Religion & Spirituality (C) RTVSLO 2017 Duhovna misel je kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Posamezni avtorji, na podlagi svetopisemskega teksta ali kakšnega drugega pomembnega besedila, spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah. http://www.rtvslo.si/podcast Duhovna misel http://img.rtvslo.si/_up/ava/ava_misc/show_logos/19842238/dm-3_pc.jpg Zadnjih nekaj let živim v središču Ljubljane, kjer se tare turistov. Težko se vživljam v njihovo nenasitno potrebo, da jih bolj kot kulturne znamenitosti mesta v resnici privlačijo selfiji, ki jih naredijo ob njih. Priče smo pravi beatifikaciji zdajšnjega trenutka, občutku blaženosti, ko kdo sliko samega sebe, samemu sebi postavi za ikono, ki jo občuduje. Brž ko je mogoče svoj selfi posreduje virtualnemu občestvu, da ga sprejme v spletni panteon. V informacijskem omrežju sedaj neizbrisno biva v upanju, da bo njegov nasmeh na selfiju trajno privlačil poglede in zanimanje teh, ki so hrepenenje po presežnem zamenjali z zapisom v globalni digitalni univerzum. Integralna spletna realnost je novi kozmos, ker želi zajeti vse: predmete, ljudi in znanje. Kako na nas deluje trpko spoznanje, da je naš selfi zgolj zdrsnil v signalno in znakovno obliko komunikacije, ki daje prazno upanje, da je naš duh, naše skrivnostno notranje bistvo, vstopilo v transcendentni onkraj, po katerem od nekdaj hrepenimo? Da smo v resnici samo delček prozaičnih, pustih in duhovno mrtvih procesov digitalne tehnologije. Človek je po svojem prvinskem stremljenju bitje adventa, ker je usmerjen na prihod ljubečega Drugega, ob katerem bo lahko prestopil prag dobrega in zla in motril Dobro samo, kot je rekel Platon. Podobno je razmišljal Aristotel, ko je zapisal, da je v vsa bitja, še posebej pa v človeka, položeno stremljenje po čim večji popolnosti in s tem po Bogu samem. S svojo popolnostjo Bog brezmejno privlači človekov um, pravi Aristotel. S tem, ko je Bog zadnji smoter vseh bitij, tudi giblje vse, kar je, kajti vse hrepeni po njem. Ta nekoliko abstrakten Aristotelov uvid mehča psalmist s svojim poetičnim jezikom, ko pravi: »O Bog, kakor jelen hrepeni po studencu, tako moja duša koprni po tebi. Mojo dušo žeja po Bogu, živem Bogu. Kdaj pride čas, ko bom gledal Božje obličje?« (Ps 41). V adventu, kakršnega so občutili Platon, Aristotel in psalmist, vedno znova najdemo sebe, ker je to tisti duhovni horizont, s katerim je kodirana naša duša. Kaj se zgodi z nami, ko pravo ikono, to enodimenzionalno podobo, ki je viden izraz nevidne nebeške prapodobe, zamenjamo s selfijem, s podobo sebe, krhkega in prestrašenega bitja? Ali ko občestvo v Bogu odrešenih zamenjamo z mrtvim zapisom v digitalni kozmos. Ali ko presežnost, h kateri vse stremi, obtiči na spletu. Gotovo je eno: vseh posledic teh neavtentičnih zamenjav se še zdaleč ne zavedamo. V globini duše vemo, da na spletu ostajamo sami in zapuščeni. Naša notranjost pritrjuje psalmistu, ki kliče: »K tebi, Gospod, ki prihajaš, dvigam svojo dušo« (prim. psalm 25, 1. adventne nedelje – C). http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2018/12/14/DuhovnamiselMMC.PR1.20181214.5.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 370 clean Zadnjih nekaj let živim v središču Ljubljane, kjer se tare turistov. Težko se vživljam v njihovo nenasitno potrebo, da jih bolj kot kulturne znamenitosti mesta v resnici privlačijo selfiji, ki jih naredijo ob njih. Priče smo pravi beatifikaciji zdajšnjega trenutka, občutku blaženosti, ko kdo sliko samega sebe, samemu sebi postavi za ikono, ki jo občuduje. Brž ko je mogoče svoj selfi posreduje virtualnemu občestvu, da ga sprejme v spletni panteon. V informacijskem omrežju sedaj neizbrisno biva v upanju, da bo njegov nasmeh na selfiju trajno privlačil poglede in zanimanje teh, ki so hrepenenje po presežnem zamenjali z zapisom v globalni digitalni univerzum. Integralna spletna realnost je novi kozmos, ker želi zajeti vse: predmete, ljudi in znanje. Kako na nas deluje trpko spoznanje, da je naš selfi zgolj zdrsnil v signalno in znakovno obliko komunikacije, ki daje prazno upanje, da je naš duh, naše skrivnostno notranje bistvo, vstopilo v transcendentni onkraj, po katerem od nekdaj hrepenimo? Da smo v resnici samo delček prozaičnih, pustih in duhovno mrtvih procesov digitalne tehnologije. Človek je po svojem prvinskem stremljenju bitje adventa, ker je usmerjen na prihod ljubečega Drugega, ob katerem bo lahko prestopil prag dobrega in zla in motril Dobro samo, kot je rekel Platon. Podobno je razmišljal Aristotel, ko je zapisal, da je v vsa bitja, še posebej pa v človeka, položeno stremljenje po čim večji popolnosti in s tem po Bogu samem. S svojo popolnostjo Bog brezmejno privlači človekov um, pravi Aristotel. S tem, ko je Bog zadnji smoter vseh bitij, tudi giblje vse, kar je, kajti vse hrepeni po njem. Ta nekoliko abstrakten Aristotelov uvid mehča psalmist s svojim poetičnim jezikom, ko pravi: »O Bog, kakor jelen hrepeni po studencu, tako moja duša koprni po tebi. Mojo dušo žeja po Bogu, živem Bogu. Kdaj pride čas, ko bom gledal Božje obličje?« (Ps 41). V adventu, kakršnega so občutili Platon, Aristotel in psalmist, vedno znova najdemo sebe, ker je to tisti duhovni horizont, s katerim je kodirana naša duša. Kaj se zgodi z nami, ko pravo ikono, to enodimenzionalno podobo, ki je viden izraz nevidne nebeške prapodobe, zamenjamo s selfijem, s podobo sebe, krhkega in prestrašenega bitja? Ali ko občestvo v Bogu odrešenih zamenjamo z mrtvim zapisom v digitalni kozmos. Ali ko presežnost, h kateri vse stremi, obtiči na spletu. Gotovo je eno: vseh posledic teh neavtentičnih zamenjav se še zdaleč ne zavedamo. V globini duše vemo, da na spletu ostajamo sami in zapuščeni. Naša notranjost pritrjuje psalmistu, ki kliče: »K tebi, Gospod, ki prihajaš, dvigam svojo dušo« (prim. psalm 25, 1. adventne nedelje – C). http://www.rtvslo.si/podcast Fri, 14 Dec 2018 04:56:10 +0000 Milan Knep: Adventni selfiji Eden od mojih najlepših spominov na rajnega očeta je povezan z dogodkom, ki smo ga verjetno doživeli prav vsi otroci, vsak na svoj način. Učil me je voziti kolo. Ker me je bilo strah, da bom padel, me je od zadaj držal za sedlo in me bodril, jaz pa sem gonil pedala. Vedno hitreje in vedno bolje je šlo. In ko sem se ozrl nazaj, da bi to veselje delil s svojim očetom, sem šele takrat opazil, da ga ni ob meni, da je že daleč zadaj – in da se peljem čisto sam, on pa se vesel smeje, ko me gleda, kako mi je uspelo. Tako velikokrat se nam Bog v življenju skrije. To je zato pogosto trenutek, ki mu ga očitamo, ker nas je nesramnež pustil same, da se mučimo s svojim življenjem. Lahko pa bi ta trenutek razumeli kot priložnost, tisti hip, ko se zavemo, da nas Bog pusti, da se na kolesu naprej vozimo sami. Da spusti naše sedlo in se skrije za vogal, da bi s ponosom škilil, kako dobro se vozimo tudi brez njegove pomoči, da bi se kot najbolj srečni starš čudil, kako nekaj velikega in lepega je ustvaril v nas. Zato so trenutki naše samote in zapuščenosti s strani Boga lahko tudi trenutki, v katerih moramo občutiti globoko zaupanje z njegove strani. Trenutki, ko vidimo, kako močno računa na našo odraslost in našo odgovornost. Ne, On ne želi biti Bog, ki do potankosti predpisuje, kaj in kako moramo narediti. Ne želi si imeti sužnjev, niti posnemovalcev. Želi si svobodnih in ustvarjalnih ljudi, ki vejo, kaj je prav in kaj narobe, in znotraj možnosti uberejo svojo pot – tisto, za katero menijo, da je prava. Ne želi, da ga kot zatlačeni v vato sprašujemo za vsako malenkost, ne želi si čudakov, ki se držijo besed kakor pijanec plota. On nam je povedal, kar nam je želel povedati, in pokazal, kar nam je želel pokazati, potem pa gre. Skrije se, da se bomo odločali in da bomo živeli ne kot sami, ampak kot samostojni in za svoja dejanja odgovorni ljudje. In nam s tem daje največje možno dostojanstvo, kar ga premore: dostojanstvo sina. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2018/12/13/DuhovnamiselMMC.PR1.20181213.4.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 364 clean Eden od mojih najlepših spominov na rajnega očeta je povezan z dogodkom, ki smo ga verjetno doživeli prav vsi otroci, vsak na svoj način. Učil me je voziti kolo. Ker me je bilo strah, da bom padel, me je od zadaj držal za sedlo in me bodril, jaz pa sem gonil pedala. Vedno hitreje in vedno bolje je šlo. In ko sem se ozrl nazaj, da bi to veselje delil s svojim očetom, sem šele takrat opazil, da ga ni ob meni, da je že daleč zadaj – in da se peljem čisto sam, on pa se vesel smeje, ko me gleda, kako mi je uspelo. Tako velikokrat se nam Bog v življenju skrije. To je zato pogosto trenutek, ki mu ga očitamo, ker nas je nesramnež pustil same, da se mučimo s svojim življenjem. Lahko pa bi ta trenutek razumeli kot priložnost, tisti hip, ko se zavemo, da nas Bog pusti, da se na kolesu naprej vozimo sami. Da spusti naše sedlo in se skrije za vogal, da bi s ponosom škilil, kako dobro se vozimo tudi brez njegove pomoči, da bi se kot najbolj srečni starš čudil, kako nekaj velikega in lepega je ustvaril v nas. Zato so trenutki naše samote in zapuščenosti s strani Boga lahko tudi trenutki, v katerih moramo občutiti globoko zaupanje z njegove strani. Trenutki, ko vidimo, kako močno računa na našo odraslost in našo odgovornost. Ne, On ne želi biti Bog, ki do potankosti predpisuje, kaj in kako moramo narediti. Ne želi si imeti sužnjev, niti posnemovalcev. Želi si svobodnih in ustvarjalnih ljudi, ki vejo, kaj je prav in kaj narobe, in znotraj možnosti uberejo svojo pot – tisto, za katero menijo, da je prava. Ne želi, da ga kot zatlačeni v vato sprašujemo za vsako malenkost, ne želi si čudakov, ki se držijo besed kakor pijanec plota. On nam je povedal, kar nam je želel povedati, in pokazal, kar nam je želel pokazati, potem pa gre. Skrije se, da se bomo odločali in da bomo živeli ne kot sami, ampak kot samostojni in za svoja dejanja odgovorni ljudje. In nam s tem daje največje možno dostojanstvo, kar ga premore: dostojanstvo sina. http://www.rtvslo.si/podcast Thu, 13 Dec 2018 04:56:04 +0000 Marko Rijavec: Bog, ki me uči voziti kolo Srečala sem kolegico, ki bo čez leto dni izpolnila vse pogoje, da se upokoji. Vem, da zelo rada opravlja svoje delo in ko sva se o tem pogovarjali pred leti, se je spraševala, kako bo prenesla upokojitev. Ni si znala predstavljati, kako bo, ko ne bo več vsak dan odhajala v ambulanto, ko se ne bo več srečevala z bolniki, ki so postali del njenega vsakdana. Želela si je, da bi vedno ostalo tako, kot je, in se nikoli ne bi nič spremenilo. Verjetno niti ni tako malo ljudi, ki razmišljajo podobno. Od tistega najinega pogovora je morda minilo približno pet let. Ob tokratnem srečanju pa sem jo doživela povsem drugače. Še vedno ima rada svoje delo, pa kljub temu razmišlja takole: »Še dobro leto imam do upokojitve. Zdaj se mi vedno bolj zdi, da bi rada šla v pokoj. Stvari morajo pač dozoreti in tako sem tudi jaz počasi dozorela, da se poslovim od svojega dela. Prav vesela sem tega.« Tudi jaz sem bila vesela njenega razmišljanja. Nekaj, česar se je tako bala že toliko let prej, je sedaj postalo čisto samoumevno in izgubilo vso težo. Pred leti si gotovo ni mogla predstavljati, da se bo upokojitve celo veselila. In zdaj je bilo tako. Podobne stvari se nam dogajajo pri marsičem, ne samo pri upokojitvi. Marsičesa se bojimo. Kaj bo če bo, ko bo … Kaj bo, ko bom šel v pokoj, ko bodo otroci odšli od doma, ko bom vedno manj zmogel, ko bom moral dobiti zobno protezo, ko mi bo kdo umrl in še in še. Mnogi mladi ljudje si ne morejo zamišljati, kako bo, ko bodo umrli starši, mnogi zakonci ne tega, kako bo, ko bo umrl eden od njiju, Pa še mnogo drugega. Vedno je nekaj, česar se lahko bojimo, ker ne vemo, kako bo. Škoda je le, če ta strah preveč hromi naše življenje in nam preprečuje, da bi se ga tu in sedaj veselili. Morda ob takšnih zgodbah, kot je kolegica, ki se sedaj ne boji več upokojitve, zaslutimo, da stvari v našem življenju dozorevajo in da lahko zaupamo, da se vse dogaja ob pravem času, čeprav to v tistem trenutku pogosto težko razumemo. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2018/12/12/DuhovnamiselMMC.PR1.20181212.3.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 367 clean Srečala sem kolegico, ki bo čez leto dni izpolnila vse pogoje, da se upokoji. Vem, da zelo rada opravlja svoje delo in ko sva se o tem pogovarjali pred leti, se je spraševala, kako bo prenesla upokojitev. Ni si znala predstavljati, kako bo, ko ne bo več vsak dan odhajala v ambulanto, ko se ne bo več srečevala z bolniki, ki so postali del njenega vsakdana. Želela si je, da bi vedno ostalo tako, kot je, in se nikoli ne bi nič spremenilo. Verjetno niti ni tako malo ljudi, ki razmišljajo podobno. Od tistega najinega pogovora je morda minilo približno pet let. Ob tokratnem srečanju pa sem jo doživela povsem drugače. Še vedno ima rada svoje delo, pa kljub temu razmišlja takole: »Še dobro leto imam do upokojitve. Zdaj se mi vedno bolj zdi, da bi rada šla v pokoj. Stvari morajo pač dozoreti in tako sem tudi jaz počasi dozorela, da se poslovim od svojega dela. Prav vesela sem tega.« Tudi jaz sem bila vesela njenega razmišljanja. Nekaj, česar se je tako bala že toliko let prej, je sedaj postalo čisto samoumevno in izgubilo vso težo. Pred leti si gotovo ni mogla predstavljati, da se bo upokojitve celo veselila. In zdaj je bilo tako. Podobne stvari se nam dogajajo pri marsičem, ne samo pri upokojitvi. Marsičesa se bojimo. Kaj bo če bo, ko bo … Kaj bo, ko bom šel v pokoj, ko bodo otroci odšli od doma, ko bom vedno manj zmogel, ko bom moral dobiti zobno protezo, ko mi bo kdo umrl in še in še. Mnogi mladi ljudje si ne morejo zamišljati, kako bo, ko bodo umrli starši, mnogi zakonci ne tega, kako bo, ko bo umrl eden od njiju, Pa še mnogo drugega. Vedno je nekaj, česar se lahko bojimo, ker ne vemo, kako bo. Škoda je le, če ta strah preveč hromi naše življenje in nam preprečuje, da bi se ga tu in sedaj veselili. Morda ob takšnih zgodbah, kot je kolegica, ki se sedaj ne boji več upokojitve, zaslutimo, da stvari v našem življenju dozorevajo in da lahko zaupamo, da se vse dogaja ob pravem času, čeprav to v tistem trenutku pogosto težko razumemo. http://www.rtvslo.si/podcast Wed, 12 Dec 2018 04:56:07 +0000 Metka Klevišar: Ko stvari dozorijo »Tako je prišla tista noč, kakor da bi bila od nekdaj že natanko določena; tista noč in druga nobena. …« Tako je v enem svojih najglobljih del zapisal Ivan Cankar, ko je opisoval zadnjo noč v življenju komaj trinajstletne deklice, ki se je tiho poslavljala od svojega mladega življenja v dunajski bolnišnici Hiša Marije Pomočnice. Cankar je globoko občutil skrivnostnost smrti. Pogosto je razmišljal o njej in svoj odnos do smrti s časom spreminjal in poglabljal v smeri od temnega obupa pa vse do radostnega upanja. Včasih se mu je zazdelo, da časa in prostora sploh ni, da je trenutek večnost sama: »Treneš – pa si živel življenje, ki je bilo od vekomaj v tebi in ki bo živelo v tebi brez konca …« (Večerni gost) Meja med življenjem in smrtjo je v njem zbujala obžalovanje, strah, tesnobo in »hrepenenje po večnosti«. Upal je v to večno življenje, in v Lepi Vidi zapisal: „Jaz pa mislim, da je pred menoj še tisoč let življenja in da ga je bilo že tisoč let. Kakor da bi stal na visoki gori, v solncu ves — in vse naokoli vesoljnost, večnost, jaz sam večen. Tal ni pod nogami, telesa ni. Tako pač gledajo duše iz nebes na grobove … O brat, in hrepenenja ni več, vse je dopolnjeno …“ Prav kmalu je za pisatelja Ivana Cankarja je nastopila noč, ko se je 11. decembra 1918 ob 1.15 na internem oddelku ljubljanske bolnišnice od življenja poslovil v svojem komaj 43. letu starosti. Zadnjo uro je pričakal pomirjen in »zaspal« je tiho in vdano, kot je o zadnjih trenutkih njegovega življenja zapisal njegov bratranec Izidor Cankar. Nikomur ne bo dano, da bi iz njegovih ust slišal tisto poslednjo besedo, ki je »… le neprestano, nerodno in prazno poskušanje, da bi povedal, kar se ne da povedati, da bi odklenil, kar ostane neizprosno zaklenjeno do poslednjega trenutka« (Edina beseda). Za pisatelja Ivana Cankarja je prišla noč nepreklicnega slovesa od tega sveta. Toda ostala je njegova beseda, ki v toliko pisateljevih delih živi »večno«. To je beseda hrepenečega iskalca resnice, ljubezni in lepote. Po dolgem, nemirnem iskanju smisla življenja, trpljenja in smrti se je strnila v pisateljevem spoznanju, da smo si v globini vsi ljudje bratje, vsi »en sam človek … : in ta človek je visok v svojih mislih, plemenit, brez zlega in hinavščine v svojih čustvih, čist, nesebičen, brezmejno vdan svoji vesoljni, vsako stvar tesno objemajoči ljubezni.« V tem spoznanju v nas odzvanja kot pisateljev klic: Tebe, romar, ne sme biti sram! Tebi, romar, je ukazano od nebes, da gledaš, kar drugim ni dano gledati, da poveš, kar drugim ni dano povedati. Nimaš pravice, da bi zaklepal duri, tudi tistih ne, ki jih sam le s trepetajočo roko odpreš. Če te vabi luč iz brezdanje globočine, se moraš spustiti vanjo brez obotavljanja in brez bojazni, da prineseš ljudem to luč … http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2018/12/11/DuhovnamiselMMC.PR1.20181211.2.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 385 clean »Tako je prišla tista noč, kakor da bi bila od nekdaj že natanko določena; tista noč in druga nobena. …« Tako je v enem svojih najglobljih del zapisal Ivan Cankar, ko je opisoval zadnjo noč v življenju komaj trinajstletne deklice, ki se je tiho poslavljala od svojega mladega življenja v dunajski bolnišnici Hiša Marije Pomočnice. Cankar je globoko občutil skrivnostnost smrti. Pogosto je razmišljal o njej in svoj odnos do smrti s časom spreminjal in poglabljal v smeri od temnega obupa pa vse do radostnega upanja. Včasih se mu je zazdelo, da časa in prostora sploh ni, da je trenutek večnost sama: »Treneš – pa si živel življenje, ki je bilo od vekomaj v tebi in ki bo živelo v tebi brez konca …« (Večerni gost) Meja med življenjem in smrtjo je v njem zbujala obžalovanje, strah, tesnobo in »hrepenenje po večnosti«. Upal je v to večno življenje, in v Lepi Vidi zapisal: „Jaz pa mislim, da je pred menoj še tisoč let življenja in da ga je bilo že tisoč let. Kakor da bi stal na visoki gori, v solncu ves — in vse naokoli vesoljnost, večnost, jaz sam večen. Tal ni pod nogami, telesa ni. Tako pač gledajo duše iz nebes na grobove … O brat, in hrepenenja ni več, vse je dopolnjeno …“ Prav kmalu je za pisatelja Ivana Cankarja je nastopila noč, ko se je 11. decembra 1918 ob 1.15 na internem oddelku ljubljanske bolnišnice od življenja poslovil v svojem komaj 43. letu starosti. Zadnjo uro je pričakal pomirjen in »zaspal« je tiho in vdano, kot je o zadnjih trenutkih njegovega življenja zapisal njegov bratranec Izidor Cankar. Nikomur ne bo dano, da bi iz njegovih ust slišal tisto poslednjo besedo, ki je »… le neprestano, nerodno in prazno poskušanje, da bi povedal, kar se ne da povedati, da bi odklenil, kar ostane neizprosno zaklenjeno do poslednjega trenutka« (Edina beseda). Za pisatelja Ivana Cankarja je prišla noč nepreklicnega slovesa od tega sveta. Toda ostala je njegova beseda, ki v toliko pisateljevih delih živi »večno«. To je beseda hrepenečega iskalca resnice, ljubezni in lepote. Po dolgem, nemirnem iskanju smisla življenja, trpljenja in smrti se je strnila v pisateljevem spoznanju, da smo si v globini vsi ljudje bratje, vsi »en sam človek … : in ta človek je visok v svojih mislih, plemenit, brez zlega in hinavščine v svojih čustvih, čist, nesebičen, brezmejno vdan svoji vesoljni, vsako stvar tesno objemajoči ljubezni.« V tem spoznanju v nas odzvanja kot pisateljev klic: Tebe, romar, ne sme biti sram! Tebi, romar, je ukazano od nebes, da gledaš, kar drugim ni dano gledati, da poveš, kar drugim ni dano povedati. Nimaš pravice, da bi zaklepal duri, tudi tistih ne, ki jih sam le s trepetajočo roko odpreš. Če te vabi luč iz brezdanje globočine, se moraš spustiti vanjo brez obotavljanja in brez bojazni, da prineseš ljudem to luč … http://www.rtvslo.si/podcast Tue, 11 Dec 2018 04:56:25 +0000 Irena Avsenik Nabergoj: Cankarjevo hrepenenje po večnosti Spoštovani, družinska prijateljica mi je za letošnji rojstni dan podarila Pesmi in pisma ene največjih ameriških pesnic, Emily Dickinson (1830-1886), ki je napisala okoli 1800 pesmi, a jih je bilo v času njenega življenja objavljenih le sedem, pa še te ne pod njenim pravim imenom. Ves čas je doživljala krizo vere, čeprav je bila vzgojena v krščanski veri. Boga je nagovarjala kot sebi enakega, kar je bilo takrat nezaslišano. Zaradi privzgojenih okostenelih puritanskih predstav o Bogu je našla svojo pot do Boga, daleč od ver in cerkva. Veliko je trpela, doživela izdajstva, težko zbolela in se umaknila, ker je vedela, da je ne bodo razumeli. Spoznala je, da se ne splača zasajati človeških src z rožami, če jih niso pripravljeni zalivati z vodo. Zaprla se je v svoj svet, da bi obvarovala svojo svobodo. Sama se ni počutila v zaporu, kajti edini zapor, ki lahko zveže dušo, je »jaz«, ego. (Henry Van Dyke) Edinemu, s katerim se je dopisovala, je napisala: »Vprašajte, kdo so moji tovariši. Hribi, gospod, in sončni zahod, pa pes, velik kot jaz sama, ki mi ga je kupil oče. Boljši so od bitij, ker vedó, a te ne izdajo.« V brezčasno pesnico je dozorela zaradi silnega trpljenja, ki jo je naučilo razlikovati med pametnim in modrim človekom. Ali je pameten, ugotovimo po njegovih odgovorih, ali je moder, pa po njegovih vprašanjih. Resnična modrost ne prihaja iz razuma, ampak iz srca. Sprašujem se, kaj pa, če v Božji sijoči obraz ni hotela zreti zato, ker je bil zanjo tako neskončno lep, da bi jo njegova lepota oslepila, ne pa, ker vanj ni verjela. Ali pa, ker na njegovem obrazu ni mogla gledati žalosti in ostati živa, ker je v njegovi žalosti prepoznala lepoto Božje ljubezni, ki trpi skupaj z našim trpljenjem. Zanjo je bila svoboda najlepši, čeprav najtežji dar, ki nam ga je podaril Bog. Z njo je povezano tudi zlo, pa ne, ker bi Bogu ušlo iz steklenice. Skrite pasti svobode lahko osvetli vojaški primer iz časov stare Perzije, ko so ujetega dezerterja obsodili na smrt. Poveljnik mu je dal možnost izbire med strelskim vodom ali velikimi črnimi vrati. Odločitev je bila težka, a pobegli vojak se je raje odločil za smrt pred strelskim vodom in se odločil oditi v neznano po znani poti. Preden so obsodbo izvršili, je vseeno poveljnika vprašal: »Oprostite, radoveden sem, kaj je na drugi strani velikih črnih vrat?« Poveljnik mu je odgovoril: »Svoboda! Ampak poznam le nekaj dovolj pogumnih, da jo sprejmejo.« A takrat je bilo zanj že prepozno. Pesnica Emily Dickinson jo je sprejela za črnimi vrati, sicer ne bi preživela. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2018/12/10/DuhovnamiselMMC.PR1.20181210.1.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 402 clean Spoštovani, družinska prijateljica mi je za letošnji rojstni dan podarila Pesmi in pisma ene največjih ameriških pesnic, Emily Dickinson (1830-1886), ki je napisala okoli 1800 pesmi, a jih je bilo v času njenega življenja objavljenih le sedem, pa še te ne pod njenim pravim imenom. Ves čas je doživljala krizo vere, čeprav je bila vzgojena v krščanski veri. Boga je nagovarjala kot sebi enakega, kar je bilo takrat nezaslišano. Zaradi privzgojenih okostenelih puritanskih predstav o Bogu je našla svojo pot do Boga, daleč od ver in cerkva. Veliko je trpela, doživela izdajstva, težko zbolela in se umaknila, ker je vedela, da je ne bodo razumeli. Spoznala je, da se ne splača zasajati človeških src z rožami, če jih niso pripravljeni zalivati z vodo. Zaprla se je v svoj svet, da bi obvarovala svojo svobodo. Sama se ni počutila v zaporu, kajti edini zapor, ki lahko zveže dušo, je »jaz«, ego. (Henry Van Dyke) Edinemu, s katerim se je dopisovala, je napisala: »Vprašajte, kdo so moji tovariši. Hribi, gospod, in sončni zahod, pa pes, velik kot jaz sama, ki mi ga je kupil oče. Boljši so od bitij, ker vedó, a te ne izdajo.« V brezčasno pesnico je dozorela zaradi silnega trpljenja, ki jo je naučilo razlikovati med pametnim in modrim človekom. Ali je pameten, ugotovimo po njegovih odgovorih, ali je moder, pa po njegovih vprašanjih. Resnična modrost ne prihaja iz razuma, ampak iz srca. Sprašujem se, kaj pa, če v Božji sijoči obraz ni hotela zreti zato, ker je bil zanjo tako neskončno lep, da bi jo njegova lepota oslepila, ne pa, ker vanj ni verjela. Ali pa, ker na njegovem obrazu ni mogla gledati žalosti in ostati živa, ker je v njegovi žalosti prepoznala lepoto Božje ljubezni, ki trpi skupaj z našim trpljenjem. Zanjo je bila svoboda najlepši, čeprav najtežji dar, ki nam ga je podaril Bog. Z njo je povezano tudi zlo, pa ne, ker bi Bogu ušlo iz steklenice. Skrite pasti svobode lahko osvetli vojaški primer iz časov stare Perzije, ko so ujetega dezerterja obsodili na smrt. Poveljnik mu je dal možnost izbire med strelskim vodom ali velikimi črnimi vrati. Odločitev je bila težka, a pobegli vojak se je raje odločil za smrt pred strelskim vodom in se odločil oditi v neznano po znani poti. Preden so obsodbo izvršili, je vseeno poveljnika vprašal: »Oprostite, radoveden sem, kaj je na drugi strani velikih črnih vrat?« Poveljnik mu je odgovoril: »Svoboda! Ampak poznam le nekaj dovolj pogumnih, da jo sprejmejo.« A takrat je bilo zanj že prepozno. Pesnica Emily Dickinson jo je sprejela za črnimi vrati, sicer ne bi preživela. http://www.rtvslo.si/podcast Mon, 10 Dec 2018 04:56:42 +0000 Daniel Brkič: Svoboda je najlepši, a najtežji dar Nekoč je živel kralj, ki je vladal razviti deželi. Nekega dne se je odpravil v oddaljene kraje svojega kraljestva. Ko se je vrnil domov, se je pritoževal, da je bila pot polna ostrih kamnov. Zato je ukazal podložnikom, naj vse poti v deželi pokrijejo z usnjem. Za to bi potreboval kože tisočih živali in vse bi stalo veliko denarja. Potem pa je kralju dejal eden od njegovih svetovalcev: »Zakaj bi zapravili veliko denarja? Potrebovali bi samo majhen kos usnja, s katerim bi pokrili vaše podplate.« Kralj je soglašal s predlogom in si tako dal napraviti čevlje in tako pravijo, so nastali prvi čevlji na svetu. Vsi jamramo, kako slab je postal svet. Ne počutimo se več varne. Ne vemo, komu bi še zaupali. Slišimo o krajah, umorih in terorizmu. Želimo si, da bi se ljudje spremenili in bi svet postal boljši. Toda težava je v tem, da razmišljamo v slogu: »Želim, da bi se ljudje spremenili in da bi svet postal boljši.« To bi pomenilo, da bi ves svet pokrili z živalsko kožo. Če pa rečemo: »Spremenil se bom, da se bo tudi svet spremenil,« to pomeni, da bom noge ovil v živalsko kožo. To je bolj praktično in laže uresničljivo. Slišali smo že za modrost: »Spremeni svoje mišljenje in spremenil se bo svet.« V evangeliju druge adventne nedelje Janez Krstnik oznanja krst spreobrnjenja (prim Lk3,3). Zakaj bi morali spremeniti svoje mišljenje? Zato ker šele potem, ko spremenimo svojo miselnost, spremenimo življenje. Vemo, da se moramo za hujšanje odločiti v glavi, šele potem bomo začeli s shujševalno kuro. Dalje pravi Janez Krstnik: »Pripravite Gospodovo pot, zravnajte njegove steze« (Lk 3,4). Zravnati svoje poti pomeni: Spremenimo svoje mišljenje in spremenili bomo svet. Katere stvari moramo zravnati v življenju? Vsak si mora sam odgovoriti na to vprašanje. Morda so eno področje kolebajoči medsebojni odnosi. Pustimo, da se nesporazumi vlečejo in nerazumevanja nadaljujejo, ker ne znamo potišati svojega ponosa. Pustimo, da gredo ljudje mimo nas ne da bi z njimi govorili in to iz nekega nepomembnega razloga. Advent je lepa priložnost, da obnovimo prijateljstvo z nekom, ki smo ga prekinili. Vzemimo v roke telefon in pokličimo nekoga, s katerim nismo že dolgo govorili, ali osamljenega ali bolnega človeka. In tako bo naša pot do Gospoda postala bolj gladka. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2018/12/09/DuhovnamiselMMC.PR1.20181209.7.0650.mp3 RTVSLO – Prvi 373 clean Nekoč je živel kralj, ki je vladal razviti deželi. Nekega dne se je odpravil v oddaljene kraje svojega kraljestva. Ko se je vrnil domov, se je pritoževal, da je bila pot polna ostrih kamnov. Zato je ukazal podložnikom, naj vse poti v deželi pokrijejo z usnjem. Za to bi potreboval kože tisočih živali in vse bi stalo veliko denarja. Potem pa je kralju dejal eden od njegovih svetovalcev: »Zakaj bi zapravili veliko denarja? Potrebovali bi samo majhen kos usnja, s katerim bi pokrili vaše podplate.« Kralj je soglašal s predlogom in si tako dal napraviti čevlje in tako pravijo, so nastali prvi čevlji na svetu. Vsi jamramo, kako slab je postal svet. Ne počutimo se več varne. Ne vemo, komu bi še zaupali. Slišimo o krajah, umorih in terorizmu. Želimo si, da bi se ljudje spremenili in bi svet postal boljši. Toda težava je v tem, da razmišljamo v slogu: »Želim, da bi se ljudje spremenili in da bi svet postal boljši.« To bi pomenilo, da bi ves svet pokrili z živalsko kožo. Če pa rečemo: »Spremenil se bom, da se bo tudi svet spremenil,« to pomeni, da bom noge ovil v živalsko kožo. To je bolj praktično in laže uresničljivo. Slišali smo že za modrost: »Spremeni svoje mišljenje in spremenil se bo svet.« V evangeliju druge adventne nedelje Janez Krstnik oznanja krst spreobrnjenja (prim Lk3,3). Zakaj bi morali spremeniti svoje mišljenje? Zato ker šele potem, ko spremenimo svojo miselnost, spremenimo življenje. Vemo, da se moramo za hujšanje odločiti v glavi, šele potem bomo začeli s shujševalno kuro. Dalje pravi Janez Krstnik: »Pripravite Gospodovo pot, zravnajte njegove steze« (Lk 3,4). Zravnati svoje poti pomeni: Spremenimo svoje mišljenje in spremenili bomo svet. Katere stvari moramo zravnati v življenju? Vsak si mora sam odgovoriti na to vprašanje. Morda so eno področje kolebajoči medsebojni odnosi. Pustimo, da se nesporazumi vlečejo in nerazumevanja nadaljujejo, ker ne znamo potišati svojega ponosa. Pustimo, da gredo ljudje mimo nas ne da bi z njimi govorili in to iz nekega nepomembnega razloga. Advent je lepa priložnost, da obnovimo prijateljstvo z nekom, ki smo ga prekinili. Vzemimo v roke telefon in pokličimo nekoga, s katerim nismo že dolgo govorili, ali osamljenega ali bolnega človeka. In tako bo naša pot do Gospoda postala bolj gladka. http://www.rtvslo.si/podcast Sun, 9 Dec 2018 05:56:13 +0000 Božidar Rustja: Spremeniti svoje življenje Na prvih straneh Svetega pisma beremo, da je vse, kar je Bog ustvaril, dobro in lepo, in ko gre za človeka, je uspeh največji, saj je človek celo zelo dober. Toda prav pri njem se vsa stvar tudi zalomi, saj edino zanj pravimo, da ob rojstvu prinese na svet podedovan izvirni greh. Seveda ne gre za greh v običajnem pomenu besede, otrok še vendar ni prišel k pravi zavesti, tudi govoriti še ne zna, še manj prav ravnati, zato še ni sposoben greha, prav tako pa ne povzročanja zla. Toda v tej njegovi nebogljenosti, ko še ne zna razlikovati dobrega in hudega, ko še ne loči med lepim in zlom, to njegovo nemoč od svetega Avguština naprej imenujemo »izvirni greh«. Otrok še ni pravi grešnik, je le moralno ubog in nemočen, ker brez naše ljubezni in pomoči, ne bo mogel postati dober. Na današnji praznik Marije Brezmadežno spočete pa se spomnimo, da nas Kristusova mati vrača nazaj v začetke stvarstva, v tiste trenutke, ko človek še ni zapadel moralni nemoči. Marija je čudovita ženska, ki nosi v sebi od vsega začetka junaško srce, ki se upira vsakemu zlu in vsakemu obupu. Če prerok Ezekijel pravi za vse nas, da moramo pustiti, da Božja beseda »obreže« naša srca, pomeni, da srce samo po sebi še ni dobro. Dobro postane, ko ga nagovori ljubeča Božja beseda, ko ga napolni milost Ljubezni. Za Marijo pa lahko rečemo, da ona obreze srca ni potrebovala, saj je njeno srce od vsega začetka znalo ljubiti, bilo predano Božjemu usmiljenju in dobroti. Zato se je od vsega začetka radovalo v Gospodu. Žal z nami ni tako. Potrebujemo, da se Bog ponovno skloni k nam in nas obdaruje z ljubeznijo. Mariji tudi kasneje nobeno trpljenje, ki ga je prestajala, ni moglo omajati vere v Božjo dobroto, nič ni skrhalo njene ljubezni do njenega sina in njeno upanja v prihodnost Duha nikoli ni umanjkalo. Podoben načrt je imel Bog tudi za nas, a uresničila ga je le Marija. Zato bi lahko rekli, da je pravilo Marija in ne mi. Izjema v Božjih očeh postanemo mi, ko obupujemo in če ne verjamemo, da je Božja dobrota vedno z nami. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2018/12/08/DuhovnamiselMMC.PR1.20181208.6.0650.mp3 RTVSLO – Prvi 356 clean Na prvih straneh Svetega pisma beremo, da je vse, kar je Bog ustvaril, dobro in lepo, in ko gre za človeka, je uspeh največji, saj je človek celo zelo dober. Toda prav pri njem se vsa stvar tudi zalomi, saj edino zanj pravimo, da ob rojstvu prinese na svet podedovan izvirni greh. Seveda ne gre za greh v običajnem pomenu besede, otrok še vendar ni prišel k pravi zavesti, tudi govoriti še ne zna, še manj prav ravnati, zato še ni sposoben greha, prav tako pa ne povzročanja zla. Toda v tej njegovi nebogljenosti, ko še ne zna razlikovati dobrega in hudega, ko še ne loči med lepim in zlom, to njegovo nemoč od svetega Avguština naprej imenujemo »izvirni greh«. Otrok še ni pravi grešnik, je le moralno ubog in nemočen, ker brez naše ljubezni in pomoči, ne bo mogel postati dober. Na današnji praznik Marije Brezmadežno spočete pa se spomnimo, da nas Kristusova mati vrača nazaj v začetke stvarstva, v tiste trenutke, ko človek še ni zapadel moralni nemoči. Marija je čudovita ženska, ki nosi v sebi od vsega začetka junaško srce, ki se upira vsakemu zlu in vsakemu obupu. Če prerok Ezekijel pravi za vse nas, da moramo pustiti, da Božja beseda »obreže« naša srca, pomeni, da srce samo po sebi še ni dobro. Dobro postane, ko ga nagovori ljubeča Božja beseda, ko ga napolni milost Ljubezni. Za Marijo pa lahko rečemo, da ona obreze srca ni potrebovala, saj je njeno srce od vsega začetka znalo ljubiti, bilo predano Božjemu usmiljenju in dobroti. Zato se je od vsega začetka radovalo v Gospodu. Žal z nami ni tako. Potrebujemo, da se Bog ponovno skloni k nam in nas obdaruje z ljubeznijo. Mariji tudi kasneje nobeno trpljenje, ki ga je prestajala, ni moglo omajati vere v Božjo dobroto, nič ni skrhalo njene ljubezni do njenega sina in njeno upanja v prihodnost Duha nikoli ni umanjkalo. Podoben načrt je imel Bog tudi za nas, a uresničila ga je le Marija. Zato bi lahko rekli, da je pravilo Marija in ne mi. Izjema v Božjih očeh postanemo mi, ko obupujemo in če ne verjamemo, da je Božja dobrota vedno z nami. http://www.rtvslo.si/podcast Sat, 8 Dec 2018 05:55:56 +0000 Edvard Kovač: Praznik Marije Brezmadežne ali dan krščanskega veselja Zdaj je treba že kar daleč na podeželje, da je mogoče opaziti staro nizko hišo – bolj hišico – in pred njo na klopci priletnega človeka. Pomad, potem pa poletna senca, je nekoč samoumevno ponujala tak prizor. »Vse, kar se še more premikati, prileze na dan,« je bilo rečeno. Neverjetno, kako smo povezani z letnimi časi. Tega ne uniči povsem nobena moderna sprememba. Spremeni prav gotovo, uniči pa ne. Treba je samo videti povečan promet od petka do konca nedelje! Primerjava z nekdanjimi zapravljivčki je prav smešna. Tu in tam kaka vprega z lepo opremljenim pramom – mimogrede: to je konj! – , po vsej verjetnosti namenjena nekam na nedeljski obisk ali pa na oddaljeni božjepotni kraj. Zdaj šviga švaga vseh avtomobilskih znamk na zrak tja nekam bogve kam. Nikjer več plevic z ožgano zbeledelo obleko na plečih in s slamico prevezano ruto na glavi. Po ves poletni teden so se pomikale po ostrem strnišču, iz katerega je že med žitom vzklilo korenje. Zdaj staro in mlado išče porjavelost, golo do popka od vratu navzdol ali pa od peta navzgor. Pred kožnim rakcem so vendar kreme! Ta letni čas zahteva sprostitev, zato pa so dopusti! Nikjer več ne opazim frnikolanja. Ta moj požrešni spomin na otroške igre! In na rdeče pisano žogo. Me je ata takoj poučil: »Če jo’vš prebodva, jo na bo več!« Malčki zdaj bolje rokujejo z mobitelom kot jaz; veliko bolje. Pa nobene skrbi, da bi pregorel. Niti pri oni starejši gospe, ki je blizu mene med mašo pošiljala nekomu gotovo zelo velepomembni SMS. Napredni časi nekoliko prehitevajo letne čase, a ti imajo vedno svojo moč. Moj učenec je v šolski nalogi z naslovom Pismo sporočil bratu nekam daleč v Bihać: »Dragi Franci! Zdaj je pomlad. Spomladi vsako bitje miga. Lepo te v zadnji vrstici k vojakom pozdravlja tvoj brat.« To je bila gotovo svetovno najkrajša šolska naloga v preteklem stoletju, a mene še vedno veseli, da je fantič pravilno razumel pojma pomlad in spomladi. Eh ja, časi, kakršni koli že so, letni časi pa sploh, nam krojijo duhovna krila. Poléti so pa različni. Tako je ukrojeno stvarstvo; sokoli in orli, pravi Župančič, vedo, da je dan. Kure, ki da tudi sodijo med ptiče, pa vzletajo le pri tleh. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2018/12/07/DuhovnamiselMMC.PR1.20181207.5.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 342 clean Zdaj je treba že kar daleč na podeželje, da je mogoče opaziti staro nizko hišo – bolj hišico – in pred njo na klopci priletnega človeka. Pomad, potem pa poletna senca, je nekoč samoumevno ponujala tak prizor. »Vse, kar se še more premikati, prileze na dan,« je bilo rečeno. Neverjetno, kako smo povezani z letnimi časi. Tega ne uniči povsem nobena moderna sprememba. Spremeni prav gotovo, uniči pa ne. Treba je samo videti povečan promet od petka do konca nedelje! Primerjava z nekdanjimi zapravljivčki je prav smešna. Tu in tam kaka vprega z lepo opremljenim pramom – mimogrede: to je konj! – , po vsej verjetnosti namenjena nekam na nedeljski obisk ali pa na oddaljeni božjepotni kraj. Zdaj šviga švaga vseh avtomobilskih znamk na zrak tja nekam bogve kam. Nikjer več plevic z ožgano zbeledelo obleko na plečih in s slamico prevezano ruto na glavi. Po ves poletni teden so se pomikale po ostrem strnišču, iz katerega je že med žitom vzklilo korenje. Zdaj staro in mlado išče porjavelost, golo do popka od vratu navzdol ali pa od peta navzgor. Pred kožnim rakcem so vendar kreme! Ta letni čas zahteva sprostitev, zato pa so dopusti! Nikjer več ne opazim frnikolanja. Ta moj požrešni spomin na otroške igre! In na rdeče pisano žogo. Me je ata takoj poučil: »Če jo’vš prebodva, jo na bo več!« Malčki zdaj bolje rokujejo z mobitelom kot jaz; veliko bolje. Pa nobene skrbi, da bi pregorel. Niti pri oni starejši gospe, ki je blizu mene med mašo pošiljala nekomu gotovo zelo velepomembni SMS. Napredni časi nekoliko prehitevajo letne čase, a ti imajo vedno svojo moč. Moj učenec je v šolski nalogi z naslovom Pismo sporočil bratu nekam daleč v Bihać: »Dragi Franci! Zdaj je pomlad. Spomladi vsako bitje miga. Lepo te v zadnji vrstici k vojakom pozdravlja tvoj brat.« To je bila gotovo svetovno najkrajša šolska naloga v preteklem stoletju, a mene še vedno veseli, da je fantič pravilno razumel pojma pomlad in spomladi. Eh ja, časi, kakršni koli že so, letni časi pa sploh, nam krojijo duhovna krila. Poléti so pa različni. Tako je ukrojeno stvarstvo; sokoli in orli, pravi Župančič, vedo, da je dan. Kure, ki da tudi sodijo med ptiče, pa vzletajo le pri tleh. http://www.rtvslo.si/podcast Fri, 7 Dec 2018 04:55:42 +0000 Berta Golob: Visoko in pri tleh Dobro jutro in upam, da vas, spoštovane poslušalke in poslušalci, ravno ne motim pri raziskovanju tega, kar je pustil na vaši mizi sv. Miklavž. Kakorkoli že, naj bo dan, ki ga začenjamo, poln dobrote in veselja ob zavesti, da smo lahko in imamo toliko Miklavžev ob sebi. Verjetno nas je že večina prerasla tiste dni, ko smo na to jutro komaj čakali. Saj ni bilo kaj posebnega, vsaj pri nas ne. A vseeno smo zjutraj pohiteli k mizi, kjer so nas čakali darovi, ki jih je pustil sveti Miklavž. Skoraj bolj kot veselje nad darovi nas je razveselilo dejstvo, da tam ni bilo parkeljnov. Starejši so nas s hudobci opominjali vse leto. Če ne boš priden, ti Miklavž ne bo nič prinesel, ampak bodo parkeljni prišli s korobači in takrat boš videl, kaj pomeni biti poreden. Danes je mnogim staršem tako plašenje otrok nekaj nezaslišanega. Otroka se vendar ne sme ustrahovati in izpostavljati tako mračnim izkušnjam, saj je vendar sveti Miklavž simbol dobrote, kar pa bi se ob peklenščkih popolnoma izgubilo. Poznamo vzgojne pristope, kjer je vsaka omemba zla prepovedana. Otroka je treba odpreti dobremu, mu dati možnost pristnega veselja, da se bo navdušil nad dobrim in s tem zaznamoval svoje življenje. In ne z nekimi hudobci, trepetom pred njihovimi korobači, verigami in vreščečimi pojavami. Zato ni mesta za parkeljne pri njihovem miklavževanju. Če se spomnim svojih otroških let, bi jim še kako dal prav. Strah nas je tisto noč dodobra prežel in jutro s pogledom na dobrote, ki jih je pustil dobri sveti mož, niso bile toliko pomembne, kot to, da nas niso obiskali parkeljni. Kljub veliki želji, da ne bi strašili otroke s peklenščki, so se ti uspešno ohranili. Celo v svoji priljubljenosti pogosto prehitijo sv. Miklavža. Zgodovina človeštva kaže na to, da življenja ni brez zla. V vsakem še tako dobrem in prijetnem trenutku se prikrade kaj slabega. Še iz tako dobrega človeka lahko izvabimo njegovo senčno stran, če ga le postavimo v okolje in položaj, ki ga vrže s tira. Je potem mogoče pošteno in predvsem realno predstaviti dobroto brez zavesti, da obstaja vsaj kje za kakšnim skritim kotom tudi zlo? Zato nam vsem želim, da bi ob veselju nad dobroto in vsem, kar nam drugi podarijo in jim tudi sami smemo podariti, vedno ostali vsaj malo prestrašeni pred zlom. Ne bojmo se trenutkov razgrajajočih se parkeljnov, naj bo to le opomin, da nikoli niso daleč od nas in se moramo vedno znova zatekati v zavetje takih ali drugačnih dobrih svetih Miklavžev. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2018/12/06/DuhovnamiselMMC.PR1.20181206.4.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 317 clean Dobro jutro in upam, da vas, spoštovane poslušalke in poslušalci, ravno ne motim pri raziskovanju tega, kar je pustil na vaši mizi sv. Miklavž. Kakorkoli že, naj bo dan, ki ga začenjamo, poln dobrote in veselja ob zavesti, da smo lahko in imamo toliko Miklavžev ob sebi. Verjetno nas je že večina prerasla tiste dni, ko smo na to jutro komaj čakali. Saj ni bilo kaj posebnega, vsaj pri nas ne. A vseeno smo zjutraj pohiteli k mizi, kjer so nas čakali darovi, ki jih je pustil sveti Miklavž. Skoraj bolj kot veselje nad darovi nas je razveselilo dejstvo, da tam ni bilo parkeljnov. Starejši so nas s hudobci opominjali vse leto. Če ne boš priden, ti Miklavž ne bo nič prinesel, ampak bodo parkeljni prišli s korobači in takrat boš videl, kaj pomeni biti poreden. Danes je mnogim staršem tako plašenje otrok nekaj nezaslišanega. Otroka se vendar ne sme ustrahovati in izpostavljati tako mračnim izkušnjam, saj je vendar sveti Miklavž simbol dobrote, kar pa bi se ob peklenščkih popolnoma izgubilo. Poznamo vzgojne pristope, kjer je vsaka omemba zla prepovedana. Otroka je treba odpreti dobremu, mu dati možnost pristnega veselja, da se bo navdušil nad dobrim in s tem zaznamoval svoje življenje. In ne z nekimi hudobci, trepetom pred njihovimi korobači, verigami in vreščečimi pojavami. Zato ni mesta za parkeljne pri njihovem miklavževanju. Če se spomnim svojih otroških let, bi jim še kako dal prav. Strah nas je tisto noč dodobra prežel in jutro s pogledom na dobrote, ki jih je pustil dobri sveti mož, niso bile toliko pomembne, kot to, da nas niso obiskali parkeljni. Kljub veliki želji, da ne bi strašili otroke s peklenščki, so se ti uspešno ohranili. Celo v svoji priljubljenosti pogosto prehitijo sv. Miklavža. Zgodovina človeštva kaže na to, da življenja ni brez zla. V vsakem še tako dobrem in prijetnem trenutku se prikrade kaj slabega. Še iz tako dobrega človeka lahko izvabimo njegovo senčno stran, če ga le postavimo v okolje in položaj, ki ga vrže s tira. Je potem mogoče pošteno in predvsem realno predstaviti dobroto brez zavesti, da obstaja vsaj kje za kakšnim skritim kotom tudi zlo? Zato nam vsem želim, da bi ob veselju nad dobroto in vsem, kar nam drugi podarijo in jim tudi sami smemo podariti, vedno ostali vsaj malo prestrašeni pred zlom. Ne bojmo se trenutkov razgrajajočih se parkeljnov, naj bo to le opomin, da nikoli niso daleč od nas in se moramo vedno znova zatekati v zavetje takih ali drugačnih dobrih svetih Miklavžev. http://www.rtvslo.si/podcast Thu, 6 Dec 2018 04:55:17 +0000 Janez Vodičar: Dobro brez slabega? Dogodek o katerem bi vam v tem jutru rad pripovedoval sem doživel na enem izmed postajališč rimske podzemne železnice. Na majhnem trgu pred postajo se zbirajo mladi odvisniki – stari že od enajst, dvanajst let naprej. Otopeli so v svoji brezciljnosti. – Ob njih še močneje zaznaš stisko našega časa. Sicer pa ni potrebno iskati potrditve le te v Rimu. Toliki, ki se umikajo v svet zasvojenosti, so sredi med nami – prav takšni, prav tako zaznamovani, s praznino, z razočaranjem, nesmislom… – preveč vsega navzven in premalo tistega, kar te izpolni, umiri, poteši… v notrini. Sedel sem v podzemnem vlaku in čakal na odhod. Po mračni postaji je hodilo nekaj odvisnikov. Pogled se mi je ustavil na deklici – morda je imela trinajst let. Pozornost je budila s svojim nemirom. Na rokah je nosila psička. V nekem trenutku je v kriku padla na tla in se zvila v krčih. Obraz se ji je spačil v strašljivi stiski bolečine in obupa. Malega, zbeganega psička, je vedno močneje stiskala k srcu, kakor da bi hotela od nemočne živalce izžeti ljubezen, za katero je bila ustvarjena njena duša, pa je očitno ni deležna. Dobila je le svet bleščeče plehkosti užitkarske družbe. Takrat se je začel vlak premikati. Pretresen sem zrl v obraz, ki je klical po pomoči, jaz pa sem odhajal. Nekateri pravijo, da se je bolečini bližnjih najlažje izogniti. Pa to ni res. Ko te vznemiri stiska bližnjega, si notranje primoran, da se skloniš k njemu – le tako odrešiš ne le njega, pač pa tudi sebe. Sicer te njegova bolečina sledi in izsledi, pa čeprav si se pred trpečimi še tako premeteno skril in zavaroval v svoje zadovoljstvo. Res je, ne moremo rešiti stiske vsega sveta, lahko pa pomagamo vsaj nekaterim. »Ko vas pokliče Ljubezen, ji sledite, čeprav je njena pot strma in težka,« je zapisal Kahlil Gibran. Bog lahko odpira horizonte upanja prav zato, ker računa tudi name in nate. Spoštovani tudi danes bo priložnost, da se s pozornostjo sklonimo najprej k najbližjim in potem še k tistim h katerim nas bo poklicala Ljubezen. Naša pozornost ne bo le kot smehljaj k njihovemu življenju – od njih se bo povrnil tudi k nam – tja v našo notranjo kamrico srca in duha. Storiti dobro bližnjemu je največje dobro tudi za nas same. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2018/12/05/DuhovnamiselMMC.PR1.20181205.3.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 393 clean Dogodek o katerem bi vam v tem jutru rad pripovedoval sem doživel na enem izmed postajališč rimske podzemne železnice. Na majhnem trgu pred postajo se zbirajo mladi odvisniki – stari že od enajst, dvanajst let naprej. Otopeli so v svoji brezciljnosti. – Ob njih še močneje zaznaš stisko našega časa. Sicer pa ni potrebno iskati potrditve le te v Rimu. Toliki, ki se umikajo v svet zasvojenosti, so sredi med nami – prav takšni, prav tako zaznamovani, s praznino, z razočaranjem, nesmislom… – preveč vsega navzven in premalo tistega, kar te izpolni, umiri, poteši… v notrini. Sedel sem v podzemnem vlaku in čakal na odhod. Po mračni postaji je hodilo nekaj odvisnikov. Pogled se mi je ustavil na deklici – morda je imela trinajst let. Pozornost je budila s svojim nemirom. Na rokah je nosila psička. V nekem trenutku je v kriku padla na tla in se zvila v krčih. Obraz se ji je spačil v strašljivi stiski bolečine in obupa. Malega, zbeganega psička, je vedno močneje stiskala k srcu, kakor da bi hotela od nemočne živalce izžeti ljubezen, za katero je bila ustvarjena njena duša, pa je očitno ni deležna. Dobila je le svet bleščeče plehkosti užitkarske družbe. Takrat se je začel vlak premikati. Pretresen sem zrl v obraz, ki je klical po pomoči, jaz pa sem odhajal. Nekateri pravijo, da se je bolečini bližnjih najlažje izogniti. Pa to ni res. Ko te vznemiri stiska bližnjega, si notranje primoran, da se skloniš k njemu – le tako odrešiš ne le njega, pač pa tudi sebe. Sicer te njegova bolečina sledi in izsledi, pa čeprav si se pred trpečimi še tako premeteno skril in zavaroval v svoje zadovoljstvo. Res je, ne moremo rešiti stiske vsega sveta, lahko pa pomagamo vsaj nekaterim. »Ko vas pokliče Ljubezen, ji sledite, čeprav je njena pot strma in težka,« je zapisal Kahlil Gibran. Bog lahko odpira horizonte upanja prav zato, ker računa tudi name in nate. Spoštovani tudi danes bo priložnost, da se s pozornostjo sklonimo najprej k najbližjim in potem še k tistim h katerim nas bo poklicala Ljubezen. Naša pozornost ne bo le kot smehljaj k njihovemu življenju – od njih se bo povrnil tudi k nam – tja v našo notranjo kamrico srca in duha. Storiti dobro bližnjemu je največje dobro tudi za nas same. http://www.rtvslo.si/podcast Wed, 5 Dec 2018 04:56:33 +0000 Karel Gržan: Storiti dobro bližnjemu Izmed vseh športov, v katerih ljudje preizkušamo svoje talente, spretnosti in mišičasta telesa, so mi najmanj blizu borilni. V tej kategoriji jih lahko naštejemo kar trinajst. Borilni športi niso dandanašnja muha, saj njihovi začetki segajo v čas antičnih olimpijskih iger. Najstarejši tekmovalni borilni šport, imenovan pankration, je uporabljal tako nožne kot ročne udarce. Ne glede na to, ali smo ljubitelji nožnih in ročnih udarcev, se v življenjskih ringih prej ali slej znajdemo vsi in zremo v oči nasprotnika, v želji, da bi ga premagali. Navadno naš boj s pestmi in nogami poteka brez sodnika in mimo vseh pravil. In tako lahko kaj hitro postane podoben boju s pestmi iz časa starih Grkov, ki je bil izjemno surov in nasilen. Roko na srce, med borilnimi športi so tudi taki, pri katerih umetnost obrambe ni v uporabi sile, ampak v upoštevanju zakona o ravnotežju, pravilnem gibanju in uporabi vzvodov. Nekateri med njimi vsebujejo tudi filozofsko plat, tesno povezano z vadbo. Njihov namen pa je v celostnem razvoju človeka: od razvoja razuma in osebnosti do doseganja notranjega miru. A moderni olimpijski šport je ta del borilnih športov prezrl ali pa je ta del iz njih že celo izginil. Dvoboji v naših življenjskih ringih se, kot na primer pri boksu, lahko končajo na več načinov. Nasprotnika lahko tako močno udarimo, da ga izločimo ali pa prisilimo k predaji. Dvoboj se lahko konča z nokavtom, če nasprotnik pade na tla in deset sekund negibno leži. Poznamo tudi tehnični nokavt, kadar eden izmed tekmovalcev ne more nadaljevati dvoboja in ga sodnik razglasi za poraženca. Če pa se dvoboj konča brez predaje, o zmagi odločajo točke: ob koncu tekme žirija in sodnik preštejejo pravilno izvedene udarce ter s tem boksarjema dodelijo določeno število točk. Iz boksarskega ringa ali polja kateregakoli drugega borilnega športa vedno odideta zmagovalec in poraženec. Še več: borilni športi so bili skozi zgodovino predmet občudovanja tudi na večjih praznikih, sejmih, karnevalih in drugih prireditvah ter so posledično komu prinesli tudi zaslužek. Življenje, cenjeni poslušalci in poslušalke, vsakomur izmed nas zadaja udarce: brez boksarskih rokavic in z njimi. Iz življenjskih ringov odhajamo kot zmagovalci in poraženci. Včasih z dvignjeno glavo, pa čeprav poraženi, spet drugič s sklonjeno, pa čeprav kot zmagovalci. Če prav razumem zgodovino borilnih športov tako v življenjskih kot v olimpijskih ringih, se dajanju ali odbijanju udarcev ne bom mogla izogniti. Da pa bi na kavlju življenja kot boksarska vreča samo tiho visela in sprejemala udarce z vseh strani, se mi tudi ne zdi sprejemljivo. Tako vam kot meni ne preostane nič drugega, kot da si nataknemo boksarske rokavice ter z njimi odbijamo in prestrezamo udarce. Če pa že moramo udariti nazaj, naj bodo naši udarci rahli. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2018/12/04/DuhovnamiselMMC.PR1.20181204.2.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 288 clean Izmed vseh športov, v katerih ljudje preizkušamo svoje talente, spretnosti in mišičasta telesa, so mi najmanj blizu borilni. V tej kategoriji jih lahko naštejemo kar trinajst. Borilni športi niso dandanašnja muha, saj njihovi začetki segajo v čas antičnih olimpijskih iger. Najstarejši tekmovalni borilni šport, imenovan pankration, je uporabljal tako nožne kot ročne udarce. Ne glede na to, ali smo ljubitelji nožnih in ročnih udarcev, se v življenjskih ringih prej ali slej znajdemo vsi in zremo v oči nasprotnika, v želji, da bi ga premagali. Navadno naš boj s pestmi in nogami poteka brez sodnika in mimo vseh pravil. In tako lahko kaj hitro postane podoben boju s pestmi iz časa starih Grkov, ki je bil izjemno surov in nasilen. Roko na srce, med borilnimi športi so tudi taki, pri katerih umetnost obrambe ni v uporabi sile, ampak v upoštevanju zakona o ravnotežju, pravilnem gibanju in uporabi vzvodov. Nekateri med njimi vsebujejo tudi filozofsko plat, tesno povezano z vadbo. Njihov namen pa je v celostnem razvoju človeka: od razvoja razuma in osebnosti do doseganja notranjega miru. A moderni olimpijski šport je ta del borilnih športov prezrl ali pa je ta del iz njih že celo izginil. Dvoboji v naših življenjskih ringih se, kot na primer pri boksu, lahko končajo na več načinov. Nasprotnika lahko tako močno udarimo, da ga izločimo ali pa prisilimo k predaji. Dvoboj se lahko konča z nokavtom, če nasprotnik pade na tla in deset sekund negibno leži. Poznamo tudi tehnični nokavt, kadar eden izmed tekmovalcev ne more nadaljevati dvoboja in ga sodnik razglasi za poraženca. Če pa se dvoboj konča brez predaje, o zmagi odločajo točke: ob koncu tekme žirija in sodnik preštejejo pravilno izvedene udarce ter s tem boksarjema dodelijo določeno število točk. Iz boksarskega ringa ali polja kateregakoli drugega borilnega športa vedno odideta zmagovalec in poraženec. Še več: borilni športi so bili skozi zgodovino predmet občudovanja tudi na večjih praznikih, sejmih, karnevalih in drugih prireditvah ter so posledično komu prinesli tudi zaslužek. Življenje, cenjeni poslušalci in poslušalke, vsakomur izmed nas zadaja udarce: brez boksarskih rokavic in z njimi. Iz življenjskih ringov odhajamo kot zmagovalci in poraženci. Včasih z dvignjeno glavo, pa čeprav poraženi, spet drugič s sklonjeno, pa čeprav kot zmagovalci. Če prav razumem zgodovino borilnih športov tako v življenjskih kot v olimpijskih ringih, se dajanju ali odbijanju udarcev ne bom mogla izogniti. Da pa bi na kavlju življenja kot boksarska vreča samo tiho visela in sprejemala udarce z vseh strani, se mi tudi ne zdi sprejemljivo. Tako vam kot meni ne preostane nič drugega, kot da si nataknemo boksarske rokavice ter z njimi odbijamo in prestrezamo udarce. Če pa že moramo udariti nazaj, naj bodo naši udarci rahli. http://www.rtvslo.si/podcast Tue, 4 Dec 2018 04:54:48 +0000 Alenka Veber: Življenjski ring Hanuka je edini judovski verski praznik o katerem v bodisi v petih Mojzesovih knjigah in v Prerokih ali Sodnikih ne najdemo niti ene besede oziroma zapovedi praznovanja. Večina judovskih praznikov je spomin na žalostne dogodke iz časa sklepanja Zaveze in pozneje, medtem je hanuka vesel praznik, ki traja 8 dni in se začne 25. dne meseca kisleva. Ker se judovski koledar ravna po luni zapade ta dan po zahodnem štetju vedno na drug datum, v tem letu se začne v nedeljo 2. decembra zvečer, zvečer zato, ker se judovski dan prične s temo in ne svetlobo. Za razumevanje hanuke ne moremo mimo zgodovinskega konteksta praznika. Po razpadu cesarstva Aleksandra Makedonskega je Judeja padla pod oblast sirskih Grkov. Ti so judovskem prebivalstvu vsiljevali individualistično helensko kulturo tako, da so v Tempelj namestili kipce grških božanstev, veliko zlato menoro pretopili, posvečeno olje razlili ter prepovedali so obrezovanje kot pomemben del Zaveze. Šlo je torej za popolno izkoreninjanje judovstva iz zavesti in srca naših prednikov. Oborožena vstaja, ki je sledila pod vodstvom rodbine Makabejcev se je končala z osvoboditvijo Templja in obnovo velikanske menore. Za posvetitev in ponovni prižig menore je ostalo olja s pečatom velikega svečenika le za en dan. Menoro so prižgali vendar je olje čudežno gorelo osem dni. V spomin na ta čudež Judje, verni in laični, praznujemo osem dni hanuke. Za praznovanje uporabljamo posebno vrsto devetkrake menore. Olje ali sveče se mora prižgati po sončnem zahodu, kar simbolizira prihod svetlobe v temo helenističnega zatiranja. Sveče so lahko različnih barv morajo pa goreti najmanj pol ure. Najraje imamo belo-modre v barvah izraelske zastave. Vsak večer na menori dodamo svečo več od desne proti levi, prižigamo jih od leve proti desni, do njih osem na koncu hanuke. Sredinska deveta sveča služi za prižig ostalih. V tem času se zauživajo predvsem jedi pripravljene na vročem olju. To je tudi edini praznik, ki ga Judje v diaspori izražamo javno, vse ostale pa v sinagogah ali v zasebnosti lastnega doma. Duhovni pomen hanuke je v tem, da svetloba prinese razsvetlitev v življenje slehernika in celotne družbe. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2018/12/03/DuhovnamiselMMC.PR1.20181203.1.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 377 clean Hanuka je edini judovski verski praznik o katerem v bodisi v petih Mojzesovih knjigah in v Prerokih ali Sodnikih ne najdemo niti ene besede oziroma zapovedi praznovanja. Večina judovskih praznikov je spomin na žalostne dogodke iz časa sklepanja Zaveze in pozneje, medtem je hanuka vesel praznik, ki traja 8 dni in se začne 25. dne meseca kisleva. Ker se judovski koledar ravna po luni zapade ta dan po zahodnem štetju vedno na drug datum, v tem letu se začne v nedeljo 2. decembra zvečer, zvečer zato, ker se judovski dan prične s temo in ne svetlobo. Za razumevanje hanuke ne moremo mimo zgodovinskega konteksta praznika. Po razpadu cesarstva Aleksandra Makedonskega je Judeja padla pod oblast sirskih Grkov. Ti so judovskem prebivalstvu vsiljevali individualistično helensko kulturo tako, da so v Tempelj namestili kipce grških božanstev, veliko zlato menoro pretopili, posvečeno olje razlili ter prepovedali so obrezovanje kot pomemben del Zaveze. Šlo je torej za popolno izkoreninjanje judovstva iz zavesti in srca naših prednikov. Oborožena vstaja, ki je sledila pod vodstvom rodbine Makabejcev se je končala z osvoboditvijo Templja in obnovo velikanske menore. Za posvetitev in ponovni prižig menore je ostalo olja s pečatom velikega svečenika le za en dan. Menoro so prižgali vendar je olje čudežno gorelo osem dni. V spomin na ta čudež Judje, verni in laični, praznujemo osem dni hanuke. Za praznovanje uporabljamo posebno vrsto devetkrake menore. Olje ali sveče se mora prižgati po sončnem zahodu, kar simbolizira prihod svetlobe v temo helenističnega zatiranja. Sveče so lahko različnih barv morajo pa goreti najmanj pol ure. Najraje imamo belo-modre v barvah izraelske zastave. Vsak večer na menori dodamo svečo več od desne proti levi, prižigamo jih od leve proti desni, do njih osem na koncu hanuke. Sredinska deveta sveča služi za prižig ostalih. V tem času se zauživajo predvsem jedi pripravljene na vročem olju. To je tudi edini praznik, ki ga Judje v diaspori izražamo javno, vse ostale pa v sinagogah ali v zasebnosti lastnega doma. Duhovni pomen hanuke je v tem, da svetloba prinese razsvetlitev v življenje slehernika in celotne družbe. http://www.rtvslo.si/podcast Mon, 3 Dec 2018 04:56:17 +0000 Igor Vojtic: Hanuka Visoki britanski oficir John Patterson je sredi 19. stoletja organiziral posebno vojaško enoto in ji uspešno poveljeval. Dobro jo je vodil zato, ker je bil pozoren na podrobnosti in je nadziral vse oddelke enote. Nekega trenutka pa je odkril, da vlamljajo v skladišče. Bil je prepričan, da straža ne opravlja dovolj dobro svojega dela. Zato se je neke noči oblekel v fluorescentno obleko in zajahal belega konja. Vlomil je v skladišče, vzel iz njega več stvari in odjezdil, ne da bi ga kdo opazi. Naslednje jutro je zamenjal stražarje. Zakaj? Ker niso opravljali svojega dela. Niso bili čuječi, kakor mora biti čuječa straža. Visok oficir je našel vojake na čisto preprosti stvari in sicer, da niso opravljali svoje osnovne dolžnosti, kot je bila stražiti skladišče. Ni jih našel pri tem, da niso znali rokovati z visoko tehnološkim orožjem, ampak pri preprosti, vsakdanji stvari. Tudi mi velikokrat »pademo« na izpitu svoje človečnosti in svoje krščanske drže v vsakdanjem življenju. Zato se ne smemo čuditi, da Jezus svoje učence v evangeliju prve adventne nedelje opominja, naj čujejo (Lk 21, 35). Biti čuječ, pomeni stalno paziti na svoje delovanje in se ne uleniti ali udobno zapasti rutini. V današnjem času smo tiho adventno pričakovanje spremenili v hrupno decembrsko rajanje. Zato si vsak dan kot posamezniki in družine vzemimo nekaj časa, da se umirimo. Ne podležimo potrošniški modni muhi, ampak si privoščimo lepoto tihega pričakovanja. Prav v času pred prazniki imamo veliko obveznosti. Zato se kaj rado zgodi, da postanemo napeti in živčni. Zato si naredimo načrt, kdaj bomo kaj naredili in opravili, da bo naše praznovanje božiča bolj globoko in lepše. Naredimo si osebni in družinski načrt, kaj bomo naredili več in boljše v adventu ali čemu se bomo odrekli. K čuječnosti nam zelo pomaga redna molitev, saj evangelij naroča, naj čujemo in vsak čas molimo (Lk21,35). K molitvi pa nas lahko spodbuja adventni venec. Ta je običajno narejen iz zimzelenih vejic, ki nas opominjajo, naj naša zvestoba in naša čuječnost nikoli ne prenehata, zlasti ne sredi vsakdanjega življenja. Ne pozabimo, da so vojaki padli na izpitu, ker niso bili čuječi sredi vsakdanjih dolžnosti. