Religion & Spirituality (C) RTVSLO 2017 Duhovna misel je kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Posamezni avtorji, na podlagi svetopisemskega teksta ali kakšnega drugega pomembnega besedila, spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah. http://www.rtvslo.si/podcast Duhovna misel http://img.rtvslo.si/_up/ava/ava_misc/show_logos/19842238/dm-3_pc.jpg Ljudje imamo radi presežke. Večji slovenski mediji so že izbrali osebnost leta, podjetnika leta itd. V akciji Beseda leta je Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU izbiral besedo, ki je značilno zaznamovala leto 2018. Zmagala je beseda čebela, sledita pa ji mikroplastika in skodelica kave. Pri predlogih je glavno, a ne izključno vodilo, da beseda leta ilustrira dogajanje v jeziku, v katerem se zrcalijo spremembe v družbi, kulturi, tehnologiji … Čebela je lepa beseda, saj označuje žuželko, ki je simbol marljivosti, vztrajnosti in izjemne organiziranosti ter občutljiv pokazatelj dogajanja v naravi. Čebela je tudi eno ključnih bitij, ki pomaga k širitvi rastlinskega sveta, kar vpliva na živalski in človeški svet. K izboru besed leta 2018 dodajam še svojo: domiselnost. Domiselnost je naša sposobnost, da hitro najdemo neko izvirno izpeljavo, nove prijeme, na primer v glasbi, in rešitev. Slovenci se radi poistovetimo s čebelo, saj smo delavni in marljivi. Tudi Akademija delavnih Ljubljančanov, prva ljubljanska znanstvena akademija, ustanovljena leta 1693, je imela v svojem simbolu čebelo in panj. Kaj je potem narobe z nami, da je v letu 2018 pod pragom revščine živelo 280 tisoč ljudi? Navkljub naši marljivosti in pridnosti. Mogoče lahko odgovor poiščemo kar v svetu čebel. V njem poznajo tudi roparice; te se v brezpašnem obdobju prebijejo mimo stražark, vstopijo v tuj panj, vzamejo med in odletijo. Ko se v svoj panj vrnejo polne medu, opogumijo preostale čebele iz svoje družine, da se jim pridružijo pri napadu. Začne se čebelji rop. Pri napadu roparice najprej poiščejo matico in jo umorijo. To storijo tako, da jo zbadajo z želi ali pa stisnejo v gručo in s tem zadušijo. Če matica umre, je družina še dodatno oslabljena. Največ hrane potrebujejo najmočnejše čebelje družine, zato so ravno čebele iz teh družin pogosto začetnice ropa. Za napad so primerne družine brez matice, družine s staro matico, družine, okužene z varojo, ali številčno šibkejše družine. Vse te so šibke in nimajo močne obrambe. Tako se ropa v čebeljem svetu. Mar ni njihov svet vsaj malo podoben tudi našemu? Le da v čebeljem svetu skrben čebelar pozna svoje družine in lahko prepreči ropanje šibkejših. Šibkejšim v človeškem svetu, če nimajo skrbnega gospodarja, preostanejo samo še različne tehnike za preživetje, in ena izmed najboljših je domiselnost. Lahko je nekaj tako preprostega, kot je to, da potegnete nogavico čez pohodni čevelj, da bi lahko prečkali spolzek ledenik na gori. Pa varno hodite po pragu preživetja. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/02/15/DuhovnamiselMMC.PR1.20190215.5.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 356 clean Ljudje imamo radi presežke. Večji slovenski mediji so že izbrali osebnost leta, podjetnika leta itd. V akciji Beseda leta je Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU izbiral besedo, ki je značilno zaznamovala leto 2018. Zmagala je beseda čebela, sledita pa ji mikroplastika in skodelica kave. Pri predlogih je glavno, a ne izključno vodilo, da beseda leta ilustrira dogajanje v jeziku, v katerem se zrcalijo spremembe v družbi, kulturi, tehnologiji … Čebela je lepa beseda, saj označuje žuželko, ki je simbol marljivosti, vztrajnosti in izjemne organiziranosti ter občutljiv pokazatelj dogajanja v naravi. Čebela je tudi eno ključnih bitij, ki pomaga k širitvi rastlinskega sveta, kar vpliva na živalski in človeški svet. K izboru besed leta 2018 dodajam še svojo: domiselnost. Domiselnost je naša sposobnost, da hitro najdemo neko izvirno izpeljavo, nove prijeme, na primer v glasbi, in rešitev. Slovenci se radi poistovetimo s čebelo, saj smo delavni in marljivi. Tudi Akademija delavnih Ljubljančanov, prva ljubljanska znanstvena akademija, ustanovljena leta 1693, je imela v svojem simbolu čebelo in panj. Kaj je potem narobe z nami, da je v letu 2018 pod pragom revščine živelo 280 tisoč ljudi? Navkljub naši marljivosti in pridnosti. Mogoče lahko odgovor poiščemo kar v svetu čebel. V njem poznajo tudi roparice; te se v brezpašnem obdobju prebijejo mimo stražark, vstopijo v tuj panj, vzamejo med in odletijo. Ko se v svoj panj vrnejo polne medu, opogumijo preostale čebele iz svoje družine, da se jim pridružijo pri napadu. Začne se čebelji rop. Pri napadu roparice najprej poiščejo matico in jo umorijo. To storijo tako, da jo zbadajo z želi ali pa stisnejo v gručo in s tem zadušijo. Če matica umre, je družina še dodatno oslabljena. Največ hrane potrebujejo najmočnejše čebelje družine, zato so ravno čebele iz teh družin pogosto začetnice ropa. Za napad so primerne družine brez matice, družine s staro matico, družine, okužene z varojo, ali številčno šibkejše družine. Vse te so šibke in nimajo močne obrambe. Tako se ropa v čebeljem svetu. Mar ni njihov svet vsaj malo podoben tudi našemu? Le da v čebeljem svetu skrben čebelar pozna svoje družine in lahko prepreči ropanje šibkejših. Šibkejšim v človeškem svetu, če nimajo skrbnega gospodarja, preostanejo samo še različne tehnike za preživetje, in ena izmed najboljših je domiselnost. Lahko je nekaj tako preprostega, kot je to, da potegnete nogavico čez pohodni čevelj, da bi lahko prečkali spolzek ledenik na gori. Pa varno hodite po pragu preživetja. http://www.rtvslo.si/podcast Fri, 15 Feb 2019 04:55:56 +0000 Alenka Veber: Domiselnost Danes goduje sveti Valentin, ki velja za zavetnika oči in notranjega spoznanja. Njegovo ime izhaja iz latinske besede »válens«, kar pomeni močan in zdrav, zato so ga imeli tudi za priprošnjika zoper telesne slabosti in kužna obolenja. Predvsem v anglosaksonskem svetu se je 14. februar uveljavil kot praznik zaljubljencev in se v zadnjih desetletjih, kot praznovanje romantične zaljubljenosti, razširil tudi pri nas. Ob valentinovem bo o ljubezni in osamljenosti razmišljal učitelj zen meditacije Dušan Osojnik. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/02/14/DuhovnamiselMMC.PR1.20190214.4.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 405 clean Danes goduje sveti Valentin, ki velja za zavetnika oči in notranjega spoznanja. Njegovo ime izhaja iz latinske besede »válens«, kar pomeni močan in zdrav, zato so ga imeli tudi za priprošnjika zoper telesne slabosti in kužna obolenja. Predvsem v anglosaksonskem svetu se je 14. februar uveljavil kot praznik zaljubljencev in se v zadnjih desetletjih, kot praznovanje romantične zaljubljenosti, razširil tudi pri nas. Ob valentinovem bo o ljubezni in osamljenosti razmišljal učitelj zen meditacije Dušan Osojnik. http://www.rtvslo.si/podcast Thu, 14 Feb 2019 04:56:45 +0000 Dušan Osojnik: Ljubezen in osamljenost - Posušeni strugi nismo več hvaležni za vodo, ki nam jo je prej dajala. - Ko gre množica po nji, je cesta samotna, ker je nihče ne ljubi. - Sončnico je bilo sram, da ima sorodnico, cvetico brez imena. Sonce je vstalo, se nasmehljalo cvetici in reklo: kako se imaš, draga moja? - Kdo prevzame mojo službo, je vprašalo zahajajoče sonce. Storila bom, kar bom mogla, je odgovorila glinasta svetilka. - Rakete, sramotenje zvezd gre za vami, ko padate na zemljo. Te modrostne misli so Tagorejeve. Reki, izreki, aforizmi, pregovori … so skoncentrirana modrost. Izšolanost, ki jo dá življenje. Kdo že je dejal: Visoka šola, ta je – svet! Ne fakultete, ampak svet. Slovenski razumnik in doktorant je pa pred leti razlagal, da se človeški paglavci od pregovornih izkušenj malo ali nič ne naučimo. Pred tem še nisem slišala za ljudi kot »paglavce«, za tem menda nikoli. Pa bo kar držalo, da znamo biti paglavi. Izreki in pregovori me navdušujejo. Najti jih je zbrane v knjigah in zdodi se, da katero od njih dobiš v dar. Po možnosti z zlato obrezo. Gotovo so pregovori zato pregovori, ker pre-govorijo vse drugo. Če pomislim, koliko praznih in nepotrebnih in približnih in tjavdan izrečenih besed je po širnem svetu noč in dan natresanih v eter, se vpraša,, v čem so glede na to, da »na svetu nič se ne izgubi«, koristne. Ali sodijo v duhovno dediščino ali ne? Einsteinu je pripisan izrek: »V življenju ima vrednost le to, kar storiš za drugega.« Menart je na njegovo zanano odkritje zrimal stih: Oda ód, balada balad, je em ce na kvadrat.« Da se ljudje pregovorno premalo zavedamo, kakšno moč imajo odkritja in izumi, dokazuje učinkovitost vsega dobrega in nagrmadenost zla. Spravi se s svojim bližnjim, dokler si z njim še na poti, je pa modrost iz Svetega pisma. Ne edina, biblija vsebuje kar posebno knjigo imenovano Pregovori. Niso to zgolj reki in izreki, vsebuje daljša besedila. Tako kakor Knjiga modrosti. Modrovanja premoremo več kot modrosti. Prvo se rado razširi na površinske razlage pomembnih dogodkov; medtem ko modrost vedno osvetli njihovo bistvo. Tudi starodavni psalmi niso brez nje: Za prazen nič se človek vznemirja; kopiči, a ne ve, kdo bo pobral http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/02/13/DuhovnamiselMMC.PR1.20190213.3.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 355 clean - Posušeni strugi nismo več hvaležni za vodo, ki nam jo je prej dajala. - Ko gre množica po nji, je cesta samotna, ker je nihče ne ljubi. - Sončnico je bilo sram, da ima sorodnico, cvetico brez imena. Sonce je vstalo, se nasmehljalo cvetici in reklo: kako se imaš, draga moja? - Kdo prevzame mojo službo, je vprašalo zahajajoče sonce. Storila bom, kar bom mogla, je odgovorila glinasta svetilka. - Rakete, sramotenje zvezd gre za vami, ko padate na zemljo. Te modrostne misli so Tagorejeve. Reki, izreki, aforizmi, pregovori … so skoncentrirana modrost. Izšolanost, ki jo dá življenje. Kdo že je dejal: Visoka šola, ta je – svet! Ne fakultete, ampak svet. Slovenski razumnik in doktorant je pa pred leti razlagal, da se človeški paglavci od pregovornih izkušenj malo ali nič ne naučimo. Pred tem še nisem slišala za ljudi kot »paglavce«, za tem menda nikoli. Pa bo kar držalo, da znamo biti paglavi. Izreki in pregovori me navdušujejo. Najti jih je zbrane v knjigah in zdodi se, da katero od njih dobiš v dar. Po možnosti z zlato obrezo. Gotovo so pregovori zato pregovori, ker pre-govorijo vse drugo. Če pomislim, koliko praznih in nepotrebnih in približnih in tjavdan izrečenih besed je po širnem svetu noč in dan natresanih v eter, se vpraša,, v čem so glede na to, da »na svetu nič se ne izgubi«, koristne. Ali sodijo v duhovno dediščino ali ne? Einsteinu je pripisan izrek: »V življenju ima vrednost le to, kar storiš za drugega.« Menart je na njegovo zanano odkritje zrimal stih: Oda ód, balada balad, je em ce na kvadrat.« Da se ljudje pregovorno premalo zavedamo, kakšno moč imajo odkritja in izumi, dokazuje učinkovitost vsega dobrega in nagrmadenost zla. Spravi se s svojim bližnjim, dokler si z njim še na poti, je pa modrost iz Svetega pisma. Ne edina, biblija vsebuje kar posebno knjigo imenovano Pregovori. Niso to zgolj reki in izreki, vsebuje daljša besedila. Tako kakor Knjiga modrosti. Modrovanja premoremo več kot modrosti. Prvo se rado razširi na površinske razlage pomembnih dogodkov; medtem ko modrost vedno osvetli njihovo bistvo. Tudi starodavni psalmi niso brez nje: Za prazen nič se človek vznemirja; kopiči, a ne ve, kdo bo pobral http://www.rtvslo.si/podcast Wed, 13 Feb 2019 04:55:55 +0000 Berta Golob: Izreki Vsako jutro na Jožefovem hribu odpre svoja velika prijazna vrat dom starejših. Ko začnejo ugašati zvezde na nebu, vse več sodelavcev hiti na delo, ki je pogosto težko in zahtevno, a prinaša obilje nepričakovanih radosti, rojenih iz medsebojnih odnosov in kontaktov. Mene posebej razveseli prvo jutranje srečanje z gospo Marinko. Odkar prihajam v dom, jo najdem v kotu recepcije, ko sedi čisto mirno in neslišno, z očmi spremlja vse, ki prihajajo. V desni roki drži rožni venec in njene ustnice se ves čas premikajo v tihi molitvi. A te ustnice so vsako jutro urejene, obarvane z živo rdečo barvo! Ko sva se prvič srečali, sem kar obstala, saj v domu redko srečaš v zgodnjem jutru gospo z obarvanimi ustnicami! Ne tako gospa Marinka. Povedala mi je, da vstane zjutraj ob šestih, se uredi in nas pride dočakat. To je njen ritual že več let. Ob njenih rdečih ustnicah sem se zavedala, kako pomembne so malenkosti na zunaj in znotraj! Svoje dostojanstvo lahko ohranimo tudi, če smo v domu ostarelih, odvisni in prepuščeni drugim. Lahko ohranimo svoje navade, da dočakamo ljudi, ki pridejo v našo hišo z nasmehom in molitvijo, da jih objame Božji blagoslov. Gospa Marinka ni samo ena od številnih stanovalcev ali uporabnikov doma na Jožefovem hribu. Ona je mala zvezdica, ki mi preko njenih rdečih ustnic zasveti in polepša jutro. Prinaša upanje, da je lahko življenje lepo in smiselno tudi, ko nismo več delovno aktivni in preprosto živimo svoje življenje. Pa ni imela lahkega življenja! Prišla je v našo domovino kot begunka, iščoč tiho in varno mesto, kjer ni vojne ne ubijanja. Vzljubila je naše mesto, naše ljudi, se naučila lepe slovenščine, a ni nikoli pozabila, kar jo je učila njena mama: Če boš spoštovala sama sebe, te bodo tudi drugi cenili in spoštovali. Ko si torej gospa Marinka našminka ustnice z rdečo barvo, želi, da vidimo nekaj lepega, svežega, in ko vzame v roke rožni venec, nam pove, da nam podarja tisto kar lahko – svojo molitev in svoj blagoslov. Zato je lepo vsako jutro vstopiti skozi steklena vrata našega doma. Tam je vsem nam podarjena njena prisotnost ! Da lahko s hvaležnostjo sprejmemo vsak novi dan in se obarvamo z rdečo barvo ljubezni. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/02/12/DuhovnamiselMMC.PR1.20190212.2.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 371 clean Vsako jutro na Jožefovem hribu odpre svoja velika prijazna vrat dom starejših. Ko začnejo ugašati zvezde na nebu, vse več sodelavcev hiti na delo, ki je pogosto težko in zahtevno, a prinaša obilje nepričakovanih radosti, rojenih iz medsebojnih odnosov in kontaktov. Mene posebej razveseli prvo jutranje srečanje z gospo Marinko. Odkar prihajam v dom, jo najdem v kotu recepcije, ko sedi čisto mirno in neslišno, z očmi spremlja vse, ki prihajajo. V desni roki drži rožni venec in njene ustnice se ves čas premikajo v tihi molitvi. A te ustnice so vsako jutro urejene, obarvane z živo rdečo barvo! Ko sva se prvič srečali, sem kar obstala, saj v domu redko srečaš v zgodnjem jutru gospo z obarvanimi ustnicami! Ne tako gospa Marinka. Povedala mi je, da vstane zjutraj ob šestih, se uredi in nas pride dočakat. To je njen ritual že več let. Ob njenih rdečih ustnicah sem se zavedala, kako pomembne so malenkosti na zunaj in znotraj! Svoje dostojanstvo lahko ohranimo tudi, če smo v domu ostarelih, odvisni in prepuščeni drugim. Lahko ohranimo svoje navade, da dočakamo ljudi, ki pridejo v našo hišo z nasmehom in molitvijo, da jih objame Božji blagoslov. Gospa Marinka ni samo ena od številnih stanovalcev ali uporabnikov doma na Jožefovem hribu. Ona je mala zvezdica, ki mi preko njenih rdečih ustnic zasveti in polepša jutro. Prinaša upanje, da je lahko življenje lepo in smiselno tudi, ko nismo več delovno aktivni in preprosto živimo svoje življenje. Pa ni imela lahkega življenja! Prišla je v našo domovino kot begunka, iščoč tiho in varno mesto, kjer ni vojne ne ubijanja. Vzljubila je naše mesto, naše ljudi, se naučila lepe slovenščine, a ni nikoli pozabila, kar jo je učila njena mama: Če boš spoštovala sama sebe, te bodo tudi drugi cenili in spoštovali. Ko si torej gospa Marinka našminka ustnice z rdečo barvo, želi, da vidimo nekaj lepega, svežega, in ko vzame v roke rožni venec, nam pove, da nam podarja tisto kar lahko – svojo molitev in svoj blagoslov. Zato je lepo vsako jutro vstopiti skozi steklena vrata našega doma. Tam je vsem nam podarjena njena prisotnost ! Da lahko s hvaležnostjo sprejmemo vsak novi dan in se obarvamo z rdečo barvo ljubezni. http://www.rtvslo.si/podcast Tue, 12 Feb 2019 04:56:11 +0000 Emanuela Žerdin: Rdeče ustnice gospe Marinke Kadar se človek odloči, da bo vse, kar se mu dogaja, začel gledati na nov način, skušal osmisliti, več poslušati in iskal lepo, se mu stvari nekako postavijo na glavo. Na začetku ne gre takoj, vedno znova, kot mehurčki na vodi, pridejo ven slabe, negativne misli. Pa vztrajaš, čeprav celo sam sebe težko sprejmeš, drugi so začudeni, marsikdaj težko razumejo tvojo radost. Lepo je odkriti, da sem pravzaprav na pravem mestu. Potem je več optimizma, več veselja. Imam več čuta za človeka. Tudi če se zdi, da je v nepremostljivem zapletu življenja, me ne odvrne, se mu lahko približam, se pogovorim, se prijazno nasmehnem, se povežem z njim – z zlato nitko ljubezni. Gledala sem njegov obraz, nemočen, bled je počival na blazini, oči pa so izžarevale neko posebno svetlobo. Govorile so o življenju, naju, o hvaležnosti. Uprla sem se tesnobni skrbi, kaj bo z nama. Hvaležnost je bila tako močna, da se je Njegov mir, ki presega vsak razum, naselil v najini srci. Radost ljubezni ne moreš doseči, če stalno iščeš kompromise. Le z odprtostjo, ko si vztrajno prizadevaš odkrivati globino drugega. Le, ko se mu s čuječnostjo približaš, mu prisluhneš s srcem, slišiš njegovo globino, zaslutiš, kaj je najbolj bistveno zanj. Vzamem si čas. In objame me zavest o nama, ob njem zaslutim resnico o sebi. Tu se pojavi čudovita priložnost, da se učiš, da to učenje sprejmeš kot odločitev za nadaljevanje poti, na kateri se pojavljajo tudi napake. Ko se očitno kaj obrne narobe, me zamika, da bi ponovno videl samo slabo. A ko je najtežje in se počutiš mizerno, nisi sam. Gospod te drži za roko, ali vzame v naročje. Vedno, v veselju in v bolečini je s teboj. Sprejmem šibkosti, svoje in drugega. Pomembna je duhovna rast, molitev. In to je bistveno izhodišče za držo radosti življenja. Papež Frančišek poudarja, da je za dober odnos med možem in ženo potrebna in je bistvena rast v medsebojni ljubezni, cilj tega posebnega, nikoli končanega, skrivnostnega odnosa. Spomnim se modrine neba, ki je med zelenimi drevesi še bolj modra. Vrhovi borovcev so obrobljeni s čarobno modro barvo. Kot bi moj zeleni lesk oči povečal modrino tvojih. Na tvojih ustnicah zasije žarek smehljaja, ki se razširi po vsem obrazu, tudi čez bolečino v tvojem telesu in v srcu je tiho zadoščenje v enosti – ki je večna, ki ne mine, ki je radost ljubezni. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/02/11/DuhovnamiselMMC.PR1.20190211.1.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 379 clean Kadar se človek odloči, da bo vse, kar se mu dogaja, začel gledati na nov način, skušal osmisliti, več poslušati in iskal lepo, se mu stvari nekako postavijo na glavo. Na začetku ne gre takoj, vedno znova, kot mehurčki na vodi, pridejo ven slabe, negativne misli. Pa vztrajaš, čeprav celo sam sebe težko sprejmeš, drugi so začudeni, marsikdaj težko razumejo tvojo radost. Lepo je odkriti, da sem pravzaprav na pravem mestu. Potem je več optimizma, več veselja. Imam več čuta za človeka. Tudi če se zdi, da je v nepremostljivem zapletu življenja, me ne odvrne, se mu lahko približam, se pogovorim, se prijazno nasmehnem, se povežem z njim – z zlato nitko ljubezni. Gledala sem njegov obraz, nemočen, bled je počival na blazini, oči pa so izžarevale neko posebno svetlobo. Govorile so o življenju, naju, o hvaležnosti. Uprla sem se tesnobni skrbi, kaj bo z nama. Hvaležnost je bila tako močna, da se je Njegov mir, ki presega vsak razum, naselil v najini srci. Radost ljubezni ne moreš doseči, če stalno iščeš kompromise. Le z odprtostjo, ko si vztrajno prizadevaš odkrivati globino drugega. Le, ko se mu s čuječnostjo približaš, mu prisluhneš s srcem, slišiš njegovo globino, zaslutiš, kaj je najbolj bistveno zanj. Vzamem si čas. In objame me zavest o nama, ob njem zaslutim resnico o sebi. Tu se pojavi čudovita priložnost, da se učiš, da to učenje sprejmeš kot odločitev za nadaljevanje poti, na kateri se pojavljajo tudi napake. Ko se očitno kaj obrne narobe, me zamika, da bi ponovno videl samo slabo. A ko je najtežje in se počutiš mizerno, nisi sam. Gospod te drži za roko, ali vzame v naročje. Vedno, v veselju in v bolečini je s teboj. Sprejmem šibkosti, svoje in drugega. Pomembna je duhovna rast, molitev. In to je bistveno izhodišče za držo radosti življenja. Papež Frančišek poudarja, da je za dober odnos med možem in ženo potrebna in je bistvena rast v medsebojni ljubezni, cilj tega posebnega, nikoli končanega, skrivnostnega odnosa. Spomnim se modrine neba, ki je med zelenimi drevesi še bolj modra. Vrhovi borovcev so obrobljeni s čarobno modro barvo. Kot bi moj zeleni lesk oči povečal modrino tvojih. Na tvojih ustnicah zasije žarek smehljaja, ki se razširi po vsem obrazu, tudi čez bolečino v tvojem telesu in v srcu je tiho zadoščenje v enosti – ki je večna, ki ne mine, ki je radost ljubezni. http://www.rtvslo.si/podcast Mon, 11 Feb 2019 04:56:19 +0000 Silva Matos: V bolezni – Radost ljubezni Pred kratkim sem spet slišal že ničkolikokrat slišano oguljeno frazo: »V cerkev pa hodijo samo stare mam’ce.« To, da hodijo samo stare mam’ce, vsi vemo, da ob toliko mladih in tudi tistih v srednjih letih, ki obiskujejo cerkev, pač ne drži. Če smem s to frazo, seveda brez žaljive konotacije, nadaljevati, pa v resnici drži, da so stare mam’ce, pa tudi stari ateji – močno navzoči v občestvu in življenju Cerkve. Razlog za to prepoznavam predvsem v dveh vidikih. Prvi je ta, da dokler smo še trdnega zdravja in pri telesni moči, dokler nam bolj ko ne stvari precej dobro tečejo v življenju, z občutkom, da imamo, če že ne v celoti, pa vsaj v dobršni meri kontrolo nad svojim življenjem, nas vse to pogosto dela nedostopne za Boga. Zaradi občutka moči in obvladovanja postajamo samozadostni in prevzetni ter zato zaprti za odnos z Bogom. Vse do takrat, dokler se nam v življenju nekaj ne zalomi, dokler nas nekaj ne stre: smrt bližnjega, njegova ali moja huda bolezen, izguba službe, ločitev in še bi lahko naštevali. Na kratko: bolj ko smo nemočni, bolj postajamo odprti za Boga. Prav tako, kot o tem piše tudi apostol Pavel: »Kadar sem namreč slaboten, takrat sem močan« (2 Kor 12,10). Drugi razlog, da je v Cerkvi veliko starejših, pa je ta, da zrelejši in modrejši, ko je človek, bolj dela obračun s svojo preteklostjo. Nekakšno refleksijo, revizijo ali morda najboljše – integracijo svojega preteklega življenja. Prav tu nastopi prelomna točka, ne glede na prejšnjo oddaljenost od Boga ali pa bližino. Gre za to, kako gledam na svoje prehojeno življenjsko pot: kritično in moralistično, to nazadnje lahko vodi v zakrknjenost, zagrenjenost ali depresivnost, ali pa zmorem videti svoje preteklo življenje v luči Božjega usmiljenja. Obstaja namreč nevarnost, s katero se je moral soočiti tudi apostol Peter, kot beremo v evangeliju današnje nedelje. Ob tem namreč pravi Jezusu: »Pojdi od mene, Gospod, ker sem grešen človek!« Jezus pa mu ne pusti, da bi ga njegova grešnost oddaljila, ampak ga sprejme takšnega, kakršen je – brez obsojanja in ga povabi, naj hodi življenjsko pot skupaj z njim. To je spoznal tudi apostol Pavel, ko pravi: »Nisem vreden, da bi se imenoval apostol, ker sem preganjal Božjo Cerkev. Po Božji milosti pa sem to, kar sem.« Prav to je tisto glavno vabilo za nas vse, ne glede na leta. Si upam hoditi svojo življenjsko pot skupaj z Jezusom, ne glede na svojo težko preteklost ali sedanjost? Bom pustil, da me bremena in napake preteklosti zaprejo v zakrknjeno osamljenost in obup ali pa si bom vendarle upal verjeti, da me Bog sprejema in ljubi takšnega, kakršen sem? Bom s tem čakal na zrela leta ali si bom to upal že tukaj in zdaj? http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/02/10/DuhovnamiselMMC.PR1.20190210.7.0650.mp3 RTVSLO – Prvi 407 clean Pred kratkim sem spet slišal že ničkolikokrat slišano oguljeno frazo: »V cerkev pa hodijo samo stare mam’ce.« To, da hodijo samo stare mam’ce, vsi vemo, da ob toliko mladih in tudi tistih v srednjih letih, ki obiskujejo cerkev, pač ne drži. Če smem s to frazo, seveda brez žaljive konotacije, nadaljevati, pa v resnici drži, da so stare mam’ce, pa tudi stari ateji – močno navzoči v občestvu in življenju Cerkve. Razlog za to prepoznavam predvsem v dveh vidikih. Prvi je ta, da dokler smo še trdnega zdravja in pri telesni moči, dokler nam bolj ko ne stvari precej dobro tečejo v življenju, z občutkom, da imamo, če že ne v celoti, pa vsaj v dobršni meri kontrolo nad svojim življenjem, nas vse to pogosto dela nedostopne za Boga. Zaradi občutka moči in obvladovanja postajamo samozadostni in prevzetni ter zato zaprti za odnos z Bogom. Vse do takrat, dokler se nam v življenju nekaj ne zalomi, dokler nas nekaj ne stre: smrt bližnjega, njegova ali moja huda bolezen, izguba službe, ločitev in še bi lahko naštevali. Na kratko: bolj ko smo nemočni, bolj postajamo odprti za Boga. Prav tako, kot o tem piše tudi apostol Pavel: »Kadar sem namreč slaboten, takrat sem močan« (2 Kor 12,10). Drugi razlog, da je v Cerkvi veliko starejših, pa je ta, da zrelejši in modrejši, ko je človek, bolj dela obračun s svojo preteklostjo. Nekakšno refleksijo, revizijo ali morda najboljše – integracijo svojega preteklega življenja. Prav tu nastopi prelomna točka, ne glede na prejšnjo oddaljenost od Boga ali pa bližino. Gre za to, kako gledam na svoje prehojeno življenjsko pot: kritično in moralistično, to nazadnje lahko vodi v zakrknjenost, zagrenjenost ali depresivnost, ali pa zmorem videti svoje preteklo življenje v luči Božjega usmiljenja. Obstaja namreč nevarnost, s katero se je moral soočiti tudi apostol Peter, kot beremo v evangeliju današnje nedelje. Ob tem namreč pravi Jezusu: »Pojdi od mene, Gospod, ker sem grešen človek!« Jezus pa mu ne pusti, da bi ga njegova grešnost oddaljila, ampak ga sprejme takšnega, kakršen je – brez obsojanja in ga povabi, naj hodi življenjsko pot skupaj z njim. To je spoznal tudi apostol Pavel, ko pravi: »Nisem vreden, da bi se imenoval apostol, ker sem preganjal Božjo Cerkev. Po Božji milosti pa sem to, kar sem.« Prav to je tisto glavno vabilo za nas vse, ne glede na leta. Si upam hoditi svojo življenjsko pot skupaj z Jezusom, ne glede na svojo težko preteklost ali sedanjost? Bom pustil, da me bremena in napake preteklosti zaprejo v zakrknjeno osamljenost in obup ali pa si bom vendarle upal verjeti, da me Bog sprejema in ljubi takšnega, kakršen sem? Bom s tem čakal na zrela leta ali si bom to upal že tukaj in zdaj? http://www.rtvslo.si/podcast Sun, 10 Feb 2019 05:56:47 +0000 Andraž Arko: Za stare mam’ce? Zame je Dostojevski pisatelj vsega človeštva in prerok našega časa. Začel je tam, kjer sta se znana Nietzsche in Fromm zaustavila, čeprav je bil njun predhodnik, a ju je kot poznavalec človeške duše presegel. V Velikem inkvizitorju iz romana Bratje Karamazovi opisuje inkvizitorja, ki je hotel nedolžnega Ujetnika (Boga) zažgati na zasluženi grmadi, Bogu v čast. Želel je, da bi mu Ujetnik vsaj nekaj odgovoril, tudi če kaj grdega, a je le-ta molčal. Nakar se je Ujetnik inkvizitorju molče približal in ga poljubil na njegova stara usta. Inkvizitor je stopil k vratom, jih odprl in rekel: »Pojdi in ne pridi več … ne pridi sploh nikdar več … nikoli več … nikoli več, slišiš, nikoli!« Sprašujem se, kdo se je danes preoblekel v inkvizicijsko kuto oziroma talar, medtem ko úrbi et órbi ljubečemu in nedolžnemu Bogu grozi: »Za vedno oditi od nas in nas več ne prihajaj vznemirjat! Ali ne vidiš, da vsi ideali sveta niso vredni ene solze trpečega otroka? Kje je vendar tvoja plemenitost?« Ali je Bog res tako nemočen, da se je dovolil pregnati? Ne, le drugačen je. Kajti Bog ni absolutna moč, ampak absolutna ljubezen oziroma moč ljubezni. On vlada z ljubeznijo svobode, ne z močjo sile; zlo pa je rezultat naše zlorabe svobode. Ni teorije, niti v fantaziji ne, ki bi lahko zamenjala mojo svobodo, da obstajam in tudi trpim. To ne pomeni, da v življenju samo jadikujem, ampak da se lahko celo v trpljenju in smrti radujem. Kajti če raja ni v nas samih, nikoli ne bomo vstopili vanj (Dostojevski). Oporišče, ki smo ga zasidrali izključno v racionalizmu, znanosti in tehniki, zanemarjajoč duhovnost, je pogubno. Harvardski profesor Harvey Cox je v romanu Mesto brez Boga (The Secular City) opisal zgodbo danskega filozofa in teologa Kierkegaarda, ki govori o potujočem cirkusu, v katerem je nenadno nastal požar. Lastnik cirkusa je pomislil, da bi jim lahko pri gašenju pomagali tudi meščani. K njim je poslal klovne, a so se jim zaradi klovnovske obleke, navkljub njihovemu dopovedovanju, le smejali in jih imeli za komične zabavljače. Medtem se je požar iz cirkusa razširil in uničil tudi njihovo mesto. Večini se zdi norost križanega in trpečega Boga preveč nora, da bi vanj verjeli in bili rešeni, čeprav ljubezni pristaja trpljenje. To pa zato, ker na Boga gledamo kot letalec na padalo; ima ga za nujne primere, vendar upa, da mu ga ne bo treba nikoli uporabiti (C. S. Lewis). http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/02/09/DuhovnamiselMMC.PR1.20190209.6.0650.mp3 RTVSLO – Prvi 383 clean Zame je Dostojevski pisatelj vsega človeštva in prerok našega časa. Začel je tam, kjer sta se znana Nietzsche in Fromm zaustavila, čeprav je bil njun predhodnik, a ju je kot poznavalec človeške duše presegel. V Velikem inkvizitorju iz romana Bratje Karamazovi opisuje inkvizitorja, ki je hotel nedolžnega Ujetnika (Boga) zažgati na zasluženi grmadi, Bogu v čast. Želel je, da bi mu Ujetnik vsaj nekaj odgovoril, tudi če kaj grdega, a je le-ta molčal. Nakar se je Ujetnik inkvizitorju molče približal in ga poljubil na njegova stara usta. Inkvizitor je stopil k vratom, jih odprl in rekel: »Pojdi in ne pridi več … ne pridi sploh nikdar več … nikoli več … nikoli več, slišiš, nikoli!« Sprašujem se, kdo se je danes preoblekel v inkvizicijsko kuto oziroma talar, medtem ko úrbi et órbi ljubečemu in nedolžnemu Bogu grozi: »Za vedno oditi od nas in nas več ne prihajaj vznemirjat! Ali ne vidiš, da vsi ideali sveta niso vredni ene solze trpečega otroka? Kje je vendar tvoja plemenitost?« Ali je Bog res tako nemočen, da se je dovolil pregnati? Ne, le drugačen je. Kajti Bog ni absolutna moč, ampak absolutna ljubezen oziroma moč ljubezni. On vlada z ljubeznijo svobode, ne z močjo sile; zlo pa je rezultat naše zlorabe svobode. Ni teorije, niti v fantaziji ne, ki bi lahko zamenjala mojo svobodo, da obstajam in tudi trpim. To ne pomeni, da v življenju samo jadikujem, ampak da se lahko celo v trpljenju in smrti radujem. Kajti če raja ni v nas samih, nikoli ne bomo vstopili vanj (Dostojevski). Oporišče, ki smo ga zasidrali izključno v racionalizmu, znanosti in tehniki, zanemarjajoč duhovnost, je pogubno. Harvardski profesor Harvey Cox je v romanu Mesto brez Boga (The Secular City) opisal zgodbo danskega filozofa in teologa Kierkegaarda, ki govori o potujočem cirkusu, v katerem je nenadno nastal požar. Lastnik cirkusa je pomislil, da bi jim lahko pri gašenju pomagali tudi meščani. K njim je poslal klovne, a so se jim zaradi klovnovske obleke, navkljub njihovemu dopovedovanju, le smejali in jih imeli za komične zabavljače. Medtem se je požar iz cirkusa razširil in uničil tudi njihovo mesto. Večini se zdi norost križanega in trpečega Boga preveč nora, da bi vanj verjeli in bili rešeni, čeprav ljubezni pristaja trpljenje. To pa zato, ker na Boga gledamo kot letalec na padalo; ima ga za nujne primere, vendar upa, da mu ga ne bo treba nikoli uporabiti (C. S. Lewis). http://www.rtvslo.si/podcast Sat, 9 Feb 2019 05:56:23 +0000 Daniel Brkič: Bog na grmadi Razmislek ob slovenskem kulturnem prazniku. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/02/08/DuhovnamiselMMC.PR1.20190208.5.0650.mp3 RTVSLO – Prvi 373 clean Razmislek ob slovenskem kulturnem prazniku. http://www.rtvslo.si/podcast Fri, 8 Feb 2019 05:56:13 +0000 Ignacija Fridl Jarc: O kulturi srca Naše življenje je polno nesporazumov, ki se jih večinoma niti ne zavedamo. O tem sem bolj začela razmišljati, ko sem poslušala gospo pri šestdesetih letih, ki se je spominjala svojega otroštva. Odraščala je v letih po drugi svetovni vojni, ko marsičesa ni bilo in je bilo treba z vsem zelo, zelo varčno ravnati. Za starejšo sestro so dobivali obleko od znancev, ko jo je prerasla, je obleko dobila mlajša sestra. Ta je živela samo z zavestjo, da sestra dobi novo obleko (čeprav v resnici sploh ni bila nova), ona pa ne. Kot levičarka je v šoli tudi imela občutek, da ni čisto v redu. Takrat so levičarje še na silo hoteli prevzgajati v desničarje. Veliko takega se je nabiralo in počasi si je začela domišljati, da je posvojena. Zato veljajo zanjo drugačna pravila kot za starejšo sestro. Ko se zdaj ozira nazaj, ve, da ji starši in sestra niti malo niso dali povoda, da bi tako razmišljala. Z ljubeznijo so skrbeli za obe hčerki, le da je bila ena nekaj let starejša. Tudi starejši sestri nima kaj očitati, do nje je bila vedno ljubezniva in pripravljena pomagati. Ampak takrat, ko je bila otrok, se je v njeni glavi pletlo vse kaj drugega. O tem tudi ni z nikomer govorila. Verjetno pa za otroka ni bilo lahko živeti z občutkom, da je posvojena, da ne spada prav k družini. Še sreča, da je zdaj o tem spregovorila. Niti starši niti sestra niso nikoli slutili, kaj se plete v tem otroku. Zato tega preprosto niso mogli vedeti. Meni je bila ta njena pripoved zelo zgovorna. Kdo ve, koliko otrok podobno doživlja svoje otroštvo, pa potem do smrti ne spregovorijo o tem. Pa ne samo otroci, tudi odrasli. Kdo ve, kolikim ljudem sem tudi sama dala povod za kakšen nesporazum. Na mnogih različnih področjih, v mnogih različnih okoliščinah. Pa mi potem nihče ni nič rekel, da bi nesporazum lahko razčistili. Prav zdravilno se mi zdi slišati takšno zgodbo. Tako se človek veliko bolj zave nesporazumov, ki so del našega življenja. Če se tega zavedamo, bomo morda kakšnega preprečili. Vsem se ne bomo mogli nikoli izogniti. Naj pa bo to spodbuda za nas vse, da si povemo, če nas kaj teži. Ne agresivno, ampak lepo mirno in z mislijo, da gre morda za nesporazum. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/02/07/DuhovnamiselMMC.PR1.20190207.4.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 360 clean Naše življenje je polno nesporazumov, ki se jih večinoma niti ne zavedamo. O tem sem bolj začela razmišljati, ko sem poslušala gospo pri šestdesetih letih, ki se je spominjala svojega otroštva. Odraščala je v letih po drugi svetovni vojni, ko marsičesa ni bilo in je bilo treba z vsem zelo, zelo varčno ravnati. Za starejšo sestro so dobivali obleko od znancev, ko jo je prerasla, je obleko dobila mlajša sestra. Ta je živela samo z zavestjo, da sestra dobi novo obleko (čeprav v resnici sploh ni bila nova), ona pa ne. Kot levičarka je v šoli tudi imela občutek, da ni čisto v redu. Takrat so levičarje še na silo hoteli prevzgajati v desničarje. Veliko takega se je nabiralo in počasi si je začela domišljati, da je posvojena. Zato veljajo zanjo drugačna pravila kot za starejšo sestro. Ko se zdaj ozira nazaj, ve, da ji starši in sestra niti malo niso dali povoda, da bi tako razmišljala. Z ljubeznijo so skrbeli za obe hčerki, le da je bila ena nekaj let starejša. Tudi starejši sestri nima kaj očitati, do nje je bila vedno ljubezniva in pripravljena pomagati. Ampak takrat, ko je bila otrok, se je v njeni glavi pletlo vse kaj drugega. O tem tudi ni z nikomer govorila. Verjetno pa za otroka ni bilo lahko živeti z občutkom, da je posvojena, da ne spada prav k družini. Še sreča, da je zdaj o tem spregovorila. Niti starši niti sestra niso nikoli slutili, kaj se plete v tem otroku. Zato tega preprosto niso mogli vedeti. Meni je bila ta njena pripoved zelo zgovorna. Kdo ve, koliko otrok podobno doživlja svoje otroštvo, pa potem do smrti ne spregovorijo o tem. Pa ne samo otroci, tudi odrasli. Kdo ve, kolikim ljudem sem tudi sama dala povod za kakšen nesporazum. Na mnogih različnih področjih, v mnogih različnih okoliščinah. Pa mi potem nihče ni nič rekel, da bi nesporazum lahko razčistili. Prav zdravilno se mi zdi slišati takšno zgodbo. Tako se človek veliko bolj zave nesporazumov, ki so del našega življenja. Če se tega zavedamo, bomo morda kakšnega preprečili. Vsem se ne bomo mogli nikoli izogniti. Naj pa bo to spodbuda za nas vse, da si povemo, če nas kaj teži. Ne agresivno, ampak lepo mirno in z mislijo, da gre morda za nesporazum. http://www.rtvslo.si/podcast Thu, 7 Feb 2019 04:56:00 +0000 Metka Klevišar: Naši nesporazumi Ko v življenju doživljamo neuspehe, si zapomnimo, da neuspeh ni nikoli dokončen, razen če na to pristanemo! Če ste doživeli neuspeh, vam je na voljo pet korakov, da začnete na novo. Sprejmite odgovornost za lastni neuspeh. – Če ste naredili napako, jo priznajte! Motiti se je človeško. Ne pripisujte krivde drugim. »Kdor prikriva svoje pregrehe, nima sreče, / kdor pa jih prizna in jih opusti, doseže usmiljenje« (Prg 28,13), piše v knjigi Pregovorov. Prepoznajte dobre strani neuspeha. – Neuspeh vam, na primer, pokaže, kaj ni učinkovito. Veliki izumitelj Thomas Edison je rekel: »Ne imenuj tega neuspeh. To imenuj šolanje!« Neuspeh vas prisili, da postanete bolj ustvarjalni. Neuspeh preprečuje ošabnost in bahaštvo. – Če bi bilo vse, kar ste naredili, sijajen dosežek, nihče ne bi mogel živeti z vami! Neuspeh vas prisili, da vnovič presodite, kaj je v življenju pomembno. Neuspeh je eden od načinov, kako nas Bog pripravi do tega, da razmislimo, kam je naše življenje usmerjeno. Prosite Boga za modrost, da boste doumeli, kaj je bil vzrok za neuspeh. – Vprašajte se: »Zakaj mi je spodletelo? Je morda kakšen vzrok, zakaj sem se stvari lotil tako, da se mi je ponesrečila?« Pozabite na preteklost in se usmerite v prihodnost. – Vaša preteklost je minila! Je lanski sneg. Ne morete ga spremeniti, zato je bolje, da se nehate ubadati z njo. Ralph Emerson je dejal: »Sleherni dan dočakaj in ga odloži. Naredil si, kar si zmogel. Nedvomno se je vanj prikradlo nekaj spodrsljajev in neumnosti; pozabi nanje, kolikor hitro moreš. Jutri je nov dan; začni ga dobro in vedro in v tako veselem razpoloženju, da te ne bodo mogle obremenjevati tvoje stare slabosti.« Začnimo nov dan z mislijo na Boga. Apostol Pavel je takole pisal Filipljanom: Bratje, pozabljam, kar je za menoj, in se iztegujem proti temu, kar je pred menoj, ter tečem proti cilju po nagrado, h kateri nas od zgoraj kliče Bog v Kristusu Jezusu (Flp 3,13-14). Zato stopimo pogumno v nov dan! http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/02/06/DuhovnamiselMMC.PR1.20190206.3.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 382 clean Ko v življenju doživljamo neuspehe, si zapomnimo, da neuspeh ni nikoli dokončen, razen če na to pristanemo! Če ste doživeli neuspeh, vam je na voljo pet korakov, da začnete na novo. Sprejmite odgovornost za lastni neuspeh. – Če ste naredili napako, jo priznajte! Motiti se je človeško. Ne pripisujte krivde drugim. »Kdor prikriva svoje pregrehe, nima sreče, / kdor pa jih prizna in jih opusti, doseže usmiljenje« (Prg 28,13), piše v knjigi Pregovorov. Prepoznajte dobre strani neuspeha. – Neuspeh vam, na primer, pokaže, kaj ni učinkovito. Veliki izumitelj Thomas Edison je rekel: »Ne imenuj tega neuspeh. To imenuj šolanje!« Neuspeh vas prisili, da postanete bolj ustvarjalni. Neuspeh preprečuje ošabnost in bahaštvo. – Če bi bilo vse, kar ste naredili, sijajen dosežek, nihče ne bi mogel živeti z vami! Neuspeh vas prisili, da vnovič presodite, kaj je v življenju pomembno. Neuspeh je eden od načinov, kako nas Bog pripravi do tega, da razmislimo, kam je naše življenje usmerjeno. Prosite Boga za modrost, da boste doumeli, kaj je bil vzrok za neuspeh. – Vprašajte se: »Zakaj mi je spodletelo? Je morda kakšen vzrok, zakaj sem se stvari lotil tako, da se mi je ponesrečila?« Pozabite na preteklost in se usmerite v prihodnost. – Vaša preteklost je minila! Je lanski sneg. Ne morete ga spremeniti, zato je bolje, da se nehate ubadati z njo. Ralph Emerson je dejal: »Sleherni dan dočakaj in ga odloži. Naredil si, kar si zmogel. Nedvomno se je vanj prikradlo nekaj spodrsljajev in neumnosti; pozabi nanje, kolikor hitro moreš. Jutri je nov dan; začni ga dobro in vedro in v tako veselem razpoloženju, da te ne bodo mogle obremenjevati tvoje stare slabosti.« Začnimo nov dan z mislijo na Boga. Apostol Pavel je takole pisal Filipljanom: Bratje, pozabljam, kar je za menoj, in se iztegujem proti temu, kar je pred menoj, ter tečem proti cilju po nagrado, h kateri nas od zgoraj kliče Bog v Kristusu Jezusu (Flp 3,13-14). Zato stopimo pogumno v nov dan! http://www.rtvslo.si/podcast Wed, 6 Feb 2019 04:56:22 +0000 Božidar Rustja: Kako začeti na novo po življenjskem neuspehu? Ljudstvu je človečnost bolj potrebna od vode in ognja. Videl sem jih, ki so poginili, ker so stopili v vodo ali ogenj. Nisem pa še nikogar videl, ki bi poginil, ker je stopil na pot človečnosti. Učenje brez razmišljanja je prazno, razmišljanje brez učenja nevarno. Preprosta hrana, voda za žejo, komolec za vzglavje: tudi ob tem je lahko človek srečen. Nezasluženo bogastvo in ime povrh pa je zame toliko kot bežen oblak. Človeka, ki stvari ne razmisli daleč naprej, dolete v kratkem težave. Kdor s krepostjo vlada deželi, je podoben Severnici. Ta stoji mirno na svojem mestu in vse druge zvezde jo obkrožajo. Ako naletiš na človeka, ki je sprejemljiv za besede, pa ga ne ogovoriš, si izgubil človeka. Ako naletiš na človeka, ki za besede ni dovzeten in z njim govoriš, si izgubil besede. Modri ne izgublja ne človeka ne besed. Petnajst let sem imel pa sem težil za učenjem, trideset, in stal sem trdno. S štiridesetimi nisem več dvomil, s petdesetimi sem spreumeval Zakon neba. S šestdesetimi se mi je izostrilo uho, pri sedemdesetih pa lahko sledim vsem nagibom srca in mere ne prekoračim. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/02/05/DuhovnamiselMMC.PR1.20190205.2.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 429 clean Ljudstvu je človečnost bolj potrebna od vode in ognja. Videl sem jih, ki so poginili, ker so stopili v vodo ali ogenj. Nisem pa še nikogar videl, ki bi poginil, ker je stopil na pot človečnosti. Učenje brez razmišljanja je prazno, razmišljanje brez učenja nevarno. Preprosta hrana, voda za žejo, komolec za vzglavje: tudi ob tem je lahko človek srečen. Nezasluženo bogastvo in ime povrh pa je zame toliko kot bežen oblak. Človeka, ki stvari ne razmisli daleč naprej, dolete v kratkem težave. Kdor s krepostjo vlada deželi, je podoben Severnici. Ta stoji mirno na svojem mestu in vse druge zvezde jo obkrožajo. Ako naletiš na človeka, ki je sprejemljiv za besede, pa ga ne ogovoriš, si izgubil človeka. Ako naletiš na človeka, ki za besede ni dovzeten in z njim govoriš, si izgubil besede. Modri ne izgublja ne človeka ne besed. Petnajst let sem imel pa sem težil za učenjem, trideset, in stal sem trdno. S štiridesetimi nisem več dvomil, s petdesetimi sem spreumeval Zakon neba. S šestdesetimi se mi je izostrilo uho, pri sedemdesetih pa lahko sledim vsem nagibom srca in mere ne prekoračim. http://www.rtvslo.si/podcast Tue, 5 Feb 2019 04:57:09 +0000 Konfucijeve misli (kitajsko novo leto) Pri pohajkovanju po neznani pokrajini je popotnik opazil široko in počasno reko. Ustavil se je in opazoval pomirjajoč tok vode, ko je nenadoma zaslišal klice na pomoč, ki so prihajali višje ob reki. Stekel je v smeri klicev in zagledal moškega, ki se je očitno utapljal in drsel po reki navzdol. Popotnik je najprej otrpel, nato pa je skočil v akcijo, saj je moški izginil pod vodo. Odvrgel je svoj nahrbtnik in skočil proti mestu v vodi, kjer je moški izginil. Ko je priplaval do mesta, se je potopil in zagrabil moškega za roko. S hudim naporom je moškega privlekel do obrežja. Moški je izgubil zavest, zato ga je pričel popotnik oživljati in končno je moški izpljunil vodo ter pričel zasoplo dihati. Popotnik si je oddahnil in poskušal še sam priti do zraka. Ampak nenadoma je spet zaslišal klic na pomoč iz vode. Še nekdo se je utapljal! Spet je skočil v vodo in potegnil iz nje osebo, ki se je potapljala. Popotnik, ki se je prelevil v reševalca iz vode, je pričel oživljati drugega utopljenca, ko je zaslišal še en klic na pomoč. Skoraj ves dan je minil in medtem je popotnik reševal enega utopljenca za drugim. Zdelo se je, da vedno novi in novi utopljenci plavajo po toku navzdol, tako da popotnik ni vedel ali bo kdaj konec te katastrofe. Ko je že skoraj omedlel od izčrpanosti, je zagledal moškega, ki je hitel po poti ob reki navzgor. »Gospod,« je zaklical popotnik, »prosim, pomagajte mi! Ti ljudje se utapljajo!« Moški pa je kakor da ga ne bi slišal hodil naprej. Popotnik je osupel klical naprej. Ker se moški ni ustavil, je popotnik stekel za njim, se postavil pred njega in jezno zaklical: »Gospod! Kako lahko greste mimo vseh teh utapljajočih ljudi? Nimate nobene vesti? Vas moram prisiliti, da mi pomagate reševati te ljudi?« Tujec se je ustavil, pogledal popotnika in mu z mirnim glasom dejal: »Gospod, prosim, če se umaknete. Odpravljam se proti izviru reke, kjer ljudje padajo v vodo, da to preprečim.« Ljudje pogosto gasimo požare, ko se ti že razplamtijo ali z drugimi besedami rešujemo probleme na napačnem koncu. Ko se težave že tako razširijo, da jih ni več mogoče omejiti, nas lahko njihovo reševanje preprosto preveč obremeni. Problemi pa še kar ostajajo. Zato se je bolj smiselno obrniti k izvirom naših izzivov in se jih lotiti pri koreninah. Tam bo naše prizadevanje obrodilo več sadov. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/02/04/DuhovnamiselMMC.PR1.20190204.1.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 354 clean Pri pohajkovanju po neznani pokrajini je popotnik opazil široko in počasno reko. Ustavil se je in opazoval pomirjajoč tok vode, ko je nenadoma zaslišal klice na pomoč, ki so prihajali višje ob reki. Stekel je v smeri klicev in zagledal moškega, ki se je očitno utapljal in drsel po reki navzdol. Popotnik je najprej otrpel, nato pa je skočil v akcijo, saj je moški izginil pod vodo. Odvrgel je svoj nahrbtnik in skočil proti mestu v vodi, kjer je moški izginil. Ko je priplaval do mesta, se je potopil in zagrabil moškega za roko. S hudim naporom je moškega privlekel do obrežja. Moški je izgubil zavest, zato ga je pričel popotnik oživljati in končno je moški izpljunil vodo ter pričel zasoplo dihati. Popotnik si je oddahnil in poskušal še sam priti do zraka. Ampak nenadoma je spet zaslišal klic na pomoč iz vode. Še nekdo se je utapljal! Spet je skočil v vodo in potegnil iz nje osebo, ki se je potapljala. Popotnik, ki se je prelevil v reševalca iz vode, je pričel oživljati drugega utopljenca, ko je zaslišal še en klic na pomoč. Skoraj ves dan je minil in medtem je popotnik reševal enega utopljenca za drugim. Zdelo se je, da vedno novi in novi utopljenci plavajo po toku navzdol, tako da popotnik ni vedel ali bo kdaj konec te katastrofe. Ko je že skoraj omedlel od izčrpanosti, je zagledal moškega, ki je hitel po poti ob reki navzgor. »Gospod,« je zaklical popotnik, »prosim, pomagajte mi! Ti ljudje se utapljajo!« Moški pa je kakor da ga ne bi slišal hodil naprej. Popotnik je osupel klical naprej. Ker se moški ni ustavil, je popotnik stekel za njim, se postavil pred njega in jezno zaklical: »Gospod! Kako lahko greste mimo vseh teh utapljajočih ljudi? Nimate nobene vesti? Vas moram prisiliti, da mi pomagate reševati te ljudi?« Tujec se je ustavil, pogledal popotnika in mu z mirnim glasom dejal: »Gospod, prosim, če se umaknete. Odpravljam se proti izviru reke, kjer ljudje padajo v vodo, da to preprečim.« Ljudje pogosto gasimo požare, ko se ti že razplamtijo ali z drugimi besedami rešujemo probleme na napačnem koncu. Ko se težave že tako razširijo, da jih ni več mogoče omejiti, nas lahko njihovo reševanje preprosto preveč obremeni. Problemi pa še kar ostajajo. Zato se je bolj smiselno obrniti k izvirom naših izzivov in se jih lotiti pri koreninah. Tam bo naše prizadevanje obrodilo več sadov. http://www.rtvslo.si/podcast Mon, 4 Feb 2019 04:55:54 +0000 Robert Friškovec: Reševalec iz vode Včeraj smo obhajali praznik Jezusovega darovanja v templju – Slovenci rečemo temu prazniku tudi svečnica. Prva asociacija? Sveča, ogenj, luč, svetloba. Danes pa v Cerkvi obhajamo god sv. Blaža. Gre za svetnika, ki ga prištevamo v skupino štirinajstih zavetnikov v sili. V času poznega srednjega veka so se hitro širile nevarne kužne bolezni in današnji svetnik je zavetnik zoper bolezni grla in vratu. Legenda pripoveduje, da je bil sv. Blaž najprej zdravnik. Potem pa je postal škof v Sebasti v Armeniji. Gre za čas Konstantina Velikega, čas preganjanja kristjanov. Blaž se je, da bi se lahko posvetil Bogu in se rešil preganjalcev, umaknil v samotno votlino. Toda preganjalci kristjanov so ga odkrili in na silo odvlekli v mesto. Na poti proti sodni palači je naproti prihitela vdova s svojim edinorojencem. Jokala je in prosila svetnika, naj reši njenega otroka. Otrok je namreč pojedel ribjo kost in zataknila se mu je v grlu. Verjetno si predstavljamo te bolečine. Bili so prepričani, da bo umrl. In kaj je naredil sv. Blaž? Za trenutek se je umaknil, molil, nato se je vrnil in dečka blagoslovil. Deček je čudežno ozdravel. Predstavljamo si materino veselje. Toda zgodba se nadaljuje. Svetega Blaža to dejanje ni rešilo smrti. Kljub temu so ga rablji odpeljali, kruto pretepli in mučili. Sklep? Sodnik ga je dal obglaviti. To se je zgodilo okrog leta 316. Na današnji dan duhovniki pri maši podeljujemo »blagoslov sv. Blaža«. Dve prekrižani sveči duhovnik približa grlu vernika in pri tem moli: »Na prošnjo svetega Blaža, škofa in mučenca, naj te Bog varuje bolezni grla in vsakega druga zla. V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.« Gre za blagoslov, ki spada med zakramentale, sveta znamenja. K temu blagoslovu pristopamo v veri. Saj se spomnimo Jezusovih čudežev – skoraj vsi se končajo: »Pojdi, tvoja vera te je rešila!« Če pristopim k temu blagoslovu, to pomeni, da na neki način izpovedujem svojo vero. Morda kot zanimivost. Sveti Blaž je tudi zavetnik mesta Dubrovnik – tam ga imenujejo sveti Vlaho. V času, ko so bili samostojna republika, so imeli podobo, sliko svetega Blaža celo na državni in trgovski zastavi, kakor tudi na pečatu in kovancih. Sveti Blaž je zavetnik zdravnikov, trgovcev z volno, tkalcev, krojačev, čevljarjev, pekov, domačih živali in konj. Sveti Blaž je bil dober človek. Ob legendi vidimo, kakšno moč ima vera, zaupanje, prepuščanje … Ne bomo ga posnemali, kopirali – lahko pa smo pozorni na dogodke današnjega dne. Pojdimo v novi dan z odprtimi očmi in izkoristimo priložnost, da bodo ljudje tudi ob naši življenjski zgodbi lahko rekli: dober človek je, dober človek je bil. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/02/03/DuhovnamiselMMC.PR1.20190203.7.0650.mp3 RTVSLO – Prvi 374 clean Včeraj smo obhajali praznik Jezusovega darovanja v templju – Slovenci rečemo temu prazniku tudi svečnica. Prva asociacija? Sveča, ogenj, luč, svetloba. Danes pa v Cerkvi obhajamo god sv. Blaža. Gre za svetnika, ki ga prištevamo v skupino štirinajstih zavetnikov v sili. V času poznega srednjega veka so se hitro širile nevarne kužne bolezni in današnji svetnik je zavetnik zoper bolezni grla in vratu. Legenda pripoveduje, da je bil sv. Blaž najprej zdravnik. Potem pa je postal škof v Sebasti v Armeniji. Gre za čas Konstantina Velikega, čas preganjanja kristjanov. Blaž se je, da bi se lahko posvetil Bogu in se rešil preganjalcev, umaknil v samotno votlino. Toda preganjalci kristjanov so ga odkrili in na silo odvlekli v mesto. Na poti proti sodni palači je naproti prihitela vdova s svojim edinorojencem. Jokala je in prosila svetnika, naj reši njenega otroka. Otrok je namreč pojedel ribjo kost in zataknila se mu je v grlu. Verjetno si predstavljamo te bolečine. Bili so prepričani, da bo umrl. In kaj je naredil sv. Blaž? Za trenutek se je umaknil, molil, nato se je vrnil in dečka blagoslovil. Deček je čudežno ozdravel. Predstavljamo si materino veselje. Toda zgodba se nadaljuje. Svetega Blaža to dejanje ni rešilo smrti. Kljub temu so ga rablji odpeljali, kruto pretepli in mučili. Sklep? Sodnik ga je dal obglaviti. To se je zgodilo okrog leta 316. Na današnji dan duhovniki pri maši podeljujemo »blagoslov sv. Blaža«. Dve prekrižani sveči duhovnik približa grlu vernika in pri tem moli: »Na prošnjo svetega Blaža, škofa in mučenca, naj te Bog varuje bolezni grla in vsakega druga zla. V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.« Gre za blagoslov, ki spada med zakramentale, sveta znamenja. K temu blagoslovu pristopamo v veri. Saj se spomnimo Jezusovih čudežev – skoraj vsi se končajo: »Pojdi, tvoja vera te je rešila!« Če pristopim k temu blagoslovu, to pomeni, da na neki način izpovedujem svojo vero. Morda kot zanimivost. Sveti Blaž je tudi zavetnik mesta Dubrovnik – tam ga imenujejo sveti Vlaho. V času, ko so bili samostojna republika, so imeli podobo, sliko svetega Blaža celo na državni in trgovski zastavi, kakor tudi na pečatu in kovancih. Sveti Blaž je zavetnik zdravnikov, trgovcev z volno, tkalcev, krojačev, čevljarjev, pekov, domačih živali in konj. Sveti Blaž je bil dober človek. Ob legendi vidimo, kakšno moč ima vera, zaupanje, prepuščanje … Ne bomo ga posnemali, kopirali – lahko pa smo pozorni na dogodke današnjega dne. Pojdimo v novi dan z odprtimi očmi in izkoristimo priložnost, da bodo ljudje tudi ob naši življenjski zgodbi lahko rekli: dober človek je, dober človek je bil. http://www.rtvslo.si/podcast Sun, 3 Feb 2019 05:56:14 +0000 Andrej Šegula: Blažev žegen Pred kratkim je umrl mlajši duhovnik, v žaru svojih zrelih let. Spoznala sem ga, ko je prišel kot mladi kaplan v našo župnijo in dvignil na noge vse vernike – otroke, mlade stare, tiste, ki so vsak dan v cerkvi in tiste z obrobij, ki niso imeli neki posebni odnos z dogajanjem v župniji. Njegov pogreb je bila veličastna slovesnost, kjer se je jokalo, pelo, upalo in tožilo… Govorniki so poudarjali njegovo zavzetost, zagnanost za Božje delo, saj bi lahko za njega ponovili besede apostola Pavla: Ljubezen Kristusova nas priganja… Bilo je veliko prošenj za odpuščanje, ker dostikrat nismo uspeli hiteti po evangeljski poti s tako hitrimi koraki kot on, predvsem pa je bilo neskončno veliko zahval za vse dobro, kar je storil za nas, vernike , za duhovnike, redovnike in redovnice, za uboge in oddaljene. V našem javnem prostoru duhovniki nimajo veliko prostora. Pa vendar so duhovniki dosti bolj prisotni v življenju našega naroda kot si mislimo. So posebneži, ki si upajo tudi v 21.stoletju vzeti zares evangelij in Jezusa, ki si upajo ne samo verjeti, ampak iti med ljudi in jim nositi veselo novico o Jezusu, ki se je rodil, umrl in vstal od mrtvih iz ljubezni do nas, ljudi. Ljudje se še vedno veliko pogovarjajo o duhovnikih. Oni svoje življenje živijo pred dvema ogledaloma – pred ljudmi in pred Cerkvijo. So duhovniki – torej ljudje, ki se ukvarjajo z duhovnimi rečmi in stvarmi. Odkar krščanska vera v Evropi vse bolj postaja ena od mnogih poti duhovnosti, a ne več vera, ki prežema vse pore našega življenja, ljudje še zmeraj ali mogoče vse bolj potrebujejo duhovnike. Zavedajo se moči, ki jo duhovnik ima. Ne, to ni politična moč, niti medijska moč, to je dosti več. To je moč od zgoraj, ko lahko na oltar prikliče prisotnost Jezusa Kristusa, ko lahko dvigne roko in našo dušo reši greha, ko z blagoslovljenim oljem mazili bolnike in jim prinaša upanje, večje od vseh zdravil in medicinskih znanosti. Duhovnik je božja prisotnost sredi materializiranega sveta. Res je le človek, a dotaknil se ga je sam Večni in zato se po njegovem blagoslovu dotika tudi nas. Da ne bi postali le roboti, da ne bi izgubili svoje duše, da bi bili ljudje z vsem, kar nam je Stvarnik podaril. