News & Politics (C) RTVSLO 2017 V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih. https://radioprvi.rtvslo.si/drugi_pogled/ Drugi pogled https://img.rtvcdn.si/_up/ava/ava_misc/show_logos/173250683/drugipogled_1400x1400_px.jpg V Zasavju, blizu Izlak, smo poiskali zadnjega sogovornika aktualne sezone Drugega pogleda. To je Nemec Heiko Werner, ki je v naše kraje z družino prišel zaradi nove službe. Za prijatelje, ki jih je spoznal širom po svetu – živel je namreč v več državah –, je neke vrste zasavski ambasador, saj jih v svojem domu pogosti, nastani pa še pelje naokoli. Nas bo v naslednjih minutah popeljal tudi pet let nazaj, ko je prišel v Slovenijo. 174883303 RTVSLO – Prvi 445 clean V Zasavju, blizu Izlak, smo poiskali zadnjega sogovornika aktualne sezone Drugega pogleda. To je Nemec Heiko Werner, ki je v naše kraje z družino prišel zaradi nove službe. Za prijatelje, ki jih je spoznal širom po svetu – živel je namreč v več državah –, je neke vrste zasavski ambasador, saj jih v svojem domu pogosti, nastani pa še pelje naokoli. Nas bo v naslednjih minutah popeljal tudi pet let nazaj, ko je prišel v Slovenijo. Tue, 28 Jun 2022 05:47:25 +0000 Heiko Werner, Nemčija Naša današnja gostja Drugega pogleda je iz Slovaške in ni bila namenjena v Slovenijo, ko se je odločila za študij v tujini, pač pa se je pozneje znašla tu zaradi Slovenca, ki je prav tako iskal znanje po svetu. Slovenija ji je bila všeč tudi brez njega in odločno si je utirala pot k samostojnemu življenju v deželi, katere jezika niti še ni dobro poznala, njegova podobnost s slovaščino pa ji je prinesla le težave in včasih povzročila tudi salve smeha prijateljev in znancev. Cirila Štuber jo je srečala na plesu za starše osnovnošolcev, ples pa je vsekakor družabna dejavnost, ki jo je zadnji dve leti najbolj pogrešala. 174881824 RTVSLO – Prvi 615 clean Naša današnja gostja Drugega pogleda je iz Slovaške in ni bila namenjena v Slovenijo, ko se je odločila za študij v tujini, pač pa se je pozneje znašla tu zaradi Slovenca, ki je prav tako iskal znanje po svetu. Slovenija ji je bila všeč tudi brez njega in odločno si je utirala pot k samostojnemu življenju v deželi, katere jezika niti še ni dobro poznala, njegova podobnost s slovaščino pa ji je prinesla le težave in včasih povzročila tudi salve smeha prijateljev in znancev. Cirila Štuber jo je srečala na plesu za starše osnovnošolcev, ples pa je vsekakor družabna dejavnost, ki jo je zadnji dve leti najbolj pogrešala. Tue, 21 Jun 2022 05:50:15 +0000 Jana Ursiny, Slovaška 36-letna Kolumbijka Liadys Mora Lagares v Ljubljani živi že 4 leta. Preden se je odločila, da bo pri nas opravljala doktorski študij, je živela v Italiji, v Rimu. Zdaj govori špansko, angleško, italijansko, malo pa tudi že slovensko. Pri učenju našega jezika ji pomaga branje knjig v slovenščini. Da je tako dobila boljši občutek za jezik, pravi. Več pa ve Darja Pograjc, avtorica današnjega Drugega pogleda.<p>V Ljubljano se je preselila zaradi doktorskega študija, ki ga je končala lani</p><p><p>Šestintridesetletna Kolumbijka <strong>Liadys Mora Lagares</strong> v Ljubljani živi štiri leta. Preden se je odločila, da bo pri nas opravljala doktorski študij, je živela v Rimu v Italiji. Zdaj torej govori špansko, angleško, italijansko, malo pa tudi že slovensko. Pri učenju našega jezika ji pomaga branje knjig v slovenskem jeziku. Da je tako dobila boljši občutek za jezik, pravi. Več pa ve Darja Pograjc, ki je pripravila današnji <strong>Drugi pogled</strong>.</p></p> 174880332 RTVSLO – Prvi 584 clean 36-letna Kolumbijka Liadys Mora Lagares v Ljubljani živi že 4 leta. Preden se je odločila, da bo pri nas opravljala doktorski študij, je živela v Italiji, v Rimu. Zdaj govori špansko, angleško, italijansko, malo pa tudi že slovensko. Pri učenju našega jezika ji pomaga branje knjig v slovenščini. Da je tako dobila boljši občutek za jezik, pravi. Več pa ve Darja Pograjc, avtorica današnjega Drugega pogleda.<p>V Ljubljano se je preselila zaradi doktorskega študija, ki ga je končala lani</p><p><p>Šestintridesetletna Kolumbijka <strong>Liadys Mora Lagares</strong> v Ljubljani živi štiri leta. Preden se je odločila, da bo pri nas opravljala doktorski študij, je živela v Rimu v Italiji. Zdaj torej govori špansko, angleško, italijansko, malo pa tudi že slovensko. Pri učenju našega jezika ji pomaga branje knjig v slovenskem jeziku. Da je tako dobila boljši občutek za jezik, pravi. Več pa ve Darja Pograjc, ki je pripravila današnji <strong>Drugi pogled</strong>.</p></p> Tue, 14 Jun 2022 05:49:44 +0000 Liadys Mora Lagares, Kolumbija Naša tokratna sogovornica za oddajo Drugi pogled prihaja iz dežele vzhajajočega sonca. Japonka Taeko Onishi že več kot 15 let živi v Sloveniji, našega jezika se je naučila iz knjig, saj zaradi družine in službe ni imela časa hoditi na jezikovni tečaj. Govori tudi druge tuje jezike – angleško, saj je v otroštvu živela v ZDA, in francosko – študirala je francoščino. A v Sloveniji ne poučuje niti ne prevaja, temveč je kuharska mojstrica v eni izmed ljubljanskih japonskih restavracij. V Slovenijo jo je pripeljal internetni oglas za službo, ko pa je z nekdanjim možem in otrokom prišla na obisk, jo je Slovenija prepričala zaradi občutka varnosti, čistoče in prelepe narave. Z nami je govorila o razlikah in podobnostih med Japonci in Slovenci, o odnosu Japoncev do starejših, kulinariki, čaju in položaju žensk.<p>Japonka, ki v Sloveniji živi več kot 15 let, pravi, da je suši le ena od japonskih jedi </p><p><p>Naša tokratna sogovornica za oddajo Drugi pogled prihaja iz dežele vzhajajočega sonca. Japonka Taeko Onishi že več kot 15 let živi v Sloveniji, našega jezika se je naučila iz knjig, saj zaradi družine in službe ni imela časa hoditi na jezikovni tečaj. Govori tudi druge tuje jezike – angleško, saj je v otroštvu živela v ZDA, študirala pa je francoščino. A v Sloveniji ne poučuje ali prevaja, temveč je kuharska mojstrica v eni izmed ljubljanskih japonskih restavracij. V Slovenijo jo je pripeljal internetni oglas za službo, ko pa je z bivšim možem in otrokom prišla na obisk, jo je Slovenija prepričala zaradi občutka varnosti, čistoče in prelepe narave. Z nami je govorila o razlikah in podobnostih med Japonci in Slovenci, o odnosu Japoncev do starejših, kulinariki, čaju in položaju žensk.</p> <p>&nbsp;</p></p> 174878652 RTVSLO – Prvi 811 clean Naša tokratna sogovornica za oddajo Drugi pogled prihaja iz dežele vzhajajočega sonca. Japonka Taeko Onishi že več kot 15 let živi v Sloveniji, našega jezika se je naučila iz knjig, saj zaradi družine in službe ni imela časa hoditi na jezikovni tečaj. Govori tudi druge tuje jezike – angleško, saj je v otroštvu živela v ZDA, in francosko – študirala je francoščino. A v Sloveniji ne poučuje niti ne prevaja, temveč je kuharska mojstrica v eni izmed ljubljanskih japonskih restavracij. V Slovenijo jo je pripeljal internetni oglas za službo, ko pa je z nekdanjim možem in otrokom prišla na obisk, jo je Slovenija prepričala zaradi občutka varnosti, čistoče in prelepe narave. Z nami je govorila o razlikah in podobnostih med Japonci in Slovenci, o odnosu Japoncev do starejših, kulinariki, čaju in položaju žensk.<p>Japonka, ki v Sloveniji živi več kot 15 let, pravi, da je suši le ena od japonskih jedi </p><p><p>Naša tokratna sogovornica za oddajo Drugi pogled prihaja iz dežele vzhajajočega sonca. Japonka Taeko Onishi že več kot 15 let živi v Sloveniji, našega jezika se je naučila iz knjig, saj zaradi družine in službe ni imela časa hoditi na jezikovni tečaj. Govori tudi druge tuje jezike – angleško, saj je v otroštvu živela v ZDA, študirala pa je francoščino. A v Sloveniji ne poučuje ali prevaja, temveč je kuharska mojstrica v eni izmed ljubljanskih japonskih restavracij. V Slovenijo jo je pripeljal internetni oglas za službo, ko pa je z bivšim možem in otrokom prišla na obisk, jo je Slovenija prepričala zaradi občutka varnosti, čistoče in prelepe narave. Z nami je govorila o razlikah in podobnostih med Japonci in Slovenci, o odnosu Japoncev do starejših, kulinariki, čaju in položaju žensk.</p> <p>&nbsp;</p></p> Tue, 07 Jun 2022 05:53:31 +0000 Taeko Onishi, Japonska 31-letna Anne-Claire Pommier je živ dokaz, da stereotipi o Francozih ne držijo – raje kot vino ima pivo in bolje kot v veliki francoski metropoli se počuti v majhni, simpatični Ljubljani. Poleg tega pripravi tudi odlično prekmursko gibanico! Z Bretanko, ki se je v Slovenijo preselila pred osmimi leti, se je pogovarjala Darja Pograjc.<p>V Sloveniji je vzljubila kolesarjenje, poleti načrtuje tudi vzpon na Triglav</p><p><p><strong>31-letna Anne-Claire Pommier</strong> je živi dokaz, da stereotipi o Francozih ne držijo – raje kot vino ima pivo in boljše kot v veliki francoski metropoli se počuti v majhni, simpatični Ljubljani. Poleg tega pripravi tudi odlično prekmursko gibanico! Z Bretanko, ki se je v Slovenijo preselila pred 8 leti, se je pogovarjala Darja Pograjc.</p> <p>&nbsp;</p></p> 174876827 RTVSLO – Prvi 617 clean 31-letna Anne-Claire Pommier je živ dokaz, da stereotipi o Francozih ne držijo – raje kot vino ima pivo in bolje kot v veliki francoski metropoli se počuti v majhni, simpatični Ljubljani. Poleg tega pripravi tudi odlično prekmursko gibanico! Z Bretanko, ki se je v Slovenijo preselila pred osmimi leti, se je pogovarjala Darja Pograjc.<p>V Sloveniji je vzljubila kolesarjenje, poleti načrtuje tudi vzpon na Triglav</p><p><p><strong>31-letna Anne-Claire Pommier</strong> je živi dokaz, da stereotipi o Francozih ne držijo – raje kot vino ima pivo in boljše kot v veliki francoski metropoli se počuti v majhni, simpatični Ljubljani. Poleg tega pripravi tudi odlično prekmursko gibanico! Z Bretanko, ki se je v Slovenijo preselila pred 8 leti, se je pogovarjala Darja Pograjc.</p> <p>&nbsp;</p></p> Tue, 31 May 2022 05:50:17 +0000 Anne-Claire Pommier, Francija Manolis Perakis se je iz majhne vasi na Kreti najprej preselil v Patras, nato v Atene, pred 20 leti pa sta se ž ženo Slovensko odločila za selitev v Ljubljano. Za Drugi pogled smo z njim govorili o tem, kakšna je bila njegova izkušnja Slovenije, kako močno se je Grčija spremenila po finančno-gospodarski krizi pred dobrimi desetimi leti in zakaj je danes, ko imamo na voljo vse novodobne tehnologije, veliko lažje vzdrževati stik z oddaljenimi kraji in ljudmi.<p>Manolis Perakis prihaja iz majhne vasi na Kreti, po študiju je našel delo v Atenah, od tam pa se je pred 20 leti preselil v Slovenijo</p><p><p><strong>Manolis Perakis</strong> se je iz majhne vasi na <strong>Kreti</strong> najprej preselil v <strong>Patras</strong>, nato v <strong>Atene</strong>, pred 20 leti pa sta se ž ženo Slovensko odločila za selitev v <strong>Ljubljano</strong>. Za Drugi pogled smo z njim govorili o tem, kakšna je bila njegova izkušnja Slovenije, kako močno se je <strong>Grčija</strong> spremenila po finančno-gospodarski krizi pred dobrimi desetimi leti in zakaj je danes, ko imamo na voljo vse novodobne tehnologije, veliko lažje vzdrževati stik z oddaljenimi kraji in ljudmi.</p></p> 174873771 RTVSLO – Prvi 644 clean Manolis Perakis se je iz majhne vasi na Kreti najprej preselil v Patras, nato v Atene, pred 20 leti pa sta se ž ženo Slovensko odločila za selitev v Ljubljano. Za Drugi pogled smo z njim govorili o tem, kakšna je bila njegova izkušnja Slovenije, kako močno se je Grčija spremenila po finančno-gospodarski krizi pred dobrimi desetimi leti in zakaj je danes, ko imamo na voljo vse novodobne tehnologije, veliko lažje vzdrževati stik z oddaljenimi kraji in ljudmi.<p>Manolis Perakis prihaja iz majhne vasi na Kreti, po študiju je našel delo v Atenah, od tam pa se je pred 20 leti preselil v Slovenijo</p><p><p><strong>Manolis Perakis</strong> se je iz majhne vasi na <strong>Kreti</strong> najprej preselil v <strong>Patras</strong>, nato v <strong>Atene</strong>, pred 20 leti pa sta se ž ženo Slovensko odločila za selitev v <strong>Ljubljano</strong>. Za Drugi pogled smo z njim govorili o tem, kakšna je bila njegova izkušnja Slovenije, kako močno se je <strong>Grčija</strong> spremenila po finančno-gospodarski krizi pred dobrimi desetimi leti in zakaj je danes, ko imamo na voljo vse novodobne tehnologije, veliko lažje vzdrževati stik z oddaljenimi kraji in ljudmi.</p></p> Tue, 24 May 2022 05:40:00 +0000 Manolis Perakis, Grčija Dave Ryan v Sloveniji živi že skoraj 15 let. Prihaja z južno-zahodne Irske, iz kraja ob obali, ki se imenuje Kerry. 12 let je živel v Dublinu, zdaj pa ga najdete v Slovenski Bistrici, kjer si je z družino ustvaril dom. Učitelja angleškega jezika in radijskega voditelja na Radiu SI je obiskala Darja Pograjc.<p>Dave Ryan se je iz Dublina v Slovensko Bistrico preselil pred slabimi 15 leti</p><p><p><strong>Dave Ryan</strong> prihaja iz južnozahodne Irske, iz kraja ob obali, ki se imenuje Kerry. Dvanajst let je živel v Dublinu, zdaj pa ga najdete v Slovenski Bistrici, kjer si je z družino ustvaril dom. Učitelj angleškega jezika in voditelj na Radiu SI je Darji Pograjc razložil, da ima rad slovenski jezik, zakaj pogreša domači irski zajtrk in kako to, da mu gre vožnja po desni bolje kot po levi.</p></p> 174873096 RTVSLO – Prvi 682 clean Dave Ryan v Sloveniji živi že skoraj 15 let. Prihaja z južno-zahodne Irske, iz kraja ob obali, ki se imenuje Kerry. 12 let je živel v Dublinu, zdaj pa ga najdete v Slovenski Bistrici, kjer si je z družino ustvaril dom. Učitelja angleškega jezika in radijskega voditelja na Radiu SI je obiskala Darja Pograjc.<p>Dave Ryan se je iz Dublina v Slovensko Bistrico preselil pred slabimi 15 leti</p><p><p><strong>Dave Ryan</strong> prihaja iz južnozahodne Irske, iz kraja ob obali, ki se imenuje Kerry. Dvanajst let je živel v Dublinu, zdaj pa ga najdete v Slovenski Bistrici, kjer si je z družino ustvaril dom. Učitelj angleškega jezika in voditelj na Radiu SI je Darji Pograjc razložil, da ima rad slovenski jezik, zakaj pogreša domači irski zajtrk in kako to, da mu gre vožnja po desni bolje kot po levi.</p></p> Tue, 17 May 2022 05:51:22 +0000 Dave Ryan, Irska Drugi pogled je zmeraj zanimiv, saj razkriva, da samopodoba ni zmeraj enaka podobi, ki si jo o nas ustvarijo drugi. Številni tujci si za novo deželo prebivanja izberejo prav Slovenijo, še zlasti odkar je članica Evropske unije. Pripeljejo jih ljubezen, poslovne priložnosti, študij ali stiske. Kakšno je njihovo življenje pri nas in med nami? Kako je vse, kar imamo za značilno slovensko, videti z očmi drugih? O tem v Drugem pogledu vsak torek ob 7. 40 na Prvem.<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <p>Snježana Blagojević iz Bosne in Hercegovine</p> <p>Na Gimnaziji Novo mesto so dijaki, ki obiskujejo pouk retorike, pred slabim mesecem organizirali okroglo mizo z naslovom NeDOBRODOŠLI?, katere glavna tema je bila sprejemanje tujcev in migrantov v Sloveniji. Vsak od povabljenih govorcev je imel nalogo, naj prinese nekaj, kar jih spominja na domovino. Ena od njih je bila tudi naša tokratna sogovornica v rubriki Drugi pogled, prinesla pa je kavo. To je mlada anglistka iz Bosne in Hercegovine <strong>Snježana Blagojević</strong>, ki v Novem mestu živi od leta 2014.</p> </body> </html> 174871191 RTVSLO – Prvi 574 clean Drugi pogled je zmeraj zanimiv, saj razkriva, da samopodoba ni zmeraj enaka podobi, ki si jo o nas ustvarijo drugi. Številni tujci si za novo deželo prebivanja izberejo prav Slovenijo, še zlasti odkar je članica Evropske unije. Pripeljejo jih ljubezen, poslovne priložnosti, študij ali stiske. Kakšno je njihovo življenje pri nas in med nami? Kako je vse, kar imamo za značilno slovensko, videti z očmi drugih? O tem v Drugem pogledu vsak torek ob 7. 40 na Prvem.<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <p>Snježana Blagojević iz Bosne in Hercegovine</p> <p>Na Gimnaziji Novo mesto so dijaki, ki obiskujejo pouk retorike, pred slabim mesecem organizirali okroglo mizo z naslovom NeDOBRODOŠLI?, katere glavna tema je bila sprejemanje tujcev in migrantov v Sloveniji. Vsak od povabljenih govorcev je imel nalogo, naj prinese nekaj, kar jih spominja na domovino. Ena od njih je bila tudi naša tokratna sogovornica v rubriki Drugi pogled, prinesla pa je kavo. To je mlada anglistka iz Bosne in Hercegovine <strong>Snježana Blagojević</strong>, ki v Novem mestu živi od leta 2014.</p> </body> </html> Tue, 10 May 2022 05:49:34 +0000 Snježana Blagojević, Bosna in Hercegovina Ponavadi v Drugem pogledu poslušamo zgodbe tujcev, ki so se preselili v Slovenijo. Zadnjo sezono pa rubriko na vsaka dva meseca obogatimo z drugačnim Drugim pogledom in v tujino pokličemo Slovenca. Tokrat je bil to 50-letni Prekmurec Aleksander Temlin, ki živi v urugvajski prestolnici Montevideo. Z njim se je pogovarjala Darja Pograjc.<p>50-letni Prekmurec Aleksander Temlin že 17 let živi v Urugvaju</p><p><p>Ekonomist in programer <strong>Aleksander Temlin </strong>že približno 17 let živi v Urugvaju. Tja ga je odpeljala ljubezen.</p> <blockquote><p>"Ko je Alicia diplomirala, je imela željo spoznati svoje korenine. Mama je namreč rojena v Bjelovarju, oče je sin Slovencev, se pravi ima sorodnike tako v Prekmurju kot na Primorskem. Leta 1998 je tako prepričala svojo mamo in strica, da sta jo pospremila na tem potovanju. Sicer pa sta njena mama in mamin brat v Urugvaj prišla, ko sta bila stara nekje devet ali deset let."</p></blockquote> <p>Ženina sorodnika sta se vrnila v Urugvaj. Alicia pa se je iz Hrvaške vrnila v Slovenijo in na nekem rojstnem dnevu v Murski Soboti sta se srečala. Potem je odpotovala v Grčijo in grški del Makedonije, kjer se je učila njihovih plesov in potovala. Za selitev oziroma odhod v Urugvaj sta se odločila 6. novembra 1999. Zdaj sogovornik z družino živi v Montevideu, kot programer je zaposlen pri argentinski multinacionalki <strong>Globant</strong>.</p> <p>Zakaj so razdalje v tej južnoameriški državi za Slovence pogosto nepredstavljive, kako resno Urugvajci izražajo svojo nogometno in politično pripadnost, kaj tam nadomešča kavo in zakaj je obisk savne tam otežen, izveste v oddaji.</p></p> 174869352 RTVSLO – Prvi 777 clean Ponavadi v Drugem pogledu poslušamo zgodbe tujcev, ki so se preselili v Slovenijo. Zadnjo sezono pa rubriko na vsaka dva meseca obogatimo z drugačnim Drugim pogledom in v tujino pokličemo Slovenca. Tokrat je bil to 50-letni Prekmurec Aleksander Temlin, ki živi v urugvajski prestolnici Montevideo. Z njim se je pogovarjala Darja Pograjc.<p>50-letni Prekmurec Aleksander Temlin že 17 let živi v Urugvaju</p><p><p>Ekonomist in programer <strong>Aleksander Temlin </strong>že približno 17 let živi v Urugvaju. Tja ga je odpeljala ljubezen.</p> <blockquote><p>"Ko je Alicia diplomirala, je imela željo spoznati svoje korenine. Mama je namreč rojena v Bjelovarju, oče je sin Slovencev, se pravi ima sorodnike tako v Prekmurju kot na Primorskem. Leta 1998 je tako prepričala svojo mamo in strica, da sta jo pospremila na tem potovanju. Sicer pa sta njena mama in mamin brat v Urugvaj prišla, ko sta bila stara nekje devet ali deset let."</p></blockquote> <p>Ženina sorodnika sta se vrnila v Urugvaj. Alicia pa se je iz Hrvaške vrnila v Slovenijo in na nekem rojstnem dnevu v Murski Soboti sta se srečala. Potem je odpotovala v Grčijo in grški del Makedonije, kjer se je učila njihovih plesov in potovala. Za selitev oziroma odhod v Urugvaj sta se odločila 6. novembra 1999. Zdaj sogovornik z družino živi v Montevideu, kot programer je zaposlen pri argentinski multinacionalki <strong>Globant</strong>.</p> <p>Zakaj so razdalje v tej južnoameriški državi za Slovence pogosto nepredstavljive, kako resno Urugvajci izražajo svojo nogometno in politično pripadnost, kaj tam nadomešča kavo in zakaj je obisk savne tam otežen, izveste v oddaji.</p></p> Tue, 03 May 2022 05:30:00 +0000 Aleksander Temlin, Slovenec v Urugvaju Hrvaški Vinkovci so rojstni kraj naše tokratne sogovornice, zgodovinarke Marte Kotar, ki je svoj novi dom našla v osrčju Slovenije, v Šmartnem pri Litiji. Zgovorno turistično vodnico, ki ji je med slovenskimi sladicami najbolj pri srcu potica in ki so ji - v nasprotju z domačo panonsko ravnico - k srcu prirasli slovenski hribi ter si je, kot naslednji izziv zastavila učenje enega od zimskih športov, je pred mikrofon povabila Karmen Štrancar Rajevec.<p>Hrvatica Marta Kotar zdaj že obvlada dvojino in naše ovinkaste ceste</p><p><p>Vinkovci so rojstni kraj naše tokratne sogovornice, <strong>zgodovinarke Marte Kotar</strong>, ki je svoj novi dom našla v osrčju Slovenije, v Šmartnu pri Litiji. Zgovorno turistično vodnico, ki ji je med slovenskimi sladicami najbolj pri srcu naša potica, o kateri je prepričana, da bi jo moral res vsakdo poskusiti, in ki so ji v nasprotju z domačo panonsko ravnico k srcu prirasli slovenski hribi ter si je kot enega naslednjih izzivov zastavila učenje enega od zimskih športov, je pred mikrofon povabila <strong>Karmen Štrancar Rajevec</strong>.</p></p> 174867809 RTVSLO – Prvi 554 clean Hrvaški Vinkovci so rojstni kraj naše tokratne sogovornice, zgodovinarke Marte Kotar, ki je svoj novi dom našla v osrčju Slovenije, v Šmartnem pri Litiji. Zgovorno turistično vodnico, ki ji je med slovenskimi sladicami najbolj pri srcu potica in ki so ji - v nasprotju z domačo panonsko ravnico - k srcu prirasli slovenski hribi ter si je, kot naslednji izziv zastavila učenje enega od zimskih športov, je pred mikrofon povabila Karmen Štrancar Rajevec.<p>Hrvatica Marta Kotar zdaj že obvlada dvojino in naše ovinkaste ceste</p><p><p>Vinkovci so rojstni kraj naše tokratne sogovornice, <strong>zgodovinarke Marte Kotar</strong>, ki je svoj novi dom našla v osrčju Slovenije, v Šmartnu pri Litiji. Zgovorno turistično vodnico, ki ji je med slovenskimi sladicami najbolj pri srcu naša potica, o kateri je prepričana, da bi jo moral res vsakdo poskusiti, in ki so ji v nasprotju z domačo panonsko ravnico k srcu prirasli slovenski hribi ter si je kot enega naslednjih izzivov zastavila učenje enega od zimskih športov, je pred mikrofon povabila <strong>Karmen Štrancar Rajevec</strong>.</p></p> Tue, 26 Apr 2022 05:49:14 +0000 Marta Kotar, Hrvatica Georgeta Capraroiu se je rodila na severovzhodu Romunije, blizu meje z Moldavijo in Ukrajino. Že pri desetih letih se je od staršev preselila v Cluj-Napoko, kjer je hodila v baletno šolo. Prav uspešnost v tem poklicu jo je pred dobrimi tridesetimi leti pripeljala tudi v Slovenijo, kjer je najprej plesala v mariborski, nato pa v ljubljanski operi. Čeprav je nad marsičem v Sloveniji navdušena – od poštenosti ljudi, do naše hrane in zdravstvenega sistema – pa predvsem v Ljubljani pogreša več neposrednosti, odprtosti in solidarnosti z drugimi ljudmi.<p>Balerina Georgeta Capraroiu je iz Romunije v Slovenijo prišla pred dobrimi 30-imi leti in skozi plesanje v mariborski in ljubljanski operi dodobra spoznala razlike med našima največjima mestoma</p><p><p>Georgeta Capraroiu se je rodila na severovzhodu Romunije, blizu meje z Moldavijo in Ukrajino. Že pri desetih letih se je od staršev preselila v Cluj-Napoko, kjer je hodila v baletno šolo. Prav uspešnost v tem poklicu jo je pred dobrimi tridesetimi leti pripeljala tudi v Slovenijo, kjer je najprej plesala v mariborski, nato pa v ljubljanski operi. Čeprav je nad marsičem v Sloveniji navdušena – od poštenosti ljudi, do naše hrane in zdravstvenega sistema – pa predvsem v Ljubljani pogreša več neposrednosti, odprtosti in solidarnosti z drugimi ljudmi.</p> <blockquote><p>»Kot Romunka: mi, kar imamo v glavi, to tudi povemo. Jaz, če imam kaj za povedati, bom povedala in bom razčistila. Tako smo bili naučeni – kljub temu da smo živeli pod Ceausescujem in smo imeli res težko diktaturo. Ampak vseeno, naučeni smo bili, da če imaš kakšen problem, moraš razčistiti in povedati in potem ta kamen dati od srca. Tukaj sem imela glede tega kar velike probleme.«</p></blockquote> <p>&nbsp;</p></p> 174865883 RTVSLO – Prvi 660 clean Georgeta Capraroiu se je rodila na severovzhodu Romunije, blizu meje z Moldavijo in Ukrajino. Že pri desetih letih se je od staršev preselila v Cluj-Napoko, kjer je hodila v baletno šolo. Prav uspešnost v tem poklicu jo je pred dobrimi tridesetimi leti pripeljala tudi v Slovenijo, kjer je najprej plesala v mariborski, nato pa v ljubljanski operi. Čeprav je nad marsičem v Sloveniji navdušena – od poštenosti ljudi, do naše hrane in zdravstvenega sistema – pa predvsem v Ljubljani pogreša več neposrednosti, odprtosti in solidarnosti z drugimi ljudmi.<p>Balerina Georgeta Capraroiu je iz Romunije v Slovenijo prišla pred dobrimi 30-imi leti in skozi plesanje v mariborski in ljubljanski operi dodobra spoznala razlike med našima največjima mestoma</p><p><p>Georgeta Capraroiu se je rodila na severovzhodu Romunije, blizu meje z Moldavijo in Ukrajino. Že pri desetih letih se je od staršev preselila v Cluj-Napoko, kjer je hodila v baletno šolo. Prav uspešnost v tem poklicu jo je pred dobrimi tridesetimi leti pripeljala tudi v Slovenijo, kjer je najprej plesala v mariborski, nato pa v ljubljanski operi. Čeprav je nad marsičem v Sloveniji navdušena – od poštenosti ljudi, do naše hrane in zdravstvenega sistema – pa predvsem v Ljubljani pogreša več neposrednosti, odprtosti in solidarnosti z drugimi ljudmi.</p> <blockquote><p>»Kot Romunka: mi, kar imamo v glavi, to tudi povemo. Jaz, če imam kaj za povedati, bom povedala in bom razčistila. Tako smo bili naučeni – kljub temu da smo živeli pod Ceausescujem in smo imeli res težko diktaturo. Ampak vseeno, naučeni smo bili, da če imaš kakšen problem, moraš razčistiti in povedati in potem ta kamen dati od srca. Tukaj sem imela glede tega kar velike probleme.«</p></blockquote> <p>&nbsp;</p></p> Tue, 19 Apr 2022 05:51:00 +0000 Georgeta Capraroiu, Romunija Rebecca Svetina že 13 let živi v Radovljici, v katero se je preselila iz ameriškega Pittsburgha. Kaj je grafično oblikovalko in učiteljico angleščine pripeljalo v Slovenijo in zakaj je tukaj ostala, je povedala Darji Pograjc. Pa tudi to, zakaj so slovenski vrtci odlični in zakaj je slovenščina »nagajiva prijateljica«, boste slišali v Drugem pogledu. <p>Američanka iz Pittsburgha, ki že 13 let živi v Radovljici</p><p><p>13 let Rebecca Svetina že živi v Radovljici, kamor se je preselila iz ameriškega Pittsburgha. Kaj je grafično oblikovalko in učiteljico angleškega jezika pripeljalo v Slovenijo in zakaj je ostala, je povedala Darji Pograjc. Pa tudi zakaj so slovenski vrtci odlični in kako to, da je slovenščina »nagajiva prijateljica« pove v Drugem pogledu.</p></p> 174864102 RTVSLO – Prvi 635 clean Rebecca Svetina že 13 let živi v Radovljici, v katero se je preselila iz ameriškega Pittsburgha. Kaj je grafično oblikovalko in učiteljico angleščine pripeljalo v Slovenijo in zakaj je tukaj ostala, je povedala Darji Pograjc. Pa tudi to, zakaj so slovenski vrtci odlični in zakaj je slovenščina »nagajiva prijateljica«, boste slišali v Drugem pogledu. <p>Američanka iz Pittsburgha, ki že 13 let živi v Radovljici</p><p><p>13 let Rebecca Svetina že živi v Radovljici, kamor se je preselila iz ameriškega Pittsburgha. Kaj je grafično oblikovalko in učiteljico angleškega jezika pripeljalo v Slovenijo in zakaj je ostala, je povedala Darji Pograjc. Pa tudi zakaj so slovenski vrtci odlični in kako to, da je slovenščina »nagajiva prijateljica« pove v Drugem pogledu.</p></p> Tue, 12 Apr 2022 05:50:35 +0000 Rebecca Svetina, Združene države Amerike Nacho Escriche Rubio se je zaradi zveze s Slovenko iz okolice Valencije k nam preselil pred skoraj 19-imi leti. Dolgoletni učitelj španščine, ki danes dela na oddelku prodaje pri enem najuspešnejših slovenskih podjetij, se je zelo hitro naučil našega jezika in takoj vzljubil tukajšnje življenje. Kljub temu pa med državama opaža kar nekaj razlik: od majhnih navad, kakršna je na primer, da Slovenci v stanovanjih vedno nosimo copate in vztrajno sprašujemo drug drugega, koliko je kaj stalo … pa do tega, da imamo veliko bolje organiziran delovni čas in da je v naši družbi veliko manj neenakosti kot v Španiji. Rubriko je pripravila Alja Zore.<p>Nacho Escriche Rubio se je iz okolice Valencije v Slovenijo preselil pred skoraj 19-imi leti</p><p><p><strong>Nacho Escriche Rubio</strong> se je zaradi zveze s Slovenko iz okolice Valencije k nam preselil pred skoraj 19-imi leti. Dolgoletni učitelj španščine, ki danes dela v oddelku prodaje pri enem najuspešnejših slovenskih podjetij, se je zelo hitro naučil našega jezika in takoj vzljubil tukajšnje življenje. Kljub temu pa med državama opaža kar nekaj razlik: od majhnih navad, kakršna je na primer, da Slovenci v stanovanjih vedno nosimo copate in vztrajno sprašujemo drug drugega, koliko je kaj stalo … pa do tega, da imamo veliko bolje organiziran delovni čas in da je v naši družbi veliko manj neenakosti kot v Španiji.</p></p> 174862153 RTVSLO – Prvi 660 clean Nacho Escriche Rubio se je zaradi zveze s Slovenko iz okolice Valencije k nam preselil pred skoraj 19-imi leti. Dolgoletni učitelj španščine, ki danes dela na oddelku prodaje pri enem najuspešnejših slovenskih podjetij, se je zelo hitro naučil našega jezika in takoj vzljubil tukajšnje življenje. Kljub temu pa med državama opaža kar nekaj razlik: od majhnih navad, kakršna je na primer, da Slovenci v stanovanjih vedno nosimo copate in vztrajno sprašujemo drug drugega, koliko je kaj stalo … pa do tega, da imamo veliko bolje organiziran delovni čas in da je v naši družbi veliko manj neenakosti kot v Španiji. Rubriko je pripravila Alja Zore.<p>Nacho Escriche Rubio se je iz okolice Valencije v Slovenijo preselil pred skoraj 19-imi leti</p><p><p><strong>Nacho Escriche Rubio</strong> se je zaradi zveze s Slovenko iz okolice Valencije k nam preselil pred skoraj 19-imi leti. Dolgoletni učitelj španščine, ki danes dela v oddelku prodaje pri enem najuspešnejših slovenskih podjetij, se je zelo hitro naučil našega jezika in takoj vzljubil tukajšnje življenje. Kljub temu pa med državama opaža kar nekaj razlik: od majhnih navad, kakršna je na primer, da Slovenci v stanovanjih vedno nosimo copate in vztrajno sprašujemo drug drugega, koliko je kaj stalo … pa do tega, da imamo veliko bolje organiziran delovni čas in da je v naši družbi veliko manj neenakosti kot v Španiji.</p></p> Tue, 05 Apr 2022 05:51:00 +0000 Nacho Escriche Rubio, Španija Čeprav v Sloveniji živi kar precej državljanov Tajske, pa danes v naši rubriki Drugi pogled gostimo prvega. Pravzaprav prvo – Tajko Thorung Kaewmontree (izg. Tô-run(g) Ke(v)-mun-tri), ki prihaja iz Chiang Maia, drugega največjega tajskega mesta, ki leži na severu države, 700 kilometrov od Bangkoka. Zdaj živi v Ljubljani, kjer se je z njo pogovarjala Andreja Čokl. <p>Thorung Kaewmontree s Tajske je bila najprej razočarana nad slovenskim morjem, zdaj pa se pri nas počuti odlično</p><p><p>Thorung Kaewmontree prihaja iz Chiang Maia, drugega največjega tajskega mesta, ki se nahaja na severu države, 700 kilometrov od Bangkoka. Zdaj že šestnajst let živi v Ljubljani. Rada se odpravi na obalo, čeprav jo je slovensko morje ob prvem obisku razočaralo.</p> <blockquote><p>"Spomnim se, ko sem bila v Kopru, Piranu, da sem vprašala svojega moža – takrat je bil še moj fant – 'Je to morje? To je to?? Morje bi moralo biti večje, kje je pesek, tu so samo skale!' To je bilo moje prvo vprašanje. Na Tajskem imamo namreč zelo lepo obalo, plaže, čisto vodo … Slovensko morje je majhno, ampak zdaj, po 16 letih, sem se že navadila, ni tako slabo."</p></blockquote></p> 174860278 RTVSLO – Prvi 497 clean Čeprav v Sloveniji živi kar precej državljanov Tajske, pa danes v naši rubriki Drugi pogled gostimo prvega. Pravzaprav prvo – Tajko Thorung Kaewmontree (izg. Tô-run(g) Ke(v)-mun-tri), ki prihaja iz Chiang Maia, drugega največjega tajskega mesta, ki leži na severu države, 700 kilometrov od Bangkoka. Zdaj živi v Ljubljani, kjer se je z njo pogovarjala Andreja Čokl. <p>Thorung Kaewmontree s Tajske je bila najprej razočarana nad slovenskim morjem, zdaj pa se pri nas počuti odlično</p><p><p>Thorung Kaewmontree prihaja iz Chiang Maia, drugega največjega tajskega mesta, ki se nahaja na severu države, 700 kilometrov od Bangkoka. Zdaj že šestnajst let živi v Ljubljani. Rada se odpravi na obalo, čeprav jo je slovensko morje ob prvem obisku razočaralo.</p> <blockquote><p>"Spomnim se, ko sem bila v Kopru, Piranu, da sem vprašala svojega moža – takrat je bil še moj fant – 'Je to morje? To je to?? Morje bi moralo biti večje, kje je pesek, tu so samo skale!' To je bilo moje prvo vprašanje. Na Tajskem imamo namreč zelo lepo obalo, plaže, čisto vodo … Slovensko morje je majhno, ampak zdaj, po 16 letih, sem se že navadila, ni tako slabo."</p></blockquote></p> Tue, 29 Mar 2022 05:48:17 +0000 Thorung Kaewmontree, Tajska Wasim Alkhatib je Palestinec iz Jordanije. Tja so njegovi starši, tako kot veliko drugih Palestincev, pobegnili pred izraelsko-arabsko vojno leta 1967. V Sloveniji je študiral že v drugi polovici 80-ih let, dokončno pa se je sem preselil pred slabimi tremi desetletji. Danes dela kot tolmač iz arabščine v slovenščino in nazaj.<p>Jordanec palestinskih korenin Wasim Alkhatib je v Sloveniji študiral že v 80-ih letih, dokončno pa se je sem preselil pred slabimi tremi desetletji</p><p><p>Wasim Alkhatib prihaja iz Jordanije, kamor so njegovi starši, tako kot veliko drugih Palestincev, pobegnili pred izraelsko-arabsko vojno leta 1967. V Sloveniji je študiral že v drugi polovici 80-ih let, dokončno pa se je sem preselil pred slabimi tremi desetletji. Danes dela kot tolmač iz arabščine v slovenščino in nazaj.</p> <blockquote><p> »V Jordaniji je zdravstveni in šolski sistem zelo podoben ameriškemu. In ta se mi včasih zdi tako nečloveški, kot nek boj za vse. Bojim se, da gre tudi Slovenija v to smer, ampak upam, da ne: ker ljudje ne vejo, kaj jih čaka, če se bo to zgodilo.«</p></blockquote> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p></p> 174858148 RTVSLO – Prvi 862 clean Wasim Alkhatib je Palestinec iz Jordanije. Tja so njegovi starši, tako kot veliko drugih Palestincev, pobegnili pred izraelsko-arabsko vojno leta 1967. V Sloveniji je študiral že v drugi polovici 80-ih let, dokončno pa se je sem preselil pred slabimi tremi desetletji. Danes dela kot tolmač iz arabščine v slovenščino in nazaj.<p>Jordanec palestinskih korenin Wasim Alkhatib je v Sloveniji študiral že v 80-ih letih, dokončno pa se je sem preselil pred slabimi tremi desetletji</p><p><p>Wasim Alkhatib prihaja iz Jordanije, kamor so njegovi starši, tako kot veliko drugih Palestincev, pobegnili pred izraelsko-arabsko vojno leta 1967. V Sloveniji je študiral že v drugi polovici 80-ih let, dokončno pa se je sem preselil pred slabimi tremi desetletji. Danes dela kot tolmač iz arabščine v slovenščino in nazaj.</p> <blockquote><p> »V Jordaniji je zdravstveni in šolski sistem zelo podoben ameriškemu. In ta se mi včasih zdi tako nečloveški, kot nek boj za vse. Bojim se, da gre tudi Slovenija v to smer, ampak upam, da ne: ker ljudje ne vejo, kaj jih čaka, če se bo to zgodilo.«</p></blockquote> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p></p> Tue, 22 Mar 2022 06:40:00 +0000 Wasim Alkhatib, Jordanija Svetlano Oletič je iz rojstnega Luganska pot vrhunske odbojkarice vodila po širnem svetu in jo naposled pripeljala v Slovenijo, kjer jo je v Prlekiji poleg odbojke zadržala predvsem ljubezen. V Mali Nedelji v občini Ljutomer si je ustvarila družino s petimi otroki, kot učiteljica telovadbe dela v tamkajšnji osnovni šoli, sicer pa je zelo vpeta v družabno dogajanje lokalne skupnosti. Lani je izdala svoj prvenec – avtobiografski roman Življenje, od začetka vojne v Ukrajini pa vso energijo vlaga v pomoč svojim rojakom. Svetlano Oletič je pred mikrofon povabila Lidija Kosi. <p>Ukrajinka Svetlana Oletič je pred več kot dvema desetletjema prišla v Slovenijo kot vrhunska odbojkarica, svojo družino si je ustvarila v Prlekiji</p><p><p><strong>Svetlano Oletič</strong> je iz rojstnega Luganska pot vrhunske odbojkarice vodila po svetu in jo naposled pripeljala v Slovenijo, kjer jo je v Prlekiji poleg odbojke zadržala predvsem ljubezen. V Mali Nedelji v občini Ljutomer si je ustvarila družino s petimi otroki, kot učiteljica telovadbe dela v tamkajšnji osnovni šoli, sicer pa je zelo vpeta v družabno dogajanje lokalne skupnosti. Lani je izdala svoj prvenec, avtobiografski roman Življenje, od začetka vojne v Ukrajini pa vso energijo vlaga v pomoč svojim rojakom.</p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p></p> 174856365 RTVSLO – Prvi 486 clean Svetlano Oletič je iz rojstnega Luganska pot vrhunske odbojkarice vodila po širnem svetu in jo naposled pripeljala v Slovenijo, kjer jo je v Prlekiji poleg odbojke zadržala predvsem ljubezen. V Mali Nedelji v občini Ljutomer si je ustvarila družino s petimi otroki, kot učiteljica telovadbe dela v tamkajšnji osnovni šoli, sicer pa je zelo vpeta v družabno dogajanje lokalne skupnosti. Lani je izdala svoj prvenec – avtobiografski roman Življenje, od začetka vojne v Ukrajini pa vso energijo vlaga v pomoč svojim rojakom. Svetlano Oletič je pred mikrofon povabila Lidija Kosi. <p>Ukrajinka Svetlana Oletič je pred več kot dvema desetletjema prišla v Slovenijo kot vrhunska odbojkarica, svojo družino si je ustvarila v Prlekiji</p><p><p><strong>Svetlano Oletič</strong> je iz rojstnega Luganska pot vrhunske odbojkarice vodila po svetu in jo naposled pripeljala v Slovenijo, kjer jo je v Prlekiji poleg odbojke zadržala predvsem ljubezen. V Mali Nedelji v občini Ljutomer si je ustvarila družino s petimi otroki, kot učiteljica telovadbe dela v tamkajšnji osnovni šoli, sicer pa je zelo vpeta v družabno dogajanje lokalne skupnosti. Lani je izdala svoj prvenec, avtobiografski roman Življenje, od začetka vojne v Ukrajini pa vso energijo vlaga v pomoč svojim rojakom.</p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p></p> Tue, 15 Mar 2022 06:48:06 +0000 Svetlana Oletič, Ukrajina V Drugem pogledu bomo danes slišali pogled druge strani oz. spoznali glas strani, ki ga v medijih do zdaj še nismo, vsaj poglobljenega ne. Julia Kulchitskaya je Rusinja, ki živi v Sloveniji ter v šoku in s strahom spremlja dogodke zadnjih dni. Z njeno pomočjo bomo med drugim poskušali orisati tudi trenutno dogajanje v Rusiji.<p>Julia Kulchitskaya se je z družino v Ljubljano preselila pred dvema letoma</p><p><p>V <strong>Drugem pogledu</strong> bomo slišali pogled druge strani oz. spoznali glas strani, ki ga v medijih od začetka rusko-ukrajinske vojne še nismo. Vsaj poglobljenega ne. <strong>Julia Kulchitskaya</strong> je Rusinja, ki živi v Sloveniji in v šoku ter s strahom spremlja dogodke zadnjih dni 12 dni. Z njeno pomočjo je Darja Pograjc med drugim skušala orisati trenutno dogajanje v Rusiji.</p></p> 174854377 RTVSLO – Prvi 589 clean V Drugem pogledu bomo danes slišali pogled druge strani oz. spoznali glas strani, ki ga v medijih do zdaj še nismo, vsaj poglobljenega ne. Julia Kulchitskaya je Rusinja, ki živi v Sloveniji ter v šoku in s strahom spremlja dogodke zadnjih dni. Z njeno pomočjo bomo med drugim poskušali orisati tudi trenutno dogajanje v Rusiji.<p>Julia Kulchitskaya se je z družino v Ljubljano preselila pred dvema letoma</p><p><p>V <strong>Drugem pogledu</strong> bomo slišali pogled druge strani oz. spoznali glas strani, ki ga v medijih od začetka rusko-ukrajinske vojne še nismo. Vsaj poglobljenega ne. <strong>Julia Kulchitskaya</strong> je Rusinja, ki živi v Sloveniji in v šoku ter s strahom spremlja dogodke zadnjih dni 12 dni. Z njeno pomočjo je Darja Pograjc med drugim skušala orisati trenutno dogajanje v Rusiji.</p></p> Tue, 08 Mar 2022 06:49:49 +0000 Julia Kulchitskaya, Rusija Med begunci iz Afganistana, ki so v zadnjih letih prišli v Slovenijo, je tudi Noorullah Oriyakhel, za znance Noor. Vse od prihoda leta 2015 si je ves čas prizadeval, da bi ostal v Sloveniji; o tem so pred leti tudi veliko poročali v medijih in končno mu je uspelo. Lani je dobil dovoljenje za delo, nato si je poiskal redno službo, januarja letos pa se je tudi poročil s partnerico Dragano, ki mu je ves čas stala ob strani. Živi v Novem mestu, tam ga je obiskala Nataša Rašl.<p>Noorullah Oriyakhel iz Afganistana je k nam prišel leta 2015</p><p><p>Noorullah Oriyakhel, na kratko Noor oziroma Nur, se je rodil v afganistanski provinci Laghman, ki je od glavnega mesta Kabula oddaljen približno tri ure vožnje z avtomobilom. Nikoli ni hodil v šolo, brati se je naučil sam. Tudi miru ni poznal. Svojo domovino, v kateri je ves čas vladala vojna, je moral zapustiti leta 2013. Od afganistansko-iranske meje je več kot leto dni z drugimi begunci hodil prek Irana, Turčije in Bolgarije ter Srbije. V Beogradu so jih nato posedli v konvoj štirih avtobusov, da bi nadaljevali pot proti Nemčiji.</p> <blockquote><p><em>"Nihče ni vedel, kaj je Slovenija. Vedeli smo za Francijo, Nemčijo, torej večje države. Ko smo čakali v avtobusih pred slovensko-avstrijsko mejo, so prišli socialni delavci iz azilnega doma s prevajalci in nas spodbujali: "To je Slovenija. Dva milijona prebivalcev. Evropa. Dobili boste azil, ostanite tukaj." Trije smo dvignili roko, da bomo ostali v Sloveniji, potem pa od teh obljub ni bilo nič."</em></p></blockquote> <p>Noor je danes predvsem hvaležen številnim, ki so mu nato le pomagali, da lahko zdaj brez omejitev živi v Novem mestu in ima redno službo.</p></p> 174852343 RTVSLO – Prvi 562 clean Med begunci iz Afganistana, ki so v zadnjih letih prišli v Slovenijo, je tudi Noorullah Oriyakhel, za znance Noor. Vse od prihoda leta 2015 si je ves čas prizadeval, da bi ostal v Sloveniji; o tem so pred leti tudi veliko poročali v medijih in končno mu je uspelo. Lani je dobil dovoljenje za delo, nato si je poiskal redno službo, januarja letos pa se je tudi poročil s partnerico Dragano, ki mu je ves čas stala ob strani. Živi v Novem mestu, tam ga je obiskala Nataša Rašl.<p>Noorullah Oriyakhel iz Afganistana je k nam prišel leta 2015</p><p><p>Noorullah Oriyakhel, na kratko Noor oziroma Nur, se je rodil v afganistanski provinci Laghman, ki je od glavnega mesta Kabula oddaljen približno tri ure vožnje z avtomobilom. Nikoli ni hodil v šolo, brati se je naučil sam. Tudi miru ni poznal. Svojo domovino, v kateri je ves čas vladala vojna, je moral zapustiti leta 2013. Od afganistansko-iranske meje je več kot leto dni z drugimi begunci hodil prek Irana, Turčije in Bolgarije ter Srbije. V Beogradu so jih nato posedli v konvoj štirih avtobusov, da bi nadaljevali pot proti Nemčiji.</p> <blockquote><p><em>"Nihče ni vedel, kaj je Slovenija. Vedeli smo za Francijo, Nemčijo, torej večje države. Ko smo čakali v avtobusih pred slovensko-avstrijsko mejo, so prišli socialni delavci iz azilnega doma s prevajalci in nas spodbujali: "To je Slovenija. Dva milijona prebivalcev. Evropa. Dobili boste azil, ostanite tukaj." Trije smo dvignili roko, da bomo ostali v Sloveniji, potem pa od teh obljub ni bilo nič."</em></p></blockquote> <p>Noor je danes predvsem hvaležen številnim, ki so mu nato le pomagali, da lahko zdaj brez omejitev živi v Novem mestu in ima redno službo.</p></p> Tue, 01 Mar 2022 06:49:22 +0000 Noorullah Oriyakhel - Noor, Afganistan Profesorja umetnostne zgodovine Boruta Uršiča je njegova podjetniška pot v turizmu pripeljala na ta karibski otok. Sprva občasni postanki, nato ustalitev v Havani, kjer zdaj živi že 12 let. V Drugem pogledu nam je povedal, kateri je kubanski nacionalni šport, katera kubanska navada ob prihodu najbolj preseneti Evropejce, kaj kubanske mame in babice počnejo ob nedeljskih popoldnevih in zakaj ima tamkajšnja vlada monopol nad jastogi.<p>Pri nas februarska olimpijska evforija, Kuba še brez zimske izkušnje pod petimi krogi</p><p><p>Kaj si Kubanci mislijo o smučarskih skokih? Bržčas se jim zdijo precej nenavadno, skoraj čudaško početje. In tudi sicer je njihov odnos do zimskih športov nikakršen. Posledično spada Kuba, ki je 16. največji otok na svetu, med tiste države, ki se niso še nikoli udeležile zimskih olimpijskih iger, pa čeprav Kubanci veljajo za zelo športno nacijo.</p> <p>Profesorja umetnostne zgodovine Boruta Uršiča je njegova podjetniška pot v turizmu pripeljala na ta karibski otok. Sprva občasni postanki, nato ustalitev v Havani, kjer zdaj živi že 12 let. V Drugem pogledu nam je povedal, kateri je kubanski nacionalni šport, katera kubanska navada ob prihodu najbolj preseneti Evropejce, kaj kubanske mame in babice počnejo ob nedeljskih popoldnevih in zakaj ima tamkajšnja vlada monopol nad jastogi.</p></p> 174850437 RTVSLO – Prvi 695 clean Profesorja umetnostne zgodovine Boruta Uršiča je njegova podjetniška pot v turizmu pripeljala na ta karibski otok. Sprva občasni postanki, nato ustalitev v Havani, kjer zdaj živi že 12 let. V Drugem pogledu nam je povedal, kateri je kubanski nacionalni šport, katera kubanska navada ob prihodu najbolj preseneti Evropejce, kaj kubanske mame in babice počnejo ob nedeljskih popoldnevih in zakaj ima tamkajšnja vlada monopol nad jastogi.<p>Pri nas februarska olimpijska evforija, Kuba še brez zimske izkušnje pod petimi krogi</p><p><p>Kaj si Kubanci mislijo o smučarskih skokih? Bržčas se jim zdijo precej nenavadno, skoraj čudaško početje. In tudi sicer je njihov odnos do zimskih športov nikakršen. Posledično spada Kuba, ki je 16. največji otok na svetu, med tiste države, ki se niso še nikoli udeležile zimskih olimpijskih iger, pa čeprav Kubanci veljajo za zelo športno nacijo.</p> <p>Profesorja umetnostne zgodovine Boruta Uršiča je njegova podjetniška pot v turizmu pripeljala na ta karibski otok. Sprva občasni postanki, nato ustalitev v Havani, kjer zdaj živi že 12 let. V Drugem pogledu nam je povedal, kateri je kubanski nacionalni šport, katera kubanska navada ob prihodu najbolj preseneti Evropejce, kaj kubanske mame in babice počnejo ob nedeljskih popoldnevih in zakaj ima tamkajšnja vlada monopol nad jastogi.</p></p> Tue, 22 Feb 2022 06:51:35 +0000 Borut Uršič, Slovenec na Kubi Ali Đogić se je rodil v Avstraliji, kamor se je njegova družina iz Bosne in Hercegovine preselila tik pred začetkom vojne leta 1992. Potem ko je tam opravil dva razreda osnovne šole, sta se starša odločili za vrnitev v Sarajevo, že po enem letu pa so se od tam preselili v Ljubljano, tako da je Ali Đogić pri osmih letih že trikrat zamenjal državo, jezik in šolo. O tem, kakšna je bila izkušnja te selitve in kako danes vidi Slovenijo in Slovence, se je za tokratni Drugi pogled z njim pogovarjala Alja Zore.<p>Ali Đogić je prvih sedem let živel v Avstraliji, potem se je s starši vrnil v Bosno, od osmega leta pa biva v Ljubljani, kjer končuje študij filozofije in anglistike</p><p><p>Ali Đogić se je rodil v Avstraliji, kamor se je njegova družina iz Bosne preselila tik pred začetkom vojne leta 1992. Potem ko je tam opravil dva razreda osnovne šole, so se starši odločili za vrnitev v Sarajevo, že po enem letu pa so se od tam preselili v Slovenijo, tako da je Ali Đogić pri osmih letih že trikrat zamenjal državo, jezik in šolo.</p> <blockquote><p>»Dolgo sem bil razcepljen, po eni strani sem govoril slovensko, sem razmišljal v slovenščini …  po drugi strani sem se pa bolj počutil Bosanca. Ampak vedno imamo izključujočo razlago, kot da si lahko samo eno ali drugo, da si lahko samo Slovenec ali samo Bosanec. Potem sem pa skozi življenje ugotovil, da to ni res, da si lahko v resnici oboje hkrati in da sem oboje hkrati. In da ne samo da eno ne izključuje drugega, ampak mi to daje celo neko bogastvo in širino.«</p></blockquote></p> 174844129 RTVSLO – Prvi 711 clean Ali Đogić se je rodil v Avstraliji, kamor se je njegova družina iz Bosne in Hercegovine preselila tik pred začetkom vojne leta 1992. Potem ko je tam opravil dva razreda osnovne šole, sta se starša odločili za vrnitev v Sarajevo, že po enem letu pa so se od tam preselili v Ljubljano, tako da je Ali Đogić pri osmih letih že trikrat zamenjal državo, jezik in šolo. O tem, kakšna je bila izkušnja te selitve in kako danes vidi Slovenijo in Slovence, se je za tokratni Drugi pogled z njim pogovarjala Alja Zore.<p>Ali Đogić je prvih sedem let živel v Avstraliji, potem se je s starši vrnil v Bosno, od osmega leta pa biva v Ljubljani, kjer končuje študij filozofije in anglistike</p><p><p>Ali Đogić se je rodil v Avstraliji, kamor se je njegova družina iz Bosne preselila tik pred začetkom vojne leta 1992. Potem ko je tam opravil dva razreda osnovne šole, so se starši odločili za vrnitev v Sarajevo, že po enem letu pa so se od tam preselili v Slovenijo, tako da je Ali Đogić pri osmih letih že trikrat zamenjal državo, jezik in šolo.</p> <blockquote><p>»Dolgo sem bil razcepljen, po eni strani sem govoril slovensko, sem razmišljal v slovenščini …  po drugi strani sem se pa bolj počutil Bosanca. Ampak vedno imamo izključujočo razlago, kot da si lahko samo eno ali drugo, da si lahko samo Slovenec ali samo Bosanec. Potem sem pa skozi življenje ugotovil, da to ni res, da si lahko v resnici oboje hkrati in da sem oboje hkrati. In da ne samo da eno ne izključuje drugega, ampak mi to daje celo neko bogastvo in širino.«</p></blockquote></p> Tue, 01 Feb 2022 06:40:00 +0000 Ali Đogić, BiH in Avstralija V današnji rubriki Drugi pogled bomo spoznali Agate Lielpetere /Agate Leopeter/ iz Latvije. Prihaja iz glavnega mesta, Rige, ki je še enkrat večje od naše prestolnice, kjer živi sedaj. Tam je bila pred kratkim na obisku in pravi, da se je bilo iz zimske pravljice s sicer temperaturami močno pod ničlo kar težko vrniti v ljubljansko sivino. A ko tudi tukaj pri nas posije sonce, je to najlepši kraj na svetu, je povedala Tadeji Bizilj, s katero se je pogovarjala.<p>Agate Lielpētere iz Rige je v Slovenijo prišla na pripravništvo in ostala zaradi ljubezni.</p><p><p>Agate Lielpētere je umetnica iz Rige, diplomirala je sicer na oddelku za tiskanje, a se danes ukvarja predvsem z risanjem in slikanjem, pripravlja pa tudi številne ilustracije. V Slovenijo je prišla, bi lahko rekli, skorajda po naključju - ker se je nezadržno bližal rok zadnje prijave na pripravništvo v tujini, je na hitro izbrala Ljubljano. In čeprav je mislila, da bo ostala tukaj le polovico leta, jo je življenje prijetno presenetilo.</p> <blockquote><p><em>O vaši državi nisem vedela veliko, razen tega, kje točno leži in da je del Evropske unije ter nekaj teh osnovnih stvari. Je pa res, da sem – ne vem iz kakšnega razloga, ko sem pakirala takrat v začetku septembra, vzela s seboj sandale, kratka krila, majice s kratkimi rokavi in le en pulover, tako da je bila prva stvar, ko sem prišla sem, nakup celotne toplejše garderobe. Enostavno sem mislila, ker je Slovenija tako daleč od Latvije, kjer je res mrzlo, mora tukaj biti dosti topleje. No, pa sem se malo zmotila … Moje pripravništvo se je sicer končalo že dolgo tega, saj je trajalo samo dobrih pet mesecev … A zgodilo se je, da sem se zaljubila – in ja, po vsem tem času sem zdaj tukaj srečno poročena.</em></p></blockquote> <p>Na letne čase in temperature v Sloveniji se je zdaj že dobro navadila, prav tako tudi na naše glavno mesto, v katerem živi.</p> <blockquote><p><em>Latvija in njeno glavno mesto Riga, od koder prihajam, imata zelo ravno površje. Gora skorajda nimamo, zato je res lepo, da imam zdaj s konca svoje ulice čudovit razgled na Alpe. Kajti, ko pravim, da imamo samo ravnino pri nas, to tudi mislim - najvišji hrib je visok le dobrih 300 metrov, to je nekako tako kot Rožnik tukaj v Ljubljani. V Latviji je zanimivo tudi to, da se lahko voziš dve uri v eno smer, ko odpreš vrata avta, boš imel občutek, da si na popolnoma enakem kraju kot prej. Pokrajina je popolnoma enaka povsod, kar se morda sliši celo malce depresivno – sploh če pogledam Slovenijo. Tukaj se v mestu usedeš v avto in dve uri stran si lahko v hribih, ob jezeru, na morju ali na podeželju. Pokrajina, vreme, razgled, vse je čisto drugačno, kot bi prišel v drugo državo, tako raznovrstno je vse. </em></p></blockquote> <p>Ko primerja Latvijo in Slovenijo, naša sogovornica ne more mimo prometne varnosti.</p> <blockquote><p><em>Sama sicer ne vozim avta, tako da je ta primerjava bolj od mojega moža – a ko se voziva po latvijskih cestah, vedno pove, da so Latvijci dobesedno zmešani vozniki. Res moraš biti ekstremno previden, saj so oni zelo neprevidni in nepozorni pri vožnji. Lahko rečem, da se za volanom spremenijo v nekakšne pošasti, tako da moraš biti v avtu res vsako sekundo zelo pozoren, da se ti kaj ne zgodi. V Sloveniji sicer so tudi taki vozniki, a so to res izjeme, sicer pa lahko potrdim, da ste zelo mirni vozniki, vljudni, spremljate vožnjo, spustite ljudi mimo, pazite tudi na pešce in kolesarje … </em></p></blockquote> <p>Agate Lielpētere ob koncu pravi, da rada živi v Sloveniji in da za zdaj o selitvi kam drugam sploh ne razmišlja, saj ji je tukaj preprosto – lepo. Vsem poslušalcem pa sporoča …</p> <blockquote><p><em>Tisti poslušalci, ki ste iz Ljubljane – zdržite skozi tole zimsko sivo meglo, saj bo minila, boste videli – tisti poslušalci, ki pa niste iz Ljubljane – uživajte v zimskem soncu in se ga naužijte še za nas, Ljubljančane.</em></p></blockquote></p> 174838862 RTVSLO – Prvi 591 clean V današnji rubriki Drugi pogled bomo spoznali Agate Lielpetere /Agate Leopeter/ iz Latvije. Prihaja iz glavnega mesta, Rige, ki je še enkrat večje od naše prestolnice, kjer živi sedaj. Tam je bila pred kratkim na obisku in pravi, da se je bilo iz zimske pravljice s sicer temperaturami močno pod ničlo kar težko vrniti v ljubljansko sivino. A ko tudi tukaj pri nas posije sonce, je to najlepši kraj na svetu, je povedala Tadeji Bizilj, s katero se je pogovarjala.<p>Agate Lielpētere iz Rige je v Slovenijo prišla na pripravništvo in ostala zaradi ljubezni.</p><p><p>Agate Lielpētere je umetnica iz Rige, diplomirala je sicer na oddelku za tiskanje, a se danes ukvarja predvsem z risanjem in slikanjem, pripravlja pa tudi številne ilustracije. V Slovenijo je prišla, bi lahko rekli, skorajda po naključju - ker se je nezadržno bližal rok zadnje prijave na pripravništvo v tujini, je na hitro izbrala Ljubljano. In čeprav je mislila, da bo ostala tukaj le polovico leta, jo je življenje prijetno presenetilo.