Religion & Spirituality (C) RTVSLO 2017 Duhovna misel je kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Posamezni avtorji, na podlagi svetopisemskega teksta ali kakšnega drugega pomembnega besedila, spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah. https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ Duhovna misel https://img.rtvcdn.si/_up/ava/ava_misc/show_logos/19842238/logo.jpg Danes beremo evangelij o slepem beraču Bartimaju, ki je tudi proti volji tam navzočih ljudi prosil Jezusa, naj ga ozdravi slepote. Od slepega berača se lahko učimo tudi mi. Prvič: slepi Bartimaj je človek vztrajnosti. Kolikokrat srečamo v trgovskih središčih otroke, ki vztrajno moledujejo starše, naj jim kupijo določeno stvar. Današnji evangelij nas uči, da moramo biti vztrajni v molitvi, podobno kakor so vztrajni otroci v trgovini. Če menimo, da naše molitve niso uslišane prvič, ne smemo odnehati, ampak vedno znova prosimo. V vztrajanju moramo biti prizadevni. Slepega Bartimaja ni moglo nič ustaviti, da se ne bi srečal z Jezusom. Bil je obupan, a prav to ga je spodbudilo, da se je odločil srečati Jezusa. Večkrat smo tudi mi v življenju obupani. Trudimo se in naredimo vse, da bi premagali težave, a se zdi, da nič ne deluje. Spoznamo, da so naše moči omejene. In h komu se bomo zatekli v takih trenutkih, če ne h Kristusu? Drugič: Bartimaj je vedel, kaj želi doseči: da bi spregledal. Ko molimo k Bogu, moramo biti določni v svojih molitvah. Vedeti moramo, kaj želimo. Ko vemo, kaj želimo, spoznavamo, kaj je dobro za nas. Boga moramo celo moledovati, to je vztrajno, skoraj sitno prositi. Ne obupajmo in ne mislimo si, da se ne meni z nas. Evangeljska pripoved nas uči, da nas Bog najbrž ne bo uslišal, če ga bomo prosili avtomatično, iz navade. Bog hoče, da si tisto stvar, za katero prosimo, res iz srca želimo in še iskreneje prosimo. Učimo se od Bartimaja. Ta je vpil in klical Jezusa, tudi ko so ga drugi mirili, naj umolkne, a je on še glasneje vpil. Sveta mati Terezija iz Kalkute takole opisuje moč vztrajne in iskrene molitve: Nekoč me je obiskal zakonski par, dva obupanca sta se razgovorila: »Poročena sva že šestnajst let in nimava otrok. Tako hrepeniva po otroku. Boste molili za naju?« Dala sem jima čudodelno svetinjo, čeprav sta bila oba hinduista, in jima rekla: 'Čez dan pogosto ponavljajta: 'Marija, Jezusova Mati, daj nama otroka!' Tako sta tudi naredila: molila sta in molila. Čez nekaj mesecev se je mož vrnil in dejal: 'Mati, moja žena pričakuje otroka.' Ali vidite? Treba je samo globoko verovati vanjo. Je Jezusova in naša mati. Neprestano se ji priporočajte, da naredi iz vas starše!« (Misli in prigode, 18.) Končno je bil Bartimej hvaležen in je tudi nam zgled hvaležnosti: ko je spregledal, je začel slediti Jezusu. Tudi nas je Bog obdaril s številnuimi darovi. Ozdravil nas je mnogih ran. Dajal nam je moč, ko smo bili nemočni. Več kot dovolj vzrokov, da smo mu hvaležni in hodimo za njim. 174816406 RTVSLO – Prvi 388 clean Danes beremo evangelij o slepem beraču Bartimaju, ki je tudi proti volji tam navzočih ljudi prosil Jezusa, naj ga ozdravi slepote. Od slepega berača se lahko učimo tudi mi. Prvič: slepi Bartimaj je človek vztrajnosti. Kolikokrat srečamo v trgovskih središčih otroke, ki vztrajno moledujejo starše, naj jim kupijo določeno stvar. Današnji evangelij nas uči, da moramo biti vztrajni v molitvi, podobno kakor so vztrajni otroci v trgovini. Če menimo, da naše molitve niso uslišane prvič, ne smemo odnehati, ampak vedno znova prosimo. V vztrajanju moramo biti prizadevni. Slepega Bartimaja ni moglo nič ustaviti, da se ne bi srečal z Jezusom. Bil je obupan, a prav to ga je spodbudilo, da se je odločil srečati Jezusa. Večkrat smo tudi mi v življenju obupani. Trudimo se in naredimo vse, da bi premagali težave, a se zdi, da nič ne deluje. Spoznamo, da so naše moči omejene. In h komu se bomo zatekli v takih trenutkih, če ne h Kristusu? Drugič: Bartimaj je vedel, kaj želi doseči: da bi spregledal. Ko molimo k Bogu, moramo biti določni v svojih molitvah. Vedeti moramo, kaj želimo. Ko vemo, kaj želimo, spoznavamo, kaj je dobro za nas. Boga moramo celo moledovati, to je vztrajno, skoraj sitno prositi. Ne obupajmo in ne mislimo si, da se ne meni z nas. Evangeljska pripoved nas uči, da nas Bog najbrž ne bo uslišal, če ga bomo prosili avtomatično, iz navade. Bog hoče, da si tisto stvar, za katero prosimo, res iz srca želimo in še iskreneje prosimo. Učimo se od Bartimaja. Ta je vpil in klical Jezusa, tudi ko so ga drugi mirili, naj umolkne, a je on še glasneje vpil. Sveta mati Terezija iz Kalkute takole opisuje moč vztrajne in iskrene molitve: Nekoč me je obiskal zakonski par, dva obupanca sta se razgovorila: »Poročena sva že šestnajst let in nimava otrok. Tako hrepeniva po otroku. Boste molili za naju?« Dala sem jima čudodelno svetinjo, čeprav sta bila oba hinduista, in jima rekla: 'Čez dan pogosto ponavljajta: 'Marija, Jezusova Mati, daj nama otroka!' Tako sta tudi naredila: molila sta in molila. Čez nekaj mesecev se je mož vrnil in dejal: 'Mati, moja žena pričakuje otroka.' Ali vidite? Treba je samo globoko verovati vanjo. Je Jezusova in naša mati. Neprestano se ji priporočajte, da naredi iz vas starše!« (Misli in prigode, 18.) Končno je bil Bartimej hvaležen in je tudi nam zgled hvaležnosti: ko je spregledal, je začel slediti Jezusu. Tudi nas je Bog obdaril s številnuimi darovi. Ozdravil nas je mnogih ran. Dajal nam je moč, ko smo bili nemočni. Več kot dovolj vzrokov, da smo mu hvaležni in hodimo za njim. https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ Sun, 24 Oct 2021 03:56:28 +0000 Božo Rustja: Slepčeva lekcija Na današnji dan, 23. oktobra je pred tremi leti umrl slovenski pisatelj Alojz Rebula. Tržaški romanopisec prihaja iz tržaškega idiličnega kraja Šempolaj ne daleč od Jadranskega morja. Prav Sredozemlje je zaznamovalo mladega Lojzeta, šlo je namreč za stičišče grške, latinske in slovanske kulture, ki ni samo ponazarjalo njegove rodne kraje, ampak tudi njegova dela in njegovo miselnost. Pretakanje različnih kultur, ki pa vse najdejo svojo odmevnost in svojo enkratnost v njegovem slovenstvu, je odmevalo tudi v njegovi živi besedi, ki se je zavihtela do neverjetnih višav. Kako bliskovito so se zaiskrile njegove besedne igre in nas prebodle, vznemiril nas je njegov duh in pomirjevalno je na nas delovala milina besede, ki jo je navdihnil evangelij. Kakor antični misleci in pisci, ki so iskali potopljeno Atlantido, je tudi naš pisatelj Rebula iskal izgubljeni raj ali vsaj kraj, kjer je mogoče najti čudovite sledove Stvarnikove roke. Ta kraj je našel zaradi svojega navdiha, svoji muzi, ki ji je ime Zora. In res je v temino njegovih preizkušen zasvetila jutranja svetloba, Zora, ki ga je obsijala, da je zaslutil, po Ketejevih besedah, da »sonce je, ker ga čutimo, ker ga slutimo«. Toda ta mladenka iz njegovi sanj, ga je popeljala tudi v pokrajine, ker se je lahko mistični duh pisatelja razplamtel. To so loški hribi, to je skrivnostno šumenje gozdov, to so opojni travniki in senožeti. Ko sva ga z njegovim prijatelj Stanetom Gabrovcem spremljala v gore, naju je pogosto ustavil in dejal: Dajmo se naužiti te lepote! Lojze Rebula je bil pogosto prevzet od beline slovenskih gora ter se hvaležno nasmihal Božji veličini, ki jo je zaznal v gorah. Toda občutje domačnosti, Božje topline in prijateljske bližine je občutil v loškem zelenju, ki ga je obdajal. Imel je občutek, da zanj ni potrebno, da bi hodil v grški teater, Loka je bila zanj pravi antični amfiteater, ki je obdan s svojimi hribi. Igrivost okoliških vzpetin varuje ta sveti prosto, kjer lahko razmišlja in piše o dramah človeškega življenja. Ni pa mogel pisatelj Rebula razumeti, zakaj mu nihče od prijateljev, ki so odšli v večnost, ne sporoči, kako je tam, ko pa vendar vedo, kako ga to zanima! Potem pa je razumel, da se tega ne da povedati v človeškem jeziku, vse, kar vemo, je, da bomo – kot pravi njegov priljubljeni apostol Pavel, - da bomo presenečeni. Kajti, kar še znanost ni zmogla izreči in tudi na pesniški zanos ne, je skrivnost, kako je Bog dober in kako nas s svojo skrivnostjo vedno preseneča. 