke in Te molim: V Tvoje naročje izročam svoje načrte, svoje upe, svoje sanje… V Tvoje ranjene dlani polagam svoj boj, zmage in poraze… V Tvoje usmiljeno srce iztakam svoj greh in svojo nemoč… Na moje veselje pa čakaš zaman… Noben križ, ki mi ga naložiš, mi ni pretežak… in ni težak toliko kot nasmeh na obrazu! Pripadam tako resni Cerkvi: Na porokah se jočemo, že najmanjši smeh, ki zadoni po Tvoji hiši pa nas vznemiri! Umrle pospremimo v »večno veselje« zaviti v črnino in solze! Pa vendar oznanjamo veselo novico! Ne bom te prosil, Bog, da mi daruješ veselje, ker trdno verujem, da si mi ga s krstom že kdaj podaril! Prosil Te bom, da znova odkrijem veselje! Da bom znal biti vesel! Da bom z veseljem potrpel in trpel. Da bom z veseljem nosil križ. Da bom z veseljem hodil za Teboj! Da bom z veseljem tudi žalosten. Da bom vesel na porokah in na pogrebih. Da bom našel veselje tako v Betlehemu kot na Kalvariji. Da bom odkril veselje v Tvojem srcu. In bom odkril veselje v svojem srcu! Amen. videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/07/16/GregoruinVeseljeMMC.PR1.20190716.2.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 246 clean Odpusti mi, Bog, ker sem pozabil na veselje. Zaradi Tebe vsem postajam vse: slaboten sem s slabotnimi, trpim s trpečimi, jočem z jokajočimi… veselih pa se na daleč izognem, ker se mi zdijo neresni! Iz dneva v dan sklepam roke in Te molim: V Tvoje naročje izročam svoje načrte, svoje upe, svoje sanje… V Tvoje ranjene dlani polagam svoj boj, zmage in poraze… V Tvoje usmiljeno srce iztakam svoj greh in svojo nemoč… Na moje veselje pa čakaš zaman… Noben križ, ki mi ga naložiš, mi ni pretežak… in ni težak toliko kot nasmeh na obrazu! Pripadam tako resni Cerkvi: Na porokah se jočemo, že najmanjši smeh, ki zadoni po Tvoji hiši pa nas vznemiri! Umrle pospremimo v »večno veselje« zaviti v črnino in solze! Pa vendar oznanjamo veselo novico! Ne bom te prosil, Bog, da mi daruješ veselje, ker trdno verujem, da si mi ga s krstom že kdaj podaril! Prosil Te bom, da znova odkrijem veselje! Da bom znal biti vesel! Da bom z veseljem potrpel in trpel. Da bom z veseljem nosil križ. Da bom z veseljem hodil za Teboj! Da bom z veseljem tudi žalosten. Da bom vesel na porokah in na pogrebih. Da bom našel veselje tako v Betlehemu kot na Kalvariji. Da bom odkril veselje v Tvojem srcu. In bom odkril veselje v svojem srcu! Amen. http://www.rtvslo.si/podcast Tue, 16 Jul 2019 03:54:06 +0000 Gregor Čušin: Veselje Po kar nekaj prehojenih kilometrih Jakobove poti v Španiji nam je sreča po dolgem času namenila velik, sodobno (beri: obilno) založen supermarket. Končno smo imeli možnost, da smo si lahko privoščili še kaj drugega kot le testenine in riž na sto in en način. Toda ko smo skupaj hodili mimo polic s toliko lepimi in svetlečimi izdelki, me je zagrabila velika želja imeti stvari, ki jih prej na poti skozi malce bolj revne vasi sploh nisem pogrešal. In potemtakem stvari, ki jih sploh nisem tako zelo potreboval. In sreča imeti veliko ponudbe se je spremenila v težavo. Tam so bile stvari, ki sem se jim moral odpovedati, in sem tako postal žalosten – ker sem začel bolj gledati na to, kaj mi manjka, kot na to, kaj imam. Ni srečen tisti, ki veliko ima, ampak tisti, ki malo potrebuje. (bl. A. M. Slomšek) Razumete, v kakšno past poželenja smo se ujeli? Svet nas ne uči hvaležnosti, za to, kar imamo, ampak žalosti za to, ker nečesa (še) nimamo ali ker nekaj ni naše. Težava je to, da potem nikdar nimamo dovolj, da je v človeku vedno nečesa premalo, in to ga dela nezadovoljnega, da gre in meče v smeti to, kar ima in je dobro, in bi rad tisto, česar nima. In se tako nikdar ne ustavi. In tako nikdar ni zadovoljen. Žal tako ni samo s predmeti, ni tako samo s prav dobrimi oblekami in pohištvom, ki jih najdemo v smeteh, in žal ni tako samo s hrano, ki jo mečemo iz hladilnikov, ker so ti preprosto prepolni. Žal je tako tudi z odnosi, v katerih živimo, tudi tiste mečemo v smeti in si želimo novih, drugačnih, vznemirljivejših od tistih, ki smo jih že navajeni in v katerih ne najdemo ničesar lepega več. Je pač tako, da se v teh časih ne splača več popravljati tiskalnikov, raje se kupi novega. Ceneje je, pa še novega imaš. Lepšega, bolj svetlečega, ki ga boš čez leto dni ravno tako zavrgel, ker bo že »star«. Ta miselnost nam je prišla v kri, zato se dogajajo tudi kakšne hitre »avanture« z mlajšo, kot je moja žena, s postavnejšim in zabavnejšim, kot je moj mož. In tako z neko divjo in v bistvu neresnično željo izgubljamo vse, kar smo imeli. Poželenje, ki se mu ne moremo upreti, nas ne samo dela nesrečne, tudi tisto, kar smo imeli, vse naše dragocenosti, nam za vedno zapravi. Če te tvoje oko pohujšuje, ga iztakni. Ne zato, ker ti Bog ne privošči sreče in zadovoljstva, ampak ker tvoje oko laže. Vsak človek je lahko srečen, če svoje življenje vidi pravilno. Če ga gleda z vidika hvaležnosti in ne poželenja. videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/07/15/MarkoRijavecGledatikarimamoMMC.PR1.20190715.1.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 385 clean Po kar nekaj prehojenih kilometrih Jakobove poti v Španiji nam je sreča po dolgem času namenila velik, sodobno (beri: obilno) založen supermarket. Končno smo imeli možnost, da smo si lahko privoščili še kaj drugega kot le testenine in riž na sto in en način. Toda ko smo skupaj hodili mimo polic s toliko lepimi in svetlečimi izdelki, me je zagrabila velika želja imeti stvari, ki jih prej na poti skozi malce bolj revne vasi sploh nisem pogrešal. In potemtakem stvari, ki jih sploh nisem tako zelo potreboval. In sreča imeti veliko ponudbe se je spremenila v težavo. Tam so bile stvari, ki sem se jim moral odpovedati, in sem tako postal žalosten – ker sem začel bolj gledati na to, kaj mi manjka, kot na to, kaj imam. Ni srečen tisti, ki veliko ima, ampak tisti, ki malo potrebuje. (bl. A. M. Slomšek) Razumete, v kakšno past poželenja smo se ujeli? Svet nas ne uči hvaležnosti, za to, kar imamo, ampak žalosti za to, ker nečesa (še) nimamo ali ker nekaj ni naše. Težava je to, da potem nikdar nimamo dovolj, da je v človeku vedno nečesa premalo, in to ga dela nezadovoljnega, da gre in meče v smeti to, kar ima in je dobro, in bi rad tisto, česar nima. In se tako nikdar ne ustavi. In tako nikdar ni zadovoljen. Žal tako ni samo s predmeti, ni tako samo s prav dobrimi oblekami in pohištvom, ki jih najdemo v smeteh, in žal ni tako samo s hrano, ki jo mečemo iz hladilnikov, ker so ti preprosto prepolni. Žal je tako tudi z odnosi, v katerih živimo, tudi tiste mečemo v smeti in si želimo novih, drugačnih, vznemirljivejših od tistih, ki smo jih že navajeni in v katerih ne najdemo ničesar lepega več. Je pač tako, da se v teh časih ne splača več popravljati tiskalnikov, raje se kupi novega. Ceneje je, pa še novega imaš. Lepšega, bolj svetlečega, ki ga boš čez leto dni ravno tako zavrgel, ker bo že »star«. Ta miselnost nam je prišla v kri, zato se dogajajo tudi kakšne hitre »avanture« z mlajšo, kot je moja žena, s postavnejšim in zabavnejšim, kot je moj mož. In tako z neko divjo in v bistvu neresnično željo izgubljamo vse, kar smo imeli. Poželenje, ki se mu ne moremo upreti, nas ne samo dela nesrečne, tudi tisto, kar smo imeli, vse naše dragocenosti, nam za vedno zapravi. Če te tvoje oko pohujšuje, ga iztakni. Ne zato, ker ti Bog ne privošči sreče in zadovoljstva, ampak ker tvoje oko laže. Vsak človek je lahko srečen, če svoje življenje vidi pravilno. Če ga gleda z vidika hvaležnosti in ne poželenja. http://www.rtvslo.si/podcast Mon, 15 Jul 2019 03:56:25 +0000 Marko Rijavec: Gledati, kar imamo Vedno znova me prizadene, ko vodim pogreb in se zgodi, da so mimoidoči do pokojnika in žalujočih popolnoma brezbrižni. Pogrebna procesija gre po poti, mnogi naokoli pa, kot da se nič ne dogaja. Nekako v smislu: »Saj ni pogreb mojega sorodnika ali prijatelja in je potem pač vseeno in se me pač ne tiče.« In lahko mirno naprej klepeta z nekom, ki ga je pravkar srečal, počasi sprehaja svojega psa ali pa gre naprej svojo pot, ne da bi se za tisti hip zaustavil in tako izkazal spoštovanje do rajnega in do tistih, ki za njim žalujejo. Še mučnejše situacije so takrat, kadar pride pogrebni sprevod do groba in je trenutek zadnjega slovesa od pokojnika. Pa nekdo nekaj metrov stran, po možnosti z glasnim okopavanjem z motiko, ureja grob svojcev in ga prav malo briga, ali je v njegovi neposredni bližini pogreb. Ima pač pomembno delo, in to je urejanje družinskega groba, do česar ima pravico. To, da čisto blizu njega poteka pogreb, da so tam zraven ljudje, ki jim je hudo, ki so žalostni, ki jih boli izguba sorodnika ali prijatelja, ga pač ne briga, ker to ni njegov problem. A v resnici postaja naš problem na mnogih področjih, ne samo v primeru sočutja in spoštovanja do žalujočih. Brezbrižnost in nesočutnost do drugih sta pogosto sadova sebičnosti in egoizma. Bistven sem jaz, drugi me ne briga oziroma le toliko, kolikor bom od njega imel kaj koristi. Da to ni samo sodoben problem, kaže tudi evangeljski odlomek današnje nedelje o usmiljenem Samarijanu. V njem Jezus naslovi problem nesočutnosti do drugega s čudovito prispodobo, v kateri opiše, kako so nekega človeka na nevarni poti napadli razbojniki, ga oropali in pretepli skoraj do smrti. Malo zatem je šel po poti mimo duhovnik in nato še levit – oba predstavnika judovskega višjega sloja. Pa se nihče od njiju ni zmenil za reveža. Nato pride mimo še Samarijan, pripadnik ljudstva, ki so ga Judje prezirali in sovražili. In prav ta Samarijan se zavzame za ubogega človeka in ga oskrbi. Ni pomembna nacionalna pripadnost, ne verska, ne ideološka. Pomemben je človek. Pomemben je tisti, ki je potreben moje pomoči in mojega sočutja, ne glede na to, kdo in kakšen je. V sodobni družbi, ki vse prevečkrat tako močno v ospredje postavlja posameznikov jaz in njegovo vrtenje okoli lastnega popka, usmiljeni Samarijan prav gotovo ostaja za vse nas močan izziv. Bom zmogel pogledati onkraj svojega lastnega ugodja in dobrega počutja ter videti drugega, ki je v potrebi, ne glede na to, kdo in kaj je, ter videti v njem preprosto človeka, ki je potreben mojega sočutja, moje ljubezni, mojih konkretnih dejanj? videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/07/14/AndraArkoBrezbrinostMMC.PR1.20190714.7.0650.mp3 RTVSLO – Prvi 339 clean Vedno znova me prizadene, ko vodim pogreb in se zgodi, da so mimoidoči do pokojnika in žalujočih popolnoma brezbrižni. Pogrebna procesija gre po poti, mnogi naokoli pa, kot da se nič ne dogaja. Nekako v smislu: »Saj ni pogreb mojega sorodnika ali prijatelja in je potem pač vseeno in se me pač ne tiče.« In lahko mirno naprej klepeta z nekom, ki ga je pravkar srečal, počasi sprehaja svojega psa ali pa gre naprej svojo pot, ne da bi se za tisti hip zaustavil in tako izkazal spoštovanje do rajnega in do tistih, ki za njim žalujejo. Še mučnejše situacije so takrat, kadar pride pogrebni sprevod do groba in je trenutek zadnjega slovesa od pokojnika. Pa nekdo nekaj metrov stran, po možnosti z glasnim okopavanjem z motiko, ureja grob svojcev in ga prav malo briga, ali je v njegovi neposredni bližini pogreb. Ima pač pomembno delo, in to je urejanje družinskega groba, do česar ima pravico. To, da čisto blizu njega poteka pogreb, da so tam zraven ljudje, ki jim je hudo, ki so žalostni, ki jih boli izguba sorodnika ali prijatelja, ga pač ne briga, ker to ni njegov problem. A v resnici postaja naš problem na mnogih področjih, ne samo v primeru sočutja in spoštovanja do žalujočih. Brezbrižnost in nesočutnost do drugih sta pogosto sadova sebičnosti in egoizma. Bistven sem jaz, drugi me ne briga oziroma le toliko, kolikor bom od njega imel kaj koristi. Da to ni samo sodoben problem, kaže tudi evangeljski odlomek današnje nedelje o usmiljenem Samarijanu. V njem Jezus naslovi problem nesočutnosti do drugega s čudovito prispodobo, v kateri opiše, kako so nekega človeka na nevarni poti napadli razbojniki, ga oropali in pretepli skoraj do smrti. Malo zatem je šel po poti mimo duhovnik in nato še levit – oba predstavnika judovskega višjega sloja. Pa se nihče od njiju ni zmenil za reveža. Nato pride mimo še Samarijan, pripadnik ljudstva, ki so ga Judje prezirali in sovražili. In prav ta Samarijan se zavzame za ubogega človeka in ga oskrbi. Ni pomembna nacionalna pripadnost, ne verska, ne ideološka. Pomemben je človek. Pomemben je tisti, ki je potreben moje pomoči in mojega sočutja, ne glede na to, kdo in kakšen je. V sodobni družbi, ki vse prevečkrat tako močno v ospredje postavlja posameznikov jaz in njegovo vrtenje okoli lastnega popka, usmiljeni Samarijan prav gotovo ostaja za vse nas močan izziv. Bom zmogel pogledati onkraj svojega lastnega ugodja in dobrega počutja ter videti drugega, ki je v potrebi, ne glede na to, kdo in kaj je, ter videti v njem preprosto človeka, ki je potreben mojega sočutja, moje ljubezni, mojih konkretnih dejanj? http://www.rtvslo.si/podcast Sun, 14 Jul 2019 04:55:39 +0000 Andraž Arko: Brezbrižnost Delam najboljše možno dobro. Toda kaj to pomeni, se človek vpraša. To pomeni, da se paziš zla. Zlo je pomanjkanje dobrega. Radi rečemo, da je zlo trpljenje, pomanjkanje možnosti za preživetje, premalo empatije, da je sebičnost. Toda zlo je hujše. Vsak ima o zlu svojo predstavo. Vsak je na svoj način negotov, pa tudi vznemirjen ob misli na zlo. Celo privlačno je in tudi srhljivo skrivnostno je zlo. Videz, ki zavaja in sproži celo ganjenost. Navidezna ljubezen. Pomembno je, da se sol ne skvari, da se človek ne pokvari. Samo pošten, ponižno odprt, skromen človek lahko živi v resnici. Tako ga množica informacij zlepa ne bo tako zmedla, da bi omagal v iskanju, razločevanju in modri presoji. Velikokrat pa je prav to kot past za ljudi, da se prej ali slej previdno umaknejo v svoj svet in si lažejo z znanim izrekom »vsi so isti«. Jaz sem Pot, Resnica in Življenje, je potolažil Jezus svoje učence. Ob tem se je dobrota znašla v razsežnostih duha, pa tudi praktičnega delovanja, doživljanja … Prepričana sem, da ljudje radi uživamo v lepoti. Iščimo torej lepo. Ko v raznih letnih časih opazujem svet okoli sebe, me lepota presune v globino duše. To niso samo žareči odtenki naravnih barv, s katerimi se igra svetloba, da odstre čudežnost bivanja in te prevzame. Je tudi dotik hvaležnosti za ljudi, s katerimi doživljaš lépo. Zaveš se njihove enkratnosti, ki jo delijo s teboj, te bogatijo. Ni časa, ni prostora za slabo. Dostikrat hodiš mimo ljudi, pa ne vidiš njihovih obrazov. Šele ko se za nekaj časa oddaljiš ali ko odidejo, se zaveš, da si bil slep, gluh za vse danosti. Kadar potujem po svetu, se ob vrnitvi razveselim lepote svoje dežele. Kot da je prej ni bilo! Tudi ob ljudeh se to zgodi, da si hodil zdolgočasen skozi čas, ne da bi jih čutil. Tvoj vzvišen pogled je bil slep za zgodbe drugih. V resnici pa si bil slep tudi za svojo zgodbo in tudi za sebe, za lepoto, dobroto, ki te kliče. Kliče, da sprejmeš in delaš dobro. Narediti moraš nekaj, kar odstre pajčolan z oči, da bolj jasno vidiš. Izmiti moraš madeže v srcu, da lahko usmeriš svojo pot. Začneš živeti. Ne čakaj vse življenje, da bi začel živeti, pravi Tole. Če ne zmoreš govoriti resnice, vsaj ne laži. Videti dobro pomeni živeti polno. Delati dobro. Edino dobro lahko premaga zlo. Čim manj je zla, tem več je dobrega, bližje sem Bogu. videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/07/12/SilvaMatosKajsplohlahkonaredimMMC.PR1.20190712.5.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 395 clean Delam najboljše možno dobro. Toda kaj to pomeni, se človek vpraša. To pomeni, da se paziš zla. Zlo je pomanjkanje dobrega. Radi rečemo, da je zlo trpljenje, pomanjkanje možnosti za preživetje, premalo empatije, da je sebičnost. Toda zlo je hujše. Vsak ima o zlu svojo predstavo. Vsak je na svoj način negotov, pa tudi vznemirjen ob misli na zlo. Celo privlačno je in tudi srhljivo skrivnostno je zlo. Videz, ki zavaja in sproži celo ganjenost. Navidezna ljubezen. Pomembno je, da se sol ne skvari, da se človek ne pokvari. Samo pošten, ponižno odprt, skromen človek lahko živi v resnici. Tako ga množica informacij zlepa ne bo tako zmedla, da bi omagal v iskanju, razločevanju in modri presoji. Velikokrat pa je prav to kot past za ljudi, da se prej ali slej previdno umaknejo v svoj svet in si lažejo z znanim izrekom »vsi so isti«. Jaz sem Pot, Resnica in Življenje, je potolažil Jezus svoje učence. Ob tem se je dobrota znašla v razsežnostih duha, pa tudi praktičnega delovanja, doživljanja … Prepričana sem, da ljudje radi uživamo v lepoti. Iščimo torej lepo. Ko v raznih letnih časih opazujem svet okoli sebe, me lepota presune v globino duše. To niso samo žareči odtenki naravnih barv, s katerimi se igra svetloba, da odstre čudežnost bivanja in te prevzame. Je tudi dotik hvaležnosti za ljudi, s katerimi doživljaš lépo. Zaveš se njihove enkratnosti, ki jo delijo s teboj, te bogatijo. Ni časa, ni prostora za slabo. Dostikrat hodiš mimo ljudi, pa ne vidiš njihovih obrazov. Šele ko se za nekaj časa oddaljiš ali ko odidejo, se zaveš, da si bil slep, gluh za vse danosti. Kadar potujem po svetu, se ob vrnitvi razveselim lepote svoje dežele. Kot da je prej ni bilo! Tudi ob ljudeh se to zgodi, da si hodil zdolgočasen skozi čas, ne da bi jih čutil. Tvoj vzvišen pogled je bil slep za zgodbe drugih. V resnici pa si bil slep tudi za svojo zgodbo in tudi za sebe, za lepoto, dobroto, ki te kliče. Kliče, da sprejmeš in delaš dobro. Narediti moraš nekaj, kar odstre pajčolan z oči, da bolj jasno vidiš. Izmiti moraš madeže v srcu, da lahko usmeriš svojo pot. Začneš živeti. Ne čakaj vse življenje, da bi začel živeti, pravi Tole. Če ne zmoreš govoriti resnice, vsaj ne laži. Videti dobro pomeni živeti polno. Delati dobro. Edino dobro lahko premaga zlo. Čim manj je zla, tem več je dobrega, bližje sem Bogu. http://www.rtvslo.si/podcast Fri, 12 Jul 2019 03:56:35 +0000 Silva Matos: Kaj sploh lahko naredim? Islam kot religija in kultura je telesu vselej pripisoval velik pomen. V Koranu beremo, da je človek ustvarjen »v najlepši podobi«. Znano je, da se je že prerok Mohamed ukvarjal z zdravilstvom in svoji skupnosti dajal higienske nasvete. Klasični muslimanski učenjaki so v 9. in 10. stoletju vneto prevajali starogrške medicinske spise, razmerje med duhom in telesom pa je veljalo za eno osrednjih tem islamske filozofije. Zelo pomembno vlogo pa ima telo tudi v islamskem bogoslužju in njegovi duhovno-mistični tradiciji. Telo je modus duhovno-religijskih praktik: od molitve in invokacije do romanja in askeze – telo ima v islamski duhovni tradiciji bistveno vlogo. Vsakodnevna temeljna molitev muslimanov je sestavljena iz različnih telesnih pregibov, pri katerih je izhodiščna drža stoja. Telo je pomembno tudi pri ritualni invokaciji božjega imena (»dhikru«), ki se ji posvečajo predvsem muslimanski mistiki (sufiji). Dhikr se izvaja bodisi stoje bodisi sede, vselej v rahlem pozibavanju oz. enakomernem nihanju telesa. Posebna oblika ritualne invokacije v islamu je vrtenje dervišev. Pri tem gre dejansko za meditacijo v gibanju, ki posamezniku pomaga doseči ekstatično stanje ljubezni in Božje navzočnosti. Telesno gibanje se tu povzdigne naravnost v subtilno duhovno metodo. Telo pa je prav tako ključni element asketskih vaj in posta kot spoznavno-transformativnega procesa. Namen askeze kot urjenja telesa in duha sta namreč osebna preobrazba in duhovno spoznanje. Pot v nadčutno, duhovno torej vodi v dresuro čutnega, telesnega. Telo je torej pogoj za askezo in hkrati tista razsežnost, ki jo posameznik z askezo poskuša obvladati ali celo preseči. Ne nazadnje pa je tole bistvena razsežnost tudi v kontekstu islamske eshatologije. Kajti islam – podobno kot krščanstvo – uči, da je odrešenje oz. poveličanje človeka celostno, tj. tudi telesno. Peklenske muke in rajski užitki so vezani na telo – četudi subtilno telo – kot medij sprejemanja in zaznavanja. Skratka: človek je telesno in duhovno bitje. Duh prežema telo in telo je vpeto v samo duhovnost. Pravilen, skrben, zdrav in spoštljiv odnos do telesa je zato tudi v islamu imperativ religiozno-etičnega življenja. videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/07/11/RaidAl-DaghistaniTelovislamskiduhovnostiMMC.PR1.20190711.4.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 399 clean Islam kot religija in kultura je telesu vselej pripisoval velik pomen. V Koranu beremo, da je človek ustvarjen »v najlepši podobi«. Znano je, da se je že prerok Mohamed ukvarjal z zdravilstvom in svoji skupnosti dajal higienske nasvete. Klasični muslimanski učenjaki so v 9. in 10. stoletju vneto prevajali starogrške medicinske spise, razmerje med duhom in telesom pa je veljalo za eno osrednjih tem islamske filozofije. Zelo pomembno vlogo pa ima telo tudi v islamskem bogoslužju in njegovi duhovno-mistični tradiciji. Telo je modus duhovno-religijskih praktik: od molitve in invokacije do romanja in askeze – telo ima v islamski duhovni tradiciji bistveno vlogo. Vsakodnevna temeljna molitev muslimanov je sestavljena iz različnih telesnih pregibov, pri katerih je izhodiščna drža stoja. Telo je pomembno tudi pri ritualni invokaciji božjega imena (»dhikru«), ki se ji posvečajo predvsem muslimanski mistiki (sufiji). Dhikr se izvaja bodisi stoje bodisi sede, vselej v rahlem pozibavanju oz. enakomernem nihanju telesa. Posebna oblika ritualne invokacije v islamu je vrtenje dervišev. Pri tem gre dejansko za meditacijo v gibanju, ki posamezniku pomaga doseči ekstatično stanje ljubezni in Božje navzočnosti. Telesno gibanje se tu povzdigne naravnost v subtilno duhovno metodo. Telo pa je prav tako ključni element asketskih vaj in posta kot spoznavno-transformativnega procesa. Namen askeze kot urjenja telesa in duha sta namreč osebna preobrazba in duhovno spoznanje. Pot v nadčutno, duhovno torej vodi v dresuro čutnega, telesnega. Telo je torej pogoj za askezo in hkrati tista razsežnost, ki jo posameznik z askezo poskuša obvladati ali celo preseči. Ne nazadnje pa je tole bistvena razsežnost tudi v kontekstu islamske eshatologije. Kajti islam – podobno kot krščanstvo – uči, da je odrešenje oz. poveličanje človeka celostno, tj. tudi telesno. Peklenske muke in rajski užitki so vezani na telo – četudi subtilno telo – kot medij sprejemanja in zaznavanja. Skratka: človek je telesno in duhovno bitje. Duh prežema telo in telo je vpeto v samo duhovnost. Pravilen, skrben, zdrav in spoštljiv odnos do telesa je zato tudi v islamu imperativ religiozno-etičnega življenja. http://www.rtvslo.si/podcast Thu, 11 Jul 2019 03:56:39 +0000 Raid Al-Daghistani: Telo v islamski duhovnosti V življenju se nam dogaja veliko stvari, za katere si nikoli ne bi mogli niti najmanj misliti, da se nam utegnejo zgoditi. Za mnoge pa lahko vsaj malo predvidevamo, da nas utegnejo kdaj doleteti. Gospa, stara več kot devetdeset let, je po smrti moža, še malo starejšega od nje, ostala sama v hiši. Otrok nista imela, pomoč za kakšno opravilo v hiši si je morala poiskati drugje. Z možem se o smrti nista nikoli pogovarjala, zanju je bila ta tema tabu. Zato jo je moževa smrt še toliko bolj prizadela. Živi sama v hiši, ki sta jo sama gradila in ima veliko stopnic. Te ji vedno bolj delajo velike težave. Zato ni čudno, da je nekaj mesecev po moževi smrti tožila: »Nikoli si nisva mislila, da bova kdaj tako stara in da nama bodo te stopnice predstavljale težavo.« Ta gospa ima pravzaprav srečo, da toži šele pri devetdesetih letih. Lahko bi stopnice postale problem že veliko prej. Mnogih stvari v življenju res ne moremo predvideti prej in se nanje ne moremo pripraviti. Na nekatere pa lahko pomislimo že veliko prej. Nihče ne ve, koliko časa bo živel, res pa je, da se življenjska doba podaljšuje in ljudje živijo vedno dlje. Nekateri so skoraj do konca v visoki starosti še dobro premični za svoja leta, drugi spet živijo s številnimi težavami. Če na vse to že malo prej pomislimo, si lahko marsikaj uredimo tako, da nam je potem v starosti laže. Če pa na to možnost niti nočemo pomisliti, seveda ne bomo storili ničesar. Včasih je zelo težko delati take korake. Poznam gospo, ki živi po moževi smrti sama v hiši na deželi in z velikim veseljem obdeluje vrt. Čez nekaj let bo imela osemdeset let in vrt ji postaja vedno večje breme. Zdaj razmišlja, da bo hišo z vrtom prodala in se preselila v stanovanje v mestu, kjer bo bliže hčerki. Ve, da ji bo zelo težko iti iz te hiše in stran od vrta, ki ga je imela zelo rada in je z velikim veseljem toliko let delala v njem. Ampak taka je realnost življenja in jo je pripravljena sprejeti. Hčerka jo pri tem povsem podpira. Kolikor jo poznam, ne bo odlašala predolgo in bo ta načrt izpeljala. videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/07/10/MetkaKleviarNikolisinisvamislilaMMC.PR1.20190710.3.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 370 clean V življenju se nam dogaja veliko stvari, za katere si nikoli ne bi mogli niti najmanj misliti, da se nam utegnejo zgoditi. Za mnoge pa lahko vsaj malo predvidevamo, da nas utegnejo kdaj doleteti. Gospa, stara več kot devetdeset let, je po smrti moža, še malo starejšega od nje, ostala sama v hiši. Otrok nista imela, pomoč za kakšno opravilo v hiši si je morala poiskati drugje. Z možem se o smrti nista nikoli pogovarjala, zanju je bila ta tema tabu. Zato jo je moževa smrt še toliko bolj prizadela. Živi sama v hiši, ki sta jo sama gradila in ima veliko stopnic. Te ji vedno bolj delajo velike težave. Zato ni čudno, da je nekaj mesecev po moževi smrti tožila: »Nikoli si nisva mislila, da bova kdaj tako stara in da nama bodo te stopnice predstavljale težavo.« Ta gospa ima pravzaprav srečo, da toži šele pri devetdesetih letih. Lahko bi stopnice postale problem že veliko prej. Mnogih stvari v življenju res ne moremo predvideti prej in se nanje ne moremo pripraviti. Na nekatere pa lahko pomislimo že veliko prej. Nihče ne ve, koliko časa bo živel, res pa je, da se življenjska doba podaljšuje in ljudje živijo vedno dlje. Nekateri so skoraj do konca v visoki starosti še dobro premični za svoja leta, drugi spet živijo s številnimi težavami. Če na vse to že malo prej pomislimo, si lahko marsikaj uredimo tako, da nam je potem v starosti laže. Če pa na to možnost niti nočemo pomisliti, seveda ne bomo storili ničesar. Včasih je zelo težko delati take korake. Poznam gospo, ki živi po moževi smrti sama v hiši na deželi in z velikim veseljem obdeluje vrt. Čez nekaj let bo imela osemdeset let in vrt ji postaja vedno večje breme. Zdaj razmišlja, da bo hišo z vrtom prodala in se preselila v stanovanje v mestu, kjer bo bliže hčerki. Ve, da ji bo zelo težko iti iz te hiše in stran od vrta, ki ga je imela zelo rada in je z velikim veseljem toliko let delala v njem. Ampak taka je realnost življenja in jo je pripravljena sprejeti. Hčerka jo pri tem povsem podpira. Kolikor jo poznam, ne bo odlašala predolgo in bo ta načrt izpeljala. http://www.rtvslo.si/podcast Wed, 10 Jul 2019 03:56:10 +0000 Metka Klevišar: Nikoli si nisva mislila Ostati za časom se je v podeželski govorici včasih reklo: biti za zádejem. Nekje daleč zadaj. Že v otroških letih me je skrbelo, da me doleti kaj takega. Da bi na primer morala hoditi k pouku z nahrbtnikom in ne s šolsko torbo iz svinjine. Status je pomenila tako imenovana aktovka. Črna, kakšna pa! Taka za v roko; opasana na hrbet je veljala le za nóbel šolarje iz mesta. Če pa že ročna, jo je do šolskih vrat deklici nesla služkinja. Nisem ostala za zadejem, za v prvi razred sem dobila aktovko. Dobro mi je délo, da sem dobila nove čevlje, pa čeprav ne rjave, kakršne sem si srčno želela. Ugodje ni dolgo trajalo. Nekaj sošolk je imelo teto v Ameriki in ta jim je poslala najlonke. Naš stric pa enkrat in edinkrat vrečo moke; imeli smo jo samo za praznične potice. Morala sem pa shajati v navadnih nogavicah, spet in spet z luknjo na peti. Naša tekstilna industrija ni hodila v korak z ameriškim časom. Z diplomo in poklicem in službo sem se znašla v napredku. Res da še stare vrte tabla, stare vrste kreda, črna šolska halja, ampak tudi že televizor in diafilmi in magnetofon! Telefon pa sploh in prav kmalu telefaks. Ni pa šola imela električnega pisalnega stroja. Menim, da še nobena. Učiteljski zbor je tako rekoč okamenel, ko sem na konferenci pokazala pismo onega dečka, ki smo ga prejšnje leto poslali nazaj mami v daljno Ameriko. Njegovo pismo je bilo očitno - vsi smo ga z zanimanjem brali - natisnjeno kje pa drugje kot v tiskarni! Ne, ne, zgolj na boljšem pisalnem stroju. Že takrat je Boris Grabnar pisal, kakšna bo Ljubljana leta 2000. Fantazija! Da ne bo treba hodit nekam daleč na konference; vse boš, poslanec, lahko uredil od doma in še tvojo sliko da bodo videli na zasedanju daleč tam v Afriki. \tA hodim s časom ali zaostajam? Oboje. Vi tudi, pa če ste še tak imenitnik. Napredek je vedno pred nami. Treba ga je hitro ujeti, sicer ostaneš še bolj za zadejem. \tMoji mali sosedje me prehitevajo s pametnim telefonom, strokovnim besediščem in s krožki, ki jih obiskujejo. Meni, diplomirani pedagoginji, nekoč družbeni prenapetež ni odobril niti potnega lista. \tKo še hitim v korak s časom, spet ostajam za zadejem. A vi tudi? videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/07/09/BertaGolobVkoraksasomMMC.PR1.20190709.2.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 379 clean Ostati za časom se je v podeželski govorici včasih reklo: biti za zádejem. Nekje daleč zadaj. Že v otroških letih me je skrbelo, da me doleti kaj takega. Da bi na primer morala hoditi k pouku z nahrbtnikom in ne s šolsko torbo iz svinjine. Status je pomenila tako imenovana aktovka. Črna, kakšna pa! Taka za v roko; opasana na hrbet je veljala le za nóbel šolarje iz mesta. Če pa že ročna, jo je do šolskih vrat deklici nesla služkinja. Nisem ostala za zadejem, za v prvi razred sem dobila aktovko. Dobro mi je délo, da sem dobila nove čevlje, pa čeprav ne rjave, kakršne sem si srčno želela. Ugodje ni dolgo trajalo. Nekaj sošolk je imelo teto v Ameriki in ta jim je poslala najlonke. Naš stric pa enkrat in edinkrat vrečo moke; imeli smo jo samo za praznične potice. Morala sem pa shajati v navadnih nogavicah, spet in spet z luknjo na peti. Naša tekstilna industrija ni hodila v korak z ameriškim časom. Z diplomo in poklicem in službo sem se znašla v napredku. Res da še stare vrte tabla, stare vrste kreda, črna šolska halja, ampak tudi že televizor in diafilmi in magnetofon! Telefon pa sploh in prav kmalu telefaks. Ni pa šola imela električnega pisalnega stroja. Menim, da še nobena. Učiteljski zbor je tako rekoč okamenel, ko sem na konferenci pokazala pismo onega dečka, ki smo ga prejšnje leto poslali nazaj mami v daljno Ameriko. Njegovo pismo je bilo očitno - vsi smo ga z zanimanjem brali - natisnjeno kje pa drugje kot v tiskarni! Ne, ne, zgolj na boljšem pisalnem stroju. Že takrat je Boris Grabnar pisal, kakšna bo Ljubljana leta 2000. Fantazija! Da ne bo treba hodit nekam daleč na konference; vse boš, poslanec, lahko uredil od doma in še tvojo sliko da bodo videli na zasedanju daleč tam v Afriki. \tA hodim s časom ali zaostajam? Oboje. Vi tudi, pa če ste še tak imenitnik. Napredek je vedno pred nami. Treba ga je hitro ujeti, sicer ostaneš še bolj za zadejem. \tMoji mali sosedje me prehitevajo s pametnim telefonom, strokovnim besediščem in s krožki, ki jih obiskujejo. Meni, diplomirani pedagoginji, nekoč družbeni prenapetež ni odobril niti potnega lista. \tKo še hitim v korak s časom, spet ostajam za zadejem. A vi tudi? http://www.rtvslo.si/podcast Tue, 9 Jul 2019 03:56:19 +0000 Berta Golob: V korak s časom Pogosto slišimo, da je življenje maraton. Toda mislim, da je življenje veliko večji izziv kot to. Ko se tekači maratona postavijo na startno črto, vedo, da je ciljna od njih oddaljena natančno 42 kilometrov in 195 metrov. In še preden začnejo, tudi vedo, koliko časa bodo približno potrebovali do cilja. Življenje je precej drugačno od maratona. Nihče izmed nas ne ve, kje je ciljna črta – vse dokler je ne prečkamo. Ne vemo ne kdaj ne kje se bo končal naš življenjski tek. Zato je ključno, da vsak svoj dan živimo na najboljši možni način. Pravkar smo stopili v nov dan; to pomeni, da je pred nami nova etapa našega teka. Zato želim pred vas in sebe postaviti izziv, da bomo danes v vseh okoliščinah, v katerih se bomo znašli, tisti, ki bodo v svoje in v življenja ljudi okrog nas prinesli pozitivno spremembo. Bodimo, kot je rekel Kristus, “sol zemlje … in luč sveta” (Mt 5,13.14). Tako kot sol v hrani in luč v temi pomenita bistveno, opazno razliko, naj to velja tudi za naše življenje. Kaj lahko storimo? Naredimo razliko v svojem krogu vpliva Prijaznost, opitmizem, resnicoljubnost, integriteta in številne druge čednosti nosijo potencial pozitivnega vpliva na druge. Tega ne vidimo vedno takoj, toda nikoli ne bi smeli dvomiti o tem. In tisti, s katerimi delimo svoje življenje, imajo od našega pravilnega ravnanja največ koristi. Dodajmo svojim odnosom doma, na delovnem mestu ali v skupnosti, v kateri živimo ,“sol” vrednot in dobrega zgleda. Bodimo sprememba za okolje Vsak izmed nas lahko izboljša svoje življenjsko okolje. Majhne stvari, ki jih počnemo vsak dan, imajo velik vpliv. S pravilnim izbiranjem doma, v službi ali trgovini lahko pomembno pripomoremo k zmanjšanju bremena za svoje okolje. Kaj lahko storimo? -\tUgašajmo luči. Perilo sušimo na zraku. Uporabljajmo pokrovko. Zakaj? Čim več energije porabimo, tem več fosilnih goriv je treba pokuriti, da bi to energijo proizvedli, in pri tem se v ozračje sprosti več škodljivih izpustov. -\tIzberimo javni prevoz. Ugasimo motor, ko avto miruje. Pojdimo peš ali s kolesom. -\tReciklirajmo in s tem zmanjšajmo količino odpadkov! Kupujmo nezapakirano hrano. Bodimo sprememba za prihodnje rodove Neki mladenič je opazoval moškega v osemdesetih letih, kako zasaja jabolčni nasad. Starec je z ljubeznijo in veliko skrbnostjo pripravljal zemljo, zasadil sadike in jih zalil. Potem ko je mladenič nekaj časa opazoval, je rekel: “Saj ne pričakujete, da boste jedli jabolka s teh dreves, ali ne?” “Ne,” je odgovoril starec, “toda nekdo jih bo jedel!” Naša dejanja lahko pomagajo tistim, ki bodo prišli za nami. Ko služimo ljudem ali nanje delujemo pozitivno in jih spodbujamo, da dajo drugim boljše od tega, kar so sami prejeli, ustvarjamo verigo vpliva, ki nas bo preživela. Bodimo sprememba ne glede na leta! Nekateri ljudje se želijo sami omejiti glede na svoje sposobnosti, inteligenco ali izkušnje. Druge skrbi njihova starost ali mladost. Toda oseba vedno prinese spremembo – ne glede na okoliščine. Ne bojte se narediti česa prvič! Ne dovolite, da vam besede ali mnenja drugih preprečijo, da izboljšate naš planet in življenja ljudi na njem. Bodimo danes sprememba! videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/07/08/ZmagoGodinaBodimospremembaMMC.PR1.20190708.1.