Arts (C) RTVSLO 2017 V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse. http://www.rtvslo.si/podcast Kulturni fokus http://img.rtvslo.si/_up/ava/ava_misc/show_logos/56190783/4d_podcast-kulturnifokus.jpg Pred letom 1800 je bilo izdano oziroma natisnjeno le majhno število knjig v slovenščini, toda to še ne pomeni, da zgodovine besedne ustvarjalnosti v slovenskem jeziku pred 19. stoletjem ne moremo rekonstruirati. Kjer namreč molčijo knjige, govorijo rokopisi. Drugače rečeno: od druge polovice 10. stoletja, ko so po vsej verjetnosti nastali znameniti Brižinski spomeniki, pa do konca 18. stoletja so različni pisci, ki so delovali od zgornje Soške doline do Prekmurja, na roko zapisovali najrazličnejše molitve, pesmi in pridige v jeziku, iz katerega je navsezadnje nastala sodobna slovenščina. Čemu so to počeli? Komu vse so bili ti zapisi namenjeni? Kaj iz njih lahko razberemo o predstavah, čustvih in vrednotah ljudi, ki so naseljevali slovenske dežele? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili dr. Matijo Ogrina, literarnega zgodovinarja in raziskovalca na Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU, ki se je znanstveno-raziskovalno posvetil prav vprašanju rokopisa kot malo znanega veznega člena med ljudsko, oralno literarno tradicijo na eni strani in avtorskim književnim ustvarjanjem na drugi, svoje ugotovitve pa je strnil v knjigi Slovensko slovstveno izročilo, ki je pred nedavnim izšla pri Celjski Mohorjevi založbi. Z dr. Ogrinom se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: začetek II. Brižinskega spomenika (Wikipedia, javna last) 174704224 RTVSLO – Prvi 2984 clean Pred letom 1800 je bilo izdano oziroma natisnjeno le majhno število knjig v slovenščini, toda to še ne pomeni, da zgodovine besedne ustvarjalnosti v slovenskem jeziku pred 19. stoletjem ne moremo rekonstruirati. Kjer namreč molčijo knjige, govorijo rokopisi. Drugače rečeno: od druge polovice 10. stoletja, ko so po vsej verjetnosti nastali znameniti Brižinski spomeniki, pa do konca 18. stoletja so različni pisci, ki so delovali od zgornje Soške doline do Prekmurja, na roko zapisovali najrazličnejše molitve, pesmi in pridige v jeziku, iz katerega je navsezadnje nastala sodobna slovenščina. Čemu so to počeli? Komu vse so bili ti zapisi namenjeni? Kaj iz njih lahko razberemo o predstavah, čustvih in vrednotah ljudi, ki so naseljevali slovenske dežele? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili dr. Matijo Ogrina, literarnega zgodovinarja in raziskovalca na Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU, ki se je znanstveno-raziskovalno posvetil prav vprašanju rokopisa kot malo znanega veznega člena med ljudsko, oralno literarno tradicijo na eni strani in avtorskim književnim ustvarjanjem na drugi, svoje ugotovitve pa je strnil v knjigi Slovensko slovstveno izročilo, ki je pred nedavnim izšla pri Celjski Mohorjevi založbi. Z dr. Ogrinom se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: začetek II. Brižinskega spomenika (Wikipedia, javna last) http://www.rtvslo.si/podcast Fri, 03 Jul 2020 18:00:00 +0000 Kjer molčijo knjige, govorijo rokopisi »Malo ljudi ve, da so Grki, ki so iznašli številne umetnosti, iznašli umetnost spomina, ki jo je, tako kot večino drugih umetnosti, prevzel Rim, od koder je prišla v evropsko tradicijo.« To so uvodne besede, zapisane v knjigi Umetnost spomina Frances A. Yates in tema, ki jo bomo predstavili v oddaji Kulturni fokus. Dandanes, po revolucijah na številnih področjih človekovega življenja, večtisočletnem tehničnem napredku, razvoju pisave, tiska, digitalnih medijev in drugega, kar antika ni poznala ali pa zelo slabo, se umetnost spomina zdi precej zanemarjena človeška dejavnost, znanstveni svet pa jo velikokrat vidi kot manj pomembno vejo, obstranko temo, slepo ulico za raziskovanje… Starogrška iznajdba, kako organizirati, vtisniti, priklicati ali aktivirati spomin, je bila nekdaj vseeno življenjskega pomena. Knjiga Frances Yates, ki je izšla pri Studii Humanitatis, prevedla pa jo je Katja Jenčič, je tudi izhodišče za pogovor z dr. Igorjem Škamperletom, ki je napisal spremno študijo. 174702874 RTVSLO – Prvi 2958 clean »Malo ljudi ve, da so Grki, ki so iznašli številne umetnosti, iznašli umetnost spomina, ki jo je, tako kot večino drugih umetnosti, prevzel Rim, od koder je prišla v evropsko tradicijo.« To so uvodne besede, zapisane v knjigi Umetnost spomina Frances A. Yates in tema, ki jo bomo predstavili v oddaji Kulturni fokus. Dandanes, po revolucijah na številnih področjih človekovega življenja, večtisočletnem tehničnem napredku, razvoju pisave, tiska, digitalnih medijev in drugega, kar antika ni poznala ali pa zelo slabo, se umetnost spomina zdi precej zanemarjena človeška dejavnost, znanstveni svet pa jo velikokrat vidi kot manj pomembno vejo, obstranko temo, slepo ulico za raziskovanje… Starogrška iznajdba, kako organizirati, vtisniti, priklicati ali aktivirati spomin, je bila nekdaj vseeno življenjskega pomena. Knjiga Frances Yates, ki je izšla pri Studii Humanitatis, prevedla pa jo je Katja Jenčič, je tudi izhodišče za pogovor z dr. Igorjem Škamperletom, ki je napisal spremno študijo. http://www.rtvslo.si/podcast Fri, 26 Jun 2020 18:00:00 +0000 Umetnost spomina Kdo smo je naslov ilustrirane zgodovine slovenstva, ki jo je že pred desetletji zasnoval dddr. Andrej Pleterski, medtem ko je likovni del v knjigi prispevala Janja Rihter. V podobe minulega, nevidnega časa, zlitega v tisočletja in stoletja migracij, se bomo zazrli tudi v oddaji Kulturni fokus in se premestili na poti neprestanih mobilnosti, po katerih so se ljudje različnih identitet zgrinjali do našega, danes slovenskega ozemlja. 174701497 RTVSLO – Prvi 3326 clean Kdo smo je naslov ilustrirane zgodovine slovenstva, ki jo je že pred desetletji zasnoval dddr. Andrej Pleterski, medtem ko je likovni del v knjigi prispevala Janja Rihter. V podobe minulega, nevidnega časa, zlitega v tisočletja in stoletja migracij, se bomo zazrli tudi v oddaji Kulturni fokus in se premestili na poti neprestanih mobilnosti, po katerih so se ljudje različnih identitet zgrinjali do našega, danes slovenskega ozemlja. http://www.rtvslo.si/podcast Fri, 19 Jun 2020 18:00:00 +0000 Reke slovanstva, njihovi pritoki in naplavina Ruska poezija prve polovice 20. stoletja je slovenskim bralkam in bralcem razmeroma dobro znana. Na tem ni pravzaprav nič presenetljivega, saj Ana Ahmatova, Aleksander Blok, Marina Cvetajeva, Velimir Hlebnikov, Sergej Jesenin, Vladimir Majakovski, Osip Mandelštam in Boris Pasternak po splošni sodbi sodijo v kanonično jedro svetovne književnosti. Za razliko od navedenih pesnic in pesnikov pa je naše poznavanje njihov naslednikov – avtoric in avtorjev, ki so ustvarjali v drugi polovici minulega stoletja torej – bistveno slabše. Če namreč odštejemo Nobelovega nagrajenca, Josipa Brodskega, v slovenščini ne premoremo tako rekoč nobenega knjižnega prevoda pesnic in pesnikov, ki so na oder ruske književnosti stopili po drugi svetovni vojni. Bi to lahko pojasnili s preprosto vrednostno sodbo, da poezija, ki so jo v Rusiji pisali po letu 1945, kratko malo ni kaj prida? Če je soditi po pesmih Olge Sedakove, ki so, zbrane v knjigi Vrata, okna, oboki, v prevodu Aljaža Glaserja pred nedavnim izšle pri založbi Družina, v knjižni ediciji Sozvezdja, bo razloge za pomanjkanje zanimanja za novejše rusko pesništvo treba iskati drugje. Toda – kje? Je mar sovjetska cenzura najboljšo rusko povojno poezijo potisnila tako daleč na rob literarnega obrata, da je niti Rusi sami še niso zmogli ustrezno ovrednotiti ali poskrbeti za njeno promocijo v mednarodnem okolju? Je mar posredi nepremostljiv razkorak med sovjetsko in slovensko oziroma zahodnoevropsko bivanjsko izkušnjo, spričo česar nas motivi in teme, ki jih upesnjujejo ruski pesnice in pesniki druge polovice 20. stoletja, ne morejo živo nagovoriti? Ali gre pač za to, da živimo v času, ko tisti, ki sploh še berejo, raje berejo prozo kakor poezijo in je za slovenskega založnika tiskanje sleherne prevodne poezije preveč tvegano početje? – Odgovor na ta in druga sorodna vprašanja smo iskali v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prevajalca Sedakove, Aljaža Glaserja, ter dr. Blaža Podlesnika, predavatelja ruske književnosti na ljubljanski Filozofski fakulteti. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva 174699566 RTVSLO – Prvi 3065 clean Ruska poezija prve polovice 20. stoletja je slovenskim bralkam in bralcem razmeroma dobro znana. Na tem ni pravzaprav nič presenetljivega, saj Ana Ahmatova, Aleksander Blok, Marina Cvetajeva, Velimir Hlebnikov, Sergej Jesenin, Vladimir Majakovski, Osip Mandelštam in Boris Pasternak po splošni sodbi sodijo v kanonično jedro svetovne književnosti. Za razliko od navedenih pesnic in pesnikov pa je naše poznavanje njihov naslednikov – avtoric in avtorjev, ki so ustvarjali v drugi polovici minulega stoletja torej – bistveno slabše. Če namreč odštejemo Nobelovega nagrajenca, Josipa Brodskega, v slovenščini ne premoremo tako rekoč nobenega knjižnega prevoda pesnic in pesnikov, ki so na oder ruske književnosti stopili po drugi svetovni vojni. Bi to lahko pojasnili s preprosto vrednostno sodbo, da poezija, ki so jo v Rusiji pisali po letu 1945, kratko malo ni kaj prida? Če je soditi po pesmih Olge Sedakove, ki so, zbrane v knjigi Vrata, okna, oboki, v prevodu Aljaža Glaserja pred nedavnim izšle pri založbi Družina, v knjižni ediciji Sozvezdja, bo razloge za pomanjkanje zanimanja za novejše rusko pesništvo treba iskati drugje. Toda – kje? Je mar sovjetska cenzura najboljšo rusko povojno poezijo potisnila tako daleč na rob literarnega obrata, da je niti Rusi sami še niso zmogli ustrezno ovrednotiti ali poskrbeti za njeno promocijo v mednarodnem okolju? Je mar posredi nepremostljiv razkorak med sovjetsko in slovensko oziroma zahodnoevropsko bivanjsko izkušnjo, spričo česar nas motivi in teme, ki jih upesnjujejo ruski pesnice in pesniki druge polovice 20. stoletja, ne morejo živo nagovoriti? Ali gre pač za to, da živimo v času, ko tisti, ki sploh še berejo, raje berejo prozo kakor poezijo in je za slovenskega založnika tiskanje sleherne prevodne poezije preveč tvegano početje? – Odgovor na ta in druga sorodna vprašanja smo iskali v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prevajalca Sedakove, Aljaža Glaserja, ter dr. Blaža Podlesnika, predavatelja ruske književnosti na ljubljanski Filozofski fakulteti. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva http://www.rtvslo.si/podcast Fri, 12 Jun 2020 18:00:00 +0000 “Vera, da je beseda bolj resnična od sveta, ki ga gledamo, je morda specifično ruska poteza.” Obdobje zgodnjega novega veka je že zarisalo arhitekturne obrise današnje Ljubljane in jo uvrstilo na kulturnozgodovinski zemljevid Evrope. Čeprav je morda kdaj puščala vtis provincialnosti, je njena družbena elita spodbujala kulturo in umetnost, znanost in oblike duhovnega življenja. Ljubljana kot središče Kranjske se je odpirala protestantskim in razsvetljenskim idejam. Kljub socialnemu prepadu med plemiško in meščansko elito ter nižjimi sloji ne gre spregledati naporov za vzpostavitev elementarnega šolstva, mobilnosti in priseljevanja, slediti je treba razvoju trgovanja, rokodelstva, obogatitvi znanosti, duhovnosti in ustvarjalnosti. Tudi takrat, od 16. do 18. stoletja, pa niso na glas govorili o nekaterih vsebinah vsakdanjega življenja, saj so v virih redko zapisani tabuji umivanja, stranišč, menstruacije ali prostitucije. Že lani so v ljubljanskem mestnem muzeju odprli razstavo z naslovom KNJIGA. ZNANJE. RAZUM. Od protestantizma do razsvetljenstva (1500–1800), o kateri bo govor v tokratni oddaji Kulturni fokus. 174698342 RTVSLO – Prvi 3280 clean Obdobje zgodnjega novega veka je že zarisalo arhitekturne obrise današnje Ljubljane in jo uvrstilo na kulturnozgodovinski zemljevid Evrope. Čeprav je morda kdaj puščala vtis provincialnosti, je njena družbena elita spodbujala kulturo in umetnost, znanost in oblike duhovnega življenja. Ljubljana kot središče Kranjske se je odpirala protestantskim in razsvetljenskim idejam. Kljub socialnemu prepadu med plemiško in meščansko elito ter nižjimi sloji ne gre spregledati naporov za vzpostavitev elementarnega šolstva, mobilnosti in priseljevanja, slediti je treba razvoju trgovanja, rokodelstva, obogatitvi znanosti, duhovnosti in ustvarjalnosti. Tudi takrat, od 16. do 18. stoletja, pa niso na glas govorili o nekaterih vsebinah vsakdanjega življenja, saj so v virih redko zapisani tabuji umivanja, stranišč, menstruacije ali prostitucije. Že lani so v ljubljanskem mestnem muzeju odprli razstavo z naslovom KNJIGA. ZNANJE. RAZUM. Od protestantizma do razsvetljenstva (1500–1800), o kateri bo govor v tokratni oddaji Kulturni fokus. http://www.rtvslo.si/podcast Fri, 05 Jun 2020 18:00:00 +0000 Zgodnji novi vek v Ljubljani » Sredi 19. stoletja se je na Slovenskem začelo obdobje, znano kot doba velikih migracij. Takrat so, tako kot že prej druge dele Evrope, širši srednjeevropski prostor zajela množična migracijska gibanja. Do druge svetovne vojne je ozemlje današnje Slovenije za stalno zapustilo okrog 440.000 prebivalcev. Takemu demografskemu primanjkljaju na ozemlju, ki je takrat štelo 1,5 milijona prebivalcev, so botrovali migracijski procesi različnih intenzivnosti in usmeritev, umeščeni med politična, ekonomska, kulturna in družbena dogajanja.« To lahko beremo na hrbtni strani monografije Doba velikih migracij na Slovenskem, v kateri se raziskovalni pogledi, premisleki in sklepi, prepletajo s pisnimi pričevanji ljudi, ki so delili izkušnje, motive in vizije ter spregovorili o vodilih za uresničevanje zastavljenih življenjskih načrtov, ali o težkih usodah v neusmiljenih zgodovinskih, ekonomskih, socialnih in političnih okoliščinah, zaradi katerih je bila odločitev za migracijo neizbežna. Gosta oddaje Kulturni fokus sta soavtorja izčrpne knjige dr. Mirjam Milharčič Hladnik in dr. Aleksej Kalc (poleg njiju se je avtorsko podpisala tudi že upokojena dr. Janja Žitnik Serafin ), ki delujeta na Inštitutu za slovensko izseljenstvo in migracije ZRC SAZU. . 174694985 RTVSLO – Prvi 3486 clean » Sredi 19. stoletja se je na Slovenskem začelo obdobje, znano kot doba velikih migracij. Takrat so, tako kot že prej druge dele Evrope, širši srednjeevropski prostor zajela množična migracijska gibanja. Do druge svetovne vojne je ozemlje današnje Slovenije za stalno zapustilo okrog 440.000 prebivalcev. Takemu demografskemu primanjkljaju na ozemlju, ki je takrat štelo 1,5 milijona prebivalcev, so botrovali migracijski procesi različnih intenzivnosti in usmeritev, umeščeni med politična, ekonomska, kulturna in družbena dogajanja.« To lahko beremo na hrbtni strani monografije Doba velikih migracij na Slovenskem, v kateri se raziskovalni pogledi, premisleki in sklepi, prepletajo s pisnimi pričevanji ljudi, ki so delili izkušnje, motive in vizije ter spregovorili o vodilih za uresničevanje zastavljenih življenjskih načrtov, ali o težkih usodah v neusmiljenih zgodovinskih, ekonomskih, socialnih in političnih okoliščinah, zaradi katerih je bila odločitev za migracijo neizbežna. Gosta oddaje Kulturni fokus sta soavtorja izčrpne knjige dr. Mirjam Milharčič Hladnik in dr. Aleksej Kalc (poleg njiju se je avtorsko podpisala tudi že upokojena dr. Janja Žitnik Serafin ), ki delujeta na Inštitutu za slovensko izseljenstvo in migracije ZRC SAZU. . http://www.rtvslo.si/podcast Fri, 22 May 2020 18:00:00 +0000 Doba velikih migracij na Slovenskem V Listini, premišljeno literariziranem dnevniku, v katerem popisuje svojo partizansko izkušnjo med majem in novembrom leta 1943, Edvard Kocbek piše: »Zgodovinarji bodo zbrali vse, kar bodo našli ostankov in kar se dá izraziti s številkami in s stvarnimi merami, določali bodo razmerja in tehtali prestiže, popisali bodo še tako prepričljivo zunanje dogajanje, slavili junaštva in politično bistrino, določali ofenzive, taktiko in strategijo, obnavljali anekdote in ugibali o datumih, vendar ne bo nihče več zmogel potrebe po odkrivanju naših duševnosti, tesnob in radosti, kajti nihče ne bo v vsem obsegu zaslutil spontanega, odkrivateljskega in stvariteljskega, grozljivega in bogatega značaja dogodkov in njihovega bistva.« Kocbek svojim bralkam in bralcem po vsem sodeč sporoča, da klasično zgodovinopisje s svojimi utečenimi raziskovalnimi metodami nikoli ne bo moglo do kraja razkriti polne resnice dogajanja med drugo svetovno vojno na Slovenskem. Še več; kar se bo zgodovinarjem izmuznilo, bi po Kocbekovem prepričanju utegnilo biti tisto, kar je za polno razumevanje obdobja med letoma 1941 in 1945 celo najpomembnejše. Vprašamo se torej lahko: če ne v zgodovinskih študijah, kje bi potemtakem sploh mogli najti oziroma odkriti polno resnico slovenske druge svetovne vojne? Je ta za vselej nepovratno izgubljena? – Kocbek slej ko prej sugerira, da malodušje le ni na mestu, da je kompleksnost takratnega dogajanja vendarle še mogoče razkleniti in da se bralke in bralci ne bomo preveč zmotili, če bomo to težko ulovljivo resnico iskali v knjigah, kakršna je prav Listina. Tezi, da literatura lahko ubesedi bistveno več kot zgodovina, slej ko prej pritrjuje tudi literarni zgodovinar in esejist, predavatelj na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Matevž Kos, ki je pred nedavnim pri Slovenski matici objavil intrigantno razpravo Leta nevarnega življenja. Tu namreč analizira in interpretira nekatera ključna literarna in polliterarna besedila – romane, dnevnike in spomine –, ki tematizirajo okupacijo in upor, revolucijo in kotrarevolucijo, kolaboracijo in povojne izvensodne poboje, izkušnje borcev in izkušnje civilistov, leta med vojno pa tudi desetletja po njej, ki jih je svetovni spopad – kot se še predobro zavedamo tudi danes – nespregledljivo zaznamoval. Do kakšnih zaključkov se je dr. Kos torej dokopal? Kakšna bi utegnila biti resnica o slovenski drugi svetovni vojni, kakor jo je razbral v delih slovenskih književnikov? – To vprašanje nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav Matevža Kosa. Z njim se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva 174691591 RTVSLO – Prvi 3426 clean V Listini, premišljeno literariziranem dnevniku, v katerem popisuje svojo partizansko izkušnjo med majem in novembrom leta 1943, Edvard Kocbek piše: »Zgodovinarji bodo zbrali vse, kar bodo našli ostankov in kar se dá izraziti s številkami in s stvarnimi merami, določali bodo razmerja in tehtali prestiže, popisali bodo še tako prepričljivo zunanje dogajanje, slavili junaštva in politično bistrino, določali ofenzive, taktiko in strategijo, obnavljali anekdote in ugibali o datumih, vendar ne bo nihče več zmogel potrebe po odkrivanju naših duševnosti, tesnob in radosti, kajti nihče ne bo v vsem obsegu zaslutil spontanega, odkrivateljskega in stvariteljskega, grozljivega in bogatega značaja dogodkov in njihovega bistva.« Kocbek svojim bralkam in bralcem po vsem sodeč sporoča, da klasično zgodovinopisje s svojimi utečenimi raziskovalnimi metodami nikoli ne bo moglo do kraja razkriti polne resnice dogajanja med drugo svetovno vojno na Slovenskem. Še več; kar se bo zgodovinarjem izmuznilo, bi po Kocbekovem prepričanju utegnilo biti tisto, kar je za polno razumevanje obdobja med letoma 1941 in 1945 celo najpomembnejše. Vprašamo se torej lahko: če ne v zgodovinskih študijah, kje bi potemtakem sploh mogli najti oziroma odkriti polno resnico slovenske druge svetovne vojne? Je ta za vselej nepovratno izgubljena? – Kocbek slej ko prej sugerira, da malodušje le ni na mestu, da je kompleksnost takratnega dogajanja vendarle še mogoče razkleniti in da se bralke in bralci ne bomo preveč zmotili, če bomo to težko ulovljivo resnico iskali v knjigah, kakršna je prav Listina. Tezi, da literatura lahko ubesedi bistveno več kot zgodovina, slej ko prej pritrjuje tudi literarni zgodovinar in esejist, predavatelj na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Matevž Kos, ki je pred nedavnim pri Slovenski matici objavil intrigantno razpravo Leta nevarnega življenja. Tu namreč analizira in interpretira nekatera ključna literarna in polliterarna besedila – romane, dnevnike in spomine –, ki tematizirajo okupacijo in upor, revolucijo in kotrarevolucijo, kolaboracijo in povojne izvensodne poboje, izkušnje borcev in izkušnje civilistov, leta med vojno pa tudi desetletja po njej, ki jih je svetovni spopad – kot se še predobro zavedamo tudi danes – nespregledljivo zaznamoval. Do kakšnih zaključkov se je dr. Kos torej dokopal? Kakšna bi utegnila biti resnica o slovenski drugi svetovni vojni, kakor jo je razbral v delih slovenskih književnikov? – To vprašanje nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav Matevža Kosa. Z njim se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva http://www.rtvslo.si/podcast Fri, 15 May 2020 18:00:00 +0000 Leta nevarnega življenja Ko razmišljamo o preteklosti, o zgodovini, nas praviloma zaposlujejo velike, karizmatične osebnosti in prelomni, dramatični dogodki. Saj veste, cezarji, napoleoni in churchilli tega sveta pa kmečke vstaje in agrarne reforme, oboroževalne tekme in krvave ofenzive, potresi, ki uničijo cela mesta, in kužne bolezni, ki opustošijo cele dežele. Le malo pozornosti pa namenimo načinom, kako so ljudje nekdaj živeli svoja vsakdanja življenja – kam, na primer, so Ljubljančani hodili na pivo v Prešernovem času in kakšnim šalam so se smejali v Cankarjevem in kdaj so ženske začele nositi hlače in zakaj so v boljših družinah še globoko v 20. stoletju verjeli, da se njihovi otroci kratko malo morajo učiti latinščine? Tovrstna vprašanja praviloma ne najdejo poti v šolske učbenike zgodovine, a lahko bi rekli, da šele na njihovem ozadju lahko začutimo preteklost kot nekaj dejanskega, stvarnega, živega, jo rešimo papirnate zaprašenosti in v njej ugledamo deželo, ki je nemara res drugačna, a zato nič manj resnična od naše lastne zdajšnjosti. Nekaj takega smo skušali storiti v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili zgodovinarja dr. Davida Petelina, avtorja obsežne in vsestransko fascinantne študije Živeti v socialistični Ljubljani : mestno življenje v prvih dveh desetletjih po drugi svetovni vojni, ki je pred nedavnim izšla v založbi Zgodovinskega arhiva Ljubljana. Dr. Petelin nam je pomagal ponovno zavohati duha polpretekle zgodovine, tiste, o kateri se tako radi prepiramo in ob njej izključevalno preštevamo na leve in desne, da navsezadnje pozabljamo, da so v njej živeli resnični ljudje z zelo resničnimi težavami in nič manj resničnimi radostmi. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Avtomobili Fiat 500 in 600 (fičko) na parkiriščih ob Gospodarskem razstavišču. Ljubljana, 1970, foto Viljem Zupanc. Hrani Zgodovinski arhiv Ljubljana, SI_ZAL_LJU/0342, Zbirka fotografij, slika A6-002-081. videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive01/2020/04/30/VsakdanjikvsocialistiniLjubljani4735882.mp3 RTVSLO – Prvi 3316 clean Ko razmišljamo o preteklosti, o zgodovini, nas praviloma zaposlujejo velike, karizmatične osebnosti in prelomni, dramatični dogodki. Saj veste, cezarji, napoleoni in churchilli tega sveta pa kmečke vstaje in agrarne reforme, oboroževalne tekme in krvave ofenzive, potresi, ki uničijo cela mesta, in kužne bolezni, ki opustošijo cele dežele. Le malo pozornosti pa namenimo načinom, kako so ljudje nekdaj živeli svoja vsakdanja življenja – kam, na primer, so Ljubljančani hodili na pivo v Prešernovem času in kakšnim šalam so se smejali v Cankarjevem in kdaj so ženske začele nositi hlače in zakaj so v boljših družinah še globoko v 20. stoletju verjeli, da se njihovi otroci kratko malo morajo učiti latinščine? Tovrstna vprašanja praviloma ne najdejo poti v šolske učbenike zgodovine, a lahko bi rekli, da šele na njihovem ozadju lahko začutimo preteklost kot nekaj dejanskega, stvarnega, živega, jo rešimo papirnate zaprašenosti in v njej ugledamo deželo, ki je nemara res drugačna, a zato nič manj resnična od naše lastne zdajšnjosti. Nekaj takega smo skušali storiti v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili zgodovinarja dr. Davida Petelina, avtorja obsežne in vsestransko fascinantne študije Živeti v socialistični Ljubljani : mestno življenje v prvih dveh desetletjih po drugi svetovni vojni, ki je pred nedavnim izšla v založbi Zgodovinskega arhiva Ljubljana. Dr. Petelin nam je pomagal ponovno zavohati duha polpretekle zgodovine, tiste, o kateri se tako radi prepiramo in ob njej izključevalno preštevamo na leve in desne, da navsezadnje pozabljamo, da so v njej živeli resnični ljudje z zelo resničnimi težavami in nič manj resničnimi radostmi. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Avtomobili Fiat 500 in 600 (fičko) na parkiriščih ob Gospodarskem razstavišču. Ljubljana, 1970, foto Viljem Zupanc. Hrani Zgodovinski arhiv Ljubljana, SI_ZAL_LJU/0342, Zbirka fotografij, slika A6-002-081. http://www.rtvslo.si/podcast Fri, 01 May 2020 18:00:00 +0000 Vsakdanjik v socialistični Ljubljani Za socialno in kulturno antropologijo je leto 1922 pomembna prelomnica: tako za področje samo kot njegovo metodologijo. Takrat sta namreč izšli za antropologijo ključni monografiji Andamanski otočani Radcliffe-Browna in Argonavti zahodnega Pacifika Bronislawa Malinowskega, ki sta nastali na podlagi terenskega dela in dolgotrajnega raziskovanja z opazovanjem in udeležbo med staroselci. Stote obletnice izdaje omenjenih knjig še ni bilo, je pa šele pred dobrima dvema letoma pri nas v prevodu izšlo monumentalno delo Malinowskega, ki v svojem jedru poleg sorodstva, ekonomije, pravil porok, raziskav magije in drugih vidikov življenja nezahodne kulture domačinov na Trobriandskih otokih opisuje tamkajšnjo kulo. V oddaji Kulturni fokus bodo o pomenu in idealizaciji očeta britanske socialne antropologije, njegovem odkritju do tedaj še neznanih načinov življenja v Melaneziji ter o njegovem stoletnem odmevu v humanistiki, govorili dr. Rajko Muršič, dr. Peter Simonič in podiplomslka študentka Nežka Struc. videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive01/2020/04/24/ArgonavtizahodnegaPacifika4723725.mp3 RTVSLO – Prvi 3398 clean Za socialno in kulturno antropologijo je leto 1922 pomembna prelomnica: tako za področje samo kot njegovo metodologijo. Takrat sta namreč izšli za antropologijo ključni monografiji Andamanski otočani Radcliffe-Browna in Argonavti zahodnega Pacifika Bronislawa Malinowskega, ki sta nastali na podlagi terenskega dela in dolgotrajnega raziskovanja z opazovanjem in udeležbo med staroselci. Stote obletnice izdaje omenjenih knjig še ni bilo, je pa šele pred dobrima dvema letoma pri nas v prevodu izšlo monumentalno delo Malinowskega, ki v svojem jedru poleg sorodstva, ekonomije, pravil porok, raziskav magije in drugih vidikov življenja nezahodne kulture domačinov na Trobriandskih otokih opisuje tamkajšnjo kulo. V oddaji Kulturni fokus bodo o pomenu in idealizaciji očeta britanske socialne antropologije, njegovem odkritju do tedaj še neznanih načinov življenja v Melaneziji ter o njegovem stoletnem odmevu v humanistiki, govorili dr. Rajko Muršič, dr. Peter Simonič in podiplomslka študentka Nežka Struc. http://www.rtvslo.si/podcast Fri, 24 Apr 2020 18:00:00 +0000 Argonavti zahodnega Pacifika Da so pri ustvarjanju odrske magije nepogrešljivi igralci, režiserji in dramatiki, ni menda nobena skrivnost. A ko pogledamo pobližje, vidimo, da je gledališče življenjsko odvisno tudi od številnih drugih, od ljudi, ki nemara ne stojijo v soju najbolj bleščavih žarometov, katerih delo pa je vendarle bistveno. Mednje gotovo lahko prištejemo dr. Lada Kralja, dramaturga, prevajalca, urednika, literarnega in gledališkega zgodovinarja ter dolgoletnega predavatelja na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo na ljubljanski Filozofski fakulteti. Kot soustanovitelj ter prvi umetniški vodja dveh eksperimentalnih in v marsičem prelomnih gledaliških institucij, Gledališča Glej in Pekarne, je bil Kralj od konca šestdesetih let prejšnjega stoletja ključna figura pri utemeljevanju in širjenju povsem nove, avantgardne estetike v našem teatru, se pravi pri uveljavljanju novega odnosa do občinstva in do dramskega besedila, novih uprizoritvenih načel in rešitev, ki so navsezadnje trajno razširili meje možnega oziroma predstavljivega v slovenskem gledališču. Pozneje je bil Kralj umetniški vodja Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani, predsedoval je tudi žiriji Borštnikovega srečanja in žiriji, ki podeljuje Grumovo nagrado za najboljše slovensko dramsko besedilo. Ta praktični gledališki angažma pa je v vseskozi dopolnjeval z znanstvenim raziskovanjem. Kot literarni zgodovinar se je posvečal predvsem zgodovinski avantgardi in ekspresionizmu, v vlogi urednika je bdel nad izdajo zbranih del Slavka Gruma, za naš intelektualni milje pa se zdi še prav posebej dragocena njegova temeljna literarnoteoretska študija Teorija drame s konca devetdesetih let. Spričo vsega povedanega se zdi malodane samoumevno, da mu je konec prejšnjega meseca Društvo gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije podelilo nagrado Vladimirja Kralja za življenjsko delo. OB tej priložnosti smo dr. Kralja povabili pred mikrofon Kulturnega fokusa. Z njim se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive01/2020/04/17/LadoKraljDanessemalceudimsamozavestiskaterosmokrajalidramskabesedila.4715151.mp3 RTVSLO – Prvi 3331 clean Da so pri ustvarjanju odrske magije nepogrešljivi igralci, režiserji in dramatiki, ni menda nobena skrivnost. A ko pogledamo pobližje, vidimo, da je gledališče življenjsko odvisno tudi od številnih drugih, od ljudi, ki nemara ne stojijo v soju najbolj bleščavih žarometov, katerih delo pa je vendarle bistveno. Mednje gotovo lahko prištejemo dr. Lada Kralja, dramaturga, prevajalca, urednika, literarnega in gledališkega zgodovinarja ter dolgoletnega predavatelja na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo na ljubljanski Filozofski fakulteti. Kot soustanovitelj ter prvi umetniški vodja dveh eksperimentalnih in v marsičem prelomnih gledaliških institucij, Gledališča Glej in Pekarne, je bil Kralj od konca šestdesetih let prejšnjega stoletja ključna figura pri utemeljevanju in širjenju povsem nove, avantgardne estetike v našem teatru, se pravi pri uveljavljanju novega odnosa do občinstva in do dramskega besedila, novih uprizoritvenih načel in rešitev, ki so navsezadnje trajno razširili meje možnega oziroma predstavljivega v slovenskem gledališču. Pozneje je bil Kralj umetniški vodja Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani, predsedoval je tudi žiriji Borštnikovega srečanja in žiriji, ki podeljuje Grumovo nagrado za najboljše slovensko dramsko besedilo. Ta praktični gledališki angažma pa je v vseskozi dopolnjeval z znanstvenim raziskovanjem. Kot literarni zgodovinar se je posvečal predvsem zgodovinski avantgardi in ekspresionizmu, v vlogi urednika je bdel nad izdajo zbranih del Slavka Gruma, za naš intelektualni milje pa se zdi še prav posebej dragocena njegova temeljna literarnoteoretska študija Teorija drame s konca devetdesetih let. Spričo vsega povedanega se zdi malodane samoumevno, da mu je konec prejšnjega meseca Društvo gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije podelilo nagrado Vladimirja Kralja za življenjsko delo. OB tej priložnosti smo dr. Kralja povabili pred mikrofon Kulturnega fokusa. Z njim se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva http://www.rtvslo.si/podcast Fri, 17 Apr 2020 18:00:00 +0000 Lado Kralj: “Danes se malce čudim samozavesti, s katero smo krajšali dramska besedila.” "Med Indijance!