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/02/02/DuhovnamiselMMC.PR1.20190202.6.0650.mp3 RTVSLO – Prvi 425 clean Pred kratkim je umrl mlajši duhovnik, v žaru svojih zrelih let. Spoznala sem ga, ko je prišel kot mladi kaplan v našo župnijo in dvignil na noge vse vernike – otroke, mlade stare, tiste, ki so vsak dan v cerkvi in tiste z obrobij, ki niso imeli neki posebni odnos z dogajanjem v župniji. Njegov pogreb je bila veličastna slovesnost, kjer se je jokalo, pelo, upalo in tožilo… Govorniki so poudarjali njegovo zavzetost, zagnanost za Božje delo, saj bi lahko za njega ponovili besede apostola Pavla: Ljubezen Kristusova nas priganja… Bilo je veliko prošenj za odpuščanje, ker dostikrat nismo uspeli hiteti po evangeljski poti s tako hitrimi koraki kot on, predvsem pa je bilo neskončno veliko zahval za vse dobro, kar je storil za nas, vernike , za duhovnike, redovnike in redovnice, za uboge in oddaljene. V našem javnem prostoru duhovniki nimajo veliko prostora. Pa vendar so duhovniki dosti bolj prisotni v življenju našega naroda kot si mislimo. So posebneži, ki si upajo tudi v 21.stoletju vzeti zares evangelij in Jezusa, ki si upajo ne samo verjeti, ampak iti med ljudi in jim nositi veselo novico o Jezusu, ki se je rodil, umrl in vstal od mrtvih iz ljubezni do nas, ljudi. Ljudje se še vedno veliko pogovarjajo o duhovnikih. Oni svoje življenje živijo pred dvema ogledaloma – pred ljudmi in pred Cerkvijo. So duhovniki – torej ljudje, ki se ukvarjajo z duhovnimi rečmi in stvarmi. Odkar krščanska vera v Evropi vse bolj postaja ena od mnogih poti duhovnosti, a ne več vera, ki prežema vse pore našega življenja, ljudje še zmeraj ali mogoče vse bolj potrebujejo duhovnike. Zavedajo se moči, ki jo duhovnik ima. Ne, to ni politična moč, niti medijska moč, to je dosti več. To je moč od zgoraj, ko lahko na oltar prikliče prisotnost Jezusa Kristusa, ko lahko dvigne roko in našo dušo reši greha, ko z blagoslovljenim oljem mazili bolnike in jim prinaša upanje, večje od vseh zdravil in medicinskih znanosti. Duhovnik je božja prisotnost sredi materializiranega sveta. Res je le človek, a dotaknil se ga je sam Večni in zato se po njegovem blagoslovu dotika tudi nas. Da ne bi postali le roboti, da ne bi izgubili svoje duše, da bi bili ljudje z vsem, kar nam je Stvarnik podaril. http://www.rtvslo.si/podcast Sat, 2 Feb 2019 05:57:05 +0000 Emanuela Žerdin: Umrl je duhovnik Vse pogosteje slišim strah o vedno manjšem številu duhovnikov. No, nekaterim jih je še preveč … in ne rečem: tudi jaz bi mirne duše kakšnega od njih pogrešil. A bodimo fer in demokratični: nekateri jih za svojo versko prakso – joj, kakšen grd izraz – vendarle potrebujemo. No, in … a si predstavljate, da bi v naši prelepi deželici kar na lepem ostali brez duhovnikov?! No, ne čisto brez… Recimo, da bi jih ostalo dvanajst. Vključno s škofi, profesorji teologije in prelati. Kako bi bilo? Bi šlo? Zdi se skoraj nemogoče ali pa vsaj precej hudo, ampak Slovenija je konec koncev majhna, velika toliko kot kakšno večje mesto. In dvanajst duhovnikov v enem mestu že ne zveni več tako grozno, kajne?! Kaj pa če bi vsa Evropa ostala brez duhovnikov?! No, ne čisto brez… Recimo, da bi jih ostalo dvanajst. Vključno s škofi, profesorji teologije in prelati. Bi šlo? Pastoralno delovanje bi zahtevalo malo več načrtovanja, precej vožnje in veliko mero potrpežljivosti. Tudi in predvsem s strani božjega ljudstva. A Evropa sploh ni velika – v primerjavi s svetom! Kaj če bi na vsem svetu ostalo le dvanajst duhovnikov?! Vključno s škofi, profesorji itd…Na vsakega od njih bi padlo ogromno podružnic, lepo število nedeljnikov, kako bi bilo s pogrebi in krsti, pa raje ne pomislim. Da bi zmogli postoriti vse, bi si verjetno (kljub temu, da so duhovniki) morali poiskati in ustvariti sodelavce, prijatelje, pomagače in to ob vsej obilici dela. Si lahko to predstavljate? Zdi se tako rekoč nemogoče, a pred dva tisoč leti se je tako začelo. Brez negodovanja, brez jamranja, morda ne brez strahu, a s Svetim Duhom in v Svetem Duhu! V Božjem imenu! http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/02/01/DuhovnamiselMMC.PR1.20190201.5.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 382 clean Vse pogosteje slišim strah o vedno manjšem številu duhovnikov. No, nekaterim jih je še preveč … in ne rečem: tudi jaz bi mirne duše kakšnega od njih pogrešil. A bodimo fer in demokratični: nekateri jih za svojo versko prakso – joj, kakšen grd izraz – vendarle potrebujemo. No, in … a si predstavljate, da bi v naši prelepi deželici kar na lepem ostali brez duhovnikov?! No, ne čisto brez… Recimo, da bi jih ostalo dvanajst. Vključno s škofi, profesorji teologije in prelati. Kako bi bilo? Bi šlo? Zdi se skoraj nemogoče ali pa vsaj precej hudo, ampak Slovenija je konec koncev majhna, velika toliko kot kakšno večje mesto. In dvanajst duhovnikov v enem mestu že ne zveni več tako grozno, kajne?! Kaj pa če bi vsa Evropa ostala brez duhovnikov?! No, ne čisto brez… Recimo, da bi jih ostalo dvanajst. Vključno s škofi, profesorji teologije in prelati. Bi šlo? Pastoralno delovanje bi zahtevalo malo več načrtovanja, precej vožnje in veliko mero potrpežljivosti. Tudi in predvsem s strani božjega ljudstva. A Evropa sploh ni velika – v primerjavi s svetom! Kaj če bi na vsem svetu ostalo le dvanajst duhovnikov?! Vključno s škofi, profesorji itd…Na vsakega od njih bi padlo ogromno podružnic, lepo število nedeljnikov, kako bi bilo s pogrebi in krsti, pa raje ne pomislim. Da bi zmogli postoriti vse, bi si verjetno (kljub temu, da so duhovniki) morali poiskati in ustvariti sodelavce, prijatelje, pomagače in to ob vsej obilici dela. Si lahko to predstavljate? Zdi se tako rekoč nemogoče, a pred dva tisoč leti se je tako začelo. Brez negodovanja, brez jamranja, morda ne brez strahu, a s Svetim Duhom in v Svetem Duhu! V Božjem imenu! http://www.rtvslo.si/podcast Fri, 1 Feb 2019 04:56:22 +0000 Gregor Čušin: Dvanajst Kako blagodejno in spodbudno je, ko nekdo od tvojih bližnjih, še posebej, če je to tvoj vzgojitelj, vidi v tebi predvsem dobro. Vsak človek, še posebej odraščajoči, hrepeni po tem, da bi ga nekdo sprejel takšnega, kakršen je. Da bi nekdo v njem skušal videti predvsem tisto iskrico v duši, ki daje odsvit njegovega truda za dobro, čeprav mu velikokrat ne uspe. Sv. Janez Bosko, ki danes goduje, je imel poseben dar, da je v vsakem mladem človeku iskal in našel tisto občutljivo točko, v kateri se skriva njegov največji naboj za uresničitev v življenju. Ta naboj je tisti biser, ki se ga mladenič ali mladenka komajda zaveda in velikokrat niti sam ne verjame, da je to res v njem. Ko vzgojitelj ali druga odrasla oseba ta biser odkrije v tej mladi osebi, se gotovo nekaj zgodi. V človeku se poraja veselje, ki žari iz njega. V takem človeku se prebudi pogum, da si upa iti na pot za ideali. V tekem človeku se spontano porodi dobrota, ki jo želi izraziti na različne načine. Tako v živo mi pride pred oči dogodek, ki sem ga doživel pred kratkim. Vodil sem duhovni vikend za mlade, ki zaključujejo osnovno šolo in se pripravljajo na zakrament sv. birme. Ko sem se ob zaključnem kosilu sprehodil med njimi, sem se ob eni izmed njihovih miz ustavil in spontano rekel: »A veste, da mi je kar žal, ker danes že odhajate domov? Jaz vas bom kar pogrešal.« Njihov odziv je bil šokanten. Eno izmed teh deklet, ki so sedela pri tisti mizi, me je pogledala temperamentnim pogledom in mi rekla: »Gospod Peter, a veste, da ste prvi, ki ste nam rekli, da nas boste pogrešali?« Obstal sem in samo potrdil, da jih bom res pogrešal. Dal sem jim vedeti, da so mi dragoceni. Z njimi sem namreč preživel skoraj tri dni in skupaj z njimi sem iskal tisti dragocen biser v njih. Naši pogovori so bili neskončni o vseh mogočih temah. Pripovedovali so o vsem, kar doživljajo v svojem mladem življenju. Govorili so v solzah in smehu. Očitno jim je to veliko pomenilo in zlagal bi se, če bi rekel, da nisem bil tudi jaz bogatejši zaradi njih. Ne vem, zakaj sem jim to rekel, a bilo je popolnoma spontano. Ko so odhajali, sem se v mislih in molitvi zahvalil Bogu in Janezu Bosku, ki je gotovo imel prste vmes pri tem duhovnem vikendu. Zato si upam trditi, da je današnji svetnik še vedno močno navzoč v našem življenju in je pripravljen dajati navdihe vsem vzgojiteljem ter vsem nam, ki se ukvarjamo z vzgojo mladih. Njegovo načelo je bilo: »Za mlade ni dovolj, da jih imamo radi, oni morajo čutiti, da jih imamo radi!« Ta misel mi je kot salezijancu vedno znova izziv in se zato tudi trudim. Izročimo mu danes naše mlade, da bi zmogli osvojiti ideale, ki jim bodo pomagali iti mirno in srečno skozi življenje. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/01/31/DuhovnamiselMMC.PR1.20190131.4.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 416 clean Kako blagodejno in spodbudno je, ko nekdo od tvojih bližnjih, še posebej, če je to tvoj vzgojitelj, vidi v tebi predvsem dobro. Vsak človek, še posebej odraščajoči, hrepeni po tem, da bi ga nekdo sprejel takšnega, kakršen je. Da bi nekdo v njem skušal videti predvsem tisto iskrico v duši, ki daje odsvit njegovega truda za dobro, čeprav mu velikokrat ne uspe. Sv. Janez Bosko, ki danes goduje, je imel poseben dar, da je v vsakem mladem človeku iskal in našel tisto občutljivo točko, v kateri se skriva njegov največji naboj za uresničitev v življenju. Ta naboj je tisti biser, ki se ga mladenič ali mladenka komajda zaveda in velikokrat niti sam ne verjame, da je to res v njem. Ko vzgojitelj ali druga odrasla oseba ta biser odkrije v tej mladi osebi, se gotovo nekaj zgodi. V človeku se poraja veselje, ki žari iz njega. V takem človeku se prebudi pogum, da si upa iti na pot za ideali. V tekem človeku se spontano porodi dobrota, ki jo želi izraziti na različne načine. Tako v živo mi pride pred oči dogodek, ki sem ga doživel pred kratkim. Vodil sem duhovni vikend za mlade, ki zaključujejo osnovno šolo in se pripravljajo na zakrament sv. birme. Ko sem se ob zaključnem kosilu sprehodil med njimi, sem se ob eni izmed njihovih miz ustavil in spontano rekel: »A veste, da mi je kar žal, ker danes že odhajate domov? Jaz vas bom kar pogrešal.« Njihov odziv je bil šokanten. Eno izmed teh deklet, ki so sedela pri tisti mizi, me je pogledala temperamentnim pogledom in mi rekla: »Gospod Peter, a veste, da ste prvi, ki ste nam rekli, da nas boste pogrešali?« Obstal sem in samo potrdil, da jih bom res pogrešal. Dal sem jim vedeti, da so mi dragoceni. Z njimi sem namreč preživel skoraj tri dni in skupaj z njimi sem iskal tisti dragocen biser v njih. Naši pogovori so bili neskončni o vseh mogočih temah. Pripovedovali so o vsem, kar doživljajo v svojem mladem življenju. Govorili so v solzah in smehu. Očitno jim je to veliko pomenilo in zlagal bi se, če bi rekel, da nisem bil tudi jaz bogatejši zaradi njih. Ne vem, zakaj sem jim to rekel, a bilo je popolnoma spontano. Ko so odhajali, sem se v mislih in molitvi zahvalil Bogu in Janezu Bosku, ki je gotovo imel prste vmes pri tem duhovnem vikendu. Zato si upam trditi, da je današnji svetnik še vedno močno navzoč v našem življenju in je pripravljen dajati navdihe vsem vzgojiteljem ter vsem nam, ki se ukvarjamo z vzgojo mladih. Njegovo načelo je bilo: »Za mlade ni dovolj, da jih imamo radi, oni morajo čutiti, da jih imamo radi!« Ta misel mi je kot salezijancu vedno znova izziv in se zato tudi trudim. Izročimo mu danes naše mlade, da bi zmogli osvojiti ideale, ki jim bodo pomagali iti mirno in srečno skozi življenje. http://www.rtvslo.si/podcast Thu, 31 Jan 2019 04:56:56 +0000 Peter Pučnik: Janez Bosko Da ni treba vsake malenkosti pripisovati vsemogočnemu Bogu, je rad poudarjal priletni vaški modrec, ker da človeku življenje sámo vrača dobro z dobrim in slabo s slabim. To mi je prišlo na misel, ko so mediji poročali o tem, da sta na tristoletnem ! znamenju odleteli glavi Matere božje in sv. Janeza. Ne v kaki legendi, stvarno pri nas na Štajerskem nekako po stari turški navadi ali pa po domači nagajivki: žiga žaga glavco preč, da ne bo jedla žgancev več. In takoj spomin na dogodek iz bližine, kjer je drevo pokopalo pod seboj človeka, ki je bil prav tam nekoč skrunil vaško znamenje. Takrat so vsi ljudje govorili o očitni božji kazni. Prej omenjeni modrec – sicer veren človek – bi dodal, da te življenje sámo poišče na točki povračilnosti. Premišljam o tem, kaj nekoga priganja, da se zaletava v verska ali pa v državna znamenja, kakršno je na primer zastava. Ne vera in ne domovje, gotovo le ideološkost. Ta je v vseh okoliščinah rušilna in ne gradi. Hodim mimo kapele s kovanimi mrežastimi vrati, a je kdaj v njej polno kamenja. Cilj je med drugim sv. Florijan in kaka sveča, ki gori na podstavku bog ve po kateri mili prošnji ali zahvali bog ve koga in po gnevu bogsigavedi katerega nestrpneža; mogoče pa zgolj kratkohlačnega nagajivca? Kakor koli, zdaj tako močno deklarirane strpnosti se je treba učiti od malega. A opažam, da je marsikdo, ki jo poudarja, sam ne zmore. Celo še takrat ne, ko govoriči o njej. Vzgoja k strpnosti se nikoli ne konča, začne in nadaljuje se pa z navideznimi nepomembnostmi. Ko me potem odraslega zoprno draži kaka navada sokrajana ali sodelavca, ali sorodnika – na primer njegovo počasno opisovanje dogodka -, me ne starši ne šola verjetno niso naučili pozornega poslušanja, sploh pa ne pomena tega, da smo do drugih vljudni. Nepošteno je privoščiti nezgodo, nesrečo, napako komur koli v prepričanju, da jo je zaslužil. Niti se tolažiti z dejstvom, da mu bo že življenje vrnilo, kakor je prav. Je pa življenje podobno konju. Ta surovemu gospodarju ne nameni povračilne brce takoj, jo pa zanesljivo. Tudi glavo nasloni na prijaznega lastnika kar nenadoma. Vredno premisleka. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/01/30/DuhovnamiselMMC.PR1.20190130.3.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 334 clean Da ni treba vsake malenkosti pripisovati vsemogočnemu Bogu, je rad poudarjal priletni vaški modrec, ker da človeku življenje sámo vrača dobro z dobrim in slabo s slabim. To mi je prišlo na misel, ko so mediji poročali o tem, da sta na tristoletnem ! znamenju odleteli glavi Matere božje in sv. Janeza. Ne v kaki legendi, stvarno pri nas na Štajerskem nekako po stari turški navadi ali pa po domači nagajivki: žiga žaga glavco preč, da ne bo jedla žgancev več. In takoj spomin na dogodek iz bližine, kjer je drevo pokopalo pod seboj človeka, ki je bil prav tam nekoč skrunil vaško znamenje. Takrat so vsi ljudje govorili o očitni božji kazni. Prej omenjeni modrec – sicer veren človek – bi dodal, da te življenje sámo poišče na točki povračilnosti. Premišljam o tem, kaj nekoga priganja, da se zaletava v verska ali pa v državna znamenja, kakršno je na primer zastava. Ne vera in ne domovje, gotovo le ideološkost. Ta je v vseh okoliščinah rušilna in ne gradi. Hodim mimo kapele s kovanimi mrežastimi vrati, a je kdaj v njej polno kamenja. Cilj je med drugim sv. Florijan in kaka sveča, ki gori na podstavku bog ve po kateri mili prošnji ali zahvali bog ve koga in po gnevu bogsigavedi katerega nestrpneža; mogoče pa zgolj kratkohlačnega nagajivca? Kakor koli, zdaj tako močno deklarirane strpnosti se je treba učiti od malega. A opažam, da je marsikdo, ki jo poudarja, sam ne zmore. Celo še takrat ne, ko govoriči o njej. Vzgoja k strpnosti se nikoli ne konča, začne in nadaljuje se pa z navideznimi nepomembnostmi. Ko me potem odraslega zoprno draži kaka navada sokrajana ali sodelavca, ali sorodnika – na primer njegovo počasno opisovanje dogodka -, me ne starši ne šola verjetno niso naučili pozornega poslušanja, sploh pa ne pomena tega, da smo do drugih vljudni. Nepošteno je privoščiti nezgodo, nesrečo, napako komur koli v prepričanju, da jo je zaslužil. Niti se tolažiti z dejstvom, da mu bo že življenje vrnilo, kakor je prav. Je pa življenje podobno konju. Ta surovemu gospodarju ne nameni povračilne brce takoj, jo pa zanesljivo. Tudi glavo nasloni na prijaznega lastnika kar nenadoma. Vredno premisleka. http://www.rtvslo.si/podcast Wed, 30 Jan 2019 04:55:34 +0000 Berta Golob: Povračilnosti Kar nekaj listov dnevnega koledarja v letu 2019 smo že obrnili. Nenapisano pravilo slovesa od starega leta so tudi novoletne zaobljube. Osrednji statistični urad je med prebivalci naše domovine izvedel raziskavo o desetih najpogostejših novoletnih zaobljubah, ki jih naredimo Slovenci. Vabim vas, da skupaj preletimo deset najpogostejših zaobljub po uradnih statističnih podatkih, saj o njih poročajo malodane vsi mediji, resni in malo manj resni. Naše zaobljube se vrtijo okrog odvečnih kilogramov, pitja alkohola, neuživanja sadja in zelenjave, kajenja, telesne neaktivnosti, zapečkarstva, možganske zaspanosti, zapravljivosti, deloholizma in z njim povezanega stresa ter dobrodelnosti. Vrstni red zaobljub sem povzela po uradnih podatkih. Največji problem, ki nas pesti, so torej kilogrami. Po uradnih podatkih nas je bilo v letu 2017 čezmerno hranjenih ali debelih več kot polovica prebivalcev Slovenije, starih 18 let ali več. Človek bi pomislil, da res živimo v deželi, kjer se cedita med in mleko. Pravzaprav se vse vrti okrog telesne teže: čezmerno pitje alkohola – še posebej napitka iz hmelja – povzroča nabiranje odvečnih kilogramov. Če prenehamo kaditi, postanemo kandidati za preveliko telesno težo. Zaradi telesne neaktivnosti naši sklepi zarjavijo. Če delamo po 16 ur na dan pred računalniškim zaslonom, komajda še znamo hoditi … Še in še vzporednic s kilogrami bi lahko našli. A kaj, ko novoletne zaobljube že prvi dan novega leta izpuhtijo v nič. Poleg novoletnih zaobljub poznamo še zaobljube, ki jih redki poklicani dajo Bogu: poznamo redovne in samostanske, začasne in večne zaobljube. Največkrat so to zaobljube čistosti, pokorščini in uboštvu. A ne samo v religiji, tudi v javnem življenju poznamo zaobljube, kot so sodniške, vojaške, predsedniške … Da ne omenjam Hipokratove prisege … Ali je težje, ko prelomimo besedo, ki smo jo dali sami sebi, ali tisto, ki smo jo dali drugim, boste presodili sami. Je pa boj z odvečnimi kilogrami, ko se čarobne formule in napitki izkažejo za neučinkovite in zdravju škodljive, izjemno zahtevna zaobljuba. Če odmislimo, kaj vse lahko s seboj prinese odvečna telesna teža, debelušni ljudje veljamo za dobrovoljne. Znamo se pošaliti na svoj račun in iz svojih novoletnih zaobljub. In tako se bo ob koncu leta ponovno zamenjala samo letnica, konfekcija v garderobni omari pač ne. Hkrati pa se nam bodo zaobljube, kot so čistost, pokorščina in uboštvo, zdele preprostejše. Naj zaključim z modrim Sirahom, dragi poslušalci in poslušalke: »Ne obotavljajte se ob pravem času izpolniti obljubo, ne odlašajte vse do smrti s poravnavo dolga. Preden se zaobljubite, se pripravite, ne bodite kakor človek, ki preizkuša Gospoda.« (Prim. Sir 18,22–23) http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/01/29/DuhovnamiselMMC.PR1.20190129.2.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 326 clean Kar nekaj listov dnevnega koledarja v letu 2019 smo že obrnili. Nenapisano pravilo slovesa od starega leta so tudi novoletne zaobljube. Osrednji statistični urad je med prebivalci naše domovine izvedel raziskavo o desetih najpogostejših novoletnih zaobljubah, ki jih naredimo Slovenci. Vabim vas, da skupaj preletimo deset najpogostejših zaobljub po uradnih statističnih podatkih, saj o njih poročajo malodane vsi mediji, resni in malo manj resni. Naše zaobljube se vrtijo okrog odvečnih kilogramov, pitja alkohola, neuživanja sadja in zelenjave, kajenja, telesne neaktivnosti, zapečkarstva, možganske zaspanosti, zapravljivosti, deloholizma in z njim povezanega stresa ter dobrodelnosti. Vrstni red zaobljub sem povzela po uradnih podatkih. Največji problem, ki nas pesti, so torej kilogrami. Po uradnih podatkih nas je bilo v letu 2017 čezmerno hranjenih ali debelih več kot polovica prebivalcev Slovenije, starih 18 let ali več. Človek bi pomislil, da res živimo v deželi, kjer se cedita med in mleko. Pravzaprav se vse vrti okrog telesne teže: čezmerno pitje alkohola – še posebej napitka iz hmelja – povzroča nabiranje odvečnih kilogramov. Če prenehamo kaditi, postanemo kandidati za preveliko telesno težo. Zaradi telesne neaktivnosti naši sklepi zarjavijo. Če delamo po 16 ur na dan pred računalniškim zaslonom, komajda še znamo hoditi … Še in še vzporednic s kilogrami bi lahko našli. A kaj, ko novoletne zaobljube že prvi dan novega leta izpuhtijo v nič. Poleg novoletnih zaobljub poznamo še zaobljube, ki jih redki poklicani dajo Bogu: poznamo redovne in samostanske, začasne in večne zaobljube. Največkrat so to zaobljube čistosti, pokorščini in uboštvu. A ne samo v religiji, tudi v javnem življenju poznamo zaobljube, kot so sodniške, vojaške, predsedniške … Da ne omenjam Hipokratove prisege … Ali je težje, ko prelomimo besedo, ki smo jo dali sami sebi, ali tisto, ki smo jo dali drugim, boste presodili sami. Je pa boj z odvečnimi kilogrami, ko se čarobne formule in napitki izkažejo za neučinkovite in zdravju škodljive, izjemno zahtevna zaobljuba. Če odmislimo, kaj vse lahko s seboj prinese odvečna telesna teža, debelušni ljudje veljamo za dobrovoljne. Znamo se pošaliti na svoj račun in iz svojih novoletnih zaobljub. In tako se bo ob koncu leta ponovno zamenjala samo letnica, konfekcija v garderobni omari pač ne. Hkrati pa se nam bodo zaobljube, kot so čistost, pokorščina in uboštvo, zdele preprostejše. Naj zaključim z modrim Sirahom, dragi poslušalci in poslušalke: »Ne obotavljajte se ob pravem času izpolniti obljubo, ne odlašajte vse do smrti s poravnavo dolga. Preden se zaobljubite, se pripravite, ne bodite kakor človek, ki preizkuša Gospoda.« (Prim. Sir 18,22–23) http://www.rtvslo.si/podcast Tue, 29 Jan 2019 04:55:26 +0000 Alenka Veber: Novoletne zaobljube Sv. Tomaž, filozof in teolog, ki danes goduje, je začel z Aristotelom in končal z Dionizijem Areopagitom, prehodil je pot od racionalizma do mistike, si naredil nesmrtno ime z okoli sto naslovi, od katerih nekateri obsegajo tudi po več knjig, nazadnje pa je umolknil, in imel vse, kar je napisal, za slamo, ki naj zgori. Sv. Tomaž je bil rojen leta 1225 blizu mesta Aquino, ki je napol poti med Rimom in Neapljem. Tega, kar je preučeval, sedaj ne more dostojno predstaviti, lahko pa se ob njem zamislimo na nad samim seboj. Ali se ni začela naša mladost povsem tako kot Tomaževa, s prepričanjem, da je naš um, podprt s telesno močjo in mladostno očarljivostjo, sposoben priti po poti razumskega utemeljevanja do zanesljivega spoznanja, da Bog je. In nasprotno, da bomo prav mi, naša generacija, z napredkom tehnike in znanosti ter z umetno inteligenco nedvoumno dokazali, da nam Bog kratko malo ni več potreben. In ko bo dokončno prenehala potreba po njem, nanj s svojo zavestjo tudi ne bomo več naravnani. In ko naravnanosti na Boga ne bo več, se bo dokončno potrdilo, da tudi Boga, kot predmeta naravnanosti, pravzaprav ni. Preveč preprosto, da bi bilo resnično. A mladost, ki kipi od volje do moči, se na to ne ozira. Mlademu človeku je mistika tuja, zato je tudi sv. Tomaž začel z Aristotelom in njegovim realizmom, ki pravi, da so začetek našega spoznavanja čutne zaznave. Na osnovi načela vzročnosti se po sv. Tomažu dvignemo do spoznanja prvega vzroka in do nujnega bitja, ki edino razloži obstoj nenujnih bitij.[1] Kakor je sv. Tomaž izdelal oris razumskega utemeljevanja vere, ker je pač stal na bregu vnaprejšnje odločitve, da Bog je, tako drugi, ki stojijo na bregu vnaprejšnje odločitve, da Boga ni, izdelujejo miselne sisteme, ki Boga nadomeščajo z evolucijo, naključji ipd. Pretenzija, da je mogoče o Bogu govoriti kot o stvareh, brez zavezujočega odnosa, izhaja iz pozabe sokratskega nevedenja, iz kulture pretvarjanja, da vemo, kot bi rekel Platon, kaj je s smrtjo in z drugimi poslednjimi stvarmi, da vemo, zakaj smo in kaj je smisel in namen vsega;[2] in iz pretvarjanja, kot da vse to sploh ni pomembno. Tomaževa veličina je v tem, da je mnogo let iskreno hodil po poti znanstvenega govora o Bogu, se o največjih skrivnostih izražal objektivistično, suhoparno, shematično in razumarsko, kot tisti, ki ve. Malo pred smrtjo pa je svojemu redovnemu sobratu in tajniku Reginaldu na vprašanje, zakaj noče dokončati teološke Sume, odgovoril: »Vse, kar sem napisal, je kot slama v primeri s tem, kar sem videl in kar mi je bilo razodeto.« Tomažev poslednji govor je bil apofatičen in mističen. Takole pravi: »Bogu se bližamo po poti odvzemanja. /…/ Končno od njega odstranimo tudi tisto bit, kakor je v stvareh. /…/ Tedaj v našem umu preostane le zavest, da biva in nič več. /…/ Bog ostane v nekakšni temi nevedenja, kjer se (skrivnostno) zedinjamo z njim, kolikor je to mogoče, dokler smo popotniki na tem svetu.«[3] [1] Prim. dr. Anton Stres, Leksikon filozofije, Celjska Mohorjeva Družba, Ljubljana 2018, str. 905–908 [2] Prim. Gorazd Kocijančič, Tistim zunaj, Kud Logos, Ljubljana 2004, str. 14–16 [3] Prim. Gorazd Kocijančič, Posredovanja, Mohorjeva družba Celje 1996, str. 172–173 http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/01/28/DuhovnamiselMMC.PR1.20190128.1.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 326 clean Sv. Tomaž, filozof in teolog, ki danes goduje, je začel z Aristotelom in končal z Dionizijem Areopagitom, prehodil je pot od racionalizma do mistike, si naredil nesmrtno ime z okoli sto naslovi, od katerih nekateri obsegajo tudi po več knjig, nazadnje pa je umolknil, in imel vse, kar je napisal, za slamo, ki naj zgori. Sv. Tomaž je bil rojen leta 1225 blizu mesta Aquino, ki je napol poti med Rimom in Neapljem. Tega, kar je preučeval, sedaj ne more dostojno predstaviti, lahko pa se ob njem zamislimo na nad samim seboj. Ali se ni začela naša mladost povsem tako kot Tomaževa, s prepričanjem, da je naš um, podprt s telesno močjo in mladostno očarljivostjo, sposoben priti po poti razumskega utemeljevanja do zanesljivega spoznanja, da Bog je. In nasprotno, da bomo prav mi, naša generacija, z napredkom tehnike in znanosti ter z umetno inteligenco nedvoumno dokazali, da nam Bog kratko malo ni več potreben. In ko bo dokončno prenehala potreba po njem, nanj s svojo zavestjo tudi ne bomo več naravnani. In ko naravnanosti na Boga ne bo več, se bo dokončno potrdilo, da tudi Boga, kot predmeta naravnanosti, pravzaprav ni. Preveč preprosto, da bi bilo resnično. A mladost, ki kipi od volje do moči, se na to ne ozira. Mlademu človeku je mistika tuja, zato je tudi sv. Tomaž začel z Aristotelom in njegovim realizmom, ki pravi, da so začetek našega spoznavanja čutne zaznave. Na osnovi načela vzročnosti se po sv. Tomažu dvignemo do spoznanja prvega vzroka in do nujnega bitja, ki edino razloži obstoj nenujnih bitij.[1] Kakor je sv. Tomaž izdelal oris razumskega utemeljevanja vere, ker je pač stal na bregu vnaprejšnje odločitve, da Bog je, tako drugi, ki stojijo na bregu vnaprejšnje odločitve, da Boga ni, izdelujejo miselne sisteme, ki Boga nadomeščajo z evolucijo, naključji ipd. Pretenzija, da je mogoče o Bogu govoriti kot o stvareh, brez zavezujočega odnosa, izhaja iz pozabe sokratskega nevedenja, iz kulture pretvarjanja, da vemo, kot bi rekel Platon, kaj je s smrtjo in z drugimi poslednjimi stvarmi, da vemo, zakaj smo in kaj je smisel in namen vsega;[2] in iz pretvarjanja, kot da vse to sploh ni pomembno. Tomaževa veličina je v tem, da je mnogo let iskreno hodil po poti znanstvenega govora o Bogu, se o največjih skrivnostih izražal objektivistično, suhoparno, shematično in razumarsko, kot tisti, ki ve. Malo pred smrtjo pa je svojemu redovnemu sobratu in tajniku Reginaldu na vprašanje, zakaj noče dokončati teološke Sume, odgovoril: »Vse, kar sem napisal, je kot slama v primeri s tem, kar sem videl in kar mi je bilo razodeto.« Tomažev poslednji govor je bil apofatičen in mističen. Takole pravi: »Bogu se bližamo po poti odvzemanja. /…/ Končno od njega odstranimo tudi tisto bit, kakor je v stvareh. /…/ Tedaj v našem umu preostane le zavest, da biva in nič več. /…/ Bog ostane v nekakšni temi nevedenja, kjer se (skrivnostno) zedinjamo z njim, kolikor je to mogoče, dokler smo popotniki na tem svetu.«[3] [1] Prim. dr. Anton Stres, Leksikon filozofije, Celjska Mohorjeva Družba, Ljubljana 2018, str. 905–908 [2] Prim. Gorazd Kocijančič, Tistim zunaj, Kud Logos, Ljubljana 2004, str. 14–16 [3] Prim. Gorazd Kocijančič, Posredovanja, Mohorjeva družba Celje 1996, str. 172–173 http://www.rtvslo.si/podcast Mon, 28 Jan 2019 04:55:26 +0000 Milan Knep: Tomaž Akvinski Kako zelo je v današnjem času pomembno, da pri prehrani pazimo, da je nekaj »domače«, »bio«, »eko«, da je pridelano v Sloveniji, da ne vsebuje tega in onega … Skratka – pomembno je, kaj jemo, kaj zaužijemo, kaj vnašamo v svoje telo. Koliko je v tem ideologije in marketinga, je druga stvar. Bistveno je, kaj vnašam v svoje telo – torej zdrava prehrana. Kaj pa kritičnost in ozaveščenost, ko govorimo o vnašanju raznih podatkov in informacij v svojo notranjost? Ko v poplavi novic pogosto konzumiramo marsikaj – brez kake posebne selekcije, kaj šele, da bi pazili na to, da je nekaj, kar nam koristi, nas napolnjuje in oblikuje. Je res tako nujno pomembno za moje življenje, za mojo osebnost, za mojega duha, če slišim ali preberem, da je slavni nogometaš tainta končal prejšnjo zvezo in zdaj hodi z manekenko tointo; da je filmska diva tainta spet prestala novo plastično operacijo; da je vlada ali pa opozicija spet zakuhala to in ono zadevo …? So to stvari, ki me polnijo, ki me oblikujejo? Sem zaradi njih kaj boljši, plemenitejši, notranje bogatejši, modrejši? Težko si je priznati, a vendarle si moramo biti iskreni, da lahko na dan pogoltnemo zelo veliko tovrstnega šodra. Po lahkih ali celo rumenih novicah hitro posežemo, po čem resnejšem pa precej težje. Tako kot nam je pomembno pri hrani, da ni instant in ekspres, ampak da je kakovostnejša in zdrava, je vsaj toliko, če ne še bolj, pomembna hrana, ki nasičuje našo notranjost, ki nas dela pristnejše, bolj človeške, globlje. A za to se moramo potruditi. Vzeti v roke dobro, kakovostno literaturo zahteva napor. Lažje je namreč klikati z miško ali daljinskim upravljavcem. Še težje kot kakovostno literaturo pa je vzeti v roke Sveto pismo. Pogosto tudi z izgovori, češ da ga je težko razumeti, da je v Stari zavezi preveč nasilja, da je vsa zadeva preobsežna in tako naprej. Ko smo bili otroci, tudi nismo takoj začeli voziti kolesa, ampak smo po triciklu ali jahaču presedlali na kolo s pomožnimi kolesi in potem naprej še brez teh. Se pravi: nekje je treba začeti. Tako je tudi s Svetim pismom, Knjigo knjig, ki je stoletja navdihovala vernike, teologe, umetnike, kulturnike in mislece. Knjiga, ki navdihuje še danes. Seveda ne instant in ekspres, ampak z umirjanjem, poglabljanjem in predvsem z odnosom. Knjiga, ki bogati in navdihuje z najglobljimi življenjskimi resnicami. Knjiga, ki jo verjetno imate na polici. Knjiga, ki jo imate morda za okras, ali kot statusni simbol, ali pa vam preprosto pride prav, kadar je treba kakšno stvar primerno obtežiti? Knjiga, ki vas izziva, da bi jo morda vzeli v roke danes, ko je nedelja Svetega pisma … http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/01/27/DuhovnamiselMMC.PR1.20190127.7.0650.mp3 RTVSLO – Prvi 411 clean Kako zelo je v današnjem času pomembno, da pri prehrani pazimo, da je nekaj »domače«, »bio«, »eko«, da je pridelano v Sloveniji, da ne vsebuje tega in onega … Skratka – pomembno je, kaj jemo, kaj zaužijemo, kaj vnašamo v svoje telo. Koliko je v tem ideologije in marketinga, je druga stvar. Bistveno je, kaj vnašam v svoje telo – torej zdrava prehrana. Kaj pa kritičnost in ozaveščenost, ko govorimo o vnašanju raznih podatkov in informacij v svojo notranjost? Ko v poplavi novic pogosto konzumiramo marsikaj – brez kake posebne selekcije, kaj šele, da bi pazili na to, da je nekaj, kar nam koristi, nas napolnjuje in oblikuje. Je res tako nujno pomembno za moje življenje, za mojo osebnost, za mojega duha, če slišim ali preberem, da je slavni nogometaš tainta končal prejšnjo zvezo in zdaj hodi z manekenko tointo; da je filmska diva tainta spet prestala novo plastično operacijo; da je vlada ali pa opozicija spet zakuhala to in ono zadevo …? So to stvari, ki me polnijo, ki me oblikujejo? Sem zaradi njih kaj boljši, plemenitejši, notranje bogatejši, modrejši? Težko si je priznati, a vendarle si moramo biti iskreni, da lahko na dan pogoltnemo zelo veliko tovrstnega šodra. Po lahkih ali celo rumenih novicah hitro posežemo, po čem resnejšem pa precej težje. Tako kot nam je pomembno pri hrani, da ni instant in ekspres, ampak da je kakovostnejša in zdrava, je vsaj toliko, če ne še bolj, pomembna hrana, ki nasičuje našo notranjost, ki nas dela pristnejše, bolj človeške, globlje. A za to se moramo potruditi. Vzeti v roke dobro, kakovostno literaturo zahteva napor. Lažje je namreč klikati z miško ali daljinskim upravljavcem. Še težje kot kakovostno literaturo pa je vzeti v roke Sveto pismo. Pogosto tudi z izgovori, češ da ga je težko razumeti, da je v Stari zavezi preveč nasilja, da je vsa zadeva preobsežna in tako naprej. Ko smo bili otroci, tudi nismo takoj začeli voziti kolesa, ampak smo po triciklu ali jahaču presedlali na kolo s pomožnimi kolesi in potem naprej še brez teh. Se pravi: nekje je treba začeti. Tako je tudi s Svetim pismom, Knjigo knjig, ki je stoletja navdihovala vernike, teologe, umetnike, kulturnike in mislece. Knjiga, ki navdihuje še danes. Seveda ne instant in ekspres, ampak z umirjanjem, poglabljanjem in predvsem z odnosom. Knjiga, ki bogati in navdihuje z najglobljimi življenjskimi resnicami. Knjiga, ki jo verjetno imate na polici. Knjiga, ki jo imate morda za okras, ali kot statusni simbol, ali pa vam preprosto pride prav, kadar je treba kakšno stvar primerno obtežiti? Knjiga, ki vas izziva, da bi jo morda vzeli v roke danes, ko je nedelja Svetega pisma … http://www.rtvslo.si/podcast Sun, 27 Jan 2019 05:56:51 +0000 Andraž Arko: Kaj »konzumiramo«? Čeprav imamo tradicijo radi, ker je tradicija nekaj, kar daje človeku občutek trdnosti, stalnosti in zato neke določene varnosti, je tradicija hkrati prav zato tudi nekaj precej nevarnega. Človeka lahko prepriča, da obstane na mestu, da ne rase in se ne premika ter da dela neke stvari samo zato, ker jih mora ali pa ker jih je navajen, ker je pač tako vedno bilo – ne da bi vedel, zakaj. Tako se mnoge stvari izvotlijo, tako se mnoge stvari izpraznijo, tako se mnoge stvari ohladijo in počasi umrejo. Ne mislim samo na vero. Mislim tudi na vse ostale odnose, na vse ostale ljubezni. Naše ljubezni, naši odnosi zlahka zaidejo na področje rutine. Vsakdanji postanejo. Tako je zato, ker je dan enak dnevu in teden tednu, življenje pa stotinam drugih življenj, ki umirajo od utrujenosti. Človek pa ni enak. Nikoli ni enak. Človek, hočeš nočeš, hodi svojo pot. In je nekdo, ki ga včeraj še ni bilo in ga jutri ne bo več. Nikoli več. Danes bi moral naslikati dekleta v tej pomladi, može v tem poletju, starce v tej jeseni, kajti drugič bodo drugi ljudje, drugi ljudje in drug svet. (Tone Kuntner, Slikarjeva pesem) Zato je vsaka rutina za ljubezen nevarna. In je vsaka navada smrtonosna. Ker lahko izgubi vsebino. Ker se ne sklada s človekom, s katerim živimo, ker nas tako od človeka, kakršnega smo poznali, oddaljuje. Tako se postane neznanec. Tako umre ljubezen. Ko je vsak dan enaka, ko je vsak dan bolj neznana človeku, ki smo ga ljubili – in se zdi, da ga danes ne več. Zato se mora ljubezen vsak dan na novo zgraditi, vsak odnos se mora vsakokrat na novo spočeti. Ker noben dan ne moremo ljubiti istega človeka, kot smo ga včeraj. Vedno vnovično zidanje in podiranje našega odnosa nam je zato potrebno. Ne zato, ker bi bili obsedeni z novostjo ali ker bi se ob starem lahko dolgočasili, ampak zato, da bi vedno znova razumeli in uvideli, kakšna je pravzaprav vsebina naše ljubezni. Kdor namreč spreminja obliko svoje ljubezni, zagotovo tudi pride do njenega bistva, do notranjosti, do srca. In šele takrat zares ljubi. Ker je takrat njegova ljubezen resnično velikonočna: odprta življenju, ki vedno preseneča. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/01/26/DuhovnamiselMMC.PR1.20190126.6.0650.mp3 RTVSLO – Prvi 362 clean Čeprav imamo tradicijo radi, ker je tradicija nekaj, kar daje človeku občutek trdnosti, stalnosti in zato neke določene varnosti, je tradicija hkrati prav zato tudi nekaj precej nevarnega. Človeka lahko prepriča, da obstane na mestu, da ne rase in se ne premika ter da dela neke stvari samo zato, ker jih mora ali pa ker jih je navajen, ker je pač tako vedno bilo – ne da bi vedel, zakaj. Tako se mnoge stvari izvotlijo, tako se mnoge stvari izpraznijo, tako se mnoge stvari ohladijo in počasi umrejo. Ne mislim samo na vero. Mislim tudi na vse ostale odnose, na vse ostale ljubezni. Naše ljubezni, naši odnosi zlahka zaidejo na področje rutine. Vsakdanji postanejo. Tako je zato, ker je dan enak dnevu in teden tednu, življenje pa stotinam drugih življenj, ki umirajo od utrujenosti. Človek pa ni enak. Nikoli ni enak. Človek, hočeš nočeš, hodi svojo pot. In je nekdo, ki ga včeraj še ni bilo in ga jutri ne bo več. Nikoli več. Danes bi moral naslikati dekleta v tej pomladi, može v tem poletju, starce v tej jeseni, kajti drugič bodo drugi ljudje, drugi ljudje in drug svet. (Tone Kuntner, Slikarjeva pesem) Zato je vsaka rutina za ljubezen nevarna. In je vsaka navada smrtonosna. Ker lahko izgubi vsebino. Ker se ne sklada s človekom, s katerim živimo, ker nas tako od človeka, kakršnega smo poznali, oddaljuje. Tako se postane neznanec. Tako umre ljubezen. Ko je vsak dan enaka, ko je vsak dan bolj neznana človeku, ki smo ga ljubili – in se zdi, da ga danes ne več. Zato se mora ljubezen vsak dan na novo zgraditi, vsak odnos se mora vsakokrat na novo spočeti. Ker noben dan ne moremo ljubiti istega človeka, kot smo ga včeraj. Vedno vnovično zidanje in podiranje našega odnosa nam je zato potrebno. Ne zato, ker bi bili obsedeni z novostjo ali ker bi se ob starem lahko dolgočasili, ampak zato, da bi vedno znova razumeli in uvideli, kakšna je pravzaprav vsebina naše ljubezni. Kdor namreč spreminja obliko svoje ljubezni, zagotovo tudi pride do njenega bistva, do notranjosti, do srca. In šele takrat zares ljubi. Ker je takrat njegova ljubezen resnično velikonočna: odprta življenju, ki vedno preseneča. http://www.rtvslo.si/podcast Sat, 26 Jan 2019 05:56:02 +0000 Marko Rijavec: Nikoli enaka Danes, ko na praznik spreobrnitve apostola Pavla sklepamo teden krščanske edinosti, se zavemo, da nas povezuje en Bog, ki nosi v sebi bogastvo treh oseb, ki se podarjajo v ljubezni druga drugi. V tem tednu iščemo predvsem to, kar nas druži, pravoslavne, katoličane in protestante. Molitvena osmina za edinost kristjanov nam pomaga, da naše razlike niso več moteče za našo vzajemno ljubezen, h kateri se spreobračamo. Bilo bi nam celo žal, ko jih ne bi bilo. Gre za bogastvo naših različnih tradicij, ki so jih izoblikovale posamezne Cerkve. Brat Roger Schutz, ustanovitelj ekumenske skupnosti v Taizeju in tudi prireditelj koncila mladih ter taizejskih molitvenih srečanj, je v globine vere predstavil te razlike in predlagal, da vsi pozdravimo protestantsko ljubezen do Svetega pisma in kulturo branja Biblije, kar je razvila reformacija. Povabil nas je, naj se vsi navdušujemo nad bogastvom zakramentalnih skrivnosti, kar ima katoliška tradicija, ter nas hkrati spodbujal, da zaznamo čudovito skrivnost Kristusovega vstajenja, kakor jo neprestano opeva pravoslavna liturgija. Zanimivo je, da je tudi dokument o ekumenizmu II. Vatikanskega cerkvenega zbora priznava, da so se nekatere verske resnice lepše ohranile pri sestrskih Cerkvah. Prav katoličani, ki smo najštevilčnejši kristjani v Sloveniji, smo prvi poklicani, da pozdravimo protestantsko ljubezen do branja Božje besede in njihovo vrednotenje osebne vere, se pravi njihov globoko intimen odnos do Boga. Poleg tega pa tudi priznamo pomembnost protestantske etike za moderni čas, ki je ponotranjena in ki lahko deluje brez zunanje prisile. Raziskovalci slovenske omike in mentalitete pravijo, da smo slovenski katoličani v veliki meri sprejeli to protestantko etiko in tega smo lahko samo veseli. Prav tako pa se lahko v pogledu na pravoslavne Cerkve navdušimo nad skupnim bratskim vodenjem Cerkve njihovih škofov. Pri njih so k odločitvam Cerkve poklicani tudi duhovniki in laiki. Vse to lepo izraža staro slovanska beseda »sobornost«. Vsekakor lahko rečemo, da pri pravoslavnih Sveti Duh ni »pozabljeni Bog«, ampak Božji Duh preveva njihovo sveto liturgijo kot tudi osebno molitev. Molitev za edinost kristjanov in njeno uresničevanje v spoštovanju naše različnosti je lahko lep vzor za našo širšo skupno družbeno prihodnost. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/01/25/DuhovnamiselMMC.PR1.20190125.5.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 414 clean Danes, ko na praznik spreobrnitve apostola Pavla sklepamo teden krščanske edinosti, se zavemo, da nas povezuje en Bog, ki nosi v sebi bogastvo treh oseb, ki se podarjajo v ljubezni druga drugi. V tem tednu iščemo predvsem to, kar nas druži, pravoslavne, katoličane in protestante. Molitvena osmina za edinost kristjanov nam pomaga, da naše razlike niso več moteče za našo vzajemno ljubezen, h kateri se spreobračamo. Bilo bi nam celo žal, ko jih ne bi bilo. Gre za bogastvo naših različnih tradicij, ki so jih izoblikovale posamezne Cerkve. Brat Roger Schutz, ustanovitelj ekumenske skupnosti v Taizeju in tudi prireditelj koncila mladih ter taizejskih molitvenih srečanj, je v globine vere predstavil te razlike in predlagal, da vsi pozdravimo protestantsko ljubezen do Svetega pisma in kulturo branja Biblije, kar je razvila reformacija. Povabil nas je, naj se vsi navdušujemo nad bogastvom zakramentalnih skrivnosti, kar ima katoliška tradicija, ter nas hkrati spodbujal, da zaznamo čudovito skrivnost Kristusovega vstajenja, kakor jo neprestano opeva pravoslavna liturgija. Zanimivo je, da je tudi dokument o ekumenizmu II. Vatikanskega cerkvenega zbora priznava, da so se nekatere verske resnice lepše ohranile pri sestrskih Cerkvah. Prav katoličani, ki smo najštevilčnejši kristjani v Sloveniji, smo prvi poklicani, da pozdravimo protestantsko ljubezen do branja Božje besede in njihovo vrednotenje osebne vere, se pravi njihov globoko intimen odnos do Boga. Poleg tega pa tudi priznamo pomembnost protestantske etike za moderni čas, ki je ponotranjena in ki lahko deluje brez zunanje prisile. Raziskovalci slovenske omike in mentalitete pravijo, da smo slovenski katoličani v veliki meri sprejeli to protestantko etiko in tega smo lahko samo veseli. Prav tako pa se lahko v pogledu na pravoslavne Cerkve navdušimo nad skupnim bratskim vodenjem Cerkve njihovih škofov. Pri njih so k odločitvam Cerkve poklicani tudi duhovniki in laiki. Vse to lepo izraža staro slovanska beseda »sobornost«. Vsekakor lahko rečemo, da pri pravoslavnih Sveti Duh ni »pozabljeni Bog«, ampak Božji Duh preveva njihovo sveto liturgijo kot tudi osebno molitev. Molitev za edinost kristjanov in njeno uresničevanje v spoštovanju naše različnosti je lahko lep vzor za našo širšo skupno družbeno prihodnost. http://www.rtvslo.si/podcast Fri, 25 Jan 2019 04:56:54 +0000 Edvard Kovač: Edinost z bogastvom različnosti Danes goduje sv. Frančišek Saleški, zavetnik pisateljev, učiteljev in novinarjev http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/01/24/DuhovnamiselMMC.PR1.20190124.4.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 367 clean Danes goduje sv. Frančišek Saleški, zavetnik pisateljev, učiteljev in novinarjev http://www.rtvslo.si/podcast Thu, 24 Jan 2019 04:56:07 +0000 Peter Štumpf: Frančišek Saleški V 17. poglavju evangelija po Janezu, znanem tudi kot Jezusova velikoduhovniška molitev, beremo trikrat ponovljeno prošnjo – najprej za apostole in potem za vse kristjane – “da bi bili vsi eno” (Jn 17,11.21.23). Krščanska edinost je vedno aktualna tema, ne le v tednu, ki ji je posvečen. Toda več kot očitno je, da uresničitev te Kristusove prošnje pomeni tudi velik izziv. Cerkev se je od svojih začetkov naprej borila z neenotnostjo in le bežen pregled zgodovine krščanstva je dovolj, da spoznamo, da so se vsi dosedanji poskusi za njeno preseganje izkazali za neuspešne. Je torej edinost kristjanov pobožna, a nedosegljiva želja? Prepričan sem, da ne. Veliko stvari je, ki so vsem kristjanom, skupne. Delimo osnovna verovanja o Bogu in njegovi naravi, temeljna prepričanja o zagati človeštva in rešitvi zanjo ter bistvene moralne in življenjske vrednote. Eden največjih skupnih imenovalcev pa je Sveto pismo. Vsi kristjani, ne glede na svojo pripadnost posameznim cerkvenim skupnostim, verjamemo, da je Sveto pismo knjiga, ki nam razodeva Boga in razkriva človeštvo. Iz Svetega pisma črpamo svoja prepričanja in verovanja ter navodila in navdih za vsakdanje življenje. Nobenega dvoma ni, da nas Sveto pismo povezuje tudi v prizadevanjih za njegovo čim širšo dostopnost. Različne krščanske cerkve smo se pred 25 leti povezale v Svetopisemski družbi Slovenije, katere poslanstvo je prevajanje in širjenje Svetega pisma. Toda ali so skupna prepričanja glede Svetega pisma, skupna prizadevanja za njegovo širitev in tudi skupno branje – kot se, na primer, odvija vsako leto v času svetopisemskega maratona – dovolj, da bi dosegli tako želeno edinost? Ne glede na to, kako pomembni so dejavniki, ki smo jih omenili, pa je, ko gre za doseganje edinosti med kristjani in vloge Svetega pisma pri tem, potrebno še nekaj več. V prej omenjenem besedilu iz Janezovega evangelija, ki govori o Kristusovi želji “da bi vsi bili eno”, imamo namreč zapisane tudi naslednje besede: “Posveti jih v resnici; tvoja beseda je resnica.” (Jn 17,17) V prizadevanjih za edinost kristjanov pogosto slišimo pozive k preseganju in opuščanju razlik v verovanjih in prepričanjih. Toda po Kristusovih besedah pot do edinosti ne vodi preko sklepanja kompromisov ali doktrinalnega sinkretizma in indiferentosti. Tako želeno edinosti zagotovo ne moremo doseči z zanemarjanjem ali miniranjem temelja, na katerem je cerkev zgrajena. Apostol Pavel je namreč v Pismu Efežanom napisal, da cerkev stoji na temelju apostolov in prerokov, vogalni kamen pa je sam Kristus (Ef 2,20). Nobeno odstopanje od nauka in prakse Kristusa in prve krščanske skupnosti ne more pripeljati do edinosti. Edinost, ki jo Kristus želi videti v svoji cerkvi, je edinost v resnici. Če torej želimo doseči krščansko edinost, je pot, ki vodi do nje, jasna: podreditev osebnih prepričanj, človeških izročil – ne glede na to, kako stara in častitljiva so – in cerkvenih naukov avtoriteti Božje resnice, zapisane v Svetem pismu. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/01/23/DuhovnamiselMMC.PR1.20190123.3.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 414 clean V 17. poglavju evangelija po Janezu, znanem tudi kot Jezusova velikoduhovniška molitev, beremo trikrat ponovljeno prošnjo – najprej za apostole in potem za vse kristjane – “da bi bili vsi eno” (Jn 17,11.21.23). Krščanska edinost je vedno aktualna tema, ne le v tednu, ki ji je posvečen. Toda več kot očitno je, da uresničitev te Kristusove prošnje pomeni tudi velik izziv. Cerkev se je od svojih začetkov naprej borila z neenotnostjo in le bežen pregled zgodovine krščanstva je dovolj, da spoznamo, da so se vsi dosedanji poskusi za njeno preseganje izkazali za neuspešne. Je torej edinost kristjanov pobožna, a nedosegljiva želja? Prepričan sem, da ne. Veliko stvari je, ki so vsem kristjanom, skupne. Delimo osnovna verovanja o Bogu in njegovi naravi, temeljna prepričanja o zagati človeštva in rešitvi zanjo ter bistvene moralne in življenjske vrednote. Eden največjih skupnih imenovalcev pa je Sveto pismo. Vsi kristjani, ne glede na svojo pripadnost posameznim cerkvenim skupnostim, verjamemo, da je Sveto pismo knjiga, ki nam razodeva Boga in razkriva človeštvo. Iz Svetega pisma črpamo svoja prepričanja in verovanja ter navodila in navdih za vsakdanje življenje. Nobenega dvoma ni, da nas Sveto pismo povezuje tudi v prizadevanjih za njegovo čim širšo dostopnost. Različne krščanske cerkve smo se pred 25 leti povezale v Svetopisemski družbi Slovenije, katere poslanstvo je prevajanje in širjenje Svetega pisma. Toda ali so skupna prepričanja glede Svetega pisma, skupna prizadevanja za njegovo širitev in tudi skupno branje – kot se, na primer, odvija vsako leto v času svetopisemskega maratona – dovolj, da bi dosegli tako želeno edinost? Ne glede na to, kako pomembni so dejavniki, ki smo jih omenili, pa je, ko gre za doseganje edinosti med kristjani in vloge Svetega pisma pri tem, potrebno še nekaj več. V prej omenjenem besedilu iz Janezovega evangelija, ki govori o Kristusovi želji “da bi vsi bili eno”, imamo namreč zapisane tudi naslednje besede: “Posveti jih v resnici; tvoja beseda je resnica.” (Jn 17,17) V prizadevanjih za edinost kristjanov pogosto slišimo pozive k preseganju in opuščanju razlik v verovanjih in prepričanjih. Toda po Kristusovih besedah pot do edinosti ne vodi preko sklepanja kompromisov ali doktrinalnega sinkretizma in indiferentosti. Tako želeno edinosti zagotovo ne moremo doseči z zanemarjanjem ali miniranjem temelja, na katerem je cerkev zgrajena. Apostol Pavel je namreč v Pismu Efežanom napisal, da cerkev stoji na temelju apostolov in prerokov, vogalni kamen pa je sam Kristus (Ef 2,20). Nobeno odstopanje od nauka in prakse Kristusa in prve krščanske skupnosti ne more pripeljati do edinosti. Edinost, ki jo Kristus želi videti v svoji cerkvi, je edinost v resnici. Če torej želimo doseči krščansko edinost, je pot, ki vodi do nje, jasna: podreditev osebnih prepričanj, človeških izročil – ne glede na to, kako stara in častitljiva so – in cerkvenih naukov avtoriteti Božje resnice, zapisane v Svetem pismu. http://www.rtvslo.si/podcast Wed, 23 Jan 2019 04:56:54 +0000 Zmago Godina: Sveto pismo in edinost Kristjani po vsem svetu od 18. do 25. januarja pripravljajo Molitveno osmino za edinost. Pobuda se je rodila iz sodobnega ekumenskega gibanja v začetku 20. stoletja, ko so se ločene cerkve ponovno začele povezovati. Gibanje je dobilo uradno potrditev z misijonsko konferenco protestantskih cerkva leta 1910 v Edinburgu na Škotskem, v naslednjih desetletjih pa so se pridružili še pravoslavni in katoličani. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/01/22/DuhovnamiselMMC.PR1.20190122.2.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 405 clean Kristjani po vsem svetu od 18. do 25. januarja pripravljajo Molitveno osmino za edinost. Pobuda se je rodila iz sodobnega ekumenskega gibanja v začetku 20. stoletja, ko so se ločene cerkve ponovno začele povezovati. Gibanje je dobilo uradno potrditev z misijonsko konferenco protestantskih cerkva leta 1910 v Edinburgu na Škotskem, v naslednjih desetletjih pa so se pridružili še pravoslavni in katoličani. http://www.rtvslo.si/podcast Tue, 22 Jan 2019 04:56:45 +0000 Geza Erniša: Ekumenizem »Evropa mora dihati s polnimi pljuči, to pomeni s svojim zahodnim in vzhodnim krilom, z zahodnim in vzhodnim krščanskim izročilom.« Tako je zapisal papež Janez Pavel II. Krščanski vzhod nam je blizu, saj med nami živi veliko pravoslavnih kristjanov iz Srbije in Makedonije. V Ljubljani stoji ob Prešernovi cesti srbska pravoslavna cerkev sv. Cirila in Metoda, ki je pravi biser njihove umetnosti. V tem mesecu bodo praznovali god sv. Save, ki je pred 800 leti dosegel samostojnost Srbske Cerkve. Kot turistični cilj so nam blizu tudi grški otoki s svojimi belimi cerkvami in skrivnostnimi ikonami. Na enem teh otokov, ki nosi ime Zakyntos, se je med 2. svetovno vojno zgodilo nekaj, čemur pravijo »čudež na otoku Zakyntos«. Gre za čudež človečnosti, ki so jo pokazali pravoslavni kristjani na otoku, ki so rešili tam bivajoče Jude pred deportacijo in gotovo smrtjo. Septembra leta 1943 so po odhodu Italijanov ta grški otok zasedli Nemci in takoj uvedli sovražne ukrepe proti judovski skupnosti. Najprej so jim prepovedali prosto gibanje. Zatem je nemški oficir zahteval od župana in krajevnega pravoslavnega škofa, naj mu prineseta seznam vseh 275 Judov, ki so živeli na otoku. Škof in župan sta skupaj z drugimi vso noč molila in razmišljala, kaj naj storita. Zjutraj sta odnesla oficirju pismo in list, na katerem sta bili samo dve imeni: županovo in škofovo. Pripisala sta: »Če hočete kaj storiti tukajšnjim Judom, napravite to najprej nama.« Oficir ju je jezen odslovil. Odšla sta k voditeljem judovske skupnosti in jim povedala, naj se skrijejo ali pobegnejo na varno, onadva ne moreta zanje nič več storiti. Prebivalci otoka so v naslednjih mesecih skrivali Jude v svojih hišah, skednjih in gozdovih ali jih z ribiškimi čolni prepeljali na celino. Vsi so se rešili. Županovo in škofovo junaško dejanje je po čudežu preprečilo deportacijo. Izraelska država je po vojni škofa in župana uvrstila v častni seznam »pravičnih med narodi«, otok Zakyntos pa poimenovala »otok pravičnih« Svetlim dogodkom človečnosti smo priče tudi v najtemnejših časih nečloveških režimov. Postati človek, dvigniti se na človeško raven sočutja, solidarnosti, ljubezni do bližnjega – to je velika naloga, ki zahteva celo življenje. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/01/21/DuhovnamiselMMC.PR1.20190121.1.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 385 clean »Evropa mora dihati s polnimi pljuči, to pomeni s svojim zahodnim in vzhodnim krilom, z zahodnim in vzhodnim krščanskim izročilom.« Tako je zapisal papež Janez Pavel II. Krščanski vzhod nam je blizu, saj med nami živi veliko pravoslavnih kristjanov iz Srbije in Makedonije. V Ljubljani stoji ob Prešernovi cesti srbska pravoslavna cerkev sv. Cirila in Metoda, ki je pravi biser njihove umetnosti. V tem mesecu bodo praznovali god sv. Save, ki je pred 800 leti dosegel samostojnost Srbske Cerkve. Kot turistični cilj so nam blizu tudi grški otoki s svojimi belimi cerkvami in skrivnostnimi ikonami. Na enem teh otokov, ki nosi ime Zakyntos, se je med 2. svetovno vojno zgodilo nekaj, čemur pravijo »čudež na otoku Zakyntos«. Gre za čudež človečnosti, ki so jo pokazali pravoslavni kristjani na otoku, ki so rešili tam bivajoče Jude pred deportacijo in gotovo smrtjo. Septembra leta 1943 so po odhodu Italijanov ta grški otok zasedli Nemci in takoj uvedli sovražne ukrepe proti judovski skupnosti. Najprej so jim prepovedali prosto gibanje. Zatem je nemški oficir zahteval od župana in krajevnega pravoslavnega škofa, naj mu prineseta seznam vseh 275 Judov, ki so živeli na otoku. Škof in župan sta skupaj z drugimi vso noč molila in razmišljala, kaj naj storita. Zjutraj sta odnesla oficirju pismo in list, na katerem sta bili samo dve imeni: županovo in škofovo. Pripisala sta: »Če hočete kaj storiti tukajšnjim Judom, napravite to najprej nama.