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 404 clean Pogosto slišimo, da je življenje maraton. Toda mislim, da je življenje veliko večji izziv kot to. Ko se tekači maratona postavijo na startno črto, vedo, da je ciljna od njih oddaljena natančno 42 kilometrov in 195 metrov. In še preden začnejo, tudi vedo, koliko časa bodo približno potrebovali do cilja. Življenje je precej drugačno od maratona. Nihče izmed nas ne ve, kje je ciljna črta – vse dokler je ne prečkamo. Ne vemo ne kdaj ne kje se bo končal naš življenjski tek. Zato je ključno, da vsak svoj dan živimo na najboljši možni način. Pravkar smo stopili v nov dan; to pomeni, da je pred nami nova etapa našega teka. Zato želim pred vas in sebe postaviti izziv, da bomo danes v vseh okoliščinah, v katerih se bomo znašli, tisti, ki bodo v svoje in v življenja ljudi okrog nas prinesli pozitivno spremembo. Bodimo, kot je rekel Kristus, “sol zemlje … in luč sveta” (Mt 5,13.14). Tako kot sol v hrani in luč v temi pomenita bistveno, opazno razliko, naj to velja tudi za naše življenje. Kaj lahko storimo? Naredimo razliko v svojem krogu vpliva Prijaznost, opitmizem, resnicoljubnost, integriteta in številne druge čednosti nosijo potencial pozitivnega vpliva na druge. Tega ne vidimo vedno takoj, toda nikoli ne bi smeli dvomiti o tem. In tisti, s katerimi delimo svoje življenje, imajo od našega pravilnega ravnanja največ koristi. Dodajmo svojim odnosom doma, na delovnem mestu ali v skupnosti, v kateri živimo ,“sol” vrednot in dobrega zgleda. Bodimo sprememba za okolje Vsak izmed nas lahko izboljša svoje življenjsko okolje. Majhne stvari, ki jih počnemo vsak dan, imajo velik vpliv. S pravilnim izbiranjem doma, v službi ali trgovini lahko pomembno pripomoremo k zmanjšanju bremena za svoje okolje. Kaj lahko storimo? -\tUgašajmo luči. Perilo sušimo na zraku. Uporabljajmo pokrovko. Zakaj? Čim več energije porabimo, tem več fosilnih goriv je treba pokuriti, da bi to energijo proizvedli, in pri tem se v ozračje sprosti več škodljivih izpustov. -\tIzberimo javni prevoz. Ugasimo motor, ko avto miruje. Pojdimo peš ali s kolesom. -\tReciklirajmo in s tem zmanjšajmo količino odpadkov! Kupujmo nezapakirano hrano. Bodimo sprememba za prihodnje rodove Neki mladenič je opazoval moškega v osemdesetih letih, kako zasaja jabolčni nasad. Starec je z ljubeznijo in veliko skrbnostjo pripravljal zemljo, zasadil sadike in jih zalil. Potem ko je mladenič nekaj časa opazoval, je rekel: “Saj ne pričakujete, da boste jedli jabolka s teh dreves, ali ne?” “Ne,” je odgovoril starec, “toda nekdo jih bo jedel!” Naša dejanja lahko pomagajo tistim, ki bodo prišli za nami. Ko služimo ljudem ali nanje delujemo pozitivno in jih spodbujamo, da dajo drugim boljše od tega, kar so sami prejeli, ustvarjamo verigo vpliva, ki nas bo preživela. Bodimo sprememba ne glede na leta! Nekateri ljudje se želijo sami omejiti glede na svoje sposobnosti, inteligenco ali izkušnje. Druge skrbi njihova starost ali mladost. Toda oseba vedno prinese spremembo – ne glede na okoliščine. Ne bojte se narediti česa prvič! Ne dovolite, da vam besede ali mnenja drugih preprečijo, da izboljšate naš planet in življenja ljudi na njem. Bodimo danes sprememba! http://www.rtvslo.si/podcast Mon, 8 Jul 2019 03:56:44 +0000 Zmago Godina: Bodimo sprememba Dobro jutro, pozdravljena, nedelja! Posebna je, v Cerkvi na Slovenskem in drugod jo praznujemo kot nedeljo Slovencev po svetu. Slovenija postaja v Evropi čedalje bolj prepoznavna po svojih naravnih lepotah. V Bruslju sem pred kratkim na mestnem avtobusu srečal mlado dekle iz Etiopije. Začela sva se pogovarjati in omenil sem, da sem iz Slovenije. »Slovenija! Slovenie! Kako lepa dežela! Quel beau pays! Pa Tolmin, Kobard in Bovec! Vsako leto grem s prijatelji v Soško dolino, lepo, krasno je!« Ob sobotah hodim v bližnji kiosk kupit nekaj čaasopisov in revij v različnih jezikih. Prodajalec me je enkrat vprašal, od kod prihajam. »Iz Slovenije,« sem mu odgovoril. Naslednjo soboto me je pričakal z nasmehom: »Včeraj sem na televiziji gledal oddajo o Sloveniji. Kako lepo deželo imate!«\t Čedalje bolj prepoznavni smo po naravnih lepotah, pa tudi po kulinariki. Bodimo še bolj prepoznavni kot gostoljubni in prisrčni ljudje, ljudje širine in srčne dobrote, ljudje dialoga in odprtih obzorij. Take nas je videl že Primož Trubar, ki je zapisal, da je slovensko ljudstvo preprosto, dobro, gostoljubno, pošteno in delavno. Le eno pikro pripombo je imel: Je pa neizobraženo! Se razume, tako je bilo v 16. stoletju. Danes je povprečna izobrazba mladih Slovenk in Slovencev na zavidljivi evropski ravni. V Evropi je približno milijon erazmovcev, študentov, ki študirajo na izmenjavah v različnih evropskih državah. Ti so največji kapital Evrope. Ko sem hodil po podzemnih hodnikih pariškega metroja, sem na postaji Monparnasse obiskal razstavo študentskih parov – t.i. erazmovcev. Srečali so se na študijskih izmenjavah, ustanovili družine in so ponosni, da so Evropejci. Morda bo to prvi rod Evropejcev, ki bodo Evropo imeli za svoj duhovni in kulturni dom, s tem da bodo seveda ohranili tudi svojo nacionalno identiteto. Naša nacionalna identiteta, s katero lahko obogatimo Evropo in polepšamo naš skupni duhovni in kulturni dom, je moč besede, čar slovenskega jezika, blagoglasnost slovenske pesmi, občutljiva milina poezije in zgodovinski spomin, ki nam lahko vliva moč za naprej, vzbuja nove navdihe, krepi v nas ponos in zanos slovenstva. To nas bo ohranilo, da bomo še naprej kot Slovenci »stali inu obstali« doma in po svetu. Kot slovenski izseljenski duhovnik v Beneluksu in Parizu vam želim lepo nedeljo, nedeljo Slovencev po svetu! videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/07/07/ZvonetrubeljNedeljaSlovencevposvetuMMC.PR1.20190707.7.0650.mp3 RTVSLO – Prvi 350 clean Dobro jutro, pozdravljena, nedelja! Posebna je, v Cerkvi na Slovenskem in drugod jo praznujemo kot nedeljo Slovencev po svetu. Slovenija postaja v Evropi čedalje bolj prepoznavna po svojih naravnih lepotah. V Bruslju sem pred kratkim na mestnem avtobusu srečal mlado dekle iz Etiopije. Začela sva se pogovarjati in omenil sem, da sem iz Slovenije. »Slovenija! Slovenie! Kako lepa dežela! Quel beau pays! Pa Tolmin, Kobard in Bovec! Vsako leto grem s prijatelji v Soško dolino, lepo, krasno je!« Ob sobotah hodim v bližnji kiosk kupit nekaj čaasopisov in revij v različnih jezikih. Prodajalec me je enkrat vprašal, od kod prihajam. »Iz Slovenije,« sem mu odgovoril. Naslednjo soboto me je pričakal z nasmehom: »Včeraj sem na televiziji gledal oddajo o Sloveniji. Kako lepo deželo imate!«\t Čedalje bolj prepoznavni smo po naravnih lepotah, pa tudi po kulinariki. Bodimo še bolj prepoznavni kot gostoljubni in prisrčni ljudje, ljudje širine in srčne dobrote, ljudje dialoga in odprtih obzorij. Take nas je videl že Primož Trubar, ki je zapisal, da je slovensko ljudstvo preprosto, dobro, gostoljubno, pošteno in delavno. Le eno pikro pripombo je imel: Je pa neizobraženo! Se razume, tako je bilo v 16. stoletju. Danes je povprečna izobrazba mladih Slovenk in Slovencev na zavidljivi evropski ravni. V Evropi je približno milijon erazmovcev, študentov, ki študirajo na izmenjavah v različnih evropskih državah. Ti so največji kapital Evrope. Ko sem hodil po podzemnih hodnikih pariškega metroja, sem na postaji Monparnasse obiskal razstavo študentskih parov – t.i. erazmovcev. Srečali so se na študijskih izmenjavah, ustanovili družine in so ponosni, da so Evropejci. Morda bo to prvi rod Evropejcev, ki bodo Evropo imeli za svoj duhovni in kulturni dom, s tem da bodo seveda ohranili tudi svojo nacionalno identiteto. Naša nacionalna identiteta, s katero lahko obogatimo Evropo in polepšamo naš skupni duhovni in kulturni dom, je moč besede, čar slovenskega jezika, blagoglasnost slovenske pesmi, občutljiva milina poezije in zgodovinski spomin, ki nam lahko vliva moč za naprej, vzbuja nove navdihe, krepi v nas ponos in zanos slovenstva. To nas bo ohranilo, da bomo še naprej kot Slovenci »stali inu obstali« doma in po svetu. Kot slovenski izseljenski duhovnik v Beneluksu in Parizu vam želim lepo nedeljo, nedeljo Slovencev po svetu! http://www.rtvslo.si/podcast Sun, 7 Jul 2019 04:55:50 +0000 Zvone Štrubelj: Nedelja Slovencev po svetu Danes bomo govorili »o umivanju rok«. In najbrž bo ob tem vaša prva asociacija vprašanje, kakšno zvezo naj bi fizična higiena imela z duhovnostjo radijske rubrike. V tako sklepanje smo zavedeni, ker besede vedno najprej razumemo dobesedno, prav moč našega duha pa je v tem, da lahko besedne zveze in izraze presojamo predvsem na osnovi tega, kaj nam sporočajo in kakšne dodatne pomene imajo. Stari Grki so imeli ta občutek že močno razvit. Tako komediograf Epiharm že rabi izraz o umivanju rok v pomenu: »Roka roko umiva, nekaj daj in utegneš kaj dobiti.« S to sintagmo je torej mislil na družbene deviacije, kot so podkupovanje, pokvarjenost in materialno okoriščanje. Roke si torej najprej umažemo, potem pa očistimo tako, da oba, ki sta vpletena v umazani posel, drug drugega javno zaščitita in prikažeta za nedolžna in čista. Ta prispodoba je postala kasneje v antiki zelo priljubljena, saj jo navaja rimski filozof Seneka, najdemo pa jo tudi v najznamenitejšem romanu antične latinske književnosti, v Petronijevem Satirikonu. Tam je zapisano: »Ena roka umije drugo. Korist za korist.« Mnogo stoletij pozneje je nemški pesnik Goethe v eni od svojih pesmi zapisal: »Kakor ti meni, tako jaz tebi.« Goethejeva misel že prinaša bolj izrazite etične pomene, saj govori o tem, da kolikor dobrote boš delil drugim, toliko je boš prejel tudi sam. Toda kljub tisočletnemu sporočilu o človeški pokvarjenosti je razlika med antiko in našim časom morda le v tem, da je po zavrženju krščanskih vrednot v sodobni družbi in diktaturi neizprosnega kapitalističnega pehanja za materialnimi dobrinami še več takih, ki drug drugemu umivajo roke. V času vedno bolj izpopolnjene zdravstvene in fizične higiene smo, žal, duhovno vedno bolj umazani. videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/07/06/IgnacijFridlJarcOsodobnemumivanjurokMMC.PR1.20190706.6.0650.mp3 RTVSLO – Prvi 400 clean Danes bomo govorili »o umivanju rok«. In najbrž bo ob tem vaša prva asociacija vprašanje, kakšno zvezo naj bi fizična higiena imela z duhovnostjo radijske rubrike. V tako sklepanje smo zavedeni, ker besede vedno najprej razumemo dobesedno, prav moč našega duha pa je v tem, da lahko besedne zveze in izraze presojamo predvsem na osnovi tega, kaj nam sporočajo in kakšne dodatne pomene imajo. Stari Grki so imeli ta občutek že močno razvit. Tako komediograf Epiharm že rabi izraz o umivanju rok v pomenu: »Roka roko umiva, nekaj daj in utegneš kaj dobiti.« S to sintagmo je torej mislil na družbene deviacije, kot so podkupovanje, pokvarjenost in materialno okoriščanje. Roke si torej najprej umažemo, potem pa očistimo tako, da oba, ki sta vpletena v umazani posel, drug drugega javno zaščitita in prikažeta za nedolžna in čista. Ta prispodoba je postala kasneje v antiki zelo priljubljena, saj jo navaja rimski filozof Seneka, najdemo pa jo tudi v najznamenitejšem romanu antične latinske književnosti, v Petronijevem Satirikonu. Tam je zapisano: »Ena roka umije drugo. Korist za korist.« Mnogo stoletij pozneje je nemški pesnik Goethe v eni od svojih pesmi zapisal: »Kakor ti meni, tako jaz tebi.« Goethejeva misel že prinaša bolj izrazite etične pomene, saj govori o tem, da kolikor dobrote boš delil drugim, toliko je boš prejel tudi sam. Toda kljub tisočletnemu sporočilu o človeški pokvarjenosti je razlika med antiko in našim časom morda le v tem, da je po zavrženju krščanskih vrednot v sodobni družbi in diktaturi neizprosnega kapitalističnega pehanja za materialnimi dobrinami še več takih, ki drug drugemu umivajo roke. V času vedno bolj izpopolnjene zdravstvene in fizične higiene smo, žal, duhovno vedno bolj umazani. http://www.rtvslo.si/podcast Sat, 6 Jul 2019 04:56:40 +0000 Ignacij Fridl Jarc: O sodobnem umivanju rok Vprašanje trpljenja je temeljni kamen ateizma. Kristjani trdimo, da ima Bog glede tega zadnjo besedo, vendar zakaj ne že zdaj? Zakaj bo obstoj zla opravičen šele v končni prihodnosti? Ključno vprašanje ni, zakaj Bog zla ne odstrani, ampak zakaj je ustvaril svet, v katerem je zlo neizogibno. Bog je ustvaril svet iz ljubezni, ker božanska logika temelji na njej, ne pa na moči, zato je zlo cena Božje ljubezni, ki želi svoboden odgovor iz ljubezni. Zlo se pojavlja kot negativni spremljevalec svobode; če možnosti za zlo ne bi bilo, ne bi bilo niti svobodne izbire med dobrim in zlom. Zlo je naša moralna odločitev, ne pa Božja določitev, sicer bi bili pogojeni in determinirani in ne bi bili svobodna bitja. Vsevedni Bog ve, kako se kdo odloča, a tega vnaprej ne določi. Zlo obstaja zato, ker mu svet s svojo svobodno odločitvijo omogoča obstajati. Zato je treba zavreči nesmiselne fantazme o Bogu, ki naj bi kot porednež pošiljal zlo, saj je Bog antizlo. Bog je svet ustvaril zato, ker zlo želi, hoče in ga lahko premaga. Vesolju je dal toliko popolnosti, kolikor je lahko vesolje sprejme (Leibniz). Ista svoboda je Boga v ljubezni obvezala, da je bes do tistih, ki zlorabljajo svobodo, usmeril proti sebi. Nihče drug razen Bog Odkupitelj tega ne more narediti. Zato je krščanstvo tako edinstveno. Ali tudi Bog trpi? Sveto pismo razkriva trojno Božje trpljenje. Prvič, ko je človek v raju grešil. Drugič, ko je človek začel zaradi greha trpeti. In tretjič, ker naše trpljenje ni bilo dovolj, da se človek odreši, je sam Bog prevzel na križu naše trpljenje nase (Joalo J. Vila-Cha). Bog je predhodnik vsakega trpljenja. Nemški astronom Johann Hieronymus Schröter (1745–1816) je na to modro odgovoril: »Križ je dobrim ljudem pokazal, da njihova dobrota ni dovolj dobra.« Francoski novinar Antoine Leiris, čigar žena je bila v terorističnem napadu v koncertni dvorani Bataclan v Parizu leta 2015 ubita, je poslal po medmrežju v svet zapis Pismo moji ženi in njenim ubijalcem: »Če nas je ta Bog, v imenu katerega ste v svojem slepilu ubijali, ustvaril po svoji podobi, potem je vsak naboj v telesu moje žene rana v njegovem srcu.« Krščanstvo ima Boga, ki z nami trpi, a ga žal ne poznamo v pravi luči. Teolog Karl Rahner (1904–1984) je glede tega zapisal: »Hvala Bogu, da ne obstaja tisto, kar velika večina kristjanov smatra za Boga.« videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/07/05/DanielBrkiTrpljenjetemeljnikamenateizmaMMC.PR1.20190705.5.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 323 clean Vprašanje trpljenja je temeljni kamen ateizma. Kristjani trdimo, da ima Bog glede tega zadnjo besedo, vendar zakaj ne že zdaj? Zakaj bo obstoj zla opravičen šele v končni prihodnosti? Ključno vprašanje ni, zakaj Bog zla ne odstrani, ampak zakaj je ustvaril svet, v katerem je zlo neizogibno. Bog je ustvaril svet iz ljubezni, ker božanska logika temelji na njej, ne pa na moči, zato je zlo cena Božje ljubezni, ki želi svoboden odgovor iz ljubezni. Zlo se pojavlja kot negativni spremljevalec svobode; če možnosti za zlo ne bi bilo, ne bi bilo niti svobodne izbire med dobrim in zlom. Zlo je naša moralna odločitev, ne pa Božja določitev, sicer bi bili pogojeni in determinirani in ne bi bili svobodna bitja. Vsevedni Bog ve, kako se kdo odloča, a tega vnaprej ne določi. Zlo obstaja zato, ker mu svet s svojo svobodno odločitvijo omogoča obstajati. Zato je treba zavreči nesmiselne fantazme o Bogu, ki naj bi kot porednež pošiljal zlo, saj je Bog antizlo. Bog je svet ustvaril zato, ker zlo želi, hoče in ga lahko premaga. Vesolju je dal toliko popolnosti, kolikor je lahko vesolje sprejme (Leibniz). Ista svoboda je Boga v ljubezni obvezala, da je bes do tistih, ki zlorabljajo svobodo, usmeril proti sebi. Nihče drug razen Bog Odkupitelj tega ne more narediti. Zato je krščanstvo tako edinstveno. Ali tudi Bog trpi? Sveto pismo razkriva trojno Božje trpljenje. Prvič, ko je človek v raju grešil. Drugič, ko je človek začel zaradi greha trpeti. In tretjič, ker naše trpljenje ni bilo dovolj, da se človek odreši, je sam Bog prevzel na križu naše trpljenje nase (Joalo J. Vila-Cha). Bog je predhodnik vsakega trpljenja. Nemški astronom Johann Hieronymus Schröter (1745–1816) je na to modro odgovoril: »Križ je dobrim ljudem pokazal, da njihova dobrota ni dovolj dobra.« Francoski novinar Antoine Leiris, čigar žena je bila v terorističnem napadu v koncertni dvorani Bataclan v Parizu leta 2015 ubita, je poslal po medmrežju v svet zapis Pismo moji ženi in njenim ubijalcem: »Če nas je ta Bog, v imenu katerega ste v svojem slepilu ubijali, ustvaril po svoji podobi, potem je vsak naboj v telesu moje žene rana v njegovem srcu.« Krščanstvo ima Boga, ki z nami trpi, a ga žal ne poznamo v pravi luči. Teolog Karl Rahner (1904–1984) je glede tega zapisal: »Hvala Bogu, da ne obstaja tisto, kar velika večina kristjanov smatra za Boga.« http://www.rtvslo.si/podcast Fri, 5 Jul 2019 03:55:23 +0000 Daniel Brkič: Trpljenje, temeljni kamen ateizma »Rabin, morate mi povedati, kaj naj naredim!« Trgovec z lesom se je znašel pred rabinom Mendelom in pričel postopati po njegovi sobi. »Nočem užaliti svojega zeta, ampak nisem prepričan ali ga naj vključim v svoj posel.« V rabinovi študijski sobi je bilo dovolj prostora le za enega sprehajalca, zato je moral rabin Mendel obsedeti za svojo mizo. Ker ni vedel, kako rešiti trgovčev problem, je začutil še večjo potrebo po tem, da bi se še sam sprehajal po sobi. Precej nelagodno se je počutil, ko je trgovec še naprej razlagal o svoji zadregi z zetom. »No,« je končno uspel rabin spregovoriti, »obstaja zgodba o starodavnem učenjaku, ki ...« Trgovec pa je rabina ignoriral in nadaljeval s pripovedovanjem: »Recimo, da pričakuje, da ga bom podpiral, da lahko še naprej študira. Če pa ga povabim v svoj posel, si bo lahko mislil, da ga ne spoštujem kot strokovnjaka ...« »Hm, o tem govori malo znani rabinski zakon, ki pravi ...« Trgovec je naredil še en korak po sobi in se nato obrnil. »Želim si, da bi delal z mano, ampak če si sam ne bo želel delati v mojem poslu, mi ne bo prav nič v pomoč. V tem primeru je že bolje, če ga le podpiram!« Tedaj je rabin poskusil še enkrat, vstal je in začel: »Če vprašaš mene za nasvet ...« Ampak trgovca to ni ustavilo: »Če bi le vedel, kaj hoče ...« Za trenutek je zastal in nato skoraj zavpil: »Čakaj! Tako je! Lahko ga preprosto vprašam, kaj hoče. Govoril bom z njim na samem, da ga ne postavim v neroden položaj pred mojo hčerjo.« Trgovec se je že obrnil, da bi šel skozi vrata, ko je preko rame rekel: »Zares vam hvala, rabin. Vedel sem, da mi boste znali pomagati!« Čez nekaj časa je rabinova žena, Mimele, zagledala moža, ki se je sprehajal po svoji študijski sobi ves zamišljen. »Kaj te muči?« ga je vprašala. »Oh, Mimele, prava polomija sem kot rabin. Meščani mislijo, da jim pomagam, ampak to le zato, ker pričakujejo, da jim bo rabin pomagal. Prav nič jim nisem v pomoč!« Rabinova žena je položila roko na njegovo ramo in ga vprašala: »Povej mi, si kdaj pomislil, da je ta trgovec potreboval pomoč v tem, da si molčal, da si ga poslušal ob tem, ko si je on uredil misli?« Ljudje radi delimo nasvete, svoje izkušnje, priporočila in usmeritve. Običajno je težje prisluhniti sočloveku in mu ponuditi prostor, da osmisli svojo zgodbo in poišče svoje odgovore. To je lahko boljša pomoč kot pa vsi naši nasveti. videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/07/04/RobertFrikovecPopolnrabinovnasvetMMC.PR1.20190704.4.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 363 clean »Rabin, morate mi povedati, kaj naj naredim!« Trgovec z lesom se je znašel pred rabinom Mendelom in pričel postopati po njegovi sobi. »Nočem užaliti svojega zeta, ampak nisem prepričan ali ga naj vključim v svoj posel.« V rabinovi študijski sobi je bilo dovolj prostora le za enega sprehajalca, zato je moral rabin Mendel obsedeti za svojo mizo. Ker ni vedel, kako rešiti trgovčev problem, je začutil še večjo potrebo po tem, da bi se še sam sprehajal po sobi. Precej nelagodno se je počutil, ko je trgovec še naprej razlagal o svoji zadregi z zetom. »No,« je končno uspel rabin spregovoriti, »obstaja zgodba o starodavnem učenjaku, ki ...« Trgovec pa je rabina ignoriral in nadaljeval s pripovedovanjem: »Recimo, da pričakuje, da ga bom podpiral, da lahko še naprej študira. Če pa ga povabim v svoj posel, si bo lahko mislil, da ga ne spoštujem kot strokovnjaka ...« »Hm, o tem govori malo znani rabinski zakon, ki pravi ...« Trgovec je naredil še en korak po sobi in se nato obrnil. »Želim si, da bi delal z mano, ampak če si sam ne bo želel delati v mojem poslu, mi ne bo prav nič v pomoč. V tem primeru je že bolje, če ga le podpiram!« Tedaj je rabin poskusil še enkrat, vstal je in začel: »Če vprašaš mene za nasvet ...« Ampak trgovca to ni ustavilo: »Če bi le vedel, kaj hoče ...« Za trenutek je zastal in nato skoraj zavpil: »Čakaj! Tako je! Lahko ga preprosto vprašam, kaj hoče. Govoril bom z njim na samem, da ga ne postavim v neroden položaj pred mojo hčerjo.« Trgovec se je že obrnil, da bi šel skozi vrata, ko je preko rame rekel: »Zares vam hvala, rabin. Vedel sem, da mi boste znali pomagati!« Čez nekaj časa je rabinova žena, Mimele, zagledala moža, ki se je sprehajal po svoji študijski sobi ves zamišljen. »Kaj te muči?« ga je vprašala. »Oh, Mimele, prava polomija sem kot rabin. Meščani mislijo, da jim pomagam, ampak to le zato, ker pričakujejo, da jim bo rabin pomagal. Prav nič jim nisem v pomoč!« Rabinova žena je položila roko na njegovo ramo in ga vprašala: »Povej mi, si kdaj pomislil, da je ta trgovec potreboval pomoč v tem, da si molčal, da si ga poslušal ob tem, ko si je on uredil misli?« Ljudje radi delimo nasvete, svoje izkušnje, priporočila in usmeritve. Običajno je težje prisluhniti sočloveku in mu ponuditi prostor, da osmisli svojo zgodbo in poišče svoje odgovore. To je lahko boljša pomoč kot pa vsi naši nasveti. http://www.rtvslo.si/podcast Thu, 4 Jul 2019 03:56:03 +0000 Robert Friškovec: Popoln rabinov nasvet Danes goduje sv. Tomaž, apostol, znan tudi kot »neverni Tomaž«. Po njem in po drugih svetnikih z enakim imenom je poimenovanih kar 11.312 Slovencev, od leta 2006 pa imamo na obrobju Slovenskih goric tudi občino Sveti Tomaž, ki na današnji dan praznuje občinski praznik. O apostolu Tomažu bo razmišljal minorit dr. Andrej Šegula. videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/07/03/AndrejegulaTomaMMC.PR1.20190703.3.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 409 clean Danes goduje sv. Tomaž, apostol, znan tudi kot »neverni Tomaž«. Po njem in po drugih svetnikih z enakim imenom je poimenovanih kar 11.312 Slovencev, od leta 2006 pa imamo na obrobju Slovenskih goric tudi občino Sveti Tomaž, ki na današnji dan praznuje občinski praznik. O apostolu Tomažu bo razmišljal minorit dr. Andrej Šegula. http://www.rtvslo.si/podcast Wed, 3 Jul 2019 03:56:49 +0000 Andrej Šegula: Tomaž Pred mano so počitnice. Ki pa to niso več, saj nisem več v službi. In mi zato ne pripadajo niti počitnice niti dopust. ( Še »bolniška« mi ne pripada! Ampak to je druga tema, oziroma tema za druge. ) In sem spet kot majhen otrok. Ki ne hodi v šolo in zato nima počitnic. In joka, ker jih nima. In se ne zaveda, kako otročji je v svojem joku. Saj so vse njegovo življenje ene same počitnice! Vedno sem občudoval ljudi, ki so šli na dopust in počitnice, kar tako: Kar bo, pa bo! In bo, kjer bo in kakor pač že bo! In je vedno tudi nekako bilo! Morda ne tako kot so si želeli ali pričakovali, čisto nikoli pa tako kot so načrtovali. Saj načrtovali sploh niso! Jaz tega ne morem. Jaz imam že zdaj počitnice, ki jih sploh nimam, tako načrtovane, da se mi zdi, da je že september! A toliko moder vendarle sem – in zrel in umirjen – da načrte delam s svinčnikom! V upanju, da bo Veliki Načrtovalec potegnil s flomastrom čeznje! Pripravljen sem – se mi zdi - poradirati vse moje krivulje in vijuge, črte in skice, besede in zamisli, opombe in pripombe… In vem, da niste tako otročji, da bi ne vedeli, da ne govorim zgolj o počitnicah. Saj jih sploh nimam več! Ampak govorim o svojem življenju. O tisto malo prihodnosti, ki jo še imam. Govorim o tisto malo večnosti, ki si jo – muha enodnevnica – lastim… v vse večjem zavedanju, da je to čudoviti dar Velikega Darovalca! Je to modrost? Zrelost? Umirjenost? To so počitnice! Hvala Bogu! videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/07/02/GregoruinPoitniceMMC.PR1.20190702.2.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 340 clean Pred mano so počitnice. Ki pa to niso več, saj nisem več v službi. In mi zato ne pripadajo niti počitnice niti dopust. ( Še »bolniška« mi ne pripada! Ampak to je druga tema, oziroma tema za druge. ) In sem spet kot majhen otrok. Ki ne hodi v šolo in zato nima počitnic. In joka, ker jih nima. In se ne zaveda, kako otročji je v svojem joku. Saj so vse njegovo življenje ene same počitnice! Vedno sem občudoval ljudi, ki so šli na dopust in počitnice, kar tako: Kar bo, pa bo! In bo, kjer bo in kakor pač že bo! In je vedno tudi nekako bilo! Morda ne tako kot so si želeli ali pričakovali, čisto nikoli pa tako kot so načrtovali. Saj načrtovali sploh niso! Jaz tega ne morem. Jaz imam že zdaj počitnice, ki jih sploh nimam, tako načrtovane, da se mi zdi, da je že september! A toliko moder vendarle sem – in zrel in umirjen – da načrte delam s svinčnikom! V upanju, da bo Veliki Načrtovalec potegnil s flomastrom čeznje! Pripravljen sem – se mi zdi - poradirati vse moje krivulje in vijuge, črte in skice, besede in zamisli, opombe in pripombe… In vem, da niste tako otročji, da bi ne vedeli, da ne govorim zgolj o počitnicah. Saj jih sploh nimam več! Ampak govorim o svojem življenju. O tisto malo prihodnosti, ki jo še imam. Govorim o tisto malo večnosti, ki si jo – muha enodnevnica – lastim… v vse večjem zavedanju, da je to čudoviti dar Velikega Darovalca! Je to modrost? Zrelost? Umirjenost? To so počitnice! Hvala Bogu! http://www.rtvslo.si/podcast Tue, 2 Jul 2019 03:55:40 +0000 Gregor Čušin: Počitnice Po ne-tič-ne-miš zimi smo preživeli še tri mesece aprilskega vremena in ko so se pred kratkim temperature končno in zelo nenadno povzpele, se zdi, da se je ozračje prav na hitro in prav pretirano segrelo tudi v naši družini. Dijaki in večji šolarji hitijo z zaključevanjem in morda popravljanjem ocen, nekateri z maturo, študentje z izpiti, kar zelo stresno vpliva tudi na njihove starše. Starši manjših otrok skačemo s prireditve v vrtcu na zaključni nastop v šolo in morda še isti dan še v glasbeno šolo in kam drugam. Saj nam bodo še baterije na mobilnikih pregorele od silnega snemanja, kaj ne bi pregoreli mi. Hvala Bogu, da se bomo kmalu odpeljali na dopust, sicer se bo kar nam samim odpeljalo, si rečemo. Tudi ob hektičnem končevanju projektov v službi (če jo le imamo!) nas žene naprej le še predstava, kako bomo v kratkem nekje na morju ali v hribih pili kavo, čaj, ali … karkoli pač in uživali, da bo le kaj. Popolna idealizacija, torej. In je prav, da v svoji glavi malo idealiziramo. Če bi preveč razmišljali o pripravi na dopust in poti tja, bi se nam lahko še od tega zavrtelo. Prva težava je že, kam se odpraviti na dopust – saj poznamo tisti vic: Mož pravi: jaz rad hodim v hribe, žena pa na morje. Najprej se vsako leto spreva, kam bomo šli, nato vsak malo popusti in na koncu gremo na lepo na morje. Dejstvo je, da zna biti priprava na dopust dosti bolj stresna, kot smo si pripravljeni priznati v fazi idealizacije. Priložnosti za prepir je res dovolj – kot rečeno od same izbire lokacije do načina priprave. Ona bi vse natančno načrtovala, on bi že nekako; ona bi se o vsem natančno pogovorila, on bi raje vse premislil. Ko pa smo končno na poti, se gotovo spomnimo česa, kar smo pozabili doma in prepir je tu. Kaj torej storiti? Naj dopust kar odpovemo? Nikakor ne. Lahko pa se – najprej v svoji glavi in v svojem srcu – odpovemo, da mora biti vse natančno tako, kot sem si zamislil, zamislila jaz. Odpovejmo se ideji, da bo vse »v redu« šele, ko bomo na terasi letovišča srkali priljubljeno pijačo, in se zavestno odločimo, da se bomo veselili že samega procesa priprave – čeprav zna biti naporen. Prav zavestno se moramo odločiti, da bomo namesto vseh drobnih težav in nevšečnosti videli veliko sliko – imamo družino, imamo drug drugega. Darovan nam je bil mož, žena, otroci, kakršni koli že so, kakršnikoli že smo. Res je. Drug drugemu smo prvi in največji dar. To, da imamo možnost iti na dopust, je le dodaten bonus. Možje, odločimo se, da bomo letos zbrali še zadnje atome moči in potrpežljivosti in prisluhnili svojim ženam; odločimo se, da bomo z dobro voljo nalašč naredili kaj po njeno; da bomo slišali svoje otroke, ki nas želijo imeti vsaj kak trenutek zase, in da se bomo v dneh stresne priprave na dopust še posebej pripravljeni razdajati svoji družini. Žene to že tako ali tako počnejo ves čas. Pri tem so nam lahko v pomoč Jezusove besede: »Večja sreča je dajati kot prejemati.« In če se boste nato še žene znale nekoliko odpovedati svoji potrebi po popolnem nadzoru vseh podrobnosti, se bodo naše letošnje počitnice začele že doma. videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/07/01/BenjaminSiterPripravenadopustMMC.PR1.20190701.1.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 354 clean Po ne-tič-ne-miš zimi smo preživeli še tri mesece aprilskega vremena in ko so se pred kratkim temperature končno in zelo nenadno povzpele, se zdi, da se je ozračje prav na hitro in prav pretirano segrelo tudi v naši družini. Dijaki in večji šolarji hitijo z zaključevanjem in morda popravljanjem ocen, nekateri z maturo, študentje z izpiti, kar zelo stresno vpliva tudi na njihove starše. Starši manjših otrok skačemo s prireditve v vrtcu na zaključni nastop v šolo in morda še isti dan še v glasbeno šolo in kam drugam. Saj nam bodo še baterije na mobilnikih pregorele od silnega snemanja, kaj ne bi pregoreli mi. Hvala Bogu, da se bomo kmalu odpeljali na dopust, sicer se bo kar nam samim odpeljalo, si rečemo. Tudi ob hektičnem končevanju projektov v službi (če jo le imamo!) nas žene naprej le še predstava, kako bomo v kratkem nekje na morju ali v hribih pili kavo, čaj, ali … karkoli pač in uživali, da bo le kaj. Popolna idealizacija, torej. In je prav, da v svoji glavi malo idealiziramo. Če bi preveč razmišljali o pripravi na dopust in poti tja, bi se nam lahko še od tega zavrtelo. Prva težava je že, kam se odpraviti na dopust – saj poznamo tisti vic: Mož pravi: jaz rad hodim v hribe, žena pa na morje. Najprej se vsako leto spreva, kam bomo šli, nato vsak malo popusti in na koncu gremo na lepo na morje. Dejstvo je, da zna biti priprava na dopust dosti bolj stresna, kot smo si pripravljeni priznati v fazi idealizacije. Priložnosti za prepir je res dovolj – kot rečeno od same izbire lokacije do načina priprave. Ona bi vse natančno načrtovala, on bi že nekako; ona bi se o vsem natančno pogovorila, on bi raje vse premislil. Ko pa smo končno na poti, se gotovo spomnimo česa, kar smo pozabili doma in prepir je tu. Kaj torej storiti? Naj dopust kar odpovemo? Nikakor ne. Lahko pa se – najprej v svoji glavi in v svojem srcu – odpovemo, da mora biti vse natančno tako, kot sem si zamislil, zamislila jaz. Odpovejmo se ideji, da bo vse »v redu« šele, ko bomo na terasi letovišča srkali priljubljeno pijačo, in se zavestno odločimo, da se bomo veselili že samega procesa priprave – čeprav zna biti naporen. Prav zavestno se moramo odločiti, da bomo namesto vseh drobnih težav in nevšečnosti videli veliko sliko – imamo družino, imamo drug drugega. Darovan nam je bil mož, žena, otroci, kakršni koli že so, kakršnikoli že smo. Res je. Drug drugemu smo prvi in največji dar. To, da imamo možnost iti na dopust, je le dodaten bonus. Možje, odločimo se, da bomo letos zbrali še zadnje atome moči in potrpežljivosti in prisluhnili svojim ženam; odločimo se, da bomo z dobro voljo nalašč naredili kaj po njeno; da bomo slišali svoje otroke, ki nas želijo imeti vsaj kak trenutek zase, in da se bomo v dneh stresne priprave na dopust še posebej pripravljeni razdajati svoji družini. Žene to že tako ali tako počnejo ves čas. Pri tem so nam lahko v pomoč Jezusove besede: »Večja sreča je dajati kot prejemati.« In če se boste nato še žene znale nekoliko odpovedati svoji potrebi po popolnem nadzoru vseh podrobnosti, se bodo naše letošnje počitnice začele že doma. http://www.rtvslo.si/podcast Mon, 1 Jul 2019 03:55:54 +0000 Benjamin Siter: Priprave na dopust Čez nekaj dni bom v svoji domači župniji, v Moravčah, kot sveže posvečeni duhovnik praznoval novo mašo. Za to priložnost sem si izbral geslo iz evangelija po Janezu: »Da obrodite obilo sadu in postanete moji učenci.