Religion & Spirituality (C) RTVSLO 2017 Duhovna misel je kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Posamezni avtorji, na podlagi svetopisemskega teksta ali kakšnega drugega pomembnega besedila, spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah. http://www.rtvslo.si/podcast Duhovna misel http://img.rtvslo.si/_up/ava/ava_misc/show_logos/19842238/duhovna-misel-logo-1400x1400.jpg Človek, pri katerem prevladuje nezadovoljstvo, veliko nasprotuje drugim, ne prenese drugega mnenja, drugih odločitev. Nikdar se ne ve točno, za kaj je, ampak samo, da je proti. Predvsem pa proti komu je. Nekateri ljudje, si s tem pomagajo, da nadomestijo svojo vrzel, svojo praznino. A pravzaprav je to del dozorevanja človeka. Nihče se namreč ne more vzpenjati navzgor, če ni šel kdaj tudi navzdol. Hrepenenje po ugodju, po lahkotnem življenju, zapira vrata do ustvarjanja, pusti človeka praznega. Prazni so tudi njegovi morebitni dosežki na področju njegovega bistva. A hrepenenje po življenju je tako močno in neskončno prisotno v vsakem človeku, da ga je samo treba prebuditi, prebuditi njegovo zatrto dušo. Ustvarjeni smo tako, da lahko neposredno začutimo tudi čustvena stanja in hotenja drugih ljudi. A treba je spoznati pomen, smisel vživljanja v druge ljudi. Sprejeti moraš to lepo, v nas položeno naravnanost, da si predstavljaš, kako se počuti drugi, zaznavaš in razumevaš njegove občutke, misli, ki jih doživlja, se vanje vživljaš. Kadar je to doživljanje vzajemno, je zelo močno, omogoča nam doseči veliko povezanost, rast v odnosu. Empatija je še posebno dragocena v občutljivem obdobju odraščanja, ko ima mladostnik svoje, nove potrebe, ki pogosto šokirajo, so težko sprejete. Pa vendarle je bistveno, da jih najstnik ne zanika, ker se odrasli odzivajo z ogorčenjem, zaničevanjem. To pa povzroča razcepljenost znotraj jaza. Občutek, ki ga je imel kot otrok, da je lep, dober, ljubljen, povsem sprejet, se počasi zamegli, celo izgine. Morda se odloči, da še igra otroka, ker so njegove potrebe neprepoznavne. Toda tako izgublja stik s seboj in drugimi. Če ga je sram tega, kar potrebuje, sebe zavrača. Tu se zgradi bistvena pregrada med tem, kar je in kar bi moral biti. Mali otroci se v taki situaciji pač prilagodijo, ker tako preživijo. Sram rodi molčečnost, nepovezanost, zaprtost. Če se do najstnika ohranja spoštljiva, odprta komunikacija, se stik s starši, pomembnimi odraslimi ohranja. Večja je možnost izražanja težjih vsebin, zapletov. To daje občutek slišanosti, sprejetosti. Nihče ti ne more dati tako toplega objema, kot ljubljena oseba in človek išče ljubezen. Četudi to zanika. Ko se pokažejo znaki prizadetosti, nesporazuma, dvomov, problemov, je najbolj važno, da se odrasli najprej rešimo občutka prezasedenosti, vsakdanjih rutinskih nalog, tudi učnih načrtov. Namesto tega se vživimo, poglejmo v oči in zgodbo najstnika ter pomislimo tudi, kaj bi vi na njegovem mestu najbolj potrebovali. Tudi to je oblika posta. Dajte prostor ljubezni. Ljubezen je navdih, podaja roko iščočemu, tistemu, ki trka, da lažje začne poslušati sebe in svoje hrepenenje. 174705235 RTVSLO – Prvi 420 clean Človek, pri katerem prevladuje nezadovoljstvo, veliko nasprotuje drugim, ne prenese drugega mnenja, drugih odločitev. Nikdar se ne ve točno, za kaj je, ampak samo, da je proti. Predvsem pa proti komu je. Nekateri ljudje, si s tem pomagajo, da nadomestijo svojo vrzel, svojo praznino. A pravzaprav je to del dozorevanja človeka. Nihče se namreč ne more vzpenjati navzgor, če ni šel kdaj tudi navzdol. Hrepenenje po ugodju, po lahkotnem življenju, zapira vrata do ustvarjanja, pusti človeka praznega. Prazni so tudi njegovi morebitni dosežki na področju njegovega bistva. A hrepenenje po življenju je tako močno in neskončno prisotno v vsakem človeku, da ga je samo treba prebuditi, prebuditi njegovo zatrto dušo. Ustvarjeni smo tako, da lahko neposredno začutimo tudi čustvena stanja in hotenja drugih ljudi. A treba je spoznati pomen, smisel vživljanja v druge ljudi. Sprejeti moraš to lepo, v nas položeno naravnanost, da si predstavljaš, kako se počuti drugi, zaznavaš in razumevaš njegove občutke, misli, ki jih doživlja, se vanje vživljaš. Kadar je to doživljanje vzajemno, je zelo močno, omogoča nam doseči veliko povezanost, rast v odnosu. Empatija je še posebno dragocena v občutljivem obdobju odraščanja, ko ima mladostnik svoje, nove potrebe, ki pogosto šokirajo, so težko sprejete. Pa vendarle je bistveno, da jih najstnik ne zanika, ker se odrasli odzivajo z ogorčenjem, zaničevanjem. To pa povzroča razcepljenost znotraj jaza. Občutek, ki ga je imel kot otrok, da je lep, dober, ljubljen, povsem sprejet, se počasi zamegli, celo izgine. Morda se odloči, da še igra otroka, ker so njegove potrebe neprepoznavne. Toda tako izgublja stik s seboj in drugimi. Če ga je sram tega, kar potrebuje, sebe zavrača. Tu se zgradi bistvena pregrada med tem, kar je in kar bi moral biti. Mali otroci se v taki situaciji pač prilagodijo, ker tako preživijo. Sram rodi molčečnost, nepovezanost, zaprtost. Če se do najstnika ohranja spoštljiva, odprta komunikacija, se stik s starši, pomembnimi odraslimi ohranja. Večja je možnost izražanja težjih vsebin, zapletov. To daje občutek slišanosti, sprejetosti. Nihče ti ne more dati tako toplega objema, kot ljubljena oseba in človek išče ljubezen. Četudi to zanika. Ko se pokažejo znaki prizadetosti, nesporazuma, dvomov, problemov, je najbolj važno, da se odrasli najprej rešimo občutka prezasedenosti, vsakdanjih rutinskih nalog, tudi učnih načrtov. Namesto tega se vživimo, poglejmo v oči in zgodbo najstnika ter pomislimo tudi, kaj bi vi na njegovem mestu najbolj potrebovali. Tudi to je oblika posta. Dajte prostor ljubezni. Ljubezen je navdih, podaja roko iščočemu, tistemu, ki trka, da lažje začne poslušati sebe in svoje hrepenenje. http://www.rtvslo.si/podcast Thu, 09 Jul 2020 03:57:00 +0000 Silva Matos: Empatija kot post Seneka, rimski filozof iz 1. stoletja, je v 74. pismu prijatelju Luciliju zapisal nekaj misli o splošnem človeškem nagnjenju k temu, da je nezadovoljen svojo usodo in živi v nenehnem strahu. »Eden je žalosten, če izgubi otroke, drugi je v skrbeh, če so bolni, tretji se žalostí zaradi njihovega slabega vedenja in če se kako osramotijo; vidiš, ta trpi zaradi ljubezni do tuje žene, oni zaradi ljubosumnosti, ker se njegova žena ljubkuje z drugim. Dovolj je tudi takih, ki jih boli, če jim spodleti, kadar se za kaj potegujejo, nekatere pa celo dosežena častna služba naredi nesrečne. V vsem človeškem rodu pa je največ obžalovanja vrednih ljudi, ki jih straši smrt, ki jo povsod pričakujejo,« je zapisal za uvod. V nadaljevanju je ugotavljal, da se je v našem kratkem življenju raznovrstnim udarcem usode nemogoče izogniti; bodisi zadenejo nas ali druge – vsepovsod je mogoče srečati koga, ki trpi zaradi kakšne nepredvidene nesreče. Nesreča nekoga drugega, ki smo ji priča, pa po njegovem mnenju prav zaradi bližine v nas vzbudi strah. Podobna je udarcu strele, ki ne zadene samo svojega cilja, pač pa presune tudi okolico. »Tuje in nenadne nesreče plašijo srca vseh. Kakor se ptice preplašijo, če le zaslišijo, da je nekdo ustrelil s fračo, tako nas vznemiri ne samo udarec, ampak vsak hrup,« je zapisal svoje razmišljanje. Običajno je, da se človek ustraši, vendar pa je pretiran in dolgotrajen strah neutemeljen, je prepričan Seneka, saj tako posameznik sam sebi odvzame duševni mir. Če živimo v nenehnem strahu, ne moremo biti zares srečni, kajti ta nas bo hromil in obvladoval na vsakem koraku. »Ni sreče brez neustrašnosti; slabo se živi, če je človek vedno v strahu,« ugotavlja filozof. Seneka je zato prepričan, da obstaja samo ena pot, ki nas bo pripeljala do mirnega življenja, osvobojenega pretirane bojazni pred usodo: pot kreposti oziroma poguma. »Kajti kdor meni, da je kaj boljše od kreposti in da poleg nje obstaja še kakšna dobrina, sprejema v naročje vse, kar mu slepa sreča meče vanj, in boječe pričakuje njene izstrelke.« Če nismo zares krepostni in pogumni, bomo po njegovem mnenju vselej potihoma pričakovali nesrečo in se prepustili strahu, življenje v nenehni vznemirjenosti pa nas gotovo ne bo osrečevalo. Njegov nasvet je zato, da se popolnoma predamo usodi, na katero tako ali tako nimamo nobenega vpliva, in pomirjeno sprejmemo, kar nas bo zadelo. Resnično pogumen človek tako ni tisti, ki ne čuti nobenih strahov, pač pa tisti, ki se zanje ne zmeni in z zaupanjem stopa po svoji življenjski poti – tisti, ki kljub vsem strahovom sprejme neznano. 174705027 RTVSLO – Prvi 394 clean Seneka, rimski filozof iz 1. stoletja, je v 74. pismu prijatelju Luciliju zapisal nekaj misli o splošnem človeškem nagnjenju k temu, da je nezadovoljen svojo usodo in živi v nenehnem strahu. »Eden je žalosten, če izgubi otroke, drugi je v skrbeh, če so bolni, tretji se žalostí zaradi njihovega slabega vedenja in če se kako osramotijo; vidiš, ta trpi zaradi ljubezni do tuje žene, oni zaradi ljubosumnosti, ker se njegova žena ljubkuje z drugim. Dovolj je tudi takih, ki jih boli, če jim spodleti, kadar se za kaj potegujejo, nekatere pa celo dosežena častna služba naredi nesrečne. V vsem človeškem rodu pa je največ obžalovanja vrednih ljudi, ki jih straši smrt, ki jo povsod pričakujejo,« je zapisal za uvod. V nadaljevanju je ugotavljal, da se je v našem kratkem življenju raznovrstnim udarcem usode nemogoče izogniti; bodisi zadenejo nas ali druge – vsepovsod je mogoče srečati koga, ki trpi zaradi kakšne nepredvidene nesreče. Nesreča nekoga drugega, ki smo ji priča, pa po njegovem mnenju prav zaradi bližine v nas vzbudi strah. Podobna je udarcu strele, ki ne zadene samo svojega cilja, pač pa presune tudi okolico. »Tuje in nenadne nesreče plašijo srca vseh. Kakor se ptice preplašijo, če le zaslišijo, da je nekdo ustrelil s fračo, tako nas vznemiri ne samo udarec, ampak vsak hrup,« je zapisal svoje razmišljanje. Običajno je, da se človek ustraši, vendar pa je pretiran in dolgotrajen strah neutemeljen, je prepričan Seneka, saj tako posameznik sam sebi odvzame duševni mir. Če živimo v nenehnem strahu, ne moremo biti zares srečni, kajti ta nas bo hromil in obvladoval na vsakem koraku. »Ni sreče brez neustrašnosti; slabo se živi, če je človek vedno v strahu,« ugotavlja filozof. Seneka je zato prepričan, da obstaja samo ena pot, ki nas bo pripeljala do mirnega življenja, osvobojenega pretirane bojazni pred usodo: pot kreposti oziroma poguma. »Kajti kdor meni, da je kaj boljše od kreposti in da poleg nje obstaja še kakšna dobrina, sprejema v naročje vse, kar mu slepa sreča meče vanj, in boječe pričakuje njene izstrelke.« Če nismo zares krepostni in pogumni, bomo po njegovem mnenju vselej potihoma pričakovali nesrečo in se prepustili strahu, življenje v nenehni vznemirjenosti pa nas gotovo ne bo osrečevalo. Njegov nasvet je zato, da se popolnoma predamo usodi, na katero tako ali tako nimamo nobenega vpliva, in pomirjeno sprejmemo, kar nas bo zadelo. Resnično pogumen človek tako ni tisti, ki ne čuti nobenih strahov, pač pa tisti, ki se zanje ne zmeni in z zaupanjem stopa po svoji življenjski poti – tisti, ki kljub vsem strahovom sprejme neznano. http://www.rtvslo.si/podcast Wed, 08 Jul 2020 03:56:34 +0000 Polonca Zupančič: Seneka o premagovanju strahu Če bi vas prebudil z novico, da je končno napočil popoln dan vašega življenja, bi verjetno hitro zavili z očmi in me, spoštovani poslušalke in poslušalci, hitro začeli poslušati s stisnjenimi zobmi. »Gotovo gre za koga, ki ne ve, kaj je življenje, da govori o popolnem dnevu.« in »Bo že videl!« bi še privoščljivo dodali. Nemški pesnik Friedrich Hölderlin je zapisal, da je z dnevi kot z življenjskimi obdobji. Noben dan ni dovolj dolg, noben ni popolnoma lep, vsak je, če že ne napolnjen z mukami pa vsaj z nepopolnostjo. Vedno znova se pritožujemo čez življenje. Že otroci znajo tarnati nad svojim otroštvom. Spomnim se, kako sem sanjal, da se ne bi rodil v družini, v kateri sem se. Ne bi mi bilo treba delati na kmetiji, lahko bi šel kam na počitnice, kot so šli drugi, ne pa na njivo. Podobne sanje je imel ali ima vsak izmed nas. Nobeno življenjsko obdobje ni dovolj lepo, popolno, vsako prehitro mine. Kakor današnji dan, ki bo spet prinesel 'Bog si ga vedi, kaj'. A ko se ozrem na svoje otroštvo, vidim, kako je bilo dobro vse to, kar sem moral takrat preživeti. In tako bi šel lahko v vsako obdobje svojega življenja. Verjamem, da tudi drugi tako razmišljate. Ko se prebijamo iz dneva v dan, nas tarejo skrbi, motijo številne stvari, občutek imamo, da nam življenje polzi iz rok. Če pa pogledamo nazaj, je občutek drugačen. Pogosto lahko mirno in zadovoljno rečemo, da je bilo takrat res lepo. Nisem navedel vsega, kar je o tem zapisal pesnik Hölderlin. Dodaja, da če seštejemo vse te nepopolne dni, ki so nam prej grenili življenje, na koncu dobimo vsoto, ki nas navdaja z veseljem in občutkom polnosti. Težko živimo v preteklosti in vsako tarnanje o tistih lepih starih časih nas hitro vznejevolji. Od preteklosti res nimamo kaj dosti, a brez nje ne moremo živeti. Preteklost, ki pušča le bolečine in neizpolnjena hrepenenja, ne more biti hrana današnjega dne. Če pa z nemškim pesnikom zmoremo tako seštevati dni svojega življenja, da v vsej prikrajšanosti najdemo lepe in dobre trenutke, bosta tudi v nas radost in volja do življenja. Ne gre za prazno nostalgijo o zlatih starih časih, gre za dober temelj današnjega dne. Tudi današnji dan bo prekratek za vse, kar želimo storiti. Ne bo popoln, kot bi to navsezgodaj hoteli. Lahko pa iz njega naredimo droben biser, ki bo na verižici našega življenja počasi sestavljal čudovit spomenik radosti. Pot do tega je, da se spomnimo lepote včerajšnjega dne, lanskega leta, preteklega desetletja, in ob tem verjamemo, kako je tudi današnji dan drobno zrno semena za lepši jutri. 174704825 RTVSLO – Prvi 413 clean Če bi vas prebudil z novico, da je končno napočil popoln dan vašega življenja, bi verjetno hitro zavili z očmi in me, spoštovani poslušalke in poslušalci, hitro začeli poslušati s stisnjenimi zobmi. »Gotovo gre za koga, ki ne ve, kaj je življenje, da govori o popolnem dnevu.« in »Bo že videl!« bi še privoščljivo dodali. Nemški pesnik Friedrich Hölderlin je zapisal, da je z dnevi kot z življenjskimi obdobji. Noben dan ni dovolj dolg, noben ni popolnoma lep, vsak je, če že ne napolnjen z mukami pa vsaj z nepopolnostjo. Vedno znova se pritožujemo čez življenje. Že otroci znajo tarnati nad svojim otroštvom. Spomnim se, kako sem sanjal, da se ne bi rodil v družini, v kateri sem se. Ne bi mi bilo treba delati na kmetiji, lahko bi šel kam na počitnice, kot so šli drugi, ne pa na njivo. Podobne sanje je imel ali ima vsak izmed nas. Nobeno življenjsko obdobje ni dovolj lepo, popolno, vsako prehitro mine. Kakor današnji dan, ki bo spet prinesel 'Bog si ga vedi, kaj'. A ko se ozrem na svoje otroštvo, vidim, kako je bilo dobro vse to, kar sem moral takrat preživeti. In tako bi šel lahko v vsako obdobje svojega življenja. Verjamem, da tudi drugi tako razmišljate. Ko se prebijamo iz dneva v dan, nas tarejo skrbi, motijo številne stvari, občutek imamo, da nam življenje polzi iz rok. Če pa pogledamo nazaj, je občutek drugačen. Pogosto lahko mirno in zadovoljno rečemo, da je bilo takrat res lepo. Nisem navedel vsega, kar je o tem zapisal pesnik Hölderlin. Dodaja, da če seštejemo vse te nepopolne dni, ki so nam prej grenili življenje, na koncu dobimo vsoto, ki nas navdaja z veseljem in občutkom polnosti. Težko živimo v preteklosti in vsako tarnanje o tistih lepih starih časih nas hitro vznejevolji. Od preteklosti res nimamo kaj dosti, a brez nje ne moremo živeti. Preteklost, ki pušča le bolečine in neizpolnjena hrepenenja, ne more biti hrana današnjega dne. Če pa z nemškim pesnikom zmoremo tako seštevati dni svojega življenja, da v vsej prikrajšanosti najdemo lepe in dobre trenutke, bosta tudi v nas radost in volja do življenja. Ne gre za prazno nostalgijo o zlatih starih časih, gre za dober temelj današnjega dne. Tudi današnji dan bo prekratek za vse, kar želimo storiti. Ne bo popoln, kot bi to navsezgodaj hoteli. Lahko pa iz njega naredimo droben biser, ki bo na verižici našega življenja počasi sestavljal čudovit spomenik radosti. Pot do tega je, da se spomnimo lepote včerajšnjega dne, lanskega leta, preteklega desetletja, in ob tem verjamemo, kako je tudi današnji dan drobno zrno semena za lepši jutri. http://www.rtvslo.si/podcast Tue, 07 Jul 2020 03:56:53 +0000 Janez Vodičar: Nepopoln dan Duhovna misel je kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Posamezni avtorji, na podlagi svetopisemskega teksta ali kakšnega drugega pomembnega besedila, spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah. 174704616 RTVSLO – Prvi 398 clean Duhovna misel je kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Posamezni avtorji, na podlagi svetopisemskega teksta ali kakšnega drugega pomembnega besedila, spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah. http://www.rtvslo.si/podcast Mon, 06 Jul 2020 03:56:38 +0000 Duhovna misel Slovenci smo dosegli, da praznujemo praznik svetih bratov Cirila in Metoda, z razliko od ostalih kristjanov po svetu, izven postnega časa, saj bi radi, da bi ga praznovali z veselimi srci. Za slovensko kulturno izročilo sta namreč sveta brata tista, ki sta v slovanski jezik prelila najlepše speve in mu omogočila, da je izražal najglobljo radost ter začel odsevati večnostna hrepenenja. To je namreč bogoslužni jezik, ki vstopa v najvišjo lepoto in prek katerega segamo celo v neizrekljivo. Tako se je svetima bratoma slovanski jezik predstavil kot angelski glas z višav, ki znotraj slovanske liturgije zazveni v človeškem srcu in ga popelje nazaj v neslutene višave. Življenjepisec svetih bratov v svojem delu »Žitje sv. Cirila in Metoda«, opisuje, kako je papež Hadrijan šel spoštljivo iz Rima svetima bratoma naproti in potem, kako so, ko je potrdil njune slovanske bogoslužne knjige, vso noč veselih src prepevali liturgične speve. V tem je velika simbolika: neko svetlobo, spoznanje in lepoto, je mogoče zaznati le preko trajnega duhovnega in tudi umetniškega ustvarjanja. Toda iz te duhovnosti in tudi mističnega izkustva slovanske liturgije prihaja prav tako izjemno veselje, veselje nad intelektualnim delom in življenjem. Zato je mlajši brat, Konstantin, v Rimu vstopil v samostan, kjer je prejel ime Ciril, da bi se v celoti predal duhovni znanosti. Slovel je po svoji modrosti in iskrivosti, zato so mu ob smrti dali častitljiv vzdevek Filozof. Toda njegova modrost je izhajal iz svetih knjig, zato je bila to modrost o ljubezni. Te modrosti so bili ljudje deležni tudi na njegovem grobu, zato je bazilika sv. Klemena, kjer so ga pokopali, postala svet kraj tolažbe in uslišanj. Sveti Metod pa se je kot nadškof odpravil nazaj na Moravsko, da bi navdih svete liturgije uvedel v utrip vsakdanjega življenja. Zato je potreboval inštitucije, ki bi ljudem pomagale živeti. Zaradi tega je ustanovil moravsko metropolijo, pravno urejeno cerkveno pokrajino, in s tem dal tudi zametek slovanske državnosti. Njegovi življenjepisci govorijo o njegovi milini do vseh ljudi. Z njo je pokazal, da oblast ni nič slabega, če jo le izvajamo odgovorno in z ljubeznijo. Vemo, da je naša evropska civilizacija v krizi. Potrebno je, da se povrne k svojim virom, med katere spada tudi dediščina svetih bratov Cirila in Metoda, ter začne iskati prave modrosti ter razvijati ustanove, ki bodo prebujale spoštovanje zaradi svoje pravičnosti in človeškosti. 174704494 RTVSLO – Prvi 389 clean Slovenci smo dosegli, da praznujemo praznik svetih bratov Cirila in Metoda, z razliko od ostalih kristjanov po svetu, izven postnega časa, saj bi radi, da bi ga praznovali z veselimi srci. Za slovensko kulturno izročilo sta namreč sveta brata tista, ki sta v slovanski jezik prelila najlepše speve in mu omogočila, da je izražal najglobljo radost ter začel odsevati večnostna hrepenenja. To je namreč bogoslužni jezik, ki vstopa v najvišjo lepoto in prek katerega segamo celo v neizrekljivo. Tako se je svetima bratoma slovanski jezik predstavil kot angelski glas z višav, ki znotraj slovanske liturgije zazveni v človeškem srcu in ga popelje nazaj v neslutene višave. Življenjepisec svetih bratov v svojem delu »Žitje sv. Cirila in Metoda«, opisuje, kako je papež Hadrijan šel spoštljivo iz Rima svetima bratoma naproti in potem, kako so, ko je potrdil njune slovanske bogoslužne knjige, vso noč veselih src prepevali liturgične speve. V tem je velika simbolika: neko svetlobo, spoznanje in lepoto, je mogoče zaznati le preko trajnega duhovnega in tudi umetniškega ustvarjanja. Toda iz te duhovnosti in tudi mističnega izkustva slovanske liturgije prihaja prav tako izjemno veselje, veselje nad intelektualnim delom in življenjem. Zato je mlajši brat, Konstantin, v Rimu vstopil v samostan, kjer je prejel ime Ciril, da bi se v celoti predal duhovni znanosti. Slovel je po svoji modrosti in iskrivosti, zato so mu ob smrti dali častitljiv vzdevek Filozof. Toda njegova modrost je izhajal iz svetih knjig, zato je bila to modrost o ljubezni. Te modrosti so bili ljudje deležni tudi na njegovem grobu, zato je bazilika sv. Klemena, kjer so ga pokopali, postala svet kraj tolažbe in uslišanj. Sveti Metod pa se je kot nadškof odpravil nazaj na Moravsko, da bi navdih svete liturgije uvedel v utrip vsakdanjega življenja. Zato je potreboval inštitucije, ki bi ljudem pomagale živeti. Zaradi tega je ustanovil moravsko metropolijo, pravno urejeno cerkveno pokrajino, in s tem dal tudi zametek slovanske državnosti. Njegovi življenjepisci govorijo o njegovi milini do vseh ljudi. Z njo je pokazal, da oblast ni nič slabega, če jo le izvajamo odgovorno in z ljubeznijo. Vemo, da je naša evropska civilizacija v krizi. Potrebno je, da se povrne k svojim virom, med katere spada tudi dediščina svetih bratov Cirila in Metoda, ter začne iskati prave modrosti ter razvijati ustanove, ki bodo prebujale spoštovanje zaradi svoje pravičnosti in človeškosti. http://www.rtvslo.si/podcast Sun, 05 Jul 2020 03:56:29 +0000 Edvard Kovač: Modrost in ljubezen svetih bratov Izmed vsega, kar krasi človeško telo, so mi najbližje roke, še posebno del te okončine od zapestja do konca prstov. Leva in desna ter na vsaki po pet prstov. Kako čudovita telesna zgradba človeka, ki pa vendarle ne deluje sama od sebe. Cenjeni poslušalci in poslušalke, verjamem, da vas je veliko takih, ki živite od truda svojih rok. Mogoče kateri izmed vas samo sedi križem rok ali pa roke tišči globoko v žepih. Tudi prav. Tako prvo kot drugo lahko pripomore k razmišljanju. In če nič drugega, vsaj ne škoduje drugim. Verjamem pa tudi, da je med vami kdo, ki kljub žuljem na rokah težko preživi iz meseca v mesec ali pa jesen življenja preživlja v domu za starejše brez fičnika v žepu. Kljub pridnim rokam. Ne, vsako delo res ne prinaša polnih vreč zlata. Je pa častno. Ni vse, kar nas obdaja, vse, kar lahko vzamemo v roke, samo delo človeških rok. Vsaj za nas kristjane velja, da verujemo tudi v delo Božjih rok. Močno verni se popolnoma izročajo v Njegove roke. Spet drugim ni prav nič mar za Božji prst, ki naj bi nas svaril, opominjal in celo kaznoval. A v objem Božjih rok planemo številni, verni in neverni, če ne prej, pa takrat, ko se znajdemo v hudi življenjski stiski. Kako močan je Božji objem pri enih ali drugih, ne vem. In kdo si zasluži močnejši objem, verni ali neverni, prav tako ne. A v veri gorčičnega zrna vendarle verjamem v moč Božjega prsta. Božji prst je, tako beremo v Stari zavezi, popisal dve kamniti plošči in ju izročil Mojzesu na gori. Na njiju so bile postava in zapovedi, ki jih je Bog zapisal ljudstvu v poduk. Postava in zapovedi, ki gredo lahko v ušesa. Le dovzetni moramo biti zanje. Sicer se nam lahko zgodi, da bodo tudi nas doletele egiptovske nadloge. Dandanes se le redko kdo še boji Božjega prsta, tudi med vernimi velikokrat ni takih bojazljivcev. Ne glede na našo vero in nevero pa nam bo prišlo prav, če bomo kdaj pa kdaj s prstom pokazali najprej sami nase. Podajmo torej sami sebi prst, tako kot bo počasi pomlad podala prst poletju. Mogoče bomo tako prepoznali, da za vse naše nadloge vendarle niso krivi samo drugi, pa čeprav nas že vse življenje kdo vrti okrog prsta. Marsikdaj imamo prste vmes tudi sami. Pa tudi predolgo čakanje na Božji prst nas ne bo pripeljalo nikamor, zato je vredno zbrati pogum in kdaj pa kdaj komu stopiti na prste ali koga celo udariti po prstih, še posebno predolgih. In kar je najlepše pri tej človeški okončini, so čiste roke. Le da si rok ne smemo umiti po pilatovsko. K čistoči naših rok bo največ pripomogla poštenost. 174704353 RTVSLO – Prvi 352 clean Izmed vsega, kar krasi človeško telo, so mi najbližje roke, še posebno del te okončine od zapestja do konca prstov. Leva in desna ter na vsaki po pet prstov. Kako čudovita telesna zgradba človeka, ki pa vendarle ne deluje sama od sebe. Cenjeni poslušalci in poslušalke, verjamem, da vas je veliko takih, ki živite od truda svojih rok. Mogoče kateri izmed vas samo sedi križem rok ali pa roke tišči globoko v žepih. Tudi prav. Tako prvo kot drugo lahko pripomore k razmišljanju. In če nič drugega, vsaj ne škoduje drugim. Verjamem pa tudi, da je med vami kdo, ki kljub žuljem na rokah težko preživi iz meseca v mesec ali pa jesen življenja preživlja v domu za starejše brez fičnika v žepu. Kljub pridnim rokam. Ne, vsako delo res ne prinaša polnih vreč zlata. Je pa častno. Ni vse, kar nas obdaja, vse, kar lahko vzamemo v roke, samo delo človeških rok. Vsaj za nas kristjane velja, da verujemo tudi v delo Božjih rok. Močno verni se popolnoma izročajo v Njegove roke. Spet drugim ni prav nič mar za Božji prst, ki naj bi nas svaril, opominjal in celo kaznoval. A v objem Božjih rok planemo številni, verni in neverni, če ne prej, pa takrat, ko se znajdemo v hudi življenjski stiski. Kako močan je Božji objem pri enih ali drugih, ne vem. In kdo si zasluži močnejši objem, verni ali neverni, prav tako ne. A v veri gorčičnega zrna vendarle verjamem v moč Božjega prsta. Božji prst je, tako beremo v Stari zavezi, popisal dve kamniti plošči in ju izročil Mojzesu na gori. Na njiju so bile postava in zapovedi, ki jih je Bog zapisal ljudstvu v poduk. Postava in zapovedi, ki gredo lahko v ušesa. Le dovzetni moramo biti zanje. Sicer se nam lahko zgodi, da bodo tudi nas doletele egiptovske nadloge. Dandanes se le redko kdo še boji Božjega prsta, tudi med vernimi velikokrat ni takih bojazljivcev. Ne glede na našo vero in nevero pa nam bo prišlo prav, če bomo kdaj pa kdaj s prstom pokazali najprej sami nase. Podajmo torej sami sebi prst, tako kot bo počasi pomlad podala prst poletju. Mogoče bomo tako prepoznali, da za vse naše nadloge vendarle niso krivi samo drugi, pa čeprav nas že vse življenje kdo vrti okrog prsta. Marsikdaj imamo prste vmes tudi sami. Pa tudi predolgo čakanje na Božji prst nas ne bo pripeljalo nikamor, zato je vredno zbrati pogum in kdaj pa kdaj komu stopiti na prste ali koga celo udariti po prstih, še posebno predolgih. In kar je najlepše pri tej človeški okončini, so čiste roke. Le da si rok ne smemo umiti po pilatovsko. K čistoči naših rok bo največ pripomogla poštenost. http://www.rtvslo.si/podcast Sat, 04 Jul 2020 03:55:52 +0000 Alenka Veber: Božji prst V tokratni duhovni misli evangelijski pridigar Silvester Molan razmišlja o našem odnosu z Bogom. Poglobimo ga lahko tudi z duhovnimi vajami. 174704110 RTVSLO – Prvi 349 clean V tokratni duhovni misli evangelijski pridigar Silvester Molan razmišlja o našem odnosu z Bogom. Poglobimo ga lahko tudi z duhovnimi vajami. http://www.rtvslo.si/podcast Fri, 03 Jul 2020 03:55:49 +0000 Silvester Molan: Duhovne vaje - srečanje z Bogom Kot otroci smo se večkrat igrali “gluhi telefon”. Sedeli smo v krogu in v uho svojega soseda šepetaje ponovili stavek, ki ga je nekdo povedal prvi. Že po dveh ali treh postajah je to sporočilo bilo močno spremenjeno, na cilj pa je skoraj vedno prispelo povsem drugačno in brezsmiselno sporočilo. Podobno se dogaja tudi z govoricami. Nekemu zakonskemu paru se je rodil prvi otrok, leto za tem drugi in leto pozneje še tretji. Naslednje leto se je naenkrat slišalo, da bodo dobili še četrtega otroka. Čeprav sta zakonca to zanikala, jima nihče ni verjel. Zaskrbljen starejši par jima je prinesel letak, na katerem je obširno pisalo o kontracepciji. Nekaj mesecev pozneje so celo klicali iz moževe službe in ga pozvali, naj prinese dokumente o rojstvu četrtega otroka. In ko so se naslednje poletje preselili v drug kraj, so tamkajšnje cerkvene skupnosti pričakovale pastorja s tremi otroki in visoko nosečo ženo. Govoric očitno ni mogoče spraviti s sveta. Zato je toliko pomembneje, da smo zelo kritični do takih zgodb, in to tudi ali predvsem takrat, ko imajo nekatere od njih zelo pobožen prizvok. Vsem govoricam se ne moremo smejati. Marsikatere namreč zadajo bolečine, nekatere so celo take, da lahko za vedno uničijo človekov sloves. Kaj lahko naredimo, da se polresnice ali neresnice ne bi tako zlahka širile? Eden izmed svetopisemskih nasvetov se glasi: “Vse preizkušajte.” (1 Tes 5,21) Govorica je nekaj, kar govorimo naprej, ne da bi vedeli, ali je resnično. Kolikokrat smo se že zalotili, da govorimo drugim to, kar smo slišali, ne da bi se prepričali, ali to resnično drži! Skušnjava, da bi slišano povedali naprej, je velika. Kdor razglaša novice, temu vsi pozorno prisluhnejo. V času, ko lahko vsakdo na svetovnem spletu objavi, kar želi, je to še posebno privlačno. In le če sami postanemo žrtev govoric, čutimo, kako lahko to boli. V Jakobovem pismu 3,5 je napisano: “Tako je tudi z jezikom: čeprav je majhen, se šopiri z velikimi dosežki. Poglejte, kako velik požar lahko nastane iz čisto majhnega jezička plamena.” (ŽJ) Zato ravnajmo s svojim jezikom – tem malim ognjem – kar se da previdno. Tudi če je kakšna pikantna zgodba resnična, nas to ne obvezuje, da jo povemo naprej. Sploh ne! 174703899 RTVSLO – Prvi 258 clean Kot otroci smo se večkrat igrali “gluhi telefon”. Sedeli smo v krogu in v uho svojega soseda šepetaje ponovili stavek, ki ga je nekdo povedal prvi. Že po dveh ali treh postajah je to sporočilo bilo močno spremenjeno, na cilj pa je skoraj vedno prispelo povsem drugačno in brezsmiselno sporočilo. Podobno se dogaja tudi z govoricami. Nekemu zakonskemu paru se je rodil prvi otrok, leto za tem drugi in leto pozneje še tretji. Naslednje leto se je naenkrat slišalo, da bodo dobili še četrtega otroka. Čeprav sta zakonca to zanikala, jima nihče ni verjel. Zaskrbljen starejši par jima je prinesel letak, na katerem je obširno pisalo o kontracepciji. Nekaj mesecev pozneje so celo klicali iz moževe službe in ga pozvali, naj prinese dokumente o rojstvu četrtega otroka. In ko so se naslednje poletje preselili v drug kraj, so tamkajšnje cerkvene skupnosti pričakovale pastorja s tremi otroki in visoko nosečo ženo. Govoric očitno ni mogoče spraviti s sveta. Zato je toliko pomembneje, da smo zelo kritični do takih zgodb, in to tudi ali predvsem takrat, ko imajo nekatere od njih zelo pobožen prizvok. Vsem govoricam se ne moremo smejati. Marsikatere namreč zadajo bolečine, nekatere so celo take, da lahko za vedno uničijo človekov sloves. Kaj lahko naredimo, da se polresnice ali neresnice ne bi tako zlahka širile? Eden izmed svetopisemskih nasvetov se glasi: “Vse preizkušajte.” (1 Tes 5,21) Govorica je nekaj, kar govorimo naprej, ne da bi vedeli, ali je resnično. Kolikokrat smo se že zalotili, da govorimo drugim to, kar smo slišali, ne da bi se prepričali, ali to resnično drži! Skušnjava, da bi slišano povedali naprej, je velika. Kdor razglaša novice, temu vsi pozorno prisluhnejo. V času, ko lahko vsakdo na svetovnem spletu objavi, kar želi, je to še posebno privlačno. In le če sami postanemo žrtev govoric, čutimo, kako lahko to boli. V Jakobovem pismu 3,5 je napisano: “Tako je tudi z jezikom: čeprav je majhen, se šopiri z velikimi dosežki. Poglejte, kako velik požar lahko nastane iz čisto majhnega jezička plamena.” (ŽJ) Zato ravnajmo s svojim jezikom – tem malim ognjem – kar se da previdno. Tudi če je kakšna pikantna zgodba resnična, nas to ne obvezuje, da jo povemo naprej. Sploh ne! http://www.rtvslo.si/podcast Thu, 02 Jul 2020 03:54:18 +0000 Zmago Godina: Govorice Gotovo ste že ugotovili, da je svet, v katerem živimo, bolj kot ne krut, neusmiljen in neizprosen. Nič kaj primeren za to, da bi v njem živeli mirno in srečno do konca svojih dni, česar si bolj ali manj vsi želimo – in od življenja to tudi pričakujemo. Srečni želimo biti, veseli, zdravi, vse, kar bolj ali manj vsebujejo rojstnodnevne čestitke in pa tisti zdaj že tako pogosti pozdrav, ko se razidemo: »Uživaj!« ali »Imej se fajn!« Precej pozornosti damo na to, da bi se imeli v življenju »fajn«, se vam ne zdi? Da bi se lepo in dobro počutili. Vendar posledica te želje, s katero ni seveda nič narobe, ni hvaležnost, ko nekaj takega doživimo, ampak neprestano hlastanje po »posebnih« trenutkih, po doživetjih, po zabavah, poglejte samo, kako močno se širi ponudba zabavne industrije, poglejte, kako veliko turistov je po vsem svetu, ki morajo vsi nekaj videti, nekaj doživeti, sicer njihov dopust nima nobene vrednosti. V strahu, da nam morda ne bi bilo »fajn«, iščemo možnosti, da nam bo. Kajti človek, ki ne doživi nečesa »fajn« v svojem življenju, torej svoje življenje razume kot totalno katastrofo. V lovu za »fajn« trenutki se zato za vsako ceno izogibamo neprijetnostim vseh vrst, tudi dolžnostim, »teženju«, dolgočasju in sploh vsem stvarem, ki od nas zahtevajo nekaj truda, trpljenja in potrpljenja. Vanje stopimo, ko pač res moramo, ko smo v to dobesedno prisiljeni. Takrat, ko začnemo rutinsko življenje odraslih ljudi, misleč da je to nekaj najslabšega, kar se nam lahko zgodi, ker smo oropani »žuranja« mladostniških let. Kot da je v življenju res vredno in pomembno samo tisto, kar je »fajn« … Pravijo, da v življenju vsega skupaj nismo srečni niti pet odstotkov časa. Res, tako zelo malo. In menda to velja tudi za tiste, ki jim zavidamo »fajn« življenje, tiste z instagrama, ki trenutno živijo tako drugačno življenje od našega. Morda je v njih še manj sreče kot v nas. Kar pa ne pomeni, da je »sreča« edino merilo tega, da ima življenje svojo vrednost. Življenje postane vredno šele tedaj, ko razumeš, da je življenje težko in da s tem ni nič narobe, da je prav táko, kot mora biti. Da je v njem vse na pravem mestu, prijetno in naporno, dolgočasno in zanimivo, smrt in življenje, pesem in bolečina, da ima vse, prav vse svojo vrednost in pomembnost. In da so trenutki prijetnosti samo še en košček v tem širnem mozaiku, nič bolj in nič manj pomembni od katerih drugih koščkov. Vendar je za to potrebno najprej razumeti, da je vsakdanjost ravno tako bogata kot izrednost, da je na morju ravno toliko lepot kot okoli moje hiše in da staremu ne manjka nič od tistega, kar ima mladi. Kdor to ve, mu zaradi tega resda še ni »fajn«, ima pa življenje rad. In verjetno je to tisto, kar je potrebno, da je živeti lepo. Tudi če je težko. 174703655 RTVSLO – Prvi 385 clean Gotovo ste že ugotovili, da je svet, v katerem živimo, bolj kot ne krut, neusmiljen in neizprosen. Nič kaj primeren za to, da bi v njem živeli mirno in srečno do konca svojih dni, česar si bolj ali manj vsi želimo – in od življenja to tudi pričakujemo. Srečni želimo biti, veseli, zdravi, vse, kar bolj ali manj vsebujejo rojstnodnevne čestitke in pa tisti zdaj že tako pogosti pozdrav, ko se razidemo: »Uživaj!« ali »Imej se fajn!« Precej pozornosti damo na to, da bi se imeli v življenju »fajn«, se vam ne zdi? Da bi se lepo in dobro počutili. Vendar posledica te želje, s katero ni seveda nič narobe, ni hvaležnost, ko nekaj takega doživimo, ampak neprestano hlastanje po »posebnih« trenutkih, po doživetjih, po zabavah, poglejte samo, kako močno se širi ponudba zabavne industrije, poglejte, kako veliko turistov je po vsem svetu, ki morajo vsi nekaj videti, nekaj doživeti, sicer njihov dopust nima nobene vrednosti. V strahu, da nam morda ne bi bilo »fajn«, iščemo možnosti, da nam bo. Kajti človek, ki ne doživi nečesa »fajn« v svojem življenju, torej svoje življenje razume kot totalno katastrofo. V lovu za »fajn« trenutki se zato za vsako ceno izogibamo neprijetnostim vseh vrst, tudi dolžnostim, »teženju«, dolgočasju in sploh vsem stvarem, ki od nas zahtevajo nekaj truda, trpljenja in potrpljenja. Vanje stopimo, ko pač res moramo, ko smo v to dobesedno prisiljeni. Takrat, ko začnemo rutinsko življenje odraslih ljudi, misleč da je to nekaj najslabšega, kar se nam lahko zgodi, ker smo oropani »žuranja« mladostniških let. Kot da je v življenju res vredno in pomembno samo tisto, kar je »fajn« … Pravijo, da v življenju vsega skupaj nismo srečni niti pet odstotkov časa. Res, tako zelo malo. In menda to velja tudi za tiste, ki jim zavidamo »fajn« življenje, tiste z instagrama, ki trenutno živijo tako drugačno življenje od našega. Morda je v njih še manj sreče kot v nas. Kar pa ne pomeni, da je »sreča« edino merilo tega, da ima življenje svojo vrednost. Življenje postane vredno šele tedaj, ko razumeš, da je življenje težko in da s tem ni nič narobe, da je prav táko, kot mora biti. Da je v njem vse na pravem mestu, prijetno in naporno, dolgočasno in zanimivo, smrt in življenje, pesem in bolečina, da ima vse, prav vse svojo vrednost in pomembnost. In da so trenutki prijetnosti samo še en košček v tem širnem mozaiku, nič bolj in nič manj pomembni od katerih drugih koščkov. Vendar je za to potrebno najprej razumeti, da je vsakdanjost ravno tako bogata kot izrednost, da je na morju ravno toliko lepot kot okoli moje hiše in da staremu ne manjka nič od tistega, kar ima mladi. Kdor to ve, mu zaradi tega resda še ni »fajn«, ima pa življenje rad. In verjetno je to tisto, kar je potrebno, da je živeti lepo. Tudi če je težko. http://www.rtvslo.si/podcast Wed, 01 Jul 2020 03:56:25 +0000 Marko Rijavec: Fajn Ne dovolimo si grdega obraza. Bodimo urejeni. To svetuje tudi Sveto pismo. Iz njega zvemo, da je nosil Jezus suknjo »scela tkano«. Se pravi brez šiva. Nobel oblačilo, prav gotovo. Tkalka je morala biti mojstrica posla; verjetno kar njegova mati. On pa ne kak zanemarjen vandrovec, saj rad omenja snažnost. Bolj pa poudarja tako imenovano notranjo lepoto kot zunanji blišč. Očitno so mu šli na živce razni cofki in volančki, sicer ne bi omenjal, kako se kdo ponaša z njimi. Dišave mu tudi niso bile neznane. Omenjena je alabastrna posodica z dehtečim oljem. Ni mu manjkal smisel za lepoto; da se Salomon ni oblačil lepše, je dejal, kakor se odevajo z lepoto lilije na polju. Lepota in lepotičenje tudi nam ni tuje. Kozmetika je postala industrija. Potrebuje laboratorij. Vodice in kreme in olja in dišave in losjoni in obliži vse tja do fantazijskih pripomočkov in silikona. Recimo, da je vse to potrebno, a pretiravati vseeno ni treba. Največji človekov organ je koža in prav to si po neumnem poškodujemo v pretirani skrbi, da bi bili na pogled kar najbolj čedni. Biti lep obsede že otroka. Mogoče k temu pripomorejo kar starši, sicer petletno dekletce ne bi imelo pobarvanih nohtov in celo z različnimi odtenki. Jaz sem si znala pomagati sama. Namazala sem si lica z rdečim krep papirjem in odhitela v prvi razred. Na poti do šole je šminkarija na srečo zbledela, sicer ne vem, kako bi se zmenili s strogo gospodično učiteljico. Znala je tudi kresniti. Nič ne nasprotujem kozmetiki, navsezadnje se smem sklicevati na samega Odrešenika! Trajno odrešila me pa ne bo. Nihče ne zlepi k licu spet, kar odleti spod časa dlet, pravi Janez Menart, od nekdaj je bil čas kipar in človek le njegova tvar. Hudomušno dodaja, da bi ženskam »vsa mazala rekviriral, zrcala pa za jezo pustil jim«. Ne poznam moškega, ki bi si za okras izbral neurejeno garderobo v osebi kake ženske. Poznam take, ki od nje zahtevajo biti tip top, kakor eden od njih rad reče. Ne razumem pa onih, ki se leto in dan, ne na petek ne na svetek, ne zlevijo iz oguljenih kavbojk in razvlečenega trikoja. 174703466 RTVSLO – Prvi 393 clean Ne dovolimo si grdega obraza. Bodimo urejeni. To svetuje tudi Sveto pismo. Iz njega zvemo, da je nosil Jezus suknjo »scela tkano«. Se pravi brez šiva. Nobel oblačilo, prav gotovo. Tkalka je morala biti mojstrica posla; verjetno kar njegova mati. On pa ne kak zanemarjen vandrovec, saj rad omenja snažnost. Bolj pa poudarja tako imenovano notranjo lepoto kot zunanji blišč. Očitno so mu šli na živce razni cofki in volančki, sicer ne bi omenjal, kako se kdo ponaša z njimi. Dišave mu tudi niso bile neznane. Omenjena je alabastrna posodica z dehtečim oljem. Ni mu manjkal smisel za lepoto; da se Salomon ni oblačil lepše, je dejal, kakor se odevajo z lepoto lilije na polju. Lepota in lepotičenje tudi nam ni tuje. Kozmetika je postala industrija. Potrebuje laboratorij. Vodice in kreme in olja in dišave in losjoni in obliži vse tja do fantazijskih pripomočkov in silikona. Recimo, da je vse to potrebno, a pretiravati vseeno ni treba. Največji človekov organ je koža in prav to si po neumnem poškodujemo v pretirani skrbi, da bi bili na pogled kar najbolj čedni. Biti lep obsede že otroka. Mogoče k temu pripomorejo kar starši, sicer petletno dekletce ne bi imelo pobarvanih nohtov in celo z različnimi odtenki. Jaz sem si znala pomagati sama. Namazala sem si lica z rdečim krep papirjem in odhitela v prvi razred. Na poti do šole je šminkarija na srečo zbledela, sicer ne vem, kako bi se zmenili s strogo gospodično učiteljico. Znala je tudi kresniti. Nič ne nasprotujem kozmetiki, navsezadnje se smem sklicevati na samega Odrešenika! Trajno odrešila me pa ne bo. Nihče ne zlepi k licu spet, kar odleti spod časa dlet, pravi Janez Menart, od nekdaj je bil čas kipar in človek le njegova tvar. Hudomušno dodaja, da bi ženskam »vsa mazala rekviriral, zrcala pa za jezo pustil jim«. Ne poznam moškega, ki bi si za okras izbral neurejeno garderobo v osebi kake ženske. Poznam take, ki od nje zahtevajo biti tip top, kakor eden od njih rad reče. Ne razumem pa onih, ki se leto in dan, ne na petek ne na svetek, ne zlevijo iz oguljenih kavbojk in razvlečenega trikoja. http://www.rtvslo.si/podcast Tue, 30 Jun 2020 03:56:33 +0000 Berta Golob: Olepšave Številni ljudje si razbijejo zobe in glavo in poskušajo priti z glavo skozi zid, ker jim je nekdo … morda celo kakšen učitelj … nekoč dejal, da ni nič nemogoče. Če se le dovolj potrudiš! Če podrediš vse le enemu cilju! Če ti le ne zmanjka volje in moči. In poguma. Nič ni nemogoče! Mimogrede: na spletu sem prebral, da v uri zaletavanja z glavo skozi zid porabiš samo 150 kalorij. To je precej manj kot s spanjem ali gledanjem televizije. Neverjetno! Ne pričakujte, da se bodo zgodile nemogoče stvari. Nemogoče je nemogoče, prav zato, ker je NEmogoče! Neverjetno pa ni nemogoče … je le neverjetno! Če ne zmorete vere (če nočete verjeti), to še ne pomeni, da ni res in resnica, da ni mogoče! Nemogoče je NEmogoče: iz lastne moči, sam od sebe in sam iz sebe. Nemogoče. Bogu pa ni nič nemogoče. Zato pričakujte: ko se z Bogom spustite v odnos – neverjetno! Mi ljudje verjamemo v marsikaj. Nekateri verjamejo v horoskope, v duhove, v palčke, v Božička, Miklavža in dedka Mraza in verjamejo v Boga! Toda to še ni vera! Verjeti v horoskope je bedarija. Verjeti v duhove in palčke norija. Verjeti v Božička, Miklavža in dedka Mraza je otročarija! Verjeti v Boga pa je predvsem stvar razuma in ponižnosti – priznanje, da je nad tabo še nekdo, ki je pravi gospodar časa, življenja in prostora. Toda to je šele religija – stvar pripadnosti in statistike. Verjeti Bogu! To je šele vera. Ne rečemo kar tako, da je vera milost! Nič ni nemogoče! Zakaj ljudje ozdravijo od neozdravljivih bolezni… raka … poškodb … ? Zakaj nekateri ustvarijo in dosežejo, kar pač že ustvarijo in dosežejo? Zato, ker to ni nemogoče – le rahlo neverjetno! Če je kaj težko, še ne pomeni, da je nemogoče. Če je kaj visoko, še ne pomeni, da je nedosegljivo. Če je kaj dragoceno, še ne pomeni, da si ne moreš privoščiti. In če je kaj zastonj, še ne pomeni, da tega ne boš drago plačal. »Nič ni nemogoče« torej ne pomeni razbiti si zobe in glavo, ampak imeti vero. 174703246 RTVSLO – Prvi 260 clean Številni ljudje si razbijejo zobe in glavo in poskušajo priti z glavo skozi zid, ker jim je nekdo … morda celo kakšen učitelj … nekoč dejal, da ni nič nemogoče. Če se le dovolj potrudiš! Če podrediš vse le enemu cilju! Če ti le ne zmanjka volje in moči. In poguma. Nič ni nemogoče! Mimogrede: na spletu sem prebral, da v uri zaletavanja z glavo skozi zid porabiš samo 150 kalorij. To je precej manj kot s spanjem ali gledanjem televizije. Neverjetno! Ne pričakujte, da se bodo zgodile nemogoče stvari. Nemogoče je nemogoče, prav zato, ker je NEmogoče! Neverjetno pa ni nemogoče … je le neverjetno! Če ne zmorete vere (če nočete verjeti), to še ne pomeni, da ni res in resnica, da ni mogoče! Nemogoče je NEmogoče: iz lastne moči, sam od sebe in sam iz sebe. Nemogoče. Bogu pa ni nič nemogoče. Zato pričakujte: ko se z Bogom spustite v odnos – neverjetno! Mi ljudje verjamemo v marsikaj. Nekateri verjamejo v horoskope, v duhove, v palčke, v Božička, Miklavža in dedka Mraza in verjamejo v Boga! Toda to še ni vera! Verjeti v horoskope je bedarija. Verjeti v duhove in palčke norija. Verjeti v Božička, Miklavža in dedka Mraza je otročarija! Verjeti v Boga pa je predvsem stvar razuma in ponižnosti – priznanje, da je nad tabo še nekdo, ki je pravi gospodar časa, življenja in prostora. Toda to je šele religija – stvar pripadnosti in statistike. Verjeti Bogu! To je šele vera. Ne rečemo kar tako, da je vera milost! Nič ni nemogoče! Zakaj ljudje ozdravijo od neozdravljivih bolezni… raka … poškodb … ? Zakaj nekateri ustvarijo in dosežejo, kar pač že ustvarijo in dosežejo? Zato, ker to ni nemogoče – le rahlo neverjetno! Če je kaj težko, še ne pomeni, da je nemogoče. Če je kaj visoko, še ne pomeni, da je nedosegljivo. Če je kaj dragoceno, še ne pomeni, da si ne moreš privoščiti. In če je kaj zastonj, še ne pomeni, da tega ne boš drago plačal. »Nič ni nemogoče« torej ne pomeni razbiti si zobe in glavo, ampak imeti vero. http://www.rtvslo.si/podcast Mon, 29 Jun 2020 03:54:20 +0000 Gregor Čušin: Nič ni nemogoče Spoštovani poslušalci, cenjene poslušalke. Danes beremo evangeljski odlomek, kjer nas Jezus postavi pred zelo radikalno odločitev – tistemu, ki sprejme Jezusa, se včasih zgodi, da mora narediti izbiro tudi med najbolj intimnimi čustvi; pa ne zato, da bi jih zavrgel, ampak, da bi jih očistil in jih naredil za pristnejša. Ljubezen do očeta in matere je prirojena po naravi in je Božja zapoved. Ko ljubimo očeta in mater, priznavamo dar življenja, ki smo ga prejeli od njiju. Ko pa ljubimo v Gospodu, se dvigamo k Njemu, od katerega je odvisno vsako življenje. In isto se zgodi tudi s sinovi in hčerami. Starši s tem, da jih ljubijo, živijo svoje očetovstvo in materinstvo. Ko starši ljubijo Jezusa nad vse, jim bolj uspe v polnosti živeti tisto popolno podarjanje samih sebe otrokom. To podarjanje postane žrtev, ali kakor pravi Jezus, postane nošenje svojega križa, da bi posnemali njega. Tudi sam sem se večkrat spraševal, kakšno je moje mesto pod soncem, na kakšen način odkriti in uresničiti svoje poslanstvo. Ko sem se odločal za duhovniški poklic sem razmišljal ravno med tema dvema možnostma: ali posvetiti življenje Gospodu v hoji za njim v duhovniškem poklicu ali imeti svojo lastno družino. Odločitev vsekakor ni bila lahka, ko veš, da se svobodno odpoveš, da ne boš imel svojih potomcev. Pa vendar je toliko bolj zgovornejša in premišljena. Odločil sem se, da svoje življenje posvetim Gospodu v hoji za njim. Pa ne da bi se umikal v samoto, da bi se izognil težavam družinskega in zakonskega življenja, ampak, da bi svoje življenje lahko posvetil poslanstvu družine, bil njihov sopotnik, prijatelj in pomočnik, da bi vsi imeli življenje, in to v izobilju. Sam izhajam iz urejene družine, kjer imam lep zgled svojih staršev, kako živeti družinsko življenje in se napajati pri tistem pravem viru lepote. Naučili so me, kako živeti iz dogodkov, ki so te in te še osrečujejo ter s tem premagovati skrbi, križe in težave vsakdanjega družinskega življenja. Če si v svojem življenju postavimo stvari na prave temelje, lažje hodimo iz dneva v dan, lažje prenašamo in nosimo vsakdanje skrbi in težave, predvsem pa lažje hitimo na poti v svetlejšo in lepšo prihodnost, ki nam je obljubljena. Želim si, da bi današnje sodobne družine odkrile svoj zgled v tihoti in lepoti svete nazareške Družine ter tako polni optimizma in dobre volje živele svoje življenje, ki jim je podarjeno na tem svetu. Življenje preizkuša še tako lepe, polne odnose in če imamo globlji temelj, v Bogu, ne bomo izpustili nobene priložnosti, ki bi nas ovirala, da bi lahko izpolnili življenje, ki nam je podarjeno na tem svetu. 174703123 RTVSLO – Prvi 428 clean Spoštovani poslušalci, cenjene poslušalke. Danes beremo evangeljski odlomek, kjer nas Jezus postavi pred zelo radikalno odločitev – tistemu, ki sprejme Jezusa, se včasih zgodi, da mora narediti izbiro tudi med najbolj intimnimi čustvi; pa ne zato, da bi jih zavrgel, ampak, da bi jih očistil in jih naredil za pristnejša. Ljubezen do očeta in matere je prirojena po naravi in je Božja zapoved. Ko ljubimo očeta in mater, priznavamo dar življenja, ki smo ga prejeli od njiju. Ko pa ljubimo v Gospodu, se dvigamo k Njemu, od katerega je odvisno vsako življenje. In isto se zgodi tudi s sinovi in hčerami. Starši s tem, da jih ljubijo, živijo svoje očetovstvo in materinstvo. Ko starši ljubijo Jezusa nad vse, jim bolj uspe v polnosti živeti tisto popolno podarjanje samih sebe otrokom. To podarjanje postane žrtev, ali kakor pravi Jezus, postane nošenje svojega križa, da bi posnemali njega. Tudi sam sem se večkrat spraševal, kakšno je moje mesto pod soncem, na kakšen način odkriti in uresničiti svoje poslanstvo. Ko sem se odločal za duhovniški poklic sem razmišljal ravno med tema dvema možnostma: ali posvetiti življenje Gospodu v hoji za njim v duhovniškem poklicu ali imeti svojo lastno družino. Odločitev vsekakor ni bila lahka, ko veš, da se svobodno odpoveš, da ne boš imel svojih potomcev. Pa vendar je toliko bolj zgovornejša in premišljena. Odločil sem se, da svoje življenje posvetim Gospodu v hoji za njim. Pa ne da bi se umikal v samoto, da bi se izognil težavam družinskega in zakonskega življenja, ampak, da bi svoje življenje lahko posvetil poslanstvu družine, bil njihov sopotnik, prijatelj in pomočnik, da bi vsi imeli življenje, in to v izobilju. Sam izhajam iz urejene družine, kjer imam lep zgled svojih staršev, kako živeti družinsko življenje in se napajati pri tistem pravem viru lepote. Naučili so me, kako živeti iz dogodkov, ki so te in te še osrečujejo ter s tem premagovati skrbi, križe in težave vsakdanjega družinskega življenja. Če si v svojem življenju postavimo stvari na prave temelje, lažje hodimo iz dneva v dan, lažje prenašamo in nosimo vsakdanje skrbi in težave, predvsem pa lažje hitimo na poti v svetlejšo in lepšo prihodnost, ki nam je obljubljena. Želim si, da bi današnje sodobne družine odkrile svoj zgled v tihoti in lepoti svete nazareške Družine ter tako polni optimizma in dobre volje živele svoje življenje, ki jim je podarjeno na tem svetu. Življenje preizkuša še tako lepe, polne odnose in če imamo globlji temelj, v Bogu, ne bomo izpustili nobene priložnosti, ki bi nas ovirala, da bi lahko izpolnili življenje, ki nam je podarjeno na tem svetu. http://www.rtvslo.si/podcast Sun, 28 Jun 2020 03:57:08 +0000 Anže Cunk: Prava Ljubezen Današnji evangeljski odlomek spregovori o Jezusovem obisku Petrovega doma v majhnem kraju Kafarnaum. Takrat je na postelji vročična ležala Petrova tašča. Jezus je pristopil do nje in se jo dotaknil. Žena pa je v trenutku ozdravela, vstala in stregla Jezusu. Zelo lep in ganljiv dogodek čudežne ozdravitve žene, ki pa ima daljnosežne posledice tudi za današnjega človeka, saj se tudi sami lahko znajdemo v enaki situaciji. In to, ali dobesedno, ko zbolimo z katero od številnih bolezni; ali pa v prenesenem pomenu. V takšnem pomenu more vročica predstavljati vse naše skrbi in strahove, pa tudi nemoč, ko ne vidimo več izhoda iz dane situacije. V takšnih trenutkih potrebujemo drugega, ki pristopi do nas, se nas dotakne in ponovno usmeri na pravo pot. Ta drugi mora biti Jezus. Nanj se lahko vedno obrnemo, kajti prišel je na svet, da bi odvzel naše slabosti (Mt 8,17). Edino vprašanje je, če smo sami pripravljeni sprejeti Jezusov dotik ¬ dotik novega življenja. Čudeži so namreč le naravna znamenja, ki pa v sebi nosijo duhoven pomen. Primerjamo jih lahko z znamenji, s katerimi medsebojno komuniciramo in nam tudi pomagajo ustvarjati družbeno blaginjo. Na primer prometni znaki. Tako na semaforju vemo pomen zelene, oranžne ali rdeče barve. Vendar pa primer semaforja pokaže, da se moramo določene pomene prometnih znakov naučiti. In enako velja tudi za čudeže. Ko je torej Jezus ozdravil Petrovo taščo, je pokazal na znamenje Božje ljubezni do človeka: Gospod je blizu vsaki bolečini. Tako smo blizu Jezusovi želji po razumevanju čudežev. Dejanje čudeža mora namreč spremeniti človeka. Tako je žena ob ozdravitvi vstala in začela streči Jezusu. Prepoznala je Božji dotik ljubezni. Pa ne samo dotik vsemogočnega Boga, ampak tudi dotik Boga, ki služi bližnjemu. Cilj čudežev je tako razkrit: Jezusovo delovanje je služenje služabnika, ki daje zmožnost služiti tudi nam. Ozdravitev zato nakazuje na priložnost, da hodimo za Njim. Tako nam jasneje zazvenijo Jezusove besede Novo zapoved vam dam, da se ljubite med seboj! Kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubite med seboj! (Jn 13,34), ko nas vabi naj postanemo takšni kot je On: naj tudi sami prinašamo življenje drugim ljudem. Ob tem se nam lahko zastavi vprašanje kako lahko mi prinašamo življenje svojemu bližnjemu. Vsak lahko služi na svoj način: Petrova tašča je stregla Jezusu, medtem ko je sveta Ema, katere god obhajamo na današnji dan, s svojim premoženjem podpirala najbolj potrebne ljudi. Navsezadnje niti niso potrebne velike stvari. Včasih je dovolj že iskren nasmeh na ulici, prijazna beseda v trgovini, obisk bolnega prijatelja ali pomoč starejši sosedi pri dnevnih opravilih. Možnosti za dejanja ljubezni je brezmejno. Vedno je priložnost je sprejetje novega življenja. 