</p> <blockquote><p><em>O vaši državi nisem vedela veliko, razen tega, kje točno leži in da je del Evropske unije ter nekaj teh osnovnih stvari. Je pa res, da sem – ne vem iz kakšnega razloga, ko sem pakirala takrat v začetku septembra, vzela s seboj sandale, kratka krila, majice s kratkimi rokavi in le en pulover, tako da je bila prva stvar, ko sem prišla sem, nakup celotne toplejše garderobe. Enostavno sem mislila, ker je Slovenija tako daleč od Latvije, kjer je res mrzlo, mora tukaj biti dosti topleje. No, pa sem se malo zmotila … Moje pripravništvo se je sicer končalo že dolgo tega, saj je trajalo samo dobrih pet mesecev … A zgodilo se je, da sem se zaljubila – in ja, po vsem tem času sem zdaj tukaj srečno poročena.</em></p></blockquote> <p>Na letne čase in temperature v Sloveniji se je zdaj že dobro navadila, prav tako tudi na naše glavno mesto, v katerem živi.</p> <blockquote><p><em>Latvija in njeno glavno mesto Riga, od koder prihajam, imata zelo ravno površje. Gora skorajda nimamo, zato je res lepo, da imam zdaj s konca svoje ulice čudovit razgled na Alpe. Kajti, ko pravim, da imamo samo ravnino pri nas, to tudi mislim - najvišji hrib je visok le dobrih 300 metrov, to je nekako tako kot Rožnik tukaj v Ljubljani. V Latviji je zanimivo tudi to, da se lahko voziš dve uri v eno smer, ko odpreš vrata avta, boš imel občutek, da si na popolnoma enakem kraju kot prej. Pokrajina je popolnoma enaka povsod, kar se morda sliši celo malce depresivno – sploh če pogledam Slovenijo. Tukaj se v mestu usedeš v avto in dve uri stran si lahko v hribih, ob jezeru, na morju ali na podeželju. Pokrajina, vreme, razgled, vse je čisto drugačno, kot bi prišel v drugo državo, tako raznovrstno je vse. </em></p></blockquote> <p>Ko primerja Latvijo in Slovenijo, naša sogovornica ne more mimo prometne varnosti.</p> <blockquote><p><em>Sama sicer ne vozim avta, tako da je ta primerjava bolj od mojega moža – a ko se voziva po latvijskih cestah, vedno pove, da so Latvijci dobesedno zmešani vozniki. Res moraš biti ekstremno previden, saj so oni zelo neprevidni in nepozorni pri vožnji. Lahko rečem, da se za volanom spremenijo v nekakšne pošasti, tako da moraš biti v avtu res vsako sekundo zelo pozoren, da se ti kaj ne zgodi. V Sloveniji sicer so tudi taki vozniki, a so to res izjeme, sicer pa lahko potrdim, da ste zelo mirni vozniki, vljudni, spremljate vožnjo, spustite ljudi mimo, pazite tudi na pešce in kolesarje … </em></p></blockquote> <p>Agate Lielpētere ob koncu pravi, da rada živi v Sloveniji in da za zdaj o selitvi kam drugam sploh ne razmišlja, saj ji je tukaj preprosto – lepo. Vsem poslušalcem pa sporoča …</p> <blockquote><p><em>Tisti poslušalci, ki ste iz Ljubljane – zdržite skozi tole zimsko sivo meglo, saj bo minila, boste videli – tisti poslušalci, ki pa niste iz Ljubljane – uživajte v zimskem soncu in se ga naužijte še za nas, Ljubljančane.</em></p></blockquote></p> Tue, 18 Jan 2022 06:40:00 +0000 Agate Lielpetere, Latvija Z Drugim pogledom se tokrat selimo v Sakartvelo. To je namreč domače ime za državo ob vzhodni obali Črnega morja, ki jo Slovenci imenujemo Gruzija, številne zahodne države pa Georgia. S Kavkaza se je na sončno stran Alp pred štirimi leti preselila 24-letna Victoria Surneva in gruzijsko prestolnico Tbilisi zamenjala s slovenskim glavnim mestom. Zakaj je prišla, kako se tu počuti in kakšni smo mi Slovenci, je povedala Andreji Čokl.<p>Gruzijka Victoria Surneva se pri nas počuti odlično, ne razume pa, zakaj še vedno dobivamo pošto v fizični obliki</p><p><p>Z Drugim pogledom se tokrat selimo v Sakartvelo. To je namreč domače ime za državo ob vzhodni obali Črnega morja, ki jo Slovenci imenujemo Gruzija, številne zahodne države pa Georgia. S Kavkaza se je na sončno stran Alp pred štirimi leti preselila 24-letna <strong>Victoria Surneva</strong> in gruzijsko prestolnico Tbilisi zamenjala s slovenskim glavnim mestom.</p> <blockquote><p>"Tbilisi je skoraj kot cela Slovenija, ima 2 milijona prebivalcev. Ampak ko sem še živela v Gruziji, sem imela vedno občutek, da je Tbilisi najmanjše mesto. Ko sem prišla v Ljubljano, pa sem razumela ... Trideset minut od enega konca mesta do drugega ..."</p></blockquote></p> 174838445 RTVSLO – Prvi 742 clean Z Drugim pogledom se tokrat selimo v Sakartvelo. To je namreč domače ime za državo ob vzhodni obali Črnega morja, ki jo Slovenci imenujemo Gruzija, številne zahodne države pa Georgia. S Kavkaza se je na sončno stran Alp pred štirimi leti preselila 24-letna Victoria Surneva in gruzijsko prestolnico Tbilisi zamenjala s slovenskim glavnim mestom. Zakaj je prišla, kako se tu počuti in kakšni smo mi Slovenci, je povedala Andreji Čokl.<p>Gruzijka Victoria Surneva se pri nas počuti odlično, ne razume pa, zakaj še vedno dobivamo pošto v fizični obliki</p><p><p>Z Drugim pogledom se tokrat selimo v Sakartvelo. To je namreč domače ime za državo ob vzhodni obali Črnega morja, ki jo Slovenci imenujemo Gruzija, številne zahodne države pa Georgia. S Kavkaza se je na sončno stran Alp pred štirimi leti preselila 24-letna <strong>Victoria Surneva</strong> in gruzijsko prestolnico Tbilisi zamenjala s slovenskim glavnim mestom.</p> <blockquote><p>"Tbilisi je skoraj kot cela Slovenija, ima 2 milijona prebivalcev. Ampak ko sem še živela v Gruziji, sem imela vedno občutek, da je Tbilisi najmanjše mesto. Ko sem prišla v Ljubljano, pa sem razumela ... Trideset minut od enega konca mesta do drugega ..."</p></blockquote></p> Tue, 11 Jan 2022 06:52:22 +0000 Victoria Surneva, Gruzija Mrzlo decembrsko jutro zdaj ogreje brazilska drugopogledniška zgodba – Jorge Da Costa Oliveira se je iz države s skoraj 215 milijoni prebivalcev preselil v dvomilijonsko Slovenijo. Stereotipno se zdi, ampak kot boste lahko slišali, se naš Brazilec med drugim odlično znajde za žarom! Na pogovor ga je povabila Darja Pograjc.<p>V Braziliji je nogomet svet, govedina pa bolj začinjena kot pri nas</p><p><p>"V <em>Braziliji sem spoznal Slovenko in tam sva začela lepo ljubezensko zgodbo. Čez dve leti je prišla nazaj v Slovenijo in me povabila, da pridem,</em>" svojo pripoved začne <strong>41-letni Brazilec Jorge Da Costa Oliveira</strong>, ki se je v Ljubljano preselil pred približno desetimi leti. Pred tem je za Slovenijo slišal le enkrat.</p> <blockquote><p>"Zaradi svetovnega prvenstva v nogometu, ki je prišlo v Afriko. Takrat sem bil igralec nogometa, zato sem vedel, kaj se dogaja v nogometu. To je bilo leta 2010. Takrat sem prvič slišal to ime: Slovenija."</p></blockquote> <p>Po koncu nogometne kariere – ko je prišel k nam, je igral še v ljubljanskem Slovanu – je našel delo za žarom pionirja kakovostnih uličnih burgerjev pri nas <a>Hood Burgerju</a>. Zato vprašanje, kakšna je razlika med pripravo govedine pri nas in v Braziliji, deželi, ki izvozi največ govedine?</p> <blockquote><p>"Ni tako velika razlika. Pri nas mesu dodamo več začimb, na primer sol, čili v prahu. Včasih ljudje dajo tudi pivo na meso. Ampak temu mi rečemo <em>churrasco</em>. Ker poznamo različne priprave mesa. Je pa zanimivo in okusno! Pogrešam <em>churrasco</em>."</p></blockquote> <p>Na vprašanje, kako se sicer počuti pri nas, odgovori: "<em>Kot dojenček! Ker lahko pozabim vse, kar je negativno, in rastem kot nov človek. Jaz tako čutim Slovenijo.</em>"</p></p> 174834889 RTVSLO – Prvi 701 clean Mrzlo decembrsko jutro zdaj ogreje brazilska drugopogledniška zgodba – Jorge Da Costa Oliveira se je iz države s skoraj 215 milijoni prebivalcev preselil v dvomilijonsko Slovenijo. Stereotipno se zdi, ampak kot boste lahko slišali, se naš Brazilec med drugim odlično znajde za žarom! Na pogovor ga je povabila Darja Pograjc.<p>V Braziliji je nogomet svet, govedina pa bolj začinjena kot pri nas</p><p><p>"V <em>Braziliji sem spoznal Slovenko in tam sva začela lepo ljubezensko zgodbo. Čez dve leti je prišla nazaj v Slovenijo in me povabila, da pridem,</em>" svojo pripoved začne <strong>41-letni Brazilec Jorge Da Costa Oliveira</strong>, ki se je v Ljubljano preselil pred približno desetimi leti. Pred tem je za Slovenijo slišal le enkrat.</p> <blockquote><p>"Zaradi svetovnega prvenstva v nogometu, ki je prišlo v Afriko. Takrat sem bil igralec nogometa, zato sem vedel, kaj se dogaja v nogometu. To je bilo leta 2010. Takrat sem prvič slišal to ime: Slovenija."</p></blockquote> <p>Po koncu nogometne kariere – ko je prišel k nam, je igral še v ljubljanskem Slovanu – je našel delo za žarom pionirja kakovostnih uličnih burgerjev pri nas <a>Hood Burgerju</a>. Zato vprašanje, kakšna je razlika med pripravo govedine pri nas in v Braziliji, deželi, ki izvozi največ govedine?</p> <blockquote><p>"Ni tako velika razlika. Pri nas mesu dodamo več začimb, na primer sol, čili v prahu. Včasih ljudje dajo tudi pivo na meso. Ampak temu mi rečemo <em>churrasco</em>. Ker poznamo različne priprave mesa. Je pa zanimivo in okusno! Pogrešam <em>churrasco</em>."</p></blockquote> <p>Na vprašanje, kako se sicer počuti pri nas, odgovori: "<em>Kot dojenček! Ker lahko pozabim vse, kar je negativno, in rastem kot nov človek. Jaz tako čutim Slovenijo.</em>"</p></p> Tue, 28 Dec 2021 06:51:41 +0000 Jorge Da Costa Oliveira, Brazilija Donald Francis Reindl je v Slovenijo prišel pred 20 leti iz Združenih držav Amerike, sem ga je vodilo raziskovanje za doktorsko disertacijo. Kot jezikoslovec je že prej potoval v Evropo in v naše kraje, takrat pa je prišel za dalj časa. In ostal. Več izvemo v Drugem pogledu<p>Američan s slovenskimi koreninami, ki je v Sloveniji našel svoj dom</p><p><p>Donald Francis Reindl je v Slovenijo prišel pred 20 leti iz Združenih držav Amerike, sem ga je vodilo raziskovanje za doktorsko disertacijo. Kot jezikoslovec je že prej potoval v Evropo in v naše kraje, takrat pa je prišel za dalj časa.</p> <blockquote><p><em>"Slovenijo sem izbral, ker moji predniki prihajajo od tu. Razlogi so bili torej dokaj sebični: želel sem ponovno obiskati Slovenijo in izboljšati svoje znanje jezika. To je bilo pomembno tudi za disertacijo, saj sem tako lahko bolj suvereno pisal o temi naloge. V Sloveniji sem mislil ostati dve leti, da bi dokončal doktorsko disertacijo, a začele so prihajati priložnosti. Ljudje so mi naročali prevode, začel sem učiti in po 20 letih sem še vedno tu."</em></p></blockquote> <p>Naš sogovornik zelo dobro govori slovensko. Pa ne le slovensko, učil se je več kot 50 jezikov, a jezikoslovec sam zase skromno pravi, da zares tekoče govori le angleško, nemško in slovensko. Z njim smo se pogovarjali v angleščini, saj se za prevajalca in predavatelja na ljubljanski Filozofski fakulteti se ne spodobi, da bi čez nekaj let kdo našel posnetek in v njem slučajno odkril kakšno njegovo napako. A pojdimo v preteklost, kako je bilo pred 20 leti, ko je prišel v Slovenijo?</p> <blockquote><p><em>"Večina slovenskih navad mi ni bila tujih. Del Amerike, od koder prihajam – Wisconsin –, je kulturno Sloveniji zelo podoben. To ni naključje, saj tam živi veliko slovenskih priseljencev. Četudi ne govorimo slovensko, imamo podobne navade in običaje. Presenetile pa so me majhne stvari. Ena od teh je bila, da Slovenci jeste solato iz ene velike sklede, to je bilo z ameriškega vidika zelo čudno. Še ena taka stvar je bila – in to bo čudno tudi vam, ker se je dogajalo 20 let nazaj – obisk trgovine Centromerkur na Prešernovem trgu. Najprej si moral stati v vrsti, da si povedal prodajalcu, kaj želiš. Dobil si listek, s katerim si šel v drugo vrsto, kjer si plačal, nato pa si moral v tretjo vrsto po samo blago. To je bila vzhodnoevropska praksa, ki sem jo doživel tudi na Slovaškem in še kje, za Američana (ali pa danes za Slovenca) pa je nenavadna."</em></p></blockquote> <p>Stiki z družino danes zaradi tehnologije niso večja težava, od drugih stvari pa najbolj pogreša knjižnice.</p> <blockquote><p><em>"Najbrž najbolj pogrešam raziskovalne knjižnice. Ameriške univerze imajo ogromne knjižnice, ki so dostopne vsakomur. Prideš, si s police vzameš katerokoli knjigo in jo začneš brati. Česa takega v Sloveniji nimamo. Seveda so tu tudi knjižnice, a veliko jih je razdrobljenih na majhne oddelke, knjige so zaradi pomanjkanja prostora shranjene v arhivih. To je slabost, saj lahko raziskovalec v ZDA pride v knjižnico in neomejeno raziskuje, tu pa moraš knjige naročiti in potem nanje čakati, kar upočasnjuje študijski proces. Če za primerjavo opišem knjižnico na Univerzi v Indiani: poslopje ima velikost nogometnega igrišča in deset nadstropij – to je 10 nogometnih igrišč knjig! In to je le polovica knjižnice. Namenjena je podiplomskim študentom, zraven pa je še 5-nadstropna knjižnica za dodiplomske študente. Spominjam se slovenske raziskovalke, ki je prišla učit na fakulteto v poletno šolo. Ko je prišla iz knjižnice, je povedala, da so v njej slovenske knjige, ki jih v Sloveniji nimate. Na polici lahko najdete originalna dela Jerneja Kopitarja, ki so stara 200 let."</em></p></blockquote> <p>Zato ni čudno, da bi v Slovenijo uvozil prav tovrstvne raziskovalne ustanove, pa tudi nekaj ameriškega podjetniškega in ustvarjalnega duha. Američanom pa bi predstavil naš zdravstveni sistem in parlamentarno demokracijo.</p> <p>&nbsp;</p></p> 174832864 RTVSLO – Prvi 865 clean Donald Francis Reindl je v Slovenijo prišel pred 20 leti iz Združenih držav Amerike, sem ga je vodilo raziskovanje za doktorsko disertacijo. Kot jezikoslovec je že prej potoval v Evropo in v naše kraje, takrat pa je prišel za dalj časa. In ostal. Več izvemo v Drugem pogledu<p>Američan s slovenskimi koreninami, ki je v Sloveniji našel svoj dom</p><p><p>Donald Francis Reindl je v Slovenijo prišel pred 20 leti iz Združenih držav Amerike, sem ga je vodilo raziskovanje za doktorsko disertacijo. Kot jezikoslovec je že prej potoval v Evropo in v naše kraje, takrat pa je prišel za dalj časa.</p> <blockquote><p><em>"Slovenijo sem izbral, ker moji predniki prihajajo od tu. Razlogi so bili torej dokaj sebični: želel sem ponovno obiskati Slovenijo in izboljšati svoje znanje jezika. To je bilo pomembno tudi za disertacijo, saj sem tako lahko bolj suvereno pisal o temi naloge. V Sloveniji sem mislil ostati dve leti, da bi dokončal doktorsko disertacijo, a začele so prihajati priložnosti. Ljudje so mi naročali prevode, začel sem učiti in po 20 letih sem še vedno tu."</em></p></blockquote> <p>Naš sogovornik zelo dobro govori slovensko. Pa ne le slovensko, učil se je več kot 50 jezikov, a jezikoslovec sam zase skromno pravi, da zares tekoče govori le angleško, nemško in slovensko. Z njim smo se pogovarjali v angleščini, saj se za prevajalca in predavatelja na ljubljanski Filozofski fakulteti se ne spodobi, da bi čez nekaj let kdo našel posnetek in v njem slučajno odkril kakšno njegovo napako. A pojdimo v preteklost, kako je bilo pred 20 leti, ko je prišel v Slovenijo?</p> <blockquote><p><em>"Večina slovenskih navad mi ni bila tujih. Del Amerike, od koder prihajam – Wisconsin –, je kulturno Sloveniji zelo podoben. To ni naključje, saj tam živi veliko slovenskih priseljencev. Četudi ne govorimo slovensko, imamo podobne navade in običaje. Presenetile pa so me majhne stvari. Ena od teh je bila, da Slovenci jeste solato iz ene velike sklede, to je bilo z ameriškega vidika zelo čudno. Še ena taka stvar je bila – in to bo čudno tudi vam, ker se je dogajalo 20 let nazaj – obisk trgovine Centromerkur na Prešernovem trgu. Najprej si moral stati v vrsti, da si povedal prodajalcu, kaj želiš. Dobil si listek, s katerim si šel v drugo vrsto, kjer si plačal, nato pa si moral v tretjo vrsto po samo blago. To je bila vzhodnoevropska praksa, ki sem jo doživel tudi na Slovaškem in še kje, za Američana (ali pa danes za Slovenca) pa je nenavadna."</em></p></blockquote> <p>Stiki z družino danes zaradi tehnologije niso večja težava, od drugih stvari pa najbolj pogreša knjižnice.</p> <blockquote><p><em>"Najbrž najbolj pogrešam raziskovalne knjižnice. Ameriške univerze imajo ogromne knjižnice, ki so dostopne vsakomur. Prideš, si s police vzameš katerokoli knjigo in jo začneš brati. Česa takega v Sloveniji nimamo. Seveda so tu tudi knjižnice, a veliko jih je razdrobljenih na majhne oddelke, knjige so zaradi pomanjkanja prostora shranjene v arhivih. To je slabost, saj lahko raziskovalec v ZDA pride v knjižnico in neomejeno raziskuje, tu pa moraš knjige naročiti in potem nanje čakati, kar upočasnjuje študijski proces. Če za primerjavo opišem knjižnico na Univerzi v Indiani: poslopje ima velikost nogometnega igrišča in deset nadstropij – to je 10 nogometnih igrišč knjig! In to je le polovica knjižnice. Namenjena je podiplomskim študentom, zraven pa je še 5-nadstropna knjižnica za dodiplomske študente. Spominjam se slovenske raziskovalke, ki je prišla učit na fakulteto v poletno šolo. Ko je prišla iz knjižnice, je povedala, da so v njej slovenske knjige, ki jih v Sloveniji nimate. Na polici lahko najdete originalna dela Jerneja Kopitarja, ki so stara 200 let."</em></p></blockquote> <p>Zato ni čudno, da bi v Slovenijo uvozil prav tovrstvne raziskovalne ustanove, pa tudi nekaj ameriškega podjetniškega in ustvarjalnega duha. Američanom pa bi predstavil naš zdravstveni sistem in parlamentarno demokracijo.</p> <p>&nbsp;</p></p> Tue, 21 Dec 2021 06:50:00 +0000 Donald Francis Reindl Kompleksen, intenziven in obenem lep, ekspresiven. Tako naša tokratna sogovornica v Drugem pogledu opisuje svojo največjo strast – flamenko. Prav pri tej temi je daleč najzgovornejša. To je Madžarka Maria Keck, ki je več let živela tudi v Španiji, zadnja štiri leta je v Sloveniji. In kakšen je razlog, da se pevka, plesalka in učiteljica flamenka iz Španije preseli k nam? Ljubezen, seveda. <p>Madžarka Maria Keck v Sloveniji živi šele štiri leta </p><p><p><em>"Kompleksen, intenziven in obenem lep, ekspresiven."</em> Tako naša tokratna sogovornica opisuje svojo največjo strast – flamenko. Prav pri tej temi je daleč najzgovornejša. To je Madžarka <strong>Maria Keck</strong>, ki je več let živela tudi v Španiji, zadnja štiri leta je v Sloveniji. In kakšen je bil razlog, da se je pevka, plesalka in učiteljica flamenka iz Španije preselila k nam? Ljubezen, seveda.</p> <p>Začetki v Ljubljani so bili po temperamentnem Madridu težki, danes pa je vodja združenja flamenka <em>Luna Gitana</em>, ki s tečaji, seminarji in predavanji že več kot 16 let deluje pri nas.</p> <blockquote><p><em>"Zelo rada imam poučevanje. To je ena najlepših stvari, ki sem jih našla v življenju. Res uživam v tem. Poučevala sem že v številnih državah in v vsakem narodu je nekaj razlik. Slovenci ste morda malo bolj sramežljivi in rezervirani. Ampak tako ali tako je vsak posameznik zgodba zase in ti kot učitelj se povežeš z vsakim posebej."</em></p></blockquote></p> 174830883 RTVSLO – Prvi 497 clean Kompleksen, intenziven in obenem lep, ekspresiven. Tako naša tokratna sogovornica v Drugem pogledu opisuje svojo največjo strast – flamenko. Prav pri tej temi je daleč najzgovornejša. To je Madžarka Maria Keck, ki je več let živela tudi v Španiji, zadnja štiri leta je v Sloveniji. In kakšen je razlog, da se pevka, plesalka in učiteljica flamenka iz Španije preseli k nam? Ljubezen, seveda. <p>Madžarka Maria Keck v Sloveniji živi šele štiri leta </p><p><p><em>"Kompleksen, intenziven in obenem lep, ekspresiven."</em> Tako naša tokratna sogovornica opisuje svojo največjo strast – flamenko. Prav pri tej temi je daleč najzgovornejša. To je Madžarka <strong>Maria Keck</strong>, ki je več let živela tudi v Španiji, zadnja štiri leta je v Sloveniji. In kakšen je bil razlog, da se je pevka, plesalka in učiteljica flamenka iz Španije preselila k nam? Ljubezen, seveda.</p> <p>Začetki v Ljubljani so bili po temperamentnem Madridu težki, danes pa je vodja združenja flamenka <em>Luna Gitana</em>, ki s tečaji, seminarji in predavanji že več kot 16 let deluje pri nas.</p> <blockquote><p><em>"Zelo rada imam poučevanje. To je ena najlepših stvari, ki sem jih našla v življenju. Res uživam v tem. Poučevala sem že v številnih državah in v vsakem narodu je nekaj razlik. Slovenci ste morda malo bolj sramežljivi in rezervirani. Ampak tako ali tako je vsak posameznik zgodba zase in ti kot učitelj se povežeš z vsakim posebej."</em></p></blockquote></p> Tue, 14 Dec 2021 06:48:17 +0000 Maria Keck, Madžarska Ognjen Radivojević ne prihaja iz kakšne daljne dežele s čisto drugačnim jezikom, kulturo in običaji, ki bi jih lahko primerjali z našimi, zato pa je toliko bolj razmišljal o sami izkušnji selitve in integracije v novo okolje. Še preden je pred desetimi leti prišel v Ljubljano, so namreč njegovo življenje zaznamovale selitve: rodil se je v Sarajevu, med vojno je nekaj časa bival v Nemčiji, večino življenja pa je preživel v Srbiji, predvsem v Novem Sadu. Poleg tega se zadnja leta, čeprav je v Srbiji študiral za učitelja zgodovine, ukvarja z integracijo priseljencev na Slovenski filantropiji, vse to pa je seveda močno zaznamovalo tudi njegovo razmišljanje o priseljenski izkušnji. Oddajo je pripravila Alja Zore.<p>Ognjen Radivojević se je rodil v Sarajevu, večino časa je živel v Novem Sadu, v Sloveniji pa se ukvarja z integracijo priseljencev</p><p><p>Ognjen Radivojević ne prihaja iz kakšne daljne dežele s čisto drugačnim jezikom, kulturo in običaji, ki bi jih lahko primerjal z našimi, zato pa je toliko več razmišljal o sami izkušnji selitve in integracije v novo okolje. Že preden je pred desetimi leti prišel v Ljubljano, so namreč njegovo življenje zaznamovale selitve: rodil se je v Sarajevu, med vojno je nekaj časa bival v Nemčiji, večino življenja pa je preživel v Srbiji, predvsem v Novem Sadu. Poleg tega se zadnja leta - čeprav je v Srbiji študiral za učitelja zgodovine - ukvarja z integracijo priseljencev na Slovenski filantropiji. Vse to je seveda močno zaznamovalo tudi njegovo razmišljanje o priseljenski izkušnji, ki pa je, kot pravi, zanj – ker pač izhaja iz prostorov, ki so kulturno blizu našemu – mnogo lažja, kot veliko priseljencem, s katerimi dela danes.</p> <blockquote><p>»Če primerjamo Slovenijo in Srbijo, Slovenijo in Bosno … ljudje so še vedno zelo kulturno povezani, obstaja neka dediščina skupne države, ki jo vidimo tudi v zelo podobnem sistemu, recimo šolskem sistemu in podobno. Zato je seveda tem priseljencem lažje, kot recimo nekomu, ki prihaja iz drugega konca sveta. Tukaj si, kako bi rekel, nekako pol-tujec.«</p></blockquote> <p>Kljub tem razlikam, še poudarja, pa je selitev za večino ljudi na začetku vedno težka.</p> <blockquote><p>»Na začetku je zmeraj težko, predvsem zaradi jezika. Ne vem, koliko ljudje, ki nimajo te izkušnje, sploh lahko razumejo, kako 'hendikepiran' si ti pri udeležbi v kateremkoli pogovoru, kako ne moreš izraziti tega, kar čutiš in misliš, na način, kot bi hotel. Potem sem razmišljal, da se verjetno otroci, preden začnejo govoriti, zelo podobno počutijo, in kolikor so spomnim – ker imam tudi sam otroka – so lahko v tej fazi zelo tečni, preden začnejo nekako z besedami končno razlagati to, kar čutijo.«</p></blockquote></p> 174828833 RTVSLO – Prvi 582 clean Ognjen Radivojević ne prihaja iz kakšne daljne dežele s čisto drugačnim jezikom, kulturo in običaji, ki bi jih lahko primerjali z našimi, zato pa je toliko bolj razmišljal o sami izkušnji selitve in integracije v novo okolje. Še preden je pred desetimi leti prišel v Ljubljano, so namreč njegovo življenje zaznamovale selitve: rodil se je v Sarajevu, med vojno je nekaj časa bival v Nemčiji, večino življenja pa je preživel v Srbiji, predvsem v Novem Sadu. Poleg tega se zadnja leta, čeprav je v Srbiji študiral za učitelja zgodovine, ukvarja z integracijo priseljencev na Slovenski filantropiji, vse to pa je seveda močno zaznamovalo tudi njegovo razmišljanje o priseljenski izkušnji. Oddajo je pripravila Alja Zore.<p>Ognjen Radivojević se je rodil v Sarajevu, večino časa je živel v Novem Sadu, v Sloveniji pa se ukvarja z integracijo priseljencev</p><p><p>Ognjen Radivojević ne prihaja iz kakšne daljne dežele s čisto drugačnim jezikom, kulturo in običaji, ki bi jih lahko primerjal z našimi, zato pa je toliko več razmišljal o sami izkušnji selitve in integracije v novo okolje. Že preden je pred desetimi leti prišel v Ljubljano, so namreč njegovo življenje zaznamovale selitve: rodil se je v Sarajevu, med vojno je nekaj časa bival v Nemčiji, večino življenja pa je preživel v Srbiji, predvsem v Novem Sadu. Poleg tega se zadnja leta - čeprav je v Srbiji študiral za učitelja zgodovine - ukvarja z integracijo priseljencev na Slovenski filantropiji. Vse to je seveda močno zaznamovalo tudi njegovo razmišljanje o priseljenski izkušnji, ki pa je, kot pravi, zanj – ker pač izhaja iz prostorov, ki so kulturno blizu našemu – mnogo lažja, kot veliko priseljencem, s katerimi dela danes.</p> <blockquote><p>»Če primerjamo Slovenijo in Srbijo, Slovenijo in Bosno … ljudje so še vedno zelo kulturno povezani, obstaja neka dediščina skupne države, ki jo vidimo tudi v zelo podobnem sistemu, recimo šolskem sistemu in podobno. Zato je seveda tem priseljencem lažje, kot recimo nekomu, ki prihaja iz drugega konca sveta. Tukaj si, kako bi rekel, nekako pol-tujec.«</p></blockquote> <p>Kljub tem razlikam, še poudarja, pa je selitev za večino ljudi na začetku vedno težka.</p> <blockquote><p>»Na začetku je zmeraj težko, predvsem zaradi jezika. Ne vem, koliko ljudje, ki nimajo te izkušnje, sploh lahko razumejo, kako 'hendikepiran' si ti pri udeležbi v kateremkoli pogovoru, kako ne moreš izraziti tega, kar čutiš in misliš, na način, kot bi hotel. Potem sem razmišljal, da se verjetno otroci, preden začnejo govoriti, zelo podobno počutijo, in kolikor so spomnim – ker imam tudi sam otroka – so lahko v tej fazi zelo tečni, preden začnejo nekako z besedami končno razlagati to, kar čutijo.«</p></blockquote></p> Tue, 07 Dec 2021 06:49:42 +0000 Ognjen Radivojević, BiH/Srbija Češkega sogovornika smo v Drugem pogledu nazadnje slišali leta 2019. Skrajni čas, da slišimo še kakšnega! 29-letni Matúš Javor še ni dolgo pri nas, je pa kljub temu že zvesti poslušalec Prvega, rad prisluhne predvsem našim »drugopogledniškim« zgodbam. Prav te so ga spodbudile, da nam je napisal elektronsko sporočilo in tako smo vzpostavili stik. Darja Pograjc ga je povabila na Tavčarjevo 17 in nastala je naslednja zgodba.<p>Čeh Matúš Javor se je v Velenje preselil pred enim letom in enajstimi meseci</p><p><p><strong>29-letni Matúš Javor</strong> je zaradi jezika začel poslušati Prvi program Radia Slovenija in zdaj je naš zvesti poslušalec.</p> <blockquote><p>"Uporabljate uradno slovenščino, ki mi je zelo všeč. Bolj ko sem razumel jezik, več oddaj mi je bilo všeč. Imate res pestro izbiro oddaj! Svetovalni servis imam rad, zdaj imate novo oddajo o podnebnih spremembah, potem so tu Drugi pogled, Evolucija užitka ... Jaz sem vsak dan redni poslušalec."</p></blockquote> <p>Če vas zanima, katero jed je pri nas prvič poskusil in kako zelo ga moti, da med govorom v slovenščino vključujemo tujke in sleng, poslušajte posnetek. Kaj pa mu je pri nas všeč?</p> <blockquote><p>"Tu so višje plače. Tu so zanimivi dodatki, na primer regres. To na Češkem ne obstaja. Pa plačevanje potnih stroškov, tega tudi nimamo. Zelo so mi všeč tudi nekatere stvari iz zdravstvenega sistema. Tu je zdravnik ločen od medicinske sestre. Sami ste z zdravnikom, medtem ko na Češkem sestra dela vse, vse posluša, kaj govorite zdravniku, in vse naredi – vzame kri, vzame urin itn. Tu mi je všeč, ker je to ločeno."</p></blockquote></p> 174826763 RTVSLO – Prvi 720 clean Češkega sogovornika smo v Drugem pogledu nazadnje slišali leta 2019. Skrajni čas, da slišimo še kakšnega! 29-letni Matúš Javor še ni dolgo pri nas, je pa kljub temu že zvesti poslušalec Prvega, rad prisluhne predvsem našim »drugopogledniškim« zgodbam. Prav te so ga spodbudile, da nam je napisal elektronsko sporočilo in tako smo vzpostavili stik. Darja Pograjc ga je povabila na Tavčarjevo 17 in nastala je naslednja zgodba.<p>Čeh Matúš Javor se je v Velenje preselil pred enim letom in enajstimi meseci</p><p><p><strong>29-letni Matúš Javor</strong> je zaradi jezika začel poslušati Prvi program Radia Slovenija in zdaj je naš zvesti poslušalec.</p> <blockquote><p>"Uporabljate uradno slovenščino, ki mi je zelo všeč. Bolj ko sem razumel jezik, več oddaj mi je bilo všeč. Imate res pestro izbiro oddaj! Svetovalni servis imam rad, zdaj imate novo oddajo o podnebnih spremembah, potem so tu Drugi pogled, Evolucija užitka ... Jaz sem vsak dan redni poslušalec."</p></blockquote> <p>Če vas zanima, katero jed je pri nas prvič poskusil in kako zelo ga moti, da med govorom v slovenščino vključujemo tujke in sleng, poslušajte posnetek. Kaj pa mu je pri nas všeč?</p> <blockquote><p>"Tu so višje plače. Tu so zanimivi dodatki, na primer regres. To na Češkem ne obstaja. Pa plačevanje potnih stroškov, tega tudi nimamo. Zelo so mi všeč tudi nekatere stvari iz zdravstvenega sistema. Tu je zdravnik ločen od medicinske sestre. Sami ste z zdravnikom, medtem ko na Češkem sestra dela vse, vse posluša, kaj govorite zdravniku, in vse naredi – vzame kri, vzame urin itn. Tu mi je všeč, ker je to ločeno."</p></blockquote></p> Tue, 30 Nov 2021 06:52:00 +0000 Matúš Javor, Češka Pred letom in pol je Cristián Román Huenufil svoj dom v Čilu zamenjal za dom v Sloveniji. Kot učitelj zgodovine je bil močno vpet v predmestno lokalno skupnost Santiaga de Čile, delal je na področju izobraževanja in se zavzemal za ranljive skupine. Pot ga je nato vodila na študij antropologije v Barcelono, doktorski študij zdaj opravlja pri nas. Čilski Drugi pogled je pripravila Darja Pograjc.<p>V Čilu je spoznal Slovenko, zdaj že leto in pol živi v Ljubljani</p><p><p>Kot učitelj zgodovine je bil <strong>Cristián Román Huenufil </strong>močno vpet v predmestno lokalno skupnost Santiaga de Chile, kjer je delal na področju izobraževanja in zavzemanja za ranljive skupine. Po študiju antropologije v Barceloni zdaj doktorski študij opravlja pri nas.</p> <blockquote><p>"Tu opažam stvari, ki v Čilu počasi izginjajo. V Ljubljani je še precej javnega prostora, medtem ko se je v čilski prestolnici vse prilagodilo stanovanjskemu oz. gradbenemu trgu. Santiago de Chile je veliko mesto, povsod se gradi, simbolično pomembni medsosedski prostori izginjajo. Pri vas se počasi dogaja nekaj podobnega – gradijo se velike betonske stavbe, na primer Severna mestna vrata.</p></blockquote> <p>Želi si, da se podoba mesta ne bi prepuščala gradbenim, ampak urbanističnim in arhitekturnim službam, ki se ukvarjajo tudi z estetiko mesta in kakovostjo življenja. Mu je pa všeč, da lahko naravo pri nas najde tudi v mestu.</p> <blockquote><p>"Sploh spomladi in poleti. Jeseni in pozimi pa je zame življenje v Ljubljani kar malo težko. Problem je svetloba. Vseskozi je sivo in mislim, da ta sivina vpliva tudi na vedenje ljudi."</p></blockquote> <p>Še več o spoznavanju slovenske kulture, primerjavi čilskega in slovenskega zdravstvenega sistema, divji privatizaciji in velikih socialnih razlikah v Čilu ter o staroselskem plemenu Mapuči, ki mu sogovornik pripada, pa v posnetku.</p></p> 174824762 RTVSLO – Prvi 633 clean Pred letom in pol je Cristián Román Huenufil svoj dom v Čilu zamenjal za dom v Sloveniji. Kot učitelj zgodovine je bil močno vpet v predmestno lokalno skupnost Santiaga de Čile, delal je na področju izobraževanja in se zavzemal za ranljive skupine. Pot ga je nato vodila na študij antropologije v Barcelono, doktorski študij zdaj opravlja pri nas. Čilski Drugi pogled je pripravila Darja Pograjc.<p>V Čilu je spoznal Slovenko, zdaj že leto in pol živi v Ljubljani</p><p><p>Kot učitelj zgodovine je bil <strong>Cristián Román Huenufil </strong>močno vpet v predmestno lokalno skupnost Santiaga de Chile, kjer je delal na področju izobraževanja in zavzemanja za ranljive skupine. Po študiju antropologije v Barceloni zdaj doktorski študij opravlja pri nas.</p> <blockquote><p>"Tu opažam stvari, ki v Čilu počasi izginjajo. V Ljubljani je še precej javnega prostora, medtem ko se je v čilski prestolnici vse prilagodilo stanovanjskemu oz. gradbenemu trgu. Santiago de Chile je veliko mesto, povsod se gradi, simbolično pomembni medsosedski prostori izginjajo. Pri vas se počasi dogaja nekaj podobnega – gradijo se velike betonske stavbe, na primer Severna mestna vrata.</p></blockquote> <p>Želi si, da se podoba mesta ne bi prepuščala gradbenim, ampak urbanističnim in arhitekturnim službam, ki se ukvarjajo tudi z estetiko mesta in kakovostjo življenja. Mu je pa všeč, da lahko naravo pri nas najde tudi v mestu.</p> <blockquote><p>"Sploh spomladi in poleti. Jeseni in pozimi pa je zame življenje v Ljubljani kar malo težko. Problem je svetloba. Vseskozi je sivo in mislim, da ta sivina vpliva tudi na vedenje ljudi."</p></blockquote> <p>Še več o spoznavanju slovenske kulture, primerjavi čilskega in slovenskega zdravstvenega sistema, divji privatizaciji in velikih socialnih razlikah v Čilu ter o staroselskem plemenu Mapuči, ki mu sogovornik pripada, pa v posnetku.</p></p> Tue, 23 Nov 2021 06:50:33 +0000 Cristián Román Huenufil, Čile Spet je čas za zgodbo, ki nas pelje v nasprotno smer kot ponavadi. Današnji »drugopoglednik« bo namreč Slovenec, ki živi v tujini. Sebastjan Kovačič je trenutno na obisku v Sloveniji, drugače pa zadnjih 5 let živi na tajskem podeželju. Slabe pol ure izven mesta Lampang na severu države najdete njegov »homestay«, obdan z riževimi polji. Drugi pogled.<p>Prvič je v Deželo nasmehov odpotoval zaradi idiličnih plaž na jugu, ostal je zaradi hrane, podnebja in nasmejanih ljudi na severu</p><p><h3>Pijača v Bangkoku</h3> <p><strong>Sebastjan Kovačič</strong> je trenutno v Sloveniji, na obisku, sicer pa zadnjih pet let živi na tajskem podeželju. Slabe pol ure vožnje iz Lampanga, mesta na severu države, najdete njegov t. i. <a>homestay</a>, obdan z riževimi polji. Januarja 2015 se je odpravil na mesečno potovanje v Deželo nasmehov, leto pozneje se je tja preselil.</p> <blockquote><p>"Prek Instagrama sva se spoznala z Buo, zdajšnjo ženo. Sva se kar pogovarjala kakšno leto. Potem sva se dogovorila, da se dobiva na pijači v Bangkoku in s te pijače je potem nastalo malce več."</p></blockquote> <p>Za seboj je pustil vsakodnevno rutino, na Tajskem pa našel "<em>en drug slog življenja. Tam sem se našel v tem sproščenem, bolj enostavnem ritmu življenja, kjer ljudje živijo preprosto. Tu, v tem sistemu, si tega ne moreš privoščit</em>".</p> <h3>Mačeta in volan</h3> <p>Na podeželju ljudje živijo z naravo, kar se še posebej čuti v prehrani. "<em>Mango, banane, papaja ... mačeto v roke, greš okoli hiše, natrgaš, vzameš, kar potrebuješ. Nabereš kakšna zelišča, začimbe. Sveža hrana, to je predvsem ta razlika,</em>" pove.</p> <blockquote><p>"Imamo tudi strica, ki gre vsak dan v džunglo, nabere in ulovi kakšno stvar, prinese domov in pripravi. Vsaka hiša na Tajskem ima enega takšnega strica. Če pride s kakšnim večjim ulovom naprej, pa tudi proda."</p></blockquote> <p>Potem pa so tu še razlike, kot je vožnja po levi in divji cestno-prometni predpisi. Prav zato se je za volan tam prvič usedel na podeželju in ne v kaotičnem Bangkoku.</p></p> 174822727 RTVSLO – Prvi 947 clean Spet je čas za zgodbo, ki nas pelje v nasprotno smer kot ponavadi. Današnji »drugopoglednik« bo namreč Slovenec, ki živi v tujini. Sebastjan Kovačič je trenutno na obisku v Sloveniji, drugače pa zadnjih 5 let živi na tajskem podeželju. Slabe pol ure izven mesta Lampang na severu države najdete njegov »homestay«, obdan z riževimi polji. Drugi pogled.<p>Prvič je v Deželo nasmehov odpotoval zaradi idiličnih plaž na jugu, ostal je zaradi hrane, podnebja in nasmejanih ljudi na severu</p><p><h3>Pijača v Bangkoku</h3> <p><strong>Sebastjan Kovačič</strong> je trenutno v Sloveniji, na obisku, sicer pa zadnjih pet let živi na tajskem podeželju. Slabe pol ure vožnje iz Lampanga, mesta na severu države, najdete njegov t. i. <a>homestay</a>, obdan z riževimi polji. Januarja 2015 se je odpravil na mesečno potovanje v Deželo nasmehov, leto pozneje se je tja preselil.</p> <blockquote><p>"Prek Instagrama sva se spoznala z Buo, zdajšnjo ženo. Sva se kar pogovarjala kakšno leto. Potem sva se dogovorila, da se dobiva na pijači v Bangkoku in s te pijače je potem nastalo malce več."</p></blockquote> <p>Za seboj je pustil vsakodnevno rutino, na Tajskem pa našel "<em>en drug slog življenja. Tam sem se našel v tem sproščenem, bolj enostavnem ritmu življenja, kjer ljudje živijo preprosto. Tu, v tem sistemu, si tega ne moreš privoščit</em>".</p> <h3>Mačeta in volan</h3> <p>Na podeželju ljudje živijo z naravo, kar se še posebej čuti v prehrani. "<em>Mango, banane, papaja ... mačeto v roke, greš okoli hiše, natrgaš, vzameš, kar potrebuješ. Nabereš kakšna zelišča, začimbe. Sveža hrana, to je predvsem ta razlika,</em>" pove.</p> <blockquote><p>"Imamo tudi strica, ki gre vsak dan v džunglo, nabere in ulovi kakšno stvar, prinese domov in pripravi. Vsaka hiša na Tajskem ima enega takšnega strica. Če pride s kakšnim večjim ulovom naprej, pa tudi proda."</p></blockquote> <p>Potem pa so tu še razlike, kot je vožnja po levi in divji cestno-prometni predpisi. Prav zato se je za volan tam prvič usedel na podeželju in ne v kaotičnem Bangkoku.</p></p> Tue, 16 Nov 2021 06:55:47 +0000 Sebastjan Kovačič, Slovenec na Tajskem V današnji rubriki Drugi pogled bomo spoznali Olgo Burlachenko, ki je rojena v Ukrajini, v Slovenijo pa je prišla, ko je bila stara le 14 let. Kakšni so njeni spomini na življenje v drugem največjem mestu v Ukraijni, kako se je privadila na življenje pri nas, katere so bile največje ovire in kako danes lahko primerja Ukrajince in Slovence – o vsem tem sta govorili s Tadejo Bizilj.<p>Olga Burlachenko je prišla iz Ukrajine v Slovenijo, ko je bila stara 14 let</p><p><p>V današnji rubriki Drugi pogled bomo spoznali Olgo Burlachenko, ki je rojena v Krivoj Rogu, drugem največjem mestu v Ukrajini. Ko je bila stara 14 let, jo je mama pripeljala v Slovenijo. Te poti se naša sogovornica še vedno dobro spomni, saj je bila prva stvar, ki jo je poskusila na krožniku, bučna juha. To se ji je zdelo prav smešno, ko je jedla juho s kot sama pravi "semenkami", ki so jih v Ukrajini sicer otroci lupili in jedli zunaj. Mami je takoj žalostno potožila, v kakšno državo jo je pripeljala - a danes se vsega tega spominja z nasmehom na obrazu.</p> <p>Že naslednji teden po prihodu v Slovenijo je Olga začela hoditi v slovensko šolo v Velenju.</p> <blockquote><p>"In nisem znala niti ene besede slovensko - še moja angleščina je bila tako slaba, da se nisem znala ničesar zmeniti. Ko sem hotela oditi na stranišče, nisem znala niti tega povedati učiteljici - zato sem kazala z rokami in na koncu rekla "pi -pi". Vsi so se smejali, a me obenem razumeli :)."</p></blockquote> <p>A s pomočjo novih sošolcev, prijateljev in učiteljev je v dveh mesecih znala govoriti slovensko, obenem pa se je na novo državo tudi zelo hitro privadila.</p> <blockquote><p>"Vsi so bili tukaj dosti bolj prijazni, bolj kulturni, tudi statusno urejeni - vsi otroci so bili tako pridni, vsi so imeli dobre ocene v šoli, polne družine, urejene domove, ne tako, kot pri nas, kjer smo imeli najstnike, ki so bili težavni, ker so starši pili ali pa, ker so živeli pri babici, dedku in zato delali probleme ... Jaz sem se tukaj počutila res varno in dobro."</p></blockquote> <p>Tako se počuti še danes v Sloveniji - in je hvaležna in srečna, da je naša država postala njen dom. Slovencem pa sporoča naslednje ...</p> <blockquote><p>"Zavedajte se, da ni vsepovsod tako lepo. Nekje se ljudje borijo za življenje in si želijo oditi drugam pa ne morejo ... Vsak Slovenec je lahko srečen, da je rojen tukaj, saj je lepo poskrbljeno zanj. Zavedajte se, kaj imate in bodite malo bolj hvaležni za to. Ker mislim, da še kako velja pregovor - Kdor z malim zadovoljen ni, velikega vreden ni."</p></blockquote> </p> 174820707 RTVSLO – Prvi 569 clean V današnji rubriki Drugi pogled bomo spoznali Olgo Burlachenko, ki je rojena v Ukrajini, v Slovenijo pa je prišla, ko je bila stara le 14 let. Kakšni so njeni spomini na življenje v drugem največjem mestu v Ukraijni, kako se je privadila na življenje pri nas, katere so bile največje ovire in kako danes lahko primerja Ukrajince in Slovence – o vsem tem sta govorili s Tadejo Bizilj.<p>Olga Burlachenko je prišla iz Ukrajine v Slovenijo, ko je bila stara 14 let</p><p><p>V današnji rubriki Drugi pogled bomo spoznali Olgo Burlachenko, ki je rojena v Krivoj Rogu, drugem največjem mestu v Ukrajini. Ko je bila stara 14 let, jo je mama pripeljala v Slovenijo. Te poti se naša sogovornica še vedno dobro spomni, saj je bila prva stvar, ki jo je poskusila na krožniku, bučna juha. To se ji je zdelo prav smešno, ko je jedla juho s kot sama pravi "semenkami", ki so jih v Ukrajini sicer otroci lupili in jedli zunaj. Mami je takoj žalostno potožila, v kakšno državo jo je pripeljala - a danes se vsega tega spominja z nasmehom na obrazu.</p> <p>Že naslednji teden po prihodu v Slovenijo je Olga začela hoditi v slovensko šolo v Velenju.</p> <blockquote><p>"In nisem znala niti ene besede slovensko - še moja angleščina je bila tako slaba, da se nisem znala ničesar zmeniti. Ko sem hotela oditi na stranišče, nisem znala niti tega povedati učiteljici - zato sem kazala z rokami in na koncu rekla "pi -pi". Vsi so se smejali, a me obenem razumeli :)."</p></blockquote> <p>A s pomočjo novih sošolcev, prijateljev in učiteljev je v dveh mesecih znala govoriti slovensko, obenem pa se je na novo državo tudi zelo hitro privadila.</p> <blockquote><p>"Vsi so bili tukaj dosti bolj prijazni, bolj kulturni, tudi statusno urejeni - vsi otroci so bili tako pridni, vsi so imeli dobre ocene v šoli, polne družine, urejene domove, ne tako, kot pri nas, kjer smo imeli najstnike, ki so bili težavni, ker so starši pili ali pa, ker so živeli pri babici, dedku in zato delali probleme ... Jaz sem se tukaj počutila res varno in dobro."</p></blockquote> <p>Tako se počuti še danes v Sloveniji - in je hvaležna in srečna, da je naša država postala njen dom. Slovencem pa sporoča naslednje ...</p> <blockquote><p>"Zavedajte se, da ni vsepovsod tako lepo. Nekje se ljudje borijo za življenje in si želijo oditi drugam pa ne morejo ... Vsak Slovenec je lahko srečen, da je rojen tukaj, saj je lepo poskrbljeno zanj. Zavedajte se, kaj imate in bodite malo bolj hvaležni za to. Ker mislim, da še kako velja pregovor - Kdor z malim zadovoljen ni, velikega vreden ni."</p></blockquote> </p> Tue, 09 Nov 2021 06:49:29 +0000 Olga Burlachenko, Ukrajina Bianca Marcelle Seckel se je pred poldrugim desetletjem v Prekmurje preselila iz Zimbabveja. Pri tem jo je vodila ljubezen, iz katere sta se rodila tudi dva otroka. Bianca, ki je samostojna podjetnica s svojim gostinskim lokalom v Murski Soboti, je rada v Prekmurju, čeprav jo pozimi še vedno zebe. Prav sneg pa jo je v začetku v Sloveniji tudi najbolj očaral. Družabna Afričanka, ki govori prekmursko, je navdušena nad prekmursko hrano. Več je povedala dopisnici Lidiji Kosi.<p>Spletna ljubezen je Bianco Marcelle Seckel iz Zimbabveja pripeljala v Slovenijo</p><p><p><strong>Bianca Marcelle Seckel</strong> se je pred poldrugim desetletjem v Prekmurje preselila iz Zimbabveja. Pri tem jo je vodila ljubezen, iz katere sta se rodila tudi dva otroka. Samostojna podjetnica s svojim gostinskim lokalom v Murski Soboti je rada v Prekmurju, čeprav jo pozimi še vedno zebe. Jo je pa ravno sneg v začetku najbolj očaral:</p> <blockquote><p>"Snega prej še nikoli nisem videla v živo. Pri nas so seveda temperature čisto druga zgodba. Nič stopinj še nikoli ni bilo pri nas, tako da sploh ne vemo, kaj je to sneg. Gledali smo ga samo po televiziji. Ja, sneg mi je fantastična stvar. Pa tudi morje! Mi ga nimamo, zato mi je nekaj zelo, zelo posebnega."</p></blockquote> <p>Družabna Afričanka, ki govori prekmursko, je navdušena nad prekmursko hrano. Na hiter ritem evropskega življenja in mraz se pa še ni čisto navadila.</p> <blockquote><p>"Mrzlo je! Ne morem se še navaditi na to. Ampak zdaj vsaj lahko grem večkrat ven. Na začetku pa sploh nisem hotela nikamor iti. To je bil res čisti šok!"</p></blockquote></p> 174818674 RTVSLO – Prvi 617 clean Bianca Marcelle Seckel se je pred poldrugim desetletjem v Prekmurje preselila iz Zimbabveja. Pri tem jo je vodila ljubezen, iz katere sta se rodila tudi dva otroka. Bianca, ki je samostojna podjetnica s svojim gostinskim lokalom v Murski Soboti, je rada v Prekmurju, čeprav jo pozimi še vedno zebe. Prav sneg pa jo je v začetku v Sloveniji tudi najbolj očaral. Družabna Afričanka, ki govori prekmursko, je navdušena nad prekmursko hrano. Več je povedala dopisnici Lidiji Kosi.<p>Spletna ljubezen je Bianco Marcelle Seckel iz Zimbabveja pripeljala v Slovenijo</p><p><p><strong>Bianca Marcelle Seckel</strong> se je pred poldrugim desetletjem v Prekmurje preselila iz Zimbabveja. Pri tem jo je vodila ljubezen, iz katere sta se rodila tudi dva otroka. Samostojna podjetnica s svojim gostinskim lokalom v Murski Soboti je rada v Prekmurju, čeprav jo pozimi še vedno zebe. Jo je pa ravno sneg v začetku najbolj očaral:</p> <blockquote><p>"Snega prej še nikoli nisem videla v živo. Pri nas so seveda temperature čisto druga zgodba. Nič stopinj še nikoli ni bilo pri nas, tako da sploh ne vemo, kaj je to sneg. Gledali smo ga samo po televiziji. Ja, sneg mi je fantastična stvar. Pa tudi morje! Mi ga nimamo, zato mi je nekaj zelo, zelo posebnega."</p></blockquote> <p>Družabna Afričanka, ki govori prekmursko, je navdušena nad prekmursko hrano. Na hiter ritem evropskega življenja in mraz se pa še ni čisto navadila.</p> <blockquote><p>"Mrzlo je! Ne morem se še navaditi na to. Ampak zdaj vsaj lahko grem večkrat ven. Na začetku pa sploh nisem hotela nikamor iti. To je bil res čisti šok!"</p></blockquote></p> Tue, 02 Nov 2021 06:50:17 +0000 Bianca Marcelle Seckel, Zimbabve Pogled na Slovenijo ni nujno zelene barve. Kaj o Slovencih pravijo tisti, ki so svoj drugi dom spremenili v prvega?<p>Saglara Mandžijeva iz Rusije je predstavnica najbolj zahodne skupine Mongolov </p><p><p>Približno 3000 kilometrov od rojstnega kraja v območju ruske stepe, kjer daleč okrog ni niti drevesa, v veliko Moskvo ter potem v spokojno in eno najbolj gozdnatih držav v Evropi – Slovenijo. To je kratek opis "nomadskega" življenja naše tokratne sogovornice. Saglara Mandžijeva je predstavnica Kalmikov, ki so nomadski narod, živijo pa v avtonomni republiki Ruske federacije v Južnem zveznem okrožju. O tem, da bo nekoč živela drugje, jo je dokončno prepričalo 20 let življenja v Moskvi.</p> <blockquote><p><em>"Slovenci so me na začetku velikokrat spraševali, zakaj si prišla v Slovenijo iz Moskve. Tam so življenje, poslovanje, različne možnosti, ki se odpirajo, če si pripravljen delati! Vendar težko je Slovencem razlagati, da si imel poslovne sestanke ob desetih ali enajstih zvečer. Slovenci si tega sploh ne predstavljajo. Tukaj, če kličeš poslovno ob 18.00, te že grdo gledajo ali si dovolijo kakšen komentar, zakaj me gospa kliče tako pozno, delam do 16.00, pokličite me jutri."</em></p></blockquote> <p>V Sloveniji namerava ostati, ker tukaj končno izpolnjuje svoje sanje: je inštruktorica prostega potapljanja, sodeluje z <a>Mednarodno zvezo IAHD Adriatic</a> in <a>ŠD Apnea Slovenia</a>, zdaj pa je stopila tudi na novo poslovno pot prodaje <a>eksotične korejske kozmetike</a>.</p></p> 174816896 RTVSLO – Prvi 580 clean Pogled na Slovenijo ni nujno zelene barve. Kaj o Slovencih pravijo tisti, ki so svoj drugi dom spremenili v prvega?<p>Saglara Mandžijeva iz Rusije je predstavnica najbolj zahodne skupine Mongolov </p><p><p>Približno 3000 kilometrov od rojstnega kraja v območju ruske stepe, kjer daleč okrog ni niti drevesa, v veliko Moskvo ter potem v spokojno in eno najbolj gozdnatih držav v Evropi – Slovenijo. To je kratek opis "nomadskega" življenja naše tokratne sogovornice. Saglara Mandžijeva je predstavnica Kalmikov, ki so nomadski narod, živijo pa v avtonomni republiki Ruske federacije v Južnem zveznem okrožju. O tem, da bo nekoč živela drugje, jo je dokončno prepričalo 20 let življenja v Moskvi.</p> <blockquote><p><em>"Slovenci so me na začetku velikokrat spraševali, zakaj si prišla v Slovenijo iz Moskve. Tam so življenje, poslovanje, različne možnosti, ki se odpirajo, če si pripravljen delati! Vendar težko je Slovencem razlagati, da si imel poslovne sestanke ob desetih ali enajstih zvečer. Slovenci si tega sploh ne predstavljajo. Tukaj, če kličeš poslovno ob 18.00, te že grdo gledajo ali si dovolijo kakšen komentar, zakaj me gospa kliče tako pozno, delam do 16.00, pokličite me jutri."</em></p></blockquote> <p>V Sloveniji namerava ostati, ker tukaj končno izpolnjuje svoje sanje: je inštruktorica prostega potapljanja, sodeluje z <a>Mednarodno zvezo IAHD Adriatic</a> in <a>ŠD Apnea Slovenia</a>, zdaj pa je stopila tudi na novo poslovno pot prodaje <a>eksotične korejske kozmetike</a>.</p></p> Tue, 26 Oct 2021 05:49:40 +0000 Saglara Mandzhieva, Rusija Šolanje, ljubezen, služba so med pogostimi vzroki selitev posameznika v tujino. Tudi naš tokratni gost Semi Assayed, po rodu Palestinec, je svojo domovino prvič zapustil zaradi šolanja. Želja postati strojni inženir letalstva ga je pred več kot 40 leti pripeljala v Beograd, v takratno Jugoslavijo. Delček svoje življenjske zgodbe, predvsem kako in zakaj že večino svojega življenja živi v Hrastniku, nam bo razkril v Drugem pogledu avtorice Karmen Štrancar Rajevec.<p>Z zahodne obale Arabskega polotoka ga je v Evropo pripeljala želja po znanju</p><p><p><strong>Semi Assayed</strong>, po rodu Palestinec, je svojo domovino prvič zapustil zaradi šolanja. Želja postati strojni inženir letalstva ga je pred več kot 40 leti pripeljala v Beograd, v takratno Jugoslavijo.</p> <blockquote><p>"Doma sem končal gimnazijo in sem želel študirati strojništvo. V tistih časih, ko sem jaz končal gimnazijo, to je bilo leto 1974, v mojih krajih ni bilo take univerze. Pa smo se s starši odločili, da bom šel v Jugoslavijo, ker sem posebej želel študirati smer letalstvo. To je bilo omejeno v svetu možnosti."</p></blockquote> <p>Po koncu študija sta si z ženo najprej poskušala ustvariti življenje v Palestini. Ker dela tam ni našel, se je čez tri leta vrnil v Jugoslavijo. Delo je našel v Hrastniku, kjer zdaj živi že 35 let. Medtem ko se na določene lokalno obarvane kletvice po vseh teh letih še ni navadil, pa je slovensko kulinariko povsem posvojil.</p> <blockquote><p>"Pozimi imam rad kislo zelje s klobaso. To sem se navadil v steklarni, tudi v Sijaju. Pa potico tudi! Okrog božiča mora biti potica. Skupaj z ženo narediva tudi baklavo. Ampak ne po turško, po palestinsko! Veliko ima sladkorja in je suha. Pa s pistacijami. To vsi naši sosedi in prijatelji v Hrastniku poznajo."</p></blockquote></p> 174814930 RTVSLO – Prvi 601 clean Šolanje, ljubezen, služba so med pogostimi vzroki selitev posameznika v tujino. Tudi naš tokratni gost Semi Assayed, po rodu Palestinec, je svojo domovino prvič zapustil zaradi šolanja. Želja postati strojni inženir letalstva ga je pred več kot 40 leti pripeljala v Beograd, v takratno Jugoslavijo. Delček svoje življenjske zgodbe, predvsem kako in zakaj že večino svojega življenja živi v Hrastniku, nam bo razkril v Drugem pogledu avtorice Karmen Štrancar Rajevec.<p>Z zahodne obale Arabskega polotoka ga je v Evropo pripeljala želja po znanju</p><p><p><strong>Semi Assayed</strong>, po rodu Palestinec, je svojo domovino prvič zapustil zaradi šolanja. Želja postati strojni inženir letalstva ga je pred več kot 40 leti pripeljala v Beograd, v takratno Jugoslavijo.</p> <blockquote><p>"Doma sem končal gimnazijo in sem želel študirati strojništvo. V tistih časih, ko sem jaz končal gimnazijo, to je bilo leto 1974, v mojih krajih ni bilo take univerze. Pa smo se s starši odločili, da bom šel v Jugoslavijo, ker sem posebej želel študirati smer letalstvo. To je bilo omejeno v svetu možnosti."</p></blockquote> <p>Po koncu študija sta si z ženo najprej poskušala ustvariti življenje v Palestini. Ker dela tam ni našel, se je čez tri leta vrnil v Jugoslavijo. Delo je našel v Hrastniku, kjer zdaj živi že 35 let. Medtem ko se na določene lokalno obarvane kletvice po vseh teh letih še ni navadil, pa je slovensko kulinariko povsem posvojil.</p> <blockquote><p>"Pozimi imam rad kislo zelje s klobaso. To sem se navadil v steklarni, tudi v Sijaju. Pa potico tudi! Okrog božiča mora biti potica. Skupaj z ženo narediva tudi baklavo. Ampak ne po turško, po palestinsko! Veliko ima sladkorja in je suha. Pa s pistacijami. To vsi naši sosedi in prijatelji v Hrastniku poznajo."</p></blockquote></p> Tue, 19 Oct 2021 05:50:01 +0000 Almutasem Assayed, Palestina Na katero otočje najprej pomislite, ko slišite besedno zvezo 'rajski otoki'? Mnogi bi verjetno kot iz topa izstrelili ime Maldivi. To ime izvira iz hindujskih besed 'mahal', ki pomeni palača, in 'diva' oziroma otok. In ker Maldive Slovenci vidimo predvsem kot rajsko počitniško destinacijo, je težko razumeti, zakaj bi se nekdo od tam preselil v Slovenijo. Andreja Čokl je prav to vprašala 23-letnega Maldivijca Ma-Ala Mahmooda, ki zadnja štiri leta živi v Kranju.<p>Ma-Al Mahmood z Maldivov osvaja slovenske gore </p><p><p>Na katero otočje najprej pomislite, ko slišite besedno zvezo 'rajski otoki'? Številni bi verjetno kot iz topa izstrelili ime Maldivi. To ime izhaja iz hindujskih besed 'mahal', ki pomeni palača, in 'diva' oz. otok. In ker Maldive Slovenci vidimo predvsem kot rajsko počitniško destinacijo, je težko razumeti, zakaj bi se nekdo od tam preselil v Slovenijo. Andreja Čokl je prav to vprašala 23-letnega Maldivijca Ma-Ala Mahmooda, ki zadnja štiri leta živi v Kranju, z letošnjim vzponom na Triglav pa je izpolnil tudi kriterij za 'čisto pravega Slovenca'.</p> <blockquote><p>Zelo mi je všeč narava in kako jo ljudje tu spoštujejo, ohranjajo. Pa tudi kako dejavni so Slovenci! In to me je navdihnilo, da sem začel hoditi v hribe. S slovenskimi prijatelji sem bil na Golici, Kriški gori, Dobrči, letos poleti pa so se mi uresničile sanje in sem se povzpel tudi na Triglav.