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2018/12/02/DuhovnamiselMMC.PR1.20181202.7.0650.mp3 RTVSLO – Prvi 318 clean Visoki britanski oficir John Patterson je sredi 19. stoletja organiziral posebno vojaško enoto in ji uspešno poveljeval. Dobro jo je vodil zato, ker je bil pozoren na podrobnosti in je nadziral vse oddelke enote. Nekega trenutka pa je odkril, da vlamljajo v skladišče. Bil je prepričan, da straža ne opravlja dovolj dobro svojega dela. Zato se je neke noči oblekel v fluorescentno obleko in zajahal belega konja. Vlomil je v skladišče, vzel iz njega več stvari in odjezdil, ne da bi ga kdo opazi. Naslednje jutro je zamenjal stražarje. Zakaj? Ker niso opravljali svojega dela. Niso bili čuječi, kakor mora biti čuječa straža. Visok oficir je našel vojake na čisto preprosti stvari in sicer, da niso opravljali svoje osnovne dolžnosti, kot je bila stražiti skladišče. Ni jih našel pri tem, da niso znali rokovati z visoko tehnološkim orožjem, ampak pri preprosti, vsakdanji stvari. Tudi mi velikokrat »pademo« na izpitu svoje človečnosti in svoje krščanske drže v vsakdanjem življenju. Zato se ne smemo čuditi, da Jezus svoje učence v evangeliju prve adventne nedelje opominja, naj čujejo (Lk 21, 35). Biti čuječ, pomeni stalno paziti na svoje delovanje in se ne uleniti ali udobno zapasti rutini. V današnjem času smo tiho adventno pričakovanje spremenili v hrupno decembrsko rajanje. Zato si vsak dan kot posamezniki in družine vzemimo nekaj časa, da se umirimo. Ne podležimo potrošniški modni muhi, ampak si privoščimo lepoto tihega pričakovanja. Prav v času pred prazniki imamo veliko obveznosti. Zato se kaj rado zgodi, da postanemo napeti in živčni. Zato si naredimo načrt, kdaj bomo kaj naredili in opravili, da bo naše praznovanje božiča bolj globoko in lepše. Naredimo si osebni in družinski načrt, kaj bomo naredili več in boljše v adventu ali čemu se bomo odrekli. K čuječnosti nam zelo pomaga redna molitev, saj evangelij naroča, naj čujemo in vsak čas molimo (Lk21,35). K molitvi pa nas lahko spodbuja adventni venec. Ta je običajno narejen iz zimzelenih vejic, ki nas opominjajo, naj naša zvestoba in naša čuječnost nikoli ne prenehata, zlasti ne sredi vsakdanjega življenja. Ne pozabimo, da so vojaki padli na izpitu, ker niso bili čuječi sredi vsakdanjih dolžnosti. http://www.rtvslo.si/podcast Sun, 2 Dec 2018 05:55:18 +0000 Božidar Rustja: Bodite vedno pripravljeni Mejo med dvema narodoma je označevala visoka in praktično neprehodna gorska veriga, prepletena z ledenik in hudourniki. Šlo je skoraj za enaka ljudstva, ljudje so si bili podobni skoraj v vsem in prav zato so bili tudi nenehno v sporu. Naroda sta si bila v laseh na različnih področjih: od gospodarskega, diplomatskega do športnega. Zdelo se je, da je vojna med narodoma neizbežna in le še vprašanje časa. Poveljnika obeh vojsk sta poslala vsak svojega tajnega agenta, da bi se pozanimala o lokacijah, kjer bi vojska najlažje vdrla na sovražnikovo ozemlje. Agenta sta se vrnila in sporočila praktično identično ugotovitev: »Obstaja samo ena točka na meji med obema državama, kjer je mogoč vdor vojske.« Na obeh straneh so se generali zadovoljno nasmihali, meli roke in s prstom kazali na zemljevid, kjer je bila označena ta točka: »Tako, tu bomo torej napadli z našimi oboroženimi silami!« Že so se veselili grmenja oklepnikov in strelov iz orožja, hitre zmage, slave in medalj. Vendar sta bila oba tajna agenta malce v zadregi. Tako je poročal eden izmed njih: »Rad bi še povedal, da na tem kraju, kjer bi napadli, stanuje delaven kmet z ljubko ženo. V majhni hiši živita skupaj s svojim prvim otrokom in še en je na poti. Imata se rada in o njima se po bližnji vasi govori, da sta najsrečnejša človeka na svetu. Če bi vojska prečkala njuno posest in se namestila v njihovi bližini, bi zagotovo uničili njihovo srečo.« Na obrazu generalov je ob tej novici nasmeh ugasnil. Vsi zbegani so umolknili. »Te vojne ne more biti!« so enoglasno sklenili tako na eni kot na drugi strani meje. Vojna med narodoma ni bila nikoli napovedana. Med novicami, ki jih bomo danes poslušali po tem istem radiu, bomo verjetno težko slišali kakšno, ki bi bila podobna tej zgodbi. Z veliko moči pride velika odgovornost, ki jo nosijo politični in vojaški voditelji. Ampak tudi mi se vsakodnevno odločamo ali bomo šli v bitke, ki bodo rušile našo in srečo drugih. Lahko naš cilj res opraviči vsa sredstva, tudi na tuj račun? Pravijo, da je samo ena točka na svetu, ki onemogoča vojne, nasilje in agresivnost. Nahaja se v našem srcu. Aleksander Solženicin, ruski pisatelj in disident, je nekoč zapisal: »Razmejitev med dobrim in zlim ne poteka po državnih mejah, niti med družbenimi razredi ali političnimi strankami, ampak skozi vsako človeško srce.« Negujmo dobro v naših srcih, ki bo preprečevalo naše vojne pohode in omogočalo naše sobivanje. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2018/12/01/DuhovnamiselMMC.PR1.20181201.6.0650.mp3 RTVSLO – Prvi 355 clean Mejo med dvema narodoma je označevala visoka in praktično neprehodna gorska veriga, prepletena z ledenik in hudourniki. Šlo je skoraj za enaka ljudstva, ljudje so si bili podobni skoraj v vsem in prav zato so bili tudi nenehno v sporu. Naroda sta si bila v laseh na različnih področjih: od gospodarskega, diplomatskega do športnega. Zdelo se je, da je vojna med narodoma neizbežna in le še vprašanje časa. Poveljnika obeh vojsk sta poslala vsak svojega tajnega agenta, da bi se pozanimala o lokacijah, kjer bi vojska najlažje vdrla na sovražnikovo ozemlje. Agenta sta se vrnila in sporočila praktično identično ugotovitev: »Obstaja samo ena točka na meji med obema državama, kjer je mogoč vdor vojske.« Na obeh straneh so se generali zadovoljno nasmihali, meli roke in s prstom kazali na zemljevid, kjer je bila označena ta točka: »Tako, tu bomo torej napadli z našimi oboroženimi silami!« Že so se veselili grmenja oklepnikov in strelov iz orožja, hitre zmage, slave in medalj. Vendar sta bila oba tajna agenta malce v zadregi. Tako je poročal eden izmed njih: »Rad bi še povedal, da na tem kraju, kjer bi napadli, stanuje delaven kmet z ljubko ženo. V majhni hiši živita skupaj s svojim prvim otrokom in še en je na poti. Imata se rada in o njima se po bližnji vasi govori, da sta najsrečnejša človeka na svetu. Če bi vojska prečkala njuno posest in se namestila v njihovi bližini, bi zagotovo uničili njihovo srečo.« Na obrazu generalov je ob tej novici nasmeh ugasnil. Vsi zbegani so umolknili. »Te vojne ne more biti!« so enoglasno sklenili tako na eni kot na drugi strani meje. Vojna med narodoma ni bila nikoli napovedana. Med novicami, ki jih bomo danes poslušali po tem istem radiu, bomo verjetno težko slišali kakšno, ki bi bila podobna tej zgodbi. Z veliko moči pride velika odgovornost, ki jo nosijo politični in vojaški voditelji. Ampak tudi mi se vsakodnevno odločamo ali bomo šli v bitke, ki bodo rušile našo in srečo drugih. Lahko naš cilj res opraviči vsa sredstva, tudi na tuj račun? Pravijo, da je samo ena točka na svetu, ki onemogoča vojne, nasilje in agresivnost. Nahaja se v našem srcu. Aleksander Solženicin, ruski pisatelj in disident, je nekoč zapisal: »Razmejitev med dobrim in zlim ne poteka po državnih mejah, niti med družbenimi razredi ali političnimi strankami, ampak skozi vsako človeško srce.« Negujmo dobro v naših srcih, ki bo preprečevalo naše vojne pohode in omogočalo naše sobivanje. http://www.rtvslo.si/podcast Sat, 1 Dec 2018 05:55:55 +0000 Robert Friškovec: Mir in dobro Na seznamu slovenske mladinske literature najdemo knjigo z naslovom Andrejev ni nikoli preveč. Vsebina gotovo poskrbi za dobro voljo, hkrati pa tudi ni daleč od resnice. Andrejev je res kar precej. Če le preletimo imena svojih prijateljev, znancev, hitro najdemo kakšnega Andreja. In če pogledamo na svetniški koledar, jih je tudi tam kar nekaj: sv. Andrej Avelinski, sv. Andrej Bobola, sv. Andreja in vietnamski mučenci, pa še kakšen … Vsi ti svetniki so dobili ime po apostolu sv. Andreju, ki goduje danes. Doma je bil iz Betsajde ob Generazeškem jezeru v Galileji. Bil je brat Simona Petra učenec Janeza Krstnika. Zgodilo se je v Betaniji, onstran Jordana, kjer je Janez Krstnik krščeval. Mimo je prišel Jezus. Janez se je zazrl vanj in vzkliknil: »Glejte, Jagnje Božje!« Jezusove besede sta slišala eden izmed učencev in Andrej ter sta šla za njim. Vprašala sta ga: »Učenik, kje stanuješ?« Jezus jima je dejal, naj prideta in pogledata. Šla sta z njim in tisti dan ostala pri njem. Andrej je šel nato po brata Simona in mu oznanil veselo novico: »Našli smo Kristusa!« in ga privedel k Jezusu. Po Jezusovem vnebovhodu je apostol Andrej oznanjal evangelij po raznih deželah. V mestu Ahaje so ga ujeli, privezali na križ, kjer je v mukah živel še dva dni. Svetnikove posmrtne ostanke so leta 356 prenesli v Carigrad. Največkrat ga upodabljajo s poševno postavljenim križem. Pomislimo na svoj izpit iz cestnoprometnih predpisov. Andrejev križ. Smo kdaj pomislili, po kom je dobil ime? Prav po današnjem svetniku! Sveti Andrej je tudi zavetnik Rusije in Škotske. Mariborska škofija ga časti kot svojega glavnega zavetnika. Na Slovenskem mu je posvečenih okoli trideset župnijskih in štirideset podružničnih cerkva. Prva lastnost, ki pri Andreju vzbuja pozornost, je ime: ni hebrejsko, kakor bi pravzaprav pričakovali, marveč grško. To ni nepomembno znamenje za kulturno odprtost njegove družine. Izhajal je iz Galileje, kjer sta bila grški jezik in kultura precej močno zastopana. Ime Andrej pomeni: hrabrost, možatost, odločnost … Morda bi lahko bil naš priprošnjik, četudi nismo Andrej, Andreja – priporočimo se mu! Apostol Andrej je ob srečanju s Kristusom radikalno spremenil svoje življenje. Ob tako svetlih zgledih svetnikov, plemenitih mož in žena zgodovine se lahko vprašamo – a smo tudi mi pripravljeni spreminjati življenje ob resnici, ob temeljnih spoznanjih svojega življenja, ob Kristusu, evangeliju? Si upamo biti »drugačni«? http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2018/11/30/DuhovnamiselMMC.PR1.20181130.5.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 381 clean Na seznamu slovenske mladinske literature najdemo knjigo z naslovom Andrejev ni nikoli preveč. Vsebina gotovo poskrbi za dobro voljo, hkrati pa tudi ni daleč od resnice. Andrejev je res kar precej. Če le preletimo imena svojih prijateljev, znancev, hitro najdemo kakšnega Andreja. In če pogledamo na svetniški koledar, jih je tudi tam kar nekaj: sv. Andrej Avelinski, sv. Andrej Bobola, sv. Andreja in vietnamski mučenci, pa še kakšen … Vsi ti svetniki so dobili ime po apostolu sv. Andreju, ki goduje danes. Doma je bil iz Betsajde ob Generazeškem jezeru v Galileji. Bil je brat Simona Petra učenec Janeza Krstnika. Zgodilo se je v Betaniji, onstran Jordana, kjer je Janez Krstnik krščeval. Mimo je prišel Jezus. Janez se je zazrl vanj in vzkliknil: »Glejte, Jagnje Božje!« Jezusove besede sta slišala eden izmed učencev in Andrej ter sta šla za njim. Vprašala sta ga: »Učenik, kje stanuješ?« Jezus jima je dejal, naj prideta in pogledata. Šla sta z njim in tisti dan ostala pri njem. Andrej je šel nato po brata Simona in mu oznanil veselo novico: »Našli smo Kristusa!« in ga privedel k Jezusu. Po Jezusovem vnebovhodu je apostol Andrej oznanjal evangelij po raznih deželah. V mestu Ahaje so ga ujeli, privezali na križ, kjer je v mukah živel še dva dni. Svetnikove posmrtne ostanke so leta 356 prenesli v Carigrad. Največkrat ga upodabljajo s poševno postavljenim križem. Pomislimo na svoj izpit iz cestnoprometnih predpisov. Andrejev križ. Smo kdaj pomislili, po kom je dobil ime? Prav po današnjem svetniku! Sveti Andrej je tudi zavetnik Rusije in Škotske. Mariborska škofija ga časti kot svojega glavnega zavetnika. Na Slovenskem mu je posvečenih okoli trideset župnijskih in štirideset podružničnih cerkva. Prva lastnost, ki pri Andreju vzbuja pozornost, je ime: ni hebrejsko, kakor bi pravzaprav pričakovali, marveč grško. To ni nepomembno znamenje za kulturno odprtost njegove družine. Izhajal je iz Galileje, kjer sta bila grški jezik in kultura precej močno zastopana. Ime Andrej pomeni: hrabrost, možatost, odločnost … Morda bi lahko bil naš priprošnjik, četudi nismo Andrej, Andreja – priporočimo se mu! Apostol Andrej je ob srečanju s Kristusom radikalno spremenil svoje življenje. Ob tako svetlih zgledih svetnikov, plemenitih mož in žena zgodovine se lahko vprašamo – a smo tudi mi pripravljeni spreminjati življenje ob resnici, ob temeljnih spoznanjih svojega življenja, ob Kristusu, evangeliju? Si upamo biti »drugačni«? http://www.rtvslo.si/podcast Fri, 30 Nov 2018 04:56:21 +0000 Andrej Šegula: Sveti Andrej Z leti se vse bolj zavedam svojega telesa. In to zavedanje ni toliko povezano z modrostjo, ki se je je – vsaj tako si domišljam – nekaj vendarle prilepilo name tekom let, pač pa prav s tekom let! S staranjem, torej! In z nepotrebnimi kilogrami, ki so se prav tako prilepili name tekom let, ker je bilo očitno premalo teka v vseh teh letih. Težko se premaknem. Težko počepnem. Težko pokleknem. Težko se dvignem. Težko ležem. Težko vstanem. In sem postal pozoren na svoje telo. Skrbno pretehtam vsak gib, vsak korak. Varčujem z energijo. Ko se odpravim v klet po krompir, pomislim če lahko še kaj postorim, ko sem že ravno tu… če lahko še kaj prinesem, da ne bo treba jutri še enkrat po stopnicah… In opazujem svoje telo. Všeč mi je. Lépo je. Božje je! Ustvarjeno po »božji podobi in sličnosti«! (1 Mz 1, 26) Nekoč sem na vprašanje Kje in kdaj najlaže vidim Boga? odgovoril, da Zjutraj, ko se pogledam v ogledalo! in sem požel nemalo smeha in precej zgražanja. Nikakor ne trdim, da je moje telo kljub »bogupodobnosti« podoba Boga, a trdno verujem, da mi Bog preko tega telesa želi nekaj povedati o sebi. Zato premišljujem o svojem telesu. Lépo je. Sveto je! Je prebivališče in »tempelj Svetega Duha«! (1 Kor 3,19) In ne glede nato ali smo Bogu zgradili tesno kapelico ali mogočno katedralo s stranskimi ladjami in kupolami, nas Pavel spodbuja naj poveličujemo in proslavljamo Boga v svojem telesu! Zato molim s telesom. Lepó je. In sveto je. Bog mi ni podaril le duše, temveč me je »stkal v materinem telesu«! (Ps 139, 13) Zato v odnos z Njim stopam ves… in cel. Kar me je: Duša in telo. In se vse bolj zavedam, da ne le živim v telesu, ampak živim telo! Sveti Frančišek Asiški je svoje telo poimenoval »brat osel«. Jaz bi svojega, glede na proporce in v primerjavi s Frančiškom, lahko imenoval »brat slon«… A mu, vsaj zadnje čase, raje rečem »brat nosorog«! Po Prešernovem zgledu, ki mu »podplat je koža čez in čez postala«… in pa zato, ker kar rinem in rinem… kot nosorog! In vendar je sveto. In je lépo. In je lepó. Da se lahko premaknem… http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2018/11/29/DuhovnamiselMMC.PR1.20181129.4.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 366 clean Z leti se vse bolj zavedam svojega telesa. In to zavedanje ni toliko povezano z modrostjo, ki se je je – vsaj tako si domišljam – nekaj vendarle prilepilo name tekom let, pač pa prav s tekom let! S staranjem, torej! In z nepotrebnimi kilogrami, ki so se prav tako prilepili name tekom let, ker je bilo očitno premalo teka v vseh teh letih. Težko se premaknem. Težko počepnem. Težko pokleknem. Težko se dvignem. Težko ležem. Težko vstanem. In sem postal pozoren na svoje telo. Skrbno pretehtam vsak gib, vsak korak. Varčujem z energijo. Ko se odpravim v klet po krompir, pomislim če lahko še kaj postorim, ko sem že ravno tu… če lahko še kaj prinesem, da ne bo treba jutri še enkrat po stopnicah… In opazujem svoje telo. Všeč mi je. Lépo je. Božje je! Ustvarjeno po »božji podobi in sličnosti«! (1 Mz 1, 26) Nekoč sem na vprašanje Kje in kdaj najlaže vidim Boga? odgovoril, da Zjutraj, ko se pogledam v ogledalo! in sem požel nemalo smeha in precej zgražanja. Nikakor ne trdim, da je moje telo kljub »bogupodobnosti« podoba Boga, a trdno verujem, da mi Bog preko tega telesa želi nekaj povedati o sebi. Zato premišljujem o svojem telesu. Lépo je. Sveto je! Je prebivališče in »tempelj Svetega Duha«! (1 Kor 3,19) In ne glede nato ali smo Bogu zgradili tesno kapelico ali mogočno katedralo s stranskimi ladjami in kupolami, nas Pavel spodbuja naj poveličujemo in proslavljamo Boga v svojem telesu! Zato molim s telesom. Lepó je. In sveto je. Bog mi ni podaril le duše, temveč me je »stkal v materinem telesu«! (Ps 139, 13) Zato v odnos z Njim stopam ves… in cel. Kar me je: Duša in telo. In se vse bolj zavedam, da ne le živim v telesu, ampak živim telo! Sveti Frančišek Asiški je svoje telo poimenoval »brat osel«. Jaz bi svojega, glede na proporce in v primerjavi s Frančiškom, lahko imenoval »brat slon«… A mu, vsaj zadnje čase, raje rečem »brat nosorog«! Po Prešernovem zgledu, ki mu »podplat je koža čez in čez postala«… in pa zato, ker kar rinem in rinem… kot nosorog! In vendar je sveto. In je lépo. In je lepó. Da se lahko premaknem… http://www.rtvslo.si/podcast Thu, 29 Nov 2018 04:56:06 +0000 Gregor Čušin: Jaz in moje telo V četrti knjigi svojih Pogovorov v Tuskulu rimski govornik in filozof Cicero govori o duševnem zdravju in razmišlja, kako bi dosegli stanje notranje pomirjenosti, ki je po njegovem ključna za polno in srečno življenje. Ta duševni mir namreč stalno rušijo vznemirjenja, pretirana čustva in občutki, kot so na primer pomilovanje, jeza, zavist, pretirana vzhičenost – takšna čustva so po njegovem mnenju nekaj ne-umnega in celo nenaravnega, iz njih pa vzidejo duševne bolezni, obolenja in hibe, ki nas oropajo duševnega zdravja. Primer za takšno duševno hibo je na primer pohlep, ki izvira iz čezmernega poželenja po denarju: če temu hlepenju ne postavimo meje, če ne uporabimo takoj razuma, ki bi to željo obrzdal in ozdravil hlepenje, »se omenjeno zlo ohranja v žilah in obvisi v drobovju, na plan prideta bolezen in obolenje, ki ju ne moremo več iztrgati, ko sta se enkrat ukoreninila, ime te bolezni pa je pohlepnost.« V nadaljevanju pogovora Cicero razmišlja, kje je izvor vseh teh negativnih vznemirjenj, ki nam odvzemajo dušni mir. Pride do sklepa, da se posamezna vznemirjenja rodijo »iz dveh vrst navideznih dobrin in iz dveh vrst navideznega zla« – »iz dobrin izvirata poželenje in veseljačenje, pri čemer se veseljačenje nanaša na prisotne dobrine, poželenje pa na prihodnje, iz slabih reči pa strah in potrtost – strah se nanaša na prihodnje reči, potrtost pa na prisotne.« Tako potrtost v duši nastopi, kadar menimo, da nas je doletelo neko zlo, nasprotno pa se pretirano veselimo, če verjamemo, da se je zgodilo nekaj izredno dobrega za nas. Strah nas je v primeru, ko menimo, da nam preti nekaj strašnega, željo po nečem pa nam vzbudi misel na neko prihodnjo dobrino. Potemtakem »vsa vznemirjenja nastopijo zaradi neke sodbe in mnenja,« zaradi naših predstav o nečem dobrem oziroma slabem, ki po mnenju Ciceronov in stoikov niso zgolj izkrivljena in pogosto v veliki meri napačna, pač pa tudi »povsem v naši moči« – mnenja o svetu so torej prostovoljna, v celoti odvisna od nas, saj jih izoblikujemo sami: ne izhajajo iz narave, ampak iz našega premisleka, se pravi lastne sodbe in presoje o svetu. Če torej sami ustvarjamo svoja prepričanja, jih lahko potemtakem sami tudi preoblikujemo in celo odstranimo, to pa je glavna poanta, ki jo želi svojim bralcem posredovati Cicero. Ko enkrat ugotovimo, »da ni dobro tisto, iz česar izideta veseljačenje ali poželenje, niti ni zlo tisto, iz česar izideta strah ali potrtost,« pač pa je to le naše mnenje, se lahko rešimo pretiranih čustev, ki nam rušijo dušni mir, in znova dosežemo stanje notranje pomirjenosti. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2018/11/28/DuhovnamiselMMC.PR1.20181128.3.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 299 clean V četrti knjigi svojih Pogovorov v Tuskulu rimski govornik in filozof Cicero govori o duševnem zdravju in razmišlja, kako bi dosegli stanje notranje pomirjenosti, ki je po njegovem ključna za polno in srečno življenje. Ta duševni mir namreč stalno rušijo vznemirjenja, pretirana čustva in občutki, kot so na primer pomilovanje, jeza, zavist, pretirana vzhičenost – takšna čustva so po njegovem mnenju nekaj ne-umnega in celo nenaravnega, iz njih pa vzidejo duševne bolezni, obolenja in hibe, ki nas oropajo duševnega zdravja. Primer za takšno duševno hibo je na primer pohlep, ki izvira iz čezmernega poželenja po denarju: če temu hlepenju ne postavimo meje, če ne uporabimo takoj razuma, ki bi to željo obrzdal in ozdravil hlepenje, »se omenjeno zlo ohranja v žilah in obvisi v drobovju, na plan prideta bolezen in obolenje, ki ju ne moremo več iztrgati, ko sta se enkrat ukoreninila, ime te bolezni pa je pohlepnost.« V nadaljevanju pogovora Cicero razmišlja, kje je izvor vseh teh negativnih vznemirjenj, ki nam odvzemajo dušni mir. Pride do sklepa, da se posamezna vznemirjenja rodijo »iz dveh vrst navideznih dobrin in iz dveh vrst navideznega zla« – »iz dobrin izvirata poželenje in veseljačenje, pri čemer se veseljačenje nanaša na prisotne dobrine, poželenje pa na prihodnje, iz slabih reči pa strah in potrtost – strah se nanaša na prihodnje reči, potrtost pa na prisotne.« Tako potrtost v duši nastopi, kadar menimo, da nas je doletelo neko zlo, nasprotno pa se pretirano veselimo, če verjamemo, da se je zgodilo nekaj izredno dobrega za nas. Strah nas je v primeru, ko menimo, da nam preti nekaj strašnega, željo po nečem pa nam vzbudi misel na neko prihodnjo dobrino. Potemtakem »vsa vznemirjenja nastopijo zaradi neke sodbe in mnenja,« zaradi naših predstav o nečem dobrem oziroma slabem, ki po mnenju Ciceronov in stoikov niso zgolj izkrivljena in pogosto v veliki meri napačna, pač pa tudi »povsem v naši moči« – mnenja o svetu so torej prostovoljna, v celoti odvisna od nas, saj jih izoblikujemo sami: ne izhajajo iz narave, ampak iz našega premisleka, se pravi lastne sodbe in presoje o svetu. Če torej sami ustvarjamo svoja prepričanja, jih lahko potemtakem sami tudi preoblikujemo in celo odstranimo, to pa je glavna poanta, ki jo želi svojim bralcem posredovati Cicero. Ko enkrat ugotovimo, »da ni dobro tisto, iz česar izideta veseljačenje ali poželenje, niti ni zlo tisto, iz česar izideta strah ali potrtost,« pač pa je to le naše mnenje, se lahko rešimo pretiranih čustev, ki nam rušijo dušni mir, in znova dosežemo stanje notranje pomirjenosti. http://www.rtvslo.si/podcast Wed, 28 Nov 2018 04:54:59 +0000 Polonca Zupančič: Cicero o vzrokih za vznemirjenja Ob doživljanju najbolj čistih trenutkov ljubezni pridem do virov moči, prižigam luč v temačnost duše, odpiram prostor za dobro. Za tem je moja odločitev, da se potrudim ločiti »zrnje od plev«. Trud uspe le, če razmišljam globlje in če pač iskreno pogledam resnici v oči. Če ločim, kaj si želim, od tistega, kakšno je dejansko stanje. Ko se ozrem v obraz svojega bližnjega, s katerim se skušam sporazumevati, je na njem veliko zapisanega. A koliko je še vsega, kar moje oči ne vidijo. Marsikdaj mislim, da vidim vse, kar je treba za dober odnos. Toda veliko je še skritega. Obraz morda samo nakazuje, je izhodišče za to, da temu posvetim več pozornosti. Da lahko odpreva novo poglavje najinega odnosa. Ko sem začela delati z ljudmi v stiski, sem hotela takoj pomagati. Nisem želela imeti premoči nad trpečimi, ampak hitro, čim bolje pomagati. Spoznala pa sem, da takrat, ko človeka samo pozorno poslušam, govori in ob tem razmišlja, govori tudi sebi. In ve, da ni sam. Vsako poslušanje ne pripelje do spremembe, ne spodbudi preobrazbe. Človek v stiski mora čutiti zaupanje, da je nekdo z njim, ko se trudi priti ven iz temačnosti, nevarnega brezna. Samo človek to potrebuje. Govori in prileze ven. In je resničen ta njegov svet. Včasih je čustveno boleče, naporno vsestransko. Potrebuje pa nekoga, ki ga posluša. Drevesa, trava, cvetje rastejo v tišini, pravi mati Terezija. Tudi moja tišina daje drugemu nov pogled na stvari, odpira možnost rasti. Ostati v tišini drugega, ki je dragocen, nepogrešljiv Dotik. Razmišljam o težavah, ki se odvijajo med nami v bližnjih odnosih. Pa ni nujno, da gre za sebične, slabe ali celo ničvredne osebe. Marsikdaj pride do hudih zapletov. Čisto nepričakovano, radi rečemo. V resnici pa je bilo že prej veliko pometenega pod preprogo, v strahu pred neprijetnimi posledicami. Marsikoga prestraši dejstvo, da je v zakonskem odnosu malo stvari, za katere se ni vredno prepirati. Zato se je treba prepirati – na dober, resen način. S pozornim, natančnim, dobrohotnim pogovarjanjem. Ko skupaj iščeva soglasje, se pogajava, postavljava stvari na pravo mesto. Ob nemočnih, nejasnih točkah se ozirava Vanj. Iskreno in potrpežljivo, z novo orientacijo se učiva slišati, gledati s srcem, kot pravi Mali princ. To je »prepir«, ki ima za cilj mir in prevzem odgovornosti zase, za najino ljubezen. In doživiva skrivnosten, blagodejni božji dotik. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive04/2018/11/27/DuhovnamiselMMC.PR1.20181127.2.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 309 clean Ob doživljanju najbolj čistih trenutkov ljubezni pridem do virov moči, prižigam luč v temačnost duše, odpiram prostor za dobro. Za tem je moja odločitev, da se potrudim ločiti »zrnje od plev«. Trud uspe le, če razmišljam globlje in če pač iskreno pogledam resnici v oči. Če ločim, kaj si želim, od tistega, kakšno je dejansko stanje. Ko se ozrem v obraz svojega bližnjega, s katerim se skušam sporazumevati, je na njem veliko zapisanega. A koliko je še vsega, kar moje oči ne vidijo. Marsikdaj mislim, da vidim vse, kar je treba za dober odnos. Toda veliko je še skritega. Obraz morda samo nakazuje, je izhodišče za to, da temu posvetim več pozornosti. Da lahko odpreva novo poglavje najinega odnosa. Ko sem začela delati z ljudmi v stiski, sem hotela takoj pomagati. Nisem želela imeti premoči nad trpečimi, ampak hitro, čim bolje pomagati. Spoznala pa sem, da takrat, ko človeka samo pozorno poslušam, govori in ob tem razmišlja, govori tudi sebi. In ve, da ni sam. Vsako poslušanje ne pripelje do spremembe, ne spodbudi preobrazbe. Človek v stiski mora čutiti zaupanje, da je nekdo z njim, ko se trudi priti ven iz temačnosti, nevarnega brezna. Samo človek to potrebuje. Govori in prileze ven. In je resničen ta njegov svet. Včasih je čustveno boleče, naporno vsestransko. Potrebuje pa nekoga, ki ga posluša. Drevesa, trava, cvetje rastejo v tišini, pravi mati Terezija. Tudi moja tišina daje drugemu nov pogled na stvari, odpira možnost rasti. Ostati v tišini drugega, ki je dragocen, nepogrešljiv Dotik. Razmišljam o težavah, ki se odvijajo med nami v bližnjih odnosih. Pa ni nujno, da gre za sebične, slabe ali celo ničvredne osebe. Marsikdaj pride do hudih zapletov. Čisto nepričakovano, radi rečemo. V resnici pa je bilo že prej veliko pometenega pod preprogo, v strahu pred neprijetnimi posledicami. Marsikoga prestraši dejstvo, da je v zakonskem odnosu malo stvari, za katere se ni vredno prepirati. Zato se je treba prepirati – na dober, resen način. S pozornim, natančnim, dobrohotnim pogovarjanjem. Ko skupaj iščeva soglasje, se pogajava, postavljava stvari na pravo mesto. Ob nemočnih, nejasnih točkah se ozirava Vanj. Iskreno in potrpežljivo, z novo orientacijo se učiva slišati, gledati s srcem, kot pravi Mali princ. To je »prepir«, ki ima za cilj mir in prevzem odgovornosti zase, za najino ljubezen. In doživiva skrivnosten, blagodejni božji dotik. http://www.rtvslo.si/podcast Tue, 27 Nov 2018 04:55:09 +0000 Silva Matos: Moje bistvo v odnosu z drugim Tisti dan sem se spraševal, koliko stane človek. Tisti dan, ko se je med najin pogovor vtaknil telefon. Vendar sem trmast človek, hotel sem si ga priboriti nazaj, dalje sem ga spraševal, nadaljeval sem, kakor da se ni nič zgodilo. Potem sem postal siten, hotel sem prevzeti pozornost, ki jo je namenjal svoji mali napravici, pa mi ni uspelo. Pogovarjal sem se z njim, on pa je vztrajno gledal na ekran, ne da bi me medtem enkrat samkrat pogledal. Potem je vendarle dvignil pogled, ko sem ga vprašal, koliko stane njegov telefon, in me osupnil s številko blizu 500 evrov. Visoka cena za telefon in precej majhna za človeka. Vsaj nekaj manj moram biti vreden zanj, da se mu ne splača, da bi me pogledal, vsaj sto evrov manj moram biti vreden, ker je sto evrov prva vsota, ki se pozna. Tako v svojih mislih pridem do denarja, ki ocenjuje mojo vrednost, štiristo evrov, »krasno ceno, s katero so me ocenili.« (Zah 11,13) Razmišljam, koliko bi ameriški trgovci pred dvema stoletjema odšteli za tako šibkega zamorca kot sem sam, mislim si, da ne veliko, a da bi spričo močnih meč in stegen vendarle ponudili več kot štiri stotake. In sem malce razočaran. Je res škatla pred mano sposobna dati več kot moje besede, moja prisotnost, moj iskreni nasmeh? Bi za petsto evrov s to srebrno napravico res dobil več? Ne znam obirati bombaža, niti hitro računati, niti ne vem za vse rezultate tekem, ne znam se boksati in prinašam bonus točk. Znam pa poslušati, te objeti in pobožati, se ti nasmejati, znam ti narediti lep spomin. Ni vse to, kar imam in kar znam, ni vse to vredno vsaj petstotih evrov ali več? Mogoče petnajstih minut pozornosti? Klica, ki zvoni v prazno? Preslišanega sporočila? Ustavljenega posnetka? Mogoče pretiravam. Mogoče pa molčeče pare na kavi z osvetljenimi obrazi, morda zdolgočasene otroke ob starših, ki drsajo po telefonu, ko jih peljejo z vozičkom na sprehod, mogoče starše, ki svoje pozornosti lačne otroke utišajo s sijočo tablico, in najstnike, ki panično trepljajo svoje žepe, razumem čisto pravilno. Da je mogoče res prišlo do neke čudne inflacije in smo ljudje dandanes preveč poceni ali pa so naši telefoni preprosto predragi. Ali pa smo cene pomešali med seboj in ne vemo več, katero je dražje, katero vrednejše in katero pomembnejše. Nekje so nas prinesli okoli, morda so se pri reklamah zlagali. Tako plačujemo preveč za stvari, zaradi katerih si ne moremo privoščiti tistega, kar res potrebujemo. Kot da ne bi vedeli več, da ti vožnja z mercedesom pri kruljenju v želodcu prav nič ne pomaga. Morda pa je ravno to krivo, da mu zame ni bilo treba plačati, da sem prišel v njegovo življenje kot sonce, kot morje, kot tihe zasnežene gore nad mlado zelenim travnikom, kot barve zahoda. Morda mi je to zmanjšalo vrednost. Ker smo ljudje pozabili, da so stvari neprecenljive vrednosti vedno zastonj. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive04/2018/11/26/DuhovnamiselMMC.PR1.20181126.1.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 392 clean Tisti dan sem se spraševal, koliko stane človek. Tisti dan, ko se je med najin pogovor vtaknil telefon. Vendar sem trmast človek, hotel sem si ga priboriti nazaj, dalje sem ga spraševal, nadaljeval sem, kakor da se ni nič zgodilo. Potem sem postal siten, hotel sem prevzeti pozornost, ki jo je namenjal svoji mali napravici, pa mi ni uspelo. Pogovarjal sem se z njim, on pa je vztrajno gledal na ekran, ne da bi me medtem enkrat samkrat pogledal. Potem je vendarle dvignil pogled, ko sem ga vprašal, koliko stane njegov telefon, in me osupnil s številko blizu 500 evrov. Visoka cena za telefon in precej majhna za človeka. Vsaj nekaj manj moram biti vreden zanj, da se mu ne splača, da bi me pogledal, vsaj sto evrov manj moram biti vreden, ker je sto evrov prva vsota, ki se pozna. Tako v svojih mislih pridem do denarja, ki ocenjuje mojo vrednost, štiristo evrov, »krasno ceno, s katero so me ocenili.« (Zah 11,13) Razmišljam, koliko bi ameriški trgovci pred dvema stoletjema odšteli za tako šibkega zamorca kot sem sam, mislim si, da ne veliko, a da bi spričo močnih meč in stegen vendarle ponudili več kot štiri stotake. In sem malce razočaran. Je res škatla pred mano sposobna dati več kot moje besede, moja prisotnost, moj iskreni nasmeh? Bi za petsto evrov s to srebrno napravico res dobil več? Ne znam obirati bombaža, niti hitro računati, niti ne vem za vse rezultate tekem, ne znam se boksati in prinašam bonus točk. Znam pa poslušati, te objeti in pobožati, se ti nasmejati, znam ti narediti lep spomin. Ni vse to, kar imam in kar znam, ni vse to vredno vsaj petstotih evrov ali več? Mogoče petnajstih minut pozornosti? Klica, ki zvoni v prazno? Preslišanega sporočila? Ustavljenega posnetka? Mogoče pretiravam. Mogoče pa molčeče pare na kavi z osvetljenimi obrazi, morda zdolgočasene otroke ob starših, ki drsajo po telefonu, ko jih peljejo z vozičkom na sprehod, mogoče starše, ki svoje pozornosti lačne otroke utišajo s sijočo tablico, in najstnike, ki panično trepljajo svoje žepe, razumem čisto pravilno. Da je mogoče res prišlo do neke čudne inflacije in smo ljudje dandanes preveč poceni ali pa so naši telefoni preprosto predragi. Ali pa smo cene pomešali med seboj in ne vemo več, katero je dražje, katero vrednejše in katero pomembnejše. Nekje so nas prinesli okoli, morda so se pri reklamah zlagali. Tako plačujemo preveč za stvari, zaradi katerih si ne moremo privoščiti tistega, kar res potrebujemo. Kot da ne bi vedeli več, da ti vožnja z mercedesom pri kruljenju v želodcu prav nič ne pomaga. Morda pa je ravno to krivo, da mu zame ni bilo treba plačati, da sem prišel v njegovo življenje kot sonce, kot morje, kot tihe zasnežene gore nad mlado zelenim travnikom, kot barve zahoda. Morda mi je to zmanjšalo vrednost. Ker smo ljudje pozabili, da so stvari neprecenljive vrednosti vedno zastonj. http://www.rtvslo.si/podcast Mon, 26 Nov 2018 04:56:32 +0000 Marko Rijavec: Koliko stane človek? Že v otroških letih, ko smo nam brali pravljice o zlobnih in dobrih kraljih, se je naše srce nagibalo k dobrim kraljem. K tistim, ki so bili modri, preudarni, pravični in pošteni. Kot se pač za pravega kralja resnično spodobi. Z odraščanjem pa se je začelo vse bolj kazati, da kralji, oziroma takšni in drugačni vladarji in voditelji, pač niso vedno te sorte. Ob učenju zgodovine pa se je še bolj izkazalo, da so našo preteklost močno zaznamovali kralji in vladarji, ki so bili pravo nasprotje onih kraljev iz otroških pravljic. Ob takih spoznanjih, pa tudi verjetno ob razočaranjih nad sodobnimi vladarji, so nam na voljo ostali druge vrste kralji. Na primer: kralj nogometa; pa kralj rokenrola; kraljica terana; morda angleška ali kaka druga kraljica. Vsekakor bolj varno, predvsem pa mnogo lepše in boljše od onih zlobnih kraljev, ki samo hlepijo po moči in oblasti, resničnih kraljev, ki še zdaleč niso taki, kot so nam jih prikazovale pravljice. Ker kralji iz pravljic ne torej obstajajo, kaj nam na koncu vsega tega ostane? No, obstaja še en kralj, ki ni nič pravljičen, niti mitološki. Pravzaprav sam zase sploh ne pravi, da je kralj, ker nima ne vojske ne ozemlja. V bistvu so mu naziv »kralj« dali drugi in še to iz posmeha – judovski kralj. Tako je – tista kratica INRI, ki je navadno pritrjena na vrhu razpela. Iesus Nazarenus Rex Iudaeorum – Jezus Nazarečan, kralj Judov. Kralj, ki je vstopil v svet na povsem nekraljevski način, saj se ni rodil v jeruzalemski palači kralja Heroda, ampak nekje na periferiji Betlehema. Kralj, ki ga nikoli niso videli, da bi nosil na glavi krono iz zlata, medtem ko je v zasmeh in ponižanje nosil tako, iz trnja, ki so mu jo na glavo nabili njegovi mučitelji. Kralj, ki ni vladal nad nobenim teritorijem, ampak je zakraljeval v srcih mnogih svojih sodobnikov in vseh tistih, ki smo se jim skozi stoletja pridružili. Preprosto zato, ker smo v njem prepoznali kralja, ki ni diktator in terorist, kralja, ki ne vlada s silo in močjo, ampak z ljubeznijo. To je njegova edina moč – ljubezen. Meni in vsakemu od nas pa daje svobodo, da lahko to ljubezen zavrnem ali pa odgovorim nanjo. Še več: ker je – kakor verujemo kristjani – v tej ljubezni šel tako daleč, da je dal za nas svoje življenje in vstal od mrtvih, tudi vse nas vabi, da prav s tako ljubeznijo, s kakršno nas on ljubi, tudi mi ljubimo in spoštujemo druge. Kako nam to uspeva ali ne, vem najbolje zase. Vsekakor pa nas vabi na to pot, na kateri tukaj in zdaj skušamo gradi kraljestvo ljubezni. Skušamo, pravim zato, ker se učimo in ker kraljestvo pravičnosti, ljubezni in miru tu na zemlji ne bo nikoli v polnosti vzpostavljeno. Vsekakor pa je življenjska pot vsakega od nas, če je količkaj zaznamovana z rastjo v ljubezni, dejansko priprava na vstop v kraljestvo ljubezni, kraljestvo Jezusa Kristusa, ki je naša končna in večna resničnost. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive04/2018/11/25/DuhovnamiselMMC.PR1.20181125.7.0650.mp3 RTVSLO – Prvi 382 clean Že v otroških letih, ko smo nam brali pravljice o zlobnih in dobrih kraljih, se je naše srce nagibalo k dobrim kraljem. K tistim, ki so bili modri, preudarni, pravični in pošteni. Kot se pač za pravega kralja resnično spodobi. Z odraščanjem pa se je začelo vse bolj kazati, da kralji, oziroma takšni in drugačni vladarji in voditelji, pač niso vedno te sorte. Ob učenju zgodovine pa se je še bolj izkazalo, da so našo preteklost močno zaznamovali kralji in vladarji, ki so bili pravo nasprotje onih kraljev iz otroških pravljic. Ob takih spoznanjih, pa tudi verjetno ob razočaranjih nad sodobnimi vladarji, so nam na voljo ostali druge vrste kralji. Na primer: kralj nogometa; pa kralj rokenrola; kraljica terana; morda angleška ali kaka druga kraljica. Vsekakor bolj varno, predvsem pa mnogo lepše in boljše od onih zlobnih kraljev, ki samo hlepijo po moči in oblasti, resničnih kraljev, ki še zdaleč niso taki, kot so nam jih prikazovale pravljice. Ker kralji iz pravljic ne torej obstajajo, kaj nam na koncu vsega tega ostane? No, obstaja še en kralj, ki ni nič pravljičen, niti mitološki. Pravzaprav sam zase sploh ne pravi, da je kralj, ker nima ne vojske ne ozemlja. V bistvu so mu naziv »kralj« dali drugi in še to iz posmeha – judovski kralj. Tako je – tista kratica INRI, ki je navadno pritrjena na vrhu razpela. Iesus Nazarenus Rex Iudaeorum – Jezus Nazarečan, kralj Judov. Kralj, ki je vstopil v svet na povsem nekraljevski način, saj se ni rodil v jeruzalemski palači kralja Heroda, ampak nekje na periferiji Betlehema. Kralj, ki ga nikoli niso videli, da bi nosil na glavi krono iz zlata, medtem ko je v zasmeh in ponižanje nosil tako, iz trnja, ki so mu jo na glavo nabili njegovi mučitelji. Kralj, ki ni vladal nad nobenim teritorijem, ampak je zakraljeval v srcih mnogih svojih sodobnikov in vseh tistih, ki smo se jim skozi stoletja pridružili. Preprosto zato, ker smo v njem prepoznali kralja, ki ni diktator in terorist, kralja, ki ne vlada s silo in močjo, ampak z ljubeznijo. To je njegova edina moč – ljubezen. Meni in vsakemu od nas pa daje svobodo, da lahko to ljubezen zavrnem ali pa odgovorim nanjo. Še več: ker je – kakor verujemo kristjani – v tej ljubezni šel tako daleč, da je dal za nas svoje življenje in vstal od mrtvih, tudi vse nas vabi, da prav s tako ljubeznijo, s kakršno nas on ljubi, tudi mi ljubimo in spoštujemo druge. Kako nam to uspeva ali ne, vem najbolje zase. Vsekakor pa nas vabi na to pot, na kateri tukaj in zdaj skušamo gradi kraljestvo ljubezni. Skušamo, pravim zato, ker se učimo in ker kraljestvo pravičnosti, ljubezni in miru tu na zemlji ne bo nikoli v polnosti vzpostavljeno. Vsekakor pa je življenjska pot vsakega od nas, če je količkaj zaznamovana z rastjo v ljubezni, dejansko priprava na vstop v kraljestvo ljubezni, kraljestvo Jezusa Kristusa, ki je naša končna in večna resničnost. http://www.rtvslo.si/podcast Sun, 25 Nov 2018 05:56:22 +0000 Andraž Arko: Kralj Vedno redkeje pišemo pisma. Raje telefoniramo, pošiljamo sporočila po mobilnem telefonu ali pa po elektronski pošti. Tako ni treba iskati niti pisemske ovojnice, niti znamke, niti ni treba odkorakati do najbližjega poštnega nabiralnika. Vse lahko urediš od doma. Vse, kar napišemo ali tudi sporočimo na tak način, ima zelo pogosto povsem drugačno obliko, pa tudi vsebino. Polno okrajšav, morda v jeziku, ki je vse prej kot pravilno slovenski. Kako lepi pozdravi se skrivajo za kratico »lp«, bi bilo treba raziskati. V to poplavo povsem drugačne pošte, kot smo je navajeni, pa sem in tja dobimo tudi čisto pravo pošto. Tako sem sama doživela kot pravo razkošje, ko sem od kolegice dobila takšno pismo. Dolgo skoraj dve strani, napisani z roko, z lično pisavo. Seveda je bila tudi vsebina toplo človeška, tako da sem bila pisma zares zelo vesela in mi je polepšal dan. Tako redko dobivamo takšna pisma. Čeprav načelno ne shranjujem veliko stvari, sem se takoj odločila, da pismo shranim. Ob tem sem se nehote spet spomnila na božična in novoletna voščila. V velikih količinah jih pošiljamo, pa je v njih pogosto tako malo osebne angažiranosti, osebnega odnosa do tistega, ki so mu namenjena. Saj ni treba, da napišemo kakšne posebne verze, kakšno posebno misel, ki jo od nekod prepišemo. Dovolj je že, če preprosto z roko napišemo, da na tega človeka mislimo in mu želimo vse dobro za praznike. Za dokaz človeške naklonjenosti in povezanosti ni treba dragih daril, ni treba nič posebnega. Tudi ne kakšnih posebnih slikovnih voščil po internetu. Morda sem s takšnim razmišljanjem malo staromodna in ne spadam čisto v ta čas, ki gleda na marsikaj drugače. Morda pa bi se pisma, napisanega na roko, ali pa čestitke, ki je več kot samo podpis pod natisnjenim, razveselil še kdo. Prav je, da si to povemo in se morda tudi vzpodbudimo, da kljub drugačnim časom še sežemo po papirju in peresu in kaj napišemo – drugemu in sebi v veselje. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive04/2018/11/24/DuhovnamiselMMC.PR1.20181124.6.0650.mp3 RTVSLO – Prvi 279 clean Vedno redkeje pišemo pisma. Raje telefoniramo, pošiljamo sporočila po mobilnem telefonu ali pa po elektronski pošti. Tako ni treba iskati niti pisemske ovojnice, niti znamke, niti ni treba odkorakati do najbližjega poštnega nabiralnika. Vse lahko urediš od doma. Vse, kar napišemo ali tudi sporočimo na tak način, ima zelo pogosto povsem drugačno obliko, pa tudi vsebino. Polno okrajšav, morda v jeziku, ki je vse prej kot pravilno slovenski. Kako lepi pozdravi se skrivajo za kratico »lp«, bi bilo treba raziskati. V to poplavo povsem drugačne pošte, kot smo je navajeni, pa sem in tja dobimo tudi čisto pravo pošto. Tako sem sama doživela kot pravo razkošje, ko sem od kolegice dobila takšno pismo. Dolgo skoraj dve strani, napisani z roko, z lično pisavo. Seveda je bila tudi vsebina toplo človeška, tako da sem bila pisma zares zelo vesela in mi je polepšal dan. Tako redko dobivamo takšna pisma. Čeprav načelno ne shranjujem veliko stvari, sem se takoj odločila, da pismo shranim. Ob tem sem se nehote spet spomnila na božična in novoletna voščila. V velikih količinah jih pošiljamo, pa je v njih pogosto tako malo osebne angažiranosti, osebnega odnosa do tistega, ki so mu namenjena. Saj ni treba, da napišemo kakšne posebne verze, kakšno posebno misel, ki jo od nekod prepišemo. Dovolj je že, če preprosto z roko napišemo, da na tega človeka mislimo in mu želimo vse dobro za praznike. Za dokaz človeške naklonjenosti in povezanosti ni treba dragih daril, ni treba nič posebnega. Tudi ne kakšnih posebnih slikovnih voščil po internetu. Morda sem s takšnim razmišljanjem malo staromodna in ne spadam čisto v ta čas, ki gleda na marsikaj drugače. Morda pa bi se pisma, napisanega na roko, ali pa čestitke, ki je več kot samo podpis pod natisnjenim, razveselil še kdo. Prav je, da si to povemo in se morda tudi vzpodbudimo, da kljub drugačnim časom še sežemo po papirju in peresu in kaj napišemo – drugemu in sebi v veselje. http://www.rtvslo.si/podcast Sat, 24 Nov 2018 05:54:39 +0000 Metka Klevišar: Pravo razkošje Včasih živimo tako, kot da je vse, kar doživljamo, mislimo, čutimo, zgolj naša osebna stvar, naša last in da se noben drug ne more in tudi ne sme dotikati tega dogajanja. Preprosto želimo ostajati sami zase in zgolj zase. Drugi se nas ne tičejo ali vsaj zelo malo. Rečemo, da smo »zaprti sami vase«. Spet drugikrat živimo tako, da je vse, kar doživljamo, mislimo, čutimo, nekaj, kar lahko podelimo in tudi želimo podeliti z drugimi ljudmi okrog nas, zlasti s tistimi, ki so nam blizu in jih imamo radi. Preprosto želimo biti eno z drugimi, čutiti z njimi, skrbeti zanje, dihati z njimi. Govorimo, da smo »odprti v svet«. Vendar poleg zaprtosti in odprtosti poznamo še eno modaliteto dojemanja sebe in sveta okrog sebe. To pa je modaliteta površine ali globine tega dojemanja, ko se naše samodojemanje in samorazumevanje gradi bolj na trenutnih in površnih ali pa na trajnejših vtisih in mislih. V modaliteti površine se počutimo kot plavalec, ki ga nemirno morje premetava sem in tja. Enkrat ga zrine v kak kot, drugič ga povleče na odprto morje, kjer morda uživa v dogajanju in novih obzorjih, ki se mu ponujajo. V modaliteti globine pa se počutimo kot potapljač, ki ne čuti valovanja na površini, temveč sledi tokovom v globini. Ti tokovi so lahko nevarni, ko nas morje vsrka vase in ne dovoli povratka na površino. Lahko pa nam nudijo osvobajajoči občutek izgubljanja teže in omejenosti. Podobno, kot je za plavalca najboljša kombinacija varnega spuščanja v globino in vračanja na odprto morje, je tudi za nas, plavalce v morju življenja najboljša kombinacija globokega dojemanja samega sebe, ki pa se ne izgublja v sebi, temveč se zmore vedno znova vrniti v odprtost do življenja. Morda najmanj ugodna pa je kombinacija površnega, a zaprtega dojemanja samega sebe. Kajti ta kombinacija nas lahko kaj hitro zapelje v ožine življenja, polne skritih pečin. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive04/2018/11/23/DuhovnamiselMMC.PR1.20181123.5.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 352 clean Včasih živimo tako, kot da je vse, kar doživljamo, mislimo, čutimo, zgolj naša osebna stvar, naša last in da se noben drug ne more in tudi ne sme dotikati tega dogajanja. Preprosto želimo ostajati sami zase in zgolj zase. Drugi se nas ne tičejo ali vsaj zelo malo. Rečemo, da smo »zaprti sami vase«. Spet drugikrat živimo tako, da je vse, kar doživljamo, mislimo, čutimo, nekaj, kar lahko podelimo in tudi želimo podeliti z drugimi ljudmi okrog nas, zlasti s tistimi, ki so nam blizu in jih imamo radi. Preprosto želimo biti eno z drugimi, čutiti z njimi, skrbeti zanje, dihati z njimi. Govorimo, da smo »odprti v svet«. Vendar poleg zaprtosti in odprtosti poznamo še eno modaliteto dojemanja sebe in sveta okrog sebe. To pa je modaliteta površine ali globine tega dojemanja, ko se naše samodojemanje in samorazumevanje gradi bolj na trenutnih in površnih ali pa na trajnejših vtisih in mislih. V modaliteti površine se počutimo kot plavalec, ki ga nemirno morje premetava sem in tja. Enkrat ga zrine v kak kot, drugič ga povleče na odprto morje, kjer morda uživa v dogajanju in novih obzorjih, ki se mu ponujajo. V modaliteti globine pa se počutimo kot potapljač, ki ne čuti valovanja na površini, temveč sledi tokovom v globini. Ti tokovi so lahko nevarni, ko nas morje vsrka vase in ne dovoli povratka na površino. Lahko pa nam nudijo osvobajajoči občutek izgubljanja teže in omejenosti. Podobno, kot je za plavalca najboljša kombinacija varnega spuščanja v globino in vračanja na odprto morje, je tudi za nas, plavalce v morju življenja najboljša kombinacija globokega dojemanja samega sebe, ki pa se ne izgublja v sebi, temveč se zmore vedno znova vrniti v odprtost do življenja. Morda najmanj ugodna pa je kombinacija površnega, a zaprtega dojemanja samega sebe. Kajti ta kombinacija nas lahko kaj hitro zapelje v ožine življenja, polne skritih pečin. http://www.rtvslo.si/podcast Fri, 23 Nov 2018 04:55:52 +0000 Andrej Ule: Zaprti sami vase Jutro je. Na mizi je kava ali čaj in zraven še kaj, kar vas nasiti in dobro tekne. Pred vrvežem prihodnjih ur lahko užijete malo tišine. Dan vas še nima pod nadzorom. In v tem trenutku vam želim v razmislek ponuditi eno najbolj znanih svetopisemskih besedil, ki naj bi dnevu, ki je pred vami, dalo usmeritev: “Vse ima svojo uro, vsako veselje ima svoj čas pod nebom.” (Prd 3,1). Besedila med branjem in sčasoma razvijejo svoj vpliv na nas in Salomonova izjava je zelo priljubljena. Našla je celo pot v likovno in glasbeno umetnost. Kako vi slišite in razumete te besede? Lahko jih razumete kot “vse ob svojem času” in se s takšnim razumevanjem izognete preveč jasnim zahtevam, ki so vam predložene, in ustvarite določeno distanco, ker ne morete zdaj ali zelo hitro zadostiti temu, kar nekdo pričakuje. Lahko bi jih razumeli tudi kot “Vedno vse po vrsti,” kar vsekakor vsebuje določeno odlašanje ali obotavljanje ter olajša prehod na vero v usodo. Posvetimo pa se še eni različici razumevanja, namreč: “Za kaj je ravno zdaj čas?” Kaj naj bi in kaj lahko danes določa vaš dan in mu da smisel? Na Odeonskem trgu v Muenchnu je bilo spomladi leta 2014 veliko kulturno dogajanje na temo “100 let od prve svetovne vojne”. Študentje umetnosti so se predstavili kot živ spomenik na podestu pred Dvorano vojskovodij, v kostumih, ki so ponazorili črno-zeleno bronasto patino spomenika padlim. Molče so več ur ležali tam brez znakov življenja. Izmučena življenja žensk, moških in otrok, ki so utrpeli nasilje. Vendar pa nasilje ni samo stvar preteklosti. Povsod kamor se ozremo ga vidimo. Statistike povezane z njimi so alarmantne. Nasilje je odgovorno za več kot 1,6 miljona smrti na svetu vsako leto. Nasilje je po vsem svetu eden od glavnih razlogov umrljivosti med osebami starimi od 15 do 44 let. 35 odstotkov žensk po vsem svetu – več kakor ena od treh – je v svojem življenju doživelo nasilje v domu, pa naj gre za telesno, psihično ali oboje. Eno od 10 deklet mlajših od osemnajst let je bilo prisiljeno v spolni odnos. Več kakor 6 milijonov otrok je vsako leto priča nasilju v domu. Lahko bi nadaljevali s statistiko. Toda za številkami so ljudje in to v večini primerov najranljivejši in najšibkejši. To ni ravno spodbudna tema za jutranje premišljevanje, kajne? Ali se nas res tiče, če druge zlorabljajo, pretepajo, trpinčijo ali ubijajo? V svetopisemski knjigi Pregovori so zapisane besede, ki nam odgovarjajo na to vprašanje: “Odpiraj svoja usta za mutca, za pravico vseh prizadetih.” (Pregovori 31,8) Avtor tega tisočletja starega zapisa je bil kralj, torej je imel politično odgovornost in obast, da spremeni razmere. Toda tudi mi – navadni ljudje, kot temu radi rečemo – nismo nemočni. Pokazati državljanski pogum, zavzeti se za šibke, preprečiti nasilje, poiskati pomoč, prijaviti – to zna in zmore vsak, ki se zaveda svoje odgovornosti. Zato vas želim pozvati, da se danes zavzamate za tiste, ki jih drugi ne slišijo ali pa si ne morejo sami pomagati! Morda zaradi tega ne boste junaki, a zagotovo boste soljudje. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive04/2018/11/22/DuhovnamiselMMC.PR1.20181122.4.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 394 clean Jutro je. Na mizi je kava ali čaj in zraven še kaj, kar vas nasiti in dobro tekne. Pred vrvežem prihodnjih ur lahko užijete malo tišine. Dan vas še nima pod nadzorom. In v tem trenutku vam želim v razmislek ponuditi eno najbolj znanih svetopisemskih besedil, ki naj bi dnevu, ki je pred vami, dalo usmeritev: “Vse ima svojo uro, vsako veselje ima svoj čas pod nebom.” (Prd 3,1). Besedila med branjem in sčasoma razvijejo svoj vpliv na nas in Salomonova izjava je zelo priljubljena. Našla je celo pot v likovno in glasbeno umetnost. Kako vi slišite in razumete te besede? Lahko jih razumete kot “vse ob svojem času” in se s takšnim razumevanjem izognete preveč jasnim zahtevam, ki so vam predložene, in ustvarite določeno distanco, ker ne morete zdaj ali zelo hitro zadostiti temu, kar nekdo pričakuje. Lahko bi jih razumeli tudi kot “Vedno vse po vrsti,” kar vsekakor vsebuje določeno odlašanje ali obotavljanje ter olajša prehod na vero v usodo. Posvetimo pa se še eni različici razumevanja, namreč: “Za kaj je ravno zdaj čas?” Kaj naj bi in kaj lahko danes določa vaš dan in mu da smisel? Na Odeonskem trgu v Muenchnu je bilo spomladi leta 2014 veliko kulturno dogajanje na temo “100 let od prve svetovne vojne”. Študentje umetnosti so se predstavili kot živ spomenik na podestu pred Dvorano vojskovodij, v kostumih, ki so ponazorili črno-zeleno bronasto patino spomenika padlim. Molče so več ur ležali tam brez znakov življenja. Izmučena življenja žensk, moških in otrok, ki so utrpeli nasilje. Vendar pa nasilje ni samo stvar preteklosti. Povsod kamor se ozremo ga vidimo. Statistike povezane z njimi so alarmantne. Nasilje je odgovorno za več kot 1,6 miljona smrti na svetu vsako leto. Nasilje je po vsem svetu eden od glavnih razlogov umrljivosti med osebami starimi od 15 do 44 let. 35 odstotkov žensk po vsem svetu – več kakor ena od treh – je v svojem življenju doživelo nasilje v domu, pa naj gre za telesno, psihično ali oboje. Eno od 10 deklet mlajših od osemnajst let je bilo prisiljeno v spolni odnos. Več kakor 6 milijonov otrok je vsako leto priča nasilju v domu. Lahko bi nadaljevali s statistiko. Toda za številkami so ljudje in to v večini primerov najranljivejši in najšibkejši. To ni ravno spodbudna tema za jutranje premišljevanje, kajne? Ali se nas res tiče, če druge zlorabljajo, pretepajo, trpinčijo ali ubijajo? V svetopisemski knjigi Pregovori so zapisane besede, ki nam odgovarjajo na to vprašanje: “Odpiraj svoja usta za mutca, za pravico vseh prizadetih.” (Pregovori 31,8) Avtor tega tisočletja starega zapisa je bil kralj, torej je imel politično odgovornost in obast, da spremeni razmere. Toda tudi mi – navadni ljudje, kot temu radi rečemo – nismo nemočni. Pokazati državljanski pogum, zavzeti se za šibke, preprečiti nasilje, poiskati pomoč, prijaviti – to zna in zmore vsak, ki se zaveda svoje odgovornosti. Zato vas želim pozvati, da se danes zavzamate za tiste, ki jih drugi ne slišijo ali pa si ne morejo sami pomagati! Morda zaradi tega ne boste junaki, a zagotovo boste soljudje. http://www.rtvslo.si/podcast Thu, 22 Nov 2018 04:56:34 +0000 Zmago Godina: Nasilje V 9. verzu 46. sure Bog v Koranu preroku Mohamedu ukazuje: »Reci: `Jaz nisem novost med poslanci! Ne vem, kaj se bo zgodilo z niti menoj niti z vami! Sledim le temu, kar mi je bilo razodeto, nisem nič drugega kot jasen svarilec!`«. Mohamedovo poslanstvo je tako utemeljeno prvenstveno v pozivu k enemu in edinemu Bogu, vsemogočnemu Stvarniku vsega obstoječega. Kljub posebnemu položaju, ki ga prerok Mohamed zavzema v islamski tradiciji, Koran na več mestih zanikuje vsakršno pobožanstvenje in, nasprotno, poudarja njegovo človeškost. V 6. verzu 41. sure beremo: »Reci: `Jaz sem samo človek, tako kot vi! Oznanjeno mi je bilo, da je vaš bog en sam Bog. Iskreno se napotite k njemu [in] prosite ga odpuščanja […]`.« Mohamed je bil poslan kot glasnik »veselega oznanila« in kot svarilec (17:105). Koran Mohameda prikazuje kot ponižnega, pobožnega, iskrenega in predanega svarilca in »Pečata prorokov« (33:40), ki je bil kot milost (21:107) poslan celotnemu človeštvu. Kakor izhaja iz Korana, prerok Mohamed ni pesnik, vedeževalec ali celo slepar (69:38-47), temveč prejemnik Božjega razodetja, čigar srce tistega, kar se mu je razodelo, poslej ni moglo več zanikati (53:11). Čeprav islamska tradicija razpolaga z izčrpnimi opisi Mohamedovega življenja in delovanja, je morda bolj kot njegova biografija pomemben sam status, ki ga je prerok deležen v kolektivni zavesti njegovih pripadnikov. Pomembno je namreč njegovo izročilo, ki vernim muslimanom in muslimankam poleg Korana služi za temeljni vir islamskega etosa. Prav tako pomembne so vse različne predstave in podobe o preroku Mohamedu, ki so jih skozi stoletja gojili in kultivirali zbiralci njegovih izrekov, njegovi biografi, religijski učenjaki, filozofi, mistiki in drugi. V teh predstavah in podobah Mohamed nastopa m. d. kot »Zakonodajalec«, »Učitelj vrlin«, »Luč sveta«, »Vzor mistikov«, »Popolni človek«, »Junak«, »Osvoboditelj« in »Univerzalni vzornik«. V islamski sufijski literaturi se prerok Mohamed pojavlja kot kulminacija ne le etično- duhovnih vrednot, temveč tudi mistično-spoznavnih sposobnosti. Njegovo »nočno potovanje« (al-isra`), ki je opisano v 17. suri – in za katero nekateri učenjaki menijo, da se je zgodilo fizično, drugi pa metafizično – služi muslimanskim mistikom kot popolno uresničenje duhovnega vzpona k Bogu. Tudi sicer Mohamedovo razodetje nasploh predstavlja najvišjo obliko mistične percepcije in tega, čemur sufiji pravijo »dauq« – neposredno in celovito »izkustvo« poslednje Resničnosti. Muslimanski mistiki pa v preroku Mohamedu prepoznavajo tudi idealno sintezo večnega in ustvarjenega. Če je Mohamed kot človek in prerok časovno bitje, ki je zgodovinsko umeščeno v 7. stoletje Arabskega polotoka, pa je njegov duh (»ruh muhammadi«) preeksistentna resničnost in metafizična prabitnost, ki jo je Bog ustvaril kot večni »logos«. Četudi zgodovinske osebe preroka Mohameda morda nikoli ne bo mogoče povsem natančno rekonstruirati, je odločilen njegov moralno-duhovni pomen in vpliv na vsakdanje življenje muslimanov in muslimank po celem svetu. Ta se nenazadnje kaže ravno tudi v praznovanju njegovega rojstva, »mawlid-an-nabi«. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive04/2018/11/21/DuhovnamiselMMC.PR1.20181121.3.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 381 clean V 9. verzu 46. sure Bog v Koranu preroku Mohamedu ukazuje: »Reci: `Jaz nisem novost med poslanci! Ne vem, kaj se bo zgodilo z niti menoj niti z vami! Sledim le temu, kar mi je bilo razodeto, nisem nič drugega kot jasen svarilec!`«. Mohamedovo poslanstvo je tako utemeljeno prvenstveno v pozivu k enemu in edinemu Bogu, vsemogočnemu Stvarniku vsega obstoječega. Kljub posebnemu položaju, ki ga prerok Mohamed zavzema v islamski tradiciji, Koran na več mestih zanikuje vsakršno pobožanstvenje in, nasprotno, poudarja njegovo človeškost. V 6. verzu 41. sure beremo: »Reci: `Jaz sem samo človek, tako kot vi! Oznanjeno mi je bilo, da je vaš bog en sam Bog. Iskreno se napotite k njemu [in] prosite ga odpuščanja […]`.