174702988 RTVSLO – Prvi 406 clean Današnji evangeljski odlomek spregovori o Jezusovem obisku Petrovega doma v majhnem kraju Kafarnaum. Takrat je na postelji vročična ležala Petrova tašča. Jezus je pristopil do nje in se jo dotaknil. Žena pa je v trenutku ozdravela, vstala in stregla Jezusu. Zelo lep in ganljiv dogodek čudežne ozdravitve žene, ki pa ima daljnosežne posledice tudi za današnjega človeka, saj se tudi sami lahko znajdemo v enaki situaciji. In to, ali dobesedno, ko zbolimo z katero od številnih bolezni; ali pa v prenesenem pomenu. V takšnem pomenu more vročica predstavljati vse naše skrbi in strahove, pa tudi nemoč, ko ne vidimo več izhoda iz dane situacije. V takšnih trenutkih potrebujemo drugega, ki pristopi do nas, se nas dotakne in ponovno usmeri na pravo pot. Ta drugi mora biti Jezus. Nanj se lahko vedno obrnemo, kajti prišel je na svet, da bi odvzel naše slabosti (Mt 8,17). Edino vprašanje je, če smo sami pripravljeni sprejeti Jezusov dotik ¬ dotik novega življenja. Čudeži so namreč le naravna znamenja, ki pa v sebi nosijo duhoven pomen. Primerjamo jih lahko z znamenji, s katerimi medsebojno komuniciramo in nam tudi pomagajo ustvarjati družbeno blaginjo. Na primer prometni znaki. Tako na semaforju vemo pomen zelene, oranžne ali rdeče barve. Vendar pa primer semaforja pokaže, da se moramo določene pomene prometnih znakov naučiti. In enako velja tudi za čudeže. Ko je torej Jezus ozdravil Petrovo taščo, je pokazal na znamenje Božje ljubezni do človeka: Gospod je blizu vsaki bolečini. Tako smo blizu Jezusovi želji po razumevanju čudežev. Dejanje čudeža mora namreč spremeniti človeka. Tako je žena ob ozdravitvi vstala in začela streči Jezusu. Prepoznala je Božji dotik ljubezni. Pa ne samo dotik vsemogočnega Boga, ampak tudi dotik Boga, ki služi bližnjemu. Cilj čudežev je tako razkrit: Jezusovo delovanje je služenje služabnika, ki daje zmožnost služiti tudi nam. Ozdravitev zato nakazuje na priložnost, da hodimo za Njim. Tako nam jasneje zazvenijo Jezusove besede Novo zapoved vam dam, da se ljubite med seboj! Kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubite med seboj! (Jn 13,34), ko nas vabi naj postanemo takšni kot je On: naj tudi sami prinašamo življenje drugim ljudem. Ob tem se nam lahko zastavi vprašanje kako lahko mi prinašamo življenje svojemu bližnjemu. Vsak lahko služi na svoj način: Petrova tašča je stregla Jezusu, medtem ko je sveta Ema, katere god obhajamo na današnji dan, s svojim premoženjem podpirala najbolj potrebne ljudi. Navsezadnje niti niso potrebne velike stvari. Včasih je dovolj že iskren nasmeh na ulici, prijazna beseda v trgovini, obisk bolnega prijatelja ali pomoč starejši sosedi pri dnevnih opravilih. Možnosti za dejanja ljubezni je brezmejno. Vedno je priložnost je sprejetje novega življenja. http://www.rtvslo.si/podcast Sat, 27 Jun 2020 03:56:46 +0000 Matej Rus: Služenje - znamenje novega življenja Stara zgodba pripoveduje o dveh menihih, ki sta brala v knjigah, da je na zemlji kraj, kjer se nebesa stikajo z zemljo. Brez pomisleka sta se odpravila na pot, da bi našla ta tako zaželeni kraj. Po dolgem in napornem potovanju sta končno prispela na cilj, ki so ga opisovale stare knjige, ki sta jih prebirala. Pred njima je stala skromna hiša, na vratih pa napis: Tu se nebesa stikajo z zemljo. Polna pričakovanja, notranje napetosti in nemira sta stala pred ciljem, ki sta ga dolgo iskala: pritisnila sta na kljuko, vstopila v hišo in presenečena ugotovila, da sta se znašla vsak v svoji meniški celici, iz katere sta se pred časom odpravila na to pot iskanja. Preprosta zgodba nam daje pomembno sporočilo, ki ga lahko strnemo v sledeče navodilo: ostani, kjer si; bodi, kar si; stori, kar je treba storiti. Ostani, kjer si – ni se nam treba odpravljati na dolge poti iskanja, največ lahko storimo na svojem običajnem mestu, če ga znamo prepoznati kot svoje poslanstvo. Bodi, kar si – vsak človek skriva v sebi obilo darov in sposobnosti. Kako velika naloga je pred nami, da jih odkrijemo in razvijemo ter s tem na nek način že ustvarjamo “nebesa” bližnjim in sebi. Ob odkrivanju lastnih darov in sposobnosti pa se do sebe pošten človek sreča tudi z lastnimi napakami in slabostmi, ki se jih ob tem spoznavanju samega sebe trudi premagovati. Stori, kar je treba storiti – poslanstvo vsakega človeka je tudi njegova odgovornost; zato je dolžan storiti, kar mu v danih okoliščinah veleva vest oziroma njegovo prepričanje. Vsako pravično delo, boj proti kakršnikoli krivici, izhaja iz tega človekovega čuta dolžnosti, da dela to, za kar je poslan. In s tem ustvarja boljši svet, pripravlja “nebesa” sebi in bližnjim. Pesnik Gregorčič je v pesmi Življenje ni praznik zapisal: “Dolžan ni samo, kar veleva mu stan,/ kar more, to mož je storiti dolžan.” Čut dolžnosti in odgovornosti presega zgolj nujnost in nas spodbuja, da delamo vse, kar je v naši moči, za naš boljši jutri – in že za boljši “danes”. Če vsak od nas stori, kar je njegova dolžnost, in v to vloži določeno mero ljubezni in odgovornosti, smo lahko prepričani, da se bo okolica začela spreminjati. Vsi veliki dogodki iz zgodovine so bili mogoči zaradi ljudi, ki so bili ob pravem času na pravem mestu in so storili, kar so mogli storiti. Zato: ostani, kjer si; bodi kar si; stori kar je treba storiti. In nebesa bodo vsaj korak bližje. 174702784 RTVSLO – Prvi 406 clean Stara zgodba pripoveduje o dveh menihih, ki sta brala v knjigah, da je na zemlji kraj, kjer se nebesa stikajo z zemljo. Brez pomisleka sta se odpravila na pot, da bi našla ta tako zaželeni kraj. Po dolgem in napornem potovanju sta končno prispela na cilj, ki so ga opisovale stare knjige, ki sta jih prebirala. Pred njima je stala skromna hiša, na vratih pa napis: Tu se nebesa stikajo z zemljo. Polna pričakovanja, notranje napetosti in nemira sta stala pred ciljem, ki sta ga dolgo iskala: pritisnila sta na kljuko, vstopila v hišo in presenečena ugotovila, da sta se znašla vsak v svoji meniški celici, iz katere sta se pred časom odpravila na to pot iskanja. Preprosta zgodba nam daje pomembno sporočilo, ki ga lahko strnemo v sledeče navodilo: ostani, kjer si; bodi, kar si; stori, kar je treba storiti. Ostani, kjer si – ni se nam treba odpravljati na dolge poti iskanja, največ lahko storimo na svojem običajnem mestu, če ga znamo prepoznati kot svoje poslanstvo. Bodi, kar si – vsak človek skriva v sebi obilo darov in sposobnosti. Kako velika naloga je pred nami, da jih odkrijemo in razvijemo ter s tem na nek način že ustvarjamo “nebesa” bližnjim in sebi. Ob odkrivanju lastnih darov in sposobnosti pa se do sebe pošten človek sreča tudi z lastnimi napakami in slabostmi, ki se jih ob tem spoznavanju samega sebe trudi premagovati. Stori, kar je treba storiti – poslanstvo vsakega človeka je tudi njegova odgovornost; zato je dolžan storiti, kar mu v danih okoliščinah veleva vest oziroma njegovo prepričanje. Vsako pravično delo, boj proti kakršnikoli krivici, izhaja iz tega človekovega čuta dolžnosti, da dela to, za kar je poslan. In s tem ustvarja boljši svet, pripravlja “nebesa” sebi in bližnjim. Pesnik Gregorčič je v pesmi Življenje ni praznik zapisal: “Dolžan ni samo, kar veleva mu stan,/ kar more, to mož je storiti dolžan.” Čut dolžnosti in odgovornosti presega zgolj nujnost in nas spodbuja, da delamo vse, kar je v naši moči, za naš boljši jutri – in že za boljši “danes”. Če vsak od nas stori, kar je njegova dolžnost, in v to vloži določeno mero ljubezni in odgovornosti, smo lahko prepričani, da se bo okolica začela spreminjati. Vsi veliki dogodki iz zgodovine so bili mogoči zaradi ljudi, ki so bili ob pravem času na pravem mestu in so storili, kar so mogli storiti. Zato: ostani, kjer si; bodi kar si; stori kar je treba storiti. In nebesa bodo vsaj korak bližje. http://www.rtvslo.si/podcast Fri, 26 Jun 2020 03:56:46 +0000 Janko Potisek: Bodi to kar si Danes praznujemo Dan državnosti. Minilo je že 29. let, odkar je Slovenija postala neodvisna in samostojna država. To je praznik, ki ga nekateri narodi lahko slavijo že stoletja, za mnoge pa je neodvisnost domovine še vedno le oddaljena želja. Mi pa jo imamo! Pravi veliki čudež, po katerem so naši predniki hrepeneli že stoletja! Ko sem študiral v tujini, mi sošolci iz Združenih držav, Indije ali Brazilije kar niso mogli verjeti, da ima samo 2 milijona ljudi lahko svojo državo. To je res neverjetno dejstvo, ki bi nas moralo vsako leto na ta dan navdajati s ponosom, radostjo in upanjem! Vendar se malo bojim, da bom danes le pri redkih hišah videl plapolati slovensko zastavo. Naša slovenska zavest, ki nas je tisočletje ohranjevala na burnem svetovnem zemljevidu, se je kar nekje skrila. V Božji besedi, ki jo beremo pri današnji sveti maši, slišimo nesrečno pripoved o izgonu Izraelcev v babilonsko sužnost. Okrog 600 let pred Kristusom, so Babilonci zavzeli Jeruzalem. To je bilo le eno izmed mnogih hudih izgnanstev, ki so ga Judje doživeli. V februarju smo z novomašniki obiskali Sveto deželo in zelo me je presenetilo dejstvo, da so Judje uspeli kot narod preživeti že tri tisočetlja. Po Rimskem opustošenju Jeruzalema so bili kar 1900 let razsejani po vsem svetu. Kljub temu imajo danes svojo državo. Pa pustimo politične razloge ob strani. Tisto, kar jih je zopet povezalo nazaj v njihovo državo, je bila njihova zavest, da so en narod, da so izvoljeno ljudstvo in da vsi verujejo v enega Boga. Kaj pa mi, dragi Slovenci? V zgodovini smo bili skoraj vedno hlapci, nikoli nismo imeli svojega kralja ali svojega gospodarja. Kljub temu pa je nas Slovence celo tisočletje med seboj povezovala trdna krščanska vera. Prve zapisane besede v našem jeziku so pravzaprav pridige vernemu ljudstvu. Med prvimi narodi smo imeli Sveto pismo v maternem jeziku. V stotinah cerkvic, posejanih po naši domovini, je slovensko ljudstvo iskalo tolažbo, delilo radost in si utrjevalo upanje. Prav lepa slovenska beseda in vera v dobrega Boga, je nas Slovence povezala in držala skupaj skozi viharna stoletja preizkušenj. Ravno Bog nam daje moč, da sprejemamo drug drugega v svoji različnosti. Lahko bi rekli, da smo pred skoraj tridesetimi leti dosegli vse. Morda ravno zato ne iščemo več tega, kar nas povezuje, temveč to, kar nas razdvaja. Kot da ne bi vedeli za upe in hotenja mnogih generacij zatiranih Slovencev. Žal pozabljamo na tisto, kar nas je povezovalo – na ljubljeno slovensko besedo in na katoliško vero. Preljubi Slovenci in Slovenke! Naj bo vsaj današnji dan tisti, ko lahko pozabimo na zamere, ponosno izobesimo zastavo in smo hvaležni za našo mater domovino Slovenijo! Srečno. 174702646 RTVSLO – Prvi 415 clean Danes praznujemo Dan državnosti. Minilo je že 29. let, odkar je Slovenija postala neodvisna in samostojna država. To je praznik, ki ga nekateri narodi lahko slavijo že stoletja, za mnoge pa je neodvisnost domovine še vedno le oddaljena želja. Mi pa jo imamo! Pravi veliki čudež, po katerem so naši predniki hrepeneli že stoletja! Ko sem študiral v tujini, mi sošolci iz Združenih držav, Indije ali Brazilije kar niso mogli verjeti, da ima samo 2 milijona ljudi lahko svojo državo. To je res neverjetno dejstvo, ki bi nas moralo vsako leto na ta dan navdajati s ponosom, radostjo in upanjem! Vendar se malo bojim, da bom danes le pri redkih hišah videl plapolati slovensko zastavo. Naša slovenska zavest, ki nas je tisočletje ohranjevala na burnem svetovnem zemljevidu, se je kar nekje skrila. V Božji besedi, ki jo beremo pri današnji sveti maši, slišimo nesrečno pripoved o izgonu Izraelcev v babilonsko sužnost. Okrog 600 let pred Kristusom, so Babilonci zavzeli Jeruzalem. To je bilo le eno izmed mnogih hudih izgnanstev, ki so ga Judje doživeli. V februarju smo z novomašniki obiskali Sveto deželo in zelo me je presenetilo dejstvo, da so Judje uspeli kot narod preživeti že tri tisočetlja. Po Rimskem opustošenju Jeruzalema so bili kar 1900 let razsejani po vsem svetu. Kljub temu imajo danes svojo državo. Pa pustimo politične razloge ob strani. Tisto, kar jih je zopet povezalo nazaj v njihovo državo, je bila njihova zavest, da so en narod, da so izvoljeno ljudstvo in da vsi verujejo v enega Boga. Kaj pa mi, dragi Slovenci? V zgodovini smo bili skoraj vedno hlapci, nikoli nismo imeli svojega kralja ali svojega gospodarja. Kljub temu pa je nas Slovence celo tisočletje med seboj povezovala trdna krščanska vera. Prve zapisane besede v našem jeziku so pravzaprav pridige vernemu ljudstvu. Med prvimi narodi smo imeli Sveto pismo v maternem jeziku. V stotinah cerkvic, posejanih po naši domovini, je slovensko ljudstvo iskalo tolažbo, delilo radost in si utrjevalo upanje. Prav lepa slovenska beseda in vera v dobrega Boga, je nas Slovence povezala in držala skupaj skozi viharna stoletja preizkušenj. Ravno Bog nam daje moč, da sprejemamo drug drugega v svoji različnosti. Lahko bi rekli, da smo pred skoraj tridesetimi leti dosegli vse. Morda ravno zato ne iščemo več tega, kar nas povezuje, temveč to, kar nas razdvaja. Kot da ne bi vedeli za upe in hotenja mnogih generacij zatiranih Slovencev. Žal pozabljamo na tisto, kar nas je povezovalo – na ljubljeno slovensko besedo in na katoliško vero. Preljubi Slovenci in Slovenke! Naj bo vsaj današnji dan tisti, ko lahko pozabimo na zamere, ponosno izobesimo zastavo in smo hvaležni za našo mater domovino Slovenijo! Srečno. http://www.rtvslo.si/podcast Thu, 25 Jun 2020 03:56:55 +0000 Blaž Franko: Dan državnosti Spoštovani poslušalci, spoštovane poslušalke, spominjamo se rojstva največjega izmed prerokov Stare zaveze, sv. Janeza Krstnika. Za kakšnega duhovnega velikana gre, priča že dejstvo, da v katoliški Cerkvi obeležujemo zgolj še rojstvi Jezusa Kristusa in njegove matere Marije. Ko se sicer spominjamo godov svetnikov, se namreč zmeraj spominjamo dneva njihove smrti. Pri Janezu Krstniku ni šlo za običajno rojstvo. Če ime otroku navadno izberejo starši, tukaj ni bilo tako. Bog sam je namreč po angelu Gabrijelu naročil očetu Zahariji, naj da otroku ime Janez, čeprav v sorodstvu ni bilo nikogar s takšnim imenom. Še več, osmi dan po rojstvu, ko je bil otrok obrezan, so se sorodniki spraševali: »Kaj neki bo iz tega otroka? Zakaj Gospodova roka je bila z njim.« (Lk 1,66) Preostanek zgodbe poznamo – ljudi je klical k spreobrnjenju, jim oznanjal krst pokore, hodil pred Gospodom, bil »glas vpijočega v puščavi«. Njegova brezkompromisna zavezanost resnici ga je na koncu celo stala glave. In vendar, Gospodova roka je bila z njim. Ves čas. Česa se lahko po dva tisoč letih ljudje še naučimo od Janeza Krstnika? Mar niso ljudje njegovega kova dandanes kar nekam iz mode? Če so namreč zdaj v modi krilatice tipa »znajdi se, kakor veš in znaš«, »plavaj s tokom«, »misli eno, delaj drugo«, potem, ja, je današnji svetnik absolutno iz mode. Govorim seveda v prenesenem pomenu. Pa četudi bi mislil dobesedno, človek, ki se je oblačil v kameljo kožo ter jedel kobilice in divji med najbrž v tudi tistem času ni ravno postavljal modnih trendov. Sporočilo je jasno – Janez Krstnik je svetnik zato, ker se ni obremenjeval s tem, kaj si drugi mislijo o njem, kako ljudje gledajo nanj. Kako izgleda navzven, ni bila njegova poglavitna skrb. Bila pa je zanj poglavitna skrb r/Resnica, tako z malo kot z veliko začetnico. Njej je želel vedno služiti. Vsak izmed nas, veren ali neveren, se lahko zgleduje po njem. Najprej s tem, da si zastavlja prava vprašanja in nanje išče ustrezne odgovore. Tudi Janez Krstnik je v nekem trenutku vprašal Kristusa: »Ali si ti tisti, kateri mora priti, ali naj čakamo drugega?« (Mt 11,3) Tako kot današnji svetnik smo tudi mnogi drugi že prišli do pritrdilnega odgovora. Da, On je tisti. Kdor pa v tem trenutku še okleva z odgovorom, naj vprašanje ohrani v svojem srcu in sledi spodbudi pesnika R. M. Rilkeja: »Živi vprašanja zdaj. Morda boš potem, zlagoma, ne da bi opazil, nekega daljnega dne zaživel odgovore.« 174702397 RTVSLO – Prvi 397 clean Spoštovani poslušalci, spoštovane poslušalke, spominjamo se rojstva največjega izmed prerokov Stare zaveze, sv. Janeza Krstnika. Za kakšnega duhovnega velikana gre, priča že dejstvo, da v katoliški Cerkvi obeležujemo zgolj še rojstvi Jezusa Kristusa in njegove matere Marije. Ko se sicer spominjamo godov svetnikov, se namreč zmeraj spominjamo dneva njihove smrti. Pri Janezu Krstniku ni šlo za običajno rojstvo. Če ime otroku navadno izberejo starši, tukaj ni bilo tako. Bog sam je namreč po angelu Gabrijelu naročil očetu Zahariji, naj da otroku ime Janez, čeprav v sorodstvu ni bilo nikogar s takšnim imenom. Še več, osmi dan po rojstvu, ko je bil otrok obrezan, so se sorodniki spraševali: »Kaj neki bo iz tega otroka? Zakaj Gospodova roka je bila z njim.« (Lk 1,66) Preostanek zgodbe poznamo – ljudi je klical k spreobrnjenju, jim oznanjal krst pokore, hodil pred Gospodom, bil »glas vpijočega v puščavi«. Njegova brezkompromisna zavezanost resnici ga je na koncu celo stala glave. In vendar, Gospodova roka je bila z njim. Ves čas. Česa se lahko po dva tisoč letih ljudje še naučimo od Janeza Krstnika? Mar niso ljudje njegovega kova dandanes kar nekam iz mode? Če so namreč zdaj v modi krilatice tipa »znajdi se, kakor veš in znaš«, »plavaj s tokom«, »misli eno, delaj drugo«, potem, ja, je današnji svetnik absolutno iz mode. Govorim seveda v prenesenem pomenu. Pa četudi bi mislil dobesedno, človek, ki se je oblačil v kameljo kožo ter jedel kobilice in divji med najbrž v tudi tistem času ni ravno postavljal modnih trendov. Sporočilo je jasno – Janez Krstnik je svetnik zato, ker se ni obremenjeval s tem, kaj si drugi mislijo o njem, kako ljudje gledajo nanj. Kako izgleda navzven, ni bila njegova poglavitna skrb. Bila pa je zanj poglavitna skrb r/Resnica, tako z malo kot z veliko začetnico. Njej je želel vedno služiti. Vsak izmed nas, veren ali neveren, se lahko zgleduje po njem. Najprej s tem, da si zastavlja prava vprašanja in nanje išče ustrezne odgovore. Tudi Janez Krstnik je v nekem trenutku vprašal Kristusa: »Ali si ti tisti, kateri mora priti, ali naj čakamo drugega?« (Mt 11,3) Tako kot današnji svetnik smo tudi mnogi drugi že prišli do pritrdilnega odgovora. Da, On je tisti. Kdor pa v tem trenutku še okleva z odgovorom, naj vprašanje ohrani v svojem srcu in sledi spodbudi pesnika R. M. Rilkeja: »Živi vprašanja zdaj. Morda boš potem, zlagoma, ne da bi opazil, nekega daljnega dne zaživel odgovore.« http://www.rtvslo.si/podcast Wed, 24 Jun 2020 03:56:37 +0000 Rok Žlender: Rojstvo sv. Janeza Krstnika Morda ste že kdaj razmišljali o odnosu med časom in prostorom. Čas pogosto na prvi pogled izgleda brez resničnosti, s prostorom pa je ravno obratno. Videti je, kot da živimo samo v svetu predmetov. S prostorom znamo načeloma dobro ravnati, s časom pa ne. Pomeni nam le orodje za merjenje, podrejeno prostoru. Ob tem prostor dobi mesto, ki naj bi ga zavzemal čas; prevzame tudi njegove cilje. Simbol tega je imetje in veselje nad njim, ki izgleda kot zdravilo proti nevarnosti časa. Če malo bolj pomislimo, pa hitro spoznamo, da časa ne moremo nadomestiti s prostorom. Pogosto mislimo, da je minljivost lastnost časa, pa temu ni tako – je lastnost prostora. Prostor si lahko predstavljamo kot zamrznjen čas, stvari pa kot okamenele dogodke. Predmeti v prostoru so tisti, ki se premikajo, gibljejo in minevajo, ne pa čas, kot večkrat mislimo. Čas sam na sebi se ne spreminja, spreminjajo se stvari v času. Tako lahko govorimo o toku prostora skozi čas, ne pa o toku časa. Čas ne umira, umira človek, telo, stvar v času. Medtem ko vsakdo izmed nas v svetu prostora zaseda svoje mesto, v času ni tako: ta je vsem skupen in si ga delimo: ni enega trenutka, za katerega lahko rečemo, da je samo od nekoga. Pri prostoru smo lahko mnenja, da je del tega naš, pri času pa ne. Mnoga verstva so poznala svetost v prostoru, v naravi. Judovski nauk prinese novost: ideja svetosti se iz prostora premakne v čas, iz narave se prestavi v zgodovino, iz stvari se prestavi k dogodkom. Tudi krščanstvo sledi temu mišljenju. Čas je pravzaprav tako pomemben, da je navzoč v cilju duhovnega življenja, ki je srečanje s svetimi trenutki. Benedikt XVI. razmišlja o odnosu med Božjim in našim časom. Pravi, da je Božji čas večnost, naš pa časnost. Oba sta povezana v Kristusu, ki je most med časom in večnostjo. On je s svojim učlovečenjem namreč sprejel tudi človeško časnost, zato v njem sobiva čas z večnostjo. Čas nam torej daje možnost, da smo deležni razsežnosti, ki jih drugje ne moremo doseči. Naučiti se moramo, kako ravnati z njim. Kako se ustaviti in pustiti skrb za gmotne stvari … Sam vidim, kako zelo dragoceno je, da si res vsak dan vzamem nekaj trenutkov, da se ustavim in pustim stvari prostora ter se usmerim na čas: čas, ki ga preživim v molitvi, čas z drugimi in čas s samim seboj. Verjamem, da je to koristno prav za vsakega izmed nas – da se vsak dan ustavimo in pustimo stvari prostora ter postanemo pozorni, kako ravnamo s časom. Vsem nam želim, da bi to uspeli doseči – začnimo že danes! 174702161 RTVSLO – Prvi 419 clean Morda ste že kdaj razmišljali o odnosu med časom in prostorom. Čas pogosto na prvi pogled izgleda brez resničnosti, s prostorom pa je ravno obratno. Videti je, kot da živimo samo v svetu predmetov. S prostorom znamo načeloma dobro ravnati, s časom pa ne. Pomeni nam le orodje za merjenje, podrejeno prostoru. Ob tem prostor dobi mesto, ki naj bi ga zavzemal čas; prevzame tudi njegove cilje. Simbol tega je imetje in veselje nad njim, ki izgleda kot zdravilo proti nevarnosti časa. Če malo bolj pomislimo, pa hitro spoznamo, da časa ne moremo nadomestiti s prostorom. Pogosto mislimo, da je minljivost lastnost časa, pa temu ni tako – je lastnost prostora. Prostor si lahko predstavljamo kot zamrznjen čas, stvari pa kot okamenele dogodke. Predmeti v prostoru so tisti, ki se premikajo, gibljejo in minevajo, ne pa čas, kot večkrat mislimo. Čas sam na sebi se ne spreminja, spreminjajo se stvari v času. Tako lahko govorimo o toku prostora skozi čas, ne pa o toku časa. Čas ne umira, umira človek, telo, stvar v času. Medtem ko vsakdo izmed nas v svetu prostora zaseda svoje mesto, v času ni tako: ta je vsem skupen in si ga delimo: ni enega trenutka, za katerega lahko rečemo, da je samo od nekoga. Pri prostoru smo lahko mnenja, da je del tega naš, pri času pa ne. Mnoga verstva so poznala svetost v prostoru, v naravi. Judovski nauk prinese novost: ideja svetosti se iz prostora premakne v čas, iz narave se prestavi v zgodovino, iz stvari se prestavi k dogodkom. Tudi krščanstvo sledi temu mišljenju. Čas je pravzaprav tako pomemben, da je navzoč v cilju duhovnega življenja, ki je srečanje s svetimi trenutki. Benedikt XVI. razmišlja o odnosu med Božjim in našim časom. Pravi, da je Božji čas večnost, naš pa časnost. Oba sta povezana v Kristusu, ki je most med časom in večnostjo. On je s svojim učlovečenjem namreč sprejel tudi človeško časnost, zato v njem sobiva čas z večnostjo. Čas nam torej daje možnost, da smo deležni razsežnosti, ki jih drugje ne moremo doseči. Naučiti se moramo, kako ravnati z njim. Kako se ustaviti in pustiti skrb za gmotne stvari … Sam vidim, kako zelo dragoceno je, da si res vsak dan vzamem nekaj trenutkov, da se ustavim in pustim stvari prostora ter se usmerim na čas: čas, ki ga preživim v molitvi, čas z drugimi in čas s samim seboj. Verjamem, da je to koristno prav za vsakega izmed nas – da se vsak dan ustavimo in pustimo stvari prostora ter postanemo pozorni, kako ravnamo s časom. Vsem nam želim, da bi to uspeli doseči – začnimo že danes! http://www.rtvslo.si/podcast Tue, 23 Jun 2020 03:56:59 +0000 Tilen Oberwalder Zupanc: Čas in prostor Hitenje, naglica, opravki. Naši vsakdanji spremljevalci. Hitro se nam zgodi, da ob teh naših hitrih spremljevalcih pozabimo na to, kar je zares pomembno. Kar naenkrat spoznamo, da je življenje šlo mimo nas, da smo bili preveč pozorni na stvari, ki v resnici niso tako pomembne. Na Facebooku sem zasledil naslednjo zgodbo: »Skupina sošolcev se je ob obletnici mature dogovorila za srečanje na domu svojega profesorja. Med srečanjem je pogovor nanesel na težave, ki so jih pestile: obilica dela, neurejeni odnosi, stres. Profesor je svojim gostom ponudil vročo čokolado. Iz kuhinje se je vrnil z veliko posodo vroče čokolade in s skodelicami, ki so bile različne: od dragocenih do cenenih. Goste je prosil, naj si vsak izbere svojo. Ko so jih napolnili s čokolado, je profesor razmišljal: Opazil sem, da ste si najprej vzeli dragocenejše skodelice, na koncu pa so ostale samo še preproste in cenene. Takšna drža je vir vaših težav. Skodelica, iz katere pijete, ničesar ne doda h kakovosti okusa čokolade, morda celo skriva svojo vsebino. Vsak izmed vas si je zaželel le vroče čokolade. Niste hoteli skodelice… Ko pa sem jih prinesel, ste si jih začeli izbirati... In opazovati skodelico drug drugega… Razmislimo o tem… Radost življenja je kot vroča čokolada… Delo, denar in položaj v družbi pa so kot skodelice. Slednje so le orodja za obvladovanje življenja. Ne definirajo vašega življenja, ga ne spreminjajo in ne vplivajo na njegovo kakovost. Z osredotočanjem na skodelico ne bomo nikoli užili polnega okusa vroče čokolade oziroma življenja. V vsakega od nas pa je položena globoka želja po uresničenem življenju… Bog nam je, če sledimo notranjemu hrepenenju, pripravil le vročo čokolado in nas vabi, da se ne izgubljamo v izbiranju skodelic…« Hitri ritem vsakdanjega življenja trga pogled od tistega, kar je res pomembno in usmerja pozornost na tisto, kar bi se nam ob premisleku zdelo nepomembno. Sam sem ob koncu osnovne šole doživel, kako krhko je lahko naše zemeljsko življenje. Še bolj poglobljeno sem se začel spraševati, kaj bi v njem rad počel. To me je pripeljalo do letošnjega leta, v katerem bom obljubil nekaj, kar bi se novodobnemu človeku morda zdelo čudno in smešno: da bom vse življenje hodil za Gospodom v duhovniškem poklicu. Sam pa v tej odločitvi slutim življenje, ki me bo veselilo. Naj bo današnji dan priložnost, da uživamo v dnevu, ki nam je bil podarjen in ga izkoristimo. Predvsem bodimo pozorni na ljudi, ki nas obdajajo in poskrbimo, da bomo vsaj komu polepšali današnji dan – mogoče celo s skodelico vroče čokolade! 174701893 RTVSLO – Prvi 414 clean Hitenje, naglica, opravki. Naši vsakdanji spremljevalci. Hitro se nam zgodi, da ob teh naših hitrih spremljevalcih pozabimo na to, kar je zares pomembno. Kar naenkrat spoznamo, da je življenje šlo mimo nas, da smo bili preveč pozorni na stvari, ki v resnici niso tako pomembne. Na Facebooku sem zasledil naslednjo zgodbo: »Skupina sošolcev se je ob obletnici mature dogovorila za srečanje na domu svojega profesorja. Med srečanjem je pogovor nanesel na težave, ki so jih pestile: obilica dela, neurejeni odnosi, stres. Profesor je svojim gostom ponudil vročo čokolado. Iz kuhinje se je vrnil z veliko posodo vroče čokolade in s skodelicami, ki so bile različne: od dragocenih do cenenih. Goste je prosil, naj si vsak izbere svojo. Ko so jih napolnili s čokolado, je profesor razmišljal: Opazil sem, da ste si najprej vzeli dragocenejše skodelice, na koncu pa so ostale samo še preproste in cenene. Takšna drža je vir vaših težav. Skodelica, iz katere pijete, ničesar ne doda h kakovosti okusa čokolade, morda celo skriva svojo vsebino. Vsak izmed vas si je zaželel le vroče čokolade. Niste hoteli skodelice… Ko pa sem jih prinesel, ste si jih začeli izbirati... In opazovati skodelico drug drugega… Razmislimo o tem… Radost življenja je kot vroča čokolada… Delo, denar in položaj v družbi pa so kot skodelice. Slednje so le orodja za obvladovanje življenja. Ne definirajo vašega življenja, ga ne spreminjajo in ne vplivajo na njegovo kakovost. Z osredotočanjem na skodelico ne bomo nikoli užili polnega okusa vroče čokolade oziroma življenja. V vsakega od nas pa je položena globoka želja po uresničenem življenju… Bog nam je, če sledimo notranjemu hrepenenju, pripravil le vročo čokolado in nas vabi, da se ne izgubljamo v izbiranju skodelic…« Hitri ritem vsakdanjega življenja trga pogled od tistega, kar je res pomembno in usmerja pozornost na tisto, kar bi se nam ob premisleku zdelo nepomembno. Sam sem ob koncu osnovne šole doživel, kako krhko je lahko naše zemeljsko življenje. Še bolj poglobljeno sem se začel spraševati, kaj bi v njem rad počel. To me je pripeljalo do letošnjega leta, v katerem bom obljubil nekaj, kar bi se novodobnemu človeku morda zdelo čudno in smešno: da bom vse življenje hodil za Gospodom v duhovniškem poklicu. Sam pa v tej odločitvi slutim življenje, ki me bo veselilo. Naj bo današnji dan priložnost, da uživamo v dnevu, ki nam je bil podarjen in ga izkoristimo. Predvsem bodimo pozorni na ljudi, ki nas obdajajo in poskrbimo, da bomo vsaj komu polepšali današnji dan – mogoče celo s skodelico vroče čokolade! http://www.rtvslo.si/podcast Mon, 22 Jun 2020 03:56:54 +0000 Martin Leban: Naglica Spoštovane poslušalke, cenjeni poslušalci! Na začetku današnje duhovne misli vas sprašujem, kakšno mesto ima strah v vašem življenju. Vas je sploh kdaj strah? Kdaj ali česa se bojite? In … ali imate kakšno zdravilo zoper strah? Prav to je tudi evangeljska tema današnje nedelje. Za strah vemo, da je naravna razsežnost življenja. Na eni strani je strah, ki ga v resnici ni, je namišljen in čez čas izgine. Na drugi strani pa je strah, ki ima neki izvor v resničnosti. Ko pademo v tak strah, se je treba z njim sprijazniti, ga prerasti s svojim lastnim prizadevanjem, verni človek pa tudi z zaupanjem v Boga. Jezus v današnjem evangeliju svojim učencem trikrat naroča, naj se ne bojijo. Naj se ne bojijo nasprotnikov evangelija. Ti jih bodo namreč preganjali, vlačili jih bodo pred sodišče in celo pobijali. Ob prebiranju teh vrstic začutimo dva svetova: naš svet, v katerem vladajo »človeške« zakonitosti, in svet evangelija, ki je velikokrat na glavo obrnjen človeški svet. Jezus nas opogumlja. Podarja nam zaupanje vanj, ki nas osvobaja strahu pred smrtjo. Zdravilo pred strahom je ljubezen. V prvem Janezovem pismu beremo, da popolna ljubezen prežene vsak strah. Res pa je, da dokler živimo, naša ljubezen še ni popolna. Zato občutimo strah, toda nima nas v oblasti. Čeprav apostol Pavel občuti strahove, ga je strah in je negotov, se ne pusti voditi tem strahovom, ampak Kristusovemu duhu, njemu, ki je iz ljubezni dal življenje za nas. Razlagalec evangelijev Silvano Fausti pravi, da strah pred smrtjo ne sme postati življenjska filozofija. Naša filozofija naj bo Očetova »ljubezen do modrosti«. Človek je vedno razdeljen med ljubezen do modrosti mesa, ki zapira v strah pred smrtjo, in ljubezen do modrosti Duha, ki odpira v zaupanje in življenje. Odlomku daje ritem trikratni velelnik: »Ne bojte se!« ki mu sledijo utemeljitve. Refren »ne bojte se« pomeni predvsem, da smo dejansko v oblasti strahu. To je izhodišče, ki ga moramo priznati, a ne sme biti tudi končni cilj. V nasprotnem primeru se že od samega začetka odpovemo vsakršni poti. Strah povzroči, da naredimo to, česar se bojimo, zaupanje pa omogoči, da naredimo to, kar si želimo. Pred nami je nedelja, nov dan – naj (L)ljubezen, pisana z malo in z veliko začetnico, prežene vse strahove. Kot vodilo lahko vzamemo tudi besede apostola, ki pravi: Vse premorem v Njem, ki mi daje moč. 174701774 RTVSLO – Prvi 387 clean Spoštovane poslušalke, cenjeni poslušalci! Na začetku današnje duhovne misli vas sprašujem, kakšno mesto ima strah v vašem življenju. Vas je sploh kdaj strah? Kdaj ali česa se bojite? In … ali imate kakšno zdravilo zoper strah? Prav to je tudi evangeljska tema današnje nedelje. Za strah vemo, da je naravna razsežnost življenja. Na eni strani je strah, ki ga v resnici ni, je namišljen in čez čas izgine. Na drugi strani pa je strah, ki ima neki izvor v resničnosti. Ko pademo v tak strah, se je treba z njim sprijazniti, ga prerasti s svojim lastnim prizadevanjem, verni človek pa tudi z zaupanjem v Boga. Jezus v današnjem evangeliju svojim učencem trikrat naroča, naj se ne bojijo. Naj se ne bojijo nasprotnikov evangelija. Ti jih bodo namreč preganjali, vlačili jih bodo pred sodišče in celo pobijali. Ob prebiranju teh vrstic začutimo dva svetova: naš svet, v katerem vladajo »človeške« zakonitosti, in svet evangelija, ki je velikokrat na glavo obrnjen človeški svet. Jezus nas opogumlja. Podarja nam zaupanje vanj, ki nas osvobaja strahu pred smrtjo. Zdravilo pred strahom je ljubezen. V prvem Janezovem pismu beremo, da popolna ljubezen prežene vsak strah. Res pa je, da dokler živimo, naša ljubezen še ni popolna. Zato občutimo strah, toda nima nas v oblasti. Čeprav apostol Pavel občuti strahove, ga je strah in je negotov, se ne pusti voditi tem strahovom, ampak Kristusovemu duhu, njemu, ki je iz ljubezni dal življenje za nas. Razlagalec evangelijev Silvano Fausti pravi, da strah pred smrtjo ne sme postati življenjska filozofija. Naša filozofija naj bo Očetova »ljubezen do modrosti«. Človek je vedno razdeljen med ljubezen do modrosti mesa, ki zapira v strah pred smrtjo, in ljubezen do modrosti Duha, ki odpira v zaupanje in življenje. Odlomku daje ritem trikratni velelnik: »Ne bojte se!« ki mu sledijo utemeljitve. Refren »ne bojte se« pomeni predvsem, da smo dejansko v oblasti strahu. To je izhodišče, ki ga moramo priznati, a ne sme biti tudi končni cilj. V nasprotnem primeru se že od samega začetka odpovemo vsakršni poti. Strah povzroči, da naredimo to, česar se bojimo, zaupanje pa omogoči, da naredimo to, kar si želimo. Pred nami je nedelja, nov dan – naj (L)ljubezen, pisana z malo in z veliko začetnico, prežene vse strahove. Kot vodilo lahko vzamemo tudi besede apostola, ki pravi: Vse premorem v Njem, ki mi daje moč. http://www.rtvslo.si/podcast Sun, 21 Jun 2020 03:56:27 +0000 Andrej Šegula: O premagovanju strahu »Nimam časa!«. To sta dve besedi, ki se vedno znova ponavljata med ljudmi. Skoraj vse je do trenutka načrtovano. Vsaj bilo je tako. Tudi mednarodna pomoč ljudem v deželah, ki živijo v težjih življenjskih razmerah, je bila načrtovana. Določeni so bili datumi do kdaj mora biti projekt izpeljan. In seveda, kar je najbolj pomembno, videti je treba rezultate. Ob vsem se ne sme pozabiti na trajnost sprememb, ki jih bo prinesel določen projekt. Vse smo načrtovali. Najbolj in seveda najprej načrtujejo gospodarstveniki. Hočejo rezultat dela, ki ga načrtujejo. In rezultat več imeti jim je uspelo prenesti na ljudi po vsem svetu. Ljudje hitijo, da ne bi kaj zamudili. Marsikomu se je v teh mesecih utrnilo vprašanje: JE TO RES POTREBNO? In v ta točno načrtovan urnik pride nekaj, kar nihče ni predvideval. Čas se je ustavil! Naenkrat je dovolj časa. Kako pa ta čas uporabimo? Čas lahko uporabimo tudi za to, da pregledamo kaj se dogaja v našem življenju. Ne ustavljajmo se pri zunanjih dogodkih! Kaj se dogaja v nas? Kako sprejemam občutek nemoči? To so trenutki, ko preverim sam v sebi, kaj je v življenju pomembno, kaj pa je morda nepomembno. In ugotovili bomo, da v življenju ni pomembno samo tisto, kar imam. Veliko bolj pomembno je: kakšen sem v svoji notranjosti. Čas je, da ne poslušam tistega, kar mi drugi dopovedujejo. zdaj je čas, da odkrivam kje so temelji mojega življenja, kam je usmerjena pot mojega življenja. V roke lahko vzamem knjige, v katerih so drugačna razmišljanja, ki jih po navadi vidimo in poslušamo na televiziji, beremo v takšnih in drugačnih časopisih. So vrednote, ki se ne spreminjajo že tisočletja. Temelj naj bi bile kreposti, ki so neuničljive: RAZUMNOST, PRAVIČNOST, SRČNOST, ZMERNOST. To je tisto, kar spreminja družbo, če to verjamemo ali ne. To so temeljni kamni vsake civilizacije, ki spoštuje človekovo dostojanstvo. Odkrili bomo, da vse dobro nastaja počasi, ne čez noč. Nič velikega, dramatičnega se ne zgodi, če ne delam prav. Ob opazovanju ljudi, ki delajo slabo, človeka razjeda misel, zakaj nekateri ljudje uspevajo, čeprav so krenili na pot, ki uničuje življenje ljudi. V nas se pojavi nevoščljivost, morda tudi brezbrižnost. Že pred tisočletji je bilo zapisano: »Le kaj je človek v blaginji, če je brez modrosti, podoben je živali, ki pogine. (prim.: Ps 48,10-21) Življenje se ne ustavi, življenje gre vedno naprej. Bom del tega neustavljivega življenja? Bom znal dodajati nekaj dobrega in lepega življenju, ki ga živim z drugimi. NE ČAKAJ NA JUTRI – ZDAJ JE ČAS ZA TO! 174701624 RTVSLO – Prvi 426 clean »Nimam časa!«. To sta dve besedi, ki se vedno znova ponavljata med ljudmi. Skoraj vse je do trenutka načrtovano. Vsaj bilo je tako. Tudi mednarodna pomoč ljudem v deželah, ki živijo v težjih življenjskih razmerah, je bila načrtovana. Določeni so bili datumi do kdaj mora biti projekt izpeljan. In seveda, kar je najbolj pomembno, videti je treba rezultate. Ob vsem se ne sme pozabiti na trajnost sprememb, ki jih bo prinesel določen projekt. Vse smo načrtovali. Najbolj in seveda najprej načrtujejo gospodarstveniki. Hočejo rezultat dela, ki ga načrtujejo. In rezultat več imeti jim je uspelo prenesti na ljudi po vsem svetu. Ljudje hitijo, da ne bi kaj zamudili. Marsikomu se je v teh mesecih utrnilo vprašanje: JE TO RES POTREBNO? In v ta točno načrtovan urnik pride nekaj, kar nihče ni predvideval. Čas se je ustavil! Naenkrat je dovolj časa. Kako pa ta čas uporabimo? Čas lahko uporabimo tudi za to, da pregledamo kaj se dogaja v našem življenju. Ne ustavljajmo se pri zunanjih dogodkih! Kaj se dogaja v nas? Kako sprejemam občutek nemoči? To so trenutki, ko preverim sam v sebi, kaj je v življenju pomembno, kaj pa je morda nepomembno. In ugotovili bomo, da v življenju ni pomembno samo tisto, kar imam. Veliko bolj pomembno je: kakšen sem v svoji notranjosti. Čas je, da ne poslušam tistega, kar mi drugi dopovedujejo. zdaj je čas, da odkrivam kje so temelji mojega življenja, kam je usmerjena pot mojega življenja. V roke lahko vzamem knjige, v katerih so drugačna razmišljanja, ki jih po navadi vidimo in poslušamo na televiziji, beremo v takšnih in drugačnih časopisih. So vrednote, ki se ne spreminjajo že tisočletja. Temelj naj bi bile kreposti, ki so neuničljive: RAZUMNOST, PRAVIČNOST, SRČNOST, ZMERNOST. To je tisto, kar spreminja družbo, če to verjamemo ali ne. To so temeljni kamni vsake civilizacije, ki spoštuje človekovo dostojanstvo. Odkrili bomo, da vse dobro nastaja počasi, ne čez noč. Nič velikega, dramatičnega se ne zgodi, če ne delam prav. Ob opazovanju ljudi, ki delajo slabo, človeka razjeda misel, zakaj nekateri ljudje uspevajo, čeprav so krenili na pot, ki uničuje življenje ljudi. V nas se pojavi nevoščljivost, morda tudi brezbrižnost. Že pred tisočletji je bilo zapisano: »Le kaj je človek v blaginji, če je brez modrosti, podoben je živali, ki pogine. (prim.: Ps 48,10-21) Življenje se ne ustavi, življenje gre vedno naprej. Bom del tega neustavljivega življenja? Bom znal dodajati nekaj dobrega in lepega življenju, ki ga živim z drugimi. NE ČAKAJ NA JUTRI – ZDAJ JE ČAS ZA TO! http://www.rtvslo.si/podcast Sat, 20 Jun 2020 03:57:06 +0000 Stane Kerin: Nimam časa V dneh pandemije smo nenehno slišali opozorila – držite razdaljo! meter in pol ali dva metra – držite razdaljo! In težko nam je … Ljudje smo bitja, ki hrepenijo po bližini, ki se čutijo varneje in lepše, če nekoga držiš za roko, če se nasloniš na njegovo rame ali ga tesno objameš … Rabimo bližino, bližino drugega, da slišimo utrip njegovega srca, da ob njegovem nasmehu prižgemo svetilko upanja in da z roko v roki premagamo najhujše težave. Bližina je za človeka zelo pomembna od rojstva pa vse do smrti. Otrok rabi mamo in se umiri že ob enem samem nasmehu ali dotiku, odrasli včasih ob pomembni odločitvi rabi le eno tiho prisotnost, da je ta odločitev pravilna. V hospicu sem se naučila, kako pomembna je bližina v najhujših dneh bolezni, ob umiranju in sami smrti. Nikoli ne bom pozabila, kako je neki bolnik pozvonil s svojimi zadnjimi močmi, da smo prišli člani osebja v njegovo sobo, in je potem sredi nas umrl, ker ni hotel biti sam. Tudi prostovoljci so povedali, da sedeti ob človeku v komatoznem stanju ni tako hudo, če se zavedaš, da včasih prav ta bližina človeka lajša najhujše strahove in težave. Kljub zahtevi po razdalji tudi v teh dneh lahko ustvarjamo bližino zelo različno. Digitalni mediji so nam omogočili, da lahko nekoga razveselimo z dobro besedo, drobno rožico ali veselim humorjem. Maske, ki skrivajo naše nasmehe, lahko okrasimo z ljubeznivimi pozdravi in toplimi pogledi. Vse tiste, ki jih ne moremo obiskati, ker so onstran meja naše dežele, pa lahko razveselimo s pismom, napisanim na roko, ki je velika redkost, a odseva bližino ne samo telesa, ampak tudi srca! V psalmih molivci nenehno iščejo bližino Boga, njega, ki je neviden, a stvaren. V pandemijski krizi, ko so se zaprla tudi svetišča, smo ga iskali v nas samih, saj je tam bil prisoten in nam čisto blizu. Tu smo ob molitvi doživeli, kako Bog presega vse naše človeške predstave, vse stavbe, pa naj so še tako razkošne katedrale, da doseže tisto, kar mu je najpomembnejše – človeško srce. Bližina je del naših odnosov, zelo dragocen del. Naredimo vse, da bomo kmalu spet lahko stali eden ob drugem, si gledali iz oči v oči, in s sklenjenimi rokami naredili verigo ljubezni. To bo najlepša zmaga nad koronavirusom. 174701357 RTVSLO – Prvi 368 clean V dneh pandemije smo nenehno slišali opozorila – držite razdaljo! meter in pol ali dva metra – držite razdaljo! In težko nam je … Ljudje smo bitja, ki hrepenijo po bližini, ki se čutijo varneje in lepše, če nekoga držiš za roko, če se nasloniš na njegovo rame ali ga tesno objameš … Rabimo bližino, bližino drugega, da slišimo utrip njegovega srca, da ob njegovem nasmehu prižgemo svetilko upanja in da z roko v roki premagamo najhujše težave. Bližina je za človeka zelo pomembna od rojstva pa vse do smrti. Otrok rabi mamo in se umiri že ob enem samem nasmehu ali dotiku, odrasli včasih ob pomembni odločitvi rabi le eno tiho prisotnost, da je ta odločitev pravilna. V hospicu sem se naučila, kako pomembna je bližina v najhujših dneh bolezni, ob umiranju in sami smrti. Nikoli ne bom pozabila, kako je neki bolnik pozvonil s svojimi zadnjimi močmi, da smo prišli člani osebja v njegovo sobo, in je potem sredi nas umrl, ker ni hotel biti sam. Tudi prostovoljci so povedali, da sedeti ob človeku v komatoznem stanju ni tako hudo, če se zavedaš, da včasih prav ta bližina človeka lajša najhujše strahove in težave. Kljub zahtevi po razdalji tudi v teh dneh lahko ustvarjamo bližino zelo različno. Digitalni mediji so nam omogočili, da lahko nekoga razveselimo z dobro besedo, drobno rožico ali veselim humorjem. Maske, ki skrivajo naše nasmehe, lahko okrasimo z ljubeznivimi pozdravi in toplimi pogledi. Vse tiste, ki jih ne moremo obiskati, ker so onstran meja naše dežele, pa lahko razveselimo s pismom, napisanim na roko, ki je velika redkost, a odseva bližino ne samo telesa, ampak tudi srca! V psalmih molivci nenehno iščejo bližino Boga, njega, ki je neviden, a stvaren. V pandemijski krizi, ko so se zaprla tudi svetišča, smo ga iskali v nas samih, saj je tam bil prisoten in nam čisto blizu. Tu smo ob molitvi doživeli, kako Bog presega vse naše človeške predstave, vse stavbe, pa naj so še tako razkošne katedrale, da doseže tisto, kar mu je najpomembnejše – človeško srce. Bližina je del naših odnosov, zelo dragocen del. Naredimo vse, da bomo kmalu spet lahko stali eden ob drugem, si gledali iz oči v oči, in s sklenjenimi rokami naredili verigo ljubezni. To bo najlepša zmaga nad koronavirusom. http://www.rtvslo.si/podcast Fri, 19 Jun 2020 03:56:08 +0000 Emanuela Žerdin: Bližina Drža pritoževanja, me kdaj pa kdaj spreleti, ko poslušam nizanje slabega, kritiziranje ljudi, pritoževanje nad ljudmi in okoliščinami življenja. Vse to deluje kot strup, kot megla, ki ne da videti dobrega, ki ne da živeti. Hkrati deluje kot neke vrste odvisnost, kot zastrupljen zrak pesimizma. Ne da sproščeno, svobodno dihati. Pritoževanje je kot bolezen, včasih se zazdi, da je epidemija današnjega časa. Poslušala sem, kako je na sprehodu mlajša ženska drugi razlagala, kakšno smolo ima. Česar koli se loti, se ji ponesreči. Se že najde kdo, da dobi tisto, za kar si ona prizadeva. Napisala je prošnjo za službo, velikokrat že, a potem je sploh ne pokličejo. Zadnjič pa ji je znanka rekla, naj kar pride, da iščejo nekoga, ki bi takoj lahko začel. Pa se je zjutraj zbudila in ni šla, ker ni hotela biti spet zavrnjena. Vedno jo kdo prehiti. Rečejo ji, naj naredi to in to, a saj potem nihče tega niti ne pogleda. Če kaj predlaga, je nihče ne posluša. Sploh ne ve, kako bo preživela, ko bo ta novi virus spet dobil zagon … Pomislila sem, kako grdo se razraste slabo, če ga kar naprej vabim in kličem v svoj svet. Kako močno se razširi zlo, negativizem in prodre v vse celice mojega bivanja. Ob tem se vedeš nepotrpežljivo, ihtavo. Nič se ne da, ne zgodi se nič, ne pokaže se nobena rešitev, nikoli ni tistega, kar si jaz želim, nič ni. Prej ali slej te potegne v zasvojenost. Iščeš in najdeš nadomestek, tudi navidezno bleščeče, zunanje, hitre, površne rešitve. Posežeš po varljivi tolažbi, ki pušča za seboj slabe posledice. Vsakdo je lahko navezan na stvari, ki nas oddaljujejo od Boga. On nam je dal razum, srce, razne sposobnosti, talente, ki jih lahko uporabim za slabo, ali pa za dobro. To je odvisno od mene. Lahko se odločim, da ne iščem bližnjic, ki me pripeljejo v nesrečo. Odločim se, da ves svoj potencial uporabim za dobro. In se odpira. Kažejo se rešitve, kažejo se okna v svet, ki daje upanje. Lahko pač vstanem in se odločim, da začnem – iščoč in dobrohotno – hoditi po svoji poti. Radost je položena v človeka, dana je brezpogojno. Če pride to dejstvo do zavesti, se enostavno, hitreje odločam. Vse, kar se mi dogaja, ima več zornih kotov, ima določen smisel. Tudi padec, neuspeh, kakšna težava. Če se za dobro odločim, iščem in vidim vedno več dobrega tudi pri drugih. Trdnejša bo moja pot, če se zavem, kje in kako sem skrenil s poti, ki mi jo je namenil Gospod. Da umaknem s poti malike in pustim Božji besedi, da raztopi moje oklepe, in rečem: Tukaj sem, Gospod. 174701112 RTVSLO – Prvi 377 clean Drža pritoževanja, me kdaj pa kdaj spreleti, ko poslušam nizanje slabega, kritiziranje ljudi, pritoževanje nad ljudmi in okoliščinami življenja. Vse to deluje kot strup, kot megla, ki ne da videti dobrega, ki ne da živeti. Hkrati deluje kot neke vrste odvisnost, kot zastrupljen zrak pesimizma. Ne da sproščeno, svobodno dihati. Pritoževanje je kot bolezen, včasih se zazdi, da je epidemija današnjega časa. Poslušala sem, kako je na sprehodu mlajša ženska drugi razlagala, kakšno smolo ima. Česar koli se loti, se ji ponesreči. Se že najde kdo, da dobi tisto, za kar si ona prizadeva. Napisala je prošnjo za službo, velikokrat že, a potem je sploh ne pokličejo. Zadnjič pa ji je znanka rekla, naj kar pride, da iščejo nekoga, ki bi takoj lahko začel. Pa se je zjutraj zbudila in ni šla, ker ni hotela biti spet zavrnjena. Vedno jo kdo prehiti. Rečejo ji, naj naredi to in to, a saj potem nihče tega niti ne pogleda. Če kaj predlaga, je nihče ne posluša. Sploh ne ve, kako bo preživela, ko bo ta novi virus spet dobil zagon … Pomislila sem, kako grdo se razraste slabo, če ga kar naprej vabim in kličem v svoj svet. Kako močno se razširi zlo, negativizem in prodre v vse celice mojega bivanja. Ob tem se vedeš nepotrpežljivo, ihtavo. Nič se ne da, ne zgodi se nič, ne pokaže se nobena rešitev, nikoli ni tistega, kar si jaz želim, nič ni. Prej ali slej te potegne v zasvojenost. Iščeš in najdeš nadomestek, tudi navidezno bleščeče, zunanje, hitre, površne rešitve. Posežeš po varljivi tolažbi, ki pušča za seboj slabe posledice. Vsakdo je lahko navezan na stvari, ki nas oddaljujejo od Boga. On nam je dal razum, srce, razne sposobnosti, talente, ki jih lahko uporabim za slabo, ali pa za dobro. To je odvisno od mene. Lahko se odločim, da ne iščem bližnjic, ki me pripeljejo v nesrečo. Odločim se, da ves svoj potencial uporabim za dobro. In se odpira. Kažejo se rešitve, kažejo se okna v svet, ki daje upanje. Lahko pač vstanem in se odločim, da začnem – iščoč in dobrohotno – hoditi po svoji poti. Radost je položena v človeka, dana je brezpogojno. Če pride to dejstvo do zavesti, se enostavno, hitreje odločam. Vse, kar se mi dogaja, ima več zornih kotov, ima določen smisel. Tudi padec, neuspeh, kakšna težava. Če se za dobro odločim, iščem in vidim vedno več dobrega tudi pri drugih. Trdnejša bo moja pot, če se zavem, kje in kako sem skrenil s poti, ki mi jo je namenil Gospod. Da umaknem s poti malike in pustim Božji besedi, da raztopi moje oklepe, in rečem: Tukaj sem, Gospod. http://www.rtvslo.si/podcast Thu, 18 Jun 2020 03:56:17 +0000 Silva Matos: Bister studenček v mlako pritoževanja Ste se morda zbudili s trpko mislijo na človeka iz včerajšnjega dne? Pogosto naletimo na človeka, ki ima prav čudne navade. Že njegovi ali njeni gibi, način govorjenja, da ne govorimo o tem, kako se obnaša pri jedi, nas lahko spravijo ob živce. V nas neznosno odmeva: Kdo ga je le vzgajal? Sam pogosto zapadam v taka presojanja ljudi okrog sebe. Malo se lahko izgovarjam na vzgojiteljsko in učiteljsko deformacijo, a to nič ne olajša srečevanja z drugimi. Lahko živiš desetletja s kom in vendar ne prenašaš niti tega, kako se loti pospravljanja mize. Kot starši, vzgojitelji, učitelji imamo dolžnost, da vzgajamo k primernemu vedenju. In verjamem, da smo vsi bolj ali manj imeli vsaj kakšno vestno in dosledno učiteljico, ki nas je skrbno in potrpežljivo učila, kako naj bi se obnašali, da se bomo lahko vključili v utečeno življenje skupnosti. Mnogi danes znova poudarjajo pomen bontona. Uglajeno vedenje, določena priporočila in prepovedi pomagajo, da bolje shajamo drug z drugim. Kljub vsemu trudu je še vedno toliko robatega, neprimernega, spotakljivega in verjamem, nenamerno žaljivega vedenja, da je težko preživeti dan brez koga, ki v nas ne bi sprožil vzdihovanja: »Kako se more tako grdo vesti, govoriti?« Otroke v šoli, ko se pogovarjajo sami med sabo, je zanimivo poslušati. Hitro bodo iz pravih imen prešli h klicanju nekakšnih vzdevkov, ki odražajo določeno lastnost. V razredu ne bo več An, Petrov, Katarin in podobno. V skupini se pojavijo Pametni, Hitri, Molčeči, pogosto pa tudi Špeckahla, Piflar, Neroda. Hočemo ali nočemo že od malega smo pozorni na lastnosti drug drugega. Otroci nimajo težav, koga v celoti označiti s to lastnostjo. Vemo, da to za razvoj tako imenovanega Nerode ni ravno spodbudno. Starejši se trudimo, da bi jih naučili, kako ima vsak svoje ime in ga je treba izgovarjati spoštljivo. Z otroki znamo modrovati, kako je vsak po svoje zaklad, le pustiti moramo, da se razvije. Zalotil sem se, da znam zelo pametno o tem učiti, pri sebi pa to pogosto pozabljam. Zmoti me lahko že človek, ki stalno pokašljuje. Neprijetna lastnost, bi lahko rekel. Ne, ta človek mi para živce in zato ga težko prenašam. Niti se ne trudim, da bi mu prišel vsaj malo bliže. Pri tem izgubljam vse tisto, kar bi mi ta človek lahko dobrega dal, omogočil, me obogatil. V tem nisem edini. Motijo nas malenkosti, ki jih pri drugih težko sprejmemo, pri sebi pa jih niti ne opazimo. So lastnosti drugih, ki jih ne moremo spremeniti. Niso prijetne, jih je pa vredno sprejeti, če želimo videti tiste dobre, prijetne in lepe. Potrudimo se danes prezreti slabe in biti pozoren na lepe lastnosti svojih bližnjih. 174700865 RTVSLO – Prvi 332 clean Ste se morda zbudili s trpko mislijo na človeka iz včerajšnjega dne? Pogosto naletimo na človeka, ki ima prav čudne navade. Že njegovi ali njeni gibi, način govorjenja, da ne govorimo o tem, kako se obnaša pri jedi, nas lahko spravijo ob živce. V nas neznosno odmeva: Kdo ga je le vzgajal? Sam pogosto zapadam v taka presojanja ljudi okrog sebe. Malo se lahko izgovarjam na vzgojiteljsko in učiteljsko deformacijo, a to nič ne olajša srečevanja z drugimi. Lahko živiš desetletja s kom in vendar ne prenašaš niti tega, kako se loti pospravljanja mize. Kot starši, vzgojitelji, učitelji imamo dolžnost, da vzgajamo k primernemu vedenju. In verjamem, da smo vsi bolj ali manj imeli vsaj kakšno vestno in dosledno učiteljico, ki nas je skrbno in potrpežljivo učila, kako naj bi se obnašali, da se bomo lahko vključili v utečeno življenje skupnosti. Mnogi danes znova poudarjajo pomen bontona. Uglajeno vedenje, določena priporočila in prepovedi pomagajo, da bolje shajamo drug z drugim. Kljub vsemu trudu je še vedno toliko robatega, neprimernega, spotakljivega in verjamem, nenamerno žaljivega vedenja, da je težko preživeti dan brez koga, ki v nas ne bi sprožil vzdihovanja: »Kako se more tako grdo vesti, govoriti?« Otroke v šoli, ko se pogovarjajo sami med sabo, je zanimivo poslušati. Hitro bodo iz pravih imen prešli h klicanju nekakšnih vzdevkov, ki odražajo določeno lastnost. V razredu ne bo več An, Petrov, Katarin in podobno. V skupini se pojavijo Pametni, Hitri, Molčeči, pogosto pa tudi Špeckahla, Piflar, Neroda. Hočemo ali nočemo že od malega smo pozorni na lastnosti drug drugega. Otroci nimajo težav, koga v celoti označiti s to lastnostjo. Vemo, da to za razvoj tako imenovanega Nerode ni ravno spodbudno. Starejši se trudimo, da bi jih naučili, kako ima vsak svoje ime in ga je treba izgovarjati spoštljivo. Z otroki znamo modrovati, kako je vsak po svoje zaklad, le pustiti moramo, da se razvije. Zalotil sem se, da znam zelo pametno o tem učiti, pri sebi pa to pogosto pozabljam. Zmoti me lahko že človek, ki stalno pokašljuje. Neprijetna lastnost, bi lahko rekel. Ne, ta človek mi para živce in zato ga težko prenašam. Niti se ne trudim, da bi mu prišel vsaj malo bliže. Pri tem izgubljam vse tisto, kar bi mi ta človek lahko dobrega dal, omogočil, me obogatil. V tem nisem edini. Motijo nas malenkosti, ki jih pri drugih težko sprejmemo, pri sebi pa jih niti ne opazimo. So lastnosti drugih, ki jih ne moremo spremeniti. Niso prijetne, jih je pa vredno sprejeti, če želimo videti tiste dobre, prijetne in lepe. Potrudimo se danes prezreti slabe in biti pozoren na lepe lastnosti svojih bližnjih. http://www.rtvslo.si/podcast Wed, 17 Jun 2020 03:55:32 +0000 Janez Vodičar: Druge spreminjati Rimski filozof Seneka iz 1. stol. je poleg svojih del v duhu stoiške filozofije znan tudi po svoji tragični usodi: ko je kot uradnik in politik deloval v Rimu, je postal za časa cesarja Klavdija žrtev dvornih spletk, zato ga je cesar pregnal v izgnanstvo na Korziko. V Rim se je smel vrniti šele čez nekaj let, v vzgojo pa so mu potem zaupali mladoletnega prestolonaslednika Nerona, Klavdijevega posinovljenca in pozneje zloglasnega cesarja. Ker pa je sčasoma postajal Neron vedno bolj muhast in tiranski, se je Seneka odločil umakniti iz javnega življenja, a ga je kljub temu zadela kruta cesarjeva volja: obtožili so ga sodelovanja v znameniti Pizonovi zaroti, zato je bil po Neronovem ukazu prisiljen narediti samomor, ki ga je dostojanstveno tudi izvršil. \tS svojo življenjsko zgodbo je tako filozof tudi praktični zgled svoje filozofske misli: v 74. pismu prijatelju Luciliju govori prav o pogumnem prenašanju usode, ki nam sicer podeljuje marsikaj dobrega, a nas po drugi strani zadene tudi z nesrečo, ko to najmanj pričakujemo. Seneka nas zato primerja z mornarji, naše življenje pa z morjem, na katerem »se večkrat dvigne vihar, ko se mornarji zanašajo na jasno nebo, in nenadoma udari strela, da se vsa okolica strese. Kakor je tam vsak, ki stoji blizu kraja, kamor je udarila strela, omamljen, tako zadene pri vsakem nasilju nesreča samo enega, druge pa prevzame strah,« je zapisal filozof. Prav ta strah nas po njegovem mnenju najbolj ovira pri srečnem življenju, saj nas ohranja v zakrčenosti, zato ne moremo ohranjati notranjega miru. »Kdor se preveč zanaša na slučajnosti, se pripravlja na neizbežne motnje svojega miru,« je prepričan filozof. Prava življenjska drža je zato drža poguma, ko ne podležemo strahovom, pač pa se z zaupanjem prepustimo usodi. Ob pogledu na nesreče se bomo morda res preplašili, vendar je ključno, da tega občutja strahu ne ohranjamo predolgo. Ni torej cilj, da bi poskušali ubežati nesrečam, kajti te so neizbežne. S tem bi si oblikovali napačno sliko o ustroju usode, »ker zadenejo mnoge nezgode pravične može in ker je vse, kar nam dá, kratko in neznatno, če to primerjamo s trajnostjo tega sveta. Iz te naše tožbe se rodi nehvaležnost, ker si napačno razlagamo božanski red,« pravi Seneka. Če bomo tako razmišljali, se bomo ves čas samo pritoževali, ker nam usoda ne bo podelila vseh dobrin, do katerih menimo, da smo upravičeni.