</p></blockquote> <p>In se zdaj res počuti kot Slovenec?</p> <blockquote><p>Ja, povedali so mi, da če želiš biti pravi Slovenec, moraš vsaj enkrat na Triglav. Ampak odkrito, tudi sicer se ne počutim kot tujec, zelo sem se navadil na tukajšnje ljudi, kulturo, tu se res počutim zelo dobrodošlega. Že od prvega dne se nisem nikoli počutil, kot bi bil popoln tujec, saj so Slovenci zelo gostoljubni ljudje.</p></blockquote> </p> 174812918 RTVSLO – Prvi 788 clean Na katero otočje najprej pomislite, ko slišite besedno zvezo 'rajski otoki'? Mnogi bi verjetno kot iz topa izstrelili ime Maldivi. To ime izvira iz hindujskih besed 'mahal', ki pomeni palača, in 'diva' oziroma otok. In ker Maldive Slovenci vidimo predvsem kot rajsko počitniško destinacijo, je težko razumeti, zakaj bi se nekdo od tam preselil v Slovenijo. Andreja Čokl je prav to vprašala 23-letnega Maldivijca Ma-Ala Mahmooda, ki zadnja štiri leta živi v Kranju.<p>Ma-Al Mahmood z Maldivov osvaja slovenske gore </p><p><p>Na katero otočje najprej pomislite, ko slišite besedno zvezo 'rajski otoki'? Številni bi verjetno kot iz topa izstrelili ime Maldivi. To ime izhaja iz hindujskih besed 'mahal', ki pomeni palača, in 'diva' oz. otok. In ker Maldive Slovenci vidimo predvsem kot rajsko počitniško destinacijo, je težko razumeti, zakaj bi se nekdo od tam preselil v Slovenijo. Andreja Čokl je prav to vprašala 23-letnega Maldivijca Ma-Ala Mahmooda, ki zadnja štiri leta živi v Kranju, z letošnjim vzponom na Triglav pa je izpolnil tudi kriterij za 'čisto pravega Slovenca'.</p> <blockquote><p>Zelo mi je všeč narava in kako jo ljudje tu spoštujejo, ohranjajo. Pa tudi kako dejavni so Slovenci! In to me je navdihnilo, da sem začel hoditi v hribe. S slovenskimi prijatelji sem bil na Golici, Kriški gori, Dobrči, letos poleti pa so se mi uresničile sanje in sem se povzpel tudi na Triglav.</p></blockquote> <p>In se zdaj res počuti kot Slovenec?</p> <blockquote><p>Ja, povedali so mi, da če želiš biti pravi Slovenec, moraš vsaj enkrat na Triglav. Ampak odkrito, tudi sicer se ne počutim kot tujec, zelo sem se navadil na tukajšnje ljudi, kulturo, tu se res počutim zelo dobrodošlega. Že od prvega dne se nisem nikoli počutil, kot bi bil popoln tujec, saj so Slovenci zelo gostoljubni ljudje.</p></blockquote> </p> Tue, 12 Oct 2021 05:53:08 +0000 Ma-Al Mahmood, Maldivi Tokratni »drugopoglednik« Nathan Patton je inštruktor in učitelj angleškega jezika, ki se je v Ljubljano preselil pred 3 leti in pol. Rojen je v Salisburyju na jugu Anglije. Njegova zadnja postaja pred prihodom v Slovenijo je bil Leeds, kjer je študiral in delal. Zdaj pa že tri leta in pol živi v Ljubljani.<p>Nathan Patton, inštruktor angleškega jezika, se je v Ljubljano preselil pred tremi leti in pol</p><p><p><strong>Nathan Patton </strong>je inštruktor in učitelj angleškega jezika, ki se je v Ljubljano iz Leedsa preselil pred tremi leti in pol. V tem času je že zaznal nekaj "subtilnih" razlik med angleškim in slovenskim načinom življenja:</p> <blockquote><p>"Ste narod, ki vstaja zgodaj. Delati začnete okoli 8.00, končate ob 16.00. V Angliji je ta čas zamaknjen – začnemo okoli 9.00 in končamo ob 17.00 ali 17.30. Slovenci imate tudi izjemno radi svoj dopust. Ko se bliža poletje, se ne pojavi vprašanje, ali greš na dopust. Ampak kam ali kdaj greš na dopust."</p></blockquote> <p>Na slovensko hrano se je navadil brez večjih težav. Ko se je preselil v Ljubljano, si je kupil knjigo slovenskih receptov in začel kuhati. "<em>Verjetno se tega niti ne zavedate, ampak vaša gobova juha … O moj bog! Čudovito!"</em> Navdušujeta ga tudi športna dejavnost Slovencev in narava:</p> <blockquote><p>"Prekmurje je na primer čudovito, sploh poleti. Spominja me na britansko podeželje, samo vreme je lepše."</p></blockquote> <p>Priložnost vidi tudi v boljši promociji slovenske kulture, predvsem glasbe in literature. Pred kratkim je začel prebirati knjige slovenskih avtorjev:</p> <blockquote><p>"Alamut Vladimirja Bartola je čudovita knjiga, ki je imela močan vpliv tudi po svetu. Marsikdo ne ve, da je bila navdih za znano računalniško igrico Assassin's Creed. Pred kratkim sem prebral tudi knjigo Draga Jančarja To noč sem jo videl, ki je name prav tako naredila izjemen vtis. Zgodba o izginotju ženske proti koncu druge svetovne vojne z vidika petih likov bo zagotovo še dolgo ostala z menoj. Izjemno dobro napisana in močna zgodba!"</p></blockquote></p> 174810933 RTVSLO – Prvi 631 clean Tokratni »drugopoglednik« Nathan Patton je inštruktor in učitelj angleškega jezika, ki se je v Ljubljano preselil pred 3 leti in pol. Rojen je v Salisburyju na jugu Anglije. Njegova zadnja postaja pred prihodom v Slovenijo je bil Leeds, kjer je študiral in delal. Zdaj pa že tri leta in pol živi v Ljubljani.<p>Nathan Patton, inštruktor angleškega jezika, se je v Ljubljano preselil pred tremi leti in pol</p><p><p><strong>Nathan Patton </strong>je inštruktor in učitelj angleškega jezika, ki se je v Ljubljano iz Leedsa preselil pred tremi leti in pol. V tem času je že zaznal nekaj "subtilnih" razlik med angleškim in slovenskim načinom življenja:</p> <blockquote><p>"Ste narod, ki vstaja zgodaj. Delati začnete okoli 8.00, končate ob 16.00. V Angliji je ta čas zamaknjen – začnemo okoli 9.00 in končamo ob 17.00 ali 17.30. Slovenci imate tudi izjemno radi svoj dopust. Ko se bliža poletje, se ne pojavi vprašanje, ali greš na dopust. Ampak kam ali kdaj greš na dopust."</p></blockquote> <p>Na slovensko hrano se je navadil brez večjih težav. Ko se je preselil v Ljubljano, si je kupil knjigo slovenskih receptov in začel kuhati. "<em>Verjetno se tega niti ne zavedate, ampak vaša gobova juha … O moj bog! Čudovito!"</em> Navdušujeta ga tudi športna dejavnost Slovencev in narava:</p> <blockquote><p>"Prekmurje je na primer čudovito, sploh poleti. Spominja me na britansko podeželje, samo vreme je lepše."</p></blockquote> <p>Priložnost vidi tudi v boljši promociji slovenske kulture, predvsem glasbe in literature. Pred kratkim je začel prebirati knjige slovenskih avtorjev:</p> <blockquote><p>"Alamut Vladimirja Bartola je čudovita knjiga, ki je imela močan vpliv tudi po svetu. Marsikdo ne ve, da je bila navdih za znano računalniško igrico Assassin's Creed. Pred kratkim sem prebral tudi knjigo Draga Jančarja To noč sem jo videl, ki je name prav tako naredila izjemen vtis. Zgodba o izginotju ženske proti koncu druge svetovne vojne z vidika petih likov bo zagotovo še dolgo ostala z menoj. Izjemno dobro napisana in močna zgodba!"</p></blockquote></p> Tue, 05 Oct 2021 05:50:31 +0000 Nathan Patton, Velika Britanija V Drugem pogledu po navadi slišite priseljence, tiste, ki so se iz tujine preselili k nam in si tu ustvarili življenje. Danes bo pa Drugi pogled prvič slovenski, ponudil ga bo Slovenec, ki živi v tujini. Kako je biti priseljenec v Singapurju, je med drugim Darja Pograjc vprašala Ahmeda Pašića, doktorja socialne antropologije.<p>Jeseničan Ahmed Pašić se je v Singapur preselil pred osmimi leti</p><p><p>Delo od doma je od marca lani realnost <strong>Ahmeda Pašića, doktorja socialne antropologije</strong>, ki se je v Singapur preselil pred približno osmimi leti. Šele zdaj v podjetju, kjer je zaposlen, počasi pripravljajo teren za občasno vračanje sodelavcev (po skupinah) v pisarno. "<em>Pazljivi so zaradi slabe izkušnje s sarsom,"</em> razloži. Nič čudnega torej, da ga ob pristanku čaka:</p> <blockquote><p>"Dva tedna karantene v hotelu. To je vse na tvoje stroške, tudi testi in hrana. Da ne govorim o tem, da vrat sobe ne smete odpreti. Se pravi, ste na tistih 20 kvadratih in to bo vaše bivališče za dva tedna. Ta karantena bo mene stala približno od 1300 do 1400 evrov. Najmanj!"</p></blockquote> <p>Singapur in Slovenija naj bi bili precej čisti državi. Ampak če pogledaš pod površje, imata obe državi še vedno težave na tem področju, razloži Pašić. Imajo pa Singapurci moderno sežigalnico biološko razgradljivih odpadkov in precej inovativen način "odlaganja" pridobljenega pepela:</p> <blockquote><p>"Res je, to je genialno! Ladja vsak dan ta pepel odnese na otok, ki je kakšnih 15, 20 km južno od glavnega otoka, in potem tam to posipajo. Na podlagi tega pepela gradijo otok, to potem tudi ozelenijo in vi lahko kot turist pridete na ta otok in si to tudi ogledate."</p></blockquote> <p>Zakaj je Singapur "kraljestvo hrane", kako potrpežljivi ter vztrajni so Singapurci in zakaj sogovornik tam pogreša domačo kavo, pa izveste v posnetku.</p></p> 174808953 RTVSLO – Prvi 638 clean V Drugem pogledu po navadi slišite priseljence, tiste, ki so se iz tujine preselili k nam in si tu ustvarili življenje. Danes bo pa Drugi pogled prvič slovenski, ponudil ga bo Slovenec, ki živi v tujini. Kako je biti priseljenec v Singapurju, je med drugim Darja Pograjc vprašala Ahmeda Pašića, doktorja socialne antropologije.<p>Jeseničan Ahmed Pašić se je v Singapur preselil pred osmimi leti</p><p><p>Delo od doma je od marca lani realnost <strong>Ahmeda Pašića, doktorja socialne antropologije</strong>, ki se je v Singapur preselil pred približno osmimi leti. Šele zdaj v podjetju, kjer je zaposlen, počasi pripravljajo teren za občasno vračanje sodelavcev (po skupinah) v pisarno. "<em>Pazljivi so zaradi slabe izkušnje s sarsom,"</em> razloži. Nič čudnega torej, da ga ob pristanku čaka:</p> <blockquote><p>"Dva tedna karantene v hotelu. To je vse na tvoje stroške, tudi testi in hrana. Da ne govorim o tem, da vrat sobe ne smete odpreti. Se pravi, ste na tistih 20 kvadratih in to bo vaše bivališče za dva tedna. Ta karantena bo mene stala približno od 1300 do 1400 evrov. Najmanj!"</p></blockquote> <p>Singapur in Slovenija naj bi bili precej čisti državi. Ampak če pogledaš pod površje, imata obe državi še vedno težave na tem področju, razloži Pašić. Imajo pa Singapurci moderno sežigalnico biološko razgradljivih odpadkov in precej inovativen način "odlaganja" pridobljenega pepela:</p> <blockquote><p>"Res je, to je genialno! Ladja vsak dan ta pepel odnese na otok, ki je kakšnih 15, 20 km južno od glavnega otoka, in potem tam to posipajo. Na podlagi tega pepela gradijo otok, to potem tudi ozelenijo in vi lahko kot turist pridete na ta otok in si to tudi ogledate."</p></blockquote> <p>Zakaj je Singapur "kraljestvo hrane", kako potrpežljivi ter vztrajni so Singapurci in zakaj sogovornik tam pogreša domačo kavo, pa izveste v posnetku.</p></p> Tue, 28 Sep 2021 05:30:30 +0000 Ahmed Pašić, Slovenec v Singapurju Albanka Halime Djemali prihaja iz Makedonije, v Sloveniji živi 5 let, natančneje v Novem mestu, kjer je zaposlena v Društvu za razvijanje prostovoljnega dela. Pri njej je zanimivo, da je praktično iz popolnega nepoznavanja slovenščine in tukajšnje kulture v tako kratkem času prišla do redne zaposlitve kot kulturna mediatorka. Zdaj nudi jezikovno in vsesplošno pomoč predvsem Albanskim družinam, ki tukaj živijo tudi že deset let in več. <p>Albanka Halime Djemaili je iz Makedonije v Slovenijo prišla pred približno petimi leti </p><p><p><strong>Halime Djemaili</strong> je po rodu Albanka, otroštvo in mladost je preživela v Makedoniji. Tam je končala tudi študij ekonomije, v Slovenijo se je z možem – prav tako Albancem – in dvema otrokoma preselila pred petimi leti. Zaposlena je v Društvu za razvijanje prostovoljnega dela Novo mesto, kjer opravlja delo kulturne mediatorke na programu socialne aktivacije. Pomaga predvsem ženskam priseljenkam s Kosova, iz Severne Makedonije ter Bosne in Hercegovine.</p> <blockquote><p><em>"Velikokrat jim pomagam samo, ko jih je strah, kaj recimo ena odločba pomeni. Meni vzame samo dve minuti, da jih pomirim." </em></p></blockquote> <p>Eden prvih ciljev, ko so prišli v Slovenijo, je bil povezan z učenjem slovenščine.</p> <blockquote><p><em>"Bilo me je strah, ker je bil sin tik pred vstopom v šolo, ko smo prišli sem. Ampak smo takoj veliko pozornosti namenili učenju jezika. Ko je septembra začel, sem učiteljici omenila, naj bo bolj potrpežljiva, ker smo tukaj šele tri mesece. Na prvih govorilnih urah oktobra mi je povedala, da se nič ne opazi, da zelo dobro govori slovensko in mu gre odlično." </em></p></blockquote></p> 174807026 RTVSLO – Prvi 686 clean Albanka Halime Djemali prihaja iz Makedonije, v Sloveniji živi 5 let, natančneje v Novem mestu, kjer je zaposlena v Društvu za razvijanje prostovoljnega dela. Pri njej je zanimivo, da je praktično iz popolnega nepoznavanja slovenščine in tukajšnje kulture v tako kratkem času prišla do redne zaposlitve kot kulturna mediatorka. Zdaj nudi jezikovno in vsesplošno pomoč predvsem Albanskim družinam, ki tukaj živijo tudi že deset let in več. <p>Albanka Halime Djemaili je iz Makedonije v Slovenijo prišla pred približno petimi leti </p><p><p><strong>Halime Djemaili</strong> je po rodu Albanka, otroštvo in mladost je preživela v Makedoniji. Tam je končala tudi študij ekonomije, v Slovenijo se je z možem – prav tako Albancem – in dvema otrokoma preselila pred petimi leti. Zaposlena je v Društvu za razvijanje prostovoljnega dela Novo mesto, kjer opravlja delo kulturne mediatorke na programu socialne aktivacije. Pomaga predvsem ženskam priseljenkam s Kosova, iz Severne Makedonije ter Bosne in Hercegovine.</p> <blockquote><p><em>"Velikokrat jim pomagam samo, ko jih je strah, kaj recimo ena odločba pomeni. Meni vzame samo dve minuti, da jih pomirim." </em></p></blockquote> <p>Eden prvih ciljev, ko so prišli v Slovenijo, je bil povezan z učenjem slovenščine.</p> <blockquote><p><em>"Bilo me je strah, ker je bil sin tik pred vstopom v šolo, ko smo prišli sem. Ampak smo takoj veliko pozornosti namenili učenju jezika. Ko je septembra začel, sem učiteljici omenila, naj bo bolj potrpežljiva, ker smo tukaj šele tri mesece. Na prvih govorilnih urah oktobra mi je povedala, da se nič ne opazi, da zelo dobro govori slovensko in mu gre odlično." </em></p></blockquote></p> Tue, 21 Sep 2021 05:51:26 +0000 Halime Djemali, Makedonija Sogovornica tokratne oddaje Drugi pogled se je k nam preselila iz države, ki jo pogosto zamenjujejo s Slovenijo, pa naj gre za podobno ime in zastavo ali druge značilnosti, ki ju povezujejo. Z Ivanko Kovšca se je pogovarjal naš notranjsko - kočevski dopisnik Marko Škrlj.<p>Ivanka Kovšca, specialna pedagoginja in umetnica, se je v Cerknico preselila pred 12 leti </p><p><p><strong>Ivanka Kovšca iz Slovaške</strong> se je maja 2008 v Slovenijo priselila iz Slovaške, od junija 2009 živi v Cerknici. V našo državo se je odpravila povsem nenačrtovano, potem pa: "<em>Sem se tu zaljubila in tudi ostala. Našla sem moža, ki mi pomeni vse na svetu.</em>" Čeprav je diplomirana specialna pedagoginja, je morala v začetku poprijeti za vsako delo:</p> <blockquote><p>"Smo delali v Ljubljani, potem še v Begunjah pri Cerknici v neki mizarski firmi. Tam smo se prvič naučili, kaj to pomeni osem ur stati za pakirno linijo in kako je to težko delo."</p></blockquote> <p>Ni pa bilo težko le delo v proizvodnji, ampak tudi pot do slovenskega državljanstva in izobrazbi vsaj približno primerne službe. Pogojev je bilo več:</p> <blockquote><p>"Eden izmed njih je bil osnovni tečaj slovenščine. Štiri leta sem morala tu živeti. Potem so z upravne enote poklicali moje sosede, ki so potrdili, da tu živim, govorim slovensko, da nisem nevarna za državo, kako se vedem in je šlo vse gladko in sem po štirih letih dobila državljanstvo."</p></blockquote> <p>Zdaj že štiri leta dela v OŠ Notranjski odred v Cerknici. "<em>Učenci in sodelavci so zelo prijazni, nimam nobenih problemov. Učenci me tudi učijo pravilno govoriti – radi me popravljajo in to je včasih malo smešno, ampak tudi zelo prijazno od njih."</em></p></p> 174805181 RTVSLO – Prvi 480 clean Sogovornica tokratne oddaje Drugi pogled se je k nam preselila iz države, ki jo pogosto zamenjujejo s Slovenijo, pa naj gre za podobno ime in zastavo ali druge značilnosti, ki ju povezujejo. Z Ivanko Kovšca se je pogovarjal naš notranjsko - kočevski dopisnik Marko Škrlj.<p>Ivanka Kovšca, specialna pedagoginja in umetnica, se je v Cerknico preselila pred 12 leti </p><p><p><strong>Ivanka Kovšca iz Slovaške</strong> se je maja 2008 v Slovenijo priselila iz Slovaške, od junija 2009 živi v Cerknici. V našo državo se je odpravila povsem nenačrtovano, potem pa: "<em>Sem se tu zaljubila in tudi ostala. Našla sem moža, ki mi pomeni vse na svetu.</em>" Čeprav je diplomirana specialna pedagoginja, je morala v začetku poprijeti za vsako delo:</p> <blockquote><p>"Smo delali v Ljubljani, potem še v Begunjah pri Cerknici v neki mizarski firmi. Tam smo se prvič naučili, kaj to pomeni osem ur stati za pakirno linijo in kako je to težko delo."</p></blockquote> <p>Ni pa bilo težko le delo v proizvodnji, ampak tudi pot do slovenskega državljanstva in izobrazbi vsaj približno primerne službe. Pogojev je bilo več:</p> <blockquote><p>"Eden izmed njih je bil osnovni tečaj slovenščine. Štiri leta sem morala tu živeti. Potem so z upravne enote poklicali moje sosede, ki so potrdili, da tu živim, govorim slovensko, da nisem nevarna za državo, kako se vedem in je šlo vse gladko in sem po štirih letih dobila državljanstvo."</p></blockquote> <p>Zdaj že štiri leta dela v OŠ Notranjski odred v Cerknici. "<em>Učenci in sodelavci so zelo prijazni, nimam nobenih problemov. Učenci me tudi učijo pravilno govoriti – radi me popravljajo in to je včasih malo smešno, ampak tudi zelo prijazno od njih."</em></p></p> Tue, 14 Sep 2021 05:48:00 +0000 Ivanka Kovšca, Slovaška Pri dvajsetih se je Agostina Benegas iz Argentine preselila v Slovenijo. Iz enega glavnega mesta v drugega; iz Buenos Airesa v Ljubljano. Pri nas je najprej delala v hotelih, epidemija pa jo je prisilila, da je skupaj z možem poiskala drugačno poslovno priložnost. Prejšnji teden smo se odpravili na pogovor z zdaj 25-letno Argentinko in nastal je današnji Drugi pogled. <p>Pogovor s 25-letno Agostino Benegas iz Buenos Airesa</p><p><p>Petindvajsetletna <strong>Agostina Benegas iz Buenos Airesa</strong> se je pred petimi leti preselila v Ljubljano. Najprej je delala v hotelih, njen partner pa v restavracijah. Med epidemijo sta izgubila službo in se pogumno podala na samostojno poslovno pot. Danes ima par manjši tovornjak z argentinsko ulično hrano <a>Caminito</a>.</p> <blockquote><p>"V Argentini sem končala gostinsko šolo, spoznala moža in skupaj sva prišla v Slovenijo. Lani sva zaradi korone žal izgubila službo in takrat sva rekla, da je to pravi čas, da se lotiva svoje poti in odpreva podjetje."</p></blockquote> <p>Čeprav ima slovenske korenine, v Argentino so se preselili njeni stari starši, je Slovenijo prvič obiskala pred osmimi leti. Tri leta pozneje se je že selila:</p> <blockquote><p>"Živela sem v središču Buenos Airesa, kje so povsod nebotičniki in gneča. Tudi zaradi tega sem se hotela preseliti, ker včasih je bilo malo preveč vsega. Preveč ljudi. Tukaj v Sloveniji je drugače. Je bolj mirno, bolj varno. Čisto drug občutek!"</p></blockquote> <p>Zakaj jo je pri nas presenetilo vikanje, prevzemanje priimkov in kakšne se ji zdijo slovenske slaščice, pa lahko preverite v posnetku.</p></p> 174803409 RTVSLO – Prvi 698 clean Pri dvajsetih se je Agostina Benegas iz Argentine preselila v Slovenijo. Iz enega glavnega mesta v drugega; iz Buenos Airesa v Ljubljano. Pri nas je najprej delala v hotelih, epidemija pa jo je prisilila, da je skupaj z možem poiskala drugačno poslovno priložnost. Prejšnji teden smo se odpravili na pogovor z zdaj 25-letno Argentinko in nastal je današnji Drugi pogled. <p>Pogovor s 25-letno Agostino Benegas iz Buenos Airesa</p><p><p>Petindvajsetletna <strong>Agostina Benegas iz Buenos Airesa</strong> se je pred petimi leti preselila v Ljubljano. Najprej je delala v hotelih, njen partner pa v restavracijah. Med epidemijo sta izgubila službo in se pogumno podala na samostojno poslovno pot. Danes ima par manjši tovornjak z argentinsko ulično hrano <a>Caminito</a>.</p> <blockquote><p>"V Argentini sem končala gostinsko šolo, spoznala moža in skupaj sva prišla v Slovenijo. Lani sva zaradi korone žal izgubila službo in takrat sva rekla, da je to pravi čas, da se lotiva svoje poti in odpreva podjetje."</p></blockquote> <p>Čeprav ima slovenske korenine, v Argentino so se preselili njeni stari starši, je Slovenijo prvič obiskala pred osmimi leti. Tri leta pozneje se je že selila:</p> <blockquote><p>"Živela sem v središču Buenos Airesa, kje so povsod nebotičniki in gneča. Tudi zaradi tega sem se hotela preseliti, ker včasih je bilo malo preveč vsega. Preveč ljudi. Tukaj v Sloveniji je drugače. Je bolj mirno, bolj varno. Čisto drug občutek!"</p></blockquote> <p>Zakaj jo je pri nas presenetilo vikanje, prevzemanje priimkov in kakšne se ji zdijo slovenske slaščice, pa lahko preverite v posnetku.</p></p> Tue, 07 Sep 2021 05:51:38 +0000 Agostina Benegas, Argentina Tik pred začetkom poletnih olimpijskih iger v Tokiu smo, najbrž prav nič presenetljivo, pred mikrofon Drugega pogleda povabili Japonko - dr. Nagiso Moritoki Škof, jezikoslovko in predavateljico na Oddelku za azijske študije ljubljanske Filozofske fakultete. Kako je iz dežele vzhajajočega sonca sploh prišla v naše kraje in zakaj se ji zdijo slovenski študentje prav občudovanja vredni, je razkrila v pogovoru z Goranom Deklevo. <p>Dr. Nagisa Moritoki Škof je k nam prišla iz razmeroma majhnega japonskega mesta - samo trikrat večjega kakor Ljubljana</p><p><p>Tik pred začetkom tokijskih poletnih olimpijskih iger pred mikrofonom Drugega pogleda gostimo Japonko – <strong>dr. Nagiso Moritoki Škof</strong>. Naša tokratna gostja prihaja iz Okajame na jugozahodu Honšuja, sicer največjega japonskega otoka, pri nas pa živi, že vse odkar so leta 1995 na ljubljanski Filozofski fakulteti ustanovili Oddelek za azijske študije, kjer Nagisa Moritoki Škof predava kopico predmetov – od didaktike japonščine prek prevajanja medijskih besedil do japonske književnosti. In čeprav japonski šolski sistem velja za enega najzahtevnejših na vsem svetu, spričo česar so kriteriji, po katerih presoja, gotovo visoki, je naša sogovornica prepričana, da so slovenski študentje in študentke kratko malo izjemni:</p> <blockquote><p>Ne vem, kako se učijo, kako lahko tako pridno delajo, ampak v treh letih znajo napisati diplomsko delo v japonščini. Mislim, da se sama ne bi znala takole učiti.</p></blockquote> <p>No, pa ne le študentje, tudi drugi Slovenke in Slovenci smo očarali Nagiso Moritoki Škof:</p> <blockquote><p>"Slovenija je kakor velika vas, kakršne poznam z Japonske. Kaj hočem s tem reči? - Drug drugega poznate, med seboj si obilo pomagate, ko je treba kaj postoriti. Ni kaj, tople odnose imate. Seveda med Japonsko in Slovenijo obstajajo tudi številne kulturne razlike (od hrane do načina razmišljanja), ampak tu sem imela prav topel občutek. Zato, mislim, sem tudi ostala."</p></blockquote> <p>Tako je minilo 26 let, v katerih se je Nagisa Moritoki Škof po lastnem pripovedovanju preobrazila v napol Japonko - napol Slovenko, ki sicer še vedno pogreša gomoljnice z japonskega jugozahoda, a obenem zavzeto hodi v hribe in peče jabolčni zavitek.</p></p> 174792224 RTVSLO – Prvi 651 clean Tik pred začetkom poletnih olimpijskih iger v Tokiu smo, najbrž prav nič presenetljivo, pred mikrofon Drugega pogleda povabili Japonko - dr. Nagiso Moritoki Škof, jezikoslovko in predavateljico na Oddelku za azijske študije ljubljanske Filozofske fakultete. Kako je iz dežele vzhajajočega sonca sploh prišla v naše kraje in zakaj se ji zdijo slovenski študentje prav občudovanja vredni, je razkrila v pogovoru z Goranom Deklevo. <p>Dr. Nagisa Moritoki Škof je k nam prišla iz razmeroma majhnega japonskega mesta - samo trikrat večjega kakor Ljubljana</p><p><p>Tik pred začetkom tokijskih poletnih olimpijskih iger pred mikrofonom Drugega pogleda gostimo Japonko – <strong>dr. Nagiso Moritoki Škof</strong>. Naša tokratna gostja prihaja iz Okajame na jugozahodu Honšuja, sicer največjega japonskega otoka, pri nas pa živi, že vse odkar so leta 1995 na ljubljanski Filozofski fakulteti ustanovili Oddelek za azijske študije, kjer Nagisa Moritoki Škof predava kopico predmetov – od didaktike japonščine prek prevajanja medijskih besedil do japonske književnosti. In čeprav japonski šolski sistem velja za enega najzahtevnejših na vsem svetu, spričo česar so kriteriji, po katerih presoja, gotovo visoki, je naša sogovornica prepričana, da so slovenski študentje in študentke kratko malo izjemni:</p> <blockquote><p>Ne vem, kako se učijo, kako lahko tako pridno delajo, ampak v treh letih znajo napisati diplomsko delo v japonščini. Mislim, da se sama ne bi znala takole učiti.</p></blockquote> <p>No, pa ne le študentje, tudi drugi Slovenke in Slovenci smo očarali Nagiso Moritoki Škof:</p> <blockquote><p>"Slovenija je kakor velika vas, kakršne poznam z Japonske. Kaj hočem s tem reči? - Drug drugega poznate, med seboj si obilo pomagate, ko je treba kaj postoriti. Ni kaj, tople odnose imate. Seveda med Japonsko in Slovenijo obstajajo tudi številne kulturne razlike (od hrane do načina razmišljanja), ampak tu sem imela prav topel občutek. Zato, mislim, sem tudi ostala."</p></blockquote> <p>Tako je minilo 26 let, v katerih se je Nagisa Moritoki Škof po lastnem pripovedovanju preobrazila v napol Japonko - napol Slovenko, ki sicer še vedno pogreša gomoljnice z japonskega jugozahoda, a obenem zavzeto hodi v hribe in peče jabolčni zavitek.</p></p> Tue, 20 Jul 2021 05:30:00 +0000 Nagisa Maritoki Škof, Japonska Naš zadnji sogovornik v Drugem pogledu, preden gre torkova rubrika na zaslužene počitnice, prihaja iz Konga, v Slovenijo pa pred dobrima dvema letoma ni prišel na počitnice. Iz svoje države je zbežal, ker se boji za svoje življenje, bil je namreč na protestih in v politiki, na zadnjih volitvah je kandidiral za poslanca v parlamentu. Spoznajte Doudouja Bigaruro!<p>Evropejci smo polni stereotipov: v Evropo ne prihajajo le tisti brez vsega</p><p><p>Naš zadnji sogovornik v Drugem pogledu, preden gre torkova rubrika na zaslužene počitnice, prihaja iz Konga, v Slovenijo pa pred dobrima dvema letoma ni prišel na počitnice. Iz svoje države je zbežal, ker se boji za svoje življenje, bil je namreč na protestih in v politiki, na zadnjih volitvah je kandidiral za poslanca v parlamentu, mi je <strong>Doudou Bigarura</strong> povedal v prostorih Zavoda Afriška vas.</p> <p>Prihaja iz Demokratične republike Kongo (včasih Zair), in sicer iz glavnega mesta Kinšasa, ki je s svojimi 15 milijoni prebivalcev tudi največje mesto v državi, po nekaterih podatkih največje v Afriki. Po velikosti je Kongo 12. država na svetu, v njej pa poleg francoščine prevladujejo 4 večji afriški jeziki – enem izmed njih - swahili - je materni jezik našega sogovornika. A jeziki in površina niso edina razlika med njegovo domovino in Slovenijo.</p> <p><em>"Veliko, veliko razlik obstaja. </em><em>Kot prvo bi omenil mentaliteto ljudi. Afričani na splošno, še posebej pa Kongovci smo odprti do drugih ljudi. Slovenci ste bolj zadržani, ne povežete se tako hitro z drugimi, držite se svojih skupin in navad. Ste zadržani, a miroljubni. </em><em>Naslednja razlika je, da imamo Afričani ples in glasbo v krvi, Slovenci pa ste zadržani, raje opazujete … Pri hrani je tudi razlika – v kakšnih začimbah in okusih. Sicer imamo podobno hrano, a jo pripravljamo drugače. V Sloveniji zelenjavo jeste tudi surovo, v Kongu pa vso listnato zelenjavo skuhamo. </em><em>"</em></p> <p>Ali naš sogovornik pogreša kakšen okus?</p> <p><em>"Ja, najbolj manioko oz. kasavo. Pogrešam tudi banane plantana."  </em></p> <p>Čeprav je Doudou Slovence ocenil za miroljubne, pa sliši tudi zmerljivke. Večkrat je bil priča nekorektnemu obnašanju, ko so se na primer varnostniki zelo neprimerno obnašali do temnopoltih obiskovalcev prireditev ali kluba. Pravi tudi, da imamo Evropejci veliko stereotipov glede beguncev in migrantov:</p> <p><em>"Evropejci mislite, da vsi, ki pridemo iz Afrike, nismo ničesar pustili za sabo, da pridemo peš in po morju brez vsega. Ampak ljudje so imeli delo, službo na univerzi, zaradi varnosti pa so se morali vsemu odpovedati …"</em></p> <p>&nbsp;</p></p> 174787182 RTVSLO – Prvi 429 clean Naš zadnji sogovornik v Drugem pogledu, preden gre torkova rubrika na zaslužene počitnice, prihaja iz Konga, v Slovenijo pa pred dobrima dvema letoma ni prišel na počitnice. Iz svoje države je zbežal, ker se boji za svoje življenje, bil je namreč na protestih in v politiki, na zadnjih volitvah je kandidiral za poslanca v parlamentu. Spoznajte Doudouja Bigaruro!<p>Evropejci smo polni stereotipov: v Evropo ne prihajajo le tisti brez vsega</p><p><p>Naš zadnji sogovornik v Drugem pogledu, preden gre torkova rubrika na zaslužene počitnice, prihaja iz Konga, v Slovenijo pa pred dobrima dvema letoma ni prišel na počitnice. Iz svoje države je zbežal, ker se boji za svoje življenje, bil je namreč na protestih in v politiki, na zadnjih volitvah je kandidiral za poslanca v parlamentu, mi je <strong>Doudou Bigarura</strong> povedal v prostorih Zavoda Afriška vas.</p> <p>Prihaja iz Demokratične republike Kongo (včasih Zair), in sicer iz glavnega mesta Kinšasa, ki je s svojimi 15 milijoni prebivalcev tudi največje mesto v državi, po nekaterih podatkih največje v Afriki. Po velikosti je Kongo 12. država na svetu, v njej pa poleg francoščine prevladujejo 4 večji afriški jeziki – enem izmed njih - swahili - je materni jezik našega sogovornika. A jeziki in površina niso edina razlika med njegovo domovino in Slovenijo.</p> <p><em>"Veliko, veliko razlik obstaja. </em><em>Kot prvo bi omenil mentaliteto ljudi. Afričani na splošno, še posebej pa Kongovci smo odprti do drugih ljudi. Slovenci ste bolj zadržani, ne povežete se tako hitro z drugimi, držite se svojih skupin in navad. Ste zadržani, a miroljubni. </em><em>Naslednja razlika je, da imamo Afričani ples in glasbo v krvi, Slovenci pa ste zadržani, raje opazujete … Pri hrani je tudi razlika – v kakšnih začimbah in okusih. Sicer imamo podobno hrano, a jo pripravljamo drugače. V Sloveniji zelenjavo jeste tudi surovo, v Kongu pa vso listnato zelenjavo skuhamo. </em><em>"</em></p> <p>Ali naš sogovornik pogreša kakšen okus?</p> <p><em>"Ja, najbolj manioko oz. kasavo. Pogrešam tudi banane plantana."  </em></p> <p>Čeprav je Doudou Slovence ocenil za miroljubne, pa sliši tudi zmerljivke. Večkrat je bil priča nekorektnemu obnašanju, ko so se na primer varnostniki zelo neprimerno obnašali do temnopoltih obiskovalcev prireditev ali kluba. Pravi tudi, da imamo Evropejci veliko stereotipov glede beguncev in migrantov:</p> <p><em>"Evropejci mislite, da vsi, ki pridemo iz Afrike, nismo ničesar pustili za sabo, da pridemo peš in po morju brez vsega. Ampak ljudje so imeli delo, službo na univerzi, zaradi varnosti pa so se morali vsemu odpovedati …"</em></p> <p>&nbsp;</p></p> Tue, 29 Jun 2021 05:47:09 +0000 Doudou Bigarura iz Konga Naš tokratni sogovornik v rubriki Drugi pogled prihaja iz Indije, točneje iz mesta Bangalore. Bharath Ranganathan je glasbenik, skladatelj, teoretik in pedagog, ki se je pred tremi leti iz večmilijonskega mesta preselil v majhno vas. "Zdaj živim v manjšem mestu oz. vasi Prevoje pri Šentvidu v občini Lukovica, to je najmanjši kraj, v katerem sem kadarkoli živel. V mestu Bangalore, od koder prihajam, živi skoraj 10 milijonov ljudi, v Prevojah pa mislim, da ni več kot 1000 ljudi. Razlika je torej zelo velika, a mi je všeč in rad živim tukaj." Razlika med Indijo in Slovenijo pa ni le v številu prebivalcev. "V Bangaloreju se velikokrat šalimo, da je pri nas toplo obdobje, nato vroče obdobje in potem monsunsko obdobje, ko samo dežuje od jutra do večera. Pri vas pa imate čudovite štiri letne čase – no ja, sam včasih zvenim kot neki godrnjav starček, ko se tukaj pozimi pritožujem nad vremenom, snegom in nizkimi temperaturami. V resnici imam zelo rad tukajšnje vreme, ker lahko res uživaš v lepotah vseh letnih časov." Bharath pa uživa tudi v slovenski kulinariki. "Obožujem slovensko hrano in po zaslugi ženine babice znam kar nekaj vaših jedi tudi pripraviti. Poleg štrukljev sem poskusil tudi krvavice in pražen krompir ter gibanico, zelo rad obiščem tudi vaše gostilne z domačo hrano. Opazil sem, da v Sloveniji pojeste veliko kruha, v Indiji pa je glavna sestavina po navadi kar riž. Za mojo slovensko družino tukaj velikokrat pripravim pražen riž s cvetačno omako in mislim, da vsi uživamo v tej jedi. Če pa sicer primerjam slovensko in indijsko kulinariko – seveda, začimbe so prva razlika, drugo pa je to, da vaše jedi bolj temeljijo na mesu in prilogah, pri nas je na voljo dosti več različnih vrst zelenjave." Barath je zdaj že dobro spoznal našo Slovenijo in o tem, da bi živel kje drugje kot v Sloveniji, trenutno še ne razmišlja.<p>Bharath Ranganathan se je pred tremi leti iz več milijonskega mesta preselil v majhno vas Prevoje v občini Lukovica</p><p><p>Naš tokratni sogovornik v rubriki Drugi pogled prihaja iz Indije, točneje iz mesta Bangalore. Bharath Ranganathan je glasbenik, skladatelj, teoretik in pedagog, ki se je pred tremi leti iz več milijonskega mesta preselil v majhno vas.</p> <blockquote><p><em>Zdaj živim v manjšem mestu oz. vasi Prevoje pri Šentvidu v občini Lukovica, to je najmanjši kraj, v katerem sem kadarkoli živel. V mestu Bangalore, od koder prihajam, živi skoraj 10 milijonov ljudi, v Prevojah pa mislim, da ni več kot 1000 ljudi. Razlika je torej zelo velika, a mi je všeč in rad živim tukaj.</em></p></blockquote> <p>Razlika med Indijo in Slovenijo pa ni le v številu prebivalcev.</p> <blockquote><p><em> V Bangaloreju se velikokrat šalimo, da je pri nas toplo obdobje, nato vroče obdobje in potem monsunsko obdobje, ko samo dežuje od jutra do večera. Pri vas pa imate čudovite štiri letne čase – no ja, sam včasih zvenim kot neki godrnjav starček, ko se tukaj pozimi pritožujem nad vremenom, snegom in nizkimi temperaturami. V resnici imam zelo rad tukajšnje</em><em> vreme, ker lahko res uživaš v lepotah vseh letnih časov. </em></p></blockquote> <p>Bharath pa uživa tudi v slovenski kulinariki.</p> <blockquote><p><em>Obožujem slovensko hrano in po zaslugi ženine babice znam kar nekaj vaših jedi tudi pripraviti. Poleg štrukljev sem poskusil tudi krvavice in pražen krompir ter gibanico, zelo rad obiščem tudi vaše gostilne z domačo hrano. Opazil sem, da v Sloveniji pojeste veliko kruha, v Indiji pa je glavna sestavina po navadi kar riž. Za mojo slovensko družino tukaj velikokrat pripravim pražen riž s cvetačno omako in mislim, da vsi uživamo v tej jedi. Če pa sicer primerjam slovensko in indijsko kulinariko – seveda, začimbe so prva razlika, drugo pa je to, da vaše jedi bolj temeljijo na mesu in prilogah, pri nas je na voljo dosti več različnih vrst zelenjave. </em></p></blockquote> <p>Barath je zdaj že dodobra spoznal našo Slovenijo in o tem, da bi živel kje drugje kot v Sloveniji, trenutno še ne razmišlja.</p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p></p> 174785466 RTVSLO – Prvi 539 clean Naš tokratni sogovornik v rubriki Drugi pogled prihaja iz Indije, točneje iz mesta Bangalore. Bharath Ranganathan je glasbenik, skladatelj, teoretik in pedagog, ki se je pred tremi leti iz večmilijonskega mesta preselil v majhno vas. "Zdaj živim v manjšem mestu oz. vasi Prevoje pri Šentvidu v občini Lukovica, to je najmanjši kraj, v katerem sem kadarkoli živel. V mestu Bangalore, od koder prihajam, živi skoraj 10 milijonov ljudi, v Prevojah pa mislim, da ni več kot 1000 ljudi. Razlika je torej zelo velika, a mi je všeč in rad živim tukaj." Razlika med Indijo in Slovenijo pa ni le v številu prebivalcev. "V Bangaloreju se velikokrat šalimo, da je pri nas toplo obdobje, nato vroče obdobje in potem monsunsko obdobje, ko samo dežuje od jutra do večera. Pri vas pa imate čudovite štiri letne čase – no ja, sam včasih zvenim kot neki godrnjav starček, ko se tukaj pozimi pritožujem nad vremenom, snegom in nizkimi temperaturami. V resnici imam zelo rad tukajšnje vreme, ker lahko res uživaš v lepotah vseh letnih časov." Bharath pa uživa tudi v slovenski kulinariki. "Obožujem slovensko hrano in po zaslugi ženine babice znam kar nekaj vaših jedi tudi pripraviti. Poleg štrukljev sem poskusil tudi krvavice in pražen krompir ter gibanico, zelo rad obiščem tudi vaše gostilne z domačo hrano. Opazil sem, da v Sloveniji pojeste veliko kruha, v Indiji pa je glavna sestavina po navadi kar riž. Za mojo slovensko družino tukaj velikokrat pripravim pražen riž s cvetačno omako in mislim, da vsi uživamo v tej jedi. Če pa sicer primerjam slovensko in indijsko kulinariko – seveda, začimbe so prva razlika, drugo pa je to, da vaše jedi bolj temeljijo na mesu in prilogah, pri nas je na voljo dosti več različnih vrst zelenjave." Barath je zdaj že dobro spoznal našo Slovenijo in o tem, da bi živel kje drugje kot v Sloveniji, trenutno še ne razmišlja.<p>Bharath Ranganathan se je pred tremi leti iz več milijonskega mesta preselil v majhno vas Prevoje v občini Lukovica</p><p><p>Naš tokratni sogovornik v rubriki Drugi pogled prihaja iz Indije, točneje iz mesta Bangalore. Bharath Ranganathan je glasbenik, skladatelj, teoretik in pedagog, ki se je pred tremi leti iz več milijonskega mesta preselil v majhno vas.</p> <blockquote><p><em>Zdaj živim v manjšem mestu oz. vasi Prevoje pri Šentvidu v občini Lukovica, to je najmanjši kraj, v katerem sem kadarkoli živel. V mestu Bangalore, od koder prihajam, živi skoraj 10 milijonov ljudi, v Prevojah pa mislim, da ni več kot 1000 ljudi. Razlika je torej zelo velika, a mi je všeč in rad živim tukaj.</em></p></blockquote> <p>Razlika med Indijo in Slovenijo pa ni le v številu prebivalcev.</p> <blockquote><p><em> V Bangaloreju se velikokrat šalimo, da je pri nas toplo obdobje, nato vroče obdobje in potem monsunsko obdobje, ko samo dežuje od jutra do večera. Pri vas pa imate čudovite štiri letne čase – no ja, sam včasih zvenim kot neki godrnjav starček, ko se tukaj pozimi pritožujem nad vremenom, snegom in nizkimi temperaturami. V resnici imam zelo rad tukajšnje</em><em> vreme, ker lahko res uživaš v lepotah vseh letnih časov. </em></p></blockquote> <p>Bharath pa uživa tudi v slovenski kulinariki.</p> <blockquote><p><em>Obožujem slovensko hrano in po zaslugi ženine babice znam kar nekaj vaših jedi tudi pripraviti. Poleg štrukljev sem poskusil tudi krvavice in pražen krompir ter gibanico, zelo rad obiščem tudi vaše gostilne z domačo hrano. Opazil sem, da v Sloveniji pojeste veliko kruha, v Indiji pa je glavna sestavina po navadi kar riž. Za mojo slovensko družino tukaj velikokrat pripravim pražen riž s cvetačno omako in mislim, da vsi uživamo v tej jedi. Če pa sicer primerjam slovensko in indijsko kulinariko – seveda, začimbe so prva razlika, drugo pa je to, da vaše jedi bolj temeljijo na mesu in prilogah, pri nas je na voljo dosti več različnih vrst zelenjave. </em></p></blockquote> <p>Barath je zdaj že dodobra spoznal našo Slovenijo in o tem, da bi živel kje drugje kot v Sloveniji, trenutno še ne razmišlja.</p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p></p> Tue, 22 Jun 2021 05:48:59 +0000 Bharath Ranganathan, Indija »Francoz spozna Slovenko in zgodi se dolenjska penina,« tako bi lahko naslovili današnji Drugi pogled. Francois Botton je namreč pred leti v naši prestolnici spoznal Slovenko, s katero si je ustvaril družino. Zdaj živijo v okolici Ljubljane. Se pa Francois pogosto odpravlja na Telče na Dolenjsko, na posest ženinih staršev – domaine Slapšak, kjer prideluje penino. Zakaj je Dolenjska popolna za ustvarjanje penine in zakaj smo Slovenci preveč pridni, je razkril Darji Pograjc.<p>Francois Botton, vinar iz Šampanje, ki se je preselil v Slovenijo in začel pridelovati penino</p><p><p><em>"</em><em>Francoz spozna Slovenko in zgodi se dolenjska penina,"</em> tako bi lahko naslovili današnji Drugi pogled. <strong>Francois Botton</strong> je namreč pred leti v naši prestolnici spoznal Slovenko in si z njo ustvaril družino. Zdaj na domačiji Slapšak, na posesti ženinih staršev na Telčah na Dolenjskem, prideluje penino.</p> <blockquote><p>"Beseda penina lepo zdrsne z jezika. Mislim, da bi ta beseda lahko v prihodnosti postala močna blagovna znamka za vašo državo. Enostavno jo je izgovoriti in lepo zveni. Skoraj tako, kot da bi izvirala iz latinščine."</p></blockquote> <p>Zakaj je Dolenjska popolna za ustvarjanje penine, zakaj smo Slovenci preveč pridni in še marsikaj drugega je razkril v oddaji. Poslušajte!</p></p> 174783634 RTVSLO – Prvi 653 clean »Francoz spozna Slovenko in zgodi se dolenjska penina,« tako bi lahko naslovili današnji Drugi pogled. Francois Botton je namreč pred leti v naši prestolnici spoznal Slovenko, s katero si je ustvaril družino. Zdaj živijo v okolici Ljubljane. Se pa Francois pogosto odpravlja na Telče na Dolenjsko, na posest ženinih staršev – domaine Slapšak, kjer prideluje penino. Zakaj je Dolenjska popolna za ustvarjanje penine in zakaj smo Slovenci preveč pridni, je razkril Darji Pograjc.<p>Francois Botton, vinar iz Šampanje, ki se je preselil v Slovenijo in začel pridelovati penino</p><p><p><em>"</em><em>Francoz spozna Slovenko in zgodi se dolenjska penina,"</em> tako bi lahko naslovili današnji Drugi pogled. <strong>Francois Botton</strong> je namreč pred leti v naši prestolnici spoznal Slovenko in si z njo ustvaril družino. Zdaj na domačiji Slapšak, na posesti ženinih staršev na Telčah na Dolenjskem, prideluje penino.</p> <blockquote><p>"Beseda penina lepo zdrsne z jezika. Mislim, da bi ta beseda lahko v prihodnosti postala močna blagovna znamka za vašo državo. Enostavno jo je izgovoriti in lepo zveni. Skoraj tako, kot da bi izvirala iz latinščine."</p></blockquote> <p>Zakaj je Dolenjska popolna za ustvarjanje penine, zakaj smo Slovenci preveč pridni in še marsikaj drugega je razkril v oddaji. Poslušajte!</p></p> Tue, 15 Jun 2021 05:50:53 +0000 Francois Botton, Francija Ste že slišali, kako zveni Avsenikova Slovenija od kod lepote tvoje v čačača preobleki? V Drugem pogledu predstavljamo glasbenika, ki jo je priredil: Lazaro Ahmed Hierrzuelo Zumeta je akademski violinist s Kube in v Sloveniji že 10 let ustvarja v različnih zasedbah in poučuje na glasbeni šoli. Ne uživa samo v kubanskih ritmih, zelo spoštuje tudi slovensko narodnozabavno glasbo. Zakaj si želi, da bi bila tudi med Slovenci bolj cenjena, izveste v prispevku.<p>Kubanski violinist v Sloveniji živi od glasbe</p><p><p>Ste že slišali, kako zveni Avsenikova <em>Slovenija od kod lepote tvoje</em> v čačača preobleki? V Drugem pogledu predstavljamo glasbenika, ki jo je priredil: <strong>Lazaro Ahmed Hierrzuelo Zumeta</strong> je akademski violinist s Kube in v Sloveniji že 10 let ustvarja v različnih zasedbah in poučuje na glasbeni šoli. Ne uživa samo v kubanskih ritmih, zelo spoštuje tudi slovensko narodnozabavno glasbo. Zakaj si želi, da bi bila tudi med Slovenci bolj cenjena, izveste v prispevku. </p></p> 174781642 RTVSLO – Prvi 602 clean Ste že slišali, kako zveni Avsenikova Slovenija od kod lepote tvoje v čačača preobleki? V Drugem pogledu predstavljamo glasbenika, ki jo je priredil: Lazaro Ahmed Hierrzuelo Zumeta je akademski violinist s Kube in v Sloveniji že 10 let ustvarja v različnih zasedbah in poučuje na glasbeni šoli. Ne uživa samo v kubanskih ritmih, zelo spoštuje tudi slovensko narodnozabavno glasbo. Zakaj si želi, da bi bila tudi med Slovenci bolj cenjena, izveste v prispevku.<p>Kubanski violinist v Sloveniji živi od glasbe</p><p><p>Ste že slišali, kako zveni Avsenikova <em>Slovenija od kod lepote tvoje</em> v čačača preobleki? V Drugem pogledu predstavljamo glasbenika, ki jo je priredil: <strong>Lazaro Ahmed Hierrzuelo Zumeta</strong> je akademski violinist s Kube in v Sloveniji že 10 let ustvarja v različnih zasedbah in poučuje na glasbeni šoli. Ne uživa samo v kubanskih ritmih, zelo spoštuje tudi slovensko narodnozabavno glasbo. Zakaj si želi, da bi bila tudi med Slovenci bolj cenjena, izveste v prispevku. </p></p> Tue, 08 Jun 2021 05:50:02 +0000 Lazaro Ahmed Hierrzuelo Zumeta, Kuba Aleksandrija, mesto na skrajnem severu Egipta, je znano predvsem po bogati zgodovini in nekoč največji knjižnici na svetu. Slovenci pa ga povezujemo tudi z aleksandrinkami, potomce marsikatere izmed njih še danes najdete v tem drugem največjem egiptovskem mestu. Tako o njih kot o mestu, predvsem pa o Sloveniji in Slovencih se je Andreja Čokl pogovarjala z Mohamedom Elsayadom, pravnikom, ki se je poročil s Slovenko in se preselil najprej v Ljubljano, potem na Turjak.<p>Pravnik Mohamed Elsayad iz Egipta Ljubljančane razvaja z arabsko hrano</p><p><p>Aleksandrija, mesto na skrajnem severu Egipta, je znano predvsem po bogati zgodovini in nekoč največji knjižnici na svetu. Od tam prihaja Mohamed Elsayad, pravnik, ki se je poročil s Slovenko in se preselil najprej v Ljubljano, nato na Turjak. Slovenci njegovo domače mesto povezujemo tudi z aleksandrinkami, potomce marsikatere od njih še danes najdete v tem drugem največjem egiptovskem mestu.</p> <blockquote><p>"Vem, da je tam veliko Slovencev. Celo stanovanje sem v Aleksandriji kupil od nekega Ivana, Slovenca. Tako da ne morem reči, da ob prihodu sem tega naroda nisem poznal ... Tudi zgodbo o aleksandrinkah poznam, ampak tukaj sem slišal drugo plat. Tam je bilo vse skupaj videti fino, živele so dobro, v središču mesta, tudi druga, tretja generacija še govori slovensko. Potem pa sem tu videl dokumentarec, ki pokaže pravo dramo! Tu so pustile otroke, ki so imeli zaradi tega veliko težav, še danes neradi slišijo za Egipt in Aleksandrijo."</p></blockquote></p> 174779858 RTVSLO – Prvi 658 clean Aleksandrija, mesto na skrajnem severu Egipta, je znano predvsem po bogati zgodovini in nekoč največji knjižnici na svetu. Slovenci pa ga povezujemo tudi z aleksandrinkami, potomce marsikatere izmed njih še danes najdete v tem drugem največjem egiptovskem mestu. Tako o njih kot o mestu, predvsem pa o Sloveniji in Slovencih se je Andreja Čokl pogovarjala z Mohamedom Elsayadom, pravnikom, ki se je poročil s Slovenko in se preselil najprej v Ljubljano, potem na Turjak.<p>Pravnik Mohamed Elsayad iz Egipta Ljubljančane razvaja z arabsko hrano</p><p><p>Aleksandrija, mesto na skrajnem severu Egipta, je znano predvsem po bogati zgodovini in nekoč največji knjižnici na svetu. Od tam prihaja Mohamed Elsayad, pravnik, ki se je poročil s Slovenko in se preselil najprej v Ljubljano, nato na Turjak. Slovenci njegovo domače mesto povezujemo tudi z aleksandrinkami, potomce marsikatere od njih še danes najdete v tem drugem največjem egiptovskem mestu.</p> <blockquote><p>"Vem, da je tam veliko Slovencev. Celo stanovanje sem v Aleksandriji kupil od nekega Ivana, Slovenca. Tako da ne morem reči, da ob prihodu sem tega naroda nisem poznal ... Tudi zgodbo o aleksandrinkah poznam, ampak tukaj sem slišal drugo plat. Tam je bilo vse skupaj videti fino, živele so dobro, v središču mesta, tudi druga, tretja generacija še govori slovensko. Potem pa sem tu videl dokumentarec, ki pokaže pravo dramo! Tu so pustile otroke, ki so imeli zaradi tega veliko težav, še danes neradi slišijo za Egipt in Aleksandrijo."</p></blockquote></p> Tue, 01 Jun 2021 05:50:58 +0000 Mohamed Elsayad, Egipt Naša tokratna sogovornica v rubriki Drugi pogled prihaja iz Irana. Azadeh Hashemzadeh je v Sloveniji že dve leti in pol, o naši državi in Slovencih pa govori v presežnikih. Zelo jo veseli uredniško in fotografsko delo, poleg tega pa prostovoljno dela na Slovenski filantropiji. Komuniciranje z ljudmi iz različnih držav ji pomaga pri učenju jezikov, česar se loteva z veliko motivacije, saj želi v Ljubljani nadaljevati študij notranjega oblikovanja. Z Azadeh Hashemzadeh se je pogovarjala Tadeja Bizilj.<p>Azadeh Hashemzadeh iz Irana je v Sloveniji že dve leti in pol, o naši državi in Slovencih pa govori v presežnikih.</p><p><p><strong>Azadeh Hashemzadeh</strong> prihaja iz Irana in je v Sloveniji že dve leti in pol, o naši državi in Slovencih pa govori v presežnikih. Po izobrazbi je diplomirana fotografinja. Zelo jo veseli uredniško in fotografsko delo, poleg tega pa prostovoljno dela na Slovenski filantropiji. Komuniciranje z ljudmi iz različnih držav ji pomaga pri učenju jezikov, česar se loteva z veliko motivacije, saj želi v Ljubljani nadaljevati študij notranjega oblikovanja.</p> <blockquote><p><em>Povsod po svetu so slabi in dobri ljudje. Vesela sem, da zdaj živim v državi, kjer je teh precej več. Zelo ste razgledani, veste veliko o zgodovini, o različnih kulturah. Toplo sprejmete ljudi medse, ne glede na njihovo barvo kože ali veroizpoved. Ko spoznavam nove ljudi, imajo sicer različne poglede na mojo državo, a so odprtega duha, ko jim jo predstavim sama, ko vse razložim, pokažem, povem … </em></p></blockquote> <p>Islamska republika Iran, od koder prihaja, je obmorska država na Bližnjem vzhodu, v jugozahodni Aziji. Iran se ponaša z neverjetno pestro in pomembno zgodovino, s številnimi kulturno-zgodovinskimi mojstrovinami in tudi s prekrasno in raznovrstno naravo. Njeno rojstno mesto je tretje največje v državi.</p> <blockquote><p><em>Iran je precej večji od Slovenije, zato imamo na različnih koncih države drugačno podnebje. Na severu je sicer vreme podobno tukajšnjemu, na jugu pa je suho in vroče. Sama prihajam iz mesta Isfahan, kjer je sušno podnebje, zelo malokrat zapade dež, zato so mi dežne kaplje tukaj prav všeč. Tudi temperature tukaj so bolj zmerne, ni take vročine, pa tudi narava je lepša in zrak je pri vas veliko manj onesnažen kot pri nas v Iranu.</em></p></blockquote> <p><em> </em>Iran je islamska republika in je nekaj posebnega, saj obisk zahteva od obiskovalca različne prilagoditve. Marsikomu vzbuja tudi številne predsodke.</p> <blockquote><p><em>V moji državi je večina ljudi muslimanov. To pomeni, da ženske niso tako svobodne kot v Sloveniji. To se kaže predvsem pri oblačilih, pokriti si morajo glavo, tukaj pa se lahko sproščeno sprehajam tudi brez tega. Tudi iranski zakoni v večini podpirajo moške, kar pomeni, da če ima ženska kakšne težave, če bi se na primer želela šolati ali oditi v tujino, tega ne more sama urediti – za pomoč bo morala prositi očeta, moža, brata. Zdi se mi, da so s tem za ženske kršene osnovne človekove pravice. Je pa res, da je tudi zelo odvisno, v kakšni družini živiš – če so v družini bolj izobraženi, napredni, razgledani, bodo moški podprli ženske pri vsem in se ne bodo tako strogo držali zakonov. </em></p></blockquote> <p>Čeprav pogreša svojo družino in prijatelje, Azadeh Hashemzadeh ne razmišlja, da bi se vrnila nazaj v Iran. Pravi, da bo še naprej v Sloveniji iskala različne priložnosti za delo in se veselila vsakega dne posebej.</p> <p></p></p> 174778178 RTVSLO – Prvi 588 clean Naša tokratna sogovornica v rubriki Drugi pogled prihaja iz Irana. Azadeh Hashemzadeh je v Sloveniji že dve leti in pol, o naši državi in Slovencih pa govori v presežnikih. Zelo jo veseli uredniško in fotografsko delo, poleg tega pa prostovoljno dela na Slovenski filantropiji. Komuniciranje z ljudmi iz različnih držav ji pomaga pri učenju jezikov, česar se loteva z veliko motivacije, saj želi v Ljubljani nadaljevati študij notranjega oblikovanja. Z Azadeh Hashemzadeh se je pogovarjala Tadeja Bizilj.<p>Azadeh Hashemzadeh iz Irana je v Sloveniji že dve leti in pol, o naši državi in Slovencih pa govori v presežnikih.</p><p><p><strong>Azadeh Hashemzadeh</strong> prihaja iz Irana in je v Sloveniji že dve leti in pol, o naši državi in Slovencih pa govori v presežnikih. Po izobrazbi je diplomirana fotografinja. Zelo jo veseli uredniško in fotografsko delo, poleg tega pa prostovoljno dela na Slovenski filantropiji. Komuniciranje z ljudmi iz različnih držav ji pomaga pri učenju jezikov, česar se loteva z veliko motivacije, saj želi v Ljubljani nadaljevati študij notranjega oblikovanja.</p> <blockquote><p><em>Povsod po svetu so slabi in dobri ljudje. Vesela sem, da zdaj živim v državi, kjer je teh precej več. Zelo ste razgledani, veste veliko o zgodovini, o različnih kulturah. Toplo sprejmete ljudi medse, ne glede na njihovo barvo kože ali veroizpoved. Ko spoznavam nove ljudi, imajo sicer različne poglede na mojo državo, a so odprtega duha, ko jim jo predstavim sama, ko vse razložim, pokažem, povem … </em></p></blockquote> <p>Islamska republika Iran, od koder prihaja, je obmorska država na Bližnjem vzhodu, v jugozahodni Aziji. Iran se ponaša z neverjetno pestro in pomembno zgodovino, s številnimi kulturno-zgodovinskimi mojstrovinami in tudi s prekrasno in raznovrstno naravo. Njeno rojstno mesto je tretje največje v državi.</p> <blockquote><p><em>Iran je precej večji od Slovenije, zato imamo na različnih koncih države drugačno podnebje. Na severu je sicer vreme podobno tukajšnjemu, na jugu pa je suho in vroče. Sama prihajam iz mesta Isfahan, kjer je sušno podnebje, zelo malokrat zapade dež, zato so mi dežne kaplje tukaj prav všeč. Tudi temperature tukaj so bolj zmerne, ni take vročine, pa tudi narava je lepša in zrak je pri vas veliko manj onesnažen kot pri nas v Iranu.</em></p></blockquote> <p><em> </em>Iran je islamska republika in je nekaj posebnega, saj obisk zahteva od obiskovalca različne prilagoditve. Marsikomu vzbuja tudi številne predsodke.</p> <blockquote><p><em>V moji državi je večina ljudi muslimanov. To pomeni, da ženske niso tako svobodne kot v Sloveniji. To se kaže predvsem pri oblačilih, pokriti si morajo glavo, tukaj pa se lahko sproščeno sprehajam tudi brez tega. Tudi iranski zakoni v večini podpirajo moške, kar pomeni, da če ima ženska kakšne težave, če bi se na primer želela šolati ali oditi v tujino, tega ne more sama urediti – za pomoč bo morala prositi očeta, moža, brata. Zdi se mi, da so s tem za ženske kršene osnovne človekove pravice. Je pa res, da je tudi zelo odvisno, v kakšni družini živiš – če so v družini bolj izobraženi, napredni, razgledani, bodo moški podprli ženske pri vsem in se ne bodo tako strogo držali zakonov. </em></p></blockquote> <p>Čeprav pogreša svojo družino in prijatelje, Azadeh Hashemzadeh ne razmišlja, da bi se vrnila nazaj v Iran. Pravi, da bo še naprej v Sloveniji iskala različne priložnosti za delo in se veselila vsakega dne posebej.