Religion & Spirituality (C) RTVSLO 2017 Duhovna misel je kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Posamezni avtorji, na podlagi svetopisemskega teksta ali kakšnega drugega pomembnega besedila, spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah. http://www.rtvslo.si/podcast Duhovna misel http://img.rtvslo.si/_up/ava/ava_misc/show_logos/19842238/dm-3_pc.jpg Duhovna misel je kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Posamezni avtorji, na podlagi svetopisemskega teksta ali kakšnega drugega pomembnega besedila, spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/04/22/DuhovnamiselMMC.PR1.20190422.1.0650.mp3 RTVSLO – Prvi 389 clean Duhovna misel je kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Posamezni avtorji, na podlagi svetopisemskega teksta ali kakšnega drugega pomembnega besedila, spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah. http://www.rtvslo.si/podcast Mon, 22 Apr 2019 11:24:07 +0000 Duhovna misel Velikonočni ponedeljek je v ljudski tradiciji namenjen predvsem obiskovanju in različnim igram s pirhi. Evangeljski odlomek tega dne govori o dveh učencih, ki sta – prestrašena in razočarana zaradi dogodkov v Jeruzalemu – bežala v vas Émavs in na tej poti srečala Jezusa. V današnji Duhovni misli pa bo avtor, pravnik in ekonomist, dr. Peter Millónig razmišljal o sporočilu velike noči. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/04/22/SporoilovelikenoiMMC.PR1.20190422.1.0650.mp3 RTVSLO – Prvi 389 clean Velikonočni ponedeljek je v ljudski tradiciji namenjen predvsem obiskovanju in različnim igram s pirhi. Evangeljski odlomek tega dne govori o dveh učencih, ki sta – prestrašena in razočarana zaradi dogodkov v Jeruzalemu – bežala v vas Émavs in na tej poti srečala Jezusa. V današnji Duhovni misli pa bo avtor, pravnik in ekonomist, dr. Peter Millónig razmišljal o sporočilu velike noči. http://www.rtvslo.si/podcast Mon, 22 Apr 2019 04:56:29 +0000 Peter Millonig: Sporočilo velike noči Največji krščanski praznik – velika noč – bo to jutro v cerkve privabil množice vernikov. Po mestih in vaseh se začenjajo jutranje procesije, ki imajo v slovenski ljudski tradiciji posebno mesto in so najpomembnejši del velikonočnega jutra. O sporočilu velike noči pa v tokratni Duhovni misli ljubljanski nadškof Stanislav Zore. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/04/21/StanislavZoreVelikanopraznikupanjaMMC.PR1.20190421.7.0650.mp3 RTVSLO – Prvi 381 clean Največji krščanski praznik – velika noč – bo to jutro v cerkve privabil množice vernikov. Po mestih in vaseh se začenjajo jutranje procesije, ki imajo v slovenski ljudski tradiciji posebno mesto in so najpomembnejši del velikonočnega jutra. O sporočilu velike noči pa v tokratni Duhovni misli ljubljanski nadškof Stanislav Zore. http://www.rtvslo.si/podcast Sun, 21 Apr 2019 04:56:21 +0000 Stanislav Zore: Velika noč – praznik upanja Velika sobota je dan ko – po cerkvah – poteka čaščenje Božjega groba. Že zgodaj zjutraj pred cerkvijo duhovnik blagoslovi ogenj, čez dan pa tudi velikonočne jedi. Najpomembnejši del dneva pa je večerno bogoslužje, ki simbolizira Jezusovo vstajenje. Ob pričakovanju velike noči je Duhovno misel pripravil mariborski nadškof Alojzij Cvikl. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/04/20/VelikasobotaMMC.PR1.20190420.6.0650.mp3 RTVSLO – Prvi 282 clean Velika sobota je dan ko – po cerkvah – poteka čaščenje Božjega groba. Že zgodaj zjutraj pred cerkvijo duhovnik blagoslovi ogenj, čez dan pa tudi velikonočne jedi. Najpomembnejši del dneva pa je večerno bogoslužje, ki simbolizira Jezusovo vstajenje. Ob pričakovanju velike noči je Duhovno misel pripravil mariborski nadškof Alojzij Cvikl. http://www.rtvslo.si/podcast Sat, 20 Apr 2019 04:54:42 +0000 Alojzij Cvikl: Velika sobota Spoštovane poslušake, cenjeni poslušalci, dobro jutro. Pred nami so ponovno velikonočni prazniki, ki so najbolj radostni krščanski prazniki. Pomenijo namreč, da je Bog posegel v človeško zgodovino, ki je s tem dobila svoj dokončni pomen in smisel. Za evangeličanske kristjane je v vsem velikonočnem tridnevju še posebej pomemben veliki petek, ker nas usmerja k velikonočnemu jutru. Kristusovo trpljenje in smrt na križu je pečat, ki potrjuje resničnost in veljavnost Božjega odrešenjskega dela. Jezus je namreč s svojo žrtvijo priskrbel popolno odkupitev, zadostitev za grehe in tako odrešenje in novo življenje. Jezusov križ je tako sprava med Bogom in človekom, je dokončno razodetje in izvedba popolne ljubezni. Jezus Kristus je namreč za nas Adamov dolg poplačal in s svojo krvjo izbrisal zadolžnico prastare krivde. Zaradi tega se nam na velikonočno jutro lahko odprejo nova obzorja življenja in naše bivanje dobi končno svoj smisel, svojo vrednost, svojo lepoto. Zakaj nič nam ne bi koristilo, da smo se rodili, ko ne bi imeli sreče, da smo odrešeni. Rodili smo se za smrt, toda odrešeni smo za življenje. Kaj vse smo danes pripravljeni storiti, da bi mejo smrti pomaknili vsaj malo naprej. A je vse zaman. Res nas tudi Kristus ne reši telesne smrti, nas pa v njej odreši za večno življenje. Kristus je edini zmogel smrt na križu, ki predstavlja vrhunec zla v korenini preobraziti v vrhunec dobrega, ki ga Bog od stvarjenja naprej želi podariti človeku. Sami, brez odrešenja, poznamo le življenje zaprto v egoizem, ki se, kot vidimo, vedno konča s porazom. Morda bi veliki petek lahko povezali s trenutnim doživljanjem najrazličnejših kriz; osebnih, zakonskih, družinskih in družbenih. Tako kot se je prvi človek Adam skril pred Stvarnikom in je z grehom vstopil v smrt, mu na veliki petek Bog pride naproti in mu povrne življenje. Zaradi greha je človek podlegel smrti, toda Bog, njegov Stvarnik ga reši tudi smrti. Zato nas veliki petek vedno znova vabi k razumevanju in sprejemanju te skrivnosti, ki naj v vsakdanjem življenju prežene temine našega srca in duha in nam povrne upanje v novo življenje. Želim vam lepo praznovanje velikonočnih praznikov. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/04/19/DuhovnamiselLJ_2678319.mp3 RTVSLO – Prvi 362 clean Spoštovane poslušake, cenjeni poslušalci, dobro jutro. Pred nami so ponovno velikonočni prazniki, ki so najbolj radostni krščanski prazniki. Pomenijo namreč, da je Bog posegel v človeško zgodovino, ki je s tem dobila svoj dokončni pomen in smisel. Za evangeličanske kristjane je v vsem velikonočnem tridnevju še posebej pomemben veliki petek, ker nas usmerja k velikonočnemu jutru. Kristusovo trpljenje in smrt na križu je pečat, ki potrjuje resničnost in veljavnost Božjega odrešenjskega dela. Jezus je namreč s svojo žrtvijo priskrbel popolno odkupitev, zadostitev za grehe in tako odrešenje in novo življenje. Jezusov križ je tako sprava med Bogom in človekom, je dokončno razodetje in izvedba popolne ljubezni. Jezus Kristus je namreč za nas Adamov dolg poplačal in s svojo krvjo izbrisal zadolžnico prastare krivde. Zaradi tega se nam na velikonočno jutro lahko odprejo nova obzorja življenja in naše bivanje dobi končno svoj smisel, svojo vrednost, svojo lepoto. Zakaj nič nam ne bi koristilo, da smo se rodili, ko ne bi imeli sreče, da smo odrešeni. Rodili smo se za smrt, toda odrešeni smo za življenje. Kaj vse smo danes pripravljeni storiti, da bi mejo smrti pomaknili vsaj malo naprej. A je vse zaman. Res nas tudi Kristus ne reši telesne smrti, nas pa v njej odreši za večno življenje. Kristus je edini zmogel smrt na križu, ki predstavlja vrhunec zla v korenini preobraziti v vrhunec dobrega, ki ga Bog od stvarjenja naprej želi podariti človeku. Sami, brez odrešenja, poznamo le življenje zaprto v egoizem, ki se, kot vidimo, vedno konča s porazom. Morda bi veliki petek lahko povezali s trenutnim doživljanjem najrazličnejših kriz; osebnih, zakonskih, družinskih in družbenih. Tako kot se je prvi človek Adam skril pred Stvarnikom in je z grehom vstopil v smrt, mu na veliki petek Bog pride naproti in mu povrne življenje. Zaradi greha je človek podlegel smrti, toda Bog, njegov Stvarnik ga reši tudi smrti. Zato nas veliki petek vedno znova vabi k razumevanju in sprejemanju te skrivnosti, ki naj v vsakdanjem življenju prežene temine našega srca in duha in nam povrne upanje v novo življenje. Želim vam lepo praznovanje velikonočnih praznikov. http://www.rtvslo.si/podcast Fri, 19 Apr 2019 03:56:02 +0000 Geza Filo: Veliki petek Danes na veliki četrtek vstopamo v temeljne skrvnosti velikonočnega tridnevja. Dopoldne po naših stolnicah potekajo krizmene maše, ko se blagoslovijo oziroma posvetijo olja za podeljevanje zakramentov, zahvaljujemo se za dar duhovništva, v večernih obredih pa za dar svete maše, evharistije, ki pomeni zahvalo, da je Bog izpolnil obljubo, da je z nami do konca sveta. Hkrati pa je na veliki četrtek posebej poudarjena zapoved ljubezni, ko Jezus učencem umije noge in na ta način pokaže, da samo ponižnost, iskrena ljubezen, ki se kaže v konkretnih dejanih, odpirata vrata upanja v še tako temnih trenutkih življenja. Papež Frančišek nas v apostolski spodbudi »Veselje evangelija« vabi, da bi bili »oznanjevalci evangelija z Duhom, torej glasniki evangelija, ki se brez strahu odprejo delovanju Svetega Duha. Na Binkošti je Sveti Duh storil, da so šli apostoli iz sebe, in jih spremenil v oznanjevalce Velikih Božjih del. Sveti Duh podeljuje tudi moč, da oznanjamo novost evangelija s srčnostjo, z močnim glasom, v vseh časih in na vseh krajih, tudi proti toku. Jezus išče oznanjevalce evangelija, ki blagovesti ne oznanjajo samo z besedami, ampak predvsem s svojim življenjem, ki ga je Božja navzočnost spremenila (259). Ko smo pred križanim Jezusom, spoznavamo vso njegovo ljubezen, ki nam podeljuje dostojanstvo in nam daje moči in poguma, tako papež Frančišek. Če se veselimo ljudi, jih imamo radi, se nas bodo veselili tudi oni. Tako bomo v sebi odkrili Božje veselje, ki nam ga podarjajo ljudje, od katerih to najmanj pričakujemo in ki morda niti ne verujejo Vanj. Če naj bi bili kristjani oznanjevalci vesele novice, potem moramo živeti tako, da se v našem življenju v sedanjem trenutku zrcali večnost. Ni dovolj, da sedanji trenutek zgolj preživimo. Moramo namreč napredovati. Vsak izmed nas si mora izoblikovati tak način življenja, ki ga res poživlja, ki mu res ponuja predokus večnega življenja. Če ne živimo tako, nas bo preplavilo trpljenje današnjega časa ali pa bomo podlegli kulturi plehkosti in malodušja. Želim vam blagoslovljene praznike in vas vabim, da bi se dali pri tem poučiti Svetemu Duhu, da bi vedno globlje odkrivali odrešujoče sporočilo velikonočnih skrivnosti, iz teh tudi živeli in pričevali o upanju ter Neskončni ljubezni Boga do prav vsakega človeka na tem svetu! Če hočemo zares živeti, moramo vstopiti v ples svobode in ljubezni. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/04/18/VelikietrtekMMC.PR1.20190418.4.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 412 clean Danes na veliki četrtek vstopamo v temeljne skrvnosti velikonočnega tridnevja. Dopoldne po naših stolnicah potekajo krizmene maše, ko se blagoslovijo oziroma posvetijo olja za podeljevanje zakramentov, zahvaljujemo se za dar duhovništva, v večernih obredih pa za dar svete maše, evharistije, ki pomeni zahvalo, da je Bog izpolnil obljubo, da je z nami do konca sveta. Hkrati pa je na veliki četrtek posebej poudarjena zapoved ljubezni, ko Jezus učencem umije noge in na ta način pokaže, da samo ponižnost, iskrena ljubezen, ki se kaže v konkretnih dejanih, odpirata vrata upanja v še tako temnih trenutkih življenja. Papež Frančišek nas v apostolski spodbudi »Veselje evangelija« vabi, da bi bili »oznanjevalci evangelija z Duhom, torej glasniki evangelija, ki se brez strahu odprejo delovanju Svetega Duha. Na Binkošti je Sveti Duh storil, da so šli apostoli iz sebe, in jih spremenil v oznanjevalce Velikih Božjih del. Sveti Duh podeljuje tudi moč, da oznanjamo novost evangelija s srčnostjo, z močnim glasom, v vseh časih in na vseh krajih, tudi proti toku. Jezus išče oznanjevalce evangelija, ki blagovesti ne oznanjajo samo z besedami, ampak predvsem s svojim življenjem, ki ga je Božja navzočnost spremenila (259). Ko smo pred križanim Jezusom, spoznavamo vso njegovo ljubezen, ki nam podeljuje dostojanstvo in nam daje moči in poguma, tako papež Frančišek. Če se veselimo ljudi, jih imamo radi, se nas bodo veselili tudi oni. Tako bomo v sebi odkrili Božje veselje, ki nam ga podarjajo ljudje, od katerih to najmanj pričakujemo in ki morda niti ne verujejo Vanj. Če naj bi bili kristjani oznanjevalci vesele novice, potem moramo živeti tako, da se v našem življenju v sedanjem trenutku zrcali večnost. Ni dovolj, da sedanji trenutek zgolj preživimo. Moramo namreč napredovati. Vsak izmed nas si mora izoblikovati tak način življenja, ki ga res poživlja, ki mu res ponuja predokus večnega življenja. Če ne živimo tako, nas bo preplavilo trpljenje današnjega časa ali pa bomo podlegli kulturi plehkosti in malodušja. Želim vam blagoslovljene praznike in vas vabim, da bi se dali pri tem poučiti Svetemu Duhu, da bi vedno globlje odkrivali odrešujoče sporočilo velikonočnih skrivnosti, iz teh tudi živeli in pričevali o upanju ter Neskončni ljubezni Boga do prav vsakega človeka na tem svetu! Če hočemo zares živeti, moramo vstopiti v ples svobode in ljubezni. http://www.rtvslo.si/podcast Thu, 18 Apr 2019 03:56:52 +0000 Anton Jamnik: Veliki četrtek Na veliki četrtek se spominjamo Jezusove poslovilne večerje, borbe ob krvavem potu in njegovega odhoda v trpljenje. Zmeraj znova me gane spoznanje, kako veliko ljubezen nam je Jezus izkazal, preden je odšel. Če pomislim, kako je umival noge svojim učencem … To ni bil tako lep, ganljiv in sočuten prizor, kot ga imamo danes v cerkvah in drugje. Učenci si niso tako kot moj oče, preden so prišli na večerjo, skrbno umili nog in obuli najboljšo obutev. Njihove noge so bile umazane od dolge poti, mnogi so bili prav gotovo bosi. Takšne umazane noge je hotel umiti njihov Učitelj in vzor. Mogoče so se učenci med seboj spogledovali iznad sklonjene Jezusove glave, se malce posmihali … On pa je, upognjen do tal, umival nogo za nogo in jo brisal z brisačo. Kako rad je imel te svoje sopotnike! Kako nežno jim je razodel, da jih spoštuje, ceni, da jih preprosto ima rad in da jih ne bo nikoli zapustil … Koliko ljubezni! Druga velika ljubezen je nova zapoved. Med dvema objavama, ki sta odkrili, da je Jezus točno vedel, kdo in kako ga bo izdal, je svojim učencem dal novo zapoved – zapoved ljubezni. Kot bi ves svoj evangelij, vse čudeže, govore in preroške besede treh let strnil v eno samo zapoved – ljubite se, kot sem vas jaz ljubil! Eden tistih, ki so ga izdali, je odšel v smrt, ker ni razumel govorice ljubezni, drugi pa se je zjokal in skozi solze kesanja videl, da ni večje ljubezni od te, ki jim jo je izkazal Jezus – da je dal življenje za svoje prijatelje. Tretja velika zgodba ljubezni je ustanovitev evharistije. Kruh, ki ga je dal kot svoje telo in vino, ki jim ga je podelil kot svojo kri. In prošnja: To delajte v moj spomin! Od takrat do danes se daruje na oltarjih vsega sveta Jezusovo telo in njegova kri – v spomin na to, kar nam je podaril, in kot hrana za večno življenje. Spomini ostanejo, ljudje ne – je zapisal eden od modrih mož. Zato je vsaka maša spomin – na silno ljubezen, ki se kar ne more končati in se stoletja in tisočletja vedno znova preliva iz srca v srce, z Jezusovega križa na naše križe, iz Jezusovega vstajenja v naše zmage ljubezni nad sovraštvom. Toliko ljubezni! http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/04/17/DuhovnamiselMMC.PR1.20190417.3.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 362 clean Na veliki četrtek se spominjamo Jezusove poslovilne večerje, borbe ob krvavem potu in njegovega odhoda v trpljenje. Zmeraj znova me gane spoznanje, kako veliko ljubezen nam je Jezus izkazal, preden je odšel. Če pomislim, kako je umival noge svojim učencem … To ni bil tako lep, ganljiv in sočuten prizor, kot ga imamo danes v cerkvah in drugje. Učenci si niso tako kot moj oče, preden so prišli na večerjo, skrbno umili nog in obuli najboljšo obutev. Njihove noge so bile umazane od dolge poti, mnogi so bili prav gotovo bosi. Takšne umazane noge je hotel umiti njihov Učitelj in vzor. Mogoče so se učenci med seboj spogledovali iznad sklonjene Jezusove glave, se malce posmihali … On pa je, upognjen do tal, umival nogo za nogo in jo brisal z brisačo. Kako rad je imel te svoje sopotnike! Kako nežno jim je razodel, da jih spoštuje, ceni, da jih preprosto ima rad in da jih ne bo nikoli zapustil … Koliko ljubezni! Druga velika ljubezen je nova zapoved. Med dvema objavama, ki sta odkrili, da je Jezus točno vedel, kdo in kako ga bo izdal, je svojim učencem dal novo zapoved – zapoved ljubezni. Kot bi ves svoj evangelij, vse čudeže, govore in preroške besede treh let strnil v eno samo zapoved – ljubite se, kot sem vas jaz ljubil! Eden tistih, ki so ga izdali, je odšel v smrt, ker ni razumel govorice ljubezni, drugi pa se je zjokal in skozi solze kesanja videl, da ni večje ljubezni od te, ki jim jo je izkazal Jezus – da je dal življenje za svoje prijatelje. Tretja velika zgodba ljubezni je ustanovitev evharistije. Kruh, ki ga je dal kot svoje telo in vino, ki jim ga je podelil kot svojo kri. In prošnja: To delajte v moj spomin! Od takrat do danes se daruje na oltarjih vsega sveta Jezusovo telo in njegova kri – v spomin na to, kar nam je podaril, in kot hrana za večno življenje. Spomini ostanejo, ljudje ne – je zapisal eden od modrih mož. Zato je vsaka maša spomin – na silno ljubezen, ki se kar ne more končati in se stoletja in tisočletja vedno znova preliva iz srca v srce, z Jezusovega križa na naše križe, iz Jezusovega vstajenja v naše zmage ljubezni nad sovraštvom. Toliko ljubezni! http://www.rtvslo.si/podcast Wed, 17 Apr 2019 03:56:02 +0000 Emanuela Žerdin: Toliko ljubezni! Ste se prebudili v težek dan, z bolečinami in strahom, v obupu in razočaranju? In v takem razpoloženju in občutkih, kdo bi imel srce reči: blagor ti, ker si žalosten, blagor, ker si ubog, blagor, ker trpiš? Ob dobrem jutru, ki vam ga iskreno želim, bi s takim blagrovanjem skvaril ves dan. A vendar so to besede, ki so temelj humanizma, ki je zrasel iz evangeljskega sporočila. Človeka, ki bi trpečemu, žalostnemu, ubogemu ponavljal, blagor ti, bi lahko mirne duše zabrusili, da je brezsrčen. O Jezusu, ki je to govoril zbrani množici, bi, vsaj kar vemo iz ohranjenih poročil, težko rekli, da je bil brezsrčen. Gre za sanjača, ki se ne more sprijazniti s stvarnostjo ali pa jo spremeniti in zato ponavlja vsem ponižanim in ubogim te blagre? Z očmi revolucionarna, sindikalista ali prevratnika bi gotovo razmišljali v to smer. Če se že ne moremo izkopati iz revščine, se znebiti žalosti, ubežati zasramovanju in preganjanju, se z njo sprijaznimo in ohranimo lepe sanje, ki ublažijo neznosnost sedanjosti. Nočem vas, dragi poslušalci, poslušalke zazibati v omamo praznih sanj. Danes je edini dan, ki ga lahko živimo, jutri bo drugi, včeraj je že minil, zato so sanje primerne le za ta trenutek, saj le sedaj lahko kaj spremenimo. Iz Jezusovega življenja in življenja teh, ki so mu zvesto sledili, vemo, da niso ravno sanjarili, ampak živeli tukaj in zdaj v vsem, kar jim je to prineslo. Naj me pesti žalost, je to še vedno žalost. Revščina nikoli ni bila nekaj, kar bi bilo samo po sebi dobro. Po drugi strani pa srečati revnega človeka, ki zna in zmore v svojem uboštvu najti nekaj svetlega, vedno prinese upanje tem, s katerimi živi. Verjetno delite z mano izkušnjo, kako je, če obiščeš bolnega človeka, za katerega veš, kako trpi. Pripraviš vse mogoče besede tolažbe, sprašuješ se, kako bi bil pri njemu, da ne bi podcenjeval njegovega trpljenja. A on te sprejme z nasmehom. Kljub svoji bolečini, ki jo ne taji, zmore iz svojega trpljenja odpreti vrata olajšanja vsem okrog sebe. Kljub brezizhodnemu trpljenju postaja vedno bolj središče vere v življenje. V teh pomladnih dneh, ko nas že narava poziva k iskanju temeljev našega življenja, ne pozabimo na te blagre. Nobeno porajanje ni lahko, v drobnem popku na sadnem drevju ni še nobenega sadu. Prav tako ni tega v naši revščini in bolečini, če pa zmoremo v sebi vsaj malo blagrovanja, bo to božanski trenutek, trenutek srečanja z Bogom. Naj bo tak ves današnji dan in blagor nam, če bomo s tem razpoloženjem prevzeli vse okrog sebe. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/04/16/DuhovnamiselMMC.PR1.20190416.2.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 394 clean Ste se prebudili v težek dan, z bolečinami in strahom, v obupu in razočaranju? In v takem razpoloženju in občutkih, kdo bi imel srce reči: blagor ti, ker si žalosten, blagor, ker si ubog, blagor, ker trpiš? Ob dobrem jutru, ki vam ga iskreno želim, bi s takim blagrovanjem skvaril ves dan. A vendar so to besede, ki so temelj humanizma, ki je zrasel iz evangeljskega sporočila. Človeka, ki bi trpečemu, žalostnemu, ubogemu ponavljal, blagor ti, bi lahko mirne duše zabrusili, da je brezsrčen. O Jezusu, ki je to govoril zbrani množici, bi, vsaj kar vemo iz ohranjenih poročil, težko rekli, da je bil brezsrčen. Gre za sanjača, ki se ne more sprijazniti s stvarnostjo ali pa jo spremeniti in zato ponavlja vsem ponižanim in ubogim te blagre? Z očmi revolucionarna, sindikalista ali prevratnika bi gotovo razmišljali v to smer. Če se že ne moremo izkopati iz revščine, se znebiti žalosti, ubežati zasramovanju in preganjanju, se z njo sprijaznimo in ohranimo lepe sanje, ki ublažijo neznosnost sedanjosti. Nočem vas, dragi poslušalci, poslušalke zazibati v omamo praznih sanj. Danes je edini dan, ki ga lahko živimo, jutri bo drugi, včeraj je že minil, zato so sanje primerne le za ta trenutek, saj le sedaj lahko kaj spremenimo. Iz Jezusovega življenja in življenja teh, ki so mu zvesto sledili, vemo, da niso ravno sanjarili, ampak živeli tukaj in zdaj v vsem, kar jim je to prineslo. Naj me pesti žalost, je to še vedno žalost. Revščina nikoli ni bila nekaj, kar bi bilo samo po sebi dobro. Po drugi strani pa srečati revnega človeka, ki zna in zmore v svojem uboštvu najti nekaj svetlega, vedno prinese upanje tem, s katerimi živi. Verjetno delite z mano izkušnjo, kako je, če obiščeš bolnega človeka, za katerega veš, kako trpi. Pripraviš vse mogoče besede tolažbe, sprašuješ se, kako bi bil pri njemu, da ne bi podcenjeval njegovega trpljenja. A on te sprejme z nasmehom. Kljub svoji bolečini, ki jo ne taji, zmore iz svojega trpljenja odpreti vrata olajšanja vsem okrog sebe. Kljub brezizhodnemu trpljenju postaja vedno bolj središče vere v življenje. V teh pomladnih dneh, ko nas že narava poziva k iskanju temeljev našega življenja, ne pozabimo na te blagre. Nobeno porajanje ni lahko, v drobnem popku na sadnem drevju ni še nobenega sadu. Prav tako ni tega v naši revščini in bolečini, če pa zmoremo v sebi vsaj malo blagrovanja, bo to božanski trenutek, trenutek srečanja z Bogom. Naj bo tak ves današnji dan in blagor nam, če bomo s tem razpoloženjem prevzeli vse okrog sebe. http://www.rtvslo.si/podcast Tue, 16 Apr 2019 03:56:34 +0000 Janez Vodičar: Blagor vam Jezus je prijateljeval z Lazarjem in njegovima sestrama Marto in Marijo. Rad je vstopal v njihovo hišo, kajti Marta mu je ljubeče stregla in Marija ga je zaverovano poslušala ter uživala v vsaki njegovi besedi. Tako je ljubeče zaznala, kaj se bo zgodilo z njenim Gospodom, da bo namreč trpel in umrl. Toda v njej je prav tako slutnja novega življenja, saj je njen Gospod obudil njenega brata, ko je ta že resnično umrl. Sedaj verjame, da bo tako tudi z njenim Gospodom, saj je on Božjega ljubljenec, Mesija! Za takšno vero pa je potreben resničen pogum. Spomnimo se, kako se apostol Peter boji trpljenja, in ko ga Jezus zase napove, ga prvak apostolov potegne vstran in mu dopoveduje: »To se ti ne sme zgoditi!« Potem se bo še širokoustil, kako bo dal življenje zanj, a v trenutku preizkušenj ga kar trikrat zataji. Obratno pa bo Marija ostala med svetimi ženami, ki bodo svojega Gospoda spremljale vse tja do Kalvarije. Pri Janezu beremo, da je Marija vzela dragoceno olje z dišavami in ga mazilila. Judje iz visoke družbe so si lahko privoščili takšno dišeče maziljenje, ki je poudarilo njihovo dostojanstvo pa tudi srečo. Tudi ko je nekdo umrl, so ga v pričakovanju novega življenja mazilili, saj je dragoceno olje tisto, ki ohranja telo za vstajenje in dišava pomeni, da je nekdo ljub Bogu, kakor zahvalna daritev, ki se kot z dišavami dviga v nebo. Marija je slutila, da bo Jezus vstopil v novo življenje, življenje radosti in upanja, a poprej bo šel v trpljenje in celo v smrt. Dragoceno in dišeče olje vse te dogodke povezuje. A zazna jih lahko le celostno Marijino srce. A takšnega ženskega pogleda v prihodnost ne zmore Juda Iškariot. Ekonomska računica pač ni od včeraj, ampak od pradavnine. Pridobitvena dejavnosti lahko zapravi človeško dostojanstvo in tudi ljubezni ne bo nikoli razumela. Ljubezen in mošnja se pogosto izključujeta, kajti tisti, ki ljubi, ne prešteva. In končno so tukaj še Jezusovi rojaki, ki se jim zdi oživitev Lazarja nekaj, kar je treba videti. Radovednost pač in nič več. Prava ljubezen pa ne paše radovednih oči, ampak preide k dejanju. Marija tokrat sicer ničesar ne reče, a s tem, ko Jezusu mazili noge, pove, kar pravi prerok: Kako lepe so noge tistega, ki prinaša mir! Ta mir je sposobna zaslutiti le ženska duša, ki gleda tudi v prihodnost. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/04/15/DuhovnamiselMMC.PR1.20190415.1.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 319 clean Jezus je prijateljeval z Lazarjem in njegovima sestrama Marto in Marijo. Rad je vstopal v njihovo hišo, kajti Marta mu je ljubeče stregla in Marija ga je zaverovano poslušala ter uživala v vsaki njegovi besedi. Tako je ljubeče zaznala, kaj se bo zgodilo z njenim Gospodom, da bo namreč trpel in umrl. Toda v njej je prav tako slutnja novega življenja, saj je njen Gospod obudil njenega brata, ko je ta že resnično umrl. Sedaj verjame, da bo tako tudi z njenim Gospodom, saj je on Božjega ljubljenec, Mesija! Za takšno vero pa je potreben resničen pogum. Spomnimo se, kako se apostol Peter boji trpljenja, in ko ga Jezus zase napove, ga prvak apostolov potegne vstran in mu dopoveduje: »To se ti ne sme zgoditi!« Potem se bo še širokoustil, kako bo dal življenje zanj, a v trenutku preizkušenj ga kar trikrat zataji. Obratno pa bo Marija ostala med svetimi ženami, ki bodo svojega Gospoda spremljale vse tja do Kalvarije. Pri Janezu beremo, da je Marija vzela dragoceno olje z dišavami in ga mazilila. Judje iz visoke družbe so si lahko privoščili takšno dišeče maziljenje, ki je poudarilo njihovo dostojanstvo pa tudi srečo. Tudi ko je nekdo umrl, so ga v pričakovanju novega življenja mazilili, saj je dragoceno olje tisto, ki ohranja telo za vstajenje in dišava pomeni, da je nekdo ljub Bogu, kakor zahvalna daritev, ki se kot z dišavami dviga v nebo. Marija je slutila, da bo Jezus vstopil v novo življenje, življenje radosti in upanja, a poprej bo šel v trpljenje in celo v smrt. Dragoceno in dišeče olje vse te dogodke povezuje. A zazna jih lahko le celostno Marijino srce. A takšnega ženskega pogleda v prihodnost ne zmore Juda Iškariot. Ekonomska računica pač ni od včeraj, ampak od pradavnine. Pridobitvena dejavnosti lahko zapravi človeško dostojanstvo in tudi ljubezni ne bo nikoli razumela. Ljubezen in mošnja se pogosto izključujeta, kajti tisti, ki ljubi, ne prešteva. In končno so tukaj še Jezusovi rojaki, ki se jim zdi oživitev Lazarja nekaj, kar je treba videti. Radovednost pač in nič več. Prava ljubezen pa ne paše radovednih oči, ampak preide k dejanju. Marija tokrat sicer ničesar ne reče, a s tem, ko Jezusu mazili noge, pove, kar pravi prerok: Kako lepe so noge tistega, ki prinaša mir! Ta mir je sposobna zaslutiti le ženska duša, ki gleda tudi v prihodnost. http://www.rtvslo.si/podcast Mon, 15 Apr 2019 03:55:19 +0000 Edvard Kovač: Ženska duša vidi dlje Torej? Je? Ga ni? Boga mislim. To je pomembno vprašanje. Kajti vedno, ko se človek odloča o Bogu, se odloča tudi o sebi. Mnogo ljudi si je že želelo svet brez Boga. Brez meja, bomo rekli, svet, v katerem lahko počneš to, kar želiš; če rečem drugače, svet, v katerem človek stopi na mesto Boga. In smo ga tudi imeli, takšen svet, le da se človek kot bog ni najbolje izkazal. Poglejte opustošenje, ki ga človek pušča v imenu svoje svobode, poglejte kakšnega zla je sposoben, kakšne krvoločnosti. Svet brez morale, svet, ki mu vlada dobiček in imperativ rasti brez brzdanja, to je svet, v katerem se človek igra boga: svet neizmernega bogastva – in svet neizmerne revščine, uničenja in smrti. V začetku, ko je Bog ustvarjal svet – tako pravi judovsko krščanski pogled – ga je ustvaril tako, da je postavljal meje: »Bog je ločil svetlobo od teme.« (1 Mz 1,4) Ne samo stvarstvu, tudi človeku jih je postavil: »Z vseh dreves v vrtu smeš jesti, le z drevesa spoznanja dobrega in hudega nikar ne jej! Kajti na dan, ko bi jedel z njega, boš gotovo umrl.« (1 Mz 2,16-17) Drugače povedano: ne moreš prav živeti, če se ne zavedaš svojih meja. Če ne veš, da so stvari, ki se jih ne dotika, da so zakoni, ki se jih ne sme prekršiti, da so prostori, kamor se ne sme stopiti. Da so nekatere stvari svete. Da si človek in ne bog. Ko človek to spoznanje prekrši, ko stopi čez meje, se ves red poruši. Vedno je tako. Kadar človek hoče biti bog in ne človek. Prva izpoved vere je pravzaprav zavzeti mesto človeka, kar pomeni: priznati, da je še nekdo Drug, da obstaja. Spoštovati red stvarstva, klanjati se moralnim zakonom, klanjati se svetemu v tem svetu, tistemu, kar ni od tega sveta, klanjati se nečemu, kar je večje od mene in moje svobode, to pomeni imeti Boga. Torej? Je? Ga ni? Če ne odgovorimo, bodo namesto nas nanj odgovorili drugi. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/04/14/DuhovnamiselMMC.PR1.20190414.7.0650.mp3 RTVSLO – Prvi 343 clean Torej? Je? Ga ni? Boga mislim. To je pomembno vprašanje. Kajti vedno, ko se človek odloča o Bogu, se odloča tudi o sebi. Mnogo ljudi si je že želelo svet brez Boga. Brez meja, bomo rekli, svet, v katerem lahko počneš to, kar želiš; če rečem drugače, svet, v katerem človek stopi na mesto Boga. In smo ga tudi imeli, takšen svet, le da se človek kot bog ni najbolje izkazal. Poglejte opustošenje, ki ga človek pušča v imenu svoje svobode, poglejte kakšnega zla je sposoben, kakšne krvoločnosti. Svet brez morale, svet, ki mu vlada dobiček in imperativ rasti brez brzdanja, to je svet, v katerem se človek igra boga: svet neizmernega bogastva – in svet neizmerne revščine, uničenja in smrti. V začetku, ko je Bog ustvarjal svet – tako pravi judovsko krščanski pogled – ga je ustvaril tako, da je postavljal meje: »Bog je ločil svetlobo od teme.« (1 Mz 1,4) Ne samo stvarstvu, tudi človeku jih je postavil: »Z vseh dreves v vrtu smeš jesti, le z drevesa spoznanja dobrega in hudega nikar ne jej! Kajti na dan, ko bi jedel z njega, boš gotovo umrl.« (1 Mz 2,16-17) Drugače povedano: ne moreš prav živeti, če se ne zavedaš svojih meja. Če ne veš, da so stvari, ki se jih ne dotika, da so zakoni, ki se jih ne sme prekršiti, da so prostori, kamor se ne sme stopiti. Da so nekatere stvari svete. Da si človek in ne bog. Ko človek to spoznanje prekrši, ko stopi čez meje, se ves red poruši. Vedno je tako. Kadar človek hoče biti bog in ne človek. Prva izpoved vere je pravzaprav zavzeti mesto človeka, kar pomeni: priznati, da je še nekdo Drug, da obstaja. Spoštovati red stvarstva, klanjati se moralnim zakonom, klanjati se svetemu v tem svetu, tistemu, kar ni od tega sveta, klanjati se nečemu, kar je večje od mene in moje svobode, to pomeni imeti Boga. Torej? Je? Ga ni? Če ne odgovorimo, bodo namesto nas nanj odgovorili drugi. http://www.rtvslo.si/podcast Sun, 14 Apr 2019 04:55:43 +0000 Marko Rijavec: Red Ena izmed zoprnih reči v življenju, ki jih moramo opraviti prav vsi, so testi: v mislih nimam samo osnovnošolskega ali srednješolskega preverjanja znanja. Mogoče so testi na tej ravni še najbolj nedolžni. Nekateri učitelji in profesorji so nedovoljeni način pri pisanju in reševanju nalog celo dopuščali, a plonkanje je moralo biti res izvirno. Verjetno bo kar držalo, da smo se tudi pri pisanju plonklistka veliko naučili. In nato smo ugotovili, da listka pravzaprav sploh ne potrebujemo. Med študijem na fakulteti časa za pisanje plonklistkov nisem več imela. Priznam pa, da sem kdaj skrivoma pogledala h kolegu ali kolegici. Pritajene poglede levo ali desno in prek rame so naši profesorji različno dopuščali. Nekateri so celo zapustili učilnico. S tem dejanjem so nam povedali največ: da sta goljufiva tehtnica in dvojna utež gnusoba. Tovrstne gnusobe pa se merijo z drugačnimi testi. Opravljajo jih različni strokovnjaki in izvedenci. Sem pa tja se lahko tudi zgodi, da se zaradi različnih mnenj oziroma rezultatov krešejo iskre. Ali pa nas rezultati zavedejo in odpeljejo na napačno pot. S testi se ne meri samo naša gnusoba, meri se lahko tudi naša čustvena inteligenca – naša sposobnost vživljanja v sočloveka. Seveda je visok inteligenčni kvocient pomemben, a če ne razumemo in obvladujemo svojih čustev in čustev drugih ljudi, lahko s svojo pametjo dokaj hitro ostanemo sami in osamljeni, da ne omenjam kakšne večje škode. Kot na vseh področjih je tudi na umskem in čustvenem potrebna prava mera. A zdi se, da se skozi zgodovino niso spreminjale samo časovne, dolžinske in utežne mere, spreminjajo se tudi človeške. Tako kot se spreminjajo testi, s katerimi strokovnjaki želijo ugotoviti, kaj pravzaprav smo ljudje, kaj je človek, koliko zmore in podobno. Eden izmed bolj smiselnih testov se mi zdi test hoje na dva kilometra, ki je enostaven, natančen, varen in ponovljiv; na njem s pomočjo tako hitre hoje, kot jo zmoremo, ne da bi pri tem ogrožali svoje zdravje, izmerijo našo telesno zmogljivost. O takšnih in drugačnih testih ter selekcijskih procesih, ki iščejo idealen nabor sposobnosti in osebnostnih lastnosti, na tem mestu dalje ne bom razpredala. Raje se bom zatekla k modremu Sirahu. Tudi on se je že okoli leta 180–175 pred Kristusovim rojstvom spraševal, kaj je človek. Le da je bila dolžina njegovega testa izjemno kratka. Po Sirahovi modrosti so »[č]lovekova obleka, smeh njegovih zob in njegov korak razodeli, kaj je« (prim. Sir 19,30). Poleg že omenjenega testa hitre hoje se mi zdi ta, Sirahov, eden izmed pravičnejših. Zato si, cenjene poslušalke in poslušalci, oblecite obleko, primerno vašemu stanu, naj vaš nasmeh ne bo narejen in prisiljen ter odločno korakajte skozi današnji dan. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/04/13/DuhovnamiselMMC.PR1.20190413.6.0650.mp3 RTVSLO – Prvi 391 clean Ena izmed zoprnih reči v življenju, ki jih moramo opraviti prav vsi, so testi: v mislih nimam samo osnovnošolskega ali srednješolskega preverjanja znanja. Mogoče so testi na tej ravni še najbolj nedolžni. Nekateri učitelji in profesorji so nedovoljeni način pri pisanju in reševanju nalog celo dopuščali, a plonkanje je moralo biti res izvirno. Verjetno bo kar držalo, da smo se tudi pri pisanju plonklistka veliko naučili. In nato smo ugotovili, da listka pravzaprav sploh ne potrebujemo. Med študijem na fakulteti časa za pisanje plonklistkov nisem več imela. Priznam pa, da sem kdaj skrivoma pogledala h kolegu ali kolegici. Pritajene poglede levo ali desno in prek rame so naši profesorji različno dopuščali. Nekateri so celo zapustili učilnico. S tem dejanjem so nam povedali največ: da sta goljufiva tehtnica in dvojna utež gnusoba. Tovrstne gnusobe pa se merijo z drugačnimi testi. Opravljajo jih različni strokovnjaki in izvedenci. Sem pa tja se lahko tudi zgodi, da se zaradi različnih mnenj oziroma rezultatov krešejo iskre. Ali pa nas rezultati zavedejo in odpeljejo na napačno pot. S testi se ne meri samo naša gnusoba, meri se lahko tudi naša čustvena inteligenca – naša sposobnost vživljanja v sočloveka. Seveda je visok inteligenčni kvocient pomemben, a če ne razumemo in obvladujemo svojih čustev in čustev drugih ljudi, lahko s svojo pametjo dokaj hitro ostanemo sami in osamljeni, da ne omenjam kakšne večje škode. Kot na vseh področjih je tudi na umskem in čustvenem potrebna prava mera. A zdi se, da se skozi zgodovino niso spreminjale samo časovne, dolžinske in utežne mere, spreminjajo se tudi človeške. Tako kot se spreminjajo testi, s katerimi strokovnjaki želijo ugotoviti, kaj pravzaprav smo ljudje, kaj je človek, koliko zmore in podobno. Eden izmed bolj smiselnih testov se mi zdi test hoje na dva kilometra, ki je enostaven, natančen, varen in ponovljiv; na njem s pomočjo tako hitre hoje, kot jo zmoremo, ne da bi pri tem ogrožali svoje zdravje, izmerijo našo telesno zmogljivost. O takšnih in drugačnih testih ter selekcijskih procesih, ki iščejo idealen nabor sposobnosti in osebnostnih lastnosti, na tem mestu dalje ne bom razpredala. Raje se bom zatekla k modremu Sirahu. Tudi on se je že okoli leta 180–175 pred Kristusovim rojstvom spraševal, kaj je človek. Le da je bila dolžina njegovega testa izjemno kratka. Po Sirahovi modrosti so »[č]lovekova obleka, smeh njegovih zob in njegov korak razodeli, kaj je« (prim. Sir 19,30). Poleg že omenjenega testa hitre hoje se mi zdi ta, Sirahov, eden izmed pravičnejših. Zato si, cenjene poslušalke in poslušalci, oblecite obleko, primerno vašemu stanu, naj vaš nasmeh ne bo narejen in prisiljen ter odločno korakajte skozi današnji dan. http://www.rtvslo.si/podcast Sat, 13 Apr 2019 04:56:31 +0000 Alenka Veber: Kaj smo? Ptičje jate človeka vznemirijo. Toliko peruti v enakem letu! V geometričnem, največkrat v trikotnem, pa tudi v razpotegnjenem, zaokroženem, elipsnem. Od nekod se vzame, preleti nebo in oko ji ne more več slediti. Pomenljive so tudi vaje v letu. Na primer lastovičje. Najprej zbiranje na kakih žicah, a teh je vedno manj. Se že poslavljajo, je malce melanholično omenjal stari rod; mama in ata, čemeča na klopci pred hišo in pravzaprav tudi na začetku svojega slovesa. A kar me vedno spet začudi: tistih žic ni več, lastovke se pa leto za letom pojavijo na istem kraju. Ne tesno skupaj, ampak v gibkem kroženju. Ni jih mogoče prešteti, prehitro švigajo v več smeri visoko navzgor in nizko navzdol, v krogih in križkražemskih preletih. Nobeni ni mogoče slediti, a vse se dogaja kotv natančno izračunanem zračnem okolju. Lahko bi akrobatske veščine uprizarjale na večji razdalji in čemu jih ne? Nadvse spretno se v nizkem preletu izogibajo vejam. Ne zaletavajo se druga ob drugo, krožijo pa v hitrem preletu sem in tja in gor in dol. Samo od časa do časa po en hiter cvrkut, a le za dobroslišeče človekovo uho. Zrenje v to igro me kmalu utrudi, njim pa ne zmanjka moči. Vztrajno se na razmeroma majhni zračni ozari urijo za polet čez brezbrežne planjave. Zakaj izberejo prav ta kraj? So to rodovi onih lastovičjih prednikov, ki so se pred leti zbirali na žici? Samo odpočili so se, bi rekli po človeško. Mar imajo rodovi v sebi zapis o tem odpočivanju, in ker žic ni, zdaj brezglavo begajo? Bodo to počeli tudi njihovi potomci prihodnje leto? Lastovke imajo v človekovem čutenju posebno mesto, se mi zdi. Pesmi o njih me o tem prepričujejo. Na neki način se istimo s temi bitji. Posojajo nam krila in učijo nas vračanja v gnezdo. Kroženja k bistvenemu. Takoj po vojni so pri nas prvošolčki zborno v en glas recitirali: Kam pa pojdeš, lastovička, drobna ptička? Daleč, daleč čez obzorje in čez sinje morje? Saj se bom vrnila, saj je mati mila tu moj dom zgradila, zemljico slovensko ljubiti učila. Mar nam jate zdaj odletajo brez notranje nuje po vrnitvi? Klavrn je pogled na opustelo ptičje gnezdo! http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/04/12/DuhovnamiselMMC.PR1.20190412.5.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 378 clean Ptičje jate človeka vznemirijo. Toliko peruti v enakem letu! V geometričnem, največkrat v trikotnem, pa tudi v razpotegnjenem, zaokroženem, elipsnem. Od nekod se vzame, preleti nebo in oko ji ne more več slediti. Pomenljive so tudi vaje v letu. Na primer lastovičje. Najprej zbiranje na kakih žicah, a teh je vedno manj. Se že poslavljajo, je malce melanholično omenjal stari rod; mama in ata, čemeča na klopci pred hišo in pravzaprav tudi na začetku svojega slovesa. A kar me vedno spet začudi: tistih žic ni več, lastovke se pa leto za letom pojavijo na istem kraju. Ne tesno skupaj, ampak v gibkem kroženju. Ni jih mogoče prešteti, prehitro švigajo v več smeri visoko navzgor in nizko navzdol, v krogih in križkražemskih preletih. Nobeni ni mogoče slediti, a vse se dogaja kotv natančno izračunanem zračnem okolju. Lahko bi akrobatske veščine uprizarjale na večji razdalji in čemu jih ne? Nadvse spretno se v nizkem preletu izogibajo vejam. Ne zaletavajo se druga ob drugo, krožijo pa v hitrem preletu sem in tja in gor in dol. Samo od časa do časa po en hiter cvrkut, a le za dobroslišeče človekovo uho. Zrenje v to igro me kmalu utrudi, njim pa ne zmanjka moči. Vztrajno se na razmeroma majhni zračni ozari urijo za polet čez brezbrežne planjave. Zakaj izberejo prav ta kraj? So to rodovi onih lastovičjih prednikov, ki so se pred leti zbirali na žici? Samo odpočili so se, bi rekli po človeško. Mar imajo rodovi v sebi zapis o tem odpočivanju, in ker žic ni, zdaj brezglavo begajo? Bodo to počeli tudi njihovi potomci prihodnje leto? Lastovke imajo v človekovem čutenju posebno mesto, se mi zdi. Pesmi o njih me o tem prepričujejo. Na neki način se istimo s temi bitji. Posojajo nam krila in učijo nas vračanja v gnezdo. Kroženja k bistvenemu. Takoj po vojni so pri nas prvošolčki zborno v en glas recitirali: Kam pa pojdeš, lastovička, drobna ptička? Daleč, daleč čez obzorje in čez sinje morje? Saj se bom vrnila, saj je mati mila tu moj dom zgradila, zemljico slovensko ljubiti učila. Mar nam jate zdaj odletajo brez notranje nuje po vrnitvi? Klavrn je pogled na opustelo ptičje gnezdo! http://www.rtvslo.si/podcast Fri, 12 Apr 2019 03:56:18 +0000 Berta Golob: Jate Vedno znova preberem kaj o »antiaging« terapji. Za tiste, ki ne znajo angleško, naj povem, da pomeni to terapijo proti staranju. Vse skupaj pa zveni seveda veliko bolj imenitno, če uporabimo angleško besedo. Tako naj bi bilo vse skupaj bolj strokovno, znanstveno dokazano in tako dalje. Ko malo bolj pogledaš v te znanstvene dokaze, vse skupaj sploh ni več tako prepričljivo. Čez nekaj časa pa se spet pojavijo drugi preparati, ki prav tako obetajo, da so najboljši proti staranju. Ljudje pa kar kupujejo in kupujejo in si tako domišljajo, da imajo kakšno gubico manj, da so videti mlajši in še kaj. In kaj potem? So tudi v sebi bolj zadovoljni? Je njihovo življenje lepše? Tako nekako človek ob tem razmišlja. Ob takšnih reklamah dobiš vtis, da je starost bolezen, proti kateri se je treba boriti in ki je ne bi smelo biti. Ljudje bi radi dolgo živeli, ne bi pa hoteli biti stari. Kako to doseči? Ali še kdo razmišlja o blagoslovu starosti, o življenjskih izkušnjah, ki jih prinesejo leta, o modrosti, ki je lahko značilna za starega človeka, pa tudi o pogumu, ki ga imajo mnogi stari ljudje, ko premagujejo številne težave, ki se z leti pojavljajo? Mnogi stari ljudje se z vsem tem ne morejo pohvaliti, tudi zato ne, ker so vse življenje bolj poslušali reklame za terapijo proti staranju namesto da bi v sebi gradili odnos do življenja v starosti. Priprava na starost je zelo pomembna, ampak ne z mazili in terapijo proti gubam. Začenja se že v mladosti in od tega, kako se srečujemo z življenjem in odgovarjamo na najrazličnejše izzive, je odvisno, kako bomo živeli v starosti. Pomagati ljudem pri tem pa je seveda veliko teže kot za drag denar prodajati razne pripomočke in jih s številnimi dragimi reklamami spodbujati k temu. Včasih naletim na fotografijo obraza starega človeka in sem je vedno vesela, številne gube govorijo o življenju. O resničnem življenju. Sredi teh gub pa so oči, ki dobrohotno gledajo v svet in se zavedajo bogastva v sebi. Vsaka guba bi lahko pripovedovala dolgo zgodbo in vsaka guba je dragocena. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/04/11/DuhovnamiselMMC.PR1.20190411.4.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 337 clean Vedno znova preberem kaj o »antiaging« terapji. Za tiste, ki ne znajo angleško, naj povem, da pomeni to terapijo proti staranju. Vse skupaj pa zveni seveda veliko bolj imenitno, če uporabimo angleško besedo. Tako naj bi bilo vse skupaj bolj strokovno, znanstveno dokazano in tako dalje. Ko malo bolj pogledaš v te znanstvene dokaze, vse skupaj sploh ni več tako prepričljivo. Čez nekaj časa pa se spet pojavijo drugi preparati, ki prav tako obetajo, da so najboljši proti staranju. Ljudje pa kar kupujejo in kupujejo in si tako domišljajo, da imajo kakšno gubico manj, da so videti mlajši in še kaj. In kaj potem? So tudi v sebi bolj zadovoljni? Je njihovo življenje lepše? Tako nekako človek ob tem razmišlja. Ob takšnih reklamah dobiš vtis, da je starost bolezen, proti kateri se je treba boriti in ki je ne bi smelo biti. Ljudje bi radi dolgo živeli, ne bi pa hoteli biti stari. Kako to doseči? Ali še kdo razmišlja o blagoslovu starosti, o življenjskih izkušnjah, ki jih prinesejo leta, o modrosti, ki je lahko značilna za starega človeka, pa tudi o pogumu, ki ga imajo mnogi stari ljudje, ko premagujejo številne težave, ki se z leti pojavljajo? Mnogi stari ljudje se z vsem tem ne morejo pohvaliti, tudi zato ne, ker so vse življenje bolj poslušali reklame za terapijo proti staranju namesto da bi v sebi gradili odnos do življenja v starosti. Priprava na starost je zelo pomembna, ampak ne z mazili in terapijo proti gubam. Začenja se že v mladosti in od tega, kako se srečujemo z življenjem in odgovarjamo na najrazličnejše izzive, je odvisno, kako bomo živeli v starosti. Pomagati ljudem pri tem pa je seveda veliko teže kot za drag denar prodajati razne pripomočke in jih s številnimi dragimi reklamami spodbujati k temu. Včasih naletim na fotografijo obraza starega človeka in sem je vedno vesela, številne gube govorijo o življenju. O resničnem življenju. Sredi teh gub pa so oči, ki dobrohotno gledajo v svet in se zavedajo bogastva v sebi. Vsaka guba bi lahko pripovedovala dolgo zgodbo in vsaka guba je dragocena. http://www.rtvslo.si/podcast Thu, 11 Apr 2019 03:55:37 +0000 Metka Klevišar: Terapija proti staranju Med raziskovalnim poskusom je morska biologinja spustila morskega psa v velik akvarij in nato vanj spustila še veliko število majhnih ribic, ki naj bi služile za vabo. Kot bi lahko pričakovali, je morski pes hitro zaplaval po akvariju, napadel in pojedel ribice. Morska biologinja je v drugem koraku poskusa v akvarij vstavila močen kos prosojnih steklenih vlaken, ki so ustvarile dva prostora znotraj akvarija. Nato je v en del spustila morskega psa, v drug del pa novo skupino ribic za vabo. Spet je morski pes nemudoma napadel. Tokrat pa se je močno zaletel v oviro iz steklenih vlaken, od katere se je kar odbil. Neomajen je morski pes vsakih nekaj minut nadaljeval z ustaljenim vedenjem, vendar zaman. Medtem so ribice v drugi polovici akvariji plavale nepoškodovane. Končno je skoraj uro kasneje morski pes odnehal. Ta poskus so ponovili še nekajkrat v naslednjih nekaj tednih. Vsakič je morski pes postajal manj agresiven in manj pogosto poskusil napasti ribice v drugi polovici akvarija. Končno se je morski pes naveličal udarcev ob steklena vlakna in preprosto povsem prenehal z napadi. Tedaj je morska biologinja, ki je vodila poskus, odstranila steklena vlakna iz akvarija, vendar morski pes še vedno ni napadel ribic. Morski pes je bil zdresiran, da verjame, da obstaja med njim in ribicami ovira, zato so lahko ribice končno plavale brez strahu, da bi bile ogrožene. Mnogi med nami pogosto po izkušnji neuspeha ali poraza obupamo in prenehamo poskušati. Kot morski pes iz zgodbe verjamemo, da bomo zaradi neuspehov v preteklosti vedno neuspešni. Z drugimi besedami, še naprej v svojih glavah vidimo oviro, čeprav ’prave’ ovire med tem, kar smo in kar bi radi postali, sploh več ni. Pogosto se sprijaznimo s tem, da ’takšni pač smo’ ali da ’tako že more biti’. Morda bi prav v naslednjem poskusu preskočili oviro, če bi le skočili. Ampak kot pravi tista misel, če želiš zadeti na loteriji, moraš kupiti srečko. Tudi današnji dan je priložnost, da se obrnemo k oviri, ki nam morda navidezno otežuje življenje. Morda se nam zdi kot gora, ki je ne moremo premakniti. Konfucij naj bi dejal, da »človek, ki premakne goro, prične z odnašanjem kamenčkov«. Pogosto pa je najtežja ovira prav naše prepričanje, da se nič ne da, da smo že vse poskusili in da bo vedno enako. Če dobro pogledamo, morda ovire sploh ni več tam. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/04/10/DuhovnamiselMMC.PR1.20190410.3.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 357 clean Med raziskovalnim poskusom je morska biologinja spustila morskega psa v velik akvarij in nato vanj spustila še veliko število majhnih ribic, ki naj bi služile za vabo. Kot bi lahko pričakovali, je morski pes hitro zaplaval po akvariju, napadel in pojedel ribice. Morska biologinja je v drugem koraku poskusa v akvarij vstavila močen kos prosojnih steklenih vlaken, ki so ustvarile dva prostora znotraj akvarija. Nato je v en del spustila morskega psa, v drug del pa novo skupino ribic za vabo. Spet je morski pes nemudoma napadel. Tokrat pa se je močno zaletel v oviro iz steklenih vlaken, od katere se je kar odbil. Neomajen je morski pes vsakih nekaj minut nadaljeval z ustaljenim vedenjem, vendar zaman. Medtem so ribice v drugi polovici akvariji plavale nepoškodovane. Končno je skoraj uro kasneje morski pes odnehal. Ta poskus so ponovili še nekajkrat v naslednjih nekaj tednih. Vsakič je morski pes postajal manj agresiven in manj pogosto poskusil napasti ribice v drugi polovici akvarija. Končno se je morski pes naveličal udarcev ob steklena vlakna in preprosto povsem prenehal z napadi. Tedaj je morska biologinja, ki je vodila poskus, odstranila steklena vlakna iz akvarija, vendar morski pes še vedno ni napadel ribic. Morski pes je bil zdresiran, da verjame, da obstaja med njim in ribicami ovira, zato so lahko ribice končno plavale brez strahu, da bi bile ogrožene. Mnogi med nami pogosto po izkušnji neuspeha ali poraza obupamo in prenehamo poskušati. Kot morski pes iz zgodbe verjamemo, da bomo zaradi neuspehov v preteklosti vedno neuspešni. Z drugimi besedami, še naprej v svojih glavah vidimo oviro, čeprav ’prave’ ovire med tem, kar smo in kar bi radi postali, sploh več ni. Pogosto se sprijaznimo s tem, da ’takšni pač smo’ ali da ’tako že more biti’. Morda bi prav v naslednjem poskusu preskočili oviro, če bi le skočili. Ampak kot pravi tista misel, če želiš zadeti na loteriji, moraš kupiti srečko. Tudi današnji dan je priložnost, da se obrnemo k oviri, ki nam morda navidezno otežuje življenje. Morda se nam zdi kot gora, ki je ne moremo premakniti. Konfucij naj bi dejal, da »človek, ki premakne goro, prične z odnašanjem kamenčkov«. Pogosto pa je najtežja ovira prav naše prepričanje, da se nič ne da, da smo že vse poskusili in da bo vedno enako. Če dobro pogledamo, morda ovire sploh ni več tam. http://www.rtvslo.si/podcast Wed, 10 Apr 2019 03:55:57 +0000 Robert Friškovec: Ugriz morskega psa Tišina ne pomeni molčečnost, kot govorjenje ne pomeni klepetanje. Molčečnost ne ustvarja samote in klepetanje ne ustvarja tovarištva. *** Ponavadi se v življenju sploh ne zavedamo, da človek neizmerno več prejme kot pa daje in da šele hvaležnost življenje obogati. Zlahka precenjujemo pomembnost svojega delovanja glede na to, da smo postali to, kar smo, po zaslugi drugih. *** Prva usluga, ki smo jo dolžni bližnjemu, je, da ga poslušamo. Kdor ne zna poslušati brata, prav kmalu ne bo znal več poslušati Boga. Tudi pred Bogom bo vedno govoril on. *** Ne moreš biti zares član skupnosti, dokler se nisi naučil biti sam. *** Bog je tako velik, da zanj ni ničesar, kar bi bilo premajhno. *** Spoštovanje preteklosti in odgovornost pred prihodnostjo navdihujeta pravilen odnos do življenja v sedanjosti. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/04/09/DuhovnamiselMMC.PR1.20190409.2.