« Mohamed je bil poslan kot glasnik »veselega oznanila« in kot svarilec (17:105). Koran Mohameda prikazuje kot ponižnega, pobožnega, iskrenega in predanega svarilca in »Pečata prorokov« (33:40), ki je bil kot milost (21:107) poslan celotnemu človeštvu. Kakor izhaja iz Korana, prerok Mohamed ni pesnik, vedeževalec ali celo slepar (69:38-47), temveč prejemnik Božjega razodetja, čigar srce tistega, kar se mu je razodelo, poslej ni moglo več zanikati (53:11). Čeprav islamska tradicija razpolaga z izčrpnimi opisi Mohamedovega življenja in delovanja, je morda bolj kot njegova biografija pomemben sam status, ki ga je prerok deležen v kolektivni zavesti njegovih pripadnikov. Pomembno je namreč njegovo izročilo, ki vernim muslimanom in muslimankam poleg Korana služi za temeljni vir islamskega etosa. Prav tako pomembne so vse različne predstave in podobe o preroku Mohamedu, ki so jih skozi stoletja gojili in kultivirali zbiralci njegovih izrekov, njegovi biografi, religijski učenjaki, filozofi, mistiki in drugi. V teh predstavah in podobah Mohamed nastopa m. d. kot »Zakonodajalec«, »Učitelj vrlin«, »Luč sveta«, »Vzor mistikov«, »Popolni človek«, »Junak«, »Osvoboditelj« in »Univerzalni vzornik«. V islamski sufijski literaturi se prerok Mohamed pojavlja kot kulminacija ne le etično- duhovnih vrednot, temveč tudi mistično-spoznavnih sposobnosti. Njegovo »nočno potovanje« (al-isra`), ki je opisano v 17. suri – in za katero nekateri učenjaki menijo, da se je zgodilo fizično, drugi pa metafizično – služi muslimanskim mistikom kot popolno uresničenje duhovnega vzpona k Bogu. Tudi sicer Mohamedovo razodetje nasploh predstavlja najvišjo obliko mistične percepcije in tega, čemur sufiji pravijo »dauq« – neposredno in celovito »izkustvo« poslednje Resničnosti. Muslimanski mistiki pa v preroku Mohamedu prepoznavajo tudi idealno sintezo večnega in ustvarjenega. Če je Mohamed kot človek in prerok časovno bitje, ki je zgodovinsko umeščeno v 7. stoletje Arabskega polotoka, pa je njegov duh (»ruh muhammadi«) preeksistentna resničnost in metafizična prabitnost, ki jo je Bog ustvaril kot večni »logos«. Četudi zgodovinske osebe preroka Mohameda morda nikoli ne bo mogoče povsem natančno rekonstruirati, je odločilen njegov moralno-duhovni pomen in vpliv na vsakdanje življenje muslimanov in muslimank po celem svetu. Ta se nenazadnje kaže ravno tudi v praznovanju njegovega rojstva, »mawlid-an-nabi«. http://www.rtvslo.si/podcast Wed, 21 Nov 2018 04:56:21 +0000 Raid Al-Daghistani: Prerok Mohamed V visokem poletju se zavoljo vročine možgani vozlajo po svoje. Meni mečejo na plan sebe. Ne kot osebo, ampak kot besedo s pomeni. Poslušam športnike, da so dali vse od sebe. Potrudili so se do svojega skorajkonca. Pomislim na ves njihov trening, ne samo na tekmo. Potem sredi belega dne slišim psihologa, da je treba stresti vse iz sebe, sicer te lahko razkolje. Otroka so me pa učili, da moram biti pri sebi, kar je pomenilo ostati razsoden v različnih okoliščinah. Ampak ta čas je poletje in kaj od povedanega naj prevladuje tja do zlate jeseni? Saj se lahko prekucnem v sproščen vreči vse s sebe in se podam na nudistično plažo. Ni potrebe, ko pa prihaja ta z modo v različnih priredbah v domala vsa okolja. Nekje še tista veja niha, nekje trepeče list od vzdiha: na južno stran, na južno stran! Že vidim avtorico stihov v diru drobencljati od Magistrata do njenih t/Temnih vrat na ljubljanskem Starem trgu. Torej vsak po svoje kam na sproščujočo in obetov ali pa spominov polno južno stran. V tem našem hitrem veku je več kot zdravilno vsaj med dopustom in v počitnicah vreči kaj raz sebe. Malo v dejanskem in malo v prenesenem pomenu. Občutiti zasuk k sebi. Vase. Znana je pobuda, naj bi poleti preživeli teden dni brez ekrana, tudi brez ta pametnega telefona. En teden take spremembe ni veliko, zmore pa roditi ugodne sadove. Kot da nismo po dolgih mesecih napetega tempa vsi potrebni sproščenega družinjenja? Od jutra do večera vsak po neodložljivih opravkih, zdaj zedinjeni v dojemanju sebe v bližnjem. Čas, ko je možno drug na drugem zagledati odtenke človeškosti, ki nam jih sicer krade naglica službenih in šolskih dni. Planine, morje, gmajne, stezice,veter,nalivi, potoki, borovnice, gobe, preznojenost, oddih, prezračena glava, šumenje in cvrkut, srna na jasi. Tudi kak obisk, kak skok do – oh ja, res se že dolgo nismo videli – ! Ga pa obišči, starega znanca iz prejšnje službe, saj menda še živi – ja ja res se je od daleč vozil oni redkobesedni vdovec mojih let. Stresti raz sebe osredinjenost vase in oživiti sočuten odnos do stvarstva in soljudi. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive04/2018/11/20/DuhovnamiselMMC.PR1.20181120.2.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 379 clean V visokem poletju se zavoljo vročine možgani vozlajo po svoje. Meni mečejo na plan sebe. Ne kot osebo, ampak kot besedo s pomeni. Poslušam športnike, da so dali vse od sebe. Potrudili so se do svojega skorajkonca. Pomislim na ves njihov trening, ne samo na tekmo. Potem sredi belega dne slišim psihologa, da je treba stresti vse iz sebe, sicer te lahko razkolje. Otroka so me pa učili, da moram biti pri sebi, kar je pomenilo ostati razsoden v različnih okoliščinah. Ampak ta čas je poletje in kaj od povedanega naj prevladuje tja do zlate jeseni? Saj se lahko prekucnem v sproščen vreči vse s sebe in se podam na nudistično plažo. Ni potrebe, ko pa prihaja ta z modo v različnih priredbah v domala vsa okolja. Nekje še tista veja niha, nekje trepeče list od vzdiha: na južno stran, na južno stran! Že vidim avtorico stihov v diru drobencljati od Magistrata do njenih t/Temnih vrat na ljubljanskem Starem trgu. Torej vsak po svoje kam na sproščujočo in obetov ali pa spominov polno južno stran. V tem našem hitrem veku je več kot zdravilno vsaj med dopustom in v počitnicah vreči kaj raz sebe. Malo v dejanskem in malo v prenesenem pomenu. Občutiti zasuk k sebi. Vase. Znana je pobuda, naj bi poleti preživeli teden dni brez ekrana, tudi brez ta pametnega telefona. En teden take spremembe ni veliko, zmore pa roditi ugodne sadove. Kot da nismo po dolgih mesecih napetega tempa vsi potrebni sproščenega družinjenja? Od jutra do večera vsak po neodložljivih opravkih, zdaj zedinjeni v dojemanju sebe v bližnjem. Čas, ko je možno drug na drugem zagledati odtenke človeškosti, ki nam jih sicer krade naglica službenih in šolskih dni. Planine, morje, gmajne, stezice,veter,nalivi, potoki, borovnice, gobe, preznojenost, oddih, prezračena glava, šumenje in cvrkut, srna na jasi. Tudi kak obisk, kak skok do – oh ja, res se že dolgo nismo videli – ! Ga pa obišči, starega znanca iz prejšnje službe, saj menda še živi – ja ja res se je od daleč vozil oni redkobesedni vdovec mojih let. Stresti raz sebe osredinjenost vase in oživiti sočuten odnos do stvarstva in soljudi. http://www.rtvslo.si/podcast Tue, 20 Nov 2018 04:56:19 +0000 Berta Golob: Vse od sebe Čas v katerem živimo je poln besed, člankov, prispevkov o človeku, njegovih pravicah in vse kar spada zraven. Nagnjeni smo k temu, da moramo vse določiti s predpisi in zakoni. In seveda vsako stvar razčlenimo, obdelamo z znanstvenimi metodami, naredimo določene zaključke in to naj bi bilo, kot radi pravimo, realno življenje. Po drugi strani pa doživljamo kako svet postaja vedno bolj nečloveški, svet brez čuta za človeka, lahko bi rekli tudi, človeštvo brez duše. Veliko odločitev v življenju človeka je povezanih z različnimi interesi, ki podzavestno usmerjajo naše življenje. Tudi dogodki po svetu nas nenehno opozarjajo na uničujoče posledice raznih interesov. Postaviti bi si morali vprašanje kdo usmerja moje življenje, kdo usmerja moje življenjske navade, moje obnašanje v vsakdanjem življenju. Zdi se, da izgubljamo neke temeljene lastnosti, ki naj bi si jih pridobil človek v času svojega življenja. Pravzaprav niso to samo značajske lastnosti, to je temelj vsakega življenja. Lahko bi temu rekli tudi (Recimo temu) kreposti. Kdo danes še razmišlja o tem? Prepričani smo ali pa so nas prepričali, da je vse prav in dobro kar delamo. Ob srečanju z ljudmi na Madagaskarju kjer v hiši na manj kot desetih kvadratnih metrih živijo oče, mama in štirje ali več otrok, se mi nehote postavi vprašanje: kaj se zanje spremeni ob novo sprejetem zakonu, ki veliko govori o pravicah vsakega človeka do dostojnega prostora za bivanje. Zagotavljam vam, da čisto nič. Njihovo življenje ostaja utesnjeno v to skromno bivališče. Zato je pomembno, da najdejo v našem življenju pravo mesto osnovne kreposti: RAZUMNOST, PRAVIČNOST, SRČNOST, ZMERNOST. O tem ni mogoče pisati razprave, to je mogoče samo živeti. Ta spoznanja prenašati na druge ljudi pa je pot, da tudi drugi z razumnostjo in pravičnostjo usmerjajo svet k večji srčnosti in zmernosti. Tako postaja človek in z njim človeštvo bolj občutljivo za vse krivice in nepravičnosti, ki se dogajajo po svetu. Želimo si, da bi se nekaj spremenilo. Želja po spremembi je del človeškega življenja. Dokler v človeku tli ta želja je to znamenje življenja. Nihče ne bo naredil tega namesto nas, mi lahko stopimo korak naprej in dovolimo, da bo v nas več razumnosti, pravičnosti, srčnosti in zmernosti. In zavedajmo se, da o tem ne moremo govoriti sami, drugi morajo opaziti, da hočemo nekaj novega, lepšega in boljšega zase in zlasti za ljudi okoli nas. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive04/2018/11/19/DuhovnamiselMMC.PR1.20181119.1.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 393 clean Čas v katerem živimo je poln besed, člankov, prispevkov o človeku, njegovih pravicah in vse kar spada zraven. Nagnjeni smo k temu, da moramo vse določiti s predpisi in zakoni. In seveda vsako stvar razčlenimo, obdelamo z znanstvenimi metodami, naredimo določene zaključke in to naj bi bilo, kot radi pravimo, realno življenje. Po drugi strani pa doživljamo kako svet postaja vedno bolj nečloveški, svet brez čuta za človeka, lahko bi rekli tudi, človeštvo brez duše. Veliko odločitev v življenju človeka je povezanih z različnimi interesi, ki podzavestno usmerjajo naše življenje. Tudi dogodki po svetu nas nenehno opozarjajo na uničujoče posledice raznih interesov. Postaviti bi si morali vprašanje kdo usmerja moje življenje, kdo usmerja moje življenjske navade, moje obnašanje v vsakdanjem življenju. Zdi se, da izgubljamo neke temeljene lastnosti, ki naj bi si jih pridobil človek v času svojega življenja. Pravzaprav niso to samo značajske lastnosti, to je temelj vsakega življenja. Lahko bi temu rekli tudi (Recimo temu) kreposti. Kdo danes še razmišlja o tem? Prepričani smo ali pa so nas prepričali, da je vse prav in dobro kar delamo. Ob srečanju z ljudmi na Madagaskarju kjer v hiši na manj kot desetih kvadratnih metrih živijo oče, mama in štirje ali več otrok, se mi nehote postavi vprašanje: kaj se zanje spremeni ob novo sprejetem zakonu, ki veliko govori o pravicah vsakega človeka do dostojnega prostora za bivanje. Zagotavljam vam, da čisto nič. Njihovo življenje ostaja utesnjeno v to skromno bivališče. Zato je pomembno, da najdejo v našem življenju pravo mesto osnovne kreposti: RAZUMNOST, PRAVIČNOST, SRČNOST, ZMERNOST. O tem ni mogoče pisati razprave, to je mogoče samo živeti. Ta spoznanja prenašati na druge ljudi pa je pot, da tudi drugi z razumnostjo in pravičnostjo usmerjajo svet k večji srčnosti in zmernosti. Tako postaja človek in z njim človeštvo bolj občutljivo za vse krivice in nepravičnosti, ki se dogajajo po svetu. Želimo si, da bi se nekaj spremenilo. Želja po spremembi je del človeškega življenja. Dokler v človeku tli ta želja je to znamenje življenja. Nihče ne bo naredil tega namesto nas, mi lahko stopimo korak naprej in dovolimo, da bo v nas več razumnosti, pravičnosti, srčnosti in zmernosti. In zavedajmo se, da o tem ne moremo govoriti sami, drugi morajo opaziti, da hočemo nekaj novega, lepšega in boljšega zase in zlasti za ljudi okoli nas. http://www.rtvslo.si/podcast Mon, 19 Nov 2018 04:56:33 +0000 Stane Kerin: Kdo usmerja moje življenje? Papež Frančišek že vse od začetka svojega pontifikata posebno pozornost namenja ubogim oziroma ljudem, ki živijo na obrobju družbe. Zato ni bilo nepričakovano, ko je leta 2016 ob koncu leta usmiljenja določil, da se vsako leto 33. nedeljo med letom obhaja Svetovni dan ubogih. Na svetu se prepad med bogatimi in preostalimi zemljani veča. Res pa je tudi, da je vedno manj ekstremne revščine. Vendar revščina obstaja in obstaja tudi v Sloveniji. Statistični urad navaja, da je lani pri nas živelo pod pragom revščine več kot 13 odstotkov vseh prebivalcev Slovenije, to je približno 260.000 ljudi. Pod pragom revščine je živelo kar 16 odstotkov vseh upokojencev, 7 odstotkov vseh delovno aktivnih oziroma 32.000 zaposlenih in 24.000 samozaposlenih. Pod pragom revščine je bilo tudi 42 odstotkov vseh brezposelnih. Končno, pod pragom revščine je bilo skoraj 50.000 otrok. Papež Frančišek je letošnjo poslanico ob Svetovnem dnevu ubogih naslovil »Ta nesrečnik je klical in Gospod ga je uslišal«. V poslanici se najprej sprašuje, kako lahko klic uboštva, ki je klic osamljenosti, razočaranja in upanja ne prodre v naša ušesa in nas pušča brezbrižne in ravnodušne. Nato pojasni, da je Svetovni dan ubogih skromen odgovor, ki ga celotna Cerkev daje ubogim vseh vrst in v vseh deželah, da nebi mislili, da njihovega klica ni slišal nihče. Tretji poudarek v poslanici pa je na glagolu ‘osvoboditi’. Za uboštvom nihče ne stremi, ampak ga povzročajo sebičnost, pohlep, nepravičnost. Vse to so oblike zla, ki so stare toliko kot človeštvo in imajo dramatične družbene posledice. Zato sta vsak kristjan in vsaka skupnost poklicana, da sta Božje orodje za osvoboditev in podporo ubogih, da se bodo mogli popolnoma vključiti v družbo. Za spremembo v družbi moramo torej hkrati delovati na dveh vzporednih tirih: odpravljati krivične družbene strukture, za kar je odgovorna politika in neposredno pomagati ljudem v stiski, kar pa lahko naredi vsakdo sam. To nalogo pa opravljajo tudi dobrodelne organizacije, kot na primer Slovenska Karitas in številne druge. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive04/2018/11/18/DuhovnamiselMMC.PR1.20181118.7.0650.mp3 RTVSLO – Prvi 374 clean Papež Frančišek že vse od začetka svojega pontifikata posebno pozornost namenja ubogim oziroma ljudem, ki živijo na obrobju družbe. Zato ni bilo nepričakovano, ko je leta 2016 ob koncu leta usmiljenja določil, da se vsako leto 33. nedeljo med letom obhaja Svetovni dan ubogih. Na svetu se prepad med bogatimi in preostalimi zemljani veča. Res pa je tudi, da je vedno manj ekstremne revščine. Vendar revščina obstaja in obstaja tudi v Sloveniji. Statistični urad navaja, da je lani pri nas živelo pod pragom revščine več kot 13 odstotkov vseh prebivalcev Slovenije, to je približno 260.000 ljudi. Pod pragom revščine je živelo kar 16 odstotkov vseh upokojencev, 7 odstotkov vseh delovno aktivnih oziroma 32.000 zaposlenih in 24.000 samozaposlenih. Pod pragom revščine je bilo tudi 42 odstotkov vseh brezposelnih. Končno, pod pragom revščine je bilo skoraj 50.000 otrok. Papež Frančišek je letošnjo poslanico ob Svetovnem dnevu ubogih naslovil »Ta nesrečnik je klical in Gospod ga je uslišal«. V poslanici se najprej sprašuje, kako lahko klic uboštva, ki je klic osamljenosti, razočaranja in upanja ne prodre v naša ušesa in nas pušča brezbrižne in ravnodušne. Nato pojasni, da je Svetovni dan ubogih skromen odgovor, ki ga celotna Cerkev daje ubogim vseh vrst in v vseh deželah, da nebi mislili, da njihovega klica ni slišal nihče. Tretji poudarek v poslanici pa je na glagolu ‘osvoboditi’. Za uboštvom nihče ne stremi, ampak ga povzročajo sebičnost, pohlep, nepravičnost. Vse to so oblike zla, ki so stare toliko kot človeštvo in imajo dramatične družbene posledice. Zato sta vsak kristjan in vsaka skupnost poklicana, da sta Božje orodje za osvoboditev in podporo ubogih, da se bodo mogli popolnoma vključiti v družbo. Za spremembo v družbi moramo torej hkrati delovati na dveh vzporednih tirih: odpravljati krivične družbene strukture, za kar je odgovorna politika in neposredno pomagati ljudem v stiski, kar pa lahko naredi vsakdo sam. To nalogo pa opravljajo tudi dobrodelne organizacije, kot na primer Slovenska Karitas in številne druge. http://www.rtvslo.si/podcast Sun, 18 Nov 2018 05:56:14 +0000 Cveto Uršič: Svetovni dan ubogih Kljub temi in hladu je sobotno jutro nekaj posebnega. Vsaj za tiste, ki so prosti in jim ni treba v službo. Zato vsem, ki ste kljub soboti že pokonci, želim dobro jutro. Ob misli, da bi lahko še spali, lahko hitro pomilujemo sami sebe. Človek je bitje, ki se zna in zmore pomilovati. Pogosto pa se sprašujem, če nam je to res v korist. Naj vsak le pomisli, kaj ga v teh zadnjih dneh pesti, kakšne težave ima, kaj težkega ga še čaka, in ne bo treba dolgo čakati, da se bomo zasmilili sami sebi. Ob tem smo hitro sami najbolj ubogi in nič nas ne more več utolažiti. Ko sem pred leti odhajal za dalj časa v Afriko, da bi pomagal ubogim, vsaj tako sem si mislil, sem kmalu opustil to namero. Res da nimajo služb, nimajo denarja, niti zdravstvene oskrbe, šole so slabe, še slabše ceste in promet. Država ne deluje in vsak se poskuša znajti, kakor zmore in zna, saj denarja nikoli ni dovolj, če ga sploh kaj imajo. Za nas Evropejce so to tipični ubogi ljudje, ki potrebujejo našo pomoč. Saj se res nič ne branijo našega denarja, a ob tem ne delujejo nesrečno. Njihovo življenje je kljub lakoti, bolezni in negotovosti veliko bolj polno veselja kot življenje povprečnega Slovenca. Tam s peščico riža prikličeš veliko več nasmeha kot pri nas z najboljšo pojedino. Afričani res nimajo veliko, še manj imajo upanja na boljšo prihodnost, imajo pa sedanjost, ki jo znajo živeti. Vsaj znali so, vedno bolj pa to izgubljajo. Dobili so pametne telefone, medmrežje in s tem tudi naše, severnjaške sanje. Do sedaj je bilo dovolj malo hrane in dobra družba, sedaj so to naše, potrošniške sanje, ki jih vedno bolj onesrečujejo. Čudil sem se, da jih ni bilo strah bolezni, niso se bali niti smrti, no mrtvih se še vedno bojijo, a sedaj vedno bolj hrepenijo po denarju in blagu, ki ga to prinaša. Njihov mir je šel po gobe in iz njih, ki so bili prej ubogi le za nas, vedno bolj postajajo ubožni, ki se z velikimi pričakovanji podajajo na pot proti bogatemu severu. Ko na jutrišnjo nedeljo razmišljamo o ubogih, ne pozabimo, da ni dovolj naš dar. Prav bi bilo, da bi ne gledali na revne s pomilovanjem, ampak v želji, da v njih odkrivamo veselje do življenja. Želim vsem nam, da bi z veseljem darovali iz svojega obilja in s tem po zgledu sv. Frančiška, ko postajamo ubogi pri lastništvu, bili vedno bolj bogati v radosti življenja. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive04/2018/11/17/DuhovnamiselMMC.PR1.20181117.6.0650.mp3 RTVSLO – Prvi 362 clean Kljub temi in hladu je sobotno jutro nekaj posebnega. Vsaj za tiste, ki so prosti in jim ni treba v službo. Zato vsem, ki ste kljub soboti že pokonci, želim dobro jutro. Ob misli, da bi lahko še spali, lahko hitro pomilujemo sami sebe. Človek je bitje, ki se zna in zmore pomilovati. Pogosto pa se sprašujem, če nam je to res v korist. Naj vsak le pomisli, kaj ga v teh zadnjih dneh pesti, kakšne težave ima, kaj težkega ga še čaka, in ne bo treba dolgo čakati, da se bomo zasmilili sami sebi. Ob tem smo hitro sami najbolj ubogi in nič nas ne more več utolažiti. Ko sem pred leti odhajal za dalj časa v Afriko, da bi pomagal ubogim, vsaj tako sem si mislil, sem kmalu opustil to namero. Res da nimajo služb, nimajo denarja, niti zdravstvene oskrbe, šole so slabe, še slabše ceste in promet. Država ne deluje in vsak se poskuša znajti, kakor zmore in zna, saj denarja nikoli ni dovolj, če ga sploh kaj imajo. Za nas Evropejce so to tipični ubogi ljudje, ki potrebujejo našo pomoč. Saj se res nič ne branijo našega denarja, a ob tem ne delujejo nesrečno. Njihovo življenje je kljub lakoti, bolezni in negotovosti veliko bolj polno veselja kot življenje povprečnega Slovenca. Tam s peščico riža prikličeš veliko več nasmeha kot pri nas z najboljšo pojedino. Afričani res nimajo veliko, še manj imajo upanja na boljšo prihodnost, imajo pa sedanjost, ki jo znajo živeti. Vsaj znali so, vedno bolj pa to izgubljajo. Dobili so pametne telefone, medmrežje in s tem tudi naše, severnjaške sanje. Do sedaj je bilo dovolj malo hrane in dobra družba, sedaj so to naše, potrošniške sanje, ki jih vedno bolj onesrečujejo. Čudil sem se, da jih ni bilo strah bolezni, niso se bali niti smrti, no mrtvih se še vedno bojijo, a sedaj vedno bolj hrepenijo po denarju in blagu, ki ga to prinaša. Njihov mir je šel po gobe in iz njih, ki so bili prej ubogi le za nas, vedno bolj postajajo ubožni, ki se z velikimi pričakovanji podajajo na pot proti bogatemu severu. Ko na jutrišnjo nedeljo razmišljamo o ubogih, ne pozabimo, da ni dovolj naš dar. Prav bi bilo, da bi ne gledali na revne s pomilovanjem, ampak v želji, da v njih odkrivamo veselje do življenja. Želim vsem nam, da bi z veseljem darovali iz svojega obilja in s tem po zgledu sv. Frančiška, ko postajamo ubogi pri lastništvu, bili vedno bolj bogati v radosti življenja. http://www.rtvslo.si/podcast Sat, 17 Nov 2018 05:56:02 +0000 Janez Vodičar: Kdo je ubog? Smo v fazi družinskih iger in sam z največjim veseljem prinesem domov kaj novega. In se družinica zbere okrog mize in odpre škatlo in z vriskom sprejme figurice in igralno ploščo ali kakršenkoli drug igralni pripomoček, ki je pač potreben, nato pa sledi: branje in spoznavanje pravil. In na podlagi osebnih izkušenj ( in naj tu poudarim, da je bilo nekaj teh izkušenj kar precej dragih ) vam lahko povem, da priljubljene otroške igre niso nujno tiste, ki imajo sodoben design in bleščečo embalažo, temveč tiste, ki imajo preprosta in jasna pravila in pri katerih je zmagovalec nedvoumen. Kar vidim vas kako že vzdigujete obrvi in se morda celo sprašujete, če ni to oglas za »komplet družinskih iger, nerabljen, skoraj nov. Ugodno.«, a le brez skrbi. Prepričan pa sem, da ste že slišali koga, ali pa celo sami rekli: »Življenje ni pošteno. Trudim se in trudim, pa sam križ. Ne le, da garam, se odpovedujem celemu kupu stvari, tudi molim, se posvetujem s Svetim Duhom, hodim k maši – pa nič. Moj bližnji pa, grešnik seveda, uspeva, zmaguje. A goljufa! Ni fer, res ne. Uživaško in lahkomiselno se sprehaja skozi življenje, jaz pa kot, da bi ( počel, kar se pač počne ) proti vetru in je hlačnica mokra. Življenje ni pošteno!« A ko je Bog ustvaril svet, ko je razprostrl svojo igralno ploščo in razpostavil figurice in igro poimenoval ŽIVLJENJE, je ustvaril tudi pravila: preprosta in jasna ( zato je Življenje tako priljubljeno ). Prav lahko se da goljufati pri kartanju, pri Monopolyu si lahko prikalkuliraš zmago, tudi kak nogometaš včasih doseže gol z roko, nenazadnje so igre, ki celo spodbujajo goljufanje (Goljufivec ali Lažnivec ali nekaj takega ), a poskusite goljufati pri ČLOVEK NE JEZI SE! Ne gre. Igrica je enostavno preenostavna, da bi jo lahko zakompliciral z goljufanjem. In je v vsakem kompletu družinskih iger ( kar težko trdimo za Monopoly ali kako drugo novodobno navlako). A priznam: ko moram na varno spraviti le še eno figurico, Lucija ali Peter pa še dve ali tri, se mi v roko naseli nenavadna tresavica in kocka zlepa ne pade prav. Se vam ne zdi, da včasih Bog z nami igra ČLOVEK NE JEZI SE ? http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive04/2018/11/16/DuhovnamiselMMC.PR1.20181116.5.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 291 clean Smo v fazi družinskih iger in sam z največjim veseljem prinesem domov kaj novega. In se družinica zbere okrog mize in odpre škatlo in z vriskom sprejme figurice in igralno ploščo ali kakršenkoli drug igralni pripomoček, ki je pač potreben, nato pa sledi: branje in spoznavanje pravil. In na podlagi osebnih izkušenj ( in naj tu poudarim, da je bilo nekaj teh izkušenj kar precej dragih ) vam lahko povem, da priljubljene otroške igre niso nujno tiste, ki imajo sodoben design in bleščečo embalažo, temveč tiste, ki imajo preprosta in jasna pravila in pri katerih je zmagovalec nedvoumen. Kar vidim vas kako že vzdigujete obrvi in se morda celo sprašujete, če ni to oglas za »komplet družinskih iger, nerabljen, skoraj nov. Ugodno.«, a le brez skrbi. Prepričan pa sem, da ste že slišali koga, ali pa celo sami rekli: »Življenje ni pošteno. Trudim se in trudim, pa sam križ. Ne le, da garam, se odpovedujem celemu kupu stvari, tudi molim, se posvetujem s Svetim Duhom, hodim k maši – pa nič. Moj bližnji pa, grešnik seveda, uspeva, zmaguje. A goljufa! Ni fer, res ne. Uživaško in lahkomiselno se sprehaja skozi življenje, jaz pa kot, da bi ( počel, kar se pač počne ) proti vetru in je hlačnica mokra. Življenje ni pošteno!« A ko je Bog ustvaril svet, ko je razprostrl svojo igralno ploščo in razpostavil figurice in igro poimenoval ŽIVLJENJE, je ustvaril tudi pravila: preprosta in jasna ( zato je Življenje tako priljubljeno ). Prav lahko se da goljufati pri kartanju, pri Monopolyu si lahko prikalkuliraš zmago, tudi kak nogometaš včasih doseže gol z roko, nenazadnje so igre, ki celo spodbujajo goljufanje (Goljufivec ali Lažnivec ali nekaj takega ), a poskusite goljufati pri ČLOVEK NE JEZI SE! Ne gre. Igrica je enostavno preenostavna, da bi jo lahko zakompliciral z goljufanjem. In je v vsakem kompletu družinskih iger ( kar težko trdimo za Monopoly ali kako drugo novodobno navlako). A priznam: ko moram na varno spraviti le še eno figurico, Lucija ali Peter pa še dve ali tri, se mi v roko naseli nenavadna tresavica in kocka zlepa ne pade prav. Se vam ne zdi, da včasih Bog z nami igra ČLOVEK NE JEZI SE ? http://www.rtvslo.si/podcast Fri, 16 Nov 2018 04:54:51 +0000 Gregor Čušin: Človek ne jezi se Duhovna misel je kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Posamezni avtorji, na podlagi svetopisemskega teksta ali kakšnega drugega pomembnega besedila, spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive04/2018/11/15/DuhovnamiselMMC.PR1.20181115.4.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 339 clean Duhovna misel je kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Posamezni avtorji, na podlagi svetopisemskega teksta ali kakšnega drugega pomembnega besedila, spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah. http://www.rtvslo.si/podcast Thu, 15 Nov 2018 04:55:39 +0000 Ignacija Fridl Jarc: O kontemplativnosti Spoštovani, marsikomu se naježijo lasje, ko kdo omeni Boga. V njem vidijo džentelmena s črnim klobukom, ki terorizira nedolžne ljudi z belimi klobuki. Nestrpno čakajo, kateri kavboj si bo upal vanj uperiti pištolo. Sprašujejo, kako lahko brezmejna Dobrota dopušča zlo? Vse rešitve, ki naj bi to protislovje prevladale, so varljive, pa še nešteto nians imajo. Krvnik Hitler se ni ubil zaradi tankovestnosti, da je zločinec, ampak zaradi poraza. Drugače je bilo z zločincem Stalinom; umrl je v postelji, a je na smrtni postelji zahteval, naj njegovo ljubico ubijejo, ker ni mogel prenesti, da bi bila z nekom drugim. V svetu zla je dobro nositi barvna očala, saj se, čeprav smo bili že na Luni, obnašamo, kot da smo še vedno »za luno«. Ker izgubljamo optimizem, nam ostaneta le še pesimizem in cinizem. Pozabili smo na preteklost, ne verjamemo v bodočnost, sedanjosti pa ne znamo živeti. Nič, kar je staro več kot nekaj dni, nam ni všeč. Družba več ne obstaja, ker v njej ni več rešitve. Resnico o bolečini, ki edina rešuje, zavračamo kot blasfemično; bogokletno in sramotno za Boga. Poljski Jud Isaac Bashevis Singer (1902-1991) in nobelovec za literaturo je v Čarodeju iz Lubina napisal: »Čarodej je prispel v ulico, ki se imenuje Bolečina. Tako bi se morale imenovati vse ulice. Kajti v svetu ni drugega razen trpljenja.« Govoriti o trpljenju je tvegano in nevarno. Noben smrtnik mu ne more ubežati. Kjer je življenje, je tudi bolečina. Kjer ni bolečine, ni življenja. Velja, kar pravi modrost: »Ne bojim se umreti, bojim se živeti.« Hrvaški pisatelj Miroslav Krleža (1893-1981) je zapisal: »Življenje je neozdravljiva bolezen.« Sprašujem se, zakaj živimo tako, da se trpljenju izogibamo? Filozof Bertrand Russell (1872-1970) je zapisal: »Kjer ni trpljenja, ni kulture srca!« Umetniki, znanstveniki in geniji sveta so v glavnem ljudje trpljenja; Beethoven je bil gluh, Homer in Milton sta bila slepa, Viktorju Franklu je taboriščni pekel izostril duha, bibličnemu Jobu pa je v agoniji zaradi Boga zrasla vera v Boga. Ko je John Milton, pisec knjige Izgubljeni raj, oslepel, je prepeval: »V noči, ki me obkroža, bleščí luč božanske prisotnosti z močnejšim sijem kot bi sicer. Zdaj me Bog gleda z več ljubezni in nežnosti, ker ne morem videti ničesar drugega, razen njega. Zato bodi blagoslovljen moj Bog, ki daješ tudi trpljenje.« Vsi gremo skozi kovačnico zla. Indijska pesnica Rupi Kaur (1992) je v zbirki Med in mleko zapisala: »Hudo je, da smo tako zelo zmožni ljubiti, a smo kljub temu raje strupeni … Potrebujem nekoga, ki pozna trpljenje tako dobro kot jaz … Takšnega ljubim, ki me bo poslušal, tudi kadar ne govorim.« In potem zaključi: »Ne išči zdravila pri nogah tistih, ki so te zlomili.« http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive04/2018/11/14/DuhovnamiselMMC.PR1.20181114.3.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 320 clean Spoštovani, marsikomu se naježijo lasje, ko kdo omeni Boga. V njem vidijo džentelmena s črnim klobukom, ki terorizira nedolžne ljudi z belimi klobuki. Nestrpno čakajo, kateri kavboj si bo upal vanj uperiti pištolo. Sprašujejo, kako lahko brezmejna Dobrota dopušča zlo? Vse rešitve, ki naj bi to protislovje prevladale, so varljive, pa še nešteto nians imajo. Krvnik Hitler se ni ubil zaradi tankovestnosti, da je zločinec, ampak zaradi poraza. Drugače je bilo z zločincem Stalinom; umrl je v postelji, a je na smrtni postelji zahteval, naj njegovo ljubico ubijejo, ker ni mogel prenesti, da bi bila z nekom drugim. V svetu zla je dobro nositi barvna očala, saj se, čeprav smo bili že na Luni, obnašamo, kot da smo še vedno »za luno«. Ker izgubljamo optimizem, nam ostaneta le še pesimizem in cinizem. Pozabili smo na preteklost, ne verjamemo v bodočnost, sedanjosti pa ne znamo živeti. Nič, kar je staro več kot nekaj dni, nam ni všeč. Družba več ne obstaja, ker v njej ni več rešitve. Resnico o bolečini, ki edina rešuje, zavračamo kot blasfemično; bogokletno in sramotno za Boga. Poljski Jud Isaac Bashevis Singer (1902-1991) in nobelovec za literaturo je v Čarodeju iz Lubina napisal: »Čarodej je prispel v ulico, ki se imenuje Bolečina. Tako bi se morale imenovati vse ulice. Kajti v svetu ni drugega razen trpljenja.« Govoriti o trpljenju je tvegano in nevarno. Noben smrtnik mu ne more ubežati. Kjer je življenje, je tudi bolečina. Kjer ni bolečine, ni življenja. Velja, kar pravi modrost: »Ne bojim se umreti, bojim se živeti.« Hrvaški pisatelj Miroslav Krleža (1893-1981) je zapisal: »Življenje je neozdravljiva bolezen.« Sprašujem se, zakaj živimo tako, da se trpljenju izogibamo? Filozof Bertrand Russell (1872-1970) je zapisal: »Kjer ni trpljenja, ni kulture srca!« Umetniki, znanstveniki in geniji sveta so v glavnem ljudje trpljenja; Beethoven je bil gluh, Homer in Milton sta bila slepa, Viktorju Franklu je taboriščni pekel izostril duha, bibličnemu Jobu pa je v agoniji zaradi Boga zrasla vera v Boga. Ko je John Milton, pisec knjige Izgubljeni raj, oslepel, je prepeval: »V noči, ki me obkroža, bleščí luč božanske prisotnosti z močnejšim sijem kot bi sicer. Zdaj me Bog gleda z več ljubezni in nežnosti, ker ne morem videti ničesar drugega, razen njega. Zato bodi blagoslovljen moj Bog, ki daješ tudi trpljenje.« Vsi gremo skozi kovačnico zla. Indijska pesnica Rupi Kaur (1992) je v zbirki Med in mleko zapisala: »Hudo je, da smo tako zelo zmožni ljubiti, a smo kljub temu raje strupeni … Potrebujem nekoga, ki pozna trpljenje tako dobro kot jaz … Takšnega ljubim, ki me bo poslušal, tudi kadar ne govorim.« In potem zaključi: »Ne išči zdravila pri nogah tistih, ki so te zlomili.« http://www.rtvslo.si/podcast Wed, 14 Nov 2018 04:55:20 +0000 Daniel Brkič: Vsi gremo skozi kovačnico zla Med obvezno opremo, ki smo jo pred desetletji premogli na naši kmetiji, so bile uzda iz brzde in jermenov, vajet ter gajžla, kot smo rekli biču – pripomočku za udarjanje živine. Na veliko otroško veselje oče gajžle ne na nas ne na živini ni uporabljal, le sem pa tja je z njo zažvižgal skozi zrak. Konjem so vedno, ko so se z njimi odpravljali k težkim kmečkim opravilom, nadeli uzdo na glavo in jih tako vodili. Z na videz preprostimi pripravami so kmetje obvladovali silno konjsko moč, otroci pa smo težko delo konj zaradi varnosti bolj ko ne spremljali od daleč, saj nikoli nismo vedeli, kdaj se bodo močni delovni konji ob hrzanju povzpeli na zadnje noge in nas brcnili. Razen kakšnega prevrnjenega voza sena ali hlodov večje škode na naši kmetiji nismo utrpeli, se pa že od otroških dni konjev bojim. Bolj poslušni in pohlevni so se mi zdeli lisasti voli, vpreženi v jarem. Tako za konje kot za vole je nekdaj veljalo, da so neprecenljiva delovna moč od jutra do večera, v ledeno mrzlih jutrih ali pa v vročih poletnih dneh. Skrbni gospodarji so se zavedali, kaj bi pomenila izguba ene ali druge vprežne živali, pri slabih pa je največkrat pel samo bič. Dragi poslušalci in cenjene poslušalke, tako vi kot jaz smo vpeti v vajeti. Vsakdo izmed nas nosi svojo uzdo, svoj jarem. Mogoče je komu izmed vas dano, da uzde in jarme drugih držite v vajetih in vodite. Želim vam, da potegi vodenja ne bi prerasli v prisilo ali celo nasilje, ki zagotavlja poslušnost ali spodbuja k delu. Verjamem, da ste dobri gospodarji – gospodarji, ki znajo svoji vprežni živini kdaj pa kdaj sneti uzdo ali jarem z glave in izpustiti vajeti. Če se bojite, da bo vašo čredo premamilo prostranstvo svobode, potem vajeti ne smete izpustiti, temveč samo popustiti. Če pa ste voz, ki ga vlečete, preveč naložili, potem boste v jarem morali vpreči še koga. Sicer vas lahko doleti hrzanje in prhanje. Mogoče vam bo kdo celo ušel z vajeti. Sama sem potrebovala več kot samo štirinajst dni poletnih počitnic, da sem lahko odpela krivične spone in razvezala vezi jarma (prim. Iz 58,6). Jarem, ki me je tiščal in žulil, mi je uspelo sneti. Če sem iskrena, mi zanj ni prav nič več mar. Prav tako si ne želim, da bi ga nase vzel kdo drug. Ukrojen je bil zame, a sčasoma sem ga prerasla. Z leti sem se pod njim počutila utesnjeno in nemirno, zato sem ga morala odložiti in nase vzeti nov jarem. Upajoč, da bom našla počitek svoji duši. Ponovno sem se začela učiti od Njega, ker je krotak in v srcu ponižen, njegov jarem pa prijeten in njegovo breme je lahko (prim. Mt 11,29–30). Naši vozovi bodo po koncu poletnih počitnic začeli ponovno drdrati po kolesnicah življenja. Upam, da vam je z njih uspelo zmetati ves odvečen tovor in da vas vajeti življenja ne bodo preveč utesnjevale. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive04/2018/11/13/DuhovnamiselMMC.PR1.20181113.2.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 323 clean Med obvezno opremo, ki smo jo pred desetletji premogli na naši kmetiji, so bile uzda iz brzde in jermenov, vajet ter gajžla, kot smo rekli biču – pripomočku za udarjanje živine. Na veliko otroško veselje oče gajžle ne na nas ne na živini ni uporabljal, le sem pa tja je z njo zažvižgal skozi zrak. Konjem so vedno, ko so se z njimi odpravljali k težkim kmečkim opravilom, nadeli uzdo na glavo in jih tako vodili. Z na videz preprostimi pripravami so kmetje obvladovali silno konjsko moč, otroci pa smo težko delo konj zaradi varnosti bolj ko ne spremljali od daleč, saj nikoli nismo vedeli, kdaj se bodo močni delovni konji ob hrzanju povzpeli na zadnje noge in nas brcnili. Razen kakšnega prevrnjenega voza sena ali hlodov večje škode na naši kmetiji nismo utrpeli, se pa že od otroških dni konjev bojim. Bolj poslušni in pohlevni so se mi zdeli lisasti voli, vpreženi v jarem. Tako za konje kot za vole je nekdaj veljalo, da so neprecenljiva delovna moč od jutra do večera, v ledeno mrzlih jutrih ali pa v vročih poletnih dneh. Skrbni gospodarji so se zavedali, kaj bi pomenila izguba ene ali druge vprežne živali, pri slabih pa je največkrat pel samo bič. Dragi poslušalci in cenjene poslušalke, tako vi kot jaz smo vpeti v vajeti. Vsakdo izmed nas nosi svojo uzdo, svoj jarem. Mogoče je komu izmed vas dano, da uzde in jarme drugih držite v vajetih in vodite. Želim vam, da potegi vodenja ne bi prerasli v prisilo ali celo nasilje, ki zagotavlja poslušnost ali spodbuja k delu. Verjamem, da ste dobri gospodarji – gospodarji, ki znajo svoji vprežni živini kdaj pa kdaj sneti uzdo ali jarem z glave in izpustiti vajeti. Če se bojite, da bo vašo čredo premamilo prostranstvo svobode, potem vajeti ne smete izpustiti, temveč samo popustiti. Če pa ste voz, ki ga vlečete, preveč naložili, potem boste v jarem morali vpreči še koga. Sicer vas lahko doleti hrzanje in prhanje. Mogoče vam bo kdo celo ušel z vajeti. Sama sem potrebovala več kot samo štirinajst dni poletnih počitnic, da sem lahko odpela krivične spone in razvezala vezi jarma (prim. Iz 58,6). Jarem, ki me je tiščal in žulil, mi je uspelo sneti. Če sem iskrena, mi zanj ni prav nič več mar. Prav tako si ne želim, da bi ga nase vzel kdo drug. Ukrojen je bil zame, a sčasoma sem ga prerasla. Z leti sem se pod njim počutila utesnjeno in nemirno, zato sem ga morala odložiti in nase vzeti nov jarem. Upajoč, da bom našla počitek svoji duši. Ponovno sem se začela učiti od Njega, ker je krotak in v srcu ponižen, njegov jarem pa prijeten in njegovo breme je lahko (prim. Mt 11,29–30). Naši vozovi bodo po koncu poletnih počitnic začeli ponovno drdrati po kolesnicah življenja. Upam, da vam je z njih uspelo zmetati ves odvečen tovor in da vas vajeti življenja ne bodo preveč utesnjevale. http://www.rtvslo.si/podcast Tue, 13 Nov 2018 04:55:23 +0000 Alenka Veber: Jarem Cicero, rimski govornik in filozof iz 1. stol. pr. Kr., je v svojem delu z naslovom Pogovori v Tuskulu med drugim razmišljal o vlogi duševnega zdravja za srečno in stanovitno življenje – tej témi je namenil kar dve od petih knjig, tretjo in četrto. Njegova glavna misel, ki je še danes aktualna, je, da bi se morali s pomočjo filozofije opremiti z razumom in drugimi krepostmi, s katerimi bi se lahko borili proti vznemirjenjem oziroma pretiranim čustvom, saj ta rušijo naše notranje ravnovesje. Brez duševnega miru, stanovitnega duha oziroma notranje spokojnosti po njegovem mnjenju ne moremo živeti dobro in srečno. Naša duša naj bi bila zgrajena iz dveh delov: »en del naj bi bil deležen razuma, drugi pa ne,« pri čemer naj bi se omenjena mirnost, se pravi spokojna in umirjena stanovitnost, nahajala v razumskem delu, iz nerazumskega pa naj bi izšla »nemirna občutenja zdaj jeze zdaj poželjivosti, ki sta nasprotni in nasprotujoči razumu.« Vznemirjenje je torej po stoiški opredelitvi »duševni pretres, ki je nasproten pravemu razumu in v nasprotju z naravo,« je torej nekaj, kar je nenaravno, pretirano, presilovito, je »preveč silno hlepenje po nečem«, ki je prestopilo svoje meje in se ga ne da več obrzdati in omejti. Takšno pretirano čustvo v naši duši povzroči kaos, nered, ne moremo se zbrati in trezno razmišljati, saj naše misli brez prestanka premetava sem in tja, tako da ravnamo zmedeno in nedosledno. Duševna nestabilnost se postopoma pojavlja v vedno hujši obliki: kajti ko se enkrat »ta duševna razvnetost in razburjenost ukorenini in tako rekoč usede v žile in možgane, pridejo na plan bolezen, obolenje in tisti odpori, ki so tem boleznim in obolenjem nasprotni,« ugotavlja Cicero. Prav ta nezmernost, razbrzdanost oziroma neumerjenost, ki je odpad od uma, je torej vir vseh vznemirjenj, potrtosti, žalosti in čustvene nestabilnosti – nasprotno pa ohranjanje prave mere, notranja mirnost oziroma umerjenost, kot to krepost imenuje Cicero, »pomirja hlepenja in povzroča, da se uklonijo pravilnemu razumu, ter ohranja premišljeno umsko presojo.« Zdravilo za vznemirjenja Cicero torej vidi v filozofiji oziroma krepostnem življenju, saj iz njiju izhajajo poštene želje, misli, dejanja in vsako pravilno razumsko sklepanje. Življenje modreca je tako mirno in stanovitno, brez pretresov, ki bi ga odvračali od razuma in ga uničevali, živi brez nadlog in stisk ter vsak udarec usode prenese mirno – modrec namreč uvidi, da so »vznemirjenja sama po sebi polna slabosti in ne vsebujejo nič naravnega ali potrebnega,« zato se jim na daleč izogiba. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive04/2018/11/12/DuhovnamiselMMC.PR1.20181112.1.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 373 clean Cicero, rimski govornik in filozof iz 1. stol. pr. Kr., je v svojem delu z naslovom Pogovori v Tuskulu med drugim razmišljal o vlogi duševnega zdravja za srečno in stanovitno življenje – tej témi je namenil kar dve od petih knjig, tretjo in četrto. Njegova glavna misel, ki je še danes aktualna, je, da bi se morali s pomočjo filozofije opremiti z razumom in drugimi krepostmi, s katerimi bi se lahko borili proti vznemirjenjem oziroma pretiranim čustvom, saj ta rušijo naše notranje ravnovesje. Brez duševnega miru, stanovitnega duha oziroma notranje spokojnosti po njegovem mnjenju ne moremo živeti dobro in srečno. Naša duša naj bi bila zgrajena iz dveh delov: »en del naj bi bil deležen razuma, drugi pa ne,« pri čemer naj bi se omenjena mirnost, se pravi spokojna in umirjena stanovitnost, nahajala v razumskem delu, iz nerazumskega pa naj bi izšla »nemirna občutenja zdaj jeze zdaj poželjivosti, ki sta nasprotni in nasprotujoči razumu.« Vznemirjenje je torej po stoiški opredelitvi »duševni pretres, ki je nasproten pravemu razumu in v nasprotju z naravo,« je torej nekaj, kar je nenaravno, pretirano, presilovito, je »preveč silno hlepenje po nečem«, ki je prestopilo svoje meje in se ga ne da več obrzdati in omejti. Takšno pretirano čustvo v naši duši povzroči kaos, nered, ne moremo se zbrati in trezno razmišljati, saj naše misli brez prestanka premetava sem in tja, tako da ravnamo zmedeno in nedosledno. Duševna nestabilnost se postopoma pojavlja v vedno hujši obliki: kajti ko se enkrat »ta duševna razvnetost in razburjenost ukorenini in tako rekoč usede v žile in možgane, pridejo na plan bolezen, obolenje in tisti odpori, ki so tem boleznim in obolenjem nasprotni,« ugotavlja Cicero. Prav ta nezmernost, razbrzdanost oziroma neumerjenost, ki je odpad od uma, je torej vir vseh vznemirjenj, potrtosti, žalosti in čustvene nestabilnosti – nasprotno pa ohranjanje prave mere, notranja mirnost oziroma umerjenost, kot to krepost imenuje Cicero, »pomirja hlepenja in povzroča, da se uklonijo pravilnemu razumu, ter ohranja premišljeno umsko presojo.« Zdravilo za vznemirjenja Cicero torej vidi v filozofiji oziroma krepostnem življenju, saj iz njiju izhajajo poštene želje, misli, dejanja in vsako pravilno razumsko sklepanje. Življenje modreca je tako mirno in stanovitno, brez pretresov, ki bi ga odvračali od razuma in ga uničevali, živi brez nadlog in stisk ter vsak udarec usode prenese mirno – modrec namreč uvidi, da so »vznemirjenja sama po sebi polna slabosti in ne vsebujejo nič naravnega ali potrebnega,« zato se jim na daleč izogiba. http://www.rtvslo.si/podcast Mon, 12 Nov 2018 04:56:13 +0000 Polonca Zupančič: Cicero o vznemirjenjih in duševnem miru Kakšna so vaša pričakovanja in doživljanje ob obdarovanju? Kaj vam je ljubše – nekoga obdarovati ali biti obdarovan? So nekateri, ki se zelo veselijo, da bodo nekoga ob določenem prazniku obdarovali. Načrtujejo, izbirajo, se skušajo vživeti v obdarovanca, v njegove potrebe, želje, hrepenenja in pričakovanja. Potem sledi izdelovanje ali nakup, priprava in okrasitev. Morda še komu od bližnjih zaupajo ali celo pokažejo, kaj pripravljajo. Skratka: z vsemi pripravami je povezano veliko lepih občutkov, predvsem pa želje, da bi obdarovanca lepo presenetili in ga razveselili. In mu seveda s tem pokazali, da nam nekaj pomeni, da ga cenimo in spoštujemo, da ga imamo radi. Če pogledamo še na drugo stran – tistega, ki je obdarovan. Koliko nekih pričakovanj, hrepenenj, želja in slednjič nekega veselja, morda niti ne toliko darila samega kot vse pozornosti in ljubezni, ki ju darilo vsebuje. Seveda poznamo tudi temno stran, ko se pričakovanja prelijejo v razočaranje in nezadovoljstvo. Toda, če ostanemo pri pozitivnem in si še enkrat zastavimo vprašanje: Kaj vam je ljubše – nekoga obdarovati ali biti obdarovan? In, če ne govorimo več o konkretnem, materialnem obdarovanju, ampak o tem, da nekomu podarim sebe: pozornost, zanimanje zanj, spoštovanje, ljubezen. To je po navadi precej težje, kot podariti neko darilo; podariti namreč sebe. Če obrnemo perspektivo še na Boga: se zavedam, da sem od njega obdarjen? Da mi je podarjeno življenje. Lahko bi me namreč tudi ne bilo, lahko nebi bival. Pa vendar sem: v tem telesu, s temi čustvi, s takim mišljenjem, s takimi sposobnostmi in nesposobnostmi, s takimi okoliščinami in priložnostmi, s temi in temi ljudmi … Obdarjen. Povabljen, da s tem, kar sem in kakršen sem, da tudi jaz naprej obdarjam druge. To je edina opcija, ki nam ostaja zoper grebatorstvo, sebičnost, egoizem. Če to, slednje vodi v zaprtost, osamljenost in izolacijo, pa nas po drugi strani pripravljenost podariti, obdarovati, dati sebe vodi v odprtost, v povezovanje, v gradnjo odnosov. Ob vsem tem ostaja najbolj radikalen izziv, ki ga prinaša evangelij današnje nedelje. Uboga vdova je Bogu – in ne templju – namreč izročila vse, kar je imela. Vse, celó svoje življenje izročila v Božje roke, z zavestjo, da je vse, kar je in kar ima, dar od Boga. S to zavestjo, da bo On, ki jo je ustvari in obdaril, da je takšna kakršna je, tudi poskrbel in jo naprej obdaroval, predvsem sam s sabo. Prav v tem ostaja večni izziv za vse nas: si upam prepustiti se, predati se Bogu in mu zaupati sebe in svoje življenje? Ali pa bom zaradi občutka lastne varnosti raje, vsaj nekaj, če ne kar vse, zadržal zase pri sebi? Slednjič me namreč prav ta drža nezaupanja in neprepuščanja zavira tudi pri tem, da bi podarjal sebe drugim. Bom torej zadržal zase ali se skušal predati in podariti se? http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive04/2018/11/11/DuhovnamiselMMC.PR1.20181111.7.0650.mp3 RTVSLO – Prvi 574 clean Kakšna so vaša pričakovanja in doživljanje ob obdarovanju? Kaj vam je ljubše – nekoga obdarovati ali biti obdarovan? So nekateri, ki se zelo veselijo, da bodo nekoga ob določenem prazniku obdarovali. Načrtujejo, izbirajo, se skušajo vživeti v obdarovanca, v njegove potrebe, želje, hrepenenja in pričakovanja. Potem sledi izdelovanje ali nakup, priprava in okrasitev. Morda še komu od bližnjih zaupajo ali celo pokažejo, kaj pripravljajo. Skratka: z vsemi pripravami je povezano veliko lepih občutkov, predvsem pa želje, da bi obdarovanca lepo presenetili in ga razveselili. In mu seveda s tem pokazali, da nam nekaj pomeni, da ga cenimo in spoštujemo, da ga imamo radi. Če pogledamo še na drugo stran – tistega, ki je obdarovan. Koliko nekih pričakovanj, hrepenenj, želja in slednjič nekega veselja, morda niti ne toliko darila samega kot vse pozornosti in ljubezni, ki ju darilo vsebuje. Seveda poznamo tudi temno stran, ko se pričakovanja prelijejo v razočaranje in nezadovoljstvo. Toda, če ostanemo pri pozitivnem in si še enkrat zastavimo vprašanje: Kaj vam je ljubše – nekoga obdarovati ali biti obdarovan? In, če ne govorimo več o konkretnem, materialnem obdarovanju, ampak o tem, da nekomu podarim sebe: pozornost, zanimanje zanj, spoštovanje, ljubezen. To je po navadi precej težje, kot podariti neko darilo; podariti namreč sebe. Če obrnemo perspektivo še na Boga: se zavedam, da sem od njega obdarjen? Da mi je podarjeno življenje. Lahko bi me namreč tudi ne bilo, lahko nebi bival. Pa vendar sem: v tem telesu, s temi čustvi, s takim mišljenjem, s takimi sposobnostmi in nesposobnostmi, s takimi okoliščinami in priložnostmi, s temi in temi ljudmi … Obdarjen. Povabljen, da s tem, kar sem in kakršen sem, da tudi jaz naprej obdarjam druge. To je edina opcija, ki nam ostaja zoper grebatorstvo, sebičnost, egoizem. Če to, slednje vodi v zaprtost, osamljenost in izolacijo, pa nas po drugi strani pripravljenost podariti, obdarovati, dati sebe vodi v odprtost, v povezovanje, v gradnjo odnosov. Ob vsem tem ostaja najbolj radikalen izziv, ki ga prinaša evangelij današnje nedelje. Uboga vdova je Bogu – in ne templju – namreč izročila vse, kar je imela. Vse, celó svoje življenje izročila v Božje roke, z zavestjo, da je vse, kar je in kar ima, dar od Boga. S to zavestjo, da bo On, ki jo je ustvari in obdaril, da je takšna kakršna je, tudi poskrbel in jo naprej obdaroval, predvsem sam s sabo. Prav v tem ostaja večni izziv za vse nas: si upam prepustiti se, predati se Bogu in mu zaupati sebe in svoje življenje? Ali pa bom zaradi občutka lastne varnosti raje, vsaj nekaj, če ne kar vse, zadržal zase pri sebi? Slednjič me namreč prav ta drža nezaupanja in neprepuščanja zavira tudi pri tem, da bi podarjal sebe drugim. Bom torej zadržal zase ali se skušal predati in podariti se? http://www.rtvslo.si/podcast Sun, 11 Nov 2018 05:59:34 +0000 Andraž Arko: Zadržati ali predati Kdo sem? Kam grem? Kakšen je smisel in cilj mojega življenja? V tem kratkem času, ki nam je na voljo, vsak poskuša odgovoriti na ta vprašanja. Psihologi in psihiatri tega veka nas prepričujejo, da so odgovori v nas samih, da moramo sami sebe spoznati, da je naša identiteta odvisna od našega samozavedanja, da je pot, cilj in smisel našega življenja odvisen samo od dosežkov v času tega življenja. Tako se znajdemo v začaranem krogu truda, naporov in neuspehov, saj dobimo občutek, da naše življenje nima smisla, če uspešno ne zaključimo šolanja, ali izgubimo službo, ki smo jo z veseljem opravljali, morda pride do ločitve v zakonu…. A naj vam povem, da naša identiteta ni odvisna od naših uspehov, niti od priznanj ali pohval drugih ljudi. Smisel našega življenja ni le teh nekaj let, ki jih preživimo tukaj, na zemlji. Cilj našega življenja ni življenje samo po sebi. Kajti obstaja tisto pravo, večno življenje, ki nikoli ne mine in naša pot, naš smisel in naš cilj so v resnici odvisni od naše odločitve. V Svetem Pismu piše: »Bog je namreš svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje.« (Jn 3,16). Odločiti se moramo za edinorojenega Božjega Sina, Jezusa Kristusa in imeli bomo večno življenje. V tem življenju nam je torej potrebno le eno: sprejeti Jezusa Kristusa v svoje srce. S tem, ko sprejmete Jezusa, Sveti Duh vstopi v vaše srce in postanete Božji otrok. Tako dobite odgovor na prvo vprašanje- »Kdo sem?«. Sem Božji otrok, saj v Svetem Pismu piše: »Sam Duh pričuje našemu duhu, da smo Božji otroci.« (Rim 8,16). Hkrati dobite odgovor na drugo vprašanje- »Kam grem?« Imam pot- sledim Jezusu, saj Jezus sam pove: »Jaz sem pot, resnica in življenje.« (Jn 14,6). Odgovor na tretje vprašanje- »Kakšen je smisel in cilj mojega življenja«, pa je še bolj preprost: smisel in cilj mojega življenja je večna nagrada, ki me po tem kratkem življenju čaka v Božjem kraljestvu, v večnosti. Večno življenje v miru, Božji ljubezni, brez žalosti in bolečin, saj v Svetem Pismu piše: »Naša trenutna lahka stiska nam namreč pripravlja čez vso mero težko, večno bogastvo slave…« (2 Kor 4,17). Naša identiteta, naša pot, naš cilj in smisel našega življenja so torej odvisni od naše odločitve za Jezusa. Odločite se zdaj, saj nas tudi v Svetem Pismu Bog nagovarja: »Če danes zaslišite njegov glas, ne zakrknite svojih src kakor ob uporu!« (Heb 3, 15). Povabite Jezusa v svoje srce in zaživite polno in srečno življenje v zavedanju, da ste Božji otrok, nadvse ljubljen od Boga Najvišjega, na poti v večno življenje z Njim! http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive04/2018/11/10/DuhovnamiselMMC.PR1.20181110.6.0650.mp3 RTVSLO – Prvi 389 clean Kdo sem? Kam grem? Kakšen je smisel in cilj mojega življenja? V tem kratkem času, ki nam je na voljo, vsak poskuša odgovoriti na ta vprašanja. Psihologi in psihiatri tega veka nas prepričujejo, da so odgovori v nas samih, da moramo sami sebe spoznati, da je naša identiteta odvisna od našega samozavedanja, da je pot, cilj in smisel našega življenja odvisen samo od dosežkov v času tega življenja. Tako se znajdemo v začaranem krogu truda, naporov in neuspehov, saj dobimo občutek, da naše življenje nima smisla, če uspešno ne zaključimo šolanja, ali izgubimo službo, ki smo jo z veseljem opravljali, morda pride do ločitve v zakonu…. A naj vam povem, da naša identiteta ni odvisna od naših uspehov, niti od priznanj ali pohval drugih ljudi. Smisel našega življenja ni le teh nekaj let, ki jih preživimo tukaj, na zemlji. Cilj našega življenja ni življenje samo po sebi. Kajti obstaja tisto pravo, večno življenje, ki nikoli ne mine in naša pot, naš smisel in naš cilj so v resnici odvisni od naše odločitve. V Svetem Pismu piše: »Bog je namreš svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje.« (Jn 3,16). Odločiti se moramo za edinorojenega Božjega Sina, Jezusa Kristusa in imeli bomo večno življenje. V tem življenju nam je torej potrebno le eno: sprejeti Jezusa Kristusa v svoje srce. S tem, ko sprejmete Jezusa, Sveti Duh vstopi v vaše srce in postanete Božji otrok. Tako dobite odgovor na prvo vprašanje- »Kdo sem?«. Sem Božji otrok, saj v Svetem Pismu piše: »Sam Duh pričuje našemu duhu, da smo Božji otroci.« (Rim 8,16). Hkrati dobite odgovor na drugo vprašanje- »Kam grem?« Imam pot- sledim Jezusu, saj Jezus sam pove: »Jaz sem pot, resnica in življenje.« (Jn 14,6). Odgovor na tretje vprašanje- »Kakšen je smisel in cilj mojega življenja«, pa je še bolj preprost: smisel in cilj mojega življenja je večna nagrada, ki me po tem kratkem življenju čaka v Božjem kraljestvu, v večnosti. Večno življenje v miru, Božji ljubezni, brez žalosti in bolečin, saj v Svetem Pismu piše: »Naša trenutna lahka stiska nam namreč pripravlja čez vso mero težko, večno bogastvo slave…« (2 Kor 4,17). Naša identiteta, naša pot, naš cilj in smisel našega življenja so torej odvisni od naše odločitve za Jezusa. Odločite se zdaj, saj nas tudi v Svetem Pismu Bog nagovarja: »Če danes zaslišite njegov glas, ne zakrknite svojih src kakor ob uporu!« (Heb 3, 15). Povabite Jezusa v svoje srce in zaživite polno in srečno življenje v zavedanju, da ste Božji otrok, nadvse ljubljen od Boga Najvišjega, na poti v večno življenje z Njim! http://www.rtvslo.si/podcast Sat, 10 Nov 2018 05:56:29 +0000 Božica Kernc: Kako živeti kot radosten kristjan? V koledarjih, zgodovinskih knjigah in učilih so imena mnogih slavnih ljudi, od davnine do današnjega časa. Oni so veliki in slavni ali zaradi svojega junaštva, ali svoje hudobije, in so preživeli stoletja zaradi svoje modrosti ali pohlepnosti, in še danes navdihujejo umetnike, ki o njih razmišljajo, pišejo, delajo filme in v zadnjem času tudi računalniške igrice. Ob velikih junakih pa je navadno množica ljudi, brez katere oni ne bi bili junaki. Slavni film iz moje mladosti – Ben Hur, me je navdušil z vsem, z zgodbo, igralci, junaki in seveda srečnim koncem filma. Me je pa zmeraj zanimalo, kje so našli toliko ljudi, da so sodelovali kot stažisti… In od takrat se tudi ob resničnih zgodovinskih junakih sprašujem, kdo so pa vsi tisti navadni, preprosti ljudje, ki so junakom omogočili postati to kar so! Danes največ junakov naredijo mediji – enega povzdignejo do nebes, pa ga potem, ko pride čas, tudi trdo spustijo na zemljo. Mediji pridejo do skoraj vseh ljudi, tudi do navadnih, preprostih ljudi, ki še zmeraj živijo svoje življenje in zaradi katerih gre svet naprej. Navadni, preprosti ljudje! Njihove zgodbe so zapisane v njihovih srcih, njihove spomine ohranjajo tisti, ki so jih ljubili, njihova imena so zapisana na preprostih grobovih…Vendar, odkar delam z bolniki in umirajočim, lahko povem, da so vsi veliki junaki izgubili svoj sijaj, ker so preprosti ljudje, o katerih se ne bodo naši otroci v šoli nikoli učili, bolj zanimivi in večji kot umetno narejeni heroji! Ljudje iz množice so me naučili, da je vas človek, tako kot pravi pesnik »svet za sebe, čudežno lep in svetal«! In srečen je tisti, ki to spozna in ceni ljudi okrog sebe! Ni ga filma ne romana, ki bi bil tako zanimiv, kot lahko življenje napiše svoje zgodbe. In ni junakov, ki bi bili sposobni živeti takšno polnost ljubezni, kot jo živijo mnogi preprosti ljudje. Na navaden dan navadni ljudje živijo svoje življenje na navaden način. A prav med njimi je skrita modrost človeškega življenja. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive04/2018/11/09/DuhovnamiselMMC.PR1.20181109.5.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 396 clean V koledarjih, zgodovinskih knjigah in učilih so imena mnogih slavnih ljudi, od davnine do današnjega časa. Oni so veliki in slavni ali zaradi svojega junaštva, ali svoje hudobije, in so preživeli stoletja zaradi svoje modrosti ali pohlepnosti, in še danes navdihujejo umetnike, ki o njih razmišljajo, pišejo, delajo filme in v zadnjem času tudi računalniške igrice. Ob velikih junakih pa je navadno množica ljudi, brez katere oni ne bi bili junaki. Slavni film iz moje mladosti – Ben Hur, me je navdušil z vsem, z zgodbo, igralci, junaki in seveda srečnim koncem filma. Me je pa zmeraj zanimalo, kje so našli toliko ljudi, da so sodelovali kot stažisti… In od takrat se tudi ob resničnih zgodovinskih junakih sprašujem, kdo so pa vsi tisti navadni, preprosti ljudje, ki so junakom omogočili postati to kar so! Danes največ junakov naredijo mediji – enega povzdignejo do nebes, pa ga potem, ko pride čas, tudi trdo spustijo na zemljo. Mediji pridejo do skoraj vseh ljudi, tudi do navadnih, preprostih ljudi, ki še zmeraj živijo svoje življenje in zaradi katerih gre svet naprej. Navadni, preprosti ljudje! Njihove zgodbe so zapisane v njihovih srcih, njihove spomine ohranjajo tisti, ki so jih ljubili, njihova imena so zapisana na preprostih grobovih…Vendar, odkar delam z bolniki in umirajočim, lahko povem, da so vsi veliki junaki izgubili svoj sijaj, ker so preprosti ljudje, o katerih se ne bodo naši otroci v šoli nikoli učili, bolj zanimivi in večji kot umetno narejeni heroji! Ljudje iz množice so me naučili, da je vas človek, tako kot pravi pesnik »svet za sebe, čudežno lep in svetal«! In srečen je tisti, ki to spozna in ceni ljudi okrog sebe! Ni ga filma ne romana, ki bi bil tako zanimiv, kot lahko življenje napiše svoje zgodbe. In ni junakov, ki bi bili sposobni živeti takšno polnost ljubezni, kot jo živijo mnogi preprosti ljudje. Na navaden dan navadni ljudje živijo svoje življenje na navaden način. A prav med njimi je skrita modrost človeškega življenja. http://www.rtvslo.si/podcast Fri, 9 Nov 2018 04:56:36 +0000 Emanuela Žerdin: Čisto preprosti ljudje Še vedno me vznemirja trenutek, ko sem se zaradi svoje obleke znašel pred posmehljivo kritiko. Četudi je bila kritika upravičena, me je zabolela. Bil sem namreč prepričan, da so to ljudje, ki so moji prijatelji, ki me imajo radi, zato me je njihova reakcija popolnoma šokirala. Navadil sem se namreč povezati to, da sem nekomu všeč, s tem, da me ima nekdo rad. In da me kritizira samo tisti, ki me ne mara. Nič čudnega, da je tako. Živim v svetu, ki všečnost zamenjuje z ljubeznijo, kritiko pa s sovraštvom. Svet lajkov je to, všečkov po slovensko. Binarni, črnobeli svet, brez odtenkov v pogledu, glasu ali dejanju, 1 ali 0, brez možnosti vmes. Tako pač deluje splet in njegova družabna omrežja: objaviš posnetek, fotografijo, čivkneš, nakracaš par dopadljivih črk, svetu nekako namigneš svojo prisotnost. Potem pa čakaš na odziv občinstva. In odziv je samo eden. Ali pa ga sploh ni. To je tisto najtežje pri vsej stvari. Všeček je izredno pomembna reč. Pod žarometom ti daje gotovost, da nisi sam. Da si opažen, da si sprejet. Kajti na odru si, v izložbi, v reklami, vedno, vsak dan, tako se živi po novem. Nikogar ne vidiš, vsi pa vidijo tebe. Zato pišeš, zato govoriš, zato počneš ne to, kar se ti zdi, da je prav, ampak to, kar bi znalo biti drugim všeč. Če namreč nikomur nisi všeč, potem je tako, kot da te ni. Kot da za druge sploh ne obstajaš. Zato se na sebku izzivalno slečeš. Zato posnameš potegavščino, ki je sicer ne bi. Zato sebi in drugim vse dovoliš. Ker moraš biti kul, da bi bil ljubljen. Ker je všečnost nenasitna pošast, ki hoče vedno več, ker se neznansko hitro zdolgočasi. Kako naj torej verjamem, da me nekdo ljubi, tudi če mu nisem všeč? In kako naj vem, da me ima nekdo res rad takega, kot sem, da se je res odločil zame in da ne bo enkrat kar na lepem odšel, da niso njegovi nasmehi samo maska, ki jo do večera, dokler ne odložim telefona in stopim do ogledala, do neobritega obraza z gubami, podočnjaki in štrenastimi lasmi, na sebi držim tudi sam? Edino, kar bi me lahko prepričalo, da ljubezen v svetu všečkov res obstaja, je trenutek, ko v svoje umazane roke dobim belo hostijo, golo, krhko telo, za katerega se nisem trudil in ki si ga nisem zaslužil. In se malce umaže, jaz pa postanem nekoliko bolj siv. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive04/2018/11/08/DuhovnamiselMMC.PR1.20181108.4.