</p> <p></p></p> Tue, 25 May 2021 05:49:48 +0000 Azadeh Hashemzadeh, Iran 38-letni Soonseok Park je doma iz Seula. V južnokorejski prestolnici je petnajst let delal kot menedžer in sommelier v restavracijah visoke francoske kulinarike z Michelinovimi zvezdicami. Kako ga je pot zanesla v Šepulje na Krasu? Preprosto! Odločil se je, da bo sledil svojim sanjam in se naučil, kako gojiti vinsko trto, pridelovati grozdje in seveda svoje lastno vino. Do Šepulj, ki so v občini Sežana, sem se odpeljala prejšnji teden. Na Turkovi domačiji je nastal današnji Drugi pogled!<p>Južnokorejski sommelier se v Sloveniji uči vinogradništva</p><p><p><strong>Osemintridesetletni Soonseok Park</strong> prihaja iz Seula. V južnokorejski prestolnici je 15 let delal kot menedžer in sommelier v restavracijah visoke francoske kulinarike. Kako ga je pot zanesla v Šepulje na Krasu? Odločil se je, da bo sledil svojim sanjam in se naučil, kako gojiti vinsko trto in pridelovati vino. Ko je spoznal slovenskega vinogradnika Sebastijana Štembergerja, ki ga je povabil v Slovenijo na Turkovo domačijo, je ponudbo sprejel.</p> <blockquote><p>"Najprej sem razmišljal o Franciji, Italiji ali Španiji. Tudi moji prijatelji so mi priporočili omenjene države, saj imajo velike vinske trge. Ampak države, ki so na tem področju že dobro uveljavljene, me niso zanimale. Če Francozi, Španci in Italijani poslušajo vaš radio, me zdajle verjetno ne marajo preveč. Skratka, iskal sem nekaj drugega. Takrat sem spoznal Sebastijana."</p></blockquote> <p>Odločil se je za slovenska vina in selitev. Njegov delavnik na Turkovi domačiji se začne okoli 8.00. Ob sončnih dnevih dela v vinogradu, ob deževnih v kleti.</p> <blockquote><p>"Zdaj je vino skoraj že zrelo in samo še počiva v sodih. Zaradi visokih temperatur je začel pospešeno potekati proces oksidacije, zato bomo vino zdaj prezračili oziroma prelili v sode do vrha. Tako bomo preprečili oksidacijo vina."</p></blockquote> <p>Soonseok Park bi rad ostal v Sloveniji. Njegovi načrti za prihodnost vključujejo učenje slovenščine, vožnje in vinogradništva.</p> <blockquote><p>"Če bom pri tem uspešen, bom nekoč postal neodvisen in bom proizvajal svoje vino. To je moj cilj. Potem bom vino pošiljal v Korejo in tako zgradil svoj posel."</p></blockquote> </p> 174776365 RTVSLO – Prvi 551 clean 38-letni Soonseok Park je doma iz Seula. V južnokorejski prestolnici je petnajst let delal kot menedžer in sommelier v restavracijah visoke francoske kulinarike z Michelinovimi zvezdicami. Kako ga je pot zanesla v Šepulje na Krasu? Preprosto! Odločil se je, da bo sledil svojim sanjam in se naučil, kako gojiti vinsko trto, pridelovati grozdje in seveda svoje lastno vino. Do Šepulj, ki so v občini Sežana, sem se odpeljala prejšnji teden. Na Turkovi domačiji je nastal današnji Drugi pogled!<p>Južnokorejski sommelier se v Sloveniji uči vinogradništva</p><p><p><strong>Osemintridesetletni Soonseok Park</strong> prihaja iz Seula. V južnokorejski prestolnici je 15 let delal kot menedžer in sommelier v restavracijah visoke francoske kulinarike. Kako ga je pot zanesla v Šepulje na Krasu? Odločil se je, da bo sledil svojim sanjam in se naučil, kako gojiti vinsko trto in pridelovati vino. Ko je spoznal slovenskega vinogradnika Sebastijana Štembergerja, ki ga je povabil v Slovenijo na Turkovo domačijo, je ponudbo sprejel.</p> <blockquote><p>"Najprej sem razmišljal o Franciji, Italiji ali Španiji. Tudi moji prijatelji so mi priporočili omenjene države, saj imajo velike vinske trge. Ampak države, ki so na tem področju že dobro uveljavljene, me niso zanimale. Če Francozi, Španci in Italijani poslušajo vaš radio, me zdajle verjetno ne marajo preveč. Skratka, iskal sem nekaj drugega. Takrat sem spoznal Sebastijana."</p></blockquote> <p>Odločil se je za slovenska vina in selitev. Njegov delavnik na Turkovi domačiji se začne okoli 8.00. Ob sončnih dnevih dela v vinogradu, ob deževnih v kleti.</p> <blockquote><p>"Zdaj je vino skoraj že zrelo in samo še počiva v sodih. Zaradi visokih temperatur je začel pospešeno potekati proces oksidacije, zato bomo vino zdaj prezračili oziroma prelili v sode do vrha. Tako bomo preprečili oksidacijo vina."</p></blockquote> <p>Soonseok Park bi rad ostal v Sloveniji. Njegovi načrti za prihodnost vključujejo učenje slovenščine, vožnje in vinogradništva.</p> <blockquote><p>"Če bom pri tem uspešen, bom nekoč postal neodvisen in bom proizvajal svoje vino. To je moj cilj. Potem bom vino pošiljal v Korejo in tako zgradil svoj posel."</p></blockquote> </p> Tue, 18 May 2021 05:49:11 +0000 Soonseok Park, Južna Koreja Večino »drugopoglednikov«, s katerimi smo govorili do zdaj, k nam pripeljeta posel ali ljubezen. Tokratno sogovornico pa je k nam pripeljal šport! Ime Nataša Derepasko je v zgodovino slovenskega rokometa zagotovo zapisano z zlatimi črkami, in to dvakrat! Ukrajinka namreč pripada zlati generaciji 2000/01, ki si je 2-krat pokorila celotno Evropo. Ravno jutri bo natanko 20 let odkar je ta generacija prvič osvojila naslov evropskih prvakinj. Drugi pogled!<p>Nataša Derepasko iz Ukrajine, nekdanja rokometašica, danes pa trenerka pri Rokometnem klubu Krim Mercator</p><p><p>Ime <strong>Nataša Derepasko</strong> je v zgodovino slovenskega rokometa zagotovo zapisano z zlatimi črkami. Ukrajinka namreč pripada zlati rokometni generaciji 2000/01, ki si je kar dvakrat pokorila Evropo. Jutri bo minilo natanko 20 let, odkar je ta generacija krimovk prvič osvojila naslov evropskih prvakinj.</p> <h3>Selitev v Slovenijo</h3> <p>O Ljubljani oz. Sloveniji pred 24 leti, ko se je preselila sem, ni vedela ničesar. "<em>Vzameš stvari in prideš in na novo začneš življenje,"</em> razloži. Takšno je življenje profesionalnega športnika. S prilagajanjem na novo okolje ni imela težav.</p> <blockquote><p><em>"Preden sem prišla v Slovenijo, sem bila v Makedoniji, zato sem znala srbsko-hrvaški jezik. Tako da mi ni bilo težko, ko sem prišla. Potem smo šli v šolo in se naučili slovensko. </em><em>Pa skozi pogovor se naučiš. Seveda, včasih malo zamešam srbsko in slovensko, ampak gre."</em></p></blockquote> <h3>Hribi ali morje?</h3> <p>Enajst let je bila rokometašica Rokometnega kluba Krim Mercator, zadnjih pet oziroma šest let pa trenerka. Nikoli si ni mislila, da bo trenerka, saj potrpežljivost ni bila njena vrlina. Ampak očitno se je da tudi naučiti. Precej potrpežljivosti je med drugim od nje zahteval naš zdravstveni sistem oz. čakalne vrste.</p> <blockquote><p>"Potem plačaš in čakaš. Zdaj sem sklenila dodatno zavarovanje k dodatnemu, da bi hitreje prišla na vrsto."</p></blockquote> <p>Ko jo vprašam, ali je morda osvojila kakšno od slovenskih navad, na primer hojo v hribe, odkrito prizna: "<em>Zame izlet, počitnice niso hribi. To zame ni počitek. Počitnice so morje. Jaz sem se sicer navadila; vem, da vi radi hodite, ampak to je vaše</em>."</p></p> 174774719 RTVSLO – Prvi 614 clean Večino »drugopoglednikov«, s katerimi smo govorili do zdaj, k nam pripeljeta posel ali ljubezen. Tokratno sogovornico pa je k nam pripeljal šport! Ime Nataša Derepasko je v zgodovino slovenskega rokometa zagotovo zapisano z zlatimi črkami, in to dvakrat! Ukrajinka namreč pripada zlati generaciji 2000/01, ki si je 2-krat pokorila celotno Evropo. Ravno jutri bo natanko 20 let odkar je ta generacija prvič osvojila naslov evropskih prvakinj. Drugi pogled!<p>Nataša Derepasko iz Ukrajine, nekdanja rokometašica, danes pa trenerka pri Rokometnem klubu Krim Mercator</p><p><p>Ime <strong>Nataša Derepasko</strong> je v zgodovino slovenskega rokometa zagotovo zapisano z zlatimi črkami. Ukrajinka namreč pripada zlati rokometni generaciji 2000/01, ki si je kar dvakrat pokorila Evropo. Jutri bo minilo natanko 20 let, odkar je ta generacija krimovk prvič osvojila naslov evropskih prvakinj.</p> <h3>Selitev v Slovenijo</h3> <p>O Ljubljani oz. Sloveniji pred 24 leti, ko se je preselila sem, ni vedela ničesar. "<em>Vzameš stvari in prideš in na novo začneš življenje,"</em> razloži. Takšno je življenje profesionalnega športnika. S prilagajanjem na novo okolje ni imela težav.</p> <blockquote><p><em>"Preden sem prišla v Slovenijo, sem bila v Makedoniji, zato sem znala srbsko-hrvaški jezik. Tako da mi ni bilo težko, ko sem prišla. Potem smo šli v šolo in se naučili slovensko. </em><em>Pa skozi pogovor se naučiš. Seveda, včasih malo zamešam srbsko in slovensko, ampak gre."</em></p></blockquote> <h3>Hribi ali morje?</h3> <p>Enajst let je bila rokometašica Rokometnega kluba Krim Mercator, zadnjih pet oziroma šest let pa trenerka. Nikoli si ni mislila, da bo trenerka, saj potrpežljivost ni bila njena vrlina. Ampak očitno se je da tudi naučiti. Precej potrpežljivosti je med drugim od nje zahteval naš zdravstveni sistem oz. čakalne vrste.</p> <blockquote><p>"Potem plačaš in čakaš. Zdaj sem sklenila dodatno zavarovanje k dodatnemu, da bi hitreje prišla na vrsto."</p></blockquote> <p>Ko jo vprašam, ali je morda osvojila kakšno od slovenskih navad, na primer hojo v hribe, odkrito prizna: "<em>Zame izlet, počitnice niso hribi. To zame ni počitek. Počitnice so morje. Jaz sem se sicer navadila; vem, da vi radi hodite, ampak to je vaše</em>."</p></p> Tue, 11 May 2021 05:50:14 +0000 Nataša Derepasko, Ukrajina Na Slovenijo bomo zdaj pogledali z očmi Turka: Nuri Özalp je v Slovenijo prišel pred petimi leti. Kot doktorja računalništva ga je sem pripeljala poslovna ponudba, pozneje pa je tukaj odprl svoje podjetje. Je zelo družaben in dejaven, še posebno ga navdušujejo barve slovenske narave. Tudi o Slovencih ima dobro mnenje, ga pa moti ena izmed še posebno izrazitih lastnosti, ki jih je opazil in natančno opisal Katji Krajnc.<p>Turek Nuri Özalp je v Sloveniji navdušen na vsemi odtenki zelene narave</p><p><p><strong>Nuri Özalp </strong>prihaja iz Turčije. Kot doktorja računalništva ga je sem pred petimi leti pripeljala poslovna ponudba, kasneje pa je tukaj odprl svoje podjetje, ki ponuja tehnološke rešitve na področju industrije. Nuri Özalp tako iz prve roke pove, kako je sklepati posle s Slovenci. </p> <blockquote><p>»Slovenci so precej trmasti. Včasih jih je nemogoče prepričati, da spremenijo mnenje oz. za to potrebujejo zelo veliko časa. Velikokrat se niso pripravljeni niti pogovarjati in to se mi zdi precej velika težava: ti jim predstaviš svojo idejo in oni jo zavrnejo že takoj na začetku, ne da bi razpravljali o njej. V Turčiji se mi to ni nikoli zgodilo – tam so mi vedno prisluhnili in vsaj poskusili sprejeti nove ideje, v Sloveniji pa je to zelo težko, ker ljudje ne poslušajo zares.«</p></blockquote> <p>Na začetku mu je bilo tukaj težko predvsem zaradi birokracije, zdaj pa Slovenijo dojema kot svoj dom in je zelo zadovoljen z življenjem tukaj. </p> <blockquote><p>»Predstavljajte si, da pridete iz tako velikega mesta, kot je Istanbul – tam je veliko ljudi in veliko priložnosti. Ampak na neki točki sem se počutil, da tja ne spadam več: razmišljam drugače kot večina, v Turčiji se vse zelo hitro spreminja – ni demokracije, ljudje skoraj nimajo pravic, nisem se več počutil svobodnega v svoji lastni državi. Potem sem začel seveda razmišljati, kje bi se lahko počutil bolje, ustvaril nove zgodbe in spomine in vse to sem našel v Sloveniji. Prav zaradi tega je tukaj moj dom in včasih se šalim, da sem Janez. No, v resnici bi se želel preimenovati v Janeza. To je zelo pogosto in pristno slovensko ime. Pa še priimek Novak bi dodal. Janez Novak, bi mi kar pristajalo, kajne?«</p></blockquote> <p>Pristoji pa mu tudi slovenski način življenja. Tukaj ga je navdušilo predvsem pohodništvo in lepota krajev - njegovi najljubši so Bled, Bohinj in vsa obmorska mesta. Še posebej so mu všeč vsi zeleni odtenki narave, ki jih je Slovenija polna. Čeprav mu življenje tukaj ustreza, pa pogreša turško hrano, ki jo opisuje kot zelo okusno in raznoliko. Kebaba v Sloveniji sploh ne jé, ker pravi, da ni podoben tistemu, ki ga pripravljajo v Turčiji. Turčijo opiše kot zelo svetovljansko deželo, ki jo sestavlja množica pripadnikov različnih narodnosti, zato so tudi politična nestrinjanja velika težava. Kljub temu pa ima večina tamkajšnjih prebivalcev dragoceno skupno lastnost: gostoljubje, ki si ga v večji meri želi tudi med Slovenci.</p></p> 174772981 RTVSLO – Prvi 535 clean Na Slovenijo bomo zdaj pogledali z očmi Turka: Nuri Özalp je v Slovenijo prišel pred petimi leti. Kot doktorja računalništva ga je sem pripeljala poslovna ponudba, pozneje pa je tukaj odprl svoje podjetje. Je zelo družaben in dejaven, še posebno ga navdušujejo barve slovenske narave. Tudi o Slovencih ima dobro mnenje, ga pa moti ena izmed še posebno izrazitih lastnosti, ki jih je opazil in natančno opisal Katji Krajnc.<p>Turek Nuri Özalp je v Sloveniji navdušen na vsemi odtenki zelene narave</p><p><p><strong>Nuri Özalp </strong>prihaja iz Turčije. Kot doktorja računalništva ga je sem pred petimi leti pripeljala poslovna ponudba, kasneje pa je tukaj odprl svoje podjetje, ki ponuja tehnološke rešitve na področju industrije. Nuri Özalp tako iz prve roke pove, kako je sklepati posle s Slovenci. </p> <blockquote><p>»Slovenci so precej trmasti. Včasih jih je nemogoče prepričati, da spremenijo mnenje oz. za to potrebujejo zelo veliko časa. Velikokrat se niso pripravljeni niti pogovarjati in to se mi zdi precej velika težava: ti jim predstaviš svojo idejo in oni jo zavrnejo že takoj na začetku, ne da bi razpravljali o njej. V Turčiji se mi to ni nikoli zgodilo – tam so mi vedno prisluhnili in vsaj poskusili sprejeti nove ideje, v Sloveniji pa je to zelo težko, ker ljudje ne poslušajo zares.«</p></blockquote> <p>Na začetku mu je bilo tukaj težko predvsem zaradi birokracije, zdaj pa Slovenijo dojema kot svoj dom in je zelo zadovoljen z življenjem tukaj. </p> <blockquote><p>»Predstavljajte si, da pridete iz tako velikega mesta, kot je Istanbul – tam je veliko ljudi in veliko priložnosti. Ampak na neki točki sem se počutil, da tja ne spadam več: razmišljam drugače kot večina, v Turčiji se vse zelo hitro spreminja – ni demokracije, ljudje skoraj nimajo pravic, nisem se več počutil svobodnega v svoji lastni državi. Potem sem začel seveda razmišljati, kje bi se lahko počutil bolje, ustvaril nove zgodbe in spomine in vse to sem našel v Sloveniji. Prav zaradi tega je tukaj moj dom in včasih se šalim, da sem Janez. No, v resnici bi se želel preimenovati v Janeza. To je zelo pogosto in pristno slovensko ime. Pa še priimek Novak bi dodal. Janez Novak, bi mi kar pristajalo, kajne?«</p></blockquote> <p>Pristoji pa mu tudi slovenski način življenja. Tukaj ga je navdušilo predvsem pohodništvo in lepota krajev - njegovi najljubši so Bled, Bohinj in vsa obmorska mesta. Še posebej so mu všeč vsi zeleni odtenki narave, ki jih je Slovenija polna. Čeprav mu življenje tukaj ustreza, pa pogreša turško hrano, ki jo opisuje kot zelo okusno in raznoliko. Kebaba v Sloveniji sploh ne jé, ker pravi, da ni podoben tistemu, ki ga pripravljajo v Turčiji. Turčijo opiše kot zelo svetovljansko deželo, ki jo sestavlja množica pripadnikov različnih narodnosti, zato so tudi politična nestrinjanja velika težava. Kljub temu pa ima večina tamkajšnjih prebivalcev dragoceno skupno lastnost: gostoljubje, ki si ga v večji meri želi tudi med Slovenci.</p></p> Tue, 04 May 2021 05:48:55 +0000 Nuri Özalp, Turčija V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.<p>Mirjana Zeljić Brnčič in Ognjen Zeljić, sestra in brat, prihajata iz Splita. Oba sta glasbenika, Mirjana akademsko izobražena pianistka, Ognjen pevec skupine Bogunov.</p><p><p>Mirjana Zeljić Brnčič in Ognjen Zeljić živita v Sloveniji že od 90-tih let prejšnjega stoletja, odlično govorita slovensko, in pravita, da sta tu že pognala korenine. Pravzaprav so jima nekatera vprašanja o slovenskih stereotipih že skoraj nerazumljiva ali pa vsaj nenavadna, saj sta tako rekoč del njih. Njun pogled od zunaj, njun drugi pogled počasi bledi in ga je bilo zato še toliko bolj dragoceno pravočasno ujeti. </p></p> 174771355 RTVSLO – Prvi 698 clean V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.<p>Mirjana Zeljić Brnčič in Ognjen Zeljić, sestra in brat, prihajata iz Splita. Oba sta glasbenika, Mirjana akademsko izobražena pianistka, Ognjen pevec skupine Bogunov.</p><p><p>Mirjana Zeljić Brnčič in Ognjen Zeljić živita v Sloveniji že od 90-tih let prejšnjega stoletja, odlično govorita slovensko, in pravita, da sta tu že pognala korenine. Pravzaprav so jima nekatera vprašanja o slovenskih stereotipih že skoraj nerazumljiva ali pa vsaj nenavadna, saj sta tako rekoč del njih. Njun pogled od zunaj, njun drugi pogled počasi bledi in ga je bilo zato še toliko bolj dragoceno pravočasno ujeti. </p></p> Tue, 27 Apr 2021 05:40:00 +0000 Mirjana Zeljić Brnčič in Ognjen Zeljić, Hrvaška My life in Slovenia je naslov spletnega dnevnika Nizozemke Arlette Cundrič, ki ga v nizozemščini in angleščini piše o življenju v Sloveniji. Tukaj je njen dom že skoraj 18 let z možem Slovencem in dvema otrokoma. Sprva sta v devetdesetih letih, ko sta se spoznala, dobrih sedem let živela na Nizozemskem.<p>Nizozemka Arlette Cundrič v Sloveniji živi že skoraj 18 let </p><p><p><a><em>My life in Slovenia</em></a> je naslov spletnega dnevnika Nizozemke <strong>Arlette Cundrič</strong>, ki ga v nizozemščini in angleščini piše o življenju v Sloveniji. Tukaj je njen dom že skoraj 18 let z možem Slovencem in dvema otrokoma. Sprva sta v devetdesetih letih, ko sta se spoznala, dobrih sedem let živela na Nizozemskem.</p> <blockquote><p><em>"Včasih smo hodili dvakrat na leto na počitnice v Slovenijo in vedno sem jokala v avtu, ker nisem hotela nazaj. Tukaj sta mi tako zelo všeč narava in preprosto življenje."</em></p></blockquote> <p>V Slovenijo so se preselili leta 2003, sprva so živeli na Gorenjskem, zdaj pa že dobrih deset let v vasi Gradenc v občini Žužemberk. Celo njeni starši so si po letih samo občasnega obiskovanja hčere in njene družine zaželeli življenja med Suhokrajinčani, zato sta si tukaj zgradila manjšo zidanico, kamor za tri mesece prihajata dvakrat na leto.</p></p> 174769823 RTVSLO – Prvi 505 clean My life in Slovenia je naslov spletnega dnevnika Nizozemke Arlette Cundrič, ki ga v nizozemščini in angleščini piše o življenju v Sloveniji. Tukaj je njen dom že skoraj 18 let z možem Slovencem in dvema otrokoma. Sprva sta v devetdesetih letih, ko sta se spoznala, dobrih sedem let živela na Nizozemskem.<p>Nizozemka Arlette Cundrič v Sloveniji živi že skoraj 18 let </p><p><p><a><em>My life in Slovenia</em></a> je naslov spletnega dnevnika Nizozemke <strong>Arlette Cundrič</strong>, ki ga v nizozemščini in angleščini piše o življenju v Sloveniji. Tukaj je njen dom že skoraj 18 let z možem Slovencem in dvema otrokoma. Sprva sta v devetdesetih letih, ko sta se spoznala, dobrih sedem let živela na Nizozemskem.</p> <blockquote><p><em>"Včasih smo hodili dvakrat na leto na počitnice v Slovenijo in vedno sem jokala v avtu, ker nisem hotela nazaj. Tukaj sta mi tako zelo všeč narava in preprosto življenje."</em></p></blockquote> <p>V Slovenijo so se preselili leta 2003, sprva so živeli na Gorenjskem, zdaj pa že dobrih deset let v vasi Gradenc v občini Žužemberk. Celo njeni starši so si po letih samo občasnega obiskovanja hčere in njene družine zaželeli življenja med Suhokrajinčani, zato sta si tukaj zgradila manjšo zidanico, kamor za tri mesece prihajata dvakrat na leto.</p></p> Tue, 20 Apr 2021 05:48:25 +0000 Arlette Cundrič, Nizozemska V pekarno, ki je v Poljanski ulici v Ljubljani, se je podala Andreja Gradišar, da je v mikrofon ujela pogovor z Mattom Hamlinom. Američan, bivši marinec, je partnerko Slovenko spoznal med igranjem spletne igrice. Po nekaj časa je dozorela odločitev, da zaživita skupaj in da bo on tisti, ki se bo preselil. S seboj v Slovenijo je prinesel tudi knjižico z recepti svoje babice in iz te zdaj črpa navdih, sestavine in recepte pri delu v pekarni. To je njegov Drugi pogled.<p>Američan Matt Hamlin je s seboj v Slovenijo prinesel družinsko knjigo receptov, nato pa s partnerko odprl pekarno</p><p><p>Matt Hamlin prihaja iz ameriške zvezne države Nova Mehika, ki pa jo je za dom v Sloveniji zamenjal pred približno štirimi leti. Razlog za to je ljubezen. In spletna igrica, prek katere je spoznal Slovenko. Že pred njegovo dokončno selitvijo sta se odločila, da bosta skupaj odprla pekarno:</p> <blockquote><p>"Moja družina je v tem poslu že pet generacij. V družini imamo nekaj čudovitih pekov. To je nekaj, kar sem vedno želel narediti – imeti pekarno. Partnerica pa je po izobrazbi nutricionistka. To se je zdela idealna kombinacija za zagon tega posla in lahko se je bilo odločiti, kaj bova počela. To in da je v Sloveniji res težko najti dober kruh. Malo ljudi si za to vzame dovolj časa. Mislim, da so se ljudje preveč navadili na te pekarne, ki delujejo bolj kot prodajalne hitre hrane. Teh pa je na stotine, tako rekoč na vsakem vogalu je ena. Prave peke – take s krušno pečjo in ki si vzamejo čas za pripravo kruha – pa je mogoče najti le še na podeželju, v mestu ne."</p></blockquote> <p>Američan je v pekarni sicer odgovoren za sladki del. Vir navdiha je družinska knjiga receptov, ki jo je prinesel iz Združenih držav:</p> <blockquote><p>"Imamo knjigo, ki smo jo posvetili babici, ko je umrla. Takrat se je zbrala vsa družina in na kup dala njene recepte. Vedno, ko smo jo obiskali, je bilo namreč vse sveže, na novo pečeno, tam smo se vedno imeli lepo. Vse, kar je sladkega, mafini, piškoti, mlečni kruh, ki ga pečemo, vse je njeno. Uporabljam njene in materine recepte, saj sta bili perfekcionistki."</p></blockquote> <p>Matt Hamlin sicer pravi, da so Slovenci dobri ljudje. So bolj odkriti kot Američani, bolj prizemljeni. Odnosi v ZDA ostajajo na ravni znanstev, ne prijateljstev. Prav tako je tam hitrejši tempo življenja. Všeč mu je, da v Sloveniji ni tako. Edino na življenje v mestu se bo tu težko navadil.</p></p> 174768098 RTVSLO – Prvi 459 clean V pekarno, ki je v Poljanski ulici v Ljubljani, se je podala Andreja Gradišar, da je v mikrofon ujela pogovor z Mattom Hamlinom. Američan, bivši marinec, je partnerko Slovenko spoznal med igranjem spletne igrice. Po nekaj časa je dozorela odločitev, da zaživita skupaj in da bo on tisti, ki se bo preselil. S seboj v Slovenijo je prinesel tudi knjižico z recepti svoje babice in iz te zdaj črpa navdih, sestavine in recepte pri delu v pekarni. To je njegov Drugi pogled.<p>Američan Matt Hamlin je s seboj v Slovenijo prinesel družinsko knjigo receptov, nato pa s partnerko odprl pekarno</p><p><p>Matt Hamlin prihaja iz ameriške zvezne države Nova Mehika, ki pa jo je za dom v Sloveniji zamenjal pred približno štirimi leti. Razlog za to je ljubezen. In spletna igrica, prek katere je spoznal Slovenko. Že pred njegovo dokončno selitvijo sta se odločila, da bosta skupaj odprla pekarno:</p> <blockquote><p>"Moja družina je v tem poslu že pet generacij. V družini imamo nekaj čudovitih pekov. To je nekaj, kar sem vedno želel narediti – imeti pekarno. Partnerica pa je po izobrazbi nutricionistka. To se je zdela idealna kombinacija za zagon tega posla in lahko se je bilo odločiti, kaj bova počela. To in da je v Sloveniji res težko najti dober kruh. Malo ljudi si za to vzame dovolj časa. Mislim, da so se ljudje preveč navadili na te pekarne, ki delujejo bolj kot prodajalne hitre hrane. Teh pa je na stotine, tako rekoč na vsakem vogalu je ena. Prave peke – take s krušno pečjo in ki si vzamejo čas za pripravo kruha – pa je mogoče najti le še na podeželju, v mestu ne."</p></blockquote> <p>Američan je v pekarni sicer odgovoren za sladki del. Vir navdiha je družinska knjiga receptov, ki jo je prinesel iz Združenih držav:</p> <blockquote><p>"Imamo knjigo, ki smo jo posvetili babici, ko je umrla. Takrat se je zbrala vsa družina in na kup dala njene recepte. Vedno, ko smo jo obiskali, je bilo namreč vse sveže, na novo pečeno, tam smo se vedno imeli lepo. Vse, kar je sladkega, mafini, piškoti, mlečni kruh, ki ga pečemo, vse je njeno. Uporabljam njene in materine recepte, saj sta bili perfekcionistki."</p></blockquote> <p>Matt Hamlin sicer pravi, da so Slovenci dobri ljudje. So bolj odkriti kot Američani, bolj prizemljeni. Odnosi v ZDA ostajajo na ravni znanstev, ne prijateljstev. Prav tako je tam hitrejši tempo življenja. Všeč mu je, da v Sloveniji ni tako. Edino na življenje v mestu se bo tu težko navadil.</p></p> Tue, 13 Apr 2021 05:47:39 +0000 Matt Hamlin, Združene države Amerike Mila oz. Emilia Dębska je pred več kot desetletjem Varšavo zamenjala za dom v Sloveniji. Videli in slišali ste jo lahko v nekaterih naših televizijskih oddajah. S pesmijo Svoboda se je predstavila tudi na EMI. Zaradi dela živi malo v Sloveniji, malo na Poljskem. Čas epidemije pa večinoma preživlja v rodni državi in tja jo je poklicala tudi Andreja Gradišar.<p>Pevka in pianistka Emilia Dębska je v Slovenijo zaradi družine prišla leta 2007</p><p><p>Emilia oz. Mila Dębska je v Slovenijo prvič prišla leta 2007. Zgodba s Slovenijo oziroma bolje rečeno Slovencem se je začela že na Poljskem, za selitev sta se odločila po rojstvu hčerke:</p> <blockquote><p>"V Sloveniji so čist zrak, mir, tišina, je bolj počasno, bolj preprosto življenje kot v Varšavi. Varšava je res metropola, tam se vse dogaja zelo hitro."</p></blockquote> <p>Mila se je hitro naučila slovensko – pravi, da ji je pri tem verjetno pomagal tudi glasbeni posluh –, kar ji je odprlo številne karierne priložnosti. Nastopala je v televizijskih oddajah, izdala nekaj lastnih skladb v slovenščini, predstavila se je tudi na Emi. Opaža pa, da slovensko okolje bolj spodbuja unikatnost glasbenikov kot poljsko:</p> <blockquote><p>"To sem opazila takoj, ko sem prišla. Ko sem poslušala radio, so se po večini vrtele slovenske pesmi. Meni je bilo to tako super, neverjetno. Ker slovenska glasba je res unikatna. Vidi se velika razlika v spoštovanju tega poklica. Na Poljskem umetnost izginja zaradi tekmovalnosti. Vsi hočejo neko kariero. Hočejo ustvariti nekaj istega, kot je v Ameriki, da se tvoja pesem prebije. Meni to nikoli ni bilo prav."</p></blockquote></p> 174766374 RTVSLO – Prvi 657 clean Mila oz. Emilia Dębska je pred več kot desetletjem Varšavo zamenjala za dom v Sloveniji. Videli in slišali ste jo lahko v nekaterih naših televizijskih oddajah. S pesmijo Svoboda se je predstavila tudi na EMI. Zaradi dela živi malo v Sloveniji, malo na Poljskem. Čas epidemije pa večinoma preživlja v rodni državi in tja jo je poklicala tudi Andreja Gradišar.<p>Pevka in pianistka Emilia Dębska je v Slovenijo zaradi družine prišla leta 2007</p><p><p>Emilia oz. Mila Dębska je v Slovenijo prvič prišla leta 2007. Zgodba s Slovenijo oziroma bolje rečeno Slovencem se je začela že na Poljskem, za selitev sta se odločila po rojstvu hčerke:</p> <blockquote><p>"V Sloveniji so čist zrak, mir, tišina, je bolj počasno, bolj preprosto življenje kot v Varšavi. Varšava je res metropola, tam se vse dogaja zelo hitro."</p></blockquote> <p>Mila se je hitro naučila slovensko – pravi, da ji je pri tem verjetno pomagal tudi glasbeni posluh –, kar ji je odprlo številne karierne priložnosti. Nastopala je v televizijskih oddajah, izdala nekaj lastnih skladb v slovenščini, predstavila se je tudi na Emi. Opaža pa, da slovensko okolje bolj spodbuja unikatnost glasbenikov kot poljsko:</p> <blockquote><p>"To sem opazila takoj, ko sem prišla. Ko sem poslušala radio, so se po večini vrtele slovenske pesmi. Meni je bilo to tako super, neverjetno. Ker slovenska glasba je res unikatna. Vidi se velika razlika v spoštovanju tega poklica. Na Poljskem umetnost izginja zaradi tekmovalnosti. Vsi hočejo neko kariero. Hočejo ustvariti nekaj istega, kot je v Ameriki, da se tvoja pesem prebije. Meni to nikoli ni bilo prav."</p></blockquote></p> Tue, 06 Apr 2021 05:50:57 +0000 Emilia Debska, Poljska Na Velenjski grad se je tokrat odpravila Andreja Gradišar, da vam v Drugem pogledu predstavi prvo sogovornico iz Litve. Ona Čepaityte Gams tam dela kot kustosinja pedagoginja. Če bi iskali slovensko ustreznico njenega imena, bi bila to Ana. Jo pa, ko se predstavi kot »Ona«, v Sloveniji marsikdaj povprašamo, kako ji je zares ime. Velenje je njen dom že slabi dve desetletji. Selitev iz večje Vilne v manjšo šaleško prestolnico je zahtevala kar nekaj prilagoditev. V nadaljevanju pa tudi o tem, kako drugače vzgajamo otroke v Litvi in Sloveniji.<p>Ona Čepaityte Gams iz Litve je Velenje za svoj dom izbrala pred 17 leti</p><p><p><em>"'Kriv' je Velenjčan, ki sem ga srečala v Litvi,"</em> razloži <strong>Ona Čepaityte Gams</strong>, ko jo vprašamo, kaj jo je leta 2004 prineslo v Velenje. Je iz Vilne, prestolnice Litve, ki je precej večja od šaleške rudarske prestolnice. Tudi majhnost mesta in vse, kar pride s tem, je nekaj, na kar se je morala privaditi:</p> <blockquote><p>"Preseliti se iz večjega mesta v manjše je težje kot nasprotno. S tem sem imela in še vedno imam precej težav. Ko je ljudi malo, so med seboj prepleteni, povezani, v takšnem okolju je drugače delati. Če nisi odraščal v takem manjšem prostoru, imaš določene težave. Pogrešala sem to, da greš skozi vrata v eno množico ljudi in nikogar ne zanima, kdo si."</p></blockquote> <p>Nenavaden se ji še vedno zdi tudi pogled na slovenske hribe. Pokrajina je popolnoma drugačna kot v Litvi. Je pa zato zelo podobna hrana. Le regrata v njeni domovini ne nabirajo:</p> <blockquote><p>"To nabiranje regrata in solate. Pri nas tega ljudje ne jejo. Sicer je precej podobno, veliko mesa, krompirja. So pa tudi kake jedi, ki jih mi ne poznamo in so mi zelo všeč. Ajdovi žganci. Z ocvirki in gobovo juho."</p></blockquote> <p>Oba naroda sta majhna, delovna in to nas povezuje, nadaljuje sogovornica. Razlike pa opaža pri samostojnosti otrok:</p> <blockquote><p>"V Sloveniji veliko otrok živi skupaj s starši tudi še po študentskih letih. V Litvi je mentaliteta taka, da se otrok želi čim prej osamosvojiti. Ko gre študirat, se skoraj nikoli ne vrne nazaj. Tudi če živi na slabšem."</p></blockquote></p> 174764694 RTVSLO – Prvi 663 clean Na Velenjski grad se je tokrat odpravila Andreja Gradišar, da vam v Drugem pogledu predstavi prvo sogovornico iz Litve. Ona Čepaityte Gams tam dela kot kustosinja pedagoginja. Če bi iskali slovensko ustreznico njenega imena, bi bila to Ana. Jo pa, ko se predstavi kot »Ona«, v Sloveniji marsikdaj povprašamo, kako ji je zares ime. Velenje je njen dom že slabi dve desetletji. Selitev iz večje Vilne v manjšo šaleško prestolnico je zahtevala kar nekaj prilagoditev. V nadaljevanju pa tudi o tem, kako drugače vzgajamo otroke v Litvi in Sloveniji.<p>Ona Čepaityte Gams iz Litve je Velenje za svoj dom izbrala pred 17 leti</p><p><p><em>"'Kriv' je Velenjčan, ki sem ga srečala v Litvi,"</em> razloži <strong>Ona Čepaityte Gams</strong>, ko jo vprašamo, kaj jo je leta 2004 prineslo v Velenje. Je iz Vilne, prestolnice Litve, ki je precej večja od šaleške rudarske prestolnice. Tudi majhnost mesta in vse, kar pride s tem, je nekaj, na kar se je morala privaditi:</p> <blockquote><p>"Preseliti se iz večjega mesta v manjše je težje kot nasprotno. S tem sem imela in še vedno imam precej težav. Ko je ljudi malo, so med seboj prepleteni, povezani, v takšnem okolju je drugače delati. Če nisi odraščal v takem manjšem prostoru, imaš določene težave. Pogrešala sem to, da greš skozi vrata v eno množico ljudi in nikogar ne zanima, kdo si."</p></blockquote> <p>Nenavaden se ji še vedno zdi tudi pogled na slovenske hribe. Pokrajina je popolnoma drugačna kot v Litvi. Je pa zato zelo podobna hrana. Le regrata v njeni domovini ne nabirajo:</p> <blockquote><p>"To nabiranje regrata in solate. Pri nas tega ljudje ne jejo. Sicer je precej podobno, veliko mesa, krompirja. So pa tudi kake jedi, ki jih mi ne poznamo in so mi zelo všeč. Ajdovi žganci. Z ocvirki in gobovo juho."</p></blockquote> <p>Oba naroda sta majhna, delovna in to nas povezuje, nadaljuje sogovornica. Razlike pa opaža pri samostojnosti otrok:</p> <blockquote><p>"V Sloveniji veliko otrok živi skupaj s starši tudi še po študentskih letih. V Litvi je mentaliteta taka, da se otrok želi čim prej osamosvojiti. Ko gre študirat, se skoraj nikoli ne vrne nazaj. Tudi če živi na slabšem."</p></blockquote></p> Tue, 30 Mar 2021 05:51:03 +0000 Ona Čepaityte Gams, Litva V teh minutah bomo v rubriki Drugi pogled zavili v Kolumbijo z dvema sogovornikoma, mladima glasbenikoma, ki sestavljala duo Zuluk. Juan Zuleta in David Mosquera sta pred kratkim v Sloveniji posnela že drugo pesem z naslovom Souvenir – Spominček – in zanjo pripravila tudi prav poseben videospot. Pesem bomo po pogovoru tudi slišali, še prej pa poslušajmo Kolumbijca, s katerima se je pogovarjala Tadeja Bizilj. <p>Mlada kolubijska glasbenika Juan Zuleta in David Mosquera o življenju v Sloveniji in glasbenem ustvarjanju tukaj</p><p><p>V rubriki <em>Drugi pogled</em> bomo danes zavili v Kolumbijo z dvema sogovornikoma, mladima glasbenikoma, ki sestavljala duo Zuluk, Juanom Zuleta in Davidom Mosquera. Kolumbija je dežela odprtih in toplih ljudi, s prekrasno naravo, osupljivo džunglo, belimi plažami ob Karibskem morju in zanimivimi velemesti s kolonialno zapuščino.</p> <blockquote><p><strong><em>Juan: Ena zelo pomembna razlika med državama je tišina. V Sloveniji je tišina zelo pomembna, medtem ko je Kolumbija kot država zelo glasna. To je sicer značilno za Latinsko Ameriko – glasna glasba, ples – in to ne le v dvoranah, temveč pogosto tudi kar na ulici mest. Lahko povem, da sem kot Latinoameričan tukaj doživel tudi veliko stereotipnih opazk – recimo to, da zagotovo odlično plešem salso – no, saj jo, ampak nisem pa ravno državni prvak  in pa, da moramo biti vsi zabavljači in srce vsake zabave. Sam sem bolj resne narave, imam črn smisel za humor, zato me pogosto vprašajo: »Ti res prihajaš iz latinske Amerike?«.</em></strong></p></blockquote> <p>Njuna skupna glasbena pot se je začele pred enim letom, v teh dneh pa že predstavljata svojo drugo skupno pesem z naslovom Souvernir – Spominček.  Juan je operni pevec po izobrazbi, v Slovenijo je prišel zaradi dekleta in zato, da bi tukaj našel službo v klasični glasbi, kar pa je, kot opaža, vse prej kot enostavno. David, ki je producent pri njunem duu Zuluk pove, da imata glasbenih načrtov kar veliko.</p> <blockquote><p><strong><em>David: Ko bo korona mimo, upava, da bova lahko nastopala na raznih festivalih. Nastopila sva že na Vodnikovi domačiji, kjer sva na literarnem kabareju skrbela za glasbeni del. Tam sva spoznala različne zanimive glasbenike, navezala stike z njimi … Počasi se daleč pride, pravijo in mislim, da lahko prideva daleč tudi midva.</em></strong></p></blockquote> <p>Njune želje so, da bi Slovencem bila všeč njuna glasba, tudi, če morda ne razumejo jezika, da se zlijejo z melodijo, ritmom in uživajo. Za konec vsem poslušalcem sporočata naslednje:</p> <blockquote><p><strong><em>David: Moj največji izziv v Sloveniji je, da dopovem ljudem, da če si nečesa želijo, če želijo nekaj narediti, ustvariti, da naj ne rečejo – ah, saj tukaj, v tej državi to ni možno, to gotov ne bo uspelo tukaj. Vse je možno in to kjerkoli na svetu. Če imate željo, jo realizirajte. Če ne boste poskusili, ne morate vedeti, da nekaj ne bo uspelo.</em></strong></p> <p><strong><em>Juan: Rad bi rekel hvala lepa ….. Hvala državi, ker me je tako lepo sprejela. Želiva si, da bi s svojo glasbo prišla med ljudi, da bi naju sprejeli in da bi se na glasbenem področju več povezovali. S povezovanjem, skupnim delom v glasbi, pri različnih projektih in drugje lahko namreč res ustvarimo nekaj lepega.</em></strong></p></blockquote></p> 174762937 RTVSLO – Prvi 613 clean V teh minutah bomo v rubriki Drugi pogled zavili v Kolumbijo z dvema sogovornikoma, mladima glasbenikoma, ki sestavljala duo Zuluk. Juan Zuleta in David Mosquera sta pred kratkim v Sloveniji posnela že drugo pesem z naslovom Souvenir – Spominček – in zanjo pripravila tudi prav poseben videospot. Pesem bomo po pogovoru tudi slišali, še prej pa poslušajmo Kolumbijca, s katerima se je pogovarjala Tadeja Bizilj. <p>Mlada kolubijska glasbenika Juan Zuleta in David Mosquera o življenju v Sloveniji in glasbenem ustvarjanju tukaj</p><p><p>V rubriki <em>Drugi pogled</em> bomo danes zavili v Kolumbijo z dvema sogovornikoma, mladima glasbenikoma, ki sestavljala duo Zuluk, Juanom Zuleta in Davidom Mosquera. Kolumbija je dežela odprtih in toplih ljudi, s prekrasno naravo, osupljivo džunglo, belimi plažami ob Karibskem morju in zanimivimi velemesti s kolonialno zapuščino.</p> <blockquote><p><strong><em>Juan: Ena zelo pomembna razlika med državama je tišina. V Sloveniji je tišina zelo pomembna, medtem ko je Kolumbija kot država zelo glasna. To je sicer značilno za Latinsko Ameriko – glasna glasba, ples – in to ne le v dvoranah, temveč pogosto tudi kar na ulici mest. Lahko povem, da sem kot Latinoameričan tukaj doživel tudi veliko stereotipnih opazk – recimo to, da zagotovo odlično plešem salso – no, saj jo, ampak nisem pa ravno državni prvak  in pa, da moramo biti vsi zabavljači in srce vsake zabave. Sam sem bolj resne narave, imam črn smisel za humor, zato me pogosto vprašajo: »Ti res prihajaš iz latinske Amerike?«.</em></strong></p></blockquote> <p>Njuna skupna glasbena pot se je začele pred enim letom, v teh dneh pa že predstavljata svojo drugo skupno pesem z naslovom Souvernir – Spominček.  Juan je operni pevec po izobrazbi, v Slovenijo je prišel zaradi dekleta in zato, da bi tukaj našel službo v klasični glasbi, kar pa je, kot opaža, vse prej kot enostavno. David, ki je producent pri njunem duu Zuluk pove, da imata glasbenih načrtov kar veliko.</p> <blockquote><p><strong><em>David: Ko bo korona mimo, upava, da bova lahko nastopala na raznih festivalih. Nastopila sva že na Vodnikovi domačiji, kjer sva na literarnem kabareju skrbela za glasbeni del. Tam sva spoznala različne zanimive glasbenike, navezala stike z njimi … Počasi se daleč pride, pravijo in mislim, da lahko prideva daleč tudi midva.</em></strong></p></blockquote> <p>Njune želje so, da bi Slovencem bila všeč njuna glasba, tudi, če morda ne razumejo jezika, da se zlijejo z melodijo, ritmom in uživajo. Za konec vsem poslušalcem sporočata naslednje:</p> <blockquote><p><strong><em>David: Moj največji izziv v Sloveniji je, da dopovem ljudem, da če si nečesa želijo, če želijo nekaj narediti, ustvariti, da naj ne rečejo – ah, saj tukaj, v tej državi to ni možno, to gotov ne bo uspelo tukaj. Vse je možno in to kjerkoli na svetu. Če imate željo, jo realizirajte. Če ne boste poskusili, ne morate vedeti, da nekaj ne bo uspelo.</em></strong></p> <p><strong><em>Juan: Rad bi rekel hvala lepa ….. Hvala državi, ker me je tako lepo sprejela. Želiva si, da bi s svojo glasbo prišla med ljudi, da bi naju sprejeli in da bi se na glasbenem področju več povezovali. S povezovanjem, skupnim delom v glasbi, pri različnih projektih in drugje lahko namreč res ustvarimo nekaj lepega.</em></strong></p></blockquote></p> Tue, 23 Mar 2021 06:50:13 +0000 Juan Zuleta in David Mosquera, Kolumbija Uzbeški predniki, Kirgizija rojstna država in kazaško državljanstvo. Tako svoj izvor opiše modna oblikovalka Shahsanam Nizamova. V Slovenijo je leta 2017 prišla na izlet in ker se je tu počutila kot doma, je hitro našla priložnost za selitev v našo državo. Od leta 2018 sta z njo v Sloveniji tudi njena otroka. O družinskih hierarhiji, razlikah v šolstvu, različnih oblačilnih navadah pri nas in v Kazahstanu se je pogovarjala z Andrejo Gradišar.<p>Modna oblikovalka Shahsanam Nizamova v Sloveniji živi od leta 2018</p><p><p>Shahsan<em>a</em>m Nizamova je po narodnosti Uzbekistanka, rojena je bila na ozemlju Kirgizije. Ima pa sogovornica, ki je po poklicu modna oblikovalka, kazahstansko državljanstvo. Leta 2007 se je tja preselila z možem in ostala enajst let. Družina je živela na severu države, v mestu Kokšetau. Od tam jo je pot leta 2017 tudi vodila v Slovenijo. Sprva na izlet:</p> <blockquote><p>"Izlet v Slovenijo je bilo moje prvo veliko potovanje v Evropo. Že prej sem bila v drugih delih sveta, po večini v okviru organiziranih družinskih počitnic. Sem sem prišla z znancem in ko sva se vozila po Sloveniji, sem imela občutek, da to državo od nekje že poznam. Kot da bi tu že živela. Morda zaradi podobnosti z ruskim jezikom. Ko smo se peljali proti Mangartu, sem imela občutek, da sem tu že bila. Kot nekakšen deja vu. Še eno leto po tem potovanju sem si želela, da bi zares živela v Sloveniji."</p></blockquote> <p>Ni ostalo le pri željah, te je tudi uresničila. Že leto pozneje je našla priložnost za študij v Sloveniji. Danes dela kot modna kreatorka. Ima svoj studio, v katerem izdeluje oblačila po naročilu. O slovenski in kazaški oblačilni kulturi pa pravi:</p> <blockquote><p>"V Kazahstanu je večji poudarek na tem, da so oblačila lepa, draga in znanih znamk. Ljudje več pozornosti posvečajo zunanji podobi. Tu pa je več športnega oblačenja, večini oblačila niso tako pomembna. Nikogar ne bo zmotilo, če greste v trgovino ali na tržnico v športnih oblačilih. V Kazahstanu bi ob čem takem dobili ogromno pozornosti, mislili bi, da ne skrbite zase. Morda ne bi nič rekli, a bi vam na kakšen način že pokazali, kaj si mislijo. Tudi v pisarnah so pravila oblačenja strožja. Obleka oz. kostum, nogavice, zaprti čevlji. To je sicer malo odvisno od podjetja, v katerem delaš, a če povem za mojega zadnjega delodajalca v Kazahstanu – tudi poleti nismo smeli biti brez hlačnih nogavic in v sandalih. To je bilo na neki način prepovedano. Krila nad koleni – prav tako prepovedano. Oblačila brez rokavov – prepovedano."</p></blockquote> <p>Svoje prihodnosti sogovornica veliko vnaprej ne načrtuje, a za zdaj zagotovo ostaja v Sloveniji, saj je to zanjo idealen kraj za življenje.</p></p> 174761071 RTVSLO – Prvi 548 clean Uzbeški predniki, Kirgizija rojstna država in kazaško državljanstvo. Tako svoj izvor opiše modna oblikovalka Shahsanam Nizamova. V Slovenijo je leta 2017 prišla na izlet in ker se je tu počutila kot doma, je hitro našla priložnost za selitev v našo državo. Od leta 2018 sta z njo v Sloveniji tudi njena otroka. O družinskih hierarhiji, razlikah v šolstvu, različnih oblačilnih navadah pri nas in v Kazahstanu se je pogovarjala z Andrejo Gradišar.<p>Modna oblikovalka Shahsanam Nizamova v Sloveniji živi od leta 2018</p><p><p>Shahsan<em>a</em>m Nizamova je po narodnosti Uzbekistanka, rojena je bila na ozemlju Kirgizije. Ima pa sogovornica, ki je po poklicu modna oblikovalka, kazahstansko državljanstvo. Leta 2007 se je tja preselila z možem in ostala enajst let. Družina je živela na severu države, v mestu Kokšetau. Od tam jo je pot leta 2017 tudi vodila v Slovenijo. Sprva na izlet:</p> <blockquote><p>"Izlet v Slovenijo je bilo moje prvo veliko potovanje v Evropo. Že prej sem bila v drugih delih sveta, po večini v okviru organiziranih družinskih počitnic. Sem sem prišla z znancem in ko sva se vozila po Sloveniji, sem imela občutek, da to državo od nekje že poznam. Kot da bi tu že živela. Morda zaradi podobnosti z ruskim jezikom. Ko smo se peljali proti Mangartu, sem imela občutek, da sem tu že bila. Kot nekakšen deja vu. Še eno leto po tem potovanju sem si želela, da bi zares živela v Sloveniji."</p></blockquote> <p>Ni ostalo le pri željah, te je tudi uresničila. Že leto pozneje je našla priložnost za študij v Sloveniji. Danes dela kot modna kreatorka. Ima svoj studio, v katerem izdeluje oblačila po naročilu. O slovenski in kazaški oblačilni kulturi pa pravi:</p> <blockquote><p>"V Kazahstanu je večji poudarek na tem, da so oblačila lepa, draga in znanih znamk. Ljudje več pozornosti posvečajo zunanji podobi. Tu pa je več športnega oblačenja, večini oblačila niso tako pomembna. Nikogar ne bo zmotilo, če greste v trgovino ali na tržnico v športnih oblačilih. V Kazahstanu bi ob čem takem dobili ogromno pozornosti, mislili bi, da ne skrbite zase. Morda ne bi nič rekli, a bi vam na kakšen način že pokazali, kaj si mislijo. Tudi v pisarnah so pravila oblačenja strožja. Obleka oz. kostum, nogavice, zaprti čevlji. To je sicer malo odvisno od podjetja, v katerem delaš, a če povem za mojega zadnjega delodajalca v Kazahstanu – tudi poleti nismo smeli biti brez hlačnih nogavic in v sandalih. To je bilo na neki način prepovedano. Krila nad koleni – prav tako prepovedano. Oblačila brez rokavov – prepovedano."</p></blockquote> <p>Svoje prihodnosti sogovornica veliko vnaprej ne načrtuje, a za zdaj zagotovo ostaja v Sloveniji, saj je to zanjo idealen kraj za življenje.</p></p> Tue, 16 Mar 2021 06:49:08 +0000 Shahsanam Nizamova, Kazahstan Mandeep Kaur in Sukhbir Singh prihajata iz Pandžaba. Mandeep je pevka, Sukhbir dela v logistiki. Kaj ju je pripeljalo k nam? Zanimiva in precej ovinkasta pot. Sukhbir je opravljal podiplomski študij iz ekonomije in administracije na Poljskem. Ko je doštudiral, so mu v Sloveniji ponudili pripravništvo na področju logistike, sledila je zaposlitev. Mandeep se mu je pridružila, ko sta se poročila. Podrobnosti pa v Drugem pogledu!<p>Edini pandžabski par v Sloveniji uživa v načrtovanju izletov ob koncih tedna in hoji v hribe</p><p><p><strong>Mandeep Kaur in Sukhbir Singh</strong> prihajata iz Pandžaba. Mandeep je pevka, Sukhbir dela v logistiki. Kaj ju je pripeljalo k nam? Zanimiva in precej ovinkasta pot. Sukhbir je opravljal podiplomski študij iz ekonomije in administracije na Poljskem. Ko je doštudiral, so mu v Sloveniji ponudili pripravništvo na področju logistike, ki se je razvilo v redno zaposlitev. Pri nas je zdaj že pet let. Mandeep se mu je pridružila, ko sta se poročila.</p> <blockquote><p>Mandeep Kaur: "Pred selitvijo sem vašo državo obiskala samo enkrat, in sicer sem tu snemala eno svojih pesmi. Že takrat sem dobila občutek, da je država lepa in mirna. Nisem pa nikoli pomislila, da bom živela tukaj."</p></blockquote> <blockquote><p>Sukhbir Singh: "Indija je velika država in tudi tam imamo gore in zeleno naravo. Tudi pri nas poznamo sneg. Ampak nisva imela veliko priložnosti, da bi resnično raziskala ta del države. Ponavadi so to bili samo kratki obiski. Ko sem se preselil sem, v Slovenijo, sem pa – tako kot moja žena – tudi jaz dobil občutek, da so se mi sanje uresničile. Zdaj res živim v takih krajih!"</p></blockquote> <p></p> <p>Sukhbir Singh in Mandeep Kaur</p></p> 174759402 RTVSLO – Prvi 533 clean Mandeep Kaur in Sukhbir Singh prihajata iz Pandžaba. Mandeep je pevka, Sukhbir dela v logistiki. Kaj ju je pripeljalo k nam? Zanimiva in precej ovinkasta pot. Sukhbir je opravljal podiplomski študij iz ekonomije in administracije na Poljskem. Ko je doštudiral, so mu v Sloveniji ponudili pripravništvo na področju logistike, sledila je zaposlitev. Mandeep se mu je pridružila, ko sta se poročila. Podrobnosti pa v Drugem pogledu!<p>Edini pandžabski par v Sloveniji uživa v načrtovanju izletov ob koncih tedna in hoji v hribe</p><p><p><strong>Mandeep Kaur in Sukhbir Singh</strong> prihajata iz Pandžaba. Mandeep je pevka, Sukhbir dela v logistiki. Kaj ju je pripeljalo k nam? Zanimiva in precej ovinkasta pot. Sukhbir je opravljal podiplomski študij iz ekonomije in administracije na Poljskem. Ko je doštudiral, so mu v Sloveniji ponudili pripravništvo na področju logistike, ki se je razvilo v redno zaposlitev. Pri nas je zdaj že pet let. Mandeep se mu je pridružila, ko sta se poročila.</p> <blockquote><p>Mandeep Kaur: "Pred selitvijo sem vašo državo obiskala samo enkrat, in sicer sem tu snemala eno svojih pesmi. Že takrat sem dobila občutek, da je država lepa in mirna. Nisem pa nikoli pomislila, da bom živela tukaj."</p></blockquote> <blockquote><p>Sukhbir Singh: "Indija je velika država in tudi tam imamo gore in zeleno naravo. Tudi pri nas poznamo sneg. Ampak nisva imela veliko priložnosti, da bi resnično raziskala ta del države. Ponavadi so to bili samo kratki obiski. Ko sem se preselil sem, v Slovenijo, sem pa – tako kot moja žena – tudi jaz dobil občutek, da so se mi sanje uresničile. Zdaj res živim v takih krajih!"</p></blockquote> <p></p> <p>Sukhbir Singh in Mandeep Kaur</p></p> Tue, 09 Mar 2021 06:48:53 +0000 Mandeep Kaur in Sukhbir Singh, Indija Današnji Drugi pogled bodo pravzaprav kar »drugi pogledi«. V Slovenijo se je pred nekaj meseci namreč preselila 5-članska metalska skupina z Malte. Ja, prav ste slišali. 5 Maltežanov je za svoje glasbeno ustvarjanje izbralo prav Slovenijo. V Zrečah so skupaj najeli hišo in si uredili glasbeni studio. Kaj jih je privedlo sem in zakaj jim ni bilo težko zapustiti otoka, ki ima po njihovem opisu veliko dogajanja in odlično hrano, pa povejo v prispevku, ki sta ga pripravili Darja Pograjc in Katja Krajnc.<p>Kaj je v Zreče privedlo 5-člansko metalsko skupino z Malte?</p><p><p>V Drugem pogledu nismo gostili prav veliko posameznikov, ki bi nas popeljali na Malto, sploh pa ne kar cele glasbene skupine. 5-članska zasedba <strong>Decline The Fall</strong>, ki jo sestavljajo <strong>Kris, Ehren, John, Matthew in Fabio</strong>, skupaj ustvarja 5 let in Slovenijo so si izbrali kot vstopno točko za glasbeni naskok na Evropo. Trenutno jim situacija to sicer onemogoča, imajo pa veliko časa za pripravo nove glasbe.</p> <p>Prihod v Slovenijo so začeli načrtovati pred dvema letoma na pobudo člana skupine Krisa, ki zaradi dela v turizmu Slovenijo obiskuje že več kot 14 let in si je vedno želel živeti tukaj. Dve leti nazaj je sem prvič pripeljal še ostale člane skupine in vsi so se strinjali, da je to pravi kraj za življenje v Evropi.</p> <blockquote><p>Kris: "Tudi ko smo primerjali višino življenjskih stroškov med državami v tem delu Evrope, smo ugotovili, da je Slovenija najbolj ugodna. Je tudi zelo zelena in tukaj lahko uživamo v svežem zraku in naravi, ki jo je na Malti bolj malo oz. je drugačna. Tam smo obdani s Sredozemskim morjem, tukaj pa živimo med hribi, pozimi lahko vidimo celo sneg. Brez težav pa odpotujemo tudi v sosednje države."</p></blockquote> <p>Kris jih je najprej peljal na Bled, kjer so preživeli 4 dni. In prav Blejsko jezero jih je prepričalo, da so v Sloveniji tudi ostali in tako pred nekaj meseci dokončno spremenili svoj kraj bivanja. V Zrečah so najeli večjo hišo, v kateri so si uredili tudi studio in pred kratkim izdali svoj prvi album.</p> <p>Malte sicer ne pogrešajo preveč, si pa včasih zaželijo malteške hrane in toplega vremena.</p> <blockquote><p>Kris: "Na Malti imamo tudi veliko majhnih in skritih plaž, veliko krajev z bogato zgodovino. Ne smemo izpustiti templjev, ki so stari tudi več kot 4, 5 tisoč let. Imamo dobro razmerje med zgodovinskimi kraji in zabavnimi doživetji ter uživanjem ob morju."</p></blockquote> <p>Kljub temu pa glasbeniki prisegajo na Slovenijo. Skupnega življenja je bilo nekaj članov skupine vajenih že na Malti, tako da s prilagajanjem nimajo večjih težav. Skupno jim je predvsem to, da se radi zabavajo in komaj čakajo, da bodo lahko začeli z nastopi.</p> <blockquote><p>Kris: "Slovenija nam omogoča, da lahko uživamo življenje. Če primerjam življenje na Malti, lahko rečem, da sem tukaj končno našel svoj mir. Še v času, ko sem bil na Malti, sem vsakič, ko sem bil slabe volje, odpotoval v Slovenijo. Tukaj sem se umiril in napolnil z energijo. Z vidika kvalitete življenja imam tukaj vse, kar potrebujem, in lahko živim na način, kot si želim."</p></blockquote></p> 174757663 RTVSLO – Prvi 637 clean Današnji Drugi pogled bodo pravzaprav kar »drugi pogledi«. V Slovenijo se je pred nekaj meseci namreč preselila 5-članska metalska skupina z Malte. Ja, prav ste slišali. 5 Maltežanov je za svoje glasbeno ustvarjanje izbralo prav Slovenijo. V Zrečah so skupaj najeli hišo in si uredili glasbeni studio. Kaj jih je privedlo sem in zakaj jim ni bilo težko zapustiti otoka, ki ima po njihovem opisu veliko dogajanja in odlično hrano, pa povejo v prispevku, ki sta ga pripravili Darja Pograjc in Katja Krajnc.<p>Kaj je v Zreče privedlo 5-člansko metalsko skupino z Malte?</p><p><p>V Drugem pogledu nismo gostili prav veliko posameznikov, ki bi nas popeljali na Malto, sploh pa ne kar cele glasbene skupine. 5-članska zasedba <strong>Decline The Fall</strong>, ki jo sestavljajo <strong>Kris, Ehren, John, Matthew in Fabio</strong>, skupaj ustvarja 5 let in Slovenijo so si izbrali kot vstopno točko za glasbeni naskok na Evropo. Trenutno jim situacija to sicer onemogoča, imajo pa veliko časa za pripravo nove glasbe.</p> <p>Prihod v Slovenijo so začeli načrtovati pred dvema letoma na pobudo člana skupine Krisa, ki zaradi dela v turizmu Slovenijo obiskuje že več kot 14 let in si je vedno želel živeti tukaj. Dve leti nazaj je sem prvič pripeljal še ostale člane skupine in vsi so se strinjali, da je to pravi kraj za življenje v Evropi.</p> <blockquote><p>Kris: "Tudi ko smo primerjali višino življenjskih stroškov med državami v tem delu Evrope, smo ugotovili, da je Slovenija najbolj ugodna. Je tudi zelo zelena in tukaj lahko uživamo v svežem zraku in naravi, ki jo je na Malti bolj malo oz. je drugačna. Tam smo obdani s Sredozemskim morjem, tukaj pa živimo med hribi, pozimi lahko vidimo celo sneg. Brez težav pa odpotujemo tudi v sosednje države."</p></blockquote> <p>Kris jih je najprej peljal na Bled, kjer so preživeli 4 dni. In prav Blejsko jezero jih je prepričalo, da so v Sloveniji tudi ostali in tako pred nekaj meseci dokončno spremenili svoj kraj bivanja. V Zrečah so najeli večjo hišo, v kateri so si uredili tudi studio in pred kratkim izdali svoj prvi album.</p> <p>Malte sicer ne pogrešajo preveč, si pa včasih zaželijo malteške hrane in toplega vremena.</p> <blockquote><p>Kris: "Na Malti imamo tudi veliko majhnih in skritih plaž, veliko krajev z bogato zgodovino. Ne smemo izpustiti templjev, ki so stari tudi več kot 4, 5 tisoč let. Imamo dobro razmerje med zgodovinskimi kraji in zabavnimi doživetji ter uživanjem ob morju."