« Prava drža je po njegovem v tem, da usodo sprejemamo ne glede na to, kaj nam prinaša – naj bodo to dobre ali zle stvari. Resnično pogumen človek mora namreč »pretrpeti marsikaj od tega, kar imenujemo zlo, in žrtvovati marsikaj od tega, kar smatramo za dobrine«. Kajti šele v tem se zares izkaže naš pogum, ki se mora po njegovem mnenju vedno znova »preizkušati v nevarnosti«. \t 174700594 RTVSLO – Prvi 392 clean Rimski filozof Seneka iz 1. stol. je poleg svojih del v duhu stoiške filozofije znan tudi po svoji tragični usodi: ko je kot uradnik in politik deloval v Rimu, je postal za časa cesarja Klavdija žrtev dvornih spletk, zato ga je cesar pregnal v izgnanstvo na Korziko. V Rim se je smel vrniti šele čez nekaj let, v vzgojo pa so mu potem zaupali mladoletnega prestolonaslednika Nerona, Klavdijevega posinovljenca in pozneje zloglasnega cesarja. Ker pa je sčasoma postajal Neron vedno bolj muhast in tiranski, se je Seneka odločil umakniti iz javnega življenja, a ga je kljub temu zadela kruta cesarjeva volja: obtožili so ga sodelovanja v znameniti Pizonovi zaroti, zato je bil po Neronovem ukazu prisiljen narediti samomor, ki ga je dostojanstveno tudi izvršil. \tS svojo življenjsko zgodbo je tako filozof tudi praktični zgled svoje filozofske misli: v 74. pismu prijatelju Luciliju govori prav o pogumnem prenašanju usode, ki nam sicer podeljuje marsikaj dobrega, a nas po drugi strani zadene tudi z nesrečo, ko to najmanj pričakujemo. Seneka nas zato primerja z mornarji, naše življenje pa z morjem, na katerem »se večkrat dvigne vihar, ko se mornarji zanašajo na jasno nebo, in nenadoma udari strela, da se vsa okolica strese. Kakor je tam vsak, ki stoji blizu kraja, kamor je udarila strela, omamljen, tako zadene pri vsakem nasilju nesreča samo enega, druge pa prevzame strah,« je zapisal filozof. Prav ta strah nas po njegovem mnenju najbolj ovira pri srečnem življenju, saj nas ohranja v zakrčenosti, zato ne moremo ohranjati notranjega miru. »Kdor se preveč zanaša na slučajnosti, se pripravlja na neizbežne motnje svojega miru,« je prepričan filozof. Prava življenjska drža je zato drža poguma, ko ne podležemo strahovom, pač pa se z zaupanjem prepustimo usodi. Ob pogledu na nesreče se bomo morda res preplašili, vendar je ključno, da tega občutja strahu ne ohranjamo predolgo. Ni torej cilj, da bi poskušali ubežati nesrečam, kajti te so neizbežne. S tem bi si oblikovali napačno sliko o ustroju usode, »ker zadenejo mnoge nezgode pravične može in ker je vse, kar nam dá, kratko in neznatno, če to primerjamo s trajnostjo tega sveta. Iz te naše tožbe se rodi nehvaležnost, ker si napačno razlagamo božanski red,« pravi Seneka. Če bomo tako razmišljali, se bomo ves čas samo pritoževali, ker nam usoda ne bo podelila vseh dobrin, do katerih menimo, da smo upravičeni.« Prava drža je po njegovem v tem, da usodo sprejemamo ne glede na to, kaj nam prinaša – naj bodo to dobre ali zle stvari. Resnično pogumen človek mora namreč »pretrpeti marsikaj od tega, kar imenujemo zlo, in žrtvovati marsikaj od tega, kar smatramo za dobrine«. Kajti šele v tem se zares izkaže naš pogum, ki se mora po njegovem mnenju vedno znova »preizkušati v nevarnosti«. \t http://www.rtvslo.si/podcast Tue, 16 Jun 2020 03:56:32 +0000 Polonca Zupančič: Seneka o pogumnem prenašanju usode V tokratni duhovni misli evangelijski pridigar Silvester Molan iz Krškega nadaljuje razmišljanje o tem, kako nam je kriza v obdobju epidemije sprožila tudi spraševanje o sebi in drugih, o svojih navadah in ravnanju okolice. Kot navaja Silvester Molan lahko najdemo oporo pri tem v delih apostola Pavla. 174700333 RTVSLO – Prvi 408 clean V tokratni duhovni misli evangelijski pridigar Silvester Molan iz Krškega nadaljuje razmišljanje o tem, kako nam je kriza v obdobju epidemije sprožila tudi spraševanje o sebi in drugih, o svojih navadah in ravnanju okolice. Kot navaja Silvester Molan lahko najdemo oporo pri tem v delih apostola Pavla. http://www.rtvslo.si/podcast Mon, 15 Jun 2020 03:56:48 +0000 Silvester Molan: Samozpraševanje v času krize Kitajski nosač vode je imel dva velika glinasta vrča, obešena na palici, ki ju je nosil na ramenih. Ena posoda je bila počena, druga pa je bila cela. Iz prve posode je curljala voda vso pot, ko jo je nosil domov. Cela posoda je bila ponosna na svoje delo, saj je nosač v njej prinesel domov veliko več vode kot v počeni. Počena posoda se je sramovala, zato je nekega dne rekla nosaču: "Sram me je, ker ti ne morem služiti tako, kot bi si želela." Nosač je odgovoril: "Ali si opazila, da rože cvetijo le na tvoji strani in ne na stani posode, ki je cela? Ker sem vedel za tvojo pomanjkljivost, sem posejal rože na tvoji strani poti. Vsak dan jih zalivaš. Če ne bi bila taka, kot si, me te rože ne bi dan za dnem razveseljevale.« Vsakdo izmed nas ima kakšno pomanjkljivost. Vsakdo izmed nas je po svoje »počena posoda«. (Zgodbe za pogum, 122.) Pa ne samo mi, vse je nepopolno. Svet, na katerem živimo, ima pečat nepopolnosti. Vsak dan znova zato čutimo svojo nemoč in nepopolnost. Zato je Kristus prišel na svet, da bi ozdravil naša srca. Evangelij današnje nedelje pravi, da so se Kristusu zasmilili nepopolni ljudje (prim Mt 9,36), ker niso imeli nekoga, ki bi dajal najgloblji smisel njihovemu bivanju. Navajeni smo gledati obraze dvanajsterih apostolov, naslikanih na stenah cerkve. Današnji evangelij nam prinaša seznam Jezusovih apostolov. Toda ne smemo pozabiti, kako nepopolni so bili. Peter je bil vzkipljiv in lahkomiseln, Jakob in Janez sta bila ambiciozna in povzpetniška, Matej je bil »sodelavec okupatorja«, to je Rimljanov, saj je zanje pobiral davke. Tomaž je bil dvomljivec, Juda Iškarijot izdajalec. Apostoli niso bili idealni in Jezus je to vedel in vendar jih je izbral za oznanjevalce. Njim, nepopolnim, je zaupal veliko poslanstvo, naj imajo sočutje s človeško slabostjo, kakor jo je imel On. Jezus svojega poslanstva ni zaupal samo poklicanim dvanajsterim apostolom, ampak vsem vernikom. Vsi smo poklicani, da učimo, tolažimo, odpuščamo ter zdravimo, kjer koli je potrebno. Danes naše družine, prijatelji, sosedje in sodelavci potrebujejo ljubečo prijaznost, kakršno je Jezus pokazal pred dva tisoč leti. Po zgledu apostolov zmoremo sprejeti same sebe, kakršni smo, to je nepopolne. Ne bojmo se zato svojih nesposobnosti. Tudi mi, čeprav nepopolni, lahko pokažemo na lepoto Jezusovega nauka. Smo samo orodje v Božjih rokah. Smo slabo orodje, a je zato Mojster toliko boljši in lahko dela z nepopolnim orodjem, to je z nami, in v dobro drugih uporabi celo naše slabosti. 174700199 RTVSLO – Prvi 398 clean Kitajski nosač vode je imel dva velika glinasta vrča, obešena na palici, ki ju je nosil na ramenih. Ena posoda je bila počena, druga pa je bila cela. Iz prve posode je curljala voda vso pot, ko jo je nosil domov. Cela posoda je bila ponosna na svoje delo, saj je nosač v njej prinesel domov veliko več vode kot v počeni. Počena posoda se je sramovala, zato je nekega dne rekla nosaču: "Sram me je, ker ti ne morem služiti tako, kot bi si želela." Nosač je odgovoril: "Ali si opazila, da rože cvetijo le na tvoji strani in ne na stani posode, ki je cela? Ker sem vedel za tvojo pomanjkljivost, sem posejal rože na tvoji strani poti. Vsak dan jih zalivaš. Če ne bi bila taka, kot si, me te rože ne bi dan za dnem razveseljevale.« Vsakdo izmed nas ima kakšno pomanjkljivost. Vsakdo izmed nas je po svoje »počena posoda«. (Zgodbe za pogum, 122.) Pa ne samo mi, vse je nepopolno. Svet, na katerem živimo, ima pečat nepopolnosti. Vsak dan znova zato čutimo svojo nemoč in nepopolnost. Zato je Kristus prišel na svet, da bi ozdravil naša srca. Evangelij današnje nedelje pravi, da so se Kristusu zasmilili nepopolni ljudje (prim Mt 9,36), ker niso imeli nekoga, ki bi dajal najgloblji smisel njihovemu bivanju. Navajeni smo gledati obraze dvanajsterih apostolov, naslikanih na stenah cerkve. Današnji evangelij nam prinaša seznam Jezusovih apostolov. Toda ne smemo pozabiti, kako nepopolni so bili. Peter je bil vzkipljiv in lahkomiseln, Jakob in Janez sta bila ambiciozna in povzpetniška, Matej je bil »sodelavec okupatorja«, to je Rimljanov, saj je zanje pobiral davke. Tomaž je bil dvomljivec, Juda Iškarijot izdajalec. Apostoli niso bili idealni in Jezus je to vedel in vendar jih je izbral za oznanjevalce. Njim, nepopolnim, je zaupal veliko poslanstvo, naj imajo sočutje s človeško slabostjo, kakor jo je imel On. Jezus svojega poslanstva ni zaupal samo poklicanim dvanajsterim apostolom, ampak vsem vernikom. Vsi smo poklicani, da učimo, tolažimo, odpuščamo ter zdravimo, kjer koli je potrebno. Danes naše družine, prijatelji, sosedje in sodelavci potrebujejo ljubečo prijaznost, kakršno je Jezus pokazal pred dva tisoč leti. Po zgledu apostolov zmoremo sprejeti same sebe, kakršni smo, to je nepopolne. Ne bojmo se zato svojih nesposobnosti. Tudi mi, čeprav nepopolni, lahko pokažemo na lepoto Jezusovega nauka. Smo samo orodje v Božjih rokah. Smo slabo orodje, a je zato Mojster toliko boljši in lahko dela z nepopolnim orodjem, to je z nami, in v dobro drugih uporabi celo naše slabosti. http://www.rtvslo.si/podcast Sun, 14 Jun 2020 03:56:38 +0000 Božo Rustja: Poškodovana posoda Spoštovani, te dni sem bral o grozodejstvih na poljih smrti v Kambodži, ki so jih izumili rdeči kmeri, da bi vzpostavili komunistični režim utopične države na temeljih idej maoizma. Odgovorni so za smrt približno dveh milijonov ljudi. Presunilo me je, ko sem prebral, da je Kim Il Sung, večni severnokorejski predsednik in vodja delavske partije, zahteval, da mora biti njegov blazinasti vzglavnik napolnjen le s perjem vrabčjih podbradkov, ki velja za najfinejše perje. Da so napolnili en njegov vzglavnik, so ubili 700 000 vrabcev. Ali je bil sploh razumen, ko je njegovo ljudstvo umiralo od lakote? Med branjem sem se spraševal, kje je bil medtem Bog. Priznam, da imam kot vernik in teolog z dojemanjem Boga veliko težav, hkrati pa me takšna razglabljanja vodijo k dozorevanju vere. Zato, da se hočemo Boga znebiti, je kriva napačna interpretacija Svetega pisma. Zloraba Svetega pisma je omogočila inkvizicijo, barbarske pohode, križarske vojne, zažiganje heretikov, sužnjelastništvo, pošastne genocide, polja smrti … Težko se zgodi, da bi srečali človeka, ki bi nehal verovati v Boga zato, ker je prebral Marxov Kapital, Nietzschejevega Antikrista ali Sartrova Zaprta vrata, poznam pa veliko ljudi, ki ne morejo prenesti neumnih in napačnih razlag Svetega pisma. Sveto pismo vere v Boga ne predstavlja z definicijami, temveč z raznovrstnimi zgodbami, ki jih je treba pravilno interpretirati. Na srečo je Sveto pismo izpoved ljudi, ki so se spoprijemali tudi s trenutki krize vere. Včasih je sonce skrito za oblaki. O Bogu lahko govorimo le s svetim neznanjem in povemo samo to, kar je o sebi povedal Bog. Včasih je treba pred njim umolkniti. Tomaž Akvinski je rekel, da bolj vemo, kaj Bog ni, kot kaj Bog je. Bog je govor, ki molči, in molk, ki govori. Kdor uničuje tišino, uničuje pot, ki vodi k Bogu. Tišina in molk sta znak obilja, ne pa pomanjkanja. Bogu sta beseda in molk isto. Včasih se Bog toliko skrije, da ga razglašamo celo za neobstoječega. Cerkveni očetje so učili, da pravi vernik živi tako, kakor da Boga ne bi bilo (Etsi Deus non daretur). Ko se moja vera in dvom objemata, se zgodi, kar je o Bogu zapisal teolog Karl Rahner: »Ti si me zaobjel, nisem jaz tebe doumel.« 174700056 RTVSLO – Prvi 425 clean Spoštovani, te dni sem bral o grozodejstvih na poljih smrti v Kambodži, ki so jih izumili rdeči kmeri, da bi vzpostavili komunistični režim utopične države na temeljih idej maoizma. Odgovorni so za smrt približno dveh milijonov ljudi. Presunilo me je, ko sem prebral, da je Kim Il Sung, večni severnokorejski predsednik in vodja delavske partije, zahteval, da mora biti njegov blazinasti vzglavnik napolnjen le s perjem vrabčjih podbradkov, ki velja za najfinejše perje. Da so napolnili en njegov vzglavnik, so ubili 700 000 vrabcev. Ali je bil sploh razumen, ko je njegovo ljudstvo umiralo od lakote? Med branjem sem se spraševal, kje je bil medtem Bog. Priznam, da imam kot vernik in teolog z dojemanjem Boga veliko težav, hkrati pa me takšna razglabljanja vodijo k dozorevanju vere. Zato, da se hočemo Boga znebiti, je kriva napačna interpretacija Svetega pisma. Zloraba Svetega pisma je omogočila inkvizicijo, barbarske pohode, križarske vojne, zažiganje heretikov, sužnjelastništvo, pošastne genocide, polja smrti … Težko se zgodi, da bi srečali človeka, ki bi nehal verovati v Boga zato, ker je prebral Marxov Kapital, Nietzschejevega Antikrista ali Sartrova Zaprta vrata, poznam pa veliko ljudi, ki ne morejo prenesti neumnih in napačnih razlag Svetega pisma. Sveto pismo vere v Boga ne predstavlja z definicijami, temveč z raznovrstnimi zgodbami, ki jih je treba pravilno interpretirati. Na srečo je Sveto pismo izpoved ljudi, ki so se spoprijemali tudi s trenutki krize vere. Včasih je sonce skrito za oblaki. O Bogu lahko govorimo le s svetim neznanjem in povemo samo to, kar je o sebi povedal Bog. Včasih je treba pred njim umolkniti. Tomaž Akvinski je rekel, da bolj vemo, kaj Bog ni, kot kaj Bog je. Bog je govor, ki molči, in molk, ki govori. Kdor uničuje tišino, uničuje pot, ki vodi k Bogu. Tišina in molk sta znak obilja, ne pa pomanjkanja. Bogu sta beseda in molk isto. Včasih se Bog toliko skrije, da ga razglašamo celo za neobstoječega. Cerkveni očetje so učili, da pravi vernik živi tako, kakor da Boga ne bi bilo (Etsi Deus non daretur). Ko se moja vera in dvom objemata, se zgodi, kar je o Bogu zapisal teolog Karl Rahner: »Ti si me zaobjel, nisem jaz tebe doumel.« http://www.rtvslo.si/podcast Sat, 13 Jun 2020 03:57:05 +0000 Daniel Brkič: Bolj vemo, kaj Bog ni, kot kaj Bog je Ob pol devetih zjutraj sem bil naročen pri zobozdravniku. Že od nekdaj imam težave z zobmi. Mirno lahko rečem, da sem polovico svojega otroštva in mladosti presedel v zobozdravniških čakalnicah in seveda na znamenitem »stolu«, na katerega še danes sedam z velikim nelagodjem. Navadil sem se na bolečino in jo med zobozdravstvenimi posegi prenašam brez večjih težav, le z največjo muko pa prenašam zobozdravnikove prste v svoji ustni votlini. Pri dveh pomembnih sistematskih pregledih – za sprejem na igralsko akademijo in za delo na višini – so mi pogledali skoz prste … ker teh prstov preprosto nisem zmogel trpeti na svojem jeziku in sem obakrat skoraj pobruhal zdravniško osebje. No, moj zdaj že dolgoletni zobozdravnik je prijeten in prijazen možak, ne nazadnje abonent gledališča, v katerem sem – podobno kot v zobozdravstvenih čakalnicah – zapravil pol življenja. Vedno malo pokramljava o teatru … in sploh. Pri nedavnem pregledu pa me je – sredi posega, ko sem zakrčen ždel, mižal in čakal, da mine – presenetil z vprašanjem: »Gospod Čušin, a vi verjamete, da je še kaj nad nami?« Priznajte, da ni čudno, če človek ob takem vprašanju ostane odprtih ust – ne le zato, ker je to pri zobozdravniku pač običajno – temveč od začudenja! Kaj naj mu odgovorim? Nič. Saj niti ne morem odgovarjati, ko pa ima človek prste v mojih ustih! Potem pa mi je pojasnil, da je s stališča tako imenovane »zahodne medicine« storil vse, kar je v njegovi moči, in da je napovedujoča se paradontoza v božjih rokah. In seveda tudi v mojih, v katerih pa moram krepko vihteti zobno ščetko, nitko in kar je še teh priprav. Številni ljudje, ko zbolijo, predvsem pa, ko »uradna medicina« dvigne roke in obupa nad njimi, iščejo vse vrste tako imenovanih alternativnih pomoči. Marsikdo se zateče v duhovnost. Najdejo vero. Spet najdejo vero. Odkrijejo Boga. Ali pa On odkrije njih … kdo bi vedel. Marsikdo zaradi zdravstvenih težav, bolezni, odkrije bistvo svojega življenja. To seveda ni v pehanju za čim več česarkoli, doseganju in dokazovanju … bistvo je preprosto – biti. Živeti. Jutranji obisk zobozdravnika je nekaj najboljšega: od tod gre lahko samo še na bolje, težko se ti pripeti še kaj hujšega! Morda celo odkriješ smisel življenja. 174699753 RTVSLO – Prvi 422 clean Ob pol devetih zjutraj sem bil naročen pri zobozdravniku. Že od nekdaj imam težave z zobmi. Mirno lahko rečem, da sem polovico svojega otroštva in mladosti presedel v zobozdravniških čakalnicah in seveda na znamenitem »stolu«, na katerega še danes sedam z velikim nelagodjem. Navadil sem se na bolečino in jo med zobozdravstvenimi posegi prenašam brez večjih težav, le z največjo muko pa prenašam zobozdravnikove prste v svoji ustni votlini. Pri dveh pomembnih sistematskih pregledih – za sprejem na igralsko akademijo in za delo na višini – so mi pogledali skoz prste … ker teh prstov preprosto nisem zmogel trpeti na svojem jeziku in sem obakrat skoraj pobruhal zdravniško osebje. No, moj zdaj že dolgoletni zobozdravnik je prijeten in prijazen možak, ne nazadnje abonent gledališča, v katerem sem – podobno kot v zobozdravstvenih čakalnicah – zapravil pol življenja. Vedno malo pokramljava o teatru … in sploh. Pri nedavnem pregledu pa me je – sredi posega, ko sem zakrčen ždel, mižal in čakal, da mine – presenetil z vprašanjem: »Gospod Čušin, a vi verjamete, da je še kaj nad nami?« Priznajte, da ni čudno, če človek ob takem vprašanju ostane odprtih ust – ne le zato, ker je to pri zobozdravniku pač običajno – temveč od začudenja! Kaj naj mu odgovorim? Nič. Saj niti ne morem odgovarjati, ko pa ima človek prste v mojih ustih! Potem pa mi je pojasnil, da je s stališča tako imenovane »zahodne medicine« storil vse, kar je v njegovi moči, in da je napovedujoča se paradontoza v božjih rokah. In seveda tudi v mojih, v katerih pa moram krepko vihteti zobno ščetko, nitko in kar je še teh priprav. Številni ljudje, ko zbolijo, predvsem pa, ko »uradna medicina« dvigne roke in obupa nad njimi, iščejo vse vrste tako imenovanih alternativnih pomoči. Marsikdo se zateče v duhovnost. Najdejo vero. Spet najdejo vero. Odkrijejo Boga. Ali pa On odkrije njih … kdo bi vedel. Marsikdo zaradi zdravstvenih težav, bolezni, odkrije bistvo svojega življenja. To seveda ni v pehanju za čim več česarkoli, doseganju in dokazovanju … bistvo je preprosto – biti. Živeti. Jutranji obisk zobozdravnika je nekaj najboljšega: od tod gre lahko samo še na bolje, težko se ti pripeti še kaj hujšega! Morda celo odkriješ smisel življenja. http://www.rtvslo.si/podcast Fri, 12 Jun 2020 03:57:02 +0000 Gregor Čušin: Stomatoteologija Vstali Gospod je Mariji Magdaleni naročil, naj učencem pove, da gredo v Galilejo, kjer ga bodo lahko srečali. Kdor je že kdaj bil v tej rajski deželi, se ni mogel načuditi njeni lepoti. Morda jim je njihov učitelj hotel sporočiti, da ko pride drugič, bo vsa zemlja postala takšen nepozaben raj, kjer se bodo pretakale žive vode, bujno rastlinje in kjer bodo živali bivale v sožitju s človekom. Toda do takrat mora človek to zemljo varovati in jo očuvati. Zato jih je potem napotil nazaj v Jeruzalem, v dvorano zadnje večerje, kjer bodo prejeli svetega Duha, ki jih bo vodil v oznanjevanju, da je Bog dober, da je ustvaril ta čudoviti svet ter da ga mora človek napolniti z novimi odnosi prijateljstva in ljubezni. V jeruzalemski dvorani, kjer učenci molijo, se je odvijala tudi Jezusova poslovilna večerja. Med obhajanjem tega slavja jim je zapustil evharistično daritev, se pravi sveto rešnje telo. Tega lepega dogodka se kristjani spominjamo na veliki četrtek. Toda sami velikonočni dogodki so takrat preblizu, da bi se lahko posebej ustavili ob skrivnosti evharističnega kruha, ki pomeni, da Gospod prihaja k nam, kadar smo zbrani v njegovi ljubezni. Zato je katoliška tradicija uvedla poseben praznik Svetega rešnjega telesa, da bi se te skrivnosti lahko resnično razveseliti, saj Kristus prihaja med nas pod podobo kruha pri vsaki maši, ko se ponovno daruje v ljubezni. Prva Cerkev Jezusovih učencev je po tej ljubezenski daritvi skrivoma odnesla sveti kruh bolnikom in zapornikom. Različne skupnosti so si izmenjavale ta Božji kruh, da bi si povedale, kako so združene v isti veri in ljubezni. Katoliško izročilo poudarja, da Kristus ne zapušča tega kruha, zato ga lahko vedno počastimo, se zazremo v tabernakelj, kjer je shranjen, in ga prosimo, naj blagoslovi nas, pa tudi vse stvarstvo: rastline in živali, zemljo in zrak, Luno in Sonce ter vso zvezdnato nebo. Zato so se razvile telovske procesije. Danes jih znova oživljamo na deželi, ko deklice trosijo rožnate cvetove na pot, po kateri bo prišel Gospod v svetem rešnjem telesu. Žene postavijo oltarčke in jih prekrijejo z lepo vezenimi prti in duhovnik ob njih zapoje evangelij. Zbor poje iz vsega srca, mašni strežniki zvonijo in ponekod fantje prižigajo možnarje. Te procesije izražajo v vsaki omiki tisto veselje, ki govori, da nam je Bog podaril nepozabno lepoto v stvarstvu, zato jo blagoslavlja in nam jo pomaga ohranjati. 174699520 RTVSLO – Prvi 382 clean Vstali Gospod je Mariji Magdaleni naročil, naj učencem pove, da gredo v Galilejo, kjer ga bodo lahko srečali. Kdor je že kdaj bil v tej rajski deželi, se ni mogel načuditi njeni lepoti. Morda jim je njihov učitelj hotel sporočiti, da ko pride drugič, bo vsa zemlja postala takšen nepozaben raj, kjer se bodo pretakale žive vode, bujno rastlinje in kjer bodo živali bivale v sožitju s človekom. Toda do takrat mora človek to zemljo varovati in jo očuvati. Zato jih je potem napotil nazaj v Jeruzalem, v dvorano zadnje večerje, kjer bodo prejeli svetega Duha, ki jih bo vodil v oznanjevanju, da je Bog dober, da je ustvaril ta čudoviti svet ter da ga mora človek napolniti z novimi odnosi prijateljstva in ljubezni. V jeruzalemski dvorani, kjer učenci molijo, se je odvijala tudi Jezusova poslovilna večerja. Med obhajanjem tega slavja jim je zapustil evharistično daritev, se pravi sveto rešnje telo. Tega lepega dogodka se kristjani spominjamo na veliki četrtek. Toda sami velikonočni dogodki so takrat preblizu, da bi se lahko posebej ustavili ob skrivnosti evharističnega kruha, ki pomeni, da Gospod prihaja k nam, kadar smo zbrani v njegovi ljubezni. Zato je katoliška tradicija uvedla poseben praznik Svetega rešnjega telesa, da bi se te skrivnosti lahko resnično razveseliti, saj Kristus prihaja med nas pod podobo kruha pri vsaki maši, ko se ponovno daruje v ljubezni. Prva Cerkev Jezusovih učencev je po tej ljubezenski daritvi skrivoma odnesla sveti kruh bolnikom in zapornikom. Različne skupnosti so si izmenjavale ta Božji kruh, da bi si povedale, kako so združene v isti veri in ljubezni. Katoliško izročilo poudarja, da Kristus ne zapušča tega kruha, zato ga lahko vedno počastimo, se zazremo v tabernakelj, kjer je shranjen, in ga prosimo, naj blagoslovi nas, pa tudi vse stvarstvo: rastline in živali, zemljo in zrak, Luno in Sonce ter vso zvezdnato nebo. Zato so se razvile telovske procesije. Danes jih znova oživljamo na deželi, ko deklice trosijo rožnate cvetove na pot, po kateri bo prišel Gospod v svetem rešnjem telesu. Žene postavijo oltarčke in jih prekrijejo z lepo vezenimi prti in duhovnik ob njih zapoje evangelij. Zbor poje iz vsega srca, mašni strežniki zvonijo in ponekod fantje prižigajo možnarje. Te procesije izražajo v vsaki omiki tisto veselje, ki govori, da nam je Bog podaril nepozabno lepoto v stvarstvu, zato jo blagoslavlja in nam jo pomaga ohranjati. http://www.rtvslo.si/podcast Thu, 11 Jun 2020 03:56:22 +0000 Edvard Kovač: Telovske procesije Dobro jutro, cenjene poslušalke in spoštovani poslušalci, ali ste kdaj pomislili, kako dragocen del skupnosti ste? Celo drevo, ko nekega dne preda boj in se med nevihto podre, je še vedno dragoceno za skupnost. Pa čeprav bo od njegovih mogočnih vej ostal samo kup suhega dračja. Deblo pa bo zaradi gnitja počasi začelo postajati votlo. A še vedno bomo lahko iz njega izvabili zvoke ali pa ga uporabili za boben. Ne samo drevesa, ki za rast svoje popolnosti potrebujejo desetletja dolgo, tudi ljudje smo tisti, ki počasi začnemo odmirati, če v nas udari strela z jasnega in nas skupnost – družinska, verska, delovna – izloči. Ni nujno, da zaradi bogate razraščenosti naše krošnje ali plitvih korenin. Življenjske nevihte je težko napovedati. Vsakomur od nas se lahko zgodi, da bo vreden manj kot kup suhega dračja. Časi, ko smo po domačem gozdu nabirali suho, odpadlo vejevje, so že zdavnaj minili. Le redko kdo zna še zvezati veje v butaro. Navadno so suho šibje ali praprot po gozdu nabirali revnejši ljudje. Butare so uporabljali za kurjavo, steljo in krmo. Ne glede na namen in vrsto dračja je bilo pomembno, kako je dračje zloženo in povezano v butaro. V lepo butaro si lahko povezal in pozneje zložil v suh prostor samo enako dolgo dračje. Tako nekako naj bi bilo tudi z našimi življenjskimi butarami. Nekdo bi nas moral, potem ko pademo, pobrati, še malo porezati in povezati v butaro. A veliko lažje je nabirati suho dračje kot pobirati zlomljene in nalomljene ljudi, mar ne? Še težje je v njih prepoznati in ceniti vrednost za širšo ali ožjo skupnost. Zakaj neki bi pobirali suho dračje okrog sebe, če pa okrog nas rastejo visoka in zdrava drevesa? Saj z njim res ne moreš storiti veliko, a podkuriš pa že. Tako kot vse drevesne vrste ne uspevajo enako na istih tleh, tudi ljudje ne rastemo in rojevamo istih sadov vsepovsod enako. Tako kot je treba presaditi okrasne rastline v nov lonec s svežo zemljo, bi se morali znati presaditi tudi ljudje. Poiskati nov in rodoviten prostor, kjer bomo lahko pognali sveže veje in se dobro zakoreninili. Le tako bodo življenjske butare dosegle svoj namen. Tudi za vas in zame je upanje. Tako kot je upanje za drevo: »[…] če ga kdo poseka, spet požene, njegov poganjek ne odneha. Čeprav njegova korenina v zemlji peša in njegovo deblo v prsti umira, če le začuti vodni hlap, spet zabrsti in požene veje kakor sadika« (Job 14,7–9). Pomlad je v teh dneh že dodobra vzbrstela. Vzemite si čas in se sprehodite po bližjem gozdu. Kaj mislite, da boste opazili? Da, opazili boste tudi suho dračje in trhla debla. A opazili boste tudi novo življenje. Še več, tudi vonjali ga boste. In ne pozabite: v zatohlem in nerodovitnem prostoru ne boste mogli pognati svežih vej. 174699265 RTVSLO – Prvi 401 clean Dobro jutro, cenjene poslušalke in spoštovani poslušalci, ali ste kdaj pomislili, kako dragocen del skupnosti ste? Celo drevo, ko nekega dne preda boj in se med nevihto podre, je še vedno dragoceno za skupnost. Pa čeprav bo od njegovih mogočnih vej ostal samo kup suhega dračja. Deblo pa bo zaradi gnitja počasi začelo postajati votlo. A še vedno bomo lahko iz njega izvabili zvoke ali pa ga uporabili za boben. Ne samo drevesa, ki za rast svoje popolnosti potrebujejo desetletja dolgo, tudi ljudje smo tisti, ki počasi začnemo odmirati, če v nas udari strela z jasnega in nas skupnost – družinska, verska, delovna – izloči. Ni nujno, da zaradi bogate razraščenosti naše krošnje ali plitvih korenin. Življenjske nevihte je težko napovedati. Vsakomur od nas se lahko zgodi, da bo vreden manj kot kup suhega dračja. Časi, ko smo po domačem gozdu nabirali suho, odpadlo vejevje, so že zdavnaj minili. Le redko kdo zna še zvezati veje v butaro. Navadno so suho šibje ali praprot po gozdu nabirali revnejši ljudje. Butare so uporabljali za kurjavo, steljo in krmo. Ne glede na namen in vrsto dračja je bilo pomembno, kako je dračje zloženo in povezano v butaro. V lepo butaro si lahko povezal in pozneje zložil v suh prostor samo enako dolgo dračje. Tako nekako naj bi bilo tudi z našimi življenjskimi butarami. Nekdo bi nas moral, potem ko pademo, pobrati, še malo porezati in povezati v butaro. A veliko lažje je nabirati suho dračje kot pobirati zlomljene in nalomljene ljudi, mar ne? Še težje je v njih prepoznati in ceniti vrednost za širšo ali ožjo skupnost. Zakaj neki bi pobirali suho dračje okrog sebe, če pa okrog nas rastejo visoka in zdrava drevesa? Saj z njim res ne moreš storiti veliko, a podkuriš pa že. Tako kot vse drevesne vrste ne uspevajo enako na istih tleh, tudi ljudje ne rastemo in rojevamo istih sadov vsepovsod enako. Tako kot je treba presaditi okrasne rastline v nov lonec s svežo zemljo, bi se morali znati presaditi tudi ljudje. Poiskati nov in rodoviten prostor, kjer bomo lahko pognali sveže veje in se dobro zakoreninili. Le tako bodo življenjske butare dosegle svoj namen. Tudi za vas in zame je upanje. Tako kot je upanje za drevo: »[…] če ga kdo poseka, spet požene, njegov poganjek ne odneha. Čeprav njegova korenina v zemlji peša in njegovo deblo v prsti umira, če le začuti vodni hlap, spet zabrsti in požene veje kakor sadika« (Job 14,7–9). Pomlad je v teh dneh že dodobra vzbrstela. Vzemite si čas in se sprehodite po bližjem gozdu. Kaj mislite, da boste opazili? Da, opazili boste tudi suho dračje in trhla debla. A opazili boste tudi novo življenje. Še več, tudi vonjali ga boste. In ne pozabite: v zatohlem in nerodovitnem prostoru ne boste mogli pognati svežih vej. http://www.rtvslo.si/podcast Wed, 10 Jun 2020 03:56:41 +0000 Alenka Veber: Suho dračje V različnih obdobjih svetovne zgodovine so bili pomembni različni kraji in dežele. Nekaj časa je bil sedež sveta, učenosti in kraljevskega blišča Egipt, sledile so Atene, pa Rim. In prav v Rimu so prvi uporabili izraz, da je »večno mesto« »glava sveta« ali latinsko: »caput mundi«. Rimski pesnik Mark Anej Lukan, ki je živel kmalu po začetku štetja let, med letoma 39 in 65, je namreč v svojem epu Farzalije ali Državljanska vojna Rim, ko je popisoval državljansko vojno med Cezarjem in Pompejem, omenil: »Tudi glavo sveta, najvišjo nagrado za vojne, Rim, si je bilo lahko prisvojiti.« Vpliv Rima v antiki je začel rasti v 2. stoletju pr. Kr., ko se je rimska država z osvajalnimi vojnami razširila v južno Evropo in severno Afriko. Naslednjih pet stoletij je Rim vladal večini dotlej znanega sveta, vse do današnje Škotske na severu, Romunije na vzhodu ali Španije na zahodu. Kljub propadu pa je z vzponom krščanstva in Katoliško cerkvijo znova vstal na ruševinah. Mnoga svetovna mesta so poskušala prevzeti slavo Rima in postati središče sveta. Tako je cesar Konstantin leta 330 po Kr. zgradil Konstantinopel kot drugi Rim. Tudi Hitler je želel, da bi Berlin postal »caput mundi«, zato je arhitektu Albertu Speeru naročil, naj ga prezida v imperialističnem arhitekturnem stilu. Danes je kar nekaj svetovnih mest, ki so pomembni centri sveta – na primer London kot finančno in poslovno oziroma trgovsko središče. Ali pa New York, ki se ga pogosto opisuje kot »nova glava sveta«. Vendar veliko pomembneje kot biti glava, torej sedež razuma, ki nadzoruje celotno človeško telo, bi bilo biti »srce sveta«, tisto duhovno središče, ki človeka navdihuje s smislom življenja in ga dvigne nad njegove materialne potrebe in pehanja za dobrinami. 174699013 RTVSLO – Prvi 304 clean V različnih obdobjih svetovne zgodovine so bili pomembni različni kraji in dežele. Nekaj časa je bil sedež sveta, učenosti in kraljevskega blišča Egipt, sledile so Atene, pa Rim. In prav v Rimu so prvi uporabili izraz, da je »večno mesto« »glava sveta« ali latinsko: »caput mundi«. Rimski pesnik Mark Anej Lukan, ki je živel kmalu po začetku štetja let, med letoma 39 in 65, je namreč v svojem epu Farzalije ali Državljanska vojna Rim, ko je popisoval državljansko vojno med Cezarjem in Pompejem, omenil: »Tudi glavo sveta, najvišjo nagrado za vojne, Rim, si je bilo lahko prisvojiti.« Vpliv Rima v antiki je začel rasti v 2. stoletju pr. Kr., ko se je rimska država z osvajalnimi vojnami razširila v južno Evropo in severno Afriko. Naslednjih pet stoletij je Rim vladal večini dotlej znanega sveta, vse do današnje Škotske na severu, Romunije na vzhodu ali Španije na zahodu. Kljub propadu pa je z vzponom krščanstva in Katoliško cerkvijo znova vstal na ruševinah. Mnoga svetovna mesta so poskušala prevzeti slavo Rima in postati središče sveta. Tako je cesar Konstantin leta 330 po Kr. zgradil Konstantinopel kot drugi Rim. Tudi Hitler je želel, da bi Berlin postal »caput mundi«, zato je arhitektu Albertu Speeru naročil, naj ga prezida v imperialističnem arhitekturnem stilu. Danes je kar nekaj svetovnih mest, ki so pomembni centri sveta – na primer London kot finančno in poslovno oziroma trgovsko središče. Ali pa New York, ki se ga pogosto opisuje kot »nova glava sveta«. Vendar veliko pomembneje kot biti glava, torej sedež razuma, ki nadzoruje celotno človeško telo, bi bilo biti »srce sveta«, tisto duhovno središče, ki človeka navdihuje s smislom življenja in ga dvigne nad njegove materialne potrebe in pehanja za dobrinami. http://www.rtvslo.si/podcast Tue, 09 Jun 2020 03:55:04 +0000 Ignacija Fridl Jarc. O središču sveta Danes Slovenci praznujemo državni praznik Dan Primoža Trubarja kot spomin na avtorja prve knjige v slovenskem jeziku in pobudnika oblikovanja zavesti o enotnosti slovenskega kulturnega, jezikovnega in političnega prostora. Praznik sovpada z datumom Trubarjevega rojstva leta 1508. S samostojnim državnim praznikom je Primož Trubar dobil mesto v slovenski družbi in državi, kot si ga zasluži. Namreč z uvrstitvijo Dneva Primoža Trubarja med slovenske državne praznike se utrjuje zavest o pomenu Primoža Trubarja ne samo kot protestantskega reformatorja, ustanovitelja in prvega superintendenta protestantske - evangeličanske Cerkve na Slovenskem, ampak tudi kot utemeljitelja slovenskega knjižnega jezika, ki je s svojim izjemnim in razvejanim delovanjem neizbrisljivo zaznamoval svoj čas in ustvaril večen temelj slovenskemu narodnemu samozavedanju in samozavesti. Vsled temu lahko nedvomno trdimo, da je Dan Primoža Trubarja v resnici praznik znanja, vztrajnosti in poguma. Žal pa se Slovenci, kljub poznavanju in priznavanju Primoža Trubarja kot osrednje figure slovenskega protestantizma ter kot simbola slovenske reformacije in utemeljitelja slovenskega knjižnega jezika, premalo zavedamo daljnosežnosti posledic, ki jih je povzročil. Samostojen slovenski jezik, ki bi preživel čas reformacije na Slovenskem, je bil namreč v 16. stoletju nič manj kot utopija, kaj šele misel, da bi živel in se razvijal naprej v novo tisočletje. Ni šlo le za prvo tiskano knjigo v slovenskem jeziku, ki smo jo dobili prav zahvaljujoč Trubarju, temveč za vse ostalo, kar je ta slovenska knjiga pomenila in predstavljala. Trubar je jezik, ki je do tedaj veljal za "jezik tlačanov in kmetov", nezmožen literarnega izražanja, povzdignil na raven liturgičnih jezikov tedanje Evrope. Slovence je jasno nagovoril v skupnem, njim domačem in vsem razumljivem jeziku. S tem smo Slovenci dobili veliko več kot samo sredstvo medsebojnega sporazumevanja. Dobili smo temeljni povezovalni element, element, ki ga potrebuje vsak narod, če želi preživeti in se razviti. Dobili smo tisti najbolj nujen sestavni del narodove zavesti, dobili smo temelje za naš narodni in kulturni razvoj in vzpon. Teh temeljev, ki so bili postavljeni, ni bilo več moč zrušiti, skupnega jezika ni bilo več moč izkoreniniti, okrepljene narodne zavesti pa ne zatreti. Jezik in zavest sta torej "stala in obstala", se razvijala in krepila in bila tisto trdno vezno tkivo, ki je narod povezovalo tudi pozneje, v časih najhujših preizkušenj vse do danes. Brez skupnega, knjižnega jezika, brez tega narodno-združevalnega in narodno-identifikacijskega simbola bi verjetno klonili pod pritiski močnih tujih vplivov, slovenska identiteta, kolikor jo je takrat sploh bilo, pa bi bila najverjetneje stvar preteklosti. Slovenski državni praznik Dan Primoža Trubarja, ki pa ni dela prost dan, je torej namenjen Trubarju, ki je bil najpomembnejša osebnost pri razvijanju temeljev za oblikovanje slovenskega naroda in nam omogočil, da smo iz razdrobljenega in preprostega ljudstva prerasli v samozavesten narod, zavedajoč se svoje samobitnosti. Vsem Slovenkam in Slovencem želim lep praznični dan. 174698757 RTVSLO – Prvi 395 clean Danes Slovenci praznujemo državni praznik Dan Primoža Trubarja kot spomin na avtorja prve knjige v slovenskem jeziku in pobudnika oblikovanja zavesti o enotnosti slovenskega kulturnega, jezikovnega in političnega prostora. Praznik sovpada z datumom Trubarjevega rojstva leta 1508. S samostojnim državnim praznikom je Primož Trubar dobil mesto v slovenski družbi in državi, kot si ga zasluži. Namreč z uvrstitvijo Dneva Primoža Trubarja med slovenske državne praznike se utrjuje zavest o pomenu Primoža Trubarja ne samo kot protestantskega reformatorja, ustanovitelja in prvega superintendenta protestantske - evangeličanske Cerkve na Slovenskem, ampak tudi kot utemeljitelja slovenskega knjižnega jezika, ki je s svojim izjemnim in razvejanim delovanjem neizbrisljivo zaznamoval svoj čas in ustvaril večen temelj slovenskemu narodnemu samozavedanju in samozavesti. Vsled temu lahko nedvomno trdimo, da je Dan Primoža Trubarja v resnici praznik znanja, vztrajnosti in poguma. Žal pa se Slovenci, kljub poznavanju in priznavanju Primoža Trubarja kot osrednje figure slovenskega protestantizma ter kot simbola slovenske reformacije in utemeljitelja slovenskega knjižnega jezika, premalo zavedamo daljnosežnosti posledic, ki jih je povzročil. Samostojen slovenski jezik, ki bi preživel čas reformacije na Slovenskem, je bil namreč v 16. stoletju nič manj kot utopija, kaj šele misel, da bi živel in se razvijal naprej v novo tisočletje. Ni šlo le za prvo tiskano knjigo v slovenskem jeziku, ki smo jo dobili prav zahvaljujoč Trubarju, temveč za vse ostalo, kar je ta slovenska knjiga pomenila in predstavljala. Trubar je jezik, ki je do tedaj veljal za "jezik tlačanov in kmetov", nezmožen literarnega izražanja, povzdignil na raven liturgičnih jezikov tedanje Evrope. Slovence je jasno nagovoril v skupnem, njim domačem in vsem razumljivem jeziku. S tem smo Slovenci dobili veliko več kot samo sredstvo medsebojnega sporazumevanja. Dobili smo temeljni povezovalni element, element, ki ga potrebuje vsak narod, če želi preživeti in se razviti. Dobili smo tisti najbolj nujen sestavni del narodove zavesti, dobili smo temelje za naš narodni in kulturni razvoj in vzpon. Teh temeljev, ki so bili postavljeni, ni bilo več moč zrušiti, skupnega jezika ni bilo več moč izkoreniniti, okrepljene narodne zavesti pa ne zatreti. Jezik in zavest sta torej "stala in obstala", se razvijala in krepila in bila tisto trdno vezno tkivo, ki je narod povezovalo tudi pozneje, v časih najhujših preizkušenj vse do danes. Brez skupnega, knjižnega jezika, brez tega narodno-združevalnega in narodno-identifikacijskega simbola bi verjetno klonili pod pritiski močnih tujih vplivov, slovenska identiteta, kolikor jo je takrat sploh bilo, pa bi bila najverjetneje stvar preteklosti. Slovenski državni praznik Dan Primoža Trubarja, ki pa ni dela prost dan, je torej namenjen Trubarju, ki je bil najpomembnejša osebnost pri razvijanju temeljev za oblikovanje slovenskega naroda in nam omogočil, da smo iz razdrobljenega in preprostega ljudstva prerasli v samozavesten narod, zavedajoč se svoje samobitnosti. Vsem Slovenkam in Slovencem želim lep praznični dan. http://www.rtvslo.si/podcast Mon, 08 Jun 2020 03:56:35 +0000 Geza Filo: Dan Primoža Trubarja V šoli smo se naučili, da je ena plus ena plus ena – tri. Logično, dokler smo na področju matematike. Kaj pa, če bi rekli, da je ena plus ena plus ena enako ena? Ne zdrži. Se upira razumu in logiki. Res je, ker zgolj z razumom in logiko ne zmoremo priti do Boga. Boga, ki je trojstven in eden. Kjer so tri osebe: Oče, Sin in Sveti Duh, a so vendarle en sam Bog. Na matematični ravni ne zdrži, na odnosni pa. Že takoj na začetku Svetega pisma beremo, da je »Bog je ustvaril človeka po svoji podobi« (1 Mz 1,27). In kakšna je ta podoba? Kako je človek podoben Bogu? V čem je naša podobnost z Bogom? Tisto, kar določa razmerje med Božjimi osebami je odnos. Bog Oče je oče Sinu. To odraža in definira njun odnos: Oče – Sin. Sveti Duh je Odnos sam, je tudi Odnos, ki ga ima Bog do nas. Konkretno rečeno je naša podobnost z Bogom v tem, da smo ustvarjeni po matrici, po modelu odnosa. Kot je v Sveti Trojici, v Bogu temeljen odnos med tremi Božjimi osebami, tako je temelj našega človeškega bivanja to, da smo odnosna bitja. Ker je torej odnos ena od temeljnih lastnosti Boga, je tudi naša podobnost z Bogom prav v tem, da smo ljudje bitja, ki živimo v odnosih. To nas dela ljudi, sicer postajamo slabši od živali. Če ni temelj našega bivanja odnosnost, potem drug človek zame postane samo predmet, nekdo, od kogar imam korist, ki bo na tak ali drugačen način služil moji sebičnosti in egoizmu. To se najbolje odraža v naši potrošniški miselnosti, ko mi ni pomembno, kako in kaj je z drugim, le da je zame prav, da je meni dobro. Drugi me ne zanimajo. Posledično to vključuje tudi odnos do stvarstva – me ne briga, kaj je z okoljem, mi je vseeno, kaj bom in bomo zapustili prihodnjim generacijam – samo, da je ta trenutek meni dobro. To nas trga v odnosih in to nas dela najbolj osamljene. Ustvarjeni smo po Božji podobi, kar pomeni, da smo ustvarjeni za odnose. Ti pa so mogoči le v resnični ljubezni, ko ne iščem in ne zahtevam samo svoje in zase, ampak sem se pripravljen podariti drugemu, nekaj zanj narediti, tudi iti preko sebe in izstopiti iz cone udobja. Vrtenje okoli sebe nas vodi v sebičnost in egocentrizem in posledično v globoko osamljenost, izolacijo in depresijo. Živeti odnose v prisotnosti in polnosti pa nas dejansko dela ljudi, ko te odnose živimo v ljubezni, pristnosti in spoštovanju. Kristjani smo s krstom postali sinovi in hčere nebeškega Očeta. Kot taki smo poklicani in povabljeni, da najprej živimo odnos z Bogom kot ljubljeni sinovi in hčere in da ta odnos ljubljenosti postane podlaga za vse odnose, v katere vstopamo. Tudi z nevernimi in drugače verujočimi in z vsem stvarstvom, saj vse nosi pečat, podobo našega Boga, ki je odnosen, trojstven in eden. 174698631 RTVSLO – Prvi 372 clean V šoli smo se naučili, da je ena plus ena plus ena – tri. Logično, dokler smo na področju matematike. Kaj pa, če bi rekli, da je ena plus ena plus ena enako ena? Ne zdrži. Se upira razumu in logiki. Res je, ker zgolj z razumom in logiko ne zmoremo priti do Boga. Boga, ki je trojstven in eden. Kjer so tri osebe: Oče, Sin in Sveti Duh, a so vendarle en sam Bog. Na matematični ravni ne zdrži, na odnosni pa. Že takoj na začetku Svetega pisma beremo, da je »Bog je ustvaril človeka po svoji podobi« (1 Mz 1,27). In kakšna je ta podoba? Kako je človek podoben Bogu? V čem je naša podobnost z Bogom? Tisto, kar določa razmerje med Božjimi osebami je odnos. Bog Oče je oče Sinu. To odraža in definira njun odnos: Oče – Sin. Sveti Duh je Odnos sam, je tudi Odnos, ki ga ima Bog do nas. Konkretno rečeno je naša podobnost z Bogom v tem, da smo ustvarjeni po matrici, po modelu odnosa. Kot je v Sveti Trojici, v Bogu temeljen odnos med tremi Božjimi osebami, tako je temelj našega človeškega bivanja to, da smo odnosna bitja. Ker je torej odnos ena od temeljnih lastnosti Boga, je tudi naša podobnost z Bogom prav v tem, da smo ljudje bitja, ki živimo v odnosih. To nas dela ljudi, sicer postajamo slabši od živali. Če ni temelj našega bivanja odnosnost, potem drug človek zame postane samo predmet, nekdo, od kogar imam korist, ki bo na tak ali drugačen način služil moji sebičnosti in egoizmu. To se najbolje odraža v naši potrošniški miselnosti, ko mi ni pomembno, kako in kaj je z drugim, le da je zame prav, da je meni dobro. Drugi me ne zanimajo. Posledično to vključuje tudi odnos do stvarstva – me ne briga, kaj je z okoljem, mi je vseeno, kaj bom in bomo zapustili prihodnjim generacijam – samo, da je ta trenutek meni dobro. To nas trga v odnosih in to nas dela najbolj osamljene. Ustvarjeni smo po Božji podobi, kar pomeni, da smo ustvarjeni za odnose. Ti pa so mogoči le v resnični ljubezni, ko ne iščem in ne zahtevam samo svoje in zase, ampak sem se pripravljen podariti drugemu, nekaj zanj narediti, tudi iti preko sebe in izstopiti iz cone udobja. Vrtenje okoli sebe nas vodi v sebičnost in egocentrizem in posledično v globoko osamljenost, izolacijo in depresijo. Živeti odnose v prisotnosti in polnosti pa nas dejansko dela ljudi, ko te odnose živimo v ljubezni, pristnosti in spoštovanju. Kristjani smo s krstom postali sinovi in hčere nebeškega Očeta. Kot taki smo poklicani in povabljeni, da najprej živimo odnos z Bogom kot ljubljeni sinovi in hčere in da ta odnos ljubljenosti postane podlaga za vse odnose, v katere vstopamo. Tudi z nevernimi in drugače verujočimi in z vsem stvarstvom, saj vse nosi pečat, podobo našega Boga, ki je odnosen, trojstven in eden. http://www.rtvslo.si/podcast Sun, 07 Jun 2020 03:56:12 +0000 Andraž Arko: Podoba Jutra na Prvem prinašajo tudi razmisleke o temeljnih življenjskih, religioznih in duhovnih vprašanjih. V tokratni Duhovni misli njena avtorica Milena Dušej iz evangelijske Hiše molitve v Gladomesu pri Slovenski Bistrici premišljuje o življenju z Jezusom. 174698482 RTVSLO – Prvi 367 clean Jutra na Prvem prinašajo tudi razmisleke o temeljnih življenjskih, religioznih in duhovnih vprašanjih. V tokratni Duhovni misli njena avtorica Milena Dušej iz evangelijske Hiše molitve v Gladomesu pri Slovenski Bistrici premišljuje o življenju z Jezusom. http://www.rtvslo.si/podcast Sat, 06 Jun 2020 03:56:07 +0000 Milena Dušej: Živeti z Jezusom Ena izmed čarobnih besed v sodobnem gospodarstvu (pa tudi življenju sploh) je učinkovitost. Pomeni, da se neko opravilo izvede z najnižjimi mogočimi stroški. Zapravljanje je prepovedano, viri se uporabljajo varčno, stroški se znižujejo. Racionalizacija in optimizacija. Kakopak je dobro, če lahko enako razdaljo prevozimo z manj goriva ali če lahko perilo operemo z manj vode. A učinkovitost ima tudi svojo slabo stran. Naše mišljenje in delovanje lahko namreč tako zoži, da mislimo, da šteje samo to, kar koristi in kar se splača. In učinek takega mišljenja je enako boleč, ko gre za medosebne odnose, kot takrat, ko zaradi njega brez dela in prihodka ostanejo zaposleni v kakšnem podjetju. V Markovem evangeliju najdemo v 14. poglavju opisan dogodek, ki se je zgodil v vasi Betanija. Jezus je skupaj s svojimi učenci gostoval pri nekem Simonu, ki je imel vzdevek Gobavec. Ko so bili pri jedi, je prišla neka ženska s stekleničko zelo dragocene dišave, za katero je odštela izjemno visoko vsoto – celoletno plačo. Odprla jo je in izlila dišavo na Jezusovo glavo. Nekatere izmed prisotnih pa je to dejanje zelo razjezilo, zato so se začeli zgražati nad tem: “Kakšna potrata! In to tako dragocene dišave!” (Marko 14,3.4 ŽJ) Dodali so še, da bi denar vendar lahko veliko bolje uporabili za revne ali druge socialne namene. Drži. Toda Jezus se je odzval drugače in temu dejanju ljubezni pripisal pomen, ki se je ohranil vse do danes. Rekel je: “Resnično, povem vam: Kjer koli po svetu bo oznanjen evangelij, bodo pripovedovali tudi to, kar je ona storila, njej v spomin.” (Marko 14,9 SSP) Življenje je več kakor učinkovitost, gospodarnost in analize uporabe sredstev. Ideologije ekonomičnega mišljenja ne bi smeli prevzeti brez pomisleka. Še posebno kot kristjani smo pozvani ustvariti drugačen svet, svet za ljudi, ki obupujejo zaradi tega sveta. K človeka in življenja vrednemu svetu spadaju tudi stvari, ki so kdaj videti neučinkovite, zamudne in ovinkaste. Na primer, kakšna vožnja na vrtiljaku z otroki, kak sladoled z družino ali prijatelji, pogovor, pri katerem ne gledamo na uro, ter čas, namenjen sebi in drugim. Če imamo resnično radi ljudi, imata ekonomičnost in učinkovitost svoje meje. Potem se “zapravljamo” za druge, s tem ko si vzamemo čas, tolažimo in spodbujamo, pomagamo ali darujemo denar. Vse to se morda zdi nespametno, neekonomično in skoraj nesmiselno, vendar pa je izraz čiste ljubezni in znak pristne vere v Jezusa Kristusa, ki je za nas “zapravil” svoje življenje. “Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje.” (Janez 3,16 SSP) 174698169 RTVSLO – Prvi 400 clean Ena izmed čarobnih besed v sodobnem gospodarstvu (pa tudi življenju sploh) je učinkovitost. Pomeni, da se neko opravilo izvede z najnižjimi mogočimi stroški. Zapravljanje je prepovedano, viri se uporabljajo varčno, stroški se znižujejo. Racionalizacija in optimizacija. Kakopak je dobro, če lahko enako razdaljo prevozimo z manj goriva ali če lahko perilo operemo z manj vode. A učinkovitost ima tudi svojo slabo stran. Naše mišljenje in delovanje lahko namreč tako zoži, da mislimo, da šteje samo to, kar koristi in kar se splača. In učinek takega mišljenja je enako boleč, ko gre za medosebne odnose, kot takrat, ko zaradi njega brez dela in prihodka ostanejo zaposleni v kakšnem podjetju. V Markovem evangeliju najdemo v 14. poglavju opisan dogodek, ki se je zgodil v vasi Betanija. Jezus je skupaj s svojimi učenci gostoval pri nekem Simonu, ki je imel vzdevek Gobavec. Ko so bili pri jedi, je prišla neka ženska s stekleničko zelo dragocene dišave, za katero je odštela izjemno visoko vsoto – celoletno plačo. Odprla jo je in izlila dišavo na Jezusovo glavo. Nekatere izmed prisotnih pa je to dejanje zelo razjezilo, zato so se začeli zgražati nad tem: “Kakšna potrata! In to tako dragocene dišave!” (Marko 14,3.4 ŽJ) Dodali so še, da bi denar vendar lahko veliko bolje uporabili za revne ali druge socialne namene. Drži. Toda Jezus se je odzval drugače in temu dejanju ljubezni pripisal pomen, ki se je ohranil vse do danes. Rekel je: “Resnično, povem vam: Kjer koli po svetu bo oznanjen evangelij, bodo pripovedovali tudi to, kar je ona storila, njej v spomin.” (Marko 14,9 SSP) Življenje je več kakor učinkovitost, gospodarnost in analize uporabe sredstev. Ideologije ekonomičnega mišljenja ne bi smeli prevzeti brez pomisleka. Še posebno kot kristjani smo pozvani ustvariti drugačen svet, svet za ljudi, ki obupujejo zaradi tega sveta. K človeka in življenja vrednemu svetu spadaju tudi stvari, ki so kdaj videti neučinkovite, zamudne in ovinkaste. Na primer, kakšna vožnja na vrtiljaku z otroki, kak sladoled z družino ali prijatelji, pogovor, pri katerem ne gledamo na uro, ter čas, namenjen sebi in drugim. Če imamo resnično radi ljudi, imata ekonomičnost in učinkovitost svoje meje. Potem se “zapravljamo” za druge, s tem ko si vzamemo čas, tolažimo in spodbujamo, pomagamo ali darujemo denar. Vse to se morda zdi nespametno, neekonomično in skoraj nesmiselno, vendar pa je izraz čiste ljubezni in znak pristne vere v Jezusa Kristusa, ki je za nas “zapravil” svoje življenje. “Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje.” (Janez 3,16 SSP) http://www.rtvslo.si/podcast Fri, 05 Jun 2020 03:56:40 +0000 Zmago Godina: Zapravljiva ljubezen Če ste včeraj zaključili z branjem knjige, ki vas je pošteno pritegnila, da ste komaj čakali na trenutke, ko jo boste lahko spet vzeli v roke, ste se danes zbudili bolj sproščeno. Nič več vas ne sili, da bi več nemirno iskali skoraj ukradene trenutke za branje tako napete zgodbe, ki vas je preselila v drug svet. Saj ni pomembno, kakšen je bil konec te zgodbe in kje se je vse skupaj dogajalo. Morda vam je dalo vse skupaj misliti; lahko je avtor tako zaključil, da bi si želeli nadaljevanja; lahko ste z zaključkom razočarani. Kakor koli že, polni ste še vtisov likov, dogodkov, zapletov in razpletov, ki so vas pritegnili. Sam kar nekaj dni še živim z zgodbo. Včasih poiščem podatke o avtorju, mogočem nadaljevanju, filmski uprizoritvi, da bi zgodba in njeni junaki še bolj odzvanjali v meni. Priznati pa moramo, da naj nas je knjiga še tako prevzela, naj se je nadaljevala z novimi zgodbami, nas s časom ta nemir prebranega mine. Junaki iz dneva v dan bledijo in nobena uprizoritev, nobeno nadaljevanje ne more priklicati tiste bivanjske vznemirjenosti, ki smo jo doživeli ob prvem branju. Če se prav spomnim, je veliki pravljičar Hans Christian Andersen nekje zapisal, da knjige porumenijo, mestni učenjaki zbledijo, a knjiga narave poskrbi vsako leto za novo izdajo. Če smo v teh dneh veliko več sami in si vzamemo čas za knjigo, je to hvalevredno. Spomnim pa se starejše gospe, ki je oslabela in bila že kar nekaj mesecev obsojena na svojo skromno sobico. Iz nje je imela pogled na drevo, ki ga je spremljala vse od posaditve do tega, da ji danes nudi mogočno senco. Kljub onemoglosti ji je bilo to drevo kot živa zgodba, ki zmore vsak dan iznajti nov zaplet. Veter, ki to drevo oblikuje na najrazličnejše načine; ptice, ki se podijo po njem; jesen, ki mu je pobrala, vsaj na videz ugasnila življenje; pomlad, ki mu je vrnila brstenje; vse je tej onemogli ženi kot knjiga, ki jo lahko bereš vsak dan na novo. Ni treba veliko, dovolj je pogled skozi okno. Samo odprto oko, ki zmore prepoznavati to vedno novo izdajo knjige narave, je dovolj, da bomo naš dan napolnili z novim življenjem. Če celo utegnemo in zmoremo oditi v gozd, bomo kot tisti junaki kakšnega sodobnega romana, ki so kot bralci vstopili v lastno zgodbo. Želim sebi in vam, da bi znali in zmogli danes listati po tej vedno novi knjigi narave in se pri čudenju ob tej živi zgodbi zahvaliti za njeno ustvarjalnost in priložnost, da smo del nje. 174697897 RTVSLO – Prvi 424 clean Če ste včeraj zaključili z branjem knjige, ki vas je pošteno pritegnila, da ste komaj čakali na trenutke, ko jo boste lahko spet vzeli v roke, ste se danes zbudili bolj sproščeno. Nič več vas ne sili, da bi več nemirno iskali skoraj ukradene trenutke za branje tako napete zgodbe, ki vas je preselila v drug svet. Saj ni pomembno, kakšen je bil konec te zgodbe in kje se je vse skupaj dogajalo. Morda vam je dalo vse skupaj misliti; lahko je avtor tako zaključil, da bi si želeli nadaljevanja; lahko ste z zaključkom razočarani. Kakor koli že, polni ste še vtisov likov, dogodkov, zapletov in razpletov, ki so vas pritegnili. Sam kar nekaj dni še živim z zgodbo. Včasih poiščem podatke o avtorju, mogočem nadaljevanju, filmski uprizoritvi, da bi zgodba in njeni junaki še bolj odzvanjali v meni. Priznati pa moramo, da naj nas je knjiga še tako prevzela, naj se je nadaljevala z novimi zgodbami, nas s časom ta nemir prebranega mine. Junaki iz dneva v dan bledijo in nobena uprizoritev, nobeno nadaljevanje ne more priklicati tiste bivanjske vznemirjenosti, ki smo jo doživeli ob prvem branju. Če se prav spomnim, je veliki pravljičar Hans Christian Andersen nekje zapisal, da knjige porumenijo, mestni učenjaki zbledijo, a knjiga narave poskrbi vsako leto za novo izdajo. Če smo v teh dneh veliko več sami in si vzamemo čas za knjigo, je to hvalevredno. Spomnim pa se starejše gospe, ki je oslabela in bila že kar nekaj mesecev obsojena na svojo skromno sobico. Iz nje je imela pogled na drevo, ki ga je spremljala vse od posaditve do tega, da ji danes nudi mogočno senco. Kljub onemoglosti ji je bilo to drevo kot živa zgodba, ki zmore vsak dan iznajti nov zaplet. Veter, ki to drevo oblikuje na najrazličnejše načine; ptice, ki se podijo po njem; jesen, ki mu je pobrala, vsaj na videz ugasnila življenje; pomlad, ki mu je vrnila brstenje; vse je tej onemogli ženi kot knjiga, ki jo lahko bereš vsak dan na novo. Ni treba veliko, dovolj je pogled skozi okno. Samo odprto oko, ki zmore prepoznavati to vedno novo izdajo knjige narave, je dovolj, da bomo naš dan napolnili z novim življenjem. Če celo utegnemo in zmoremo oditi v gozd, bomo kot tisti junaki kakšnega sodobnega romana, ki so kot bralci vstopili v lastno zgodbo. Želim sebi in vam, da bi znali in zmogli danes listati po tej vedno novi knjigi narave in se pri čudenju ob tej živi zgodbi zahvaliti za njeno ustvarjalnost in priložnost, da smo del nje. http://www.rtvslo.si/podcast Thu, 04 Jun 2020 03:57:04 +0000 Janez Vodičar: Vedno nova knjiga Naneslo je, da sem bila prisotna pri kar zanimivem pogovoru. Po dolgih letih sta se srečali dve daljni sorodnici, obe že precej v letih. Ena od njiju je bila bolj gluha in je zato govorila precej glasno. »Sem slišala, da si precej bolna«, je rekla drugi. »Ne da bi vedela«, je odgovarjala druga. V tem stilu se je pogovor nadaljeval še nekaj časa. »Sem slišala, da ti hodi ta in ta pomagat, … sem slišala, da …«. Ves čas je prva govorila drugi, kaj vse je slišala o njej. Niti enkrat samkrat ni vprašala: »Kako pa pravzaprav živiš? Kako ti gre? Kaj delaš? Kako si kos vsemu?