« Zakaj sem si izbral za geslo ravno ta stavek? Odgovorov je več in ne vem čisto natančno, kateri je najboljši. Podobno je tudi z vprašanjem: Zakaj bom sploh postal duhovnik? Odgovorov je več, ampak ne vem, katerega bi najprej izpostavil. Je pa gotovo, da se nekaj odgovorov na zadnje vprašanje skriva v novomašnem geslu samem. Od majhnega sem se že nekako dobro počutil v vlogi učenca. Še preden sem hodil sploh v šolo, se spominjam, kako me je čuvala stara mama. Med okopavanjem na njivi ali v vrtu, kjer sem se pazil namesto v »vrtcu«, mi je ona dajala prve nauke in pripovedovala razne zgodbe. Tudi v povezavi z vero. Jaz sem vse to z zanimanjem poslušal in v času šolanja se je ta radovednost v meni samo stopnjevala. Rad sem poslušal učitelje v šoli, pa tudi katehete in župnika pri verouku. Svet se mi je bolj in bolj začel odpirati s pomočjo učiteljev in profesorjev na škofijski klasični gimnaziji v Šentvidu, pa pozneje na Teološki fakulteti v Ljubljani in v Rimu, kjer sem nadaljeval študij teologije. Poleg vseh teh dobrih izkušenj z učitelji pa me je v teh letih še posebej pritegnil Učitelj, pisan z veliko začetnico, kot ga najdemo v Svetem pismu. Učitelj, ki ne razlaga le svoje »snovi« in nauke, ampak ki svojim učencem umiva noge, jih imenuje prijatelje in zanje da svoje življenje. Jezusovi nauki in njegov zgled so se mi zdeli prepričljivi in vredni posnemanja. Ob tem sem tudi začutil, da bom lahko obrodil obilen sad, če bom svoj čas in svoje talente dal na razpolago Njemu, od kogar vse to prejemam in ljudem, ki me bodo potrebovali. Seveda je vse to le del odgovorov, zakaj sem se pravzaprav pri tolikšni izbiri in možnostih odločil ravno za duhovniški poklic. Na drugi strani so se in se postavljajo tudi vedno nova vprašanja in izzivi. Pri tem pa moram reči, da sem optimist in da v veri najdem dovolj razlogov, miru in veselja, da nadaljujem po tej poti »Jezusove šole«. Pa tudi spodbude, da bi kot duhovnik še druge ljudi pridobival zanj. Vsem Vam želim, da bi lahko črpali vedno novo življenjsko moč iz dobrih naukov in zgledov, ki ste jih bili deležni. Želim tudi, da bi vsak dan odkrivali smisel v služenju in podarjanju svojih talentov za dobro celotne skupnosti in da bi vam to prinašalo veselje. Lep in blagoslovljen dan Vsem! videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/06/30/VitoUrbanijaObroditeobilosaduMMC.PR1.20190630.7.0650.mp3 RTVSLO – Prvi 398 clean Čez nekaj dni bom v svoji domači župniji, v Moravčah, kot sveže posvečeni duhovnik praznoval novo mašo. Za to priložnost sem si izbral geslo iz evangelija po Janezu: »Da obrodite obilo sadu in postanete moji učenci.« Zakaj sem si izbral za geslo ravno ta stavek? Odgovorov je več in ne vem čisto natančno, kateri je najboljši. Podobno je tudi z vprašanjem: Zakaj bom sploh postal duhovnik? Odgovorov je več, ampak ne vem, katerega bi najprej izpostavil. Je pa gotovo, da se nekaj odgovorov na zadnje vprašanje skriva v novomašnem geslu samem. Od majhnega sem se že nekako dobro počutil v vlogi učenca. Še preden sem hodil sploh v šolo, se spominjam, kako me je čuvala stara mama. Med okopavanjem na njivi ali v vrtu, kjer sem se pazil namesto v »vrtcu«, mi je ona dajala prve nauke in pripovedovala razne zgodbe. Tudi v povezavi z vero. Jaz sem vse to z zanimanjem poslušal in v času šolanja se je ta radovednost v meni samo stopnjevala. Rad sem poslušal učitelje v šoli, pa tudi katehete in župnika pri verouku. Svet se mi je bolj in bolj začel odpirati s pomočjo učiteljev in profesorjev na škofijski klasični gimnaziji v Šentvidu, pa pozneje na Teološki fakulteti v Ljubljani in v Rimu, kjer sem nadaljeval študij teologije. Poleg vseh teh dobrih izkušenj z učitelji pa me je v teh letih še posebej pritegnil Učitelj, pisan z veliko začetnico, kot ga najdemo v Svetem pismu. Učitelj, ki ne razlaga le svoje »snovi« in nauke, ampak ki svojim učencem umiva noge, jih imenuje prijatelje in zanje da svoje življenje. Jezusovi nauki in njegov zgled so se mi zdeli prepričljivi in vredni posnemanja. Ob tem sem tudi začutil, da bom lahko obrodil obilen sad, če bom svoj čas in svoje talente dal na razpolago Njemu, od kogar vse to prejemam in ljudem, ki me bodo potrebovali. Seveda je vse to le del odgovorov, zakaj sem se pravzaprav pri tolikšni izbiri in možnostih odločil ravno za duhovniški poklic. Na drugi strani so se in se postavljajo tudi vedno nova vprašanja in izzivi. Pri tem pa moram reči, da sem optimist in da v veri najdem dovolj razlogov, miru in veselja, da nadaljujem po tej poti »Jezusove šole«. Pa tudi spodbude, da bi kot duhovnik še druge ljudi pridobival zanj. Vsem Vam želim, da bi lahko črpali vedno novo življenjsko moč iz dobrih naukov in zgledov, ki ste jih bili deležni. Želim tudi, da bi vsak dan odkrivali smisel v služenju in podarjanju svojih talentov za dobro celotne skupnosti in da bi vam to prinašalo veselje. Lep in blagoslovljen dan Vsem! http://www.rtvslo.si/podcast Sun, 30 Jun 2019 04:56:38 +0000 Vito Urbanija: Obrodite obilo sadu Danes bomo v duhovnike posvečeni fantje, ki smo skozi šestletno pripravo v svojem srcu prečistili, da nas Bog kliče ljudem oznanjati Božjo ljubezen, upanje in mir. Še posebej želimo oznanjati, da nismo sami na tem svetu, v svojih vsakdanjih zaskrbljenostih, nemoči, nesmislu, osamljenosti, brezupu. Bog je z nami, je med nami, On živi in nas vabi, da bi odkrivali bolj polno življenje, z Njim, v nam na videz dolgočasnem, sivem vsakdanu, v svetu, ki se nam pogosto kažev popačeni sliki. Zmorem videti, da to ni edina slika in je veliko tudi lepega in dobrega? Bog nam vsak dan, ker nas ima neskončno rad, ponuja desnico. Želi nam pomagati, da bi skozi življenje, ki je včasih res polno težkih trenutkov, videli in začutili in doživeli tudi lepo. V sebi čutim, da nas je On ustvaril iz ljubezni, da bi tudi sami širili dobro v svet okoli nas. Verjetno smo že večkrat začutili, da če sami širimo upanje, veselje, srečo, darujemo del sebe za druge, postajamo tudi sam bolj polni tega. Pravzaprav smo vsi ljudje poklicani k temu, saj ravno po ljubezni, upanju, sreči, … globoko v sebi hrepenimo in si želimo. Res veliko, odgovorno, a hkrati čudovito poslanstvo želi nam vsem zaupati Bog, Jezus. V Svetem pismu imamo zapisanih veliko njegovih čudovitih zgledov, dejanj ljubezni. Vera v Boga se mora pokazati v ljubezni do sočloveka. Je dovolj šestletna priprava za poslanstvo duhovnika, za ta čas danes? Bom zmogel? Tudi sam o tem premišljujem in ugotavljam, kako šibek sem, dostikrat nemočen pred vsemi izzivi, ki so pred mano v svetu, družbi, ki se naglo spreminja. A ravno tu hkrati odkrivam zanko skušnjave, v katero se pogosto ujamemo najbrž vsi: kako bom JAZ zmogel opraviti to in to … Jaz? Bog pa nas vabi, da poslanstva v življenju ne bi izpolnjevali le po svoji moči, saj ne bo uspeha ali bo le kratkotrajen (morda smo to že doživeli). Ampak, da bi se učili rasti v prepuščanju Bogu, da se v nas razodene Njegova moč, volja in se vedno bolj zavem najboljšega, božjega načrta zame. Ni vse odvisno od nas! Vabi me, da bi rasel v zaupanju: koliko sam znam in zmorem bom naredil, se potrudil, ostalo prepustim Bogu, da vstopi v mojo situacijo. V molitvi, v vsakdanjih dolžnostih se učim tega izročanja Njemu: Ti, prosim, vstopi v mojo situacijo, tebi izročam svojo nemoč. In ko mi je to uspevalo, koliko lažje mi je bilo iti dalje. Marsikdaj za kakšno stvar, ki se zdi brezizhodna, površno rečemo ali slišimo: »Samo Bog ti lahko pomaga.« Recimo vsaj danes in to z vedno bolj in bolj trdno vero: Bog mi pomagaj in tudi: Bog ti lahko pomaga, spoštovana poslušalka, poslušalec! videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/06/29/SebastijanTilerBomzmogelMMC.PR1.20190629.6.0650.mp3 RTVSLO – Prvi 352 clean Danes bomo v duhovnike posvečeni fantje, ki smo skozi šestletno pripravo v svojem srcu prečistili, da nas Bog kliče ljudem oznanjati Božjo ljubezen, upanje in mir. Še posebej želimo oznanjati, da nismo sami na tem svetu, v svojih vsakdanjih zaskrbljenostih, nemoči, nesmislu, osamljenosti, brezupu. Bog je z nami, je med nami, On živi in nas vabi, da bi odkrivali bolj polno življenje, z Njim, v nam na videz dolgočasnem, sivem vsakdanu, v svetu, ki se nam pogosto kažev popačeni sliki. Zmorem videti, da to ni edina slika in je veliko tudi lepega in dobrega? Bog nam vsak dan, ker nas ima neskončno rad, ponuja desnico. Želi nam pomagati, da bi skozi življenje, ki je včasih res polno težkih trenutkov, videli in začutili in doživeli tudi lepo. V sebi čutim, da nas je On ustvaril iz ljubezni, da bi tudi sami širili dobro v svet okoli nas. Verjetno smo že večkrat začutili, da če sami širimo upanje, veselje, srečo, darujemo del sebe za druge, postajamo tudi sam bolj polni tega. Pravzaprav smo vsi ljudje poklicani k temu, saj ravno po ljubezni, upanju, sreči, … globoko v sebi hrepenimo in si želimo. Res veliko, odgovorno, a hkrati čudovito poslanstvo želi nam vsem zaupati Bog, Jezus. V Svetem pismu imamo zapisanih veliko njegovih čudovitih zgledov, dejanj ljubezni. Vera v Boga se mora pokazati v ljubezni do sočloveka. Je dovolj šestletna priprava za poslanstvo duhovnika, za ta čas danes? Bom zmogel? Tudi sam o tem premišljujem in ugotavljam, kako šibek sem, dostikrat nemočen pred vsemi izzivi, ki so pred mano v svetu, družbi, ki se naglo spreminja. A ravno tu hkrati odkrivam zanko skušnjave, v katero se pogosto ujamemo najbrž vsi: kako bom JAZ zmogel opraviti to in to … Jaz? Bog pa nas vabi, da poslanstva v življenju ne bi izpolnjevali le po svoji moči, saj ne bo uspeha ali bo le kratkotrajen (morda smo to že doživeli). Ampak, da bi se učili rasti v prepuščanju Bogu, da se v nas razodene Njegova moč, volja in se vedno bolj zavem najboljšega, božjega načrta zame. Ni vse odvisno od nas! Vabi me, da bi rasel v zaupanju: koliko sam znam in zmorem bom naredil, se potrudil, ostalo prepustim Bogu, da vstopi v mojo situacijo. V molitvi, v vsakdanjih dolžnostih se učim tega izročanja Njemu: Ti, prosim, vstopi v mojo situacijo, tebi izročam svojo nemoč. In ko mi je to uspevalo, koliko lažje mi je bilo iti dalje. Marsikdaj za kakšno stvar, ki se zdi brezizhodna, površno rečemo ali slišimo: »Samo Bog ti lahko pomaga.« Recimo vsaj danes in to z vedno bolj in bolj trdno vero: Bog mi pomagaj in tudi: Bog ti lahko pomaga, spoštovana poslušalka, poslušalec! http://www.rtvslo.si/podcast Sat, 29 Jun 2019 04:55:52 +0000 Sebastijan Tišler: Bom zmogel? Jutri bom posvečen v duhovnika. Da bi vsaj malo osvetlil razlog za ta korak, se to jutro vračam v sobo dijaškega doma. Dokaj običajen gimnazijec, nasmejan, družaben in navdušen, se po razgibanih dnevih ob večerih v sobi znajdem sam. Glasovi prijateljev utihnejo, zbegane misli se umirijo, šolske skrbi se ob topli svetlobi sveče zdijo daleč. Pravzaprav se vse zdi daleč. No, Bog se zdi blizu. Bližina noči in samota prineseta misel, da se vse to enkrat konča, da ima tudi življenje svoj konec. Ob samotnem večeru v dijaškem domu pomislim na smrt. In na to, kaj je tisto, kar ostane za vedno. V kaj je smiselno vložiti svoje moči? Komu naj prisluhnem? Kam naj gre moje življenje? Ugotavljam, da na pragu noči in v trenutku smrti ostajava samo dva: jaz in Bog. In da je ta odnos zato tako pomemben, da mu moram dati priložnost. V takih večerih mi je jasno, da je Bog »Ti« v najboljšem pomenu besede – Nanj se lahko zmeraj obrnem, ob Njem sem lahko vedno to, kar sem, z Njim postaja življenje veselo in smiselno, čutim, da sem na svojem mestu. Jutri bom posvečen v duhovnika. Zakaj? Ker sem odkril v tem smisel svojega življenja, ker hočem pomagati ljudem in v ta svet prinašati lepoto in upanje, ker se mi zdi, da je to dober način, kako preživeti svoje življenje, ker me je Cerkev spoznala za primernega, ker je duhovniško življenje polno… Razloge bi lahko še dolgo našteval, celo zelo prepričljive sem našel. A raje priznam, da je tudi zame vse to skrivnost. Čeprav skrivnosti – sploh takih, ki v naše življenje močno posežejo – ni lahko sprejeti. Vsak duhovniški poklic je skrivnost. Zakaj jaz? Najbrž so se podobno spraševali apostoli, ko jih je izbral Kristus in ko so ugotavljali, kako močno Njegov načrt presega njihove sposobnosti in pričakovanja. Jutri bom posvečen v duhovnika. Zakaj? Vem in obenem ne vem. Na nek skrivnosten način pa trdno verjamem, da to ni brca v temo, da z Bogom ne morem zgrešiti, verjamem da je prava veličina v darovanju in da bo v mojih večerih – in tudi na zadnji večer – žarela luč tistega Odnosa, ki vso mojo temo spreminja v svetlobo. Jutri bom posvečen v duhovnika. Ne zase – za druge. Vse vas prosim, da me na tej poti spremljate z dobrohotnostjo in vam želim, da bi vaše večere razsvetljevali žarki tiste Luči, ki daje življenju globino in smisel. videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/06/28/RokPoganikJutribomposveenvduhovnikaMMC.PR1.20190628.5.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 375 clean Jutri bom posvečen v duhovnika. Da bi vsaj malo osvetlil razlog za ta korak, se to jutro vračam v sobo dijaškega doma. Dokaj običajen gimnazijec, nasmejan, družaben in navdušen, se po razgibanih dnevih ob večerih v sobi znajdem sam. Glasovi prijateljev utihnejo, zbegane misli se umirijo, šolske skrbi se ob topli svetlobi sveče zdijo daleč. Pravzaprav se vse zdi daleč. No, Bog se zdi blizu. Bližina noči in samota prineseta misel, da se vse to enkrat konča, da ima tudi življenje svoj konec. Ob samotnem večeru v dijaškem domu pomislim na smrt. In na to, kaj je tisto, kar ostane za vedno. V kaj je smiselno vložiti svoje moči? Komu naj prisluhnem? Kam naj gre moje življenje? Ugotavljam, da na pragu noči in v trenutku smrti ostajava samo dva: jaz in Bog. In da je ta odnos zato tako pomemben, da mu moram dati priložnost. V takih večerih mi je jasno, da je Bog »Ti« v najboljšem pomenu besede – Nanj se lahko zmeraj obrnem, ob Njem sem lahko vedno to, kar sem, z Njim postaja življenje veselo in smiselno, čutim, da sem na svojem mestu. Jutri bom posvečen v duhovnika. Zakaj? Ker sem odkril v tem smisel svojega življenja, ker hočem pomagati ljudem in v ta svet prinašati lepoto in upanje, ker se mi zdi, da je to dober način, kako preživeti svoje življenje, ker me je Cerkev spoznala za primernega, ker je duhovniško življenje polno… Razloge bi lahko še dolgo našteval, celo zelo prepričljive sem našel. A raje priznam, da je tudi zame vse to skrivnost. Čeprav skrivnosti – sploh takih, ki v naše življenje močno posežejo – ni lahko sprejeti. Vsak duhovniški poklic je skrivnost. Zakaj jaz? Najbrž so se podobno spraševali apostoli, ko jih je izbral Kristus in ko so ugotavljali, kako močno Njegov načrt presega njihove sposobnosti in pričakovanja. Jutri bom posvečen v duhovnika. Zakaj? Vem in obenem ne vem. Na nek skrivnosten način pa trdno verjamem, da to ni brca v temo, da z Bogom ne morem zgrešiti, verjamem da je prava veličina v darovanju in da bo v mojih večerih – in tudi na zadnji večer – žarela luč tistega Odnosa, ki vso mojo temo spreminja v svetlobo. Jutri bom posvečen v duhovnika. Ne zase – za druge. Vse vas prosim, da me na tej poti spremljate z dobrohotnostjo in vam želim, da bi vaše večere razsvetljevali žarki tiste Luči, ki daje življenju globino in smisel. http://www.rtvslo.si/podcast Fri, 28 Jun 2019 03:56:15 +0000 Rok Pogačnik: Jutri bom posvečen v duhovnika Odločitev za duhovniški poklic je bila zame morda na videz videti enostavna; po končani splošni maturi sem se vpisal na Teološko fakulteto in v bogoslovno semenišče. A bolj ko se oziram na prehojeno pot, bolj vidim, da odločitev za duhovniški poklic ni samoumevna. Še posebej, če se ozremo na vse slabo, kar se danes o duhovnikih in Cerkvi govori. Poleg tipičnih »notranjih bojev«, ki sem jih imel kot mladostnik, me je vedno globoko prizadelo vse, kar se je slabega govorilo o duhovnikih in Cerkvi. Ob vsakem napadu na Cerkev sem se vedno postavil v obrambno držo, saj preprosto nisem mogel sprejeti dejstva, da je vse tako zelo črno, ko pa sem imel sam pozitivno podobo Cerkve in duhovniškega poklica. Moja pozitivna izkušnja Cerkve in duhovniškega poklica je bil eden izmed dejavnikov, ki so vplivali na mojo odločitev za ta poklic. Ravno vprašanje slabih izkušenj, ki jih nekateri ljudje danes imajo z duhovniki in Cerkvijo, so zame še danes velika skrivnost, ob tem pa tudi vir spraševanja in preverjanja moje poklicanosti, saj sem med teološkim študijem in pripravo na duhovniški poklic v semenišču spoznal, da je bistvena naloga nas duhovnikov v prihodnosti delati za čim bolj pristno človečnost, graditi na takšnih odnosih z vsemi ljudmi, da bodo prepoznavali v nas tistega Kristusa, ki se ni bal oznanjati Božje kraljestvo najbolj obrobnim. S tem je tvegal veliko, nasprotovanje verskih in državnih oblasti, slabo javno podobo po tem, ko je povedal preprosto resnico, kako je pot k odrešenju velikokrat strma in težka. Vsak, ki se danes odloči za duhovniški poklic, vsak, ki si prizadeva za pristno krščansko življenje, ter nenazadnje vsak, ki si v življenju in delovanju prizadeva za resnico in dobroto, tvega, da bo doživel razočaranje, nerazumevanje, posmeh in nasprotovanje, včasih celo od ljudi, ki so nam najbližji (ki naj bi nas imeli najrajši). Vendar je za dosego boljšega sveta, odrešenja in graditve božjega kraljestva treba vztrajati, kljub vsem raznim drugačnim ponudbam današnjega sveta, (ki pa ne prinašajo sreče in zadovoljstva). Človek današnjega časa potrebuje duhovnika, da mu preprosto kdo sporoči, da ni le gola snov, ki živi le za ta trenutek. Potrebuje duhovnika, ker ta nepopolni svet potrebuje nekoga, ki bo klical, ne samo k spreobrnjenju in pravičnosti temveč tudi k usmiljenju. Za vse to je potreben pogum, za vse to se je treba odločiti in nenazadnje tudi tvegati. Bodimo v tem tveganju drug drugemu v oporo in spodbudo. videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/06/27/TadejLoarVasihjepotrebnopreprostotvegatiMMC.PR1.20190627.4.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 418 clean Odločitev za duhovniški poklic je bila zame morda na videz videti enostavna; po končani splošni maturi sem se vpisal na Teološko fakulteto in v bogoslovno semenišče. A bolj ko se oziram na prehojeno pot, bolj vidim, da odločitev za duhovniški poklic ni samoumevna. Še posebej, če se ozremo na vse slabo, kar se danes o duhovnikih in Cerkvi govori. Poleg tipičnih »notranjih bojev«, ki sem jih imel kot mladostnik, me je vedno globoko prizadelo vse, kar se je slabega govorilo o duhovnikih in Cerkvi. Ob vsakem napadu na Cerkev sem se vedno postavil v obrambno držo, saj preprosto nisem mogel sprejeti dejstva, da je vse tako zelo črno, ko pa sem imel sam pozitivno podobo Cerkve in duhovniškega poklica. Moja pozitivna izkušnja Cerkve in duhovniškega poklica je bil eden izmed dejavnikov, ki so vplivali na mojo odločitev za ta poklic. Ravno vprašanje slabih izkušenj, ki jih nekateri ljudje danes imajo z duhovniki in Cerkvijo, so zame še danes velika skrivnost, ob tem pa tudi vir spraševanja in preverjanja moje poklicanosti, saj sem med teološkim študijem in pripravo na duhovniški poklic v semenišču spoznal, da je bistvena naloga nas duhovnikov v prihodnosti delati za čim bolj pristno človečnost, graditi na takšnih odnosih z vsemi ljudmi, da bodo prepoznavali v nas tistega Kristusa, ki se ni bal oznanjati Božje kraljestvo najbolj obrobnim. S tem je tvegal veliko, nasprotovanje verskih in državnih oblasti, slabo javno podobo po tem, ko je povedal preprosto resnico, kako je pot k odrešenju velikokrat strma in težka. Vsak, ki se danes odloči za duhovniški poklic, vsak, ki si prizadeva za pristno krščansko življenje, ter nenazadnje vsak, ki si v življenju in delovanju prizadeva za resnico in dobroto, tvega, da bo doživel razočaranje, nerazumevanje, posmeh in nasprotovanje, včasih celo od ljudi, ki so nam najbližji (ki naj bi nas imeli najrajši). Vendar je za dosego boljšega sveta, odrešenja in graditve božjega kraljestva treba vztrajati, kljub vsem raznim drugačnim ponudbam današnjega sveta, (ki pa ne prinašajo sreče in zadovoljstva). Človek današnjega časa potrebuje duhovnika, da mu preprosto kdo sporoči, da ni le gola snov, ki živi le za ta trenutek. Potrebuje duhovnika, ker ta nepopolni svet potrebuje nekoga, ki bo klical, ne samo k spreobrnjenju in pravičnosti temveč tudi k usmiljenju. Za vse to je potreben pogum, za vse to se je treba odločiti in nenazadnje tudi tvegati. Bodimo v tem tveganju drug drugemu v oporo in spodbudo. http://www.rtvslo.si/podcast Thu, 27 Jun 2019 03:56:58 +0000 Tadej Ložar: Včasih je potrebno preprosto tvegati Spoštovane poslušalke, dragi poslušalci, kaj pravzaprav pomeni “biti duhovnik” in kaj je naloga duhovnika v svetu? Začel bi z osebno zgodbo. Bilo je pred približno sedmimi leti. Sam sem živel v stanovanju, hodil v službo in želel sem si ustvariti družino. Pomembna prelomnica je bila, da sem začel na poti v službo moliti rožni venec. Recimo pet minut. Takrat sem izvedel za družino, ki je razpadala, in sem dodal še molitev zanjo. Postopoma sem molil za vedno več ljudi v težkem položaju. Počasi se mi je začelo dogajati, da sem v molitvi začutil, da oseba, ki ji govorim – namreč Bog – zares obstaja. To me je večkrat prešinilo. Vedno bolj me je spremljalo veselje nad Njegovo navzočnostjo. Nisem se počutil samega, hkrati pa mi je pogovor z njim prinašal veselje, mir in srečo. V meni je tako počasi rasla želja, da bi svoje življenje posvetil Bogu. Videl sem lepoto tega, da se prepustiš Gospodu in ob tem porežeš vrvi rezervnega čolna. Ta zavest je vedno bolj rasla, ob tem pa sem močno čutil tudi to, kako težko se odpovem želji, da bi imel družino. Tako sem se nekaj časa bojeval in na koncu zelo jasno uvidel: Moja moč je prešibka, da bi odločitev sprejel sam. Zgodba se je potem razvijala naprej in bila je naporna, končni rezultat pa je bil tak: Gospodu sem rekel DA. In ko sem to rekel, sem zelo zelo močno čutil, da tega nisem naredil sam, ampak mi je to željo izpolnil Bog. To je bila zame neizmerna sreča in zelo močna izkušnja: BOG OBSTAJA! Prav zares deluje v mojem življenju! To je bilo neizmerno osrečujoče. Med nadaljnjo pripravo na duhovništvo se je moj odnos z Bogom krepil. Doživljal sem ga kot tistega, ki me ima neizmerno rad – tistega, ki izpolnjuje moje življenje. Lahko rečem, da poslanstvo duhovnika vidim prav v tem: da ljudem povem, da niso sami – da jih ima Bog neizmerno rad, da daje moč v težavah, da rešuje zapletene situacije, da prinaša veselje. Drage poslušalke, spoštovani poslušalci, poskusite! Začnite se pogovarjati z Bogom. Če si iskreno želite povezati z Njim, ga boste zagotovo srečali tudi vi. Hvala za Vašo pozornost in blagoslovljen dan Vam želim. videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/06/26/GregorBregarPogovorzBogomMMC.PR1.20190626.3.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 405 clean Spoštovane poslušalke, dragi poslušalci, kaj pravzaprav pomeni “biti duhovnik” in kaj je naloga duhovnika v svetu? Začel bi z osebno zgodbo. Bilo je pred približno sedmimi leti. Sam sem živel v stanovanju, hodil v službo in želel sem si ustvariti družino. Pomembna prelomnica je bila, da sem začel na poti v službo moliti rožni venec. Recimo pet minut. Takrat sem izvedel za družino, ki je razpadala, in sem dodal še molitev zanjo. Postopoma sem molil za vedno več ljudi v težkem položaju. Počasi se mi je začelo dogajati, da sem v molitvi začutil, da oseba, ki ji govorim – namreč Bog – zares obstaja. To me je večkrat prešinilo. Vedno bolj me je spremljalo veselje nad Njegovo navzočnostjo. Nisem se počutil samega, hkrati pa mi je pogovor z njim prinašal veselje, mir in srečo. V meni je tako počasi rasla želja, da bi svoje življenje posvetil Bogu. Videl sem lepoto tega, da se prepustiš Gospodu in ob tem porežeš vrvi rezervnega čolna. Ta zavest je vedno bolj rasla, ob tem pa sem močno čutil tudi to, kako težko se odpovem želji, da bi imel družino. Tako sem se nekaj časa bojeval in na koncu zelo jasno uvidel: Moja moč je prešibka, da bi odločitev sprejel sam. Zgodba se je potem razvijala naprej in bila je naporna, končni rezultat pa je bil tak: Gospodu sem rekel DA. In ko sem to rekel, sem zelo zelo močno čutil, da tega nisem naredil sam, ampak mi je to željo izpolnil Bog. To je bila zame neizmerna sreča in zelo močna izkušnja: BOG OBSTAJA! Prav zares deluje v mojem življenju! To je bilo neizmerno osrečujoče. Med nadaljnjo pripravo na duhovništvo se je moj odnos z Bogom krepil. Doživljal sem ga kot tistega, ki me ima neizmerno rad – tistega, ki izpolnjuje moje življenje. Lahko rečem, da poslanstvo duhovnika vidim prav v tem: da ljudem povem, da niso sami – da jih ima Bog neizmerno rad, da daje moč v težavah, da rešuje zapletene situacije, da prinaša veselje. Drage poslušalke, spoštovani poslušalci, poskusite! Začnite se pogovarjati z Bogom. Če si iskreno želite povezati z Njim, ga boste zagotovo srečali tudi vi. Hvala za Vašo pozornost in blagoslovljen dan Vam želim. http://www.rtvslo.si/podcast Wed, 26 Jun 2019 03:56:45 +0000 Gregor Bregar: Pogovor z Bogom V Sloveniji, zamejstvu in tudi med Slovenci drugod po svetu te dni potekajo slovesnosti ob Dnevu državnosti. Spominjamo se uradne neodvisnosti države, ki je bila sicer razglašena naslednji dan, 26. junija. Ob prazniku bo razmišljal teolog in duhovnik dr. Jože Plut. videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/06/25/JoePlutDandravnostiMMC.PR1.20190625.2.0650.mp3 RTVSLO – Prvi 362 clean V Sloveniji, zamejstvu in tudi med Slovenci drugod po svetu te dni potekajo slovesnosti ob Dnevu državnosti. Spominjamo se uradne neodvisnosti države, ki je bila sicer razglašena naslednji dan, 26. junija. Ob prazniku bo razmišljal teolog in duhovnik dr. Jože Plut. http://www.rtvslo.si/podcast Tue, 25 Jun 2019 04:56:02 +0000 Jože Plut: Dan državnosti »Kaj neki bo iz tega otroka?«, so se ob rojstvu Janeza Krstnika, ki danes goduje, spraševali sosedje v kraju En Karem v judovskem pogorju nedaleč od Jeruzalema. Mimogrede: Janez Krstnik je bil približno pol leta starejši od Jezusa. Vprašanje, kaj bo iz otroka, se navadno nanaša na to, kaj bo otrok v življenju dosegel, koliko moči, dobrin in ugleda si bo pridobil. Rojstvo je videti kot točka nič, s katere se poženemo proti cilju, ki je neprekinjena rast telesne, intelektualne in psihične moči, dokler se s staranjem krivulja rasti ne obrne navzdol. Steven Pinker, jezikoslovec, kognitivni psiholog in profesor na Harvardu v knjigi Nepopisan list razlaga, da rojstvo ni točka nič, kajti naša narava ni nepopisan list, kot od Jean-Jacquesa Rousseauja (1712–1778) naprej mislijo mnogi filozofi. Že na štartu svojega življenja so po Pinkerjevem prepričanju na nas navezane nekakšne uteži, ker smo od spočetja naprej bitno zaznamovani s številnimi predzavestnimi neprijetnimi motivi, kot so nagnjenost k samoprevari, ljubosumju, pohoti, želji po nadvladi in maščevanju. Kar je pravzaprav isto, kar uči krščanski nauk, da je v nas pred vsako osebno krivdo že zapis napuha, lakomnosti, požrešnosti, lenobe itd. S tem uvidom Steven Pinker bistveno dopolnjuje psihologe, ki menijo, da smo popisani samo z nezavednimi čustvenimi vsebinami in doživetji iz zgodnjega otroštva, ki so organsko vpisana v naše telo in naš organski spomin. Po Pinkerju smo popisani še preden se naše otroštvo začne, torej že pred štartom. Točke nič oziroma čistine dejansko ni. Kar pa nam ne odvzame zmožnosti svobodnega odločanja. Ki pa je seveda vedno omejena. Janez Krstnik je za duhovno zgodovino neprecenljive vrednosti. S tem ko v mladeniških letih odide v samoto, se obleče v kameljo dlako, si nadene usnjen pas okoli ledij ter se hrani s kobilicami in divjim medom, pokaže, da ga pridobivanje moči, dobrin in ugleda ne zanima. Mnogi so v tem videli čudaštvo. Toda čudak ne more prinašati univerzalnega sporočila. Janez Krstnik je bil kljub nenavadnemu življenjskemu slogu absolutno uravnovešen. Bolj kot kdor koli od sodobnikov je doumel, da so uteži, ki so po Pinkerju na nas navezane že s spočetjem, tiste sile, ki vlečejo k tlom in v nered tako posameznika kot družbo. V to bitno človekovo ranljivost, ki je sami ne moremo ozdraviti, je Janez Krstnik umestil Kristusa. Njegovo enkratno in neponovljivo sporočilo je bilo: Glejte, Jagnje Božje, ozrite se na Kristusa, on po svojem Duhu od znotraj zdravi vaše duše, njegovo notranje delovanje je podstat, da je lahko učinkovito tudi delo psihologov, on nas usmerja onstran vidnega, da ne omagamo in se ne potolčemo v boju za moč in prevlado. videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/06/24/MilanKnepRojstvoJanezaKrstnikaMMC.PR1.20190624.1.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 356 clean »Kaj neki bo iz tega otroka?«, so se ob rojstvu Janeza Krstnika, ki danes goduje, spraševali sosedje v kraju En Karem v judovskem pogorju nedaleč od Jeruzalema. Mimogrede: Janez Krstnik je bil približno pol leta starejši od Jezusa. Vprašanje, kaj bo iz otroka, se navadno nanaša na to, kaj bo otrok v življenju dosegel, koliko moči, dobrin in ugleda si bo pridobil. Rojstvo je videti kot točka nič, s katere se poženemo proti cilju, ki je neprekinjena rast telesne, intelektualne in psihične moči, dokler se s staranjem krivulja rasti ne obrne navzdol. Steven Pinker, jezikoslovec, kognitivni psiholog in profesor na Harvardu v knjigi Nepopisan list razlaga, da rojstvo ni točka nič, kajti naša narava ni nepopisan list, kot od Jean-Jacquesa Rousseauja (1712–1778) naprej mislijo mnogi filozofi. Že na štartu svojega življenja so po Pinkerjevem prepričanju na nas navezane nekakšne uteži, ker smo od spočetja naprej bitno zaznamovani s številnimi predzavestnimi neprijetnimi motivi, kot so nagnjenost k samoprevari, ljubosumju, pohoti, želji po nadvladi in maščevanju. Kar je pravzaprav isto, kar uči krščanski nauk, da je v nas pred vsako osebno krivdo že zapis napuha, lakomnosti, požrešnosti, lenobe itd. S tem uvidom Steven Pinker bistveno dopolnjuje psihologe, ki menijo, da smo popisani samo z nezavednimi čustvenimi vsebinami in doživetji iz zgodnjega otroštva, ki so organsko vpisana v naše telo in naš organski spomin. Po Pinkerju smo popisani še preden se naše otroštvo začne, torej že pred štartom. Točke nič oziroma čistine dejansko ni. Kar pa nam ne odvzame zmožnosti svobodnega odločanja. Ki pa je seveda vedno omejena. Janez Krstnik je za duhovno zgodovino neprecenljive vrednosti. S tem ko v mladeniških letih odide v samoto, se obleče v kameljo dlako, si nadene usnjen pas okoli ledij ter se hrani s kobilicami in divjim medom, pokaže, da ga pridobivanje moči, dobrin in ugleda ne zanima. Mnogi so v tem videli čudaštvo. Toda čudak ne more prinašati univerzalnega sporočila. Janez Krstnik je bil kljub nenavadnemu življenjskemu slogu absolutno uravnovešen. Bolj kot kdor koli od sodobnikov je doumel, da so uteži, ki so po Pinkerju na nas navezane že s spočetjem, tiste sile, ki vlečejo k tlom in v nered tako posameznika kot družbo. V to bitno človekovo ranljivost, ki je sami ne moremo ozdraviti, je Janez Krstnik umestil Kristusa. Njegovo enkratno in neponovljivo sporočilo je bilo: Glejte, Jagnje Božje, ozrite se na Kristusa, on po svojem Duhu od znotraj zdravi vaše duše, njegovo notranje delovanje je podstat, da je lahko učinkovito tudi delo psihologov, on nas usmerja onstran vidnega, da ne omagamo in se ne potolčemo v boju za moč in prevlado. http://www.rtvslo.si/podcast Mon, 24 Jun 2019 03:55:56 +0000 Milan Knep: Rojstvo Janeza Krstnika Nedavno me je na zelo zanimiv način presenetil neki gospod. »Poslušajte, pater,« mi je rekel. »Berem in poslušam o tem, kako bodo zdaj na nekaterih fakultetah ukinili moška in ženska stranišča. Kar je za moje pojme čisto zgrešeno z naravno logiko. Ampak prav posebej me je pa vrglo v »luft«, ko sem o tem bral celo v Svetem pismu!« »Ta je pa dobra,« sem si mislil in ga z nekoliko cinizma vprašal: »Kje v Svetem pismu pa piše o ukinjanju moških in ženskih sekretov?« Pa je gospod hitro začel pojasnjevati, da ni bral o ukinjanju stranišč, ampak o tem, da apostol Pavel piše o ukinjanju spolov. Hitro je postalo jasno, da ima gospod v mislih Pismo Galačanom, v katerem je Pavel zapisal sledeče: »Vsi, ki ste bili krščeni v Kristusa, ste oblekli Kristusa. Ni ne Juda ne Grka, ni ne sužnja ne svobodnjaka, ni ne moškega ne ženske.« Pri tem pa gre za neko povsem drugačno revolucijo kot je to v duhu sodobnega časa razumel dotični gospod. Revolucijo, ki jo je za prvo in tudi vsa nadaljnja stoletja prineslo krščanstvo. Če se skušamo samo za silo umestiti v družbene razmere in čas prvega stoletja, v katerem je deloval Pavel iz Tarza. To je bil čas, ko je bila delitev na sužnje in svobodne ali pa na sužnje in gospodarje nekaj družbeno sprejemljivega. Za tedanjo patriarhalno družbo pa je bilo seveda povsem normalno, da je moški nekdo, ki nekaj velja, ženska pa je praktično njegova lastnina. In v to situacijo vstopi revolucionarna novost krščanstva. Odrasel človek, ki se odloči, da bo prejel zakrament krsta, s tem postane del občestva Cerkve, oziroma kot zapiše apostol Pavel: »Vsi, ki ste bili krščeni v Kristusa, ste oblekli Kristusa.« Obleči Kristusa pa pomeni, sprejeti nov način življenja, ko se zavem, da me Bog ljubi in me vabi, da tudi jaz to zaživim v odnosih z drugimi. To posledično vodi v podiranje pregrad, ki jih ustvarjajo družbene norme ter kulturna in narodna pripadnost. Če namreč nekdo s krstom postan kristjan in pripada Kristusu, ni več pomembno ali je suženj ali gospodar; ni pomembno ali Jud, Grk, Slovenec, Hrvat ali Italijan; ni pomembno ali je moški ali ženska. Pred Bogom smo vsi enaki, nihče ni boljši, pomembnejši ali več vreden. Vsak je vreden in ljubljen takšen, kakršen je in seveda poklican, da to živi tudi z drugimi. V zavesti svojega spola, stanu, poklica ali narodnosti. V zavesti, da za nas, kristjane »ni ne Juda ne Grka, ni ne sužnja ne svobodnjaka, ni ne moškega ne ženske,« ampak da smo vsi »eden v Kristusu Jezusu.« videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/06/23/AndraArkoNinemokeganeenskeMMC.PR1.20190623.7.0650.mp3 RTVSLO – Prvi 346 clean Nedavno me je na zelo zanimiv način presenetil neki gospod. »Poslušajte, pater,« mi je rekel. »Berem in poslušam o tem, kako bodo zdaj na nekaterih fakultetah ukinili moška in ženska stranišča. Kar je za moje pojme čisto zgrešeno z naravno logiko. Ampak prav posebej me je pa vrglo v »luft«, ko sem o tem bral celo v Svetem pismu!« »Ta je pa dobra,« sem si mislil in ga z nekoliko cinizma vprašal: »Kje v Svetem pismu pa piše o ukinjanju moških in ženskih sekretov?« Pa je gospod hitro začel pojasnjevati, da ni bral o ukinjanju stranišč, ampak o tem, da apostol Pavel piše o ukinjanju spolov. Hitro je postalo jasno, da ima gospod v mislih Pismo Galačanom, v katerem je Pavel zapisal sledeče: »Vsi, ki ste bili krščeni v Kristusa, ste oblekli Kristusa. Ni ne Juda ne Grka, ni ne sužnja ne svobodnjaka, ni ne moškega ne ženske.« Pri tem pa gre za neko povsem drugačno revolucijo kot je to v duhu sodobnega časa razumel dotični gospod. Revolucijo, ki jo je za prvo in tudi vsa nadaljnja stoletja prineslo krščanstvo. Če se skušamo samo za silo umestiti v družbene razmere in čas prvega stoletja, v katerem je deloval Pavel iz Tarza. To je bil čas, ko je bila delitev na sužnje in svobodne ali pa na sužnje in gospodarje nekaj družbeno sprejemljivega. Za tedanjo patriarhalno družbo pa je bilo seveda povsem normalno, da je moški nekdo, ki nekaj velja, ženska pa je praktično njegova lastnina. In v to situacijo vstopi revolucionarna novost krščanstva. Odrasel človek, ki se odloči, da bo prejel zakrament krsta, s tem postane del občestva Cerkve, oziroma kot zapiše apostol Pavel: »Vsi, ki ste bili krščeni v Kristusa, ste oblekli Kristusa.« Obleči Kristusa pa pomeni, sprejeti nov način življenja, ko se zavem, da me Bog ljubi in me vabi, da tudi jaz to zaživim v odnosih z drugimi. To posledično vodi v podiranje pregrad, ki jih ustvarjajo družbene norme ter kulturna in narodna pripadnost. Če namreč nekdo s krstom postan kristjan in pripada Kristusu, ni več pomembno ali je suženj ali gospodar; ni pomembno ali Jud, Grk, Slovenec, Hrvat ali Italijan; ni pomembno ali je moški ali ženska. Pred Bogom smo vsi enaki, nihče ni boljši, pomembnejši ali več vreden. Vsak je vreden in ljubljen takšen, kakršen je in seveda poklican, da to živi tudi z drugimi. V zavesti svojega spola, stanu, poklica ali narodnosti. V zavesti, da za nas, kristjane »ni ne Juda ne Grka, ni ne sužnja ne svobodnjaka, ni ne moškega ne ženske,« ampak da smo vsi »eden v Kristusu Jezusu.« http://www.rtvslo.si/podcast Sun, 23 Jun 2019 04:55:46 +0000 Andraž Arko: Ni ne moškega ne ženske Konec lanskega leta je pri založbi Ognjišče izšla svojevrstna zbirka duhovne proze z naslovom Zasidrani v veri. V njej avtor, pravnik in ekonomist, dr. Peter Millónig razmišlja ob sto pojmih, pojavih in temah, ki jih odpira življenje. V današnji Duhovni misli boste lahko prisluhnili razmisleku o tišini. videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/06/22/PeterMillonigTiinaMMC.PR1.20190622.6.0650.mp3 RTVSLO – Prvi 390 clean Konec lanskega leta je pri založbi Ognjišče izšla svojevrstna zbirka duhovne proze z naslovom Zasidrani v veri. V njej avtor, pravnik in ekonomist, dr. Peter Millónig razmišlja ob sto pojmih, pojavih in temah, ki jih odpira življenje. V današnji Duhovni misli boste lahko prisluhnili razmisleku o tišini. http://www.rtvslo.si/podcast Sat, 22 Jun 2019 04:56:30 +0000 Peter Millonig: Tišina Spoštovane poslušalke, spoštovani poslušalci, želim vam dan poln srčnih dejan in v njem malo praznih besed. Kdo ne bi hitel mimo človeka, za katerega ve, da veliko govori, preveč govori in vedno bolj govori in ga na noben način ne moremo ustaviti. Takega se, če se le da, na daleč izognemo. Pred dnevi mi to ravno ni uspelo. Spet sem se srečal z znancem, ki je znan po svojem besedičenju. Ne bi mogel reči, da ga nekaj časa ni prijetno poslušati. Priznati moram, da te njegova zavzetost in predvsem njegovi visokoleteči načrti za nekaj časa pritegnejo. Vsakič znova se navduši nad čem novim. Poln je prihodnosti, njegove besede nizajo uspehe, spreminjajo ne le domači kraj, ampak kar cel svet. Sam bo znašel take in drugačne naprave, ki bodo človeštvo rešile vseh mogočih nadlog. Z besedami zmore to vse lepo in natančno opisati. Če ga dobro ne poznaš, bi hitro verjel, da je vizionar, ki jih sodobna družba še kako potrebuje. Ker ga poznam in vem, kakšna je njegova hiša, stanje njegove družine in njegova zmožnost, da se drži vsaj kakšnega dela, da bi tako vsaj malo poskrbel zase in svoje domače, ga vsakič znova poslušam bolj z zaskrbljenostjo kot z navdušenjem. Sprašujem se, kdaj bo vendar odrastel, kdaj bo znal skrbeti zase in za te, za katere je prevzel odgovornost. Na to vprašanje vedno težje najdem odgovor. Kljub številnim sposobnostim in dobrim možnostim, se bojim, da bo težko kdaj sprejel stvarnost življenja. Nisem edini, ki srečuje take ljudi. Poznamo: polni so besed, a pri dejanjih se ustavi. Naj se še tako naprezamo, da bi jih prizemljili, nam ne uspe. Bolj ko se z njimi prerekamo, višje letajo njihove besede. Kdo ne bi pomislil na tisto pesem: besede, besede, besede. Dobri ljudje se izgubljajo v načrtih, sanjah, besedah, ki nikoli ne bodo postale dejanje. A človeški govor zares zaživi samo takrat, kadar temu sledijo dejanja. Kot sem sam bolj ali manj prisluhnil znancu iz usmiljenja, tako tudi mi že vnaprej preslišimo take, ki zgolj govorijo, a temu ne sledijo dejanja. Tehtna beseda, beseda, ki jo resno vzamemo, prihaja iz ust človeka, za katerega vemo, da je mož dejanja. Ne gre, da bi se pohujševali nad sanjači, taki so vedno bili in bodo. Sami negujmo besede, ki jih govorimo. Naj bodo podkrepljene z našimi dejanji. Dnevi so dolgi in v teh dolgih dneh smo veliko več v družbi, zato je to lepa priložnost, da ohranjamo besede pri življenju. Ohranimo jih tako, da stojimo za njimi. Naj bo vsaj današnji dan brez praznih besed in poln dejanj. Le tako lahko ohranjamo vero v besede drug drugega. videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/06/21/JanezVodiarBesedeMMC.PR1.20190621.5.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 389 clean Spoštovane poslušalke, spoštovani poslušalci, želim vam dan poln srčnih dejan in v njem malo praznih besed. Kdo ne bi hitel mimo človeka, za katerega ve, da veliko govori, preveč govori in vedno bolj govori in ga na noben način ne moremo ustaviti. Takega se, če se le da, na daleč izognemo. Pred dnevi mi to ravno ni uspelo. Spet sem se srečal z znancem, ki je znan po svojem besedičenju. Ne bi mogel reči, da ga nekaj časa ni prijetno poslušati. Priznati moram, da te njegova zavzetost in predvsem njegovi visokoleteči načrti za nekaj časa pritegnejo. Vsakič znova se navduši nad čem novim. Poln je prihodnosti, njegove besede nizajo uspehe, spreminjajo ne le domači kraj, ampak kar cel svet. Sam bo znašel take in drugačne naprave, ki bodo človeštvo rešile vseh mogočih nadlog. Z besedami zmore to vse lepo in natančno opisati. Če ga dobro ne poznaš, bi hitro verjel, da je vizionar, ki jih sodobna družba še kako potrebuje. Ker ga poznam in vem, kakšna je njegova hiša, stanje njegove družine in njegova zmožnost, da se drži vsaj kakšnega dela, da bi tako vsaj malo poskrbel zase in svoje domače, ga vsakič znova poslušam bolj z zaskrbljenostjo kot z navdušenjem. Sprašujem se, kdaj bo vendar odrastel, kdaj bo znal skrbeti zase in za te, za katere je prevzel odgovornost. Na to vprašanje vedno težje najdem odgovor. Kljub številnim sposobnostim in dobrim možnostim, se bojim, da bo težko kdaj sprejel stvarnost življenja. Nisem edini, ki srečuje take ljudi. Poznamo: polni so besed, a pri dejanjih se ustavi. Naj se še tako naprezamo, da bi jih prizemljili, nam ne uspe. Bolj ko se z njimi prerekamo, višje letajo njihove besede. Kdo ne bi pomislil na tisto pesem: besede, besede, besede. Dobri ljudje se izgubljajo v načrtih, sanjah, besedah, ki nikoli ne bodo postale dejanje. A človeški govor zares zaživi samo takrat, kadar temu sledijo dejanja. Kot sem sam bolj ali manj prisluhnil znancu iz usmiljenja, tako tudi mi že vnaprej preslišimo take, ki zgolj govorijo, a temu ne sledijo dejanja. Tehtna beseda, beseda, ki jo resno vzamemo, prihaja iz ust človeka, za katerega vemo, da je mož dejanja. Ne gre, da bi se pohujševali nad sanjači, taki so vedno bili in bodo. Sami negujmo besede, ki jih govorimo. Naj bodo podkrepljene z našimi dejanji. Dnevi so dolgi in v teh dolgih dneh smo veliko več v družbi, zato je to lepa priložnost, da ohranjamo besede pri življenju. Ohranimo jih tako, da stojimo za njimi. Naj bo vsaj današnji dan brez praznih besed in poln dejanj. Le tako lahko ohranjamo vero v besede drug drugega. http://www.rtvslo.si/podcast Fri, 21 Jun 2019 03:56:29 +0000 Janez Vodičar: Besede Sem izredna delivka obhajila v cerkvi. Ob praznikih in posebnih dogodkih, ali ob nedeljah, delim posvečene hostije, kruh življenja. To je moje najljubše opravilo. In ob tem se zmeraj počutim kot odlikovani sodelavka duhovnika, ki sme delati nekaj svetega in pomembnega. Ko stopam pred oltar, da iz duhovnikovih rok prejmem kelih z hostijami, se vedno spomnim na prizore zadnje večerje, ko je Jezus svojim učencem razdelil kruh. Kot bi s tem razdelil sam sebe. Spomnim se tudi mame, ki je rezala sveže pečen kruh, ter ga polagala v naše otroške roke. Kako slasten je bil! Ko delim obhajilo, polagam z veliko spoštovanja ta novoposvečeni kruh življenja v roke, ki se iztegujejo proti meni. In to so tako različne roke! Otroci, katerih roke moram pogosto kar poiskati kje so, saj jih pozabijo dvigniti dovolj visoko; mladi, z lepo urejenimi, tudi nadišavljenimi rokami in punce z okrašenimi nohti; delavci, ki opravljajo težka fizična dela in imajo vidljive brazde na obeh straneh rok; mamice, ki jim roke dišijo po mleku; kmečke roke, porjavele od dela na soncu in zemlji; trepetajoče roke starih in bolnih…. V vse te roke položim belo hostijo in čutim neizmerno srečo, da jim smem podariti nekaj, kar ni moje, kar je večje od mene, a nahrani ne njihova telesa, ampak njihove duše in srca. Na veliki četrtek je Jezus med svoje učence razdelil kruh in vino in povedal, da je to njegovo telo in njegova kri in naj to delajo v njegov spomin. Pri vsaki maši se spominjamo prav tega dogodka. In pri vsaki maši pri deljenju obhajila, se na vse razširi vonj Jezusovega blagoslova in prisotnosti…Ko sem pri maši v domu ostarelih, ostrmim, da tudi dementni ljudje, ki so skoraj vse pozabili, z duhovnikom ponavljajo glavne besede mašnega obreda: »Vzemite in jejte, to je moje telo, to je moja kri. To delajte v moj spomin!« Ko polagam bele hostije v človeške roke, ki lahko naredijo toliko dobrega pa tudi toliko hudega, želim, da bi znali iz prejetega kruha črpati moč za radost življenja in za življenje, ki traja večno ... videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/06/20/EmanuelaerdinKodelimobhajiloMMC.PR1.20190620.4.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 415 clean Sem izredna delivka obhajila v cerkvi. Ob praznikih in posebnih dogodkih, ali ob nedeljah, delim posvečene hostije, kruh življenja. To je moje najljubše opravilo. In ob tem se zmeraj počutim kot odlikovani sodelavka duhovnika, ki sme delati nekaj svetega in pomembnega. Ko stopam pred oltar, da iz duhovnikovih rok prejmem kelih z hostijami, se vedno spomnim na prizore zadnje večerje, ko je Jezus svojim učencem razdelil kruh. Kot bi s tem razdelil sam sebe. Spomnim se tudi mame, ki je rezala sveže pečen kruh, ter ga polagala v naše otroške roke. Kako slasten je bil! Ko delim obhajilo, polagam z veliko spoštovanja ta novoposvečeni kruh življenja v roke, ki se iztegujejo proti meni. In to so tako različne roke! Otroci, katerih roke moram pogosto kar poiskati kje so, saj jih pozabijo dvigniti dovolj visoko; mladi, z lepo urejenimi, tudi nadišavljenimi rokami in punce z okrašenimi nohti; delavci, ki opravljajo težka fizična dela in imajo vidljive brazde na obeh straneh rok; mamice, ki jim roke dišijo po mleku; kmečke roke, porjavele od dela na soncu in zemlji; trepetajoče roke starih in bolnih…. V vse te roke položim belo hostijo in čutim neizmerno srečo, da jim smem podariti nekaj, kar ni moje, kar je večje od mene, a nahrani ne njihova telesa, ampak njihove duše in srca. Na veliki četrtek je Jezus med svoje učence razdelil kruh in vino in povedal, da je to njegovo telo in njegova kri in naj to delajo v njegov spomin. Pri vsaki maši se spominjamo prav tega dogodka. In pri vsaki maši pri deljenju obhajila, se na vse razširi vonj Jezusovega blagoslova in prisotnosti…Ko sem pri maši v domu ostarelih, ostrmim, da tudi dementni ljudje, ki so skoraj vse pozabili, z duhovnikom ponavljajo glavne besede mašnega obreda: »Vzemite in jejte, to je moje telo, to je moja kri. To delajte v moj spomin!« Ko polagam bele hostije v človeške roke, ki lahko naredijo toliko dobrega pa tudi toliko hudega, želim, da bi znali iz prejetega kruha črpati moč za radost življenja in za življenje, ki traja večno ... http://www.rtvslo.si/podcast Thu, 20 Jun 2019 03:56:55 +0000 Emanuela Žerdin: Ko delim obhajilo Jutra na Prvem prinašajo tudi razmisleke o temeljnih življenjskih, religioznih, duhovnih vprašanjih. V Duhovni misli avtorji, pogosto na podlagi svetopisemskega ali drugega pomembnega besedila, spregovorijo o zmeraj aktualnih, eksistencialnih temah, s katerimi se človek sooča od nekdaj. Množica pogledov pod uredniškim vodstvom Petra Franka in glasbenim izborom Apolonije Gantar. Vsak dan ob 5.50 in ob koncih tedna ob 6.50. Na Prvem. videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/06/19/DuhovnamiselMMC.PR1.20190619.3.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 405 clean Jutra na Prvem prinašajo tudi razmisleke o temeljnih življenjskih, religioznih, duhovnih vprašanjih. V Duhovni misli avtorji, pogosto na podlagi svetopisemskega ali drugega pomembnega besedila, spregovorijo o zmeraj aktualnih, eksistencialnih temah, s katerimi se človek sooča od nekdaj. Množica pogledov pod uredniškim vodstvom Petra Franka in glasbenim izborom Apolonije Gantar. Vsak dan ob 5.50 in ob koncih tedna ob 6.50. Na Prvem. http://www.rtvslo.si/podcast Wed, 19 Jun 2019 03:56:45 +0000 Duhovna misel V času srednješolskega izobraževanja smo pri predmetu kemija uporabljali periodni sistem elementov – tabelarični prikaz znanih kemijskih elementov po atomskem številu in elektronski konfiguraciji, tako da mnoge kemijske lastnosti sledijo pravilnim vzorcem po njem. Vsak element je v periodnem sistemu običajno predstavljen s kemijskim simbolom in atomskim številom. Od zaključka mojega srednješolskega šolanja pa do danes so odkrili kar nekaj novih elementov. Naravoslovne vede so moja šibka stran, čeprav mi je šolska psihologinja v osmem razredu na podlagi testov predlagala šolanje, povezano s kemijo in biologijo. Moja kemijska enačba se že ob koncu drugega letnika ni več izšla. Zato se danes raje kot z analitično kemijo ukvarjam z življenjsko. A urejanje življenjskih enačb, še posebej lastnih, zna biti še zahtevnejše. Kemija ni samo na videz dolgočasni periodni sistem, prisotna je tudi v naših medsebojnih odnosih: ljudje se privlačimo in odbijamo. Včasih med nami ni niti najmanjše osnovne kemije, zato je lahko reakcija zelo burna in medosebni trki pripeljejo do čustvene eksplozije. Verjetno bi se redki med nami lahko spojili z večino ljudi, ki jih dnevno srečujemo na vsakdanjih poteh: na avtobusu, delovnem mestu, v šoli. Ne, nič ni narobe z nami. To govori le o pestrosti človeške družbe in zapletenosti človeškega periodnega sistema, v katerem je več kot 118 elementov, kolikor jih trenutno vsebuje periodni sistem. Le urediti nas je treba, tako kot kemijsko enačbo. Vsi ne moremo biti kisik, kemijski element s simbolom O in atomskim številom 8, ki se zlahka spaja z večino elementov. Brez kisika ni življenja. Kisik je za razliko od nas brez barve, vonja in okusa. A navkljub naši barvi, vonju in trpkemu okusu smo lahko drug drugemu kisikova maska. V srednjem veku so alkimisti poskušali spreminjati nežlahtne kovine v zlato in srebro. V to vrsto čarovnije ne verjamem, verjamem pa v moč kisikove maske in v prevetrene medsebojne odnose. Če se hočemo povzpeti na najvišji vrh človeške žlahtnosti ali pa se potopiti v globine človeške nežlahtnosti, si moramo nadeti kisikovo masko. A vse po pameti. Za potapljanje v večje globine morate kisik znatno razredčiti z inertnimi plini, na primer dušikom ali helijem, da boste preprečili zastrupitev s kisikom. Cenjeni poslušalke in poslušalci, verjetno bi vas vaši najbližji, prijatelji in sodelavci ter nadrejeni v današnjem jutru, če bi s seboj nosili kisikove maske ali za seboj vlekli težke kisikove bombe, čudno gledali. Veste, včasih zadostuje, če želimo uživati v medsebojni žlahtnosti, da odpremo okna in vrata in zdramimo sever, medse spustimo še jug in prepihamo naše odnose ter tako postanemo drug drugemu kisikova maska. videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/06/18/AlenkaVeberKisikovamaskaMMC.PR1.20190618.2.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 322 clean V času srednješolskega izobraževanja smo pri predmetu kemija uporabljali periodni sistem elementov – tabelarični prikaz znanih kemijskih elementov po atomskem številu in elektronski konfiguraciji, tako da mnoge kemijske lastnosti sledijo pravilnim vzorcem po njem. Vsak element je v periodnem sistemu običajno predstavljen s kemijskim simbolom in atomskim številom. Od zaključka mojega srednješolskega šolanja pa do danes so odkrili kar nekaj novih elementov. Naravoslovne vede so moja šibka stran, čeprav mi je šolska psihologinja v osmem razredu na podlagi testov predlagala šolanje, povezano s kemijo in biologijo. Moja kemijska enačba se že ob koncu drugega letnika ni več izšla. Zato se danes raje kot z analitično kemijo ukvarjam z življenjsko. A urejanje življenjskih enačb, še posebej lastnih, zna biti še zahtevnejše. Kemija ni samo na videz dolgočasni periodni sistem, prisotna je tudi v naših medsebojnih odnosih: ljudje se privlačimo in odbijamo. Včasih med nami ni niti najmanjše osnovne kemije, zato je lahko reakcija zelo burna in medosebni trki pripeljejo do čustvene eksplozije. Verjetno bi se redki med nami lahko spojili z večino ljudi, ki jih dnevno srečujemo na vsakdanjih poteh: na avtobusu, delovnem mestu, v šoli. Ne, nič ni narobe z nami. To govori le o pestrosti človeške družbe in zapletenosti človeškega periodnega sistema, v katerem je več kot 118 elementov, kolikor jih trenutno vsebuje periodni sistem. Le urediti nas je treba, tako kot kemijsko enačbo. Vsi ne moremo biti kisik, kemijski element s simbolom O in atomskim številom 8, ki se zlahka spaja z večino elementov. Brez kisika ni življenja. Kisik je za razliko od nas brez barve, vonja in okusa. A navkljub naši barvi, vonju in trpkemu okusu smo lahko drug drugemu kisikova maska. V srednjem veku so alkimisti poskušali spreminjati nežlahtne kovine v zlato in srebro. V to vrsto čarovnije ne verjamem, verjamem pa v moč kisikove maske in v prevetrene medsebojne odnose. Če se hočemo povzpeti na najvišji vrh človeške žlahtnosti ali pa se potopiti v globine človeške nežlahtnosti, si moramo nadeti kisikovo masko. A vse po pameti. Za potapljanje v večje globine morate kisik znatno razredčiti z inertnimi plini, na primer dušikom ali helijem, da boste preprečili zastrupitev s kisikom. Cenjeni poslušalke in poslušalci, verjetno bi vas vaši najbližji, prijatelji in sodelavci ter nadrejeni v današnjem jutru, če bi s seboj nosili kisikove maske ali za seboj vlekli težke kisikove bombe, čudno gledali. Veste, včasih zadostuje, če želimo uživati v medsebojni žlahtnosti, da odpremo okna in vrata in zdramimo sever, medse spustimo še jug in prepihamo naše odnose ter tako postanemo drug drugemu kisikova maska. http://www.rtvslo.si/podcast Tue, 18 Jun 2019 03:55:22 +0000 Alenka Veber: Kisikova maska Vsakdo je bil že kdaj poražen in potem v tistem razočaranju pride kdo, ki te spomni na pregovor, da je veličina v tem, da se po padcu vedno zbereš in pobereš. Ne pričakuj, da ne boš nikoli padel, da ne boš nikoli premagan, to je pač nemogoče. Se zgodi, da je nekdo vsepovsod, kjerkoli se pojavi, najboljši, vedno prvi - na upravičen ali tudi ne povsem upravičen način. Že v šoli poznamo pravilo, da tisti, ki se je izkazal kot dober učenec, zlahka ali pa kar vedno dobi boljšo oceno. Če pa je nekdo dobil sloves slabega učenca, pa se kaj rade, druga za drugo vrstijo slabe ocene. Iz nekega »skrivnostnega« razloga kar ponavlja neuspehe. To mu lahko vzame veselje do učenja, ga spravi v stanje nezaupanja vase, tudi nezaupanja v druge. Poznam zgodbo učenca, ki je danes zelo uspešen strokovnjak in voditelj na svojem področju. V zahtevno šolo so ga poslali, ker so opazili njegovo nadarjenost. V novi šoli pa je doživel šok. Nihče ni upošteval, da prihaja iz manj razvitega okolja, da so pri njem pogoji za učenje bistveno slabši kot pri sošolcih. Tudi njegova urejenost ni bila primerljiva z zelo negovanimi sošolci. Ljubezen do geografije, ki jo je gojil, je bila izjemna. Veliko je sam odkrival na tem področju in bil je navdušen nad profesorjem tega predmeta, ki je bil vrhunski. Toda, čeprav se je s posebno zagnanostjo učil, imel tudi veliko širšega znanja, je pri ocenjevanju lahko dobil le trojko. Krivica, nerazumevanje, skoraj zavrženost tam, kjer je hrepenel po ljubezni, podpori, potrditvi… Bil je pač zaznamovano slab. Po enem letu je bil kljub nadarjenosti prešolan nazaj v manj zahtevno šolo. V zrelih letih rad pripoveduje o tem. Brez zamere. Poraz se je sčasoma obrnil v vztrajno odkrivanje sveta, stvarstva, svoje vloge v njem, bivanja. Verjame, da je za vsem tem globlji smisel, da je to del božje volje, enkratne naloge, ki jo ima na tem svetu. Neuspeh ga je okrepil. Vse to je povezal s pogumom, da razlikuje in raziskuje globlje, zmage in poraze. Ob neuspehu, prevlada vedrina, saj se iz tega uči, poskuša ponovno, še enkrat in spet, da dokonča nalogo. Poln hvaležnosti uresniči tisto, kar je njegovo poslanstvo. In se veseli tudi majhnih zmag, jih nikoli ne omalovažuje. Hrepenenje po polnosti življenja je tako močno in neskončno navzoče v vsakem človeku, da ga je treba samo prebuditi. Prebuditi zatrto dušo. Začneš poslušati sebe in svoje hrepenenje do Boga, ki daje neverjetne možnosti. videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/06/17/SilvaMatosPorazinasspravljajoobpametMMC.PR1.20190617.1.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 390 clean Vsakdo je bil že kdaj poražen in potem v tistem razočaranju pride kdo, ki te spomni na pregovor, da je veličina v tem, da se po padcu vedno zbereš in pobereš. Ne pričakuj, da ne boš nikoli padel, da ne boš nikoli premagan, to je pač nemogoče. Se zgodi, da je nekdo vsepovsod, kjerkoli se pojavi, najboljši, vedno prvi - na upravičen ali tudi ne povsem upravičen način. Že v šoli poznamo pravilo, da tisti, ki se je izkazal kot dober učenec, zlahka ali pa kar vedno dobi boljšo oceno. Če pa je nekdo dobil sloves slabega učenca, pa se kaj rade, druga za drugo vrstijo slabe ocene. Iz nekega »skrivnostnega« razloga kar ponavlja neuspehe. To mu lahko vzame veselje do učenja, ga spravi v stanje nezaupanja vase, tudi nezaupanja v druge. Poznam zgodbo učenca, ki je danes zelo uspešen strokovnjak in voditelj na svojem področju. V zahtevno šolo so ga poslali, ker so opazili njegovo nadarjenost. V novi šoli pa je doživel šok. Nihče ni upošteval, da prihaja iz manj razvitega okolja, da so pri njem pogoji za učenje bistveno slabši kot pri sošolcih. Tudi njegova urejenost ni bila primerljiva z zelo negovanimi sošolci. Ljubezen do geografije, ki jo je gojil, je bila izjemna. Veliko je sam odkrival na tem področju in bil je navdušen nad profesorjem tega predmeta, ki je bil vrhunski. Toda, čeprav se je s posebno zagnanostjo učil, imel tudi veliko širšega znanja, je pri ocenjevanju lahko dobil le trojko. Krivica, nerazumevanje, skoraj zavrženost tam, kjer je hrepenel po ljubezni, podpori, potrditvi… Bil je pač zaznamovano slab. Po enem letu je bil kljub nadarjenosti prešolan nazaj v manj zahtevno šolo. V zrelih letih rad pripoveduje o tem. Brez zamere. Poraz se je sčasoma obrnil v vztrajno odkrivanje sveta, stvarstva, svoje vloge v njem, bivanja. Verjame, da je za vsem tem globlji smisel, da je to del božje volje, enkratne naloge, ki jo ima na tem svetu. Neuspeh ga je okrepil. Vse to je povezal s pogumom, da razlikuje in raziskuje globlje, zmage in poraze. Ob neuspehu, prevlada vedrina, saj se iz tega uči, poskuša ponovno, še enkrat in spet, da dokonča nalogo. Poln hvaležnosti uresniči tisto, kar je njegovo poslanstvo. In se veseli tudi majhnih zmag, jih nikoli ne omalovažuje. Hrepenenje po polnosti življenja je tako močno in neskončno navzoče v vsakem človeku, da ga je treba samo prebuditi. Prebuditi zatrto dušo. Začneš poslušati sebe in svoje hrepenenje do Boga, ki daje neverjetne možnosti. http://www.rtvslo.si/podcast Mon, 17 Jun 2019 03:56:30 +0000 Silva Matos: Porazi nas spravljajo ob pamet Verjetno ta zgodnja nedeljska ura ni najbolj primerna za matematične akrobacije, a je morda vseeno vredno poskusiti. Vsak prvošolček zna izračunati: ena + ena + ena = tri. Logično. In vsem je to jasno. Kaj pa, če je seštevek ena + ena + ena = ena. Tukaj pa ni logike. Noben matematik se ne bo s tem strinjal. Se bo pa teolog. Seveda ne na ravni matematike, ampak na nivoju teologije o Sveti Trojici. Namreč, da so tri Božje osebe en sam Bog. Se pravi, da je ena + ena + ena dejansko ena. Torej, da so Oče in Sin in Sveti Duh en sam Bog. Na logično matematični ravni pač to ne zdrži. Na odnosni ravni pa se pokaže povsem druga razsežnost. Na začetku Svetega pisma beremo, da je »Bog ustvaril človeka po svoji podobi, po Božji podobi ga je ustvaril, moškega in žensko je ustvaril.« Ampak, kako je lahko človek podoben Bogu? V čem je dejansko ta človekova bogopodobnost? Oče, Sin in Sveti Duh so tri Božje osebe, ki so v tako močni in tesni odnosni povezanosti, da so en sam Bog. In prav v tem je v nas odtisnjena podoba našega Boga. Zelo konkretno: ko zmoreta moški in ženska, mož in žena takó globoko bližino v odnosu, ko zmoreta ljubiti drug drugega v odprtosti in sprejemanju, takrat med njima nastane prostor za tretjega. Takrat se poraja tretji, ki ni moteč in vsiljivec v tem odnosu, ampak dejansko izpolnitev tega odnosa. Odprta in podarjajoča se ljubezen med možem in ženo torej vedno znova ustvarja prostor za novo človeško življenje. Tako novo bitje ni vsiljivec, ampak je dobesedno utelešenje ljubezenskega odnosa. Prav v tem je človek najbolj podoben Bogu. Oziroma bi bilo bolj pošteno, če bi rekli, da postaja podoben Bogu. Vsi namreč dobro vemo, da so naši odnosi zelo občutljivi, krhki in ranljivi in nemalokrat precej ranjeni in se zato lahko samo približujemo tej Božji podobi. Danes, ko v bogoslužju obhajamo nedeljo Svete Trojice, je to lahko v izziv ali pa vsaj v spodbudni premislek, kako in koliko skušam v svojem življenju ustvarjati in živeti povezanost v odnosih, ki niso izključujoči, ampak povezovalni. Kjer se ob lepem in dobrem prijateljstvu najde odprtost in sprejetost še za tretjega, kjer je torej odnos odprt še za druge. S tem, ko se trudim živeti v odprtosti in sprejemanju drugega, puščam odtis Boga v tem svetu, odtis tistega, v čemer smo podobni Bogu. Ta čudovita zmožnost, da živimo in se kot človeška bitja uresničujemo v pristnih, odprtih in podarjajočih se odnosih. videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/06/16/AndraArkoBogopodobnostMMC.PR1.20190616.7.0650.mp3 RTVSLO – Prvi 410 clean Verjetno ta zgodnja nedeljska ura ni najbolj primerna za matematične akrobacije, a je morda vseeno vredno poskusiti. Vsak prvošolček zna izračunati: ena + ena + ena = tri. Logično. In vsem je to jasno. Kaj pa, če je seštevek ena + ena + ena = ena. Tukaj pa ni logike. Noben matematik se ne bo s tem strinjal. Se bo pa teolog. Seveda ne na ravni matematike, ampak na nivoju teologije o Sveti Trojici. Namreč, da so tri Božje osebe en sam Bog. Se pravi, da je ena + ena + ena dejansko ena. Torej, da so Oče in Sin in Sveti Duh en sam Bog. Na logično matematični ravni pač to ne zdrži. Na odnosni ravni pa se pokaže povsem druga razsežnost. Na začetku Svetega pisma beremo, da je »Bog ustvaril človeka po svoji podobi, po Božji podobi ga je ustvaril, moškega in žensko je ustvaril.« Ampak, kako je lahko človek podoben Bogu? V čem je dejansko ta človekova bogopodobnost? Oče, Sin in Sveti Duh so tri Božje osebe, ki so v tako močni in tesni odnosni povezanosti, da so en sam Bog. In prav v tem je v nas odtisnjena podoba našega Boga. Zelo konkretno: ko zmoreta moški in ženska, mož in žena takó globoko bližino v odnosu, ko zmoreta ljubiti drug drugega v odprtosti in sprejemanju, takrat med njima nastane prostor za tretjega. Takrat se poraja tretji, ki ni moteč in vsiljivec v tem odnosu, ampak dejansko izpolnitev tega odnosa. Odprta in podarjajoča se ljubezen med možem in ženo torej vedno znova ustvarja prostor za novo človeško življenje. Tako novo bitje ni vsiljivec, ampak je dobesedno utelešenje ljubezenskega odnosa. Prav v tem je človek najbolj podoben Bogu. Oziroma bi bilo bolj pošteno, če bi rekli, da postaja podoben Bogu. Vsi namreč dobro vemo, da so naši odnosi zelo občutljivi, krhki in ranljivi in nemalokrat precej ranjeni in se zato lahko samo približujemo tej Božji podobi. Danes, ko v bogoslužju obhajamo nedeljo Svete Trojice, je to lahko v izziv ali pa vsaj v spodbudni premislek, kako in koliko skušam v svojem življenju ustvarjati in živeti povezanost v odnosih, ki niso izključujoči, ampak povezovalni. Kjer se ob lepem in dobrem prijateljstvu najde odprtost in sprejetost še za tretjega, kjer je torej odnos odprt še za druge. S tem, ko se trudim živeti v odprtosti in sprejemanju drugega, puščam odtis Boga v tem svetu, odtis tistega, v čemer smo podobni Bogu. Ta čudovita zmožnost, da živimo in se kot človeška bitja uresničujemo v pristnih, odprtih in podarjajočih se odnosih. http://www.rtvslo.si/podcast Sun, 16 Jun 2019 04:56:50 +0000 Andraž Arko: Bogopodobnost Spominjam se drobnega dogodka, ki se marsikomu morda ne zdi nič posebnega, meni pa se zdi vendarle pomembno o njem razmišljati in govoriti. S prijateljico, mlajšo od mene, ki je po prometni nesreči pred več kot tridesetimi leti tetrapelgičarka, sva na vroč poletni dan sedeli nekje na terasi in se pogovarjali. Pili sva vodo in na mizi je bil vrč z vodo, da sva si lahko še natočili. Naenkrat ga prijateljica dvigne in si skuša natočiti sveže vode. Videla sem, da to zanjo ni tako lahko in sem ji hotela pomagati. »Ne, pusti, bom sama.« In po nekajkratnem poskusu ji je to res uspelo. O tem sploh nisva več govorili, priznam pa, da sem bila zelo vesela njenega uspeha. Vedno znova sem vesela in tudi hvaležna ob takšnih srečanjih. Tudi meni dajejo pogum, da je vredno vztrajati in se potruditi. Lahko bi ji vodo nalil tudi nekdo drug, ampak čisto drugače je, če to narediš sam. Tudi če to ni tako lahko. Ob tem sem se spomnila stare gospe, ki živi po poškodbi noge v domu za stare in je na vozičku, si pa z rokami veliko pomaga in naredi zase čim več sama. Tudi posteljo si sama postelje in seveda še veliko drugega. Pravi, da ji to daje občutek, da je kljub invalidnosti še precej samostojna. Pravzaprav poznam veliko starih in manj starih ljudi, ki so kljub takšni ali drugačni prizadetosti še vedno do neke mere samostojni. Potem jim je tudi veliko laže prositi za pomoč, ko je to tudi res potrebno. Dobro je, da človek naredi vse tisto, kar sam lahko naredi, pa tudi če to naredi težko, prav tako pa je tudi dobro, da zna sprejeti pomoč, ko je to potrebno. Nič manj pomembno pa ni za spremljevalce, za vse tiste, ki se znajdejo ob tem človeku. Ljudje, ki tega niso navajeni, so pogosto v hudi zadregi in se jim zdi, da morajo takoj stopiti v akcijo. Tudi prave pomoči se je treba učiti. Pustiti prizadetega, da sam naredi vse tisto, kar lahko, pomagati pa povsod tam, kjer tega ne more. Nobenega vsesplošnega recepta ni, vedno znova je treba videti slišati, premisliti in se odločiti. videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/06/15/MetkaKleviarNebomsamaMMC.PR1.20190615.6.0650.mp3 RTVSLO – Prvi 403 clean Spominjam se drobnega dogodka, ki se marsikomu morda ne zdi nič posebnega, meni pa se zdi vendarle pomembno o njem razmišljati in govoriti. S prijateljico, mlajšo od mene, ki je po prometni nesreči pred več kot tridesetimi leti tetrapelgičarka, sva na vroč poletni dan sedeli nekje na terasi in se pogovarjali. Pili sva vodo in na mizi je bil vrč z vodo, da sva si lahko še natočili. Naenkrat ga prijateljica dvigne in si skuša natočiti sveže vode. Videla sem, da to zanjo ni tako lahko in sem ji hotela pomagati. »Ne, pusti, bom sama.