174816196 RTVSLO – Prvi 426 clean Na današnji dan, 23. oktobra je pred tremi leti umrl slovenski pisatelj Alojz Rebula. Tržaški romanopisec prihaja iz tržaškega idiličnega kraja Šempolaj ne daleč od Jadranskega morja. Prav Sredozemlje je zaznamovalo mladega Lojzeta, šlo je namreč za stičišče grške, latinske in slovanske kulture, ki ni samo ponazarjalo njegove rodne kraje, ampak tudi njegova dela in njegovo miselnost. Pretakanje različnih kultur, ki pa vse najdejo svojo odmevnost in svojo enkratnost v njegovem slovenstvu, je odmevalo tudi v njegovi živi besedi, ki se je zavihtela do neverjetnih višav. Kako bliskovito so se zaiskrile njegove besedne igre in nas prebodle, vznemiril nas je njegov duh in pomirjevalno je na nas delovala milina besede, ki jo je navdihnil evangelij. Kakor antični misleci in pisci, ki so iskali potopljeno Atlantido, je tudi naš pisatelj Rebula iskal izgubljeni raj ali vsaj kraj, kjer je mogoče najti čudovite sledove Stvarnikove roke. Ta kraj je našel zaradi svojega navdiha, svoji muzi, ki ji je ime Zora. In res je v temino njegovih preizkušen zasvetila jutranja svetloba, Zora, ki ga je obsijala, da je zaslutil, po Ketejevih besedah, da »sonce je, ker ga čutimo, ker ga slutimo«. Toda ta mladenka iz njegovi sanj, ga je popeljala tudi v pokrajine, ker se je lahko mistični duh pisatelja razplamtel. To so loški hribi, to je skrivnostno šumenje gozdov, to so opojni travniki in senožeti. Ko sva ga z njegovim prijatelj Stanetom Gabrovcem spremljala v gore, naju je pogosto ustavil in dejal: Dajmo se naužiti te lepote! Lojze Rebula je bil pogosto prevzet od beline slovenskih gora ter se hvaležno nasmihal Božji veličini, ki jo je zaznal v gorah. Toda občutje domačnosti, Božje topline in prijateljske bližine je občutil v loškem zelenju, ki ga je obdajal. Imel je občutek, da zanj ni potrebno, da bi hodil v grški teater, Loka je bila zanj pravi antični amfiteater, ki je obdan s svojimi hribi. Igrivost okoliških vzpetin varuje ta sveti prosto, kjer lahko razmišlja in piše o dramah človeškega življenja. Ni pa mogel pisatelj Rebula razumeti, zakaj mu nihče od prijateljev, ki so odšli v večnost, ne sporoči, kako je tam, ko pa vendar vedo, kako ga to zanima! Potem pa je razumel, da se tega ne da povedati v človeškem jeziku, vse, kar vemo, je, da bomo – kot pravi njegov priljubljeni apostol Pavel, - da bomo presenečeni. Kajti, kar še znanost ni zmogla izreči in tudi na pesniški zanos ne, je skrivnost, kako je Bog dober in kako nas s svojo skrivnostjo vedno preseneča. https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ Sat, 23 Oct 2021 03:57:06 +0000 Edvard Kovač: Alojz Rebula Mogoče bo kdo izmed vas v današnjem jutru ob poslušanju mojega razmišljanja pomislil: "Ja, kaj pa te ženska reglja. Takole, navsezgodaj regljati in jo postavljati kot glavno figuro duhovne misli, to pa vendarle ne gre." A ne bojte se: ni se bati, da bi iz radijskih sprejemnikov živalca, ki jo imam v mislih, skočila pred vas in povzročila, Bog ne daj, strah, paniko ali celo gnusobo. Verjamete ali ne, srečujemo jo bolj pogosto, kot si mislimo, bolj poredko sicer v živo. Pojavlja se tako v Svetem pismu kot na jedilnih krožnikih bogato obloženih miz, v pravljicah pa se spreminja celo v čudovitega kraljeviča. Še posebej je priljubljena pri filmarjih, ki nam kažejo pogled na svet od spodaj. Zato jo imam rada: žabo namreč, no, tisto, s katero so nas kot otroke strašili, ravno ne. Bližje so mi tiste, male. Zato se mi zdi prav, da skupaj z njo priskakljava v današnjem jutru na vaše domove, delovna mesta, bolniške postelje, domove za starejše in malo pogledava na moj in vaš svet iz njene perspektive: žabje. Mogoče se vam ptičja perspektiva zdi lepša. A pogled z vrha zna biti kdaj samo navidezno lep. Verjemite mi: človek vedno rajši zleze iz močvirja na blatna tla, kot se nanja spusti iz sončnih višav … Samo sebe, hvala Bogu, pa tudi drugi ne, nikoli nisem izstrelila visoko v nebo. Vedno sem se držala trdnih tal, in ko se mi je samo za hip zazdelo, da sem se mogoče počasi začela bližati manjšemu vrhu svojega življenja, sem padla na tla. Potem ko so me strmoglavili drugi. Še dobro, da nisem letela previsoko, ker bi bil padec še bolj boleč. Jaz pa bi utonila globoko v močvirju. Iz žabje perspektive, torej s tal, se mi moj pogled na svet zdi veliko bolj resničen in prizemljen. Svoj življenjski prostor, ki mi je namenjen, pa umirjam s kratkimi in varnimi skoki. In če merim svoje skoke z žabje perspektive: ja, znam skočiti tudi daleč, a ne visoko. Mogoče sem se komu kdaj zdela, da se napihujem in da si v življenjski mlaki želim postati žabja kraljica. Lahko, da sem se tako tudi obnašala. A ko me zagrabijo žabja hotenja, se hitro spomnim na starorimskega basnopisca in sužnja, ki se je rodil leta 15 pred Kristusom, Fedrusa. Njegov jezik je bil preprost, naklonjen pa je bil preprostim in zatiranim ljudem. Njegova znamenita basen Žaba in vol pripoveduje o žabi, ki zavida volu njegovo veliko, okroglo pojavo. Hoče mu biti enaka in se napihuje, da bi to dosegla. Pri tem se razpoči in pogine. Dragi poslušalci in cenjene poslušalke. Nauk te basni je dovolj očiten. Ostanite to, kar v resnici ste. Odločitev, kako boste gledali na svet, z žabje ali ptičje perspektive, pa prepuščam vam samim. 174815842 RTVSLO – Prvi 393 clean Mogoče bo kdo izmed vas v današnjem jutru ob poslušanju mojega razmišljanja pomislil: "Ja, kaj pa te ženska reglja. Takole, navsezgodaj regljati in jo postavljati kot glavno figuro duhovne misli, to pa vendarle ne gre." A ne bojte se: ni se bati, da bi iz radijskih sprejemnikov živalca, ki jo imam v mislih, skočila pred vas in povzročila, Bog ne daj, strah, paniko ali celo gnusobo. Verjamete ali ne, srečujemo jo bolj pogosto, kot si mislimo, bolj poredko sicer v živo. Pojavlja se tako v Svetem pismu kot na jedilnih krožnikih bogato obloženih miz, v pravljicah pa se spreminja celo v čudovitega kraljeviča. Še posebej je priljubljena pri filmarjih, ki nam kažejo pogled na svet od spodaj. Zato jo imam rada: žabo namreč, no, tisto, s katero so nas kot otroke strašili, ravno ne. Bližje so mi tiste, male. Zato se mi zdi prav, da skupaj z njo priskakljava v današnjem jutru na vaše domove, delovna mesta, bolniške postelje, domove za starejše in malo pogledava na moj in vaš svet iz njene perspektive: žabje. Mogoče se vam ptičja perspektiva zdi lepša. A pogled z vrha zna biti kdaj samo navidezno lep. Verjemite mi: človek vedno rajši zleze iz močvirja na blatna tla, kot se nanja spusti iz sončnih višav … Samo sebe, hvala Bogu, pa tudi drugi ne, nikoli nisem izstrelila visoko v nebo. Vedno sem se držala trdnih tal, in ko se mi je samo za hip zazdelo, da sem se mogoče počasi začela bližati manjšemu vrhu svojega življenja, sem padla na tla. Potem ko so me strmoglavili drugi. Še dobro, da nisem letela previsoko, ker bi bil padec še bolj boleč. Jaz pa bi utonila globoko v močvirju. Iz žabje perspektive, torej s tal, se mi moj pogled na svet zdi veliko bolj resničen in prizemljen. Svoj življenjski prostor, ki mi je namenjen, pa umirjam s kratkimi in varnimi skoki. In če merim svoje skoke z žabje perspektive: ja, znam skočiti tudi daleč, a ne visoko. Mogoče sem se komu kdaj zdela, da se napihujem in da si v življenjski mlaki želim postati žabja kraljica. Lahko, da sem se tako tudi obnašala. A ko me zagrabijo žabja hotenja, se hitro spomnim na starorimskega basnopisca in sužnja, ki se je rodil leta 15 pred Kristusom, Fedrusa. Njegov jezik je bil preprost, naklonjen pa je bil preprostim in zatiranim ljudem. Njegova znamenita basen Žaba in vol pripoveduje o žabi, ki zavida volu njegovo veliko, okroglo pojavo. Hoče mu biti enaka in se napihuje, da bi to dosegla. Pri tem se razpoči in pogine. Dragi poslušalci in cenjene poslušalke. Nauk te basni je dovolj očiten. Ostanite to, kar v resnici ste. Odločitev, kako boste gledali na svet, z žabje ali ptičje perspektive, pa prepuščam vam samim. https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ Fri, 22 Oct 2021 03:56:33 +0000 Alenka Veber: Žabja perspektiva Grški filozof Aristotel je verjetno najbolj poznan prav po svoji misli o zlati sredini, ki se navezuje na vprašanje vrline oziroma človekove odlike. Verjel je namreč, da prav delovanje v skladu z moralnimi krepostmi človeka osrečuje in ga dela vedno boljšega, kreposti pa so po njegovem mnenju neka srednja mera med dvema skrajnostma oziroma slabostma, ki se jima moramo izogibati. V svojem delu z naslovom Nikomahova etika je tako večkrat opozoril, da se moramo pri ravnanju držati zlate sredine, to je ravno pravšnje mere, saj »vrline propadejo tako zaradi pomanjkanja kakor zaradi pretiravanja«. Podobno se dogaja pri vsakdanjih rečeh, kot sta na primer telesna vadba in primerna prehrana: telesne moči nam namreč izčrpa tako pretiravanje v vadbi kot opuščanje vadbe. Enako je z zdravjem: »Čezmerno uživanje ali pa pomanjkanje pijače in hrane nam zdravje uničujeta, zmerna količina pa ga ustvarja, krepi in ohranja.« Po Aristotelovem mnenju moramo tudi v primeru moralnih kreposti ohranjati neko srednjo mero med preveč in premalo, med pretiravanjem in umanjkanjem – takole pravi, ko komentira vrlino poguma: »Kdor pred vsem beži, kdor se vsega boji in se ničemur ne upre, postane strahopetec, kdor pa se ničesar ne boji in drvi v vsako nevarnost, postane vihrav predrzneš.