« je bilo geslo dr. Branislave Sušnik, ki je vse svoje življenje posvetila znanstvenemu, akademskemu in terenskemu delu. Čeprav jo je po študiju na Filozofski in Teološki fakulteti in po pridobivanju številnih znanj na tujem, ki so vključevala zgodovino in etnozgodovino, kulture in religije ter klasično primerjalno jezikoslovje, vleklo proti Kitajski, je po drugi svetovni vojni dokončno zapustila Slovenijo in vse življenje ostala v Južni Ameriki. Tam je kot etnologinja in antropologinja teoretično razvijala socialno antropologijo in zgodovino Paragvaja, po več mesecev bivala med staroselskimi skupnostmi te dežele, preučevala njihove jezike, navade, običaje ter religiozno življenje. Pred 100 leti v Medvodah rojena in v Sloveniji dolgo časa zamolčana znanstvenica, ki je poleg tega vodila Etnografski muzej dr. Andrés Barbero iz Asuncióna, predavala ter vodila katedro za ameriško arheologijo in etnologijo na tamkajšnji državni univerzi, je v Paragvaju dobila številna najvišja priznanja za znanost. Paragvajska pošta je izdala znamko z njenim portretom, odkrili so ji spominsko ploščo, po njej sta poimenovani tudi ulica in znanstvena nagrada. videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive01/2020/04/10/AntropologinjaBranislavaSunik4708362.mp3 RTVSLO – Prvi 3480 clean "Med Indijance!« je bilo geslo dr. Branislave Sušnik, ki je vse svoje življenje posvetila znanstvenemu, akademskemu in terenskemu delu. Čeprav jo je po študiju na Filozofski in Teološki fakulteti in po pridobivanju številnih znanj na tujem, ki so vključevala zgodovino in etnozgodovino, kulture in religije ter klasično primerjalno jezikoslovje, vleklo proti Kitajski, je po drugi svetovni vojni dokončno zapustila Slovenijo in vse življenje ostala v Južni Ameriki. Tam je kot etnologinja in antropologinja teoretično razvijala socialno antropologijo in zgodovino Paragvaja, po več mesecev bivala med staroselskimi skupnostmi te dežele, preučevala njihove jezike, navade, običaje ter religiozno življenje. Pred 100 leti v Medvodah rojena in v Sloveniji dolgo časa zamolčana znanstvenica, ki je poleg tega vodila Etnografski muzej dr. Andrés Barbero iz Asuncióna, predavala ter vodila katedro za ameriško arheologijo in etnologijo na tamkajšnji državni univerzi, je v Paragvaju dobila številna najvišja priznanja za znanost. Paragvajska pošta je izdala znamko z njenim portretom, odkrili so ji spominsko ploščo, po njej sta poimenovani tudi ulica in znanstvena nagrada. http://www.rtvslo.si/podcast Fri, 10 Apr 2020 18:00:00 +0000 Antropologinja Branislava Sušnik Vinka Möderndorferja lahko brez zadržkov označimo za enega najbolj plodovitih slovenskih umetnikov. Pa tu ne gre le za to, da je njegov opus nenavadno obsežen, je tudi osupljivo raznolik. Möderndorfer namreč ustvarja za otroke in odrasle, piše poezijo, prozo in dramatiko, velja za enega najbolj prepoznavnih sodobnih režiserjev, ki je suveren tako v radijskem, televizijskem in filmskem mediju kakor v gledališki dvorani. In vendar se zdi, da se je v zadnjih letih v zavesti najširše slovenske javnosti zasidral predvsem kot tisti predsednik Upravnega odbora Prešernovega sklada, ki na jeziku nima ene same dlake. Tri leta zapored je namreč Möderndorfer kot govorec na osrednji državni proslavi ob kulturnem prazniku bičal slovensko politiko nasploh in kulturno politiko posebej, svaril je pred pogubno finančno in simbolno devalvacijo ne samo umetniškega ampak najbrž kar vsega intelektualnega dela, neutrudno je razgaljal puhloglavost slovenskih gospodarjev in slovenskih hlapcev, ki – tako eni kakor drugi – bolj kakor k temu, da bi razgibali svojega duha ob pravi umetnosti, stremijo k temu, da bi se eksistencialno uspavali ob ceneni, pop-kulturni zabavi. Potem je nenadoma odstopil s svojega položaja in letos ga na Prešernovi proslavi – na veselje enih in žalost drugih – nismo slišali. A tudi kadar žarometi javne pozornosti vanj niso usmerjeni, Möderndorfer o slovenski kulturni krajini misli hudo kritično. To dokazuje tudi njegov Ljudomrznik na tržnici, knjiga esejev, razmišljanj in dnevniških zapisov, ki je pred nedavnim izšla v založbi Mladinske knjige. Kaj je torej narobe s sodobno slovensko kulturo in zakaj mora umetnik – objektivno nehvaležnim pogojem navkljub – vendarle nadaljevati? – To sta vprašanji, ki sta nas v pogovoru z Vinkom Möderndorferjem zaposlovali v tokratnem Kulturnem fokusu. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Vinko Möderndorfer (BoBo ; MMC) videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive01/2020/04/02/VinkoMoederndorferTanorisvetumetnostobravnavakotzabavo.4696640.mp3 RTVSLO – Prvi 2754 clean Vinka Möderndorferja lahko brez zadržkov označimo za enega najbolj plodovitih slovenskih umetnikov. Pa tu ne gre le za to, da je njegov opus nenavadno obsežen, je tudi osupljivo raznolik. Möderndorfer namreč ustvarja za otroke in odrasle, piše poezijo, prozo in dramatiko, velja za enega najbolj prepoznavnih sodobnih režiserjev, ki je suveren tako v radijskem, televizijskem in filmskem mediju kakor v gledališki dvorani. In vendar se zdi, da se je v zadnjih letih v zavesti najširše slovenske javnosti zasidral predvsem kot tisti predsednik Upravnega odbora Prešernovega sklada, ki na jeziku nima ene same dlake. Tri leta zapored je namreč Möderndorfer kot govorec na osrednji državni proslavi ob kulturnem prazniku bičal slovensko politiko nasploh in kulturno politiko posebej, svaril je pred pogubno finančno in simbolno devalvacijo ne samo umetniškega ampak najbrž kar vsega intelektualnega dela, neutrudno je razgaljal puhloglavost slovenskih gospodarjev in slovenskih hlapcev, ki – tako eni kakor drugi – bolj kakor k temu, da bi razgibali svojega duha ob pravi umetnosti, stremijo k temu, da bi se eksistencialno uspavali ob ceneni, pop-kulturni zabavi. Potem je nenadoma odstopil s svojega položaja in letos ga na Prešernovi proslavi – na veselje enih in žalost drugih – nismo slišali. A tudi kadar žarometi javne pozornosti vanj niso usmerjeni, Möderndorfer o slovenski kulturni krajini misli hudo kritično. To dokazuje tudi njegov Ljudomrznik na tržnici, knjiga esejev, razmišljanj in dnevniških zapisov, ki je pred nedavnim izšla v založbi Mladinske knjige. Kaj je torej narobe s sodobno slovensko kulturo in zakaj mora umetnik – objektivno nehvaležnim pogojem navkljub – vendarle nadaljevati? – To sta vprašanji, ki sta nas v pogovoru z Vinkom Möderndorferjem zaposlovali v tokratnem Kulturnem fokusu. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Vinko Möderndorfer (BoBo ; MMC) http://www.rtvslo.si/podcast Fri, 03 Apr 2020 18:00:00 +0000 Vinko Moederndorfer: “Ta nori svet umetnost obravnava kot zabavo.” Zgodbe gradu Cmurek, v katerem so dolga desetletja večinoma životarili ljudje, oskrbovanci, obstranci, pacienti, vklenjeni v ustanovo za duševno zdravje, so prikazane v filmu Amirja Muratovića z naslovom Muzej norosti. V dokumentarnem filmu, v katerem se vrstijo pripovedi in izpovedi oskrbovancev, prebivalcev, tudi legende in literarni miti, se izriše portret življenja in zaselkov, ki so združeni v vas Trate v Slovenskih goricah, kjer Mura ločuje dve državi, Slovenijo in Avstrijo. Poleg podobe, ki je nastala na osnovi resničnih, izpričanih dejstev o delovanju totalne institucije, v filmu lahko spremljamo tudi tokove vzporednih zgodb, ki jih je ustvarila domišljija, katere rojstni kraj je Marija Snežna, naselje s cerkvijo in pošto, ki se sicer uradno imenuje Zgornja Velka. videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive01/2020/03/27/Muzejjnorosti4690876.mp3 RTVSLO – Prvi 3321 clean Zgodbe gradu Cmurek, v katerem so dolga desetletja večinoma životarili ljudje, oskrbovanci, obstranci, pacienti, vklenjeni v ustanovo za duševno zdravje, so prikazane v filmu Amirja Muratovića z naslovom Muzej norosti. V dokumentarnem filmu, v katerem se vrstijo pripovedi in izpovedi oskrbovancev, prebivalcev, tudi legende in literarni miti, se izriše portret življenja in zaselkov, ki so združeni v vas Trate v Slovenskih goricah, kjer Mura ločuje dve državi, Slovenijo in Avstrijo. Poleg podobe, ki je nastala na osnovi resničnih, izpričanih dejstev o delovanju totalne institucije, v filmu lahko spremljamo tudi tokove vzporednih zgodb, ki jih je ustvarila domišljija, katere rojstni kraj je Marija Snežna, naselje s cerkvijo in pošto, ki se sicer uradno imenuje Zgornja Velka. http://www.rtvslo.si/podcast Fri, 27 Mar 2020 19:00:00 +0000 Muzej norosti Misel, da lahko pod drobnogled vzamemo množico literarnih del, ki so nastala v istem obdobju, in iz njih s podrobno analizo izluščimo duha tega časa, nam ni tuja. Prav nasprotno; če beremo na primer Cankarja pa obenem pogledujemo še k Murnu, Župančiču in Govekarju, se bomo razmeroma dobro podučili o idejah in vrednotah, ki so intelektualno razgibavale prvo desetletje dvajsetega stoletja, pa najbrž tudi o socialnih in ekonomskih pogojih, ki so pogojevali sleherno umetnostno pisanje v tistih letih. In če se razgledamo še po tisku tistega časa, bomo marsikaj zanimivega izvedeli celo o tem, kako so literarna dela teh avtorjev odzvanjala pri drugih tedanjih bralcih, tako poklicnih kakor ljubiteljskih. Vse to se zdi povsem samoumevno. Kar pa je malo manj samoumevno je to, da se na tak način ni mogoče lotiti samo literarnih del, napisanih za odrasle, temveč tudi tistih, ki so bila ustvarjena za otroke oziroma mlade. No, literarni zgodovinar dr. Peter Svetina je s knjigo Metuljčki in mehaniki : slovenska mladinska književnost med meščanstvom in socializmom, ki je pred časom izšla v založbi Mladinske knjige, prepričljivo pokazal, da je ne le možno ampak še kako plodno tudi tako branje. Kako je torej družbeno-politični kontekst 20. stoletja zaznamoval pesmi, zgodbe in romane, napisane za naše mlajše bralke in bralce? Kakšen vpliv so imeli nenehoma spreminjajoči se vetrovi zgodovine na oblikovanje kanona mladinske književnosti na Slovenskem? Kako so se v dvajsetem stoletju spreminjala pričakovanja slovenske družbe glede nalog, ki naj bi jih izpolnjevala mladinska književnost? Ta in druga sorodna vprašanja smo pretresali v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav dr. Petra Svetino. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: saralcassidy (Pixabay) videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive01/2020/03/20/SlovenskamladinskaknjievnostodLevstikadodanes4682143.mp3 RTVSLO – Prvi 2934 clean Misel, da lahko pod drobnogled vzamemo množico literarnih del, ki so nastala v istem obdobju, in iz njih s podrobno analizo izluščimo duha tega časa, nam ni tuja. Prav nasprotno; če beremo na primer Cankarja pa obenem pogledujemo še k Murnu, Župančiču in Govekarju, se bomo razmeroma dobro podučili o idejah in vrednotah, ki so intelektualno razgibavale prvo desetletje dvajsetega stoletja, pa najbrž tudi o socialnih in ekonomskih pogojih, ki so pogojevali sleherno umetnostno pisanje v tistih letih. In če se razgledamo še po tisku tistega časa, bomo marsikaj zanimivega izvedeli celo o tem, kako so literarna dela teh avtorjev odzvanjala pri drugih tedanjih bralcih, tako poklicnih kakor ljubiteljskih. Vse to se zdi povsem samoumevno. Kar pa je malo manj samoumevno je to, da se na tak način ni mogoče lotiti samo literarnih del, napisanih za odrasle, temveč tudi tistih, ki so bila ustvarjena za otroke oziroma mlade. No, literarni zgodovinar dr. Peter Svetina je s knjigo Metuljčki in mehaniki : slovenska mladinska književnost med meščanstvom in socializmom, ki je pred časom izšla v založbi Mladinske knjige, prepričljivo pokazal, da je ne le možno ampak še kako plodno tudi tako branje. Kako je torej družbeno-politični kontekst 20. stoletja zaznamoval pesmi, zgodbe in romane, napisane za naše mlajše bralke in bralce? Kakšen vpliv so imeli nenehoma spreminjajoči se vetrovi zgodovine na oblikovanje kanona mladinske književnosti na Slovenskem? Kako so se v dvajsetem stoletju spreminjala pričakovanja slovenske družbe glede nalog, ki naj bi jih izpolnjevala mladinska književnost? Ta in druga sorodna vprašanja smo pretresali v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav dr. Petra Svetino. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: saralcassidy (Pixabay) http://www.rtvslo.si/podcast Fri, 20 Mar 2020 19:00:00 +0000 Slovenska mladinska književnost od Levstika do danes Menjavo letnih časov, spremembe v naravi so v mnogih tradicijah ljudje primerjali z vesoljnim redom obnavljanja. Različna ljudstva so tako iznašla ciklične koledarje, nekatera pa so datume postavljala v absolutni čas in točko začetka štetja. Del koledarskega leta so tudi meseci, ki so bili poimenovani po različnih božanstvih, vladarjih, številkah ali klimatskih značilnostih… Mesec marec, ki je bil v rimskem koledarju prvi mesec v letu, je dobil ime po bogu vojne Marsu, sušec je sicer staro slovensko ime za tretji mesec v letu, za čas, ko se zemlja napije snežnice in se začne sušiti… O mesecih in letnih časih, približno teden dni pred pomladnim enakonočjem in pred začetkom pomladi, tokrat v oddaji Kulturni fokus, v kateri se bo Magda Tušar pogovarjali s sodelujočimi na nedavnem, 11. Grošljevem simpoziju. Dr. Katarina Šmid, ki prihaja s Fakultete za humanistične študije Univerze na Primorskem, bo govorila o upodobitvi letnih časov na nagrobnih spomenikih Norika in Zgornje Panonije, dr. Monika Deželak Trojar z Znanstveno raziskovalnega centra SAZU se bo osredotočila na letne čase in mesece v dramskih besedilih ljubljanskih jezuitov, z Makrobijevimi Saturnalijami in rimskim koledarjem nasploh se ukvarja Matej Petrič s Filozofske fakultete v Ljubljani, dr. Luka Repanšek pa bo predstavil svet pred več tisočletji, letne čase v staro -in srednjevedskem obdobju. videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive01/2020/03/13/Letniasi4674260.mp3 RTVSLO – Prvi 3120 clean Menjavo letnih časov, spremembe v naravi so v mnogih tradicijah ljudje primerjali z vesoljnim redom obnavljanja. Različna ljudstva so tako iznašla ciklične koledarje, nekatera pa so datume postavljala v absolutni čas in točko začetka štetja. Del koledarskega leta so tudi meseci, ki so bili poimenovani po različnih božanstvih, vladarjih, številkah ali klimatskih značilnostih… Mesec marec, ki je bil v rimskem koledarju prvi mesec v letu, je dobil ime po bogu vojne Marsu, sušec je sicer staro slovensko ime za tretji mesec v letu, za čas, ko se zemlja napije snežnice in se začne sušiti… O mesecih in letnih časih, približno teden dni pred pomladnim enakonočjem in pred začetkom pomladi, tokrat v oddaji Kulturni fokus, v kateri se bo Magda Tušar pogovarjali s sodelujočimi na nedavnem, 11. Grošljevem simpoziju. Dr. Katarina Šmid, ki prihaja s Fakultete za humanistične študije Univerze na Primorskem, bo govorila o upodobitvi letnih časov na nagrobnih spomenikih Norika in Zgornje Panonije, dr. Monika Deželak Trojar z Znanstveno raziskovalnega centra SAZU se bo osredotočila na letne čase in mesece v dramskih besedilih ljubljanskih jezuitov, z Makrobijevimi Saturnalijami in rimskim koledarjem nasploh se ukvarja Matej Petrič s Filozofske fakultete v Ljubljani, dr. Luka Repanšek pa bo predstavil svet pred več tisočletji, letne čase v staro -in srednjevedskem obdobju. http://www.rtvslo.si/podcast Fri, 13 Mar 2020 19:00:00 +0000 Letni časi Lani, ko smo obeleževali stoletnico združitve Prekmurja z matico, se je zvedavi pogled naše kulturne javnosti nenadoma usmeril proti severovzhodu. Obletnica je pač zbudila živo zanimanje za dolgo in pestro zgodovino krajev ob Muri. Spraševali smo se, kako so ljudje tam živeli v preteklosti, kakšna je materialna in duhovna kultura, ki so jo ustvarili v počasnem teku stoletij. Pokazalo se je, da nam v tem kontekstu veliko odgovorov lahko ponudijo v murskosoboškem Pomurskem muzeju, ki je že vse od ustanovitve leta 1956 osrednji varuh kulturno-zgodovinskega spomina pokrajine ob Muri. No, lansko, jubilejno leto je navsezadnje minilo, pozornost širše javnosti se je bržčas preusmerila drugam, v muzeju pa so seveda še naprej zavezani evidentiranju, zbiranju, raziskovanju, dokumentiranju, varovanju in predstavljanju bogate kulturne dediščine Pomurja. Kakšne so torej naloge, ki jih čakajo? Katerih projektov se zdaj lotevajo? Kako bi lahko še razširili in poglobili polje našega vedenja o regiji? S kakšnimi težavami se pri zasledovanju svojega poslanstva srečujejo? – To so vprašanja, ki nas so zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili sodelavke in sodelavce Pomurskega muzeja: njegovo direktorico Metko Fujs ter kustose: Tamaro Andrejek, Branka Kermana in Jelko Pšajd. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: poslopje murskosoboškega gradu, kjer domuje Pomurski muzej (Goran Dekleva) videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive01/2020/03/06/Varuhkulturno-zgodovinskegaspominaPomurja4664442.mp3 RTVSLO – Prvi 3120 clean Lani, ko smo obeleževali stoletnico združitve Prekmurja z matico, se je zvedavi pogled naše kulturne javnosti nenadoma usmeril proti severovzhodu. Obletnica je pač zbudila živo zanimanje za dolgo in pestro zgodovino krajev ob Muri. Spraševali smo se, kako so ljudje tam živeli v preteklosti, kakšna je materialna in duhovna kultura, ki so jo ustvarili v počasnem teku stoletij. Pokazalo se je, da nam v tem kontekstu veliko odgovorov lahko ponudijo v murskosoboškem Pomurskem muzeju, ki je že vse od ustanovitve leta 1956 osrednji varuh kulturno-zgodovinskega spomina pokrajine ob Muri. No, lansko, jubilejno leto je navsezadnje minilo, pozornost širše javnosti se je bržčas preusmerila drugam, v muzeju pa so seveda še naprej zavezani evidentiranju, zbiranju, raziskovanju, dokumentiranju, varovanju in predstavljanju bogate kulturne dediščine Pomurja. Kakšne so torej naloge, ki jih čakajo? Katerih projektov se zdaj lotevajo? Kako bi lahko še razširili in poglobili polje našega vedenja o regiji? S kakšnimi težavami se pri zasledovanju svojega poslanstva srečujejo? – To so vprašanja, ki nas so zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili sodelavke in sodelavce Pomurskega muzeja: njegovo direktorico Metko Fujs ter kustose: Tamaro Andrejek, Branka Kermana in Jelko Pšajd. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: poslopje murskosoboškega gradu, kjer domuje Pomurski muzej (Goran Dekleva) http://www.rtvslo.si/podcast Fri, 06 Mar 2020 19:00:00 +0000 Varuh kulturno-zgodovinskega spomina Pomurja »V zadnjem desetletju smo v slovenskem gledališču priča pojavu novih tekstnih praks, ki so sestavni del scenske produkcije,« je v eni izmed lucidnih razprav o sodobni slovenski drami, razprav, ki so pred nedavnim izšle v knjigi Turški lok, zapisal izvrsten poznavalec naše dramatike in gledališča, dramaturg, gledališki kritik, nekdanji umetniški vodja ljubljanskega gledališča Glej in Slovenskega ljudskega gledališča Celje ter predavatelj na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo Univerze v Ljubljani, dr. Blaž Lukan. Toda: katere pravzaprav so te tekstne prakse, ki jih Lukan omenja? Na kakšen način so povezane z načini, kako režiserji, dramaturgi, igralci in drugi gledališki umetniki dandanes postavljajo predstave? Koliko je v našem sodobnem teatru sploh interesa za uprizarjanje novih, izvirnih slovenskih besedil? Koliko interesa je zanje med občinstvom? In najbrž najpomembnejši sklop vprašanj: kaj nam novejša slovenska dramatika pripoveduje? S čim nas izziva? Kako je, ne nazadnje, videti naša lastna podoba v ogledalu, ki nam ga novejša dramska besedila nastavljajo? – To se nekatera izmed vprašanj, ki so nas v pogovoru z dr. Lukanom zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: poslopje SNG Drama v Ljubljani (Goran Dekleva) videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive01/2020/02/21/Odbesediladouprizoritve4646544.mp3 RTVSLO – Prvi 3288 clean »V zadnjem desetletju smo v slovenskem gledališču priča pojavu novih tekstnih praks, ki so sestavni del scenske produkcije,« je v eni izmed lucidnih razprav o sodobni slovenski drami, razprav, ki so pred nedavnim izšle v knjigi Turški lok, zapisal izvrsten poznavalec naše dramatike in gledališča, dramaturg, gledališki kritik, nekdanji umetniški vodja ljubljanskega gledališča Glej in Slovenskega ljudskega gledališča Celje ter predavatelj na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo Univerze v Ljubljani, dr. Blaž Lukan. Toda: katere pravzaprav so te tekstne prakse, ki jih Lukan omenja? Na kakšen način so povezane z načini, kako režiserji, dramaturgi, igralci in drugi gledališki umetniki dandanes postavljajo predstave? Koliko je v našem sodobnem teatru sploh interesa za uprizarjanje novih, izvirnih slovenskih besedil? Koliko interesa je zanje med občinstvom? In najbrž najpomembnejši sklop vprašanj: kaj nam novejša slovenska dramatika pripoveduje? S čim nas izziva? Kako je, ne nazadnje, videti naša lastna podoba v ogledalu, ki nam ga novejša dramska besedila nastavljajo? – To se nekatera izmed vprašanj, ki so nas v pogovoru z dr. Lukanom zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: poslopje SNG Drama v Ljubljani (Goran Dekleva) http://www.rtvslo.si/podcast Fri, 21 Feb 2020 19:00:00 +0000 Od besedila do uprizoritve Projekt Multivizija, ki smo ga medijsko podprli tudi na Prvem, je multimedijsko, gledališko in plesno usposabljanje za ranljive skupin. Gre za orodja, s katerimi Zavod APIS s svojimi partnerji poskuša spodbujati tako gibalno ovirane, kot priseljence in pripadnike različnih narodnih skupnosti, da bi se bolje in bolj aktivno vključili v našo družbo. videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2020/02/14/Multivizija4638036.mp3 RTVSLO – Prvi 3138 clean Projekt Multivizija, ki smo ga medijsko podprli tudi na Prvem, je multimedijsko, gledališko in plesno usposabljanje za ranljive skupin. Gre za orodja, s katerimi Zavod APIS s svojimi partnerji poskuša spodbujati tako gibalno ovirane, kot priseljence in pripadnike različnih narodnih skupnosti, da bi se bolje in bolj aktivno vključili v našo družbo. http://www.rtvslo.si/podcast Fri, 14 Feb 2020 19:00:00 +0000 Multivizija K razumevanju razlogov, ki so v drugi polovici prejšnjega stoletja privedli do številnih nasprotovanj, nemirov, vojn z visokim številom žrtev v Afriki, veliko pripomore tudi literatura. 50 let po koncu biagrske vojne bo o temah, ki jih ta vojna naslavlja, govoril dr.Nikolaij Jeffs, anglist in sociolog kulture s Fakultete za humanistične študije Univerze na Primorskem. videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2020/01/31/ZgodbeoBiafri4620979.mp3 RTVSLO – Prvi 3055 clean K razumevanju razlogov, ki so v drugi polovici prejšnjega stoletja privedli do številnih nasprotovanj, nemirov, vojn z visokim številom žrtev v Afriki, veliko pripomore tudi literatura. 50 let po koncu biagrske vojne bo o temah, ki jih ta vojna naslavlja, govoril dr.Nikolaij Jeffs, anglist in sociolog kulture s Fakultete za humanistične študije Univerze na Primorskem. http://www.rtvslo.si/podcast Fri, 31 Jan 2020 19:00:00 +0000 Zgodbe o Biafri Lani je minilo 200 let od rojstva Walta Whitmana, ki po tradiciji velja za največjega, najpomembnejšega ameriškega pesnika, po mnenju številnih pa lahko njegove pesmi štejemo celo za prvi trajni, neizbrisni prispevek kulture Združenih držav Amerike v zakladnico zahodne civilizacije. Ob jubileju so v založbi Literarno-umetniškega društva Šerpa pod naslovom Listi trave izšli novi prevodi nekaterih ključnih Whitmanovih pesmi. O njih pa tudi o pomenu Whitmanovega pesništva smo se pogovarjali v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili pesnika Primoža Čučnika, ki je Liste trave – skupaj z Ano Pepelnik – prevedel, ter filozofa dr. Tomaža Grušovnika, ki je omenjeni knjigi pripisal poglobljeno spremno besedo. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Wikipedia (javna last) videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2020/01/23/WaltWhitman4609812.mp3 RTVSLO – Prvi 2893 clean Lani je minilo 200 let od rojstva Walta Whitmana, ki po tradiciji velja za največjega, najpomembnejšega ameriškega pesnika, po mnenju številnih pa lahko njegove pesmi štejemo celo za prvi trajni, neizbrisni prispevek kulture Združenih držav Amerike v zakladnico zahodne civilizacije. Ob jubileju so v založbi Literarno-umetniškega društva Šerpa pod naslovom Listi trave izšli novi prevodi nekaterih ključnih Whitmanovih pesmi. O njih pa tudi o pomenu Whitmanovega pesništva smo se pogovarjali v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili pesnika Primoža Čučnika, ki je Liste trave – skupaj z Ano Pepelnik – prevedel, ter filozofa dr. Tomaža Grušovnika, ki je omenjeni knjigi pripisal poglobljeno spremno besedo. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Wikipedia (javna last) http://www.rtvslo.si/podcast Fri, 24 Jan 2020 19:00:00 +0000 Walt Whitman V znameniti stavbi na Aškerčevi 2 v Ljubljani že več kot pol stoletja domuje ena izmed ustanovnih članic Univerze v Ljubljani. Njena vrata vsak dan prestopi skoraj sedemsto zaposlenih – med njimi približno 400 predavateljic in predavateljev – ter komaj pregledna množica do- in podiplomskih študentk in študentov; na fakultetnih 21 oddelkih jih bojda študira skoraj 8000. V tamkajšnji knjižnici, po številu enot menda peti največji v Sloveniji, je delavcem in študentom na voljo tudi več kot tri četrt milijona knjig, strokovnih revij, diplom, doktoratov in drugega gradiva. Toda te številke – pa naj bodo še tako impresivne – vendarle ne povedo prav veliko o Filozofski fakulteti, ki jo po stoletju neprekinjenega delovanja brez obotavljanja lahko označimo za osrednjo pedagoško in znanstveno-raziskovalno institucijo s področja humanistike v slovenskem prostoru. Zato smo njeno zgodbo vsaj v grobih obrisih skušali povedati v tokratnem Kulturnem fokusu. Kako se je Filozofska fakulteta spreminjala v viharnem času minulih stotih slovenskih let in kako je sama vplivala na našo družbo, širila njene horizonte, jo spreminjala in bogatila, sta nam pojasnjevala zgodovinarka dr. Kornelija Ajlec in komparativist dr. Tone Smolej. Naša gosta sta oba, kajpada, predavatelja na Filozofski fakulteti, sicer pa sta tudi člana avtorske skupine, ki je ob nedavni stoletnici spisala pregledno in z dokumentarnim slikovnim gradivom razkošno opremljeno Zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2020/01/17/ZgodovinaljubljanskeFilozofskefakultete4603047.mp3 RTVSLO – Prvi 3322 clean V znameniti stavbi na Aškerčevi 2 v Ljubljani že več kot pol stoletja domuje ena izmed ustanovnih članic Univerze v Ljubljani. Njena vrata vsak dan prestopi skoraj sedemsto zaposlenih – med njimi približno 400 predavateljic in predavateljev – ter komaj pregledna množica do- in podiplomskih študentk in študentov; na fakultetnih 21 oddelkih jih bojda študira skoraj 8000. V tamkajšnji knjižnici, po številu enot menda peti največji v Sloveniji, je delavcem in študentom na voljo tudi več kot tri četrt milijona knjig, strokovnih revij, diplom, doktoratov in drugega gradiva. Toda te številke – pa naj bodo še tako impresivne – vendarle ne povedo prav veliko o Filozofski fakulteti, ki jo po stoletju neprekinjenega delovanja brez obotavljanja lahko označimo za osrednjo pedagoško in znanstveno-raziskovalno institucijo s področja humanistike v slovenskem prostoru. Zato smo njeno zgodbo vsaj v grobih obrisih skušali povedati v tokratnem Kulturnem fokusu. Kako se je Filozofska fakulteta spreminjala v viharnem času minulih stotih slovenskih let in kako je sama vplivala na našo družbo, širila njene horizonte, jo spreminjala in bogatila, sta nam pojasnjevala zgodovinarka dr. Kornelija Ajlec in komparativist dr. Tone Smolej. Naša gosta sta oba, kajpada, predavatelja na Filozofski fakulteti, sicer pa sta tudi člana avtorske skupine, ki je ob nedavni stoletnici spisala pregledno in z dokumentarnim slikovnim gradivom razkošno opremljeno Zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva http://www.rtvslo.si/podcast Fri, 17 Jan 2020 19:00:00 +0000 Zgodovina ljubljanske Filozofske fakultete Ljudje radi kopljemo po preteklosti krajev, v katerih živimo. Ljubljančani so se s svojo antično dediščino začeli ukvarjati pred približno sto leti, ko se je razmahnila tudi arheološka dejavnost, Ljubljana pa je doživljala arhitekturno prenovo. V oddaji Kulturni fokus bomo tako pričarali čase, ko so prebivalci mesta lahko občudovali maketo rimske Emone, ki je znova na ogled v Mestnem muzeju Ljubljana. Legendarno mitološko zgodbo o tem, kako so Emono ustanovili grški junaki argonavti, pozna marsikdo, še pred nekaj stoletji pa so ljudje verjeli, da je zgodba zgodovinsko dejstvo, Emona pa je bila ustanovljena leta 1222 pred našim štetjem. France Prešeren je v Elegiji svojim rojakom v podporo, skoval tudi nekaj priložnostnih verzov: »V sedem gričih je prebival volk in jastreb tankovid, ko je že Navport umival več sto let Emone zid.« videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2020/01/10/KakoarheologijaodkrivaEmono4593744.mp3 RTVSLO – Prvi 2938 clean Ljudje radi kopljemo po preteklosti krajev, v katerih živimo. Ljubljančani so se s svojo antično dediščino začeli ukvarjati pred približno sto leti, ko se je razmahnila tudi arheološka dejavnost, Ljubljana pa je doživljala arhitekturno prenovo. V oddaji Kulturni fokus bomo tako pričarali čase, ko so prebivalci mesta lahko občudovali maketo rimske Emone, ki je znova na ogled v Mestnem muzeju Ljubljana. Legendarno mitološko zgodbo o tem, kako so Emono ustanovili grški junaki argonavti, pozna marsikdo, še pred nekaj stoletji pa so ljudje verjeli, da je zgodba zgodovinsko dejstvo, Emona pa je bila ustanovljena leta 1222 pred našim štetjem. France Prešeren je v Elegiji svojim rojakom v podporo, skoval tudi nekaj priložnostnih verzov: »V sedem gričih je prebival volk in jastreb tankovid, ko je že Navport umival več sto let Emone zid.« http://www.rtvslo.si/podcast Fri, 10 Jan 2020 19:00:00 +0000 Kako arheologija odkriva Emono Veliki angleški romantični pesnik in slikar William Blake si je želel, da bi, kot se je nesmrtno izrazil v pesmi Slutnja nedolžnosti, mogel v zrncu peska videti cel svet. Zdi se, da tej želji po svoje sledi tudi antropologinja dr. Svetlana Slapšak, le da svojih upov ne polaga v pesek, temveč v klobčič volne. Pred nedavnim je namreč pri založbi Beletrina, v knjižni zbirki Koda, izdala nadvse intrigantno delo, naslovljeno Volna in telo : pogled iz zgodovinske antropologije, v katerem prepričljivo dokazuje, da zgodovino na sicer karseda nepričakovane, a vendar odločilne načine že tisočletja oblikujeta ovca in njen kožuh. Naj gre za svetovno gospodarstvo in evropski imperializem, za oblikovanje kulturne krajine in različne ekološke katastrofe minulih stoletij, za krčenje in širjenje prostora ženske svobode v pogojih patriarhalne družbe, za mitološke predstave ali za erotično željo – povsod nekje v ozadju naletimo na ovčerejo, na striženje ovac, na prejo, na tkanje, na trgovino z volnenimi tkaninami in oblekami ter, kajpada, na modo. Kako se torej skozi luknjice volnenega šala ali kape, ki ju pozimi še posebej potrebujemo, kaže človek v toku stoletij, smo preverjali v tokratnem Kulturnem fokusu, v katerem smo, jasno, pred mikrofonom gostili prav dr. Svetlano Slapšak. Z njo se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: congerdesign (Pixabay) videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2020/01/03/Volnaintelo4585340.mp3 RTVSLO – Prvi 2870 clean Veliki angleški romantični pesnik in slikar William Blake si je želel, da bi, kot se je nesmrtno izrazil v pesmi Slutnja nedolžnosti, mogel v zrncu peska videti cel svet. Zdi se, da tej želji po svoje sledi tudi antropologinja dr. Svetlana Slapšak, le da svojih upov ne polaga v pesek, temveč v klobčič volne. Pred nedavnim je namreč pri založbi Beletrina, v knjižni zbirki Koda, izdala nadvse intrigantno delo, naslovljeno Volna in telo : pogled iz zgodovinske antropologije, v katerem prepričljivo dokazuje, da zgodovino na sicer karseda nepričakovane, a vendar odločilne načine že tisočletja oblikujeta ovca in njen kožuh. Naj gre za svetovno gospodarstvo in evropski imperializem, za oblikovanje kulturne krajine in različne ekološke katastrofe minulih stoletij, za krčenje in širjenje prostora ženske svobode v pogojih patriarhalne družbe, za mitološke predstave ali za erotično željo – povsod nekje v ozadju naletimo na ovčerejo, na striženje ovac, na prejo, na tkanje, na trgovino z volnenimi tkaninami in oblekami ter, kajpada, na modo. Kako se torej skozi luknjice volnenega šala ali kape, ki ju pozimi še posebej potrebujemo, kaže človek v toku stoletij, smo preverjali v tokratnem Kulturnem fokusu, v katerem smo, jasno, pred mikrofonom gostili prav dr. Svetlano Slapšak. Z njo se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: congerdesign (Pixabay) http://www.rtvslo.si/podcast Fri, 03 Jan 2020 19:00:00 +0000 Volna in telo Tudi v slovenskem prostoru najdemo številne kovine in druge surovine dostopne v naravi, tako da ima metalurško izročilo dolgo zgodovino, skozi katero je tovrstna gospodarska dejavnost doživljala vzpone in padce. Tisočletja metalurgije so se namreč začela s koliščarji, nadaljevala z noriškim železom, kroparskimi kovaškimi izdelki, mednarodno prepoznavnostjo idrijskega živega srebra, jeseniškega feromangana in s številnimi tehničnimi inovacijami ter raziskovalnimi dosežki v novejšem času. V Narodnem muzeju Slovenije so sodelavci muzealci združili moči z Oddelkom za materiale in metalurgijo Naravoslovnotehniške fakultete in pripravili obsežen razstavni projekt Ko zapoje kovina. O tem v oddaji Kulturni fokus, v kateri bo Magda Tušar gostila dr. Petra Fajfarja in dr. Tomaža Lazarja. videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/12/27/Kozapojekovina4579713.mp3 RTVSLO – Prvi 3254 clean Tudi v slovenskem prostoru najdemo številne kovine in druge surovine dostopne v naravi, tako da ima metalurško izročilo dolgo zgodovino, skozi katero je tovrstna gospodarska dejavnost doživljala vzpone in padce. Tisočletja metalurgije so se namreč začela s koliščarji, nadaljevala z noriškim železom, kroparskimi kovaškimi izdelki, mednarodno prepoznavnostjo idrijskega živega srebra, jeseniškega feromangana in s številnimi tehničnimi inovacijami ter raziskovalnimi dosežki v novejšem času. V Narodnem muzeju Slovenije so sodelavci muzealci združili moči z Oddelkom za materiale in metalurgijo Naravoslovnotehniške fakultete in pripravili obsežen razstavni projekt Ko zapoje kovina. O tem v oddaji Kulturni fokus, v kateri bo Magda Tušar gostila dr. Petra Fajfarja in dr. Tomaža Lazarja. http://www.rtvslo.si/podcast Fri, 27 Dec 2019 19:00:00 +0000 Ko zapoje kovina Prva leta po drugi svetovni vojni so bila razmeroma težek čas za slovenske književne ustvarjalce. Oblast je namreč terjala, naj se pesniki in pisatelji obnašajo – rečeno s Stalinovo frazo – kot inženirji človeških duš in skladno z vladajočo ideološko ortodoksijo pomagajo graditi oziroma utrjevati realno obstoječi socializem. Drugače rečeno: vse umetniško pisanje naj bi slavilo narodnoosvobodilni boj, pozdravljalo novo revolucionarno-totalitarno oblast in širilo vrednote kolektivizma in samožrtvovanja za skupno dobro. Prostora za individualizem, čustva in zasebnost tako rekoč ni bilo. V srednješolskih klopeh nas učijo, da je spremembo prinesel šele nastop Cirila Zlobca, Toneta Pavčka, Janeza Menarta in Kajetana Koviča, ki so leta 1953 z znamenito pesniško zbirko Pesmi štirih v našo literaturo vpeljali tako imenovani intimizem, ki je pomembno razširil polje tega, kaj je sploh mogoče javno reči, se pravi polje svobode. In to po svoje tudi drži – Pesmi štirih so resnično imele tak, osvobajajoč učinek. Kar pa srednješolska učenost pozabi omeniti, je, da se je intimizem v našem povojnem pesništvu pravzaprav pojavil že štiri leta prej. Na prelomu iz leta 1949 v 1950 je namreč Ada Škerl izdala zbirko Senca v srcu, ki pa je doživela vse kaj drugačen sprejem. Ada Škerl je bila odrinjena, njena poezija za dolgo časa pozabljena, a zdaj, 70 let po izidu Sence v srcu in desetletje po pesničini smrti, se je ponovno spominjamo. Pred nekaj tedni so namreč pri Mladinski knjigi, v kanonični knjižni zbirki Kondor, pod naslovom Speči metulji, izšle pesničine zbrane pesmi. In ta pesniški opus smo pretresali v tokratnem Kulturnem fokusu, v katerem smo pred mikrofonom gostili literarno kritičarko in književno urednico Tanjo Petrič, ki je pregledala literarno zapuščino Ade Škerl, jo uredila in pospremila z obsežno in poglobljeno spremno besedo. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/12/18/SpeimetuljiAdekerl4568946.mp3 RTVSLO – Prvi 3043 clean Prva leta po drugi svetovni vojni so bila razmeroma težek čas za slovenske književne ustvarjalce. Oblast je namreč terjala, naj se pesniki in pisatelji obnašajo – rečeno s Stalinovo frazo – kot inženirji človeških duš in skladno z vladajočo ideološko ortodoksijo pomagajo graditi oziroma utrjevati realno obstoječi socializem. Drugače rečeno: vse umetniško pisanje naj bi slavilo narodnoosvobodilni boj, pozdravljalo novo revolucionarno-totalitarno oblast in širilo vrednote kolektivizma in samožrtvovanja za skupno dobro. Prostora za individualizem, čustva in zasebnost tako rekoč ni bilo. V srednješolskih klopeh nas učijo, da je spremembo prinesel šele nastop Cirila Zlobca, Toneta Pavčka, Janeza Menarta in Kajetana Koviča, ki so leta 1953 z znamenito pesniško zbirko Pesmi štirih v našo literaturo vpeljali tako imenovani intimizem, ki je pomembno razširil polje tega, kaj je sploh mogoče javno reči, se pravi polje svobode. In to po svoje tudi drži – Pesmi štirih so resnično imele tak, osvobajajoč učinek. Kar pa srednješolska učenost pozabi omeniti, je, da se je intimizem v našem povojnem pesništvu pravzaprav pojavil že štiri leta prej. Na prelomu iz leta 1949 v 1950 je namreč Ada Škerl izdala zbirko Senca v srcu, ki pa je doživela vse kaj drugačen sprejem. Ada Škerl je bila odrinjena, njena poezija za dolgo časa pozabljena, a zdaj, 70 let po izidu Sence v srcu in desetletje po pesničini smrti, se je ponovno spominjamo. Pred nekaj tedni so namreč pri Mladinski knjigi, v kanonični knjižni zbirki Kondor, pod naslovom Speči metulji, izšle pesničine zbrane pesmi. In ta pesniški opus smo pretresali v tokratnem Kulturnem fokusu, v katerem smo pred mikrofonom gostili literarno kritičarko in književno urednico Tanjo Petrič, ki je pregledala literarno zapuščino Ade Škerl, jo uredila in pospremila z obsežno in poglobljeno spremno besedo. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. http://www.rtvslo.si/podcast Fri, 20 Dec 2019 19:00:00 +0000 Speči metulji Ade Škerl Zaščita nog je univerzalna potreba človeka, ki se je razvila v skladu z določenimi podnebnimi razmerami in geografskimi značilnostmi. V pravljicah in mitologiji sta čevelj ali bosa noga simbol poti, preizkušenj, odraščanja, družbenega statusa in napredovanja. Spomnimo se pravljic, kot sta Pepelka in Obuti maček, ali grškega boga Hermesa, zaščitnika meja in popotnikov ter njegovih čevljev s krili. Pred kratkim so v Slovenskem etnografskem muzeju odprli razstavo, ki prikazuje razvoj obuval, njihovo rabo in simbolne pomene, povezane z nošnjo čevljev. Razstavo o sobivanju nog in obuval je zasnovala dr. Janja Žagar; naslovila jo je Bosi. Obuti. Sezuti. videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/12/13/Vevljihalibreznjih4561877.mp3 RTVSLO – Prvi 3201 clean Zaščita nog je univerzalna potreba človeka, ki se je razvila v skladu z določenimi podnebnimi razmerami in geografskimi značilnostmi. V pravljicah in mitologiji sta čevelj ali bosa noga simbol poti, preizkušenj, odraščanja, družbenega statusa in napredovanja. Spomnimo se pravljic, kot sta Pepelka in Obuti maček, ali grškega boga Hermesa, zaščitnika meja in popotnikov ter njegovih čevljev s krili. Pred kratkim so v Slovenskem etnografskem muzeju odprli razstavo, ki prikazuje razvoj obuval, njihovo rabo in simbolne pomene, povezane z nošnjo čevljev. Razstavo o sobivanju nog in obuval je zasnovala dr. Janja Žagar; naslovila jo je Bosi. Obuti. Sezuti. http://www.rtvslo.si/podcast Fri, 13 Dec 2019 19:00:00 +0000 V čevljih ali brez njih V pesmi Elegantni lok, ki jo je uvrstil v zbirko Tihotapci, je Aleš Debeljak takole pokomentiral arhitekturno-urbanistične preobrazbe, ki jih je doživela Ljubljana v tranzicijskem času: »Novi most je tak kot novi gospodarji: prostor pomeni / jim vse, čas pol toliko, mogoče ob drugi priliki.« Pa to drži? Se v stavbah, ki jih v Sloveniji gradimo v zadnjih desetletjih, res zrcalijo predvsem simptomi poosamosvojitvene družbene patologije, se pravi: oblastiželjnost, napuh, pohlep in pomanjkanje dolgoročne vizije? – Kdo bi na to vprašanje mogel bolje odgovoriti kakor gostje tokratnega Kulturnega fokusa, letošnji prejemniki Plečnikove nagrade, Marko Studen, Boris Matić in Jernej Šipoš, arhitekti torej, ki skupaj vodijo biro Scapelab. Širša javnost njihovo delo pozna zlasti po tehnološkem središču ELES-a v Beričevem, za katerega so naši sogovorniki tudi prejeli prestižno Plečnikovo nagrado, pa po sila zahtevnem projektu prenove razvpite Cukrarne. Sodelovali so tudi pri preureditvi Slovenske in Cankarjeve ceste v ljubljanskem središču, nemajhna pričakovanja pa menda spremljajo tudi napovedano gradnjo dveh orjaških stanovanjskih stolpnic, ki naj bi po Scapelabovih načrtih zrasli na drugem koncu glavnega mesta, ob obvoznici v Šiški. Toda: kakšni so pogoji za resnično vrhunsko arhitekturo v sodobni Sloveniji in kako naj bi ta arhitektura navsezadnje spreminjala naša življenja na bolje? – Odgovore iščemo v oddaji, ki jo je pripravil Goran Dekleva. foto: poslopje ljubljanske Cukrarne v postopku prenove (Goran Dekleva) videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/12/06/Ljudjezelohitrosprejmejonovostvokoljukjerivijoejele-taspodbudna.4552297.mp3 RTVSLO – Prvi 3337 clean V pesmi Elegantni lok, ki jo je uvrstil v zbirko Tihotapci, je Aleš Debeljak takole pokomentiral arhitekturno-urbanistične preobrazbe, ki jih je doživela Ljubljana v tranzicijskem času: »Novi most je tak kot novi gospodarji: prostor pomeni / jim vse, čas pol toliko, mogoče ob drugi priliki.« Pa to drži? Se v stavbah, ki jih v Sloveniji gradimo v zadnjih desetletjih, res zrcalijo predvsem simptomi poosamosvojitvene družbene patologije, se pravi: oblastiželjnost, napuh, pohlep in pomanjkanje dolgoročne vizije? – Kdo bi na to vprašanje mogel bolje odgovoriti kakor gostje tokratnega Kulturnega fokusa, letošnji prejemniki Plečnikove nagrade, Marko Studen, Boris Matić in Jernej Šipoš, arhitekti torej, ki skupaj vodijo biro Scapelab. Širša javnost njihovo delo pozna zlasti po tehnološkem središču ELES-a v Beričevem, za katerega so naši sogovorniki tudi prejeli prestižno Plečnikovo nagrado, pa po sila zahtevnem projektu prenove razvpite Cukrarne. Sodelovali so tudi pri preureditvi Slovenske in Cankarjeve ceste v ljubljanskem središču, nemajhna pričakovanja pa menda spremljajo tudi napovedano gradnjo dveh orjaških stanovanjskih stolpnic, ki naj bi po Scapelabovih načrtih zrasli na drugem koncu glavnega mesta, ob obvoznici v Šiški. Toda: kakšni so pogoji za resnično vrhunsko arhitekturo v sodobni Sloveniji in kako naj bi ta arhitektura navsezadnje spreminjala naša življenja na bolje? – Odgovore iščemo v oddaji, ki jo je pripravil Goran Dekleva. foto: poslopje ljubljanske Cukrarne v postopku prenove (Goran Dekleva) http://www.rtvslo.si/podcast Fri, 06 Dec 2019 19:00:00 +0000 “Ljudje zelo hitro sprejmejo novost v okolju, kjer živijo, če je le-ta spodbudna.” V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse. videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/11/29/Almaposvetu4543957.mp3 RTVSLO – Prvi 3492 clean V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse. http://www.rtvslo.si/podcast Fri, 29 Nov 2019 19:00:00 +0000 Alma po svetu CoFestival – festival sodobnega plesa in koreografije letos gosti plesne predstave, pogovore z umetniki, projekciji dveh dokumentarnih filmov, umetniški laboratorij, predavanje o zgodovini slovenske sodobnoplesne umetnosti in razpravo o njenem mestu v družbi danes. CoFestival, ki ga organizirata Nomad Dance Academy in Kino Šiška, letos odpira pogled v prihodnost, kritično presoja sedanjost in osvetljuje preteklost. Kaj je danes sodobni ples? Kako gledati sodobni ples? Kako plesati sodobni ples? Tudi na ta vprašanja odgovarja CoFestival in oddaja Kulturni fokus, v kateri Urška Henigman gosti sokuratorje Dragano Alfirević, Dejana Srhoja in Roka Vevarja. videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/11/25/Plesatiprihodnost-soustvarjatisedanjost4536269.mp3 RTVSLO – Prvi 3297 clean CoFestival – festival sodobnega plesa in koreografije letos gosti plesne predstave, pogovore z umetniki, projekciji dveh dokumentarnih filmov, umetniški laboratorij, predavanje o zgodovini slovenske sodobnoplesne umetnosti in razpravo o njenem mestu v družbi danes. CoFestival, ki ga organizirata Nomad Dance Academy in Kino Šiška, letos odpira pogled v prihodnost, kritično presoja sedanjost in osvetljuje preteklost. Kaj je danes sodobni ples? Kako gledati sodobni ples? Kako plesati sodobni ples? Tudi na ta vprašanja odgovarja CoFestival in oddaja Kulturni fokus, v kateri Urška Henigman gosti sokuratorje Dragano Alfirević, Dejana Srhoja in Roka Vevarja. http://www.rtvslo.si/podcast Fri, 22 Nov 2019 19:00:00 +0000 Plesati prihodnost - soustvarjati sedanjost »Znano je, da nebesa na nekatere ljudi, ki so zgolj zemeljska bitja, vplivajo nadvse blagodejno in jih bogato obdarijo, ta dar pa se včasih zdi kar nadnaraven. Takrat se v enem telesu zberejo in nakopičijo lepota, prijetnost ter vrlina, zaradi česar je vse početje in ravnanje tega človeka že skoraj božansko in nedosegljivo za vse druge ljudi, njegovo delo pa je v resnici tako, kot bi bilo lastno Bogu, ne pa človeku in njegovim zmožnostim. Vse to so ljudje opazili pri Leonardu da Vinciju.« Takole, s čistimi presežniki se v delu Življenja umetnikov, prelomni knjigi, s katero je sredi 16. stoletja florentinski slikar, arhitekt in pisec Giorgio Vasari postavil temelje moderni umetnostni zgodovini, začenja Leonardov življenjepis. Čeprav se je od časov, ko je pisal Vasari, naše poznavanje Leonardovega življenja in dela seveda pomembno poglobilo in razširilo, ni Vasarijeva osnovna poanta izgubila niti trohice prepričljivosti – Leonardo da Vinci je bil ustvarjalni genij, ki s svojim delom ni premikal le meja odličnosti temveč že kar meje predstavljivega oziroma možnega. Ko danes, 500 let po njegovi smrti, pregledujemo Leonardovo zapuščino na tako različnih področjih kot so slikarstvo in arhitektura, izumiteljstvo in inženirstvo, matematika in astronomija, botanika in anatomija, se zdi, da se je v njem kratko malo utelesil sam duh dobe, ki ji je pripadal, duh renesanse. In prav temu smo se posvetili v tokratnem Kulturnem fokusu. Zanimalo nas je namreč, kaj je renesansa pravzaprav bila, k čemu je ta doba stremela in zakaj o njej ni mogoče govoriti, ne da bi govorili o Leonardu. Ali drugače: zakaj o renesansi lahko govorimo adekvatno že, če spregovorimo o Leonardu. Pri vsem tem nam je bil v pomoč naš tokratni gost, izvrsten poznavalec renesančne misli in umetnosti, filozof, do nedavna predavatelj predmeta Človek in kozmos v renesansi na Filozofski fakultetu Univerze v Ljubljani, dr. Marko Uršič. Z njim se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Leonardo da Vinci - Mona Liza, olje na les, 1503-1506, detajl (Wikipedia, javna last) videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/11/14/LeonardodaVinci4520923.mp3 RTVSLO – Prvi 3406 clean »Znano je, da nebesa na nekatere ljudi, ki so zgolj zemeljska bitja, vplivajo nadvse blagodejno in jih bogato obdarijo, ta dar pa se včasih zdi kar nadnaraven. Takrat se v enem telesu zberejo in nakopičijo lepota, prijetnost ter vrlina, zaradi česar je vse početje in ravnanje tega človeka že skoraj božansko in nedosegljivo za vse druge ljudi, njegovo delo pa je v resnici tako, kot bi bilo lastno Bogu, ne pa človeku in njegovim zmožnostim. Vse to so ljudje opazili pri Leonardu da Vinciju.« Takole, s čistimi presežniki se v delu Življenja umetnikov, prelomni knjigi, s katero je sredi 16. stoletja florentinski slikar, arhitekt in pisec Giorgio Vasari postavil temelje moderni umetnostni zgodovini, začenja Leonardov življenjepis. Čeprav se je od časov, ko je pisal Vasari, naše poznavanje Leonardovega življenja in dela seveda pomembno poglobilo in razširilo, ni Vasarijeva osnovna poanta izgubila niti trohice prepričljivosti – Leonardo da Vinci je bil ustvarjalni genij, ki s svojim delom ni premikal le meja odličnosti temveč že kar meje predstavljivega oziroma možnega. Ko danes, 500 let po njegovi smrti, pregledujemo Leonardovo zapuščino na tako različnih področjih kot so slikarstvo in arhitektura, izumiteljstvo in inženirstvo, matematika in astronomija, botanika in anatomija, se zdi, da se je v njem kratko malo utelesil sam duh dobe, ki ji je pripadal, duh renesanse. In prav temu smo se posvetili v tokratnem Kulturnem fokusu. Zanimalo nas je namreč, kaj je renesansa pravzaprav bila, k čemu je ta doba stremela in zakaj o njej ni mogoče govoriti, ne da bi govorili o Leonardu. Ali drugače: zakaj o renesansi lahko govorimo adekvatno že, če spregovorimo o Leonardu. Pri vsem tem nam je bil v pomoč naš tokratni gost, izvrsten poznavalec renesančne misli in umetnosti, filozof, do nedavna predavatelj predmeta Človek in kozmos v renesansi na Filozofski fakultetu Univerze v Ljubljani, dr. Marko Uršič. Z njim se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Leonardo da Vinci - Mona Liza, olje na les, 1503-1506, detajl (Wikipedia, javna last) http://www.rtvslo.si/podcast Fri, 15 Nov 2019 19:00:00 +0000 Leonardo da Vinci Analogna doba se je digitalni dobi umaknila tudi v kinematografiji, z njenim slovesom namreč izginjajo tudi znanja in izkušnje ljudi, ki so utelešali nekdanje načine predvajanja filmov. V oddaji Kulturni fokus bosta gosta kinooperaterja Franci Milošič in Mitja Žura, predstavnika poklica 20. stoletja ter Karmen Hrovat, ki je v knjigi zbrala pripovedi mnogih pričevalcev nekdanje kulture prikazovanja filmov. videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/11/08/Pripovedikinooperaterjev4511777.mp3 RTVSLO – Prvi 3297 clean Analogna doba se je digitalni dobi umaknila tudi v kinematografiji, z njenim slovesom namreč izginjajo tudi znanja in izkušnje ljudi, ki so utelešali nekdanje načine predvajanja filmov. V oddaji Kulturni fokus bosta gosta kinooperaterja Franci Milošič in Mitja Žura, predstavnika poklica 20. stoletja ter Karmen Hrovat, ki je v knjigi zbrala pripovedi mnogih pričevalcev nekdanje kulture prikazovanja filmov. http://www.rtvslo.si/podcast Fri, 08 Nov 2019 19:00:00 +0000 Pripovedi kinooperaterjev Če ne zaradi drugega pa zaradi Velikega črnega bika, ki je še vedno na seznamu obveznega branja pri srednješolskem pouku slovenskega jezika in književnosti, je Dane Zajc v naš skupinski kulturni spomin zapisan predvsem kot pesnik. S tem ni sicer nič narobe, kljub temu pa je treba reči, da književni opus, pod katerega je podpisan Zajc, ki bi bil pred dnevi, 28. oktobra, dopolnil 90 let, vendarle pomembno presega poezijo za odrasle. Zajc je bil namreč tudi občutljiv pesnik za otroke, napisal je lepo število tehtnih esejev, no, z vidika zgodovine slovenske literature pa je najbrž bilo še posebej signifikantno njegovo dramsko pisanje. Od zgodnjih šestdesetih, ko je ustvaril svojo prvo igro, Otroka reke, pa tako rekoč do konca življenja, ko je snoval svoje zadnje delo, nedokončano dramsko besedilo Jagababa, se je Zajc posvečal ustvarjanju za oder. In prav tej plati njegove umetnosti smo se posvetili v tokratnem Kulturnem fokusu. Po labirintu Zajčeve dramatike smo se gibali s pomočjo naše tokratne gostje, literarne zgodovinarke in urednice pri Slovenski matici dr. Ignacije Fridl Jarc, ki je o Zajčevi dramatiki nedavno predavala na posebnem simpoziju, ki so ga v počastitev umetnikove devetdesetletnice organizirali ZRC SAZU, založba Beletrina in Slovenska matica. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: RTV SLO - foto BoBo videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/10/29/IgreDanetaZajca4496893.mp3 RTVSLO – Prvi 3059 clean Če ne zaradi drugega pa zaradi Velikega črnega bika, ki je še vedno na seznamu obveznega branja pri srednješolskem pouku slovenskega jezika in književnosti, je Dane Zajc v naš skupinski kulturni spomin zapisan predvsem kot pesnik. S tem ni sicer nič narobe, kljub temu pa je treba reči, da književni opus, pod katerega je podpisan Zajc, ki bi bil pred dnevi, 28. oktobra, dopolnil 90 let, vendarle pomembno presega poezijo za odrasle. Zajc je bil namreč tudi občutljiv pesnik za otroke, napisal je lepo število tehtnih esejev, no, z vidika zgodovine slovenske literature pa je najbrž bilo še posebej signifikantno njegovo dramsko pisanje. Od zgodnjih šestdesetih, ko je ustvaril svojo prvo igro, Otroka reke, pa tako rekoč do konca življenja, ko je snoval svoje zadnje delo, nedokončano dramsko besedilo Jagababa, se je Zajc posvečal ustvarjanju za oder. In prav tej plati njegove umetnosti smo se posvetili v tokratnem Kulturnem fokusu. Po labirintu Zajčeve dramatike smo se gibali s pomočjo naše tokratne gostje, literarne zgodovinarke in urednice pri Slovenski matici dr. Ignacije Fridl Jarc, ki je o Zajčevi dramatiki nedavno predavala na posebnem simpoziju, ki so ga v počastitev umetnikove devetdesetletnice organizirali ZRC SAZU, založba Beletrina in Slovenska matica. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: RTV SLO - foto BoBo http://www.rtvslo.si/podcast Fri, 01 Nov 2019 19:00:00 +0000 Igre Daneta Zajca V Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani so pred dnevi odprli razstavo del, ki jih je baron Žiga Zois hranil v knjižnici, tudi središču razsvetljenke kulture na Slovenskem. Knjižnica, ki po številu knjig ni bila največja med knjižnimi zbirkami, je bila pa ena najbolj pomembnih v drugi polovici 18. stoletja in pozneje, je predstavljala zbirateljski projekt enega samega človeka. O Žigi Zoisu, od smrti katerega letos mineva 200 let, v oddaji Kulturni fokus avtorja razstave dr. Sonja Svoljšak, ki je skrbnica celotne Zoisove zbirke in dr. Luka Vidmar z Znanstveno raziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Z njima se bo pogovarjala Magda Tušar. videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/10/18/KulturnifokusLJ_2902931.mp3 RTVSLO – Prvi 3016 clean V Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani so pred dnevi odprli razstavo del, ki jih je baron Žiga Zois hranil v knjižnici, tudi središču razsvetljenke kulture na Slovenskem. Knjižnica, ki po številu knjig ni bila največja med knjižnimi zbirkami, je bila pa ena najbolj pomembnih v drugi polovici 18. stoletja in pozneje, je predstavljala zbirateljski projekt enega samega človeka. O Žigi Zoisu, od smrti katerega letos mineva 200 let, v oddaji Kulturni fokus avtorja razstave dr. Sonja Svoljšak, ki je skrbnica celotne Zoisove zbirke in dr. Luka Vidmar z Znanstveno raziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Z njima se bo pogovarjala Magda Tušar. http://www.rtvslo.si/podcast Fri, 18 Oct 2019 18:00:00 +0000 Žiga Zois Za krščansko prebivalstvo Egipta sta se zgodovinska in arheološka stroka v preteklosti zanimali veliko manj, kot za staroegipčansko kulturo, čeprav so Kopti, tudi dandanes etnično verska manjšina in ena največjih krščanskih skupnosti na Bližnjem vzhodu, potomci starih Egipčanov. V Narodnem muzeju Slovenije že od konca 19. stoletja hranijo koptske tkanine, ki jih prvič strnjeno predstavljajo v razstavnih prostorih na Metelkovi v Ljubljani. O tem v oddaji Kulturni fokus, v kateri bodo sodelovali vodja razstavnega projekta Darko Knez, Tomislav Kajfež in Miran Pflaum iz Narodnega muzeja Slovenije in dr.Jan Ciglenečki z Filozofske fakultete. Z njimi se bo pogovarjala Magda Tušar. videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/10/11/PrvikristjanivEgiptu4466161.mp3 RTVSLO – Prvi 3020 clean Za krščansko prebivalstvo Egipta sta se zgodovinska in arheološka stroka v preteklosti zanimali veliko manj, kot za staroegipčansko kulturo, čeprav so Kopti, tudi dandanes etnično verska manjšina in ena največjih krščanskih skupnosti na Bližnjem vzhodu, potomci starih Egipčanov. V Narodnem muzeju Slovenije že od konca 19. stoletja hranijo koptske tkanine, ki jih prvič strnjeno predstavljajo v razstavnih prostorih na Metelkovi v Ljubljani. O tem v oddaji Kulturni fokus, v kateri bodo sodelovali vodja razstavnega projekta Darko Knez, Tomislav Kajfež in Miran Pflaum iz Narodnega muzeja Slovenije in dr.Jan Ciglenečki z Filozofske fakultete. Z njimi se bo pogovarjala Magda Tušar. http://www.rtvslo.si/podcast Fri, 11 Oct 2019 18:00:00 +0000 Prvi kristjani v Egiptu Severno od Avstralije, tam nekje, kjer se indonezijski arhipelag sreča z otoki Melanezije, leži Nova Gvineja, z 800 tisoč kvadratnimi kilometri površine drugi največji otok na svetu, na katerem živi kakih 11 milijonov ljudi. Politično je otok razdeljen; njegova zahodna polovica pripada Indoneziji, vzhodna pa je od leta 1975 samostojna država – Papua Nova Gvineja. Za obe polovici velja, da sta zaradi gostih priobalnih gozdov mangrov, zaradi obsežnih močvirij in deževnega tropskega gozda, ki je dom več kot petim odstotkom vseh živalskih in rastlinskih vrst na planetu, pa tudi zaradi visokega osrednjega gorovja, ki otok preči v smeri zahod–vzhod in se mestoma pne više od Mont Blanca, izredno težko prehodni. Z vidika sodobnih državnih administracij je to slej ko prej zelo problematično, če ste znanstvenik humanistične provenience, na primer lingvist ali antropolog, pa tamkajšnja zahtevna topografija lahko predstavlja nenavaden in dragocen dar. Geografske značilnosti Nove Gvineje so namreč pomembno prispevale k temu, da se je na otoku, ki so ga prvi ljudje najverjetneje naselili že pred 50 tisoč leti, v počasnem toku časa oblikovalo kakih 1000 različnih plemenskih skupnosti, ki govorijo skoraj toliko različnih jezikov. In če pomislimo, da na vsem svetu danes obstaja samo kakih 5000 jezikov, je hitro jasno, da jih jezikoslovci kar petino lahko srečajo tam, v sicer težko dostopnih gorskih dolinah, močvirjih in džunglah Nove Gvineje. Nič manj pa ni ta otok zanimiv za antropologe. Zaradi splošne odmaknjenosti Nove Gvineje so se v tamkajšnjih plemenskih družbah do danes ohranili številni običaji, navade, verovanja, strukture medčloveških odnosov in vsakdanje materialne prakse, ki nam po eni strani pomagajo sklepati, kako so živeli naši lastni predniki, po drugi plati pa nam pomagajo ugledati neverjetno moč, rodovitnost, iznajdljivost in dostojanstvo, inherentno sleherni človeški kulturi, ki pač povezuje posameznike in posameznice, osmišljuje njihovo življenjsko izkušnjo in jim omogoča preživetje. In prav kulturnemu bogastvu novogvinejskih plemenskih družb smo se posvetili v tokratnem Kulturnem fokusu, v katerem smo pred mikrofonom gostili dr. Boruta Telbana, antropologa, ki že dobrih trideset let raziskuje na Papui Novi Gvineji. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: svečanost s plesom na Papui Novi Gvineji (ianknabel66 ; Pixabay) videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/10/03/BorutTelbanZmobilnimitelefonisoklicalisvojemrtveinjihprosilinajjimpoljejodenar.4453013.mp3 RTVSLO – Prvi 3407 clean Severno od Avstralije, tam nekje, kjer se indonezijski arhipelag sreča z otoki Melanezije, leži Nova Gvineja, z 800 tisoč kvadratnimi kilometri površine drugi največji otok na svetu, na katerem živi kakih 11 milijonov ljudi. Politično je otok razdeljen; njegova zahodna polovica pripada Indoneziji, vzhodna pa je od leta 1975 samostojna država – Papua Nova Gvineja. Za obe polovici velja, da sta zaradi gostih priobalnih gozdov mangrov, zaradi obsežnih močvirij in deževnega tropskega gozda, ki je dom več kot petim odstotkom vseh živalskih in rastlinskih vrst na planetu, pa tudi zaradi visokega osrednjega gorovja, ki otok preči v smeri zahod–vzhod in se mestoma pne više od Mont Blanca, izredno težko prehodni. Z vidika sodobnih državnih administracij je to slej ko prej zelo problematično, če ste znanstvenik humanistične provenience, na primer lingvist ali antropolog, pa tamkajšnja zahtevna topografija lahko predstavlja nenavaden in dragocen dar. Geografske značilnosti Nove Gvineje so namreč pomembno prispevale k temu, da se je na otoku, ki so ga prvi ljudje najverjetneje naselili že pred 50 tisoč leti, v počasnem toku časa oblikovalo kakih 1000 različnih plemenskih skupnosti, ki govorijo skoraj toliko različnih jezikov. In če pomislimo, da na vsem svetu danes obstaja samo kakih 5000 jezikov, je hitro jasno, da jih jezikoslovci kar petino lahko srečajo tam, v sicer težko dostopnih gorskih dolinah, močvirjih in džunglah Nove Gvineje. Nič manj pa ni ta otok zanimiv za antropologe. Zaradi splošne odmaknjenosti Nove Gvineje so se v tamkajšnjih plemenskih družbah do danes ohranili številni običaji, navade, verovanja, strukture medčloveških odnosov in vsakdanje materialne prakse, ki nam po eni strani pomagajo sklepati, kako so živeli naši lastni predniki, po drugi plati pa nam pomagajo ugledati neverjetno moč, rodovitnost, iznajdljivost in dostojanstvo, inherentno sleherni človeški kulturi, ki pač povezuje posameznike in posameznice, osmišljuje njihovo življenjsko izkušnjo in jim omogoča preživetje. In prav kulturnemu bogastvu novogvinejskih plemenskih družb smo se posvetili v tokratnem Kulturnem fokusu, v katerem smo pred mikrofonom gostili dr. Boruta Telbana, antropologa, ki že dobrih trideset let raziskuje na Papui Novi Gvineji. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: svečanost s plesom na Papui Novi Gvineji (ianknabel66 ; Pixabay) http://www.rtvslo.si/podcast Fri, 04 Oct 2019 18:00:00 +0000 Borut Telban: "Z mobilnimi telefoni so klicali svoje mrtve in jih prosili, naj jim pošljejo denar.” 27. septembra 1904 se je v Svetem Juriju ob Ščavnici rodil Edvard Kocbek, ena najbolj markantnih, nenavadnih in notranje protislovnih, tudi kontroverznih osebnosti slovenskega dvajsetega stoletja. Saj vemo: Kocbekov angažma v javnem, predvsem političnem življenju – pa naj gre za njegov spopad s predvojnim klerikalizmom, za njegovo medvojno sodelovanje v vodstvu narodnoosvobodilnega gibanja ali za njegovo povojno oporečništvo – še zdaj buri duhove in nas napeljuje h kritičnemu soočanju z minulim stoletjem in z omejujočo, izrazito izključevalno–antagonistično ideološko strukturiranostjo slovenske družbe. Toda to ne pomeni, da smo tudi tokratni Kulturni fokus posvetili pretehtavanju Kocbekovih političnih odločitev. Kolikor nas Kocbek danes zanima predvsem ali celo skoraj izključno kot človek, ki se je, zvest le svojemu, idiosinkratičnemu svetovnonazorskemu prepričanju, vse življenje donkihotsko boril z ideološkimi mlini vseh vrst in barv, v slepo pego pozornosti pač pehamo tisti del njegove zapuščine, ki bi pravzaprav utegnil biti najpomembnejši, najtrajnejši, najbolj dragocen – njegovo poezijo. Zato smo tokrat pregledali njegov pesniški opus, ki je nastajal od zgodnjih tridesetih do poznih sedemdesetih let 20. stoletja. V tem kontekstu smo se spraševali, katere teme Kocbeka–pesnika zaposlujejo, h katerim vprašanjem se, nepomirjen, v svojih pesmih vedno znova vrača, v kakšnem jeziku oziroma slogu to počne in, ne nazadnje, kako je zaznamoval druge slovenske pesnike in pesnice 20. in tudi že 21. stoletja. Odgovore nam je pomagala iskati literarna zgodovinarka dr. Irena Novak Popov. Z njo se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: spomenik Edvardu Kocbeku v ljubljanskem Tivoliju (Goran Dekleva) videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/09/26/Pesemjenajboljuinkovitopremagovanjezla.4439536.mp3 RTVSLO – Prvi 3307 clean 27. septembra 1904 se je v Svetem Juriju ob Ščavnici rodil Edvard Kocbek, ena najbolj markantnih, nenavadnih in notranje protislovnih, tudi kontroverznih osebnosti slovenskega dvajsetega stoletja. Saj vemo: Kocbekov angažma v javnem, predvsem političnem življenju – pa naj gre za njegov spopad s predvojnim klerikalizmom, za njegovo medvojno sodelovanje v vodstvu narodnoosvobodilnega gibanja ali za njegovo povojno oporečništvo – še zdaj buri duhove in nas napeljuje h kritičnemu soočanju z minulim stoletjem in z omejujočo, izrazito izključevalno–antagonistično ideološko strukturiranostjo slovenske družbe. Toda to ne pomeni, da smo tudi tokratni Kulturni fokus posvetili pretehtavanju Kocbekovih političnih odločitev. Kolikor nas Kocbek danes zanima predvsem ali celo skoraj izključno kot človek, ki se je, zvest le svojemu, idiosinkratičnemu svetovnonazorskemu prepričanju, vse življenje donkihotsko boril z ideološkimi mlini vseh vrst in barv, v slepo pego pozornosti pač pehamo tisti del njegove zapuščine, ki bi pravzaprav utegnil biti najpomembnejši, najtrajnejši, najbolj dragocen – njegovo poezijo. Zato smo tokrat pregledali njegov pesniški opus, ki je nastajal od zgodnjih tridesetih do poznih sedemdesetih let 20. stoletja. V tem kontekstu smo se spraševali, katere teme Kocbeka–pesnika zaposlujejo, h katerim vprašanjem se, nepomirjen, v svojih pesmih vedno znova vrača, v kakšnem jeziku oziroma slogu to počne in, ne nazadnje, kako je zaznamoval druge slovenske pesnike in pesnice 20. in tudi že 21. stoletja. Odgovore nam je pomagala iskati literarna zgodovinarka dr. Irena Novak Popov. Z njo se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: spomenik Edvardu Kocbeku v ljubljanskem Tivoliju (Goran Dekleva) http://www.rtvslo.si/podcast Fri, 27 Sep 2019 18:00:00 +0000 “Pesem je najbolj učinkovito premagovanje zla.” Nedavno se je končal nacionalni bienalni festival najboljših slovenskih lutkovnih predstav. Žirijo je najbolj navdušila animirana pripoved s kredno risbo Nekje drugje, ki klasične, tradicionalne elemente združuje z uporabo novih tehnologij, tematsko izhodišče pa je otroško doživljanje vojne. Režiser predstave Tin Grabnar, ki je v Lutkovnem gledališču Ljubljana navdušil tudi s sodobno interpretacijo Martina Krpana, je eden izmed ustvarjalcev, ki z animirano formo presegajo zamejitve v uprizoritveni umetnosti. V svetu lutk se vedno pogosteje brišejo meje med različnimi gledališkimi, plesnimi, cirkuškimi, glasbenimi, zvočnimi, vizualnimi, filmskimi in drugimi izrazi in oblikami, mistična, arhaična čarobnost pa se v intermedijskem prostoru meša z novimi tehnologijami. V oddaji Kulturni fokus tokrat o razsežnostih lutkovnega z Alenko Pirjevec, ki je na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo magisterij opravila tik pred tem, preden je lutkovni medij osvojila hibridizacija z vizualno resničnostjo. Z Magdo Tušar se bosta podali v čase jamskih senčnih animacij in se ustavili v imaginarni pokrajini lutk današnjega dne. videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/09/17/Odsenckamnovinglinedovirtualneimaginacije4427440.mp3 RTVSLO – Prvi 3333 clean Nedavno se je končal nacionalni bienalni festival najboljših slovenskih lutkovnih predstav. Žirijo je najbolj navdušila animirana pripoved s kredno risbo Nekje drugje, ki klasične, tradicionalne elemente združuje z uporabo novih tehnologij, tematsko izhodišče pa je otroško doživljanje vojne. Režiser predstave Tin Grabnar, ki je v Lutkovnem gledališču Ljubljana navdušil tudi s sodobno interpretacijo Martina Krpana, je eden izmed ustvarjalcev, ki z animirano formo presegajo zamejitve v uprizoritveni umetnosti. V svetu lutk se vedno pogosteje brišejo meje med različnimi gledališkimi, plesnimi, cirkuškimi, glasbenimi, zvočnimi, vizualnimi, filmskimi in drugimi izrazi in oblikami, mistična, arhaična čarobnost pa se v intermedijskem prostoru meša z novimi tehnologijami. V oddaji Kulturni fokus tokrat o razsežnostih lutkovnega z Alenko Pirjevec, ki je na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo magisterij opravila tik pred tem, preden je lutkovni medij osvojila hibridizacija z vizualno resničnostjo. Z Magdo Tušar se bosta podali v čase jamskih senčnih animacij in se ustavili v imaginarni pokrajini lutk današnjega dne. http://www.rtvslo.si/podcast Fri, 20 Sep 2019 18:00:00 +0000 Od senc, kamnov in gline do virtualne imaginacije Fizična predmetnost, ki nas obkroža, ni le svet mrtvih stvari, ki ima ekonomsko, tržno vrednost, pač pa je velikokrat naše simbolno orodje, s katerim tkemo vezi z družbenim svetom. Z njo pripovedujemo geografijo in zgodovino naših življenj, vanjo so vpisani spomini, identitete in čustva. V oddaji Kulturni fokus bomo preko predmetov in z njimi povezanih obredov, razmišljali o skupnih občutenjih preteklosti, hrepenenjih v nekdanji državi » na čakanju« pred vrati obljubljenega Zahoda, današnji fetišizaciji objektov iz nekdanjega socialističnega sveta, kako danes s predmeti gradimo kolektive in kakšna je emocionalna navezanost nanje. V oddaji Kulturni fokus bomo slišali razmisleke dr. Tanje Petrović z Inštituta za kulturne in spominske študije, dr. Renate Salecl z Inštituta za kriminologijo ljubljanske Pravne fakultete in vizualne umetnice Tanje Radež. Vse sogovornice so sodelovale na avgustovskem festivalu Mladi levi, katerega izhodišče jer bil čustveni materializem. videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/09/13/Fizinapredmetnostinustva4422399.mp3 RTVSLO – Prvi 3097 clean Fizična predmetnost, ki nas obkroža, ni le svet mrtvih stvari, ki ima ekonomsko, tržno vrednost, pač pa je velikokrat naše simbolno orodje, s katerim tkemo vezi z družbenim svetom. Z njo pripovedujemo geografijo in zgodovino naših življenj, vanjo so vpisani spomini, identitete in čustva. V oddaji Kulturni fokus bomo preko predmetov in z njimi povezanih obredov, razmišljali o skupnih občutenjih preteklosti, hrepenenjih v nekdanji državi » na čakanju« pred vrati obljubljenega Zahoda, današnji fetišizaciji objektov iz nekdanjega socialističnega sveta, kako danes s predmeti gradimo kolektive in kakšna je emocionalna navezanost nanje. V oddaji Kulturni fokus bomo slišali razmisleke dr. Tanje Petrović z Inštituta za kulturne in spominske študije, dr. Renate Salecl z Inštituta za kriminologijo ljubljanske Pravne fakultete in vizualne umetnice Tanje Radež. Vse sogovornice so sodelovale na avgustovskem festivalu Mladi levi, katerega izhodišče jer bil čustveni materializem. http://www.rtvslo.si/podcast Fri, 13 Sep 2019 18:00:00 +0000 Fizična predmetnost in čustva Habent sua fata libelli, knjige imajo svojo usodo, je pred slabima dvema tisočletjema zatrdil Terencijan Maver, pri čemer je starorimski učenjak to usodo tesno povezal z bralkami in bralci, njihovimi interpretativnimi zmožnostmi. Danes pa bi menda lahko dodali, da tu igra svojo nemajhno vlogo tudi nenehno spreminjajoči se okus bralske javnosti. Da resnično nikoli ne moremo z zanesljivostjo napovedati, kaj se bo v hitrem toku časa zgodilo s tem ali onim naslovom, lahko precej dobro vidimo ob pesniškem opusu Otona Župančiča. Če so bile namreč Župančičeve zbirke poezije za odrasle – tu govorimo o knjigah Čaša opojnosti, Čez plan, Samogovori, V zarje Vidove in Zimzelen pod snegom – dolgo v samem osrčju slovenskega nacionalnega literarnega kanona, če smo jih torej vrsto let vneto brali, citirali in analizirali, jih danes, tak je vsaj vtis, le še malokdo vzame v roke. In kolikor Župančiča leta 2019 beremo, to slej ko prej počnemo zahvaljujoč njegovemu Cicibanu, Pisanicam in drugim delom otroške oziroma mladinske poezije. Da Župančičeva zvezda danes sveti bolj bledo kakor nekdaj, po svoje potrjuje tudi dejstvo, da je junijska sedemdesetletnica pesnikove smrti minila precej neopazno, brez priložnostnih ponatisov njegovih knjig, brez pesniku posvečenih strokovnih simpozijev, celo brez spominskih literarnih branj. Kaj se je torej zgodilo? Zakaj se zdi, da nas Župančičevo literarno ustvarjanje leta 2019 nagovarja s tišjim glasom, kakor poprej? In če pristajamo na ta molk, na to pozabo, čemu se pravzaprav odrekamo, katere trajne odlike Župančičeve umetnosti potiskamo v slepo pego? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili literarno zgodovinarko in predavateljico na Oddelku za slovenistiko ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Darja Pavlič. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Oton Župančič (Wikipedia, javna last) videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/09/05/Otonupaniznanineznanec4410988.mp3 RTVSLO – Prvi 2940 clean Habent sua fata libelli, knjige imajo svojo usodo, je pred slabima dvema tisočletjema zatrdil Terencijan Maver, pri čemer je starorimski učenjak to usodo tesno povezal z bralkami in bralci, njihovimi interpretativnimi zmožnostmi. Danes pa bi menda lahko dodali, da tu igra svojo nemajhno vlogo tudi nenehno spreminjajoči se okus bralske javnosti. Da resnično nikoli ne moremo z zanesljivostjo napovedati, kaj se bo v hitrem toku časa zgodilo s tem ali onim naslovom, lahko precej dobro vidimo ob pesniškem opusu Otona Župančiča. Če so bile namreč Župančičeve zbirke poezije za odrasle – tu govorimo o knjigah Čaša opojnosti, Čez plan, Samogovori, V zarje Vidove in Zimzelen pod snegom – dolgo v samem osrčju slovenskega nacionalnega literarnega kanona, če smo jih torej vrsto let vneto brali, citirali in analizirali, jih danes, tak je vsaj vtis, le še malokdo vzame v roke. In kolikor Župančiča leta 2019 beremo, to slej ko prej počnemo zahvaljujoč njegovemu Cicibanu, Pisanicam in drugim delom otroške oziroma mladinske poezije. Da Župančičeva zvezda danes sveti bolj bledo kakor nekdaj, po svoje potrjuje tudi dejstvo, da je junijska sedemdesetletnica pesnikove smrti minila precej neopazno, brez priložnostnih ponatisov njegovih knjig, brez pesniku posvečenih strokovnih simpozijev, celo brez spominskih literarnih branj. Kaj se je torej zgodilo? Zakaj se zdi, da nas Župančičevo literarno ustvarjanje leta 2019 nagovarja s tišjim glasom, kakor poprej? In če pristajamo na ta molk, na to pozabo, čemu se pravzaprav odrekamo, katere trajne odlike Župančičeve umetnosti potiskamo v slepo pego? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili literarno zgodovinarko in predavateljico na Oddelku za slovenistiko ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Darja Pavlič. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Oton Župančič (Wikipedia, javna last) http://www.rtvslo.si/podcast Fri, 06 Sep 2019 18:00:00 +0000 Oton Župančič, znani neznanec Čeprav so zahodno kiprastvo v dvajsetem stoletju globoko zaznamovali genialni umetniki, kot so na primer Constantin Brâncuşi, Alberto Giacometti ali Henry Moore, smemo domnevati, da je kiparska umetnost v idealnih miselnih predstavah večine Evropejcev še vedno kar najtesneje povezana s skulpturami grško-rimske antike. To menda ni posebej presenetljivo, saj se zdi, da so kiparji iz Sredozemskega bazena pred dvema tisočletjema in več oblikovali nabor oblikovalsko-tehničnih postopkov, prepoznavnih motivov pa tudi lepotnih idealov, ki so nato določali horizont možnega v kiparski umetnosti vse tja do Rodina in Meštrovića. Toda: kakšen je v tem kontekstu pravzaprav prispevek stare Grčije in kakšen starega Rima? Je eno kiparsko tradicijo sploh možno ločiti od druge? Je mogoče reči, da so bili v polju kiparskega ustvarjanja izvirni genialci Grki, Rimljani pa le spretni posredniki – ali pa ta stereotip ne zdrži resnega premisleka? Ali je čar rimske skulpture po vseh preobratih dvajsetega stoletja naposled začel bledeti? – Odgovore na ta in druga sorodna vprašanja lahko začnemo iskati na razstavi Roma Aeterna: mojstrovine rimskega kiparstva iz Fundacije Dina in Erneste Santarelli, ki je v začetku tega poletja odprla vrata v Narodnem muzeju Slovenije v Ljubljani, iskali pa smo jih tudi v tokratnem Kulturnem fokusu. Pred mikrofonom smo namreč gostili Barbaro Ravnik, direktorico Narodnega muzeja Slovenije, in umetnostnega zgodovinarja, dr. Ferdinanda Šerbelja, da bi v pogovoru z njima bolje ugledali tako rimsko kiparstvo nasploh kakor tudi razstavo o večnem čaru rimskega kiparstva posebej. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: utrinek z razstave Roma Aeterna: mojstrovine rimskega kiparstva iz Fundacije Dina in Erneste Santarelli v Narodnem muzeju Slovenije (Blaž Gutman, Narodni muzej Slovenije) videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/08/26/Veniarrimskegakiparstva4396164.mp3 RTVSLO – Prvi 3008 clean Čeprav so zahodno kiprastvo v dvajsetem stoletju globoko zaznamovali genialni umetniki, kot so na primer Constantin Brâncuşi, Alberto Giacometti ali Henry Moore, smemo domnevati, da je kiparska umetnost v idealnih miselnih predstavah večine Evropejcev še vedno kar najtesneje povezana s skulpturami grško-rimske antike. To menda ni posebej presenetljivo, saj se zdi, da so kiparji iz Sredozemskega bazena pred dvema tisočletjema in več oblikovali nabor oblikovalsko-tehničnih postopkov, prepoznavnih motivov pa tudi lepotnih idealov, ki so nato določali horizont možnega v kiparski umetnosti vse tja do Rodina in Meštrovića. Toda: kakšen je v tem kontekstu pravzaprav prispevek stare Grčije in kakšen starega Rima? Je eno kiparsko tradicijo sploh možno ločiti od druge? Je mogoče reči, da so bili v polju kiparskega ustvarjanja izvirni genialci Grki, Rimljani pa le spretni posredniki – ali pa ta stereotip ne zdrži resnega premisleka? Ali je čar rimske skulpture po vseh preobratih dvajsetega stoletja naposled začel bledeti? – Odgovore na ta in druga sorodna vprašanja lahko začnemo iskati na razstavi Roma Aeterna: mojstrovine rimskega kiparstva iz Fundacije Dina in Erneste Santarelli, ki je v začetku tega poletja odprla vrata v Narodnem muzeju Slovenije v Ljubljani, iskali pa smo jih tudi v tokratnem Kulturnem fokusu. Pred mikrofonom smo namreč gostili Barbaro Ravnik, direktorico Narodnega muzeja Slovenije, in umetnostnega zgodovinarja, dr. Ferdinanda Šerbelja, da bi v pogovoru z njima bolje ugledali tako rimsko kiparstvo nasploh kakor tudi razstavo o večnem čaru rimskega kiparstva posebej. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: utrinek z razstave Roma Aeterna: mojstrovine rimskega kiparstva iz Fundacije Dina in Erneste Santarelli v Narodnem muzeju Slovenije (Blaž Gutman, Narodni muzej Slovenije) http://www.rtvslo.si/podcast Fri, 30 Aug 2019 18:00:00 +0000 Večni čar rimskega kiparstva Kamnita gradišča, kaštelirji, ki so odraz nekdaj enovite kulture na geografsko nekoliko težje dostopnih vzpetinah Slovenije in Hrvaške, so dandanes ostaline, ki ne privabljajo le raziskovalcev, pač pa takšna arheološka najdišča navdihujejo tudi umetnike in prebivalce, da se na ustvarjalen način posvetijo dediščini preteklosti v naseljih, ki so bila nekdaj obdana s kamnitim obzidjem. Tako počasi nastaja Dežela kaštelirjev, kamor sodi tudi slikoviti Štanjel, kjer te dni poteka arheološki, etnobotanični in glasbeni festival Gledanica. videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/08/23/Zvonostgradi4394246.mp3 RTVSLO – Prvi 3326 clean Kamnita gradišča, kaštelirji, ki so odraz nekdaj enovite kulture na geografsko nekoliko težje dostopnih vzpetinah Slovenije in Hrvaške, so dandanes ostaline, ki ne privabljajo le raziskovalcev, pač pa takšna arheološka najdišča navdihujejo tudi umetnike in prebivalce, da se na ustvarjalen način posvetijo dediščini preteklosti v naseljih, ki so bila nekdaj obdana s kamnitim obzidjem. Tako počasi nastaja Dežela kaštelirjev, kamor sodi tudi slikoviti Štanjel, kjer te dni poteka arheološki, etnobotanični in glasbeni festival Gledanica. http://www.rtvslo.si/podcast Fri, 23 Aug 2019 18:00:00 +0000 Zvočnost gradišč V oddaji Kulturni fokus bomo na hitro prehodili različne zgodovinsko – kulturne kontekste krajev ob Muri, ki so pomembni za jezikovno ustvarjalnost. Leposlovna, strokovna in publicistična beseda Prekmurja je bila namreč vse do procesov jezikovno – kulturne integracije in centralistične jezikovne politike po upravno - politični priključitvi slovenskemu prostoru, pisana v prekmurskem knjižnem jeziku. Prisluhnite pogovoru o dragoceni duhovni doti, ki jo je novi geografski karti Slovenije, z literaturo in drugimi kulturnimi izrazi, pred 100 leti dala nova, pridružena pokrajina. S tem področjem se raziskovalno ukvarja publicist in literarni zgodovinar Franci Just, ki se je Magdi Tušar pridružil v studiu v Murski Soboti. videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/08/16/KnjievnostPrekmurja4386736.mp3 RTVSLO – Prvi 3374 clean V oddaji Kulturni fokus bomo na hitro prehodili različne zgodovinsko – kulturne kontekste krajev ob Muri, ki so pomembni za jezikovno ustvarjalnost. Leposlovna, strokovna in publicistična beseda Prekmurja je bila namreč vse do procesov jezikovno – kulturne integracije in centralistične jezikovne politike po upravno - politični priključitvi slovenskemu prostoru, pisana v prekmurskem knjižnem jeziku. Prisluhnite pogovoru o dragoceni duhovni doti, ki jo je novi geografski karti Slovenije, z literaturo in drugimi kulturnimi izrazi, pred 100 leti dala nova, pridružena pokrajina. S tem področjem se raziskovalno ukvarja publicist in literarni zgodovinar Franci Just, ki se je Magdi Tušar pridružil v studiu v Murski Soboti. http://www.rtvslo.si/podcast Fri, 16 Aug 2019 18:00:00 +0000 Književnost Prekmurja Priznajmo si, z modernistično likovno umetnostjo imamo – več kot stoletje po njenem vzniku – še vedno težave. Čeprav smo se v šolskih klopeh naučili, da so Picasso in Dalí, Kandinski in Malevič, Rothko in Pollock, Giacometti in Brâncuşi veliki umetniki, pravi geniji dvajsetega stoletja, nam to načelno védenje le malo pomaga, ko stojimo neposredno pred njihovimi deli. Kako jih gledati, kako jih analizirati, kako intepretirati? Če nam namreč starejša likovna dela praviloma ponujajo kopico nelikovnih opornih točk za razumevanje likovne umetnine – pomislimo samo na zlahka prepoznavne svetopisemske motive od Giotta do Michelangela ali na tradicijo avtoportreta od Dürerja do Rembrandta –, je s slikarstvom in kiparstvom 20. stoletja drugače. Kdo, na primer, so Picassove Avignonske gospodične? Kaj sploh predstavlja Malevičev Črni kvadrat? In kako si pomagati z naslovom, kakršen je Kompozicija VII Vasilija Kandinskega? – Očitno si je treba pot v to umetnost utreti z drugačnimi prijemi. Toda s katerimi? – Eno izmed možnosti v tem smislu ponuja slikar in filozof, profesor za likovno teorijo na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani, akad. dr. Jožef Muhovič, ki je pred nedavnim pri Inštitutu Nove revije izdal obsežno monografijo Vidno in nevidno, ob kateri se bralke in bralci lahko seznanimo z osnovami tako imenovane formalne likovne analize, ki naj bi nam pomagala streti interpretativno še tako trde orehe likovne umetnosti. Kako se torej lotiti modernističnega (pa tudi nekoliko starejšega) slikarstva s pomočjo formalne likovne analize, smo v pogovoru z dr. Muhovičem preverjali v tokratnem Kulturnem fokusu. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: suprematistična dela Kazimirja Maleviča na razstavi v Peterburgu, 1915 (Wikipedia, javna last) videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/08/08/Vidnoinnevidno4378465.mp3 RTVSLO – Prvi 3340 clean Priznajmo si, z modernistično likovno umetnostjo imamo – več kot stoletje po njenem vzniku – še vedno težave. Čeprav smo se v šolskih klopeh naučili, da so Picasso in Dalí, Kandinski in Malevič, Rothko in Pollock, Giacometti in Brâncuşi veliki umetniki, pravi geniji dvajsetega stoletja, nam to načelno védenje le malo pomaga, ko stojimo neposredno pred njihovimi deli. Kako jih gledati, kako jih analizirati, kako intepretirati? Če nam namreč starejša likovna dela praviloma ponujajo kopico nelikovnih opornih točk za razumevanje likovne umetnine – pomislimo samo na zlahka prepoznavne svetopisemske motive od Giotta do Michelangela ali na tradicijo avtoportreta od Dürerja do Rembrandta –, je s slikarstvom in kiparstvom 20. stoletja drugače. Kdo, na primer, so Picassove Avignonske gospodične? Kaj sploh predstavlja Malevičev Črni kvadrat? In kako si pomagati z naslovom, kakršen je Kompozicija VII Vasilija Kandinskega? – Očitno si je treba pot v to umetnost utreti z drugačnimi prijemi. Toda s katerimi? – Eno izmed možnosti v tem smislu ponuja slikar in filozof, profesor za likovno teorijo na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani, akad. dr. Jožef Muhovič, ki je pred nedavnim pri Inštitutu Nove revije izdal obsežno monografijo Vidno in nevidno, ob kateri se bralke in bralci lahko seznanimo z osnovami tako imenovane formalne likovne analize, ki naj bi nam pomagala streti interpretativno še tako trde orehe likovne umetnosti. Kako se torej lotiti modernističnega (pa tudi nekoliko starejšega) slikarstva s pomočjo formalne likovne analize, smo v pogovoru z dr. Muhovičem preverjali v tokratnem Kulturnem fokusu. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: suprematistična dela Kazimirja Maleviča na razstavi v Peterburgu, 1915 (Wikipedia, javna last) http://www.rtvslo.si/podcast Fri, 09 Aug 2019 19:05:00 +0000 Vidno in nevidno V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse. videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/08/02/Starorimskooblaenje4373450.mp3 RTVSLO – Prvi 3044 clean V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse. http://www.rtvslo.si/podcast Fri, 02 Aug 2019 18:00:00 +0000 Starorimsko oblačenje Pred slabimi štirimi tisočletji so iz step srednje Azije prek gora današnjega Afganistana in Pakistana v ravnice ob zgornjem toku reke Ind začela prihajati plemena, ki jim je zgodovina nadela skupno ime: Indo-Arijci. Ti prišleki sicer niso bili prav številni, niti niso stopali v prazen prostor – v širšem porečju Inda so takrat pač že kakih tisoč let obstajala velika mesta, kakršna sta bila Harappa in Mohenjo Daro. Kljub temu so Indo-Arijci uspeli v nekaj stoletjih podobo Indije povsem preoblikovati. S seboj so namreč prinesli jezik, verjetja, običaje in navade pa specifično strukturo socialnih odnosov ter, ne nazadnje, elemente materialne kulture, ki so v vsega nekaj stoletjih izbrisali večino tistega, kar je na Podcelini obstajalo poprej. Ključni dosežki klasične indijske civilizacije v poljih mitologije, religije, filozofije, umetnosti in znanosti tako izraščajo natanko iz kulture, ki so jo prinesli in v ravnicah severne Indije potem naprej razvijali Indo-Arijci. Kdo so torej bili ti ljudje? Kako so živeli? V kaj so verjeli, kaj so mislili in kako so to počeli? – Glede na morje časa, ki nas loči od njihovega sveta, bi bilo utemeljeno pomisliti, da na tovrstna vprašanja ne bomo nikoli mogli dobro odgovoriti, a ni čisto tako. Indo-Arijci se nam namreč presenetljivo jasno in zgovorno razkrivajo v Vedah, v obsežnem korpusu starih svetih besedil. In prav Vedam, njihovi jezikovni in vsebinski podobi smo se posvetili v tokratnem Kulturnem fokusu. Pri tem nam je pomagal nekdo, ki zna ta besedila dejansko brati. V izvirniku. Pred mikrofonom smo gostili dr. Luko Repanška, predavatelja indoevropskega primerjalnega jezikoslovja na Oddelku za primerjalno in splošno jezikoslovje ljubljanske Filozofske fakultete in avtorja berila vedske proze Bogovi in asure so se dajali. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: rokopis Rigvede (Wikipedia; javna last) videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/07/26/StaroindijskeVede4368063.mp3 RTVSLO – Prvi 3407 clean Pred slabimi štirimi tisočletji so iz step srednje Azije prek gora današnjega Afganistana in Pakistana v ravnice ob zgornjem toku reke Ind začela prihajati plemena, ki jim je zgodovina nadela skupno ime: Indo-Arijci. Ti prišleki sicer niso bili prav številni, niti niso stopali v prazen prostor – v širšem porečju Inda so takrat pač že kakih tisoč let obstajala velika mesta, kakršna sta bila Harappa in Mohenjo Daro. Kljub temu so Indo-Arijci uspeli v nekaj stoletjih podobo Indije povsem preoblikovati. S seboj so namreč prinesli jezik, verjetja, običaje in navade pa specifično strukturo socialnih odnosov ter, ne nazadnje, elemente materialne kulture, ki so v vsega nekaj stoletjih izbrisali večino tistega, kar je na Podcelini obstajalo poprej. Ključni dosežki klasične indijske civilizacije v poljih mitologije, religije, filozofije, umetnosti in znanosti tako izraščajo natanko iz kulture, ki so jo prinesli in v ravnicah severne Indije potem naprej razvijali Indo-Arijci. Kdo so torej bili ti ljudje? Kako so živeli? V kaj so verjeli, kaj so mislili in kako so to počeli? – Glede na morje časa, ki nas loči od njihovega sveta, bi bilo utemeljeno pomisliti, da na tovrstna vprašanja ne bomo nikoli mogli dobro odgovoriti, a ni čisto tako. Indo-Arijci se nam namreč presenetljivo jasno in zgovorno razkrivajo v Vedah, v obsežnem korpusu starih svetih besedil. In prav Vedam, njihovi jezikovni in vsebinski podobi smo se posvetili v tokratnem Kulturnem fokusu. Pri tem nam je pomagal nekdo, ki zna ta besedila dejansko brati. V izvirniku. Pred mikrofonom smo gostili dr. Luko Repanška, predavatelja indoevropskega primerjalnega jezikoslovja na Oddelku za primerjalno in splošno jezikoslovje ljubljanske Filozofske fakultete in avtorja berila vedske proze Bogovi in asure so se dajali. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: rokopis Rigvede (Wikipedia; javna last) http://www.rtvslo.si/podcast Fri, 26 Jul 2019 19:05:00 +0000 Staroindijske Vede V tokratnem Kulturnem fokusu smo se posvetili Literaturi. Pa ne tisti z malo, temveč oni z veliko začetnico. Danes ena osrednjih literarnih revij pri nas namreč prav letos praznuje tridesetletnico samostojnega delovanja oziroma izhajanja. V kakšnih okoliščinah se je ta revija pravzaprav pojavila na slovenski literarni sceni? S kakšnim idejno-estetskim programom je tedaj nastopila in kako je potem vplivala na spremembe v načinih branja, pisanja, mišljenja in interpretiranja literarnih del? Zakaj je revija Literatura čez čas razširila svoje delovanje tudi na področja knjižnega založništva, literarnih delavnic in prirejanja literarnih dogodkov? Kako se je soočila s spremembami, ki jih je v naše bralne navade prinesel internet, in kakšna bi navsezadnje utegnila biti srednje- pa tudi dolgoročna prihodnost papirnate publikacije v digitalni dobi? – Ta in druga sorodna vprašanja smo pretresali v pogovoru s prvim, predzadnjim in aktualnim odgovornim urednikom revije Literatura, s pisateljem Janijem Virkom, kritikom Urbanom Vovkom in pesnikom Primožem Čučnikom. Z njimi se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/07/17/LiteraturazvelikimL4360001.mp3 RTVSLO – Prvi 3378 clean V tokratnem Kulturnem fokusu smo se posvetili Literaturi. Pa ne tisti z malo, temveč oni z veliko začetnico. Danes ena osrednjih literarnih revij pri nas namreč prav letos praznuje tridesetletnico samostojnega delovanja oziroma izhajanja. V kakšnih okoliščinah se je ta revija pravzaprav pojavila na slovenski literarni sceni? S kakšnim idejno-estetskim programom je tedaj nastopila in kako je potem vplivala na spremembe v načinih branja, pisanja, mišljenja in interpretiranja literarnih del? Zakaj je revija Literatura čez čas razširila svoje delovanje tudi na področja knjižnega založništva, literarnih delavnic in prirejanja literarnih dogodkov? Kako se je soočila s spremembami, ki jih je v naše bralne navade prinesel internet, in kakšna bi navsezadnje utegnila biti srednje- pa tudi dolgoročna prihodnost papirnate publikacije v digitalni dobi? – Ta in druga sorodna vprašanja smo pretresali v pogovoru s prvim, predzadnjim in aktualnim odgovornim urednikom revije Literatura, s pisateljem Janijem Virkom, kritikom Urbanom Vovkom in pesnikom Primožem Čučnikom. Z njimi se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva http://www.rtvslo.si/podcast Fri, 19 Jul 2019 19:05:00 +0000 Literatura z velikim "L" Med imena srednjeveške preteklosti, ki so pomembno vplivala na dogajanje v Evropi - zapisana in ustno prenesena pričevanja o njihovih življenjskih zgodbah pa so zavita v legende in mite­ -, gotovo sodi ogrska, rimsko-nemška in češka kraljica Barbara Celjska, druga žena Sigismunda Luksemburškega. V književnih delih - v zgodovinopisju se je skoraj povsem izgubila - so jo doslej zaradi slabega slovesa, domnevne mističnosti, demonskosti, vampirskega značaja, nenravnosti, prešuštva, krivoverstva in agnosticizma stereotipno opisovali kot Črno kraljico. Opis njene podobe se do današnjih dni skoraj ni spremenil, zato tudi za raziskovalce ostaja skrivnostna. S popačenimi pogledi nanjo se je pred kratkim spoprijela zgodovinarka Daniela Dvořáková z Zgodovinskega inštituta Slovaške akademije znanosti v Bratislavi, ki je z upoštevanjem doslej neznanih virov o Barbari Celjski napisala knjigo ter tako popravila številne napake in krivice, ki so bile prizadejane tej resnični zgodovinski osebi. Z dvojnim doktorjem Igorjem Grdino in doktorjem Andrejem Rozmanom smo se ji posvetili v oddaji Kulturni fokus. videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/07/12/NovadognanjaoskrivnostniBarbariCeljski4355347.mp3 RTVSLO – Prvi 3182 clean Med imena srednjeveške preteklosti, ki so pomembno vplivala na dogajanje v Evropi - zapisana in ustno prenesena pričevanja o njihovih življenjskih zgodbah pa so zavita v legende in mite­ -, gotovo sodi ogrska, rimsko-nemška in češka kraljica Barbara Celjska, druga žena Sigismunda Luksemburškega. V književnih delih - v zgodovinopisju se je skoraj povsem izgubila - so jo doslej zaradi slabega slovesa, domnevne mističnosti, demonskosti, vampirskega značaja, nenravnosti, prešuštva, krivoverstva in agnosticizma stereotipno opisovali kot Črno kraljico. Opis njene podobe se do današnjih dni skoraj ni spremenil, zato tudi za raziskovalce ostaja skrivnostna. S popačenimi pogledi nanjo se je pred kratkim spoprijela zgodovinarka Daniela Dvořáková z Zgodovinskega inštituta Slovaške akademije znanosti v Bratislavi, ki je z upoštevanjem doslej neznanih virov o Barbari Celjski napisala knjigo ter tako popravila številne napake in krivice, ki so bile prizadejane tej resnični zgodovinski osebi. Z dvojnim doktorjem Igorjem Grdino in doktorjem Andrejem Rozmanom smo se ji posvetili v oddaji Kulturni fokus. http://www.rtvslo.si/podcast Fri, 12 Jul 2019 18:00:00 +0000 Nova dognanja o skrivnostni Barbari Celjski Nekako ob koncu 9. stoletja je v ravnicah vzhodne Evrope, med Baltikom in Črnim morjem, začela nastajati prva državna tvorba vzhodnih Slovanov, tako imenovana Kijevska Rusija. Ta je svoj vrhunec dosegla nekje v sredini 11. stoletja, nato je začela zlagoma slabeti, dokončno pa je propadla pod pritiskom mongolskih vdorov v 13. stoletju. Toda teh 400 let Kijevske Rusije je pustilo neizbrisen pečat v kulturni, verski in politični zgodovini slovanskega vzhoda in še danes se Belorusi, Ukrajinci in Rusi – kadar pač mislijo svojo preteklost in identiteto – sklicujejo natanko na zgodnjesrednjeveško državo v porečju Dnjepra. S čim je torej Kijevska Rusija tako zaznamovala ta prostor, da danes, v času zaostrenih odnosov med Rusijo in Ukrajino, med tamkajšnjimi intelektualci – še bolj pa menda med politiki – plamti debata o tem, čigava naj bi Kijevska Rusija pravzaprav bila, kdo si jo sme lastiti in, kajpada, kakšne politične konsekvence bi morali iz posedovanja te preteklosti potegniti v geopolitičnih razmerah zgodnjega 21. stoletja? – To je tudi bilo vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu, pri čemer pa je bil, menda razumljivo, bolj kakor na sedanjosti in politiki poudarek na preteklosti in kulturi. Pred nedavnim je namreč pri Znanstveni založbi Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani izšla knjiga Pismenost in kultura Kijevske Rusije, ki prinaša prevode in komentarje izbranih spomenikov vzhodnoslovanske pismenosti 11. stoletja. Kako je v luči teh dokumentov, zdaj prvič dostopnih v slovenščini, videti Kijevska država, smo se pogovarjali z Aljažem Glaserjem in dr. Simonom Malmenvallom, ki sta stara besedila prevedla in bogato komentirala, ter z dr. Blažem Podlesnikom, ki je za pričujočo knjigo poskrbel po uredniški plati in ji pripisal spremno besedo. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: prva stran najstarejšega ohranjenega zapisa Ruske pravde, druga polovica 13. stol. (Wikipedia; javna last) videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/07/04/PismenostinkulturaKijevskeRusije4347153.mp3 RTVSLO – Prvi 3358 clean Nekako ob koncu 9. stoletja je v ravnicah vzhodne Evrope, med Baltikom in Črnim morjem, začela nastajati prva državna tvorba vzhodnih Slovanov, tako imenovana Kijevska Rusija. Ta je svoj vrhunec dosegla nekje v sredini 11. stoletja, nato je začela zlagoma slabeti, dokončno pa je propadla pod pritiskom mongolskih vdorov v 13. stoletju. Toda teh 400 let Kijevske Rusije je pustilo neizbrisen pečat v kulturni, verski in politični zgodovini slovanskega vzhoda in še danes se Belorusi, Ukrajinci in Rusi – kadar pač mislijo svojo preteklost in identiteto – sklicujejo natanko na zgodnjesrednjeveško državo v porečju Dnjepra. S čim je torej Kijevska Rusija tako zaznamovala ta prostor, da danes, v času zaostrenih odnosov med Rusijo in Ukrajino, med tamkajšnjimi intelektualci – še bolj pa menda med politiki – plamti debata o tem, čigava naj bi Kijevska Rusija pravzaprav bila, kdo si jo sme lastiti in, kajpada, kakšne politične konsekvence bi morali iz posedovanja te preteklosti potegniti v geopolitičnih razmerah zgodnjega 21. stoletja? – To je tudi bilo vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu, pri čemer pa je bil, menda razumljivo, bolj kakor na sedanjosti in politiki poudarek na preteklosti in kulturi. Pred nedavnim je namreč pri Znanstveni založbi Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani izšla knjiga Pismenost in kultura Kijevske Rusije, ki prinaša prevode in komentarje izbranih spomenikov vzhodnoslovanske pismenosti 11. stoletja. Kako je v luči teh dokumentov, zdaj prvič dostopnih v slovenščini, videti Kijevska država, smo se pogovarjali z Aljažem Glaserjem in dr. Simonom Malmenvallom, ki sta stara besedila prevedla in bogato komentirala, ter z dr. Blažem Podlesnikom, ki je za pričujočo knjigo poskrbel po uredniški plati in ji pripisal spremno besedo. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: prva stran najstarejšega ohranjenega zapisa Ruske pravde, druga polovica 13. stol. (Wikipedia; javna last) http://www.rtvslo.si/podcast Fri, 05 Jul 2019 19:05:00 +0000 Pismenost in kultura Kijevske Rusije V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse. videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/06/28/Onkrajnaraveinkulture4341001.mp3 RTVSLO – Prvi 3172 clean V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse. http://www.rtvslo.si/podcast Fri, 28 Jun 2019 18:00:00 +0000 Onkraj narave in kulture Slovenija je dežela na prepihu. Tu se namreč stikajo štiri velike evropske geografske enote: Alpe in Panonska kotlina, mediteranski svet in Dinarsko gorovje. Gledano na zemljevidu, se po vertikalni osi prek naših krajev potuje iz Sredozemlja prek gora v nemške dežele in dlje na sever stare celine, po horizontalni pač iz starih urbanih središč zahodne Evrope, še zlasti, kajpada, Italije, v Podonavje in naprej proti prostranstvom evropskega Vzhoda. Vse to pa pomeni, da so slovensko ozemlje skozi celotno zgodovino redno prečkala cela ljudstva in do zob oborožene vojske, podjetni potujoči trgovci in (dandanes) turisti, željni južnega sonca. Razumljivo je, da so vse te množice tujcev – med katerimi so, jasno, številni navsezadnje tudi prenehali biti tujci – za seboj pustile pomembne sledi, ki jih zdaj lahko razbiramo s pomočjo socialne in vojaške, gospodarske in umetnostne zgodovine. No, prav nič pa ne bomo storili napak, če si, ko se sprašujemo, kako so slovenski prostor zaznamovali ljudje, ki so vanj vstopili od drugod, pogledamo, kako smo si jih v svoj kolektivni spomin vtisnili domačini. V tem smislu neizmerno bogat vir predstavlja slovenska slovstvena folklora, kjer pač ne manjka zgodb o Turkih in Francozih, Judih in Romih, uskokih in, bolj nedavno, priseljencih iz bivših jugoslovanskih republik. In prav te zgodbe smo pod drobnogled vzeli v tokratnem Kulturnem fokusu. Pri tem nam je pomagala zgodovinarka, arheologinja in etnologinja, dr. Anja Mlakar, ki je pri Založbi ZRC SAZU pred nedavnim izdala študijo Skrivnostni tujec in demonski sovražnik : drugi in drugost v slovenski slovstveni folklori. Z njo se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: detajl z naslovnice knjige Skrivnostni tujec in demonski sovražnik Anje Mlakar (Goran Dekleva) videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/06/21/Skrivnostnitujecindemonskisovranik4330249.mp3 RTVSLO – Prvi 2829 clean Slovenija je dežela na prepihu. Tu se namreč stikajo štiri velike evropske geografske enote: Alpe in Panonska kotlina, mediteranski svet in Dinarsko gorovje. Gledano na zemljevidu, se po vertikalni osi prek naših krajev potuje iz Sredozemlja prek gora v nemške dežele in dlje na sever stare celine, po horizontalni pač iz starih urbanih središč zahodne Evrope, še zlasti, kajpada, Italije, v Podonavje in naprej proti prostranstvom evropskega Vzhoda. Vse to pa pomeni, da so slovensko ozemlje skozi celotno zgodovino redno prečkala cela ljudstva in do zob oborožene vojske, podjetni potujoči trgovci in (dandanes) turisti, željni južnega sonca. Razumljivo je, da so vse te množice tujcev – med katerimi so, jasno, številni navsezadnje tudi prenehali biti tujci – za seboj pustile pomembne sledi, ki jih zdaj lahko razbiramo s pomočjo socialne in vojaške, gospodarske in umetnostne zgodovine. No, prav nič pa ne bomo storili napak, če si, ko se sprašujemo, kako so slovenski prostor zaznamovali ljudje, ki so vanj vstopili od drugod, pogledamo, kako smo si jih v svoj kolektivni spomin vtisnili domačini. V tem smislu neizmerno bogat vir predstavlja slovenska slovstvena folklora, kjer pač ne manjka zgodb o Turkih in Francozih, Judih in Romih, uskokih in, bolj nedavno, priseljencih iz bivših jugoslovanskih republik. In prav te zgodbe smo pod drobnogled vzeli v tokratnem Kulturnem fokusu. Pri tem nam je pomagala zgodovinarka, arheologinja in etnologinja, dr. Anja Mlakar, ki je pri Založbi ZRC SAZU pred nedavnim izdala študijo Skrivnostni tujec in demonski sovražnik : drugi in drugost v slovenski slovstveni folklori. Z njo se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: detajl z naslovnice knjige Skrivnostni tujec in demonski sovražnik Anje Mlakar (Goran Dekleva) http://www.rtvslo.si/podcast Fri, 21 Jun 2019 19:05:00 +0000 Skrivnostni tujec in demonski sovražnik V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse. videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/06/14/LuizaPesjak4321195.mp3 RTVSLO – Prvi 3276 clean V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse. http://www.rtvslo.si/podcast Fri, 14 Jun 2019 18:00:00 +0000 Luiza Pesjak Menda se ni težko strinjati z melanholičnim Jacquesom, ko v drugem dejanju komedije Kakor vam drago pravi, da je ves svet oder, a Shakespearov junak ničesar ne pove o tem, kako je ta oder pravzaprav videti. Je prazen, pust in brezobličen, da stojimo sredi njega goli in do skrajnosti ranljivi? Je, prav nasprotno, napolnjen z množico bleščečih predmetov, s katerimi se lahko brez konca in kraja brezskrbno igramo? Ga nemara stene, zidovi in pregrade prelamljajo v zamotano, labirintno strukturo, v kateri se vsak dan znova izgubljamo? Ga kratko malo določa nenehno menjavanje svetlobe in teme, senc in luči, menjavanje, ki simbolizira svetle in temne plasti naših vselej protislovnih značajev? – Zdi se, da vselej lahko odgovorimo pritrdilno: oder je pač takšen, kakršna je igra, ki se na njem odvija. Zato seveda ni nepomembno, ko oder življenja enkrat zamenja gledališki oder, kako je odrski prostor oblikovan. Umetnik pa, ki za to navsezadnje skrbi, umetnik, ki mora torej veliko vedeti tako o gledališki kakor o likovni in arhitekturni umetnosti, je scenograf. In prav njegovo delo smo pod drobnogled vzeli v tokratnem Kulturnem fokusu. To se zdi upravičeno vsaj z dveh plati. Najprej zato, ker ustvarjalnost scenografov in scenografinj v zavesti širšega gledališkega občinstva slej ko prej še naprej ostaja v senci režijskih in igralskih prispevkov drugih soustvarjalcev gledališke predstave. No, po drugi plati pa smo se scenografiji posvetili zato, ker je pred nedavnim v založbi Slovenskega gledališkega inštituta izšel Prostor v prostoru. Gre za pionirsko in prelomno delo, za prvo pregledno zgodovino razvoja scenografske umetnosti na Slovenskem od 17. stoletja do osamosvojitve. Njegova avtorica, umetnostna zgodovinarka mag. Ana Kocjančič je bila, kajpada, naša tokratna gostja pred mikrofonom. Z njo se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: lillaby (Pixabay) videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/06/07/Prostorvprostoru4306513.mp3 RTVSLO – Prvi 3223 clean Menda se ni težko strinjati z melanholičnim Jacquesom, ko v drugem dejanju komedije Kakor vam drago pravi, da je ves svet oder, a Shakespearov junak ničesar ne pove o tem, kako je ta oder pravzaprav videti. Je prazen, pust in brezobličen, da stojimo sredi njega goli in do skrajnosti ranljivi? Je, prav nasprotno, napolnjen z množico bleščečih predmetov, s katerimi se lahko brez konca in kraja brezskrbno igramo? Ga nemara stene, zidovi in pregrade prelamljajo v zamotano, labirintno strukturo, v kateri se vsak dan znova izgubljamo? Ga kratko malo določa nenehno menjavanje svetlobe in teme, senc in luči, menjavanje, ki simbolizira svetle in temne plasti naših vselej protislovnih značajev? – Zdi se, da vselej lahko odgovorimo pritrdilno: oder je pač takšen, kakršna je igra, ki se na njem odvija. Zato seveda ni nepomembno, ko oder življenja enkrat zamenja gledališki oder, kako je odrski prostor oblikovan. Umetnik pa, ki za to navsezadnje skrbi, umetnik, ki mora torej veliko vedeti tako o gledališki kakor o likovni in arhitekturni umetnosti, je scenograf. In prav njegovo delo smo pod drobnogled vzeli v tokratnem Kulturnem fokusu. To se zdi upravičeno vsaj z dveh plati. Najprej zato, ker ustvarjalnost scenografov in scenografinj v zavesti širšega gledališkega občinstva slej ko prej še naprej ostaja v senci režijskih in igralskih prispevkov drugih soustvarjalcev gledališke predstave. No, po drugi plati pa smo se scenografiji posvetili zato, ker je pred nedavnim v založbi Slovenskega gledališkega inštituta izšel Prostor v prostoru. Gre za pionirsko in prelomno delo, za prvo pregledno zgodovino razvoja scenografske umetnosti na Slovenskem od 17. stoletja do osamosvojitve. Njegova avtorica, umetnostna zgodovinarka mag. Ana Kocjančič je bila, kajpada, naša tokratna gostja pred mikrofonom. Z njo se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: lillaby (Pixabay) http://www.rtvslo.si/podcast Fri, 07 Jun 2019 19:00:00 +0000 Prostor v prostoru V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse. videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/05/29/Ikoneudodelnesvetinje4294583.mp3 RTVSLO – Prvi 2948 clean V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse. http://www.rtvslo.si/podcast Fri, 31 May 2019 18:00:00 +0000 Ikone, čudodelne svetinje Izlet v kak slikovit, a ne preveč oddaljen kraj, ki se konča z dobrim kosilom – to je na Slovenskem menda ena najbolj razširjenih predstav o idealnem preživljanju prostega časa. A kaj če bi na takem izletu lahko za nameček spoznali še zgodovino obiskanega kraja? Kaj če bi iz kake knjige ali spletne aplikacije lahko izvedeli za stare ljudske legende, bajke in povedke, tesno povezane z izletniško destinacijo? Bi bilo doživetje tedaj še polnejše? – Snovalci projekta Živa coprnija Pohorja in Istre – izleti po poteh pripovednega izročila, so prepričani, da je odgovor pritrdilen in da bi kulturni turizem, kjer klasično gostinsko ponudbo nadgrajujejo kulturno-umetniške in izobraževalne vsebine, dostopne na papirju in na spletu, mogel veliko dodati k ponudbi, ki je na voljo tujim in domačim gostom. Kako so torej zastavili svoj projekt in kakšne vsebine so v kontekstu Žive coprnije navsezadnje pripravili za navdušene izletnike? Kako so, skratka, poskrbeli, da ljudsko pripovedno izročilo zdaj vabi v gozdove Pohorja in med griče Istre na hrvaški strani meje? – To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu. Gostje pred mikrofonom so bili: pesnica in urednica pri založbi Beletrina Miljana Cunta pa fokloristka, raziskovalka na Inštitutu za slovensko narodopisje dr. Barbara Ivančič Kutinin pisatelj Dušan Šarotar. Z njimi se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/05/24/ivacoprnijaPohorjainIstre4288093.mp3 RTVSLO – Prvi 3541 clean Izlet v kak slikovit, a ne preveč oddaljen kraj, ki se konča z dobrim kosilom – to je na Slovenskem menda ena najbolj razširjenih predstav o idealnem preživljanju prostega časa. A kaj če bi na takem izletu lahko za nameček spoznali še zgodovino obiskanega kraja? Kaj če bi iz kake knjige ali spletne aplikacije lahko izvedeli za stare ljudske legende, bajke in povedke, tesno povezane z izletniško destinacijo? Bi bilo doživetje tedaj še polnejše? – Snovalci projekta Živa coprnija Pohorja in Istre – izleti po poteh pripovednega izročila, so prepričani, da je odgovor pritrdilen in da bi kulturni turizem, kjer klasično gostinsko ponudbo nadgrajujejo kulturno-umetniške in izobraževalne vsebine, dostopne na papirju in na spletu, mogel veliko dodati k ponudbi, ki je na voljo tujim in domačim gostom. Kako so torej zastavili svoj projekt in kakšne vsebine so v kontekstu Žive coprnije navsezadnje pripravili za navdušene izletnike? Kako so, skratka, poskrbeli, da ljudsko pripovedno izročilo zdaj vabi v gozdove Pohorja in med griče Istre na hrvaški strani meje? – To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu. Gostje pred mikrofonom so bili: pesnica in urednica pri založbi Beletrina Miljana Cunta pa fokloristka, raziskovalka na Inštitutu za slovensko narodopisje dr. Barbara Ivančič Kutinin pisatelj Dušan Šarotar. Z njimi se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva http://www.rtvslo.si/podcast Fri, 24 May 2019 19:05:00 +0000 Živa coprnija Pohorja in Istre Slovensko kulturno krajino bogati trinajst tisoč čebelnjakov, panjske končnice pa tako ali tako predstavljajo izvirno zvrst ljudske umetnosti, ki je pri nas živela od sredine 18.stoletja, s prvo svetovno vojno pa slikanje tako sakralnih kot posvetnih, satiričnih, zbadljivih motivov, ki so tudi odraz časa, v katerem so nastali, začne počasi zamirati. Dandanes se tudi z urbanim čebelarjenjem vedno bolj začenjamo zavedati pomena obstoja čebel in likovne panjske dediščine. Že pred letom dni so v Slovenskem etnografskem muzeju postavili razstavo z naslovom Kjer so čebele doma, ki si jo lahko ogledate že na jutrišnji Mednarodni muzejski dan ali na ponedeljkov Svetovni dan čebel. O tem v oddaji Kulturni fokus, v kateri bosta gosti avtorici muzejske razstave dr. Bojana Rogelj Škafar in Barbara Sosič. Z njima se bo pogovarjala Magda Tušar. videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/05/17/Motivipanjskihkonnic4277347.mp3 RTVSLO – Prvi 3160 clean Slovensko kulturno krajino bogati trinajst tisoč čebelnjakov, panjske končnice pa tako ali tako predstavljajo izvirno zvrst ljudske umetnosti, ki je pri nas živela od sredine 18.stoletja, s prvo svetovno vojno pa slikanje tako sakralnih kot posvetnih, satiričnih, zbadljivih motivov, ki so tudi odraz časa, v katerem so nastali, začne počasi zamirati. Dandanes se tudi z urbanim čebelarjenjem vedno bolj začenjamo zavedati pomena obstoja čebel in likovne panjske dediščine. Že pred letom dni so v Slovenskem etnografskem muzeju postavili razstavo z naslovom Kjer so čebele doma, ki si jo lahko ogledate že na jutrišnji Mednarodni muzejski dan ali na ponedeljkov Svetovni dan čebel. O tem v oddaji Kulturni fokus, v kateri bosta gosti avtorici muzejske razstave dr. Bojana Rogelj Škafar in Barbara Sosič. Z njima se bo pogovarjala Magda Tušar. http://www.rtvslo.si/podcast Fri, 17 May 2019 18:00:00 +0000 Motivi panjskih končnic Šamanizem, prastara tradicija, ki je ki je bila od najstarejših dob razširjena povsod po svetu, pri nekaterih ljudstvih pa so se do danes ohranili nekateri njeni izvirni elementi, združuje stara znanja in spiritualne tehnike. Mogoče je reči, da gre za najstarejšo filozofijo, psihologijo, religijo in medicino. Šamanizem črpa iz praspomina arhaičnih ljudstev, ki so videla to, v kar so verjela, zato tudi ne potrebuje nobene ideologije. V svojih širokih duhovnih razsežnostih nezdružljivo povezuje človeka in naravo in skupaj z duhovi ustvarja harmonično celoto. V Slovenskem etnografskem muzeju je tako na ogled gostujoča razstava o oblikah šamanizma avtohtonih ljudstev Sibirije. Razstavljene predmete, fotografije in zvočni film, ki obiskovalce seznanjajo z mitološko podobo tega sveta, v katerem najpomembnejšo vlogo igra lik šamana, je prispeval Ruski etnografski muzej iz Sankt Peterburga. V oddaji Kulturni fokus, v kateri se bo Magda Tušar pogovarjala s filozofom, sociologom in religiologom dr. Igorjem Škamperletom, ki bo fenomen šamanizma predstavil širše, bomo nekaj minut posvetili tudi tej razstavi. Foto:Jure Rus videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/05/10/amanizem4268566.mp3 RTVSLO – Prvi 3267 clean Šamanizem, prastara tradicija, ki je ki je bila od najstarejših dob razširjena povsod po svetu, pri nekaterih ljudstvih pa so se do danes ohranili nekateri njeni izvirni elementi, združuje stara znanja in spiritualne tehnike. Mogoče je reči, da gre za najstarejšo filozofijo, psihologijo, religijo in medicino. Šamanizem črpa iz praspomina arhaičnih ljudstev, ki so videla to, v kar so verjela, zato tudi ne potrebuje nobene ideologije. V svojih širokih duhovnih razsežnostih nezdružljivo povezuje človeka in naravo in skupaj z duhovi ustvarja harmonično celoto. V Slovenskem etnografskem muzeju je tako na ogled gostujoča razstava o oblikah šamanizma avtohtonih ljudstev Sibirije. Razstavljene predmete, fotografije in zvočni film, ki obiskovalce seznanjajo z mitološko podobo tega sveta, v katerem najpomembnejšo vlogo igra lik šamana, je prispeval Ruski etnografski muzej iz Sankt Peterburga. V oddaji Kulturni fokus, v kateri se bo Magda Tušar pogovarjala s filozofom, sociologom in religiologom dr. Igorjem Škamperletom, ki bo fenomen šamanizma predstavil širše, bomo nekaj minut posvetili tudi tej razstavi. Foto:Jure Rus http://www.rtvslo.si/podcast Fri, 10 May 2019 18:00:00 +0000 Šamanizem Rok Vevar se v minulih letih intenzivno ukvarja z zgodovinskim pregledom razvoja plesa na Slovenskem. Je ustanovitelj Začasnega slovenskega plesnega arhiva, ki ima zdaj svoj dom v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova v Ljubljani. Gradivo se pretežno osredotoča na sodobne scenske umetnosti, ples in gledališče zunaj institucionalne scene v minulih dvajsetih letih, sicer pa so vsebuje tudi gradiva, ki pričajo o zgodnjih začetkih sodobnega plesa pri nas. Dan, noč + človek = ritem je naslov knjige, v kateri so zbrana dela slovenske sodobnoplesne publicistike od leta 1918 do 1960. O vsem tem se je Urška Henigman z njim pogovarjala v tokratni oddaji. foto: Nada Žgank videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/04/15/Arhiviranjesodobnegaplesa4207942.mp3 RTVSLO – Prvi 2998 clean Rok Vevar se v minulih letih intenzivno ukvarja z zgodovinskim pregledom razvoja plesa na Slovenskem. Je ustanovitelj Začasnega slovenskega plesnega arhiva, ki ima zdaj svoj dom v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova v Ljubljani. Gradivo se pretežno osredotoča na sodobne scenske umetnosti, ples in gledališče zunaj institucionalne scene v minulih dvajsetih letih, sicer pa so vsebuje tudi gradiva, ki pričajo o zgodnjih začetkih sodobnega plesa pri nas. Dan, noč + človek = ritem je naslov knjige, v kateri so zbrana dela slovenske sodobnoplesne publicistike od leta 1918 do 1960. O vsem tem se je Urška Henigman z njim pogovarjala v tokratni oddaji. foto: Nada Žgank http://www.rtvslo.si/podcast Fri, 03 May 2019 18:00:00 +0000 Arhiviranje sodobnega plesa »Da bi ljubezen kupil, vse sem, / svet in sebe, dal naprodaj; / če, kar je ustvarjeno, bilo bi moje, / bi vse za ljubezen dal brez vsakršne pogodbe.