</p></blockquote> <p>Kljub temu pa glasbeniki prisegajo na Slovenijo. Skupnega življenja je bilo nekaj članov skupine vajenih že na Malti, tako da s prilagajanjem nimajo večjih težav. Skupno jim je predvsem to, da se radi zabavajo in komaj čakajo, da bodo lahko začeli z nastopi.</p> <blockquote><p>Kris: "Slovenija nam omogoča, da lahko uživamo življenje. Če primerjam življenje na Malti, lahko rečem, da sem tukaj končno našel svoj mir. Še v času, ko sem bil na Malti, sem vsakič, ko sem bil slabe volje, odpotoval v Slovenijo. Tukaj sem se umiril in napolnil z energijo. Z vidika kvalitete življenja imam tukaj vse, kar potrebujem, in lahko živim na način, kot si želim."</p></blockquote></p> Tue, 02 Mar 2021 06:50:37 +0000 »Slovenija nam omogoča, da lahko uživamo življenje.« Republika Filipini je otoška država, ki jo sestavlja kar 7.107 otokov in leži v tropskem zahodnem Tihem oceanu. Poseljenih je manj kot polovica otokov, približno 2.770. Severni del filipinskega otoka Samar je pred tremi leti za Domžale zamenjala Analyn Zupanc, ki je zelo dejavna na družbenih omrežjih. S svojimi »videozgodbami« na spletni platformi YouTube občasno svetu predstavi kaj filipinskega – ali po novem – slovenskega.<p>Analyn Zupanc s Filipinov v Domžale</p><p><p>Republika Filipini je otoška država, ki jo sestavlja kar 7.107 otokov, poseljenih je manj kot polovica. Severni del filipinskega otoka Samar je pred tremi leti za Domžale zamenjala <strong>Analyn Zupanc</strong>, ki je zelo dejavna na družabnih omrežjih. S svojimi »videozgodbami« na spletni platformi YouTube občasno svetu predstavi kaj filipinskega – ali po novem – slovenskega. Tudi v kuhinji.</p> <blockquote><p>"Rada jem kislo zelje s pečenko, to je ena mojih najljubših jedi. In golaž. Ta je podoben filipinski caldereti, goveji enolončnici, ki ji Filipinci dodamo zelenjavo – krompir, papriko, korenje …"</p></blockquote> <p>Od hrane pogovor hitro zavije k praznikom. Ob omembi Filipinov številni pomislimo na krvave prizore križanja ob veliki noči, a Analyn pravi, da je ta navada živa predvsem v provinci Pampang na severu države, na njenem otoku praznovanje omejijo le na hojo oz. romanje do nekaterih cerkva. Povsem drugače je z božičem.</p> <blockquote><p>"Božič je na Filipinih zelo radostno obdobje. Imamo najdaljše božično praznovanje, začne se že septembra, že takrat lahko vsepovsod vidite božično okrasje, slišite božične pesmi … In to traja vse do januarja, do Svetih treh kraljev. Ne tako kot v Sloveniji, kjer božična drevesca okrasite šele decembra."</p></blockquote> <p>Filipinko se čudi tudi našemu praznovanju godu, številu oken, ki jih imajo slovenske hiše, in temu, da se je za obisk sorodnikov ali prijateljev treba napovedati. No, tudi nekatere slovenske besede ali besedne zveze so zanjo velik zalogaj.</p> <blockquote><p>"Slovenski jezik mi je še vedno zelo težak, borim se, učim, a se mi zdi, da ni pravega napredka … Imate Č, Š, Ž, težko izgovorim besede s temi glasovi, jezik se mi zvija … Šele po dveh letih sem se naučila izgovoriti "tržiški šuštarji" in "živjo", prej tega nikakor nisem mogla izgovoriti …"</p></blockquote> <p>Več v <a>pogovoru z Analyn</a>.</p></p> 174755956 RTVSLO – Prvi 569 clean Republika Filipini je otoška država, ki jo sestavlja kar 7.107 otokov in leži v tropskem zahodnem Tihem oceanu. Poseljenih je manj kot polovica otokov, približno 2.770. Severni del filipinskega otoka Samar je pred tremi leti za Domžale zamenjala Analyn Zupanc, ki je zelo dejavna na družbenih omrežjih. S svojimi »videozgodbami« na spletni platformi YouTube občasno svetu predstavi kaj filipinskega – ali po novem – slovenskega.<p>Analyn Zupanc s Filipinov v Domžale</p><p><p>Republika Filipini je otoška država, ki jo sestavlja kar 7.107 otokov, poseljenih je manj kot polovica. Severni del filipinskega otoka Samar je pred tremi leti za Domžale zamenjala <strong>Analyn Zupanc</strong>, ki je zelo dejavna na družabnih omrežjih. S svojimi »videozgodbami« na spletni platformi YouTube občasno svetu predstavi kaj filipinskega – ali po novem – slovenskega. Tudi v kuhinji.</p> <blockquote><p>"Rada jem kislo zelje s pečenko, to je ena mojih najljubših jedi. In golaž. Ta je podoben filipinski caldereti, goveji enolončnici, ki ji Filipinci dodamo zelenjavo – krompir, papriko, korenje …"</p></blockquote> <p>Od hrane pogovor hitro zavije k praznikom. Ob omembi Filipinov številni pomislimo na krvave prizore križanja ob veliki noči, a Analyn pravi, da je ta navada živa predvsem v provinci Pampang na severu države, na njenem otoku praznovanje omejijo le na hojo oz. romanje do nekaterih cerkva. Povsem drugače je z božičem.</p> <blockquote><p>"Božič je na Filipinih zelo radostno obdobje. Imamo najdaljše božično praznovanje, začne se že septembra, že takrat lahko vsepovsod vidite božično okrasje, slišite božične pesmi … In to traja vse do januarja, do Svetih treh kraljev. Ne tako kot v Sloveniji, kjer božična drevesca okrasite šele decembra."</p></blockquote> <p>Filipinko se čudi tudi našemu praznovanju godu, številu oken, ki jih imajo slovenske hiše, in temu, da se je za obisk sorodnikov ali prijateljev treba napovedati. No, tudi nekatere slovenske besede ali besedne zveze so zanjo velik zalogaj.</p> <blockquote><p>"Slovenski jezik mi je še vedno zelo težak, borim se, učim, a se mi zdi, da ni pravega napredka … Imate Č, Š, Ž, težko izgovorim besede s temi glasovi, jezik se mi zvija … Šele po dveh letih sem se naučila izgovoriti "tržiški šuštarji" in "živjo", prej tega nikakor nisem mogla izgovoriti …"</p></blockquote> <p>Več v <a>pogovoru z Analyn</a>.</p></p> Tue, 23 Feb 2021 06:49:29 +0000 Analyn Zupanc, Filipini Tantely Gaberšček je ime naše tokratne gostje v Drugem pogledu. Ljubezen premaga vse, bi tudi lahko rekli zanjo – tako razdaljo med Slovenijo in Madagaskarjem kot izločitev iz družine zaradi poroke s tujcem. Razlog za njeno selitev k nam je torej ljubezen. Z družino že od leta 1993 živi v Tolminu. Kako se je Malgašinja privadila na naše okolje, hrano, navade, pa v pogovoru, ki ga je pripravila Andreja Gradišar.<p>Tantely Gaberšček se je zaradi poroke s tujcem družina za nekaj časa odpovedala</p><p><p>Ljubezen premaga vse – tako razdaljo med Slovenijo in Madagaskarjem kot izločitev iz družine zaradi poroke s tujcem. Tudi tako bi lahko opisali zgodbo <strong>Tantely Gaberšek</strong>, ki z družino že od leta 1993 živi v Tolminu. Za Slovenijo je prvič slišala v domači Ranomeni, kjer so dejavni slovenski misijonarji. Tudi njen bodoči mož je na Madagaskar prišel kot laični misijonar.</p> <blockquote><p>"Na Madagaskarju imamo 18 plemen. Jaz sem iz plemena Antešaka, to so najbolj avtohtoni Malgaši. Se zelo držijo pravil, se poročajo med seboj. Moj dedek je bil starešina in on je odločal o vsem – kako bomo živeli in ravnali v nadaljnjem življenju. To, da sem se jaz tako odločila, da nisem vzela ne Malgaša in ne nekoga iz istega plemena, da sem vzela belca, je bilo zelo proti pravilom."</p></blockquote> <p>"Ko so se mi odrekli, mi je bilo zelo težko, saj smo zelo povezani," nadaljuje sogovornica. Odnos so razčistili čez nekaj let in po opravičilu zaradi razžalitve. Vse to je potekalo iz Slovenije, kamor se je Tantely z možem preselila po poroki. Ob prihodu v našo državo je imela kar nekaj težav zaradi suhega zraka. Jo je pa motila tudi tišina pri maši:</p> <blockquote><p>"Mi smo kristjani. Pri maši je zelo živahno, traja več ur, se pleše, se poje. Ko sem prišla sem, pa je bilo zelo tiho in mi je bilo kar težko. Nekaj časa sem poslušala, ko me je to začelo motiti, pa sem začela sama peti. Tako da zdaj že 20 let vodim ljudsko petje."</p></blockquote> <p>Če bi lahko, bi v Slovenijo takoj pripeljala svojo družino, pove Tantely. Sama je v tem času domovino obiskala dvakrat. Pravi, da se je marsikaj spremenilo, da je napredek opazen, a da imajo hkrati še vedno zelo slabe ceste – za približno 40 kilometrov razdalje včasih potrebuješ štiri ali pet ur vožnje. Zdaj je z družino srečna v Sloveniji. Z možem pa razmišljata, da bi se na Madagaskar morda vrnila na stara leta.</p></p> 174754173 RTVSLO – Prvi 590 clean Tantely Gaberšček je ime naše tokratne gostje v Drugem pogledu. Ljubezen premaga vse, bi tudi lahko rekli zanjo – tako razdaljo med Slovenijo in Madagaskarjem kot izločitev iz družine zaradi poroke s tujcem. Razlog za njeno selitev k nam je torej ljubezen. Z družino že od leta 1993 živi v Tolminu. Kako se je Malgašinja privadila na naše okolje, hrano, navade, pa v pogovoru, ki ga je pripravila Andreja Gradišar.<p>Tantely Gaberšček se je zaradi poroke s tujcem družina za nekaj časa odpovedala</p><p><p>Ljubezen premaga vse – tako razdaljo med Slovenijo in Madagaskarjem kot izločitev iz družine zaradi poroke s tujcem. Tudi tako bi lahko opisali zgodbo <strong>Tantely Gaberšek</strong>, ki z družino že od leta 1993 živi v Tolminu. Za Slovenijo je prvič slišala v domači Ranomeni, kjer so dejavni slovenski misijonarji. Tudi njen bodoči mož je na Madagaskar prišel kot laični misijonar.</p> <blockquote><p>"Na Madagaskarju imamo 18 plemen. Jaz sem iz plemena Antešaka, to so najbolj avtohtoni Malgaši. Se zelo držijo pravil, se poročajo med seboj. Moj dedek je bil starešina in on je odločal o vsem – kako bomo živeli in ravnali v nadaljnjem življenju. To, da sem se jaz tako odločila, da nisem vzela ne Malgaša in ne nekoga iz istega plemena, da sem vzela belca, je bilo zelo proti pravilom."</p></blockquote> <p>"Ko so se mi odrekli, mi je bilo zelo težko, saj smo zelo povezani," nadaljuje sogovornica. Odnos so razčistili čez nekaj let in po opravičilu zaradi razžalitve. Vse to je potekalo iz Slovenije, kamor se je Tantely z možem preselila po poroki. Ob prihodu v našo državo je imela kar nekaj težav zaradi suhega zraka. Jo je pa motila tudi tišina pri maši:</p> <blockquote><p>"Mi smo kristjani. Pri maši je zelo živahno, traja več ur, se pleše, se poje. Ko sem prišla sem, pa je bilo zelo tiho in mi je bilo kar težko. Nekaj časa sem poslušala, ko me je to začelo motiti, pa sem začela sama peti. Tako da zdaj že 20 let vodim ljudsko petje."</p></blockquote> <p>Če bi lahko, bi v Slovenijo takoj pripeljala svojo družino, pove Tantely. Sama je v tem času domovino obiskala dvakrat. Pravi, da se je marsikaj spremenilo, da je napredek opazen, a da imajo hkrati še vedno zelo slabe ceste – za približno 40 kilometrov razdalje včasih potrebuješ štiri ali pet ur vožnje. Zdaj je z družino srečna v Sloveniji. Z možem pa razmišljata, da bi se na Madagaskar morda vrnila na stara leta.</p></p> Tue, 16 Feb 2021 06:49:50 +0000 Tantely Gaberšček, Madagaskar Martina Vannayova je v Bratislavi doštudirala gledališko teorijo in zgodovino in je po poklicu teatrologinja. Delala je kot lektorica v Gledališkem inštitutu v Bratislavi, 6 let pa tudi kot dramaturginja za radijske igre za odrasle na slovaškem nacionalnem radiu. Danes prevaja iz nemščine v slovaščino, pa tudi že v slovenščino, še vedno pa je dramaturginja pri mednarodnem gledališkem festivalu v Nitri. Pred 10-imi leti je spoznala soproga Davida in se prav počasi preselila v Postojno, kjer sta si ustvarila družino. Najtežje ji je bilo mesto zamenjati za podeželje. Očarala jo je slovenska narava, razočaral pa javni promet. In če vas zanima tudi, zakaj je češkim prijateljem kupila nalepko »otrok v avtu«, ji boste gotovo prisluhnili. Pred mikrofon jo je povabila Sabrina Mulec.<p>Martina Vannayova si je dom pred leti ustvarila v Postojni</p><p><p>Martina Vannayova je v Bratislavi doštudirala gledališko teorijo in zgodovino in je po poklicu teatrologinja. Delala je kot lektorica na Gledališkem inštitutu v Bratislavi, šest let pa tudi kot dramaturginja za radijske igre za odrasle na slovaškem nacionalnem radiu. Danes prevaja iz nemščine v slovaščino, pa tudi že v slovenščino. Še vedno je dramaturginja pri mednarodnem gledališkem festivalu v Nitri.</p> <p>Slovenijo je prvič obiskala pred dvanajstimi leti na povabilo prijateljice iz Ljubljane, s katero sta se leto dni skupaj izobraževali v Nemčiji. Pa sta se odpravili tudi proti morju in ena od postaj je bila v Postojni. Takrat ni niti pomislila, da bo nekoč živela tu. Pred desetimi leti je nato spoznala soproga Davida in se prav počasi preselila v Postojno ter si tu ustvarila družino. Najtežje ji je bilo mesto zamenjati za podeželje.</p> <p>Pivo, pravi, je v Bratislavi boljše kot v Sloveniji. Boljši je na Slovaškem tudi javni promet:</p> <blockquote><p>»Tu se vsi vozite z avti. Jaz ga nimam, nimam pa niti dobrih izkušenj z javnim prevozom. Za mene je nerazumljivo, da, če hočem priti v Koper ali Ljubljano, z javnim prevozom traja toliko časa.«</p></blockquote> <p>Slovakinjo je očarala slovenska narava. Slovenija ima bolj razvito sodobno umetnost. Če primerja Slovence in Slovake pa ugotovi tudi naslednje:</p> <blockquote><p>»Slovenci ste bolj samozavestni kot Slovaki. Ne vem, kaj bi rekli Slovaki, če bi me zdaj slišali.«</p></blockquote> <p>Obe državi sta majhni, njuna kultura je v tujini razmeroma nepoznana, prav tako jezik. Imata pa skupno avstro-ogrsko zgodovino in tudi jedi so si podobne, pravi Martina. Enako bi lahko rekli tudi za jezik. Če ne bi bilo t. i. lažnih prijateljev:</p> <blockquote><p>»Otrok v slovaščini pomeni suženj. Mojim prijateljem je ta beseda vedno zelo hecna. Enemu, ki je s Češke, sem celo kupila napis »otrok v avtu«. Se mu je zdelo zelo smešno, da ljudje to dajejo na avte.«</p></blockquote></p> 174752355 RTVSLO – Prvi 651 clean Martina Vannayova je v Bratislavi doštudirala gledališko teorijo in zgodovino in je po poklicu teatrologinja. Delala je kot lektorica v Gledališkem inštitutu v Bratislavi, 6 let pa tudi kot dramaturginja za radijske igre za odrasle na slovaškem nacionalnem radiu. Danes prevaja iz nemščine v slovaščino, pa tudi že v slovenščino, še vedno pa je dramaturginja pri mednarodnem gledališkem festivalu v Nitri. Pred 10-imi leti je spoznala soproga Davida in se prav počasi preselila v Postojno, kjer sta si ustvarila družino. Najtežje ji je bilo mesto zamenjati za podeželje. Očarala jo je slovenska narava, razočaral pa javni promet. In če vas zanima tudi, zakaj je češkim prijateljem kupila nalepko »otrok v avtu«, ji boste gotovo prisluhnili. Pred mikrofon jo je povabila Sabrina Mulec.<p>Martina Vannayova si je dom pred leti ustvarila v Postojni</p><p><p>Martina Vannayova je v Bratislavi doštudirala gledališko teorijo in zgodovino in je po poklicu teatrologinja. Delala je kot lektorica na Gledališkem inštitutu v Bratislavi, šest let pa tudi kot dramaturginja za radijske igre za odrasle na slovaškem nacionalnem radiu. Danes prevaja iz nemščine v slovaščino, pa tudi že v slovenščino. Še vedno je dramaturginja pri mednarodnem gledališkem festivalu v Nitri.</p> <p>Slovenijo je prvič obiskala pred dvanajstimi leti na povabilo prijateljice iz Ljubljane, s katero sta se leto dni skupaj izobraževali v Nemčiji. Pa sta se odpravili tudi proti morju in ena od postaj je bila v Postojni. Takrat ni niti pomislila, da bo nekoč živela tu. Pred desetimi leti je nato spoznala soproga Davida in se prav počasi preselila v Postojno ter si tu ustvarila družino. Najtežje ji je bilo mesto zamenjati za podeželje.</p> <p>Pivo, pravi, je v Bratislavi boljše kot v Sloveniji. Boljši je na Slovaškem tudi javni promet:</p> <blockquote><p>»Tu se vsi vozite z avti. Jaz ga nimam, nimam pa niti dobrih izkušenj z javnim prevozom. Za mene je nerazumljivo, da, če hočem priti v Koper ali Ljubljano, z javnim prevozom traja toliko časa.«</p></blockquote> <p>Slovakinjo je očarala slovenska narava. Slovenija ima bolj razvito sodobno umetnost. Če primerja Slovence in Slovake pa ugotovi tudi naslednje:</p> <blockquote><p>»Slovenci ste bolj samozavestni kot Slovaki. Ne vem, kaj bi rekli Slovaki, če bi me zdaj slišali.«</p></blockquote> <p>Obe državi sta majhni, njuna kultura je v tujini razmeroma nepoznana, prav tako jezik. Imata pa skupno avstro-ogrsko zgodovino in tudi jedi so si podobne, pravi Martina. Enako bi lahko rekli tudi za jezik. Če ne bi bilo t. i. lažnih prijateljev:</p> <blockquote><p>»Otrok v slovaščini pomeni suženj. Mojim prijateljem je ta beseda vedno zelo hecna. Enemu, ki je s Češke, sem celo kupila napis »otrok v avtu«. Se mu je zdelo zelo smešno, da ljudje to dajejo na avte.«</p></blockquote></p> Tue, 09 Feb 2021 06:50:51 +0000 Martina Vannayova, Slovaška Današnji sogovornik v oddaji Drugi pogled prihaja iz Rusije. Andrej Morozov, ki je nedavno dopolnil 19 let, je s svojim izdelkom, pametno kresničko Flare, ki spremlja lokacijo otroka na poti v šolo, po izbiri pospeševalnika mladinskega podjetništva Ustvarjalnika prejel naziv ,naj mladinski startup leta 2020'. Pravi, da je delo v podjetništvu pri nas dosti preprostejše kot v Rusiji. Tudi delo za šolo se mu ne zdi težavno, že od selitve v našo državo pred tremi leti uspešno združuje to dvoje. Še več primerjav mladega podjetnika bomo slišali v prihodnjih minutah. Z njim se je pogovarjala Tadeja Bizilj.<p>Rus Andrei Morzov pravi, da so v Rusiji že mladi navajeni delati bolj trdo </p><p><p>Devetnajstletni Andrei Morozov zase pravi, da je bolj introvertiran tip človeka, rad dela sam in v miru. S programiranjem se je začel ukvarjati že, ko je bil star le 12 let. Počasi, a vztrajno in pridno je pridobival znanje od očeta, ki se s tem ukvarja, in ni bilo dolgo, ko je sam začel postavljati prve spletne strani in jih tudi uspešno prodajati. S svojim produktom, pametno kresničko Flare, ki beleži lokacijo otroka na poti v šolo, je po izboru pospeševalnika mladinskega podjetništva Ustvarjalnik, prejel naziv naj mladinski startup 2020. Pravi, da je delo v podjetništvu pri nas dosti enostavnejše kot v Rusiji. Tudi delo za šolo mu ne predstavlja težav, uspešno že od selitve v našo državo pred tremi leti združuje oboje.</p> <blockquote><p>"Ko sem začel hoditi v slovensko šolo in sem videl urnik in število ur, sem bil presenečen. Pouk končate že okoli 14h. Učiteljico sem vprašal, če je to kakšen poseben dan, če je praznik, ker smo tako zgodaj končali. Tudi če primerjam domače naloge – tukaj imate z njimi kakšno urico dela, pri nas doma pa je domačih nalog toliko, da lahko delaš do poznega popoldneva pa včasih še ne boš vsega naredil."</p></blockquote> <p>Kaj pa prosti čas mladih, kako se razlikuje preživljanje tega pri nas in v Rusiji?</p> <blockquote><p>»V Sloveniji mladi dosti več prostega časa posvečate rekreaciji. Pri nas v Rusiji se otroci manj igrajo zunaj, ni ustrezne infrastrukture, urejenih igrišč – tukaj pa otroci in mladi igrate zunaj nogomet, odbojko, košarko.«</p></blockquote> <p>Tako kot ostali dijaki pri nas tudi Andrei Morozov nestrpno pričakuje dan, ko se bodo odprla vrata šol tudi zanje, da bo lahko spet vsak dan sedel na avtobus, ki ga bo peljal do šole. Do takrat pa bo imel dovolj dela s šolanjem na daljavo in s svojo elektronsko pametno kresničko Flare.</p> </p> 174750706 RTVSLO – Prvi 583 clean Današnji sogovornik v oddaji Drugi pogled prihaja iz Rusije. Andrej Morozov, ki je nedavno dopolnil 19 let, je s svojim izdelkom, pametno kresničko Flare, ki spremlja lokacijo otroka na poti v šolo, po izbiri pospeševalnika mladinskega podjetništva Ustvarjalnika prejel naziv ,naj mladinski startup leta 2020'. Pravi, da je delo v podjetništvu pri nas dosti preprostejše kot v Rusiji. Tudi delo za šolo se mu ne zdi težavno, že od selitve v našo državo pred tremi leti uspešno združuje to dvoje. Še več primerjav mladega podjetnika bomo slišali v prihodnjih minutah. Z njim se je pogovarjala Tadeja Bizilj.<p>Rus Andrei Morzov pravi, da so v Rusiji že mladi navajeni delati bolj trdo </p><p><p>Devetnajstletni Andrei Morozov zase pravi, da je bolj introvertiran tip človeka, rad dela sam in v miru. S programiranjem se je začel ukvarjati že, ko je bil star le 12 let. Počasi, a vztrajno in pridno je pridobival znanje od očeta, ki se s tem ukvarja, in ni bilo dolgo, ko je sam začel postavljati prve spletne strani in jih tudi uspešno prodajati. S svojim produktom, pametno kresničko Flare, ki beleži lokacijo otroka na poti v šolo, je po izboru pospeševalnika mladinskega podjetništva Ustvarjalnik, prejel naziv naj mladinski startup 2020. Pravi, da je delo v podjetništvu pri nas dosti enostavnejše kot v Rusiji. Tudi delo za šolo mu ne predstavlja težav, uspešno že od selitve v našo državo pred tremi leti združuje oboje.</p> <blockquote><p>"Ko sem začel hoditi v slovensko šolo in sem videl urnik in število ur, sem bil presenečen. Pouk končate že okoli 14h. Učiteljico sem vprašal, če je to kakšen poseben dan, če je praznik, ker smo tako zgodaj končali. Tudi če primerjam domače naloge – tukaj imate z njimi kakšno urico dela, pri nas doma pa je domačih nalog toliko, da lahko delaš do poznega popoldneva pa včasih še ne boš vsega naredil."</p></blockquote> <p>Kaj pa prosti čas mladih, kako se razlikuje preživljanje tega pri nas in v Rusiji?</p> <blockquote><p>»V Sloveniji mladi dosti več prostega časa posvečate rekreaciji. Pri nas v Rusiji se otroci manj igrajo zunaj, ni ustrezne infrastrukture, urejenih igrišč – tukaj pa otroci in mladi igrate zunaj nogomet, odbojko, košarko.«</p></blockquote> <p>Tako kot ostali dijaki pri nas tudi Andrei Morozov nestrpno pričakuje dan, ko se bodo odprla vrata šol tudi zanje, da bo lahko spet vsak dan sedel na avtobus, ki ga bo peljal do šole. Do takrat pa bo imel dovolj dela s šolanjem na daljavo in s svojo elektronsko pametno kresničko Flare.</p> </p> Tue, 02 Feb 2021 06:49:43 +0000 Andrej Morozov, Rusija Če naše potovalne žilice ne bi omejevala epidemija, bi verjetno marsikateri Slovenec v tem času sončne žarke lovil tudi na Kanarskih otokih. Od tam, če smo čisto natančni, pa s Tenerifa, je doma 28-letna Laura Medina Medina. Da, tudi njena priimka znata poskrbeti za kakšno slovensko-špansko zagato. Več o tem, kako je selitev zaradi ljubezni spremenila njen vsakdan in navade, pa bo arhitektka povedala kar sama. Z Lauro Medina se je pogovarjala Andreja Gradišar. 174749010 RTVSLO – Prvi 619 clean Če naše potovalne žilice ne bi omejevala epidemija, bi verjetno marsikateri Slovenec v tem času sončne žarke lovil tudi na Kanarskih otokih. Od tam, če smo čisto natančni, pa s Tenerifa, je doma 28-letna Laura Medina Medina. Da, tudi njena priimka znata poskrbeti za kakšno slovensko-špansko zagato. Več o tem, kako je selitev zaradi ljubezni spremenila njen vsakdan in navade, pa bo arhitektka povedala kar sama. Z Lauro Medina se je pogovarjala Andreja Gradišar. Tue, 26 Jan 2021 06:50:19 +0000 Laura Medina, Španija Če naše potovalne žilice ne bi omejevala epidemija, bi verjetno marsikateri Slovenec v tem času sončne žarke lovil tudi na Kanarskih otokih. Od tam, če smo čisto točni pa s Tenerifa, prihaja 28-letna Laura Medina Medina. Da, tudi njena priimka znata poskrbeti za kakšno slovensko-špansko zagato. Več o tem, kako je selitev zaradi ljubezni spremenila njen vsakdan in navade, pa bo arhitektka povedala kar sama. Z Lauro Medina se je pogovarjala Andreja Gradišar.<p>Laura Medina Medina je tropski paradiž Kanarskih otokov pred dvema letoma zamenjala za domovanje v središču Evrope</p><p><p>28-letna arhitektka <strong>Laura Medina Medina</strong> prihaja s Kanarskih otokov. V Sloveniji uporablja le enega od svojih priimkov:</p> <blockquote><p>"Ime mi je Laura, moje celotno ime pa je Laura Medina Medina. Zato, ker v Španiji ženske, ko se poročijo, obdržijo svoj priimek. Otrok pa dobi priimek po očetu in po mami. Moja starša se oba po naključju pišeta enako. Tu v Sloveniji pa uporabljam le en priimek, saj ljudje po navadi mislijo, da sem se zmotila."</p></blockquote> <p>Od njene selitve, razlog za katero je ljubezen, sta minili skoraj dve leti. Ena od stvari, na katere se je morala navaditi v naši državi, je organiziranost:</p> <blockquote><p>"Slovenci so zelo organizirani. Organizirajo vse, tudi neformalne sestanke, čaj. Med obiskom moraš vse ponuditi – čaj, kavo, copate. V Španiji je vse bolj sproščeno. Če človek nekaj želi, bo vprašal in ti mu boš ponudil. Španska organizacija se velikokrat konča pri tem, da ni nič dogovorjeno, se nič ne izcimi iz vsega skupaj. V Sloveniji pa je vse zelo jasno – kdo, kje, kdaj, s kom."</p></blockquote> <p>Španka pohvali slovenski izobraževalni sistem, meni pa, da bi se lahko birokratski mlini vrteli hitreje. V Sloveniji ostaja vsaj do upokojitve:</p> <blockquote><p>"Imam občutek, da je Slovenija država, v kateri želim pognati korenine. Tudi otroke bi raje vzgajala v Sloveniji. Je bolj varna. Na Kanarskih otokih bi se vam zdelo čudno, če bi na ulici videli 7-letnika, ki gre sam v šolo. Takoj bi ga odpeljali na policijsko postajo, saj ugrabitve niso redke. Slovenija pa je tak varen mehurček. Upam, da se to ne spremeni. S fantom sva se dogovorila, da bova živela tu, upokojila pa se bova na Kanarskih otokih."</p></blockquote></p> 174749431 RTVSLO – Prvi 568 clean Če naše potovalne žilice ne bi omejevala epidemija, bi verjetno marsikateri Slovenec v tem času sončne žarke lovil tudi na Kanarskih otokih. Od tam, če smo čisto točni pa s Tenerifa, prihaja 28-letna Laura Medina Medina. Da, tudi njena priimka znata poskrbeti za kakšno slovensko-špansko zagato. Več o tem, kako je selitev zaradi ljubezni spremenila njen vsakdan in navade, pa bo arhitektka povedala kar sama. Z Lauro Medina se je pogovarjala Andreja Gradišar.<p>Laura Medina Medina je tropski paradiž Kanarskih otokov pred dvema letoma zamenjala za domovanje v središču Evrope</p><p><p>28-letna arhitektka <strong>Laura Medina Medina</strong> prihaja s Kanarskih otokov. V Sloveniji uporablja le enega od svojih priimkov:</p> <blockquote><p>"Ime mi je Laura, moje celotno ime pa je Laura Medina Medina. Zato, ker v Španiji ženske, ko se poročijo, obdržijo svoj priimek. Otrok pa dobi priimek po očetu in po mami. Moja starša se oba po naključju pišeta enako. Tu v Sloveniji pa uporabljam le en priimek, saj ljudje po navadi mislijo, da sem se zmotila."</p></blockquote> <p>Od njene selitve, razlog za katero je ljubezen, sta minili skoraj dve leti. Ena od stvari, na katere se je morala navaditi v naši državi, je organiziranost:</p> <blockquote><p>"Slovenci so zelo organizirani. Organizirajo vse, tudi neformalne sestanke, čaj. Med obiskom moraš vse ponuditi – čaj, kavo, copate. V Španiji je vse bolj sproščeno. Če človek nekaj želi, bo vprašal in ti mu boš ponudil. Španska organizacija se velikokrat konča pri tem, da ni nič dogovorjeno, se nič ne izcimi iz vsega skupaj. V Sloveniji pa je vse zelo jasno – kdo, kje, kdaj, s kom."</p></blockquote> <p>Španka pohvali slovenski izobraževalni sistem, meni pa, da bi se lahko birokratski mlini vrteli hitreje. V Sloveniji ostaja vsaj do upokojitve:</p> <blockquote><p>"Imam občutek, da je Slovenija država, v kateri želim pognati korenine. Tudi otroke bi raje vzgajala v Sloveniji. Je bolj varna. Na Kanarskih otokih bi se vam zdelo čudno, če bi na ulici videli 7-letnika, ki gre sam v šolo. Takoj bi ga odpeljali na policijsko postajo, saj ugrabitve niso redke. Slovenija pa je tak varen mehurček. Upam, da se to ne spremeni. S fantom sva se dogovorila, da bova živela tu, upokojila pa se bova na Kanarskih otokih."</p></blockquote></p> Tue, 26 Jan 2021 06:40:00 +0000 Laura Medina Medina, Španija 32-letna Yuliya Nesterova se je v Slovenijo preselila, ko je dokončala študij prava s področja človekovih pravic in mednarodnega upravnega prava. Od takrat je minilo 6 let. Kaj jo je prepričalo, da se iz orientalsko obarvane turkmenistanske prestolnice Ašhabad v Srednji Aziji preselila v Ljubljano? Pove v Drugem pogledu!<p>Najopaznejša razlika med slovensko in turkmenistansko družbo je stopnja patriarhalnosti</p><p><h3>Srečanje v Španiji</h3> <p><strong>32-letna Yuliya Nesterova</strong> se je v Slovenijo preselila, ko je dokončala študij prava s področja človekovih pravic in mednarodnega upravnega prava. Od takrat je minilo 6 let. Kaj jo je prepričalo, da se iz orientalsko obarvane turkmenistanske prestolnice Ašhabad v srednji Aziji preselila v Ljubljano? Ljubezen!</p> <blockquote><p>"Spoznala sva se leta 2013 na jugu Španije. Takrat sem kot prostovoljka delala v Sevilli. Šlo je za nekakšen evropski program izmenjave prostovoljcev. S sodelavci sem odpotovala v Malago in spoznala skupino Slovencev, v kateri je bil moj bodoči slovenski mož."</p></blockquote> <p>Nekaj časa sta vztrajala v razmerju na daljavo; tu in tam se jima je uspelo srečati v različnih državah. Ker je njen partner v Sloveniji že našel delo, je bila odločitev za preselitev sem logičen korak.</p> <h3>"Beseda moškega je zakon"</h3> <p>Najopaznejša razlika med turkmenistansko in slovensko družbo je stopnja patriarhalnosti.</p> <blockquote><p>"Če si ženska, ki je zaposlena v javni upravi, hodi v šolo, na univerzo, moraš nositi dolgo obleko s tradicionalnimi vzorci. Poročene ženske si morajo glavo pokriti s šalom. Oblačila tudi razkrivajo, ali je ženska poročena ali ne. So seveda tudi izjeme; mladina rada obleče moderna oblačila. Ampak tradicionalna oblačila so še vedno velik del vsakdanjega življenja."</p></blockquote> <p>Kaj pa mi Slovenci, kakšni se ji zdimo? <em>"Konservativni, svojih navad ne spreminjate radi,"</em> pojasni.</p> <blockquote><p>"To sem opazila pri možu, pa tudi nekaterih njegovih ali mojih slovenskih prijateljih. Seveda nočem posploševati, so izjeme. Ampak ko na primer možu predlagam, da bi naročila tajsko hrano, odvrne, da ne, da bi raje jedel meso in krompir. Pač nekaj, za kar ve, da je dobro. Nič eksperimentalnega."</p></blockquote></p> 174747330 RTVSLO – Prvi 495 clean 32-letna Yuliya Nesterova se je v Slovenijo preselila, ko je dokončala študij prava s področja človekovih pravic in mednarodnega upravnega prava. Od takrat je minilo 6 let. Kaj jo je prepričalo, da se iz orientalsko obarvane turkmenistanske prestolnice Ašhabad v Srednji Aziji preselila v Ljubljano? Pove v Drugem pogledu!<p>Najopaznejša razlika med slovensko in turkmenistansko družbo je stopnja patriarhalnosti</p><p><h3>Srečanje v Španiji</h3> <p><strong>32-letna Yuliya Nesterova</strong> se je v Slovenijo preselila, ko je dokončala študij prava s področja človekovih pravic in mednarodnega upravnega prava. Od takrat je minilo 6 let. Kaj jo je prepričalo, da se iz orientalsko obarvane turkmenistanske prestolnice Ašhabad v srednji Aziji preselila v Ljubljano? Ljubezen!</p> <blockquote><p>"Spoznala sva se leta 2013 na jugu Španije. Takrat sem kot prostovoljka delala v Sevilli. Šlo je za nekakšen evropski program izmenjave prostovoljcev. S sodelavci sem odpotovala v Malago in spoznala skupino Slovencev, v kateri je bil moj bodoči slovenski mož."</p></blockquote> <p>Nekaj časa sta vztrajala v razmerju na daljavo; tu in tam se jima je uspelo srečati v različnih državah. Ker je njen partner v Sloveniji že našel delo, je bila odločitev za preselitev sem logičen korak.</p> <h3>"Beseda moškega je zakon"</h3> <p>Najopaznejša razlika med turkmenistansko in slovensko družbo je stopnja patriarhalnosti.</p> <blockquote><p>"Če si ženska, ki je zaposlena v javni upravi, hodi v šolo, na univerzo, moraš nositi dolgo obleko s tradicionalnimi vzorci. Poročene ženske si morajo glavo pokriti s šalom. Oblačila tudi razkrivajo, ali je ženska poročena ali ne. So seveda tudi izjeme; mladina rada obleče moderna oblačila. Ampak tradicionalna oblačila so še vedno velik del vsakdanjega življenja."</p></blockquote> <p>Kaj pa mi Slovenci, kakšni se ji zdimo? <em>"Konservativni, svojih navad ne spreminjate radi,"</em> pojasni.</p> <blockquote><p>"To sem opazila pri možu, pa tudi nekaterih njegovih ali mojih slovenskih prijateljih. Seveda nočem posploševati, so izjeme. Ampak ko na primer možu predlagam, da bi naročila tajsko hrano, odvrne, da ne, da bi raje jedel meso in krompir. Pač nekaj, za kar ve, da je dobro. Nič eksperimentalnega."</p></blockquote></p> Tue, 19 Jan 2021 06:48:15 +0000 Yuliya Nesterova, Turkmenistan Danes pa v Drugem pogledu pogled na našo državo, kot ga v tej oddaji še nismo bili deležni – iz zraka. Eden od razlogov, da se tujci ustavijo ali ustalijo pri nas, je tudi študij. Izobraževanje za pilota je tako k nam pripeljalo Libijca Haithama Boumadiana. 26-letnik je v Slovenijo po veliko čakanja in veliko težavah prišel leta 2016. V tem času je živel v več različnih slovenskih krajih, nad Slovenijo pa je med praktičnim usposabljanjem seveda velikokrat tudi letel. V Drugi pogled ga je povabila Andreja Gradišar.<p>Haitham Boumadian iz Libije je izpit za pilotsko licenco opravil pri nas, saj v njegovi domovini ni letalske akademije</p><p><p>Danes pa v Drugem pogledu pogled na našo državo, kot ga v tej oddaji še nismo bili deležni – iz zraka. Eden od razlogov, da se tujci ustavijo ali ustalijo pri nas, je tudi študij. Izobraževanje za pilota je tako k nam pripeljalo Libijca Haithama Boumadiana. Šestindvajsetletnik je v Slovenijo po veliko čakanja in veliko težavah prišel leta 2016.</p> <blockquote><p>"Po revoluciji stvari res niso bile dobre, vsi so poskušali najti način, kako bi si zagotovili boljšo prihodnost – nekateri so svoje mesto videli v Libiji, drugi ne. Jaz in tudi nekaj mojih prijateljev pa smo se odločili, da želimo iz države, da bi napredovali. Kot bodoči pilot druge možnosti niti nisem videl, saj v Libiji ni letalskih akademij."</p></blockquote> <p>Evropska licenca za letenje je "vredna" največ, pojasni Libijec. A pot v Evropo je bila precej težavna:</p> <blockquote><p>"Zaradi stanja v Libiji – revolucije in vsega, kar je sledilo – so me pri urejanju vizuma večkrat zavrnili: dvakrat na britanski ambasadi in tudi na španski. Od leta 2014 do 2016 sem iskal način, kako priti do vizuma. Tako sem kontaktiral tudi libijskega ambasadorja na Dunaju. Je človek, brez pomoči katerega me ne bi bilo tu. Dobil sem tudi državno štipendijo. Sprva so mi rekli, da bom dobil vizum za tri mesece, nato pa so si premislili in mi jo dodelili le za sedem dni. Teh sedem dni v Avstriji sem želel čim bolj izkoristiti in v tem času poiskati drugo možnost. Dobil sem informacije o Adrijini letalski šoli. Imeli so res dobro ponudbo."</p></blockquote> <p>Haitham prihaja iz Bengazija. V Sloveniji pogreša družino in morje:</p> <blockquote><p>"Mesto leži ob morju, skoraj vsi Libijci ga imamo radi, tudi jaz. In to je nekaj, kar v Sloveniji res pogrešam. Saj imate morje, a ni tako prostrano, zato tudi ne moreš početi toliko zabavnih stvari ob njem."</p></blockquote> <p>So ga pa zato toliko bolj navdušile slovenske gore, nad katerimi je letel velikokrat:</p> <blockquote><p>"Pogled na Slovenijo od zgoraj je res čudovit. Alpe, Triglav, Nanos, Kum – te gore in pot iz Portoroža v Maribor je res čudovita, pa hkrati tudi strašna. Na tej poti je 30 minut, ko letiš le nad gorami in drevesi. Pilot, ki se še izobražuje, bi vedno moral imeti načrt za varen zasilni pristanek, saj se ti lahko zgodi kar koli. Moraš imeti rezervni načrt. A tu je malo drugače. Tudi gore v okolici Bovca so zelo zahtevne, mislim, da se moraš povzpeti devet tisoč čevljev visoko."</p></blockquote></p> 174745717 RTVSLO – Prvi 599 clean Danes pa v Drugem pogledu pogled na našo državo, kot ga v tej oddaji še nismo bili deležni – iz zraka. Eden od razlogov, da se tujci ustavijo ali ustalijo pri nas, je tudi študij. Izobraževanje za pilota je tako k nam pripeljalo Libijca Haithama Boumadiana. 26-letnik je v Slovenijo po veliko čakanja in veliko težavah prišel leta 2016. V tem času je živel v več različnih slovenskih krajih, nad Slovenijo pa je med praktičnim usposabljanjem seveda velikokrat tudi letel. V Drugi pogled ga je povabila Andreja Gradišar.<p>Haitham Boumadian iz Libije je izpit za pilotsko licenco opravil pri nas, saj v njegovi domovini ni letalske akademije</p><p><p>Danes pa v Drugem pogledu pogled na našo državo, kot ga v tej oddaji še nismo bili deležni – iz zraka. Eden od razlogov, da se tujci ustavijo ali ustalijo pri nas, je tudi študij. Izobraževanje za pilota je tako k nam pripeljalo Libijca Haithama Boumadiana. Šestindvajsetletnik je v Slovenijo po veliko čakanja in veliko težavah prišel leta 2016.</p> <blockquote><p>"Po revoluciji stvari res niso bile dobre, vsi so poskušali najti način, kako bi si zagotovili boljšo prihodnost – nekateri so svoje mesto videli v Libiji, drugi ne. Jaz in tudi nekaj mojih prijateljev pa smo se odločili, da želimo iz države, da bi napredovali. Kot bodoči pilot druge možnosti niti nisem videl, saj v Libiji ni letalskih akademij."</p></blockquote> <p>Evropska licenca za letenje je "vredna" največ, pojasni Libijec. A pot v Evropo je bila precej težavna:</p> <blockquote><p>"Zaradi stanja v Libiji – revolucije in vsega, kar je sledilo – so me pri urejanju vizuma večkrat zavrnili: dvakrat na britanski ambasadi in tudi na španski. Od leta 2014 do 2016 sem iskal način, kako priti do vizuma. Tako sem kontaktiral tudi libijskega ambasadorja na Dunaju. Je človek, brez pomoči katerega me ne bi bilo tu. Dobil sem tudi državno štipendijo. Sprva so mi rekli, da bom dobil vizum za tri mesece, nato pa so si premislili in mi jo dodelili le za sedem dni. Teh sedem dni v Avstriji sem želel čim bolj izkoristiti in v tem času poiskati drugo možnost. Dobil sem informacije o Adrijini letalski šoli. Imeli so res dobro ponudbo."</p></blockquote> <p>Haitham prihaja iz Bengazija. V Sloveniji pogreša družino in morje:</p> <blockquote><p>"Mesto leži ob morju, skoraj vsi Libijci ga imamo radi, tudi jaz. In to je nekaj, kar v Sloveniji res pogrešam. Saj imate morje, a ni tako prostrano, zato tudi ne moreš početi toliko zabavnih stvari ob njem."</p></blockquote> <p>So ga pa zato toliko bolj navdušile slovenske gore, nad katerimi je letel velikokrat:</p> <blockquote><p>"Pogled na Slovenijo od zgoraj je res čudovit. Alpe, Triglav, Nanos, Kum – te gore in pot iz Portoroža v Maribor je res čudovita, pa hkrati tudi strašna. Na tej poti je 30 minut, ko letiš le nad gorami in drevesi. Pilot, ki se še izobražuje, bi vedno moral imeti načrt za varen zasilni pristanek, saj se ti lahko zgodi kar koli. Moraš imeti rezervni načrt. A tu je malo drugače. Tudi gore v okolici Bovca so zelo zahtevne, mislim, da se moraš povzpeti devet tisoč čevljev visoko."</p></blockquote></p> Tue, 12 Jan 2021 06:49:59 +0000 Haitham Boumadian, Libija Sredi zime mnogi sanjarimo o življenju (ali vsaj počitnicah) na enem od karibskih otokih, kjer je vse leto poletje. In če bi del svojega življenja preživeli tam, bi se verjetno le stežka navadili na hladnejši del leta pri nas. S slovensko zimo ima še vedno težave tudi Alexander Martinez Germosen, ki se je v Slovenijo priselil pred desetimi leti. Otroštvo je tako Alex preživel v Dominikanski republiki, večji del najstniških let pa že v Sloveniji. Najbolj ga je navdušil sneg, na mraz pa se še ni zares navadil. Tudi značaj Slovencev ga občasno še vedno preseneti.<p>Alexander Martinez Germosen iz Dominikanske republike se je za kuharja izučil v Sloveniji, a še vedno raje kuha po "karibsko"</p><p><p>Sredi zime mnogi sanjamo o življenju (ali vsaj počitnicah) na enem od karibskih otokih, kjer je vse leto poletje. In če bi del svojega življenja preživeli tam, bi se verjetno le stežka navadili na hladnejši del leta pri nas. S slovensko zimo ima še vedno težave tudi Alexander Martinez Germosen, ki se je v Slovenijo priselil pred štirinajstimi leti. Otroštvo je tako Alex preživel v Dominikanski republiki, večji del najstniških let pa že v Sloveniji. Najbolj ga je navdušil sneg, na mraz pa se še ni zares navadil. Tudi značaj Slovencev ga občasno še vedno preseneti.</p> <blockquote><p>"Preveč ste samovšečni, nesproščeni, večinoma vsi nervozni, pod pritiskom ... Vse želite na hitro! Všeč pa mi je, da ste trmasti, še posebej Primorci, in vztrajni. Dominikanci so nasmejani, sproščeni, nazven nikoli ne kažejo negativne energije. V Sloveniji ljudje domače probleme nosijo v službo, službene pa domov."</p></blockquote> <p>A kljub temu mu je tu všeč in tu ostaja.</p> <blockquote><p>"Imam se za Slovenca, saj sem tu odraščal. Slovenijo imam za raj, saj je standard tu precej višji kot v Dominikanski republiki. Tam je veliko kriminala, otroštvo tam ni normalno, če nisi v neki bandi ali ne ropaš, nimaš ničesar ... Ko sem imel šest let, sem imel na glavo prislonjeno pištolo, oropali so mene in mojo nono."</p></blockquote> <p>Tudi v Sloveniji je že imel nekaj težav zaradi barve kože, predvsem pri iskanju zaposlitve. Dodatne težave predstavlja papirologija, zlasti za pridobivanje državljanstva. A Alex ostaja optimističen in pozitivno naravnan po dominikanskem vzoru in to svetuje tudi Slovencem:</p> <blockquote><p>"Bodite sproščeni! Problemi so vedno, ko rešiš enega, pride drugi, to je del življenja. Samo sproščeni moramo biti!"</p></blockquote></p> 174744170 RTVSLO – Prvi 584 clean Sredi zime mnogi sanjarimo o življenju (ali vsaj počitnicah) na enem od karibskih otokih, kjer je vse leto poletje. In če bi del svojega življenja preživeli tam, bi se verjetno le stežka navadili na hladnejši del leta pri nas. S slovensko zimo ima še vedno težave tudi Alexander Martinez Germosen, ki se je v Slovenijo priselil pred desetimi leti. Otroštvo je tako Alex preživel v Dominikanski republiki, večji del najstniških let pa že v Sloveniji. Najbolj ga je navdušil sneg, na mraz pa se še ni zares navadil. Tudi značaj Slovencev ga občasno še vedno preseneti.<p>Alexander Martinez Germosen iz Dominikanske republike se je za kuharja izučil v Sloveniji, a še vedno raje kuha po "karibsko"</p><p><p>Sredi zime mnogi sanjamo o življenju (ali vsaj počitnicah) na enem od karibskih otokih, kjer je vse leto poletje. In če bi del svojega življenja preživeli tam, bi se verjetno le stežka navadili na hladnejši del leta pri nas. S slovensko zimo ima še vedno težave tudi Alexander Martinez Germosen, ki se je v Slovenijo priselil pred štirinajstimi leti. Otroštvo je tako Alex preživel v Dominikanski republiki, večji del najstniških let pa že v Sloveniji. Najbolj ga je navdušil sneg, na mraz pa se še ni zares navadil. Tudi značaj Slovencev ga občasno še vedno preseneti.</p> <blockquote><p>"Preveč ste samovšečni, nesproščeni, večinoma vsi nervozni, pod pritiskom ... Vse želite na hitro! Všeč pa mi je, da ste trmasti, še posebej Primorci, in vztrajni. Dominikanci so nasmejani, sproščeni, nazven nikoli ne kažejo negativne energije. V Sloveniji ljudje domače probleme nosijo v službo, službene pa domov."</p></blockquote> <p>A kljub temu mu je tu všeč in tu ostaja.</p> <blockquote><p>"Imam se za Slovenca, saj sem tu odraščal. Slovenijo imam za raj, saj je standard tu precej višji kot v Dominikanski republiki. Tam je veliko kriminala, otroštvo tam ni normalno, če nisi v neki bandi ali ne ropaš, nimaš ničesar ... Ko sem imel šest let, sem imel na glavo prislonjeno pištolo, oropali so mene in mojo nono."</p></blockquote> <p>Tudi v Sloveniji je že imel nekaj težav zaradi barve kože, predvsem pri iskanju zaposlitve. Dodatne težave predstavlja papirologija, zlasti za pridobivanje državljanstva. A Alex ostaja optimističen in pozitivno naravnan po dominikanskem vzoru in to svetuje tudi Slovencem:</p> <blockquote><p>"Bodite sproščeni! Problemi so vedno, ko rešiš enega, pride drugi, to je del življenja. Samo sproščeni moramo biti!"</p></blockquote></p> Tue, 05 Jan 2021 06:49:44 +0000 Alexander Martinez Germosen, Dominikanska republika Malo drugačna oddaja Drugi pogled je danes pred nami. Več sogovornikov boste slišali v njej, vsi pa so se vam v preteklih tednih in mesecih pravzaprav že predstavili. Niso pa še praktično nič povedali o praznikih in tale torek med božičem in novim letom je pravi, da jih povprašamo tudi o tem. Praznovali bomo skupaj s Srbkinjo, Škotinjo, Maldivijko, o njegovem videnju slovenskih božično-novoletnih praznikov je spregovoril tudi kanadski Tajvanec, pa še Belgijec, ki smo vam ga v Drugem pogledu predstavili pretekli teden. Oddaji je ob pomoči Darje Pograjc, Katje Krajnc in Špele Šebenik praznično podobo dala Andreja Gradišar. <p>S tujci, ki živijo v Sloveniji, o božično-novoletnih praznikih tu in v njihovi domovini</p><p><p>"Slovenski božič je zelo drugačen od severnoameriškega. Najprej že v komercialni zastavljenosti praznika. V Kanadi takoj po noči čarovnic v trgovine pride božična dekoracija, tu pozneje.</p> <blockquote><p>Zabavna stvar, ki sem jo izvedel, je, da imate v Sloveniji nekako tri Božičke. Prvi prinese nogavice, mandarine, oblačila, ki jih potrebuješ pozimi; drugi kakšno tehnološko igračko; tretji to, kar sta prva dva Božička pozabila.</p></blockquote> <p>"Všeč so mi tudi luči v središču mesta, to, da se ljudje družijo zunaj ob kuhančku. Praznovanje je res lepo," pravi Kanadčan s tajvanskimi koreninami <strong>Chris Lee</strong>, ki tu med prazniki pogreša le družino.</p> <p>Da je božič v Sloveniji preprostejši kot v njeni domovini, se strinja tudi Škotinja <strong>Susan Madley</strong>, ki poudarja, da si moramo tako Slovenci kot Škoti po novoletnem praznovanju vzeti kar dva prosta dneva:</p> <blockquote><p>"V obeh državah imamo žur. Je pa praznik tudi 2. januar – zaradi mačka oziroma tigra. Moraš imeti še en dan prost."</p></blockquote> <p>Božič je prvič v Sloveniji praznovala <strong>Aisha Nuzuha</strong>, ki prihaja z Maldivov. Razren v letoviških naseljih v njeni domovini tega praznika ne slavijo. Kar dvakrat pa je božič do nedavnega praznovala Srbkinja <strong>Tatjana Vehovec</strong>. Zdi se ji, da v Sloveniji večji poudarek kot v Srbiji ob tem prazniku dajemo zunanjosti.</p> <p>Božično drevo okrašujejo tudi v domovini <strong>Kevina Ducheyna</strong> v Belgiji, kjer pa zabavo naredijo tudi ob sežiganju naravnih drevesc:</p> <blockquote><p>"Je pa belgijska navada, da drevesa, ki smo jih imeli postavljena, prvi ali drugi konec tedna po praznikih damo na kup in jih pod budnim očesom gasilcev sežgemo. Ob tej priložnosti prinesemo hrano in pijačo ter se zberemo ob ognju."</p></blockquote></p> 174742843 RTVSLO – Prvi 609 clean Malo drugačna oddaja Drugi pogled je danes pred nami. Več sogovornikov boste slišali v njej, vsi pa so se vam v preteklih tednih in mesecih pravzaprav že predstavili. Niso pa še praktično nič povedali o praznikih in tale torek med božičem in novim letom je pravi, da jih povprašamo tudi o tem. Praznovali bomo skupaj s Srbkinjo, Škotinjo, Maldivijko, o njegovem videnju slovenskih božično-novoletnih praznikov je spregovoril tudi kanadski Tajvanec, pa še Belgijec, ki smo vam ga v Drugem pogledu predstavili pretekli teden. Oddaji je ob pomoči Darje Pograjc, Katje Krajnc in Špele Šebenik praznično podobo dala Andreja Gradišar. <p>S tujci, ki živijo v Sloveniji, o božično-novoletnih praznikih tu in v njihovi domovini</p><p><p>"Slovenski božič je zelo drugačen od severnoameriškega. Najprej že v komercialni zastavljenosti praznika. V Kanadi takoj po noči čarovnic v trgovine pride božična dekoracija, tu pozneje.</p> <blockquote><p>Zabavna stvar, ki sem jo izvedel, je, da imate v Sloveniji nekako tri Božičke. Prvi prinese nogavice, mandarine, oblačila, ki jih potrebuješ pozimi; drugi kakšno tehnološko igračko; tretji to, kar sta prva dva Božička pozabila.</p></blockquote> <p>"Všeč so mi tudi luči v središču mesta, to, da se ljudje družijo zunaj ob kuhančku. Praznovanje je res lepo," pravi Kanadčan s tajvanskimi koreninami <strong>Chris Lee</strong>, ki tu med prazniki pogreša le družino.</p> <p>Da je božič v Sloveniji preprostejši kot v njeni domovini, se strinja tudi Škotinja <strong>Susan Madley</strong>, ki poudarja, da si moramo tako Slovenci kot Škoti po novoletnem praznovanju vzeti kar dva prosta dneva:</p> <blockquote><p>"V obeh državah imamo žur. Je pa praznik tudi 2. januar – zaradi mačka oziroma tigra. Moraš imeti še en dan prost."</p></blockquote> <p>Božič je prvič v Sloveniji praznovala <strong>Aisha Nuzuha</strong>, ki prihaja z Maldivov. Razren v letoviških naseljih v njeni domovini tega praznika ne slavijo. Kar dvakrat pa je božič do nedavnega praznovala Srbkinja <strong>Tatjana Vehovec</strong>. Zdi se ji, da v Sloveniji večji poudarek kot v Srbiji ob tem prazniku dajemo zunanjosti.</p> <p>Božično drevo okrašujejo tudi v domovini <strong>Kevina Ducheyna</strong> v Belgiji, kjer pa zabavo naredijo tudi ob sežiganju naravnih drevesc:</p> <blockquote><p>"Je pa belgijska navada, da drevesa, ki smo jih imeli postavljena, prvi ali drugi konec tedna po praznikih damo na kup in jih pod budnim očesom gasilcev sežgemo. Ob tej priložnosti prinesemo hrano in pijačo ter se zberemo ob ognju."</p></blockquote></p> Tue, 29 Dec 2020 06:50:09 +0000 Ko se preseliš, se tudi prazniki spremenijo Belgijec Kevin Ducheyne je bil prvič v naši državi leta 2016, pred enim letom pa se je v Slovenijo preselil. Ko sta se z ženo odločala, kje bosta živela, je bila odločitev lahka. Zamenjati je sicer moral tudi poklicno kariero, kar pa potem, ko je kot krizni menedžer delal po 16 ur na dan 7 dni v tednu in ni imel časa za hobije in druženje, prav tako ni bilo težko. V Sloveniji uči angleščino in se navdušuje nad čistim zrakom, pitno vodo iz pipe in zelenjavo z domačega vrta.<p>Kevin Ducheyne prihaja iz Belgije, v Slovenijo ga je pripeljala ljubezen </p><p><p>Belgijec Kevin Ducheyne je bil prvič v naši državi leta 2016, pred enim letom pa se je v Slovenijo preselil. Ko sta se z ženo Mankico Kranjec odločala, kje bosta živela, je bila odločitev lahka. Zamenjati je sicer moral tudi poklicno kariero, kar pa po tem, ko je kot krizni menedžer delal po 16 ur na dan, sedem dni v tednu in ni imel časa za hobije in druženje, prav tako ni bilo težko. Zdi se torej, da se je Kevinu življenje res spremenilo: iz najgosteje naseljenega belgijskega mesta Antwerpna se je preselil v Ljubljano in zamenjal tudi poklic, tu v Sloveniji uči angleščino. Vse za ljubezen, bi lahko rekli. A gre za več kot to:</p> <blockquote><p><em>"Zame je kakovost življenja pomembnejša od denarja, ki ga zaslužim. In ta je tu v Sloveniji dosti višja kot v Belgiji. In ne govorim o plači. Gotovo je razlika med tem, koliko zaslužijo vodovodar, pisatelj ali fotograf v Sloveniji in v Belgiji. A česar v Belgiji nimamo, je na primer čist zrak. V Antwerpnu petrokemična in druge industrije v Flandriji in okoliških državah onesnažujejo zrak. V vodi je polno kemikalij, vode iz pipe, ki nima filtra, ne moreš piti. Tukaj pa lahko kjer koli piješ dobro vodo iz pipe, tudi zrak je čist, kamor koli greš. Celo v Ljubljani, čeprav so me Ljubljančani takoj popravili, češ, da sploh ne vem, kaj je čist zrak, da moram iti v Trento ali hribe. Prav tako tu veliko ljudi prideluje svojo zelenjavo in sadje ali pa pozna koga, ki mu prinese jabolka, paradižnik ali papriko. Zame je okus te hrane precej drugačen kot v Belgiji, kjer ljudje nimajo več vrtov, organske hrane je malo, zelenjava se proizvaja na veliko v rastlinjakih na Nizozemskem, zato nima okusa. Kakovost življenja je tu višja. Pomembno se mi zdi, da lahko živiš zdravo in najdeš pravo razmerje med delom in prostim časom. To sem našel v Sloveniji, zato je bila selitev sem lahka odločitev."</em></p></blockquote> <p>Razlik med Slovenijo in Belgijo pa še ni konec, še ena, ki jo je Kevin opazil, je kultura v prometu:</p> <blockquote><p><em>"Zame je bil največji šok kultura vedenja v prometu. Zdi se mi, da imajo v Sloveniji vozniki težave z jezo in s potrpljenjem. Včasih si na dvopasovnici, pelješ po omejitvah 90 km/h, pred teboj so avtomobili, nato pa kolono prehiteva nekdo, ki vozi 120 km/h. In čez 500 m ga vidiš, kako se je ustavil in parkiral. Res ne vem, v čem je smisel. Pri nas je drugače. Druga stvar pa je potrpljenje. V Belgiji smo imeli enkrat po vsej državi več kot 800 kilometrov zastojev. Tu pa se ljudje pritožujejo, če je proti Ljubljani 10- ali 15-minutni zastoj. Pa si mislim, lahko bi bilo še slabše! Z izjemo teh dveh stvari pa se tu počutim kot doma. Ljudje so gostoljubni in prijazni."</em></p></blockquote> <p>Seveda so tu tudi podobnosti: prijaznost in gostoljubnost ljudi, njihova iznajdljivost, da tudi, če kaj ne gre po načrtnih, najdejo pot ali rešitev, in podnapisi tujih televizijskih produkcij ...</p> <blockquote><p><em>"Že v ranem otroštvu sem se srečal z angleščino, nekaj mojih najljubših risank in televizijskih serij, na primer Vitez za volanom, je bilo v angleščini. Takoj ko sem se naučil brati nizozemsko, sem bral podnapise, saj je tuja televizijska produkcija v Belgiji podnaslovljena. Pri osmih letih sem že znal angleško, naučil sem se jo torej sam. Takrat sem šel z ekipo bejzbola na turnir na Japonsko. Bil sem najmlajši, a sem bil jaz tisti, ki sem se z domačini pogovarjal angleško in prevajal svoji ekipi in trenerju. Že od otroštva se tako nekako znajdem z jeziki."</em></p></blockquote> <p>&nbsp;</p></p> 174741458 RTVSLO – Prvi 577 clean Belgijec Kevin Ducheyne je bil prvič v naši državi leta 2016, pred enim letom pa se je v Slovenijo preselil. Ko sta se z ženo odločala, kje bosta živela, je bila odločitev lahka. Zamenjati je sicer moral tudi poklicno kariero, kar pa potem, ko je kot krizni menedžer delal po 16 ur na dan 7 dni v tednu in ni imel časa za hobije in druženje, prav tako ni bilo težko. V Sloveniji uči angleščino in se navdušuje nad čistim zrakom, pitno vodo iz pipe in zelenjavo z domačega vrta.