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 285 clean Tišina ne pomeni molčečnost, kot govorjenje ne pomeni klepetanje. Molčečnost ne ustvarja samote in klepetanje ne ustvarja tovarištva. *** Ponavadi se v življenju sploh ne zavedamo, da človek neizmerno več prejme kot pa daje in da šele hvaležnost življenje obogati. Zlahka precenjujemo pomembnost svojega delovanja glede na to, da smo postali to, kar smo, po zaslugi drugih. *** Prva usluga, ki smo jo dolžni bližnjemu, je, da ga poslušamo. Kdor ne zna poslušati brata, prav kmalu ne bo znal več poslušati Boga. Tudi pred Bogom bo vedno govoril on. *** Ne moreš biti zares član skupnosti, dokler se nisi naučil biti sam. *** Bog je tako velik, da zanj ni ničesar, kar bi bilo premajhno. *** Spoštovanje preteklosti in odgovornost pred prihodnostjo navdihujeta pravilen odnos do življenja v sedanjosti. http://www.rtvslo.si/podcast Tue, 9 Apr 2019 03:54:45 +0000 Dietrich Bonhoeffer – misli O vsakem narodu in kulturi imamo stereotipe, predsodke, iščemo pa tudi lepe stvari, pohvale, spodbude, pri tem pa ni pomembno, ali je to slovenski narod, romski, italijanski, nemški, ali so to evropejci, azijci, afričani … Na žalost v našem odkrivanju in spoznavanju prevladujejo bolj slabe značilnosti kot dobre, bolj škandali in problemi kot pa lepe in dobre rešitve. Na svetovni dan Romov, ki ga obeležujemo na današnji 8. april, bi rad predstavil čudoviti zgled Roma iz Španije, ki je postal prvi blaženi med Romi in ga častimo kot svetnika, kar pomeni, da je zgled življenja po vrednotah ne samo Romom, ampak vsem nam. To je bl. Zefirin Jimenez Malla, po romsko znan in imenovan El Pele. Rojen je bil v Španiji leta 1861. Osebno me pri njem navdušuje to, da se na zunaj ni v ničemer ločeval od ostalih Romov, saj je bil del njih in je živel romsko kulturo. Bil je trgovec s konji. Živel je v romskem okolju med Romi in enkrat so ga celo zaprli zaradi obtožbe, da je ukradel konja, kar se je kasneje izkazalo kot krivična obsodba. Bil je nepismen, brati ni znal. Hkrati pa je bil zelo pošten, globoko veren človek in je zelo častil Božjo Mater Marijo, ali kakor ji pravijo Romi Devlori Marijica. Med Romi je bil prepoznan kot pravičen, zato je velikokrat posredoval v različnih sporih med romskimi družinami, kjer so zelo zaupali njegovi presoji. Z ženo nista mogla imeti otrok, zato sta vzela k sebi in v duhu vere in poštenosti vzgajala nečakinjo Pepito. Leta 1936, v času španske državljanske vojne, se je Zefirin zavzel za mladega duhovnika, ki so ga vojaki aretirali na ulici, zato so ga skupaj z nekaterimi drugimi duhovniki in laiki zaprli. Tudi v zaporu in v zadnjih trenutkih življenja, ko je bil zaradi vere postavljen pred strelski vod, ni zatajil svoje vere, ampak je k vztrajnosti spodbujal tudi sojetnike. Tik pred smrtjo je z molitvijo, pesmijo in odpuščanjem pokazal neomajno krepost ljubezni do svojih rabljev. Umrl je z rožnim vencem v rokah. Cerkev ga je postavila na čast oltarja za zgled nam vsem leta 1997. Naj nam bodo ob današnjem dnevu Romov takšni možje in žene, ki spreminjajo svet s svojim zgledom, spodbuda in kažipot, da bo v našem bivanju različnosti in kultur prevladovalo iskanje vrednot, ki so nad narodi in kulturami in časi: vera, ljubezen, upanje, poštenost, prijateljstvo, pravičnost … Vsem Romom pa ob njihovem prazniku voščim Božjega blagoslova in Marijinega varstva. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/04/08/DuhovnamiselMMC.PR1.20190408.1.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 368 clean O vsakem narodu in kulturi imamo stereotipe, predsodke, iščemo pa tudi lepe stvari, pohvale, spodbude, pri tem pa ni pomembno, ali je to slovenski narod, romski, italijanski, nemški, ali so to evropejci, azijci, afričani … Na žalost v našem odkrivanju in spoznavanju prevladujejo bolj slabe značilnosti kot dobre, bolj škandali in problemi kot pa lepe in dobre rešitve. Na svetovni dan Romov, ki ga obeležujemo na današnji 8. april, bi rad predstavil čudoviti zgled Roma iz Španije, ki je postal prvi blaženi med Romi in ga častimo kot svetnika, kar pomeni, da je zgled življenja po vrednotah ne samo Romom, ampak vsem nam. To je bl. Zefirin Jimenez Malla, po romsko znan in imenovan El Pele. Rojen je bil v Španiji leta 1861. Osebno me pri njem navdušuje to, da se na zunaj ni v ničemer ločeval od ostalih Romov, saj je bil del njih in je živel romsko kulturo. Bil je trgovec s konji. Živel je v romskem okolju med Romi in enkrat so ga celo zaprli zaradi obtožbe, da je ukradel konja, kar se je kasneje izkazalo kot krivična obsodba. Bil je nepismen, brati ni znal. Hkrati pa je bil zelo pošten, globoko veren človek in je zelo častil Božjo Mater Marijo, ali kakor ji pravijo Romi Devlori Marijica. Med Romi je bil prepoznan kot pravičen, zato je velikokrat posredoval v različnih sporih med romskimi družinami, kjer so zelo zaupali njegovi presoji. Z ženo nista mogla imeti otrok, zato sta vzela k sebi in v duhu vere in poštenosti vzgajala nečakinjo Pepito. Leta 1936, v času španske državljanske vojne, se je Zefirin zavzel za mladega duhovnika, ki so ga vojaki aretirali na ulici, zato so ga skupaj z nekaterimi drugimi duhovniki in laiki zaprli. Tudi v zaporu in v zadnjih trenutkih življenja, ko je bil zaradi vere postavljen pred strelski vod, ni zatajil svoje vere, ampak je k vztrajnosti spodbujal tudi sojetnike. Tik pred smrtjo je z molitvijo, pesmijo in odpuščanjem pokazal neomajno krepost ljubezni do svojih rabljev. Umrl je z rožnim vencem v rokah. Cerkev ga je postavila na čast oltarja za zgled nam vsem leta 1997. Naj nam bodo ob današnjem dnevu Romov takšni možje in žene, ki spreminjajo svet s svojim zgledom, spodbuda in kažipot, da bo v našem bivanju različnosti in kultur prevladovalo iskanje vrednot, ki so nad narodi in kulturami in časi: vera, ljubezen, upanje, poštenost, prijateljstvo, pravičnost … Vsem Romom pa ob njihovem prazniku voščim Božjega blagoslova in Marijinega varstva. http://www.rtvslo.si/podcast Mon, 8 Apr 2019 03:56:08 +0000 Peter Kokotec: Zefirin Jimenez Malla Slovenci dobro vemo, da je naša nacionalna športna disciplina, ki jo vsi najbolje obvladamo, zavist ali po domače fovšija. Poleg te obstajajo še druge, v katerih smo seveda tudi pravi mojstri, če ne kar eksperti. Recimo opravljanje in obrekovanje. Za namerno širjenje neresnic o nekom z namenom, da bi mu škodovali – torej za obrekovanje – je sicer potrebno zraven vsaj še nekaj malega zlobe. Medtem ko je opravljanje, torej pripovedovanje resničnih slabih stvari o nekom, nekaj, kar navadno precej zlahka zleti iz naših ust. Zakaj pa ne. Če me je nekdo prizdel, me je užalil, mi je povzročil krivico, je bil nesramen do mene, nepošten, nepravičen in kar je še takega – potem si kar nekako lahko lastim pravico do tega, da o njem drugim govorim o slabih stvareh, ki mi jih je povzročil. Seveda za njegovim hrbtom. Po možnosti ne, da bi se prej z njim soočil, mu povedal s čim me je prizadel ali mi povzročil krivico. Ne. Kar direktno usekamo in začnemo drugim pripovedovati o tem. Potem k temu navadno še kaj pridamo. Ne nujno izmišljenega ali neresničnega, ampak resnico, za katero smo sicer izvedeli do drugih, a nam zelo dobro služi za podkrepitev tega, kar smo povedali iz svojih izkušenj s to osebo. Ni pa nujno samo to. Lahko nam je ta oseba samo moteča, nadležna, zoprna. Ali pa me pri čem ogroža, ovira in jo mogoče doživljam kot konkurenco. Lahko ta oseba nima nič z mano, ampak samo s svojim načinom delovanja in komuniciranja v meni prebuja neki nezavedni odpor, zavist ali kaj podobnega. Kakorkoli že. Razlogov za opravljanje imamo nešteto. Še posebej, če je moj jaz, moj ego šibak. Z opravljanjem drugega sogovorniku sporočam, da jaz nisem tako slab in zanič, kot oni, ki ga opravljam. S tem, ko torej nekoga tlačim dol, zaničujem ali črnim, v bistvu posredno sporočam sogovorniku, da sem jaz v redu, oziroma, da vsaj nisem tako pokvarjen. Da bi pridobili na veljavi in ugledu s tem, da o nekom drugem pripovedujemo slabe stvari pač ni način, da bi naš šibek ego v resnici lahko zrasel. Pot iz tega je v prvi vrsti zavest, da tudi jaz nisem popoln, da delam napake, da s svojim ravnanjem prizadenem druge, jih morda nevede ali nehote ranim. V tem je fenomenalnost evangelija današnje nedelje, ko farizeji in pismouki želijo kamenjati ženo, ki je bila zasačena v prešuštvu. Jezus pa jim nastavi ogledalo, ko pravi: »Kdor izmed vas je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo.« Naj ta spodbuda velja tudi za vse nas. Ko me bo zasrbel jezik, da bi pričel opravljati, je mogoče dobro, da se spomnim, da imam verjetno tudi jaz kaj masla na glavi. In nenazadnje, da tudi meni ne bi bilo všeč, če nekdo širi naokoli slabe stvari o meni, tudi če so resnične. Verjetno bi si raje želel, da mi jih pove naravnost, s spoštljivostjo in to na štiri oči. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/04/07/DuhovnamiselMMC.PR1.20190407.7.0650.mp3 RTVSLO – Prvi 382 clean Slovenci dobro vemo, da je naša nacionalna športna disciplina, ki jo vsi najbolje obvladamo, zavist ali po domače fovšija. Poleg te obstajajo še druge, v katerih smo seveda tudi pravi mojstri, če ne kar eksperti. Recimo opravljanje in obrekovanje. Za namerno širjenje neresnic o nekom z namenom, da bi mu škodovali – torej za obrekovanje – je sicer potrebno zraven vsaj še nekaj malega zlobe. Medtem ko je opravljanje, torej pripovedovanje resničnih slabih stvari o nekom, nekaj, kar navadno precej zlahka zleti iz naših ust. Zakaj pa ne. Če me je nekdo prizdel, me je užalil, mi je povzročil krivico, je bil nesramen do mene, nepošten, nepravičen in kar je še takega – potem si kar nekako lahko lastim pravico do tega, da o njem drugim govorim o slabih stvareh, ki mi jih je povzročil. Seveda za njegovim hrbtom. Po možnosti ne, da bi se prej z njim soočil, mu povedal s čim me je prizadel ali mi povzročil krivico. Ne. Kar direktno usekamo in začnemo drugim pripovedovati o tem. Potem k temu navadno še kaj pridamo. Ne nujno izmišljenega ali neresničnega, ampak resnico, za katero smo sicer izvedeli do drugih, a nam zelo dobro služi za podkrepitev tega, kar smo povedali iz svojih izkušenj s to osebo. Ni pa nujno samo to. Lahko nam je ta oseba samo moteča, nadležna, zoprna. Ali pa me pri čem ogroža, ovira in jo mogoče doživljam kot konkurenco. Lahko ta oseba nima nič z mano, ampak samo s svojim načinom delovanja in komuniciranja v meni prebuja neki nezavedni odpor, zavist ali kaj podobnega. Kakorkoli že. Razlogov za opravljanje imamo nešteto. Še posebej, če je moj jaz, moj ego šibak. Z opravljanjem drugega sogovorniku sporočam, da jaz nisem tako slab in zanič, kot oni, ki ga opravljam. S tem, ko torej nekoga tlačim dol, zaničujem ali črnim, v bistvu posredno sporočam sogovorniku, da sem jaz v redu, oziroma, da vsaj nisem tako pokvarjen. Da bi pridobili na veljavi in ugledu s tem, da o nekom drugem pripovedujemo slabe stvari pač ni način, da bi naš šibek ego v resnici lahko zrasel. Pot iz tega je v prvi vrsti zavest, da tudi jaz nisem popoln, da delam napake, da s svojim ravnanjem prizadenem druge, jih morda nevede ali nehote ranim. V tem je fenomenalnost evangelija današnje nedelje, ko farizeji in pismouki želijo kamenjati ženo, ki je bila zasačena v prešuštvu. Jezus pa jim nastavi ogledalo, ko pravi: »Kdor izmed vas je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo.« Naj ta spodbuda velja tudi za vse nas. Ko me bo zasrbel jezik, da bi pričel opravljati, je mogoče dobro, da se spomnim, da imam verjetno tudi jaz kaj masla na glavi. In nenazadnje, da tudi meni ne bi bilo všeč, če nekdo širi naokoli slabe stvari o meni, tudi če so resnične. Verjetno bi si raje želel, da mi jih pove naravnost, s spoštljivostjo in to na štiri oči. http://www.rtvslo.si/podcast Sun, 7 Apr 2019 04:56:22 +0000 Andraž Arko: Zakaj v druge mečem kamenje? Kdo bo zbral pogum in odprl dosje spornih zadev o Bogu in zlu? Sokrat je trdil, da sta na svetu samo dve vrsti ljudi: modri, ki vedo, da so bedaki, in bedaki, ki mislijo, da so modri. Motijo me puhloglavci, ki se radi postavljajo z urnimi odgovori. Ameriški filozof Peter Kreeft trdi, da zadovoljivega argumenta glede vprašanja trpljenja ni, saj je trpljenje več kot filozofski ali abstraktni pojem. Pravi, da odgovor ne more biti »nekaj«, ker nam to ne zadostuje, ampak »nekdo«, ki z nami sotrpi, torej Bog, kar daje trpljenju edinstveno vrednost. Zato je bistroumni Clive S. Lewis (1898–1963) zapisal: »Če iščete religijo, v kateri bi se počutili udobno, zagotovo ne priporočam krščanstva.« Zlo je posledica dane nam svobodne volje in napačnih odločitev človeških bitij med dobrim in zlom. Predstavljajmo si, kaj bi bilo, če bi Bog vsakič, ko naredimo napačno odločitev, interveniral s svojo magično paličico; ostali bi brez svobodne volje. Ali bi hoteli živeti v svetu, kjer bi bili kot lesene lutke pod nadzorom Boga lutkarja? Zakaj nočemo prevzeti odgovornosti za svoja dejanja, ampak za zlo krivimo Boga? Apokrifna verzija slavne epizode iz Odiseje z naslovom Odisej in svinje govori prav o tem. Čarovnica Kirka je mornarje začarale v svinje in v tem stanju so zelo uživali. Ko jim je Odisej zagotovil, da je našel čarobne zelí, ki bodo uničile prekletstvo in bodo lahko spet postali ljudje, so se mornarji, spremenjeni v svinje, uprli, z največjo hitrostjo pohiteli v zaklonišče ter mu ušli. Odiseju je uspelo ujeti samo eno svinjo. Tako se je iz ščetinaste svinjske kože pojavil mornar Elpenor, ki svojemu osvoboditelju ni bil niti malo hvaležen, ampak ga je besen napadel. Odiseju je očital: »Podlež in zbadljivec, ali nas želiš spet mučiti? Ali spet želiš izpostaviti naša telesa nevarnostim in naše duše prisiliti, da vnovič razmišljajo in se odločajo? Tako srečen sem bil; lahko sem se valjal v blatu in poležaval na soncu in nisem bil utrujen od razmišljana in dvomov, kaj naj storim: to ali ono? Zakaj si prišel? Mar zato, da me vrneš v tisto zoprno življenje odločanja, ki sem ga živel pred tem?« Težko je prevzeti odgovornost človečnosti. Lažje se je obnašati kot svinja. Francoski mislec Albert Camus (1913–1960) je zapisal: »Življenje se konča. In prav tako čas. Oboje se konča. Toda ali je samo konec ali tudi cilj? … Samo če obstaja cilj, ima življenje smisel … Vse ostalo so igre. Najprej je treba na to odgovoriti.« http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/04/06/DuhovnamiselMMC.PR1.20190406.6.0650.mp3 RTVSLO – Prvi 400 clean Kdo bo zbral pogum in odprl dosje spornih zadev o Bogu in zlu? Sokrat je trdil, da sta na svetu samo dve vrsti ljudi: modri, ki vedo, da so bedaki, in bedaki, ki mislijo, da so modri. Motijo me puhloglavci, ki se radi postavljajo z urnimi odgovori. Ameriški filozof Peter Kreeft trdi, da zadovoljivega argumenta glede vprašanja trpljenja ni, saj je trpljenje več kot filozofski ali abstraktni pojem. Pravi, da odgovor ne more biti »nekaj«, ker nam to ne zadostuje, ampak »nekdo«, ki z nami sotrpi, torej Bog, kar daje trpljenju edinstveno vrednost. Zato je bistroumni Clive S. Lewis (1898–1963) zapisal: »Če iščete religijo, v kateri bi se počutili udobno, zagotovo ne priporočam krščanstva.« Zlo je posledica dane nam svobodne volje in napačnih odločitev človeških bitij med dobrim in zlom. Predstavljajmo si, kaj bi bilo, če bi Bog vsakič, ko naredimo napačno odločitev, interveniral s svojo magično paličico; ostali bi brez svobodne volje. Ali bi hoteli živeti v svetu, kjer bi bili kot lesene lutke pod nadzorom Boga lutkarja? Zakaj nočemo prevzeti odgovornosti za svoja dejanja, ampak za zlo krivimo Boga? Apokrifna verzija slavne epizode iz Odiseje z naslovom Odisej in svinje govori prav o tem. Čarovnica Kirka je mornarje začarale v svinje in v tem stanju so zelo uživali. Ko jim je Odisej zagotovil, da je našel čarobne zelí, ki bodo uničile prekletstvo in bodo lahko spet postali ljudje, so se mornarji, spremenjeni v svinje, uprli, z največjo hitrostjo pohiteli v zaklonišče ter mu ušli. Odiseju je uspelo ujeti samo eno svinjo. Tako se je iz ščetinaste svinjske kože pojavil mornar Elpenor, ki svojemu osvoboditelju ni bil niti malo hvaležen, ampak ga je besen napadel. Odiseju je očital: »Podlež in zbadljivec, ali nas želiš spet mučiti? Ali spet želiš izpostaviti naša telesa nevarnostim in naše duše prisiliti, da vnovič razmišljajo in se odločajo? Tako srečen sem bil; lahko sem se valjal v blatu in poležaval na soncu in nisem bil utrujen od razmišljana in dvomov, kaj naj storim: to ali ono? Zakaj si prišel? Mar zato, da me vrneš v tisto zoprno življenje odločanja, ki sem ga živel pred tem?« Težko je prevzeti odgovornost človečnosti. Lažje se je obnašati kot svinja. Francoski mislec Albert Camus (1913–1960) je zapisal: »Življenje se konča. In prav tako čas. Oboje se konča. Toda ali je samo konec ali tudi cilj? … Samo če obstaja cilj, ima življenje smisel … Vse ostalo so igre. Najprej je treba na to odgovoriti.« http://www.rtvslo.si/podcast Sat, 6 Apr 2019 04:56:40 +0000 Daniel Brkič: Ne nekaj, ampak nekdo Dan po pustnem torku smo s pepelnico začeli štiridesetdnevni postni čas. Ljudje smo si ob misli na post ustvarili različne podobe. Na eni strani si želimo postnega »naprezanja« in odpovedovanja, po drugi strani pa smo ustvarjeni tako, da bolj težimo k udobju, da nam nič ne manjka, želimo si nekega temeljnega zadovoljstva. Postni čas je torej hoja med tema dvema poloma. Prišli smo celo tako daleč, da če se postimo, si želimo, da bi to izkušnjo čutili kot nekaj pozitivnega. Do neke mere je temu res tako. Res pa je tudi, da se v tem iskanju pozitivnega lahko skriva zanka. Če se odpovedujemo stvarem zato, da bomo shujšali, potem to ni pravi post, če se odpovem sladkarijam, da očistim kožo, potem tudi to ni pravi post … Krščanski post mora temeljiti na drugih temeljih. Post torej ni boj zoper telo in njegova nagnjenja. Kot poudarja p. Jonas Abib, post telo disciplinira, in kot svarijo mojstri krščanskega postenja, post ne sme biti usmerjen v to, da bi zlomil telesnost ali potlačil naravne nagone in težnje, saj se to lahko izteče v anoreksijo, pa tudi v razna nevrotična in druga bolezenska stanja. Verjetno se nam ob tem samo po sebi postavlja vprašanje: Kaj je torej post? Duhovni pisatelj Vedran Tomič je odgovoril na to vprašanje takole: »Bistvo posta je, da nam pomaga v boju zoper meso, zoper padlo človeško naravo. Post je boj zoper starega človeka, in ko si človek odtegne užitek hranjenja – mesa in drugih dobrot – in sčasoma postane lačen, začuti, kako je stari, neodrešeni človek krhek.« Kot vidimo, post ni samemu sebi namen. V postu ne gre za mazohizem. S športnim izrazoslovjem bi lahko temu rekli: post je neke vrste ogrevanje, je trening. Post je zato idealen čas za molitev. Zakaj? Če nas je prej ovirala prenajedenost, ta huda bolezen zahodnega sveta, se ob postu organizem umiri, pridobimo čas, ki smo ga prej porabili za hranjenje (in morda pripravo hrane), bistrost čutil in uma se izostri. Verjetno se bolj in manj strinjamo, da ko smo lačni, razmišljamo drugače, prihajamo do globljih spoznanj kot takrat, ko smo siti. In prav to stanje lahko človek idealno porabi za spoznavanje samega sebe in svojih omejitev, hkrati pa tudi za iskanje Boga in poglabljanje v Božjo Besedo. Sveti Bernard iz Clairvauxa je zapisal naslednje besede: »Človek z molitvijo pridobi moč za post, s postom pa milost molitve«. Škoda bi bila, če bi obtičali samo v postu, ki se bojuje s telesom. Naj bo post samo odskočna deska, da bi bolj jasno odkrivali ljubezen, s katero nas ljubi Bog. In tako sebe in svet vodili k dobremu. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/04/05/DuhovnamiselMMC.PR1.20190405.5.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 353 clean Dan po pustnem torku smo s pepelnico začeli štiridesetdnevni postni čas. Ljudje smo si ob misli na post ustvarili različne podobe. Na eni strani si želimo postnega »naprezanja« in odpovedovanja, po drugi strani pa smo ustvarjeni tako, da bolj težimo k udobju, da nam nič ne manjka, želimo si nekega temeljnega zadovoljstva. Postni čas je torej hoja med tema dvema poloma. Prišli smo celo tako daleč, da če se postimo, si želimo, da bi to izkušnjo čutili kot nekaj pozitivnega. Do neke mere je temu res tako. Res pa je tudi, da se v tem iskanju pozitivnega lahko skriva zanka. Če se odpovedujemo stvarem zato, da bomo shujšali, potem to ni pravi post, če se odpovem sladkarijam, da očistim kožo, potem tudi to ni pravi post … Krščanski post mora temeljiti na drugih temeljih. Post torej ni boj zoper telo in njegova nagnjenja. Kot poudarja p. Jonas Abib, post telo disciplinira, in kot svarijo mojstri krščanskega postenja, post ne sme biti usmerjen v to, da bi zlomil telesnost ali potlačil naravne nagone in težnje, saj se to lahko izteče v anoreksijo, pa tudi v razna nevrotična in druga bolezenska stanja. Verjetno se nam ob tem samo po sebi postavlja vprašanje: Kaj je torej post? Duhovni pisatelj Vedran Tomič je odgovoril na to vprašanje takole: »Bistvo posta je, da nam pomaga v boju zoper meso, zoper padlo človeško naravo. Post je boj zoper starega človeka, in ko si človek odtegne užitek hranjenja – mesa in drugih dobrot – in sčasoma postane lačen, začuti, kako je stari, neodrešeni človek krhek.« Kot vidimo, post ni samemu sebi namen. V postu ne gre za mazohizem. S športnim izrazoslovjem bi lahko temu rekli: post je neke vrste ogrevanje, je trening. Post je zato idealen čas za molitev. Zakaj? Če nas je prej ovirala prenajedenost, ta huda bolezen zahodnega sveta, se ob postu organizem umiri, pridobimo čas, ki smo ga prej porabili za hranjenje (in morda pripravo hrane), bistrost čutil in uma se izostri. Verjetno se bolj in manj strinjamo, da ko smo lačni, razmišljamo drugače, prihajamo do globljih spoznanj kot takrat, ko smo siti. In prav to stanje lahko človek idealno porabi za spoznavanje samega sebe in svojih omejitev, hkrati pa tudi za iskanje Boga in poglabljanje v Božjo Besedo. Sveti Bernard iz Clairvauxa je zapisal naslednje besede: »Človek z molitvijo pridobi moč za post, s postom pa milost molitve«. Škoda bi bila, če bi obtičali samo v postu, ki se bojuje s telesom. Naj bo post samo odskočna deska, da bi bolj jasno odkrivali ljubezen, s katero nas ljubi Bog. In tako sebe in svet vodili k dobremu. http://www.rtvslo.si/podcast Fri, 5 Apr 2019 03:55:53 +0000 Andrej Šegula: Vprašanje posta Moje življenje se je spremenilo, ko se mi je nekoč kot strela z jasnega zasidrala v srce misel, da je v ozadju napadalnega, grobega, sovražnega obnašanja človeka v bistvu nemoč, potrtost, strah, da je globoko v globini nesrečen in šibek. Da se na tak, »neprimeren« način brani pred še hujšo stisko, ker ga je strah, da bo še bolj nemočen. Kot prodajalka časopisov iz zgodbe, v kateri sta dva prijatelja vsako jutro na sprehodu kupila časopis in doživela neprijazen sprejem. Ženska se je zadirčno, nestrpno in tudi zajedljivimi izrazi obračala h kupcu. On pa je ostajal prijazen, vljuden, spodbuden. Pa ga je njegov prijatelj nekega dne vprašal, kako to, da je ob tako nesramnem vedenju prodajalke, lahko vedno tako prijazen. Ta je odgovoril: »Prijazen sem, na sprehodu sem s teboj, dobim časopis in seveda – ne dovolim, da bi drugi odločali o tem, kako se jaz obnašam.« Človekova naravnanost v konfliktni situaciji je dober pokazatelj, kje je v odnosih, kaj se z njim dogaja v resnici. Srečujem ljudi, ki mi niso blizu, težko sprejemam njihov način, morda brezobzirnost, napadalnost. Včasih je potrebno precej napora, da ohranim kulturen nivo, s katerim dosežem več kot z borbo. Načeloma gojim temeljno spoštovanje do sočloveka, konstruktiven odnos, da vsaj ne poslabšam situacije. Smo pač različni, imamo različne potrebe, želje. Včasih mi pomaga Sveto pismo, ki pravi, bodite zviti kot kače. V konfliktu se odnos lahko tudi izboljša, a le če poskušamo razumeti drug drugega, predvsem tistega, ki napada, mu priti pod kožo. A kako izraziti, da to ne odbija. Ne povečujmo strahu. Pazimo nase, zavedajmo se svoje telesne reakcije – če zadržim dih, napnem mišice, imam morda negativne misli, izgubim smisel za humor, oziroma se zresnim! Vsak bi si moral pridobiti veščino bolj sproščenega odzivanja na konfliktno situacijo. V odnosih človek lahko zboli, a odnosi tudi zdravijo. Naj sogovornik na drugi strani zazna komuniciranje iz srca, v mislih, besedah in dejanjih. Ne kritizirajmo človeka, ampak le njegovo mnenje, konkretno dejanje, ostanimo spoštljivi – tudi on je Božji otrok. Pojmo hvalnico dobrim odnosom in jih negujmo. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/04/04/DuhovnamiselMMC.PR1.20190404.4.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 339 clean Moje življenje se je spremenilo, ko se mi je nekoč kot strela z jasnega zasidrala v srce misel, da je v ozadju napadalnega, grobega, sovražnega obnašanja človeka v bistvu nemoč, potrtost, strah, da je globoko v globini nesrečen in šibek. Da se na tak, »neprimeren« način brani pred še hujšo stisko, ker ga je strah, da bo še bolj nemočen. Kot prodajalka časopisov iz zgodbe, v kateri sta dva prijatelja vsako jutro na sprehodu kupila časopis in doživela neprijazen sprejem. Ženska se je zadirčno, nestrpno in tudi zajedljivimi izrazi obračala h kupcu. On pa je ostajal prijazen, vljuden, spodbuden. Pa ga je njegov prijatelj nekega dne vprašal, kako to, da je ob tako nesramnem vedenju prodajalke, lahko vedno tako prijazen. Ta je odgovoril: »Prijazen sem, na sprehodu sem s teboj, dobim časopis in seveda – ne dovolim, da bi drugi odločali o tem, kako se jaz obnašam.« Človekova naravnanost v konfliktni situaciji je dober pokazatelj, kje je v odnosih, kaj se z njim dogaja v resnici. Srečujem ljudi, ki mi niso blizu, težko sprejemam njihov način, morda brezobzirnost, napadalnost. Včasih je potrebno precej napora, da ohranim kulturen nivo, s katerim dosežem več kot z borbo. Načeloma gojim temeljno spoštovanje do sočloveka, konstruktiven odnos, da vsaj ne poslabšam situacije. Smo pač različni, imamo različne potrebe, želje. Včasih mi pomaga Sveto pismo, ki pravi, bodite zviti kot kače. V konfliktu se odnos lahko tudi izboljša, a le če poskušamo razumeti drug drugega, predvsem tistega, ki napada, mu priti pod kožo. A kako izraziti, da to ne odbija. Ne povečujmo strahu. Pazimo nase, zavedajmo se svoje telesne reakcije – če zadržim dih, napnem mišice, imam morda negativne misli, izgubim smisel za humor, oziroma se zresnim! Vsak bi si moral pridobiti veščino bolj sproščenega odzivanja na konfliktno situacijo. V odnosih človek lahko zboli, a odnosi tudi zdravijo. Naj sogovornik na drugi strani zazna komuniciranje iz srca, v mislih, besedah in dejanjih. Ne kritizirajmo človeka, ampak le njegovo mnenje, konkretno dejanje, ostanimo spoštljivi – tudi on je Božji otrok. Pojmo hvalnico dobrim odnosom in jih negujmo. http://www.rtvslo.si/podcast Thu, 4 Apr 2019 03:55:39 +0000 Silva Matos: Kako v konfliktu priti človeku pod kožo Kakšen bo moj post? Kako bom preživel teh šest tednov in še nekaj dni? Se bom sploh utegnil postiti ob preobilici dela in skrbi, zapleten v vsakdanje obveznosti in odnose? Kaj sploh bo moj post? Ne vem. Post me vedno preseneti in včasih se šele nekje okoli tretje postne nedelje začnem odločati čemu bi se odpovedal. Letos sem hitrejši. Sklenil sem, da bom boljši. Tako. V vseh pogledih. Morda se komu zdi presplošno, vendar se v tej splošnosti skriva mnogo stvarnih, vsakdanjih odločitev. In sprememb. Precej dela me čaka. Koliko ljudi je nezadovoljnih, razočaranih nad sabo in svojim življenjem. Z zavistjo pogledujejo k sosedu in si želijo, ne le »blaga in žene«, ampak tudi navad, obnašanja, vsega. Drugačnega življenja. Drugačnih prijateljev. Ali pa le trenutek pozabe na lastne skrbi. Malo zabave. Spremembe. Vsak človek si kdaj pa kdaj zaželi spremembe. Pa se zjutraj drugače počeše. Ali pa se sploh ne počeše. Nekdo si gre kupit novo obleko. Spet drug se odloči za shujševalno kuro. So ljudje, ki si lahko omislijo nov avto ali stanovanje. Nekdo bo zamenjal službo ali celo poklic. Poznam nekoga, ki se je naveličal svoje žene in si je, tako za spremembo, omislil novo. Imenuje jo ljubica. Pa ja, malo spremembe ne škodi. Tako se na seznamu sprememb znajde vse: od čevlja na nogi do življenjskega sloga. Kaj pa, za spremembo, malo svetništva? Saj lahko začnem z majhnimi koraki: prijazen nasmeh namesto posmeha, prijazna beseda namesto trmastega molka, izpolnjena obljuba namesto izgovorov, vsakodnevna molitev namesto televizije, Sveto pismo namesto interneta… Pa tudi: sadje namesto čokolade, kozarec vode namesto kave… Kako bom preživel teh šest tednov in še nekaj dni? http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/04/03/DuhovnamiselMMC.PR1.20190403.3.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 331 clean Kakšen bo moj post? Kako bom preživel teh šest tednov in še nekaj dni? Se bom sploh utegnil postiti ob preobilici dela in skrbi, zapleten v vsakdanje obveznosti in odnose? Kaj sploh bo moj post? Ne vem. Post me vedno preseneti in včasih se šele nekje okoli tretje postne nedelje začnem odločati čemu bi se odpovedal. Letos sem hitrejši. Sklenil sem, da bom boljši. Tako. V vseh pogledih. Morda se komu zdi presplošno, vendar se v tej splošnosti skriva mnogo stvarnih, vsakdanjih odločitev. In sprememb. Precej dela me čaka. Koliko ljudi je nezadovoljnih, razočaranih nad sabo in svojim življenjem. Z zavistjo pogledujejo k sosedu in si želijo, ne le »blaga in žene«, ampak tudi navad, obnašanja, vsega. Drugačnega življenja. Drugačnih prijateljev. Ali pa le trenutek pozabe na lastne skrbi. Malo zabave. Spremembe. Vsak človek si kdaj pa kdaj zaželi spremembe. Pa se zjutraj drugače počeše. Ali pa se sploh ne počeše. Nekdo si gre kupit novo obleko. Spet drug se odloči za shujševalno kuro. So ljudje, ki si lahko omislijo nov avto ali stanovanje. Nekdo bo zamenjal službo ali celo poklic. Poznam nekoga, ki se je naveličal svoje žene in si je, tako za spremembo, omislil novo. Imenuje jo ljubica. Pa ja, malo spremembe ne škodi. Tako se na seznamu sprememb znajde vse: od čevlja na nogi do življenjskega sloga. Kaj pa, za spremembo, malo svetništva? Saj lahko začnem z majhnimi koraki: prijazen nasmeh namesto posmeha, prijazna beseda namesto trmastega molka, izpolnjena obljuba namesto izgovorov, vsakodnevna molitev namesto televizije, Sveto pismo namesto interneta… Pa tudi: sadje namesto čokolade, kozarec vode namesto kave… Kako bom preživel teh šest tednov in še nekaj dni? http://www.rtvslo.si/podcast Wed, 3 Apr 2019 03:55:31 +0000 Gregor Čušin: Post Na današnji dan se je rodil danski pravljičar Hans Christian Andersen, eden največjih pripovedovalcev zgodb za otroke. Prav zato je 2. april od leta 1967 dalje razglašen za svetovni dan otroške in mladinske književnosti. Andersenova neizmerna domišljija ni poznala meje med nebom in zemljo, jasno pa je začrtala mejo med tem, kar je dobro in kar je zlo. Ob prebiranju sodobnih pravljic pa je vedno več zgodb takih, ki ostajajo priklenjene v razmerja vsakdanjega sveta, v naš zemeljski tu, ujete v probleme, teme, dileme in celo prepire odraslih. Namesto tega, da bi brezmejno krepile otrokove sanje, poskušajo otroške bralce prepričevati, na katero stran bi se v nekem družbenem ali družinskem sporu morali postaviti ali o čem se odrasli pravzaprav ne strinjajo med seboj. Otroci so bolj kot kdaj koli prej, ko so živeli v bistveno bolj zaostrenih socialnih razmerah, postali dragocen plen potrošniške ideologije in industrije. Namesto razvijanja njihovega bogatega notranjega sveta od njih terjamo, da svoje otroštvo čim prej zapustijo in svoj način dojemanja prilagodijo občutenju odraslih. Z uporabo mobilnih telefonov in večurnim dnevnim ležanjem pred zasloni večjih ali manjših dimenzij se njihov domišljijski prostor vedno bolj nevarno krči. Obenem pa jim sodobne pravljice v imenu svobode ne pokažejo več tiste meje, ki bi mu jo morale. To je meja, do kod sme stopiti oziroma kaj je prav in kaj ne. Pod pretvezo, da ne smemo določevati otrokovih življenjskih norm, so pravljičarji našega časa iz svojega besednjaka črtali sporočila o etičnosti in preudarnosti otrokovega delovanja. Tako so podrli vse ograde, ki so označevali varni dom njegove čiste duše, da zdaj negotov tava skozi pusto, brezmejno, pogosto umazano krajino navidezne odraslosti. Ob tem pa obstaja nevarnost, da zaradi tega, ker nikoli ni doživel in izživel svoje ustvarjalne, domišljijske faze, pravzaprav v svojem etičnem presojanju nikoli ne bo odrasel. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/04/02/DuhovnamiselMMC.PR1.20190402.2.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 285 clean Na današnji dan se je rodil danski pravljičar Hans Christian Andersen, eden največjih pripovedovalcev zgodb za otroke. Prav zato je 2. april od leta 1967 dalje razglašen za svetovni dan otroške in mladinske književnosti. Andersenova neizmerna domišljija ni poznala meje med nebom in zemljo, jasno pa je začrtala mejo med tem, kar je dobro in kar je zlo. Ob prebiranju sodobnih pravljic pa je vedno več zgodb takih, ki ostajajo priklenjene v razmerja vsakdanjega sveta, v naš zemeljski tu, ujete v probleme, teme, dileme in celo prepire odraslih. Namesto tega, da bi brezmejno krepile otrokove sanje, poskušajo otroške bralce prepričevati, na katero stran bi se v nekem družbenem ali družinskem sporu morali postaviti ali o čem se odrasli pravzaprav ne strinjajo med seboj. Otroci so bolj kot kdaj koli prej, ko so živeli v bistveno bolj zaostrenih socialnih razmerah, postali dragocen plen potrošniške ideologije in industrije. Namesto razvijanja njihovega bogatega notranjega sveta od njih terjamo, da svoje otroštvo čim prej zapustijo in svoj način dojemanja prilagodijo občutenju odraslih. Z uporabo mobilnih telefonov in večurnim dnevnim ležanjem pred zasloni večjih ali manjših dimenzij se njihov domišljijski prostor vedno bolj nevarno krči. Obenem pa jim sodobne pravljice v imenu svobode ne pokažejo več tiste meje, ki bi mu jo morale. To je meja, do kod sme stopiti oziroma kaj je prav in kaj ne. Pod pretvezo, da ne smemo določevati otrokovih življenjskih norm, so pravljičarji našega časa iz svojega besednjaka črtali sporočila o etičnosti in preudarnosti otrokovega delovanja. Tako so podrli vse ograde, ki so označevali varni dom njegove čiste duše, da zdaj negotov tava skozi pusto, brezmejno, pogosto umazano krajino navidezne odraslosti. Ob tem pa obstaja nevarnost, da zaradi tega, ker nikoli ni doživel in izživel svoje ustvarjalne, domišljijske faze, pravzaprav v svojem etičnem presojanju nikoli ne bo odrasel. http://www.rtvslo.si/podcast Tue, 2 Apr 2019 03:54:45 +0000 Ignacija Fridl Jarc: O pravljicah našega časa Nekega mladeniča, ki je želel stopiti v samostan, je opat najprej preskušal, da bi spoznal njegovo pripravljenost: »Če bi imel tri zlatnike, ali bi jih dal revežem?« »Iz vsega srca, oče.« »In če bi imel tri srebrnike?« »Zelo rad.« »Kaj pa, če bi imel tri bakrene novce?« »Ne, oče.« »Zakaj ne?« začudeno vpraša opat. »Zato, ker jih imam.« *** Neki menih je potožil znanemu očetu Janezu: »Oče, številni me hvalijo. Svetuj mi, kaj naj storim.« »Ko ti nekdo liže noge, ga ustavi, dokler te ne začne gristi.« *** Prave krize so nastopile po več mesecih, preživetih v puščavi. Izkušeni učitelji so vedeli, da se je treba takrat okrepiti z »dozo« duhovnosti. Tako se je neki mlad menih posvetoval z duhovnim voditeljem: »Oče, že leto dni sem v puščavi in v tem času so šest ali sedemkrat napadle kobilice. To je zelo mučno. Povsod so, celo v hrani. Kako se ti braniš pred njimi?« »Že več kot štirinajst let živim v puščavi. Ko sem v začetku opazil kobilice v jedi, sem vse vrgel proč. Potem sem začel jemati kobilice s krožnika in drugo pojedel. Potem sem jedel tudi kobilice. Ko pa sedaj opazim, da kakšna kobilica beži s krožnika, jo zopet vržem na krožnik.« *** Mlad menih je prosil za svet očeta Mojzesa: »Oče, razumem, kako je mogoče grešiti z rokami, očmi, usti, ušesi, ampak kako moremo grešiti z nosom?« Starec mu odgovori: »Da ga ne vtikamo v tuje stvari.« *** Nekega skitskega meniha so poklicali na sodišče pod obtožbo, da je z vilami ubil psa. Sodnik, ljubitelj živali, ga je strogo prijel: »In prav ti, brat, ki bi te morala biti sama blagost! Ali ga nisi mogel vsaj udariti z lesenim ročajem, ne pa z ostrim kovinskim delom.« »Saj bi naredil to,« je odgovoril menih, »če bi me pes ugriznil z repom, ne z zobmi.« http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/04/01/DuhovnamiselMMC.PR1.20190401.1.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 550 clean Nekega mladeniča, ki je želel stopiti v samostan, je opat najprej preskušal, da bi spoznal njegovo pripravljenost: »Če bi imel tri zlatnike, ali bi jih dal revežem?« »Iz vsega srca, oče.« »In če bi imel tri srebrnike?« »Zelo rad.« »Kaj pa, če bi imel tri bakrene novce?« »Ne, oče.« »Zakaj ne?« začudeno vpraša opat. »Zato, ker jih imam.« *** Neki menih je potožil znanemu očetu Janezu: »Oče, številni me hvalijo. Svetuj mi, kaj naj storim.« »Ko ti nekdo liže noge, ga ustavi, dokler te ne začne gristi.« *** Prave krize so nastopile po več mesecih, preživetih v puščavi. Izkušeni učitelji so vedeli, da se je treba takrat okrepiti z »dozo« duhovnosti. Tako se je neki mlad menih posvetoval z duhovnim voditeljem: »Oče, že leto dni sem v puščavi in v tem času so šest ali sedemkrat napadle kobilice. To je zelo mučno. Povsod so, celo v hrani. Kako se ti braniš pred njimi?« »Že več kot štirinajst let živim v puščavi. Ko sem v začetku opazil kobilice v jedi, sem vse vrgel proč. Potem sem začel jemati kobilice s krožnika in drugo pojedel. Potem sem jedel tudi kobilice. Ko pa sedaj opazim, da kakšna kobilica beži s krožnika, jo zopet vržem na krožnik.« *** Mlad menih je prosil za svet očeta Mojzesa: »Oče, razumem, kako je mogoče grešiti z rokami, očmi, usti, ušesi, ampak kako moremo grešiti z nosom?« Starec mu odgovori: »Da ga ne vtikamo v tuje stvari.« *** Nekega skitskega meniha so poklicali na sodišče pod obtožbo, da je z vilami ubil psa. Sodnik, ljubitelj živali, ga je strogo prijel: »In prav ti, brat, ki bi te morala biti sama blagost! Ali ga nisi mogel vsaj udariti z lesenim ročajem, ne pa z ostrim kovinskim delom.« »Saj bi naredil to,« je odgovoril menih, »če bi me pes ugriznil z repom, ne z zobmi.« http://www.rtvslo.si/podcast Mon, 1 Apr 2019 03:59:10 +0000 Duhovitost duhovnih /2/ Četrta postna nedelja se pogosto imenuje »Domenica Laetare«. Ime izhaja iz vstopnega mašnega speva, ki se v latinščini začenja z besedami »Laetare Jeruzalem« ali »Veseli se, Jeruzalem«. Na polovici postnega časa naj bi bila današnja nedelja nekakšen duhovni odmor od napornega posta, saj bo Gospod kmalu premagal smrt in vstal od mrtvih, ter pokazal novo življenje. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/03/31/DuhovnamiselMMC.PR1.20190331.7.0650.mp3 RTVSLO – Prvi 387 clean Četrta postna nedelja se pogosto imenuje »Domenica Laetare«. Ime izhaja iz vstopnega mašnega speva, ki se v latinščini začenja z besedami »Laetare Jeruzalem« ali »Veseli se, Jeruzalem«. Na polovici postnega časa naj bi bila današnja nedelja nekakšen duhovni odmor od napornega posta, saj bo Gospod kmalu premagal smrt in vstal od mrtvih, ter pokazal novo življenje. http://www.rtvslo.si/podcast Sun, 31 Mar 2019 04:56:27 +0000 Silvester Molan: Laetare Večina izmed nas jutro za jutrom pogleda na uro, potem ko nas ta s svojo melodijo prebujanja opomni, da je čas minljiv. A glavni razlog za merjenje časa ni minljivost, temveč preživetje. Stare civilizacije so s pomočjo koledarjev ugotovile, kdaj posejati in požeti poljščine. Načrtovanje časa izboljša učinkovitost, najsi govorimo o kmetovanju ali softverskem inženiringu, toda čim čas razdelimo, izgubimo nadzor: prevzame ga čas. Postanemo sužnji lastnega urnika. Urniki imajo rok, in ta prinaša s seboj tudi razloge za hitenje.[1] Ko še ni bilo natančnih ur, je življenje usmerjal t. i. naravni čas. Ljudje so stvari počeli, ko se jim je zdelo prav, ne zato, ker bi jim tako narekovala ura. Določanje časa je torej že od nekdaj povezano z ukazovanjem ljudem, kdaj naj kaj počnejo. S tiktakanjem mehanične ure so kazalci in danes digitalni zapis časa nad našim življenjem prevzeli brezdušni pritisk. Ko so v 4. stoletju svetega Avguština pobarali: »Kaj je torej čas?«, je ta odgovoril: »Če me nihče ne vpraša, vem, če pa bi želel čas nekomu pojasniti, preprosto ne vem.« Kako naj vam potem jaz razložim vrednost časa? Verjetno komu izmed vas kradem čas, ker me ne poslušate zato, da bi vam čas minil, temveč od mene pričakujete izvirno duhovno misel. Lahko se zgodi, da boste na koncu celo razočarani. Kljub temu, da sem za teh nekaj besed porabila ogromno časa. Če bi čas, ne samo mene, temveč tudi čas vseh drugih, ki so se potrudili, da je besedilo brezhibno lektorirano, posneto in predvajano ob točnem času radijskega programa, merila z uro modernega kapitalizma, potem je naše delo razmetavanje časa oziroma početje, ki si ga lahko privoščijo samo tisti, ki imajo preveč časa in nimajo drugega pametnejšega dela. Ali se spominjate starih budilk z mehanizmom, ki smo jih zvečer navili? Na prodajne police so prišle v drugi polovici 19. stoletja in takrat je točnost dobila nov zagon. V istem obdobju smo dobili tudi ročne ure, ki so pomenile prestiž. Ko so utrujeni delavci v velikih tovarnah po 40 letih dela odhajali v zasluženi pokoj, so v dar največkrat dobili pozlačeno uro z vgraviranim posvetilom. A kaj, ko se časa ne da zavrteti nazaj ali premakniti naprej, če odmislimo pomladni in jesenski premik ure. Če budilkine vzmeti preveč navijemo, se lahko raztegnejo ali celo zlomijo. Ne glede na to, kakšno uro nosite na zapestju, ima dan samo 1440 minut. Zato, cenjene poslušalke in poslušalci, svojih vzmeti ne navijte preveč. [1] Prim. Honoré, Carl. Hvalnica počasnosti. Ljubljana: Chiara, 2018: 32. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/03/30/DuhovnamiselMMC.PR1.20190330.6.0650.mp3 RTVSLO – Prvi 380 clean Večina izmed nas jutro za jutrom pogleda na uro, potem ko nas ta s svojo melodijo prebujanja opomni, da je čas minljiv. A glavni razlog za merjenje časa ni minljivost, temveč preživetje. Stare civilizacije so s pomočjo koledarjev ugotovile, kdaj posejati in požeti poljščine. Načrtovanje časa izboljša učinkovitost, najsi govorimo o kmetovanju ali softverskem inženiringu, toda čim čas razdelimo, izgubimo nadzor: prevzame ga čas. Postanemo sužnji lastnega urnika. Urniki imajo rok, in ta prinaša s seboj tudi razloge za hitenje.[1] Ko še ni bilo natančnih ur, je življenje usmerjal t. i. naravni čas. Ljudje so stvari počeli, ko se jim je zdelo prav, ne zato, ker bi jim tako narekovala ura. Določanje časa je torej že od nekdaj povezano z ukazovanjem ljudem, kdaj naj kaj počnejo. S tiktakanjem mehanične ure so kazalci in danes digitalni zapis časa nad našim življenjem prevzeli brezdušni pritisk. Ko so v 4. stoletju svetega Avguština pobarali: »Kaj je torej čas?«, je ta odgovoril: »Če me nihče ne vpraša, vem, če pa bi želel čas nekomu pojasniti, preprosto ne vem.« Kako naj vam potem jaz razložim vrednost časa? Verjetno komu izmed vas kradem čas, ker me ne poslušate zato, da bi vam čas minil, temveč od mene pričakujete izvirno duhovno misel. Lahko se zgodi, da boste na koncu celo razočarani. Kljub temu, da sem za teh nekaj besed porabila ogromno časa. Če bi čas, ne samo mene, temveč tudi čas vseh drugih, ki so se potrudili, da je besedilo brezhibno lektorirano, posneto in predvajano ob točnem času radijskega programa, merila z uro modernega kapitalizma, potem je naše delo razmetavanje časa oziroma početje, ki si ga lahko privoščijo samo tisti, ki imajo preveč časa in nimajo drugega pametnejšega dela. Ali se spominjate starih budilk z mehanizmom, ki smo jih zvečer navili? Na prodajne police so prišle v drugi polovici 19. stoletja in takrat je točnost dobila nov zagon. V istem obdobju smo dobili tudi ročne ure, ki so pomenile prestiž. Ko so utrujeni delavci v velikih tovarnah po 40 letih dela odhajali v zasluženi pokoj, so v dar največkrat dobili pozlačeno uro z vgraviranim posvetilom. A kaj, ko se časa ne da zavrteti nazaj ali premakniti naprej, če odmislimo pomladni in jesenski premik ure. Če budilkine vzmeti preveč navijemo, se lahko raztegnejo ali celo zlomijo. Ne glede na to, kakšno uro nosite na zapestju, ima dan samo 1440 minut. Zato, cenjene poslušalke in poslušalci, svojih vzmeti ne navijte preveč. [1] Prim. Honoré, Carl. Hvalnica počasnosti. Ljubljana: Chiara, 2018: 32. http://www.rtvslo.si/podcast Sat, 30 Mar 2019 05:56:20 +0000 Alenka Veber: Urne vzmeti Pogosto smo prepričani, da nekomu najbolje pomagamo tako, da ga prepričujemo, da ne bo tako hudo, da bo gotovo vse dobro. Da gotovo ne bo zbolel, da se bo gotovo pozdravil, če bo zbolel, da ga gotovo ne bo bolelo, da gotovo ne bo umrl… Vsaj zaenkrat še ne, morda kdaj pozneje, čez dolgo časa. Ampak to je še zelo daleč. Tako približno ljudje tolažijo druge, bolne in stare in nebogljene. Potem pa se zgodi, da takšno tolaženje ne pomaga veliko, da ljudem ne zmanjša stiske in da ob takšnem tolaženju ljudje v stiski raje umolknejo in o tem ne govorijo več. Takšen način reagiranja se začenja ustvarjati že zelo zgodaj. Zelo pogosto, skoraj vsakdanji je primer mame, ki je takole zagotavljala otroku, ko so mu morali dati injekcijo: »Ne jokaj, saj ne bo nič bolelo. Zagotavljam ti, da še čutil ne boš, kdaj te bodo zbodli.« Pa so ga potem zbodli in je bolelo in je še bolj jokal. To, kar je rekla mama, ni bilo res. Zlagala se mu je. Ali je potem res vse tisto, kar mu govori? Ali ji sploh lahko verjame? Kaj pa, če se mu zlaže tudi pri drugih stvareh? Morda pa bi otrok doživljal drugače, če bi mu rekla: »Veš, injekcija res ni prijetna. Zabolelo te bo, ko te bodo zbodli. Ampak prepričana sem, da boš to pogumno prenesel. In vedi, da sem jaz ves čas ob tebi, da te ne bom zapustila.« Otrok, ki dobi takšno zagotovilo, se ne bo čutil prevaranega. Ve, da ga bo bolelo, da bo tudi to prenesel in da bo mama ves čas ostala pri njem. Ljudje na splošno mislijo, da z lažjo pomagajo v človeku ohranjati upanje. Toda laž nikoli ne more biti rešitev. Laž nikoli ne more biti v pomoč. Za vse, za bolnika in vse, ki so okrog njega, je veliko laže, če so si med seboj iskreni, če lahko zaupajo drug drugemu, če vejo, da se lahko zanesejo na besede, ki so izrečene. Vsi veliko bolj sproščeno živijo. To seveda ne velja samo ob bolezni in umiranju, ampak tudi v vseh drugih težkih situacijah v življenju. In teh je kar veliko. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/03/29/DuhovnamiselMMC.PR1.20190329.5.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 344 clean Pogosto smo prepričani, da nekomu najbolje pomagamo tako, da ga prepričujemo, da ne bo tako hudo, da bo gotovo vse dobro. Da gotovo ne bo zbolel, da se bo gotovo pozdravil, če bo zbolel, da ga gotovo ne bo bolelo, da gotovo ne bo umrl… Vsaj zaenkrat še ne, morda kdaj pozneje, čez dolgo časa. Ampak to je še zelo daleč. Tako približno ljudje tolažijo druge, bolne in stare in nebogljene. Potem pa se zgodi, da takšno tolaženje ne pomaga veliko, da ljudem ne zmanjša stiske in da ob takšnem tolaženju ljudje v stiski raje umolknejo in o tem ne govorijo več. Takšen način reagiranja se začenja ustvarjati že zelo zgodaj. Zelo pogosto, skoraj vsakdanji je primer mame, ki je takole zagotavljala otroku, ko so mu morali dati injekcijo: »Ne jokaj, saj ne bo nič bolelo. Zagotavljam ti, da še čutil ne boš, kdaj te bodo zbodli.« Pa so ga potem zbodli in je bolelo in je še bolj jokal. To, kar je rekla mama, ni bilo res. Zlagala se mu je. Ali je potem res vse tisto, kar mu govori? Ali ji sploh lahko verjame? Kaj pa, če se mu zlaže tudi pri drugih stvareh? Morda pa bi otrok doživljal drugače, če bi mu rekla: »Veš, injekcija res ni prijetna. Zabolelo te bo, ko te bodo zbodli. Ampak prepričana sem, da boš to pogumno prenesel. In vedi, da sem jaz ves čas ob tebi, da te ne bom zapustila.« Otrok, ki dobi takšno zagotovilo, se ne bo čutil prevaranega. Ve, da ga bo bolelo, da bo tudi to prenesel in da bo mama ves čas ostala pri njem. Ljudje na splošno mislijo, da z lažjo pomagajo v človeku ohranjati upanje. Toda laž nikoli ne more biti rešitev. Laž nikoli ne more biti v pomoč. Za vse, za bolnika in vse, ki so okrog njega, je veliko laže, če so si med seboj iskreni, če lahko zaupajo drug drugemu, če vejo, da se lahko zanesejo na besede, ki so izrečene. Vsi veliko bolj sproščeno živijo. To seveda ne velja samo ob bolezni in umiranju, ampak tudi v vseh drugih težkih situacijah v življenju. In teh je kar veliko. http://www.rtvslo.si/podcast Fri, 29 Mar 2019 04:55:44 +0000 Metka Klevišar: Saj ne bo bolelo Predniki iz ne tako davnega časa, tisti stari stari starši in strici z dvema razredoma ali pa s ponavljalno šolo, so že vedeli za civiliziranost. Imeli so pa svoje stališče. Vse nobel, so rekli, pa tud vse narobe. A je treba vse zavijat, pa za vsako reč svoj škrnicelj! Kupiš kifeljc, plačaš pa še papir. Saj ta ne more bit zastonj. Kdor od njih je doživel plastiko, se je dodatno čudil. Križanagora, mlek v popirnatih škatlah! Samo še nekaj let je nekam odteklo, ko je avtor Nesmilečnega življenja dejal soprogi Branki Jurca: A slišiš, agronom in kmet klatita isto latovščino. Približno takrat pa na simpoziju v Portorožu pisatelj Beno Zupančič: Ne zadošča več stol, zdaj je treba reči »problem stola«. V preprostem pomenu gre za privajanje. Miselni tokovi valovijo na drugačni višini, v vsakdanjem življenju pa »kuhamo z vodó«, kakor je imela navado reči preprosta vaščanka za vse, kar je presegalo njen domet. Bolj kot smo zaradi kake spremembe napeti, manj se zavedamo, čemu vsemu smo se že privadili. Zato je dobro kdaj napraviti kak seznam. Prvo, čemur sem se morala privaditi, so bili čevlji. Pravšnji, a so me utesnjevali. Prepovedano je bilo pa tedaj prihajati v šolo bosonog. Tudi šolske copate niso bile nič podobne domačim. Težko sem se civilizirala s priklanjanjem; klanjam se je kot pozdrav veljal učiteljem. S časom in res počasi se je nabrala vrsta privajanj. Celo s telefonom je šlo težko: zjutraj sem se za napoved ure v slušalko vedno vljudno zahvalila; Nataši Dolec bom pa ja rekla hvala! Da sem tele, mi je razodel kolega v moji tedanji – službi! Kako delujejo avtomati, niti danes ne vem prav dobro. Tako gre s civilizacijo. Vključuje družbeni napredek. A ne človek ne človeštvo ga nista deležna v enaki meri. Če je napredek svetloba, je zaostajanje njegova senca. Prisoje in osoje. A kot da senca nima nobene prednosti! Kako hlastno jo kdaj iščemo. Kdaj sploh smemo reči, da je civiliziranost človeka zgrešila? Ali je manj učen, manj praktičen, manj moderen, manj ustvarjalen, manj komunikativen človek zato tudi manj človeški? Ko je bilo ugledni družini, ker je pač sodila med bogate, zaplenjeno premoženje, niso več jedli s srebrno žlico, a so ostali – dobrosrčni. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/03/28/DuhovnamiselMMC.PR1.20190328.4.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 397 clean Predniki iz ne tako davnega časa, tisti stari stari starši in strici z dvema razredoma ali pa s ponavljalno šolo, so že vedeli za civiliziranost. Imeli so pa svoje stališče. Vse nobel, so rekli, pa tud vse narobe. A je treba vse zavijat, pa za vsako reč svoj škrnicelj! Kupiš kifeljc, plačaš pa še papir. Saj ta ne more bit zastonj. Kdor od njih je doživel plastiko, se je dodatno čudil. Križanagora, mlek v popirnatih škatlah! Samo še nekaj let je nekam odteklo, ko je avtor Nesmilečnega življenja dejal soprogi Branki Jurca: A slišiš, agronom in kmet klatita isto latovščino. Približno takrat pa na simpoziju v Portorožu pisatelj Beno Zupančič: Ne zadošča več stol, zdaj je treba reči »problem stola«. V preprostem pomenu gre za privajanje. Miselni tokovi valovijo na drugačni višini, v vsakdanjem življenju pa »kuhamo z vodó«, kakor je imela navado reči preprosta vaščanka za vse, kar je presegalo njen domet. Bolj kot smo zaradi kake spremembe napeti, manj se zavedamo, čemu vsemu smo se že privadili. Zato je dobro kdaj napraviti kak seznam. Prvo, čemur sem se morala privaditi, so bili čevlji. Pravšnji, a so me utesnjevali. Prepovedano je bilo pa tedaj prihajati v šolo bosonog. Tudi šolske copate niso bile nič podobne domačim. Težko sem se civilizirala s priklanjanjem; klanjam se je kot pozdrav veljal učiteljem. S časom in res počasi se je nabrala vrsta privajanj. Celo s telefonom je šlo težko: zjutraj sem se za napoved ure v slušalko vedno vljudno zahvalila; Nataši Dolec bom pa ja rekla hvala! Da sem tele, mi je razodel kolega v moji tedanji – službi! Kako delujejo avtomati, niti danes ne vem prav dobro. Tako gre s civilizacijo. Vključuje družbeni napredek. A ne človek ne človeštvo ga nista deležna v enaki meri. Če je napredek svetloba, je zaostajanje njegova senca. Prisoje in osoje. A kot da senca nima nobene prednosti! Kako hlastno jo kdaj iščemo. Kdaj sploh smemo reči, da je civiliziranost človeka zgrešila? Ali je manj učen, manj praktičen, manj moderen, manj ustvarjalen, manj komunikativen človek zato tudi manj človeški? Ko je bilo ugledni družini, ker je pač sodila med bogate, zaplenjeno premoženje, niso več jedli s srebrno žlico, a so ostali – dobrosrčni. http://www.rtvslo.si/podcast Thu, 28 Mar 2019 04:56:37 +0000 Berta Golob: Privajanje Neki veterinar je pripovedoval zgodbo o šestletniku in njegovem umirajočem irskem volčjem hrtu Lakiju. Šestletni Erik in njuna starša sta bila na Lakija močno navezani in vsi so upali, da psa lahko reši čudež. Veterinar je namreč pri psu odkril že precej napredovan stadij raka. Pes je bil že star in veterinar je družini povedal, da ne more več ničesar storiti, da bi psa ohranil pri življenju. Ponudil jim je, da opravi postopek evtanazije pri njih doma. Starša sta se strinjala, da bi lahko bila za vse, posebej za šestletnega Erika, to globoka izkušnja. Otrok bi se lahko iz tega nekaj naučil za življenje. In res je veterinar prišel naslednji dan na dom družine, ki je bila že zbrana okrog starega Lakija. Erik ga je počasi božal, čeprav ni povsem razumel, kaj se pravzaprav dogaja. Laki je čez nekaj trenutkov že zaspal. Mali fant je očitno mirno in brez pretirane žalosti sprejel Lakijevo smrt. Veterinar je še nekaj časa posedel ob družini in odrasli so glasno premlevali, kako žalostno je, da psi živijo tako kratek čas. Sploh v primerjavi z ljudmi, so se vsi strinjali. Erik, ki pa je bil ves ta čas tiho, se je tedaj oglasil: »Jaz vem, zakaj je tako.