« Pravilno bo torej ravnal tisti, ki bo ravno prav pogumen in se bo uprl svojim strahovom, a ne za vsako ceno. Da bi torej živeli dobro, moramo vselej izbrati tisto vmes med preveč in premalo, saj vrline ohranja prav srednja mera. Vendar pa nadalje Aristotel poudarja, da ta sredina ni za vse enaka – ravno nasprotno: odvisna je od vsakega posameznika, zato je ne moremo določiti vnaprej, ampak mora vsakdo presojati zase. Tudi tukaj Aristotel povleče vzporednice s hrano: nekomu je lahko določena količina hrane preveč, nekomu drugemu pa je ista količina zlahka premalo. Kakor torej v telesnih potrebah presojamo v skladu s potrebami, moramo podobno ravnati tudi v primeru vrlin in jih prilagajati vsaki posamezni situaciji – iskati moramo torej »sredino glede na sebe«, da pa bi to lahko storili, se moramo seveda zelo dobro poznati. Aristotel zato poudarja, da »ni lahka stvar biti kreposten. Zakaj če hočemo v vsakem primeru zadeti sredino, je potreben precejšen napor; saj tudi sredine kroga ne zadene kdorsibodi.« 174815522 RTVSLO – Prvi 326 clean Grški filozof Aristotel je verjetno najbolj poznan prav po svoji misli o zlati sredini, ki se navezuje na vprašanje vrline oziroma človekove odlike. Verjel je namreč, da prav delovanje v skladu z moralnimi krepostmi človeka osrečuje in ga dela vedno boljšega, kreposti pa so po njegovem mnenju neka srednja mera med dvema skrajnostma oziroma slabostma, ki se jima moramo izogibati. V svojem delu z naslovom Nikomahova etika je tako večkrat opozoril, da se moramo pri ravnanju držati zlate sredine, to je ravno pravšnje mere, saj »vrline propadejo tako zaradi pomanjkanja kakor zaradi pretiravanja«. Podobno se dogaja pri vsakdanjih rečeh, kot sta na primer telesna vadba in primerna prehrana: telesne moči nam namreč izčrpa tako pretiravanje v vadbi kot opuščanje vadbe. Enako je z zdravjem: »Čezmerno uživanje ali pa pomanjkanje pijače in hrane nam zdravje uničujeta, zmerna količina pa ga ustvarja, krepi in ohranja.« Po Aristotelovem mnenju moramo tudi v primeru moralnih kreposti ohranjati neko srednjo mero med preveč in premalo, med pretiravanjem in umanjkanjem – takole pravi, ko komentira vrlino poguma: »Kdor pred vsem beži, kdor se vsega boji in se ničemur ne upre, postane strahopetec, kdor pa se ničesar ne boji in drvi v vsako nevarnost, postane vihrav predrzneš.« Pravilno bo torej ravnal tisti, ki bo ravno prav pogumen in se bo uprl svojim strahovom, a ne za vsako ceno. Da bi torej živeli dobro, moramo vselej izbrati tisto vmes med preveč in premalo, saj vrline ohranja prav srednja mera. Vendar pa nadalje Aristotel poudarja, da ta sredina ni za vse enaka – ravno nasprotno: odvisna je od vsakega posameznika, zato je ne moremo določiti vnaprej, ampak mora vsakdo presojati zase. Tudi tukaj Aristotel povleče vzporednice s hrano: nekomu je lahko določena količina hrane preveč, nekomu drugemu pa je ista količina zlahka premalo. Kakor torej v telesnih potrebah presojamo v skladu s potrebami, moramo podobno ravnati tudi v primeru vrlin in jih prilagajati vsaki posamezni situaciji – iskati moramo torej »sredino glede na sebe«, da pa bi to lahko storili, se moramo seveda zelo dobro poznati. Aristotel zato poudarja, da »ni lahka stvar biti kreposten. Zakaj če hočemo v vsakem primeru zadeti sredino, je potreben precejšen napor; saj tudi sredine kroga ne zadene kdorsibodi.« https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ Thu, 21 Oct 2021 03:55:26 +0000 Polonca Zupančič: Aristotel o zlati sredini Včasih živimo tako, kot da je vse, kar doživljamo, mislimo, čutimo, zgolj naša osebna stvar, naša last in da se noben drug ne more in tudi ne sme dotikati tega dogajanja. Preprosto želimo ostajati sami zase in zgolj zase. Drugi se nas ne tičejo ali vsaj zelo malo. Rečemo, da smo »zaprti sami vase«. Spet drugikrat živimo tako, da je vse, kar doživljamo, mislimo, čutimo, nekaj, kar lahko podelimo in tudi želimo podeliti z drugimi ljudmi okrog nas, zlasti s tistimi, ki so nam blizu in jih imamo radi. Preprosto želimo biti eno z drugimi, čutiti z njimi, skrbeti zanje, dihati z njimi. Govorimo, da smo »odprti v svet«. Vendar poleg zaprtosti in odprtosti poznamo še eno modaliteto dojemanja sebe in sveta okrog sebe. To pa je modaliteta površine ali globine tega dojemanja, ko se naše samodojemanje in samorazumevanje gradi bolj na trenutnih in površnih ali pa na trajnejših vtisih in mislih. V modaliteti površine se počutimo kot plavalec, ki ga nemirno morje premetava sem in tja. Enkrat ga zrine v kak kot, drugič ga povleče na odprto morje, kjer morda uživa v dogajanju in novih obzorjih, ki se mu ponujajo. V modaliteti globine pa se počutimo kot potapljač, ki ne čuti valovanja na površini, temveč sledi tokovom v globini. Ti tokovi so lahko nevarni, ko nas morje vsrka vase in ne dovoli povratka na površino. Lahko pa nam nudijo osvobajajoči občutek izgubljanja teže in omejenosti. Podobno, kot je za plavalca najboljša kombinacija varnega spuščanja v globino in vračanja na odprto morje, je tudi za nas, plavalce v morju življenja najboljša kombinacija globokega dojemanja samega sebe, ki pa se ne izgublja v sebi, temveč se zmore vedno znova vrniti v odprtost do življenja. Morda najmanj ugodna pa je kombinacija površnega, a zaprtega dojemanja samega sebe. Kajti ta kombinacija nas lahko kaj hitro zapelje v ožine življenja, polne skritih pečin. 174815220 RTVSLO – Prvi 340 clean Včasih živimo tako, kot da je vse, kar doživljamo, mislimo, čutimo, zgolj naša osebna stvar, naša last in da se noben drug ne more in tudi ne sme dotikati tega dogajanja. Preprosto želimo ostajati sami zase in zgolj zase. Drugi se nas ne tičejo ali vsaj zelo malo. Rečemo, da smo »zaprti sami vase«. Spet drugikrat živimo tako, da je vse, kar doživljamo, mislimo, čutimo, nekaj, kar lahko podelimo in tudi želimo podeliti z drugimi ljudmi okrog nas, zlasti s tistimi, ki so nam blizu in jih imamo radi. Preprosto želimo biti eno z drugimi, čutiti z njimi, skrbeti zanje, dihati z njimi. Govorimo, da smo »odprti v svet«. Vendar poleg zaprtosti in odprtosti poznamo še eno modaliteto dojemanja sebe in sveta okrog sebe. To pa je modaliteta površine ali globine tega dojemanja, ko se naše samodojemanje in samorazumevanje gradi bolj na trenutnih in površnih ali pa na trajnejših vtisih in mislih. V modaliteti površine se počutimo kot plavalec, ki ga nemirno morje premetava sem in tja. Enkrat ga zrine v kak kot, drugič ga povleče na odprto morje, kjer morda uživa v dogajanju in novih obzorjih, ki se mu ponujajo. V modaliteti globine pa se počutimo kot potapljač, ki ne čuti valovanja na površini, temveč sledi tokovom v globini. Ti tokovi so lahko nevarni, ko nas morje vsrka vase in ne dovoli povratka na površino. Lahko pa nam nudijo osvobajajoči občutek izgubljanja teže in omejenosti. Podobno, kot je za plavalca najboljša kombinacija varnega spuščanja v globino in vračanja na odprto morje, je tudi za nas, plavalce v morju življenja najboljša kombinacija globokega dojemanja samega sebe, ki pa se ne izgublja v sebi, temveč se zmore vedno znova vrniti v odprtost do življenja. Morda najmanj ugodna pa je kombinacija površnega, a zaprtega dojemanja samega sebe. Kajti ta kombinacija nas lahko kaj hitro zapelje v ožine življenja, polne skritih pečin. https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ Wed, 20 Oct 2021 03:55:40 +0000 Andrej Ule: Zaprti vase Spet smo pri tem, kako resnico odkrivam. Velikokrat ostanem na površju. Je to past? Začutim, da se srce oglaša, pa si ne vzamem časa, da bi preverila, kaj mi v resnici govori. Lahko si vztrajno govorim: Pomiri se! Tudi drugi mi to govorijo. Ne želijo, da trpim. Resnico srca odkrijem šele, ko se poglobim vanj, ko se kljub negotovosti potrudim, grem globlje. Preverim, ali so prva sporočila le odmev mojih pričakovanj, dvomov, strahov, zavor. Ne moreš pobegniti pred življenjem. Res je, iščem zdravo ravnotežje, varno razdaljo, med umirjenostjo in dinamiko, ki me zamoti ob bolečini srca. Moja aktivnost je tudi moja ustvarjalna moč, so moji talenti, sposobnosti, ki so bili darovani tudi za rast v najinem odnosu, medsebojni ljubezni. Niso samo aktivnost, so tudi del srca in pomagajo, da ostanem na tleh, se brusim, se veselim tolažbe, miru. S srcem sprejemam novo pot, z merico humorja, ki se ohranja v meni, mojem svetu. Ne samo globlje, treba se je tudi vzpeti nad to množico občutkov in z vrha pogledati celotno dogajanje, odprem svojega Duha, potem pa se spustiti v globino – da se soočim z resnico srca. Resnica je, če jo poveš v vsej popolnosti. Je le, če česa ne zamolčiš. Upam si slišati vse. Ko sežem v globino, je lahko čudovito, ker je to tisto srce, ki je v stiku z najbolj pristnimi občutki, brez igre, brez zavajanja, brez sprenevedanja, nedotaknjeno od zla. Tudi napake, svoje omejenosti lahko sprejmem brez gneva. Pač je, tudi to je. Moja poškodovanost. A kljub temu odkrivam čisto srce, ki mi odpira pot do drugega človeka. Moja slabotnost mi ne more preprečiti, da ne bi bila ob tebi. Prav zaradi nje se posvetim sebi in se lažje poglobim tudi v notranji svet drugega. Vsak ima v sebi tudi nekaj čudovito dobrega. Čisto srce, o Bog, mi ustvari, Duha stanovitnosti v meni obnovi. Včasih tudi jaz rečem sama sebi, da ne bom zamudila priložnosti, da bi utihnila. Potopila se bom v svet, v katerem kraljuje čisto srce. Srečanje s čistim srcem, ki govori resnico, postane tudi spoznanje. Vsebina izkušnje je bistvo, saj srce potrebuje srce, tam je mesto odnosov. Zaslutim skrivnost, edini resnični most do Boga, tam si ti sam, si z Njim, nikoli zavrnjen. 