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 342 clean Še vedno me vznemirja trenutek, ko sem se zaradi svoje obleke znašel pred posmehljivo kritiko. Četudi je bila kritika upravičena, me je zabolela. Bil sem namreč prepričan, da so to ljudje, ki so moji prijatelji, ki me imajo radi, zato me je njihova reakcija popolnoma šokirala. Navadil sem se namreč povezati to, da sem nekomu všeč, s tem, da me ima nekdo rad. In da me kritizira samo tisti, ki me ne mara. Nič čudnega, da je tako. Živim v svetu, ki všečnost zamenjuje z ljubeznijo, kritiko pa s sovraštvom. Svet lajkov je to, všečkov po slovensko. Binarni, črnobeli svet, brez odtenkov v pogledu, glasu ali dejanju, 1 ali 0, brez možnosti vmes. Tako pač deluje splet in njegova družabna omrežja: objaviš posnetek, fotografijo, čivkneš, nakracaš par dopadljivih črk, svetu nekako namigneš svojo prisotnost. Potem pa čakaš na odziv občinstva. In odziv je samo eden. Ali pa ga sploh ni. To je tisto najtežje pri vsej stvari. Všeček je izredno pomembna reč. Pod žarometom ti daje gotovost, da nisi sam. Da si opažen, da si sprejet. Kajti na odru si, v izložbi, v reklami, vedno, vsak dan, tako se živi po novem. Nikogar ne vidiš, vsi pa vidijo tebe. Zato pišeš, zato govoriš, zato počneš ne to, kar se ti zdi, da je prav, ampak to, kar bi znalo biti drugim všeč. Če namreč nikomur nisi všeč, potem je tako, kot da te ni. Kot da za druge sploh ne obstajaš. Zato se na sebku izzivalno slečeš. Zato posnameš potegavščino, ki je sicer ne bi. Zato sebi in drugim vse dovoliš. Ker moraš biti kul, da bi bil ljubljen. Ker je všečnost nenasitna pošast, ki hoče vedno več, ker se neznansko hitro zdolgočasi. Kako naj torej verjamem, da me nekdo ljubi, tudi če mu nisem všeč? In kako naj vem, da me ima nekdo res rad takega, kot sem, da se je res odločil zame in da ne bo enkrat kar na lepem odšel, da niso njegovi nasmehi samo maska, ki jo do večera, dokler ne odložim telefona in stopim do ogledala, do neobritega obraza z gubami, podočnjaki in štrenastimi lasmi, na sebi držim tudi sam? Edino, kar bi me lahko prepričalo, da ljubezen v svetu všečkov res obstaja, je trenutek, ko v svoje umazane roke dobim belo hostijo, golo, krhko telo, za katerega se nisem trudil in ki si ga nisem zaslužil. In se malce umaže, jaz pa postanem nekoliko bolj siv. http://www.rtvslo.si/podcast Thu, 8 Nov 2018 04:55:42 +0000 Marko Rijavec: Ljubezen v svetu všečkov Duhovna misel je kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Posamezni avtorji, na podlagi svetopisemskega teksta ali kakšnega drugega pomembnega besedila, spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive04/2018/11/07/DuhovnamiselMMC.PR1.20181107.3.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 307 clean Duhovna misel je kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Posamezni avtorji, na podlagi svetopisemskega teksta ali kakšnega drugega pomembnega besedila, spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah. http://www.rtvslo.si/podcast Wed, 7 Nov 2018 04:55:07 +0000 Vzhodni izreki Naneslo je, da sem se pred leti znašla na praznovanju znankinega štiridesetega rojstnega dne. Nekateri so ji napovedovali še enkrat toliko življenja, drugi spet veliko več, saj ljudje vedno dlje živijo in že sedaj imamo v Sloveniji precej stoletnikov. Ampak saj to sploh ni tako, pomembno, koliko časa bo živela, bolj je pomembno, kako bo živela. Ni odvisno od nje, koliko časa bo živela. Za to, kako bo živela, pa sama prav gotovo lahko naredi veliko. Ena od prisotnih jo je vprašala: »Kakšna pričakovanja imaš ob svojem štiridesetem rojstnem dnevu?« Takole je odgovorila: »Do drugih vedno manj, do sebe veliko. Zaobjeti želim vedno bolj življenje kot eno. Vedno bolj tudi cenim ljudske pregovore, ki na zelo preprost način govorijo o velikih, preizkušenih življenjskih resnicah.« Pa še nekaj podobnih želja je povedala, samo trenutno se jih ne spomnim tako natančno, da bi jih lahko napisala. Bila sem vesela teh njenih pričakovanj. Nam vsem, ki smo bili tam prisotni, je dala veliko misliti. Saj res, kaj pričakujemo v svojem življenju? Kaj pričakujemo v različnih obdobjih? Res je, da se potem odvijajo stvari pogosto čisto drugače od naših pričakovanj, je pa prav, da imamo svoja pričakovanja in da se jih zavedamo. Ob njih lahko kot ljudje rastemo. Pričakovanja, ki jih imamo, govorijo o naših vrednotah. Ob tem sem se spomnila na knjigo, ki sem jo prevajala pred mnogimi leti. Govori o afriški ženski in to, kar mi je najbolj ostalo, je, kako afriška ženska počiva v sebi. Res je, da poteka življenje tu pri nas drugače, v večji naglici, z večjim stresom, pa bi bilo morda vredno tudi v teh okoliščinah kdaj pomisliti, kaj pomeni počivati v sebi. Prav gotovo tudi ustaviti se in si vzeti čas. Res je, da to ni vedno možno, včasih pa vendarle. Odvisno tudi od tega, kakšne vrednote so za nas pomembne. Tako me je praznovanje tega rojstnega dne privedlo do razmišljanja o vsem tem. Res je, da smo si tudi nazdravili s šampanjcem, se veselili in zapeli, ampak vse čas je nekako ostalo prisotno vprašanje: Kaj pričakuješ? http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive04/2018/11/06/DuhovnamiselMMC.PR1.20181106.2.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 291 clean Naneslo je, da sem se pred leti znašla na praznovanju znankinega štiridesetega rojstnega dne. Nekateri so ji napovedovali še enkrat toliko življenja, drugi spet veliko več, saj ljudje vedno dlje živijo in že sedaj imamo v Sloveniji precej stoletnikov. Ampak saj to sploh ni tako, pomembno, koliko časa bo živela, bolj je pomembno, kako bo živela. Ni odvisno od nje, koliko časa bo živela. Za to, kako bo živela, pa sama prav gotovo lahko naredi veliko. Ena od prisotnih jo je vprašala: »Kakšna pričakovanja imaš ob svojem štiridesetem rojstnem dnevu?« Takole je odgovorila: »Do drugih vedno manj, do sebe veliko. Zaobjeti želim vedno bolj življenje kot eno. Vedno bolj tudi cenim ljudske pregovore, ki na zelo preprost način govorijo o velikih, preizkušenih življenjskih resnicah.« Pa še nekaj podobnih želja je povedala, samo trenutno se jih ne spomnim tako natančno, da bi jih lahko napisala. Bila sem vesela teh njenih pričakovanj. Nam vsem, ki smo bili tam prisotni, je dala veliko misliti. Saj res, kaj pričakujemo v svojem življenju? Kaj pričakujemo v različnih obdobjih? Res je, da se potem odvijajo stvari pogosto čisto drugače od naših pričakovanj, je pa prav, da imamo svoja pričakovanja in da se jih zavedamo. Ob njih lahko kot ljudje rastemo. Pričakovanja, ki jih imamo, govorijo o naših vrednotah. Ob tem sem se spomnila na knjigo, ki sem jo prevajala pred mnogimi leti. Govori o afriški ženski in to, kar mi je najbolj ostalo, je, kako afriška ženska počiva v sebi. Res je, da poteka življenje tu pri nas drugače, v večji naglici, z večjim stresom, pa bi bilo morda vredno tudi v teh okoliščinah kdaj pomisliti, kaj pomeni počivati v sebi. Prav gotovo tudi ustaviti se in si vzeti čas. Res je, da to ni vedno možno, včasih pa vendarle. Odvisno tudi od tega, kakšne vrednote so za nas pomembne. Tako me je praznovanje tega rojstnega dne privedlo do razmišljanja o vsem tem. Res je, da smo si tudi nazdravili s šampanjcem, se veselili in zapeli, ampak vse čas je nekako ostalo prisotno vprašanje: Kaj pričakuješ? http://www.rtvslo.si/podcast Tue, 6 Nov 2018 04:54:51 +0000 Metka Klevišar: Kaj pričakuješ? Danes bi vam rad povedal dogodek iz samostana v katerem živel pater Pahomij, znamenit po nagovorih – spodbudnih besedah s katerimi je krepil tiste, ki so mu prisluhnili. V tem samostanu pa je živel tudi preprost novinec. Ko je neko dopoldne pral solato, ga je vprašal njegov učitelj: »Kakšna je bila danes pridiga našega brata Pahomija?« »Prodorna v lepoti,« je bil navdušen novinec. »Potem pa ponovi misel, ki se je najbolj dotaknila tvojega srca,« je terjal pater. Novinec je pomislil, nato pa ugotovil: »Ne spomnim se prav nobene.« »In zakaj potem sploh poslušaš znamenite pridige patra Pahomija, če si ne zapomniš ničesar?« se je razhudil učitelj. Novinec je dvignil pogled od solate, ki jo je izpiral in skromno odgovoril: »Poglejte pater, kaj se dogaja s to solato. Koliko kapljic se dotika teh lističev. Ne ostanejo na njih: bežen dotik in že odtečejo, pa je vendar solata vedno bolj čista in sveža. Tudi mene se po besedah brata Pahomija dotika božji Duh in me svetli, čeprav spomin ne ohrani njegovih besed.« Blagost besed, ki so izrečene v prijazni naklonjenosti krepijo življenje ne le ljudi – tudi vsega kar nas obdaja. Ko sem bil poslan med ljudi na Razbor pod Lisco, so mi kmalu povedali, da živi tam na Borštu ženica, ki ima najlepše rože v fari. K njenemu domu ne vodi nobena cesta, le pot je zasekana v neizprosno strmino. Obiskal sem jo. Tako zelo skromen je bil prostor v katerega sem vstopil. Na oknu pa … na oknu so žarele njene rože! O teh rožah so mi pripovedovali. »Čudovite so,« so govorili. »In to pelargonije, ki so tako občutljive!« Občudujoče sem zrl v rože. »Kako lepo,« sem prevzet spregovoril. »Kako vam uspe?« Vame se je zazrla s svojim pogledom in videl sem, da žari kakor cvetovi. Nevajena besed v svoji samoti, je rekla preprosto in vdano v življenje: »Pojem jim … in one cvetijo – vračajo mi pozornost v svoji krasoti.« Potem je drobna ženica z Boršta zapela – zazvenela v sočutju do vsega kar žari v lepoti in nas krepi za življenje. Spoštovani poslušalci, v dnevu, ki je pred nami vam želi mnogo prijaznih pogledov in dobrohotnih besed – da bi jih bili deležni in da bi jih delili tudi sami želim sebi pa tudi vam. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive04/2018/11/05/DuhovnamiselMMC.PR1.20181105.1.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 385 clean Danes bi vam rad povedal dogodek iz samostana v katerem živel pater Pahomij, znamenit po nagovorih – spodbudnih besedah s katerimi je krepil tiste, ki so mu prisluhnili. V tem samostanu pa je živel tudi preprost novinec. Ko je neko dopoldne pral solato, ga je vprašal njegov učitelj: »Kakšna je bila danes pridiga našega brata Pahomija?« »Prodorna v lepoti,« je bil navdušen novinec. »Potem pa ponovi misel, ki se je najbolj dotaknila tvojega srca,« je terjal pater. Novinec je pomislil, nato pa ugotovil: »Ne spomnim se prav nobene.« »In zakaj potem sploh poslušaš znamenite pridige patra Pahomija, če si ne zapomniš ničesar?« se je razhudil učitelj. Novinec je dvignil pogled od solate, ki jo je izpiral in skromno odgovoril: »Poglejte pater, kaj se dogaja s to solato. Koliko kapljic se dotika teh lističev. Ne ostanejo na njih: bežen dotik in že odtečejo, pa je vendar solata vedno bolj čista in sveža. Tudi mene se po besedah brata Pahomija dotika božji Duh in me svetli, čeprav spomin ne ohrani njegovih besed.« Blagost besed, ki so izrečene v prijazni naklonjenosti krepijo življenje ne le ljudi – tudi vsega kar nas obdaja. Ko sem bil poslan med ljudi na Razbor pod Lisco, so mi kmalu povedali, da živi tam na Borštu ženica, ki ima najlepše rože v fari. K njenemu domu ne vodi nobena cesta, le pot je zasekana v neizprosno strmino. Obiskal sem jo. Tako zelo skromen je bil prostor v katerega sem vstopil. Na oknu pa … na oknu so žarele njene rože! O teh rožah so mi pripovedovali. »Čudovite so,« so govorili. »In to pelargonije, ki so tako občutljive!« Občudujoče sem zrl v rože. »Kako lepo,« sem prevzet spregovoril. »Kako vam uspe?« Vame se je zazrla s svojim pogledom in videl sem, da žari kakor cvetovi. Nevajena besed v svoji samoti, je rekla preprosto in vdano v življenje: »Pojem jim … in one cvetijo – vračajo mi pozornost v svoji krasoti.« Potem je drobna ženica z Boršta zapela – zazvenela v sočutju do vsega kar žari v lepoti in nas krepi za življenje. Spoštovani poslušalci, v dnevu, ki je pred nami vam želi mnogo prijaznih pogledov in dobrohotnih besed – da bi jih bili deležni in da bi jih delili tudi sami želim sebi pa tudi vam. http://www.rtvslo.si/podcast Mon, 5 Nov 2018 04:56:25 +0000 Karel Gržan: Prijazne besede Prodajalka v trgovini je popoldne postala tako utrujena, da si je morala vzeti odmor. S seboj je vzela vrečko piškotov in jo položila v nakupovalno torbo. Na kavomatu je kupila kavo ter končno našla prostor na eni od klopic v nakupovalnem središču, ki so bile precej zasedene. V roke je vzela revijo in jo začela brati ter počasi srebati kavo. Ob njej je sedel mož, ki je bral časopis. Čez kakšno minutko je segla po piškotih. Takoj zatem je tudi mož ob njej vzel keks. To jo je razjezilo, a je ostala tiho. Kmalu zatem je vzel še en piškot. Ko je tudi ona segla še po enem, je mož takoj storil enako. Tokrat jo je mož še bolj razjezil, a spet ni nič rekla. Ostalo ji je samo še nekaj požirkov kave, zato je spet segla po piškotih. In spet je enako storil tudi mož ob njej. Bila je ogorčena, še posebej, ker je sedaj ostal samo še en piškot. Preden je lahko rekla karkoli, je mož vzel preostali piškot, ga prelomil na pol in polovico ponudil ženi, sam pa ugriznil v drugo polovico. Potem se je nasmehnil gospe, spravil vrečko, vstal s klopi in odšel. Žena je imela pokvarjen odmor. Zaprla je revijo in ko je odprla nakupovalno torbo, da bi pospravila revijo, je opazila svojo zaprto vrečko s piškoti. Duhovita zgodba, ki nam lahko pomaga k razmišljanju, kako nas Bog ljubi in kako ljubeznivo ravna z nami, tudi takrat, ko ga mi ne ljubimo. Spodbuja nas tudi k razmišljanju, kako velikokrat ne znamo ceniti tega, kar imamo in se ne zavedamo, da to, kar imamo ni naše, ampak nam je darovano, tudi če si tega ne zaslužimo. Prav tako zgodba usmerja našo misel na Darovalca, na tistega, ki nam vedno znova naklanja dobrote, mi pa ga ne prepoznamo … To je tudi sporočilo današnje zahvalne nedelje. Usmerja nas na dejstvo, da nam je vse darovano in opozarja nas na ljubečega Darovalca. Neki mož je vsako jutro, potem ko se je zbudil, ostal trenutek v postelji in pomislil na dobre stvari in dobre dogodke. Zavest, kaj vse mu je darovano, mu je premagala, da je vesel, optimističen in nezagrenjen stopil v nov dan. Na začetku vsakega dne je obudil vero v darovalca, kar ga je napolnila z novim navdušenjem. »Hvaležnost je cvetlica, ki cveti v plemenitih dušah,« je dejal papež Frančišek. Naj cvetlica hvaležnosti cveti v naših dušah celo leto, ne samo na današnjo zahvalno nedeljo. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive04/2018/11/04/DuhovnamiselMMC.PR1.20181104.7.0650.mp3 RTVSLO – Prvi 417 clean Prodajalka v trgovini je popoldne postala tako utrujena, da si je morala vzeti odmor. S seboj je vzela vrečko piškotov in jo položila v nakupovalno torbo. Na kavomatu je kupila kavo ter končno našla prostor na eni od klopic v nakupovalnem središču, ki so bile precej zasedene. V roke je vzela revijo in jo začela brati ter počasi srebati kavo. Ob njej je sedel mož, ki je bral časopis. Čez kakšno minutko je segla po piškotih. Takoj zatem je tudi mož ob njej vzel keks. To jo je razjezilo, a je ostala tiho. Kmalu zatem je vzel še en piškot. Ko je tudi ona segla še po enem, je mož takoj storil enako. Tokrat jo je mož še bolj razjezil, a spet ni nič rekla. Ostalo ji je samo še nekaj požirkov kave, zato je spet segla po piškotih. In spet je enako storil tudi mož ob njej. Bila je ogorčena, še posebej, ker je sedaj ostal samo še en piškot. Preden je lahko rekla karkoli, je mož vzel preostali piškot, ga prelomil na pol in polovico ponudil ženi, sam pa ugriznil v drugo polovico. Potem se je nasmehnil gospe, spravil vrečko, vstal s klopi in odšel. Žena je imela pokvarjen odmor. Zaprla je revijo in ko je odprla nakupovalno torbo, da bi pospravila revijo, je opazila svojo zaprto vrečko s piškoti. Duhovita zgodba, ki nam lahko pomaga k razmišljanju, kako nas Bog ljubi in kako ljubeznivo ravna z nami, tudi takrat, ko ga mi ne ljubimo. Spodbuja nas tudi k razmišljanju, kako velikokrat ne znamo ceniti tega, kar imamo in se ne zavedamo, da to, kar imamo ni naše, ampak nam je darovano, tudi če si tega ne zaslužimo. Prav tako zgodba usmerja našo misel na Darovalca, na tistega, ki nam vedno znova naklanja dobrote, mi pa ga ne prepoznamo … To je tudi sporočilo današnje zahvalne nedelje. Usmerja nas na dejstvo, da nam je vse darovano in opozarja nas na ljubečega Darovalca. Neki mož je vsako jutro, potem ko se je zbudil, ostal trenutek v postelji in pomislil na dobre stvari in dobre dogodke. Zavest, kaj vse mu je darovano, mu je premagala, da je vesel, optimističen in nezagrenjen stopil v nov dan. Na začetku vsakega dne je obudil vero v darovalca, kar ga je napolnila z novim navdušenjem. »Hvaležnost je cvetlica, ki cveti v plemenitih dušah,« je dejal papež Frančišek. Naj cvetlica hvaležnosti cveti v naših dušah celo leto, ne samo na današnjo zahvalno nedeljo. http://www.rtvslo.si/podcast Sun, 4 Nov 2018 05:56:57 +0000 Božidar Rustja: Hvaležnost je cvetlica, ki cveti v plemenitih dušah Včasih se kar z zavistjo oziramo preko svojih meja in Avstrijcem zavidamo Mozarta, Italijanom Danteja in Michelangela … potem pa tožimo nad svojo majhnostjo in nepomembnostjo, zraven pa pogosto še vemo ne za velike može iz preteklosti, ki so delili z nami našo deželo. In vendar jih ni bilo tako malo, že od starega veka dalje. Iz naših krajev je bil sv. Hieronim, veliki prevajalec Svetega pisma iz izvirnih jezikov v latinščino; njegova je namreč znamenita Vulgata. Kmalu bomo začeli njegovo leto ob 1600-letnici njegove smrti. Danes pa stoji v koledarju zapisano ime sv. Viktorina Ptujskega, ki mnogim ne pove kaj dosti, morda bomo z njegovega imena vsaj malo tančice pozabe odgrnili zdajle. Ne vemo sicer, ali se je rodil v Petovioni ali je prišel z Vzhoda – kot na primer Irenej iz maloazijske Smirne v galski Lugdunum, danes Lyon. Že sv. Hieronim je s ponosom pisal o njem in ga imenoval Victorinus noster, naš Viktorin. Seveda, saj je bil njegov predhodnik pri ukvarjanju s Svetim pismom. Je namreč prvi latinski razlagalec Svetega pisma. Torej prvi, ki je v latinskem jeziku pisal literarna dela, v katerih je pojasnjeval vsebino svetopisemskih knjig. Žal pa se je od njegovih mnogih del, katerih naslove navaja Hieronim, v celoti ohranilo le eno, in to je Razlaga Razodetja. Tisti, ki ste že kdaj polistali po Svetem pismu in prišli do te knjige, zadnje med dvainsedemdesetimi, mi boste pritrdili, da je to ena najbolj zagonetnih in najbolj potrebnih razlage. Ko naš Viktorin, na primer, razlaga pisma sedmim maloazijskim Cerkvam z začetka knjige, lahko v njegovih besedah zaslutimo tudi, kakšna je bila njegova, petovionska cerkev ob koncu tretjega stoletja, ko so se vrstila občasna zelo kruta preganjanja. Nekateri so bili kristjani samo zasebno, doma so na veliko preučevali Sveto pismo, v javnosti pa se jih ni ločilo od poganov, drugi so, čeprav so bili neuki, bili pripravljeni za Kristusa dati življenje. Tudi Viktorin ga je, po zelo prepričljivih domnevah akademika Bratoža naj bi to bilo na včerajšnji dan, leta 303, ko je Petoviono, tedaj največje mesto na naših tleh, obiskal cesar Dioklecijan in so verjetno mestni veljaki želeli na ta način dokazati svojo pripadnost cesarski preganjalski politiki. Mi pa smo dobili poleg eksegeta že mučenca, zgled in pričo vere. Tako je potrdil, da je prebrano, razloženo in zapisano vzel zares. Ponosni smo lahko nanj, na našega Viktorina. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive04/2018/11/03/DuhovnamiselMMC.PR1.20181103.6.0650.mp3 RTVSLO – Prvi 342 clean Včasih se kar z zavistjo oziramo preko svojih meja in Avstrijcem zavidamo Mozarta, Italijanom Danteja in Michelangela … potem pa tožimo nad svojo majhnostjo in nepomembnostjo, zraven pa pogosto še vemo ne za velike može iz preteklosti, ki so delili z nami našo deželo. In vendar jih ni bilo tako malo, že od starega veka dalje. Iz naših krajev je bil sv. Hieronim, veliki prevajalec Svetega pisma iz izvirnih jezikov v latinščino; njegova je namreč znamenita Vulgata. Kmalu bomo začeli njegovo leto ob 1600-letnici njegove smrti. Danes pa stoji v koledarju zapisano ime sv. Viktorina Ptujskega, ki mnogim ne pove kaj dosti, morda bomo z njegovega imena vsaj malo tančice pozabe odgrnili zdajle. Ne vemo sicer, ali se je rodil v Petovioni ali je prišel z Vzhoda – kot na primer Irenej iz maloazijske Smirne v galski Lugdunum, danes Lyon. Že sv. Hieronim je s ponosom pisal o njem in ga imenoval Victorinus noster, naš Viktorin. Seveda, saj je bil njegov predhodnik pri ukvarjanju s Svetim pismom. Je namreč prvi latinski razlagalec Svetega pisma. Torej prvi, ki je v latinskem jeziku pisal literarna dela, v katerih je pojasnjeval vsebino svetopisemskih knjig. Žal pa se je od njegovih mnogih del, katerih naslove navaja Hieronim, v celoti ohranilo le eno, in to je Razlaga Razodetja. Tisti, ki ste že kdaj polistali po Svetem pismu in prišli do te knjige, zadnje med dvainsedemdesetimi, mi boste pritrdili, da je to ena najbolj zagonetnih in najbolj potrebnih razlage. Ko naš Viktorin, na primer, razlaga pisma sedmim maloazijskim Cerkvam z začetka knjige, lahko v njegovih besedah zaslutimo tudi, kakšna je bila njegova, petovionska cerkev ob koncu tretjega stoletja, ko so se vrstila občasna zelo kruta preganjanja. Nekateri so bili kristjani samo zasebno, doma so na veliko preučevali Sveto pismo, v javnosti pa se jih ni ločilo od poganov, drugi so, čeprav so bili neuki, bili pripravljeni za Kristusa dati življenje. Tudi Viktorin ga je, po zelo prepričljivih domnevah akademika Bratoža naj bi to bilo na včerajšnji dan, leta 303, ko je Petoviono, tedaj največje mesto na naših tleh, obiskal cesar Dioklecijan in so verjetno mestni veljaki želeli na ta način dokazati svojo pripadnost cesarski preganjalski politiki. Mi pa smo dobili poleg eksegeta že mučenca, zgled in pričo vere. Tako je potrdil, da je prebrano, razloženo in zapisano vzel zares. Ponosni smo lahko nanj, na našega Viktorina. http://www.rtvslo.si/podcast Sat, 3 Nov 2018 05:55:42 +0000 Miran Špelič: Sv. Viktorin Ptujski V november nas uvedeta dva praznika: dan spomina na mrtve, ki je v naši domovini državni praznik in je sekularna različica krčanskega praznika vsi sveti, in današnji praznik spomin vseh vernih rajnih. Ob vseh zunanjih znamenjih in obveznostih, ki jih praznika spomina na mrtve in vseh vernih rajnih prinašata s seboj, se verjetno težko poglobimo v njuno notranjo vsebino in globoko teološko razlago. Kako tudi ne, saj sta pri obeh praznikih tako čudno pomešana žalost in veselje, bolečina in blaženstvo. Četrta knjiga Leto svetnikov pomen obeh praznikov razlaga na kar šestnajstih straneh in dopušča, da se v teh dneh hrupne sedanjosti umaknemo iz bleščeče bede modernega človeka s svojim razmišljanjem tudi sami. Cenjeni poslušalci in poslušalke, ali razmišljate kdaj o minljivosti življenja in smrti? O tem, da smo prah in da se bomo vanj povrnili. Naše življenje se bo na zemlji v fizični obliki res končalo, ampak duša bo preživela. O tem govori današnji praznik. Dunajska klinična psihologinja in terapevtka Elisabeth Lukas v eni izmed svojih knjig piše, da je smrt neke vrste stalen poziv za nas, naj spremenimo sedanjost v najlepšo možno obliko. Res je, da se nam sedanjost vedno izmika, ampak še vedno ostaja v določeni obliki. Prilagodi se celotnemu življenju posameznika. Zavedanje o omejenosti lastnega bivanja naj nas privede do tega, da bomo sedanjost cenili kot nekaj zelo dragocenega in jo takó izkoristili, da bo tudi sloves od bližnjih lažji. Od nas samih je odvisno, kakšno žetev bomo v zadnji triadi življenja želi. Mogoče nam bo kdo po naši smrti postavil spomenik in nanj vklesal naše ime z velikimi črkami. A raje kot o mogočnosti marmornatega spomenika naj nas v današnjem jutru prevzame misel, da se bo z našo smrtjo dokončano življenje strdilo v neizpodbiten spomenik nam samim. Smrti se nam ni treba bati; bati se moramo občutka nesmiselnega življenja. Kolikor starejši smo, toliko bolj bi se morali zavedati modrosti, da je vse, kar smo si pridobili in kar posedujemo, le »na posodo za določen čas« in bo treba spet vrniti. Če bomo imeli pravično tehtnico, pravične uteži, pravičen škaf in pravičen vrč (prim. 3 Mz 19,36), bo naša duša lahko mirno zapustila telo ob uri smrti. A to dosežejo le redki. Drugim je Bog v onstranstvu dal možnost očiščevanja, zorenja za nebesa. To imenujemo vice. V nekem pogledu so duše v vicah mnogo na boljšem kakor mi. Njihovega trpljenja se ne da primerjati z bolečinami na zemlji. V drugem pogledu pa so mnogo na slabšem kakor mi: same si te duše ne morejo pomagati; čas zasluženja je bil zanje končan s trenutkom smrti. Pač pa jim moremo pomagati mi. Zato se danes za dušni blagor spomnite svojih rajnih. Z molitvijo ali pa z dobrim delom. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive04/2018/11/02/DuhovnamiselMMC.PR1.20181102.5.0550_1.mp3 RTVSLO – Prvi 355 clean V november nas uvedeta dva praznika: dan spomina na mrtve, ki je v naši domovini državni praznik in je sekularna različica krčanskega praznika vsi sveti, in današnji praznik spomin vseh vernih rajnih. Ob vseh zunanjih znamenjih in obveznostih, ki jih praznika spomina na mrtve in vseh vernih rajnih prinašata s seboj, se verjetno težko poglobimo v njuno notranjo vsebino in globoko teološko razlago. Kako tudi ne, saj sta pri obeh praznikih tako čudno pomešana žalost in veselje, bolečina in blaženstvo. Četrta knjiga Leto svetnikov pomen obeh praznikov razlaga na kar šestnajstih straneh in dopušča, da se v teh dneh hrupne sedanjosti umaknemo iz bleščeče bede modernega človeka s svojim razmišljanjem tudi sami. Cenjeni poslušalci in poslušalke, ali razmišljate kdaj o minljivosti življenja in smrti? O tem, da smo prah in da se bomo vanj povrnili. Naše življenje se bo na zemlji v fizični obliki res končalo, ampak duša bo preživela. O tem govori današnji praznik. Dunajska klinična psihologinja in terapevtka Elisabeth Lukas v eni izmed svojih knjig piše, da je smrt neke vrste stalen poziv za nas, naj spremenimo sedanjost v najlepšo možno obliko. Res je, da se nam sedanjost vedno izmika, ampak še vedno ostaja v določeni obliki. Prilagodi se celotnemu življenju posameznika. Zavedanje o omejenosti lastnega bivanja naj nas privede do tega, da bomo sedanjost cenili kot nekaj zelo dragocenega in jo takó izkoristili, da bo tudi sloves od bližnjih lažji. Od nas samih je odvisno, kakšno žetev bomo v zadnji triadi življenja želi. Mogoče nam bo kdo po naši smrti postavil spomenik in nanj vklesal naše ime z velikimi črkami. A raje kot o mogočnosti marmornatega spomenika naj nas v današnjem jutru prevzame misel, da se bo z našo smrtjo dokončano življenje strdilo v neizpodbiten spomenik nam samim. Smrti se nam ni treba bati; bati se moramo občutka nesmiselnega življenja. Kolikor starejši smo, toliko bolj bi se morali zavedati modrosti, da je vse, kar smo si pridobili in kar posedujemo, le »na posodo za določen čas« in bo treba spet vrniti. Če bomo imeli pravično tehtnico, pravične uteži, pravičen škaf in pravičen vrč (prim. 3 Mz 19,36), bo naša duša lahko mirno zapustila telo ob uri smrti. A to dosežejo le redki. Drugim je Bog v onstranstvu dal možnost očiščevanja, zorenja za nebesa. To imenujemo vice. V nekem pogledu so duše v vicah mnogo na boljšem kakor mi. Njihovega trpljenja se ne da primerjati z bolečinami na zemlji. V drugem pogledu pa so mnogo na slabšem kakor mi: same si te duše ne morejo pomagati; čas zasluženja je bil zanje končan s trenutkom smrti. Pač pa jim moremo pomagati mi. Zato se danes za dušni blagor spomnite svojih rajnih. Z molitvijo ali pa z dobrim delom. http://www.rtvslo.si/podcast Fri, 2 Nov 2018 04:55:55 +0000 Alenka Veber: Minljivost Danes praznujemo praznik Vseh svetih in pa Dan spomina na mrtve. Oba praznika, ki ju obhajamo na isti dan, zelo lepo dopolnjujeta drug drugega. Kakor nam poročajo Apostolska dela, so Jezusove učence šele v Antiohiji začeli imenovati kristjane. Poprej so se Jezusovi učenci med seboj klicali Sveti. Danes se nam zdi nekoliko čudno, da bi bilo svetništvo normalno stanje kristjana. Svetnike imamo vendarle za junake, za ljudi z izrednimi sposobnostmi. Božjega izvoljenca bi najraje primerjali z »nadčlovekom«, mladi bi mu rekli celo »superman«. Toda pomen krščanskega svetništva ni v njegovi izrednosti, tudi ne v njegovih nadnaravnih sposobnostih. Svetnik je lahko vsak, ki dovoljuje, da Bog deluje v njem, se pravi, ta, ki Božjim navdihom in nagibom ne postavlja ovir. Lahko bi rekli, da je svetnik – z razliko od nas – Bogu dovoli, da ga »po-sveti«, da ga pregnete Božja milost in s tem sprejme njegovo moč, krepost in kdaj tudi junaštvo. A te vrline ne prihajajo iz njega samega, ampak iz Boga. Zato vidimo, da so postali sveti tudi ljudje z nemogočim značajem, ali pa z zelo slabimi nagnjenji, pustili so, da je v njih zaživela Božja dobrota. S takšnim pogledom na svetništvo pa bi lahko med svetnike prišteli tudi naše pokojne starše, marsikaterega prijatelja in seveda vse tiste brezimne ljudi, ki so v življenju znali skrito ljubiti in se darovati za druge. Prav je, da se jih vsaj enkrat v letu spomnimo in se Bogu zahvalimo zanje. Zato bomo danes popoldne šli na grobove naših dragih rajnih. Čeprav upamo, da jih je Bog že sprejel v svoj objem, še vedno tega ne vemo zagotovo in zato zanje molimo. Hkrati pa jih prosimo, naj nas oni blagoslavljajo iz večnosti, saj so sedaj rešeni spon človeške nebogljenosti in bivajo v Božji svetlobi in dobroti. Kristjani upamo, da so pokojni še vedno med nami, da nas spremljajo s svojimi navdihi in da nam iz večnosti lahko pošljejo modrost, moč in milost. Vendar ne vemo, ali so že dosegli svoj cilj ali pa so še na poti očiščevanja in osvobajanja. A zagotovo vemo, vsaj tako verujemo, da so med nami, da se lahko z njimi pogovarjamo in se tako z njimi ne bojimo postati tudi sami svetniki. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive04/2018/11/01/DuhovnamiselMMC.PR1.20181101.4.0650.mp3 RTVSLO – Prvi 393 clean Danes praznujemo praznik Vseh svetih in pa Dan spomina na mrtve. Oba praznika, ki ju obhajamo na isti dan, zelo lepo dopolnjujeta drug drugega. Kakor nam poročajo Apostolska dela, so Jezusove učence šele v Antiohiji začeli imenovati kristjane. Poprej so se Jezusovi učenci med seboj klicali Sveti. Danes se nam zdi nekoliko čudno, da bi bilo svetništvo normalno stanje kristjana. Svetnike imamo vendarle za junake, za ljudi z izrednimi sposobnostmi. Božjega izvoljenca bi najraje primerjali z »nadčlovekom«, mladi bi mu rekli celo »superman«. Toda pomen krščanskega svetništva ni v njegovi izrednosti, tudi ne v njegovih nadnaravnih sposobnostih. Svetnik je lahko vsak, ki dovoljuje, da Bog deluje v njem, se pravi, ta, ki Božjim navdihom in nagibom ne postavlja ovir. Lahko bi rekli, da je svetnik – z razliko od nas – Bogu dovoli, da ga »po-sveti«, da ga pregnete Božja milost in s tem sprejme njegovo moč, krepost in kdaj tudi junaštvo. A te vrline ne prihajajo iz njega samega, ampak iz Boga. Zato vidimo, da so postali sveti tudi ljudje z nemogočim značajem, ali pa z zelo slabimi nagnjenji, pustili so, da je v njih zaživela Božja dobrota. S takšnim pogledom na svetništvo pa bi lahko med svetnike prišteli tudi naše pokojne starše, marsikaterega prijatelja in seveda vse tiste brezimne ljudi, ki so v življenju znali skrito ljubiti in se darovati za druge. Prav je, da se jih vsaj enkrat v letu spomnimo in se Bogu zahvalimo zanje. Zato bomo danes popoldne šli na grobove naših dragih rajnih. Čeprav upamo, da jih je Bog že sprejel v svoj objem, še vedno tega ne vemo zagotovo in zato zanje molimo. Hkrati pa jih prosimo, naj nas oni blagoslavljajo iz večnosti, saj so sedaj rešeni spon človeške nebogljenosti in bivajo v Božji svetlobi in dobroti. Kristjani upamo, da so pokojni še vedno med nami, da nas spremljajo s svojimi navdihi in da nam iz večnosti lahko pošljejo modrost, moč in milost. Vendar ne vemo, ali so že dosegli svoj cilj ali pa so še na poti očiščevanja in osvobajanja. A zagotovo vemo, vsaj tako verujemo, da so med nami, da se lahko z njimi pogovarjamo in se tako z njimi ne bojimo postati tudi sami svetniki. http://www.rtvslo.si/podcast Thu, 1 Nov 2018 05:56:33 +0000 Edvard Kovač: Svetniki med nami Duhovna misel je kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Posamezni avtorji, na podlagi svetopisemskega teksta ali kakšnega drugega pomembnega besedila, spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive04/2018/10/31/DuhovnamiselMMC.PR1.20181031.3.0650.mp3 RTVSLO – Prvi 393 clean Duhovna misel je kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Posamezni avtorji, na podlagi svetopisemskega teksta ali kakšnega drugega pomembnega besedila, spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah. http://www.rtvslo.si/podcast Wed, 31 Oct 2018 05:56:33 +0000 Geza Filo: Dan reformacije »Če pšenično zrno ne umre, ostane samo, če pa umre, obrodi obilo sadu.« Že od otroštva ohranjam globoko spoštovanje do narave, do ljudi, ki so z njo povezani. Zemlja te lahko tudi priklene nase in postaneš zelo občutljiv. Težko je, če si od nje povsem odvisen, vsak dan posebej. A nad tem je tudi sij čarobne mavrice skrivnostnega stvarstva. Ki je življenje, ki je rast, je umiranje.. Misel na smrt sproži zelo različne občutke, ko je bližnja, vzbudi negotovost, previdnost, strah, odpor. Kako človeško je to. Že z rojstvom, malo, nežno bitje začenja pot, ki se bo nekoč zagotovo končala, prevesila na drugo stran. Je v človekovi duši vendarle hrepenenje po večnosti? Drugačna, neznana razsežnost življenja. Da s smrtjo ni vse končano. Da gre le za prehod, ko vstopamo v večnost, kjer bodo živela vsa naša dobra dela, vsa ljubezen, ki smo jo izkazali, izrazili, vsa naša iskrenost in iskanje resnice. Kjer nas bo Gospod obdaril z večnim veseljem. Odkrijem svoj nemir. Želim si ostati z vsemi, ki sem jih navajen, ne morem sprejeti, da odide tisti, ki mi je blizu, da mine vse, kar me povezuje z lepim, dobrim, globokim odnosom, doživetji, spoznanji, dosežki, rezultati mojega dela, in se razblini v nič. Tolaži morda dejstvo, da telesna smrt čaka prav vse, prej ali slej, vsakogar. A kako dozoreti, da odpadem z drevesa življenja kot zrel sad? Zorenje, ki ni predvsem zazrtost vase, ni iz sebične drže oblikovano pomanjkanje ljubezni, ki zanemarja globino. Nikoli naj ne prevlada zavračanje ljubezni, torej naj ne prevlada obup, sovraštvo, hude zamere, pohlep. Odpirajmo pot do zvezd. Dozorelost je kot Ljubezen sama. Marsikdo se ob soočenju, napovedanem ali nenadnem soočanju s smrtjo zave kratkosti, minljivosti zemeljskega življenja, kar takoj izčisti človekovo dosedanjo držo. Luč večnosti obarva prav vsakogar, vsak odnos, vsako vlogo, poslanstvo, delovanje. Nenadoma se nam naši »veliki« problemi zazdijo nevredni naših skrbi. Očisti in izkristalizira ves čar slave, izsiljenih dosežkov, zabave, bogastva. Važno je, ali je svet, zato ker sem, vsaj nekoliko boljši? Pogled se preusmeri. Ozrem se vase, se pomirim, razmislim, se poglobim do korenin samega sebe, svojega bistva, gledam, vidim, česar prej nisem opazil. Prebudim se v luči spoznanj in se veselim vseh lepih odnosov. Da le ni bilo prepozno, da nisem zamudil. Spočijem se v tebi, v objemu Ljubezni. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive04/2018/10/30/DuhovnamiselMMC.PR1.20181030.2.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 339 clean »Če pšenično zrno ne umre, ostane samo, če pa umre, obrodi obilo sadu.« Že od otroštva ohranjam globoko spoštovanje do narave, do ljudi, ki so z njo povezani. Zemlja te lahko tudi priklene nase in postaneš zelo občutljiv. Težko je, če si od nje povsem odvisen, vsak dan posebej. A nad tem je tudi sij čarobne mavrice skrivnostnega stvarstva. Ki je življenje, ki je rast, je umiranje.. Misel na smrt sproži zelo različne občutke, ko je bližnja, vzbudi negotovost, previdnost, strah, odpor. Kako človeško je to. Že z rojstvom, malo, nežno bitje začenja pot, ki se bo nekoč zagotovo končala, prevesila na drugo stran. Je v človekovi duši vendarle hrepenenje po večnosti? Drugačna, neznana razsežnost življenja. Da s smrtjo ni vse končano. Da gre le za prehod, ko vstopamo v večnost, kjer bodo živela vsa naša dobra dela, vsa ljubezen, ki smo jo izkazali, izrazili, vsa naša iskrenost in iskanje resnice. Kjer nas bo Gospod obdaril z večnim veseljem. Odkrijem svoj nemir. Želim si ostati z vsemi, ki sem jih navajen, ne morem sprejeti, da odide tisti, ki mi je blizu, da mine vse, kar me povezuje z lepim, dobrim, globokim odnosom, doživetji, spoznanji, dosežki, rezultati mojega dela, in se razblini v nič. Tolaži morda dejstvo, da telesna smrt čaka prav vse, prej ali slej, vsakogar. A kako dozoreti, da odpadem z drevesa življenja kot zrel sad? Zorenje, ki ni predvsem zazrtost vase, ni iz sebične drže oblikovano pomanjkanje ljubezni, ki zanemarja globino. Nikoli naj ne prevlada zavračanje ljubezni, torej naj ne prevlada obup, sovraštvo, hude zamere, pohlep. Odpirajmo pot do zvezd. Dozorelost je kot Ljubezen sama. Marsikdo se ob soočenju, napovedanem ali nenadnem soočanju s smrtjo zave kratkosti, minljivosti zemeljskega življenja, kar takoj izčisti človekovo dosedanjo držo. Luč večnosti obarva prav vsakogar, vsak odnos, vsako vlogo, poslanstvo, delovanje. Nenadoma se nam naši »veliki« problemi zazdijo nevredni naših skrbi. Očisti in izkristalizira ves čar slave, izsiljenih dosežkov, zabave, bogastva. Važno je, ali je svet, zato ker sem, vsaj nekoliko boljši? Pogled se preusmeri. Ozrem se vase, se pomirim, razmislim, se poglobim do korenin samega sebe, svojega bistva, gledam, vidim, česar prej nisem opazil. Prebudim se v luči spoznanj in se veselim vseh lepih odnosov. Da le ni bilo prepozno, da nisem zamudil. Spočijem se v tebi, v objemu Ljubezni. http://www.rtvslo.si/podcast Tue, 30 Oct 2018 04:55:39 +0000 Silva Matos: Mešani občutki v jeseni življenja Ste se, spoštovane poslušalke in poslušalci, zbudili pravočasno ali ste še vedno pod pritiskom včerajšnjega prehoda na zimski čas? Naj bo vaše prebujanje tako ali drugačno, vam želim dober začetek dneva in dovolj časa za lep in prijeten dan. Še posebej, ker je ta vedno krajši in ga je treba, če hočemo kaj imeti od njega, zgrabiti z obema rokama že navsezgodaj. Prav to so ali imajo pred očmi ti, ki so izumili premikanje kazalcev na uri. Iz dneva bi radi izvlekli največ. In ko ugotavljamo, da nam to ravno ne uspeva, se želimo tega znebiti. Ob tem redko pomislimo, da tako zagovorniki premikanja ure kot tisti, ki temu nasprotujejo, ostajajo na istem, kjer je pomembna storilnost ali pa človekovo dobro počutje. Nekateri imajo pri premikanju veliko težav, drugi rečejo, da le premaknejo kazalce na uri in se nič več ne zmenijo za to, tretji vidijo v tem že nekakšno svetovno zaroto. A že stari grški mislec Anaksimander je modroval, da je čas tisti, ki povzroča, da kaj nastane in drugo spet izgine. Da ne omenimo sv. Avguština, ki je po globokem premisleku ugotovil, da sploh ne ve, kaj čas je, vedno bolj pa spoznava, da gre le za osebno občutje, razsežnost lastne duševnosti. Prav pri tem sodobni človek težko prepozna sam sebe: svojo lastno duševnost. Čas je kot otrok na prestolu, ki se igra, je nadaljeval isti starogrški modrec. Prav tega sodobna potrošniška družba ne prenese. »Z nami pa se nihče ne bo igral!« bi hitro zavpili. Prav zaradi tega bi radi postali tudi gospodarji časa. Najprej je človeku uspelo meriti čas, iznašli smo ure. Potem smo s premikanjem želeli to še vsaj malo nadzorovati. Ko se danes mnogi nad tem jezijo, so v veliki meri ugovori povezani zgolj z ugotovitvijo, da to menjavanje zimskega in letnega časa prav nič ne pripomore k boljšemu obvladovanju časa. Človek bi rad končno zagospodaril tudi nad časom. Pri tem pozabljamo, da je čas razsežnost, ki jo meri naša lastna duševnost. Pomislimo le na prijetne trenutke z ljubljeno osebo, minili so, kot bi trenil, čeprav so lahko trajali cele ure. Pa na trenutke, ko sedimo na zobozdravniškem stolu. Mine le pet minut in nam se zdi, da smo tam celo večnost. Ni nam treba biti gospodar časa, dovolj je, če smo gospodarji sebe. Želim vam, da bi zmogli v današnjem dnevu obvladati sebe in izkoristiti vsak trenutek, ki nam je dan. Čeprav časa ne moremo ujeti v svoje okvire, lahko pa ujamemo to, kar nam ponuja. In to je vsak nov trenutek, ki skriva vedno novo možnost. Zgrabimo ga in naredimo si poln dan. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive04/2018/10/29/DuhovnamiselMMC.PR1.20181029.1.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 325 clean Ste se, spoštovane poslušalke in poslušalci, zbudili pravočasno ali ste še vedno pod pritiskom včerajšnjega prehoda na zimski čas? Naj bo vaše prebujanje tako ali drugačno, vam želim dober začetek dneva in dovolj časa za lep in prijeten dan. Še posebej, ker je ta vedno krajši in ga je treba, če hočemo kaj imeti od njega, zgrabiti z obema rokama že navsezgodaj. Prav to so ali imajo pred očmi ti, ki so izumili premikanje kazalcev na uri. Iz dneva bi radi izvlekli največ. In ko ugotavljamo, da nam to ravno ne uspeva, se želimo tega znebiti. Ob tem redko pomislimo, da tako zagovorniki premikanja ure kot tisti, ki temu nasprotujejo, ostajajo na istem, kjer je pomembna storilnost ali pa človekovo dobro počutje. Nekateri imajo pri premikanju veliko težav, drugi rečejo, da le premaknejo kazalce na uri in se nič več ne zmenijo za to, tretji vidijo v tem že nekakšno svetovno zaroto. A že stari grški mislec Anaksimander je modroval, da je čas tisti, ki povzroča, da kaj nastane in drugo spet izgine. Da ne omenimo sv. Avguština, ki je po globokem premisleku ugotovil, da sploh ne ve, kaj čas je, vedno bolj pa spoznava, da gre le za osebno občutje, razsežnost lastne duševnosti. Prav pri tem sodobni človek težko prepozna sam sebe: svojo lastno duševnost. Čas je kot otrok na prestolu, ki se igra, je nadaljeval isti starogrški modrec. Prav tega sodobna potrošniška družba ne prenese. »Z nami pa se nihče ne bo igral!« bi hitro zavpili. Prav zaradi tega bi radi postali tudi gospodarji časa. Najprej je človeku uspelo meriti čas, iznašli smo ure. Potem smo s premikanjem želeli to še vsaj malo nadzorovati. Ko se danes mnogi nad tem jezijo, so v veliki meri ugovori povezani zgolj z ugotovitvijo, da to menjavanje zimskega in letnega časa prav nič ne pripomore k boljšemu obvladovanju časa. Človek bi rad končno zagospodaril tudi nad časom. Pri tem pozabljamo, da je čas razsežnost, ki jo meri naša lastna duševnost. Pomislimo le na prijetne trenutke z ljubljeno osebo, minili so, kot bi trenil, čeprav so lahko trajali cele ure. Pa na trenutke, ko sedimo na zobozdravniškem stolu. Mine le pet minut in nam se zdi, da smo tam celo večnost. Ni nam treba biti gospodar časa, dovolj je, če smo gospodarji sebe. Želim vam, da bi zmogli v današnjem dnevu obvladati sebe in izkoristiti vsak trenutek, ki nam je dan. Čeprav časa ne moremo ujeti v svoje okvire, lahko pa ujamemo to, kar nam ponuja. In to je vsak nov trenutek, ki skriva vedno novo možnost. Zgrabimo ga in naredimo si poln dan. http://www.rtvslo.si/podcast Mon, 29 Oct 2018 04:55:25 +0000 Janez Vodičar: Gospodar časa Duhovno misel je pripravil evangelijski pridigar Silvester Molan. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive04/2018/10/28/DuhovnamiselMMC.PR1.20181028.7.0650.mp3 RTVSLO – Prvi 341 clean Duhovno misel je pripravil evangelijski pridigar Silvester Molan. http://www.rtvslo.si/podcast Sun, 28 Oct 2018 05:55:41 +0000 Silvester Molan: Jezus Kristus je temelj Preko medijev prihajajo k nam grozljive podobe ljudi po svetu. Še bolj so grozljivi podatki, ki jih slišimo ali preberemo o lačnih, revnih, odrinjenih. Številke gredo v nekaj sto milijonov. Še vedno pa so to brezosebne številke in podatki. Številke jemljejo človeku pogum, da bi kaj storil v svojem življenju. Toda za vsako številko je obraz človeka. Oh pogledu na otroke, matere, ki so pozabljeni od vsega sveta, se lahko zamislimo. V velemestih v Evropi in nerazvitih deželah sveta ti obrazi z izgubljenimi pogledi in zavestjo, da jih nihče ne opazi životarijo brez upanje na spremembe. Morda bo kdo rekel, da je življenje krivično. Življenje ni krivično, krivični smo ljudje. Na misel mi prihaja mlado dekle iz glavnega mesta Madagaskarja. V nekem trenutku je oče zapustil svojo družino. Mati in trije otroci so ostali sami brez denarja, brez strehe nad glavo in brez možnosti izobraževanja. Ostali so na cesti prepuščeni brezbrižnosti ljudi, ki so jih gledali pa ne opazili. Njihovo življenje je bilo zapisano počasnemu umiranju. In tu se je v nekem trenutku v njihovo pozabljenost in izgubljenost prikradel žarek upanja. Mama z nekajletnimi otroki nima nobene možnosti, da bi lahko brez denarja omogočila svojim otrokom streha nad glavo in možnost šolanja. Izvedeli so za združenje AKAMASOA (dobri prijatelji), se odpravili tja. Sprejeli so jih, jim dali streho nad glavo in otrokom omogočili izobraževanje. Mlado dekle pripoveduje svojo zgodbo ne z neko čustvenostjo, ampak preprosto hvaležnostjo, ljudem, ki so jim omogočili, da so iz popolne pozabljenosti in zavrženosti spet našli pot v življenje. Sama dodaja grozljivo spoznanje. Brez pomoči, ki je prišla preko Petra Opeka in združenja AKAMASOA, bi bili skoraj sigurno že mrtvi na ulicah glavnega mesta Madagaskarja. Preprost čut za človeka, je rešil še eno družina iz začaranega kroga pozabljenosti in brezbrižnosti in jim vrnil človeško dostojanstvo. To se je dogajalo nekje v letu 1995. To upanje, ki je zasijalo v življenj njene družine skuša sedaj prinašati tudi drugim otrokom kot učiteljica v šoli združenja AKAMASOA. Odpreti svoje srce, videti zavrženost in pozabljenost ljudi in s svojimi dejanji prinašati upanje med ljudi odstranjuje krivičnosti iz življenja. Takšne ljudi potrebuje današnji svet. Tako bo življenje postajalo preko dobrih ljudi manj krivično. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive04/2018/10/27/DuhovnamiselMMC.PR1.20181027.6.0650.mp3 RTVSLO – Prvi 373 clean Preko medijev prihajajo k nam grozljive podobe ljudi po svetu. Še bolj so grozljivi podatki, ki jih slišimo ali preberemo o lačnih, revnih, odrinjenih. Številke gredo v nekaj sto milijonov. Še vedno pa so to brezosebne številke in podatki. Številke jemljejo človeku pogum, da bi kaj storil v svojem življenju. Toda za vsako številko je obraz človeka. Oh pogledu na otroke, matere, ki so pozabljeni od vsega sveta, se lahko zamislimo. V velemestih v Evropi in nerazvitih deželah sveta ti obrazi z izgubljenimi pogledi in zavestjo, da jih nihče ne opazi životarijo brez upanje na spremembe. Morda bo kdo rekel, da je življenje krivično. Življenje ni krivično, krivični smo ljudje. Na misel mi prihaja mlado dekle iz glavnega mesta Madagaskarja. V nekem trenutku je oče zapustil svojo družino. Mati in trije otroci so ostali sami brez denarja, brez strehe nad glavo in brez možnosti izobraževanja. Ostali so na cesti prepuščeni brezbrižnosti ljudi, ki so jih gledali pa ne opazili. Njihovo življenje je bilo zapisano počasnemu umiranju. In tu se je v nekem trenutku v njihovo pozabljenost in izgubljenost prikradel žarek upanja. Mama z nekajletnimi otroki nima nobene možnosti, da bi lahko brez denarja omogočila svojim otrokom streha nad glavo in možnost šolanja. Izvedeli so za združenje AKAMASOA (dobri prijatelji), se odpravili tja. Sprejeli so jih, jim dali streho nad glavo in otrokom omogočili izobraževanje. Mlado dekle pripoveduje svojo zgodbo ne z neko čustvenostjo, ampak preprosto hvaležnostjo, ljudem, ki so jim omogočili, da so iz popolne pozabljenosti in zavrženosti spet našli pot v življenje. Sama dodaja grozljivo spoznanje. Brez pomoči, ki je prišla preko Petra Opeka in združenja AKAMASOA, bi bili skoraj sigurno že mrtvi na ulicah glavnega mesta Madagaskarja. Preprost čut za človeka, je rešil še eno družina iz začaranega kroga pozabljenosti in brezbrižnosti in jim vrnil človeško dostojanstvo. To se je dogajalo nekje v letu 1995. To upanje, ki je zasijalo v življenj njene družine skuša sedaj prinašati tudi drugim otrokom kot učiteljica v šoli združenja AKAMASOA. Odpreti svoje srce, videti zavrženost in pozabljenost ljudi in s svojimi dejanji prinašati upanje med ljudi odstranjuje krivičnosti iz življenja. Takšne ljudi potrebuje današnji svet. Tako bo življenje postajalo preko dobrih ljudi manj krivično. http://www.rtvslo.si/podcast Sat, 27 Oct 2018 04:56:13 +0000 Stane Kerin: Čut za človeka Opazila sem, da se mi s stropa v loku pozibava tankotanka pajčevina. Vzbudila mi je različne misli, ob njih sem nazadnje nanjo pozabila. Zagledam jo spet naslednji dan. Ampak spremenjeno. Nič večjo, nič manjšo, le bolj vidno. Spet razne misli in spet pozaba in še daleč do omela. Nov dan. Isti lok pajčevine, zdaj že izrazit. In misel preskoči naprej: počakaj do konca tedna. Počakam, opazovaje seveda. V nekaj dnevih je tankotanka pajkova svilena nitka postala vrv. Sivočrna, debela, težka od prahu. Pod stropom, ne kje v komaj opaznem kotu. Saj moji stropi so vsi beli in so videti čisti. Videti. Da je tam toliko prahu in nesnage? Da, kadar se skozi okenska stekla usuje sončna luč, takrat pa po prostoru res vse pleše. Pravo vesolje mikroprahu. A vse to, da mi noč in dan in že dolga leta seda na pljuča? Pajkova nit mi zdaj ne da več miru. Zbudi tudi spomin na gimnazijskega profesorja, znanega pajkologa znanstvenika. Eno samo uro je nadomeščal v našem razredu, a se je takoj razgovoril o pajkih. Daleč več kot pred pol stoletja je povedal natančno to, kar sem lani slišala v dokumentarni oddaji o pajčevinah. O najnajnajplemenitejši svili s tega sveta. Razlika med tv govorcem in onim profesorjem je bila zgolj v tem, da je dokumetarec zagotavljal skorajšnji tekstil iz pajčjih produktov, naš pajkolog je pa dejal, da bo »obleka iz pajčevine še dolgo ostala neizpolnjen sen prenekaterih dam«. Dobesedno sem si to zapomnila. Pajkolog počiva v zemlji, napredek, ki ga je bil napovedal, pa je zdaj tu. Toda ona zaprašena pajčevina pod stropom! Jaz zaradi nje menda ne bom usodno zbolela. Mislim pa na delavce, na težake, ki morajo pri delu za kruh vdihavati kaj vem kako strupene delce kaj vem katerih snovi, recimo apna ali pa azbesta. Saj je raba le-tega že strogo prepovedana, nahajališča pa niso povsod opuščena; še več: azbest gre v izvoz; le kam drugam kot v Tretji svet. Smrtonosni lok je tako razpet iz najbolj bogatega v najbolj revni del Zelenega planeta. Pajek nima nič pri tem, človek pa veliko. Sveto pismo pravi, da je ta ustvarjen le »malo niže od angelov«. A se je spridil. Rada bi mu napovedala svilnato preobleko nazaj v človečnost. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive04/2018/10/26/DuhovnamiselMMC.PR1.20181026.5.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 309 clean Opazila sem, da se mi s stropa v loku pozibava tankotanka pajčevina. Vzbudila mi je različne misli, ob njih sem nazadnje nanjo pozabila. Zagledam jo spet naslednji dan. Ampak spremenjeno. Nič večjo, nič manjšo, le bolj vidno. Spet razne misli in spet pozaba in še daleč do omela. Nov dan. Isti lok pajčevine, zdaj že izrazit. In misel preskoči naprej: počakaj do konca tedna. Počakam, opazovaje seveda. V nekaj dnevih je tankotanka pajkova svilena nitka postala vrv. Sivočrna, debela, težka od prahu. Pod stropom, ne kje v komaj opaznem kotu. Saj moji stropi so vsi beli in so videti čisti. Videti. Da je tam toliko prahu in nesnage? Da, kadar se skozi okenska stekla usuje sončna luč, takrat pa po prostoru res vse pleše. Pravo vesolje mikroprahu. A vse to, da mi noč in dan in že dolga leta seda na pljuča? Pajkova nit mi zdaj ne da več miru. Zbudi tudi spomin na gimnazijskega profesorja, znanega pajkologa znanstvenika. Eno samo uro je nadomeščal v našem razredu, a se je takoj razgovoril o pajkih. Daleč več kot pred pol stoletja je povedal natančno to, kar sem lani slišala v dokumentarni oddaji o pajčevinah. O najnajnajplemenitejši svili s tega sveta. Razlika med tv govorcem in onim profesorjem je bila zgolj v tem, da je dokumetarec zagotavljal skorajšnji tekstil iz pajčjih produktov, naš pajkolog je pa dejal, da bo »obleka iz pajčevine še dolgo ostala neizpolnjen sen prenekaterih dam«. Dobesedno sem si to zapomnila. Pajkolog počiva v zemlji, napredek, ki ga je bil napovedal, pa je zdaj tu. Toda ona zaprašena pajčevina pod stropom! Jaz zaradi nje menda ne bom usodno zbolela. Mislim pa na delavce, na težake, ki morajo pri delu za kruh vdihavati kaj vem kako strupene delce kaj vem katerih snovi, recimo apna ali pa azbesta. Saj je raba le-tega že strogo prepovedana, nahajališča pa niso povsod opuščena; še več: azbest gre v izvoz; le kam drugam kot v Tretji svet. Smrtonosni lok je tako razpet iz najbolj bogatega v najbolj revni del Zelenega planeta. Pajek nima nič pri tem, človek pa veliko. Sveto pismo pravi, da je ta ustvarjen le »malo niže od angelov«. A se je spridil. Rada bi mu napovedala svilnato preobleko nazaj v človečnost. http://www.rtvslo.si/podcast Fri, 26 Oct 2018 03:55:09 +0000 Berta Golob: Pajkova nit Drage Slovenke in Slovenci, cenjeni državljani Slovenije. Leta 1991, 25. oktobra, so zadnji uniformirani vojaki Jugoslovanske ljudske armade z najetim trajektom zapuščali mlado, za demokracijo in samostojnost odločeno državo Slovenijo. Simbolika najetega trajekta iz kapitalistične države, na katerem so mahali z zastavo odhajajoče socialistične armade in grožnje odhajajočih, govorijo same po sebi. Čeprav naj bi se vojna za Slovenijo končala že junija, po desetih dneh, se je dejansko končala šele tega dne. Dokler tuji, okupatorski vojak, hodi po državi in grozi državljanom in državnim ustanovam, država ni suverena, svobodni pa niso niti njeni državljani. Čestitka vsem za dan suverenosti slovenskega naroda: narodu, Slovenkam in Slovencem, državljankam in državljanom Slovenije; veteranom vseh vrst, tudi tistim, ki so iskreno, z vso težo te simbolike, slekli staro uniformo in nadeli novega duha. Menjati samo obleko, dlako – nravi pa ne, je slaba popotnica za demokracijo in suverenost. Drži trditev, da je suverena in demokratična država skupnost povezanih suverenih posameznikov, ki so sicer različni, hkrati pa odločeni, da na demokratičnih principih odločajo o “svoji usodi” navznoter in o povezovanju z drugimi suverenimi narodi navzven. Ko nihče ne hodi po tebi in nate ne pritiska ne s severa ne juga ne z vzhoda in ne zahoda ne psihično ne fizično in si se sposoben spopasti z nevarnostmi, takrat si suveren na svoji zemlji (ali svojem domu, stanovanju). Ta suverenost navadno ne pade z neba, ampak jo je potrebno pridobiti, da ne rečem priboriti. Pa tudi pridobljena suverenost ni dana za vedno, stalno jo je potrebno vzdrževati, ker se vedno pojavljajo posamezniki, interesne skupine in še kdo, ki sicer s suverenimi ne more uresničevati svojih interesov, lahko pa jih s šibkimi in s tistimi, ki jih je strah. Vcepljanje nezadovoljstva, načrtno gojenje ločevanja duha, toleriranje izražanja sovraštva, sprevračanje pravic, utišanje posameznikov in tako dalje, so nazorni pokazatelji tega procesa. Osebna ali narodn(ov)a suverenost sta dejansko ves čas na preizkušnji. Vzrok je lahko v osebnem popuščanju, duhovni zaspanosti, iluzorni nostalgiji ali pa v kakšnih drugih zunanjih pritiskih. Če si izposodim svetopisemsko besedo, le-ta pravi: Ko stojiš, glej, da ne padeš! Le suveren človek ali narod lahko dopušča in spoštuje suverenost drugega človeka ali naroda. Želim, da bi vse Slovenke in Slovenci, vsi naši državljani bili suvereni in pokončni, pa tudi ponosni, da imamo svojo suvereno državo, tudi navzven, zato izobesimo slovensko zastavo, zastavo naše samostojne in suverene države Slovenije. Za svobodo smo rojeni, sestre in bratje, ne navidezno ali vsiljeno svobodo v zasebnosti, ampak za resnično svobodo. Bodimo suvereni! http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive04/2018/10/25/DuhovnamiselMMC.PR1.20181025.4.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 373 clean Drage Slovenke in Slovenci, cenjeni državljani Slovenije. Leta 1991, 25. oktobra, so zadnji uniformirani vojaki Jugoslovanske ljudske armade z najetim trajektom zapuščali mlado, za demokracijo in samostojnost odločeno državo Slovenijo. Simbolika najetega trajekta iz kapitalistične države, na katerem so mahali z zastavo odhajajoče socialistične armade in grožnje odhajajočih, govorijo same po sebi. Čeprav naj bi se vojna za Slovenijo končala že junija, po desetih dneh, se je dejansko končala šele tega dne. Dokler tuji, okupatorski vojak, hodi po državi in grozi državljanom in državnim ustanovam, država ni suverena, svobodni pa niso niti njeni državljani. Čestitka vsem za dan suverenosti slovenskega naroda: narodu, Slovenkam in Slovencem, državljankam in državljanom Slovenije; veteranom vseh vrst, tudi tistim, ki so iskreno, z vso težo te simbolike, slekli staro uniformo in nadeli novega duha. Menjati samo obleko, dlako – nravi pa ne, je slaba popotnica za demokracijo in suverenost. Drži trditev, da je suverena in demokratična država skupnost povezanih suverenih posameznikov, ki so sicer različni, hkrati pa odločeni, da na demokratičnih principih odločajo o “svoji usodi” navznoter in o povezovanju z drugimi suverenimi narodi navzven. Ko nihče ne hodi po tebi in nate ne pritiska ne s severa ne juga ne z vzhoda in ne zahoda ne psihično ne fizično in si se sposoben spopasti z nevarnostmi, takrat si suveren na svoji zemlji (ali svojem domu, stanovanju). Ta suverenost navadno ne pade z neba, ampak jo je potrebno pridobiti, da ne rečem priboriti. Pa tudi pridobljena suverenost ni dana za vedno, stalno jo je potrebno vzdrževati, ker se vedno pojavljajo posamezniki, interesne skupine in še kdo, ki sicer s suverenimi ne more uresničevati svojih interesov, lahko pa jih s šibkimi in s tistimi, ki jih je strah. Vcepljanje nezadovoljstva, načrtno gojenje ločevanja duha, toleriranje izražanja sovraštva, sprevračanje pravic, utišanje posameznikov in tako dalje, so nazorni pokazatelji tega procesa. Osebna ali narodn(ov)a suverenost sta dejansko ves čas na preizkušnji. Vzrok je lahko v osebnem popuščanju, duhovni zaspanosti, iluzorni nostalgiji ali pa v kakšnih drugih zunanjih pritiskih. Če si izposodim svetopisemsko besedo, le-ta pravi: Ko stojiš, glej, da ne padeš! Le suveren človek ali narod lahko dopušča in spoštuje suverenost drugega človeka ali naroda. Želim, da bi vse Slovenke in Slovenci, vsi naši državljani bili suvereni in pokončni, pa tudi ponosni, da imamo svojo suvereno državo, tudi navzven, zato izobesimo slovensko zastavo, zastavo naše samostojne in suverene države Slovenije. Za svobodo smo rojeni, sestre in bratje, ne navidezno ali vsiljeno svobodo v zasebnosti, ampak za resnično svobodo. Bodimo suvereni! http://www.rtvslo.si/podcast Thu, 25 Oct 2018 03:56:13 +0000 Jože Plut: Ob dnevu suverenosti Ljubezen je tematika, ki že od nekdaj zanima človeštvo. Pesniki jo poskušajo opisati v svojih pesmih, glasbeniki uglasbiti, umetniki naslikati, filozofi definirati. Toda kljub temu ljubezen še vedno ostaja nekaj prijetno skrivnostnega, nedojemljivega, edinstvenega, nekaj kar je potrebno predvsem doživeti in ne toliko opisati in razumeti. V klasični grški misli, ki je močno vplivala tudi na naš način razmišljanja in dojemanja, se najpogosteje opisujejo štiri oblike ljubezni. Eros je ljubezen, ki se vrti okrog privlačnosti, hrepenenja ter toplih in težko opredeljivih čustev. Je pozitivna, vendar ne zadošča za dolgoročno ohranitev odnosa. Težava s to vrsto ljubezni je namreč v tem, da ne prenaša dobro pritiska in da je odvisna od okoliščin. Če so okoliščine prave, eros lahko obstaja. Ko pa se pojavijo neprijetne besede in boleča dejanja, eros izgine. Philos je ljubezen med prijatelji ali sorodnimi dušami; vidik ljubezni, ki obstaja med ljudmi, ki delijo skupne vrednote, interese in dejavnosti. Je ljubezen, ki opisuje ljudi s katerimi se želite družiti in kateri se želijo družiti z vami. Toda philos je lahko pogojna ali celo sebična ljubezen. Če nekoga prizadenete, lahko philos izzveni; tudi čas in oddaljenost lahko uničita to vrsto ljubezni. Vsi smo že izgubili prijatelje zaradi ene od teh dveh okoliščin. Storge je tretja vrsta ljubezni, naravna naklonjenost, ki jo čutimo med družinskimi člani. Od tod prihaja izraz “kri ni voda”. Naklonjenost matere do njenih otrok, se ne da primerjati z ničemer drugim. Ta vrsta ljubezni je hkrati izključujoča – rezervirana samo za določene ljudi – in sprejemajoča – najmanj pozornosti posveča tistim lastnostim, ki jih opisujemo kot “vredne” ljubezni kar pomeni, da lahko preseže tudi vse najbolj diskriminatorne dejavnike. A tudi storge je nezadostna vrsta ljubezni na kateri bi lahko gradili vse svoje odnose. Četrta oblika ljubezni, agape, je brezpogojna. Je temelj najboljših in najplemenitejših odnosov, ki smo jih ljudje zmožni. Agape je zavestna in brezpogojna ljubezen, ki je rezultat odločitev in vedenj ne pa občutkov in čustev. Gre za vrednote, ki jih sprejmemo za svoje življenjsko vodilo in odločitev, da se bomo vedli na način, ki temelji na našem spoštovanju drugega človeka, neodvisno od tega, kaj čutimo do njega. Pri agape ljubezni so v središču dejanja, ne čustva. Agape nam omogoča, da tudi z ljudmi, ki jih ne maramo, ravnamo ljubeznivo. In prav to je ključna razlika zaradi katere je agape ljubezen lahko motivirajoča moč vsakega uspešnega odnosa. Opis te vrste ljubezni najdemo v 13. poglavju prvega pisma Korinčanom: “Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva je ljubezen, ni nevoščljiva, ljubezen se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, ne da se razdražiti, ne misli hudega. Ne veseli se krivice, veseli pa se resnice. Vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane.” (1 Kor 13,4-7). To je agape. In udejanjanje sedmin načel opisanih v omenjenem besedilu – potrpežljivosti, prijaznosti, zaupanja, nesebičnosti, resnicoljubnosti, odpuščanja in predanosti – lahko preobrazi vsak vaš odnos in ga naredi uspešnega. Zakaj torej ne bi poskusili? http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive04/2018/10/24/DuhovnamiselMMC.PR1.20181024.3.