<p>Kevin Ducheyne prihaja iz Belgije, v Slovenijo ga je pripeljala ljubezen </p><p><p>Belgijec Kevin Ducheyne je bil prvič v naši državi leta 2016, pred enim letom pa se je v Slovenijo preselil. Ko sta se z ženo Mankico Kranjec odločala, kje bosta živela, je bila odločitev lahka. Zamenjati je sicer moral tudi poklicno kariero, kar pa po tem, ko je kot krizni menedžer delal po 16 ur na dan, sedem dni v tednu in ni imel časa za hobije in druženje, prav tako ni bilo težko. Zdi se torej, da se je Kevinu življenje res spremenilo: iz najgosteje naseljenega belgijskega mesta Antwerpna se je preselil v Ljubljano in zamenjal tudi poklic, tu v Sloveniji uči angleščino. Vse za ljubezen, bi lahko rekli. A gre za več kot to:</p> <blockquote><p><em>"Zame je kakovost življenja pomembnejša od denarja, ki ga zaslužim. In ta je tu v Sloveniji dosti višja kot v Belgiji. In ne govorim o plači. Gotovo je razlika med tem, koliko zaslužijo vodovodar, pisatelj ali fotograf v Sloveniji in v Belgiji. A česar v Belgiji nimamo, je na primer čist zrak. V Antwerpnu petrokemična in druge industrije v Flandriji in okoliških državah onesnažujejo zrak. V vodi je polno kemikalij, vode iz pipe, ki nima filtra, ne moreš piti. Tukaj pa lahko kjer koli piješ dobro vodo iz pipe, tudi zrak je čist, kamor koli greš. Celo v Ljubljani, čeprav so me Ljubljančani takoj popravili, češ, da sploh ne vem, kaj je čist zrak, da moram iti v Trento ali hribe. Prav tako tu veliko ljudi prideluje svojo zelenjavo in sadje ali pa pozna koga, ki mu prinese jabolka, paradižnik ali papriko. Zame je okus te hrane precej drugačen kot v Belgiji, kjer ljudje nimajo več vrtov, organske hrane je malo, zelenjava se proizvaja na veliko v rastlinjakih na Nizozemskem, zato nima okusa. Kakovost življenja je tu višja. Pomembno se mi zdi, da lahko živiš zdravo in najdeš pravo razmerje med delom in prostim časom. To sem našel v Sloveniji, zato je bila selitev sem lahka odločitev."</em></p></blockquote> <p>Razlik med Slovenijo in Belgijo pa še ni konec, še ena, ki jo je Kevin opazil, je kultura v prometu:</p> <blockquote><p><em>"Zame je bil največji šok kultura vedenja v prometu. Zdi se mi, da imajo v Sloveniji vozniki težave z jezo in s potrpljenjem. Včasih si na dvopasovnici, pelješ po omejitvah 90 km/h, pred teboj so avtomobili, nato pa kolono prehiteva nekdo, ki vozi 120 km/h. In čez 500 m ga vidiš, kako se je ustavil in parkiral. Res ne vem, v čem je smisel. Pri nas je drugače. Druga stvar pa je potrpljenje. V Belgiji smo imeli enkrat po vsej državi več kot 800 kilometrov zastojev. Tu pa se ljudje pritožujejo, če je proti Ljubljani 10- ali 15-minutni zastoj. Pa si mislim, lahko bi bilo še slabše! Z izjemo teh dveh stvari pa se tu počutim kot doma. Ljudje so gostoljubni in prijazni."</em></p></blockquote> <p>Seveda so tu tudi podobnosti: prijaznost in gostoljubnost ljudi, njihova iznajdljivost, da tudi, če kaj ne gre po načrtnih, najdejo pot ali rešitev, in podnapisi tujih televizijskih produkcij ...</p> <blockquote><p><em>"Že v ranem otroštvu sem se srečal z angleščino, nekaj mojih najljubših risank in televizijskih serij, na primer Vitez za volanom, je bilo v angleščini. Takoj ko sem se naučil brati nizozemsko, sem bral podnapise, saj je tuja televizijska produkcija v Belgiji podnaslovljena. Pri osmih letih sem že znal angleško, naučil sem se jo torej sam. Takrat sem šel z ekipo bejzbola na turnir na Japonsko. Bil sem najmlajši, a sem bil jaz tisti, ki sem se z domačini pogovarjal angleško in prevajal svoji ekipi in trenerju. Že od otroštva se tako nekako znajdem z jeziki."</em></p></blockquote> <p>&nbsp;</p></p> Tue, 22 Dec 2020 06:49:37 +0000 Kevin Ducheyne, Belgija V Drugem pogledu si bomo Slovenijo prvič ogledali z očmi – Maldivijke. Aisha Nuzuha je sončne in tople otoke lani zamenjala za življenje v Ljubljani. Pravi, da jo ljudje kar naprej sprašujejo, kako je lahko zapustila ta paradiž sredi Indijskega oceana, ona pa se je v Slovenijo (in Slovenca) preprosto zaljubila. In veliko stvari je tukaj počela prvič – šla v gore, nabirala jurčke in se, ne boste verjeli, naučila plavati! O vsem tem je pripovedovala Andreji Gradišar in Katji Krajnc. <p>Aisha Nuzuha je navdušena nad letnimi časi in naravo v Sloveniji, želi pa si, da čim več Slovencev spozna tudi Maldive </p><p><blockquote><p>"Jaz sem Aisha. Pišem se Nuzuha. Stara sem 33 let. Sem iz Maldivov. Rodila sem se in odraščala v maldivskem glavnem mestu Male. Sem iz velike družine. Imam eno sestro, štiri brate in mamo. Imam tudi sina starega dvanajst let."</p></blockquote> <p>Takole se nam je Aisha predstavila v slovenščini. Tukaj je že eno leto, sem pa jo je lani pripeljala ljubezen. In ni ji žal, da se je preselila.</p> <blockquote><p>"Zelo je lepo! Imate mirno življenje z veliko podeželja, gorami, rekami ... Preden sem prišla sem, nisem bila navajena hribov in Alp. Ko sem vse to videla, sem bila navdušena nad tem, da lahko grem v gore. Skupaj s fantom sva šla na Šmarno goro. Res nisem mogla verjeti, da je to tako naporno, saj tega nisem še nikoli počela. Šla sem tudi nabirat jurčke in divje šparglje!"</p></blockquote> <p>Sicer pa se navaja naravne in kulturne spremembe: novi so ji štirje letni časi in tudi to, da mora v trgovini nakupljene stvari sama pospraviti v vrečko – na Maldivih je v navadi, da to storijo trgovci. Še najbolj jo na dom spominja primorski del Slovenije, čeprav na Maldivih ni živela ob morju.</p> <blockquote><p>"Maldive si vsi predstavljajo samo kot kraj z veliko plažami in morjem, ampak glavno mesto Male, kjer sem živela, je velika džungla. Tam nimamo plaže, težko je iti kam plavat ali se odpraviti na izlet. Še posebej zanimivo je torej dejstvo, da sem se naučila plavati v Sloveniji!"</p></blockquote> <p>Aishina velika želja pa je povezovati njen prejšnji in zdajšnji dom. Z namero, da bi čim več Slovencev spoznalo Maldive, informacije o njih deli na spletu na Facebook strani <a>Moji Maldivi</a>.</p> </p> 174739683 RTVSLO – Prvi 618 clean V Drugem pogledu si bomo Slovenijo prvič ogledali z očmi – Maldivijke. Aisha Nuzuha je sončne in tople otoke lani zamenjala za življenje v Ljubljani. Pravi, da jo ljudje kar naprej sprašujejo, kako je lahko zapustila ta paradiž sredi Indijskega oceana, ona pa se je v Slovenijo (in Slovenca) preprosto zaljubila. In veliko stvari je tukaj počela prvič – šla v gore, nabirala jurčke in se, ne boste verjeli, naučila plavati! O vsem tem je pripovedovala Andreji Gradišar in Katji Krajnc. <p>Aisha Nuzuha je navdušena nad letnimi časi in naravo v Sloveniji, želi pa si, da čim več Slovencev spozna tudi Maldive </p><p><blockquote><p>"Jaz sem Aisha. Pišem se Nuzuha. Stara sem 33 let. Sem iz Maldivov. Rodila sem se in odraščala v maldivskem glavnem mestu Male. Sem iz velike družine. Imam eno sestro, štiri brate in mamo. Imam tudi sina starega dvanajst let."</p></blockquote> <p>Takole se nam je Aisha predstavila v slovenščini. Tukaj je že eno leto, sem pa jo je lani pripeljala ljubezen. In ni ji žal, da se je preselila.</p> <blockquote><p>"Zelo je lepo! Imate mirno življenje z veliko podeželja, gorami, rekami ... Preden sem prišla sem, nisem bila navajena hribov in Alp. Ko sem vse to videla, sem bila navdušena nad tem, da lahko grem v gore. Skupaj s fantom sva šla na Šmarno goro. Res nisem mogla verjeti, da je to tako naporno, saj tega nisem še nikoli počela. Šla sem tudi nabirat jurčke in divje šparglje!"</p></blockquote> <p>Sicer pa se navaja naravne in kulturne spremembe: novi so ji štirje letni časi in tudi to, da mora v trgovini nakupljene stvari sama pospraviti v vrečko – na Maldivih je v navadi, da to storijo trgovci. Še najbolj jo na dom spominja primorski del Slovenije, čeprav na Maldivih ni živela ob morju.</p> <blockquote><p>"Maldive si vsi predstavljajo samo kot kraj z veliko plažami in morjem, ampak glavno mesto Male, kjer sem živela, je velika džungla. Tam nimamo plaže, težko je iti kam plavat ali se odpraviti na izlet. Še posebej zanimivo je torej dejstvo, da sem se naučila plavati v Sloveniji!"</p></blockquote> <p>Aishina velika želja pa je povezovati njen prejšnji in zdajšnji dom. Z namero, da bi čim več Slovencev spoznalo Maldive, informacije o njih deli na spletu na Facebook strani <a>Moji Maldivi</a>.</p> </p> Tue, 15 Dec 2020 06:50:18 +0000 Aisha Nuzuha, Maldivi Hatije Ismaili, dr. med., spec. ginekologije, je albanska Makedonka, ki je osnovno in srednjo šolo končala v makedonskem Gostivarju, medicino je študirala na Reki, zdaj pa živi in dela v Novem mestu. V zadnjih tednih se je v javnosti pojavljala zaradi nagrade Moja zdravnica leta 2020.<p>Albanka iz Makedonije: Hatije Ismaili, doc. dr. spec. ginekologije in porodništva </p><p><p>Albanka, ki je odraščala v Severni Makedoniji, ginekologinja v Splošni bolnišnici Novo mesto Hatije Ismaili pri nas živi in dela že 18. leto. Nedavno jo je <em>revija Viva</em> razglasila za prejemnico naziva <em>Moja zdravnica 2020</em>. Pri svojem delu opaža zanimive razlike v odnosu slovenske družbe do ginekologije, nosečnosti in poroda.</p> <blockquote><p><em>"Tukaj mi je zelo všeč, da se ljudje že prej malo informirajo o posegih, porodih itd. Obstaja neka medicinska kultura med ljudmi. Delala sem na Hrvaškem, občasno pomagam v Skopju in vidim, da je tukaj v Sloveniji na tej ravni veliko doseženega. Vse teče po protokolih, tako pri osebju kot pacientih."</em></p></blockquote> <p>Slovenija ji sicer že od otroštva ni tuja. Večino otroštva je z babico in bratom preživela v makedonskem multikulturnem mestu Gostivar, počitnice pa je vsaj dvakrat na leto preživljala v Kočevju, kjer so bili zaposleni njeni starši.</p></p> 174737959 RTVSLO – Prvi 498 clean Hatije Ismaili, dr. med., spec. ginekologije, je albanska Makedonka, ki je osnovno in srednjo šolo končala v makedonskem Gostivarju, medicino je študirala na Reki, zdaj pa živi in dela v Novem mestu. V zadnjih tednih se je v javnosti pojavljala zaradi nagrade Moja zdravnica leta 2020.<p>Albanka iz Makedonije: Hatije Ismaili, doc. dr. spec. ginekologije in porodništva </p><p><p>Albanka, ki je odraščala v Severni Makedoniji, ginekologinja v Splošni bolnišnici Novo mesto Hatije Ismaili pri nas živi in dela že 18. leto. Nedavno jo je <em>revija Viva</em> razglasila za prejemnico naziva <em>Moja zdravnica 2020</em>. Pri svojem delu opaža zanimive razlike v odnosu slovenske družbe do ginekologije, nosečnosti in poroda.</p> <blockquote><p><em>"Tukaj mi je zelo všeč, da se ljudje že prej malo informirajo o posegih, porodih itd. Obstaja neka medicinska kultura med ljudmi. Delala sem na Hrvaškem, občasno pomagam v Skopju in vidim, da je tukaj v Sloveniji na tej ravni veliko doseženega. Vse teče po protokolih, tako pri osebju kot pacientih."</em></p></blockquote> <p>Slovenija ji sicer že od otroštva ni tuja. Večino otroštva je z babico in bratom preživela v makedonskem multikulturnem mestu Gostivar, počitnice pa je vsaj dvakrat na leto preživljala v Kočevju, kjer so bili zaposleni njeni starši.</p></p> Tue, 08 Dec 2020 06:48:18 +0000 Hatije Ismaili, Albanka iz Makedonije Že več kot 20 let je Slovenija dom Glorie Victorie Luna Saavedra oz. krajše Glorie Luna. Je druga Perujka, ki jo gostimo v Drugem pogledu. K nam jo je zaneslo znanstvo s Slovencem. Ker se je v Slovenijo preselila med študijem novinarstva v domovini, se je morala tu kar hitro lotiti učenja slovenščine, saj sicer študija ne bi mogla dokončati. Danes vodi svojo jezikovno šolo, zato bosta z Andrejo Gradišar govorili tudi o ljubezni Slovencev do španščine.<p>Gloria Victoria Luna Saavedra je v Slovenijo iz Peruja prišla leta 1997, danes vodi svojo jezikovno šolo </p><p><p>Že več kot 20 let je Slovenija dom <strong>Glorie Victorie Luna Saavedra</strong> iz Peruja. K nam jo je leta 1997 zaneslo znanstvo s Slovencem.</p> <blockquote><p>"Slovenija je bila kot taka skrinjica. V primerjavi z velikimi mesti z ogromnimi nebotičniki, vrvežem ter veliko prometa je bilo tu mirno, tudi red in tišina, na kar nisem bila tako zelo navajena. Hladno je bilo takrat oktobra. Ko smo vstopili v dom, pa je bilo toplo. Za darilo sem takrat dobila copate," Gloria opisuje prve vtise.</p></blockquote> <p>Ljubljana takrat ni bila moderno mesto, delovala je malo starinsko. Se je pa Perujki zdelo zanimivo, da so vozičke z dojenčki naokoli prevažali tudi moški, česar iz domovine ni bila vajena.</p> <blockquote><p>"Včasih ni bilo v navadi, najpogosteje so bile s tem delom obremenjene ženske. Sčasoma se navade spremenijo. Zdaj so tudi v Peruju moški, ki se ukvarjajo z otroki in sodelujejo pri domačem delu."</p></blockquote> <p>Ker se je Perujka v Slovenijo preselila med študijem novinarstva v domovini, se je morala tu kar hitro lotiti učenja slovenščine, saj sicer študija ne bi mogla dokončati. To ji je uspelo, danes pa vodi svojo jezikovno šolo:</p> <blockquote><p>"Zanimivo je, kako imajo Slovenci radi španščino. Že sami se učijo prek telenovel. Ko pridejo, tako znajo že nekaj besed, so motivirani, jih veseli, da imajo neposredni stik z rojenim govorcem tega jezika. Veliko zanimanja je, sprašujejo, sodelujejo, so pridni. Hitrejše se učijo španščino kot špansko govoreči slovensko."</p></blockquote> <p>Gloria pravi, da je v Sloveniji pognala korenine, čeprav je sem prišla, ne da bi to zares načrtovala. Vsako toliko časa se vrne v Peru, saj pravi, da njena duša diha tako slovensko kot perujsko, je razdeljena na dva dela.</p> <blockquote><p>"Če bi bilo mogoče, bi v Slovenijo pripeljala družino, kolege pa povabila na obisk, da bi si ogledali, kakšno je tu življenje. Slovenija je majhna država z velikim občutkom za razvoj in disciplino. V Peru bi vzela ta zagon, da bi se naučili drugačnega odnosa do dela in tudi bolj prijaznega odnosa do narave."</p></blockquote></p> 174736311 RTVSLO – Prvi 635 clean Že več kot 20 let je Slovenija dom Glorie Victorie Luna Saavedra oz. krajše Glorie Luna. Je druga Perujka, ki jo gostimo v Drugem pogledu. K nam jo je zaneslo znanstvo s Slovencem. Ker se je v Slovenijo preselila med študijem novinarstva v domovini, se je morala tu kar hitro lotiti učenja slovenščine, saj sicer študija ne bi mogla dokončati. Danes vodi svojo jezikovno šolo, zato bosta z Andrejo Gradišar govorili tudi o ljubezni Slovencev do španščine.<p>Gloria Victoria Luna Saavedra je v Slovenijo iz Peruja prišla leta 1997, danes vodi svojo jezikovno šolo </p><p><p>Že več kot 20 let je Slovenija dom <strong>Glorie Victorie Luna Saavedra</strong> iz Peruja. K nam jo je leta 1997 zaneslo znanstvo s Slovencem.</p> <blockquote><p>"Slovenija je bila kot taka skrinjica. V primerjavi z velikimi mesti z ogromnimi nebotičniki, vrvežem ter veliko prometa je bilo tu mirno, tudi red in tišina, na kar nisem bila tako zelo navajena. Hladno je bilo takrat oktobra. Ko smo vstopili v dom, pa je bilo toplo. Za darilo sem takrat dobila copate," Gloria opisuje prve vtise.</p></blockquote> <p>Ljubljana takrat ni bila moderno mesto, delovala je malo starinsko. Se je pa Perujki zdelo zanimivo, da so vozičke z dojenčki naokoli prevažali tudi moški, česar iz domovine ni bila vajena.</p> <blockquote><p>"Včasih ni bilo v navadi, najpogosteje so bile s tem delom obremenjene ženske. Sčasoma se navade spremenijo. Zdaj so tudi v Peruju moški, ki se ukvarjajo z otroki in sodelujejo pri domačem delu."</p></blockquote> <p>Ker se je Perujka v Slovenijo preselila med študijem novinarstva v domovini, se je morala tu kar hitro lotiti učenja slovenščine, saj sicer študija ne bi mogla dokončati. To ji je uspelo, danes pa vodi svojo jezikovno šolo:</p> <blockquote><p>"Zanimivo je, kako imajo Slovenci radi španščino. Že sami se učijo prek telenovel. Ko pridejo, tako znajo že nekaj besed, so motivirani, jih veseli, da imajo neposredni stik z rojenim govorcem tega jezika. Veliko zanimanja je, sprašujejo, sodelujejo, so pridni. Hitrejše se učijo španščino kot špansko govoreči slovensko."</p></blockquote> <p>Gloria pravi, da je v Sloveniji pognala korenine, čeprav je sem prišla, ne da bi to zares načrtovala. Vsako toliko časa se vrne v Peru, saj pravi, da njena duša diha tako slovensko kot perujsko, je razdeljena na dva dela.</p> <blockquote><p>"Če bi bilo mogoče, bi v Slovenijo pripeljala družino, kolege pa povabila na obisk, da bi si ogledali, kakšno je tu življenje. Slovenija je majhna država z velikim občutkom za razvoj in disciplino. V Peru bi vzela ta zagon, da bi se naučili drugačnega odnosa do dela in tudi bolj prijaznega odnosa do narave."</p></blockquote></p> Tue, 01 Dec 2020 06:50:35 +0000 Gloria Luna, Peru Iz Škotske prihaja naša današnja sogovornica Drugega pogleda. Njeno ime je Susan oz. Susie Madley. V Sloveniji skupaj z možem živi že 14 let. Selitev se je zgodila po njeni prometni nesreči, ko je v časopisu videla članek o Sloveniji. Najbolje, da več o tem pove kar sama. V Blanco je Škotinjo poklicala Andreja Gradišar.<p>Susan Madley je iz Škotske, a že 14 let je njen dom brunarica na Blanci</p><p><p>Susan Madley je domači Burntisland zapustila pred 14 leti. Po prometni nesreči je iskala nove cilje in izzive v življenju. V časopisu je videla članek o Sloveniji in ga pokazala možu:</p> <blockquote><p>"Sem dala možu časopis in rekla, da hočem tja, da hočem tam živeti. Pa je rekel, da je v redu, greva pogledat."</p></blockquote> <p>Ko sta prišla v Slovenijo, sta imela občutek, kot da sta prišla domov. Skoraj takoj sta tudi začela iskati kraj, kje bi lahko živela.</p> <blockquote><p>"To je res noro. Najprej sva šla v turistično pisarno v Ljubljani, saj sva prišla iz Trsta z vlakom. Na pultu so imeli zemljevid Slovenije. Sem dala prst nanj in rekla, da hočem živeti tam. Za hec. Ko sem dvignila prst, sem videla, da je tam Brestanica, in potem sva šla tja."</p></blockquote> <p>Škotinja se je dobro vklopila v lokalno družbo. Tako na primer ob prvem maju plete venčke. Večkrat je bila tudi že povabljena na koline.</p> <blockquote><p>"Vse sem naredila. Prvih pet, šest let sem stalno hodila na koline. Zdaj sem vegetarijanka in ne hodim več. Ampak ja, sem vse naredila, sosedi sem pomagala pri klobasah, salamah."</p></blockquote> <p>Njena najljubša slovenska jed so štruklji. Pripravlja jih sama, saj je zagovornica doma kuhane hrane. Mož se občasno zaradi dela še vrača na Škotsko, sama takrat ostaja v Sloveniji. In pravi, da ne bo šla nikamor, saj je tu njen dom.</p></p> 174734563 RTVSLO – Prvi 625 clean Iz Škotske prihaja naša današnja sogovornica Drugega pogleda. Njeno ime je Susan oz. Susie Madley. V Sloveniji skupaj z možem živi že 14 let. Selitev se je zgodila po njeni prometni nesreči, ko je v časopisu videla članek o Sloveniji. Najbolje, da več o tem pove kar sama. V Blanco je Škotinjo poklicala Andreja Gradišar.<p>Susan Madley je iz Škotske, a že 14 let je njen dom brunarica na Blanci</p><p><p>Susan Madley je domači Burntisland zapustila pred 14 leti. Po prometni nesreči je iskala nove cilje in izzive v življenju. V časopisu je videla članek o Sloveniji in ga pokazala možu:</p> <blockquote><p>"Sem dala možu časopis in rekla, da hočem tja, da hočem tam živeti. Pa je rekel, da je v redu, greva pogledat."</p></blockquote> <p>Ko sta prišla v Slovenijo, sta imela občutek, kot da sta prišla domov. Skoraj takoj sta tudi začela iskati kraj, kje bi lahko živela.</p> <blockquote><p>"To je res noro. Najprej sva šla v turistično pisarno v Ljubljani, saj sva prišla iz Trsta z vlakom. Na pultu so imeli zemljevid Slovenije. Sem dala prst nanj in rekla, da hočem živeti tam. Za hec. Ko sem dvignila prst, sem videla, da je tam Brestanica, in potem sva šla tja."</p></blockquote> <p>Škotinja se je dobro vklopila v lokalno družbo. Tako na primer ob prvem maju plete venčke. Večkrat je bila tudi že povabljena na koline.</p> <blockquote><p>"Vse sem naredila. Prvih pet, šest let sem stalno hodila na koline. Zdaj sem vegetarijanka in ne hodim več. Ampak ja, sem vse naredila, sosedi sem pomagala pri klobasah, salamah."</p></blockquote> <p>Njena najljubša slovenska jed so štruklji. Pripravlja jih sama, saj je zagovornica doma kuhane hrane. Mož se občasno zaradi dela še vrača na Škotsko, sama takrat ostaja v Sloveniji. In pravi, da ne bo šla nikamor, saj je tu njen dom.</p></p> Tue, 24 Nov 2020 06:50:25 +0000 Susan Madley, Škotska (Velika Britanija) Danes pa v Drugem pogledu gostimo na nek način radijskega kolega. Na Radiu Študent od spomladi predvajajo oddajo Sleepless in Slovenia, v kateri Chris Lee osvetljuje vsakdanje zaplete in težave pa tudi radosti življenja v Sloveniji. Mi smo kanadskega Tajvanca povabili pred mikrofon Prvega. Z njim je o tem, zakaj otroci na ulici za njim vpijejo »Kitajec«, kaj druži in kaj ločuje Kanadčane in Slovence, pa tudi, kako mu je pri nas uspelo priti za volan rečne ladje, ne pa še za volan avtomobila, govorila Andreja Gradišar. <p>Chris Lee, ki se je rodil v Tajvanu in od otroštva živel v Kanadi, na Radiu Študent vodi oddajo Sleepless in Slovenia</p><p><p>Kanadčana s tajvanskimi koreninami Chrisa Leeja je v Slovenijo leta 2017 pripeljal študijski program Erasmus mundus.</p> <blockquote><p>"Magistrski program turističnega managementa se je začel leta 2016. Najprej smo en semester preživeli v danskem Koldingu, sledil je premik v Ljubljano in še pozneje v špansko Girono. Na Danskem je vse delovalo izjemno dobro, vsi, celo najstarejše gospe v knjižnicah ali v vaseh, so govorili popolno angleščino. Bilo je dobro, a hkrati sem imel občutek izoliranosti, saj družba ni tako odprta. Radi imajo tujce, a jih ne vključujejo v svojo družbo. Prihod v Slovenijo je bil zato velika sprememba."</p></blockquote> <p>Na domačo Kanado ga pri nas spominjajo gore:</p> <blockquote><p>"Kanadčani radi hodimo v gore. V Vancouvru sem mislil, da smo kar malo fanatični … tu pa spoznal, da je vse skupaj lahko še bolj ekstremno. Ne vem, ali ljudje zato radi hodijo v gore, ker so mesta tako majhna in vsi poznajo vse, gore pa so nekakšen pobeg od tega."</p></blockquote> <p>Slovenci smo veliko bolj neposredni, nadaljuje sogovornik:</p> <blockquote><p>"Če bi vse tri narode razvrstil na lestvici od najvljudnejših do najbolj neposrednih, so najvljudnejši zagotovo Tajvanci. Če jih nekdo povabi na zabavo, pa ne želijo priti, rečejo, da bodo na koledarju preverili, ali so prosti. Iz tega lahko sklepaš, da je bil to ne. V Kanadi bomo sicer rekli ne, a predlagali, da se družimo kdaj drugič. Tu pa dobiš jasen odgovor: "Ne, takrat sem zaseden."</p></blockquote> <p>Chris na Radiu Študent vodi oddajo Sleepless in Slovenia. V njej govori o težavah, s katerimi se redno spopadajo tujci v naši državi. Med njimi je tudi ta:</p> <blockquote><p>"Včasih se moraš res boriti, da bi te priznali za del družbe. Na primer – ogromno zapletov sem že imel v postopku priznanja vozniškega dovoljenja. Tudi zaradi tega, ker imam dokumente iz države, ki po mnenju uradnikov ne ustreza mojemu zunanjemu videzu. To je vodilo do 14-mesečnega dopisovanja, prizadevanja, urejanja dokumentov. Čeprav je bila ena od mojih zaposlitev v Kanadi učenje varne vožnje ameriških diplomatov, se tu volana še pritakniti ne smem."</p></blockquote> <p>"Ko pride do takih zapletov, ko se 14 mesecev dopisuješ z upravno enoto in drugimi pristojnimi službami, se vprašaš, ali želiš živeti v taki državi. Želim si, da bi slovenska oblast pri pisanju zakonov pomislila tudi na tujce, ki živimo v državi, na to, kako posamezni zakoni vplivajo na nas," sklene pogovor.</p></p> 174732857 RTVSLO – Prvi 605 clean Danes pa v Drugem pogledu gostimo na nek način radijskega kolega. Na Radiu Študent od spomladi predvajajo oddajo Sleepless in Slovenia, v kateri Chris Lee osvetljuje vsakdanje zaplete in težave pa tudi radosti življenja v Sloveniji. Mi smo kanadskega Tajvanca povabili pred mikrofon Prvega. Z njim je o tem, zakaj otroci na ulici za njim vpijejo »Kitajec«, kaj druži in kaj ločuje Kanadčane in Slovence, pa tudi, kako mu je pri nas uspelo priti za volan rečne ladje, ne pa še za volan avtomobila, govorila Andreja Gradišar. <p>Chris Lee, ki se je rodil v Tajvanu in od otroštva živel v Kanadi, na Radiu Študent vodi oddajo Sleepless in Slovenia</p><p><p>Kanadčana s tajvanskimi koreninami Chrisa Leeja je v Slovenijo leta 2017 pripeljal študijski program Erasmus mundus.</p> <blockquote><p>"Magistrski program turističnega managementa se je začel leta 2016. Najprej smo en semester preživeli v danskem Koldingu, sledil je premik v Ljubljano in še pozneje v špansko Girono. Na Danskem je vse delovalo izjemno dobro, vsi, celo najstarejše gospe v knjižnicah ali v vaseh, so govorili popolno angleščino. Bilo je dobro, a hkrati sem imel občutek izoliranosti, saj družba ni tako odprta. Radi imajo tujce, a jih ne vključujejo v svojo družbo. Prihod v Slovenijo je bil zato velika sprememba."</p></blockquote> <p>Na domačo Kanado ga pri nas spominjajo gore:</p> <blockquote><p>"Kanadčani radi hodimo v gore. V Vancouvru sem mislil, da smo kar malo fanatični … tu pa spoznal, da je vse skupaj lahko še bolj ekstremno. Ne vem, ali ljudje zato radi hodijo v gore, ker so mesta tako majhna in vsi poznajo vse, gore pa so nekakšen pobeg od tega."</p></blockquote> <p>Slovenci smo veliko bolj neposredni, nadaljuje sogovornik:</p> <blockquote><p>"Če bi vse tri narode razvrstil na lestvici od najvljudnejših do najbolj neposrednih, so najvljudnejši zagotovo Tajvanci. Če jih nekdo povabi na zabavo, pa ne želijo priti, rečejo, da bodo na koledarju preverili, ali so prosti. Iz tega lahko sklepaš, da je bil to ne. V Kanadi bomo sicer rekli ne, a predlagali, da se družimo kdaj drugič. Tu pa dobiš jasen odgovor: "Ne, takrat sem zaseden."</p></blockquote> <p>Chris na Radiu Študent vodi oddajo Sleepless in Slovenia. V njej govori o težavah, s katerimi se redno spopadajo tujci v naši državi. Med njimi je tudi ta:</p> <blockquote><p>"Včasih se moraš res boriti, da bi te priznali za del družbe. Na primer – ogromno zapletov sem že imel v postopku priznanja vozniškega dovoljenja. Tudi zaradi tega, ker imam dokumente iz države, ki po mnenju uradnikov ne ustreza mojemu zunanjemu videzu. To je vodilo do 14-mesečnega dopisovanja, prizadevanja, urejanja dokumentov. Čeprav je bila ena od mojih zaposlitev v Kanadi učenje varne vožnje ameriških diplomatov, se tu volana še pritakniti ne smem."</p></blockquote> <p>"Ko pride do takih zapletov, ko se 14 mesecev dopisuješ z upravno enoto in drugimi pristojnimi službami, se vprašaš, ali želiš živeti v taki državi. Želim si, da bi slovenska oblast pri pisanju zakonov pomislila tudi na tujce, ki živimo v državi, na to, kako posamezni zakoni vplivajo na nas," sklene pogovor.</p></p> Tue, 17 Nov 2020 06:50:05 +0000 Chris Lee, Kanada »Slovenija je že dolgo moja država, zdaj pa je tudi moj naslov,« je na začetku najinega pogovora povedala Srbkinja Tatjana Vehovec. Ker je poročena s Slovencem, je že pred selitvijo pogosto obiskovala njegovo sorodstvo v Sloveniji. Tudi zato in ker je konec koncev, kot pravi sama, »otrok Jugoslavije«, je našo državo že pred selitvijo k nam dobro poznala. Zakaj se je iz Novega Sada preselila v Loče blizu Slovenskih Konjic, bo povedala v Drugem pogledu.<p>54-letna Srbkinja je razočarana nad slovenskimi serviserji, navdušena pa nad slovensko infrastrukturo</p><p><h3>Odločitev za selitev</h3> <p>Ker je <strong>Srbkinja Tatjana Vehovec</strong> poročena s Slovencem, je že pred selitvijo pogosto obiskovala Slovenijo. "<em>Slovenija je že dolgo moja država, ampak zdaj je pa tudi moj naslov,"</em> razloži. Z možem sta se zaradi sinove prihodnosti pred enim letom odločila, da se družina iz Novega Sada preseli v Slovenijo.</p> <blockquote><p>"Ko je prišel čas za študij, smo se dogovorili, da bi bilo najboljše, da bi bil on del Evropske unije. Tu gre za prihodnost najinega otroka, ne pa za najboljšo univerzo v Evropi. Smo tudi zelo povezani kot družina in ta ideja, da gre moj sin sam, mi ni bila tako blizu."</p></blockquote> <p>Odločitev za selitev ni bila težka, saj lahko tako ona kot njen mož svoje delo opravljata kjer koli, kjer je na voljo dostop do interneta.</p> <blockquote><p>"Raziskujem komunikacijo, uporabo, zlorabo družbenih omrežij. Raziskave moje ekipe so pionirsko delo v Srbiji, nanašajo se na astroturfing. To vi poznate kot trole. Astroturfing je sicer bolj kompleksen problem, kot so troli. Gre pa za zlorabe oz. račune na internetu, ki delajo za interese svojega naročnika."</p></blockquote> <h3>Nove navade in spoznanja</h3> <p>Družina Vehovec se je iz Novega Sada preselila v Loče blizu Slovenskih Konjic. Življenju na podeželju se je Tatjana hitro prilagodila. "<em>Infrastruktura je tu odlična,</em>" pove.</p> <blockquote><p>"Ni vasi brez šole, brez gasilskega doma, brez kulturnega doma. Mene to navdušuje! Ni tako oddaljene hiše, da do nje ne bi bilo urejene poti ali ceste. To spoštujem! Mislim, da država mojega rojstva propada prav zaradi tega, ker ni dovolj podpirala podeželja. Zdaj imate recimo v Srbiji samo Beograd, vsi posli so tam, denar je tam, moč je tam, oblast je tam."</p> <p>"Veliko mladih gre pri vas na študij v Maribor ali Ljubljano, ampak se vrnejo nazaj. Zakaj? Ker imajo vse pogoje na vasi. Ne samo, da je država butična, ampak je tudi promet takšen, da si lahko v pol ure ali eni uri na drugem koncu države."</p></blockquote> <p>Odkar živi v Sloveniji, je vzljubila sprehode v naravo in hojo v hribe. V svoji hiši pa ima tudi krušno peč, v kateri je prejšnjo zimo prvič pekla kruh in potico.</p></p> 174731209 RTVSLO – Prvi 540 clean »Slovenija je že dolgo moja država, zdaj pa je tudi moj naslov,« je na začetku najinega pogovora povedala Srbkinja Tatjana Vehovec. Ker je poročena s Slovencem, je že pred selitvijo pogosto obiskovala njegovo sorodstvo v Sloveniji. Tudi zato in ker je konec koncev, kot pravi sama, »otrok Jugoslavije«, je našo državo že pred selitvijo k nam dobro poznala. Zakaj se je iz Novega Sada preselila v Loče blizu Slovenskih Konjic, bo povedala v Drugem pogledu.<p>54-letna Srbkinja je razočarana nad slovenskimi serviserji, navdušena pa nad slovensko infrastrukturo</p><p><h3>Odločitev za selitev</h3> <p>Ker je <strong>Srbkinja Tatjana Vehovec</strong> poročena s Slovencem, je že pred selitvijo pogosto obiskovala Slovenijo. "<em>Slovenija je že dolgo moja država, ampak zdaj je pa tudi moj naslov,"</em> razloži. Z možem sta se zaradi sinove prihodnosti pred enim letom odločila, da se družina iz Novega Sada preseli v Slovenijo.</p> <blockquote><p>"Ko je prišel čas za študij, smo se dogovorili, da bi bilo najboljše, da bi bil on del Evropske unije. Tu gre za prihodnost najinega otroka, ne pa za najboljšo univerzo v Evropi. Smo tudi zelo povezani kot družina in ta ideja, da gre moj sin sam, mi ni bila tako blizu."</p></blockquote> <p>Odločitev za selitev ni bila težka, saj lahko tako ona kot njen mož svoje delo opravljata kjer koli, kjer je na voljo dostop do interneta.</p> <blockquote><p>"Raziskujem komunikacijo, uporabo, zlorabo družbenih omrežij. Raziskave moje ekipe so pionirsko delo v Srbiji, nanašajo se na astroturfing. To vi poznate kot trole. Astroturfing je sicer bolj kompleksen problem, kot so troli. Gre pa za zlorabe oz. račune na internetu, ki delajo za interese svojega naročnika."</p></blockquote> <h3>Nove navade in spoznanja</h3> <p>Družina Vehovec se je iz Novega Sada preselila v Loče blizu Slovenskih Konjic. Življenju na podeželju se je Tatjana hitro prilagodila. "<em>Infrastruktura je tu odlična,</em>" pove.</p> <blockquote><p>"Ni vasi brez šole, brez gasilskega doma, brez kulturnega doma. Mene to navdušuje! Ni tako oddaljene hiše, da do nje ne bi bilo urejene poti ali ceste. To spoštujem! Mislim, da država mojega rojstva propada prav zaradi tega, ker ni dovolj podpirala podeželja. Zdaj imate recimo v Srbiji samo Beograd, vsi posli so tam, denar je tam, moč je tam, oblast je tam."</p> <p>"Veliko mladih gre pri vas na študij v Maribor ali Ljubljano, ampak se vrnejo nazaj. Zakaj? Ker imajo vse pogoje na vasi. Ne samo, da je država butična, ampak je tudi promet takšen, da si lahko v pol ure ali eni uri na drugem koncu države."</p></blockquote> <p>Odkar živi v Sloveniji, je vzljubila sprehode v naravo in hojo v hribe. V svoji hiši pa ima tudi krušno peč, v kateri je prejšnjo zimo prvič pekla kruh in potico.</p></p> Tue, 10 Nov 2020 06:49:00 +0000 Tatjana Vehovec, Srbija V rubriki Drugi pogled smo spoznali že številne tujce, ki so Slovenijo izbrali za svoj novi dom, začasno ali – večina – za vedno. Tokrat pa bomo spoznali gospoda, ki mu Slovenija pomeni občasni drugi dom. Z ženo, ki je po rodu iz Vojvodine, namreč živita v Luksemburgu, velik del leta pa preživita v Sloveniji, v Kozjanskem parku, v katerem se počutita odlično. Claude Nöel je prvi Luksemburžan, ki vam ga predstavljamo v Drugem pogledu, in tako na naš zemljevid dodajamo že 103. državo.<p>Claude Nöel iz Luksemburga del leta preživi v Sloveniji</p><p><p>V rubriki Drugi pogled smo spoznali že številne tujce, ki so Slovenijo izbrali za svoj novi dom, začasno ali – večina – za vedno. Tokrat pa bomo spoznali gospoda, ki mu Slovenija pomeni občasni drugi dom. Z ženo, ki je po rodu iz Vojvodine, namreč živita v Luksemburgu, velik del leta pa preživita v Sloveniji, v Kozjanskem parku, kjer se počutita odlično. <strong>Claude Nöel</strong> je prvi Luksemburžan, ki vam ga predstavljamo v Drugem pogledu in tako na naš zemljevid dodajamo že 103. državo. Mimogrede, Veliko vojvodstvo Luksemburg obsega 2586 km² in ima nekaj več kot pol milijona prebivalcev.</p> <blockquote><p>"Imamo 600.000 prebivalcev, le 350.000 je Luksemburžanov, 100.000 Portugalcev, 60.000 Italijanov, potem pa še veliko drugih narodnosti in kombinacij teh. Država je res 'multikulti', čeprav je majhna. Če kdo reče, da 'gremo jutri v Luksemburg', vprašamo, 'kaj pa bomo počeli popoldne'."</p></blockquote> <p>Ko beseda nanese na majhnost obeh dežel in to, kako smo Slovenci obremenjeni s kompleksom majhnosti, Claude doda, da smo predvsem premalo ponosni na svoje ljudi.</p> <blockquote><p>"Luksemburžani imamo Charlyja Gaula, ki je zmagal na dirki po Franciji. Nikoli pa nismo imeli Luksemburžanov hkrati na prvem in drugem mestu kot zdaj Slovenci s Pogačarjem in Rogličem. To je fantastično! Slovenci bi morali biti res ponosni na to."</p></blockquote> <p>In na prijaznost ljudi, ti so vedno pripraljeni pomagati. Pa še zaradi nečesa so mu ljudje pri nas tako všeč:</p> <blockquote><p>"Kupila sva kosilnico za travo, ki pa se je po šestih mesecih pokvarila. Vrnila sva se v trgovino in so jo nama takoj zamenjali. Ko sva hotela oditi, pa so rekli: 'Trenutek, v dobrem imate še 44 evrov, saj se je vmes kosilnica pocenila.' Nisem mogel verjeti, dali so nama novo ceno, ki je bila celo nižja od stare. To je neverjetno, v Luksemburgu se kaj takega ne more zgoditi."</p></blockquote> <p>A to je le ena od razlik med Slovenijo in Luksemburgom. Luksemburg je znan kot zelo draga država, vsi ljudje govorijo štiri jezike, blizu je Francija z zelo bogato zbirko francoskih sirov. Te pri nas nekoliko pogreša, preseneča pa ga naša ljubezen do svinjine.</p> <blockquote><p>"Midva redko jeva svinjsko meso, okus nama ni všeč … Nihče v Luksemburgu ne bi rekel, da je prašič kralj živali, kot sva slišala tu."</p></blockquote> <p>Med slovenskimi slaščicami pa je nesporna kraljica znamenita "kremšnita".</p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p></p> 174729606 RTVSLO – Prvi 491 clean V rubriki Drugi pogled smo spoznali že številne tujce, ki so Slovenijo izbrali za svoj novi dom, začasno ali – večina – za vedno. Tokrat pa bomo spoznali gospoda, ki mu Slovenija pomeni občasni drugi dom. Z ženo, ki je po rodu iz Vojvodine, namreč živita v Luksemburgu, velik del leta pa preživita v Sloveniji, v Kozjanskem parku, v katerem se počutita odlično. Claude Nöel je prvi Luksemburžan, ki vam ga predstavljamo v Drugem pogledu, in tako na naš zemljevid dodajamo že 103. državo.<p>Claude Nöel iz Luksemburga del leta preživi v Sloveniji</p><p><p>V rubriki Drugi pogled smo spoznali že številne tujce, ki so Slovenijo izbrali za svoj novi dom, začasno ali – večina – za vedno. Tokrat pa bomo spoznali gospoda, ki mu Slovenija pomeni občasni drugi dom. Z ženo, ki je po rodu iz Vojvodine, namreč živita v Luksemburgu, velik del leta pa preživita v Sloveniji, v Kozjanskem parku, kjer se počutita odlično. <strong>Claude Nöel</strong> je prvi Luksemburžan, ki vam ga predstavljamo v Drugem pogledu in tako na naš zemljevid dodajamo že 103. državo. Mimogrede, Veliko vojvodstvo Luksemburg obsega 2586 km² in ima nekaj več kot pol milijona prebivalcev.</p> <blockquote><p>"Imamo 600.000 prebivalcev, le 350.000 je Luksemburžanov, 100.000 Portugalcev, 60.000 Italijanov, potem pa še veliko drugih narodnosti in kombinacij teh. Država je res 'multikulti', čeprav je majhna. Če kdo reče, da 'gremo jutri v Luksemburg', vprašamo, 'kaj pa bomo počeli popoldne'."</p></blockquote> <p>Ko beseda nanese na majhnost obeh dežel in to, kako smo Slovenci obremenjeni s kompleksom majhnosti, Claude doda, da smo predvsem premalo ponosni na svoje ljudi.</p> <blockquote><p>"Luksemburžani imamo Charlyja Gaula, ki je zmagal na dirki po Franciji. Nikoli pa nismo imeli Luksemburžanov hkrati na prvem in drugem mestu kot zdaj Slovenci s Pogačarjem in Rogličem. To je fantastično! Slovenci bi morali biti res ponosni na to."</p></blockquote> <p>In na prijaznost ljudi, ti so vedno pripraljeni pomagati. Pa še zaradi nečesa so mu ljudje pri nas tako všeč:</p> <blockquote><p>"Kupila sva kosilnico za travo, ki pa se je po šestih mesecih pokvarila. Vrnila sva se v trgovino in so jo nama takoj zamenjali. Ko sva hotela oditi, pa so rekli: 'Trenutek, v dobrem imate še 44 evrov, saj se je vmes kosilnica pocenila.' Nisem mogel verjeti, dali so nama novo ceno, ki je bila celo nižja od stare. To je neverjetno, v Luksemburgu se kaj takega ne more zgoditi."</p></blockquote> <p>A to je le ena od razlik med Slovenijo in Luksemburgom. Luksemburg je znan kot zelo draga država, vsi ljudje govorijo štiri jezike, blizu je Francija z zelo bogato zbirko francoskih sirov. Te pri nas nekoliko pogreša, preseneča pa ga naša ljubezen do svinjine.</p> <blockquote><p>"Midva redko jeva svinjsko meso, okus nama ni všeč … Nihče v Luksemburgu ne bi rekel, da je prašič kralj živali, kot sva slišala tu."</p></blockquote> <p>Med slovenskimi slaščicami pa je nesporna kraljica znamenita "kremšnita".</p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p></p> Tue, 03 Nov 2020 06:48:11 +0000 Claude Nöel, Luksemburg Tokrat ne bomo odpotovali prav daleč, le čez državno mejo v našo sosedo Madžarsko. Od tam prihaja naša sogovornica, Monika Simon, ki se je z družino v naše glavno mesto preselila pred sedmimi leti in pol. Pri nas ji je med drugim všeč, kako Slovenci skrbimo za naravo, pa da imamo v mestih območja brez avtomobilov in da smo prijazni do tujcev. O življenju v Sloveniji in tukajšnjih izzivih se je z Moniko Simon pogovarjala Tadeja Bizilj.<p>Madžarki Moniki Šimon je pri nas med drugim všeč, kako Slovenci skrbimo za naravo pa da imamo v mestih območja brez avtomobilov in da smo prijazni do tujcev. </p><p><p>Tokrat ne bomo odpotovali prav daleč, le čez državno mejo v našo sosedo Madžarsko. Od tam prihaja naša sogovornica, Monika Šimon, ki rada bere, doma ima polne police knjig, rešuje sudoku in pleše. Pri nas ji je med drugim všeč, kako Slovenci skrbimo za naravo pa da imamo v mestih območja brez avtomobilov in da smo prijazni do tujcev. Pred osmimi leti je bila pri nas prvič – takrat so z družino obiskali moža, ki je že živel tukaj.</p> <blockquote><p><em>Ko smo prvič obiskali Ljubljano, smo se še lahko peljali po Slovenski cesti. Potem ko smo se preselili sem, so tam opravljali dela, zdaj pa je to območje brez prometa </em><em>‒</em><em> res lepo presenečenje. Sama se po mestu najraje sprehajam peš ali vozim s kolesom, če grem kam dlje, pa uporabim kar avtobus. Imate zelo dobro urejen javni promet, pogrešam le kakšen hiter vlak, kajti če grem iz Ljubljane v Budimpešto, mi pot vzame 8 ur ali celo več, če je na mejnem prehodu Hodoš treba dolgo čakati. To pa je kar veliko.</em></p></blockquote> <p>Prihaja iz glavnega mesta naše sosednje države Madžarske in pove, da sta si prav zaradi bližine državi precej podobni.</p> <blockquote><p><em>Ni veliko precej opaznih razlik med njima, razen seveda jezika. Res je morda pokrajina malce drugačna, saj Madžarsko sestavljajo po večini nižine in gričevnat svet, hribov in gora je zelo malo. Ta del vaše države mi je sicer zelo všeč. Prav tako morje, ki ga mi nimamo. Imamo pa zato – prav zaradi nizkih pokrajin – višje temperature in lepše vreme, kot je pri vas.</em></p></blockquote> <p>In še korak v prihodnost. Monika Šimon pravi, da ji je življenje v Sloveniji všeč; o tem, ali bodo tukaj ostali za vedno, ne razmišlja – si pa zelo želi, da bi se položaj s koronavirusom v prihodnjih tednih toliko umiril, da bi lahko za božično-novoletne praznike obiskala svoje prijatelje in domače v Budimpešti.</p></p> 174728007 RTVSLO – Prvi 466 clean Tokrat ne bomo odpotovali prav daleč, le čez državno mejo v našo sosedo Madžarsko. Od tam prihaja naša sogovornica, Monika Simon, ki se je z družino v naše glavno mesto preselila pred sedmimi leti in pol. Pri nas ji je med drugim všeč, kako Slovenci skrbimo za naravo, pa da imamo v mestih območja brez avtomobilov in da smo prijazni do tujcev. O življenju v Sloveniji in tukajšnjih izzivih se je z Moniko Simon pogovarjala Tadeja Bizilj.<p>Madžarki Moniki Šimon je pri nas med drugim všeč, kako Slovenci skrbimo za naravo pa da imamo v mestih območja brez avtomobilov in da smo prijazni do tujcev. </p><p><p>Tokrat ne bomo odpotovali prav daleč, le čez državno mejo v našo sosedo Madžarsko. Od tam prihaja naša sogovornica, Monika Šimon, ki rada bere, doma ima polne police knjig, rešuje sudoku in pleše. Pri nas ji je med drugim všeč, kako Slovenci skrbimo za naravo pa da imamo v mestih območja brez avtomobilov in da smo prijazni do tujcev. Pred osmimi leti je bila pri nas prvič – takrat so z družino obiskali moža, ki je že živel tukaj.</p> <blockquote><p><em>Ko smo prvič obiskali Ljubljano, smo se še lahko peljali po Slovenski cesti. Potem ko smo se preselili sem, so tam opravljali dela, zdaj pa je to območje brez prometa </em><em>‒</em><em> res lepo presenečenje. Sama se po mestu najraje sprehajam peš ali vozim s kolesom, če grem kam dlje, pa uporabim kar avtobus. Imate zelo dobro urejen javni promet, pogrešam le kakšen hiter vlak, kajti če grem iz Ljubljane v Budimpešto, mi pot vzame 8 ur ali celo več, če je na mejnem prehodu Hodoš treba dolgo čakati. To pa je kar veliko.</em></p></blockquote> <p>Prihaja iz glavnega mesta naše sosednje države Madžarske in pove, da sta si prav zaradi bližine državi precej podobni.</p> <blockquote><p><em>Ni veliko precej opaznih razlik med njima, razen seveda jezika. Res je morda pokrajina malce drugačna, saj Madžarsko sestavljajo po večini nižine in gričevnat svet, hribov in gora je zelo malo. Ta del vaše države mi je sicer zelo všeč. Prav tako morje, ki ga mi nimamo. Imamo pa zato – prav zaradi nizkih pokrajin – višje temperature in lepše vreme, kot je pri vas.</em></p></blockquote> <p>In še korak v prihodnost. Monika Šimon pravi, da ji je življenje v Sloveniji všeč; o tem, ali bodo tukaj ostali za vedno, ne razmišlja – si pa zelo želi, da bi se položaj s koronavirusom v prihodnjih tednih toliko umiril, da bi lahko za božično-novoletne praznike obiskala svoje prijatelje in domače v Budimpešti.</p></p> Tue, 27 Oct 2020 06:47:46 +0000 Monika Šimon, Madžarska Približno 1700 kilometrov loči La Baule (izgovorjava: La bol) in Domžale – kraja, med katerima se seli Francoz Christophe Zenit (izgovorjava: Kristof Zenit). Chris, kot ga tudi kličejo, je v Slovenijo prvič prišel pred tremi leti. Takrat kot turist. Nanj so ljudje in naša država naredili dober vtis, zato zdaj del leta preživi tu. V Sloveniji bi se rad tudi upokojil, je povedal Andreji Gradišar, ki ga je povabila pred mikrofon Drugega pogleda. <p>Novinar Christophe Zenit prihaja z zahoda Francije in pravi, da je francoska solata pravzaprav makedonska</p><p><p>Približno 1700 kilometrov loči La Baule in Domžale – kraja, med katerima se redno seli Francoz <strong>Christophe Zenit</strong>. Chris, kot ga tudi kličejo, je v Slovenijo prvič prišel pred tremi leti. Takrat sprva kot turist. Nanj so ljudje in naša država naredili dober vtis, zato zdaj del leta preživi tu. Razdaljo med obema državam premaguje v avtu.</p> <blockquote><p>"V Franciji so povsod radarji. In tudi policisti. Na cestah zunaj naselij lahko vozimo 80 kilometrov na uro, na avtocesti 130, tako kot v Sloveniji. A če greš 132, te takoj ustavijo in kaznujejo. Razlika je tudi v tem, da moraš v Franciji ob oranžni luči na semaforju takoj zavirati. Tu ljudje ob tem pospešijo. Je pa zanimivo, da v Franciji vozimo slabše. Počasneje, bolj zaspano in se tako pogosteje zgodi nesreča."</p></blockquote> <p>Sogovorniku se zdi zanimivo, da v Slovenijo več generacij družine živi v isti hiši. V Franciji je to izjemno redko, pravi. Pravi, da smo Slovenci večji domoljubi kot Francozi. Opozoril pa nas je tudi na to, da francoska solata ni francoska:</p> <blockquote><p>"Imate francosko solato. Francozi jo imenujemo makedonska solata. V Franciji boste v trgovinah zaman iskali francosko solato. Boste pa našli makedonsko, ki je videti popolnoma enako. Mi je pa zanimivo, da imate v Sloveniji v francoski trgovini na voljo obe vrsti – francosko in makedonsko solato."</p></blockquote> <p>Kritika naše države gre Francozu težko z jezika. Pravi, da ga korenito ne moti nič. Eno značajsko slabost pa je vendarle našel:</p> <blockquote><p>"Skakanje čez vrsto je nacionalni šport. Bil sem v trgovini, čakal v vrsti pred blagajno, ko se je moški preprosto postavil predme in rekel, da je bil tam prej. Vprašal sem, kdaj. Pa je rekel, da deset minut prej. Če bi se kaj takega zgodilo v Franciji, bi vsi udeleženi končali na policijski postaji. Zaradi česa takega, si lahko predstavljam, bi izbruhnil pretep. Tu pa nihče ne reče nič. A sem našel rešitev: ko mi nekdo reče, da je bil tu pred desetimi minutami, mu odgovorim – oprostite, ampak sam sem bil tu že včeraj."</p></blockquote> <p>Za konec pa še pogled naprej. Sogovornik svojo prihodnost vsekakor vidi v Sloveniji: "Svojo kariero bi rad končal v Sloveniji – z delanjem stvari za to državo in o njej. Zelo počaščen pa bi bil tudi, če bi nekega dne dobil slovensko državljanstvo."</p></p> 174726271 RTVSLO – Prvi 615 clean Približno 1700 kilometrov loči La Baule (izgovorjava: La bol) in Domžale – kraja, med katerima se seli Francoz Christophe Zenit (izgovorjava: Kristof Zenit). Chris, kot ga tudi kličejo, je v Slovenijo prvič prišel pred tremi leti. Takrat kot turist. Nanj so ljudje in naša država naredili dober vtis, zato zdaj del leta preživi tu. V Sloveniji bi se rad tudi upokojil, je povedal Andreji Gradišar, ki ga je povabila pred mikrofon Drugega pogleda. <p>Novinar Christophe Zenit prihaja z zahoda Francije in pravi, da je francoska solata pravzaprav makedonska</p><p><p>Približno 1700 kilometrov loči La Baule in Domžale – kraja, med katerima se redno seli Francoz <strong>Christophe Zenit</strong>. Chris, kot ga tudi kličejo, je v Slovenijo prvič prišel pred tremi leti. Takrat sprva kot turist. Nanj so ljudje in naša država naredili dober vtis, zato zdaj del leta preživi tu. Razdaljo med obema državam premaguje v avtu.</p> <blockquote><p>"V Franciji so povsod radarji. In tudi policisti. Na cestah zunaj naselij lahko vozimo 80 kilometrov na uro, na avtocesti 130, tako kot v Sloveniji. A če greš 132, te takoj ustavijo in kaznujejo. Razlika je tudi v tem, da moraš v Franciji ob oranžni luči na semaforju takoj zavirati. Tu ljudje ob tem pospešijo. Je pa zanimivo, da v Franciji vozimo slabše. Počasneje, bolj zaspano in se tako pogosteje zgodi nesreča."</p></blockquote> <p>Sogovorniku se zdi zanimivo, da v Slovenijo več generacij družine živi v isti hiši. V Franciji je to izjemno redko, pravi. Pravi, da smo Slovenci večji domoljubi kot Francozi. Opozoril pa nas je tudi na to, da francoska solata ni francoska:</p> <blockquote><p>"Imate francosko solato. Francozi jo imenujemo makedonska solata. V Franciji boste v trgovinah zaman iskali francosko solato. Boste pa našli makedonsko, ki je videti popolnoma enako. Mi je pa zanimivo, da imate v Sloveniji v francoski trgovini na voljo obe vrsti – francosko in makedonsko solato."</p></blockquote> <p>Kritika naše države gre Francozu težko z jezika. Pravi, da ga korenito ne moti nič. Eno značajsko slabost pa je vendarle našel:</p> <blockquote><p>"Skakanje čez vrsto je nacionalni šport. Bil sem v trgovini, čakal v vrsti pred blagajno, ko se je moški preprosto postavil predme in rekel, da je bil tam prej. Vprašal sem, kdaj. Pa je rekel, da deset minut prej. Če bi se kaj takega zgodilo v Franciji, bi vsi udeleženi končali na policijski postaji. Zaradi česa takega, si lahko predstavljam, bi izbruhnil pretep. Tu pa nihče ne reče nič. A sem našel rešitev: ko mi nekdo reče, da je bil tu pred desetimi minutami, mu odgovorim – oprostite, ampak sam sem bil tu že včeraj."</p></blockquote> <p>Za konec pa še pogled naprej. Sogovornik svojo prihodnost vsekakor vidi v Sloveniji: "Svojo kariero bi rad končal v Sloveniji – z delanjem stvari za to državo in o njej. Zelo počaščen pa bi bil tudi, če bi nekega dne dobil slovensko državljanstvo."</p></p> Tue, 20 Oct 2020 05:50:15 +0000 Christophe Zenit, Francija Triintridesetletna Triin Raamat se je pred letom in pol iz Talina preselila v Slovenijo. Odločitev za selitev je spodbudilo srečanje s slovenskim fantom na glasbenem festivalu na Hrvaškem. Kako se je razpletla "zgodba treh držav" in kako nam Estonka nastavlja ogledalo, preverite v Drugem pogledu.<p>Triin Raamat pravi, da Slovenci radi planinarimo, se družimo ob kavi in delamo na vrtu</p><p><p><strong>Triintridesetletno Estonko Triin Raamat</strong> je k nam pred letom in pol pripeljala ljubezen:</p> <blockquote><p>"Sva se spoznala na plesnem festivalu Summer Sensual na Hrvaškem, potem sva se pogovarjala po spletu in nato sva se odločila poskusiti."</p></blockquote> <p>Čeprav je vedela, kje leži naša država in katero je naše glavno mesto, je bil njen prvi resnični stik s Slovenijo njen fant. Odločitev za selitev ni bila lahka, saj je Triin zelo navezana na svojo družino, vse praznike, rojstne dneve in nedeljske popoldneve so preživljali skupaj.</p> <blockquote><p>"Imam veliko družino, mamo, očeta in dva brata. Moj brat ima otroke in ravno ko sem odhajala, smo čakali novega družinskega člana. Rodil se je tisti dan, ko sem prispela v Slovenijo."</p></blockquote> <p>Po izobrazbi je veterinarka, a za zdaj svojega poklica še ne opravlja, saj mora veterinar zaradi dela s strankami res dobro obvladati slovenski jezik. Uči se ga na več načinov, z obiskovanjem tečaja, samostojnim učenjem doma, v pomoč sta ji televizija in radio, k dejavnemu govorjenju jo spodbuja tudi fant. Kje so težave?</p> <blockquote><p>"Pač. Čmrlj. Vse besede, v katerih so -č-, -š-, -ž- skupaj. To je težko, ampak to so lepe besede. Gre, ker malo znam rusko in pomaga, saj so koreni besed podobni."</p></blockquote> <p>Opazila je tudi, da je izobrazba pri nas zelo pomembna. Navdušuje jo dejstvo, da ima lahko dobre, globoke debate v angleškem jeziku tako z mlajšimi kot starejšimi generacijami. Pogreša pa praznovanje kresne noči, ki jo v Estoniji praznujejo 24. junija, zaznamujejo pa jo s kresovi večer prej. Gre za veliko praznovanje ob poletnem sončevem obratu, ki ga pogosto dopolni savnanje.</p> <blockquote><p>»Zakurimo velik ogenj, se družimo ob žaru oz. hrani in pijači. To je za Estonce zelo pomembno praznovanje, veliko pomembnejše kot pri vas. Pri vas je na primer božič veliko pomembnejši, kar je verjetno povezano z religijo.«</p></blockquote></p> 174724584 RTVSLO – Prvi 585 clean Triintridesetletna Triin Raamat se je pred letom in pol iz Talina preselila v Slovenijo. Odločitev za selitev je spodbudilo srečanje s slovenskim fantom na glasbenem festivalu na Hrvaškem. Kako se je razpletla "zgodba treh držav" in kako nam Estonka nastavlja ogledalo, preverite v Drugem pogledu.<p>Triin Raamat pravi, da Slovenci radi planinarimo, se družimo ob kavi in delamo na vrtu</p><p><p><strong>Triintridesetletno Estonko Triin Raamat</strong> je k nam pred letom in pol pripeljala ljubezen:</p> <blockquote><p>"Sva se spoznala na plesnem festivalu Summer Sensual na Hrvaškem, potem sva se pogovarjala po spletu in nato sva se odločila poskusiti."</p></blockquote> <p>Čeprav je vedela, kje leži naša država in katero je naše glavno mesto, je bil njen prvi resnični stik s Slovenijo njen fant. Odločitev za selitev ni bila lahka, saj je Triin zelo navezana na svojo družino, vse praznike, rojstne dneve in nedeljske popoldneve so preživljali skupaj.</p> <blockquote><p>"Imam veliko družino, mamo, očeta in dva brata. Moj brat ima otroke in ravno ko sem odhajala, smo čakali novega družinskega člana. Rodil se je tisti dan, ko sem prispela v Slovenijo."</p></blockquote> <p>Po izobrazbi je veterinarka, a za zdaj svojega poklica še ne opravlja, saj mora veterinar zaradi dela s strankami res dobro obvladati slovenski jezik. Uči se ga na več načinov, z obiskovanjem tečaja, samostojnim učenjem doma, v pomoč sta ji televizija in radio, k dejavnemu govorjenju jo spodbuja tudi fant. Kje so težave?</p> <blockquote><p>"Pač. Čmrlj. Vse besede, v katerih so -č-, -š-, -ž- skupaj. To je težko, ampak to so lepe besede. Gre, ker malo znam rusko in pomaga, saj so koreni besed podobni."</p></blockquote> <p>Opazila je tudi, da je izobrazba pri nas zelo pomembna. Navdušuje jo dejstvo, da ima lahko dobre, globoke debate v angleškem jeziku tako z mlajšimi kot starejšimi generacijami. Pogreša pa praznovanje kresne noči, ki jo v Estoniji praznujejo 24. junija, zaznamujejo pa jo s kresovi večer prej. Gre za veliko praznovanje ob poletnem sončevem obratu, ki ga pogosto dopolni savnanje.</p> <blockquote><p>»Zakurimo velik ogenj, se družimo ob žaru oz. hrani in pijači. To je za Estonce zelo pomembno praznovanje, veliko pomembnejše kot pri vas. Pri vas je na primer božič veliko pomembnejši, kar je verjetno povezano z religijo.«</p></blockquote></p> Tue, 13 Oct 2020 05:49:45 +0000 Triin Raamat, Estonija Septembra je minilo pet let, odkar je v Slovenijo prišel Uzbekistanec Bahodir Negmatov. Razlog za to, da je prvič zapustil svojo domovino, je bil magistrski študij. Tega trenutno končuje, je pa vmes pri nas stopil tudi v podjetniške vode. Njegova velika želja je, da bi na področju turizma povezal rojstni starodavni Samarkand in Slovenijo. Malo je že Slovenec, kot boste slišali, nekatere uzbekistanske navade pa pri nas pogreša. Z njim se je pogovarjala Andreja Gradišar.