174814926 RTVSLO – Prvi 330 clean Spet smo pri tem, kako resnico odkrivam. Velikokrat ostanem na površju. Je to past? Začutim, da se srce oglaša, pa si ne vzamem časa, da bi preverila, kaj mi v resnici govori. Lahko si vztrajno govorim: Pomiri se! Tudi drugi mi to govorijo. Ne želijo, da trpim. Resnico srca odkrijem šele, ko se poglobim vanj, ko se kljub negotovosti potrudim, grem globlje. Preverim, ali so prva sporočila le odmev mojih pričakovanj, dvomov, strahov, zavor. Ne moreš pobegniti pred življenjem. Res je, iščem zdravo ravnotežje, varno razdaljo, med umirjenostjo in dinamiko, ki me zamoti ob bolečini srca. Moja aktivnost je tudi moja ustvarjalna moč, so moji talenti, sposobnosti, ki so bili darovani tudi za rast v najinem odnosu, medsebojni ljubezni. Niso samo aktivnost, so tudi del srca in pomagajo, da ostanem na tleh, se brusim, se veselim tolažbe, miru. S srcem sprejemam novo pot, z merico humorja, ki se ohranja v meni, mojem svetu. Ne samo globlje, treba se je tudi vzpeti nad to množico občutkov in z vrha pogledati celotno dogajanje, odprem svojega Duha, potem pa se spustiti v globino – da se soočim z resnico srca. Resnica je, če jo poveš v vsej popolnosti. Je le, če česa ne zamolčiš. Upam si slišati vse. Ko sežem v globino, je lahko čudovito, ker je to tisto srce, ki je v stiku z najbolj pristnimi občutki, brez igre, brez zavajanja, brez sprenevedanja, nedotaknjeno od zla. Tudi napake, svoje omejenosti lahko sprejmem brez gneva. Pač je, tudi to je. Moja poškodovanost. A kljub temu odkrivam čisto srce, ki mi odpira pot do drugega človeka. Moja slabotnost mi ne more preprečiti, da ne bi bila ob tebi. Prav zaradi nje se posvetim sebi in se lažje poglobim tudi v notranji svet drugega. Vsak ima v sebi tudi nekaj čudovito dobrega. Čisto srce, o Bog, mi ustvari, Duha stanovitnosti v meni obnovi. Včasih tudi jaz rečem sama sebi, da ne bom zamudila priložnosti, da bi utihnila. Potopila se bom v svet, v katerem kraljuje čisto srce. Srečanje s čistim srcem, ki govori resnico, postane tudi spoznanje. Vsebina izkušnje je bistvo, saj srce potrebuje srce, tam je mesto odnosov. Zaslutim skrivnost, edini resnični most do Boga, tam si ti sam, si z Njim, nikoli zavrnjen. https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ Tue, 19 Oct 2021 03:55:30 +0000 Silva Matos: Pomiri se, srce pa govori resnico Zdi se, da so v današnji družbi v ospredju predvsem tisti, ki posedujejo in kopičijo, tisti, ki samo so, pa ostajajo prezrti. Premalo je samo biti, treba je tudi imeti. A kaj ko želja po imeti in posedovati ne pozna meje. Zato ni čudno, da so kregarije in pravdanja med dediči že od nekdaj naš nacionalni šport. Toda papež Frančišek je nekoč hudomušno izjavil: "Mrtvaški prt nima žepov." Tudi modreci in duhovni ljudje v vseh kulturah in izročilih poudarjajo, da je najbogatejši tisti človek, ki lahko živi tako, kot da bi ničesar ne imel. O tem govorita zgodbi: Sokrat je bil kot pravi filozof prepričan, da moder človek "po naravi" živi skromno. Zato sam tudi ni imel čevljev. O njem pripovedujejo, da ga je vedno znova očarala tržnica. Pogosto je hodil tja in si ogledoval razstavljeno blago. Nekega dne ga je prijatelj vprašal, zakaj hodi tako rad na tržnico, ko pa nikoli ničesar ne kupi. Sokrat mu je odgovoril: "Tja hodim gledat, koliko stvari zlahka pogrešam." Poglejmo še na Daljni vzhod: budistični sveti mož Nagardžuna je hodil naokrog skoraj nag, ogrnjen samo s kosom blaga okoli ledij. Imel pa je zlato skledo za prosjačenje, kar se ni čisto nič ujemalo z njegovim uboštvom; podaril mu jo je kralj, ki je bil njegov učenec. Neke noči se je Nagardžuna odpravljal spat med ruševine starega samostana in opazil je tatu, skritega za stebri. "Na, vzemi tole," je rekel in mu pomolil skledo za prosjačenje. "Tako me vsaj ne boš motil, ko bom enkrat zaspal." Tat je poželjivo zgrabil skledo in pobegnil. A naslednje jutro se je vrnil in rekel Nagardžuni: "Vso noč mi ni dalo miru, s kakšno lahkoto si dal sinoči to skledo od sebe. Nauči me, kako naj pridem do bogastva, ki omogoča tako lahkotno nenavezanost." Sveti mož mu je dejal: "Nihče ti ne more vzeti tega, na kar se nisi nikoli navezal." 174814599 RTVSLO – Prvi 255 clean Zdi se, da so v današnji družbi v ospredju predvsem tisti, ki posedujejo in kopičijo, tisti, ki samo so, pa ostajajo prezrti. Premalo je samo biti, treba je tudi imeti. A kaj ko želja po imeti in posedovati ne pozna meje. Zato ni čudno, da so kregarije in pravdanja med dediči že od nekdaj naš nacionalni šport. Toda papež Frančišek je nekoč hudomušno izjavil: "Mrtvaški prt nima žepov." Tudi modreci in duhovni ljudje v vseh kulturah in izročilih poudarjajo, da je najbogatejši tisti človek, ki lahko živi tako, kot da bi ničesar ne imel. O tem govorita zgodbi: Sokrat je bil kot pravi filozof prepričan, da moder človek "po naravi" živi skromno. Zato sam tudi ni imel čevljev. O njem pripovedujejo, da ga je vedno znova očarala tržnica. Pogosto je hodil tja in si ogledoval razstavljeno blago. Nekega dne ga je prijatelj vprašal, zakaj hodi tako rad na tržnico, ko pa nikoli ničesar ne kupi. Sokrat mu je odgovoril: "Tja hodim gledat, koliko stvari zlahka pogrešam." Poglejmo še na Daljni vzhod: budistični sveti mož Nagardžuna je hodil naokrog skoraj nag, ogrnjen samo s kosom blaga okoli ledij. Imel pa je zlato skledo za prosjačenje, kar se ni čisto nič ujemalo z njegovim uboštvom; podaril mu jo je kralj, ki je bil njegov učenec. Neke noči se je Nagardžuna odpravljal spat med ruševine starega samostana in opazil je tatu, skritega za stebri. "Na, vzemi tole," je rekel in mu pomolil skledo za prosjačenje. "Tako me vsaj ne boš motil, ko bom enkrat zaspal." Tat je poželjivo zgrabil skledo in pobegnil. A naslednje jutro se je vrnil in rekel Nagardžuni: "Vso noč mi ni dalo miru, s kakšno lahkoto si dal sinoči to skledo od sebe. Nauči me, kako naj pridem do bogastva, ki omogoča tako lahkotno nenavezanost." Sveti mož mu je dejal: "Nihče ti ne more vzeti tega, na kar se nisi nikoli navezal." https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ Mon, 18 Oct 2021 03:54:15 +0000 Robert Kralj: Nenavezanost Kako je mogoče, da je bila sv. Terezija iz Lisieuxa, francoska karmeličanka (1873–1897), leta 1997 razglašena za cerkveno učiteljico, čeprav je umrla stara komaj 24 let in se po izobrazbi ter ustvarjalnem opusu ne more primerjati s cerkveni učitelji, kot so sv. Hieronim, sv. Avguštin, sv. Tomaž Akvinski, sv. Terezija Avilska itd. Mogoče ob tem kdo pomisli, da je želela Cerkev s to razglasitvijo izboljšati svojo podobo v očeh feminističnih gibanj in povečati odstotek ženske kvote med cerkvenimi učitelji. Verjetno se boste strinjali, da takšnih cenenih potez Cerkev na najvišji ravni vendarle ne dela. Čeprav sv. Terezija ni bila ne psihologinja ne psihoterapevtka in še manj raziskovalka na kakšnem psihološkem inštitutu, je odkrila prvorazredni psihološki in duhovni problem, ki ga je strnila v stavek: "Moje želje so zame pravo mučeništvo." Jezusova apostola Jakob in Janez, kakor beremo v današnjem evangeliju, sta ravnala ravno nasprotno: "Učitelj, želiva, da nama storiš, kar te bova prosila." Nista skrivala svojih ambicij in želja, da bi se povzpela, kolikor je mogoče visoko, in bila ob tem deležna kar največ časti, oblasti in ugodja. Pravzaprav povsem običajno stremljenje številnih. Potrošništvo danes spodbuja želje in sanje – sanjajte svoje sanje. Sliši se zelo vabljivo. In ker o tej spodbudi za uspešno življenje slišimo in beremo povsod, je videti tudi prepričljivo in vredno zaupanja. Če tej zablodi sledimo, se naš notranji svet razleti na želje; nismo več v stiku s svojo notranjostjo, temveč tavamo na njenem obrobju, po katerem vznikajo nove in nove želje. Kot pri Adamu in Evi, ki sta imela vse, Edenski vrt, a sta hotela prestopiti v območje, ki po logiki stvari pripada samo Stvarniku. Kdor želja ne kroti, hoče nazadnje vse: prepotovati ves svet, imeti vse znanje, posedovati rezidence od Irske do Tasmanije in na svoji plovilih gostiti vse lepotice sveta. In kar je manj kot vse, v njem povzroča frustracije. Prazna in frustrirana duša, mučenica svoje zmote, vse bolj kliče po alkoholu in kokainu, po spodbujevalih in pomirjevalih ter vse močnejših dražljajih. Terezija je od množice želja, ki so ji povzročale tesnobo, naredila obrat k absolutni kakovosti. Odkrila je rešitev za svoj temeljni problem, našla je zdravilo za svojo dušo in psiho in o tem zapisala: "Hočem vam pokazati še veliko odličnejšo pot. Ljubezen je najzanesljivejša pot. Ob teh besedah sv. Pavla sem se umirila. Ljubezen je vse v vsem. Moj poklic je odslej ljubezen. Našla sem svoje mesto v Cerkvi." Mi pa bi dodali: tudi v družbi, zlasti zdaj, ko vse leti narazen, vse kliče po več ljubezni. 