« Ko pravkar navedene stihe slišimo prvič, iztrgane iz slehernega konteksta, bi bržčas pomislili, da imamo opravka z izpovedjo kakega Puškina, Heineja ali katerega drugega izmed nesrečno zaljubljenih romantičnih pesnikov prve polovice 19. stoletja. Pa ni tako; dotični verzi so namreč nastali pred debelimi sedmimi stoletji na Apeninskem polotoku, napisal jih je mož po imenu Jacopone iz Todija, ljubezen pa, o kateri je tu govora, ni povezana s kako nedosegljivo lepotico, temveč s Kristusom, z Bogom. To seveda pomeni, da smo se nenadoma znašli v pesniški pokrajini, ki je naši vsakdanji bivanjski izkušnji bistveno bolj tuja, kakor to velja za romantiko 19. stoletja, vendar pa je treba reči, da je v govorici, ki jo uporablja Jacopone da Todi, nekaj nenavadno svežega, neposrednega, intenzivnega in prepričljivega, nekaj, kar nas živo nagovarja tudi v 21. stoletju. Kaj bi ta »nekaj« utegnil biti, smo preverjali v tokratnem Kulturnem fokusu. Pri tem nam je pomagal dr. Alen Širca, predavatelj na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo ljubljanske Filozofske fakultete, ki je za založbo Kulturno-umetniškega društva Logos pred nedavnim pripravil in prevedel Brezmerje, izbor iz pesniškega opusa Jacoponeja iz Todija. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: portret Jacoponeja iz Todija, ki ga je v stolnici v Pratu naslikal Paolo Uccello (Wikipedia; javna last) videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/04/19/JacoponeizTodija4217158.mp3 RTVSLO – Prvi 2755 clean »Da bi ljubezen kupil, vse sem, / svet in sebe, dal naprodaj; / če, kar je ustvarjeno, bilo bi moje, / bi vse za ljubezen dal brez vsakršne pogodbe.« Ko pravkar navedene stihe slišimo prvič, iztrgane iz slehernega konteksta, bi bržčas pomislili, da imamo opravka z izpovedjo kakega Puškina, Heineja ali katerega drugega izmed nesrečno zaljubljenih romantičnih pesnikov prve polovice 19. stoletja. Pa ni tako; dotični verzi so namreč nastali pred debelimi sedmimi stoletji na Apeninskem polotoku, napisal jih je mož po imenu Jacopone iz Todija, ljubezen pa, o kateri je tu govora, ni povezana s kako nedosegljivo lepotico, temveč s Kristusom, z Bogom. To seveda pomeni, da smo se nenadoma znašli v pesniški pokrajini, ki je naši vsakdanji bivanjski izkušnji bistveno bolj tuja, kakor to velja za romantiko 19. stoletja, vendar pa je treba reči, da je v govorici, ki jo uporablja Jacopone da Todi, nekaj nenavadno svežega, neposrednega, intenzivnega in prepričljivega, nekaj, kar nas živo nagovarja tudi v 21. stoletju. Kaj bi ta »nekaj« utegnil biti, smo preverjali v tokratnem Kulturnem fokusu. Pri tem nam je pomagal dr. Alen Širca, predavatelj na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo ljubljanske Filozofske fakultete, ki je za založbo Kulturno-umetniškega društva Logos pred nedavnim pripravil in prevedel Brezmerje, izbor iz pesniškega opusa Jacoponeja iz Todija. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: portret Jacoponeja iz Todija, ki ga je v stolnici v Pratu naslikal Paolo Uccello (Wikipedia; javna last) http://www.rtvslo.si/podcast Fri, 19 Apr 2019 19:05:00 +0000 Jacopone iz Todija Obseg kulturnih vplivov in spodbud, ki k nam prihajajo iz dežele vzhajajočega sonca, nenehno narašča. Če na Slovenskem že razmeroma dolgo oblikujemo ikebane, izdelujemo origamije ali pišemo haikuje, smo nekatere druge, sicer globalno odmevne japonske umetnostne prakse – denimo stripe manga ali pa risanke anime – spoznali šele pred nedavnim. No, bržčas najnovejša umetnostna disciplina, ki je k nam prišla z Japonske – to se je menda zgodilo pred vsega šestimi leti –, pa se imenuje kamišibaj in v sebi na unikaten način združuje elemente književnosti, slikarstva, gledališča in filma. Za kaj torej gre pri kamišibaju? O čem govori? Kako sproža umetniške učinke? Komu je pravzaprav namenjen? Kako priljubljen je pri nas? – Ta in druga sorodna vprašanja so nas zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu. Odgovore sta nam pomagala iskati pionirja kamišibaja na Slovenskem, Igor Cvetko in Jelena Sitar, ki je tudi avtorica še čisto sveže knjige Umetnost kamišibaja – priročnik za ustvarjanje, ki je izšla pri založbi Aristej. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/04/10/Kamiibajjaponskaumetnostpripovedovanjaobslikah4201429.mp3 RTVSLO – Prvi 3068 clean Obseg kulturnih vplivov in spodbud, ki k nam prihajajo iz dežele vzhajajočega sonca, nenehno narašča. Če na Slovenskem že razmeroma dolgo oblikujemo ikebane, izdelujemo origamije ali pišemo haikuje, smo nekatere druge, sicer globalno odmevne japonske umetnostne prakse – denimo stripe manga ali pa risanke anime – spoznali šele pred nedavnim. No, bržčas najnovejša umetnostna disciplina, ki je k nam prišla z Japonske – to se je menda zgodilo pred vsega šestimi leti –, pa se imenuje kamišibaj in v sebi na unikaten način združuje elemente književnosti, slikarstva, gledališča in filma. Za kaj torej gre pri kamišibaju? O čem govori? Kako sproža umetniške učinke? Komu je pravzaprav namenjen? Kako priljubljen je pri nas? – Ta in druga sorodna vprašanja so nas zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu. Odgovore sta nam pomagala iskati pionirja kamišibaja na Slovenskem, Igor Cvetko in Jelena Sitar, ki je tudi avtorica še čisto sveže knjige Umetnost kamišibaja – priročnik za ustvarjanje, ki je izšla pri založbi Aristej. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva http://www.rtvslo.si/podcast Fri, 12 Apr 2019 19:05:00 +0000 Kamišibaj, japonska umetnost pripovedovanja ob slikah V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse. videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/04/05/KostjaGatnik4196608.mp3 RTVSLO – Prvi 2980 clean V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse. http://www.rtvslo.si/podcast Fri, 05 Apr 2019 18:00:00 +0000 Kostja Gatnik Predstavljajte si z mogočnimi vršaci obdano, neokrnjeno alpsko dolino. Predstavljajte si cvetoč travnik in na njem plešoča dekleta v slovenski narodni noši. Predstavljajte si deklico, ki v rokah drži kako majhno domačo žival, recimo kokoško ali pa pujska. Predstavljajte si, skratka, pregleden, razumljiv, obvladljiv, mehak, ljubek in varen svet. Zdaj pa si, če je mogoče, vse te podobe predstavljajte še enkrat – le da tokrat v negativu. Vršaci naj se preobrazijo v špičasto skalovje, pomlad naj postane zima in na avbo dorišite kak zlovešč simbol, ki zbuja totalitarne asociacije. Barve večidel opustite; v igri bele, črne in sive naj ostane le rdeča, rdeča kot kri. Celo tista kokoška naj prične zbujati tesnobo in nelagodje, še bolje pa bo, če jo kratko malo zamenja strašni volk. Tako; zdaj ste vstopili v svet Tine Dobrajc, umetnice, ki jo z nenehno naraščajočo gotovostjo smemo označiti za ključno protagonistko sodobnega slovenskega slikarstva. Kako pravzaprav razumeti ta njen svet, v katerem aktualna družbena kritičnost, značilna za dobršen del sodobne likovne oziroma vizualne ustvarjalnosti, vedno znova podaja roko nekakšnim poganskim arhetipom, enigmatičnim pošastim iz bajk in skrbno potlačenih nočnih mor? – To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu, v katerem smo pred mikrofonom gostili prav Tino Dobrajc. Z njo se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Tina Dobrajc - Slavic Fusion; izsek (Goran Dekleva) videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/03/29/TinaDobrajcUpamdapuamvelikoodprtegaprostorazagledalevointerpretacijo.4187754.mp3 RTVSLO – Prvi 2942 clean Predstavljajte si z mogočnimi vršaci obdano, neokrnjeno alpsko dolino. Predstavljajte si cvetoč travnik in na njem plešoča dekleta v slovenski narodni noši. Predstavljajte si deklico, ki v rokah drži kako majhno domačo žival, recimo kokoško ali pa pujska. Predstavljajte si, skratka, pregleden, razumljiv, obvladljiv, mehak, ljubek in varen svet. Zdaj pa si, če je mogoče, vse te podobe predstavljajte še enkrat – le da tokrat v negativu. Vršaci naj se preobrazijo v špičasto skalovje, pomlad naj postane zima in na avbo dorišite kak zlovešč simbol, ki zbuja totalitarne asociacije. Barve večidel opustite; v igri bele, črne in sive naj ostane le rdeča, rdeča kot kri. Celo tista kokoška naj prične zbujati tesnobo in nelagodje, še bolje pa bo, če jo kratko malo zamenja strašni volk. Tako; zdaj ste vstopili v svet Tine Dobrajc, umetnice, ki jo z nenehno naraščajočo gotovostjo smemo označiti za ključno protagonistko sodobnega slovenskega slikarstva. Kako pravzaprav razumeti ta njen svet, v katerem aktualna družbena kritičnost, značilna za dobršen del sodobne likovne oziroma vizualne ustvarjalnosti, vedno znova podaja roko nekakšnim poganskim arhetipom, enigmatičnim pošastim iz bajk in skrbno potlačenih nočnih mor? – To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu, v katerem smo pred mikrofonom gostili prav Tino Dobrajc. Z njo se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Tina Dobrajc - Slavic Fusion; izsek (Goran Dekleva) http://www.rtvslo.si/podcast Fri, 29 Mar 2019 20:05:00 +0000 Tina Dobrajc: "Upam, da puščam veliko odprtega prostora za gledalčevo interpretacijo." V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse. videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/03/22/Korespodencazgledaliem4179394.mp3 RTVSLO – Prvi 3246 clean V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse. http://www.rtvslo.si/podcast Fri, 22 Mar 2019 19:00:00 +0000 Korespodenca z gledališčem Da je svet vržen iz tira, je sicer ugotovil že Hamlet okoli leta 1600, a večina umetnikov je začela to stanje kaotičnosti, dezorientiranosti, poškodovanosti in fragmentarne razbitosti naše eksistence tematizirati šele nekako ob koncu devetnajstega ali na začetku dvajsetega stoletja. Toda od tedaj naprej s podvojenimi močmi. Dobršnemu delu te umetnosti – to je: likovnih, literarnih, gledaliških, glasbenih in arhitekturnih umetnin prve polovice dvajsetega stoletja, ki razgaljajo temeljno nepopolnost človeškega izkustva – danes rečemo modernizem. Se pa znotraj velikega projekta modernistične umetnosti vendarle najdejo tudi umetniki, ki plavajo proti prevladujočemu toku svojega časa; ki so torej premislili in absolvirali tako idejne premise kakor tehnopoetske prijeme modernističnih umetnostnih praks, a jih nekako uspeli uporabiti proti njim samim, da bi navsezadnje ustvarili umetnine, ki hočejo človeka nagovarjati z jezikom neskaljene lepote, skladnosti, preglednosti in notranjega miru. Z jezikom popolnosti, skratka. Eden takih je bil, če je verjeti umetnostnemu zgodovinarju in likovnemu ter arhitekturnemu kritiku Petru Krečiču, tudi Jože Plečnik. Dr. Krečič je namreč pred nedavnim pri založbi Beletrina izdal obsežno, temeljito raziskano pa vendarle močno literarizirano biografijo našega največjega arhitekta in jo nadvse pomenljivo naslovil Plečnik – živeti za popolnost. Slišati je imenitno, kajne, toda pri tem se lahko vprašamo, ali ni Plečnik – če je resnično ustvarjal predvsem z mislijo na nekakšno fantomsko popolnost, medtem ko so vsi okoli njega hiteli razkrinkavati temeljno nepopolnost našega sveta – pravzaprav fantast in konservativec, ki si krčevito zatiska oči, taji resnico in ostaja v žalostnem razkoraku z duhom svojega pa tudi našega časa? – No, prav tega vprašanja nismo spustili izpred oči, ko smo se v tokratnem Kulturnem fokusu s Petrom Krečičem pogovarjali o Plečnikovem razgibanem življenju in delu. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Poslopje NUKa v Ljubljani, pogled z Vegove ulice (Goran Dekleva) videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/03/15/ivetizapopolnost4171790.mp3 RTVSLO – Prvi 3222 clean Da je svet vržen iz tira, je sicer ugotovil že Hamlet okoli leta 1600, a večina umetnikov je začela to stanje kaotičnosti, dezorientiranosti, poškodovanosti in fragmentarne razbitosti naše eksistence tematizirati šele nekako ob koncu devetnajstega ali na začetku dvajsetega stoletja. Toda od tedaj naprej s podvojenimi močmi. Dobršnemu delu te umetnosti – to je: likovnih, literarnih, gledaliških, glasbenih in arhitekturnih umetnin prve polovice dvajsetega stoletja, ki razgaljajo temeljno nepopolnost človeškega izkustva – danes rečemo modernizem. Se pa znotraj velikega projekta modernistične umetnosti vendarle najdejo tudi umetniki, ki plavajo proti prevladujočemu toku svojega časa; ki so torej premislili in absolvirali tako idejne premise kakor tehnopoetske prijeme modernističnih umetnostnih praks, a jih nekako uspeli uporabiti proti njim samim, da bi navsezadnje ustvarili umetnine, ki hočejo človeka nagovarjati z jezikom neskaljene lepote, skladnosti, preglednosti in notranjega miru. Z jezikom popolnosti, skratka. Eden takih je bil, če je verjeti umetnostnemu zgodovinarju in likovnemu ter arhitekturnemu kritiku Petru Krečiču, tudi Jože Plečnik. Dr. Krečič je namreč pred nedavnim pri založbi Beletrina izdal obsežno, temeljito raziskano pa vendarle močno literarizirano biografijo našega največjega arhitekta in jo nadvse pomenljivo naslovil Plečnik – živeti za popolnost. Slišati je imenitno, kajne, toda pri tem se lahko vprašamo, ali ni Plečnik – če je resnično ustvarjal predvsem z mislijo na nekakšno fantomsko popolnost, medtem ko so vsi okoli njega hiteli razkrinkavati temeljno nepopolnost našega sveta – pravzaprav fantast in konservativec, ki si krčevito zatiska oči, taji resnico in ostaja v žalostnem razkoraku z duhom svojega pa tudi našega časa? – No, prav tega vprašanja nismo spustili izpred oči, ko smo se v tokratnem Kulturnem fokusu s Petrom Krečičem pogovarjali o Plečnikovem razgibanem življenju in delu. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Poslopje NUKa v Ljubljani, pogled z Vegove ulice (Goran Dekleva) http://www.rtvslo.si/podcast Fri, 15 Mar 2019 20:05:00 +0000 Živeti za popolnost V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse. videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/03/08/Bitipisateljicainintelektualka4161875.mp3 RTVSLO – Prvi 3161 clean V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse. http://www.rtvslo.si/podcast Fri, 08 Mar 2019 19:00:00 +0000 Biti pisateljica in intelektualka Ko je govora o vizualni ustvarjalnosti danes, praviloma vsi najprej pomislimo na plakat, na fotografijo in video pa, jasno, tudi na raznorazne konceptualne instalacije, ki se bolj ali manj organsko povezujejo in prepletajo z elementi glasbene in performativne umetnosti. Pri tem pa, se zdi, nekako pozabljamo na tisto disciplino likovnega ustvarjanja, ki je dolga stoletja veljala za osrednjo, najpomembnejšo, najbolj dovršeno, hja, najbolj pravo obliko likovne umetnosti – na slikarstvo. Vtis je celo, da se je na sodobnem Zahodu slikarstva in slike prijela stigma nekakšne preživetosti in preseženosti, kakor da sta razvoj novih tehnologij in vznik novih senzibilnosti sliko, ustvarjeno na platnu s pomočjo čopiča in palete, spremenila v anahronističen objekt, ki ga ni več treba jemati z vso resnostjo. Pa to drži? – Če je soditi po razstavi Čas brez nedolžnosti : novejše slikarstvo v Sloveniji, ki je zadnji dan januarja odprla vrata v ljubljanski Moderni galeriji, z osmrtnicami nikakor ne gre hiteti. Tam namreč lahko vidimo, da današnjim slikarkam in slikarjem nikakor ne manjka ne provokativnosti ne nebrzdane ustvarjalne domišljije ne tehničnega znanja. Res pa se ob ogledovanju njihovih del lahko zazdi, da se tudi sami zavedajo, da se je simbolno mesto, ki v sodobni kulturi sliki in slikarstvu pripada, spremenilo in premaknilo. Spremenilo in premaknilo … kam in kako? – To vprašanje nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu. Pri iskanju odgovorov nam je bila v pomoč avtorica razstave Čas brez nedolžnosti, kustosinja Moderne galerije, dr. Martina Vovk. Z njo se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Tina Dobrajc - Pussy Riot, 2018, izsek (Goran Dekleva) videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/02/28/asbreznedolnosti4151119.mp3 RTVSLO – Prvi 3115 clean Ko je govora o vizualni ustvarjalnosti danes, praviloma vsi najprej pomislimo na plakat, na fotografijo in video pa, jasno, tudi na raznorazne konceptualne instalacije, ki se bolj ali manj organsko povezujejo in prepletajo z elementi glasbene in performativne umetnosti. Pri tem pa, se zdi, nekako pozabljamo na tisto disciplino likovnega ustvarjanja, ki je dolga stoletja veljala za osrednjo, najpomembnejšo, najbolj dovršeno, hja, najbolj pravo obliko likovne umetnosti – na slikarstvo. Vtis je celo, da se je na sodobnem Zahodu slikarstva in slike prijela stigma nekakšne preživetosti in preseženosti, kakor da sta razvoj novih tehnologij in vznik novih senzibilnosti sliko, ustvarjeno na platnu s pomočjo čopiča in palete, spremenila v anahronističen objekt, ki ga ni več treba jemati z vso resnostjo. Pa to drži? – Če je soditi po razstavi Čas brez nedolžnosti : novejše slikarstvo v Sloveniji, ki je zadnji dan januarja odprla vrata v ljubljanski Moderni galeriji, z osmrtnicami nikakor ne gre hiteti. Tam namreč lahko vidimo, da današnjim slikarkam in slikarjem nikakor ne manjka ne provokativnosti ne nebrzdane ustvarjalne domišljije ne tehničnega znanja. Res pa se ob ogledovanju njihovih del lahko zazdi, da se tudi sami zavedajo, da se je simbolno mesto, ki v sodobni kulturi sliki in slikarstvu pripada, spremenilo in premaknilo. Spremenilo in premaknilo … kam in kako? – To vprašanje nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu. Pri iskanju odgovorov nam je bila v pomoč avtorica razstave Čas brez nedolžnosti, kustosinja Moderne galerije, dr. Martina Vovk. Z njo se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Tina Dobrajc - Pussy Riot, 2018, izsek (Goran Dekleva) http://www.rtvslo.si/podcast Fri, 01 Mar 2019 20:05:00 +0000 Čas brez nedolžnosti V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse. videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/02/22/Skrivnostnamodraposoda4138596.mp3 RTVSLO – Prvi 3210 clean V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse. http://www.rtvslo.si/podcast Fri, 22 Feb 2019 19:00:00 +0000 Skrivnostna modra posoda V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse. videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/02/15/Arheolokenajdbezgorskeravnine4129051.mp3 RTVSLO – Prvi 3334 clean V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse. http://www.rtvslo.si/podcast Fri, 15 Feb 2019 19:00:00 +0000 Arheološke najdbe z gorske ravnine O kateri umetnostni disciplini bi bilo na slovenski kulturni praznik, na obletnico Prešernove smrti torej, v kontekstu Kulturnega fokusa kar najprimerneje govoriti? – Odgovor se ponuja tako rekoč na dlani – v tokratni oddaji je beseda pač tekla o pesništvu. A tu je na delu le težko spregledljiv paradoks; kolikor namreč Slovenci na deklarativni ravni še vedno poveličujemo poezijo in poudarjamo njeno ključno vlogo v procesih narodne prebuje sredi 19. stoletja, toliko jo v živčnem, pogosto brezbrižnem, na vse strani razpršenem življenjskem vsakdanjiku prve tretjine 21. stoletja le še redkokdaj beremo zares, to je: pozorno, zbrano, počasi in z občutkom. Bolj ali manj smo se je odvadili, kajne. No, na srečo se ji brez pretiranega naprezanja lahko ponovno tudi privadimo. V tem kontekstu pa nam na pomoč lahko prijazno priskoči antologija Pesem sem : razumljive pesmi za nerazumljive čase, ki je pred nedavnim luč sveta ugledala pri založbi Beletrina. Gre namreč za pesniški cvetober, v katerem sta njegova urednika – to sta pesnik in prevajalec Aleš Šteger ter literarni zgodovinar in predavatelj na ljubljanski Pedagoški fakulteti, dr. Igor Saksida – na dobrih 150 straneh zbrala pesmi slovenskih in svetovnih pesnikov in pesnic, pričujoča besedila pa vsa po vrsti krasi – ne da bi bila njihova globina zato že izdana – nekakšna sporočilna komunikativnost, razumljivost, ki se zdi kot nalašč za vse tiste, ki se na pesniško govorico še nismo navadili ali pa smo jo nekje na življenjski poti pozabili. Toda – ali sporočilna komunikativnost sama po sebi res že zadošča za popularizacijo poezije kot take? Ali so pesmi, ki niso hitro razumljive, avtomatično slabše? In kdaj pravzaprav smemo reči, da neka pesem sploh je komunikativna? – Odgovore na ta in druga sorodna vprašanja smo iskali v pogovoru z Alešem Štegrom in Igorjem Saksidom. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/02/07/Razumljivepesmizanerazumljivease4118780.mp3 RTVSLO – Prvi 3265 clean O kateri umetnostni disciplini bi bilo na slovenski kulturni praznik, na obletnico Prešernove smrti torej, v kontekstu Kulturnega fokusa kar najprimerneje govoriti? – Odgovor se ponuja tako rekoč na dlani – v tokratni oddaji je beseda pač tekla o pesništvu. A tu je na delu le težko spregledljiv paradoks; kolikor namreč Slovenci na deklarativni ravni še vedno poveličujemo poezijo in poudarjamo njeno ključno vlogo v procesih narodne prebuje sredi 19. stoletja, toliko jo v živčnem, pogosto brezbrižnem, na vse strani razpršenem življenjskem vsakdanjiku prve tretjine 21. stoletja le še redkokdaj beremo zares, to je: pozorno, zbrano, počasi in z občutkom. Bolj ali manj smo se je odvadili, kajne. No, na srečo se ji brez pretiranega naprezanja lahko ponovno tudi privadimo. V tem kontekstu pa nam na pomoč lahko prijazno priskoči antologija Pesem sem : razumljive pesmi za nerazumljive čase, ki je pred nedavnim luč sveta ugledala pri založbi Beletrina. Gre namreč za pesniški cvetober, v katerem sta njegova urednika – to sta pesnik in prevajalec Aleš Šteger ter literarni zgodovinar in predavatelj na ljubljanski Pedagoški fakulteti, dr. Igor Saksida – na dobrih 150 straneh zbrala pesmi slovenskih in svetovnih pesnikov in pesnic, pričujoča besedila pa vsa po vrsti krasi – ne da bi bila njihova globina zato že izdana – nekakšna sporočilna komunikativnost, razumljivost, ki se zdi kot nalašč za vse tiste, ki se na pesniško govorico še nismo navadili ali pa smo jo nekje na življenjski poti pozabili. Toda – ali sporočilna komunikativnost sama po sebi res že zadošča za popularizacijo poezije kot take? Ali so pesmi, ki niso hitro razumljive, avtomatično slabše? In kdaj pravzaprav smemo reči, da neka pesem sploh je komunikativna? – Odgovore na ta in druga sorodna vprašanja smo iskali v pogovoru z Alešem Štegrom in Igorjem Saksidom. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva http://www.rtvslo.si/podcast Fri, 08 Feb 2019 20:05:00 +0000 Razumljive pesmi za nerazumljive čase Sredina prvega stoletja pred našim štetjem; Rim. Osvajalski pohodi, pospešeno socialno razslojevanje, kronična politična nestabilnost in niz državljanskih vojn so republiko, takrat staro nekaj več kot 400 let, pripeljali na rob zloma. Iz njenih ruševin bo že čez nekaj kratkih desetletij, malo pred časom Kristusovega rojstva, vstalo cesarstvo, ki bo nato še skoraj pol tisočletja obvladovalo Sredozemski bazen in navsezadnje položilo temelje zahodni civilizaciji. In vendar se zdi, da našo pozornost danes kar najbolj priteguje prav propadanje republike. Julij Cezar in Mark Junij Brut, Kleopatra in Mark Antonij – to so imena, ki jih vsi poznamo, imena, ki nas nagovarjajo z gledaliških odrov, izmed platnic zgodovinopisnih in leposlovnih knjig, s filmskega platna in televizijskih zaslonov in še vedno burijo našo domišljijo. No, pozornemu bralcu ali gledalcu pa praviloma ne uide, da v njihovi zgodbi nastopa – v sicer nekoliko vstran pomaknjeni vlogi – še eno znamenito ime. In čeprav ta mož ni bil velik osvajalec, čeprav ni bil razvpit ljubimec, čeprav v zgodbi o propadu rimske republike ni bil na strani zmagovalcev, je v dolgem teku stoletij vendarle obveljal za enega največjih Rimljanov, čigar prispevka k civilizaciji kratko malo ni mogoče preceniti. Ta mož je seveda Mark Tulij Ciceron, govorec, politik, filozof in pisatelj, o katerem je beseda tekla tudi v tokratnem Kulturnem fokusu. O njem smo govorili zato, ker je pred nedavnim v založbi Kulturno-umetniškega društva Logos izšel prvi slovenski celovit prevod Pogovorov v Tuskulu, enega Ciceronovih ključnih filozofskih del, ob katerem je menda mogoče pokazati, zakaj natanko je Ciceronova slava, kot se reče, neumrljiva. Pri tem nam je pomagala latinistka, grecistka in filozofinja, Polonca Zupančič, ki je Pogovore v Tuskulu prevedla. Z njo se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Ciceronov spomenik pred Palačo pravice v Rimu (DEZALB/Pixabay) videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/01/31/MarkTulijCiceron4108145.mp3 RTVSLO – Prvi 2492 clean Sredina prvega stoletja pred našim štetjem; Rim. Osvajalski pohodi, pospešeno socialno razslojevanje, kronična politična nestabilnost in niz državljanskih vojn so republiko, takrat staro nekaj več kot 400 let, pripeljali na rob zloma. Iz njenih ruševin bo že čez nekaj kratkih desetletij, malo pred časom Kristusovega rojstva, vstalo cesarstvo, ki bo nato še skoraj pol tisočletja obvladovalo Sredozemski bazen in navsezadnje položilo temelje zahodni civilizaciji. In vendar se zdi, da našo pozornost danes kar najbolj priteguje prav propadanje republike. Julij Cezar in Mark Junij Brut, Kleopatra in Mark Antonij – to so imena, ki jih vsi poznamo, imena, ki nas nagovarjajo z gledaliških odrov, izmed platnic zgodovinopisnih in leposlovnih knjig, s filmskega platna in televizijskih zaslonov in še vedno burijo našo domišljijo. No, pozornemu bralcu ali gledalcu pa praviloma ne uide, da v njihovi zgodbi nastopa – v sicer nekoliko vstran pomaknjeni vlogi – še eno znamenito ime. In čeprav ta mož ni bil velik osvajalec, čeprav ni bil razvpit ljubimec, čeprav v zgodbi o propadu rimske republike ni bil na strani zmagovalcev, je v dolgem teku stoletij vendarle obveljal za enega največjih Rimljanov, čigar prispevka k civilizaciji kratko malo ni mogoče preceniti. Ta mož je seveda Mark Tulij Ciceron, govorec, politik, filozof in pisatelj, o katerem je beseda tekla tudi v tokratnem Kulturnem fokusu. O njem smo govorili zato, ker je pred nedavnim v založbi Kulturno-umetniškega društva Logos izšel prvi slovenski celovit prevod Pogovorov v Tuskulu, enega Ciceronovih ključnih filozofskih del, ob katerem je menda mogoče pokazati, zakaj natanko je Ciceronova slava, kot se reče, neumrljiva. Pri tem nam je pomagala latinistka, grecistka in filozofinja, Polonca Zupančič, ki je Pogovore v Tuskulu prevedla. Z njo se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Ciceronov spomenik pred Palačo pravice v Rimu (DEZALB/Pixabay) http://www.rtvslo.si/podcast Fri, 01 Feb 2019 20:05:00 +0000 Mark Tulij Ciceron V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse. videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/01/25/Genocidnadamerikimistaroselci4100872.mp3 RTVSLO – Prvi 3420 clean V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse. http://www.rtvslo.si/podcast Fri, 25 Jan 2019 19:00:00 +0000 Genocid nad ameriškimi staroselci Komaj je minilo Cankarjevo leto, že smo stopili v leto Valentina Vodnika. Na ta način se bomo v naslednjih 12 mesecih namreč poklanjali spominu velikana slovenske kulture, ki je v 61. letu starosti umrl pred natanko dvestotimi leti, januarja 1819. Toda – zakaj Vodnik sploh velja za velikana; kakšen je pravzaprav njegov prispevek? – Literarna zgodovina ga pač ne šteje, kakor denimo Cankarja, za našega največjega pisatelja. Za razliko od svojega