<p>Baxodir Negmatov prihaja iz starodavnega Samarkanda</p><p><p>Uzbekistanca <strong>Baxodirja Negmatova</strong>, ki predtem še nikoli ni zapustil domovine, je v Slovenijo leta 2015 pripeljala štipendija za magistrski študij Erasmus mundus:</p> <blockquote><p>"V zadnjem letniku dodiplomskega študija sem poslal sedem prijavnic za študij v tujini. Prejel sem le en odgovor. In to takrat, ko sem doma že hodil na predavanja magisterija. Zaradi razočaranja, ker nisem bil nikamor sprejet, sem se celo za nekaj časa izogibal elektronskim medijem … potem pa so me poklicali iz prestolnice, da naj le pogledam e-pošto."</p></blockquote> <p>S študijem v Sloveniji je izjemno zadovoljen. Pogreša uzbekistanske čajne hiše, ki so pomembne za socialno življenje, mu je pa všeč, da so pravila oblačenja v Sloveniji manj stroga:</p> <blockquote><p>"Ko sem šel na obisk domov, jim ni bilo všeč to, da sem bil oblečen precej sproščeno, v kavbojke. V Sloveniji in Evropi mi je všeč, da vam ni tako zelo pomembno, kaj ima človek oblečeno. Če povem še en primer – tu ni nič narobe, če ima odrasla oseba nahrbtnik. V Uzbekistanu pa za tako osebo mislijo, da je še vedno na ravni šolarčka. Sem jim poskušal razložiti, da v Sloveniji celo profesorji na fakulteto prihajajo z nahrbtniki in s kolesom, pa niso razumeli."</p></blockquote> <p>Uzbekistanec se je pri nas lotil različnih del – trenutno peče pice, nekoč je delal na recepciji hotela, odprl je tudi svoje podjetje za turistično svetovanje. Na turizem računa tudi v prihodnosti in meni, da se lahko Uzbekistan veliko nauči od naše države: "Slovenski turizem je eden najhitreje rastočih. Če se ne motim, vsak deseti Slovenec dela v turizmu. Moj cilj je ugotoviti, zakaj je državi tako uspelo, Uzbekistanu pa ne, kljub temu, da ima starodavno zgodovino."</p> </p> 174722924 RTVSLO – Prvi 538 clean Septembra je minilo pet let, odkar je v Slovenijo prišel Uzbekistanec Bahodir Negmatov. Razlog za to, da je prvič zapustil svojo domovino, je bil magistrski študij. Tega trenutno končuje, je pa vmes pri nas stopil tudi v podjetniške vode. Njegova velika želja je, da bi na področju turizma povezal rojstni starodavni Samarkand in Slovenijo. Malo je že Slovenec, kot boste slišali, nekatere uzbekistanske navade pa pri nas pogreša. Z njim se je pogovarjala Andreja Gradišar.<p>Baxodir Negmatov prihaja iz starodavnega Samarkanda</p><p><p>Uzbekistanca <strong>Baxodirja Negmatova</strong>, ki predtem še nikoli ni zapustil domovine, je v Slovenijo leta 2015 pripeljala štipendija za magistrski študij Erasmus mundus:</p> <blockquote><p>"V zadnjem letniku dodiplomskega študija sem poslal sedem prijavnic za študij v tujini. Prejel sem le en odgovor. In to takrat, ko sem doma že hodil na predavanja magisterija. Zaradi razočaranja, ker nisem bil nikamor sprejet, sem se celo za nekaj časa izogibal elektronskim medijem … potem pa so me poklicali iz prestolnice, da naj le pogledam e-pošto."</p></blockquote> <p>S študijem v Sloveniji je izjemno zadovoljen. Pogreša uzbekistanske čajne hiše, ki so pomembne za socialno življenje, mu je pa všeč, da so pravila oblačenja v Sloveniji manj stroga:</p> <blockquote><p>"Ko sem šel na obisk domov, jim ni bilo všeč to, da sem bil oblečen precej sproščeno, v kavbojke. V Sloveniji in Evropi mi je všeč, da vam ni tako zelo pomembno, kaj ima človek oblečeno. Če povem še en primer – tu ni nič narobe, če ima odrasla oseba nahrbtnik. V Uzbekistanu pa za tako osebo mislijo, da je še vedno na ravni šolarčka. Sem jim poskušal razložiti, da v Sloveniji celo profesorji na fakulteto prihajajo z nahrbtniki in s kolesom, pa niso razumeli."</p></blockquote> <p>Uzbekistanec se je pri nas lotil različnih del – trenutno peče pice, nekoč je delal na recepciji hotela, odprl je tudi svoje podjetje za turistično svetovanje. Na turizem računa tudi v prihodnosti in meni, da se lahko Uzbekistan veliko nauči od naše države: "Slovenski turizem je eden najhitreje rastočih. Če se ne motim, vsak deseti Slovenec dela v turizmu. Moj cilj je ugotoviti, zakaj je državi tako uspelo, Uzbekistanu pa ne, kljub temu, da ima starodavno zgodovino."</p> </p> Tue, 06 Oct 2020 05:48:58 +0000 Bahodir Negmatov, Uzbekistan Kako se počuti Indijec, navajen na vročino in sonce, ko prvič prispe v Slovenijo na hladen in deževen dan? Naš sogovornik Ishan Manjrekar se ga še zelo dobro spominja. Pravi, da je bilo zanimivo in tudi zabavno. Že isti dan je šel v center Ljubljane in vse se mu je zdelo zelo zelo prazno. To pa ga ni odvrnilo od odločitve, da bi tukaj ostal. Zdaj je v Ljubljani že dve leti in na razlike se je že precej navadil. Celo tako zelo, da vse svoje prijatelje nagovarja, naj pridejo sem na dopust. Vse jim že lahko razkaže sam, saj si je večino Slovenije že ogledal. Svoj pogled na Slovenijo je v Drugem pogledu predstavil Katji Krajnc. Bere Andreja Gradišar.<p>Ishan Manjrekar iz Indije se je po dveh letih življenja v Sloveniji končno navadil tudi na vreme in malo število ljudi. </p><p><p><strong>Ishan Manjrekar</strong> je za Ljubljano prvič izvedel na spletu, ko se je odločil za delo v Sloveniji. Prišel je v majhno mesto, navajen na večmilijonske kraje. </p> <blockquote><p>"Na začetku sem vedel le, da Slovenija leži v srednji Evropi, kaj več od tega pa ne. Najprej sem se ukvarjal s tem, kako izgovoriti Ljubljana, pri čemer sem si pomagal z Wikipedijo. Nekako sem moral ljudem znati povedati, kam grem. Večina jih je takrat prvič slišala za Slovenijo." </p></blockquote> <p>In tako je prispel v Ljubljano. Najprej za nekaj dni, na razgovor za službo. Že prvi dan se je odpravil v center in vse se mu je zdelo zelo prazno. Po približno pol leta se je preselil in vse se mu je zdelo zelo drugače kot v Indiji – podnebje, hrana in ljudje. Pravi pa, da se s Slovenci ni težko spoprijateljiti in da so zelo prijazni. Smešno pa mu je dejstvo, da je v tako majhni državi, kot je Slovenija, toliko narečij. </p> <p>Tudi Ishan se uči slovenščino, ki pa je popolnoma drugačna od obeh njegovih maternih jezikov, ki sta marathi in angleščina.</p> <blockquote><p>"Slovenščina ima veliko tujk, prevzetih iz angleščine. In pri takšnih lahko hitro uganem, kaj pomenijo, kot, na primer, beseda <em>normalno</em>, ki je čisto slovenska. Zdaj poskušam vsako angleško besedo nekako posloveniti, v upanju, da je pravilna.<br /> In še nekaj zelo zabavnega – slovenske kletvice niso zares kletvice. So samo smešne, kot je <em>tristo kosmatih medvedov</em>. Uporabljam jo samo zato, ker se ji smejijo tudi Slovenci." </p></blockquote> <p>Še posebej ob koncih tedna Ishan rad obišče različne slovenske kraje, ki so ga tako navdihnili, da je začel snemati svoj podkast <em><a>Kulcha shock</a></em>, kjer govori o svojih medkulturnih izkušnjah in dodaja številne anekdote.</p> <p></p> <p>Videl je tudi že veliko slovenskih lepot in svojim prijateljem po svetu toplo priporoča obisk, saj je Slovenija zelo drugačna od ostalih evropskih držav. </p> <blockquote><p>"Vsem, ki jih poznam, sem rekel, naj načrtujejo prihod sem. Seveda je to v trenutni situaciji težko, ampak naj pridejo, ko bo to mogoče. Priporočam jo zato, ker ni tako oblegana. Veliko ljudi ne ve, kako prijetna in lepa je. Obiščejo lahko ogromno krajev in počnejo zabavne stvari. Vse to pa jim lahko osebno razkažem!"</p></blockquote> <p></p></p> 174721263 RTVSLO – Prvi 626 clean Kako se počuti Indijec, navajen na vročino in sonce, ko prvič prispe v Slovenijo na hladen in deževen dan? Naš sogovornik Ishan Manjrekar se ga še zelo dobro spominja. Pravi, da je bilo zanimivo in tudi zabavno. Že isti dan je šel v center Ljubljane in vse se mu je zdelo zelo zelo prazno. To pa ga ni odvrnilo od odločitve, da bi tukaj ostal. Zdaj je v Ljubljani že dve leti in na razlike se je že precej navadil. Celo tako zelo, da vse svoje prijatelje nagovarja, naj pridejo sem na dopust. Vse jim že lahko razkaže sam, saj si je večino Slovenije že ogledal. Svoj pogled na Slovenijo je v Drugem pogledu predstavil Katji Krajnc. Bere Andreja Gradišar.<p>Ishan Manjrekar iz Indije se je po dveh letih življenja v Sloveniji končno navadil tudi na vreme in malo število ljudi. </p><p><p><strong>Ishan Manjrekar</strong> je za Ljubljano prvič izvedel na spletu, ko se je odločil za delo v Sloveniji. Prišel je v majhno mesto, navajen na večmilijonske kraje. </p> <blockquote><p>"Na začetku sem vedel le, da Slovenija leži v srednji Evropi, kaj več od tega pa ne. Najprej sem se ukvarjal s tem, kako izgovoriti Ljubljana, pri čemer sem si pomagal z Wikipedijo. Nekako sem moral ljudem znati povedati, kam grem. Večina jih je takrat prvič slišala za Slovenijo." </p></blockquote> <p>In tako je prispel v Ljubljano. Najprej za nekaj dni, na razgovor za službo. Že prvi dan se je odpravil v center in vse se mu je zdelo zelo prazno. Po približno pol leta se je preselil in vse se mu je zdelo zelo drugače kot v Indiji – podnebje, hrana in ljudje. Pravi pa, da se s Slovenci ni težko spoprijateljiti in da so zelo prijazni. Smešno pa mu je dejstvo, da je v tako majhni državi, kot je Slovenija, toliko narečij. </p> <p>Tudi Ishan se uči slovenščino, ki pa je popolnoma drugačna od obeh njegovih maternih jezikov, ki sta marathi in angleščina.</p> <blockquote><p>"Slovenščina ima veliko tujk, prevzetih iz angleščine. In pri takšnih lahko hitro uganem, kaj pomenijo, kot, na primer, beseda <em>normalno</em>, ki je čisto slovenska. Zdaj poskušam vsako angleško besedo nekako posloveniti, v upanju, da je pravilna.<br /> In še nekaj zelo zabavnega – slovenske kletvice niso zares kletvice. So samo smešne, kot je <em>tristo kosmatih medvedov</em>. Uporabljam jo samo zato, ker se ji smejijo tudi Slovenci." </p></blockquote> <p>Še posebej ob koncih tedna Ishan rad obišče različne slovenske kraje, ki so ga tako navdihnili, da je začel snemati svoj podkast <em><a>Kulcha shock</a></em>, kjer govori o svojih medkulturnih izkušnjah in dodaja številne anekdote.</p> <p></p> <p>Videl je tudi že veliko slovenskih lepot in svojim prijateljem po svetu toplo priporoča obisk, saj je Slovenija zelo drugačna od ostalih evropskih držav. </p> <blockquote><p>"Vsem, ki jih poznam, sem rekel, naj načrtujejo prihod sem. Seveda je to v trenutni situaciji težko, ampak naj pridejo, ko bo to mogoče. Priporočam jo zato, ker ni tako oblegana. Veliko ljudi ne ve, kako prijetna in lepa je. Obiščejo lahko ogromno krajev in počnejo zabavne stvari. Vse to pa jim lahko osebno razkažem!"</p></blockquote> <p></p></p> Tue, 29 Sep 2020 05:50:26 +0000 Ishan Manjrekar, Indija Yumei Foong se je rodila v Singapurju. K nam jo je pripeljal študij; da je tu tudi ostala, je poskrbela ljubezen. Njena domovina, ki je mimogrede več kot 20-krat manjša od Slovenije, je zelo podobna naši državi, boste slišali v nadaljevanju. Največje razlike je mogoče najti na gospodarskem področju, pri načinu, kako se sklepajo posli. Z Yumei Foong pa tudi o tistih znanih visokih, tudi zapornih kaznih za npr. odvržen žvečilni gumi v Singapurju. Oddajo je pripravila Andreja Gradišar. <p>Yumei Foong prihaja iz države, ki si s Slovenijo pogosto deli vrh lestvice najnižje ogroženosti otrok</p><p><p>Yumei Foong je v Slovenijo prvič prišla leta 2017. Njena domovina je mesto leva, Singapur. Njeni predniki so iz Kitajske.</p> <blockquote><p>"Preden so prišli v Singapur, je bila to le majhna ribiška vasica. Pozneje je rasla in rasla, saj je bila pomembna trgovska postojanka. Pristanišče je postajalo vse bolj obiskano, ponujalo več možnosti in v tem času so se moji prastarši odločili, da zapustijo Kitajsko in boljše življenje poiščejo v Singapurju. Podobno zveni zgodba prav vsakega Singapurca."</p></blockquote> <p>"<em>V primerjavi s Slovenijo je Singapur približno 26-krat manjši. Je majcen, vožnja od vzhoda do zahoda vzame 45 minut. Gre za hkrati majhno državo in veliko mesto. Singapur je tudi zelo čist, moderen, poslovno usmerjen, nekateri ga imenujejo tudi azijska Švica,</em>" nadaljuje Yumei, ki pove, da jo radi vprašamo o zelo strogih zakonih, ki urejajo življenje v njeni domovini.</p> <blockquote><p>"Ljudje me radi vprašajo, v kakšnem primeru bi jih tam aretirali. Odgovorim jim, da ni tako slabo, kot mislijo. Še nikoli nisem bila aretirana ali končala v ječi."</p></blockquote> <p>Singapurko je v Slovenijo pripeljal študij, ostala je zaradi ljubezni. Zdaj posledično vsako jutro dobi poročilo o dogajanju v ligi NBA:</p> <blockquote><p>"S prijateljicami, ki so tujke in imajo za partnerja Slovenca, se šalimo o tem, da je kar nekako navada, da naši partnerji zjutraj odidejo na stranišče z mobilnikom v roki. Potem slišiš različne zvoke s stranišča in ko se vrnejo, rečejo: »Ali veš, kaj je Luka Dončić naredil včeraj?« To je zelo zabavno. Mi je pa všeč, da ste tako strastni glede športa. Singapurci tega nimamo."</p></blockquote> <p>Yumei del leta preživi v svoji domovini in na Kitajskem, kjer pripravlja poletno poslovno šolo – tudi za Slovence –, del v Sloveniji. Pravi, da si Singapur in Slovenija nista tako različna. V Sloveniji pa pogreša bolj prijazno poslovno okolje:</p> <blockquote><p>"Kar me kot tujko moti, je to, da nimam enakih kariernih možnosti kot domačini. Treba je pač govoriti slovensko. Mislim, da ima Slovenija veliko potenciala. Tudi lega ji to omogoča. Je majhna, nima veliko revščine ali kriminala. Ima popolne pogoje za rast, a se nekako zdi, da se ljudje bojijo želeti več, nočejo izpasti ambiciozni. Morda mislijo, da bodo tako videti pohlepni."</p></blockquote></p> 174719674 RTVSLO – Prvi 648 clean Yumei Foong se je rodila v Singapurju. K nam jo je pripeljal študij; da je tu tudi ostala, je poskrbela ljubezen. Njena domovina, ki je mimogrede več kot 20-krat manjša od Slovenije, je zelo podobna naši državi, boste slišali v nadaljevanju. Največje razlike je mogoče najti na gospodarskem področju, pri načinu, kako se sklepajo posli. Z Yumei Foong pa tudi o tistih znanih visokih, tudi zapornih kaznih za npr. odvržen žvečilni gumi v Singapurju. Oddajo je pripravila Andreja Gradišar. <p>Yumei Foong prihaja iz države, ki si s Slovenijo pogosto deli vrh lestvice najnižje ogroženosti otrok</p><p><p>Yumei Foong je v Slovenijo prvič prišla leta 2017. Njena domovina je mesto leva, Singapur. Njeni predniki so iz Kitajske.</p> <blockquote><p>"Preden so prišli v Singapur, je bila to le majhna ribiška vasica. Pozneje je rasla in rasla, saj je bila pomembna trgovska postojanka. Pristanišče je postajalo vse bolj obiskano, ponujalo več možnosti in v tem času so se moji prastarši odločili, da zapustijo Kitajsko in boljše življenje poiščejo v Singapurju. Podobno zveni zgodba prav vsakega Singapurca."</p></blockquote> <p>"<em>V primerjavi s Slovenijo je Singapur približno 26-krat manjši. Je majcen, vožnja od vzhoda do zahoda vzame 45 minut. Gre za hkrati majhno državo in veliko mesto. Singapur je tudi zelo čist, moderen, poslovno usmerjen, nekateri ga imenujejo tudi azijska Švica,</em>" nadaljuje Yumei, ki pove, da jo radi vprašamo o zelo strogih zakonih, ki urejajo življenje v njeni domovini.</p> <blockquote><p>"Ljudje me radi vprašajo, v kakšnem primeru bi jih tam aretirali. Odgovorim jim, da ni tako slabo, kot mislijo. Še nikoli nisem bila aretirana ali končala v ječi."</p></blockquote> <p>Singapurko je v Slovenijo pripeljal študij, ostala je zaradi ljubezni. Zdaj posledično vsako jutro dobi poročilo o dogajanju v ligi NBA:</p> <blockquote><p>"S prijateljicami, ki so tujke in imajo za partnerja Slovenca, se šalimo o tem, da je kar nekako navada, da naši partnerji zjutraj odidejo na stranišče z mobilnikom v roki. Potem slišiš različne zvoke s stranišča in ko se vrnejo, rečejo: »Ali veš, kaj je Luka Dončić naredil včeraj?« To je zelo zabavno. Mi je pa všeč, da ste tako strastni glede športa. Singapurci tega nimamo."</p></blockquote> <p>Yumei del leta preživi v svoji domovini in na Kitajskem, kjer pripravlja poletno poslovno šolo – tudi za Slovence –, del v Sloveniji. Pravi, da si Singapur in Slovenija nista tako različna. V Sloveniji pa pogreša bolj prijazno poslovno okolje:</p> <blockquote><p>"Kar me kot tujko moti, je to, da nimam enakih kariernih možnosti kot domačini. Treba je pač govoriti slovensko. Mislim, da ima Slovenija veliko potenciala. Tudi lega ji to omogoča. Je majhna, nima veliko revščine ali kriminala. Ima popolne pogoje za rast, a se nekako zdi, da se ljudje bojijo želeti več, nočejo izpasti ambiciozni. Morda mislijo, da bodo tako videti pohlepni."</p></blockquote></p> Tue, 22 Sep 2020 05:50:48 +0000 Yumei Foong, Singapur Tokratna rubrika Drugi pogled nas bo ponesla na zahod afriške celine, v državo Burkina Faso, od koder je doma Dramane Yere. V svoji domovini je spoznal Katjo iz Ljubljane, ki je tam delala kot prostovoljka. Ko je prvič prišel v Slovenijo, da bi spoznal Katjino družino, sta se odločila: tu jima je všeč in tu bosta ostala. Dramane se je začel ukvarjati z uvozom in prodajo karitejevega masla ter drugih kozmetičnih in prehranskih izdelkov iz Afrike. Tudi zato se po desetih letih življenja v Sloveniji še vedno vsako leto vrne v prvotno domovino.<p>Dramane Yere iz Burkine Faso v Sloveniji živi že deset let</p><p><p><strong>Dramane Yere</strong> prihaja z zahoda afriške celine, iz države Burkina Faso. V svoji domovini je spoznal Katjo iz Ljubljane, ki je tam delala kot prostovoljka. Ko je prvič prišel v Slovenijo, da bi spoznal Katjino družino, je padla odločitev: tu jima je všeč in tu bosta ostala. Kljub temu prvemu vtisu je imel Dramane pri navajanju na življenje pri nas nekaj težav …</p> <blockquote><p>"Zima ... Mi zime in snega ne poznamo. Ko sem prišel v Slovenijo, je bil september, vreme je bilo super. Oktober v redu, november ... hmmm ... December je pa kriza. Pri nas je decembra najnižja temperatura 28°C, to je naša zima, oblečeni smo v bunde, imamo kapo, rokavice ... Tu pa je bilo tistega decembra -15°C."</p></blockquote> <p>Tudi zato se po desetih letih življenja v Sloveniji Dramane še vedno vsako leto januarja vrne v prvotno domovino. Poleg tega v Slovenijo uvaža in tu prodaja karitejevo maslo in druge kozmetične in prehranske izdelke iz Afrike. Slovenija ima sicer vse, pravi, Slovencem pa nekoliko manjka smisel za humor. Tudi jezik je zelo zahteven.</p> <blockquote><p>"Slovensko razumem in kaj tudi povem, ampak ko grem na Primorsko ali v Prekmurje - tisto je popolnoma drug jezik! Tam ničesar ne razumem. Ampak moja filozofija je, da moram govoriti jezik države, v kateri živim."</p></blockquote> <p>Tudi slovenske hrane se skuša navaditi, čeprav je manj začinjena in nepekoča. Všeč mu je golaž, ne mara sladic, na krožniku pa najbolj pogreša belo polento in gosenice, ki jih v Burkini Faso pogosto jedo, saj vsebujejo veliko proteinov.</p></p> 174718071 RTVSLO – Prvi 795 clean Tokratna rubrika Drugi pogled nas bo ponesla na zahod afriške celine, v državo Burkina Faso, od koder je doma Dramane Yere. V svoji domovini je spoznal Katjo iz Ljubljane, ki je tam delala kot prostovoljka. Ko je prvič prišel v Slovenijo, da bi spoznal Katjino družino, sta se odločila: tu jima je všeč in tu bosta ostala. Dramane se je začel ukvarjati z uvozom in prodajo karitejevega masla ter drugih kozmetičnih in prehranskih izdelkov iz Afrike. Tudi zato se po desetih letih življenja v Sloveniji še vedno vsako leto vrne v prvotno domovino.<p>Dramane Yere iz Burkine Faso v Sloveniji živi že deset let</p><p><p><strong>Dramane Yere</strong> prihaja z zahoda afriške celine, iz države Burkina Faso. V svoji domovini je spoznal Katjo iz Ljubljane, ki je tam delala kot prostovoljka. Ko je prvič prišel v Slovenijo, da bi spoznal Katjino družino, je padla odločitev: tu jima je všeč in tu bosta ostala. Kljub temu prvemu vtisu je imel Dramane pri navajanju na življenje pri nas nekaj težav …</p> <blockquote><p>"Zima ... Mi zime in snega ne poznamo. Ko sem prišel v Slovenijo, je bil september, vreme je bilo super. Oktober v redu, november ... hmmm ... December je pa kriza. Pri nas je decembra najnižja temperatura 28°C, to je naša zima, oblečeni smo v bunde, imamo kapo, rokavice ... Tu pa je bilo tistega decembra -15°C."</p></blockquote> <p>Tudi zato se po desetih letih življenja v Sloveniji Dramane še vedno vsako leto januarja vrne v prvotno domovino. Poleg tega v Slovenijo uvaža in tu prodaja karitejevo maslo in druge kozmetične in prehranske izdelke iz Afrike. Slovenija ima sicer vse, pravi, Slovencem pa nekoliko manjka smisel za humor. Tudi jezik je zelo zahteven.</p> <blockquote><p>"Slovensko razumem in kaj tudi povem, ampak ko grem na Primorsko ali v Prekmurje - tisto je popolnoma drug jezik! Tam ničesar ne razumem. Ampak moja filozofija je, da moram govoriti jezik države, v kateri živim."</p></blockquote> <p>Tudi slovenske hrane se skuša navaditi, čeprav je manj začinjena in nepekoča. Všeč mu je golaž, ne mara sladic, na krožniku pa najbolj pogreša belo polento in gosenice, ki jih v Burkini Faso pogosto jedo, saj vsebujejo veliko proteinov.</p></p> Tue, 15 Sep 2020 05:53:15 +0000 Dramane Yere, Burkina Faso Preden se je Yoning Cheng s svojim možem preselila v Slovenijo, je imela za seboj že več 10 let izkušenj učenja mandarinščine. Iskanje novih izzivov jo je pripeljalo v Slovenijo, kjer si je ustvarila dom, si zgradila nov krog poznanstev in odkrila rekreacijsko žilico, ki je prej kot mestno dekle ni imela. Kako je doživljala selitev iz 7-milijonskega mesta v 2-miljonsko državo? Pove kar sama, v Drugem pogledu! <p>Tajvanka Yoning Cheng se je z možem preselila iz 7-milijonskega mesta v 2-milijonsko državo</p><p><p>Ko se je <strong>Yoning Cheng</strong> s svojim možem iz Tajvana preselila v Slovenijo, je imela že več kot deset let izkušenj učenja mandarinščine:</p> <blockquote><p>"Učenje mandarinščine je za Tajvance lahka naloga. Jaz pa sem želela nove priložnosti, nove izzive in izkušnjo tujine. Ko sem dobila priložnost učiti na Univerzi v Ljubljani, sem se odločila, da jo izkoristim."</p></blockquote> <p>Takoj sta jo navdušila prijaznost in vljudnost Slovencev. »<em>Tajvanci smo vam v tem podobni,</em>« pove in doda, da se je zaradi tega pri nas takoj počutila kot doma. V Ljubljano se je preselila iz Tajpeja, 7-milijonske tajvanske prestolnice.</p> <blockquote><p>"Kljub temu je Tajpej, tako kot Ljubljana, varno mesto. Je pa pri vas več osebnega prostora. Zdi se mi, da tu res spoštujete medsebojno razdaljo. Pomembna vam je in zato je razpoloženje med ljudmi bolj sproščeno."</p></blockquote> <p>Kaj pa slovenščina? Govoriti je še ne zna, kakšno besedo sem in tja pa že ujame. Si je pa zapomnila pojasnilo o »škodi«, ki ga je slišala na tečaju.</p> <blockquote><p>"Učiteljica nam je povedala za Škodo, znamko avtomobila, potem pa nam je pojasnila, kaj škoda pomeni v slovenskem jeziku. Rahlo ironično, ampak tudi simpatično!"</p></blockquote> <p>Je pa že posvojila naše rekreacijske navade. V Tajpeju je namreč »sprostitev« enačila z odhodom na kavo, ogledom filma ali večerjo v restavraciji, pri nas pa:</p> <blockquote><p>"Tu imam pa več volje, da odidem ven, v naravo. Ob popoldnevih se sprehajam. Spomnim se, da mi je nekoč eden od študentov povedal, da je šel na 30-kilometrski pohod. Takrat res nisem razumela, zakaj bi kdor koli hotel to početi. Danes pa že razumem, zakaj je redna rekreacija dobra za zdravje."</p></blockquote></p> 174716562 RTVSLO – Prvi 602 clean Preden se je Yoning Cheng s svojim možem preselila v Slovenijo, je imela za seboj že več 10 let izkušenj učenja mandarinščine. Iskanje novih izzivov jo je pripeljalo v Slovenijo, kjer si je ustvarila dom, si zgradila nov krog poznanstev in odkrila rekreacijsko žilico, ki je prej kot mestno dekle ni imela. Kako je doživljala selitev iz 7-milijonskega mesta v 2-miljonsko državo? Pove kar sama, v Drugem pogledu! <p>Tajvanka Yoning Cheng se je z možem preselila iz 7-milijonskega mesta v 2-milijonsko državo</p><p><p>Ko se je <strong>Yoning Cheng</strong> s svojim možem iz Tajvana preselila v Slovenijo, je imela že več kot deset let izkušenj učenja mandarinščine:</p> <blockquote><p>"Učenje mandarinščine je za Tajvance lahka naloga. Jaz pa sem želela nove priložnosti, nove izzive in izkušnjo tujine. Ko sem dobila priložnost učiti na Univerzi v Ljubljani, sem se odločila, da jo izkoristim."</p></blockquote> <p>Takoj sta jo navdušila prijaznost in vljudnost Slovencev. »<em>Tajvanci smo vam v tem podobni,</em>« pove in doda, da se je zaradi tega pri nas takoj počutila kot doma. V Ljubljano se je preselila iz Tajpeja, 7-milijonske tajvanske prestolnice.</p> <blockquote><p>"Kljub temu je Tajpej, tako kot Ljubljana, varno mesto. Je pa pri vas več osebnega prostora. Zdi se mi, da tu res spoštujete medsebojno razdaljo. Pomembna vam je in zato je razpoloženje med ljudmi bolj sproščeno."</p></blockquote> <p>Kaj pa slovenščina? Govoriti je še ne zna, kakšno besedo sem in tja pa že ujame. Si je pa zapomnila pojasnilo o »škodi«, ki ga je slišala na tečaju.</p> <blockquote><p>"Učiteljica nam je povedala za Škodo, znamko avtomobila, potem pa nam je pojasnila, kaj škoda pomeni v slovenskem jeziku. Rahlo ironično, ampak tudi simpatično!"</p></blockquote> <p>Je pa že posvojila naše rekreacijske navade. V Tajpeju je namreč »sprostitev« enačila z odhodom na kavo, ogledom filma ali večerjo v restavraciji, pri nas pa:</p> <blockquote><p>"Tu imam pa več volje, da odidem ven, v naravo. Ob popoldnevih se sprehajam. Spomnim se, da mi je nekoč eden od študentov povedal, da je šel na 30-kilometrski pohod. Takrat res nisem razumela, zakaj bi kdor koli hotel to početi. Danes pa že razumem, zakaj je redna rekreacija dobra za zdravje."</p></blockquote></p> Tue, 08 Sep 2020 05:50:02 +0000 Yoning Cheng, Tajvan V stalnici torkovega jutra, oddaji Drugi pogled, smo nedavno gostili sogovornika iz Zambije. Ta država je na seznamu držav, iz katerih smo že gostili »drugopoglednike«, zasedla častno stotico. Okrogla številka pa je odlična priložnost za to, da izvemo, kako gre nekdanjim sogovornikom. Andreja Gradišar je tako poklicala Kitajko Zhanghua oz. po slovensko Anjo Ye, Kubanca Ariela Cubrio, Malavijca Dustaina J. Chirwo in Iračana Arkana al Nawasa, Darja Pograjc pa je govorila z Američanom Noahom Charneyjem.<p>Ali nekdanji sogovorniki oddaje Drugi pogled še živijo v Sloveniji?</p><p><p>Konec leta 2015 smo na Prvem na Slovenijo začeli gledati skozi oči tujcev, ki so se priselili v našo državo. Prvi sogovornik je bil s Hrvaške, druga sogovornica iz Srbije, nato pa je sledil že bolj »eksotični« Peru. Stephen Moses Zulu, ki ste ga v rubriki Drugi pogled spoznali konec junija, prihaja iz Zambije, ki je na našem seznamu držav, iz katerih smo že gostili sogovornike, dobila zaporedno številko 100.</p> <p>Ob tej priložnosti smo poklicali nekatere nekdanje sogovornike in jih povprašali, kako danes gledajo na Slovenijo, kaj je tu pozitivno in kaj negativno ter ali sploh še bivajo v naši državi. Govorili smo s Kitajko Zhanghua oz. Anjo Ye, Kubancem Arielom Cubrio, Malavijcem Dustainom J. Chirwo, Iračanom Arkanom al Nawasom in Američanom Noahom Charneyjem. Vsi razen Kubanca, ki pa se kmalu vrne v Slovenijo, še živijo tu. Prosili smo jih, da nam povedo, zakaj ostajajo tu oz. kateri so plusi življenja v Sloveniji:</p> <blockquote><p><strong>Zhanghua Ye</strong>: "V Sloveniji je lepo živeti. Tu so prijazni ljudje, lepa narava, prijazno podnebje, sproščen ritem življenja."</p> <p><strong>Ariel Cubria</strong>: "Vse je lepo in zelo dobro organizirano. Še posebej pomembno pa se mi zdi, da med ljudmi ni velikih razlik kot npr. tu v Londonu."</p> <p><strong>Noah Charney</strong>: "Še zmeraj sem izjemno hvaležen, da živim tu in ne v ZDA. Imamo mir, ravnotežje, čistočo, dober zdravstveni sistem, naravo, res vse. Včasih je to treba slišati iz ust tujcev, da se Slovenci spomnimo tega."</p></blockquote></p> 174704829 RTVSLO – Prvi 675 clean V stalnici torkovega jutra, oddaji Drugi pogled, smo nedavno gostili sogovornika iz Zambije. Ta država je na seznamu držav, iz katerih smo že gostili »drugopoglednike«, zasedla častno stotico. Okrogla številka pa je odlična priložnost za to, da izvemo, kako gre nekdanjim sogovornikom. Andreja Gradišar je tako poklicala Kitajko Zhanghua oz. po slovensko Anjo Ye, Kubanca Ariela Cubrio, Malavijca Dustaina J. Chirwo in Iračana Arkana al Nawasa, Darja Pograjc pa je govorila z Američanom Noahom Charneyjem.<p>Ali nekdanji sogovorniki oddaje Drugi pogled še živijo v Sloveniji?</p><p><p>Konec leta 2015 smo na Prvem na Slovenijo začeli gledati skozi oči tujcev, ki so se priselili v našo državo. Prvi sogovornik je bil s Hrvaške, druga sogovornica iz Srbije, nato pa je sledil že bolj »eksotični« Peru. Stephen Moses Zulu, ki ste ga v rubriki Drugi pogled spoznali konec junija, prihaja iz Zambije, ki je na našem seznamu držav, iz katerih smo že gostili sogovornike, dobila zaporedno številko 100.</p> <p>Ob tej priložnosti smo poklicali nekatere nekdanje sogovornike in jih povprašali, kako danes gledajo na Slovenijo, kaj je tu pozitivno in kaj negativno ter ali sploh še bivajo v naši državi. Govorili smo s Kitajko Zhanghua oz. Anjo Ye, Kubancem Arielom Cubrio, Malavijcem Dustainom J. Chirwo, Iračanom Arkanom al Nawasom in Američanom Noahom Charneyjem. Vsi razen Kubanca, ki pa se kmalu vrne v Slovenijo, še živijo tu. Prosili smo jih, da nam povedo, zakaj ostajajo tu oz. kateri so plusi življenja v Sloveniji:</p> <blockquote><p><strong>Zhanghua Ye</strong>: "V Sloveniji je lepo živeti. Tu so prijazni ljudje, lepa narava, prijazno podnebje, sproščen ritem življenja."</p> <p><strong>Ariel Cubria</strong>: "Vse je lepo in zelo dobro organizirano. Še posebej pomembno pa se mi zdi, da med ljudmi ni velikih razlik kot npr. tu v Londonu."</p> <p><strong>Noah Charney</strong>: "Še zmeraj sem izjemno hvaležen, da živim tu in ne v ZDA. Imamo mir, ravnotežje, čistočo, dober zdravstveni sistem, naravo, res vse. Včasih je to treba slišati iz ust tujcev, da se Slovenci spomnimo tega."</p></blockquote></p> Tue, 07 Jul 2020 05:51:15 +0000 Pogled nazaj 100 državo bomo danes dodali na seznam tistih, iz katerih smo že gostili sogovornike v oddaji Drugi pogled. Zambija – rojstna država Stephena Mosesa Zuluju – bo dobila to častno mesto. Zambijec v Sloveniji živi od leta 2008, sem ga je pripeljal tisti najpogostejši razlog za selitev – ljubezen. Doma na Vrhniki ga je z radijskim mikrofonom nedavno obiskala Andreja Gradišar. <p>Stephen Moses Zulu prihaja iz Zambije in občasno igra enega od svetih treh kraljev</p><p><p>Stephen Moses Zulu se je rodil na vzhodu Zambije v mestu Chipata. V Slovenijo je prišel pred 12 leti. Razlog pa zelo tipičen – ljubezen. Zaradi nje se je Stephen odpovedal karieri učitelja in odšel v Slovenijo. Tudi tu je nekaj let poučeval:</p> <blockquote><p>"Učenci so učenci. Nekateri so pozorni, drugi ne. Prijemi, ki sem jih uporabljal v Zambiji, da bi pritegnil njihovo pozornost, so mi prav prišli tudi tu. Razlike pa opažam v motivaciji. Zambijci so bolj resni, saj izobrazbo vidijo kot priložnost, vstopnico v boljše življenje."</p></blockquote> <p>Zambijec se je še posebej dobro vklopil v lokalno skupnost v ženinem rojstnem mestu Šmarju pri Jelšah. Že večkrat je sodeloval pri igrah, ki jih prirejajo ob božiču. Bil je eden od svetih treh kraljev.</p> <blockquote><p>"Ko so me vprašali, sem bil počaščen, saj to pomeni, da so me sprejeli v lokalno skupnost. To je nekaj, kar sem delal z veseljem."</p></blockquote> <p>Stephen v Sloveniji pogreša družinsko okolje in široko socialno mrežo, ki je povezava z nekoliko večjo zambijsko družino. Tisto, česar bi se lahko Zambijci naučili od Slovencev, pa je skrb za zgodovino, pravi:</p> <blockquote><p>"Tudi v Zambiji spoštujemo svojo kulturo, zgodovinski dogodki pa so pogosto slabo dokumentirani. Nekateri deli zgodovine preprosto manjkajo. Poznavanje zgodovinskih dogodkov, ohranjanje spomina nanje je sicer delo vaških starešin. A ko ti umrejo, z njimi umre tudi zgodovina. Všeč bi mi bilo, če bi več zapisovali, ne le prenašali spominov in zgodovine od ust do ust. V Sloveniji imate veliko knjig o svoji zgodovini, iz katerih se lahko veliko naučiš."</p></blockquote></p> 174703474 RTVSLO – Prvi 599 clean 100 državo bomo danes dodali na seznam tistih, iz katerih smo že gostili sogovornike v oddaji Drugi pogled. Zambija – rojstna država Stephena Mosesa Zuluju – bo dobila to častno mesto. Zambijec v Sloveniji živi od leta 2008, sem ga je pripeljal tisti najpogostejši razlog za selitev – ljubezen. Doma na Vrhniki ga je z radijskim mikrofonom nedavno obiskala Andreja Gradišar. <p>Stephen Moses Zulu prihaja iz Zambije in občasno igra enega od svetih treh kraljev</p><p><p>Stephen Moses Zulu se je rodil na vzhodu Zambije v mestu Chipata. V Slovenijo je prišel pred 12 leti. Razlog pa zelo tipičen – ljubezen. Zaradi nje se je Stephen odpovedal karieri učitelja in odšel v Slovenijo. Tudi tu je nekaj let poučeval:</p> <blockquote><p>"Učenci so učenci. Nekateri so pozorni, drugi ne. Prijemi, ki sem jih uporabljal v Zambiji, da bi pritegnil njihovo pozornost, so mi prav prišli tudi tu. Razlike pa opažam v motivaciji. Zambijci so bolj resni, saj izobrazbo vidijo kot priložnost, vstopnico v boljše življenje."</p></blockquote> <p>Zambijec se je še posebej dobro vklopil v lokalno skupnost v ženinem rojstnem mestu Šmarju pri Jelšah. Že večkrat je sodeloval pri igrah, ki jih prirejajo ob božiču. Bil je eden od svetih treh kraljev.</p> <blockquote><p>"Ko so me vprašali, sem bil počaščen, saj to pomeni, da so me sprejeli v lokalno skupnost. To je nekaj, kar sem delal z veseljem."</p></blockquote> <p>Stephen v Sloveniji pogreša družinsko okolje in široko socialno mrežo, ki je povezava z nekoliko večjo zambijsko družino. Tisto, česar bi se lahko Zambijci naučili od Slovencev, pa je skrb za zgodovino, pravi:</p> <blockquote><p>"Tudi v Zambiji spoštujemo svojo kulturo, zgodovinski dogodki pa so pogosto slabo dokumentirani. Nekateri deli zgodovine preprosto manjkajo. Poznavanje zgodovinskih dogodkov, ohranjanje spomina nanje je sicer delo vaških starešin. A ko ti umrejo, z njimi umre tudi zgodovina. Všeč bi mi bilo, če bi več zapisovali, ne le prenašali spominov in zgodovine od ust do ust. V Sloveniji imate veliko knjig o svoji zgodovini, iz katerih se lahko veliko naučiš."</p></blockquote></p> Tue, 30 Jun 2020 05:49:59 +0000 Stephen Moses Zulu, Zambija Medtem ko si mnogo tujcev, ki so prišli živet v Slovenijo, za svoj kraj bivanja izbere eno od večjih slovenskih mest, pa je tudi vedno več takih, ki cenijo mir, naravo in utrip slovenskega podeželja. Mednje sodi Tanja Van Steenkiste iz Belgije, ki se je z možem po mnogih obiskih naše dežele odločila za bolj mirno življenje in novo poslovno pot na Kozjanskem. Na osrednjem trgu v Podsredi, čisto blizu znamenitega »prangerja«, sta odprla gostilnico z belgijskim pivom, ki jo že dobro poznajo mnogi slovenski in hrvaški ljubitelji piva.<p>Tanja Van Steenkiste se je iz Belgije z družino preselila na Kozjansko in tu začela novo poslovno pot</p><p><p>Medtem ko si mnogo tujcev, ki so prišli živet v Slovenijo, za svoj kraj bivanja izbere eno od večjih slovenskih mest, pa je tudi vedno več takih, ki cenijo mir, naravo in utrip slovenskega podeželja. Mednje sodi <strong>Tanja Van Steenkiste </strong>iz Belgije, ki se je z možem po mnogih obiskih naše dežele odločila za bolj mirno življenje in novo poslovno pot na Kozjanskem. Na osrednjem trgu v Podsredi, čisto blizu znamenitega »prangerja«, sta odprla gostilnico z belgijskim pivom, ki jo že dobro poznajo mnogi slovenski in hrvaški ljubitelji piva. Do konca letošnjega leta želi imeti Tanja v ponudbi okoli 100 različnih znamk piva, seveda s pripadajočimi kozarci. Mimogrede, Belgija se lahko pohvali s kar okoli 1500 različnimi pivi. Prav tako je eden od Tanjinih načrtov, da bi v gostilnici prodajala lokalne rokodelske izdelke. Veliko povpraševanja je tudi po belgijskih jedeh, zato bodo verjetno tudi te postopoma našle svoj prostor v ponudbi.</p> <p>Kaj pa slovenska hrana, kako ji je všeč?</p> <blockquote><p>»Ne maram fižola, sovražim ga! Tudi klobas ne maram, imam pa rada zrezke, zlasti puranjega. Če grem v restavracijo, naročim zrezek, ker vem, da bo dober. Fižol in klobasa pa ne, hvala lepa! Všeč sta mi tudi »gubanica« … ja, gibanica in »krempašteta« … uh … kremšnita.«</p></blockquote> <p>Slovenščina je za Tanjo trd oreh, a z marsikom že poklepeta s slovenskimi besedami. Sicer pa ji radi na pomoč pri prevajanju priskočijo domačini, ki so belgijsko družino lepo sprejeli, gostilnico pa vzeli za svojo. Ne čudi torej, da ima o Slovencih zelo dobro mnenje. Ni dvoma, še doda Tanja Van Steenkiste, življenje v Sloveniji je boljše!</p> <blockquote><p>»Slovenci večkrat rečejo: O, iz Belgije si, tam veliko zaslužiš! Ampak življenje v Belgiji je dražje, veliko zaslužijo, a jim nič ne ostane. Poleg tega tam niso srečni, živijo v stresu, veliko delajo, ne uživajo. Tu pa imate vse. Morda ne zaslužite veliko, ampak imate naravo, gore, morje, drug drugega. Všeč mi je TO življenje, ne tisto življenje prej!«</p></blockquote> <p>Več Tanjinih odgovorov in razmišljanj o Sloveniji in Slovencih pa v <a>posnetku pogovora</a>.</p></p> 174702165 RTVSLO – Prvi 540 clean Medtem ko si mnogo tujcev, ki so prišli živet v Slovenijo, za svoj kraj bivanja izbere eno od večjih slovenskih mest, pa je tudi vedno več takih, ki cenijo mir, naravo in utrip slovenskega podeželja. Mednje sodi Tanja Van Steenkiste iz Belgije, ki se je z možem po mnogih obiskih naše dežele odločila za bolj mirno življenje in novo poslovno pot na Kozjanskem. Na osrednjem trgu v Podsredi, čisto blizu znamenitega »prangerja«, sta odprla gostilnico z belgijskim pivom, ki jo že dobro poznajo mnogi slovenski in hrvaški ljubitelji piva.<p>Tanja Van Steenkiste se je iz Belgije z družino preselila na Kozjansko in tu začela novo poslovno pot</p><p><p>Medtem ko si mnogo tujcev, ki so prišli živet v Slovenijo, za svoj kraj bivanja izbere eno od večjih slovenskih mest, pa je tudi vedno več takih, ki cenijo mir, naravo in utrip slovenskega podeželja. Mednje sodi <strong>Tanja Van Steenkiste </strong>iz Belgije, ki se je z možem po mnogih obiskih naše dežele odločila za bolj mirno življenje in novo poslovno pot na Kozjanskem. Na osrednjem trgu v Podsredi, čisto blizu znamenitega »prangerja«, sta odprla gostilnico z belgijskim pivom, ki jo že dobro poznajo mnogi slovenski in hrvaški ljubitelji piva. Do konca letošnjega leta želi imeti Tanja v ponudbi okoli 100 različnih znamk piva, seveda s pripadajočimi kozarci. Mimogrede, Belgija se lahko pohvali s kar okoli 1500 različnimi pivi. Prav tako je eden od Tanjinih načrtov, da bi v gostilnici prodajala lokalne rokodelske izdelke. Veliko povpraševanja je tudi po belgijskih jedeh, zato bodo verjetno tudi te postopoma našle svoj prostor v ponudbi.</p> <p>Kaj pa slovenska hrana, kako ji je všeč?</p> <blockquote><p>»Ne maram fižola, sovražim ga! Tudi klobas ne maram, imam pa rada zrezke, zlasti puranjega. Če grem v restavracijo, naročim zrezek, ker vem, da bo dober. Fižol in klobasa pa ne, hvala lepa! Všeč sta mi tudi »gubanica« … ja, gibanica in »krempašteta« … uh … kremšnita.«</p></blockquote> <p>Slovenščina je za Tanjo trd oreh, a z marsikom že poklepeta s slovenskimi besedami. Sicer pa ji radi na pomoč pri prevajanju priskočijo domačini, ki so belgijsko družino lepo sprejeli, gostilnico pa vzeli za svojo. Ne čudi torej, da ima o Slovencih zelo dobro mnenje. Ni dvoma, še doda Tanja Van Steenkiste, življenje v Sloveniji je boljše!</p> <blockquote><p>»Slovenci večkrat rečejo: O, iz Belgije si, tam veliko zaslužiš! Ampak življenje v Belgiji je dražje, veliko zaslužijo, a jim nič ne ostane. Poleg tega tam niso srečni, živijo v stresu, veliko delajo, ne uživajo. Tu pa imate vse. Morda ne zaslužite veliko, ampak imate naravo, gore, morje, drug drugega. Všeč mi je TO življenje, ne tisto življenje prej!«</p></blockquote> <p>Več Tanjinih odgovorov in razmišljanj o Sloveniji in Slovencih pa v <a>posnetku pogovora</a>.</p></p> Tue, 23 Jun 2020 05:49:00 +0000 Tanja Van Steenkiste, Belgija Severnoafriška država Maroko je tista, v kateri se najbolj domače počuti današnja sogovornica oddaje Drugi pogled Rachida Hsain. Rodila se je v Franciji, njen dom pa je že 12 let Slovenija; kljub temu da je bil prvotni načrt, da k nam pride za približno leto dni. V Slovenijo jo je pripeljala poslovna ponudba, še nekaj časa jo bo tu zadržal Slovenec, je maroška Francozinja povedala Andreji Gradišar. V naslednjih minutah pa tudi o tem, kdo je bolj prepričljiv pri uporabi besede »ne« - Maročani ali Slovenci.<p>Rachida Hsain živi v Sežani, ki je pobrateno mesto njenega rojstnega Montbrisona</p><p><p>Rachida Hsain pravi, da je malo bolj Maročanka kot Francozinja, čeprav se je rodila v Franciji: &#8220;Moj videz je popolnoma maroški. Če pogledate naokoli, vidite, da imam veliko maroških stvari v stanovanju. Res obožujem Maroko. Ko grem tja, se počutim doma.&#8221;</p> <p>Njeni starši prihajajo iz mesta Meknes, Rachida se je rodila v Montbrisonu. Prvo, na kar se je morala navaditi v Sloveniji, je, da si nismo tako zelo blizu. S tem povezana je tudi izkušnja njene mame:</p> <blockquote><p>&#8220;Moja mama je zelo prijazna ženska. Vedno nosi hrano sosedom. Ko me je obiskala v Izoli, je drugi dan skuhala maroško juho. Nesla jo je tudi sosedom in bila deležna čudnih odzivov.&#8221;</p></blockquote> <p>Rachida v Sloveniji pogreša predvsem maroške začimbe in barvitost. V Maroko pa bi takoj &#8220;izvozila&#8221; sposobnost reči ne:</p> <blockquote><p>&#8220;Nedavno sem ugotovila, da Maročani ne morejo reči ne. In to lahko privede do velikih težav. Če recimo nekoga na ulici vprašaš, kje je določena stavba, naslov, urad, ti ne bodo rekli, da ne vedo. Raje te bodo poslali nekam drugam. Ali pa če nekoga prosiš, da nekaj naredi. Bodo sicer odgovorili z oklevanjem, a vseeno rekli da. In potem tega ne naredili. Ti pa se boš spraševal, zakaj nekaj ni šlo, kot bi moralo. Pri Slovencih pa točno vem, kje sem.&#8221;</p></blockquote></p> 174700593 RTVSLO – Prvi 446 clean Severnoafriška država Maroko je tista, v kateri se najbolj domače počuti današnja sogovornica oddaje Drugi pogled Rachida Hsain. Rodila se je v Franciji, njen dom pa je že 12 let Slovenija; kljub temu da je bil prvotni načrt, da k nam pride za približno leto dni. V Slovenijo jo je pripeljala poslovna ponudba, še nekaj časa jo bo tu zadržal Slovenec, je maroška Francozinja povedala Andreji Gradišar. V naslednjih minutah pa tudi o tem, kdo je bolj prepričljiv pri uporabi besede »ne« - Maročani ali Slovenci.<p>Rachida Hsain živi v Sežani, ki je pobrateno mesto njenega rojstnega Montbrisona</p><p><p>Rachida Hsain pravi, da je malo bolj Maročanka kot Francozinja, čeprav se je rodila v Franciji: &#8220;Moj videz je popolnoma maroški. Če pogledate naokoli, vidite, da imam veliko maroških stvari v stanovanju. Res obožujem Maroko. Ko grem tja, se počutim doma.&#8221;</p> <p>Njeni starši prihajajo iz mesta Meknes, Rachida se je rodila v Montbrisonu. Prvo, na kar se je morala navaditi v Sloveniji, je, da si nismo tako zelo blizu. S tem povezana je tudi izkušnja njene mame:</p> <blockquote><p>&#8220;Moja mama je zelo prijazna ženska. Vedno nosi hrano sosedom. Ko me je obiskala v Izoli, je drugi dan skuhala maroško juho. Nesla jo je tudi sosedom in bila deležna čudnih odzivov.&#8221;</p></blockquote> <p>Rachida v Sloveniji pogreša predvsem maroške začimbe in barvitost. V Maroko pa bi takoj &#8220;izvozila&#8221; sposobnost reči ne:</p> <blockquote><p>&#8220;Nedavno sem ugotovila, da Maročani ne morejo reči ne. In to lahko privede do velikih težav. Če recimo nekoga na ulici vprašaš, kje je določena stavba, naslov, urad, ti ne bodo rekli, da ne vedo. Raje te bodo poslali nekam drugam. Ali pa če nekoga prosiš, da nekaj naredi. Bodo sicer odgovorili z oklevanjem, a vseeno rekli da. In potem tega ne naredili. Ti pa se boš spraševal, zakaj nekaj ni šlo, kot bi moralo. Pri Slovencih pa točno vem, kje sem.&#8221;</p></blockquote></p> Tue, 16 Jun 2020 05:47:26 +0000 Rachida Hsain, Maroko in Francija Pred nekaj manj kot 13 leti je Slovenija postala dom Portugalke Daniele Ribeiro (izgovorjava: Daniele Ribejro). Doktorica varstva okolja živi v Ljubljani, rodila pa se je v severno portugalskem mestu Vila Real, znanem po pridelavi vina. O vinu v naslednjih minutah ne bomo govorili, bomo pa o copatih, vremenu, pobiranju kakcev in tem, kako gredo včasih salama, sir ali kruh na dopust. Z Danielo Ribeiro se je pogovarjala Andreja Gradišar.<p>Portugalka Daniela Alexandra Teixeira de Costa Ribeiro moževega priimka ni dodala, ker zanj ne bi bilo prostora na dokumentih</p><p><p>Portugalka Daniela Alexandra Teixeira de Costa Ribeiro v Sloveniji živi že skoraj 13 let. Poročena je s Slovencem, ki ga je srečala na študijski izmenjavi na Slovaškem. Zaradi tega že od začetka ve, kje je Slovenija in kje Slovaška. Prihaja iz mesta Vila Real, ki se nahaja na severu Portugalske in je znano po pridelavi vina. Daniela je po poklicu okoljska inženirka. Naš odnos do narave ji je všeč – pravi, da smo več v naravi kot Portugalci in bolje skrbimo zanjo. Tudi na tak način:</p> <blockquote><p>»Ste navajeni, da poberete kakec od psa. To imamo zdaj šele leto ali dve na novo na Portugalskem, da so na voljo te vrečke. Tu je bilo precej prej.«</p></blockquote> <p>Portugalci so bolj odprti, komunikativni, bolj topli kot Slovenci – značaj prebivalcev primerja sogovornica. So pa tudi Slovenci prijazni in vsi govorijo angleško, doda. Kljub temu se je naučila slovensko. Težave ji povzročata črki Š in Č ter besedi popust in dopust:</p> <blockquote><p>»Velikokrat naredim napako, zamešam besedi dopust in popust. Ko me gledajo malo čudno, takoj vem, da sem uporabila napačno besedo.«</p></blockquote> <p>Imamo pa Slovenci »težave« s celotnim Danielinim imenom. Ker ima toliko členov, mu ni mogla dodati moževega priimka, ne da bi se hkrati odpovedala vsem svojim priimkom, česar pa ni želela. Z imenom pa je povezana tudi naslednja prigoda:</p> <blockquote><p>»Na Geografskem inštitutu Antona Melika ZRC SAZU, kjer delam, imamo vsako leto kviz. Eno od vprašanj, na katerega nihče ne odgovori pravilno, je, kakšno je celotno ime Daniele.«</p></blockquote></p> 174699025 RTVSLO – Prvi 596 clean Pred nekaj manj kot 13 leti je Slovenija postala dom Portugalke Daniele Ribeiro (izgovorjava: Daniele Ribejro). Doktorica varstva okolja živi v Ljubljani, rodila pa se je v severno portugalskem mestu Vila Real, znanem po pridelavi vina. O vinu v naslednjih minutah ne bomo govorili, bomo pa o copatih, vremenu, pobiranju kakcev in tem, kako gredo včasih salama, sir ali kruh na dopust. Z Danielo Ribeiro se je pogovarjala Andreja Gradišar.<p>Portugalka Daniela Alexandra Teixeira de Costa Ribeiro moževega priimka ni dodala, ker zanj ne bi bilo prostora na dokumentih</p><p><p>Portugalka Daniela Alexandra Teixeira de Costa Ribeiro v Sloveniji živi že skoraj 13 let. Poročena je s Slovencem, ki ga je srečala na študijski izmenjavi na Slovaškem. Zaradi tega že od začetka ve, kje je Slovenija in kje Slovaška. Prihaja iz mesta Vila Real, ki se nahaja na severu Portugalske in je znano po pridelavi vina. Daniela je po poklicu okoljska inženirka. Naš odnos do narave ji je všeč – pravi, da smo več v naravi kot Portugalci in bolje skrbimo zanjo. Tudi na tak način:</p> <blockquote><p>»Ste navajeni, da poberete kakec od psa. To imamo zdaj šele leto ali dve na novo na Portugalskem, da so na voljo te vrečke. Tu je bilo precej prej.«</p></blockquote> <p>Portugalci so bolj odprti, komunikativni, bolj topli kot Slovenci – značaj prebivalcev primerja sogovornica. So pa tudi Slovenci prijazni in vsi govorijo angleško, doda. Kljub temu se je naučila slovensko. Težave ji povzročata črki Š in Č ter besedi popust in dopust:</p> <blockquote><p>»Velikokrat naredim napako, zamešam besedi dopust in popust. Ko me gledajo malo čudno, takoj vem, da sem uporabila napačno besedo.«</p></blockquote> <p>Imamo pa Slovenci »težave« s celotnim Danielinim imenom. Ker ima toliko členov, mu ni mogla dodati moževega priimka, ne da bi se hkrati odpovedala vsem svojim priimkom, česar pa ni želela. Z imenom pa je povezana tudi naslednja prigoda:</p> <blockquote><p>»Na Geografskem inštitutu Antona Melika ZRC SAZU, kjer delam, imamo vsako leto kviz. Eno od vprašanj, na katerega nihče ne odgovori pravilno, je, kakšno je celotno ime Daniele.«</p></blockquote></p> Tue, 09 Jun 2020 05:49:56 +0000 Daniela Ribeiro, Portugalska Danes nas Drugi pogled pelje na Obalo – v Koper, kjer se je Filipinka Ruby Devera Pugelj ustalila in z možem ustvarila družino. Iz otoške države, ki jo sestavlja več kot 7500 otokov, se je odselila pred 14 leti. Kakšen topel družinski sprejem je doživela pri svoji tašči, kako so reagirali domači, ko jim je na Filipine prvič prinesla olive, in kako glasno govorimo Slovenci, je povedala Darji Pograjc.<p>Filipinka Ruby Devera Pugelj se je iz otoške države odselila pred štirinajstimi leti</p><p><p><strong>Filipinka Ruby Devera Pugelj</strong> (44) se je preselila v Koper, kjer se je ustalila in si z možem ustvarila družino. Iz otoške države, ki jo sestavlja več kot 7500 otokov, se je odselila pred štirinajstimi leti. Ob prihodu v Slovenijo jo je pričakal sneg.</p> <blockquote><p>&#8220;Prvič v življenju sem videla sneg! Šli smo k tašči, kjer so mi pripravili srečanje. Moževe prijateljice so mi pele, imeli so harmonike &#8230; Super je bilo. Na Filipinih nimamo harmonike.&#8221;</p></blockquote> <p>Opazila je tudi, da je način komuniciranja v naši kulturi drugačen, bolj energičen in glasen kot na Filipinih:</p> <blockquote><p>&#8220;Vpijete, ko se pogovarjate. Pa hitro se jezite. No, meni se zdi, da se jezite, ampak ni tako. To je govorjenje. Na Filipinih smo nežni, boli nas srce, če vpijejo na nas.&#8221;</p></blockquote> <p>S sogovornico sva ugotovili tudi, da imata slovenska in filipinska kultura nekaj skupnega – copate. Predmet, ki med &#8220;drugopogledniki&#8221; po navadi sproži čudenje in zadrego, tokrat ni povzročil pretiranega odziva. Filipinci namreč nosijo copate v hiši in jih ob obisku ponudijo gostom.</p> <p>Domovina sicer ostaja v Rubyjinih mislih – z možem razmišljata, da bi se po upokojitvi preselila tja, ampak končne odločitve še nista sprejela.</p> <blockquote><p>&#8220;Hrana je cenejša, življenje je cenejše. Ko se upokojiš, mislim, da dobiš mesečno približno 600 evrov. To bi bilo dovolj za življenje na Filipinih.&#8221;</p></blockquote></p> 174697357 RTVSLO – Prvi 598 clean Danes nas Drugi pogled pelje na Obalo – v Koper, kjer se je Filipinka Ruby Devera Pugelj ustalila in z možem ustvarila družino. Iz otoške države, ki jo sestavlja več kot 7500 otokov, se je odselila pred 14 leti. Kakšen topel družinski sprejem je doživela pri svoji tašči, kako so reagirali domači, ko jim je na Filipine prvič prinesla olive, in kako glasno govorimo Slovenci, je povedala Darji Pograjc.<p>Filipinka Ruby Devera Pugelj se je iz otoške države odselila pred štirinajstimi leti</p><p><p><strong>Filipinka Ruby Devera Pugelj</strong> (44) se je preselila v Koper, kjer se je ustalila in si z možem ustvarila družino. Iz otoške države, ki jo sestavlja več kot 7500 otokov, se je odselila pred štirinajstimi leti. Ob prihodu v Slovenijo jo je pričakal sneg.</p> <blockquote><p>&#8220;Prvič v življenju sem videla sneg! Šli smo k tašči, kjer so mi pripravili srečanje. Moževe prijateljice so mi pele, imeli so harmonike &#8230; Super je bilo. Na Filipinih nimamo harmonike.&#8221;</p></blockquote> <p>Opazila je tudi, da je način komuniciranja v naši kulturi drugačen, bolj energičen in glasen kot na Filipinih:</p> <blockquote><p>&#8220;Vpijete, ko se pogovarjate. Pa hitro se jezite. No, meni se zdi, da se jezite, ampak ni tako. To je govorjenje. Na Filipinih smo nežni, boli nas srce, če vpijejo na nas.&#8221;</p></blockquote> <p>S sogovornico sva ugotovili tudi, da imata slovenska in filipinska kultura nekaj skupnega – copate. Predmet, ki med &#8220;drugopogledniki&#8221; po navadi sproži čudenje in zadrego, tokrat ni povzročil pretiranega odziva. Filipinci namreč nosijo copate v hiši in jih ob obisku ponudijo gostom.</p> <p>Domovina sicer ostaja v Rubyjinih mislih – z možem razmišljata, da bi se po upokojitvi preselila tja, ampak končne odločitve še nista sprejela.</p> <blockquote><p>&#8220;Hrana je cenejša, življenje je cenejše. Ko se upokojiš, mislim, da dobiš mesečno približno 600 evrov. To bi bilo dovolj za življenje na Filipinih.&#8221;</p></blockquote></p> Tue, 02 Jun 2020 05:49:58 +0000 Ruby Devera Pugelj, Filipini Uliana Dorofeeva je prva slovenska peščena animatorka. Gre za tehniko risanja in animacije peska, ko umetnik v njem ustvarja različne podobe. Idejo je dobila v Ukrajini, pa tudi v njeni domači Rusiji ta umetniška zvrst ni tako redka. Ker živi v Sloveniji, je hitreje dobila priložnost, da se predstavi drugim, je prepričana današnja sogovornica v oddaji Drugi pogled. Z njo se je pogovarjala Andreja Gradišar.<p>Uliana Dorofejeva je prva, ki se je v Sloveniji lotila risanja v pesek</p><p><p>Uliana Dorofejeva je rojena v Moskvi. Že več kot desetletje živi v Sloveniji, kamor se je primožila. Selitev se je zgodila novembra:</p> <blockquote><p>&#8220;Oblačila sem se kot v Sibiriji. Ker ta vlažen mraz, ki je tukaj, je malo drugačen od ruskega. Takrat so se vsi čudili, kako da nosim v trgovino zimske podložene hlače in bundo s kapuco. Moram reči, da sem se na ta mraz navadila šele čez nekaj let. Šele takrat sem lahko vso zimo hodila brez kape tako kot Slovenci.&#8221;</p></blockquote> <p>Iz velemesta je prišla živet na slovensko podeželje. Prepričana je, da zdaj, ko živi v Sloveniji, živi bolj zdravo, kot bi v Moskvi. Nekaj let po njeni odločitvi za življenje v Sloveniji se je k nam priselila tudi njena mama.</p> <p>Uliana Dorofejeva je sicer prva slovenska peščena animatorka. Gre za tehniko risanja in animacije peska, ko umetnik v njem ustvarja različne podobe. Zamisel se ji je utrnila v Ukrajini, pa tudi v njeni domači Rusiji ta umetniška zvrst ni tako redka. Prepričana je, da je hitreje dobila priložnost predstaviti se drugim, ker živi v Sloveniji, si pa želi, da bi Slovenci na umetnost gledali drugače:</p> <blockquote><p>&#8220;Ljudje v Sloveniji so navajeni na brezplačne dogodke. Karte po tri ali štiri evre se številnim zdijo drage. Na ustvarjalce ne bi smeli gledali kot na ljudi, ki so dolžni delati brezplačno.