« Seveda, saj ji ni bilo treba spraševati, ker je o vsem že slišala od drugih. \tVerjetno takšni pogovori sploh niso tako redki. Kaj vse govorimo o drugih. Kaj delajo, kaj mislijo, kako se počutijo in še in še. Ljudje o drugih vse natančno vedo. Vsaj mislijo tako. Ni pomembno, ali je vse res ali ne. Pomembno je le, da imajo dovolj snovi za pogovor. Če ne gre drugače, pa še malo svojega dodajo. Veliko laže je govoriti o drugih kot o sebi. Kako povsem drugače bi bilo, če bi se bolj znali pogovarjati o sebi. Ne tako, da bi se hvalili, da bi tekmovali, kaj vse znamo, kaj vse zmoremo, kako smo boljši od drugih. Preprosto tako, da bi znali spregovoriti o sebi, o svojih skrbeh, o svojih radostih, o svojih upanjih in strahovih, o tem kar nas vznemirja in pomirja. Drugemu bi odprli vrata v svoj svet in verjetno bi v takšnem pogovoru odprl tudi on vrata v svoj svet. Samo to lahko damo drug drugemu: košček sebe, košček svojega sveta. \tSeveda se takšni pogovori lahko odvijajo le v ozračju, ko začutimo dobrohotnost drugega, ko se nam ni treba bati, da bo drugi zlorabil besede, ki mu jih izrečemo, in jih širil okrog, včasih tudi povsem spremenjene. V takšnem pogovoru ne bi smelo biti prostora za besede: »Slišala sem o tebi …«. Če bi bolj prisluhnili konkretnemu človeku in se manj menili za to, kaj vse ljudje pravijo o njem, bi bilo naše življenje verjetno veliko lepše. Prihranjeno bi nam bilo tudi marsikatero trpljenje. 174697620 RTVSLO – Prvi 375 clean Naneslo je, da sem bila prisotna pri kar zanimivem pogovoru. Po dolgih letih sta se srečali dve daljni sorodnici, obe že precej v letih. Ena od njiju je bila bolj gluha in je zato govorila precej glasno. »Sem slišala, da si precej bolna«, je rekla drugi. »Ne da bi vedela«, je odgovarjala druga. V tem stilu se je pogovor nadaljeval še nekaj časa. »Sem slišala, da ti hodi ta in ta pomagat, … sem slišala, da …«. Ves čas je prva govorila drugi, kaj vse je slišala o njej. Niti enkrat samkrat ni vprašala: »Kako pa pravzaprav živiš? Kako ti gre? Kaj delaš? Kako si kos vsemu?« Seveda, saj ji ni bilo treba spraševati, ker je o vsem že slišala od drugih. \tVerjetno takšni pogovori sploh niso tako redki. Kaj vse govorimo o drugih. Kaj delajo, kaj mislijo, kako se počutijo in še in še. Ljudje o drugih vse natančno vedo. Vsaj mislijo tako. Ni pomembno, ali je vse res ali ne. Pomembno je le, da imajo dovolj snovi za pogovor. Če ne gre drugače, pa še malo svojega dodajo. Veliko laže je govoriti o drugih kot o sebi. Kako povsem drugače bi bilo, če bi se bolj znali pogovarjati o sebi. Ne tako, da bi se hvalili, da bi tekmovali, kaj vse znamo, kaj vse zmoremo, kako smo boljši od drugih. Preprosto tako, da bi znali spregovoriti o sebi, o svojih skrbeh, o svojih radostih, o svojih upanjih in strahovih, o tem kar nas vznemirja in pomirja. Drugemu bi odprli vrata v svoj svet in verjetno bi v takšnem pogovoru odprl tudi on vrata v svoj svet. Samo to lahko damo drug drugemu: košček sebe, košček svojega sveta. \tSeveda se takšni pogovori lahko odvijajo le v ozračju, ko začutimo dobrohotnost drugega, ko se nam ni treba bati, da bo drugi zlorabil besede, ki mu jih izrečemo, in jih širil okrog, včasih tudi povsem spremenjene. V takšnem pogovoru ne bi smelo biti prostora za besede: »Slišala sem o tebi …«. Če bi bolj prisluhnili konkretnemu človeku in se manj menili za to, kaj vse ljudje pravijo o njem, bi bilo naše življenje verjetno veliko lepše. Prihranjeno bi nam bilo tudi marsikatero trpljenje. http://www.rtvslo.si/podcast Wed, 03 Jun 2020 03:56:15 +0000 Metka Klevišar: Sem slišala Najbolj strogi zdravstveni ukrepi zaradi zdravstvene krize, ki smo jo doživljali od marca do zdaj, so odpravljeni. Vseeno je še vedno veliko negotovosti in strahu zaradi korona virusa. Zdravnik, primarij in strokovni direktor murskosoboške bolnišnice ter superintendent Evangeljske binkoštne cerkve Daniel Grabar v današnji Duhovni misli razmišlja o zdravju in upanju v teh časih. 174697352 RTVSLO – Prvi 347 clean Najbolj strogi zdravstveni ukrepi zaradi zdravstvene krize, ki smo jo doživljali od marca do zdaj, so odpravljeni. Vseeno je še vedno veliko negotovosti in strahu zaradi korona virusa. Zdravnik, primarij in strokovni direktor murskosoboške bolnišnice ter superintendent Evangeljske binkoštne cerkve Daniel Grabar v današnji Duhovni misli razmišlja o zdravju in upanju v teh časih. http://www.rtvslo.si/podcast Tue, 02 Jun 2020 03:55:47 +0000 Daniel Grabar: O zdravju in upanju Nekatere dežele po Evropi praznujejo Binkoštni praznik kar dva dni, tudi še v ponedeljek, ki sledi binkoštni nedelji in tako poudarjajo njen pomen za krščansko tradicijo in kulturo. To so dnevi praznovanja Duha veselja in modrosti, Božje tolažbe in upanja. Prav na današnji dan, ko praznujemo tudi Marijin praznik, se spomnimo, da apostoli v pričakovanju velikega dogodka niso bili sami, sredi med njimi je po krščanskem izročilu bila tudi Jezusova mati. Morda smo premalo pozorni na to podrobnost, ki pa je velikim sakralnim umetnikom tako ljuba. Barvita slikarska platna rada kažejo Marijo v vsej ženski lepoti, ki je obsijana s svetlobo in plamen nad njeno glavo izstopa po svoji velikosti ter moči in se razlikuje od plamenov apostolov. Če pa pomislimo na Marijino žensko dušo, ki je polna pričakovanja, potem nam ta prikaz postane bolj razumljiv. V svoji ženski nežnosti je bila Marija razpoložljiva za navdih nove Ljubezni. Plamen nad njo je ogenj te ljubezni, o kateri poje Visoka pesem, ko pravi, da je »njena ljubezenska strast silna« in da so »njene strele ognjene« ter »njeni plameni, Gospodovi plameni« (Vp 8,6). Marijana plamteča duša povezuje plamene apostolov. Odslej bo njihova modrost postala modrost o ljubezni, njihova inteligenca se bo razodela kot umnost srca, njihov pogum se bo predstavil kot neustrašen pogled v prihodnost. Vendar pa je zanimivo, da njihovi plameni ne poskočijo kvišku in se ne združijo v eno samo plamtečo baklo. Ostajajo kot posamični ognjeni jeziki nad njihovimi glavami. To pomeni, da individualnost vsakega izmed njih ni ukinjena, enkratno veselje srca vsakega posameznika ne izgine, ostaja kot dar, kot navdih Duha. Odslej te posamičnosti ne bodo več ne boleče in ne moteče. Izražale bodo radost ljubezni v različnosti. Sedaj razumemo, zakaj so Jezusovi učenci bili sposobni razumeti ljudi s tako različnimi govoricami. Marija, ki je bila polna Duha ljubezni, od takrat pozna in se raduje vsakega izmed nas, pa naj bo še tako drugačen. Judovska skupnost te dni prav tako praznuje Binkoštni praznik in sicer kot čudežni dan, ko so prejeli dar Thore, dar Božje Postave. Postava zahteva obrezo srca, kar pomeni, da ogenj Ljubezni rani naše srce. Takšno srce, ki je ranjeno, po preroku Ezekijelu, postane rodovitno. Zna se darovati, živi za ljubljene in tudi zna odpuščati. Marijino srce je polno plamtečega Duha, ki nas povezuje kljub naši različnosti, zato jo imenujemo tudi Mati vse Cerkve, Mati skupnosti upajočih in ljubečih ljudi. 174697080 RTVSLO – Prvi 420 clean Nekatere dežele po Evropi praznujejo Binkoštni praznik kar dva dni, tudi še v ponedeljek, ki sledi binkoštni nedelji in tako poudarjajo njen pomen za krščansko tradicijo in kulturo. To so dnevi praznovanja Duha veselja in modrosti, Božje tolažbe in upanja. Prav na današnji dan, ko praznujemo tudi Marijin praznik, se spomnimo, da apostoli v pričakovanju velikega dogodka niso bili sami, sredi med njimi je po krščanskem izročilu bila tudi Jezusova mati. Morda smo premalo pozorni na to podrobnost, ki pa je velikim sakralnim umetnikom tako ljuba. Barvita slikarska platna rada kažejo Marijo v vsej ženski lepoti, ki je obsijana s svetlobo in plamen nad njeno glavo izstopa po svoji velikosti ter moči in se razlikuje od plamenov apostolov. Če pa pomislimo na Marijino žensko dušo, ki je polna pričakovanja, potem nam ta prikaz postane bolj razumljiv. V svoji ženski nežnosti je bila Marija razpoložljiva za navdih nove Ljubezni. Plamen nad njo je ogenj te ljubezni, o kateri poje Visoka pesem, ko pravi, da je »njena ljubezenska strast silna« in da so »njene strele ognjene« ter »njeni plameni, Gospodovi plameni« (Vp 8,6). Marijana plamteča duša povezuje plamene apostolov. Odslej bo njihova modrost postala modrost o ljubezni, njihova inteligenca se bo razodela kot umnost srca, njihov pogum se bo predstavil kot neustrašen pogled v prihodnost. Vendar pa je zanimivo, da njihovi plameni ne poskočijo kvišku in se ne združijo v eno samo plamtečo baklo. Ostajajo kot posamični ognjeni jeziki nad njihovimi glavami. To pomeni, da individualnost vsakega izmed njih ni ukinjena, enkratno veselje srca vsakega posameznika ne izgine, ostaja kot dar, kot navdih Duha. Odslej te posamičnosti ne bodo več ne boleče in ne moteče. Izražale bodo radost ljubezni v različnosti. Sedaj razumemo, zakaj so Jezusovi učenci bili sposobni razumeti ljudi s tako različnimi govoricami. Marija, ki je bila polna Duha ljubezni, od takrat pozna in se raduje vsakega izmed nas, pa naj bo še tako drugačen. Judovska skupnost te dni prav tako praznuje Binkoštni praznik in sicer kot čudežni dan, ko so prejeli dar Thore, dar Božje Postave. Postava zahteva obrezo srca, kar pomeni, da ogenj Ljubezni rani naše srce. Takšno srce, ki je ranjeno, po preroku Ezekijelu, postane rodovitno. Zna se darovati, živi za ljubljene in tudi zna odpuščati. Marijino srce je polno plamtečega Duha, ki nas povezuje kljub naši različnosti, zato jo imenujemo tudi Mati vse Cerkve, Mati skupnosti upajočih in ljubečih ljudi. http://www.rtvslo.si/podcast Mon, 01 Jun 2020 03:57:00 +0000 Edvard Kovač: Plamen Duha Neka mati je svojega 5-letnega sina peljala s seboj na koncert velikega poljskega pianista Ignaca Paderewskega. Upala je, da ga bo ta izkušnja spodbudila, da se bo navdušil za glasbo. Dobila sta sedeže blizu odra. Mati je nato srečala svojega starega prijatelja in se zapletla v pogovor z njim. Ni opazila, da je njen sin izginil in začel raziskovati po okolici. Točno ob uri so se prižgale luči na odru. Šele takrat je mati opazila svojega sina na odru, sedečega za klavirjem, kako sproščeno igra preprosto otroško pesem. Preden ga je lahko šla iskat, je na oder stopil Paderewski. Približal se je klavirju in zašepetal dečku: »Ne nehaj igrati! Nadaljuj!« Sklonil se je k dečku in z levo roko začel igrati basovsko melodijo, kasneje je še z desno roko začel dopolnjevati osnovno melodijo. Veliki maestro in majhen petletni deček sta navdušila občinstvo s svojim igranjem. Podoba velikega glasbenika in majhnega dečka nam dajeta lepo podobo Sv. Duha, ki je prišel nad učence. Sveti Duh je preoblikoval šibke moči učencev v nekaj močnega, mogočnega. Glasbeno gledano je bilo dečkovo igranje malo vredno. Toda Paderewski ga je s svojo »spremljavo« spremenil v nekaj čudovitega. Na podoben način lahko Sveti Duh vse, kar imamo – pa naj bo še tako ubogo, majhno in nebogljeno – nadgradi in spremeni v nekaj velikega in lepega. Kako Sveti Duh vse spremeni, nam dokazujejo apostoli. Učenci so se po Jezusovi smrti skrivali in bili zaprti v hiši. Niso še v polnosti razumeli Jezusovega poslanstva, zakaj je prišel na svet. Binkošti bi lahko povzeli z besedo sprememba. Opazimo spremembo pri učencih in pri tri tisoč poslušalcih, ki so se po Petrovem govoru dali krstiti. Današnji svet potrebuje spremembe. Danes mnogi ljudje ne poznajo Kristusa, na drugi strani pa je mnogo kristjanov, ki so kakor učenci pred binkoštmi – zmedeni, šibki, boječi … Potrebujemo Svetega Duha, da pride na nas in nas spremeni. Na čudovit način je to ubesedil mehiški pesnik Amado Nervo: Sami smo samo iskra, toda v duhu smo ogenj. Sami smo strune, toda v duhu smo lira. Sami smo mravljišče, v duhu smo gora. Sami smo pero, v duhu smo perut. Sami smo prosjaki, v duhu smo kralji. Sveti Duh živi v nas. Binkoštna nedelja nas opominja, naj naše drage obogatimo še z večjo ljubeznijo. Opozarja nas, naj jih opogumimo. Naša ljubezen in pogum lahko spremeni in preoblikuje njihove šibke napore v nekaj močnega in mogočnega. 174696955 RTVSLO – Prvi 430 clean Neka mati je svojega 5-letnega sina peljala s seboj na koncert velikega poljskega pianista Ignaca Paderewskega. Upala je, da ga bo ta izkušnja spodbudila, da se bo navdušil za glasbo. Dobila sta sedeže blizu odra. Mati je nato srečala svojega starega prijatelja in se zapletla v pogovor z njim. Ni opazila, da je njen sin izginil in začel raziskovati po okolici. Točno ob uri so se prižgale luči na odru. Šele takrat je mati opazila svojega sina na odru, sedečega za klavirjem, kako sproščeno igra preprosto otroško pesem. Preden ga je lahko šla iskat, je na oder stopil Paderewski. Približal se je klavirju in zašepetal dečku: »Ne nehaj igrati! Nadaljuj!« Sklonil se je k dečku in z levo roko začel igrati basovsko melodijo, kasneje je še z desno roko začel dopolnjevati osnovno melodijo. Veliki maestro in majhen petletni deček sta navdušila občinstvo s svojim igranjem. Podoba velikega glasbenika in majhnega dečka nam dajeta lepo podobo Sv. Duha, ki je prišel nad učence. Sveti Duh je preoblikoval šibke moči učencev v nekaj močnega, mogočnega. Glasbeno gledano je bilo dečkovo igranje malo vredno. Toda Paderewski ga je s svojo »spremljavo« spremenil v nekaj čudovitega. Na podoben način lahko Sveti Duh vse, kar imamo – pa naj bo še tako ubogo, majhno in nebogljeno – nadgradi in spremeni v nekaj velikega in lepega. Kako Sveti Duh vse spremeni, nam dokazujejo apostoli. Učenci so se po Jezusovi smrti skrivali in bili zaprti v hiši. Niso še v polnosti razumeli Jezusovega poslanstva, zakaj je prišel na svet. Binkošti bi lahko povzeli z besedo sprememba. Opazimo spremembo pri učencih in pri tri tisoč poslušalcih, ki so se po Petrovem govoru dali krstiti. Današnji svet potrebuje spremembe. Danes mnogi ljudje ne poznajo Kristusa, na drugi strani pa je mnogo kristjanov, ki so kakor učenci pred binkoštmi – zmedeni, šibki, boječi … Potrebujemo Svetega Duha, da pride na nas in nas spremeni. Na čudovit način je to ubesedil mehiški pesnik Amado Nervo: Sami smo samo iskra, toda v duhu smo ogenj. Sami smo strune, toda v duhu smo lira. Sami smo mravljišče, v duhu smo gora. Sami smo pero, v duhu smo perut. Sami smo prosjaki, v duhu smo kralji. Sveti Duh živi v nas. Binkoštna nedelja nas opominja, naj naše drage obogatimo še z večjo ljubeznijo. Opozarja nas, naj jih opogumimo. Naša ljubezen in pogum lahko spremeni in preoblikuje njihove šibke napore v nekaj močnega in mogočnega. http://www.rtvslo.si/podcast Sun, 31 May 2020 03:57:10 +0000 Božo Rustja: V duhu postanemo ogenj So ljudje, ki zdržijo brez hrane. So ljudje, ki zdržijo tudi brez vode. Okolica jih kaj kmalu razglasi za čudake: za norce ali za svetnike. Vendar ga ni norca in ne svetnika, ki bi zdržal brez ZRAKA. ZRAK je torej bistveni element, pogoj za naše življenje in bivanje. In čeprav je vsepovsod okoli nas, in čeprav vsi dihamo en in isti ZRAK, ga je vendarle mnogo vrst in vsak od nas ga drugače diha in duha: Je ZRAK, ki diši kot sveže zorana njiva in je ZRAK, ki ima v sebi zadovoljstvo požetega polja. Je ZRAK, ki vonja po hlevu: po kmečkih rokah, mleku in gnoju in je ZRAK tovarniške hale, težak in utrujen. Je rezek, hladni ZRAK s katerim te prebudi jutro v gorah in je topli, slani ZRAK, ki ga nosi val obmorskega večera. Je sveži, prepišni ZRAK s katerim te pozdravi soba odprtih oken in je ZRAK prostorov, ki gnijejo v zatohlosti že dolgo neodprtih vrat. Je prijetni ZRAK, ki obkroža človeka, prepotenega po celodnevnem delu in je ZRAK. ki smrdi po neumitem, lenem telesu. In ko se zaženemo v kak klanec, je ZRAKA lahko tudi preveč. Ali premalo? Kdo bi vedel.. In nikakor ne smemo pozabiti na mešanje ZRAKA, toplega in mrzlega, saj nastane veter, ki podi oblake, napenja jadra, ki daje poleta, pa tudi razkriva strehe, ruši, ruje drevesa in razpihuje ogenj. A zakaj vsa ta ekologija me boste vprašali. Ko se je po vstajenju Jezus prikazal učencem je »dihnil« vanje in dejal: Prejmite Svetega Duha! Sveti Duh torej vendarle ni golobček, ki prihaja trkat na vaše okno in zobat zrnje, ki ste mu ga nasuli na okensko polico in za katerim je treba vsake toliko polico tudi počistiti. Sveti Duh je božji dih, božji zrak, bistveni element, pogoj za naše življenje in bivanje. 174696788 RTVSLO – Prvi 354 clean So ljudje, ki zdržijo brez hrane. So ljudje, ki zdržijo tudi brez vode. Okolica jih kaj kmalu razglasi za čudake: za norce ali za svetnike. Vendar ga ni norca in ne svetnika, ki bi zdržal brez ZRAKA. ZRAK je torej bistveni element, pogoj za naše življenje in bivanje. In čeprav je vsepovsod okoli nas, in čeprav vsi dihamo en in isti ZRAK, ga je vendarle mnogo vrst in vsak od nas ga drugače diha in duha: Je ZRAK, ki diši kot sveže zorana njiva in je ZRAK, ki ima v sebi zadovoljstvo požetega polja. Je ZRAK, ki vonja po hlevu: po kmečkih rokah, mleku in gnoju in je ZRAK tovarniške hale, težak in utrujen. Je rezek, hladni ZRAK s katerim te prebudi jutro v gorah in je topli, slani ZRAK, ki ga nosi val obmorskega večera. Je sveži, prepišni ZRAK s katerim te pozdravi soba odprtih oken in je ZRAK prostorov, ki gnijejo v zatohlosti že dolgo neodprtih vrat. Je prijetni ZRAK, ki obkroža človeka, prepotenega po celodnevnem delu in je ZRAK. ki smrdi po neumitem, lenem telesu. In ko se zaženemo v kak klanec, je ZRAKA lahko tudi preveč. Ali premalo? Kdo bi vedel.. In nikakor ne smemo pozabiti na mešanje ZRAKA, toplega in mrzlega, saj nastane veter, ki podi oblake, napenja jadra, ki daje poleta, pa tudi razkriva strehe, ruši, ruje drevesa in razpihuje ogenj. A zakaj vsa ta ekologija me boste vprašali. Ko se je po vstajenju Jezus prikazal učencem je »dihnil« vanje in dejal: Prejmite Svetega Duha! Sveti Duh torej vendarle ni golobček, ki prihaja trkat na vaše okno in zobat zrnje, ki ste mu ga nasuli na okensko polico in za katerim je treba vsake toliko polico tudi počistiti. Sveti Duh je božji dih, božji zrak, bistveni element, pogoj za naše življenje in bivanje. http://www.rtvslo.si/podcast Sat, 30 May 2020 03:55:54 +0000 Gregor Čušin: Binkošti Pravnik in ekonomist dr. Peter Millonig v današnji Duhovni misli premišljuje o dilemi imeti ali biti. Brez prizadevanj za materialne dobrine v življenju ne gre, hkrati pa to ne sme biti naš edini cilj. 174696486 RTVSLO – Prvi 290 clean Pravnik in ekonomist dr. Peter Millonig v današnji Duhovni misli premišljuje o dilemi imeti ali biti. Brez prizadevanj za materialne dobrine v življenju ne gre, hkrati pa to ne sme biti naš edini cilj. http://www.rtvslo.si/podcast Fri, 29 May 2020 03:54:50 +0000 Peter Millonig: Imeti ali biti Toplo, pomladno vreme me je zvabilo ven na bližnji hrib, ki stoji nedaleč stran od naše domačije. Na prisojni strani hriba druga za drugo stojijo štiri hiše. V prvi osamljeno jesen življenja preživlja starejša ženska, v tretji živita starša s svojo že odraslo hčerko. Na koncu prisoje se v četrti hiši število prebivalcev nenehno spreminja. Stanovalci prihajajo in odhajajo. Med prvo in tretjo stoji druga hiša, najmanjša izmed vseh štirih. Prazna. Z dvojnimi okni, na katerih visijo doma izvezene zavese. Poleg kamnite hiše stojita drvarnica in manjši skedenj. Oba sta prazna in zaprta z rigljem. Skedenj stoji tik ob ozki asfaltni cesti, ki vodi do četrte hiše. Ob njem stoji klop iz grobo poskobljane deske, pribite z žeblji na dva okrogla neobdelana kosa lesa. Skedenj je z vseh štirih strani obdan s podolžno razžaganimi smrekovimi deskami, med katerimi so manjše ali večje reže zaradi sušenja lesa. Skoznje močan veter ob sneženju nanaša sneg v notranjost skednja. Preden sem se usedla na ozko klop, sem se zazrla v deske na skednju. Pritrjene z dolgimi žeblji so še vedno pokončno stale. Le da niso bile več svetlih barv. S svojo sivo patino in z grčami nepravilnih okroglih oblik so tiho pripovedovale zgodbe o grčastih, pokončnih ljudeh. Ne samo zgodbe domačinov iz prve, druge, tretje in četrte hiše, temveč zgodbe cele vasi. Vasi, ki se prazni leto za letom, desetletje za desetletjem. In še mnogo več od tega: prazni se že stoletje. Dandanes na klopci pred skednjem posedam samo še jaz. In ker vem, da me nihče ne sliši, grčam tudi sama pripovedujem svojo zgodbo. O ljudeh, ki so živeli v tem kraju in danes umirajo drug za drugim. Sami, osamljeni in zapuščeni. Nekoč, še ne tako daleč nazaj, smo stare grče, tako smo rekli krepkim in trdnim ljudem, spoštovali ter občudovali njihovo modrost. Med njimi je bil tudi naš sosed, ki je rad posedal na klopci pod domačo hruško. Posedanje v njegovem času ni bil greh, temveč povabilo k pogovoru. Čeprav neizobražen, je z radovednostjo zrl v svet in njegovo dogajanje. Velikokrat se spomnim njegovih besed: »Bog ve, kaj nas še čaka.« Soseda ni več. Prav tako ne klopce in domače hruške. Je le še klopca na sosednjem hribu. In nekaj starih grčavih ljudi. Spoštovani poslušalci in cenjene poslušalke, starost, kakršno sem doživljala kot bosonoga deklica, in starost, kakršno doživljam danes, obuta v modrejše čevlje, je kakor stoleten skedenj, ki tiho ječi na bližnjem hribu. Dokler ne odpremo njegovih vrat, ne vemo, ali je prazen ali poln. Vanj lahko poškilimo tudi skozi luknjo izpadle grče. Mogoče bomo opazili samo pajčevino. Nič hudega. Tudi z nje lahko začnemo odmotavati spomine. »Pred sivo glavo vstani, prikloni se staremu človeku,« (3 Mz 19,32) je Gospod naročil Mojzesu. Priklonimo se sivi starosti tudi mi. 174696213 RTVSLO – Prvi 419 clean Toplo, pomladno vreme me je zvabilo ven na bližnji hrib, ki stoji nedaleč stran od naše domačije. Na prisojni strani hriba druga za drugo stojijo štiri hiše. V prvi osamljeno jesen življenja preživlja starejša ženska, v tretji živita starša s svojo že odraslo hčerko. Na koncu prisoje se v četrti hiši število prebivalcev nenehno spreminja. Stanovalci prihajajo in odhajajo. Med prvo in tretjo stoji druga hiša, najmanjša izmed vseh štirih. Prazna. Z dvojnimi okni, na katerih visijo doma izvezene zavese. Poleg kamnite hiše stojita drvarnica in manjši skedenj. Oba sta prazna in zaprta z rigljem. Skedenj stoji tik ob ozki asfaltni cesti, ki vodi do četrte hiše. Ob njem stoji klop iz grobo poskobljane deske, pribite z žeblji na dva okrogla neobdelana kosa lesa. Skedenj je z vseh štirih strani obdan s podolžno razžaganimi smrekovimi deskami, med katerimi so manjše ali večje reže zaradi sušenja lesa. Skoznje močan veter ob sneženju nanaša sneg v notranjost skednja. Preden sem se usedla na ozko klop, sem se zazrla v deske na skednju. Pritrjene z dolgimi žeblji so še vedno pokončno stale. Le da niso bile več svetlih barv. S svojo sivo patino in z grčami nepravilnih okroglih oblik so tiho pripovedovale zgodbe o grčastih, pokončnih ljudeh. Ne samo zgodbe domačinov iz prve, druge, tretje in četrte hiše, temveč zgodbe cele vasi. Vasi, ki se prazni leto za letom, desetletje za desetletjem. In še mnogo več od tega: prazni se že stoletje. Dandanes na klopci pred skednjem posedam samo še jaz. In ker vem, da me nihče ne sliši, grčam tudi sama pripovedujem svojo zgodbo. O ljudeh, ki so živeli v tem kraju in danes umirajo drug za drugim. Sami, osamljeni in zapuščeni. Nekoč, še ne tako daleč nazaj, smo stare grče, tako smo rekli krepkim in trdnim ljudem, spoštovali ter občudovali njihovo modrost. Med njimi je bil tudi naš sosed, ki je rad posedal na klopci pod domačo hruško. Posedanje v njegovem času ni bil greh, temveč povabilo k pogovoru. Čeprav neizobražen, je z radovednostjo zrl v svet in njegovo dogajanje. Velikokrat se spomnim njegovih besed: »Bog ve, kaj nas še čaka.« Soseda ni več. Prav tako ne klopce in domače hruške. Je le še klopca na sosednjem hribu. In nekaj starih grčavih ljudi. Spoštovani poslušalci in cenjene poslušalke, starost, kakršno sem doživljala kot bosonoga deklica, in starost, kakršno doživljam danes, obuta v modrejše čevlje, je kakor stoleten skedenj, ki tiho ječi na bližnjem hribu. Dokler ne odpremo njegovih vrat, ne vemo, ali je prazen ali poln. Vanj lahko poškilimo tudi skozi luknjo izpadle grče. Mogoče bomo opazili samo pajčevino. Nič hudega. Tudi z nje lahko začnemo odmotavati spomine. »Pred sivo glavo vstani, prikloni se staremu človeku,« (3 Mz 19,32) je Gospod naročil Mojzesu. Priklonimo se sivi starosti tudi mi. http://www.rtvslo.si/podcast Thu, 28 May 2020 03:56:59 +0000 Alenka Veber: Grčasti ljudje Eno boljših besedil evrovizijskega festivala, ki se mi spomladi večkrat prikrade v misli, je pesem irske skupine Dervish They can't stop the spring, Pomladi ne morejo ustaviti, iz leta 2007, navdihnjena z žametno revolucijo na Češkem. Kar predstavljam si nekoga pred tankom, kako na ves glas kriči: »Lahko naredite kar koli, lahko me onemogočite, uničite, mi vzamete upanje, ne morete pa ustaviti pomladi.« Ta refren si rad pojem, ko opazim prve zelene vršičke, pa bi si ga moral že dosti prej. Da namreč življenje zmaga, vedno, tudi ko ni pogojev za to. Kajti pomlad pride, ko je čas, in najde svojo pot, tudi če ni nobene poti. Ne gre za cenen optimizem. To ni iskanje nečesa, kar bi me potolažilo in mi s trenutkom omame zakrilo kruto resničnost. Gre za nekaj povsem iz življenja rojenega, resničnega, kakor je resnično zelenje, ki se spomladi prebija skozi sicer trdne, varne olupke na plano, v tveganje prvih pomladnih dni. Življenje zmaguje, danes, ko topel vetrc ziblje lipe pred hišo, in tudi jutri, ko bo spet padel sneg, v ljudeh, ki sovražijo, in tistih, ki odpuščajo, tistih, ki služijo, in tistih, ki se jezijo, pa v laboratorijih, kjer iščejo cepivo, in tudi na posnetkih neskončnih krst iz Bergama, ki so enako pretresljivi kot tiste slike pomladi 1945 iz pravkar osvobojenega Auschwitza. Vse to je pomlad. V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje– za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Takole z Ivanom Minattijem razmišljam v teh dneh negotovosti, te nezaslišane novosti, upam si reči, te pomladi, ki ji nihče ne zna dati imena in je prav razumeti. Toda treba je videti pomlad, zamaskirano v toliko paradoksov naše sedanje resničnosti, treba je razmišljati o njej, kako se v mojem življenju dogaja, ker se, saj pomladi nihče ne more ustaviti, treba je sanjati, če želite, verjeti vanjo, jo prebirati v težki vihravosti marčnega vetra. Ne da bi kaj v njej spremenili – saj niti ne moremo –, pomlad pride, ali nam je všeč ali ne, nič je ne ustavi, a za pomlad je treba vedeti, jo je treba sprejeti, kakršna je, z veliko žrtvami in veliko solzami, ker je le tako mogoče preživeti. Temu jaz pravim velika noč, vstajenje od mrtvih, namreč nečemu, kar se zgodi v nas, ko se soočimo z nerazumljivim življenjem in se sredi njega odločimo za upanje. Za upanje, ne za optimizem, za upanje, ne za vdanost v usodo, za upanje, ne za upor. Za upanje, da kljub vsemu verjamem: kar se dogaja, je vendarle pomlad in zmaga življenja. Pomlad pač ni v uspehu, v doseženem rezultatu, v sadovih – ti pridejo na poletje ali jesen. Pomlad je v naporu, samo v tem, da se spopadamo in soočamo s svojimi lastnimi mejami in ne da jih premagujemo. Ni nujno, da nam bo ta napor pomladi v veselje, ker so nekatere pomladi pretežke, da bi jih razumeli. Toda treba je rasti, čeprav kakor drevo na mestu, truditi se vzpenjati v nebo, to je pomlad, »dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni presloneti, čakati in hrepeneti«. (Ivan Minatti) \t 174695882 RTVSLO – Prvi 374 clean Eno boljših besedil evrovizijskega festivala, ki se mi spomladi večkrat prikrade v misli, je pesem irske skupine Dervish They can't stop the spring, Pomladi ne morejo ustaviti, iz leta 2007, navdihnjena z žametno revolucijo na Češkem. Kar predstavljam si nekoga pred tankom, kako na ves glas kriči: »Lahko naredite kar koli, lahko me onemogočite, uničite, mi vzamete upanje, ne morete pa ustaviti pomladi.« Ta refren si rad pojem, ko opazim prve zelene vršičke, pa bi si ga moral že dosti prej. Da namreč življenje zmaga, vedno, tudi ko ni pogojev za to. Kajti pomlad pride, ko je čas, in najde svojo pot, tudi če ni nobene poti. Ne gre za cenen optimizem. To ni iskanje nečesa, kar bi me potolažilo in mi s trenutkom omame zakrilo kruto resničnost. Gre za nekaj povsem iz življenja rojenega, resničnega, kakor je resnično zelenje, ki se spomladi prebija skozi sicer trdne, varne olupke na plano, v tveganje prvih pomladnih dni. Življenje zmaguje, danes, ko topel vetrc ziblje lipe pred hišo, in tudi jutri, ko bo spet padel sneg, v ljudeh, ki sovražijo, in tistih, ki odpuščajo, tistih, ki služijo, in tistih, ki se jezijo, pa v laboratorijih, kjer iščejo cepivo, in tudi na posnetkih neskončnih krst iz Bergama, ki so enako pretresljivi kot tiste slike pomladi 1945 iz pravkar osvobojenega Auschwitza. Vse to je pomlad. V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje– za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Takole z Ivanom Minattijem razmišljam v teh dneh negotovosti, te nezaslišane novosti, upam si reči, te pomladi, ki ji nihče ne zna dati imena in je prav razumeti. Toda treba je videti pomlad, zamaskirano v toliko paradoksov naše sedanje resničnosti, treba je razmišljati o njej, kako se v mojem življenju dogaja, ker se, saj pomladi nihče ne more ustaviti, treba je sanjati, če želite, verjeti vanjo, jo prebirati v težki vihravosti marčnega vetra. Ne da bi kaj v njej spremenili – saj niti ne moremo –, pomlad pride, ali nam je všeč ali ne, nič je ne ustavi, a za pomlad je treba vedeti, jo je treba sprejeti, kakršna je, z veliko žrtvami in veliko solzami, ker je le tako mogoče preživeti. Temu jaz pravim velika noč, vstajenje od mrtvih, namreč nečemu, kar se zgodi v nas, ko se soočimo z nerazumljivim življenjem in se sredi njega odločimo za upanje. Za upanje, ne za optimizem, za upanje, ne za vdanost v usodo, za upanje, ne za upor. Za upanje, da kljub vsemu verjamem: kar se dogaja, je vendarle pomlad in zmaga življenja. Pomlad pač ni v uspehu, v doseženem rezultatu, v sadovih – ti pridejo na poletje ali jesen. Pomlad je v naporu, samo v tem, da se spopadamo in soočamo s svojimi lastnimi mejami in ne da jih premagujemo. Ni nujno, da nam bo ta napor pomladi v veselje, ker so nekatere pomladi pretežke, da bi jih razumeli. Toda treba je rasti, čeprav kakor drevo na mestu, truditi se vzpenjati v nebo, to je pomlad, »dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni presloneti, čakati in hrepeneti«. (Ivan Minatti) \t http://www.rtvslo.si/podcast Wed, 27 May 2020 03:56:14 +0000 Marko Rijavec: Pomladi se ne da ustaviti Te dni so ljudje ponovno odprli mnoga zaradi pandemije zaprta vrata. Videla sem solze na licih stanovalcev doma za upokojence, ki so spet lahko šli ven in pobožali sveže zeleno travo na vrtu. Videla sem neizmerno srečo, ko so obiskovalci po več kot mesecu dni videli svoje mame ali očete na postelji, ker so jih pridni negovalci pripeljali do okna za pogovore. Nam, kristjanom, pa je bilo posebno doživetje, podobno slovesnosti prvih obhajil, ko smo spet lahko pristopili k zakramentu obhajila. Sprejeti Jezusovo telo, skrito v beli hostiji, je nekaj najlepšega, kar vernik lahko doživi v svojem iskanju stika z živim Bogom. Pred obhajilom molimo prilagojeno dvatisočletno molitev rimskega stotnika, ki je prišel k Jezusu prosit za ozdravljenje svojega služabnika. In ko se je Jezus odzval, je v iskreni ponižnosti rekel: Gospod, nisem vreden, da prideš pod mojo streho, ampak reci le besedo – in ozdravljen bo moj služabnik. Priti pod tvojo streho pomeni priti v njegov dom, videti notranjost njegovega doma. Jezus, ki vidi v srce, vidi notranjost odnosov v domu, v katerega vstopi. Pod eno streho živijo različni ljudje, različne generacije in njihovi odnosi so včasih boleči, včasih trpeči, a tudi neskončno nežni in polni ljubezni. Zdaj, ko smo tolikokrat slišali opozorilo: ostani doma, je pod strehami naših domov potekalo zelo intenzivno življenje. Mnoge stvari so se razjasnile, mnoge učvrstile, a nekatere zlomile … Ker smo bili omejeni na bivanje pod istim krovom, nismo mogli pred problemi zbežati ne v gostilne ne na potovanja. Morali smo se soočiti z njimi in s samim seboj. O tem času nekateri pravijo, da je bil uspešen, nekateri samo zamahnejo z roko. A vendar, zdaj lahko spet stopi Jezus pod našo streho. Njemu ni treba razlagati zapletenosti medsebojnega družinskega življenja, trpljenja in želja, kajti On vidi in ve vse in nosi v hostiji v našem srcu svoj blagoslov. Prej so nekateri duhovniki hodili po vaseh z monštranco in blagoslavljali hiše in ljudi, zdaj lahko pod našo streho, v sredo našega doma stopi nevidni Obiskovalec in blagoslovi naše vsakdanje življenje, da skozi znova odprta vrata pridemo nasmejani in prečiščeni, bolj povezani in manj zagrenjeni. 174695635 RTVSLO – Prvi 347 clean Te dni so ljudje ponovno odprli mnoga zaradi pandemije zaprta vrata. Videla sem solze na licih stanovalcev doma za upokojence, ki so spet lahko šli ven in pobožali sveže zeleno travo na vrtu. Videla sem neizmerno srečo, ko so obiskovalci po več kot mesecu dni videli svoje mame ali očete na postelji, ker so jih pridni negovalci pripeljali do okna za pogovore. Nam, kristjanom, pa je bilo posebno doživetje, podobno slovesnosti prvih obhajil, ko smo spet lahko pristopili k zakramentu obhajila. Sprejeti Jezusovo telo, skrito v beli hostiji, je nekaj najlepšega, kar vernik lahko doživi v svojem iskanju stika z živim Bogom. Pred obhajilom molimo prilagojeno dvatisočletno molitev rimskega stotnika, ki je prišel k Jezusu prosit za ozdravljenje svojega služabnika. In ko se je Jezus odzval, je v iskreni ponižnosti rekel: Gospod, nisem vreden, da prideš pod mojo streho, ampak reci le besedo – in ozdravljen bo moj služabnik. Priti pod tvojo streho pomeni priti v njegov dom, videti notranjost njegovega doma. Jezus, ki vidi v srce, vidi notranjost odnosov v domu, v katerega vstopi. Pod eno streho živijo različni ljudje, različne generacije in njihovi odnosi so včasih boleči, včasih trpeči, a tudi neskončno nežni in polni ljubezni. Zdaj, ko smo tolikokrat slišali opozorilo: ostani doma, je pod strehami naših domov potekalo zelo intenzivno življenje. Mnoge stvari so se razjasnile, mnoge učvrstile, a nekatere zlomile … Ker smo bili omejeni na bivanje pod istim krovom, nismo mogli pred problemi zbežati ne v gostilne ne na potovanja. Morali smo se soočiti z njimi in s samim seboj. O tem času nekateri pravijo, da je bil uspešen, nekateri samo zamahnejo z roko. A vendar, zdaj lahko spet stopi Jezus pod našo streho. Njemu ni treba razlagati zapletenosti medsebojnega družinskega življenja, trpljenja in želja, kajti On vidi in ve vse in nosi v hostiji v našem srcu svoj blagoslov. Prej so nekateri duhovniki hodili po vaseh z monštranco in blagoslavljali hiše in ljudi, zdaj lahko pod našo streho, v sredo našega doma stopi nevidni Obiskovalec in blagoslovi naše vsakdanje življenje, da skozi znova odprta vrata pridemo nasmejani in prečiščeni, bolj povezani in manj zagrenjeni. http://www.rtvslo.si/podcast Tue, 26 May 2020 03:55:47 +0000 Emanuela Žerdin: Pridi pod mojo streho Sveta, razodetvena besedila so besedila, namenjena vsemu človeštvu, tako moškim kot ženskam. Koran, sveto besedilo islama, pa morda vendarle pomeni izjemo, saj na več mestih izrecno nagovarja ženski spol in poudarja duhovno enakovrednost moškega in ženske pred Bogom. Tako recimo 35. verz 33. sure jasno priča o tem, da bodo tako muslimani kot muslimanke, tako verniki kot vernice, ki živijo krepostno življenje in opravljajo dobra dela, dobili Božje odpuščanje, Njegovo milost in Njegove nagrade. Naj v tem kontekstu poudarim, da imajo moški in ženske po islamskem izročilu isti duhovni cilj, to je spoznanje Boga in uresničitev etosa. Za ta cilj so si prizadevale predvsem muslimanske mistikinje, ki jih je bilo v zgodovini islama veliko. Najbolj znana je zagotovo Rabija al-Adavija iz 8. stoletja, ki je učila in pridigala vero samo iz ljubezni do Boga. Ko so jo prebivalci Basre vprašali, zakaj v eni roki drži gorečo baklo, v drugi pa vedro vode, jih je poučila, da je ogenj namenjen požigu raja, voda pa pogasitvi peklenskega ognja, da bi ljudje častili Boga le zaradi Boga samega, ne pa iz upanja na raj ali iz strahu pred peklom. Za Rabijo je edina pristna vera do Boga utemeljena na ljubezni do Boga zaradi njega samega. S svojim naukom se je zapisala v islamsko duhovno tradicijo kot velika učiteljica mistične ljubezni, ki so jo od tedaj opevali številni sufijski mistiki in mistikinje. Rabija al-Adavija torej velja za najbolj znamenito muslimansko mistikinjo, Hatidža, prva žena preroka Mohameda, pa za arhetip ženske pobožnosti in princip ženske svetosti v islamu sploh. Hatidža ni le prva, ki je sprejela islamsko vero, temveč je s svojo notranjo držo in ravnanjem poosebljala značaj in krepost, za katera naj bi si prizadevala vsaka muslimanka. Ženske so v islamski zgodovini vseskozi imele močan vpliv na religijsko in družbeno življenje muslimanov: posredovale so preroško izročilo, vodile teološke razprave, se aktivno udeleževale oblikovanja in organiziranja religijsko-družbenega življenja ter imele pomembno vlogo na področju islamske mistike. Eno morda najlepših priznanj moške avtoritete duhovnim ženskam je delo znamenitega sufija Abdurahmana as-Sulamija iz 11. stoletja, v katerem je portretiral kar osemdeset muslimanskih mistikinj in predstavil njihove nauke. Izjave številnih sufijevskih mistikinj tudi sicer najdemo v vseh večjih klasičnih hagiografijah in kompendijih o sufizmu. Skratka, rečemo lahko, da duhovno-religijska tradicija islama brez njenega ženskega elementa in prispevka zagotovo ne bi bila tako bogata in pestra, kot je. 174695345 RTVSLO – Prvi 404 clean Sveta, razodetvena besedila so besedila, namenjena vsemu človeštvu, tako moškim kot ženskam. Koran, sveto besedilo islama, pa morda vendarle pomeni izjemo, saj na več mestih izrecno nagovarja ženski spol in poudarja duhovno enakovrednost moškega in ženske pred Bogom. Tako recimo 35. verz 33. sure jasno priča o tem, da bodo tako muslimani kot muslimanke, tako verniki kot vernice, ki živijo krepostno življenje in opravljajo dobra dela, dobili Božje odpuščanje, Njegovo milost in Njegove nagrade. Naj v tem kontekstu poudarim, da imajo moški in ženske po islamskem izročilu isti duhovni cilj, to je spoznanje Boga in uresničitev etosa. Za ta cilj so si prizadevale predvsem muslimanske mistikinje, ki jih je bilo v zgodovini islama veliko. Najbolj znana je zagotovo Rabija al-Adavija iz 8. stoletja, ki je učila in pridigala vero samo iz ljubezni do Boga. Ko so jo prebivalci Basre vprašali, zakaj v eni roki drži gorečo baklo, v drugi pa vedro vode, jih je poučila, da je ogenj namenjen požigu raja, voda pa pogasitvi peklenskega ognja, da bi ljudje častili Boga le zaradi Boga samega, ne pa iz upanja na raj ali iz strahu pred peklom. Za Rabijo je edina pristna vera do Boga utemeljena na ljubezni do Boga zaradi njega samega. S svojim naukom se je zapisala v islamsko duhovno tradicijo kot velika učiteljica mistične ljubezni, ki so jo od tedaj opevali številni sufijski mistiki in mistikinje. Rabija al-Adavija torej velja za najbolj znamenito muslimansko mistikinjo, Hatidža, prva žena preroka Mohameda, pa za arhetip ženske pobožnosti in princip ženske svetosti v islamu sploh. Hatidža ni le prva, ki je sprejela islamsko vero, temveč je s svojo notranjo držo in ravnanjem poosebljala značaj in krepost, za katera naj bi si prizadevala vsaka muslimanka. Ženske so v islamski zgodovini vseskozi imele močan vpliv na religijsko in družbeno življenje muslimanov: posredovale so preroško izročilo, vodile teološke razprave, se aktivno udeleževale oblikovanja in organiziranja religijsko-družbenega življenja ter imele pomembno vlogo na področju islamske mistike. Eno morda najlepših priznanj moške avtoritete duhovnim ženskam je delo znamenitega sufija Abdurahmana as-Sulamija iz 11. stoletja, v katerem je portretiral kar osemdeset muslimanskih mistikinj in predstavil njihove nauke. Izjave številnih sufijevskih mistikinj tudi sicer najdemo v vseh večjih klasičnih hagiografijah in kompendijih o sufizmu. Skratka, rečemo lahko, da duhovno-religijska tradicija islama brez njenega ženskega elementa in prispevka zagotovo ne bi bila tako bogata in pestra, kot je. http://www.rtvslo.si/podcast Mon, 25 May 2020 03:56:44 +0000 Raid Al Daghistani: Ženska duhovnost v islamu Spoštovane poslušalke, cenjeni poslušalci! V četrtek, 40 dni po veliki noči, smo obhajali za kristjane pomemben praznik – praznik Gospodovega vnebohoda. Danes obhajamo nedeljo, ki se nahaja med tem praznikom in binkoštmi – praznik, ko so bili apostoli napolnjeni s Svetim Duhom. Berilo na današnjo nedeljo je vzeto iz Apostolskih del. Gre za knjigo, ki opisuje življenje prve krščanske skupnosti. Apostoli so po velikonočnem dogodku zbrani v dvorani zadnje večerje. Lahko bi rekli, da gre za portret Cerkve, ki svoje korenine poglablja v velikonočnem dogodku, saj je ta dvorana kraj, kjer je Jezus med zadnjo večerjo postavil evharistijo ter duhovniško posvečenje in kjer je od mrtvih vstali razlil Svetega Duha na apostole. Gospod je svojim učencem naročil, naj ne odhajajo iz Jeruzalema, naj ostanejo skupaj ter se pripravijo na dar Svetega Duha. Zbrali so se torej z Marijo v dvorani zadnje večerje in čakali na obljubljeni dogodek. Jezus torej naroči, naj čakajo – naj počakajo na prihod Paraklita – to je Svetega Duha Tolažnika. V tem lahko najdemo sporočilo tudi za vse poznejše krščanske skupnosti, ne nazadnje tudi za vsakega vernika, kristjana. Včasih mislimo, da je vse odvisno od nas, od naše pameti, od naših načrtov, naših sposobnosti. Mislimo, da moramo narediti vse sami. Jasno, Gospod prosi za naše sodelovanje. Povabljeni smo, da damo na razpolago svoje talente, darove. Nikoli pa ne bi smeli pozabiti, da je on tisti, ki je »pobudnik«. Njegov Duh je namreč pravi protagonist Cerkve. Kolikokrat se nam zgodi, da smo neko stvar načrtovali, si želeli, toda potem se je obrnilo čisto drugače. Celo slovenski pregovor pravi: Človek obrača, Bog pa obrne. Po domače rečeno to pomeni, da je imel Bog prste vmes. V sklepnem stavku današnjega evangelija Jezus pravi: Nisem več na svetu; oni so na svetu, jaz pa odhajam k tebi. Sveti Oče, ohrani jih v svojem imenu, ki si mi ga dal, da bodo eno kakor midva. Pomenljive se mi zdijo zadnje besede – da bodo eno kakor midva. Razlagalec evangelija Silvano Fausti pravi, da od Boga ne more priti razdeljenost, sinonim smrti. Od njega pride le enost v sprejemanju drugačnosti in razlikovanja, ki prepoznava njegovo delovanje. Od njega prihaja predvsem odpuščanje, ki ozdravi vsako ločenost. Biti eno! Biti v harmoniji, v soglasju, v duhu. Najprej s samim seboj in drug z drugim. Ne nazadnje – tudi kot slovenski narod smo, žal, razdeljeni. In prav zato so evangeljske besede, da bi bili vsi eno, še kako aktualne. 174695218 RTVSLO – Prvi 364 clean Spoštovane poslušalke, cenjeni poslušalci! V četrtek, 40 dni po veliki noči, smo obhajali za kristjane pomemben praznik – praznik Gospodovega vnebohoda. Danes obhajamo nedeljo, ki se nahaja med tem praznikom in binkoštmi – praznik, ko so bili apostoli napolnjeni s Svetim Duhom. Berilo na današnjo nedeljo je vzeto iz Apostolskih del. Gre za knjigo, ki opisuje življenje prve krščanske skupnosti. Apostoli so po velikonočnem dogodku zbrani v dvorani zadnje večerje. Lahko bi rekli, da gre za portret Cerkve, ki svoje korenine poglablja v velikonočnem dogodku, saj je ta dvorana kraj, kjer je Jezus med zadnjo večerjo postavil evharistijo ter duhovniško posvečenje in kjer je od mrtvih vstali razlil Svetega Duha na apostole. Gospod je svojim učencem naročil, naj ne odhajajo iz Jeruzalema, naj ostanejo skupaj ter se pripravijo na dar Svetega Duha. Zbrali so se torej z Marijo v dvorani zadnje večerje in čakali na obljubljeni dogodek. Jezus torej naroči, naj čakajo – naj počakajo na prihod Paraklita – to je Svetega Duha Tolažnika. V tem lahko najdemo sporočilo tudi za vse poznejše krščanske skupnosti, ne nazadnje tudi za vsakega vernika, kristjana. Včasih mislimo, da je vse odvisno od nas, od naše pameti, od naših načrtov, naših sposobnosti. Mislimo, da moramo narediti vse sami. Jasno, Gospod prosi za naše sodelovanje. Povabljeni smo, da damo na razpolago svoje talente, darove. Nikoli pa ne bi smeli pozabiti, da je on tisti, ki je »pobudnik«. Njegov Duh je namreč pravi protagonist Cerkve. Kolikokrat se nam zgodi, da smo neko stvar načrtovali, si želeli, toda potem se je obrnilo čisto drugače. Celo slovenski pregovor pravi: Človek obrača, Bog pa obrne. Po domače rečeno to pomeni, da je imel Bog prste vmes. V sklepnem stavku današnjega evangelija Jezus pravi: Nisem več na svetu; oni so na svetu, jaz pa odhajam k tebi. Sveti Oče, ohrani jih v svojem imenu, ki si mi ga dal, da bodo eno kakor midva. Pomenljive se mi zdijo zadnje besede – da bodo eno kakor midva. Razlagalec evangelija Silvano Fausti pravi, da od Boga ne more priti razdeljenost, sinonim smrti. Od njega pride le enost v sprejemanju drugačnosti in razlikovanja, ki prepoznava njegovo delovanje. Od njega prihaja predvsem odpuščanje, ki ozdravi vsako ločenost. Biti eno! Biti v harmoniji, v soglasju, v duhu. Najprej s samim seboj in drug z drugim. Ne nazadnje – tudi kot slovenski narod smo, žal, razdeljeni. In prav zato so evangeljske besede, da bi bili vsi eno, še kako aktualne. http://www.rtvslo.si/podcast Sun, 24 May 2020 03:56:04 +0000 Andrej Šegula: Prva krščanska skupnost Sloviti cesar Mark Avrelij, znan tudi kot stoiški mislec iz 2. stol., je v svojem dnevniku zapisoval svoje premisleke, ko se je moral kot cesar in poveljnik vsakodnevno srečevati s podobami vojne, smrti, bolezni in raznovrstnega trpljenja. Stoiška filozofija, ki ji je pripadal, mu je tako dajala oporo in ga bodrila, da se ni predal žalosti in obupal nad situacijo, v kateri se je znašel. \tTako lahko med prebiranjem zapisov večkrat zasledimo tipično stoiško misel o notranji povezanosti celotnega sveta: »Zakaj vsepovsod je ista harmonija,« je filozof zapisal v peti knjigi svojega dnevnika. »In kakor dela vsota teles eno popolno svetovno telo, tako se veže vsota učinkujočih vzrokov v en sam popoln vzrok, v usodo.« Mark Avrelij je namreč kot stoik verjel, da je naš svet en sam organizem, ki se stalno spreminja, obnavlja, razvija in v bolj ali manj spremenjeni obliki živi naprej, preveva in usmerja pa ga neka višja sila, ki vse dogajanje med seboj povezuje v neprekinjen vzročno-posledični tok. Ljudje smo med sabo notranje povezani, vse, kar se dogaja, pa je že vnaprej določeno. »To besedo razumejo tudi najbolj nevedni ljudje,« nadaljuje svojo misel, »Saj pravijo: To mu je bilo usojeno. Z drugimi besedami: To mu je bilo tako odrejeno, to mu je bilo tako zapisano. Zategadelj sprejemajmo vsa "naključja" kakor zdravila, ki jih zapiše zdravnik. Tudi med temi je marsikaj grenkih, vendar jih rade volje uživamo, ker se nadejamo zdravja od njih.« Ker je torej potek v svetu po mnenju stoikov vnaprej zapisan, po njegovem mnenju nima smisla, da tarnamo nad svojo usodo – nasprotno, morali bi se sprijazniti z njo in jo vdano prenesti kot nekaj, na kar nismo imeli vpliva. »Zatorej sprejemaj z vedrim srcem vse, kar te doleti, čeprav se ti zdi trdó,« naroča v nadaljevanju sebi in s tem tudi vsem nam. Kajti prav mi sami smo tisti, ki dogodkom pripisujemo njihov pomen in dopustimo, da vplivajo na nas. Mark Avrelij namreč meni, da »stvari same nimajo niti najmanjšega vpliva na dušo; tudi vstopa v dušo ne; tudi ne morejo duše ne obrniti ne ganiti.« S tem še enkrat poudari, da ni na mestu, da bi se zaradi nekega nesrečnega dogodka pretirano vznemirjali ali se prepuščali takšnim ali drugačnim čustvom, pač pa bi morali prav v takih kritičnih trenutkih še bolj paziti, da ohranjamo mirnega duha in razsodnost. Razmišljanje v nadaljevanju podkrepi z optimistično mislijo, da je človek izredno trpežen in lahko marsikaj prenese. »Nikomur se ne pripeti nič takega, česar po svoji naravni ne bi mogel nositi,« je prepričan. 174695074 RTVSLO – Prvi 330 clean Sloviti cesar Mark Avrelij, znan tudi kot stoiški mislec iz 2. stol., je v svojem dnevniku zapisoval svoje premisleke, ko se je moral kot cesar in poveljnik vsakodnevno srečevati s podobami vojne, smrti, bolezni in raznovrstnega trpljenja. Stoiška filozofija, ki ji je pripadal, mu je tako dajala oporo in ga bodrila, da se ni predal žalosti in obupal nad situacijo, v kateri se je znašel. \tTako lahko med prebiranjem zapisov večkrat zasledimo tipično stoiško misel o notranji povezanosti celotnega sveta: »Zakaj vsepovsod je ista harmonija,« je filozof zapisal v peti knjigi svojega dnevnika. »In kakor dela vsota teles eno popolno svetovno telo, tako se veže vsota učinkujočih vzrokov v en sam popoln vzrok, v usodo.« Mark Avrelij je namreč kot stoik verjel, da je naš svet en sam organizem, ki se stalno spreminja, obnavlja, razvija in v bolj ali manj spremenjeni obliki živi naprej, preveva in usmerja pa ga neka višja sila, ki vse dogajanje med seboj povezuje v neprekinjen vzročno-posledični tok. Ljudje smo med sabo notranje povezani, vse, kar se dogaja, pa je že vnaprej določeno. »To besedo razumejo tudi najbolj nevedni ljudje,« nadaljuje svojo misel, »Saj pravijo: To mu je bilo usojeno. Z drugimi besedami: To mu je bilo tako odrejeno, to mu je bilo tako zapisano. Zategadelj sprejemajmo vsa "naključja" kakor zdravila, ki jih zapiše zdravnik. Tudi med temi je marsikaj grenkih, vendar jih rade volje uživamo, ker se nadejamo zdravja od njih.« Ker je torej potek v svetu po mnenju stoikov vnaprej zapisan, po njegovem mnenju nima smisla, da tarnamo nad svojo usodo – nasprotno, morali bi se sprijazniti z njo in jo vdano prenesti kot nekaj, na kar nismo imeli vpliva. »Zatorej sprejemaj z vedrim srcem vse, kar te doleti, čeprav se ti zdi trdó,« naroča v nadaljevanju sebi in s tem tudi vsem nam. Kajti prav mi sami smo tisti, ki dogodkom pripisujemo njihov pomen in dopustimo, da vplivajo na nas. Mark Avrelij namreč meni, da »stvari same nimajo niti najmanjšega vpliva na dušo; tudi vstopa v dušo ne; tudi ne morejo duše ne obrniti ne ganiti.« S tem še enkrat poudari, da ni na mestu, da bi se zaradi nekega nesrečnega dogodka pretirano vznemirjali ali se prepuščali takšnim ali drugačnim čustvom, pač pa bi morali prav v takih kritičnih trenutkih še bolj paziti, da ohranjamo mirnega duha in razsodnost. Razmišljanje v nadaljevanju podkrepi z optimistično mislijo, da je človek izredno trpežen in lahko marsikaj prenese. »Nikomur se ne pripeti nič takega, česar po svoji naravni ne bi mogel nositi,« je prepričan. http://www.rtvslo.si/podcast Sat, 23 May 2020 03:55:30 +0000 Polonca Zupančič: Mark Avrelij o prenašanju usode Bog je naš svet v precejšnji meri vezal na molitve ljudi. Težave imamo zato, ker si napačno tolmačimo Božjo voljo. Obstajata dve vrsti Božje volje – suverena in absolutna Božja volja, ki je rezultat Božje svobode in nanjo nimamo vpliva, ker je Bog edini odločevalec, in duhovna (moralna, krepostna) Božja volja, ki je rezultat naše svobode in nanjo imamo vpliv. Kako? Tako da ne lažemo, ne sovražimo, ne ubijamo … Toda zakaj je sploh treba moliti, če ima absolutni in nespremenljivi Bog svoj božanski načrt že začrtan. Če molitev spreminja Božji načrt, je Bog podrejen nam; če ga ne spreminja, pa je nesmiselno in nepotrebno moliti. Če je Bog konstanta, kako z njim logično združiti svojo molitev kot variablo? Paul E. Billheimer je zapisal, da moramo ta del Božje volje razumeti kot virman, ki ni veljaven, dokler nista na njem dva podpisa, Božji in naš. Molitev je naš podpis. Mi smo sopodpisnik. Vendar ali to drži? Kako to, da je Bog nekoč otroke Judov v Egiptu rešil pred smrtjo, v Auschwitzu pa jih ni? Kako to, da tri pravične matere molijo k istemu Bogu, a prva rodi mrtvega otroka, druga težko invalidnega, tretja pa povsem zdravega? Ali se sploh izplača moliti? Zakaj Bog včasih posreduje, včasih pa ne? Tudi Jezus je v svojem času ozdravil le nekaj slepih, bilo pa jih je veliko. Naš preprost odgovor je, da si nekateri kazen zaslužijo ali da imajo premalo vere. Jezus je takšno razlago zanikal in poučil, da zlo enako zadeva pravične in nepravične. Težko je povezati Božjo ljubezen z Božjo pravičnostjo, kajti veliko hudodelcev uspeva, bogaboječi pa ne. Tako se zgodba trpečega, a nedolžnega Joba ponavlja v vsakem življenju. Težko je, ko mi srce v peklu trpljenja zgori do samega pepela. Vem, da zdravnik zdravi, Bog pa ozdravlja, a kaj, ko v morju žalosti ne vidim obale in s stisnjeno pestjo žugam proti nebu in zemlji. Včasih je v meni svetnik, včasih pa zver. Vem, da medicina lahko odvzame trpljenje telesa, filozofija trpljenje uma, klinična psihologija trpljenje duše, vera v Boga pa trpljenje duha. A priznam, da kljub temu razmišljam o Bogu tako, kot so se o njem spraševali radovedni Jobovi prijatelji. Razlika je v tem, da ljudje gledamo na to v črno-beli tehniki, Bog pa vidi tudi barve. 