« In po nekajkratnem poskusu ji je to res uspelo. O tem sploh nisva več govorili, priznam pa, da sem bila zelo vesela njenega uspeha. Vedno znova sem vesela in tudi hvaležna ob takšnih srečanjih. Tudi meni dajejo pogum, da je vredno vztrajati in se potruditi. Lahko bi ji vodo nalil tudi nekdo drug, ampak čisto drugače je, če to narediš sam. Tudi če to ni tako lahko. Ob tem sem se spomnila stare gospe, ki živi po poškodbi noge v domu za stare in je na vozičku, si pa z rokami veliko pomaga in naredi zase čim več sama. Tudi posteljo si sama postelje in seveda še veliko drugega. Pravi, da ji to daje občutek, da je kljub invalidnosti še precej samostojna. Pravzaprav poznam veliko starih in manj starih ljudi, ki so kljub takšni ali drugačni prizadetosti še vedno do neke mere samostojni. Potem jim je tudi veliko laže prositi za pomoč, ko je to tudi res potrebno. Dobro je, da človek naredi vse tisto, kar sam lahko naredi, pa tudi če to naredi težko, prav tako pa je tudi dobro, da zna sprejeti pomoč, ko je to potrebno. Nič manj pomembno pa ni za spremljevalce, za vse tiste, ki se znajdejo ob tem človeku. Ljudje, ki tega niso navajeni, so pogosto v hudi zadregi in se jim zdi, da morajo takoj stopiti v akcijo. Tudi prave pomoči se je treba učiti. Pustiti prizadetega, da sam naredi vse tisto, kar lahko, pomagati pa povsod tam, kjer tega ne more. Nobenega vsesplošnega recepta ni, vedno znova je treba videti slišati, premisliti in se odločiti. http://www.rtvslo.si/podcast Sat, 15 Jun 2019 04:56:43 +0000 Metka Klevišar: Ne, bom sama "Nekoč boste slišali, da sem umrl, vendar temu ne verjemite; bolj živ bom kot kdaj prej." S tem bi se strinjal tudi Viktor Frankl (rojen je bil l. 1905, umrl pa je l. 1997). Avstrijski profesor nevrologije in psihiatrije je kot Jud preživel kalvarijo koncentracijskih taborišč peklenskega holokavsta in velja za ustanovitelja logoterapije. Pozneje je vsakemu pacientu zastavil vprašanje: »Zakaj se niste ubili?« S tem je hotel v njem prebuditi voljo do življenja. Logoterapija zdravi ob pomoči smisla, ki pa ga brez Boga ni. Zaradi ideologij smrti si postavljamo vprašanje, ali je vera v Boga sploh še mogoča. Francoski filozof André Glucksmann je v knjigi Tretja smrt Boga (La Troisieme Mort de Dieu) zapisal, da je Bog umrl trikrat: prvič na križu, drugič v knjigah Marxa in Nietzscheja in tretjič v duši evropskega človeka zaradi zla in trpljenja v taboriščih smrti in gulagih. Tako kot se ima hudič za boga v peklu, se ima človek za boga na Zemlji. Nič čudnega ni, da se dušimo v krvi. Toda zmerjanje Boga je pravzaprav iskanje Boga, kajti vsak »ne« zahteva ustrezni »da«. To je zagovarjal francoski filozof Jacques Derrida (živel je v letih 1930–2004), rekoč, da ni zunajbesedilnosti. Pretresljiva Franklova izkušnja je aktualna tudi glede trpljenja eksistencialnega vakuuma sodobnega človeka danes. Dokazal je učinkovitost nasprotnega namena, pri katerem človek svoj strah premaga celo tako, da si zaželi, da bi se uresničilo prav tisto, česar se boji. Ko ne moremo spremeniti položaja, smo izzvani, da spremenimo sebe. Človek brez cilja želi posnemati tisto, kar počnejo drugi – temu rečemo konformizem – ali pa počne tisto, kar zahtevajo drugi; temu rečemo totalitarizem. Samo krščanstvo presega tako prvo kot drugo, saj veruje, da je ljubezen zadnji in najvišji smisel človekove eksistence. Frankl je trdil, da je človekova odrešitev možna le v ljubezni, saj sta ljubezen in človek neločljiva. Krščanstvo je edina religija, ki ne temelji na nauku, ampak na osebi Jezusa Kristusa, ki je vidna slika nevidnega Boga. Bog ne zagotavlja smisla samo v življenju, ampak tudi v trpljenju in smrti. Vabi nas k večnemu smislu, rekoč: »Jaz sem vstajenje in življenje.« (Jn 11,25) Izpolniti najgloblji smisel svojega življenja pomeni izpolniti s smislom tudi svoje trpljenje. Ko trpljenje dobi smisel, preneha biti trpljenje. videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/06/14/DanielBrkiKotrpljenjedobismiselprenehabititrpljenjeMMC.PR1.20190614.5.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 506 clean "Nekoč boste slišali, da sem umrl, vendar temu ne verjemite; bolj živ bom kot kdaj prej." S tem bi se strinjal tudi Viktor Frankl (rojen je bil l. 1905, umrl pa je l. 1997). Avstrijski profesor nevrologije in psihiatrije je kot Jud preživel kalvarijo koncentracijskih taborišč peklenskega holokavsta in velja za ustanovitelja logoterapije. Pozneje je vsakemu pacientu zastavil vprašanje: »Zakaj se niste ubili?« S tem je hotel v njem prebuditi voljo do življenja. Logoterapija zdravi ob pomoči smisla, ki pa ga brez Boga ni. Zaradi ideologij smrti si postavljamo vprašanje, ali je vera v Boga sploh še mogoča. Francoski filozof André Glucksmann je v knjigi Tretja smrt Boga (La Troisieme Mort de Dieu) zapisal, da je Bog umrl trikrat: prvič na križu, drugič v knjigah Marxa in Nietzscheja in tretjič v duši evropskega človeka zaradi zla in trpljenja v taboriščih smrti in gulagih. Tako kot se ima hudič za boga v peklu, se ima človek za boga na Zemlji. Nič čudnega ni, da se dušimo v krvi. Toda zmerjanje Boga je pravzaprav iskanje Boga, kajti vsak »ne« zahteva ustrezni »da«. To je zagovarjal francoski filozof Jacques Derrida (živel je v letih 1930–2004), rekoč, da ni zunajbesedilnosti. Pretresljiva Franklova izkušnja je aktualna tudi glede trpljenja eksistencialnega vakuuma sodobnega človeka danes. Dokazal je učinkovitost nasprotnega namena, pri katerem človek svoj strah premaga celo tako, da si zaželi, da bi se uresničilo prav tisto, česar se boji. Ko ne moremo spremeniti položaja, smo izzvani, da spremenimo sebe. Človek brez cilja želi posnemati tisto, kar počnejo drugi – temu rečemo konformizem – ali pa počne tisto, kar zahtevajo drugi; temu rečemo totalitarizem. Samo krščanstvo presega tako prvo kot drugo, saj veruje, da je ljubezen zadnji in najvišji smisel človekove eksistence. Frankl je trdil, da je človekova odrešitev možna le v ljubezni, saj sta ljubezen in človek neločljiva. Krščanstvo je edina religija, ki ne temelji na nauku, ampak na osebi Jezusa Kristusa, ki je vidna slika nevidnega Boga. Bog ne zagotavlja smisla samo v življenju, ampak tudi v trpljenju in smrti. Vabi nas k večnemu smislu, rekoč: »Jaz sem vstajenje in življenje.« (Jn 11,25) Izpolniti najgloblji smisel svojega življenja pomeni izpolniti s smislom tudi svoje trpljenje. Ko trpljenje dobi smisel, preneha biti trpljenje. http://www.rtvslo.si/podcast Fri, 14 Jun 2019 03:58:26 +0000 Daniel Brkič: Ko trpljenje dobi smisel, preneha biti trpljenje Sveti Anton Padovanski velja za enega najbolj priljubljenih svetnikov zahodnega krščanstva. Živel je v 12. stoletju in kot vemo, je v tem cvetočem pristaniškem mestu obiskoval katedralno šolo. Poleg pogovornih romanskih jezikov, je zelo dobro obvladal klasično latinščino, grščino in arabščino. Pogled na ocean, ki se mu je razkrival iz njegovega mesta, je v njem prebujal željo pa daljnih deželah, kjer bi lahko bogastvo sveto pisemske modrosti in izrekov cerkvenih očetov delil z drugimi. Čutil je, da mora za besede evangelija goreti z vsem srcem, da bi tako lahko prižigal ogenj ljubezni tudi pri drugih. To je bil čas, ko se je sv. Frančišek v Egiptu srečal s sultanom Malikom Al Kamilom. Srečala in razšla sta se kot prijatelja. Toda že leto dni kasneje l. 1220 drugi Frančiškovi bratje niso imeli te sreče in so bili v Maroku usmrčeni. Ferdinand je bil ob tem dogodku pretresen. Še vedno je verjel v moč ljubezni, zato je vstopil med Frančiškove brate in dobil ime Anton ter se odpravil v Maroko. Toda tam je zbolel in moral se je vrniti. Spoznal je, da se morajo krščanski narodi najprej sami prenoviti, predno bi lahko oznanjali evangelij tudi drugim. Legenda pravi, da je bil v Italiji najprej tihi brat v kuhinji in da je le neka zagata hotela, da spregovori namesto bolnega brata. Vsekakor so bratje kmalu odkrili njegovo odlično poznavanje Svetega pisma in cerkvenih očetov. Vendar tudi ta zgodba razodeva globoko modrost, namreč, da lahko modra beseda prihaja le iz tišine, ko človek prisluškuje Bogu. Anton je postal znameniti pridigar širom po Italiji in v Južni Franciji. Cerkve so bile premajhne, zato je govoril na trgih in v srcih ljudi prižigal ogenj dobrote in usmiljenja. A bil je pojoča duša, saj je napisal nekaj sto komentarjev bibličnih psalmov. Nanj so vplivalo grški misleci kot Bazilij in Krizostom, od latinskih pa sveti Bernard. Njegova globina srca se je združevala z visokim intelektom, zato mu je sv. Frančišek zaupal frančiškansko teološko šolo in ga klical »Brat Anton, dragi mi učitelj«. Pri tem pa je Anton Padovanski rad ščitil in pomagal revežem. Na to nas spominjajo po cerkvah še danes njegovi kipi z nabiralnikom za reveže. videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/06/13/EdvardKovaOdFerdinandaizLizbonedoAntonaizPadoveMMC.PR1.20190613.4.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 397 clean Sveti Anton Padovanski velja za enega najbolj priljubljenih svetnikov zahodnega krščanstva. Živel je v 12. stoletju in kot vemo, je v tem cvetočem pristaniškem mestu obiskoval katedralno šolo. Poleg pogovornih romanskih jezikov, je zelo dobro obvladal klasično latinščino, grščino in arabščino. Pogled na ocean, ki se mu je razkrival iz njegovega mesta, je v njem prebujal željo pa daljnih deželah, kjer bi lahko bogastvo sveto pisemske modrosti in izrekov cerkvenih očetov delil z drugimi. Čutil je, da mora za besede evangelija goreti z vsem srcem, da bi tako lahko prižigal ogenj ljubezni tudi pri drugih. To je bil čas, ko se je sv. Frančišek v Egiptu srečal s sultanom Malikom Al Kamilom. Srečala in razšla sta se kot prijatelja. Toda že leto dni kasneje l. 1220 drugi Frančiškovi bratje niso imeli te sreče in so bili v Maroku usmrčeni. Ferdinand je bil ob tem dogodku pretresen. Še vedno je verjel v moč ljubezni, zato je vstopil med Frančiškove brate in dobil ime Anton ter se odpravil v Maroko. Toda tam je zbolel in moral se je vrniti. Spoznal je, da se morajo krščanski narodi najprej sami prenoviti, predno bi lahko oznanjali evangelij tudi drugim. Legenda pravi, da je bil v Italiji najprej tihi brat v kuhinji in da je le neka zagata hotela, da spregovori namesto bolnega brata. Vsekakor so bratje kmalu odkrili njegovo odlično poznavanje Svetega pisma in cerkvenih očetov. Vendar tudi ta zgodba razodeva globoko modrost, namreč, da lahko modra beseda prihaja le iz tišine, ko človek prisluškuje Bogu. Anton je postal znameniti pridigar širom po Italiji in v Južni Franciji. Cerkve so bile premajhne, zato je govoril na trgih in v srcih ljudi prižigal ogenj dobrote in usmiljenja. A bil je pojoča duša, saj je napisal nekaj sto komentarjev bibličnih psalmov. Nanj so vplivalo grški misleci kot Bazilij in Krizostom, od latinskih pa sveti Bernard. Njegova globina srca se je združevala z visokim intelektom, zato mu je sv. Frančišek zaupal frančiškansko teološko šolo in ga klical »Brat Anton, dragi mi učitelj«. Pri tem pa je Anton Padovanski rad ščitil in pomagal revežem. Na to nas spominjajo po cerkvah še danes njegovi kipi z nabiralnikom za reveže. http://www.rtvslo.si/podcast Thu, 13 Jun 2019 03:56:37 +0000 Edvard Kovač: Od Ferdinanda iz Lizbone do Antona iz Padove Jutra na Prvem prinašajo tudi razmisleke o temeljnih življenjskih, religioznih, duhovnih vprašanjih. V Duhovni misli avtorji, pogosto na podlagi svetopisemskega ali drugega pomembnega besedila, spregovorijo o zmeraj aktualnih, eksistencialnih temah, s katerimi se človek sooča od nekdaj. Množica pogledov pod uredniškim vodstvom Petra Franka in glasbenim izborom Apolonije Gantar. Vsak dan ob 5.50 in ob koncih tedna ob 6.50. Na Prvem. videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/06/12/DuhovnamiselMMC.PR1.20190612.3.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 275 clean Jutra na Prvem prinašajo tudi razmisleke o temeljnih življenjskih, religioznih, duhovnih vprašanjih. V Duhovni misli avtorji, pogosto na podlagi svetopisemskega ali drugega pomembnega besedila, spregovorijo o zmeraj aktualnih, eksistencialnih temah, s katerimi se človek sooča od nekdaj. Množica pogledov pod uredniškim vodstvom Petra Franka in glasbenim izborom Apolonije Gantar. Vsak dan ob 5.50 in ob koncih tedna ob 6.50. Na Prvem. http://www.rtvslo.si/podcast Wed, 12 Jun 2019 03:54:35 +0000 Duhovna misel Čudežno, skrivnostno, presenetljivo. Take izraze uporabljamo, kadar se nam zgodi kaj zelo nenavadnega. Lahko da večkrat v življenju, mogočesamo enkrat, pozabiti pa ni mogoče. Spodbudí k razmišljanju in oblikovanju našega odnosa do ljudi in stvari. Denimo, da se zaradi nepredstavljivih okoliščin naletita drug na drugega povsem tuja človeka, ki niti ne živita na isti celini. Nič posebnega, a zaradi poslovne povezave se vzpostavijo potrebni stiki. Zavoljo zamudnih administrativnih postopkov lahko zelo dolgo trajajo. Medtem ti osebi ohranjata stike, a drug o drugem še ne vesta nič osebnega. Ko se mimogrede odpre kaka špranja zunajposlovnega okolja, se začne razpirati vzporedno obzorje. Tako ugotovita, da sta pred več kot pol stoletja študirala v istem mestu, se vozila z istim trolejbusom, zahajala v isto cerkev, brala iste pisatelje, imela rada iste Kosovelove verze. A kar je najbolj presenetljivo: ta z druge celine – ne da bi vedel, za koga pravzaprav – vodi uradni postopek za onega drugega. Nekakšno naključje počasi poveže v prijazno trajno poznanstvo dva krajevno zelo oddaljena rojaka. Pisatelj Pavle Zidar pravi: Slučaja ni; slučaj je simulacija milosti. Vredno si je zapomniti: slučaja ni, slučaj je simulacija milosti. Zgodi se, da šolarček, ki mu učitelj nekoč ni namenil malo boljše ocene, mnogo pozneje prav njega reši z zahtevno operacijo drobovja. Zgodi se, da zanikrni vajenec prekosi mojstra in postane znan iztumitelj. Predvidena žrtev reši krvnika. V različnih oblikah se ponavlja svetopisemska zgodba o prodanem Jožefu, ki je pozneje pred lakoto otel vse svoje brate. Kdo nam vozla in razvozlava življenjske štrene? Hiter odgovor je: usoda. A to mi navrže vprašanje: ali ima ta značaj biti, presoje, presežnega, absolutnega? Ali je samo beseda za nekaj, za kar ne vem, kaj je? O tem lahko razmišljajo tudi zakonci. Simon Gregorčič takole pojasnjuje njim določeni preplet dogajanja: Ko srca ustvarja Bog višin, iz raznih dela jih tvarin; iz vedno iste pa snovi po dvoje src on naredi – in vrže ju med širni svet, da našla bi se v teku let. Do 'najdenja' prehodita pot in je marsikatera nerazumljivo ovinkasta, presenetljiva, tudi z vonjem skrivnostnega. Če naključij ni in je to načrtovana možnost uresničitve, utegne biti akterju ime Sem, ki sem. videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/06/11/BertaGolobPrepletanjaMMC.PR1.20190611.2.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 392 clean Čudežno, skrivnostno, presenetljivo. Take izraze uporabljamo, kadar se nam zgodi kaj zelo nenavadnega. Lahko da večkrat v življenju, mogočesamo enkrat, pozabiti pa ni mogoče. Spodbudí k razmišljanju in oblikovanju našega odnosa do ljudi in stvari. Denimo, da se zaradi nepredstavljivih okoliščin naletita drug na drugega povsem tuja človeka, ki niti ne živita na isti celini. Nič posebnega, a zaradi poslovne povezave se vzpostavijo potrebni stiki. Zavoljo zamudnih administrativnih postopkov lahko zelo dolgo trajajo. Medtem ti osebi ohranjata stike, a drug o drugem še ne vesta nič osebnega. Ko se mimogrede odpre kaka špranja zunajposlovnega okolja, se začne razpirati vzporedno obzorje. Tako ugotovita, da sta pred več kot pol stoletja študirala v istem mestu, se vozila z istim trolejbusom, zahajala v isto cerkev, brala iste pisatelje, imela rada iste Kosovelove verze. A kar je najbolj presenetljivo: ta z druge celine – ne da bi vedel, za koga pravzaprav – vodi uradni postopek za onega drugega. Nekakšno naključje počasi poveže v prijazno trajno poznanstvo dva krajevno zelo oddaljena rojaka. Pisatelj Pavle Zidar pravi: Slučaja ni; slučaj je simulacija milosti. Vredno si je zapomniti: slučaja ni, slučaj je simulacija milosti. Zgodi se, da šolarček, ki mu učitelj nekoč ni namenil malo boljše ocene, mnogo pozneje prav njega reši z zahtevno operacijo drobovja. Zgodi se, da zanikrni vajenec prekosi mojstra in postane znan iztumitelj. Predvidena žrtev reši krvnika. V različnih oblikah se ponavlja svetopisemska zgodba o prodanem Jožefu, ki je pozneje pred lakoto otel vse svoje brate. Kdo nam vozla in razvozlava življenjske štrene? Hiter odgovor je: usoda. A to mi navrže vprašanje: ali ima ta značaj biti, presoje, presežnega, absolutnega? Ali je samo beseda za nekaj, za kar ne vem, kaj je? O tem lahko razmišljajo tudi zakonci. Simon Gregorčič takole pojasnjuje njim določeni preplet dogajanja: Ko srca ustvarja Bog višin, iz raznih dela jih tvarin; iz vedno iste pa snovi po dvoje src on naredi – in vrže ju med širni svet, da našla bi se v teku let. Do 'najdenja' prehodita pot in je marsikatera nerazumljivo ovinkasta, presenetljiva, tudi z vonjem skrivnostnega. Če naključij ni in je to načrtovana možnost uresničitve, utegne biti akterju ime Sem, ki sem. http://www.rtvslo.si/podcast Tue, 11 Jun 2019 03:56:32 +0000 Berta Golob: Prepletanja Eden najbolj priljubljenih pregovorov rimskega cesarja Tiberija, ki je vladal v 1. stoletju po začetku našega štetja, se je v latinščini glasil: »Bóni pastóris est tondére pecus non deglúbere, kar bi v slovenščino prevedli kot: »Dober pastir ovco striže, ne odira.« Omenjeni cesar ni slovel kot miren in uravnotežen oblastnik, pač pa se je zlasti v drugi polovici svojega vladanja zapletal v obračunavanja s svojo družino. Umoriti naj bi dal tudi sina Druza, češ, da je nevarno posegel po prestolu. Pa vendar je kljub vsej svoji okrutnosti v odnosu do prebivalcev takratnega Rimskega imperija, kot nakazuje njegov izbrani izrek, pokazal nekaj sočutnosti. Nasvet, da »dober pastir ovco striže, ne odira« je namreč uperil zoper tiste upravnike provinc, ki so izrazili zahtevo po zvišanju davkov za financiranje vseh stroškov rimske države. Zavedal se je, da lahko množico finančno obremeniš največ toliko, da preživi, ne smeš pa je odreti do smrti. Najbrž se je tudi bal, da se bo rimsko ljudstvo na točki, ko bodo dajatve postale neznosne, uprlo. Tak svetel zgodovinski vzgled na naših tleh so kmečki upori, ki so jih od konca srednjega veka pa vse do začetka 18. stoletja organizirali kmetje, ker niso mogli več pridelati toliko hrane, kot jo je terjal fevdalni gospodar, niti služiti vsem drugim njegovim domislicam, s katerimi jih je prignal do skrajne revščine in lakote. Današnja duhovna misel je namenjena sodobnim politikom, ki si izmišljujejo nove in nove davke, s katerimi polnijo državne blagajne in svoje lastne žepe. Če že ne morejo v svojem človeškem repertoarju zoper tako uveljavljeno prakso najti nobenih etičnih razlogov, imenovanih sočutje do sočloveka in izkoriščanih, iz čigar delovnih rok si polnijo lastna pogoltna usta, naj jim bo navdih vsaj Tiberij. Ovco je torej treba samo striči in veselo uporabljati njeno volno. Že dva tisoč let pa vedo, da bo, če ji odereš kožo, pač zanesljivo crknila. videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/06/10/IgnacijaFridlJarcOdavkihMMC.PR1.20190610.1.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 323 clean Eden najbolj priljubljenih pregovorov rimskega cesarja Tiberija, ki je vladal v 1. stoletju po začetku našega štetja, se je v latinščini glasil: »Bóni pastóris est tondére pecus non deglúbere, kar bi v slovenščino prevedli kot: »Dober pastir ovco striže, ne odira.« Omenjeni cesar ni slovel kot miren in uravnotežen oblastnik, pač pa se je zlasti v drugi polovici svojega vladanja zapletal v obračunavanja s svojo družino. Umoriti naj bi dal tudi sina Druza, češ, da je nevarno posegel po prestolu. Pa vendar je kljub vsej svoji okrutnosti v odnosu do prebivalcev takratnega Rimskega imperija, kot nakazuje njegov izbrani izrek, pokazal nekaj sočutnosti. Nasvet, da »dober pastir ovco striže, ne odira« je namreč uperil zoper tiste upravnike provinc, ki so izrazili zahtevo po zvišanju davkov za financiranje vseh stroškov rimske države. Zavedal se je, da lahko množico finančno obremeniš največ toliko, da preživi, ne smeš pa je odreti do smrti. Najbrž se je tudi bal, da se bo rimsko ljudstvo na točki, ko bodo dajatve postale neznosne, uprlo. Tak svetel zgodovinski vzgled na naših tleh so kmečki upori, ki so jih od konca srednjega veka pa vse do začetka 18. stoletja organizirali kmetje, ker niso mogli več pridelati toliko hrane, kot jo je terjal fevdalni gospodar, niti služiti vsem drugim njegovim domislicam, s katerimi jih je prignal do skrajne revščine in lakote. Današnja duhovna misel je namenjena sodobnim politikom, ki si izmišljujejo nove in nove davke, s katerimi polnijo državne blagajne in svoje lastne žepe. Če že ne morejo v svojem človeškem repertoarju zoper tako uveljavljeno prakso najti nobenih etičnih razlogov, imenovanih sočutje do sočloveka in izkoriščanih, iz čigar delovnih rok si polnijo lastna pogoltna usta, naj jim bo navdih vsaj Tiberij. Ovco je torej treba samo striči in veselo uporabljati njeno volno. Že dva tisoč let pa vedo, da bo, če ji odereš kožo, pač zanesljivo crknila. http://www.rtvslo.si/podcast Mon, 10 Jun 2019 03:55:23 +0000 Ignacija Fridl Jarc: O davkih Na binkoštni dan, petdeseti dan po Gospodovem vstajenju, se je v Jeruzalemu Duh Gospodov razodel v podobi silnega vetra in v podobi ognjenih plamenov. Duh Gospodov je Duh ljubezni, zato so ognjeni plameni ustrezno znamenje Duha. In Duh Gospodov je Duh izjemne sile in moči, ki ga ni mogoče ne ustaviti in ne usmerjati, zato sta veter in vihar ustrezno znamenje Duha, kakor pravi pismo: 'Veter veje, kjer hoče, in njegov glas slišiš, pa ne veš, od kod prihaja in kam gre!' (Jn 3,8). Tretje najbolj znano znamenje Duha pa je golob, oziroma sta golob in golobica. Golob in golobica sta namreč znana po svojih številnih lepih lastnostih: Živita v paru in si ostaneta zvesta do smrti. Tudi če eden od njiju umrje, si drugi ne poišče novega družabnika, ampak preživi ostali del svojega življenja sam. Občudujemo golobje snubljenje in dvorjenje, golobje poplesovanje in priklanjanje. Poslušamo golobje dobrikanje in gruljenje. Znana je golobja silna ljubezen do golobnjaka: Tudi če golobnjak zagori, golob kroži okrog gorečega domovališča v vedno manjših krogih in pogosto nazadnje ves ožgan pade tudi sam v ogenj. Golob in golobica sta znamenje preprostosti in ljubeznivosti, krotkosti in nežnosti, znamenje zvestobe in popolne predanosti, znamenje sprave in miru. Že stari raziskovalci so ugotovili, da golob nima žolča in zato ne pozna jeze in zamere, ne pozna užaljenosti in zagrenjenosti. Zato je tudi znanilec in prinašalec dobre novice in miru: Golob je očaku Noetu oznanil konec vesoljnega potopa (1 Mz 8); je podoba pristnosti in čistosti in je zato sveta in daritvena žival. Tudi Jožef in Marija sta po Mojzesovem predpisu (3 Mz 5,7) za svojega prvorojenca prinesla v tempelj dve grlici ali dva golobčka (Lk 2,24). Zaradi svoje ljubkosti in miline je golobica prispodoba zaročenke v Visoki pesmi: 'Ena je moja golobica, moja brezmadežna, edinka svoji materi, izvoljenka svoji porodnici. Kot prinašalec in znanilec vesele novice se je izkazal tudi prerok Jona, kar pomeni 'golob', ki je Ninivljanom razglašal Gospodovo opozorilo in svarilo. V istem smislu se je Sveti Duh v podobi goloba spustil tudi na našega Gospoda ob njegovem krstu v reki Jordan in zaslišal se je glas iz nebes, ki je potrdil veselo novico: 'Ta je moj ljubljeni sin, nad katerim imam veselje!' (Mt 3,17). Lukovo poročilo o prihodu Svetega Duha sicer ne omenja goloba, vendar se ognjeni plameni na številnih starih in novih upodobitvah spuščajo nad apostole izpod razpetih kril goloba, ki predstavlja Svetega Duha. Takoj po prejetju Duha pa so tudi vsi apostoli postali 'golobje,' ki so veselo novico o vstajenju in vnebohodu brez odlašanja začeli širiti po Jeruzalemu in po Sveti deželi ter po vsem tedaj znanem svetu rimskega cesarstva. Bratje in sestre. Binkoštni dogodek naj nas navdihuje, da bi po Gospodovi besedi tudi mi znali biti 'preprosti kot golobje' (Mt 10,16) in ustvarjati mir v sebi in okrog sebe! videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/06/09/JurijBizjakBinkotiMMC.PR1.20190609.7.0650.mp3 RTVSLO – Prvi 394 clean Na binkoštni dan, petdeseti dan po Gospodovem vstajenju, se je v Jeruzalemu Duh Gospodov razodel v podobi silnega vetra in v podobi ognjenih plamenov. Duh Gospodov je Duh ljubezni, zato so ognjeni plameni ustrezno znamenje Duha. In Duh Gospodov je Duh izjemne sile in moči, ki ga ni mogoče ne ustaviti in ne usmerjati, zato sta veter in vihar ustrezno znamenje Duha, kakor pravi pismo: 'Veter veje, kjer hoče, in njegov glas slišiš, pa ne veš, od kod prihaja in kam gre!' (Jn 3,8). Tretje najbolj znano znamenje Duha pa je golob, oziroma sta golob in golobica. Golob in golobica sta namreč znana po svojih številnih lepih lastnostih: Živita v paru in si ostaneta zvesta do smrti. Tudi če eden od njiju umrje, si drugi ne poišče novega družabnika, ampak preživi ostali del svojega življenja sam. Občudujemo golobje snubljenje in dvorjenje, golobje poplesovanje in priklanjanje. Poslušamo golobje dobrikanje in gruljenje. Znana je golobja silna ljubezen do golobnjaka: Tudi če golobnjak zagori, golob kroži okrog gorečega domovališča v vedno manjših krogih in pogosto nazadnje ves ožgan pade tudi sam v ogenj. Golob in golobica sta znamenje preprostosti in ljubeznivosti, krotkosti in nežnosti, znamenje zvestobe in popolne predanosti, znamenje sprave in miru. Že stari raziskovalci so ugotovili, da golob nima žolča in zato ne pozna jeze in zamere, ne pozna užaljenosti in zagrenjenosti. Zato je tudi znanilec in prinašalec dobre novice in miru: Golob je očaku Noetu oznanil konec vesoljnega potopa (1 Mz 8); je podoba pristnosti in čistosti in je zato sveta in daritvena žival. Tudi Jožef in Marija sta po Mojzesovem predpisu (3 Mz 5,7) za svojega prvorojenca prinesla v tempelj dve grlici ali dva golobčka (Lk 2,24). Zaradi svoje ljubkosti in miline je golobica prispodoba zaročenke v Visoki pesmi: 'Ena je moja golobica, moja brezmadežna, edinka svoji materi, izvoljenka svoji porodnici. Kot prinašalec in znanilec vesele novice se je izkazal tudi prerok Jona, kar pomeni 'golob', ki je Ninivljanom razglašal Gospodovo opozorilo in svarilo. V istem smislu se je Sveti Duh v podobi goloba spustil tudi na našega Gospoda ob njegovem krstu v reki Jordan in zaslišal se je glas iz nebes, ki je potrdil veselo novico: 'Ta je moj ljubljeni sin, nad katerim imam veselje!' (Mt 3,17). Lukovo poročilo o prihodu Svetega Duha sicer ne omenja goloba, vendar se ognjeni plameni na številnih starih in novih upodobitvah spuščajo nad apostole izpod razpetih kril goloba, ki predstavlja Svetega Duha. Takoj po prejetju Duha pa so tudi vsi apostoli postali 'golobje,' ki so veselo novico o vstajenju in vnebohodu brez odlašanja začeli širiti po Jeruzalemu in po Sveti deželi ter po vsem tedaj znanem svetu rimskega cesarstva. Bratje in sestre. Binkoštni dogodek naj nas navdihuje, da bi po Gospodovi besedi tudi mi znali biti 'preprosti kot golobje' (Mt 10,16) in ustvarjati mir v sebi in okrog sebe! http://www.rtvslo.si/podcast Sun, 9 Jun 2019 04:56:34 +0000 Jurij Bizjak: Binkošti 16. stoletje je bilo za Slovence prelomna doba. Kajti po Trubarjevem nastopu skoraj nič ni ostalo enako, kot je bilo dotlej. Reformacija Slovencem da protestantsko »cerkev slovenskega jezika« in preko nje knjižni jezik ter zaokrožen tekstni korpus. Do leta 1599 kar 56 knjig: dvakrat celotno Biblijo (Dalmatin, 1584; Hutter, 1599), številne pesmarice, katekizme, cerkveni red itn. Med temi deli izstopa zlasti veličastni Trubarjev opus: skoraj 8.500 (!) strani, kar ob Jurčiču in Cankarju še vedno velja za najobsežnejši avtorski dosežek v slovenskem jeziku. – Do Trubarja se je naš jezik pisal le občasno in v redkih, funkcijsko pogojenih besedilih, od leta 1550 pa se v njem ustvarja kontinuirano in v vseh registrih – od hermetične lirike do preprostega oglasa. Zato je mogoče brez zadržka reči, da smo s knjigami slovenskih protestantov postali kot narod omikani. Povzdignili smo se med člane evropske učene kulture. S poknjiženjem pa se je začel širiti tudi spoznavni prostor Slovencev: od pojmovnika preprostega podeželana k zmožnosti učenega – tedaj je to pomenilo predvsem pismenega – človeka. Reformacija je skozi Trubarjevo pero zapisala poimenovanje »ljubi Slovenci«, v Katekizmu 1555 pa izraz »slovenska dežela«. Zato ni pretirana ugotovitev Igorja Grdine, da je Primož Trubar edina zgodovinska osebnost v slovenski preteklosti, ki je ni mogoče pogrešiti. Brez evangeličanskega duhovnika Trubarja bi bili slovenski preteklost in sedanjost nepredstavljivo drugačni. Če bi sploh bili – slovenski. Slovenski knjižni jezik je dediščina protestantske reformacije in je naša stoletna očetna in dedna pravica. Je naša neminljiva izkaznica o pripadnosti (srednje)evropskemu, nikakor ne balkanskemu duhovnemu prostoru. Slovenski jezik in književnost sta poglavitna stebra slovenske nacionalne identitete. Tako je tudi prihajajoči dan Primoža Trubarja praznik slovenskega jezika – in torej vseslovenske narodne identifikacije in državnosti. Zato naš materni, slovenski jezik radi, bogato in spretno rabímo. Vsak dan, vedno znova. In ne bodimo ne brezbrižneži ne jezikovni hlapci. V edini domovini, ki jo imamo, se nam nikar ne kaže petolizniško umikati ne angleščini in ne babilonski mešanici balkanskih jezikov. Cenimo duhovno doto prednikov. videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/06/08/JonatanVinklerTrubarinodgovornostdoprihodnostiMMC.PR1.20190608.6.0650.mp3 RTVSLO – Prvi 295 clean 16. stoletje je bilo za Slovence prelomna doba. Kajti po Trubarjevem nastopu skoraj nič ni ostalo enako, kot je bilo dotlej. Reformacija Slovencem da protestantsko »cerkev slovenskega jezika« in preko nje knjižni jezik ter zaokrožen tekstni korpus. Do leta 1599 kar 56 knjig: dvakrat celotno Biblijo (Dalmatin, 1584; Hutter, 1599), številne pesmarice, katekizme, cerkveni red itn. Med temi deli izstopa zlasti veličastni Trubarjev opus: skoraj 8.500 (!) strani, kar ob Jurčiču in Cankarju še vedno velja za najobsežnejši avtorski dosežek v slovenskem jeziku. – Do Trubarja se je naš jezik pisal le občasno in v redkih, funkcijsko pogojenih besedilih, od leta 1550 pa se v njem ustvarja kontinuirano in v vseh registrih – od hermetične lirike do preprostega oglasa. Zato je mogoče brez zadržka reči, da smo s knjigami slovenskih protestantov postali kot narod omikani. Povzdignili smo se med člane evropske učene kulture. S poknjiženjem pa se je začel širiti tudi spoznavni prostor Slovencev: od pojmovnika preprostega podeželana k zmožnosti učenega – tedaj je to pomenilo predvsem pismenega – človeka. Reformacija je skozi Trubarjevo pero zapisala poimenovanje »ljubi Slovenci«, v Katekizmu 1555 pa izraz »slovenska dežela«. Zato ni pretirana ugotovitev Igorja Grdine, da je Primož Trubar edina zgodovinska osebnost v slovenski preteklosti, ki je ni mogoče pogrešiti. Brez evangeličanskega duhovnika Trubarja bi bili slovenski preteklost in sedanjost nepredstavljivo drugačni. Če bi sploh bili – slovenski. Slovenski knjižni jezik je dediščina protestantske reformacije in je naša stoletna očetna in dedna pravica. Je naša neminljiva izkaznica o pripadnosti (srednje)evropskemu, nikakor ne balkanskemu duhovnemu prostoru. Slovenski jezik in književnost sta poglavitna stebra slovenske nacionalne identitete. Tako je tudi prihajajoči dan Primoža Trubarja praznik slovenskega jezika – in torej vseslovenske narodne identifikacije in državnosti. Zato naš materni, slovenski jezik radi, bogato in spretno rabímo. Vsak dan, vedno znova. In ne bodimo ne brezbrižneži ne jezikovni hlapci. V edini domovini, ki jo imamo, se nam nikar ne kaže petolizniško umikati ne angleščini in ne babilonski mešanici balkanskih jezikov. Cenimo duhovno doto prednikov. http://www.rtvslo.si/podcast Sat, 8 Jun 2019 04:54:55 +0000 Jonatan Vinkler: Trubar in odgovornost do prihodnosti Prekrasna hiša sredi novozgrajenega naselja. Urejen vrt, trije avtomobili zadnjih modelov, eksotična drevesa in moderno oblikovana vhodna vrata. Na balkonu mnoštvo otroških igrač vseh vrst in barv. Prekrasna hiša! Že od daleč se vidi, da tu stanuje nekdo, ki mu gre dobro. Kar malo zavisti vzbuja pri mimoidočih! Stopim v notranjost in prvo kar zaznam, je mir in tišina. Skoraj otipljiva tišina. In vem zakaj… kajti, zunanja podoba tega doma je čisto nekaj drugega kot notranjost. V notranjosti se namreč odvija težka borba za vsak dan, vsako jutro, vsako uro. Tu je namreč doma težki bolnik, ki se bori za vsak novi preživeti dan. Mlad je še, družina ga potrebuje, otroci bi se radi z njim igrali, a ne more. Bolezen ga je prikovala na posteljo in računalniško opremo je zamenjal za negovalno opremo. Mlada žena je kot tiha, ljubezniva senca, ki stopa tiho in prijazno, da sprejme vsakega, ki lahko na takšen ali drugačen način pomaga njej in možu. Notranjost doma je prilagojena bolniku, dnevna soba je center njegovega bivanja. Velika bolniška postelja je glavni oltar te mlade družine. Vsi vedo, da pomoči ni, da se bliža dan odhoda. Vsi trpijo… Lahko se z roko dotakneš trpljenja, ki je živo, preplavilo je vse lepe stvari, vse lepo pohištvo, dragocene slike in pisane zavese… Zdi se mi, da je ta dom postal kapelica trpljenja in odhajanja… Pri vsakem obisku me pretrese ta kontrast med zunanjostjo in notranjostjo doma. Uči me, da nikoli, ampak zares nikoli, ne sodim ljudi samo po zunanjost, kajti koliko takih, ki na zunaj nosijo podobo bogate palače, v resnici v sebi nosijo ne kapelico, ampak katedralo trpljenja… Najlepše v tem svetišču trpljenja je, da bolnik ni sam, da je ob njem najdražja oseba in mnogi ostali, ki se ne bojijo pokazati svojo sočutno prijateljstvo in ljubezen. Tudi njih se od zunaj ne vidi. Ne vidi se niti morje ljubezni, izlito na vsak dotik bolnika; ne vidijo se žarki upanja, ki sijejo iz oči bolnika. V tem domu kraljuje hvaležnost v obliki tihega nasmeha mlade žene, ko zašepeta: Veste, danes se pa vsega zaveda in mi je rekel, da me ima rad…. Posvečen dom s posvečenimi stanovalci. videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/06/07/EmanuelaerdinNotranjostdomaMMC.PR1.20190607.5.