174814483 RTVSLO – Prvi 413 clean Kako je mogoče, da je bila sv. Terezija iz Lisieuxa, francoska karmeličanka (1873–1897), leta 1997 razglašena za cerkveno učiteljico, čeprav je umrla stara komaj 24 let in se po izobrazbi ter ustvarjalnem opusu ne more primerjati s cerkveni učitelji, kot so sv. Hieronim, sv. Avguštin, sv. Tomaž Akvinski, sv. Terezija Avilska itd. Mogoče ob tem kdo pomisli, da je želela Cerkev s to razglasitvijo izboljšati svojo podobo v očeh feminističnih gibanj in povečati odstotek ženske kvote med cerkvenimi učitelji. Verjetno se boste strinjali, da takšnih cenenih potez Cerkev na najvišji ravni vendarle ne dela. Čeprav sv. Terezija ni bila ne psihologinja ne psihoterapevtka in še manj raziskovalka na kakšnem psihološkem inštitutu, je odkrila prvorazredni psihološki in duhovni problem, ki ga je strnila v stavek: "Moje želje so zame pravo mučeništvo." Jezusova apostola Jakob in Janez, kakor beremo v današnjem evangeliju, sta ravnala ravno nasprotno: "Učitelj, želiva, da nama storiš, kar te bova prosila." Nista skrivala svojih ambicij in želja, da bi se povzpela, kolikor je mogoče visoko, in bila ob tem deležna kar največ časti, oblasti in ugodja. Pravzaprav povsem običajno stremljenje številnih. Potrošništvo danes spodbuja želje in sanje – sanjajte svoje sanje. Sliši se zelo vabljivo. In ker o tej spodbudi za uspešno življenje slišimo in beremo povsod, je videti tudi prepričljivo in vredno zaupanja. Če tej zablodi sledimo, se naš notranji svet razleti na želje; nismo več v stiku s svojo notranjostjo, temveč tavamo na njenem obrobju, po katerem vznikajo nove in nove želje. Kot pri Adamu in Evi, ki sta imela vse, Edenski vrt, a sta hotela prestopiti v območje, ki po logiki stvari pripada samo Stvarniku. Kdor želja ne kroti, hoče nazadnje vse: prepotovati ves svet, imeti vse znanje, posedovati rezidence od Irske do Tasmanije in na svoji plovilih gostiti vse lepotice sveta. In kar je manj kot vse, v njem povzroča frustracije. Prazna in frustrirana duša, mučenica svoje zmote, vse bolj kliče po alkoholu in kokainu, po spodbujevalih in pomirjevalih ter vse močnejših dražljajih. Terezija je od množice želja, ki so ji povzročale tesnobo, naredila obrat k absolutni kakovosti. Odkrila je rešitev za svoj temeljni problem, našla je zdravilo za svojo dušo in psiho in o tem zapisala: "Hočem vam pokazati še veliko odličnejšo pot. Ljubezen je najzanesljivejša pot. Ob teh besedah sv. Pavla sem se umirila. Ljubezen je vse v vsem. Moj poklic je odslej ljubezen. Našla sem svoje mesto v Cerkvi." Mi pa bi dodali: tudi v družbi, zlasti zdaj, ko vse leti narazen, vse kliče po več ljubezni. https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ Sun, 17 Oct 2021 03:56:53 +0000 Milan Knep: Praznina želja in odrešujoča ljubezen Kralj je pričakoval posebno delegacijo, visok obisk, in zato je že navsezgodaj zjutraj dal poklicati dvornega kuharja ter mu naročil, naj za kosilo pripravi najdragocenejšo sestavino, ki jo pozna. Kuhar je nekaj časa razmišljal, nato pa se lotil dela. Ko je bil čas kosila, je kralja in njegove goste postregel najprej z juho, v katerem je bil živalski jezik, nato je sledil jezik na žaru in nazadnje je pred njih posadil še jezik v različni omakah. Kralj ni bil najbolj zadovoljen s kuharjevim menijem in v pričo gostov je hotel izvedeti, zakaj je med vsemi sestavinami kot najveličastnejšo izbral prav jezik. Kuhar je kralju odgovoril: "Kaj je imenitnejšega od jezika? Z njim pozdravljamo in razveseljujemo ljudi, posredujemo novice in izkušnje, recitiramo poezijo, molimo ..." Visoki gostje so se s kuharjem strinjali, nazadnje je prikimal še kralj. Naslednji dan je kralj spet postavil pred dvornega kuharja preizkušnjo. Tokrat mu je naročil, naj za kosilo pripravi tisto sestavino, ki jo ima za najslabšo. Nestrpno je pričakoval, kaj bo kuhar pred njega postavil ta dan. A je kmalu ostal odprtih ust, ko je videl, da je kuhar za glavno sestavino kosila izbral – jezik! Kralj je postajal v sebi vse bolj besen, saj je bil prepričan, da se kuhar iz njega norčuje. Razmišljal je že o primerni kazni, ko mu je kuhar začel razlagati: "Ni je slabše stvari od jezika. Z njim zmerjamo, opravljamo, grozimo, sprožamo prepire in napovedujemo vojne ..." Kralj je prepoznal lekcijo, ki mu jo je predstavil kuhar in mu le prikimal. Kdaj se pošalimo, da je najmočnejša mišica pri človeku pravzaprav jezik. Jezik lahko poboža ali pa udari, lahko gradi ali pa ruši, ima moč, da ozdravlja ali pa zamori. Tudi danes bo ta naša mišica na preizkušnji. V primerjavi s fitnesom ali drugimi rekreacijami, ko krepimo naše mišice, na jezično mišico velikokrat kar pozabimo. Pogosto pustimo, da se jezik kar sam vrti, kot pravimo, morda celo v prazno, morda celo tako, da koga poškoduje. Peljimo danes naš jezik v miselni fitnes, da bo v službi dobrega. 174814265 RTVSLO – Prvi 358 clean Kralj je pričakoval posebno delegacijo, visok obisk, in zato je že navsezgodaj zjutraj dal poklicati dvornega kuharja ter mu naročil, naj za kosilo pripravi najdragocenejšo sestavino, ki jo pozna. Kuhar je nekaj časa razmišljal, nato pa se lotil dela. Ko je bil čas kosila, je kralja in njegove goste postregel najprej z juho, v katerem je bil živalski jezik, nato je sledil jezik na žaru in nazadnje je pred njih posadil še jezik v različni omakah. Kralj ni bil najbolj zadovoljen s kuharjevim menijem in v pričo gostov je hotel izvedeti, zakaj je med vsemi sestavinami kot najveličastnejšo izbral prav jezik. Kuhar je kralju odgovoril: "Kaj je imenitnejšega od jezika? Z njim pozdravljamo in razveseljujemo ljudi, posredujemo novice in izkušnje, recitiramo poezijo, molimo ..." Visoki gostje so se s kuharjem strinjali, nazadnje je prikimal še kralj. Naslednji dan je kralj spet postavil pred dvornega kuharja preizkušnjo. Tokrat mu je naročil, naj za kosilo pripravi tisto sestavino, ki jo ima za najslabšo. Nestrpno je pričakoval, kaj bo kuhar pred njega postavil ta dan. A je kmalu ostal odprtih ust, ko je videl, da je kuhar za glavno sestavino kosila izbral – jezik! Kralj je postajal v sebi vse bolj besen, saj je bil prepričan, da se kuhar iz njega norčuje. Razmišljal je že o primerni kazni, ko mu je kuhar začel razlagati: "Ni je slabše stvari od jezika. Z njim zmerjamo, opravljamo, grozimo, sprožamo prepire in napovedujemo vojne ..." Kralj je prepoznal lekcijo, ki mu jo je predstavil kuhar in mu le prikimal. Kdaj se pošalimo, da je najmočnejša mišica pri človeku pravzaprav jezik. Jezik lahko poboža ali pa udari, lahko gradi ali pa ruši, ima moč, da ozdravlja ali pa zamori. Tudi danes bo ta naša mišica na preizkušnji. V primerjavi s fitnesom ali drugimi rekreacijami, ko krepimo naše mišice, na jezično mišico velikokrat kar pozabimo. Pogosto pustimo, da se jezik kar sam vrti, kot pravimo, morda celo v prazno, morda celo tako, da koga poškoduje. Peljimo danes naš jezik v miselni fitnes, da bo v službi dobrega. https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ Sat, 16 Oct 2021 03:55:58 +0000 Dve posebni kosili V to pisanje, do te zgodbe me je pripeljalo poslušanje radia. Vrteli so narodno-zabavno glasbo. Ne vem, kdo je igral. Ne vem, kdo je pel. Ne poznam njenega naslova, prisluhnila pa sem besedilu. Vsebina pesmi je približno taka: … zakaj, le zakaj imam toliko skrbi … ne najdem več miru … ne vidim smisla življenja … Ob takem razmišljanju se je možu okrog nog ovil vnuček, ki je rekel: 'Dedek, ti si moj sonček. Rad te imam … ' Vsi strahovi in skrbi so se razblinile. Dedek je vzel otroka v naročje … Tako nekako gre besedilo, ki se me je močno dotaknilo. Me spomnilo na moč nedolžnega otroka. Njegovo tako iskreno ljubeznijo, ki očara še tako robustnega, zakrknjenega človeka. Ob tem sem se spomnila tudi na Jezusove besede: … če kdo stori kaj dobrega temu otroku, je tako, kot bi storil meni … … če se ne spreobrnete in postanete kot otroci, ne boste videli božjega kraljestva … In tu je bistvo mojega razmišljanja in pobožne želje: kako čim dalj ostati otrok? Ja, o tem sem razmišljala potem in se spomnila na čase, ko sem poučevala v prvih razredih osnovne šole. Kako čudoviti so bili »moji« otroci? Kako so bili radovedni, igrivi in nagajivi. Kot sonček, ki nosi radost in veselje. 