174694749 RTVSLO – Prvi 308 clean Bog je naš svet v precejšnji meri vezal na molitve ljudi. Težave imamo zato, ker si napačno tolmačimo Božjo voljo. Obstajata dve vrsti Božje volje – suverena in absolutna Božja volja, ki je rezultat Božje svobode in nanjo nimamo vpliva, ker je Bog edini odločevalec, in duhovna (moralna, krepostna) Božja volja, ki je rezultat naše svobode in nanjo imamo vpliv. Kako? Tako da ne lažemo, ne sovražimo, ne ubijamo … Toda zakaj je sploh treba moliti, če ima absolutni in nespremenljivi Bog svoj božanski načrt že začrtan. Če molitev spreminja Božji načrt, je Bog podrejen nam; če ga ne spreminja, pa je nesmiselno in nepotrebno moliti. Če je Bog konstanta, kako z njim logično združiti svojo molitev kot variablo? Paul E. Billheimer je zapisal, da moramo ta del Božje volje razumeti kot virman, ki ni veljaven, dokler nista na njem dva podpisa, Božji in naš. Molitev je naš podpis. Mi smo sopodpisnik. Vendar ali to drži? Kako to, da je Bog nekoč otroke Judov v Egiptu rešil pred smrtjo, v Auschwitzu pa jih ni? Kako to, da tri pravične matere molijo k istemu Bogu, a prva rodi mrtvega otroka, druga težko invalidnega, tretja pa povsem zdravega? Ali se sploh izplača moliti? Zakaj Bog včasih posreduje, včasih pa ne? Tudi Jezus je v svojem času ozdravil le nekaj slepih, bilo pa jih je veliko. Naš preprost odgovor je, da si nekateri kazen zaslužijo ali da imajo premalo vere. Jezus je takšno razlago zanikal in poučil, da zlo enako zadeva pravične in nepravične. Težko je povezati Božjo ljubezen z Božjo pravičnostjo, kajti veliko hudodelcev uspeva, bogaboječi pa ne. Tako se zgodba trpečega, a nedolžnega Joba ponavlja v vsakem življenju. Težko je, ko mi srce v peklu trpljenja zgori do samega pepela. Vem, da zdravnik zdravi, Bog pa ozdravlja, a kaj, ko v morju žalosti ne vidim obale in s stisnjeno pestjo žugam proti nebu in zemlji. Včasih je v meni svetnik, včasih pa zver. Vem, da medicina lahko odvzame trpljenje telesa, filozofija trpljenje uma, klinična psihologija trpljenje duše, vera v Boga pa trpljenje duha. A priznam, da kljub temu razmišljam o Bogu tako, kot so se o njem spraševali radovedni Jobovi prijatelji. Razlika je v tem, da ljudje gledamo na to v črno-beli tehniki, Bog pa vidi tudi barve. http://www.rtvslo.si/podcast Fri, 22 May 2020 03:55:08 +0000 Daniel Brkič: Bog vidi tudi barve Slovo je vedno naporno in boleče. Samo pomislimo na kakšen najstniški parček, ki se v svoji zaljubljenosti ob koncu zmenka nikakor ne more ločiti. Še res čisto zadnji poljub na vogalu ulice, potem pa morata iti, ker že oba zamujata. Tisto, česar ne moreta zadržati na konkretni ravni, se nadaljuje po telefončku na digitalni, da bi vsaj tako ohranjala povezanost. Da ne govorimo o tem, kako težko se je posloviti od sorodnika ali prijatelja, ki se je odločil, da se bo odselil, ne samo iz naše bližine, ampak po možnosti precej daleč v tujino, in to za dolgo, če ne kar za vedno. Vemo, da to niso lahke stvari, še posebno če govorimo o dobrih odnosih in povezanosti. Res je, da se stik lahko ohranja s priložnostnimi obiski in seveda tudi s sodobnimi komunikacijskimi sredstvi, ampak na drugi strani tudi dobro vemo, da ni enako kot takrat, ko živimo skupaj. Kaj šele, ko se kdo od nas poslovi za vedno, ko torej umre. Tako slovo je najtežje. Bližja je bila sorodstvena vez, bližji in globlji je bil odnos, teže je. Pri preostalih primerih je lahko nadomestno povezanost omogočala digitalna komunikacija, ob smrti pa ta ni mogoča. Konec je pač konec. Ali ne? Danes katoličani obhajamo praznik Gospodovega vnebohoda. Po vstajenju od mrtvih se je Jezus svojim učencem prikazoval še štirideset dni in jih poučeval ter utrjeval v veri. Nato je napočil trenutek slovesa, odhoda. Sledili so strah, stiska, zmeda zaradi odhoda. Učenci so se v tistem trenutku zavedeli, da bodo ostali sami, prepuščeni sebi, brez Jezusovega vodstva, predvsem pa brez Njega samega Že na veliki petek se je zgodila katastrofa, ko so Jezusa umorili na križu in je bilo vsega konec. Ko je tretji dan vstal od mrtvih, se je upanje vrnilo. Zdaj pa je bilo jasno, da je slovo dokončno. Toda Jezus jih je potolažil: »Prejeli boste moč, ko bo Sveti duh prišel nad vas.« Potem ko se je Jezus od njih poslovil, so učenci na binkošti prejeli Svetega duha in ta je ostal njihova vez z Jezusom. Niso bili sami. Resda Bog ni bil navzoč med njimi v konkretni človeški osebi Jezusa iz Nazareta, so pa prejeli Svetega duha, ki je Božja navzočnost med njimi in v njih. Vez in odnos z Bogom Očetom ter vez in ustvarjalec odnosov med njimi. Ko se zdi, da ob smrti svojih najbližjih ostanemo sami, ko zaseka ostra bolečina ob izgubi, nas krepi in tolaži prav to, da smrt ni pravi konec. Z Jezusovim vstajenjem od mrtvih bomo tudi mi deležni vstajenja in večnega življenja. Sveti duh, ki smo ga prejeli pri birmi, pa ostaja edina vez med nami, ki smo še na poti, in vsemi tistimi, ki so se s smrtjo že pridružili večnosti. Brez digitalne povezave. Povezani smo duhovno, v Svetem duhu. 174694491 RTVSLO – Prvi 381 clean Slovo je vedno naporno in boleče. Samo pomislimo na kakšen najstniški parček, ki se v svoji zaljubljenosti ob koncu zmenka nikakor ne more ločiti. Še res čisto zadnji poljub na vogalu ulice, potem pa morata iti, ker že oba zamujata. Tisto, česar ne moreta zadržati na konkretni ravni, se nadaljuje po telefončku na digitalni, da bi vsaj tako ohranjala povezanost. Da ne govorimo o tem, kako težko se je posloviti od sorodnika ali prijatelja, ki se je odločil, da se bo odselil, ne samo iz naše bližine, ampak po možnosti precej daleč v tujino, in to za dolgo, če ne kar za vedno. Vemo, da to niso lahke stvari, še posebno če govorimo o dobrih odnosih in povezanosti. Res je, da se stik lahko ohranja s priložnostnimi obiski in seveda tudi s sodobnimi komunikacijskimi sredstvi, ampak na drugi strani tudi dobro vemo, da ni enako kot takrat, ko živimo skupaj. Kaj šele, ko se kdo od nas poslovi za vedno, ko torej umre. Tako slovo je najtežje. Bližja je bila sorodstvena vez, bližji in globlji je bil odnos, teže je. Pri preostalih primerih je lahko nadomestno povezanost omogočala digitalna komunikacija, ob smrti pa ta ni mogoča. Konec je pač konec. Ali ne? Danes katoličani obhajamo praznik Gospodovega vnebohoda. Po vstajenju od mrtvih se je Jezus svojim učencem prikazoval še štirideset dni in jih poučeval ter utrjeval v veri. Nato je napočil trenutek slovesa, odhoda. Sledili so strah, stiska, zmeda zaradi odhoda. Učenci so se v tistem trenutku zavedeli, da bodo ostali sami, prepuščeni sebi, brez Jezusovega vodstva, predvsem pa brez Njega samega Že na veliki petek se je zgodila katastrofa, ko so Jezusa umorili na križu in je bilo vsega konec. Ko je tretji dan vstal od mrtvih, se je upanje vrnilo. Zdaj pa je bilo jasno, da je slovo dokončno. Toda Jezus jih je potolažil: »Prejeli boste moč, ko bo Sveti duh prišel nad vas.« Potem ko se je Jezus od njih poslovil, so učenci na binkošti prejeli Svetega duha in ta je ostal njihova vez z Jezusom. Niso bili sami. Resda Bog ni bil navzoč med njimi v konkretni človeški osebi Jezusa iz Nazareta, so pa prejeli Svetega duha, ki je Božja navzočnost med njimi in v njih. Vez in odnos z Bogom Očetom ter vez in ustvarjalec odnosov med njimi. Ko se zdi, da ob smrti svojih najbližjih ostanemo sami, ko zaseka ostra bolečina ob izgubi, nas krepi in tolaži prav to, da smrt ni pravi konec. Z Jezusovim vstajenjem od mrtvih bomo tudi mi deležni vstajenja in večnega življenja. Sveti duh, ki smo ga prejeli pri birmi, pa ostaja edina vez med nami, ki smo še na poti, in vsemi tistimi, ki so se s smrtjo že pridružili večnosti. Brez digitalne povezave. Povezani smo duhovno, v Svetem duhu. http://www.rtvslo.si/podcast Thu, 21 May 2020 03:56:21 +0000 Andraž Arko: Povezava Mogoče tudi vi poznate koga, ki ne zna reči ne. Zato ne, ker je nadvse ustrežljiv. Kot da bi ves čas čakal, kdaj bo lahko skočil na prvi migljaj. Na namig, na plaho prošnjo, na glasen klic. Vi samo povejte, mi pravi eden takih, če bom mogel, bom ustregel. Ustrežljivec streže. Streže sicer vsak strežnik, a ni rečeno, da je tudi ustrežljiv. Bolnica je v bolnišnici medicinsko sestro, ki jo je prišla umit, prosila, naj ji s pinceto odstrani nadležno dlačico, a je dobila odgovor, da to ni njeno delo. Ustrežljiva in prijazna ta ženska zagotovo ni bila. Ali je ustrežljivost pridobljena ali prirojena in podedovana lastnost? Dva otroka istih staršev in enake vzgoje nista enako ustrežljiva. Priučiti se ustrežljivosti tudi ni vedno lahko. Kdor čaka, da mu bo poplačana, je lahko zelo razočaran. Menda je te čase v kakem šolskem berilu še najti Aškerčevo Čašo nesmrtnosti? Sploh pa na življenjski poti čim več Ali Rašidov, modrih starcev. Če je kdo pozabil – ta je na vprašanje ni li leka zoper smrt na sveti, mora biti, večno čem živeti razložil, da so naš edini protismrtni lek nenehna dobra dela »za rojake svoje in za domovino«. Kadar in kjer gre v cvet in v seme samoljubje – skrb le zase –, ni prostora za sožitje. To je v druženju in soodgovornosti, kar zmanjšuje bivanjsko stisko. Noben človek ni otok, povsem sam zase; je del kopne zemlje, in če morje odplavi grudo prsti, je Evrope manj …, razmišlja pesnik John Donne. Povezani smo bolj, kot se nam zdi. Pa tudi soodvisni drug od drugega. Kaj nam ponuja več varnosti: zapiranje vase ali razpoložljivost za soljudi? Stiskaštvo in osama ali »odprto srce in odprte roke«, kot pravi Gregorčič, za sobrata. Ti lahko govoriš, ti živiš še na vasi. Jaz pa v bloku, niti sosedov v istem nadstropju ne poznam. Na njihova vrata potrkaj, če oni še niso na tvoja. Vem za priletno vdovo, ki je vsaki novonaseljeni družini v okolici prinesla hlebček zanje pečenega kruha. Če to ni dobrodošlica! Nič pomišljanja, samo odprta dlan. Ali še vemo: … če kruh delil bi z bratom brat s prav srčnimi čutili. 174694216 RTVSLO – Prvi 402 clean Mogoče tudi vi poznate koga, ki ne zna reči ne. Zato ne, ker je nadvse ustrežljiv. Kot da bi ves čas čakal, kdaj bo lahko skočil na prvi migljaj. Na namig, na plaho prošnjo, na glasen klic. Vi samo povejte, mi pravi eden takih, če bom mogel, bom ustregel. Ustrežljivec streže. Streže sicer vsak strežnik, a ni rečeno, da je tudi ustrežljiv. Bolnica je v bolnišnici medicinsko sestro, ki jo je prišla umit, prosila, naj ji s pinceto odstrani nadležno dlačico, a je dobila odgovor, da to ni njeno delo. Ustrežljiva in prijazna ta ženska zagotovo ni bila. Ali je ustrežljivost pridobljena ali prirojena in podedovana lastnost? Dva otroka istih staršev in enake vzgoje nista enako ustrežljiva. Priučiti se ustrežljivosti tudi ni vedno lahko. Kdor čaka, da mu bo poplačana, je lahko zelo razočaran. Menda je te čase v kakem šolskem berilu še najti Aškerčevo Čašo nesmrtnosti? Sploh pa na življenjski poti čim več Ali Rašidov, modrih starcev. Če je kdo pozabil – ta je na vprašanje ni li leka zoper smrt na sveti, mora biti, večno čem živeti razložil, da so naš edini protismrtni lek nenehna dobra dela »za rojake svoje in za domovino«. Kadar in kjer gre v cvet in v seme samoljubje – skrb le zase –, ni prostora za sožitje. To je v druženju in soodgovornosti, kar zmanjšuje bivanjsko stisko. Noben človek ni otok, povsem sam zase; je del kopne zemlje, in če morje odplavi grudo prsti, je Evrope manj …, razmišlja pesnik John Donne. Povezani smo bolj, kot se nam zdi. Pa tudi soodvisni drug od drugega. Kaj nam ponuja več varnosti: zapiranje vase ali razpoložljivost za soljudi? Stiskaštvo in osama ali »odprto srce in odprte roke«, kot pravi Gregorčič, za sobrata. Ti lahko govoriš, ti živiš še na vasi. Jaz pa v bloku, niti sosedov v istem nadstropju ne poznam. Na njihova vrata potrkaj, če oni še niso na tvoja. Vem za priletno vdovo, ki je vsaki novonaseljeni družini v okolici prinesla hlebček zanje pečenega kruha. Če to ni dobrodošlica! Nič pomišljanja, samo odprta dlan. Ali še vemo: … če kruh delil bi z bratom brat s prav srčnimi čutili. http://www.rtvslo.si/podcast Wed, 20 May 2020 03:56:42 +0000 Berta Golob: Ustrežljivost V tokratni duhovni misli evangelijski pridigar Silvester Molan iz Krškega nadaljuje razmišljanje o tem, kako nam ta karantenski-koronski čas pomaga po svoje oblikovati tudi nekatere sicer utečene duhovne navade in miselne vzorce. 174693954 RTVSLO – Prvi 396 clean V tokratni duhovni misli evangelijski pridigar Silvester Molan iz Krškega nadaljuje razmišljanje o tem, kako nam ta karantenski-koronski čas pomaga po svoje oblikovati tudi nekatere sicer utečene duhovne navade in miselne vzorce. http://www.rtvslo.si/podcast Tue, 19 May 2020 03:56:36 +0000 Silvester Molan: Duhovno življenje v obdobju krize Tokratno duhovno misel je pripravila članica katoliškega občestva Prenove v duhu iz Gladomesa pri Slovenski Bistrici Milena Janel. Izpostavlja kako pomembno je, da črpamo svojo duhovno moč iz Božje besede in po tem uravnavamo tudi svoje poti vsakdanjega življenja. 174693680 RTVSLO – Prvi 433 clean Tokratno duhovno misel je pripravila članica katoliškega občestva Prenove v duhu iz Gladomesa pri Slovenski Bistrici Milena Janel. Izpostavlja kako pomembno je, da črpamo svojo duhovno moč iz Božje besede in po tem uravnavamo tudi svoje poti vsakdanjega življenja. http://www.rtvslo.si/podcast Mon, 18 May 2020 03:57:13 +0000 Milena Janel: Duhovna moč iz božje besede Ena hudih posledic vojn je, da številni otroci postanejo sirote. Včasih vidimo pretresljive posnetke ali fotografije teh zapuščenih otrok. Dogaja se, da sirote spremljajo ali objemajo zdravniki, drugi medicinski ali humanitarni delavci. Kljub temu tem otrokom iz oči sijeta žalost in obup-. Žalostni iščejo zavetje in preživetje. Toda potrebujejo več kot samo preživetje, potrebujejo čut pripadnosti, pripadnost družini in domu. To se pravi, da pripadajo nekomu in niso sami. Vsa potrebna materialna pomoč jim ne more dati te stvari. Njihovo žalost ob izgubi staršev lahko napolni samo razumevajoč in trajen odnos. O sirotah govori tudi Jezus v današnjem evangeliju, saj pravi: »Ne bom vas zapustil sirot« (Jn 14,18). Evangeliji so bili napisani v grščini in v tem jeziku sirota pomeni učenca brez navzočnosti ljubečega učitelja ali mojstra. Tako je veliki grški filozof Platon dejal ob smrti drugega velikega filozofa Sokrata, da bodo sedaj njegovi učenci zapuščeni, kot otroci brez očeta. Podobno je razmišljal Jezus, da bodo njegovi učenci po njegovi smrti kot sirote. Zato je dejal: »Ne bom vas zapustil sirot«. A s tem pokaže razliko med seboj in drugimi učitelji in na to, da v Božjem kraljestvu ni sirot. Kristus nas tudi po svoji smrti ne zapušča in njegovi učenci nismo sirote. Zato ljudje, ki pripadamo Božjemu kraljestvu, nismo sirote, čeprav se včasih počutimo kot sirote in sami. Težko prenašamo nadloge bolezni in starosti ter druge nevšečnosti. Kdo ima lahko celo občutek, da ga je Bog zapustil. Nekatere muči nerazumevanje ljudi, morda tudi najbližjih. Pa nam vera govori in Jezus v evangeliju zagotavlja, da nismo sami, ampak da nas vedno spremlja. Zagotavlja nam tudi, da nas ne bo pustil samih v naših bojih in težavah. Obljubil nam je Svetega Duha: »In jaz bom prosil Očeta in vam bo dal drugega Tolažnika, da ostane pri vas vekomaj« (Jn 14,16) Duha Tolažnika, Spodbujevalca, Podpornika in Zagovornika v težkih in lepih trenutkih našega življenja. Globoko sporočilo današnjega Evangelija je, da v trenutkih, ko nam je v življenju težko, nismo sami in nikoli nismo sirote. 174693550 RTVSLO – Prvi 412 clean Ena hudih posledic vojn je, da številni otroci postanejo sirote. Včasih vidimo pretresljive posnetke ali fotografije teh zapuščenih otrok. Dogaja se, da sirote spremljajo ali objemajo zdravniki, drugi medicinski ali humanitarni delavci. Kljub temu tem otrokom iz oči sijeta žalost in obup-. Žalostni iščejo zavetje in preživetje. Toda potrebujejo več kot samo preživetje, potrebujejo čut pripadnosti, pripadnost družini in domu. To se pravi, da pripadajo nekomu in niso sami. Vsa potrebna materialna pomoč jim ne more dati te stvari. Njihovo žalost ob izgubi staršev lahko napolni samo razumevajoč in trajen odnos. O sirotah govori tudi Jezus v današnjem evangeliju, saj pravi: »Ne bom vas zapustil sirot« (Jn 14,18). Evangeliji so bili napisani v grščini in v tem jeziku sirota pomeni učenca brez navzočnosti ljubečega učitelja ali mojstra. Tako je veliki grški filozof Platon dejal ob smrti drugega velikega filozofa Sokrata, da bodo sedaj njegovi učenci zapuščeni, kot otroci brez očeta. Podobno je razmišljal Jezus, da bodo njegovi učenci po njegovi smrti kot sirote. Zato je dejal: »Ne bom vas zapustil sirot«. A s tem pokaže razliko med seboj in drugimi učitelji in na to, da v Božjem kraljestvu ni sirot. Kristus nas tudi po svoji smrti ne zapušča in njegovi učenci nismo sirote. Zato ljudje, ki pripadamo Božjemu kraljestvu, nismo sirote, čeprav se včasih počutimo kot sirote in sami. Težko prenašamo nadloge bolezni in starosti ter druge nevšečnosti. Kdo ima lahko celo občutek, da ga je Bog zapustil. Nekatere muči nerazumevanje ljudi, morda tudi najbližjih. Pa nam vera govori in Jezus v evangeliju zagotavlja, da nismo sami, ampak da nas vedno spremlja. Zagotavlja nam tudi, da nas ne bo pustil samih v naših bojih in težavah. Obljubil nam je Svetega Duha: »In jaz bom prosil Očeta in vam bo dal drugega Tolažnika, da ostane pri vas vekomaj« (Jn 14,16) Duha Tolažnika, Spodbujevalca, Podpornika in Zagovornika v težkih in lepih trenutkih našega življenja. Globoko sporočilo današnjega Evangelija je, da v trenutkih, ko nam je v življenju težko, nismo sami in nikoli nismo sirote. http://www.rtvslo.si/podcast Sun, 17 May 2020 03:56:52 +0000 Božo Rustja: V božjem kraljestvu ni sirot Judovski mislec Rachi pravi, da ko bi bila neka katastrofa na zemlji in ko bi zgorelo vse Sveto pismo, a bi ostala Visoka pesem, bi še vedno imeli Božjo besedo in človeštvo bi bilo rešeno. Res je, Visoka pesem izraža globino naše duše, kjer se razodeva tisto, kar je pravzaprav neizrekljivo, kar človeka docela presega. Preseneti nas, da v tej globini najlažje zaživi žensko srce, tisto, ki je veliko trpelo in je sposobno ljubiti vsem težavam navkljub. Takšno je bilo srce Marije iz Magdale. Pesem vseh pesmi pravi, da v globini svoje duše človek hrepeni in išče Boga. V tem hrepenenju pa je že Bog navzoč, njegova milina, njegova dobrota. Zato iskanje Boga ni samo bolečina in trpljenje, ampak je predvsem radost, saj vemo, da tudi veliki Pascal zasliši glas Boga, ki mu pravi: »Ne bi me iskal, ko me ne bi že našel. Nevesta v Visoki pesmi venomer išče svojega ljubljenega, ga želi videti, in zato sprašuje jeruzalemska dekleta ob mestnih vratih, ali so kje videle ljubljenca njene duše. To pomeni, da prav tako tudi mi v iskanju Boga, njegove ljubezni ali Božje navzočnosti med nami, ne moremo ostati sami, ampak, da med seboj delimo iskreno besedo, ko ga iščemo in potem tudi veselje, če ga najdemo. V življenju Marije Magdalene se najlepše uresničuje hrepenenje iz Visoke pesmi. Tudi ona išče Gospoda, tudi ona sprašuje druge, ali so ga videli, pa naj bodo to angeli ali pa vrtnar v lepem nasadu oljk. Bog, ki je dobrota sama, ne dopusti, da bi ga človek imel v posesti, da bi se ga kdorkoli polastil, ali ga obvladal. Nihče ne more zaobjeti in posedovati Božje ljubezni. Bog se raje umakne in ostaja hrepenenje naše ljubezni, zato pa je naša iskanje še bolj pristno in naše molitev še globlja. Izjemna ženska Marija iz Magdale nas uči, da najgloblja ljubezen zahteva tudi žrtve, tako se je tudi ona pripravljena žrtvovati. Evangelij nam poroča, da zasliši glas, ki jo vprašuje: Žena, zakaj jokaš, zakaj si žalostna, zakaj trpiš, ko pa je vendarle dobri učenik pri Tebi! Takšna je Božja tolažba. Ne da bi mi ne trpeli več, da ne bi več hodili skozi očiščujočo ljubezen, da ne bi več jokali. Toda tako kakor v Evangeliju, se lahko tudi pri nas te solze gorja in trpljenja spremene v solze veselja. V tem duhu bi lahko rekli, da je resnica ljubezni nam ljudem nevidna, da je ne moremo zaznati, dokler je ne uzremo skozi tančico solza. Tančica solz pomeni, da smo se sposobni drug za drugega žrtvovati, drug drugemu kaj odpustiti, drug z drugim potrpeti. Šele takrat lahko nastopita najgloblja radost in veselje. 174693413 RTVSLO – Prvi 405 clean Judovski mislec Rachi pravi, da ko bi bila neka katastrofa na zemlji in ko bi zgorelo vse Sveto pismo, a bi ostala Visoka pesem, bi še vedno imeli Božjo besedo in človeštvo bi bilo rešeno. Res je, Visoka pesem izraža globino naše duše, kjer se razodeva tisto, kar je pravzaprav neizrekljivo, kar človeka docela presega. Preseneti nas, da v tej globini najlažje zaživi žensko srce, tisto, ki je veliko trpelo in je sposobno ljubiti vsem težavam navkljub. Takšno je bilo srce Marije iz Magdale. Pesem vseh pesmi pravi, da v globini svoje duše človek hrepeni in išče Boga. V tem hrepenenju pa je že Bog navzoč, njegova milina, njegova dobrota. Zato iskanje Boga ni samo bolečina in trpljenje, ampak je predvsem radost, saj vemo, da tudi veliki Pascal zasliši glas Boga, ki mu pravi: »Ne bi me iskal, ko me ne bi že našel. Nevesta v Visoki pesmi venomer išče svojega ljubljenega, ga želi videti, in zato sprašuje jeruzalemska dekleta ob mestnih vratih, ali so kje videle ljubljenca njene duše. To pomeni, da prav tako tudi mi v iskanju Boga, njegove ljubezni ali Božje navzočnosti med nami, ne moremo ostati sami, ampak, da med seboj delimo iskreno besedo, ko ga iščemo in potem tudi veselje, če ga najdemo. V življenju Marije Magdalene se najlepše uresničuje hrepenenje iz Visoke pesmi. Tudi ona išče Gospoda, tudi ona sprašuje druge, ali so ga videli, pa naj bodo to angeli ali pa vrtnar v lepem nasadu oljk. Bog, ki je dobrota sama, ne dopusti, da bi ga človek imel v posesti, da bi se ga kdorkoli polastil, ali ga obvladal. Nihče ne more zaobjeti in posedovati Božje ljubezni. Bog se raje umakne in ostaja hrepenenje naše ljubezni, zato pa je naša iskanje še bolj pristno in naše molitev še globlja. Izjemna ženska Marija iz Magdale nas uči, da najgloblja ljubezen zahteva tudi žrtve, tako se je tudi ona pripravljena žrtvovati. Evangelij nam poroča, da zasliši glas, ki jo vprašuje: Žena, zakaj jokaš, zakaj si žalostna, zakaj trpiš, ko pa je vendarle dobri učenik pri Tebi! Takšna je Božja tolažba. Ne da bi mi ne trpeli več, da ne bi več hodili skozi očiščujočo ljubezen, da ne bi več jokali. Toda tako kakor v Evangeliju, se lahko tudi pri nas te solze gorja in trpljenja spremene v solze veselja. V tem duhu bi lahko rekli, da je resnica ljubezni nam ljudem nevidna, da je ne moremo zaznati, dokler je ne uzremo skozi tančico solza. Tančica solz pomeni, da smo se sposobni drug za drugega žrtvovati, drug drugemu kaj odpustiti, drug z drugim potrpeti. Šele takrat lahko nastopita najgloblja radost in veselje. http://www.rtvslo.si/podcast Sat, 16 May 2020 03:56:45 +0000 Edvard Kovač: Iskanje ljubezni Jutra na Prvem prinašajo tudi razmisleke o temeljnih življenjskih, religioznih in duhovnih vprašanjih. V tokratni Duhovni misli pravnik in ekonomist dr. Peter Milonig premišljuje o pornografiji kot grehu. 174693116 RTVSLO – Prvi 288 clean Jutra na Prvem prinašajo tudi razmisleke o temeljnih življenjskih, religioznih in duhovnih vprašanjih. V tokratni Duhovni misli pravnik in ekonomist dr. Peter Milonig premišljuje o pornografiji kot grehu. http://www.rtvslo.si/podcast Fri, 15 May 2020 03:54:48 +0000 Peter Milonig: Strupeni vonj pornografije Če smo se prebudili, spoštovane poslušalke, poslušalci, v svet, kjer je skoraj vse zaprto, se v nas lahko priplazi nezaupanje. Mnogi širijo take in drugačne razlage, novice, ki nas še bolj begajo. Končno, komu naj še verjamemo zaprti v ozke prostore, odrezani od sveta. Ni čudno, da nekateri, malo zares, malo s posmehom, sprašujejo vernike, kje je njihovo zaupanje, kje je njihova vera v čudeže; kje je končno njihov Bog, ki naj bi jih rešil. Na to je težko odgovoriti. Če samo pogledamo krščanstvo, je mogoče najti številne primere čudežev, ki govorijo o ozdravitvi. V Svetem pismu imamo polno pozivov k zaupanju v Boga, o tem, kako nas bo On rešil, če se zatekamo k Njemu. Škofje skoraj povsod po svetu so pa zaprli cerkve, vernikom onemogočili dostop do tega vira moči in zaupanja. Kot da oni sami ne bi imeli zaupanja in vere. Saj verjetno poznate tisto zgodbo, ko je v velikih poplavah človek čakal, da ga Bog reši, zato je zavrnil vsakega, ki ga je hotel pobrati v čoln. Ko se je utapljal, je kričal k Bogu, zakaj ga je zapustil. Bog naj bi mu odvrnil, da kaj več kot toliko rešilnih čolnov pa res ni mogel poslati. Tak odgovor je prepoceni. Bolj mi prihaja na misel moja izkušnja, ki sem jo imel s študenti sredi Afrike. Pri predmetu o praktični etiki sem pripravil podatke o tem, koliko odstotkov prebivalstva v državah, od koder so bili študentje, je okušeno z AIDS-om. Najprej so me gledali debelo, nato presenečeno, na koncu so se le ojunačili in razložili, da je smrt del življenja in od nečesa je treba umreti. Sam sem mislil, da se norčujejo, a v pogovoru so pokazali, da to čisto resno mislijo. Če kje, potem v Afriki najdeš resnično verne ljudi, zato se mi je zdelo, da je to morda nekakšna slepa vera, saj si drugače ne morejo pomagati. Vendar sem videl, kako želijo s študijem izboljšati življenje, kako se borijo, če zbolijo, da ozdravijo. Kljub možnostim, ki jih k sreči imajo vedno več, njihova vera ni manjša. Na drugi strani pa niso obsedeni s strahom, kaj bo, če zbolijo, se ponesrečijo. Znajo zaupati v življenje in veliko bolj polno preživijo vsak trenutek, ki jim je dan. Pogosto smo obsedeni s strahom, kaj bo, če zbolimo; kaj bo, če ostanemo sami. Prav je, da smo previdni, da poskrbimo za vse potrebno in se izognemo nepotrebnemu tveganju. Ob pravem zaupanju v naše bližnje, če zmoremo še vero v Boga, pa tudi v veri, bomo bolj polno zaživeli dneve, ki so nam dani, naj bodo taki ali drugačni. videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive01/2020/05/14/JanezVodiarMozaupanjaMMC.PR1.20200514.4.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 392 clean Če smo se prebudili, spoštovane poslušalke, poslušalci, v svet, kjer je skoraj vse zaprto, se v nas lahko priplazi nezaupanje. Mnogi širijo take in drugačne razlage, novice, ki nas še bolj begajo. Končno, komu naj še verjamemo zaprti v ozke prostore, odrezani od sveta. Ni čudno, da nekateri, malo zares, malo s posmehom, sprašujejo vernike, kje je njihovo zaupanje, kje je njihova vera v čudeže; kje je končno njihov Bog, ki naj bi jih rešil. Na to je težko odgovoriti. Če samo pogledamo krščanstvo, je mogoče najti številne primere čudežev, ki govorijo o ozdravitvi. V Svetem pismu imamo polno pozivov k zaupanju v Boga, o tem, kako nas bo On rešil, če se zatekamo k Njemu. Škofje skoraj povsod po svetu so pa zaprli cerkve, vernikom onemogočili dostop do tega vira moči in zaupanja. Kot da oni sami ne bi imeli zaupanja in vere. Saj verjetno poznate tisto zgodbo, ko je v velikih poplavah človek čakal, da ga Bog reši, zato je zavrnil vsakega, ki ga je hotel pobrati v čoln. Ko se je utapljal, je kričal k Bogu, zakaj ga je zapustil. Bog naj bi mu odvrnil, da kaj več kot toliko rešilnih čolnov pa res ni mogel poslati. Tak odgovor je prepoceni. Bolj mi prihaja na misel moja izkušnja, ki sem jo imel s študenti sredi Afrike. Pri predmetu o praktični etiki sem pripravil podatke o tem, koliko odstotkov prebivalstva v državah, od koder so bili študentje, je okušeno z AIDS-om. Najprej so me gledali debelo, nato presenečeno, na koncu so se le ojunačili in razložili, da je smrt del življenja in od nečesa je treba umreti. Sam sem mislil, da se norčujejo, a v pogovoru so pokazali, da to čisto resno mislijo. Če kje, potem v Afriki najdeš resnično verne ljudi, zato se mi je zdelo, da je to morda nekakšna slepa vera, saj si drugače ne morejo pomagati. Vendar sem videl, kako želijo s študijem izboljšati življenje, kako se borijo, če zbolijo, da ozdravijo. Kljub možnostim, ki jih k sreči imajo vedno več, njihova vera ni manjša. Na drugi strani pa niso obsedeni s strahom, kaj bo, če zbolijo, se ponesrečijo. Znajo zaupati v življenje in veliko bolj polno preživijo vsak trenutek, ki jim je dan. Pogosto smo obsedeni s strahom, kaj bo, če zbolimo; kaj bo, če ostanemo sami. Prav je, da smo previdni, da poskrbimo za vse potrebno in se izognemo nepotrebnemu tveganju. Ob pravem zaupanju v naše bližnje, če zmoremo še vero v Boga, pa tudi v veri, bomo bolj polno zaživeli dneve, ki so nam dani, naj bodo taki ali drugačni. http://www.rtvslo.si/podcast Thu, 14 May 2020 03:56:32 +0000 Janez Vodičar: Moč zaupanja Opazujem prazno otroško igrišče. Zdaj je bolj varno, da otroci in njihovi starši ne hodijo tja. Spomnim se, kako je živahno, ko je tu polno otrok. Veliko se jih zažene tja, kjer so igrala. Gugalnica je vedno med prvimi, malčki jo skušajo zasesti. Tekmujejo, kdo bo prvi na njej. Veselo se gugajo, ne ozirajo se na razočaranje tistih, za katere na njej ni več prostora. Nekateri otroci na tleh se v gugajoče zaletavajo ali pa jih potiskajo vse višje in višje. Zgodi se, da je otrok na gugalnici ob tem že prestrašen. Kriči, da je dovolj, že hoče dol, a videti je, da ga nihče ne sliši. Kot bi s tem podžigal maščevanje tistih, ki niso uspeli biti prvi. A vse to je otroška igra. Nikoli končana. Tudi odrasli uživajo v guganju. Nekaterim je sicer ob preveč intenzivnem nihanju neprijetno, postane jim celo slabo. Odrasel človek ne mara velikih, močnih sprememb. Ob hitenju, pomanjkanju časa, z zatrto igrivostjo se marsikdo oklepa navad in ostaja v ozadju življenja. Hitiš, kot bi divjal po avtocesti brez razuma. Z občutkom, da življenje izginja, ne nek način zastaneš, umiraš v sebi. Prepustiš se nekemu rutinskemu toku, nihanju, ki ga ne znaš končati. Morda je dobro, da bi človek vse to, kar se mu dogaja, ubesedil. Da bi slišal sam sebe, kaj se mu dogaja, kako živi, da bi spoznal, da mu manjka svetlobe in da se mora prebiti do Luči. Gugalnici življenja se ne moremo izogniti. Življenje je lepo in je tudi grdo, je svetlo in je tudi temno, je napolnjeno z odnosi, pa je tudi samotno, osamljeno, je veselo, a tudi žalostno, trpeče – vedno pa je enkratno, nikoli se ne odvija kot kopija drugega. Lahko se zgodi, da se po doživljanju neizmerne sreče in izpolnjenosti v trenutku pojavi občutek zavrženosti, strah, razočaranje. Ko pa se zaveš, da je skrivnostno nihanje del življenja samega, da sem kamenček v čudovitem mozaiku, ki je delček visoke umetnosti stvarstva, je v resnici pretresljivo. Čudovito darilo prav zame, za mojo pot. Opaziš veličino in majhnost svojega bivanja. Gugalnica, ki jo uporabljam prilagojeno sebi, me umirja. Tako kot zmorem sam, moč prilagajam svojim potrebam. In je udobno. A pride, ne predvidevam vsega. Pridrvijo spremembe kot divji otroci na igrišču in me vržejo s tira. Nihanja so, človeku ne pustijo, da bi se omamil od udobja, ampak prebujajo dušo, zavest, da imam svojo nalogo, svojo odgovornost, da se premaknem s fotelja. Ne glede na vso pestrost, ne glede na to, kar se zgodi, se skoraj čudežno poveča klenost, trdnost, povečajo se smisel, upanje in ljubezen. Zasidraš se v svojem notranjem miru, prideš v stik svojim bistvom, odpreš srce. videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive01/2020/05/13/SilvaMatosGugalnicanaigriuMMC.PR1.20200513.3.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 381 clean Opazujem prazno otroško igrišče. Zdaj je bolj varno, da otroci in njihovi starši ne hodijo tja. Spomnim se, kako je živahno, ko je tu polno otrok. Veliko se jih zažene tja, kjer so igrala. Gugalnica je vedno med prvimi, malčki jo skušajo zasesti. Tekmujejo, kdo bo prvi na njej. Veselo se gugajo, ne ozirajo se na razočaranje tistih, za katere na njej ni več prostora. Nekateri otroci na tleh se v gugajoče zaletavajo ali pa jih potiskajo vse višje in višje. Zgodi se, da je otrok na gugalnici ob tem že prestrašen. Kriči, da je dovolj, že hoče dol, a videti je, da ga nihče ne sliši. Kot bi s tem podžigal maščevanje tistih, ki niso uspeli biti prvi. A vse to je otroška igra. Nikoli končana. Tudi odrasli uživajo v guganju. Nekaterim je sicer ob preveč intenzivnem nihanju neprijetno, postane jim celo slabo. Odrasel človek ne mara velikih, močnih sprememb. Ob hitenju, pomanjkanju časa, z zatrto igrivostjo se marsikdo oklepa navad in ostaja v ozadju življenja. Hitiš, kot bi divjal po avtocesti brez razuma. Z občutkom, da življenje izginja, ne nek način zastaneš, umiraš v sebi. Prepustiš se nekemu rutinskemu toku, nihanju, ki ga ne znaš končati. Morda je dobro, da bi človek vse to, kar se mu dogaja, ubesedil. Da bi slišal sam sebe, kaj se mu dogaja, kako živi, da bi spoznal, da mu manjka svetlobe in da se mora prebiti do Luči. Gugalnici življenja se ne moremo izogniti. Življenje je lepo in je tudi grdo, je svetlo in je tudi temno, je napolnjeno z odnosi, pa je tudi samotno, osamljeno, je veselo, a tudi žalostno, trpeče – vedno pa je enkratno, nikoli se ne odvija kot kopija drugega. Lahko se zgodi, da se po doživljanju neizmerne sreče in izpolnjenosti v trenutku pojavi občutek zavrženosti, strah, razočaranje. Ko pa se zaveš, da je skrivnostno nihanje del življenja samega, da sem kamenček v čudovitem mozaiku, ki je delček visoke umetnosti stvarstva, je v resnici pretresljivo. Čudovito darilo prav zame, za mojo pot. Opaziš veličino in majhnost svojega bivanja. Gugalnica, ki jo uporabljam prilagojeno sebi, me umirja. Tako kot zmorem sam, moč prilagajam svojim potrebam. In je udobno. A pride, ne predvidevam vsega. Pridrvijo spremembe kot divji otroci na igrišču in me vržejo s tira. Nihanja so, človeku ne pustijo, da bi se omamil od udobja, ampak prebujajo dušo, zavest, da imam svojo nalogo, svojo odgovornost, da se premaknem s fotelja. Ne glede na vso pestrost, ne glede na to, kar se zgodi, se skoraj čudežno poveča klenost, trdnost, povečajo se smisel, upanje in ljubezen. Zasidraš se v svojem notranjem miru, prideš v stik svojim bistvom, odpreš srce. http://www.rtvslo.si/podcast Wed, 13 May 2020 03:56:21 +0000 Silva Matos: Gugalnica na igrišču Pikniki znajo biti zelo prijetna stvar. Navadno se vse dogaja v naravi, ljudje si vzamejo čas, vse je preprosto in velik poudarek je na srečanju ljudi. Prav tega nam, ki vse prepogosto tako hitimo, vedno zelo manjka. \tPravili so mi o bolniku, ki si je, že zelo slaboten, praktično umirajoč, zaželel, da bi priredili piknik. Domači so ga malo čudno pogledali, ker si niso mogli predstavljati, da bo to sploh zdržal. Toda on je vztrajal in zelo jasno povedal, da je piknik njegova zadnja želja. Pa to še ni bilo dovolj. Sam je tudi določil, kaj bodo pili in jedli. Za pijačo je naročil refošk iz okolice Kopra, za jed pa pršut od prav določenega kmeta, kamor je že prej pogosto hodil po pršut. Nihče si ni upal ugovarjati, čeprav do konca niso vedeli, ali misli povsem resno. Toda spoštovali so njegovo željo in odhiteli v Koper po refošk in h kmetu po pršut. \tČez dva dni so na domačem vrtu priredili piknik. Z vremenom so imeli veliko srečo, saj tako lepega dne kot takrat že dolgo ni bilo. Prišlo je veliko ljudi. Nekateri, ki so bili povabljeni pa so se opravičili, da ne morejo, ker so zadržani z raznimi drugimi opravili. Morda so se bali srečanja s hudo bolnim in niso vedeli, kako naj bi se ob njem vedli. Saj poznamo takšne izgovore. \tPiknik je minil lepo. Bolniku so pripravili udoben naslanjač in vsi udeleženci piknika so prišli k njemu in se je z vsemi pogovarjal. Videti je bil srečen, čeprav je bil dan zanj zelo naporen. Zvečer je bil na smrt utrujen in je lahko samo še zaspal. Naslednji dan proti večeru je mirno umrl. \tTa zgodba se mi zdi nepopisno lepa. Lepo, da so svojci slišali njegovo željo in mu jo izpolnili, čeprav se jim je zdela nenavadna. Saj tudi prej niso prav pogosto prirejali piknika. Lepo, da je imel bolnik lahko okrog sebe zbrane ljudi, s katerimi je bil povezan in se je od njih lahko poslovil na ta način. Ob tem me prešine misel, kako lepo bi bilo, da bi tudi jaz imela okrog sebe ljudi, ki bi me hoteli in znali slišati, ko bom umirala. videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive01/2020/05/12/MetkaKleviarPiknikMMC.PR1.20200512.2.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 382 clean Pikniki znajo biti zelo prijetna stvar. Navadno se vse dogaja v naravi, ljudje si vzamejo čas, vse je preprosto in velik poudarek je na srečanju ljudi. Prav tega nam, ki vse prepogosto tako hitimo, vedno zelo manjka. \tPravili so mi o bolniku, ki si je, že zelo slaboten, praktično umirajoč, zaželel, da bi priredili piknik. Domači so ga malo čudno pogledali, ker si niso mogli predstavljati, da bo to sploh zdržal. Toda on je vztrajal in zelo jasno povedal, da je piknik njegova zadnja želja. Pa to še ni bilo dovolj. Sam je tudi določil, kaj bodo pili in jedli. Za pijačo je naročil refošk iz okolice Kopra, za jed pa pršut od prav določenega kmeta, kamor je že prej pogosto hodil po pršut. Nihče si ni upal ugovarjati, čeprav do konca niso vedeli, ali misli povsem resno. Toda spoštovali so njegovo željo in odhiteli v Koper po refošk in h kmetu po pršut. \tČez dva dni so na domačem vrtu priredili piknik. Z vremenom so imeli veliko srečo, saj tako lepega dne kot takrat že dolgo ni bilo. Prišlo je veliko ljudi. Nekateri, ki so bili povabljeni pa so se opravičili, da ne morejo, ker so zadržani z raznimi drugimi opravili. Morda so se bali srečanja s hudo bolnim in niso vedeli, kako naj bi se ob njem vedli. Saj poznamo takšne izgovore. \tPiknik je minil lepo. Bolniku so pripravili udoben naslanjač in vsi udeleženci piknika so prišli k njemu in se je z vsemi pogovarjal. Videti je bil srečen, čeprav je bil dan zanj zelo naporen. Zvečer je bil na smrt utrujen in je lahko samo še zaspal. Naslednji dan proti večeru je mirno umrl. \tTa zgodba se mi zdi nepopisno lepa. Lepo, da so svojci slišali njegovo željo in mu jo izpolnili, čeprav se jim je zdela nenavadna. Saj tudi prej niso prav pogosto prirejali piknika. Lepo, da je imel bolnik lahko okrog sebe zbrane ljudi, s katerimi je bil povezan in se je od njih lahko poslovil na ta način. Ob tem me prešine misel, kako lepo bi bilo, da bi tudi jaz imela okrog sebe ljudi, ki bi me hoteli in znali slišati, ko bom umirala. http://www.rtvslo.si/podcast Tue, 12 May 2020 03:56:22 +0000 Metka Klevišar: Piknik Letošnja prebujajoča se pomlad v našo deželo ni prinesla samo zdravih semen, zdravja in veselja, kot poje belokranjska pesem o treh tičicah, ampak tudi črni scenarij. Kaj vse bo pognalo z njive svetovne krize, ne vemo. Lahko samo ugibamo in se prepustimo modrovanju. Predvsem pa upamo, da bomo mi sami tisti, ki bomo spet vzkalili. Tako kot mora kmet vsako pomlad na novo rahljati zemljo s plugom in jo pobranati z železno brano, tako ostro bomo morali po njivah življenja zaorati prav vsi, ne samo kmetje. Če se nam je še do včeraj zdelo, da gre pšenica v klasje sama od sebe, smo se grenko motili. Se pa lahko zgodi, da bo šel pomladni črni scenarij res komu v klasje. »Celo štorklja pod nebom pozna svoj čas, grlica, lastovka in žerjav se pri prihodu drže svojega časa: moje ljudstvo pa ne pozna Gospodove postave,« (Jer 8,7) je zapisal prerok Jeremija. V naše gospodarsko poslopje se je letos vrnila prva lastovka, kmalu za njo druga. Vrnile so se v gnezda, ki so čez zimo samevala. Po splošnem verovanju naj bi lastovka prinašala srečo hiši, v kateri gnezdi, zato je pri nas vedno dobrodošla. Za pticami z vitkimi krili se bodo počasi vračale tudi druge. Med njimi bodo moj domači kraj preletele jate žerjavov, ki bodo z glasnim kričanjem opominjali, da prav tako poznajo čas. Le železne ptice so bile letošnjo pomlad prisiljene za nekaj časa ostati na zemlji. S pomladjo na podeželje prileti še ena ptica selivka: kukavica, ki odlaga jajca v gnezda manjših ptic pevk. Kljub kukavičjemu značaju imam rada to ptico, čeprav me iz leta v leto s svojim kukanjem prehiti. Vsaj pri nas še vedno velja, da je ob prihodu pomladi dobro imeti pri sebi denar, ko prvič slišimo kukavico, saj se nam tako v prihodnjem letu ne bo treba bati denarnih težav. Tako nekako se je do letošnje pomladi pri nas na podeželju pomlad bližala poletju. Čeprav so lastovke začele vse bolj čebljati in so zares prinesle pomlad, jih je preglasil letošnji kuku kuku. Kot opomin, namenjen tako meni kakor vam. A opomin ne odzvanja kot povabilo, da moramo v žepu imeti denar in bomo s tem odrešeni vseh težav in nadlog. Letošnji kuku kuku odzvanja kot apel naši človečnosti v medsebojnih odnosih. Odmeval bo še dolgo, tudi po tem, ko se bodo iz kukavičjih jajc izvalile nove ptice pevke in kot vsako pomlad prepevale kuku kuku. Bog daj, dragi poslušalci in poslušalke, da bi v naše kraje letos priletela vsaj ena izmed treh belokranjskih tičic. Tista tretja: ta nosi zdravje in veselje. Za zdravo seme na polju in ljuljko pa bomo morali poskrbeti sami. videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive01/2020/05/11/AlenkaVeberKukavijiletMMC.PR1.20200511.1.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 327 clean Letošnja prebujajoča se pomlad v našo deželo ni prinesla samo zdravih semen, zdravja in veselja, kot poje belokranjska pesem o treh tičicah, ampak tudi črni scenarij. Kaj vse bo pognalo z njive svetovne krize, ne vemo. Lahko samo ugibamo in se prepustimo modrovanju. Predvsem pa upamo, da bomo mi sami tisti, ki bomo spet vzkalili. Tako kot mora kmet vsako pomlad na novo rahljati zemljo s plugom in jo pobranati z železno brano, tako ostro bomo morali po njivah življenja zaorati prav vsi, ne samo kmetje. Če se nam je še do včeraj zdelo, da gre pšenica v klasje sama od sebe, smo se grenko motili. Se pa lahko zgodi, da bo šel pomladni črni scenarij res komu v klasje. »Celo štorklja pod nebom pozna svoj čas, grlica, lastovka in žerjav se pri prihodu drže svojega časa: moje ljudstvo pa ne pozna Gospodove postave,« (Jer 8,7) je zapisal prerok Jeremija. V naše gospodarsko poslopje se je letos vrnila prva lastovka, kmalu za njo druga. Vrnile so se v gnezda, ki so čez zimo samevala. Po splošnem verovanju naj bi lastovka prinašala srečo hiši, v kateri gnezdi, zato je pri nas vedno dobrodošla. Za pticami z vitkimi krili se bodo počasi vračale tudi druge. Med njimi bodo moj domači kraj preletele jate žerjavov, ki bodo z glasnim kričanjem opominjali, da prav tako poznajo čas. Le železne ptice so bile letošnjo pomlad prisiljene za nekaj časa ostati na zemlji. S pomladjo na podeželje prileti še ena ptica selivka: kukavica, ki odlaga jajca v gnezda manjših ptic pevk. Kljub kukavičjemu značaju imam rada to ptico, čeprav me iz leta v leto s svojim kukanjem prehiti. Vsaj pri nas še vedno velja, da je ob prihodu pomladi dobro imeti pri sebi denar, ko prvič slišimo kukavico, saj se nam tako v prihodnjem letu ne bo treba bati denarnih težav. Tako nekako se je do letošnje pomladi pri nas na podeželju pomlad bližala poletju. Čeprav so lastovke začele vse bolj čebljati in so zares prinesle pomlad, jih je preglasil letošnji kuku kuku. Kot opomin, namenjen tako meni kakor vam. A opomin ne odzvanja kot povabilo, da moramo v žepu imeti denar in bomo s tem odrešeni vseh težav in nadlog. Letošnji kuku kuku odzvanja kot apel naši človečnosti v medsebojnih odnosih. Odmeval bo še dolgo, tudi po tem, ko se bodo iz kukavičjih jajc izvalile nove ptice pevke in kot vsako pomlad prepevale kuku kuku. Bog daj, dragi poslušalci in poslušalke, da bi v naše kraje letos priletela vsaj ena izmed treh belokranjskih tičic. Tista tretja: ta nosi zdravje in veselje. Za zdravo seme na polju in ljuljko pa bomo morali poskrbeti sami. http://www.rtvslo.si/podcast Mon, 11 May 2020 03:55:27 +0000 Alenka Veber: Kukavičji let Kako prijetno in pomirjujoče je, ko se na planinski poti, po kateri hodiš prvič, ponovno na kakšni skali ali deblu drevesa pojavi markacija, ki ti sporoči, da si nisi zašel, ampak si še vedno na pravi poti. Podobno je tudi na drugih naših poteh. Svojčas smo se mučili z zemljevidi, ali pa smo, če nismo bili preveč ponosni vozniki, celo kakega domačina prosili, da nas je pravilno usmeril proti cilju. Zdaj se zanašamo predvsem na navigacijo, ki nam je lahko v veliko pomoč. Lahko pa nas tudi kdaj zapelje nekam drugam, kot smo pričakovali ali pa nas po neki, nesmiselno daljši poti vodi k cilju, do katerega bi prišli, če bi se mogoče zanašali na lasten občutek. Kakorkoli že. Take ali drugačne oznake, napotki, navodila in vodenje so vedno dobrodošli, ko na svojih poteh skušamo doseči cilj. V evangeliju današnje nedelje beremo, kako se Jezus poslavlja od svojih učencev in jim pravi, da odhaja od njih, da jim pripravi prostor pri nebeškem Očetu, da bodo lahko tudi oni šli po tej poti k njemu. Nejeverni Tomaž ima ponovno težave glede konkretnosti in logičnosti, zato vpraša Jezusa: »Gospod, ne vemo, kam greš. Kako bi mogli poznati pot?« Problem, ki lahko vznemirja tudi nas. Ne vemo namreč, kam gremo. Kakšen je končni cilj našega življenja? Kaj nas tam čaka? Je to samo grob, črna zemlja, ki me bo zakrila ali je še kaj več? Jezus se poslavlja od učencev, ker odhaja, da jim pripravi prostor pri nebeškem Očetu. Zato Jezus Tomažu odgovori: »Jaz sem pot, resnica in življenje.« Res se na prvi pogled zdi to nekam poetično vzneseno. Tako nekako v zraku. Toda če pogledamo malce od blizu, lahko zelo jasno prepoznamo konkretnost. Jezus je pot. Za tiste, ki mu s krstom pripadamo in mu sledimo, je Jezusovo življenje zgled in spodbuda, kako naj bi živeli tudi mi sami – povezani z nebeškim Očetom in z ljudmi. To, kar je Jezus živel in učil, je torej pot, kako hoditi skozi življenje. Seveda brez povezanosti, brez pristnih odnosov ne gre. Tudi ne gre brez izročanja, prepuščanja in zaupanja Bogu. Z zavedanjem, da je on najbolj temeljna resnica, najbolj temeljna stvarnost našega bivanja. Zato Jezus pravi o sebi, da je resnica, in tudi, da je življenje. Prav v tem se srečamo s ciljno točko življenja. Kristjani namreč verujemo, da se s smrtjo življenje ne konča, saj je Jezus vstal od mrtvih. Smrt ni končna postaja poti, ampak le prehod v novo življenje pri Bogu. Na življenjsko pot pa lahko gledamo kot na proces, v katerem se učimo rasti v ljubezni. Ko živim z zavestjo, da me Bog ljubi in da iz te ljubljenosti tudi jaz zmorem ljubiti sebe in druge. Ljubezen, ki ni sebična in egoistična, ampak se podarja. Le v tej ljubezni se bomo srečali in prepoznali na koncu poti – v Bogu, ki je Ljubezen. videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive01/2020/05/10/AndrejArkoPotMMC.PR1.20200510.7.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 428 clean Kako prijetno in pomirjujoče je, ko se na planinski poti, po kateri hodiš prvič, ponovno na kakšni skali ali deblu drevesa pojavi markacija, ki ti sporoči, da si nisi zašel, ampak si še vedno na pravi poti. Podobno je tudi na drugih naših poteh. Svojčas smo se mučili z zemljevidi, ali pa smo, če nismo bili preveč ponosni vozniki, celo kakega domačina prosili, da nas je pravilno usmeril proti cilju. Zdaj se zanašamo predvsem na navigacijo, ki nam je lahko v veliko pomoč. Lahko pa nas tudi kdaj zapelje nekam drugam, kot smo pričakovali ali pa nas po neki, nesmiselno daljši poti vodi k cilju, do katerega bi prišli, če bi se mogoče zanašali na lasten občutek. Kakorkoli že. Take ali drugačne oznake, napotki, navodila in vodenje so vedno dobrodošli, ko na svojih poteh skušamo doseči cilj. V evangeliju današnje nedelje beremo, kako se Jezus poslavlja od svojih učencev in jim pravi, da odhaja od njih, da jim pripravi prostor pri nebeškem Očetu, da bodo lahko tudi oni šli po tej poti k njemu. Nejeverni Tomaž ima ponovno težave glede konkretnosti in logičnosti, zato vpraša Jezusa: »Gospod, ne vemo, kam greš. Kako bi mogli poznati pot?« Problem, ki lahko vznemirja tudi nas. Ne vemo namreč, kam gremo. Kakšen je končni cilj našega življenja? Kaj nas tam čaka? Je to samo grob, črna zemlja, ki me bo zakrila ali je še kaj več? Jezus se poslavlja od učencev, ker odhaja, da jim pripravi prostor pri nebeškem Očetu. Zato Jezus Tomažu odgovori: »Jaz sem pot, resnica in življenje.« Res se na prvi pogled zdi to nekam poetično vzneseno. Tako nekako v zraku. Toda če pogledamo malce od blizu, lahko zelo jasno prepoznamo konkretnost. Jezus je pot. Za tiste, ki mu s krstom pripadamo in mu sledimo, je Jezusovo življenje zgled in spodbuda, kako naj bi živeli tudi mi sami – povezani z nebeškim Očetom in z ljudmi. To, kar je Jezus živel in učil, je torej pot, kako hoditi skozi življenje. Seveda brez povezanosti, brez pristnih odnosov ne gre. Tudi ne gre brez izročanja, prepuščanja in zaupanja Bogu. Z zavedanjem, da je on najbolj temeljna resnica, najbolj temeljna stvarnost našega bivanja. Zato Jezus pravi o sebi, da je resnica, in tudi, da je življenje. Prav v tem se srečamo s ciljno točko življenja. Kristjani namreč verujemo, da se s smrtjo življenje ne konča, saj je Jezus vstal od mrtvih. Smrt ni končna postaja poti, ampak le prehod v novo življenje pri Bogu. Na življenjsko pot pa lahko gledamo kot na proces, v katerem se učimo rasti v ljubezni. Ko živim z zavestjo, da me Bog ljubi in da iz te ljubljenosti tudi jaz zmorem ljubiti sebe in druge. Ljubezen, ki ni sebična in egoistična, ampak se podarja. Le v tej ljubezni se bomo srečali in prepoznali na koncu poti – v Bogu, ki je Ljubezen. http://www.rtvslo.si/podcast Sun, 10 May 2020 03:57:08 +0000 Andraž Arko: Pot 4. aprila leta 1968 je zaradi posledic atentata umrl Nobelov nagrajenec za mir, “pridigar nenasilja” in po mnenju Zveznega preiskovalnega urada “najnevarnejši človek v Združenih državah Amerike”, Martin Luther King. Star je bil le 39 let. Kot pastor in doktor filozofije je bil najopaznejši govornik in vodja Gibanja za državljanske pravice, ki se je zavzemalo za odpravo rasne diskriminacije v Združenih državah. Pri tem je zmeraj poudarjal načelo nenasilja kot edino legitimno politično sredstvo. Prav zato je v začetku aprila prebival v Memphisu. Ustrelili so ga pred njegovo motelsko sobo. S svojo avtoriteto je hotel podpreti stavke črnskih smetarjev in poskrbeti za to, da bi potekale brez nasilja. Eden izmed vrhuncev boja Martina Luthra Kinga proti rasnemu zatiranju je bil njegov govor “Sanjam” 28. avgusta 1963 pred dvesto petdeset tisoč ljudmi na stopnicah Lincolnovega spomenika v Washingtonu. V svoji prav tako zgodovinski “Pridigi na gori” je Jezus Kristus izrekel te besede: “Blagor tistim, ki delajo za mir, kajti imenovani bodo Božji otroci.” (Matej 5,9). To blagrovanje je namenjeno vsem, ki so se v zgodovini zavzemali za tiste, katerih svoboda in čast sta bili poteptani. Namenjeno je tudi vam in meni, če se zavzemamo za zapostavljene v naši družbi. Ni nam treba govoriti pred tisoči poslušalcev, dovolj je, če za začetek priseljencu iz tujine ali osebi druge rase rečemo prijazno besedo in se pri tem prijazno nasmehnemo. Ni nam treba organizirati javnih shodov, lahko pa razmislimo, kako lahko kot posamezniki in družbena skupnost pripomoremo k integraciji tujcev, ki so morali zaradi svoje lastne varnosti zapustiti domovino. Ni nam treba začeti programov za odpravo vojn v daljnih deželah, preden se ne vprašamo, kaj lahko storimo, da bi izboljšali ozračje v svojem podjetju. Ali: “Kaj lahko naredim, da se bosta moja prijatelja, sošolca, znanca, soseda spet spravila?” Čeprav je vpliv teh, ki prispevajo k razširjanju resničnega miru, na začetku morda majhen, se bo sčasoma razširil. Prek takih ljudi namreč deluje nekdo veliko večji – Bog, ki ne bo počival, dokler se ne bodo izpolnile velike “sanje” o odrešenem in obnovljenem človeštvu v vladavini večnega miru videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive01/2020/05/09/ZmagoGodinaBlagortistimkidelajozamirMMC.PR1.20200509.6.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 354 clean 4. aprila leta 1968 je zaradi posledic atentata umrl Nobelov nagrajenec za mir, “pridigar nenasilja” in po mnenju Zveznega preiskovalnega urada “najnevarnejši človek v Združenih državah Amerike”, Martin Luther King. Star je bil le 39 let. Kot pastor in doktor filozofije je bil najopaznejši govornik in vodja Gibanja za državljanske pravice, ki se je zavzemalo za odpravo rasne diskriminacije v Združenih državah. Pri tem je zmeraj poudarjal načelo nenasilja kot edino legitimno politično sredstvo. Prav zato je v začetku aprila prebival v Memphisu. Ustrelili so ga pred njegovo motelsko sobo. S svojo avtoriteto je hotel podpreti stavke črnskih smetarjev in poskrbeti za to, da bi potekale brez nasilja. Eden izmed vrhuncev boja Martina Luthra Kinga proti rasnemu zatiranju je bil njegov govor “Sanjam” 28. avgusta 1963 pred dvesto petdeset tisoč ljudmi na stopnicah Lincolnovega spomenika v Washingtonu. V svoji prav tako zgodovinski “Pridigi na gori” je Jezus Kristus izrekel te besede: “Blagor tistim, ki delajo za mir, kajti imenovani bodo Božji otroci.” (Matej 5,9). To blagrovanje je namenjeno vsem, ki so se v zgodovini zavzemali za tiste, katerih svoboda in čast sta bili poteptani. Namenjeno je tudi vam in meni, če se zavzemamo za zapostavljene v naši družbi. Ni nam treba govoriti pred tisoči poslušalcev, dovolj je, če za začetek priseljencu iz tujine ali osebi druge rase rečemo prijazno besedo in se pri tem prijazno nasmehnemo. Ni nam treba organizirati javnih shodov, lahko pa razmislimo, kako lahko kot posamezniki in družbena skupnost pripomoremo k integraciji tujcev, ki so morali zaradi svoje lastne varnosti zapustiti domovino. Ni nam treba začeti programov za odpravo vojn v daljnih deželah, preden se ne vprašamo, kaj lahko storimo, da bi izboljšali ozračje v svojem podjetju. Ali: “Kaj lahko naredim, da se bosta moja prijatelja, sošolca, znanca, soseda spet spravila?” Čeprav je vpliv teh, ki prispevajo k razširjanju resničnega miru, na začetku morda majhen, se bo sčasoma razširil. Prek takih ljudi namreč deluje nekdo veliko večji – Bog, ki ne bo počival, dokler se ne bodo izpolnile velike “sanje” o odrešenem in obnovljenem človeštvu v vladavini večnega miru http://www.rtvslo.si/podcast Sat, 09 May 2020 03:55:54 +0000 Zmago Godina: Blagor tistim, ki delajo za mir Saj ste že slišali rek: Ko ti življenje ponudi limone, si pripravi limonado! Ja, če ti je limonada všeč. Če pa ne maraš ne limon ne limonade, se pa nikar ne muči… ampak jih raje podari komu drugemu, ki jih mara. Naredi limonado in z njo razveseli koga, ki mu je limonada tudi všeč. Ne vem … zamenjaj limone za pomaranče. Prodaj limone in izkupiček podari komu … ali pa si kupi kavo ali pojdi na pivo! Super, boste rekli. To je pa zabavno in ni težko in ni komplicirano! Pa je težko in je komplicirano. In prav nič zabavno! Da ni težko in ni komplicirano lahko reče samo nekdo, ki še ni gledal tri ali štiriletnika kako si zavezuje čevlje! Da lahko dve nedolžni in svojemu namenu služeči vezalki povzročita toliko napora! Celo jeze in solza! Zato si otrok v trgovini s čevlji izbere tiste »na ježka« … ali pa mu jih celo vsilijo straši, »da se revček ne bo matral!