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 375 clean Prekrasna hiša sredi novozgrajenega naselja. Urejen vrt, trije avtomobili zadnjih modelov, eksotična drevesa in moderno oblikovana vhodna vrata. Na balkonu mnoštvo otroških igrač vseh vrst in barv. Prekrasna hiša! Že od daleč se vidi, da tu stanuje nekdo, ki mu gre dobro. Kar malo zavisti vzbuja pri mimoidočih! Stopim v notranjost in prvo kar zaznam, je mir in tišina. Skoraj otipljiva tišina. In vem zakaj… kajti, zunanja podoba tega doma je čisto nekaj drugega kot notranjost. V notranjosti se namreč odvija težka borba za vsak dan, vsako jutro, vsako uro. Tu je namreč doma težki bolnik, ki se bori za vsak novi preživeti dan. Mlad je še, družina ga potrebuje, otroci bi se radi z njim igrali, a ne more. Bolezen ga je prikovala na posteljo in računalniško opremo je zamenjal za negovalno opremo. Mlada žena je kot tiha, ljubezniva senca, ki stopa tiho in prijazno, da sprejme vsakega, ki lahko na takšen ali drugačen način pomaga njej in možu. Notranjost doma je prilagojena bolniku, dnevna soba je center njegovega bivanja. Velika bolniška postelja je glavni oltar te mlade družine. Vsi vedo, da pomoči ni, da se bliža dan odhoda. Vsi trpijo… Lahko se z roko dotakneš trpljenja, ki je živo, preplavilo je vse lepe stvari, vse lepo pohištvo, dragocene slike in pisane zavese… Zdi se mi, da je ta dom postal kapelica trpljenja in odhajanja… Pri vsakem obisku me pretrese ta kontrast med zunanjostjo in notranjostjo doma. Uči me, da nikoli, ampak zares nikoli, ne sodim ljudi samo po zunanjost, kajti koliko takih, ki na zunaj nosijo podobo bogate palače, v resnici v sebi nosijo ne kapelico, ampak katedralo trpljenja… Najlepše v tem svetišču trpljenja je, da bolnik ni sam, da je ob njem najdražja oseba in mnogi ostali, ki se ne bojijo pokazati svojo sočutno prijateljstvo in ljubezen. Tudi njih se od zunaj ne vidi. Ne vidi se niti morje ljubezni, izlito na vsak dotik bolnika; ne vidijo se žarki upanja, ki sijejo iz oči bolnika. V tem domu kraljuje hvaležnost v obliki tihega nasmeha mlade žene, ko zašepeta: Veste, danes se pa vsega zaveda in mi je rekel, da me ima rad…. Posvečen dom s posvečenimi stanovalci. http://www.rtvslo.si/podcast Fri, 7 Jun 2019 03:56:15 +0000 Emanuela Žerdin: Notranjost doma A ni smešno, da se pol svojega življenja ženeš za spričevali in diplomami, za tem, da se boš nečesa naučil in nekaj znal, potem pa drugo polovico (ali pa zgolj tretjino) svojega življenja ugotavljaš, da pa se živeti ne naučiš v šoli. Da je najboljša šola življenje sámo, ti pa si ga (morda prav zaradi šole in službe) »prešprical« in zamudil! V šoli boš izvedel, da tvoj nos raste celo življenje in da lahko zazna deset tisoč vonjev, a le življenje ti bo povedalo kaj ti diši in kaj ne, ter te podučilo o smradu! V šoli se boš naučil kako je sestavljeno tvoje oko in kako to, da sploh vidimo, a le življenje ti bo povedalo kaj res moraš videti in kaj bi bilo bolje, da ne bi… V šoli se boš naučil, da je srce mišica, ki utripne 70-krat na minuto, 4200-krat na uro, 100 000-krat na dan, da se nikoli ne ustavi in ne potrebuje počitka, a le življenje ti bo dalo vedeti, da je to velikanska laž! Kolikokrat se ti bo srce v grozi zaustavilo! Kolikokrat od sreče ponorelo in utripalo stokrat hitreje kot bi smelo in bi bilo prav! Spoznal boš ljudi, ki so brez srca! Pa tudi sam boš ničkolikokrat dal srce, ga podarjal in izgubljal, pa boš preživel! V šoli se boš naučil, da je človeško telo v dveh tretjinah sestavljeno iz vode, a življenje te bo podučilo, da si iz vode in Duha. V šoli boš zvedel, kot je zapisal moj najljubši pesnik, da so morja potopila Atlantido, zdrobile velike skalne gmote kot lešnike in izoblikovale kopno. Hitre reke gonijo turbine, počasne pa ti zmočijo klobuk ter preplavijo Kitajsko in Indijo. Življenje pa ti pove, kot šepne pesnik, da je kraljica vseh voda – solza. Solza je najmočnejša vodna sila! V šoli se boš naučil koliko kosti in mišic je v tvojem telesu, a le življenje ti po povedalo ali imaš hrbtenico! V šoli se boš naučil, da je za pačenje in mrgodenje potrebno še enkrat več mišic kot za nasmeh, a le življenje ti bo podarilo bridko spoznanje... obžalovanje: Kako je mogoče, da si dvakrat več časa, moči in energije porabil za jezo namesto za smeh!? V šoli ti bodo povedali česa se moraš naučiti, da boš v življenju nekaj postal, a življenje ti bo povedalo, da je pomembno, da postaneš nekdo! videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/06/06/GregoruinolaMMC.PR1.20190606.4.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 388 clean A ni smešno, da se pol svojega življenja ženeš za spričevali in diplomami, za tem, da se boš nečesa naučil in nekaj znal, potem pa drugo polovico (ali pa zgolj tretjino) svojega življenja ugotavljaš, da pa se živeti ne naučiš v šoli. Da je najboljša šola življenje sámo, ti pa si ga (morda prav zaradi šole in službe) »prešprical« in zamudil! V šoli boš izvedel, da tvoj nos raste celo življenje in da lahko zazna deset tisoč vonjev, a le življenje ti bo povedalo kaj ti diši in kaj ne, ter te podučilo o smradu! V šoli se boš naučil kako je sestavljeno tvoje oko in kako to, da sploh vidimo, a le življenje ti bo povedalo kaj res moraš videti in kaj bi bilo bolje, da ne bi… V šoli se boš naučil, da je srce mišica, ki utripne 70-krat na minuto, 4200-krat na uro, 100 000-krat na dan, da se nikoli ne ustavi in ne potrebuje počitka, a le življenje ti bo dalo vedeti, da je to velikanska laž! Kolikokrat se ti bo srce v grozi zaustavilo! Kolikokrat od sreče ponorelo in utripalo stokrat hitreje kot bi smelo in bi bilo prav! Spoznal boš ljudi, ki so brez srca! Pa tudi sam boš ničkolikokrat dal srce, ga podarjal in izgubljal, pa boš preživel! V šoli se boš naučil, da je človeško telo v dveh tretjinah sestavljeno iz vode, a življenje te bo podučilo, da si iz vode in Duha. V šoli boš zvedel, kot je zapisal moj najljubši pesnik, da so morja potopila Atlantido, zdrobile velike skalne gmote kot lešnike in izoblikovale kopno. Hitre reke gonijo turbine, počasne pa ti zmočijo klobuk ter preplavijo Kitajsko in Indijo. Življenje pa ti pove, kot šepne pesnik, da je kraljica vseh voda – solza. Solza je najmočnejša vodna sila! V šoli se boš naučil koliko kosti in mišic je v tvojem telesu, a le življenje ti po povedalo ali imaš hrbtenico! V šoli se boš naučil, da je za pačenje in mrgodenje potrebno še enkrat več mišic kot za nasmeh, a le življenje ti bo podarilo bridko spoznanje... obžalovanje: Kako je mogoče, da si dvakrat več časa, moči in energije porabil za jezo namesto za smeh!? V šoli ti bodo povedali česa se moraš naučiti, da boš v življenju nekaj postal, a življenje ti bo povedalo, da je pomembno, da postaneš nekdo! http://www.rtvslo.si/podcast Thu, 6 Jun 2019 03:56:28 +0000 Gregor Čušin: Šola Kaj je potrebno narediti, da bi uničili katerikoli odnos? Biti zloben? Lagati? Ne posvečati pozornosti? Kritizirati? Ko gre za škodovanje odnosu, je vsaka od teh stvari zelo učinkovita. Toda da bi uničili katerikoli odnos v svojem življenju je dovolj, da igrate fer. Verjetno takšnega odgovora niste pričakovali ali pa se morda celo ne strinjate z njim. Dovolite mi, da pojasnim. Prav tako pa vam želim predlagati boljšo alternativo. Biti fer pomeni, da z drugimi ravnamo dobro, dokler tudi oni z nami ravnajo tako. Smo prijazni, dokler so drugi prijazni do nas. Smo ljubeči, dokler smo ljubljeni. Smo pošteni, dokler so drugi pošteni do nas. Toda kaj se zgodi, ko v odnosu dobimo manj, kot menimo, da si zaslužimo? Ali pa ko se nam to zgodi v poslu ali življenju nasploh? Takrat vrnemo z enako mero. In to po navadi takoj. Naše besede ali pa naša dejanja govorijo: “Kar si naredil, ni fer. Zato ti tudi jaz več ne bom delal dobro. Pravzaprav ti bom vrnil natanko to, kar ti daješ meni. In potem boš videl, kako je to.” Težava delovanja po načelu fair playja v kateremkoli odnosu je v tem, da je za uničenje odnosa dovolj, da ena oseba ne zadosti pričakovanjem druge. In potem se druga oseba odzove na enak način. Ena oseba se zapre vase, druga se zato čuti zapuščena in se odzove z molčečnostjo. Ena oseba je malo sarkastična, zato se druga odzove na enak način. Eden se razjezi in drugi ugrizne nazaj. Kaj menite, kakšen bo naslednji korak v vsakem od teh scenarijev? Običajno tak, da “žogico udarimo nazaj čez mrežo”. In svoj odziv po navadi opravičujemo z besedami: “Ampak on je začel!” Kot da nam to daje pravico vrniti milo za drago. Toda takšno ravnanje ne prinese nič dobrega, nobene pozitivne spremembe. Na koncu sta prizadeta dva, ne le eden. Bes in jeza sta se sprostila, toda težava še vedno ni rešena. Kaj torej lahko naredimo? Ko nas nekdo razočara, ali naj ravnamo, kot da se ni nič zgodilo? Ali naj molče vse sprejemamo in postanemo predpražnik? Bo to koristilo odnosu? Zagotovo ne! Kakšen je torej odgovor? V evangeliju po Luku 6,32-35 beremo: “Ali mislite, da imate kakšno posebno zaslugo, če imate radi ljudi, ki imajo radi vas? Tudi navadni grešniki imajo radi tiste, ki jih imajo radi. Ali mislite, da vam gre kakšno posebno priznanje, če ste dobri do ljudi, ki so dobri do vas? Tako vendar dela vsak povprečen človek, tudi tisti, ki se ne meni za Boga. Ali mislite, da vam gre posebna pohvala, če posojate ljudem, od katerih lahko pričakujete, da vam bodo vrnili? Še zločinec posoja svojemu pajdašu in pričakuje, da mu bo povrnil isto vrednost. Vi pa bodite drugačni. Imejte radi tudi svoje sovražnike. Bodite dobri do vseh. Posojajte brez pričakovanja, da vam bo kaj vrnjeno. Tako boste ravnali kakor sinovi in hčere Njega, ki je nad vsem, in on vas bo bogato nagradil. Bog je namreč radodaren tudi do hudobnežev, ki ne poznajo hvaležnosti.” Odgovor je torej zelo preprost, a ga je zelo težko uresničiti: Vrnite boljše, kot ste prejeli. To je edini način za ohranitev dobrih odnosov in izboljšanje težavnih. Zato upoštevajmo nasveta, zapisana v pismu Rimljanom: “Nikomur ne vračajte hudega s hudim. Ne dajte se premagati hudemu, temveč premagajte hudo z dobrim.” (Rimljanom 12,17.21) videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/06/05/ZmagoGodinaVekotferMMC.PR1.20190605.3.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 378 clean Kaj je potrebno narediti, da bi uničili katerikoli odnos? Biti zloben? Lagati? Ne posvečati pozornosti? Kritizirati? Ko gre za škodovanje odnosu, je vsaka od teh stvari zelo učinkovita. Toda da bi uničili katerikoli odnos v svojem življenju je dovolj, da igrate fer. Verjetno takšnega odgovora niste pričakovali ali pa se morda celo ne strinjate z njim. Dovolite mi, da pojasnim. Prav tako pa vam želim predlagati boljšo alternativo. Biti fer pomeni, da z drugimi ravnamo dobro, dokler tudi oni z nami ravnajo tako. Smo prijazni, dokler so drugi prijazni do nas. Smo ljubeči, dokler smo ljubljeni. Smo pošteni, dokler so drugi pošteni do nas. Toda kaj se zgodi, ko v odnosu dobimo manj, kot menimo, da si zaslužimo? Ali pa ko se nam to zgodi v poslu ali življenju nasploh? Takrat vrnemo z enako mero. In to po navadi takoj. Naše besede ali pa naša dejanja govorijo: “Kar si naredil, ni fer. Zato ti tudi jaz več ne bom delal dobro. Pravzaprav ti bom vrnil natanko to, kar ti daješ meni. In potem boš videl, kako je to.” Težava delovanja po načelu fair playja v kateremkoli odnosu je v tem, da je za uničenje odnosa dovolj, da ena oseba ne zadosti pričakovanjem druge. In potem se druga oseba odzove na enak način. Ena oseba se zapre vase, druga se zato čuti zapuščena in se odzove z molčečnostjo. Ena oseba je malo sarkastična, zato se druga odzove na enak način. Eden se razjezi in drugi ugrizne nazaj. Kaj menite, kakšen bo naslednji korak v vsakem od teh scenarijev? Običajno tak, da “žogico udarimo nazaj čez mrežo”. In svoj odziv po navadi opravičujemo z besedami: “Ampak on je začel!” Kot da nam to daje pravico vrniti milo za drago. Toda takšno ravnanje ne prinese nič dobrega, nobene pozitivne spremembe. Na koncu sta prizadeta dva, ne le eden. Bes in jeza sta se sprostila, toda težava še vedno ni rešena. Kaj torej lahko naredimo? Ko nas nekdo razočara, ali naj ravnamo, kot da se ni nič zgodilo? Ali naj molče vse sprejemamo in postanemo predpražnik? Bo to koristilo odnosu? Zagotovo ne! Kakšen je torej odgovor? V evangeliju po Luku 6,32-35 beremo: “Ali mislite, da imate kakšno posebno zaslugo, če imate radi ljudi, ki imajo radi vas? Tudi navadni grešniki imajo radi tiste, ki jih imajo radi. Ali mislite, da vam gre kakšno posebno priznanje, če ste dobri do ljudi, ki so dobri do vas? Tako vendar dela vsak povprečen človek, tudi tisti, ki se ne meni za Boga. Ali mislite, da vam gre posebna pohvala, če posojate ljudem, od katerih lahko pričakujete, da vam bodo vrnili? Še zločinec posoja svojemu pajdašu in pričakuje, da mu bo povrnil isto vrednost. Vi pa bodite drugačni. Imejte radi tudi svoje sovražnike. Bodite dobri do vseh. Posojajte brez pričakovanja, da vam bo kaj vrnjeno. Tako boste ravnali kakor sinovi in hčere Njega, ki je nad vsem, in on vas bo bogato nagradil. Bog je namreč radodaren tudi do hudobnežev, ki ne poznajo hvaležnosti.” Odgovor je torej zelo preprost, a ga je zelo težko uresničiti: Vrnite boljše, kot ste prejeli. To je edini način za ohranitev dobrih odnosov in izboljšanje težavnih. Zato upoštevajmo nasveta, zapisana v pismu Rimljanom: “Nikomur ne vračajte hudega s hudim. Ne dajte se premagati hudemu, temveč premagajte hudo z dobrim.” (Rimljanom 12,17.21) http://www.rtvslo.si/podcast Wed, 5 Jun 2019 03:56:18 +0000 Zmago Godina: Več kot fair play Spoznaj samega sebe je filozofski imperativ, na katerega so misleci in modreci vedno znova opominjali človeka in ga tako spodbujali, da odkrije svoje bistvo in svoj položaj v kozmosu. Kajti spoznanju Resnice o svetu predhodi spoznanje spoznavajočega subjekta – četudi je takšno razmerje navsezadnje dialektično (kot »tubit« smo namreč vselej že tudi »bit-v-svetu«). Da je človek misleče bitje, je učil že Aristoteles; da k mišljenju sodi predvsem razmišljanje o samem sebi, so učili domala vsi filozofi, ki so mu sledi. Vprašanje o spoznanju samega sebe je tako postalo tudi eno od osnovnih vprašanj muslimanskih učenjakov. Znameniti filozof, teolog in mistik iz 11. stoletja, Abu Hamid al-Ghazali, je tej temi posvetil celotno delo z naslovom »Eliksir Srečnosti«. Kot nakazuje že naslov knjige, je za al-Ghazalija srečnost neločljivo povezana od spoznanja, katerega glavni cilj je spoznanje samega sebe. S srečnostjo ni mišljen zgolj nekakšen bežen občutek sreče, veselja ali čustvene vznesenosti. Mišljeno je duhovno-eksistencialno stanje osebne izpopolnjenosti in samouresničtve, ki ju je po al-Ghazaliju mogoče doseči zgolj v sintezi (resnične) vednosti in (pravilnega) delovanja. Kot tako, samospoznavanje po svojem pojmu predstavlja nikoli povsem zaključen proces, ki terja ne samo nenehno širjenje obzorja, temveč in predvsem udejstvovanje in pravilno, tj. etično ravnanje. Slednje pa vselej predpostavlja samopremagovanje; kajti le tisti, ki si prizadeva za nenehnim preseganjem samega sebe, raste v vednosti, ki ni le intelektualna oz. teoretska, temveč izkustvena in zato prehaja v modrost. K spoznavanju samega sebe sodi prvenstveno spoznavanje svoje duše: svojih vidnih in skritih misli, svojih čustev, namenov, svoje zavesti in vesti ter svojih lastnih demonov. To spozanje je pogoj za samopremagovanje, ki je pogoj samoizpopolnitve – tako v spoznavnem kot moralnem smislu. K spoznanju samega sebe sodi v isti meri spoznanje svojega Praizvora. V religijskem kontekstu to pomeni: spoznanje svoje lastne ustvarjenosti v fundamentalni odvisnosti od neskončne in večne Presežnosti. K samospoznavanju sodi nadalje nujno razmišljanje o svoji lastni končnosti, o smrti in tistem, kar naj bi sledilo po njej. Kot pravi an-Niffari: »Kdor je pripravljen za kontemplacijo o svojem lastnem koncu, ne bo podlegel pritisku skušnjave.« Za muslimanske mistike spoznavanje samega sebe pomeni predvsem spoznanje svojih lastnih duševno-duhovnih stanj in notranjih sil, spoznanje nevidnega sveta in »dejanj srca«. K resničnemu spoznavanju sodi navsezadnje vedno tudi spoznavanje svoje nevednosti. Tako imenovana »učena nevednost« krepi ponižnost in strahospoštovanje, ki nista le vrlini, temveč podlaga spoznavno-duhovnega vzpona, katerega cilj se odmika v Neskončno. Spoznanje samega sebe je eksistencialno spoznanje, saj bistveno zadeva spoznanje svoje lastne eksistence. Tako bo samospoznanje še naprej ostala eksistencialna naloga in neobhodljiv podvig človeka kot razmišljajočega, eksistirajočega in iskajočega bitja. videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/06/04/RaidAl-DaghistaniSpoznajsamegasebeMMC.PR1.20190604.2.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 405 clean Spoznaj samega sebe je filozofski imperativ, na katerega so misleci in modreci vedno znova opominjali človeka in ga tako spodbujali, da odkrije svoje bistvo in svoj položaj v kozmosu. Kajti spoznanju Resnice o svetu predhodi spoznanje spoznavajočega subjekta – četudi je takšno razmerje navsezadnje dialektično (kot »tubit« smo namreč vselej že tudi »bit-v-svetu«). Da je človek misleče bitje, je učil že Aristoteles; da k mišljenju sodi predvsem razmišljanje o samem sebi, so učili domala vsi filozofi, ki so mu sledi. Vprašanje o spoznanju samega sebe je tako postalo tudi eno od osnovnih vprašanj muslimanskih učenjakov. Znameniti filozof, teolog in mistik iz 11. stoletja, Abu Hamid al-Ghazali, je tej temi posvetil celotno delo z naslovom »Eliksir Srečnosti«. Kot nakazuje že naslov knjige, je za al-Ghazalija srečnost neločljivo povezana od spoznanja, katerega glavni cilj je spoznanje samega sebe. S srečnostjo ni mišljen zgolj nekakšen bežen občutek sreče, veselja ali čustvene vznesenosti. Mišljeno je duhovno-eksistencialno stanje osebne izpopolnjenosti in samouresničtve, ki ju je po al-Ghazaliju mogoče doseči zgolj v sintezi (resnične) vednosti in (pravilnega) delovanja. Kot tako, samospoznavanje po svojem pojmu predstavlja nikoli povsem zaključen proces, ki terja ne samo nenehno širjenje obzorja, temveč in predvsem udejstvovanje in pravilno, tj. etično ravnanje. Slednje pa vselej predpostavlja samopremagovanje; kajti le tisti, ki si prizadeva za nenehnim preseganjem samega sebe, raste v vednosti, ki ni le intelektualna oz. teoretska, temveč izkustvena in zato prehaja v modrost. K spoznavanju samega sebe sodi prvenstveno spoznavanje svoje duše: svojih vidnih in skritih misli, svojih čustev, namenov, svoje zavesti in vesti ter svojih lastnih demonov. To spozanje je pogoj za samopremagovanje, ki je pogoj samoizpopolnitve – tako v spoznavnem kot moralnem smislu. K spoznanju samega sebe sodi v isti meri spoznanje svojega Praizvora. V religijskem kontekstu to pomeni: spoznanje svoje lastne ustvarjenosti v fundamentalni odvisnosti od neskončne in večne Presežnosti. K samospoznavanju sodi nadalje nujno razmišljanje o svoji lastni končnosti, o smrti in tistem, kar naj bi sledilo po njej. Kot pravi an-Niffari: »Kdor je pripravljen za kontemplacijo o svojem lastnem koncu, ne bo podlegel pritisku skušnjave.« Za muslimanske mistike spoznavanje samega sebe pomeni predvsem spoznanje svojih lastnih duševno-duhovnih stanj in notranjih sil, spoznanje nevidnega sveta in »dejanj srca«. K resničnemu spoznavanju sodi navsezadnje vedno tudi spoznavanje svoje nevednosti. Tako imenovana »učena nevednost« krepi ponižnost in strahospoštovanje, ki nista le vrlini, temveč podlaga spoznavno-duhovnega vzpona, katerega cilj se odmika v Neskončno. Spoznanje samega sebe je eksistencialno spoznanje, saj bistveno zadeva spoznanje svoje lastne eksistence. Tako bo samospoznanje še naprej ostala eksistencialna naloga in neobhodljiv podvig človeka kot razmišljajočega, eksistirajočega in iskajočega bitja. http://www.rtvslo.si/podcast Tue, 4 Jun 2019 03:56:45 +0000 Raid Al-Daghistani: Spoznaj samega sebe V mesecu ramadana, ko se muslimani od sončnega vzhoda do zahoda postijo, je naš junak Nesrudin potoval skozi vasi in prosil miloščine. Iskal pa je tudi zaposlitev. Ponujal se je za imama, voditelja molitve v mošeji. To je bil običaj svetih mož, ampak kamor koli je prišel, ni ničesar dobil niti ga v nobeni vasi niso hoteli za imama. Ko je Nesrudin prispel že v sedmo vas, prejšnjih šest vasi ga je skoraj napodilo, je opazil precejšnje razburjenje med vaščani. Ti so mu povedali, da jim je v zadnjih mesecih lisica ukradla in pomorila številne kokoši, race in purane. Lisico so končno ujeli in med vaščani se je razvila vihrava debata o tem, kako naj jo kaznujejo za pomore. Izmišljali so si različne načine mučenja, s katerimi bi se zveri maščevali za njeno početje in izgubo, ki jim jo je prizadejala. Prav takrat je mednje prispel Nesrudin in vaščani so ga vprašali za mnenje. »Prepustite to meni,« jim je odvrnil Nesrudin. Vaščani ki so videli Nesrudinovo belo brado in slišali njegov prepričljiv glas, so mu zaupali, da bo znal ravnati z lisico. Nesrudin je tedaj slekel svoj plašč in turban, ki so ga nosili učenjaki, poveznil oboje na lisico in jo tako napravljeno spustil v gozd. »Kaj si storil! Se ti je zmešalo!?« so se vaščani jezno obračali k Nesrudinu, ko so opazili, da je lisica vsa našemljena pobegnila. »Ne skrbite,« jih je miril nasmejani Nesrudin. Vsak, ki bo srečal lisico, bo mislil, da je pred njim sveti mož, ki si išče službo, in lisica bo skoraj zagotovo izstradana umrla v tednu dni.« Ko trpimo ali se nam zdi, da se nam dogaja krivica, je naše trpljenje za nas običajno največje, najbolj intenzivno. Nihče ne trpi tako kot jaz. Trpljenje in krivica sta edinstveni. Tako kot junak zgodbe Nesrudin bi si želeli, da ljudje prepoznajo našo bolečino in vidijo, kako prispevajo k njej. Ampak nekoliko smešno bi bilo, če bi želeli naše trpljenje razglasiti kot največjo možno kazen, ki lahko koga doleti. Je že tako, da trpljenja ni mogoče primerjati, vsak nosi svoj lastni križ. Lahko pa v tem jutru sklenemo, da bomo pazljivi do bolečine drugega in da bomo pazili, da ne bi še dodatno prispevali k trpljenju ljudi okrog sebe. Vsaj danes in potem po svojih močeh vsak dan znova. videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/06/03/RobertFrikovecKazenzalisicoMMC.PR1.20190603.1.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 272 clean V mesecu ramadana, ko se muslimani od sončnega vzhoda do zahoda postijo, je naš junak Nesrudin potoval skozi vasi in prosil miloščine. Iskal pa je tudi zaposlitev. Ponujal se je za imama, voditelja molitve v mošeji. To je bil običaj svetih mož, ampak kamor koli je prišel, ni ničesar dobil niti ga v nobeni vasi niso hoteli za imama. Ko je Nesrudin prispel že v sedmo vas, prejšnjih šest vasi ga je skoraj napodilo, je opazil precejšnje razburjenje med vaščani. Ti so mu povedali, da jim je v zadnjih mesecih lisica ukradla in pomorila številne kokoši, race in purane. Lisico so končno ujeli in med vaščani se je razvila vihrava debata o tem, kako naj jo kaznujejo za pomore. Izmišljali so si različne načine mučenja, s katerimi bi se zveri maščevali za njeno početje in izgubo, ki jim jo je prizadejala. Prav takrat je mednje prispel Nesrudin in vaščani so ga vprašali za mnenje. »Prepustite to meni,« jim je odvrnil Nesrudin. Vaščani ki so videli Nesrudinovo belo brado in slišali njegov prepričljiv glas, so mu zaupali, da bo znal ravnati z lisico. Nesrudin je tedaj slekel svoj plašč in turban, ki so ga nosili učenjaki, poveznil oboje na lisico in jo tako napravljeno spustil v gozd. »Kaj si storil! Se ti je zmešalo!?« so se vaščani jezno obračali k Nesrudinu, ko so opazili, da je lisica vsa našemljena pobegnila. »Ne skrbite,« jih je miril nasmejani Nesrudin. Vsak, ki bo srečal lisico, bo mislil, da je pred njim sveti mož, ki si išče službo, in lisica bo skoraj zagotovo izstradana umrla v tednu dni.« Ko trpimo ali se nam zdi, da se nam dogaja krivica, je naše trpljenje za nas običajno največje, najbolj intenzivno. Nihče ne trpi tako kot jaz. Trpljenje in krivica sta edinstveni. Tako kot junak zgodbe Nesrudin bi si želeli, da ljudje prepoznajo našo bolečino in vidijo, kako prispevajo k njej. Ampak nekoliko smešno bi bilo, če bi želeli naše trpljenje razglasiti kot največjo možno kazen, ki lahko koga doleti. Je že tako, da trpljenja ni mogoče primerjati, vsak nosi svoj lastni križ. Lahko pa v tem jutru sklenemo, da bomo pazljivi do bolečine drugega in da bomo pazili, da ne bi še dodatno prispevali k trpljenju ljudi okrog sebe. Vsaj danes in potem po svojih močeh vsak dan znova. http://www.rtvslo.si/podcast Mon, 3 Jun 2019 03:54:32 +0000 Robert Friškovec: Kazen za lisico V 17. poglavju Janezovega evangelija Jezus prošnjo, da bi bili njegovi učenci eno, ponovi kar štirikrat. Enotnost Jezusovih učencev je odsev enotnosti med Očetom in Sinom. Jezus ni prosil, da bi vsi verniki mislili enako. Biti eno ne pomeni, da ni različnih mnenj; pomeni odsotnost razcepljenosti. Kako aktualna je Jezusova prošnja za enotnost med učenci v današnji Cerkvi in svetu! Če se ozremo naokrog, vidimo, kako potrebna je ta molitev. Nismo enotni. Enotnost ne pomeni uniformiranosti – Jezusova prošnja je prošnja za enotnost v različnosti. Enotnost, ki bi uničevala enkratnost in neponovljivost vsakega človeka, ni po Kristusovi zamisli. Številni ljudje občudujejo sončnice. Sončnica se dobesedno obrača po soncu in v nekaterih jezikih jo tako tudi imenujejo. Lahko občudujemo polje, posejano s sončnicami, ki se kot eno obračajo za soncem. Sledijo mu, dokler ne zaide. Njihova enotnost je popolnoma odvisna od njihovega odnosa do sonca. Tako je naša enotnost popolnoma odvisna od ene osebe. Od Kristusa. Kolikor smo združeni z njim, ki je umrl za dostojanstvo in odrešenje vsakega človeka, toliko bolj smo eno. Opata nekega samostana so vprašali, kako je mogoče, da so menihi skupnost kljub svojemu različnemu izvoru, nadarjenosti in izobrazbi. Kako je mogoče, da živijo skupaj? Opat jim je odgovoril: »Predstavljajte si kolo. Tu so platišče, špice in pesto. Platišče je zid, ki vse obdaja, toda le na zunaj drži vse skupaj. Od roba kolesa se špice stekajo k središču, tam pa jih zadržuje pesto. Špice – to smo mi, posamezni člani naše skupnosti. Pesto je Jezus Kristus. Iz tega središča živimo. To nas združuje.« Obiskovalci so bili presenečeni, kajti razumeli so nekaj pomembnega. Opat pa je še nadaljeval: »Bolj se špice bližajo središču, bolj so blizu druga drugi. Če to prenesemo v naše vsakdanje življenje, lahko rečemo: ko se približujemo Kristusu, središču naše skupnosti, se zbližujemo tudi med seboj. Le tako lahko živimo drug z drugim, drug za drugega in vsi skupaj za druge.« videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/06/02/BoidarRustjaSonniceinenotnostKristusovihuencevMMC.PR1.20190602.7.0650.mp3 RTVSLO – Prvi 357 clean V 17. poglavju Janezovega evangelija Jezus prošnjo, da bi bili njegovi učenci eno, ponovi kar štirikrat. Enotnost Jezusovih učencev je odsev enotnosti med Očetom in Sinom. Jezus ni prosil, da bi vsi verniki mislili enako. Biti eno ne pomeni, da ni različnih mnenj; pomeni odsotnost razcepljenosti. Kako aktualna je Jezusova prošnja za enotnost med učenci v današnji Cerkvi in svetu! Če se ozremo naokrog, vidimo, kako potrebna je ta molitev. Nismo enotni. Enotnost ne pomeni uniformiranosti – Jezusova prošnja je prošnja za enotnost v različnosti. Enotnost, ki bi uničevala enkratnost in neponovljivost vsakega človeka, ni po Kristusovi zamisli. Številni ljudje občudujejo sončnice. Sončnica se dobesedno obrača po soncu in v nekaterih jezikih jo tako tudi imenujejo. Lahko občudujemo polje, posejano s sončnicami, ki se kot eno obračajo za soncem. Sledijo mu, dokler ne zaide. Njihova enotnost je popolnoma odvisna od njihovega odnosa do sonca. Tako je naša enotnost popolnoma odvisna od ene osebe. Od Kristusa. Kolikor smo združeni z njim, ki je umrl za dostojanstvo in odrešenje vsakega človeka, toliko bolj smo eno. Opata nekega samostana so vprašali, kako je mogoče, da so menihi skupnost kljub svojemu različnemu izvoru, nadarjenosti in izobrazbi. Kako je mogoče, da živijo skupaj? Opat jim je odgovoril: »Predstavljajte si kolo. Tu so platišče, špice in pesto. Platišče je zid, ki vse obdaja, toda le na zunaj drži vse skupaj. Od roba kolesa se špice stekajo k središču, tam pa jih zadržuje pesto. Špice – to smo mi, posamezni člani naše skupnosti. Pesto je Jezus Kristus. Iz tega središča živimo. To nas združuje.« Obiskovalci so bili presenečeni, kajti razumeli so nekaj pomembnega. Opat pa je še nadaljeval: »Bolj se špice bližajo središču, bolj so blizu druga drugi. Če to prenesemo v naše vsakdanje življenje, lahko rečemo: ko se približujemo Kristusu, središču naše skupnosti, se zbližujemo tudi med seboj. Le tako lahko živimo drug z drugim, drug za drugega in vsi skupaj za druge.« http://www.rtvslo.si/podcast Sun, 2 Jun 2019 04:55:57 +0000 Božidar Rustja: Sončnice in enotnost Kristusovih učencev Konec lanskega leta je pri založbi Ognjišče izšla svojevrstna zbirka duhovne proze z naslovom Zasidrani v veri. V njej avtor, pravnik in ekonomist, dr. Peter Millónig razmišlja ob sto pojmih, pojavih in temah, ki jih odpira življenje. V današnji Duhovni misli boste lahko prisluhnili razmisleku o beguncih. videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/06/01/PeterMillonigBegunciMMC.PR1.20190601.6.0650.mp3 RTVSLO – Prvi 279 clean Konec lanskega leta je pri založbi Ognjišče izšla svojevrstna zbirka duhovne proze z naslovom Zasidrani v veri. V njej avtor, pravnik in ekonomist, dr. Peter Millónig razmišlja ob sto pojmih, pojavih in temah, ki jih odpira življenje. V današnji Duhovni misli boste lahko prisluhnili razmisleku o beguncih. http://www.rtvslo.si/podcast Sat, 1 Jun 2019 04:54:39 +0000 Peter Millonig: Begunci Dobro jutro, drage poslušalke in poslušalci, današnjo duhovno misel bom začela s kratko pravljico. Za to imam najmanj dva razloga: ker imam rada pravljice in ker v njih navadno zmaga dobro. Dejstvo, da se v pravljicah dogajajo neverjetne, samo v domišljiji mogoče stvari, bom spregledala. Ne nazadnje je prav živa domišljija tista, ki nam v težkih preizkušnjah, trpljenju in nesreči pomaga, da preživimo. Nekoč je živel kralj, ki je bil zmeraj bolan. Imel je devetindevetdeset bolezni in vsi zdravniki so rekli, da mu ne morejo več pomagati. Eden izmed zdravnikov pa je dejal: »Če bi se našel človek, ki ni bil nikoli nezadovoljen, temveč zmeraj z vsem zadovoljen, in bi kralj oblekel srajco tega srečnega človeka, bi odšlo od njega vseh devetindevetdeset bolezni.« Kraljevi sli so se razšli po vsem svetu in iskali človeka, ki ni bil nikoli nezadovoljen, temveč zmeraj z vsem zadovoljen. Iskali so ga, a zaman. Nekega dne pa je eden izmed kraljevih hlapcev prišel na velik travnik in tam zagledal bosonogega, razcapanega človeka, kako spi pod drevesom in se v spanju nasmiha. To bi bil lahko srečen človek, si je dejal in ga zbudil. »Hej, človek, zbudi se! Ali si zadovoljen na svetu?« »Seveda sem zadovoljen, čemu bi ne bil?« je odgovoril popotnik. »In še nikoli nisi bil nezadovoljen?« »Še nikoli. Le čemu naj bi bil nezadovoljen?« »Torej pojdi z menoj k našemu kralju!« »Le zakaj?« »Dal ti bo na kupe denarja.« »Le čemu? Saj ne potrebujem denarja.« Slednjič se je popotnik vendarle dal pregovoriti in je šel s hlapcem na kraljevski dvor. Ko ga je kralj zagledal, se je razveselil. »Brž mi daj srajco,« je ukazal. »Zakaj?« »Ne vprašuj! Sleci suknjič, potegni s sebe srajco in mi jo daj! Dobil boš zanjo kup denarja!« Srečni človek je slekel suknjič, toda joj, pod njim ni imel srajce na sebi. Ko je bolni kralj to videl, je globoko vzdihnil in umrl. Srečni človek pa je spet ogrnil svoj suknjič in odšel. Raziskave o sreči kažejo, da nas denar osrečuje, vendar le do neke mere. Če smo revni, nas bo dotok denarja osrečil, če pa smo premožni, zaradi njega ne bomo še srečnejši. Imeti ga moramo ravno dovolj, sicer pa je sreča odvisna od drugih dejavnikov. Še najmanj od srajce. Junak iz pravljice je bil zadovoljen in srečen celo brez nje. Nesrečni kralj si je verjetno tudi zaradi večnega nezadovoljstva nakopal katero od devetindevetdesetih bolezni. Čeprav je imel denar, si zdravja in srajce srečnega človeka ni mogel kupiti. Srečo lahko definiramo na več načinov. Ena najsplošnejših (filozofskih) definicij je, da je sreča stanje popolne zadovoljitve in odsotnost vsakršne želje. Ljudje srečo razumemo različno glede na zunanje okoliščine, ki vplivajo na naše življenje in na naš občutek sreče, sami pa nanje velikokrat ne moremo vplivati. Zato vam v tem jutru želim, da bi v svojih dušah našli mir in sami spoznali, kaj je sreča (prim. Žal 3,17). videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/05/31/AlenkaVeberSrajcasrenegalovekaMMC.PR1.20190531.5.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 370 clean Dobro jutro, drage poslušalke in poslušalci, današnjo duhovno misel bom začela s kratko pravljico. Za to imam najmanj dva razloga: ker imam rada pravljice in ker v njih navadno zmaga dobro. Dejstvo, da se v pravljicah dogajajo neverjetne, samo v domišljiji mogoče stvari, bom spregledala. Ne nazadnje je prav živa domišljija tista, ki nam v težkih preizkušnjah, trpljenju in nesreči pomaga, da preživimo. Nekoč je živel kralj, ki je bil zmeraj bolan. Imel je devetindevetdeset bolezni in vsi zdravniki so rekli, da mu ne morejo več pomagati. Eden izmed zdravnikov pa je dejal: »Če bi se našel človek, ki ni bil nikoli nezadovoljen, temveč zmeraj z vsem zadovoljen, in bi kralj oblekel srajco tega srečnega človeka, bi odšlo od njega vseh devetindevetdeset bolezni.« Kraljevi sli so se razšli po vsem svetu in iskali človeka, ki ni bil nikoli nezadovoljen, temveč zmeraj z vsem zadovoljen. Iskali so ga, a zaman. Nekega dne pa je eden izmed kraljevih hlapcev prišel na velik travnik in tam zagledal bosonogega, razcapanega človeka, kako spi pod drevesom in se v spanju nasmiha. To bi bil lahko srečen človek, si je dejal in ga zbudil. »Hej, človek, zbudi se! Ali si zadovoljen na svetu?