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 343 clean Ljubezen je tematika, ki že od nekdaj zanima človeštvo. Pesniki jo poskušajo opisati v svojih pesmih, glasbeniki uglasbiti, umetniki naslikati, filozofi definirati. Toda kljub temu ljubezen še vedno ostaja nekaj prijetno skrivnostnega, nedojemljivega, edinstvenega, nekaj kar je potrebno predvsem doživeti in ne toliko opisati in razumeti. V klasični grški misli, ki je močno vplivala tudi na naš način razmišljanja in dojemanja, se najpogosteje opisujejo štiri oblike ljubezni. Eros je ljubezen, ki se vrti okrog privlačnosti, hrepenenja ter toplih in težko opredeljivih čustev. Je pozitivna, vendar ne zadošča za dolgoročno ohranitev odnosa. Težava s to vrsto ljubezni je namreč v tem, da ne prenaša dobro pritiska in da je odvisna od okoliščin. Če so okoliščine prave, eros lahko obstaja. Ko pa se pojavijo neprijetne besede in boleča dejanja, eros izgine. Philos je ljubezen med prijatelji ali sorodnimi dušami; vidik ljubezni, ki obstaja med ljudmi, ki delijo skupne vrednote, interese in dejavnosti. Je ljubezen, ki opisuje ljudi s katerimi se želite družiti in kateri se želijo družiti z vami. Toda philos je lahko pogojna ali celo sebična ljubezen. Če nekoga prizadenete, lahko philos izzveni; tudi čas in oddaljenost lahko uničita to vrsto ljubezni. Vsi smo že izgubili prijatelje zaradi ene od teh dveh okoliščin. Storge je tretja vrsta ljubezni, naravna naklonjenost, ki jo čutimo med družinskimi člani. Od tod prihaja izraz “kri ni voda”. Naklonjenost matere do njenih otrok, se ne da primerjati z ničemer drugim. Ta vrsta ljubezni je hkrati izključujoča – rezervirana samo za določene ljudi – in sprejemajoča – najmanj pozornosti posveča tistim lastnostim, ki jih opisujemo kot “vredne” ljubezni kar pomeni, da lahko preseže tudi vse najbolj diskriminatorne dejavnike. A tudi storge je nezadostna vrsta ljubezni na kateri bi lahko gradili vse svoje odnose. Četrta oblika ljubezni, agape, je brezpogojna. Je temelj najboljših in najplemenitejših odnosov, ki smo jih ljudje zmožni. Agape je zavestna in brezpogojna ljubezen, ki je rezultat odločitev in vedenj ne pa občutkov in čustev. Gre za vrednote, ki jih sprejmemo za svoje življenjsko vodilo in odločitev, da se bomo vedli na način, ki temelji na našem spoštovanju drugega človeka, neodvisno od tega, kaj čutimo do njega. Pri agape ljubezni so v središču dejanja, ne čustva. Agape nam omogoča, da tudi z ljudmi, ki jih ne maramo, ravnamo ljubeznivo. In prav to je ključna razlika zaradi katere je agape ljubezen lahko motivirajoča moč vsakega uspešnega odnosa. Opis te vrste ljubezni najdemo v 13. poglavju prvega pisma Korinčanom: “Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva je ljubezen, ni nevoščljiva, ljubezen se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, ne da se razdražiti, ne misli hudega. Ne veseli se krivice, veseli pa se resnice. Vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane.” (1 Kor 13,4-7). To je agape. In udejanjanje sedmin načel opisanih v omenjenem besedilu – potrpežljivosti, prijaznosti, zaupanja, nesebičnosti, resnicoljubnosti, odpuščanja in predanosti – lahko preobrazi vsak vaš odnos in ga naredi uspešnega. Zakaj torej ne bi poskusili? http://www.rtvslo.si/podcast Wed, 24 Oct 2018 03:55:43 +0000 Zmago Godina: Ljubezen Včasih, ko se zbujam, se zalotim, da sem sicer zbujen, vendar še ne povsem buden. Moje misli in predstave niso povsem v moji moči, pač pa me vodijo čisto po svoje. Pa vendar to tudi niso sanje, saj zaznavam svojo okolico in ne kake sanjske dežele. A najbolj zanimivo pri vsem tem dogajanju je, da tudi tedaj, ko se povsem zbudim in začnem delovati na običajen način, moje še sanjajoče misli ne utihnejo povsem. Če jih skušam na silo potlačiti, npr. tako da se odločim za popolno zvestobo realnemu svetu, potem imam pogosto občutke, da sem izgubil nekaj zelo vrednega, kar me dela bolj človeškega. Kadar se počutim bolj ustvarjalnega, ko mi začnejo po glavi rojiti ideje, ki se mi zdijo vredne nadaljnje razdelave, kadar imam občutke navdiha, se vsaj sporadično navezujem na kakšne svoje »sanjajoče« misli, ki so se mi porodile v onem stanju med sanjami in budnostjo. Zato menim, da je stanje med sanjami in budnostjo zelo pomembno za ohranjanje našega dinamičnega in živahnega ustvarjalnega duha. A podobno velja tudi za proces vstopanja iz vsakdanjega budnega življenja v spanje. Tudi tu se moramo znati zlagoma in radostno prepustiti onemu vmesnemu stanju med budnostjo in sanjami, ko se prenehamo krčevito oklepati vsakdanjih skrbi, namer, zamer in se raje prepuščamo spontani igri sproščenih misli in občutij. Če to zmoremo početi brez nasilnih rezov, kot nam jih ponuja npr. moreči samonadzor ali samoobtoževanje, se vzpostavi v nas tiha povezava med jutranjim prebujanjem in večernim uspavanjem, s tem pa tudi občutek celosti našega duševnega življenja. Takrat razumemo bistvo znamenitih Shakespaerjevih verzov iz »Viharja«: »Iz take smo snovi, kot sanje in naše majhno življenje je obkroženo s spanjem«. Morda se komu posreči še globlje doživljati to celoto in vsaj za hip poskusiti v sebi osvetliti tisti način bivanja, ki je celo onkraj ali pred razlikami med budnostjo, sanjanjem in spanjem in predstavlja našo duhovno dimenzijo. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive04/2018/10/23/DuhovnamiselMMC.PR1.20181023.2.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 393 clean Včasih, ko se zbujam, se zalotim, da sem sicer zbujen, vendar še ne povsem buden. Moje misli in predstave niso povsem v moji moči, pač pa me vodijo čisto po svoje. Pa vendar to tudi niso sanje, saj zaznavam svojo okolico in ne kake sanjske dežele. A najbolj zanimivo pri vsem tem dogajanju je, da tudi tedaj, ko se povsem zbudim in začnem delovati na običajen način, moje še sanjajoče misli ne utihnejo povsem. Če jih skušam na silo potlačiti, npr. tako da se odločim za popolno zvestobo realnemu svetu, potem imam pogosto občutke, da sem izgubil nekaj zelo vrednega, kar me dela bolj človeškega. Kadar se počutim bolj ustvarjalnega, ko mi začnejo po glavi rojiti ideje, ki se mi zdijo vredne nadaljnje razdelave, kadar imam občutke navdiha, se vsaj sporadično navezujem na kakšne svoje »sanjajoče« misli, ki so se mi porodile v onem stanju med sanjami in budnostjo. Zato menim, da je stanje med sanjami in budnostjo zelo pomembno za ohranjanje našega dinamičnega in živahnega ustvarjalnega duha. A podobno velja tudi za proces vstopanja iz vsakdanjega budnega življenja v spanje. Tudi tu se moramo znati zlagoma in radostno prepustiti onemu vmesnemu stanju med budnostjo in sanjami, ko se prenehamo krčevito oklepati vsakdanjih skrbi, namer, zamer in se raje prepuščamo spontani igri sproščenih misli in občutij. Če to zmoremo početi brez nasilnih rezov, kot nam jih ponuja npr. moreči samonadzor ali samoobtoževanje, se vzpostavi v nas tiha povezava med jutranjim prebujanjem in večernim uspavanjem, s tem pa tudi občutek celosti našega duševnega življenja. Takrat razumemo bistvo znamenitih Shakespaerjevih verzov iz »Viharja«: »Iz take smo snovi, kot sanje in naše majhno življenje je obkroženo s spanjem«. Morda se komu posreči še globlje doživljati to celoto in vsaj za hip poskusiti v sebi osvetliti tisti način bivanja, ki je celo onkraj ali pred razlikami med budnostjo, sanjanjem in spanjem in predstavlja našo duhovno dimenzijo. http://www.rtvslo.si/podcast Tue, 23 Oct 2018 03:56:33 +0000 Andrej Ule: Med sanjami in budnostjo Sv. Janez Pavel II., ki danes goduje, je začetek svojega pontifikata intoniral z besedami: » … edini usmerjevalec mojega duha, edini vodnik razuma, volje in srca mi je Kristus, naš Odrešenik. Nanj se sedaj oziram, … kajti od njega je vse in smo mi zanj … On je vstajenje in življenje.« Te povsem enoznačne besede, ki jih je zapisal v svojo prvo okrožnico Redemptor hominis, Človekov Odrešenik, je z izjemno karizmo prevajal v življenje, ki pa nikoli ni enoznačno, temveč paradoksno. Kajti Kristus, je utelešen paradoks. Kot pravi sv. Pavel: ‘Kar je pri ljudeh modrost, je pri njem norost. Kar je pri ljudeh slabotno, je pri njem močno. Kar je pri ljudeh veliko, je pri njem majhno.’ Ko je prvič obiskal svojo domovino Poljsko, se je v Čenstahovi, ob milijonski množici pred Marijino podobo, zatresel ves Vzhodni blok od Vroclava do Vladivostoka, a ni naredil drugega, kot ponovil Jezusove besede: »Moje kraljestvo ni od tega sveta.« Milijoni zatiranih so tisti dan v svojih srcih napovedali konec kraljestvu absurda, v katerem so živeli vse od tragičnega revolucionarnega oktobra 1917. Tudi slog njegovega papeževanja je bil paradoksen kot le malokateri. Na apostolskih potovanjih so se ob njem zgrinjali milijoni. Nekateri so takšen slog papeževanja označili za populizem. A le tisti, ki niso uvideli, da je bil za Janeza Pavla II. najpomembnejši obraz tistega, ki je tisti hip stal pred njim. In temu enkratnemu posamezniku, je namenil oznanilo: Kristus, je tvoj Odrešenik. S tem je povedal, da Jezus ni odrešenik kolektiva, temveč osebe, v njeni neponovljivi individualnosti. Zato je vedno, kadar je le mogel, izstopil iz množice, objel bolnika, otroka, ali kogarkoli, ki je stegoval roke proti njemu. Vsaka mati, ki ji je pobožal otroka in ga blagoslovil, je čutila, da z njo deli skrb zanj, ker ve kaj je otrok. Občutek za to nežno neposrednost je pridobil doma, še posebej, ko je pri devetih letih ostal brez mame in potem, ko je kot mlad duhovnik spremljal zakonske pare in njihove družine. Neposreden stik z življenjem ga je navdihoval, da je napisal tako vznemirljiva besedila kot denimo teologija telesa, dramo Pred zlatarno, ki govori o ljubezni med zakoncema. Njegova lirična duša se je izrazila v njegovi poeziji in v njegovem odnosu do Marije, na poseben način pa 18. maja 1996, ko je v Postojni zadonel njegov glas: »Papež, ma vas rad.« Neumorni glasnik evangelija je do konca ponavljal: »Za počitek nam bo ostala vsa večnost.« http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive04/2018/10/22/DuhovnamiselMMC.PR1.20181022.1.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 415 clean Sv. Janez Pavel II., ki danes goduje, je začetek svojega pontifikata intoniral z besedami: » … edini usmerjevalec mojega duha, edini vodnik razuma, volje in srca mi je Kristus, naš Odrešenik. Nanj se sedaj oziram, … kajti od njega je vse in smo mi zanj … On je vstajenje in življenje.« Te povsem enoznačne besede, ki jih je zapisal v svojo prvo okrožnico Redemptor hominis, Človekov Odrešenik, je z izjemno karizmo prevajal v življenje, ki pa nikoli ni enoznačno, temveč paradoksno. Kajti Kristus, je utelešen paradoks. Kot pravi sv. Pavel: ‘Kar je pri ljudeh modrost, je pri njem norost. Kar je pri ljudeh slabotno, je pri njem močno. Kar je pri ljudeh veliko, je pri njem majhno.’ Ko je prvič obiskal svojo domovino Poljsko, se je v Čenstahovi, ob milijonski množici pred Marijino podobo, zatresel ves Vzhodni blok od Vroclava do Vladivostoka, a ni naredil drugega, kot ponovil Jezusove besede: »Moje kraljestvo ni od tega sveta.« Milijoni zatiranih so tisti dan v svojih srcih napovedali konec kraljestvu absurda, v katerem so živeli vse od tragičnega revolucionarnega oktobra 1917. Tudi slog njegovega papeževanja je bil paradoksen kot le malokateri. Na apostolskih potovanjih so se ob njem zgrinjali milijoni. Nekateri so takšen slog papeževanja označili za populizem. A le tisti, ki niso uvideli, da je bil za Janeza Pavla II. najpomembnejši obraz tistega, ki je tisti hip stal pred njim. In temu enkratnemu posamezniku, je namenil oznanilo: Kristus, je tvoj Odrešenik. S tem je povedal, da Jezus ni odrešenik kolektiva, temveč osebe, v njeni neponovljivi individualnosti. Zato je vedno, kadar je le mogel, izstopil iz množice, objel bolnika, otroka, ali kogarkoli, ki je stegoval roke proti njemu. Vsaka mati, ki ji je pobožal otroka in ga blagoslovil, je čutila, da z njo deli skrb zanj, ker ve kaj je otrok. Občutek za to nežno neposrednost je pridobil doma, še posebej, ko je pri devetih letih ostal brez mame in potem, ko je kot mlad duhovnik spremljal zakonske pare in njihove družine. Neposreden stik z življenjem ga je navdihoval, da je napisal tako vznemirljiva besedila kot denimo teologija telesa, dramo Pred zlatarno, ki govori o ljubezni med zakoncema. Njegova lirična duša se je izrazila v njegovi poeziji in v njegovem odnosu do Marije, na poseben način pa 18. maja 1996, ko je v Postojni zadonel njegov glas: »Papež, ma vas rad.« Neumorni glasnik evangelija je do konca ponavljal: »Za počitek nam bo ostala vsa večnost.« http://www.rtvslo.si/podcast Mon, 22 Oct 2018 03:56:55 +0000 Milan Knep: Sv. Janez Pavel II.: Edini usmerjevalec mojega srca Ne dolgo tega mi je neki petletnik ves navdušen razlagal, da ko bo velik, da bo gasilec in zdravnik in še duhovnik obenem. Kar velik zalogaj, ni kaj. Utemeljitev izbire teh treh poklicev pa je bila, da bi rad pomagal ljudem. Izjemno. Kaj pa ste vi želeli postati, ko ste bili majhni? Kakšne so bile vaše sanje in pričakovanja? Postati astronavt, pilot, gasilec, policist ali vitez? Postati balerina, pevka ali princesa? Verjetno imamo vsi izkušnjo, kako prikupno in prisrčno je, ko nam kaka deklica ali deček z žarom v očeh pripoveduje o svojem poklicu. Hkrati pa se še kako zavedamo, kakšne so resnične možnosti, predvsem pa, kolikokrat si bo morda v življenju še premislil. In nenazadnje – koliko bo slednjič na izbiro poklica vplival finančni ali celo karierni vidik. Postati nekaj, uveljaviti se, biti nekdo, biti pomemben! Z nečim podobnim sta se morala srečati dva Jezusova apostola, rodna brata Jakob in Janez. Od malega sta že v čolnu z očetom Zebedejem lovila ribe. Potem pa se zgodi, da ju med sprehodom po obali galilejskega jezera nagovori in navduši Jezus iz Nazareta. Pustita očeta, čoln in dobičkonosne mreže ter začneta slediti Jezusovemu veselemu oznanilu, katerega končni cilj je nebeško kraljestvo. Dva navdušena mladeniča, ki kmalu pričneta navduševati tudi druge. Vse lepo in prav, dokler se to navdušenje v določeni točki ne prelevi v karierizem in prosita Jezusa, če jima lahko, glede na svoje zveze priskrbi, da bi v nebeškem kraljestvu sedela na njegovi levici in desnici, kar bi pomenilo, da bi bila praktično njegova sovladarja. Seveda to vzbudi jezo in zavist pri ostalih apostolih, medtem ko Jezus vse postavi pod hladen tuš. Bistvo poklica, ki ga živim ni v karierizmu, v moči, v oblasti, v zaslužku, v gospodovanju in vladanju, ampak v služenju. Pri tem postavi za zgled samega sebe. On ni prišel na svet zato, da bi mu stregli, ampak da bi on, ki je Bog, stregel. Še več: da bi dal, da bi podaril svoje življenje za druge. Skušnjavi, da bi bili oblastni, da bi gospodovali in imeli moč, ne zapadamo samo v poklicnem smislu, ampak vse prevečkrat tudi v osebnih odnosih, še posebej v družinskih in sorodstvenih. Sem torej kot mož ali žena, kot oče ali mati, kot učiteljica, župnik ali direktor, tisti, ki gospoduje ali tisti, ki v svojem stanu in v svojem poklicu služim, strežem drugim. To ne pomen, da bi se nekdo odpovedal odgovornostim, ki pritičejo stanu ali poklicu, prav gotovo pa nas Jezus spodbuja in vabi, da se odpovemo gospodovalnosti in sprejmemo svoj stan in poklic kot način služenja drugim. V tem je pot pristne in podarjajoče se ljubezni. Vse ostalo je le hlastanje po moči in oblasti, kar slednjič vodi v osamljenost. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive04/2018/10/21/DuhovnamiselMMC.PR1.20181021.7.0650.mp3 RTVSLO – Prvi 384 clean Ne dolgo tega mi je neki petletnik ves navdušen razlagal, da ko bo velik, da bo gasilec in zdravnik in še duhovnik obenem. Kar velik zalogaj, ni kaj. Utemeljitev izbire teh treh poklicev pa je bila, da bi rad pomagal ljudem. Izjemno. Kaj pa ste vi želeli postati, ko ste bili majhni? Kakšne so bile vaše sanje in pričakovanja? Postati astronavt, pilot, gasilec, policist ali vitez? Postati balerina, pevka ali princesa? Verjetno imamo vsi izkušnjo, kako prikupno in prisrčno je, ko nam kaka deklica ali deček z žarom v očeh pripoveduje o svojem poklicu. Hkrati pa se še kako zavedamo, kakšne so resnične možnosti, predvsem pa, kolikokrat si bo morda v življenju še premislil. In nenazadnje – koliko bo slednjič na izbiro poklica vplival finančni ali celo karierni vidik. Postati nekaj, uveljaviti se, biti nekdo, biti pomemben! Z nečim podobnim sta se morala srečati dva Jezusova apostola, rodna brata Jakob in Janez. Od malega sta že v čolnu z očetom Zebedejem lovila ribe. Potem pa se zgodi, da ju med sprehodom po obali galilejskega jezera nagovori in navduši Jezus iz Nazareta. Pustita očeta, čoln in dobičkonosne mreže ter začneta slediti Jezusovemu veselemu oznanilu, katerega končni cilj je nebeško kraljestvo. Dva navdušena mladeniča, ki kmalu pričneta navduševati tudi druge. Vse lepo in prav, dokler se to navdušenje v določeni točki ne prelevi v karierizem in prosita Jezusa, če jima lahko, glede na svoje zveze priskrbi, da bi v nebeškem kraljestvu sedela na njegovi levici in desnici, kar bi pomenilo, da bi bila praktično njegova sovladarja. Seveda to vzbudi jezo in zavist pri ostalih apostolih, medtem ko Jezus vse postavi pod hladen tuš. Bistvo poklica, ki ga živim ni v karierizmu, v moči, v oblasti, v zaslužku, v gospodovanju in vladanju, ampak v služenju. Pri tem postavi za zgled samega sebe. On ni prišel na svet zato, da bi mu stregli, ampak da bi on, ki je Bog, stregel. Še več: da bi dal, da bi podaril svoje življenje za druge. Skušnjavi, da bi bili oblastni, da bi gospodovali in imeli moč, ne zapadamo samo v poklicnem smislu, ampak vse prevečkrat tudi v osebnih odnosih, še posebej v družinskih in sorodstvenih. Sem torej kot mož ali žena, kot oče ali mati, kot učiteljica, župnik ali direktor, tisti, ki gospoduje ali tisti, ki v svojem stanu in v svojem poklicu služim, strežem drugim. To ne pomen, da bi se nekdo odpovedal odgovornostim, ki pritičejo stanu ali poklicu, prav gotovo pa nas Jezus spodbuja in vabi, da se odpovemo gospodovalnosti in sprejmemo svoj stan in poklic kot način služenja drugim. V tem je pot pristne in podarjajoče se ljubezni. Vse ostalo je le hlastanje po moči in oblasti, kar slednjič vodi v osamljenost. http://www.rtvslo.si/podcast Sun, 21 Oct 2018 04:56:24 +0000 Andraž Arko: Služiti Veliki rimski enciklopedist Plinij Starejši iz 1. stoletja po Kr. je v svojem Naravoslovju spregovoril o grškem slikarstvu. Na najvišje mesto med vsemi je postavil slikarja Apela. Čeprav je Plinij sam veljal za izjemno marljivega, saj je danes povsem nepredstavljivo, da je uspel v svojem delu zbrati vso dotedanje vedenje o svetu, je o znamenitem grškem slikarju dejal, da je imel ustaljeno navado, da je vsak dan, ne glede na to, kako zaposlen je bil, zarisal vsaj eno črto. Iz tega se je kasneje izoblikoval pregovor: »Nulla dies sine linea.« – »Niti dneva brez poteze s čopičem.« Sporočilo te misli ali kar zapovedi je, da mora človek, ne glede na to, kako nadarjen je, vztrajno in vestno, vsak dan in brez predaha, uriti svoje veščine, če hoče, da jih bo razvil do vrhunskosti in v vrhunskem stanju tudi ohranil. To ne velja le za slikarsko obrt, ampak enako tudi za literarne ustvarjalce ali znanstvene raziskovalce. Pravzaprav velja to za slehernega človeka, če želi ohraniti svojo osebno držo, ambicije in to, kar ga zanima. Če hočemo ohraniti moč vere, moramo prebirati Sveto pismo, četudi zaradi opravil vsakdana, en sam stavek na dan. Če hočemo ohraniti moč znanja, ga moramo vsak dan krepiti z novimi in novimi spoznanji in odkritji. Če hočemo ohraniti moč ljubezni, ne moremo ljubiti tu in tam ali enkrat letno, ampak dan za dnem razdajati svojo ljubezen. Ali, kot pravi grški modrec Biant iz Priene: »Z delom si boš pridobil trajni spomin, z izbiro pravega trenutka previdnost, z načinom življenja plemenitost, z naporom vztrajnost, s strahom pobožnost, z bogastvom prijateljstvo, z besedo zaupanje, z molkom dostojanstvo, z razmislekom pravičnost, s pogumom hrabrost, z dejavnostjo moč, z ugledom oblast.« http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive04/2018/10/20/DuhovnamiselMMC.PR1.20181020.6.0650.mp3 RTVSLO – Prvi 397 clean Veliki rimski enciklopedist Plinij Starejši iz 1. stoletja po Kr. je v svojem Naravoslovju spregovoril o grškem slikarstvu. Na najvišje mesto med vsemi je postavil slikarja Apela. Čeprav je Plinij sam veljal za izjemno marljivega, saj je danes povsem nepredstavljivo, da je uspel v svojem delu zbrati vso dotedanje vedenje o svetu, je o znamenitem grškem slikarju dejal, da je imel ustaljeno navado, da je vsak dan, ne glede na to, kako zaposlen je bil, zarisal vsaj eno črto. Iz tega se je kasneje izoblikoval pregovor: »Nulla dies sine linea.« – »Niti dneva brez poteze s čopičem.« Sporočilo te misli ali kar zapovedi je, da mora človek, ne glede na to, kako nadarjen je, vztrajno in vestno, vsak dan in brez predaha, uriti svoje veščine, če hoče, da jih bo razvil do vrhunskosti in v vrhunskem stanju tudi ohranil. To ne velja le za slikarsko obrt, ampak enako tudi za literarne ustvarjalce ali znanstvene raziskovalce. Pravzaprav velja to za slehernega človeka, če želi ohraniti svojo osebno držo, ambicije in to, kar ga zanima. Če hočemo ohraniti moč vere, moramo prebirati Sveto pismo, četudi zaradi opravil vsakdana, en sam stavek na dan. Če hočemo ohraniti moč znanja, ga moramo vsak dan krepiti z novimi in novimi spoznanji in odkritji. Če hočemo ohraniti moč ljubezni, ne moremo ljubiti tu in tam ali enkrat letno, ampak dan za dnem razdajati svojo ljubezen. Ali, kot pravi grški modrec Biant iz Priene: »Z delom si boš pridobil trajni spomin, z izbiro pravega trenutka previdnost, z načinom življenja plemenitost, z naporom vztrajnost, s strahom pobožnost, z bogastvom prijateljstvo, z besedo zaupanje, z molkom dostojanstvo, z razmislekom pravičnost, s pogumom hrabrost, z dejavnostjo moč, z ugledom oblast.« http://www.rtvslo.si/podcast Sat, 20 Oct 2018 04:56:37 +0000 Ignacija Fridl Jarc: O pomenu ustvarjalnosti Priznam, da sem hud odvisnik. Kje naj sploh začnem opisovati vse moje odvisnosti…? Že v samem začetku dneva sem močno odvisen od pol urice preležane na kavču! Ko namreč zjutraj vstanem in opravim nekaj, za možaka v mojih letih nujnih fizioloških potreb, in se nato poslovim od žene ter dveh srednješolcev, imam – preden iz postelje izbezam in v svet pošljem še osnovnošolski preostanek družine – pol urice, ki jo kot rečeno preživim oziroma preležim na kavču. Takole na zunaj seveda zgleda, da lenarim… da spim… v resnici pa je to največkrat najbolj ustvarjalni del mojega vsakdana. Na blazinah kavča, ki me objamejo topleje in mehkeje od žene (samo ne povejte ji tega, lepo prosim!!!), ne čudnem prehodu med zavedanjem in snom… premolim, premeditiram in tudi prespim svoj dan, svoje načrte, svoje zapise in pesmi. V tem hecnem polsnu se z Bogom marsikaj pomeniva, se spustiva v marsikak dialog… včasih pa so to monologi: z Ene ali z druge strani! Če iz kakršnihkoli razlogov izpustim to polurno seanso, se že v ranem popoldnevu kaže abstinenčna kriza. Prav tako sem, če dobro premislim, zelo odvisen tudi od že omenjenih fizioloških potreb! Če jih ne opravim, se mi lahko zgodi, da ves dan mine v rahlem drncu, v iskanju primernega časa in lokacije… Lahko pa dan celo premencam na mestu, sluteč nezgodo, če bi se le premaknil! Odvisen sem, čeprav le stežka priznam, od jutranje kave. Četudi pravi »kofetarji« moj jutranji »neskafe« gledajo zviška, tisti najbolj zagriženi pa mu niti nočejo podeliti status »kave«, mi – kadar si ga ne utegnem privoščiti – v ranem popoldnevu da vedeti, da ga pogrešam. Kadar pa v istem jutru »prešpricam« tako kavč kot kavo, sem od ranega popoldneva dalje nevaren za bližnjo in daljno okolico! Odvisen sem od dela! Ne od službe, da ne bo pomote… Od dela. Če v tistih osemnajstih urah dneva, ki jih prebedim, ne storim česa ustvarjalnega, koristnega, pametnega, potrebnega, lepega, nujnega (včasih zadostuje že , da odnesem smeti ali pomijem posodo… se mi zdi, da sem zapravil (še en) dan… in mi je težko. In sem zatežen. In težko zaspim. In še težje kaj (lepega in lahkotnega) sanjam! Priznam, da sem hud odvisnik! Sem pa, se mi zdi, še hujši prilastek! Saj si lastim in prilaščam vse po vrsti. In govorim: Moja hiša. Moj avto. Moje dvorišče. Moj plot. Moja služba. Moja plača. In to bi še nekako šlo… Morda… A govorim tudi: Moja žena. Moji otroci. Moja družina. Moje življenje… Hmm… A rečem tudi: Moj Bog! In se prav zaradi Slednjega zavedam – če že sicer ne, pa vsaj tiste pol urice, ko ležim na kavču – da nič ni moje. Da nič nisem prinesel na ta svet. Da mi je vse podarjeno. Da je dar že to, da sem na svetu. Vse je dar. Pravijo. Vse je dar od Boga http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive04/2018/10/19/DuhovnamiselMMC.PR1.20181019.5.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 385 clean Priznam, da sem hud odvisnik. Kje naj sploh začnem opisovati vse moje odvisnosti…? Že v samem začetku dneva sem močno odvisen od pol urice preležane na kavču! Ko namreč zjutraj vstanem in opravim nekaj, za možaka v mojih letih nujnih fizioloških potreb, in se nato poslovim od žene ter dveh srednješolcev, imam – preden iz postelje izbezam in v svet pošljem še osnovnošolski preostanek družine – pol urice, ki jo kot rečeno preživim oziroma preležim na kavču. Takole na zunaj seveda zgleda, da lenarim… da spim… v resnici pa je to največkrat najbolj ustvarjalni del mojega vsakdana. Na blazinah kavča, ki me objamejo topleje in mehkeje od žene (samo ne povejte ji tega, lepo prosim!!!), ne čudnem prehodu med zavedanjem in snom… premolim, premeditiram in tudi prespim svoj dan, svoje načrte, svoje zapise in pesmi. V tem hecnem polsnu se z Bogom marsikaj pomeniva, se spustiva v marsikak dialog… včasih pa so to monologi: z Ene ali z druge strani! Če iz kakršnihkoli razlogov izpustim to polurno seanso, se že v ranem popoldnevu kaže abstinenčna kriza. Prav tako sem, če dobro premislim, zelo odvisen tudi od že omenjenih fizioloških potreb! Če jih ne opravim, se mi lahko zgodi, da ves dan mine v rahlem drncu, v iskanju primernega časa in lokacije… Lahko pa dan celo premencam na mestu, sluteč nezgodo, če bi se le premaknil! Odvisen sem, čeprav le stežka priznam, od jutranje kave. Četudi pravi »kofetarji« moj jutranji »neskafe« gledajo zviška, tisti najbolj zagriženi pa mu niti nočejo podeliti status »kave«, mi – kadar si ga ne utegnem privoščiti – v ranem popoldnevu da vedeti, da ga pogrešam. Kadar pa v istem jutru »prešpricam« tako kavč kot kavo, sem od ranega popoldneva dalje nevaren za bližnjo in daljno okolico! Odvisen sem od dela! Ne od službe, da ne bo pomote… Od dela. Če v tistih osemnajstih urah dneva, ki jih prebedim, ne storim česa ustvarjalnega, koristnega, pametnega, potrebnega, lepega, nujnega (včasih zadostuje že , da odnesem smeti ali pomijem posodo… se mi zdi, da sem zapravil (še en) dan… in mi je težko. In sem zatežen. In težko zaspim. In še težje kaj (lepega in lahkotnega) sanjam! Priznam, da sem hud odvisnik! Sem pa, se mi zdi, še hujši prilastek! Saj si lastim in prilaščam vse po vrsti. In govorim: Moja hiša. Moj avto. Moje dvorišče. Moj plot. Moja služba. Moja plača. In to bi še nekako šlo… Morda… A govorim tudi: Moja žena. Moji otroci. Moja družina. Moje življenje… Hmm… A rečem tudi: Moj Bog! In se prav zaradi Slednjega zavedam – če že sicer ne, pa vsaj tiste pol urice, ko ležim na kavču – da nič ni moje. Da nič nisem prinesel na ta svet. Da mi je vse podarjeno. Da je dar že to, da sem na svetu. Vse je dar. Pravijo. Vse je dar od Boga http://www.rtvslo.si/podcast Fri, 19 Oct 2018 03:56:25 +0000 Gregor Čušin: Nenavadno Saj ste tudi vi že slišali mnenje, da so ženske v Cerkvi zapostavljene in da nimajo takega mesta, kakor bi jim pripadalo. Ali to velja tudi za Sv. pismo in zlasti evangelije? V sveti knjigi so ženske vedno navzoče in velikokrat odigrajo pozitivnejšo vlogo kot moški. Dovolj je pomisliti samo na Jezusovo trpljenje, ko so ga spremljale žene in sočustvovale z njim, medtem ko so se moški razbežali. Tudi pod križem so, razen zvestega učenca Janeza, vztrajale samo žene. Med štirimi evangeliji ima posebno mesto evangelij po sv. Luku. Sv. Luka, ki danes goduje, je avtor evangelija, ki se nekoliko razlikuje od drugih. V njem nam je zapustil nekaj prilik in odlomkov, ki izrecno poudarjajo Božje usmiljenje. Ta evangelist najbolj natančno opisuje Jezusovo rojstvo in vlogo Jezusove matere Marije, medtem ko evangelist Matej opiše vlogo krušnega očeta sv. Jožefa, torej moško razsežnost. Podobno velja za rodovnika Jezusa Kristusa. Vsak od evangelistov ga opiše po svoji liniji: Matej po moški, Luka po ženski. Odveč je poudariti, da je v tistem času slednje pomenilo revolucionarno novost, saj po judovski tradiciji ženska v javnosti ni veljala nič. Zaslužni papež Benedikt XVI. je kot dober teolog napisal tudi knjigo Jezus iz Nazareta. V njej navaja mnenja dobrih svetopisemskih strokovnjakov, da se je sv. Luka v Janezovi hiši srečal z Jezusovo materjo Marijo in mu je ona opisala dogodke iz Jezusovega otroštva. To je razlog, da Luka najnatančnejše opiše dogodke iz Jezusovega otroštva. Najbrž pa je Marija kot žena dodala še eno razsežnost njegovemu evangeliju – usmiljenje. Vemo, da so običajno matere bolj usmiljene, razumevajoče in sočutne kot očetje. Tako ima samo Lukov evangelij priliki o izgubljenem sinu in o usmiljenem Samarijanu, ki spadata v bisere svetovne književnosti, a tudi odstirata podobo neskončno usmiljenega Boga. Tako lahko rečemo, da je Lukov evangelij nekako ženski evangelij in zato evangelij božjega usmiljenja. Vzhodna tradicija pravi, da je bil Luka po poklicu zdravnik in v prostem času slikar in naj bi narisal ikono Matere Božje. Predvsem pa nam je v svojem evangeliju naslikal podobo Boga kot dobrega, usmiljenega in sočutnega Očeta. Tudi pod ženskim navdihom Jezusove matere Marije. Zato lahko zatrdimo, da imamo tudi ženski evangelij, ki odstira najlepše Božje lastnosti. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive04/2018/10/18/DuhovnamiselMMC.PR1.20181018.4.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 335 clean Saj ste tudi vi že slišali mnenje, da so ženske v Cerkvi zapostavljene in da nimajo takega mesta, kakor bi jim pripadalo. Ali to velja tudi za Sv. pismo in zlasti evangelije? V sveti knjigi so ženske vedno navzoče in velikokrat odigrajo pozitivnejšo vlogo kot moški. Dovolj je pomisliti samo na Jezusovo trpljenje, ko so ga spremljale žene in sočustvovale z njim, medtem ko so se moški razbežali. Tudi pod križem so, razen zvestega učenca Janeza, vztrajale samo žene. Med štirimi evangeliji ima posebno mesto evangelij po sv. Luku. Sv. Luka, ki danes goduje, je avtor evangelija, ki se nekoliko razlikuje od drugih. V njem nam je zapustil nekaj prilik in odlomkov, ki izrecno poudarjajo Božje usmiljenje. Ta evangelist najbolj natančno opisuje Jezusovo rojstvo in vlogo Jezusove matere Marije, medtem ko evangelist Matej opiše vlogo krušnega očeta sv. Jožefa, torej moško razsežnost. Podobno velja za rodovnika Jezusa Kristusa. Vsak od evangelistov ga opiše po svoji liniji: Matej po moški, Luka po ženski. Odveč je poudariti, da je v tistem času slednje pomenilo revolucionarno novost, saj po judovski tradiciji ženska v javnosti ni veljala nič. Zaslužni papež Benedikt XVI. je kot dober teolog napisal tudi knjigo Jezus iz Nazareta. V njej navaja mnenja dobrih svetopisemskih strokovnjakov, da se je sv. Luka v Janezovi hiši srečal z Jezusovo materjo Marijo in mu je ona opisala dogodke iz Jezusovega otroštva. To je razlog, da Luka najnatančnejše opiše dogodke iz Jezusovega otroštva. Najbrž pa je Marija kot žena dodala še eno razsežnost njegovemu evangeliju – usmiljenje. Vemo, da so običajno matere bolj usmiljene, razumevajoče in sočutne kot očetje. Tako ima samo Lukov evangelij priliki o izgubljenem sinu in o usmiljenem Samarijanu, ki spadata v bisere svetovne književnosti, a tudi odstirata podobo neskončno usmiljenega Boga. Tako lahko rečemo, da je Lukov evangelij nekako ženski evangelij in zato evangelij božjega usmiljenja. Vzhodna tradicija pravi, da je bil Luka po poklicu zdravnik in v prostem času slikar in naj bi narisal ikono Matere Božje. Predvsem pa nam je v svojem evangeliju naslikal podobo Boga kot dobrega, usmiljenega in sočutnega Očeta. Tudi pod ženskim navdihom Jezusove matere Marije. Zato lahko zatrdimo, da imamo tudi ženski evangelij, ki odstira najlepše Božje lastnosti. http://www.rtvslo.si/podcast Thu, 18 Oct 2018 03:55:35 +0000 Božidar Rustja: Ali obstaja ženski evangelij? Pogled na koledar, mislim na tistega z imeni svetnikov, nas danes popelje v Antiohijo in v prvo ter na začetek drugega stoletja po Kristusu, k svetemu Ignaciju. Bil je voditelj krščanske skupnosti v prestolnici Sirije, kmalu za apostolom Petrom, le da ni bil judovskih korenin, ampak se je v krščanstvo spreobrnil iz poganstva. To, kar je napisal mimogrede – resnično mimogrede, ko je bil na poti iz Sirije proti Rimu – to se je neprestano prebiralo in prepisovalo, potem pa ponatiskovalo in prevajalo. Vse do danes. Očitno njegovi zapisi niso bili samo za enkratno uporabo. Najdemo jih v zbirki Spisi apostolskih očetov in v debeli knjigi Zgodnjekrščanski spisi. Sedem pisem je napisal na poti, ki ni bila čisto navadna. Bil je namreč aretiran kot kristjan in so ga z drugimi ujetniki peljali v Rim v mučeniško smrt na igrah, morda ravno v novozgrajenem Koloseju. S čim nas torej ta mož izpred dveh tisočletij še danes nagovarja? Najprej je tu njegova skrb za edinost. To, kar pove o edinosti v Cerkvi, velja za edinost tudi v družbi, v družini, v soseščini. Pogosto je ogrožena in zato potrebuje nenehnih spodbud in vabil. Ko je na svoji poti srečeval krščanske skupnosti in so k njemu prihajali tudi iz drugih mest, jih je vselej občudoval in pohvalil, če je zasledil znamenja edinosti; kolikor pa je opazil silnic, ki so vodile v razdor, je nanje brž opozoril, vendar vedno z močnim poudarjanjem že obstoječih prvin edinosti. Druga njegova velika misel pa je njegovo darovanje življenja. Čeprav bi ga verjetno rimski kristjani lahko kako rešili pred smrtjo, ki ga je čakala najbrž pod zobmi divjih živali (obsojen je bil namreč ad bestias, kar je pomenilo golorok spopad, če se temu lahko tako reče, z divjimi zvermi), čeprav bi ga morda lahko rešili, jih prosi, naj tega ne storijo, pač pa naj mu pustijo, da umre kot pričevalec za svojo vero v Kristusa. Tako se bo pokazal, da je res učenec svojega križanega Boga, ko se mu bo priličil tudi v trpljenju. »Božja pšenica sem,« piše, »Naj me zobje zveri zmeljejo, da postanem čist kruh za Gospoda.« S temi besedami nekako nadaljuje daritev maše, kjer je imel v rokah kruh, ki je postajal telo križanega Kristusa. Zdaj se bo daroval tudi on kot mučenec. To nikakor ne pomeni, da bi tedaj ali pa dandanes kogarkoli vabil, spodbujal in silil k mučeništvu. Uči le, kako je treba znati sprejeti celo trpljenje in samodarovanje, kadar z njim lahko človek pokaže svojo ljubezen do Boga in ljudi. Vedel je namreč, da bo s tem utrdil vero pri mnogih in še večim pomagal priti do nje. Po besedah njegovega malo mlajšega sodobnika Tertulijana je namreč kri mučencev seme kristjanov. Sporočilo, ki ga danes lahko razberemo iz njegovega darovanja življenja je prej v tem, da ne živi v polnosti tisti, ki ima le sebe v svojem središču, ki le zase kopiči stvari in misli, materialne in duhovne dobrine, ampak tisti, ki svoje življenje razdaja vse naokrog in ga nekako žrtvuje za druge dan za dnem in uro za uro. Čeprav je videti, kakor da preliva kri za druge, pa vendar seje dobroto in ljubezen, ki rodita svoje sadove. Je potem res kaj nenavadnega, da te Ignacijeve misli odmevajo še danes in še danes prinašajo sadove? http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive04/2018/10/17/DuhovnamiselMMC.PR1.20181017.3.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 380 clean Pogled na koledar, mislim na tistega z imeni svetnikov, nas danes popelje v Antiohijo in v prvo ter na začetek drugega stoletja po Kristusu, k svetemu Ignaciju. Bil je voditelj krščanske skupnosti v prestolnici Sirije, kmalu za apostolom Petrom, le da ni bil judovskih korenin, ampak se je v krščanstvo spreobrnil iz poganstva. To, kar je napisal mimogrede – resnično mimogrede, ko je bil na poti iz Sirije proti Rimu – to se je neprestano prebiralo in prepisovalo, potem pa ponatiskovalo in prevajalo. Vse do danes. Očitno njegovi zapisi niso bili samo za enkratno uporabo. Najdemo jih v zbirki Spisi apostolskih očetov in v debeli knjigi Zgodnjekrščanski spisi. Sedem pisem je napisal na poti, ki ni bila čisto navadna. Bil je namreč aretiran kot kristjan in so ga z drugimi ujetniki peljali v Rim v mučeniško smrt na igrah, morda ravno v novozgrajenem Koloseju. S čim nas torej ta mož izpred dveh tisočletij še danes nagovarja? Najprej je tu njegova skrb za edinost. To, kar pove o edinosti v Cerkvi, velja za edinost tudi v družbi, v družini, v soseščini. Pogosto je ogrožena in zato potrebuje nenehnih spodbud in vabil. Ko je na svoji poti srečeval krščanske skupnosti in so k njemu prihajali tudi iz drugih mest, jih je vselej občudoval in pohvalil, če je zasledil znamenja edinosti; kolikor pa je opazil silnic, ki so vodile v razdor, je nanje brž opozoril, vendar vedno z močnim poudarjanjem že obstoječih prvin edinosti. Druga njegova velika misel pa je njegovo darovanje življenja. Čeprav bi ga verjetno rimski kristjani lahko kako rešili pred smrtjo, ki ga je čakala najbrž pod zobmi divjih živali (obsojen je bil namreč ad bestias, kar je pomenilo golorok spopad, če se temu lahko tako reče, z divjimi zvermi), čeprav bi ga morda lahko rešili, jih prosi, naj tega ne storijo, pač pa naj mu pustijo, da umre kot pričevalec za svojo vero v Kristusa. Tako se bo pokazal, da je res učenec svojega križanega Boga, ko se mu bo priličil tudi v trpljenju. »Božja pšenica sem,« piše, »Naj me zobje zveri zmeljejo, da postanem čist kruh za Gospoda.« S temi besedami nekako nadaljuje daritev maše, kjer je imel v rokah kruh, ki je postajal telo križanega Kristusa. Zdaj se bo daroval tudi on kot mučenec. To nikakor ne pomeni, da bi tedaj ali pa dandanes kogarkoli vabil, spodbujal in silil k mučeništvu. Uči le, kako je treba znati sprejeti celo trpljenje in samodarovanje, kadar z njim lahko človek pokaže svojo ljubezen do Boga in ljudi. Vedel je namreč, da bo s tem utrdil vero pri mnogih in še večim pomagal priti do nje. Po besedah njegovega malo mlajšega sodobnika Tertulijana je namreč kri mučencev seme kristjanov. Sporočilo, ki ga danes lahko razberemo iz njegovega darovanja življenja je prej v tem, da ne živi v polnosti tisti, ki ima le sebe v svojem središču, ki le zase kopiči stvari in misli, materialne in duhovne dobrine, ampak tisti, ki svoje življenje razdaja vse naokrog in ga nekako žrtvuje za druge dan za dnem in uro za uro. Čeprav je videti, kakor da preliva kri za druge, pa vendar seje dobroto in ljubezen, ki rodita svoje sadove. Je potem res kaj nenavadnega, da te Ignacijeve misli odmevajo še danes in še danes prinašajo sadove? http://www.rtvslo.si/podcast Wed, 17 Oct 2018 03:56:20 +0000 Miran Špelič: sv. Ignacij Antiohijski Ko današnje razmišljanje ni in ni hotelo steči po tipkovnici na prazen list računalniškega ekrana, sem se zazrla skozi okno študijske čitalnice, ki je obrnjeno proti zahodu. Pogled na sosednjo stavbo zastira divji kostanj. Njegovo cvetenje sem zamudila, zaradi zaprtega okna pa nisem mogla prisluhniti šumenju listja, ki ga je prinesel veter. Skupaj z listi so poplesavale tudi zelene ježice. Bodičasta lupina okrog ploda se bo razprla, ko bo plod dovolj zrel. Takrat bodo največ dela imeli smetarji. Ko sem se približala oknu in ga odprla, sem opazila, da nekaj ježic leži pod krošnjo drevesa, a ne zato, ker bi bile že zrele. Odpihnil jih je veter, še preden sta se njihova rast in zorenje končali, meni pa je veter na obraz prinesel svežino novega dne. Ne samo kostanjeve ježice, tudi nas veter maje in obrača. Za razliko od kostanjevega drevesa se lahko z malo truda premaknemo z mesta, kjer stojimo, in ujamemo veter v naša jadra. In začnemo krmariti lastno življenje. Brez prave moči vetra ne bomo izpluli iz pristana, kakor tudi ne, če ne bomo jader napeli. Še prej pa moramo dvigniti življenjsko sidro in odvezati močno vrv, ki nas zadržuje v na videz varnem privezu. V primerjavi z vodnimi ladjami, ki jih po brodolomu največkrat odpeljejo v razrez, je lupina ladje življenja veliko bolj trpežna in odporna, a ne nezlomljiva. Nezlomljivi smo samo toliko časa, dokler v naša jadra piha prijeten in osvežujoč veter ter dokler usmerjamo krmilo v pravo smer. Na življenjski plovbi se ne bomo mogli izogniti ostrim skalam, verjetno bomo tudi nasedli in stopili na bodečo ježico. V naša življenjska jadra se ne ujame samo šumenje listja, ki ga nosi veter, niti veter z jader ne odpihne samo plev. Poleg vseh vetrov, ki pihajo z vseh štirih strani neba, poznamo še hinavski veter, le da tega povzročamo ljudje. Ta se mi zdi veliko bolj nevaren od severnega vetra ali močne burje. Zmesti zna življenjsko iglo, s katero uravnavamo plovbo našega življenja. In kaj storiti, ko bomo v jadra ujeli hinavski veter? Ker na magnetno iglo kompasa, nepogrešljivega pripomočka vseh krmarjev, vplivajo odkloni in vplivi zunanjih magnetnih polj, kompas potrebuje popravek. Tako kot ga potrebujemo ljudje. Ko bomo spoznali, da nam kompas življenja ne kaže več prave smeri, moramo popravek narediti sami: spremeniti moramo smer plovbe in položaj. Ne bojte se, spoštovani poslušalci in cenjene poslušalke, svoje plovbe. »Poglejte ladje, kako velike so in kako jih ženejo hudi vetrovi, pa jih usmerja majhno krmilo, kamor hoče krmarjeva volja.« (prim. Jak 3,4–5) Le nečesa ne smete pozabiti. Za čim varnejšo plovbo življenja morate vedeti, kam, kako, od kod in kdaj pihajo vetrovi na vaših poteh. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive04/2018/10/16/DuhovnamiselMMC.PR1.20181016.2.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 356 clean Ko današnje razmišljanje ni in ni hotelo steči po tipkovnici na prazen list računalniškega ekrana, sem se zazrla skozi okno študijske čitalnice, ki je obrnjeno proti zahodu. Pogled na sosednjo stavbo zastira divji kostanj. Njegovo cvetenje sem zamudila, zaradi zaprtega okna pa nisem mogla prisluhniti šumenju listja, ki ga je prinesel veter. Skupaj z listi so poplesavale tudi zelene ježice. Bodičasta lupina okrog ploda se bo razprla, ko bo plod dovolj zrel. Takrat bodo največ dela imeli smetarji. Ko sem se približala oknu in ga odprla, sem opazila, da nekaj ježic leži pod krošnjo drevesa, a ne zato, ker bi bile že zrele. Odpihnil jih je veter, še preden sta se njihova rast in zorenje končali, meni pa je veter na obraz prinesel svežino novega dne. Ne samo kostanjeve ježice, tudi nas veter maje in obrača. Za razliko od kostanjevega drevesa se lahko z malo truda premaknemo z mesta, kjer stojimo, in ujamemo veter v naša jadra. In začnemo krmariti lastno življenje. Brez prave moči vetra ne bomo izpluli iz pristana, kakor tudi ne, če ne bomo jader napeli. Še prej pa moramo dvigniti življenjsko sidro in odvezati močno vrv, ki nas zadržuje v na videz varnem privezu. V primerjavi z vodnimi ladjami, ki jih po brodolomu največkrat odpeljejo v razrez, je lupina ladje življenja veliko bolj trpežna in odporna, a ne nezlomljiva. Nezlomljivi smo samo toliko časa, dokler v naša jadra piha prijeten in osvežujoč veter ter dokler usmerjamo krmilo v pravo smer. Na življenjski plovbi se ne bomo mogli izogniti ostrim skalam, verjetno bomo tudi nasedli in stopili na bodečo ježico. V naša življenjska jadra se ne ujame samo šumenje listja, ki ga nosi veter, niti veter z jader ne odpihne samo plev. Poleg vseh vetrov, ki pihajo z vseh štirih strani neba, poznamo še hinavski veter, le da tega povzročamo ljudje. Ta se mi zdi veliko bolj nevaren od severnega vetra ali močne burje. Zmesti zna življenjsko iglo, s katero uravnavamo plovbo našega življenja. In kaj storiti, ko bomo v jadra ujeli hinavski veter? Ker na magnetno iglo kompasa, nepogrešljivega pripomočka vseh krmarjev, vplivajo odkloni in vplivi zunanjih magnetnih polj, kompas potrebuje popravek. Tako kot ga potrebujemo ljudje. Ko bomo spoznali, da nam kompas življenja ne kaže več prave smeri, moramo popravek narediti sami: spremeniti moramo smer plovbe in položaj. Ne bojte se, spoštovani poslušalci in cenjene poslušalke, svoje plovbe. »Poglejte ladje, kako velike so in kako jih ženejo hudi vetrovi, pa jih usmerja majhno krmilo, kamor hoče krmarjeva volja.« (prim. Jak 3,4–5) Le nečesa ne smete pozabiti. Za čim varnejšo plovbo življenja morate vedeti, kam, kako, od kod in kdaj pihajo vetrovi na vaših poteh. http://www.rtvslo.si/podcast Tue, 16 Oct 2018 03:55:56 +0000 Alenka Veber: Veter Osebnost in duhovni lik Terezije Avilske, španske karmeličanske redovnice iz 16. stoletja in prve cerkvene učiteljice, nam je vir navdiha tudi danes. Ne samo v duhovnem življenju, ampak tudi kar zadeva ženske in njihovo vlogo v družbi. Seveda pa ne moremo reči, da je sv. Terezija feministka, čeprav jo v svoji vplivni knjigi Drugi spol omenja tudi francoska teoretičarka Simone de Beauvoir. Kakšno je pravzaprav Terezijino sporočilo o ženski? Najprej se moramo zavedati, da je Terezija živela v izrazito patriarhalni družbi, ki ženskam še zdaleč ni bila naklonjena. Vse javne funkcije v kulturnem in verskem življenju so bile pridržane moškim. Vloga ženske je bila omejena na rojevanje in vzgojo otrok, skratka na skrb za dom. Ženska je lahko opravljala samo vsakdanja dela: pranje perila, šivanje, peka kruha, prodaja sadja in zelenjave itn. Ženske niso smele ne študirati ne poučevati. Terezija se verjetno ni v celoti zavedala, kako zelo je bila tedanja družbena miselnost nenaklonjena ženski. Toda ko je s skupino enako mislečih žensk začela s prenovo karmeličanskega reda, je v marsičem ubrala nove poti glede njihovega položaja. Že kot otrok se je Terezija naučila brati in pisati, kar je povsem spremenilo njen družbeni status. Začela je pisati o duhovnih stvareh, ker je hotela razumeti, kaj se ji dogaja v molitvi. Danes bi rekli, da je skušala analizirati dogajanje v svoji nótranjosti. Hotela je spoznati, kdo je ona sama in kdo je Bog, v katerega veruje. Terezijina spoznanja so bila tudi njenim sosestram redovnicam v pomoč na njihovi duhovni poti. Z branjem in pisanjem pa so dosegle zavidljiv kulturni nivo. Ko je Terezija leta 1562 ustanovila samostan sv. Jožefa v Avili, je sprejemala samo dekleta, ki so znala brati in pisati. Toda ko je na samostanska vrata potrkala Ana sv. Bartolomeja, ki je bila nepismena, jo je kljub temu sprejela. Sama jo je naučila brati in pisati. Pozneje je Ani večkrat narekovala svoja pisma. Samostanska knjižnica je nastala iz Terezijine osebne zbirke knjig. Terezija je bila velika ljubiteljica knjig, poezije, gledaliških uprizoritev v času razvedrila, vseskozi je bila v stiku z najpomembnejšimi učenjaki tedanjega časa. Njene sosestre so po Terezijini smrti postale vzor duhovnega življenja, glasnice kulture in izobraževanja. Povod za to »duhovno in kulturno revolucijo«, ki se je začela s sv. Terezijo Avilsko, pa ni bil v nasprotovanju ali protéstu proti tedanji patriarhalni družbi, temveč v njeni potrebi po spoznavanju sebe in odkrivanju smisla lastnega bivanja. V tem nam je lahko zgled tudi danes. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive04/2018/10/15/DuhovnamiselMMC.PR1.20181015.1.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 369 clean Osebnost in duhovni lik Terezije Avilske, španske karmeličanske redovnice iz 16. stoletja in prve cerkvene učiteljice, nam je vir navdiha tudi danes. Ne samo v duhovnem življenju, ampak tudi kar zadeva ženske in njihovo vlogo v družbi. Seveda pa ne moremo reči, da je sv. Terezija feministka, čeprav jo v svoji vplivni knjigi Drugi spol omenja tudi francoska teoretičarka Simone de Beauvoir. Kakšno je pravzaprav Terezijino sporočilo o ženski? Najprej se moramo zavedati, da je Terezija živela v izrazito patriarhalni družbi, ki ženskam še zdaleč ni bila naklonjena. Vse javne funkcije v kulturnem in verskem življenju so bile pridržane moškim. Vloga ženske je bila omejena na rojevanje in vzgojo otrok, skratka na skrb za dom. Ženska je lahko opravljala samo vsakdanja dela: pranje perila, šivanje, peka kruha, prodaja sadja in zelenjave itn. Ženske niso smele ne študirati ne poučevati. Terezija se verjetno ni v celoti zavedala, kako zelo je bila tedanja družbena miselnost nenaklonjena ženski. Toda ko je s skupino enako mislečih žensk začela s prenovo karmeličanskega reda, je v marsičem ubrala nove poti glede njihovega položaja. Že kot otrok se je Terezija naučila brati in pisati, kar je povsem spremenilo njen družbeni status. Začela je pisati o duhovnih stvareh, ker je hotela razumeti, kaj se ji dogaja v molitvi. Danes bi rekli, da je skušala analizirati dogajanje v svoji nótranjosti. Hotela je spoznati, kdo je ona sama in kdo je Bog, v katerega veruje. Terezijina spoznanja so bila tudi njenim sosestram redovnicam v pomoč na njihovi duhovni poti. Z branjem in pisanjem pa so dosegle zavidljiv kulturni nivo. Ko je Terezija leta 1562 ustanovila samostan sv. Jožefa v Avili, je sprejemala samo dekleta, ki so znala brati in pisati. Toda ko je na samostanska vrata potrkala Ana sv. Bartolomeja, ki je bila nepismena, jo je kljub temu sprejela. Sama jo je naučila brati in pisati. Pozneje je Ani večkrat narekovala svoja pisma. Samostanska knjižnica je nastala iz Terezijine osebne zbirke knjig. Terezija je bila velika ljubiteljica knjig, poezije, gledaliških uprizoritev v času razvedrila, vseskozi je bila v stiku z najpomembnejšimi učenjaki tedanjega časa. Njene sosestre so po Terezijini smrti postale vzor duhovnega življenja, glasnice kulture in izobraževanja. Povod za to »duhovno in kulturno revolucijo«, ki se je začela s sv. Terezijo Avilsko, pa ni bil v nasprotovanju ali protéstu proti tedanji patriarhalni družbi, temveč v njeni potrebi po spoznavanju sebe in odkrivanju smisla lastnega bivanja. V tem nam je lahko zgled tudi danes. http://www.rtvslo.si/podcast Mon, 15 Oct 2018 03:56:09 +0000 Robert Kralj: Terezija Avilska: krščanska feministka? »Oči, kdaj bom lahko šel ven?« »Ko boš naredil vso domačo nalogo!« »Mami, vsi v razredu že imajo pametni telefon. Kdaj ga bom pa jaz dobila?« »Kupili ti ga bomo, če boš imela na koncu šolskega leta dobre ocene in boš pridna v glasbeni šoli!« Takšni in tem podobni dialogi so nam verjetno vsem dobro poznani. Najsibo iz časa vzgoje, ki smo je bili deležni v domači družini, ali pa so čisto aktualni, ker vsa s tovrstnimi vprašanji sooča vaš otrok ali vnuk. Vsekakor smo se vsi dobro naučili, da če hočeš nekaj doseči, se moraš za to tudi potruditi. Dobro stvar si je pač treba zaslužiti. To še danes vsi dobro vemo – nič ni zastonj! Seveda nas tak način pogojevanja v vzgoji, ki je sam na sebi sicer dober, lahko slednjič privede do tega, da mislimo, da si moramo vse zaslužiti. Ko zaznamo in zmoremo zaslužiti, pa menimo, da si pač lahko vse, ali pa vsaj marsikaj kupimo. Drži. A ne v primeru ljubezni. Ljubezni si ne moremo prislužiti niti je ne moremo kupiti. Izjemo dopušča pregovor: »Če želite, da vas nekdo ljubi večno, kupite psa.« Na človeški ravni pa to preprosto ne gre, ker je pristna ljubezen svobodna in si je torej ne morem zaslužiti. Z enakim problemom se seveda srečamo, ko gre za odnos z Bogom. Simptomatični primerek s tega področja prinaša evangelij današnje nedelje. Gre namreč za nekega človeka, ki Jezusa sprašuje, kaj naj stori, da bo deležen večnega življenja. Ta človek je vzorna oseba, moralen in kreposten. Že od svoje mladosti naprej izpolnjuje vse božje zapovedi. Kaj naj torej še naredi, da si bo vendarle zaslužil nebesa? In prav v tu je srčika problema. Ta človek si namreč želi s svojo pridnostjo, s svojo prizadevnostjo, s svojo moralnostjo zaslužiti nebesa. Ali lahko še kaj naredim, da bo Bog srečen in zadovoljen z mano in me bo vendarle pripravljen vzeti v nebesa? Kolikokrat tudi mi razmišljamo v teh kategorijah? Kolikokrat zapademo v to, trgovsko logiko, ko mislimo, da si moramo zaslužiti nebesa? Ali pa, da moramo biti pridni in izpolnjevati zapovedi, da nas bo Bog imel rad. Kako težko namreč sprejmemo resnico, ki je popolnoma nasprotna od takšnega razmišljanja. Bog nas ljubi. Bog me ima rad – zastonj. Ni mi treba biti priden, moralen, kreposten in izpolnjevati zapovedi, da bi si zaslužil njegovo ljubezen. Bog me ima rad. Šele, ko se resnično zavem tega, je prav to dejstvo, da me ima Bog res rad, razlog za to, da si želim živeti pošteno, pravično, iskreno, pač na način, kot me k temu spodbujajo božje zapovedi. Prizadevam si biti dober, ne zato, da bi si zaslužil božjo ljubezen ali nebesa, ampak zato, ker sem ljubljen. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive04/2018/10/14/DuhovnamiselMMC.PR1.20181014.7.0650.mp3 RTVSLO – Prvi 385 clean »Oči, kdaj bom lahko šel ven?« »Ko boš naredil vso domačo nalogo!« »Mami, vsi v razredu že imajo pametni telefon. Kdaj ga bom pa jaz dobila?« »Kupili ti ga bomo, če boš imela na koncu šolskega leta dobre ocene in boš pridna v glasbeni šoli!« Takšni in tem podobni dialogi so nam verjetno vsem dobro poznani. Najsibo iz časa vzgoje, ki smo je bili deležni v domači družini, ali pa so čisto aktualni, ker vsa s tovrstnimi vprašanji sooča vaš otrok ali vnuk. Vsekakor smo se vsi dobro naučili, da če hočeš nekaj doseči, se moraš za to tudi potruditi. Dobro stvar si je pač treba zaslužiti. To še danes vsi dobro vemo – nič ni zastonj! Seveda nas tak način pogojevanja v vzgoji, ki je sam na sebi sicer dober, lahko slednjič privede do tega, da mislimo, da si moramo vse zaslužiti. Ko zaznamo in zmoremo zaslužiti, pa menimo, da si pač lahko vse, ali pa vsaj marsikaj kupimo. Drži. A ne v primeru ljubezni. Ljubezni si ne moremo prislužiti niti je ne moremo kupiti. Izjemo dopušča pregovor: »Če želite, da vas nekdo ljubi večno, kupite psa.« Na človeški ravni pa to preprosto ne gre, ker je pristna ljubezen svobodna in si je torej ne morem zaslužiti. Z enakim problemom se seveda srečamo, ko gre za odnos z Bogom. Simptomatični primerek s tega področja prinaša evangelij današnje nedelje. Gre namreč za nekega človeka, ki Jezusa sprašuje, kaj naj stori, da bo deležen večnega življenja. Ta človek je vzorna oseba, moralen in kreposten. Že od svoje mladosti naprej izpolnjuje vse božje zapovedi. Kaj naj torej še naredi, da si bo vendarle zaslužil nebesa? In prav v tu je srčika problema. Ta človek si namreč želi s svojo pridnostjo, s svojo prizadevnostjo, s svojo moralnostjo zaslužiti nebesa. Ali lahko še kaj naredim, da bo Bog srečen in zadovoljen z mano in me bo vendarle pripravljen vzeti v nebesa? Kolikokrat tudi mi razmišljamo v teh kategorijah? Kolikokrat zapademo v to, trgovsko logiko, ko mislimo, da si moramo zaslužiti nebesa? Ali pa, da moramo biti pridni in izpolnjevati zapovedi, da nas bo Bog imel rad. Kako težko namreč sprejmemo resnico, ki je popolnoma nasprotna od takšnega razmišljanja. Bog nas ljubi. Bog me ima rad – zastonj. Ni mi treba biti priden, moralen, kreposten in izpolnjevati zapovedi, da bi si zaslužil njegovo ljubezen. Bog me ima rad. Šele, ko se resnično zavem tega, je prav to dejstvo, da me ima Bog res rad, razlog za to, da si želim živeti pošteno, pravično, iskreno, pač na način, kot me k temu spodbujajo božje zapovedi. Prizadevam si biti dober, ne zato, da bi si zaslužil božjo ljubezen ali nebesa, ampak zato, ker sem ljubljen. http://www.rtvslo.si/podcast Sun, 14 Oct 2018 04:56:25 +0000 Andraž Arko: Kako si lahko zaslužim nebesa? Spoštovani, soočil sem se s cerkvenim dostojanstvenikom, ki mi je glede perečega vprašanja zla v svetu razburjen zažugal in me prezirljivo ošvrknil, da kot teolog spodkopavam ustoličenega Boga. Vztrajal je, da moj govor ni prikladen, jaz pa, da je zlo resnično, saj moramo z golimi rokami puliti zaplate, polne trnja in osata. Ugledni gospod očitno ne vé, da edino krščanstvo dopušča kritiko na račun Boga, ker razuma ne izključuje, ampak uči, da je razum prijatelj vere. Zato je edino krščanstvo razvilo znotraj teologije prav apologetiko, védo, ki krščanstvo pojasnjuje in brani, kar je dokaz, da je v krščanstvu napad na Boga sprejemljiv. V ostalih religijah je prerekanje z Bogom nespodobno, nedopustno in grešno. Krščanski Bog se ni zavaroval z veseloigro, niti s strahovlado samodržca, pred katerim moramo klečeplaziti ter mu na slepo verjeti. Pred nasprotniki in tekmeci ni ogrožen, saj ga ne more nihče pritisniti ob zid. Kdor je moder, ne naklepa zmagati, zato ni nikoli poražen in nikoli ne izgubi, ampak je že zmagovalec. Bogu lahko postavljamo kakršnakoli vprašanja. Ni užaljen in se nam ne maščuje. Ne moremo ga razdražiti, se mu zameriti ali pa mu odvzeti čast. Svobodno se lahko izkašljamo, da nas vprašanje zla muči. Jezusov Bog ni sterilno nedotakljiv, ampak radikalno drugačen od krhkih človeških konstruktov religijskih Bogov, ki so privlačni in mikavni, a niso zadostni. Ameriški pisatelj Jack Kent (1920-1985) je napisal preprosto zgodbo za otroke z naslovom Zmaji ne obstajajo (There’s No Such Things as a Dragon), ki je lahko tudi zgodba za odrasle. Govori o mami, ki je dečka Billyja na vse kriplje prepričevala, da zmaji ne obstajajo. Dokler so odrasli pri tem vztrajali, je zmaj nenehno rasel, napolnil vso hišo in zavzemal ozemlja tudi zunaj nje. Ko je imel Billy dovolj sprenevedanja odraslih, ki so v resni zadevi videli le pravljično bitje, je zavpil: »Mami, to je vendar zmaj!« V istem trenutku se je začel zmaj krčiti … Sprašujem, zakaj se odrasli pretvarjamo ter si ne upamo zla imenovati in svojih zablod priznati, predvsem etičnih in ekoloških? Zakaj ohranjamo navidezni pravljični mir in zlo spretno pritajujemo pod preprogo diplomacije? Slej ko prej nam zadeve uidejo iz rok, dolg zmajev politikantski rep pa pokuka iz črne omare demagogije. Ne sprašujem, kdo bo rekel bobu bob, ampak kdo bo rekel zmaju zmaj? http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive04/2018/10/13/DuhovnamiselMMC.PR1.20181013.6.0650.mp3 RTVSLO – Prvi 386 clean Spoštovani, soočil sem se s cerkvenim dostojanstvenikom, ki mi je glede perečega vprašanja zla v svetu razburjen zažugal in me prezirljivo ošvrknil, da kot teolog spodkopavam ustoličenega Boga. Vztrajal je, da moj govor ni prikladen, jaz pa, da je zlo resnično, saj moramo z golimi rokami puliti zaplate, polne trnja in osata. Ugledni gospod očitno ne vé, da edino krščanstvo dopušča kritiko na račun Boga, ker razuma ne izključuje, ampak uči, da je razum prijatelj vere. Zato je edino krščanstvo razvilo znotraj teologije prav apologetiko, védo, ki krščanstvo pojasnjuje in brani, kar je dokaz, da je v krščanstvu napad na Boga sprejemljiv. V ostalih religijah je prerekanje z Bogom nespodobno, nedopustno in grešno. Krščanski Bog se ni zavaroval z veseloigro, niti s strahovlado samodržca, pred katerim moramo klečeplaziti ter mu na slepo verjeti. Pred nasprotniki in tekmeci ni ogrožen, saj ga ne more nihče pritisniti ob zid. Kdor je moder, ne naklepa zmagati, zato ni nikoli poražen in nikoli ne izgubi, ampak je že zmagovalec. Bogu lahko postavljamo kakršnakoli vprašanja. Ni užaljen in se nam ne maščuje. Ne moremo ga razdražiti, se mu zameriti ali pa mu odvzeti čast. Svobodno se lahko izkašljamo, da nas vprašanje zla muči. Jezusov Bog ni sterilno nedotakljiv, ampak radikalno drugačen od krhkih človeških konstruktov religijskih Bogov, ki so privlačni in mikavni, a niso zadostni. Ameriški pisatelj Jack Kent (1920-1985) je napisal preprosto zgodbo za otroke z naslovom Zmaji ne obstajajo (There’s No Such Things as a Dragon), ki je lahko tudi zgodba za odrasle. Govori o mami, ki je dečka Billyja na vse kriplje prepričevala, da zmaji ne obstajajo. Dokler so odrasli pri tem vztrajali, je zmaj nenehno rasel, napolnil vso hišo in zavzemal ozemlja tudi zunaj nje. Ko je imel Billy dovolj sprenevedanja odraslih, ki so v resni zadevi videli le pravljično bitje, je zavpil: »Mami, to je vendar zmaj!