« Res je, da so plesni čevlji običajno brez vezalk, salonarji in »ta fini« čevlji tudi, celo športni copati so vse pogosteje »na ježka« … ampak pravi pohodni čevlji … taki, s katerimi premaguješ klance, strmine in osvajaš hribe … so pa še vedno na vezalke. In hočeš-nočeš, se moraš spopasti z dvema malima štrikcema! Ko ti življenje ponudi limone, si pripravi limonado, torej pomeni: Nauči si zavezati čevlje! Odločitve so tvoje: ali boš vse življenje nosil čevlje »na ježka« ali boš ukrotil dva navadna štrikca … dve vezalki … in boš sposoben tudi najtežjih vzponov! Ali se boš davil z limonami … ali pa boš prodajal limonado videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive01/2020/05/08/GregoruinLimonadaMMC.PR1.20200508.5.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 268 clean Saj ste že slišali rek: Ko ti življenje ponudi limone, si pripravi limonado! Ja, če ti je limonada všeč. Če pa ne maraš ne limon ne limonade, se pa nikar ne muči… ampak jih raje podari komu drugemu, ki jih mara. Naredi limonado in z njo razveseli koga, ki mu je limonada tudi všeč. Ne vem … zamenjaj limone za pomaranče. Prodaj limone in izkupiček podari komu … ali pa si kupi kavo ali pojdi na pivo! Super, boste rekli. To je pa zabavno in ni težko in ni komplicirano! Pa je težko in je komplicirano. In prav nič zabavno! Da ni težko in ni komplicirano lahko reče samo nekdo, ki še ni gledal tri ali štiriletnika kako si zavezuje čevlje! Da lahko dve nedolžni in svojemu namenu služeči vezalki povzročita toliko napora! Celo jeze in solza! Zato si otrok v trgovini s čevlji izbere tiste »na ježka« … ali pa mu jih celo vsilijo straši, »da se revček ne bo matral!« Res je, da so plesni čevlji običajno brez vezalk, salonarji in »ta fini« čevlji tudi, celo športni copati so vse pogosteje »na ježka« … ampak pravi pohodni čevlji … taki, s katerimi premaguješ klance, strmine in osvajaš hribe … so pa še vedno na vezalke. In hočeš-nočeš, se moraš spopasti z dvema malima štrikcema! Ko ti življenje ponudi limone, si pripravi limonado, torej pomeni: Nauči si zavezati čevlje! Odločitve so tvoje: ali boš vse življenje nosil čevlje »na ježka« ali boš ukrotil dva navadna štrikca … dve vezalki … in boš sposoben tudi najtežjih vzponov! Ali se boš davil z limonami … ali pa boš prodajal limonado http://www.rtvslo.si/podcast Fri, 08 May 2020 03:54:28 +0000 Gregor Čušin: Limonada Znašli smo se v izredno nenavadni situaciji, za katero si verjetno nihče od nas ni predstavljal, da je dejansko mogoča. Nenaden izbruh novega virusa, ki se je hitro razširil v pandemijo in ki iz dneva v dan terja nove žrtve, vse druge težave in probleme trenutno postavlja nekako na stranski tir. Prvič po zelo dolgem času je človeštvo dejansko soočeno z neposredno nevarnostjo, ki zasenči vse druge nevarnosti. In v tem neizbežnem soočenju je človeštvo v boju proti »novemu skupnemu sovražniku«, ki se ne ozira na etično, religiozno ali politično pripadnost, ponovno združeno – oziroma bi to moralo biti?! V teh dneh smo priča hiperpojavu, ki ne le močno ogroža naše zdravje in morda še močneje omejuje naše osebno-družbene navade, temveč postavlja pod vprašaj našo človeškost in s tem naš položaj v svetu sploh. Ja, priča smo krutosti narave, ki brezbrižno razsaja virus in usodno ogroža starejše ter imunsko šibke ljudi. Toda ravno tu se za človeka – ki vsekakor je in vselej ostaja del narave – razpira priložnost, da pokaže svojo »višjo naravo«, ki ni narava »neposredne surovosti«, temveč izvorno-duhovna narava. Ta primordialna duhovna narava človeka, ki je znotraj islamske tradicija znana pod pojmom »fitra«, se namreč manifestira ravno in predvsem v lastnostih in vrlinah kot so: solidarnost, požrtvovanje, altruizem, sočutje, pogum, vera in potrpljenje. Človek je bitje, ki po eni strani vselej poklekne pred mogočnostjo in silo narave. A obenem – in to je ključno – se človek lahko dvigne nad njeno neizprosnostjo, surovostjo in krutostjo. Ravno v tej sposobnosti preseganja leži njegova »plemenitost«, ja, njegova duhovnost. Mislim, da je to osnovni nauk in osnovno sporočilo, ki bi ju morali izvleči iz pričujoče »mejne izkušnje«, ki eksistencialno zadeva vse nas. Pričujoča pandemija nas – tako upam – lahko pouči o tem, kako biti bolj človeški oz. boljši človek – in ravno s tem onstran neposredne surovosti narave. Beseda »pan-demia« prihaja iz stare grščine in pomeni »vse ljudstvo« oziroma »ves narod«. In dejansko je načeloma trenutno vse ljudstvo, ja, vse človeštvo zaskrbljeno, ogroženo in prizadeto. Ravno zato si moramo med seboj po najboljših močeh stati ob strani in si pomagati. Samodisciplina na eni in solidarnost na drugi strani igrata v tem kontekstu ključni vlogi. Hkrati moramo uvideti, da znanstveni napredek po sebi ni dovolj ter da brez moralno-duhovnega napredka, ni resničnega napredovanja. Tako že zdaj, ob tej virusni pandemiji, potrebujemo to, kar nemški filozof Markus Gabriel imenuje »metafizična pan-demija«: združitev, povezanost, poenotenje vseh ljudi v boju proti virusni pandemiji. Na pričujočo svetovno nevarnost zato tudi ne bi smeli gledati kot na nekakšno »Božjo kazen« ali »maščevanje matere Zemlje«, a tudi kot na »slepo naključje« narave ne. Nanjo bi morali gledati prvenstveno iz temeljno etično-duhovnega vidika, tj. kot na zgodovinsko in metafizično priložnost »prevrednotenja« naših vrednot in navad – in s tem lastnega položaja v kozmosu. V tem smislu lahko obdobje pandemije razumemo tudi kot obdobje »eksistencialnega izziva« in »globinskega učenja«. Zato je pomembno, kako preživljamo ta čas in kaj bo ostalo potem, ko pandemija (pre)mine: Bomo ohranili zavest o enosti človeštva? Bomo določene vrline in drže, ki se jih sedaj učimo, ponotranjili in prakticirali tudi po koncu tega »izrednega stanja«? Ne bomo pozabili na svojo ustvarjenost in esencialno ranljivost na eni ter moč in pomembnost medsebojne solidarnosti na drugi strani? Bomo živeli okolju in soljudem prijaznejše? Si bomo znali vzeti malce več časa za oddih in bližnje? Bomo bolj cenili in skrbeli za naše telesno in duhovno zdravje? Bomo hvaležnejši in bolj čuječi? – Ja, ta kriza lahko porodi »novega človeka«. videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive01/2020/05/07/RaidAlDaghistaniPandemijainvpraanjelovekaMMC.PR1.20200507.4.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 426 clean Znašli smo se v izredno nenavadni situaciji, za katero si verjetno nihče od nas ni predstavljal, da je dejansko mogoča. Nenaden izbruh novega virusa, ki se je hitro razširil v pandemijo in ki iz dneva v dan terja nove žrtve, vse druge težave in probleme trenutno postavlja nekako na stranski tir. Prvič po zelo dolgem času je človeštvo dejansko soočeno z neposredno nevarnostjo, ki zasenči vse druge nevarnosti. In v tem neizbežnem soočenju je človeštvo v boju proti »novemu skupnemu sovražniku«, ki se ne ozira na etično, religiozno ali politično pripadnost, ponovno združeno – oziroma bi to moralo biti?! V teh dneh smo priča hiperpojavu, ki ne le močno ogroža naše zdravje in morda še močneje omejuje naše osebno-družbene navade, temveč postavlja pod vprašaj našo človeškost in s tem naš položaj v svetu sploh. Ja, priča smo krutosti narave, ki brezbrižno razsaja virus in usodno ogroža starejše ter imunsko šibke ljudi. Toda ravno tu se za človeka – ki vsekakor je in vselej ostaja del narave – razpira priložnost, da pokaže svojo »višjo naravo«, ki ni narava »neposredne surovosti«, temveč izvorno-duhovna narava. Ta primordialna duhovna narava človeka, ki je znotraj islamske tradicija znana pod pojmom »fitra«, se namreč manifestira ravno in predvsem v lastnostih in vrlinah kot so: solidarnost, požrtvovanje, altruizem, sočutje, pogum, vera in potrpljenje. Človek je bitje, ki po eni strani vselej poklekne pred mogočnostjo in silo narave. A obenem – in to je ključno – se človek lahko dvigne nad njeno neizprosnostjo, surovostjo in krutostjo. Ravno v tej sposobnosti preseganja leži njegova »plemenitost«, ja, njegova duhovnost. Mislim, da je to osnovni nauk in osnovno sporočilo, ki bi ju morali izvleči iz pričujoče »mejne izkušnje«, ki eksistencialno zadeva vse nas. Pričujoča pandemija nas – tako upam – lahko pouči o tem, kako biti bolj človeški oz. boljši človek – in ravno s tem onstran neposredne surovosti narave. Beseda »pan-demia« prihaja iz stare grščine in pomeni »vse ljudstvo« oziroma »ves narod«. In dejansko je načeloma trenutno vse ljudstvo, ja, vse človeštvo zaskrbljeno, ogroženo in prizadeto. Ravno zato si moramo med seboj po najboljših močeh stati ob strani in si pomagati. Samodisciplina na eni in solidarnost na drugi strani igrata v tem kontekstu ključni vlogi. Hkrati moramo uvideti, da znanstveni napredek po sebi ni dovolj ter da brez moralno-duhovnega napredka, ni resničnega napredovanja. Tako že zdaj, ob tej virusni pandemiji, potrebujemo to, kar nemški filozof Markus Gabriel imenuje »metafizična pan-demija«: združitev, povezanost, poenotenje vseh ljudi v boju proti virusni pandemiji. Na pričujočo svetovno nevarnost zato tudi ne bi smeli gledati kot na nekakšno »Božjo kazen« ali »maščevanje matere Zemlje«, a tudi kot na »slepo naključje« narave ne. Nanjo bi morali gledati prvenstveno iz temeljno etično-duhovnega vidika, tj. kot na zgodovinsko in metafizično priložnost »prevrednotenja« naših vrednot in navad – in s tem lastnega položaja v kozmosu. V tem smislu lahko obdobje pandemije razumemo tudi kot obdobje »eksistencialnega izziva« in »globinskega učenja«. Zato je pomembno, kako preživljamo ta čas in kaj bo ostalo potem, ko pandemija (pre)mine: Bomo ohranili zavest o enosti človeštva? Bomo določene vrline in drže, ki se jih sedaj učimo, ponotranjili in prakticirali tudi po koncu tega »izrednega stanja«? Ne bomo pozabili na svojo ustvarjenost in esencialno ranljivost na eni ter moč in pomembnost medsebojne solidarnosti na drugi strani? Bomo živeli okolju in soljudem prijaznejše? Si bomo znali vzeti malce več časa za oddih in bližnje? Bomo bolj cenili in skrbeli za naše telesno in duhovno zdravje? Bomo hvaležnejši in bolj čuječi? – Ja, ta kriza lahko porodi »novega človeka«. http://www.rtvslo.si/podcast Thu, 07 May 2020 03:57:06 +0000 Raid Al Daghistani: Pandemija in vprašanje človeka Človek je pustolovske narave, venomer so ga mikale velike avanture, da bi se podal v neznane kraje. Tako je od nekdaj raziskoval votline, se spuščal v jame, se podajal skozi pustinje in se spopadal z pragozdom. Tudi danes mladi sanjajo o velikih avanturah novega sveta, o na novo odkritih planetih in zvezdah. Prerok Izaija pa nam pravi, da bo mesija tisti, ki bo uspel uresničiti največjo pustolovščino, namreč smelo se bo potopil v globino človeške duše in v njej odkril še neznane pokrajine. Uspel bo obiskati intimnost človeškega srca, v katero še nihče ni vstopil. Potoval bo po opustošenih pokrajinah naše duše in se prepoznal v našem trpljenju in stiski. Obupanega človeka bo znova objel in ga popeljal svetlobi naproti. Kristus s tem objemom vsakega izmed nas uči ljubiti. Pokaže nam, da trpljenje ni prekletstvo, vendar le takrat, ko smo tudi mi sposobni ljubiti. Če je ljubezen v našem srcu in smo se tudi mi sposobni darovati, takrat nobeno odrekanje ni odveč, takrat ljubezen zmaguje. Ljubezen presega vsako ponižanje, tudi izničenje, in prinese v človekove oči novo svetlobo, prebudi nov utrip človekovega srca in podari novo veselje ter novo upanje. Morda od vsega trpljenja, ki ga doživljamo, le ni najhujša lakota, tudi ne žeja ali prezeblost. Najtežje je prenašati osamljenost in zapuščenost. In prav to se je pripetilo Kristusu, ko je visel na križu. Tri leta je vzgajal svoje učence, bili so to odrasli možje, a so se vsi razbežali. Tisti, ki se je najbolj širokoustil, kako mu bo stal ob stani, ga je trikrat klavrno zatajil. Le najmlajši se je plaho pomešal med žene in bil je toliko mlad, da se mu ni moglo pripetiti kaj hudega. Toda najbolj ga je razočaral njegov daljni sorodnik, tudi iz Judovega rodu, ki je nosil zanj najlepše ime, ime Juda, in ki ga je izdal za 30 srebrnikov. To je najbolj grenka izkušnja, če nas tisti, na katerega največ stavimo, zapusti in izda. Kot vemo, Juda kmalu ugotovi, da je ugonobil najboljšega prijatelja in mu je žal. A najbolj tragično je, da ne verjame v ljubezen in ni sposoben sprejeti odpuščanja. Nekateri grški cerkveni očetje se z njegovo pogubo niso mogli sprijazniti, zato so upali, da bo pri drugem mesijevem prihodu Juda le želel prejeti Božji dar odpuščanja. Takšen se nam Kristus razkrije tudi na križu. Do zadnjega trenutka deli ljubezen in odpuščanje, zato tudi odpusti enemu izmed razbojnikov in mu zagotovi, da se bosta še isti dan srečala v raju. Tako Kristus pokaže, da bosta ljubezen in odpuščanje zmagovala do konca. Kristus za nas ni le trpel, ampak tudi že vstal v novo življenje in zato želi, da je tudi v nas klub trpljenju še upanje, da zmagujeta radost in čudežni dar ljubezni. videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive01/2020/05/06/EdvardKovaTrpljenjeinupanjeMMC.PR1.20200506.3.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 395 clean Človek je pustolovske narave, venomer so ga mikale velike avanture, da bi se podal v neznane kraje. Tako je od nekdaj raziskoval votline, se spuščal v jame, se podajal skozi pustinje in se spopadal z pragozdom. Tudi danes mladi sanjajo o velikih avanturah novega sveta, o na novo odkritih planetih in zvezdah. Prerok Izaija pa nam pravi, da bo mesija tisti, ki bo uspel uresničiti največjo pustolovščino, namreč smelo se bo potopil v globino človeške duše in v njej odkril še neznane pokrajine. Uspel bo obiskati intimnost človeškega srca, v katero še nihče ni vstopil. Potoval bo po opustošenih pokrajinah naše duše in se prepoznal v našem trpljenju in stiski. Obupanega človeka bo znova objel in ga popeljal svetlobi naproti. Kristus s tem objemom vsakega izmed nas uči ljubiti. Pokaže nam, da trpljenje ni prekletstvo, vendar le takrat, ko smo tudi mi sposobni ljubiti. Če je ljubezen v našem srcu in smo se tudi mi sposobni darovati, takrat nobeno odrekanje ni odveč, takrat ljubezen zmaguje. Ljubezen presega vsako ponižanje, tudi izničenje, in prinese v človekove oči novo svetlobo, prebudi nov utrip človekovega srca in podari novo veselje ter novo upanje. Morda od vsega trpljenja, ki ga doživljamo, le ni najhujša lakota, tudi ne žeja ali prezeblost. Najtežje je prenašati osamljenost in zapuščenost. In prav to se je pripetilo Kristusu, ko je visel na križu. Tri leta je vzgajal svoje učence, bili so to odrasli možje, a so se vsi razbežali. Tisti, ki se je najbolj širokoustil, kako mu bo stal ob stani, ga je trikrat klavrno zatajil. Le najmlajši se je plaho pomešal med žene in bil je toliko mlad, da se mu ni moglo pripetiti kaj hudega. Toda najbolj ga je razočaral njegov daljni sorodnik, tudi iz Judovega rodu, ki je nosil zanj najlepše ime, ime Juda, in ki ga je izdal za 30 srebrnikov. To je najbolj grenka izkušnja, če nas tisti, na katerega največ stavimo, zapusti in izda. Kot vemo, Juda kmalu ugotovi, da je ugonobil najboljšega prijatelja in mu je žal. A najbolj tragično je, da ne verjame v ljubezen in ni sposoben sprejeti odpuščanja. Nekateri grški cerkveni očetje se z njegovo pogubo niso mogli sprijazniti, zato so upali, da bo pri drugem mesijevem prihodu Juda le želel prejeti Božji dar odpuščanja. Takšen se nam Kristus razkrije tudi na križu. Do zadnjega trenutka deli ljubezen in odpuščanje, zato tudi odpusti enemu izmed razbojnikov in mu zagotovi, da se bosta še isti dan srečala v raju. Tako Kristus pokaže, da bosta ljubezen in odpuščanje zmagovala do konca. Kristus za nas ni le trpel, ampak tudi že vstal v novo življenje in zato želi, da je tudi v nas klub trpljenju še upanje, da zmagujeta radost in čudežni dar ljubezni. http://www.rtvslo.si/podcast Wed, 06 May 2020 03:56:35 +0000 Edvard Kovač: Trpljenje in upanje Mark Avrelij, »filozof na prestolu« iz 2. stoletja, se je v času svojega vladanja znašel v nezavidljivem položaju. Prav on pa je bil po drugi strani zaslužen, da je nekoliko zaustavil vsesplošen propad zahodnega rimskega cesarstva, do katerega je nato zares prišlo nekaj stoletij kasneje. Ker je večino svojega vladanja preživel zunaj Rima na bojiščih, se je že zgodaj oprl stoiške filozofije, ki mu je v ključnih trenutkih pomagala zdržati in poiskati izhod iz trenutnih tegob. To njegovo notranjo trdnost je mogoče začutiti iz številnih zapisov, ki jih še dandanes lahko prebiramo pod naslovom Dnevnik cesarja Marka Avrelija, čeprav v originalu nosijo grški naslov Samemu sebi – gre torej za misli, ki jih je cesar zapisoval kot opomnike samemu sebi z namenom, da bi lahko lažje ohranjal notranji mir in razsodnost v času številnih težkih preizkušenj. »Bodi kakor pečina, ob kateri se večno razbijajo valovi,« si naroča v četrti knjigi, »sama stoji trdno, okoli nje pa se polega kipenje vodá.« Po cesarjevem prepričanju bomo torej največ storili zase in za druge, če bomo trdni v svojih nazorih, če bomo potrpežljivi v prenašanju tegob, če se bomo navsezadnje z zaupanjem vase in svoje vrline zoperstavili grozečim nevarnostim. Tudi vse nesreče, ki nas bodo zadele, se nam bodo ob pomoči takšne filozofije zdele manjše in lažje premostljive. Ni namreč na mestu, da obupujemo nad svojo usodo; Mark Avrelij meni, da bi se morali bolj kot na nesreče osredotočati na vse ugodnosti, ki jih kljub vsemu imamo. Zato zapis nadaljuje v tem duhu in si prepoveduje, da bi tožil nad nesrečo, ki jo je moral doživeti: »Reci rajši: Srečen jaz, da živim kljub udarcu brez bolečin, ne da bi me sedanjost strla, ne da bi se prihodnosti bal!« Morda ga je res zadela nesreča, toda kljub temu ne bo dopustil, da bi ga žalost premagala in mu vzela upanje na boljšo prihodnost. Kajti udarci usode nam lahko omajajo kreposti le, če to dopustimo sami. »Zato naj te to, kar te je zadelo, ne zadržuje od pravičnosti, velikodušnosti, skromnosti, razumnosti, previdnosti, razsodnosti, odkritosrčnosti, dostojnosti, prostodušnosti in drugih kreposti, ki dajejo, če jih človek ima, svojevrsten obraz njegovi naravi,« naroča sebi, s tem pa tudi vsem nam. Le z notranjo trdnostjo in pomirjenostjo, ki ji nujno sledi, bomo lahko po njegovem mnenju kos vsemu, kar nam bo prineslo življenje. »Spomni se v prihodnje ob vsakem dogodku, ki ti utegne zbuditi neugodje, da ti je ravnati po načelu: Saj to ni nesreča, a pogumno prenašati jo, je sreča.« videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive01/2020/05/05/PoloncaZupaniMarkAvrelijonotranjitrdnostiMMC.PR1.20200505.2.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 316 clean Mark Avrelij, »filozof na prestolu« iz 2. stoletja, se je v času svojega vladanja znašel v nezavidljivem položaju. Prav on pa je bil po drugi strani zaslužen, da je nekoliko zaustavil vsesplošen propad zahodnega rimskega cesarstva, do katerega je nato zares prišlo nekaj stoletij kasneje. Ker je večino svojega vladanja preživel zunaj Rima na bojiščih, se je že zgodaj oprl stoiške filozofije, ki mu je v ključnih trenutkih pomagala zdržati in poiskati izhod iz trenutnih tegob. To njegovo notranjo trdnost je mogoče začutiti iz številnih zapisov, ki jih še dandanes lahko prebiramo pod naslovom Dnevnik cesarja Marka Avrelija, čeprav v originalu nosijo grški naslov Samemu sebi – gre torej za misli, ki jih je cesar zapisoval kot opomnike samemu sebi z namenom, da bi lahko lažje ohranjal notranji mir in razsodnost v času številnih težkih preizkušenj. »Bodi kakor pečina, ob kateri se večno razbijajo valovi,« si naroča v četrti knjigi, »sama stoji trdno, okoli nje pa se polega kipenje vodá.« Po cesarjevem prepričanju bomo torej največ storili zase in za druge, če bomo trdni v svojih nazorih, če bomo potrpežljivi v prenašanju tegob, če se bomo navsezadnje z zaupanjem vase in svoje vrline zoperstavili grozečim nevarnostim. Tudi vse nesreče, ki nas bodo zadele, se nam bodo ob pomoči takšne filozofije zdele manjše in lažje premostljive. Ni namreč na mestu, da obupujemo nad svojo usodo; Mark Avrelij meni, da bi se morali bolj kot na nesreče osredotočati na vse ugodnosti, ki jih kljub vsemu imamo. Zato zapis nadaljuje v tem duhu in si prepoveduje, da bi tožil nad nesrečo, ki jo je moral doživeti: »Reci rajši: Srečen jaz, da živim kljub udarcu brez bolečin, ne da bi me sedanjost strla, ne da bi se prihodnosti bal!« Morda ga je res zadela nesreča, toda kljub temu ne bo dopustil, da bi ga žalost premagala in mu vzela upanje na boljšo prihodnost. Kajti udarci usode nam lahko omajajo kreposti le, če to dopustimo sami. »Zato naj te to, kar te je zadelo, ne zadržuje od pravičnosti, velikodušnosti, skromnosti, razumnosti, previdnosti, razsodnosti, odkritosrčnosti, dostojnosti, prostodušnosti in drugih kreposti, ki dajejo, če jih človek ima, svojevrsten obraz njegovi naravi,« naroča sebi, s tem pa tudi vsem nam. Le z notranjo trdnostjo in pomirjenostjo, ki ji nujno sledi, bomo lahko po njegovem mnenju kos vsemu, kar nam bo prineslo življenje. »Spomni se v prihodnje ob vsakem dogodku, ki ti utegne zbuditi neugodje, da ti je ravnati po načelu: Saj to ni nesreča, a pogumno prenašati jo, je sreča.« http://www.rtvslo.si/podcast Tue, 05 May 2020 03:55:16 +0000 Polonca Zupančič: Mark Avrelij o notranji trdnosti Človeška napaka, spodrsljaj, za vernega človeka greh. Vse to človeka vznemirja, mu jemlje notranji mir, ga zaslepi, naredi ga apatičnega, žalostnega … In če človek nič ne naredi, da bi se tega občutka znebil, če ne pogleda iskreno v svoje življenje, če si ne prizna, potem se lahko zgodi, da otopi in napake, za vernega greh, izgubijo svojo težo, ne čuti več, da je kaj narobe. Lahko bi rekli: oddalji se od samega sebe. Kaj je bistvo našega življenja, naše sreče? Preprosto bi lahko dejali: živeti v miru s presegajočim, z Bogom, biti v miru s svojimi bližnjimi, s samim s seboj in delati stvari z ljubeznijo in veseljem. Če bi človeku to uspevalo iz dneva v dan, potem bi imeli raj že tukaj na Zemlji. Duhovni pisatelj Anselm Grün začenja svojo knjigo z naslovom Mir srca (Biti v sozvočju s seboj) z zelo zgovorno zgodbico, ki pravi takole: »Nekoč je živel mož, ki ga je pogled na njegovo lastno senco spravljal v zelo slabo voljo. Bil je tako nesrečen zaradi svoje lastne sence, da se je odločil, da jo bo pustil za seboj. Rekel si je: Pred njo bom preprosto pobegnil. Tako je vstal in zbežal od tam. Toda vsakič, ko je dvignil svojo nogo in naredil nov korak, mu je njegova senca neutrudno sledila. Rekel si je: Hitreje moram teči. Torej je tekel hitreje in hitreje, tako dolgo, dokler se ni mrtev zgrudil na tla. Če bi preprosto stopil v senco kakšnega drevesa, bi se otresel svoje lastne sence, sedel bi in noben korak ne bi bil več potreben. Toda na to misel ni prišel.« To je dejansko situacija mnogih ljudi, ki dandanes tečejo skoraj do smrti, ker se bojijo, da bi srečali svojo lastno senco, da bi pogledali sebe s svojih manj prijetnih plati. Uiti hočejo svoji senci. A tako zaidejo v nemir, ki se pogosto izrazi v težavah s srcem. Bolezni srca in ožilja niso zaman najpogostejši vzrok smrti današnjih ljudi. Človek se preprosto danes ne more umiriti. Tu je veliko skrbi, ki nekoga oropajo miru, celo nočnega miru. Ne more spati, ker ga skrbijo otroci, ki imajo psihične težave, ki gredo po povsem drugih poteh, kot smo jih predvideli z vzgojo. Tu so skrbi glede finančnega stanja družine. Brezposelnost ne dopušča mirnega spanca, kajti če bo šlo tako naprej, oče ne bo mogel več prehraniti družine, ne bo mogel odplačevati hiše. Tu je toliko vsakdanjih skrbi: skrb glede tega, kaj si drugi mislijo o nas, ali smo vse naredili prav, ali se nismo morda komu s svojim vedenjem zamerili. Človek si beli glavo s tem, kaj si o njem mislijo drugi. Včasih takšne skrbi postanejo celo bolezen. Naj bo težišče današnjega dne iskanje notranjega miru. Ne bežimo pred svojo senco, kajti rešitev ni v begu, ampak v soočenju s samim seboj, v soočenju s svojim življenje videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive01/2020/05/04/AndrejegulaNemirMMC.PR1.20200504.1.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 358 clean Človeška napaka, spodrsljaj, za vernega človeka greh. Vse to človeka vznemirja, mu jemlje notranji mir, ga zaslepi, naredi ga apatičnega, žalostnega … In če človek nič ne naredi, da bi se tega občutka znebil, če ne pogleda iskreno v svoje življenje, če si ne prizna, potem se lahko zgodi, da otopi in napake, za vernega greh, izgubijo svojo težo, ne čuti več, da je kaj narobe. Lahko bi rekli: oddalji se od samega sebe. Kaj je bistvo našega življenja, naše sreče? Preprosto bi lahko dejali: živeti v miru s presegajočim, z Bogom, biti v miru s svojimi bližnjimi, s samim s seboj in delati stvari z ljubeznijo in veseljem. Če bi človeku to uspevalo iz dneva v dan, potem bi imeli raj že tukaj na Zemlji. Duhovni pisatelj Anselm Grün začenja svojo knjigo z naslovom Mir srca (Biti v sozvočju s seboj) z zelo zgovorno zgodbico, ki pravi takole: »Nekoč je živel mož, ki ga je pogled na njegovo lastno senco spravljal v zelo slabo voljo. Bil je tako nesrečen zaradi svoje lastne sence, da se je odločil, da jo bo pustil za seboj. Rekel si je: Pred njo bom preprosto pobegnil. Tako je vstal in zbežal od tam. Toda vsakič, ko je dvignil svojo nogo in naredil nov korak, mu je njegova senca neutrudno sledila. Rekel si je: Hitreje moram teči. Torej je tekel hitreje in hitreje, tako dolgo, dokler se ni mrtev zgrudil na tla. Če bi preprosto stopil v senco kakšnega drevesa, bi se otresel svoje lastne sence, sedel bi in noben korak ne bi bil več potreben. Toda na to misel ni prišel.« To je dejansko situacija mnogih ljudi, ki dandanes tečejo skoraj do smrti, ker se bojijo, da bi srečali svojo lastno senco, da bi pogledali sebe s svojih manj prijetnih plati. Uiti hočejo svoji senci. A tako zaidejo v nemir, ki se pogosto izrazi v težavah s srcem. Bolezni srca in ožilja niso zaman najpogostejši vzrok smrti današnjih ljudi. Človek se preprosto danes ne more umiriti. Tu je veliko skrbi, ki nekoga oropajo miru, celo nočnega miru. Ne more spati, ker ga skrbijo otroci, ki imajo psihične težave, ki gredo po povsem drugih poteh, kot smo jih predvideli z vzgojo. Tu so skrbi glede finančnega stanja družine. Brezposelnost ne dopušča mirnega spanca, kajti če bo šlo tako naprej, oče ne bo mogel več prehraniti družine, ne bo mogel odplačevati hiše. Tu je toliko vsakdanjih skrbi: skrb glede tega, kaj si drugi mislijo o nas, ali smo vse naredili prav, ali se nismo morda komu s svojim vedenjem zamerili. Človek si beli glavo s tem, kaj si o njem mislijo drugi. Včasih takšne skrbi postanejo celo bolezen. Naj bo težišče današnjega dne iskanje notranjega miru. Ne bežimo pred svojo senco, kajti rešitev ni v begu, ampak v soočenju s samim seboj, v soočenju s svojim življenje http://www.rtvslo.si/podcast Mon, 04 May 2020 03:55:58 +0000 Andrej Šegula: Nemir Oče je bral časopis in v nekem trenutku je želel prebrano deliti z najstniškim sinom. V članku je pisalo, da so današnje generacije mladih težko zbrane in pazljive. Dalje je članek govoril, da so današnje generacije lene, imajo slabo koncentracijo ter slabo poslušajo. Ko je oče končal, je vprašal sina: »Kaj praviš o izsledkih raziskave?« Sin je napol prisoten dvignil glavo in dejal: »O čem me sprašuješ, oče?« Zanimivo, da vsak človek raje govori kot posluša. Ne znamo več poslušati ljudi. Ne znamo pa več poslušati tudi Kristusa, dobrega pastirja. Evangelij današnje nedelje govori o Jezusu kot dobrem pastirju. Podoba, ki je nekaterim sodobnim ljudem tuja. Pa čisto po nepotrebnem, saj ta podoba nagovarja tudi današnjega človeka. Kristus v evangeliju pravi, da njegove ovce poslušajo njegov glas, saj nas njegov glas varuje in govori o tem, kdo smo. 1. Pastirjev glas nas varuje. V Jezusovem času so pastirji varovali črede s svojimi telesi. Mnogi obori so bili ograjeni z velikimi skalami in vanje je vodila samo en vhod. Ponoči so pastirji spali pred vhodom in s svojimi telesi branili čredo pred napadalci. Jezus je v današnjem evangeliju namignil na to, ko je dejal, da je on vrata k ovcam. On nas varuje pred tem, da bi nas drugi napadli in nas ranili. 2. Pastirjev glas nam govori, kdo smo mi. Poznavalci pravijo, da so ovce zelo plašne živali. Nočejo leči, dokler niso gotove, da je pastir blizu njih. Mi smo jim podobni. Tudi mi se bojimo, dokler komu ne pripadamo. Jezus je imel prav, ko je govoril o ovcah, ki nimajo pastirja. Neki metodistični pastor je pripovedoval o deklici, ki je bivala v stanovanju velike stolpnice. Poleti so se otroci po večerji šli igrat na dvorišče. Kmalu zatem ji je eden od prijateljev dejal, da se mora vrniti, ker ji je mama ukazala, naj bo v stanovanju pred osmo uro. Očetje so zažvižgali in nekaj otrok je moralo domov. Druge so poklicale matere. Deklica pa je dejala: »Vsi so šli. Stemnilo se je in jaz sem tam ostala sama in čakala, da me pokliče ali oče ali mami. A tega nista storila.« Kako žalostno! So otroci, ki ne poznajo glasu skrbnih staršev, saj jih nikoli ne pokličejo domov. Ti otroci lahko delajo, kar hočejo, vse dokler ne zaidejo v težave. Potrebovali pa bi nekoga, ki bi skrbel zanje, nekoga, ki bi jih ljubeče poklical po imenu in pokazal, da skrbi zanje. Podobno pa potrebuje vsak človek ljubeč glas, ki ga kliče, varuje pred nevarnostmi in osmišlja njegovo življenje. videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive01/2020/05/03/BooRustjaBojimosedoklerkomunepripadamoMMC.PR1.20200503.7.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 359 clean Oče je bral časopis in v nekem trenutku je želel prebrano deliti z najstniškim sinom. V članku je pisalo, da so današnje generacije mladih težko zbrane in pazljive. Dalje je članek govoril, da so današnje generacije lene, imajo slabo koncentracijo ter slabo poslušajo. Ko je oče končal, je vprašal sina: »Kaj praviš o izsledkih raziskave?« Sin je napol prisoten dvignil glavo in dejal: »O čem me sprašuješ, oče?« Zanimivo, da vsak človek raje govori kot posluša. Ne znamo več poslušati ljudi. Ne znamo pa več poslušati tudi Kristusa, dobrega pastirja. Evangelij današnje nedelje govori o Jezusu kot dobrem pastirju. Podoba, ki je nekaterim sodobnim ljudem tuja. Pa čisto po nepotrebnem, saj ta podoba nagovarja tudi današnjega človeka. Kristus v evangeliju pravi, da njegove ovce poslušajo njegov glas, saj nas njegov glas varuje in govori o tem, kdo smo. 1. Pastirjev glas nas varuje. V Jezusovem času so pastirji varovali črede s svojimi telesi. Mnogi obori so bili ograjeni z velikimi skalami in vanje je vodila samo en vhod. Ponoči so pastirji spali pred vhodom in s svojimi telesi branili čredo pred napadalci. Jezus je v današnjem evangeliju namignil na to, ko je dejal, da je on vrata k ovcam. On nas varuje pred tem, da bi nas drugi napadli in nas ranili. 2. Pastirjev glas nam govori, kdo smo mi. Poznavalci pravijo, da so ovce zelo plašne živali. Nočejo leči, dokler niso gotove, da je pastir blizu njih. Mi smo jim podobni. Tudi mi se bojimo, dokler komu ne pripadamo. Jezus je imel prav, ko je govoril o ovcah, ki nimajo pastirja. Neki metodistični pastor je pripovedoval o deklici, ki je bivala v stanovanju velike stolpnice. Poleti so se otroci po večerji šli igrat na dvorišče. Kmalu zatem ji je eden od prijateljev dejal, da se mora vrniti, ker ji je mama ukazala, naj bo v stanovanju pred osmo uro. Očetje so zažvižgali in nekaj otrok je moralo domov. Druge so poklicale matere. Deklica pa je dejala: »Vsi so šli. Stemnilo se je in jaz sem tam ostala sama in čakala, da me pokliče ali oče ali mami. A tega nista storila.« Kako žalostno! So otroci, ki ne poznajo glasu skrbnih staršev, saj jih nikoli ne pokličejo domov. Ti otroci lahko delajo, kar hočejo, vse dokler ne zaidejo v težave. Potrebovali pa bi nekoga, ki bi skrbel zanje, nekoga, ki bi jih ljubeče poklical po imenu in pokazal, da skrbi zanje. Podobno pa potrebuje vsak človek ljubeč glas, ki ga kliče, varuje pred nevarnostmi in osmišlja njegovo življenje. http://www.rtvslo.si/podcast Sun, 03 May 2020 03:55:59 +0000 Božo Rustja: Bojimo se, dokler komu ne pripadamo Evangelijski pridigar Silvester Molan v današnji Duhovni misli premišljuje o duhovnosti v času krize, ki jo je povzročil korona virus. Zdaj veliko ostajamo doma z domačimi, veliko lahko tudi premišljujemo o sebi, o napakah in vrlinah. Silvester Molan nam za vzpodbudo navaja pismo apostola Pavla Galačanom, da je treba zavreči mesenost oziroma grehe in se duhovno preroditi. videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive01/2020/05/02/SilvesterMolanDuhovnostvasukrizeMMC.PR1.20200502.6.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 433 clean Evangelijski pridigar Silvester Molan v današnji Duhovni misli premišljuje o duhovnosti v času krize, ki jo je povzročil korona virus. Zdaj veliko ostajamo doma z domačimi, veliko lahko tudi premišljujemo o sebi, o napakah in vrlinah. Silvester Molan nam za vzpodbudo navaja pismo apostola Pavla Galačanom, da je treba zavreči mesenost oziroma grehe in se duhovno preroditi. http://www.rtvslo.si/podcast Sat, 02 May 2020 03:57:13 +0000 Silvester Molan: Duhovnost v času krize Danes je mednarodni praznik dela. Tudi Katoliška cerkev danes slavi svetega Jožefa -delavca. V današnji Duhovni misli zato pravnik in ekonomist dr. Peter Millonig premišljuje o pomenu dela. videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive01/2020/05/01/PeterMillonigPomendelaMMC.PR1.20200501.5.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 334 clean Danes je mednarodni praznik dela. Tudi Katoliška cerkev danes slavi svetega Jožefa -delavca. V današnji Duhovni misli zato pravnik in ekonomist dr. Peter Millonig premišljuje o pomenu dela. http://www.rtvslo.si/podcast Fri, 01 May 2020 03:55:34 +0000 Peter Millonig: Pomen dela Moja danes 80-letna mama v starinski kuhinjski kredenci še vedno hrani star čajni servis. Sem pa tja se spomni na češki porcelan in ga v ustni oporoki zapušča meni. Kakšno ceno bi na boljšem trgu doseglo šest čajnih skodelic s krožniki, sladkornica, posodica za mleko in vrč za čaj, ne vem. Vem pa, kako so vrednost v kredenci cenili moja mama, stara mama in prababica. Zato naš čajni servis ni na prodaj. Iz čajnega servisa nikoli nismo pili. Prav tako iz krhkih porcelanastih skodelic ni pil nobeden od naših gostov. Čemu potem iz roda v rod v kuhinjski kredenci hraniti čajni servis? Čemu za motnimi steklenimi vratci kredence hraniti neizmerno vrednost simbola krhke lepote, s kombinacijo uporabnosti in duhovnega veselja? Kaj nam lahko danes pove star čajni servis? Komu bi bilo lahko sploh še kaj mar za šest porcelanastih skodelic, ki v kredenci zavzemajo samo prostor in nič drugega? Zame ima češki porcelan neprecenljivo vrednost. Vrednost zato, ker govori o bogastvu mojih prednikov, ne toliko o materialnem kot o duhovnem bogastvu. To pa je večje od vrednosti kompleta čajnega servisa. Čajni servis, ki se ohranja iz roda v rod že več kot sto let, je še ne tako dolgo nazaj pomenil bogastvo tudi moji stari mami in njeni hčerki, moji mami. Ko sta obe okušali vojno in povojno lakoto, bi ga lahko pri usmiljenem trgovcu zastavili za vrečo črne moke, a tega nista storili. In zakaj ne? Ker sta se zavedali krhkosti in občutljivosti šestih čajnih skodelic s krožniki, sladkornice, posodice za mleko in vrča za čaj. Preveč tvegan bi bil že sam prenos od doma do trgovine. Stara mama in mama sta do vreče črne moke prišli z udinjanjem pri večjem kmetu, čajni servis pa je ostal pri hiši. Vse do današnjih dni. Kot najbolj čuvana dragocenost. Dragocenost, od katere se počasi poslavlja tudi mama, ki navkljub pešanju spomina ne pozabi dodati, da naj bom pri ravnanju s porcelanom previdna. Ne samo skodelice in vrči za čaj ali kavo, tudi ljudje smo krhki. Žal v življenju ne moremo samo topo ždeti v kredencah in čakati, da nihče ne bo loputal z vratci. Prav tako ne moremo pričakovati, da bodo tisti, ki na vso moč odpirajo in zapirajo vrata, prepoznali našo krhkost in lepoto. Mogoče marsikdo od vas nima tako skrbne mame, kot je moja, in vam nihče nikoli ni ne povedal ne pokazal, da ste krhki in dragoceni. Mogoče ste se že zdavnaj razleteli na tisoč črepinj. Skupaj vas lahko zlepi samo nekdo, ki vas ima neizmerno rad in ceni vašo krhkost. Sicer boste ostali samo kup črepinj v smetnjaku. Ko sem po nerodnosti razbila eno izmed skodelic, črepinj nisem vrgla v smeti. Prav tako mami nisem povedala za nesrečo. Poleg petih skodelic imam sedaj še kup črepinj, ki jih počasi sestavljam skupaj. In v tem je bistvo našega čajnega servisa. videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive01/2020/04/30/AlenkaVeberajniservisMMC.PR1.20200430.4.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 399 clean Moja danes 80-letna mama v starinski kuhinjski kredenci še vedno hrani star čajni servis. Sem pa tja se spomni na češki porcelan in ga v ustni oporoki zapušča meni. Kakšno ceno bi na boljšem trgu doseglo šest čajnih skodelic s krožniki, sladkornica, posodica za mleko in vrč za čaj, ne vem. Vem pa, kako so vrednost v kredenci cenili moja mama, stara mama in prababica. Zato naš čajni servis ni na prodaj. Iz čajnega servisa nikoli nismo pili. Prav tako iz krhkih porcelanastih skodelic ni pil nobeden od naših gostov. Čemu potem iz roda v rod v kuhinjski kredenci hraniti čajni servis? Čemu za motnimi steklenimi vratci kredence hraniti neizmerno vrednost simbola krhke lepote, s kombinacijo uporabnosti in duhovnega veselja? Kaj nam lahko danes pove star čajni servis? Komu bi bilo lahko sploh še kaj mar za šest porcelanastih skodelic, ki v kredenci zavzemajo samo prostor in nič drugega? Zame ima češki porcelan neprecenljivo vrednost. Vrednost zato, ker govori o bogastvu mojih prednikov, ne toliko o materialnem kot o duhovnem bogastvu. To pa je večje od vrednosti kompleta čajnega servisa. Čajni servis, ki se ohranja iz roda v rod že več kot sto let, je še ne tako dolgo nazaj pomenil bogastvo tudi moji stari mami in njeni hčerki, moji mami. Ko sta obe okušali vojno in povojno lakoto, bi ga lahko pri usmiljenem trgovcu zastavili za vrečo črne moke, a tega nista storili. In zakaj ne? Ker sta se zavedali krhkosti in občutljivosti šestih čajnih skodelic s krožniki, sladkornice, posodice za mleko in vrča za čaj. Preveč tvegan bi bil že sam prenos od doma do trgovine. Stara mama in mama sta do vreče črne moke prišli z udinjanjem pri večjem kmetu, čajni servis pa je ostal pri hiši. Vse do današnjih dni. Kot najbolj čuvana dragocenost. Dragocenost, od katere se počasi poslavlja tudi mama, ki navkljub pešanju spomina ne pozabi dodati, da naj bom pri ravnanju s porcelanom previdna. Ne samo skodelice in vrči za čaj ali kavo, tudi ljudje smo krhki. Žal v življenju ne moremo samo topo ždeti v kredencah in čakati, da nihče ne bo loputal z vratci. Prav tako ne moremo pričakovati, da bodo tisti, ki na vso moč odpirajo in zapirajo vrata, prepoznali našo krhkost in lepoto. Mogoče marsikdo od vas nima tako skrbne mame, kot je moja, in vam nihče nikoli ni ne povedal ne pokazal, da ste krhki in dragoceni. Mogoče ste se že zdavnaj razleteli na tisoč črepinj. Skupaj vas lahko zlepi samo nekdo, ki vas ima neizmerno rad in ceni vašo krhkost. Sicer boste ostali samo kup črepinj v smetnjaku. Ko sem po nerodnosti razbila eno izmed skodelic, črepinj nisem vrgla v smeti. Prav tako mami nisem povedala za nesrečo. Poleg petih skodelic imam sedaj še kup črepinj, ki jih počasi sestavljam skupaj. In v tem je bistvo našega čajnega servisa. http://www.rtvslo.si/podcast Thu, 30 Apr 2020 03:56:39 +0000 Alenka Veber: Čajni servis Dobro jutro vsem skupaj. Ste kdaj pomislili, da boste morali v dnevu, ki je pred vami, delati kaj, kar je popolnoma proti vaši naravi? Številni otroci začenjajo svoje šolanje s takim izkustvom. Zdi se jim, da morajo v šoli početi to, kar jih odbija, navdaja z občutkom odtujenosti, brez vsakršne vrednosti za lastna življenja. Številni moji diplomanti se pritožujejo, da se morajo preživljati s tem, kar jih še zdaleč duhovno ne izpolnjuje. Pred kratkim so dijaki pisali esej. Kot vedno sem dobil take in drugačne. Dijakinja, ki si je izbrala temo o enakosti, enakopravnosti in pravici do biti drugačen, me je pozitivno presenetila. V obsežnem in dobro argumentiranem razpravljanju zaključi z navedbo slavnega znanstvenika Alberta Einsteina: »Vsak je genij. A če sodiš ribo po njeni zmožnosti plezanja po drevesih, bo celo življenje živela v prepričanju, da je nesposobna.« Dalo mi je misliti. Še posebej, ker se je prej sklicevala na izobraževanje. Dijakinja, ki na koncu splošnega izobraževanja iz svojih izkušenj ugotavlja, kako zaradi želje, da bi vsi bolj ali manj dosegali enake standarde znanja, uničimo številne genije, je kritika, ki jo je vredno premisliti. Še posebej, ko sem v istem trenutku sam, hote ali ne hote, moral od vseh zahtevati isto in uporabljati enaka merila za ocenjevanje. Svet, v katerem živimo, je in bo postavljal določene zahteve. Ene so postavljeni višje, druge nižje. Enkrat so na vrhu te lestvice vladarji, drugič duhovniki, tretjič učitelji, zdravniki, danes morda znanstveniki, športniki, umetniki. Tako je bilo in verjetno bo. Pri tem se ni neumno vprašati, če je to dobro za posameznike in končno za celotno družbo. Einsteinova trditev je jasna: rib ne gre učiti plezanja. Človeku, ki mu sedenje pred računalnikom in pisanje esejev, ravno ni pisano na kožo, ne sili v to. Vsaj tako bi lahko sam to razumel. Prav tako razumi te, ki morajo vsak dan iti na za njih brezsmiselno delo, čeprav bi radi počeli tisoč drugih stvari, a morajo to zaradi golega preživetja. Kljub jasni in utemeljeni misli o ribi, ki nikoli ne bo znala plezati, se mi zdi, da je človek sposoben veliko več kot riba. Če človek hoče, se lahko marsičesa nauči. Številni otroci so z odporom začeli svoje šolanje, a na koncu iz tega ustvarili veliko. Gotovo je trezno paziti, da prehitro ne začnemo z učenjem plezanja, če to ni v človekovi naravi. Se pa je vredno potruditi, najprej učencu, da je pripravljen potrpežljivega učenja in vztrajnosti, in kot učitelji, da z modrostjo in postopoma odpiramo nove možnosti in nove svetove. Morda bomo danes z malo drznosti svoji na vodo navajeni ribi uspeli pokazati kanček veselja do plezanja po drevesu. videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive01/2020/04/29/JanezVodiarUiriboplezatiMMC.PR1.20200429.3.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 422 clean Dobro jutro vsem skupaj. Ste kdaj pomislili, da boste morali v dnevu, ki je pred vami, delati kaj, kar je popolnoma proti vaši naravi? Številni otroci začenjajo svoje šolanje s takim izkustvom. Zdi se jim, da morajo v šoli početi to, kar jih odbija, navdaja z občutkom odtujenosti, brez vsakršne vrednosti za lastna življenja. Številni moji diplomanti se pritožujejo, da se morajo preživljati s tem, kar jih še zdaleč duhovno ne izpolnjuje. Pred kratkim so dijaki pisali esej. Kot vedno sem dobil take in drugačne. Dijakinja, ki si je izbrala temo o enakosti, enakopravnosti in pravici do biti drugačen, me je pozitivno presenetila. V obsežnem in dobro argumentiranem razpravljanju zaključi z navedbo slavnega znanstvenika Alberta Einsteina: »Vsak je genij. A če sodiš ribo po njeni zmožnosti plezanja po drevesih, bo celo življenje živela v prepričanju, da je nesposobna.« Dalo mi je misliti. Še posebej, ker se je prej sklicevala na izobraževanje. Dijakinja, ki na koncu splošnega izobraževanja iz svojih izkušenj ugotavlja, kako zaradi želje, da bi vsi bolj ali manj dosegali enake standarde znanja, uničimo številne genije, je kritika, ki jo je vredno premisliti. Še posebej, ko sem v istem trenutku sam, hote ali ne hote, moral od vseh zahtevati isto in uporabljati enaka merila za ocenjevanje. Svet, v katerem živimo, je in bo postavljal določene zahteve. Ene so postavljeni višje, druge nižje. Enkrat so na vrhu te lestvice vladarji, drugič duhovniki, tretjič učitelji, zdravniki, danes morda znanstveniki, športniki, umetniki. Tako je bilo in verjetno bo. Pri tem se ni neumno vprašati, če je to dobro za posameznike in končno za celotno družbo. Einsteinova trditev je jasna: rib ne gre učiti plezanja. Človeku, ki mu sedenje pred računalnikom in pisanje esejev, ravno ni pisano na kožo, ne sili v to. Vsaj tako bi lahko sam to razumel. Prav tako razumi te, ki morajo vsak dan iti na za njih brezsmiselno delo, čeprav bi radi počeli tisoč drugih stvari, a morajo to zaradi golega preživetja. Kljub jasni in utemeljeni misli o ribi, ki nikoli ne bo znala plezati, se mi zdi, da je človek sposoben veliko več kot riba. Če človek hoče, se lahko marsičesa nauči. Številni otroci so z odporom začeli svoje šolanje, a na koncu iz tega ustvarili veliko. Gotovo je trezno paziti, da prehitro ne začnemo z učenjem plezanja, če to ni v človekovi naravi. Se pa je vredno potruditi, najprej učencu, da je pripravljen potrpežljivega učenja in vztrajnosti, in kot učitelji, da z modrostjo in postopoma odpiramo nove možnosti in nove svetove. Morda bomo danes z malo drznosti svoji na vodo navajeni ribi uspeli pokazati kanček veselja do plezanja po drevesu. http://www.rtvslo.si/podcast Wed, 29 Apr 2020 03:57:02 +0000 Janez Vodičar: Uči ribo plezati Sodelavka mi je pripovedovala, kako rada, ko le ima dovolj časa, pride v nedeljo vsaj pol ure pred mašo v cerkev, se preprosto usede in si ogleduje svete kipe in podobe. Povedala je, da jo neznansko pomirja navzočnost svetnikov, ljudi, ki jim je uspelo živeti po evangeliju in tudi po smrti pomagajo ljudem. Ob teh besedah sem se nehote spomnila na prve obiske v Skadru v Albaniji takoj po padcu komunističnega režima. Spet so bile odprte cerkve, ki so bile prej spremenjene v športne dvorane ali zazidane ob vhodu, da se ni dalo stopiti noter. Bile so še neobnovljeni prostori, sredi nereda je bil postavljen oltar, lep bel prt na njem in veliko sveč. Ob stenah pa so ljudje postavili kipe svetnikov kar na tla, saj še niso imeli podstavkov ali česa drugega, da bi jih dvignili nanje. Verniki so pred mašo in po njej šli od enega svetnika do drugega. Srečevali so se z njimi kar tako iz oči v oči, se jih dotikali in jim prinašali sveče in papirčke s prošnjami za uslišanje. Dostikrat poškodovani in polomljeni kipi svetnikov so tako oživeli in postali del živega občestva ob oltarju. Svetnikov imamo zelo veliko. Še celoletni koledar ni dovolj za vse, saj v enem dnevu praznujemo po tri ali pa še več naenkrat. So mučenci, priznavalci, device, mladeniči, duhovniki, redovnice in redovniki, matere, očetje in tudi otroci. Prav oni so dokaz, da je Jezusov evangelij živ, da se v dvatisočletni zgodovini krščanstva ljudje vedno znova odločijo, da bodo živeli po njem in postali podobni Jezusu – ne samo po čudežih in trpljenju, ampak tudi v slavi, vstajenju in odrešenju. Tudi jaz zdaj podrobneje opazujem svetniške kipe in slike po naših cerkvah. Poleg umetniške vrednosti in sprehoda skozi različna obdobja krščanstva mi zdaj pomenijo še veliko več. So stebri, ki držijo pokonci našo vero, upanje in ljubezen. So naši tolažniki, saj vidimo, da lahko vsak človek, ne glede na svoj socialni položaj, jezik, barvo kože ali izobrazbo postane svet, torej preživi svoje življenje polno, v svoje odrešenje in vsem bližnjim v blagoslov. Kajti svetniki zares pomagajo! Pa če pomežiknejo sredi naše molitve ali ne. videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive01/2020/04/28/EmanuelaerdinSvetnikipomeikMMC.PR1.20200428.2.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 416 clean Sodelavka mi je pripovedovala, kako rada, ko le ima dovolj časa, pride v nedeljo vsaj pol ure pred mašo v cerkev, se preprosto usede in si ogleduje svete kipe in podobe. Povedala je, da jo neznansko pomirja navzočnost svetnikov, ljudi, ki jim je uspelo živeti po evangeliju in tudi po smrti pomagajo ljudem. Ob teh besedah sem se nehote spomnila na prve obiske v Skadru v Albaniji takoj po padcu komunističnega režima. Spet so bile odprte cerkve, ki so bile prej spremenjene v športne dvorane ali zazidane ob vhodu, da se ni dalo stopiti noter. Bile so še neobnovljeni prostori, sredi nereda je bil postavljen oltar, lep bel prt na njem in veliko sveč. Ob stenah pa so ljudje postavili kipe svetnikov kar na tla, saj še niso imeli podstavkov ali česa drugega, da bi jih dvignili nanje. Verniki so pred mašo in po njej šli od enega svetnika do drugega. Srečevali so se z njimi kar tako iz oči v oči, se jih dotikali in jim prinašali sveče in papirčke s prošnjami za uslišanje. Dostikrat poškodovani in polomljeni kipi svetnikov so tako oživeli in postali del živega občestva ob oltarju. Svetnikov imamo zelo veliko. Še celoletni koledar ni dovolj za vse, saj v enem dnevu praznujemo po tri ali pa še več naenkrat. So mučenci, priznavalci, device, mladeniči, duhovniki, redovnice in redovniki, matere, očetje in tudi otroci. Prav oni so dokaz, da je Jezusov evangelij živ, da se v dvatisočletni zgodovini krščanstva ljudje vedno znova odločijo, da bodo živeli po njem in postali podobni Jezusu – ne samo po čudežih in trpljenju, ampak tudi v slavi, vstajenju in odrešenju. Tudi jaz zdaj podrobneje opazujem svetniške kipe in slike po naših cerkvah. Poleg umetniške vrednosti in sprehoda skozi različna obdobja krščanstva mi zdaj pomenijo še veliko več. So stebri, ki držijo pokonci našo vero, upanje in ljubezen. So naši tolažniki, saj vidimo, da lahko vsak človek, ne glede na svoj socialni položaj, jezik, barvo kože ali izobrazbo postane svet, torej preživi svoje življenje polno, v svoje odrešenje in vsem bližnjim v blagoslov. Kajti svetniki zares pomagajo! Pa če pomežiknejo sredi naše molitve ali ne. http://www.rtvslo.si/podcast Tue, 28 Apr 2020 03:56:56 +0000 Emanuela Žerdin: Svetniški pomežik Mnogo lepše bi živeli, če bi se znali bolje dogovarjati, iskati skupne poti, če bi znali sem in tja odstopiti od svojih predstav in želja in sprejeti predloge drugega. Vsak dan nam daje dovolj priložnosti, da se vadimo v tem. Včasih gre za zelo drobne stvari, včasih pa tudi za večje odločitve. \tPrav o tem sem premišljevala, ko so mi pripovedovali, kako sta se bodoča ženin in nevesta dogovarjala za poročno kosilo. Sestaviti je bilo treba ves jedilnik, od začetne zdravljice, predjedi in prav do konca z vsem, kar spada zraven. Vse je bilo treba natanko premisliti in seveda tudi cenovno uskladiti s finančnimi zmogljivostmi. Glavno besedo je pri tem imela bodoča nevesta. Ženin se je nekajkrat oglasil s svojim predlogom, ki nikakor ni zahteval prevelikih financ. Zdelo se mu je, da bi bilo dobro, če bi bila pri nekaterih jedeh še večja pestrost. Toda nevesta je vsakokrat vzkliknila. »Ni govora!« Tako je šlo do konca. Kar nekajkrat je ponovila: »Ni govora!« Ko sta odhajala, je ženin tiho rekel: »Pa je nazadnje le vse tako, kot si hotela ti.« \tTakšna situacija verjetno sploh ni tako redka. Morda ne ravno ob naročanju poročnega jedilnika, ampak pozneje ob marsičem, kar se v življenju dogaja. »Ni govora!« prihaja včasih iz ust moža, včasih iz ust žene. Zanimivo bi bilo slišati, kaj takšen »Ni govora!« zapusti v duši drugega človeka. In ko se takšnih »Ni govora!« nabere preveč, naenkrat poči. \tSkupno življenje je gotovo ena najtežjih stvari, pa naj bo kjerkoli že. Seveda je to najbolj intenzivno v družini, pa tudi sicer povsod, kjer ljudje bivajo skupaj, delajo skupaj, načrtujejo skupaj, in seveda še veliko drugega, kjer je potrebno, da pri tem vsi sodelujejo. Vedno je treba iskati skupno pot in pri tem je navadno tako, da mora vsak tudi vsaj malo popustiti. \tNe vem, kako bosta mladoporočenca v prihodnosti urejala skupno življenje. Vsekakor jima želim, da bi čim manjkrat rekla »Ni govora!« videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive01/2020/04/27/MetkaKleviarNigovoraMMC.PR1.20200427.1.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 342 clean Mnogo lepše bi živeli, če bi se znali bolje dogovarjati, iskati skupne poti, če bi znali sem in tja odstopiti od svojih predstav in želja in sprejeti predloge drugega. Vsak dan nam daje dovolj priložnosti, da se vadimo v tem. Včasih gre za zelo drobne stvari, včasih pa tudi za večje odločitve. \tPrav o tem sem premišljevala, ko so mi pripovedovali, kako sta se bodoča ženin in nevesta dogovarjala za poročno kosilo. Sestaviti je bilo treba ves jedilnik, od začetne zdravljice, predjedi in prav do konca z vsem, kar spada zraven. Vse je bilo treba natanko premisliti in seveda tudi cenovno uskladiti s finančnimi zmogljivostmi. Glavno besedo je pri tem imela bodoča nevesta. Ženin se je nekajkrat oglasil s svojim predlogom, ki nikakor ni zahteval prevelikih financ. Zdelo se mu je, da bi bilo dobro, če bi bila pri nekaterih jedeh še večja pestrost. Toda nevesta je vsakokrat vzkliknila. »Ni govora!« Tako je šlo do konca. Kar nekajkrat je ponovila: »Ni govora!« Ko sta odhajala, je ženin tiho rekel: »Pa je nazadnje le vse tako, kot si hotela ti.« \tTakšna situacija verjetno sploh ni tako redka. Morda ne ravno ob naročanju poročnega jedilnika, ampak pozneje ob marsičem, kar se v življenju dogaja. »Ni govora!« prihaja včasih iz ust moža, včasih iz ust žene. Zanimivo bi bilo slišati, kaj takšen »Ni govora!« zapusti v duši drugega človeka. In ko se takšnih »Ni govora!« nabere preveč, naenkrat poči. \tSkupno življenje je gotovo ena najtežjih stvari, pa naj bo kjerkoli že. Seveda je to najbolj intenzivno v družini, pa tudi sicer povsod, kjer ljudje bivajo skupaj, delajo skupaj, načrtujejo skupaj, in seveda še veliko drugega, kjer je potrebno, da pri tem vsi sodelujejo. Vedno je treba iskati skupno pot in pri tem je navadno tako, da mora vsak tudi vsaj malo popustiti. \tNe vem, kako bosta mladoporočenca v prihodnosti urejala skupno življenje. Vsekakor jima želim, da bi čim manjkrat rekla »Ni govora!« http://www.rtvslo.si/podcast Mon, 27 Apr 2020 03:55:42 +0000 Metka Klevišar: Ni govora Jutra na Prvem prinašajo tudi razmisleke o temeljnih življenjskih, religioznih in duhovnih vprašanjih. V Duhovni misli avtorji, pogosto na podlagi svetopisemskega ali kakšnega drugega znanega besedila, govorijo o zmeraj aktualnih, eksistencialnih temah, s katerimi se človek srečuje od nekdaj. Množica pogledov pod uredniškim vodstvom Petra Franka ob glasbenem izboru Apolonije Gantar. Vsak dan ob 5.50, ob koncih tednov ob 6.50. Na Prvem. videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive01/2020/04/26/DuhovnamiselMMC.PR1.20200426.7.