sodobnika, Antona Tomaža Linharta, tudi ni napisal prvih dramskih besedil v slovenščini. Še manj je, jasno, videti podoben Trubarju, ki je, kot vemo, utemeljil slovensko pisano besedo. In če Vodnikove pesmi primerjamo s Prešernovimi ali Župančičevimi, tedaj ni dvoma, da njegovi preprosti, v ritmu alpske poskočnice pisani verzi po umetniški moči oziroma globini še zdaleč niso na primerljivi ravni. In vendar so bili ljudje, ki so sredi 19. stoletja vodili slovensko narodno prebujo, trdno prepričani, da bi bili vsi njihovi napori zaman, ko bi se ne mogli naslanjati na dosežke in zgled Valentina Vodnika. Še več; dolgo preden je Prešeren obveljal za nacionalnega junaka par excellence, je to mesto zavzemal prav Vodnik. Kaj vse je torej ta pesnik, prevajalec, jezikoslovec, novinar, urednik, učitelj in duhovnik dal slovenskemu prostoru? – To vprašanje nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu. Pri tem nam je pomagal naš gost, znanstveni sodelavec na Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU, strokovnjak za književnost baroka in razsvetljenstva, dr. Luka Vidmar. Z njim se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: spomenik Valentinu Vodniku v Ljubljani (Žiga Živulovič jr. / BoBo) videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/01/18/ValentinVodnikvsestranskikulturnikkijeizumilsloveninozaposvetnorabo4093793.mp3 RTVSLO – Prvi 3213 clean Komaj je minilo Cankarjevo leto, že smo stopili v leto Valentina Vodnika. Na ta način se bomo v naslednjih 12 mesecih namreč poklanjali spominu velikana slovenske kulture, ki je v 61. letu starosti umrl pred natanko dvestotimi leti, januarja 1819. Toda – zakaj Vodnik sploh velja za velikana; kakšen je pravzaprav njegov prispevek? – Literarna zgodovina ga pač ne šteje, kakor denimo Cankarja, za našega največjega pisatelja. Za razliko od svojega sodobnika, Antona Tomaža Linharta, tudi ni napisal prvih dramskih besedil v slovenščini. Še manj je, jasno, videti podoben Trubarju, ki je, kot vemo, utemeljil slovensko pisano besedo. In če Vodnikove pesmi primerjamo s Prešernovimi ali Župančičevimi, tedaj ni dvoma, da njegovi preprosti, v ritmu alpske poskočnice pisani verzi po umetniški moči oziroma globini še zdaleč niso na primerljivi ravni. In vendar so bili ljudje, ki so sredi 19. stoletja vodili slovensko narodno prebujo, trdno prepričani, da bi bili vsi njihovi napori zaman, ko bi se ne mogli naslanjati na dosežke in zgled Valentina Vodnika. Še več; dolgo preden je Prešeren obveljal za nacionalnega junaka par excellence, je to mesto zavzemal prav Vodnik. Kaj vse je torej ta pesnik, prevajalec, jezikoslovec, novinar, urednik, učitelj in duhovnik dal slovenskemu prostoru? – To vprašanje nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu. Pri tem nam je pomagal naš gost, znanstveni sodelavec na Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU, strokovnjak za književnost baroka in razsvetljenstva, dr. Luka Vidmar. Z njim se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: spomenik Valentinu Vodniku v Ljubljani (Žiga Živulovič jr. / BoBo) http://www.rtvslo.si/podcast Fri, 18 Jan 2019 20:05:00 +0000 Valentin Vodnik, vsestranski kulturnik, ki je "izumil" slovenščino za posvetno rabo V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse. videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/01/11/Velikaslovenskakuharica4085112.mp3 RTVSLO – Prvi 3149 clean V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse. http://www.rtvslo.si/podcast Fri, 11 Jan 2019 19:00:00 +0000 Velika slovenska kuharica V minulem letu se je na Zahodu nelagodje ob politiki ruske vlade opazno poglobilo. No, tovrstno nasprotovanje pa se, kakor smo videli tudi že kdaj v preteklosti, kaj lahko podaljša oziroma prevede v omalovaževanje ali diskvalifikacijo celotne kulture države, ki jo vodi politika, s katero se ne strinjamo ali ji celo nasprotujemo. V ruskem primeru se to seveda zdi docela nevzdržno; ne glede na to, kaj si mislimo o predsedniku Putinu in njegovih potezah na svetovni geopolitični šahovnici, si zahodne umetnosti, zahodne kulture, celo zahodne civilizacije same kratko malo ni mogoče predstavljati brez Dostojevskega in Tolstoja, Čajkovskega in Stravinskega, Kandinskega in Maleviča, Eisensteina in Tarkovskega. Pa so ti umetniki le vrh ledene gore. Zato smo v tokratnem Kulturnem fokusu skušali panoramsko pregledati zgodovino ruske kulture in premisliti, kaj je Rusija pridodala v zakladnico človeštva – ne da bi se pri tem nujno oslepili za vzajemno vplivanje avtokratskih političnih tendenc v ruski zgodovini in tamkajšnje kulturne produkcije. Pri tem nam je bil v pomoč naš tokratni gost, predavatelj na katedri za rusko književnost na ljubljanski Filozofski fakulteti, dr. Blaž Podlesnik, ki je pred nedavnim pri Znanstveni založbi Filozofske fakultete izdal Pregled ruske kulturne zgodovine. Z njim se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Cerkev sv. Vasilija Blaženega, 16. stol., Moskva (Goran Dekleva) videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/01/03/Ruskakulturnazgodovina4077269.mp3 RTVSLO – Prvi 2966 clean V minulem letu se je na Zahodu nelagodje ob politiki ruske vlade opazno poglobilo. No, tovrstno nasprotovanje pa se, kakor smo videli tudi že kdaj v preteklosti, kaj lahko podaljša oziroma prevede v omalovaževanje ali diskvalifikacijo celotne kulture države, ki jo vodi politika, s katero se ne strinjamo ali ji celo nasprotujemo. V ruskem primeru se to seveda zdi docela nevzdržno; ne glede na to, kaj si mislimo o predsedniku Putinu in njegovih potezah na svetovni geopolitični šahovnici, si zahodne umetnosti, zahodne kulture, celo zahodne civilizacije same kratko malo ni mogoče predstavljati brez Dostojevskega in Tolstoja, Čajkovskega in Stravinskega, Kandinskega in Maleviča, Eisensteina in Tarkovskega. Pa so ti umetniki le vrh ledene gore. Zato smo v tokratnem Kulturnem fokusu skušali panoramsko pregledati zgodovino ruske kulture in premisliti, kaj je Rusija pridodala v zakladnico človeštva – ne da bi se pri tem nujno oslepili za vzajemno vplivanje avtokratskih političnih tendenc v ruski zgodovini in tamkajšnje kulturne produkcije. Pri tem nam je bil v pomoč naš tokratni gost, predavatelj na katedri za rusko književnost na ljubljanski Filozofski fakulteti, dr. Blaž Podlesnik, ki je pred nedavnim pri Znanstveni založbi Filozofske fakultete izdal Pregled ruske kulturne zgodovine. Z njim se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Cerkev sv. Vasilija Blaženega, 16. stol., Moskva (Goran Dekleva) http://www.rtvslo.si/podcast Fri, 04 Jan 2019 20:05:00 +0000 Ruska kulturna zgodovina V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse. videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2018/12/28/Gradnjabrezvezivainklekljanjeipk4072371.mp3 RTVSLO – Prvi 3194 clean V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse. http://www.rtvslo.si/podcast Fri, 28 Dec 2018 19:00:00 +0000 Gradnja brez veziva in klekljanje čipk Pravijo, da prava umetnost družbi, sredi katere nastaja, venomer nastavlja ogledalo in da pri tem nikoli ne odmakne pogleda – pa naj gre za še tako boleče, travmatične ali pereče fenomene. V tem smislu bi bilo pričakovati, da bo nasilje, ki se dogaja v partnerskem odnosu in ki ga lahko označimo za eno najbolj razširjenih pa tudi krčevito zamolčevanih družbenih patologij, ena izmed ključnih tem današnje umetnosti. Pa ni nujno tako; če poudarjeno angažirani sodobni umetniki in umetnice sicer dovolj pogosto govorijo o vojnah, izkoriščanju delavcev, mamilih, uničevanju okolja in podobnem, se zdi, da nasilje, ki poteka za štirimi stenami dóma, večidel ostaja onkraj njihove pozornosti oziroma senzibilnosti. Ali pa se je tako vsaj zdelo do nedavna. Konec novembra je namreč v ljubljanski Galeriji Kresija vrata odprla razstava Ko je drugič udaril v vrata, sem čez luknjo prelepila plakat. Tako si obiskovalke in obiskovalci zdaj lahko ogledamo dela osmih slovenskih umetnic in umetnikov, ki so se bili na pobudo Društva SOS telefon za ženske in otroke povezali z žrtvami družinskega nasilja. Poslušali so njihova pričevanja in, spodbujeni s temi zgodbami, navsezadnje ustvarili umetnine, ki zdaj simbolizirajo, reflektirajo, razgaljajo in osveščajo o problemu, za katerega se zdi, da bi ga mnogi še naprej najraje pometali pod preprogo. In prav tej razstavi smo se posvetili v tokratnem Kulturnem fokusu. Med drugim smo se spraševali, kakšna je pravzaprav narava družbene odgovornosti umetnosti, kako so pričujoča dela nastala, kako na njih gledajo osebe, ki imajo neposredno izkušnjo z družinskim nasiljem, in kako odmevajo v širši javnosti. Pri iskanju odgovorov na ta in druga sorodna vprašanja so nam pomagali: Nina Koželj, ena izmed avtoric, ki sodelujejo na razstavi, pa Špela Veselič iz Društva SOS telefon ter Božidar Zrinski, ki je nad razstavo bdel kot kustos. Z njimi se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: utrinek z razstave Ko je drugič udaril v vrata, sem čez luknjo prelepila plakat v ljubljanski Galeriji Kresija (Goran Dekleva) videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2018/12/13/Nasiljevintimno-partnerskemodnosuskoziprizmoumetnosti4054427.mp3 RTVSLO – Prvi 2768 clean Pravijo, da prava umetnost družbi, sredi katere nastaja, venomer nastavlja ogledalo in da pri tem nikoli ne odmakne pogleda – pa naj gre za še tako boleče, travmatične ali pereče fenomene. V tem smislu bi bilo pričakovati, da bo nasilje, ki se dogaja v partnerskem odnosu in ki ga lahko označimo za eno najbolj razširjenih pa tudi krčevito zamolčevanih družbenih patologij, ena izmed ključnih tem današnje umetnosti. Pa ni nujno tako; če poudarjeno angažirani sodobni umetniki in umetnice sicer dovolj pogosto govorijo o vojnah, izkoriščanju delavcev, mamilih, uničevanju okolja in podobnem, se zdi, da nasilje, ki poteka za štirimi stenami dóma, večidel ostaja onkraj njihove pozornosti oziroma senzibilnosti. Ali pa se je tako vsaj zdelo do nedavna. Konec novembra je namreč v ljubljanski Galeriji Kresija vrata odprla razstava Ko je drugič udaril v vrata, sem čez luknjo prelepila plakat. Tako si obiskovalke in obiskovalci zdaj lahko ogledamo dela osmih slovenskih umetnic in umetnikov, ki so se bili na pobudo Društva SOS telefon za ženske in otroke povezali z žrtvami družinskega nasilja. Poslušali so njihova pričevanja in, spodbujeni s temi zgodbami, navsezadnje ustvarili umetnine, ki zdaj simbolizirajo, reflektirajo, razgaljajo in osveščajo o problemu, za katerega se zdi, da bi ga mnogi še naprej najraje pometali pod preprogo. In prav tej razstavi smo se posvetili v tokratnem Kulturnem fokusu. Med drugim smo se spraševali, kakšna je pravzaprav narava družbene odgovornosti umetnosti, kako so pričujoča dela nastala, kako na njih gledajo osebe, ki imajo neposredno izkušnjo z družinskim nasiljem, in kako odmevajo v širši javnosti. Pri iskanju odgovorov na ta in druga sorodna vprašanja so nam pomagali: Nina Koželj, ena izmed avtoric, ki sodelujejo na razstavi, pa Špela Veselič iz Društva SOS telefon ter Božidar Zrinski, ki je nad razstavo bdel kot kustos. Z njimi se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: utrinek z razstave Ko je drugič udaril v vrata, sem čez luknjo prelepila plakat v ljubljanski Galeriji Kresija (Goran Dekleva) http://www.rtvslo.si/podcast Fri, 14 Dec 2018 20:05:00 +0000 Nasilje v intimno-partnerskem odnosu skozi prizmo umetnosti V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse. videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2018/12/07/Prvinjenizapisaniverzivslovenini4048256.mp3 RTVSLO – Prvi 3171 clean V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse. http://www.rtvslo.si/podcast Fri, 07 Dec 2018 19:00:00 +0000 Prvi "njeni" zapisani verzi v slovenščini Pred kakimi 14 dnevi se je v 96. letu starosti poslovil legendarni Stan Lee, dolgoletni kreativni vodja stripovske založniške hiše Marvel ter oče Spidermana, Črnega Panterja, mož X in številnih drugih znamenitih superjunakov, ki v stripu, na filmskem platnu in videoigrah zdaj že več desetletij razgibavajo domišljijo celotnega planeta. Zato smo se v tokratnem Kulturnem fokusu posvetili prav superjunakom. Tako smo se spraševali, kdaj so se superjunaki sploh pojavili in kako so se v teku desetletij spreminjali? Kako so izvedi prestop iz stripa v druge medije, v druge umetnostne žanre? Kakšno mesto v »zgodbi« o junaških, z nadčloveškimi sposobnostmi obdarjenih borcih proti zlu pravzaprav pripada Stanu Leeju in Marvelu? Zakaj neki tako neustavljivo privlačijo milijone z vsega sveta? V čem se navadni smrtniki prepoznavamo v njih in zakaj ni videti, da bi se jih – pa čeprav so zapleti zgodb, v katerih superjunaki nastopajo, pogosto videti precej formulaični – v kratkem naveličali? – Pri iskanju odgovorov so nam pomagali: izvršni urednik revije Stripburger, Bojan Albahari, pa ilustrator, stripar in filozof dr. Izar Lunaček ter stripar, ilustrator in karikaturist Zoran Smiljanič, ki se nam je v studiu pridružil po lepem uspehu na pravkar zaključenem 34. Slovenskem knjižnem sejmu, na katerem je bil njegov strip o Cankarju, ki ga je ustvaril skupaj s scenaristom Blažem Vurnikom, razglašen za knjigo leta. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: ralpoonvast (Pixabay) videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2018/11/29/Neustavljiviarmsuperjunakov4039083.mp3 RTVSLO – Prvi 2815 clean Pred kakimi 14 dnevi se je v 96. letu starosti poslovil legendarni Stan Lee, dolgoletni kreativni vodja stripovske založniške hiše Marvel ter oče Spidermana, Črnega Panterja, mož X in številnih drugih znamenitih superjunakov, ki v stripu, na filmskem platnu in videoigrah zdaj že več desetletij razgibavajo domišljijo celotnega planeta. Zato smo se v tokratnem Kulturnem fokusu posvetili prav superjunakom. Tako smo se spraševali, kdaj so se superjunaki sploh pojavili in kako so se v teku desetletij spreminjali? Kako so izvedi prestop iz stripa v druge medije, v druge umetnostne žanre? Kakšno mesto v »zgodbi« o junaških, z nadčloveškimi sposobnostmi obdarjenih borcih proti zlu pravzaprav pripada Stanu Leeju in Marvelu? Zakaj neki tako neustavljivo privlačijo milijone z vsega sveta? V čem se navadni smrtniki prepoznavamo v njih in zakaj ni videti, da bi se jih – pa čeprav so zapleti zgodb, v katerih superjunaki nastopajo, pogosto videti precej formulaični – v kratkem naveličali? – Pri iskanju odgovorov so nam pomagali: izvršni urednik revije Stripburger, Bojan Albahari, pa ilustrator, stripar in filozof dr. Izar Lunaček ter stripar, ilustrator in karikaturist Zoran Smiljanič, ki se nam je v studiu pridružil po lepem uspehu na pravkar zaključenem 34. Slovenskem knjižnem sejmu, na katerem je bil njegov strip o Cankarju, ki ga je ustvaril skupaj s scenaristom Blažem Vurnikom, razglašen za knjigo leta. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: ralpoonvast (Pixabay) http://www.rtvslo.si/podcast Fri, 30 Nov 2018 20:05:00 +0000 Neustavljivi šarm superjunakov V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse. videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive04/2018/11/23/PripovedovalkaEvaMarkun4034275.mp3 RTVSLO – Prvi 3252 clean V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse. http://www.rtvslo.si/podcast Fri, 23 Nov 2018 19:00:00 +0000 Pripovedovalka Eva Markun Pred začetkom CoFestivala, mednarodnega festivala sodobnega plesa, se bomo v Kulturnem fokusu pogovarjali o letošnji izvedbi festivala, ki se začenja 17. novembra v Zagrebu, v Ljubljani pa bo potekal od 23. do 29. novembra. Udeležujejo se ga grški, hrvaški, srbski, švicarski, ameriški, libanonski, nemški, portugalski in slovenski umetniki. Po besedah so-kuratorjev so imeli tokrat več sreče kot pameti, festival se letos močno navezuje na evropski konstruktivizem, sicer pa bo zadovoljil tudi tisti del publike, ki je v minulih letih pogosto odhajala s sodobno plesnih predstav zdolgočasena, saj v njih ni bilo veliko gibanja. Plesne predstave so na tokratnem CoFestivalu, ki nastaja v sodelovanju Nomad dance akademije in Kina Šiška, izrazito kinetične, poleg mednarodnih in tujih produkcij pa se bodo obiskovalci lahko udeležili tudi konference, simpozijev, predstavitev in pogovorov. CoFestival v tokratni oddaji predstavljajo so-kuratorji festivala Dragana Alfirevič, Jasmina Založnik, Rok Vevar in Dejan Srhoj. videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive04/2018/11/15/CoFestivaloaktualnostievropskegakonstruktivizma4021450.mp3 RTVSLO – Prvi 2966 clean Pred začetkom CoFestivala, mednarodnega festivala sodobnega plesa, se bomo v Kulturnem fokusu pogovarjali o letošnji izvedbi festivala, ki se začenja 17. novembra v Zagrebu, v Ljubljani pa bo potekal od 23. do 29. novembra. Udeležujejo se ga grški, hrvaški, srbski, švicarski, ameriški, libanonski, nemški, portugalski in slovenski umetniki. Po besedah so-kuratorjev so imeli tokrat več sreče kot pameti, festival se letos močno navezuje na evropski konstruktivizem, sicer pa bo zadovoljil tudi tisti del publike, ki je v minulih letih pogosto odhajala s sodobno plesnih predstav zdolgočasena, saj v njih ni bilo veliko gibanja. Plesne predstave so na tokratnem CoFestivalu, ki nastaja v sodelovanju Nomad dance akademije in Kina Šiška, izrazito kinetične, poleg mednarodnih in tujih produkcij pa se bodo obiskovalci lahko udeležili tudi konference, simpozijev, predstavitev in pogovorov. CoFestival v tokratni oddaji predstavljajo so-kuratorji festivala Dragana Alfirevič, Jasmina Založnik, Rok Vevar in Dejan Srhoj. http://www.rtvslo.si/podcast Fri, 16 Nov 2018 19:00:00 +0000 CoFestival o aktualnosti evropskega konstruktivizma Gost tokratnega Kulturnega fokusa je pesnik, dramatik, esejist in prevajalec, do letošnjega poletja tudi predsednik Društva slovenskih pisateljev, Ivo Svetina. Najbrž je eno izmed znamenj našega nekoliko ubornega časa, da je v teh, zadnjih letih Svetina v javni prostor stopal predvsem kot družbeno angažiran in kritičen predsednik stanovskega društva literatov medtem ko je njegovo pesništvo ostajalo, se zdi, onkraj pozornosti širše javnosti. Pa čeprav – po 28 objavljenih zbirkah v 47 letih o tem ne more biti dvoma – Svetinovo delo predstavlja enega najkonsekvetnejših, umetniško najpolnejše realiziranih pesniških opusov na Slovenskem po drugi svetovni vojni. Natanko zato smo v tokratni oddaji skušali vsaj panoramsko premeriti Svetinovo pesniško ustvarjanje. Našo nalogo je vsaj nekoliko olajšal nedavni izid izbora iz Svetinovega opusa, ki ga je pod naslovom Plamen iz morja za prestižno knjižno zbirko Kondor pripravil literarni kritik Igor Divjak. No, dodatno pa nam je pri osvetljevanju tančin poezije, kajpada, pomagal sam Ivo Svetina. foto: Ivo Svetina (Goran Dekleva) videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive04/2018/11/09/IvoSvetinaLepotainboleinastapravzapravsestri.4013283.mp3 RTVSLO – Prvi 3076 clean Gost tokratnega Kulturnega fokusa je pesnik, dramatik, esejist in prevajalec, do letošnjega poletja tudi predsednik Društva slovenskih pisateljev, Ivo Svetina. Najbrž je eno izmed znamenj našega nekoliko ubornega časa, da je v teh, zadnjih letih Svetina v javni prostor stopal predvsem kot družbeno angažiran in kritičen predsednik stanovskega društva literatov medtem ko je njegovo pesništvo ostajalo, se zdi, onkraj pozornosti širše javnosti. Pa čeprav – po 28 objavljenih zbirkah v 47 letih o tem ne more biti dvoma – Svetinovo delo predstavlja enega najkonsekvetnejših, umetniško najpolnejše realiziranih pesniških opusov na Slovenskem po drugi svetovni vojni. Natanko zato smo v tokratni oddaji skušali vsaj panoramsko premeriti Svetinovo pesniško ustvarjanje. Našo nalogo je vsaj nekoliko olajšal nedavni izid izbora iz Svetinovega opusa, ki ga je pod naslovom Plamen iz morja za prestižno knjižno zbirko Kondor pripravil literarni kritik Igor Divjak. No, dodatno pa nam je pri osvetljevanju tančin poezije, kajpada, pomagal sam Ivo Svetina. foto: Ivo Svetina (Goran Dekleva) http://www.rtvslo.si/podcast Fri, 09 Nov 2018 20:05:00 +0000 Ivo Svetina: “Lepota in bolečina sta pravzaprav sestri.” V Slovenskem mladinskem gledališču so zadnje sobote namenjene celodnevnemu gledališkemu maratonu, deset ur trajajoči predstavi «še ni naslova«, ki predeluje snov o nadčasovnem arhetipnem junaku, na katerega se lepijo številni pomeni, povezuje pa jih skupinska igra ekipe, ki jo vodi režiser Tomi Janežič. Izhodišče dolgotrajnega procesa nastajanja in vzporednega pisanja besedila Simone Semenič je bil lik Don Juana, ki predstavlja enega izmed osrednjih, enigmatičnih, svetlih in temačnih podob umetnosti in misli Zahoda. V oddaji Kulturni fokus se bo Magda Tušar pogovarjala z režiserjem predstave in igralci: Dašo Doberšek, Mirjano Medojević, Danijelom Dayem Škufco in Stanetom Tomazinom. videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive04/2018/10/24/Predstavakinidobilanaslova3997835.mp3 RTVSLO – Prvi 2947 clean V Slovenskem mladinskem gledališču so zadnje sobote namenjene celodnevnemu gledališkemu maratonu, deset ur trajajoči predstavi «še ni naslova«, ki predeluje snov o nadčasovnem arhetipnem junaku, na katerega se lepijo številni pomeni, povezuje pa jih skupinska igra ekipe, ki jo vodi režiser Tomi Janežič. Izhodišče dolgotrajnega procesa nastajanja in vzporednega pisanja besedila Simone Semenič je bil lik Don Juana, ki predstavlja enega izmed osrednjih, enigmatičnih, svetlih in temačnih podob umetnosti in misli Zahoda. V oddaji Kulturni fokus se bo Magda Tušar pogovarjala z režiserjem predstave in igralci: Dašo Doberšek, Mirjano Medojević, Danijelom Dayem Škufco in Stanetom Tomazinom. http://www.rtvslo.si/podcast Fri, 02 Nov 2018 20:05:00 +0000 Predstava, ki ni dobila naslova Imena kot so Ana Jenko, Angela Piskernik, Ana Mayer Kansky ali Melitta Pivec-Stele so danes večidel neznana, pozabljena imena. In vendar v kulturni zgodovini slovenskega prostora zavzemajo izjemno pomembno mesto; omenjene so namreč med prvimi Slovenkami, ki so tam ob koncu 19. in na začetku 20. stoletja prestopile prag univerze. Še več; bile so med prvimi, ki so pridobile doktorski naziv. Seveda pa je bila njihova pot do tega visokega naziva vse prej kot enostavna. Pred dobrim stoletjem ni bilo namreč na figuri znanstvenice prav nič samoumevnega; prevladujoče vrednote patriarhalne družbe so ženskam pač odrekale sleherno vedenje, ki bi presegalo horizont skrbi za družino in dom. Kako so torej te pionirke znanosti na Slovenskem uspele preseči stereotipe svoje dobe, kako so mogle svoje znanje uporabiti v javnem življenju in kako jih je za to navsezadnje nagradilo njihovo okolje? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu. Odgovore smo iskali v pogovoru s predavateljicama na Oddelku za germanistiko ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Petro Kramberger in dr. Ireno Samide, ter z dr. Tanjo Žigon, predavateljico na Oddelku za prevajalstvo iste visokošolske ustanove. Vse tri so namreč po uredniški plati bdele nad zbornikom v nemščini pisanih portretov prvih slovenskih intelektualk, ki je pod naslovom Frauen, die studieren, sind gefährlich (torej: Ženske, ki študirajo, so nevarne) pred nedavnim izšla pri Znanstveni založbi Filozofske fakultete. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Skupina študentk se uči o elektromagnetizmu, Washington, ZDA, začetek 20. stol. (Wikimedia Commons) videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive04/2018/10/25/enskekitudirajosonevarne3999248.mp3 RTVSLO – Prvi 3307 clean Imena kot so Ana Jenko, Angela Piskernik, Ana Mayer Kansky ali Melitta Pivec-Stele so danes večidel neznana, pozabljena imena. In vendar v kulturni zgodovini slovenskega prostora zavzemajo izjemno pomembno mesto; omenjene so namreč med prvimi Slovenkami, ki so tam ob koncu 19. in na začetku 20. stoletja prestopile prag univerze. Še več; bile so med prvimi, ki so pridobile doktorski naziv. Seveda pa je bila njihova pot do tega visokega naziva vse prej kot enostavna. Pred dobrim stoletjem ni bilo namreč na figuri znanstvenice prav nič samoumevnega; prevladujoče vrednote patriarhalne družbe so ženskam pač odrekale sleherno vedenje, ki bi presegalo horizont skrbi za družino in dom. Kako so torej te pionirke znanosti na Slovenskem uspele preseči stereotipe svoje dobe, kako so mogle svoje znanje uporabiti v javnem življenju in kako jih je za to navsezadnje nagradilo njihovo okolje? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu. Odgovore smo iskali v pogovoru s predavateljicama na Oddelku za germanistiko ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Petro Kramberger in dr. Ireno Samide, ter z dr. Tanjo Žigon, predavateljico na Oddelku za prevajalstvo iste visokošolske ustanove. Vse tri so namreč po uredniški plati bdele nad zbornikom v nemščini pisanih portretov prvih slovenskih intelektualk, ki je pod naslovom Frauen, die studieren, sind gefährlich (torej: Ženske, ki študirajo, so nevarne) pred nedavnim izšla pri Znanstveni založbi Filozofske fakultete. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Skupina študentk se uči o elektromagnetizmu, Washington, ZDA, začetek 20. stol. (Wikimedia Commons) http://www.rtvslo.si/podcast Fri, 26 Oct 2018 19:05:00 +0000 Ženske, ki študirajo, so nevarne V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse. videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive04/2018/10/12/Posokinaravoverci3984757.mp3 RTVSLO – Prvi 3418 clean V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse. http://www.rtvslo.si/podcast Fri, 12 Oct 2018 18:00:00 +0000 Posoški naravoverci Jure Detela ni nikoli prejel Prešernove nagrade, niso mu postavili javnega spomenika, njegove pesmi niso prišle v šolska berila. Jure Detela je, skratka, v kolektivni kulturni zavesti Slovencev bolj ali manj neznano ime. In vendar danes med poklicnimi bralci, med pesniki, kritiki in literarnimi znanstveniki torej, pa tudi med vnetimi "laičnimi" bralci poezije vse težje najdemo sogovornika ali sogovornico, ki bi prepričano ne podčrtala, kako pomembno mesto na pobočju slovenskega Parnasa pripada Detelu. Drugače rečeno: ljudje, ki se na stvari poezije spoznajo, pravijo, da Detelovo pesništvo predstavlja enega ključnih umetniških dosežkov oziroma presežkov druge polovice slovenskega dvajsetega stoletja. Toda – v čem je pravzaprav moč Detelove poezije? Kako so Detelove pesmi premaknile koordinate tega, kako po eni strani mislimo in čutimo svet in, po drugi plati, kako pišemo in beremo poezijo? – Ta vprašanja se zdaj, ko lahko listamo po še čisto sveži, monumentalni izdaji Detelovih Zbranih pesmi, za katero sta poskrbela založba Beletrina in pesnik dr. Miklavž Komelj, ki je Detelovo pesniško zapuščino natančno pregledal in skrbno pripravil za objavo, menda postavljajo s še bolj neodložljivo ostrino. Prav zato smo v tokratnem Kulturnem fokusu skušali vsaj panoramsko izrisati zemljevid Detelovega pesništva. Pri tem nam je bil v pomoč urednik Detelovih Zbranih pesmi, Miklavž Komelj. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive04/2018/10/03/JureDetelainpesmiobitjihiztujihsvetov3973487.mp3 RTVSLO – Prvi 2856 clean Jure Detela ni nikoli prejel Prešernove nagrade, niso mu postavili javnega spomenika, njegove pesmi niso prišle v šolska berila. Jure Detela je, skratka, v kolektivni kulturni zavesti Slovencev bolj ali manj neznano ime. In vendar danes med poklicnimi bralci, med pesniki, kritiki in literarnimi znanstveniki torej, pa tudi med vnetimi "laičnimi" bralci poezije vse težje najdemo sogovornika ali sogovornico, ki bi prepričano ne podčrtala, kako pomembno mesto na pobočju slovenskega Parnasa pripada Detelu. Drugače rečeno: ljudje, ki se na stvari poezije spoznajo, pravijo, da Detelovo pesništvo predstavlja enega ključnih umetniških dosežkov oziroma presežkov druge polovice slovenskega dvajsetega stoletja. Toda – v čem je pravzaprav moč Detelove poezije? Kako so Detelove pesmi premaknile koordinate tega, kako po eni strani mislimo in čutimo svet in, po drugi plati, kako pišemo in beremo poezijo? – Ta vprašanja se zdaj, ko lahko listamo po še čisto sveži, monumentalni izdaji Detelovih Zbranih pesmi, za katero sta poskrbela založba Beletrina in pesnik dr. Miklavž Komelj, ki je Detelovo pesniško zapuščino natančno pregledal in skrbno pripravil za objavo, menda postavljajo s še bolj neodložljivo ostrino. Prav zato smo v tokratnem Kulturnem fokusu skušali vsaj panoramsko izrisati zemljevid Detelovega pesništva. Pri tem nam je bil v pomoč urednik Detelovih Zbranih pesmi, Miklavž Komelj. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva http://www.rtvslo.si/podcast Fri, 05 Oct 2018 19:05:00 +0000 Jure Detela in pesmi o bitjih iz tujih svetov V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse. videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive04/2018/09/28/MorjeinNabreina3968901.mp3 RTVSLO – Prvi 3176 clean V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse. http://www.rtvslo.si/podcast Fri, 28 Sep 2018 18:00:00 +0000 Morje in Nabrežina V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse. videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive04/2018/09/21/JakobovaApalakapot3961862.mp3 RTVSLO – Prvi 3433 clean V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse. http://www.rtvslo.si/podcast Fri, 21 Sep 2018 18:00:00 +0000 Jakobova Apalaška pot Med glasovi, ki naseljujejo sodobno slovensko pesniško krajino, eden najbolj izrazitih, neposnemljivih, idiosinkratičnih prav gotovo pripada Tonetu Škrjancu. Drugače rečeno: Škrjanec piše kakor nihče drug. V antologiji Mi se vrnemo zvečer, cvetoberu mlade slovenske poezije, nastale med letoma 1990 in 2003, je literarni zgodovinar Matevž Kos Škrjančevo pisavo označil kot poezijo »trenutka, prijateljstva, minimalistične štimunge in njene presežnosti, v kateri se zaustavi čas.« No, ko je pred 15 leti Kos pisal te besede, je bil Škrajnec avtor vsega štirih pesniških knjig. Danes bralke in bralci lahko posegamo po več kot desetih, zadnji med njimi, Dihaj, pa je pred kakimi 14 dnevi pripadla Veronikina nagrada za najboljšo pesniško zbirko zadnjega leta. Kako se je v desetletju in pol dopolnila, razširila oziroma spremenila Škrjančeva poezija? – Če je soditi po utemeljitvi, ki jo je letošnja Veronikina žirija spisala ob Dihaj, ne prav veliko, saj žiranti govorijo o izmojstreni poetiki ležernega obstranca, kar se nekako prilega stališču, ki ga je izrazil že Matevž Kos. A po drugi strani ne gre spregledati, da so člani strokovne komisije, ki je nagradila Dihaj, tudi zapisali, da sta Škrjančeva ležernost in brezusodnost pravzaprav varljivi. Kaj se torej skriva pod površjem Škrjančevih pesmi? – To je vprašanje, ki nas v je pogovoru s Tonetom Škrjancem zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive04/2018/09/07/TonekrjanecVeronikinnagrajenec3947696.mp3 RTVSLO – Prvi 2839 clean Med glasovi, ki naseljujejo sodobno slovensko pesniško krajino, eden najbolj izrazitih, neposnemljivih, idiosinkratičnih prav gotovo pripada Tonetu Škrjancu. Drugače rečeno: Škrjanec piše kakor nihče drug. V antologiji Mi se vrnemo zvečer, cvetoberu mlade slovenske poezije, nastale med letoma 1990 in 2003, je literarni zgodovinar Matevž Kos Škrjančevo pisavo označil kot poezijo »trenutka, prijateljstva, minimalistične štimunge in njene presežnosti, v kateri se zaustavi čas.« No, ko je pred 15 leti Kos pisal te besede, je bil Škrajnec avtor vsega štirih pesniških knjig. Danes bralke in bralci lahko posegamo po več kot desetih, zadnji med njimi, Dihaj, pa je pred kakimi 14 dnevi pripadla Veronikina nagrada za najboljšo pesniško zbirko zadnjega leta. Kako se je v desetletju in pol dopolnila, razširila oziroma spremenila Škrjančeva poezija? – Če je soditi po utemeljitvi, ki jo je letošnja Veronikina žirija spisala ob Dihaj, ne prav veliko, saj žiranti govorijo o izmojstreni poetiki ležernega obstranca, kar se nekako prilega stališču, ki ga je izrazil že Matevž Kos. A po drugi strani ne gre spregledati, da so člani strokovne komisije, ki je nagradila Dihaj, tudi zapisali, da sta Škrjančeva ležernost in brezusodnost pravzaprav varljivi. Kaj se torej skriva pod površjem Škrjančevih pesmi? – To je vprašanje, ki nas v je pogovoru s Tonetom Škrjancem zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. http://www.rtvslo.si/podcast Fri, 14 Sep 2018 19:05:00 +0000 Tone Škrjanec, Veronikin nagrajenec V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse. videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive04/2018/09/07/Indigoogovoricah3948250.mp3 RTVSLO – Prvi 2653 clean V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse. http://www.rtvslo.si/podcast Fri, 07 Sep 2018 18:00:00 +0000 Indigo o govoricah »Zgodovina knjige je zgodovina hierarhičnih prerazporejanj dveh dominant, ki knjige zaznamujeta vse od začetka: poslanstva in posla,« v svoji najnovejši knjigi Izdati in obstati piše priznani pisatelj, literarni urednik in univerzitetni predavatelj na Oddelku za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Andrej Blatnik. Poslanstvo in posel, torej. No, ko listamo naprej po Blatnikovi kritični diagnozi sodobnega svetovnega in slovenskega knjižnega sistema, se slej ko prej pokaže, da ima naš čas posluh predvsem za posel. Zdi se, da je naša kultura v knjigi vse bolj pripravljena videti blago, s katerim ni le mogoče, ampak celo je treba predvsem trgovati. Obenem pa se v očeh številnih protagonistov, ki pomagajo poganjati globalni knjižni obrat, druge konsideracije – da namreč knjige izpričano lahko spreminjajo življenja posameznikov in celo preobračajo tok zgodovine – umikajo v ozadje. Je to poblagovljenje knjige zanesljiv znak, da je naša civilizacija intelektualno in moralno bankrotirala? – Andrej Blatnik se takim enostavnim, bombastičnim in apokaliptičnim zaključkom sicer izogiba, ugotavlja pa, da se spričo založniškega imperativa kovanja dobička za vsako ceno spreminja še marsikaj drugega – od načinov, kako in koliko beremo bralke in bralci, do načinov, kako in koliko pišejo pisateljice in pisatelji. Kako se torej v 21. stoletju preobraža celotno književno polje? Kaj se je spremenilo za pisatelje, kaj za založnike, urednike, prevajalce in kritike in kaj za bralce? Kako so se, navsezadnje, spremenile knjige same? – To so vprašanja, ki so nas v pogovoru z dr. Andrejem Blatnikom zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Livraria Lello & Irmao, Porto, Portugalska (Patrick Donovan; Flickr) videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive04/2018/08/30/Knjigamedposlanstvominposlom3938332.mp3 RTVSLO – Prvi 3124 clean »Zgodovina knjige je zgodovina hierarhičnih prerazporejanj dveh dominant, ki knjige zaznamujeta vse od začetka: poslanstva in posla,« v svoji najnovejši knjigi Izdati in obstati piše priznani pisatelj, literarni urednik in univerzitetni predavatelj na Oddelku za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Andrej Blatnik. Poslanstvo in posel, torej. No, ko listamo naprej po Blatnikovi kritični diagnozi sodobnega svetovnega in slovenskega knjižnega sistema, se slej ko prej pokaže, da ima naš čas posluh predvsem za posel. Zdi se, da je naša kultura v knjigi vse bolj pripravljena videti blago, s katerim ni le mogoče, ampak celo je treba predvsem trgovati. Obenem pa se v očeh številnih protagonistov, ki pomagajo poganjati globalni knjižni obrat, druge konsideracije – da namreč knjige izpričano lahko spreminjajo življenja posameznikov in celo preobračajo tok zgodovine – umikajo v ozadje. Je to poblagovljenje knjige zanesljiv znak, da je naša civilizacija intelektualno in moralno bankrotirala? – Andrej Blatnik se takim enostavnim, bombastičnim in apokaliptičnim zaključkom sicer izogiba, ugotavlja pa, da se spričo založniškega imperativa kovanja dobička za vsako ceno spreminja še marsikaj drugega – od načinov, kako in koliko beremo bralke in bralci, do načinov, kako in koliko pišejo pisateljice in pisatelji. Kako se torej v 21. stoletju preobraža celotno književno polje? Kaj se je spremenilo za pisatelje, kaj za založnike, urednike, prevajalce in kritike in kaj za bralce? Kako so se, navsezadnje, spremenile knjige same? – To so vprašanja, ki so nas v pogovoru z dr. Andrejem Blatnikom zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Livraria Lello & Irmao, Porto, Portugalska (Patrick Donovan; Flickr) http://www.rtvslo.si/podcast Fri, 31 Aug 2018 19:05:00 +0000 Knjiga med poslanstvom in poslom V Narodnem muzeju Slovenije si bo mogoče še pol leta ogledati zlate predmete iz neprecenljive cesarske zbirke Dong Bo Zhai, ki so jih na kitajskem dvoru uporabljali člani dinastije Ming ali pa so bili v času vladanja cesarja Wanlija, izdelani kot darilo. Zlati obrtniški predmeti, ki so jih v grobnici našli šele pred nekaj desetletji, so po različnih poteh zapustili Kitajsko, znova pa jih je odkupil milijarder Peter Kwok, tako da zdaj Xi’anu, kjer je tudi Muzej lepih umetnosti z bogato kitajsko dediščino, predstavljajo del širše zbirke. videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive04/2018/08/24/KulturnifokusLJ_2425058.mp3 RTVSLO – Prvi 2997 clean V Narodnem muzeju Slovenije si bo mogoče še pol leta ogledati zlate predmete iz neprecenljive cesarske zbirke Dong Bo Zhai, ki so jih na kitajskem dvoru uporabljali člani dinastije Ming ali pa so bili v času vladanja cesarja Wanlija, izdelani kot darilo. Zlati obrtniški predmeti, ki so jih v grobnici našli šele pred nekaj desetletji, so po različnih poteh zapustili Kitajsko, znova pa jih je odkupil milijarder Peter Kwok, tako da zdaj Xi’anu, kjer je tudi Muzej lepih umetnosti z bogato kitajsko dediščino, predstavljajo del širše zbirke. http://www.rtvslo.si/podcast Fri, 24 Aug 2018 19:00:00 +0000 Zlati predmeti iz cesarske grobnice Čeprav je budizem četrta največja religija na svetu po številu pripadnic in pripadnikov – po različnih ocenah naj bi jih bilo nekako med 350 do 520 milijoni –, ga v Sloveniji še vedno ne poznamo prav dobro. Čeprav budistična tradicija sega kakih 2500 let v preteklost in je med drugim pomembno vplivala na razvoj civilizacije v Indiji, na Kitajskem, v Koreji in na Japonskem – v kolosih torej, ki bodo pisali zgodovino 21. stoletja –, je v Sloveniji še vedno ne poznamo prav dobro. Čeprav je budizem po drugi svetovni vojni vsestransko vplival na zahodno kulturo in miselnost – od idej o ljubezni in sočutju, ki so jih gojili hipiji, do specifičnih meditacijskih praks, s katerimi si celo nekateri menedžerji največjih, multinacionalnih podjetij pomagajo obvladovati stres –, ga v Sloveniji še vedno ne poznamo prav dobro. Zato smo v tokratnem Kulturnem fokusu predstavili nekaj ključnih poudarkov iz zakladnice budistične doktrine in jih postavili v zgodovinski kontekst. Pri tem nam je bila v pomoč naša gostja, svetovno priznana strokovnjakinja za budizem in sanskrt, predavateljica na več univerzah v Avstraliji in Sloveniji, dr. Tamara Ditrich. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Mikegi (Pixabay) videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive04/2018/08/17/Uvodvbudizem3927154.mp3 RTVSLO – Prvi 3432 clean Čeprav je budizem četrta največja religija na svetu po številu pripadnic in pripadnikov – po različnih ocenah naj bi jih bilo nekako med 350 do 520 milijoni –, ga v Sloveniji še vedno ne poznamo prav dobro. Čeprav budistična tradicija sega kakih 2500 let v preteklost in je med drugim pomembno vplivala na razvoj civilizacije v Indiji, na Kitajskem, v Koreji in na Japonskem – v kolosih torej, ki bodo pisali zgodovino 21. stoletja –, je v Sloveniji še vedno ne poznamo prav dobro. Čeprav je budizem po drugi svetovni vojni vsestransko vplival na zahodno kulturo in miselnost – od idej o ljubezni in sočutju, ki so jih gojili hipiji, do specifičnih meditacijskih praks, s katerimi si celo nekateri menedžerji največjih, multinacionalnih podjetij pomagajo obvladovati stres –, ga v Sloveniji še vedno ne poznamo prav dobro. Zato smo v tokratnem Kulturnem fokusu predstavili nekaj ključnih poudarkov iz zakladnice budistične doktrine in jih postavili v zgodovinski kontekst. Pri tem nam je bila v pomoč naša gostja, svetovno priznana strokovnjakinja za budizem in sanskrt, predavateljica na več univerzah v Avstraliji in Sloveniji, dr. Tamara Ditrich. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Mikegi (Pixabay) http://www.rtvslo.si/podcast Fri, 17 Aug 2018 19:05:00 +0000 Uvod v budizem V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse. videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive04/2018/08/10/Zgodovinaljubezenskemorale3921771.mp3 RTVSLO – Prvi 3449 clean V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse. http://www.rtvslo.si/podcast Fri, 10 Aug 2018 18:00:00 +0000 Zgodovina ljubezenske morale Japonska civilizacija je v zakladnico univerzalne kulture pridodala številne unikatne umetnine, specifične kulturne prakse in samonikle miselne tradicije – od urejanja ikeban do filmov Akire Kurosawe, od veselega prepevanja na karaokah do tako imenovane estetike wabi-sabi, ki najdeva lepoto v vsem, kar je nestalno in nepopolno. Sredi bogastva te kulturne zapuščine pa najdemo tudi nekaj elementov, ki danes upravičeno budijo izrazito ambivalentna čustva. V tem smislu kaže na prvem mestu omeniti tako imenovano pot bojevnika, se pravi: bušido ali samurajski kodeks časti. Gre namreč za skupek življenjskih načel oziroma vodil, ki je japonsko družbo pomagal ogreti za krvave, imperialistične vojne, ki jih je dežela vzhajajočega sonca vodila od konca 19. do srede 20. stoletja. In vendar bušido ni nekakšen japonski Mein Kampf, ni, drugače rečeno, dokument čistega zla, ampak je notranje protisloven proizvod družbeno-političnih, zgodovinskih in kulturnih silnic, ki so vredne natančne analize. In natanko takega projekta so se lotili na Oddelku za azijske študije na ljubljanski Filozofski fakulteti ter pred nekaj tedni izdali obsežen zbornik Bushido in transformation, se pravi: Bušido v preobrazbi. Do kakšnih izsledkov so se navsezadnje dokopali, smo preverjali v tokratnem Kulturnem fokusu. Naš gost je bil japonolog in sociolog dr. Luka Culiberg, ki je za omenjeni zbornik poskrbel po uredniški plati. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: CC0 Creative Commons, Pixabay videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive04/2018/07/31/Buidosamurajskikodeksasti3913412.mp3 RTVSLO – Prvi 3016 clean Japonska civilizacija je v zakladnico univerzalne kulture pridodala številne unikatne umetnine, specifične kulturne prakse in samonikle miselne tradicije – od urejanja ikeban do filmov Akire Kurosawe, od veselega prepevanja na karaokah do tako imenovane estetike wabi-sabi, ki najdeva lepoto v vsem, kar je nestalno in nepopolno. Sredi bogastva te kulturne zapuščine pa najdemo tudi nekaj elementov, ki danes upravičeno budijo izrazito ambivalentna čustva. V tem smislu kaže na prvem mestu omeniti tako imenovano pot bojevnika, se pravi: bušido ali samurajski kodeks časti. Gre namreč za skupek življenjskih načel oziroma vodil, ki je japonsko družbo pomagal ogreti za krvave, imperialistične vojne, ki jih je dežela vzhajajočega sonca vodila od konca 19. do srede 20. stoletja. In vendar bušido ni nekakšen japonski Mein Kampf, ni, drugače rečeno, dokument čistega zla, ampak je notranje protisloven proizvod družbeno-političnih, zgodovinskih in kulturnih silnic, ki so vredne natančne analize. In natanko takega projekta so se lotili na Oddelku za azijske študije na ljubljanski Filozofski fakulteti ter pred nekaj tedni izdali obsežen zbornik Bushido in transformation, se pravi: Bušido v preobrazbi. Do kakšnih izsledkov so se navsezadnje dokopali, smo preverjali v tokratnem Kulturnem fokusu. Naš gost je bil japonolog in sociolog dr. Luka Culiberg, ki je za omenjeni zbornik poskrbel po uredniški plati. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: CC0 Creative Commons, Pixabay http://www.rtvslo.si/podcast Fri, 03 Aug 2018 19:05:00 +0000 Bušido, samurajski kodeks časti V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse. videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive04/2018/07/27/Prepovedanobranjecenzurainradovednost3911462.mp3 RTVSLO – Prvi 3198 clean V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse. http://www.rtvslo.si/podcast Fri, 27 Jul 2018 18:00:00 +0000 Prepovedano branje, cenzura in radovednost Pred nekaj tedni je pri založbi Znanstveno-raziskovalnega središča Koper izšla knjiga Kultura na koncu jezika, pod katero se podpisujeta sinologinji Tina Čok in dr. Helena Motoh. Avtorici v omenjenem delu skušata predstaviti, kako je – po eni strani – narava kitajskega jezika vplivala na kulturne predstave tradicionalne in sodobne kitajske civilizacije in – po drugi plati – kako so miselni koncepti in kulturne formacije, ki so se v toku dolgih stoletij oblikovali v osrednjem cesarstvu, vplivali na naravo kitajske govorjene in pisane besede. Do kakšnih zaključkov sta se dokopali, smo v pogovoru z dr. Heleno Motoh preverjali v tokratnem Kulturnem fokusu. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Lydia Liu, Flickr videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive04/2018/07/19/Kitajskakulturanakoncujezika3905972.mp3 RTVSLO – Prvi 3183 clean Pred nekaj tedni je pri založbi Znanstveno-raziskovalnega središča Koper izšla knjiga Kultura na koncu jezika, pod katero se podpisujeta sinologinji Tina Čok in dr. Helena Motoh. Avtorici v omenjenem delu skušata predstaviti, kako je – po eni strani – narava kitajskega jezika vplivala na kulturne predstave tradicionalne in sodobne kitajske civilizacije in – po drugi plati – kako so miselni koncepti in kulturne formacije, ki so se v toku dolgih stoletij oblikovali v osrednjem cesarstvu, vplivali na naravo kitajske govorjene in pisane besede. Do kakšnih zaključkov sta se dokopali, smo v pogovoru z dr. Heleno Motoh preverjali v tokratnem Kulturnem fokusu. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Lydia Liu, Flickr http://www.rtvslo.si/podcast Fri, 20 Jul 2018 19:05:00 +0000 Kitajska kultura na koncu jezika Med vsemi »izmi«, ki so razgibavali likovno ustvarjalnost od zadnje tretjine devetnajstega stoletja do danes, je na Slovenskem bržkone najbolj prepoznaven, najvišje cenjen impresionizem, se pravi umetnost vtisa, ki ga na umetnika napravi njegova neposredna okolica. Zdi se celo, da v primerjavi z impresionizmom vse druge slikarske šole in tokovi ostajajo nekako ob strani in v senci. Vzemimo, na primer, likovno usmeritev, ki bi jo na neki način smeli označiti za nasprotje, za inverzijo impresionizma: ekspresionizem, umetnost izraza, pri kateri ustvarjalec upodablja, kar ga obdaja, izhajajoč v prvi vrsti iz svoje lastne čustvene in miselne naravnanosti oziroma predispozicioniranosti. Ekspresionizem je bil v marsičem ključna likovna usmeritev v drugem in v tretjem desetletju slovenskega dvajsetega stoletja, njegovi osrednji protagonisti – od Božidarja Jakca do bratov Kralj – so nam razmeroma dobro znani, a med njihovimi deli kakor da ni nobene Škofje Loke v snegu, nobenega Sejalca, nobene resnično ikonične slike. Pa je to res? Lahko ekspresionizem resnično pomanjšamo na raven opombe? Res smemo pristati na takšnole, prostovoljno siromašenje naše kolektivne kulturno-umetniške zavesti? – K ponovnemu premisleku o pomenu ekspresionizma nas vabi razstava Obrazi ekspresionizma / Odtisi duha, ki je konec pomladi odprla vrata v Kostanjevici na Krki, v tamkajšnji Galeriji Božidarja Jakca. Pri tem se zdi še posebej dobrodošlo, da sta avtorja razstave, Goran Milovanović in Robert Simonišek, dela slovenskih ekspresionistov postavil ob bok stvaritev, ki so sočasno nastale v Avstriji, Nemčiji in na Češkem, v deželah torej, kjer ekspresionizem cenijo bolj kakor pri nas. Zato smo se v tokratnem Kulturnem fokusu spraševali, kakšno mesto pripada slovenskemu ekspresionizmu v evropskem kontekstu in kako bi bilo potrebno korigirati mesto, ki mu gre v našem nacionalnem kulturnem spominu. Pri tem sta nam bila v pomoč prav Goran Milovanović, sicer direktor Galerije Božidarja Jakca, in umetnostni zgodovinar, dr. Robert Simonišek. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto Goran Dekleva: France Kralj - Smrt genija, 1921 (detajl) videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive04/2018/07/13/ObraziekspresionizmaOdtisiduha3901082.mp3 RTVSLO – Prvi 3056 clean Med vsemi »izmi«, ki so razgibavali likovno ustvarjalnost od zadnje tretjine devetnajstega stoletja do danes, je na Slovenskem bržkone najbolj prepoznaven, najvišje cenjen impresionizem, se pravi umetnost vtisa, ki ga na umetnika napravi njegova neposredna okolica. Zdi se celo, da v primerjavi z impresionizmom vse druge slikarske šole in tokovi ostajajo nekako ob strani in v senci. Vzemimo, na primer, likovno usmeritev, ki bi jo na neki način smeli označiti za nasprotje, za inverzijo impresionizma: ekspresionizem, umetnost izraza, pri kateri ustvarjalec upodablja, kar ga obdaja, izhajajoč v prvi vrsti iz svoje lastne čustvene in miselne naravnanosti oziroma predispozicioniranosti. Ekspresionizem je bil v marsičem ključna likovna usmeritev v drugem in v tretjem desetletju slovenskega dvajsetega stoletja, njegovi osrednji protagonisti – od Božidarja Jakca do bratov Kralj – so nam razmeroma dobro znani, a med njihovimi deli kakor da ni nobene Škofje Loke v snegu, nobenega Sejalca, nobene resnično ikonične slike. Pa je to res? Lahko ekspresionizem resnično pomanjšamo na raven opombe? Res smemo pristati na takšnole, prostovoljno siromašenje naše kolektivne kulturno-umetniške zavesti? – K ponovnemu premisleku o pomenu ekspresionizma nas vabi razstava Obrazi ekspresionizma / Odtisi duha, ki je konec pomladi odprla vrata v Kostanjevici na Krki, v tamkajšnji Galeriji Božidarja Jakca. Pri tem se zdi še posebej dobrodošlo, da sta avtorja razstave, Goran Milovanović in Robert Simonišek, dela slovenskih ekspresionistov postavil ob bok stvaritev, ki so sočasno nastale v Avstriji, Nemčiji in na Češkem, v deželah torej, kjer ekspresionizem cenijo bolj kakor pri nas. Zato smo se v tokratnem Kulturnem fokusu spraševali, kakšno mesto pripada slovenskemu ekspresionizmu v evropskem kontekstu in kako bi bilo potrebno korigirati mesto, ki mu gre v našem nacionalnem kulturnem spominu. Pri tem sta nam bila v pomoč prav Goran Milovanović, sicer direktor Galerije Božidarja Jakca, in umetnostni zgodovinar, dr. Robert Simonišek. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto Goran Dekleva: France Kralj - Smrt genija, 1921 (detajl) http://www.rtvslo.si/podcast Fri, 13 Jul 2018 19:05:00 +0000 Obrazi ekspresionizma / Odtisi duha V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse. videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive04/2018/07/02/Katulinnovapoezija3888687.mp3 RTVSLO – Prvi 3146 clean V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse. http://www.rtvslo.si/podcast Fri, 06 Jul 2018 18:00:00 +0000 Katul in nova poezija Poletje je pred vrati in to je čas, ko si malodane vsi Evropejci – ne glede na to ali si kaj takega lahko tudi privoščijo ali ne – želijo, da bi pobegnili na obale Sredozemlja in v blagodejni senci kakega borovega gozdička pozabili na težave, ki jih prinaša sodobno življenje. Sonce, morje in veter pri tem resnično lahko pomagajo, a, kot vemo, se je po tednu ali dveh praviloma treba vrniti v resničnost. Ali pa tudi ne. Kakor namreč ugotavlja antropologinja dr. Nataša Rogelja z Inštituta za slovensko izseljenstvo in migracije pri Znanstveno-raziskovalnem centru Slovenske akademije znanosti in umetnosti se zlagoma povečuje število ljudi, ki za seboj pustijo svoje službe, svoje domove, svoja utečena socialna okolja, si kupijo jadrnico in pričnejo živeti kot nekakšni morski nomadi. S svojimi plovili so pač nenehno – od januarja do decembra – na poti, na poti so od obale do obale, od pristanišča do pristanišča in to vzdolž celega Mediterana. Kaj te ljudi, te morske nomade pravzaprav napelje k tako radikalni spremembi življenjskega sloga? Kako poteka njihovo življenje na jadrnici? Česa si sploh obetajo od potovanja, ki nima nikakršnega cilja, od potovanja, ki je samemu sebi namen? – Na ta vprašanja je Nataša Rogelja, ki je pred časom več let tudi sama živela kakor eden izmed morskih nomadov, lani skušala odgovoriti v v angleščini pisani antropološki študiji Blue Horizons (Modra obzorja), no, pred nedavnim pa je v slovenščini pri založbi Aktivni mediji izdala še izrazito lirično, meditativno potopisno knjigo Trinajsti mesec, v kateri je bolj z literarnimi kakor teoretskimi prijemi skušala izrisati portret sodobnega morskega nomadstva. Do kakšnih zaključkov se je dokopala, smo skušali ugotoviti v tokratnem Kulturnem fokusu. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Pixabay videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive04/2018/06/28/Morskinomadi3884777.mp3 RTVSLO – Prvi 2909 clean Poletje je pred vrati in to je čas, ko si malodane vsi Evropejci – ne glede na to ali si kaj takega lahko tudi privoščijo ali ne – želijo, da bi pobegnili na obale Sredozemlja in v blagodejni senci kakega borovega gozdička pozabili na težave, ki jih prinaša sodobno življenje. Sonce, morje in veter pri tem resnično lahko pomagajo, a, kot vemo, se je po tednu ali dveh praviloma treba vrniti v resničnost. Ali pa tudi ne. Kakor namreč ugotavlja antropologinja dr. Nataša Rogelja z Inštituta za slovensko izseljenstvo in migracije pri Znanstveno-raziskovalnem centru Slovenske akademije znanosti in umetnosti se zlagoma povečuje število ljudi, ki za seboj pustijo svoje službe, svoje domove, svoja utečena socialna okolja, si kupijo jadrnico in pričnejo živeti kot nekakšni morski nomadi. S svojimi plovili so pač nenehno – od januarja do decembra – na poti, na poti so od obale do obale, od pristanišča do pristanišča in to vzdolž celega Mediterana. Kaj te ljudi, te morske nomade pravzaprav napelje k tako radikalni spremembi življenjskega sloga? Kako poteka njihovo življenje na jadrnici? Česa si sploh obetajo od potovanja, ki nima nikakršnega cilja, od potovanja, ki je samemu sebi namen? – Na ta vprašanja je Nataša Rogelja, ki je pred časom več let tudi sama živela kakor eden izmed morskih nomadov, lani skušala odgovoriti v v angleščini pisani antropološki študiji Blue Horizons (Modra obzorja), no, pred nedavnim pa je v slovenščini pri založbi Aktivni mediji izdala še izrazito lirično, meditativno potopisno knjigo Trinajsti mesec, v kateri je bolj z literarnimi kakor teoretskimi prijemi skušala izrisati portret sodobnega morskega nomadstva. Do kakšnih zaključkov se je dokopala, smo skušali ugotoviti v tokratnem Kulturnem fokusu. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Pixabay http://www.rtvslo.si/podcast Fri, 29 Jun 2018 19:05:00 +0000 Morski nomadi V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse. videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive04/2018/06/22/OpusIvaneKobilcavNarodnigaleriji3880517.mp3 RTVSLO – Prvi 3360 clean V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse. http://www.rtvslo.si/podcast Fri, 22 Jun 2018 18:00:00 +0000 Opus Ivane Kobilca v Narodni galeriji Pred dobrega pol stoletja, aprila 1968, je bil v Washingtonu premierno predvajan kultni film Stanleyja Kubricka 2001: Odiseja v vesolju. Ta po mnenju številnih režiserjev, igralcev, kritikov in tudi povsem običajnih ljubiteljev ni le eden produkcijsko oziroma tehnično najambicioznejših filmov pač pa ga, pravijo, velja preprosto označiti za eno največjih umetnin sedme umetnosti. Nekateri celo trdijo, da gre za delo, ki ga dvajseto stoletje lahko brez posebne zadrege postavi v zakladnico največjih umetnostnih presežkov vseh časov, ob bok Beethovnovi deveti simfoniji, Shakespearovemu Hamletu ali Michelangelovemu Davidu torej. Kaj je torej videti v tistih 149 minutah, kolikor traja Kubrickova Odiseja? S čim neki je ta film prepričal generacije gledalk in gledalcev? S čim vse nam, tudi pol stoletja po nastanku, še vedno jemlje sapo in zaposluje naše možgane? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu. Pri tem nam je bil v pomoč sociolog kulture, filmski kritik in esejist, dr. Matic Majcen, ki je pred nedavnim pri založbi Aristej izdal tekoče napisano, lahko berljivo in vendar problemsko poglobljeno knjigo Kubrickova Odiseja v vesolju : vodič za gledanje najboljšega filma vseh časov. Z njim se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: priozr iz Kubrickovega filma 2001: Odiseja v vesolju (bswise, Flickr) videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive04/2018/06/14/KubrickovaOdisejavvesolju3867662.mp3 RTVSLO – Prvi 2909 clean Pred dobrega pol stoletja, aprila 1968, je bil v Washingtonu premierno predvajan kultni film Stanleyja Kubricka 2001: Odiseja v vesolju. Ta po mnenju številnih režiserjev, igralcev, kritikov in tudi povsem običajnih ljubiteljev ni le eden produkcijsko oziroma tehnično najambicioznejših filmov pač pa ga, pravijo, velja preprosto označiti za eno največjih umetnin sedme umetnosti. Nekateri celo trdijo, da gre za delo, ki ga dvajseto stoletje lahko brez posebne zadrege postavi v zakladnico največjih umetnostnih presežkov vseh časov, ob bok Beethovnovi deveti simfoniji, Shakespearovemu Hamletu ali Michelangelovemu Davidu torej. Kaj je torej videti v tistih 149 minutah, kolikor traja Kubrickova Odiseja? S čim neki je ta film prepričal generacije gledalk in gledalcev? S čim vse nam, tudi pol stoletja po nastanku, še vedno jemlje sapo in zaposluje naše možgane? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu. Pri tem nam je bil v pomoč sociolog kulture, filmski kritik in esejist, dr. Matic Majcen, ki je pred nedavnim pri založbi Aristej izdal tekoče napisano, lahko berljivo in vendar problemsko poglobljeno knjigo Kubrickova Odiseja v vesolju : vodič za gledanje najboljšega filma vseh časov. Z njim se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: priozr iz Kubrickovega filma 2001: Odiseja v vesolju (bswise, Flickr) http://www.rtvslo.si/podcast Fri, 15 Jun 2018 19:05:00 +0000 Kubrickova Odiseja v vesolju RTVSLO – Prvi no RTV, MMC podcast.radio@rtvslo.si MMC RTV V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse. V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse. sl Fri, 03 Jul 2020 18:00:00 +0000 http://www.rtvslo.si/podcast webmaster@rtvslo.si (Webmaster) Fri, 03 Jul 2020 18:00:00 +0000 Kulturni fokus