« Vsi so se začudeno obrnili k fantu, ki jim je razložil: »Ljudje se rodijo, da bi se naučili dobro in prav živeti. To pomeni, da bi imeli vse ljudi radi in da bi bili prijazni, kajne?« Fant je nadaljeval: »No, psi to že znajo in zato jim ni potrebno na svetu vztrajati tako dolgo kot ljudem.« Veterinarju je dala fantova izjava zelo misliti in še danes se večkrat spomni nanjo. Opazil je, kako malo je potrebno, pa so psi videti tako srečni. Kasneje si je napravil kratek seznam, česa vse se še lahko nauči iz življenja psov: – Ko se vrne ljubljena oseba domov, priteci, da jo pozdraviš – Pretegni se, preden vstaneš – Zadremaj – Izogibaj se grizenju, če zadostuje, da zarenčiš – Nikoli se ne pretvarjaj, da si nekaj, kar nisi – Če je tisto, kar si želiš, zakopano, koplji, dokler ne najdeš – Na vroč dan pij veliko tekočine in bodi v senci – Ko ima nekdo slab dan, tiho sedi v bližini in bodi nežen – Uživaj v pozornosti in dovoli, da se te ljudje dotaknejo – Odkrij pristno veselje v preprostem sprehodu – Bodi hvaležen. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/03/27/DuhovnamiselMMC.PR1.20190327.3.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 346 clean Neki veterinar je pripovedoval zgodbo o šestletniku in njegovem umirajočem irskem volčjem hrtu Lakiju. Šestletni Erik in njuna starša sta bila na Lakija močno navezani in vsi so upali, da psa lahko reši čudež. Veterinar je namreč pri psu odkril že precej napredovan stadij raka. Pes je bil že star in veterinar je družini povedal, da ne more več ničesar storiti, da bi psa ohranil pri življenju. Ponudil jim je, da opravi postopek evtanazije pri njih doma. Starša sta se strinjala, da bi lahko bila za vse, posebej za šestletnega Erika, to globoka izkušnja. Otrok bi se lahko iz tega nekaj naučil za življenje. In res je veterinar prišel naslednji dan na dom družine, ki je bila že zbrana okrog starega Lakija. Erik ga je počasi božal, čeprav ni povsem razumel, kaj se pravzaprav dogaja. Laki je čez nekaj trenutkov že zaspal. Mali fant je očitno mirno in brez pretirane žalosti sprejel Lakijevo smrt. Veterinar je še nekaj časa posedel ob družini in odrasli so glasno premlevali, kako žalostno je, da psi živijo tako kratek čas. Sploh v primerjavi z ljudmi, so se vsi strinjali. Erik, ki pa je bil ves ta čas tiho, se je tedaj oglasil: »Jaz vem, zakaj je tako.« Vsi so se začudeno obrnili k fantu, ki jim je razložil: »Ljudje se rodijo, da bi se naučili dobro in prav živeti. To pomeni, da bi imeli vse ljudi radi in da bi bili prijazni, kajne?« Fant je nadaljeval: »No, psi to že znajo in zato jim ni potrebno na svetu vztrajati tako dolgo kot ljudem.« Veterinarju je dala fantova izjava zelo misliti in še danes se večkrat spomni nanjo. Opazil je, kako malo je potrebno, pa so psi videti tako srečni. Kasneje si je napravil kratek seznam, česa vse se še lahko nauči iz življenja psov: – Ko se vrne ljubljena oseba domov, priteci, da jo pozdraviš – Pretegni se, preden vstaneš – Zadremaj – Izogibaj se grizenju, če zadostuje, da zarenčiš – Nikoli se ne pretvarjaj, da si nekaj, kar nisi – Če je tisto, kar si želiš, zakopano, koplji, dokler ne najdeš – Na vroč dan pij veliko tekočine in bodi v senci – Ko ima nekdo slab dan, tiho sedi v bližini in bodi nežen – Uživaj v pozornosti in dovoli, da se te ljudje dotaknejo – Odkrij pristno veselje v preprostem sprehodu – Bodi hvaležen. http://www.rtvslo.si/podcast Wed, 27 Mar 2019 04:55:46 +0000 Robert Friškovec: Zakaj psi živijo krajši čas kot ljudje? Tako kot večkrat na naša, je nekoč, že mnogo prej, potrkalo tudi na Marijina vrata. Ne vem, kako si vi predstavljate prihod angela v Marijino življenje, jaz si ga vsekakor predstavljam kot prepih. Strašno je moralo zazebsti. Kajti tako je vedno, ko spustimo neznanca v svojo hišo. Ali pa otroka. Ali pa Boga, ko pride v naše življenje: ničesar ne pusti tako, kot je. Prevrača normalnost, razmetava lepo urejene in pospravljene stvari, spodkopava stvari, ki se nam zdijo gotove, obrača stvari narobe, zebe in vznemirja. Obupno nadležen je. Z njim v hiši ni miru. Poglejte, kaj je naredil Mariji. Življenje ji je obrnil na glavo. Njena brezskrbna mladost se je sprevrgla v popolno nepredvidljivost. Zato se ljudje Boga pravzaprav bojimo. Nočemo ga, ker sprejeti Boga v svoje življenje, dati mu v svojem življenju prostor ali priložnost, če želite, pomeni odločiti se za neprestani boj, stalno preverjati to, za kar smo se odločili, vedno znova dvomiti v svoje izbire, vedno znova svoje vrednote postavljati pod vprašaj, in, kar je najhuje, dopustiti možnost, da ljubezen posuje vse, kar smo gradili, in vse, v kar smo verjeli. To pomeni Boga spustiti v svoj svet. Pustiti, da te zazebe lastno življenje. Pa ne zato, da bi zmrznil, marveč da bi začel iskati toploto. Takšen je uvod v zgodbo svete noči, ki ni treba, da je samo tistale božična. Tudi tale, današnja noč, v vseh mogočih oblikah. Bog trka na naša vrata z različnimi obrazi in preko različnih dogodkov. Želi si v naše življenje, da bi iz sterilne hiše napravil dom, da bi iz naših zabetoniranih prepričanj napravil prostor za človeka. Velikokrat ne gre drugače, kakor da ruši vse, kakor da v naših življenjih naredi nered. Toda ne pozabimo na betlehemske razmere. Nekaj, kar se zdi človeku »štala«, je v resnici bivališče Boga. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/03/26/DuhovnamiselMMC.PR1.20190326.2.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 340 clean Tako kot večkrat na naša, je nekoč, že mnogo prej, potrkalo tudi na Marijina vrata. Ne vem, kako si vi predstavljate prihod angela v Marijino življenje, jaz si ga vsekakor predstavljam kot prepih. Strašno je moralo zazebsti. Kajti tako je vedno, ko spustimo neznanca v svojo hišo. Ali pa otroka. Ali pa Boga, ko pride v naše življenje: ničesar ne pusti tako, kot je. Prevrača normalnost, razmetava lepo urejene in pospravljene stvari, spodkopava stvari, ki se nam zdijo gotove, obrača stvari narobe, zebe in vznemirja. Obupno nadležen je. Z njim v hiši ni miru. Poglejte, kaj je naredil Mariji. Življenje ji je obrnil na glavo. Njena brezskrbna mladost se je sprevrgla v popolno nepredvidljivost. Zato se ljudje Boga pravzaprav bojimo. Nočemo ga, ker sprejeti Boga v svoje življenje, dati mu v svojem življenju prostor ali priložnost, če želite, pomeni odločiti se za neprestani boj, stalno preverjati to, za kar smo se odločili, vedno znova dvomiti v svoje izbire, vedno znova svoje vrednote postavljati pod vprašaj, in, kar je najhuje, dopustiti možnost, da ljubezen posuje vse, kar smo gradili, in vse, v kar smo verjeli. To pomeni Boga spustiti v svoj svet. Pustiti, da te zazebe lastno življenje. Pa ne zato, da bi zmrznil, marveč da bi začel iskati toploto. Takšen je uvod v zgodbo svete noči, ki ni treba, da je samo tistale božična. Tudi tale, današnja noč, v vseh mogočih oblikah. Bog trka na naša vrata z različnimi obrazi in preko različnih dogodkov. Želi si v naše življenje, da bi iz sterilne hiše napravil dom, da bi iz naših zabetoniranih prepričanj napravil prostor za človeka. Velikokrat ne gre drugače, kakor da ruši vse, kakor da v naših življenjih naredi nered. Toda ne pozabimo na betlehemske razmere. Nekaj, kar se zdi človeku »štala«, je v resnici bivališče Boga. http://www.rtvslo.si/podcast Tue, 26 Mar 2019 04:55:40 +0000 Marko Rijavec: Prepih Danes praznujemo materinski dan, v preteklem letu pa smo se spominjali 100-letnice smrti Ivana Cankarja. O njem se je upravičeno govorilo na številnih simpozijih in posvetih, v novih literarnozgodovinskih knjižnih prikazih in revialnih prispevkih. Govorilo se je o vsem mogočem – o pisateljevem odnosu do žensk, njegovi politični dejavnosti, jeziku in seveda tudi o literarnem liku njegove matere. Novi interpreti so v svoji inventivnosti hoteli postaviti tudi povsem nove teze o pisateljevem odnosu do nje. Že dlje časa pa prevladuje psihoanalitična razlaga, da je bilo razmerje med Cankarjem in mamo nezdravo, celo patološko in da je bila njegova mati nekakšna preračunljiva žrtev, ki je s svojo trpečo podobo privezala nase svojega sina. Zato naj nikoli ne bi mogel odrasti in kot odrasel moški razviti zdravega odnosa do žensk. Še več, branje Cankarja in njegovo prikazovanje materinske vloge naj bi celo prek šolajočih se generacij oblikovalo nekakšno psiho slovenskega naroda, ki je prav zaradi takega modela starševstva travmatiziran in blokiran v svoji moški moči. In vse te razlage se vrstijo samo zato, ker je pisatelj kot mnogi drugi slovenski literarni klasiki v svojem delu poveličal lik matere kot žrtvujoče se in trpeče ženske, tiste, ki dobesedno daruje svoje telo in svoje solze, da da kruh svojim otrokom. Če se že sprašujemo o škodi, ki naj bi jo narodovi identiteti povzročalo Cankarjevo razumevanje materinstva, bi se morda ob takih razlagah moral tudi kdo upravičeno povprašati o škodi, ki jo te interpretacije prizadevajo ženskam. Kdo ima pravico, da razglasi za patološko dejstvo, če moški vidi vsakodnevno žrtvovanje lastne matere in ga ovekoveči z močjo svoje literarne besede? In v čigavem interesu je danes materinstvo ponižano tako zelo, da ga literati, če hočejo biti proglašeni za mentalno stabilne osebnosti, naj ne bi prikazovali kot žrtvovanje? http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/03/25/DuhovnamiselMMC.PR1.20190325.1.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 342 clean Danes praznujemo materinski dan, v preteklem letu pa smo se spominjali 100-letnice smrti Ivana Cankarja. O njem se je upravičeno govorilo na številnih simpozijih in posvetih, v novih literarnozgodovinskih knjižnih prikazih in revialnih prispevkih. Govorilo se je o vsem mogočem – o pisateljevem odnosu do žensk, njegovi politični dejavnosti, jeziku in seveda tudi o literarnem liku njegove matere. Novi interpreti so v svoji inventivnosti hoteli postaviti tudi povsem nove teze o pisateljevem odnosu do nje. Že dlje časa pa prevladuje psihoanalitična razlaga, da je bilo razmerje med Cankarjem in mamo nezdravo, celo patološko in da je bila njegova mati nekakšna preračunljiva žrtev, ki je s svojo trpečo podobo privezala nase svojega sina. Zato naj nikoli ne bi mogel odrasti in kot odrasel moški razviti zdravega odnosa do žensk. Še več, branje Cankarja in njegovo prikazovanje materinske vloge naj bi celo prek šolajočih se generacij oblikovalo nekakšno psiho slovenskega naroda, ki je prav zaradi takega modela starševstva travmatiziran in blokiran v svoji moški moči. In vse te razlage se vrstijo samo zato, ker je pisatelj kot mnogi drugi slovenski literarni klasiki v svojem delu poveličal lik matere kot žrtvujoče se in trpeče ženske, tiste, ki dobesedno daruje svoje telo in svoje solze, da da kruh svojim otrokom. Če se že sprašujemo o škodi, ki naj bi jo narodovi identiteti povzročalo Cankarjevo razumevanje materinstva, bi se morda ob takih razlagah moral tudi kdo upravičeno povprašati o škodi, ki jo te interpretacije prizadevajo ženskam. Kdo ima pravico, da razglasi za patološko dejstvo, če moški vidi vsakodnevno žrtvovanje lastne matere in ga ovekoveči z močjo svoje literarne besede? In v čigavem interesu je danes materinstvo ponižano tako zelo, da ga literati, če hočejo biti proglašeni za mentalno stabilne osebnosti, naj ne bi prikazovali kot žrtvovanje? http://www.rtvslo.si/podcast Mon, 25 Mar 2019 04:55:42 +0000 Ignacija Fridl Jarc: O liku matere v slovenski književnosti Imate radi fige? Ko so koncem avgusta ali pa v začetku septembra sočno sladkobne in je prava slast, ko zagrizeš v enega takih, dozorelih sadežev. Kot kaže, je tudi gospodar, o katerem pripoveduje evangeljski odlomek današnje nedelje, imel zelo rad fige. Seveda je bil njegov glavni problem ta, da pri vsem bujnem listju na smokvi v treh letih ni našel nobenega sadeža. Kaj mu bo torej smokvino drevo, če je vse skupaj za eno figo. No, ko bi bila vsaj ena figa, pa še te ni bilo. Razočaran in jezen naroči svojemu vinogradniku, naj jo poseka, a ga ta kljub vsemu uspe prepričati, naj jo pusti še eno sezono, češ da jo bo še malo okopal in pognojil in bo mogoče prihodnje leto vendarle rodila. Ta starodavna evangeljska podoba je seveda še kako aktualna. Polno listja, sadu pa nobenega! Z drugimi besedami – vrtenje okrog svojega popka. To, k čemur nas potrošništvo in kultura egoizma z vseh strani spodbujata in vabita. Jaz, meni, moje. Samo, da bo meni dobro, za ostale me prav malo briga. Naj bo to v ekološkem ali pa socialnem smislu. Ni pomembno, kaj in kako bo z drugimi, važno je le, da je meni dobro, da je zame ugodno, da jaz uživam, po možnosti celo na račun drugega. Sebičnost, ki ne vidi drugega, ki noče videti drugega, ampak le samega sebe. Pomembno je, koliko bom zaslužil, oziroma, koliko imam, kaj sem dosegel v karieri, ali kaj veljam, kakšno prepoznavnost ali slavo sem dosegel, koliko imam moči in kontrole … Da ne bo pomote – dobro in lepo je, ko si po napornem delu privoščimo takšno ali drugačno sprostitev in počitek. Ko z veseljem in hvaležnostjo prigriznemo kaj dobrega in to še poplaknemo z rujno kapljico. Problem je, če je vse to usmerjeno izključno name, osrediščeno samo na moj popek. To je potem tisto smokvino drevo, ki se košati z velikimi listi uspeha, pomembnosti, bogastva in moči, ne daje pa nobenega sadu drugemu. Sebičnost in egoizem namreč zapirata človeka samega vase in ne vodita v rodovitnost. Prav premik od sebe k drugemu pa nas v resnici dela ljudi. Rodovitnost, ko naredim nekaj za drugega, ko se zanj res potrudim, ko moram pri tem celo iti preko sebe – to je tisto, kar me kot človeka lahko najbolj notranje izpolnjuje. Človek in človeški postajam namreč šele, ko sem zares v odnosu z drugim, ko dajem in podarjam – predvsem sebe. V tem je rodovitnost, izpolnjenost, sad. Tista figa, na katero je gospodar – z vsem usmiljenjem in potrpežljivostjo – pripravljen počakati še eno sezono. Verjetno pa bomo morali poprej še malo okopati in pognojiti okoli svoje smokve http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/03/24/DuhovnamiselMMC.PR1.20190324.7.0650.mp3 RTVSLO – Prvi 355 clean Imate radi fige? Ko so koncem avgusta ali pa v začetku septembra sočno sladkobne in je prava slast, ko zagrizeš v enega takih, dozorelih sadežev. Kot kaže, je tudi gospodar, o katerem pripoveduje evangeljski odlomek današnje nedelje, imel zelo rad fige. Seveda je bil njegov glavni problem ta, da pri vsem bujnem listju na smokvi v treh letih ni našel nobenega sadeža. Kaj mu bo torej smokvino drevo, če je vse skupaj za eno figo. No, ko bi bila vsaj ena figa, pa še te ni bilo. Razočaran in jezen naroči svojemu vinogradniku, naj jo poseka, a ga ta kljub vsemu uspe prepričati, naj jo pusti še eno sezono, češ da jo bo še malo okopal in pognojil in bo mogoče prihodnje leto vendarle rodila. Ta starodavna evangeljska podoba je seveda še kako aktualna. Polno listja, sadu pa nobenega! Z drugimi besedami – vrtenje okrog svojega popka. To, k čemur nas potrošništvo in kultura egoizma z vseh strani spodbujata in vabita. Jaz, meni, moje. Samo, da bo meni dobro, za ostale me prav malo briga. Naj bo to v ekološkem ali pa socialnem smislu. Ni pomembno, kaj in kako bo z drugimi, važno je le, da je meni dobro, da je zame ugodno, da jaz uživam, po možnosti celo na račun drugega. Sebičnost, ki ne vidi drugega, ki noče videti drugega, ampak le samega sebe. Pomembno je, koliko bom zaslužil, oziroma, koliko imam, kaj sem dosegel v karieri, ali kaj veljam, kakšno prepoznavnost ali slavo sem dosegel, koliko imam moči in kontrole … Da ne bo pomote – dobro in lepo je, ko si po napornem delu privoščimo takšno ali drugačno sprostitev in počitek. Ko z veseljem in hvaležnostjo prigriznemo kaj dobrega in to še poplaknemo z rujno kapljico. Problem je, če je vse to usmerjeno izključno name, osrediščeno samo na moj popek. To je potem tisto smokvino drevo, ki se košati z velikimi listi uspeha, pomembnosti, bogastva in moči, ne daje pa nobenega sadu drugemu. Sebičnost in egoizem namreč zapirata človeka samega vase in ne vodita v rodovitnost. Prav premik od sebe k drugemu pa nas v resnici dela ljudi. Rodovitnost, ko naredim nekaj za drugega, ko se zanj res potrudim, ko moram pri tem celo iti preko sebe – to je tisto, kar me kot človeka lahko najbolj notranje izpolnjuje. Človek in človeški postajam namreč šele, ko sem zares v odnosu z drugim, ko dajem in podarjam – predvsem sebe. V tem je rodovitnost, izpolnjenost, sad. Tista figa, na katero je gospodar – z vsem usmiljenjem in potrpežljivostjo – pripravljen počakati še eno sezono. Verjetno pa bomo morali poprej še malo okopati in pognojiti okoli svoje smokve http://www.rtvslo.si/podcast Sun, 24 Mar 2019 05:55:55 +0000 Andraž Arko: Rodovitnost Včasih se mi zdi, da me Bog prepušča zlodeju kot igračko za zabavo. Domišljavo zlo je hotelo izruvati vero tudi svetopisemskemu Jobu. Bog je postal zanj uganka. Toliko bolj, ko so ga obiskali kruti prijatelji in ga z neutemeljenim pametovanjem še dodatno prizadeli. Verski čistuni so se kot Božji advokati kar naenkrat postavili Bogu v bran, prijatelju Jobu pa so obrnili hrbet. Po njihovi sodbi – neresničnih resnicah – je Job hudo zgrešil ali pa vero izgubil. Književnik in nobelovec Ivo Andrić (1892–1975) je o takih neznačajnežih v Nemirih zapisal: »Vi, ki mislite, da ste vzeli v zakup resnico, mi ne prihajajte pred oči, ker vas ne morem gledati. Na vse, s čimer se ne strinjate, odgovarjate s strupeno slino; kdor se vas dotakne, vas dolgo pomni.« Trpeči Job vseeno ni odnehal, ampak je z Bogom razpravljal. Ni podlegel zaključkom svojih prijateljev, ki so za njim vohljali in ga hoteli prepričati, da je kriv. Brez prerekanja z Bogom se Job ne bi spreobrnil v najbolj izkustvenega vernika. Bogu je bolj všeč iskrena nevera upornežev kot hlinjena vera pobožnjakarjev. Dejansko so bili ateisti Jobovi prijatelji, s tem pa malikovalci sfižene podobe Boga. Kajti nasprotje teizma ni ateizem, ampak malikovanje (Peter Kreeft). Rokoborba z Bogom – dozdevnim veleizdajalcem – je bila Jobu spodbuda za vzpostavitev odnosa z Bogom, resničnim Odrešenikom. Pravi problem Jobove knjige je Bog, ne pa Job, zato je bila preizkušnja Jobove vere toliko težja. Ko je Job na svoj način srečal Boga, je izjavil: »Jaz vem, da je moj Odkupitelj živ!« (Job 19,25) Zaupanja v Boga ni dosegel razumsko, ampak izkustveno. Job dokazuje, da je Sveto pismo kot najbolj božanska knjiga hkrati najbolj človeška, saj ne moralizira niti ne idealizira, in da se vsak človek, če prizna ali ne, bori z Bogom. Dokazuje tudi, da trpljenje ni argument, zaradi česar bi Job protestno pljunil Bogu v obraz in postal ateist, ampak je vzrok za neustavljivo in stalno iskanje Boga. Zato Joba ne morem brati brez solza. Danski teolog in filozof Søren A. Kierkegaard (1813–1855) je zapisal: »Kaj bi bilo, če ne bi imel Joba! Ne morem vam razložiti, koliko mi pomeni. Jobove knjige ne berem le z očmi, ampak jo devljem na srce in jo vzamem v posteljo ponoči. Vsaka njena beseda je hrana, oblačilo in balzam za mojo dušo. Ko se prebudim iz sna, so pomirjene neme, a strašne muke trpljenja.« http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/03/23/DuhovnamiselMMC.PR1.20190323.6.0650.mp3 RTVSLO – Prvi 373 clean Včasih se mi zdi, da me Bog prepušča zlodeju kot igračko za zabavo. Domišljavo zlo je hotelo izruvati vero tudi svetopisemskemu Jobu. Bog je postal zanj uganka. Toliko bolj, ko so ga obiskali kruti prijatelji in ga z neutemeljenim pametovanjem še dodatno prizadeli. Verski čistuni so se kot Božji advokati kar naenkrat postavili Bogu v bran, prijatelju Jobu pa so obrnili hrbet. Po njihovi sodbi – neresničnih resnicah – je Job hudo zgrešil ali pa vero izgubil. Književnik in nobelovec Ivo Andrić (1892–1975) je o takih neznačajnežih v Nemirih zapisal: »Vi, ki mislite, da ste vzeli v zakup resnico, mi ne prihajajte pred oči, ker vas ne morem gledati. Na vse, s čimer se ne strinjate, odgovarjate s strupeno slino; kdor se vas dotakne, vas dolgo pomni.« Trpeči Job vseeno ni odnehal, ampak je z Bogom razpravljal. Ni podlegel zaključkom svojih prijateljev, ki so za njim vohljali in ga hoteli prepričati, da je kriv. Brez prerekanja z Bogom se Job ne bi spreobrnil v najbolj izkustvenega vernika. Bogu je bolj všeč iskrena nevera upornežev kot hlinjena vera pobožnjakarjev. Dejansko so bili ateisti Jobovi prijatelji, s tem pa malikovalci sfižene podobe Boga. Kajti nasprotje teizma ni ateizem, ampak malikovanje (Peter Kreeft). Rokoborba z Bogom – dozdevnim veleizdajalcem – je bila Jobu spodbuda za vzpostavitev odnosa z Bogom, resničnim Odrešenikom. Pravi problem Jobove knjige je Bog, ne pa Job, zato je bila preizkušnja Jobove vere toliko težja. Ko je Job na svoj način srečal Boga, je izjavil: »Jaz vem, da je moj Odkupitelj živ!« (Job 19,25) Zaupanja v Boga ni dosegel razumsko, ampak izkustveno. Job dokazuje, da je Sveto pismo kot najbolj božanska knjiga hkrati najbolj človeška, saj ne moralizira niti ne idealizira, in da se vsak človek, če prizna ali ne, bori z Bogom. Dokazuje tudi, da trpljenje ni argument, zaradi česar bi Job protestno pljunil Bogu v obraz in postal ateist, ampak je vzrok za neustavljivo in stalno iskanje Boga. Zato Joba ne morem brati brez solza. Danski teolog in filozof Søren A. Kierkegaard (1813–1855) je zapisal: »Kaj bi bilo, če ne bi imel Joba! Ne morem vam razložiti, koliko mi pomeni. Jobove knjige ne berem le z očmi, ampak jo devljem na srce in jo vzamem v posteljo ponoči. Vsaka njena beseda je hrana, oblačilo in balzam za mojo dušo. Ko se prebudim iz sna, so pomirjene neme, a strašne muke trpljenja.« http://www.rtvslo.si/podcast Sat, 23 Mar 2019 05:56:13 +0000 Daniel Brkič: Job, igračka za zabavo? Preko letošnjega gesla tedna družine smo povabljeni, da v premišljujemo o majhnih korakih. Kakšna je torej družina današnjega časa? Po eni strani je še vedno izjemno visok ideal mnogim, tudi mladim. Ko jih npr. anketarji povprašajo o njihovih največjih vrednotah, ki jim želijo v življenju slediti, se na enem prvih mest vedno pojavi družina. Na drugi strani pa je tu realnost … ki jo izkušamo vsi, ki v družinah živimo; realnost, da se mnogi mladi zanjo odločajo, ko niso več tako mladi. Realnost, da mnogi, ki se odločijo, kmalu obupajo ali pa si obupano povzročajo rano za rano, travmo za travmo. Tako je moja 8-letna hči pred kratkim med hojo po cesti slučajno slišala pogovor mamice in hčerke, ki je potekal nekako takole: »Mami, kdaj se bom lahko videla z atijem?« Mama odgovori: »Ti se ne boš, jaz pa se bom jutri.« Hči vpraša: »Mami, kje?« Mama odgovori: »Na sodišču.« Hči pravi: »Kaj bosta pa delala tam«? Mama: »Malo drugače se bova pogovarjala«. Takšnim tragedijam botruje dejstvo, da k skupnemu življenju pogosto pristopamo na dva napačna načina. Ali imamo pretirano idealizirano podobo, da bi morala »mlada dva« po poroki živeti »srečno do konca svojih dni«; ali pa, če se mu približamo iz resigniranega vidika, da »tako pač je«, da se tu ne da nič narediti; da je družinsko življenje pač ena sama velika tragedija. Čemu tako velik razkorak med idealom in realnostjo? Ali se nam to ne dogaja zato, ker ne razumemo dovolj dobro, da je družina res lahko nekaj najlepšega, kar se nam v življenju zgodi – vendar pa moramo najprej vedeti tudi, da se ta dinamika dogaja med osebami, ki so v življenju grešne, ranjene? Družino vedno ustvariva dva, ki sva vsak na svoj način ranjena. Skoraj vedno tako, da najina posamična ranjenost kliče po medsebojni razrešitvi. Kar v tem tednu družine lahko storimo je, da stopimo na pot majhnih korakov. Najprej storimo korak priznanja, da tako pač je. Človek – prav vsak od nas – je ranjen. Nihče ni popoln. In ko se zavedam, da sam nisem popoln, lažje priznam, da tudi tisti drugi v družinskem odnosu ni – in nikoli ne bo – popoln. In to neham od njega pričakovati ter zahtevati. Naslednji korak je, da se zavedam, da odnos med dvema nepopolnima človekoma terja nenehno delo. Trud. Trud, ki je sicer bogato poplačan, ampak najprej je na vrsti delo. In to delo moram začeti pri sebi. Pobuda za gradnjo odnosa je na meni. Šele ko storim prvi korak, lahko pričakujem – upajmo da pozitiven – odziv žene, moža, brata, sestre, otroka. Majhen korak, ki je na vrsti zatem, pa je zavedanje, da je to počasen proces, ki ne bo dal takojšnjih rezultatov. Sploh, če smo bili doslej vajeni živeti tako, da smo si v nestvarnih pričakovanjih prizadevali rano za rano. In največji korak je, da si za te rane odpustimo. K temu nas vabi tudi papež Frančišek, ki družinam priporoča naslednje: »Zakon je dolgo potovanje, ki traja vse življenje, in vi potrebujete Jezusovo pomoč, da bi z zaupanjem potovali skupaj, da bi se sprejemali, drug drugega vsak dan, in si odpuščali vsak dan, to pa je v družinah pomembno, znati odpuščati. Vsi imamo namreč pomanjkljivosti. Vsi!” Zdaj pa nismo več pri majhnih korakih, kajne? Odpuščanje je velik korak. Prevelik, da bi ga zmogel človek sam. Zanj potrebuje Božjo moč in pomoč. Vendar pa je korak, ki ga je potrebno in vredno narediti. Zato pojdimo k Bogu po moč in pomoč in to storimo. Skoraj idealna družina čaka, da se “zgodi”. Tudi nam. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/03/22/DuhovnamiselMMC.PR1.20190322.5.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 393 clean Preko letošnjega gesla tedna družine smo povabljeni, da v premišljujemo o majhnih korakih. Kakšna je torej družina današnjega časa? Po eni strani je še vedno izjemno visok ideal mnogim, tudi mladim. Ko jih npr. anketarji povprašajo o njihovih največjih vrednotah, ki jim želijo v življenju slediti, se na enem prvih mest vedno pojavi družina. Na drugi strani pa je tu realnost … ki jo izkušamo vsi, ki v družinah živimo; realnost, da se mnogi mladi zanjo odločajo, ko niso več tako mladi. Realnost, da mnogi, ki se odločijo, kmalu obupajo ali pa si obupano povzročajo rano za rano, travmo za travmo. Tako je moja 8-letna hči pred kratkim med hojo po cesti slučajno slišala pogovor mamice in hčerke, ki je potekal nekako takole: »Mami, kdaj se bom lahko videla z atijem?« Mama odgovori: »Ti se ne boš, jaz pa se bom jutri.« Hči vpraša: »Mami, kje?« Mama odgovori: »Na sodišču.« Hči pravi: »Kaj bosta pa delala tam«? Mama: »Malo drugače se bova pogovarjala«. Takšnim tragedijam botruje dejstvo, da k skupnemu življenju pogosto pristopamo na dva napačna načina. Ali imamo pretirano idealizirano podobo, da bi morala »mlada dva« po poroki živeti »srečno do konca svojih dni«; ali pa, če se mu približamo iz resigniranega vidika, da »tako pač je«, da se tu ne da nič narediti; da je družinsko življenje pač ena sama velika tragedija. Čemu tako velik razkorak med idealom in realnostjo? Ali se nam to ne dogaja zato, ker ne razumemo dovolj dobro, da je družina res lahko nekaj najlepšega, kar se nam v življenju zgodi – vendar pa moramo najprej vedeti tudi, da se ta dinamika dogaja med osebami, ki so v življenju grešne, ranjene? Družino vedno ustvariva dva, ki sva vsak na svoj način ranjena. Skoraj vedno tako, da najina posamična ranjenost kliče po medsebojni razrešitvi. Kar v tem tednu družine lahko storimo je, da stopimo na pot majhnih korakov. Najprej storimo korak priznanja, da tako pač je. Človek – prav vsak od nas – je ranjen. Nihče ni popoln. In ko se zavedam, da sam nisem popoln, lažje priznam, da tudi tisti drugi v družinskem odnosu ni – in nikoli ne bo – popoln. In to neham od njega pričakovati ter zahtevati. Naslednji korak je, da se zavedam, da odnos med dvema nepopolnima človekoma terja nenehno delo. Trud. Trud, ki je sicer bogato poplačan, ampak najprej je na vrsti delo. In to delo moram začeti pri sebi. Pobuda za gradnjo odnosa je na meni. Šele ko storim prvi korak, lahko pričakujem – upajmo da pozitiven – odziv žene, moža, brata, sestre, otroka. Majhen korak, ki je na vrsti zatem, pa je zavedanje, da je to počasen proces, ki ne bo dal takojšnjih rezultatov. Sploh, če smo bili doslej vajeni živeti tako, da smo si v nestvarnih pričakovanjih prizadevali rano za rano. In največji korak je, da si za te rane odpustimo. K temu nas vabi tudi papež Frančišek, ki družinam priporoča naslednje: »Zakon je dolgo potovanje, ki traja vse življenje, in vi potrebujete Jezusovo pomoč, da bi z zaupanjem potovali skupaj, da bi se sprejemali, drug drugega vsak dan, in si odpuščali vsak dan, to pa je v družinah pomembno, znati odpuščati. Vsi imamo namreč pomanjkljivosti. Vsi!” Zdaj pa nismo več pri majhnih korakih, kajne? Odpuščanje je velik korak. Prevelik, da bi ga zmogel človek sam. Zanj potrebuje Božjo moč in pomoč. Vendar pa je korak, ki ga je potrebno in vredno narediti. Zato pojdimo k Bogu po moč in pomoč in to storimo. Skoraj idealna družina čaka, da se “zgodi”. Tudi nam. http://www.rtvslo.si/podcast Fri, 22 Mar 2019 04:56:33 +0000 Benjamin Siter: Majhni koraki Kadar seješ in sadiš, nikoli ne veš kaj bo zraslo. No, dobro, veš že KAJ bo zraslo: vse sadike, ki jih kupiš so lično opremljene s sliko odrasle rastline, tako da se lažje odločiš, če izbranka po barvi, velikosti, oziroma »celostnem izgledu« sodi v tvoj vrt. A nobenega zagotovila nimaš, da bo to kar sadiš tudi dejansko izgledalo »kot na sliki«. Na rast vpliva ogromno dejavnikov in na večino od njih ti sam nimaš prav nobenega povratnega vpliva. Kot pri otrocih! Vendar pa: ob vseh vrtnarskih prijemih, ki sem jih razbral iz knjig, nikjer nisem zasledil metode, da bi kdo, da bi pospešil rast, kričal na rastlino, ali jo žalil in poniževal zato da se bo hitreje in lepše razcvetela. Niti se v vrtnarjenju ne prisega zgolj na lepo besedo, pohvalo, prošnjo in moledovanje. Torej obe metodi, ki sta v splošni rabi pri vzgoji otrok, tu ne prideta v poštev. O ne! In rožic je vseh sort (tako kot otrok): ene rabijo sonce, druge senco, ene prostor, druge spet družbo, ene zalivaš, druge pustiš pri miru…, da o zemlji niti ne govorim. Treba je vzeti v roke škarje, porezati stare veje, da imajo mlade dovolj moči, za želeno obliko porežeš včasih tudi zdrave veje, da bo raslo v pravo smer rastlino včasih privežeš, ji daš oporo… Pri zanemarjenih rastlinah včasih ni druge kot da jo porežeš do tal in začneš znova. Včasih presadiš; a ne presajaš kadarkoli in kamorkoli, oziroma kogarkoli… In ko že storiš vse kar si lahko, je tu še zmeraj vreme, ki s sušo, nalivi, točo… uniči vse za kar si si prizadeval. In ne veš zakaj in čemu?! Hja, otroci so rožice in te potrebujejo veliko pozornosti, nege, časa in ljubezni, včasih malo obrezovanja, gnojenja, presajanja… in lepo vreme. Torej: pomoč od zgoraj, od Božjega vrtnarja! http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/03/21/DuhovnamiselMMC.PR1.20190321.4.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 266 clean Kadar seješ in sadiš, nikoli ne veš kaj bo zraslo. No, dobro, veš že KAJ bo zraslo: vse sadike, ki jih kupiš so lično opremljene s sliko odrasle rastline, tako da se lažje odločiš, če izbranka po barvi, velikosti, oziroma »celostnem izgledu« sodi v tvoj vrt. A nobenega zagotovila nimaš, da bo to kar sadiš tudi dejansko izgledalo »kot na sliki«. Na rast vpliva ogromno dejavnikov in na večino od njih ti sam nimaš prav nobenega povratnega vpliva. Kot pri otrocih! Vendar pa: ob vseh vrtnarskih prijemih, ki sem jih razbral iz knjig, nikjer nisem zasledil metode, da bi kdo, da bi pospešil rast, kričal na rastlino, ali jo žalil in poniževal zato da se bo hitreje in lepše razcvetela. Niti se v vrtnarjenju ne prisega zgolj na lepo besedo, pohvalo, prošnjo in moledovanje. Torej obe metodi, ki sta v splošni rabi pri vzgoji otrok, tu ne prideta v poštev. O ne! In rožic je vseh sort (tako kot otrok): ene rabijo sonce, druge senco, ene prostor, druge spet družbo, ene zalivaš, druge pustiš pri miru…, da o zemlji niti ne govorim. Treba je vzeti v roke škarje, porezati stare veje, da imajo mlade dovolj moči, za želeno obliko porežeš včasih tudi zdrave veje, da bo raslo v pravo smer rastlino včasih privežeš, ji daš oporo… Pri zanemarjenih rastlinah včasih ni druge kot da jo porežeš do tal in začneš znova. Včasih presadiš; a ne presajaš kadarkoli in kamorkoli, oziroma kogarkoli… In ko že storiš vse kar si lahko, je tu še zmeraj vreme, ki s sušo, nalivi, točo… uniči vse za kar si si prizadeval. In ne veš zakaj in čemu?! Hja, otroci so rožice in te potrebujejo veliko pozornosti, nege, časa in ljubezni, včasih malo obrezovanja, gnojenja, presajanja… in lepo vreme. Torej: pomoč od zgoraj, od Božjega vrtnarja! http://www.rtvslo.si/podcast Thu, 21 Mar 2019 04:54:26 +0000 Gregor Čušin: Vzgoja Vsa večja svetovna verstva pa tudi številne kulture poznajo določeno obliko tako imenovanega “zlatega pravila”. Gre za Kristusove besede iz Matejevega evangelija: “Vse, kar hočete, da bi ljudje storili vam, tudi vi storite njim.” (Matej 7,12) Zakaj je to pravilo “zlato”, tudi ko gre za družinsko življenje? Prvič, zato ker ga je enostavno razumeti. Ne potrebujete poglobljenega razumevanja psihologije. Ko gre za odločitev, kako boste ravnali, ne rabite raziskovati vseh odtenkov filozofije ali etike. Zadostuje, da si predstavljate sebe na mestu druge osebe. In to je nekaj, kar zmore celo majhen otrok. In drugič, zlato pravilo prinaša korist vsem. Ste kdaj srečali ljudi, ki so prepričani, da morajo poraziti druge, če želijo zmagati? V vsakem človeku vidijo tekmeca za materialne ali nematerialne dobrine, ki so po njihovem prepričanju omejene. Tudi v družini je velikokrat tako. Toda če živimo po zlatem pravilu, vsi zmagajo. Če starši ravnajo z otroki tako, kot si želijo, da bi otroci ravnali z njimi, otroci dobijo. Če otroci ravnajo na enak način, so zmagovalci starši. Kaj je to, kar si želimo zase in kar naj bi postalo pravilo našega ravnanja z drugimi? Nobena družina ni popolna; v vsaki se kdaj skregamo, včasih celo ne govorimo drug z drugim. Toda družina je prostor, kjer lahko zadovoljimo svojo najglobljo potrebo po tem, da smo ljubljeni. Ne zaradi, ampak navkljub. Takšna ljubezen in sprejemanje je kot kisik za dušo. Globoko v sebi si vsakdo želi vedeti, da je pomemben, da šteje, in to prav takšen, kot je. Zato pokažimo članom svoje družine, da jih ljubimo. Ne zato, kar lahko naredijo, ampak preprosto zato, ker so. Tesno povezana s potrebo po ljubezni je naša želja biti cenjen. Zavedati se, da to, kar delamo, šteje in gradi naš občutek lastne vrednosti. In enako velja tudi za naše družinske člane. Zato jim pokažimo, da smo opazili njihov trud in da ga cenimo, tudi če rezultati niso vedno idealni. Ne glejmo njihovega dela in prispevka k skupnemu življenju kot nekaj samoumevnega. Zahvalimo se ob vsaki priložnosti in s tem pokažimo, da cenimo to, kar je bilo narejeno. Dobri družinski odnosi zahtevajo zaupanje. Če ni zaupanja, ne more biti odprtega in iskrenega pogovora. Zato si pridobimo zaupanje tako, da bomo delali, kar govorimo, se osredotočali na skupne cilje in ne na lastne namene, poslušali z odprtimi mislimi, izkazovali sočutje in varovali to, kar nam je zaupano. Ko nas drugi spoštujejo, se to dotakne nečesa, kar je globoko v nas. Potrjuje naše dostojanstvo in gradi našo gotovost. Zato pazimo na svoje besede in dejanja. Govorimo in ravnajmo tako, da bomo izkazovali spoštovanje do članov svoje družine in potrjevali njihovo veljavo in vrednost. Številne težave, s katerimi se soočamo v svojem družinskem življenju, so posledica pomanjkanja razumevanja. Zelo hitro najdemo napake pri drugih, še posebej ko se ti ne prilagajajo vzorcem ali merilom, ki se jih držimo mi. Toda če se jih potrudimo razumeti, pogosto odkrijemo, da njihova pot ali način ni napačen, ampak preprosto drugačen. Za to pa je potrebna drža prilagodljivosti in poučljivosti. In pri tem ne pozabimo: med vedeti in razumeti je velika razlika. O nečem lahko vemo zelo veliko, pa tega v resnici ne razumemo. In enako velja tudi za ljudi, s katerimi živimo. Če povzamemo: pot do srečnejšega in bolj zadovoljujočega družinskega življenja je v tem, da se do drugih družinskih članov vedemo tako, kot si želimo, da bi se oni vedli do nas. In to je nekaj s čimer lahko začnemo že danes. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/03/20/DuhovnamiselMMC.PR1.20190320.3.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 346 clean Vsa večja svetovna verstva pa tudi številne kulture poznajo določeno obliko tako imenovanega “zlatega pravila”. Gre za Kristusove besede iz Matejevega evangelija: “Vse, kar hočete, da bi ljudje storili vam, tudi vi storite njim.” (Matej 7,12) Zakaj je to pravilo “zlato”, tudi ko gre za družinsko življenje? Prvič, zato ker ga je enostavno razumeti. Ne potrebujete poglobljenega razumevanja psihologije. Ko gre za odločitev, kako boste ravnali, ne rabite raziskovati vseh odtenkov filozofije ali etike. Zadostuje, da si predstavljate sebe na mestu druge osebe. In to je nekaj, kar zmore celo majhen otrok. In drugič, zlato pravilo prinaša korist vsem. Ste kdaj srečali ljudi, ki so prepričani, da morajo poraziti druge, če želijo zmagati? V vsakem človeku vidijo tekmeca za materialne ali nematerialne dobrine, ki so po njihovem prepričanju omejene. Tudi v družini je velikokrat tako. Toda če živimo po zlatem pravilu, vsi zmagajo. Če starši ravnajo z otroki tako, kot si želijo, da bi otroci ravnali z njimi, otroci dobijo. Če otroci ravnajo na enak način, so zmagovalci starši. Kaj je to, kar si želimo zase in kar naj bi postalo pravilo našega ravnanja z drugimi? Nobena družina ni popolna; v vsaki se kdaj skregamo, včasih celo ne govorimo drug z drugim. Toda družina je prostor, kjer lahko zadovoljimo svojo najglobljo potrebo po tem, da smo ljubljeni. Ne zaradi, ampak navkljub. Takšna ljubezen in sprejemanje je kot kisik za dušo. Globoko v sebi si vsakdo želi vedeti, da je pomemben, da šteje, in to prav takšen, kot je. Zato pokažimo članom svoje družine, da jih ljubimo. Ne zato, kar lahko naredijo, ampak preprosto zato, ker so. Tesno povezana s potrebo po ljubezni je naša želja biti cenjen. Zavedati se, da to, kar delamo, šteje in gradi naš občutek lastne vrednosti. In enako velja tudi za naše družinske člane. Zato jim pokažimo, da smo opazili njihov trud in da ga cenimo, tudi če rezultati niso vedno idealni. Ne glejmo njihovega dela in prispevka k skupnemu življenju kot nekaj samoumevnega. Zahvalimo se ob vsaki priložnosti in s tem pokažimo, da cenimo to, kar je bilo narejeno. Dobri družinski odnosi zahtevajo zaupanje. Če ni zaupanja, ne more biti odprtega in iskrenega pogovora. Zato si pridobimo zaupanje tako, da bomo delali, kar govorimo, se osredotočali na skupne cilje in ne na lastne namene, poslušali z odprtimi mislimi, izkazovali sočutje in varovali to, kar nam je zaupano. Ko nas drugi spoštujejo, se to dotakne nečesa, kar je globoko v nas. Potrjuje naše dostojanstvo in gradi našo gotovost. Zato pazimo na svoje besede in dejanja. Govorimo in ravnajmo tako, da bomo izkazovali spoštovanje do članov svoje družine in potrjevali njihovo veljavo in vrednost. Številne težave, s katerimi se soočamo v svojem družinskem življenju, so posledica pomanjkanja razumevanja. Zelo hitro najdemo napake pri drugih, še posebej ko se ti ne prilagajajo vzorcem ali merilom, ki se jih držimo mi. Toda če se jih potrudimo razumeti, pogosto odkrijemo, da njihova pot ali način ni napačen, ampak preprosto drugačen. Za to pa je potrebna drža prilagodljivosti in poučljivosti. In pri tem ne pozabimo: med vedeti in razumeti je velika razlika. O nečem lahko vemo zelo veliko, pa tega v resnici ne razumemo. In enako velja tudi za ljudi, s katerimi živimo. Če povzamemo: pot do srečnejšega in bolj zadovoljujočega družinskega življenja je v tem, da se do drugih družinskih članov vedemo tako, kot si želimo, da bi se oni vedli do nas. In to je nekaj s čimer lahko začnemo že danes. http://www.rtvslo.si/podcast Wed, 20 Mar 2019 04:55:46 +0000 Zmago Godina: Zlato pravilo družinskega življenja Mladost sem preživel na vasi, v ta pravi šest članski družini – oče, mama in štirje otroci. Ne morem reči, da sta bila starša stroga, a pri nas se je vedno vedelo kaj se sme in kaj ne, da je treba spoštovati avtoriteto staršev, starih staršev in učiteljev, da je treba pozdravljati in do vsakogar gojiti spoštljiv odnos, da besede hvala, prosim in oprosti rešujejo še tako zahtevne zaplete med nami. Seveda štirje fantje namazani z vsemi žavbami nismo bili za naše starše vselej enostaven zalogaj… in je bilo treba kdaj dvigniti glas, a je bila verjetno mami učiteljici po poklicu srčna potrpežljivost kar v zibko položena. Iz izkušenj lahko rečem, kako pomembna je družina za celovit razvoj posameznika. Prisotnost očeta pravijo – ne le psihoanalitiki -, je ključnega pomena za razvoj morane razsodnosti mladega človeka, fantov še posebej. Podoba družine se spreminja, a nekaj je gotovo – prisotnost očeta in mame, ki se imata odgovorno rada, je najboljše zagotovilo za zdrav in celovit razvoj mladostnikov. To je kot ideal, a praksa je pogosto drugačna… veliko je ločitev, porok je vse manj, enostarševska družina je morebiti prepogost model. Otroci so vse preveč prepuščeni sami sebi in surovi medijski mašineriji za relativizacijo vsega kar šteje… so prevečkrat izgubljeni v vesolju vrednostnega pišmeuhovstva nas odraslih. Zakaj tradicionalni krščanski vrednostni vzorci, mednje štejemo zvestobo, stanovitnost, poštenost, resnicoljubnost, sočutje, dobroto, usmiljenje in odpuščanje tehtajo manj kot kariera, uspešnost, prestiž in denar? Zakaj veljaš za konzervativnega, če si proti abortusu in evtanaziji, če se ne strinjaš s tem, da bi istospolni pari lahko posvojili otroke, če ti je tuja teorija izbire spola… če javno priznaš, da si veren in hodiš v cerkev? Zakaj ima toliko ljudi, tudi mladih, težavo z iskanjem smisla življenja in lovijo samomorilne misli? Zakaj je toliko ekranskih, kemičnih in drugih zasvojenosti… Ker smo razvrednotili pomen družine, ker ni nič več sveto, ker smo krščanskega Boga potisnili v evropsko čakalnico…veliko govorimo o krizi, a v krizi je dejansko preprosta kmečka pamet, ki je kdaj znala tudi v reševanje vsakodnevnih zgodb tkati tudi svetopisemske napotke… Za zaključek le nekaj vrstic iz 6.poglavja pisma apostola Pavla Efežanom: »Otroci, ubogajte svoje starše v Gospodu, kajti tako je prav. ‘Spoštuj očeta in mater’-to je prva zapoved z obljubo: ‘da ti bo dobro in boš dolgo živel na zemlji.« Blagoslovljen dan vsem. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/03/19/DuhovnamiselMMC.PR1.20190319.2.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 387 clean Mladost sem preživel na vasi, v ta pravi šest članski družini – oče, mama in štirje otroci. Ne morem reči, da sta bila starša stroga, a pri nas se je vedno vedelo kaj se sme in kaj ne, da je treba spoštovati avtoriteto staršev, starih staršev in učiteljev, da je treba pozdravljati in do vsakogar gojiti spoštljiv odnos, da besede hvala, prosim in oprosti rešujejo še tako zahtevne zaplete med nami. Seveda štirje fantje namazani z vsemi žavbami nismo bili za naše starše vselej enostaven zalogaj… in je bilo treba kdaj dvigniti glas, a je bila verjetno mami učiteljici po poklicu srčna potrpežljivost kar v zibko položena. Iz izkušenj lahko rečem, kako pomembna je družina za celovit razvoj posameznika. Prisotnost očeta pravijo – ne le psihoanalitiki -, je ključnega pomena za razvoj morane razsodnosti mladega človeka, fantov še posebej. Podoba družine se spreminja, a nekaj je gotovo – prisotnost očeta in mame, ki se imata odgovorno rada, je najboljše zagotovilo za zdrav in celovit razvoj mladostnikov. To je kot ideal, a praksa je pogosto drugačna… veliko je ločitev, porok je vse manj, enostarševska družina je morebiti prepogost model. Otroci so vse preveč prepuščeni sami sebi in surovi medijski mašineriji za relativizacijo vsega kar šteje… so prevečkrat izgubljeni v vesolju vrednostnega pišmeuhovstva nas odraslih. Zakaj tradicionalni krščanski vrednostni vzorci, mednje štejemo zvestobo, stanovitnost, poštenost, resnicoljubnost, sočutje, dobroto, usmiljenje in odpuščanje tehtajo manj kot kariera, uspešnost, prestiž in denar? Zakaj veljaš za konzervativnega, če si proti abortusu in evtanaziji, če se ne strinjaš s tem, da bi istospolni pari lahko posvojili otroke, če ti je tuja teorija izbire spola… če javno priznaš, da si veren in hodiš v cerkev? Zakaj ima toliko ljudi, tudi mladih, težavo z iskanjem smisla življenja in lovijo samomorilne misli? Zakaj je toliko ekranskih, kemičnih in drugih zasvojenosti… Ker smo razvrednotili pomen družine, ker ni nič več sveto, ker smo krščanskega Boga potisnili v evropsko čakalnico…veliko govorimo o krizi, a v krizi je dejansko preprosta kmečka pamet, ki je kdaj znala tudi v reševanje vsakodnevnih zgodb tkati tudi svetopisemske napotke… Za zaključek le nekaj vrstic iz 6.poglavja pisma apostola Pavla Efežanom: »Otroci, ubogajte svoje starše v Gospodu, kajti tako je prav. ‘Spoštuj očeta in mater’-to je prva zapoved z obljubo: ‘da ti bo dobro in boš dolgo živel na zemlji.« Blagoslovljen dan vsem. http://www.rtvslo.si/podcast Tue, 19 Mar 2019 04:56:27 +0000 Marko Rečnik: Teden družine Prav mogoče, da se že bojite, kako bo izgledal vaš današnji dan. Na koncu boste utrujeni, kajne? Ne samo vi, tudi vaši otroci ali vnuki, na katere ste pravkar pomislili. Kaj vse jih čaka! In vas skupaj z njimi! Po šoli jih boste peljali na še verouk in angleščino, potem na trening nogometa, pa na tekmo morda, potem še na klarinet v glasbeno šolo. Ali pa na plesne vaje. Ali pa na morda še nekaj, kar ste si sami kot otroci želeli, pa niste imeli možnosti za to. Res utrujajoče. Mnogi med nami menimo, da je dobra vzgoja 24-urni nadzor nad otroki. Biti menedžer svojega otroka, ki mu do vrha napolnimo vsakdan z obveznostmi, da slučajno ne bi pomislil na neumnosti. Da ne bi zašel v drogo, v slabo družbo, v kakšno drugo nevarnost. Ali pa, da ne bi bil ves čas doma, da bi se imeli starši čas umakniti pred njim in njegovimi sitnimi vprašanji. Pa je to kvečjemu samo razlog, zaradi katerega starši postajajo preutrujeni in še bolj sitni taksisti, otroci pa popolnoma nesamostojne in neustvarjalne ovce. Nekaj strašljivega je dandanes imeti urnik z luknjami. Neopredeljeni čas sredi delavnika. Čas za dolgčas, ne za utrujenost. Čas, ko ne otroci ne mi ne vemo, kaj bodo počeli in kje bodo. Toda prav čas za nekaj nedoločenega, čas za nekaj popolnoma prepuščenega človekovi domišljiji in njegovi samostojnosti, je čas, ki ga naši otroci najbolj potrebujejo, ker takrat še bolj kot med obveznostmi rasejo. Brskajo po sebi, se odločajo za to, kaj je pomembno njim, ne pa njihovim staršem. Takrat postajajo samostojni ljudje, sposobni lastnih odločitev. Se učijo letati in pasti, pa se spet pobrati. Sami. Nekaj, kar morajo narediti brez vas in ostalih učiteljev, trenerjev in vzgojiteljev, sicer tega ne bodo znali nikoli. Ne skrbite. Če vas bodo potrebovali, vas bodo poklicali. Če pa vas ne bodo, to ne pomeni, da vas nimajo radi. Pomeni, da jih imate radi vi. Ker jim zaupate. To je največ, kar lahko damo svojim otrokom: zaupanje. Nekaj takega, kar nam daje Bog, ko nas pusti, da se v tem svetu sami vozimo s kolesom. Tudi če ve, da bomo padli. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/03/18/DuhovnamiselMMC.PR1.20190318.1.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 355 clean Prav mogoče, da se že bojite, kako bo izgledal vaš današnji dan. Na koncu boste utrujeni, kajne? Ne samo vi, tudi vaši otroci ali vnuki, na katere ste pravkar pomislili. Kaj vse jih čaka! In vas skupaj z njimi! Po šoli jih boste peljali na še verouk in angleščino, potem na trening nogometa, pa na tekmo morda, potem še na klarinet v glasbeno šolo. Ali pa na plesne vaje. Ali pa na morda še nekaj, kar ste si sami kot otroci želeli, pa niste imeli možnosti za to. Res utrujajoče. Mnogi med nami menimo, da je dobra vzgoja 24-urni nadzor nad otroki. Biti menedžer svojega otroka, ki mu do vrha napolnimo vsakdan z obveznostmi, da slučajno ne bi pomislil na neumnosti. Da ne bi zašel v drogo, v slabo družbo, v kakšno drugo nevarnost. Ali pa, da ne bi bil ves čas doma, da bi se imeli starši čas umakniti pred njim in njegovimi sitnimi vprašanji. Pa je to kvečjemu samo razlog, zaradi katerega starši postajajo preutrujeni in še bolj sitni taksisti, otroci pa popolnoma nesamostojne in neustvarjalne ovce. Nekaj strašljivega je dandanes imeti urnik z luknjami. Neopredeljeni čas sredi delavnika. Čas za dolgčas, ne za utrujenost. Čas, ko ne otroci ne mi ne vemo, kaj bodo počeli in kje bodo. Toda prav čas za nekaj nedoločenega, čas za nekaj popolnoma prepuščenega človekovi domišljiji in njegovi samostojnosti, je čas, ki ga naši otroci najbolj potrebujejo, ker takrat še bolj kot med obveznostmi rasejo. Brskajo po sebi, se odločajo za to, kaj je pomembno njim, ne pa njihovim staršem. Takrat postajajo samostojni ljudje, sposobni lastnih odločitev. Se učijo letati in pasti, pa se spet pobrati. Sami. Nekaj, kar morajo narediti brez vas in ostalih učiteljev, trenerjev in vzgojiteljev, sicer tega ne bodo znali nikoli. Ne skrbite. Če vas bodo potrebovali, vas bodo poklicali. Če pa vas ne bodo, to ne pomeni, da vas nimajo radi. Pomeni, da jih imate radi vi. Ker jim zaupate. To je največ, kar lahko damo svojim otrokom: zaupanje. Nekaj takega, kar nam daje Bog, ko nas pusti, da se v tem svetu sami vozimo s kolesom. Tudi če ve, da bomo padli. http://www.rtvslo.si/podcast Mon, 18 Mar 2019 04:55:55 +0000 Marko Rijavec: Čas za dolgčas Konec lanskega leta je pri založbi Ognjišče izšla svojevrstna zbirka duhovne proze z naslovom Zasidrani v veri. V njej avtor, pravnik in ekonomist, dr. Peter Millónig razmišlja ob sto pojmih, pojavih in temah, ki jih odpira življenje. V današnji Duhovni misli boste lahko prisluhnili razmisleku z naslovom »Gospodov dan«. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/03/17/DuhovnamiselMMC.PR1.20190317.7.0650.mp3 RTVSLO – Prvi 259 clean Konec lanskega leta je pri založbi Ognjišče izšla svojevrstna zbirka duhovne proze z naslovom Zasidrani v veri. V njej avtor, pravnik in ekonomist, dr. Peter Millónig razmišlja ob sto pojmih, pojavih in temah, ki jih odpira življenje. V današnji Duhovni misli boste lahko prisluhnili razmisleku z naslovom »Gospodov dan«. http://www.rtvslo.si/podcast Sun, 17 Mar 2019 05:54:19 +0000 Peter Millonig: Gospodov dan Ljudje radi ocenjujemo ljudi, se nanje odzivamo po prvem vtisu. Ko na ta način v človeka vlagamo svoja pričakovanje, prej ali slej pride do kratkega stika. Narobe ocenimo konkretno vlogo, občutke, potrebe drugega človeka. Potem se zazdi, da nepričakovano stojiva vsak na svojem bregu. Kot prepad lebdi med nama nerazumevanje. Zgodba pripoveduje, da se je poglavar odločil, da bo svojo hčer in pol bogastva dal fantu, ki bo preplaval reko, polno krokodilov. Veliko snubcev se je zbralo in opazovalo, kako bi lahko to nalogo izpolnili. V reki so zagledali človeka, ki je divje plaval, se boril, da ga ne bi napadli krokodili. Srečno je priplaval na drugo stran. Ko je poglavar prišel do njega in mu rekel, da lahko dobi njegovo hčer in bogastvo, ki ga je obljubil, ta človek pogleda in mu pravi, da tega noče, ampak si samo želi najti tistega, ki ga je porinil v vodo. Zgodi se, da skušamo graditi odnose z »dobronamerno« pomočjo, ki pa se lahko pokaže kot povsem neumestna. »Saj ti samo dobro hočem!«, se v življenju zasidra v zavest kot manipulacija, kot nekaj, kar ne kaže spoštovanja do potreb, želja drugega. Gre le za to, da želim drugega zvabiti v moj koncept življenja, mu preprečiti njegovo enkratno pot. In prej ali slej se ta vpraša, kdo me je potisnil v to situacijo, v ta način življenja, ki ni bistvo moje življenjske Poti. Sam želim prevzeti odgovornost za svojo pot, za svoje poslanstvo. Ljudje se bojimo slabih odnosov, prepirov, zamer, sovraštva, ki razžirajo, povzročajo bolečine srca. Želimo si lepo živeti, imeti veliko veselja, radi se družimo s tistimi, ki jim lahko dajemo in nas veseli, da tudi mi dobivamo od njih. A vsak od nas se lahko vpraša, kaj je tisto v meni, kar odpove, me privede do tega, da se odzivam slabo, ko se zaplete, se obnašam drugače kot si želim, kot bi bilo dobro v taki situaciji. V konfliktu si je dobro ponavljati modrost – trdo do problema, mehko do človeka. To je kot kažipot, kot cilj, ki ga znam osmisliti in se mu vztrajno približujem. Na ta način imam tudi sam več trdnosti, saj negujem lep odnos do sebe in drugih. A ko mi ne gre, vedno pomaga, če se priporočam Sv. Duhu, da ne zanemarim ljubezni. Bog nas je ustvaril po svoji podobi, torej sem toliko človek, kolikor sem sposobna ljubiti. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/03/16/DuhovnamiselMMC.PR1.20190316.6.0650.mp3 RTVSLO – Prvi 423 clean Ljudje radi ocenjujemo ljudi, se nanje odzivamo po prvem vtisu. Ko na ta način v človeka vlagamo svoja pričakovanje, prej ali slej pride do kratkega stika. Narobe ocenimo konkretno vlogo, občutke, potrebe drugega človeka. Potem se zazdi, da nepričakovano stojiva vsak na svojem bregu. Kot prepad lebdi med nama nerazumevanje. Zgodba pripoveduje, da se je poglavar odločil, da bo svojo hčer in pol bogastva dal fantu, ki bo preplaval reko, polno krokodilov. Veliko snubcev se je zbralo in opazovalo, kako bi lahko to nalogo izpolnili. V reki so zagledali človeka, ki je divje plaval, se boril, da ga ne bi napadli krokodili. Srečno je priplaval na drugo stran. Ko je poglavar prišel do njega in mu rekel, da lahko dobi njegovo hčer in bogastvo, ki ga je obljubil, ta človek pogleda in mu pravi, da tega noče, ampak si samo želi najti tistega, ki ga je porinil v vodo. Zgodi se, da skušamo graditi odnose z »dobronamerno« pomočjo, ki pa se lahko pokaže kot povsem neumestna. »Saj ti samo dobro hočem!