« Oficir ju je jezen odslovil. Odšla sta k voditeljem judovske skupnosti in jim povedala, naj se skrijejo ali pobegnejo na varno, onadva ne moreta zanje nič več storiti. Prebivalci otoka so v naslednjih mesecih skrivali Jude v svojih hišah, skednjih in gozdovih ali jih z ribiškimi čolni prepeljali na celino. Vsi so se rešili. Županovo in škofovo junaško dejanje je po čudežu preprečilo deportacijo. Izraelska država je po vojni škofa in župana uvrstila v častni seznam »pravičnih med narodi«, otok Zakyntos pa poimenovala »otok pravičnih« Svetlim dogodkom človečnosti smo priče tudi v najtemnejših časih nečloveških režimov. Postati človek, dvigniti se na človeško raven sočutja, solidarnosti, ljubezni do bližnjega – to je velika naloga, ki zahteva celo življenje. http://www.rtvslo.si/podcast Mon, 21 Jan 2019 04:56:25 +0000 Bogdan Dolenc: Čudež na otoku Zakyntos Danes je tretji dan v Tednu molitvene osmine za edinost kristjanov. Sprašujem se, ali je ekumenizem prodajni artikel na kramarskem semnju, ki ga Cerkev lansira v svet le osem dni v letu, pa še to s figo v žepu. Biti kristjan danes pomeni biti ekumenski v srcu, ne da bi pri tem zatajili svojo lastno veroizpovedno preteklost, ampak da ne bi skazili boljše veroizpovedne prihodnosti, kajti na svetu je veliko rimokatolikov, pravoslavnih in protestantov, a žal malo kristjanov. Ekumenizem ne sme biti medijska in akademska farsa niti zrežirana estrada v salonu cerkvenega glamurja; takšna hinavščina se slej ko prej izčrpa in nas osramoti ter pokaže, ali je šlo za laskanje ali novačenje. Edinost v spravljeni različnosti ni vrnitev pod kapo ene in edine Cerkve, saj govorimo o tem, da morajo Cerkve postati ena Cerkev in obenem ostati Cerkve (Ratzinger). Cerkev mora biti enotna, ne pa poenotena. Naš predznak mora biti Kristus, ne pa uniformiranost, da se nas ne bi spet polastil imperialistično hegemonistični monopol verskega enoumja. Kajti ko vsi enako mislijo, nihče ne misli. Čas je, da opustimo konfesionalne ožine in zaplujemo na odprto morje dialoga, sožitja, sprave in sobivanja z vsemi ljudmi, saj zunaj Cerkve ni praznina. Ekumenizem je lakmus papir, ki namesto nekdanjih grmad dokazuje krščansko ljubezen, sicer bomo promovirali le parodijo ekumenskih cirkuških parad diletantov z mitrami, štolami, talarji, kolarji in z dvema belima tablicama okoli vratu na črni duhovniški obleki. Ekumenski lavreat si zasluži samo tisti, ki zna graditi mostove, ne pa zidov, kajti na svetu je trenutno več deset tisoč različnih krščanskih Cerkva, denominacij in ločin. Ne spreglejmo, da so sekte kot insekti na ranah razdeljene Cerkve, ki begajo zbegani svet. Kristus ni razdeljen. Meje so samo v naših glavah, v Božjem srcu jih ni. Krščanstvo je ekumensko v svoji naravi, ker je Cerkev vesoljno občestvo in obsega ves obljudeni svet. Ker je ekumenizem za ene zlo, za druge veleizdaja, za večino pa zgolj lep običaj, se sprašujem, kdo bo postal alma mater duhovnega ekumenizma. Ekumenizem je odvisen od notranjega spreobrnjenja, osebnega in institucionalnega. Kristus je edino lepilo ekumenizma. Verjamem v ekumenizem izmoljenega čudeža, ki ga bo naredil Bog, kajti Jezusova velikoduhovniška molitev, ki še ni uslišana, pravi: »Oče, da bi bili vsi eno« (Jn 17,21). Na delu je Sveti Duh, do takrat pa – Quanta est nobis via? Kako dolga pot je še pred nami? http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/01/20/DuhovnamiselMMC.PR1.20190120.7.0650.mp3 RTVSLO – Prvi 344 clean Danes je tretji dan v Tednu molitvene osmine za edinost kristjanov. Sprašujem se, ali je ekumenizem prodajni artikel na kramarskem semnju, ki ga Cerkev lansira v svet le osem dni v letu, pa še to s figo v žepu. Biti kristjan danes pomeni biti ekumenski v srcu, ne da bi pri tem zatajili svojo lastno veroizpovedno preteklost, ampak da ne bi skazili boljše veroizpovedne prihodnosti, kajti na svetu je veliko rimokatolikov, pravoslavnih in protestantov, a žal malo kristjanov. Ekumenizem ne sme biti medijska in akademska farsa niti zrežirana estrada v salonu cerkvenega glamurja; takšna hinavščina se slej ko prej izčrpa in nas osramoti ter pokaže, ali je šlo za laskanje ali novačenje. Edinost v spravljeni različnosti ni vrnitev pod kapo ene in edine Cerkve, saj govorimo o tem, da morajo Cerkve postati ena Cerkev in obenem ostati Cerkve (Ratzinger). Cerkev mora biti enotna, ne pa poenotena. Naš predznak mora biti Kristus, ne pa uniformiranost, da se nas ne bi spet polastil imperialistično hegemonistični monopol verskega enoumja. Kajti ko vsi enako mislijo, nihče ne misli. Čas je, da opustimo konfesionalne ožine in zaplujemo na odprto morje dialoga, sožitja, sprave in sobivanja z vsemi ljudmi, saj zunaj Cerkve ni praznina. Ekumenizem je lakmus papir, ki namesto nekdanjih grmad dokazuje krščansko ljubezen, sicer bomo promovirali le parodijo ekumenskih cirkuških parad diletantov z mitrami, štolami, talarji, kolarji in z dvema belima tablicama okoli vratu na črni duhovniški obleki. Ekumenski lavreat si zasluži samo tisti, ki zna graditi mostove, ne pa zidov, kajti na svetu je trenutno več deset tisoč različnih krščanskih Cerkva, denominacij in ločin. Ne spreglejmo, da so sekte kot insekti na ranah razdeljene Cerkve, ki begajo zbegani svet. Kristus ni razdeljen. Meje so samo v naših glavah, v Božjem srcu jih ni. Krščanstvo je ekumensko v svoji naravi, ker je Cerkev vesoljno občestvo in obsega ves obljudeni svet. Ker je ekumenizem za ene zlo, za druge veleizdaja, za večino pa zgolj lep običaj, se sprašujem, kdo bo postal alma mater duhovnega ekumenizma. Ekumenizem je odvisen od notranjega spreobrnjenja, osebnega in institucionalnega. Kristus je edino lepilo ekumenizma. Verjamem v ekumenizem izmoljenega čudeža, ki ga bo naredil Bog, kajti Jezusova velikoduhovniška molitev, ki še ni uslišana, pravi: »Oče, da bi bili vsi eno« (Jn 17,21). Na delu je Sveti Duh, do takrat pa – Quanta est nobis via? Kako dolga pot je še pred nami? http://www.rtvslo.si/podcast Sun, 20 Jan 2019 05:55:44 +0000 Daniel Brkič: Ekumenizem s figo v žepu? Moliti ali ne moliti? To sploh ni vprašanje! Vsaj ne za vernega človeka. In tudi mnogo nevernih ljudi sem že slišal reči, da molijo, čeprav v isti sapi trdijo, da Boga ni. Pa se tako samo od sebe zastavi vprašanje: Koga molijo? Ali celo: Kaj molijo? Oziroma, kot sem slišal reči enega izmed njih: S kom govorim, ko se pogovarjam sam s sabo?! In če kot kristjan vem, na koga naslavljam svoje molitve, še vedno ostane vprašanje načina: Kako moliti?! Prebiranje Svetega pisma, brevirja, meditiranje v tišini, glasna slavilna molitev, rožni venec, adoracija, posebni prostorčki, posebne ure…Na razpolago imam široko paleto »pristopov« in jaz pristopam in pristopam in se vedno znova zalotim, da opravljam nek ali zamotan ali rutinski obred, namesto, da bi se pogovarjal. Ali pa ta pogovor opravljam s tremo in formalno, kot da sem na kakšnem davčnem uradu ali sanitarni inšpekciji. Preveč se ukvarjam z »obliko« in premalo z »vsebino«. Ko sem z ženo, ne izbiram besed, včasih tudi kar molčiva, ali samo »sva«. Vendar »sva« tudi, ko molčiva, »sva« ko se prepirava, kako zelo »sva«, ko se ljubiva in »sva« celo ko sva daleč narazen: po telefonu, zdaj ko so pisma iz mode! Ko z nekom preideš iz vikanja na tikanje, odpade pomembnost besed, ampak začneš gojiti odnos. Kar seveda ne pomeni, da se ne pogovarjaš več. Ampak: kaj pravzaprav povedati nekomu, ki »vse vidi in vse ve«? http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/01/19/DuhovnamiselMMC.PR1.20190119.6.0650.mp3 RTVSLO – Prvi 388 clean Moliti ali ne moliti? To sploh ni vprašanje! Vsaj ne za vernega človeka. In tudi mnogo nevernih ljudi sem že slišal reči, da molijo, čeprav v isti sapi trdijo, da Boga ni. Pa se tako samo od sebe zastavi vprašanje: Koga molijo? Ali celo: Kaj molijo? Oziroma, kot sem slišal reči enega izmed njih: S kom govorim, ko se pogovarjam sam s sabo?! In če kot kristjan vem, na koga naslavljam svoje molitve, še vedno ostane vprašanje načina: Kako moliti?! Prebiranje Svetega pisma, brevirja, meditiranje v tišini, glasna slavilna molitev, rožni venec, adoracija, posebni prostorčki, posebne ure…Na razpolago imam široko paleto »pristopov« in jaz pristopam in pristopam in se vedno znova zalotim, da opravljam nek ali zamotan ali rutinski obred, namesto, da bi se pogovarjal. Ali pa ta pogovor opravljam s tremo in formalno, kot da sem na kakšnem davčnem uradu ali sanitarni inšpekciji. Preveč se ukvarjam z »obliko« in premalo z »vsebino«. Ko sem z ženo, ne izbiram besed, včasih tudi kar molčiva, ali samo »sva«. Vendar »sva« tudi, ko molčiva, »sva« ko se prepirava, kako zelo »sva«, ko se ljubiva in »sva« celo ko sva daleč narazen: po telefonu, zdaj ko so pisma iz mode! Ko z nekom preideš iz vikanja na tikanje, odpade pomembnost besed, ampak začneš gojiti odnos. Kar seveda ne pomeni, da se ne pogovarjaš več. Ampak: kaj pravzaprav povedati nekomu, ki »vse vidi in vse ve«? http://www.rtvslo.si/podcast Sat, 19 Jan 2019 05:56:28 +0000 Gregor Čušin: Moliti ali ne moliti? Izbira vstopne točke v letošnjo molitveno osmino za edinost kristjanov je bila zaupana indonezijskim kristjanom. V tej večetnični, večinsko muslimanski državi, katere uradno vodilo je »enotnost v različnosti«, življenjski načeli pa solidarnost in sodelovanje, različne krščanske skupnosti skupaj predstavljajo okrog 10 % prebivalstva. Opažajo, da gospodarski napredek njihove države v zadnjih desetletjih temelji na sistemu, ki je prežet s tekmovalnostjo in v katerem naraščajo korupcija, zlasti na področju pravosodja, neenakost ter trenja med verskimi in etničnimi skupinami. Različne krščanske skupnosti se v takšnih okoliščinah znova zavedajo pomena Kristusovih besed »da bi bili vsi eno« (Jn 17,21), saj je boj proti krivicam mogoče izbojevati le v edinosti. Neposreden navdih za njihovo stanje, so našli v 5. Mojzesovi knjigi (5Mz 16,11-20), kjer besedilo opisuje pravila za postavitev sodnikov in med drugim veli: »za pravico, za pravico se poganjaj«, kar je tudi vodilo letošnje molitvene osmine. Ta vrstica na prvi pogled nima veliko skupnega z v istem odlomku poprej opisanim obhajanjem praznikov v skupnem veselju ne glede na družbeni položaj. Toda kakor hitro se spomnimo Kristusovega govora na Gori: »blagor tistim, ki so zaradi pravičnosti preganjani, kajti njihovo je nebeško kraljestvo« (Mt 5,10), se nam v Kristusovem eshatološkem obratu isti starozavezni odlomek razodene, kakor se je razodel indonezijskim kristjanom. Kristjani namreč s krstom postanemo del Kristusovega telesa, Cerkve, in na ta način že (pred)okušamo cilj našega zemeljskega potovanja: veselje v nebeškem kraljestvu. Ta (pred)okus veselja velikokrat skazi naša padla narava, ki je žal zarezala tudi v samo edinost Cerkve. Soočeni s krivicami, se moramo kot kristjani vprašati, kako in v kolikšni meri sami prispevamo k njim. Samo če vzamemo Jezusove besede »da bi bili vsi eno« (Jn 17,21) zares, smo lahko žive priče »enotnosti v različnosti«. S svojimi ločenimi brati in sestrami se zato v molitvi in kesanju obračamo h Kristusu ter ga prosimo za odpuščanje in ozdravitev. Tudi indonezijski kristjani so v tej dinamiki prepoznali pot svoje države, v kateri je nekdanje praznovanje »enotnosti v različnosti« zamenjalo kopičenje krivic in poglabljanje razlik med skupnostmi. Izbrano vodilo »za pravico, za pravico se poganjaj« je zato za indonezijske kristjane različnih skupnosti povabilo h kesanju za krivice, ki povzročajo delitve, ter k skupni molitvi Kristusu za milost končanja krivic in usmiljenje grehov, ki poglabljajo delitve med nami. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/01/18/DuhovnamiselMMC.PR1.20190118.5.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 507 clean Izbira vstopne točke v letošnjo molitveno osmino za edinost kristjanov je bila zaupana indonezijskim kristjanom. V tej večetnični, večinsko muslimanski državi, katere uradno vodilo je »enotnost v različnosti«, življenjski načeli pa solidarnost in sodelovanje, različne krščanske skupnosti skupaj predstavljajo okrog 10 % prebivalstva. Opažajo, da gospodarski napredek njihove države v zadnjih desetletjih temelji na sistemu, ki je prežet s tekmovalnostjo in v katerem naraščajo korupcija, zlasti na področju pravosodja, neenakost ter trenja med verskimi in etničnimi skupinami. Različne krščanske skupnosti se v takšnih okoliščinah znova zavedajo pomena Kristusovih besed »da bi bili vsi eno« (Jn 17,21), saj je boj proti krivicam mogoče izbojevati le v edinosti. Neposreden navdih za njihovo stanje, so našli v 5. Mojzesovi knjigi (5Mz 16,11-20), kjer besedilo opisuje pravila za postavitev sodnikov in med drugim veli: »za pravico, za pravico se poganjaj«, kar je tudi vodilo letošnje molitvene osmine. Ta vrstica na prvi pogled nima veliko skupnega z v istem odlomku poprej opisanim obhajanjem praznikov v skupnem veselju ne glede na družbeni položaj. Toda kakor hitro se spomnimo Kristusovega govora na Gori: »blagor tistim, ki so zaradi pravičnosti preganjani, kajti njihovo je nebeško kraljestvo« (Mt 5,10), se nam v Kristusovem eshatološkem obratu isti starozavezni odlomek razodene, kakor se je razodel indonezijskim kristjanom. Kristjani namreč s krstom postanemo del Kristusovega telesa, Cerkve, in na ta način že (pred)okušamo cilj našega zemeljskega potovanja: veselje v nebeškem kraljestvu. Ta (pred)okus veselja velikokrat skazi naša padla narava, ki je žal zarezala tudi v samo edinost Cerkve. Soočeni s krivicami, se moramo kot kristjani vprašati, kako in v kolikšni meri sami prispevamo k njim. Samo če vzamemo Jezusove besede »da bi bili vsi eno« (Jn 17,21) zares, smo lahko žive priče »enotnosti v različnosti«. S svojimi ločenimi brati in sestrami se zato v molitvi in kesanju obračamo h Kristusu ter ga prosimo za odpuščanje in ozdravitev. Tudi indonezijski kristjani so v tej dinamiki prepoznali pot svoje države, v kateri je nekdanje praznovanje »enotnosti v različnosti« zamenjalo kopičenje krivic in poglabljanje razlik med skupnostmi. Izbrano vodilo »za pravico, za pravico se poganjaj« je zato za indonezijske kristjane različnih skupnosti povabilo h kesanju za krivice, ki povzročajo delitve, ter k skupni molitvi Kristusu za milost končanja krivic in usmiljenje grehov, ki poglabljajo delitve med nami. http://www.rtvslo.si/podcast Fri, 18 Jan 2019 04:58:27 +0000 Tina Osterman: Edinost Pratike imajo na današnji dan narisanega svetnika s prašičkom. To je Anton. Puščavnik. Torej iz puščave. K prašičku pa kasneje. Kaj ga je odneslo v puščavo? Tja, kjer ni življenja. Je tja pobegnil pred ljudmi? Morda pred davkarijo, kakor so to že počeli v njegovih časih, to je v 3. stol. po Kr.? Pri njegovem življenjskem preobratu – ko je slišal v cerkvi odlomek iz Svetega pisma, ga razumel, kot da govori prav njemu, in potem šel, in vse razdal ubogim, da bi hodil za Jezusom – v tem naročilu ni besede o puščavi. Zakaj torej ravno v puščavo? In ne v mesto, kjer je bilo vedno več cerkva, kjer je bilo za vse bolje poskrbljeno? Ker je uvidel, da za srečanje s seboj, z drugimi in z Bogom potrebuje korenit odmik, skorajda prelom. V samoti, brez zunanjih dražljajev, brez morečih skrbi, v negotovosti in omejenosti na najnujnejše je spoznal, kdo sploh je; torej kdo je on sam pred Bogom; in kdo je Bog. Potem je razumel tudi, kdo so tisti okrog njega. In naenkrat se je njegova puščava napolnila: prihajali so k njemu po nasvete, celo v velemestno Aleksandrijo je moral nekajkrat k patriarhu, da mu je reševal, on, nepismen, teološke probleme. In puščava se je napolnila tudi s skušnjavami, a tam jih je toliko lažje prepoznal. Te predstavlja tisti pujsek. Vedno bolje je razločeval med dobrimi in slabimi mislimi. In vedno bolje mu je uspevalo preganjati tiste zlohotne. Torej ni zbežal pred življenjem, ampak je našel njegovo središče in od tam nas vabi, da ga poiščemo tudi mi danes. Čeprav ne bomo bežali v puščavo, pa si bomo morda našli kotiček, minutko samote in tihote za srečanje s seboj. To ni prostor udobja in ugodja. Včasih je v puščavi tudi težko vztrajati, še posebej opoldne, v opoldanski vročini. Morda je kdo že slišal za opoldanskega demona ali pa za krizo srednjih let in vsakršne sredine, kar je pravzaprav skoraj isto. Ampak v puščavi lahko, če verujemo v Boga, najdemo tudi njega. In naučil nas bo razločevanja. Razločevanja med tem, kar vodi v smrt, in tem, kar vodi v življenje. In puščava naenkrat ne bo več kraj smrti, ampak preddverje pravega življenja. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/01/17/DuhovnamiselMMC.PR1.20190117.4.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 375 clean Pratike imajo na današnji dan narisanega svetnika s prašičkom. To je Anton. Puščavnik. Torej iz puščave. K prašičku pa kasneje. Kaj ga je odneslo v puščavo? Tja, kjer ni življenja. Je tja pobegnil pred ljudmi? Morda pred davkarijo, kakor so to že počeli v njegovih časih, to je v 3. stol. po Kr.? Pri njegovem življenjskem preobratu – ko je slišal v cerkvi odlomek iz Svetega pisma, ga razumel, kot da govori prav njemu, in potem šel, in vse razdal ubogim, da bi hodil za Jezusom – v tem naročilu ni besede o puščavi. Zakaj torej ravno v puščavo? In ne v mesto, kjer je bilo vedno več cerkva, kjer je bilo za vse bolje poskrbljeno? Ker je uvidel, da za srečanje s seboj, z drugimi in z Bogom potrebuje korenit odmik, skorajda prelom. V samoti, brez zunanjih dražljajev, brez morečih skrbi, v negotovosti in omejenosti na najnujnejše je spoznal, kdo sploh je; torej kdo je on sam pred Bogom; in kdo je Bog. Potem je razumel tudi, kdo so tisti okrog njega. In naenkrat se je njegova puščava napolnila: prihajali so k njemu po nasvete, celo v velemestno Aleksandrijo je moral nekajkrat k patriarhu, da mu je reševal, on, nepismen, teološke probleme. In puščava se je napolnila tudi s skušnjavami, a tam jih je toliko lažje prepoznal. Te predstavlja tisti pujsek. Vedno bolje je razločeval med dobrimi in slabimi mislimi. In vedno bolje mu je uspevalo preganjati tiste zlohotne. Torej ni zbežal pred življenjem, ampak je našel njegovo središče in od tam nas vabi, da ga poiščemo tudi mi danes. Čeprav ne bomo bežali v puščavo, pa si bomo morda našli kotiček, minutko samote in tihote za srečanje s seboj. To ni prostor udobja in ugodja. Včasih je v puščavi tudi težko vztrajati, še posebej opoldne, v opoldanski vročini. Morda je kdo že slišal za opoldanskega demona ali pa za krizo srednjih let in vsakršne sredine, kar je pravzaprav skoraj isto. Ampak v puščavi lahko, če verujemo v Boga, najdemo tudi njega. In naučil nas bo razločevanja. Razločevanja med tem, kar vodi v smrt, in tem, kar vodi v življenje. In puščava naenkrat ne bo več kraj smrti, ampak preddverje pravega življenja. http://www.rtvslo.si/podcast Thu, 17 Jan 2019 04:56:15 +0000 Miran Špelič: Anton Puščavnik Prazniki so v 21.stoletju postali dnevi hrupa, zabav, ko tisoč različnih zvokov napolni ulice in trge, domove in stanovanja. Ljudje so zgubljeni v vrvenju in šumenju, pa še sami začnejo kričati, se dreti, saj jih drugače nihče ne sliši. Tudi poročne pojedine so pogosto tako bučne, da se ljudje samo gledajo, a pogovarjajo se le zunaj, saj se brez mikrofona ne slišijo. Pa vendar…Tišina je še zmeraj privlačna, posebna, izziv vsem nam, potopljenim v zvoke vseh digitalnih in življenjskih tonov. Ko želi kdo povedati kaj važnega, najprej umolknemo. Ko se kakšna pesem ali recital posebej dotakne našega srca, navadno najprej nastane sekunda tišine, in šele nato navdušen aplavz. Človeško življenje je objeto v dva oklepaja tišine. Ko se rodi otrok, je strahotno napeta tišina, ko vsi prisotni – s srcem v grlu- čakajo…mogoče le trenutek, dva, a za njih je to včasih cela večnost!- ali bo novorojeni otroček zajokal ali ne.. IN ko se zadere z doslej še neslišanim jokom, se zruši zid strahu in pričakovanja, nastane smeh in jok obenem! Na koncu življenja se ljudje prav tako počasi odpravljamo v svet tišine. Zmeraj me je pretresla tišina v sobi umirajočih, ko so izginili vsi zvoki tega sveta, ko je tudi umirajoči nehal govoriti, jokati ali vpiti in je tišina vse bolj prevzela vse ude, vse stvari, vse prisotne… Če je umirajoči pred odhodom na drugo stran življenja trpel, imel hude stiske, je tišina bila kot blažila obveza na vse hudo tega sveta. Tišina ima svojo moč in svojo skrivnost. Veliko je tega, kar ne vemo ali ne moremo zaobjeti v naše besede, niti v naše kretnje niti v našo glasbo. Človek ni samo obrnjen na komunikacijo z drugim človekom, ampak rabi še eno drugačno komunikacijo, z velikim Drugim, ki je v nas naselil hrepenenje po sebi in »nemirno je naše srce, dokler se ne spočije v Njem«, kot pravi veliki sveti Avguštin. Še dolgo bo tišina naša prijateljica in skrivnostna pomočnica, ki nam bo pomagala, da se s srcem dotaknemo in povemo stvari, ki jih drugače ne moremo. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/01/16/DuhovnamiselMMC.PR1.20190116.3.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 369 clean Prazniki so v 21.stoletju postali dnevi hrupa, zabav, ko tisoč različnih zvokov napolni ulice in trge, domove in stanovanja. Ljudje so zgubljeni v vrvenju in šumenju, pa še sami začnejo kričati, se dreti, saj jih drugače nihče ne sliši. Tudi poročne pojedine so pogosto tako bučne, da se ljudje samo gledajo, a pogovarjajo se le zunaj, saj se brez mikrofona ne slišijo. Pa vendar…Tišina je še zmeraj privlačna, posebna, izziv vsem nam, potopljenim v zvoke vseh digitalnih in življenjskih tonov. Ko želi kdo povedati kaj važnega, najprej umolknemo. Ko se kakšna pesem ali recital posebej dotakne našega srca, navadno najprej nastane sekunda tišine, in šele nato navdušen aplavz. Človeško življenje je objeto v dva oklepaja tišine. Ko se rodi otrok, je strahotno napeta tišina, ko vsi prisotni – s srcem v grlu- čakajo…mogoče le trenutek, dva, a za njih je to včasih cela večnost!- ali bo novorojeni otroček zajokal ali ne.. IN ko se zadere z doslej še neslišanim jokom, se zruši zid strahu in pričakovanja, nastane smeh in jok obenem! Na koncu življenja se ljudje prav tako počasi odpravljamo v svet tišine. Zmeraj me je pretresla tišina v sobi umirajočih, ko so izginili vsi zvoki tega sveta, ko je tudi umirajoči nehal govoriti, jokati ali vpiti in je tišina vse bolj prevzela vse ude, vse stvari, vse prisotne… Če je umirajoči pred odhodom na drugo stran življenja trpel, imel hude stiske, je tišina bila kot blažila obveza na vse hudo tega sveta. Tišina ima svojo moč in svojo skrivnost. Veliko je tega, kar ne vemo ali ne moremo zaobjeti v naše besede, niti v naše kretnje niti v našo glasbo. Človek ni samo obrnjen na komunikacijo z drugim človekom, ampak rabi še eno drugačno komunikacijo, z velikim Drugim, ki je v nas naselil hrepenenje po sebi in »nemirno je naše srce, dokler se ne spočije v Njem«, kot pravi veliki sveti Avguštin. Še dolgo bo tišina naša prijateljica in skrivnostna pomočnica, ki nam bo pomagala, da se s srcem dotaknemo in povemo stvari, ki jih drugače ne moremo. http://www.rtvslo.si/podcast Wed, 16 Jan 2019 04:56:09 +0000 Emanuela Žerdin: Skrivnost tišine Mnogi med nami ste se že udeležili službenih usposabljanj in izobraževanj. Na enem takšnih seminarjev, ki se ga je udeleževalo približno petdeset oseb, je predavatelj sredi svojega referata presenetil zbrane. Nenadoma se je odločil za skupinsko igro. Vsakemu izmed zbranih je razdelil po en balon in jih prosil, da nanje napišejo svoje ime. Nato so vse balone zbrali in jih dali v drugo sobo. Tedaj so udeležence seminarja napotili v to sobo in jim naročili, naj vsak izmed njih v petih minutah najde balon s svojim imenom. Udeleženci so se zagnali v sobo in mrzlično iskali svoje ime na balonu. Pri tem so se zaletavali drug v drugega, se prerivali in si stopali na prste. Vse skupaj je v petih minutah preraslo v popoln kaos. Po koncu odmerjenega časa ni bilo prav nobenega udeleženca, ki bi v rokah držal svoj balon. Takrat je predavatelj zaprosil zbrane, naj poberejo najbližji balon, pokličejo ime, ki je napisano na balonu, in ga izročijo lastniku. V nekaj minutah je imel vsak izmed njih pripadajoči balon. Predavatelj je povzel izkušnjo skupinske igre: »To je pokazatelj dogajanja v naših življenjih. Vsak izmed nas kot ves iz sebe išče uresničitev vse naokrog, ne da bi vedeli, kje jo najti. Naša uresničitev pa je povezana z uresničitvijo drugih. Ko pomagamo drugim odkrivati njihovo srečo, bomo našli tudi svojo.« Nekdo je dejal, da je ljubezen stanje, ko nam sreča drugih ljudi predstavlja takšno nujnost kot naša sreča. Kot udeleženci seminarja nas zasledovanje le lastne sreče lahko tako zaslepi, da lahko pri tem pohodimo ljudi okrog sebe. Tako smo osredotočeni na ’svoj’ balon sreče, da kar pozabimo, da srečo iščejo tudi drugi okrog nas. Pa sreče končno sploh ne dočakamo, saj nam običajno zmanjka časa. »Vsi ljudje hitijo, v panje kjer živijo, z obrazi obrnjenimi v tla, nihče nikogar ne pozna,« je pred leti napisal Andrej Šifrer za Neco Falk. Tudi danes se bomo morda znašli med temi ljudmi, ki hitijo za srečo. Pa čeprav se je že tolikokrat izkazalo, da je ne dosežemo in da se nam vedno znova izmuzni. Morda bi jo lažje našli, če bi se znali kdaj ustaviti, si pogledati v oči in si podariti nasmeh. Morda pa je vredno poskusiti. Namesto da se prerivamo za svojem balonom, ga  podajmo in bomo prejeli svojega. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/01/15/DuhovnamiselMMC.PR1.20190115.2.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 382 clean Mnogi med nami ste se že udeležili službenih usposabljanj in izobraževanj. Na enem takšnih seminarjev, ki se ga je udeleževalo približno petdeset oseb, je predavatelj sredi svojega referata presenetil zbrane. Nenadoma se je odločil za skupinsko igro. Vsakemu izmed zbranih je razdelil po en balon in jih prosil, da nanje napišejo svoje ime. Nato so vse balone zbrali in jih dali v drugo sobo. Tedaj so udeležence seminarja napotili v to sobo in jim naročili, naj vsak izmed njih v petih minutah najde balon s svojim imenom. Udeleženci so se zagnali v sobo in mrzlično iskali svoje ime na balonu. Pri tem so se zaletavali drug v drugega, se prerivali in si stopali na prste. Vse skupaj je v petih minutah preraslo v popoln kaos. Po koncu odmerjenega časa ni bilo prav nobenega udeleženca, ki bi v rokah držal svoj balon. Takrat je predavatelj zaprosil zbrane, naj poberejo najbližji balon, pokličejo ime, ki je napisano na balonu, in ga izročijo lastniku. V nekaj minutah je imel vsak izmed njih pripadajoči balon. Predavatelj je povzel izkušnjo skupinske igre: »To je pokazatelj dogajanja v naših življenjih. Vsak izmed nas kot ves iz sebe išče uresničitev vse naokrog, ne da bi vedeli, kje jo najti. Naša uresničitev pa je povezana z uresničitvijo drugih. Ko pomagamo drugim odkrivati njihovo srečo, bomo našli tudi svojo.« Nekdo je dejal, da je ljubezen stanje, ko nam sreča drugih ljudi predstavlja takšno nujnost kot naša sreča. Kot udeleženci seminarja nas zasledovanje le lastne sreče lahko tako zaslepi, da lahko pri tem pohodimo ljudi okrog sebe. Tako smo osredotočeni na ’svoj’ balon sreče, da kar pozabimo, da srečo iščejo tudi drugi okrog nas. Pa sreče končno sploh ne dočakamo, saj nam običajno zmanjka časa. »Vsi ljudje hitijo, v panje kjer živijo, z obrazi obrnjenimi v tla, nihče nikogar ne pozna,« je pred leti napisal Andrej Šifrer za Neco Falk. Tudi danes se bomo morda znašli med temi ljudmi, ki hitijo za srečo. Pa čeprav se je že tolikokrat izkazalo, da je ne dosežemo in da se nam vedno znova izmuzni. Morda bi jo lažje našli, če bi se znali kdaj ustaviti, si pogledati v oči in si podariti nasmeh. Morda pa je vredno poskusiti. Namesto da se prerivamo za svojem balonom, ga  podajmo in bomo prejeli svojega. http://www.rtvslo.si/podcast Tue, 15 Jan 2019 04:56:22 +0000 Robert Friškovec: Kako najti srečo? Duhovna misel je kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Posamezni avtorji, na podlagi svetopisemskega teksta ali kakšnega drugega pomembnega besedila, spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/01/14/DuhovnamiselMMC.PR1.20190114.1.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 347 clean Duhovna misel je kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Posamezni avtorji, na podlagi svetopisemskega teksta ali kakšnega drugega pomembnega besedila, spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah. http://www.rtvslo.si/podcast Mon, 14 Jan 2019 04:55:47 +0000 Gregor Čušin: Preštevam blagoslove Zakaj si tako močno prizadevamo, da bi bili uspešni, prepoznani, da bi nekaj dosegli v svojem delovanju ali karieri? Zakaj je marsikomu do tega, da bi se znašel v soju žarometov, bil privzdignjen ob aplavzu, dosegli takšno ali drugačno odlikovanje, pokal ali priznanje? Čemu je sodobna kultura popolnoma usmerjena v promocijo samega sebe z neprestanim objavljanjem sebe in svojih fotografij? Zakaj toliko vsega tega vrtenja okoli sebe? Marsikaj od tega počnemo, samo zato, da bi zadostili svojemu najglobljemu notranjemu hrepenenju – da bi bili ljubljeni. Temeljena potreba človeka, temeljna potreba vsakega izmed nas je, da bi nekomu pripadal, da bi se ob nekom počutil dobro, lepo in varno, da bi bil priznan, sprejet, predvsem pa ljubljen. Zato, da bi zadostili temu najglobljemu hrepenenju, smo žal pripravljeni narediti marsikaj. Toda, da sem lahko zares priznan, sprejet, predvsem pa ljubljen, se lahko zgodi le v iskrenih, odprtih in pristnih odnosih. Prav tega pa nam danes še kako primanjkuje. Kljub vsem povezavam, ki nam jih omogoča digitalno komuniciranje, smo lahko vse bolj in bolj osamljeni, zaradi česar se občutek neljubljenosti samo še krepi. Navadno sicer skušamo pred tem bežati tako, da iščemo različne potrditve pri drugih, se zakopljemo v delo, ali želimo to utišati in zadušiti s takšno ali drugačno omamo – samo, da ne bi čutili bolečine, ki izvira iz osamljenosti ali celo občutka nevrednosti in neljubljenosti. Bogoslužje današnje nedelje, ko se spominjamo Jezusovega krsta v Jordanu, kaže v nasprotni smeri: da se zavem, da sem ljubljen. Da me ima Bog rad. Da se zavem, da sem ljubljen v Božjih očeh. Besede, ki jih Bog Oče izreže Jezusu: »Ti si moj ljubljeni Sin, nad teboj imam veselje,« veljajo tudi vsakemu izmed nas. Vprašanje je le, če si upam to verjeti, če zmorem v svojem razumu in svojem čutenju sprejeti in dojeti, da sem Bogu pomemben, da me ima rad takšnega, kakršen sem – tudi z mojimi napakami in slabostmi. Da me torej ljubi – in to zastonj. Da se mi ni treba truditi, da bi si zaslužil njegovo ljubezen s tem, da moram biti priden in zadostiti nekim njegovim normam in pravilom. Ne – rad me ima takšnega, kakršen sem. In, ko se zavem, da sem ljubljen, potem se prav zaradi tega trudim delati dobro, saj to dobro najprej prejemam od Boga. Prvi korak na tej poti pa je prav gotovo ta, da začenjam v globini svojega bitja vse bolj dojemati, sprejemati in verjeti, da te besede veljajo tudi zame: »Ti si moj ljubljeni sin, ti si moja ljubljena hči, nad teboj imam veselje – rad te imam.« http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/01/13/DuhovnamiselMMC.PR1.20190113.7.0650.mp3 RTVSLO – Prvi 365 clean Zakaj si tako močno prizadevamo, da bi bili uspešni, prepoznani, da bi nekaj dosegli v svojem delovanju ali karieri? Zakaj je marsikomu do tega, da bi se znašel v soju žarometov, bil privzdignjen ob aplavzu, dosegli takšno ali drugačno odlikovanje, pokal ali priznanje? Čemu je sodobna kultura popolnoma usmerjena v promocijo samega sebe z neprestanim objavljanjem sebe in svojih fotografij? Zakaj toliko vsega tega vrtenja okoli sebe? Marsikaj od tega počnemo, samo zato, da bi zadostili svojemu najglobljemu notranjemu hrepenenju – da bi bili ljubljeni. Temeljena potreba človeka, temeljna potreba vsakega izmed nas je, da bi nekomu pripadal, da bi se ob nekom počutil dobro, lepo in varno, da bi bil priznan, sprejet, predvsem pa ljubljen. Zato, da bi zadostili temu najglobljemu hrepenenju, smo žal pripravljeni narediti marsikaj. Toda, da sem lahko zares priznan, sprejet, predvsem pa ljubljen, se lahko zgodi le v iskrenih, odprtih in pristnih odnosih. Prav tega pa nam danes še kako primanjkuje. Kljub vsem povezavam, ki nam jih omogoča digitalno komuniciranje, smo lahko vse bolj in bolj osamljeni, zaradi česar se občutek neljubljenosti samo še krepi. Navadno sicer skušamo pred tem bežati tako, da iščemo različne potrditve pri drugih, se zakopljemo v delo, ali želimo to utišati in zadušiti s takšno ali drugačno omamo – samo, da ne bi čutili bolečine, ki izvira iz osamljenosti ali celo občutka nevrednosti in neljubljenosti. Bogoslužje današnje nedelje, ko se spominjamo Jezusovega krsta v Jordanu, kaže v nasprotni smeri: da se zavem, da sem ljubljen. Da me ima Bog rad. Da se zavem, da sem ljubljen v Božjih očeh. Besede, ki jih Bog Oče izreže Jezusu: »Ti si moj ljubljeni Sin, nad teboj imam veselje,« veljajo tudi vsakemu izmed nas. Vprašanje je le, če si upam to verjeti, če zmorem v svojem razumu in svojem čutenju sprejeti in dojeti, da sem Bogu pomemben, da me ima rad takšnega, kakršen sem – tudi z mojimi napakami in slabostmi. Da me torej ljubi – in to zastonj. Da se mi ni treba truditi, da bi si zaslužil njegovo ljubezen s tem, da moram biti priden in zadostiti nekim njegovim normam in pravilom. Ne – rad me ima takšnega, kakršen sem. In, ko se zavem, da sem ljubljen, potem se prav zaradi tega trudim delati dobro, saj to dobro najprej prejemam od Boga. Prvi korak na tej poti pa je prav gotovo ta, da začenjam v globini svojega bitja vse bolj dojemati, sprejemati in verjeti, da te besede veljajo tudi zame: »Ti si moj ljubljeni sin, ti si moja ljubljena hči, nad teboj imam veselje – rad te imam.« http://www.rtvslo.si/podcast Sun, 13 Jan 2019 05:56:05 +0000 Andraž Arko: Ti si moj ljubljeni Spoštovani, sodobna filozofija in teologija glede vprašanja zla ovinkarita in se ga izogibata, ker so postale znanstvene vede avtonomne. Prej sta to vprašanje reševali skupaj, znotraj teodiceje, ki je nauk o opravičevanju Božje pravičnosti. Za sodobno filozofijo je postalo vprašanje trpljenja preveč metafizično, moderna teologija pa se za razliko od klasične razvija v drugo smer. Tako ostaja trpljenje prepuščeno izkustveni plati posameznikov. Ko Bog dopusti slabe rečí, nas spravijo v bes in ob pamet. Takrat nam ni treba odpustiti Bogu, ampak prositi za milost, da bi lahko to, kar nas je doletelo, sprejeli. Bog nima nič proti nam. On vé, da nam to ni všeč. Našo jezo razume na isti način kot straši razumejo otrokovo jezo, ko dovolijo, da mu zdravnik vbrizga injekcijo. Dejanje staršev izraža najboljše zanimanje za otroka; prav tako Bog ravna z nami sredi bolečin. Medtem pozabljamo, da je večji in močnejši kot si lahko sploh predstavljamo. Aleksander Solženicin (1918-2008), ruski pisatelj in Nobelov nagrajenec, ki je bil politični zapornik, se je spraševal, zakaj Bog zla od nas ne loči. Zapisal je, da moramo upoštevati, da črta, ki zlo in dobro razdvaja, seka vsako človeško srce. Kdo pa bi hotel uničiti del svojega srca? Človek ne more opravičiti Boga; Bog je tisti, ki opravičuje človeka. Ker Cerkev, ki prste namaka v sladki marmeladi, aktualna vprašanja zanikuje, sama odpira prostor navalu duhovnega terorizma cenenih alternativ. To, da niti ena teodiceja ne pozna končnega odgovora na vprašanje trpljenje, ne pomeni, da smemo Boga glede odgovornosti razvezati, človeka pa obsoditi, niti Boga obsoditi, človeka pa razvezati (I. Raguž). Zlo, ki ima povezavo s svobodo, vključujoč z njeno zlorabo, je nujno za moralni razvoj človeštva. Vendar Bog ni začetni vzrok zla, ampak končni in posredni, in ga dopušča zaradi večjega dobrega. Zlo je cena Božje ljubezni, ki želi svoboden odgovor iz ljubezni (T. Akvinski). Javlja se kot negativni spremljevalec svobode, čigar obstoj bo opravičen šele v končni bodočnosti, čeprav deluje navidezno neurejeno in nesmiselno. Še vedno smo v prehodnem in pomanjkljivem svetu, v katerem hkrati k Bogu tarnamo in proti njemu protestiramo. Angela Folinjska (1249-1309) je sredi trpljenja zapisala: »Ko bi ljudje vedeli, kako vredno je trpeti za Boga, bi postalo trpljenje predmet grabeža in bi ga drug drugemu ugrabljali ter si s silo prilaščali priložnosti za trpljenje.« http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/01/12/DuhovnamiselMMC.PR1.20190112.6.0650.mp3 RTVSLO – Prvi 302 clean Spoštovani, sodobna filozofija in teologija glede vprašanja zla ovinkarita in se ga izogibata, ker so postale znanstvene vede avtonomne. Prej sta to vprašanje reševali skupaj, znotraj teodiceje, ki je nauk o opravičevanju Božje pravičnosti. Za sodobno filozofijo je postalo vprašanje trpljenja preveč metafizično, moderna teologija pa se za razliko od klasične razvija v drugo smer. Tako ostaja trpljenje prepuščeno izkustveni plati posameznikov. Ko Bog dopusti slabe rečí, nas spravijo v bes in ob pamet. Takrat nam ni treba odpustiti Bogu, ampak prositi za milost, da bi lahko to, kar nas je doletelo, sprejeli. Bog nima nič proti nam. On vé, da nam to ni všeč. Našo jezo razume na isti način kot straši razumejo otrokovo jezo, ko dovolijo, da mu zdravnik vbrizga injekcijo. Dejanje staršev izraža najboljše zanimanje za otroka; prav tako Bog ravna z nami sredi bolečin. Medtem pozabljamo, da je večji in močnejši kot si lahko sploh predstavljamo. Aleksander Solženicin (1918-2008), ruski pisatelj in Nobelov nagrajenec, ki je bil politični zapornik, se je spraševal, zakaj Bog zla od nas ne loči. Zapisal je, da moramo upoštevati, da črta, ki zlo in dobro razdvaja, seka vsako človeško srce. Kdo pa bi hotel uničiti del svojega srca? Človek ne more opravičiti Boga; Bog je tisti, ki opravičuje človeka. Ker Cerkev, ki prste namaka v sladki marmeladi, aktualna vprašanja zanikuje, sama odpira prostor navalu duhovnega terorizma cenenih alternativ. To, da niti ena teodiceja ne pozna končnega odgovora na vprašanje trpljenje, ne pomeni, da smemo Boga glede odgovornosti razvezati, človeka pa obsoditi, niti Boga obsoditi, človeka pa razvezati (I. Raguž). Zlo, ki ima povezavo s svobodo, vključujoč z njeno zlorabo, je nujno za moralni razvoj človeštva. Vendar Bog ni začetni vzrok zla, ampak končni in posredni, in ga dopušča zaradi večjega dobrega. Zlo je cena Božje ljubezni, ki želi svoboden odgovor iz ljubezni (T. Akvinski). Javlja se kot negativni spremljevalec svobode, čigar obstoj bo opravičen šele v končni bodočnosti, čeprav deluje navidezno neurejeno in nesmiselno. Še vedno smo v prehodnem in pomanjkljivem svetu, v katerem hkrati k Bogu tarnamo in proti njemu protestiramo. Angela Folinjska (1249-1309) je sredi trpljenja zapisala: »Ko bi ljudje vedeli, kako vredno je trpeti za Boga, bi postalo trpljenje predmet grabeža in bi ga drug drugemu ugrabljali ter si s silo prilaščali priložnosti za trpljenje.« http://www.rtvslo.si/podcast Sat, 12 Jan 2019 05:55:02 +0000 Daniel Brkič: Kdo bo odgovoril na vprašanje trpljenja? Dokler je v našem življenju vse lepo urejeno, vse na svojem mestu, se počutimo dobro. Vse teče po ustaljenem redu in o marsičem sploh ne razmišljamo. Kot da je vse čisto samoumevno. Spominjam se, kako je pred leti pri nas počila vodovodna cev in so trije bloki ostali brez vode. Ker se je to zgodilo na praznični dan tik pred vikendom, so nam povedali, da bo tako ostalo morda cela dva dneva. No, potem so v osmih urah vse uredili. Pa je težko biti brez vode sredi mesta že osem ur, kaj šele dva dneva. Ne moreš ne piti, kuhati, se umivati, splakovati straniščno školjko in še marsikaj. Takrat smo se šele prav zavedli, kaj pomeni imeti vodo. Kmalu potem se je oglasila kolegica, ki sicer živi v tujini, je pa takrat za dober teden prišla domov na dopust. Priletela je z letalom in ko je hotela na letališču dvigniti kovček, so ugotovili, da kovčka ni. Verjetno se je odpeljal nekam drugam in dobila ga bo šele čez nekaj dni. Kdaj, niso vedeli, so pa obljubili, da jo bodo obvestili. Dali so ji še paketek za najnujnejšo osebno higieno. Tako je ostala kolegica z obleko, ki jo je imela na sebi. Z enimi samimi kavbojkami in enim puloverjem. Ne spominja se, da bi že kdaj morala živeti s tako malo obleke. Ob vsem tem bi se lahko še in še jezila na letalsko družbo, lahko bi ji ta jeza čisto zagrenila dopust v domovini. Pa je k sreči to dogodivščino z izgubljenim kovčkom spremenila v pozitivno. Spominja se, kako dobro je bilo tiste dni. Sploh ji ni bilo treba razmišljati, kaj bo oblekla. Edine hlače in edini pulover, ki ju je imela. Ljudje, ki jih je srečevala, niti malo niso pomislili, da kaj ni v redu. Bila je prav dostojno oblečena. Prav o tem sva se dolgo pogovarjali. Verjetno bi lahko še na marsikaterem drugem področju imeli podobne izkušnje. Ob tem se lahko tudi vprašamo, kaj res potrebujemo. Verjetno veliko manj garderobe, kot jo vzamemo na pot, pa tudi veliko manj, kot jo imamo doma v omari. Izgubljen kovček nas lahko spomni na to. Od nas samih pa je odvisno, ali bomo to doživeli kot nekaj zelo kompliciranega ali pa čisto enostavnega. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/01/11/DuhovnamiselMMC.PR1.20190111.5.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 359 clean Dokler je v našem življenju vse lepo urejeno, vse na svojem mestu, se počutimo dobro. Vse teče po ustaljenem redu in o marsičem sploh ne razmišljamo. Kot da je vse čisto samoumevno. Spominjam se, kako je pred leti pri nas počila vodovodna cev in so trije bloki ostali brez vode. Ker se je to zgodilo na praznični dan tik pred vikendom, so nam povedali, da bo tako ostalo morda cela dva dneva. No, potem so v osmih urah vse uredili. Pa je težko biti brez vode sredi mesta že osem ur, kaj šele dva dneva. Ne moreš ne piti, kuhati, se umivati, splakovati straniščno školjko in še marsikaj. Takrat smo se šele prav zavedli, kaj pomeni imeti vodo. Kmalu potem se je oglasila kolegica, ki sicer živi v tujini, je pa takrat za dober teden prišla domov na dopust. Priletela je z letalom in ko je hotela na letališču dvigniti kovček, so ugotovili, da kovčka ni. Verjetno se je odpeljal nekam drugam in dobila ga bo šele čez nekaj dni. Kdaj, niso vedeli, so pa obljubili, da jo bodo obvestili. Dali so ji še paketek za najnujnejšo osebno higieno. Tako je ostala kolegica z obleko, ki jo je imela na sebi. Z enimi samimi kavbojkami in enim puloverjem. Ne spominja se, da bi že kdaj morala živeti s tako malo obleke. Ob vsem tem bi se lahko še in še jezila na letalsko družbo, lahko bi ji ta jeza čisto zagrenila dopust v domovini. Pa je k sreči to dogodivščino z izgubljenim kovčkom spremenila v pozitivno. Spominja se, kako dobro je bilo tiste dni. Sploh ji ni bilo treba razmišljati, kaj bo oblekla. Edine hlače in edini pulover, ki ju je imela. Ljudje, ki jih je srečevala, niti malo niso pomislili, da kaj ni v redu. Bila je prav dostojno oblečena. Prav o tem sva se dolgo pogovarjali. Verjetno bi lahko še na marsikaterem drugem področju imeli podobne izkušnje. Ob tem se lahko tudi vprašamo, kaj res potrebujemo. Verjetno veliko manj garderobe, kot jo vzamemo na pot, pa tudi veliko manj, kot jo imamo doma v omari. Izgubljen kovček nas lahko spomni na to. Od nas samih pa je odvisno, ali bomo to doživeli kot nekaj zelo kompliciranega ali pa čisto enostavnega. http://www.rtvslo.si/podcast Fri, 11 Jan 2019 04:55:59 +0000 Metka Klevišar: Izgubili so ji kovček Pravimo, da nam je za kakšno stvar ali pa za človeka toliko mar kot za lanski sneg. Za človeka bi nam moralo biti vedno mar. A se zgodi, da nam ni. Preprosto zato, ker se nam je zameril. Niti ne zaradi česa pomembnega, dovolj je že to, da ne najdemo pravega stika z njim. Kako naj se brigam za lačne, saj ne morem nasititi vse Afrike, radi rečemo. Pa ti – za študente se izdajajo -, ki mi na vratih vsiljujejo vrečke za gospodinjske potrebe. Potem pride še kdo s kakim žigom, ki potrjuje, kako bolnega otroka da ima. Ker mi seže spomin dalj kot do lanskega snega, imam dostikrat pred očmi moškega srednjih let, ki je očeta prosil za denar. Vsaj eno krono, je rekel. Krona je bil najmanjši del dinarja. Takrat je že dišalo po vojni in ta je prav kmalu udarila. Ko je oni človek prosil za krono, se je še poznala gospodarska kriza. Polno ljudi je bilo brezposelnih. In ata mi je, otroku, dejal: »Vidiš, takole pa je, kadar kdo izgubi delo.« Postalo mi je mar. Kaj če se to zgodi našemu atu? Ali bo potem hodil po drugih vaseh in prosil za krone? Imela sem šparovček in vanj sem metala svoje bogastvo. Bile so – krone. Dajal mi jih je vaški furman Jožek, mlad fant dobrodušne narave. Bilo je vznemirljivo: kar dal mi jo je. Zmeraj samo po eno. Takoj po vojni ga je pa zmanjkalo. Spet mi je postalo mar. Kaj to pomeni, da kdo kar izgine in ga ni več in nihče ne ve, ne kaj ne kako in ne zakaj. Krone so bile pozabljene, pa saj vmes so bile tako in tako marke in pfenigi. Lahko si jih imel celo škatlo, kupiti z njimi nisi mogel veliko. Živila so bila na karte in bila so racionalizirana. Tako sem prvič v življenju slišala besedo, ki je prej nismo poznali. A to mi ni bilo mar. Po končani vojni pa marsikaj. Najprej požgana vas tam sredi Kriške gore in tja smo od vznožja do pogorišča učenci drug drugemu v roke podajali opeko, da je gradivo nazadnje prišlo v zidarjeve roke. Spodbujalo je geslo: vsi za enega, eden za vse. Zdaj poslušam, da se nič ne splača. Sploh pa ne delati za majhen zaslužek. Vsaj dvajset evrov na uro, samo da sediš ob bolehnem človeku. Danes bi ata rekel: Vidiš, takole pa je, kadar je še dobro in vsega dovolj. Koliko nam je mar? http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/01/10/DuhovnamiselMMC.PR1.20190110.4.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 382 clean Pravimo, da nam je za kakšno stvar ali pa za človeka toliko mar kot za lanski sneg. Za človeka bi nam moralo biti vedno mar. A se zgodi, da nam ni. Preprosto zato, ker se nam je zameril. Niti ne zaradi česa pomembnega, dovolj je že to, da ne najdemo pravega stika z njim. Kako naj se brigam za lačne, saj ne morem nasititi vse Afrike, radi rečemo. Pa ti – za študente se izdajajo -, ki mi na vratih vsiljujejo vrečke za gospodinjske potrebe. Potem pride še kdo s kakim žigom, ki potrjuje, kako bolnega otroka da ima. Ker mi seže spomin dalj kot do lanskega snega, imam dostikrat pred očmi moškega srednjih let, ki je očeta prosil za denar. Vsaj eno krono, je rekel. Krona je bil najmanjši del dinarja. Takrat je že dišalo po vojni in ta je prav kmalu udarila. Ko je oni človek prosil za krono, se je še poznala gospodarska kriza. Polno ljudi je bilo brezposelnih. In ata mi je, otroku, dejal: »Vidiš, takole pa je, kadar kdo izgubi delo.« Postalo mi je mar. Kaj če se to zgodi našemu atu? Ali bo potem hodil po drugih vaseh in prosil za krone? Imela sem šparovček in vanj sem metala svoje bogastvo. Bile so – krone. Dajal mi jih je vaški furman Jožek, mlad fant dobrodušne narave. Bilo je vznemirljivo: kar dal mi jo je. Zmeraj samo po eno. Takoj po vojni ga je pa zmanjkalo. Spet mi je postalo mar. Kaj to pomeni, da kdo kar izgine in ga ni več in nihče ne ve, ne kaj ne kako in ne zakaj. Krone so bile pozabljene, pa saj vmes so bile tako in tako marke in pfenigi. Lahko si jih imel celo škatlo, kupiti z njimi nisi mogel veliko. Živila so bila na karte in bila so racionalizirana. Tako sem prvič v življenju slišala besedo, ki je prej nismo poznali. A to mi ni bilo mar. Po končani vojni pa marsikaj. Najprej požgana vas tam sredi Kriške gore in tja smo od vznožja do pogorišča učenci drug drugemu v roke podajali opeko, da je gradivo nazadnje prišlo v zidarjeve roke. Spodbujalo je geslo: vsi za enega, eden za vse. Zdaj poslušam, da se nič ne splača. Sploh pa ne delati za majhen zaslužek. Vsaj dvajset evrov na uro, samo da sediš ob bolehnem človeku. Danes bi ata rekel: Vidiš, takole pa je, kadar je še dobro in vsega dovolj. Koliko nam je mar? http://www.rtvslo.si/podcast Thu, 10 Jan 2019 04:56:22 +0000 Berta Golob: Koliko nam je mar Pričakovanje praznikov je nekaj prijetnega. Morda samo pričakovanje daje človeku še več prijetnih trenutkov in veselja, kot sami prazniki. Praznični dnevi so enostavno del našega življenja. Konec koledarskega leta pa poleg vsega drugega pred nas postavlja izzive in vprašanja. Seveda vsi prazniki minejo in spet smo v vrtincu vsakdanjega življenja. Kvaliteta življenja se ne meri po dnevih in urah. Pomemben je vsak trenutek življenja. To so kamenčki, ki vztrajno sestavljajo mozaik našega življenja. To je sled, ki jo puščam v življenju. Zunanje stvari, dogodki, ljudje okoli nas nam lahko pomagajo, morda včasih tudi usmerjajo k razmišljanju. Prav je tako. Človek je toliko svoboden, kolikor zna v velikem neredu raznih vrednot, izbrati tiste, ki poglabljajo njegovo človečnost. Tak človek lahko prinaša med ljudi nekaj dobrega in lepega. Želeli bi si, da bi ljudje izbrali tiste vrednote, ki ljudi povezujejo, ki lepšajo življenje vseh ljudi. Izbrati prave vrednote ni vedno lahko. Včasih imam vtis, da ljudje zaradi nereda izberejo, pod vplivom splošnega mnenja in prepričanja, napačne smeri v življenju. Ta zadrega je stara toliko kot človek. Že pred tisočletji je bilo zapisano: »Če vidiš tatu, tečeš z njim, s prešuštniki imaš svoj delež. Svoja usta pošiljaš v hudobijo, svoj jezik vpregaš k prevari. Sediš, govoriš zoper brata, sina svoje matere omadežuješ.« (prim. Psalm 50) V vsakem obdobju človeštva so ljudje, ki izberejo pravo smer, ki se odločijo za red, ne za zmedo. Ta red pušča v življenju človeka in človeštva lepe sledi. Pred tedni mi je obiskovalec Madagaskarju po srečanju z Petrom Opeko omenil, da je presenečen kako lepo sled pušča človeštvu. In odgovoril sem mu, da je še veliko takšnih ljudi, ki pustijo lepo sled človeštvu na Madagaskarju in v Sloveniji. Sam pri sebi sem razmišljal, da niso to tisti, ki jih poznajo mediji. Veliko je ljudi, veliko je očetov, mater, preprosto dobrih ljudi, ki ne uporabljajo privlačnih besed ampak z dejanji delajo ta svet človeški. Priložnost imamo, da naredimo kaj dobrega za svet. Mi se lahko odločimo ali bomo verjeli privlačnim besedam ali pa prisluhnili ljudem, ki s svojimi dejanji puščajo v človeštvu lepo sled. Morda pa smo lahko tudi mi med njimi! http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/01/09/DuhovnamiselMMC.PR1.20190109.3.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 323 clean Pričakovanje praznikov je nekaj prijetnega. Morda samo pričakovanje daje človeku še več prijetnih trenutkov in veselja, kot sami prazniki. Praznični dnevi so enostavno del našega življenja. Konec koledarskega leta pa poleg vsega drugega pred nas postavlja izzive in vprašanja. Seveda vsi prazniki minejo in spet smo v vrtincu vsakdanjega življenja. Kvaliteta življenja se ne meri po dnevih in urah. Pomemben je vsak trenutek življenja. To so kamenčki, ki vztrajno sestavljajo mozaik našega življenja. To je sled, ki jo puščam v življenju. Zunanje stvari, dogodki, ljudje okoli nas nam lahko pomagajo, morda včasih tudi usmerjajo k razmišljanju. Prav je tako. Človek je toliko svoboden, kolikor zna v velikem neredu raznih vrednot, izbrati tiste, ki poglabljajo njegovo človečnost. Tak človek lahko prinaša med ljudi nekaj dobrega in lepega. Želeli bi si, da bi ljudje izbrali tiste vrednote, ki ljudi povezujejo, ki lepšajo življenje vseh ljudi. Izbrati prave vrednote ni vedno lahko. Včasih imam vtis, da ljudje zaradi nereda izberejo, pod vplivom splošnega mnenja in prepričanja, napačne smeri v življenju. Ta zadrega je stara toliko kot človek. Že pred tisočletji je bilo zapisano: »Če vidiš tatu, tečeš z njim, s prešuštniki imaš svoj delež. Svoja usta pošiljaš v hudobijo, svoj jezik vpregaš k prevari. Sediš, govoriš zoper brata, sina svoje matere omadežuješ.« (prim. Psalm 50) V vsakem obdobju človeštva so ljudje, ki izberejo pravo smer, ki se odločijo za red, ne za zmedo. Ta red pušča v življenju človeka in človeštva lepe sledi. Pred tedni mi je obiskovalec Madagaskarju po srečanju z Petrom Opeko omenil, da je presenečen kako lepo sled pušča človeštvu. In odgovoril sem mu, da je še veliko takšnih ljudi, ki pustijo lepo sled človeštvu na Madagaskarju in v Sloveniji. Sam pri sebi sem razmišljal, da niso to tisti, ki jih poznajo mediji. Veliko je ljudi, veliko je očetov, mater, preprosto dobrih ljudi, ki ne uporabljajo privlačnih besed ampak z dejanji delajo ta svet človeški. Priložnost imamo, da naredimo kaj dobrega za svet. Mi se lahko odločimo ali bomo verjeli privlačnim besedam ali pa prisluhnili ljudem, ki s svojimi dejanji puščajo v človeštvu lepo sled. Morda pa smo lahko tudi mi med njimi! http://www.rtvslo.si/podcast Wed, 9 Jan 2019 04:55:23 +0000 Stane Kerin: Kakšne sledi puščam v svojem življenju? V tretji knjigi svojih Pogovorov v Tuskulu rimski govornik in filozof Cicero razmišlja o potrtosti in načinih, kako jo lajšati, njegovi nasveti pa so še danes izredno uporabni. »Prvo zdravilo pri tolaženju naj bo torej poduk, da zlo bodisi sploh ne obstaja ali pa je le majhno,« pravi. Občutek potrtosti namreč izvira iz napačnih prepričanj – iz mnenja, da nas je doletelo neko veliko zlo; »in res gre za še sveže mnenje o tako velikem zlu, da dobimo vtis, da nas ob tem po pravici stiska tesnoba,« zapiše filozof. Največ pri zdravljenju oziroma lajšanju občutka globoke žalosti torej pripomore uvid, da je potrtost prostovoljna, da vanjo zapademo po svoji volji in presoji, da je odvisna od nas samih in našega mnenja, torej je povsem v naši moči, da se je znebimo. Če torej odstranimo naše prepričanje o domnevnem zlu, »saj je v celoti prostovoljno, bo izginila tudi otožna potrtost.« »Drugo zdravilo je govor o skupnih življenjskih pogojih.« Da bi ublažili prihod kakega zla, Cicero priporoča vsakodnevno premišljevanje »o človeškem položaju, ker lahko predvidevanje v duhu in priprava precej pripomoreta pri lajšanju bolečine.« Tako nas namreč nikdar ne bo zadelo kaj nepričakovanega ali novega, pač pa bomo uvideli, da je vse povsem naravno in človeško. V zvezi s tem ugotavlja, da vzrok za potrtost ni v nenadnosti zla, pač pa v njegovi nedavnosti – v občutku, da je to zlo še zelo sveže. »Da je s tem res tako, jasno kaže minevanje časa, ki tako ublaži potrtost, da se ta kljub še naprej prisotnemu zlu ne samo omili, pač pa v številnih primerih tudi povsem izgine,« ugotavlja Cicero. Veliko moč pri lajšanju imajo tudi zgledi, ki potrjujejo, da se nesreče dogajajo vsem ljudem in torej v občutju potrtosti nismo sami. »Tretje zdravilo,« nadaljuje filozof, »pa je pokazati, da je največja neumnost, če se zaman predajamo žalosti, čeprav uvidimo, da to ničemur ne koristi.« Po njegovem mnenju se je treba otresti predstave, da smo se dolžni žalostiti zaradi zla, ki nas je zadelo, saj z žalostenjem nič ne dosežemo in te potrtosti ne odstranimo. »Ali ni tako, da v trenutku, ko nastopi konec žalovanja in uvidiš, da z žalostjo nisi ničesar dosegel, postane jasno, da je bilo vse to prostovoljno?« Ključna v borbi proti potrtosti pa je že izrečena misel, »da je modrec daleč stran od potrtosti,« zaključi Cicero. Pretirana žalost, globoki obup in dolgotrajna potrtost je navsezadnje nesmiselna, »ker je ničeva, ker jo zaman jemljemo nase, ker ne izhaja iz narave, ampak iz mnenja.« http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/01/08/DuhovnamiselMMC.PR1.20190108.2.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 363 clean V tretji knjigi svojih Pogovorov v Tuskulu rimski govornik in filozof Cicero razmišlja o potrtosti in načinih, kako jo lajšati, njegovi nasveti pa so še danes izredno uporabni. »Prvo zdravilo pri tolaženju naj bo torej poduk, da zlo bodisi sploh ne obstaja ali pa je le majhno,« pravi. Občutek potrtosti namreč izvira iz napačnih prepričanj – iz mnenja, da nas je doletelo neko veliko zlo; »in res gre za še sveže mnenje o tako velikem zlu, da dobimo vtis, da nas ob tem po pravici stiska tesnoba,« zapiše filozof. Največ pri zdravljenju oziroma lajšanju občutka globoke žalosti torej pripomore uvid, da je potrtost prostovoljna, da vanjo zapademo po svoji volji in presoji, da je odvisna od nas samih in našega mnenja, torej je povsem v naši moči, da se je znebimo. Če torej odstranimo naše prepričanje o domnevnem zlu, »saj je v celoti prostovoljno, bo izginila tudi otožna potrtost.« »Drugo zdravilo je govor o skupnih življenjskih pogojih.« Da bi ublažili prihod kakega zla, Cicero priporoča vsakodnevno premišljevanje »o človeškem položaju, ker lahko predvidevanje v duhu in priprava precej pripomoreta pri lajšanju bolečine.« Tako nas namreč nikdar ne bo zadelo kaj nepričakovanega ali novega, pač pa bomo uvideli, da je vse povsem naravno in človeško. V zvezi s tem ugotavlja, da vzrok za potrtost ni v nenadnosti zla, pač pa v njegovi nedavnosti – v občutku, da je to zlo še zelo sveže. »Da je s tem res tako, jasno kaže minevanje časa, ki tako ublaži potrtost, da se ta kljub še naprej prisotnemu zlu ne samo omili, pač pa v številnih primerih tudi povsem izgine,« ugotavlja Cicero. Veliko moč pri lajšanju imajo tudi zgledi, ki potrjujejo, da se nesreče dogajajo vsem ljudem in torej v občutju potrtosti nismo sami. »Tretje zdravilo,« nadaljuje filozof, »pa je pokazati, da je največja neumnost, če se zaman predajamo žalosti, čeprav uvidimo, da to ničemur ne koristi.« Po njegovem mnenju se je treba otresti predstave, da smo se dolžni žalostiti zaradi zla, ki nas je zadelo, saj z žalostenjem nič ne dosežemo in te potrtosti ne odstranimo. »Ali ni tako, da v trenutku, ko nastopi konec žalovanja in uvidiš, da z žalostjo nisi ničesar dosegel, postane jasno, da je bilo vse to prostovoljno?« Ključna v borbi proti potrtosti pa je že izrečena misel, »da je modrec daleč stran od potrtosti,« zaključi Cicero. Pretirana žalost, globoki obup in dolgotrajna potrtost je navsezadnje nesmiselna, »ker je ničeva, ker jo zaman jemljemo nase, ker ne izhaja iz narave, ampak iz mnenja.« http://www.rtvslo.si/podcast Tue, 8 Jan 2019 04:56:03 +0000 Polonca Zupančič: Cicero o lajšanju potrtosti Duhovna misel je kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Posamezni avtorji, na podlagi svetopisemskega teksta ali kakšnega drugega pomembnega besedila, spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/01/07/DuhovnamiselMMC.PR1.20190107.1.