« »Seveda sem zadovoljen, čemu bi ne bil?« je odgovoril popotnik. »In še nikoli nisi bil nezadovoljen?« »Še nikoli. Le čemu naj bi bil nezadovoljen?« »Torej pojdi z menoj k našemu kralju!« »Le zakaj?« »Dal ti bo na kupe denarja.« »Le čemu? Saj ne potrebujem denarja.« Slednjič se je popotnik vendarle dal pregovoriti in je šel s hlapcem na kraljevski dvor. Ko ga je kralj zagledal, se je razveselil. »Brž mi daj srajco,« je ukazal. »Zakaj?« »Ne vprašuj! Sleci suknjič, potegni s sebe srajco in mi jo daj! Dobil boš zanjo kup denarja!« Srečni človek je slekel suknjič, toda joj, pod njim ni imel srajce na sebi. Ko je bolni kralj to videl, je globoko vzdihnil in umrl. Srečni človek pa je spet ogrnil svoj suknjič in odšel. Raziskave o sreči kažejo, da nas denar osrečuje, vendar le do neke mere. Če smo revni, nas bo dotok denarja osrečil, če pa smo premožni, zaradi njega ne bomo še srečnejši. Imeti ga moramo ravno dovolj, sicer pa je sreča odvisna od drugih dejavnikov. Še najmanj od srajce. Junak iz pravljice je bil zadovoljen in srečen celo brez nje. Nesrečni kralj si je verjetno tudi zaradi večnega nezadovoljstva nakopal katero od devetindevetdesetih bolezni. Čeprav je imel denar, si zdravja in srajce srečnega človeka ni mogel kupiti. Srečo lahko definiramo na več načinov. Ena najsplošnejših (filozofskih) definicij je, da je sreča stanje popolne zadovoljitve in odsotnost vsakršne želje. Ljudje srečo razumemo različno glede na zunanje okoliščine, ki vplivajo na naše življenje in na naš občutek sreče, sami pa nanje velikokrat ne moremo vplivati. Zato vam v tem jutru želim, da bi v svojih dušah našli mir in sami spoznali, kaj je sreča (prim. Žal 3,17). http://www.rtvslo.si/podcast Fri, 31 May 2019 03:56:10 +0000 Alenka Veber: Srajca srečnega človeka Pesnik Alojz Gradnik pripoveduje v eni izmed svojih pesmi, kako se vodni curek odloči, da bo zapustil fontano, kajti kličejo ga zvezde na nebu. In ko se povzpne do vrha svojih moči, zvezde, po katerih hrepeni, še vedno ostajajo v daljavi, zato se ozre navzdol, k fontani, in vidi, da te zvezde v njej odsevajo, zato se povrne k njej. Ta čudovita pesnikova prispodoba pojasnjuje tudi svetopisemsko poročilo o Jezusovem vnebohodu. Tudi Jezusovi učenci zrejo v nebo in sanjajo, kako bi z Gospodom odhiteli drugam, v izjemne višave, kako bi zapustili zemeljsko življenje in z Gospodom vstopili v večnost. Toda ko so dospeli do viška svojega stremljenja, njihovega Gospoda zakrije oblak in v njih odmeva glas, ki pravi: »Možje, Galilejci, kaj stojite in gledate v nebo!« Vstali Gospod, ki je odšel, bo znova prišel. Rekel je celo, da vas nikoli ne bo zapusti. Njegova beseda ostaja med vami, zapustil vam je evangelij, sporočilo ljubezni! In še predno je vstopil v večno skrivnost, vam je naročil, da sporočilo radostnega življenja in ljubezni širite po vsem svetu. Zato Luka, ki naj bi napisal tudi poročilo o vnebohodu v Apostolskih delih, v svojem Evangeliju podobno pripoved sklene z opisom, kako so se apostoli po tem dogodku v »velikem veselju vrnili v Jeruzalem«. Odslej apostoli ne bodo več sanjali o zvezdah, soncu in luni, ampak o Svetlobi, ki bo sijala iz oči ljubečih se bitij, o toploti, ki bo prihajala iz objema in stiska rok, o besedi upanja, ki jih bo učila ljubiti to ubogo Zemljo, ki jo je Bog ustvaril prav zanje in za vsakega človeka. Nebo se bo sklonilo na Zemljo. Kristus bo venomer na novo prihajal nazaj k njim, tako, kot je obljubil. Prišel bo v podobi otroka, jokajoče žene in ubogega berača. To je beseda življenja, ki razkrije svoj smisel le takrat, ko je postane tudi dejanje. Praznik Gospodovega vnebohoda pomeni, da je sedaj Nebo zelo nizko med nami. Oblak, ki je zaobjel Vstalega Gospoda, ne pomeni temine. V biblični govorici je oblak podoba Skrivnosti samega Boga, ki nas objame. Odslej bodo Jezusovi učenci sposobni živeti s to skrivnostjo, ki jih bo spominjala na oblak dišav, ki se je ob daritvah v jeruzalemskem templju dvigal v nebo. Tokrat bo šlo za daritev ljubezni in skrivnostni Božji oblak bo mogoče zaznati le, če kristjani prisluhnejo tudi melodiji joka in smeha drugega človeka, ki jih kliče k daritvi ljubezni. videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/05/30/EdvardKovaKamnajpoletipogledMMC.PR1.20190530.4.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 399 clean Pesnik Alojz Gradnik pripoveduje v eni izmed svojih pesmi, kako se vodni curek odloči, da bo zapustil fontano, kajti kličejo ga zvezde na nebu. In ko se povzpne do vrha svojih moči, zvezde, po katerih hrepeni, še vedno ostajajo v daljavi, zato se ozre navzdol, k fontani, in vidi, da te zvezde v njej odsevajo, zato se povrne k njej. Ta čudovita pesnikova prispodoba pojasnjuje tudi svetopisemsko poročilo o Jezusovem vnebohodu. Tudi Jezusovi učenci zrejo v nebo in sanjajo, kako bi z Gospodom odhiteli drugam, v izjemne višave, kako bi zapustili zemeljsko življenje in z Gospodom vstopili v večnost. Toda ko so dospeli do viška svojega stremljenja, njihovega Gospoda zakrije oblak in v njih odmeva glas, ki pravi: »Možje, Galilejci, kaj stojite in gledate v nebo!« Vstali Gospod, ki je odšel, bo znova prišel. Rekel je celo, da vas nikoli ne bo zapusti. Njegova beseda ostaja med vami, zapustil vam je evangelij, sporočilo ljubezni! In še predno je vstopil v večno skrivnost, vam je naročil, da sporočilo radostnega življenja in ljubezni širite po vsem svetu. Zato Luka, ki naj bi napisal tudi poročilo o vnebohodu v Apostolskih delih, v svojem Evangeliju podobno pripoved sklene z opisom, kako so se apostoli po tem dogodku v »velikem veselju vrnili v Jeruzalem«. Odslej apostoli ne bodo več sanjali o zvezdah, soncu in luni, ampak o Svetlobi, ki bo sijala iz oči ljubečih se bitij, o toploti, ki bo prihajala iz objema in stiska rok, o besedi upanja, ki jih bo učila ljubiti to ubogo Zemljo, ki jo je Bog ustvaril prav zanje in za vsakega človeka. Nebo se bo sklonilo na Zemljo. Kristus bo venomer na novo prihajal nazaj k njim, tako, kot je obljubil. Prišel bo v podobi otroka, jokajoče žene in ubogega berača. To je beseda življenja, ki razkrije svoj smisel le takrat, ko je postane tudi dejanje. Praznik Gospodovega vnebohoda pomeni, da je sedaj Nebo zelo nizko med nami. Oblak, ki je zaobjel Vstalega Gospoda, ne pomeni temine. V biblični govorici je oblak podoba Skrivnosti samega Boga, ki nas objame. Odslej bodo Jezusovi učenci sposobni živeti s to skrivnostjo, ki jih bo spominjala na oblak dišav, ki se je ob daritvah v jeruzalemskem templju dvigal v nebo. Tokrat bo šlo za daritev ljubezni in skrivnostni Božji oblak bo mogoče zaznati le, če kristjani prisluhnejo tudi melodiji joka in smeha drugega človeka, ki jih kliče k daritvi ljubezni. http://www.rtvslo.si/podcast Thu, 30 May 2019 03:56:39 +0000 Edvard Kovač: Kam naj poleti pogled Sodobni britanski filozof Alain de Botton je v svoji knjigi raziskoval, zakaj je v nas tako globoko zasidrana skrb za lasten status. V ožjem pomenu je sicer status pravni ali poklicni položaj znotraj neke skupine, toda filozofa veliko bolj zanima širši pomen izraza, ki »označuje posameznikovo veljavo in ugled v očeh sveta.« V uvodnih poglavjih se tako osredotoča na človekovo potrebo po nenehnem potrjevanju njegove pomembnosti. \tZa sodobno družbo, zlasti zahodni svet, tako po njegovem mnenju velja, da »poglavitno gonilo naših želja po uspehu v družbeni hierarhiji morda niso več toliko dobrine, ki jih lahko nakopičimo, ali moč, ki jo lahko izkoristimo, temveč količina ljubezni, ki smo je deležni zaradi visokega statusa.« Misli, da dandanes denarja, slave in vpliva ne cenimo več samih na sebi, pač pa jih tako visoko vrednotimo zato, ker jih pojmujemo »kot simbole ljubezni – in sredstvo, s katerim bi se dokopali do nje.« Tako izraz, ki ga navadno uporabljamo za opredeljevanje odnosa do staršev ali partnerja, razširi na celotno družbo – našega hrepenenja po tem, da nekomu ne bi bilo vseeno za nas, da bi nekdo opazil našo navzočnost, nas globlje spoznal, upošteval naše mnenje in poskrbel za nas, dandanes ne usmerjamo več k bližnjim, pač pa želimo tak odnos od celotne družbe. Zakaj? Ker vidimo, da »tisti, ki jih družba ljubi, tako kakor ljubimci uživajo zaščito pod naklonjenimi pogledi okolice,« medtem ko posamezniki brez statusa »ostajajo nevidni, do njih se vedemo grobo, nihče se ne zmeni za posebnosti njihovega značaja in nihče jih zares ne pozna.« Bogataš v svojem bogastvu uživa prav zaradi tega, ker opaža, da je deležen občudovanja in naklonjenosti družbe, siromak pa se svoje revščine sramuje zaradi občutka, da ostaja neviden oziroma je s strani družbe deležen celo očitkov in poniževanja. Ob tem filozof poudarja, da situacija ni črno-bela in preprosto življenje ne pomeni nujno nizkega statusa: vojaki in raziskovalci na primer lahko neudobje prenašajo daljša časovna obdobja in prostovoljno prenašajo pomanjkanje, saj jih ob tem vodi in spodbuja misel, da jih drugi zaradi njihovega dela cenijo. Zaradi tega tudi posledic nizkega statusa po njegovem mnenju ne bi smeli presojati zgolj v luči materialnih dobrin – v ozadju se namreč skriva nekaj globljega, naš občutek samospoštovanja. De Botton nas tako v »Skrbi za status« vabi k premisleku o tem, ali ni morda visok status tudi za nas ena najbolj zaželenih dobrin prav zato, ker si v resnici želimo odobravanja družbe, potrditve o naši vrednosti in pomembnosti. videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/05/29/PoloncaZupaniAlaindeBottonoizvoruskrbizastatusMMC.PR1.20190529.3.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 378 clean Sodobni britanski filozof Alain de Botton je v svoji knjigi raziskoval, zakaj je v nas tako globoko zasidrana skrb za lasten status. V ožjem pomenu je sicer status pravni ali poklicni položaj znotraj neke skupine, toda filozofa veliko bolj zanima širši pomen izraza, ki »označuje posameznikovo veljavo in ugled v očeh sveta.« V uvodnih poglavjih se tako osredotoča na človekovo potrebo po nenehnem potrjevanju njegove pomembnosti. \tZa sodobno družbo, zlasti zahodni svet, tako po njegovem mnenju velja, da »poglavitno gonilo naših želja po uspehu v družbeni hierarhiji morda niso več toliko dobrine, ki jih lahko nakopičimo, ali moč, ki jo lahko izkoristimo, temveč količina ljubezni, ki smo je deležni zaradi visokega statusa.« Misli, da dandanes denarja, slave in vpliva ne cenimo več samih na sebi, pač pa jih tako visoko vrednotimo zato, ker jih pojmujemo »kot simbole ljubezni – in sredstvo, s katerim bi se dokopali do nje.« Tako izraz, ki ga navadno uporabljamo za opredeljevanje odnosa do staršev ali partnerja, razširi na celotno družbo – našega hrepenenja po tem, da nekomu ne bi bilo vseeno za nas, da bi nekdo opazil našo navzočnost, nas globlje spoznal, upošteval naše mnenje in poskrbel za nas, dandanes ne usmerjamo več k bližnjim, pač pa želimo tak odnos od celotne družbe. Zakaj? Ker vidimo, da »tisti, ki jih družba ljubi, tako kakor ljubimci uživajo zaščito pod naklonjenimi pogledi okolice,« medtem ko posamezniki brez statusa »ostajajo nevidni, do njih se vedemo grobo, nihče se ne zmeni za posebnosti njihovega značaja in nihče jih zares ne pozna.« Bogataš v svojem bogastvu uživa prav zaradi tega, ker opaža, da je deležen občudovanja in naklonjenosti družbe, siromak pa se svoje revščine sramuje zaradi občutka, da ostaja neviden oziroma je s strani družbe deležen celo očitkov in poniževanja. Ob tem filozof poudarja, da situacija ni črno-bela in preprosto življenje ne pomeni nujno nizkega statusa: vojaki in raziskovalci na primer lahko neudobje prenašajo daljša časovna obdobja in prostovoljno prenašajo pomanjkanje, saj jih ob tem vodi in spodbuja misel, da jih drugi zaradi njihovega dela cenijo. Zaradi tega tudi posledic nizkega statusa po njegovem mnenju ne bi smeli presojati zgolj v luči materialnih dobrin – v ozadju se namreč skriva nekaj globljega, naš občutek samospoštovanja. De Botton nas tako v »Skrbi za status« vabi k premisleku o tem, ali ni morda visok status tudi za nas ena najbolj zaželenih dobrin prav zato, ker si v resnici želimo odobravanja družbe, potrditve o naši vrednosti in pomembnosti. http://www.rtvslo.si/podcast Wed, 29 May 2019 03:56:18 +0000 Polonca Zupančič: Alain de Botton o izvoru skrbi za status Če bi moral izbrati mantro današnjega časa, ki nam gre vsem na živce, pa jo vsi vseeno ponavljamo v nedogled, bi gotovo izbral tisto, da »nimamo časa«. Ta ni postala samo univerzalni izgovor, ki ga imamo radi, ker z njim dokažemo svojo zaposlenost, kar v našem času vzbuja občudovanje. Žal je postala tudi neke vrste odločitev, s katero smo si kar sami zvezali roke. Kdor se je namreč odločil za besede »nimam časa«, se je pač v tem svetu, ki »dosti« ponuja, odločil za »dosti«. Dosti lepega in dosti dobrega, predvsem pa »dosti« vsega. Poln hladilnik, polna denarnica in poln urnik, te stvari so povezane. Kajti v svetu, ki »dosti« ponuja, razumemo, da smo nekaj vredni, če izbiramo in če živimo »dosti«. Težava, ki jo prinaša ta izbira, pa se kaže v nervoznih starših, ki le še z veliko potrpežljivosti vztrajajo v svojih družinah, pa v osamljenih starostnikih v domovih za ostarele, ter v hiperaktivnih otrocih, ki ne zmorejo koncentracije za več kot osem sekund. Ne, živeti »dosti« nam ne izbere življenje, ko prinese naporne najstnike ali bolne starše. Sami si to izberemo, sami si izberemo »dosti«, ker si tega želimo. Ker se ne znamo čemu odpovedati, če pride na našo pot kaj, kar je pomembnejše. Jezusova odločitev zato vznemirja. On izbere »malo«, kakor uboga vdova, ki je v zakladnico vrgla »samo« dva novčiča. Imela je sicer »malo« in zato tudi »malo« dala, od nje ni bilo velikega rezultata. Vendar za Jezusa in za evangelij pač količina ni na prvem mestu. Dva novčiča sta »vse«. In to je tisto, kar šteje. »Vse« je odločitev. In ona je izbrala »malo«, da bi lahko »vse« dala. Ker s težavo dajemo, če imamo »dosti« in lažje, če imamo »malo«. Jezusov nasvet za današnji čas je: biti »ves« v tem, kar počneš. Tudi če je to »malo«. videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/05/28/MarkoRijavecDostimaloinvseMMC.PR1.20190528.2.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 340 clean Če bi moral izbrati mantro današnjega časa, ki nam gre vsem na živce, pa jo vsi vseeno ponavljamo v nedogled, bi gotovo izbral tisto, da »nimamo časa«. Ta ni postala samo univerzalni izgovor, ki ga imamo radi, ker z njim dokažemo svojo zaposlenost, kar v našem času vzbuja občudovanje. Žal je postala tudi neke vrste odločitev, s katero smo si kar sami zvezali roke. Kdor se je namreč odločil za besede »nimam časa«, se je pač v tem svetu, ki »dosti« ponuja, odločil za »dosti«. Dosti lepega in dosti dobrega, predvsem pa »dosti« vsega. Poln hladilnik, polna denarnica in poln urnik, te stvari so povezane. Kajti v svetu, ki »dosti« ponuja, razumemo, da smo nekaj vredni, če izbiramo in če živimo »dosti«. Težava, ki jo prinaša ta izbira, pa se kaže v nervoznih starših, ki le še z veliko potrpežljivosti vztrajajo v svojih družinah, pa v osamljenih starostnikih v domovih za ostarele, ter v hiperaktivnih otrocih, ki ne zmorejo koncentracije za več kot osem sekund. Ne, živeti »dosti« nam ne izbere življenje, ko prinese naporne najstnike ali bolne starše. Sami si to izberemo, sami si izberemo »dosti«, ker si tega želimo. Ker se ne znamo čemu odpovedati, če pride na našo pot kaj, kar je pomembnejše. Jezusova odločitev zato vznemirja. On izbere »malo«, kakor uboga vdova, ki je v zakladnico vrgla »samo« dva novčiča. Imela je sicer »malo« in zato tudi »malo« dala, od nje ni bilo velikega rezultata. Vendar za Jezusa in za evangelij pač količina ni na prvem mestu. Dva novčiča sta »vse«. In to je tisto, kar šteje. »Vse« je odločitev. In ona je izbrala »malo«, da bi lahko »vse« dala. Ker s težavo dajemo, če imamo »dosti« in lažje, če imamo »malo«. Jezusov nasvet za današnji čas je: biti »ves« v tem, kar počneš. Tudi če je to »malo«. http://www.rtvslo.si/podcast Tue, 28 May 2019 03:55:40 +0000 Marko Rijavec: Dosti, malo in vse Pred devetimi leti je Slovenija dobila prvega bláženega mučenca. Alojzij Grozde je bil kot drugi Slovenec – za Antonom Martinom Slomškom – uradno razglašen za blaženega. Cerkev na Slovenskem ga je v koledarju svetnikov umestila na današnji dan, 27. maja, na njegov rojstni in krstni dan. Duhovno misel o njegovem življenju in vrednotah, ki so ga pripeljale na pot svetništva, je pripravila avtorica več knjig o Grozdetu, pesnica in pisateljica Milanka Dagar. videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/05/27/MilankaDragarAlojzijGrozdeMMC.PR1.20190527.1.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 396 clean Pred devetimi leti je Slovenija dobila prvega bláženega mučenca. Alojzij Grozde je bil kot drugi Slovenec – za Antonom Martinom Slomškom – uradno razglašen za blaženega. Cerkev na Slovenskem ga je v koledarju svetnikov umestila na današnji dan, 27. maja, na njegov rojstni in krstni dan. Duhovno misel o njegovem življenju in vrednotah, ki so ga pripeljale na pot svetništva, je pripravila avtorica več knjig o Grozdetu, pesnica in pisateljica Milanka Dagar. http://www.rtvslo.si/podcast Mon, 27 May 2019 03:56:36 +0000 Milanka Dragar: Alojzij Grozde Ali ni nekaj povsem normalnega, nekaj tako zelo človeško logičnega, kar pravi Jezus v evangeliju današnje nedelje: »Če me kdo ljubi, se bo držal moje besede«? In nato še nadaljuje: »Kdor me ne ljubi, se ne drži mojih besed.« Vsakemu, ki je bil kdaj vsaj malo zaljubljen, je to lahko jasno, kaj šele, ko gre za pristno in globoko ljubezen. Če nekoga ljubim, sem z njim v odnosu, ga skušam razumeti, upoštevati, mu biti vse bliže in bliže. Na tak način torej tudi kažem svoj odnos do Jezusa. Če mi je pomemben, če mu želim slediti, če želim svoje življenje živeti z njim, potem bom po svojih najboljših močeh skušal biti z njim in se držati njegove besede, kar predvsem pomeni, da si privzamem evangelij kot način življenja. Ali drugače povedano, da bom kljub svojim šibkostim, slabostim in nemočem skušal po svojih najboljših močeh živeti tako, kot je to živel in k temu spodbujal Jezus. Zato tudi pravi: »Če me kdo ljubi, se bo držal moje besede.« Držati se Jezusove besede in mu slediti pa ne pomeni, da skušamo doseči nekakšno moralno popolno in brezgrešno življenje. Nekako v smislu: »Če bom priden, brezgrešen in popoln, me bo Bog imel rad.« To je popolnoma zgrešeno pojmovanje, saj Jezus od nas sploh ne pričakuje tega. Še več: z nekakšno moralno popolnostjo ali brezhibnostjo si pač ne moremo pridobiti ali zaslužiti njegove ljubezni. Je nekako tako kot takrat, ko moški in ženska, ki sta si všeč, skušata drug drugega očarati s svojo čim lepšo predstavo in podobo. Ko pa se zaljubljenost malo ohladi, se šele pokaže dejanska slika, ko se zmoreta srečati drug z drugim takšna, kakršna sta. Takrat se dejansko odnos v pristni ljubezni lahko šele zares začne. Nekako tako je tudi v odnosu z Bogom. Dokler mislim, da si lahko pridobim njegovo ljubezen s tem, da skušam biti moralno popoln, sem na napačni poti. Stvar je popolnoma nasprotna. Zavedati se moram, da me Bog ljubi a priori, brez pogojev, takega, kakršen sem. Ko se tega zavem, lahko zaživim kot ljubljen. Slediti torej Jezusu na način izpolnjevanja predpisov, da bi s tem dosegel njegovo ljubezen, je zgrešeno. Nasprotno: ker me ljubi, ker se zavedam, da sem ljubljen – zato si želim slediti mu, se držati njegove besede. Zato pravi: »Če me kdo ljubi, se bo držal moje besede in moj Oče ga bo ljubil. Prišla bova k njemu in prebivala pri njem.« videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/05/26/AndraArkoSleditiMMC.PR1.20190526.7.0650.mp3 RTVSLO – Prvi 375 clean Ali ni nekaj povsem normalnega, nekaj tako zelo človeško logičnega, kar pravi Jezus v evangeliju današnje nedelje: »Če me kdo ljubi, se bo držal moje besede«? In nato še nadaljuje: »Kdor me ne ljubi, se ne drži mojih besed.« Vsakemu, ki je bil kdaj vsaj malo zaljubljen, je to lahko jasno, kaj šele, ko gre za pristno in globoko ljubezen. Če nekoga ljubim, sem z njim v odnosu, ga skušam razumeti, upoštevati, mu biti vse bliže in bliže. Na tak način torej tudi kažem svoj odnos do Jezusa. Če mi je pomemben, če mu želim slediti, če želim svoje življenje živeti z njim, potem bom po svojih najboljših močeh skušal biti z njim in se držati njegove besede, kar predvsem pomeni, da si privzamem evangelij kot način življenja. Ali drugače povedano, da bom kljub svojim šibkostim, slabostim in nemočem skušal po svojih najboljših močeh živeti tako, kot je to živel in k temu spodbujal Jezus. Zato tudi pravi: »Če me kdo ljubi, se bo držal moje besede.« Držati se Jezusove besede in mu slediti pa ne pomeni, da skušamo doseči nekakšno moralno popolno in brezgrešno življenje. Nekako v smislu: »Če bom priden, brezgrešen in popoln, me bo Bog imel rad.« To je popolnoma zgrešeno pojmovanje, saj Jezus od nas sploh ne pričakuje tega. Še več: z nekakšno moralno popolnostjo ali brezhibnostjo si pač ne moremo pridobiti ali zaslužiti njegove ljubezni. Je nekako tako kot takrat, ko moški in ženska, ki sta si všeč, skušata drug drugega očarati s svojo čim lepšo predstavo in podobo. Ko pa se zaljubljenost malo ohladi, se šele pokaže dejanska slika, ko se zmoreta srečati drug z drugim takšna, kakršna sta. Takrat se dejansko odnos v pristni ljubezni lahko šele zares začne. Nekako tako je tudi v odnosu z Bogom. Dokler mislim, da si lahko pridobim njegovo ljubezen s tem, da skušam biti moralno popoln, sem na napačni poti. Stvar je popolnoma nasprotna. Zavedati se moram, da me Bog ljubi a priori, brez pogojev, takega, kakršen sem. Ko se tega zavem, lahko zaživim kot ljubljen. Slediti torej Jezusu na način izpolnjevanja predpisov, da bi s tem dosegel njegovo ljubezen, je zgrešeno. Nasprotno: ker me ljubi, ker se zavedam, da sem ljubljen – zato si želim slediti mu, se držati njegove besede. Zato pravi: »Če me kdo ljubi, se bo držal moje besede in moj Oče ga bo ljubil. Prišla bova k njemu in prebivala pri njem.« http://www.rtvslo.si/podcast Sun, 26 May 2019 04:56:15 +0000 Andraž Arko: Slediti Prijatelj, ki trpi, mi je zaupal, da Boga doživlja kot trn v peti in da dvomi o Božji dobroti. Priznal mi je, da se mu zdi, da je Bog celo na strani njegovih nasilnežev. Če nas ima Bog res rad, zakaj ne zaščiti pred zlorabami vsaj majhnih otrok? Ali je šel z angeli na kavo? Ali igra golf na nebeških planjavah? Ali je res toliko nemočen in ravnodušen, ko je vendar oblik človeškega trpljenja mnogo: biološko, psihološko, socialno, moralno, duhovno … Romano Guardini (1885–1968), vplivni teolog krščanske eksistence, je na smrtni postelji spraševal Boga: »Zakaj, moj Bog, vsi ti strašni ovinki na poti odrešenja, zakaj trpljenje nedolžnih, zakaj greh?« Na koncu je priznal, da mu nobena knjiga, celo Sveto pismo ne, noben nauk, nobena teologija, teodiceja in filozofija, niti lastno iskanje niso dali odgovora. Ni se nam treba počutiti grešne in krive, ker postavljamo veljavna vprašanja; le naučiti se moramo živeti z neodgovorjenimi vprašanji. Vprašanj o zlu v svetu in vprašanj o Bogu ne moremo ločiti. Kdor se resno ukvarja s problemom negativnega, ne more zanemariti pozitivnega. Zlo je naša moralna odločitev, ne pa Božja določitev. Šele hipoteza, da Boga ni, zlo spremeni v absurd, s tem pa tudi celotni kozmos. Kajti če je zlo tako strašno z Bogom, kako strašno bi bilo šele brez njega? Če zla ne bi bilo, vprašanj glede Boga sploh ne bi postavljali. Nekdo je zapisal, da ravno luknja v zidu dokazuje, da zid obstaja. Izkustvo skritega Boga je boleče, a Bog nam daje ravno dovolj znamenj, da dobro vidimo, da je neviden (Fabrice Hadjadj). Izkustvo Božjega izdajstva nas bolj boli kot Božji molk. Počutiti se izdan od Boga je najhujše, kar se lahko zgodi človeku. Gre za največje razočaranje nad Bogom, toliko bolj, ker nas verska tradicija prepričuje drugače in nam zagotavlja Božjo zvestobo in bližino. Nevarno je ljudem obljubljati več, kot nam obljublja sámo Sveto pismo. Včasih se nam dozdeva, da ima Bog dva obraza in mu je vseeno, da njegovi ljubi oziroma poredni otroci živimo v peklu sveta. Občutek izgube Boga je največja možna izguba, ki lahko doleti človeka; vodi v temno noč duše. Vendar če sta dve osebi v medsebojnem odnosu ljubezni, ne more ena oseba trpeti, da druga ne bi preživljala in doživljala istega trpljenja. Ljubeči Bog je v Jezusu Kristusu za vedno objel človeško bolečino in jo sprejel za svojo. videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/05/25/DanielBrkiZlojemoralnaodloitevMMC.PR1.20190525.6.0650.mp3 RTVSLO – Prvi 380 clean Prijatelj, ki trpi, mi je zaupal, da Boga doživlja kot trn v peti in da dvomi o Božji dobroti. Priznal mi je, da se mu zdi, da je Bog celo na strani njegovih nasilnežev. Če nas ima Bog res rad, zakaj ne zaščiti pred zlorabami vsaj majhnih otrok? Ali je šel z angeli na kavo? Ali igra golf na nebeških planjavah? Ali je res toliko nemočen in ravnodušen, ko je vendar oblik človeškega trpljenja mnogo: biološko, psihološko, socialno, moralno, duhovno … Romano Guardini (1885–1968), vplivni teolog krščanske eksistence, je na smrtni postelji spraševal Boga: »Zakaj, moj Bog, vsi ti strašni ovinki na poti odrešenja, zakaj trpljenje nedolžnih, zakaj greh?« Na koncu je priznal, da mu nobena knjiga, celo Sveto pismo ne, noben nauk, nobena teologija, teodiceja in filozofija, niti lastno iskanje niso dali odgovora. Ni se nam treba počutiti grešne in krive, ker postavljamo veljavna vprašanja; le naučiti se moramo živeti z neodgovorjenimi vprašanji. Vprašanj o zlu v svetu in vprašanj o Bogu ne moremo ločiti. Kdor se resno ukvarja s problemom negativnega, ne more zanemariti pozitivnega. Zlo je naša moralna odločitev, ne pa Božja določitev. Šele hipoteza, da Boga ni, zlo spremeni v absurd, s tem pa tudi celotni kozmos. Kajti če je zlo tako strašno z Bogom, kako strašno bi bilo šele brez njega? Če zla ne bi bilo, vprašanj glede Boga sploh ne bi postavljali. Nekdo je zapisal, da ravno luknja v zidu dokazuje, da zid obstaja. Izkustvo skritega Boga je boleče, a Bog nam daje ravno dovolj znamenj, da dobro vidimo, da je neviden (Fabrice Hadjadj). Izkustvo Božjega izdajstva nas bolj boli kot Božji molk. Počutiti se izdan od Boga je najhujše, kar se lahko zgodi človeku. Gre za največje razočaranje nad Bogom, toliko bolj, ker nas verska tradicija prepričuje drugače in nam zagotavlja Božjo zvestobo in bližino. Nevarno je ljudem obljubljati več, kot nam obljublja sámo Sveto pismo. Včasih se nam dozdeva, da ima Bog dva obraza in mu je vseeno, da njegovi ljubi oziroma poredni otroci živimo v peklu sveta. Občutek izgube Boga je največja možna izguba, ki lahko doleti človeka; vodi v temno noč duše. Vendar če sta dve osebi v medsebojnem odnosu ljubezni, ne more ena oseba trpeti, da druga ne bi preživljala in doživljala istega trpljenja. Ljubeči Bog je v Jezusu Kristusu za vedno objel človeško bolečino in jo sprejel za svojo. http://www.rtvslo.si/podcast Sat, 25 May 2019 04:56:20 +0000 Daniel Brkič: Zlo je moralna odločitev V stavbi beograjske nadškofije je naš veliki umetnik p. Marko Ivan Rupnik na hodniku naslikal čudovito podobo žalostne matere Božje. Marija stoji pod križem, a od Križanega se vidijo samo njegove noge, pribite na navpično prečko križa. Marija je oblečena v rdeči plašč in modro obleko, a svoje roke skriva pod plaščem. Eno drži ob srcu, druga je povzdignjena in kaže na noge križanega Sina. Velikokrat mislim na te skrite Marijine roke. Pri svojem delu med bolnimi in umirajočimi, sem videla veliko rok, a najlepše so zmeraj bile materine roke. Kajti nikoli niso bile prazne. So matere, ki so držale v rokah slike svojih otrok, so matere, ki so z rokami neprestani iskale svoje izgubljene otroke, ali tiste, ki so bili daleč; so roke, ki so se še v nezavestnem ali zaspanem stanju borile s sovražniki, ki so prežali, da bi uničili dom… Posebej dragocen spomin mi je ostal na družino, kjer je mati umirala sredi svojih otrok. Ko se je vse umirilo, tako materino trpljenje kot jok otrok, so vsi otroci sodelovali pri umivanju umrle matere. Nežno so ji z dišečo vodo božali roke in obraz, šepetali nerazumljive, samo njim znane besede ljubezni in slovesa, ter ji tako na nepozaben način zadnjič izkazali svojo ljubezen. Marijine pokrite roke na sliki patra Rupnika, skrivajo v sebi roke mater, ki so stale ob postelji svojih umirajočih otrok, nemočne, da spremenijo svet in usodo… Samo stale so lahko in s svojo ljubeznijo počasi zapuščale svoje otroke, ki so se spreminjali ali v majhne angelčke ali v svetle zvezdice. Materine roke…Roke, ki so nosilke življenja, kot je to vsaka mati. Roke, ki božajo tudi, ko otrok trpi na križu. Roke, ki so vedno lepe, pa če so urejene, ali stare in polne starostnih peg. Svete roke… videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/05/24/EmanuelaerdinMaterinarokaMMC.PR1.20190524.5.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 322 clean V stavbi beograjske nadškofije je naš veliki umetnik p. Marko Ivan Rupnik na hodniku naslikal čudovito podobo žalostne matere Božje. Marija stoji pod križem, a od Križanega se vidijo samo njegove noge, pribite na navpično prečko križa. Marija je oblečena v rdeči plašč in modro obleko, a svoje roke skriva pod plaščem. Eno drži ob srcu, druga je povzdignjena in kaže na noge križanega Sina. Velikokrat mislim na te skrite Marijine roke. Pri svojem delu med bolnimi in umirajočimi, sem videla veliko rok, a najlepše so zmeraj bile materine roke. Kajti nikoli niso bile prazne. So matere, ki so držale v rokah slike svojih otrok, so matere, ki so z rokami neprestani iskale svoje izgubljene otroke, ali tiste, ki so bili daleč; so roke, ki so se še v nezavestnem ali zaspanem stanju borile s sovražniki, ki so prežali, da bi uničili dom… Posebej dragocen spomin mi je ostal na družino, kjer je mati umirala sredi svojih otrok. Ko se je vse umirilo, tako materino trpljenje kot jok otrok, so vsi otroci sodelovali pri umivanju umrle matere. Nežno so ji z dišečo vodo božali roke in obraz, šepetali nerazumljive, samo njim znane besede ljubezni in slovesa, ter ji tako na nepozaben način zadnjič izkazali svojo ljubezen. Marijine pokrite roke na sliki patra Rupnika, skrivajo v sebi roke mater, ki so stale ob postelji svojih umirajočih otrok, nemočne, da spremenijo svet in usodo… Samo stale so lahko in s svojo ljubeznijo počasi zapuščale svoje otroke, ki so se spreminjali ali v majhne angelčke ali v svetle zvezdice. Materine roke…Roke, ki so nosilke življenja, kot je to vsaka mati. Roke, ki božajo tudi, ko otrok trpi na križu. Roke, ki so vedno lepe, pa če so urejene, ali stare in polne starostnih peg. Svete roke… http://www.rtvslo.si/podcast Fri, 24 May 2019 03:55:22 +0000 Emanuela Žerdin: Materina roka Ko so starogrškega astronoma in filozofa Talesa iz Mileta vprašali, kdo je po njegovem prepričanju srečen človek, jim je odgovoril: »Tisti, ki ima zdravo telo, bogato dušo in obdarjeno naravo.« S to mislijo je povzel stališče enega prvih grških modrecev Kleobula, ki je v 6. stoletju pred Kristusom vladal na Rodosu in je dejal: »Zdrava morata biti tako telo kot duša.« Danes je njuno stališče v slovenščini splošno znano in povzeto v izreku »Zdrav duh v zdravem telesu.« Vendar je tak prevod latinskega reka »Mens sana in corpore sano« rahlo zavajajoč, saj zveni, kakor da je zdravo telo prvi pogoj za zdravje duha. Izvorno starogrško misel je v latinščini namreč povzel rimski pesnik Juvenal, ki je živel med 1. in 2. stoletjem po Kristusu. Bil je avtor zbirke pesmi, naslovljenih kot Satire. Lahko jo beremo kot kritiko poganskega Rima in prav po tej zaslugi se je v krščanskih samostanih najbrž tudi ohranila. V deseti satiri se pesnik sprašuje o pravih vrednotah, h katerim mora stremeti človek. Omenja, da si pogosto kot glavne dobrine postavljamo bogastvo, moč, lepoto, otroke, dolgo življenje in podobno. Pa vendar je treba zaupati bogovom, ki so za človeka izbrali bolje kot on sam. Treba je torej predvsem prositi, da imamo poleg zdravega telesa tudi zdrav duh. Tega pa zagotovo ne moremo kupiti z brskanjem po akcijskih artiklih supermarketov in spletnih novičkah. Zdravje duha lahko dosežemo le z branjem, učenjem in premišljevanjem. Samo tako bomo namreč razvili ustrezno kritičnost, da bomo zmogli med množico dobrin, ki nam jih kot cesarjeva gola oblačila ponuja svet, presojati, kaj je dobro in kaj nas zasužnjuje. In samo če bomo odkrili to razliko, bomo dosegli resnično srečo, o kateri so pred dvema tisočletjema in pol povpraševali Talesa in o kateri se z enakim hrepenenjem sprašujemo danes. videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/05/23/IgnacijaFridlJarcOkrepostiduhaMMC.PR1.20190523.4.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 330 clean Ko so starogrškega astronoma in filozofa Talesa iz Mileta vprašali, kdo je po njegovem prepričanju srečen človek, jim je odgovoril: »Tisti, ki ima zdravo telo, bogato dušo in obdarjeno naravo.« S to mislijo je povzel stališče enega prvih grških modrecev Kleobula, ki je v 6. stoletju pred Kristusom vladal na Rodosu in je dejal: »Zdrava morata biti tako telo kot duša.« Danes je njuno stališče v slovenščini splošno znano in povzeto v izreku »Zdrav duh v zdravem telesu.