«, se v življenju zasidra v zavest kot manipulacija, kot nekaj, kar ne kaže spoštovanja do potreb, želja drugega. Gre le za to, da želim drugega zvabiti v moj koncept življenja, mu preprečiti njegovo enkratno pot. In prej ali slej se ta vpraša, kdo me je potisnil v to situacijo, v ta način življenja, ki ni bistvo moje življenjske Poti. Sam želim prevzeti odgovornost za svojo pot, za svoje poslanstvo. Ljudje se bojimo slabih odnosov, prepirov, zamer, sovraštva, ki razžirajo, povzročajo bolečine srca. Želimo si lepo živeti, imeti veliko veselja, radi se družimo s tistimi, ki jim lahko dajemo in nas veseli, da tudi mi dobivamo od njih. A vsak od nas se lahko vpraša, kaj je tisto v meni, kar odpove, me privede do tega, da se odzivam slabo, ko se zaplete, se obnašam drugače kot si želim, kot bi bilo dobro v taki situaciji. V konfliktu si je dobro ponavljati modrost – trdo do problema, mehko do človeka. To je kot kažipot, kot cilj, ki ga znam osmisliti in se mu vztrajno približujem. Na ta način imam tudi sam več trdnosti, saj negujem lep odnos do sebe in drugih. A ko mi ne gre, vedno pomaga, če se priporočam Sv. Duhu, da ne zanemarim ljubezni. Bog nas je ustvaril po svoji podobi, torej sem toliko človek, kolikor sem sposobna ljubiti. http://www.rtvslo.si/podcast Sat, 16 Mar 2019 05:57:03 +0000 Silva Matos: Kdo me je porinil v vodo? Kanadski psiholog Jordan Peterson je avtor knjige 12 pravil za življenje: protistrup za kaos. V njej se na poljuden način dotakne temeljnega vprašanja, kako dobro živeti. Iz tega izhaja tudi niz dvanajstih pravil, ki naj bi nam na praktičen način pomagale na poti k iskanju smisla, pristnejšim medosebnih odnosom in boljšemu življenju nasploh. Deveto poglavje tako namenja komunikaciji, na kateri temeljijo dobri medosebni odnosi. Kakšna je uspešna komunikacija? Kako vzpostaviti globoke vezi? Na kakšen način pristopiti k človeku, sploh če se ta znajde v težavah in o tem spregovori? Najprej se moramo naučiti prisluhniti, pravi Peterson, pogovarjati se namreč v prvi vrsti pomeni, da smo pozorni na sogovornika, da ga poslušamo; tudi govorimo – a predvsem poslušamo. Pogovor dalje ni dajanje nasvetov, nadaljuje avtor. Nasvet je »tisto, kar dobimo, ko si oseba, s katero se pogovarjamo o nečem groznem in težavnem, želi, da bi enostavno utihnili in šli stran.« Sogovorec v tem primeru ne posluša, pač pa zgolj dokazuje svojo večvrednost, na hitro odpravlja problem in se igra vsevednega junaka. Toda v pogovoru si vendarle najprej želimo biti slišani in razumljeni, radi bi izrazili svoja občutja, misli, želje, šele nato bomo morda zaprosili tudi za nasvet. »Neverjetno je, kaj vse ti ljudje povedo, če le poslušaš,« pravi Peterson, »včasih ti bodo celo povedali, kaj je narobe z njimi. Drugič ti bodo povedali celo, kako nameravajo to popraviti. Morda ti bo to nekoč pomagalo pri reševanju lastnega problema.« Pristen intimen pogovor je torej najprej in predvsem poslušanje. Toda zakaj ljudje ne znamo poslušati? Kako to, da začnemo tako hitro dajati nasvete, ki jih naš sogovornik po vsej verjetnosti že čisto dobro pozna? Tehten odgovor na to je podal Carl Rogers, psihoterapevt iz 19. stoletja: »Večina izmed nas ne zmore poslušati,« je zapisal, »čutimo se dolžne, da vrednotimo, ker je poslušanje prenevarno. Toda prva zahteva je prav pogum, ki ga nimamo vedno.« Zakaj pogum, se morda sprašujemo. »Zato, ker nas lahko pogovor spremeni,« odgovarja Peterson. Sogovorec nam namreč odkriva plati življenja, ki jih morda še ne poznamo, kaže nam svoj pravi obraz, razkriva čustva, se podaja z nami na skupno odkrivanje sveta. Če poslušamo pozorno in brez predsodkov, nam bodo ljudje povedali marsikaj, in to brez laži in prikrivanja. Z nami bodo delili »najčudovitejša, najbolj nenavadna in zanimiva doživetja. Le redki pogovori bodo zares dolgočasni. (In to je tudi način, kako preveriti, ali zares poslušamo – če je pogovor dolgočasen, verjetno nismo zares pri stvari.)« Zato nas Peterson poziva, naj se držimo devetega pravila za dobro življenje: »Domnevaj, da oseba, ki jo poslušaš, morda ve nekaj, česar ti ne.« http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/03/15/DuhovnamiselMMC.PR1.20190315.5.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 1800 clean Kanadski psiholog Jordan Peterson je avtor knjige 12 pravil za življenje: protistrup za kaos. V njej se na poljuden način dotakne temeljnega vprašanja, kako dobro živeti. Iz tega izhaja tudi niz dvanajstih pravil, ki naj bi nam na praktičen način pomagale na poti k iskanju smisla, pristnejšim medosebnih odnosom in boljšemu življenju nasploh. Deveto poglavje tako namenja komunikaciji, na kateri temeljijo dobri medosebni odnosi. Kakšna je uspešna komunikacija? Kako vzpostaviti globoke vezi? Na kakšen način pristopiti k človeku, sploh če se ta znajde v težavah in o tem spregovori? Najprej se moramo naučiti prisluhniti, pravi Peterson, pogovarjati se namreč v prvi vrsti pomeni, da smo pozorni na sogovornika, da ga poslušamo; tudi govorimo – a predvsem poslušamo. Pogovor dalje ni dajanje nasvetov, nadaljuje avtor. Nasvet je »tisto, kar dobimo, ko si oseba, s katero se pogovarjamo o nečem groznem in težavnem, želi, da bi enostavno utihnili in šli stran.« Sogovorec v tem primeru ne posluša, pač pa zgolj dokazuje svojo večvrednost, na hitro odpravlja problem in se igra vsevednega junaka. Toda v pogovoru si vendarle najprej želimo biti slišani in razumljeni, radi bi izrazili svoja občutja, misli, želje, šele nato bomo morda zaprosili tudi za nasvet. »Neverjetno je, kaj vse ti ljudje povedo, če le poslušaš,« pravi Peterson, »včasih ti bodo celo povedali, kaj je narobe z njimi. Drugič ti bodo povedali celo, kako nameravajo to popraviti. Morda ti bo to nekoč pomagalo pri reševanju lastnega problema.« Pristen intimen pogovor je torej najprej in predvsem poslušanje. Toda zakaj ljudje ne znamo poslušati? Kako to, da začnemo tako hitro dajati nasvete, ki jih naš sogovornik po vsej verjetnosti že čisto dobro pozna? Tehten odgovor na to je podal Carl Rogers, psihoterapevt iz 19. stoletja: »Večina izmed nas ne zmore poslušati,« je zapisal, »čutimo se dolžne, da vrednotimo, ker je poslušanje prenevarno. Toda prva zahteva je prav pogum, ki ga nimamo vedno.« Zakaj pogum, se morda sprašujemo. »Zato, ker nas lahko pogovor spremeni,« odgovarja Peterson. Sogovorec nam namreč odkriva plati življenja, ki jih morda še ne poznamo, kaže nam svoj pravi obraz, razkriva čustva, se podaja z nami na skupno odkrivanje sveta. Če poslušamo pozorno in brez predsodkov, nam bodo ljudje povedali marsikaj, in to brez laži in prikrivanja. Z nami bodo delili »najčudovitejša, najbolj nenavadna in zanimiva doživetja. Le redki pogovori bodo zares dolgočasni. (In to je tudi način, kako preveriti, ali zares poslušamo – če je pogovor dolgočasen, verjetno nismo zares pri stvari.)« Zato nas Peterson poziva, naj se držimo devetega pravila za dobro življenje: »Domnevaj, da oseba, ki jo poslušaš, morda ve nekaj, česar ti ne.« http://www.rtvslo.si/podcast Fri, 15 Mar 2019 05:20:00 +0000 Polonca Zupančič: Peterson o pristnem poslušanju Verjetno si, cenjene poslušalke in poslušalci, svojega življenja ne predstavljate brez stikala. Gre za na videz preprosto pripravo za vključevanje ali izključevanje električnega toka. Kaj vse lahko človek naredi z enim samim pritiskom na stikalo, ki je seveda izdelano po zadnjih modnih smernicah: inovativno, moderno in estetsko dovršeno. Z njim med drugim prižigamo tudi luči po naših domovih. Da je svetloba pomemben vir življenja, se je poblisnilo tudi Bogu. In to že prvi dan. Zemlja se mu je namreč brez svetlobe zdela pusta in prazna. Mogoče se je bal teme, ki se je razprostirala nad globinami. Že prvi dan ustvarjanja je imel v mislih tudi počitek, zato je svetlobo imenoval dan, temo pa noč. A svetloba mu še kar ni dala miru. K njej se je ponovno vrnil četrti dan. Še prej pa je naredil obok in ločil vode, ki so bile pod obokom, od tistih nad njim. Bog je obok imenoval nebo. Nato je odšel k počitku. Tretji dan se je posvetil vodam pod nebom. Tako smo dobili zemljo in morje. Četrti dan je na prostrani nebesni obok pritrdil še luči, ki naj bi ločevale dan od noči in bile znamenja za čase, dneve in leta. Bog je rekel: »Naj svetijo na nebesnem oboku in razsvetljujejo zemljo!« (Prim. 1 Mz 1,15) Naredil je dve veliki luči: »večjo luč, ki naj gospoduje dnevu, in manjšo luč, ki naj gospoduje noči, ter zvezde« (Prim. 1 Mz 1,16). Ne samo Bog, tudi ljudje, ki nas je Bog ustvaril po svoji podobi, kot svojo podobnost, hrepenimo po svetlobi. A ne samo po tisti, ki jo lahko prižgemo s pritiskom na stikalo, temveč po notranji. Mi smo tisti, ki lahko v naših medsebojnih odnosih naredimo svetlobo in ustvarjamo temo, delamo mir in prizadenemo gorje. Lahko pa prinašamo luč upanja, ko naše življenje prekrijejo temni in grozeči oblaki ter v naših življenjskih predorih prevlada tema. Ne, cenjene poslušalke in poslušalci, ni lahko videti luči na koncu predora. Odvisno je, kako dolg je ta in kako močno svetlobo oddaja luč. Kaj lahko se zgodi, da nam bo kdo na koncu predora čez luč postavil mernik in tako ne bomo videli svetlobe. Tako kot na nebu zaradi oddaljenosti ne vidimo vseh zvezd, ki svetijo v temni noči. Za boljši pogled v zvezdno nebo potrebujemo dober teleskop, pa še takrat mora biti noč jasna. Da bi lahko ugledali luč na koncu življenjskega predora, je teleskop premalo. Skozi njegovo temino lahko prodremo le s pomočjo vere, upanja in ljubezni. Za nekoga izmed vas bo to Božja, za druge pa človeška pomoč. Mogoče boste temino poti lahko prehodili tudi sami. Svetlobo pa boste lahko uzrli šele potem, ko boste ponovno pod obokom dneva ali pa noči. Izhod iz predora je tako vaše edino možno stikalo, s katerim boste lahko ponovno prižgali luč svojega življenja. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/03/14/DuhovnamiselMMC.PR1.20190314.4.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 399 clean Verjetno si, cenjene poslušalke in poslušalci, svojega življenja ne predstavljate brez stikala. Gre za na videz preprosto pripravo za vključevanje ali izključevanje električnega toka. Kaj vse lahko človek naredi z enim samim pritiskom na stikalo, ki je seveda izdelano po zadnjih modnih smernicah: inovativno, moderno in estetsko dovršeno. Z njim med drugim prižigamo tudi luči po naših domovih. Da je svetloba pomemben vir življenja, se je poblisnilo tudi Bogu. In to že prvi dan. Zemlja se mu je namreč brez svetlobe zdela pusta in prazna. Mogoče se je bal teme, ki se je razprostirala nad globinami. Že prvi dan ustvarjanja je imel v mislih tudi počitek, zato je svetlobo imenoval dan, temo pa noč. A svetloba mu še kar ni dala miru. K njej se je ponovno vrnil četrti dan. Še prej pa je naredil obok in ločil vode, ki so bile pod obokom, od tistih nad njim. Bog je obok imenoval nebo. Nato je odšel k počitku. Tretji dan se je posvetil vodam pod nebom. Tako smo dobili zemljo in morje. Četrti dan je na prostrani nebesni obok pritrdil še luči, ki naj bi ločevale dan od noči in bile znamenja za čase, dneve in leta. Bog je rekel: »Naj svetijo na nebesnem oboku in razsvetljujejo zemljo!« (Prim. 1 Mz 1,15) Naredil je dve veliki luči: »večjo luč, ki naj gospoduje dnevu, in manjšo luč, ki naj gospoduje noči, ter zvezde« (Prim. 1 Mz 1,16). Ne samo Bog, tudi ljudje, ki nas je Bog ustvaril po svoji podobi, kot svojo podobnost, hrepenimo po svetlobi. A ne samo po tisti, ki jo lahko prižgemo s pritiskom na stikalo, temveč po notranji. Mi smo tisti, ki lahko v naših medsebojnih odnosih naredimo svetlobo in ustvarjamo temo, delamo mir in prizadenemo gorje. Lahko pa prinašamo luč upanja, ko naše življenje prekrijejo temni in grozeči oblaki ter v naših življenjskih predorih prevlada tema. Ne, cenjene poslušalke in poslušalci, ni lahko videti luči na koncu predora. Odvisno je, kako dolg je ta in kako močno svetlobo oddaja luč. Kaj lahko se zgodi, da nam bo kdo na koncu predora čez luč postavil mernik in tako ne bomo videli svetlobe. Tako kot na nebu zaradi oddaljenosti ne vidimo vseh zvezd, ki svetijo v temni noči. Za boljši pogled v zvezdno nebo potrebujemo dober teleskop, pa še takrat mora biti noč jasna. Da bi lahko ugledali luč na koncu življenjskega predora, je teleskop premalo. Skozi njegovo temino lahko prodremo le s pomočjo vere, upanja in ljubezni. Za nekoga izmed vas bo to Božja, za druge pa človeška pomoč. Mogoče boste temino poti lahko prehodili tudi sami. Svetlobo pa boste lahko uzrli šele potem, ko boste ponovno pod obokom dneva ali pa noči. Izhod iz predora je tako vaše edino možno stikalo, s katerim boste lahko ponovno prižgali luč svojega življenja. http://www.rtvslo.si/podcast Thu, 14 Mar 2019 04:56:39 +0000 Alenka Veber: Življenjsko stikalo Človeku najbližja realnost je vsakdanji svet. Vsakdanji svet predstavlja območje človeškega življenja, ki se nam zdi neposredno dostopno našim posegom vanj, ki ga dobro razumemo in se lahko znajdemo v njem. Osnovna dejavnost ljudi v vsakdanjem svetu je socialna interakcija, to je medsebojno sodelovanje in komuniciranje. V vsakdanji socialni interakciji sovpada »tu in sedaj« vsakega posameznika s »tu in sedaj« partnerjev v interakciji. Pri tem je najpomembnejše, ali in koliko socialna interakcija prispeva k ohranjanju osnovnih kvalitet človečnosti: svobodo, odgovornosti za svoje početje in skupnostno življenje ter solidarnosti. Ravno tu pa je prišlo v zadnjem desetletju z vstopom novih medijskih in informacijskih tehnologij ter potrošnje v naša življenja, do velikih sprememb. Nove medijske in informacijske tehnologije, vsiljeni načini potrošnje in preživljanja prostega časa nas zasipajo z navidezno neznanskimi »novimi možnostmi«, »izbirami«, »poželenji« in nas prepričujejo, kako služijo našim potrebam in željam. V resnici pa so okupirali naš vsakdanji svet in nam kradejo čas za socialnost in odnose. Vtis, da smo svobodni, je le iluzija, ki nas dela vse bolj odvisne od tržnih ponudnikov zadovoljitev želja, vse manj odgovorne za učinke potrošniškega vedenja in vse manj solidarne in skupnostno naravnane. Tu je na delu neznanska socialna in kulturna, pa tudi mentalna regresija, ki poraja zametke nove barbarizacije po vsem svetu. Srž te barbarizacije je egoistična drža do sveta, kjer vsak skrbi samo za sebe in svoje potrebe. Če se ne zavemo teh procesov, sami prispevamo k tej barbarizaciji, pa četudi samo s svojo pasivno držo. Zato se tej barbarizaciji lahko upremo samo s tem, da se vrnemo v skupnostne oblike življenja, da ostrimo občutljivost za ljudi okrog sebe, za sodelovanje in solidarnost v vsakdanjem življenju. Predvsem pa, da ne zapiramo oči pred bolečino in trpljenjem ljudi okrog nas. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/03/13/DuhovnamiselMMC.PR1.20190313.3.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 357 clean Človeku najbližja realnost je vsakdanji svet. Vsakdanji svet predstavlja območje človeškega življenja, ki se nam zdi neposredno dostopno našim posegom vanj, ki ga dobro razumemo in se lahko znajdemo v njem. Osnovna dejavnost ljudi v vsakdanjem svetu je socialna interakcija, to je medsebojno sodelovanje in komuniciranje. V vsakdanji socialni interakciji sovpada »tu in sedaj« vsakega posameznika s »tu in sedaj« partnerjev v interakciji. Pri tem je najpomembnejše, ali in koliko socialna interakcija prispeva k ohranjanju osnovnih kvalitet človečnosti: svobodo, odgovornosti za svoje početje in skupnostno življenje ter solidarnosti. Ravno tu pa je prišlo v zadnjem desetletju z vstopom novih medijskih in informacijskih tehnologij ter potrošnje v naša življenja, do velikih sprememb. Nove medijske in informacijske tehnologije, vsiljeni načini potrošnje in preživljanja prostega časa nas zasipajo z navidezno neznanskimi »novimi možnostmi«, »izbirami«, »poželenji« in nas prepričujejo, kako služijo našim potrebam in željam. V resnici pa so okupirali naš vsakdanji svet in nam kradejo čas za socialnost in odnose. Vtis, da smo svobodni, je le iluzija, ki nas dela vse bolj odvisne od tržnih ponudnikov zadovoljitev želja, vse manj odgovorne za učinke potrošniškega vedenja in vse manj solidarne in skupnostno naravnane. Tu je na delu neznanska socialna in kulturna, pa tudi mentalna regresija, ki poraja zametke nove barbarizacije po vsem svetu. Srž te barbarizacije je egoistična drža do sveta, kjer vsak skrbi samo za sebe in svoje potrebe. Če se ne zavemo teh procesov, sami prispevamo k tej barbarizaciji, pa četudi samo s svojo pasivno držo. Zato se tej barbarizaciji lahko upremo samo s tem, da se vrnemo v skupnostne oblike življenja, da ostrimo občutljivost za ljudi okrog sebe, za sodelovanje in solidarnost v vsakdanjem življenju. Predvsem pa, da ne zapiramo oči pred bolečino in trpljenjem ljudi okrog nas. http://www.rtvslo.si/podcast Wed, 13 Mar 2019 04:55:57 +0000 Andrej Ule: Tu in sedaj Vedno sem rada potovala in včasih mi je kar malo žal, da sedaj, ko imam čas, tega ne morem več. Če se primerjam z drugimi, sem nekje v sredi. Mnogi prepotujejo veliko več in so skoraj ves čas nekje na poti. Drugi pa morda sploh ne potujejo in ostajajo ves čas doma. Sicer pa sploh ni pomembno, koliko potuješ, ampak kako zadovoljno živiš. Nič ti ne pomaga, če si ves čas na poti, pa nikjer ne najdeš miru. Prav tako hudo je tudi, če si ves nesrečen doma in si nemiren zaradi nezadovoljstva. Pogovarjala sem se z znanko, malo mlajšo od mene. Potovala je približno toliko kot jaz, pred kratkim je ovdovela. Zdaj bi lahko več potovala, pa razmišlja malo drugače: »Ljudje danes zelo veliko potujejo, v daljne dežele, o katerih se nam včasih še sanjalo ni. V enem samem letu so v Avstraliji, pa v Peruju in nekje v Afriki in ne vem kje še vse. O Evropi sploh ni vredno govoriti. Ampak ali ni to tudi neke vrste beg pred seboj? Ne znajo biti sami s seboj. Lahko greš na konec sveta, ampak samemu sebi ne moreš uiti.« Premišljujem o teh njenih besedah. Morda ne veljajo za vse ljudi, ki potujejo, za nekatere pa prav gotovo. Tudi reklame govorijo o daljnih potovanjih in junak si, če greš daleč, na kraj, kjer drugi še niso bili. Nikjer pa ne najdemo reklame, ki bi ljudi spodbujala, da se ustavijo, pogledajo vase in preprosto samo so. To ne prinaša posebnega priznanja, prinaša pa človeku, ki to dela, veliko notranje zadovoljstvo. Samo tega ne moreš izmeriti, tehtati, prešteti … Očitno gre za neko drugačno resničnost. Vsem ljudem, ki se odločajo za svoj dopust, bi želela, da se odločijo za takšnega, ki jim bo osebno najbolj v pomoč. Ne vem, če se bodo spočiti vrnili z dopusta, na katerega so odšli v stresu, ves čas živeli pod adrenalinsko napetostjo in se potem čisto v zadnjem trenutku vrnili domov. Čim starejši človek postaja, toliko več miru potrebuje. In dovolj časa, da pogleda vase, se ozre nazaj na prehojeno pot in o njej premisli. Pa da se ozre tudi na vse, kar je onkraj te resničnosti, ki jo lahko vidimo, slišimo in otipamo. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/03/12/DuhovnamiselMMC.PR1.20190312.2.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 394 clean Vedno sem rada potovala in včasih mi je kar malo žal, da sedaj, ko imam čas, tega ne morem več. Če se primerjam z drugimi, sem nekje v sredi. Mnogi prepotujejo veliko več in so skoraj ves čas nekje na poti. Drugi pa morda sploh ne potujejo in ostajajo ves čas doma. Sicer pa sploh ni pomembno, koliko potuješ, ampak kako zadovoljno živiš. Nič ti ne pomaga, če si ves čas na poti, pa nikjer ne najdeš miru. Prav tako hudo je tudi, če si ves nesrečen doma in si nemiren zaradi nezadovoljstva. Pogovarjala sem se z znanko, malo mlajšo od mene. Potovala je približno toliko kot jaz, pred kratkim je ovdovela. Zdaj bi lahko več potovala, pa razmišlja malo drugače: »Ljudje danes zelo veliko potujejo, v daljne dežele, o katerih se nam včasih še sanjalo ni. V enem samem letu so v Avstraliji, pa v Peruju in nekje v Afriki in ne vem kje še vse. O Evropi sploh ni vredno govoriti. Ampak ali ni to tudi neke vrste beg pred seboj? Ne znajo biti sami s seboj. Lahko greš na konec sveta, ampak samemu sebi ne moreš uiti.« Premišljujem o teh njenih besedah. Morda ne veljajo za vse ljudi, ki potujejo, za nekatere pa prav gotovo. Tudi reklame govorijo o daljnih potovanjih in junak si, če greš daleč, na kraj, kjer drugi še niso bili. Nikjer pa ne najdemo reklame, ki bi ljudi spodbujala, da se ustavijo, pogledajo vase in preprosto samo so. To ne prinaša posebnega priznanja, prinaša pa človeku, ki to dela, veliko notranje zadovoljstvo. Samo tega ne moreš izmeriti, tehtati, prešteti … Očitno gre za neko drugačno resničnost. Vsem ljudem, ki se odločajo za svoj dopust, bi želela, da se odločijo za takšnega, ki jim bo osebno najbolj v pomoč. Ne vem, če se bodo spočiti vrnili z dopusta, na katerega so odšli v stresu, ves čas živeli pod adrenalinsko napetostjo in se potem čisto v zadnjem trenutku vrnili domov. Čim starejši človek postaja, toliko več miru potrebuje. In dovolj časa, da pogleda vase, se ozre nazaj na prehojeno pot in o njej premisli. Pa da se ozre tudi na vse, kar je onkraj te resničnosti, ki jo lahko vidimo, slišimo in otipamo. http://www.rtvslo.si/podcast Tue, 12 Mar 2019 04:56:34 +0000 Metka Klevišar: Kot beg pred seboj Post je tema, ki običajno ne navdušuje velikega števila ljudi. Večina v postu vidi aktivnost, ki naj bi spodbujala izgubo telesne teže ali prispevala k čiščenju telesa. Toda Sveto pismo v svojih več kakor šestdesetih omembah post povezuje z duhovnimi vprašanji. Po navadi z molitvijo in pogosto v kontekstu posebne potrebe ali prošnje. To nas ne bi smelo presenetiti, saj vsa večja svetovna verstva ‒ vključno z judovstvom, islamom, hinduizmom in budizmom ‒ uporabljajo in promovirajo post v povezavi z verskim življenjem. Kaj je post? Post je popolna, delna ali izbirna prostovoljna odpoved določeni snovi ‒ običajno hrani in/ali pijači ‒ oziroma določeni dejavnosti. V Svetem pismu je post kot popolna odpoved hrani in pijači za krajše časovno obdobje prikazan kot skrajni odziv na strahotno stisko kakršno na primer vidimo pri kraljici Esteri, ki ji je skupaj z njenim ljudstvom grozila usmrtitev (Estera 4,6). Delni post, ki je najpogostejša oblika posta, vidimo v Jezusovi izkušnji štiridesetdnevnega posta, ko se je ta odpovedal hrani, ne pa tudi vodi (Lk 4,2). Izbirni post pa je opisan v primeru preroka Daniela, ki se je za tri tedne odpovedal “okusnim jedem, mesu in vinu” (Dan 10,3). Post ni le vzdržnost od hrane ali pijače, ampak lahko vključuje tudi druge dejavnosti. Prerok Daniel v prej omenjenem odlomku pravi, da se je v času svojega izbirnega posta odpovedal maziljenju. V Izaijevi knjigi 58,6.7 pa zasledimo poziv, da naj se ljudstvo posti s tem, da odpne spone krivičnosti, osvobodi zatirane, daje lačnemu svoj kruh in brezdomce pripelje v svoje domove. Vzdržnost od določenih dejanj ali nadomestitev krivičnih s takimi, ki prinašajo pravico, je prav tako post. Pri vsem tem pa je pomembno, da je post vedno prostovoljna odločitev posameznika ali skupnosti. Čeprav je bil v Stari zavezi na dan sprave zahtevan post celotne skupnosti (3. Mojzesova knjiga 16,29.31), pa Nova zaveza nikjer ne zapoveduje posta. Zgolj usmerja nanj in ga vidi kot običajni del vernikovega življenja (npr. v Matej 6,16 “kadar se postite”). In zakaj naj bi postili? V Svetem pismu je post predstavljen kot duhovna disciplina, torej dejavnost, ki je del krščanske duhovnosti in ki posamezniku omogoča osredotočanje na Boga in soočanje s samim seboj (npr. Luka 2,37 in Psalm 69,10.11). Omogoča nam, da čas, ki bi ga sicer uporabili za nakupovanje, pripravo in pospravljanje hrane, uporabimo za molitev, branje Svetega pisma in premišljevanje in da tako užijemo številne duhovne prednosti. Post prav tako osredotoča naše misli in jih naredi jasnejše. Ko naredimo nekaj neobičajnega, nas ta sprememba vsakdanje rutine spominja, da se dogaja nekaj posebnega, kar pomeni, da smo bolj čuječi, in posledica tega so bolj osredotočene in jasnejše misli. Zagotovo pa post prinaša tudi zdravstvene prednosti in iz našega telesa in prebavnega traka čisti toksine, ki so se nabrali v njem. Vse našteto kaže, da je post prednost ne le za našo duhovnost ampak tudi za naše telo in naš um. Dovolite mi za konec še tri nasvete glede posta. Prvič, izberite pravo spodbudo za post. Ta namreč ne pomeni pridobivanje verskih zaslug in izkazovanje lastne pobožnosti niti siljenje Boga, da nas usliši ali deluje v našo korist. Drugič, razmislite o pravi obliki posta. Pri tem pa poleg hrane pomislite tudi na post od medijev, nakupovanja ali uporabe interneta. In kot zadnje, a nikakor najmanj pomembno: posta se lotite postopoma. Tudi tukaj namreč velja, da vaja dela mojstra, če mojster dela vajo. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/03/11/DuhovnamiselMMC.PR1.20190311.1.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 391 clean Post je tema, ki običajno ne navdušuje velikega števila ljudi. Večina v postu vidi aktivnost, ki naj bi spodbujala izgubo telesne teže ali prispevala k čiščenju telesa. Toda Sveto pismo v svojih več kakor šestdesetih omembah post povezuje z duhovnimi vprašanji. Po navadi z molitvijo in pogosto v kontekstu posebne potrebe ali prošnje. To nas ne bi smelo presenetiti, saj vsa večja svetovna verstva ‒ vključno z judovstvom, islamom, hinduizmom in budizmom ‒ uporabljajo in promovirajo post v povezavi z verskim življenjem. Kaj je post? Post je popolna, delna ali izbirna prostovoljna odpoved določeni snovi ‒ običajno hrani in/ali pijači ‒ oziroma določeni dejavnosti. V Svetem pismu je post kot popolna odpoved hrani in pijači za krajše časovno obdobje prikazan kot skrajni odziv na strahotno stisko kakršno na primer vidimo pri kraljici Esteri, ki ji je skupaj z njenim ljudstvom grozila usmrtitev (Estera 4,6). Delni post, ki je najpogostejša oblika posta, vidimo v Jezusovi izkušnji štiridesetdnevnega posta, ko se je ta odpovedal hrani, ne pa tudi vodi (Lk 4,2). Izbirni post pa je opisan v primeru preroka Daniela, ki se je za tri tedne odpovedal “okusnim jedem, mesu in vinu” (Dan 10,3). Post ni le vzdržnost od hrane ali pijače, ampak lahko vključuje tudi druge dejavnosti. Prerok Daniel v prej omenjenem odlomku pravi, da se je v času svojega izbirnega posta odpovedal maziljenju. V Izaijevi knjigi 58,6.7 pa zasledimo poziv, da naj se ljudstvo posti s tem, da odpne spone krivičnosti, osvobodi zatirane, daje lačnemu svoj kruh in brezdomce pripelje v svoje domove. Vzdržnost od določenih dejanj ali nadomestitev krivičnih s takimi, ki prinašajo pravico, je prav tako post. Pri vsem tem pa je pomembno, da je post vedno prostovoljna odločitev posameznika ali skupnosti. Čeprav je bil v Stari zavezi na dan sprave zahtevan post celotne skupnosti (3. Mojzesova knjiga 16,29.31), pa Nova zaveza nikjer ne zapoveduje posta. Zgolj usmerja nanj in ga vidi kot običajni del vernikovega življenja (npr. v Matej 6,16 “kadar se postite”). In zakaj naj bi postili? V Svetem pismu je post predstavljen kot duhovna disciplina, torej dejavnost, ki je del krščanske duhovnosti in ki posamezniku omogoča osredotočanje na Boga in soočanje s samim seboj (npr. Luka 2,37 in Psalm 69,10.11). Omogoča nam, da čas, ki bi ga sicer uporabili za nakupovanje, pripravo in pospravljanje hrane, uporabimo za molitev, branje Svetega pisma in premišljevanje in da tako užijemo številne duhovne prednosti. Post prav tako osredotoča naše misli in jih naredi jasnejše. Ko naredimo nekaj neobičajnega, nas ta sprememba vsakdanje rutine spominja, da se dogaja nekaj posebnega, kar pomeni, da smo bolj čuječi, in posledica tega so bolj osredotočene in jasnejše misli. Zagotovo pa post prinaša tudi zdravstvene prednosti in iz našega telesa in prebavnega traka čisti toksine, ki so se nabrali v njem. Vse našteto kaže, da je post prednost ne le za našo duhovnost ampak tudi za naše telo in naš um. Dovolite mi za konec še tri nasvete glede posta. Prvič, izberite pravo spodbudo za post. Ta namreč ne pomeni pridobivanje verskih zaslug in izkazovanje lastne pobožnosti niti siljenje Boga, da nas usliši ali deluje v našo korist. Drugič, razmislite o pravi obliki posta. Pri tem pa poleg hrane pomislite tudi na post od medijev, nakupovanja ali uporabe interneta. In kot zadnje, a nikakor najmanj pomembno: posta se lotite postopoma. Tudi tukaj namreč velja, da vaja dela mojstra, če mojster dela vajo. http://www.rtvslo.si/podcast Mon, 11 Mar 2019 04:56:31 +0000 Zmago Godina: Post V sredo smo kristjani s pepelnico vstopili v postni čas. Pri tem se post žal prepogosto razume predvsem v odpovedi mesu ali določenim dobrinam. Ampak, če je post osredinjen predvsem na odpoved od jedi, potem obstaja nevarnost, da vse skupaj postane le neka spokorno asketska vaja in nič več. Post je vsekakor mnogo več kot zgolj neka odpoved ali kot se lahko pogostoma izrodi – samo neka oblika hujšanja ali očiščenja telesa. To nima nič skupnega z resničnim postom, katerega bistvo ni v očiščevanju telesa, ampak v očiščevanju srca, v preobrazbi srca, v spreobrnjenju srca. Našega srca, mojega srca, ki je lahko tolikokrat obremenjeno in obteženo s tem in onim, a ki še vedno močno, močno hrepeni po ljubezni. To je tisto, kar si tako težko priznamo, čeprav, vsaj nekje globoko v sebi to nosimo in čutimo. Spreobrnjenje srca v prvi vrsti zadeva odnose – od sebe, do bližnjega in do Boga. Toliko je stvari, ki nas trgajo od nas samih. Konstantno se pritožujemo in jamramo, da nimamo časa, da je nor tempo, da je toliko in toliko stvari … In zaradi vsega tega si težko ali pa si sploh ne moremo vzeti si časa zase, za bližnje, kaj šele za Boga. Ker je pač vse drugo tako zelo pomembno. Pa je res? So druge stvari res tako zelo pomembne in nujne, da je zaradi njih vredno pozabiti nase. Ali pa je preprosto samo težko biti s sabo. Ker, ko sem nekaj trenutkov sam s sabo v tišini, je to lahko nevzdržno. Ker pride na plano toliko stvari, ker je težko biti sam s sabo, ker se prebudijo določena hrepenenja in potrebe srca. A to pogosto zelo dobro skamufliramo ali preprosto pred tem pobegnemo. Postni čas je torej povabilo, da se ob neki odpovedi odpravim v globine svojega srca. Evangelij današnje nedelje govori prav o tej poti, ki je zaznamovana s skušnjavo in preizkušnjo. Jezus se mora v puščavi soočiti s hudičem, ki ga skuša. Gre za področja, na katerih imamo vsi probleme. Gre za željo po moči in kontroli, po imeti in obvladovati. Pa ne nujno samo v materialnem smislu, ampak tudi v odnosnem – imeti in obvladovati, moč in kontrola. Skušnjava, da bi obvladovali, kontrolirali in imeli svoje bližnje in ljudi okoli sebe. A to ne gre. Pristno življenje v odnosih se lahko živi le v svobodi in ljubezni, ne v posesivnosti, obvladovanju in kontroli. Zato vse naše grebatorstvo, kopičenje, želja po obvladovanju in po moči dejansko odražajo našo nemoč, da bi zares zmogli ljubiti, da bi se zmogli predati in živeti v pristnosti. Postni čas je za vsakega od nas vabilo k spreobrnjenju, vabilo, da bi obrnili svoje srce od zahtev po moči, kontroli in obvladovanju, k iskrenemu prepuščanju, zaupanju, odprtosti in ljubezni do sebe, bližnjega in do Boga. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/03/10/DuhovnamiselMMC.PR1.20190310.7.0650.mp3 RTVSLO – Prvi 387 clean V sredo smo kristjani s pepelnico vstopili v postni čas. Pri tem se post žal prepogosto razume predvsem v odpovedi mesu ali določenim dobrinam. Ampak, če je post osredinjen predvsem na odpoved od jedi, potem obstaja nevarnost, da vse skupaj postane le neka spokorno asketska vaja in nič več. Post je vsekakor mnogo več kot zgolj neka odpoved ali kot se lahko pogostoma izrodi – samo neka oblika hujšanja ali očiščenja telesa. To nima nič skupnega z resničnim postom, katerega bistvo ni v očiščevanju telesa, ampak v očiščevanju srca, v preobrazbi srca, v spreobrnjenju srca. Našega srca, mojega srca, ki je lahko tolikokrat obremenjeno in obteženo s tem in onim, a ki še vedno močno, močno hrepeni po ljubezni. To je tisto, kar si tako težko priznamo, čeprav, vsaj nekje globoko v sebi to nosimo in čutimo. Spreobrnjenje srca v prvi vrsti zadeva odnose – od sebe, do bližnjega in do Boga. Toliko je stvari, ki nas trgajo od nas samih. Konstantno se pritožujemo in jamramo, da nimamo časa, da je nor tempo, da je toliko in toliko stvari … In zaradi vsega tega si težko ali pa si sploh ne moremo vzeti si časa zase, za bližnje, kaj šele za Boga. Ker je pač vse drugo tako zelo pomembno. Pa je res? So druge stvari res tako zelo pomembne in nujne, da je zaradi njih vredno pozabiti nase. Ali pa je preprosto samo težko biti s sabo. Ker, ko sem nekaj trenutkov sam s sabo v tišini, je to lahko nevzdržno. Ker pride na plano toliko stvari, ker je težko biti sam s sabo, ker se prebudijo določena hrepenenja in potrebe srca. A to pogosto zelo dobro skamufliramo ali preprosto pred tem pobegnemo. Postni čas je torej povabilo, da se ob neki odpovedi odpravim v globine svojega srca. Evangelij današnje nedelje govori prav o tej poti, ki je zaznamovana s skušnjavo in preizkušnjo. Jezus se mora v puščavi soočiti s hudičem, ki ga skuša. Gre za področja, na katerih imamo vsi probleme. Gre za željo po moči in kontroli, po imeti in obvladovati. Pa ne nujno samo v materialnem smislu, ampak tudi v odnosnem – imeti in obvladovati, moč in kontrola. Skušnjava, da bi obvladovali, kontrolirali in imeli svoje bližnje in ljudi okoli sebe. A to ne gre. Pristno življenje v odnosih se lahko živi le v svobodi in ljubezni, ne v posesivnosti, obvladovanju in kontroli. Zato vse naše grebatorstvo, kopičenje, želja po obvladovanju in po moči dejansko odražajo našo nemoč, da bi zares zmogli ljubiti, da bi se zmogli predati in živeti v pristnosti. Postni čas je za vsakega od nas vabilo k spreobrnjenju, vabilo, da bi obrnili svoje srce od zahtev po moči, kontroli in obvladovanju, k iskrenemu prepuščanju, zaupanju, odprtosti in ljubezni do sebe, bližnjega in do Boga. http://www.rtvslo.si/podcast Sun, 10 Mar 2019 05:56:27 +0000 Andraž Arko: Obrniti srce Vprašanje, zakaj zlo, je odrinjena tema, čeprav se skoraj vsak dan pogovarjam z ljudmi, ki so razočarani nad Bogom. Sprašujejo me, kaj počne bradati obrtnik na nebu, da zla ne predela v dobro. Pravijo: »Toliko mi je obljubil, a se ni nič izpolnilo.« Razumem, da nosijo v svojem srcu grenko bolečino in občutek, da jih je Bog izdal, in občutijo strah pred Bogom, teofobijo. Sploh ker odgovorni govorijo o Bogu tako strašno, da se ga bojimo bolj kot hudiča. Pisci Svetega pisma so vedeli, da zlo obstaja, a so se spraševali, od kod prihaja, in so nam brez dlake na jeziku in v obraz povedali resnico. Najprej so predstavili ošabnega človeka, ki venomer hoče biti enak Bogu, in zlo, ki izhaja iz človekovega srca. Kaj pa, če zlo prihaja od Boga, ki je človeka ustvaril? Ali pa od zlodeja, ki ga je pisec predstavil s kačo in jo je uvrstil med živali zato, da ne bi kdo pomislil, da gre za božanstvo; šlo je za brezbožni kanaanski simbol plodnosti, nevaren za Jude. Od kod torej zlo? Ali je zlodej videl v človeku tekmeca in mu zavidal ter ga z ukano zapeljal? Končno, ali ni zlodeja ustvaril prav Gospod Bog? Ne, Stvarnik je ustvaril angela svetlobe, a je tudi on svobodo zlorabil in padel. Zapomnimo si: »Ni svobode za sovražnike svobode« (Saint-Just). Vsi imamo ambicijo, da bi postali potencialni Bog. Prepoved, da niso smeli jesti od drevesa dobrega in hudega (1 Mz 2,17), ni bila dana zato, da bi bili v podrejenem položaju, ampak je bila ljubeče opozorilo, zaščitna meja za pravilno uporabo spoštovanja svobode, da ne bi spoznali zla in morali umreti. Kdor ima Boga, mu ničesar ne primanjkuje, ker Bog edini zadostuje (T. Akvinski), a smo odnos z njim razdrli in smo ob tolikih bogovih ostali brez Boga. Kdor ne moli k Bogu, moli k hudiču (Léon Bloy). Zvesti Bog je nezvestemu človeku v vrtincu zla in greha podal roko v Sinu Jezusu Kristusu, ki je hkrati rešujoči Bog in rešeni človek. S svojim križem je vstopil v trpljenje, ga prevzel in ga odrešil, da bi bilo stvarstvo odrešeno (H. Urs von Balthasar). Netrpečemu Bogu se ni za malo zdelo biti trpeči človek; neumrljivi je hotel biti podvržen zakonu smrti, kajti ljubezni pristaja trpljenje – Caritatis est passio (Origen), saj je ljubezen Božja strast. Kjer koli je križ, tam je središče sveta in Božjega srca. Skozi vidno rano vidimo rano nevidne Božje ljubezni (sv. Bonaventura, 1221–1274). http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/03/09/DuhovnamiselMMC.PR1.20190309.6.0650.mp3 RTVSLO – Prvi 378 clean Vprašanje, zakaj zlo, je odrinjena tema, čeprav se skoraj vsak dan pogovarjam z ljudmi, ki so razočarani nad Bogom. Sprašujejo me, kaj počne bradati obrtnik na nebu, da zla ne predela v dobro. Pravijo: »Toliko mi je obljubil, a se ni nič izpolnilo.« Razumem, da nosijo v svojem srcu grenko bolečino in občutek, da jih je Bog izdal, in občutijo strah pred Bogom, teofobijo. Sploh ker odgovorni govorijo o Bogu tako strašno, da se ga bojimo bolj kot hudiča. Pisci Svetega pisma so vedeli, da zlo obstaja, a so se spraševali, od kod prihaja, in so nam brez dlake na jeziku in v obraz povedali resnico. Najprej so predstavili ošabnega človeka, ki venomer hoče biti enak Bogu, in zlo, ki izhaja iz človekovega srca. Kaj pa, če zlo prihaja od Boga, ki je človeka ustvaril? Ali pa od zlodeja, ki ga je pisec predstavil s kačo in jo je uvrstil med živali zato, da ne bi kdo pomislil, da gre za božanstvo; šlo je za brezbožni kanaanski simbol plodnosti, nevaren za Jude. Od kod torej zlo? Ali je zlodej videl v človeku tekmeca in mu zavidal ter ga z ukano zapeljal? Končno, ali ni zlodeja ustvaril prav Gospod Bog? Ne, Stvarnik je ustvaril angela svetlobe, a je tudi on svobodo zlorabil in padel. Zapomnimo si: »Ni svobode za sovražnike svobode« (Saint-Just). Vsi imamo ambicijo, da bi postali potencialni Bog. Prepoved, da niso smeli jesti od drevesa dobrega in hudega (1 Mz 2,17), ni bila dana zato, da bi bili v podrejenem položaju, ampak je bila ljubeče opozorilo, zaščitna meja za pravilno uporabo spoštovanja svobode, da ne bi spoznali zla in morali umreti. Kdor ima Boga, mu ničesar ne primanjkuje, ker Bog edini zadostuje (T. Akvinski), a smo odnos z njim razdrli in smo ob tolikih bogovih ostali brez Boga. Kdor ne moli k Bogu, moli k hudiču (Léon Bloy). Zvesti Bog je nezvestemu človeku v vrtincu zla in greha podal roko v Sinu Jezusu Kristusu, ki je hkrati rešujoči Bog in rešeni človek. S svojim križem je vstopil v trpljenje, ga prevzel in ga odrešil, da bi bilo stvarstvo odrešeno (H. Urs von Balthasar). Netrpečemu Bogu se ni za malo zdelo biti trpeči človek; neumrljivi je hotel biti podvržen zakonu smrti, kajti ljubezni pristaja trpljenje – Caritatis est passio (Origen), saj je ljubezen Božja strast. Kjer koli je križ, tam je središče sveta in Božjega srca. Skozi vidno rano vidimo rano nevidne Božje ljubezni (sv. Bonaventura, 1221–1274). http://www.rtvslo.si/podcast Sat, 9 Mar 2019 05:56:18 +0000 Daniel Brkič: Od kod zlo? Zgubila sem rosno kapljo, kliče roža jutranjemu nebu, ki je zgubilo vse svoje zvezde. Taka roža utegne biti kdaj še tako preudarno stvaren človek. Nenadoma se mu stoži po sicer povsem zanemarljivem udobju. Zoprno, nadvse zoprno, v novi službi nimam prostega parkirnega mesta! Pet njegovih kolegov je pa ostalo brez delovnega mesta. Še bolj prikrajšana se pa počuti prava mila jera. Cmeruhce srečamo že med otroki. Vendar je splošna vzgoja še vedno nagnjena k hitri zadovoljitvi umišljenih potreb. Najprej zadošča nova igrača, kmalu zmogljiv mobilnik ni dovolj nov. Šolar se počuti zapostavljenega, če se ne more hvaliti s čim boljšim od kdaj prej najboljšega. Vsi imajo pametne telefone, a jaz naj bom pa butelj? Ni mogoče vsem naenkrat imeti vse, kar je na tem svetu dosegljivega. Tudi to se še ni uresničilo, da bi imel vsak dovolj za preživetje, kaj šele za udobno življenje. Geslo: vsakemu vse, kar potrebuje, je mikavno, a ni nikjer udejanjeno. Vendar zgolj zato ne, ker zahtevamo precej več, kot že povsem zadošča. Eno je potrebno. To je bilo vodilo našega rojaka Friderika Baraga. A se ta dobrodušna Črna suknja med Indijanci ni izsušil in izmozgal zgolj s pobožnostjo. Izžel se je s fizičnim, kulturnim, gospodarskim, izobraževalnim, družbenim in duhovnim delom za domorodna plemena, ki jim je napredni beli človek izžemal telo in duha. Njihovi potomci ga dobro poznajo. Koliko pa mi? Enako tudi druge rojake, ki so z vztrajnim delom oplemenitili svet. Zgubila sem rosno kapljo, kliče roža jutranjemu nebu, ki je zgubilo vse svoje zvezde. Misel, Ptica selivka, indijskega modreca Rabindranata Tagoreja. Niso misleci za v staro šaro. Mi smo postali površinski, manj pripravljeni pogledati v globine. Izgubljamo smisel za čudenje, tudi za premislek o povsem vsakodnevnih dogodkih in priložnostih. Stara domislica o posebnežih, ki da slišijo travo rasti, je samo znamenje nezazrtosti v naravne procese in površnega dojemanja vsega živega, pa še vedno v čem tudi skrivnostnega. »Dolga leta sem krmil golobe, na tisoče sem jih krmil, kajti kdo bi navsezadnje mogel vedeti …« je menda dejal Nikola Tesla. Tudi če nismo ne rosna kaplja ne zvezdno nebo, lahko sprejmemo svoje okolje, poklic in stan brez jadikovanja, da smo izbrali najslabše. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/03/08/DuhovnamiselMMC.PR1.20190308.5.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 389 clean Zgubila sem rosno kapljo, kliče roža jutranjemu nebu, ki je zgubilo vse svoje zvezde. Taka roža utegne biti kdaj še tako preudarno stvaren človek. Nenadoma se mu stoži po sicer povsem zanemarljivem udobju. Zoprno, nadvse zoprno, v novi službi nimam prostega parkirnega mesta! Pet njegovih kolegov je pa ostalo brez delovnega mesta. Še bolj prikrajšana se pa počuti prava mila jera. Cmeruhce srečamo že med otroki. Vendar je splošna vzgoja še vedno nagnjena k hitri zadovoljitvi umišljenih potreb. Najprej zadošča nova igrača, kmalu zmogljiv mobilnik ni dovolj nov. Šolar se počuti zapostavljenega, če se ne more hvaliti s čim boljšim od kdaj prej najboljšega. Vsi imajo pametne telefone, a jaz naj bom pa butelj? Ni mogoče vsem naenkrat imeti vse, kar je na tem svetu dosegljivega. Tudi to se še ni uresničilo, da bi imel vsak dovolj za preživetje, kaj šele za udobno življenje. Geslo: vsakemu vse, kar potrebuje, je mikavno, a ni nikjer udejanjeno. Vendar zgolj zato ne, ker zahtevamo precej več, kot že povsem zadošča. Eno je potrebno. To je bilo vodilo našega rojaka Friderika Baraga. A se ta dobrodušna Črna suknja med Indijanci ni izsušil in izmozgal zgolj s pobožnostjo. Izžel se je s fizičnim, kulturnim, gospodarskim, izobraževalnim, družbenim in duhovnim delom za domorodna plemena, ki jim je napredni beli človek izžemal telo in duha. Njihovi potomci ga dobro poznajo. Koliko pa mi? Enako tudi druge rojake, ki so z vztrajnim delom oplemenitili svet. Zgubila sem rosno kapljo, kliče roža jutranjemu nebu, ki je zgubilo vse svoje zvezde. Misel, Ptica selivka, indijskega modreca Rabindranata Tagoreja. Niso misleci za v staro šaro. Mi smo postali površinski, manj pripravljeni pogledati v globine. Izgubljamo smisel za čudenje, tudi za premislek o povsem vsakodnevnih dogodkih in priložnostih. Stara domislica o posebnežih, ki da slišijo travo rasti, je samo znamenje nezazrtosti v naravne procese in površnega dojemanja vsega živega, pa še vedno v čem tudi skrivnostnega. »Dolga leta sem krmil golobe, na tisoče sem jih krmil, kajti kdo bi navsezadnje mogel vedeti …« je menda dejal Nikola Tesla. Tudi če nismo ne rosna kaplja ne zvezdno nebo, lahko sprejmemo svoje okolje, poklic in stan brez jadikovanja, da smo izbrali najslabše. http://www.rtvslo.si/podcast Fri, 8 Mar 2019 04:56:29 +0000 Berta Golob: Brez jadikovanja Vsako nedeljsko jutro se je znanka odpravila na lahek tek ob parku blizu njenega doma v tujini. Pripovedovala je o manjšem ribniku, ki se je nahajal v enem koncu parka in ob katerem je vsakič srečala starejšo gospo. Ta je sedela ob robu ribnika, ob njej pa je bila majhna kletka. Zadnjo nedeljo jo je le premagala radovednost, tako da je prenehala s tekom in se ustavila ob njej. Ko se ji je približala, je odkrila, da je kletka pravzaprav manjša past. V njej so bile tri male želve, ki so se nepoškodovane sprehajale znotraj pasti. Četrto želvo je gospa držala v rokah in jo previdno čistila s čistilno gobico. »Dobro jutro,« je dejala, »vsako nedeljsko jutro vas vidim tu. Če vas ne moti moja radovednost, bi vas rada povprašala, kaj delate s temi želvami?« Gospa se je nasmehnila: »Čistim njihove oklepe,« je pojasnila. »Vse kar se prime oklepov, alge ali umazanija, zmanjša njihovo zmožnost absorbiranja toplote, omeji pa tudi njihove plavalne sposobnosti. Čez čas lahko vse to celo povzroči korozijo, ki oslabi oklep. »To je pa res lepo od vas,« je odvrnila znanka. Gospa je zamahnila z roko: »Ah, tukaj posedim nekaj ur vsako nedeljo, se sprostim ob ribniku in vmes pomagam še tem živalcam. Vseeno se mi zdi, da naredim vsaj malo spremembo.« Znanka je tedaj pomislila: »Ampak se vam ne zdi, da bi lahko vas čas tudi drugače preživeli? Mislim, da je vaš trud hvalevreden, ampak želve živijo po mnogih jezerih po vsem svetu. In devetindevetdeset odstotkov teh želv nima tako prijaznih ljudi, kot ste vi, da bi čistili njihove oklepe. Torej, brez zamere … ampak ne morem razumeti, kako bi lahko z vašim trudom tukaj pustili za seboj trajne spremembe?« Gospa se je glasno nasmejala. Pogledala je na želvo v naročju, s katere je ravno odstranila zadnje koščke alg in umazanije in dejala: »Draga gospa, če bi ta žival lahko govorila, bi morda povedala, da zanjo ta čistilna akcija pomeni vso spremembo na svetu.« Lahko zaznamujemo svet, morda ne celotnega sveta naenkrat, to bi bilo praktično nemogoče. Lahko pa po malo spremenimo življenje ene osebe, z vsakim dejanjem, vsako držo, vsako besedo naenkrat. Tudi v današnji dan se lahko zbudimo s prepričanjem, da lahko danes naredimo spremembo. Ker jo, in zavestno se lahko odločimo, da delamo spremembe na bolje. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/03/07/DuhovnamiselMMC.PR1.20190307.4.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 397 clean Vsako nedeljsko jutro se je znanka odpravila na lahek tek ob parku blizu njenega doma v tujini. Pripovedovala je o manjšem ribniku, ki se je nahajal v enem koncu parka in ob katerem je vsakič srečala starejšo gospo. Ta je sedela ob robu ribnika, ob njej pa je bila majhna kletka. Zadnjo nedeljo jo je le premagala radovednost, tako da je prenehala s tekom in se ustavila ob njej. Ko se ji je približala, je odkrila, da je kletka pravzaprav manjša past. V njej so bile tri male želve, ki so se nepoškodovane sprehajale znotraj pasti. Četrto želvo je gospa držala v rokah in jo previdno čistila s čistilno gobico. »Dobro jutro,« je dejala, »vsako nedeljsko jutro vas vidim tu. Če vas ne moti moja radovednost, bi vas rada povprašala, kaj delate s temi želvami?« Gospa se je nasmehnila: »Čistim njihove oklepe,« je pojasnila. »Vse kar se prime oklepov, alge ali umazanija, zmanjša njihovo zmožnost absorbiranja toplote, omeji pa tudi njihove plavalne sposobnosti. Čez čas lahko vse to celo povzroči korozijo, ki oslabi oklep. »To je pa res lepo od vas,« je odvrnila znanka. Gospa je zamahnila z roko: »Ah, tukaj posedim nekaj ur vsako nedeljo, se sprostim ob ribniku in vmes pomagam še tem živalcam. Vseeno se mi zdi, da naredim vsaj malo spremembo.« Znanka je tedaj pomislila: »Ampak se vam ne zdi, da bi lahko vas čas tudi drugače preživeli? Mislim, da je vaš trud hvalevreden, ampak želve živijo po mnogih jezerih po vsem svetu. In devetindevetdeset odstotkov teh želv nima tako prijaznih ljudi, kot ste vi, da bi čistili njihove oklepe. Torej, brez zamere … ampak ne morem razumeti, kako bi lahko z vašim trudom tukaj pustili za seboj trajne spremembe?« Gospa se je glasno nasmejala. Pogledala je na želvo v naročju, s katere je ravno odstranila zadnje koščke alg in umazanije in dejala: »Draga gospa, če bi ta žival lahko govorila, bi morda povedala, da zanjo ta čistilna akcija pomeni vso spremembo na svetu.« Lahko zaznamujemo svet, morda ne celotnega sveta naenkrat, to bi bilo praktično nemogoče. Lahko pa po malo spremenimo življenje ene osebe, z vsakim dejanjem, vsako držo, vsako besedo naenkrat. Tudi v današnji dan se lahko zbudimo s prepričanjem, da lahko danes naredimo spremembo. Ker jo, in zavestno se lahko odločimo, da delamo spremembe na bolje. http://www.rtvslo.si/podcast Thu, 7 Mar 2019 04:56:37 +0000 Robert Friškovec: Vsa sprememba na svetu Spoštovane poslušalke, spoštovani poslušalci, začeti jutro s pozivom k postu ni ravno obetavno. A danes je pepelnica. Pustna razpuščenost je za nami in prihaja resen čas. Danes naj bi se tako ali drugače posipali s pepelom. Kdo bi rekel, da se nima za kaj posipati s pepelom. Vemo, kako je, če srečamo človeka, ki zatrjuje, da mu ni za nič žal, da v življenju ni storil nič slabega, da ni nič dobrega opustil, da lahko hodi vzravnano kjerkoli in kadarkoli in pred komer koli. Zato se bo z vso trdnostjo pridušal, da ne potrebuje nobenega pepela, posta, spokornosti ali kar koli podobnega. Ob tem lahko samo onemimo. Saj se trudimo, prizadevamo, a ko pogledamo nazaj, vemo, da je težko ohraniti mirno vest. Ne rečem, da se lahko tudi kaj, kar sem slabega storil, ne more obrniti v dobro, a vseeno bi se težko hvalili, da smo brez potrebe po spreobrnjenju. Že zgodaj zjutraj lahko vzdihujemo za zamujenimi priložnostmi, nehoteno zadirčnostjo, nepozornostjo, lenobo in podobnim. Kljub splošno opevanemu iskanju sreče, notranjega zadovoljstva, bi težko trdili, da smo to v veliki meri dosegli. Še vedno smo občutljivi na to, kar so nekoč naši predniki vpletli v pepelnico in ves postni čas. Potrebujemo neko spokornost, naj si to priznamo ali ne. Kako bi drugače razumeli vse mogoče pobude, ki nas vabijo k takim ali drugačnim akcijam v postnem času, od štirideset dni brez alkohola, do popolne odpovedi mesu, k večji prijaznosti in podobno. Mnogi, ki niti ne vedo, kaj je pepelnica in postni čas, iskreno sodelujejo pri teh pobudah. Človek pač nikoli ni popolnoma zadovoljen sam s sabo, hoče več od sebe, sanja svojo veličino. Prav zaradi tega nas današnje svetopisemsko branje vabi, da se ne postimo v javnosti, ampak na samem. Saj le tako lahko srečamo sebe. Post naj bi bil predvsem pot do svoje notranjosti, pogleda v to, kar zmorem in kaj ne. Predvsem pa, da se vprašam, kaj bi rad od svojega življenja. Pri tem lahko sebe vidim v vedno slabši luči, kako se ne morem premagati pri tem ali onim, kako sem ranljiv, nesposoben in brezčuten. Šele v tej samoti lahko srečamo glas, ki nam pravi: »Obrnite se k meni z vsem srcem, s postom in z jokom in s srčno bolečino! … vrnite se h Gospodu, svojemu Bogu, zakaj milostljiv je in poln usmiljenja.« Če zmorem slišati ta glas, nas ne bo strah lastnih slabosti. Verjemimo, da je v nas ta božji glas, ki nikoli ne obupa nad nami in nas vedno znova spodbuja, da v samoti odkrivamo svojo moč za dobro. Naj nas pepel današnje srede vedno bolj vrača k temu notranjemu glasu naše prave dobrote. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/03/06/DuhovnamiselMMC.PR1.20190306.3.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 354 clean Spoštovane poslušalke, spoštovani poslušalci, začeti jutro s pozivom k postu ni ravno obetavno. A danes je pepelnica. Pustna razpuščenost je za nami in prihaja resen čas. Danes naj bi se tako ali drugače posipali s pepelom. Kdo bi rekel, da se nima za kaj posipati s pepelom. Vemo, kako je, če srečamo človeka, ki zatrjuje, da mu ni za nič žal, da v življenju ni storil nič slabega, da ni nič dobrega opustil, da lahko hodi vzravnano kjerkoli in kadarkoli in pred komer koli. Zato se bo z vso trdnostjo pridušal, da ne potrebuje nobenega pepela, posta, spokornosti ali kar koli podobnega. Ob tem lahko samo onemimo. Saj se trudimo, prizadevamo, a ko pogledamo nazaj, vemo, da je težko ohraniti mirno vest. Ne rečem, da se lahko tudi kaj, kar sem slabega storil, ne more obrniti v dobro, a vseeno bi se težko hvalili, da smo brez potrebe po spreobrnjenju. Že zgodaj zjutraj lahko vzdihujemo za zamujenimi priložnostmi, nehoteno zadirčnostjo, nepozornostjo, lenobo in podobnim. Kljub splošno opevanemu iskanju sreče, notranjega zadovoljstva, bi težko trdili, da smo to v veliki meri dosegli. Še vedno smo občutljivi na to, kar so nekoč naši predniki vpletli v pepelnico in ves postni čas. Potrebujemo neko spokornost, naj si to priznamo ali ne. Kako bi drugače razumeli vse mogoče pobude, ki nas vabijo k takim ali drugačnim akcijam v postnem času, od štirideset dni brez alkohola, do popolne odpovedi mesu, k večji prijaznosti in podobno. Mnogi, ki niti ne vedo, kaj je pepelnica in postni čas, iskreno sodelujejo pri teh pobudah. Človek pač nikoli ni popolnoma zadovoljen sam s sabo, hoče več od sebe, sanja svojo veličino. Prav zaradi tega nas današnje svetopisemsko branje vabi, da se ne postimo v javnosti, ampak na samem. Saj le tako lahko srečamo sebe. Post naj bi bil predvsem pot do svoje notranjosti, pogleda v to, kar zmorem in kaj ne. Predvsem pa, da se vprašam, kaj bi rad od svojega življenja. Pri tem lahko sebe vidim v vedno slabši luči, kako se ne morem premagati pri tem ali onim, kako sem ranljiv, nesposoben in brezčuten. Šele v tej samoti lahko srečamo glas, ki nam pravi: »Obrnite se k meni z vsem srcem, s postom in z jokom in s srčno bolečino! … vrnite se h Gospodu, svojemu Bogu, zakaj milostljiv je in poln usmiljenja.