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 380 clean Duhovna misel je kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Posamezni avtorji, na podlagi svetopisemskega teksta ali kakšnega drugega pomembnega besedila, spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah. http://www.rtvslo.si/podcast Mon, 7 Jan 2019 04:56:20 +0000 Milada Kalezić: Prvi pravoslavni božič Niso vsi z občudovanjem zrli v Jezusa, ko je govoril, niso ga vsi poslušali, mu čestitali in ga pozdravljali. Nikakor. Jezusa niso sprejeli. Celo njegovi, lahko bi rekli, tisti, pri katerih bi moral biti najprej sprejet, tisti, ki bi ga v osnovi morali imeti radi, kakršenkoli že je, tisti, ki bi ga morali podpirati, so ga zapustili in ga zavrgli. Zanje je bil neprimeren, štrlel je iz vrste. In ker jim je to štrlenje postavilo vprašanja, ob katerih so začutili, da bi morali svoja življenja spremeniti, so ta glas preprosto utišali. On je tesar. Kaj more pametnega povedati? Lažje je tako: ostati tam, kjer si, in se ne premakniti. Zato tam, v njihovem mestu ni bilo čudeža. Pravzaprav je to usoda vsakogar, ki želi živeti evangelij. Vedno bo čudak. Ne bo priljubljen. Še več, zdi se, da je nasprotovanje za kristjana dejstvo, ki ga sprejema skupaj z evangelijem. Tako močno dejstvo, da lahko rečemo, da tisti, ki se mu ne nasprotuje, po vsej verjetnosti ne živi po evangeliju. Evangelij je sprevržen, nor, popolnoma drugačen od logike tega sveta, zato je pričakovano tudi vsak, ki ga živi, za ta svet nenormalen. Celo svojim krščanskim sobratom, ne samo svetu. Celo samemu sebi, ko se gleda v ogledalo in si misli, da je nor, da počne kaj takega. Toda to je njegova vloga. Evangelij ni napisan za popularnost, za zasmeh in nasprotovanje je napisan, ker je mišljen kot starševska beseda najstniku: oznanja namreč spreobrnjenje, napor, ki ga potrebujemo, čeprav ni nikomur všeč. Toda evangelij mora biti in vedno ostati glas nenormalnosti, mora zbadati, provocirati in oznanjati nenormalnost sredi normalnosti, da ne bi ves svet postal nenormalen. Zato verjamemo v evangelij. Ker potrebujemo nekoga, ki nam nasprotuje, da se ne bi v tem življenju izgubili. Božja Beseda namreč postavlja meje, do katerih lahko gre človek, in je tako kakor pravi prijatelj, ki ni nikoli napoti, razen če si na napačni poti. (Ž. Petan). http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/01/06/DuhovnamiselMMC.PR1.20190106.7.0650.mp3 RTVSLO – Prvi 407 clean Niso vsi z občudovanjem zrli v Jezusa, ko je govoril, niso ga vsi poslušali, mu čestitali in ga pozdravljali. Nikakor. Jezusa niso sprejeli. Celo njegovi, lahko bi rekli, tisti, pri katerih bi moral biti najprej sprejet, tisti, ki bi ga v osnovi morali imeti radi, kakršenkoli že je, tisti, ki bi ga morali podpirati, so ga zapustili in ga zavrgli. Zanje je bil neprimeren, štrlel je iz vrste. In ker jim je to štrlenje postavilo vprašanja, ob katerih so začutili, da bi morali svoja življenja spremeniti, so ta glas preprosto utišali. On je tesar. Kaj more pametnega povedati? Lažje je tako: ostati tam, kjer si, in se ne premakniti. Zato tam, v njihovem mestu ni bilo čudeža. Pravzaprav je to usoda vsakogar, ki želi živeti evangelij. Vedno bo čudak. Ne bo priljubljen. Še več, zdi se, da je nasprotovanje za kristjana dejstvo, ki ga sprejema skupaj z evangelijem. Tako močno dejstvo, da lahko rečemo, da tisti, ki se mu ne nasprotuje, po vsej verjetnosti ne živi po evangeliju. Evangelij je sprevržen, nor, popolnoma drugačen od logike tega sveta, zato je pričakovano tudi vsak, ki ga živi, za ta svet nenormalen. Celo svojim krščanskim sobratom, ne samo svetu. Celo samemu sebi, ko se gleda v ogledalo in si misli, da je nor, da počne kaj takega. Toda to je njegova vloga. Evangelij ni napisan za popularnost, za zasmeh in nasprotovanje je napisan, ker je mišljen kot starševska beseda najstniku: oznanja namreč spreobrnjenje, napor, ki ga potrebujemo, čeprav ni nikomur všeč. Toda evangelij mora biti in vedno ostati glas nenormalnosti, mora zbadati, provocirati in oznanjati nenormalnost sredi normalnosti, da ne bi ves svet postal nenormalen. Zato verjamemo v evangelij. Ker potrebujemo nekoga, ki nam nasprotuje, da se ne bi v tem življenju izgubili. Božja Beseda namreč postavlja meje, do katerih lahko gre človek, in je tako kakor pravi prijatelj, ki ni nikoli napoti, razen če si na napačni poti. (Ž. Petan). http://www.rtvslo.si/podcast Sun, 6 Jan 2019 05:56:47 +0000 Marko Rijavec: Nenormalnost Nihče v življenju ne doživlja samo uspehov. Vsi pa doživljamo poraze, izgube in neuspehe. Modrost pravi, da kdor dela, se tudi moti. Uspeh ne pomeni odsotnost napak. Znane osebnosti, ki je v življenju ustvarile kaj pomembnega, niso doživela enega neuspeha, ampak mnoge. Abraham Lincoln je doživljal neuspeh za neuspehom 28 let, vse dokler ni postal predsednik ZDA! Izumitelj Edison je doživel 14.000 neuspehov dokler ni izumil žarnice. Z neuspehi se soočamo dnevno, zato poglejmo, kako naj odgovarjamo nanje. Prvo, kar je treba narediti, je to, da preudarimo, zakaj smo doživeli neuspeh. Čeprav utegne biti za to več različnih razlogov – marsikdaj ni v naši moči, da bi jih obvladovali –vendarle navajam pet pogostih vzrokov za neuspeh: Kadar ne načrtujemo vnaprej. – Spomnimo se, Noe se je moral lotiti tesarjenja barke veliko prej, preden je začelo deževati! Kakor pravi stari rek: »Če ti ne uspe načrtovati, načrtuješ svoj neuspeh« Knjiga pregovorov (Prg 27,12) pravi: »Previdni opazi zlo in se skrije, / prostaki rinejo naprej in se poškodujejo«. Kadar mislimo, da smo na konju. – »Pred razsulom hodi napuh, / pred padcem ošabnost duha« (Prg 16,18), pravi knjiga Pregovorov. Spomnimo se prilike o kitu: prav tedaj, ko se vzpneš visoko na površje in zatrobiš, prav tedaj te bo zadela harpuna! Kadar si ne upamo sprejeti nujno potrebnega tveganja. Strah pred neuspehom lahko povzroči neuspeh. »Strah pred človekom nastavlja zanko, / kdor pa zaupa v Gospoda, bo obvarovan« (Prg 29,25). Skrbi nas, kaj si bodo o nas mislili drugi, če nam spodleti, in tako sploh ne poskusimo. Nekdanji ameriški nogometaš Frank Tarkenton pravi: »Strah te naredi za poraženca.« Če prehitro odnehamo. – Spomnimo se, tekma je dostikrat dobljena v zadnjih sekundah. Uspeh je velikokrat na dosegu roke. Če se vam ne posreči že v prvem poskusu … ste normalni! Vztrajajte in ne odnehajte že takoj na začetku! Vrednost poštne znamke temelji na njeni zmožnosti, da ostane ves čas prilepljena na svojo podlago, dokler ne dospe na cilj …. Če prezremo Božji nasvet. – Sveto pismo je polno praktičnih napotkov in smernic za delo, dom, za medsebojne odnose in zdravje. Če se ne ravnamo po njem, prav izzivamo nevšečnosti. … »Marsikatera pot se zdi človeku prava, / njen konec pa so poti smrti« (Prg 14,12), dodaja knjiga Pregovorov. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/01/05/DuhovnamiselMMC.PR1.20190105.6.0650.mp3 RTVSLO – Prvi 343 clean Nihče v življenju ne doživlja samo uspehov. Vsi pa doživljamo poraze, izgube in neuspehe. Modrost pravi, da kdor dela, se tudi moti. Uspeh ne pomeni odsotnost napak. Znane osebnosti, ki je v življenju ustvarile kaj pomembnega, niso doživela enega neuspeha, ampak mnoge. Abraham Lincoln je doživljal neuspeh za neuspehom 28 let, vse dokler ni postal predsednik ZDA! Izumitelj Edison je doživel 14.000 neuspehov dokler ni izumil žarnice. Z neuspehi se soočamo dnevno, zato poglejmo, kako naj odgovarjamo nanje. Prvo, kar je treba narediti, je to, da preudarimo, zakaj smo doživeli neuspeh. Čeprav utegne biti za to več različnih razlogov – marsikdaj ni v naši moči, da bi jih obvladovali –vendarle navajam pet pogostih vzrokov za neuspeh: Kadar ne načrtujemo vnaprej. – Spomnimo se, Noe se je moral lotiti tesarjenja barke veliko prej, preden je začelo deževati! Kakor pravi stari rek: »Če ti ne uspe načrtovati, načrtuješ svoj neuspeh« Knjiga pregovorov (Prg 27,12) pravi: »Previdni opazi zlo in se skrije, / prostaki rinejo naprej in se poškodujejo«. Kadar mislimo, da smo na konju. – »Pred razsulom hodi napuh, / pred padcem ošabnost duha« (Prg 16,18), pravi knjiga Pregovorov. Spomnimo se prilike o kitu: prav tedaj, ko se vzpneš visoko na površje in zatrobiš, prav tedaj te bo zadela harpuna! Kadar si ne upamo sprejeti nujno potrebnega tveganja. Strah pred neuspehom lahko povzroči neuspeh. »Strah pred človekom nastavlja zanko, / kdor pa zaupa v Gospoda, bo obvarovan« (Prg 29,25). Skrbi nas, kaj si bodo o nas mislili drugi, če nam spodleti, in tako sploh ne poskusimo. Nekdanji ameriški nogometaš Frank Tarkenton pravi: »Strah te naredi za poraženca.« Če prehitro odnehamo. – Spomnimo se, tekma je dostikrat dobljena v zadnjih sekundah. Uspeh je velikokrat na dosegu roke. Če se vam ne posreči že v prvem poskusu … ste normalni! Vztrajajte in ne odnehajte že takoj na začetku! Vrednost poštne znamke temelji na njeni zmožnosti, da ostane ves čas prilepljena na svojo podlago, dokler ne dospe na cilj …. Če prezremo Božji nasvet. – Sveto pismo je polno praktičnih napotkov in smernic za delo, dom, za medsebojne odnose in zdravje. Če se ne ravnamo po njem, prav izzivamo nevšečnosti. … »Marsikatera pot se zdi človeku prava, / njen konec pa so poti smrti« (Prg 14,12), dodaja knjiga Pregovorov. http://www.rtvslo.si/podcast Sat, 5 Jan 2019 05:55:43 +0000 Božidar Rustja: Soočiti se z življenjskim neuspehom Nekoč je bil par akrobatov, ki ga je sestavljal učitelj, stari vdovec in mlajši učenec po imenu Meda. Ta akrobata sta vsak dan nastopala po ulicah in si na ta način služila za hrano in prenočišče. Med svojimi nastopi sta akrobata izvajala tudi zahtevno točko, ko je učitelj z dolgo bambusovo palico na glavi lovil ravnotežje, medtem pa je mladi akrobat po njej splezal na sam vrh. Ko je bil mladenič na vrhu, se je začel učitelj premikati okrog in oba sta vedno znova požela navdušenje zbrane publike. A pri tej akrobatski točki sta morala oba nastopajoča ohranjati stalen in popoln fokus in ravnotežje, da sta tako preprečila morebitne poškodbe in da sta nastop pripeljala do konca. Nekega dne pa je učitelj učencu predlagal spremembo v nastopu: »Poslušaj, Meda, jaz bi po novem gledal tebe in ti mene, da si bova tako pomagala pri ohranjanju koncentracije in ravnotežja ter preprečila nesrečo. Tako bova z nastopom gotovo zaslužila še več.« A že izkušeni učenec je odgovoril: »Dragi učitelj, mislim da bi bilo bolje, če bi vsak od naju pazil nase. Če paziva vsak nase, bova tako pazila tudi drug na drugega. Tako bova gotovo preprečila nesrečo in zaslužila dovolj za preživetje.« Zgodba izhaja iz tradicije zen budizma in nas vabi k razmisleku o naši čuječnosti do sebe. Običajno se nam dogaja, da precej pozornosti namenimo drugim. Tudi v smislu rumenega tiska, ki se najbolj prodaja. Pravimo, da smo radovedni, ko razpravljamo ali opravljamo o drugih. Posvečamo precej pozornosti slavnim in malo manj slavnim. Marsikdo med mladimi bi si rad celo za poklic izbral, da bi bil slavna oseba na družbenih omrežjih. Da bi bil občudovan, da bi se o njem ali njej govorilo, da bi vplival na druge. Pomislimo na naš čas in na naše pogovore. Kako pogosto se vrtijo okrog drugih, kako govorimo o drugih, jim priznavamo zasluge ali se posvečamo valjenju krivde, vidimo predvsem napake? Znamo spregovoriti o sebi? Vsak nosi odgovornost za svoje življenje in če se svoji odgovornosti bolj posvetimo, lahko prepoznamo, koliko pozornosti in koncentracije potrebujemo, da jo izpolnimo. Lahko odkrivamo, kako šibki smo in kako malo je potrebno, da izgubimo ravnotežje. To nas lahko dela bolj razumevajoče tudi do napak in pomanjkljivosti drugih. Morda naša sodba drugih ni več tako stroga, saj se zavedamo, da s tem posredno obsojamo tudi sebe. »Pomagaj si sam, in Bog ti bo pomagal,« pravi stari pregovor. Danes imamo priložnost, da smo čuječi, najprej do sebe in tudi do potreb drugih. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/01/04/DuhovnamiselMMC.PR1.20190104.5.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 357 clean Nekoč je bil par akrobatov, ki ga je sestavljal učitelj, stari vdovec in mlajši učenec po imenu Meda. Ta akrobata sta vsak dan nastopala po ulicah in si na ta način služila za hrano in prenočišče. Med svojimi nastopi sta akrobata izvajala tudi zahtevno točko, ko je učitelj z dolgo bambusovo palico na glavi lovil ravnotežje, medtem pa je mladi akrobat po njej splezal na sam vrh. Ko je bil mladenič na vrhu, se je začel učitelj premikati okrog in oba sta vedno znova požela navdušenje zbrane publike. A pri tej akrobatski točki sta morala oba nastopajoča ohranjati stalen in popoln fokus in ravnotežje, da sta tako preprečila morebitne poškodbe in da sta nastop pripeljala do konca. Nekega dne pa je učitelj učencu predlagal spremembo v nastopu: »Poslušaj, Meda, jaz bi po novem gledal tebe in ti mene, da si bova tako pomagala pri ohranjanju koncentracije in ravnotežja ter preprečila nesrečo. Tako bova z nastopom gotovo zaslužila še več.« A že izkušeni učenec je odgovoril: »Dragi učitelj, mislim da bi bilo bolje, če bi vsak od naju pazil nase. Če paziva vsak nase, bova tako pazila tudi drug na drugega. Tako bova gotovo preprečila nesrečo in zaslužila dovolj za preživetje.« Zgodba izhaja iz tradicije zen budizma in nas vabi k razmisleku o naši čuječnosti do sebe. Običajno se nam dogaja, da precej pozornosti namenimo drugim. Tudi v smislu rumenega tiska, ki se najbolj prodaja. Pravimo, da smo radovedni, ko razpravljamo ali opravljamo o drugih. Posvečamo precej pozornosti slavnim in malo manj slavnim. Marsikdo med mladimi bi si rad celo za poklic izbral, da bi bil slavna oseba na družbenih omrežjih. Da bi bil občudovan, da bi se o njem ali njej govorilo, da bi vplival na druge. Pomislimo na naš čas in na naše pogovore. Kako pogosto se vrtijo okrog drugih, kako govorimo o drugih, jim priznavamo zasluge ali se posvečamo valjenju krivde, vidimo predvsem napake? Znamo spregovoriti o sebi? Vsak nosi odgovornost za svoje življenje in če se svoji odgovornosti bolj posvetimo, lahko prepoznamo, koliko pozornosti in koncentracije potrebujemo, da jo izpolnimo. Lahko odkrivamo, kako šibki smo in kako malo je potrebno, da izgubimo ravnotežje. To nas lahko dela bolj razumevajoče tudi do napak in pomanjkljivosti drugih. Morda naša sodba drugih ni več tako stroga, saj se zavedamo, da s tem posredno obsojamo tudi sebe. »Pomagaj si sam, in Bog ti bo pomagal,« pravi stari pregovor. Danes imamo priložnost, da smo čuječi, najprej do sebe in tudi do potreb drugih. http://www.rtvslo.si/podcast Fri, 4 Jan 2019 04:55:57 +0000 Robert Friškovec: Čuječnost do sebe Če pričakujemo pomembnega gosta, je njegov prihod nepozabni trenutek. Pozabljeni so trenutki čakanja, ko se je upanje in hrepenenje pomešalo z nemirom in strahom: Kaj pa, če ga ne bo? Izgine utrujenost zaradi vseh priprav in dejavnosti, ki so narejene pred prihodom. Vsi mi, ki čakamo, stopamo v ozadje in na prvo mesto postavimo tistega, ki smo ga čakali. Če smo ta važni gost, ki prihaja, mi sami, vemo, kako je najbolj pomembno, da se nas ob našem prihodu nekdo razveseli, da slišimo tisto čarobno besedo – dobro došli! Nepozabno je bilo prihajati od daleč v skupnost, kjer so živele naše stare sestre. Ena od njih je s svojo palico in širokim nasmehom prišla do vrat, me stisnila k sebi in radostno vzkliknila: Kako sem srečna, da ste prišli! Božični čas nas uči prav tega – kulturo dobrodošlice. Da se razveselimo nekoga, ki je prišel k nam, da mu odpremo svoj dom in svoje srce in da jim pokažemo, kako pomembni in važni so za nas. Naša krščanska vera je vera pričakovanja. Zato je prav božič praznik dobrodošlica Njemu, ki je stopil iz svetih nebes in se med nami naselil, da bi nam pokazal pot odrešenja. Prišel je enkrat kot zgodovinska oseba, prihaja vsak dan kot kruh za duše in prišel bo nekoč ob koncu vseh časov. Sam nam je povedal: Prišel sem, da bi imeli življenje in ga imeli v izobilju. Takšen Gost, ki prinaša življenje in veselje do življenja, je najgloblji božični smisel in najlepše darilo božične noči. Kar se ne more kupiti, je prav ta radost zaradi Božjega prihoda. Če bomo našli v srcu hrepenenje po neskončni sreči in ljubezni, mu bomo ob jaslicah lahko iskreno zašepetali: Kako srečen sem, da si prišel! http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/01/03/DuhovnamiselMMC.PR1.20190103.4.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 389 clean Če pričakujemo pomembnega gosta, je njegov prihod nepozabni trenutek. Pozabljeni so trenutki čakanja, ko se je upanje in hrepenenje pomešalo z nemirom in strahom: Kaj pa, če ga ne bo? Izgine utrujenost zaradi vseh priprav in dejavnosti, ki so narejene pred prihodom. Vsi mi, ki čakamo, stopamo v ozadje in na prvo mesto postavimo tistega, ki smo ga čakali. Če smo ta važni gost, ki prihaja, mi sami, vemo, kako je najbolj pomembno, da se nas ob našem prihodu nekdo razveseli, da slišimo tisto čarobno besedo – dobro došli! Nepozabno je bilo prihajati od daleč v skupnost, kjer so živele naše stare sestre. Ena od njih je s svojo palico in širokim nasmehom prišla do vrat, me stisnila k sebi in radostno vzkliknila: Kako sem srečna, da ste prišli! Božični čas nas uči prav tega – kulturo dobrodošlice. Da se razveselimo nekoga, ki je prišel k nam, da mu odpremo svoj dom in svoje srce in da jim pokažemo, kako pomembni in važni so za nas. Naša krščanska vera je vera pričakovanja. Zato je prav božič praznik dobrodošlica Njemu, ki je stopil iz svetih nebes in se med nami naselil, da bi nam pokazal pot odrešenja. Prišel je enkrat kot zgodovinska oseba, prihaja vsak dan kot kruh za duše in prišel bo nekoč ob koncu vseh časov. Sam nam je povedal: Prišel sem, da bi imeli življenje in ga imeli v izobilju. Takšen Gost, ki prinaša življenje in veselje do življenja, je najgloblji božični smisel in najlepše darilo božične noči. Kar se ne more kupiti, je prav ta radost zaradi Božjega prihoda. Če bomo našli v srcu hrepenenje po neskončni sreči in ljubezni, mu bomo ob jaslicah lahko iskreno zašepetali: Kako srečen sem, da si prišel! http://www.rtvslo.si/podcast Thu, 3 Jan 2019 04:56:29 +0000 Emanuela Žerdin: Prišel je! Kako različni smo si ljudje. Tudi ko gre za temeljna življenjska vprašanja. Večkrat bi bilo verjetno bolje, če bi se tega bolj zavedali in tudi sami storili kaj zato, da bi bili bolj zadovoljni. Zadovoljstvo ne prihaja kar tako samo od sebe, od zunaj, brez našega prizadevanja. Tako pa največkrat vidimo samo druge, za katetre se nam zdi, da so na boljšem, sami pa se izgubljamo v tožbah, kako ubogi smo. Prav to mi je prihajalo na misel, ko sem poslušala pripoved znanke o dveh starejši gospeh. Obe sta stari čez osemdeset let. Ena je še kar zdrava in živi v hiši skupaj s sinom in njegovo družino. Druga ima veliko zdravstvenih težav in živi sama, otroci z družinami so v drugih krajih. Obe nekje na deželi. Na Silvestrovo zvečer je obe poklicala. Prva je začela tožiti, kako sama je, kako težko ji je, kako ni ničesar v njenem življenju, kar bi jo razveseljevalo. Druga, ki živi sama v hišici, pa je zvenela prav zadovoljno. Res, da marsičesa ne zmore, pa ji sem in tja pridejo pomagat. Kot prvo ji je rekla: »Tako lepo mi je.« Na ta praznični večer bom malo poslušala radio, pa kaj prebrala. Pripravila si je kar nekaj knjig, ki bi bile primerne za ta večer. No, vsega ne bo mogla prebrati, nekaj pa le. Tudi televizije ne mara preveč, radio ji je ljubši. Dve stari gospe in dva različna odziva na življenje. Verjetno je za prvo sedaj v tej pozni starosti že prepozno, da bi se učila drugače odzivati se na življenje. No, čisto nemogoče pa tudi to ni. Druga stara gospa je lahko samo hvaležna, da je takšna, kot je. Ne poznam je in ne vem, koliko je tudi sama prispevala k temu, da je takšna. Prestavljam si pa, da ima tudi sama zasluge pri tem. Potem pa sem poslušala še zgodbo, kako je znanka z družino obiskala to drugo staro gospo. Otroci so bili navdušeni nad njo. Obe njihovi babici sta že umrli, tako da nimajo sedaj nobene več. Sin, pubertetnik, pa je razmišljal takole: »Takšno babico bi želel imeti!« Ali bi mogla stara gospa dobiti še kakšno večje priznanje kot to, da ji pubertetnik reče, da bi želel imeti takšno babico? http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/01/02/DuhovnamiselMMC.PR1.20190102.3.0650.mp3 RTVSLO – Prvi 336 clean Kako različni smo si ljudje. Tudi ko gre za temeljna življenjska vprašanja. Večkrat bi bilo verjetno bolje, če bi se tega bolj zavedali in tudi sami storili kaj zato, da bi bili bolj zadovoljni. Zadovoljstvo ne prihaja kar tako samo od sebe, od zunaj, brez našega prizadevanja. Tako pa največkrat vidimo samo druge, za katetre se nam zdi, da so na boljšem, sami pa se izgubljamo v tožbah, kako ubogi smo. Prav to mi je prihajalo na misel, ko sem poslušala pripoved znanke o dveh starejši gospeh. Obe sta stari čez osemdeset let. Ena je še kar zdrava in živi v hiši skupaj s sinom in njegovo družino. Druga ima veliko zdravstvenih težav in živi sama, otroci z družinami so v drugih krajih. Obe nekje na deželi. Na Silvestrovo zvečer je obe poklicala. Prva je začela tožiti, kako sama je, kako težko ji je, kako ni ničesar v njenem življenju, kar bi jo razveseljevalo. Druga, ki živi sama v hišici, pa je zvenela prav zadovoljno. Res, da marsičesa ne zmore, pa ji sem in tja pridejo pomagat. Kot prvo ji je rekla: »Tako lepo mi je.« Na ta praznični večer bom malo poslušala radio, pa kaj prebrala. Pripravila si je kar nekaj knjig, ki bi bile primerne za ta večer. No, vsega ne bo mogla prebrati, nekaj pa le. Tudi televizije ne mara preveč, radio ji je ljubši. Dve stari gospe in dva različna odziva na življenje. Verjetno je za prvo sedaj v tej pozni starosti že prepozno, da bi se učila drugače odzivati se na življenje. No, čisto nemogoče pa tudi to ni. Druga stara gospa je lahko samo hvaležna, da je takšna, kot je. Ne poznam je in ne vem, koliko je tudi sama prispevala k temu, da je takšna. Prestavljam si pa, da ima tudi sama zasluge pri tem. Potem pa sem poslušala še zgodbo, kako je znanka z družino obiskala to drugo staro gospo. Otroci so bili navdušeni nad njo. Obe njihovi babici sta že umrli, tako da nimajo sedaj nobene več. Sin, pubertetnik, pa je razmišljal takole: »Takšno babico bi želel imeti!« Ali bi mogla stara gospa dobiti še kakšno večje priznanje kot to, da ji pubertetnik reče, da bi želel imeti takšno babico? http://www.rtvslo.si/podcast Wed, 2 Jan 2019 05:55:36 +0000 Metka Klevišar: Tako babico bi želel imeti Tako radi rečemo (še neverni ljudje to brez zadržkov izustijo), da je Bog ljubezen. A če je to res (da je Bog ljubezen namreč – v kar sam trdno verjamem), potem je vse (in hkrati edino) kar lahko v Njegovem imenu storim, da ljubim. Pa vendar me vedno znova in znova presune zavest, koliko stvari storimo v imenu Boga, a proti ljubezni! Ni težko ljubiti, če si tudi sam ljubljen. Ni težko širiti ljubezni, če si je sam deležen. Ni težko objeti, če te pričakujejo razširjene roke. Ni težko nositi srca na dlani, če te obkrožajo nasmejani obrazi. A ljubiti tudi, ko ti vzamejo srce… ko ga vržejo na tla… ko ga pohodijo… ko pljunejo nanj… Ljubiti tudi, ko roke udarijo… bijejo… davijo… Ljubiti tudi, ko se srečuješ s kletvijo… s sovraštvom… z zahrbtnostjo… Ljubiti tudi, ko ljubezni ni in ni… in še ta, ki jo hraniš v svojem ranjenem srcu izgublja sapo… in diha vse bolj plitko… ko umira… A ljubezen je ljubezen le, če zna tudi umreti. Če »vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane.«(1 Kor 13, 7) Potem »nikoli ne mine!« (1 Kor 13, 8) Ljubezen nima urnika in uradnih ur. Napisa na vratih: Od – do. Ker dela non – stop. Ljubezen ne prešteva nadur in nočnih ur. Ljubezen nima nedeljskega voznega reda. Ker je za ljubezen vsak dan – nedelja. Sicer ni ljubezen. Včasih ostanem brez besed. Včasih ne vem kaj reči. Včasih moje ladje nasedejo na čereh laži in valovi mojih misli me naplavijo na najbližjo obalo: obalo nesmisla… In od daleč lahko samo nebogljeno opazujem kako vse kar imam in vse kar sem tone v globino in izginja v penečih valovih zavrnjene ljubezni… Bog je ljubezen. Ljubezen pa ni Bog. Še bog ne, čeprav je vez popolnosti http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/01/01/DuhovnamiselMMC.PR1.20190101.2.0650.mp3 RTVSLO – Prvi 354 clean Tako radi rečemo (še neverni ljudje to brez zadržkov izustijo), da je Bog ljubezen. A če je to res (da je Bog ljubezen namreč – v kar sam trdno verjamem), potem je vse (in hkrati edino) kar lahko v Njegovem imenu storim, da ljubim. Pa vendar me vedno znova in znova presune zavest, koliko stvari storimo v imenu Boga, a proti ljubezni! Ni težko ljubiti, če si tudi sam ljubljen. Ni težko širiti ljubezni, če si je sam deležen. Ni težko objeti, če te pričakujejo razširjene roke. Ni težko nositi srca na dlani, če te obkrožajo nasmejani obrazi. A ljubiti tudi, ko ti vzamejo srce… ko ga vržejo na tla… ko ga pohodijo… ko pljunejo nanj… Ljubiti tudi, ko roke udarijo… bijejo… davijo… Ljubiti tudi, ko se srečuješ s kletvijo… s sovraštvom… z zahrbtnostjo… Ljubiti tudi, ko ljubezni ni in ni… in še ta, ki jo hraniš v svojem ranjenem srcu izgublja sapo… in diha vse bolj plitko… ko umira… A ljubezen je ljubezen le, če zna tudi umreti. Če »vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane.«(1 Kor 13, 7) Potem »nikoli ne mine!« (1 Kor 13, 8) Ljubezen nima urnika in uradnih ur. Napisa na vratih: Od – do. Ker dela non – stop. Ljubezen ne prešteva nadur in nočnih ur. Ljubezen nima nedeljskega voznega reda. Ker je za ljubezen vsak dan – nedelja. Sicer ni ljubezen. Včasih ostanem brez besed. Včasih ne vem kaj reči. Včasih moje ladje nasedejo na čereh laži in valovi mojih misli me naplavijo na najbližjo obalo: obalo nesmisla… In od daleč lahko samo nebogljeno opazujem kako vse kar imam in vse kar sem tone v globino in izginja v penečih valovih zavrnjene ljubezni… Bog je ljubezen. Ljubezen pa ni Bog. Še bog ne, čeprav je vez popolnosti http://www.rtvslo.si/podcast Tue, 1 Jan 2019 05:55:54 +0000 Gregor Čušin: O prehojeni poti in poti pred mano Zadnje čase se veliko govori o »čuječnosti«. Ta pojem izvira iz budizma in je prišel do nas prek angleškega izraza mindfulness, ki ga lahko razumemo tudi kot pozornost, »prisotnost duha«. Na spletni strani enega izmed društev za »razvijanje čuječnosti« preberemo, da je čuječnost zavedanje lastnega doživljanja s sprejemanjem, odprtostjo in radovednostjo. Poudarek je na zavedanju sedanjosti, vsakega trenutka »tu in zdaj«. Prakse in tehnike čuječnosti naj bi bile neke vrste psihoterapija ali vsaj »pozitivna psihologija«: čuječnost naj bi izboljšala počutje sodobnega človeka, zmanjševala stres in anksioznost, s tem pa tudi prispevala k večji prilagodljivosti in učinkovitosti posameznika v sodobni družbi, opredeljeni s kapitalom in tehnologijo. V takšnih prizadevanjih po t.i. »osebnostni rasti« seveda ni nič narobe, nasprotno, vaje iz čuječnosti so lahko v marsičem dobre, vendar … Najprej je treba reči, da klic k zavedanju sebe in vseh svojih dejavnosti še zdaleč ni nekaj novega. Ne samo budisti na daljnem vzhodu, temveč tudi zahodni filozofi si prizadevamo za samospoznanje že od Sokrata dalje, sledeč njegovemu miselnemu in etičnemu vodilu, izraženemu v delfskem reklu: Spoznaj samega sebe! – Dve tisočletji po Sokratu je modri in plemeniti renesančni filozof Michel de Montaigne zapisal v svojem zadnjem eseju pod naslovom O izkustvu naslednji stavek, ki čudovito izraža filozofsko čuječnost in človeško modrost: Ko plešem, plešem; ko spim, spim; in ko se samotno sprehajam po lepem sadovnjaku, četudi so moje misli del časa zaposlene z daljnimi stvarmi, jih v drugem delu časa pokličem nazaj k sprehodu, sadovnjaku, milini te samote, k sebi. Če primerjamo »prisotnost duha« pri starih modrecih s sodobno postmoderno čuječnostjo, pri slednji manjka odnos do drugega človeka in nasploh do sveta, saj je osredotočena predvsem na dobrobit lastne osebe. Manjka ji empatija, sposobnost vživljanja v drugega človeka, v drugo živo bitje, so-čutenje z njim ali njo. Prave čuječnosti kot »prisotnosti duha« pa ni brez empatije, brez ponotranjenega »svetovnega etosa«. Ob koncu te glosice naj se za hip vrnem k izvoru čuječnosti – budizmu. Japonski pesnik Matsuo Bashō, utemeljitelj pesniške oblike haiku, je v enem svojih čuječnih haikujev zapisal: Zbudi se zbudi / rad bi bil tvoj prijatelj / speči metuljček. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2018/12/31/DuhovnamiselLJ_2559624.mp3 RTVSLO – Prvi 303 clean Zadnje čase se veliko govori o »čuječnosti«. Ta pojem izvira iz budizma in je prišel do nas prek angleškega izraza mindfulness, ki ga lahko razumemo tudi kot pozornost, »prisotnost duha«. Na spletni strani enega izmed društev za »razvijanje čuječnosti« preberemo, da je čuječnost zavedanje lastnega doživljanja s sprejemanjem, odprtostjo in radovednostjo. Poudarek je na zavedanju sedanjosti, vsakega trenutka »tu in zdaj«. Prakse in tehnike čuječnosti naj bi bile neke vrste psihoterapija ali vsaj »pozitivna psihologija«: čuječnost naj bi izboljšala počutje sodobnega človeka, zmanjševala stres in anksioznost, s tem pa tudi prispevala k večji prilagodljivosti in učinkovitosti posameznika v sodobni družbi, opredeljeni s kapitalom in tehnologijo. V takšnih prizadevanjih po t.i. »osebnostni rasti« seveda ni nič narobe, nasprotno, vaje iz čuječnosti so lahko v marsičem dobre, vendar … Najprej je treba reči, da klic k zavedanju sebe in vseh svojih dejavnosti še zdaleč ni nekaj novega. Ne samo budisti na daljnem vzhodu, temveč tudi zahodni filozofi si prizadevamo za samospoznanje že od Sokrata dalje, sledeč njegovemu miselnemu in etičnemu vodilu, izraženemu v delfskem reklu: Spoznaj samega sebe! – Dve tisočletji po Sokratu je modri in plemeniti renesančni filozof Michel de Montaigne zapisal v svojem zadnjem eseju pod naslovom O izkustvu naslednji stavek, ki čudovito izraža filozofsko čuječnost in človeško modrost: Ko plešem, plešem; ko spim, spim; in ko se samotno sprehajam po lepem sadovnjaku, četudi so moje misli del časa zaposlene z daljnimi stvarmi, jih v drugem delu časa pokličem nazaj k sprehodu, sadovnjaku, milini te samote, k sebi. Če primerjamo »prisotnost duha« pri starih modrecih s sodobno postmoderno čuječnostjo, pri slednji manjka odnos do drugega človeka in nasploh do sveta, saj je osredotočena predvsem na dobrobit lastne osebe. Manjka ji empatija, sposobnost vživljanja v drugega človeka, v drugo živo bitje, so-čutenje z njim ali njo. Prave čuječnosti kot »prisotnosti duha« pa ni brez empatije, brez ponotranjenega »svetovnega etosa«. Ob koncu te glosice naj se za hip vrnem k izvoru čuječnosti – budizmu. Japonski pesnik Matsuo Bashō, utemeljitelj pesniške oblike haiku, je v enem svojih čuječnih haikujev zapisal: Zbudi se zbudi / rad bi bil tvoj prijatelj / speči metuljček. http://www.rtvslo.si/podcast Mon, 31 Dec 2018 07:11:48 +0000 Marko Uršič: Novoletna želja: več čuječnosti in empatije Pogosto, ko berem evangelijski odlomek o dečku Jezusu, ki je ostal v jeruzalemskem templju in sta ga prestrašena starša panično iskala, se spomnim na neko, razmeroma nekonvencionalno filmsko upodobitev. Režiser Roger Young je leta 1999 z zvezdniško igralsko ekipo, vključno z Garyjem Oldmanom, posnel triurni film z naslovom Jezus. V njem s čustveno dramatičnostjo povede gledalca v prizor, ko nesrečna Jožef in Marija slednjič najdeta dvanajstletnega Jezusa v templju. Zaskrbljeni in prestrašeni Jožef se ob tem precej razburi, tako da dobi gledalec občutek, da manjka samo še malo in bo od razburjenja dečku Jezusu primazal klofuto. Kar pa se seveda ne zgodi. Kljub vsej jezi in stiski, je do otroka spoštljiv. In to je bistveno. Pristen odnos. Tega nam tolikokrat manjka. Pristnih in iskrenih odnosov, ki temeljijo na resničnem medsebojnem spoštovanju. Sociološke raziskave med mladimi še kažejo, da si mladi želijo v prihodnosti imeti družino, saj jim to predstavlja eno največjih vrednot. Kaj so za to pripravljeni narediti je drugo vprašanje, a želje in hrepenenja so še kako resnična. Toda, prav v tej točki se tolikokrat zalomi. Rad bi, želim si, toda ne zmorem, ne znam, ne upam si. Tako se lahko človek znajde v razcepu med željo in hrepenenjem ter nemočjo, še posebej ob nekakšnih romantičnih prepričanjih zakonskih in družinskih odnosih. Dejstvo je, da idealnih zakonov in idealnih družin ni. Idealne družine obstajajo samo na fotografijah, v reklamah in v filmih. Se pravi: v pravljičnem svetu. V naši stvarnosti so mogoče le dovolj dobre družine, ki poznajo vzpone in padce, preizkušnje in radosti, trpljenje in ljubezen. Vse to pa je seveda mogoče, če so odnosi pristni, iskreni in odprti. Vsak si želi pripadati, biti sprejet in ljubljen, vendar ni vsak pripravljen za to zastaviti sebe v iskrenosti in pristnosti. Kot športnik ali glasbenik, ki želi postati uspešen, lahko to doseže le z naporom, predanostjo, odpovedmi, zvestobo odločitvi, tako je tudi z našimi odnosi. Za vsako resno stvar potrebujemo vajo, trening, vztrajnost, zvestobo, da dosežemo določen uspeh. Kako to, da se nam vse to tolikokrat zdi povsem nepomembno na področju odnosov. In vendar je pot, ki vodi k dovolj dobremu življenju v zakonu in družini zaznamovana prav z zvestobo odločitvi, z odprtostjo, s pristnostjo, z odpuščanjem, s sprejemanjem, z lastno krhkostjo in ranljivostjo, z odpovedjo sebičnost in egoizmu ter z iskanjem drugega. In še bi lahko naštevali. Idealnih družin in zakonov res ni. So pa tisti, ki si upajo živeti in uresničevati svoja najgloblja hrepenenja in želje po pripadnosti in ljubljenosti. Seveda je to pot neprestanega prizadevanja za rast in gradnjo pristnih odnosov. Strma in ozka je pot, ki vodi v življenje in malo jih je, ki hodijo po njej. Si upate stopiti nanjo in hoditi po njej? http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2018/12/30/DuhovnamiselMMC.PR1.20181230.7.0650.mp3 RTVSLO – Prvi 367 clean Pogosto, ko berem evangelijski odlomek o dečku Jezusu, ki je ostal v jeruzalemskem templju in sta ga prestrašena starša panično iskala, se spomnim na neko, razmeroma nekonvencionalno filmsko upodobitev. Režiser Roger Young je leta 1999 z zvezdniško igralsko ekipo, vključno z Garyjem Oldmanom, posnel triurni film z naslovom Jezus. V njem s čustveno dramatičnostjo povede gledalca v prizor, ko nesrečna Jožef in Marija slednjič najdeta dvanajstletnega Jezusa v templju. Zaskrbljeni in prestrašeni Jožef se ob tem precej razburi, tako da dobi gledalec občutek, da manjka samo še malo in bo od razburjenja dečku Jezusu primazal klofuto. Kar pa se seveda ne zgodi. Kljub vsej jezi in stiski, je do otroka spoštljiv. In to je bistveno. Pristen odnos. Tega nam tolikokrat manjka. Pristnih in iskrenih odnosov, ki temeljijo na resničnem medsebojnem spoštovanju. Sociološke raziskave med mladimi še kažejo, da si mladi želijo v prihodnosti imeti družino, saj jim to predstavlja eno največjih vrednot. Kaj so za to pripravljeni narediti je drugo vprašanje, a želje in hrepenenja so še kako resnična. Toda, prav v tej točki se tolikokrat zalomi. Rad bi, želim si, toda ne zmorem, ne znam, ne upam si. Tako se lahko človek znajde v razcepu med željo in hrepenenjem ter nemočjo, še posebej ob nekakšnih romantičnih prepričanjih zakonskih in družinskih odnosih. Dejstvo je, da idealnih zakonov in idealnih družin ni. Idealne družine obstajajo samo na fotografijah, v reklamah in v filmih. Se pravi: v pravljičnem svetu. V naši stvarnosti so mogoče le dovolj dobre družine, ki poznajo vzpone in padce, preizkušnje in radosti, trpljenje in ljubezen. Vse to pa je seveda mogoče, če so odnosi pristni, iskreni in odprti. Vsak si želi pripadati, biti sprejet in ljubljen, vendar ni vsak pripravljen za to zastaviti sebe v iskrenosti in pristnosti. Kot športnik ali glasbenik, ki želi postati uspešen, lahko to doseže le z naporom, predanostjo, odpovedmi, zvestobo odločitvi, tako je tudi z našimi odnosi. Za vsako resno stvar potrebujemo vajo, trening, vztrajnost, zvestobo, da dosežemo določen uspeh. Kako to, da se nam vse to tolikokrat zdi povsem nepomembno na področju odnosov. In vendar je pot, ki vodi k dovolj dobremu življenju v zakonu in družini zaznamovana prav z zvestobo odločitvi, z odprtostjo, s pristnostjo, z odpuščanjem, s sprejemanjem, z lastno krhkostjo in ranljivostjo, z odpovedjo sebičnost in egoizmu ter z iskanjem drugega. In še bi lahko naštevali. Idealnih družin in zakonov res ni. So pa tisti, ki si upajo živeti in uresničevati svoja najgloblja hrepenenja in želje po pripadnosti in ljubljenosti. Seveda je to pot neprestanega prizadevanja za rast in gradnjo pristnih odnosov. Strma in ozka je pot, ki vodi v življenje in malo jih je, ki hodijo po njej. Si upate stopiti nanjo in hoditi po njej? http://www.rtvslo.si/podcast Sun, 30 Dec 2018 05:56:07 +0000 Andraž Arko: Pristnost odnosov Spoštovani, mnogi moji sogovorniki krivijo za zlo Boga in mislijo, da jih bo moral Bog, če res obstaja, prositi za odpuščanje, ker bi se moral svojih početij sramovati, medtem ko so ostali prepričani, da je dobri Oče krščansko ime za Boga. Eni trpljenje zanikajo in se proti njemu borijo, drugi pa ga proslavljajo in iz njega delajo ideologijo. Karl Gustav Jung (1875-1961), švicarski psihiater in psihoanalitik, je trdil, da je trpin Jezus zanj stvarnejši od Bude, ki je trpljenje zavračal in zaradi tega prenehal biti stvarno človeški. Za Junga je trpljenje humus našega zorenja in počlovečenja. Zato je imel v svoji delovni sobi ob sebi Kristusov križ. Zapisal je, da trpljenje nadvladamo le tako, da ga sprejmemo, prenašamo in preživimo. Kajti kdor od trpljenja beži, išče zanj nadomestke. Včasih pomislim, da je morda moje razmišljanje glede zla in Boga komu kamen spotike. Odgovor na take obtožbe mi je dal portugalski pisatelj, nobelovec José Saramago (1922), ko je na očitek, da njegova predrzna mojstrovina Evangelij po Jezusu Kristusu kristjane žali, izjavil: »Moja knjiga kristjanov ne bo užalila, ker tako in tako ne berejo Biblije.« Povedal je resnico. Zapisal je tudi, da je Jezus na križu glede ljudi rekel: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo.« Nato je stavek glede Jezusa posodobil takole: »Ljudje, odpustite mu, saj ne vé, kaj dela.« Priznam, da je težko sprejeti krščanskega Odrešenika, ki nemočen umira na križu, za svojega odrešenika. Briljantni nemški teolog Walter Kasper (1933) je zapisal, da Božje samozatajevanje, njegova slabotnost in trpljenje, ni izraz primanjkljaja kot pri omejenih bitjih, saj je Bog neomejen. In da ne gre za nujnost usode. Ko Bog trpi, trpi na božanski način in je njegovo trpljenje izraz svobode, kar za ostala bitja ne velja. Boga trpljenje ne doleti, tako kot doleti nas, ampak Bog v svobodi dovoli, da ga trpljenje zadene. On ne trpí kot stvarstvo, ki trpi iz pomanjkljivosti svoje bíti, ampak trpí iz ljubezni in samo zaradi svoje ljubezni, ki je čezmernost njegove bíti. Ker je Bog vsemogočnost ljubezni, si lahko dovoli nemoč ljubezni, in vstopi v trpljenje in smrt, a da v tem ne propade. Bog na križu dokazuje, da je svoboden v ljubezni in hkrati svoboda v ljubezni. Zato lahko edini s trpini sotrpi. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2018/12/29/DuhovnamiselMMC.PR1.20181229.6.0650.mp3 RTVSLO – Prvi 402 clean Spoštovani, mnogi moji sogovorniki krivijo za zlo Boga in mislijo, da jih bo moral Bog, če res obstaja, prositi za odpuščanje, ker bi se moral svojih početij sramovati, medtem ko so ostali prepričani, da je dobri Oče krščansko ime za Boga. Eni trpljenje zanikajo in se proti njemu borijo, drugi pa ga proslavljajo in iz njega delajo ideologijo. Karl Gustav Jung (1875-1961), švicarski psihiater in psihoanalitik, je trdil, da je trpin Jezus zanj stvarnejši od Bude, ki je trpljenje zavračal in zaradi tega prenehal biti stvarno človeški. Za Junga je trpljenje humus našega zorenja in počlovečenja. Zato je imel v svoji delovni sobi ob sebi Kristusov križ. Zapisal je, da trpljenje nadvladamo le tako, da ga sprejmemo, prenašamo in preživimo. Kajti kdor od trpljenja beži, išče zanj nadomestke. Včasih pomislim, da je morda moje razmišljanje glede zla in Boga komu kamen spotike. Odgovor na take obtožbe mi je dal portugalski pisatelj, nobelovec José Saramago (1922), ko je na očitek, da njegova predrzna mojstrovina Evangelij po Jezusu Kristusu kristjane žali, izjavil: »Moja knjiga kristjanov ne bo užalila, ker tako in tako ne berejo Biblije.« Povedal je resnico. Zapisal je tudi, da je Jezus na križu glede ljudi rekel: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo.« Nato je stavek glede Jezusa posodobil takole: »Ljudje, odpustite mu, saj ne vé, kaj dela.« Priznam, da je težko sprejeti krščanskega Odrešenika, ki nemočen umira na križu, za svojega odrešenika. Briljantni nemški teolog Walter Kasper (1933) je zapisal, da Božje samozatajevanje, njegova slabotnost in trpljenje, ni izraz primanjkljaja kot pri omejenih bitjih, saj je Bog neomejen. In da ne gre za nujnost usode. Ko Bog trpi, trpi na božanski način in je njegovo trpljenje izraz svobode, kar za ostala bitja ne velja. Boga trpljenje ne doleti, tako kot doleti nas, ampak Bog v svobodi dovoli, da ga trpljenje zadene. On ne trpí kot stvarstvo, ki trpi iz pomanjkljivosti svoje bíti, ampak trpí iz ljubezni in samo zaradi svoje ljubezni, ki je čezmernost njegove bíti. Ker je Bog vsemogočnost ljubezni, si lahko dovoli nemoč ljubezni, in vstopi v trpljenje in smrt, a da v tem ne propade. Bog na križu dokazuje, da je svoboden v ljubezni in hkrati svoboda v ljubezni. Zato lahko edini s trpini sotrpi. http://www.rtvslo.si/podcast Sat, 29 Dec 2018 05:56:42 +0000 Daniel Brkič: Bog lahko edini s trpini sotrpi Dobro jutro in če bi po radiu lahko pokazal šibo, bi vam zavpil: »Rešite se!« Za to je še res prerano, čeprav otroci znajo biti pri takih opravilih zelo zgodnji. Upam, da smo že pripravili kakšno odkupnino, če kdo potrka na današnji tepežni dan s svojo šibo na naša vrata. Običaj tepežkanja se je v veliki meri izgubil. Otrokom k sreči ni treba več hoditi naokrog in prosjačiti, da bi si lahko privoščili kakšen priboljšek v teh božičnih dneh. Po drugi strani smo do šib vzgojili odpor in vedno manj se v soseski poznamo med sabo in bi se otroci težko upali priti k ljudem, ki so jim popolnoma tuji. Starejši se verjetno še spomnite, kako smo zjutraj hiteli s svojo šibo od hiše do hiše, da bi kaj dobili. Saj nismo razumeli, kaj pomeni tisti: »Rešite se!« Bilo pa je imenitno starejšega človeka, ki smo se ga bolj ali manj bali, vsaj malo ošvrkniti s svojo šibo. Po nekod so te šibe celo blagoslavljali in so tam imeli otroci še bolj vzvišen, svet občutek. Ob spominu na pomor nedolžnih otrok, ko naj bi Herod dal pomoriti prvorojence v Betlehemu, je božično praznovanje povzdignilo otroke, da so si lahko privoščili odrasle. Da se je ta običaj tako prijel in ohranil, mora biti v njem skritega kaj več, kot le spomin na nek daljni dogodek. Če pomislimo, kako je bilo nekoč otrokom, hitro razumemo, da so bili ti vedno ranljivi. Mnogi so odraščali v pomanjkanju, mnogi so bili že od malega prisiljeni trdo delati, predvsem pa so jih vzgajali z ustrahovanjem in poniževanjem. Varuha otrokovih pravic ni bilo, še manj popuščanja otroškim muham. Danes je k sreči drugače. Vsaj tako si dopovedujemo. Ko gledamo starše, ki otroke vlačijo od ene dejavnosti do druge, ko otroka postavljajo na prvo mesto, da bi bil naš boljši kot sosedov in ga podkupujejo z vsem mogočim, le da bi se ob njem dobro počutil, se mi ravno ne zdi, da smo v spoštovanju otroštva veliko napredovali. Otrok še vedno služi odraslim. Še vedno je grožnja kot nekoč Herodu, če ne odgovarja pričakovanju staršev in okolja. Nedolžnost otroka hitro ubijemo, ko mu kažemo svet kot le solzno dolino, kjer velja le to, kako visoko splezaš po družbeni lestvici. Zdi se mi prav, da bi se vsaj danes s čim odkupili pred otroško razposajenostjo. »Rešite se!« naj ne bo le nemi krik, naj nas ves dan spodbuja, da bomo otroka spoštovali zaradi njega samega in ne zaradi naših predstav in pričakovanj. In ne samo pri malem otroku, storimo to tudi pri otroku, ki je skrit v nas. Rešimo ga pred navlako nadutosti in praznega ponosa herodov vseh časov. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2018/12/28/DuhovnamiselMMC.PR1.20181228.5.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 363 clean Dobro jutro in če bi po radiu lahko pokazal šibo, bi vam zavpil: »Rešite se!« Za to je še res prerano, čeprav otroci znajo biti pri takih opravilih zelo zgodnji. Upam, da smo že pripravili kakšno odkupnino, če kdo potrka na današnji tepežni dan s svojo šibo na naša vrata. Običaj tepežkanja se je v veliki meri izgubil. Otrokom k sreči ni treba več hoditi naokrog in prosjačiti, da bi si lahko privoščili kakšen priboljšek v teh božičnih dneh. Po drugi strani smo do šib vzgojili odpor in vedno manj se v soseski poznamo med sabo in bi se otroci težko upali priti k ljudem, ki so jim popolnoma tuji. Starejši se verjetno še spomnite, kako smo zjutraj hiteli s svojo šibo od hiše do hiše, da bi kaj dobili. Saj nismo razumeli, kaj pomeni tisti: »Rešite se!« Bilo pa je imenitno starejšega človeka, ki smo se ga bolj ali manj bali, vsaj malo ošvrkniti s svojo šibo. Po nekod so te šibe celo blagoslavljali in so tam imeli otroci še bolj vzvišen, svet občutek. Ob spominu na pomor nedolžnih otrok, ko naj bi Herod dal pomoriti prvorojence v Betlehemu, je božično praznovanje povzdignilo otroke, da so si lahko privoščili odrasle. Da se je ta običaj tako prijel in ohranil, mora biti v njem skritega kaj več, kot le spomin na nek daljni dogodek. Če pomislimo, kako je bilo nekoč otrokom, hitro razumemo, da so bili ti vedno ranljivi. Mnogi so odraščali v pomanjkanju, mnogi so bili že od malega prisiljeni trdo delati, predvsem pa so jih vzgajali z ustrahovanjem in poniževanjem. Varuha otrokovih pravic ni bilo, še manj popuščanja otroškim muham. Danes je k sreči drugače. Vsaj tako si dopovedujemo. Ko gledamo starše, ki otroke vlačijo od ene dejavnosti do druge, ko otroka postavljajo na prvo mesto, da bi bil naš boljši kot sosedov in ga podkupujejo z vsem mogočim, le da bi se ob njem dobro počutil, se mi ravno ne zdi, da smo v spoštovanju otroštva veliko napredovali. Otrok še vedno služi odraslim. Še vedno je grožnja kot nekoč Herodu, če ne odgovarja pričakovanju staršev in okolja. Nedolžnost otroka hitro ubijemo, ko mu kažemo svet kot le solzno dolino, kjer velja le to, kako visoko splezaš po družbeni lestvici. Zdi se mi prav, da bi se vsaj danes s čim odkupili pred otroško razposajenostjo. »Rešite se!« naj ne bo le nemi krik, naj nas ves dan spodbuja, da bomo otroka spoštovali zaradi njega samega in ne zaradi naših predstav in pričakovanj. In ne samo pri malem otroku, storimo to tudi pri otroku, ki je skrit v nas. Rešimo ga pred navlako nadutosti in praznega ponosa herodov vseh časov. http://www.rtvslo.si/podcast Fri, 28 Dec 2018 04:56:03 +0000 Janez Vodičar: Šiba rešitve »Bog očitno želi, da smo srečni,« mi je nedavno rekel moj duhovni oče. In je dodal: »Poglej samo našo deželo. Koliko lepot je danih na kup, da bi se ob vseh naporih, ki jih doživljamo, lahko odpočili, se okrepili. Tudi, če živiš v mestu … samo nekaj korakov je potrebnih in si že sredi šumenja rek in potokov. In te barve, ki so v naravi in vonjave – ta najboljša aromaterapija brez škodljive kemije. Kako veličastno se je Bog podpisal v stvarstvo, da bi uvideli in verovali, da je ljubezen.« In ko sem mu izrekel pomislek, če ni vse le slučaj, mi je povedal zgodbo Alfreda Kastlerja, fizika, Nobelovega nagrajenca. Rekel je: »Predstavljaj si, da odkriješ na luni tovarno, ki popolnoma avtomatizirano predeluje boksit v aluminij. Ob strani je atomska elektrarna, ki daje potrebno energijo in še marsikaj, kar je za ta postopek potrebno. – Ob tem, pa ne vidiš niti enega umnega živega bitja, ki bi vse to ustvarilo. In zato sklepaš: vse je pač nastalo nekoč samo po sebi, pod nekimi nam neznanimi pogoji …« »To je nemogoče!« sem posegel v pripoved. »Prej bi lahko nastalo vse, kar sem opisal kar tako: slučajno, kot pa ena sama človekova celica, ki je v svojem delovanju mnogo bolj zapletena, kot tovarna za predelavo rude v kovino. Sam po sebi je razumljiv kaos – harmonija pa: preveč težko verjetnih in kar nemogočih slučajev bi bilo potrebnih, da bi lahko bila vse ena sama velika slučajnost! Stvar kaže na Stvarnika, lepota nam govori o Bogu samem kot najvišji Lepoti – in že Platon je zapisal: v njej razodeti dobroti.« Vzeti si čas – ustaviti naglico in poiskati kotiček, ki nas že dolgo priteguje in vabi. Ne nekje daleč, prav blizu nas je prostor pod soncem, ki nam je namenjen, da se povrnemo k tistim močem, ki svetlijo misel in naše počutje. Med vsemi obveznostmi želim prijetne trenutke oddiha tudi vam, spoštovani poslušalci: pričakuje nas potok v naši bližini, prijetna senca pod drevjem –morda ob sebi z najbližjimi in prijatelji ali pa s knjigo v roki, pa tista cerkvica na vzpetini … – Toliko vsega je, kar vrača moči v naše življenje. »Vrata Njega, ki je svet ustvaril, so ves čas odprta,« je zapisal Rumi v poeziji mistike. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2018/12/27/DuhovnamiselMMC.PR1.20181227.4.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 394 clean »Bog očitno želi, da smo srečni,« mi je nedavno rekel moj duhovni oče. In je dodal: »Poglej samo našo deželo. Koliko lepot je danih na kup, da bi se ob vseh naporih, ki jih doživljamo, lahko odpočili, se okrepili. Tudi, če živiš v mestu … samo nekaj korakov je potrebnih in si že sredi šumenja rek in potokov. In te barve, ki so v naravi in vonjave – ta najboljša aromaterapija brez škodljive kemije. Kako veličastno se je Bog podpisal v stvarstvo, da bi uvideli in verovali, da je ljubezen.« In ko sem mu izrekel pomislek, če ni vse le slučaj, mi je povedal zgodbo Alfreda Kastlerja, fizika, Nobelovega nagrajenca. Rekel je: »Predstavljaj si, da odkriješ na luni tovarno, ki popolnoma avtomatizirano predeluje boksit v aluminij. Ob strani je atomska elektrarna, ki daje potrebno energijo in še marsikaj, kar je za ta postopek potrebno. – Ob tem, pa ne vidiš niti enega umnega živega bitja, ki bi vse to ustvarilo. In zato sklepaš: vse je pač nastalo nekoč samo po sebi, pod nekimi nam neznanimi pogoji …« »To je nemogoče!« sem posegel v pripoved. »Prej bi lahko nastalo vse, kar sem opisal kar tako: slučajno, kot pa ena sama človekova celica, ki je v svojem delovanju mnogo bolj zapletena, kot tovarna za predelavo rude v kovino. Sam po sebi je razumljiv kaos – harmonija pa: preveč težko verjetnih in kar nemogočih slučajev bi bilo potrebnih, da bi lahko bila vse ena sama velika slučajnost! Stvar kaže na Stvarnika, lepota nam govori o Bogu samem kot najvišji Lepoti – in že Platon je zapisal: v njej razodeti dobroti.« Vzeti si čas – ustaviti naglico in poiskati kotiček, ki nas že dolgo priteguje in vabi. Ne nekje daleč, prav blizu nas je prostor pod soncem, ki nam je namenjen, da se povrnemo k tistim močem, ki svetlijo misel in naše počutje. Med vsemi obveznostmi želim prijetne trenutke oddiha tudi vam, spoštovani poslušalci: pričakuje nas potok v naši bližini, prijetna senca pod drevjem –morda ob sebi z najbližjimi in prijatelji ali pa s knjigo v roki, pa tista cerkvica na vzpetini … – Toliko vsega je, kar vrača moči v naše življenje. »Vrata Njega, ki je svet ustvaril, so ves čas odprta,« je zapisal Rumi v poeziji mistike. http://www.rtvslo.si/podcast Thu, 27 Dec 2018 04:56:34 +0000 Karel Gržan: Veličina stvarstva Grško ime Stephanos pomeni »krono« ali »venec«. In res je Štefana prva krščanska skupnost občudovala kot mladostnika, ki je uspel uresničiti svoj mladostni sen in iti v ljubezni do konca, se pravi prav tja do smrti. Zato je prejel venec zmage in bil tisti, ki je dosegel krono najvišje časti. Zato so ga uvrščali na čelo dolge vrste pričevalcev, kot so poimenovali prve priče vstalega Gospoda. Bili so priče temu, da je njihov Gospod, Mesija, sicer umrl, toda še vedno je živ. To je bilo nekaj nezaslišanega, saj je pomenilo, da je večnost vdrla v naš čas, da nismo samo ljudje, ampak da je med nami celo živi Bog. Večna ljubezen je prišla na ta svet in novo življenje, ki se ga nismo nadejali. Prvi Jezusovi učenci so bili prepričani, da je Štefan prejel lovorike ljubezni, ker se je kot mladenič pognal v življenje do njegovih skrajnih meja. Toda njegovi rojaki niso prenesli, da se pogovarja z Bogom kakor s svojim prijateljem in da ima celo videnje, kjer so mu onostranske zadeve čisto domače. Njegova okolica ni verjela, da je človek sposoben biti v družbi z Bogom in da s smrtjo ne bo vsega konec. Prav današnji praznik pa predstavlja nadaljevanje idiličnega božičnega dne, ko smo se razveselili Božjega otroka, tistega, ki bo s svojo ljubeznijo, svoji nebogljenosti navkljub prinesel novo upanje na ta svet. Božič namreč pomeni, da Boga ni strah človeške nebogljenosti, ne boji se neznatnosti otroka in preko otroške krhkosti in nemoči prihaja k nam. Božja moč in veličina se nam razodevata v človeški nemoči. Božja ljubezen se naseli v naši majhnosti. Danes dajemo priznanje mladeniču, ki se podobno kot Ljubezen sama ne ustraši prav ničesar in verjame, da je mogoče premagati vse, vsako trpljenje pa tudi smrt. Zato ne preseneča njegova molitev, ki jo izgovarja, ko ga kamnajo. To so namreč besede, ki spominjajo na veličino njegovega Gospoda na križu: »Gospod, ne prištevaj jim tega greha!« To pomeni, da ljubezen še z zadnjimi močmi deli dobroto in usmiljenje. Na današnji dan Slovenci praznujemo tudi državni praznik Dan samostojnosti. Hvala Bogu, ker danes nihče več ne zahteva od nas, da bi žrtvovali svoja življenja. Toda naša državna skupnost bo imela svoj temelj, če bomo vsi ljudje dobre volje sposobni odpuščanja, sprejemanja drugega in usmiljenja. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2018/12/26/DuhovnamiselMMC.PR1.20181226.3.0650.mp3 RTVSLO – Prvi 397 clean Grško ime Stephanos pomeni »krono« ali »venec«. In res je Štefana prva krščanska skupnost občudovala kot mladostnika, ki je uspel uresničiti svoj mladostni sen in iti v ljubezni do konca, se pravi prav tja do smrti. Zato je prejel venec zmage in bil tisti, ki je dosegel krono najvišje časti. Zato so ga uvrščali na čelo dolge vrste pričevalcev, kot so poimenovali prve priče vstalega Gospoda. Bili so priče temu, da je njihov Gospod, Mesija, sicer umrl, toda še vedno je živ. To je bilo nekaj nezaslišanega, saj je pomenilo, da je večnost vdrla v naš čas, da nismo samo ljudje, ampak da je med nami celo živi Bog. Večna ljubezen je prišla na ta svet in novo življenje, ki se ga nismo nadejali. Prvi Jezusovi učenci so bili prepričani, da je Štefan prejel lovorike ljubezni, ker se je kot mladenič pognal v življenje do njegovih skrajnih meja. Toda njegovi rojaki niso prenesli, da se pogovarja z Bogom kakor s svojim prijateljem in da ima celo videnje, kjer so mu onostranske zadeve čisto domače. Njegova okolica ni verjela, da je človek sposoben biti v družbi z Bogom in da s smrtjo ne bo vsega konec. Prav današnji praznik pa predstavlja nadaljevanje idiličnega božičnega dne, ko smo se razveselili Božjega otroka, tistega, ki bo s svojo ljubeznijo, svoji nebogljenosti navkljub prinesel novo upanje na ta svet. Božič namreč pomeni, da Boga ni strah človeške nebogljenosti, ne boji se neznatnosti otroka in preko otroške krhkosti in nemoči prihaja k nam. Božja moč in veličina se nam razodevata v človeški nemoči. Božja ljubezen se naseli v naši majhnosti. Danes dajemo priznanje mladeniču, ki se podobno kot Ljubezen sama ne ustraši prav ničesar in verjame, da je mogoče premagati vse, vsako trpljenje pa tudi smrt. Zato ne preseneča njegova molitev, ki jo izgovarja, ko ga kamnajo. To so namreč besede, ki spominjajo na veličino njegovega Gospoda na križu: »Gospod, ne prištevaj jim tega greha!