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 424 clean Jutra na Prvem prinašajo tudi razmisleke o temeljnih življenjskih, religioznih in duhovnih vprašanjih. V Duhovni misli avtorji, pogosto na podlagi svetopisemskega ali kakšnega drugega znanega besedila, govorijo o zmeraj aktualnih, eksistencialnih temah, s katerimi se človek srečuje od nekdaj. Množica pogledov pod uredniškim vodstvom Petra Franka ob glasbenem izboru Apolonije Gantar. Vsak dan ob 5.50, ob koncih tednov ob 6.50. Na Prvem. http://www.rtvslo.si/podcast Sun, 26 Apr 2020 03:57:04 +0000 Duhovna misel Spoštovani, nočem vam vere vsiljevati, kajti Boga lahko najdemo samo, če se zavedamo, da ga potrebujemo. Če skušamo svojo resnico vsiliti drugim, je takšno vsiljevanje vedno nasilje in zločin. Filozof in teolog Branko Cestnik pravi, da se Bog vrača v svoj svet, zato kličem na pomoč ateiste, ne pa vernikov. Zakaj je v svetu hitrih sprememb in migracij postal ateist kristjanu brat? Zato, ker so pošteni dvomi plemenitejši kot čistunska vera. Tisti, ki se obnašajo kakor angeli, so najmanj prepričljivi. Največji sovražnik krščanstva je krščanstvo samo, ne pa ateizem. Verski fanatik je človek, ki odkrije majhno resnico in vse drugo priostri v smeri k temu. Fanatik pozna samo eno, svojo resnico; kar se ji ne prilega in se vanjo ne vklaplja, zanj ne obstaja. Za svojo resnico je pripravljen dati življenje, se spreti z najboljšimi prijatelji in početi stvari, ki so nerazumne. Verski fanatik je domišljavo ošaben, nestrpen in elitistično izključujoč. Takšni vedo o Bogu več, kot vé Bog o sebi. Hvalijo se, da so Boga videli, da poznajo njegov urnik in da lahko kot posebni Božji izvoljenci, agenti z Božjo koncesijo, izvršujejo Božjo voljo, tudi če na agresivni način. Bog take manipulacije in takega fundamentalizma ni Bog Svetega pisma. Zato je postal ateist kristjanu brat, fanatični vernik pa oba preganja in ju sovraži. Fanatiki so besedo Bog skozi zgodovino toliko umazali in onečastili, da je postala odbojna in osovražena. Božjega imena ne bi smeli imenovati vsaj sto let, da bi se njegovo ime nekoliko očistilo. Priznam, da se raje pogovarjam s strastnim ateistom kot s prefinjenim pobožnežem, ki se šopiri z nališpano vero na obrazu, a nima strastnega odnosa z Bogom, čeprav iz njegovih svetih ust leti angelsko perje. Ateist me lahko nauči o Bogu več kot svetohlinec, ker željno išče Boga, fanatik pa je svojega Boga presit in naveličan. Victor Hugo je že davnega leta 1862 v Nesrečnikih zapisal: »Navsezadnje me lahko ateist osramoti, kajti ateist verjame več, kot si misli. Zanikanje je v resnici le besna oblika pritrjevanja.« Všeč mi je tudi zapis Dostojevskega: »Ateist je na vrhu lestve, na predzadnji stopnici, ki vodi k popolni veri v Boga.« To drži, kajti če ne bi bilo Boga, ne bi bilo niti ateistov. Ravno luknja v zidu dokazuje, da zid obstaja. videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive01/2020/04/25/DanijelBrkiZakajjeateistkristjanubratMMC.PR1.20200425.6.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 386 clean Spoštovani, nočem vam vere vsiljevati, kajti Boga lahko najdemo samo, če se zavedamo, da ga potrebujemo. Če skušamo svojo resnico vsiliti drugim, je takšno vsiljevanje vedno nasilje in zločin. Filozof in teolog Branko Cestnik pravi, da se Bog vrača v svoj svet, zato kličem na pomoč ateiste, ne pa vernikov. Zakaj je v svetu hitrih sprememb in migracij postal ateist kristjanu brat? Zato, ker so pošteni dvomi plemenitejši kot čistunska vera. Tisti, ki se obnašajo kakor angeli, so najmanj prepričljivi. Največji sovražnik krščanstva je krščanstvo samo, ne pa ateizem. Verski fanatik je človek, ki odkrije majhno resnico in vse drugo priostri v smeri k temu. Fanatik pozna samo eno, svojo resnico; kar se ji ne prilega in se vanjo ne vklaplja, zanj ne obstaja. Za svojo resnico je pripravljen dati življenje, se spreti z najboljšimi prijatelji in početi stvari, ki so nerazumne. Verski fanatik je domišljavo ošaben, nestrpen in elitistično izključujoč. Takšni vedo o Bogu več, kot vé Bog o sebi. Hvalijo se, da so Boga videli, da poznajo njegov urnik in da lahko kot posebni Božji izvoljenci, agenti z Božjo koncesijo, izvršujejo Božjo voljo, tudi če na agresivni način. Bog take manipulacije in takega fundamentalizma ni Bog Svetega pisma. Zato je postal ateist kristjanu brat, fanatični vernik pa oba preganja in ju sovraži. Fanatiki so besedo Bog skozi zgodovino toliko umazali in onečastili, da je postala odbojna in osovražena. Božjega imena ne bi smeli imenovati vsaj sto let, da bi se njegovo ime nekoliko očistilo. Priznam, da se raje pogovarjam s strastnim ateistom kot s prefinjenim pobožnežem, ki se šopiri z nališpano vero na obrazu, a nima strastnega odnosa z Bogom, čeprav iz njegovih svetih ust leti angelsko perje. Ateist me lahko nauči o Bogu več kot svetohlinec, ker željno išče Boga, fanatik pa je svojega Boga presit in naveličan. Victor Hugo je že davnega leta 1862 v Nesrečnikih zapisal: »Navsezadnje me lahko ateist osramoti, kajti ateist verjame več, kot si misli. Zanikanje je v resnici le besna oblika pritrjevanja.« Všeč mi je tudi zapis Dostojevskega: »Ateist je na vrhu lestve, na predzadnji stopnici, ki vodi k popolni veri v Boga.« To drži, kajti če ne bi bilo Boga, ne bi bilo niti ateistov. Ravno luknja v zidu dokazuje, da zid obstaja. http://www.rtvslo.si/podcast Sat, 25 Apr 2020 03:56:26 +0000 Danijel Brkič: Zakaj je ateist kristjanu brat Danes veliko štejemo. Štejemo koliko dni smo že v osami, štejemo koliko ljudi je okuženih z novim, se vedno ne dovolj poznanim virusom. Štejemo, koliko zaščite potrebujemo, jih imamo in nam jih manjka. Vedno znova štejemo tudi umrle, ki niso premagali tega virusa. In pride, počasi pride tesnoba. Hujša je, če nikoli nismo in tudi zdaj nočemo, »ne moremo« govoriti o tej temi. Zanimiva je misel, ki ponazarja doživljanje tiste osebe, ki je izgubila svojega ljubega. Pravi, da je ne bremeni toliko njegova odsotnost, kot pa tisto, kar ni bilo izrečeno med njima. Tisto, kar je bilo neizrečeno, ker je ostalo nerešeno, bolečina, ki je bila neizražena, je ostala zaprta, zatrta v srcu, zavita v tesnobo. Tudi današnji čas prinaša soočenje z vsem, kar sem, kar nosim v sebi. Imam svetlobo, imam pa tudi temačnost. Sprememba odpira dvom. Spoznavam svojo omejenost, a odkrivam tudi svoje bistvo. Lahko preizkušnjo sprejmem kot lekcijo in se moja drža izrazi v sočutni, ljubeči drži, da se vključim z dobroto. Pogovarjam se z Bogom, se hranim z njegovo svetlobo. S skromnostjo, dobrohotnostjo se obrnem k drugim. Enostavno ozrem se po ljudeh, ki me potrebujejo, ki jih je strah, jih ob nezaupanju v sedanje okoliščine grabi panika, izgubljajo pogum. Jok je lahko v težavah zdravilen. Zdravilno je tudi izraziti jezo, nemir, vse, kar se dogaja v meni. Veliko se pogovarjajmo. Pogovarjam se z ljudmi, zasidran v svojem notranjem miru. Nekje sem slišala, da prevlada v nas tisto, kar sami hranimo, lepo ali grdo. Lahko rečemo tudi dodajamo svetlobo, ali se potiskamo v temo. Oboje pravzaprav lahko v današnji situaciji izkusimo. Pride dan, ko se natrpa negotovost tudi v meni, pretresenost nad grozo, težo življenja. Tudi tema te lahko spet požene naprej. Ni sramotno, če tudi sam sebi priznaš, da ti je težko. Morda ti zmanjkuje moči, ker se razdajaš bolnim, umirajočim. Namesto, da vztrajaš v navidezni trdnosti, se pogovori. Izrazim se na nek način, da me nekdo sliši. Narediš tisto, kar lahko zdaj, danes, tu, s svojimi močmi, svojimi možnostmi. Pomaga, ko se pogumno »ozreš« v oči trpečega. Je kot navdih, ki navdihuje za drugega. To je milost. Želim biti navdih za druge. A pretresljiva je pripravljenost, da se žrtvujem za drugega. Kot tisti italijanski duhovnik, ki je umrl, ker je svoj respirator podaril mlademu bolniku, ki je tako preživel. »Ljubezen ni samo pripravljenost dati življenje, je dati življenje,« pravi Chiara Lubich. videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive01/2020/04/24/SilvaMatosSelahkopogovarjamoTudiosmrtiocelotnemivljenjuMMC.PR1.20200424.5.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 369 clean Danes veliko štejemo. Štejemo koliko dni smo že v osami, štejemo koliko ljudi je okuženih z novim, se vedno ne dovolj poznanim virusom. Štejemo, koliko zaščite potrebujemo, jih imamo in nam jih manjka. Vedno znova štejemo tudi umrle, ki niso premagali tega virusa. In pride, počasi pride tesnoba. Hujša je, če nikoli nismo in tudi zdaj nočemo, »ne moremo« govoriti o tej temi. Zanimiva je misel, ki ponazarja doživljanje tiste osebe, ki je izgubila svojega ljubega. Pravi, da je ne bremeni toliko njegova odsotnost, kot pa tisto, kar ni bilo izrečeno med njima. Tisto, kar je bilo neizrečeno, ker je ostalo nerešeno, bolečina, ki je bila neizražena, je ostala zaprta, zatrta v srcu, zavita v tesnobo. Tudi današnji čas prinaša soočenje z vsem, kar sem, kar nosim v sebi. Imam svetlobo, imam pa tudi temačnost. Sprememba odpira dvom. Spoznavam svojo omejenost, a odkrivam tudi svoje bistvo. Lahko preizkušnjo sprejmem kot lekcijo in se moja drža izrazi v sočutni, ljubeči drži, da se vključim z dobroto. Pogovarjam se z Bogom, se hranim z njegovo svetlobo. S skromnostjo, dobrohotnostjo se obrnem k drugim. Enostavno ozrem se po ljudeh, ki me potrebujejo, ki jih je strah, jih ob nezaupanju v sedanje okoliščine grabi panika, izgubljajo pogum. Jok je lahko v težavah zdravilen. Zdravilno je tudi izraziti jezo, nemir, vse, kar se dogaja v meni. Veliko se pogovarjajmo. Pogovarjam se z ljudmi, zasidran v svojem notranjem miru. Nekje sem slišala, da prevlada v nas tisto, kar sami hranimo, lepo ali grdo. Lahko rečemo tudi dodajamo svetlobo, ali se potiskamo v temo. Oboje pravzaprav lahko v današnji situaciji izkusimo. Pride dan, ko se natrpa negotovost tudi v meni, pretresenost nad grozo, težo življenja. Tudi tema te lahko spet požene naprej. Ni sramotno, če tudi sam sebi priznaš, da ti je težko. Morda ti zmanjkuje moči, ker se razdajaš bolnim, umirajočim. Namesto, da vztrajaš v navidezni trdnosti, se pogovori. Izrazim se na nek način, da me nekdo sliši. Narediš tisto, kar lahko zdaj, danes, tu, s svojimi močmi, svojimi možnostmi. Pomaga, ko se pogumno »ozreš« v oči trpečega. Je kot navdih, ki navdihuje za drugega. To je milost. Želim biti navdih za druge. A pretresljiva je pripravljenost, da se žrtvujem za drugega. Kot tisti italijanski duhovnik, ki je umrl, ker je svoj respirator podaril mlademu bolniku, ki je tako preživel. »Ljubezen ni samo pripravljenost dati življenje, je dati življenje,« pravi Chiara Lubich. http://www.rtvslo.si/podcast Fri, 24 Apr 2020 03:56:09 +0000 Silva Matos: Se lahko pogovarjamoTudi o smrti, o celotnem življenju? Zadnje dni letošnjega marca je po mojem domačem kraju s svojim repom zamahnila še zima. Domačini smo težkih vremenskih razmer navajeni, saj je pri nas ena od redkih stalnic prav mrzla zima. Zaradi težkih življenjskih pogojev in navidezne odmaknjenosti so se domačini pred več kot stotimi leti množično izseljevali, a mnogi so po bridkih izkušnjah ugotovili, da sta med in mleko najboljša doma, čeprav v majhnih količinah. Danes nas je v kraju malo. Nekaj deset praznih hiš grozeče sameva, v drugih so dve ali tri duše. Malo nas je. Zato se od daleč poznamo vsi, od blizu bolj malo. Obilje materialnih dobrin je tudi pri nas zarezalo v medčloveške odnose. Tudi pri nas znamo drug mimo drugega hoditi z mrkimi obrazi. V prijazno skupnost nas zares povežejo samo še naravne nesreče in zbiranje prostovoljnih prispevkov za najtežje obolele otroke. Morečo sivino marčevskega popoldneva je k tlom pritiskalo še moje zavedanje, da se v življenju vseh zemljanov nekaj prelamlja. Brezbrižna in samozadostno razprta krila zaverovanosti vase smo bili prisiljeni zložiti. Preostalo nam je samo čakanje na stezi življenja, če nas prej ne bo odpihnil veter. V običajnem življenjskem kolesju bi ob takšnem tuljenju vetra verjetno ostala doma ob toplem domačem ognjišču, tako pa sem se dobro oblekla in odšla v naravo, na bližnji hrib nad vasjo. Sama. Rada imam samoto in tišino. Pomagata mi namreč poiskati odgovore na najtežja življenjska vprašanja. Sledi za menoj je sproti brisal veter, široka prostranost pokrajine pa je vetru dajala še večjo moč. Verjetno si je ta dan kdo mislil, da sem malo čez les. Nič hudega. Od nekdaj sem veljala za nekoliko samosvojo in čudaško. Prav tako nisem kršila pravil gibanja. Dosegla sem svoj Špičasti vrh, ki je tokrat upravičil svoje ime. Travnata površina na vrhu je bila le toliko pokrita s snegom, da mi je dvakrat spodneslo noge. Bližnji zimzeleni iglasti grm je ublažil moja padca, sama pa sem se počutila kot koza, ki obira jagode. Z nasmehom na obrazu in celimi nogami. Cenjeni poslušalci in spoštovane poslušalke, v zadnjih dneh pomladnega meseca nam je na spolzki podlagi zdrsnilo vsem. Zlomi, ki jih je povzročil padec, se bodo počasi celili in zacelili. Mogoče se bodo zmanjšale tudi razpoke med nami: med sosedi, na delovnih mestih, v družinah. Kar bo pa izjemno težko. Tokrat nas nesreča ni povezala, temveč prisilila, da se vsak zase povzpnemo na vrh svojega življenja. Eni po strmi, drugi po položni poti. Na obeh poteh lahko zdrsnemo in pademo. Se ponovno poberemo in prilezemo na vrh, s katerega vidimo vsi enako: ob jasnem vremenu daleč, v vetrovnem in sneženem samo bližnje obrise. Pa res vsi vidimo enako? Ne, nekateri še vedno ne bodo videli dlje od svojega nosa. videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive01/2020/04/23/AlenkaVeberZdrsiinpadciMMC.PR1.20200423.4.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 412 clean Zadnje dni letošnjega marca je po mojem domačem kraju s svojim repom zamahnila še zima. Domačini smo težkih vremenskih razmer navajeni, saj je pri nas ena od redkih stalnic prav mrzla zima. Zaradi težkih življenjskih pogojev in navidezne odmaknjenosti so se domačini pred več kot stotimi leti množično izseljevali, a mnogi so po bridkih izkušnjah ugotovili, da sta med in mleko najboljša doma, čeprav v majhnih količinah. Danes nas je v kraju malo. Nekaj deset praznih hiš grozeče sameva, v drugih so dve ali tri duše. Malo nas je. Zato se od daleč poznamo vsi, od blizu bolj malo. Obilje materialnih dobrin je tudi pri nas zarezalo v medčloveške odnose. Tudi pri nas znamo drug mimo drugega hoditi z mrkimi obrazi. V prijazno skupnost nas zares povežejo samo še naravne nesreče in zbiranje prostovoljnih prispevkov za najtežje obolele otroke. Morečo sivino marčevskega popoldneva je k tlom pritiskalo še moje zavedanje, da se v življenju vseh zemljanov nekaj prelamlja. Brezbrižna in samozadostno razprta krila zaverovanosti vase smo bili prisiljeni zložiti. Preostalo nam je samo čakanje na stezi življenja, če nas prej ne bo odpihnil veter. V običajnem življenjskem kolesju bi ob takšnem tuljenju vetra verjetno ostala doma ob toplem domačem ognjišču, tako pa sem se dobro oblekla in odšla v naravo, na bližnji hrib nad vasjo. Sama. Rada imam samoto in tišino. Pomagata mi namreč poiskati odgovore na najtežja življenjska vprašanja. Sledi za menoj je sproti brisal veter, široka prostranost pokrajine pa je vetru dajala še večjo moč. Verjetno si je ta dan kdo mislil, da sem malo čez les. Nič hudega. Od nekdaj sem veljala za nekoliko samosvojo in čudaško. Prav tako nisem kršila pravil gibanja. Dosegla sem svoj Špičasti vrh, ki je tokrat upravičil svoje ime. Travnata površina na vrhu je bila le toliko pokrita s snegom, da mi je dvakrat spodneslo noge. Bližnji zimzeleni iglasti grm je ublažil moja padca, sama pa sem se počutila kot koza, ki obira jagode. Z nasmehom na obrazu in celimi nogami. Cenjeni poslušalci in spoštovane poslušalke, v zadnjih dneh pomladnega meseca nam je na spolzki podlagi zdrsnilo vsem. Zlomi, ki jih je povzročil padec, se bodo počasi celili in zacelili. Mogoče se bodo zmanjšale tudi razpoke med nami: med sosedi, na delovnih mestih, v družinah. Kar bo pa izjemno težko. Tokrat nas nesreča ni povezala, temveč prisilila, da se vsak zase povzpnemo na vrh svojega življenja. Eni po strmi, drugi po položni poti. Na obeh poteh lahko zdrsnemo in pademo. Se ponovno poberemo in prilezemo na vrh, s katerega vidimo vsi enako: ob jasnem vremenu daleč, v vetrovnem in sneženem samo bližnje obrise. Pa res vsi vidimo enako? Ne, nekateri še vedno ne bodo videli dlje od svojega nosa. http://www.rtvslo.si/podcast Thu, 23 Apr 2020 03:56:52 +0000 Alenka Veber: Zdrsi in padci V teh težkih kriznih časih morda tudi nas popade skušnjava, da bi preklinjali ta svet, da bi besneli, ker moramo prenašati tegobe sovražnega virusa. Toda podobna občutja so prežemala tudi izvoljeno ljudstvo, ko je bilo pet stoletij pred Kristusom v babilonski sužnosti. Da bi razumeli takratne Izraelce, pojdimo v mislih proti Bližnjemu vzhodu in hitro bomo ugotovili, kako znajo tam ljudje sočno preklinjati. Zanimivo je, da sta prva na udaru Sonce in Luna, potem vsa nebesna telesa, pa tudi osebe, ki so nam najdražje. Toda zakaj so prav nebesa, Bog sam in vse stvarstvo prvi izrazi v človeškem preklinjanju? V ozadju je starodavna vzhodnjaška gnoza, ki je imela ves snovni svet, v katerem živimo, za vir zla ali pa vsaj za posledico hudobe, ki je porodila ves materialni svet, tudi človeško telesnost. Od tod še želja po preklinjanju tiste telesnosti, ki bi morala biti najbolj spoštovana, to je dekliškega ali ženskega telesa. Zdaj lahko razumemo prvo stran Svetega pisma ne samo kot zanimivo pripoved o nastanku sveta, ampak tudi kot prerokov »zagovor Boga«, da vse, kar je Stvarnik naredil, vendar ni slabo. Prav obratno, vsaka stvar, ki jo je ustvaril, Sonce in Luna, Zemlja in vodovje, rastline in živali, človek kot moški in ženska, vse je čudovito, dobro, ali celo zelo dobro! Prvi stavki Biblije so torej hvalnica Bogu, ki je kot Stvarnik napravil čudovite reči, zato se jih ne sme preklinjati. Prav nasprotno, Bogu se moramo zanje zahvaljevati in jih občudovati kot izjemno darilo, ki smo ga prejeli. Toda v Spodbudi papeža Frančiška »Ljubljena Amazonija« čutimo, da ta uboga Zemlja s svojim bogatim rastlinjem, z različnimi živalmi in tudi z zelo bogato kulturno dediščino tradicionalnih ljudstev enostavno ni ljubljena. Sveti oče je prepričan, da vse, kar ima posamezno ljudstvo ali narod, ni samo njegovo, ampak od vsega človeštva. Tako je tudi Amazonija pomembna za ohranitev vsega stvarstva, hkrati pa so tam ljudstva, ki nas učijo, kako je treba živeti v prijateljskem odnosu z okoljem in z vso naravo. Z naravo mora človeštvo znova skleniti prijateljsko zavezo, tako kakor je to storil očak Noe. Velika skušnjava je, da bi vse to bogstvo amazonskih gozdov in njihovih rek dajali v nič, oziroma jih cenili le toliko, kolikor bi jih lahko izkoriščali za zaslužek. Papež zelo dobro opozarja, da če to dopustimo, potem bomo zaradi dobička zastrupili in ugonobili vse vodovje, zrak in Zemljo. Tako se nam njegov klic kaže kot vpitje prerokov v Svetem pismu. Ne, vse kar je na tem svetu, ni slabo, je lepo, dobro, vse je čudovit Božji dar! Ta dar je prejelo celotno človeštvo, zato ga ne smemo ugonobiti, bodimo ga veseli in ga obvarujmo! videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive01/2020/04/22/EdvardKovaStvarstvojenekajudovitegaMMC.PR1.20200422.3.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 367 clean V teh težkih kriznih časih morda tudi nas popade skušnjava, da bi preklinjali ta svet, da bi besneli, ker moramo prenašati tegobe sovražnega virusa. Toda podobna občutja so prežemala tudi izvoljeno ljudstvo, ko je bilo pet stoletij pred Kristusom v babilonski sužnosti. Da bi razumeli takratne Izraelce, pojdimo v mislih proti Bližnjemu vzhodu in hitro bomo ugotovili, kako znajo tam ljudje sočno preklinjati. Zanimivo je, da sta prva na udaru Sonce in Luna, potem vsa nebesna telesa, pa tudi osebe, ki so nam najdražje. Toda zakaj so prav nebesa, Bog sam in vse stvarstvo prvi izrazi v človeškem preklinjanju? V ozadju je starodavna vzhodnjaška gnoza, ki je imela ves snovni svet, v katerem živimo, za vir zla ali pa vsaj za posledico hudobe, ki je porodila ves materialni svet, tudi človeško telesnost. Od tod še želja po preklinjanju tiste telesnosti, ki bi morala biti najbolj spoštovana, to je dekliškega ali ženskega telesa. Zdaj lahko razumemo prvo stran Svetega pisma ne samo kot zanimivo pripoved o nastanku sveta, ampak tudi kot prerokov »zagovor Boga«, da vse, kar je Stvarnik naredil, vendar ni slabo. Prav obratno, vsaka stvar, ki jo je ustvaril, Sonce in Luna, Zemlja in vodovje, rastline in živali, človek kot moški in ženska, vse je čudovito, dobro, ali celo zelo dobro! Prvi stavki Biblije so torej hvalnica Bogu, ki je kot Stvarnik napravil čudovite reči, zato se jih ne sme preklinjati. Prav nasprotno, Bogu se moramo zanje zahvaljevati in jih občudovati kot izjemno darilo, ki smo ga prejeli. Toda v Spodbudi papeža Frančiška »Ljubljena Amazonija« čutimo, da ta uboga Zemlja s svojim bogatim rastlinjem, z različnimi živalmi in tudi z zelo bogato kulturno dediščino tradicionalnih ljudstev enostavno ni ljubljena. Sveti oče je prepričan, da vse, kar ima posamezno ljudstvo ali narod, ni samo njegovo, ampak od vsega človeštva. Tako je tudi Amazonija pomembna za ohranitev vsega stvarstva, hkrati pa so tam ljudstva, ki nas učijo, kako je treba živeti v prijateljskem odnosu z okoljem in z vso naravo. Z naravo mora človeštvo znova skleniti prijateljsko zavezo, tako kakor je to storil očak Noe. Velika skušnjava je, da bi vse to bogstvo amazonskih gozdov in njihovih rek dajali v nič, oziroma jih cenili le toliko, kolikor bi jih lahko izkoriščali za zaslužek. Papež zelo dobro opozarja, da če to dopustimo, potem bomo zaradi dobička zastrupili in ugonobili vse vodovje, zrak in Zemljo. Tako se nam njegov klic kaže kot vpitje prerokov v Svetem pismu. Ne, vse kar je na tem svetu, ni slabo, je lepo, dobro, vse je čudovit Božji dar! Ta dar je prejelo celotno človeštvo, zato ga ne smemo ugonobiti, bodimo ga veseli in ga obvarujmo! http://www.rtvslo.si/podcast Wed, 22 Apr 2020 03:56:07 +0000 Edvard Kovač: Stvarstvo je nekaj čudovitega Danes latinsko besedno zvezo Noli me tangere razumemo predvsem v pomenu »Ne dotikaj se me!«, kar lahko sklepamo tudi iz dejstva, da z noli-tangere poimenujemo rastlino nedotiko, ki ima nenavaden način plojenja. Takoj, ko se namreč dotaknemo njenega zrelega plodu, se razpoči in iz njega se usujejo številna semena. Omenjena fraza se je v pomenu nečesa nedotakljivega uporabljala tudi v starem Rimu, saj rimski gramatik Solina, ki je živel približno 300 let po Cezarjevi smrti, omenja belega jelena, ki naj bi na ovratnicah nosil napis: »Ne dotikaj se me, Cezarjev sem!« To naj bi bil znak, da Cezarjeva dobronamerna, čista, bela duša živi dalje. A v krščanski tradiciji ima latinski rek Noli me tangere tudi druge pomene. V Evangeliju po Janezu (20, 17) je opisan prizor, v katerem se je vstali Jezus prikazal Mariji Magdaleni ob praznem grobu. Ker so evangeliji zapisani v grškem jeziku, se njegove besede v originalni različici zapisa glasijo: »Me mou haptou!«, kar bi dobesedno pomenilo: »Ne grabi me!« oziroma »Ne obešaj se name!« Vsekakor pa svetopisemskega razumevanja Jezusovega vzklika ne smemo razumeti v današnjem pomenu tiste rastline ali človeka, ki se ga zaradi preobčutljivosti ne smemo niti dotakniti. Ne nazadnje je Jezus sam pozval nejevernega Tomaža, naj položi prste na njegove rane. Jezusov poziv Mariji Magdaleni je predvsem sporočilo, naj spozna in prizna njegovo vstajenje, zaradi česar ga zemeljske sile ne obtežujejo več. Ker pa se je v medicini izraz rabil za zelo hudo, bolečo obliko raka, ki razžira kosti, ni presenetljivo, da je filipinski zdravnik, pisatelj in upornik Jose Rizal z Noli me tangere naslovil svoj roman, v katerem je kritiziral špansko kolonizacijo Filipinov. S svojo literarno besedo je vsem bodočim rodovom v spomin in opomin zapustil spoznanje o tem, da je družba hudo, neozdravljivo bolna, če ne zmore uvideti in obsoditi zločinov vladajočih elit. videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive01/2020/04/21/IgnacijaFridlJarcOrakavihranahdrubeMMC.PR1.20200421.2.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 364 clean Danes latinsko besedno zvezo Noli me tangere razumemo predvsem v pomenu »Ne dotikaj se me!«, kar lahko sklepamo tudi iz dejstva, da z noli-tangere poimenujemo rastlino nedotiko, ki ima nenavaden način plojenja. Takoj, ko se namreč dotaknemo njenega zrelega plodu, se razpoči in iz njega se usujejo številna semena. Omenjena fraza se je v pomenu nečesa nedotakljivega uporabljala tudi v starem Rimu, saj rimski gramatik Solina, ki je živel približno 300 let po Cezarjevi smrti, omenja belega jelena, ki naj bi na ovratnicah nosil napis: »Ne dotikaj se me, Cezarjev sem!« To naj bi bil znak, da Cezarjeva dobronamerna, čista, bela duša živi dalje. A v krščanski tradiciji ima latinski rek Noli me tangere tudi druge pomene. V Evangeliju po Janezu (20, 17) je opisan prizor, v katerem se je vstali Jezus prikazal Mariji Magdaleni ob praznem grobu. Ker so evangeliji zapisani v grškem jeziku, se njegove besede v originalni različici zapisa glasijo: »Me mou haptou!«, kar bi dobesedno pomenilo: »Ne grabi me!« oziroma »Ne obešaj se name!« Vsekakor pa svetopisemskega razumevanja Jezusovega vzklika ne smemo razumeti v današnjem pomenu tiste rastline ali človeka, ki se ga zaradi preobčutljivosti ne smemo niti dotakniti. Ne nazadnje je Jezus sam pozval nejevernega Tomaža, naj položi prste na njegove rane. Jezusov poziv Mariji Magdaleni je predvsem sporočilo, naj spozna in prizna njegovo vstajenje, zaradi česar ga zemeljske sile ne obtežujejo več. Ker pa se je v medicini izraz rabil za zelo hudo, bolečo obliko raka, ki razžira kosti, ni presenetljivo, da je filipinski zdravnik, pisatelj in upornik Jose Rizal z Noli me tangere naslovil svoj roman, v katerem je kritiziral špansko kolonizacijo Filipinov. S svojo literarno besedo je vsem bodočim rodovom v spomin in opomin zapustil spoznanje o tem, da je družba hudo, neozdravljivo bolna, če ne zmore uvideti in obsoditi zločinov vladajočih elit. http://www.rtvslo.si/podcast Tue, 21 Apr 2020 03:56:04 +0000 Ignacija Fridl Jarc: O rakavih ranah družbe Pred nekaj tedni sem ob petstopetinštirideseti obletnici rojstva velikega umetnika Michelangela o njem slišal, kako je bil trmasto delaven in se ni zmenil za trpljenje, ki ga je stalno doživljal. Bil vzkipljiv in hitre jeze in ni poskrbel, da bi si na kakršen koli način olajšal življenje, kljub številnim možnostim, ki jih je imel. Težko si predstavljam večino izmed nas, spoštovane poslušalke, poslušalci, da bi si zjutraj zaželeli naporen in težaven dan in ne bi že navsezgodaj vse postorili, da bi se na daleč izognili mučnim trenutkom, ki nas morda čakajo danes. Kdo si bi želel biti zaprt v svoji hiši, če to ni nujno potrebno. Kdo bi si želel bolezni, težkega dela, če se temu lahko izognemo. Tudi meni je bila sprva Michelangelova ideja, da trpljenje ustvarja najbolj vzvišeno umetnost, tuja. Verjamem, da v težkih trenutkih človek veliko zmore. Da pa bi človek v trpljenju umetniško cvetel, se mi je zdelo manj verjetno. Ko smo v teh dneh odrezani od drugih; ko ostajamo s takimi ali drugačnimi strahovi v ozkem krogu najbližjih ali celo sami; ko nihče več ne more zagotoviti, kaj bo jutri; takrat večina izmed nas otrpne in postane del tihe in mrmrajoče množice, ki le čaka, kaj bodo drugi rekli, kako se bodo obnašali in kako bomo najlažje prišli skozi. Saj so mnogi, ki so pogumni, ki se potrudijo in pomagajo potrebnim. Prav je, da smo pozorni do njih, jih opazimo, jim vlivamo pogum. Velika večina pa bi rada nazaj v tisto utečeno življenje, kjer smo se tako ali drugače zamotili, izvili iz trpljenja in utišali vsa vprašanja, ki bi nas lahko morila. Zdi se mi, da Michelangelo ni bil tak. Ni se skrival, ni molčal celo pred največjimi avtoritetami tistega časa, ni se vlekel iz izzivov, ki jim na prvi pogled ni bil kos. Take trenutek preizkušnje, trpljenja, je vzel kot možnost za ustvarjalnost. Če pogledamo sebe; zaprti smo v svoja stanovanja, z vsem že poznanim, naveličani včerajšnjega, ker vemo, da danes ne bo nič drugače, smo postavljeni pod vprašanje: kaj zdaj. Lahko to vzamemo kot trenutek nemoči, mučenja, priložnosti za nerganje nad vsem in vsemi. Lahko pa je to priložnost, ko si rečem: naredil bom nekaj lepega zase in za druge. Želim vsem vam, ki me poslušate, da bi danes zmogli vsaj malo tega, kar so zmogle številne velike žene in možje. Vzemimo zares Michelangelovo misel, da v trenutkih trpljenja lahko ustvarjamo najbolj vzvišene umetnine. In največje umetnine so lahko čisto majhne. Zato naj bo danes dan, ko bomo zvečer lahko rekli, da je svet boljši in lepši prav zaradi mojega trpljenja. videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive01/2020/04/20/JanezVodiarTrpljenjekotpotdoustvarjalnostiMMC.PR1.20200420.1.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 372 clean Pred nekaj tedni sem ob petstopetinštirideseti obletnici rojstva velikega umetnika Michelangela o njem slišal, kako je bil trmasto delaven in se ni zmenil za trpljenje, ki ga je stalno doživljal. Bil vzkipljiv in hitre jeze in ni poskrbel, da bi si na kakršen koli način olajšal življenje, kljub številnim možnostim, ki jih je imel. Težko si predstavljam večino izmed nas, spoštovane poslušalke, poslušalci, da bi si zjutraj zaželeli naporen in težaven dan in ne bi že navsezgodaj vse postorili, da bi se na daleč izognili mučnim trenutkom, ki nas morda čakajo danes. Kdo si bi želel biti zaprt v svoji hiši, če to ni nujno potrebno. Kdo bi si želel bolezni, težkega dela, če se temu lahko izognemo. Tudi meni je bila sprva Michelangelova ideja, da trpljenje ustvarja najbolj vzvišeno umetnost, tuja. Verjamem, da v težkih trenutkih človek veliko zmore. Da pa bi človek v trpljenju umetniško cvetel, se mi je zdelo manj verjetno. Ko smo v teh dneh odrezani od drugih; ko ostajamo s takimi ali drugačnimi strahovi v ozkem krogu najbližjih ali celo sami; ko nihče več ne more zagotoviti, kaj bo jutri; takrat večina izmed nas otrpne in postane del tihe in mrmrajoče množice, ki le čaka, kaj bodo drugi rekli, kako se bodo obnašali in kako bomo najlažje prišli skozi. Saj so mnogi, ki so pogumni, ki se potrudijo in pomagajo potrebnim. Prav je, da smo pozorni do njih, jih opazimo, jim vlivamo pogum. Velika večina pa bi rada nazaj v tisto utečeno življenje, kjer smo se tako ali drugače zamotili, izvili iz trpljenja in utišali vsa vprašanja, ki bi nas lahko morila. Zdi se mi, da Michelangelo ni bil tak. Ni se skrival, ni molčal celo pred največjimi avtoritetami tistega časa, ni se vlekel iz izzivov, ki jim na prvi pogled ni bil kos. Take trenutek preizkušnje, trpljenja, je vzel kot možnost za ustvarjalnost. Če pogledamo sebe; zaprti smo v svoja stanovanja, z vsem že poznanim, naveličani včerajšnjega, ker vemo, da danes ne bo nič drugače, smo postavljeni pod vprašanje: kaj zdaj. Lahko to vzamemo kot trenutek nemoči, mučenja, priložnosti za nerganje nad vsem in vsemi. Lahko pa je to priložnost, ko si rečem: naredil bom nekaj lepega zase in za druge. Želim vsem vam, ki me poslušate, da bi danes zmogli vsaj malo tega, kar so zmogle številne velike žene in možje. Vzemimo zares Michelangelovo misel, da v trenutkih trpljenja lahko ustvarjamo najbolj vzvišene umetnine. In največje umetnine so lahko čisto majhne. Zato naj bo danes dan, ko bomo zvečer lahko rekli, da je svet boljši in lepši prav zaradi mojega trpljenja. http://www.rtvslo.si/podcast Mon, 20 Apr 2020 03:56:12 +0000 Janez Vodičar: Trpljenje kot pot do ustvarjalnosti Ljudje, veselite se, narodi, slišite, Kristus je vstal in radost prinesel! Krščanstvo je vera veselja, velika noč pa je najbolj vesel praznik. To je zmaga v našem imenu, v imenu ljudi, ki odpravlja vse meje, tiste med nami in tiste med Bogom in človekom. Kristus je premagal smrt iz ljubezni do nas, iz svoje ponižnosti, pa mu ni bilo treba. In prav tej ljubezni in ponižnosti moramo slediti in ju pričevati v tem težkem in nenavadnem času. Gospod pozna vsa naša trpljenja, žalosti, bolečine in strahove, največji od katerih je smrt. Vse religije sveta, umetnost, znanost imajo potrebo, da bi premagale smrt, kajti smrt ločuje tiste, ki se ljubijo. Kristus je vse to vzel s seboj na križ in obudil v življenje: veselje, vero, upanje in ljubezen, ki je nekaj največ. Ljubezen ne pozna meja, bolj ko jo delimo, bogatejša je. Zato v tem (vstajenjskem) času naberimo najlepše sadove in jih uporabimo za tisto, za kar jih prej nismo. V toplini našega doma, v objemu bližnjega, z veseljem ob njegovi prisotnosti in nasmehu, brez potrošniške utrujenosti in obremenjenosti posvetimo in podarimo čas drug drugemu. Namesto dragih daril bodimo kreativni, vzemimo v roke papir in barvice in naredimo otrokom velikonočno voščilnico. Oni to že leta počnejo za nas. Prebudite uspavanega otroka v sebi, veselite se, kajti takšnim je namenjeno nebeško kraljestvo. Vsi talenti in spretnosti, ki jih imamo, so ravno tu, da bi se uresničili v drugem. Vse vrednote, ki jih iščemo, so tu zdaj in pred nami. Ljubezen ni kakšna kreposti, ki bi nam bila dodana, temveč človek živi, ker ljubi. Ljubim, zato sem. Z ljubeznijo uresničujemo sebe v prostoru drugega, najprej v Božjem prostoru in nato v prostoru bližjega. Velika noč potrjuje, obnavlja in nam prinaša ljubezen kot način bivanja. Vera v vstajenje in vera v ljubezen nas vse zbližujeta, kajti samo Kristus je merilo in po meri naše vere in življenja, s katerim to pričamo, lahko drug drugega prepoznamo kot brata. Skrivnost Velike noči je vse okoli nas in v nas. Človeške celice se nenehno obnavljajo in obujajo, celotna narava je priča vstajenju, zvezde igrajo, gore pojejo, čebele rojijo, ptice prepevajo, kot govori neka pesem. V vstajenju najdemo sebe in smisel svojega življenja. Zato naj zvone zvonovi! Vsem sporočite: Kristus je vstal in radost prinesel! videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive01/2020/04/19/RadeDespotoviPravoslavnavelikanoMMC.PR1.20200419.7.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 402 clean Ljudje, veselite se, narodi, slišite, Kristus je vstal in radost prinesel! Krščanstvo je vera veselja, velika noč pa je najbolj vesel praznik. To je zmaga v našem imenu, v imenu ljudi, ki odpravlja vse meje, tiste med nami in tiste med Bogom in človekom. Kristus je premagal smrt iz ljubezni do nas, iz svoje ponižnosti, pa mu ni bilo treba. In prav tej ljubezni in ponižnosti moramo slediti in ju pričevati v tem težkem in nenavadnem času. Gospod pozna vsa naša trpljenja, žalosti, bolečine in strahove, največji od katerih je smrt. Vse religije sveta, umetnost, znanost imajo potrebo, da bi premagale smrt, kajti smrt ločuje tiste, ki se ljubijo. Kristus je vse to vzel s seboj na križ in obudil v življenje: veselje, vero, upanje in ljubezen, ki je nekaj največ. Ljubezen ne pozna meja, bolj ko jo delimo, bogatejša je. Zato v tem (vstajenjskem) času naberimo najlepše sadove in jih uporabimo za tisto, za kar jih prej nismo. V toplini našega doma, v objemu bližnjega, z veseljem ob njegovi prisotnosti in nasmehu, brez potrošniške utrujenosti in obremenjenosti posvetimo in podarimo čas drug drugemu. Namesto dragih daril bodimo kreativni, vzemimo v roke papir in barvice in naredimo otrokom velikonočno voščilnico. Oni to že leta počnejo za nas. Prebudite uspavanega otroka v sebi, veselite se, kajti takšnim je namenjeno nebeško kraljestvo. Vsi talenti in spretnosti, ki jih imamo, so ravno tu, da bi se uresničili v drugem. Vse vrednote, ki jih iščemo, so tu zdaj in pred nami. Ljubezen ni kakšna kreposti, ki bi nam bila dodana, temveč človek živi, ker ljubi. Ljubim, zato sem. Z ljubeznijo uresničujemo sebe v prostoru drugega, najprej v Božjem prostoru in nato v prostoru bližjega. Velika noč potrjuje, obnavlja in nam prinaša ljubezen kot način bivanja. Vera v vstajenje in vera v ljubezen nas vse zbližujeta, kajti samo Kristus je merilo in po meri naše vere in življenja, s katerim to pričamo, lahko drug drugega prepoznamo kot brata. Skrivnost Velike noči je vse okoli nas in v nas. Človeške celice se nenehno obnavljajo in obujajo, celotna narava je priča vstajenju, zvezde igrajo, gore pojejo, čebele rojijo, ptice prepevajo, kot govori neka pesem. V vstajenju najdemo sebe in smisel svojega življenja. Zato naj zvone zvonovi! Vsem sporočite: Kristus je vstal in radost prinesel! http://www.rtvslo.si/podcast Sun, 19 Apr 2020 03:56:42 +0000 Rade Despotović: Pravoslavna velika noč Mark Avrelij je bil znameniti rimski cesar in filozof iz 2. stoletja. Živel in vladal je v enem izmed najbolj kriznih obdobij rimskega imperija, ki se je že bližalo svojemu zatonu. Že takoj ob nastopu svoje vladavine se je moral spopasti z izredno težkimi razmerami v rimskem cesarstvu, ki jih lahko v marsikaterem vidiku primerjamo z današnjo situacijo v Evropi in po svetu: na več mestih so namreč izbruhnili upori ali vpadi različnih plemen, ki so za sabo puščala razdejanje, reka Tibera je tistega leta prestopila svoje bregove in na veliko poplavljala, sledila je huda lakota, rimske legije pa so med prebivalce zanesle kugo in tifus. Poleg tega so Marka Avrelija zadele še zasebne skrbi, saj mu je umrla mati, na katero je bil zelo navezan, bolezen pa je zadela tudi njegovo ženo in otroke, ki so prav tako eden za drugim umirali. Kljub temu Mark Avrelij ni klonil pred osebno nesrečo, ni prenehal braniti rimskega imperija pred vpadi tujih ljudstev, ampak je odredil številne ukrepe, s katerimi bi ublažil položaj, v katerem se je rimsko cesarstvo znašlo: uvedel je nove javne pobožnosti, nabiral prostovoljce za vojsko, prodal dragocenosti vladarske hiše ter si tako zagotovil potrebna sredstva za oborožitev in vzdrževanje vojske. Naposled je tudi sam podlegel bolezni, vendar je še pred smrtjo bodril svoje prijatelje z naslednjimi besedami: »Zakaj bi jokali zaradi mene? Mislite rajši na kugo in na množice vojakov, ki umirajo! Jaz grem pred vami tja, kjer se bomo nekoč vsi srečali.« Očitna nesebičnost, razsodnost in modrost Marka Avrelija je bila tako izjemna, da si je zasluženo pridobil vzdevek »filozofa na prestolu«. Prav ta njegova notranja moralna moč je nedvomno vodilno pripomogla k temu, da se je lahko uspešno boril proti vsem nesrečam, tako javnim kot zasebnim. Njegov notranji boj in oporo, ki jo je videl v stoiški filozofiji, lahko še dandanes spremljamo ob branju njegovega dnevnika, v originalu naslovljenega Samemu sebi – ta sicer ni bil namenjen objavi, saj je nastajal v vojaškem šotoru sredi vojne vihre in opustošenj, vendar nudi edinstven vpogled v njegovo notranje doživljanje in razmišljanje o življenju, smrti, usodi in vlogi posameznika v svetu. »Njegova filozofija ne raste iz knjig, temveč iz življenja,« je o vsebini zapisal komentator Kajetan Gantar. Njegov dnevnik ni dodelano literarno besedilo, pač pa pogosto le kratke zabeležke in misli, zapisane v naglici, s katerimi je želel cesar bodriti predvsem samega sebe in se ob pogledu na vse tegobe vedno znova opominjati, naj ohranja notranjo mirnost in se ne vdaja bolečini in pesimizmu. Morda bi lahko sedaj, ko imamo več časa zase, branje njegovih razmišljanj pomagalo tudi nam ... videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive01/2020/04/18/PoloncaZupaniMarkAvrelijMMC.PR1.20200418.6.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 433 clean Mark Avrelij je bil znameniti rimski cesar in filozof iz 2. stoletja. Živel in vladal je v enem izmed najbolj kriznih obdobij rimskega imperija, ki se je že bližalo svojemu zatonu. Že takoj ob nastopu svoje vladavine se je moral spopasti z izredno težkimi razmerami v rimskem cesarstvu, ki jih lahko v marsikaterem vidiku primerjamo z današnjo situacijo v Evropi in po svetu: na več mestih so namreč izbruhnili upori ali vpadi različnih plemen, ki so za sabo puščala razdejanje, reka Tibera je tistega leta prestopila svoje bregove in na veliko poplavljala, sledila je huda lakota, rimske legije pa so med prebivalce zanesle kugo in tifus. Poleg tega so Marka Avrelija zadele še zasebne skrbi, saj mu je umrla mati, na katero je bil zelo navezan, bolezen pa je zadela tudi njegovo ženo in otroke, ki so prav tako eden za drugim umirali. Kljub temu Mark Avrelij ni klonil pred osebno nesrečo, ni prenehal braniti rimskega imperija pred vpadi tujih ljudstev, ampak je odredil številne ukrepe, s katerimi bi ublažil položaj, v katerem se je rimsko cesarstvo znašlo: uvedel je nove javne pobožnosti, nabiral prostovoljce za vojsko, prodal dragocenosti vladarske hiše ter si tako zagotovil potrebna sredstva za oborožitev in vzdrževanje vojske. Naposled je tudi sam podlegel bolezni, vendar je še pred smrtjo bodril svoje prijatelje z naslednjimi besedami: »Zakaj bi jokali zaradi mene? Mislite rajši na kugo in na množice vojakov, ki umirajo! Jaz grem pred vami tja, kjer se bomo nekoč vsi srečali.« Očitna nesebičnost, razsodnost in modrost Marka Avrelija je bila tako izjemna, da si je zasluženo pridobil vzdevek »filozofa na prestolu«. Prav ta njegova notranja moralna moč je nedvomno vodilno pripomogla k temu, da se je lahko uspešno boril proti vsem nesrečam, tako javnim kot zasebnim. Njegov notranji boj in oporo, ki jo je videl v stoiški filozofiji, lahko še dandanes spremljamo ob branju njegovega dnevnika, v originalu naslovljenega Samemu sebi – ta sicer ni bil namenjen objavi, saj je nastajal v vojaškem šotoru sredi vojne vihre in opustošenj, vendar nudi edinstven vpogled v njegovo notranje doživljanje in razmišljanje o življenju, smrti, usodi in vlogi posameznika v svetu. »Njegova filozofija ne raste iz knjig, temveč iz življenja,« je o vsebini zapisal komentator Kajetan Gantar. Njegov dnevnik ni dodelano literarno besedilo, pač pa pogosto le kratke zabeležke in misli, zapisane v naglici, s katerimi je želel cesar bodriti predvsem samega sebe in se ob pogledu na vse tegobe vedno znova opominjati, naj ohranja notranjo mirnost in se ne vdaja bolečini in pesimizmu. Morda bi lahko sedaj, ko imamo več časa zase, branje njegovih razmišljanj pomagalo tudi nam ... http://www.rtvslo.si/podcast Sat, 18 Apr 2020 03:57:13 +0000 Polonca Zupančič: Mark Avrelij Najbrž ne ve prav vsak, kaj je pogača. Poseben kruh, res poseben in res za posebne priložnosti. Vsaj nekoč. Toda do kam pa sega ta »nekoč«? Za mladostnika neujemljivo daleč, čeprav kdaj ne dlje kot v včerajšnji dan. V zvezi s pogačo, kakršno imam v mislih, že skoraj sto let v preteklost. A treba je računati tudi na krajevne daljave. Kjer živim, pogače nihče več ne omenja. Potem je tudi speči ne bi znal. Pač, kake babičine recepte bi moral najti. O, kar za razkošje pa pogače niso pekli! Za dogodek, za res velik dogodek! Med najnajvečje je sodilo rojstvo. Testo, da bi obliznil kar surovo. In premnoga gospodinja ga je. Čisto nazadnje, da se je prepričala. Saj takrat je bilo glede okusa že prepozno, pa vendarle. Testo, zameseno s posebnim občutjem. Pogača bo za porodnico! Otrokova botra jo ji je spekla. Najboljša moka, mleko in smetana, sladkor, nekaj maščobe, ne preveč kvasa in bognedaj premalo. Iz vsega tega mehko, voljno testo, ki mora počivati in pokrižano mora biti; ja, v imenočetainsinainsvetgaduha! O ja, pa tudi ob žetvi je gospodinja spekla pogačo. Mislite, da je bila žetev nekoč kar tako! Takrat, ko še ni bilo traktozavrov in so na njivi žele žive žanjice. Pripognjene ves ljubi dan, ožgane od sonca. Snopi prihodnjega kruha, spravljeni v kozolec, so naznanjali obilje ali pomanjkanje, a bili so in na njivi je bil pobran vsak žitni klas. Obrok po mlačvi ni minil brez pogače. Komur žito ne zori na njivi, ne skrbe ga nič oblaki sivi. Če me spomin ne vara, je to zapisal Josip Stritar iz Podsmreke. Zveni pregovorno. Naslonjeno na poljedelsko življenje in velja vseobsežno. Pogače pa, pogače niso več tako starosvetne kot nekdaj. Ker nam je dobro, ker poznamo zdaj celo butične pekarne z dobrotami, ob katerih je pogača kot pepelka. V eni od zelo znanih slovenskih pekarn so mi ob sedmih zvečer povedali, da bodo zadnji ostanek neprodanega oziroma neoddanega raznovrstnega kruha požgali. Zakaj da ga spečejo preveč? Izbira mora biti do zanje minute, je bil pa odgovor. Ste tudi vi kdaj odvrgli kruh v smetnjak? Ja, kaj morem za to. Ne morem ga poslat črnčkom v Afriko. Upam, da ne boš kdaj sredi zdaj presite Evrope prosil zanj. videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive01/2020/04/17/BertaGolobPogaaMMC.PR1.20200417.5.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 415 clean Najbrž ne ve prav vsak, kaj je pogača. Poseben kruh, res poseben in res za posebne priložnosti. Vsaj nekoč. Toda do kam pa sega ta »nekoč«? Za mladostnika neujemljivo daleč, čeprav kdaj ne dlje kot v včerajšnji dan. V zvezi s pogačo, kakršno imam v mislih, že skoraj sto let v preteklost. A treba je računati tudi na krajevne daljave. Kjer živim, pogače nihče več ne omenja. Potem je tudi speči ne bi znal. Pač, kake babičine recepte bi moral najti. O, kar za razkošje pa pogače niso pekli! Za dogodek, za res velik dogodek! Med najnajvečje je sodilo rojstvo. Testo, da bi obliznil kar surovo. In premnoga gospodinja ga je. Čisto nazadnje, da se je prepričala. Saj takrat je bilo glede okusa že prepozno, pa vendarle. Testo, zameseno s posebnim občutjem. Pogača bo za porodnico! Otrokova botra jo ji je spekla. Najboljša moka, mleko in smetana, sladkor, nekaj maščobe, ne preveč kvasa in bognedaj premalo. Iz vsega tega mehko, voljno testo, ki mora počivati in pokrižano mora biti; ja, v imenočetainsinainsvetgaduha! O ja, pa tudi ob žetvi je gospodinja spekla pogačo. Mislite, da je bila žetev nekoč kar tako! Takrat, ko še ni bilo traktozavrov in so na njivi žele žive žanjice. Pripognjene ves ljubi dan, ožgane od sonca. Snopi prihodnjega kruha, spravljeni v kozolec, so naznanjali obilje ali pomanjkanje, a bili so in na njivi je bil pobran vsak žitni klas. Obrok po mlačvi ni minil brez pogače. Komur žito ne zori na njivi, ne skrbe ga nič oblaki sivi. Če me spomin ne vara, je to zapisal Josip Stritar iz Podsmreke. Zveni pregovorno. Naslonjeno na poljedelsko življenje in velja vseobsežno. Pogače pa, pogače niso več tako starosvetne kot nekdaj. Ker nam je dobro, ker poznamo zdaj celo butične pekarne z dobrotami, ob katerih je pogača kot pepelka. V eni od zelo znanih slovenskih pekarn so mi ob sedmih zvečer povedali, da bodo zadnji ostanek neprodanega oziroma neoddanega raznovrstnega kruha požgali. Zakaj da ga spečejo preveč? Izbira mora biti do zanje minute, je bil pa odgovor. Ste tudi vi kdaj odvrgli kruh v smetnjak? Ja, kaj morem za to. Ne morem ga poslat črnčkom v Afriko. Upam, da ne boš kdaj sredi zdaj presite Evrope prosil zanj. http://www.rtvslo.si/podcast Fri, 17 Apr 2020 03:56:55 +0000 Berta Golob: Pogača Pri obiskih bolnikov se velikokrat zgodi, da bolj kot nepokretni bolnik na postelji potrebujejo pomoč njegovi domači. Ne telesne nege, ampak preprosto – podporo nekoga, ki bo videl, slišal in razumel njihov položaj in stisko. Ko sem nekega jutra stopila v že dobro znan dom, sem našla gospo, ki svojega otroka neguje že dolgih dvajset let, vso objokano. Le kaj se je zgodilo, sem jo s skrbjo vprašala in prijela za roko. Pa me je le pogledala in rekla: Veste, danes je moj rojstni dan … Tato sem žalostna, ker sem se zjutraj spomnila, kako smo praznovali nekoč, ko je bil mož še živ in najin otrok zdrav … Objela sem objokano gospo, ji voščila vse najboljše in obrisala solze. Nasmehnila se je in mi zaupala: Veste, kako dolgo me že ni nihče objel… Pa saj ne potrebujem veliko, včasih samo nasmeh, da bi lahko zjutraj vstala in spet normalno delala … Šele ko sem odhajala iz skrbno urejene hiše, obdane s cvetočimi gredicami majhnega vrta, mi je postalo jasno, kaj mi je gospa povedala … Kako malo potrebuje za nov dan, za nov pogum! Samo nasmeh … da bo lahko spet šla, kot že dvajset let, negovat svojega bolnega otroka, od katerega ne bo nikoli slišala besedice hvala. Še bolj mi je ostal v srcu stavek: Oh, kako dolgo me že nihče ni objel … Moderni ljudje so se oddaljili drug od drugega. Pogovarjamo se po telefonu, sporočila si pišemo po njem in si pošiljamo poljubčke, lepe spominske slike si delimo na njih … In smo vse bolj lačni nežnih dotikov, ko se roke, ki je omahnila, dotakne in jo stisne roka drugega človeka; ko si pogledamo iz oči v oči in si s pogledom povemo vse skrivnosti srca; ko si pademo v objem in se stisnemo k srcu drugega človeka ter se počutimo tako dobro in srečno, kot se ne bomo ob telefonu nikoli … Mi ljudje smo duhovna in telesna bitja, naša duša in naše srce sta vidna; drugi nas spoznava prav ob pomoči našega telesa, naših gibov in neme govorice, ki pove več kot tisoč besed. En nasmeh živo je še zmeraj vreden več kot deset tisoč všečkov po telefonu. videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive01/2020/04/16/EmanuelaerdinSamonasmehpotrebujemMMC.PR1.20200416.4.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 391 clean Pri obiskih bolnikov se velikokrat zgodi, da bolj kot nepokretni bolnik na postelji potrebujejo pomoč njegovi domači. Ne telesne nege, ampak preprosto – podporo nekoga, ki bo videl, slišal in razumel njihov položaj in stisko. Ko sem nekega jutra stopila v že dobro znan dom, sem našla gospo, ki svojega otroka neguje že dolgih dvajset let, vso objokano. Le kaj se je zgodilo, sem jo s skrbjo vprašala in prijela za roko. Pa me je le pogledala in rekla: Veste, danes je moj rojstni dan … Tato sem žalostna, ker sem se zjutraj spomnila, kako smo praznovali nekoč, ko je bil mož še živ in najin otrok zdrav … Objela sem objokano gospo, ji voščila vse najboljše in obrisala solze. Nasmehnila se je in mi zaupala: Veste, kako dolgo me že ni nihče objel… Pa saj ne potrebujem veliko, včasih samo nasmeh, da bi lahko zjutraj vstala in spet normalno delala … Šele ko sem odhajala iz skrbno urejene hiše, obdane s cvetočimi gredicami majhnega vrta, mi je postalo jasno, kaj mi je gospa povedala … Kako malo potrebuje za nov dan, za nov pogum! Samo nasmeh … da bo lahko spet šla, kot že dvajset let, negovat svojega bolnega otroka, od katerega ne bo nikoli slišala besedice hvala. Še bolj mi je ostal v srcu stavek: Oh, kako dolgo me že nihče ni objel … Moderni ljudje so se oddaljili drug od drugega. Pogovarjamo se po telefonu, sporočila si pišemo po njem in si pošiljamo poljubčke, lepe spominske slike si delimo na njih … In smo vse bolj lačni nežnih dotikov, ko se roke, ki je omahnila, dotakne in jo stisne roka drugega človeka; ko si pogledamo iz oči v oči in si s pogledom povemo vse skrivnosti srca; ko si pademo v objem in se stisnemo k srcu drugega človeka ter se počutimo tako dobro in srečno, kot se ne bomo ob telefonu nikoli … Mi ljudje smo duhovna in telesna bitja, naša duša in naše srce sta vidna; drugi nas spoznava prav ob pomoči našega telesa, naših gibov in neme govorice, ki pove več kot tisoč besed. En nasmeh živo je še zmeraj vreden več kot deset tisoč všečkov po telefonu. http://www.rtvslo.si/podcast Thu, 16 Apr 2020 03:56:31 +0000 Emanuela Žerdin: Samo nasmeh potrebujem Svet se je ustavil in nas oropal svobode, univerzalnega smotra človeškega bivanja, na katerega se na žalost spomnimo, le v času, ko moramo brez njega preživeti. Ta smoter zdaj upije prek telefonskega klica s prijateljem, od katerega si obetamo čustveno potešitev, doni v trgovini, kjer si kupujemo občutek socialnega stika in joče v samoizolaciji, kjer hlastamo knjige, tudi tiste, ki so že davno izgubile vonj po dobrem okusu. Nikakor ne uspemo stehtati svobode, po kateri hrepenimo, čeprav vemo, da nam je blizu in jo bomo kmalu spet okusili. Žejni takšnega blagoslova so bili tudi Hebrejci pred okoli 3500 leti v egiptovskem suženjstvu. Komu je takrat točila solze hebrejska dekla, ko so ji faraonovi služabniki ubili moža? H komu se je zatekal hebrejski starec, ki tlake ni mogel več trpeti? Le eno je bilo upanje, na katerega bi danes človek pomislil, ko bi mu šlo za golo preživetje. To je upanje v Najvišjega, tistega ki je svoje ljudstvo izpeljal iz suženjstva, v katerem so Hebrejci preživeli 400 let. Da ne bi pozabili, kako se je grenkoba stopila v sladkobo svobode, se sleherna judovska duša vsako leto pri pashalni večerji ali sederju, s hagado v rokah, spominja te Gospodove brezpogojne ljubezni. Praznik Pashe ali »Prehoda skozi«, ki je letos sovpadel z velikonočnimi prazniki, tako simbolizira zmago luči nad temo, življenja nad smrtjo. Kljub temu da danes še naprej na vrata narodov trka smrt, ki jo seje koronavirusna pandemija, pa nas prav zgodba o pashi napolnjuje v upanju, da bomo kot Hebrejci z Božjo pomočjo prišli skozi, prišli na drugo stran, kjer je svoboda, ki bo premagala nevidnega sovražnika. Ne dopustimo, da nas ta čas negotovosti razdvaja, distancira in lomi, kajti krhke kakor je nekvašen kruh matza, je Gospod izbral za svoj narod in ga izpeljal iz Egipta. Tudi primež COVIDA 19 ni večen, temveč je trnova pot iz suženjstva v svobodo. L'shana Habaah B'Yerushalaim. videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive01/2020/04/15/NejcKrevsPraznovanjejudovskepasheMMC.PR1.20200415.3.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 377 clean Svet se je ustavil in nas oropal svobode, univerzalnega smotra človeškega bivanja, na katerega se na žalost spomnimo, le v času, ko moramo brez njega preživeti. Ta smoter zdaj upije prek telefonskega klica s prijateljem, od katerega si obetamo čustveno potešitev, doni v trgovini, kjer si kupujemo občutek socialnega stika in joče v samoizolaciji, kjer hlastamo knjige, tudi tiste, ki so že davno izgubile vonj po dobrem okusu. Nikakor ne uspemo stehtati svobode, po kateri hrepenimo, čeprav vemo, da nam je blizu in jo bomo kmalu spet okusili. Žejni takšnega blagoslova so bili tudi Hebrejci pred okoli 3500 leti v egiptovskem suženjstvu. Komu je takrat točila solze hebrejska dekla, ko so ji faraonovi služabniki ubili moža? H komu se je zatekal hebrejski starec, ki tlake ni mogel več trpeti? Le eno je bilo upanje, na katerega bi danes človek pomislil, ko bi mu šlo za golo preživetje. To je upanje v Najvišjega, tistega ki je svoje ljudstvo izpeljal iz suženjstva, v katerem so Hebrejci preživeli 400 let. Da ne bi pozabili, kako se je grenkoba stopila v sladkobo svobode, se sleherna judovska duša vsako leto pri pashalni večerji ali sederju, s hagado v rokah, spominja te Gospodove brezpogojne ljubezni. Praznik Pashe ali »Prehoda skozi«, ki je letos sovpadel z velikonočnimi prazniki, tako simbolizira zmago luči nad temo, življenja nad smrtjo. Kljub temu da danes še naprej na vrata narodov trka smrt, ki jo seje koronavirusna pandemija, pa nas prav zgodba o pashi napolnjuje v upanju, da bomo kot Hebrejci z Božjo pomočjo prišli skozi, prišli na drugo stran, kjer je svoboda, ki bo premagala nevidnega sovražnika. Ne dopustimo, da nas ta čas negotovosti razdvaja, distancira in lomi, kajti krhke kakor je nekvašen kruh matza, je Gospod izbral za svoj narod in ga izpeljal iz Egipta. Tudi primež COVIDA 19 ni večen, temveč je trnova pot iz suženjstva v svobodo. L'shana Habaah B'Yerushalaim. http://www.rtvslo.si/podcast Wed, 15 Apr 2020 03:56:17 +0000 Nejc Krevs: Praznovanje judovske pashe Režiser, pisatelj in dramatik Žarko Petan, ki sem ga kot stanovskega kolega imel čast spoznati, je bil hudomušen tip, njegov humor pa, zaradi grenkih življenjskih izkušenj, dostikrat obešenjaški. Pisal je tudi aforizme in si z njimi, sploh v nekdanji državi, dajal duška. Mene je, prav tako še v nekdanji državi, najbolj nasmejal njegov zapis: »Tudi Internacionala se lahko poje na velikonočni napev!