&#8221;</p></blockquote> <p>Uliana Dorofejeva je za RTV Slovenija pred leti pripravila in posnela dve risanki v pesku:</p> <p>Polžkov domek <a>https://4d.rtvslo.si/arhiv/bansi/174261667?jwsource=cl</a></p> <p>Kit Arne postane zvezda <a>https://4d.rtvslo.si/arhiv/bansi/174284523?jwsource=cl</a></p></p> 174695634 RTVSLO – Prvi 582 clean Uliana Dorofeeva je prva slovenska peščena animatorka. Gre za tehniko risanja in animacije peska, ko umetnik v njem ustvarja različne podobe. Idejo je dobila v Ukrajini, pa tudi v njeni domači Rusiji ta umetniška zvrst ni tako redka. Ker živi v Sloveniji, je hitreje dobila priložnost, da se predstavi drugim, je prepričana današnja sogovornica v oddaji Drugi pogled. Z njo se je pogovarjala Andreja Gradišar.<p>Uliana Dorofejeva je prva, ki se je v Sloveniji lotila risanja v pesek</p><p><p>Uliana Dorofejeva je rojena v Moskvi. Že več kot desetletje živi v Sloveniji, kamor se je primožila. Selitev se je zgodila novembra:</p> <blockquote><p>&#8220;Oblačila sem se kot v Sibiriji. Ker ta vlažen mraz, ki je tukaj, je malo drugačen od ruskega. Takrat so se vsi čudili, kako da nosim v trgovino zimske podložene hlače in bundo s kapuco. Moram reči, da sem se na ta mraz navadila šele čez nekaj let. Šele takrat sem lahko vso zimo hodila brez kape tako kot Slovenci.&#8221;</p></blockquote> <p>Iz velemesta je prišla živet na slovensko podeželje. Prepričana je, da zdaj, ko živi v Sloveniji, živi bolj zdravo, kot bi v Moskvi. Nekaj let po njeni odločitvi za življenje v Sloveniji se je k nam priselila tudi njena mama.</p> <p>Uliana Dorofejeva je sicer prva slovenska peščena animatorka. Gre za tehniko risanja in animacije peska, ko umetnik v njem ustvarja različne podobe. Zamisel se ji je utrnila v Ukrajini, pa tudi v njeni domači Rusiji ta umetniška zvrst ni tako redka. Prepričana je, da je hitreje dobila priložnost predstaviti se drugim, ker živi v Sloveniji, si pa želi, da bi Slovenci na umetnost gledali drugače:</p> <blockquote><p>&#8220;Ljudje v Sloveniji so navajeni na brezplačne dogodke. Karte po tri ali štiri evre se številnim zdijo drage. Na ustvarjalce ne bi smeli gledali kot na ljudi, ki so dolžni delati brezplačno.&#8221;</p></blockquote> <p>Uliana Dorofejeva je za RTV Slovenija pred leti pripravila in posnela dve risanki v pesku:</p> <p>Polžkov domek <a>https://4d.rtvslo.si/arhiv/bansi/174261667?jwsource=cl</a></p> <p>Kit Arne postane zvezda <a>https://4d.rtvslo.si/arhiv/bansi/174284523?jwsource=cl</a></p></p> Tue, 26 May 2020 05:49:42 +0000 Uliana Dorofeeva, Rusija Kar 141 ur ali skoraj 6 dni neprekinjene vožnje bi bilo potrebne, da bi z avtom prišli do glavnega mesta Angole Luande. Še 300 dodatnih kilometrov pa bi morali prevoziti do domačega mesta našega današnjega sogovornika v oddaji Drugi pogled America Miguela. Angolca, ki prihaja iz ene najbogatejših afriških držav, je v Slovenijo pripeljala ljubezen. Datum poroke je že skoraj tu, je povedal Andreji Gradišar, vsem nam pa bo v nadaljevanju pojasnil tudi, kakšen predporočni izziv bodo njegovi zaročenki postavili njegovi domači.<p>Americo Miguel prihaja iz Angole, v Sloveniji je prvič začel zaklepati kolo</p><p><p>Americo Miguel prihaja iz angolskega mesta Calulo. V Slovenijo ga je pripeljala ljubezen. Tu zdaj živi okvirno dve leti in je študent ekonomije. Eno od njegovih prvih opažanj o razlikah med Slovenci in Angolci je povezano z uporabo mestnega avtobusa:</p> <blockquote><p>“Tukaj ljudje ne klepetajo drug z drugim na avtobusih. Govorijo le s tistim, ki ga poznajo, sicer pa vsi gledajo v telefone. To se mi je zdelo zelo zabavno in hkrati nenavadno, tako rekoč nemogoče. Mi na avtobusih vedno govorimo drug z drugim.”</p></blockquote> <p>Ko primerja angolske in slovenske vozniške navade, Angolce opiše kot norce, ki pridevnik dober voznik nadenejo tistim, ki vozi prehitro. On v Ljubljani uporablja kolo. Po novem s ključavnico.</p> <blockquote><p>“Tu vsi zaklepajo kolesa. Sam tega nisem bil navajen početi, pa prihajam iz Afrike, kjer so tudi tatovi. A kljub temu koles ne zaklepamo. No, zdaj sem se naučil, da to moram početi, prejšnji teden so mi namreč ukradli kolo.”</p></blockquote> <p>Še ena od stvari, ki je Angolca v Sloveniji presenetila, je prehranjevanje na ulici:</p> <blockquote><p>“Hamburgerje, kebabe in podobno hitro pripravljeno hrano jeste kar na ulici. Hodite in jeste. To se nam v Angoli zdi nekaj neprimernega. Ko sem to videl prvič, mi ni bilo nič jasno. Moje začudenje je povezano s tem, da sem odraščal s stricem, ki je bil suženj. Odrasel sem v prepričanju, da so Evropejci fini, da vedno jedo za mizo, da so zelo uradni.”</p></blockquote> <p>Čeprav je Slovenija njegov drugi dom, se Americo želi vrniti v domovino. Pravi, da “morajo tudi mladi Afričani pomagati pri graditvi države, ne pa vse prelagati na ramena starcev”.</p></p> 174693961 RTVSLO – Prvi 655 clean Kar 141 ur ali skoraj 6 dni neprekinjene vožnje bi bilo potrebne, da bi z avtom prišli do glavnega mesta Angole Luande. Še 300 dodatnih kilometrov pa bi morali prevoziti do domačega mesta našega današnjega sogovornika v oddaji Drugi pogled America Miguela. Angolca, ki prihaja iz ene najbogatejših afriških držav, je v Slovenijo pripeljala ljubezen. Datum poroke je že skoraj tu, je povedal Andreji Gradišar, vsem nam pa bo v nadaljevanju pojasnil tudi, kakšen predporočni izziv bodo njegovi zaročenki postavili njegovi domači.<p>Americo Miguel prihaja iz Angole, v Sloveniji je prvič začel zaklepati kolo</p><p><p>Americo Miguel prihaja iz angolskega mesta Calulo. V Slovenijo ga je pripeljala ljubezen. Tu zdaj živi okvirno dve leti in je študent ekonomije. Eno od njegovih prvih opažanj o razlikah med Slovenci in Angolci je povezano z uporabo mestnega avtobusa:</p> <blockquote><p>“Tukaj ljudje ne klepetajo drug z drugim na avtobusih. Govorijo le s tistim, ki ga poznajo, sicer pa vsi gledajo v telefone. To se mi je zdelo zelo zabavno in hkrati nenavadno, tako rekoč nemogoče. Mi na avtobusih vedno govorimo drug z drugim.”</p></blockquote> <p>Ko primerja angolske in slovenske vozniške navade, Angolce opiše kot norce, ki pridevnik dober voznik nadenejo tistim, ki vozi prehitro. On v Ljubljani uporablja kolo. Po novem s ključavnico.</p> <blockquote><p>“Tu vsi zaklepajo kolesa. Sam tega nisem bil navajen početi, pa prihajam iz Afrike, kjer so tudi tatovi. A kljub temu koles ne zaklepamo. No, zdaj sem se naučil, da to moram početi, prejšnji teden so mi namreč ukradli kolo.”</p></blockquote> <p>Še ena od stvari, ki je Angolca v Sloveniji presenetila, je prehranjevanje na ulici:</p> <blockquote><p>“Hamburgerje, kebabe in podobno hitro pripravljeno hrano jeste kar na ulici. Hodite in jeste. To se nam v Angoli zdi nekaj neprimernega. Ko sem to videl prvič, mi ni bilo nič jasno. Moje začudenje je povezano s tem, da sem odraščal s stricem, ki je bil suženj. Odrasel sem v prepričanju, da so Evropejci fini, da vedno jedo za mizo, da so zelo uradni.”</p></blockquote> <p>Čeprav je Slovenija njegov drugi dom, se Americo želi vrniti v domovino. Pravi, da “morajo tudi mladi Afričani pomagati pri graditvi države, ne pa vse prelagati na ramena starcev”.</p></p> Tue, 19 May 2020 05:50:55 +0000 Americo Miguel, Angola Paul Steed prihaja iz Velike Britanije, točneje iz manjšega britanskega kraja po imenu Taunton, ki se nahaja na jugozahodu države. Tam se je rodil, a ne tudi dolgo ostal. Je namreč otrok vojaka, ki se je moral zaradi svoje službe seliti vsakih 18 mesecev. Pozneje je Britanec 20 let živel v Aziji, zdaj pa že 6 let v Sloveniji, v Logatcu. Z novinarjem, pisateljem in urednikom Paulom Steedom se je pogovarjala Andreja Gradišar.<p>Paul Steed ureja spletno stran z novicami o Sloveniji v angleščini Total Slovenia News</p><p><p>Paul Steed prihaja iz Velike Britanije, točneje iz manjšega britanskega kraja po imenu Taunton, ki se nahaja na jugozahodu države. Tam se je rodil, a ne tudi dolgo ostal. Je namreč otrok vojaka, ki se je moral zaradi svoje službe seliti vsakih 18 mesecev. Pozneje je britanski novinar, pisatelj in urednik 20 let živel v Aziji, zdaj pa že šest let v Sloveniji.</p> <blockquote><p>&#8220;Tam so bile trgovine odprte 24 ur na dan. Hrano in drugo si lahko dobil kadarkoli si želel. Zdaj živim v Logatcu, a prvih pet let sem živel v Ljubljani na Trubarjevi. Zelo čudno se mi je zdelo, da tam – v središču prestolnice – v nedeljo nisem mogel kupiti na primer mleka. To je bil velik šok. Mislim, da sem se tega začel privajati šele dve leti nazaj. Popolnoma pa se nisem navadil niti do danes.&#8221;</p></blockquote> <p>Britanski poliglot opaža, da smo Slovenci radi zunaj, smo zelo aktivni, imamo radi šport in naravo. Ker je vedno živel v mestih, je to prijetna osvežitev tudi zanj. Si pa želi, da bi bilo korenito drugačno naše poslovno okolje:</p> <blockquote><p>&#8220;Rad bi, da bi bili ljudje bolj aktivni, da bi bolj gledali naprej. Slovenija ima veliko talenta in dobro lokacijo. Imate dobre univerze in podjetja, veliko dobrih inženirjev, kemikov. Rad bi, da bi bila Slovenija bolj poslovno orientirana. Včasih se mi zdi, da se na podjetnike gleda zviška. Podjetniško ni nekaj, k čemur bi se spodbujalo mlade. Tudi država odpiranja podjetij s svojimi zahtevami ne olajšuje.</p></blockquote> <p>Paul Steed ureja spletni portal Total Slovenia News, ki novice o Sloveniji objavlja v angleščini. &#8220;30 % naših bralcev živi v Sloveniji, drugi so iz tujine in razmišljajo o selitvi ali vlaganjih v Sloveniji,&#8221; pove Britanec.</p></p> videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive01/2020/05/12/PaulSteedVelikaBritanija4753143.mp3 RTVSLO – Prvi 482 clean Paul Steed prihaja iz Velike Britanije, točneje iz manjšega britanskega kraja po imenu Taunton, ki se nahaja na jugozahodu države. Tam se je rodil, a ne tudi dolgo ostal. Je namreč otrok vojaka, ki se je moral zaradi svoje službe seliti vsakih 18 mesecev. Pozneje je Britanec 20 let živel v Aziji, zdaj pa že 6 let v Sloveniji, v Logatcu. Z novinarjem, pisateljem in urednikom Paulom Steedom se je pogovarjala Andreja Gradišar.<p>Paul Steed ureja spletno stran z novicami o Sloveniji v angleščini Total Slovenia News</p><p><p>Paul Steed prihaja iz Velike Britanije, točneje iz manjšega britanskega kraja po imenu Taunton, ki se nahaja na jugozahodu države. Tam se je rodil, a ne tudi dolgo ostal. Je namreč otrok vojaka, ki se je moral zaradi svoje službe seliti vsakih 18 mesecev. Pozneje je britanski novinar, pisatelj in urednik 20 let živel v Aziji, zdaj pa že šest let v Sloveniji.</p> <blockquote><p>&#8220;Tam so bile trgovine odprte 24 ur na dan. Hrano in drugo si lahko dobil kadarkoli si želel. Zdaj živim v Logatcu, a prvih pet let sem živel v Ljubljani na Trubarjevi. Zelo čudno se mi je zdelo, da tam – v središču prestolnice – v nedeljo nisem mogel kupiti na primer mleka. To je bil velik šok. Mislim, da sem se tega začel privajati šele dve leti nazaj. Popolnoma pa se nisem navadil niti do danes.&#8221;</p></blockquote> <p>Britanski poliglot opaža, da smo Slovenci radi zunaj, smo zelo aktivni, imamo radi šport in naravo. Ker je vedno živel v mestih, je to prijetna osvežitev tudi zanj. Si pa želi, da bi bilo korenito drugačno naše poslovno okolje:</p> <blockquote><p>&#8220;Rad bi, da bi bili ljudje bolj aktivni, da bi bolj gledali naprej. Slovenija ima veliko talenta in dobro lokacijo. Imate dobre univerze in podjetja, veliko dobrih inženirjev, kemikov. Rad bi, da bi bila Slovenija bolj poslovno orientirana. Včasih se mi zdi, da se na podjetnike gleda zviška. Podjetniško ni nekaj, k čemur bi se spodbujalo mlade. Tudi država odpiranja podjetij s svojimi zahtevami ne olajšuje.</p></blockquote> <p>Paul Steed ureja spletni portal Total Slovenia News, ki novice o Sloveniji objavlja v angleščini. &#8220;30 % naših bralcev živi v Sloveniji, drugi so iz tujine in razmišljajo o selitvi ali vlaganjih v Sloveniji,&#8221; pove Britanec.</p></p> Tue, 12 May 2020 05:40:00 +0000 Paul Steed, Velika Britanija Čeprav jo pogosto povezujemo z depresijo, vase zaprtimi ljudmi in visokim številom samomorov, je Finska redno v vrhu lestvic, s katerimi merijo srečo med prebivalstvom. Ta skandinavska država je tudi domovina zanimivih športnih tekmovanj – eno tako je nošenje žena na hrbtu, lovljenje komarjev, izumili so tudi tekmovanje v igranju »zračne kitare« oziroma simuliranju igranja na ta instrument. Iz Finske je tudi Marita Routsalainen (izgovor: Marita Rvatsolajnen), že dve leti in pol prebivalka Ljubljane. Pred mikrofon sta jo z vprašanji o podobnosti in različnosti Fincev ter Slovencev povabili Katja Krajnc in Andreja Gradišar.<p>Finka Marita v Sloveniji pogreša pravo zimo in bonbone iz lakrice</p><p><p>&#8220;Sem me je pripeljal moj fant, ki je sicer iz Kanade, iz Quebeca. Najprej sva imela zvezo na daljavo in po določenem času sva se odločila, da bi lahko živela skupaj. Rekla sva si: poskusiva z Evropo. Imela sva še nekaj možnosti, kot sta Švedska ali Nemčija, ampak nato je moj fant dobil službo v Sloveniji. Nekako naju je država sama izbrala,&#8221; razlog za selitev v Slovenijo leta 2017 pojasni Finka Marita Ruotsalainen.</p> <p>Prihaja s finskega podeželja, iz kraja po imenu Kiuruvesi, ki ima okoli 8000 prebivalcev. Kar najbolj pogreša v Sloveniji sta prava zima in finski bonboni:</p> <blockquote><p>&#8220;Na Finskem imamo slane bonbone z lakrico – to je golostebelni sladki koren –, ki imajo zelo močan okus. Tukaj jih ne morem dobiti nikjer. V Sloveniji pa najbolj pogrešam zimo. Mogoče to zveni presenetljivo, ampak drži. Hrepenim po mrazu in še posebej po snegu, tudi po -25 stopinjah. Oh, to bi bilo čudovito. Zame ni ničesar lepšega od mrzlega, sončnega dneva pri -30 stopinjah Celzija.&#8221;</p></blockquote> <p>Ne zima, ampak poletje je bilo, ko je Marita prišla v Slovenijo:</p> <blockquote><p>&#8220;Mislim, da je bil prvi konec tedna tukaj, ko sva s fantom hodila naokrog in vse je bilo tako zeleno, toplo. Vse je raslo. Bila je sezona češenj, bilo jih je ogromno. Gledala sva eno od dreves in si mislila – poglej, češnje. Skoraj istočasno se je ob naju pojavil starejši moški – bil je brez zob –, ter začel govoriti slovensko. Rekel je &#8220;moment&#8221;, šel nazaj noter in nama prinesel ogromno vrečko češenj. To je bilo nekaj najboljšega. Tudi vsi drugi so bili zelo prijazni in topli, ampak ta ljubeznivi trenutek mi je res ostal v spominu.&#8221;</p></blockquote> <p>Slovenci so bolj odprti kot Finci, nadaljuje sogovornica, ki se je že malo nalezla slovenskosti:</p> <blockquote><p>&#8220;Finci so zelo, zelo zadržani, zato je vedno zanimivo iti nazaj, saj se zavem, da sem se tudi sama precej spremenila. Zdaj sem veliko bolj družabna kot prej. Ko grem domov, grem kar malo na živce avtobusnim voznikom, saj jih vedno pozdravljam in se jim zahvaljujem. Ob tem me čudno gledajo in se verjetno sprašujejo, kaj mi je, da sem tako družabna.&#8221;</p></blockquote></p> videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive01/2020/03/24/MaritaRuotsalainenFinskaMMC.PR1.20200324.2.0740.mp3 RTVSLO – Prvi 551 clean Čeprav jo pogosto povezujemo z depresijo, vase zaprtimi ljudmi in visokim številom samomorov, je Finska redno v vrhu lestvic, s katerimi merijo srečo med prebivalstvom. Ta skandinavska država je tudi domovina zanimivih športnih tekmovanj – eno tako je nošenje žena na hrbtu, lovljenje komarjev, izumili so tudi tekmovanje v igranju »zračne kitare« oziroma simuliranju igranja na ta instrument. Iz Finske je tudi Marita Routsalainen (izgovor: Marita Rvatsolajnen), že dve leti in pol prebivalka Ljubljane. Pred mikrofon sta jo z vprašanji o podobnosti in različnosti Fincev ter Slovencev povabili Katja Krajnc in Andreja Gradišar.<p>Finka Marita v Sloveniji pogreša pravo zimo in bonbone iz lakrice</p><p><p>&#8220;Sem me je pripeljal moj fant, ki je sicer iz Kanade, iz Quebeca. Najprej sva imela zvezo na daljavo in po določenem času sva se odločila, da bi lahko živela skupaj. Rekla sva si: poskusiva z Evropo. Imela sva še nekaj možnosti, kot sta Švedska ali Nemčija, ampak nato je moj fant dobil službo v Sloveniji. Nekako naju je država sama izbrala,&#8221; razlog za selitev v Slovenijo leta 2017 pojasni Finka Marita Ruotsalainen.</p> <p>Prihaja s finskega podeželja, iz kraja po imenu Kiuruvesi, ki ima okoli 8000 prebivalcev. Kar najbolj pogreša v Sloveniji sta prava zima in finski bonboni:</p> <blockquote><p>&#8220;Na Finskem imamo slane bonbone z lakrico – to je golostebelni sladki koren –, ki imajo zelo močan okus. Tukaj jih ne morem dobiti nikjer. V Sloveniji pa najbolj pogrešam zimo. Mogoče to zveni presenetljivo, ampak drži. Hrepenim po mrazu in še posebej po snegu, tudi po -25 stopinjah. Oh, to bi bilo čudovito. Zame ni ničesar lepšega od mrzlega, sončnega dneva pri -30 stopinjah Celzija.&#8221;</p></blockquote> <p>Ne zima, ampak poletje je bilo, ko je Marita prišla v Slovenijo:</p> <blockquote><p>&#8220;Mislim, da je bil prvi konec tedna tukaj, ko sva s fantom hodila naokrog in vse je bilo tako zeleno, toplo. Vse je raslo. Bila je sezona češenj, bilo jih je ogromno. Gledala sva eno od dreves in si mislila – poglej, češnje. Skoraj istočasno se je ob naju pojavil starejši moški – bil je brez zob –, ter začel govoriti slovensko. Rekel je &#8220;moment&#8221;, šel nazaj noter in nama prinesel ogromno vrečko češenj. To je bilo nekaj najboljšega. Tudi vsi drugi so bili zelo prijazni in topli, ampak ta ljubeznivi trenutek mi je res ostal v spominu.&#8221;</p></blockquote> <p>Slovenci so bolj odprti kot Finci, nadaljuje sogovornica, ki se je že malo nalezla slovenskosti:</p> <blockquote><p>&#8220;Finci so zelo, zelo zadržani, zato je vedno zanimivo iti nazaj, saj se zavem, da sem se tudi sama precej spremenila. Zdaj sem veliko bolj družabna kot prej. Ko grem domov, grem kar malo na živce avtobusnim voznikom, saj jih vedno pozdravljam in se jim zahvaljujem. Ob tem me čudno gledajo in se verjetno sprašujejo, kaj mi je, da sem tako družabna.&#8221;</p></blockquote></p> Tue, 24 Mar 2020 06:49:11 +0000 Marita Ruotsalainen, Finska Chinatsu Nakajima je doma iz Japonske, iz mesta Fudži, ki je najbolj znano po gori Fudži, najvišji gori na Japonskem. Svoj rojstni kraj primerja z našim Bohinjem – čudoviti razgledi in nepredstavljivo lepa narava vsepovsod, kamor se ozreš. Tja kot turistična vodnica večkrat pelje tudi japonske goste, ki jih naši kraji vedno znova očarajo. O življenju v Sloveniji, presenečenjih, ki jih je doživela ob selitvi, in izzivih, s katerimi se je morala spoprijeti, se je s Chinatsu Nakajima pogovarjala Tadeja Bizilj.<p>Japonka Chinatsu Nakajima o življenju v Sloveniji, presenečenjih, na katere je naletela ob selitvi in izzivih, s katerimi se je morala spoprijeti</p><p><p>Chinatsu Nakajima prihaja iz Japonske, mesta Fuji, ki je najbolj znano po Fudži jami, najvišji gori na Japonskem. Kot najstnica je veliko potovala – pri 16. letih je obiskala Španijo, točneje Barcelono, kamor je odšla na obisk k sorodnikom. To je bil njen prvi stik z Evropo. Sledilo je potovanje v Mehiko, Ameriko – v Sloveniji pa je nato našla svoj dom. Uradno je prišla v našo državo prek študentske izmenjave.</p> <blockquote><p>&#8220;Prišla sem prvi dan v oktobru, na prvi dan novega študijskega leta. S seboj sem imela turistnični vodnik, prvič sem ga odprla na letalu. Nisem vedela, kako se pozdravi, kako sploh izgleda ta država, prav nič nisem vedela.&#8221;</p></blockquote> <p>Japonščino govori okoli 128 milijonov ljudi, velja za enega najtežjih jezikov, zapisuje se s štirimi različnimi pisavami. Japonski jezik se od evropskih ne razlikuje le po zapisu, temveč tudi po slovnični sestavi, v jezik pa so močno vkodirani vljudnost, uradnost in hierarhija. Če znaš japonsko, potem slovenščina res ne more biti tako težka … Ali pač?</p> <blockquote><p>&#8220;Še vedno mi težave povzročajo dvojina, sklanjatve, tega na Japonskem ni. Dolgo mi ni bilo jasno, zakaj Slovenij-a postane Slovenij-i, Slovenij-e &#8230;&#8221;</p></blockquote> <p>Z življenjem v Sloveniji je naša sogovornica kljub nekaterim oviram, izzivom in presenečenjem zadovoljna. Čeprav pravi, da je vedno pripravljena na vse, tudi na selitev kam drugam, si želi ostati tukaj, vsem poslušalcem pa za konec sporoča naslednje …</p> <blockquote><p>&#8220;Vi Slovenci radi jamrate, ampak ste še vedno v topli vodi, če primerjam z Japonsko. Japonska je kapitalistična družba, Slovenija pa je še vedno polsocialistična, nostalgična in to je res topla voda. Vi sploh ne veste, kaj imate!&#8221;</p></blockquote></p> videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive01/2020/03/17/ChinatsuNakajimaMMC.PR1.20200317.2.0740.mp3 RTVSLO – Prvi 521 clean Chinatsu Nakajima je doma iz Japonske, iz mesta Fudži, ki je najbolj znano po gori Fudži, najvišji gori na Japonskem. Svoj rojstni kraj primerja z našim Bohinjem – čudoviti razgledi in nepredstavljivo lepa narava vsepovsod, kamor se ozreš. Tja kot turistična vodnica večkrat pelje tudi japonske goste, ki jih naši kraji vedno znova očarajo. O življenju v Sloveniji, presenečenjih, ki jih je doživela ob selitvi, in izzivih, s katerimi se je morala spoprijeti, se je s Chinatsu Nakajima pogovarjala Tadeja Bizilj.<p>Japonka Chinatsu Nakajima o življenju v Sloveniji, presenečenjih, na katere je naletela ob selitvi in izzivih, s katerimi se je morala spoprijeti</p><p><p>Chinatsu Nakajima prihaja iz Japonske, mesta Fuji, ki je najbolj znano po Fudži jami, najvišji gori na Japonskem. Kot najstnica je veliko potovala – pri 16. letih je obiskala Španijo, točneje Barcelono, kamor je odšla na obisk k sorodnikom. To je bil njen prvi stik z Evropo. Sledilo je potovanje v Mehiko, Ameriko – v Sloveniji pa je nato našla svoj dom. Uradno je prišla v našo državo prek študentske izmenjave.</p> <blockquote><p>&#8220;Prišla sem prvi dan v oktobru, na prvi dan novega študijskega leta. S seboj sem imela turistnični vodnik, prvič sem ga odprla na letalu. Nisem vedela, kako se pozdravi, kako sploh izgleda ta država, prav nič nisem vedela.&#8221;</p></blockquote> <p>Japonščino govori okoli 128 milijonov ljudi, velja za enega najtežjih jezikov, zapisuje se s štirimi različnimi pisavami. Japonski jezik se od evropskih ne razlikuje le po zapisu, temveč tudi po slovnični sestavi, v jezik pa so močno vkodirani vljudnost, uradnost in hierarhija. Če znaš japonsko, potem slovenščina res ne more biti tako težka … Ali pač?</p> <blockquote><p>&#8220;Še vedno mi težave povzročajo dvojina, sklanjatve, tega na Japonskem ni. Dolgo mi ni bilo jasno, zakaj Slovenij-a postane Slovenij-i, Slovenij-e &#8230;&#8221;</p></blockquote> <p>Z življenjem v Sloveniji je naša sogovornica kljub nekaterim oviram, izzivom in presenečenjem zadovoljna. Čeprav pravi, da je vedno pripravljena na vse, tudi na selitev kam drugam, si želi ostati tukaj, vsem poslušalcem pa za konec sporoča naslednje …</p> <blockquote><p>&#8220;Vi Slovenci radi jamrate, ampak ste še vedno v topli vodi, če primerjam z Japonsko. Japonska je kapitalistična družba, Slovenija pa je še vedno polsocialistična, nostalgična in to je res topla voda. Vi sploh ne veste, kaj imate!&#8221;</p></blockquote></p> Tue, 17 Mar 2020 06:48:41 +0000 Chinatsu Nakajima Ko se nekdo pri devetnajstih preseli iz Alžirije v Slovenijo, stran od svoje družine, prijateljev, v iskanju boljšega, varnejšega življenja in potem čez 20 let pove, da je tukaj njegov dom ... Nataša Rašl je v njegovi telovadnici v Ljubljani spoznala mojstra borilnih veščin, tudi nekdanjega borca, Mourada Derbala ali na kratko Muryja. O borbi življenja in tudi tisti v telovadnici ...<p>Alžirec Mourad Derbal "Mury" v Sloveniji živi 20 let</p><p><p><strong>Mourad Derbal “Mury”</strong> se je v Evropo iz rodne Alžirije – države na severu Afrike – preselil pri 19. letih. Svojo družino in prijatelje je zapustil v iskanju boljšega in predvsem varnejšega življenja. Nekdanji borec, danes trener in vodja kluba borilnih veščin v Ljubljani po dveh desetletjih v Sloveniji pravi, da je tukaj njegov dom. Boji v ringu so v primerjavi s tistimi v rodni deželi milo rečeno smešni.</p> <blockquote><p><strong><em>“Na žalost je bilo moje otroštvo katastrofalno.”</em></strong></p></blockquote> <p>Ena od njegovih dobljenih “bitk,” odkar je prišel k nam, je tudi hitro dojemanje in učenje različnih jezikov. Poleg arabščine govori malo nemško, italijansko, špansko, “srbo-hrvaško” in seveda slovensko.</p> <blockquote><p><strong><em>“Vedno sem vprašal “how do you say this and this,” in sem se hitro učil. Tretji dan, ko sem prišel v lokal, nisem rekel hello, ampak dober dan!”</em></strong></p></blockquote> <p>V Alžiriji je nacionalni šport nogomet, vendar mu čisto ob bok lahko postavimo prav borilne veščine. Z njimi se je sogovornik soočil že zelo zgodaj, zato je bila izbira “karierne poti” tukaj v Sloveniji logična. Odpreti svojo telovadnico in ustanoviti klub borilnih veščin ni bilo težko, poleg tega pa se z vsakim letom spreminja dojemanje tega športa.</p> <blockquote><p><strong><em>“Tukaj vsak dan odkrivamo nekaj novega. To je učenje, šola. Če obvladaš levo roko, ti ostane desna, ko boš obvladal levo in desno, potem sledi noga, koleno in tako naprej. Če premagaš mene, moraš premagati naslednjega in tako naprej.” </em></strong></p></blockquote></p> videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive01/2020/03/10/MouradDerbal-MuryAlirijaMMC.PR1.20200310.2.0740.mp3 RTVSLO – Prvi 442 clean Ko se nekdo pri devetnajstih preseli iz Alžirije v Slovenijo, stran od svoje družine, prijateljev, v iskanju boljšega, varnejšega življenja in potem čez 20 let pove, da je tukaj njegov dom ... Nataša Rašl je v njegovi telovadnici v Ljubljani spoznala mojstra borilnih veščin, tudi nekdanjega borca, Mourada Derbala ali na kratko Muryja. O borbi življenja in tudi tisti v telovadnici ...<p>Alžirec Mourad Derbal "Mury" v Sloveniji živi 20 let</p><p><p><strong>Mourad Derbal “Mury”</strong> se je v Evropo iz rodne Alžirije – države na severu Afrike – preselil pri 19. letih. Svojo družino in prijatelje je zapustil v iskanju boljšega in predvsem varnejšega življenja. Nekdanji borec, danes trener in vodja kluba borilnih veščin v Ljubljani po dveh desetletjih v Sloveniji pravi, da je tukaj njegov dom. Boji v ringu so v primerjavi s tistimi v rodni deželi milo rečeno smešni.</p> <blockquote><p><strong><em>“Na žalost je bilo moje otroštvo katastrofalno.”</em></strong></p></blockquote> <p>Ena od njegovih dobljenih “bitk,” odkar je prišel k nam, je tudi hitro dojemanje in učenje različnih jezikov. Poleg arabščine govori malo nemško, italijansko, špansko, “srbo-hrvaško” in seveda slovensko.</p> <blockquote><p><strong><em>“Vedno sem vprašal “how do you say this and this,” in sem se hitro učil. Tretji dan, ko sem prišel v lokal, nisem rekel hello, ampak dober dan!”</em></strong></p></blockquote> <p>V Alžiriji je nacionalni šport nogomet, vendar mu čisto ob bok lahko postavimo prav borilne veščine. Z njimi se je sogovornik soočil že zelo zgodaj, zato je bila izbira “karierne poti” tukaj v Sloveniji logična. Odpreti svojo telovadnico in ustanoviti klub borilnih veščin ni bilo težko, poleg tega pa se z vsakim letom spreminja dojemanje tega športa.</p> <blockquote><p><strong><em>“Tukaj vsak dan odkrivamo nekaj novega. To je učenje, šola. Če obvladaš levo roko, ti ostane desna, ko boš obvladal levo in desno, potem sledi noga, koleno in tako naprej. Če premagaš mene, moraš premagati naslednjega in tako naprej.” </em></strong></p></blockquote></p> Tue, 10 Mar 2020 06:47:22 +0000 Mourad Derbal - Mury, Alžirija Čeprav je njen praded Slovenec, se je Američanka Melinda Hajdin za selitev v Slovenijo odločila popolnoma naključno med bivanjem v Grčiji. K nam – natančneje, v Brestanico – je prvič prišla leta 2008, ostala nekaj let in se potem odločila za dokončanje študija v Združenih državah, lani jeseni pa je spet prišla v Slovenijo – tokrat v Hrastnik. V nadaljevanju med drugim o tem, zakaj za prebivanje izbira kraje, ki se jim večina tujcev raje ogne, kje najti lepoto v Zasavju ter zakaj jo je zanimalo, ali obstaja pravilen način, kako pojesti kremno rezino. Z Melindo Hajdin se je pogovarjala Andreja Gradišar.<p>Melinda Hajdin ima sicer slovenskega pradeda, a v Slovenijo jo je pripeljal oglasni letak za umetniško tekmovanje</p><p><p>Kljub temu da je njen praded Slovenec, se je Američanka Melinda Hajdin za selitev v Slovenijo odločila čisto naključno med bivanje v Grčiji: &#8220;Tam je bilo prevroče, pa tudi moja zveza je razpadla. Potem nisem želela nazaj v ZDA. Videl sem oglas za umetniško tekmovanja v Sloveniji in si rekla, da moram tja. Sem pa sem prišla z vlakom prek Balkana.&#8221; K nam – točneje v Brestanico – je Melinda prvič prišla leta 2008, ostala nekaj let in se nato odločila za dokončanje študija v ZDA, lansko jesen pa je spet prišla v Slovenijo – tokrat v Hrastnik.</p> <blockquote><p>&#8220;Ko sem prišla, o Sloveniji nisem vedela ničesar. Iskala sem stanovanje, v katerem bi bivala, in našla enega, ki je dobro izgledalo in bilo še poceni. Nahajalo pa se je v Brestanici. Pa sem si rekla – dobro, bom šla pa tja. Kraj mi niti ni bil tako pomemben. Dejstvo namreč je, da kamorkoli v državi greš, najdeš lepoto, za to ni treba v najbolj obljudene kraje. Sama običajno iščem kraje, kjer je mogoče slikati. To pa lahko najdeš praktično kjerkoli v Sloveniji,&#8221; pojasni, zakaj se je izognila za tujce bolj običajnim Ljubljani, Mariboru, Kranju, slovenski obali.</p></blockquote> <p>Ena od stvari, ki jih Melinda Hajdin pri  nas še posebej pohvali, je, da država investira v kulturo: &#8220;Ameriška vlada se s tem ne ukvarja, nimajo npr. ministrstva za kulturo. Slovenska podpora vsem umetnikom je odlična stvar – podpirajo pisatelje, slikarje, dramaturge, vse. To je odlično! Tako bi morale ravnati vse države. Tako bi morala ravnati Amerika.&#8221;</p> <p>Melinda je prav tako naklonjena slovenski avtentičnost, saj ne mara pretirane amerikanizacije drugih držav. Želi pa si, da bi si delili vsaj poimenovanja kosov mesa:</p> <blockquote><p>&#8220;To je nekaj, česar te nikjer ne naučijo. Takšnih praktičnih informacij. Potem pa kupuješ meso in niti ne veš, kaj si kupil. Zaradi tega sem dolgo kupovala le piščančje meso, saj ga je lažje prepoznati. Za druge kose pa nisem vedela, kaj je to. Zdaj sem se naučila, da se vrsti mesa, ki ga je mogoče narezati in uporabiti v npr. obari, reče vratovina. Naučila sem se novo besedo!&#8221;</p></blockquote> <p>&#8220;Moja naloga je, da sem, kjer lahko lepoto iz narave prenašam na platno. Če preostanek življenja preživim tukaj, mislim, da ne bo nikoli zmanjkalo krajev, ki bi jih lahko upodobila. Torej – rada bi ostala kolikor dolgo bom le lahko,&#8221; pa sogovornica odgovori na vprašanje, ali se dolgoročno vidi v Sloveniji.</p></p> videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive01/2020/03/03/MelindaHajdinZDAMMC.PR1.20200303.2.0740.mp3 RTVSLO – Prvi 563 clean Čeprav je njen praded Slovenec, se je Američanka Melinda Hajdin za selitev v Slovenijo odločila popolnoma naključno med bivanjem v Grčiji. K nam – natančneje, v Brestanico – je prvič prišla leta 2008, ostala nekaj let in se potem odločila za dokončanje študija v Združenih državah, lani jeseni pa je spet prišla v Slovenijo – tokrat v Hrastnik. V nadaljevanju med drugim o tem, zakaj za prebivanje izbira kraje, ki se jim večina tujcev raje ogne, kje najti lepoto v Zasavju ter zakaj jo je zanimalo, ali obstaja pravilen način, kako pojesti kremno rezino. Z Melindo Hajdin se je pogovarjala Andreja Gradišar.<p>Melinda Hajdin ima sicer slovenskega pradeda, a v Slovenijo jo je pripeljal oglasni letak za umetniško tekmovanje</p><p><p>Kljub temu da je njen praded Slovenec, se je Američanka Melinda Hajdin za selitev v Slovenijo odločila čisto naključno med bivanje v Grčiji: &#8220;Tam je bilo prevroče, pa tudi moja zveza je razpadla. Potem nisem želela nazaj v ZDA. Videl sem oglas za umetniško tekmovanja v Sloveniji in si rekla, da moram tja. Sem pa sem prišla z vlakom prek Balkana.&#8221; K nam – točneje v Brestanico – je Melinda prvič prišla leta 2008, ostala nekaj let in se nato odločila za dokončanje študija v ZDA, lansko jesen pa je spet prišla v Slovenijo – tokrat v Hrastnik.</p> <blockquote><p>&#8220;Ko sem prišla, o Sloveniji nisem vedela ničesar. Iskala sem stanovanje, v katerem bi bivala, in našla enega, ki je dobro izgledalo in bilo še poceni. Nahajalo pa se je v Brestanici. Pa sem si rekla – dobro, bom šla pa tja. Kraj mi niti ni bil tako pomemben. Dejstvo namreč je, da kamorkoli v državi greš, najdeš lepoto, za to ni treba v najbolj obljudene kraje. Sama običajno iščem kraje, kjer je mogoče slikati. To pa lahko najdeš praktično kjerkoli v Sloveniji,&#8221; pojasni, zakaj se je izognila za tujce bolj običajnim Ljubljani, Mariboru, Kranju, slovenski obali.</p></blockquote> <p>Ena od stvari, ki jih Melinda Hajdin pri  nas še posebej pohvali, je, da država investira v kulturo: &#8220;Ameriška vlada se s tem ne ukvarja, nimajo npr. ministrstva za kulturo. Slovenska podpora vsem umetnikom je odlična stvar – podpirajo pisatelje, slikarje, dramaturge, vse. To je odlično! Tako bi morale ravnati vse države. Tako bi morala ravnati Amerika.&#8221;</p> <p>Melinda je prav tako naklonjena slovenski avtentičnost, saj ne mara pretirane amerikanizacije drugih držav. Želi pa si, da bi si delili vsaj poimenovanja kosov mesa:</p> <blockquote><p>&#8220;To je nekaj, česar te nikjer ne naučijo. Takšnih praktičnih informacij. Potem pa kupuješ meso in niti ne veš, kaj si kupil. Zaradi tega sem dolgo kupovala le piščančje meso, saj ga je lažje prepoznati. Za druge kose pa nisem vedela, kaj je to. Zdaj sem se naučila, da se vrsti mesa, ki ga je mogoče narezati in uporabiti v npr. obari, reče vratovina. Naučila sem se novo besedo!&#8221;</p></blockquote> <p>&#8220;Moja naloga je, da sem, kjer lahko lepoto iz narave prenašam na platno. Če preostanek življenja preživim tukaj, mislim, da ne bo nikoli zmanjkalo krajev, ki bi jih lahko upodobila. Torej – rada bi ostala kolikor dolgo bom le lahko,&#8221; pa sogovornica odgovori na vprašanje, ali se dolgoročno vidi v Sloveniji.</p></p> Tue, 03 Mar 2020 06:49:23 +0000 Melinda Hajdin, ZDA Elena Starceva Somun zadnjih 15 let živi v Postojni, devet let prepeva v pevski skupini Studenec iz Pivke in osem let poučuje klavir v Glasbeni šoli Idrija. K nam je prišla iz enajst tisoč kilometrov oddaljenega Vladivostoka. Končala je moskovski konservatorij za glasbo Petra Iljiča Čajkovskega, se v komorni glasbi podiplomsko izpopolnjevala na Akademiji za umetnost in glasbo v Vladivostoku in glasbeno pot nadaljevala na Kitajskem, kjer je poučevala na univerzi v Čang Čunu. Slovenija, pravi, je postala njen dom. Vzljubila je naše ljudske pesmi in si zaradi svoje odprtosti in dobre volje tu našla veliko prijateljev. Če niste vedeli, koliko časa človek potrebuje, da z letalom premaga razdaljo med Trstom in Mursko Soboto, kako lahko človek ribari s sekiro in ob kateri hrani se mora udariti po prstih, ne preslišite pogovora, ki ga je v mikrofon ujela Sabrina Mulec. <p>Ljubiteljica zborovskega petja Elena Starceva Somun je Vladivostok zamenjala za Postojno</p><p><p><strong>Elena Starceva Somun</strong> zadnjih 15 let živi v Postojni, 9 let prepeva v pevski skupini <em>Studenec</em> iz Pivke in 8 let poučuje klavir v <em>Glasbeni šoli Idrija</em>. K nam je prišla iz 11 tisoč kilometrov oddaljenega Vladivostoka. Zaključila je <em>moskovski konservatorij za glasbo Petra Iljiča Čajkovskega</em>, se v komorni glasbi podiplomsko izpopolnjevala v na <em>Akademiji za umetnost in glasbo v Vladivostoku</em> in glasbeno pot nadaljevala na Kitajskem, kjer je poučevala na <em>univerzi v Čang Čunu</em>. Za Slovenijo je prvič slišala pred 23 leti na festivalu <em>Golden Gate</em> v San Franciscu, ko je na tekmovanju slavil zbor Carmina Slovenica. Drugič, ko je na Kitajskem spoznala bodočega moža Slovenca.</p> <blockquote><p>&#8220;Jaz bi temu rekla &#8211; ni burja, to je postojnski prepih. Morate burjo začutiti pri -16 stopinjah,&#8221; na vprašanje, kako se je znašla v prepišni Postojni odgovori sogovornica.</p></blockquote> <p>Elena Slovenijo spoznava tudi prek prepevanja. Vzljubila je naše ljudske pesmi. Pravi, da so precej podobne ruskim: &#8220;Ruske ljudske pesmi so melanholične, počasne in to je nekaj, kar nam je skupnega. Vsaka beseda v slovenski ljudski pesmi ogromno pove. Oboji &#8211; tako Rusi kot Slovenci &#8211; pa imamo tradicijo petja za mizo.&#8221;</p> <blockquote><p>&#8220;Od takrat, ko sem začela govoriti slovenski jezik, ko sem spoznala te lepe melodije, nimam več domotožja.&#8221;</p></blockquote> <p>Spoznavanje jezika so pospremile mnoge smešne situacije. Razlog seveda podobnost jezika, ki pa lahko vara. &#8220;Beseda varovanje v ruščini pomeni čisto nasprotno. To je, kot bi nekdo na hrbet napisal &#8220;jaz sem nekaj ukradel&#8221;,&#8221; pove Elena.</p> <p>Oddaljenost ima v Sloveniji in Rusiji čisto drugačen pomen. Rusinja je bila pred prihodom k nam navajena, da se je morala več ur voziti z letalom, vlakom ali avtobusom, da je obiskala sorodnike, prijatelje ali znanje.</p> <blockquote><p>Zato ne preseneča, da je ob prvem pogledu na slovenski zemljevid vprašala, koliko ur z letalom potrebujem, da pridem iz Trsta do Murske Sobote. &#8220;Dobila sem odgovor, da bi v 15 minutah verjetno šlo. In potem mi ni bilo nič jasno, saj je zemljevid izgledal zelo velik.&#8221;</p></blockquote> </p> videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive01/2020/02/25/ElenaStarcevaSomunRusijaMMC.PR1.20200225.2.0740.mp3 RTVSLO – Prvi 601 clean Elena Starceva Somun zadnjih 15 let živi v Postojni, devet let prepeva v pevski skupini Studenec iz Pivke in osem let poučuje klavir v Glasbeni šoli Idrija. K nam je prišla iz enajst tisoč kilometrov oddaljenega Vladivostoka. Končala je moskovski konservatorij za glasbo Petra Iljiča Čajkovskega, se v komorni glasbi podiplomsko izpopolnjevala na Akademiji za umetnost in glasbo v Vladivostoku in glasbeno pot nadaljevala na Kitajskem, kjer je poučevala na univerzi v Čang Čunu. Slovenija, pravi, je postala njen dom. Vzljubila je naše ljudske pesmi in si zaradi svoje odprtosti in dobre volje tu našla veliko prijateljev. Če niste vedeli, koliko časa človek potrebuje, da z letalom premaga razdaljo med Trstom in Mursko Soboto, kako lahko človek ribari s sekiro in ob kateri hrani se mora udariti po prstih, ne preslišite pogovora, ki ga je v mikrofon ujela Sabrina Mulec. <p>Ljubiteljica zborovskega petja Elena Starceva Somun je Vladivostok zamenjala za Postojno</p><p><p><strong>Elena Starceva Somun</strong> zadnjih 15 let živi v Postojni, 9 let prepeva v pevski skupini <em>Studenec</em> iz Pivke in 8 let poučuje klavir v <em>Glasbeni šoli Idrija</em>. K nam je prišla iz 11 tisoč kilometrov oddaljenega Vladivostoka. Zaključila je <em>moskovski konservatorij za glasbo Petra Iljiča Čajkovskega</em>, se v komorni glasbi podiplomsko izpopolnjevala v na <em>Akademiji za umetnost in glasbo v Vladivostoku</em> in glasbeno pot nadaljevala na Kitajskem, kjer je poučevala na <em>univerzi v Čang Čunu</em>. Za Slovenijo je prvič slišala pred 23 leti na festivalu <em>Golden Gate</em> v San Franciscu, ko je na tekmovanju slavil zbor Carmina Slovenica. Drugič, ko je na Kitajskem spoznala bodočega moža Slovenca.</p> <blockquote><p>&#8220;Jaz bi temu rekla &#8211; ni burja, to je postojnski prepih. Morate burjo začutiti pri -16 stopinjah,&#8221; na vprašanje, kako se je znašla v prepišni Postojni odgovori sogovornica.</p></blockquote> <p>Elena Slovenijo spoznava tudi prek prepevanja. Vzljubila je naše ljudske pesmi. Pravi, da so precej podobne ruskim: &#8220;Ruske ljudske pesmi so melanholične, počasne in to je nekaj, kar nam je skupnega. Vsaka beseda v slovenski ljudski pesmi ogromno pove. Oboji &#8211; tako Rusi kot Slovenci &#8211; pa imamo tradicijo petja za mizo.&#8221;</p> <blockquote><p>&#8220;Od takrat, ko sem začela govoriti slovenski jezik, ko sem spoznala te lepe melodije, nimam več domotožja.&#8221;</p></blockquote> <p>Spoznavanje jezika so pospremile mnoge smešne situacije. Razlog seveda podobnost jezika, ki pa lahko vara. &#8220;Beseda varovanje v ruščini pomeni čisto nasprotno. To je, kot bi nekdo na hrbet napisal &#8220;jaz sem nekaj ukradel&#8221;,&#8221; pove Elena.</p> <p>Oddaljenost ima v Sloveniji in Rusiji čisto drugačen pomen. Rusinja je bila pred prihodom k nam navajena, da se je morala več ur voziti z letalom, vlakom ali avtobusom, da je obiskala sorodnike, prijatelje ali znanje.</p> <blockquote><p>Zato ne preseneča, da je ob prvem pogledu na slovenski zemljevid vprašala, koliko ur z letalom potrebujem, da pridem iz Trsta do Murske Sobote. &#8220;Dobila sem odgovor, da bi v 15 minutah verjetno šlo. In potem mi ni bilo nič jasno, saj je zemljevid izgledal zelo velik.&#8221;</p></blockquote> </p> Tue, 25 Feb 2020 06:50:01 +0000 Elena Starceva Somun, Rusija Satya Šebenik živi v Notranjih Goricah, blizu Ljubljane. Tja se je preselila z Nove Zelandije, točneje, iz predmestja Aucklanda. Rada ima slovensko obalo, ker jo spominja na njen dom. Rada potuje in odkriva nove kraje, raziskuje svet, odkriva nove kulture in preizkuša kulinariko različnih držav in pokrajin. S Satyo Šebenik se je o tem, kako se je njeno življenje spremenilo, odkar se je preselila v Slovenijo, pogovarjala Tadeja Bizilj.<p>Satya Šebenik iz Nove Zelandije v reprizi oddaje Drugi pogled tudi o spremembah, ki jih je doživela ob selitvi iz Aucklanda v Notranje Gorice</p><p><p>Satya Šebenik živi v Notranjih Goricah, blizu Ljubljane, kamor se je preselila z Nove Zelandije, točneje iz predmestja Aucklanda. Rada ima slovensko obalo, ker jo spomni na njen dom. Rada potuje in odkriva nove kraje, raziskuje svet, odkriva nove kulture. Čeprav se po nekaj letih življenja v Sloveniji tu počuti že povsem domače, pa Satya pravi, da se je morala navaditi na kar nekaj kulturnih razlik.</p> <blockquote><p>“Ena od stvari, ki jo skozi pogovor z drugimi pogosto opažam in primerjam je razlika v formalnosti. Pri nas ne uporabljamo vikanja – tudi, če nekoga ne poznamo ali ga vidimo prvič, rečemo – Živjo, kako si? Kaj počneš? Tega sem se morala pri vas kar navaditi, da starejših in ljudi, ki jih ne poznaš, ne tikaš – to je bila zame velika sprememba.”</p></blockquote> <p>Ob tem opaža tudi razlike med Slovenci in Novozelandci.</p> <blockquote><p>“Morda je to zato, ker živim na podeželju, ampak vidim, da Slovenci kar veliko »opravljate«. Starejše gospe v našem kraju vedo čisto vse o vsem in o vseh – kdo je kaj naredil, kam šel, kdo ima nov avto, kdo najboljšo solato na njivi … Na Novi Zelandiji smo vsi dosti bolj sproščeni, ne zanima nas toliko, kaj počne naš sosed ali kaj ima, v čem je boljši od nas … Pri nas smo dosti bolj »domači«, če lahko tako rečem, tudi v trgovino hodimo včasih kar bosi in v pižamah, tudi to je velika razlika.”</p></blockquote> <p>Satya se je prek očeta Slovenca z našo državo in našimi običaji začela spoznavati že v otroštvu.</p> <blockquote><p>“Že ko sem bila majhna, je oče mene in moje sestre vpisal na kolo. Tako smo se začele spoznavati z jugoslovansko kulturo, plesi, glasbo. Igrala sem tudi na harmoniko, še vedno znam kaj zaigrati. Oče nam je dostikrat kuhal slovenske tradicionalne jedi – poznam govejo juho, štruklje, žlikrofe, žgance, potico in gibanico.”</p></blockquote> <p>Navdušuje jo urejenost našega javnega prevoza. Z avtobusom ali vlakom se iz Notranjih Goric rada in pogostokrat odpelje v našo prestolnico in si privošči okusno kosilo ali večerjo. Pravi, da na Novi Zelandiji nimajo tipičnih tradicionalnih jedi, morda le kakšne sladice, imajo pa tudi precej drugačen način prehranjevanja.</p> <blockquote><p>“Pri nas nimamo malice – zjutraj za zajtrk jemo kosmiče, toast in podobno, potem pojemo še kakšen sendvič, sadje, solato, suši, zvečer pa šele nekaj toplega. Večerje so pri nas bolj obilne, pečeno meso, zelenjava, testenine, kar seveda ni najbolj zdravo. Ni pa v naši navadi, da bi torej za kosilo pojedli kaj toplega.</p></blockquote> <p>Čeprav rada potuje, Satya pravi, da se trenutno počuti v Sloveniji res odlično in da ne načrtuje nobenega novega daljšega potovanja. Če bo vse tako, kot si želi, bo tu prav kmalu začela delati izpit za avto, zaradi nove ljubezni in službe pa prav nič ne razmišlja o selitvi kam drugam.</p></p> videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive01/2020/02/18/SatyaebenikNovaZelandijaMMC.PR1.20200218.2.0740.mp3 RTVSLO – Prvi 557 clean Satya Šebenik živi v Notranjih Goricah, blizu Ljubljane. Tja se je preselila z Nove Zelandije, točneje, iz predmestja Aucklanda. Rada ima slovensko obalo, ker jo spominja na njen dom. Rada potuje in odkriva nove kraje, raziskuje svet, odkriva nove kulture in preizkuša kulinariko različnih držav in pokrajin. S Satyo Šebenik se je o tem, kako se je njeno življenje spremenilo, odkar se je preselila v Slovenijo, pogovarjala Tadeja Bizilj.<p>Satya Šebenik iz Nove Zelandije v reprizi oddaje Drugi pogled tudi o spremembah, ki jih je doživela ob selitvi iz Aucklanda v Notranje Gorice</p><p><p>Satya Šebenik živi v Notranjih Goricah, blizu Ljubljane, kamor se je preselila z Nove Zelandije, točneje iz predmestja Aucklanda. Rada ima slovensko obalo, ker jo spomni na njen dom. Rada potuje in odkriva nove kraje, raziskuje svet, odkriva nove kulture. Čeprav se po nekaj letih življenja v Sloveniji tu počuti že povsem domače, pa Satya pravi, da se je morala navaditi na kar nekaj kulturnih razlik.</p> <blockquote><p>“Ena od stvari, ki jo skozi pogovor z drugimi pogosto opažam in primerjam je razlika v formalnosti. Pri nas ne uporabljamo vikanja – tudi, če nekoga ne poznamo ali ga vidimo prvič, rečemo – Živjo, kako si? Kaj počneš? Tega sem se morala pri vas kar navaditi, da starejših in ljudi, ki jih ne poznaš, ne tikaš – to je bila zame velika sprememba.”</p></blockquote> <p>Ob tem opaža tudi razlike med Slovenci in Novozelandci.</p> <blockquote><p>“Morda je to zato, ker živim na podeželju, ampak vidim, da Slovenci kar veliko »opravljate«. Starejše gospe v našem kraju vedo čisto vse o vsem in o vseh – kdo je kaj naredil, kam šel, kdo ima nov avto, kdo najboljšo solato na njivi … Na Novi Zelandiji smo vsi dosti bolj sproščeni, ne zanima nas toliko, kaj počne naš sosed ali kaj ima, v čem je boljši od nas … Pri nas smo dosti bolj »domači«, če lahko tako rečem, tudi v trgovino hodimo včasih kar bosi in v pižamah, tudi to je velika razlika.”</p></blockquote> <p>Satya se je prek očeta Slovenca z našo državo in našimi običaji začela spoznavati že v otroštvu.</p> <blockquote><p>“Že ko sem bila majhna, je oče mene in moje sestre vpisal na kolo. Tako smo se začele spoznavati z jugoslovansko kulturo, plesi, glasbo. Igrala sem tudi na harmoniko, še vedno znam kaj zaigrati. Oče nam je dostikrat kuhal slovenske tradicionalne jedi – poznam govejo juho, štruklje, žlikrofe, žgance, potico in gibanico.”</p></blockquote> <p>Navdušuje jo urejenost našega javnega prevoza. Z avtobusom ali vlakom se iz Notranjih Goric rada in pogostokrat odpelje v našo prestolnico in si privošči okusno kosilo ali večerjo. Pravi, da na Novi Zelandiji nimajo tipičnih tradicionalnih jedi, morda le kakšne sladice, imajo pa tudi precej drugačen način prehranjevanja.</p> <blockquote><p>“Pri nas nimamo malice – zjutraj za zajtrk jemo kosmiče, toast in podobno, potem pojemo še kakšen sendvič, sadje, solato, suši, zvečer pa šele nekaj toplega. Večerje so pri nas bolj obilne, pečeno meso, zelenjava, testenine, kar seveda ni najbolj zdravo. Ni pa v naši navadi, da bi torej za kosilo pojedli kaj toplega.</p></blockquote> <p>Čeprav rada potuje, Satya pravi, da se trenutno počuti v Sloveniji res odlično in da ne načrtuje nobenega novega daljšega potovanja. Če bo vse tako, kot si želi, bo tu prav kmalu začela delati izpit za avto, zaradi nove ljubezni in službe pa prav nič ne razmišlja o selitvi kam drugam.</p></p> Tue, 18 Feb 2020 06:49:17 +0000 Satya Šebenik, Nova Zelandija Portoriko je med drugim znan po rumu, tam imajo eno največjih destilerij na svetu, pa po tem, da prebivalci ne plačujejo dohodnine. Državo sestavlja en velik in več manjših otokov, 60 % površja države prekrivajo gore, eden bolj popularnih športov je boj petelinov. Otok je leta 1493 odkril Krištof Kolumb, ki ga je po Janezu Krstniku poimenoval San Juan Bautista. San Juan se danes imenuje prestolica, domačini pa so državo poimenovali Puerto Rico, kar v španščini pomeni bogato pristanišče. Od tam prihaja zdaj Ljubljančanka Shakira Guani Quinones Lebron. Z njo se je pogovarjala Andreja Gradišar.<p>Portoričanka Shakira Quiñones je v Slovenijo leta 2014 prišla na doktorski študij biologije</p><p><p>Shakira Quiñones prihaja iz portoriškega glavnega mesta San Juan. Tam je živela do 24. leta, nato se je preselila v ZDA, v Vermont, še leto in pol pozneje pa v Slovenijo. K nam je prišla na doktorski študij biologije. Na Biološkem inštitutu Jovana Hadžija raziskuje pajke.</p> <p>Če primerja slovenski in portoriški karakter, lahko oceni, da so njeni rojaki bolj topli, bližje drug drugemu. Smo si pa Slovenci bliže, kar se solate tiče:</p> <blockquote><p>&#8220;Ena od stvari, ki mi je bila na začetku res čudna, je to, da si delite solato. Je pa tu še nekaj, kar mi gre res na živce. To, da ljudje ne stojijo v vrsti, ko na primer čakajo na avtobus. Res mi ni všeč, da čakam, nato pa se v zadnjem trenutku nekdo postavi pred tebe.&#8221;</p></blockquote> <p>Shakira pravi, da je v Sloveniji z veseljem posvojila navado sezuvanje čevljev in obuvanja copata v stanovanju. Manj udobno se počuti, če je potrebno spregovoriti v slovenščini. Slovensko se uči, tudi razume – vsaj risanke, ki jih gleda njen sin – težje ji je spregovoriti.</p> <blockquote><p>&#8220;Še vedno me je sram. Lahko pa zapojem pesmi NK Maribor. Moj mož je njihov navijač in pesmi poje najinemu sinu. Hitro sem se jih naučila tudi jaz.&#8221;</p></blockquote> <p>Iz domovine pogreša več človeške topline ter rum, ki je po okusu bolj podoben viskiju. &#8220;Če bi lahko, bi v Slovenijo prinesla še vreme in peščene plaže, a to na žalost ne gre,&#8221; pove in meddržavno izmenjavo nadaljuje v obratni smeri:</p> <blockquote><p>&#8220;V Portoriko bi poslala slovenski socialni in zdravstveni sistem, naš je namreč zelo kapitalističen. V Sloveniji ni razlik v družbi oz. so veliko manjše kot v Portoriku. Rada bi videla, da bi bila tamkajšnja družba bolj enakopravna in pravična. Prav bi jim prišel tudi boljši javni prevoz. In pa še to, da ljudje v stanovanju ne bi več nosili čevljev.&#8221;</p></blockquote></p> videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2020/02/11/ShakiraQuinonesPortorikoMMC.PR1.20200211.2.0740.mp3 RTVSLO – Prvi 581 clean Portoriko je med drugim znan po rumu, tam imajo eno največjih destilerij na svetu, pa po tem, da prebivalci ne plačujejo dohodnine. Državo sestavlja en velik in več manjših otokov, 60 % površja države prekrivajo gore, eden bolj popularnih športov je boj petelinov. Otok je leta 1493 odkril Krištof Kolumb, ki ga je po Janezu Krstniku poimenoval San Juan Bautista. San Juan se danes imenuje prestolica, domačini pa so državo poimenovali Puerto Rico, kar v španščini pomeni bogato pristanišče. Od tam prihaja zdaj Ljubljančanka Shakira Guani Quinones Lebron. Z njo se je pogovarjala Andreja Gradišar.<p>Portoričanka Shakira Quiñones je v Slovenijo leta 2014 prišla na doktorski študij biologije</p><p><p>Shakira Quiñones prihaja iz portoriškega glavnega mesta San Juan. Tam je živela do 24. leta, nato se je preselila v ZDA, v Vermont, še leto in pol pozneje pa v Slovenijo. K nam je prišla na doktorski študij biologije. Na Biološkem inštitutu Jovana Hadžija raziskuje pajke.</p> <p>Če primerja slovenski in portoriški karakter, lahko oceni, da so njeni rojaki bolj topli, bližje drug drugemu. Smo si pa Slovenci bliže, kar se solate tiče:</p> <blockquote><p>&#8220;Ena od stvari, ki mi je bila na začetku res čudna, je to, da si delite solato. Je pa tu še nekaj, kar mi gre res na živce. To, da ljudje ne stojijo v vrsti, ko na primer čakajo na avtobus. Res mi ni všeč, da čakam, nato pa se v zadnjem trenutku nekdo postavi pred tebe.&#8221;</p></blockquote> <p>Shakira pravi, da je v Sloveniji z veseljem posvojila navado sezuvanje čevljev in obuvanja copata v stanovanju. Manj udobno se počuti, če je potrebno spregovoriti v slovenščini. Slovensko se uči, tudi razume – vsaj risanke, ki jih gleda njen sin – težje ji je spregovoriti.</p> <blockquote><p>&#8220;Še vedno me je sram. Lahko pa zapojem pesmi NK Maribor. Moj mož je njihov navijač in pesmi poje najinemu sinu. Hitro sem se jih naučila tudi jaz.&#8221;</p></blockquote> <p>Iz domovine pogreša več človeške topline ter rum, ki je po okusu bolj podoben viskiju. &#8220;Če bi lahko, bi v Slovenijo prinesla še vreme in peščene plaže, a to na žalost ne gre,&#8221; pove in meddržavno izmenjavo nadaljuje v obratni smeri:</p> <blockquote><p>&#8220;V Portoriko bi poslala slovenski socialni in zdravstveni sistem, naš je namreč zelo kapitalističen. V Sloveniji ni razlik v družbi oz. so veliko manjše kot v Portoriku. Rada bi videla, da bi bila tamkajšnja družba bolj enakopravna in pravična. Prav bi jim prišel tudi boljši javni prevoz. In pa še to, da ljudje v stanovanju ne bi več nosili čevljev.&#8221;</p></blockquote></p> Tue, 11 Feb 2020 06:49:41 +0000 Shakira Quinones, Portoriko RTVSLO – Prvi no RTV, MMC podcast.radio@rtvslo.si MMC RTV V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih. V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih. sl Tue, 28 Jun 2022 05:47:25 +0000 https://radioprvi.rtvslo.si/drugi_pogled/ webmaster@rtvslo.si (Webmaster) Tue, 28 Jun 2022 05:47:25 +0000 Drugi pogled