« To pomeni, da ljubezen še z zadnjimi močmi deli dobroto in usmiljenje. Na današnji dan Slovenci praznujemo tudi državni praznik Dan samostojnosti. Hvala Bogu, ker danes nihče več ne zahteva od nas, da bi žrtvovali svoja življenja. Toda naša državna skupnost bo imela svoj temelj, če bomo vsi ljudje dobre volje sposobni odpuščanja, sprejemanja drugega in usmiljenja. http://www.rtvslo.si/podcast Wed, 26 Dec 2018 05:56:37 +0000 Edvard Kovač: Sveti Štefan ali dan krščanske mladosti Duhovna misel je kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Posamezni avtorji, na podlagi svetopisemskega teksta ali kakšnega drugega pomembnega besedila, spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2018/12/25/DuhovnamiselMMC.PR1.20181225.2.0650.mp3 RTVSLO – Prvi 425 clean Duhovna misel je kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Posamezni avtorji, na podlagi svetopisemskega teksta ali kakšnega drugega pomembnega besedila, spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah. http://www.rtvslo.si/podcast Tue, 25 Dec 2018 05:57:05 +0000 Marjan Turnšek: Božič Spoštovani poslušalci in cenjene poslušalke, le še nekaj ur nas loči do svetega ali božičnega večera, ki se v katoliških in protestantskih državah zaključi s slovesno polnočno mašo; po njej pride božič, sveti dan, ki je bil v 4. stoletju določen za dan Kristusovega rojstva. Dan, ko naj se po ljudskem izročilu ne hodi na obiske, temveč naj bi se vsa družina zbrala ob slavnostno pogrnjeni mizi. Na pričakovanje Gospodovega prihoda smo se kristjani začeli pripravljati z adventom, ki ga v naših domovih in cerkvah od osemdesetih let 20. stoletja ponazarja adventni venec iz zimzelenega rastlinja s štirimi svečami, ki ponazarjajo štiri adventne nedelje. Sveti večer, ki pomeni vrhunec priprav na Gospodov prihod, in božič sta dneva, prepojena z globokim sporočilom. V slovenskem ljudskem izročilu je adventni čas s svetim večerom, božičem in poklonitvijo modrih z Vzhoda eno najbogatejših obdobij. Ne samo pri nas. Tudi drugi narodi, verni in neverni ljudje, v svoj vsakdan vnašajo tiho pričakovanje, kar advent ne nazadnje tudi je, pričakovanje na Gospodov prihod, na Kristusovo rojstvo. Vsako rojstvo prinese novo upanje, novo luč v človeško bedo in zablodo. Verjetno zato tako radi pripravljamo prostor za Gospodov prihod. V teh dneh ni okrašen samo nebesni svod, okrašeni so tudi oboki naših domov in cerkva. Pri polnočnicah se bo v številnih cerkvah oglasila Sveta noč, natanko dvesto let po tem, ko je bila v cerkvi sv. Nikolaja v Oberndorfu na Solnograškem prvič izvedena. Kaj je torej tisto, kar bo nocojšnji sveti večer in jutrišnji božični dan naredilo tako svojstven? Zakaj ju znova in znova obujamo? So to spomini na doživljanje božiča v najzgodnejših otroških letih? So to božična darila in dobre želje na voščilnicah? Je to božični kruh ali so umetelne jaslične figure? Ne, nocojšnji sveti večer nam želi sporočiti, da se je Kristus rodil v bornem hlevu in bil položen v jasli. Za vse ljudi. Tako za vas kot zame. Mogoče je advent, čas duhovne priprave na praznik Kristusovega rojstva, samo odbrzel mimo vas. Ali pa ste na adventnem vencu prižigali rdeče ali kako drugače obarvane sveče, pa bi po krščanski tradiciji morali vijoličaste. Mogoče v vaših srcih vse te zunanje in notranje priprave vzbujajo tesnobo in poglabljajo vaše stiske. Da, tudi to so lahko advent, sveti večer in božični dan. Čas, zaslepljen z umetnimi svetlobnimi telesi, nakupovalno mrzlico in jasličnimi figurami. Čas, v katerem lahko kaj hitro pozabimo na osamljene, trpeče in bolne. Do nocojšnjega svetega večera imamo še vedno na voljo nekaj ur, da očistimo svoje hleve in pospravimo razmetane jasli za Gospodov prihod. Samo prižgana sveča ob bogato obloženi mizi pač ne bo dovolj, da bi se Gospod resnično rodil v naših srcih. A brez globoke vere bodo jasli v našem, pa čeprav pospravljenem hlevu še vedno samo jasli. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2018/12/24/DuhovnamiselMMC.PR1.20181224.1.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 422 clean Spoštovani poslušalci in cenjene poslušalke, le še nekaj ur nas loči do svetega ali božičnega večera, ki se v katoliških in protestantskih državah zaključi s slovesno polnočno mašo; po njej pride božič, sveti dan, ki je bil v 4. stoletju določen za dan Kristusovega rojstva. Dan, ko naj se po ljudskem izročilu ne hodi na obiske, temveč naj bi se vsa družina zbrala ob slavnostno pogrnjeni mizi. Na pričakovanje Gospodovega prihoda smo se kristjani začeli pripravljati z adventom, ki ga v naših domovih in cerkvah od osemdesetih let 20. stoletja ponazarja adventni venec iz zimzelenega rastlinja s štirimi svečami, ki ponazarjajo štiri adventne nedelje. Sveti večer, ki pomeni vrhunec priprav na Gospodov prihod, in božič sta dneva, prepojena z globokim sporočilom. V slovenskem ljudskem izročilu je adventni čas s svetim večerom, božičem in poklonitvijo modrih z Vzhoda eno najbogatejših obdobij. Ne samo pri nas. Tudi drugi narodi, verni in neverni ljudje, v svoj vsakdan vnašajo tiho pričakovanje, kar advent ne nazadnje tudi je, pričakovanje na Gospodov prihod, na Kristusovo rojstvo. Vsako rojstvo prinese novo upanje, novo luč v človeško bedo in zablodo. Verjetno zato tako radi pripravljamo prostor za Gospodov prihod. V teh dneh ni okrašen samo nebesni svod, okrašeni so tudi oboki naših domov in cerkva. Pri polnočnicah se bo v številnih cerkvah oglasila Sveta noč, natanko dvesto let po tem, ko je bila v cerkvi sv. Nikolaja v Oberndorfu na Solnograškem prvič izvedena. Kaj je torej tisto, kar bo nocojšnji sveti večer in jutrišnji božični dan naredilo tako svojstven? Zakaj ju znova in znova obujamo? So to spomini na doživljanje božiča v najzgodnejših otroških letih? So to božična darila in dobre želje na voščilnicah? Je to božični kruh ali so umetelne jaslične figure? Ne, nocojšnji sveti večer nam želi sporočiti, da se je Kristus rodil v bornem hlevu in bil položen v jasli. Za vse ljudi. Tako za vas kot zame. Mogoče je advent, čas duhovne priprave na praznik Kristusovega rojstva, samo odbrzel mimo vas. Ali pa ste na adventnem vencu prižigali rdeče ali kako drugače obarvane sveče, pa bi po krščanski tradiciji morali vijoličaste. Mogoče v vaših srcih vse te zunanje in notranje priprave vzbujajo tesnobo in poglabljajo vaše stiske. Da, tudi to so lahko advent, sveti večer in božični dan. Čas, zaslepljen z umetnimi svetlobnimi telesi, nakupovalno mrzlico in jasličnimi figurami. Čas, v katerem lahko kaj hitro pozabimo na osamljene, trpeče in bolne. Do nocojšnjega svetega večera imamo še vedno na voljo nekaj ur, da očistimo svoje hleve in pospravimo razmetane jasli za Gospodov prihod. Samo prižgana sveča ob bogato obloženi mizi pač ne bo dovolj, da bi se Gospod resnično rodil v naših srcih. A brez globoke vere bodo jasli v našem, pa čeprav pospravljenem hlevu še vedno samo jasli. http://www.rtvslo.si/podcast Mon, 24 Dec 2018 04:57:02 +0000 Alenka Veber: Sveti večer Lani (2017) decembra so ženo ameriškega predsednika Melanio Trump vprašali, kje bi najraje praznovala božič in odgovorila je, da na samotnem otoku. Da, nekateri ljudje se bojijo božiča. Strah jih je obveznosti ob tem prazniku, nekatere je strah hitenja, povezanega s praznovanjem. In res v potrošniški družbi zna biti božič zelo stresen in obremenjujoč. Bistveni del praznovanja je postalo obdarovanje, ki pa se velikokrat spremeni v medsebojno tekmovanje in potrošništvo. Pred prazniki se pogosto zgodi, da zaradi številnih obveznosti in opravkov postanemo živčni. V tej napetosti rado »poči« v odnosih. Hudo je, če tik pred praznikom pride do prepira, ki pokvari praznovanje. Dramski igralec Gregor Čušin pravi, da se nekaj dni pred prazniki rado »kaj« zgodi -pri tem misli na kakšno »razbitino« v hiši-, nekaj »se razbije«, kar tako samo, kar očeta spravi v slabo voljo. Zato njihova družina že nekaj let pred božičem sede in se dogovori: »Od sedaj naprej do božiča se ne kregamo, ne sme biti trdih besed. Naj se zgodi karkoli, gremo mirno naprej. Najtežje je nama z ženo, ker se ne smeva jeziti nad otroki. Ta dogovor nam pomaga, da vstopimo v praznike ‘pomirjeni’,« zatrjuje igralec. Najbrž se strinjamo, da je ta svojevrstni »obred« pomiritve vreden posnemanja tudi v drugih družinah. Najbolj pa naj nas pomirja vera, da nam je Gospod res blizu in to ne samo za božič in druge praznike, ampak da nam je blizu vsak dan, tudi v dneh priprav, napora in hitenja. V današnjem evangeliju teta Elizabeta blagruje svojo sorodnico Marijo z besedami: »Blagor ji, ki je verovala, kajti izpolnilo se bo, kar ji je napovedal Gospod« (Lk 1,45). Marija je verovala Božjemu poslanstvu brez oklevanja in dvoma. Ko je slišala in sprejela Božji predlog, je pohitela k teti Elizabeti in ga delila z njo. Tako je postala vzornica vseh učencev Božjega učitelja: slišala je Božjo besedo, jo sprejela in posredovala drugim. Cerkev nam daje Marijo za vzor. Zakaj? Ker je slišala Božjo besedo in po njej živela. In ker sta bili ljubezen in duh služenja gonila sila njenih dejanj. Tudi mi bomo blagoslovljeni, če bomo posnemali trdno in življenjsko Marijino vero. Vera nam ne zagotavlja življenja brez težav, omogoča pa nam zmago nad težavami s pomočjo Božje milosti. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2018/12/23/DuhovnamiselMMC.PR1.20181223.7.0650.mp3 RTVSLO – Prvi 395 clean Lani (2017) decembra so ženo ameriškega predsednika Melanio Trump vprašali, kje bi najraje praznovala božič in odgovorila je, da na samotnem otoku. Da, nekateri ljudje se bojijo božiča. Strah jih je obveznosti ob tem prazniku, nekatere je strah hitenja, povezanega s praznovanjem. In res v potrošniški družbi zna biti božič zelo stresen in obremenjujoč. Bistveni del praznovanja je postalo obdarovanje, ki pa se velikokrat spremeni v medsebojno tekmovanje in potrošništvo. Pred prazniki se pogosto zgodi, da zaradi številnih obveznosti in opravkov postanemo živčni. V tej napetosti rado »poči« v odnosih. Hudo je, če tik pred praznikom pride do prepira, ki pokvari praznovanje. Dramski igralec Gregor Čušin pravi, da se nekaj dni pred prazniki rado »kaj« zgodi -pri tem misli na kakšno »razbitino« v hiši-, nekaj »se razbije«, kar tako samo, kar očeta spravi v slabo voljo. Zato njihova družina že nekaj let pred božičem sede in se dogovori: »Od sedaj naprej do božiča se ne kregamo, ne sme biti trdih besed. Naj se zgodi karkoli, gremo mirno naprej. Najtežje je nama z ženo, ker se ne smeva jeziti nad otroki. Ta dogovor nam pomaga, da vstopimo v praznike ‘pomirjeni’,« zatrjuje igralec. Najbrž se strinjamo, da je ta svojevrstni »obred« pomiritve vreden posnemanja tudi v drugih družinah. Najbolj pa naj nas pomirja vera, da nam je Gospod res blizu in to ne samo za božič in druge praznike, ampak da nam je blizu vsak dan, tudi v dneh priprav, napora in hitenja. V današnjem evangeliju teta Elizabeta blagruje svojo sorodnico Marijo z besedami: »Blagor ji, ki je verovala, kajti izpolnilo se bo, kar ji je napovedal Gospod« (Lk 1,45). Marija je verovala Božjemu poslanstvu brez oklevanja in dvoma. Ko je slišala in sprejela Božji predlog, je pohitela k teti Elizabeti in ga delila z njo. Tako je postala vzornica vseh učencev Božjega učitelja: slišala je Božjo besedo, jo sprejela in posredovala drugim. Cerkev nam daje Marijo za vzor. Zakaj? Ker je slišala Božjo besedo in po njej živela. In ker sta bili ljubezen in duh služenja gonila sila njenih dejanj. Tudi mi bomo blagoslovljeni, če bomo posnemali trdno in življenjsko Marijino vero. Vera nam ne zagotavlja življenja brez težav, omogoča pa nam zmago nad težavami s pomočjo Božje milosti. http://www.rtvslo.si/podcast Sun, 23 Dec 2018 05:56:35 +0000 Božidar Rustja: Svojevrstni adventni »obred« Pred nekaj leti me je življenjska pot iz osrednje Sibirije v Rusiji pripeljala v 8 tisoč kilometrov oddaljeno Slovenijo, ki je zdaj moja nova domovina. Iz spoštovanja do novega okolja sem se najprej začela učiti slovenščino. S sabo sem prinesla svoje navade in običaje in jih z radostjo v duši povezala s temi, ki veljajo tukaj. In verjetno sem se tudi zato vedno počutila sprejeto in želeno. To sicer zna biti problem sodobnih migracij, kjer ljudje od drugod – iz različnih kulturnih in verskih okolij, ne zmorejo ali celo nočejo s hvaležnostjo in dialoškostjo sprejemati drugačnost v katero prihajajo. In če hočete, tudi Jožef in Marija sta bila pred dva tisoč leti na nek način migranta, brezdomca, ki pa sta s sabo prinašala luč in upanje za prihodnost – Jezusa. Maribor je bil, tudi zaradi smučišč takorekoč v mestu samem, moja ljubezen na prvi pogled, ki pa se je še okrepila, ko sem jela srečevati vse več iskrenih krščanskih bratov in sestra. Vsako leto skupaj doživljamo tale adventni čas pričakovanj, ko se staro poslavlja in se rojeva novo. V vsakem človeku je iskrica božjega, svetega, žarek neustavljivega odrešenjskega upanja, ki pa ima za nas verujoče kristjane ime – Jezus Kristus. Srce je tempelj življenja, in če se Jezus v našem srcu ne rojeva vedno znova in znova, je božični čas za nas pač le prijazna praznično novoletna družabniška zgodba. Moj rojak, ruski pisatelj Aleksander Solženicin katerega stoletnice rojstva smo se spominjali nedavno, je zapisal stavek. “Sčasoma mi je postalo jasno, da linija, ki ločuje dobro od slabega, ne poteka med državami, družbenimi razredi in ne med političnimi strankami, temveč poteka skozi vsako človeško srce.” To pomeni, da je Božič v resnici drama našega srca. Ko Jezusa povabimo tja, se dogajajo čudeži v nas in med nami: zmoremo odpuščati in brezpogojno ljubiti, zmoremo biti sočutni in strpni…kjer celo razlike postajajo radostne bližine. Blagoslovljene praznike želim, vsem in vsakomur, in tudi mojim dragim rojakom iz nekdanje skupne domovine, ki so v Sloveniji. С Рождеством и Новым годом! Да благословит вас Господь! http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2018/12/22/DuhovnamiselMMC.PR1.20181222.6.0650.mp3 RTVSLO – Prvi 366 clean Pred nekaj leti me je življenjska pot iz osrednje Sibirije v Rusiji pripeljala v 8 tisoč kilometrov oddaljeno Slovenijo, ki je zdaj moja nova domovina. Iz spoštovanja do novega okolja sem se najprej začela učiti slovenščino. S sabo sem prinesla svoje navade in običaje in jih z radostjo v duši povezala s temi, ki veljajo tukaj. In verjetno sem se tudi zato vedno počutila sprejeto in želeno. To sicer zna biti problem sodobnih migracij, kjer ljudje od drugod – iz različnih kulturnih in verskih okolij, ne zmorejo ali celo nočejo s hvaležnostjo in dialoškostjo sprejemati drugačnost v katero prihajajo. In če hočete, tudi Jožef in Marija sta bila pred dva tisoč leti na nek način migranta, brezdomca, ki pa sta s sabo prinašala luč in upanje za prihodnost – Jezusa. Maribor je bil, tudi zaradi smučišč takorekoč v mestu samem, moja ljubezen na prvi pogled, ki pa se je še okrepila, ko sem jela srečevati vse več iskrenih krščanskih bratov in sestra. Vsako leto skupaj doživljamo tale adventni čas pričakovanj, ko se staro poslavlja in se rojeva novo. V vsakem človeku je iskrica božjega, svetega, žarek neustavljivega odrešenjskega upanja, ki pa ima za nas verujoče kristjane ime – Jezus Kristus. Srce je tempelj življenja, in če se Jezus v našem srcu ne rojeva vedno znova in znova, je božični čas za nas pač le prijazna praznično novoletna družabniška zgodba. Moj rojak, ruski pisatelj Aleksander Solženicin katerega stoletnice rojstva smo se spominjali nedavno, je zapisal stavek. “Sčasoma mi je postalo jasno, da linija, ki ločuje dobro od slabega, ne poteka med državami, družbenimi razredi in ne med političnimi strankami, temveč poteka skozi vsako človeško srce.” To pomeni, da je Božič v resnici drama našega srca. Ko Jezusa povabimo tja, se dogajajo čudeži v nas in med nami: zmoremo odpuščati in brezpogojno ljubiti, zmoremo biti sočutni in strpni…kjer celo razlike postajajo radostne bližine. Blagoslovljene praznike želim, vsem in vsakomur, in tudi mojim dragim rojakom iz nekdanje skupne domovine, ki so v Sloveniji. С Рождеством и Новым годом! Да благословит вас Господь! http://www.rtvslo.si/podcast Sat, 22 Dec 2018 05:56:06 +0000 Elena Šakurova: Adventno pričakovanje To je čas, ko veliko ljudi pričakuje božji dotik. Ko je nekaj v »zraku«, kar sproži občutke čuječnosti. ko si želim čudovitih, blaženih občutkov, razumevanja svojih »bližnjih«, nekoga, ki se me dotakne v moji občutljivosti. Lahko me to pomiri, razneži, še bolj odpre za pričakovanje svetega. Pojavijo pa se tudi občutki osamljenosti, zavrženosti, prezrtosti, ko je človek preobremenjen, pa nihče ne ceni njegovega napora. Kako ustvariti lepo vzdušje praznika, ki je morda zapisan v tvoji duši iz otroštva, ali pa tako, ki ga omenjajo drugi. Advent pomeni poseben čas za pripravo, naj bi bil predvsem za našo notranjo pripravo na Božič. Pomiritev, čas za tišino in meditacijo, daje moč za vse tiste običajne zunanje priprave, ki so po naših navadah potrebne za to, da bo Božič vesel, božal dušo. Božji dotik, ki blagodejno vpliva na žalostno hrepenenje po tistih, ki so z nami preživljali te praznike, pa jih morda ni več. Hrepenenje, ki ga morda čutimo ob spominih na prejšnja doživetja Božiča. Lahko nas tudi spomini bogatijo, če se počutim v Bližini Deteta, ki prihaja. Glede na to, da se danes moteče pojavijo bleščeči, tudi kričeči, agresivni oznanjevalci praznika že zelo zgodaj, se družine in tudi posamezniki srečujemo z nujnostjo osredotočanja na naš notranji, družinski svet, na umirjeno, blago. Čudovito je, če imaš izkušnjo čarobnega družinskega vzdušja ob pripravi na Božič, kjer ima vsak družinski član »pomembno« vlogo, ki jo vestno izpolni. Spomnim se mamine skrbnosti in očetove spretnosti, skladna različnost, kot v njunem prekrasnem altu in basu, ko sta prepevala božične pesmi. Tudi danes so otroci presrečni, če lahko pomagajo pri peki piškotov, sami izdelujejo okraske, poskrbijo za mah, jaslice.. in doživljajo radost ob Detetu. Tudi če ni možnosti za tako skladno družinsko doživljanje praznikov, pomaga, če se odpremo dobremu, v umirjenem srečanju s seboj in ljudmi, poskušamo najti poglobitev v molitvi, predvsem pa svoje življenje delimo z drugimi. Tako si lahko stojimo ob strani, če prileze žalost, razočaranje, strah. Modrost pravi: Kadar smo v stiku z dušo, smo brezčasni, kadar smo brezčasni, smo brez strahov. In kadar smo brez strahov, poznamo življenje, kakršno je v resnici. In v resnici je življenje z Detetom lahko polno hvaležnosti. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2018/12/21/DuhovnamiselMMC.PR1.20181221.5.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 330 clean To je čas, ko veliko ljudi pričakuje božji dotik. Ko je nekaj v »zraku«, kar sproži občutke čuječnosti. ko si želim čudovitih, blaženih občutkov, razumevanja svojih »bližnjih«, nekoga, ki se me dotakne v moji občutljivosti. Lahko me to pomiri, razneži, še bolj odpre za pričakovanje svetega. Pojavijo pa se tudi občutki osamljenosti, zavrženosti, prezrtosti, ko je človek preobremenjen, pa nihče ne ceni njegovega napora. Kako ustvariti lepo vzdušje praznika, ki je morda zapisan v tvoji duši iz otroštva, ali pa tako, ki ga omenjajo drugi. Advent pomeni poseben čas za pripravo, naj bi bil predvsem za našo notranjo pripravo na Božič. Pomiritev, čas za tišino in meditacijo, daje moč za vse tiste običajne zunanje priprave, ki so po naših navadah potrebne za to, da bo Božič vesel, božal dušo. Božji dotik, ki blagodejno vpliva na žalostno hrepenenje po tistih, ki so z nami preživljali te praznike, pa jih morda ni več. Hrepenenje, ki ga morda čutimo ob spominih na prejšnja doživetja Božiča. Lahko nas tudi spomini bogatijo, če se počutim v Bližini Deteta, ki prihaja. Glede na to, da se danes moteče pojavijo bleščeči, tudi kričeči, agresivni oznanjevalci praznika že zelo zgodaj, se družine in tudi posamezniki srečujemo z nujnostjo osredotočanja na naš notranji, družinski svet, na umirjeno, blago. Čudovito je, če imaš izkušnjo čarobnega družinskega vzdušja ob pripravi na Božič, kjer ima vsak družinski član »pomembno« vlogo, ki jo vestno izpolni. Spomnim se mamine skrbnosti in očetove spretnosti, skladna različnost, kot v njunem prekrasnem altu in basu, ko sta prepevala božične pesmi. Tudi danes so otroci presrečni, če lahko pomagajo pri peki piškotov, sami izdelujejo okraske, poskrbijo za mah, jaslice.. in doživljajo radost ob Detetu. Tudi če ni možnosti za tako skladno družinsko doživljanje praznikov, pomaga, če se odpremo dobremu, v umirjenem srečanju s seboj in ljudmi, poskušamo najti poglobitev v molitvi, predvsem pa svoje življenje delimo z drugimi. Tako si lahko stojimo ob strani, če prileze žalost, razočaranje, strah. Modrost pravi: Kadar smo v stiku z dušo, smo brezčasni, kadar smo brezčasni, smo brez strahov. In kadar smo brez strahov, poznamo življenje, kakršno je v resnici. In v resnici je življenje z Detetom lahko polno hvaležnosti. http://www.rtvslo.si/podcast Fri, 21 Dec 2018 04:55:30 +0000 Silva Matos: Pričakovanje Božiča Razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere, duhovnosti in humanizma. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2018/12/20/DuhovnamiselMMC.PR1.20181220.4.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 327 clean Razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere, duhovnosti in humanizma. http://www.rtvslo.si/podcast Thu, 20 Dec 2018 04:55:27 +0000 Emanuela Žerdin: Prižgati lučke upanja Advent je tisti čas v letu, ko izprežemo iz vsakdanjih obveznosti in svoj čas namenimo družini, prijateljem in sebi. Je čas, ko se iz zunanjega, pridobitnega sveta umaknemo v umirjeno vzdušje doma. Lahko se odklopimo, pamet spustimo »na pašo« in se poglobimo vase. Noge vržemo na fotelj in ne počnemo ničesar. Preprosto lenuharimo. Tudi to nam advent dopušča, dovoljuje. A zakaj bi za to, da ne počnemo ničesar, sploh potrebovali dovoljenje? Ali ni naš čas le naš čas in tako z njim lahko počnemo, kar nas je volja? Lahko ga investiramo v kaj koristnega ali smiselnega, lahko pa tudi ne. Lahko za določen vložek dobimo določen iztržek, lahko pa tudi ne. Lahko pa vložimo nič (vsaj v smislu surove ekonomske logike), pa dobimo ogromno. In ravno v tem je moč brezdelja oziroma, če povemo naravnost in mimo vseh ovinkov, lenobe. Poglejmo si le enega od najbolj poznanih primerov. Za Sokrata, očeta filozofije, bi težko rekli, da si je vsakdanji kruh služil v potu težaškega dela. Vsaj ne v smislu danes vse prežemajoče ideologije dela. Sokrat ni bil vpet v dvanajst-urni delavnik. V tem smislu ni investiral veliko svojega časa. Pa vendar se je ves čas poglabljal vase in si zastavljal moralna, politična, duhovna in druga eksistencialno pomembna vprašanja. Zanimala ga je resnica. In resnico je stalno preverjal skozi pogovor z drugimi. Sokrat je posedal in premišljeval, ter spet posedal in se o tem pogovarjal z drugimi. Kaj je to drugega, kot podoba lenuha? Še ne tako dolgo nazaj so nekateri v zelo podobnih barvah slikali moderne Grke: posedajo, nič ne delajo in veliko govorijo. A Sokrat je s tem, da je počel nič, da je investiral nič, iztržil ogromno oziroma bolj natančno, ogromno smo iztržili mi, ki danes živimo idejo Evrope. Sokrat z vprašanji ni spravljal v obup le sogovorcev, ampak je postavil temelje filozofije in tako določil kurz duhovnemu evropskemu razvoju za naslednjih 2500 let. Nemški pisatelj Heinrich Böll v eni od svojih kratkih zgodb pripoveduje o turistu, ki prigovarja brezdelnemu ribiču, naj bolj podjetno porabi svoj čas. Saj mu bo to zagotovilo blagostanje, da bo lahko v miru in brez naprezanja preživel svojo starost. Ribič, ga začudeno pogleda: zakaj bi se naprezal, da bi lahko šele čez toliko in toliko let sedal na obali in lenobno opazoval sončni zahod, če to lahko počne že zdaj. To bi bila zares neekonomična investicija časa. Sokrat se je držal točno tega načela, pa poglejte, kaj vse se je rodilo iz tega. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2018/12/19/DuhovnamiselMMC.PR1.20181219.3.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 378 clean Advent je tisti čas v letu, ko izprežemo iz vsakdanjih obveznosti in svoj čas namenimo družini, prijateljem in sebi. Je čas, ko se iz zunanjega, pridobitnega sveta umaknemo v umirjeno vzdušje doma. Lahko se odklopimo, pamet spustimo »na pašo« in se poglobimo vase. Noge vržemo na fotelj in ne počnemo ničesar. Preprosto lenuharimo. Tudi to nam advent dopušča, dovoljuje. A zakaj bi za to, da ne počnemo ničesar, sploh potrebovali dovoljenje? Ali ni naš čas le naš čas in tako z njim lahko počnemo, kar nas je volja? Lahko ga investiramo v kaj koristnega ali smiselnega, lahko pa tudi ne. Lahko za določen vložek dobimo določen iztržek, lahko pa tudi ne. Lahko pa vložimo nič (vsaj v smislu surove ekonomske logike), pa dobimo ogromno. In ravno v tem je moč brezdelja oziroma, če povemo naravnost in mimo vseh ovinkov, lenobe. Poglejmo si le enega od najbolj poznanih primerov. Za Sokrata, očeta filozofije, bi težko rekli, da si je vsakdanji kruh služil v potu težaškega dela. Vsaj ne v smislu danes vse prežemajoče ideologije dela. Sokrat ni bil vpet v dvanajst-urni delavnik. V tem smislu ni investiral veliko svojega časa. Pa vendar se je ves čas poglabljal vase in si zastavljal moralna, politična, duhovna in druga eksistencialno pomembna vprašanja. Zanimala ga je resnica. In resnico je stalno preverjal skozi pogovor z drugimi. Sokrat je posedal in premišljeval, ter spet posedal in se o tem pogovarjal z drugimi. Kaj je to drugega, kot podoba lenuha? Še ne tako dolgo nazaj so nekateri v zelo podobnih barvah slikali moderne Grke: posedajo, nič ne delajo in veliko govorijo. A Sokrat je s tem, da je počel nič, da je investiral nič, iztržil ogromno oziroma bolj natančno, ogromno smo iztržili mi, ki danes živimo idejo Evrope. Sokrat z vprašanji ni spravljal v obup le sogovorcev, ampak je postavil temelje filozofije in tako določil kurz duhovnemu evropskemu razvoju za naslednjih 2500 let. Nemški pisatelj Heinrich Böll v eni od svojih kratkih zgodb pripoveduje o turistu, ki prigovarja brezdelnemu ribiču, naj bolj podjetno porabi svoj čas. Saj mu bo to zagotovilo blagostanje, da bo lahko v miru in brez naprezanja preživel svojo starost. Ribič, ga začudeno pogleda: zakaj bi se naprezal, da bi lahko šele čez toliko in toliko let sedal na obali in lenobno opazoval sončni zahod, če to lahko počne že zdaj. To bi bila zares neekonomična investicija časa. Sokrat se je držal točno tega načela, pa poglejte, kaj vse se je rodilo iz tega. http://www.rtvslo.si/podcast Wed, 19 Dec 2018 04:56:18 +0000 Goren Černe Potočnik: Lenoba Revna vdova iz vasi v Bengalu, vzhodni Indiji, ni imela niti dovolj denarja, da bi sinu plačala avtobus do šole. Tako je mogel fantič ob začetku pouka povsem sam skoraj uro dolgo hoditi po gozdu do šolske zgradbe. Da bi ga opogumila, mu je mama dejala: »Ne boj se gozda, sin moj. Prosi boga Krišno, da gre s tabo. On bo uslišal tvoje molitve in prošnje.« Fant je prisluhnil materinemu nasvetu, molil k hinduističnemu bogu in res se je Krišna prikazal in od tistega dne je fanta zvesto spremljal na njegovi poti v šolo. Ob učiteljevem rojstnem dnevu je bila navada, da mu učenci poklonijo majhno darilo. Ko se je ta dan približeval, je fant prosil mamo za nekaj denarja, da bi lahko kupil rojstnodnevno darilo. Mati mu je odgovorila: »Prav nobenega denarja nimamo, sin. Prosi svojega brata Krišno, da ti priskrbi darilo.« Naslednjega dne je fant svojo težavo zaupal Krišni, ki mu je priskrbel steklenico mleka. To je fant ponosno prinesel v šolo in jo izročil učitelju. Ampak darila drugih otrok so bila večja in fantovega darila skoraj ni opazil. Čez čas je le vprašal fanta: »Kje si dobil to steklenico mleka?« »Krišna, bog gozda, mi jo je dal.« Učitelj in sošolci so se vsi naenkrat zakrohotali. »V gozdu vendar ni bogov, to je le vraževerje,« je končno pojasnil učitelj. »Ampak če tvoj Krišna obstaja, pojdimo v gozd in si ga oglejmo.« Ves razred se je odpravil v gozd. Fant je pričel klicati Krišno, ampak ta se ni pojavil od nikoder. »Brat Krišna, moj učitelj te želi videti. Prosim, pokaži se!« V tistem trenutku se je končno oglasil močan glas, k je odmeval po gozdu in po kraju, da ga je lahko vsak slišal: »Ne morem se pokazati. On niti ne verjame, da obstajam!« Ob tej zgodbi bi lahko marsikdo le zamahnil z roko in pomiloval vraževerno miselnost otroka in njegove matere. Vendar ima lahko zgodba tudi za današnji dan pomembno lekcijo. Opozarja nas lahko na cinično in vzvišeno miselnost, da je resnično le tisto, kar lahko primemo ali dokažemo. Vse, kar je več od tega, se razume kot vraževerno, varljivo, celo slaboumno. Ampak pogosto nas v življenju ’nese’ prav pomanjkanje vere. Pa ne nujno religiozne vere, ampak tudi vere vase, vere v dobro v drugih, vere kot zaupanja, vere kot vizije, kot dopuščanja možnosti, da je nekaj, kar presega našo trenutno sposobnost razumevanja sveta. Če ne verjamemo, da je nekaj sploh mogoče, se za to ne bomo trudili. Pustimo se danes presenetiti in dopustiti, da v naš gotovi svet vstopi tudi kaj presenetljivega, nepričakovanega. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2018/12/18/DuhovnamiselMMC.PR1.20181218.2.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 422 clean Revna vdova iz vasi v Bengalu, vzhodni Indiji, ni imela niti dovolj denarja, da bi sinu plačala avtobus do šole. Tako je mogel fantič ob začetku pouka povsem sam skoraj uro dolgo hoditi po gozdu do šolske zgradbe. Da bi ga opogumila, mu je mama dejala: »Ne boj se gozda, sin moj. Prosi boga Krišno, da gre s tabo. On bo uslišal tvoje molitve in prošnje.« Fant je prisluhnil materinemu nasvetu, molil k hinduističnemu bogu in res se je Krišna prikazal in od tistega dne je fanta zvesto spremljal na njegovi poti v šolo. Ob učiteljevem rojstnem dnevu je bila navada, da mu učenci poklonijo majhno darilo. Ko se je ta dan približeval, je fant prosil mamo za nekaj denarja, da bi lahko kupil rojstnodnevno darilo. Mati mu je odgovorila: »Prav nobenega denarja nimamo, sin. Prosi svojega brata Krišno, da ti priskrbi darilo.« Naslednjega dne je fant svojo težavo zaupal Krišni, ki mu je priskrbel steklenico mleka. To je fant ponosno prinesel v šolo in jo izročil učitelju. Ampak darila drugih otrok so bila večja in fantovega darila skoraj ni opazil. Čez čas je le vprašal fanta: »Kje si dobil to steklenico mleka?« »Krišna, bog gozda, mi jo je dal.« Učitelj in sošolci so se vsi naenkrat zakrohotali. »V gozdu vendar ni bogov, to je le vraževerje,« je končno pojasnil učitelj. »Ampak če tvoj Krišna obstaja, pojdimo v gozd in si ga oglejmo.« Ves razred se je odpravil v gozd. Fant je pričel klicati Krišno, ampak ta se ni pojavil od nikoder. »Brat Krišna, moj učitelj te želi videti. Prosim, pokaži se!« V tistem trenutku se je končno oglasil močan glas, k je odmeval po gozdu in po kraju, da ga je lahko vsak slišal: »Ne morem se pokazati. On niti ne verjame, da obstajam!« Ob tej zgodbi bi lahko marsikdo le zamahnil z roko in pomiloval vraževerno miselnost otroka in njegove matere. Vendar ima lahko zgodba tudi za današnji dan pomembno lekcijo. Opozarja nas lahko na cinično in vzvišeno miselnost, da je resnično le tisto, kar lahko primemo ali dokažemo. Vse, kar je več od tega, se razume kot vraževerno, varljivo, celo slaboumno. Ampak pogosto nas v življenju ’nese’ prav pomanjkanje vere. Pa ne nujno religiozne vere, ampak tudi vere vase, vere v dobro v drugih, vere kot zaupanja, vere kot vizije, kot dopuščanja možnosti, da je nekaj, kar presega našo trenutno sposobnost razumevanja sveta. Če ne verjamemo, da je nekaj sploh mogoče, se za to ne bomo trudili. Pustimo se danes presenetiti in dopustiti, da v naš gotovi svet vstopi tudi kaj presenetljivega, nepričakovanega. http://www.rtvslo.si/podcast Tue, 18 Dec 2018 04:57:02 +0000 Robert Friškovec: Krišna bo poslušal prošnje Duhovna misel je kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Posamezni avtorji, na podlagi svetopisemskega teksta ali kakšnega drugega pomembnega besedila, spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2018/12/17/DuhovnamiselMMC.PR1.20181217.1.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 339 clean Duhovna misel je kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Posamezni avtorji, na podlagi svetopisemskega teksta ali kakšnega drugega pomembnega besedila, spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah. http://www.rtvslo.si/podcast Mon, 17 Dec 2018 04:55:39 +0000 Zmago Godina: Prometna nesreča Bogata gospa je šla k psihiatru, kjer je menila, da je njeno življenje prazno in brez smisla. Svetovalec je poklical starejšo žensko, ki je čistila ordinacijo, ter dejal bogati gospe: »Vprašal bom Marijo, kako je ona našlo srečo. Prosim, prisluhnete ji.« Starejša gospa je odložila vedro in začela govoriti: Mož mi je umrl zaradi raka. Tri mesece za tem je sina povozil avto. Ostala sem sama, popolnoma sama. Nisem mogla spati, izgubila sem apetit. Nisem se mogla smejati. Pomislila sem celo, da bi si vzela življenje. Ko sem se nekega večera vračala z dela, mi je sledila domov drobna muca. Na neki način se mi je smilila. Zunaj je bilo mrzlo, zato sem muco spustila v hišo. Dala sem ji mleka in posodo je polizala do čistega. Potem se je začela smukati in se drgniti ob moje noge in prvič po dolgih mesecih sem se nasmehnila. Potem sem pomislila: če mi je pomoč drobni muci vrnila nasmeh, me bo morda pomoč ljudem osrečila. Tako sem naslednji dan spekla piškote in jih nesla sosedu, ki je ležal bolan v postelji. Vsak dan sem poskušala narediti nekaj lepega za sočloveka. Srečna sem bila, ko sem videla, da so oni srečni. Danes ne vem za nobenega, ki bi bolje spal in imel boljši tek kot ga imam jaz. Srečo in veselje sem našla v tem, da sem osrečevala druge.« Vsi iščemo srečo in veselje v življenju. Današnji evangelij nam predstavi nekaj poti do veselja. Ko pridejo ljudje k Janezu Krstniku in ga sprašujejo, kaj naj storijo, jim je dal zelo vsakdanji nasvet: »Delite dobrine s tistimi, ki imajo manj. Ne sleparite. Govorite resnico. Ne obtožujte po krivem. Bodite zadovoljni s tem, kar imate. Delajte po vesti.« Zato je mirna vest prvi korak k veselju. »Ne obdržite tega, česar ne potrebujete,« pravi dalje Krstnik. »Kruh, ki ga ne pojeste, je kruh lačnih. Oblačilo, ki ga ne potrebujete, je oblačilo ubogih. Dobra dela, ki jih ne opravljate, so kot krivice, ki jih zagrešite.« Bi bili radi veseli? Bodite pravični in usmiljeni! Naslednja pot do veselja je, da najdemo svoje mesto v svetu. Bog ima za vsakega človeka poseben načrt. Ustvaril nas je s posebnim namenom. Vsakdo mora odkriti mesto, ki mu ga je Bog namenil. Veseli bodimo, da smo odkrili, kakšno mesto nam je Bog določil v življenju. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2018/12/16/DuhovnamiselMMC.PR1.20181216.7.0650.mp3 RTVSLO – Prvi 408 clean Bogata gospa je šla k psihiatru, kjer je menila, da je njeno življenje prazno in brez smisla. Svetovalec je poklical starejšo žensko, ki je čistila ordinacijo, ter dejal bogati gospe: »Vprašal bom Marijo, kako je ona našlo srečo. Prosim, prisluhnete ji.« Starejša gospa je odložila vedro in začela govoriti: Mož mi je umrl zaradi raka. Tri mesece za tem je sina povozil avto. Ostala sem sama, popolnoma sama. Nisem mogla spati, izgubila sem apetit. Nisem se mogla smejati. Pomislila sem celo, da bi si vzela življenje. Ko sem se nekega večera vračala z dela, mi je sledila domov drobna muca. Na neki način se mi je smilila. Zunaj je bilo mrzlo, zato sem muco spustila v hišo. Dala sem ji mleka in posodo je polizala do čistega. Potem se je začela smukati in se drgniti ob moje noge in prvič po dolgih mesecih sem se nasmehnila. Potem sem pomislila: če mi je pomoč drobni muci vrnila nasmeh, me bo morda pomoč ljudem osrečila. Tako sem naslednji dan spekla piškote in jih nesla sosedu, ki je ležal bolan v postelji. Vsak dan sem poskušala narediti nekaj lepega za sočloveka. Srečna sem bila, ko sem videla, da so oni srečni. Danes ne vem za nobenega, ki bi bolje spal in imel boljši tek kot ga imam jaz. Srečo in veselje sem našla v tem, da sem osrečevala druge.« Vsi iščemo srečo in veselje v življenju. Današnji evangelij nam predstavi nekaj poti do veselja. Ko pridejo ljudje k Janezu Krstniku in ga sprašujejo, kaj naj storijo, jim je dal zelo vsakdanji nasvet: »Delite dobrine s tistimi, ki imajo manj. Ne sleparite. Govorite resnico. Ne obtožujte po krivem. Bodite zadovoljni s tem, kar imate. Delajte po vesti.« Zato je mirna vest prvi korak k veselju. »Ne obdržite tega, česar ne potrebujete,« pravi dalje Krstnik. »Kruh, ki ga ne pojeste, je kruh lačnih. Oblačilo, ki ga ne potrebujete, je oblačilo ubogih. Dobra dela, ki jih ne opravljate, so kot krivice, ki jih zagrešite.« Bi bili radi veseli? Bodite pravični in usmiljeni! Naslednja pot do veselja je, da najdemo svoje mesto v svetu. Bog ima za vsakega človeka poseben načrt. Ustvaril nas je s posebnim namenom. Vsakdo mora odkriti mesto, ki mu ga je Bog namenil. Veseli bodimo, da smo odkrili, kakšno mesto nam je Bog določil v življenju. http://www.rtvslo.si/podcast Sun, 16 Dec 2018 05:56:48 +0000 Božidar Rustja: Kje odkriti veselje? Depresija, ki sodi med najpogostejše duševne motnje in po ocenah zdravnikov prizadane kar šestino ljudi, je nedvomno močno zaznamovala naš čas, saj se dandanes povsod govori o njej. Sámo občutenje globoke žalosti in brezupa pa je nedvomno spremljalo človeka vse od začetka, le izpostavljeno ni bilo v tolikšni meri kot danes – o potrtosti in njenem zdravljenju je tako na primer spregovoril Cicero, rimski govornik in filozof iz 1. stol. pr. Kr. Tej témi je namenil célo knjigo, ki je nastajala prav v času, ko se je slavni politik znašel na najnižji točki svojega življenja in je razjedajočo žalost in obup izkusil na lastni koži: leto poprej mu je namreč umrla hčerka, zaradi spremenjenih političnih razmer pa je bil prisiljen k umiku iz politike, kar je praktično pomenilo konec njegove kariere. V tretji knjigi Pogovorov v Tuskulu tako Cicero izpostavi občutje potrtosti, ki velja za najhujše, saj je »še sveže mnenje o nekem prisotnem zlu«, ki nas trpinči od znotraj in razžira našo dušo, tako da ta »upade in se zakrči.« Sprašuje se, ali lahko takšno občutenje, doleti tudi modrega človeka, ki naj bi zaradi svojega uvida v življenjske resnice in kreposti živel mirno in stanovitno, prost vseh nadlog in vznemirjenj. Duševna vznemirjenja, med katere spada tudi občutje potrtosti, namreč Cicero v skladu s stoiško mislijo opredeli kot nenaravna stanja, odklone oziroma bolezni, ki so nasprotne razumu in ga ne ubogajo, medtem ko enači duševno zdravje s stanjem umirjenosti oziroma modrostjo sámo. Če torej dopustimo, da nas čustva prevladajo, se pravzaprav odpovemo razumu in obvladovanju samega sebe, tega pa modrec ne bo nikdar dopustil. Kreposti, kot so pogum, srčnost, zmernost, preudarnost in pravičnost, tako pomagajo modrecu, da ne zapade v potrtost. Pogumen človek se namreč ne bo plašil, ne bo se ustrašil bližajočega se zla in potemtakem ne bo dopustil, da bi ga navdala žalost. Je torej srčen, »kdor pa je srčen, je nepremagljiv; /…/ na človeške zadeve gleda s prezirom in meni, da se nahajajo pod njim,« zato nanj ne morejo vplivati. Prav tako v potrtost ne more zapadi nekdo, ki je zmeren, preudaren in pravičen, saj vrlost »obvladuje in pomirja razdraženo dušo, kadar ta sega po nečem, in v vsaki zadevi ohranja umerjeno stanovitnost.« Duša modreca, ki je brez slabosti, bo torej s pomočjo kreposti vselej pomirjena, nahajala se bo v svojem naravnem stanju miru in spokojnosti in je nikdar ne bo napolnila potrtost, ki »ne more nikakor soobstajati in prebivati skupaj z modrostjo.« http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2018/12/15/DuhovnamiselMMC.PR1.20181215.6.0650.mp3 RTVSLO – Prvi 318 clean Depresija, ki sodi med najpogostejše duševne motnje in po ocenah zdravnikov prizadane kar šestino ljudi, je nedvomno močno zaznamovala naš čas, saj se dandanes povsod govori o njej. Sámo občutenje globoke žalosti in brezupa pa je nedvomno spremljalo človeka vse od začetka, le izpostavljeno ni bilo v tolikšni meri kot danes – o potrtosti in njenem zdravljenju je tako na primer spregovoril Cicero, rimski govornik in filozof iz 1. stol. pr. Kr. Tej témi je namenil célo knjigo, ki je nastajala prav v času, ko se je slavni politik znašel na najnižji točki svojega življenja in je razjedajočo žalost in obup izkusil na lastni koži: leto poprej mu je namreč umrla hčerka, zaradi spremenjenih političnih razmer pa je bil prisiljen k umiku iz politike, kar je praktično pomenilo konec njegove kariere. V tretji knjigi Pogovorov v Tuskulu tako Cicero izpostavi občutje potrtosti, ki velja za najhujše, saj je »še sveže mnenje o nekem prisotnem zlu«, ki nas trpinči od znotraj in razžira našo dušo, tako da ta »upade in se zakrči.« Sprašuje se, ali lahko takšno občutenje, doleti tudi modrega človeka, ki naj bi zaradi svojega uvida v življenjske resnice in kreposti živel mirno in stanovitno, prost vseh nadlog in vznemirjenj. Duševna vznemirjenja, med katere spada tudi občutje potrtosti, namreč Cicero v skladu s stoiško mislijo opredeli kot nenaravna stanja, odklone oziroma bolezni, ki so nasprotne razumu in ga ne ubogajo, medtem ko enači duševno zdravje s stanjem umirjenosti oziroma modrostjo sámo. Če torej dopustimo, da nas čustva prevladajo, se pravzaprav odpovemo razumu in obvladovanju samega sebe, tega pa modrec ne bo nikdar dopustil. Kreposti, kot so pogum, srčnost, zmernost, preudarnost in pravičnost, tako pomagajo modrecu, da ne zapade v potrtost. Pogumen človek se namreč ne bo plašil, ne bo se ustrašil bližajočega se zla in potemtakem ne bo dopustil, da bi ga navdala žalost. Je torej srčen, »kdor pa je srčen, je nepremagljiv; /…/ na človeške zadeve gleda s prezirom in meni, da se nahajajo pod njim,« zato nanj ne morejo vplivati. Prav tako v potrtost ne more zapadi nekdo, ki je zmeren, preudaren in pravičen, saj vrlost »obvladuje in pomirja razdraženo dušo, kadar ta sega po nečem, in v vsaki zadevi ohranja umerjeno stanovitnost.« Duša modreca, ki je brez slabosti, bo torej s pomočjo kreposti vselej pomirjena, nahajala se bo v svojem naravnem stanju miru in spokojnosti in je nikdar ne bo napolnila potrtost, ki »ne more nikakor soobstajati in prebivati skupaj z modrostjo.« http://www.rtvslo.si/podcast Sat, 15 Dec 2018 05:55:18 +0000 Polonca Zupančič: Cicero o potrtosti Zadnjih nekaj let živim v središču Ljubljane, kjer se tare turistov. Težko se vživljam v njihovo nenasitno potrebo, da jih bolj kot kulturne znamenitosti mesta v resnici privlačijo selfiji, ki jih naredijo ob njih. Priče smo pravi beatifikaciji zdajšnjega trenutka, občutku blaženosti, ko kdo sliko samega sebe, samemu sebi postavi za ikono, ki jo občuduje. Brž ko je mogoče svoj selfi posreduje virtualnemu občestvu, da ga sprejme v spletni panteon. V informacijskem omrežju sedaj neizbrisno biva v upanju, da bo njegov nasmeh na selfiju trajno privlačil poglede in zanimanje teh, ki so hrepenenje po presežnem zamenjali z zapisom v globalni digitalni univerzum. Integralna spletna realnost je novi kozmos, ker želi zajeti vse: predmete, ljudi in znanje. Kako na nas deluje trpko spoznanje, da je naš selfi zgolj zdrsnil v signalno in znakovno obliko komunikacije, ki daje prazno upanje, da je naš duh, naše skrivnostno notranje bistvo, vstopilo v transcendentni onkraj, po katerem od nekdaj hrepenimo? Da smo v resnici samo delček prozaičnih, pustih in duhovno mrtvih procesov digitalne tehnologije. Človek je po svojem prvinskem stremljenju bitje adventa, ker je usmerjen na prihod ljubečega Drugega, ob katerem bo lahko prestopil prag dobrega in zla in motril Dobro samo, kot je rekel Platon. Podobno je razmišljal Aristotel, ko je zapisal, da je v vsa bitja, še posebej pa v človeka, položeno stremljenje po čim večji popolnosti in s tem po Bogu samem. S svojo popolnostjo Bog brezmejno privlači človekov um, pravi Aristotel. S tem, ko je Bog zadnji smoter vseh bitij, tudi giblje vse, kar je, kajti vse hrepeni po njem. Ta nekoliko abstrakten Aristotelov uvid mehča psalmist s svojim poetičnim jezikom, ko pravi: »O Bog, kakor jelen hrepeni po studencu, tako moja duša koprni po tebi. Mojo dušo žeja po Bogu, živem Bogu. Kdaj pride čas, ko bom gledal Božje obličje?« (Ps 41). V adventu, kakršnega so občutili Platon, Aristotel in psalmist, vedno znova najdemo sebe, ker je to tisti duhovni horizont, s katerim je kodirana naša duša. Kaj se zgodi z nami, ko pravo ikono, to enodimenzionalno podobo, ki je viden izraz nevidne nebeške prapodobe, zamenjamo s selfijem, s podobo sebe, krhkega in prestrašenega bitja? Ali ko občestvo v Bogu odrešenih zamenjamo z mrtvim zapisom v digitalni kozmos. Ali ko presežnost, h kateri vse stremi, obtiči na spletu. Gotovo je eno: vseh posledic teh neavtentičnih zamenjav se še zdaleč ne zavedamo. V globini duše vemo, da na spletu ostajamo sami in zapuščeni. Naša notranjost pritrjuje psalmistu, ki kliče: »K tebi, Gospod, ki prihajaš, dvigam svojo dušo« (prim. psalm 25, 1. adventne nedelje – C). http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2018/12/14/DuhovnamiselMMC.PR1.20181214.5.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 370 clean Zadnjih nekaj let živim v središču Ljubljane, kjer se tare turistov. Težko se vživljam v njihovo nenasitno potrebo, da jih bolj kot kulturne znamenitosti mesta v resnici privlačijo selfiji, ki jih naredijo ob njih. Priče smo pravi beatifikaciji zdajšnjega trenutka, občutku blaženosti, ko kdo sliko samega sebe, samemu sebi postavi za ikono, ki jo občuduje. Brž ko je mogoče svoj selfi posreduje virtualnemu občestvu, da ga sprejme v spletni panteon. V informacijskem omrežju sedaj neizbrisno biva v upanju, da bo njegov nasmeh na selfiju trajno privlačil poglede in zanimanje teh, ki so hrepenenje po presežnem zamenjali z zapisom v globalni digitalni univerzum. Integralna spletna realnost je novi kozmos, ker želi zajeti vse: predmete, ljudi in znanje. Kako na nas deluje trpko spoznanje, da je naš selfi zgolj zdrsnil v signalno in znakovno obliko komunikacije, ki daje prazno upanje, da je naš duh, naše skrivnostno notranje bistvo, vstopilo v transcendentni onkraj, po katerem od nekdaj hrepenimo? Da smo v resnici samo delček prozaičnih, pustih in duhovno mrtvih procesov digitalne tehnologije. Človek je po svojem prvinskem stremljenju bitje adventa, ker je usmerjen na prihod ljubečega Drugega, ob katerem bo lahko prestopil prag dobrega in zla in motril Dobro samo, kot je rekel Platon. Podobno je razmišljal Aristotel, ko je zapisal, da je v vsa bitja, še posebej pa v človeka, položeno stremljenje po čim večji popolnosti in s tem po Bogu samem. S svojo popolnostjo Bog brezmejno privlači človekov um, pravi Aristotel. S tem, ko je Bog zadnji smoter vseh bitij, tudi giblje vse, kar je, kajti vse hrepeni po njem. Ta nekoliko abstrakten Aristotelov uvid mehča psalmist s svojim poetičnim jezikom, ko pravi: »O Bog, kakor jelen hrepeni po studencu, tako moja duša koprni po tebi. Mojo dušo žeja po Bogu, živem Bogu. Kdaj pride čas, ko bom gledal Božje obličje?« (Ps 41). V adventu, kakršnega so občutili Platon, Aristotel in psalmist, vedno znova najdemo sebe, ker je to tisti duhovni horizont, s katerim je kodirana naša duša. Kaj se zgodi z nami, ko pravo ikono, to enodimenzionalno podobo, ki je viden izraz nevidne nebeške prapodobe, zamenjamo s selfijem, s podobo sebe, krhkega in prestrašenega bitja? Ali ko občestvo v Bogu odrešenih zamenjamo z mrtvim zapisom v digitalni kozmos. Ali ko presežnost, h kateri vse stremi, obtiči na spletu. Gotovo je eno: vseh posledic teh neavtentičnih zamenjav se še zdaleč ne zavedamo. V globini duše vemo, da na spletu ostajamo sami in zapuščeni. Naša notranjost pritrjuje psalmistu, ki kliče: »K tebi, Gospod, ki prihajaš, dvigam svojo dušo« (prim. psalm 25, 1. adventne nedelje – C). http://www.rtvslo.si/podcast Fri, 14 Dec 2018 04:56:10 +0000 Milan Knep: Adventni selfiji Eden od mojih najlepših spominov na rajnega očeta je povezan z dogodkom, ki smo ga verjetno doživeli prav vsi otroci, vsak na svoj način. Učil me je voziti kolo. Ker me je bilo strah, da bom padel, me je od zadaj držal za sedlo in me bodril, jaz pa sem gonil pedala. Vedno hitreje in vedno bolje je šlo. In ko sem se ozrl nazaj, da bi to veselje delil s svojim očetom, sem šele takrat opazil, da ga ni ob meni, da je že daleč zadaj – in da se peljem čisto sam, on pa se vesel smeje, ko me gleda, kako mi je uspelo. Tako velikokrat se nam Bog v življenju skrije. To je zato pogosto trenutek, ki mu ga očitamo, ker nas je nesramnež pustil same, da se mučimo s svojim življenjem. Lahko pa bi ta trenutek razumeli kot priložnost, tisti hip, ko se zavemo, da nas Bog pusti, da se na kolesu naprej vozimo sami. Da spusti naše sedlo in se skrije za vogal, da bi s ponosom škilil, kako dobro se vozimo tudi brez njegove pomoči, da bi se kot najbolj srečni starš čudil, kako nekaj velikega in lepega je ustvaril v nas. Zato so trenutki naše samote in zapuščenosti s strani Boga lahko tudi trenutki, v katerih moramo občutiti globoko zaupanje z njegove strani. Trenutki, ko vidimo, kako močno računa na našo odraslost in našo odgovornost. Ne, On ne želi biti Bog, ki do potankosti predpisuje, kaj in kako moramo narediti. Ne želi si imeti sužnjev, niti posnemovalcev. Želi si svobodnih in ustvarjalnih ljudi, ki vejo, kaj je prav in kaj narobe, in znotraj možnosti uberejo svojo pot – tisto, za katero menijo, da je prava. Ne želi, da ga kot zatlačeni v vato sprašujemo za vsako malenkost, ne želi si čudakov, ki se držijo besed kakor pijanec plota. On nam je povedal, kar nam je želel povedati, in pokazal, kar nam je želel pokazati, potem pa gre. Skrije se, da se bomo odločali in da bomo živeli ne kot sami, ampak kot samostojni in za svoja dejanja odgovorni ljudje. In nam s tem daje največje možno dostojanstvo, kar ga premore: dostojanstvo sina. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2018/12/13/DuhovnamiselMMC.PR1.20181213.4.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 364 clean Eden od mojih najlepših spominov na rajnega očeta je povezan z dogodkom, ki smo ga verjetno doživeli prav vsi otroci, vsak na svoj način. Učil me je voziti kolo. Ker me je bilo strah, da bom padel, me je od zadaj držal za sedlo in me bodril, jaz pa sem gonil pedala. Vedno hitreje in vedno bolje je šlo. In ko sem se ozrl nazaj, da bi to veselje delil s svojim očetom, sem šele takrat opazil, da ga ni ob meni, da je že daleč zadaj – in da se peljem čisto sam, on pa se vesel smeje, ko me gleda, kako mi je uspelo. Tako velikokrat se nam Bog v življenju skrije. To je zato pogosto trenutek, ki mu ga očitamo, ker nas je nesramnež pustil same, da se mučimo s svojim življenjem. Lahko pa bi ta trenutek razumeli kot priložnost, tisti hip, ko se zavemo, da nas Bog pusti, da se na kolesu naprej vozimo sami. Da spusti naše sedlo in se skrije za vogal, da bi s ponosom škilil, kako dobro se vozimo tudi brez njegove pomoči, da bi se kot najbolj srečni starš čudil, kako nekaj velikega in lepega je ustvaril v nas. Zato so trenutki naše samote in zapuščenosti s strani Boga lahko tudi trenutki, v katerih moramo občutiti globoko zaupanje z njegove strani. Trenutki, ko vidimo, kako močno računa na našo odraslost in našo odgovornost. Ne, On ne želi biti Bog, ki do potankosti predpisuje, kaj in kako moramo narediti. Ne želi si imeti sužnjev, niti posnemovalcev. Želi si svobodnih in ustvarjalnih ljudi, ki vejo, kaj je prav in kaj narobe, in znotraj možnosti uberejo svojo pot – tisto, za katero menijo, da je prava. Ne želi, da ga kot zatlačeni v vato sprašujemo za vsako malenkost, ne želi si čudakov, ki se držijo besed kakor pijanec plota. On nam je povedal, kar nam je želel povedati, in pokazal, kar nam je želel pokazati, potem pa gre. Skrije se, da se bomo odločali in da bomo živeli ne kot sami, ampak kot samostojni in za svoja dejanja odgovorni ljudje. In nam s tem daje največje možno dostojanstvo, kar ga premore: dostojanstvo sina. http://www.rtvslo.si/podcast Thu, 13 Dec 2018 04:56:04 +0000 Marko Rijavec: Bog, ki me uči voziti kolo Srečala sem kolegico, ki bo čez leto dni izpolnila vse pogoje, da se upokoji. Vem, da zelo rada opravlja svoje delo in ko sva se o tem pogovarjali pred leti, se je spraševala, kako bo prenesla upokojitev. Ni si znala predstavljati, kako bo, ko ne bo več vsak dan odhajala v ambulanto, ko se ne bo več srečevala z bolniki, ki so postali del njenega vsakdana. Želela si je, da bi vedno ostalo tako, kot je, in se nikoli ne bi nič spremenilo. Verjetno niti ni tako malo ljudi, ki razmišljajo podobno. Od tistega najinega pogovora je morda minilo približno pet let. Ob tokratnem srečanju pa sem jo doživela povsem drugače. Še vedno ima rada svoje delo, pa kljub temu razmišlja takole: »Še dobro leto imam do upokojitve. Zdaj se mi vedno bolj zdi, da bi rada šla v pokoj. Stvari morajo pač dozoreti in tako sem tudi jaz počasi dozorela, da se poslovim od svojega dela. Prav vesela sem tega.« Tudi jaz sem bila vesela njenega razmišljanja. Nekaj, česar se je tako bala že toliko let prej, je sedaj postalo čisto samoumevno in izgubilo vso težo. Pred leti si gotovo ni mogla predstavljati, da se bo upokojitve celo veselila. In zdaj je bilo tako. Podobne stvari se nam dogajajo pri marsičem, ne samo pri upokojitvi. Marsičesa se bojimo. Kaj bo če bo, ko bo … Kaj bo, ko bom šel v pokoj, ko bodo otroci odšli od doma, ko bom vedno manj zmogel, ko bom moral dobiti zobno protezo, ko mi bo kdo umrl in še in še. Mnogi mladi ljudje si ne morejo zamišljati, kako bo, ko bodo umrli starši, mnogi zakonci ne tega, kako bo, ko bo umrl eden od njiju, Pa še mnogo drugega. Vedno je nekaj, česar se lahko bojimo, ker ne vemo, kako bo. Škoda je le, če ta strah preveč hromi naše življenje in nam preprečuje, da bi se ga tu in sedaj veselili. Morda ob takšnih zgodbah, kot je kolegica, ki se sedaj ne boji več upokojitve, zaslutimo, da stvari v našem življenju dozorevajo in da lahko zaupamo, da se vse dogaja ob pravem času, čeprav to v tistem trenutku pogosto težko razumemo. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2018/12/12/DuhovnamiselMMC.PR1.20181212.3.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 367 clean Srečala sem kolegico, ki bo čez leto dni izpolnila vse pogoje, da se upokoji. Vem, da zelo rada opravlja svoje delo in ko sva se o tem pogovarjali pred leti, se je spraševala, kako bo prenesla upokojitev. Ni si znala predstavljati, kako bo, ko ne bo več vsak dan odhajala v ambulanto, ko se ne bo več srečevala z bolniki, ki so postali del njenega vsakdana. Želela si je, da bi vedno ostalo tako, kot je, in se nikoli ne bi nič spremenilo. Verjetno niti ni tako malo ljudi, ki razmišljajo podobno. Od tistega najinega pogovora je morda minilo približno pet let. Ob tokratnem srečanju pa sem jo doživela povsem drugače. Še vedno ima rada svoje delo, pa kljub temu razmišlja takole: »Še dobro leto imam do upokojitve. Zdaj se mi vedno bolj zdi, da bi rada šla v pokoj. Stvari morajo pač dozoreti in tako sem tudi jaz počasi dozorela, da se poslovim od svojega dela. Prav vesela sem tega.