'Ja, to je res, ampak le kam je šla, kam se je izgubila … ' Neštetokrat sem že razmišljala in se spraševala: kam je šla ta njihova radovednost? Kam se je izgubila igrivost in nagajivost? Krivde zaradi tega ne morem pripisati nikomur. Nisem tu, da bi obsojala, rada bi le razmišljala in mogoče opozorila na napačna ravnanja. Mogoče komu dopovedala, kako me je bolelo in me še bo boli, ko poslušam kričanje nad otroki: Ne smeš tega! Ne naredi tega! Kakšen pa si? Kdo ti je dovolil, da storiš to? Kje se pa igraš? Zakaj noriš? Tu ne smeš hoditi. Tu ne smeš kričati! Tu ne smeš vriskati! Ne moreš … Ja, saj res! Kdo je staršem ali učiteljem dovolil, da si LASTIJO otroka, kot bi bil njihova last? Zakaj, s kakšno pravico otrok ne sme razmišljati in povedati svojega mnenja? Kaj nismo otroku dani, da bi ga vodili, usmerjali, se pogovarjali z njim? Mu stali ob strani. Ali če vprašam drugače: kaj nam ni otrok dan, da bi nas učil življenja? Da bi nas s svojo igrivostjo ohranjal in učil ostati otrok. Sicer z odgovornostjo, ki z leti raste, a vendar otroki SME in MORA ostati otrok. Slišala sem reči, da se babice in dedki pootročijo, pa včasih nisem razumela teh besed. Danes vem, da je res tako. S svojo iskrenostjo nas prevzamejo, s svojo igro ohranjajo gibljive in mlade, s svojo radovednostjo nas pripravijo do branja in učenja tudi v poznih letih. Kaj ni nekaj najlepšega, če nas »zakajček« od jutra do večera radosti s svojim angelskim glasom? Kaj ni nekaj najlepšega, če nas objame s toplimi ročicami in iskreno ljubeznijo? Kaj ni nekaj najlepšega, ko rastemo ob njem in z njim, ter nas ohranja, da ostajamo otroci? Čeprav sem sama pogosto deležna posmeha zaradi, še vedno, otroških navad in besed, sem hvaležna, da znam biti in kljub letom ostati večni otrok. 174813879 RTVSLO – Prvi 418 clean V to pisanje, do te zgodbe me je pripeljalo poslušanje radia. Vrteli so narodno-zabavno glasbo. Ne vem, kdo je igral. Ne vem, kdo je pel. Ne poznam njenega naslova, prisluhnila pa sem besedilu. Vsebina pesmi je približno taka: … zakaj, le zakaj imam toliko skrbi … ne najdem več miru … ne vidim smisla življenja … Ob takem razmišljanju se je možu okrog nog ovil vnuček, ki je rekel: 'Dedek, ti si moj sonček. Rad te imam … ' Vsi strahovi in skrbi so se razblinile. Dedek je vzel otroka v naročje … Tako nekako gre besedilo, ki se me je močno dotaknilo. Me spomnilo na moč nedolžnega otroka. Njegovo tako iskreno ljubeznijo, ki očara še tako robustnega, zakrknjenega človeka. Ob tem sem se spomnila tudi na Jezusove besede: … če kdo stori kaj dobrega temu otroku, je tako, kot bi storil meni … … če se ne spreobrnete in postanete kot otroci, ne boste videli božjega kraljestva … In tu je bistvo mojega razmišljanja in pobožne želje: kako čim dalj ostati otrok? Ja, o tem sem razmišljala potem in se spomnila na čase, ko sem poučevala v prvih razredih osnovne šole. Kako čudoviti so bili »moji« otroci? Kako so bili radovedni, igrivi in nagajivi. Kot sonček, ki nosi radost in veselje. 'Ja, to je res, ampak le kam je šla, kam se je izgubila … ' Neštetokrat sem že razmišljala in se spraševala: kam je šla ta njihova radovednost? Kam se je izgubila igrivost in nagajivost? Krivde zaradi tega ne morem pripisati nikomur. Nisem tu, da bi obsojala, rada bi le razmišljala in mogoče opozorila na napačna ravnanja. Mogoče komu dopovedala, kako me je bolelo in me še bo boli, ko poslušam kričanje nad otroki: Ne smeš tega! Ne naredi tega! Kakšen pa si? Kdo ti je dovolil, da storiš to? Kje se pa igraš? Zakaj noriš? Tu ne smeš hoditi. Tu ne smeš kričati! Tu ne smeš vriskati! Ne moreš … Ja, saj res! Kdo je staršem ali učiteljem dovolil, da si LASTIJO otroka, kot bi bil njihova last? Zakaj, s kakšno pravico otrok ne sme razmišljati in povedati svojega mnenja? Kaj nismo otroku dani, da bi ga vodili, usmerjali, se pogovarjali z njim? Mu stali ob strani. Ali če vprašam drugače: kaj nam ni otrok dan, da bi nas učil življenja? Da bi nas s svojo igrivostjo ohranjal in učil ostati otrok. Sicer z odgovornostjo, ki z leti raste, a vendar otroki SME in MORA ostati otrok. Slišala sem reči, da se babice in dedki pootročijo, pa včasih nisem razumela teh besed. Danes vem, da je res tako. S svojo iskrenostjo nas prevzamejo, s svojo igro ohranjajo gibljive in mlade, s svojo radovednostjo nas pripravijo do branja in učenja tudi v poznih letih. Kaj ni nekaj najlepšega, če nas »zakajček« od jutra do večera radosti s svojim angelskim glasom? Kaj ni nekaj najlepšega, če nas objame s toplimi ročicami in iskreno ljubeznijo? Kaj ni nekaj najlepšega, ko rastemo ob njem in z njim, ter nas ohranja, da ostajamo otroci? Čeprav sem sama pogosto deležna posmeha zaradi, še vedno, otroških navad in besed, sem hvaležna, da znam biti in kljub letom ostati večni otrok. https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ Fri, 15 Oct 2021 03:56:58 +0000 Kako ostati večni otrok? Rad imam sončne zahode. So pač nekaj tako zelo lepega, da se mi zdi skorajda greh, če vsak večer, ko je za to možnost, vsaj za nekaj trenutkov ne obstaneš pred zardelim nebom in brez besed preprosto gledaš in se čudiš. Vedno sem si mislil, da podobno razmišljajo tudi drugi ljudje. Pa ne. Večina lepoto na nebu samo na hitro ošine in se spusti naprej v divjanje. To me boli. Še bolj pa me boli, če kdo naključno pride mimo in ga opozoriš na ta čudež, pa se samo namrdne, zamahne z roko in gre svojo pot. Saj mi ni težko, če komu sončni zahodi pač niso nič kaj takega. Težko mi je zato, ker vem, da je ta njihova gesta samo dokaz, da jim lepota ni pomembna. Da taki ljudje tudi sicer ne znajo najti ničesar lepega, ničesar, čemur bi se čudili, ničesar, pred čimer bi jim vzelo sapo in jih očaralo, ničesar, v čemer bi uživali in si s hvaležnostjo napolnili od hoje po svetu izpraznjene duše. Človek, ki se ne zna čuditi, ki ne zna videti lepega, je zagrenjen in črnogled. Nima upanja in nima volje. Nima življenja v sebi. In zato nima prihodnosti. Na splošno se mi zdi, da nam je težavnost časa tako omračila um in srce, da res ne zmoremo več videti lepega. Ne lepega v naravi, ne lepega v dogodkih, ne lepega v ljudeh. Da so na naših očeh kakor luskine dogodkov, porazov in razočaranj našega sveta. Da je zato vse, česar smo sposobni, samo nerganje nad tem in onim, nerganje, za katero smo vsi že davno ugotovili, da ne bo ničesar popravilo, ničesar izboljšalo, pa še kar nergamo. Ker je teža vsega pač prevelika in se nam zdi, da jo to vsaj za malo zmanjša, ko jo prenese na sogovorca. Pa je ne. In tako je velikokrat. Življenje je težko. To pa ne pomeni, da v njem ni lepote. Le da lepota pripada tistim, ki so jo pripravljeni iskati vedno, tudi v težkih časih. Lepote tako ni sposoben videti, kdor je ne išče, kdor si je ne želi, kdor se ne bori zanjo. Treba jo je v svojem življenju zahtevati. Potem jo najdemo. Nujno si je treba vzeti čas za lepoto. Iti v hribe ali na sprehod, občudovati lepoto narave, brati, pogovarjati se, se igrati z otroki, biti razigran, vzeti si čas za mir in tišino. Iskati lepoto v stvarstvu in v ljudeh okoli nas, in sicer vseh ljudeh. Vzeti si torej čas, da bi spet spoznali, opazili in se prepričali o lepoti življenja, lepoti ljudi in lepoti sveta. Preprosto zato, da bi jo znali potem najti tudi tam, kjer se na prvi pogled zdi, da je ni. V vsakdanjih opravkih in teži dneva, v napornih in žalostnih dneh, v ljudeh, ki so nam ljubi, in prav tako v tistih, ki jih težko prebavljamo. Da bi bili vedno sposobni ustaviti svoj korak, odmisliti besede in dejstva, ki nam jih vsiljuje svet, in v vsem in vsakomur poiskati lepo. Kajti lepota je vedno in povsod. In težji ko so časi, bolj moramo iskati lepoto in tega učiti tudi druge. Vedno in povsod, ker je lepota v vsem in v vsakomer. Če temu ne verjamemo, potem že potrebujemo te vzgoje. Ne vzgoje v sanjače, temveč vzgoje v tiste, ki so sposobni videti dlje, globlje in bolje. Vzgoje v tiste, ki si želijo prihodnosti. Ker je prihodnost samo za tiste, ki iščejo in si želijo lepote. 