« Če zmorem slišati ta glas, nas ne bo strah lastnih slabosti. Verjemimo, da je v nas ta božji glas, ki nikoli ne obupa nad nami in nas vedno znova spodbuja, da v samoti odkrivamo svojo moč za dobro. Naj nas pepel današnje srede vedno bolj vrača k temu notranjemu glasu naše prave dobrote. http://www.rtvslo.si/podcast Wed, 6 Mar 2019 04:55:54 +0000 Janez Vodičar: Jaz pa že ne V preteklem tednu sem naredil nekaj precej grdega. Vsakomur se to zgodi. To ne odloča o tem, kakšni ljudje smo, niti kakšni bomo. Naši odzivi na take stvari, ti pa so tisti, ki so odločilni. Vem, da bi moral priznati svojo napako in ob tem še vedno verjeti, da je ljubezen človeka, ki sem ga prizadel, močnejša od mojega greha. Toda namesto da bi svoj greh vzel kot izkušnjo napačnega, torej kot svoj korak, kot rast, sem svoj greh takoj vzel za nekaj usodnega, začel sem razmišljati, kaj vse bo ta moj greh uničil. Nič kaj velikonočen nisem bil. Začel sem obupavati, namesto da bi se začel boriti za ta moj odnos. Lahko bi rekli, da nisem samozavesten. Toda mogoče je tako z mnogimi od nas prav zato, ker smo se ljudje svojo samozavest naučili črpati iz svojih uspehov, iz dosežkov, iz lastne moči. In ta nas slejkoprej pusti na cedilu. Prava samozavest lahko zrase samo iz občutka, da nekomu pripadamo. Zato Jezus pravi: »Ostanite v meni« (Jn 15,4). To je potrebno. Kajti vemo, da začnemo početi neumnosti, da začnemo vanje verjeti in jih živeti, kadar pozabimo, da smo nekje doma, da imamo vendar nekje svoje mesto, da nekomu pripadamo – in da mu pripadamo za večno. Ne toliko greh, ne toliko napaka – dvom v ljubezen je tisti, ki nas pahne v nesrečo, v to, da greh ponavljamo, da globoko zabredemo. Dvom v odpuščanje, v ljubljenost, dvom v to, da sem nekomu pomemben in dragocen, je tisti, ki nas dela mevžaste in obupane, poteptane, vedno bolj grešne, ranjene, nesamozavestne ljudi. Jezusov: »Ostanite v meni,« zato seveda temeljito presega zgolj naročilo, naj bomo vsako nedeljo v cerkvi, naj vsak dan molimo in spolnjujemo zapovedi. Presega »krščansko popolnost«, presegajo nauke, presega pogoje za birmo, za poroko, za cerkveni pogreb. Jezus govori o veri v to, da smo Bog in ljudje povezani – in da smo povezani globoko, nesmrtno, da smo povezani še globlje kot člani neke družine. In govori o tem, da je v tej povezanosti naše življenje, naša sreča, naša rodovitnost. V tej veri v ljubezen Boga. Zapovedi, nauki, maša in ostalo so vse v službi tega: da ne bi pozabili. Da ne bi dvomili. Da bi ostali. Zato ostati ne pomeni nikoli v strahu bežati in nikoli v jezi in razočaranju oditi; pomeni pa vrniti se. Ostati ne pomeni ne delati napak, pomeni pa dati nekaj ali nekoga na prvo mesto. Ostati pomeni ne pozabiti. Ostati pomeni biti zvest. Biti zvest pa pomeni verjeti in se vsak dan v to vero vrniti. Ne glede na vse, piti kavo s svojo ženo in jo zvečer poljubiti. Vsak večer pokrižati otroke, jim povedati, da jih imamo radi. Moliti. Da ne bi pozabili. Verjeti. Vrniti se. Ostati. In imeti te tri glagole vedno na »repeat« (v ponavljanju). http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/03/05/DuhovnamiselMMC.PR1.20190305.2.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 387 clean V preteklem tednu sem naredil nekaj precej grdega. Vsakomur se to zgodi. To ne odloča o tem, kakšni ljudje smo, niti kakšni bomo. Naši odzivi na take stvari, ti pa so tisti, ki so odločilni. Vem, da bi moral priznati svojo napako in ob tem še vedno verjeti, da je ljubezen človeka, ki sem ga prizadel, močnejša od mojega greha. Toda namesto da bi svoj greh vzel kot izkušnjo napačnega, torej kot svoj korak, kot rast, sem svoj greh takoj vzel za nekaj usodnega, začel sem razmišljati, kaj vse bo ta moj greh uničil. Nič kaj velikonočen nisem bil. Začel sem obupavati, namesto da bi se začel boriti za ta moj odnos. Lahko bi rekli, da nisem samozavesten. Toda mogoče je tako z mnogimi od nas prav zato, ker smo se ljudje svojo samozavest naučili črpati iz svojih uspehov, iz dosežkov, iz lastne moči. In ta nas slejkoprej pusti na cedilu. Prava samozavest lahko zrase samo iz občutka, da nekomu pripadamo. Zato Jezus pravi: »Ostanite v meni« (Jn 15,4). To je potrebno. Kajti vemo, da začnemo početi neumnosti, da začnemo vanje verjeti in jih živeti, kadar pozabimo, da smo nekje doma, da imamo vendar nekje svoje mesto, da nekomu pripadamo – in da mu pripadamo za večno. Ne toliko greh, ne toliko napaka – dvom v ljubezen je tisti, ki nas pahne v nesrečo, v to, da greh ponavljamo, da globoko zabredemo. Dvom v odpuščanje, v ljubljenost, dvom v to, da sem nekomu pomemben in dragocen, je tisti, ki nas dela mevžaste in obupane, poteptane, vedno bolj grešne, ranjene, nesamozavestne ljudi. Jezusov: »Ostanite v meni,« zato seveda temeljito presega zgolj naročilo, naj bomo vsako nedeljo v cerkvi, naj vsak dan molimo in spolnjujemo zapovedi. Presega »krščansko popolnost«, presegajo nauke, presega pogoje za birmo, za poroko, za cerkveni pogreb. Jezus govori o veri v to, da smo Bog in ljudje povezani – in da smo povezani globoko, nesmrtno, da smo povezani še globlje kot člani neke družine. In govori o tem, da je v tej povezanosti naše življenje, naša sreča, naša rodovitnost. V tej veri v ljubezen Boga. Zapovedi, nauki, maša in ostalo so vse v službi tega: da ne bi pozabili. Da ne bi dvomili. Da bi ostali. Zato ostati ne pomeni nikoli v strahu bežati in nikoli v jezi in razočaranju oditi; pomeni pa vrniti se. Ostati ne pomeni ne delati napak, pomeni pa dati nekaj ali nekoga na prvo mesto. Ostati pomeni ne pozabiti. Ostati pomeni biti zvest. Biti zvest pa pomeni verjeti in se vsak dan v to vero vrniti. Ne glede na vse, piti kavo s svojo ženo in jo zvečer poljubiti. Vsak večer pokrižati otroke, jim povedati, da jih imamo radi. Moliti. Da ne bi pozabili. Verjeti. Vrniti se. Ostati. In imeti te tri glagole vedno na »repeat« (v ponavljanju). http://www.rtvslo.si/podcast Tue, 5 Mar 2019 04:56:27 +0000 Marko Rijavec: Verjeti, vrniti se, ostati V zadnjih letih se je precej razširil vegetarijanski in veganski način prehranjevanja, temu je sledila tudi ponudba v trgovinah, kjer vedno pogosteje najdemo oddelke z alternativno prehrano. Če so nekateri prepričani, da je veganstvo sinonim za etično prehransko izbiro, pa drugi menijo, da je takšen način prehranjevanja ekstremen in nepraktičen. O prehranjevanju in veganstvu bo v današnji Duhovni misli razmišljal tudi učitelj zen meditacije Dušan Osojnik. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/03/04/DuhovnamiselMMC.PR1.20190304.1.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 370 clean V zadnjih letih se je precej razširil vegetarijanski in veganski način prehranjevanja, temu je sledila tudi ponudba v trgovinah, kjer vedno pogosteje najdemo oddelke z alternativno prehrano. Če so nekateri prepričani, da je veganstvo sinonim za etično prehransko izbiro, pa drugi menijo, da je takšen način prehranjevanja ekstremen in nepraktičen. O prehranjevanju in veganstvu bo v današnji Duhovni misli razmišljal tudi učitelj zen meditacije Dušan Osojnik. http://www.rtvslo.si/podcast Mon, 4 Mar 2019 04:56:10 +0000 Dušan Osojnik: O prehranjevanju in veganstvu Recesija, kriza, nezaposlenost, stavke, protesti, potres, 200.000 mrtvih, ranjeni, nesreče, ubijanja, prevare, korupcija…. To so samo nekateri od kričečih naslovov v vseh današnjih medijih, od elektronskih do pisanih. Sredi vseh dogodkov, ki pretresajo današnji svet, jaz še zmeraj učim verouk o Bogu, ki je Ljubezen….Kako si sploh upam stopiti pred mlade ljudi in jim govoriti o Bogu, ki ga ne vidijo, ki ga niti dobro ne poznajo in jim trditi, da je ta nevidni Bog – Ljubezen?! Pri pouku vedno znova gledam v oči otrok, ki odraščajo, ki se spreminjajo v fante in dekleta, in vedno znova ostrmim… Njim je namreč najvažnejši dogodek danes to, kar se dogaja z njimi! Najtežji problem je, kako odrasti, kako potešiti neizmerno hrepenenje, ki raste v njihovih srcih, hrepenenje po ljubezni, sreči. In zato, zaradi teh otrok in njihovega hrepenenja še zmeraj učim verouk o Bogu, ki je Ljubezen. Učim zato, ker ne govorim o sebi, ampak o Njem. Govorim o Njem kot o Ljubezni zato, ker sem Njegovo ljubezen doživela, ker me se dotaknila sredi največje puščave mojega življenja. Učim otroke o ljubezni ne zato, ker bi jaz sama znala ljubiti, ker bi odkrila skrivnostne globine ljubezni, ampak zato, ker sem tudi sama iskalka, ki je v svojem srcu dotaknila podnožje Božjega prestola, pa ne more drugo kot hrepeneti, da bo enkrat znala zares ljubiti… V otroških očeh se skriva tisto, kar je bilo že na začetku sveta: hrepenenje po ljubezni, ki bo prežela vse globine našega bitja! Na zunaj se to hrepenenje lahko kaže kot upor, kot skrivnostno hihitanje, kot zasmehovanje, a v očeh se zrcali resnica: pomagajte nam, vi ki ste že ljubili, da se bomo tudi mi, ki vstopamo v pomlad življenja, naučili ljubiti! Zato bom jaz še naprej učila verouk o Bogu, ki je Ljubezen. Kljub krizi, recesiji, svojim slabostim in slabostim moje Cerkve. Učila bom otroke o Bogu, ki je Ljubezen zato, da bi njihova življenjska pomlad bila polna cvetja, ki bi potem, ko odpade, prineslo sladke in okusne sadove prave ljubezni. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/03/03/DuhovnamiselMMC.PR1.20190303.7.0650.mp3 RTVSLO – Prvi 318 clean Recesija, kriza, nezaposlenost, stavke, protesti, potres, 200.000 mrtvih, ranjeni, nesreče, ubijanja, prevare, korupcija…. To so samo nekateri od kričečih naslovov v vseh današnjih medijih, od elektronskih do pisanih. Sredi vseh dogodkov, ki pretresajo današnji svet, jaz še zmeraj učim verouk o Bogu, ki je Ljubezen….Kako si sploh upam stopiti pred mlade ljudi in jim govoriti o Bogu, ki ga ne vidijo, ki ga niti dobro ne poznajo in jim trditi, da je ta nevidni Bog – Ljubezen?! Pri pouku vedno znova gledam v oči otrok, ki odraščajo, ki se spreminjajo v fante in dekleta, in vedno znova ostrmim… Njim je namreč najvažnejši dogodek danes to, kar se dogaja z njimi! Najtežji problem je, kako odrasti, kako potešiti neizmerno hrepenenje, ki raste v njihovih srcih, hrepenenje po ljubezni, sreči. In zato, zaradi teh otrok in njihovega hrepenenja še zmeraj učim verouk o Bogu, ki je Ljubezen. Učim zato, ker ne govorim o sebi, ampak o Njem. Govorim o Njem kot o Ljubezni zato, ker sem Njegovo ljubezen doživela, ker me se dotaknila sredi največje puščave mojega življenja. Učim otroke o ljubezni ne zato, ker bi jaz sama znala ljubiti, ker bi odkrila skrivnostne globine ljubezni, ampak zato, ker sem tudi sama iskalka, ki je v svojem srcu dotaknila podnožje Božjega prestola, pa ne more drugo kot hrepeneti, da bo enkrat znala zares ljubiti… V otroških očeh se skriva tisto, kar je bilo že na začetku sveta: hrepenenje po ljubezni, ki bo prežela vse globine našega bitja! Na zunaj se to hrepenenje lahko kaže kot upor, kot skrivnostno hihitanje, kot zasmehovanje, a v očeh se zrcali resnica: pomagajte nam, vi ki ste že ljubili, da se bomo tudi mi, ki vstopamo v pomlad življenja, naučili ljubiti! Zato bom jaz še naprej učila verouk o Bogu, ki je Ljubezen. Kljub krizi, recesiji, svojim slabostim in slabostim moje Cerkve. Učila bom otroke o Bogu, ki je Ljubezen zato, da bi njihova življenjska pomlad bila polna cvetja, ki bi potem, ko odpade, prineslo sladke in okusne sadove prave ljubezni. http://www.rtvslo.si/podcast Sun, 3 Mar 2019 05:55:18 +0000 Emanuela Žerdin: Jaz pa še zmeraj učim o Bogu Vse tisto, kar dobrega naredim, vse, kar ustvarim, izžarevam za druge, se na nek način vrača k meni. Prav tako vse tisto, kar omogočim, da drugi daruje meni, kar mi zaupa o sebi, svoji bolečini – se na vseh ravneh vrača k njemu, saj se počuti slišanega. Ljubezen oplemeniti tudi tistega, ki jo daje. Kako preprosto in lepo je življenje, če se odločimo, da ga bomo pač sprejemali in tudi živeli takšno kot je. »In sreča je, da je pred mano pot, in to, da vem, da slast je v tem, da grem«, je napisal Janez Menart. Moj notranji glas mi pravi, da naj se samo odzivam Nanj in grem. Vsakemu človeku se približam s skromnostjo, hvaležnostjo, veseljem. Saj sem vsakič presunjena od njegove skrivnostno zasnovane enkratnosti, ki je v marsičem neizražena, včasih tudi globoko pogreznjena v nedotaknjeno notranjost. Da pride na dan, se moraš prebuditi, obrusiti ob drugem – spregovoriti iz duše, poslušati odprto, v živosti povezan občutiti, kako je biti slišan. Nikoli ne veš, kako se bo to končalo. Dobro seme vzklije v duši in začneš zalivati drobne sadike, v katerih prepoznavaš svoje bistvo, svoje jedro. Pripravljen si tvegati, preženeš dvom o sebi. Počasi postajaš to, o čemer premišljuješ, govoriš, postajaš ti. Ko me je nekdo poslušal in verjel vame, sva enega srca in ene duše, takrat se ne samo poslušava, ampak slišiva. Takrat je dostojanstvo bolj pomembno od varnosti, svobode, pripadnosti. Seveda pa je cilj najina skupna blaginja, tvoj napredek, tvoj korak v raziskovanje globin in prevzemanje odgovornosti. Ko je tvoja slišanost dovolj doživeta, je dovolj zrelosti, da grenkoba odteče. Tisto, kar na novo zraste, je še lepše od naših največjih hrepenenj. Tudi Sveto Pismo sporoča ljudem. Sveto Pismo je knjiga, ki jo beremo, poslušamo in velikokrat ne slišimo. Zato ni čudno, da se jo naučiš razumeti šele potem, ko pretresen ugotoviš, da vsak odlomek govori tebi samemu. Vsakič, ko en in isti odlomek ponovno bereš, govori nekaj novega, prav tebi za tisti dan, za tisti čas. A to še ni dovolj. Šele potem, ko se Beseda ukorenini v tvojem srcu, začenjaš slišati, pridejo spoznanja, kako lahko iz tega živim, prenesem v svoje sedanje življenje. Rodijo se sadovi. Zdi se, da ničesar, kar se dotika Besede, ne moremo izsiliti, ampak le ohranjamo občutljivost, blagost, odprtost, potrpežljivost, dobrohotnost, prijaznost – in preprosto pride spoznanje, moč in volja – vsi v sebi nosimo nekaj božjega. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/03/02/DuhovnamiselMMC.PR1.20190302.6.0650.mp3 RTVSLO – Prvi 398 clean Vse tisto, kar dobrega naredim, vse, kar ustvarim, izžarevam za druge, se na nek način vrača k meni. Prav tako vse tisto, kar omogočim, da drugi daruje meni, kar mi zaupa o sebi, svoji bolečini – se na vseh ravneh vrača k njemu, saj se počuti slišanega. Ljubezen oplemeniti tudi tistega, ki jo daje. Kako preprosto in lepo je življenje, če se odločimo, da ga bomo pač sprejemali in tudi živeli takšno kot je. »In sreča je, da je pred mano pot, in to, da vem, da slast je v tem, da grem«, je napisal Janez Menart. Moj notranji glas mi pravi, da naj se samo odzivam Nanj in grem. Vsakemu človeku se približam s skromnostjo, hvaležnostjo, veseljem. Saj sem vsakič presunjena od njegove skrivnostno zasnovane enkratnosti, ki je v marsičem neizražena, včasih tudi globoko pogreznjena v nedotaknjeno notranjost. Da pride na dan, se moraš prebuditi, obrusiti ob drugem – spregovoriti iz duše, poslušati odprto, v živosti povezan občutiti, kako je biti slišan. Nikoli ne veš, kako se bo to končalo. Dobro seme vzklije v duši in začneš zalivati drobne sadike, v katerih prepoznavaš svoje bistvo, svoje jedro. Pripravljen si tvegati, preženeš dvom o sebi. Počasi postajaš to, o čemer premišljuješ, govoriš, postajaš ti. Ko me je nekdo poslušal in verjel vame, sva enega srca in ene duše, takrat se ne samo poslušava, ampak slišiva. Takrat je dostojanstvo bolj pomembno od varnosti, svobode, pripadnosti. Seveda pa je cilj najina skupna blaginja, tvoj napredek, tvoj korak v raziskovanje globin in prevzemanje odgovornosti. Ko je tvoja slišanost dovolj doživeta, je dovolj zrelosti, da grenkoba odteče. Tisto, kar na novo zraste, je še lepše od naših največjih hrepenenj. Tudi Sveto Pismo sporoča ljudem. Sveto Pismo je knjiga, ki jo beremo, poslušamo in velikokrat ne slišimo. Zato ni čudno, da se jo naučiš razumeti šele potem, ko pretresen ugotoviš, da vsak odlomek govori tebi samemu. Vsakič, ko en in isti odlomek ponovno bereš, govori nekaj novega, prav tebi za tisti dan, za tisti čas. A to še ni dovolj. Šele potem, ko se Beseda ukorenini v tvojem srcu, začenjaš slišati, pridejo spoznanja, kako lahko iz tega živim, prenesem v svoje sedanje življenje. Rodijo se sadovi. Zdi se, da ničesar, kar se dotika Besede, ne moremo izsiliti, ampak le ohranjamo občutljivost, blagost, odprtost, potrpežljivost, dobrohotnost, prijaznost – in preprosto pride spoznanje, moč in volja – vsi v sebi nosimo nekaj božjega. http://www.rtvslo.si/podcast Sat, 2 Mar 2019 05:56:38 +0000 Silva Matos: Ko je dostojanstvo bolj pomembno od varnosti Že kot otroci smo risali črte, ki se jih ne sme prestopiti. Ko smo s palico (ali s čim drugim) v pesek zarisali polje za »med dvema ognjema«! Ali pa tiste trapaste kvadrate za ristanc, oziroma »tancanje« kot smo rekli pri nas. Ali pa ogromen krog za »zemljo krast«! Resda je bilo vse skupaj otroška igra, a včasih je šlo zelo zares… Kajti otroška igra je resna stvar! In je včasih tekla tudi kri… No, če sem čisto natančen je ponavadi komu najprej kri zavrela in posledično pri kom drugem tekla! A kri je vrela in tekla… trde, grde, nepremišljene, otroške in otročje besede in pesti pa so padale, ker nekdo ni spoštoval pravil! Ker je nekdo prestopil črto, pa trdil, da je ni! Ker je nekdo videl, da je nekdo prestopil črto, nekdo drug pa tega ni videl ali pa je videl, da je ni prestopil. In so eni vpili na druge: »Prestop!« in »Fuč!«, drugi pa: »Goljufi!« in »Lažnivci!« Ja, otroška igra je resna stvar. Skozi (otroško) igro se naučimo smiselnosti in pomembnosti pravil. Kot otroci se naučimo sprejemanja in upoštevanja pravil… ali pa goljufanja. Kot otroci se naučimo, da so pravila enaka za vse… ali pa da za tiste z večjimi pestmi in močnejšimi mišicami pravil ni! Zato so kake odrasle in resne debate v odraslih in resnih hišah, v odraslih in resnih pisarnah odraslih in resnih ustanov tako zelo podobne otroškim prepirom. In razkazovanju mišic! Pameti pa je bolj za vzorec, pa še ta je bolj otročja!! Pred naslednjimi volitvami, ne bi bilo slabo kandidate in predsednike ter kandidate za predsednike vprašati ali so kot otroci na dvorišču imeli pesek ali asfalt? Ali so sploh imeli dvorišče? Ali so se kot otroci igrali? So imeli prijatelje? Vejo kaj je »ristanc« in kaj »zemljo krast«?! Poznajo pravila? … To se mi zdijo veliko bolj tehtna vprašanja za politike, kot pa njihovi programi. Zapisati učene in pomembne besede je lahko. Še lažje se jih je nadudlati na pamet in jih izza mikrofona ali z ekrana odrecitirati! Izogniti se žogi »med dvema ognjema«, priznati prestop in fuč, je veliko težje! http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/03/01/DuhovnamiselMMC.PR1.20190301.5.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 324 clean Že kot otroci smo risali črte, ki se jih ne sme prestopiti. Ko smo s palico (ali s čim drugim) v pesek zarisali polje za »med dvema ognjema«! Ali pa tiste trapaste kvadrate za ristanc, oziroma »tancanje« kot smo rekli pri nas. Ali pa ogromen krog za »zemljo krast«! Resda je bilo vse skupaj otroška igra, a včasih je šlo zelo zares… Kajti otroška igra je resna stvar! In je včasih tekla tudi kri… No, če sem čisto natančen je ponavadi komu najprej kri zavrela in posledično pri kom drugem tekla! A kri je vrela in tekla… trde, grde, nepremišljene, otroške in otročje besede in pesti pa so padale, ker nekdo ni spoštoval pravil! Ker je nekdo prestopil črto, pa trdil, da je ni! Ker je nekdo videl, da je nekdo prestopil črto, nekdo drug pa tega ni videl ali pa je videl, da je ni prestopil. In so eni vpili na druge: »Prestop!« in »Fuč!«, drugi pa: »Goljufi!« in »Lažnivci!« Ja, otroška igra je resna stvar. Skozi (otroško) igro se naučimo smiselnosti in pomembnosti pravil. Kot otroci se naučimo sprejemanja in upoštevanja pravil… ali pa goljufanja. Kot otroci se naučimo, da so pravila enaka za vse… ali pa da za tiste z večjimi pestmi in močnejšimi mišicami pravil ni! Zato so kake odrasle in resne debate v odraslih in resnih hišah, v odraslih in resnih pisarnah odraslih in resnih ustanov tako zelo podobne otroškim prepirom. In razkazovanju mišic! Pameti pa je bolj za vzorec, pa še ta je bolj otročja!! Pred naslednjimi volitvami, ne bi bilo slabo kandidate in predsednike ter kandidate za predsednike vprašati ali so kot otroci na dvorišču imeli pesek ali asfalt? Ali so sploh imeli dvorišče? Ali so se kot otroci igrali? So imeli prijatelje? Vejo kaj je »ristanc« in kaj »zemljo krast«?! Poznajo pravila? … To se mi zdijo veliko bolj tehtna vprašanja za politike, kot pa njihovi programi. Zapisati učene in pomembne besede je lahko. Še lažje se jih je nadudlati na pamet in jih izza mikrofona ali z ekrana odrecitirati! Izogniti se žogi »med dvema ognjema«, priznati prestop in fuč, je veliko težje! http://www.rtvslo.si/podcast Fri, 1 Mar 2019 04:55:24 +0000 Gregor Čušin: Črte Cenjene poslušalke in poslušalci, ali ste kdaj razmišljali, da bi se lesketali kakor sijaj neba (prim. Dan 12,3) ali da bi svetili kakor zvezde na jasnem večernem nebu? Loščila, ki bi ga nanesli na svoje telo in bi po drgnjenju dal lesk duši, se žal ne da kupiti v drogeriji za prvim vogalom. Lahko pa v njej kupimo čistilna sredstva in loščila za čevlje, tla, okna, ogledala, kuhinjske omarice … Za vas ne vem, sama sem pri tovrstnih čiščenjih in pranjih največkrat neuspešna. Vzrokov za to je več: površno branje navodil, neučakanost ali pa to, da so madeži na mojih oblačilih, čevljih, kuhinjskih omaricah res tako trdovratni, da ni sredstva, ki bi jim bil kos. Še manj so jim lahko kos loščila. Veliko bolj od trdovratnih madežev v naših bivalnih prostorih in garderobnih omarah me bega umazanija duše. Tako moje kot vaše. Begajo me črni madeži, ne samo tisti, ki jih povzročimo sami, temveč tudi oni, s katerimi nas umažejo drugi. Mogoče je slednje še težje odstraniti. In sredstva za odstranjevanje trdovratnih črnih madežev? Ali sploh obstajajo? Žal do dandanes v nobenem od velikih nakupovalnih centrov na drugem vogalu nisem našla sredstva, na katerem bi pisalo, da lahko z njim očistim in nato še zloščim svojo dušo. Prav tako ne navodil za tako početje. Vem le, da za sijaj svoje duše potrebujem tako sredstvo za čiščenje ali pranje kot tudi sredstvo, ki, naneseno na očiščeno površino, po drgnjenju prinaša lesk. Če bomo uporabili samo loščilo, črnih madežev ne bomo odstranili, mogoče bodo ti po loščenju samo še bolj bodli v oči. Kako potem očistiti črne madeže naših duš? Žal nam tudi v kemični čistilnici, ki je za zaprane bele srajce in za krznene plašče zadnji izhod v sili, ne bodo pomagali. A ne bojte se: že res, da ravno ne moremo kupiti sto gramov koncentriranega praška, se z njim posuti in pričakovati, da bodo črni madeži izpuhteli, toda lahko poiščemo druge poti in načine pranja svojih duš. Mogoče je to za koga spoved pri duhovniku, za drugega dolg pogovor s prijateljem ali pa naključnim poslušalcem ali terapevtom … A ne pozabite: ni nujno, da imate samo vi umazano dušo, tudi oseba, ki bo prevzela vlogo čistilca in vam pomagala pri procesu čiščenja, ima lahko črn madež. Prav lahko se zgodi, da bo pranje vaše duše šlo skozi vse čudežne programe, ki jih premore najsodobnejša pralna tehnologija, vi pa boste na koncu pralnega programa podobni samo ožeti in skrčeni cunji, ki je bila oprana pri previsoki temperaturi. Zato ne pozabite: »Ni namreč vse vsem v prid, ni vsaka duša zadovoljna s čimersibodi.« (Sir 37,28) A s čiščenjem črnih madežev vseeno ne odlašajte predolgo. Njihova barva se lahko posuši, in madeži postanejo le še trdovratnejši. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/02/28/DuhovnamiselMMC.PR1.20190228.4.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 380 clean Cenjene poslušalke in poslušalci, ali ste kdaj razmišljali, da bi se lesketali kakor sijaj neba (prim. Dan 12,3) ali da bi svetili kakor zvezde na jasnem večernem nebu? Loščila, ki bi ga nanesli na svoje telo in bi po drgnjenju dal lesk duši, se žal ne da kupiti v drogeriji za prvim vogalom. Lahko pa v njej kupimo čistilna sredstva in loščila za čevlje, tla, okna, ogledala, kuhinjske omarice … Za vas ne vem, sama sem pri tovrstnih čiščenjih in pranjih največkrat neuspešna. Vzrokov za to je več: površno branje navodil, neučakanost ali pa to, da so madeži na mojih oblačilih, čevljih, kuhinjskih omaricah res tako trdovratni, da ni sredstva, ki bi jim bil kos. Še manj so jim lahko kos loščila. Veliko bolj od trdovratnih madežev v naših bivalnih prostorih in garderobnih omarah me bega umazanija duše. Tako moje kot vaše. Begajo me črni madeži, ne samo tisti, ki jih povzročimo sami, temveč tudi oni, s katerimi nas umažejo drugi. Mogoče je slednje še težje odstraniti. In sredstva za odstranjevanje trdovratnih črnih madežev? Ali sploh obstajajo? Žal do dandanes v nobenem od velikih nakupovalnih centrov na drugem vogalu nisem našla sredstva, na katerem bi pisalo, da lahko z njim očistim in nato še zloščim svojo dušo. Prav tako ne navodil za tako početje. Vem le, da za sijaj svoje duše potrebujem tako sredstvo za čiščenje ali pranje kot tudi sredstvo, ki, naneseno na očiščeno površino, po drgnjenju prinaša lesk. Če bomo uporabili samo loščilo, črnih madežev ne bomo odstranili, mogoče bodo ti po loščenju samo še bolj bodli v oči. Kako potem očistiti črne madeže naših duš? Žal nam tudi v kemični čistilnici, ki je za zaprane bele srajce in za krznene plašče zadnji izhod v sili, ne bodo pomagali. A ne bojte se: že res, da ravno ne moremo kupiti sto gramov koncentriranega praška, se z njim posuti in pričakovati, da bodo črni madeži izpuhteli, toda lahko poiščemo druge poti in načine pranja svojih duš. Mogoče je to za koga spoved pri duhovniku, za drugega dolg pogovor s prijateljem ali pa naključnim poslušalcem ali terapevtom … A ne pozabite: ni nujno, da imate samo vi umazano dušo, tudi oseba, ki bo prevzela vlogo čistilca in vam pomagala pri procesu čiščenja, ima lahko črn madež. Prav lahko se zgodi, da bo pranje vaše duše šlo skozi vse čudežne programe, ki jih premore najsodobnejša pralna tehnologija, vi pa boste na koncu pralnega programa podobni samo ožeti in skrčeni cunji, ki je bila oprana pri previsoki temperaturi. Zato ne pozabite: »Ni namreč vse vsem v prid, ni vsaka duša zadovoljna s čimersibodi.« (Sir 37,28) A s čiščenjem črnih madežev vseeno ne odlašajte predolgo. Njihova barva se lahko posuši, in madeži postanejo le še trdovratnejši. http://www.rtvslo.si/podcast Thu, 28 Feb 2019 04:56:20 +0000 Alenka Veber: Črni madeži Zanimiva so domača hišna imena, a nova – se zdi – kot da ne nastajajo več. Identificiramo se predvsem s priimki. Kjer se je reklo pr Merikanc, je bil nekdo od njih očitno povezan z Ameriko. Pr Baháč so si hišno ime pridobili z bahaštvom. Bahačev ni nikoli manjkalo in izumrli tudi še niso. Besede pa ni več slišati pogosto. Zdaj znamo hitro povedati, kdo v vsem pretirava, kdo se ima za boljšega od drugih, kdo se nenehno hvali, menjava avtomobile, poudarja poznanstvo z znanimi osebami. Bahaštva se nalezemo; potrebna je odpornost proti tej nadlegi. Spodbujajo ga uspehi, podpira ga nagnjenost k samoljubju. Podžiga ga tekmovalnost; kdo more reči, da nisem boljši pogajalec od one reve, ki mu nikoli ne uspe. *Nisem kot onile tamle zadaj, se prsi farizej v evangeljski priliki. Vse naredim prav, desetino odrajtam, nisem ne grabežljivec ne krivičnik ne prešuštnik. V naši koži se sliši: nisem tajkun, ne prikrivam se v davčnih oazah, ne skačem čez plot. Sploh sem dober; kaj pa drugi, na primer moj sosed. Zanimivo: trudila sem se, da bi otroci nazorneje razumeli bahaštvo in naše človeške napake, pa nobeden ni hotel igrati farizeja, vsi so želeli biti cestninar – povsem navaden človek s svojimi slabostmi. Veliko govorimo o človekovem samozavedanju. Danes velja biti ponosen nase, na svoje delo in uspehe. A saj je menda že Koseski rekel, da kdor zaničuje se sam, podlaga je tujčevi peti; rek je v šoli veljal kot vzorec za šestnajsterec. Če se ponos spremeni v bahaštvo, postanemo okolici nadležni. Pa tudi ogoljufamo se za realno stališče do sebe. Vsakdo je lahko vznesen od čudenja, da je samo on on – neponovljiv v izvirnosti narave in da menda niti snežinka nima sebi enakega para. Kogar zanese v bahavost, se pa počuti vzvišenega. Samo iz praznega sodú odmeva in samo prazen klas pokonci raste. Kar je prispodoba za človekovo napihnjenost in votlo veličino. Pa škoda, da so pregovori iz vsakodnevne rabe, ko tako nazorno izražajo stanje duha, čustev, počutja, vedênja in védenja. Te zjedrene resnice o nas samih so zbrane vsaj v kaki knjižni izdaji in posamezni uredniki koledarjev pa pratik jih tudi še cenijo. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/02/27/DuhovnamiselMMC.PR1.20190227.3.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 380 clean Zanimiva so domača hišna imena, a nova – se zdi – kot da ne nastajajo več. Identificiramo se predvsem s priimki. Kjer se je reklo pr Merikanc, je bil nekdo od njih očitno povezan z Ameriko. Pr Baháč so si hišno ime pridobili z bahaštvom. Bahačev ni nikoli manjkalo in izumrli tudi še niso. Besede pa ni več slišati pogosto. Zdaj znamo hitro povedati, kdo v vsem pretirava, kdo se ima za boljšega od drugih, kdo se nenehno hvali, menjava avtomobile, poudarja poznanstvo z znanimi osebami. Bahaštva se nalezemo; potrebna je odpornost proti tej nadlegi. Spodbujajo ga uspehi, podpira ga nagnjenost k samoljubju. Podžiga ga tekmovalnost; kdo more reči, da nisem boljši pogajalec od one reve, ki mu nikoli ne uspe. *Nisem kot onile tamle zadaj, se prsi farizej v evangeljski priliki. Vse naredim prav, desetino odrajtam, nisem ne grabežljivec ne krivičnik ne prešuštnik. V naši koži se sliši: nisem tajkun, ne prikrivam se v davčnih oazah, ne skačem čez plot. Sploh sem dober; kaj pa drugi, na primer moj sosed. Zanimivo: trudila sem se, da bi otroci nazorneje razumeli bahaštvo in naše človeške napake, pa nobeden ni hotel igrati farizeja, vsi so želeli biti cestninar – povsem navaden človek s svojimi slabostmi. Veliko govorimo o človekovem samozavedanju. Danes velja biti ponosen nase, na svoje delo in uspehe. A saj je menda že Koseski rekel, da kdor zaničuje se sam, podlaga je tujčevi peti; rek je v šoli veljal kot vzorec za šestnajsterec. Če se ponos spremeni v bahaštvo, postanemo okolici nadležni. Pa tudi ogoljufamo se za realno stališče do sebe. Vsakdo je lahko vznesen od čudenja, da je samo on on – neponovljiv v izvirnosti narave in da menda niti snežinka nima sebi enakega para. Kogar zanese v bahavost, se pa počuti vzvišenega. Samo iz praznega sodú odmeva in samo prazen klas pokonci raste. Kar je prispodoba za človekovo napihnjenost in votlo veličino. Pa škoda, da so pregovori iz vsakodnevne rabe, ko tako nazorno izražajo stanje duha, čustev, počutja, vedênja in védenja. Te zjedrene resnice o nas samih so zbrane vsaj v kaki knjižni izdaji in posamezni uredniki koledarjev pa pratik jih tudi še cenijo. http://www.rtvslo.si/podcast Wed, 27 Feb 2019 04:56:20 +0000 Berta Golob: Bahaštvo Konec lanskega leta je pri založbi Ognjišče izšla svojevrstna zbirka duhovne proze z naslovom Zasidrani v veri. V njej avtor, pravnik in ekonomist, dr. Peter Millónig razmišlja ob sto pojmih, pojavih in temah, ki jih odpira življenje. V današnji Duhovni misli boste lahko prisluhnili razmisleku z naslovom »Berač ni kralj«. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/02/26/DuhovnamiselMMC.PR1.20190226.2.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 384 clean Konec lanskega leta je pri založbi Ognjišče izšla svojevrstna zbirka duhovne proze z naslovom Zasidrani v veri. V njej avtor, pravnik in ekonomist, dr. Peter Millónig razmišlja ob sto pojmih, pojavih in temah, ki jih odpira življenje. V današnji Duhovni misli boste lahko prisluhnili razmisleku z naslovom »Berač ni kralj«. http://www.rtvslo.si/podcast Tue, 26 Feb 2019 04:56:24 +0000 Peter Millonig: Berač ni kralj Razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere, duhovnosti in humanizma http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/02/25/DuhovnamiselMMC.PR1.20190225.1.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 391 clean Razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere, duhovnosti in humanizma http://www.rtvslo.si/podcast Mon, 25 Feb 2019 04:56:31 +0000 Zmago Godina: Velike in majhne stvari Verjetno nas je kar nekaj moških, ki bi si lahko podelili podobne prigode iz osnovnošolskih dni. V mislih imam to, ko nas je nekaj fantov bilo skupaj, pa je prišel zraven kak mlajši smrkavec in je začel izzivati. Pa smo ga odgnali. V najboljšem primeru smo ga ignorirali, v malo manj slabši varianti mu je kdo kaj zinil nazaj ali mu zagrozil in ga s tem odgnal. Najslabša pa je seveda bila ta, da je kdo smrkavca odposlal stran s kakšno batino. Seveda je kmalu zatem mulec s sabo pripeljal gručo starejših od sebe. Takrat bi navadno sledil spopad, a ob večjem številu nasprotnikov, po možnosti starejših od nas, to ni prišlo v poštev. Tako je sledil beg z obljubo, da se vrnemo z okrepljenimi silami starejših in krepkejših kolegov. Kako torej v takem ali v podobnih kontekstih razumeti in seveda predvsem udejanjiti Jezusove besede, s katerimi nas izziva v evangeliju današnje nedelje, ko pravi: »Tistemu, ki te udari po enem licu, nastavi še drugo« (Lk 6,29)? Pomeni to, da sem slabič, mevža; da moram vedno skloniti glavo in vse prenesti, potrpeti in pogoltniti? Pomeni to, da Jezus spodbuja fizični ali psihični mazohizem? Žal se te besede prevečkrat razumejo prav v tej smeri: da je pač treba pogoltniti, potrpeti, biti tiho, pustiti, da pada po meni … Toda poglejmo si, kaj je v takem položaju naredil Jezus sam, ko ga je pred velikim zborom zasliševal judovski véliki duhovnik Kajfa. Med sodnim procesom je Jezusa »eden izmed služabnikov, ki je stal zraven, udaril po licu in dejal: ‘Tako odgovarjaš vélikemu duhovniku?’ Jezus mu je odgovoril: ‘Če sem napačno rekel, izpričaj, da napačno; če pa prav, zakaj me tolčeš?’« (Jn 18,22-23) Jezus ne nastavi drugega lica, ampak zaustavi tistega, ki ga tepe. Treba je torej postaviti mejo, zaustaviti nasilneža ali se mu umakniti. Stroka bi rekla, da je Jezus asertiven, torej da spoštuje sebe in druge, pri tem pa se zmore postaviti zase in ima jasno postavljene zdrave meje in razmejitve. Zakaj torej pravi: »Tistemu, ki te udari po enem licu, nastavi še drugo,« (Lk 6,29)? Predvsem nas spodbuja, da zaustavimo agresijo, nasilje, zlo. Da ne vstopimo v zlo, ki se s stopnjevanjem lahko razbohoti do neverjetnih razsežnosti. Tudi, da se ne prepuščamo jezi, sovraštvu, maščevalnosti ali zameri. Da torej na zlo ne odgovorimo z zlom, ampak se mu upremo z ljubeznijo, kot Jezus sam pravi: »Ljubíte svoje sovražnike, delajte dobro tistim, ki vas sovražijo. Blagoslavljajte tiste, ki vas preklinjajo, in molíte za tiste, ki grdo ravnajo z vami« (Lk 6,27-28). Se vam zdi to misija nemogoče ali bi bilo vredno poskusiti? http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/02/24/DuhovnamiselMMC.PR1.20190224.7.0650.mp3 RTVSLO – Prvi 390 clean Verjetno nas je kar nekaj moških, ki bi si lahko podelili podobne prigode iz osnovnošolskih dni. V mislih imam to, ko nas je nekaj fantov bilo skupaj, pa je prišel zraven kak mlajši smrkavec in je začel izzivati. Pa smo ga odgnali. V najboljšem primeru smo ga ignorirali, v malo manj slabši varianti mu je kdo kaj zinil nazaj ali mu zagrozil in ga s tem odgnal. Najslabša pa je seveda bila ta, da je kdo smrkavca odposlal stran s kakšno batino. Seveda je kmalu zatem mulec s sabo pripeljal gručo starejših od sebe. Takrat bi navadno sledil spopad, a ob večjem številu nasprotnikov, po možnosti starejših od nas, to ni prišlo v poštev. Tako je sledil beg z obljubo, da se vrnemo z okrepljenimi silami starejših in krepkejših kolegov. Kako torej v takem ali v podobnih kontekstih razumeti in seveda predvsem udejanjiti Jezusove besede, s katerimi nas izziva v evangeliju današnje nedelje, ko pravi: »Tistemu, ki te udari po enem licu, nastavi še drugo« (Lk 6,29)? Pomeni to, da sem slabič, mevža; da moram vedno skloniti glavo in vse prenesti, potrpeti in pogoltniti? Pomeni to, da Jezus spodbuja fizični ali psihični mazohizem? Žal se te besede prevečkrat razumejo prav v tej smeri: da je pač treba pogoltniti, potrpeti, biti tiho, pustiti, da pada po meni … Toda poglejmo si, kaj je v takem položaju naredil Jezus sam, ko ga je pred velikim zborom zasliševal judovski véliki duhovnik Kajfa. Med sodnim procesom je Jezusa »eden izmed služabnikov, ki je stal zraven, udaril po licu in dejal: ‘Tako odgovarjaš vélikemu duhovniku?’ Jezus mu je odgovoril: ‘Če sem napačno rekel, izpričaj, da napačno; če pa prav, zakaj me tolčeš?’« (Jn 18,22-23) Jezus ne nastavi drugega lica, ampak zaustavi tistega, ki ga tepe. Treba je torej postaviti mejo, zaustaviti nasilneža ali se mu umakniti. Stroka bi rekla, da je Jezus asertiven, torej da spoštuje sebe in druge, pri tem pa se zmore postaviti zase in ima jasno postavljene zdrave meje in razmejitve. Zakaj torej pravi: »Tistemu, ki te udari po enem licu, nastavi še drugo,« (Lk 6,29)? Predvsem nas spodbuja, da zaustavimo agresijo, nasilje, zlo. Da ne vstopimo v zlo, ki se s stopnjevanjem lahko razbohoti do neverjetnih razsežnosti. Tudi, da se ne prepuščamo jezi, sovraštvu, maščevalnosti ali zameri. Da torej na zlo ne odgovorimo z zlom, ampak se mu upremo z ljubeznijo, kot Jezus sam pravi: »Ljubíte svoje sovražnike, delajte dobro tistim, ki vas sovražijo. Blagoslavljajte tiste, ki vas preklinjajo, in molíte za tiste, ki grdo ravnajo z vami« (Lk 6,27-28). Se vam zdi to misija nemogoče ali bi bilo vredno poskusiti? http://www.rtvslo.si/podcast Sun, 24 Feb 2019 05:56:30 +0000 Andraž Arko: Nastaviti lice Vprašanje teodiceje, ki je nauk o opravičevanju Božje pravičnosti, je preklop grške filozofije in je postalo teološko vprašanje. Nemška protestantska teologinja Dorothee Sölle (1929–2003), znana po teološkem cinizmu, je misterij teodiceje poimenovala kar »teološki sadizem«. Ocenila je, da je treba izpoved vere iz Nicejsko-carigrajske veroizpovedi, ki pravi, da verujem v enega Boga, Očeta vsemogočnega, Stvarnika nebes in zemlje …, tolmačiti, da Bog še ni končal z ustvarjanjem sveta, ker je svet še vedno v porodnih bolečinah. Temu pritrjuje pismo apostola Pavla Rimljanom, ki pravi: »Saj vemo, da celotno stvarstvo vse do zdaj skupno zdihuje in trpi porodne bolečine.« (Rim 8,21–23) Glasba stvarstva je mračna in žalostna. Zlovešči vpliv smrti je viden v vsakem živem bitju; ihtenje, jecljanje in vzdihovanje. Niti verniki nismo izjema. Söllejeva trdi, da je naš svet trajni in stalni Auschwitz. Njena nova formulacija uglajeno razrešuje problem teodiceje trpečega človeka, ki v hrepenenju po odrešenju na novi zemlji in novih nebesih vpije k odsotnemu Bogu. Naloga in dolžnost človeka je moralno-duhovna rast, le-te pa ni brez naravnega in človeškega trpljenja. Vprašanje trpljenja je láhko, dokler je intelektualne narave in je omejeno le na salonsko filozofsko diskusijo, a je težko, ko morajo trpeči kot kaznjenci prenašati rožljanje in žvenketanje verig trpljenja (Voltaire). Kristusov križ na Kalvariji je Božji odgovor, ne na filozofski, Epikurjev način, ampak na teološki, Božji način. V Kristusovem kriku Bog moj, Bog moj, zakaj si me zapustil? je Božji odgovor na naše protestne ugovore. Gre za konkretno trpljenje, ne pa navidezno, teoretično, filozofsko, stoično ali mistično. Kristus ni trpel zato, da bi dosegel popolnost, ampak da bi bili lahko mi popolni v njegovi popolnosti brezpogojne darovanjske ljubezni. Izvorno pričevanje o trpljenju je zabeležila tudi judinja Simone Weil (1909–1943), francoska filozofinja in krščanska pisateljica, rekoč: »Treba je ljubiti tudi takrat, ko duša nadaljuje ljubiti v prazno in zaman, zato da obstane vsaj volja za ljubiti in v ljubezni vztrajati.« Ko bom stopil pred Boga, me bo vprašal: »Kje so tvoje brazgotine od stisk?« Če bom odgovoril, da jih nimam, me bo vprašal: »Ali nisi našel na svetu ničesar, kar bi bilo vredno trpljenja? Ali te ni sram priti v nebesa brez brazgotin?« (Allan Boesak) http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/02/23/DuhovnamiselMMC.PR1.20190223.6.0650.mp3 RTVSLO – Prvi 392 clean Vprašanje teodiceje, ki je nauk o opravičevanju Božje pravičnosti, je preklop grške filozofije in je postalo teološko vprašanje. Nemška protestantska teologinja Dorothee Sölle (1929–2003), znana po teološkem cinizmu, je misterij teodiceje poimenovala kar »teološki sadizem«. Ocenila je, da je treba izpoved vere iz Nicejsko-carigrajske veroizpovedi, ki pravi, da verujem v enega Boga, Očeta vsemogočnega, Stvarnika nebes in zemlje …, tolmačiti, da Bog še ni končal z ustvarjanjem sveta, ker je svet še vedno v porodnih bolečinah. Temu pritrjuje pismo apostola Pavla Rimljanom, ki pravi: »Saj vemo, da celotno stvarstvo vse do zdaj skupno zdihuje in trpi porodne bolečine.« (Rim 8,21–23) Glasba stvarstva je mračna in žalostna. Zlovešči vpliv smrti je viden v vsakem živem bitju; ihtenje, jecljanje in vzdihovanje. Niti verniki nismo izjema. Söllejeva trdi, da je naš svet trajni in stalni Auschwitz. Njena nova formulacija uglajeno razrešuje problem teodiceje trpečega človeka, ki v hrepenenju po odrešenju na novi zemlji in novih nebesih vpije k odsotnemu Bogu. Naloga in dolžnost človeka je moralno-duhovna rast, le-te pa ni brez naravnega in človeškega trpljenja. Vprašanje trpljenja je láhko, dokler je intelektualne narave in je omejeno le na salonsko filozofsko diskusijo, a je težko, ko morajo trpeči kot kaznjenci prenašati rožljanje in žvenketanje verig trpljenja (Voltaire). Kristusov križ na Kalvariji je Božji odgovor, ne na filozofski, Epikurjev način, ampak na teološki, Božji način. V Kristusovem kriku Bog moj, Bog moj, zakaj si me zapustil? je Božji odgovor na naše protestne ugovore. Gre za konkretno trpljenje, ne pa navidezno, teoretično, filozofsko, stoično ali mistično. Kristus ni trpel zato, da bi dosegel popolnost, ampak da bi bili lahko mi popolni v njegovi popolnosti brezpogojne darovanjske ljubezni. Izvorno pričevanje o trpljenju je zabeležila tudi judinja Simone Weil (1909–1943), francoska filozofinja in krščanska pisateljica, rekoč: »Treba je ljubiti tudi takrat, ko duša nadaljuje ljubiti v prazno in zaman, zato da obstane vsaj volja za ljubiti in v ljubezni vztrajati.« Ko bom stopil pred Boga, me bo vprašal: »Kje so tvoje brazgotine od stisk?« Če bom odgovoril, da jih nimam, me bo vprašal: »Ali nisi našel na svetu ničesar, kar bi bilo vredno trpljenja? Ali te ni sram priti v nebesa brez brazgotin?« (Allan Boesak) http://www.rtvslo.si/podcast Sat, 23 Feb 2019 05:56:32 +0000 Daniel Brkič: Ko noč ne pozna teme Kanadski psiholog Jordan Peterson se v drugem poglavju svojega dela z naslovom 12 pravil za življenje dotakne pojma samovrednotenja in samospoštovanja. »S sabo ravnaj kot z nekom, ki si mu dolžan pomagati«, se glasi drugo pravilo za dobro življenje. Kako to, da pomagamo svojim bližnjim, sebe pa večkrat kar zanemarimo, se sprašuje. Za primer navede izsledke raziskave: če bi zdravnik sto ljudem predpisal neko zdravilo, ga tretjina pacientov sploh ne bi dvignila. Polovica preostalih bi zdravilo sicer dvignila, a ga ne bi pravilno jemala – pozabili bi na odmerke, prezgodaj prenehali z uporabo, nekateri pa ga morda sploh ne bi zaužili.« Kdo je kriv za takšno ravnanje, se nadalje sprašuje – so krivi pacienti ali zdravniki? Kako je mogoče, da si bolniki nočejo pomagati? Si mar ne želijo ozdraveti? Da bi še poudaril bizarnost našega ravnanja, se vpraša, kako običajno ravnamo, kadar zboli kdo od naših bližnjih. Ugotavlja, da ljudje navadno bolje poskrbijo celo za svojega ljubljenčka kakor zase. Zdi se, da jih imajo ljudje radi bolj kot sebe. Kako to? Po njegovem mnenju smo do sebe tako brezbrižni in nespoštljivi, ker se – v nasprotju z živalmi – zelo dobro zavedamo svoje nepopolnosti, svojih temeljnih hib in pomanjkljivosti: »zavedamo se svoje nemoči, končnosti in umrljivosti. Lahko čutimo bolečino, gnus nad samimi sabo, sram in grozo ter se tega zavedamo. Vemo, kaj nam povzroča trpljenje.« Ker pa vemo, kako bolečina vpliva na nas, jo znamo potemtakem vzbujati drugim, jih izkoristiti, »prizadeti in ponižati zaradi napak, ki jih sami še predobro poznamo« ter jim pri polni zavesti (seveda pa tudi povsem naključno in nevede) prizadejati zlo. »Ljudje imajo izjemno sposobnost za delanje napak,« v njih ždi neka temna plat, ki prepogosto pride na plano, ugotavlja Peterson. Če se torej zavedamo, da je v nas nekaj zlega, ker smo »padla bitja«, zakaj bi kdo potemtakem poskrbel zase, ko bo zbolel? S čim naj bi si to zaslužil? Čemu bi se spoštoval, če pa ve, kako nepopoln je? Toda obstaja tudi drugi, boljši del v nas, ki premore mnogo vrlin, ker je v njem »iskrica božanskega«: imamo namreč »sposobnost, da navezujemo prijateljske stike, da ljubimo svoje partnerje, starše in otroke«, da delujemo v njihovo korist, skrbimo zanje in poskušamo narediti njihovo življenje boljše. Zato si Peterson prizadeva, da bi izpostavili in se naučili pohvaliti tisto v nas, kar je dobro, da bi tudi do nas samih začutili sočutje, do sebe vzgojili spoštljivo držo in poskrbeli tudi zase. »Zaslužiš si spoštovanje,« zapiše v knjigi, »pomemben si za druge ljudi in tudi zase. V svetu igraš ključno vlogo, zato je skrb zase tvoja moralna dolžnost.« Ravnajmo torej s seboj kot z nekom, ki smo mu dolžan pomagati, in vzemimo že tisto zdravilo. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/02/22/DuhovnamiselMMC.PR1.20190222.5.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 401 clean Kanadski psiholog Jordan Peterson se v drugem poglavju svojega dela z naslovom 12 pravil za življenje dotakne pojma samovrednotenja in samospoštovanja. »S sabo ravnaj kot z nekom, ki si mu dolžan pomagati«, se glasi drugo pravilo za dobro življenje. Kako to, da pomagamo svojim bližnjim, sebe pa večkrat kar zanemarimo, se sprašuje. Za primer navede izsledke raziskave: če bi zdravnik sto ljudem predpisal neko zdravilo, ga tretjina pacientov sploh ne bi dvignila. Polovica preostalih bi zdravilo sicer dvignila, a ga ne bi pravilno jemala – pozabili bi na odmerke, prezgodaj prenehali z uporabo, nekateri pa ga morda sploh ne bi zaužili.« Kdo je kriv za takšno ravnanje, se nadalje sprašuje – so krivi pacienti ali zdravniki? Kako je mogoče, da si bolniki nočejo pomagati? Si mar ne želijo ozdraveti? Da bi še poudaril bizarnost našega ravnanja, se vpraša, kako običajno ravnamo, kadar zboli kdo od naših bližnjih. Ugotavlja, da ljudje navadno bolje poskrbijo celo za svojega ljubljenčka kakor zase. Zdi se, da jih imajo ljudje radi bolj kot sebe. Kako to? Po njegovem mnenju smo do sebe tako brezbrižni in nespoštljivi, ker se – v nasprotju z živalmi – zelo dobro zavedamo svoje nepopolnosti, svojih temeljnih hib in pomanjkljivosti: »zavedamo se svoje nemoči, končnosti in umrljivosti. Lahko čutimo bolečino, gnus nad samimi sabo, sram in grozo ter se tega zavedamo. Vemo, kaj nam povzroča trpljenje.« Ker pa vemo, kako bolečina vpliva na nas, jo znamo potemtakem vzbujati drugim, jih izkoristiti, »prizadeti in ponižati zaradi napak, ki jih sami še predobro poznamo« ter jim pri polni zavesti (seveda pa tudi povsem naključno in nevede) prizadejati zlo. »Ljudje imajo izjemno sposobnost za delanje napak,« v njih ždi neka temna plat, ki prepogosto pride na plano, ugotavlja Peterson. Če se torej zavedamo, da je v nas nekaj zlega, ker smo »padla bitja«, zakaj bi kdo potemtakem poskrbel zase, ko bo zbolel? S čim naj bi si to zaslužil? Čemu bi se spoštoval, če pa ve, kako nepopoln je? Toda obstaja tudi drugi, boljši del v nas, ki premore mnogo vrlin, ker je v njem »iskrica božanskega«: imamo namreč »sposobnost, da navezujemo prijateljske stike, da ljubimo svoje partnerje, starše in otroke«, da delujemo v njihovo korist, skrbimo zanje in poskušamo narediti njihovo življenje boljše. Zato si Peterson prizadeva, da bi izpostavili in se naučili pohvaliti tisto v nas, kar je dobro, da bi tudi do nas samih začutili sočutje, do sebe vzgojili spoštljivo držo in poskrbeli tudi zase. »Zaslužiš si spoštovanje,« zapiše v knjigi, »pomemben si za druge ljudi in tudi zase. V svetu igraš ključno vlogo, zato je skrb zase tvoja moralna dolžnost.« Ravnajmo torej s seboj kot z nekom, ki smo mu dolžan pomagati, in vzemimo že tisto zdravilo. http://www.rtvslo.si/podcast Fri, 22 Feb 2019 04:56:41 +0000 Polonca Zupančič: Peterson o skrbi zase Verjamem, da ni lahko dobro vzgojiti otroke. Sama teh izkušenj nimam in se včasih pošalim, da so »moji otroci zelo dobri, nikoli problematični in mi nikoli niso delali težav«. Zelo lahko je drugim deliti nasvete, če se sam nisi nikoli spoprijel z vzgojo. Zato si nikoli ne upam reči, kako bi kdo moral vzgajati svoje otroke. Se pa veliko pogovarjam in pogosto premišljujem o tem, kar mi kdo pove. Neka znanka, ki ima štiri že odrasle otroke, pri katerih na zunaj ni bilo nikoli opaziti, da so problematični, mi je v pogovoru rekla približno takole: »Nič ne pričakujte od otrok. Spremljajte jih v njihovem razvoju, toda ne pričakujte, da morajo biti takšni, kot ste si vi vtepli v glavo. Drugačni so, vedno so drugačni. Sprejmite jih, kot so. Potem boste imeli čisto drugačen odnos z njimi. Potem boste marsičesa veseli in se ne boste neprestano jezili, da ni tako, kot bi si vi želeli. Tudi ne pričakujte, da vas bodo vaši otroci negovali, ko boste stari in obnemogli. Morda bodo skrbeli za vas, morda pa tudi ne. Prihranite si razočaranje, ki vam lahko hudo greni življenje.« Tako je pripovedovala. V dobrem odnosu z otroki je, tudi s snahami, zeti in vnuki, ima pa do njih neko razdaljo, ki se ji zdi potrebna. Tudi mož, oče otrok, se z njo strinja. Pustita jih, da živijo tako, kot so si sami uredili življenje, pa tudi onadva živita svoje življenje, ki ni povsem podrejeno potrebam otrok. Pravita, da spoštujejo drug drugega in to se jima za njihove odnose zdi zelo pomembno. Ne gredo si na živce, ne pričakujejo nemogočega drug od drugega. Kadar pa nastopi kakšna velika stiska ali potreba, lahko računajo na medsebojno pomoč. Rada sem poslušala to gospo. Govorila je sicer o vzgoji otrok, lahko pa je takšen odnos dragocen tudi povsod drugod. Morda nam prav pričakovanja, velika in nerealna, od drugih ljudi, s katerimi živimo, otežujejo to naše skupno bivanje. Če se otresemo takšnih pričakovanj, doživimo veliko več lepega v naših odnosih. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/02/21/DuhovnamiselMMC.PR1.20190221.4.0550_1.mp3 RTVSLO – Prvi 360 clean Verjamem, da ni lahko dobro vzgojiti otroke. Sama teh izkušenj nimam in se včasih pošalim, da so »moji otroci zelo dobri, nikoli problematični in mi nikoli niso delali težav«. Zelo lahko je drugim deliti nasvete, če se sam nisi nikoli spoprijel z vzgojo. Zato si nikoli ne upam reči, kako bi kdo moral vzgajati svoje otroke. Se pa veliko pogovarjam in pogosto premišljujem o tem, kar mi kdo pove. Neka znanka, ki ima štiri že odrasle otroke, pri katerih na zunaj ni bilo nikoli opaziti, da so problematični, mi je v pogovoru rekla približno takole: »Nič ne pričakujte od otrok. Spremljajte jih v njihovem razvoju, toda ne pričakujte, da morajo biti takšni, kot ste si vi vtepli v glavo. Drugačni so, vedno so drugačni. Sprejmite jih, kot so. Potem boste imeli čisto drugačen odnos z njimi. Potem boste marsičesa veseli in se ne boste neprestano jezili, da ni tako, kot bi si vi želeli. Tudi ne pričakujte, da vas bodo vaši otroci negovali, ko boste stari in obnemogli. Morda bodo skrbeli za vas, morda pa tudi ne. Prihranite si razočaranje, ki vam lahko hudo greni življenje.