« Tudi jaz sem bila vesela njenega razmišljanja. Nekaj, česar se je tako bala že toliko let prej, je sedaj postalo čisto samoumevno in izgubilo vso težo. Pred leti si gotovo ni mogla predstavljati, da se bo upokojitve celo veselila. In zdaj je bilo tako. Podobne stvari se nam dogajajo pri marsičem, ne samo pri upokojitvi. Marsičesa se bojimo. Kaj bo če bo, ko bo … Kaj bo, ko bom šel v pokoj, ko bodo otroci odšli od doma, ko bom vedno manj zmogel, ko bom moral dobiti zobno protezo, ko mi bo kdo umrl in še in še. Mnogi mladi ljudje si ne morejo zamišljati, kako bo, ko bodo umrli starši, mnogi zakonci ne tega, kako bo, ko bo umrl eden od njiju, Pa še mnogo drugega. Vedno je nekaj, česar se lahko bojimo, ker ne vemo, kako bo. Škoda je le, če ta strah preveč hromi naše življenje in nam preprečuje, da bi se ga tu in sedaj veselili. Morda ob takšnih zgodbah, kot je kolegica, ki se sedaj ne boji več upokojitve, zaslutimo, da stvari v našem življenju dozorevajo in da lahko zaupamo, da se vse dogaja ob pravem času, čeprav to v tistem trenutku pogosto težko razumemo. http://www.rtvslo.si/podcast Wed, 12 Dec 2018 04:56:07 +0000 Metka Klevišar: Ko stvari dozorijo »Tako je prišla tista noč, kakor da bi bila od nekdaj že natanko določena; tista noč in druga nobena. …« Tako je v enem svojih najglobljih del zapisal Ivan Cankar, ko je opisoval zadnjo noč v življenju komaj trinajstletne deklice, ki se je tiho poslavljala od svojega mladega življenja v dunajski bolnišnici Hiša Marije Pomočnice. Cankar je globoko občutil skrivnostnost smrti. Pogosto je razmišljal o njej in svoj odnos do smrti s časom spreminjal in poglabljal v smeri od temnega obupa pa vse do radostnega upanja. Včasih se mu je zazdelo, da časa in prostora sploh ni, da je trenutek večnost sama: »Treneš – pa si živel življenje, ki je bilo od vekomaj v tebi in ki bo živelo v tebi brez konca …« (Večerni gost) Meja med življenjem in smrtjo je v njem zbujala obžalovanje, strah, tesnobo in »hrepenenje po večnosti«. Upal je v to večno življenje, in v Lepi Vidi zapisal: „Jaz pa mislim, da je pred menoj še tisoč let življenja in da ga je bilo že tisoč let. Kakor da bi stal na visoki gori, v solncu ves — in vse naokoli vesoljnost, večnost, jaz sam večen. Tal ni pod nogami, telesa ni. Tako pač gledajo duše iz nebes na grobove … O brat, in hrepenenja ni več, vse je dopolnjeno …“ Prav kmalu je za pisatelja Ivana Cankarja je nastopila noč, ko se je 11. decembra 1918 ob 1.15 na internem oddelku ljubljanske bolnišnice od življenja poslovil v svojem komaj 43. letu starosti. Zadnjo uro je pričakal pomirjen in »zaspal« je tiho in vdano, kot je o zadnjih trenutkih njegovega življenja zapisal njegov bratranec Izidor Cankar. Nikomur ne bo dano, da bi iz njegovih ust slišal tisto poslednjo besedo, ki je »… le neprestano, nerodno in prazno poskušanje, da bi povedal, kar se ne da povedati, da bi odklenil, kar ostane neizprosno zaklenjeno do poslednjega trenutka« (Edina beseda). Za pisatelja Ivana Cankarja je prišla noč nepreklicnega slovesa od tega sveta. Toda ostala je njegova beseda, ki v toliko pisateljevih delih živi »večno«. To je beseda hrepenečega iskalca resnice, ljubezni in lepote. Po dolgem, nemirnem iskanju smisla življenja, trpljenja in smrti se je strnila v pisateljevem spoznanju, da smo si v globini vsi ljudje bratje, vsi »en sam človek … : in ta človek je visok v svojih mislih, plemenit, brez zlega in hinavščine v svojih čustvih, čist, nesebičen, brezmejno vdan svoji vesoljni, vsako stvar tesno objemajoči ljubezni.« V tem spoznanju v nas odzvanja kot pisateljev klic: Tebe, romar, ne sme biti sram! Tebi, romar, je ukazano od nebes, da gledaš, kar drugim ni dano gledati, da poveš, kar drugim ni dano povedati. Nimaš pravice, da bi zaklepal duri, tudi tistih ne, ki jih sam le s trepetajočo roko odpreš. Če te vabi luč iz brezdanje globočine, se moraš spustiti vanjo brez obotavljanja in brez bojazni, da prineseš ljudem to luč … http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2018/12/11/DuhovnamiselMMC.PR1.20181211.2.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 385 clean »Tako je prišla tista noč, kakor da bi bila od nekdaj že natanko določena; tista noč in druga nobena. …« Tako je v enem svojih najglobljih del zapisal Ivan Cankar, ko je opisoval zadnjo noč v življenju komaj trinajstletne deklice, ki se je tiho poslavljala od svojega mladega življenja v dunajski bolnišnici Hiša Marije Pomočnice. Cankar je globoko občutil skrivnostnost smrti. Pogosto je razmišljal o njej in svoj odnos do smrti s časom spreminjal in poglabljal v smeri od temnega obupa pa vse do radostnega upanja. Včasih se mu je zazdelo, da časa in prostora sploh ni, da je trenutek večnost sama: »Treneš – pa si živel življenje, ki je bilo od vekomaj v tebi in ki bo živelo v tebi brez konca …« (Večerni gost) Meja med življenjem in smrtjo je v njem zbujala obžalovanje, strah, tesnobo in »hrepenenje po večnosti«. Upal je v to večno življenje, in v Lepi Vidi zapisal: „Jaz pa mislim, da je pred menoj še tisoč let življenja in da ga je bilo že tisoč let. Kakor da bi stal na visoki gori, v solncu ves — in vse naokoli vesoljnost, večnost, jaz sam večen. Tal ni pod nogami, telesa ni. Tako pač gledajo duše iz nebes na grobove … O brat, in hrepenenja ni več, vse je dopolnjeno …“ Prav kmalu je za pisatelja Ivana Cankarja je nastopila noč, ko se je 11. decembra 1918 ob 1.15 na internem oddelku ljubljanske bolnišnice od življenja poslovil v svojem komaj 43. letu starosti. Zadnjo uro je pričakal pomirjen in »zaspal« je tiho in vdano, kot je o zadnjih trenutkih njegovega življenja zapisal njegov bratranec Izidor Cankar. Nikomur ne bo dano, da bi iz njegovih ust slišal tisto poslednjo besedo, ki je »… le neprestano, nerodno in prazno poskušanje, da bi povedal, kar se ne da povedati, da bi odklenil, kar ostane neizprosno zaklenjeno do poslednjega trenutka« (Edina beseda). Za pisatelja Ivana Cankarja je prišla noč nepreklicnega slovesa od tega sveta. Toda ostala je njegova beseda, ki v toliko pisateljevih delih živi »večno«. To je beseda hrepenečega iskalca resnice, ljubezni in lepote. Po dolgem, nemirnem iskanju smisla življenja, trpljenja in smrti se je strnila v pisateljevem spoznanju, da smo si v globini vsi ljudje bratje, vsi »en sam človek … : in ta človek je visok v svojih mislih, plemenit, brez zlega in hinavščine v svojih čustvih, čist, nesebičen, brezmejno vdan svoji vesoljni, vsako stvar tesno objemajoči ljubezni.« V tem spoznanju v nas odzvanja kot pisateljev klic: Tebe, romar, ne sme biti sram! Tebi, romar, je ukazano od nebes, da gledaš, kar drugim ni dano gledati, da poveš, kar drugim ni dano povedati. Nimaš pravice, da bi zaklepal duri, tudi tistih ne, ki jih sam le s trepetajočo roko odpreš. Če te vabi luč iz brezdanje globočine, se moraš spustiti vanjo brez obotavljanja in brez bojazni, da prineseš ljudem to luč … http://www.rtvslo.si/podcast Tue, 11 Dec 2018 04:56:25 +0000 Irena Avsenik Nabergoj: Cankarjevo hrepenenje po večnosti Spoštovani, družinska prijateljica mi je za letošnji rojstni dan podarila Pesmi in pisma ene največjih ameriških pesnic, Emily Dickinson (1830-1886), ki je napisala okoli 1800 pesmi, a jih je bilo v času njenega življenja objavljenih le sedem, pa še te ne pod njenim pravim imenom. Ves čas je doživljala krizo vere, čeprav je bila vzgojena v krščanski veri. Boga je nagovarjala kot sebi enakega, kar je bilo takrat nezaslišano. Zaradi privzgojenih okostenelih puritanskih predstav o Bogu je našla svojo pot do Boga, daleč od ver in cerkva. Veliko je trpela, doživela izdajstva, težko zbolela in se umaknila, ker je vedela, da je ne bodo razumeli. Spoznala je, da se ne splača zasajati človeških src z rožami, če jih niso pripravljeni zalivati z vodo. Zaprla se je v svoj svet, da bi obvarovala svojo svobodo. Sama se ni počutila v zaporu, kajti edini zapor, ki lahko zveže dušo, je »jaz«, ego. (Henry Van Dyke) Edinemu, s katerim se je dopisovala, je napisala: »Vprašajte, kdo so moji tovariši. Hribi, gospod, in sončni zahod, pa pes, velik kot jaz sama, ki mi ga je kupil oče. Boljši so od bitij, ker vedó, a te ne izdajo.« V brezčasno pesnico je dozorela zaradi silnega trpljenja, ki jo je naučilo razlikovati med pametnim in modrim človekom. Ali je pameten, ugotovimo po njegovih odgovorih, ali je moder, pa po njegovih vprašanjih. Resnična modrost ne prihaja iz razuma, ampak iz srca. Sprašujem se, kaj pa, če v Božji sijoči obraz ni hotela zreti zato, ker je bil zanjo tako neskončno lep, da bi jo njegova lepota oslepila, ne pa, ker vanj ni verjela. Ali pa, ker na njegovem obrazu ni mogla gledati žalosti in ostati živa, ker je v njegovi žalosti prepoznala lepoto Božje ljubezni, ki trpi skupaj z našim trpljenjem. Zanjo je bila svoboda najlepši, čeprav najtežji dar, ki nam ga je podaril Bog. Z njo je povezano tudi zlo, pa ne, ker bi Bogu ušlo iz steklenice. Skrite pasti svobode lahko osvetli vojaški primer iz časov stare Perzije, ko so ujetega dezerterja obsodili na smrt. Poveljnik mu je dal možnost izbire med strelskim vodom ali velikimi črnimi vrati. Odločitev je bila težka, a pobegli vojak se je raje odločil za smrt pred strelskim vodom in se odločil oditi v neznano po znani poti. Preden so obsodbo izvršili, je vseeno poveljnika vprašal: »Oprostite, radoveden sem, kaj je na drugi strani velikih črnih vrat?« Poveljnik mu je odgovoril: »Svoboda! Ampak poznam le nekaj dovolj pogumnih, da jo sprejmejo.« A takrat je bilo zanj že prepozno. Pesnica Emily Dickinson jo je sprejela za črnimi vrati, sicer ne bi preživela. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2018/12/10/DuhovnamiselMMC.PR1.20181210.1.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 402 clean Spoštovani, družinska prijateljica mi je za letošnji rojstni dan podarila Pesmi in pisma ene največjih ameriških pesnic, Emily Dickinson (1830-1886), ki je napisala okoli 1800 pesmi, a jih je bilo v času njenega življenja objavljenih le sedem, pa še te ne pod njenim pravim imenom. Ves čas je doživljala krizo vere, čeprav je bila vzgojena v krščanski veri. Boga je nagovarjala kot sebi enakega, kar je bilo takrat nezaslišano. Zaradi privzgojenih okostenelih puritanskih predstav o Bogu je našla svojo pot do Boga, daleč od ver in cerkva. Veliko je trpela, doživela izdajstva, težko zbolela in se umaknila, ker je vedela, da je ne bodo razumeli. Spoznala je, da se ne splača zasajati človeških src z rožami, če jih niso pripravljeni zalivati z vodo. Zaprla se je v svoj svet, da bi obvarovala svojo svobodo. Sama se ni počutila v zaporu, kajti edini zapor, ki lahko zveže dušo, je »jaz«, ego. (Henry Van Dyke) Edinemu, s katerim se je dopisovala, je napisala: »Vprašajte, kdo so moji tovariši. Hribi, gospod, in sončni zahod, pa pes, velik kot jaz sama, ki mi ga je kupil oče. Boljši so od bitij, ker vedó, a te ne izdajo.« V brezčasno pesnico je dozorela zaradi silnega trpljenja, ki jo je naučilo razlikovati med pametnim in modrim človekom. Ali je pameten, ugotovimo po njegovih odgovorih, ali je moder, pa po njegovih vprašanjih. Resnična modrost ne prihaja iz razuma, ampak iz srca. Sprašujem se, kaj pa, če v Božji sijoči obraz ni hotela zreti zato, ker je bil zanjo tako neskončno lep, da bi jo njegova lepota oslepila, ne pa, ker vanj ni verjela. Ali pa, ker na njegovem obrazu ni mogla gledati žalosti in ostati živa, ker je v njegovi žalosti prepoznala lepoto Božje ljubezni, ki trpi skupaj z našim trpljenjem. Zanjo je bila svoboda najlepši, čeprav najtežji dar, ki nam ga je podaril Bog. Z njo je povezano tudi zlo, pa ne, ker bi Bogu ušlo iz steklenice. Skrite pasti svobode lahko osvetli vojaški primer iz časov stare Perzije, ko so ujetega dezerterja obsodili na smrt. Poveljnik mu je dal možnost izbire med strelskim vodom ali velikimi črnimi vrati. Odločitev je bila težka, a pobegli vojak se je raje odločil za smrt pred strelskim vodom in se odločil oditi v neznano po znani poti. Preden so obsodbo izvršili, je vseeno poveljnika vprašal: »Oprostite, radoveden sem, kaj je na drugi strani velikih črnih vrat?« Poveljnik mu je odgovoril: »Svoboda! Ampak poznam le nekaj dovolj pogumnih, da jo sprejmejo.« A takrat je bilo zanj že prepozno. Pesnica Emily Dickinson jo je sprejela za črnimi vrati, sicer ne bi preživela. http://www.rtvslo.si/podcast Mon, 10 Dec 2018 04:56:42 +0000 Daniel Brkič: Svoboda je najlepši, a najtežji dar Nekoč je živel kralj, ki je vladal razviti deželi. Nekega dne se je odpravil v oddaljene kraje svojega kraljestva. Ko se je vrnil domov, se je pritoževal, da je bila pot polna ostrih kamnov. Zato je ukazal podložnikom, naj vse poti v deželi pokrijejo z usnjem. Za to bi potreboval kože tisočih živali in vse bi stalo veliko denarja. Potem pa je kralju dejal eden od njegovih svetovalcev: »Zakaj bi zapravili veliko denarja? Potrebovali bi samo majhen kos usnja, s katerim bi pokrili vaše podplate.« Kralj je soglašal s predlogom in si tako dal napraviti čevlje in tako pravijo, so nastali prvi čevlji na svetu. Vsi jamramo, kako slab je postal svet. Ne počutimo se več varne. Ne vemo, komu bi še zaupali. Slišimo o krajah, umorih in terorizmu. Želimo si, da bi se ljudje spremenili in bi svet postal boljši. Toda težava je v tem, da razmišljamo v slogu: »Želim, da bi se ljudje spremenili in da bi svet postal boljši.« To bi pomenilo, da bi ves svet pokrili z živalsko kožo. Če pa rečemo: »Spremenil se bom, da se bo tudi svet spremenil,« to pomeni, da bom noge ovil v živalsko kožo. To je bolj praktično in laže uresničljivo. Slišali smo že za modrost: »Spremeni svoje mišljenje in spremenil se bo svet.« V evangeliju druge adventne nedelje Janez Krstnik oznanja krst spreobrnjenja (prim Lk3,3). Zakaj bi morali spremeniti svoje mišljenje? Zato ker šele potem, ko spremenimo svojo miselnost, spremenimo življenje. Vemo, da se moramo za hujšanje odločiti v glavi, šele potem bomo začeli s shujševalno kuro. Dalje pravi Janez Krstnik: »Pripravite Gospodovo pot, zravnajte njegove steze« (Lk 3,4). Zravnati svoje poti pomeni: Spremenimo svoje mišljenje in spremenili bomo svet. Katere stvari moramo zravnati v življenju? Vsak si mora sam odgovoriti na to vprašanje. Morda so eno področje kolebajoči medsebojni odnosi. Pustimo, da se nesporazumi vlečejo in nerazumevanja nadaljujejo, ker ne znamo potišati svojega ponosa. Pustimo, da gredo ljudje mimo nas ne da bi z njimi govorili in to iz nekega nepomembnega razloga. Advent je lepa priložnost, da obnovimo prijateljstvo z nekom, ki smo ga prekinili. Vzemimo v roke telefon in pokličimo nekoga, s katerim nismo že dolgo govorili, ali osamljenega ali bolnega človeka. In tako bo naša pot do Gospoda postala bolj gladka. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2018/12/09/DuhovnamiselMMC.PR1.20181209.7.0650.mp3 RTVSLO – Prvi 373 clean Nekoč je živel kralj, ki je vladal razviti deželi. Nekega dne se je odpravil v oddaljene kraje svojega kraljestva. Ko se je vrnil domov, se je pritoževal, da je bila pot polna ostrih kamnov. Zato je ukazal podložnikom, naj vse poti v deželi pokrijejo z usnjem. Za to bi potreboval kože tisočih živali in vse bi stalo veliko denarja. Potem pa je kralju dejal eden od njegovih svetovalcev: »Zakaj bi zapravili veliko denarja? Potrebovali bi samo majhen kos usnja, s katerim bi pokrili vaše podplate.« Kralj je soglašal s predlogom in si tako dal napraviti čevlje in tako pravijo, so nastali prvi čevlji na svetu. Vsi jamramo, kako slab je postal svet. Ne počutimo se več varne. Ne vemo, komu bi še zaupali. Slišimo o krajah, umorih in terorizmu. Želimo si, da bi se ljudje spremenili in bi svet postal boljši. Toda težava je v tem, da razmišljamo v slogu: »Želim, da bi se ljudje spremenili in da bi svet postal boljši.« To bi pomenilo, da bi ves svet pokrili z živalsko kožo. Če pa rečemo: »Spremenil se bom, da se bo tudi svet spremenil,« to pomeni, da bom noge ovil v živalsko kožo. To je bolj praktično in laže uresničljivo. Slišali smo že za modrost: »Spremeni svoje mišljenje in spremenil se bo svet.« V evangeliju druge adventne nedelje Janez Krstnik oznanja krst spreobrnjenja (prim Lk3,3). Zakaj bi morali spremeniti svoje mišljenje? Zato ker šele potem, ko spremenimo svojo miselnost, spremenimo življenje. Vemo, da se moramo za hujšanje odločiti v glavi, šele potem bomo začeli s shujševalno kuro. Dalje pravi Janez Krstnik: »Pripravite Gospodovo pot, zravnajte njegove steze« (Lk 3,4). Zravnati svoje poti pomeni: Spremenimo svoje mišljenje in spremenili bomo svet. Katere stvari moramo zravnati v življenju? Vsak si mora sam odgovoriti na to vprašanje. Morda so eno področje kolebajoči medsebojni odnosi. Pustimo, da se nesporazumi vlečejo in nerazumevanja nadaljujejo, ker ne znamo potišati svojega ponosa. Pustimo, da gredo ljudje mimo nas ne da bi z njimi govorili in to iz nekega nepomembnega razloga. Advent je lepa priložnost, da obnovimo prijateljstvo z nekom, ki smo ga prekinili. Vzemimo v roke telefon in pokličimo nekoga, s katerim nismo že dolgo govorili, ali osamljenega ali bolnega človeka. In tako bo naša pot do Gospoda postala bolj gladka. http://www.rtvslo.si/podcast Sun, 9 Dec 2018 05:56:13 +0000 Božidar Rustja: Spremeniti svoje življenje Na prvih straneh Svetega pisma beremo, da je vse, kar je Bog ustvaril, dobro in lepo, in ko gre za človeka, je uspeh največji, saj je človek celo zelo dober. Toda prav pri njem se vsa stvar tudi zalomi, saj edino zanj pravimo, da ob rojstvu prinese na svet podedovan izvirni greh. Seveda ne gre za greh v običajnem pomenu besede, otrok še vendar ni prišel k pravi zavesti, tudi govoriti še ne zna, še manj prav ravnati, zato še ni sposoben greha, prav tako pa ne povzročanja zla. Toda v tej njegovi nebogljenosti, ko še ne zna razlikovati dobrega in hudega, ko še ne loči med lepim in zlom, to njegovo nemoč od svetega Avguština naprej imenujemo »izvirni greh«. Otrok še ni pravi grešnik, je le moralno ubog in nemočen, ker brez naše ljubezni in pomoči, ne bo mogel postati dober. Na današnji praznik Marije Brezmadežno spočete pa se spomnimo, da nas Kristusova mati vrača nazaj v začetke stvarstva, v tiste trenutke, ko človek še ni zapadel moralni nemoči. Marija je čudovita ženska, ki nosi v sebi od vsega začetka junaško srce, ki se upira vsakemu zlu in vsakemu obupu. Če prerok Ezekijel pravi za vse nas, da moramo pustiti, da Božja beseda »obreže« naša srca, pomeni, da srce samo po sebi še ni dobro. Dobro postane, ko ga nagovori ljubeča Božja beseda, ko ga napolni milost Ljubezni. Za Marijo pa lahko rečemo, da ona obreze srca ni potrebovala, saj je njeno srce od vsega začetka znalo ljubiti, bilo predano Božjemu usmiljenju in dobroti. Zato se je od vsega začetka radovalo v Gospodu. Žal z nami ni tako. Potrebujemo, da se Bog ponovno skloni k nam in nas obdaruje z ljubeznijo. Mariji tudi kasneje nobeno trpljenje, ki ga je prestajala, ni moglo omajati vere v Božjo dobroto, nič ni skrhalo njene ljubezni do njenega sina in njeno upanja v prihodnost Duha nikoli ni umanjkalo. Podoben načrt je imel Bog tudi za nas, a uresničila ga je le Marija. Zato bi lahko rekli, da je pravilo Marija in ne mi. Izjema v Božjih očeh postanemo mi, ko obupujemo in če ne verjamemo, da je Božja dobrota vedno z nami. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2018/12/08/DuhovnamiselMMC.PR1.20181208.6.0650.mp3 RTVSLO – Prvi 356 clean Na prvih straneh Svetega pisma beremo, da je vse, kar je Bog ustvaril, dobro in lepo, in ko gre za človeka, je uspeh največji, saj je človek celo zelo dober. Toda prav pri njem se vsa stvar tudi zalomi, saj edino zanj pravimo, da ob rojstvu prinese na svet podedovan izvirni greh. Seveda ne gre za greh v običajnem pomenu besede, otrok še vendar ni prišel k pravi zavesti, tudi govoriti še ne zna, še manj prav ravnati, zato še ni sposoben greha, prav tako pa ne povzročanja zla. Toda v tej njegovi nebogljenosti, ko še ne zna razlikovati dobrega in hudega, ko še ne loči med lepim in zlom, to njegovo nemoč od svetega Avguština naprej imenujemo »izvirni greh«. Otrok še ni pravi grešnik, je le moralno ubog in nemočen, ker brez naše ljubezni in pomoči, ne bo mogel postati dober. Na današnji praznik Marije Brezmadežno spočete pa se spomnimo, da nas Kristusova mati vrača nazaj v začetke stvarstva, v tiste trenutke, ko človek še ni zapadel moralni nemoči. Marija je čudovita ženska, ki nosi v sebi od vsega začetka junaško srce, ki se upira vsakemu zlu in vsakemu obupu. Če prerok Ezekijel pravi za vse nas, da moramo pustiti, da Božja beseda »obreže« naša srca, pomeni, da srce samo po sebi še ni dobro. Dobro postane, ko ga nagovori ljubeča Božja beseda, ko ga napolni milost Ljubezni. Za Marijo pa lahko rečemo, da ona obreze srca ni potrebovala, saj je njeno srce od vsega začetka znalo ljubiti, bilo predano Božjemu usmiljenju in dobroti. Zato se je od vsega začetka radovalo v Gospodu. Žal z nami ni tako. Potrebujemo, da se Bog ponovno skloni k nam in nas obdaruje z ljubeznijo. Mariji tudi kasneje nobeno trpljenje, ki ga je prestajala, ni moglo omajati vere v Božjo dobroto, nič ni skrhalo njene ljubezni do njenega sina in njeno upanja v prihodnost Duha nikoli ni umanjkalo. Podoben načrt je imel Bog tudi za nas, a uresničila ga je le Marija. Zato bi lahko rekli, da je pravilo Marija in ne mi. Izjema v Božjih očeh postanemo mi, ko obupujemo in če ne verjamemo, da je Božja dobrota vedno z nami. http://www.rtvslo.si/podcast Sat, 8 Dec 2018 05:55:56 +0000 Edvard Kovač: Praznik Marije Brezmadežne ali dan krščanskega veselja Zdaj je treba že kar daleč na podeželje, da je mogoče opaziti staro nizko hišo – bolj hišico – in pred njo na klopci priletnega človeka. Pomad, potem pa poletna senca, je nekoč samoumevno ponujala tak prizor. »Vse, kar se še more premikati, prileze na dan,« je bilo rečeno. Neverjetno, kako smo povezani z letnimi časi. Tega ne uniči povsem nobena moderna sprememba. Spremeni prav gotovo, uniči pa ne. Treba je samo videti povečan promet od petka do konca nedelje! Primerjava z nekdanjimi zapravljivčki je prav smešna. Tu in tam kaka vprega z lepo opremljenim pramom – mimogrede: to je konj! – , po vsej verjetnosti namenjena nekam na nedeljski obisk ali pa na oddaljeni božjepotni kraj. Zdaj šviga švaga vseh avtomobilskih znamk na zrak tja nekam bogve kam. Nikjer več plevic z ožgano zbeledelo obleko na plečih in s slamico prevezano ruto na glavi. Po ves poletni teden so se pomikale po ostrem strnišču, iz katerega je že med žitom vzklilo korenje. Zdaj staro in mlado išče porjavelost, golo do popka od vratu navzdol ali pa od peta navzgor. Pred kožnim rakcem so vendar kreme! Ta letni čas zahteva sprostitev, zato pa so dopusti! Nikjer več ne opazim frnikolanja. Ta moj požrešni spomin na otroške igre! In na rdeče pisano žogo. Me je ata takoj poučil: »Če jo’vš prebodva, jo na bo več!« Malčki zdaj bolje rokujejo z mobitelom kot jaz; veliko bolje. Pa nobene skrbi, da bi pregorel. Niti pri oni starejši gospe, ki je blizu mene med mašo pošiljala nekomu gotovo zelo velepomembni SMS. Napredni časi nekoliko prehitevajo letne čase, a ti imajo vedno svojo moč. Moj učenec je v šolski nalogi z naslovom Pismo sporočil bratu nekam daleč v Bihać: »Dragi Franci! Zdaj je pomlad. Spomladi vsako bitje miga. Lepo te v zadnji vrstici k vojakom pozdravlja tvoj brat.« To je bila gotovo svetovno najkrajša šolska naloga v preteklem stoletju, a mene še vedno veseli, da je fantič pravilno razumel pojma pomlad in spomladi. Eh ja, časi, kakršni koli že so, letni časi pa sploh, nam krojijo duhovna krila. Poléti so pa različni. Tako je ukrojeno stvarstvo; sokoli in orli, pravi Župančič, vedo, da je dan. Kure, ki da tudi sodijo med ptiče, pa vzletajo le pri tleh. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2018/12/07/DuhovnamiselMMC.PR1.20181207.5.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 342 clean Zdaj je treba že kar daleč na podeželje, da je mogoče opaziti staro nizko hišo – bolj hišico – in pred njo na klopci priletnega človeka. Pomad, potem pa poletna senca, je nekoč samoumevno ponujala tak prizor. »Vse, kar se še more premikati, prileze na dan,« je bilo rečeno. Neverjetno, kako smo povezani z letnimi časi. Tega ne uniči povsem nobena moderna sprememba. Spremeni prav gotovo, uniči pa ne. Treba je samo videti povečan promet od petka do konca nedelje! Primerjava z nekdanjimi zapravljivčki je prav smešna. Tu in tam kaka vprega z lepo opremljenim pramom – mimogrede: to je konj! – , po vsej verjetnosti namenjena nekam na nedeljski obisk ali pa na oddaljeni božjepotni kraj. Zdaj šviga švaga vseh avtomobilskih znamk na zrak tja nekam bogve kam. Nikjer več plevic z ožgano zbeledelo obleko na plečih in s slamico prevezano ruto na glavi. Po ves poletni teden so se pomikale po ostrem strnišču, iz katerega je že med žitom vzklilo korenje. Zdaj staro in mlado išče porjavelost, golo do popka od vratu navzdol ali pa od peta navzgor. Pred kožnim rakcem so vendar kreme! Ta letni čas zahteva sprostitev, zato pa so dopusti! Nikjer več ne opazim frnikolanja. Ta moj požrešni spomin na otroške igre! In na rdeče pisano žogo. Me je ata takoj poučil: »Če jo’vš prebodva, jo na bo več!« Malčki zdaj bolje rokujejo z mobitelom kot jaz; veliko bolje. Pa nobene skrbi, da bi pregorel. Niti pri oni starejši gospe, ki je blizu mene med mašo pošiljala nekomu gotovo zelo velepomembni SMS. Napredni časi nekoliko prehitevajo letne čase, a ti imajo vedno svojo moč. Moj učenec je v šolski nalogi z naslovom Pismo sporočil bratu nekam daleč v Bihać: »Dragi Franci! Zdaj je pomlad. Spomladi vsako bitje miga. Lepo te v zadnji vrstici k vojakom pozdravlja tvoj brat.« To je bila gotovo svetovno najkrajša šolska naloga v preteklem stoletju, a mene še vedno veseli, da je fantič pravilno razumel pojma pomlad in spomladi. Eh ja, časi, kakršni koli že so, letni časi pa sploh, nam krojijo duhovna krila. Poléti so pa različni. Tako je ukrojeno stvarstvo; sokoli in orli, pravi Župančič, vedo, da je dan. Kure, ki da tudi sodijo med ptiče, pa vzletajo le pri tleh. http://www.rtvslo.si/podcast Fri, 7 Dec 2018 04:55:42 +0000 Berta Golob: Visoko in pri tleh Dobro jutro in upam, da vas, spoštovane poslušalke in poslušalci, ravno ne motim pri raziskovanju tega, kar je pustil na vaši mizi sv. Miklavž. Kakorkoli že, naj bo dan, ki ga začenjamo, poln dobrote in veselja ob zavesti, da smo lahko in imamo toliko Miklavžev ob sebi. Verjetno nas je že večina prerasla tiste dni, ko smo na to jutro komaj čakali. Saj ni bilo kaj posebnega, vsaj pri nas ne. A vseeno smo zjutraj pohiteli k mizi, kjer so nas čakali darovi, ki jih je pustil sveti Miklavž. Skoraj bolj kot veselje nad darovi nas je razveselilo dejstvo, da tam ni bilo parkeljnov. Starejši so nas s hudobci opominjali vse leto. Če ne boš priden, ti Miklavž ne bo nič prinesel, ampak bodo parkeljni prišli s korobači in takrat boš videl, kaj pomeni biti poreden. Danes je mnogim staršem tako plašenje otrok nekaj nezaslišanega. Otroka se vendar ne sme ustrahovati in izpostavljati tako mračnim izkušnjam, saj je vendar sveti Miklavž simbol dobrote, kar pa bi se ob peklenščkih popolnoma izgubilo. Poznamo vzgojne pristope, kjer je vsaka omemba zla prepovedana. Otroka je treba odpreti dobremu, mu dati možnost pristnega veselja, da se bo navdušil nad dobrim in s tem zaznamoval svoje življenje. In ne z nekimi hudobci, trepetom pred njihovimi korobači, verigami in vreščečimi pojavami. Zato ni mesta za parkeljne pri njihovem miklavževanju. Če se spomnim svojih otroških let, bi jim še kako dal prav. Strah nas je tisto noč dodobra prežel in jutro s pogledom na dobrote, ki jih je pustil dobri sveti mož, niso bile toliko pomembne, kot to, da nas niso obiskali parkeljni. Kljub veliki želji, da ne bi strašili otroke s peklenščki, so se ti uspešno ohranili. Celo v svoji priljubljenosti pogosto prehitijo sv. Miklavža. Zgodovina človeštva kaže na to, da življenja ni brez zla. V vsakem še tako dobrem in prijetnem trenutku se prikrade kaj slabega. Še iz tako dobrega človeka lahko izvabimo njegovo senčno stran, če ga le postavimo v okolje in položaj, ki ga vrže s tira. Je potem mogoče pošteno in predvsem realno predstaviti dobroto brez zavesti, da obstaja vsaj kje za kakšnim skritim kotom tudi zlo? Zato nam vsem želim, da bi ob veselju nad dobroto in vsem, kar nam drugi podarijo in jim tudi sami smemo podariti, vedno ostali vsaj malo prestrašeni pred zlom. Ne bojmo se trenutkov razgrajajočih se parkeljnov, naj bo to le opomin, da nikoli niso daleč od nas in se moramo vedno znova zatekati v zavetje takih ali drugačnih dobrih svetih Miklavžev. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2018/12/06/DuhovnamiselMMC.PR1.20181206.4.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 317 clean Dobro jutro in upam, da vas, spoštovane poslušalke in poslušalci, ravno ne motim pri raziskovanju tega, kar je pustil na vaši mizi sv. Miklavž. Kakorkoli že, naj bo dan, ki ga začenjamo, poln dobrote in veselja ob zavesti, da smo lahko in imamo toliko Miklavžev ob sebi. Verjetno nas je že večina prerasla tiste dni, ko smo na to jutro komaj čakali. Saj ni bilo kaj posebnega, vsaj pri nas ne. A vseeno smo zjutraj pohiteli k mizi, kjer so nas čakali darovi, ki jih je pustil sveti Miklavž. Skoraj bolj kot veselje nad darovi nas je razveselilo dejstvo, da tam ni bilo parkeljnov. Starejši so nas s hudobci opominjali vse leto. Če ne boš priden, ti Miklavž ne bo nič prinesel, ampak bodo parkeljni prišli s korobači in takrat boš videl, kaj pomeni biti poreden. Danes je mnogim staršem tako plašenje otrok nekaj nezaslišanega. Otroka se vendar ne sme ustrahovati in izpostavljati tako mračnim izkušnjam, saj je vendar sveti Miklavž simbol dobrote, kar pa bi se ob peklenščkih popolnoma izgubilo. Poznamo vzgojne pristope, kjer je vsaka omemba zla prepovedana. Otroka je treba odpreti dobremu, mu dati možnost pristnega veselja, da se bo navdušil nad dobrim in s tem zaznamoval svoje življenje. In ne z nekimi hudobci, trepetom pred njihovimi korobači, verigami in vreščečimi pojavami. Zato ni mesta za parkeljne pri njihovem miklavževanju. Če se spomnim svojih otroških let, bi jim še kako dal prav. Strah nas je tisto noč dodobra prežel in jutro s pogledom na dobrote, ki jih je pustil dobri sveti mož, niso bile toliko pomembne, kot to, da nas niso obiskali parkeljni. Kljub veliki želji, da ne bi strašili otroke s peklenščki, so se ti uspešno ohranili. Celo v svoji priljubljenosti pogosto prehitijo sv. Miklavža. Zgodovina človeštva kaže na to, da življenja ni brez zla. V vsakem še tako dobrem in prijetnem trenutku se prikrade kaj slabega. Še iz tako dobrega človeka lahko izvabimo njegovo senčno stran, če ga le postavimo v okolje in položaj, ki ga vrže s tira. Je potem mogoče pošteno in predvsem realno predstaviti dobroto brez zavesti, da obstaja vsaj kje za kakšnim skritim kotom tudi zlo? Zato nam vsem želim, da bi ob veselju nad dobroto in vsem, kar nam drugi podarijo in jim tudi sami smemo podariti, vedno ostali vsaj malo prestrašeni pred zlom. Ne bojmo se trenutkov razgrajajočih se parkeljnov, naj bo to le opomin, da nikoli niso daleč od nas in se moramo vedno znova zatekati v zavetje takih ali drugačnih dobrih svetih Miklavžev. http://www.rtvslo.si/podcast Thu, 6 Dec 2018 04:55:17 +0000 Janez Vodičar: Dobro brez slabega? Dogodek o katerem bi vam v tem jutru rad pripovedoval sem doživel na enem izmed postajališč rimske podzemne železnice. Na majhnem trgu pred postajo se zbirajo mladi odvisniki – stari že od enajst, dvanajst let naprej. Otopeli so v svoji brezciljnosti. – Ob njih še močneje zaznaš stisko našega časa. Sicer pa ni potrebno iskati potrditve le te v Rimu. Toliki, ki se umikajo v svet zasvojenosti, so sredi med nami – prav takšni, prav tako zaznamovani, s praznino, z razočaranjem, nesmislom… – preveč vsega navzven in premalo tistega, kar te izpolni, umiri, poteši… v notrini. Sedel sem v podzemnem vlaku in čakal na odhod. Po mračni postaji je hodilo nekaj odvisnikov. Pogled se mi je ustavil na deklici – morda je imela trinajst let. Pozornost je budila s svojim nemirom. Na rokah je nosila psička. V nekem trenutku je v kriku padla na tla in se zvila v krčih. Obraz se ji je spačil v strašljivi stiski bolečine in obupa. Malega, zbeganega psička, je vedno močneje stiskala k srcu, kakor da bi hotela od nemočne živalce izžeti ljubezen, za katero je bila ustvarjena njena duša, pa je očitno ni deležna. Dobila je le svet bleščeče plehkosti užitkarske družbe. Takrat se je začel vlak premikati. Pretresen sem zrl v obraz, ki je klical po pomoči, jaz pa sem odhajal. Nekateri pravijo, da se je bolečini bližnjih najlažje izogniti. Pa to ni res. Ko te vznemiri stiska bližnjega, si notranje primoran, da se skloniš k njemu – le tako odrešiš ne le njega, pač pa tudi sebe. Sicer te njegova bolečina sledi in izsledi, pa čeprav si se pred trpečimi še tako premeteno skril in zavaroval v svoje zadovoljstvo. Res je, ne moremo rešiti stiske vsega sveta, lahko pa pomagamo vsaj nekaterim. »Ko vas pokliče Ljubezen, ji sledite, čeprav je njena pot strma in težka,« je zapisal Kahlil Gibran. Bog lahko odpira horizonte upanja prav zato, ker računa tudi name in nate. Spoštovani tudi danes bo priložnost, da se s pozornostjo sklonimo najprej k najbližjim in potem še k tistim h katerim nas bo poklicala Ljubezen. Naša pozornost ne bo le kot smehljaj k njihovemu življenju – od njih se bo povrnil tudi k nam – tja v našo notranjo kamrico srca in duha. Storiti dobro bližnjemu je največje dobro tudi za nas same. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2018/12/05/DuhovnamiselMMC.PR1.20181205.3.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 393 clean Dogodek o katerem bi vam v tem jutru rad pripovedoval sem doživel na enem izmed postajališč rimske podzemne železnice. Na majhnem trgu pred postajo se zbirajo mladi odvisniki – stari že od enajst, dvanajst let naprej. Otopeli so v svoji brezciljnosti. – Ob njih še močneje zaznaš stisko našega časa. Sicer pa ni potrebno iskati potrditve le te v Rimu. Toliki, ki se umikajo v svet zasvojenosti, so sredi med nami – prav takšni, prav tako zaznamovani, s praznino, z razočaranjem, nesmislom… – preveč vsega navzven in premalo tistega, kar te izpolni, umiri, poteši… v notrini. Sedel sem v podzemnem vlaku in čakal na odhod. Po mračni postaji je hodilo nekaj odvisnikov. Pogled se mi je ustavil na deklici – morda je imela trinajst let. Pozornost je budila s svojim nemirom. Na rokah je nosila psička. V nekem trenutku je v kriku padla na tla in se zvila v krčih. Obraz se ji je spačil v strašljivi stiski bolečine in obupa. Malega, zbeganega psička, je vedno močneje stiskala k srcu, kakor da bi hotela od nemočne živalce izžeti ljubezen, za katero je bila ustvarjena njena duša, pa je očitno ni deležna. Dobila je le svet bleščeče plehkosti užitkarske družbe. Takrat se je začel vlak premikati. Pretresen sem zrl v obraz, ki je klical po pomoči, jaz pa sem odhajal. Nekateri pravijo, da se je bolečini bližnjih najlažje izogniti. Pa to ni res. Ko te vznemiri stiska bližnjega, si notranje primoran, da se skloniš k njemu – le tako odrešiš ne le njega, pač pa tudi sebe. Sicer te njegova bolečina sledi in izsledi, pa čeprav si se pred trpečimi še tako premeteno skril in zavaroval v svoje zadovoljstvo. Res je, ne moremo rešiti stiske vsega sveta, lahko pa pomagamo vsaj nekaterim. »Ko vas pokliče Ljubezen, ji sledite, čeprav je njena pot strma in težka,« je zapisal Kahlil Gibran. Bog lahko odpira horizonte upanja prav zato, ker računa tudi name in nate. Spoštovani tudi danes bo priložnost, da se s pozornostjo sklonimo najprej k najbližjim in potem še k tistim h katerim nas bo poklicala Ljubezen. Naša pozornost ne bo le kot smehljaj k njihovemu življenju – od njih se bo povrnil tudi k nam – tja v našo notranjo kamrico srca in duha. Storiti dobro bližnjemu je največje dobro tudi za nas same. http://www.rtvslo.si/podcast Wed, 5 Dec 2018 04:56:33 +0000 Karel Gržan: Storiti dobro bližnjemu Izmed vseh športov, v katerih ljudje preizkušamo svoje talente, spretnosti in mišičasta telesa, so mi najmanj blizu borilni. V tej kategoriji jih lahko naštejemo kar trinajst. Borilni športi niso dandanašnja muha, saj njihovi začetki segajo v čas antičnih olimpijskih iger. Najstarejši tekmovalni borilni šport, imenovan pankration, je uporabljal tako nožne kot ročne udarce. Ne glede na to, ali smo ljubitelji nožnih in ročnih udarcev, se v življenjskih ringih prej ali slej znajdemo vsi in zremo v oči nasprotnika, v želji, da bi ga premagali. Navadno naš boj s pestmi in nogami poteka brez sodnika in mimo vseh pravil. In tako lahko kaj hitro postane podoben boju s pestmi iz časa starih Grkov, ki je bil izjemno surov in nasilen. Roko na srce, med borilnimi športi so tudi taki, pri katerih umetnost obrambe ni v uporabi sile, ampak v upoštevanju zakona o ravnotežju, pravilnem gibanju in uporabi vzvodov. Nekateri med njimi vsebujejo tudi filozofsko plat, tesno povezano z vadbo. Njihov namen pa je v celostnem razvoju človeka: od razvoja razuma in osebnosti do doseganja notranjega miru. A moderni olimpijski šport je ta del borilnih športov prezrl ali pa je ta del iz njih že celo izginil. Dvoboji v naših življenjskih ringih se, kot na primer pri boksu, lahko končajo na več načinov. Nasprotnika lahko tako močno udarimo, da ga izločimo ali pa prisilimo k predaji. Dvoboj se lahko konča z nokavtom, če nasprotnik pade na tla in deset sekund negibno leži. Poznamo tudi tehnični nokavt, kadar eden izmed tekmovalcev ne more nadaljevati dvoboja in ga sodnik razglasi za poraženca. Če pa se dvoboj konča brez predaje, o zmagi odločajo točke: ob koncu tekme žirija in sodnik preštejejo pravilno izvedene udarce ter s tem boksarjema dodelijo določeno število točk. Iz boksarskega ringa ali polja kateregakoli drugega borilnega športa vedno odideta zmagovalec in poraženec. Še več: borilni športi so bili skozi zgodovino predmet občudovanja tudi na večjih praznikih, sejmih, karnevalih in drugih prireditvah ter so posledično komu prinesli tudi zaslužek. Življenje, cenjeni poslušalci in poslušalke, vsakomur izmed nas zadaja udarce: brez boksarskih rokavic in z njimi. Iz življenjskih ringov odhajamo kot zmagovalci in poraženci. Včasih z dvignjeno glavo, pa čeprav poraženi, spet drugič s sklonjeno, pa čeprav kot zmagovalci. Če prav razumem zgodovino borilnih športov tako v življenjskih kot v olimpijskih ringih, se dajanju ali odbijanju udarcev ne bom mogla izogniti. Da pa bi na kavlju življenja kot boksarska vreča samo tiho visela in sprejemala udarce z vseh strani, se mi tudi ne zdi sprejemljivo. Tako vam kot meni ne preostane nič drugega, kot da si nataknemo boksarske rokavice ter z njimi odbijamo in prestrezamo udarce. Če pa že moramo udariti nazaj, naj bodo naši udarci rahli. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2018/12/04/DuhovnamiselMMC.PR1.20181204.2.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 288 clean Izmed vseh športov, v katerih ljudje preizkušamo svoje talente, spretnosti in mišičasta telesa, so mi najmanj blizu borilni. V tej kategoriji jih lahko naštejemo kar trinajst. Borilni športi niso dandanašnja muha, saj njihovi začetki segajo v čas antičnih olimpijskih iger. Najstarejši tekmovalni borilni šport, imenovan pankration, je uporabljal tako nožne kot ročne udarce. Ne glede na to, ali smo ljubitelji nožnih in ročnih udarcev, se v življenjskih ringih prej ali slej znajdemo vsi in zremo v oči nasprotnika, v želji, da bi ga premagali. Navadno naš boj s pestmi in nogami poteka brez sodnika in mimo vseh pravil. In tako lahko kaj hitro postane podoben boju s pestmi iz časa starih Grkov, ki je bil izjemno surov in nasilen. Roko na srce, med borilnimi športi so tudi taki, pri katerih umetnost obrambe ni v uporabi sile, ampak v upoštevanju zakona o ravnotežju, pravilnem gibanju in uporabi vzvodov. Nekateri med njimi vsebujejo tudi filozofsko plat, tesno povezano z vadbo. Njihov namen pa je v celostnem razvoju človeka: od razvoja razuma in osebnosti do doseganja notranjega miru. A moderni olimpijski šport je ta del borilnih športov prezrl ali pa je ta del iz njih že celo izginil. Dvoboji v naših življenjskih ringih se, kot na primer pri boksu, lahko končajo na več načinov. Nasprotnika lahko tako močno udarimo, da ga izločimo ali pa prisilimo k predaji. Dvoboj se lahko konča z nokavtom, če nasprotnik pade na tla in deset sekund negibno leži. Poznamo tudi tehnični nokavt, kadar eden izmed tekmovalcev ne more nadaljevati dvoboja in ga sodnik razglasi za poraženca. Če pa se dvoboj konča brez predaje, o zmagi odločajo točke: ob koncu tekme žirija in sodnik preštejejo pravilno izvedene udarce ter s tem boksarjema dodelijo določeno število točk. Iz boksarskega ringa ali polja kateregakoli drugega borilnega športa vedno odideta zmagovalec in poraženec. Še več: borilni športi so bili skozi zgodovino predmet občudovanja tudi na večjih praznikih, sejmih, karnevalih in drugih prireditvah ter so posledično komu prinesli tudi zaslužek. Življenje, cenjeni poslušalci in poslušalke, vsakomur izmed nas zadaja udarce: brez boksarskih rokavic in z njimi. Iz življenjskih ringov odhajamo kot zmagovalci in poraženci. Včasih z dvignjeno glavo, pa čeprav poraženi, spet drugič s sklonjeno, pa čeprav kot zmagovalci. Če prav razumem zgodovino borilnih športov tako v življenjskih kot v olimpijskih ringih, se dajanju ali odbijanju udarcev ne bom mogla izogniti. Da pa bi na kavlju življenja kot boksarska vreča samo tiho visela in sprejemala udarce z vseh strani, se mi tudi ne zdi sprejemljivo. Tako vam kot meni ne preostane nič drugega, kot da si nataknemo boksarske rokavice ter z njimi odbijamo in prestrezamo udarce. Če pa že moramo udariti nazaj, naj bodo naši udarci rahli. http://www.rtvslo.si/podcast Tue, 4 Dec 2018 04:54:48 +0000 Alenka Veber: Življenjski ring Hanuka je edini judovski verski praznik o katerem v bodisi v petih Mojzesovih knjigah in v Prerokih ali Sodnikih ne najdemo niti ene besede oziroma zapovedi praznovanja. Večina judovskih praznikov je spomin na žalostne dogodke iz časa sklepanja Zaveze in pozneje, medtem je hanuka vesel praznik, ki traja 8 dni in se začne 25. dne meseca kisleva. Ker se judovski koledar ravna po luni zapade ta dan po zahodnem štetju vedno na drug datum, v tem letu se začne v nedeljo 2. decembra zvečer, zvečer zato, ker se judovski dan prične s temo in ne svetlobo. Za razumevanje hanuke ne moremo mimo zgodovinskega konteksta praznika. Po razpadu cesarstva Aleksandra Makedonskega je Judeja padla pod oblast sirskih Grkov. Ti so judovskem prebivalstvu vsiljevali individualistično helensko kulturo tako, da so v Tempelj namestili kipce grških božanstev, veliko zlato menoro pretopili, posvečeno olje razlili ter prepovedali so obrezovanje kot pomemben del Zaveze. Šlo je torej za popolno izkoreninjanje judovstva iz zavesti in srca naših prednikov. Oborožena vstaja, ki je sledila pod vodstvom rodbine Makabejcev se je končala z osvoboditvijo Templja in obnovo velikanske menore. Za posvetitev in ponovni prižig menore je ostalo olja s pečatom velikega svečenika le za en dan. Menoro so prižgali vendar je olje čudežno gorelo osem dni. V spomin na ta čudež Judje, verni in laični, praznujemo osem dni hanuke. Za praznovanje uporabljamo posebno vrsto devetkrake menore. Olje ali sveče se mora prižgati po sončnem zahodu, kar simbolizira prihod svetlobe v temo helenističnega zatiranja. Sveče so lahko različnih barv morajo pa goreti najmanj pol ure. Najraje imamo belo-modre v barvah izraelske zastave. Vsak večer na menori dodamo svečo več od desne proti levi, prižigamo jih od leve proti desni, do njih osem na koncu hanuke. Sredinska deveta sveča služi za prižig ostalih. V tem času se zauživajo predvsem jedi pripravljene na vročem olju. To je tudi edini praznik, ki ga Judje v diaspori izražamo javno, vse ostale pa v sinagogah ali v zasebnosti lastnega doma. Duhovni pomen hanuke je v tem, da svetloba prinese razsvetlitev v življenje slehernika in celotne družbe. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2018/12/03/DuhovnamiselMMC.PR1.20181203.1.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 377 clean Hanuka je edini judovski verski praznik o katerem v bodisi v petih Mojzesovih knjigah in v Prerokih ali Sodnikih ne najdemo niti ene besede oziroma zapovedi praznovanja. Večina judovskih praznikov je spomin na žalostne dogodke iz časa sklepanja Zaveze in pozneje, medtem je hanuka vesel praznik, ki traja 8 dni in se začne 25. dne meseca kisleva. Ker se judovski koledar ravna po luni zapade ta dan po zahodnem štetju vedno na drug datum, v tem letu se začne v nedeljo 2. decembra zvečer, zvečer zato, ker se judovski dan prične s temo in ne svetlobo. Za razumevanje hanuke ne moremo mimo zgodovinskega konteksta praznika. Po razpadu cesarstva Aleksandra Makedonskega je Judeja padla pod oblast sirskih Grkov. Ti so judovskem prebivalstvu vsiljevali individualistično helensko kulturo tako, da so v Tempelj namestili kipce grških božanstev, veliko zlato menoro pretopili, posvečeno olje razlili ter prepovedali so obrezovanje kot pomemben del Zaveze. Šlo je torej za popolno izkoreninjanje judovstva iz zavesti in srca naših prednikov. Oborožena vstaja, ki je sledila pod vodstvom rodbine Makabejcev se je končala z osvoboditvijo Templja in obnovo velikanske menore. Za posvetitev in ponovni prižig menore je ostalo olja s pečatom velikega svečenika le za en dan. Menoro so prižgali vendar je olje čudežno gorelo osem dni. V spomin na ta čudež Judje, verni in laični, praznujemo osem dni hanuke. Za praznovanje uporabljamo posebno vrsto devetkrake menore. Olje ali sveče se mora prižgati po sončnem zahodu, kar simbolizira prihod svetlobe v temo helenističnega zatiranja. Sveče so lahko različnih barv morajo pa goreti najmanj pol ure. Najraje imamo belo-modre v barvah izraelske zastave. Vsak večer na menori dodamo svečo več od desne proti levi, prižigamo jih od leve proti desni, do njih osem na koncu hanuke. Sredinska deveta sveča služi za prižig ostalih. V tem času se zauživajo predvsem jedi pripravljene na vročem olju. To je tudi edini praznik, ki ga Judje v diaspori izražamo javno, vse ostale pa v sinagogah ali v zasebnosti lastnega doma. Duhovni pomen hanuke je v tem, da svetloba prinese razsvetlitev v življenje slehernika in celotne družbe. http://www.rtvslo.si/podcast Mon, 3 Dec 2018 04:56:17 +0000 Igor Vojtic: Hanuka Visoki britanski oficir John Patterson je sredi 19. stoletja organiziral posebno vojaško enoto in ji uspešno poveljeval. Dobro jo je vodil zato, ker je bil pozoren na podrobnosti in je nadziral vse oddelke enote. Nekega trenutka pa je odkril, da vlamljajo v skladišče. Bil je prepričan, da straža ne opravlja dovolj dobro svojega dela. Zato se je neke noči oblekel v fluorescentno obleko in zajahal belega konja. Vlomil je v skladišče, vzel iz njega več stvari in odjezdil, ne da bi ga kdo opazi. Naslednje jutro je zamenjal stražarje. Zakaj? Ker niso opravljali svojega dela. Niso bili čuječi, kakor mora biti čuječa straža. Visok oficir je našel vojake na čisto preprosti stvari in sicer, da niso opravljali svoje osnovne dolžnosti, kot je bila stražiti skladišče. Ni jih našel pri tem, da niso znali rokovati z visoko tehnološkim orožjem, ampak pri preprosti, vsakdanji stvari. Tudi mi velikokrat »pademo« na izpitu svoje človečnosti in svoje krščanske drže v vsakdanjem življenju. Zato se ne smemo čuditi, da Jezus svoje učence v evangeliju prve adventne nedelje opominja, naj čujejo (Lk 21, 35). Biti čuječ, pomeni stalno paziti na svoje delovanje in se ne uleniti ali udobno zapasti rutini. V današnjem času smo tiho adventno pričakovanje spremenili v hrupno decembrsko rajanje. Zato si vsak dan kot posamezniki in družine vzemimo nekaj časa, da se umirimo. Ne podležimo potrošniški modni muhi, ampak si privoščimo lepoto tihega pričakovanja. Prav v času pred prazniki imamo veliko obveznosti. Zato se kaj rado zgodi, da postanemo napeti in živčni. Zato si naredimo načrt, kdaj bomo kaj naredili in opravili, da bo naše praznovanje božiča bolj globoko in lepše. Naredimo si osebni in družinski načrt, kaj bomo naredili več in boljše v adventu ali čemu se bomo odrekli. K čuječnosti nam zelo pomaga redna molitev, saj evangelij naroča, naj čujemo in vsak čas molimo (Lk21,35). K molitvi pa nas lahko spodbuja adventni venec. Ta je običajno narejen iz zimzelenih vejic, ki nas opominjajo, naj naša zvestoba in naša čuječnost nikoli ne prenehata, zlasti ne sredi vsakdanjega življenja. Ne pozabimo, da so vojaki padli na izpitu, ker niso bili čuječi sredi vsakdanjih dolžnosti. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2018/12/02/DuhovnamiselMMC.PR1.20181202.7.0650.mp3 RTVSLO – Prvi 318 clean Visoki britanski oficir John Patterson je sredi 19. stoletja organiziral posebno vojaško enoto in ji uspešno poveljeval. Dobro jo je vodil zato, ker je bil pozoren na podrobnosti in je nadziral vse oddelke enote. Nekega trenutka pa je odkril, da vlamljajo v skladišče. Bil je prepričan, da straža ne opravlja dovolj dobro svojega dela. Zato se je neke noči oblekel v fluorescentno obleko in zajahal belega konja. Vlomil je v skladišče, vzel iz njega več stvari in odjezdil, ne da bi ga kdo opazi. Naslednje jutro je zamenjal stražarje. Zakaj? Ker niso opravljali svojega dela. Niso bili čuječi, kakor mora biti čuječa straža. Visok oficir je našel vojake na čisto preprosti stvari in sicer, da niso opravljali svoje osnovne dolžnosti, kot je bila stražiti skladišče. Ni jih našel pri tem, da niso znali rokovati z visoko tehnološkim orožjem, ampak pri preprosti, vsakdanji stvari. Tudi mi velikokrat »pademo« na izpitu svoje človečnosti in svoje krščanske drže v vsakdanjem življenju. Zato se ne smemo čuditi, da Jezus svoje učence v evangeliju prve adventne nedelje opominja, naj čujejo (Lk 21, 35). Biti čuječ, pomeni stalno paziti na svoje delovanje in se ne uleniti ali udobno zapasti rutini. V današnjem času smo tiho adventno pričakovanje spremenili v hrupno decembrsko rajanje. Zato si vsak dan kot posamezniki in družine vzemimo nekaj časa, da se umirimo. Ne podležimo potrošniški modni muhi, ampak si privoščimo lepoto tihega pričakovanja. Prav v času pred prazniki imamo veliko obveznosti. Zato se kaj rado zgodi, da postanemo napeti in živčni. Zato si naredimo načrt, kdaj bomo kaj naredili in opravili, da bo naše praznovanje božiča bolj globoko in lepše. Naredimo si osebni in družinski načrt, kaj bomo naredili več in boljše v adventu ali čemu se bomo odrekli. K čuječnosti nam zelo pomaga redna molitev, saj evangelij naroča, naj čujemo in vsak čas molimo (Lk21,35). K molitvi pa nas lahko spodbuja adventni venec. Ta je običajno narejen iz zimzelenih vejic, ki nas opominjajo, naj naša zvestoba in naša čuječnost nikoli ne prenehata, zlasti ne sredi vsakdanjega življenja. Ne pozabimo, da so vojaki padli na izpitu, ker niso bili čuječi sredi vsakdanjih dolžnosti. http://www.rtvslo.si/podcast Sun, 2 Dec 2018 05:55:18 +0000 Božidar Rustja: Bodite vedno pripravljeni Mejo med dvema narodoma je označevala visoka in praktično neprehodna gorska veriga, prepletena z ledenik in hudourniki. Šlo je skoraj za enaka ljudstva, ljudje so si bili podobni skoraj v vsem in prav zato so bili tudi nenehno v sporu. Naroda sta si bila v laseh na različnih področjih: od gospodarskega, diplomatskega do športnega. Zdelo se je, da je vojna med narodoma neizbežna in le še vprašanje časa. Poveljnika obeh vojsk sta poslala vsak svojega tajnega agenta, da bi se pozanimala o lokacijah, kjer bi vojska najlažje vdrla na sovražnikovo ozemlje. Agenta sta se vrnila in sporočila praktično identično ugotovitev: »Obstaja samo ena točka na meji med obema državama, kjer je mogoč vdor vojske.« Na obeh straneh so se generali zadovoljno nasmihali, meli roke in s prstom kazali na zemljevid, kjer je bila označena ta točka: »Tako, tu bomo torej napadli z našimi oboroženimi silami!« Že so se veselili grmenja oklepnikov in strelov iz orožja, hitre zmage, slave in medalj. Vendar sta bila oba tajna agenta malce v zadregi. Tako je poročal eden izmed njih: »Rad bi še povedal, da na tem kraju, kjer bi napadli, stanuje delaven kmet z ljubko ženo. V majhni hiši živita skupaj s svojim prvim otrokom in še en je na poti. Imata se rada in o njima se po bližnji vasi govori, da sta najsrečnejša človeka na svetu. Če bi vojska prečkala njuno posest in se namestila v njihovi bližini, bi zagotovo uničili njihovo srečo.« Na obrazu generalov je ob tej novici nasmeh ugasnil. Vsi zbegani so umolknili. »Te vojne ne more biti!« so enoglasno sklenili tako na eni kot na drugi strani meje. Vojna med narodoma ni bila nikoli napovedana. Med novicami, ki jih bomo danes poslušali po tem istem radiu, bomo verjetno težko slišali kakšno, ki bi bila podobna tej zgodbi. Z veliko moči pride velika odgovornost, ki jo nosijo politični in vojaški voditelji. Ampak tudi mi se vsakodnevno odločamo ali bomo šli v bitke, ki bodo rušile našo in srečo drugih. Lahko naš cilj res opraviči vsa sredstva, tudi na tuj račun? Pravijo, da je samo ena točka na svetu, ki onemogoča vojne, nasilje in agresivnost. Nahaja se v našem srcu. Aleksander Solženicin, ruski pisatelj in disident, je nekoč zapisal: »Razmejitev med dobrim in zlim ne poteka po državnih mejah, niti med družbenimi razredi ali političnimi strankami, ampak skozi vsako človeško srce.« Negujmo dobro v naših srcih, ki bo preprečevalo naše vojne pohode in omogočalo naše sobivanje. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2018/12/01/DuhovnamiselMMC.PR1.20181201.6.0650.mp3 RTVSLO – Prvi 355 clean Mejo med dvema narodoma je označevala visoka in praktično neprehodna gorska veriga, prepletena z ledenik in hudourniki. Šlo je skoraj za enaka ljudstva, ljudje so si bili podobni skoraj v vsem in prav zato so bili tudi nenehno v sporu. Naroda sta si bila v laseh na različnih področjih: od gospodarskega, diplomatskega do športnega. Zdelo se je, da je vojna med narodoma neizbežna in le še vprašanje časa. Poveljnika obeh vojsk sta poslala vsak svojega tajnega agenta, da bi se pozanimala o lokacijah, kjer bi vojska najlažje vdrla na sovražnikovo ozemlje. Agenta sta se vrnila in sporočila praktično identično ugotovitev: »Obstaja samo ena točka na meji med obema državama, kjer je mogoč vdor vojske.« Na obeh straneh so se generali zadovoljno nasmihali, meli roke in s prstom kazali na zemljevid, kjer je bila označena ta točka: »Tako, tu bomo torej napadli z našimi oboroženimi silami!« Že so se veselili grmenja oklepnikov in strelov iz orožja, hitre zmage, slave in medalj. Vendar sta bila oba tajna agenta malce v zadregi. Tako je poročal eden izmed njih: »Rad bi še povedal, da na tem kraju, kjer bi napadli, stanuje delaven kmet z ljubko ženo. V majhni hiši živita skupaj s svojim prvim otrokom in še en je na poti. Imata se rada in o njima se po bližnji vasi govori, da sta najsrečnejša človeka na svetu. Če bi vojska prečkala njuno posest in se namestila v njihovi bližini, bi zagotovo uničili njihovo srečo.« Na obrazu generalov je ob tej novici nasmeh ugasnil. Vsi zbegani so umolknili. »Te vojne ne more biti!« so enoglasno sklenili tako na eni kot na drugi strani meje. Vojna med narodoma ni bila nikoli napovedana. Med novicami, ki jih bomo danes poslušali po tem istem radiu, bomo verjetno težko slišali kakšno, ki bi bila podobna tej zgodbi. Z veliko moči pride velika odgovornost, ki jo nosijo politični in vojaški voditelji. Ampak tudi mi se vsakodnevno odločamo ali bomo šli v bitke, ki bodo rušile našo in srečo drugih. Lahko naš cilj res opraviči vsa sredstva, tudi na tuj račun? Pravijo, da je samo ena točka na svetu, ki onemogoča vojne, nasilje in agresivnost. Nahaja se v našem srcu. Aleksander Solženicin, ruski pisatelj in disident, je nekoč zapisal: »Razmejitev med dobrim in zlim ne poteka po državnih mejah, niti med družbenimi razredi ali političnimi strankami, ampak skozi vsako človeško srce.« Negujmo dobro v naših srcih, ki bo preprečevalo naše vojne pohode in omogočalo naše sobivanje. http://www.rtvslo.si/podcast Sat, 1 Dec 2018 05:55:55 +0000 Robert Friškovec: Mir in dobro Na seznamu slovenske mladinske literature najdemo knjigo z naslovom Andrejev ni nikoli preveč. Vsebina gotovo poskrbi za dobro voljo, hkrati pa tudi ni daleč od resnice. Andrejev je res kar precej. Če le preletimo imena svojih prijateljev, znancev, hitro najdemo kakšnega Andreja. In če pogledamo na svetniški koledar, jih je tudi tam kar nekaj: sv. Andrej Avelinski, sv. Andrej Bobola, sv. Andreja in vietnamski mučenci, pa še kakšen … Vsi ti svetniki so dobili ime po apostolu sv. Andreju, ki goduje danes. Doma je bil iz Betsajde ob Generazeškem jezeru v Galileji. Bil je brat Simona Petra učenec Janeza Krstnika. Zgodilo se je v Betaniji, onstran Jordana, kjer je Janez Krstnik krščeval. Mimo je prišel Jezus. Janez se je zazrl vanj in vzkliknil: »Glejte, Jagnje Božje!« Jezusove besede sta slišala eden izmed učencev in Andrej ter sta šla za njim. Vprašala sta ga: »Učenik, kje stanuješ?« Jezus jima je dejal, naj prideta in pogledata. Šla sta z njim in tisti dan ostala pri njem. Andrej je šel nato po brata Simona in mu oznanil veselo novico: »Našli smo Kristusa!« in ga privedel k Jezusu. Po Jezusovem vnebovhodu je apostol Andrej oznanjal evangelij po raznih deželah. V mestu Ahaje so ga ujeli, privezali na križ, kjer je v mukah živel še dva dni. Svetnikove posmrtne ostanke so leta 356 prenesli v Carigrad. Največkrat ga upodabljajo s poševno postavljenim križem. Pomislimo na svoj izpit iz cestnoprometnih predpisov. Andrejev križ. Smo kdaj pomislili, po kom je dobil ime? Prav po današnjem svetniku! Sveti Andrej je tudi zavetnik Rusije in Škotske. Mariborska škofija ga časti kot svojega glavnega zavetnika. Na Slovenskem mu je posvečenih okoli trideset župnijskih in štirideset podružničnih cerkva. Prva lastnost, ki pri Andreju vzbuja pozornost, je ime: ni hebrejsko, kakor bi pravzaprav pričakovali, marveč grško. To ni nepomembno znamenje za kulturno odprtost njegove družine. Izhajal je iz Galileje, kjer sta bila grški jezik in kultura precej močno zastopana. Ime Andrej pomeni: hrabrost, možatost, odločnost … Morda bi lahko bil naš priprošnjik, četudi nismo Andrej, Andreja – priporočimo se mu! Apostol Andrej je ob srečanju s Kristusom radikalno spremenil svoje življenje. Ob tako svetlih zgledih svetnikov, plemenitih mož in žena zgodovine se lahko vprašamo – a smo tudi mi pripravljeni spreminjati življenje ob resnici, ob temeljnih spoznanjih svojega življenja, ob Kristusu, evangeliju? Si upamo biti »drugačni«? http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2018/11/30/DuhovnamiselMMC.PR1.20181130.5.