174813535 RTVSLO – Prvi 350 clean Rad imam sončne zahode. So pač nekaj tako zelo lepega, da se mi zdi skorajda greh, če vsak večer, ko je za to možnost, vsaj za nekaj trenutkov ne obstaneš pred zardelim nebom in brez besed preprosto gledaš in se čudiš. Vedno sem si mislil, da podobno razmišljajo tudi drugi ljudje. Pa ne. Večina lepoto na nebu samo na hitro ošine in se spusti naprej v divjanje. To me boli. Še bolj pa me boli, če kdo naključno pride mimo in ga opozoriš na ta čudež, pa se samo namrdne, zamahne z roko in gre svojo pot. Saj mi ni težko, če komu sončni zahodi pač niso nič kaj takega. Težko mi je zato, ker vem, da je ta njihova gesta samo dokaz, da jim lepota ni pomembna. Da taki ljudje tudi sicer ne znajo najti ničesar lepega, ničesar, čemur bi se čudili, ničesar, pred čimer bi jim vzelo sapo in jih očaralo, ničesar, v čemer bi uživali in si s hvaležnostjo napolnili od hoje po svetu izpraznjene duše. Človek, ki se ne zna čuditi, ki ne zna videti lepega, je zagrenjen in črnogled. Nima upanja in nima volje. Nima življenja v sebi. In zato nima prihodnosti. Na splošno se mi zdi, da nam je težavnost časa tako omračila um in srce, da res ne zmoremo več videti lepega. Ne lepega v naravi, ne lepega v dogodkih, ne lepega v ljudeh. Da so na naših očeh kakor luskine dogodkov, porazov in razočaranj našega sveta. Da je zato vse, česar smo sposobni, samo nerganje nad tem in onim, nerganje, za katero smo vsi že davno ugotovili, da ne bo ničesar popravilo, ničesar izboljšalo, pa še kar nergamo. Ker je teža vsega pač prevelika in se nam zdi, da jo to vsaj za malo zmanjša, ko jo prenese na sogovorca. Pa je ne. In tako je velikokrat. Življenje je težko. To pa ne pomeni, da v njem ni lepote. Le da lepota pripada tistim, ki so jo pripravljeni iskati vedno, tudi v težkih časih. Lepote tako ni sposoben videti, kdor je ne išče, kdor si je ne želi, kdor se ne bori zanjo. Treba jo je v svojem življenju zahtevati. Potem jo najdemo. Nujno si je treba vzeti čas za lepoto. Iti v hribe ali na sprehod, občudovati lepoto narave, brati, pogovarjati se, se igrati z otroki, biti razigran, vzeti si čas za mir in tišino. Iskati lepoto v stvarstvu in v ljudeh okoli nas, in sicer vseh ljudeh. Vzeti si torej čas, da bi spet spoznali, opazili in se prepričali o lepoti življenja, lepoti ljudi in lepoti sveta. Preprosto zato, da bi jo znali potem najti tudi tam, kjer se na prvi pogled zdi, da je ni. V vsakdanjih opravkih in teži dneva, v napornih in žalostnih dneh, v ljudeh, ki so nam ljubi, in prav tako v tistih, ki jih težko prebavljamo. Da bi bili vedno sposobni ustaviti svoj korak, odmisliti besede in dejstva, ki nam jih vsiljuje svet, in v vsem in vsakomur poiskati lepo. Kajti lepota je vedno in povsod. In težji ko so časi, bolj moramo iskati lepoto in tega učiti tudi druge. Vedno in povsod, ker je lepota v vsem in v vsakomer. Če temu ne verjamemo, potem že potrebujemo te vzgoje. Ne vzgoje v sanjače, temveč vzgoje v tiste, ki so sposobni videti dlje, globlje in bolje. Vzgoje v tiste, ki si želijo prihodnosti. Ker je prihodnost samo za tiste, ki iščejo in si želijo lepote. https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ Thu, 14 Oct 2021 03:55:50 +0000 Vzgoja za lepoto Sv. Pavel nas vzpodbuja v pismu Galačanom: »Nosíte bremena drug drugemu in tako boste izpolnili Kristusovo postavo« (Gal 6,2). Komu naj nosim breme? Saj imam že svoje tako veliko in težko, da včasih ne vem več kako naprej… Kaj pa, če bom, dokler bom nosil breme drugemu, omagal? Kdo bo potem nosil moje breme? Kako naj nosim drugemu breme? Da ga popolnoma rešim vseh obvez, a da sam komaj, komaj lezem naprej?!! Koliko časa naj nosim drugemu breme? Pa ja ne cel dan!!! Saj ne bom zmogel!! Komu naj nosim breme? Mojemu bližnjemu, tistemu, ki je poleg mene. Zakaj? Ker je v njem Jezus, ki govori, da bo ljudi sodil po tem, kar bodo naredili za drugega: »kajti lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti, tujec sem bil in ste me sprejeli, nag sem bil in ste me oblekli, bolan sem bil in ste me obiskali, v ječi sem bil in ste prišli k meni… Resnično, resnično, povem vam: kar koli ste storili enemu teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili!« (Mt 25,35-36;40). On, ki nosi naša bremena, bremena naših grehov, najbolje ve, kako nositi breme drugega, da ne omagamo. Svoj pogled odvrnimo od svojega bremena in ga usmerimo na brata, sestro, ki hodi ob nas. Včasih bo dovolj, da si kljub temu, da ga nikoli nimamo, vzamemo čas in zares poslušamo, kaj nam drugi govori. Včasih bo dovolj, da se igramo z otrokom, ki bi rad prijatelja za igro! Ali pa bo dovolj, da se nasmehnemo v sivem dnevu nekemu beraču ali uslužbencu za steklenim okencem! Včasih pa… včasih pa bomo morali krepko zavihati rokave, upogniti svojo ponosno hrbtenico in vzeti težko breme, ki ga drugi nosi mogoče že leta in leta, a da nismo niti slutili, da je tako težko… Olajšanje na njegovem obrazu bo najlepše plačilo! Znani teolog Hans Urs von Balthasar je zapisal: »Samo ljubezen zasluži, da ji verujemo.« Pomladni čas, ki letos malo kasni, nam pokaže kaj se lahko zgodi, če vzamemo v roke breme našega brata. Kot bi cepili divjo češnjo z novo vejico žlahtne domače češnje, in bi skupaj ustvarili neskončno lepi cvet, ki bo pa kmalu postal sladek sad v veselje vsem, ki ga bodo okušali. Največji čudež, ki nam se lahko zgodi je pa ta, da v času počitka, ko bomo želeli malo pretehtati svoje lastno breme, opazimo, da se nenavadno zmanjšalo, ali celo izginilo! 174813220 RTVSLO – Prvi 409 clean Sv. Pavel nas vzpodbuja v pismu Galačanom: »Nosíte bremena drug drugemu in tako boste izpolnili Kristusovo postavo« (Gal 6,2). Komu naj nosim breme? Saj imam že svoje tako veliko in težko, da včasih ne vem več kako naprej… Kaj pa, če bom, dokler bom nosil breme drugemu, omagal? Kdo bo potem nosil moje breme? Kako naj nosim drugemu breme? Da ga popolnoma rešim vseh obvez, a da sam komaj, komaj lezem naprej?!! Koliko časa naj nosim drugemu breme? Pa ja ne cel dan!!! Saj ne bom zmogel!! Komu naj nosim breme? Mojemu bližnjemu, tistemu, ki je poleg mene. Zakaj? Ker je v njem Jezus, ki govori, da bo ljudi sodil po tem, kar bodo naredili za drugega: »kajti lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti, tujec sem bil in ste me sprejeli, nag sem bil in ste me oblekli, bolan sem bil in ste me obiskali, v ječi sem bil in ste prišli k meni… Resnično, resnično, povem vam: kar koli ste storili enemu teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili!« (Mt 25,35-36;40). On, ki nosi naša bremena, bremena naših grehov, najbolje ve, kako nositi breme drugega, da ne omagamo. Svoj pogled odvrnimo od svojega bremena in ga usmerimo na brata, sestro, ki hodi ob nas. Včasih bo dovolj, da si kljub temu, da ga nikoli nimamo, vzamemo čas in zares poslušamo, kaj nam drugi govori. Včasih bo dovolj, da se igramo z otrokom, ki bi rad prijatelja za igro! Ali pa bo dovolj, da se nasmehnemo v sivem dnevu nekemu beraču ali uslužbencu za steklenim okencem! Včasih pa… včasih pa bomo morali krepko zavihati rokave, upogniti svojo ponosno hrbtenico in vzeti težko breme, ki ga drugi nosi mogoče že leta in leta, a da nismo niti slutili, da je tako težko… Olajšanje na njegovem obrazu bo najlepše plačilo! Znani teolog Hans Urs von Balthasar je zapisal: »Samo ljubezen zasluži, da ji verujemo.« Pomladni čas, ki letos malo kasni, nam pokaže kaj se lahko zgodi, če vzamemo v roke breme našega brata. Kot bi cepili divjo češnjo z novo vejico žlahtne domače češnje, in bi skupaj ustvarili neskončno lepi cvet, ki bo pa kmalu postal sladek sad v veselje vsem, ki ga bodo okušali. Največji čudež, ki nam se lahko zgodi je pa ta, da v času počitka, ko bomo želeli malo pretehtati svoje lastno breme, opazimo, da se nenavadno zmanjšalo, ali celo izginilo! https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ Wed, 13 Oct 2021 03:56:49 +0000 Nosite bremena drugemu Nedolgo nazaj sem prebral zanimivo zgodbo o paru, ki je bil poročen več kakor 60 let. Vse sta delila. O vsem sta se pogovarjala. Ničesar nista skrivala drug pred drugim. Razen ene stvari. Žena je imela na vrhnji polici svoje omare škatlo za čevlje, o kateri je svojemu možu povedala le to, da je ne sme nikoli odpreti. Toda nekega dne je žena resno zbolela in prognoza ni bila najboljša. Zato je starec na njeno prošnjo prinesel to škatlo s čevlji. Prišel je trenutek za razkritje njene vsebine. Dvignil je pokrov in v škatli odkril dva kvačkana podstavka za kozarce in sveženj bankovcev v skupni vrednosti več kakor 25.000 dolarjev. Ženo je prosil za pojasnilo. “Ko sva se zaročila, mi je moja babica rekla, da je skrivnost uspešnega zakona v tem, da se, ko sem jezna, preden izbruhnem, ustavim in premislim. Rekla mi je, da če bom kdaj jezna nate, naj ostanem tiho in kvačkam podstavek, preden karkoli rečem.” Starec je bil tako ganjen, da je komajda zadrževal solze. Samo dva dragocena podstavka sta bila v škatli. Očitno se je v vseh 60 letih njunega skupnega življenja njegova žena le dvakrat jezila nanj. “Draga, to pojasnjuje podstavke v škatli. Toda od kod je ves ta denar?” “Oh, to pa je denar, ki sem ga zaslužila s prodajo prtičkov.” Ko boste naslednjič jezni, se spomnite na to zgodbo in besede iz svetopisemske knjige Pregovori 29,11: “Norec pokaže vso svojo jezo, modri pa jo zadržuje in kroti.” In kako lahko krotimo svojo jezo? Naslednje tri stvari vam bodo pri tem pomagale: 1.