« Tako je pripovedovala. V dobrem odnosu z otroki je, tudi s snahami, zeti in vnuki, ima pa do njih neko razdaljo, ki se ji zdi potrebna. Tudi mož, oče otrok, se z njo strinja. Pustita jih, da živijo tako, kot so si sami uredili življenje, pa tudi onadva živita svoje življenje, ki ni povsem podrejeno potrebam otrok. Pravita, da spoštujejo drug drugega in to se jima za njihove odnose zdi zelo pomembno. Ne gredo si na živce, ne pričakujejo nemogočega drug od drugega. Kadar pa nastopi kakšna velika stiska ali potreba, lahko računajo na medsebojno pomoč. Rada sem poslušala to gospo. Govorila je sicer o vzgoji otrok, lahko pa je takšen odnos dragocen tudi povsod drugod. Morda nam prav pričakovanja, velika in nerealna, od drugih ljudi, s katerimi živimo, otežujejo to naše skupno bivanje. Če se otresemo takšnih pričakovanj, doživimo veliko več lepega v naših odnosih. http://www.rtvslo.si/podcast Thu, 21 Feb 2019 04:56:00 +0000 Metka Klevišar: Nič ne pričakujte od otrok Vsakdanje življenje se gradi na zaupanju do sveta okrog nas, v smiselnost in stabilnost življenjskega poteka. Zaupamo na primer v dobronamernost za nas bližnjih in pomembnih oseb. Zaupamo v pravično in zakonito delovanje za nas važnih institucij. In končno zaupamo v pozitivnost in pravičnost sveta. Temu zaupanju pravimo temeljno zaupanje do sveta in življenja. Temeljno zaupanje predstavlja nekakšen zaščitni kokon posameznika pred občutki ogroženosti in kaosa sveta. Britanski sociolog Anthonny Giddens govori o temeljnem zaupanju kot o osnovnem gradniku »ontološke varnosti« posameznika. Na ontološki varnosti gradimo zavest o smislu življenja. Eden od težkih problemov sodobnega življenja pa je, da postaja temeljno zaupanje ljudi v življenje vedno bolj krhko. Posledično se krha tudi ontološka varnost. Čedalje težje razumemo delovanje in strukturo sistemov upravljanja z ekonomijo in družbo. Zato postajamo skeptični do tradicionalnih ideoloških izvorov zaupanja, kot so npr. množične religije in politične ideologije. Ljudje sodobnih družb tako izgubljajo temeljno zaupanje v družbene sisteme in institucije. Zato iščejo nadomestne izvore in objekte temeljnega zaupanja, namesto onih, ki se jim vedno bolj izmikajo. Med nadomestne izvore zaupanja sodi na primer zatekanje v »močne« skupinske identitete, kot so nacionalnizmi, fundamentalizmi vseh vrst, v razne sekte, v domnevno obetavne terapije, ki obljubljajo naglo izboljšanje in ponovno najdenje izgubljene osebnostne celosti. Sem sodi tudi rastoča obsedenost mnogih ljudi s svojo telesno samopodobo, pa doživljanje življenja kot supermarketa s polnimi policami, ki se nenehno na novo polnijo. Težko se je upreti varljivim ponudbam nadomestkov za izginjanje temeljnega zaupanja, vendar je vsaj ena pomembna pot, ki jo velja poskusiti. To pa je, da v sebi in svojih bližnjih vztrajno iščemo predvsem tiste kvalitete in sposobnosti, ki nas same in drug drugega bogatijo tako, da se z njihovo pomočjo začno topiti zidovi nezaupanja in namesto njih nastajajo vezi sočutja, sodelovanja in medsebojnega razumevanja. Tako namreč se vsi skupaj prizadevamo za bolj zaupanja vreden svet, mi sami pa postajamo državljani sveta, za katerega smo soodgovorni. Zaupanje v svet pomeni tudi zaupanje v življenje samo. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/02/20/DuhovnamiselMMC.PR1.20190220.3.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 351 clean Vsakdanje življenje se gradi na zaupanju do sveta okrog nas, v smiselnost in stabilnost življenjskega poteka. Zaupamo na primer v dobronamernost za nas bližnjih in pomembnih oseb. Zaupamo v pravično in zakonito delovanje za nas važnih institucij. In končno zaupamo v pozitivnost in pravičnost sveta. Temu zaupanju pravimo temeljno zaupanje do sveta in življenja. Temeljno zaupanje predstavlja nekakšen zaščitni kokon posameznika pred občutki ogroženosti in kaosa sveta. Britanski sociolog Anthonny Giddens govori o temeljnem zaupanju kot o osnovnem gradniku »ontološke varnosti« posameznika. Na ontološki varnosti gradimo zavest o smislu življenja. Eden od težkih problemov sodobnega življenja pa je, da postaja temeljno zaupanje ljudi v življenje vedno bolj krhko. Posledično se krha tudi ontološka varnost. Čedalje težje razumemo delovanje in strukturo sistemov upravljanja z ekonomijo in družbo. Zato postajamo skeptični do tradicionalnih ideoloških izvorov zaupanja, kot so npr. množične religije in politične ideologije. Ljudje sodobnih družb tako izgubljajo temeljno zaupanje v družbene sisteme in institucije. Zato iščejo nadomestne izvore in objekte temeljnega zaupanja, namesto onih, ki se jim vedno bolj izmikajo. Med nadomestne izvore zaupanja sodi na primer zatekanje v »močne« skupinske identitete, kot so nacionalnizmi, fundamentalizmi vseh vrst, v razne sekte, v domnevno obetavne terapije, ki obljubljajo naglo izboljšanje in ponovno najdenje izgubljene osebnostne celosti. Sem sodi tudi rastoča obsedenost mnogih ljudi s svojo telesno samopodobo, pa doživljanje življenja kot supermarketa s polnimi policami, ki se nenehno na novo polnijo. Težko se je upreti varljivim ponudbam nadomestkov za izginjanje temeljnega zaupanja, vendar je vsaj ena pomembna pot, ki jo velja poskusiti. To pa je, da v sebi in svojih bližnjih vztrajno iščemo predvsem tiste kvalitete in sposobnosti, ki nas same in drug drugega bogatijo tako, da se z njihovo pomočjo začno topiti zidovi nezaupanja in namesto njih nastajajo vezi sočutja, sodelovanja in medsebojnega razumevanja. Tako namreč se vsi skupaj prizadevamo za bolj zaupanja vreden svet, mi sami pa postajamo državljani sveta, za katerega smo soodgovorni. Zaupanje v svet pomeni tudi zaupanje v življenje samo. http://www.rtvslo.si/podcast Wed, 20 Feb 2019 04:55:51 +0000 Andrej Ule: Temeljno zaupanje Prijatelj je pripovedoval, kako je pred leti z ženo pil kavo v Benetkah. Ko sta sedela v kavarni, je opazil moškega, ki je vstopil v kavarno, se usedel na bližnji stol in poklical natakarja. Naročil je: »Dve skodelici kave, eno zame in eno za na zid.« Natakar ga je očitno razumel, saj je pokimal in odšel pripravit naročilo. Prijatelj in žena pa sta ostala začudena. Opazovala sta, kako je natakar prinesel eno kavo, moškemu pa je zaračunal dve. Ko je ta moški nato odšel iz kavarne, je natakar na zid pri šanku obesil listek, na katerem je pisalo: »Skodelica kave«. Čez nekaj časa sta v tisto kavarno vstopila dva moška in sedla. Naročila sta tri skodelice kave, »dve za na mizo in eno za na zid«. Popila sta svoji kavi, plačala za tri in odšla. Tudi natakar je naredil enako kot pri prejšnji stranki. Na zid je pritrdil listek z napisom »Skodelica kave.« Slovenskima gostoma se je tedaj zdelo to vedenje precej nenavadno in nerazumno. Vendar nista nič rekla, ko sta popila kavo, sta plačala in odšla. Čez nekaj dni pa sta slučajno spet zašla v isto kavarno. Kmalu za njima je v kavarno stopil tudi brezdomec. Sedel je in pogledal na zid. Natakarju je dejal: »Eno skodelico kave z zidu.« Natakar je očitno s precej spoštovanja postregel moškemu s kavo. Ta je kavo popil in brez plačila odkorakal iz kavarne. Natakar pa je z zidu odstranil listek in ga zavrgel. Tedaj sta tudi naša dva gosta razumela pomen ’skodelice na zidu’. V to kavarno lahko vstopijo ljudje z malo denarja in brez sramu naročijo skodelico kave. Ni jim potrebno prosjačiti ali spraševati za brezplačno kavo. Zaradi prijaznega odnosa someščanov se lahko v miru usedejo, pogledajo na zid, naročijo in uživajo v kavi. Prijatelj je dejal, da je to verjetno najlepši zid, ki ga je kadarkoli videl. Bil je zid, ki je sporočal, da nekomu ni vseeno, da lahko da tisto malo več, da bi lahko v toplem in poživljajočem napitku užival še nekdo drug. Malo je potrebno, da lahko razveselimo še koga v naši bližini. Morda je prav ta skodelica kave tista, ki človeku pomaga iti čez dan. Končno ne gre za toplo črno tekočino, marveč za spoštljiv odnos sočloveka, ki mu ni vseeno. Kako lahko midva danes pokaževa, da nama ni vseeno? http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/02/19/DuhovnamiselMMC.PR1.20190219.2.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 366 clean Prijatelj je pripovedoval, kako je pred leti z ženo pil kavo v Benetkah. Ko sta sedela v kavarni, je opazil moškega, ki je vstopil v kavarno, se usedel na bližnji stol in poklical natakarja. Naročil je: »Dve skodelici kave, eno zame in eno za na zid.« Natakar ga je očitno razumel, saj je pokimal in odšel pripravit naročilo. Prijatelj in žena pa sta ostala začudena. Opazovala sta, kako je natakar prinesel eno kavo, moškemu pa je zaračunal dve. Ko je ta moški nato odšel iz kavarne, je natakar na zid pri šanku obesil listek, na katerem je pisalo: »Skodelica kave«. Čez nekaj časa sta v tisto kavarno vstopila dva moška in sedla. Naročila sta tri skodelice kave, »dve za na mizo in eno za na zid«. Popila sta svoji kavi, plačala za tri in odšla. Tudi natakar je naredil enako kot pri prejšnji stranki. Na zid je pritrdil listek z napisom »Skodelica kave.« Slovenskima gostoma se je tedaj zdelo to vedenje precej nenavadno in nerazumno. Vendar nista nič rekla, ko sta popila kavo, sta plačala in odšla. Čez nekaj dni pa sta slučajno spet zašla v isto kavarno. Kmalu za njima je v kavarno stopil tudi brezdomec. Sedel je in pogledal na zid. Natakarju je dejal: »Eno skodelico kave z zidu.« Natakar je očitno s precej spoštovanja postregel moškemu s kavo. Ta je kavo popil in brez plačila odkorakal iz kavarne. Natakar pa je z zidu odstranil listek in ga zavrgel. Tedaj sta tudi naša dva gosta razumela pomen ’skodelice na zidu’. V to kavarno lahko vstopijo ljudje z malo denarja in brez sramu naročijo skodelico kave. Ni jim potrebno prosjačiti ali spraševati za brezplačno kavo. Zaradi prijaznega odnosa someščanov se lahko v miru usedejo, pogledajo na zid, naročijo in uživajo v kavi. Prijatelj je dejal, da je to verjetno najlepši zid, ki ga je kadarkoli videl. Bil je zid, ki je sporočal, da nekomu ni vseeno, da lahko da tisto malo več, da bi lahko v toplem in poživljajočem napitku užival še nekdo drug. Malo je potrebno, da lahko razveselimo še koga v naši bližini. Morda je prav ta skodelica kave tista, ki človeku pomaga iti čez dan. Končno ne gre za toplo črno tekočino, marveč za spoštljiv odnos sočloveka, ki mu ni vseeno. Kako lahko midva danes pokaževa, da nama ni vseeno? http://www.rtvslo.si/podcast Tue, 19 Feb 2019 04:56:06 +0000 Robert Friškovec: Skodelica kave na zidu Na duhovnih vajah za najstnike sem izvedel zanimiv poskus. Tik preden so prvo jutro navalili na priljubljeni lešnikovo-čokoladni namaz, sem jim pod obraz pomolil izjavo o škodljivosti taistega namaza za zdravje. Drobni tisk so seveda z naglico preskočili, takoj podpisali in se lotili sladkega greha. Seveda zato niso videli zanke, ki se je poleg slame o potencialnih reakcijah skrivala v drobnem dopisu: da se namreč s podpisom odpovedujejo kosilu. Morali bi videti osuple obraze, ko so opoldne na mizi pred seboj dobili samo kruh in vodo. Čeprav nevede, so svoje kosilo prodali za sladki namaz. Seveda so mi potem tisto podpisano pogodbo takoj izvlekli iz rok in jo pred mojimi očmi raztrgali. Vse, da bi prišli do kosila, do ljubega kruhka, v imenu katerega so malo prej nekaj, česar niso poznali, z vso vehemenco podpisovali. Poskus je uspel, čeprav bi veliko raje videl, da ne bi. Rezultat me je dokončno zgrozil. Če sem prej še mislil, da smo tudi v kriznih časih vendarle sposobni kritičnega razmišljanja, sem uvidel, da se nazadnje vse ustavi pri fiziki, pri konkretnosti človekovega trebuha. Menda so na tak način Egipčani prepričali Izraelce, da so ostali v domovini suženjstva. Ko so jim dajali opravila, ki jih nihče ni maral, ko so jih obravnavali kot živali, ko so jim nazadnje klali otroke, niso zbežali iz te grozljivosti, niti se jim niso uprli, niso povzdignili svojega glasu. Ne, za kumarice in čebulo so prodali svojo prihodnost, varnosti in gotovosti so prostovoljno prepustili svoje dragocenosti, svoje vrednote so prodali za pest orehov. Tako so ostali tam, kjer so bili, sužnji pod svobodnim soncem, pili so kri svojih otrok in si basali čevapčiče v goltanec. Suženj si namreč takrat, ko se namesto za tisto, kar je prav, odločiš za tisto, kar ti bolj koristi. Pa četudi so razlogi za to še tako tehtni. In tega je danes tule pod Alpami morda še več kot tiste dni v Egiptu. Saj nekako razumem. Svet nas je navadil živeti v vati, v udobni varnosti. In vate se človek hitro razvadi. Poleg vsega vata veliko stane. Vedno več. Ne pravim, da med nami ni več nič svetega, ne, nismo zlobneži, nismo svetoskrunci, nasprotno, prepričan sem, da je v nas nekaj velikega, lepega, zlatega in svetlega. Dejal pa bi, da so naše vrednote kot ptice zaklenjene v zlate kletke utilitarizma. Ničesar, kar ni v našo korist, ne bomo počeli, za nič, kar bi nam lahko škodilo, se ne bomo borili. Vendar prav ta strašljiva pasivnost naše načrte, dejanja in življenje spravlja v tiho nezadovoljstvo, skrito nekje zadaj, globoko v nas, v tišini pred večernim počitkom, ko ugasnejo ekrani in luči, tako prikladni, da zamotijo vtis o človekovi bedi. Človek, ki nima ničesar, za kar bi se boril, tudi nima pravega smisla. Zato je razmislek o tem, za kaj se bomo v svojem življenju borili, za kaj bomo zastavili svoje ime in svoje življenje, če bo treba, nujen za obstoj človeka. In ta razmislek ne bo nič kaj kompliciran, toliko bolj težak pač. Vendar bo dovolj že to, da bi bili ob težavah in vprašanjih, ki nam jih na pladnju vsakdanjika nosijo tako mediji kot naši otroci, sposobni druge besede. Prve, pri kateri se zmotimo, in druge, v kateri priznamo svojo napako. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/02/18/DuhovnamiselMMC.PR1.20190218.1.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 364 clean Na duhovnih vajah za najstnike sem izvedel zanimiv poskus. Tik preden so prvo jutro navalili na priljubljeni lešnikovo-čokoladni namaz, sem jim pod obraz pomolil izjavo o škodljivosti taistega namaza za zdravje. Drobni tisk so seveda z naglico preskočili, takoj podpisali in se lotili sladkega greha. Seveda zato niso videli zanke, ki se je poleg slame o potencialnih reakcijah skrivala v drobnem dopisu: da se namreč s podpisom odpovedujejo kosilu. Morali bi videti osuple obraze, ko so opoldne na mizi pred seboj dobili samo kruh in vodo. Čeprav nevede, so svoje kosilo prodali za sladki namaz. Seveda so mi potem tisto podpisano pogodbo takoj izvlekli iz rok in jo pred mojimi očmi raztrgali. Vse, da bi prišli do kosila, do ljubega kruhka, v imenu katerega so malo prej nekaj, česar niso poznali, z vso vehemenco podpisovali. Poskus je uspel, čeprav bi veliko raje videl, da ne bi. Rezultat me je dokončno zgrozil. Če sem prej še mislil, da smo tudi v kriznih časih vendarle sposobni kritičnega razmišljanja, sem uvidel, da se nazadnje vse ustavi pri fiziki, pri konkretnosti človekovega trebuha. Menda so na tak način Egipčani prepričali Izraelce, da so ostali v domovini suženjstva. Ko so jim dajali opravila, ki jih nihče ni maral, ko so jih obravnavali kot živali, ko so jim nazadnje klali otroke, niso zbežali iz te grozljivosti, niti se jim niso uprli, niso povzdignili svojega glasu. Ne, za kumarice in čebulo so prodali svojo prihodnost, varnosti in gotovosti so prostovoljno prepustili svoje dragocenosti, svoje vrednote so prodali za pest orehov. Tako so ostali tam, kjer so bili, sužnji pod svobodnim soncem, pili so kri svojih otrok in si basali čevapčiče v goltanec. Suženj si namreč takrat, ko se namesto za tisto, kar je prav, odločiš za tisto, kar ti bolj koristi. Pa četudi so razlogi za to še tako tehtni. In tega je danes tule pod Alpami morda še več kot tiste dni v Egiptu. Saj nekako razumem. Svet nas je navadil živeti v vati, v udobni varnosti. In vate se človek hitro razvadi. Poleg vsega vata veliko stane. Vedno več. Ne pravim, da med nami ni več nič svetega, ne, nismo zlobneži, nismo svetoskrunci, nasprotno, prepričan sem, da je v nas nekaj velikega, lepega, zlatega in svetlega. Dejal pa bi, da so naše vrednote kot ptice zaklenjene v zlate kletke utilitarizma. Ničesar, kar ni v našo korist, ne bomo počeli, za nič, kar bi nam lahko škodilo, se ne bomo borili. Vendar prav ta strašljiva pasivnost naše načrte, dejanja in življenje spravlja v tiho nezadovoljstvo, skrito nekje zadaj, globoko v nas, v tišini pred večernim počitkom, ko ugasnejo ekrani in luči, tako prikladni, da zamotijo vtis o človekovi bedi. Človek, ki nima ničesar, za kar bi se boril, tudi nima pravega smisla. Zato je razmislek o tem, za kaj se bomo v svojem življenju borili, za kaj bomo zastavili svoje ime in svoje življenje, če bo treba, nujen za obstoj človeka. In ta razmislek ne bo nič kaj kompliciran, toliko bolj težak pač. Vendar bo dovolj že to, da bi bili ob težavah in vprašanjih, ki nam jih na pladnju vsakdanjika nosijo tako mediji kot naši otroci, sposobni druge besede. Prve, pri kateri se zmotimo, in druge, v kateri priznamo svojo napako. http://www.rtvslo.si/podcast Mon, 18 Feb 2019 04:56:04 +0000 Marko Rijavec: Zlata kletka O molitvi razmišlja evangelijski pridigar Silvester Molan. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/02/17/DuhovnamiselMMC.PR1.20190217.7.0650.mp3 RTVSLO – Prvi 376 clean O molitvi razmišlja evangelijski pridigar Silvester Molan. http://www.rtvslo.si/podcast Sun, 17 Feb 2019 05:56:16 +0000 Silvester Molan: O molitvi Sem blagoslovljen in ljubljen človek. Nikoli v življenju me ni zapustilo nobeno dekle in tudi jaz nisem prekinil razmerja z nobeno deklico. To gre verjetno pripisati dejstvu, da sem s prvo deklico, ki sem jo malo bolj resno vzljubil, oziroma sem jo vzljubil do te mere, da sva »hodila«, ostal vse do današnjega dneva. In vsaj do pojutrišnjem ne načrtujem noben spremembe v tej smeri. Sem pa zadnjič presenečen in ne malo šokiran odkril, da to ni – če seveda odštejem otroško navezanost na mamo in očeta – najdaljša zveza v mojem življenju. »Mojega najljubšega pesnika« občudujem še kake tri, če ne štiri leta dlje. In ko sem ga lani, prvič v življenju videl od blizu, sem mu poletel v objem in bil posledično krepko presenečen in nemalo razočaran, ker sem bil deležen le stiska roke in formalne ljubeznivosti. Kar pa me je najbolj zabolelo, je bilo to, da sem mu na obrazu razbral, da me sploh ne pozna in da ne ve kdo sem! Priznam, da sem mu zameril, kot kakšne reči običajno zamerim le deklici, ki jo ljubim nekaj let manj kot »mojega najljubšega pesnika« in da sem potreboval kar nekaj časa preden sem mu lahko odpustil! Predvsem pa sem potreboval čas, da sem odpustil sebi neumno razmišljanje in pričakovanje, da te bo nekdo, ki te vidi prvič (!), poznal zgolj zato, ker znaš vse njegove pesmi na pamet in segaš po njih pogosteje kot po Svetem Pismu! Pričakovanja, ki jih vnašamo in prinašamo v odnose, so dostikrat zgolj »naša«. In več kot pričakujemo, dlje ko čakamo na izpolnitev, večje je naše razočaranje in trši pristanek. Kako naj ubogi pesnik pozna vsakega svojega bralca, kljub temu, da na izjemno intimen način vstopa v njegovo življenje. Tudi pesnik je zgolj človek ne Bog, pa čeprav smo si ga postavili na oltar. Je pa res, da Boga dostikrat jemljemo premalo resno… kot da je zgolj pesnik, čigar beseda nas poboža in nas potolaži. In se posledično ne spustimo z njim v »intimo«, ampak zgolj v »estetiko«! http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/02/16/DuhovnamiselMMC.PR1.20190216.6.0650.mp3 RTVSLO – Prvi 346 clean Sem blagoslovljen in ljubljen človek. Nikoli v življenju me ni zapustilo nobeno dekle in tudi jaz nisem prekinil razmerja z nobeno deklico. To gre verjetno pripisati dejstvu, da sem s prvo deklico, ki sem jo malo bolj resno vzljubil, oziroma sem jo vzljubil do te mere, da sva »hodila«, ostal vse do današnjega dneva. In vsaj do pojutrišnjem ne načrtujem noben spremembe v tej smeri. Sem pa zadnjič presenečen in ne malo šokiran odkril, da to ni – če seveda odštejem otroško navezanost na mamo in očeta – najdaljša zveza v mojem življenju. »Mojega najljubšega pesnika« občudujem še kake tri, če ne štiri leta dlje. In ko sem ga lani, prvič v življenju videl od blizu, sem mu poletel v objem in bil posledično krepko presenečen in nemalo razočaran, ker sem bil deležen le stiska roke in formalne ljubeznivosti. Kar pa me je najbolj zabolelo, je bilo to, da sem mu na obrazu razbral, da me sploh ne pozna in da ne ve kdo sem! Priznam, da sem mu zameril, kot kakšne reči običajno zamerim le deklici, ki jo ljubim nekaj let manj kot »mojega najljubšega pesnika« in da sem potreboval kar nekaj časa preden sem mu lahko odpustil! Predvsem pa sem potreboval čas, da sem odpustil sebi neumno razmišljanje in pričakovanje, da te bo nekdo, ki te vidi prvič (!), poznal zgolj zato, ker znaš vse njegove pesmi na pamet in segaš po njih pogosteje kot po Svetem Pismu! Pričakovanja, ki jih vnašamo in prinašamo v odnose, so dostikrat zgolj »naša«. In več kot pričakujemo, dlje ko čakamo na izpolnitev, večje je naše razočaranje in trši pristanek. Kako naj ubogi pesnik pozna vsakega svojega bralca, kljub temu, da na izjemno intimen način vstopa v njegovo življenje. Tudi pesnik je zgolj človek ne Bog, pa čeprav smo si ga postavili na oltar. Je pa res, da Boga dostikrat jemljemo premalo resno… kot da je zgolj pesnik, čigar beseda nas poboža in nas potolaži. In se posledično ne spustimo z njim v »intimo«, ampak zgolj v »estetiko«! http://www.rtvslo.si/podcast Sat, 16 Feb 2019 05:55:46 +0000 Gregor Čušin: Bog in pesnik Ljudje imamo radi presežke. Večji slovenski mediji so že izbrali osebnost leta, podjetnika leta itd. V akciji Beseda leta je Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU izbiral besedo, ki je značilno zaznamovala leto 2018. Zmagala je beseda čebela, sledita pa ji mikroplastika in skodelica kave. Pri predlogih je glavno, a ne izključno vodilo, da beseda leta ilustrira dogajanje v jeziku, v katerem se zrcalijo spremembe v družbi, kulturi, tehnologiji … Čebela je lepa beseda, saj označuje žuželko, ki je simbol marljivosti, vztrajnosti in izjemne organiziranosti ter občutljiv pokazatelj dogajanja v naravi. Čebela je tudi eno ključnih bitij, ki pomaga k širitvi rastlinskega sveta, kar vpliva na živalski in človeški svet. K izboru besed leta 2018 dodajam še svojo: domiselnost. Domiselnost je naša sposobnost, da hitro najdemo neko izvirno izpeljavo, nove prijeme, na primer v glasbi, in rešitev. Slovenci se radi poistovetimo s čebelo, saj smo delavni in marljivi. Tudi Akademija delavnih Ljubljančanov, prva ljubljanska znanstvena akademija, ustanovljena leta 1693, je imela v svojem simbolu čebelo in panj. Kaj je potem narobe z nami, da je v letu 2018 pod pragom revščine živelo 280 tisoč ljudi? Navkljub naši marljivosti in pridnosti. Mogoče lahko odgovor poiščemo kar v svetu čebel. V njem poznajo tudi roparice; te se v brezpašnem obdobju prebijejo mimo stražark, vstopijo v tuj panj, vzamejo med in odletijo. Ko se v svoj panj vrnejo polne medu, opogumijo preostale čebele iz svoje družine, da se jim pridružijo pri napadu. Začne se čebelji rop. Pri napadu roparice najprej poiščejo matico in jo umorijo. To storijo tako, da jo zbadajo z želi ali pa stisnejo v gručo in s tem zadušijo. Če matica umre, je družina še dodatno oslabljena. Največ hrane potrebujejo najmočnejše čebelje družine, zato so ravno čebele iz teh družin pogosto začetnice ropa. Za napad so primerne družine brez matice, družine s staro matico, družine, okužene z varojo, ali številčno šibkejše družine. Vse te so šibke in nimajo močne obrambe. Tako se ropa v čebeljem svetu. Mar ni njihov svet vsaj malo podoben tudi našemu? Le da v čebeljem svetu skrben čebelar pozna svoje družine in lahko prepreči ropanje šibkejših. Šibkejšim v človeškem svetu, če nimajo skrbnega gospodarja, preostanejo samo še različne tehnike za preživetje, in ena izmed najboljših je domiselnost. Lahko je nekaj tako preprostega, kot je to, da potegnete nogavico čez pohodni čevelj, da bi lahko prečkali spolzek ledenik na gori. Pa varno hodite po pragu preživetja. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/02/15/DuhovnamiselMMC.PR1.20190215.5.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 356 clean Ljudje imamo radi presežke. Večji slovenski mediji so že izbrali osebnost leta, podjetnika leta itd. V akciji Beseda leta je Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU izbiral besedo, ki je značilno zaznamovala leto 2018. Zmagala je beseda čebela, sledita pa ji mikroplastika in skodelica kave. Pri predlogih je glavno, a ne izključno vodilo, da beseda leta ilustrira dogajanje v jeziku, v katerem se zrcalijo spremembe v družbi, kulturi, tehnologiji … Čebela je lepa beseda, saj označuje žuželko, ki je simbol marljivosti, vztrajnosti in izjemne organiziranosti ter občutljiv pokazatelj dogajanja v naravi. Čebela je tudi eno ključnih bitij, ki pomaga k širitvi rastlinskega sveta, kar vpliva na živalski in človeški svet. K izboru besed leta 2018 dodajam še svojo: domiselnost. Domiselnost je naša sposobnost, da hitro najdemo neko izvirno izpeljavo, nove prijeme, na primer v glasbi, in rešitev. Slovenci se radi poistovetimo s čebelo, saj smo delavni in marljivi. Tudi Akademija delavnih Ljubljančanov, prva ljubljanska znanstvena akademija, ustanovljena leta 1693, je imela v svojem simbolu čebelo in panj. Kaj je potem narobe z nami, da je v letu 2018 pod pragom revščine živelo 280 tisoč ljudi? Navkljub naši marljivosti in pridnosti. Mogoče lahko odgovor poiščemo kar v svetu čebel. V njem poznajo tudi roparice; te se v brezpašnem obdobju prebijejo mimo stražark, vstopijo v tuj panj, vzamejo med in odletijo. Ko se v svoj panj vrnejo polne medu, opogumijo preostale čebele iz svoje družine, da se jim pridružijo pri napadu. Začne se čebelji rop. Pri napadu roparice najprej poiščejo matico in jo umorijo. To storijo tako, da jo zbadajo z želi ali pa stisnejo v gručo in s tem zadušijo. Če matica umre, je družina še dodatno oslabljena. Največ hrane potrebujejo najmočnejše čebelje družine, zato so ravno čebele iz teh družin pogosto začetnice ropa. Za napad so primerne družine brez matice, družine s staro matico, družine, okužene z varojo, ali številčno šibkejše družine. Vse te so šibke in nimajo močne obrambe. Tako se ropa v čebeljem svetu. Mar ni njihov svet vsaj malo podoben tudi našemu? Le da v čebeljem svetu skrben čebelar pozna svoje družine in lahko prepreči ropanje šibkejših. Šibkejšim v človeškem svetu, če nimajo skrbnega gospodarja, preostanejo samo še različne tehnike za preživetje, in ena izmed najboljših je domiselnost. Lahko je nekaj tako preprostega, kot je to, da potegnete nogavico čez pohodni čevelj, da bi lahko prečkali spolzek ledenik na gori. Pa varno hodite po pragu preživetja. http://www.rtvslo.si/podcast Fri, 15 Feb 2019 04:55:56 +0000 Alenka Veber: Domiselnost Danes goduje sveti Valentin, ki velja za zavetnika oči in notranjega spoznanja. Njegovo ime izhaja iz latinske besede »válens«, kar pomeni močan in zdrav, zato so ga imeli tudi za priprošnjika zoper telesne slabosti in kužna obolenja. Predvsem v anglosaksonskem svetu se je 14. februar uveljavil kot praznik zaljubljencev in se v zadnjih desetletjih, kot praznovanje romantične zaljubljenosti, razširil tudi pri nas. Ob valentinovem bo o ljubezni in osamljenosti razmišljal učitelj zen meditacije Dušan Osojnik. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/02/14/DuhovnamiselMMC.PR1.20190214.4.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 405 clean Danes goduje sveti Valentin, ki velja za zavetnika oči in notranjega spoznanja. Njegovo ime izhaja iz latinske besede »válens«, kar pomeni močan in zdrav, zato so ga imeli tudi za priprošnjika zoper telesne slabosti in kužna obolenja. Predvsem v anglosaksonskem svetu se je 14. februar uveljavil kot praznik zaljubljencev in se v zadnjih desetletjih, kot praznovanje romantične zaljubljenosti, razširil tudi pri nas. Ob valentinovem bo o ljubezni in osamljenosti razmišljal učitelj zen meditacije Dušan Osojnik. http://www.rtvslo.si/podcast Thu, 14 Feb 2019 04:56:45 +0000 Dušan Osojnik: Ljubezen in osamljenost - Posušeni strugi nismo več hvaležni za vodo, ki nam jo je prej dajala. - Ko gre množica po nji, je cesta samotna, ker je nihče ne ljubi. - Sončnico je bilo sram, da ima sorodnico, cvetico brez imena. Sonce je vstalo, se nasmehljalo cvetici in reklo: kako se imaš, draga moja? - Kdo prevzame mojo službo, je vprašalo zahajajoče sonce. Storila bom, kar bom mogla, je odgovorila glinasta svetilka. - Rakete, sramotenje zvezd gre za vami, ko padate na zemljo. Te modrostne misli so Tagorejeve. Reki, izreki, aforizmi, pregovori … so skoncentrirana modrost. Izšolanost, ki jo dá življenje. Kdo že je dejal: Visoka šola, ta je – svet! Ne fakultete, ampak svet. Slovenski razumnik in doktorant je pa pred leti razlagal, da se človeški paglavci od pregovornih izkušenj malo ali nič ne naučimo. Pred tem še nisem slišala za ljudi kot »paglavce«, za tem menda nikoli. Pa bo kar držalo, da znamo biti paglavi. Izreki in pregovori me navdušujejo. Najti jih je zbrane v knjigah in zdodi se, da katero od njih dobiš v dar. Po možnosti z zlato obrezo. Gotovo so pregovori zato pregovori, ker pre-govorijo vse drugo. Če pomislim, koliko praznih in nepotrebnih in približnih in tjavdan izrečenih besed je po širnem svetu noč in dan natresanih v eter, se vpraša,, v čem so glede na to, da »na svetu nič se ne izgubi«, koristne. Ali sodijo v duhovno dediščino ali ne? Einsteinu je pripisan izrek: »V življenju ima vrednost le to, kar storiš za drugega.« Menart je na njegovo zanano odkritje zrimal stih: Oda ód, balada balad, je em ce na kvadrat.« Da se ljudje pregovorno premalo zavedamo, kakšno moč imajo odkritja in izumi, dokazuje učinkovitost vsega dobrega in nagrmadenost zla. Spravi se s svojim bližnjim, dokler si z njim še na poti, je pa modrost iz Svetega pisma. Ne edina, biblija vsebuje kar posebno knjigo imenovano Pregovori. Niso to zgolj reki in izreki, vsebuje daljša besedila. Tako kakor Knjiga modrosti. Modrovanja premoremo več kot modrosti. Prvo se rado razširi na površinske razlage pomembnih dogodkov; medtem ko modrost vedno osvetli njihovo bistvo. Tudi starodavni psalmi niso brez nje: Za prazen nič se človek vznemirja; kopiči, a ne ve, kdo bo pobral http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/02/13/DuhovnamiselMMC.PR1.20190213.3.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 355 clean - Posušeni strugi nismo več hvaležni za vodo, ki nam jo je prej dajala. - Ko gre množica po nji, je cesta samotna, ker je nihče ne ljubi. - Sončnico je bilo sram, da ima sorodnico, cvetico brez imena. Sonce je vstalo, se nasmehljalo cvetici in reklo: kako se imaš, draga moja? - Kdo prevzame mojo službo, je vprašalo zahajajoče sonce. Storila bom, kar bom mogla, je odgovorila glinasta svetilka. - Rakete, sramotenje zvezd gre za vami, ko padate na zemljo. Te modrostne misli so Tagorejeve. Reki, izreki, aforizmi, pregovori … so skoncentrirana modrost. Izšolanost, ki jo dá življenje. Kdo že je dejal: Visoka šola, ta je – svet! Ne fakultete, ampak svet. Slovenski razumnik in doktorant je pa pred leti razlagal, da se človeški paglavci od pregovornih izkušenj malo ali nič ne naučimo. Pred tem še nisem slišala za ljudi kot »paglavce«, za tem menda nikoli. Pa bo kar držalo, da znamo biti paglavi. Izreki in pregovori me navdušujejo. Najti jih je zbrane v knjigah in zdodi se, da katero od njih dobiš v dar. Po možnosti z zlato obrezo. Gotovo so pregovori zato pregovori, ker pre-govorijo vse drugo. Če pomislim, koliko praznih in nepotrebnih in približnih in tjavdan izrečenih besed je po širnem svetu noč in dan natresanih v eter, se vpraša,, v čem so glede na to, da »na svetu nič se ne izgubi«, koristne. Ali sodijo v duhovno dediščino ali ne? Einsteinu je pripisan izrek: »V življenju ima vrednost le to, kar storiš za drugega.« Menart je na njegovo zanano odkritje zrimal stih: Oda ód, balada balad, je em ce na kvadrat.« Da se ljudje pregovorno premalo zavedamo, kakšno moč imajo odkritja in izumi, dokazuje učinkovitost vsega dobrega in nagrmadenost zla. Spravi se s svojim bližnjim, dokler si z njim še na poti, je pa modrost iz Svetega pisma. Ne edina, biblija vsebuje kar posebno knjigo imenovano Pregovori. Niso to zgolj reki in izreki, vsebuje daljša besedila. Tako kakor Knjiga modrosti. Modrovanja premoremo več kot modrosti. Prvo se rado razširi na površinske razlage pomembnih dogodkov; medtem ko modrost vedno osvetli njihovo bistvo. Tudi starodavni psalmi niso brez nje: Za prazen nič se človek vznemirja; kopiči, a ne ve, kdo bo pobral http://www.rtvslo.si/podcast Wed, 13 Feb 2019 04:55:55 +0000 Berta Golob: Izreki Vsako jutro na Jožefovem hribu odpre svoja velika prijazna vrat dom starejših. Ko začnejo ugašati zvezde na nebu, vse več sodelavcev hiti na delo, ki je pogosto težko in zahtevno, a prinaša obilje nepričakovanih radosti, rojenih iz medsebojnih odnosov in kontaktov. Mene posebej razveseli prvo jutranje srečanje z gospo Marinko. Odkar prihajam v dom, jo najdem v kotu recepcije, ko sedi čisto mirno in neslišno, z očmi spremlja vse, ki prihajajo. V desni roki drži rožni venec in njene ustnice se ves čas premikajo v tihi molitvi. A te ustnice so vsako jutro urejene, obarvane z živo rdečo barvo! Ko sva se prvič srečali, sem kar obstala, saj v domu redko srečaš v zgodnjem jutru gospo z obarvanimi ustnicami! Ne tako gospa Marinka. Povedala mi je, da vstane zjutraj ob šestih, se uredi in nas pride dočakat. To je njen ritual že več let. Ob njenih rdečih ustnicah sem se zavedala, kako pomembne so malenkosti na zunaj in znotraj! Svoje dostojanstvo lahko ohranimo tudi, če smo v domu ostarelih, odvisni in prepuščeni drugim. Lahko ohranimo svoje navade, da dočakamo ljudi, ki pridejo v našo hišo z nasmehom in molitvijo, da jih objame Božji blagoslov. Gospa Marinka ni samo ena od številnih stanovalcev ali uporabnikov doma na Jožefovem hribu. Ona je mala zvezdica, ki mi preko njenih rdečih ustnic zasveti in polepša jutro. Prinaša upanje, da je lahko življenje lepo in smiselno tudi, ko nismo več delovno aktivni in preprosto živimo svoje življenje. Pa ni imela lahkega življenja! Prišla je v našo domovino kot begunka, iščoč tiho in varno mesto, kjer ni vojne ne ubijanja. Vzljubila je naše mesto, naše ljudi, se naučila lepe slovenščine, a ni nikoli pozabila, kar jo je učila njena mama: Če boš spoštovala sama sebe, te bodo tudi drugi cenili in spoštovali. Ko si torej gospa Marinka našminka ustnice z rdečo barvo, želi, da vidimo nekaj lepega, svežega, in ko vzame v roke rožni venec, nam pove, da nam podarja tisto kar lahko – svojo molitev in svoj blagoslov. Zato je lepo vsako jutro vstopiti skozi steklena vrata našega doma. Tam je vsem nam podarjena njena prisotnost ! Da lahko s hvaležnostjo sprejmemo vsak novi dan in se obarvamo z rdečo barvo ljubezni. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/02/12/DuhovnamiselMMC.PR1.20190212.2.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 371 clean Vsako jutro na Jožefovem hribu odpre svoja velika prijazna vrat dom starejših. Ko začnejo ugašati zvezde na nebu, vse več sodelavcev hiti na delo, ki je pogosto težko in zahtevno, a prinaša obilje nepričakovanih radosti, rojenih iz medsebojnih odnosov in kontaktov. Mene posebej razveseli prvo jutranje srečanje z gospo Marinko. Odkar prihajam v dom, jo najdem v kotu recepcije, ko sedi čisto mirno in neslišno, z očmi spremlja vse, ki prihajajo. V desni roki drži rožni venec in njene ustnice se ves čas premikajo v tihi molitvi. A te ustnice so vsako jutro urejene, obarvane z živo rdečo barvo! Ko sva se prvič srečali, sem kar obstala, saj v domu redko srečaš v zgodnjem jutru gospo z obarvanimi ustnicami! Ne tako gospa Marinka. Povedala mi je, da vstane zjutraj ob šestih, se uredi in nas pride dočakat. To je njen ritual že več let. Ob njenih rdečih ustnicah sem se zavedala, kako pomembne so malenkosti na zunaj in znotraj! Svoje dostojanstvo lahko ohranimo tudi, če smo v domu ostarelih, odvisni in prepuščeni drugim. Lahko ohranimo svoje navade, da dočakamo ljudi, ki pridejo v našo hišo z nasmehom in molitvijo, da jih objame Božji blagoslov. Gospa Marinka ni samo ena od številnih stanovalcev ali uporabnikov doma na Jožefovem hribu. Ona je mala zvezdica, ki mi preko njenih rdečih ustnic zasveti in polepša jutro. Prinaša upanje, da je lahko življenje lepo in smiselno tudi, ko nismo več delovno aktivni in preprosto živimo svoje življenje. Pa ni imela lahkega življenja! Prišla je v našo domovino kot begunka, iščoč tiho in varno mesto, kjer ni vojne ne ubijanja. Vzljubila je naše mesto, naše ljudi, se naučila lepe slovenščine, a ni nikoli pozabila, kar jo je učila njena mama: Če boš spoštovala sama sebe, te bodo tudi drugi cenili in spoštovali. Ko si torej gospa Marinka našminka ustnice z rdečo barvo, želi, da vidimo nekaj lepega, svežega, in ko vzame v roke rožni venec, nam pove, da nam podarja tisto kar lahko – svojo molitev in svoj blagoslov. Zato je lepo vsako jutro vstopiti skozi steklena vrata našega doma. Tam je vsem nam podarjena njena prisotnost ! Da lahko s hvaležnostjo sprejmemo vsak novi dan in se obarvamo z rdečo barvo ljubezni. http://www.rtvslo.si/podcast Tue, 12 Feb 2019 04:56:11 +0000 Emanuela Žerdin: Rdeče ustnice gospe Marinke Kadar se človek odloči, da bo vse, kar se mu dogaja, začel gledati na nov način, skušal osmisliti, več poslušati in iskal lepo, se mu stvari nekako postavijo na glavo. Na začetku ne gre takoj, vedno znova, kot mehurčki na vodi, pridejo ven slabe, negativne misli. Pa vztrajaš, čeprav celo sam sebe težko sprejmeš, drugi so začudeni, marsikdaj težko razumejo tvojo radost. Lepo je odkriti, da sem pravzaprav na pravem mestu. Potem je več optimizma, več veselja. Imam več čuta za človeka. Tudi če se zdi, da je v nepremostljivem zapletu življenja, me ne odvrne, se mu lahko približam, se pogovorim, se prijazno nasmehnem, se povežem z njim – z zlato nitko ljubezni. Gledala sem njegov obraz, nemočen, bled je počival na blazini, oči pa so izžarevale neko posebno svetlobo. Govorile so o življenju, naju, o hvaležnosti. Uprla sem se tesnobni skrbi, kaj bo z nama. Hvaležnost je bila tako močna, da se je Njegov mir, ki presega vsak razum, naselil v najini srci. Radost ljubezni ne moreš doseči, če stalno iščeš kompromise. Le z odprtostjo, ko si vztrajno prizadevaš odkrivati globino drugega. Le, ko se mu s čuječnostjo približaš, mu prisluhneš s srcem, slišiš njegovo globino, zaslutiš, kaj je najbolj bistveno zanj. Vzamem si čas. In objame me zavest o nama, ob njem zaslutim resnico o sebi. Tu se pojavi čudovita priložnost, da se učiš, da to učenje sprejmeš kot odločitev za nadaljevanje poti, na kateri se pojavljajo tudi napake. Ko se očitno kaj obrne narobe, me zamika, da bi ponovno videl samo slabo. A ko je najtežje in se počutiš mizerno, nisi sam. Gospod te drži za roko, ali vzame v naročje. Vedno, v veselju in v bolečini je s teboj. Sprejmem šibkosti, svoje in drugega. Pomembna je duhovna rast, molitev. In to je bistveno izhodišče za držo radosti življenja. Papež Frančišek poudarja, da je za dober odnos med možem in ženo potrebna in je bistvena rast v medsebojni ljubezni, cilj tega posebnega, nikoli končanega, skrivnostnega odnosa. Spomnim se modrine neba, ki je med zelenimi drevesi še bolj modra. Vrhovi borovcev so obrobljeni s čarobno modro barvo. Kot bi moj zeleni lesk oči povečal modrino tvojih. Na tvojih ustnicah zasije žarek smehljaja, ki se razširi po vsem obrazu, tudi čez bolečino v tvojem telesu in v srcu je tiho zadoščenje v enosti – ki je večna, ki ne mine, ki je radost ljubezni. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/02/11/DuhovnamiselMMC.PR1.20190211.1.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 379 clean Kadar se človek odloči, da bo vse, kar se mu dogaja, začel gledati na nov način, skušal osmisliti, več poslušati in iskal lepo, se mu stvari nekako postavijo na glavo. Na začetku ne gre takoj, vedno znova, kot mehurčki na vodi, pridejo ven slabe, negativne misli. Pa vztrajaš, čeprav celo sam sebe težko sprejmeš, drugi so začudeni, marsikdaj težko razumejo tvojo radost. Lepo je odkriti, da sem pravzaprav na pravem mestu. Potem je več optimizma, več veselja. Imam več čuta za človeka. Tudi če se zdi, da je v nepremostljivem zapletu življenja, me ne odvrne, se mu lahko približam, se pogovorim, se prijazno nasmehnem, se povežem z njim – z zlato nitko ljubezni. Gledala sem njegov obraz, nemočen, bled je počival na blazini, oči pa so izžarevale neko posebno svetlobo. Govorile so o življenju, naju, o hvaležnosti. Uprla sem se tesnobni skrbi, kaj bo z nama. Hvaležnost je bila tako močna, da se je Njegov mir, ki presega vsak razum, naselil v najini srci. Radost ljubezni ne moreš doseči, če stalno iščeš kompromise. Le z odprtostjo, ko si vztrajno prizadevaš odkrivati globino drugega. Le, ko se mu s čuječnostjo približaš, mu prisluhneš s srcem, slišiš njegovo globino, zaslutiš, kaj je najbolj bistveno zanj. Vzamem si čas. In objame me zavest o nama, ob njem zaslutim resnico o sebi. Tu se pojavi čudovita priložnost, da se učiš, da to učenje sprejmeš kot odločitev za nadaljevanje poti, na kateri se pojavljajo tudi napake. Ko se očitno kaj obrne narobe, me zamika, da bi ponovno videl samo slabo. A ko je najtežje in se počutiš mizerno, nisi sam. Gospod te drži za roko, ali vzame v naročje. Vedno, v veselju in v bolečini je s teboj. Sprejmem šibkosti, svoje in drugega. Pomembna je duhovna rast, molitev. In to je bistveno izhodišče za držo radosti življenja. Papež Frančišek poudarja, da je za dober odnos med možem in ženo potrebna in je bistvena rast v medsebojni ljubezni, cilj tega posebnega, nikoli končanega, skrivnostnega odnosa. Spomnim se modrine neba, ki je med zelenimi drevesi še bolj modra. Vrhovi borovcev so obrobljeni s čarobno modro barvo. Kot bi moj zeleni lesk oči povečal modrino tvojih. Na tvojih ustnicah zasije žarek smehljaja, ki se razširi po vsem obrazu, tudi čez bolečino v tvojem telesu in v srcu je tiho zadoščenje v enosti – ki je večna, ki ne mine, ki je radost ljubezni. http://www.rtvslo.si/podcast Mon, 11 Feb 2019 04:56:19 +0000 Silva Matos: V bolezni – Radost ljubezni Pred kratkim sem spet slišal že ničkolikokrat slišano oguljeno frazo: »V cerkev pa hodijo samo stare mam’ce.« To, da hodijo samo stare mam’ce, vsi vemo, da ob toliko mladih in tudi tistih v srednjih letih, ki obiskujejo cerkev, pač ne drži. Če smem s to frazo, seveda brez žaljive konotacije, nadaljevati, pa v resnici drži, da so stare mam’ce, pa tudi stari ateji – močno navzoči v občestvu in življenju Cerkve. Razlog za to prepoznavam predvsem v dveh vidikih. Prvi je ta, da dokler smo še trdnega zdravja in pri telesni moči, dokler nam bolj ko ne stvari precej dobro tečejo v življenju, z občutkom, da imamo, če že ne v celoti, pa vsaj v dobršni meri kontrolo nad svojim življenjem, nas vse to pogosto dela nedostopne za Boga. Zaradi občutka moči in obvladovanja postajamo samozadostni in prevzetni ter zato zaprti za odnos z Bogom. Vse do takrat, dokler se nam v življenju nekaj ne zalomi, dokler nas nekaj ne stre: smrt bližnjega, njegova ali moja huda bolezen, izguba službe, ločitev in še bi lahko naštevali. Na kratko: bolj ko smo nemočni, bolj postajamo odprti za Boga. Prav tako, kot o tem piše tudi apostol Pavel: »Kadar sem namreč slaboten, takrat sem močan« (2 Kor 12,10). Drugi razlog, da je v Cerkvi veliko starejših, pa je ta, da zrelejši in modrejši, ko je človek, bolj dela obračun s svojo preteklostjo. Nekakšno refleksijo, revizijo ali morda najboljše – integracijo svojega preteklega življenja. Prav tu nastopi prelomna točka, ne glede na prejšnjo oddaljenost od Boga ali pa bližino. Gre za to, kako gledam na svoje prehojeno življenjsko pot: kritično in moralistično, to nazadnje lahko vodi v zakrknjenost, zagrenjenost ali depresivnost, ali pa zmorem videti svoje preteklo življenje v luči Božjega usmiljenja. Obstaja namreč nevarnost, s katero se je moral soočiti tudi apostol Peter, kot beremo v evangeliju današnje nedelje. Ob tem namreč pravi Jezusu: »Pojdi od mene, Gospod, ker sem grešen človek!« Jezus pa mu ne pusti, da bi ga njegova grešnost oddaljila, ampak ga sprejme takšnega, kakršen je – brez obsojanja in ga povabi, naj hodi življenjsko pot skupaj z njim. To je spoznal tudi apostol Pavel, ko pravi: »Nisem vreden, da bi se imenoval apostol, ker sem preganjal Božjo Cerkev. Po Božji milosti pa sem to, kar sem.« Prav to je tisto glavno vabilo za nas vse, ne glede na leta. Si upam hoditi svojo življenjsko pot skupaj z Jezusom, ne glede na svojo težko preteklost ali sedanjost? Bom pustil, da me bremena in napake preteklosti zaprejo v zakrknjeno osamljenost in obup ali pa si bom vendarle upal verjeti, da me Bog sprejema in ljubi takšnega, kakršen sem? Bom s tem čakal na zrela leta ali si bom to upal že tukaj in zdaj? http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/02/10/DuhovnamiselMMC.PR1.20190210.7.0650.mp3 RTVSLO – Prvi 407 clean Pred kratkim sem spet slišal že ničkolikokrat slišano oguljeno frazo: »V cerkev pa hodijo samo stare mam’ce.« To, da hodijo samo stare mam’ce, vsi vemo, da ob toliko mladih in tudi tistih v srednjih letih, ki obiskujejo cerkev, pač ne drži. Če smem s to frazo, seveda brez žaljive konotacije, nadaljevati, pa v resnici drži, da so stare mam’ce, pa tudi stari ateji – močno navzoči v občestvu in življenju Cerkve. Razlog za to prepoznavam predvsem v dveh vidikih. Prvi je ta, da dokler smo še trdnega zdravja in pri telesni moči, dokler nam bolj ko ne stvari precej dobro tečejo v življenju, z občutkom, da imamo, če že ne v celoti, pa vsaj v dobršni meri kontrolo nad svojim življenjem, nas vse to pogosto dela nedostopne za Boga. Zaradi občutka moči in obvladovanja postajamo samozadostni in prevzetni ter zato zaprti za odnos z Bogom. Vse do takrat, dokler se nam v življenju nekaj ne zalomi, dokler nas nekaj ne stre: smrt bližnjega, njegova ali moja huda bolezen, izguba službe, ločitev in še bi lahko naštevali. Na kratko: bolj ko smo nemočni, bolj postajamo odprti za Boga. Prav tako, kot o tem piše tudi apostol Pavel: »Kadar sem namreč slaboten, takrat sem močan« (2 Kor 12,10). Drugi razlog, da je v Cerkvi veliko starejših, pa je ta, da zrelejši in modrejši, ko je človek, bolj dela obračun s svojo preteklostjo. Nekakšno refleksijo, revizijo ali morda najboljše – integracijo svojega preteklega življenja. Prav tu nastopi prelomna točka, ne glede na prejšnjo oddaljenost od Boga ali pa bližino. Gre za to, kako gledam na svoje prehojeno življenjsko pot: kritično in moralistično, to nazadnje lahko vodi v zakrknjenost, zagrenjenost ali depresivnost, ali pa zmorem videti svoje preteklo življenje v luči Božjega usmiljenja. Obstaja namreč nevarnost, s katero se je moral soočiti tudi apostol Peter, kot beremo v evangeliju današnje nedelje. Ob tem namreč pravi Jezusu: »Pojdi od mene, Gospod, ker sem grešen človek!« Jezus pa mu ne pusti, da bi ga njegova grešnost oddaljila, ampak ga sprejme takšnega, kakršen je – brez obsojanja in ga povabi, naj hodi življenjsko pot skupaj z njim. To je spoznal tudi apostol Pavel, ko pravi: »Nisem vreden, da bi se imenoval apostol, ker sem preganjal Božjo Cerkev. Po Božji milosti pa sem to, kar sem.« Prav to je tisto glavno vabilo za nas vse, ne glede na leta. Si upam hoditi svojo življenjsko pot skupaj z Jezusom, ne glede na svojo težko preteklost ali sedanjost? Bom pustil, da me bremena in napake preteklosti zaprejo v zakrknjeno osamljenost in obup ali pa si bom vendarle upal verjeti, da me Bog sprejema in ljubi takšnega, kakršen sem? Bom s tem čakal na zrela leta ali si bom to upal že tukaj in zdaj? http://www.rtvslo.si/podcast Sun, 10 Feb 2019 05:56:47 +0000 Andraž Arko: Za stare mam’ce? Zame je Dostojevski pisatelj vsega človeštva in prerok našega časa. Začel je tam, kjer sta se znana Nietzsche in Fromm zaustavila, čeprav je bil njun predhodnik, a ju je kot poznavalec človeške duše presegel. V Velikem inkvizitorju iz romana Bratje Karamazovi opisuje inkvizitorja, ki je hotel nedolžnega Ujetnika (Boga) zažgati na zasluženi grmadi, Bogu v čast. Želel je, da bi mu Ujetnik vsaj nekaj odgovoril, tudi če kaj grdega, a je le-ta molčal. Nakar se je Ujetnik inkvizitorju molče približal in ga poljubil na njegova stara usta. Inkvizitor je stopil k vratom, jih odprl in rekel: »Pojdi in ne pridi več … ne pridi sploh nikdar več … nikoli več … nikoli več, slišiš, nikoli!« Sprašujem se, kdo se je danes preoblekel v inkvizicijsko kuto oziroma talar, medtem ko úrbi et órbi ljubečemu in nedolžnemu Bogu grozi: »Za vedno oditi od nas in nas več ne prihajaj vznemirjat! Ali ne vidiš, da vsi ideali sveta niso vredni ene solze trpečega otroka? Kje je vendar tvoja plemenitost?« Ali je Bog res tako nemočen, da se je dovolil pregnati? Ne, le drugačen je. Kajti Bog ni absolutna moč, ampak absolutna ljubezen oziroma moč ljubezni. On vlada z ljubeznijo svobode, ne z močjo sile; zlo pa je rezultat naše zlorabe svobode. Ni teorije, niti v fantaziji ne, ki bi lahko zamenjala mojo svobodo, da obstajam in tudi trpim. To ne pomeni, da v življenju samo jadikujem, ampak da se lahko celo v trpljenju in smrti radujem. Kajti če raja ni v nas samih, nikoli ne bomo vstopili vanj (Dostojevski). Oporišče, ki smo ga zasidrali izključno v racionalizmu, znanosti in tehniki, zanemarjajoč duhovnost, je pogubno. Harvardski profesor Harvey Cox je v romanu Mesto brez Boga (The Secular City) opisal zgodbo danskega filozofa in teologa Kierkegaarda, ki govori o potujočem cirkusu, v katerem je nenadno nastal požar. Lastnik cirkusa je pomislil, da bi jim lahko pri gašenju pomagali tudi meščani. K njim je poslal klovne, a so se jim zaradi klovnovske obleke, navkljub njihovemu dopovedovanju, le smejali in jih imeli za komične zabavljače. Medtem se je požar iz cirkusa razširil in uničil tudi njihovo mesto. Večini se zdi norost križanega in trpečega Boga preveč nora, da bi vanj verjeli in bili rešeni, čeprav ljubezni pristaja trpljenje. To pa zato, ker na Boga gledamo kot letalec na padalo; ima ga za nujne primere, vendar upa, da mu ga ne bo treba nikoli uporabiti (C. S. Lewis). http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/02/09/DuhovnamiselMMC.PR1.20190209.6.0650.mp3 RTVSLO – Prvi 383 clean Zame je Dostojevski pisatelj vsega človeštva in prerok našega časa. Začel je tam, kjer sta se znana Nietzsche in Fromm zaustavila, čeprav je bil njun predhodnik, a ju je kot poznavalec človeške duše presegel. V Velikem inkvizitorju iz romana Bratje Karamazovi opisuje inkvizitorja, ki je hotel nedolžnega Ujetnika (Boga) zažgati na zasluženi grmadi, Bogu v čast. Želel je, da bi mu Ujetnik vsaj nekaj odgovoril, tudi če kaj grdega, a je le-ta molčal. Nakar se je Ujetnik inkvizitorju molče približal in ga poljubil na njegova stara usta. Inkvizitor je stopil k vratom, jih odprl in rekel: »Pojdi in ne pridi več … ne pridi sploh nikdar več … nikoli več … nikoli več, slišiš, nikoli!« Sprašujem se, kdo se je danes preoblekel v inkvizicijsko kuto oziroma talar, medtem ko úrbi et órbi ljubečemu in nedolžnemu Bogu grozi: »Za vedno oditi od nas in nas več ne prihajaj vznemirjat! Ali ne vidiš, da vsi ideali sveta niso vredni ene solze trpečega otroka? Kje je vendar tvoja plemenitost?« Ali je Bog res tako nemočen, da se je dovolil pregnati? Ne, le drugačen je. Kajti Bog ni absolutna moč, ampak absolutna ljubezen oziroma moč ljubezni. On vlada z ljubeznijo svobode, ne z močjo sile; zlo pa je rezultat naše zlorabe svobode. Ni teorije, niti v fantaziji ne, ki bi lahko zamenjala mojo svobodo, da obstajam in tudi trpim. To ne pomeni, da v življenju samo jadikujem, ampak da se lahko celo v trpljenju in smrti radujem. Kajti če raja ni v nas samih, nikoli ne bomo vstopili vanj (Dostojevski). Oporišče, ki smo ga zasidrali izključno v racionalizmu, znanosti in tehniki, zanemarjajoč duhovnost, je pogubno. Harvardski profesor Harvey Cox je v romanu Mesto brez Boga (The Secular City) opisal zgodbo danskega filozofa in teologa Kierkegaarda, ki govori o potujočem cirkusu, v katerem je nenadno nastal požar. Lastnik cirkusa je pomislil, da bi jim lahko pri gašenju pomagali tudi meščani. K njim je poslal klovne, a so se jim zaradi klovnovske obleke, navkljub njihovemu dopovedovanju, le smejali in jih imeli za komične zabavljače. Medtem se je požar iz cirkusa razširil in uničil tudi njihovo mesto. Večini se zdi norost križanega in trpečega Boga preveč nora, da bi vanj verjeli in bili rešeni, čeprav ljubezni pristaja trpljenje. To pa zato, ker na Boga gledamo kot letalec na padalo; ima ga za nujne primere, vendar upa, da mu ga ne bo treba nikoli uporabiti (C. S. Lewis). http://www.rtvslo.si/podcast Sat, 9 Feb 2019 05:56:23 +0000 Daniel Brkič: Bog na grmadi Razmislek ob slovenskem kulturnem prazniku. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/02/08/DuhovnamiselMMC.PR1.20190208.5.0650.mp3 RTVSLO – Prvi 373 clean Razmislek ob slovenskem kulturnem prazniku. http://www.rtvslo.si/podcast Fri, 8 Feb 2019 05:56:13 +0000 Ignacija Fridl Jarc: O kulturi srca Naše življenje je polno nesporazumov, ki se jih večinoma niti ne zavedamo. O tem sem bolj začela razmišljati, ko sem poslušala gospo pri šestdesetih letih, ki se je spominjala svojega otroštva. Odraščala je v letih po drugi svetovni vojni, ko marsičesa ni bilo in je bilo treba z vsem zelo, zelo varčno ravnati. Za starejšo sestro so dobivali obleko od znancev, ko jo je prerasla, je obleko dobila mlajša sestra. Ta je živela samo z zavestjo, da sestra dobi novo obleko (čeprav v resnici sploh ni bila nova), ona pa ne. Kot levičarka je v šoli tudi imela občutek, da ni čisto v redu. Takrat so levičarje še na silo hoteli prevzgajati v desničarje. Veliko takega se je nabiralo in počasi si je začela domišljati, da je posvojena. Zato veljajo zanjo drugačna pravila kot za starejšo sestro. Ko se zdaj ozira nazaj, ve, da ji starši in sestra niti malo niso dali povoda, da bi tako razmišljala. Z ljubeznijo so skrbeli za obe hčerki, le da je bila ena nekaj let starejša. Tudi starejši sestri nima kaj očitati, do nje je bila vedno ljubezniva in pripravljena pomagati. Ampak takrat, ko je bila otrok, se je v njeni glavi pletlo vse kaj drugega. O tem tudi ni z nikomer govorila. Verjetno pa za otroka ni bilo lahko živeti z občutkom, da je posvojena, da ne spada prav k družini. Še sreča, da je zdaj o tem spregovorila. Niti starši niti sestra niso nikoli slutili, kaj se plete v tem otroku. Zato tega preprosto niso mogli vedeti. Meni je bila ta njena pripoved zelo zgovorna. Kdo ve, koliko otrok podobno doživlja svoje otroštvo, pa potem do smrti ne spregovorijo o tem. Pa ne samo otroci, tudi odrasli. Kdo ve, kolikim ljudem sem tudi sama dala povod za kakšen nesporazum. Na mnogih različnih področjih, v mnogih različnih okoliščinah. Pa mi potem nihče ni nič rekel, da bi nesporazum lahko razčistili. Prav zdravilno se mi zdi slišati takšno zgodbo. Tako se človek veliko bolj zave nesporazumov, ki so del našega življenja. Če se tega zavedamo, bomo morda kakšnega preprečili. Vsem se ne bomo mogli nikoli izogniti. Naj pa bo to spodbuda za nas vse, da si povemo, če nas kaj teži. Ne agresivno, ampak lepo mirno in z mislijo, da gre morda za nesporazum. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/02/07/DuhovnamiselMMC.PR1.20190207.4.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 360 clean Naše življenje je polno nesporazumov, ki se jih večinoma niti ne zavedamo. O tem sem bolj začela razmišljati, ko sem poslušala gospo pri šestdesetih letih, ki se je spominjala svojega otroštva. Odraščala je v letih po drugi svetovni vojni, ko marsičesa ni bilo in je bilo treba z vsem zelo, zelo varčno ravnati. Za starejšo sestro so dobivali obleko od znancev, ko jo je prerasla, je obleko dobila mlajša sestra. Ta je živela samo z zavestjo, da sestra dobi novo obleko (čeprav v resnici sploh ni bila nova), ona pa ne. Kot levičarka je v šoli tudi imela občutek, da ni čisto v redu. Takrat so levičarje še na silo hoteli prevzgajati v desničarje. Veliko takega se je nabiralo in počasi si je začela domišljati, da je posvojena. Zato veljajo zanjo drugačna pravila kot za starejšo sestro. Ko se zdaj ozira nazaj, ve, da ji starši in sestra niti malo niso dali povoda, da bi tako razmišljala. Z ljubeznijo so skrbeli za obe hčerki, le da je bila ena nekaj let starejša. Tudi starejši sestri nima kaj očitati, do nje je bila vedno ljubezniva in pripravljena pomagati. Ampak takrat, ko je bila otrok, se je v njeni glavi pletlo vse kaj drugega. O tem tudi ni z nikomer govorila. Verjetno pa za otroka ni bilo lahko živeti z občutkom, da je posvojena, da ne spada prav k družini. Še sreča, da je zdaj o tem spregovorila. Niti starši niti sestra niso nikoli slutili, kaj se plete v tem otroku. Zato tega preprosto niso mogli vedeti. Meni je bila ta njena pripoved zelo zgovorna. Kdo ve, koliko otrok podobno doživlja svoje otroštvo, pa potem do smrti ne spregovorijo o tem. Pa ne samo otroci, tudi odrasli. Kdo ve, kolikim ljudem sem tudi sama dala povod za kakšen nesporazum. Na mnogih različnih področjih, v mnogih različnih okoliščinah. Pa mi potem nihče ni nič rekel, da bi nesporazum lahko razčistili. Prav zdravilno se mi zdi slišati takšno zgodbo. Tako se človek veliko bolj zave nesporazumov, ki so del našega življenja. Če se tega zavedamo, bomo morda kakšnega preprečili. Vsem se ne bomo mogli nikoli izogniti. Naj pa bo to spodbuda za nas vse, da si povemo, če nas kaj teži. Ne agresivno, ampak lepo mirno in z mislijo, da gre morda za nesporazum. http://www.rtvslo.si/podcast Thu, 7 Feb 2019 04:56:00 +0000 Metka Klevišar: Naši nesporazumi Ko v življenju doživljamo neuspehe, si zapomnimo, da neuspeh ni nikoli dokončen, razen če na to pristanemo! Če ste doživeli neuspeh, vam je na voljo pet korakov, da začnete na novo. Sprejmite odgovornost za lastni neuspeh. – Če ste naredili napako, jo priznajte! Motiti se je človeško. Ne pripisujte krivde drugim. »Kdor prikriva svoje pregrehe, nima sreče, / kdor pa jih prizna in jih opusti, doseže usmiljenje« (Prg 28,13), piše v knjigi Pregovorov. Prepoznajte dobre strani neuspeha. – Neuspeh vam, na primer, pokaže, kaj ni učinkovito. Veliki izumitelj Thomas Edison je rekel: »Ne imenuj tega neuspeh. To imenuj šolanje!« Neuspeh vas prisili, da postanete bolj ustvarjalni. Neuspeh preprečuje ošabnost in bahaštvo. – Če bi bilo vse, kar ste naredili, sijajen dosežek, nihče ne bi mogel živeti z vami! Neuspeh vas prisili, da vnovič presodite, kaj je v življenju pomembno. Neuspeh je eden od načinov, kako nas Bog pripravi do tega, da razmislimo, kam je naše življenje usmerjeno. Prosite Boga za modrost, da boste doumeli, kaj je bil vzrok za neuspeh. – Vprašajte se: »Zakaj mi je spodletelo? Je morda kakšen vzrok, zakaj sem se stvari lotil tako, da se mi je ponesrečila?« Pozabite na preteklost in se usmerite v prihodnost. – Vaša preteklost je minila! Je lanski sneg. Ne morete ga spremeniti, zato je bolje, da se nehate ubadati z njo. Ralph Emerson je dejal: »Sleherni dan dočakaj in ga odloži. Naredil si, kar si zmogel. Nedvomno se je vanj prikradlo nekaj spodrsljajev in neumnosti; pozabi nanje, kolikor hitro moreš. Jutri je nov dan; začni ga dobro in vedro in v tako veselem razpoloženju, da te ne bodo mogle obremenjevati tvoje stare slabosti.« Začnimo nov dan z mislijo na Boga. Apostol Pavel je takole pisal Filipljanom: Bratje, pozabljam, kar je za menoj, in se iztegujem proti temu, kar je pred menoj, ter tečem proti cilju po nagrado, h kateri nas od zgoraj kliče Bog v Kristusu Jezusu (Flp 3,13-14). Zato stopimo pogumno v nov dan! http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/02/06/DuhovnamiselMMC.PR1.20190206.3.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 382 clean Ko v življenju doživljamo neuspehe, si zapomnimo, da neuspeh ni nikoli dokončen, razen če na to pristanemo! Če ste doživeli neuspeh, vam je na voljo pet korakov, da začnete na novo. Sprejmite odgovornost za lastni neuspeh. – Če ste naredili napako, jo priznajte! Motiti se je človeško. Ne pripisujte krivde drugim. »Kdor prikriva svoje pregrehe, nima sreče, / kdor pa jih prizna in jih opusti, doseže usmiljenje« (Prg 28,13), piše v knjigi Pregovorov. Prepoznajte dobre strani neuspeha. – Neuspeh vam, na primer, pokaže, kaj ni učinkovito. Veliki izumitelj Thomas Edison je rekel: »Ne imenuj tega neuspeh. To imenuj šolanje!« Neuspeh vas prisili, da postanete bolj ustvarjalni. Neuspeh preprečuje ošabnost in bahaštvo. – Če bi bilo vse, kar ste naredili, sijajen dosežek, nihče ne bi mogel živeti z vami! Neuspeh vas prisili, da vnovič presodite, kaj je v življenju pomembno. Neuspeh je eden od načinov, kako nas Bog pripravi do tega, da razmislimo, kam je naše življenje usmerjeno. Prosite Boga za modrost, da boste doumeli, kaj je bil vzrok za neuspeh. – Vprašajte se: »Zakaj mi je spodletelo? Je morda kakšen vzrok, zakaj sem se stvari lotil tako, da se mi je ponesrečila?« Pozabite na preteklost in se usmerite v prihodnost. – Vaša preteklost je minila! Je lanski sneg. Ne morete ga spremeniti, zato je bolje, da se nehate ubadati z njo. Ralph Emerson je dejal: »Sleherni dan dočakaj in ga odloži. Naredil si, kar si zmogel. Nedvomno se je vanj prikradlo nekaj spodrsljajev in neumnosti; pozabi nanje, kolikor hitro moreš. Jutri je nov dan; začni ga dobro in vedro in v tako veselem razpoloženju, da te ne bodo mogle obremenjevati tvoje stare slabosti.« Začnimo nov dan z mislijo na Boga. Apostol Pavel je takole pisal Filipljanom: Bratje, pozabljam, kar je za menoj, in se iztegujem proti temu, kar je pred menoj, ter tečem proti cilju po nagrado, h kateri nas od zgoraj kliče Bog v Kristusu Jezusu (Flp 3,13-14). Zato stopimo pogumno v nov dan! http://www.rtvslo.si/podcast Wed, 6 Feb 2019 04:56:22 +0000 Božidar Rustja: Kako začeti na novo po življenjskem neuspehu? Ljudstvu je človečnost bolj potrebna od vode in ognja. Videl sem jih, ki so poginili, ker so stopili v vodo ali ogenj. Nisem pa še nikogar videl, ki bi poginil, ker je stopil na pot človečnosti. Učenje brez razmišljanja je prazno, razmišljanje brez učenja nevarno. Preprosta hrana, voda za žejo, komolec za vzglavje: tudi ob tem je lahko človek srečen. Nezasluženo bogastvo in ime povrh pa je zame toliko kot bežen oblak. Človeka, ki stvari ne razmisli daleč naprej, dolete v kratkem težave. Kdor s krepostjo vlada deželi, je podoben Severnici. Ta stoji mirno na svojem mestu in vse druge zvezde jo obkrožajo. Ako naletiš na človeka, ki je sprejemljiv za besede, pa ga ne ogovoriš, si izgubil človeka. Ako naletiš na človeka, ki za besede ni dovzeten in z njim govoriš, si izgubil besede. Modri ne izgublja ne človeka ne besed. Petnajst let sem imel pa sem težil za učenjem, trideset, in stal sem trdno. S štiridesetimi nisem več dvomil, s petdesetimi sem spreumeval Zakon neba. S šestdesetimi se mi je izostrilo uho, pri sedemdesetih pa lahko sledim vsem nagibom srca in mere ne prekoračim. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/02/05/DuhovnamiselMMC.PR1.20190205.2.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 429 clean Ljudstvu je človečnost bolj potrebna od vode in ognja. Videl sem jih, ki so poginili, ker so stopili v vodo ali ogenj. Nisem pa še nikogar videl, ki bi poginil, ker je stopil na pot človečnosti. Učenje brez razmišljanja je prazno, razmišljanje brez učenja nevarno. Preprosta hrana, voda za žejo, komolec za vzglavje: tudi ob tem je lahko človek srečen. Nezasluženo bogastvo in ime povrh pa je zame toliko kot bežen oblak. Človeka, ki stvari ne razmisli daleč naprej, dolete v kratkem težave. Kdor s krepostjo vlada deželi, je podoben Severnici. Ta stoji mirno na svojem mestu in vse druge zvezde jo obkrožajo. Ako naletiš na človeka, ki je sprejemljiv za besede, pa ga ne ogovoriš, si izgubil človeka. Ako naletiš na človeka, ki za besede ni dovzeten in z njim govoriš, si izgubil besede. Modri ne izgublja ne človeka ne besed. Petnajst let sem imel pa sem težil za učenjem, trideset, in stal sem trdno. S štiridesetimi nisem več dvomil, s petdesetimi sem spreumeval Zakon neba. S šestdesetimi se mi je izostrilo uho, pri sedemdesetih pa lahko sledim vsem nagibom srca in mere ne prekoračim. http://www.rtvslo.si/podcast Tue, 5 Feb 2019 04:57:09 +0000 Konfucijeve misli (kitajsko novo leto) Pri pohajkovanju po neznani pokrajini je popotnik opazil široko in počasno reko. Ustavil se je in opazoval pomirjajoč tok vode, ko je nenadoma zaslišal klice na pomoč, ki so prihajali višje ob reki. Stekel je v smeri klicev in zagledal moškega, ki se je očitno utapljal in drsel po reki navzdol. Popotnik je najprej otrpel, nato pa je skočil v akcijo, saj je moški izginil pod vodo. Odvrgel je svoj nahrbtnik in skočil proti mestu v vodi, kjer je moški izginil. Ko je priplaval do mesta, se je potopil in zagrabil moškega za roko. S hudim naporom je moškega privlekel do obrežja. Moški je izgubil zavest, zato ga je pričel popotnik oživljati in končno je moški izpljunil vodo ter pričel zasoplo dihati. Popotnik si je oddahnil in poskušal še sam priti do zraka. Ampak nenadoma je spet zaslišal klic na pomoč iz vode. Še nekdo se je utapljal! Spet je skočil v vodo in potegnil iz nje osebo, ki se je potapljala. Popotnik, ki se je prelevil v reševalca iz vode, je pričel oživljati drugega utopljenca, ko je zaslišal še en klic na pomoč. Skoraj ves dan je minil in medtem je popotnik reševal enega utopljenca za drugim. Zdelo se je, da vedno novi in novi utopljenci plavajo po toku navzdol, tako da popotnik ni vedel ali bo kdaj konec te katastrofe. Ko je že skoraj omedlel od izčrpanosti, je zagledal moškega, ki je hitel po poti ob reki navzgor. »Gospod,« je zaklical popotnik, »prosim, pomagajte mi! Ti ljudje se utapljajo!« Moški pa je kakor da ga ne bi slišal hodil naprej. Popotnik je osupel klical naprej. Ker se moški ni ustavil, je popotnik stekel za njim, se postavil pred njega in jezno zaklical: »Gospod! Kako lahko greste mimo vseh teh utapljajočih ljudi? Nimate nobene vesti? Vas moram prisiliti, da mi pomagate reševati te ljudi?« Tujec se je ustavil, pogledal popotnika in mu z mirnim glasom dejal: »Gospod, prosim, če se umaknete. Odpravljam se proti izviru reke, kjer ljudje padajo v vodo, da to preprečim.« Ljudje pogosto gasimo požare, ko se ti že razplamtijo ali z drugimi besedami rešujemo probleme na napačnem koncu. Ko se težave že tako razširijo, da jih ni več mogoče omejiti, nas lahko njihovo reševanje preprosto preveč obremeni. Problemi pa še kar ostajajo. Zato se je bolj smiselno obrniti k izvirom naših izzivov in se jih lotiti pri koreninah. Tam bo naše prizadevanje obrodilo več sadov. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/02/04/DuhovnamiselMMC.PR1.20190204.1.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 354 clean Pri pohajkovanju po neznani pokrajini je popotnik opazil široko in počasno reko. Ustavil se je in opazoval pomirjajoč tok vode, ko je nenadoma zaslišal klice na pomoč, ki so prihajali višje ob reki. Stekel je v smeri klicev in zagledal moškega, ki se je očitno utapljal in drsel po reki navzdol. Popotnik je najprej otrpel, nato pa je skočil v akcijo, saj je moški izginil pod vodo. Odvrgel je svoj nahrbtnik in skočil proti mestu v vodi, kjer je moški izginil. Ko je priplaval do mesta, se je potopil in zagrabil moškega za roko. S hudim naporom je moškega privlekel do obrežja. Moški je izgubil zavest, zato ga je pričel popotnik oživljati in končno je moški izpljunil vodo ter pričel zasoplo dihati. Popotnik si je oddahnil in poskušal še sam priti do zraka. Ampak nenadoma je spet zaslišal klic na pomoč iz vode. Še nekdo se je utapljal! Spet je skočil v vodo in potegnil iz nje osebo, ki se je potapljala. Popotnik, ki se je prelevil v reševalca iz vode, je pričel oživljati drugega utopljenca, ko je zaslišal še en klic na pomoč. Skoraj ves dan je minil in medtem je popotnik reševal enega utopljenca za drugim. Zdelo se je, da vedno novi in novi utopljenci plavajo po toku navzdol, tako da popotnik ni vedel ali bo kdaj konec te katastrofe. Ko je že skoraj omedlel od izčrpanosti, je zagledal moškega, ki je hitel po poti ob reki navzgor. »Gospod,« je zaklical popotnik, »prosim, pomagajte mi! Ti ljudje se utapljajo!« Moški pa je kakor da ga ne bi slišal hodil naprej. Popotnik je osupel klical naprej. Ker se moški ni ustavil, je popotnik stekel za njim, se postavil pred njega in jezno zaklical: »Gospod! Kako lahko greste mimo vseh teh utapljajočih ljudi? Nimate nobene vesti? Vas moram prisiliti, da mi pomagate reševati te ljudi?« Tujec se je ustavil, pogledal popotnika in mu z mirnim glasom dejal: »Gospod, prosim, če se umaknete. Odpravljam se proti izviru reke, kjer ljudje padajo v vodo, da to preprečim.« Ljudje pogosto gasimo požare, ko se ti že razplamtijo ali z drugimi besedami rešujemo probleme na napačnem koncu. Ko se težave že tako razširijo, da jih ni več mogoče omejiti, nas lahko njihovo reševanje preprosto preveč obremeni. Problemi pa še kar ostajajo. Zato se je bolj smiselno obrniti k izvirom naših izzivov in se jih lotiti pri koreninah. Tam bo naše prizadevanje obrodilo več sadov. http://www.rtvslo.si/podcast Mon, 4 Feb 2019 04:55:54 +0000 Robert Friškovec: Reševalec iz vode Včeraj smo obhajali praznik Jezusovega darovanja v templju – Slovenci rečemo temu prazniku tudi svečnica. Prva asociacija? Sveča, ogenj, luč, svetloba. Danes pa v Cerkvi obhajamo god sv. Blaža. Gre za svetnika, ki ga prištevamo v skupino štirinajstih zavetnikov v sili. V času poznega srednjega veka so se hitro širile nevarne kužne bolezni in današnji svetnik je zavetnik zoper bolezni grla in vratu. Legenda pripoveduje, da je bil sv. Blaž najprej zdravnik. Potem pa je postal škof v Sebasti v Armeniji. Gre za čas Konstantina Velikega, čas preganjanja kristjanov. Blaž se je, da bi se lahko posvetil Bogu in se rešil preganjalcev, umaknil v samotno votlino. Toda preganjalci kristjanov so ga odkrili in na silo odvlekli v mesto. Na poti proti sodni palači je naproti prihitela vdova s svojim edinorojencem. Jokala je in prosila svetnika, naj reši njenega otroka. Otrok je namreč pojedel ribjo kost in zataknila se mu je v grlu. Verjetno si predstavljamo te bolečine. Bili so prepričani, da bo umrl. In kaj je naredil sv. Blaž? Za trenutek se je umaknil, molil, nato se je vrnil in dečka blagoslovil. Deček je čudežno ozdravel. Predstavljamo si materino veselje. Toda zgodba se nadaljuje. Svetega Blaža to dejanje ni rešilo smrti. Kljub temu so ga rablji odpeljali, kruto pretepli in mučili. Sklep? Sodnik ga je dal obglaviti. To se je zgodilo okrog leta 316. Na današnji dan duhovniki pri maši podeljujemo »blagoslov sv. Blaža«. Dve prekrižani sveči duhovnik približa grlu vernika in pri tem moli: »Na prošnjo svetega Blaža, škofa in mučenca, naj te Bog varuje bolezni grla in vsakega druga zla. V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.« Gre za blagoslov, ki spada med zakramentale, sveta znamenja. K temu blagoslovu pristopamo v veri. Saj se spomnimo Jezusovih čudežev – skoraj vsi se končajo: »Pojdi, tvoja vera te je rešila!« Če pristopim k temu blagoslovu, to pomeni, da na neki način izpovedujem svojo vero. Morda kot zanimivost. Sveti Blaž je tudi zavetnik mesta Dubrovnik – tam ga imenujejo sveti Vlaho. V času, ko so bili samostojna republika, so imeli podobo, sliko svetega Blaža celo na državni in trgovski zastavi, kakor tudi na pečatu in kovancih. Sveti Blaž je zavetnik zdravnikov, trgovcev z volno, tkalcev, krojačev, čevljarjev, pekov, domačih živali in konj. Sveti Blaž je bil dober človek. Ob legendi vidimo, kakšno moč ima vera, zaupanje, prepuščanje … Ne bomo ga posnemali, kopirali – lahko pa smo pozorni na dogodke današnjega dne. Pojdimo v novi dan z odprtimi očmi in izkoristimo priložnost, da bodo ljudje tudi ob naši življenjski zgodbi lahko rekli: dober človek je, dober človek je bil. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/02/03/DuhovnamiselMMC.PR1.20190203.7.0650.mp3 RTVSLO – Prvi 374 clean Včeraj smo obhajali praznik Jezusovega darovanja v templju – Slovenci rečemo temu prazniku tudi svečnica. Prva asociacija? Sveča, ogenj, luč, svetloba. Danes pa v Cerkvi obhajamo god sv. Blaža. Gre za svetnika, ki ga prištevamo v skupino štirinajstih zavetnikov v sili. V času poznega srednjega veka so se hitro širile nevarne kužne bolezni in današnji svetnik je zavetnik zoper bolezni grla in vratu. Legenda pripoveduje, da je bil sv. Blaž najprej zdravnik. Potem pa je postal škof v Sebasti v Armeniji. Gre za čas Konstantina Velikega, čas preganjanja kristjanov. Blaž se je, da bi se lahko posvetil Bogu in se rešil preganjalcev, umaknil v samotno votlino. Toda preganjalci kristjanov so ga odkrili in na silo odvlekli v mesto. Na poti proti sodni palači je naproti prihitela vdova s svojim edinorojencem. Jokala je in prosila svetnika, naj reši njenega otroka. Otrok je namreč pojedel ribjo kost in zataknila se mu je v grlu. Verjetno si predstavljamo te bolečine. Bili so prepričani, da bo umrl. In kaj je naredil sv. Blaž? Za trenutek se je umaknil, molil, nato se je vrnil in dečka blagoslovil. Deček je čudežno ozdravel. Predstavljamo si materino veselje. Toda zgodba se nadaljuje. Svetega Blaža to dejanje ni rešilo smrti. Kljub temu so ga rablji odpeljali, kruto pretepli in mučili. Sklep? Sodnik ga je dal obglaviti. To se je zgodilo okrog leta 316. Na današnji dan duhovniki pri maši podeljujemo »blagoslov sv. Blaža«. Dve prekrižani sveči duhovnik približa grlu vernika in pri tem moli: »Na prošnjo svetega Blaža, škofa in mučenca, naj te Bog varuje bolezni grla in vsakega druga zla. V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.« Gre za blagoslov, ki spada med zakramentale, sveta znamenja. K temu blagoslovu pristopamo v veri. Saj se spomnimo Jezusovih čudežev – skoraj vsi se končajo: »Pojdi, tvoja vera te je rešila!« Če pristopim k temu blagoslovu, to pomeni, da na neki način izpovedujem svojo vero. Morda kot zanimivost. Sveti Blaž je tudi zavetnik mesta Dubrovnik – tam ga imenujejo sveti Vlaho. V času, ko so bili samostojna republika, so imeli podobo, sliko svetega Blaža celo na državni in trgovski zastavi, kakor tudi na pečatu in kovancih. Sveti Blaž je zavetnik zdravnikov, trgovcev z volno, tkalcev, krojačev, čevljarjev, pekov, domačih živali in konj. Sveti Blaž je bil dober človek. Ob legendi vidimo, kakšno moč ima vera, zaupanje, prepuščanje … Ne bomo ga posnemali, kopirali – lahko pa smo pozorni na dogodke današnjega dne. Pojdimo v novi dan z odprtimi očmi in izkoristimo priložnost, da bodo ljudje tudi ob naši življenjski zgodbi lahko rekli: dober človek je, dober človek je bil. http://www.rtvslo.si/podcast Sun, 3 Feb 2019 05:56:14 +0000 Andrej Šegula: Blažev žegen Pred kratkim je umrl mlajši duhovnik, v žaru svojih zrelih let. Spoznala sem ga, ko je prišel kot mladi kaplan v našo župnijo in dvignil na noge vse vernike – otroke, mlade stare, tiste, ki so vsak dan v cerkvi in tiste z obrobij, ki niso imeli neki posebni odnos z dogajanjem v župniji. Njegov pogreb je bila veličastna slovesnost, kjer se je jokalo, pelo, upalo in tožilo… Govorniki so poudarjali njegovo zavzetost, zagnanost za Božje delo, saj bi lahko za njega ponovili besede apostola Pavla: Ljubezen Kristusova nas priganja… Bilo je veliko prošenj za odpuščanje, ker dostikrat nismo uspeli hiteti po evangeljski poti s tako hitrimi koraki kot on, predvsem pa je bilo neskončno veliko zahval za vse dobro, kar je storil za nas, vernike , za duhovnike, redovnike in redovnice, za uboge in oddaljene. V našem javnem prostoru duhovniki nimajo veliko prostora. Pa vendar so duhovniki dosti bolj prisotni v življenju našega naroda kot si mislimo. So posebneži, ki si upajo tudi v 21.stoletju vzeti zares evangelij in Jezusa, ki si upajo ne samo verjeti, ampak iti med ljudi in jim nositi veselo novico o Jezusu, ki se je rodil, umrl in vstal od mrtvih iz ljubezni do nas, ljudi. Ljudje se še vedno veliko pogovarjajo o duhovnikih. Oni svoje življenje živijo pred dvema ogledaloma – pred ljudmi in pred Cerkvijo. So duhovniki – torej ljudje, ki se ukvarjajo z duhovnimi rečmi in stvarmi. Odkar krščanska vera v Evropi vse bolj postaja ena od mnogih poti duhovnosti, a ne več vera, ki prežema vse pore našega življenja, ljudje še zmeraj ali mogoče vse bolj potrebujejo duhovnike. Zavedajo se moči, ki jo duhovnik ima. Ne, to ni politična moč, niti medijska moč, to je dosti več. To je moč od zgoraj, ko lahko na oltar prikliče prisotnost Jezusa Kristusa, ko lahko dvigne roko in našo dušo reši greha, ko z blagoslovljenim oljem mazili bolnike in jim prinaša upanje, večje od vseh zdravil in medicinskih znanosti. Duhovnik je božja prisotnost sredi materializiranega sveta. Res je le človek, a dotaknil se ga je sam Večni in zato se po njegovem blagoslovu dotika tudi nas. Da ne bi postali le roboti, da ne bi izgubili svoje duše, da bi bili ljudje z vsem, kar nam je Stvarnik podaril. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/02/02/DuhovnamiselMMC.PR1.20190202.6.0650.mp3 RTVSLO – Prvi 425 clean Pred kratkim je umrl mlajši duhovnik, v žaru svojih zrelih let. Spoznala sem ga, ko je prišel kot mladi kaplan v našo župnijo in dvignil na noge vse vernike – otroke, mlade stare, tiste, ki so vsak dan v cerkvi in tiste z obrobij, ki niso imeli neki posebni odnos z dogajanjem v župniji. Njegov pogreb je bila veličastna slovesnost, kjer se je jokalo, pelo, upalo in tožilo… Govorniki so poudarjali njegovo zavzetost, zagnanost za Božje delo, saj bi lahko za njega ponovili besede apostola Pavla: Ljubezen Kristusova nas priganja… Bilo je veliko prošenj za odpuščanje, ker dostikrat nismo uspeli hiteti po evangeljski poti s tako hitrimi koraki kot on, predvsem pa je bilo neskončno veliko zahval za vse dobro, kar je storil za nas, vernike , za duhovnike, redovnike in redovnice, za uboge in oddaljene. V našem javnem prostoru duhovniki nimajo veliko prostora. Pa vendar so duhovniki dosti bolj prisotni v življenju našega naroda kot si mislimo. So posebneži, ki si upajo tudi v 21.stoletju vzeti zares evangelij in Jezusa, ki si upajo ne samo verjeti, ampak iti med ljudi in jim nositi veselo novico o Jezusu, ki se je rodil, umrl in vstal od mrtvih iz ljubezni do nas, ljudi. Ljudje se še vedno veliko pogovarjajo o duhovnikih. Oni svoje življenje živijo pred dvema ogledaloma – pred ljudmi in pred Cerkvijo. So duhovniki – torej ljudje, ki se ukvarjajo z duhovnimi rečmi in stvarmi. Odkar krščanska vera v Evropi vse bolj postaja ena od mnogih poti duhovnosti, a ne več vera, ki prežema vse pore našega življenja, ljudje še zmeraj ali mogoče vse bolj potrebujejo duhovnike. Zavedajo se moči, ki jo duhovnik ima. Ne, to ni politična moč, niti medijska moč, to je dosti več. To je moč od zgoraj, ko lahko na oltar prikliče prisotnost Jezusa Kristusa, ko lahko dvigne roko in našo dušo reši greha, ko z blagoslovljenim oljem mazili bolnike in jim prinaša upanje, večje od vseh zdravil in medicinskih znanosti. Duhovnik je božja prisotnost sredi materializiranega sveta. Res je le človek, a dotaknil se ga je sam Večni in zato se po njegovem blagoslovu dotika tudi nas. Da ne bi postali le roboti, da ne bi izgubili svoje duše, da bi bili ljudje z vsem, kar nam je Stvarnik podaril. http://www.rtvslo.si/podcast Sat, 2 Feb 2019 05:57:05 +0000 Emanuela Žerdin: Umrl je duhovnik Vse pogosteje slišim strah o vedno manjšem številu duhovnikov. No, nekaterim jih je še preveč … in ne rečem: tudi jaz bi mirne duše kakšnega od njih pogrešil. A bodimo fer in demokratični: nekateri jih za svojo versko prakso – joj, kakšen grd izraz – vendarle potrebujemo. No, in … a si predstavljate, da bi v naši prelepi deželici kar na lepem ostali brez duhovnikov?! No, ne čisto brez… Recimo, da bi jih ostalo dvanajst. Vključno s škofi, profesorji teologije in prelati. Kako bi bilo? Bi šlo? Zdi se skoraj nemogoče ali pa vsaj precej hudo, ampak Slovenija je konec koncev majhna, velika toliko kot kakšno večje mesto. In dvanajst duhovnikov v enem mestu že ne zveni več tako grozno, kajne?! Kaj pa če bi vsa Evropa ostala brez duhovnikov?! No, ne čisto brez… Recimo, da bi jih ostalo dvanajst. Vključno s škofi, profesorji teologije in prelati. Bi šlo? Pastoralno delovanje bi zahtevalo malo več načrtovanja, precej vožnje in veliko mero potrpežljivosti. Tudi in predvsem s strani božjega ljudstva. A Evropa sploh ni velika – v primerjavi s svetom! Kaj če bi na vsem svetu ostalo le dvanajst duhovnikov?! Vključno s škofi, profesorji itd…Na vsakega od njih bi padlo ogromno podružnic, lepo število nedeljnikov, kako bi bilo s pogrebi in krsti, pa raje ne pomislim. Da bi zmogli postoriti vse, bi si verjetno (kljub temu, da so duhovniki) morali poiskati in ustvariti sodelavce, prijatelje, pomagače in to ob vsej obilici dela. Si lahko to predstavljate? Zdi se tako rekoč nemogoče, a pred dva tisoč leti se je tako začelo. Brez negodovanja, brez jamranja, morda ne brez strahu, a s Svetim Duhom in v Svetem Duhu! V Božjem imenu! http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/02/01/DuhovnamiselMMC.PR1.20190201.5.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 382 clean Vse pogosteje slišim strah o vedno manjšem številu duhovnikov. No, nekaterim jih je še preveč … in ne rečem: tudi jaz bi mirne duše kakšnega od njih pogrešil. A bodimo fer in demokratični: nekateri jih za svojo versko prakso – joj, kakšen grd izraz – vendarle potrebujemo. No, in … a si predstavljate, da bi v naši prelepi deželici kar na lepem ostali brez duhovnikov?! No, ne čisto brez… Recimo, da bi jih ostalo dvanajst. Vključno s škofi, profesorji teologije in prelati. Kako bi bilo? Bi šlo? Zdi se skoraj nemogoče ali pa vsaj precej hudo, ampak Slovenija je konec koncev majhna, velika toliko kot kakšno večje mesto. In dvanajst duhovnikov v enem mestu že ne zveni več tako grozno, kajne?! Kaj pa če bi vsa Evropa ostala brez duhovnikov?! No, ne čisto brez… Recimo, da bi jih ostalo dvanajst. Vključno s škofi, profesorji teologije in prelati. Bi šlo? Pastoralno delovanje bi zahtevalo malo več načrtovanja, precej vožnje in veliko mero potrpežljivosti. Tudi in predvsem s strani božjega ljudstva. A Evropa sploh ni velika – v primerjavi s svetom! Kaj če bi na vsem svetu ostalo le dvanajst duhovnikov?! Vključno s škofi, profesorji itd…Na vsakega od njih bi padlo ogromno podružnic, lepo število nedeljnikov, kako bi bilo s pogrebi in krsti, pa raje ne pomislim. Da bi zmogli postoriti vse, bi si verjetno (kljub temu, da so duhovniki) morali poiskati in ustvariti sodelavce, prijatelje, pomagače in to ob vsej obilici dela. Si lahko to predstavljate? Zdi se tako rekoč nemogoče, a pred dva tisoč leti se je tako začelo. Brez negodovanja, brez jamranja, morda ne brez strahu, a s Svetim Duhom in v Svetem Duhu! V Božjem imenu! http://www.rtvslo.si/podcast Fri, 1 Feb 2019 04:56:22 +0000 Gregor Čušin: Dvanajst Kako blagodejno in spodbudno je, ko nekdo od tvojih bližnjih, še posebej, če je to tvoj vzgojitelj, vidi v tebi predvsem dobro. Vsak človek, še posebej odraščajoči, hrepeni po tem, da bi ga nekdo sprejel takšnega, kakršen je. Da bi nekdo v njem skušal videti predvsem tisto iskrico v duši, ki daje odsvit njegovega truda za dobro, čeprav mu velikokrat ne uspe. Sv. Janez Bosko, ki danes goduje, je imel poseben dar, da je v vsakem mladem človeku iskal in našel tisto občutljivo točko, v kateri se skriva njegov največji naboj za uresničitev v življenju. Ta naboj je tisti biser, ki se ga mladenič ali mladenka komajda zaveda in velikokrat niti sam ne verjame, da je to res v njem. Ko vzgojitelj ali druga odrasla oseba ta biser odkrije v tej mladi osebi, se gotovo nekaj zgodi. V človeku se poraja veselje, ki žari iz njega. V takem človeku se prebudi pogum, da si upa iti na pot za ideali. V tekem človeku se spontano porodi dobrota, ki jo želi izraziti na različne načine. Tako v živo mi pride pred oči dogodek, ki sem ga doživel pred kratkim. Vodil sem duhovni vikend za mlade, ki zaključujejo osnovno šolo in se pripravljajo na zakrament sv. birme. Ko sem se ob zaključnem kosilu sprehodil med njimi, sem se ob eni izmed njihovih miz ustavil in spontano rekel: »A veste, da mi je kar žal, ker danes že odhajate domov? Jaz vas bom kar pogrešal.« Njihov odziv je bil šokanten. Eno izmed teh deklet, ki so sedela pri tisti mizi, me je pogledala temperamentnim pogledom in mi rekla: »Gospod Peter, a veste, da ste prvi, ki ste nam rekli, da nas boste pogrešali?« Obstal sem in samo potrdil, da jih bom res pogrešal. Dal sem jim vedeti, da so mi dragoceni. Z njimi sem namreč preživel skoraj tri dni in skupaj z njimi sem iskal tisti dragocen biser v njih. Naši pogovori so bili neskončni o vseh mogočih temah. Pripovedovali so o vsem, kar doživljajo v svojem mladem življenju. Govorili so v solzah in smehu. Očitno jim je to veliko pomenilo in zlagal bi se, če bi rekel, da nisem bil tudi jaz bogatejši zaradi njih. Ne vem, zakaj sem jim to rekel, a bilo je popolnoma spontano. Ko so odhajali, sem se v mislih in molitvi zahvalil Bogu in Janezu Bosku, ki je gotovo imel prste vmes pri tem duhovnem vikendu. Zato si upam trditi, da je današnji svetnik še vedno močno navzoč v našem življenju in je pripravljen dajati navdihe vsem vzgojiteljem ter vsem nam, ki se ukvarjamo z vzgojo mladih. Njegovo načelo je bilo: »Za mlade ni dovolj, da jih imamo radi, oni morajo čutiti, da jih imamo radi!« Ta misel mi je kot salezijancu vedno znova izziv in se zato tudi trudim. Izročimo mu danes naše mlade, da bi zmogli osvojiti ideale, ki jim bodo pomagali iti mirno in srečno skozi življenje. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/01/31/DuhovnamiselMMC.PR1.20190131.4.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 416 clean Kako blagodejno in spodbudno je, ko nekdo od tvojih bližnjih, še posebej, če je to tvoj vzgojitelj, vidi v tebi predvsem dobro. Vsak človek, še posebej odraščajoči, hrepeni po tem, da bi ga nekdo sprejel takšnega, kakršen je. Da bi nekdo v njem skušal videti predvsem tisto iskrico v duši, ki daje odsvit njegovega truda za dobro, čeprav mu velikokrat ne uspe. Sv. Janez Bosko, ki danes goduje, je imel poseben dar, da je v vsakem mladem človeku iskal in našel tisto občutljivo točko, v kateri se skriva njegov največji naboj za uresničitev v življenju. Ta naboj je tisti biser, ki se ga mladenič ali mladenka komajda zaveda in velikokrat niti sam ne verjame, da je to res v njem. Ko vzgojitelj ali druga odrasla oseba ta biser odkrije v tej mladi osebi, se gotovo nekaj zgodi. V človeku se poraja veselje, ki žari iz njega. V takem človeku se prebudi pogum, da si upa iti na pot za ideali. V tekem človeku se spontano porodi dobrota, ki jo želi izraziti na različne načine. Tako v živo mi pride pred oči dogodek, ki sem ga doživel pred kratkim. Vodil sem duhovni vikend za mlade, ki zaključujejo osnovno šolo in se pripravljajo na zakrament sv. birme. Ko sem se ob zaključnem kosilu sprehodil med njimi, sem se ob eni izmed njihovih miz ustavil in spontano rekel: »A veste, da mi je kar žal, ker danes že odhajate domov? Jaz vas bom kar pogrešal.« Njihov odziv je bil šokanten. Eno izmed teh deklet, ki so sedela pri tisti mizi, me je pogledala temperamentnim pogledom in mi rekla: »Gospod Peter, a veste, da ste prvi, ki ste nam rekli, da nas boste pogrešali?« Obstal sem in samo potrdil, da jih bom res pogrešal. Dal sem jim vedeti, da so mi dragoceni. Z njimi sem namreč preživel skoraj tri dni in skupaj z njimi sem iskal tisti dragocen biser v njih. Naši pogovori so bili neskončni o vseh mogočih temah. Pripovedovali so o vsem, kar doživljajo v svojem mladem življenju. Govorili so v solzah in smehu. Očitno jim je to veliko pomenilo in zlagal bi se, če bi rekel, da nisem bil tudi jaz bogatejši zaradi njih. Ne vem, zakaj sem jim to rekel, a bilo je popolnoma spontano. Ko so odhajali, sem se v mislih in molitvi zahvalil Bogu in Janezu Bosku, ki je gotovo imel prste vmes pri tem duhovnem vikendu. Zato si upam trditi, da je današnji svetnik še vedno močno navzoč v našem življenju in je pripravljen dajati navdihe vsem vzgojiteljem ter vsem nam, ki se ukvarjamo z vzgojo mladih. Njegovo načelo je bilo: »Za mlade ni dovolj, da jih imamo radi, oni morajo čutiti, da jih imamo radi!« Ta misel mi je kot salezijancu vedno znova izziv in se zato tudi trudim. Izročimo mu danes naše mlade, da bi zmogli osvojiti ideale, ki jim bodo pomagali iti mirno in srečno skozi življenje. http://www.rtvslo.si/podcast Thu, 31 Jan 2019 04:56:56 +0000 Peter Pučnik: Janez Bosko Da ni treba vsake malenkosti pripisovati vsemogočnemu Bogu, je rad poudarjal priletni vaški modrec, ker da človeku življenje sámo vrača dobro z dobrim in slabo s slabim. To mi je prišlo na misel, ko so mediji poročali o tem, da sta na tristoletnem ! znamenju odleteli glavi Matere božje in sv. Janeza. Ne v kaki legendi, stvarno pri nas na Štajerskem nekako po stari turški navadi ali pa po domači nagajivki: žiga žaga glavco preč, da ne bo jedla žgancev več. In takoj spomin na dogodek iz bližine, kjer je drevo pokopalo pod seboj človeka, ki je bil prav tam nekoč skrunil vaško znamenje. Takrat so vsi ljudje govorili o očitni božji kazni. Prej omenjeni modrec – sicer veren človek – bi dodal, da te življenje sámo poišče na točki povračilnosti. Premišljam o tem, kaj nekoga priganja, da se zaletava v verska ali pa v državna znamenja, kakršno je na primer zastava. Ne vera in ne domovje, gotovo le ideološkost. Ta je v vseh okoliščinah rušilna in ne gradi. Hodim mimo kapele s kovanimi mrežastimi vrati, a je kdaj v njej polno kamenja. Cilj je med drugim sv. Florijan in kaka sveča, ki gori na podstavku bog ve po kateri mili prošnji ali zahvali bog ve koga in po gnevu bogsigavedi katerega nestrpneža; mogoče pa zgolj kratkohlačnega nagajivca? Kakor koli, zdaj tako močno deklarirane strpnosti se je treba učiti od malega. A opažam, da je marsikdo, ki jo poudarja, sam ne zmore. Celo še takrat ne, ko govoriči o njej. Vzgoja k strpnosti se nikoli ne konča, začne in nadaljuje se pa z navideznimi nepomembnostmi. Ko me potem odraslega zoprno draži kaka navada sokrajana ali sodelavca, ali sorodnika – na primer njegovo počasno opisovanje dogodka -, me ne starši ne šola verjetno niso naučili pozornega poslušanja, sploh pa ne pomena tega, da smo do drugih vljudni. Nepošteno je privoščiti nezgodo, nesrečo, napako komur koli v prepričanju, da jo je zaslužil. Niti se tolažiti z dejstvom, da mu bo že življenje vrnilo, kakor je prav. Je pa življenje podobno konju. Ta surovemu gospodarju ne nameni povračilne brce takoj, jo pa zanesljivo. Tudi glavo nasloni na prijaznega lastnika kar nenadoma. Vredno premisleka. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/01/30/DuhovnamiselMMC.PR1.20190130.3.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 334 clean Da ni treba vsake malenkosti pripisovati vsemogočnemu Bogu, je rad poudarjal priletni vaški modrec, ker da človeku življenje sámo vrača dobro z dobrim in slabo s slabim. To mi je prišlo na misel, ko so mediji poročali o tem, da sta na tristoletnem ! znamenju odleteli glavi Matere božje in sv. Janeza. Ne v kaki legendi, stvarno pri nas na Štajerskem nekako po stari turški navadi ali pa po domači nagajivki: žiga žaga glavco preč, da ne bo jedla žgancev več. In takoj spomin na dogodek iz bližine, kjer je drevo pokopalo pod seboj človeka, ki je bil prav tam nekoč skrunil vaško znamenje. Takrat so vsi ljudje govorili o očitni božji kazni. Prej omenjeni modrec – sicer veren človek – bi dodal, da te življenje sámo poišče na točki povračilnosti. Premišljam o tem, kaj nekoga priganja, da se zaletava v verska ali pa v državna znamenja, kakršno je na primer zastava. Ne vera in ne domovje, gotovo le ideološkost. Ta je v vseh okoliščinah rušilna in ne gradi. Hodim mimo kapele s kovanimi mrežastimi vrati, a je kdaj v njej polno kamenja. Cilj je med drugim sv. Florijan in kaka sveča, ki gori na podstavku bog ve po kateri mili prošnji ali zahvali bog ve koga in po gnevu bogsigavedi katerega nestrpneža; mogoče pa zgolj kratkohlačnega nagajivca? Kakor koli, zdaj tako močno deklarirane strpnosti se je treba učiti od malega. A opažam, da je marsikdo, ki jo poudarja, sam ne zmore. Celo še takrat ne, ko govoriči o njej. Vzgoja k strpnosti se nikoli ne konča, začne in nadaljuje se pa z navideznimi nepomembnostmi. Ko me potem odraslega zoprno draži kaka navada sokrajana ali sodelavca, ali sorodnika – na primer njegovo počasno opisovanje dogodka -, me ne starši ne šola verjetno niso naučili pozornega poslušanja, sploh pa ne pomena tega, da smo do drugih vljudni. Nepošteno je privoščiti nezgodo, nesrečo, napako komur koli v prepričanju, da jo je zaslužil. Niti se tolažiti z dejstvom, da mu bo že življenje vrnilo, kakor je prav. Je pa življenje podobno konju. Ta surovemu gospodarju ne nameni povračilne brce takoj, jo pa zanesljivo. Tudi glavo nasloni na prijaznega lastnika kar nenadoma. Vredno premisleka. http://www.rtvslo.si/podcast Wed, 30 Jan 2019 04:55:34 +0000 Berta Golob: Povračilnosti Kar nekaj listov dnevnega koledarja v letu 2019 smo že obrnili. Nenapisano pravilo slovesa od starega leta so tudi novoletne zaobljube. Osrednji statistični urad je med prebivalci naše domovine izvedel raziskavo o desetih najpogostejših novoletnih zaobljubah, ki jih naredimo Slovenci. Vabim vas, da skupaj preletimo deset najpogostejših zaobljub po uradnih statističnih podatkih, saj o njih poročajo malodane vsi mediji, resni in malo manj resni. Naše zaobljube se vrtijo okrog odvečnih kilogramov, pitja alkohola, neuživanja sadja in zelenjave, kajenja, telesne neaktivnosti, zapečkarstva, možganske zaspanosti, zapravljivosti, deloholizma in z njim povezanega stresa ter dobrodelnosti. Vrstni red zaobljub sem povzela po uradnih podatkih. Največji problem, ki nas pesti, so torej kilogrami. Po uradnih podatkih nas je bilo v letu 2017 čezmerno hranjenih ali debelih več kot polovica prebivalcev Slovenije, starih 18 let ali več. Človek bi pomislil, da res živimo v deželi, kjer se cedita med in mleko. Pravzaprav se vse vrti okrog telesne teže: čezmerno pitje alkohola – še posebej napitka iz hmelja – povzroča nabiranje odvečnih kilogramov. Če prenehamo kaditi, postanemo kandidati za preveliko telesno težo. Zaradi telesne neaktivnosti naši sklepi zarjavijo. Če delamo po 16 ur na dan pred računalniškim zaslonom, komajda še znamo hoditi … Še in še vzporednic s kilogrami bi lahko našli. A kaj, ko novoletne zaobljube že prvi dan novega leta izpuhtijo v nič. Poleg novoletnih zaobljub poznamo še zaobljube, ki jih redki poklicani dajo Bogu: poznamo redovne in samostanske, začasne in večne zaobljube. Največkrat so to zaobljube čistosti, pokorščini in uboštvu. A ne samo v religiji, tudi v javnem življenju poznamo zaobljube, kot so sodniške, vojaške, predsedniške … Da ne omenjam Hipokratove prisege … Ali je težje, ko prelomimo besedo, ki smo jo dali sami sebi, ali tisto, ki smo jo dali drugim, boste presodili sami. Je pa boj z odvečnimi kilogrami, ko se čarobne formule in napitki izkažejo za neučinkovite in zdravju škodljive, izjemno zahtevna zaobljuba. Če odmislimo, kaj vse lahko s seboj prinese odvečna telesna teža, debelušni ljudje veljamo za dobrovoljne. Znamo se pošaliti na svoj račun in iz svojih novoletnih zaobljub. In tako se bo ob koncu leta ponovno zamenjala samo letnica, konfekcija v garderobni omari pač ne. Hkrati pa se nam bodo zaobljube, kot so čistost, pokorščina in uboštvo, zdele preprostejše. Naj zaključim z modrim Sirahom, dragi poslušalci in poslušalke: »Ne obotavljajte se ob pravem času izpolniti obljubo, ne odlašajte vse do smrti s poravnavo dolga. Preden se zaobljubite, se pripravite, ne bodite kakor človek, ki preizkuša Gospoda.« (Prim. Sir 18,22–23) http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/01/29/DuhovnamiselMMC.PR1.20190129.2.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 326 clean Kar nekaj listov dnevnega koledarja v letu 2019 smo že obrnili. Nenapisano pravilo slovesa od starega leta so tudi novoletne zaobljube. Osrednji statistični urad je med prebivalci naše domovine izvedel raziskavo o desetih najpogostejših novoletnih zaobljubah, ki jih naredimo Slovenci. Vabim vas, da skupaj preletimo deset najpogostejših zaobljub po uradnih statističnih podatkih, saj o njih poročajo malodane vsi mediji, resni in malo manj resni. Naše zaobljube se vrtijo okrog odvečnih kilogramov, pitja alkohola, neuživanja sadja in zelenjave, kajenja, telesne neaktivnosti, zapečkarstva, možganske zaspanosti, zapravljivosti, deloholizma in z njim povezanega stresa ter dobrodelnosti. Vrstni red zaobljub sem povzela po uradnih podatkih. Največji problem, ki nas pesti, so torej kilogrami. Po uradnih podatkih nas je bilo v letu 2017 čezmerno hranjenih ali debelih več kot polovica prebivalcev Slovenije, starih 18 let ali več. Človek bi pomislil, da res živimo v deželi, kjer se cedita med in mleko. Pravzaprav se vse vrti okrog telesne teže: čezmerno pitje alkohola – še posebej napitka iz hmelja – povzroča nabiranje odvečnih kilogramov. Če prenehamo kaditi, postanemo kandidati za preveliko telesno težo. Zaradi telesne neaktivnosti naši sklepi zarjavijo. Če delamo po 16 ur na dan pred računalniškim zaslonom, komajda še znamo hoditi … Še in še vzporednic s kilogrami bi lahko našli. A kaj, ko novoletne zaobljube že prvi dan novega leta izpuhtijo v nič. Poleg novoletnih zaobljub poznamo še zaobljube, ki jih redki poklicani dajo Bogu: poznamo redovne in samostanske, začasne in večne zaobljube. Največkrat so to zaobljube čistosti, pokorščini in uboštvu. A ne samo v religiji, tudi v javnem življenju poznamo zaobljube, kot so sodniške, vojaške, predsedniške … Da ne omenjam Hipokratove prisege … Ali je težje, ko prelomimo besedo, ki smo jo dali sami sebi, ali tisto, ki smo jo dali drugim, boste presodili sami. Je pa boj z odvečnimi kilogrami, ko se čarobne formule in napitki izkažejo za neučinkovite in zdravju škodljive, izjemno zahtevna zaobljuba. Če odmislimo, kaj vse lahko s seboj prinese odvečna telesna teža, debelušni ljudje veljamo za dobrovoljne. Znamo se pošaliti na svoj račun in iz svojih novoletnih zaobljub. In tako se bo ob koncu leta ponovno zamenjala samo letnica, konfekcija v garderobni omari pač ne. Hkrati pa se nam bodo zaobljube, kot so čistost, pokorščina in uboštvo, zdele preprostejše. Naj zaključim z modrim Sirahom, dragi poslušalci in poslušalke: »Ne obotavljajte se ob pravem času izpolniti obljubo, ne odlašajte vse do smrti s poravnavo dolga. Preden se zaobljubite, se pripravite, ne bodite kakor človek, ki preizkuša Gospoda.« (Prim. Sir 18,22–23) http://www.rtvslo.si/podcast Tue, 29 Jan 2019 04:55:26 +0000 Alenka Veber: Novoletne zaobljube Sv. Tomaž, filozof in teolog, ki danes goduje, je začel z Aristotelom in končal z Dionizijem Areopagitom, prehodil je pot od racionalizma do mistike, si naredil nesmrtno ime z okoli sto naslovi, od katerih nekateri obsegajo tudi po več knjig, nazadnje pa je umolknil, in imel vse, kar je napisal, za slamo, ki naj zgori. Sv. Tomaž je bil rojen leta 1225 blizu mesta Aquino, ki je napol poti med Rimom in Neapljem. Tega, kar je preučeval, sedaj ne more dostojno predstaviti, lahko pa se ob njem zamislimo na nad samim seboj. Ali se ni začela naša mladost povsem tako kot Tomaževa, s prepričanjem, da je naš um, podprt s telesno močjo in mladostno očarljivostjo, sposoben priti po poti razumskega utemeljevanja do zanesljivega spoznanja, da Bog je. In nasprotno, da bomo prav mi, naša generacija, z napredkom tehnike in znanosti ter z umetno inteligenco nedvoumno dokazali, da nam Bog kratko malo ni več potreben. In ko bo dokončno prenehala potreba po njem, nanj s svojo zavestjo tudi ne bomo več naravnani. In ko naravnanosti na Boga ne bo več, se bo dokončno potrdilo, da tudi Boga, kot predmeta naravnanosti, pravzaprav ni. Preveč preprosto, da bi bilo resnično. A mladost, ki kipi od volje do moči, se na to ne ozira. Mlademu človeku je mistika tuja, zato je tudi sv. Tomaž začel z Aristotelom in njegovim realizmom, ki pravi, da so začetek našega spoznavanja čutne zaznave. Na osnovi načela vzročnosti se po sv. Tomažu dvignemo do spoznanja prvega vzroka in do nujnega bitja, ki edino razloži obstoj nenujnih bitij.[1] Kakor je sv. Tomaž izdelal oris razumskega utemeljevanja vere, ker je pač stal na bregu vnaprejšnje odločitve, da Bog je, tako drugi, ki stojijo na bregu vnaprejšnje odločitve, da Boga ni, izdelujejo miselne sisteme, ki Boga nadomeščajo z evolucijo, naključji ipd. Pretenzija, da je mogoče o Bogu govoriti kot o stvareh, brez zavezujočega odnosa, izhaja iz pozabe sokratskega nevedenja, iz kulture pretvarjanja, da vemo, kot bi rekel Platon, kaj je s smrtjo in z drugimi poslednjimi stvarmi, da vemo, zakaj smo in kaj je smisel in namen vsega;[2] in iz pretvarjanja, kot da vse to sploh ni pomembno. Tomaževa veličina je v tem, da je mnogo let iskreno hodil po poti znanstvenega govora o Bogu, se o največjih skrivnostih izražal objektivistično, suhoparno, shematično in razumarsko, kot tisti, ki ve. Malo pred smrtjo pa je svojemu redovnemu sobratu in tajniku Reginaldu na vprašanje, zakaj noče dokončati teološke Sume, odgovoril: »Vse, kar sem napisal, je kot slama v primeri s tem, kar sem videl in kar mi je bilo razodeto.« Tomažev poslednji govor je bil apofatičen in mističen. Takole pravi: »Bogu se bližamo po poti odvzemanja. /…/ Končno od njega odstranimo tudi tisto bit, kakor je v stvareh. /…/ Tedaj v našem umu preostane le zavest, da biva in nič več. /…/ Bog ostane v nekakšni temi nevedenja, kjer se (skrivnostno) zedinjamo z njim, kolikor je to mogoče, dokler smo popotniki na tem svetu.«[3] [1] Prim. dr. Anton Stres, Leksikon filozofije, Celjska Mohorjeva Družba, Ljubljana 2018, str. 905–908 [2] Prim. Gorazd Kocijančič, Tistim zunaj, Kud Logos, Ljubljana 2004, str. 14–16 [3] Prim. Gorazd Kocijančič, Posredovanja, Mohorjeva družba Celje 1996, str. 172–173 http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/01/28/DuhovnamiselMMC.PR1.20190128.1.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 326 clean Sv. Tomaž, filozof in teolog, ki danes goduje, je začel z Aristotelom in končal z Dionizijem Areopagitom, prehodil je pot od racionalizma do mistike, si naredil nesmrtno ime z okoli sto naslovi, od katerih nekateri obsegajo tudi po več knjig, nazadnje pa je umolknil, in imel vse, kar je napisal, za slamo, ki naj zgori. Sv. Tomaž je bil rojen leta 1225 blizu mesta Aquino, ki je napol poti med Rimom in Neapljem. Tega, kar je preučeval, sedaj ne more dostojno predstaviti, lahko pa se ob njem zamislimo na nad samim seboj. Ali se ni začela naša mladost povsem tako kot Tomaževa, s prepričanjem, da je naš um, podprt s telesno močjo in mladostno očarljivostjo, sposoben priti po poti razumskega utemeljevanja do zanesljivega spoznanja, da Bog je. In nasprotno, da bomo prav mi, naša generacija, z napredkom tehnike in znanosti ter z umetno inteligenco nedvoumno dokazali, da nam Bog kratko malo ni več potreben. In ko bo dokončno prenehala potreba po njem, nanj s svojo zavestjo tudi ne bomo več naravnani. In ko naravnanosti na Boga ne bo več, se bo dokončno potrdilo, da tudi Boga, kot predmeta naravnanosti, pravzaprav ni. Preveč preprosto, da bi bilo resnično. A mladost, ki kipi od volje do moči, se na to ne ozira. Mlademu človeku je mistika tuja, zato je tudi sv. Tomaž začel z Aristotelom in njegovim realizmom, ki pravi, da so začetek našega spoznavanja čutne zaznave. Na osnovi načela vzročnosti se po sv. Tomažu dvignemo do spoznanja prvega vzroka in do nujnega bitja, ki edino razloži obstoj nenujnih bitij.[1] Kakor je sv. Tomaž izdelal oris razumskega utemeljevanja vere, ker je pač stal na bregu vnaprejšnje odločitve, da Bog je, tako drugi, ki stojijo na bregu vnaprejšnje odločitve, da Boga ni, izdelujejo miselne sisteme, ki Boga nadomeščajo z evolucijo, naključji ipd. Pretenzija, da je mogoče o Bogu govoriti kot o stvareh, brez zavezujočega odnosa, izhaja iz pozabe sokratskega nevedenja, iz kulture pretvarjanja, da vemo, kot bi rekel Platon, kaj je s smrtjo in z drugimi poslednjimi stvarmi, da vemo, zakaj smo in kaj je smisel in namen vsega;[2] in iz pretvarjanja, kot da vse to sploh ni pomembno. Tomaževa veličina je v tem, da je mnogo let iskreno hodil po poti znanstvenega govora o Bogu, se o največjih skrivnostih izražal objektivistično, suhoparno, shematično in razumarsko, kot tisti, ki ve. Malo pred smrtjo pa je svojemu redovnemu sobratu in tajniku Reginaldu na vprašanje, zakaj noče dokončati teološke Sume, odgovoril: »Vse, kar sem napisal, je kot slama v primeri s tem, kar sem videl in kar mi je bilo razodeto.« Tomažev poslednji govor je bil apofatičen in mističen. Takole pravi: »Bogu se bližamo po poti odvzemanja. /…/ Končno od njega odstranimo tudi tisto bit, kakor je v stvareh. /…/ Tedaj v našem umu preostane le zavest, da biva in nič več. /…/ Bog ostane v nekakšni temi nevedenja, kjer se (skrivnostno) zedinjamo z njim, kolikor je to mogoče, dokler smo popotniki na tem svetu.