« In kar je najbolj hecno: drži! Vzemite melodijo znamenite velikonočne »Skalovje groba« in ji podtaknite besedilo delavske himne, ali pa storite obratno: vzemite velikonočno himno in si jo zapojte po revolucionarnih notah … in se izide! Kar poskusite! No, tedanji oblasti se zadeva ni zdela smešna in Žarko je menda moral v zapor. Ali so mu z zaporom samo zagrozili? Ne vem. Niti ni več toliko važno, kajti gospod Petan je že pokojen, prav tako pa tudi nekdanja država. Praktično ne mine Velika noč, da se ne bi spomnil na omenjeni aforizem; če ne prej, pa ko na nedeljsko jutro v cerkvi s kora zadoni »Skalovje groba«. In se nasmehnem. A z leti v tej duhoviti Petanovi misli odkrivam vedno več globine. Patetično napihnjene besede iz Internacionale, ki ne priznavajo ne reda in ne oblasti, predvsem pa ne Boga, ter stavijo vse na človeško voljo, sposobnost in moč, mi - prekvašene z »vstajensko alelujo« - spregovorijo o mojem boju z grehom. O človeški nemoči, da bi odpravil krivico sveta … greh sveta … ki ga je nase vzelo Jagnje Božje! Prav tako pa me poročilo o Jezusovem vstajenju, o katerem govori velikonočna pesem, zdaj odeto v komunistični/občestveni melos, spomni, kakšen revolucionaren poseg v človeško življenje je božja zmaga nad smrtjo! To ni nekaj vsakodnevnega ali vsakdanjega. Smrti ni več! Smrt je premagana! Vstajenska procesija ni borbeni pohod na barikade, z orožjem in vihrajočimi (rdečimi) zastavami v rokah! Velikonočna procesija je parada, na kateri že slavimo zmago, kvišku pa držimo (rdeča) bandera in svoja srca! Verjetno gospod Petan ni ciljal v take globine, ko je zapisal svoj vic. Ne vem. Upam pa, da se je, ko ga je nehal »težiti jarem gorja«, pridružil zboru, ki neprenehoma poje »aleluja«! videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive01/2020/04/14/GregoruinVelikanoininternacionalaMMC.PR1.20200414.2.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 419 clean Režiser, pisatelj in dramatik Žarko Petan, ki sem ga kot stanovskega kolega imel čast spoznati, je bil hudomušen tip, njegov humor pa, zaradi grenkih življenjskih izkušenj, dostikrat obešenjaški. Pisal je tudi aforizme in si z njimi, sploh v nekdanji državi, dajal duška. Mene je, prav tako še v nekdanji državi, najbolj nasmejal njegov zapis: »Tudi Internacionala se lahko poje na velikonočni napev!« In kar je najbolj hecno: drži! Vzemite melodijo znamenite velikonočne »Skalovje groba« in ji podtaknite besedilo delavske himne, ali pa storite obratno: vzemite velikonočno himno in si jo zapojte po revolucionarnih notah … in se izide! Kar poskusite! No, tedanji oblasti se zadeva ni zdela smešna in Žarko je menda moral v zapor. Ali so mu z zaporom samo zagrozili? Ne vem. Niti ni več toliko važno, kajti gospod Petan je že pokojen, prav tako pa tudi nekdanja država. Praktično ne mine Velika noč, da se ne bi spomnil na omenjeni aforizem; če ne prej, pa ko na nedeljsko jutro v cerkvi s kora zadoni »Skalovje groba«. In se nasmehnem. A z leti v tej duhoviti Petanovi misli odkrivam vedno več globine. Patetično napihnjene besede iz Internacionale, ki ne priznavajo ne reda in ne oblasti, predvsem pa ne Boga, ter stavijo vse na človeško voljo, sposobnost in moč, mi - prekvašene z »vstajensko alelujo« - spregovorijo o mojem boju z grehom. O človeški nemoči, da bi odpravil krivico sveta … greh sveta … ki ga je nase vzelo Jagnje Božje! Prav tako pa me poročilo o Jezusovem vstajenju, o katerem govori velikonočna pesem, zdaj odeto v komunistični/občestveni melos, spomni, kakšen revolucionaren poseg v človeško življenje je božja zmaga nad smrtjo! To ni nekaj vsakodnevnega ali vsakdanjega. Smrti ni več! Smrt je premagana! Vstajenska procesija ni borbeni pohod na barikade, z orožjem in vihrajočimi (rdečimi) zastavami v rokah! Velikonočna procesija je parada, na kateri že slavimo zmago, kvišku pa držimo (rdeča) bandera in svoja srca! Verjetno gospod Petan ni ciljal v take globine, ko je zapisal svoj vic. Ne vem. Upam pa, da se je, ko ga je nehal »težiti jarem gorja«, pridružil zboru, ki neprenehoma poje »aleluja«! http://www.rtvslo.si/podcast Tue, 14 Apr 2020 03:56:59 +0000 Gregor Čušin: Velika noč in internacionala V tokratni Duhovni misli o željah premišljuje pravnik in ekonomist dr. Peter MIllonig. videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive01/2020/04/13/PeterMillonigTrieljeMMC.PR1.20200413.1.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 300 clean V tokratni Duhovni misli o željah premišljuje pravnik in ekonomist dr. Peter MIllonig. http://www.rtvslo.si/podcast Mon, 13 Apr 2020 03:55:00 +0000 Peter Millonig: Tri želje O pomenu velike noči v Duhovni misli premišljuje murskosoboški škof dr. Peter Štumpf. videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive01/2020/04/12/PetertumpfVelikanoMMC.PR1.20200412.7.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 433 clean O pomenu velike noči v Duhovni misli premišljuje murskosoboški škof dr. Peter Štumpf. http://www.rtvslo.si/podcast Sun, 12 Apr 2020 03:57:13 +0000 Peter Štumpf: Velika noč Pred štirimi leti sem pokopal očeta. Umrl je v naročju pomladi in pretresljivosti velikega petka. In kolikor je težka bolečina velikega petka, ko te pretresa žalost in te skeli bolečina, je od nje morda še težja tišina velike sobote. Ta dan je za človeštvo, ki ostane na drugi strani groba, tako zelo težek, ker je to dan, ko nimaš kaj narediti, ko si kot na vratih hiše izgubljenega sina, ko ti je ostalo samo to, da čakaš, kaj se bo zgodilo. Ljudje tako radi kaj naredimo, takrat se čutimo koristne in pomembne, velika tišina velike sobote pa je tako težka, ker je v njej naša največja moč – nemoč. Čakanje. Upanje. Ker je to čakanje trenutek, ki najbolj boli in ko se najbolj intenzivno rase. Rast boli. Kot bi rekel moj oče, ko sem kot otrok na pomlad pritekel k njemu in mu tožil zaradi bolečin v nogah. Rekel mi je, da boli, ker odrašča ... Takole, v bolečini ob praznini sredi mojega življenja, počasi rastem, da sam ne vem, kako. To mi pove tišina ob njegovem grobu, na katerem so iz naših solz pognale živo rumene mačehe. Iz naše praznine, iz luknje, ki jo je skopala njegova smrt. »Vse s časom zagrne tišina rasti,« je napisal Alojz Rebula. Oče mi je s svojo smrtjo zapustil skrivnost pomladi, ki je skrivnost tišine. Skrivnost nerazumljivega, skrivnost vprašanj brez odgovora, skrivnost pogrešanja, skrivnost bolečine. Vse skupaj, se mi zdi, je skrivnost ljubezni, čudne, nečloveške ljubezni, ki se nekoč, ne da bi vedel kdaj, ko si dovolj dolgo živel sredi nerazumljivega in nerazrešenega, iz zime odpre v pomlad. Čudno je vse to. Več kot je v meni nerazrešenega, več je v meni prostora za pomlad. Za tisto nevidno silo, ki jo v sebi nosi brstič, ki ne ve za odgovore, ki samo rase v neštetih nerešenih vprašanjih, dokler ne začuti, da je večji od tega, kar ga oklepa, in se razpre v čarobno lepe zelene liste. Treba je le veliko čakati. Treba je veliko tišine. Tudi jokati je treba, pustiti, da te boli, tudi obupovati, tudi od vprašanj izmučen obsedeti pred praznino groba. Treba je vse, čemur se reče »živeti«, z vso težo, ki jo življenje naloži tistemu, ki ga nosi. Tudi to sem se naučil od svojega očeta, ki je dolgo časa ležal tih in nemočen na svoji postelji. Da je treba veliko tišine in nemoči, ker se šele v tišini in nemoči naučiš prav ljubiti in prav živeti, pa čeprav to pomeni, da moraš umreti. videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive01/2020/04/11/MarkoRijavecTiinarastiMMC.PR1.20200411.6.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 366 clean Pred štirimi leti sem pokopal očeta. Umrl je v naročju pomladi in pretresljivosti velikega petka. In kolikor je težka bolečina velikega petka, ko te pretresa žalost in te skeli bolečina, je od nje morda še težja tišina velike sobote. Ta dan je za človeštvo, ki ostane na drugi strani groba, tako zelo težek, ker je to dan, ko nimaš kaj narediti, ko si kot na vratih hiše izgubljenega sina, ko ti je ostalo samo to, da čakaš, kaj se bo zgodilo. Ljudje tako radi kaj naredimo, takrat se čutimo koristne in pomembne, velika tišina velike sobote pa je tako težka, ker je v njej naša največja moč – nemoč. Čakanje. Upanje. Ker je to čakanje trenutek, ki najbolj boli in ko se najbolj intenzivno rase. Rast boli. Kot bi rekel moj oče, ko sem kot otrok na pomlad pritekel k njemu in mu tožil zaradi bolečin v nogah. Rekel mi je, da boli, ker odrašča ... Takole, v bolečini ob praznini sredi mojega življenja, počasi rastem, da sam ne vem, kako. To mi pove tišina ob njegovem grobu, na katerem so iz naših solz pognale živo rumene mačehe. Iz naše praznine, iz luknje, ki jo je skopala njegova smrt. »Vse s časom zagrne tišina rasti,« je napisal Alojz Rebula. Oče mi je s svojo smrtjo zapustil skrivnost pomladi, ki je skrivnost tišine. Skrivnost nerazumljivega, skrivnost vprašanj brez odgovora, skrivnost pogrešanja, skrivnost bolečine. Vse skupaj, se mi zdi, je skrivnost ljubezni, čudne, nečloveške ljubezni, ki se nekoč, ne da bi vedel kdaj, ko si dovolj dolgo živel sredi nerazumljivega in nerazrešenega, iz zime odpre v pomlad. Čudno je vse to. Več kot je v meni nerazrešenega, več je v meni prostora za pomlad. Za tisto nevidno silo, ki jo v sebi nosi brstič, ki ne ve za odgovore, ki samo rase v neštetih nerešenih vprašanjih, dokler ne začuti, da je večji od tega, kar ga oklepa, in se razpre v čarobno lepe zelene liste. Treba je le veliko čakati. Treba je veliko tišine. Tudi jokati je treba, pustiti, da te boli, tudi obupovati, tudi od vprašanj izmučen obsedeti pred praznino groba. Treba je vse, čemur se reče »živeti«, z vso težo, ki jo življenje naloži tistemu, ki ga nosi. Tudi to sem se naučil od svojega očeta, ki je dolgo časa ležal tih in nemočen na svoji postelji. Da je treba veliko tišine in nemoči, ker se šele v tišini in nemoči naučiš prav ljubiti in prav živeti, pa čeprav to pomeni, da moraš umreti. http://www.rtvslo.si/podcast Sat, 11 Apr 2020 03:56:06 +0000 Marko Rijavec: Tišina rasti Smrt je zadnji stadij bolezni, toda smrt ni konec. Kristus je torej zdravilo za nesmrtnost, saj zagotavlja zanesljivo zmago tako nad posledicami koronavirusa kot nad samo smrtjo. Veliki petek bo izpolnil svoje poslanstvo, če bova tudi midva spustila božjo ljubezen v najina srca in zaživela novo ljubezen. Bog si tudi od naju želi, da bi bila goreča privrženca poti, kot so bili prvi kristjani. Takšnemu življenju je zagotovljena Kristusova zmaga. Postaniva je deležna tudi jaz in ti. videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive01/2020/04/10/LeonNovakVelikipetekMMC.PR1.20200410.5.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 416 clean Smrt je zadnji stadij bolezni, toda smrt ni konec. Kristus je torej zdravilo za nesmrtnost, saj zagotavlja zanesljivo zmago tako nad posledicami koronavirusa kot nad samo smrtjo. Veliki petek bo izpolnil svoje poslanstvo, če bova tudi midva spustila božjo ljubezen v najina srca in zaživela novo ljubezen. Bog si tudi od naju želi, da bi bila goreča privrženca poti, kot so bili prvi kristjani. Takšnemu življenju je zagotovljena Kristusova zmaga. Postaniva je deležna tudi jaz in ti. http://www.rtvslo.si/podcast Fri, 10 Apr 2020 03:56:56 +0000 Leon Novak: Veliki petek Dobro jutro v tem zgodnjem jutru, na veliki četrtek. Na veliki četrtek dopoldne škofje v stolnicah posvečujejo sveta olja, darujejo t.i. »krizmeno mašo«. Zvečer pa župnije in vse krščanske skupnosti obhajajo spomin Jezusove zadnje večerje. Oboje letos, zaradi posebnih ukrepov ob pandemiji korona virusa Covid 19, odpade. Krizmene maše so prestavljene, duhovniki lahko obred velikega četrtka obhajajo zgolj v zasebni obliki ali preko spleta in video povezav, kar pa seveda ni isto kot sesti za skupno mizo. V tem je letošnji veliki četrtek zagotovo nekaj posebnega. Morda sta nam ta »evharistični post«, ta »evharistična karantena«, dani kot preiskušnja in priložnost, da se zavemo osrednjega pomena svete evharistije, njenega bistva, to je, da je Jezus z nami kot naš brat in prijatelj, učitelj in vodnik. In da ga pogrešamo, če nismo z Njim! Pred več kot 30 leti je v vasici Soča, v dolini Trente, v okviru projekta mladinske glasbene maše Pesem tisočerih zvonov, nastala mladinska pesem »Kakor je bil ta kruh«. Takrat sem kot mlad duhovnik prišel iz Rima, kjer sem pisal doktorat, naprosili so me, da bi duhovno vodil skupino mladih glasbenikov iz različnih župnij Slovenije. S seboj sem prinesel tekst iz drobnega spisa, ki se imenuje Didache' – Nauk dvanajsterih apostolov. Besedilo takole pravi: »Kakor je bil ta kruh prej raztresen po gorah, zgneten eno je postal. Kakor je bila pijača, ki jo pijemo, skrita v grozdnih jagodah in je vino postala. Tako naj se zbere tvoja Cerkev ob koncu zemlje v tvoje kraljestvo!« Mladi glasbenik je to besedilo uglasbil, pesem se je prijela in jo danes pojejo, ne le mladinske skupine, ampak domala po vseh cerkvah Slovenije. Besedilo iz spisa dvanajsterih apostolov je nastalo ob prelomu iz prvega v drugo stoletje po Kristusu. Nastalo je na bregovih Galileje, Libanona in Sirije, kjer so se prvi kristjani zbirali ob mizi in v Jezusovem imenu praznovali evharistijo. Avtor uglasbene pesmi »Kakor je bil ta kruh« je čez kakšnih 25 let romal v Sveto deželo in v Jeruzalemu obiskal tudi dvorano zadnje večerje. Ko je vstopil v dvorano, je neka slovenska romarska skupina pela pesem Kakor je bil ta kruh. Pomislite, kakšno doživetje je bilo to zanj! Tako doživetje je zas kristjane, Jezusove učenke in učence, vsaka sveta maša, ki je najprej preprosto dejanje zahvale, dejanje čudenja. Zahvala in čudenje: Da smo lahko zbrani v Jezusovem imenu kot prijateljska, bratska in sestrinska skupnost in da lahko skupaj z Jezusom gradimo boljši svet, tako kot molimo v osrednjem delu svete maše: »Tvojo smrt oznanjamo Gospod in tvoje vstajenje slavimo, dokler ne prideš v slavi!« videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive01/2020/04/09/ZvonetrubeljVelikietrtekMMC.PR1.20200409.4.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 382 clean Dobro jutro v tem zgodnjem jutru, na veliki četrtek. Na veliki četrtek dopoldne škofje v stolnicah posvečujejo sveta olja, darujejo t.i. »krizmeno mašo«. Zvečer pa župnije in vse krščanske skupnosti obhajajo spomin Jezusove zadnje večerje. Oboje letos, zaradi posebnih ukrepov ob pandemiji korona virusa Covid 19, odpade. Krizmene maše so prestavljene, duhovniki lahko obred velikega četrtka obhajajo zgolj v zasebni obliki ali preko spleta in video povezav, kar pa seveda ni isto kot sesti za skupno mizo. V tem je letošnji veliki četrtek zagotovo nekaj posebnega. Morda sta nam ta »evharistični post«, ta »evharistična karantena«, dani kot preiskušnja in priložnost, da se zavemo osrednjega pomena svete evharistije, njenega bistva, to je, da je Jezus z nami kot naš brat in prijatelj, učitelj in vodnik. In da ga pogrešamo, če nismo z Njim! Pred več kot 30 leti je v vasici Soča, v dolini Trente, v okviru projekta mladinske glasbene maše Pesem tisočerih zvonov, nastala mladinska pesem »Kakor je bil ta kruh«. Takrat sem kot mlad duhovnik prišel iz Rima, kjer sem pisal doktorat, naprosili so me, da bi duhovno vodil skupino mladih glasbenikov iz različnih župnij Slovenije. S seboj sem prinesel tekst iz drobnega spisa, ki se imenuje Didache' – Nauk dvanajsterih apostolov. Besedilo takole pravi: »Kakor je bil ta kruh prej raztresen po gorah, zgneten eno je postal. Kakor je bila pijača, ki jo pijemo, skrita v grozdnih jagodah in je vino postala. Tako naj se zbere tvoja Cerkev ob koncu zemlje v tvoje kraljestvo!« Mladi glasbenik je to besedilo uglasbil, pesem se je prijela in jo danes pojejo, ne le mladinske skupine, ampak domala po vseh cerkvah Slovenije. Besedilo iz spisa dvanajsterih apostolov je nastalo ob prelomu iz prvega v drugo stoletje po Kristusu. Nastalo je na bregovih Galileje, Libanona in Sirije, kjer so se prvi kristjani zbirali ob mizi in v Jezusovem imenu praznovali evharistijo. Avtor uglasbene pesmi »Kakor je bil ta kruh« je čez kakšnih 25 let romal v Sveto deželo in v Jeruzalemu obiskal tudi dvorano zadnje večerje. Ko je vstopil v dvorano, je neka slovenska romarska skupina pela pesem Kakor je bil ta kruh. Pomislite, kakšno doživetje je bilo to zanj! Tako doživetje je zas kristjane, Jezusove učenke in učence, vsaka sveta maša, ki je najprej preprosto dejanje zahvale, dejanje čudenja. Zahvala in čudenje: Da smo lahko zbrani v Jezusovem imenu kot prijateljska, bratska in sestrinska skupnost in da lahko skupaj z Jezusom gradimo boljši svet, tako kot molimo v osrednjem delu svete maše: »Tvojo smrt oznanjamo Gospod in tvoje vstajenje slavimo, dokler ne prideš v slavi!« http://www.rtvslo.si/podcast Thu, 09 Apr 2020 03:56:22 +0000 Zvone Štrubelj: Veliki četrtek Človek, pri katerem prevladuje nezadovoljstvo, veliko nasprotuje drugim, ne prenese drugega mnenja, drugih odločitev. Nikdar se ne ve točno, za kaj je, ampak samo, da je proti. Predvsem pa proti komu je. Nekateri ljudje si s tem pomagajo, da nadomestijo svojo vrzel, svojo praznino. A pravzaprav je to del dozorevanja človeka. Nihče se namreč ne more vzpenjati navzgor, če ni šel kdaj tudi navzdol. Hrepenenje po ugodju, po lahkotnem življenju, zapira vrata do ustvarjanja, pusti človeka praznega. Prazni so tudi njegovi morebitni dosežki na področju njegovega bistva. A hrepenenje po življenju je tako močno in neskončno navzoče v vsakem človeku, da ga je samo treba prebuditi, prebuditi njegovo zatrto dušo. Ustvarjeni smo tako, da lahko neposredno začutimo tudi čustvena stanja in hotenja drugih ljudi. A treba je spoznati pomen, smisel vživljanja v druge ljudi. Sprejeti moraš to lepo, v nas položeno naravnanost, da si predstavljaš, kako se počuti drugi, zaznavaš in razumevaš njegove občutke, misli, ki jih doživlja, se vanje vživljaš. Kadar je to doživljanje vzajemno, je zelo močno, omogoča nam doseči veliko povezanost, rast v odnosu. Empatija je še posebno dragocena v občutljivem obdobju odraščanja, ko ima mladostnik svoje, nove potrebe, ki pogosto šokirajo, so težko sprejete. Pa vendarle je bistveno, da jih najstnik ne zanika, ker se odrasli odzivajo z ogorčenjem, zaničevanjem. To pa povzroča razcepljenost znotraj jaza. Občutek, ki ga je imel kot otrok, da je lep, dober, ljubljen, povsem sprejet, se počasi zamegli, celo izgine. Morda se odloči, da še igra otroka, ker so njegove potrebe neprepoznavne. Toda tako izgublja stik s seboj in drugimi. Če ga je sram tega, kar potrebuje, sebe zavrača. Tu se zgradi bistvena pregrada med tem, kar je in kar bi moral biti. Mali otroci se v taki situaciji pač prilagodijo, ker tako preživijo. Sram rodi molčečnost, nepovezanost, zaprtost. Če se do najstnika ohranja spoštljiva, odprta komunikacija, se stik s starši, pomembnimi odraslimi ohranja. Večja je možnost izražanja težjih vsebin, zapletov. To daje občutek slišanosti, sprejetosti. Nihče ti ne more dati tako toplega objema, kot ljubljena oseba in človek išče ljubezen. Čeprav to zanika. Ko se pokažejo znaki prizadetosti, nesporazuma, dvomov, problemov, je najbolj pomembno, da se odrasli najprej rešimo občutka prezasedenosti, vsakdanjih rutinskih nalog, tudi učnih načrtov. Namesto tega se vživimo, poglejmo v oči in zgodbo najstnika ter pomislimo tudi, kaj bi vi na njegovem mestu najbolj potrebovali. Tudi to je oblika posta. Dajte prostor ljubezni. Ljubezen je navdih, podaja roko iščočemu, tistemu, ki trka, da lažje začne poslušati sebe in svoje hrepenenje. videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive01/2020/04/08/SilvaMatosEmpatijakotpostMMC.PR1.20200408.3.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 320 clean Človek, pri katerem prevladuje nezadovoljstvo, veliko nasprotuje drugim, ne prenese drugega mnenja, drugih odločitev. Nikdar se ne ve točno, za kaj je, ampak samo, da je proti. Predvsem pa proti komu je. Nekateri ljudje si s tem pomagajo, da nadomestijo svojo vrzel, svojo praznino. A pravzaprav je to del dozorevanja človeka. Nihče se namreč ne more vzpenjati navzgor, če ni šel kdaj tudi navzdol. Hrepenenje po ugodju, po lahkotnem življenju, zapira vrata do ustvarjanja, pusti človeka praznega. Prazni so tudi njegovi morebitni dosežki na področju njegovega bistva. A hrepenenje po življenju je tako močno in neskončno navzoče v vsakem človeku, da ga je samo treba prebuditi, prebuditi njegovo zatrto dušo. Ustvarjeni smo tako, da lahko neposredno začutimo tudi čustvena stanja in hotenja drugih ljudi. A treba je spoznati pomen, smisel vživljanja v druge ljudi. Sprejeti moraš to lepo, v nas položeno naravnanost, da si predstavljaš, kako se počuti drugi, zaznavaš in razumevaš njegove občutke, misli, ki jih doživlja, se vanje vživljaš. Kadar je to doživljanje vzajemno, je zelo močno, omogoča nam doseči veliko povezanost, rast v odnosu. Empatija je še posebno dragocena v občutljivem obdobju odraščanja, ko ima mladostnik svoje, nove potrebe, ki pogosto šokirajo, so težko sprejete. Pa vendarle je bistveno, da jih najstnik ne zanika, ker se odrasli odzivajo z ogorčenjem, zaničevanjem. To pa povzroča razcepljenost znotraj jaza. Občutek, ki ga je imel kot otrok, da je lep, dober, ljubljen, povsem sprejet, se počasi zamegli, celo izgine. Morda se odloči, da še igra otroka, ker so njegove potrebe neprepoznavne. Toda tako izgublja stik s seboj in drugimi. Če ga je sram tega, kar potrebuje, sebe zavrača. Tu se zgradi bistvena pregrada med tem, kar je in kar bi moral biti. Mali otroci se v taki situaciji pač prilagodijo, ker tako preživijo. Sram rodi molčečnost, nepovezanost, zaprtost. Če se do najstnika ohranja spoštljiva, odprta komunikacija, se stik s starši, pomembnimi odraslimi ohranja. Večja je možnost izražanja težjih vsebin, zapletov. To daje občutek slišanosti, sprejetosti. Nihče ti ne more dati tako toplega objema, kot ljubljena oseba in človek išče ljubezen. Čeprav to zanika. Ko se pokažejo znaki prizadetosti, nesporazuma, dvomov, problemov, je najbolj pomembno, da se odrasli najprej rešimo občutka prezasedenosti, vsakdanjih rutinskih nalog, tudi učnih načrtov. Namesto tega se vživimo, poglejmo v oči in zgodbo najstnika ter pomislimo tudi, kaj bi vi na njegovem mestu najbolj potrebovali. Tudi to je oblika posta. Dajte prostor ljubezni. Ljubezen je navdih, podaja roko iščočemu, tistemu, ki trka, da lažje začne poslušati sebe in svoje hrepenenje. http://www.rtvslo.si/podcast Wed, 08 Apr 2020 03:55:20 +0000 Silva Matos: Empatija kot post »Če imaš grablje, moraš imeti tudi vile.« Tako mi draga prijateljica večkrat citira misel svoje mame. Preprosto, a nepogrešljivo kmečko orodje, ki ga sicer danes bolj redko srečujemo tudi na kmetijah, je nekdaj preprostega človeka vsak dan bodlo v oči in govorilo o pasteh bogastva. Za grabljenje sena smo uporabljali grablje z lesenimi zobmi, za nošnjo gnoja iz hleva vile s štirimi železnimi roglji. Senene vile pa so bile navadno lesene in s tremi roglji, od katerih srednji ni ležal v isti ravnini. Tako je nekoč tekel čas na naši kmetiji: grabili smo seno in listje, oboje nalagali na voz in vozili domov, metali v skedenj in listnjak ter na pomlad gnoj vozili na njive in trde ledine. Izčrpani zemlji smo vračali, kar nam je sama dala čez poletje. Imeli smo grablje in vile ter vedeli, da ne smemo samo jemati, temveč tudi dajati. Če je pri sosedu na spomlad zmanjkalo krme, nam pa je ta ostajala, smo mu presežek podarili, da živina ni izhirala od lakote. Na jesen pa smo v zahvalo dobili zaboj krompirja ali meter drv. S preprostim kmečkim vedenjem, da v življenju ne smemo imeti samo grabelj, temveč tudi vile, s katerimi lahko dajemo, sem odšla v svet. Od takrat naprej na dlaneh skorajda nisem več dobila žulja, čeprav sem si kruh služila s trdim delom. Upala sem, da mi bo pri delu pomagala filozofija grabelj in vil. A kot naivno kmečko dekle sem spoznala, da lahko nekateri živijo od tujih žuljev. Tudi od mojih. Spoštovani poslušalci in cenjene poslušalke, grabežljivost ni ravno med lepšimi človeškimi lastnostmi. Še zlasti če si nagrabimo večji kup listja, kot ga potrebujemo. A grabiti lahko nehamo. Ali ko ne vidimo več čez kup listja ali ko se nam zlomijo grablje, kar se prej ali slej tudi zgodi. Ko nam tako ostane samo kup listja, se bo iz njega naredil kup gnoja. Kup gnoja pa lahko v nas vzbudi darežljivost. Da bomo lahko gnoj raztrosili, zdaj potrebujemo samo še vile z dolgim ročajem. Le tako bomo lahko dosegli vse brazde okrog nas, tudi tiste najbolj oddaljene. Vsak izmed nas sam najbolje ve, kakšen kup gnoja potrebuje za svojo rast. A kup je samo kup, vse dokler ga ne raztrosimo. Le raztrosen lahko pomaga izčrpani zemlji. Za obdelovanje svoje življenjske njive imam danes dovolj. Čeprav od svojih žuljev nisem obogatela, mi je ostalo dovolj, da sem lahko kupila nove lesene grablje in železne vile z ravno prav dolgima ročajema, tiste iz otroštva sem namreč prerasla. Počasi grabim z mislijo, da mi slučajno ne bi kdaj prišlo na pamet, da bi se usedla na kup gnoja in se počutila kot petelin, zato raje sproti trosim. videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive01/2020/04/07/AlenkaVeberGrabeljivostindareljivostMMC.PR1.20200407.2.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 388 clean »Če imaš grablje, moraš imeti tudi vile.« Tako mi draga prijateljica večkrat citira misel svoje mame. Preprosto, a nepogrešljivo kmečko orodje, ki ga sicer danes bolj redko srečujemo tudi na kmetijah, je nekdaj preprostega človeka vsak dan bodlo v oči in govorilo o pasteh bogastva. Za grabljenje sena smo uporabljali grablje z lesenimi zobmi, za nošnjo gnoja iz hleva vile s štirimi železnimi roglji. Senene vile pa so bile navadno lesene in s tremi roglji, od katerih srednji ni ležal v isti ravnini. Tako je nekoč tekel čas na naši kmetiji: grabili smo seno in listje, oboje nalagali na voz in vozili domov, metali v skedenj in listnjak ter na pomlad gnoj vozili na njive in trde ledine. Izčrpani zemlji smo vračali, kar nam je sama dala čez poletje. Imeli smo grablje in vile ter vedeli, da ne smemo samo jemati, temveč tudi dajati. Če je pri sosedu na spomlad zmanjkalo krme, nam pa je ta ostajala, smo mu presežek podarili, da živina ni izhirala od lakote. Na jesen pa smo v zahvalo dobili zaboj krompirja ali meter drv. S preprostim kmečkim vedenjem, da v življenju ne smemo imeti samo grabelj, temveč tudi vile, s katerimi lahko dajemo, sem odšla v svet. Od takrat naprej na dlaneh skorajda nisem več dobila žulja, čeprav sem si kruh služila s trdim delom. Upala sem, da mi bo pri delu pomagala filozofija grabelj in vil. A kot naivno kmečko dekle sem spoznala, da lahko nekateri živijo od tujih žuljev. Tudi od mojih. Spoštovani poslušalci in cenjene poslušalke, grabežljivost ni ravno med lepšimi človeškimi lastnostmi. Še zlasti če si nagrabimo večji kup listja, kot ga potrebujemo. A grabiti lahko nehamo. Ali ko ne vidimo več čez kup listja ali ko se nam zlomijo grablje, kar se prej ali slej tudi zgodi. Ko nam tako ostane samo kup listja, se bo iz njega naredil kup gnoja. Kup gnoja pa lahko v nas vzbudi darežljivost. Da bomo lahko gnoj raztrosili, zdaj potrebujemo samo še vile z dolgim ročajem. Le tako bomo lahko dosegli vse brazde okrog nas, tudi tiste najbolj oddaljene. Vsak izmed nas sam najbolje ve, kakšen kup gnoja potrebuje za svojo rast. A kup je samo kup, vse dokler ga ne raztrosimo. Le raztrosen lahko pomaga izčrpani zemlji. Za obdelovanje svoje življenjske njive imam danes dovolj. Čeprav od svojih žuljev nisem obogatela, mi je ostalo dovolj, da sem lahko kupila nove lesene grablje in železne vile z ravno prav dolgima ročajema, tiste iz otroštva sem namreč prerasla. Počasi grabim z mislijo, da mi slučajno ne bi kdaj prišlo na pamet, da bi se usedla na kup gnoja in se počutila kot petelin, zato raje sproti trosim. http://www.rtvslo.si/podcast Tue, 07 Apr 2020 03:56:28 +0000 Alenka Veber: Grabežljivost in darežljivost Zgodovina človeštva je prepletena z lepimi pa tudi težkimi dogodki. Vedno se je tako dogajalo. Ob vsem kar se zgodi, se človek lahko uči. Včasih morda malo pozabimo na to. In v najtežjih trenutkih življenja se pokaže kakšni smo v resnici ljudje. Včasih imamo občutek, da se je obrnilo proti nam. Vse vidimo temno, nikjer ne vidimo izhoda. Veličina človeka pa se pokaže ravno v takih temnih, težkih trenutkih. Tako kot s menjavata dan in noč, tako je tudi v našem življenju. Ko je tema ohranjamo v sebi upanje, da bo spet luč, da bo spet svetlo. Ni enostavno ohranjati to upanje. Jasen nam mora biti cilj h kateremu gremo. Če je cilj moja sreča, potem se vrtim sam okoli sebe in ne vidim nobenega izhoda. Vse se nam zdi temno, ker nisem nikoli zadovoljen. Viktor Frankl, ki je preživel nacistično taborišče smrti Auschwitz, je zapisal, da se VRATA SREČE ODPIRAJO NAVZVEN. Iz vrtinca osamljenosti je edina pot rešitve, pot k drugemu človeku. Nevarno je razmišljanje, da je v današnjih družbah in državah poskrbljeno za solidarnost. Če smo iskreni moramo priznati, da se danes veliko govori o solidarnosti, število revežev, osamljenih, odrinjenih po svetu pa se povečuje. Zgodi se tudi, da si določena skupina prilasti solidarnost. Nekateri bi si celo želeli, da se solidarnost zapiše v zakon. To je najlažje storiti. Težja pot je spodbujati ne samo k solidarnosti, ampak poglabljati v vsakem človeku čut za drugega človeka. Ko v sebi začutimo željo, da bi moral nekaj narediti za drugega, nas to ne pusti pri miru. V nas je nemir, nemir, ki gradi drugačno družbo. Ta nemir pa nas vseeno pomirja. Vemo, da lahko nekaj naredimo. Ne čakamo na druge, ne čakamo na državo ali razne organizacije. V sebi imamo cilj. In če je cilj jasen, bomo vse svoje življenje usmerjal k temu. V zgodovini človeštva se je pokazalo, da je dobrota, čut za drugega človeka, razumnost, pravičnost, srčnost in zmernost nekaj, ga ohranja ta naš svet pri življenju. Potrebna je vztrajnost in zvestoba. V vsakdanjem življenju je treba vztrajati v prizadevanju za pravico in dostojanstvo na tisoče družin. Kot pravi Peter Opeka, treba je vztrajati, čeprav še ne vidimo svetlobe na koncu predora. Vemo, da je to prava pot, čeprav včasih težka, naporna, morda celo čudna v očeh nekaterih ljudi. Trenutno se zdi, da je vse brezizhodno v Evropi, pa tudi na Madagaskarju, zaradi bolezni, ki razsaja vsepovsod. In v takih trenutkih je še posebej potrebno ohranjati človečnost, dobroto. Tudi v današnji dan, v današnji čas, ki se nam zdi temen, lahko prinašamo luč upanja. Imam v sebi pogum prinašati mir v nemirni čas? videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive01/2020/04/06/StaneKerinOstatimirenvnemirnihasihMMC.PR1.20200406.1.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 377 clean Zgodovina človeštva je prepletena z lepimi pa tudi težkimi dogodki. Vedno se je tako dogajalo. Ob vsem kar se zgodi, se človek lahko uči. Včasih morda malo pozabimo na to. In v najtežjih trenutkih življenja se pokaže kakšni smo v resnici ljudje. Včasih imamo občutek, da se je obrnilo proti nam. Vse vidimo temno, nikjer ne vidimo izhoda. Veličina človeka pa se pokaže ravno v takih temnih, težkih trenutkih. Tako kot s menjavata dan in noč, tako je tudi v našem življenju. Ko je tema ohranjamo v sebi upanje, da bo spet luč, da bo spet svetlo. Ni enostavno ohranjati to upanje. Jasen nam mora biti cilj h kateremu gremo. Če je cilj moja sreča, potem se vrtim sam okoli sebe in ne vidim nobenega izhoda. Vse se nam zdi temno, ker nisem nikoli zadovoljen. Viktor Frankl, ki je preživel nacistično taborišče smrti Auschwitz, je zapisal, da se VRATA SREČE ODPIRAJO NAVZVEN. Iz vrtinca osamljenosti je edina pot rešitve, pot k drugemu človeku. Nevarno je razmišljanje, da je v današnjih družbah in državah poskrbljeno za solidarnost. Če smo iskreni moramo priznati, da se danes veliko govori o solidarnosti, število revežev, osamljenih, odrinjenih po svetu pa se povečuje. Zgodi se tudi, da si določena skupina prilasti solidarnost. Nekateri bi si celo želeli, da se solidarnost zapiše v zakon. To je najlažje storiti. Težja pot je spodbujati ne samo k solidarnosti, ampak poglabljati v vsakem človeku čut za drugega človeka. Ko v sebi začutimo željo, da bi moral nekaj narediti za drugega, nas to ne pusti pri miru. V nas je nemir, nemir, ki gradi drugačno družbo. Ta nemir pa nas vseeno pomirja. Vemo, da lahko nekaj naredimo. Ne čakamo na druge, ne čakamo na državo ali razne organizacije. V sebi imamo cilj. In če je cilj jasen, bomo vse svoje življenje usmerjal k temu. V zgodovini človeštva se je pokazalo, da je dobrota, čut za drugega človeka, razumnost, pravičnost, srčnost in zmernost nekaj, ga ohranja ta naš svet pri življenju. Potrebna je vztrajnost in zvestoba. V vsakdanjem življenju je treba vztrajati v prizadevanju za pravico in dostojanstvo na tisoče družin. Kot pravi Peter Opeka, treba je vztrajati, čeprav še ne vidimo svetlobe na koncu predora. Vemo, da je to prava pot, čeprav včasih težka, naporna, morda celo čudna v očeh nekaterih ljudi. Trenutno se zdi, da je vse brezizhodno v Evropi, pa tudi na Madagaskarju, zaradi bolezni, ki razsaja vsepovsod. In v takih trenutkih je še posebej potrebno ohranjati človečnost, dobroto. Tudi v današnji dan, v današnji čas, ki se nam zdi temen, lahko prinašamo luč upanja. Imam v sebi pogum prinašati mir v nemirni čas? http://www.rtvslo.si/podcast Mon, 06 Apr 2020 03:56:17 +0000 Stane Kerin: Ostati miren v nemirnih časih Danes je cvetna nedelja. Danes je prvič, kar pomnimo, da ne bomo obhajali cvetne nedelje skupaj. Danes je prvič, ko ne bomo skupaj pri blagoslovu oljčnih vejic in butaric, da bi se ob tem spominjali Jezusovega slovesnega vhoda v Jeruzalem. Danes smo vsak na svojem domu, vsak v svoji izolaciji. Blagoslovi oljčnih vejic in butaric so preko radia, televizije in spleta prenašani iz zaprtih cerkva. V cerkvi je duhovnik sam. Tudi marsikdo je sam v svojem stanovanju ali pa vsaj v izolaciji od ostali članov širše družine in od prijateljev. Tako situacijo v kateri smo se znašli in se je v njej znašel cel svet, nam je zakuhal en drobcen virus. Virus, ki nas je izoliral drug od drugega, virus, ki kot nekakšen Damoklejev meč visi nad nami vsemi z grožnjo preteče bolezni ali pa dejanskega stanja obolelosti ali celo borbe za življenje. Zaradi varnosti in zaščite nas vseh danes cvetene nedelje ne obhajamo skupaj in tudi ne bomo skupaj obhajali velikonočnih praznikov na način kot smo navajeni. Ni blagoslova zelenja in tudi ne bo blagoslova velikonočnih jedil na veliko soboto. Marsikoga to boli, marsikomu je zaradi tega težko, marsikoga to jezi, češ da niti butaric ne bomo blagoslovili, pa tudi šunke in pirhov ne. Tako je. Ne bomo na način kot smo vajeni. To pa ne pomeni, da z današnjo cvetno nedeljo ne vstopamo skupaj v veliki teden in prav tako ne pomeni, da ne bomo skupaj obhajali velike noči. Bomo skupaj, a na drugačen način kot smo vajeni. Pri tem seveda ne smemo spregledati, da butarice, pirhi in vse ostalo vendarle ni bistvo praznovanja velike noči. Vse to so lepa, sporočilna in bogata znamenja in simboli, ki pa nas vse vodijo k bistvenemu, to pa je spominjanju in praznovanju tega, da je pravi Bog in pravi človek Jezus iz Nazareta trpel, umrl in vstal od mrtvih. Res letošnji velikonočni prazniki ne bodo taki kot smo jih bili vajeni. Vsi smo in bomo vsak na svoj način v izolaciji po svojih domovih. Pri tem pa je bistveno, da se zavemo, da nas med seboj ne povezujejo ne butarice ne pirhi, ampak Sveti Duh, ki nas vse združuje v eno občestvo verujočih. Sveti Duh je po Jezusovem vnebohodu vodil, navdihoval in povezoval skupnost prvih kristjanov. In prav Sveti Duh je tisti, ki nas vse, kljub karanteni in osami združuje in povezuje v eno občestvo, v eno skupnost verujočih v Kristusa. In prav Sveti Duh je tisti, ki na vse nas izliva svoj blagoslov. Naj blagoslovi tudi vse zelenje, kakršnegakoli smo že v teh razmerah pripravili, naj vse nas blagoslavlja, še prav posebej pa naj blagoslavlja vse obolele, njihove svojce, pa tudi vse zdravstvene delavce in vse ostale, ki v trenutni situaciji z ljubeznijo služijo vsem nam. videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive01/2020/04/05/AndraArkoBlagoslovMMC.PR1.20200405.7.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 397 clean Danes je cvetna nedelja. Danes je prvič, kar pomnimo, da ne bomo obhajali cvetne nedelje skupaj. Danes je prvič, ko ne bomo skupaj pri blagoslovu oljčnih vejic in butaric, da bi se ob tem spominjali Jezusovega slovesnega vhoda v Jeruzalem. Danes smo vsak na svojem domu, vsak v svoji izolaciji. Blagoslovi oljčnih vejic in butaric so preko radia, televizije in spleta prenašani iz zaprtih cerkva. V cerkvi je duhovnik sam. Tudi marsikdo je sam v svojem stanovanju ali pa vsaj v izolaciji od ostali članov širše družine in od prijateljev. Tako situacijo v kateri smo se znašli in se je v njej znašel cel svet, nam je zakuhal en drobcen virus. Virus, ki nas je izoliral drug od drugega, virus, ki kot nekakšen Damoklejev meč visi nad nami vsemi z grožnjo preteče bolezni ali pa dejanskega stanja obolelosti ali celo borbe za življenje. Zaradi varnosti in zaščite nas vseh danes cvetene nedelje ne obhajamo skupaj in tudi ne bomo skupaj obhajali velikonočnih praznikov na način kot smo navajeni. Ni blagoslova zelenja in tudi ne bo blagoslova velikonočnih jedil na veliko soboto. Marsikoga to boli, marsikomu je zaradi tega težko, marsikoga to jezi, češ da niti butaric ne bomo blagoslovili, pa tudi šunke in pirhov ne. Tako je. Ne bomo na način kot smo vajeni. To pa ne pomeni, da z današnjo cvetno nedeljo ne vstopamo skupaj v veliki teden in prav tako ne pomeni, da ne bomo skupaj obhajali velike noči. Bomo skupaj, a na drugačen način kot smo vajeni. Pri tem seveda ne smemo spregledati, da butarice, pirhi in vse ostalo vendarle ni bistvo praznovanja velike noči. Vse to so lepa, sporočilna in bogata znamenja in simboli, ki pa nas vse vodijo k bistvenemu, to pa je spominjanju in praznovanju tega, da je pravi Bog in pravi človek Jezus iz Nazareta trpel, umrl in vstal od mrtvih. Res letošnji velikonočni prazniki ne bodo taki kot smo jih bili vajeni. Vsi smo in bomo vsak na svoj način v izolaciji po svojih domovih. Pri tem pa je bistveno, da se zavemo, da nas med seboj ne povezujejo ne butarice ne pirhi, ampak Sveti Duh, ki nas vse združuje v eno občestvo verujočih. Sveti Duh je po Jezusovem vnebohodu vodil, navdihoval in povezoval skupnost prvih kristjanov. In prav Sveti Duh je tisti, ki nas vse, kljub karanteni in osami združuje in povezuje v eno občestvo, v eno skupnost verujočih v Kristusa. In prav Sveti Duh je tisti, ki na vse nas izliva svoj blagoslov. Naj blagoslovi tudi vse zelenje, kakršnegakoli smo že v teh razmerah pripravili, naj vse nas blagoslavlja, še prav posebej pa naj blagoslavlja vse obolele, njihove svojce, pa tudi vse zdravstvene delavce in vse ostale, ki v trenutni situaciji z ljubeznijo služijo vsem nam. http://www.rtvslo.si/podcast Sun, 05 Apr 2020 03:56:37 +0000 Andraž Arko: Blagoslov V življenju je pomembno, da imenujemo stvari, pojave, dogodke s pravimi izrazi. Če je dobro, povejmo, da je dobro, če je slabo, povejmo, da je slabo. Če je nekaj greh, recimo temu greh. Kajti že s samim poimenovanjem potegnemo ločnico med tem, kar je dobro in tem, kar škodi nam in drugim, našemu telesnemu in duhovnemu življenju. V krščanski duhovni terminologiji najdemo izraz »grešna nagnjenja«, ki nas spravljajo v nevarnost. Te nevarnosti se nam zdijo na prvi pogled zelo nedolžne in »ne-nevarne«. Čez čas pa se pokaže, da temu ni tako. So kot živi pesek, ki nas počasi vleče v svoj vrtinec. Grešno nagnjenje, ki so ga cerkveni očetje prvih stoletij postavili na vrh lestvice, je požrešnost. Hrana je sicer koristna in potrebna za življenje. Toda, če pogledamo svoje obroke, svoje prehranjevalne navade, če pogledamo kdaj, kolikokrat in koliko jemo, se bomo začudili, če že ne prestrašili. Če je nekdo predebel in gre k zdravniku – kaj mu zdravnik svetuje? Najprej »kontrolo«, ki je lahko čisto preprosta: zapisovanje, kdaj in koliko pojemo. Včasih že to deluje, da začnemo manj jesti. Poglejmo še skozi duhovno prizmo. Pokojni kardinal Tomaš Špidlik, prodoren teolog in mislec, se sprašuje, v čem je požrešnost. Neki ljudski izrek pravi: »Ne živimo za to, da bi jedli, ampak jemo, da bi živeli.« Namen, zakaj jemo, je torej zdravje telesa. Toda telo je treba ohranjati v takšnem stanju, da bi moglo služiti duši. Telesne potrebe so različne glede na našo konstitucijo, glede na to, kakšno delo opravljamo, v kakšnih razmerah zaužijemo hrano. Sama narava nam pri živalih in rastlinah kaže, kako moramo ravnati. In res, rastline in živali iščejo in vzamejo v naravi to, kar potrebujejo, nič več in nič manj. Kakor na drugih področjih življenja tako gre tudi pri hrani in načinu prehranjevanja za disciplino. Požrešnost, prehranjevanje, odnos do hrane bi lahko povezali tudi s postom, odpovedjo hrani. Ko omenjamo post, ne smemo misliti na shujševalne kure, niti na takšne in drugačne očiščevalne poste. Ko govorimo o postu, gre izključno za duhovno dimenzijo. Post kot pomoč v duhovnem življenju. Z odpovedjo ustvarjamo prostor srečanja s samim seboj in z Bogom. Naj bo današnji dan priložnost, da se pri obroku spomnimo tudi na darovalca vsega, kar imamo na mizi. Naj nam ta zavest prebudi hvaležnost. Hkrati pa se vprašajmo, koliko hrane resnično potrebujemo, da živimo, da preživimo. Pregovor pravi, da prazna vreča ne more stati pokonci – res pa je tudi, da se s polnim želodcem ne da ne delati, ne študirati. Torej – jejmo z glavo! videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive01/2020/04/04/AndrejegulaPorenostMMC.PR1.20200404.6.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 371 clean V življenju je pomembno, da imenujemo stvari, pojave, dogodke s pravimi izrazi. Če je dobro, povejmo, da je dobro, če je slabo, povejmo, da je slabo. Če je nekaj greh, recimo temu greh. Kajti že s samim poimenovanjem potegnemo ločnico med tem, kar je dobro in tem, kar škodi nam in drugim, našemu telesnemu in duhovnemu življenju. V krščanski duhovni terminologiji najdemo izraz »grešna nagnjenja«, ki nas spravljajo v nevarnost. Te nevarnosti se nam zdijo na prvi pogled zelo nedolžne in »ne-nevarne«. Čez čas pa se pokaže, da temu ni tako. So kot živi pesek, ki nas počasi vleče v svoj vrtinec. Grešno nagnjenje, ki so ga cerkveni očetje prvih stoletij postavili na vrh lestvice, je požrešnost. Hrana je sicer koristna in potrebna za življenje. Toda, če pogledamo svoje obroke, svoje prehranjevalne navade, če pogledamo kdaj, kolikokrat in koliko jemo, se bomo začudili, če že ne prestrašili. Če je nekdo predebel in gre k zdravniku – kaj mu zdravnik svetuje? Najprej »kontrolo«, ki je lahko čisto preprosta: zapisovanje, kdaj in koliko pojemo. Včasih že to deluje, da začnemo manj jesti. Poglejmo še skozi duhovno prizmo. Pokojni kardinal Tomaš Špidlik, prodoren teolog in mislec, se sprašuje, v čem je požrešnost. Neki ljudski izrek pravi: »Ne živimo za to, da bi jedli, ampak jemo, da bi živeli.« Namen, zakaj jemo, je torej zdravje telesa. Toda telo je treba ohranjati v takšnem stanju, da bi moglo služiti duši. Telesne potrebe so različne glede na našo konstitucijo, glede na to, kakšno delo opravljamo, v kakšnih razmerah zaužijemo hrano. Sama narava nam pri živalih in rastlinah kaže, kako moramo ravnati. In res, rastline in živali iščejo in vzamejo v naravi to, kar potrebujejo, nič več in nič manj. Kakor na drugih področjih življenja tako gre tudi pri hrani in načinu prehranjevanja za disciplino. Požrešnost, prehranjevanje, odnos do hrane bi lahko povezali tudi s postom, odpovedjo hrani. Ko omenjamo post, ne smemo misliti na shujševalne kure, niti na takšne in drugačne očiščevalne poste. Ko govorimo o postu, gre izključno za duhovno dimenzijo. Post kot pomoč v duhovnem življenju. Z odpovedjo ustvarjamo prostor srečanja s samim seboj in z Bogom. Naj bo današnji dan priložnost, da se pri obroku spomnimo tudi na darovalca vsega, kar imamo na mizi. Naj nam ta zavest prebudi hvaležnost. Hkrati pa se vprašajmo, koliko hrane resnično potrebujemo, da živimo, da preživimo. Pregovor pravi, da prazna vreča ne more stati pokonci – res pa je tudi, da se s polnim želodcem ne da ne delati, ne študirati. Torej – jejmo z glavo! http://www.rtvslo.si/podcast Sat, 04 Apr 2020 03:56:11 +0000 Andrej Šegula: Požrešnost Ste za dobro jutro že slišali prva poročila, spoštovane poslušalke, poslušalci? V njih je pogosto veliko več slabega kot dobrega. No, vsaj prebudi nas kakšna nesreča, politični škandal, goljufija ali kaj podobnega, bi kdo hudomušno zavzdihnil. Naj se še tako hudujemo nad vsem slabim, si moramo ponižno priznati, da tudi sami nismo kakšni angeli. Ko sem pred kratkim to izrekel pred človekom, ki se je pohujševal domala nad vsem in vsemi, mi je gladko zabrusil, da bi se morali vsaj truditi za ideale. Dodal je še, da bi kot učitelj moral več storiti. Mlade je treba navduševati in jim risati ideale, samo tako bo kaj bolje na tem svetu, je ognjevito zaključil svoj poduk. Ni se mi zdelo vredno prepira, zato sem raje ostal brez besed, čeprav me je imelo, da bi ga vprašal, kako on pomaga mladini pri navduševanju za krepostno življenje. Moral sem tudi priznati, da mi je prebudil slabo vest, saj ravno ne živim angelsko. V tem postnem času bi že moral malo pomisliti na bolj angelsko življenje, sem si še poočital. Srečanje s takimi, ki nas opozarjajo, da ne živimo idealno, ni ravno prijetno. Raje se jih izogibamo, čeprav bi nam lahko to izboljšalo življenje, bi eni dodali. V kar nisem ravno prepričan. Asiški ubožec, sveti Frančišek, je nekoč dejal, da ni dobro, če si preveč želimo biti angeli, saj lahko ob tem pozabimo biti dobri ljudje. Prav to doživljamo ob vseh mogočih kritikantih. Vsemu svetu očitajo to in ono. Pri tem pozabljajo nase in na neprijetnosti, ki jih s svojo kritiko povzročajo. Zgražanje še nikoli ni rešilo problema. Pogosto je le beg pred lastno odgovornostjo in tem, da bi kaj sami storili. Zakaj nas pritegnejo slabe novice? Verjetno je več odgovorov, eden je tudi ta, da tako lahko sebe vidimo vsaj malo v boljši luči. Sami že nismo tako pokvarjeni, taki nesposobneži ali goljufi, si ob slabih novicah dopovedujemo. Okrog nas bi morali biti sami angeli in bi še vedno našli kaj, kar bi nas motilo. Pri tem je največja težava, da če zahtevamo od drugih popolnost, smo vedno bolj slepi za dobro, ki je v ljudeh okrog nas. Visoke zahteve vzamejo ne le voljo tem, od katerih to pričakujemo, ampak tudi nam, da bi kdaj bili zadovoljni z njimi. Izkoristimo današnji dan za iskanje dobrega pri naših bližnjih. Pozabimo na angele, naj ti ostanejo nevidni, da bo človek lahko stopil pred nas. In če do drugih ne bomo več tako zahtevni, bo tudi nam lažje. Tak dan bo tudi v nas prebujal vedno bolj dobrega človeka in ob tem bo svet vsaj malo lepši. videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive01/2020/04/03/JanezVodiarLelovekMMC.PR1.20200403.5.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 423 clean Ste za dobro jutro že slišali prva poročila, spoštovane poslušalke, poslušalci? V njih je pogosto veliko več slabega kot dobrega. No, vsaj prebudi nas kakšna nesreča, politični škandal, goljufija ali kaj podobnega, bi kdo hudomušno zavzdihnil. Naj se še tako hudujemo nad vsem slabim, si moramo ponižno priznati, da tudi sami nismo kakšni angeli. Ko sem pred kratkim to izrekel pred človekom, ki se je pohujševal domala nad vsem in vsemi, mi je gladko zabrusil, da bi se morali vsaj truditi za ideale. Dodal je še, da bi kot učitelj moral več storiti. Mlade je treba navduševati in jim risati ideale, samo tako bo kaj bolje na tem svetu, je ognjevito zaključil svoj poduk. Ni se mi zdelo vredno prepira, zato sem raje ostal brez besed, čeprav me je imelo, da bi ga vprašal, kako on pomaga mladini pri navduševanju za krepostno življenje. Moral sem tudi priznati, da mi je prebudil slabo vest, saj ravno ne živim angelsko. V tem postnem času bi že moral malo pomisliti na bolj angelsko življenje, sem si še poočital. Srečanje s takimi, ki nas opozarjajo, da ne živimo idealno, ni ravno prijetno. Raje se jih izogibamo, čeprav bi nam lahko to izboljšalo življenje, bi eni dodali. V kar nisem ravno prepričan. Asiški ubožec, sveti Frančišek, je nekoč dejal, da ni dobro, če si preveč želimo biti angeli, saj lahko ob tem pozabimo biti dobri ljudje. Prav to doživljamo ob vseh mogočih kritikantih. Vsemu svetu očitajo to in ono. Pri tem pozabljajo nase in na neprijetnosti, ki jih s svojo kritiko povzročajo. Zgražanje še nikoli ni rešilo problema. Pogosto je le beg pred lastno odgovornostjo in tem, da bi kaj sami storili. Zakaj nas pritegnejo slabe novice? Verjetno je več odgovorov, eden je tudi ta, da tako lahko sebe vidimo vsaj malo v boljši luči. Sami že nismo tako pokvarjeni, taki nesposobneži ali goljufi, si ob slabih novicah dopovedujemo. Okrog nas bi morali biti sami angeli in bi še vedno našli kaj, kar bi nas motilo. Pri tem je največja težava, da če zahtevamo od drugih popolnost, smo vedno bolj slepi za dobro, ki je v ljudeh okrog nas. Visoke zahteve vzamejo ne le voljo tem, od katerih to pričakujemo, ampak tudi nam, da bi kdaj bili zadovoljni z njimi. Izkoristimo današnji dan za iskanje dobrega pri naših bližnjih. Pozabimo na angele, naj ti ostanejo nevidni, da bo človek lahko stopil pred nas. In če do drugih ne bomo več tako zahtevni, bo tudi nam lažje. Tak dan bo tudi v nas prebujal vedno bolj dobrega človeka in ob tem bo svet vsaj malo lepši. http://www.rtvslo.si/podcast Fri, 03 Apr 2020 03:57:03 +0000 Janez Vodičar: Le človek V tej zgradbi sveta, ki izhaja že iz Antike, stoji človeška družba za katero velja, da rada dela skoke in obrate, vendar pri tem velikokrat "pade na glavo". Da ne zmore več racionalne presoje, in še v osnovi dobre zamisli o nujnih družbenih spremembah, se spreobrnejo v klavrno nasprotje. Zaradi tega družba nazaduje in ne napreduje. Še veliko je stvari, ki bi se jih človeštvo moralo naučiti od narave. videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive01/2020/04/02/IgnacijaFridlJarcOnaravnemdrubenemrazvojuMMC.PR1.20200402.4.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 399 clean V tej zgradbi sveta, ki izhaja že iz Antike, stoji človeška družba za katero velja, da rada dela skoke in obrate, vendar pri tem velikokrat "pade na glavo". Da ne zmore več racionalne presoje, in še v osnovi dobre zamisli o nujnih družbenih spremembah, se spreobrnejo v klavrno nasprotje. Zaradi tega družba nazaduje in ne napreduje. Še veliko je stvari, ki bi se jih človeštvo moralo naučiti od narave. http://www.rtvslo.si/podcast Thu, 02 Apr 2020 03:56:39 +0000 Ignacija Fridl Jarc: O naravnem družbenem razvoju Če gre verjeti spletu, se je Charlie Chaplin na vrhuncu svoje slave v poznih dvajsetih letih prejšnjega stoletja udeležil prireditve »Kdo je najbolj podoben Charliju Chaplinu« in pristal na dvajsetem mestu, neki drug vir navaja celo sedemindvajseto, tretji pa tretje mesto. Vsekakor ni zmagal. Morda pa je vse skupaj samo legenda. Kar hočem reči, je: bodi to, kar si – toda zavedaj se, da včasih to ni dovolj! Da se vedno najde kdo, ki je boljši od tebe. Vedno se najde kdo, ki je boljši kot ti. Včasih se jih najde devetnajst … ali pa šestindvajset! Charlie Chaplin je šel na tekmovanje in ugotovil, da je na svetu vsaj šestindvajset boljših Charlijev Chaplinov, kot je sam! Temu se reče lekcija iz ponižnosti. Toda dodajmo še lekcijo iz pravičnosti: žirija, komisija … zaradi mene ves svet … je lahko mnenja, da je teh šestindvajset ljudi bolj podobnih Charliju Chaplinu, kot je pravi Charlie sam sebi … vendar to še ne spremeni dejstva, da je le on resnični Charlie Chaplin. Samo ti si lahko ti. Lahko so ti podobni, lahko so boljši ali slabši, nihče drug pa ne more biti ti namesto tebe. Pomisli: toliko bilijonov ljudi je živelo v zgodovini, a le ti si ti! Enkraten in neponovljiv, ustvarjen po božji podobi. To ne pomeni le, da si videti božanski … Čeprav, ne vem, ste videli mojo ženo? … Bodi to, kar si, torej pomeni biti v tem »Bogu podobnem« telesu, živeti v tem telesu, živeti to telo, ljubiti to telo in ljubiti s tem telesom, ljubiti samega sebe in ljubiti bližnjega v telesu, ki je od Boga in je Bogu podobno … pomeni tudi ljubiti Boga! To pa ni več floskula. To je izpolnitev prve in največje božje zapovedi: Ljubi! videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive01/2020/04/01/GregoruinBoditokarsiMMC.PR1.20200401.3.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 389 clean Če gre verjeti spletu, se je Charlie Chaplin na vrhuncu svoje slave v poznih dvajsetih letih prejšnjega stoletja udeležil prireditve »Kdo je najbolj podoben Charliju Chaplinu« in pristal na dvajsetem mestu, neki drug vir navaja celo sedemindvajseto, tretji pa tretje mesto. Vsekakor ni zmagal. Morda pa je vse skupaj samo legenda. Kar hočem reči, je: bodi to, kar si – toda zavedaj se, da včasih to ni dovolj! Da se vedno najde kdo, ki je boljši od tebe. Vedno se najde kdo, ki je boljši kot ti. Včasih se jih najde devetnajst … ali pa šestindvajset! Charlie Chaplin je šel na tekmovanje in ugotovil, da je na svetu vsaj šestindvajset boljših Charlijev Chaplinov, kot je sam! Temu se reče lekcija iz ponižnosti. Toda dodajmo še lekcijo iz pravičnosti: žirija, komisija … zaradi mene ves svet … je lahko mnenja, da je teh šestindvajset ljudi bolj podobnih Charliju Chaplinu, kot je pravi Charlie sam sebi … vendar to še ne spremeni dejstva, da je le on resnični Charlie Chaplin. Samo ti si lahko ti. Lahko so ti podobni, lahko so boljši ali slabši, nihče drug pa ne more biti ti namesto tebe. Pomisli: toliko bilijonov ljudi je živelo v zgodovini, a le ti si ti! Enkraten in neponovljiv, ustvarjen po božji podobi. To ne pomeni le, da si videti božanski … Čeprav, ne vem, ste videli mojo ženo? … Bodi to, kar si, torej pomeni biti v tem »Bogu podobnem« telesu, živeti v tem telesu, živeti to telo, ljubiti to telo in ljubiti s tem telesom, ljubiti samega sebe in ljubiti bližnjega v telesu, ki je od Boga in je Bogu podobno … pomeni tudi ljubiti Boga! To pa ni več floskula. To je izpolnitev prve in največje božje zapovedi: Ljubi! http://www.rtvslo.si/podcast Wed, 01 Apr 2020 03:56:29 +0000 Gregor Čušin: Bodi to kar si RTVSLO – Prvi no RTV, MMC podcast.radio@rtvslo.si MMC RTV Duhovna misel je kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Posamezni avtorji, na podlagi svetopisemskega teksta ali kakšnega drugega pomembnega besedila, spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah. Duhovna misel je kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Posamezni avtorji, na podlagi svetopisemskega teksta ali kakšnega drugega pomembnega besedila, spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah. sl Thu, 09 Jul 2020 03:57:00 +0000 http://www.rtvslo.si/podcast webmaster@rtvslo.si (Webmaster) Thu, 09 Jul 2020 03:57:00 +0000 Duhovna misel