« V istem trenutku se je začel zmaj krčiti … Sprašujem, zakaj se odrasli pretvarjamo ter si ne upamo zla imenovati in svojih zablod priznati, predvsem etičnih in ekoloških? Zakaj ohranjamo navidezni pravljični mir in zlo spretno pritajujemo pod preprogo diplomacije? Slej ko prej nam zadeve uidejo iz rok, dolg zmajev politikantski rep pa pokuka iz črne omare demagogije. Ne sprašujem, kdo bo rekel bobu bob, ampak kdo bo rekel zmaju zmaj? http://www.rtvslo.si/podcast Sat, 13 Oct 2018 04:56:26 +0000 Daniel Brkič: Kdo bo rekel zmaju zmaj? Kaj nam pride na misel ob besedi laž? Izrek, da ima laž kratke noge? Mogoče izštevanka: »Lažeš, kradeš, bolhe ješ, v šolo prideš, nič ne veš.«? Ali pa Ostržkov rastoči nos? Laž, skratka, razumemo kot nekaj moralno nesprejemljivega in spornega. Pa je laž res zgolj in samo to? Brez laži, recimo, ne bi bilo znamenitega starogrškega silogizma, ki se glasi: »Krečan pravi: ‘Vsi Krečani lažejo.’« Poglejmo. Če so vsi Krečani lažnivci, potem se laže tudi Krečan, ki nam to zatrjuje. Torej je njegova izjava, da vsi Krečani lažejo, pravzaprav laž. Njegova izjava požira svoj lastni rep. Ali govori resnico in se laže. Ali pa se laže in s tem zatrjuje resnico. Trdno gledišče znotraj te zanke resnice in laži, se nam vedno znova zmakne spod nog. A nekaj zagotovo drži: laž je daleč od tega, da bi bila zgolj enoplastna in enoznačna. V redu, boste rekli, ampak to je logika. Morala je nekaj čisto drugega. Pa se vrnimo k morali. In to k logično domišljenemu moralnemu sistemu nemškega filozofa Immanuela Kanta. Kant nas postavi v moralni precep. Če živimo v skladu z notranjim moralnim zakonom, ki je naša najvišja zapoved, potem, med drugim, ne lažemo. Nikdar in nikjer. Saj bi to pomenilo, da ne delujemo kot dobri posameznik. Zdaj pa si predstavljajmo, da se pri nas skriva prijatelj, ki je zagrešil zločin. Na vrata potrka policija. In smo v moralnem precepu: bomo prijatelja predali in delovali dobro, v skladu z moralnim zakonom, ali ga bomo obvarovali in se zlagali, delovali ne-moralno. Tu še lahko na tehtnico postavimo težo zločina na eni in težo našega prijateljstva na drugi strani. Kaj pa v naslednjem primeru? Na vrata potrkajo plačani morilci, da bi prijatelja odpeljali in mu po principu zob za zob sodili sami. Bomo prijatelja obvarovali ali ga bomo predali morilcem. Se bomo zlagali in delovali ne-moralno ali bomo delovali moralno skladno in prijatelja izdali. Seveda že beseda »izdali« pove, kako bomo ravnali. Rekli bomo, da prijatelja nismo videli že več tednov. Namerno bomo kršili moralni zakon, ki nam veleva, naj ne lažemo. In ob tem ne bomo imeli slabe vesti. Nos se nam ne bo podaljšal niti za milimeter. Laž je namreč v tem primeru dojeta kot nekaj dobrega, moralnega in … nujnega. Nič spornega ni na njej. Kajti to, kdaj je laž moralno sprejemljiva, kdaj laž pravzaprav ni laž, je odvisno od določenega konteksta, ko laž izrečemo, in ne od laži same. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive04/2018/10/12/DuhovnamiselMMC.PR1.20181012.5.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 394 clean Kaj nam pride na misel ob besedi laž? Izrek, da ima laž kratke noge? Mogoče izštevanka: »Lažeš, kradeš, bolhe ješ, v šolo prideš, nič ne veš.«? Ali pa Ostržkov rastoči nos? Laž, skratka, razumemo kot nekaj moralno nesprejemljivega in spornega. Pa je laž res zgolj in samo to? Brez laži, recimo, ne bi bilo znamenitega starogrškega silogizma, ki se glasi: »Krečan pravi: ‘Vsi Krečani lažejo.’« Poglejmo. Če so vsi Krečani lažnivci, potem se laže tudi Krečan, ki nam to zatrjuje. Torej je njegova izjava, da vsi Krečani lažejo, pravzaprav laž. Njegova izjava požira svoj lastni rep. Ali govori resnico in se laže. Ali pa se laže in s tem zatrjuje resnico. Trdno gledišče znotraj te zanke resnice in laži, se nam vedno znova zmakne spod nog. A nekaj zagotovo drži: laž je daleč od tega, da bi bila zgolj enoplastna in enoznačna. V redu, boste rekli, ampak to je logika. Morala je nekaj čisto drugega. Pa se vrnimo k morali. In to k logično domišljenemu moralnemu sistemu nemškega filozofa Immanuela Kanta. Kant nas postavi v moralni precep. Če živimo v skladu z notranjim moralnim zakonom, ki je naša najvišja zapoved, potem, med drugim, ne lažemo. Nikdar in nikjer. Saj bi to pomenilo, da ne delujemo kot dobri posameznik. Zdaj pa si predstavljajmo, da se pri nas skriva prijatelj, ki je zagrešil zločin. Na vrata potrka policija. In smo v moralnem precepu: bomo prijatelja predali in delovali dobro, v skladu z moralnim zakonom, ali ga bomo obvarovali in se zlagali, delovali ne-moralno. Tu še lahko na tehtnico postavimo težo zločina na eni in težo našega prijateljstva na drugi strani. Kaj pa v naslednjem primeru? Na vrata potrkajo plačani morilci, da bi prijatelja odpeljali in mu po principu zob za zob sodili sami. Bomo prijatelja obvarovali ali ga bomo predali morilcem. Se bomo zlagali in delovali ne-moralno ali bomo delovali moralno skladno in prijatelja izdali. Seveda že beseda »izdali« pove, kako bomo ravnali. Rekli bomo, da prijatelja nismo videli že več tednov. Namerno bomo kršili moralni zakon, ki nam veleva, naj ne lažemo. In ob tem ne bomo imeli slabe vesti. Nos se nam ne bo podaljšal niti za milimeter. Laž je namreč v tem primeru dojeta kot nekaj dobrega, moralnega in … nujnega. Nič spornega ni na njej. Kajti to, kdaj je laž moralno sprejemljiva, kdaj laž pravzaprav ni laž, je odvisno od določenega konteksta, ko laž izrečemo, in ne od laži same. http://www.rtvslo.si/podcast Fri, 12 Oct 2018 03:56:34 +0000 Goran Černe Potočnik: Laž Vsak od nas pozna zadrego, ko moramo najti primerno darilo za nekoga, ki ima rojstni dan. Če nam je ta človek blizu, nam je laže izbirati, ker vemo, s čim mu bomo napravili veselje. Teže je seveda pri tistih, ki jih ne poznamo tako dobro. Včasih v takšni nemoči kupujemo tudi kakšne neumnosti. Samo, da bo darilo. Navadno so darila materialna, kakšen predmet, včasih pa je kdo pri tem tudi bolj iznajdljiv, na primer nekajdnevno bivanje v toplicah, vožnja z balonom ali kaj podobnega. Pa tudi to je nekaj, kar je povezano z denarjem. So pa tudi darila, ki jih ne moreš kupiti z denarjem in so še prav posebno dragocena. O takšnem darilu mi je pripovedovala kolegica. Pred leti, ko je eden od sinov imel deveti rojstni dan, mu je dala prav posebno darilo: obljubila mu je, da ne bo več kadila. To obljubo je potem tudi zelo resno izpolnila in od takrat ne kadi več. Zdaj je to že kar precej dolgo in je kajenje šlo že skoraj v pozabo. Ob tem je treba povedati, da je kolegica veliko kadila, tudi z velikim užitkom. Eden od treh sinov jo je večkrat prosil, naj neha, ker se je bal, da bo mama zaradi tega kar umrla in kaj takega bi bilo zanj najhuje. V šoli so se učili o kajenju in tam je tudi slišal, kako škodljivo je kajenje. Predstavljam si, da učiteljica, ki je otrokom o tem tako prepričljivo govorila, sama ni kadila. Ko je kolegica videla, v kašnih skrbeh je sin, kako se prestraši ob vsaki cigareti, ki jo mama pokadi, je sklenila, da mora narediti vse, da otrok ne bo več živel v takšnem strahu. Za njegov deveti rojstni dan je pokadila zadnjo cigareto. Darilo, ki nima nič opraviti z denarjem, pač pa z veliko ljubeznijo. Sin je doživel, kako je mama zanj pripravljena opustiti kajenje, ki je bilo povezano zanjo z velikim užitkom. Ampak sin je bil zanjo še veliko bolj dragocen in otrok je doživel ob njeni odločitvi prav to. Zanimalo me je, če sin sedaj, po tolikih letih, kadi. Kadi. Kdo ve, ali se kdaj spomni na mamino darilo ob devetem rojstnem dnevu? Kaj bo on lahko podaril svojim otrokom, s čemer jim bo lahko pokazal svojo ljubezen? http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive04/2018/10/11/DuhovnamiselMMC.PR1.20181011.4.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 327 clean Vsak od nas pozna zadrego, ko moramo najti primerno darilo za nekoga, ki ima rojstni dan. Če nam je ta človek blizu, nam je laže izbirati, ker vemo, s čim mu bomo napravili veselje. Teže je seveda pri tistih, ki jih ne poznamo tako dobro. Včasih v takšni nemoči kupujemo tudi kakšne neumnosti. Samo, da bo darilo. Navadno so darila materialna, kakšen predmet, včasih pa je kdo pri tem tudi bolj iznajdljiv, na primer nekajdnevno bivanje v toplicah, vožnja z balonom ali kaj podobnega. Pa tudi to je nekaj, kar je povezano z denarjem. So pa tudi darila, ki jih ne moreš kupiti z denarjem in so še prav posebno dragocena. O takšnem darilu mi je pripovedovala kolegica. Pred leti, ko je eden od sinov imel deveti rojstni dan, mu je dala prav posebno darilo: obljubila mu je, da ne bo več kadila. To obljubo je potem tudi zelo resno izpolnila in od takrat ne kadi več. Zdaj je to že kar precej dolgo in je kajenje šlo že skoraj v pozabo. Ob tem je treba povedati, da je kolegica veliko kadila, tudi z velikim užitkom. Eden od treh sinov jo je večkrat prosil, naj neha, ker se je bal, da bo mama zaradi tega kar umrla in kaj takega bi bilo zanj najhuje. V šoli so se učili o kajenju in tam je tudi slišal, kako škodljivo je kajenje. Predstavljam si, da učiteljica, ki je otrokom o tem tako prepričljivo govorila, sama ni kadila. Ko je kolegica videla, v kašnih skrbeh je sin, kako se prestraši ob vsaki cigareti, ki jo mama pokadi, je sklenila, da mora narediti vse, da otrok ne bo več živel v takšnem strahu. Za njegov deveti rojstni dan je pokadila zadnjo cigareto. Darilo, ki nima nič opraviti z denarjem, pač pa z veliko ljubeznijo. Sin je doživel, kako je mama zanj pripravljena opustiti kajenje, ki je bilo povezano zanjo z velikim užitkom. Ampak sin je bil zanjo še veliko bolj dragocen in otrok je doživel ob njeni odločitvi prav to. Zanimalo me je, če sin sedaj, po tolikih letih, kadi. Kadi. Kdo ve, ali se kdaj spomni na mamino darilo ob devetem rojstnem dnevu? Kaj bo on lahko podaril svojim otrokom, s čemer jim bo lahko pokazal svojo ljubezen? http://www.rtvslo.si/podcast Thu, 11 Oct 2018 03:55:27 +0000 Metka Klevišar: Darilo za rojstni dan Nekega jutra sem se vozil na sestanek. Pred mano se je znašel rumen avto. Vozil je počasi in okorno. Postajal sem rahlo nejevoljen nad vožnjo voznika pred mano, saj se mi je že precej mudilo. Pri tem pa najprej sploh nisem opazil, da je bil na tem počasi vozečem avtomobilu napis: »Avtošola«. Ko sem zagledal napis, sem postal precej bolj potrpežljiv s počasnim zavijanjem in previdnim zaviranjem. Pomislil sem, da mladi voznici pred mano pravzaprav ne gre tako slabo. Spomnil sem se tudi mojih okornih začetkov za volanom in se malo nasmehnil. Potem pa sem se zamislil: ‘Kako bi reagiral na voznico pred mano, če njen avto ne bi imel napisa ‘Avtošola’?’ Bi bil še tako potrpežljiv in dobrodušen? Precej verjetno ne, sem si tedaj odgovoril. Drug za drugega ne vemo, kaj trenutno prestaja v življenju. Ljudje ne nosimo na sebi napisov, ki bi orisala naše notranje boje in konflikte. Ne nosimo opozorilnih napisov, ob katerih bi obrzdali naš jezik, da se ne bi prehitro razjezili ali povedali nekomu, kaj vse si mislimo, da mu gre. Ne vidimo namreč, da bi imeli ljudje na svojih majicah napise kot npr. »Sem v ločitvenem postopku« ali »Žalujem za umrlim možem« ali »V depresiji« ali pa »Diagnosticiran rak«. Če bi videli takšne napise na ljudeh okrog nas, bi bili do njih gotovo prizanesljivejši in prijaznejši. Ampak pravzaprav ne potrebujemo napisov, da bi bili prijaznejši do neznancev. To lahko vseeno naredimo, ne glede na to ali vemo, kaj se v njih dogaja ali ne. Ne glede na to ali si to zaslužijo ali ne. Če bomo danes kdaj videli napis ‘Avtošola’ na mimovozečem avtu, se lahko spomnimo na vse tiste manjkajoče napise pri soljudeh, ki lahko gredo prav danes skozi težke osebne preizkušnje in bolečine. To nam lahko da dodatno dozo potrpežljivosti, prijaznosti in naklonjenosti. Morda bo lahko prav tisti prijazni pozdrav, tista pridržana vrata, tisto pristno vprašanje ‘kako si?’, prav tista majhna spodbuda, ki jo je bližnji potreboval, da bo lažje šel čez dan. Bodimo prizanesljivejši drug do drugega, saj smo nenazadnje vsi v isti ‘avtošoli’ življenja. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive04/2018/10/10/DuhovnamiselMMC.PR1.20181010.3.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 371 clean Nekega jutra sem se vozil na sestanek. Pred mano se je znašel rumen avto. Vozil je počasi in okorno. Postajal sem rahlo nejevoljen nad vožnjo voznika pred mano, saj se mi je že precej mudilo. Pri tem pa najprej sploh nisem opazil, da je bil na tem počasi vozečem avtomobilu napis: »Avtošola«. Ko sem zagledal napis, sem postal precej bolj potrpežljiv s počasnim zavijanjem in previdnim zaviranjem. Pomislil sem, da mladi voznici pred mano pravzaprav ne gre tako slabo. Spomnil sem se tudi mojih okornih začetkov za volanom in se malo nasmehnil. Potem pa sem se zamislil: ‘Kako bi reagiral na voznico pred mano, če njen avto ne bi imel napisa ‘Avtošola’?’ Bi bil še tako potrpežljiv in dobrodušen? Precej verjetno ne, sem si tedaj odgovoril. Drug za drugega ne vemo, kaj trenutno prestaja v življenju. Ljudje ne nosimo na sebi napisov, ki bi orisala naše notranje boje in konflikte. Ne nosimo opozorilnih napisov, ob katerih bi obrzdali naš jezik, da se ne bi prehitro razjezili ali povedali nekomu, kaj vse si mislimo, da mu gre. Ne vidimo namreč, da bi imeli ljudje na svojih majicah napise kot npr. »Sem v ločitvenem postopku« ali »Žalujem za umrlim možem« ali »V depresiji« ali pa »Diagnosticiran rak«. Če bi videli takšne napise na ljudeh okrog nas, bi bili do njih gotovo prizanesljivejši in prijaznejši. Ampak pravzaprav ne potrebujemo napisov, da bi bili prijaznejši do neznancev. To lahko vseeno naredimo, ne glede na to ali vemo, kaj se v njih dogaja ali ne. Ne glede na to ali si to zaslužijo ali ne. Če bomo danes kdaj videli napis ‘Avtošola’ na mimovozečem avtu, se lahko spomnimo na vse tiste manjkajoče napise pri soljudeh, ki lahko gredo prav danes skozi težke osebne preizkušnje in bolečine. To nam lahko da dodatno dozo potrpežljivosti, prijaznosti in naklonjenosti. Morda bo lahko prav tisti prijazni pozdrav, tista pridržana vrata, tisto pristno vprašanje ‘kako si?’, prav tista majhna spodbuda, ki jo je bližnji potreboval, da bo lažje šel čez dan. Bodimo prizanesljivejši drug do drugega, saj smo nenazadnje vsi v isti ‘avtošoli’ življenja. http://www.rtvslo.si/podcast Wed, 10 Oct 2018 03:56:11 +0000 Robert Friškovec: Ljudje smo brez opozorilnih znakov Danes največkrat potujemo v avtomobilih. Ceste so polne ljudi – ups, avtomobilov, v katerih so pet, štirje, trije, dva ali eden potnik. Vrata in okna so skrbno zaprta, saj zaradi vročine vsi uporabljamo klimo. Le redko kdo vidi, kdo vozi ob njem v drugem, prav tako trdno zaprtem avtomobilu, z istimi skrbmi in istim ciljem. Drvimo naprej, z eno samo mislijo – priti čimprej na določen cilj in potem spet čimprej nazaj. Če se zgodi, da naenkrat obstanemo, smo takoj obremenjeni, nejevoljni, saj mislimo, da z avtom dobimo tudi pravico voziti po cestah brez zastojev in brez težav. Ko pa pridemo čez mejo v našo sosednjo državo, vidimo, da je tam javni prevoz precej bolj živahen in uporabljen kot pri nas. Ker sem si vzela dovolj časa, sem videla, kako lepo je lahko potovanje z javnim prevozom. Koliko ljudi srečaš, ki jih drugače nikoli ne bi! Koliko fotografij lahko narediš skozi avtobusno okno in koliko krat te nasmejijo šoferji, ki rešujejo najbolj nenavadne situacije na mejnih prehodih! Današnji način življenja, ko drvimo iz kraja v kraj z avtomobili, omejuje naša srečanja. Premalo obrazov vidimo, prevelika razdalja je med nami in stene avtomobilov nas še bolj zapirajo v našo individualnost. Pa tudi – vse manj presenečenj se nam zgodi in zato se dolgočasimo kljub najmodernejšemu avtomobilu. A če potuješ z drugimi, lahko srečaš sprevodnika, ki v vročini prihaja urejen in nasmejan kot iz modnega kataloga, lahko se pogovoriš z mladim parom iz Irske, ki je presenečen nad lepotami naše domovine. Ali pa ti pisana vedeževalka napove, da bo ta dan za tebe srečnejši kot vsi drugi! V Črni Gori, na Cetinju, kjer sem dolgo let živela, so ljudje pred leti prosili moje sosestre redovnice, naj spet, kot nekoč, več hodijo peš! »Veste« ,so rekli,«ko ste v avtu, vas ne vidimo, niti vas ne moremo pozdraviti, ali se vas dotakniti. A nam to veliko pomeni! Vi ste blagoslov našega mesta in zdelo se nam je, kjer vi hodite, vse postane lepše zaradi vaše molitve!« Sreča se rojeva v srečanjih, srečanja pa nastanejo tam, kjer prebijemo zidove modernega načina življenja in si dovolimo, da kot otroci čakamo, se vozimo in pogovarjamo z drugimi ljudmi. Ni dobro človeku biti sam! http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive04/2018/10/09/DuhovnamiselMMC.PR1.20181009.2.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 395 clean Danes največkrat potujemo v avtomobilih. Ceste so polne ljudi – ups, avtomobilov, v katerih so pet, štirje, trije, dva ali eden potnik. Vrata in okna so skrbno zaprta, saj zaradi vročine vsi uporabljamo klimo. Le redko kdo vidi, kdo vozi ob njem v drugem, prav tako trdno zaprtem avtomobilu, z istimi skrbmi in istim ciljem. Drvimo naprej, z eno samo mislijo – priti čimprej na določen cilj in potem spet čimprej nazaj. Če se zgodi, da naenkrat obstanemo, smo takoj obremenjeni, nejevoljni, saj mislimo, da z avtom dobimo tudi pravico voziti po cestah brez zastojev in brez težav. Ko pa pridemo čez mejo v našo sosednjo državo, vidimo, da je tam javni prevoz precej bolj živahen in uporabljen kot pri nas. Ker sem si vzela dovolj časa, sem videla, kako lepo je lahko potovanje z javnim prevozom. Koliko ljudi srečaš, ki jih drugače nikoli ne bi! Koliko fotografij lahko narediš skozi avtobusno okno in koliko krat te nasmejijo šoferji, ki rešujejo najbolj nenavadne situacije na mejnih prehodih! Današnji način življenja, ko drvimo iz kraja v kraj z avtomobili, omejuje naša srečanja. Premalo obrazov vidimo, prevelika razdalja je med nami in stene avtomobilov nas še bolj zapirajo v našo individualnost. Pa tudi – vse manj presenečenj se nam zgodi in zato se dolgočasimo kljub najmodernejšemu avtomobilu. A če potuješ z drugimi, lahko srečaš sprevodnika, ki v vročini prihaja urejen in nasmejan kot iz modnega kataloga, lahko se pogovoriš z mladim parom iz Irske, ki je presenečen nad lepotami naše domovine. Ali pa ti pisana vedeževalka napove, da bo ta dan za tebe srečnejši kot vsi drugi! V Črni Gori, na Cetinju, kjer sem dolgo let živela, so ljudje pred leti prosili moje sosestre redovnice, naj spet, kot nekoč, več hodijo peš! »Veste« ,so rekli,«ko ste v avtu, vas ne vidimo, niti vas ne moremo pozdraviti, ali se vas dotakniti. A nam to veliko pomeni! Vi ste blagoslov našega mesta in zdelo se nam je, kjer vi hodite, vse postane lepše zaradi vaše molitve!« Sreča se rojeva v srečanjih, srečanja pa nastanejo tam, kjer prebijemo zidove modernega načina življenja in si dovolimo, da kot otroci čakamo, se vozimo in pogovarjamo z drugimi ljudmi. Ni dobro človeku biti sam! http://www.rtvslo.si/podcast Tue, 9 Oct 2018 03:56:35 +0000 Emanuela Žerdin: Javni prevoz Za dobro jutro vam želim dober zajtrk in prijeten okus, ki bo po njem ostal v naših ustih. Še posebej, če ste namenjeni na kakšno pot, se je treba dobro okrepiti. Tisti pa, ki prihajate s potovanj, si boste verjetno privoščili kaj takega, kar vas bo tudi po okusu vrnilo v domače kraje. Hrana ni le pot do preživetja, je tudi pot dobrega počutja in način skupnega življenja. Na potovanjih se hitro ujamemo, da gledamo okrog sebe in to še pri tako poznani hrani, kako naj se vsega skupaj lotimo. Starši poznate občutek, ko se otroci pri mizi ne znajo obnašati in kako nelagodno nam je zaradi tega, da bi se najraje vdrli v tla od sramu. Globoko v nas tiči spoznanje, da je prehranjevanje veliko več kot le zbiranje zadostne količine kalorij. Duša kulture, vsemogoča obredja, taka in drugačna srečanja so povezana s prehranjevanjem. Prve oblike učenja smo bili deležni prav preko obnašanja pri mizi. Zato se od vsakega civiliziranega človeka pričakuje, da se potrudi prilagoditi prehrambnim navadam tuje dežele. Tudi če niste tega nikoli sami izkusili, si lahko živo predstavljate, kako je zagristi v kos hrane, ki jo ne poznate. Še bolj živo lahko to podoživimo, če si predstavljamo, da nas je prvi okus popolnoma presenetil; je čisto nekaj drugega, kot to na kar smo navajeni. Predvsem je pa tak, da bi raje stradali kot to pogoltnili. Na pol solznih oči se oziramo po naših gostiteljih. Ti jedo z vso slastjo. Ista hrana, ki se nam zatika v ustih, je za njih vrh užitka in vrh gostoljubja. Kaj bomo storili v takem trenutku? Se izneverili lastnemu okusu ali razočarali gostitelje? Izbira ni enostavna. Še posebej, če se zavedamo, da nas okus varuje pred zdravstvenimi težavami. Po drugi strani vemo, da če drugim ne škodi, verjetno tudi nam ne bo. Najmanj kar si bi želeli, je užalili gostitelje, poniževati dosežke drugih kultur. Če se spomnim mladih, s katerimi sem hodil na razna potovanja, vem, kaj bi oni storili: našli bi prvo možnost hitre prehrane, ki je po celem svetu enaka in se ne bi niti potrudili poskusiti kaj novega. Ne le da podpirajo monopole in na nek način kažejo prezir do drugačne kulture, še velik bolj zanemarjajo sebe in možnost, da bi širili svoje okuse. Ostajajo ujeti v nekaj preprostih možnosti okušanja. Kar ne ostaja le pri hrani, ampak se širi na vsa druga področja kulture. Zanima jih le ozek svet lastnega okusa. Ni nujno, da so do drugega sovražni, gotovo pa niso učljivi. Zato si privoščimo že navsezgodaj kakšen vsaj malo drugačen okus. Naj bo ves dan iskanje novih pogledov, da ne pozabimo biti učljivi, saj se le tako duhovno krepimo. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive04/2018/10/08/DuhovnamiselMMC.PR1.20181008.1.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 341 clean Za dobro jutro vam želim dober zajtrk in prijeten okus, ki bo po njem ostal v naših ustih. Še posebej, če ste namenjeni na kakšno pot, se je treba dobro okrepiti. Tisti pa, ki prihajate s potovanj, si boste verjetno privoščili kaj takega, kar vas bo tudi po okusu vrnilo v domače kraje. Hrana ni le pot do preživetja, je tudi pot dobrega počutja in način skupnega življenja. Na potovanjih se hitro ujamemo, da gledamo okrog sebe in to še pri tako poznani hrani, kako naj se vsega skupaj lotimo. Starši poznate občutek, ko se otroci pri mizi ne znajo obnašati in kako nelagodno nam je zaradi tega, da bi se najraje vdrli v tla od sramu. Globoko v nas tiči spoznanje, da je prehranjevanje veliko več kot le zbiranje zadostne količine kalorij. Duša kulture, vsemogoča obredja, taka in drugačna srečanja so povezana s prehranjevanjem. Prve oblike učenja smo bili deležni prav preko obnašanja pri mizi. Zato se od vsakega civiliziranega človeka pričakuje, da se potrudi prilagoditi prehrambnim navadam tuje dežele. Tudi če niste tega nikoli sami izkusili, si lahko živo predstavljate, kako je zagristi v kos hrane, ki jo ne poznate. Še bolj živo lahko to podoživimo, če si predstavljamo, da nas je prvi okus popolnoma presenetil; je čisto nekaj drugega, kot to na kar smo navajeni. Predvsem je pa tak, da bi raje stradali kot to pogoltnili. Na pol solznih oči se oziramo po naših gostiteljih. Ti jedo z vso slastjo. Ista hrana, ki se nam zatika v ustih, je za njih vrh užitka in vrh gostoljubja. Kaj bomo storili v takem trenutku? Se izneverili lastnemu okusu ali razočarali gostitelje? Izbira ni enostavna. Še posebej, če se zavedamo, da nas okus varuje pred zdravstvenimi težavami. Po drugi strani vemo, da če drugim ne škodi, verjetno tudi nam ne bo. Najmanj kar si bi želeli, je užalili gostitelje, poniževati dosežke drugih kultur. Če se spomnim mladih, s katerimi sem hodil na razna potovanja, vem, kaj bi oni storili: našli bi prvo možnost hitre prehrane, ki je po celem svetu enaka in se ne bi niti potrudili poskusiti kaj novega. Ne le da podpirajo monopole in na nek način kažejo prezir do drugačne kulture, še velik bolj zanemarjajo sebe in možnost, da bi širili svoje okuse. Ostajajo ujeti v nekaj preprostih možnosti okušanja. Kar ne ostaja le pri hrani, ampak se širi na vsa druga področja kulture. Zanima jih le ozek svet lastnega okusa. Ni nujno, da so do drugega sovražni, gotovo pa niso učljivi. Zato si privoščimo že navsezgodaj kakšen vsaj malo drugačen okus. Naj bo ves dan iskanje novih pogledov, da ne pozabimo biti učljivi, saj se le tako duhovno krepimo. http://www.rtvslo.si/podcast Mon, 8 Oct 2018 03:55:41 +0000 Janez Vodičar: Okus pa tak Kdo si ne želi slišati dobre novice? Ali ne bolnik na smrtni postelji, ko mu sporočijo, da je njegova neozdravljiva bolezen v celoti čudežno ozdravljena ali pa obsojenec, ki čaka na izvršitev sodbe za zločin, ki ga je zgrešil, vendar ga v zadnjem trenutku pomilostijo? Kje je prava rešitev? Človek, ki ne pozna Boga, ampak zaupa vase, v soljudi in njihovo modrost, je kakor tavajoča žival, živi mrtvec, ki ne ve, od kje je prišel in kam gre. Za sabo pušča sledi – velike ali male – ki jih veter časa slej ali prej izbriše in hkrati tudi spomin nanj. Najsi se obrne levo ali desno na poti, s smrtjo se njegovo življenje konča. Njegovo upanje mine – in vsak od nas je bil nekoč na tej poti pogube. Vendar obstaja dobra novica – aleluja! – da je rešitev. Gospod Jezus Kristus je na križu okusil smrt za vsakega človeka, da bi nam ne bilo treba. On je naše živo upanje. Ko sprejmemo Njegovo spravno daritev za naše grehe, se spreobrnemo od starega življenja, odpovemo sebi ter predamo svoje življenje Njemu, On v celoti poskrbi za nas. Nismo več svoji, ampak pripadamo Njemu. Ker Jezus živi v nas, živimo tudi mi v Njemu; naše telo postane bivališče Svetega Duha. Odpovemo se svoji modrosti, ki je pri Bogu neumnost, in dopustimo, da nas On vodi, vsak trenutek, na vsakem koraku. Naše upanje ni v več sočloveku, ampak je naš duhovni pogled ves čas obrnjen navzgor, k Jezusu, upanju večne slave. Živimo v pravi svobodi in nismo več sužnji greha in mesa, saj smo po veri v Kristusa opravičeni vse nepostavnosti in pred Bogom pravični – dal nam je pečat svojega Duha. Kot božji sinovi in hčere smo dediči Najvišjega, saj je Jezusova žrtev na križu za nas pridobila neprecenljive blagoslove, ki jih je Bog pred stvarjenjem sveta pripravil za nas, da nam jih podari. On želi, da z Njim sodelujemo v Njegovem popolnem načrtu odrešitve za vsakega tako, da vsak dan nosimo svoj križ in našo voljo podredimo Njegovi volji, ki nam je razodeta v Svetem pismu, Njegovi navdihnjeni besedi. In kakor telo dnevno potrebuje hrano da deluje, se tudi mi vsak dan obilno hranimo z Božjo besedo, ki je duh in življenje, da nas: poučuje, svari, popravlja in vzgaja v pravičnosti. Oboroženi s celotno Božjo opremo in zaščiteni z Njegovo milostjo, se lahko upremo vsemu hudemu in obstanemo ter napredujemo na ozki poti, ki vodi v večno življenje v nebeškem kraljestvu, ki je pravičnost, mir in življenje v Svetem Duhu. Življenje vsakega kristjana naj bo prežeto z neminljivo radostjo ob zavedanju, kako velikemu in pravičnemu Bogu služimo, ki je zvest in milostljiv do vseh, ki ga ljubijo in se držijo njegovih zapovedi. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive04/2018/10/07/DuhovnamiselMMC.PR1.20181007.7.0650.mp3 RTVSLO – Prvi 395 clean Kdo si ne želi slišati dobre novice? Ali ne bolnik na smrtni postelji, ko mu sporočijo, da je njegova neozdravljiva bolezen v celoti čudežno ozdravljena ali pa obsojenec, ki čaka na izvršitev sodbe za zločin, ki ga je zgrešil, vendar ga v zadnjem trenutku pomilostijo? Kje je prava rešitev? Človek, ki ne pozna Boga, ampak zaupa vase, v soljudi in njihovo modrost, je kakor tavajoča žival, živi mrtvec, ki ne ve, od kje je prišel in kam gre. Za sabo pušča sledi – velike ali male – ki jih veter časa slej ali prej izbriše in hkrati tudi spomin nanj. Najsi se obrne levo ali desno na poti, s smrtjo se njegovo življenje konča. Njegovo upanje mine – in vsak od nas je bil nekoč na tej poti pogube. Vendar obstaja dobra novica – aleluja! – da je rešitev. Gospod Jezus Kristus je na križu okusil smrt za vsakega človeka, da bi nam ne bilo treba. On je naše živo upanje. Ko sprejmemo Njegovo spravno daritev za naše grehe, se spreobrnemo od starega življenja, odpovemo sebi ter predamo svoje življenje Njemu, On v celoti poskrbi za nas. Nismo več svoji, ampak pripadamo Njemu. Ker Jezus živi v nas, živimo tudi mi v Njemu; naše telo postane bivališče Svetega Duha. Odpovemo se svoji modrosti, ki je pri Bogu neumnost, in dopustimo, da nas On vodi, vsak trenutek, na vsakem koraku. Naše upanje ni v več sočloveku, ampak je naš duhovni pogled ves čas obrnjen navzgor, k Jezusu, upanju večne slave. Živimo v pravi svobodi in nismo več sužnji greha in mesa, saj smo po veri v Kristusa opravičeni vse nepostavnosti in pred Bogom pravični – dal nam je pečat svojega Duha. Kot božji sinovi in hčere smo dediči Najvišjega, saj je Jezusova žrtev na križu za nas pridobila neprecenljive blagoslove, ki jih je Bog pred stvarjenjem sveta pripravil za nas, da nam jih podari. On želi, da z Njim sodelujemo v Njegovem popolnem načrtu odrešitve za vsakega tako, da vsak dan nosimo svoj križ in našo voljo podredimo Njegovi volji, ki nam je razodeta v Svetem pismu, Njegovi navdihnjeni besedi. In kakor telo dnevno potrebuje hrano da deluje, se tudi mi vsak dan obilno hranimo z Božjo besedo, ki je duh in življenje, da nas: poučuje, svari, popravlja in vzgaja v pravičnosti. Oboroženi s celotno Božjo opremo in zaščiteni z Njegovo milostjo, se lahko upremo vsemu hudemu in obstanemo ter napredujemo na ozki poti, ki vodi v večno življenje v nebeškem kraljestvu, ki je pravičnost, mir in življenje v Svetem Duhu. Življenje vsakega kristjana naj bo prežeto z neminljivo radostjo ob zavedanju, kako velikemu in pravičnemu Bogu služimo, ki je zvest in milostljiv do vseh, ki ga ljubijo in se držijo njegovih zapovedi. http://www.rtvslo.si/podcast Sun, 7 Oct 2018 04:56:35 +0000 Dejvi Kadivnik: Biti radosten kristjan Težko je oditi na pot. V neznano greš in nikoli nimaš dovolj močnega hrbta, da bi nesel s seboj vse, kar misliš, da boš potreboval. Biti na poti zato pomeni dopustiti praznino, negotovost v svojem življenju, pomeni zaupati. Zaupati, da te ima nekdo tako rad, da te bo spremljal in da bo skrbel zate, to je, da ti bo priskrbel vsega, kar potrebuješ. In ravno zato biti na poti pomeni tudi biti zares svoboden. Zato Jezus svoje učence pošilja na pot. Samo kot popotniki so njegovi učenci zares njegovi učenci. Ker morajo vedno vse zapuščati, zanje imetje in ugled nista ključnega pomena. Tako bolj delajo za to, kar je prav, kot za to, kar jim koristi. Vedno so sposobni deliti, saj tako ni potrebno toliko nositi. Puščajo preteklost za seboj in začenjajo vedno na novo. Sprejemajo, kar jim je dano, ker nimajo druge izbire. Predvsem pa zaupajo, da je to, kar jim je dano, točno tisto, kar potrebujejo. Ne razumimo narobe. Popotniki niso naivneži, lenuhi in potepuhi, ki nič ne delajo in se okoriščajo z denarjem in dobroto drugih ljudi. Popotniki so ljudje, ki hodijo vedno naprej, ki so torej sposobni odhajanja, ne da bi se na kaj preveč navezali, in ki imajo prostor za praznino v svojem življenju. Torej taki ljudje, ki svojega življenja ne utemeljijo na pridobivanju, temveč na izgubljanju. Lepše povedano, na razdajanju in ne na shranjevanju, ker je samo tako mogoče konkretno pokazati, da bolj zaupajo Bogu kot pa lastnim močem in sposobnostim. Samo v tej praznini človekove negotovosti se rojeva vera v to, da ima Bog človeka rad in da skrbi zanj. Vera, ki je pogoj za svobodo in veselje v življenju. To je oznanilo, ki naj bi ga okoli prenašali Jezusovi učenci: moč Boga, ki se odkriva v človekovi nemoči. Zato evangelij lahko oznanja samo tisti, ki odide na pot. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive04/2018/10/06/DuhovnamiselMMC.PR1.20181006.6.0650.mp3 RTVSLO – Prvi 371 clean Težko je oditi na pot. V neznano greš in nikoli nimaš dovolj močnega hrbta, da bi nesel s seboj vse, kar misliš, da boš potreboval. Biti na poti zato pomeni dopustiti praznino, negotovost v svojem življenju, pomeni zaupati. Zaupati, da te ima nekdo tako rad, da te bo spremljal in da bo skrbel zate, to je, da ti bo priskrbel vsega, kar potrebuješ. In ravno zato biti na poti pomeni tudi biti zares svoboden. Zato Jezus svoje učence pošilja na pot. Samo kot popotniki so njegovi učenci zares njegovi učenci. Ker morajo vedno vse zapuščati, zanje imetje in ugled nista ključnega pomena. Tako bolj delajo za to, kar je prav, kot za to, kar jim koristi. Vedno so sposobni deliti, saj tako ni potrebno toliko nositi. Puščajo preteklost za seboj in začenjajo vedno na novo. Sprejemajo, kar jim je dano, ker nimajo druge izbire. Predvsem pa zaupajo, da je to, kar jim je dano, točno tisto, kar potrebujejo. Ne razumimo narobe. Popotniki niso naivneži, lenuhi in potepuhi, ki nič ne delajo in se okoriščajo z denarjem in dobroto drugih ljudi. Popotniki so ljudje, ki hodijo vedno naprej, ki so torej sposobni odhajanja, ne da bi se na kaj preveč navezali, in ki imajo prostor za praznino v svojem življenju. Torej taki ljudje, ki svojega življenja ne utemeljijo na pridobivanju, temveč na izgubljanju. Lepše povedano, na razdajanju in ne na shranjevanju, ker je samo tako mogoče konkretno pokazati, da bolj zaupajo Bogu kot pa lastnim močem in sposobnostim. Samo v tej praznini človekove negotovosti se rojeva vera v to, da ima Bog človeka rad in da skrbi zanj. Vera, ki je pogoj za svobodo in veselje v življenju. To je oznanilo, ki naj bi ga okoli prenašali Jezusovi učenci: moč Boga, ki se odkriva v človekovi nemoči. Zato evangelij lahko oznanja samo tisti, ki odide na pot. http://www.rtvslo.si/podcast Sat, 6 Oct 2018 04:56:11 +0000 Marko Rijavec: Človek poti Od nekdaj ima dober nasvet svojo vrednost. Kdo mu je bil svetovalec, je rečeno v Svetem pismu v zvezi z veličino Ustvarjalca. Tudi svetovánjske literature z raznih področij je vedno več. Pravniška svetovánja, družinska, zakonska, zdravstvena, pedagoška, najemninska, trgovinska, kmetovalska, finančna. Temu se obnesejo, drugemu se ne. Tretji komaj čaka, katero področje bo obravnavano v radiu ali na teve. Kdo mu je bil svetoválec? Nihče. Saj se v podobnem položaju znajdemo sami, četudi ne ustvarjamo sveta; káko malenkost na njem pa vendarle. Ali se pri tem bolj zanesemo na nasvete ali na izkušnje? Dostikrat je bolje začenjati znova iz nič kot vleči za sabo slabo staro navlako. Preteklost. To je tísto, česar ne doživljamo več v živo. Na húdo in spodletelo da je najbolje čim prej pozabiti, ohranjati pa vedrino in upanje. Slovo sem upu in strahu dal, pravi Prešeren, pa si vseeno oboje želi nazaj. Skoraj ne gre drugače, kot da to ali ono od preteklega tovorimo s seboj. Strokovnjaki svetujejo staro odvreči in gledati naprej. Pred tri tisoč leti je prerok Izaija trdil enako; ne spominjajte se prejšnjih reči, ne mislite na nekdanje reči /…/, nekaj novega klije, mar ne opazite (Iz 43,18). Toda – to, kar doživimo, nas oblikuje. Vpijemo vase in vsesa se v nas. Kolikor dolgo živimo, toliko dolgo se hranimo z doživetji in drug z drugim. Ta vsrkanost smo resnični mi. Za našo notranjo dinamiko se nabira iz doživetih – pa tudi iz zgolj izsanjanih dogajanj – ustrezno hranivo, tako kot telo za preživetje posrka iz živil le tisto, kar dejansko potrebuje; vse drugo je zelo nepoetičen izloček. Zakaj bi v nedogled grebli po preteklem, kakršno koli je že bilo. Takó in takó je del nas. Postalo je naša usedlina in izkušnja. Iz te je vedno možen korak naprej; v V/vidove zarje bi rekel Župančič. Tja, kjer se svita. S tem ni rečeno, da je svetovánje brez vrednosti. Če temelji na zaupanju v svetovalca, ker nam je ta poznan po dobrohotnosti, je toliko več možnosti, da se med osebama razvije odkrit pomenek. Pomaga že razumna in blaga beseda z nebesedno spremljavo; preprosto: iskrenost. Takoj se nam zjasni nebo. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive04/2018/10/05/DuhovnamiselMMC.PR1.20181005.5.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 379 clean Od nekdaj ima dober nasvet svojo vrednost. Kdo mu je bil svetovalec, je rečeno v Svetem pismu v zvezi z veličino Ustvarjalca. Tudi svetovánjske literature z raznih področij je vedno več. Pravniška svetovánja, družinska, zakonska, zdravstvena, pedagoška, najemninska, trgovinska, kmetovalska, finančna. Temu se obnesejo, drugemu se ne. Tretji komaj čaka, katero področje bo obravnavano v radiu ali na teve. Kdo mu je bil svetoválec? Nihče. Saj se v podobnem položaju znajdemo sami, četudi ne ustvarjamo sveta; káko malenkost na njem pa vendarle. Ali se pri tem bolj zanesemo na nasvete ali na izkušnje? Dostikrat je bolje začenjati znova iz nič kot vleči za sabo slabo staro navlako. Preteklost. To je tísto, česar ne doživljamo več v živo. Na húdo in spodletelo da je najbolje čim prej pozabiti, ohranjati pa vedrino in upanje. Slovo sem upu in strahu dal, pravi Prešeren, pa si vseeno oboje želi nazaj. Skoraj ne gre drugače, kot da to ali ono od preteklega tovorimo s seboj. Strokovnjaki svetujejo staro odvreči in gledati naprej. Pred tri tisoč leti je prerok Izaija trdil enako; ne spominjajte se prejšnjih reči, ne mislite na nekdanje reči /…/, nekaj novega klije, mar ne opazite (Iz 43,18). Toda – to, kar doživimo, nas oblikuje. Vpijemo vase in vsesa se v nas. Kolikor dolgo živimo, toliko dolgo se hranimo z doživetji in drug z drugim. Ta vsrkanost smo resnični mi. Za našo notranjo dinamiko se nabira iz doživetih – pa tudi iz zgolj izsanjanih dogajanj – ustrezno hranivo, tako kot telo za preživetje posrka iz živil le tisto, kar dejansko potrebuje; vse drugo je zelo nepoetičen izloček. Zakaj bi v nedogled grebli po preteklem, kakršno koli je že bilo. Takó in takó je del nas. Postalo je naša usedlina in izkušnja. Iz te je vedno možen korak naprej; v V/vidove zarje bi rekel Župančič. Tja, kjer se svita. S tem ni rečeno, da je svetovánje brez vrednosti. Če temelji na zaupanju v svetovalca, ker nam je ta poznan po dobrohotnosti, je toliko več možnosti, da se med osebama razvije odkrit pomenek. Pomaga že razumna in blaga beseda z nebesedno spremljavo; preprosto: iskrenost. Takoj se nam zjasni nebo. http://www.rtvslo.si/podcast Fri, 5 Oct 2018 03:56:19 +0000 Berta Golob: Kam po nasvet? Prav letos mineva 800 let, odkar je Asiški Ubožec z Evangelijem v roki stal pred egiptovskim sultanom Malekom Al Kamilom. Njegovim sodobnikom se je zdelo neverjetno, da se je s tega srečanja vrnil živ, saj je bil to čas verskih nasprotovanj in celo vojn. Toda ta Božji Trubadur se ni samo srečno vrnil v svoj rodni Assisi, ampak s seboj prinesel tudi Sultanove darove, predvsem pa čisto novega duha srečavanja z drugačnim, kar je še danes vzor medverskih pogovorov in tudi molitve. Vidimo, da Frančišek ni skrival svoje identitete. Njemu ni bilo težko zatrditi, da je kristjan in da želi spregovoriti o svojem vzorniku Jezusu iz Nazareta, ki se je razodel kot Mesija, se pravi Odrešenik. Toda tudi muslimanski učenjaki so na sultanovem dvoru v svojih rokah držali sveto knjigo Koran. To pomeni, da so drug drugemu priznavali, da ima vsak svoja sveta besedila, ki pa so različna. In prav to je prva stopnja medverskega dialoga, da si sogovorniki različnih religij priznavajo, da v rokah držijo nekaj svetega, kar ne sme biti skrunjeno, ampak vedno spoštovano. Potem pa pride na sultanovem dvoru do znamenitega zapleta, nastane namreč vprašanje: kako preveriti, katera Knjiga je bolj sveta in katera prebuja večjo Ljubezen? Kako preizkusiti njeno verodostojnost? Frančišek predlaga, da gredo vsi v ogenj in se v njem izčistijo, poglobijo svojo vero in naj se v tem ognju razodene najvišja ljubezen. Iz te Frančiškove pobude vidimo, da verski dialog ne pomeni tekmovalnosti in še manj polemike, ampak medsebojno spodbujanje, da vsak poglobi svojo vero, se izčisti in postane ob soočenju z drugače vernim še bolj pristen in ljubeč. Zato Frančišek ne predlaga stapljanja različnih ver v eno samo prepričanje, ampak skupno pot v različnosti, ki pa ima isti cilj, to je resnica in Ljubezen. Ogenj nam razkriva čudovito simboliko, saj pravi Visoka pesem, da gre za »Gospodov plamen«, to je plamen ljubezni, ki je neuničljiv, zato tudi – simbolno gledano – Knjiga Ljubezni v njem ne bo uničena. Islamski učenjaki niso bili za takšno izčiščevanje vere in ljubezni, zato je ostal vsak pri svojem. A razšli so se kot prijatelji in drug drugega obdarili. Sultan je bil do Frančiška in njegovih spremljevalcev zelo darežljiv, Asiški Ubožec pa ni imel kaj velikega dati, a imel je duha prijateljstva in veselje nad življenjem, tudi radost nad življenjem z Bogom, in kar je imel, je tudi sam podaril Sultanu, tako se je čutil tudi Malek Al Kamil zelo obdarjen. Pred nami se razgrne resnična razlika med verskim fanatikom, ki želi z nasiljem širiti svoje prepričanje in globoko vernim, ki pričuje za resnico z ljubeznijo. Zato lahko prinaša mir, kamor koli stopi. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive04/2018/10/04/DuhovnamiselMMC.PR1.20181004.4.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 395 clean Prav letos mineva 800 let, odkar je Asiški Ubožec z Evangelijem v roki stal pred egiptovskim sultanom Malekom Al Kamilom. Njegovim sodobnikom se je zdelo neverjetno, da se je s tega srečanja vrnil živ, saj je bil to čas verskih nasprotovanj in celo vojn. Toda ta Božji Trubadur se ni samo srečno vrnil v svoj rodni Assisi, ampak s seboj prinesel tudi Sultanove darove, predvsem pa čisto novega duha srečavanja z drugačnim, kar je še danes vzor medverskih pogovorov in tudi molitve. Vidimo, da Frančišek ni skrival svoje identitete. Njemu ni bilo težko zatrditi, da je kristjan in da želi spregovoriti o svojem vzorniku Jezusu iz Nazareta, ki se je razodel kot Mesija, se pravi Odrešenik. Toda tudi muslimanski učenjaki so na sultanovem dvoru v svojih rokah držali sveto knjigo Koran. To pomeni, da so drug drugemu priznavali, da ima vsak svoja sveta besedila, ki pa so različna. In prav to je prva stopnja medverskega dialoga, da si sogovorniki različnih religij priznavajo, da v rokah držijo nekaj svetega, kar ne sme biti skrunjeno, ampak vedno spoštovano. Potem pa pride na sultanovem dvoru do znamenitega zapleta, nastane namreč vprašanje: kako preveriti, katera Knjiga je bolj sveta in katera prebuja večjo Ljubezen? Kako preizkusiti njeno verodostojnost? Frančišek predlaga, da gredo vsi v ogenj in se v njem izčistijo, poglobijo svojo vero in naj se v tem ognju razodene najvišja ljubezen. Iz te Frančiškove pobude vidimo, da verski dialog ne pomeni tekmovalnosti in še manj polemike, ampak medsebojno spodbujanje, da vsak poglobi svojo vero, se izčisti in postane ob soočenju z drugače vernim še bolj pristen in ljubeč. Zato Frančišek ne predlaga stapljanja različnih ver v eno samo prepričanje, ampak skupno pot v različnosti, ki pa ima isti cilj, to je resnica in Ljubezen. Ogenj nam razkriva čudovito simboliko, saj pravi Visoka pesem, da gre za »Gospodov plamen«, to je plamen ljubezni, ki je neuničljiv, zato tudi – simbolno gledano – Knjiga Ljubezni v njem ne bo uničena. Islamski učenjaki niso bili za takšno izčiščevanje vere in ljubezni, zato je ostal vsak pri svojem. A razšli so se kot prijatelji in drug drugega obdarili. Sultan je bil do Frančiška in njegovih spremljevalcev zelo darežljiv, Asiški Ubožec pa ni imel kaj velikega dati, a imel je duha prijateljstva in veselje nad življenjem, tudi radost nad življenjem z Bogom, in kar je imel, je tudi sam podaril Sultanu, tako se je čutil tudi Malek Al Kamil zelo obdarjen. Pred nami se razgrne resnična razlika med verskim fanatikom, ki želi z nasiljem širiti svoje prepričanje in globoko vernim, ki pričuje za resnico z ljubeznijo. Zato lahko prinaša mir, kamor koli stopi. http://www.rtvslo.si/podcast Thu, 4 Oct 2018 03:56:35 +0000 Edvard Kovač: Sv. Frančišek in medverski dialog V počitniških dneh sta otroka sklenila, da pripravita staršem presenečenje: skuhala bosta kosilo. Opasana s predpasnikom sta pristavila na štedilnik lonec in se lotila priprave. V vodo sta dala veliko zelenjavnih in mesnih dobrot, potem sta mešala in poskušala, a vedno znova ugotavljala, da ni, kot bi moralo biti. Iz shrambe in hladilnika sta dodajala najboljše sestavine, toda kakor, da so v mineštri še same izgubljale tisti prijetni okus, ki naj bi ga jedi dodale. Dolgo sta dodajala in poizkušala, dokler nista razočarana sedla in priznala poraz. Prišla sta oče in mati. Prazen hladilnik, izropana shramba, neurejena kuhinja in nesrečna otroka. Če bi ne bilo tega zadnjega, bi jima morda prekipelo, tako pa … »Kaj se je zgodilo?« »Mineštra ni dobra,« sta potarnala. Mama je zajela v jed in ugotovila: »Res je, mineštra nima pravega okusa. Lahko bi še naprej dodajala najboljše mesnine, najbolj izbrano zelenjavo, pa hrana ne bi bila dobra!« »Zakaj?« sta se je čudilo otroka. »Kaj manjka?« »Potrebno je dodati ščepec dodatka, ki se v mineštri niti ne vidi, se pa okusi,« je razložila mati in pričakovala, če bosta otroka uganila kaj neki naj bi to bilo. »Ne vidi se, pa daje okus?« sta razmišljala. Potem jima je razodela kaj potrebuje vsaka mineštra, tudi mineštra našega življenja: »Potrebno jo je primerno osoliti!« Toliko vsega sprejemamo za vsebino svojega bivanja: mnogo zanimivosti, stvari in strasti …, pa kakor, da so brez pravega okusa, brez tiste polnosti, ki jo želimo. Tudi z močnimi zunanjimi dodatki ne dosežemo prijetnega počutja, če ni pike na i naših hrepenenj in iskanj. »Za dobro mineštro ni potrebno mnogo sestavin! Najboljša je zmernost,« je razlagala mati, ko je iz lonca odstranjevala preobilje, da bi ga spravila za prihodnjič. Potem je z veliko pozornostjo osolila jed in jo dala poizkusiti. Kako preprosto in kako dobro! Okusno in modro je osoliti mineštro svojega življenja. Naj nam bo tudi današnji dan dobra priložnost za bližnje: za bližino človeške in božje ljubezni, ki se na toliko načinov sklanja k našemu življenju, da bi nam napolnila globino srca in duha v polni okus – v zadovoljstvo življenja. Prijeten dan vam želim! http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive04/2018/10/03/DuhovnamiselMMC.PR1.20181003.3.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 396 clean V počitniških dneh sta otroka sklenila, da pripravita staršem presenečenje: skuhala bosta kosilo. Opasana s predpasnikom sta pristavila na štedilnik lonec in se lotila priprave. V vodo sta dala veliko zelenjavnih in mesnih dobrot, potem sta mešala in poskušala, a vedno znova ugotavljala, da ni, kot bi moralo biti. Iz shrambe in hladilnika sta dodajala najboljše sestavine, toda kakor, da so v mineštri še same izgubljale tisti prijetni okus, ki naj bi ga jedi dodale. Dolgo sta dodajala in poizkušala, dokler nista razočarana sedla in priznala poraz. Prišla sta oče in mati. Prazen hladilnik, izropana shramba, neurejena kuhinja in nesrečna otroka. Če bi ne bilo tega zadnjega, bi jima morda prekipelo, tako pa … »Kaj se je zgodilo?« »Mineštra ni dobra,« sta potarnala. Mama je zajela v jed in ugotovila: »Res je, mineštra nima pravega okusa. Lahko bi še naprej dodajala najboljše mesnine, najbolj izbrano zelenjavo, pa hrana ne bi bila dobra!« »Zakaj?« sta se je čudilo otroka. »Kaj manjka?« »Potrebno je dodati ščepec dodatka, ki se v mineštri niti ne vidi, se pa okusi,« je razložila mati in pričakovala, če bosta otroka uganila kaj neki naj bi to bilo. »Ne vidi se, pa daje okus?« sta razmišljala. Potem jima je razodela kaj potrebuje vsaka mineštra, tudi mineštra našega življenja: »Potrebno jo je primerno osoliti!« Toliko vsega sprejemamo za vsebino svojega bivanja: mnogo zanimivosti, stvari in strasti …, pa kakor, da so brez pravega okusa, brez tiste polnosti, ki jo želimo. Tudi z močnimi zunanjimi dodatki ne dosežemo prijetnega počutja, če ni pike na i naših hrepenenj in iskanj. »Za dobro mineštro ni potrebno mnogo sestavin! Najboljša je zmernost,« je razlagala mati, ko je iz lonca odstranjevala preobilje, da bi ga spravila za prihodnjič. Potem je z veliko pozornostjo osolila jed in jo dala poizkusiti. Kako preprosto in kako dobro! Okusno in modro je osoliti mineštro svojega življenja. Naj nam bo tudi današnji dan dobra priložnost za bližnje: za bližino človeške in božje ljubezni, ki se na toliko načinov sklanja k našemu življenju, da bi nam napolnila globino srca in duha v polni okus – v zadovoljstvo življenja. Prijeten dan vam želim! http://www.rtvslo.si/podcast Wed, 3 Oct 2018 03:56:36 +0000 Karel Gržan: Sol življenja Verjetno je bila ena prvih molitev, ki so me jo starši naučili, prav k angelu varuhu: “Sveti angel varuh moj, bodi vedno ti z menoj, stoj mi noč in dan ob strani, vsega hudega me brani. Prav prisrčno prosim te, varuj me in vodi me, amen.” Z leti sem odkrila, da ne gre za otroške rime, ampak za pristno duhovno navezo s spremljevalcem, ki ga še nikoli nisem videla, njegovo bližino pa od časa do časa prepoznavam – zaradi okoliščin, ki se obrnejo drugače, ki se iztečejo bolje, kot bi sicer se. So dogodki, ki me presenetijo in ne morem drugače, kot da pomislim – to je bil moj angel varuh. Vsak človek ga ima – je priprošnjik in vodnik k življenju. Sama sem sčasoma svojega angela varuha poimenovala – ime naj ostane skrito med nama – tako se mu lažje zahvalim za pomoč, ki mi jo izkazuje. Lažje ga prosim, zadošča, da v srcu le vzkliknem njegovo ime. Nekateri pravijo, da so včasih, ko še nismo poznali mobilnih telefonov, matere svojo vero krepile prav s priprošnjo k svetim angelom varuhom za svoje otroke. Kje vse so hodili sami in v kakšne nevarnosti so se izpostavljali v svojih otroških dogodivščinah. Mamina skrb je bila olajšana z zaupanjem v spremstvo angela varuha, ki je tako postajal vezni člen med tem svetom in Bogom. Hvaležna sem, da sta na fasadi kapele v Tamarju, pod stenami gora, upodobljena dva angela. Desni je v gibanju, čez rame ima zvito plezalno vrv, v roki nosi starodavni simbol Sv. Trojice. Bog je, ki nam v svoji ljubezni pošilja angela, kot gorskega reševalca naproti. Ne vsiljuje se nam, pač pa priskoči na pomoč, ko je potrebno – ko noga zdrsne, ko se nekaj prelomi … Tako se postopoma gradi odnos, ki ga prepoznavamo kot prijateljskega in je odsev Boga, ki vabi, rešuje, oživlja. Tako kot kamen, ki ga vržemo v vodo, in dela kroge, ki se širijo po gladini, spominja angel na Božjo ljubezen, ki nas je poklicala v življenje, potem pa nas zajema po svojih valovih – tudi angelih, ki nas tiho, a aktivno spremljajo in pletejo nevidne vezi duhovne bližine z Bogom. Ko se nam bodo enkrat odprle oči in bomo uzrli celotno stvarstvo v luči Božje slave, bomo spoznali še bogastvo in lepoto angelskih množic. Veselim se upanja, da bom svojega angela enkrat zagledala v živo. Ne le njega, množice drugih tudi. Kdo ve, kako bomo presenečeni in očarani. Do tedaj pa – angeli varuhi, varujte nas in podpirajte na poti v nebesa. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive04/2018/10/02/DuhovnamiselMMC.PR1.20181002.2.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 378 clean Verjetno je bila ena prvih molitev, ki so me jo starši naučili, prav k angelu varuhu: “Sveti angel varuh moj, bodi vedno ti z menoj, stoj mi noč in dan ob strani, vsega hudega me brani. Prav prisrčno prosim te, varuj me in vodi me, amen.” Z leti sem odkrila, da ne gre za otroške rime, ampak za pristno duhovno navezo s spremljevalcem, ki ga še nikoli nisem videla, njegovo bližino pa od časa do časa prepoznavam – zaradi okoliščin, ki se obrnejo drugače, ki se iztečejo bolje, kot bi sicer se. So dogodki, ki me presenetijo in ne morem drugače, kot da pomislim – to je bil moj angel varuh. Vsak človek ga ima – je priprošnjik in vodnik k življenju. Sama sem sčasoma svojega angela varuha poimenovala – ime naj ostane skrito med nama – tako se mu lažje zahvalim za pomoč, ki mi jo izkazuje. Lažje ga prosim, zadošča, da v srcu le vzkliknem njegovo ime. Nekateri pravijo, da so včasih, ko še nismo poznali mobilnih telefonov, matere svojo vero krepile prav s priprošnjo k svetim angelom varuhom za svoje otroke. Kje vse so hodili sami in v kakšne nevarnosti so se izpostavljali v svojih otroških dogodivščinah. Mamina skrb je bila olajšana z zaupanjem v spremstvo angela varuha, ki je tako postajal vezni člen med tem svetom in Bogom. Hvaležna sem, da sta na fasadi kapele v Tamarju, pod stenami gora, upodobljena dva angela. Desni je v gibanju, čez rame ima zvito plezalno vrv, v roki nosi starodavni simbol Sv. Trojice. Bog je, ki nam v svoji ljubezni pošilja angela, kot gorskega reševalca naproti. Ne vsiljuje se nam, pač pa priskoči na pomoč, ko je potrebno – ko noga zdrsne, ko se nekaj prelomi … Tako se postopoma gradi odnos, ki ga prepoznavamo kot prijateljskega in je odsev Boga, ki vabi, rešuje, oživlja. Tako kot kamen, ki ga vržemo v vodo, in dela kroge, ki se širijo po gladini, spominja angel na Božjo ljubezen, ki nas je poklicala v življenje, potem pa nas zajema po svojih valovih – tudi angelih, ki nas tiho, a aktivno spremljajo in pletejo nevidne vezi duhovne bližine z Bogom. Ko se nam bodo enkrat odprle oči in bomo uzrli celotno stvarstvo v luči Božje slave, bomo spoznali še bogastvo in lepoto angelskih množic. Veselim se upanja, da bom svojega angela enkrat zagledala v živo. Ne le njega, množice drugih tudi. Kdo ve, kako bomo presenečeni in očarani. Do tedaj pa – angeli varuhi, varujte nas in podpirajte na poti v nebesa. http://www.rtvslo.si/podcast Tue, 2 Oct 2018 03:56:18 +0000 Marjeta Pija Cevc: Angel varuh Na pragu jeseni se tisti, ki se še znamo skloniti nad rodovitno zemljo, s skrbjo zaziramo v sadove, ki naj bi jih obrodili seme in zrna. Obilno deževje in bujna rast nista bila najboljša kazalca, da bo letošnja letina obilna. Kakšne plodove nam je poklonila zemlja, bomo izvedeli šele, ko bomo izkopali krompir ali izpulili repo. Lahko, da bomo imeli srečo, in bosta tako krompir kot repa debela. A to še ne pomeni, da bomo iz njih lahko pripravili zdrav in dober obrok. Na zunaj lepa in debela gomolja lahko v svoji notranjosti ne premoreta nič drugega kot puhlobo. Ne samo gomolji ali sadje tudi ljudje lahko v svoji notranjosti skrivamo puhlobo. A človeško puhlost je veliko težje prepoznati, saj ne gre, da bi sočloveka kar tako prerezali na pol, vrgli v lonec in skuhali ter zaradi praznosti izpljunili. Ob puhli letini lahko upamo na boljšo naslednje leto ali pa spremenimo način prehrane. Kako pa je s človeško letino? Skrben kmet se, ko hodi po njivah, travnikih in vinogradih, vedno ozira nazaj. Rahlja brazde, z grabljami češe kopice otave ter pregleduje latnike, ali bodo zdržali pod težo grozdja. Za dobro letino skrbi ves čas plodnosti zemlje, zatira plevel in uporablja škropiva proti plesni. Navkljub vloženemu trudu in času pa se lahko zgodi, da bodo sadovi na sosedovih poljih lepši in debelejši. A tu moramo pregovor »Najbolj neumen kmet ima najdebelejši krompir« razumeti drugače. V prvotnem pomenu pregovor pomeni, da za srečo, uspeh niso vselej potrebne velike umske sposobnosti. A če bomo semenski krompir kar tako pustili v zemlji, nam tudi sreča ne bo pomagala prav veliko. Lahko pa pomaga zdrava kmečka pamet. Sleherni izmed nas se je kdaj srečal s puhlostjo življenja, ko se je notranje, duhovno izpraznil. Žal za te vrste puhlosti ne poznam škropiva, poznam pa snov, ki nas bo notranje ponovno napolnila. Tudi vi jo poznate, spoštovani poslušalci in cenjene poslušalke. Zemlji se ta snov dodaja za večanje njene rodovitnosti, mi pa jo potrebujemo za zmanjševanje naše puhloglavosti – neumnosti in nevednosti. Le dobro jo moramo znati podorati, kmet pod zemljo, mi pa v našo notranjost. Tako bo naša življenjska letina dobra. Nikakor pa te snovi ne smemo pustiti samo na kupu, saj lahko sčasoma izgubi hranilno vrednost. Čeprav smo se rodili kakor žrebe divje oslice (prim. Job 11,12), govorimo puhlice in se oklepamo puhlih malikov, smo lahko drug drugemu sol, človeško gnojilo in latnik. Lahko smo dobri drug do drugega. »… če se pa tudi sol pokvari, s čim se bo popravila? Ni uporabna ne za zemljo ne za gnoj …« (Lk 14,34) Če nas bo življenjski veter kot petelina zanesel na naš kup gnoja, z njega oznanimo le jutranje svitanje. Ne brskajmo preveč po njem, saj zna iz kupa gnoja, preden je podoran, preveč smrdeti. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive04/2018/10/01/DuhovnamiselMMC.PR1.20181001.1.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 280 clean Na pragu jeseni se tisti, ki se še znamo skloniti nad rodovitno zemljo, s skrbjo zaziramo v sadove, ki naj bi jih obrodili seme in zrna. Obilno deževje in bujna rast nista bila najboljša kazalca, da bo letošnja letina obilna. Kakšne plodove nam je poklonila zemlja, bomo izvedeli šele, ko bomo izkopali krompir ali izpulili repo. Lahko, da bomo imeli srečo, in bosta tako krompir kot repa debela. A to še ne pomeni, da bomo iz njih lahko pripravili zdrav in dober obrok. Na zunaj lepa in debela gomolja lahko v svoji notranjosti ne premoreta nič drugega kot puhlobo. Ne samo gomolji ali sadje tudi ljudje lahko v svoji notranjosti skrivamo puhlobo. A človeško puhlost je veliko težje prepoznati, saj ne gre, da bi sočloveka kar tako prerezali na pol, vrgli v lonec in skuhali ter zaradi praznosti izpljunili. Ob puhli letini lahko upamo na boljšo naslednje leto ali pa spremenimo način prehrane. Kako pa je s človeško letino? Skrben kmet se, ko hodi po njivah, travnikih in vinogradih, vedno ozira nazaj. Rahlja brazde, z grabljami češe kopice otave ter pregleduje latnike, ali bodo zdržali pod težo grozdja. Za dobro letino skrbi ves čas plodnosti zemlje, zatira plevel in uporablja škropiva proti plesni. Navkljub vloženemu trudu in času pa se lahko zgodi, da bodo sadovi na sosedovih poljih lepši in debelejši. A tu moramo pregovor »Najbolj neumen kmet ima najdebelejši krompir« razumeti drugače. V prvotnem pomenu pregovor pomeni, da za srečo, uspeh niso vselej potrebne velike umske sposobnosti. A če bomo semenski krompir kar tako pustili v zemlji, nam tudi sreča ne bo pomagala prav veliko. Lahko pa pomaga zdrava kmečka pamet. Sleherni izmed nas se je kdaj srečal s puhlostjo življenja, ko se je notranje, duhovno izpraznil. Žal za te vrste puhlosti ne poznam škropiva, poznam pa snov, ki nas bo notranje ponovno napolnila. Tudi vi jo poznate, spoštovani poslušalci in cenjene poslušalke. Zemlji se ta snov dodaja za večanje njene rodovitnosti, mi pa jo potrebujemo za zmanjševanje naše puhloglavosti – neumnosti in nevednosti. Le dobro jo moramo znati podorati, kmet pod zemljo, mi pa v našo notranjost. Tako bo naša življenjska letina dobra. Nikakor pa te snovi ne smemo pustiti samo na kupu, saj lahko sčasoma izgubi hranilno vrednost. Čeprav smo se rodili kakor žrebe divje oslice (prim. Job 11,12), govorimo puhlice in se oklepamo puhlih malikov, smo lahko drug drugemu sol, človeško gnojilo in latnik. Lahko smo dobri drug do drugega. »… če se pa tudi sol pokvari, s čim se bo popravila? Ni uporabna ne za zemljo ne za gnoj …« (Lk 14,34) Če nas bo življenjski veter kot petelina zanesel na naš kup gnoja, z njega oznanimo le jutranje svitanje. Ne brskajmo preveč po njem, saj zna iz kupa gnoja, preden je podoran, preveč smrdeti. http://www.rtvslo.si/podcast Mon, 1 Oct 2018 03:54:40 +0000 Alenka Veber: Puhloba Kolikokrat se vam je že zgodilo, da ste se z nekom pogovarjali in ste na koncu razvnetega pogovora ugotovili, da se s sogovornikom vendarle nista razumela? On je govoril nekaj, vi pa ste to slišali, razumeli ali interpretirali drugače. Vsi dobro vemo, kako zlahka ob takih situacijah pridemo do konfliktov, užaljenosti, prizadetosti, zamer, in to predvsem zato, ker ne razumemo sogovornika oziroma ga razumemo skozi svoj način dojemanja in sprejemanja, kar slednjič privede do napačnega razumevanja, ali celo popolnega nerazumevanja. Kolikokrat se vam je že zgodilo, da ste se ob branju Svetega pisma srečali s težko razumljivimi odlomki? Ali pa ste se ob določenih Jezusovih besedah in stavkih vprašali, kako jih pravilno razumeti? Jih vzeti dobesedno ali v prenesenem pomenu? Evangelij današnje nedelje je v tem smislu še kako izzivalen, ko Jezus pravi: »Če te tvoja roka pohujšuje, jo odsekaj.