«[3] [1] Prim. dr. Anton Stres, Leksikon filozofije, Celjska Mohorjeva Družba, Ljubljana 2018, str. 905–908 [2] Prim. Gorazd Kocijančič, Tistim zunaj, Kud Logos, Ljubljana 2004, str. 14–16 [3] Prim. Gorazd Kocijančič, Posredovanja, Mohorjeva družba Celje 1996, str. 172–173 http://www.rtvslo.si/podcast Mon, 28 Jan 2019 04:55:26 +0000 Milan Knep: Tomaž Akvinski Kako zelo je v današnjem času pomembno, da pri prehrani pazimo, da je nekaj »domače«, »bio«, »eko«, da je pridelano v Sloveniji, da ne vsebuje tega in onega … Skratka – pomembno je, kaj jemo, kaj zaužijemo, kaj vnašamo v svoje telo. Koliko je v tem ideologije in marketinga, je druga stvar. Bistveno je, kaj vnašam v svoje telo – torej zdrava prehrana. Kaj pa kritičnost in ozaveščenost, ko govorimo o vnašanju raznih podatkov in informacij v svojo notranjost? Ko v poplavi novic pogosto konzumiramo marsikaj – brez kake posebne selekcije, kaj šele, da bi pazili na to, da je nekaj, kar nam koristi, nas napolnjuje in oblikuje. Je res tako nujno pomembno za moje življenje, za mojo osebnost, za mojega duha, če slišim ali preberem, da je slavni nogometaš tainta končal prejšnjo zvezo in zdaj hodi z manekenko tointo; da je filmska diva tainta spet prestala novo plastično operacijo; da je vlada ali pa opozicija spet zakuhala to in ono zadevo …? So to stvari, ki me polnijo, ki me oblikujejo? Sem zaradi njih kaj boljši, plemenitejši, notranje bogatejši, modrejši? Težko si je priznati, a vendarle si moramo biti iskreni, da lahko na dan pogoltnemo zelo veliko tovrstnega šodra. Po lahkih ali celo rumenih novicah hitro posežemo, po čem resnejšem pa precej težje. Tako kot nam je pomembno pri hrani, da ni instant in ekspres, ampak da je kakovostnejša in zdrava, je vsaj toliko, če ne še bolj, pomembna hrana, ki nasičuje našo notranjost, ki nas dela pristnejše, bolj človeške, globlje. A za to se moramo potruditi. Vzeti v roke dobro, kakovostno literaturo zahteva napor. Lažje je namreč klikati z miško ali daljinskim upravljavcem. Še težje kot kakovostno literaturo pa je vzeti v roke Sveto pismo. Pogosto tudi z izgovori, češ da ga je težko razumeti, da je v Stari zavezi preveč nasilja, da je vsa zadeva preobsežna in tako naprej. Ko smo bili otroci, tudi nismo takoj začeli voziti kolesa, ampak smo po triciklu ali jahaču presedlali na kolo s pomožnimi kolesi in potem naprej še brez teh. Se pravi: nekje je treba začeti. Tako je tudi s Svetim pismom, Knjigo knjig, ki je stoletja navdihovala vernike, teologe, umetnike, kulturnike in mislece. Knjiga, ki navdihuje še danes. Seveda ne instant in ekspres, ampak z umirjanjem, poglabljanjem in predvsem z odnosom. Knjiga, ki bogati in navdihuje z najglobljimi življenjskimi resnicami. Knjiga, ki jo verjetno imate na polici. Knjiga, ki jo imate morda za okras, ali kot statusni simbol, ali pa vam preprosto pride prav, kadar je treba kakšno stvar primerno obtežiti? Knjiga, ki vas izziva, da bi jo morda vzeli v roke danes, ko je nedelja Svetega pisma … http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/01/27/DuhovnamiselMMC.PR1.20190127.7.0650.mp3 RTVSLO – Prvi 411 clean Kako zelo je v današnjem času pomembno, da pri prehrani pazimo, da je nekaj »domače«, »bio«, »eko«, da je pridelano v Sloveniji, da ne vsebuje tega in onega … Skratka – pomembno je, kaj jemo, kaj zaužijemo, kaj vnašamo v svoje telo. Koliko je v tem ideologije in marketinga, je druga stvar. Bistveno je, kaj vnašam v svoje telo – torej zdrava prehrana. Kaj pa kritičnost in ozaveščenost, ko govorimo o vnašanju raznih podatkov in informacij v svojo notranjost? Ko v poplavi novic pogosto konzumiramo marsikaj – brez kake posebne selekcije, kaj šele, da bi pazili na to, da je nekaj, kar nam koristi, nas napolnjuje in oblikuje. Je res tako nujno pomembno za moje življenje, za mojo osebnost, za mojega duha, če slišim ali preberem, da je slavni nogometaš tainta končal prejšnjo zvezo in zdaj hodi z manekenko tointo; da je filmska diva tainta spet prestala novo plastično operacijo; da je vlada ali pa opozicija spet zakuhala to in ono zadevo …? So to stvari, ki me polnijo, ki me oblikujejo? Sem zaradi njih kaj boljši, plemenitejši, notranje bogatejši, modrejši? Težko si je priznati, a vendarle si moramo biti iskreni, da lahko na dan pogoltnemo zelo veliko tovrstnega šodra. Po lahkih ali celo rumenih novicah hitro posežemo, po čem resnejšem pa precej težje. Tako kot nam je pomembno pri hrani, da ni instant in ekspres, ampak da je kakovostnejša in zdrava, je vsaj toliko, če ne še bolj, pomembna hrana, ki nasičuje našo notranjost, ki nas dela pristnejše, bolj človeške, globlje. A za to se moramo potruditi. Vzeti v roke dobro, kakovostno literaturo zahteva napor. Lažje je namreč klikati z miško ali daljinskim upravljavcem. Še težje kot kakovostno literaturo pa je vzeti v roke Sveto pismo. Pogosto tudi z izgovori, češ da ga je težko razumeti, da je v Stari zavezi preveč nasilja, da je vsa zadeva preobsežna in tako naprej. Ko smo bili otroci, tudi nismo takoj začeli voziti kolesa, ampak smo po triciklu ali jahaču presedlali na kolo s pomožnimi kolesi in potem naprej še brez teh. Se pravi: nekje je treba začeti. Tako je tudi s Svetim pismom, Knjigo knjig, ki je stoletja navdihovala vernike, teologe, umetnike, kulturnike in mislece. Knjiga, ki navdihuje še danes. Seveda ne instant in ekspres, ampak z umirjanjem, poglabljanjem in predvsem z odnosom. Knjiga, ki bogati in navdihuje z najglobljimi življenjskimi resnicami. Knjiga, ki jo verjetno imate na polici. Knjiga, ki jo imate morda za okras, ali kot statusni simbol, ali pa vam preprosto pride prav, kadar je treba kakšno stvar primerno obtežiti? Knjiga, ki vas izziva, da bi jo morda vzeli v roke danes, ko je nedelja Svetega pisma … http://www.rtvslo.si/podcast Sun, 27 Jan 2019 05:56:51 +0000 Andraž Arko: Kaj »konzumiramo«? Čeprav imamo tradicijo radi, ker je tradicija nekaj, kar daje človeku občutek trdnosti, stalnosti in zato neke določene varnosti, je tradicija hkrati prav zato tudi nekaj precej nevarnega. Človeka lahko prepriča, da obstane na mestu, da ne rase in se ne premika ter da dela neke stvari samo zato, ker jih mora ali pa ker jih je navajen, ker je pač tako vedno bilo – ne da bi vedel, zakaj. Tako se mnoge stvari izvotlijo, tako se mnoge stvari izpraznijo, tako se mnoge stvari ohladijo in počasi umrejo. Ne mislim samo na vero. Mislim tudi na vse ostale odnose, na vse ostale ljubezni. Naše ljubezni, naši odnosi zlahka zaidejo na področje rutine. Vsakdanji postanejo. Tako je zato, ker je dan enak dnevu in teden tednu, življenje pa stotinam drugih življenj, ki umirajo od utrujenosti. Človek pa ni enak. Nikoli ni enak. Človek, hočeš nočeš, hodi svojo pot. In je nekdo, ki ga včeraj še ni bilo in ga jutri ne bo več. Nikoli več. Danes bi moral naslikati dekleta v tej pomladi, može v tem poletju, starce v tej jeseni, kajti drugič bodo drugi ljudje, drugi ljudje in drug svet. (Tone Kuntner, Slikarjeva pesem) Zato je vsaka rutina za ljubezen nevarna. In je vsaka navada smrtonosna. Ker lahko izgubi vsebino. Ker se ne sklada s človekom, s katerim živimo, ker nas tako od človeka, kakršnega smo poznali, oddaljuje. Tako se postane neznanec. Tako umre ljubezen. Ko je vsak dan enaka, ko je vsak dan bolj neznana človeku, ki smo ga ljubili – in se zdi, da ga danes ne več. Zato se mora ljubezen vsak dan na novo zgraditi, vsak odnos se mora vsakokrat na novo spočeti. Ker noben dan ne moremo ljubiti istega človeka, kot smo ga včeraj. Vedno vnovično zidanje in podiranje našega odnosa nam je zato potrebno. Ne zato, ker bi bili obsedeni z novostjo ali ker bi se ob starem lahko dolgočasili, ampak zato, da bi vedno znova razumeli in uvideli, kakšna je pravzaprav vsebina naše ljubezni. Kdor namreč spreminja obliko svoje ljubezni, zagotovo tudi pride do njenega bistva, do notranjosti, do srca. In šele takrat zares ljubi. Ker je takrat njegova ljubezen resnično velikonočna: odprta življenju, ki vedno preseneča. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/01/26/DuhovnamiselMMC.PR1.20190126.6.0650.mp3 RTVSLO – Prvi 362 clean Čeprav imamo tradicijo radi, ker je tradicija nekaj, kar daje človeku občutek trdnosti, stalnosti in zato neke določene varnosti, je tradicija hkrati prav zato tudi nekaj precej nevarnega. Človeka lahko prepriča, da obstane na mestu, da ne rase in se ne premika ter da dela neke stvari samo zato, ker jih mora ali pa ker jih je navajen, ker je pač tako vedno bilo – ne da bi vedel, zakaj. Tako se mnoge stvari izvotlijo, tako se mnoge stvari izpraznijo, tako se mnoge stvari ohladijo in počasi umrejo. Ne mislim samo na vero. Mislim tudi na vse ostale odnose, na vse ostale ljubezni. Naše ljubezni, naši odnosi zlahka zaidejo na področje rutine. Vsakdanji postanejo. Tako je zato, ker je dan enak dnevu in teden tednu, življenje pa stotinam drugih življenj, ki umirajo od utrujenosti. Človek pa ni enak. Nikoli ni enak. Človek, hočeš nočeš, hodi svojo pot. In je nekdo, ki ga včeraj še ni bilo in ga jutri ne bo več. Nikoli več. Danes bi moral naslikati dekleta v tej pomladi, može v tem poletju, starce v tej jeseni, kajti drugič bodo drugi ljudje, drugi ljudje in drug svet. (Tone Kuntner, Slikarjeva pesem) Zato je vsaka rutina za ljubezen nevarna. In je vsaka navada smrtonosna. Ker lahko izgubi vsebino. Ker se ne sklada s človekom, s katerim živimo, ker nas tako od človeka, kakršnega smo poznali, oddaljuje. Tako se postane neznanec. Tako umre ljubezen. Ko je vsak dan enaka, ko je vsak dan bolj neznana človeku, ki smo ga ljubili – in se zdi, da ga danes ne več. Zato se mora ljubezen vsak dan na novo zgraditi, vsak odnos se mora vsakokrat na novo spočeti. Ker noben dan ne moremo ljubiti istega človeka, kot smo ga včeraj. Vedno vnovično zidanje in podiranje našega odnosa nam je zato potrebno. Ne zato, ker bi bili obsedeni z novostjo ali ker bi se ob starem lahko dolgočasili, ampak zato, da bi vedno znova razumeli in uvideli, kakšna je pravzaprav vsebina naše ljubezni. Kdor namreč spreminja obliko svoje ljubezni, zagotovo tudi pride do njenega bistva, do notranjosti, do srca. In šele takrat zares ljubi. Ker je takrat njegova ljubezen resnično velikonočna: odprta življenju, ki vedno preseneča. http://www.rtvslo.si/podcast Sat, 26 Jan 2019 05:56:02 +0000 Marko Rijavec: Nikoli enaka Danes, ko na praznik spreobrnitve apostola Pavla sklepamo teden krščanske edinosti, se zavemo, da nas povezuje en Bog, ki nosi v sebi bogastvo treh oseb, ki se podarjajo v ljubezni druga drugi. V tem tednu iščemo predvsem to, kar nas druži, pravoslavne, katoličane in protestante. Molitvena osmina za edinost kristjanov nam pomaga, da naše razlike niso več moteče za našo vzajemno ljubezen, h kateri se spreobračamo. Bilo bi nam celo žal, ko jih ne bi bilo. Gre za bogastvo naših različnih tradicij, ki so jih izoblikovale posamezne Cerkve. Brat Roger Schutz, ustanovitelj ekumenske skupnosti v Taizeju in tudi prireditelj koncila mladih ter taizejskih molitvenih srečanj, je v globine vere predstavil te razlike in predlagal, da vsi pozdravimo protestantsko ljubezen do Svetega pisma in kulturo branja Biblije, kar je razvila reformacija. Povabil nas je, naj se vsi navdušujemo nad bogastvom zakramentalnih skrivnosti, kar ima katoliška tradicija, ter nas hkrati spodbujal, da zaznamo čudovito skrivnost Kristusovega vstajenja, kakor jo neprestano opeva pravoslavna liturgija. Zanimivo je, da je tudi dokument o ekumenizmu II. Vatikanskega cerkvenega zbora priznava, da so se nekatere verske resnice lepše ohranile pri sestrskih Cerkvah. Prav katoličani, ki smo najštevilčnejši kristjani v Sloveniji, smo prvi poklicani, da pozdravimo protestantsko ljubezen do branja Božje besede in njihovo vrednotenje osebne vere, se pravi njihov globoko intimen odnos do Boga. Poleg tega pa tudi priznamo pomembnost protestantske etike za moderni čas, ki je ponotranjena in ki lahko deluje brez zunanje prisile. Raziskovalci slovenske omike in mentalitete pravijo, da smo slovenski katoličani v veliki meri sprejeli to protestantko etiko in tega smo lahko samo veseli. Prav tako pa se lahko v pogledu na pravoslavne Cerkve navdušimo nad skupnim bratskim vodenjem Cerkve njihovih škofov. Pri njih so k odločitvam Cerkve poklicani tudi duhovniki in laiki. Vse to lepo izraža staro slovanska beseda »sobornost«. Vsekakor lahko rečemo, da pri pravoslavnih Sveti Duh ni »pozabljeni Bog«, ampak Božji Duh preveva njihovo sveto liturgijo kot tudi osebno molitev. Molitev za edinost kristjanov in njeno uresničevanje v spoštovanju naše različnosti je lahko lep vzor za našo širšo skupno družbeno prihodnost. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/01/25/DuhovnamiselMMC.PR1.20190125.5.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 414 clean Danes, ko na praznik spreobrnitve apostola Pavla sklepamo teden krščanske edinosti, se zavemo, da nas povezuje en Bog, ki nosi v sebi bogastvo treh oseb, ki se podarjajo v ljubezni druga drugi. V tem tednu iščemo predvsem to, kar nas druži, pravoslavne, katoličane in protestante. Molitvena osmina za edinost kristjanov nam pomaga, da naše razlike niso več moteče za našo vzajemno ljubezen, h kateri se spreobračamo. Bilo bi nam celo žal, ko jih ne bi bilo. Gre za bogastvo naših različnih tradicij, ki so jih izoblikovale posamezne Cerkve. Brat Roger Schutz, ustanovitelj ekumenske skupnosti v Taizeju in tudi prireditelj koncila mladih ter taizejskih molitvenih srečanj, je v globine vere predstavil te razlike in predlagal, da vsi pozdravimo protestantsko ljubezen do Svetega pisma in kulturo branja Biblije, kar je razvila reformacija. Povabil nas je, naj se vsi navdušujemo nad bogastvom zakramentalnih skrivnosti, kar ima katoliška tradicija, ter nas hkrati spodbujal, da zaznamo čudovito skrivnost Kristusovega vstajenja, kakor jo neprestano opeva pravoslavna liturgija. Zanimivo je, da je tudi dokument o ekumenizmu II. Vatikanskega cerkvenega zbora priznava, da so se nekatere verske resnice lepše ohranile pri sestrskih Cerkvah. Prav katoličani, ki smo najštevilčnejši kristjani v Sloveniji, smo prvi poklicani, da pozdravimo protestantsko ljubezen do branja Božje besede in njihovo vrednotenje osebne vere, se pravi njihov globoko intimen odnos do Boga. Poleg tega pa tudi priznamo pomembnost protestantske etike za moderni čas, ki je ponotranjena in ki lahko deluje brez zunanje prisile. Raziskovalci slovenske omike in mentalitete pravijo, da smo slovenski katoličani v veliki meri sprejeli to protestantko etiko in tega smo lahko samo veseli. Prav tako pa se lahko v pogledu na pravoslavne Cerkve navdušimo nad skupnim bratskim vodenjem Cerkve njihovih škofov. Pri njih so k odločitvam Cerkve poklicani tudi duhovniki in laiki. Vse to lepo izraža staro slovanska beseda »sobornost«. Vsekakor lahko rečemo, da pri pravoslavnih Sveti Duh ni »pozabljeni Bog«, ampak Božji Duh preveva njihovo sveto liturgijo kot tudi osebno molitev. Molitev za edinost kristjanov in njeno uresničevanje v spoštovanju naše različnosti je lahko lep vzor za našo širšo skupno družbeno prihodnost. http://www.rtvslo.si/podcast Fri, 25 Jan 2019 04:56:54 +0000 Edvard Kovač: Edinost z bogastvom različnosti Danes goduje sv. Frančišek Saleški, zavetnik pisateljev, učiteljev in novinarjev http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/01/24/DuhovnamiselMMC.PR1.20190124.4.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 367 clean Danes goduje sv. Frančišek Saleški, zavetnik pisateljev, učiteljev in novinarjev http://www.rtvslo.si/podcast Thu, 24 Jan 2019 04:56:07 +0000 Peter Štumpf: Frančišek Saleški V 17. poglavju evangelija po Janezu, znanem tudi kot Jezusova velikoduhovniška molitev, beremo trikrat ponovljeno prošnjo – najprej za apostole in potem za vse kristjane – “da bi bili vsi eno” (Jn 17,11.21.23). Krščanska edinost je vedno aktualna tema, ne le v tednu, ki ji je posvečen. Toda več kot očitno je, da uresničitev te Kristusove prošnje pomeni tudi velik izziv. Cerkev se je od svojih začetkov naprej borila z neenotnostjo in le bežen pregled zgodovine krščanstva je dovolj, da spoznamo, da so se vsi dosedanji poskusi za njeno preseganje izkazali za neuspešne. Je torej edinost kristjanov pobožna, a nedosegljiva želja? Prepričan sem, da ne. Veliko stvari je, ki so vsem kristjanom, skupne. Delimo osnovna verovanja o Bogu in njegovi naravi, temeljna prepričanja o zagati človeštva in rešitvi zanjo ter bistvene moralne in življenjske vrednote. Eden največjih skupnih imenovalcev pa je Sveto pismo. Vsi kristjani, ne glede na svojo pripadnost posameznim cerkvenim skupnostim, verjamemo, da je Sveto pismo knjiga, ki nam razodeva Boga in razkriva človeštvo. Iz Svetega pisma črpamo svoja prepričanja in verovanja ter navodila in navdih za vsakdanje življenje. Nobenega dvoma ni, da nas Sveto pismo povezuje tudi v prizadevanjih za njegovo čim širšo dostopnost. Različne krščanske cerkve smo se pred 25 leti povezale v Svetopisemski družbi Slovenije, katere poslanstvo je prevajanje in širjenje Svetega pisma. Toda ali so skupna prepričanja glede Svetega pisma, skupna prizadevanja za njegovo širitev in tudi skupno branje – kot se, na primer, odvija vsako leto v času svetopisemskega maratona – dovolj, da bi dosegli tako želeno edinost? Ne glede na to, kako pomembni so dejavniki, ki smo jih omenili, pa je, ko gre za doseganje edinosti med kristjani in vloge Svetega pisma pri tem, potrebno še nekaj več. V prej omenjenem besedilu iz Janezovega evangelija, ki govori o Kristusovi želji “da bi vsi bili eno”, imamo namreč zapisane tudi naslednje besede: “Posveti jih v resnici; tvoja beseda je resnica.” (Jn 17,17) V prizadevanjih za edinost kristjanov pogosto slišimo pozive k preseganju in opuščanju razlik v verovanjih in prepričanjih. Toda po Kristusovih besedah pot do edinosti ne vodi preko sklepanja kompromisov ali doktrinalnega sinkretizma in indiferentosti. Tako želeno edinosti zagotovo ne moremo doseči z zanemarjanjem ali miniranjem temelja, na katerem je cerkev zgrajena. Apostol Pavel je namreč v Pismu Efežanom napisal, da cerkev stoji na temelju apostolov in prerokov, vogalni kamen pa je sam Kristus (Ef 2,20). Nobeno odstopanje od nauka in prakse Kristusa in prve krščanske skupnosti ne more pripeljati do edinosti. Edinost, ki jo Kristus želi videti v svoji cerkvi, je edinost v resnici. Če torej želimo doseči krščansko edinost, je pot, ki vodi do nje, jasna: podreditev osebnih prepričanj, človeških izročil – ne glede na to, kako stara in častitljiva so – in cerkvenih naukov avtoriteti Božje resnice, zapisane v Svetem pismu. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/01/23/DuhovnamiselMMC.PR1.20190123.3.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 414 clean V 17. poglavju evangelija po Janezu, znanem tudi kot Jezusova velikoduhovniška molitev, beremo trikrat ponovljeno prošnjo – najprej za apostole in potem za vse kristjane – “da bi bili vsi eno” (Jn 17,11.21.23). Krščanska edinost je vedno aktualna tema, ne le v tednu, ki ji je posvečen. Toda več kot očitno je, da uresničitev te Kristusove prošnje pomeni tudi velik izziv. Cerkev se je od svojih začetkov naprej borila z neenotnostjo in le bežen pregled zgodovine krščanstva je dovolj, da spoznamo, da so se vsi dosedanji poskusi za njeno preseganje izkazali za neuspešne. Je torej edinost kristjanov pobožna, a nedosegljiva želja? Prepričan sem, da ne. Veliko stvari je, ki so vsem kristjanom, skupne. Delimo osnovna verovanja o Bogu in njegovi naravi, temeljna prepričanja o zagati človeštva in rešitvi zanjo ter bistvene moralne in življenjske vrednote. Eden največjih skupnih imenovalcev pa je Sveto pismo. Vsi kristjani, ne glede na svojo pripadnost posameznim cerkvenim skupnostim, verjamemo, da je Sveto pismo knjiga, ki nam razodeva Boga in razkriva človeštvo. Iz Svetega pisma črpamo svoja prepričanja in verovanja ter navodila in navdih za vsakdanje življenje. Nobenega dvoma ni, da nas Sveto pismo povezuje tudi v prizadevanjih za njegovo čim širšo dostopnost. Različne krščanske cerkve smo se pred 25 leti povezale v Svetopisemski družbi Slovenije, katere poslanstvo je prevajanje in širjenje Svetega pisma. Toda ali so skupna prepričanja glede Svetega pisma, skupna prizadevanja za njegovo širitev in tudi skupno branje – kot se, na primer, odvija vsako leto v času svetopisemskega maratona – dovolj, da bi dosegli tako želeno edinost? Ne glede na to, kako pomembni so dejavniki, ki smo jih omenili, pa je, ko gre za doseganje edinosti med kristjani in vloge Svetega pisma pri tem, potrebno še nekaj več. V prej omenjenem besedilu iz Janezovega evangelija, ki govori o Kristusovi želji “da bi vsi bili eno”, imamo namreč zapisane tudi naslednje besede: “Posveti jih v resnici; tvoja beseda je resnica.” (Jn 17,17) V prizadevanjih za edinost kristjanov pogosto slišimo pozive k preseganju in opuščanju razlik v verovanjih in prepričanjih. Toda po Kristusovih besedah pot do edinosti ne vodi preko sklepanja kompromisov ali doktrinalnega sinkretizma in indiferentosti. Tako želeno edinosti zagotovo ne moremo doseči z zanemarjanjem ali miniranjem temelja, na katerem je cerkev zgrajena. Apostol Pavel je namreč v Pismu Efežanom napisal, da cerkev stoji na temelju apostolov in prerokov, vogalni kamen pa je sam Kristus (Ef 2,20). Nobeno odstopanje od nauka in prakse Kristusa in prve krščanske skupnosti ne more pripeljati do edinosti. Edinost, ki jo Kristus želi videti v svoji cerkvi, je edinost v resnici. Če torej želimo doseči krščansko edinost, je pot, ki vodi do nje, jasna: podreditev osebnih prepričanj, človeških izročil – ne glede na to, kako stara in častitljiva so – in cerkvenih naukov avtoriteti Božje resnice, zapisane v Svetem pismu. http://www.rtvslo.si/podcast Wed, 23 Jan 2019 04:56:54 +0000 Zmago Godina: Sveto pismo in edinost Kristjani po vsem svetu od 18. do 25. januarja pripravljajo Molitveno osmino za edinost. Pobuda se je rodila iz sodobnega ekumenskega gibanja v začetku 20. stoletja, ko so se ločene cerkve ponovno začele povezovati. Gibanje je dobilo uradno potrditev z misijonsko konferenco protestantskih cerkva leta 1910 v Edinburgu na Škotskem, v naslednjih desetletjih pa so se pridružili še pravoslavni in katoličani. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/01/22/DuhovnamiselMMC.PR1.20190122.2.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 405 clean Kristjani po vsem svetu od 18. do 25. januarja pripravljajo Molitveno osmino za edinost. Pobuda se je rodila iz sodobnega ekumenskega gibanja v začetku 20. stoletja, ko so se ločene cerkve ponovno začele povezovati. Gibanje je dobilo uradno potrditev z misijonsko konferenco protestantskih cerkva leta 1910 v Edinburgu na Škotskem, v naslednjih desetletjih pa so se pridružili še pravoslavni in katoličani. http://www.rtvslo.si/podcast Tue, 22 Jan 2019 04:56:45 +0000 Geza Erniša: Ekumenizem »Evropa mora dihati s polnimi pljuči, to pomeni s svojim zahodnim in vzhodnim krilom, z zahodnim in vzhodnim krščanskim izročilom.« Tako je zapisal papež Janez Pavel II. Krščanski vzhod nam je blizu, saj med nami živi veliko pravoslavnih kristjanov iz Srbije in Makedonije. V Ljubljani stoji ob Prešernovi cesti srbska pravoslavna cerkev sv. Cirila in Metoda, ki je pravi biser njihove umetnosti. V tem mesecu bodo praznovali god sv. Save, ki je pred 800 leti dosegel samostojnost Srbske Cerkve. Kot turistični cilj so nam blizu tudi grški otoki s svojimi belimi cerkvami in skrivnostnimi ikonami. Na enem teh otokov, ki nosi ime Zakyntos, se je med 2. svetovno vojno zgodilo nekaj, čemur pravijo »čudež na otoku Zakyntos«. Gre za čudež človečnosti, ki so jo pokazali pravoslavni kristjani na otoku, ki so rešili tam bivajoče Jude pred deportacijo in gotovo smrtjo. Septembra leta 1943 so po odhodu Italijanov ta grški otok zasedli Nemci in takoj uvedli sovražne ukrepe proti judovski skupnosti. Najprej so jim prepovedali prosto gibanje. Zatem je nemški oficir zahteval od župana in krajevnega pravoslavnega škofa, naj mu prineseta seznam vseh 275 Judov, ki so živeli na otoku. Škof in župan sta skupaj z drugimi vso noč molila in razmišljala, kaj naj storita. Zjutraj sta odnesla oficirju pismo in list, na katerem sta bili samo dve imeni: županovo in škofovo. Pripisala sta: »Če hočete kaj storiti tukajšnjim Judom, napravite to najprej nama.« Oficir ju je jezen odslovil. Odšla sta k voditeljem judovske skupnosti in jim povedala, naj se skrijejo ali pobegnejo na varno, onadva ne moreta zanje nič več storiti. Prebivalci otoka so v naslednjih mesecih skrivali Jude v svojih hišah, skednjih in gozdovih ali jih z ribiškimi čolni prepeljali na celino. Vsi so se rešili. Županovo in škofovo junaško dejanje je po čudežu preprečilo deportacijo. Izraelska država je po vojni škofa in župana uvrstila v častni seznam »pravičnih med narodi«, otok Zakyntos pa poimenovala »otok pravičnih« Svetlim dogodkom človečnosti smo priče tudi v najtemnejših časih nečloveških režimov. Postati človek, dvigniti se na človeško raven sočutja, solidarnosti, ljubezni do bližnjega – to je velika naloga, ki zahteva celo življenje. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/01/21/DuhovnamiselMMC.PR1.20190121.1.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 385 clean »Evropa mora dihati s polnimi pljuči, to pomeni s svojim zahodnim in vzhodnim krilom, z zahodnim in vzhodnim krščanskim izročilom.« Tako je zapisal papež Janez Pavel II. Krščanski vzhod nam je blizu, saj med nami živi veliko pravoslavnih kristjanov iz Srbije in Makedonije. V Ljubljani stoji ob Prešernovi cesti srbska pravoslavna cerkev sv. Cirila in Metoda, ki je pravi biser njihove umetnosti. V tem mesecu bodo praznovali god sv. Save, ki je pred 800 leti dosegel samostojnost Srbske Cerkve. Kot turistični cilj so nam blizu tudi grški otoki s svojimi belimi cerkvami in skrivnostnimi ikonami. Na enem teh otokov, ki nosi ime Zakyntos, se je med 2. svetovno vojno zgodilo nekaj, čemur pravijo »čudež na otoku Zakyntos«. Gre za čudež človečnosti, ki so jo pokazali pravoslavni kristjani na otoku, ki so rešili tam bivajoče Jude pred deportacijo in gotovo smrtjo. Septembra leta 1943 so po odhodu Italijanov ta grški otok zasedli Nemci in takoj uvedli sovražne ukrepe proti judovski skupnosti. Najprej so jim prepovedali prosto gibanje. Zatem je nemški oficir zahteval od župana in krajevnega pravoslavnega škofa, naj mu prineseta seznam vseh 275 Judov, ki so živeli na otoku. Škof in župan sta skupaj z drugimi vso noč molila in razmišljala, kaj naj storita. Zjutraj sta odnesla oficirju pismo in list, na katerem sta bili samo dve imeni: županovo in škofovo. Pripisala sta: »Če hočete kaj storiti tukajšnjim Judom, napravite to najprej nama.« Oficir ju je jezen odslovil. Odšla sta k voditeljem judovske skupnosti in jim povedala, naj se skrijejo ali pobegnejo na varno, onadva ne moreta zanje nič več storiti. Prebivalci otoka so v naslednjih mesecih skrivali Jude v svojih hišah, skednjih in gozdovih ali jih z ribiškimi čolni prepeljali na celino. Vsi so se rešili. Županovo in škofovo junaško dejanje je po čudežu preprečilo deportacijo. Izraelska država je po vojni škofa in župana uvrstila v častni seznam »pravičnih med narodi«, otok Zakyntos pa poimenovala »otok pravičnih« Svetlim dogodkom človečnosti smo priče tudi v najtemnejših časih nečloveških režimov. Postati človek, dvigniti se na človeško raven sočutja, solidarnosti, ljubezni do bližnjega – to je velika naloga, ki zahteva celo življenje. http://www.rtvslo.si/podcast Mon, 21 Jan 2019 04:56:25 +0000 Bogdan Dolenc: Čudež na otoku Zakyntos Danes je tretji dan v Tednu molitvene osmine za edinost kristjanov. Sprašujem se, ali je ekumenizem prodajni artikel na kramarskem semnju, ki ga Cerkev lansira v svet le osem dni v letu, pa še to s figo v žepu. Biti kristjan danes pomeni biti ekumenski v srcu, ne da bi pri tem zatajili svojo lastno veroizpovedno preteklost, ampak da ne bi skazili boljše veroizpovedne prihodnosti, kajti na svetu je veliko rimokatolikov, pravoslavnih in protestantov, a žal malo kristjanov. Ekumenizem ne sme biti medijska in akademska farsa niti zrežirana estrada v salonu cerkvenega glamurja; takšna hinavščina se slej ko prej izčrpa in nas osramoti ter pokaže, ali je šlo za laskanje ali novačenje. Edinost v spravljeni različnosti ni vrnitev pod kapo ene in edine Cerkve, saj govorimo o tem, da morajo Cerkve postati ena Cerkev in obenem ostati Cerkve (Ratzinger). Cerkev mora biti enotna, ne pa poenotena. Naš predznak mora biti Kristus, ne pa uniformiranost, da se nas ne bi spet polastil imperialistično hegemonistični monopol verskega enoumja. Kajti ko vsi enako mislijo, nihče ne misli. Čas je, da opustimo konfesionalne ožine in zaplujemo na odprto morje dialoga, sožitja, sprave in sobivanja z vsemi ljudmi, saj zunaj Cerkve ni praznina. Ekumenizem je lakmus papir, ki namesto nekdanjih grmad dokazuje krščansko ljubezen, sicer bomo promovirali le parodijo ekumenskih cirkuških parad diletantov z mitrami, štolami, talarji, kolarji in z dvema belima tablicama okoli vratu na črni duhovniški obleki. Ekumenski lavreat si zasluži samo tisti, ki zna graditi mostove, ne pa zidov, kajti na svetu je trenutno več deset tisoč različnih krščanskih Cerkva, denominacij in ločin. Ne spreglejmo, da so sekte kot insekti na ranah razdeljene Cerkve, ki begajo zbegani svet. Kristus ni razdeljen. Meje so samo v naših glavah, v Božjem srcu jih ni. Krščanstvo je ekumensko v svoji naravi, ker je Cerkev vesoljno občestvo in obsega ves obljudeni svet. Ker je ekumenizem za ene zlo, za druge veleizdaja, za večino pa zgolj lep običaj, se sprašujem, kdo bo postal alma mater duhovnega ekumenizma. Ekumenizem je odvisen od notranjega spreobrnjenja, osebnega in institucionalnega. Kristus je edino lepilo ekumenizma. Verjamem v ekumenizem izmoljenega čudeža, ki ga bo naredil Bog, kajti Jezusova velikoduhovniška molitev, ki še ni uslišana, pravi: »Oče, da bi bili vsi eno« (Jn 17,21). Na delu je Sveti Duh, do takrat pa – Quanta est nobis via? Kako dolga pot je še pred nami? http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/01/20/DuhovnamiselMMC.PR1.20190120.7.0650.mp3 RTVSLO – Prvi 344 clean Danes je tretji dan v Tednu molitvene osmine za edinost kristjanov. Sprašujem se, ali je ekumenizem prodajni artikel na kramarskem semnju, ki ga Cerkev lansira v svet le osem dni v letu, pa še to s figo v žepu. Biti kristjan danes pomeni biti ekumenski v srcu, ne da bi pri tem zatajili svojo lastno veroizpovedno preteklost, ampak da ne bi skazili boljše veroizpovedne prihodnosti, kajti na svetu je veliko rimokatolikov, pravoslavnih in protestantov, a žal malo kristjanov. Ekumenizem ne sme biti medijska in akademska farsa niti zrežirana estrada v salonu cerkvenega glamurja; takšna hinavščina se slej ko prej izčrpa in nas osramoti ter pokaže, ali je šlo za laskanje ali novačenje. Edinost v spravljeni različnosti ni vrnitev pod kapo ene in edine Cerkve, saj govorimo o tem, da morajo Cerkve postati ena Cerkev in obenem ostati Cerkve (Ratzinger). Cerkev mora biti enotna, ne pa poenotena. Naš predznak mora biti Kristus, ne pa uniformiranost, da se nas ne bi spet polastil imperialistično hegemonistični monopol verskega enoumja. Kajti ko vsi enako mislijo, nihče ne misli. Čas je, da opustimo konfesionalne ožine in zaplujemo na odprto morje dialoga, sožitja, sprave in sobivanja z vsemi ljudmi, saj zunaj Cerkve ni praznina. Ekumenizem je lakmus papir, ki namesto nekdanjih grmad dokazuje krščansko ljubezen, sicer bomo promovirali le parodijo ekumenskih cirkuških parad diletantov z mitrami, štolami, talarji, kolarji in z dvema belima tablicama okoli vratu na črni duhovniški obleki. Ekumenski lavreat si zasluži samo tisti, ki zna graditi mostove, ne pa zidov, kajti na svetu je trenutno več deset tisoč različnih krščanskih Cerkva, denominacij in ločin. Ne spreglejmo, da so sekte kot insekti na ranah razdeljene Cerkve, ki begajo zbegani svet. Kristus ni razdeljen. Meje so samo v naših glavah, v Božjem srcu jih ni. Krščanstvo je ekumensko v svoji naravi, ker je Cerkev vesoljno občestvo in obsega ves obljudeni svet. Ker je ekumenizem za ene zlo, za druge veleizdaja, za večino pa zgolj lep običaj, se sprašujem, kdo bo postal alma mater duhovnega ekumenizma. Ekumenizem je odvisen od notranjega spreobrnjenja, osebnega in institucionalnega. Kristus je edino lepilo ekumenizma. Verjamem v ekumenizem izmoljenega čudeža, ki ga bo naredil Bog, kajti Jezusova velikoduhovniška molitev, ki še ni uslišana, pravi: »Oče, da bi bili vsi eno« (Jn 17,21). Na delu je Sveti Duh, do takrat pa – Quanta est nobis via? Kako dolga pot je še pred nami? http://www.rtvslo.si/podcast Sun, 20 Jan 2019 05:55:44 +0000 Daniel Brkič: Ekumenizem s figo v žepu? Moliti ali ne moliti? To sploh ni vprašanje! Vsaj ne za vernega človeka. In tudi mnogo nevernih ljudi sem že slišal reči, da molijo, čeprav v isti sapi trdijo, da Boga ni. Pa se tako samo od sebe zastavi vprašanje: Koga molijo? Ali celo: Kaj molijo? Oziroma, kot sem slišal reči enega izmed njih: S kom govorim, ko se pogovarjam sam s sabo?! In če kot kristjan vem, na koga naslavljam svoje molitve, še vedno ostane vprašanje načina: Kako moliti?! Prebiranje Svetega pisma, brevirja, meditiranje v tišini, glasna slavilna molitev, rožni venec, adoracija, posebni prostorčki, posebne ure…Na razpolago imam široko paleto »pristopov« in jaz pristopam in pristopam in se vedno znova zalotim, da opravljam nek ali zamotan ali rutinski obred, namesto, da bi se pogovarjal. Ali pa ta pogovor opravljam s tremo in formalno, kot da sem na kakšnem davčnem uradu ali sanitarni inšpekciji. Preveč se ukvarjam z »obliko« in premalo z »vsebino«. Ko sem z ženo, ne izbiram besed, včasih tudi kar molčiva, ali samo »sva«. Vendar »sva« tudi, ko molčiva, »sva« ko se prepirava, kako zelo »sva«, ko se ljubiva in »sva« celo ko sva daleč narazen: po telefonu, zdaj ko so pisma iz mode! Ko z nekom preideš iz vikanja na tikanje, odpade pomembnost besed, ampak začneš gojiti odnos. Kar seveda ne pomeni, da se ne pogovarjaš več. Ampak: kaj pravzaprav povedati nekomu, ki »vse vidi in vse ve«? http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/01/19/DuhovnamiselMMC.PR1.20190119.6.0650.mp3 RTVSLO – Prvi 388 clean Moliti ali ne moliti? To sploh ni vprašanje! Vsaj ne za vernega človeka. In tudi mnogo nevernih ljudi sem že slišal reči, da molijo, čeprav v isti sapi trdijo, da Boga ni. Pa se tako samo od sebe zastavi vprašanje: Koga molijo? Ali celo: Kaj molijo? Oziroma, kot sem slišal reči enega izmed njih: S kom govorim, ko se pogovarjam sam s sabo?! In če kot kristjan vem, na koga naslavljam svoje molitve, še vedno ostane vprašanje načina: Kako moliti?! Prebiranje Svetega pisma, brevirja, meditiranje v tišini, glasna slavilna molitev, rožni venec, adoracija, posebni prostorčki, posebne ure…Na razpolago imam široko paleto »pristopov« in jaz pristopam in pristopam in se vedno znova zalotim, da opravljam nek ali zamotan ali rutinski obred, namesto, da bi se pogovarjal. Ali pa ta pogovor opravljam s tremo in formalno, kot da sem na kakšnem davčnem uradu ali sanitarni inšpekciji. Preveč se ukvarjam z »obliko« in premalo z »vsebino«. Ko sem z ženo, ne izbiram besed, včasih tudi kar molčiva, ali samo »sva«. Vendar »sva« tudi, ko molčiva, »sva« ko se prepirava, kako zelo »sva«, ko se ljubiva in »sva« celo ko sva daleč narazen: po telefonu, zdaj ko so pisma iz mode! Ko z nekom preideš iz vikanja na tikanje, odpade pomembnost besed, ampak začneš gojiti odnos. Kar seveda ne pomeni, da se ne pogovarjaš več. Ampak: kaj pravzaprav povedati nekomu, ki »vse vidi in vse ve«? http://www.rtvslo.si/podcast Sat, 19 Jan 2019 05:56:28 +0000 Gregor Čušin: Moliti ali ne moliti? Izbira vstopne točke v letošnjo molitveno osmino za edinost kristjanov je bila zaupana indonezijskim kristjanom. V tej večetnični, večinsko muslimanski državi, katere uradno vodilo je »enotnost v različnosti«, življenjski načeli pa solidarnost in sodelovanje, različne krščanske skupnosti skupaj predstavljajo okrog 10 % prebivalstva. Opažajo, da gospodarski napredek njihove države v zadnjih desetletjih temelji na sistemu, ki je prežet s tekmovalnostjo in v katerem naraščajo korupcija, zlasti na področju pravosodja, neenakost ter trenja med verskimi in etničnimi skupinami. Različne krščanske skupnosti se v takšnih okoliščinah znova zavedajo pomena Kristusovih besed »da bi bili vsi eno« (Jn 17,21), saj je boj proti krivicam mogoče izbojevati le v edinosti. Neposreden navdih za njihovo stanje, so našli v 5. Mojzesovi knjigi (5Mz 16,11-20), kjer besedilo opisuje pravila za postavitev sodnikov in med drugim veli: »za pravico, za pravico se poganjaj«, kar je tudi vodilo letošnje molitvene osmine. Ta vrstica na prvi pogled nima veliko skupnega z v istem odlomku poprej opisanim obhajanjem praznikov v skupnem veselju ne glede na družbeni položaj. Toda kakor hitro se spomnimo Kristusovega govora na Gori: »blagor tistim, ki so zaradi pravičnosti preganjani, kajti njihovo je nebeško kraljestvo« (Mt 5,10), se nam v Kristusovem eshatološkem obratu isti starozavezni odlomek razodene, kakor se je razodel indonezijskim kristjanom. Kristjani namreč s krstom postanemo del Kristusovega telesa, Cerkve, in na ta način že (pred)okušamo cilj našega zemeljskega potovanja: veselje v nebeškem kraljestvu. Ta (pred)okus veselja velikokrat skazi naša padla narava, ki je žal zarezala tudi v samo edinost Cerkve. Soočeni s krivicami, se moramo kot kristjani vprašati, kako in v kolikšni meri sami prispevamo k njim. Samo če vzamemo Jezusove besede »da bi bili vsi eno« (Jn 17,21) zares, smo lahko žive priče »enotnosti v različnosti«. S svojimi ločenimi brati in sestrami se zato v molitvi in kesanju obračamo h Kristusu ter ga prosimo za odpuščanje in ozdravitev. Tudi indonezijski kristjani so v tej dinamiki prepoznali pot svoje države, v kateri je nekdanje praznovanje »enotnosti v različnosti« zamenjalo kopičenje krivic in poglabljanje razlik med skupnostmi. Izbrano vodilo »za pravico, za pravico se poganjaj« je zato za indonezijske kristjane različnih skupnosti povabilo h kesanju za krivice, ki povzročajo delitve, ter k skupni molitvi Kristusu za milost končanja krivic in usmiljenje grehov, ki poglabljajo delitve med nami. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/01/18/DuhovnamiselMMC.PR1.20190118.5.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 507 clean Izbira vstopne točke v letošnjo molitveno osmino za edinost kristjanov je bila zaupana indonezijskim kristjanom. V tej večetnični, večinsko muslimanski državi, katere uradno vodilo je »enotnost v različnosti«, življenjski načeli pa solidarnost in sodelovanje, različne krščanske skupnosti skupaj predstavljajo okrog 10 % prebivalstva. Opažajo, da gospodarski napredek njihove države v zadnjih desetletjih temelji na sistemu, ki je prežet s tekmovalnostjo in v katerem naraščajo korupcija, zlasti na področju pravosodja, neenakost ter trenja med verskimi in etničnimi skupinami. Različne krščanske skupnosti se v takšnih okoliščinah znova zavedajo pomena Kristusovih besed »da bi bili vsi eno« (Jn 17,21), saj je boj proti krivicam mogoče izbojevati le v edinosti. Neposreden navdih za njihovo stanje, so našli v 5. Mojzesovi knjigi (5Mz 16,11-20), kjer besedilo opisuje pravila za postavitev sodnikov in med drugim veli: »za pravico, za pravico se poganjaj«, kar je tudi vodilo letošnje molitvene osmine. Ta vrstica na prvi pogled nima veliko skupnega z v istem odlomku poprej opisanim obhajanjem praznikov v skupnem veselju ne glede na družbeni položaj. Toda kakor hitro se spomnimo Kristusovega govora na Gori: »blagor tistim, ki so zaradi pravičnosti preganjani, kajti njihovo je nebeško kraljestvo« (Mt 5,10), se nam v Kristusovem eshatološkem obratu isti starozavezni odlomek razodene, kakor se je razodel indonezijskim kristjanom. Kristjani namreč s krstom postanemo del Kristusovega telesa, Cerkve, in na ta način že (pred)okušamo cilj našega zemeljskega potovanja: veselje v nebeškem kraljestvu. Ta (pred)okus veselja velikokrat skazi naša padla narava, ki je žal zarezala tudi v samo edinost Cerkve. Soočeni s krivicami, se moramo kot kristjani vprašati, kako in v kolikšni meri sami prispevamo k njim. Samo če vzamemo Jezusove besede »da bi bili vsi eno« (Jn 17,21) zares, smo lahko žive priče »enotnosti v različnosti«. S svojimi ločenimi brati in sestrami se zato v molitvi in kesanju obračamo h Kristusu ter ga prosimo za odpuščanje in ozdravitev. Tudi indonezijski kristjani so v tej dinamiki prepoznali pot svoje države, v kateri je nekdanje praznovanje »enotnosti v različnosti« zamenjalo kopičenje krivic in poglabljanje razlik med skupnostmi. Izbrano vodilo »za pravico, za pravico se poganjaj« je zato za indonezijske kristjane različnih skupnosti povabilo h kesanju za krivice, ki povzročajo delitve, ter k skupni molitvi Kristusu za milost končanja krivic in usmiljenje grehov, ki poglabljajo delitve med nami. http://www.rtvslo.si/podcast Fri, 18 Jan 2019 04:58:27 +0000 Tina Osterman: Edinost Pratike imajo na današnji dan narisanega svetnika s prašičkom. To je Anton. Puščavnik. Torej iz puščave. K prašičku pa kasneje. Kaj ga je odneslo v puščavo? Tja, kjer ni življenja. Je tja pobegnil pred ljudmi? Morda pred davkarijo, kakor so to že počeli v njegovih časih, to je v 3. stol. po Kr.? Pri njegovem življenjskem preobratu – ko je slišal v cerkvi odlomek iz Svetega pisma, ga razumel, kot da govori prav njemu, in potem šel, in vse razdal ubogim, da bi hodil za Jezusom – v tem naročilu ni besede o puščavi. Zakaj torej ravno v puščavo? In ne v mesto, kjer je bilo vedno več cerkva, kjer je bilo za vse bolje poskrbljeno? Ker je uvidel, da za srečanje s seboj, z drugimi in z Bogom potrebuje korenit odmik, skorajda prelom. V samoti, brez zunanjih dražljajev, brez morečih skrbi, v negotovosti in omejenosti na najnujnejše je spoznal, kdo sploh je; torej kdo je on sam pred Bogom; in kdo je Bog. Potem je razumel tudi, kdo so tisti okrog njega. In naenkrat se je njegova puščava napolnila: prihajali so k njemu po nasvete, celo v velemestno Aleksandrijo je moral nekajkrat k patriarhu, da mu je reševal, on, nepismen, teološke probleme. In puščava se je napolnila tudi s skušnjavami, a tam jih je toliko lažje prepoznal. Te predstavlja tisti pujsek. Vedno bolje je razločeval med dobrimi in slabimi mislimi. In vedno bolje mu je uspevalo preganjati tiste zlohotne. Torej ni zbežal pred življenjem, ampak je našel njegovo središče in od tam nas vabi, da ga poiščemo tudi mi danes. Čeprav ne bomo bežali v puščavo, pa si bomo morda našli kotiček, minutko samote in tihote za srečanje s seboj. To ni prostor udobja in ugodja. Včasih je v puščavi tudi težko vztrajati, še posebej opoldne, v opoldanski vročini. Morda je kdo že slišal za opoldanskega demona ali pa za krizo srednjih let in vsakršne sredine, kar je pravzaprav skoraj isto. Ampak v puščavi lahko, če verujemo v Boga, najdemo tudi njega. In naučil nas bo razločevanja. Razločevanja med tem, kar vodi v smrt, in tem, kar vodi v življenje. In puščava naenkrat ne bo več kraj smrti, ampak preddverje pravega življenja. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/01/17/DuhovnamiselMMC.PR1.20190117.4.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 375 clean Pratike imajo na današnji dan narisanega svetnika s prašičkom. To je Anton. Puščavnik. Torej iz puščave. K prašičku pa kasneje. Kaj ga je odneslo v puščavo? Tja, kjer ni življenja. Je tja pobegnil pred ljudmi? Morda pred davkarijo, kakor so to že počeli v njegovih časih, to je v 3. stol. po Kr.? Pri njegovem življenjskem preobratu – ko je slišal v cerkvi odlomek iz Svetega pisma, ga razumel, kot da govori prav njemu, in potem šel, in vse razdal ubogim, da bi hodil za Jezusom – v tem naročilu ni besede o puščavi. Zakaj torej ravno v puščavo? In ne v mesto, kjer je bilo vedno več cerkva, kjer je bilo za vse bolje poskrbljeno? Ker je uvidel, da za srečanje s seboj, z drugimi in z Bogom potrebuje korenit odmik, skorajda prelom. V samoti, brez zunanjih dražljajev, brez morečih skrbi, v negotovosti in omejenosti na najnujnejše je spoznal, kdo sploh je; torej kdo je on sam pred Bogom; in kdo je Bog. Potem je razumel tudi, kdo so tisti okrog njega. In naenkrat se je njegova puščava napolnila: prihajali so k njemu po nasvete, celo v velemestno Aleksandrijo je moral nekajkrat k patriarhu, da mu je reševal, on, nepismen, teološke probleme. In puščava se je napolnila tudi s skušnjavami, a tam jih je toliko lažje prepoznal. Te predstavlja tisti pujsek. Vedno bolje je razločeval med dobrimi in slabimi mislimi. In vedno bolje mu je uspevalo preganjati tiste zlohotne. Torej ni zbežal pred življenjem, ampak je našel njegovo središče in od tam nas vabi, da ga poiščemo tudi mi danes. Čeprav ne bomo bežali v puščavo, pa si bomo morda našli kotiček, minutko samote in tihote za srečanje s seboj. To ni prostor udobja in ugodja. Včasih je v puščavi tudi težko vztrajati, še posebej opoldne, v opoldanski vročini. Morda je kdo že slišal za opoldanskega demona ali pa za krizo srednjih let in vsakršne sredine, kar je pravzaprav skoraj isto. Ampak v puščavi lahko, če verujemo v Boga, najdemo tudi njega. In naučil nas bo razločevanja. Razločevanja med tem, kar vodi v smrt, in tem, kar vodi v življenje. In puščava naenkrat ne bo več kraj smrti, ampak preddverje pravega življenja. http://www.rtvslo.si/podcast Thu, 17 Jan 2019 04:56:15 +0000 Miran Špelič: Anton Puščavnik Prazniki so v 21.stoletju postali dnevi hrupa, zabav, ko tisoč različnih zvokov napolni ulice in trge, domove in stanovanja. Ljudje so zgubljeni v vrvenju in šumenju, pa še sami začnejo kričati, se dreti, saj jih drugače nihče ne sliši. Tudi poročne pojedine so pogosto tako bučne, da se ljudje samo gledajo, a pogovarjajo se le zunaj, saj se brez mikrofona ne slišijo. Pa vendar…Tišina je še zmeraj privlačna, posebna, izziv vsem nam, potopljenim v zvoke vseh digitalnih in življenjskih tonov. Ko želi kdo povedati kaj važnega, najprej umolknemo. Ko se kakšna pesem ali recital posebej dotakne našega srca, navadno najprej nastane sekunda tišine, in šele nato navdušen aplavz. Človeško življenje je objeto v dva oklepaja tišine. Ko se rodi otrok, je strahotno napeta tišina, ko vsi prisotni – s srcem v grlu- čakajo…mogoče le trenutek, dva, a za njih je to včasih cela večnost!- ali bo novorojeni otroček zajokal ali ne.. IN ko se zadere z doslej še neslišanim jokom, se zruši zid strahu in pričakovanja, nastane smeh in jok obenem! Na koncu življenja se ljudje prav tako počasi odpravljamo v svet tišine. Zmeraj me je pretresla tišina v sobi umirajočih, ko so izginili vsi zvoki tega sveta, ko je tudi umirajoči nehal govoriti, jokati ali vpiti in je tišina vse bolj prevzela vse ude, vse stvari, vse prisotne… Če je umirajoči pred odhodom na drugo stran življenja trpel, imel hude stiske, je tišina bila kot blažila obveza na vse hudo tega sveta. Tišina ima svojo moč in svojo skrivnost. Veliko je tega, kar ne vemo ali ne moremo zaobjeti v naše besede, niti v naše kretnje niti v našo glasbo. Človek ni samo obrnjen na komunikacijo z drugim človekom, ampak rabi še eno drugačno komunikacijo, z velikim Drugim, ki je v nas naselil hrepenenje po sebi in »nemirno je naše srce, dokler se ne spočije v Njem«, kot pravi veliki sveti Avguštin. Še dolgo bo tišina naša prijateljica in skrivnostna pomočnica, ki nam bo pomagala, da se s srcem dotaknemo in povemo stvari, ki jih drugače ne moremo. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/01/16/DuhovnamiselMMC.PR1.20190116.3.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 369 clean Prazniki so v 21.stoletju postali dnevi hrupa, zabav, ko tisoč različnih zvokov napolni ulice in trge, domove in stanovanja. Ljudje so zgubljeni v vrvenju in šumenju, pa še sami začnejo kričati, se dreti, saj jih drugače nihče ne sliši. Tudi poročne pojedine so pogosto tako bučne, da se ljudje samo gledajo, a pogovarjajo se le zunaj, saj se brez mikrofona ne slišijo. Pa vendar…Tišina je še zmeraj privlačna, posebna, izziv vsem nam, potopljenim v zvoke vseh digitalnih in življenjskih tonov. Ko želi kdo povedati kaj važnega, najprej umolknemo. Ko se kakšna pesem ali recital posebej dotakne našega srca, navadno najprej nastane sekunda tišine, in šele nato navdušen aplavz. Človeško življenje je objeto v dva oklepaja tišine. Ko se rodi otrok, je strahotno napeta tišina, ko vsi prisotni – s srcem v grlu- čakajo…mogoče le trenutek, dva, a za njih je to včasih cela večnost!- ali bo novorojeni otroček zajokal ali ne.. IN ko se zadere z doslej še neslišanim jokom, se zruši zid strahu in pričakovanja, nastane smeh in jok obenem! Na koncu življenja se ljudje prav tako počasi odpravljamo v svet tišine. Zmeraj me je pretresla tišina v sobi umirajočih, ko so izginili vsi zvoki tega sveta, ko je tudi umirajoči nehal govoriti, jokati ali vpiti in je tišina vse bolj prevzela vse ude, vse stvari, vse prisotne… Če je umirajoči pred odhodom na drugo stran življenja trpel, imel hude stiske, je tišina bila kot blažila obveza na vse hudo tega sveta. Tišina ima svojo moč in svojo skrivnost. Veliko je tega, kar ne vemo ali ne moremo zaobjeti v naše besede, niti v naše kretnje niti v našo glasbo. Človek ni samo obrnjen na komunikacijo z drugim človekom, ampak rabi še eno drugačno komunikacijo, z velikim Drugim, ki je v nas naselil hrepenenje po sebi in »nemirno je naše srce, dokler se ne spočije v Njem«, kot pravi veliki sveti Avguštin. Še dolgo bo tišina naša prijateljica in skrivnostna pomočnica, ki nam bo pomagala, da se s srcem dotaknemo in povemo stvari, ki jih drugače ne moremo. http://www.rtvslo.si/podcast Wed, 16 Jan 2019 04:56:09 +0000 Emanuela Žerdin: Skrivnost tišine Mnogi med nami ste se že udeležili službenih usposabljanj in izobraževanj. Na enem takšnih seminarjev, ki se ga je udeleževalo približno petdeset oseb, je predavatelj sredi svojega referata presenetil zbrane. Nenadoma se je odločil za skupinsko igro. Vsakemu izmed zbranih je razdelil po en balon in jih prosil, da nanje napišejo svoje ime. Nato so vse balone zbrali in jih dali v drugo sobo. Tedaj so udeležence seminarja napotili v to sobo in jim naročili, naj vsak izmed njih v petih minutah najde balon s svojim imenom. Udeleženci so se zagnali v sobo in mrzlično iskali svoje ime na balonu. Pri tem so se zaletavali drug v drugega, se prerivali in si stopali na prste. Vse skupaj je v petih minutah preraslo v popoln kaos. Po koncu odmerjenega časa ni bilo prav nobenega udeleženca, ki bi v rokah držal svoj balon. Takrat je predavatelj zaprosil zbrane, naj poberejo najbližji balon, pokličejo ime, ki je napisano na balonu, in ga izročijo lastniku. V nekaj minutah je imel vsak izmed njih pripadajoči balon. Predavatelj je povzel izkušnjo skupinske igre: »To je pokazatelj dogajanja v naših življenjih. Vsak izmed nas kot ves iz sebe išče uresničitev vse naokrog, ne da bi vedeli, kje jo najti. Naša uresničitev pa je povezana z uresničitvijo drugih. Ko pomagamo drugim odkrivati njihovo srečo, bomo našli tudi svojo.« Nekdo je dejal, da je ljubezen stanje, ko nam sreča drugih ljudi predstavlja takšno nujnost kot naša sreča. Kot udeleženci seminarja nas zasledovanje le lastne sreče lahko tako zaslepi, da lahko pri tem pohodimo ljudi okrog sebe. Tako smo osredotočeni na ’svoj’ balon sreče, da kar pozabimo, da srečo iščejo tudi drugi okrog nas. Pa sreče končno sploh ne dočakamo, saj nam običajno zmanjka časa. »Vsi ljudje hitijo, v panje kjer živijo, z obrazi obrnjenimi v tla, nihče nikogar ne pozna,« je pred leti napisal Andrej Šifrer za Neco Falk. Tudi danes se bomo morda znašli med temi ljudmi, ki hitijo za srečo. Pa čeprav se je že tolikokrat izkazalo, da je ne dosežemo in da se nam vedno znova izmuzni. Morda bi jo lažje našli, če bi se znali kdaj ustaviti, si pogledati v oči in si podariti nasmeh. Morda pa je vredno poskusiti. Namesto da se prerivamo za svojem balonom, ga  podajmo in bomo prejeli svojega. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/01/15/DuhovnamiselMMC.PR1.20190115.2.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 382 clean Mnogi med nami ste se že udeležili službenih usposabljanj in izobraževanj. Na enem takšnih seminarjev, ki se ga je udeleževalo približno petdeset oseb, je predavatelj sredi svojega referata presenetil zbrane. Nenadoma se je odločil za skupinsko igro. Vsakemu izmed zbranih je razdelil po en balon in jih prosil, da nanje napišejo svoje ime. Nato so vse balone zbrali in jih dali v drugo sobo. Tedaj so udeležence seminarja napotili v to sobo in jim naročili, naj vsak izmed njih v petih minutah najde balon s svojim imenom. Udeleženci so se zagnali v sobo in mrzlično iskali svoje ime na balonu. Pri tem so se zaletavali drug v drugega, se prerivali in si stopali na prste. Vse skupaj je v petih minutah preraslo v popoln kaos. Po koncu odmerjenega časa ni bilo prav nobenega udeleženca, ki bi v rokah držal svoj balon. Takrat je predavatelj zaprosil zbrane, naj poberejo najbližji balon, pokličejo ime, ki je napisano na balonu, in ga izročijo lastniku. V nekaj minutah je imel vsak izmed njih pripadajoči balon. Predavatelj je povzel izkušnjo skupinske igre: »To je pokazatelj dogajanja v naših življenjih. Vsak izmed nas kot ves iz sebe išče uresničitev vse naokrog, ne da bi vedeli, kje jo najti. Naša uresničitev pa je povezana z uresničitvijo drugih. Ko pomagamo drugim odkrivati njihovo srečo, bomo našli tudi svojo.« Nekdo je dejal, da je ljubezen stanje, ko nam sreča drugih ljudi predstavlja takšno nujnost kot naša sreča. Kot udeleženci seminarja nas zasledovanje le lastne sreče lahko tako zaslepi, da lahko pri tem pohodimo ljudi okrog sebe. Tako smo osredotočeni na ’svoj’ balon sreče, da kar pozabimo, da srečo iščejo tudi drugi okrog nas. Pa sreče končno sploh ne dočakamo, saj nam običajno zmanjka časa. »Vsi ljudje hitijo, v panje kjer živijo, z obrazi obrnjenimi v tla, nihče nikogar ne pozna,« je pred leti napisal Andrej Šifrer za Neco Falk. Tudi danes se bomo morda znašli med temi ljudmi, ki hitijo za srečo. Pa čeprav se je že tolikokrat izkazalo, da je ne dosežemo in da se nam vedno znova izmuzni. Morda bi jo lažje našli, če bi se znali kdaj ustaviti, si pogledati v oči in si podariti nasmeh. Morda pa je vredno poskusiti. Namesto da se prerivamo za svojem balonom, ga  podajmo in bomo prejeli svojega. http://www.rtvslo.si/podcast Tue, 15 Jan 2019 04:56:22 +0000 Robert Friškovec: Kako najti srečo? Duhovna misel je kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Posamezni avtorji, na podlagi svetopisemskega teksta ali kakšnega drugega pomembnega besedila, spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah. http://videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/01/14/DuhovnamiselMMC.PR1.20190114.1.0550.mp3 RTVSLO – Prvi 347 clean Duhovna misel je kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Posamezni avtorji, na podlagi svetopisemskega teksta ali kakšnega drugega pomembnega besedila, spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah. http://www.rtvslo.si/podcast Mon, 14 Jan 2019 04:55:47 +0000 Gregor Čušin: Preštevam blagoslove RTVSLO – Prvi no RTV, MMC, 678132 radio.podcast@rtvslo.si MMC RTV Duhovna misel je kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Posamezni avtorji, na podlagi svetopisemskega teksta ali kakšnega drugega pomembnega besedila, spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah. Duhovna misel je kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Posamezni avtorji, na podlagi svetopisemskega teksta ali kakšnega drugega pomembnega besedila, spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah. sl Mon, 22 Apr 2019 11:24:07 +0000 http://www.rtvslo.si/podcast webmaster@rtvslo.si (Webmaster) Mon, 22 Apr 2019 11:24:07 +0000 Duhovna misel