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 381 clean Na seznamu slovenske mladinske literature najdemo knjigo z naslovom Andrejev ni nikoli preveč. Vsebina gotovo poskrbi za dobro voljo, hkrati pa tudi ni daleč od resnice. Andrejev je res kar precej. Če le preletimo imena svojih prijateljev, znancev, hitro najdemo kakšnega Andreja. In če pogledamo na svetniški koledar, jih je tudi tam kar nekaj: sv. Andrej Avelinski, sv. Andrej Bobola, sv. Andreja in vietnamski mučenci, pa še kakšen … Vsi ti svetniki so dobili ime po apostolu sv. Andreju, ki goduje danes. Doma je bil iz Betsajde ob Generazeškem jezeru v Galileji. Bil je brat Simona Petra učenec Janeza Krstnika. Zgodilo se je v Betaniji, onstran Jordana, kjer je Janez Krstnik krščeval. Mimo je prišel Jezus. Janez se je zazrl vanj in vzkliknil: »Glejte, Jagnje Božje!« Jezusove besede sta slišala eden izmed učencev in Andrej ter sta šla za njim. Vprašala sta ga: »Učenik, kje stanuješ?« Jezus jima je dejal, naj prideta in pogledata. Šla sta z njim in tisti dan ostala pri njem. Andrej je šel nato po brata Simona in mu oznanil veselo novico: »Našli smo Kristusa!« in ga privedel k Jezusu. Po Jezusovem vnebovhodu je apostol Andrej oznanjal evangelij po raznih deželah. V mestu Ahaje so ga ujeli, privezali na križ, kjer je v mukah živel še dva dni. Svetnikove posmrtne ostanke so leta 356 prenesli v Carigrad. Največkrat ga upodabljajo s poševno postavljenim križem. Pomislimo na svoj izpit iz cestnoprometnih predpisov. Andrejev križ. Smo kdaj pomislili, po kom je dobil ime? Prav po današnjem svetniku! Sveti Andrej je tudi zavetnik Rusije in Škotske. Mariborska škofija ga časti kot svojega glavnega zavetnika. Na Slovenskem mu je posvečenih okoli trideset župnijskih in štirideset podružničnih cerkva. Prva lastnost, ki pri Andreju vzbuja pozornost, je ime: ni hebrejsko, kakor bi pravzaprav pričakovali, marveč grško. To ni nepomembno znamenje za kulturno odprtost njegove družine. Izhajal je iz Galileje, kjer sta bila grški jezik in kultura precej močno zastopana. Ime Andrej pomeni: hrabrost, možatost, odločnost … Morda bi lahko bil naš priprošnjik, četudi nismo Andrej, Andreja – priporočimo se mu! Apostol Andrej je ob srečanju s Kristusom radikalno spremenil svoje življenje. Ob tako svetlih zgledih svetnikov, plemenitih mož in žena zgodovine se lahko vprašamo – a smo tudi mi pripravljeni spreminjati življenje ob resnici, ob temeljnih spoznanjih svojega življenja, ob Kristusu, evangeliju? Si upamo biti »drugačni«? http://www.rtvslo.si/podcast Fri, 30 Nov 2018 04:56:21 +0000 Andrej Šegula: Sveti Andrej Z leti se vse bolj zavedam svojega telesa. In to zavedanje ni toliko povezano z modrostjo, ki se je je – vsaj tako si domišljam – nekaj vendarle prilepilo name tekom let, pač pa prav s tekom let! S staranjem, torej! In z nepotrebnimi kilogrami, ki so se prav tako prilepili name tekom let, ker je bilo očitno premalo teka v vseh teh letih. Težko se premaknem. Težko počepnem. Težko pokleknem. Težko se dvignem. Težko ležem. Težko vstanem. In sem postal pozoren na svoje telo. Skrbno pretehtam vsak gib, vsak korak. Varčujem z energijo. Ko se odpravim v klet po krompir, pomislim če lahko še kaj postorim, ko sem že ravno tu… če lahko še kaj prinesem, da ne bo treba jutri še enkrat po stopnicah… In opazujem svoje telo. Všeč mi je. Lépo je. Božje je! Ustvarjeno po »božji podobi in sličnosti«! (1 Mz 1, 26) Nekoč sem na vprašanje Kje in kdaj najlaže vidim Boga? odgovoril, da Zjutraj, ko se pogledam v ogledalo! in sem požel nemalo smeha in precej zgražanja. Nikakor ne trdim, da je moje telo kljub »bogupodobnosti« podoba Boga, a trdno verujem, da mi Bog preko tega telesa želi nekaj povedati o sebi. Zato premišljujem o svojem telesu. Lépo je. Sveto je! Je prebivališče in »tempelj Svetega Duha«! (1 Kor 3,19) In ne glede nato ali smo Bogu zgradili tesno kapelico ali mogočno katedralo s stranskimi ladjami in kupolami, nas Pavel spodbuja naj poveličujemo in proslavljamo Boga v svojem telesu! Zato molim s telesom. Lepó je. In sveto je. Bog mi ni podaril le duše, temveč me je »stkal v materinem telesu«! (Ps 139, 13) Zato v odnos z Njim stopam ves… in cel. Kar me je: Duša in telo. In se vse bolj zavedam, da ne le živim v telesu, ampak živim telo! Sveti Frančišek Asiški je svoje telo poimenoval »brat osel«. Jaz bi svojega, glede na proporce in v primerjavi s Frančiškom, lahko imenoval »brat slon«… A mu, vsaj zadnje čase, raje rečem »brat nosorog«! Po Prešernovem zgledu, ki mu »podplat je koža čez in čez postala«… in pa zato, ker kar rinem in rinem… kot nosorog! In vendar je sveto. In je lépo. In je lepó. Da se lahko premaknem… http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2018/11/29/DuhovnamiselMMC.PR1.20181129.4.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 366 clean Z leti se vse bolj zavedam svojega telesa. In to zavedanje ni toliko povezano z modrostjo, ki se je je – vsaj tako si domišljam – nekaj vendarle prilepilo name tekom let, pač pa prav s tekom let! S staranjem, torej! In z nepotrebnimi kilogrami, ki so se prav tako prilepili name tekom let, ker je bilo očitno premalo teka v vseh teh letih. Težko se premaknem. Težko počepnem. Težko pokleknem. Težko se dvignem. Težko ležem. Težko vstanem. In sem postal pozoren na svoje telo. Skrbno pretehtam vsak gib, vsak korak. Varčujem z energijo. Ko se odpravim v klet po krompir, pomislim če lahko še kaj postorim, ko sem že ravno tu… če lahko še kaj prinesem, da ne bo treba jutri še enkrat po stopnicah… In opazujem svoje telo. Všeč mi je. Lépo je. Božje je! Ustvarjeno po »božji podobi in sličnosti«! (1 Mz 1, 26) Nekoč sem na vprašanje Kje in kdaj najlaže vidim Boga? odgovoril, da Zjutraj, ko se pogledam v ogledalo! in sem požel nemalo smeha in precej zgražanja. Nikakor ne trdim, da je moje telo kljub »bogupodobnosti« podoba Boga, a trdno verujem, da mi Bog preko tega telesa želi nekaj povedati o sebi. Zato premišljujem o svojem telesu. Lépo je. Sveto je! Je prebivališče in »tempelj Svetega Duha«! (1 Kor 3,19) In ne glede nato ali smo Bogu zgradili tesno kapelico ali mogočno katedralo s stranskimi ladjami in kupolami, nas Pavel spodbuja naj poveličujemo in proslavljamo Boga v svojem telesu! Zato molim s telesom. Lepó je. In sveto je. Bog mi ni podaril le duše, temveč me je »stkal v materinem telesu«! (Ps 139, 13) Zato v odnos z Njim stopam ves… in cel. Kar me je: Duša in telo. In se vse bolj zavedam, da ne le živim v telesu, ampak živim telo! Sveti Frančišek Asiški je svoje telo poimenoval »brat osel«. Jaz bi svojega, glede na proporce in v primerjavi s Frančiškom, lahko imenoval »brat slon«… A mu, vsaj zadnje čase, raje rečem »brat nosorog«! Po Prešernovem zgledu, ki mu »podplat je koža čez in čez postala«… in pa zato, ker kar rinem in rinem… kot nosorog! In vendar je sveto. In je lépo. In je lepó. Da se lahko premaknem… http://www.rtvslo.si/podcast Thu, 29 Nov 2018 04:56:06 +0000 Gregor Čušin: Jaz in moje telo V četrti knjigi svojih Pogovorov v Tuskulu rimski govornik in filozof Cicero govori o duševnem zdravju in razmišlja, kako bi dosegli stanje notranje pomirjenosti, ki je po njegovem ključna za polno in srečno življenje. Ta duševni mir namreč stalno rušijo vznemirjenja, pretirana čustva in občutki, kot so na primer pomilovanje, jeza, zavist, pretirana vzhičenost – takšna čustva so po njegovem mnenju nekaj ne-umnega in celo nenaravnega, iz njih pa vzidejo duševne bolezni, obolenja in hibe, ki nas oropajo duševnega zdravja. Primer za takšno duševno hibo je na primer pohlep, ki izvira iz čezmernega poželenja po denarju: če temu hlepenju ne postavimo meje, če ne uporabimo takoj razuma, ki bi to željo obrzdal in ozdravil hlepenje, »se omenjeno zlo ohranja v žilah in obvisi v drobovju, na plan prideta bolezen in obolenje, ki ju ne moremo več iztrgati, ko sta se enkrat ukoreninila, ime te bolezni pa je pohlepnost.« V nadaljevanju pogovora Cicero razmišlja, kje je izvor vseh teh negativnih vznemirjenj, ki nam odvzemajo dušni mir. Pride do sklepa, da se posamezna vznemirjenja rodijo »iz dveh vrst navideznih dobrin in iz dveh vrst navideznega zla« – »iz dobrin izvirata poželenje in veseljačenje, pri čemer se veseljačenje nanaša na prisotne dobrine, poželenje pa na prihodnje, iz slabih reči pa strah in potrtost – strah se nanaša na prihodnje reči, potrtost pa na prisotne.« Tako potrtost v duši nastopi, kadar menimo, da nas je doletelo neko zlo, nasprotno pa se pretirano veselimo, če verjamemo, da se je zgodilo nekaj izredno dobrega za nas. Strah nas je v primeru, ko menimo, da nam preti nekaj strašnega, željo po nečem pa nam vzbudi misel na neko prihodnjo dobrino. Potemtakem »vsa vznemirjenja nastopijo zaradi neke sodbe in mnenja,« zaradi naših predstav o nečem dobrem oziroma slabem, ki po mnenju Ciceronov in stoikov niso zgolj izkrivljena in pogosto v veliki meri napačna, pač pa tudi »povsem v naši moči« – mnenja o svetu so torej prostovoljna, v celoti odvisna od nas, saj jih izoblikujemo sami: ne izhajajo iz narave, ampak iz našega premisleka, se pravi lastne sodbe in presoje o svetu. Če torej sami ustvarjamo svoja prepričanja, jih lahko potemtakem sami tudi preoblikujemo in celo odstranimo, to pa je glavna poanta, ki jo želi svojim bralcem posredovati Cicero. Ko enkrat ugotovimo, »da ni dobro tisto, iz česar izideta veseljačenje ali poželenje, niti ni zlo tisto, iz česar izideta strah ali potrtost,« pač pa je to le naše mnenje, se lahko rešimo pretiranih čustev, ki nam rušijo dušni mir, in znova dosežemo stanje notranje pomirjenosti. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2018/11/28/DuhovnamiselMMC.PR1.20181128.3.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 299 clean V četrti knjigi svojih Pogovorov v Tuskulu rimski govornik in filozof Cicero govori o duševnem zdravju in razmišlja, kako bi dosegli stanje notranje pomirjenosti, ki je po njegovem ključna za polno in srečno življenje. Ta duševni mir namreč stalno rušijo vznemirjenja, pretirana čustva in občutki, kot so na primer pomilovanje, jeza, zavist, pretirana vzhičenost – takšna čustva so po njegovem mnenju nekaj ne-umnega in celo nenaravnega, iz njih pa vzidejo duševne bolezni, obolenja in hibe, ki nas oropajo duševnega zdravja. Primer za takšno duševno hibo je na primer pohlep, ki izvira iz čezmernega poželenja po denarju: če temu hlepenju ne postavimo meje, če ne uporabimo takoj razuma, ki bi to željo obrzdal in ozdravil hlepenje, »se omenjeno zlo ohranja v žilah in obvisi v drobovju, na plan prideta bolezen in obolenje, ki ju ne moremo več iztrgati, ko sta se enkrat ukoreninila, ime te bolezni pa je pohlepnost.« V nadaljevanju pogovora Cicero razmišlja, kje je izvor vseh teh negativnih vznemirjenj, ki nam odvzemajo dušni mir. Pride do sklepa, da se posamezna vznemirjenja rodijo »iz dveh vrst navideznih dobrin in iz dveh vrst navideznega zla« – »iz dobrin izvirata poželenje in veseljačenje, pri čemer se veseljačenje nanaša na prisotne dobrine, poželenje pa na prihodnje, iz slabih reči pa strah in potrtost – strah se nanaša na prihodnje reči, potrtost pa na prisotne.« Tako potrtost v duši nastopi, kadar menimo, da nas je doletelo neko zlo, nasprotno pa se pretirano veselimo, če verjamemo, da se je zgodilo nekaj izredno dobrega za nas. Strah nas je v primeru, ko menimo, da nam preti nekaj strašnega, željo po nečem pa nam vzbudi misel na neko prihodnjo dobrino. Potemtakem »vsa vznemirjenja nastopijo zaradi neke sodbe in mnenja,« zaradi naših predstav o nečem dobrem oziroma slabem, ki po mnenju Ciceronov in stoikov niso zgolj izkrivljena in pogosto v veliki meri napačna, pač pa tudi »povsem v naši moči« – mnenja o svetu so torej prostovoljna, v celoti odvisna od nas, saj jih izoblikujemo sami: ne izhajajo iz narave, ampak iz našega premisleka, se pravi lastne sodbe in presoje o svetu. Če torej sami ustvarjamo svoja prepričanja, jih lahko potemtakem sami tudi preoblikujemo in celo odstranimo, to pa je glavna poanta, ki jo želi svojim bralcem posredovati Cicero. Ko enkrat ugotovimo, »da ni dobro tisto, iz česar izideta veseljačenje ali poželenje, niti ni zlo tisto, iz česar izideta strah ali potrtost,« pač pa je to le naše mnenje, se lahko rešimo pretiranih čustev, ki nam rušijo dušni mir, in znova dosežemo stanje notranje pomirjenosti. http://www.rtvslo.si/podcast Wed, 28 Nov 2018 04:54:59 +0000 Polonca Zupančič: Cicero o vzrokih za vznemirjenja Ob doživljanju najbolj čistih trenutkov ljubezni pridem do virov moči, prižigam luč v temačnost duše, odpiram prostor za dobro. Za tem je moja odločitev, da se potrudim ločiti »zrnje od plev«. Trud uspe le, če razmišljam globlje in če pač iskreno pogledam resnici v oči. Če ločim, kaj si želim, od tistega, kakšno je dejansko stanje. Ko se ozrem v obraz svojega bližnjega, s katerim se skušam sporazumevati, je na njem veliko zapisanega. A koliko je še vsega, kar moje oči ne vidijo. Marsikdaj mislim, da vidim vse, kar je treba za dober odnos. Toda veliko je še skritega. Obraz morda samo nakazuje, je izhodišče za to, da temu posvetim več pozornosti. Da lahko odpreva novo poglavje najinega odnosa. Ko sem začela delati z ljudmi v stiski, sem hotela takoj pomagati. Nisem želela imeti premoči nad trpečimi, ampak hitro, čim bolje pomagati. Spoznala pa sem, da takrat, ko človeka samo pozorno poslušam, govori in ob tem razmišlja, govori tudi sebi. In ve, da ni sam. Vsako poslušanje ne pripelje do spremembe, ne spodbudi preobrazbe. Človek v stiski mora čutiti zaupanje, da je nekdo z njim, ko se trudi priti ven iz temačnosti, nevarnega brezna. Samo človek to potrebuje. Govori in prileze ven. In je resničen ta njegov svet. Včasih je čustveno boleče, naporno vsestransko. Potrebuje pa nekoga, ki ga posluša. Drevesa, trava, cvetje rastejo v tišini, pravi mati Terezija. Tudi moja tišina daje drugemu nov pogled na stvari, odpira možnost rasti. Ostati v tišini drugega, ki je dragocen, nepogrešljiv Dotik. Razmišljam o težavah, ki se odvijajo med nami v bližnjih odnosih. Pa ni nujno, da gre za sebične, slabe ali celo ničvredne osebe. Marsikdaj pride do hudih zapletov. Čisto nepričakovano, radi rečemo. V resnici pa je bilo že prej veliko pometenega pod preprogo, v strahu pred neprijetnimi posledicami. Marsikoga prestraši dejstvo, da je v zakonskem odnosu malo stvari, za katere se ni vredno prepirati. Zato se je treba prepirati – na dober, resen način. S pozornim, natančnim, dobrohotnim pogovarjanjem. Ko skupaj iščeva soglasje, se pogajava, postavljava stvari na pravo mesto. Ob nemočnih, nejasnih točkah se ozirava Vanj. Iskreno in potrpežljivo, z novo orientacijo se učiva slišati, gledati s srcem, kot pravi Mali princ. To je »prepir«, ki ima za cilj mir in prevzem odgovornosti zase, za najino ljubezen. In doživiva skrivnosten, blagodejni božji dotik. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive04/2018/11/27/DuhovnamiselMMC.PR1.20181127.2.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 309 clean Ob doživljanju najbolj čistih trenutkov ljubezni pridem do virov moči, prižigam luč v temačnost duše, odpiram prostor za dobro. Za tem je moja odločitev, da se potrudim ločiti »zrnje od plev«. Trud uspe le, če razmišljam globlje in če pač iskreno pogledam resnici v oči. Če ločim, kaj si želim, od tistega, kakšno je dejansko stanje. Ko se ozrem v obraz svojega bližnjega, s katerim se skušam sporazumevati, je na njem veliko zapisanega. A koliko je še vsega, kar moje oči ne vidijo. Marsikdaj mislim, da vidim vse, kar je treba za dober odnos. Toda veliko je še skritega. Obraz morda samo nakazuje, je izhodišče za to, da temu posvetim več pozornosti. Da lahko odpreva novo poglavje najinega odnosa. Ko sem začela delati z ljudmi v stiski, sem hotela takoj pomagati. Nisem želela imeti premoči nad trpečimi, ampak hitro, čim bolje pomagati. Spoznala pa sem, da takrat, ko človeka samo pozorno poslušam, govori in ob tem razmišlja, govori tudi sebi. In ve, da ni sam. Vsako poslušanje ne pripelje do spremembe, ne spodbudi preobrazbe. Človek v stiski mora čutiti zaupanje, da je nekdo z njim, ko se trudi priti ven iz temačnosti, nevarnega brezna. Samo človek to potrebuje. Govori in prileze ven. In je resničen ta njegov svet. Včasih je čustveno boleče, naporno vsestransko. Potrebuje pa nekoga, ki ga posluša. Drevesa, trava, cvetje rastejo v tišini, pravi mati Terezija. Tudi moja tišina daje drugemu nov pogled na stvari, odpira možnost rasti. Ostati v tišini drugega, ki je dragocen, nepogrešljiv Dotik. Razmišljam o težavah, ki se odvijajo med nami v bližnjih odnosih. Pa ni nujno, da gre za sebične, slabe ali celo ničvredne osebe. Marsikdaj pride do hudih zapletov. Čisto nepričakovano, radi rečemo. V resnici pa je bilo že prej veliko pometenega pod preprogo, v strahu pred neprijetnimi posledicami. Marsikoga prestraši dejstvo, da je v zakonskem odnosu malo stvari, za katere se ni vredno prepirati. Zato se je treba prepirati – na dober, resen način. S pozornim, natančnim, dobrohotnim pogovarjanjem. Ko skupaj iščeva soglasje, se pogajava, postavljava stvari na pravo mesto. Ob nemočnih, nejasnih točkah se ozirava Vanj. Iskreno in potrpežljivo, z novo orientacijo se učiva slišati, gledati s srcem, kot pravi Mali princ. To je »prepir«, ki ima za cilj mir in prevzem odgovornosti zase, za najino ljubezen. In doživiva skrivnosten, blagodejni božji dotik. http://www.rtvslo.si/podcast Tue, 27 Nov 2018 04:55:09 +0000 Silva Matos: Moje bistvo v odnosu z drugim Tisti dan sem se spraševal, koliko stane človek. Tisti dan, ko se je med najin pogovor vtaknil telefon. Vendar sem trmast človek, hotel sem si ga priboriti nazaj, dalje sem ga spraševal, nadaljeval sem, kakor da se ni nič zgodilo. Potem sem postal siten, hotel sem prevzeti pozornost, ki jo je namenjal svoji mali napravici, pa mi ni uspelo. Pogovarjal sem se z njim, on pa je vztrajno gledal na ekran, ne da bi me medtem enkrat samkrat pogledal. Potem je vendarle dvignil pogled, ko sem ga vprašal, koliko stane njegov telefon, in me osupnil s številko blizu 500 evrov. Visoka cena za telefon in precej majhna za človeka. Vsaj nekaj manj moram biti vreden zanj, da se mu ne splača, da bi me pogledal, vsaj sto evrov manj moram biti vreden, ker je sto evrov prva vsota, ki se pozna. Tako v svojih mislih pridem do denarja, ki ocenjuje mojo vrednost, štiristo evrov, »krasno ceno, s katero so me ocenili.« (Zah 11,13) Razmišljam, koliko bi ameriški trgovci pred dvema stoletjema odšteli za tako šibkega zamorca kot sem sam, mislim si, da ne veliko, a da bi spričo močnih meč in stegen vendarle ponudili več kot štiri stotake. In sem malce razočaran. Je res škatla pred mano sposobna dati več kot moje besede, moja prisotnost, moj iskreni nasmeh? Bi za petsto evrov s to srebrno napravico res dobil več? Ne znam obirati bombaža, niti hitro računati, niti ne vem za vse rezultate tekem, ne znam se boksati in prinašam bonus točk. Znam pa poslušati, te objeti in pobožati, se ti nasmejati, znam ti narediti lep spomin. Ni vse to, kar imam in kar znam, ni vse to vredno vsaj petstotih evrov ali več? Mogoče petnajstih minut pozornosti? Klica, ki zvoni v prazno? Preslišanega sporočila? Ustavljenega posnetka? Mogoče pretiravam. Mogoče pa molčeče pare na kavi z osvetljenimi obrazi, morda zdolgočasene otroke ob starših, ki drsajo po telefonu, ko jih peljejo z vozičkom na sprehod, mogoče starše, ki svoje pozornosti lačne otroke utišajo s sijočo tablico, in najstnike, ki panično trepljajo svoje žepe, razumem čisto pravilno. Da je mogoče res prišlo do neke čudne inflacije in smo ljudje dandanes preveč poceni ali pa so naši telefoni preprosto predragi. Ali pa smo cene pomešali med seboj in ne vemo več, katero je dražje, katero vrednejše in katero pomembnejše. Nekje so nas prinesli okoli, morda so se pri reklamah zlagali. Tako plačujemo preveč za stvari, zaradi katerih si ne moremo privoščiti tistega, kar res potrebujemo. Kot da ne bi vedeli več, da ti vožnja z mercedesom pri kruljenju v želodcu prav nič ne pomaga. Morda pa je ravno to krivo, da mu zame ni bilo treba plačati, da sem prišel v njegovo življenje kot sonce, kot morje, kot tihe zasnežene gore nad mlado zelenim travnikom, kot barve zahoda. Morda mi je to zmanjšalo vrednost. Ker smo ljudje pozabili, da so stvari neprecenljive vrednosti vedno zastonj. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive04/2018/11/26/DuhovnamiselMMC.PR1.20181126.1.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 392 clean Tisti dan sem se spraševal, koliko stane človek. Tisti dan, ko se je med najin pogovor vtaknil telefon. Vendar sem trmast človek, hotel sem si ga priboriti nazaj, dalje sem ga spraševal, nadaljeval sem, kakor da se ni nič zgodilo. Potem sem postal siten, hotel sem prevzeti pozornost, ki jo je namenjal svoji mali napravici, pa mi ni uspelo. Pogovarjal sem se z njim, on pa je vztrajno gledal na ekran, ne da bi me medtem enkrat samkrat pogledal. Potem je vendarle dvignil pogled, ko sem ga vprašal, koliko stane njegov telefon, in me osupnil s številko blizu 500 evrov. Visoka cena za telefon in precej majhna za človeka. Vsaj nekaj manj moram biti vreden zanj, da se mu ne splača, da bi me pogledal, vsaj sto evrov manj moram biti vreden, ker je sto evrov prva vsota, ki se pozna. Tako v svojih mislih pridem do denarja, ki ocenjuje mojo vrednost, štiristo evrov, »krasno ceno, s katero so me ocenili.« (Zah 11,13) Razmišljam, koliko bi ameriški trgovci pred dvema stoletjema odšteli za tako šibkega zamorca kot sem sam, mislim si, da ne veliko, a da bi spričo močnih meč in stegen vendarle ponudili več kot štiri stotake. In sem malce razočaran. Je res škatla pred mano sposobna dati več kot moje besede, moja prisotnost, moj iskreni nasmeh? Bi za petsto evrov s to srebrno napravico res dobil več? Ne znam obirati bombaža, niti hitro računati, niti ne vem za vse rezultate tekem, ne znam se boksati in prinašam bonus točk. Znam pa poslušati, te objeti in pobožati, se ti nasmejati, znam ti narediti lep spomin. Ni vse to, kar imam in kar znam, ni vse to vredno vsaj petstotih evrov ali več? Mogoče petnajstih minut pozornosti? Klica, ki zvoni v prazno? Preslišanega sporočila? Ustavljenega posnetka? Mogoče pretiravam. Mogoče pa molčeče pare na kavi z osvetljenimi obrazi, morda zdolgočasene otroke ob starših, ki drsajo po telefonu, ko jih peljejo z vozičkom na sprehod, mogoče starše, ki svoje pozornosti lačne otroke utišajo s sijočo tablico, in najstnike, ki panično trepljajo svoje žepe, razumem čisto pravilno. Da je mogoče res prišlo do neke čudne inflacije in smo ljudje dandanes preveč poceni ali pa so naši telefoni preprosto predragi. Ali pa smo cene pomešali med seboj in ne vemo več, katero je dražje, katero vrednejše in katero pomembnejše. Nekje so nas prinesli okoli, morda so se pri reklamah zlagali. Tako plačujemo preveč za stvari, zaradi katerih si ne moremo privoščiti tistega, kar res potrebujemo. Kot da ne bi vedeli več, da ti vožnja z mercedesom pri kruljenju v želodcu prav nič ne pomaga. Morda pa je ravno to krivo, da mu zame ni bilo treba plačati, da sem prišel v njegovo življenje kot sonce, kot morje, kot tihe zasnežene gore nad mlado zelenim travnikom, kot barve zahoda. Morda mi je to zmanjšalo vrednost. Ker smo ljudje pozabili, da so stvari neprecenljive vrednosti vedno zastonj. http://www.rtvslo.si/podcast Mon, 26 Nov 2018 04:56:32 +0000 Marko Rijavec: Koliko stane človek? Že v otroških letih, ko smo nam brali pravljice o zlobnih in dobrih kraljih, se je naše srce nagibalo k dobrim kraljem. K tistim, ki so bili modri, preudarni, pravični in pošteni. Kot se pač za pravega kralja resnično spodobi. Z odraščanjem pa se je začelo vse bolj kazati, da kralji, oziroma takšni in drugačni vladarji in voditelji, pač niso vedno te sorte. Ob učenju zgodovine pa se je še bolj izkazalo, da so našo preteklost močno zaznamovali kralji in vladarji, ki so bili pravo nasprotje onih kraljev iz otroških pravljic. Ob takih spoznanjih, pa tudi verjetno ob razočaranjih nad sodobnimi vladarji, so nam na voljo ostali druge vrste kralji. Na primer: kralj nogometa; pa kralj rokenrola; kraljica terana; morda angleška ali kaka druga kraljica. Vsekakor bolj varno, predvsem pa mnogo lepše in boljše od onih zlobnih kraljev, ki samo hlepijo po moči in oblasti, resničnih kraljev, ki še zdaleč niso taki, kot so nam jih prikazovale pravljice. Ker kralji iz pravljic ne torej obstajajo, kaj nam na koncu vsega tega ostane? No, obstaja še en kralj, ki ni nič pravljičen, niti mitološki. Pravzaprav sam zase sploh ne pravi, da je kralj, ker nima ne vojske ne ozemlja. V bistvu so mu naziv »kralj« dali drugi in še to iz posmeha – judovski kralj. Tako je – tista kratica INRI, ki je navadno pritrjena na vrhu razpela. Iesus Nazarenus Rex Iudaeorum – Jezus Nazarečan, kralj Judov. Kralj, ki je vstopil v svet na povsem nekraljevski način, saj se ni rodil v jeruzalemski palači kralja Heroda, ampak nekje na periferiji Betlehema. Kralj, ki ga nikoli niso videli, da bi nosil na glavi krono iz zlata, medtem ko je v zasmeh in ponižanje nosil tako, iz trnja, ki so mu jo na glavo nabili njegovi mučitelji. Kralj, ki ni vladal nad nobenim teritorijem, ampak je zakraljeval v srcih mnogih svojih sodobnikov in vseh tistih, ki smo se jim skozi stoletja pridružili. Preprosto zato, ker smo v njem prepoznali kralja, ki ni diktator in terorist, kralja, ki ne vlada s silo in močjo, ampak z ljubeznijo. To je njegova edina moč – ljubezen. Meni in vsakemu od nas pa daje svobodo, da lahko to ljubezen zavrnem ali pa odgovorim nanjo. Še več: ker je – kakor verujemo kristjani – v tej ljubezni šel tako daleč, da je dal za nas svoje življenje in vstal od mrtvih, tudi vse nas vabi, da prav s tako ljubeznijo, s kakršno nas on ljubi, tudi mi ljubimo in spoštujemo druge. Kako nam to uspeva ali ne, vem najbolje zase. Vsekakor pa nas vabi na to pot, na kateri tukaj in zdaj skušamo gradi kraljestvo ljubezni. Skušamo, pravim zato, ker se učimo in ker kraljestvo pravičnosti, ljubezni in miru tu na zemlji ne bo nikoli v polnosti vzpostavljeno. Vsekakor pa je življenjska pot vsakega od nas, če je količkaj zaznamovana z rastjo v ljubezni, dejansko priprava na vstop v kraljestvo ljubezni, kraljestvo Jezusa Kristusa, ki je naša končna in večna resničnost. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive04/2018/11/25/DuhovnamiselMMC.PR1.20181125.7.0650.mp3 RTVSLO – Prvi 382 clean Že v otroških letih, ko smo nam brali pravljice o zlobnih in dobrih kraljih, se je naše srce nagibalo k dobrim kraljem. K tistim, ki so bili modri, preudarni, pravični in pošteni. Kot se pač za pravega kralja resnično spodobi. Z odraščanjem pa se je začelo vse bolj kazati, da kralji, oziroma takšni in drugačni vladarji in voditelji, pač niso vedno te sorte. Ob učenju zgodovine pa se je še bolj izkazalo, da so našo preteklost močno zaznamovali kralji in vladarji, ki so bili pravo nasprotje onih kraljev iz otroških pravljic. Ob takih spoznanjih, pa tudi verjetno ob razočaranjih nad sodobnimi vladarji, so nam na voljo ostali druge vrste kralji. Na primer: kralj nogometa; pa kralj rokenrola; kraljica terana; morda angleška ali kaka druga kraljica. Vsekakor bolj varno, predvsem pa mnogo lepše in boljše od onih zlobnih kraljev, ki samo hlepijo po moči in oblasti, resničnih kraljev, ki še zdaleč niso taki, kot so nam jih prikazovale pravljice. Ker kralji iz pravljic ne torej obstajajo, kaj nam na koncu vsega tega ostane? No, obstaja še en kralj, ki ni nič pravljičen, niti mitološki. Pravzaprav sam zase sploh ne pravi, da je kralj, ker nima ne vojske ne ozemlja. V bistvu so mu naziv »kralj« dali drugi in še to iz posmeha – judovski kralj. Tako je – tista kratica INRI, ki je navadno pritrjena na vrhu razpela. Iesus Nazarenus Rex Iudaeorum – Jezus Nazarečan, kralj Judov. Kralj, ki je vstopil v svet na povsem nekraljevski način, saj se ni rodil v jeruzalemski palači kralja Heroda, ampak nekje na periferiji Betlehema. Kralj, ki ga nikoli niso videli, da bi nosil na glavi krono iz zlata, medtem ko je v zasmeh in ponižanje nosil tako, iz trnja, ki so mu jo na glavo nabili njegovi mučitelji. Kralj, ki ni vladal nad nobenim teritorijem, ampak je zakraljeval v srcih mnogih svojih sodobnikov in vseh tistih, ki smo se jim skozi stoletja pridružili. Preprosto zato, ker smo v njem prepoznali kralja, ki ni diktator in terorist, kralja, ki ne vlada s silo in močjo, ampak z ljubeznijo. To je njegova edina moč – ljubezen. Meni in vsakemu od nas pa daje svobodo, da lahko to ljubezen zavrnem ali pa odgovorim nanjo. Še več: ker je – kakor verujemo kristjani – v tej ljubezni šel tako daleč, da je dal za nas svoje življenje in vstal od mrtvih, tudi vse nas vabi, da prav s tako ljubeznijo, s kakršno nas on ljubi, tudi mi ljubimo in spoštujemo druge. Kako nam to uspeva ali ne, vem najbolje zase. Vsekakor pa nas vabi na to pot, na kateri tukaj in zdaj skušamo gradi kraljestvo ljubezni. Skušamo, pravim zato, ker se učimo in ker kraljestvo pravičnosti, ljubezni in miru tu na zemlji ne bo nikoli v polnosti vzpostavljeno. Vsekakor pa je življenjska pot vsakega od nas, če je količkaj zaznamovana z rastjo v ljubezni, dejansko priprava na vstop v kraljestvo ljubezni, kraljestvo Jezusa Kristusa, ki je naša končna in večna resničnost. http://www.rtvslo.si/podcast Sun, 25 Nov 2018 05:56:22 +0000 Andraž Arko: Kralj Vedno redkeje pišemo pisma. Raje telefoniramo, pošiljamo sporočila po mobilnem telefonu ali pa po elektronski pošti. Tako ni treba iskati niti pisemske ovojnice, niti znamke, niti ni treba odkorakati do najbližjega poštnega nabiralnika. Vse lahko urediš od doma. Vse, kar napišemo ali tudi sporočimo na tak način, ima zelo pogosto povsem drugačno obliko, pa tudi vsebino. Polno okrajšav, morda v jeziku, ki je vse prej kot pravilno slovenski. Kako lepi pozdravi se skrivajo za kratico »lp«, bi bilo treba raziskati. V to poplavo povsem drugačne pošte, kot smo je navajeni, pa sem in tja dobimo tudi čisto pravo pošto. Tako sem sama doživela kot pravo razkošje, ko sem od kolegice dobila takšno pismo. Dolgo skoraj dve strani, napisani z roko, z lično pisavo. Seveda je bila tudi vsebina toplo človeška, tako da sem bila pisma zares zelo vesela in mi je polepšal dan. Tako redko dobivamo takšna pisma. Čeprav načelno ne shranjujem veliko stvari, sem se takoj odločila, da pismo shranim. Ob tem sem se nehote spet spomnila na božična in novoletna voščila. V velikih količinah jih pošiljamo, pa je v njih pogosto tako malo osebne angažiranosti, osebnega odnosa do tistega, ki so mu namenjena. Saj ni treba, da napišemo kakšne posebne verze, kakšno posebno misel, ki jo od nekod prepišemo. Dovolj je že, če preprosto z roko napišemo, da na tega človeka mislimo in mu želimo vse dobro za praznike. Za dokaz človeške naklonjenosti in povezanosti ni treba dragih daril, ni treba nič posebnega. Tudi ne kakšnih posebnih slikovnih voščil po internetu. Morda sem s takšnim razmišljanjem malo staromodna in ne spadam čisto v ta čas, ki gleda na marsikaj drugače. Morda pa bi se pisma, napisanega na roko, ali pa čestitke, ki je več kot samo podpis pod natisnjenim, razveselil še kdo. Prav je, da si to povemo in se morda tudi vzpodbudimo, da kljub drugačnim časom še sežemo po papirju in peresu in kaj napišemo – drugemu in sebi v veselje. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive04/2018/11/24/DuhovnamiselMMC.PR1.20181124.6.0650.mp3 RTVSLO – Prvi 279 clean Vedno redkeje pišemo pisma. Raje telefoniramo, pošiljamo sporočila po mobilnem telefonu ali pa po elektronski pošti. Tako ni treba iskati niti pisemske ovojnice, niti znamke, niti ni treba odkorakati do najbližjega poštnega nabiralnika. Vse lahko urediš od doma. Vse, kar napišemo ali tudi sporočimo na tak način, ima zelo pogosto povsem drugačno obliko, pa tudi vsebino. Polno okrajšav, morda v jeziku, ki je vse prej kot pravilno slovenski. Kako lepi pozdravi se skrivajo za kratico »lp«, bi bilo treba raziskati. V to poplavo povsem drugačne pošte, kot smo je navajeni, pa sem in tja dobimo tudi čisto pravo pošto. Tako sem sama doživela kot pravo razkošje, ko sem od kolegice dobila takšno pismo. Dolgo skoraj dve strani, napisani z roko, z lično pisavo. Seveda je bila tudi vsebina toplo človeška, tako da sem bila pisma zares zelo vesela in mi je polepšal dan. Tako redko dobivamo takšna pisma. Čeprav načelno ne shranjujem veliko stvari, sem se takoj odločila, da pismo shranim. Ob tem sem se nehote spet spomnila na božična in novoletna voščila. V velikih količinah jih pošiljamo, pa je v njih pogosto tako malo osebne angažiranosti, osebnega odnosa do tistega, ki so mu namenjena. Saj ni treba, da napišemo kakšne posebne verze, kakšno posebno misel, ki jo od nekod prepišemo. Dovolj je že, če preprosto z roko napišemo, da na tega človeka mislimo in mu želimo vse dobro za praznike. Za dokaz človeške naklonjenosti in povezanosti ni treba dragih daril, ni treba nič posebnega. Tudi ne kakšnih posebnih slikovnih voščil po internetu. Morda sem s takšnim razmišljanjem malo staromodna in ne spadam čisto v ta čas, ki gleda na marsikaj drugače. Morda pa bi se pisma, napisanega na roko, ali pa čestitke, ki je več kot samo podpis pod natisnjenim, razveselil še kdo. Prav je, da si to povemo in se morda tudi vzpodbudimo, da kljub drugačnim časom še sežemo po papirju in peresu in kaj napišemo – drugemu in sebi v veselje. http://www.rtvslo.si/podcast Sat, 24 Nov 2018 05:54:39 +0000 Metka Klevišar: Pravo razkošje Včasih živimo tako, kot da je vse, kar doživljamo, mislimo, čutimo, zgolj naša osebna stvar, naša last in da se noben drug ne more in tudi ne sme dotikati tega dogajanja. Preprosto želimo ostajati sami zase in zgolj zase. Drugi se nas ne tičejo ali vsaj zelo malo. Rečemo, da smo »zaprti sami vase«. Spet drugikrat živimo tako, da je vse, kar doživljamo, mislimo, čutimo, nekaj, kar lahko podelimo in tudi želimo podeliti z drugimi ljudmi okrog nas, zlasti s tistimi, ki so nam blizu in jih imamo radi. Preprosto želimo biti eno z drugimi, čutiti z njimi, skrbeti zanje, dihati z njimi. Govorimo, da smo »odprti v svet«. Vendar poleg zaprtosti in odprtosti poznamo še eno modaliteto dojemanja sebe in sveta okrog sebe. To pa je modaliteta površine ali globine tega dojemanja, ko se naše samodojemanje in samorazumevanje gradi bolj na trenutnih in površnih ali pa na trajnejših vtisih in mislih. V modaliteti površine se počutimo kot plavalec, ki ga nemirno morje premetava sem in tja. Enkrat ga zrine v kak kot, drugič ga povleče na odprto morje, kjer morda uživa v dogajanju in novih obzorjih, ki se mu ponujajo. V modaliteti globine pa se počutimo kot potapljač, ki ne čuti valovanja na površini, temveč sledi tokovom v globini. Ti tokovi so lahko nevarni, ko nas morje vsrka vase in ne dovoli povratka na površino. Lahko pa nam nudijo osvobajajoči občutek izgubljanja teže in omejenosti. Podobno, kot je za plavalca najboljša kombinacija varnega spuščanja v globino in vračanja na odprto morje, je tudi za nas, plavalce v morju življenja najboljša kombinacija globokega dojemanja samega sebe, ki pa se ne izgublja v sebi, temveč se zmore vedno znova vrniti v odprtost do življenja. Morda najmanj ugodna pa je kombinacija površnega, a zaprtega dojemanja samega sebe. Kajti ta kombinacija nas lahko kaj hitro zapelje v ožine življenja, polne skritih pečin. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive04/2018/11/23/DuhovnamiselMMC.PR1.20181123.5.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 352 clean Včasih živimo tako, kot da je vse, kar doživljamo, mislimo, čutimo, zgolj naša osebna stvar, naša last in da se noben drug ne more in tudi ne sme dotikati tega dogajanja. Preprosto želimo ostajati sami zase in zgolj zase. Drugi se nas ne tičejo ali vsaj zelo malo. Rečemo, da smo »zaprti sami vase«. Spet drugikrat živimo tako, da je vse, kar doživljamo, mislimo, čutimo, nekaj, kar lahko podelimo in tudi želimo podeliti z drugimi ljudmi okrog nas, zlasti s tistimi, ki so nam blizu in jih imamo radi. Preprosto želimo biti eno z drugimi, čutiti z njimi, skrbeti zanje, dihati z njimi. Govorimo, da smo »odprti v svet«. Vendar poleg zaprtosti in odprtosti poznamo še eno modaliteto dojemanja sebe in sveta okrog sebe. To pa je modaliteta površine ali globine tega dojemanja, ko se naše samodojemanje in samorazumevanje gradi bolj na trenutnih in površnih ali pa na trajnejših vtisih in mislih. V modaliteti površine se počutimo kot plavalec, ki ga nemirno morje premetava sem in tja. Enkrat ga zrine v kak kot, drugič ga povleče na odprto morje, kjer morda uživa v dogajanju in novih obzorjih, ki se mu ponujajo. V modaliteti globine pa se počutimo kot potapljač, ki ne čuti valovanja na površini, temveč sledi tokovom v globini. Ti tokovi so lahko nevarni, ko nas morje vsrka vase in ne dovoli povratka na površino. Lahko pa nam nudijo osvobajajoči občutek izgubljanja teže in omejenosti. Podobno, kot je za plavalca najboljša kombinacija varnega spuščanja v globino in vračanja na odprto morje, je tudi za nas, plavalce v morju življenja najboljša kombinacija globokega dojemanja samega sebe, ki pa se ne izgublja v sebi, temveč se zmore vedno znova vrniti v odprtost do življenja. Morda najmanj ugodna pa je kombinacija površnega, a zaprtega dojemanja samega sebe. Kajti ta kombinacija nas lahko kaj hitro zapelje v ožine življenja, polne skritih pečin. http://www.rtvslo.si/podcast Fri, 23 Nov 2018 04:55:52 +0000 Andrej Ule: Zaprti sami vase Jutro je. Na mizi je kava ali čaj in zraven še kaj, kar vas nasiti in dobro tekne. Pred vrvežem prihodnjih ur lahko užijete malo tišine. Dan vas še nima pod nadzorom. In v tem trenutku vam želim v razmislek ponuditi eno najbolj znanih svetopisemskih besedil, ki naj bi dnevu, ki je pred vami, dalo usmeritev: “Vse ima svojo uro, vsako veselje ima svoj čas pod nebom.” (Prd 3,1). Besedila med branjem in sčasoma razvijejo svoj vpliv na nas in Salomonova izjava je zelo priljubljena. Našla je celo pot v likovno in glasbeno umetnost. Kako vi slišite in razumete te besede? Lahko jih razumete kot “vse ob svojem času” in se s takšnim razumevanjem izognete preveč jasnim zahtevam, ki so vam predložene, in ustvarite določeno distanco, ker ne morete zdaj ali zelo hitro zadostiti temu, kar nekdo pričakuje. Lahko bi jih razumeli tudi kot “Vedno vse po vrsti,” kar vsekakor vsebuje določeno odlašanje ali obotavljanje ter olajša prehod na vero v usodo. Posvetimo pa se še eni različici razumevanja, namreč: “Za kaj je ravno zdaj čas?” Kaj naj bi in kaj lahko danes določa vaš dan in mu da smisel? Na Odeonskem trgu v Muenchnu je bilo spomladi leta 2014 veliko kulturno dogajanje na temo “100 let od prve svetovne vojne”. Študentje umetnosti so se predstavili kot živ spomenik na podestu pred Dvorano vojskovodij, v kostumih, ki so ponazorili črno-zeleno bronasto patino spomenika padlim. Molče so več ur ležali tam brez znakov življenja. Izmučena življenja žensk, moških in otrok, ki so utrpeli nasilje. Vendar pa nasilje ni samo stvar preteklosti. Povsod kamor se ozremo ga vidimo. Statistike povezane z njimi so alarmantne. Nasilje je odgovorno za več kot 1,6 miljona smrti na svetu vsako leto. Nasilje je po vsem svetu eden od glavnih razlogov umrljivosti med osebami starimi od 15 do 44 let. 35 odstotkov žensk po vsem svetu – več kakor ena od treh – je v svojem življenju doživelo nasilje v domu, pa naj gre za telesno, psihično ali oboje. Eno od 10 deklet mlajših od osemnajst let je bilo prisiljeno v spolni odnos. Več kakor 6 milijonov otrok je vsako leto priča nasilju v domu. Lahko bi nadaljevali s statistiko. Toda za številkami so ljudje in to v večini primerov najranljivejši in najšibkejši. To ni ravno spodbudna tema za jutranje premišljevanje, kajne? Ali se nas res tiče, če druge zlorabljajo, pretepajo, trpinčijo ali ubijajo? V svetopisemski knjigi Pregovori so zapisane besede, ki nam odgovarjajo na to vprašanje: “Odpiraj svoja usta za mutca, za pravico vseh prizadetih.” (Pregovori 31,8) Avtor tega tisočletja starega zapisa je bil kralj, torej je imel politično odgovornost in obast, da spremeni razmere. Toda tudi mi – navadni ljudje, kot temu radi rečemo – nismo nemočni. Pokazati državljanski pogum, zavzeti se za šibke, preprečiti nasilje, poiskati pomoč, prijaviti – to zna in zmore vsak, ki se zaveda svoje odgovornosti. Zato vas želim pozvati, da se danes zavzamate za tiste, ki jih drugi ne slišijo ali pa si ne morejo sami pomagati! Morda zaradi tega ne boste junaki, a zagotovo boste soljudje. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive04/2018/11/22/DuhovnamiselMMC.PR1.20181122.4.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 394 clean Jutro je. Na mizi je kava ali čaj in zraven še kaj, kar vas nasiti in dobro tekne. Pred vrvežem prihodnjih ur lahko užijete malo tišine. Dan vas še nima pod nadzorom. In v tem trenutku vam želim v razmislek ponuditi eno najbolj znanih svetopisemskih besedil, ki naj bi dnevu, ki je pred vami, dalo usmeritev: “Vse ima svojo uro, vsako veselje ima svoj čas pod nebom.” (Prd 3,1). Besedila med branjem in sčasoma razvijejo svoj vpliv na nas in Salomonova izjava je zelo priljubljena. Našla je celo pot v likovno in glasbeno umetnost. Kako vi slišite in razumete te besede? Lahko jih razumete kot “vse ob svojem času” in se s takšnim razumevanjem izognete preveč jasnim zahtevam, ki so vam predložene, in ustvarite določeno distanco, ker ne morete zdaj ali zelo hitro zadostiti temu, kar nekdo pričakuje. Lahko bi jih razumeli tudi kot “Vedno vse po vrsti,” kar vsekakor vsebuje določeno odlašanje ali obotavljanje ter olajša prehod na vero v usodo. Posvetimo pa se še eni različici razumevanja, namreč: “Za kaj je ravno zdaj čas?” Kaj naj bi in kaj lahko danes določa vaš dan in mu da smisel? Na Odeonskem trgu v Muenchnu je bilo spomladi leta 2014 veliko kulturno dogajanje na temo “100 let od prve svetovne vojne”. Študentje umetnosti so se predstavili kot živ spomenik na podestu pred Dvorano vojskovodij, v kostumih, ki so ponazorili črno-zeleno bronasto patino spomenika padlim. Molče so več ur ležali tam brez znakov življenja. Izmučena življenja žensk, moških in otrok, ki so utrpeli nasilje. Vendar pa nasilje ni samo stvar preteklosti. Povsod kamor se ozremo ga vidimo. Statistike povezane z njimi so alarmantne. Nasilje je odgovorno za več kot 1,6 miljona smrti na svetu vsako leto. Nasilje je po vsem svetu eden od glavnih razlogov umrljivosti med osebami starimi od 15 do 44 let. 35 odstotkov žensk po vsem svetu – več kakor ena od treh – je v svojem življenju doživelo nasilje v domu, pa naj gre za telesno, psihično ali oboje. Eno od 10 deklet mlajših od osemnajst let je bilo prisiljeno v spolni odnos. Več kakor 6 milijonov otrok je vsako leto priča nasilju v domu. Lahko bi nadaljevali s statistiko. Toda za številkami so ljudje in to v večini primerov najranljivejši in najšibkejši. To ni ravno spodbudna tema za jutranje premišljevanje, kajne? Ali se nas res tiče, če druge zlorabljajo, pretepajo, trpinčijo ali ubijajo? V svetopisemski knjigi Pregovori so zapisane besede, ki nam odgovarjajo na to vprašanje: “Odpiraj svoja usta za mutca, za pravico vseh prizadetih.” (Pregovori 31,8) Avtor tega tisočletja starega zapisa je bil kralj, torej je imel politično odgovornost in obast, da spremeni razmere. Toda tudi mi – navadni ljudje, kot temu radi rečemo – nismo nemočni. Pokazati državljanski pogum, zavzeti se za šibke, preprečiti nasilje, poiskati pomoč, prijaviti – to zna in zmore vsak, ki se zaveda svoje odgovornosti. Zato vas želim pozvati, da se danes zavzamate za tiste, ki jih drugi ne slišijo ali pa si ne morejo sami pomagati! Morda zaradi tega ne boste junaki, a zagotovo boste soljudje. http://www.rtvslo.si/podcast Thu, 22 Nov 2018 04:56:34 +0000 Zmago Godina: Nasilje V 9. verzu 46. sure Bog v Koranu preroku Mohamedu ukazuje: »Reci: `Jaz nisem novost med poslanci! Ne vem, kaj se bo zgodilo z niti menoj niti z vami! Sledim le temu, kar mi je bilo razodeto, nisem nič drugega kot jasen svarilec!`«. Mohamedovo poslanstvo je tako utemeljeno prvenstveno v pozivu k enemu in edinemu Bogu, vsemogočnemu Stvarniku vsega obstoječega. Kljub posebnemu položaju, ki ga prerok Mohamed zavzema v islamski tradiciji, Koran na več mestih zanikuje vsakršno pobožanstvenje in, nasprotno, poudarja njegovo človeškost. V 6. verzu 41. sure beremo: »Reci: `Jaz sem samo človek, tako kot vi! Oznanjeno mi je bilo, da je vaš bog en sam Bog. Iskreno se napotite k njemu [in] prosite ga odpuščanja […]`.« Mohamed je bil poslan kot glasnik »veselega oznanila« in kot svarilec (17:105). Koran Mohameda prikazuje kot ponižnega, pobožnega, iskrenega in predanega svarilca in »Pečata prorokov« (33:40), ki je bil kot milost (21:107) poslan celotnemu človeštvu. Kakor izhaja iz Korana, prerok Mohamed ni pesnik, vedeževalec ali celo slepar (69:38-47), temveč prejemnik Božjega razodetja, čigar srce tistega, kar se mu je razodelo, poslej ni moglo več zanikati (53:11). Čeprav islamska tradicija razpolaga z izčrpnimi opisi Mohamedovega življenja in delovanja, je morda bolj kot njegova biografija pomemben sam status, ki ga je prerok deležen v kolektivni zavesti njegovih pripadnikov. Pomembno je namreč njegovo izročilo, ki vernim muslimanom in muslimankam poleg Korana služi za temeljni vir islamskega etosa. Prav tako pomembne so vse različne predstave in podobe o preroku Mohamedu, ki so jih skozi stoletja gojili in kultivirali zbiralci njegovih izrekov, njegovi biografi, religijski učenjaki, filozofi, mistiki in drugi. V teh predstavah in podobah Mohamed nastopa m. d. kot »Zakonodajalec«, »Učitelj vrlin«, »Luč sveta«, »Vzor mistikov«, »Popolni človek«, »Junak«, »Osvoboditelj« in »Univerzalni vzornik«. V islamski sufijski literaturi se prerok Mohamed pojavlja kot kulminacija ne le etično- duhovnih vrednot, temveč tudi mistično-spoznavnih sposobnosti. Njegovo »nočno potovanje« (al-isra`), ki je opisano v 17. suri – in za katero nekateri učenjaki menijo, da se je zgodilo fizično, drugi pa metafizično – služi muslimanskim mistikom kot popolno uresničenje duhovnega vzpona k Bogu. Tudi sicer Mohamedovo razodetje nasploh predstavlja najvišjo obliko mistične percepcije in tega, čemur sufiji pravijo »dauq« – neposredno in celovito »izkustvo« poslednje Resničnosti. Muslimanski mistiki pa v preroku Mohamedu prepoznavajo tudi idealno sintezo večnega in ustvarjenega. Če je Mohamed kot človek in prerok časovno bitje, ki je zgodovinsko umeščeno v 7. stoletje Arabskega polotoka, pa je njegov duh (»ruh muhammadi«) preeksistentna resničnost in metafizična prabitnost, ki jo je Bog ustvaril kot večni »logos«. Četudi zgodovinske osebe preroka Mohameda morda nikoli ne bo mogoče povsem natančno rekonstruirati, je odločilen njegov moralno-duhovni pomen in vpliv na vsakdanje življenje muslimanov in muslimank po celem svetu. Ta se nenazadnje kaže ravno tudi v praznovanju njegovega rojstva, »mawlid-an-nabi«. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive04/2018/11/21/DuhovnamiselMMC.PR1.20181121.3.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 381 clean V 9. verzu 46. sure Bog v Koranu preroku Mohamedu ukazuje: »Reci: `Jaz nisem novost med poslanci! Ne vem, kaj se bo zgodilo z niti menoj niti z vami! Sledim le temu, kar mi je bilo razodeto, nisem nič drugega kot jasen svarilec!`«. Mohamedovo poslanstvo je tako utemeljeno prvenstveno v pozivu k enemu in edinemu Bogu, vsemogočnemu Stvarniku vsega obstoječega. Kljub posebnemu položaju, ki ga prerok Mohamed zavzema v islamski tradiciji, Koran na več mestih zanikuje vsakršno pobožanstvenje in, nasprotno, poudarja njegovo človeškost. V 6. verzu 41. sure beremo: »Reci: `Jaz sem samo človek, tako kot vi! Oznanjeno mi je bilo, da je vaš bog en sam Bog. Iskreno se napotite k njemu [in] prosite ga odpuščanja […]`.« Mohamed je bil poslan kot glasnik »veselega oznanila« in kot svarilec (17:105). Koran Mohameda prikazuje kot ponižnega, pobožnega, iskrenega in predanega svarilca in »Pečata prorokov« (33:40), ki je bil kot milost (21:107) poslan celotnemu človeštvu. Kakor izhaja iz Korana, prerok Mohamed ni pesnik, vedeževalec ali celo slepar (69:38-47), temveč prejemnik Božjega razodetja, čigar srce tistega, kar se mu je razodelo, poslej ni moglo več zanikati (53:11). Čeprav islamska tradicija razpolaga z izčrpnimi opisi Mohamedovega življenja in delovanja, je morda bolj kot njegova biografija pomemben sam status, ki ga je prerok deležen v kolektivni zavesti njegovih pripadnikov. Pomembno je namreč njegovo izročilo, ki vernim muslimanom in muslimankam poleg Korana služi za temeljni vir islamskega etosa. Prav tako pomembne so vse različne predstave in podobe o preroku Mohamedu, ki so jih skozi stoletja gojili in kultivirali zbiralci njegovih izrekov, njegovi biografi, religijski učenjaki, filozofi, mistiki in drugi. V teh predstavah in podobah Mohamed nastopa m. d. kot »Zakonodajalec«, »Učitelj vrlin«, »Luč sveta«, »Vzor mistikov«, »Popolni človek«, »Junak«, »Osvoboditelj« in »Univerzalni vzornik«. V islamski sufijski literaturi se prerok Mohamed pojavlja kot kulminacija ne le etično- duhovnih vrednot, temveč tudi mistično-spoznavnih sposobnosti. Njegovo »nočno potovanje« (al-isra`), ki je opisano v 17. suri – in za katero nekateri učenjaki menijo, da se je zgodilo fizično, drugi pa metafizično – služi muslimanskim mistikom kot popolno uresničenje duhovnega vzpona k Bogu. Tudi sicer Mohamedovo razodetje nasploh predstavlja najvišjo obliko mistične percepcije in tega, čemur sufiji pravijo »dauq« – neposredno in celovito »izkustvo« poslednje Resničnosti. Muslimanski mistiki pa v preroku Mohamedu prepoznavajo tudi idealno sintezo večnega in ustvarjenega. Če je Mohamed kot človek in prerok časovno bitje, ki je zgodovinsko umeščeno v 7. stoletje Arabskega polotoka, pa je njegov duh (»ruh muhammadi«) preeksistentna resničnost in metafizična prabitnost, ki jo je Bog ustvaril kot večni »logos«. Četudi zgodovinske osebe preroka Mohameda morda nikoli ne bo mogoče povsem natančno rekonstruirati, je odločilen njegov moralno-duhovni pomen in vpliv na vsakdanje življenje muslimanov in muslimank po celem svetu. Ta se nenazadnje kaže ravno tudi v praznovanju njegovega rojstva, »mawlid-an-nabi«. http://www.rtvslo.si/podcast Wed, 21 Nov 2018 04:56:21 +0000 Raid Al-Daghistani: Prerok Mohamed V visokem poletju se zavoljo vročine možgani vozlajo po svoje. Meni mečejo na plan sebe. Ne kot osebo, ampak kot besedo s pomeni. Poslušam športnike, da so dali vse od sebe. Potrudili so se do svojega skorajkonca. Pomislim na ves njihov trening, ne samo na tekmo. Potem sredi belega dne slišim psihologa, da je treba stresti vse iz sebe, sicer te lahko razkolje. Otroka so me pa učili, da moram biti pri sebi, kar je pomenilo ostati razsoden v različnih okoliščinah. Ampak ta čas je poletje in kaj od povedanega naj prevladuje tja do zlate jeseni? Saj se lahko prekucnem v sproščen vreči vse s sebe in se podam na nudistično plažo. Ni potrebe, ko pa prihaja ta z modo v različnih priredbah v domala vsa okolja. Nekje še tista veja niha, nekje trepeče list od vzdiha: na južno stran, na južno stran! Že vidim avtorico stihov v diru drobencljati od Magistrata do njenih t/Temnih vrat na ljubljanskem Starem trgu. Torej vsak po svoje kam na sproščujočo in obetov ali pa spominov polno južno stran. V tem našem hitrem veku je več kot zdravilno vsaj med dopustom in v počitnicah vreči kaj raz sebe. Malo v dejanskem in malo v prenesenem pomenu. Občutiti zasuk k sebi. Vase. Znana je pobuda, naj bi poleti preživeli teden dni brez ekrana, tudi brez ta pametnega telefona. En teden take spremembe ni veliko, zmore pa roditi ugodne sadove. Kot da nismo po dolgih mesecih napetega tempa vsi potrebni sproščenega družinjenja? Od jutra do večera vsak po neodložljivih opravkih, zdaj zedinjeni v dojemanju sebe v bližnjem. Čas, ko je možno drug na drugem zagledati odtenke človeškosti, ki nam jih sicer krade naglica službenih in šolskih dni. Planine, morje, gmajne, stezice,veter,nalivi, potoki, borovnice, gobe, preznojenost, oddih, prezračena glava, šumenje in cvrkut, srna na jasi. Tudi kak obisk, kak skok do – oh ja, res se že dolgo nismo videli – ! Ga pa obišči, starega znanca iz prejšnje službe, saj menda še živi – ja ja res se je od daleč vozil oni redkobesedni vdovec mojih let. Stresti raz sebe osredinjenost vase in oživiti sočuten odnos do stvarstva in soljudi. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive04/2018/11/20/DuhovnamiselMMC.PR1.20181120.2.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 379 clean V visokem poletju se zavoljo vročine možgani vozlajo po svoje. Meni mečejo na plan sebe. Ne kot osebo, ampak kot besedo s pomeni. Poslušam športnike, da so dali vse od sebe. Potrudili so se do svojega skorajkonca. Pomislim na ves njihov trening, ne samo na tekmo. Potem sredi belega dne slišim psihologa, da je treba stresti vse iz sebe, sicer te lahko razkolje. Otroka so me pa učili, da moram biti pri sebi, kar je pomenilo ostati razsoden v različnih okoliščinah. Ampak ta čas je poletje in kaj od povedanega naj prevladuje tja do zlate jeseni? Saj se lahko prekucnem v sproščen vreči vse s sebe in se podam na nudistično plažo. Ni potrebe, ko pa prihaja ta z modo v različnih priredbah v domala vsa okolja. Nekje še tista veja niha, nekje trepeče list od vzdiha: na južno stran, na južno stran! Že vidim avtorico stihov v diru drobencljati od Magistrata do njenih t/Temnih vrat na ljubljanskem Starem trgu. Torej vsak po svoje kam na sproščujočo in obetov ali pa spominov polno južno stran. V tem našem hitrem veku je več kot zdravilno vsaj med dopustom in v počitnicah vreči kaj raz sebe. Malo v dejanskem in malo v prenesenem pomenu. Občutiti zasuk k sebi. Vase. Znana je pobuda, naj bi poleti preživeli teden dni brez ekrana, tudi brez ta pametnega telefona. En teden take spremembe ni veliko, zmore pa roditi ugodne sadove. Kot da nismo po dolgih mesecih napetega tempa vsi potrebni sproščenega družinjenja? Od jutra do večera vsak po neodložljivih opravkih, zdaj zedinjeni v dojemanju sebe v bližnjem. Čas, ko je možno drug na drugem zagledati odtenke človeškosti, ki nam jih sicer krade naglica službenih in šolskih dni. Planine, morje, gmajne, stezice,veter,nalivi, potoki, borovnice, gobe, preznojenost, oddih, prezračena glava, šumenje in cvrkut, srna na jasi. Tudi kak obisk, kak skok do – oh ja, res se že dolgo nismo videli – ! Ga pa obišči, starega znanca iz prejšnje službe, saj menda še živi – ja ja res se je od daleč vozil oni redkobesedni vdovec mojih let. Stresti raz sebe osredinjenost vase in oživiti sočuten odnos do stvarstva in soljudi. http://www.rtvslo.si/podcast Tue, 20 Nov 2018 04:56:19 +0000 Berta Golob: Vse od sebe Čas v katerem živimo je poln besed, člankov, prispevkov o človeku, njegovih pravicah in vse kar spada zraven. Nagnjeni smo k temu, da moramo vse določiti s predpisi in zakoni. In seveda vsako stvar razčlenimo, obdelamo z znanstvenimi metodami, naredimo določene zaključke in to naj bi bilo, kot radi pravimo, realno življenje. Po drugi strani pa doživljamo kako svet postaja vedno bolj nečloveški, svet brez čuta za človeka, lahko bi rekli tudi, človeštvo brez duše. Veliko odločitev v življenju človeka je povezanih z različnimi interesi, ki podzavestno usmerjajo naše življenje. Tudi dogodki po svetu nas nenehno opozarjajo na uničujoče posledice raznih interesov. Postaviti bi si morali vprašanje kdo usmerja moje življenje, kdo usmerja moje življenjske navade, moje obnašanje v vsakdanjem življenju. Zdi se, da izgubljamo neke temeljene lastnosti, ki naj bi si jih pridobil človek v času svojega življenja. Pravzaprav niso to samo značajske lastnosti, to je temelj vsakega življenja. Lahko bi temu rekli tudi (Recimo temu) kreposti. Kdo danes še razmišlja o tem? Prepričani smo ali pa so nas prepričali, da je vse prav in dobro kar delamo. Ob srečanju z ljudmi na Madagaskarju kjer v hiši na manj kot desetih kvadratnih metrih živijo oče, mama in štirje ali več otrok, se mi nehote postavi vprašanje: kaj se zanje spremeni ob novo sprejetem zakonu, ki veliko govori o pravicah vsakega človeka do dostojnega prostora za bivanje. Zagotavljam vam, da čisto nič. Njihovo življenje ostaja utesnjeno v to skromno bivališče. Zato je pomembno, da najdejo v našem življenju pravo mesto osnovne kreposti: RAZUMNOST, PRAVIČNOST, SRČNOST, ZMERNOST. O tem ni mogoče pisati razprave, to je mogoče samo živeti. Ta spoznanja prenašati na druge ljudi pa je pot, da tudi drugi z razumnostjo in pravičnostjo usmerjajo svet k večji srčnosti in zmernosti. Tako postaja človek in z njim človeštvo bolj občutljivo za vse krivice in nepravičnosti, ki se dogajajo po svetu. Želimo si, da bi se nekaj spremenilo. Želja po spremembi je del človeškega življenja. Dokler v človeku tli ta želja je to znamenje življenja. Nihče ne bo naredil tega namesto nas, mi lahko stopimo korak naprej in dovolimo, da bo v nas več razumnosti, pravičnosti, srčnosti in zmernosti. In zavedajmo se, da o tem ne moremo govoriti sami, drugi morajo opaziti, da hočemo nekaj novega, lepšega in boljšega zase in zlasti za ljudi okoli nas. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive04/2018/11/19/DuhovnamiselMMC.PR1.20181119.1.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 393 clean Čas v katerem živimo je poln besed, člankov, prispevkov o človeku, njegovih pravicah in vse kar spada zraven. Nagnjeni smo k temu, da moramo vse določiti s predpisi in zakoni. In seveda vsako stvar razčlenimo, obdelamo z znanstvenimi metodami, naredimo določene zaključke in to naj bi bilo, kot radi pravimo, realno življenje. Po drugi strani pa doživljamo kako svet postaja vedno bolj nečloveški, svet brez čuta za človeka, lahko bi rekli tudi, človeštvo brez duše. Veliko odločitev v življenju človeka je povezanih z različnimi interesi, ki podzavestno usmerjajo naše življenje. Tudi dogodki po svetu nas nenehno opozarjajo na uničujoče posledice raznih interesov. Postaviti bi si morali vprašanje kdo usmerja moje življenje, kdo usmerja moje življenjske navade, moje obnašanje v vsakdanjem življenju. Zdi se, da izgubljamo neke temeljene lastnosti, ki naj bi si jih pridobil človek v času svojega življenja. Pravzaprav niso to samo značajske lastnosti, to je temelj vsakega življenja. Lahko bi temu rekli tudi (Recimo temu) kreposti. Kdo danes še razmišlja o tem? Prepričani smo ali pa so nas prepričali, da je vse prav in dobro kar delamo. Ob srečanju z ljudmi na Madagaskarju kjer v hiši na manj kot desetih kvadratnih metrih živijo oče, mama in štirje ali več otrok, se mi nehote postavi vprašanje: kaj se zanje spremeni ob novo sprejetem zakonu, ki veliko govori o pravicah vsakega človeka do dostojnega prostora za bivanje. Zagotavljam vam, da čisto nič. Njihovo življenje ostaja utesnjeno v to skromno bivališče. Zato je pomembno, da najdejo v našem življenju pravo mesto osnovne kreposti: RAZUMNOST, PRAVIČNOST, SRČNOST, ZMERNOST. O tem ni mogoče pisati razprave, to je mogoče samo živeti. Ta spoznanja prenašati na druge ljudi pa je pot, da tudi drugi z razumnostjo in pravičnostjo usmerjajo svet k večji srčnosti in zmernosti. Tako postaja človek in z njim človeštvo bolj občutljivo za vse krivice in nepravičnosti, ki se dogajajo po svetu. Želimo si, da bi se nekaj spremenilo. Želja po spremembi je del človeškega življenja. Dokler v človeku tli ta želja je to znamenje življenja. Nihče ne bo naredil tega namesto nas, mi lahko stopimo korak naprej in dovolimo, da bo v nas več razumnosti, pravičnosti, srčnosti in zmernosti. In zavedajmo se, da o tem ne moremo govoriti sami, drugi morajo opaziti, da hočemo nekaj novega, lepšega in boljšega zase in zlasti za ljudi okoli nas. http://www.rtvslo.si/podcast Mon, 19 Nov 2018 04:56:33 +0000 Stane Kerin: Kdo usmerja moje življenje? Papež Frančišek že vse od začetka svojega pontifikata posebno pozornost namenja ubogim oziroma ljudem, ki živijo na obrobju družbe. Zato ni bilo nepričakovano, ko je leta 2016 ob koncu leta usmiljenja določil, da se vsako leto 33. nedeljo med letom obhaja Svetovni dan ubogih. Na svetu se prepad med bogatimi in preostalimi zemljani veča. Res pa je tudi, da je vedno manj ekstremne revščine. Vendar revščina obstaja in obstaja tudi v Sloveniji. Statistični urad navaja, da je lani pri nas živelo pod pragom revščine več kot 13 odstotkov vseh prebivalcev Slovenije, to je približno 260.000 ljudi. Pod pragom revščine je živelo kar 16 odstotkov vseh upokojencev, 7 odstotkov vseh delovno aktivnih oziroma 32.000 zaposlenih in 24.000 samozaposlenih. Pod pragom revščine je bilo tudi 42 odstotkov vseh brezposelnih. Končno, pod pragom revščine je bilo skoraj 50.000 otrok. Papež Frančišek je letošnjo poslanico ob Svetovnem dnevu ubogih naslovil »Ta nesrečnik je klical in Gospod ga je uslišal«. V poslanici se najprej sprašuje, kako lahko klic uboštva, ki je klic osamljenosti, razočaranja in upanja ne prodre v naša ušesa in nas pušča brezbrižne in ravnodušne. Nato pojasni, da je Svetovni dan ubogih skromen odgovor, ki ga celotna Cerkev daje ubogim vseh vrst in v vseh deželah, da nebi mislili, da njihovega klica ni slišal nihče. Tretji poudarek v poslanici pa je na glagolu ‘osvoboditi’. Za uboštvom nihče ne stremi, ampak ga povzročajo sebičnost, pohlep, nepravičnost. Vse to so oblike zla, ki so stare toliko kot človeštvo in imajo dramatične družbene posledice. Zato sta vsak kristjan in vsaka skupnost poklicana, da sta Božje orodje za osvoboditev in podporo ubogih, da se bodo mogli popolnoma vključiti v družbo. Za spremembo v družbi moramo torej hkrati delovati na dveh vzporednih tirih: odpravljati krivične družbene strukture, za kar je odgovorna politika in neposredno pomagati ljudem v stiski, kar pa lahko naredi vsakdo sam. To nalogo pa opravljajo tudi dobrodelne organizacije, kot na primer Slovenska Karitas in številne druge. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive04/2018/11/18/DuhovnamiselMMC.PR1.20181118.7.0650.mp3 RTVSLO – Prvi 374 clean Papež Frančišek že vse od začetka svojega pontifikata posebno pozornost namenja ubogim oziroma ljudem, ki živijo na obrobju družbe. Zato ni bilo nepričakovano, ko je leta 2016 ob koncu leta usmiljenja določil, da se vsako leto 33. nedeljo med letom obhaja Svetovni dan ubogih. Na svetu se prepad med bogatimi in preostalimi zemljani veča. Res pa je tudi, da je vedno manj ekstremne revščine. Vendar revščina obstaja in obstaja tudi v Sloveniji. Statistični urad navaja, da je lani pri nas živelo pod pragom revščine več kot 13 odstotkov vseh prebivalcev Slovenije, to je približno 260.000 ljudi. Pod pragom revščine je živelo kar 16 odstotkov vseh upokojencev, 7 odstotkov vseh delovno aktivnih oziroma 32.000 zaposlenih in 24.000 samozaposlenih. Pod pragom revščine je bilo tudi 42 odstotkov vseh brezposelnih. Končno, pod pragom revščine je bilo skoraj 50.000 otrok. Papež Frančišek je letošnjo poslanico ob Svetovnem dnevu ubogih naslovil »Ta nesrečnik je klical in Gospod ga je uslišal«. V poslanici se najprej sprašuje, kako lahko klic uboštva, ki je klic osamljenosti, razočaranja in upanja ne prodre v naša ušesa in nas pušča brezbrižne in ravnodušne. Nato pojasni, da je Svetovni dan ubogih skromen odgovor, ki ga celotna Cerkev daje ubogim vseh vrst in v vseh deželah, da nebi mislili, da njihovega klica ni slišal nihče. Tretji poudarek v poslanici pa je na glagolu ‘osvoboditi’. Za uboštvom nihče ne stremi, ampak ga povzročajo sebičnost, pohlep, nepravičnost. Vse to so oblike zla, ki so stare toliko kot človeštvo in imajo dramatične družbene posledice. Zato sta vsak kristjan in vsaka skupnost poklicana, da sta Božje orodje za osvoboditev in podporo ubogih, da se bodo mogli popolnoma vključiti v družbo. Za spremembo v družbi moramo torej hkrati delovati na dveh vzporednih tirih: odpravljati krivične družbene strukture, za kar je odgovorna politika in neposredno pomagati ljudem v stiski, kar pa lahko naredi vsakdo sam. To nalogo pa opravljajo tudi dobrodelne organizacije, kot na primer Slovenska Karitas in številne druge. http://www.rtvslo.si/podcast Sun, 18 Nov 2018 05:56:14 +0000 Cveto Uršič: Svetovni dan ubogih Kljub temi in hladu je sobotno jutro nekaj posebnega. Vsaj za tiste, ki so prosti in jim ni treba v službo. Zato vsem, ki ste kljub soboti že pokonci, želim dobro jutro. Ob misli, da bi lahko še spali, lahko hitro pomilujemo sami sebe. Človek je bitje, ki se zna in zmore pomilovati. Pogosto pa se sprašujem, če nam je to res v korist. Naj vsak le pomisli, kaj ga v teh zadnjih dneh pesti, kakšne težave ima, kaj težkega ga še čaka, in ne bo treba dolgo čakati, da se bomo zasmilili sami sebi. Ob tem smo hitro sami najbolj ubogi in nič nas ne more več utolažiti. Ko sem pred leti odhajal za dalj časa v Afriko, da bi pomagal ubogim, vsaj tako sem si mislil, sem kmalu opustil to namero. Res da nimajo služb, nimajo denarja, niti zdravstvene oskrbe, šole so slabe, še slabše ceste in promet. Država ne deluje in vsak se poskuša znajti, kakor zmore in zna, saj denarja nikoli ni dovolj, če ga sploh kaj imajo. Za nas Evropejce so to tipični ubogi ljudje, ki potrebujejo našo pomoč. Saj se res nič ne branijo našega denarja, a ob tem ne delujejo nesrečno. Njihovo življenje je kljub lakoti, bolezni in negotovosti veliko bolj polno veselja kot življenje povprečnega Slovenca. Tam s peščico riža prikličeš veliko več nasmeha kot pri nas z najboljšo pojedino. Afričani res nimajo veliko, še manj imajo upanja na boljšo prihodnost, imajo pa sedanjost, ki jo znajo živeti. Vsaj znali so, vedno bolj pa to izgubljajo. Dobili so pametne telefone, medmrežje in s tem tudi naše, severnjaške sanje. Do sedaj je bilo dovolj malo hrane in dobra družba, sedaj so to naše, potrošniške sanje, ki jih vedno bolj onesrečujejo. Čudil sem se, da jih ni bilo strah bolezni, niso se bali niti smrti, no mrtvih se še vedno bojijo, a sedaj vedno bolj hrepenijo po denarju in blagu, ki ga to prinaša. Njihov mir je šel po gobe in iz njih, ki so bili prej ubogi le za nas, vedno bolj postajajo ubožni, ki se z velikimi pričakovanji podajajo na pot proti bogatemu severu. Ko na jutrišnjo nedeljo razmišljamo o ubogih, ne pozabimo, da ni dovolj naš dar. Prav bi bilo, da bi ne gledali na revne s pomilovanjem, ampak v želji, da v njih odkrivamo veselje do življenja. Želim vsem nam, da bi z veseljem darovali iz svojega obilja in s tem po zgledu sv. Frančiška, ko postajamo ubogi pri lastništvu, bili vedno bolj bogati v radosti življenja. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive04/2018/11/17/DuhovnamiselMMC.PR1.20181117.6.0650.mp3 RTVSLO – Prvi 362 clean Kljub temi in hladu je sobotno jutro nekaj posebnega. Vsaj za tiste, ki so prosti in jim ni treba v službo. Zato vsem, ki ste kljub soboti že pokonci, želim dobro jutro. Ob misli, da bi lahko še spali, lahko hitro pomilujemo sami sebe. Človek je bitje, ki se zna in zmore pomilovati. Pogosto pa se sprašujem, če nam je to res v korist. Naj vsak le pomisli, kaj ga v teh zadnjih dneh pesti, kakšne težave ima, kaj težkega ga še čaka, in ne bo treba dolgo čakati, da se bomo zasmilili sami sebi. Ob tem smo hitro sami najbolj ubogi in nič nas ne more več utolažiti. Ko sem pred leti odhajal za dalj časa v Afriko, da bi pomagal ubogim, vsaj tako sem si mislil, sem kmalu opustil to namero. Res da nimajo služb, nimajo denarja, niti zdravstvene oskrbe, šole so slabe, še slabše ceste in promet. Država ne deluje in vsak se poskuša znajti, kakor zmore in zna, saj denarja nikoli ni dovolj, če ga sploh kaj imajo. Za nas Evropejce so to tipični ubogi ljudje, ki potrebujejo našo pomoč. Saj se res nič ne branijo našega denarja, a ob tem ne delujejo nesrečno. Njihovo življenje je kljub lakoti, bolezni in negotovosti veliko bolj polno veselja kot življenje povprečnega Slovenca. Tam s peščico riža prikličeš veliko več nasmeha kot pri nas z najboljšo pojedino. Afričani res nimajo veliko, še manj imajo upanja na boljšo prihodnost, imajo pa sedanjost, ki jo znajo živeti. Vsaj znali so, vedno bolj pa to izgubljajo. Dobili so pametne telefone, medmrežje in s tem tudi naše, severnjaške sanje. Do sedaj je bilo dovolj malo hrane in dobra družba, sedaj so to naše, potrošniške sanje, ki jih vedno bolj onesrečujejo. Čudil sem se, da jih ni bilo strah bolezni, niso se bali niti smrti, no mrtvih se še vedno bojijo, a sedaj vedno bolj hrepenijo po denarju in blagu, ki ga to prinaša. Njihov mir je šel po gobe in iz njih, ki so bili prej ubogi le za nas, vedno bolj postajajo ubožni, ki se z velikimi pričakovanji podajajo na pot proti bogatemu severu. Ko na jutrišnjo nedeljo razmišljamo o ubogih, ne pozabimo, da ni dovolj naš dar. Prav bi bilo, da bi ne gledali na revne s pomilovanjem, ampak v želji, da v njih odkrivamo veselje do življenja. Želim vsem nam, da bi z veseljem darovali iz svojega obilja in s tem po zgledu sv. Frančiška, ko postajamo ubogi pri lastništvu, bili vedno bolj bogati v radosti življenja. http://www.rtvslo.si/podcast Sat, 17 Nov 2018 05:56:02 +0000 Janez Vodičar: Kdo je ubog? Smo v fazi družinskih iger in sam z največjim veseljem prinesem domov kaj novega. In se družinica zbere okrog mize in odpre škatlo in z vriskom sprejme figurice in igralno ploščo ali kakršenkoli drug igralni pripomoček, ki je pač potreben, nato pa sledi: branje in spoznavanje pravil. In na podlagi osebnih izkušenj ( in naj tu poudarim, da je bilo nekaj teh izkušenj kar precej dragih ) vam lahko povem, da priljubljene otroške igre niso nujno tiste, ki imajo sodoben design in bleščečo embalažo, temveč tiste, ki imajo preprosta in jasna pravila in pri katerih je zmagovalec nedvoumen. Kar vidim vas kako že vzdigujete obrvi in se morda celo sprašujete, če ni to oglas za »komplet družinskih iger, nerabljen, skoraj nov. Ugodno.«, a le brez skrbi. Prepričan pa sem, da ste že slišali koga, ali pa celo sami rekli: »Življenje ni pošteno. Trudim se in trudim, pa sam križ. Ne le, da garam, se odpovedujem celemu kupu stvari, tudi molim, se posvetujem s Svetim Duhom, hodim k maši – pa nič. Moj bližnji pa, grešnik seveda, uspeva, zmaguje. A goljufa! Ni fer, res ne. Uživaško in lahkomiselno se sprehaja skozi življenje, jaz pa kot, da bi ( počel, kar se pač počne ) proti vetru in je hlačnica mokra. Življenje ni pošteno!« A ko je Bog ustvaril svet, ko je razprostrl svojo igralno ploščo in razpostavil figurice in igro poimenoval ŽIVLJENJE, je ustvaril tudi pravila: preprosta in jasna ( zato je Življenje tako priljubljeno ). Prav lahko se da goljufati pri kartanju, pri Monopolyu si lahko prikalkuliraš zmago, tudi kak nogometaš včasih doseže gol z roko, nenazadnje so igre, ki celo spodbujajo goljufanje (Goljufivec ali Lažnivec ali nekaj takega ), a poskusite goljufati pri ČLOVEK NE JEZI SE! Ne gre. Igrica je enostavno preenostavna, da bi jo lahko zakompliciral z goljufanjem. In je v vsakem kompletu družinskih iger ( kar težko trdimo za Monopoly ali kako drugo novodobno navlako). A priznam: ko moram na varno spraviti le še eno figurico, Lucija ali Peter pa še dve ali tri, se mi v roko naseli nenavadna tresavica in kocka zlepa ne pade prav. Se vam ne zdi, da včasih Bog z nami igra ČLOVEK NE JEZI SE ? http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive04/2018/11/16/DuhovnamiselMMC.PR1.20181116.5.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 291 clean Smo v fazi družinskih iger in sam z največjim veseljem prinesem domov kaj novega. In se družinica zbere okrog mize in odpre škatlo in z vriskom sprejme figurice in igralno ploščo ali kakršenkoli drug igralni pripomoček, ki je pač potreben, nato pa sledi: branje in spoznavanje pravil. In na podlagi osebnih izkušenj ( in naj tu poudarim, da je bilo nekaj teh izkušenj kar precej dragih ) vam lahko povem, da priljubljene otroške igre niso nujno tiste, ki imajo sodoben design in bleščečo embalažo, temveč tiste, ki imajo preprosta in jasna pravila in pri katerih je zmagovalec nedvoumen. Kar vidim vas kako že vzdigujete obrvi in se morda celo sprašujete, če ni to oglas za »komplet družinskih iger, nerabljen, skoraj nov. Ugodno.«, a le brez skrbi. Prepričan pa sem, da ste že slišali koga, ali pa celo sami rekli: »Življenje ni pošteno. Trudim se in trudim, pa sam križ. Ne le, da garam, se odpovedujem celemu kupu stvari, tudi molim, se posvetujem s Svetim Duhom, hodim k maši – pa nič. Moj bližnji pa, grešnik seveda, uspeva, zmaguje. A goljufa! Ni fer, res ne. Uživaško in lahkomiselno se sprehaja skozi življenje, jaz pa kot, da bi ( počel, kar se pač počne ) proti vetru in je hlačnica mokra. Življenje ni pošteno!« A ko je Bog ustvaril svet, ko je razprostrl svojo igralno ploščo in razpostavil figurice in igro poimenoval ŽIVLJENJE, je ustvaril tudi pravila: preprosta in jasna ( zato je Življenje tako priljubljeno ). Prav lahko se da goljufati pri kartanju, pri Monopolyu si lahko prikalkuliraš zmago, tudi kak nogometaš včasih doseže gol z roko, nenazadnje so igre, ki celo spodbujajo goljufanje (Goljufivec ali Lažnivec ali nekaj takega ), a poskusite goljufati pri ČLOVEK NE JEZI SE! Ne gre. Igrica je enostavno preenostavna, da bi jo lahko zakompliciral z goljufanjem. In je v vsakem kompletu družinskih iger ( kar težko trdimo za Monopoly ali kako drugo novodobno navlako). A priznam: ko moram na varno spraviti le še eno figurico, Lucija ali Peter pa še dve ali tri, se mi v roko naseli nenavadna tresavica in kocka zlepa ne pade prav. Se vam ne zdi, da včasih Bog z nami igra ČLOVEK NE JEZI SE ? http://www.rtvslo.si/podcast Fri, 16 Nov 2018 04:54:51 +0000 Gregor Čušin: Človek ne jezi se Duhovna misel je kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Posamezni avtorji, na podlagi svetopisemskega teksta ali kakšnega drugega pomembnega besedila, spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive04/2018/11/15/DuhovnamiselMMC.PR1.20181115.4.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 339 clean Duhovna misel je kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Posamezni avtorji, na podlagi svetopisemskega teksta ali kakšnega drugega pomembnega besedila, spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah. http://www.rtvslo.si/podcast Thu, 15 Nov 2018 04:55:39 +0000 Ignacija Fridl Jarc: O kontemplativnosti Spoštovani, marsikomu se naježijo lasje, ko kdo omeni Boga. V njem vidijo džentelmena s črnim klobukom, ki terorizira nedolžne ljudi z belimi klobuki. Nestrpno čakajo, kateri kavboj si bo upal vanj uperiti pištolo. Sprašujejo, kako lahko brezmejna Dobrota dopušča zlo? Vse rešitve, ki naj bi to protislovje prevladale, so varljive, pa še nešteto nians imajo. Krvnik Hitler se ni ubil zaradi tankovestnosti, da je zločinec, ampak zaradi poraza. Drugače je bilo z zločincem Stalinom; umrl je v postelji, a je na smrtni postelji zahteval, naj njegovo ljubico ubijejo, ker ni mogel prenesti, da bi bila z nekom drugim. V svetu zla je dobro nositi barvna očala, saj se, čeprav smo bili že na Luni, obnašamo, kot da smo še vedno »za luno«. Ker izgubljamo optimizem, nam ostaneta le še pesimizem in cinizem. Pozabili smo na preteklost, ne verjamemo v bodočnost, sedanjosti pa ne znamo živeti. Nič, kar je staro več kot nekaj dni, nam ni všeč. Družba več ne obstaja, ker v njej ni več rešitve. Resnico o bolečini, ki edina rešuje, zavračamo kot blasfemično; bogokletno in sramotno za Boga. Poljski Jud Isaac Bashevis Singer (1902-1991) in nobelovec za literaturo je v Čarodeju iz Lubina napisal: »Čarodej je prispel v ulico, ki se imenuje Bolečina. Tako bi se morale imenovati vse ulice. Kajti v svetu ni drugega razen trpljenja.« Govoriti o trpljenju je tvegano in nevarno. Noben smrtnik mu ne more ubežati. Kjer je življenje, je tudi bolečina. Kjer ni bolečine, ni življenja. Velja, kar pravi modrost: »Ne bojim se umreti, bojim se živeti.« Hrvaški pisatelj Miroslav Krleža (1893-1981) je zapisal: »Življenje je neozdravljiva bolezen.« Sprašujem se, zakaj živimo tako, da se trpljenju izogibamo? Filozof Bertrand Russell (1872-1970) je zapisal: »Kjer ni trpljenja, ni kulture srca!« Umetniki, znanstveniki in geniji sveta so v glavnem ljudje trpljenja; Beethoven je bil gluh, Homer in Milton sta bila slepa, Viktorju Franklu je taboriščni pekel izostril duha, bibličnemu Jobu pa je v agoniji zaradi Boga zrasla vera v Boga. Ko je John Milton, pisec knjige Izgubljeni raj, oslepel, je prepeval: »V noči, ki me obkroža, bleščí luč božanske prisotnosti z močnejšim sijem kot bi sicer. Zdaj me Bog gleda z več ljubezni in nežnosti, ker ne morem videti ničesar drugega, razen njega. Zato bodi blagoslovljen moj Bog, ki daješ tudi trpljenje.« Vsi gremo skozi kovačnico zla. Indijska pesnica Rupi Kaur (1992) je v zbirki Med in mleko zapisala: »Hudo je, da smo tako zelo zmožni ljubiti, a smo kljub temu raje strupeni … Potrebujem nekoga, ki pozna trpljenje tako dobro kot jaz … Takšnega ljubim, ki me bo poslušal, tudi kadar ne govorim.« In potem zaključi: »Ne išči zdravila pri nogah tistih, ki so te zlomili.« http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive04/2018/11/14/DuhovnamiselMMC.PR1.20181114.3.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 320 clean Spoštovani, marsikomu se naježijo lasje, ko kdo omeni Boga. V njem vidijo džentelmena s črnim klobukom, ki terorizira nedolžne ljudi z belimi klobuki. Nestrpno čakajo, kateri kavboj si bo upal vanj uperiti pištolo. Sprašujejo, kako lahko brezmejna Dobrota dopušča zlo? Vse rešitve, ki naj bi to protislovje prevladale, so varljive, pa še nešteto nians imajo. Krvnik Hitler se ni ubil zaradi tankovestnosti, da je zločinec, ampak zaradi poraza. Drugače je bilo z zločincem Stalinom; umrl je v postelji, a je na smrtni postelji zahteval, naj njegovo ljubico ubijejo, ker ni mogel prenesti, da bi bila z nekom drugim. V svetu zla je dobro nositi barvna očala, saj se, čeprav smo bili že na Luni, obnašamo, kot da smo še vedno »za luno«. Ker izgubljamo optimizem, nam ostaneta le še pesimizem in cinizem. Pozabili smo na preteklost, ne verjamemo v bodočnost, sedanjosti pa ne znamo živeti. Nič, kar je staro več kot nekaj dni, nam ni všeč. Družba več ne obstaja, ker v njej ni več rešitve. Resnico o bolečini, ki edina rešuje, zavračamo kot blasfemično; bogokletno in sramotno za Boga. Poljski Jud Isaac Bashevis Singer (1902-1991) in nobelovec za literaturo je v Čarodeju iz Lubina napisal: »Čarodej je prispel v ulico, ki se imenuje Bolečina. Tako bi se morale imenovati vse ulice. Kajti v svetu ni drugega razen trpljenja.« Govoriti o trpljenju je tvegano in nevarno. Noben smrtnik mu ne more ubežati. Kjer je življenje, je tudi bolečina. Kjer ni bolečine, ni življenja. Velja, kar pravi modrost: »Ne bojim se umreti, bojim se živeti.« Hrvaški pisatelj Miroslav Krleža (1893-1981) je zapisal: »Življenje je neozdravljiva bolezen.« Sprašujem se, zakaj živimo tako, da se trpljenju izogibamo? Filozof Bertrand Russell (1872-1970) je zapisal: »Kjer ni trpljenja, ni kulture srca!« Umetniki, znanstveniki in geniji sveta so v glavnem ljudje trpljenja; Beethoven je bil gluh, Homer in Milton sta bila slepa, Viktorju Franklu je taboriščni pekel izostril duha, bibličnemu Jobu pa je v agoniji zaradi Boga zrasla vera v Boga. Ko je John Milton, pisec knjige Izgubljeni raj, oslepel, je prepeval: »V noči, ki me obkroža, bleščí luč božanske prisotnosti z močnejšim sijem kot bi sicer. Zdaj me Bog gleda z več ljubezni in nežnosti, ker ne morem videti ničesar drugega, razen njega. Zato bodi blagoslovljen moj Bog, ki daješ tudi trpljenje.« Vsi gremo skozi kovačnico zla. Indijska pesnica Rupi Kaur (1992) je v zbirki Med in mleko zapisala: »Hudo je, da smo tako zelo zmožni ljubiti, a smo kljub temu raje strupeni … Potrebujem nekoga, ki pozna trpljenje tako dobro kot jaz … Takšnega ljubim, ki me bo poslušal, tudi kadar ne govorim.« In potem zaključi: »Ne išči zdravila pri nogah tistih, ki so te zlomili.« http://www.rtvslo.si/podcast Wed, 14 Nov 2018 04:55:20 +0000 Daniel Brkič: Vsi gremo skozi kovačnico zla Med obvezno opremo, ki smo jo pred desetletji premogli na naši kmetiji, so bile uzda iz brzde in jermenov, vajet ter gajžla, kot smo rekli biču – pripomočku za udarjanje živine. Na veliko otroško veselje oče gajžle ne na nas ne na živini ni uporabljal, le sem pa tja je z njo zažvižgal skozi zrak. Konjem so vedno, ko so se z njimi odpravljali k težkim kmečkim opravilom, nadeli uzdo na glavo in jih tako vodili. Z na videz preprostimi pripravami so kmetje obvladovali silno konjsko moč, otroci pa smo težko delo konj zaradi varnosti bolj ko ne spremljali od daleč, saj nikoli nismo vedeli, kdaj se bodo močni delovni konji ob hrzanju povzpeli na zadnje noge in nas brcnili. Razen kakšnega prevrnjenega voza sena ali hlodov večje škode na naši kmetiji nismo utrpeli, se pa že od otroških dni konjev bojim. Bolj poslušni in pohlevni so se mi zdeli lisasti voli, vpreženi v jarem. Tako za konje kot za vole je nekdaj veljalo, da so neprecenljiva delovna moč od jutra do večera, v ledeno mrzlih jutrih ali pa v vročih poletnih dneh. Skrbni gospodarji so se zavedali, kaj bi pomenila izguba ene ali druge vprežne živali, pri slabih pa je največkrat pel samo bič. Dragi poslušalci in cenjene poslušalke, tako vi kot jaz smo vpeti v vajeti. Vsakdo izmed nas nosi svojo uzdo, svoj jarem. Mogoče je komu izmed vas dano, da uzde in jarme drugih držite v vajetih in vodite. Želim vam, da potegi vodenja ne bi prerasli v prisilo ali celo nasilje, ki zagotavlja poslušnost ali spodbuja k delu. Verjamem, da ste dobri gospodarji – gospodarji, ki znajo svoji vprežni živini kdaj pa kdaj sneti uzdo ali jarem z glave in izpustiti vajeti. Če se bojite, da bo vašo čredo premamilo prostranstvo svobode, potem vajeti ne smete izpustiti, temveč samo popustiti. Če pa ste voz, ki ga vlečete, preveč naložili, potem boste v jarem morali vpreči še koga. Sicer vas lahko doleti hrzanje in prhanje. Mogoče vam bo kdo celo ušel z vajeti. Sama sem potrebovala več kot samo štirinajst dni poletnih počitnic, da sem lahko odpela krivične spone in razvezala vezi jarma (prim. Iz 58,6). Jarem, ki me je tiščal in žulil, mi je uspelo sneti. Če sem iskrena, mi zanj ni prav nič več mar. Prav tako si ne želim, da bi ga nase vzel kdo drug. Ukrojen je bil zame, a sčasoma sem ga prerasla. Z leti sem se pod njim počutila utesnjeno in nemirno, zato sem ga morala odložiti in nase vzeti nov jarem. Upajoč, da bom našla počitek svoji duši. Ponovno sem se začela učiti od Njega, ker je krotak in v srcu ponižen, njegov jarem pa prijeten in njegovo breme je lahko (prim. Mt 11,29–30). Naši vozovi bodo po koncu poletnih počitnic začeli ponovno drdrati po kolesnicah življenja. Upam, da vam je z njih uspelo zmetati ves odvečen tovor in da vas vajeti življenja ne bodo preveč utesnjevale. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive04/2018/11/13/DuhovnamiselMMC.PR1.20181113.2.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 323 clean Med obvezno opremo, ki smo jo pred desetletji premogli na naši kmetiji, so bile uzda iz brzde in jermenov, vajet ter gajžla, kot smo rekli biču – pripomočku za udarjanje živine. Na veliko otroško veselje oče gajžle ne na nas ne na živini ni uporabljal, le sem pa tja je z njo zažvižgal skozi zrak. Konjem so vedno, ko so se z njimi odpravljali k težkim kmečkim opravilom, nadeli uzdo na glavo in jih tako vodili. Z na videz preprostimi pripravami so kmetje obvladovali silno konjsko moč, otroci pa smo težko delo konj zaradi varnosti bolj ko ne spremljali od daleč, saj nikoli nismo vedeli, kdaj se bodo močni delovni konji ob hrzanju povzpeli na zadnje noge in nas brcnili. Razen kakšnega prevrnjenega voza sena ali hlodov večje škode na naši kmetiji nismo utrpeli, se pa že od otroških dni konjev bojim. Bolj poslušni in pohlevni so se mi zdeli lisasti voli, vpreženi v jarem. Tako za konje kot za vole je nekdaj veljalo, da so neprecenljiva delovna moč od jutra do večera, v ledeno mrzlih jutrih ali pa v vročih poletnih dneh. Skrbni gospodarji so se zavedali, kaj bi pomenila izguba ene ali druge vprežne živali, pri slabih pa je največkrat pel samo bič. Dragi poslušalci in cenjene poslušalke, tako vi kot jaz smo vpeti v vajeti. Vsakdo izmed nas nosi svojo uzdo, svoj jarem. Mogoče je komu izmed vas dano, da uzde in jarme drugih držite v vajetih in vodite. Želim vam, da potegi vodenja ne bi prerasli v prisilo ali celo nasilje, ki zagotavlja poslušnost ali spodbuja k delu. Verjamem, da ste dobri gospodarji – gospodarji, ki znajo svoji vprežni živini kdaj pa kdaj sneti uzdo ali jarem z glave in izpustiti vajeti. Če se bojite, da bo vašo čredo premamilo prostranstvo svobode, potem vajeti ne smete izpustiti, temveč samo popustiti. Če pa ste voz, ki ga vlečete, preveč naložili, potem boste v jarem morali vpreči še koga. Sicer vas lahko doleti hrzanje in prhanje. Mogoče vam bo kdo celo ušel z vajeti. Sama sem potrebovala več kot samo štirinajst dni poletnih počitnic, da sem lahko odpela krivične spone in razvezala vezi jarma (prim. Iz 58,6). Jarem, ki me je tiščal in žulil, mi je uspelo sneti. Če sem iskrena, mi zanj ni prav nič več mar. Prav tako si ne želim, da bi ga nase vzel kdo drug. Ukrojen je bil zame, a sčasoma sem ga prerasla. Z leti sem se pod njim počutila utesnjeno in nemirno, zato sem ga morala odložiti in nase vzeti nov jarem. Upajoč, da bom našla počitek svoji duši. Ponovno sem se začela učiti od Njega, ker je krotak in v srcu ponižen, njegov jarem pa prijeten in njegovo breme je lahko (prim. Mt 11,29–30). Naši vozovi bodo po koncu poletnih počitnic začeli ponovno drdrati po kolesnicah življenja. Upam, da vam je z njih uspelo zmetati ves odvečen tovor in da vas vajeti življenja ne bodo preveč utesnjevale. http://www.rtvslo.si/podcast Tue, 13 Nov 2018 04:55:23 +0000 Alenka Veber: Jarem Cicero, rimski govornik in filozof iz 1. stol. pr. Kr., je v svojem delu z naslovom Pogovori v Tuskulu med drugim razmišljal o vlogi duševnega zdravja za srečno in stanovitno življenje – tej témi je namenil kar dve od petih knjig, tretjo in četrto. Njegova glavna misel, ki je še danes aktualna, je, da bi se morali s pomočjo filozofije opremiti z razumom in drugimi krepostmi, s katerimi bi se lahko borili proti vznemirjenjem oziroma pretiranim čustvom, saj ta rušijo naše notranje ravnovesje. Brez duševnega miru, stanovitnega duha oziroma notranje spokojnosti po njegovem mnjenju ne moremo živeti dobro in srečno. Naša duša naj bi bila zgrajena iz dveh delov: »en del naj bi bil deležen razuma, drugi pa ne,« pri čemer naj bi se omenjena mirnost, se pravi spokojna in umirjena stanovitnost, nahajala v razumskem delu, iz nerazumskega pa naj bi izšla »nemirna občutenja zdaj jeze zdaj poželjivosti, ki sta nasprotni in nasprotujoči razumu.« Vznemirjenje je torej po stoiški opredelitvi »duševni pretres, ki je nasproten pravemu razumu in v nasprotju z naravo,« je torej nekaj, kar je nenaravno, pretirano, presilovito, je »preveč silno hlepenje po nečem«, ki je prestopilo svoje meje in se ga ne da več obrzdati in omejti. Takšno pretirano čustvo v naši duši povzroči kaos, nered, ne moremo se zbrati in trezno razmišljati, saj naše misli brez prestanka premetava sem in tja, tako da ravnamo zmedeno in nedosledno. Duševna nestabilnost se postopoma pojavlja v vedno hujši obliki: kajti ko se enkrat »ta duševna razvnetost in razburjenost ukorenini in tako rekoč usede v žile in možgane, pridejo na plan bolezen, obolenje in tisti odpori, ki so tem boleznim in obolenjem nasprotni,« ugotavlja Cicero. Prav ta nezmernost, razbrzdanost oziroma neumerjenost, ki je odpad od uma, je torej vir vseh vznemirjenj, potrtosti, žalosti in čustvene nestabilnosti – nasprotno pa ohranjanje prave mere, notranja mirnost oziroma umerjenost, kot to krepost imenuje Cicero, »pomirja hlepenja in povzroča, da se uklonijo pravilnemu razumu, ter ohranja premišljeno umsko presojo.« Zdravilo za vznemirjenja Cicero torej vidi v filozofiji oziroma krepostnem življenju, saj iz njiju izhajajo poštene želje, misli, dejanja in vsako pravilno razumsko sklepanje. Življenje modreca je tako mirno in stanovitno, brez pretresov, ki bi ga odvračali od razuma in ga uničevali, živi brez nadlog in stisk ter vsak udarec usode prenese mirno – modrec namreč uvidi, da so »vznemirjenja sama po sebi polna slabosti in ne vsebujejo nič naravnega ali potrebnega,« zato se jim na daleč izogiba. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive04/2018/11/12/DuhovnamiselMMC.PR1.20181112.1.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 373 clean Cicero, rimski govornik in filozof iz 1. stol. pr. Kr., je v svojem delu z naslovom Pogovori v Tuskulu med drugim razmišljal o vlogi duševnega zdravja za srečno in stanovitno življenje – tej témi je namenil kar dve od petih knjig, tretjo in četrto. Njegova glavna misel, ki je še danes aktualna, je, da bi se morali s pomočjo filozofije opremiti z razumom in drugimi krepostmi, s katerimi bi se lahko borili proti vznemirjenjem oziroma pretiranim čustvom, saj ta rušijo naše notranje ravnovesje. Brez duševnega miru, stanovitnega duha oziroma notranje spokojnosti po njegovem mnjenju ne moremo živeti dobro in srečno. Naša duša naj bi bila zgrajena iz dveh delov: »en del naj bi bil deležen razuma, drugi pa ne,« pri čemer naj bi se omenjena mirnost, se pravi spokojna in umirjena stanovitnost, nahajala v razumskem delu, iz nerazumskega pa naj bi izšla »nemirna občutenja zdaj jeze zdaj poželjivosti, ki sta nasprotni in nasprotujoči razumu.« Vznemirjenje je torej po stoiški opredelitvi »duševni pretres, ki je nasproten pravemu razumu in v nasprotju z naravo,« je torej nekaj, kar je nenaravno, pretirano, presilovito, je »preveč silno hlepenje po nečem«, ki je prestopilo svoje meje in se ga ne da več obrzdati in omejti. Takšno pretirano čustvo v naši duši povzroči kaos, nered, ne moremo se zbrati in trezno razmišljati, saj naše misli brez prestanka premetava sem in tja, tako da ravnamo zmedeno in nedosledno. Duševna nestabilnost se postopoma pojavlja v vedno hujši obliki: kajti ko se enkrat »ta duševna razvnetost in razburjenost ukorenini in tako rekoč usede v žile in možgane, pridejo na plan bolezen, obolenje in tisti odpori, ki so tem boleznim in obolenjem nasprotni,« ugotavlja Cicero. Prav ta nezmernost, razbrzdanost oziroma neumerjenost, ki je odpad od uma, je torej vir vseh vznemirjenj, potrtosti, žalosti in čustvene nestabilnosti – nasprotno pa ohranjanje prave mere, notranja mirnost oziroma umerjenost, kot to krepost imenuje Cicero, »pomirja hlepenja in povzroča, da se uklonijo pravilnemu razumu, ter ohranja premišljeno umsko presojo.« Zdravilo za vznemirjenja Cicero torej vidi v filozofiji oziroma krepostnem življenju, saj iz njiju izhajajo poštene želje, misli, dejanja in vsako pravilno razumsko sklepanje. Življenje modreca je tako mirno in stanovitno, brez pretresov, ki bi ga odvračali od razuma in ga uničevali, živi brez nadlog in stisk ter vsak udarec usode prenese mirno – modrec namreč uvidi, da so »vznemirjenja sama po sebi polna slabosti in ne vsebujejo nič naravnega ali potrebnega,« zato se jim na daleč izogiba. http://www.rtvslo.si/podcast Mon, 12 Nov 2018 04:56:13 +0000 Polonca Zupančič: Cicero o vznemirjenjih in duševnem miru Kakšna so vaša pričakovanja in doživljanje ob obdarovanju? Kaj vam je ljubše – nekoga obdarovati ali biti obdarovan? So nekateri, ki se zelo veselijo, da bodo nekoga ob določenem prazniku obdarovali. Načrtujejo, izbirajo, se skušajo vživeti v obdarovanca, v njegove potrebe, želje, hrepenenja in pričakovanja. Potem sledi izdelovanje ali nakup, priprava in okrasitev. Morda še komu od bližnjih zaupajo ali celo pokažejo, kaj pripravljajo. Skratka: z vsemi pripravami je povezano veliko lepih občutkov, predvsem pa želje, da bi obdarovanca lepo presenetili in ga razveselili. In mu seveda s tem pokazali, da nam nekaj pomeni, da ga cenimo in spoštujemo, da ga imamo radi. Če pogledamo še na drugo stran – tistega, ki je obdarovan. Koliko nekih pričakovanj, hrepenenj, želja in slednjič nekega veselja, morda niti ne toliko darila samega kot vse pozornosti in ljubezni, ki ju darilo vsebuje. Seveda poznamo tudi temno stran, ko se pričakovanja prelijejo v razočaranje in nezadovoljstvo. Toda, če ostanemo pri pozitivnem in si še enkrat zastavimo vprašanje: Kaj vam je ljubše – nekoga obdarovati ali biti obdarovan? In, če ne govorimo več o konkretnem, materialnem obdarovanju, ampak o tem, da nekomu podarim sebe: pozornost, zanimanje zanj, spoštovanje, ljubezen. To je po navadi precej težje, kot podariti neko darilo; podariti namreč sebe. Če obrnemo perspektivo še na Boga: se zavedam, da sem od njega obdarjen? Da mi je podarjeno življenje. Lahko bi me namreč tudi ne bilo, lahko nebi bival. Pa vendar sem: v tem telesu, s temi čustvi, s takim mišljenjem, s takimi sposobnostmi in nesposobnostmi, s takimi okoliščinami in priložnostmi, s temi in temi ljudmi … Obdarjen. Povabljen, da s tem, kar sem in kakršen sem, da tudi jaz naprej obdarjam druge. To je edina opcija, ki nam ostaja zoper grebatorstvo, sebičnost, egoizem. Če to, slednje vodi v zaprtost, osamljenost in izolacijo, pa nas po drugi strani pripravljenost podariti, obdarovati, dati sebe vodi v odprtost, v povezovanje, v gradnjo odnosov. Ob vsem tem ostaja najbolj radikalen izziv, ki ga prinaša evangelij današnje nedelje. Uboga vdova je Bogu – in ne templju – namreč izročila vse, kar je imela. Vse, celó svoje življenje izročila v Božje roke, z zavestjo, da je vse, kar je in kar ima, dar od Boga. S to zavestjo, da bo On, ki jo je ustvari in obdaril, da je takšna kakršna je, tudi poskrbel in jo naprej obdaroval, predvsem sam s sabo. Prav v tem ostaja večni izziv za vse nas: si upam prepustiti se, predati se Bogu in mu zaupati sebe in svoje življenje? Ali pa bom zaradi občutka lastne varnosti raje, vsaj nekaj, če ne kar vse, zadržal zase pri sebi? Slednjič me namreč prav ta drža nezaupanja in neprepuščanja zavira tudi pri tem, da bi podarjal sebe drugim. Bom torej zadržal zase ali se skušal predati in podariti se? http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive04/2018/11/11/DuhovnamiselMMC.PR1.20181111.7.0650.mp3 RTVSLO – Prvi 574 clean Kakšna so vaša pričakovanja in doživljanje ob obdarovanju? Kaj vam je ljubše – nekoga obdarovati ali biti obdarovan? So nekateri, ki se zelo veselijo, da bodo nekoga ob določenem prazniku obdarovali. Načrtujejo, izbirajo, se skušajo vživeti v obdarovanca, v njegove potrebe, želje, hrepenenja in pričakovanja. Potem sledi izdelovanje ali nakup, priprava in okrasitev. Morda še komu od bližnjih zaupajo ali celo pokažejo, kaj pripravljajo. Skratka: z vsemi pripravami je povezano veliko lepih občutkov, predvsem pa želje, da bi obdarovanca lepo presenetili in ga razveselili. In mu seveda s tem pokazali, da nam nekaj pomeni, da ga cenimo in spoštujemo, da ga imamo radi. Če pogledamo še na drugo stran – tistega, ki je obdarovan. Koliko nekih pričakovanj, hrepenenj, želja in slednjič nekega veselja, morda niti ne toliko darila samega kot vse pozornosti in ljubezni, ki ju darilo vsebuje. Seveda poznamo tudi temno stran, ko se pričakovanja prelijejo v razočaranje in nezadovoljstvo. Toda, če ostanemo pri pozitivnem in si še enkrat zastavimo vprašanje: Kaj vam je ljubše – nekoga obdarovati ali biti obdarovan? In, če ne govorimo več o konkretnem, materialnem obdarovanju, ampak o tem, da nekomu podarim sebe: pozornost, zanimanje zanj, spoštovanje, ljubezen. To je po navadi precej težje, kot podariti neko darilo; podariti namreč sebe. Če obrnemo perspektivo še na Boga: se zavedam, da sem od njega obdarjen? Da mi je podarjeno življenje. Lahko bi me namreč tudi ne bilo, lahko nebi bival. Pa vendar sem: v tem telesu, s temi čustvi, s takim mišljenjem, s takimi sposobnostmi in nesposobnostmi, s takimi okoliščinami in priložnostmi, s temi in temi ljudmi … Obdarjen. Povabljen, da s tem, kar sem in kakršen sem, da tudi jaz naprej obdarjam druge. To je edina opcija, ki nam ostaja zoper grebatorstvo, sebičnost, egoizem. Če to, slednje vodi v zaprtost, osamljenost in izolacijo, pa nas po drugi strani pripravljenost podariti, obdarovati, dati sebe vodi v odprtost, v povezovanje, v gradnjo odnosov. Ob vsem tem ostaja najbolj radikalen izziv, ki ga prinaša evangelij današnje nedelje. Uboga vdova je Bogu – in ne templju – namreč izročila vse, kar je imela. Vse, celó svoje življenje izročila v Božje roke, z zavestjo, da je vse, kar je in kar ima, dar od Boga. S to zavestjo, da bo On, ki jo je ustvari in obdaril, da je takšna kakršna je, tudi poskrbel in jo naprej obdaroval, predvsem sam s sabo. Prav v tem ostaja večni izziv za vse nas: si upam prepustiti se, predati se Bogu in mu zaupati sebe in svoje življenje? Ali pa bom zaradi občutka lastne varnosti raje, vsaj nekaj, če ne kar vse, zadržal zase pri sebi? Slednjič me namreč prav ta drža nezaupanja in neprepuščanja zavira tudi pri tem, da bi podarjal sebe drugim. Bom torej zadržal zase ali se skušal predati in podariti se? http://www.rtvslo.si/podcast Sun, 11 Nov 2018 05:59:34 +0000 Andraž Arko: Zadržati ali predati Kdo sem? Kam grem? Kakšen je smisel in cilj mojega življenja? V tem kratkem času, ki nam je na voljo, vsak poskuša odgovoriti na ta vprašanja. Psihologi in psihiatri tega veka nas prepričujejo, da so odgovori v nas samih, da moramo sami sebe spoznati, da je naša identiteta odvisna od našega samozavedanja, da je pot, cilj in smisel našega življenja odvisen samo od dosežkov v času tega življenja. Tako se znajdemo v začaranem krogu truda, naporov in neuspehov, saj dobimo občutek, da naše življenje nima smisla, če uspešno ne zaključimo šolanja, ali izgubimo službo, ki smo jo z veseljem opravljali, morda pride do ločitve v zakonu…. A naj vam povem, da naša identiteta ni odvisna od naših uspehov, niti od priznanj ali pohval drugih ljudi. Smisel našega življenja ni le teh nekaj let, ki jih preživimo tukaj, na zemlji. Cilj našega življenja ni življenje samo po sebi. Kajti obstaja tisto pravo, večno življenje, ki nikoli ne mine in naša pot, naš smisel in naš cilj so v resnici odvisni od naše odločitve. V Svetem Pismu piše: »Bog je namreš svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje.« (Jn 3,16). Odločiti se moramo za edinorojenega Božjega Sina, Jezusa Kristusa in imeli bomo večno življenje. V tem življenju nam je torej potrebno le eno: sprejeti Jezusa Kristusa v svoje srce. S tem, ko sprejmete Jezusa, Sveti Duh vstopi v vaše srce in postanete Božji otrok. Tako dobite odgovor na prvo vprašanje- »Kdo sem?«. Sem Božji otrok, saj v Svetem Pismu piše: »Sam Duh pričuje našemu duhu, da smo Božji otroci.« (Rim 8,16). Hkrati dobite odgovor na drugo vprašanje- »Kam grem?« Imam pot- sledim Jezusu, saj Jezus sam pove: »Jaz sem pot, resnica in življenje.« (Jn 14,6). Odgovor na tretje vprašanje- »Kakšen je smisel in cilj mojega življenja«, pa je še bolj preprost: smisel in cilj mojega življenja je večna nagrada, ki me po tem kratkem življenju čaka v Božjem kraljestvu, v večnosti. Večno življenje v miru, Božji ljubezni, brez žalosti in bolečin, saj v Svetem Pismu piše: »Naša trenutna lahka stiska nam namreč pripravlja čez vso mero težko, večno bogastvo slave…« (2 Kor 4,17). Naša identiteta, naša pot, naš cilj in smisel našega življenja so torej odvisni od naše odločitve za Jezusa. Odločite se zdaj, saj nas tudi v Svetem Pismu Bog nagovarja: »Če danes zaslišite njegov glas, ne zakrknite svojih src kakor ob uporu!« (Heb 3, 15). Povabite Jezusa v svoje srce in zaživite polno in srečno življenje v zavedanju, da ste Božji otrok, nadvse ljubljen od Boga Najvišjega, na poti v večno življenje z Njim! http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive04/2018/11/10/DuhovnamiselMMC.PR1.20181110.6.0650.mp3 RTVSLO – Prvi 389 clean Kdo sem? Kam grem? Kakšen je smisel in cilj mojega življenja? V tem kratkem času, ki nam je na voljo, vsak poskuša odgovoriti na ta vprašanja. Psihologi in psihiatri tega veka nas prepričujejo, da so odgovori v nas samih, da moramo sami sebe spoznati, da je naša identiteta odvisna od našega samozavedanja, da je pot, cilj in smisel našega življenja odvisen samo od dosežkov v času tega življenja. Tako se znajdemo v začaranem krogu truda, naporov in neuspehov, saj dobimo občutek, da naše življenje nima smisla, če uspešno ne zaključimo šolanja, ali izgubimo službo, ki smo jo z veseljem opravljali, morda pride do ločitve v zakonu…. A naj vam povem, da naša identiteta ni odvisna od naših uspehov, niti od priznanj ali pohval drugih ljudi. Smisel našega življenja ni le teh nekaj let, ki jih preživimo tukaj, na zemlji. Cilj našega življenja ni življenje samo po sebi. Kajti obstaja tisto pravo, večno življenje, ki nikoli ne mine in naša pot, naš smisel in naš cilj so v resnici odvisni od naše odločitve. V Svetem Pismu piše: »Bog je namreš svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje.« (Jn 3,16). Odločiti se moramo za edinorojenega Božjega Sina, Jezusa Kristusa in imeli bomo večno življenje. V tem življenju nam je torej potrebno le eno: sprejeti Jezusa Kristusa v svoje srce. S tem, ko sprejmete Jezusa, Sveti Duh vstopi v vaše srce in postanete Božji otrok. Tako dobite odgovor na prvo vprašanje- »Kdo sem?«. Sem Božji otrok, saj v Svetem Pismu piše: »Sam Duh pričuje našemu duhu, da smo Božji otroci.« (Rim 8,16). Hkrati dobite odgovor na drugo vprašanje- »Kam grem?« Imam pot- sledim Jezusu, saj Jezus sam pove: »Jaz sem pot, resnica in življenje.« (Jn 14,6). Odgovor na tretje vprašanje- »Kakšen je smisel in cilj mojega življenja«, pa je še bolj preprost: smisel in cilj mojega življenja je večna nagrada, ki me po tem kratkem življenju čaka v Božjem kraljestvu, v večnosti. Večno življenje v miru, Božji ljubezni, brez žalosti in bolečin, saj v Svetem Pismu piše: »Naša trenutna lahka stiska nam namreč pripravlja čez vso mero težko, večno bogastvo slave…« (2 Kor 4,17). Naša identiteta, naša pot, naš cilj in smisel našega življenja so torej odvisni od naše odločitve za Jezusa. Odločite se zdaj, saj nas tudi v Svetem Pismu Bog nagovarja: »Če danes zaslišite njegov glas, ne zakrknite svojih src kakor ob uporu!« (Heb 3, 15). Povabite Jezusa v svoje srce in zaživite polno in srečno življenje v zavedanju, da ste Božji otrok, nadvse ljubljen od Boga Najvišjega, na poti v večno življenje z Njim! http://www.rtvslo.si/podcast Sat, 10 Nov 2018 05:56:29 +0000 Božica Kernc: Kako živeti kot radosten kristjan? V koledarjih, zgodovinskih knjigah in učilih so imena mnogih slavnih ljudi, od davnine do današnjega časa. Oni so veliki in slavni ali zaradi svojega junaštva, ali svoje hudobije, in so preživeli stoletja zaradi svoje modrosti ali pohlepnosti, in še danes navdihujejo umetnike, ki o njih razmišljajo, pišejo, delajo filme in v zadnjem času tudi računalniške igrice. Ob velikih junakih pa je navadno množica ljudi, brez katere oni ne bi bili junaki. Slavni film iz moje mladosti – Ben Hur, me je navdušil z vsem, z zgodbo, igralci, junaki in seveda srečnim koncem filma. Me je pa zmeraj zanimalo, kje so našli toliko ljudi, da so sodelovali kot stažisti… In od takrat se tudi ob resničnih zgodovinskih junakih sprašujem, kdo so pa vsi tisti navadni, preprosti ljudje, ki so junakom omogočili postati to kar so! Danes največ junakov naredijo mediji – enega povzdignejo do nebes, pa ga potem, ko pride čas, tudi trdo spustijo na zemljo. Mediji pridejo do skoraj vseh ljudi, tudi do navadnih, preprostih ljudi, ki še zmeraj živijo svoje življenje in zaradi katerih gre svet naprej. Navadni, preprosti ljudje! Njihove zgodbe so zapisane v njihovih srcih, njihove spomine ohranjajo tisti, ki so jih ljubili, njihova imena so zapisana na preprostih grobovih…Vendar, odkar delam z bolniki in umirajočim, lahko povem, da so vsi veliki junaki izgubili svoj sijaj, ker so preprosti ljudje, o katerih se ne bodo naši otroci v šoli nikoli učili, bolj zanimivi in večji kot umetno narejeni heroji! Ljudje iz množice so me naučili, da je vas človek, tako kot pravi pesnik »svet za sebe, čudežno lep in svetal«! In srečen je tisti, ki to spozna in ceni ljudi okrog sebe! Ni ga filma ne romana, ki bi bil tako zanimiv, kot lahko življenje napiše svoje zgodbe. In ni junakov, ki bi bili sposobni živeti takšno polnost ljubezni, kot jo živijo mnogi preprosti ljudje. Na navaden dan navadni ljudje živijo svoje življenje na navaden način. A prav med njimi je skrita modrost človeškega življenja. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive04/2018/11/09/DuhovnamiselMMC.PR1.20181109.5.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 396 clean V koledarjih, zgodovinskih knjigah in učilih so imena mnogih slavnih ljudi, od davnine do današnjega časa. Oni so veliki in slavni ali zaradi svojega junaštva, ali svoje hudobije, in so preživeli stoletja zaradi svoje modrosti ali pohlepnosti, in še danes navdihujejo umetnike, ki o njih razmišljajo, pišejo, delajo filme in v zadnjem času tudi računalniške igrice. Ob velikih junakih pa je navadno množica ljudi, brez katere oni ne bi bili junaki. Slavni film iz moje mladosti – Ben Hur, me je navdušil z vsem, z zgodbo, igralci, junaki in seveda srečnim koncem filma. Me je pa zmeraj zanimalo, kje so našli toliko ljudi, da so sodelovali kot stažisti… In od takrat se tudi ob resničnih zgodovinskih junakih sprašujem, kdo so pa vsi tisti navadni, preprosti ljudje, ki so junakom omogočili postati to kar so! Danes največ junakov naredijo mediji – enega povzdignejo do nebes, pa ga potem, ko pride čas, tudi trdo spustijo na zemljo. Mediji pridejo do skoraj vseh ljudi, tudi do navadnih, preprostih ljudi, ki še zmeraj živijo svoje življenje in zaradi katerih gre svet naprej. Navadni, preprosti ljudje! Njihove zgodbe so zapisane v njihovih srcih, njihove spomine ohranjajo tisti, ki so jih ljubili, njihova imena so zapisana na preprostih grobovih…Vendar, odkar delam z bolniki in umirajočim, lahko povem, da so vsi veliki junaki izgubili svoj sijaj, ker so preprosti ljudje, o katerih se ne bodo naši otroci v šoli nikoli učili, bolj zanimivi in večji kot umetno narejeni heroji! Ljudje iz množice so me naučili, da je vas človek, tako kot pravi pesnik »svet za sebe, čudežno lep in svetal«! In srečen je tisti, ki to spozna in ceni ljudi okrog sebe! Ni ga filma ne romana, ki bi bil tako zanimiv, kot lahko življenje napiše svoje zgodbe. In ni junakov, ki bi bili sposobni živeti takšno polnost ljubezni, kot jo živijo mnogi preprosti ljudje. Na navaden dan navadni ljudje živijo svoje življenje na navaden način. A prav med njimi je skrita modrost človeškega življenja. http://www.rtvslo.si/podcast Fri, 9 Nov 2018 04:56:36 +0000 Emanuela Žerdin: Čisto preprosti ljudje Še vedno me vznemirja trenutek, ko sem se zaradi svoje obleke znašel pred posmehljivo kritiko. Četudi je bila kritika upravičena, me je zabolela. Bil sem namreč prepričan, da so to ljudje, ki so moji prijatelji, ki me imajo radi, zato me je njihova reakcija popolnoma šokirala. Navadil sem se namreč povezati to, da sem nekomu všeč, s tem, da me ima nekdo rad. In da me kritizira samo tisti, ki me ne mara. Nič čudnega, da je tako. Živim v svetu, ki všečnost zamenjuje z ljubeznijo, kritiko pa s sovraštvom. Svet lajkov je to, všečkov po slovensko. Binarni, črnobeli svet, brez odtenkov v pogledu, glasu ali dejanju, 1 ali 0, brez možnosti vmes. Tako pač deluje splet in njegova družabna omrežja: objaviš posnetek, fotografijo, čivkneš, nakracaš par dopadljivih črk, svetu nekako namigneš svojo prisotnost. Potem pa čakaš na odziv občinstva. In odziv je samo eden. Ali pa ga sploh ni. To je tisto najtežje pri vsej stvari. Všeček je izredno pomembna reč. Pod žarometom ti daje gotovost, da nisi sam. Da si opažen, da si sprejet. Kajti na odru si, v izložbi, v reklami, vedno, vsak dan, tako se živi po novem. Nikogar ne vidiš, vsi pa vidijo tebe. Zato pišeš, zato govoriš, zato počneš ne to, kar se ti zdi, da je prav, ampak to, kar bi znalo biti drugim všeč. Če namreč nikomur nisi všeč, potem je tako, kot da te ni. Kot da za druge sploh ne obstajaš. Zato se na sebku izzivalno slečeš. Zato posnameš potegavščino, ki je sicer ne bi. Zato sebi in drugim vse dovoliš. Ker moraš biti kul, da bi bil ljubljen. Ker je všečnost nenasitna pošast, ki hoče vedno več, ker se neznansko hitro zdolgočasi. Kako naj torej verjamem, da me nekdo ljubi, tudi če mu nisem všeč? In kako naj vem, da me ima nekdo res rad takega, kot sem, da se je res odločil zame in da ne bo enkrat kar na lepem odšel, da niso njegovi nasmehi samo maska, ki jo do večera, dokler ne odložim telefona in stopim do ogledala, do neobritega obraza z gubami, podočnjaki in štrenastimi lasmi, na sebi držim tudi sam? Edino, kar bi me lahko prepričalo, da ljubezen v svetu všečkov res obstaja, je trenutek, ko v svoje umazane roke dobim belo hostijo, golo, krhko telo, za katerega se nisem trudil in ki si ga nisem zaslužil. In se malce umaže, jaz pa postanem nekoliko bolj siv. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive04/2018/11/08/DuhovnamiselMMC.PR1.20181108.4.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 342 clean Še vedno me vznemirja trenutek, ko sem se zaradi svoje obleke znašel pred posmehljivo kritiko. Četudi je bila kritika upravičena, me je zabolela. Bil sem namreč prepričan, da so to ljudje, ki so moji prijatelji, ki me imajo radi, zato me je njihova reakcija popolnoma šokirala. Navadil sem se namreč povezati to, da sem nekomu všeč, s tem, da me ima nekdo rad. In da me kritizira samo tisti, ki me ne mara. Nič čudnega, da je tako. Živim v svetu, ki všečnost zamenjuje z ljubeznijo, kritiko pa s sovraštvom. Svet lajkov je to, všečkov po slovensko. Binarni, črnobeli svet, brez odtenkov v pogledu, glasu ali dejanju, 1 ali 0, brez možnosti vmes. Tako pač deluje splet in njegova družabna omrežja: objaviš posnetek, fotografijo, čivkneš, nakracaš par dopadljivih črk, svetu nekako namigneš svojo prisotnost. Potem pa čakaš na odziv občinstva. In odziv je samo eden. Ali pa ga sploh ni. To je tisto najtežje pri vsej stvari. Všeček je izredno pomembna reč. Pod žarometom ti daje gotovost, da nisi sam. Da si opažen, da si sprejet. Kajti na odru si, v izložbi, v reklami, vedno, vsak dan, tako se živi po novem. Nikogar ne vidiš, vsi pa vidijo tebe. Zato pišeš, zato govoriš, zato počneš ne to, kar se ti zdi, da je prav, ampak to, kar bi znalo biti drugim všeč. Če namreč nikomur nisi všeč, potem je tako, kot da te ni. Kot da za druge sploh ne obstajaš. Zato se na sebku izzivalno slečeš. Zato posnameš potegavščino, ki je sicer ne bi. Zato sebi in drugim vse dovoliš. Ker moraš biti kul, da bi bil ljubljen. Ker je všečnost nenasitna pošast, ki hoče vedno več, ker se neznansko hitro zdolgočasi. Kako naj torej verjamem, da me nekdo ljubi, tudi če mu nisem všeč? In kako naj vem, da me ima nekdo res rad takega, kot sem, da se je res odločil zame in da ne bo enkrat kar na lepem odšel, da niso njegovi nasmehi samo maska, ki jo do večera, dokler ne odložim telefona in stopim do ogledala, do neobritega obraza z gubami, podočnjaki in štrenastimi lasmi, na sebi držim tudi sam? Edino, kar bi me lahko prepričalo, da ljubezen v svetu všečkov res obstaja, je trenutek, ko v svoje umazane roke dobim belo hostijo, golo, krhko telo, za katerega se nisem trudil in ki si ga nisem zaslužil. In se malce umaže, jaz pa postanem nekoliko bolj siv. http://www.rtvslo.si/podcast Thu, 8 Nov 2018 04:55:42 +0000 Marko Rijavec: Ljubezen v svetu všečkov RTVSLO – Prvi no RTV, MMC, 678132 radio.podcast@rtvslo.si MMC RTV Duhovna misel je kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Posamezni avtorji, na podlagi svetopisemskega teksta ali kakšnega drugega pomembnega besedila, spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah. Duhovna misel je kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Posamezni avtorji, na podlagi svetopisemskega teksta ali kakšnega drugega pomembnega besedila, spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah. sl Fri, 15 Feb 2019 04:55:56 +0000 http://www.rtvslo.si/podcast webmaster@rtvslo.si (Webmaster) Fri, 15 Feb 2019 04:55:56 +0000 Duhovna misel