« Enako pravi tudi za nogo; za oko, ki pohujšuje pa celo, da naj ga iztaknemo. Dobesedno, fundamentalistično razumevanje teh besed lahko privede do situacije, da bi se kdo zaradi tega resnično poškodoval. Neki mladenič si je v času svetega Antona Padovanskega skušal odsekati nogo, ker je z njo brcnil svojo mater. Pa je slednjič veliki svetnik zadevo čudežno ozdravil, nastalo situacijo pa izkoristil za primerno razlago Jezusovih besed. Logično, če nas Jezus spodbuja k ljubezni do Boga, do bližnjega in do sebe, potem ljubezen do sebe vključuje tudi spoštovanje svojega telesa. Hkrati pa ta ljubezen do sebe vključuje tudi to, da od sebe odsekam tisto, kar mi onemogoča, da bi živel v pristni ljubezni. Ni torej treba odsekati roke ali noge, dobro pa je, če zmorem odsekati stvari, ki jih ta moja roka drži in me pohujšujejo, ki mene in moje bližnje ranijo in prizadenejo. Jezus me torej ne vabi, naj si odsekam roko, ampak da odsekam steklenico, ki jo drži ta roka; da odsekam željo, da bi ta roka udarjala in tepla; da odsekam sporne vsebine, po katerih brskam z računalniško miško v tej roki; da torej odsekam vse tisto, kar uničuje mene in ljudi okoli mene; vse tisto, kar mi onemogoča, da bi v pristnosti živel ljubezen do sebe, do bližnjega in do Boga. Ko slednjič zmorem vstopiti v naravno logiko božje besede, se mi tudi začne jasno razkrivati, kdaj je potrebno vzeti dobesedni in kdaj preneseni pomen. Bolj kot samo razumevanje in interpretacija pa je bistveno to: ali zmorem dovolj poguma in moči, da bom po tem tudi zaživel? Konkretno: premorem dovolj moči in poguma, da bom v svojem življenju odsekal vse tisto, kar mi ga dejansko pohablja? http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive04/2018/09/30/DuhovnamiselMMC.PR1.20180930.7.0650.mp3 RTVSLO – Prvi 363 clean Kolikokrat se vam je že zgodilo, da ste se z nekom pogovarjali in ste na koncu razvnetega pogovora ugotovili, da se s sogovornikom vendarle nista razumela? On je govoril nekaj, vi pa ste to slišali, razumeli ali interpretirali drugače. Vsi dobro vemo, kako zlahka ob takih situacijah pridemo do konfliktov, užaljenosti, prizadetosti, zamer, in to predvsem zato, ker ne razumemo sogovornika oziroma ga razumemo skozi svoj način dojemanja in sprejemanja, kar slednjič privede do napačnega razumevanja, ali celo popolnega nerazumevanja. Kolikokrat se vam je že zgodilo, da ste se ob branju Svetega pisma srečali s težko razumljivimi odlomki? Ali pa ste se ob določenih Jezusovih besedah in stavkih vprašali, kako jih pravilno razumeti? Jih vzeti dobesedno ali v prenesenem pomenu? Evangelij današnje nedelje je v tem smislu še kako izzivalen, ko Jezus pravi: »Če te tvoja roka pohujšuje, jo odsekaj.« Enako pravi tudi za nogo; za oko, ki pohujšuje pa celo, da naj ga iztaknemo. Dobesedno, fundamentalistično razumevanje teh besed lahko privede do situacije, da bi se kdo zaradi tega resnično poškodoval. Neki mladenič si je v času svetega Antona Padovanskega skušal odsekati nogo, ker je z njo brcnil svojo mater. Pa je slednjič veliki svetnik zadevo čudežno ozdravil, nastalo situacijo pa izkoristil za primerno razlago Jezusovih besed. Logično, če nas Jezus spodbuja k ljubezni do Boga, do bližnjega in do sebe, potem ljubezen do sebe vključuje tudi spoštovanje svojega telesa. Hkrati pa ta ljubezen do sebe vključuje tudi to, da od sebe odsekam tisto, kar mi onemogoča, da bi živel v pristni ljubezni. Ni torej treba odsekati roke ali noge, dobro pa je, če zmorem odsekati stvari, ki jih ta moja roka drži in me pohujšujejo, ki mene in moje bližnje ranijo in prizadenejo. Jezus me torej ne vabi, naj si odsekam roko, ampak da odsekam steklenico, ki jo drži ta roka; da odsekam željo, da bi ta roka udarjala in tepla; da odsekam sporne vsebine, po katerih brskam z računalniško miško v tej roki; da torej odsekam vse tisto, kar uničuje mene in ljudi okoli mene; vse tisto, kar mi onemogoča, da bi v pristnosti živel ljubezen do sebe, do bližnjega in do Boga. Ko slednjič zmorem vstopiti v naravno logiko božje besede, se mi tudi začne jasno razkrivati, kdaj je potrebno vzeti dobesedni in kdaj preneseni pomen. Bolj kot samo razumevanje in interpretacija pa je bistveno to: ali zmorem dovolj poguma in moči, da bom po tem tudi zaživel? Konkretno: premorem dovolj moči in poguma, da bom v svojem življenju odsekal vse tisto, kar mi ga dejansko pohablja? http://www.rtvslo.si/podcast Sun, 30 Sep 2018 04:56:03 +0000 Andraž Arko: Odsekati Spoštovani, z vprašanjem, zakaj dobri Bog dopušča zlo in trpljenje, stopam v prevelike čevlje, a bojne sekire za spopade z Bogom morem zakopati, ker sem vanj do norosti zaljubljen; zato je bolečina toliko večja. Legenda Svetega pisma, nedolžni Job, moj trpeči favorit, je takšno bolečino izkusil. Job je navdihnjena knjiga nenavdihnjenih besed. Njegova žena in prijatelji so bili prepričani, da trpi zato, ker nima vere ali pa ima kak pritajeni greh. S pozornim branjem ugotavljam, da so ga v prečiščeno in neomajno vero pripeljali prav oni, ne pa golo trpljenje. Dialog z Bogom je začel zaradi njihovih krivičnih mnenj. Kot fantastični heroj se je podal na najdaljšo pot neraziskanih Božjih poti. V njem prepoznam sebe, ker tudi jaz živim v mraku vere, ki je polna luči, a jih ne vidim. Job je moj brat. Hebrejska številčna vrednost imena Job označuje besedni simbol in pomeni »moj brat«. Joba so porogljive obsodbe zunanjih opazovalcev okronale s pokojem v duši, saj je bila njegova vera v Boga ves čas čista, iskrena in brez računice. Sam se ni mogel dokopati do tega. Pomagal mu je isti Bog, ki je zlodeju dopustil, da z njim grdo ravna, kar se zdi skrajno nepošteno, in njegovi najbližji, ki mu v agoniji niso stali ob strani, ampak so ga po krivem obsojali. Fama je širila o njem neresnične zgodbe, kar mu je strlo utrujeno srce. Preseneča me preobrat, da je našel edinega sogovornika le v svojem Bogu, čeprav ga je prepustil v nemilost mrcvarjenja. Večje ko je naše trpljenje, bližji nam postaja Bog. Do njega začutimo naklonjenost, četudi nas ne rehabilitira. Elie Wiesel (1928-2016), romunsko-ameriški pisatelj, Nobelov nagrajenec za literaturo, je zapisal: »Job je bil ves čas za Boga in proti Bogu, hkrati pa vedno z Bogom.« Nerazložljivo, kajne? Bog je drugačen od sprevrženih idej Jobovih prijateljev, ki so videli v Bogu »molzno kravo«, dežurnega kurirja ali nakupovalni voziček, ne pa Gospoda. Job je ves čas vedel, da je nedolžen in da to vé tudi Bog, zato je rekel: »Zakaj iščeš pri meni krivdo in stikaš za mojo zmoto, čeprav veš, da nisem krivičen.« (Job 10,6-7) Ko je Bog Jobu razodel svoje znanje in moč ter ga vprašal, kje je bil, ko je utemeljeval zemljo in nebo, je Job odnehal: »Glej, premajhen sem. Kaj na ti odgovorim? Svojo roko polagam na usta.« (Job 40,4-5) Jobovo vprašanje je ostalo odprto. Izročil se je nedojemljivi Božji volji in spoznal, da premeteni zlodej ni absolutni vladar, saj ne more brez Božje dopustitve nikomur škoditi. Simone Weil (1909-1943), francoska filozofinja in levičarska aktivistka, je krog logike absurdnega zaprla. Zanjo je nasprotje nepogrešljivi kriterij resničnosti. Zapisala je: »Zlo je brezmejno, ni pa neskončno, kajti neskončni Bog omejuje brezmejno.« http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive04/2018/09/29/DuhovnamiselMMC.PR1.20180929.6.0650.mp3 RTVSLO – Prvi 377 clean Spoštovani, z vprašanjem, zakaj dobri Bog dopušča zlo in trpljenje, stopam v prevelike čevlje, a bojne sekire za spopade z Bogom morem zakopati, ker sem vanj do norosti zaljubljen; zato je bolečina toliko večja. Legenda Svetega pisma, nedolžni Job, moj trpeči favorit, je takšno bolečino izkusil. Job je navdihnjena knjiga nenavdihnjenih besed. Njegova žena in prijatelji so bili prepričani, da trpi zato, ker nima vere ali pa ima kak pritajeni greh. S pozornim branjem ugotavljam, da so ga v prečiščeno in neomajno vero pripeljali prav oni, ne pa golo trpljenje. Dialog z Bogom je začel zaradi njihovih krivičnih mnenj. Kot fantastični heroj se je podal na najdaljšo pot neraziskanih Božjih poti. V njem prepoznam sebe, ker tudi jaz živim v mraku vere, ki je polna luči, a jih ne vidim. Job je moj brat. Hebrejska številčna vrednost imena Job označuje besedni simbol in pomeni »moj brat«. Joba so porogljive obsodbe zunanjih opazovalcev okronale s pokojem v duši, saj je bila njegova vera v Boga ves čas čista, iskrena in brez računice. Sam se ni mogel dokopati do tega. Pomagal mu je isti Bog, ki je zlodeju dopustil, da z njim grdo ravna, kar se zdi skrajno nepošteno, in njegovi najbližji, ki mu v agoniji niso stali ob strani, ampak so ga po krivem obsojali. Fama je širila o njem neresnične zgodbe, kar mu je strlo utrujeno srce. Preseneča me preobrat, da je našel edinega sogovornika le v svojem Bogu, čeprav ga je prepustil v nemilost mrcvarjenja. Večje ko je naše trpljenje, bližji nam postaja Bog. Do njega začutimo naklonjenost, četudi nas ne rehabilitira. Elie Wiesel (1928-2016), romunsko-ameriški pisatelj, Nobelov nagrajenec za literaturo, je zapisal: »Job je bil ves čas za Boga in proti Bogu, hkrati pa vedno z Bogom.« Nerazložljivo, kajne? Bog je drugačen od sprevrženih idej Jobovih prijateljev, ki so videli v Bogu »molzno kravo«, dežurnega kurirja ali nakupovalni voziček, ne pa Gospoda. Job je ves čas vedel, da je nedolžen in da to vé tudi Bog, zato je rekel: »Zakaj iščeš pri meni krivdo in stikaš za mojo zmoto, čeprav veš, da nisem krivičen.« (Job 10,6-7) Ko je Bog Jobu razodel svoje znanje in moč ter ga vprašal, kje je bil, ko je utemeljeval zemljo in nebo, je Job odnehal: »Glej, premajhen sem. Kaj na ti odgovorim? Svojo roko polagam na usta.« (Job 40,4-5) Jobovo vprašanje je ostalo odprto. Izročil se je nedojemljivi Božji volji in spoznal, da premeteni zlodej ni absolutni vladar, saj ne more brez Božje dopustitve nikomur škoditi. Simone Weil (1909-1943), francoska filozofinja in levičarska aktivistka, je krog logike absurdnega zaprla. Zanjo je nasprotje nepogrešljivi kriterij resničnosti. Zapisala je: »Zlo je brezmejno, ni pa neskončno, kajti neskončni Bog omejuje brezmejno.« http://www.rtvslo.si/podcast Sat, 29 Sep 2018 04:56:17 +0000 Daniel Brkič: Trpeči Job, moj brat Človek, ki ga obvladuje močan občutek negotovosti, okrog sebe gradi zaščitne ograje, včasih prave okope. Na razne načine se trudi svojo naravno človeško ranljivost in mehkobo skriti pred drugimi ljudmi. Kot bi bila občutljivost prekršek. Eden najpogostejših načinov prikrivanja ranljivosti je, da se na zunaj kažemo drugačni, poskušamo izgledati močni. Namesto, da bi bili močni, smo še bolj krhki in še bolj smo v nevarnosti, da nas to lahko prej ali slej zlomi. Svojo negotovost lahko skrivam tudi pred seboj. Je sebi ne priznam. Kot da občutljivosti ni. Toda tudi če mi morda nekateri ljudje verjamejo, sebe s tem osiromašim. Namesto, da bi uporabljal občutljivost kot svoj naravni dar, svojo pristno naravo, sem na nek način v sebi zmeden, izgubljen. S težavo se premikam v pravo smer, kot bi hodil po poti, kjer so podrti mostovi, težke skale v reki življenja, pregrade, preko katerih ne gre, in skoraj se utapljam v motnih valovih, ranim v nevidnih nevarnostih. Spominjam se prvega srečanja s svojim sedanjim možem. Pojavil se je pred menoj. Nisem bila pripravljena, da me bo skušal potegniti iz moje zadržanosti, običajne previdnosti. Niti opazila nisem, da ni bilo moteče, čeprav je prestopal moje takratne meje. Prihajal je blizu na izviren način. Bilo je, kot bi čakala, da me nekdo povabi na višjo raven odprtosti ter ob tem sprejema mojo občutljivost, previdnost in obenem radovednost, ki prav kliče k dozorevanju v vseh razsežnostih. Kako dragocene so take spodbude. Če del sebe sistematično zanikam, osiromašim svojo Pot, zakopljem talent, ga ne razvijam tako kot je v božjih očeh naša bistvena naloga. Sprejeti sebe pomeni, da lažje živiš polno, z modrostjo in odprtostjo hodiš naprej. Moja enkratnost je dar. Dovolim, da zacveti, da se izrazi, brez bojazni pred odklonitvijo. V tej drži potem lahko dosegam pristne, globoke, ustvarjalne, ljubeče odnose. Všeč mi je misel, da človek do življenjske modrosti pride samo s svojo naravno, pristno občutljivostjo, a le če jo prizna in jo živi, če živi vse, kar je. To je božji dar, to je položeno vanj, to je njegovo bistvo. Moj Bog me sprejema v vsem, je brezpogojna Ljubezen. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive04/2018/09/28/DuhovnamiselMMC.PR1.20180928.5.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 361 clean Človek, ki ga obvladuje močan občutek negotovosti, okrog sebe gradi zaščitne ograje, včasih prave okope. Na razne načine se trudi svojo naravno človeško ranljivost in mehkobo skriti pred drugimi ljudmi. Kot bi bila občutljivost prekršek. Eden najpogostejših načinov prikrivanja ranljivosti je, da se na zunaj kažemo drugačni, poskušamo izgledati močni. Namesto, da bi bili močni, smo še bolj krhki in še bolj smo v nevarnosti, da nas to lahko prej ali slej zlomi. Svojo negotovost lahko skrivam tudi pred seboj. Je sebi ne priznam. Kot da občutljivosti ni. Toda tudi če mi morda nekateri ljudje verjamejo, sebe s tem osiromašim. Namesto, da bi uporabljal občutljivost kot svoj naravni dar, svojo pristno naravo, sem na nek način v sebi zmeden, izgubljen. S težavo se premikam v pravo smer, kot bi hodil po poti, kjer so podrti mostovi, težke skale v reki življenja, pregrade, preko katerih ne gre, in skoraj se utapljam v motnih valovih, ranim v nevidnih nevarnostih. Spominjam se prvega srečanja s svojim sedanjim možem. Pojavil se je pred menoj. Nisem bila pripravljena, da me bo skušal potegniti iz moje zadržanosti, običajne previdnosti. Niti opazila nisem, da ni bilo moteče, čeprav je prestopal moje takratne meje. Prihajal je blizu na izviren način. Bilo je, kot bi čakala, da me nekdo povabi na višjo raven odprtosti ter ob tem sprejema mojo občutljivost, previdnost in obenem radovednost, ki prav kliče k dozorevanju v vseh razsežnostih. Kako dragocene so take spodbude. Če del sebe sistematično zanikam, osiromašim svojo Pot, zakopljem talent, ga ne razvijam tako kot je v božjih očeh naša bistvena naloga. Sprejeti sebe pomeni, da lažje živiš polno, z modrostjo in odprtostjo hodiš naprej. Moja enkratnost je dar. Dovolim, da zacveti, da se izrazi, brez bojazni pred odklonitvijo. V tej drži potem lahko dosegam pristne, globoke, ustvarjalne, ljubeče odnose. Všeč mi je misel, da človek do življenjske modrosti pride samo s svojo naravno, pristno občutljivostjo, a le če jo prizna in jo živi, če živi vse, kar je. To je božji dar, to je položeno vanj, to je njegovo bistvo. Moj Bog me sprejema v vsem, je brezpogojna Ljubezen. http://www.rtvslo.si/podcast Fri, 28 Sep 2018 03:56:01 +0000 Silva Matos: Občutljivost z negotovostjo Če nam kdo zatrjuje, da v njihovi družini nikoli ne pride do prepira, mu težko verjamemo. To ne velja samo za življenje v družni, ampak za vsako človeško skupnost. Verjetno je tudi prepir nekaj, kar spada k našemu življenju, k našemu skupnemu bivanju. Vprašanje je samo, kako se prepiramo. Tako, da ostajamo vsi nesrečni, užaljeni, da včasih celo prekinemo stike s tem človekom. Ali pa se pri tem učimo in gradimo neko novo skupno obliko bivanja. Prav o tem sem se pogovarjala z znanko, ki ima štiri odrasle sinove in se spominja, kako je bilo življenje v njihovi družini včasih zelo pestro. Pravi, da so se tudi prepirali in so potem te svoje prepire tudi vedno znova analizirali. Pravi, da se vsi strinjajo z mislijo, ki so jo nekje pobrali, še sama ne ve, kje. Takole se glasi: Prepir je lahko brušenje diamanta v briljant. Lahko, ni pa nujno. Prepir lahko tudi vse razbije, vse uniči in zapusti pravo pogorišče. Vedno znova premišljujem o tem briljantu. Tudi prepirati se je treba znati. Tudi pri prepiru je treba upoštevati temeljna pravila, predvsem pa ohraniti spoštovanje do drugega človeka in do sebe. Če se prepiraš, ni nujno, da si žaljiv. Poveš samo, da o nečem misliš drugače. Pripravljen pa si tudi premisliti o tem, kar pove drugi. Ko poslušam, kaj vse se dogaja med ljudmi, se mi zdi, da je že pri vzgoji ena najpomembnejših stvari, da se že otroci učijo takšnega prepiranja, ki »brusi diamant v briljant«. Kdor je že kot otrok doživel takšno brušenje, bo imel pozneje seveda laže. Res pa je tudi, da ima vsak od nas možnost in svobodo, da kaj v življenju spremeni, da ne nosi nujno vseh vzorcev od doma celo življenje s seboj. Ta pot je težja, je pa možna in mnogi je ne izkoristijo. To pomeni, da moraš najprej spoznati, da bi bilo dobro kaj spremeniti, da se moraš potem odločiti, da hočeš kaj spremeniti, in nazadnje moraš delati korake in spreminjati. To zadnje pa je najtežje in zato ni čudno, da največ ljudi ostane nekje na sredi poti. In diamanti ostajajo diamanti ali pa se še ti razbijejo. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive04/2018/09/27/DuhovnamiselMMC.PR1.20180927.4.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 349 clean Če nam kdo zatrjuje, da v njihovi družini nikoli ne pride do prepira, mu težko verjamemo. To ne velja samo za življenje v družni, ampak za vsako človeško skupnost. Verjetno je tudi prepir nekaj, kar spada k našemu življenju, k našemu skupnemu bivanju. Vprašanje je samo, kako se prepiramo. Tako, da ostajamo vsi nesrečni, užaljeni, da včasih celo prekinemo stike s tem človekom. Ali pa se pri tem učimo in gradimo neko novo skupno obliko bivanja. Prav o tem sem se pogovarjala z znanko, ki ima štiri odrasle sinove in se spominja, kako je bilo življenje v njihovi družini včasih zelo pestro. Pravi, da so se tudi prepirali in so potem te svoje prepire tudi vedno znova analizirali. Pravi, da se vsi strinjajo z mislijo, ki so jo nekje pobrali, še sama ne ve, kje. Takole se glasi: Prepir je lahko brušenje diamanta v briljant. Lahko, ni pa nujno. Prepir lahko tudi vse razbije, vse uniči in zapusti pravo pogorišče. Vedno znova premišljujem o tem briljantu. Tudi prepirati se je treba znati. Tudi pri prepiru je treba upoštevati temeljna pravila, predvsem pa ohraniti spoštovanje do drugega človeka in do sebe. Če se prepiraš, ni nujno, da si žaljiv. Poveš samo, da o nečem misliš drugače. Pripravljen pa si tudi premisliti o tem, kar pove drugi. Ko poslušam, kaj vse se dogaja med ljudmi, se mi zdi, da je že pri vzgoji ena najpomembnejših stvari, da se že otroci učijo takšnega prepiranja, ki »brusi diamant v briljant«. Kdor je že kot otrok doživel takšno brušenje, bo imel pozneje seveda laže. Res pa je tudi, da ima vsak od nas možnost in svobodo, da kaj v življenju spremeni, da ne nosi nujno vseh vzorcev od doma celo življenje s seboj. Ta pot je težja, je pa možna in mnogi je ne izkoristijo. To pomeni, da moraš najprej spoznati, da bi bilo dobro kaj spremeniti, da se moraš potem odločiti, da hočeš kaj spremeniti, in nazadnje moraš delati korake in spreminjati. To zadnje pa je najtežje in zato ni čudno, da največ ljudi ostane nekje na sredi poti. In diamanti ostajajo diamanti ali pa se še ti razbijejo. http://www.rtvslo.si/podcast Thu, 27 Sep 2018 03:55:49 +0000 Metka Klevišar: Brušenje diamanta v briljant Čeprav dandanes čedalje bolj poudarjamo pomen duševnega zdravja in dobrega počutja, to vendarle ni povsem nova misel – na dejstvo, da je za dobro življenje potrebno tako telesno kot duševno zdravje, so pisci opozarjali že v antiki. Ni naključje, da se nam je prav iz tega časa ohranil znameniti izrek mens sana in corpore sano, »zdrav duh v zdravem telesu«, ki izpostavlja pomen skrbi za duševnost in telesno kondicijo za človekov razvoj. V eni izmed svojih satiričnih pesmi ga je zapisal Juvenal iz 1. stol., v njej pa je spodbujal ljudi, naj v svojih molitvah ne molijo za bogastvo in druge minljive dobrine, pač pa naj od bogov izprosijo bistrega duha in zdravo, močno telo, saj je to najdragocenejši dar, ki ga nesmrtni bogovi lahko podarijo ljudem. Tudi Cicero, rimski govornik in filozof iz 1. stol. pr. Kr., je v svojem delu Pogovori v Tuskulu med drugim ugotavljal, da obstajajo podobnosti med telesnim in duševnim zdravjem. »Kakor v telesu obstajajo bolezni, obolenja in hibe, tako je tudi v duši,« je zapisal in poudaril, da duševnega zdravja ne smemo zanemarjati – sprašuje se, kako je mogoče, da ljudje kljub dejstvu, da smo sestavljeni iz telesa in duše, posegajo le po zdravilih za telo in tovrstne zdravnike izredno cenijo, zdravljenja duše pa si niti ne želijo, »mnogim ni ljubo in ga ne odobravajo, številni pa nanj celo gledajo s sumom in odporom.« Je to zato, ker ljudje verjamejo, da za zbegane duše »res ni na voljo nobenega zdravljenja? Ali je tako morda zato, ker duševna obolenja manj škodijo kakor telesna? Ali pa, ker se telo lahko pozdravi, za duše pa ni nobenega zdravila?« »Toda bolezni duše so vendarle nevarnejše in številčnejše od bolezni telesa,« ugotavlja Cicero v nadaljevanju, »bolna duša je stalno v zablodi, ničesar ne more trpeti ne pretrpeti, njeno hrepenenje pa nikdar ne pojenja.« Zaradi tega bi morali po njegovem mnenju duši nameniti celo več pozornosti in posebne skrbi kakor telesu. Dalje se Cicero sprašuje, kje naj bi dobili zdravila za dušo, in ugotavlja, da bi jih morala priskrbeti duša sama, saj zdravljenja »ne smemo iskati zunaj, kakor v primeru telesne bolezni, pač pa si je treba z vsemi sredstvi in močmi prizadevati, da bi si lahko pomagali sami.« Duša ima torej svoje zdravilo že v sebi, na nas pa je, da ga odkrijemo in pravilno uporabljamo. »Zares obstaja zdravilo za dušo,« zaključi Cicero, »to je filozofija.« Le s pomočjo filozofije lahko ozdravimo svojo dušo in s tem naredimo konec nesrečam, ki nas doletijo. »Zaradi tega se ji predajva v zdravljenje,« poziva svojega sogovornika in s tem vse nas, »če bova le hotela, bova ozdravljena.« http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive04/2018/09/26/DuhovnamiselMMC.PR1.20180926.3.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 378 clean Čeprav dandanes čedalje bolj poudarjamo pomen duševnega zdravja in dobrega počutja, to vendarle ni povsem nova misel – na dejstvo, da je za dobro življenje potrebno tako telesno kot duševno zdravje, so pisci opozarjali že v antiki. Ni naključje, da se nam je prav iz tega časa ohranil znameniti izrek mens sana in corpore sano, »zdrav duh v zdravem telesu«, ki izpostavlja pomen skrbi za duševnost in telesno kondicijo za človekov razvoj. V eni izmed svojih satiričnih pesmi ga je zapisal Juvenal iz 1. stol., v njej pa je spodbujal ljudi, naj v svojih molitvah ne molijo za bogastvo in druge minljive dobrine, pač pa naj od bogov izprosijo bistrega duha in zdravo, močno telo, saj je to najdragocenejši dar, ki ga nesmrtni bogovi lahko podarijo ljudem. Tudi Cicero, rimski govornik in filozof iz 1. stol. pr. Kr., je v svojem delu Pogovori v Tuskulu med drugim ugotavljal, da obstajajo podobnosti med telesnim in duševnim zdravjem. »Kakor v telesu obstajajo bolezni, obolenja in hibe, tako je tudi v duši,« je zapisal in poudaril, da duševnega zdravja ne smemo zanemarjati – sprašuje se, kako je mogoče, da ljudje kljub dejstvu, da smo sestavljeni iz telesa in duše, posegajo le po zdravilih za telo in tovrstne zdravnike izredno cenijo, zdravljenja duše pa si niti ne želijo, »mnogim ni ljubo in ga ne odobravajo, številni pa nanj celo gledajo s sumom in odporom.« Je to zato, ker ljudje verjamejo, da za zbegane duše »res ni na voljo nobenega zdravljenja? Ali je tako morda zato, ker duševna obolenja manj škodijo kakor telesna? Ali pa, ker se telo lahko pozdravi, za duše pa ni nobenega zdravila?« »Toda bolezni duše so vendarle nevarnejše in številčnejše od bolezni telesa,« ugotavlja Cicero v nadaljevanju, »bolna duša je stalno v zablodi, ničesar ne more trpeti ne pretrpeti, njeno hrepenenje pa nikdar ne pojenja.« Zaradi tega bi morali po njegovem mnenju duši nameniti celo več pozornosti in posebne skrbi kakor telesu. Dalje se Cicero sprašuje, kje naj bi dobili zdravila za dušo, in ugotavlja, da bi jih morala priskrbeti duša sama, saj zdravljenja »ne smemo iskati zunaj, kakor v primeru telesne bolezni, pač pa si je treba z vsemi sredstvi in močmi prizadevati, da bi si lahko pomagali sami.« Duša ima torej svoje zdravilo že v sebi, na nas pa je, da ga odkrijemo in pravilno uporabljamo. »Zares obstaja zdravilo za dušo,« zaključi Cicero, »to je filozofija.« Le s pomočjo filozofije lahko ozdravimo svojo dušo in s tem naredimo konec nesrečam, ki nas doletijo. »Zaradi tega se ji predajva v zdravljenje,« poziva svojega sogovornika in s tem vse nas, »če bova le hotela, bova ozdravljena.« http://www.rtvslo.si/podcast Wed, 26 Sep 2018 03:56:18 +0000 Polonca Zupančič: Cicero o pomembnosti skrbi za duševno zdravje V gozdu je živela vrana in bila je zadovoljna s svojim življenjem. Nekega dne je zagledala laboda in se navdušila nad njegovo lepoto. Dejala mu je: Kako bel in lep si. Gotovo si najsrečnejša ptica na nebu!« Labod ji je odgovoril: »Tudi jaz sem mislil, da sem najsrečnejša ptica, dokler nisem zagledal papagaja. Ta ima perje dveh barv in zato mislim, da je on najsrečnejša ptica na nebu.« Vrano je zanimalo, ali je papagaj najsrečnejša ptica, zato ga je šla iskat. Ko ga je končno našla, ji je papagaj pojasnil: »Tudi jaz sem mislil, da sem najsrečnejša ptica na svetu, a le dokler nisem spoznal pava. Jaz imam perje samo dveh barv, pav pa ima perje najrazličnejših barv.« Sedaj se je vrana namenila k pavu v živalski vrt. Opazila je, da ga obkroža veliko ljudi, ki občuduje barve njegovega perja in njegovo lepoto. Ko so ljudje odšli, se mu je vrana približala in ga pohvalila: »Dragi pav, zares si čudovit! Vsak dan prihajajo k tebi ljudje, da te občudujejo. Mene pa odženejo proč, komaj me opazijo. Mislim, da si ti zato najsrečnejša ptica na svetu. Pav ji odgovori: »Tudi jaz sem mislil, da sem najsrečnejša ptica, dokler nisem spoznal, da sem zaradi svoje lepote zaprt v kletki! Poznam vse živali v živalskem vrtu in opazil sem, da je vrana edina ptica, ki ni v kletki. Zato cele dneve sanjam, da sem vrana in da lahko poletim, kamor si želim.« Ne samo živali, tudi ljudje se primerjajo z drugimi in zavidajo drugim ljudem, za katere menijo, da so srečnejši od njih. Tako se zapirajo v začaran krog razočaranja in nezadovoljstva. Vedno bomo srečali ljudi, ki imajo manj ali več kakor mi, toda najsrečnejši je tisti človek, ki je hvaležen za to, kar ima. Če želimo biti srečni, se ne primerjajmo z drugimi, ampak bodimo Bogu hvaležni za enkratnost, s katero nas je obdaril. Tudi si ne mislimo, da bi v drugem okolju bili bolj uspešni. Vedimo, da nas je Bog postavil na tisto mesto, kjer meni, da smo najbolj potrebni. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive04/2018/09/25/DuhovnamiselMMC.PR1.20180925.2.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 291 clean V gozdu je živela vrana in bila je zadovoljna s svojim življenjem. Nekega dne je zagledala laboda in se navdušila nad njegovo lepoto. Dejala mu je: Kako bel in lep si. Gotovo si najsrečnejša ptica na nebu!« Labod ji je odgovoril: »Tudi jaz sem mislil, da sem najsrečnejša ptica, dokler nisem zagledal papagaja. Ta ima perje dveh barv in zato mislim, da je on najsrečnejša ptica na nebu.« Vrano je zanimalo, ali je papagaj najsrečnejša ptica, zato ga je šla iskat. Ko ga je končno našla, ji je papagaj pojasnil: »Tudi jaz sem mislil, da sem najsrečnejša ptica na svetu, a le dokler nisem spoznal pava. Jaz imam perje samo dveh barv, pav pa ima perje najrazličnejših barv.« Sedaj se je vrana namenila k pavu v živalski vrt. Opazila je, da ga obkroža veliko ljudi, ki občuduje barve njegovega perja in njegovo lepoto. Ko so ljudje odšli, se mu je vrana približala in ga pohvalila: »Dragi pav, zares si čudovit! Vsak dan prihajajo k tebi ljudje, da te občudujejo. Mene pa odženejo proč, komaj me opazijo. Mislim, da si ti zato najsrečnejša ptica na svetu. Pav ji odgovori: »Tudi jaz sem mislil, da sem najsrečnejša ptica, dokler nisem spoznal, da sem zaradi svoje lepote zaprt v kletki! Poznam vse živali v živalskem vrtu in opazil sem, da je vrana edina ptica, ki ni v kletki. Zato cele dneve sanjam, da sem vrana in da lahko poletim, kamor si želim.« Ne samo živali, tudi ljudje se primerjajo z drugimi in zavidajo drugim ljudem, za katere menijo, da so srečnejši od njih. Tako se zapirajo v začaran krog razočaranja in nezadovoljstva. Vedno bomo srečali ljudi, ki imajo manj ali več kakor mi, toda najsrečnejši je tisti človek, ki je hvaležen za to, kar ima. Če želimo biti srečni, se ne primerjajmo z drugimi, ampak bodimo Bogu hvaležni za enkratnost, s katero nas je obdaril. Tudi si ne mislimo, da bi v drugem okolju bili bolj uspešni. Vedimo, da nas je Bog postavil na tisto mesto, kjer meni, da smo najbolj potrebni. http://www.rtvslo.si/podcast Tue, 25 Sep 2018 03:54:51 +0000 Božidar Rustja: Vrana, labod in pav Srednjeveški alkimisti, kot vemo iz zgodb, so si vse življenje vneto prizadevali za spreminjanje svinca v zlato. Njihova tovrstna prizadevanja so bila sicer neuspešna. Sodobna, zlasti Jungova psihološka tolmačenja alkimije, njene simbolike in postopkov, pa nam govorijo, da je bila snovna alkimija tradicionalnih alkimistov pravzaprav le njen zunanji in manj pomemben vidik. Ta je predstavljal fizični izraz in simbol prave in globlje duševne alkimije. Duševna alkimija pa stremi k preobrazbi »svinčene« duše v »zlato« dušo. Svinčena duša v tem primeru pomeni človekovo vsakdanjo zavedanje in umovanje, ki je povsem podrejeno fizičnemu svetu in nanj vezanim željam in strahovom. Zlata duša pa pomeni človekovo čisto duhovno zavedanje, ki je osvobojeno »teže« snovnega sveta in zna uzreti globlji pomen bistva življenja. V tradicionalnih verovanjih naj bi bilo najpomembnejše sredstvo duševne alkimistične preobrazbe kamen modrosti ali eliksir modrosti, sredstvo, ki naj bi pripomoglo k odstranjevanju vseh »zemeljskih« nečistoč iz prvotne mešanice vsakdanjega in globljega umovanja in nato k preobrazbi svinčenosti v zlatost. Tovrstni alkimisti so si s pomočjo etičnih in duhovnih praks, ki so jih primerjali s kemičnimi postopki, trudili za prečiščenje lastne duševnosti. Predvsem so se trudili za preseganje različnih infantilnih predstav, kot je npr. predstava o tem, da smo vedno le žrtev drugih in vnaprejšnjim negativnim čustvom do drugih ljudi. Urili so se v prevzemanju odgovornosti za posledice svojih dejanj, v sposobnosti boljšega razumevanja sveta, za globlje sočutenje z drugimi. Ta, prikriti del alkimije, je pomemben in mu velja tenkočutno prisluhniti še danes. Ob tem pa velja upoštevati še en ključni alkemični izrek, ki pravi: »O človek! V tebi samem se skriva zaklad vseh zakladov. Spoznaj samega sebe in spoznal boš ves svet in vse bogove.« http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive04/2018/09/24/DuhovnamiselMMC.PR1.20180924.1.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 260 clean Srednjeveški alkimisti, kot vemo iz zgodb, so si vse življenje vneto prizadevali za spreminjanje svinca v zlato. Njihova tovrstna prizadevanja so bila sicer neuspešna. Sodobna, zlasti Jungova psihološka tolmačenja alkimije, njene simbolike in postopkov, pa nam govorijo, da je bila snovna alkimija tradicionalnih alkimistov pravzaprav le njen zunanji in manj pomemben vidik. Ta je predstavljal fizični izraz in simbol prave in globlje duševne alkimije. Duševna alkimija pa stremi k preobrazbi »svinčene« duše v »zlato« dušo. Svinčena duša v tem primeru pomeni človekovo vsakdanjo zavedanje in umovanje, ki je povsem podrejeno fizičnemu svetu in nanj vezanim željam in strahovom. Zlata duša pa pomeni človekovo čisto duhovno zavedanje, ki je osvobojeno »teže« snovnega sveta in zna uzreti globlji pomen bistva življenja. V tradicionalnih verovanjih naj bi bilo najpomembnejše sredstvo duševne alkimistične preobrazbe kamen modrosti ali eliksir modrosti, sredstvo, ki naj bi pripomoglo k odstranjevanju vseh »zemeljskih« nečistoč iz prvotne mešanice vsakdanjega in globljega umovanja in nato k preobrazbi svinčenosti v zlatost. Tovrstni alkimisti so si s pomočjo etičnih in duhovnih praks, ki so jih primerjali s kemičnimi postopki, trudili za prečiščenje lastne duševnosti. Predvsem so se trudili za preseganje različnih infantilnih predstav, kot je npr. predstava o tem, da smo vedno le žrtev drugih in vnaprejšnjim negativnim čustvom do drugih ljudi. Urili so se v prevzemanju odgovornosti za posledice svojih dejanj, v sposobnosti boljšega razumevanja sveta, za globlje sočutenje z drugimi. Ta, prikriti del alkimije, je pomemben in mu velja tenkočutno prisluhniti še danes. Ob tem pa velja upoštevati še en ključni alkemični izrek, ki pravi: »O človek! V tebi samem se skriva zaklad vseh zakladov. Spoznaj samega sebe in spoznal boš ves svet in vse bogove.« http://www.rtvslo.si/podcast Mon, 24 Sep 2018 03:54:20 +0000 Andrej Ule: Iz svinčene v zlato dušo Slomšek za današnjo rabo! ali Človek 19. st., izziv za Človeka 21. stoletja – obakrat z veliko začetnico. Slomšek za danes? Kje so/smo ali bi lahko bili”Slomškovi”? Tam, kjer bi kakor on, po njegovem vzoru, živeli v prostoru in času odgovorno življenje. Zato ni potrebe biti škof, treba se je le zavedati, da ima vsakdo izmed nas svoje poslanstvo. Zakaj ne škof? Slomšek škof je bil eden in edini. Kakor on, se mora vsakdo med nami naprej zavedati kakovosti lastne osebe, kakor Slomšek od svojega otroštva dalje. V to zavedanje je vključeval situacije, nezaželene ali celo prepovedane. Ko so mu kot otroku izbirali botra, se je pretihotapil v cerkev, kjer so izpraševali bodoče botre. Kot šolski nadzornik se je zavedal, da more le knjiga duhovno bogatiti in zato je bil pobudnik in mecen Mohorjeve. In po besedah Faganela: “jasno se je zavedal, da slovenska kultura v tekmovalnem ozračju bogatih in številčnejših sosednjih kultur, zlasti napadalne nemške, ne bo obstala, če ne bo postala množična … – množično medijsko sodobna.” S prenosom sedeža škofije, je dregnil v neželeno dunajsko stališče: nobenih sprememb, le diplomatska drža je pripeljala do tega, da je bilo storjeno, kakor je. In njegovi nasledniki, so bili uspešni le toliko, kolikor so izhajali iz sebe. Škof Držečnik, biblicist in izobraženec, je slovenskemu prostoru dal knjigo vseh knjig – v marsičem še ne preseženo mariborsko izdajo SP. In škof Lipovšek, gospodarstvenik, je s svojimi dejanji – predvsem materialno, zaslužen, da je Slomškove dediščine nekaj ostalo. Vsi omenjeni odgovarjajo na, na začetku zastavljeno vprašanje, vse je v razumevanju znamenja časov. In za vse omenjene je značilno zdravo družinsko življenje. Mati pri Slomšku, mati pri Držečniku, mati pri Lipovšku. In če je veljalo, da gre vera po duhovnikih gor, se prevečkrat pozablja, da ti prihajajo iz zdravih družinskih okolij, ki so garant za zdravo družbo brez zlorab nemočnih. In “čednosti” tako Slomšek, voditi “po potih, … je moja … dolžnost … in skrb”, so lahko le izkustvo iz družinskega okolja. Prepoznavanja znamenj časa in življenjske izkušnje za blagor narodne in državne skupnosti imamo svoje zgodovinsko izkustvo že v protestantih Trubarju in Dalmatinu, v katoličanih: Slomšku učitelju, narodnem buditelju in prosvetljencu, Držečniku in Lipovšku in še kom, a vedno le kot eden in edini. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive04/2018/09/23/DuhovnamiselMMC.PR1.20180923.7.0650.mp3 RTVSLO – Prvi 391 clean Slomšek za današnjo rabo! ali Človek 19. st., izziv za Človeka 21. stoletja – obakrat z veliko začetnico. Slomšek za danes? Kje so/smo ali bi lahko bili”Slomškovi”? Tam, kjer bi kakor on, po njegovem vzoru, živeli v prostoru in času odgovorno življenje. Zato ni potrebe biti škof, treba se je le zavedati, da ima vsakdo izmed nas svoje poslanstvo. Zakaj ne škof? Slomšek škof je bil eden in edini. Kakor on, se mora vsakdo med nami naprej zavedati kakovosti lastne osebe, kakor Slomšek od svojega otroštva dalje. V to zavedanje je vključeval situacije, nezaželene ali celo prepovedane. Ko so mu kot otroku izbirali botra, se je pretihotapil v cerkev, kjer so izpraševali bodoče botre. Kot šolski nadzornik se je zavedal, da more le knjiga duhovno bogatiti in zato je bil pobudnik in mecen Mohorjeve. In po besedah Faganela: “jasno se je zavedal, da slovenska kultura v tekmovalnem ozračju bogatih in številčnejših sosednjih kultur, zlasti napadalne nemške, ne bo obstala, če ne bo postala množična … – množično medijsko sodobna.” S prenosom sedeža škofije, je dregnil v neželeno dunajsko stališče: nobenih sprememb, le diplomatska drža je pripeljala do tega, da je bilo storjeno, kakor je. In njegovi nasledniki, so bili uspešni le toliko, kolikor so izhajali iz sebe. Škof Držečnik, biblicist in izobraženec, je slovenskemu prostoru dal knjigo vseh knjig – v marsičem še ne preseženo mariborsko izdajo SP. In škof Lipovšek, gospodarstvenik, je s svojimi dejanji – predvsem materialno, zaslužen, da je Slomškove dediščine nekaj ostalo. Vsi omenjeni odgovarjajo na, na začetku zastavljeno vprašanje, vse je v razumevanju znamenja časov. In za vse omenjene je značilno zdravo družinsko življenje. Mati pri Slomšku, mati pri Držečniku, mati pri Lipovšku. In če je veljalo, da gre vera po duhovnikih gor, se prevečkrat pozablja, da ti prihajajo iz zdravih družinskih okolij, ki so garant za zdravo družbo brez zlorab nemočnih. In “čednosti” tako Slomšek, voditi “po potih, … je moja … dolžnost … in skrb”, so lahko le izkustvo iz družinskega okolja. Prepoznavanja znamenj časa in življenjske izkušnje za blagor narodne in državne skupnosti imamo svoje zgodovinsko izkustvo že v protestantih Trubarju in Dalmatinu, v katoličanih: Slomšku učitelju, narodnem buditelju in prosvetljencu, Držečniku in Lipovšku in še kom, a vedno le kot eden in edini. http://www.rtvslo.si/podcast Sun, 23 Sep 2018 04:56:31 +0000 Borut Holcman: Slomšek za današnjo rabo »Sem dolgo upal in se bal / slovo sem upu, strahu dal, / srce je prazno, srečno ni, / nazaj si up in strah želi.« se glasijo znameniti Prešernovi verzi. Z njimi hoče povedati, da lahko človek živi polnost življenja le, dokler nosi v sebi skrajna čustva – tako bojazen kot upanje, tako žalost kot radost. Ko postane posameznik brezčuten, se šele zaveda, da je upanje tisto, ki daje življenju smisel. Podobna misel izhaja že iz antike. Že starogrški pesnik Teokrit je v svojih idilah, v katerih je opeval lepoto narave in kmečkega življenja, upanje razglasil za znamenje življenja. Kot pravi: »Dokler so bitja živa, je upanje, samo mrtvi so brez njega.” (Idile 4, 42). Rimski govornik Cicero pa je o upanju spregovoril v svojih pismih prijatelju Atiku. Ko je prejel njegovo obupano pismo, prazno slehernega upa, je zapisal: »Aegroto, dum anima est, spes est.« (Epistolarum ad Atticum, IX, 10, 4). (Bolni ima upanje, dokler je živ). Skrajšano in v čudoviti glasovni igri med glagoloma dihati (spirare) in upati (sperare) se ta Ciceronova misel v latinščini glasi: »Dum spiro, spero.« (Dokler diham, upam.) Še bolj strnjeno pa prispodoba, da mora človek upati vse do svoje smrti, če hoče sploh živeti in preživeti, sporoča znani slovenski pregovor: »Upanje umre zadnje.« Dobra popotnica za čas, ko smo z velikim upanjem zrli v samostojno Slovenijo, danes pa razočarani in brezupno zremo njen počasni družbeni propad. Misel, da upanje mora živeti v nas, če hočemo preživeti, nas mora torej voditi v teh kritičnih trenutkih, kakor je vodila nemočne ljudi v še hujših svetovnih kataklizmah. A vendarle je treba poudariti, da upanje ni dovolj. ‘Dokler diham, upam’ pomeni tudi, da je treba dihati s polnimi pljuči, če hočemo upati. Povedano drugače: biti je treba dejaven, če hočemo, da se bo kar koli spremenilo. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive04/2018/09/22/DuhovnamiselMMC.PR1.20180922.6.0650.mp3 RTVSLO – Prvi 390 clean »Sem dolgo upal in se bal / slovo sem upu, strahu dal, / srce je prazno, srečno ni, / nazaj si up in strah želi.« se glasijo znameniti Prešernovi verzi. Z njimi hoče povedati, da lahko človek živi polnost življenja le, dokler nosi v sebi skrajna čustva – tako bojazen kot upanje, tako žalost kot radost. Ko postane posameznik brezčuten, se šele zaveda, da je upanje tisto, ki daje življenju smisel. Podobna misel izhaja že iz antike. Že starogrški pesnik Teokrit je v svojih idilah, v katerih je opeval lepoto narave in kmečkega življenja, upanje razglasil za znamenje življenja. Kot pravi: »Dokler so bitja živa, je upanje, samo mrtvi so brez njega.” (Idile 4, 42). Rimski govornik Cicero pa je o upanju spregovoril v svojih pismih prijatelju Atiku. Ko je prejel njegovo obupano pismo, prazno slehernega upa, je zapisal: »Aegroto, dum anima est, spes est.« (Epistolarum ad Atticum, IX, 10, 4). (Bolni ima upanje, dokler je živ). Skrajšano in v čudoviti glasovni igri med glagoloma dihati (spirare) in upati (sperare) se ta Ciceronova misel v latinščini glasi: »Dum spiro, spero.« (Dokler diham, upam.) Še bolj strnjeno pa prispodoba, da mora človek upati vse do svoje smrti, če hoče sploh živeti in preživeti, sporoča znani slovenski pregovor: »Upanje umre zadnje.« Dobra popotnica za čas, ko smo z velikim upanjem zrli v samostojno Slovenijo, danes pa razočarani in brezupno zremo njen počasni družbeni propad. Misel, da upanje mora živeti v nas, če hočemo preživeti, nas mora torej voditi v teh kritičnih trenutkih, kakor je vodila nemočne ljudi v še hujših svetovnih kataklizmah. A vendarle je treba poudariti, da upanje ni dovolj. ‘Dokler diham, upam’ pomeni tudi, da je treba dihati s polnimi pljuči, če hočemo upati. Povedano drugače: biti je treba dejaven, če hočemo, da se bo kar koli spremenilo. http://www.rtvslo.si/podcast Sat, 22 Sep 2018 04:56:30 +0000 Ignacija Fridl Jarc: O upanju Za dobro jutro spoštovane poslušalke, spoštovani poslušalci, vam želim, da bi imeli danes res srečo in ne naleteli na koga, ki misli, da je sam na svetu. Včeraj sem brez kakršnih koli obveznosti pohajal po mestu. Nič hudega sluteč sem mirno opazoval tujce, ki so občudovali meni čisto vsakdanje stvari. Slišiš lahko take in drugačne govorice in ob tem sem se spraševal, le kaj privlači te ljudi, da tako zavzeto letajo za svojimi vodiči po razgreti Ljubljani. Nenadom zaslišim klicanje svojega imena. Brez skrbi: nisem postal mestna znamenitost, noben vodič me ni omenjal, le znanec, ki ga že nekaj časa nisem srečal, me je v množici prepoznal. Nikamor se mi ni mudilo, zato mi je bila družba sprva prijetna. Našla sva prostor, kjer bova lahko v miru popila svojo kavo. Zanimalo me je, kako kaj živi, kaj počne, kaj načrtuje in kakšni so njegovi pogledi na trenutno dogajanje. Ulila se je ploha in ne tista s pod neba, ampak tista polna besed. Najprej so bili na vrsti njegovi uspehi. Vsemogoči dosežki, za katere nisem niti vedel, da ostajajo, so se živahno risali pred mano. Ko je to pošlo in nisem več kazal tistega začetnega navdušenja, so prišle bolezni in težave. Še dobro, da si nisem zapomnil vseh bolezni, ki so ga doletele, saj bi po tako natančnem naštevanju simptomov morda še pri sebi odkril kakšno. Ob tako podrobnem opisu grem staviti, da bi vsak izmed nas lahko prepoznal kakšno vsaj začetno stanje obolenja. Ker me tudi bolezni in težave niso več pritegnile, se je začelo z opisi ljudi, s katerimi mora živeti. Bojim se, da bo Dantejev Pekel šel v pozabo. Moj sogovornik je svoje bližnje risal v tako peklenskih podobah, da je še mene kljub vročini pošteno zmrazilo. Sami veste, da ni bilo potrebno mojega sogovornika kaj spraševati, še manj sem ob njem sam prišel na vrsto, da bi kaj povedal. Zdelo se mi je, da bo le kavarna imela od tega korist, saj je bila ena kava bistveno premalo, da bi moj sogovornik vse povedal. Vem, da ni lepo lagati, a kaj drugega mi ni preostalo. Začel sem pogledovati na uro in ob množici besed z druge strani mize le uspel izdaviti, da se mi mudi drugam. Se ve, da je bil ta ‘drugam’, le izhod v sili, saj rad poslušam, a samo tam, kjer je kaj prostora tudi zame. Gotovo takih gostobesednežev ne bomo spreobrnili. Sebi in vam danes vseeno želim, da bi zmogli svojim sogovornikom pustiti, da pridejo vsaj malo do besede. Ne le da se bomo med sabo bolje razumeli, tudi dan bo vsem nam lepši. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive04/2018/09/21/DuhovnamiselMMC.PR1.20180921.5.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 396 clean Za dobro jutro spoštovane poslušalke, spoštovani poslušalci, vam želim, da bi imeli danes res srečo in ne naleteli na koga, ki misli, da je sam na svetu. Včeraj sem brez kakršnih koli obveznosti pohajal po mestu. Nič hudega sluteč sem mirno opazoval tujce, ki so občudovali meni čisto vsakdanje stvari. Slišiš lahko take in drugačne govorice in ob tem sem se spraševal, le kaj privlači te ljudi, da tako zavzeto letajo za svojimi vodiči po razgreti Ljubljani. Nenadom zaslišim klicanje svojega imena. Brez skrbi: nisem postal mestna znamenitost, noben vodič me ni omenjal, le znanec, ki ga že nekaj časa nisem srečal, me je v množici prepoznal. Nikamor se mi ni mudilo, zato mi je bila družba sprva prijetna. Našla sva prostor, kjer bova lahko v miru popila svojo kavo. Zanimalo me je, kako kaj živi, kaj počne, kaj načrtuje in kakšni so njegovi pogledi na trenutno dogajanje. Ulila se je ploha in ne tista s pod neba, ampak tista polna besed. Najprej so bili na vrsti njegovi uspehi. Vsemogoči dosežki, za katere nisem niti vedel, da ostajajo, so se živahno risali pred mano. Ko je to pošlo in nisem več kazal tistega začetnega navdušenja, so prišle bolezni in težave. Še dobro, da si nisem zapomnil vseh bolezni, ki so ga doletele, saj bi po tako natančnem naštevanju simptomov morda še pri sebi odkril kakšno. Ob tako podrobnem opisu grem staviti, da bi vsak izmed nas lahko prepoznal kakšno vsaj začetno stanje obolenja. Ker me tudi bolezni in težave niso več pritegnile, se je začelo z opisi ljudi, s katerimi mora živeti. Bojim se, da bo Dantejev Pekel šel v pozabo. Moj sogovornik je svoje bližnje risal v tako peklenskih podobah, da je še mene kljub vročini pošteno zmrazilo. Sami veste, da ni bilo potrebno mojega sogovornika kaj spraševati, še manj sem ob njem sam prišel na vrsto, da bi kaj povedal. Zdelo se mi je, da bo le kavarna imela od tega korist, saj je bila ena kava bistveno premalo, da bi moj sogovornik vse povedal. Vem, da ni lepo lagati, a kaj drugega mi ni preostalo. Začel sem pogledovati na uro in ob množici besed z druge strani mize le uspel izdaviti, da se mi mudi drugam. Se ve, da je bil ta ‘drugam’, le izhod v sili, saj rad poslušam, a samo tam, kjer je kaj prostora tudi zame. Gotovo takih gostobesednežev ne bomo spreobrnili. Sebi in vam danes vseeno želim, da bi zmogli svojim sogovornikom pustiti, da pridejo vsaj malo do besede. Ne le da se bomo med sabo bolje razumeli, tudi dan bo vsem nam lepši. http://www.rtvslo.si/podcast Fri, 21 Sep 2018 03:56:36 +0000 Janez Vodičar: Zgovorni ljudje Legenda pripoveduje, da se je hudič nekega dne odpravil po svetu, da bi videl, kako ljudje molijo. Njegov pohod je bil sicer bolj kratkega značaja, saj ni našel veliko ljudi, ki bi dolgo vztrajali v molitvi. Precej zadovoljen je bil, ko je odkril tiste molitve, ki so bile le golo ponavljanje obrazcev, saj so bile te zanj najmanj škodljive. Ko se je tako dobre volje vračal nazaj v peklensko bivališče, je v kotičku očesa opazil na polju kmeta, ki je sunkovito mahal z rokami. Radoveden se je skril za grm in opazoval dogajanje. Moški se je na vso moč prepiral z Bogom, mu postavljal vprašanja in ga obtoževal. Tedaj je mimo prišel učenjak in kmetu rekel: »Gospod, kaj vendar počnete? Z Bogom se ne smete prepirati!« Kmet pa mu je odgovoril: »Spoštovani gospod, jaz se z Bogom prepiram zato, ker vanj verujem. Sprašujem ga in prosim, ker vanj zaupam in ga obtožujem, ker vem, da me posluša.« »Neumnosti govorite,« mu odvrne učenjak in oddide naprej. Hudič za grmom pa se z učenjakom ni strinjal. Ves prestrašen je zbežel. Odkril je namreč človeka, ki je znal zares moliti. Otroke pri verouku kateheti običajno učijo najkrajšo definicijo molitve: molitev je pogovor z Bogom. Že stoletja ljudje preučujejo, preizkušajo in razpravljajo o pravem pomenu molitve, odnosom z Bogom in do sveta. Sprašujejo se, ali molitev res kaj spremeni ali ima kakšen smisel? Ali res lahko kako vpliva na Boga, na dogodke v svetu? Kakšna je pravzaprav prava molitev? Pa vendar se v osnovi vračamo nazaj k veroučni definiciji molitve. Je pogovor, takšen ali drugačen stik z Bogom. In vsak pogovor nas spremeni, posebej še, če je pristen, posebej še, če je sogovornik Bog. Pogovor z nekom, s katerim smo lahko pristni, ki nas pozna in sprejema v celoti, nam odkrije marsikaj o sebi, o svetu in o poti naprej. Takšen pogovor je lahko buren, lahko se razjezimo, celo povzdignemo glas, se prepiramo. Bog bo ostal Bog, ne bo se umaknil iz pogovora. Nekdo je dejal, da pomen molitve ni v vplivanju na Boga, ampak v spremenitvi tistega, ki moli. Neki mistik pa pravi, da je lahko že izrek ‘hvala ti’ kdaj zadostna molitev. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive04/2018/09/20/DuhovnamiselMMC.PR1.20180920.4.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 346 clean Legenda pripoveduje, da se je hudič nekega dne odpravil po svetu, da bi videl, kako ljudje molijo. Njegov pohod je bil sicer bolj kratkega značaja, saj ni našel veliko ljudi, ki bi dolgo vztrajali v molitvi. Precej zadovoljen je bil, ko je odkril tiste molitve, ki so bile le golo ponavljanje obrazcev, saj so bile te zanj najmanj škodljive. Ko se je tako dobre volje vračal nazaj v peklensko bivališče, je v kotičku očesa opazil na polju kmeta, ki je sunkovito mahal z rokami. Radoveden se je skril za grm in opazoval dogajanje. Moški se je na vso moč prepiral z Bogom, mu postavljal vprašanja in ga obtoževal. Tedaj je mimo prišel učenjak in kmetu rekel: »Gospod, kaj vendar počnete? Z Bogom se ne smete prepirati!« Kmet pa mu je odgovoril: »Spoštovani gospod, jaz se z Bogom prepiram zato, ker vanj verujem. Sprašujem ga in prosim, ker vanj zaupam in ga obtožujem, ker vem, da me posluša.« »Neumnosti govorite,« mu odvrne učenjak in oddide naprej. Hudič za grmom pa se z učenjakom ni strinjal. Ves prestrašen je zbežel. Odkril je namreč človeka, ki je znal zares moliti. Otroke pri verouku kateheti običajno učijo najkrajšo definicijo molitve: molitev je pogovor z Bogom. Že stoletja ljudje preučujejo, preizkušajo in razpravljajo o pravem pomenu molitve, odnosom z Bogom in do sveta. Sprašujejo se, ali molitev res kaj spremeni ali ima kakšen smisel? Ali res lahko kako vpliva na Boga, na dogodke v svetu? Kakšna je pravzaprav prava molitev? Pa vendar se v osnovi vračamo nazaj k veroučni definiciji molitve. Je pogovor, takšen ali drugačen stik z Bogom. In vsak pogovor nas spremeni, posebej še, če je pristen, posebej še, če je sogovornik Bog. Pogovor z nekom, s katerim smo lahko pristni, ki nas pozna in sprejema v celoti, nam odkrije marsikaj o sebi, o svetu in o poti naprej. Takšen pogovor je lahko buren, lahko se razjezimo, celo povzdignemo glas, se prepiramo. Bog bo ostal Bog, ne bo se umaknil iz pogovora. Nekdo je dejal, da pomen molitve ni v vplivanju na Boga, ampak v spremenitvi tistega, ki moli. Neki mistik pa pravi, da je lahko že izrek ‘hvala ti’ kdaj zadostna molitev. http://www.rtvslo.si/podcast Thu, 20 Sep 2018 03:55:46 +0000 Robert Friškovec: Prava molitev Jom kipur, judovski praznik sprave z Bogom in med ljudmi, ima osnovo v 3 Mz, ki opisuje dva starodavna obreda: očiščevanje templja in izganjanje grešnega kozla, na katerega je veliki duhovnik preložil »vse krivde in hudodelstva Izraelovih sinov, vse njihove grehe«. V sodobnem judovstvu pripada prazniku najodličnejše mesto, in sicer zaradi zavesti, da živi človek smiselno le v urejenih medsebojnih odnosih, z Bogom in s soljudmi. Judje tradicionalno spoštujejo ta praznik s približno 25 urnim postom in intenzivno molitvijo, ko večino časa preživijo v sinagogi. To je dan, ko naj bi bili najbližji Bogu in bistvu naših duš. Srž Jom Kipurja je: dan pokore in enosti. Modreci so že zdavnaj dojeli, da Tora govori o Jom Kipurju kot o dnevu, ki pride enkrat na leto. To bi seveda lahko pomenilo le, da gre za edinstven dan, drugačen od vseh ostalih v vseh pogledih. A v globljem pomenu, v jedru Jom Kipurja, leži enost in naša bit v tej enosti. Vem, rekli boste, da se motim. Da je pokora le prevod hebrejske besede Kapparah, ki pomeni vsakršno dejanje, ki vodi v odpuščanje, ki očisti naše duše madežev, ki so se nabrali med letom, in ki nam omogoči, da se pobotamo z Bogom in nadaljujemo z življenjem. Kaj ima to veze z enostjo? Vse. Kot prvo, s pokoro (atonement) dosežemo enost (at‑onement). Ko si duša človeka spodaj in Bistvo Biti zgoraj odpustita in se pobotata, sta ponovno eno. In ker enost vodi v pokoro. Da bi naredili pokoro, moramo najprej doseči enost. Sicer pa med letom nismo v stanju enosti. Zakaj? Zaradi načina, kako gledamo na stvari. Videz vara. S svojimi zemeljskimi očmi sami sebe dojemamo kot tujce v strahovito hladnem vesolju, neobčutljivem do vrtinca čustev in želja, agonije in zanosa, prizadevanj, neuspehov in dosežkov, zaradi katerih smo ljudje. A poglobljen razmislek nam nasprotno razkrije, da je znotraj te resničnosti in povsem transcendentno od nje bistvo, ki rezonira z nemirom v naših srcih. Mar se ne pojavimo tudi zunaj tega vesolja? Če imamo srce, um, dušo, ali jih nima tudi vesolje? »Tisti, ki je ustvaril srce, ali On ne sliši?« Temu pravimo Bistvo: »Bog.« Vse leto živimo izven tega Bistva. Imamo seveda vest, ki poskrbi, da ohranimo ravnovesje z njim. Gre za ravnovesje tistega, kar naj bi naredili: Radi bi naredili »to«, a nam nekaj pravi, naj raje naredimo »tisto.« In da. Včasih pa ne. Vsaj ne tako, kot naj bi. Pridemo v neravnovesje. Ni plesa, ni dueta, samo trenje dveh različnih popotnikov, od katerih delata vsak po svoje. Na Jom Kipur pa svoje bistvo zedinimo z Bistvom Znotraj in Onkraj. Drug drugemu rečemo: »Ples je mogoče pomanjkljiv, a naša srca so eno.« Ni več »naj bi«. Je le »je«. Vse je odpuščeno. Dragi poslušalci, želim vam sladko in uspešno novo leto, shana tova umetuka. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive04/2018/09/19/DuhovnamiselMMC.PR1.20180919.3.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 405 clean Jom kipur, judovski praznik sprave z Bogom in med ljudmi, ima osnovo v 3 Mz, ki opisuje dva starodavna obreda: očiščevanje templja in izganjanje grešnega kozla, na katerega je veliki duhovnik preložil »vse krivde in hudodelstva Izraelovih sinov, vse njihove grehe«. V sodobnem judovstvu pripada prazniku najodličnejše mesto, in sicer zaradi zavesti, da živi človek smiselno le v urejenih medsebojnih odnosih, z Bogom in s soljudmi. Judje tradicionalno spoštujejo ta praznik s približno 25 urnim postom in intenzivno molitvijo, ko večino časa preživijo v sinagogi. To je dan, ko naj bi bili najbližji Bogu in bistvu naših duš. Srž Jom Kipurja je: dan pokore in enosti. Modreci so že zdavnaj dojeli, da Tora govori o Jom Kipurju kot o dnevu, ki pride enkrat na leto. To bi seveda lahko pomenilo le, da gre za edinstven dan, drugačen od vseh ostalih v vseh pogledih. A v globljem pomenu, v jedru Jom Kipurja, leži enost in naša bit v tej enosti. Vem, rekli boste, da se motim. Da je pokora le prevod hebrejske besede Kapparah, ki pomeni vsakršno dejanje, ki vodi v odpuščanje, ki očisti naše duše madežev, ki so se nabrali med letom, in ki nam omogoči, da se pobotamo z Bogom in nadaljujemo z življenjem. Kaj ima to veze z enostjo? Vse. Kot prvo, s pokoro (atonement) dosežemo enost (at‑onement). Ko si duša človeka spodaj in Bistvo Biti zgoraj odpustita in se pobotata, sta ponovno eno. In ker enost vodi v pokoro. Da bi naredili pokoro, moramo najprej doseči enost. Sicer pa med letom nismo v stanju enosti. Zakaj? Zaradi načina, kako gledamo na stvari. Videz vara. S svojimi zemeljskimi očmi sami sebe dojemamo kot tujce v strahovito hladnem vesolju, neobčutljivem do vrtinca čustev in želja, agonije in zanosa, prizadevanj, neuspehov in dosežkov, zaradi katerih smo ljudje. A poglobljen razmislek nam nasprotno razkrije, da je znotraj te resničnosti in povsem transcendentno od nje bistvo, ki rezonira z nemirom v naših srcih. Mar se ne pojavimo tudi zunaj tega vesolja? Če imamo srce, um, dušo, ali jih nima tudi vesolje? »Tisti, ki je ustvaril srce, ali On ne sliši?« Temu pravimo Bistvo: »Bog.« Vse leto živimo izven tega Bistva. Imamo seveda vest, ki poskrbi, da ohranimo ravnovesje z njim. Gre za ravnovesje tistega, kar naj bi naredili: Radi bi naredili »to«, a nam nekaj pravi, naj raje naredimo »tisto.« In da. Včasih pa ne. Vsaj ne tako, kot naj bi. Pridemo v neravnovesje. Ni plesa, ni dueta, samo trenje dveh različnih popotnikov, od katerih delata vsak po svoje. Na Jom Kipur pa svoje bistvo zedinimo z Bistvom Znotraj in Onkraj. Drug drugemu rečemo: »Ples je mogoče pomanjkljiv, a naša srca so eno.« Ni več »naj bi«. Je le »je«. Vse je odpuščeno. Dragi poslušalci, želim vam sladko in uspešno novo leto, shana tova umetuka. http://www.rtvslo.si/podcast Wed, 19 Sep 2018 03:56:45 +0000 Robert Waltl: Enost v pokori Da čez sedem let vse prav pride in da je tudi vsaka slaba stvar za nekaj dobra. Na podstrešjih se je zmerom našlo še kaj ustreznega kot nadomestek za tisto, ker je kje nenadoma odpovedalo. Vaški urar samouk je znal popraviti staro uro, tako da je merila čas tudi brez kakega vijaka. Zdaj je v enem samem človeškem življenju vse preobrnjeno in kaj neki od večstoletne gotovosti še velja? Dva mehanika poznam: močno mladega in drugega ne še opazno starega. Iskan in srčno zaželen je predvsem ta. Res da zgolj od onih, ki krožijo po cestah s prastarim ropotačem. Toda starejši mehanik ga zna popraviti! Mladi nikakor. Zato si družno delita stranke na veliko zadovoljstvo vseh. Težava je v tem, da bo staremu mojstru zdaj zdaj zmanjkalo starih delov; sicer pa prav kmalu še lastnikov nekoč tako cenjenih katrc, fičkov in lad. Mar je v doslej povedanem kaj skuha o duhovni vsebini? V grobem nič, mogoče tiči v finesi? A zanjo je zmeraj treba imeti oko, uho in uvid. V Svetem pismu je rečeno: Starina je boljša. Toda kar povprek to ne velja. Vsaj doslej so se ljudje delili na one, ki hočejo imeti takoj vse novo, novejše in najboljše in na njim nasprotne: zadovoljne s tistim, na kar so najbolj navajeni. Ironija je v tem, da so ti večinoma trdnega, zdravega spanca. Oni, ki veliko dajo na trend, pa stresni in raztreseni. Sem in tja je še videti poslopje, zametano z najrazličnejšo šaro; z vsem takim, kar je nekdaj veljalo, da čez sedem let prav pride. Ali pa kako stanovanje, podobno skladišču ropotije. Zdaj poznamo recikliranje in to iznajdbo bi lahko imeli za pravi božji dar. Navsezadnje je res vse še za kaj uporabno, a pride prav le, če je hitro predelano v koristne reči. Kopičiti stvari samo zato, da jih imamo, nima pomena. Svetopisemska beseda je jasna: Neumnež, nocoj bodo tvojo dušo terjali od tebe, in kar si nagrabil, čigavo bo! Pa vendar: hrani bele vinarje za črne dni. Stari nasvet naj bi veljal tudi za naš čas – kljub miselnosti, da bo blagostanje trajalo večno. Pa ne bo. Sploh pa: izuri se deliti dobrine s kom, ki mu trda prede že za vsakdanji kruh. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive04/2018/09/18/DuhovnamiselMMC.PR1.20180918.2.