« Vendar je tak prevod latinskega reka »Mens sana in corpore sano« rahlo zavajajoč, saj zveni, kakor da je zdravo telo prvi pogoj za zdravje duha. Izvorno starogrško misel je v latinščini namreč povzel rimski pesnik Juvenal, ki je živel med 1. in 2. stoletjem po Kristusu. Bil je avtor zbirke pesmi, naslovljenih kot Satire. Lahko jo beremo kot kritiko poganskega Rima in prav po tej zaslugi se je v krščanskih samostanih najbrž tudi ohranila. V deseti satiri se pesnik sprašuje o pravih vrednotah, h katerim mora stremeti človek. Omenja, da si pogosto kot glavne dobrine postavljamo bogastvo, moč, lepoto, otroke, dolgo življenje in podobno. Pa vendar je treba zaupati bogovom, ki so za človeka izbrali bolje kot on sam. Treba je torej predvsem prositi, da imamo poleg zdravega telesa tudi zdrav duh. Tega pa zagotovo ne moremo kupiti z brskanjem po akcijskih artiklih supermarketov in spletnih novičkah. Zdravje duha lahko dosežemo le z branjem, učenjem in premišljevanjem. Samo tako bomo namreč razvili ustrezno kritičnost, da bomo zmogli med množico dobrin, ki nam jih kot cesarjeva gola oblačila ponuja svet, presojati, kaj je dobro in kaj nas zasužnjuje. In samo če bomo odkrili to razliko, bomo dosegli resnično srečo, o kateri so pred dvema tisočletjema in pol povpraševali Talesa in o kateri se z enakim hrepenenjem sprašujemo danes. http://www.rtvslo.si/podcast Thu, 23 May 2019 03:55:30 +0000 Ignacija Fridl Jarc: O kreposti duha Enkrat v pozni jeseni sem se na čudovit sončen dan pogovarjala s prijateljico prav o bogastvu jesenskih barv. Sredi zime, ko je vse drevje golo, si težko predstavljamo, da je kaj takega sploh mogoče. Ob tem se je prijateljica spomnila na droben dogodek iz svojega otroštva. Kot otrok je imela slikanico, od katere ji je ostalo v spominu samo nekaj drobcev. In prav ti so bistveni. \tBilo je v jeseni in miši so polnile svoje luknje z zalogami hrane, ki bi jim pomagale preživeti zimo. Ena od njih pa je namesto hrane zbirala samo sončne žarke. Ti so se ji zdeli pomembnejši od hrane. Greli jo bodo takrat, ko bo zunaj mrzlo in pusto. Zelo ganljiva zgodba. Pravljice za otroke nam sploh govorijo o velikih življenjskih resnicah. Zbiranje sončnih žarkov lahko prenesemo tudi na ljudi. Nekateri jih znajo zelo dobro nabirati, nekateri jih niti ne znajo ali nočejo videti. Poznam ljudi, ki so v življenju prestali veliko hudega, pa se znajo ob tem spomniti tudi mnogo lepega, kar so doživeli. Tako tudi vse hudo nekako izgubi svojo ostrino. Poznam pa seveda tudi veliko ljudi, ki v svojem življenju ne vidijo nič lepega in dobrega in kar naprej zatrjujejo, da so se jim celo življenje dogajale samo krivice. Dva različna pogleda na življenje. Nihče ne more gledati namesto mene. Morda ne bi bilo slabo, če bi se tega zavedali dovolj zgodaj, že v mladosti, ker bi potem morda še lahko spremenili svoj način gledanja na življenje. Pri starih ljudeh je to največkrat nemogoče in je vsak dan samo še bolj črno. Vedno znova mi je žal za vse tiste, ki se zagrenjeni in do skrajnosti nezadovoljni poslavljajo iz tega življenja. Miška iz slikanice mi je všeč. Ni vsega prepuščala samo drugim in se ravnala po drugih. Zavedala se je, da mora sama nekaj storiti, da bo njeno življenje lepše. Pravzaprav nič posebnega. Samo zbirala je vse tisto, kar je bilo lepo in ni prepustila, da bi šlo v pozabo. Miška, ki je vredna, da jo posnemamo. videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/05/22/MetkaKleviarNabiralajesonnearkeMMC.PR1.20190522.3.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 304 clean Enkrat v pozni jeseni sem se na čudovit sončen dan pogovarjala s prijateljico prav o bogastvu jesenskih barv. Sredi zime, ko je vse drevje golo, si težko predstavljamo, da je kaj takega sploh mogoče. Ob tem se je prijateljica spomnila na droben dogodek iz svojega otroštva. Kot otrok je imela slikanico, od katere ji je ostalo v spominu samo nekaj drobcev. In prav ti so bistveni. \tBilo je v jeseni in miši so polnile svoje luknje z zalogami hrane, ki bi jim pomagale preživeti zimo. Ena od njih pa je namesto hrane zbirala samo sončne žarke. Ti so se ji zdeli pomembnejši od hrane. Greli jo bodo takrat, ko bo zunaj mrzlo in pusto. Zelo ganljiva zgodba. Pravljice za otroke nam sploh govorijo o velikih življenjskih resnicah. Zbiranje sončnih žarkov lahko prenesemo tudi na ljudi. Nekateri jih znajo zelo dobro nabirati, nekateri jih niti ne znajo ali nočejo videti. Poznam ljudi, ki so v življenju prestali veliko hudega, pa se znajo ob tem spomniti tudi mnogo lepega, kar so doživeli. Tako tudi vse hudo nekako izgubi svojo ostrino. Poznam pa seveda tudi veliko ljudi, ki v svojem življenju ne vidijo nič lepega in dobrega in kar naprej zatrjujejo, da so se jim celo življenje dogajale samo krivice. Dva različna pogleda na življenje. Nihče ne more gledati namesto mene. Morda ne bi bilo slabo, če bi se tega zavedali dovolj zgodaj, že v mladosti, ker bi potem morda še lahko spremenili svoj način gledanja na življenje. Pri starih ljudeh je to največkrat nemogoče in je vsak dan samo še bolj črno. Vedno znova mi je žal za vse tiste, ki se zagrenjeni in do skrajnosti nezadovoljni poslavljajo iz tega življenja. Miška iz slikanice mi je všeč. Ni vsega prepuščala samo drugim in se ravnala po drugih. Zavedala se je, da mora sama nekaj storiti, da bo njeno življenje lepše. Pravzaprav nič posebnega. Samo zbirala je vse tisto, kar je bilo lepo in ni prepustila, da bi šlo v pozabo. Miška, ki je vredna, da jo posnemamo. http://www.rtvslo.si/podcast Wed, 22 May 2019 03:55:04 +0000 Metka Klevišar: Nabirala je sončne žarke Staram se. Se mi zdi. Znanci, ki jih srečujem enkrat na vsake kvatre, mi pravijo, da sem se spremenil. Tisti najpredrznejši in tisti, ki se sami sebi zdijo duhoviti, pa mi kar naravnost povejo, da sem debel in grd! Prijatelji mi pravijo, da postajam zrel. To takole – na prvi pogled ali ko prvič slišiš – zveni čisto v redu, celo pohvalno, vendar … Človek je lahko zrel za marsikaj: Zrel za odstrel … Zrel za odpis… Zrel za kakšno »ustanovo« … Ne nazadnje je zrelost zadnji stadij pred gnitjem. To pravzaprav pomeni, da mi prijatelji govorijo: »Stari, tole je tvoja zadnja možnost. Daj, kar še imaš! Pokaži, kaj še znaš! Zdaj ali nikoli, jutri je lahko že prepozno!« Žena pravi, da se umirjam. Vendar je naivna in nima pojma, kaj se dogaja z mano! To, kar imenuje umirjenost, so samo utrujenost, lenoba in naveličanost. Res se mi ne da več vznemirjati in razburjati za vsako malenkost. Če iz vsake muhe narediš slona, v življenju prav kmalu zmanjka prostora za pomembne stvari. Še posebno, če se še sam rediš kot slon. Potem v tvojem življenju zmanjka prostora tudi zate! In zakaj? Zaradi muh enodnevnic. Ko ugotoviš, da si se tudi ti več kot pol življenja zaganjal kot muha v šipo in dosegel samo to, kar doseže muha, ki se zaganja v šipo: razbito glavo, namreč … ko ugotoviš, da si v primeri z zgodovino še manj kot muha enodnevnica, v primerjavi z večnostjo pa še to ne … ko glava končno prisluhne telesu, ki je že kdaj reklo: »Ah, daj no!« ... dosežeš tisto, čemur priročniki za samopomoč in duhovno rast rečejo »modrost«! In ko to pomisliš dvakrat zapored ali pa celo izrečeš na glas – prasneš v smeh! Modrost, lepo vas prosim! videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/05/21/GregoruinModrostMMC.PR1.20190521.2.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 274 clean Staram se. Se mi zdi. Znanci, ki jih srečujem enkrat na vsake kvatre, mi pravijo, da sem se spremenil. Tisti najpredrznejši in tisti, ki se sami sebi zdijo duhoviti, pa mi kar naravnost povejo, da sem debel in grd! Prijatelji mi pravijo, da postajam zrel. To takole – na prvi pogled ali ko prvič slišiš – zveni čisto v redu, celo pohvalno, vendar … Človek je lahko zrel za marsikaj: Zrel za odstrel … Zrel za odpis… Zrel za kakšno »ustanovo« … Ne nazadnje je zrelost zadnji stadij pred gnitjem. To pravzaprav pomeni, da mi prijatelji govorijo: »Stari, tole je tvoja zadnja možnost. Daj, kar še imaš! Pokaži, kaj še znaš! Zdaj ali nikoli, jutri je lahko že prepozno!« Žena pravi, da se umirjam. Vendar je naivna in nima pojma, kaj se dogaja z mano! To, kar imenuje umirjenost, so samo utrujenost, lenoba in naveličanost. Res se mi ne da več vznemirjati in razburjati za vsako malenkost. Če iz vsake muhe narediš slona, v življenju prav kmalu zmanjka prostora za pomembne stvari. Še posebno, če se še sam rediš kot slon. Potem v tvojem življenju zmanjka prostora tudi zate! In zakaj? Zaradi muh enodnevnic. Ko ugotoviš, da si se tudi ti več kot pol življenja zaganjal kot muha v šipo in dosegel samo to, kar doseže muha, ki se zaganja v šipo: razbito glavo, namreč … ko ugotoviš, da si v primeri z zgodovino še manj kot muha enodnevnica, v primerjavi z večnostjo pa še to ne … ko glava končno prisluhne telesu, ki je že kdaj reklo: »Ah, daj no!« ... dosežeš tisto, čemur priročniki za samopomoč in duhovno rast rečejo »modrost«! In ko to pomisliš dvakrat zapored ali pa celo izrečeš na glas – prasneš v smeh! Modrost, lepo vas prosim! http://www.rtvslo.si/podcast Tue, 21 May 2019 03:54:34 +0000 Gregor Čušin: Modrost Tam pred dvesto leti je Franc Cegnar, komaj še komu znan slovenski pesnik, prijazno upesnil čebelo: Vrnila se že je bučela z medeno nožico domu; tej roži in uni je vzela, napila se v cvetju medu. Mnogo let za njim opazujem Slakove prijateljice, ki se tri ali štiri spreletavajo s cveta na cvet travniške deteljice in mi ni jasno, kako da najdejo še kaj ustreznega za v panj, ko pa ta cvetni predpražnik pred mojimi vrati že poveneva. Pa tudi, od kod priletijo in zakaj se mučijo dan na dan. So vedno iste ali vedno druge? Bi bile v panju zaničevane, če bi se vrnile praznih nožic? Tam menda vlada neporušljiva hiearhija. Tam se ve, kdo kaj dela in koga naj se izvrže. Na deteljico sedajo tudi metulji. V nekaj hipih se na krpici sveta odvije najmanj pet prizorov; ponuja jih navadna trata in prelet žuželčjih kril. Tu so še mravlje in le zakaj spremenijo smer, če jih grdo pogledam? Preprosto obrnejo se. Visoko v zraku ujeda. Natančno deset minut čez polno uro prerohni ozračje jeklena ptica, uresničena Dedalova sanja. Bučelc to nič ne zmoti. Verjetno je znano, kako urno utripajo v letu njena krilca v primerjavi z zdržljivimi motorji - a če se objameta pernata in kovinska ptica, bosta obe končali svoj let. Po bučelah se vižaj, svetuje naš starodavni čebelar z Breznice. Še cesarica je vedela zanj. Čebelica drobna, povej, kako je kaj v našem uljnaku tam v senci kostanjevih vej, se sprašuje pesnik, izgnanec v časih zloglasnega firerja. Takoj ti bridko želo zapičim v trdo čelo, strahuje majhna živalca majhnega Cicibana. Na Slovenskem je čebela očlovečena, saj ne pogine, ampak umre. Govorimo o pridni čebeli. Za ljudi, sploh pa za najstnike, da naj ne omenjamo te oznake. Biti priden pomeni zdaj v nekaterih glavah podrejen, ubogljiv , upogljiv, podrepniški. Slovar SKJ navaja prvi pomen besede priden kot delaven in drugopomensko ubogljiv. Za vsako opravilo si raje priskrbim pridnega kot pa lenega mojstra - in takega, ki prisluhne mojim potrebam. »Ste bile kaj pridne, čebele, se v panjih satovje blesti??« Čbenca me j' pičva, pa nč ne boli, je rekel deček, ki se je od malega učil od narave in njenih čudes. videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/05/20/BertaGolobOpazujoMMC.PR1.20190520.1.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 345 clean Tam pred dvesto leti je Franc Cegnar, komaj še komu znan slovenski pesnik, prijazno upesnil čebelo: Vrnila se že je bučela z medeno nožico domu; tej roži in uni je vzela, napila se v cvetju medu. Mnogo let za njim opazujem Slakove prijateljice, ki se tri ali štiri spreletavajo s cveta na cvet travniške deteljice in mi ni jasno, kako da najdejo še kaj ustreznega za v panj, ko pa ta cvetni predpražnik pred mojimi vrati že poveneva. Pa tudi, od kod priletijo in zakaj se mučijo dan na dan. So vedno iste ali vedno druge? Bi bile v panju zaničevane, če bi se vrnile praznih nožic? Tam menda vlada neporušljiva hiearhija. Tam se ve, kdo kaj dela in koga naj se izvrže. Na deteljico sedajo tudi metulji. V nekaj hipih se na krpici sveta odvije najmanj pet prizorov; ponuja jih navadna trata in prelet žuželčjih kril. Tu so še mravlje in le zakaj spremenijo smer, če jih grdo pogledam? Preprosto obrnejo se. Visoko v zraku ujeda. Natančno deset minut čez polno uro prerohni ozračje jeklena ptica, uresničena Dedalova sanja. Bučelc to nič ne zmoti. Verjetno je znano, kako urno utripajo v letu njena krilca v primerjavi z zdržljivimi motorji - a če se objameta pernata in kovinska ptica, bosta obe končali svoj let. Po bučelah se vižaj, svetuje naš starodavni čebelar z Breznice. Še cesarica je vedela zanj. Čebelica drobna, povej, kako je kaj v našem uljnaku tam v senci kostanjevih vej, se sprašuje pesnik, izgnanec v časih zloglasnega firerja. Takoj ti bridko želo zapičim v trdo čelo, strahuje majhna živalca majhnega Cicibana. Na Slovenskem je čebela očlovečena, saj ne pogine, ampak umre. Govorimo o pridni čebeli. Za ljudi, sploh pa za najstnike, da naj ne omenjamo te oznake. Biti priden pomeni zdaj v nekaterih glavah podrejen, ubogljiv , upogljiv, podrepniški. Slovar SKJ navaja prvi pomen besede priden kot delaven in drugopomensko ubogljiv. Za vsako opravilo si raje priskrbim pridnega kot pa lenega mojstra - in takega, ki prisluhne mojim potrebam. »Ste bile kaj pridne, čebele, se v panjih satovje blesti??« Čbenca me j' pičva, pa nč ne boli, je rekel deček, ki se je od malega učil od narave in njenih čudes. http://www.rtvslo.si/podcast Mon, 20 May 2019 03:55:45 +0000 Berta Golob: Opazujoč Pripovedujejo, da je apostol Janez, ki je bil izredno blizu Kristusu in je edini od apostolov doživel visoko starost, ob kocu svojega življenja vernikom ponavljal samo te besede: »Otročiči, ljubite se med seboj«. »Zakaj nam to stalno ponavljate? Kdaj nam boste povedali kaj novega?« so ga spraševali ljudje. »Ko boste izpolnili to zapoved,« je bil kratek Jezusov učenec. Že prvi kristjani niso zmogli izpolniti Jezusove zapovedi ljubezni. Tudi mi ne v polnosti izpolnjujemo teh Jezusovih besed in niso jih izpolnjevali tudi mnogi skozi zgodovino. Ne čudimo se temu, saj ljubiti drugega ni lahka stvar. Neki otrok je v pismu Bogu to zelo lepo opisal: »Dragi Bog, mislim, da ti je zelo težko ljubiti vse ljudi na svetu. V naši družini smo samo štirje in jaz ne zmorem vedno vseh ljubiti.« Ali je kakšen poseben razlog, da ljubimo druge? Je, prvič: ljubezen do bližnjega je zapoved, ki jo je izrekel Jezus malo pred smrtjo pri zadnji večerji. Drugič: ljubezen do bližnjega je razpoznavni znak krščanstva. »Ali niso tudi druge kulture poznale ljubezen do bližnjih?« boste morda ugovarjali. So, a je njihova ljubezen do bližnjega zelo selektivna: Judje so to ljubezen pojmovali tako, da se je njihova ljubezen ustavila pred tujci. Grki so bili izredno etični, a da bi ljubili sužnje in cenili njihovo dostojanstvo, jim je bilo popolnoma tuje. Četrtič: ljubezen do bližnjega je izpolnitev postave, vseh predpisov in zapovedi, ki nam jih je dal Bog. Več kot je ljubezni, maj predpisov potrebujemo. Ali se ne sodobna družba utaplja v predpisih in zakonih zato, ker je med nami tako malo ljubezni? Petič, ljubezen do bližnjega je znamenje Božjega bivanja. Ljudje, ki živijo zapoved ljubezni, pričujejo za Boga. Pričuje mati, ki vstaja ponoči, da streže bolnemu otroku. Pričuje bolniška strežnica, ki skrbi za bolnike, misijonar, ki se žrtvuje za ljudi v daljni deželi. Znamenje božje ljubezni so sodelavci Karitas, ki nesebično pomagajo potrebnim. Seveda pa tudi tisti, ki ne izpolnjujejo zapovedi ljubezni, ne pričajo za Boga. Velikega Mahatma Gandija so vprašali, kako gleda na krščanstvo, Odgovoril je: »Zelo spoštujem krščanstvo. Pogosto berem govor na gori in veliko sem se naučil iz njega. Ne poznam nikogar, ki bi naredil več za človeštvo kot Jezus Kristus. Dejansko ni nič narobe s krščanstvom, težavi predstavljajo kristjani. Ne živijo po tem, kar sicer učijo.« videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/05/19/BoidarRustjaNeivijopotemkaruijoMMC.PR1.20190519.7.0650.mp3 RTVSLO – Prvi 327 clean Pripovedujejo, da je apostol Janez, ki je bil izredno blizu Kristusu in je edini od apostolov doživel visoko starost, ob kocu svojega življenja vernikom ponavljal samo te besede: »Otročiči, ljubite se med seboj«. »Zakaj nam to stalno ponavljate? Kdaj nam boste povedali kaj novega?« so ga spraševali ljudje. »Ko boste izpolnili to zapoved,« je bil kratek Jezusov učenec. Že prvi kristjani niso zmogli izpolniti Jezusove zapovedi ljubezni. Tudi mi ne v polnosti izpolnjujemo teh Jezusovih besed in niso jih izpolnjevali tudi mnogi skozi zgodovino. Ne čudimo se temu, saj ljubiti drugega ni lahka stvar. Neki otrok je v pismu Bogu to zelo lepo opisal: »Dragi Bog, mislim, da ti je zelo težko ljubiti vse ljudi na svetu. V naši družini smo samo štirje in jaz ne zmorem vedno vseh ljubiti.« Ali je kakšen poseben razlog, da ljubimo druge? Je, prvič: ljubezen do bližnjega je zapoved, ki jo je izrekel Jezus malo pred smrtjo pri zadnji večerji. Drugič: ljubezen do bližnjega je razpoznavni znak krščanstva. »Ali niso tudi druge kulture poznale ljubezen do bližnjih?« boste morda ugovarjali. So, a je njihova ljubezen do bližnjega zelo selektivna: Judje so to ljubezen pojmovali tako, da se je njihova ljubezen ustavila pred tujci. Grki so bili izredno etični, a da bi ljubili sužnje in cenili njihovo dostojanstvo, jim je bilo popolnoma tuje. Četrtič: ljubezen do bližnjega je izpolnitev postave, vseh predpisov in zapovedi, ki nam jih je dal Bog. Več kot je ljubezni, maj predpisov potrebujemo. Ali se ne sodobna družba utaplja v predpisih in zakonih zato, ker je med nami tako malo ljubezni? Petič, ljubezen do bližnjega je znamenje Božjega bivanja. Ljudje, ki živijo zapoved ljubezni, pričujejo za Boga. Pričuje mati, ki vstaja ponoči, da streže bolnemu otroku. Pričuje bolniška strežnica, ki skrbi za bolnike, misijonar, ki se žrtvuje za ljudi v daljni deželi. Znamenje božje ljubezni so sodelavci Karitas, ki nesebično pomagajo potrebnim. Seveda pa tudi tisti, ki ne izpolnjujejo zapovedi ljubezni, ne pričajo za Boga. Velikega Mahatma Gandija so vprašali, kako gleda na krščanstvo, Odgovoril je: »Zelo spoštujem krščanstvo. Pogosto berem govor na gori in veliko sem se naučil iz njega. Ne poznam nikogar, ki bi naredil več za človeštvo kot Jezus Kristus. Dejansko ni nič narobe s krščanstvom, težavi predstavljajo kristjani. Ne živijo po tem, kar sicer učijo.« http://www.rtvslo.si/podcast Sun, 19 May 2019 04:55:27 +0000 Božidar Rustja: Ne živijo po tem, kar učijo Občudujem skalo, ki daje zavetje pisanim rožam, ki se blestijo kot bi bile na najbolj plodni zemlji. In pogled mi obstane na drugi skali, kjer raste, ja, raste drevo. Njegove korenine so z nerazumljivo silo predrle kamen in se z vztrajnostjo, skozi trdo podlago, usmerile navzgor, proti nebu, v svetlobo, v življenje. S kakšno žilavostjo je bilo sposobno premagati vse ovire, da lahko raste. Kolikokrat je v naših odnosih taka vztrajna borba, žilavost, navidezno brezobzirno napadalna, v resnici pa omogoča preživetje, je usmerjena v to, da človek živi. Napadalnost in jeza, ki se je mnogi ustrašijo, pomaga, da v zapletu lahko iščeš in najdeš možnost izhoda. Da ne odplavaš stran, da ne otrpneš, kot pravimo »zmrzneš«. V vsaki napadalnosti nikakor ni brezobzirnost, ki ima za cilj nasilje. Lahko pa drugi to razume kot nasilje. Posebno, če taka odločnost ni običajna za tega človeka. A ko se poglobiš v ta odziv, lahko prepoznaš pristnost, iskrenost, celo neke zasnove miru, sproščene povezanosti z drugim. Vzbuja nedojemljive možnosti odnosa, saj se je človek nekako prebil ven iz samolagodnosti bivanja. Kot Alica v čudežni deželi, ki je zrasla do svoje naravne velikosti, ko se ni več bala, da bi jo skrajšali za glavo, se tudi jaz ne bojim več, ampak odprem usta, povem, tvegam za pravico, resnico. Resnica tudi boli in ljudje radi bežimo pred bolečino. Ko me nekdo napade, mi naredi krivico, če ga tako razumem, lahko ne najdem stika s svojo notranjo močjo. Privre občutek odpora, jeze, lahko tudi drugih čustev, kot so razočaranje, strah, sram, žalost. Pride do izraza moja ranljivost in spodnaša mojo avtentičnost. A ranljivost je tudi del mene. Je človeška. Potrebna je vztrajna, ponavljajoča drža, ki prej ali slej prepriča vsakogar. Lahko, kot drevo iz skale, žilavo utrjujem svojo rast. Ob tem ohranjam iskren odnos do svojih občutkov, prepoznavam svoje meje, ki se jih naučim iskreno živeti. Utrjujem svojo trdnost, da postanem zdrava, pokončna oseba, ki lahko zavrne ponižanje. Napad tako zazveni le kot odsev drugega, ki spodbuja razmislek, je barva in zveni le kot izhodišče za dialog. Predvsem pa je osredotočenost na možnost izhoda, prepoznavanje meja drugega, pomirljivo, ustvarjalno delovanje v odnosu - tudi del ljubezni. Ljubite se med seboj, pravi Jezus, po tem vas bodo spoznali, da ste hodili za menoj. videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/05/18/SilvaMatosIznavidezneganiarastedrevoMMC.PR1.20190518.6.0650.mp3 RTVSLO – Prvi 372 clean Občudujem skalo, ki daje zavetje pisanim rožam, ki se blestijo kot bi bile na najbolj plodni zemlji. In pogled mi obstane na drugi skali, kjer raste, ja, raste drevo. Njegove korenine so z nerazumljivo silo predrle kamen in se z vztrajnostjo, skozi trdo podlago, usmerile navzgor, proti nebu, v svetlobo, v življenje. S kakšno žilavostjo je bilo sposobno premagati vse ovire, da lahko raste. Kolikokrat je v naših odnosih taka vztrajna borba, žilavost, navidezno brezobzirno napadalna, v resnici pa omogoča preživetje, je usmerjena v to, da človek živi. Napadalnost in jeza, ki se je mnogi ustrašijo, pomaga, da v zapletu lahko iščeš in najdeš možnost izhoda. Da ne odplavaš stran, da ne otrpneš, kot pravimo »zmrzneš«. V vsaki napadalnosti nikakor ni brezobzirnost, ki ima za cilj nasilje. Lahko pa drugi to razume kot nasilje. Posebno, če taka odločnost ni običajna za tega človeka. A ko se poglobiš v ta odziv, lahko prepoznaš pristnost, iskrenost, celo neke zasnove miru, sproščene povezanosti z drugim. Vzbuja nedojemljive možnosti odnosa, saj se je človek nekako prebil ven iz samolagodnosti bivanja. Kot Alica v čudežni deželi, ki je zrasla do svoje naravne velikosti, ko se ni več bala, da bi jo skrajšali za glavo, se tudi jaz ne bojim več, ampak odprem usta, povem, tvegam za pravico, resnico. Resnica tudi boli in ljudje radi bežimo pred bolečino. Ko me nekdo napade, mi naredi krivico, če ga tako razumem, lahko ne najdem stika s svojo notranjo močjo. Privre občutek odpora, jeze, lahko tudi drugih čustev, kot so razočaranje, strah, sram, žalost. Pride do izraza moja ranljivost in spodnaša mojo avtentičnost. A ranljivost je tudi del mene. Je človeška. Potrebna je vztrajna, ponavljajoča drža, ki prej ali slej prepriča vsakogar. Lahko, kot drevo iz skale, žilavo utrjujem svojo rast. Ob tem ohranjam iskren odnos do svojih občutkov, prepoznavam svoje meje, ki se jih naučim iskreno živeti. Utrjujem svojo trdnost, da postanem zdrava, pokončna oseba, ki lahko zavrne ponižanje. Napad tako zazveni le kot odsev drugega, ki spodbuja razmislek, je barva in zveni le kot izhodišče za dialog. Predvsem pa je osredotočenost na možnost izhoda, prepoznavanje meja drugega, pomirljivo, ustvarjalno delovanje v odnosu - tudi del ljubezni. Ljubite se med seboj, pravi Jezus, po tem vas bodo spoznali, da ste hodili za menoj. http://www.rtvslo.si/podcast Sat, 18 May 2019 04:56:12 +0000 Silva Matos: Iz navideznega niča raste drevo Se vam zdi, spoštovani poslušalci, poslušalke, da se ta pomlad vleče in nikakor noče biti pravega poletja? Vse smo postorili na vrtu, posejali, negovali, okopali in vendar ni še nobenih sadov. Da ne govorimo o ljudeh, toliko vlagamo vanje, jih usmerjamo, spodbujamo, podpiramo in vzgajamo, a nič pravega od njih. Človek bi zgubil veselje in voljo, da sploh še kaj naredi. Pred kratkim sem srečal človeka, ki se je pritoževal nad svojim otrokom. Pripovedoval mi je, kaj vse je zanj storil, kako se je trudil in prizadeval, da bi bilo kaj iz njega. Sedaj pa komaj zmore še z njim govoriti. Občutek ima, da ga prezira, da ga ne posluša in celo, da dela proti njegovi volji. »Pomisli,« mi je rekel, »in to lasten otrok.« Še sem ga poslušal, saj kaj več niti nisem mogel. Pri vzgoji pametovanje kaj dosti niti ne pomaga. Starše nihče ne more zamenjati, lahko jih le podpremo v njihovem prizadevanju, damo kakšno usmeritev in malo razbremenimo njihovo odgovornost. Še posebej, ker gre za človeka, ki mu je mar za otroka in se trudi po svojih najboljših močeh, nisem preusmeril pogovora. Izkazalo se je, da bi rad iz svojega pubertetnega sina že sedaj imel odraslega v vseh tistih najlepših sanjah, ki jih je kot oče sanjal o njem. Spomnil sem se besed velikega francoskega pisatelja Honore de Balzaca, da vse, kar človek zmore in zna, je seštevek potrpljenja in časa. Še posebej to velja na področju vzgoje. Zavedal sem se, da bi mu v tistem trenutku Balzacova misel bolj malo pomagala. Spomnil sem ga, da je prej sin zavzeto poslušal njega in se od njega učil, morda je prišel čas, ko bo moral sam prisluhniti sinu in bo zanj največje veselje, če bo lahko podučil svojega očeta. Tako bo tudi on kot oče postal del sinove prihodnosti. Ne vem, če sem mu kaj pomagal pri njegovem odnosu do sina. Verjamem pa, da je v svoji zavzetosti zanj, zmogel potrpljenje in pustil času, da ju je zopet pripeljal na pot boljšega razumevanja. Govorimo lahko v naglici, da dobro poslušamo je potreben čas. Dober starš si ga bo gotovo vzel. Ko bomo danes stopali po gozdu, morda samo opazovali drevo v pomladnem brstenju, delali na vrtu ali občudovali svežo obdelana polja, bodimo pozorni, kaj vse se je že spremenilo v nekaj tednih. Čas dela svoje, če le imamo potrpljenje in voljo iz njega potegniti najboljše. Želim sebi in vam, da bi pomladno brstenje v vsakem izmed nas utrjevalo zavest, da se z vztrajnostjo daleč pride in veliko doseže. Le potrpežljivost in vztrajnost odpira srce sočloveka. Prisluhnimo danes, kaj nas hoče naučiti čas. videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/05/17/JanezVodiarPotrpeljivostMMC.PR1.20190517.5.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 339 clean Se vam zdi, spoštovani poslušalci, poslušalke, da se ta pomlad vleče in nikakor noče biti pravega poletja? Vse smo postorili na vrtu, posejali, negovali, okopali in vendar ni še nobenih sadov. Da ne govorimo o ljudeh, toliko vlagamo vanje, jih usmerjamo, spodbujamo, podpiramo in vzgajamo, a nič pravega od njih. Človek bi zgubil veselje in voljo, da sploh še kaj naredi. Pred kratkim sem srečal človeka, ki se je pritoževal nad svojim otrokom. Pripovedoval mi je, kaj vse je zanj storil, kako se je trudil in prizadeval, da bi bilo kaj iz njega. Sedaj pa komaj zmore še z njim govoriti. Občutek ima, da ga prezira, da ga ne posluša in celo, da dela proti njegovi volji. »Pomisli,« mi je rekel, »in to lasten otrok.« Še sem ga poslušal, saj kaj več niti nisem mogel. Pri vzgoji pametovanje kaj dosti niti ne pomaga. Starše nihče ne more zamenjati, lahko jih le podpremo v njihovem prizadevanju, damo kakšno usmeritev in malo razbremenimo njihovo odgovornost. Še posebej, ker gre za človeka, ki mu je mar za otroka in se trudi po svojih najboljših močeh, nisem preusmeril pogovora. Izkazalo se je, da bi rad iz svojega pubertetnega sina že sedaj imel odraslega v vseh tistih najlepših sanjah, ki jih je kot oče sanjal o njem. Spomnil sem se besed velikega francoskega pisatelja Honore de Balzaca, da vse, kar človek zmore in zna, je seštevek potrpljenja in časa. Še posebej to velja na področju vzgoje. Zavedal sem se, da bi mu v tistem trenutku Balzacova misel bolj malo pomagala. Spomnil sem ga, da je prej sin zavzeto poslušal njega in se od njega učil, morda je prišel čas, ko bo moral sam prisluhniti sinu in bo zanj največje veselje, če bo lahko podučil svojega očeta. Tako bo tudi on kot oče postal del sinove prihodnosti. Ne vem, če sem mu kaj pomagal pri njegovem odnosu do sina. Verjamem pa, da je v svoji zavzetosti zanj, zmogel potrpljenje in pustil času, da ju je zopet pripeljal na pot boljšega razumevanja. Govorimo lahko v naglici, da dobro poslušamo je potreben čas. Dober starš si ga bo gotovo vzel. Ko bomo danes stopali po gozdu, morda samo opazovali drevo v pomladnem brstenju, delali na vrtu ali občudovali svežo obdelana polja, bodimo pozorni, kaj vse se je že spremenilo v nekaj tednih. Čas dela svoje, če le imamo potrpljenje in voljo iz njega potegniti najboljše. Želim sebi in vam, da bi pomladno brstenje v vsakem izmed nas utrjevalo zavest, da se z vztrajnostjo daleč pride in veliko doseže. Le potrpežljivost in vztrajnost odpira srce sočloveka. Prisluhnimo danes, kaj nas hoče naučiti čas. http://www.rtvslo.si/podcast Fri, 17 May 2019 03:55:39 +0000 Janez Vodičar: Potrpežljivost Vsak od nas nosi v sebi spomin na različne dogodke, ki so v določenem življenjskem obdobju pretresli in spremenili naš življenjski potek. Značilnost vseh pomembnih življenjskih dogodkov; naj bodo pričakovani ali nepričakovani, srečni ali nesrečni, je, da so obremenilni, da so povezani z negotovostmi, in da spremenijo tok našega vsakdanjega življenja. Pomembno vprašanje pa je, kako se odzivamo na krizne dogodke v življenju, kako obvladamo situacije, ki nastanejo s temi dogodki? Dobro vemo, da so nekateri ljudje ze¬lo ranljivi in jih globoko prizadene že relativno majhen pretres. Drugi pa prenesejo celo zelo travmatične do¬godke? Vse je odvisno od tega, čemur psihologi pravijo »obvladovalne strategije«. Poznamo konstruktivne in nekonstruktivne obvladovalne strategije. Ena od konstruktivnih strategij je npr. odkrito soočenje s problemi, refleksija le teh in pozitivno pretolmačenje kriznih dogodkov. Posebna oblika pozitivnega mišljenja pri reševanju kriznih življenjskih dogodkov je upanje. Upanje je, po mnenju nemškega filozofa Ernsta Blocha, najbolj človeški čustven vzgib, je nasprotje emociji strahu. Sposobnost za ob¬vladovanje problemov je močno odvisna od družbenih razmer, v katerih se znajdemo. Raziskave kažejo, da imajo ljudje s slabšimi družbenoekonomskimi pogoji slabše razvite obvladovalne strategije kot ljudje z boljšimi družbenoekonomskimi pogoji. Bolj so izpostavljeni čustvenim stresom in vtisom o neobvladovanju svojega življenja, psihološkimi oporami in tehnikami obvladanja čustvenega stresa. Pri tolmačenju teh ugotovitev pa moramo paziti na neupravičena posploševanja, kot je na primer sklepanje, da ljudje padajo v nižji socialni sloj, ker ne obvladajo ustreznih obvladovalnih strategij. Takšno sklepanje je le še ena verzija opravičevanja socialne neenakosti z različnimi sposobnostmi ljudi. Tisti, ki nam gre bolje, smo zato toliko bolj odgovorni za skupnostno skrb za ranljive in nemočne in za ohranjanje njihovega dostojanstva. Tako si bomo v svojih očeh utrdili občutek človeškega dostojanstva. To pa nas bo vse okrepilo pri soočanju z obremenilnimi in kriznimi dogodki sveta v katerem živimo. videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/05/16/AndrejUleObvladovalnestrategijeMMC.PR1.20190516.4.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 286 clean Vsak od nas nosi v sebi spomin na različne dogodke, ki so v določenem življenjskem obdobju pretresli in spremenili naš življenjski potek. Značilnost vseh pomembnih življenjskih dogodkov; naj bodo pričakovani ali nepričakovani, srečni ali nesrečni, je, da so obremenilni, da so povezani z negotovostmi, in da spremenijo tok našega vsakdanjega življenja. Pomembno vprašanje pa je, kako se odzivamo na krizne dogodke v življenju, kako obvladamo situacije, ki nastanejo s temi dogodki? Dobro vemo, da so nekateri ljudje ze¬lo ranljivi in jih globoko prizadene že relativno majhen pretres. Drugi pa prenesejo celo zelo travmatične do¬godke? Vse je odvisno od tega, čemur psihologi pravijo »obvladovalne strategije«. Poznamo konstruktivne in nekonstruktivne obvladovalne strategije. Ena od konstruktivnih strategij je npr. odkrito soočenje s problemi, refleksija le teh in pozitivno pretolmačenje kriznih dogodkov. Posebna oblika pozitivnega mišljenja pri reševanju kriznih življenjskih dogodkov je upanje. Upanje je, po mnenju nemškega filozofa Ernsta Blocha, najbolj človeški čustven vzgib, je nasprotje emociji strahu. Sposobnost za ob¬vladovanje problemov je močno odvisna od družbenih razmer, v katerih se znajdemo. Raziskave kažejo, da imajo ljudje s slabšimi družbenoekonomskimi pogoji slabše razvite obvladovalne strategije kot ljudje z boljšimi družbenoekonomskimi pogoji. Bolj so izpostavljeni čustvenim stresom in vtisom o neobvladovanju svojega življenja, psihološkimi oporami in tehnikami obvladanja čustvenega stresa. Pri tolmačenju teh ugotovitev pa moramo paziti na neupravičena posploševanja, kot je na primer sklepanje, da ljudje padajo v nižji socialni sloj, ker ne obvladajo ustreznih obvladovalnih strategij. Takšno sklepanje je le še ena verzija opravičevanja socialne neenakosti z različnimi sposobnostmi ljudi. Tisti, ki nam gre bolje, smo zato toliko bolj odgovorni za skupnostno skrb za ranljive in nemočne in za ohranjanje njihovega dostojanstva. Tako si bomo v svojih očeh utrdili občutek človeškega dostojanstva. To pa nas bo vse okrepilo pri soočanju z obremenilnimi in kriznimi dogodki sveta v katerem živimo. http://www.rtvslo.si/podcast Thu, 16 May 2019 03:54:46 +0000 Andrej Ule: Obvladovalne strategije RTVSLO – Prvi no RTV, MMC radio.podcast@rtvslo.si MMC RTV Duhovna misel je kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Posamezni avtorji, na podlagi svetopisemskega teksta ali kakšnega drugega pomembnega besedila, spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah. Duhovna misel je kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Posamezni avtorji, na podlagi svetopisemskega teksta ali kakšnega drugega pomembnega besedila, spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah. sl Sat, 24 Aug 2019 04:56:15 +0000 http://www.rtvslo.si/podcast webmaster@rtvslo.si (Webmaster) Sat, 24 Aug 2019 04:56:15 +0000 Duhovna misel