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 392 clean Da čez sedem let vse prav pride in da je tudi vsaka slaba stvar za nekaj dobra. Na podstrešjih se je zmerom našlo še kaj ustreznega kot nadomestek za tisto, ker je kje nenadoma odpovedalo. Vaški urar samouk je znal popraviti staro uro, tako da je merila čas tudi brez kakega vijaka. Zdaj je v enem samem človeškem življenju vse preobrnjeno in kaj neki od večstoletne gotovosti še velja? Dva mehanika poznam: močno mladega in drugega ne še opazno starega. Iskan in srčno zaželen je predvsem ta. Res da zgolj od onih, ki krožijo po cestah s prastarim ropotačem. Toda starejši mehanik ga zna popraviti! Mladi nikakor. Zato si družno delita stranke na veliko zadovoljstvo vseh. Težava je v tem, da bo staremu mojstru zdaj zdaj zmanjkalo starih delov; sicer pa prav kmalu še lastnikov nekoč tako cenjenih katrc, fičkov in lad. Mar je v doslej povedanem kaj skuha o duhovni vsebini? V grobem nič, mogoče tiči v finesi? A zanjo je zmeraj treba imeti oko, uho in uvid. V Svetem pismu je rečeno: Starina je boljša. Toda kar povprek to ne velja. Vsaj doslej so se ljudje delili na one, ki hočejo imeti takoj vse novo, novejše in najboljše in na njim nasprotne: zadovoljne s tistim, na kar so najbolj navajeni. Ironija je v tem, da so ti večinoma trdnega, zdravega spanca. Oni, ki veliko dajo na trend, pa stresni in raztreseni. Sem in tja je še videti poslopje, zametano z najrazličnejšo šaro; z vsem takim, kar je nekdaj veljalo, da čez sedem let prav pride. Ali pa kako stanovanje, podobno skladišču ropotije. Zdaj poznamo recikliranje in to iznajdbo bi lahko imeli za pravi božji dar. Navsezadnje je res vse še za kaj uporabno, a pride prav le, če je hitro predelano v koristne reči. Kopičiti stvari samo zato, da jih imamo, nima pomena. Svetopisemska beseda je jasna: Neumnež, nocoj bodo tvojo dušo terjali od tebe, in kar si nagrabil, čigavo bo! Pa vendar: hrani bele vinarje za črne dni. Stari nasvet naj bi veljal tudi za naš čas – kljub miselnosti, da bo blagostanje trajalo večno. Pa ne bo. Sploh pa: izuri se deliti dobrine s kom, ki mu trda prede že za vsakdanji kruh. http://www.rtvslo.si/podcast Tue, 18 Sep 2018 03:56:32 +0000 Berta Golob: Kopičenje Da bi lahko denimo pospravili sobo, torej jasno videli stanje ali nered v njej, moramo najprej poskrbeti za dovolj svetlobe – odgrniti okna ali prižgati luč. Podobno je z iskanjem notranjega miru, sreče, zadovoljstva, občutka svobode, skratka iskanjem nekakšne pomiritve s seboj in z življenjem, ki ga živimo. V tem primeru osnovo ”teme” predstavlja notranji nemir, najpogosteje izražen skozi zadovoljevanje najrazličnejših želja, kar pa je povezano z načini, kako te želje uresničevati. Ker seveda ne gre vedno tako, kakor bi si želeli, so zraven tudi strahovi pred morebitnimi ovirami, ki bi lahko preprečevale uresničitev teh ciljev, teh želja. Če tu nadaljujemo in smo pri tem dovolj odprti ter pripravljeni raziskovati, lahko vidimo, da so vsa naša ravnanja, vsa naša čustvovanja, vsi naši odzivi na okolico, pravzaprav tisto, čemur rečemo osebnost, naš jaz, naša predstava o nas samih, o tem, kakšen človek sem. Zatorej lahko rečemo, da so tako naše želje, z njimi povezani cilji in načini, kako jih uresničiti, kakor tudi strahovi, da se ti cilji ne bodo uresničili, odvisni od naše osebnostne strukture, od naših mnenj, prepričanj, miselnih vzorcev, skratka naše osebnosti, našega jaza. Najpogostejša ovira, ki preprečuje, da bi našli iskano, smo torej mi sami, naš način življenja, to, čemur pravimo ‘’moj način’’, skratka naša osebnost, naša zaverovanost v svoj prav, naša trdna prepričanja o tem ali onem. Nemalokrat ugotavljamo, da navkljub številnim prebranim knjigam o osebni rasti, navkljub številnim tečajem in izobraževanjem, ki smo jih opravili, v srcu še vedno nimamo spokojnosti in miru. Zakaj ne? Morebiti zato, ker se nismo dovolj ali na ustrezen način posvetili svoji osebnosti, svojemu jazu, načinu življenja, ki je pravi razlog notranjega nemira. Ker iščemo tam, kjer ne moremo najti, nam tudi najrazličnejše duhovne prakse, molitve, meditacije, askeze in podobno zagotavljajo le občasne, kratkotrajne potešitve nemira. Dovolite, da za primerjavo uporabim prigodo Nasrudina, ki v sufijski različici islama predstavlja tako človeško nespamet, kakor tudi pamet: Nasrudin je v svetlobi svetilke pred hišo lazil po vseh štirih, ko je prišel mimo prijatelj in ga vprašal, kaj počne. Ključ iščem, izgubil sem ga. Prijatelj se je spustil na kolena in skupaj sta skoraj do zore iskala ključ. Naposled je prijatelj vstal ter dejal: vse sva preiskala, ključa pa ni nikjer, ali sploh veš, kje si ga izgubil? Da, je odvrnil Nasrudin, dobro vem, da sem ga izgubil v hiši, ampak tu je veliko svetleje… http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive04/2018/09/17/DuhovnamiselMMC.PR1.20180917.1.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 373 clean Da bi lahko denimo pospravili sobo, torej jasno videli stanje ali nered v njej, moramo najprej poskrbeti za dovolj svetlobe – odgrniti okna ali prižgati luč. Podobno je z iskanjem notranjega miru, sreče, zadovoljstva, občutka svobode, skratka iskanjem nekakšne pomiritve s seboj in z življenjem, ki ga živimo. V tem primeru osnovo ”teme” predstavlja notranji nemir, najpogosteje izražen skozi zadovoljevanje najrazličnejših želja, kar pa je povezano z načini, kako te želje uresničevati. Ker seveda ne gre vedno tako, kakor bi si želeli, so zraven tudi strahovi pred morebitnimi ovirami, ki bi lahko preprečevale uresničitev teh ciljev, teh želja. Če tu nadaljujemo in smo pri tem dovolj odprti ter pripravljeni raziskovati, lahko vidimo, da so vsa naša ravnanja, vsa naša čustvovanja, vsi naši odzivi na okolico, pravzaprav tisto, čemur rečemo osebnost, naš jaz, naša predstava o nas samih, o tem, kakšen človek sem. Zatorej lahko rečemo, da so tako naše želje, z njimi povezani cilji in načini, kako jih uresničiti, kakor tudi strahovi, da se ti cilji ne bodo uresničili, odvisni od naše osebnostne strukture, od naših mnenj, prepričanj, miselnih vzorcev, skratka naše osebnosti, našega jaza. Najpogostejša ovira, ki preprečuje, da bi našli iskano, smo torej mi sami, naš način življenja, to, čemur pravimo ‘’moj način’’, skratka naša osebnost, naša zaverovanost v svoj prav, naša trdna prepričanja o tem ali onem. Nemalokrat ugotavljamo, da navkljub številnim prebranim knjigam o osebni rasti, navkljub številnim tečajem in izobraževanjem, ki smo jih opravili, v srcu še vedno nimamo spokojnosti in miru. Zakaj ne? Morebiti zato, ker se nismo dovolj ali na ustrezen način posvetili svoji osebnosti, svojemu jazu, načinu življenja, ki je pravi razlog notranjega nemira. Ker iščemo tam, kjer ne moremo najti, nam tudi najrazličnejše duhovne prakse, molitve, meditacije, askeze in podobno zagotavljajo le občasne, kratkotrajne potešitve nemira. Dovolite, da za primerjavo uporabim prigodo Nasrudina, ki v sufijski različici islama predstavlja tako človeško nespamet, kakor tudi pamet: Nasrudin je v svetlobi svetilke pred hišo lazil po vseh štirih, ko je prišel mimo prijatelj in ga vprašal, kaj počne. Ključ iščem, izgubil sem ga. Prijatelj se je spustil na kolena in skupaj sta skoraj do zore iskala ključ. Naposled je prijatelj vstal ter dejal: vse sva preiskala, ključa pa ni nikjer, ali sploh veš, kje si ga izgubil? Da, je odvrnil Nasrudin, dobro vem, da sem ga izgubil v hiši, ampak tu je veliko svetleje… http://www.rtvslo.si/podcast Mon, 17 Sep 2018 03:56:13 +0000 Dušan Osojnik: Tema in svetloba Kdaj ste nazadnje v bloku ali stolpnici, kjer je sicer dvigalo, šli peš po stopnicah? Ali pa, kdaj ste nazadnje prehodili 10 kilometrov peš? Vsekakor ne gre za neke športne ali rekreativne izzive. Danes, ko obhajamo nedeljo slovenskih svetniških kandidatov, je prva misel namenjena enemu slovenskih velikanov – Frideriku Ireneju Baragu, ki je pred 150 leti zaključil svojo zemeljsko pot kot misijonar in škof med severnoameriškimi Indijanci. Njemu ni bilo težko napraviti 100 kilometrov peš, pa ne samo peš, ampak celo v zasneženih razmerah na krpljah. In kaj je gnalo tega Kranjca, tega vsestransko talentiranega Slovenca, da ni ostal na domačih tleh, ampak se je podal v severnoameriške divjine? Prav gotovo želja, da bi oznanjeval vero v Jezusa Kristusa. Še bolj kot to pa, da bi to vero živel na zelo konkreten način, v zelo konkretnih okoliščinah, ki so mnogokrat od njega terjale nadčloveške napore in odpovedi, predvsem pa, da bi to vero živel med ljudmi, ki so bili takrat v očeh Evropejcev zaničevani in preganjani. Z vsemi legitimnimi sredstvi se je skušal postaviti po robu genocidni politiki ameriškega predsednika Andrewa Jacksona in njegove administracije, predvsem s tem, da bi karseda zaščitil Indijance in jih usposobil za nov način bivanja ob soočenju s prodirajočo in dominantno kulturo Evropejcev. Sebe in svoje življenje je podaril Indijancem, pa tudi priseljencem, saj vere ni samo oznanjeval, ampak jo je v vseh razsežnostih želel predvsem živeti. Prav v tej luči lahko še kako razumemo Pismo apostola Jakoba, ki ga beremo pri današnjem nedeljskem bogoslužju, ko pravi, da je vera brez del mrtva. Da je sicer lepo razmišljati in razglabljati o veri, da je lepo govoriti in pridigati o veri, a da je vse to brez smisla, če se ta vera ne izrazi v konkretnih dejanjih. Prav to je temeljni izziv za vse nas. Ne zato, da bi skušali dosegati herojsko držo misijonarja Baraga, čeprav nam je lahko v spodbudo, ampak da vsak s svojimi talenti in darovi skuša svojo vero živeti v konkretnostih vsakodnevnega življenja. Brez velike filozofije, zelo konkretno in neposredno. Tudi z zavestjo, da pri tem nismo sami in ne živimo izključno iz lastnih moči, ampak da naša temeljna moč izvira iz odnosa z Bogom. Hkrati pa je izjemno pomembna tudi zavest, da po tej poti ne hodim sam, ampak da jo hodimo skupaj kot občestvo, kot skupnost, ki se pri tem podpira, opogumlja, predvsem pa ustvarja edinost in povezanost v Bogu. Brez tega je vera v resnici lahko precej, če ne celo popolnoma mrtva. Kaj je torej v moji moči, da moja vera ne bo mrtva, ampak da bo rodovitna? http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive04/2018/09/16/DuhovnamiselMMC.PR1.20180916.7.0650.mp3 RTVSLO – Prvi 386 clean Kdaj ste nazadnje v bloku ali stolpnici, kjer je sicer dvigalo, šli peš po stopnicah? Ali pa, kdaj ste nazadnje prehodili 10 kilometrov peš? Vsekakor ne gre za neke športne ali rekreativne izzive. Danes, ko obhajamo nedeljo slovenskih svetniških kandidatov, je prva misel namenjena enemu slovenskih velikanov – Frideriku Ireneju Baragu, ki je pred 150 leti zaključil svojo zemeljsko pot kot misijonar in škof med severnoameriškimi Indijanci. Njemu ni bilo težko napraviti 100 kilometrov peš, pa ne samo peš, ampak celo v zasneženih razmerah na krpljah. In kaj je gnalo tega Kranjca, tega vsestransko talentiranega Slovenca, da ni ostal na domačih tleh, ampak se je podal v severnoameriške divjine? Prav gotovo želja, da bi oznanjeval vero v Jezusa Kristusa. Še bolj kot to pa, da bi to vero živel na zelo konkreten način, v zelo konkretnih okoliščinah, ki so mnogokrat od njega terjale nadčloveške napore in odpovedi, predvsem pa, da bi to vero živel med ljudmi, ki so bili takrat v očeh Evropejcev zaničevani in preganjani. Z vsemi legitimnimi sredstvi se je skušal postaviti po robu genocidni politiki ameriškega predsednika Andrewa Jacksona in njegove administracije, predvsem s tem, da bi karseda zaščitil Indijance in jih usposobil za nov način bivanja ob soočenju s prodirajočo in dominantno kulturo Evropejcev. Sebe in svoje življenje je podaril Indijancem, pa tudi priseljencem, saj vere ni samo oznanjeval, ampak jo je v vseh razsežnostih želel predvsem živeti. Prav v tej luči lahko še kako razumemo Pismo apostola Jakoba, ki ga beremo pri današnjem nedeljskem bogoslužju, ko pravi, da je vera brez del mrtva. Da je sicer lepo razmišljati in razglabljati o veri, da je lepo govoriti in pridigati o veri, a da je vse to brez smisla, če se ta vera ne izrazi v konkretnih dejanjih. Prav to je temeljni izziv za vse nas. Ne zato, da bi skušali dosegati herojsko držo misijonarja Baraga, čeprav nam je lahko v spodbudo, ampak da vsak s svojimi talenti in darovi skuša svojo vero živeti v konkretnostih vsakodnevnega življenja. Brez velike filozofije, zelo konkretno in neposredno. Tudi z zavestjo, da pri tem nismo sami in ne živimo izključno iz lastnih moči, ampak da naša temeljna moč izvira iz odnosa z Bogom. Hkrati pa je izjemno pomembna tudi zavest, da po tej poti ne hodim sam, ampak da jo hodimo skupaj kot občestvo, kot skupnost, ki se pri tem podpira, opogumlja, predvsem pa ustvarja edinost in povezanost v Bogu. Brez tega je vera v resnici lahko precej, če ne celo popolnoma mrtva. Kaj je torej v moji moči, da moja vera ne bo mrtva, ampak da bo rodovitna? http://www.rtvslo.si/podcast Sun, 16 Sep 2018 04:56:26 +0000 Andraž Arko: Rodovitna vera Spoštovani, če se nevidni Bog ne bi razodel v človeku Jezusu Kristusu na viden in otipljiv način, vanj ne bi veroval. Zame bi bil neobstoječ in neuporaben in bi zaradi trpljenja nedolžnih obvisel na vrvici ateizma, pohujšan nad Bogom. Manjkali bi mu bistveni lastnosti – dobrota in mogočnost. Kajti če Bog zlo more preprečiti, a ga ne, ni dober; če pa zla ne more preprečiti, ni vsemogočen. Če ga izključim, mi v iskanju rešitve ugovarjanja zlu ostanejo le vratolomne akrobacije, podobne ostalim religijam in mitologijam. Priznam, da imajo celo boljše rešitve kot jih ima moje spotakljivo krščanstvo, a kaj ko jim zmanjka nedolžni trpin Jezus Kristus, nag in pribit na križ. Kaj pa, če gre le za teološko zvijačo, saj težko sprejmem dejstvo, da Jezus resnično ne more storiti ničesar drugega razen rešiti duše. Kdo se bo pravdal z Bogom, ki naj bi kraljeval v svojem milnem mehurčku, ne da bi iz njega izstopil? Ne čudijo me kletve mnogih, ki ga hočejo strmoglaviti s prestola. Kateri odvetnik bo zagovarjal tako muhastega Boga? Zgodba pravi, da so vsi odstopili, preutrujeni od iskanja argumentov, in se je zanj zavzel le zlodej, ker se mu je obsojeni Bog zasmilil. Kateri religiolog bo dal odvezo Bogu, da ga ne bi pekla vest, ker dopušča zadušljivo trpljenje? Kateri filozof me bo prepričal, medtem ko kolovratim med knjižnimi policami, iščoč logični odgovor? Kateri sodni tolmač bo znal prevesti njegovo pisano besedo Svetega pisma v nam dojemljivi jezik? Kateri doktor teologije bo kot kirurg odstranil črni melanom zla na koži obraza Božjega stvarstva? Kaj pa, če je prav stvarstvo smrtni greh takega Stvarnika? (Vittorio Messori) Parola pariških komunárdov je bila, da bi bilo treba Boga, če res obstaja, ustreliti, da se ne bi poceni izmuznil. Kako naj imam spoštovanje do velecenjenega Genija takrat, ko nedolžni otroci na onkologiji stokajo v bolečinah? Na vprašanje trpljenja ni boljšega odgovora kakor Jezusov križ, na katerem je nedolžni Bog pretrpel največje zlo. Kajti Kristusov Bog nam ne pomaga s svojo vsemogočnostjo, ampak s svojo slabotnostjo. V tem je odločilna razlika z ostalimi religijami in mitologijami (D. Bonhoeffer). Edino krščanstvo se zlu ni izmaknilo, ampak ga postavlja celo v središče svojega oznanjevanja. Kristus se trpljenju ni izognil, ga odpravil ali ga obrazložil, ampak je v njem navzoč. Vzel ga je nase, kar je dovolj, da razumem, kako dragoceno je. Križa ni odstranil; raje se je na njem zleknil. Jezus Kristus je odgovor na vprašanje trpljenja. Zato trpljenje ni nezgoda, spodrsljaj ali sramotna nemoč ponižane narave Boga, ni Božja kazen in zapustitev nas, saj nam je ravno trpeči Bog najbližji. »Samo Bog, ki trpi, ima dovolj moči, da pride na pomoč.« (D. Bonhoeffer) http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive04/2018/09/15/DuhovnamiselMMC.PR1.20180915.6.0650.mp3 RTVSLO – Prvi 371 clean Spoštovani, če se nevidni Bog ne bi razodel v človeku Jezusu Kristusu na viden in otipljiv način, vanj ne bi veroval. Zame bi bil neobstoječ in neuporaben in bi zaradi trpljenja nedolžnih obvisel na vrvici ateizma, pohujšan nad Bogom. Manjkali bi mu bistveni lastnosti – dobrota in mogočnost. Kajti če Bog zlo more preprečiti, a ga ne, ni dober; če pa zla ne more preprečiti, ni vsemogočen. Če ga izključim, mi v iskanju rešitve ugovarjanja zlu ostanejo le vratolomne akrobacije, podobne ostalim religijam in mitologijam. Priznam, da imajo celo boljše rešitve kot jih ima moje spotakljivo krščanstvo, a kaj ko jim zmanjka nedolžni trpin Jezus Kristus, nag in pribit na križ. Kaj pa, če gre le za teološko zvijačo, saj težko sprejmem dejstvo, da Jezus resnično ne more storiti ničesar drugega razen rešiti duše. Kdo se bo pravdal z Bogom, ki naj bi kraljeval v svojem milnem mehurčku, ne da bi iz njega izstopil? Ne čudijo me kletve mnogih, ki ga hočejo strmoglaviti s prestola. Kateri odvetnik bo zagovarjal tako muhastega Boga? Zgodba pravi, da so vsi odstopili, preutrujeni od iskanja argumentov, in se je zanj zavzel le zlodej, ker se mu je obsojeni Bog zasmilil. Kateri religiolog bo dal odvezo Bogu, da ga ne bi pekla vest, ker dopušča zadušljivo trpljenje? Kateri filozof me bo prepričal, medtem ko kolovratim med knjižnimi policami, iščoč logični odgovor? Kateri sodni tolmač bo znal prevesti njegovo pisano besedo Svetega pisma v nam dojemljivi jezik? Kateri doktor teologije bo kot kirurg odstranil črni melanom zla na koži obraza Božjega stvarstva? Kaj pa, če je prav stvarstvo smrtni greh takega Stvarnika? (Vittorio Messori) Parola pariških komunárdov je bila, da bi bilo treba Boga, če res obstaja, ustreliti, da se ne bi poceni izmuznil. Kako naj imam spoštovanje do velecenjenega Genija takrat, ko nedolžni otroci na onkologiji stokajo v bolečinah? Na vprašanje trpljenja ni boljšega odgovora kakor Jezusov križ, na katerem je nedolžni Bog pretrpel največje zlo. Kajti Kristusov Bog nam ne pomaga s svojo vsemogočnostjo, ampak s svojo slabotnostjo. V tem je odločilna razlika z ostalimi religijami in mitologijami (D. Bonhoeffer). Edino krščanstvo se zlu ni izmaknilo, ampak ga postavlja celo v središče svojega oznanjevanja. Kristus se trpljenju ni izognil, ga odpravil ali ga obrazložil, ampak je v njem navzoč. Vzel ga je nase, kar je dovolj, da razumem, kako dragoceno je. Križa ni odstranil; raje se je na njem zleknil. Jezus Kristus je odgovor na vprašanje trpljenja. Zato trpljenje ni nezgoda, spodrsljaj ali sramotna nemoč ponižane narave Boga, ni Božja kazen in zapustitev nas, saj nam je ravno trpeči Bog najbližji. »Samo Bog, ki trpi, ima dovolj moči, da pride na pomoč.« (D. Bonhoeffer) http://www.rtvslo.si/podcast Sat, 15 Sep 2018 04:56:11 +0000 Daniel Brkič: Kdo bo dal odvezo Bogu? Ljudje, ki vedo, s čim sem se ukvarjala, o čem že mnogo let razmišljam, pišem in govorim, mi zelo radi pripovedujejo zgodbe iz svojega življenja. Občutek imam, da so naravnost olajšani, ker lahko nekomu pripovedujejo, kaj jih tako zelo zaposluje in ker vedo, da jih rada poslušam. Tako mi je pripovedovala znanka o sedemindevetdesetletni babici svojega moža. Čutila je, da se ji življenje izteka, čeprav ni imela kakšne posebne bolezni. Bila je pač že zelo stara. Zgodilo se je, da so se neke nedelje vsi zbrali pri njej, ne da bi se posebej o tem dogovarjali. Prišli so otroci, tudi že precej stari, pa vnuki s svojimi družinami in mama, babica in prababica je bila kar živahna med njimi. Ko so bili vsi skupaj, je starka nekajkrat zelo na glas, tako da so jo res vsi lahko slišali, ponovila stavek: »Otroci, ne kregajte se po moji smrti!« Vsi se še sedaj tega stavka zelo dobro spominjajo. Dva dni pozneje je umrla. Za vse, ki so bili tam zbrani, je njen stavek: »Otroci, ne kregajte se po moji smrti!« kot oporoka neprecenljive vrednosti. Morda jim bo prav ta stavek pomagal takrat, ko bo nastopila nevarnost, da bi se začeli prepirati zaradi kakšne čisto nepomembne stvari, kar se tako pogosto dogaja. Ko poslušam takšne zgodbe, se mi zdi, da se stvari v našem življenju tako čudovito urejujejo, samo oči in ušesa moramo imeti odprta za vse, kar se dogaja okrog nas. Verjetno res ni bilo naključje, da so se prav na ta dan vsi zbrali ob mami, babici in prababici. Res ni bilo nobenega zunanjega povoda za to, toda če znamo poslušati svoj notranji glas in mu slediti, se pogosto dogajajo stvari, ob katerih lahko samo strmimo. Babica se je zares lepo poslovila od vseh in jim zapustila najpomembnejšo oporoko. Za vso družino je to ostal nepozaben trenutek, ki jim je pomagal, da jih babičina smrt ni navdajala toliko z žalostjo, ampak bolj s hvaležnostjo, da so jo lahko imeli toliko časa. Ne vem, ali so po njej dedovali še kaj drugega, ampak to sploh ni pomembno. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive04/2018/09/14/DuhovnamiselMMC.PR1.20180914.5.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 333 clean Ljudje, ki vedo, s čim sem se ukvarjala, o čem že mnogo let razmišljam, pišem in govorim, mi zelo radi pripovedujejo zgodbe iz svojega življenja. Občutek imam, da so naravnost olajšani, ker lahko nekomu pripovedujejo, kaj jih tako zelo zaposluje in ker vedo, da jih rada poslušam. Tako mi je pripovedovala znanka o sedemindevetdesetletni babici svojega moža. Čutila je, da se ji življenje izteka, čeprav ni imela kakšne posebne bolezni. Bila je pač že zelo stara. Zgodilo se je, da so se neke nedelje vsi zbrali pri njej, ne da bi se posebej o tem dogovarjali. Prišli so otroci, tudi že precej stari, pa vnuki s svojimi družinami in mama, babica in prababica je bila kar živahna med njimi. Ko so bili vsi skupaj, je starka nekajkrat zelo na glas, tako da so jo res vsi lahko slišali, ponovila stavek: »Otroci, ne kregajte se po moji smrti!« Vsi se še sedaj tega stavka zelo dobro spominjajo. Dva dni pozneje je umrla. Za vse, ki so bili tam zbrani, je njen stavek: »Otroci, ne kregajte se po moji smrti!« kot oporoka neprecenljive vrednosti. Morda jim bo prav ta stavek pomagal takrat, ko bo nastopila nevarnost, da bi se začeli prepirati zaradi kakšne čisto nepomembne stvari, kar se tako pogosto dogaja. Ko poslušam takšne zgodbe, se mi zdi, da se stvari v našem življenju tako čudovito urejujejo, samo oči in ušesa moramo imeti odprta za vse, kar se dogaja okrog nas. Verjetno res ni bilo naključje, da so se prav na ta dan vsi zbrali ob mami, babici in prababici. Res ni bilo nobenega zunanjega povoda za to, toda če znamo poslušati svoj notranji glas in mu slediti, se pogosto dogajajo stvari, ob katerih lahko samo strmimo. Babica se je zares lepo poslovila od vseh in jim zapustila najpomembnejšo oporoko. Za vso družino je to ostal nepozaben trenutek, ki jim je pomagal, da jih babičina smrt ni navdajala toliko z žalostjo, ampak bolj s hvaležnostjo, da so jo lahko imeli toliko časa. Ne vem, ali so po njej dedovali še kaj drugega, ampak to sploh ni pomembno. http://www.rtvslo.si/podcast Fri, 14 Sep 2018 03:55:33 +0000 Metka Klevišar: Dragocena oporoka Že pred časom sem napisal zgodbo, ki govori o družinski sreči. Takole pripoveduje: Podarjena mi je bila družinska sreča. Ne mislim na družinsko srečo, ki jo doživljam v svojem domu. Mislim na preprosto rastlinico z imenom družinska sreča. Polna drobnih lističev se je razraščala in polnila v lončku vse kotičke svojega domovanja. V preobilju je kipela celo čez robove, ko mi je bila podarjena. Razveselil sem se je in jo postavil v sredino mize v dnevni sobi. Več dni sem jo hodil občudovat in negovat. Potem pa … Saj veste, za družinsko srečo ni bilo več časa. Preobilje skrbi, pomembni opravki, neodložljive poti, srečanja … daleč od skupne mize in sobe in družinske sreče, ki je vedno bolj hirala brez nege, brez pozornosti, brez ljubezni. Nekega dne sem vstopil v dnevno dobo in pogled se mi je ustavil na družinski sreči – umirala je. Prej kipeče preobilje življenja je venelo in prebudilo je očitek: »Zakaj si me zapustil? Kje si bil? Vse ti je pomembnejše od mene!« Grešnik sem stal pred krhko stvarco in vedel sem, da se moja krivda imenuje nepozornost, brezbrižnost, zanemarjanje … Bilo me je sram. Ali ni zapisal pesnik: »Če pozabiš na cvet, boš pozabil človeka; če spregledaš rožo, boš spregledal brata …« Prilil sem vodo in upal, da bo sreča oživela. Pa ni – bilo je prepozno! Skupna miza je postala pusta in hladna. Nobena stvar ni mogla nadomestiti družinske sreče. Nekega dne sem vstopil v cvetličarno. »Družinsko srečo bi rad!« Cvetličarka mi je izbrala najlepšo. »Koliko stane?« sem hotel vedeti. Žena živahnih oči se je nasmehnila: »Družinska sreča se ne prodaja. Podarjena vam je!« Presenečen sem se ji zahvalil, in ko sem hotel oditi, mi je rekla v naročilo: »Družinsko srečo morate zalivati vsak dan. Zelo občutljiva je. Ne pozabite na to tudi, ko imate veliko skrbi in opravkov!« »Vem,« sem tiho odgovoril in jo ponesel v življenje. Ob tej zgodbi želim sebi in vam, da ob vseh obveznostih ne bi pozabili, da nas v življenju zavezuje tudi skrb za družinsko srečo. Tako krhka in občutljiva stvarčica je. Od nje je odvisna sreča našega življenja. V globini srca prebuja spokojnost in prijetna čutenja. Naj nas, spoštovani poslušalci, srčne in duhovne bližine notranje krepijo tudi v dnevu, ki je pred nami. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive04/2018/09/13/DuhovnamiselMMC.PR1.20180913.4.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 389 clean Že pred časom sem napisal zgodbo, ki govori o družinski sreči. Takole pripoveduje: Podarjena mi je bila družinska sreča. Ne mislim na družinsko srečo, ki jo doživljam v svojem domu. Mislim na preprosto rastlinico z imenom družinska sreča. Polna drobnih lističev se je razraščala in polnila v lončku vse kotičke svojega domovanja. V preobilju je kipela celo čez robove, ko mi je bila podarjena. Razveselil sem se je in jo postavil v sredino mize v dnevni sobi. Več dni sem jo hodil občudovat in negovat. Potem pa … Saj veste, za družinsko srečo ni bilo več časa. Preobilje skrbi, pomembni opravki, neodložljive poti, srečanja … daleč od skupne mize in sobe in družinske sreče, ki je vedno bolj hirala brez nege, brez pozornosti, brez ljubezni. Nekega dne sem vstopil v dnevno dobo in pogled se mi je ustavil na družinski sreči – umirala je. Prej kipeče preobilje življenja je venelo in prebudilo je očitek: »Zakaj si me zapustil? Kje si bil? Vse ti je pomembnejše od mene!« Grešnik sem stal pred krhko stvarco in vedel sem, da se moja krivda imenuje nepozornost, brezbrižnost, zanemarjanje … Bilo me je sram. Ali ni zapisal pesnik: »Če pozabiš na cvet, boš pozabil človeka; če spregledaš rožo, boš spregledal brata …« Prilil sem vodo in upal, da bo sreča oživela. Pa ni – bilo je prepozno! Skupna miza je postala pusta in hladna. Nobena stvar ni mogla nadomestiti družinske sreče. Nekega dne sem vstopil v cvetličarno. »Družinsko srečo bi rad!« Cvetličarka mi je izbrala najlepšo. »Koliko stane?« sem hotel vedeti. Žena živahnih oči se je nasmehnila: »Družinska sreča se ne prodaja. Podarjena vam je!« Presenečen sem se ji zahvalil, in ko sem hotel oditi, mi je rekla v naročilo: »Družinsko srečo morate zalivati vsak dan. Zelo občutljiva je. Ne pozabite na to tudi, ko imate veliko skrbi in opravkov!« »Vem,« sem tiho odgovoril in jo ponesel v življenje. Ob tej zgodbi želim sebi in vam, da ob vseh obveznostih ne bi pozabili, da nas v življenju zavezuje tudi skrb za družinsko srečo. Tako krhka in občutljiva stvarčica je. Od nje je odvisna sreča našega življenja. V globini srca prebuja spokojnost in prijetna čutenja. Naj nas, spoštovani poslušalci, srčne in duhovne bližine notranje krepijo tudi v dnevu, ki je pred nami. http://www.rtvslo.si/podcast Thu, 13 Sep 2018 03:56:29 +0000 Karel Gržan: Družinska sreča Prepričan sem, da vsak človek v sebi nosi semena uspeha. Vse, kar je potrebno, je, da skrbimo za njih, jih zalivamo in hranimo, da bi ta lahko začela rasti in obrodila sad. Zakaj potem toliko ljudi nikoli ne uresniči svojega potenciala in nikoli ne postane to, kar bi lahko? Menim, da je eden od glavni razlogov za to nizko samospoštovanje. Veliko ljudi preprosto ne verjame vase. Ker se ne zavedajo svoje vrednosti, ne vlagajo časa in prizadevanj v to, da bi rastli in uresničili svoje možnosti. Na žalost večina ljudi živi svoje življenje skladno s tem, kar drugi mislijo o njih in sprejema njihovo vrednotenje. Pričakovanja pomembnih ljudi v svojem življenju prevzamejo za svoja. To je sicer lahko dobro, če so obdani z ljudmi, ki verjamejo vanje. Toda kaj, če niso? Kaj lahko naredite, če je nizko samospoštvanje vaša težava? Kako lahko izgradite svojo samopodobo? Dober temelj za izgradnjo pozitivne samopodobe je, da sprejmete to, kako vas ceni Bog. V Izaijevi knjigi so zapisane naslednje besede: “Ker si drag v mojih očeh, spoštovan in te ljubim.” (43,4) Ne dovolite, da bi vašo vrednost določali vaši starši ali sorojenci, niti vaši delodajalci, politični ali verski voditelji, niti neuspehi ali neprijetne izkušnje iz vaše preteklosti. Bog je vašo vrednost vzpostavil s tem, da vas je ustvaril po svoji podobi, in to vrednost tako neizpodbitno potrdil na Kristusovem križu. Za vašo odrešitev je bila plačana neskončna cena. Zakaj? Ker ste za Boga neskončno dragoceni. Če želite spremeniti svoje življenje, morare spremeniti tudi svoje razmišljanje in to, kako govorite o sebi. Vsakič, ko naredimo kaj dobrega, se pohvalite, prepoznajte, kako koristno je za vas vaše dejanje. Ko boste naslednjič naredili napako, ne začnite naštevati vsega, kar je narobe z vami; raje si povejte, da plačujete ceno za rast in da se boste iz te napake naučili kaj je potrebno narediti drugače. Zelo pomembno je tudi, da se prenehate primerjati z drugimi. Edini, s komer naj bi se primerjali, ste vi. Vaša naloga je danes biti boljši, kot ste bili včeraj. In to lahko dosežete le, če se osredotočite na tisto, kar vam bo pomagalo napredovati. Če boste to počeli redno in se primerjali sami s sabo kakršni ste bili pred tedni, meseci ali leti, vas bo vaš napredek ohrabril. In nenazadnje: ker ljudje z nizkim samospoštovanjem pogosto vidijo sebe kot nezadostne ali se počutijo kot žrtve, se pretirano osredotočajo nase. Zato postanejo samozaščitniški in sebični. Če je to tudi vaša težava se temu lahko uprete tako, da dodajate vrednost drugim ljudem. Biti razlika — pa čeprav majhna — v življenju nekoga drugega izgrajuje vaše samospoštovanje. Težko je namreč misliti o sebi slabo, ko delate nekaj dobrega za nekoga drugega. Želim si, da bi lahko sédel z vami, poslušal vašo zgodbo in vas spodbudil na vaši poti. Če ste šli skozi težko obdobje in menite, da nikomur ni mar, vam želim povedati, da ste dragoceni. Da štejete. Vaše življenje se lahko spremeni — ne glede na vašo preteklost. Ne glede na to, kakšne travme ste preživeli, ali napake, ki ste jih naredili, se lahko učite in rastete. Lahko postanete oseba, za kakršno imate potencial. Začnite s tem, da se boste začeli ceniti tako, kakor vas ceni Bog. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive04/2018/09/12/DuhovnamiselMMC.PR1.20180912.3.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 344 clean Prepričan sem, da vsak človek v sebi nosi semena uspeha. Vse, kar je potrebno, je, da skrbimo za njih, jih zalivamo in hranimo, da bi ta lahko začela rasti in obrodila sad. Zakaj potem toliko ljudi nikoli ne uresniči svojega potenciala in nikoli ne postane to, kar bi lahko? Menim, da je eden od glavni razlogov za to nizko samospoštovanje. Veliko ljudi preprosto ne verjame vase. Ker se ne zavedajo svoje vrednosti, ne vlagajo časa in prizadevanj v to, da bi rastli in uresničili svoje možnosti. Na žalost večina ljudi živi svoje življenje skladno s tem, kar drugi mislijo o njih in sprejema njihovo vrednotenje. Pričakovanja pomembnih ljudi v svojem življenju prevzamejo za svoja. To je sicer lahko dobro, če so obdani z ljudmi, ki verjamejo vanje. Toda kaj, če niso? Kaj lahko naredite, če je nizko samospoštvanje vaša težava? Kako lahko izgradite svojo samopodobo? Dober temelj za izgradnjo pozitivne samopodobe je, da sprejmete to, kako vas ceni Bog. V Izaijevi knjigi so zapisane naslednje besede: “Ker si drag v mojih očeh, spoštovan in te ljubim.” (43,4) Ne dovolite, da bi vašo vrednost določali vaši starši ali sorojenci, niti vaši delodajalci, politični ali verski voditelji, niti neuspehi ali neprijetne izkušnje iz vaše preteklosti. Bog je vašo vrednost vzpostavil s tem, da vas je ustvaril po svoji podobi, in to vrednost tako neizpodbitno potrdil na Kristusovem križu. Za vašo odrešitev je bila plačana neskončna cena. Zakaj? Ker ste za Boga neskončno dragoceni. Če želite spremeniti svoje življenje, morare spremeniti tudi svoje razmišljanje in to, kako govorite o sebi. Vsakič, ko naredimo kaj dobrega, se pohvalite, prepoznajte, kako koristno je za vas vaše dejanje. Ko boste naslednjič naredili napako, ne začnite naštevati vsega, kar je narobe z vami; raje si povejte, da plačujete ceno za rast in da se boste iz te napake naučili kaj je potrebno narediti drugače. Zelo pomembno je tudi, da se prenehate primerjati z drugimi. Edini, s komer naj bi se primerjali, ste vi. Vaša naloga je danes biti boljši, kot ste bili včeraj. In to lahko dosežete le, če se osredotočite na tisto, kar vam bo pomagalo napredovati. Če boste to počeli redno in se primerjali sami s sabo kakršni ste bili pred tedni, meseci ali leti, vas bo vaš napredek ohrabril. In nenazadnje: ker ljudje z nizkim samospoštovanjem pogosto vidijo sebe kot nezadostne ali se počutijo kot žrtve, se pretirano osredotočajo nase. Zato postanejo samozaščitniški in sebični. Če je to tudi vaša težava se temu lahko uprete tako, da dodajate vrednost drugim ljudem. Biti razlika — pa čeprav majhna — v življenju nekoga drugega izgrajuje vaše samospoštovanje. Težko je namreč misliti o sebi slabo, ko delate nekaj dobrega za nekoga drugega. Želim si, da bi lahko sédel z vami, poslušal vašo zgodbo in vas spodbudil na vaši poti. Če ste šli skozi težko obdobje in menite, da nikomur ni mar, vam želim povedati, da ste dragoceni. Da štejete. Vaše življenje se lahko spremeni — ne glede na vašo preteklost. Ne glede na to, kakšne travme ste preživeli, ali napake, ki ste jih naredili, se lahko učite in rastete. Lahko postanete oseba, za kakršno imate potencial. Začnite s tem, da se boste začeli ceniti tako, kakor vas ceni Bog. http://www.rtvslo.si/podcast Wed, 12 Sep 2018 03:55:44 +0000 Zmago Godina: Samospoštovanje Sufizem ni le pot duhovnega prečiščevanja, temveč tudi in predvsem pot spoznanja. Na tej točki sufiji razlikujejo med več vrst spoznanji: čutnim, razumskim in mističnim. Slednje se nadalje deli na »metafizično razkritje«, »duhovno zrenje« in – celovito »okušanje« poslednje Resničnosti. Duhovno okušanje (ali v arabščini »dauq«) stoji v samem središču mistične epistemologije. Gre za neposredno, celostno, metaracionalno, nadčutno in bitnostno spoznanje, ki ga je navsezadnje mogoče doseči le z Božjo milostjo. Znameniti teolog in mistik iz 12. stoletja, Abu Hamid al-Ghazali, ugotavlja, da se do bistva sufizma ni mogoče dokopati drugače kot pa ravno preko mističnega okušanja (Rešitelj, str. 55). Kajti resnične duhovne preobrazbe ni mogoče doseči zgolj preko učenja in intelektualnega napora, temveč zgolj z duhovno prakso in neposrednim notranjim izkustvom. Duhovno okušanje za Al-Ghazalija predstavlja jedro religioznega življenja. Tako tisti, ki razodetvene resnice navsezadnje ne »okusi« (t.j. doživi, izkusi) na duhovni način, ostane na ravni pojma oziroma – mrtve črke. Sufizem, ki ravno temelji na neposrednem notranjem izkustvu posameznika, zato pomeni eksistencialno revitalizacijo religioznega življenja v islamu. Če je razumsko spoznanje »vrednejše« od preprostega verovanja, pa je neposredno okušanje »vrednejše« od razumskega spoznanja. Znanje je prepričanje na podlagi dokazov in argumentov, medtem ko je mistično okušanje bitnostno doživetje duhovne resničnosti. Prvo je intelektualno-racionalno, slednje eksistencialno-intuitivno. Direktno mistično okušanje je, sledeč Al-Ghazaliju, podobno duhovnemu zrenju, »ki predmet [spoznanja] naredi tako otipljiv, kakor da bi ga vzel v roke« (Rešitelj, str. 72). »Dauq« kot terminus technicus sufijske gnoze tako ni le poseben in privilegiran način spoznanja, temveč omogoča tudi dostop do ravni in dimenzij resničnosti, do katerih čuti in razum nimajo dostopa. Tistemu, ki duhovno-mističnega okušanja ni deležen, Al-Ghazali svetuje, da se o njem vsaj pouči iz izkušenj in izpovedi drugih. Kajti kdor svoj čas preživlja z mistiki in ljudmi kontemplacije, okrepi svojo vero in svoj značaj. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive04/2018/09/11/DuhovnamiselMMC.PR1.20180911.2.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 401 clean Sufizem ni le pot duhovnega prečiščevanja, temveč tudi in predvsem pot spoznanja. Na tej točki sufiji razlikujejo med več vrst spoznanji: čutnim, razumskim in mističnim. Slednje se nadalje deli na »metafizično razkritje«, »duhovno zrenje« in – celovito »okušanje« poslednje Resničnosti. Duhovno okušanje (ali v arabščini »dauq«) stoji v samem središču mistične epistemologije. Gre za neposredno, celostno, metaracionalno, nadčutno in bitnostno spoznanje, ki ga je navsezadnje mogoče doseči le z Božjo milostjo. Znameniti teolog in mistik iz 12. stoletja, Abu Hamid al-Ghazali, ugotavlja, da se do bistva sufizma ni mogoče dokopati drugače kot pa ravno preko mističnega okušanja (Rešitelj, str. 55). Kajti resnične duhovne preobrazbe ni mogoče doseči zgolj preko učenja in intelektualnega napora, temveč zgolj z duhovno prakso in neposrednim notranjim izkustvom. Duhovno okušanje za Al-Ghazalija predstavlja jedro religioznega življenja. Tako tisti, ki razodetvene resnice navsezadnje ne »okusi« (t.j. doživi, izkusi) na duhovni način, ostane na ravni pojma oziroma – mrtve črke. Sufizem, ki ravno temelji na neposrednem notranjem izkustvu posameznika, zato pomeni eksistencialno revitalizacijo religioznega življenja v islamu. Če je razumsko spoznanje »vrednejše« od preprostega verovanja, pa je neposredno okušanje »vrednejše« od razumskega spoznanja. Znanje je prepričanje na podlagi dokazov in argumentov, medtem ko je mistično okušanje bitnostno doživetje duhovne resničnosti. Prvo je intelektualno-racionalno, slednje eksistencialno-intuitivno. Direktno mistično okušanje je, sledeč Al-Ghazaliju, podobno duhovnemu zrenju, »ki predmet [spoznanja] naredi tako otipljiv, kakor da bi ga vzel v roke« (Rešitelj, str. 72). »Dauq« kot terminus technicus sufijske gnoze tako ni le poseben in privilegiran način spoznanja, temveč omogoča tudi dostop do ravni in dimenzij resničnosti, do katerih čuti in razum nimajo dostopa. Tistemu, ki duhovno-mističnega okušanja ni deležen, Al-Ghazali svetuje, da se o njem vsaj pouči iz izkušenj in izpovedi drugih. Kajti kdor svoj čas preživlja z mistiki in ljudmi kontemplacije, okrepi svojo vero in svoj značaj. http://www.rtvslo.si/podcast Tue, 11 Sep 2018 03:56:41 +0000 Raid Al-Daghistani: Duhovno okušanje Na enem od spletnih forumov sem zasledil preprosto, a filozofsko zagonetno misel: »Smisla ni, vendar brez smisla človek ne more živeti.« Res, najbrž drži, da je življenje brez smisla prazno. Da je v prostem teku. A tu se na neki način srečujemo s paradoksom. Kako živeti, če ni smisla, ki bi to življenje poganjalo naprej? Kaj pravzaprav torej živimo, ko živimo? Če se ozremo okoli, ugotovimo, da je velik del naših dejanj usmerjen prav v iskanje in proizvodnjo takšnih ali drugačnih smislov. Pa naj si bodo to produkti religije, zgodovinopisja, umetnosti, filozofije, znanosti ali tehnološkega razvoja. Sčasoma se je v človeški zgodovini napolnil zajeten zalogovnik raznobarvnih smislov. Tako težava današnjega časa ni v tem, da ni enega samega velikega smisla (kot ga, recimo, ponujajo velike religije ali ideologije), ampak v preobilju, v razdrobljenosti smisla. Smisel je kot ponorela inflacija – leži za vsakim vogalom in na dosegu roke. Nove vsebine, nove oblike, novi načini, novi pristopi. Naša lakota po smislu ni tako nikoli potešena: pametne naprave, blogi in vlogi, e-prijateljstva, skrb za svoja telesa, resničnostna televizija in še in še bi lahko naštevali. Nekje na poti iskanja smisla smo pomešali smoter s ciljem. Če je hiša končna točka mojega stremljenja, točka, kamor so umerjene vse moje moči in kamor vlagam vsa svoja sredstva, hiša oziroma posest te hiše lahko kaj hitro postane moj končni cilj. Lahko pa je hiša moj dom – moje bivanje v njej, prostor, ki ga napolnjujem s svojo prisotnostjo in prisotnostjo mojih bližnjih. Hiša tako ni več zgolj objekt, ampak sredstvo za nekaj drugega, nekaj, kar je onkraj zgolj materialne posesti. In moje življenje v njej ni le ciljno, ampak tudi smotrno. Življenje, ki nastaja sproti, iz dneva v dan, je kot delo v večnem nastajanju. In le življenje, ki se živi, samo sebe iz sebe naseljuje s smislom. Z zunanjimi smisli prenapolnjeno življenje pa je, paradoksalno, nesmiselno življenje. Zato bi bilo dobro, da bi odvrgli večino tega balasta, večino od zunaj vsiljenih ciljev in se prepustili praznemu teku. Recimo sprehodu ali prepevanju pod tušem ali zlaganju legokock. Otroci to znajo, kar tako, brez velikega filozofiranja. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive04/2018/09/10/DuhovnamiselMMC.PR1.20180910.1.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 317 clean Na enem od spletnih forumov sem zasledil preprosto, a filozofsko zagonetno misel: »Smisla ni, vendar brez smisla človek ne more živeti.« Res, najbrž drži, da je življenje brez smisla prazno. Da je v prostem teku. A tu se na neki način srečujemo s paradoksom. Kako živeti, če ni smisla, ki bi to življenje poganjalo naprej? Kaj pravzaprav torej živimo, ko živimo? Če se ozremo okoli, ugotovimo, da je velik del naših dejanj usmerjen prav v iskanje in proizvodnjo takšnih ali drugačnih smislov. Pa naj si bodo to produkti religije, zgodovinopisja, umetnosti, filozofije, znanosti ali tehnološkega razvoja. Sčasoma se je v človeški zgodovini napolnil zajeten zalogovnik raznobarvnih smislov. Tako težava današnjega časa ni v tem, da ni enega samega velikega smisla (kot ga, recimo, ponujajo velike religije ali ideologije), ampak v preobilju, v razdrobljenosti smisla. Smisel je kot ponorela inflacija – leži za vsakim vogalom in na dosegu roke. Nove vsebine, nove oblike, novi načini, novi pristopi. Naša lakota po smislu ni tako nikoli potešena: pametne naprave, blogi in vlogi, e-prijateljstva, skrb za svoja telesa, resničnostna televizija in še in še bi lahko naštevali. Nekje na poti iskanja smisla smo pomešali smoter s ciljem. Če je hiša končna točka mojega stremljenja, točka, kamor so umerjene vse moje moči in kamor vlagam vsa svoja sredstva, hiša oziroma posest te hiše lahko kaj hitro postane moj končni cilj. Lahko pa je hiša moj dom – moje bivanje v njej, prostor, ki ga napolnjujem s svojo prisotnostjo in prisotnostjo mojih bližnjih. Hiša tako ni več zgolj objekt, ampak sredstvo za nekaj drugega, nekaj, kar je onkraj zgolj materialne posesti. In moje življenje v njej ni le ciljno, ampak tudi smotrno. Življenje, ki nastaja sproti, iz dneva v dan, je kot delo v večnem nastajanju. In le življenje, ki se živi, samo sebe iz sebe naseljuje s smislom. Z zunanjimi smisli prenapolnjeno življenje pa je, paradoksalno, nesmiselno življenje. Zato bi bilo dobro, da bi odvrgli večino tega balasta, večino od zunaj vsiljenih ciljev in se prepustili praznemu teku. Recimo sprehodu ali prepevanju pod tušem ali zlaganju legokock. Otroci to znajo, kar tako, brez velikega filozofiranja. http://www.rtvslo.si/podcast Mon, 10 Sep 2018 03:55:17 +0000 Goran Černe Potočnik: Smisel življenja Duhovna misel je kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Posamezni avtorji, na podlagi svetopisemskega teksta ali kakšnega drugega pomembnega besedila, spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive04/2018/09/09/DuhovnamiselMMC.PR1.20180909.7.0650.mp3 RTVSLO – Prvi 388 clean Duhovna misel je kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Posamezni avtorji, na podlagi svetopisemskega teksta ali kakšnega drugega pomembnega besedila, spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah. http://www.rtvslo.si/podcast Sun, 9 Sep 2018 04:56:28 +0000 Katja Ajdnik: Modernost evangelija Pravoveren Jud je še danes dolžan poročiti se in imeti otroke. Toda ni dovolj, da bi imel le sina, ki bi ponesel naprej njegove ime, mora imeti tudi hči. Deklica je namreč za izvoljeno ljudstvo vedno pomenila veselje nad življenjem in upanje, da bo z njo prišel na svet tudi mesijanski čas, ko bosta zavladala mir, pravičnosti in veselje, in ko ne bo več reveža med njimi. O Marijinem rojstvu in o njenem otroštvu iz evangelijev ne zvemo nobene podrobnosti. Pomagamo si lahko le s poznavanjem krščanskega izročila, ki pa je bilo zapisano šele kasneje. Ti kasnejši apokrifni evangeliji nam pravijo, da njena starša sprva nista mogla imeti otrok. To pomeni, da je bila Marija ali po hebrejsko Mirjam, zelo željeno dete. Dali so ji ime kraljevskih hčera, ime zvezde danice ali tudi ljubljenega dekleta. V njej so sorodnice, ki naj bi njeni mami Ani pomagale pri porodu, videle čudežno deklico, ki se od rojstva naprej pripravlja, da bo tudi sama mati, tokrat mesije, ki ga željno vsi pričakujejo. Tako naj bi jo tudi mama Ana že zgodaj vzgajala za materinstvo. Zato ju tradicija upodablja, kako skupaj bereta sveto knjigo. Zgodovinsko ta podoba na drži, toda alegorično je v njej globoka resnica. Marijino srce je zgodaj zaslutilo, kaj naroča Bog, ki je ljubezen. Njeno srce je od rosnih let znalo ljubiti, zato je tudi zaznala, kaj pravi Božja beseda. Kot bo kasneje o njej poročal Lukov Evangelij: »Marija pa je vse te besede poslušala in jih ohranila v srcu.« Toda katoliška tradicija je šla še dlje in je to njeno slutnjo, da bo tudi sama postala mati, začela upodabljati s kipi tako imenovane »Ane samo tretje«, ko v Aninem naročju ni samo mala Marija, ampak tudi Jezus. Seveda ta podoba ni historična, a vendar zelo jasno pokaže na globoko željo vseh judovskih deklic, da bi tudi same postale mame. Da je judovska deklica prinesla veselje na svet in pomenila ponos tudi očetu, je zelo dobro zaznala naša ljudska vernost, saj gotske in baročne freske slikajo Marijino rojstvo, kako se odvija med judovskimi ženami in kako jo dajejo v porodniško kopel. Ta je bila pri Judih hkrati obredno umivanje, zato so jo cerkveni očetje razumeli kot podobo krsta, ki ga sicer deklica Marija ni potrebovala, toda bila je potrebna drugim, da so lahko zazrli deklico v njeni lepoti. In končno je na freskah naslikan tudi njen oče Joahim, ki nestrpno čaka zunaj hiše, kdaj bo lahko vzel svojega otroka v naročje in svoji ljubljeni deklici zapel pozdravno pesem. Ob Marijinem rojstvu se tudi mi razveseljujemo rojstva vsake deklice, saj ob njej začutimo, da je prišlo na svet človeško bitje, ki bo znalo resnično ljubiti in ki nam bo s svojim smehom in solzami usmerjalo pot našega življenje. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive04/2018/09/08/DuhovnamiselMMC.PR1.20180908.6.0650.mp3 RTVSLO – Prvi 398 clean Pravoveren Jud je še danes dolžan poročiti se in imeti otroke. Toda ni dovolj, da bi imel le sina, ki bi ponesel naprej njegove ime, mora imeti tudi hči. Deklica je namreč za izvoljeno ljudstvo vedno pomenila veselje nad življenjem in upanje, da bo z njo prišel na svet tudi mesijanski čas, ko bosta zavladala mir, pravičnosti in veselje, in ko ne bo več reveža med njimi. O Marijinem rojstvu in o njenem otroštvu iz evangelijev ne zvemo nobene podrobnosti. Pomagamo si lahko le s poznavanjem krščanskega izročila, ki pa je bilo zapisano šele kasneje. Ti kasnejši apokrifni evangeliji nam pravijo, da njena starša sprva nista mogla imeti otrok. To pomeni, da je bila Marija ali po hebrejsko Mirjam, zelo željeno dete. Dali so ji ime kraljevskih hčera, ime zvezde danice ali tudi ljubljenega dekleta. V njej so sorodnice, ki naj bi njeni mami Ani pomagale pri porodu, videle čudežno deklico, ki se od rojstva naprej pripravlja, da bo tudi sama mati, tokrat mesije, ki ga željno vsi pričakujejo. Tako naj bi jo tudi mama Ana že zgodaj vzgajala za materinstvo. Zato ju tradicija upodablja, kako skupaj bereta sveto knjigo. Zgodovinsko ta podoba na drži, toda alegorično je v njej globoka resnica. Marijino srce je zgodaj zaslutilo, kaj naroča Bog, ki je ljubezen. Njeno srce je od rosnih let znalo ljubiti, zato je tudi zaznala, kaj pravi Božja beseda. Kot bo kasneje o njej poročal Lukov Evangelij: »Marija pa je vse te besede poslušala in jih ohranila v srcu.« Toda katoliška tradicija je šla še dlje in je to njeno slutnjo, da bo tudi sama postala mati, začela upodabljati s kipi tako imenovane »Ane samo tretje«, ko v Aninem naročju ni samo mala Marija, ampak tudi Jezus. Seveda ta podoba ni historična, a vendar zelo jasno pokaže na globoko željo vseh judovskih deklic, da bi tudi same postale mame. Da je judovska deklica prinesla veselje na svet in pomenila ponos tudi očetu, je zelo dobro zaznala naša ljudska vernost, saj gotske in baročne freske slikajo Marijino rojstvo, kako se odvija med judovskimi ženami in kako jo dajejo v porodniško kopel. Ta je bila pri Judih hkrati obredno umivanje, zato so jo cerkveni očetje razumeli kot podobo krsta, ki ga sicer deklica Marija ni potrebovala, toda bila je potrebna drugim, da so lahko zazrli deklico v njeni lepoti. In končno je na freskah naslikan tudi njen oče Joahim, ki nestrpno čaka zunaj hiše, kdaj bo lahko vzel svojega otroka v naročje in svoji ljubljeni deklici zapel pozdravno pesem. Ob Marijinem rojstvu se tudi mi razveseljujemo rojstva vsake deklice, saj ob njej začutimo, da je prišlo na svet človeško bitje, ki bo znalo resnično ljubiti in ki nam bo s svojim smehom in solzami usmerjalo pot našega življenje. http://www.rtvslo.si/podcast Sat, 8 Sep 2018 04:56:38 +0000 Edvard Kovač: Rojstvo deklice Zagotovo nisem edini, ki me te dni nekoliko skrbi vse novo, kar bo prineslo še eno šolsko leto. Zgodi se namreč, da me ob misli nanj začnejo prešinjati spoznanja iz preteklih let. Ko pretresam stvari, ki so se zgodile, primerjam velikopotezne načrte, ki sem si jih postavil na začetku, s sadovi dela, ki so se junija nabrali med prsti. Če sem prav pošten, se ni bolj ali manj nikoli ni ujelo ničesar velikega. Samo par semen, par drobcenih stvari, ščepec gorčičnih zrn, in veliko razočaranja. Ni tako, kot sem si želel, še manj tako, kot sem načrtoval. Tako je bilo malodane konec vsakega leta. In skrbi me, da bo tako tudi letos. Zakaj bi se torej trudil? Ima to sploh kakšen smisel? »… seme pa klije in raste, da sam ne ve kako.« (Mr 4,27) Setev, kar jemljem kot svoje vzgojno delo, je pač bolj ali manj obupen opravek, preveč je odrekanja in garanja za premalo rezultatov, beri: uresničitve zastavljenih načrtov. Bolj ali manj nič ni tako, kot sem si zamislil. Mali ljudje, ki so nam zaupani, so neugnane sile novega, ki preskakujejo naše kalupe in načrte in sisteme, nočejo živeti, kakor živimo mi. To je glavni razlog nezadovoljstva pri vzgoji, glavni razlog, zaradi katerega mi starši tolikokrat potožijo, da ne vedo pri čem so zgrešili, ker so njihovi otroci povsem drugačni od tega, kar so si želeli. Toda ravno tako je prav. Naši otroci ne smejo živeti, kakor živimo mi, ne smejo nam pripeti priznanja za naše vzgojno delo, četudi bi si na večer vsi radi zadovoljno pridušali, kako zelo uspešni smo bili. Ne sejemo namreč za svoje zadovoljstvo, sejemo za žetev, od katere ne bomo imeli ničesar. Naša setev je zgolj posredovanje življenja. V svoje otroke dajemo seme, nekakšno življenjsko moč, ki še nima končne oblike. Sejemo, kar imamo, kar nam je dragoceno, to je naše delo. In to je dovolj. Mi smo delali, sejali, rasti pa ne bomo dali. Ti Edini moreš dati delu blagoslov bogati, smo peli v domači cerkvi. Tako tudi kot vzgojitelji nimamo drugega, kot da po setvi kakor utrujeni kmetje v zaupanju čakamo, da bodo naša semena zrasla v nekaj velikega. Ker bodo. Ne sicer v to, kar si sami želimo ali pričakujemo, gotovo pa v to, kar potrebuje svet, ki se še ni rodil. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive04/2018/09/07/DuhovnamiselMMC.PR1.20180907.5.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 285 clean Zagotovo nisem edini, ki me te dni nekoliko skrbi vse novo, kar bo prineslo še eno šolsko leto. Zgodi se namreč, da me ob misli nanj začnejo prešinjati spoznanja iz preteklih let. Ko pretresam stvari, ki so se zgodile, primerjam velikopotezne načrte, ki sem si jih postavil na začetku, s sadovi dela, ki so se junija nabrali med prsti. Če sem prav pošten, se ni bolj ali manj nikoli ni ujelo ničesar velikega. Samo par semen, par drobcenih stvari, ščepec gorčičnih zrn, in veliko razočaranja. Ni tako, kot sem si želel, še manj tako, kot sem načrtoval. Tako je bilo malodane konec vsakega leta. In skrbi me, da bo tako tudi letos. Zakaj bi se torej trudil? Ima to sploh kakšen smisel? »… seme pa klije in raste, da sam ne ve kako.« (Mr 4,27) Setev, kar jemljem kot svoje vzgojno delo, je pač bolj ali manj obupen opravek, preveč je odrekanja in garanja za premalo rezultatov, beri: uresničitve zastavljenih načrtov. Bolj ali manj nič ni tako, kot sem si zamislil. Mali ljudje, ki so nam zaupani, so neugnane sile novega, ki preskakujejo naše kalupe in načrte in sisteme, nočejo živeti, kakor živimo mi. To je glavni razlog nezadovoljstva pri vzgoji, glavni razlog, zaradi katerega mi starši tolikokrat potožijo, da ne vedo pri čem so zgrešili, ker so njihovi otroci povsem drugačni od tega, kar so si želeli. Toda ravno tako je prav. Naši otroci ne smejo živeti, kakor živimo mi, ne smejo nam pripeti priznanja za naše vzgojno delo, četudi bi si na večer vsi radi zadovoljno pridušali, kako zelo uspešni smo bili. Ne sejemo namreč za svoje zadovoljstvo, sejemo za žetev, od katere ne bomo imeli ničesar. Naša setev je zgolj posredovanje življenja. V svoje otroke dajemo seme, nekakšno življenjsko moč, ki še nima končne oblike. Sejemo, kar imamo, kar nam je dragoceno, to je naše delo. In to je dovolj. Mi smo delali, sejali, rasti pa ne bomo dali. Ti Edini moreš dati delu blagoslov bogati, smo peli v domači cerkvi. Tako tudi kot vzgojitelji nimamo drugega, kot da po setvi kakor utrujeni kmetje v zaupanju čakamo, da bodo naša semena zrasla v nekaj velikega. Ker bodo. Ne sicer v to, kar si sami želimo ali pričakujemo, gotovo pa v to, kar potrebuje svet, ki se še ni rodil. http://www.rtvslo.si/podcast Fri, 7 Sep 2018 03:54:45 +0000 Marko Rijavec: Moč semena Prej ali slej se vsi ujamemo vanjo. Čeprav je nadvse uporabna, kaj hitro lahko postane nevarna spremljevalka naših življenj. Narejena je lahko iz vrvi, žice ali usnja. Odvisno od naše domišljije. Dragi poslušalci in cenjene poslušalke, v mislih imam zanko ali pentljo, osnovno prvino pri pletenju ali kvačkanju, ki nastane s potegovanjem niti skozi prej narejeno enako prvino. Če smo vsaj malo spretni v ročnih delih, lahko iz zank spletemo jopo, kapo in rokavice za hladnejše dni. Kar pa je najpomembneje: če se zmotimo pri pletenju ali kvačkanju, lahko vse skupaj razpletemo. Razpleteno volno ali sukanec za kvačkanje lahko ponovno zvijemo v klobčič in tako lahko ponovno začnemo plesti ali kvačkati. Z zanko lahko ujamemo zajca ali pa divjega konja. Ko se vanjo ujame žival, se z nekaj truda lahko celo nepoškodovana izmota iz nje in se vrne na prostost. Stopna zanka, kot del plezalne opreme imenujejo alpinisti, pa služi za oporo nog pri plezanju. In nekdaj so poznali celo obrt za pobiranje zank na nogavicah. V današnjem jutru bi vam lahko še in še naštevala vrste zank in njihovo vsestransko uporabnost. Izpostavila pa bom samo eno: človeško zanko z vsemi njenimi lastnostmi. Razume se, da imam v mislih zanke, ki so jih okrog mojega vratu zadrgnili drugi. Priznam, da sem, tako kot verjetno tudi vi, kdaj pa kdaj zanko tudi sama komu zadrgnila okoli vratu ali pa se celo ujela v lastno. A pletenje in kvačkanje teh vrst zank ni ravno moje priljubljeno delo, pa tudi pri njihovem razvozlavanju nisem najbolj spretna. Vem pa, da je izmed vseh zank, kolikor jih človeštvo pozna, najtežje razvozlati človeške. In še veliko težje je v nov klobčič naših odnosov splesti niti, v katere smo se ujeli. Četudi nam to uspe, na novo spleteni klobčič naših odnosov nikoli več ne bo neločljivo povezan in lepe kroglaste oblike. Če sem se sama hotela rešiti iz zanke, sem morala najprej prerezati niti in jih ponovno zavozlati, pri čemer sem konce niti z vso silo zategnila, sicer vozel ne bi zdržal. A danes lahko skupaj s psalmistom rečem: Moja duša je kakor ptica, ki se je rešila iz zanke lovcev; zanka se je pretrgala, in jaz sem se rešila. (Prim. Ps 124,7) Moj klobčič je danes pisane barve, spleten iz različnih barvnih koncev niti razrezanih zank, iz katerih se mi je uspelo izmotati. Nedvomno se bom v kakšno zanko še ujela. Predvsem pa se bom skušala držati modrosti modrega kralja Salomona, ki pravi: »Ne druži se z jezljivim človekom, nikar ne hodi s togotnim, da se ne navadiš njegovih poti in ne ujameš zanke za svoje življenje.« (Prg 22,25) Pa še nekaj: sem pa tja v roke vzemite svoj klobčič, skušajte razplesti vozle, in niti ponovno splesti nazaj. Verjamem, da pri tem delu ne boste vzdržali dolgo, zato naj velja tako zame kot za vas: raje ne nastavljajmo zank. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive04/2018/09/06/DuhovnamiselMMC.PR1.20180906.4.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 371 clean Prej ali slej se vsi ujamemo vanjo. Čeprav je nadvse uporabna, kaj hitro lahko postane nevarna spremljevalka naših življenj. Narejena je lahko iz vrvi, žice ali usnja. Odvisno od naše domišljije. Dragi poslušalci in cenjene poslušalke, v mislih imam zanko ali pentljo, osnovno prvino pri pletenju ali kvačkanju, ki nastane s potegovanjem niti skozi prej narejeno enako prvino. Če smo vsaj malo spretni v ročnih delih, lahko iz zank spletemo jopo, kapo in rokavice za hladnejše dni. Kar pa je najpomembneje: če se zmotimo pri pletenju ali kvačkanju, lahko vse skupaj razpletemo. Razpleteno volno ali sukanec za kvačkanje lahko ponovno zvijemo v klobčič in tako lahko ponovno začnemo plesti ali kvačkati. Z zanko lahko ujamemo zajca ali pa divjega konja. Ko se vanjo ujame žival, se z nekaj truda lahko celo nepoškodovana izmota iz nje in se vrne na prostost. Stopna zanka, kot del plezalne opreme imenujejo alpinisti, pa služi za oporo nog pri plezanju. In nekdaj so poznali celo obrt za pobiranje zank na nogavicah. V današnjem jutru bi vam lahko še in še naštevala vrste zank in njihovo vsestransko uporabnost. Izpostavila pa bom samo eno: človeško zanko z vsemi njenimi lastnostmi. Razume se, da imam v mislih zanke, ki so jih okrog mojega vratu zadrgnili drugi. Priznam, da sem, tako kot verjetno tudi vi, kdaj pa kdaj zanko tudi sama komu zadrgnila okoli vratu ali pa se celo ujela v lastno. A pletenje in kvačkanje teh vrst zank ni ravno moje priljubljeno delo, pa tudi pri njihovem razvozlavanju nisem najbolj spretna. Vem pa, da je izmed vseh zank, kolikor jih človeštvo pozna, najtežje razvozlati človeške. In še veliko težje je v nov klobčič naših odnosov splesti niti, v katere smo se ujeli. Četudi nam to uspe, na novo spleteni klobčič naših odnosov nikoli več ne bo neločljivo povezan in lepe kroglaste oblike. Če sem se sama hotela rešiti iz zanke, sem morala najprej prerezati niti in jih ponovno zavozlati, pri čemer sem konce niti z vso silo zategnila, sicer vozel ne bi zdržal. A danes lahko skupaj s psalmistom rečem: Moja duša je kakor ptica, ki se je rešila iz zanke lovcev; zanka se je pretrgala, in jaz sem se rešila. (Prim. Ps 124,7) Moj klobčič je danes pisane barve, spleten iz različnih barvnih koncev niti razrezanih zank, iz katerih se mi je uspelo izmotati. Nedvomno se bom v kakšno zanko še ujela. Predvsem pa se bom skušala držati modrosti modrega kralja Salomona, ki pravi: »Ne druži se z jezljivim človekom, nikar ne hodi s togotnim, da se ne navadiš njegovih poti in ne ujameš zanke za svoje življenje.« (Prg 22,25) Pa še nekaj: sem pa tja v roke vzemite svoj klobčič, skušajte razplesti vozle, in niti ponovno splesti nazaj. Verjamem, da pri tem delu ne boste vzdržali dolgo, zato naj velja tako zame kot za vas: raje ne nastavljajmo zank. http://www.rtvslo.si/podcast Thu, 6 Sep 2018 03:56:11 +0000 Alenka Veber: Zanke RTVSLO – Prvi no RTV, MMC, 678132 radio.podcast@rtvslo.si MMC RTV Duhovna misel je kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Posamezni avtorji, na podlagi svetopisemskega teksta ali kakšnega drugega pomembnega besedila, spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah. Duhovna misel je kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Posamezni avtorji, na podlagi svetopisemskega teksta ali kakšnega drugega pomembnega besedila, spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah. sl Fri, 14 Dec 2018 04:56:10 +0000 http://www.rtvslo.si/podcast webmaster@rtvslo.si (Webmaster) Fri, 14 Dec 2018 04:56:10 +0000 Duhovna misel