\tOhladite se! Preden se odzovete, preštejte do deset! Jeza je stanje čustvenega vznemirjenja. Ko se to poveča, preprosto ne morete trezno razmišljati. Zato takrat, ko ste jezni, zlahka izrečete grobe besede ali pa naredite nepremišljene stvari. Tako eno kot drugo pa boste kasneje obžalovali. Ne pozabite na Salomonove besede: “Kdor je nagle jeze, dela bedarijo …” (Pregovori 14,17) 2.\tRazmislite! Ljudje, ki uspešno upravljajo s svojo jezo, si s tem, ko si vzamejo nekaj trenutkov, da se ohladijo, preden eksplodirajo, kupijo tudi čas za premislek o tem, kako se lahko na dane okoliščine najbolj zrelo odzovejo. To je priložnost, da razmislite o posledicah svojega odziva in se vprašate, ali si to res želite. 3.\tPoslušajte! V Jakobovem pismu je zapisano: “Zavedajte se, da mora biti vsak človek hiter za poslušanje, počasen za govorjenje, počasen za jezo …« (Jak 1,19) Bolj jezni ko ste, bolj si želite govoriti in manj vam je do poslušanja. Če želite uspešno krotiti svojo jezo, morate, preden se odzovete, poskusiti prisluhniti in razumeti, kaj se dogaja v drugi osebi. Tako bo vaš odziv premišljen in vaša jeza pod nadzorom. Otroška zgodba pripoveduje o modrem indijanskem mentorju, ki je s preprosto palico podal spontan nauk o jezi. Modrec je levi konec palice imenoval “jeza”, desnega pa “sreča”. Nato je učencu naročil, naj odlomi levi konec palice in se tako znebi jeze. Kakorkoli se je ta že trudil, nikoli ni mogel doseči, da bi palica bila brez levega konca. Nauk? Jeze se ne moremo znebiti. To niti naš cilj. Lahko pa jo modro in dobro krotimo. 174812911 RTVSLO – Prvi 381 clean Nedolgo nazaj sem prebral zanimivo zgodbo o paru, ki je bil poročen več kakor 60 let. Vse sta delila. O vsem sta se pogovarjala. Ničesar nista skrivala drug pred drugim. Razen ene stvari. Žena je imela na vrhnji polici svoje omare škatlo za čevlje, o kateri je svojemu možu povedala le to, da je ne sme nikoli odpreti. Toda nekega dne je žena resno zbolela in prognoza ni bila najboljša. Zato je starec na njeno prošnjo prinesel to škatlo s čevlji. Prišel je trenutek za razkritje njene vsebine. Dvignil je pokrov in v škatli odkril dva kvačkana podstavka za kozarce in sveženj bankovcev v skupni vrednosti več kakor 25.000 dolarjev. Ženo je prosil za pojasnilo. “Ko sva se zaročila, mi je moja babica rekla, da je skrivnost uspešnega zakona v tem, da se, ko sem jezna, preden izbruhnem, ustavim in premislim. Rekla mi je, da če bom kdaj jezna nate, naj ostanem tiho in kvačkam podstavek, preden karkoli rečem.” Starec je bil tako ganjen, da je komajda zadrževal solze. Samo dva dragocena podstavka sta bila v škatli. Očitno se je v vseh 60 letih njunega skupnega življenja njegova žena le dvakrat jezila nanj. “Draga, to pojasnjuje podstavke v škatli. Toda od kod je ves ta denar?” “Oh, to pa je denar, ki sem ga zaslužila s prodajo prtičkov.” Ko boste naslednjič jezni, se spomnite na to zgodbo in besede iz svetopisemske knjige Pregovori 29,11: “Norec pokaže vso svojo jezo, modri pa jo zadržuje in kroti.” In kako lahko krotimo svojo jezo? Naslednje tri stvari vam bodo pri tem pomagale: 1.\tOhladite se! Preden se odzovete, preštejte do deset! Jeza je stanje čustvenega vznemirjenja. Ko se to poveča, preprosto ne morete trezno razmišljati. Zato takrat, ko ste jezni, zlahka izrečete grobe besede ali pa naredite nepremišljene stvari. Tako eno kot drugo pa boste kasneje obžalovali. Ne pozabite na Salomonove besede: “Kdor je nagle jeze, dela bedarijo …” (Pregovori 14,17) 2.\tRazmislite! Ljudje, ki uspešno upravljajo s svojo jezo, si s tem, ko si vzamejo nekaj trenutkov, da se ohladijo, preden eksplodirajo, kupijo tudi čas za premislek o tem, kako se lahko na dane okoliščine najbolj zrelo odzovejo. To je priložnost, da razmislite o posledicah svojega odziva in se vprašate, ali si to res želite. 3.\tPoslušajte! V Jakobovem pismu je zapisano: “Zavedajte se, da mora biti vsak človek hiter za poslušanje, počasen za govorjenje, počasen za jezo …« (Jak 1,19) Bolj jezni ko ste, bolj si želite govoriti in manj vam je do poslušanja. Če želite uspešno krotiti svojo jezo, morate, preden se odzovete, poskusiti prisluhniti in razumeti, kaj se dogaja v drugi osebi. Tako bo vaš odziv premišljen in vaša jeza pod nadzorom. Otroška zgodba pripoveduje o modrem indijanskem mentorju, ki je s preprosto palico podal spontan nauk o jezi. Modrec je levi konec palice imenoval “jeza”, desnega pa “sreča”. Nato je učencu naročil, naj odlomi levi konec palice in se tako znebi jeze. Kakorkoli se je ta že trudil, nikoli ni mogel doseči, da bi palica bila brez levega konca. Nauk? Jeze se ne moremo znebiti. To niti naš cilj. Lahko pa jo modro in dobro krotimo. https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ Tue, 12 Oct 2021 03:56:21 +0000 Jeza Teolog in filozof, katoliški duhovnik dr. Janez Vodičar premišljuje o sporočilu molitve Oče naš. Zdi se mu, da v svetu, v katerem živimo mimo drug drugega, je treba še bolj poudarjati besedno zvezo naš oče, lahko tudi mati, kajti tako po avtorjem mnenju izražamo skrb drug za drugega. 174812591 RTVSLO – Prvi 373 clean Teolog in filozof, katoliški duhovnik dr. Janez Vodičar premišljuje o sporočilu molitve Oče naš. Zdi se mu, da v svetu, v katerem živimo mimo drug drugega, je treba še bolj poudarjati besedno zvezo naš oče, lahko tudi mati, kajti tako po avtorjem mnenju izražamo skrb drug za drugega. https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ Mon, 11 Oct 2021 03:56:13 +0000 Oče naš V prvem stoletju pred Kristusom se je grška kultura razširila po vsem Sredozemlju. Tudi grški jezik je v svoji poenostavljeni obliki, »koine«, so mu rekli, postal občevalna govorica za vse vsaj malo izobražene ljudi. Tako je moda »biti grški«« zajela tudi judovsko skupnost v kulturnem, cvetočem mestu Aleksandriji v Egiptu. Tamkajšnja mladina se je prav tako navduševala nad grškimi helenističnimi telovadnicami, gojila je lep grški jezik in se hkrati navduševala na grškimi modreci. V tistem času so se namreč razširile daleč naokrog grške življenjske filozofije, ki so učile, kako zaživeti srečno življenje, kako biti uspešen in kako se sočiti z izzivi vsakdanjega življenja, da bi človek pri tem obogatel. Judovski učitelji v izseljenstvu so se zavedali, da morajo svojim mladim ljudem spregovoriti v jeziku, ki ga razumejo. Tako so v Aleksandriji nastale knjige v grščini, ki so jih pozneje vključili v Sveto pismo, ki pa jih jeruzalemska hebrejska Biblija ni poznala. Prav takšno je besedilo »Knjige modrosti«. Danes pri bogoslužju beremo odlomek, ki je hvalnica tej Modrosti. Toda za kakšno modrost gre? Pisatelj, ki se izraža v zelo tekočem in lepem jeziku, je postal tako priljubljen, da so ga poimenovali kar po modrem Salamonu. Ta učitelj Salamon pa pripoveduje, da gre za modrost, ki jo pozna le izraelski narod in ki je najdragocenejša, kar jih svet pozna. Tokrat namreč ne gre samo za človeško, ampak tudi za Božjo modrost. Toda kako bi se človek dokopal do take Modrosti? Mislec pove, da je treba zanjo nekaj žrtvovati, čas, delo, energijo. Po Modrosti (pisano z veliko začetnico) je treba najprej globoko hrepeneti. Pri njej gre za bogastvo, ki ga ne more prinesti še tako uspešna trgovina. Gre za zaklad, ki ni primerljiv z dragulji, z zlatom ali s srebrom. Njena svetloba razsvetljuje srce in um in ni primerljiva z nobeno svetilko. Toda, kako do nje? Modrec pravi, da je zanjo treba prositi, moliti, in ko nam bo podarjena, se nam bo razkrila kot globoka Pravičnost in čista ljubezen. Današnji evangelij ne govori drugače: gre za modrost radosti v Ljubezni. Tudi če bi človek vse izgubil, vsaj na zunaj gledano, ne bi imel nič, bi v srcu postal najbogatejši človek na svetu, saj bi nosil v sebi veselje, dobroto in pesem. Modrost, ki je velik izziv za mlade tudi danes. 174812454 RTVSLO – Prvi 420 clean V prvem stoletju pred Kristusom se je grška kultura razširila po vsem Sredozemlju. Tudi grški jezik je v svoji poenostavljeni obliki, »koine«, so mu rekli, postal občevalna govorica za vse vsaj malo izobražene ljudi. Tako je moda »biti grški«« zajela tudi judovsko skupnost v kulturnem, cvetočem mestu Aleksandriji v Egiptu. Tamkajšnja mladina se je prav tako navduševala nad grškimi helenističnimi telovadnicami, gojila je lep grški jezik in se hkrati navduševala na grškimi modreci. V tistem času so se namreč razširile daleč naokrog grške življenjske filozofije, ki so učile, kako zaživeti srečno življenje, kako biti uspešen in kako se sočiti z izzivi vsakdanjega življenja, da bi človek pri tem obogatel. Judovski učitelji v izseljenstvu so se zavedali, da morajo svojim mladim ljudem spregovoriti v jeziku, ki ga razumejo. Tako so v Aleksandriji nastale knjige v grščini, ki so jih pozneje vključili v Sveto pismo, ki pa jih jeruzalemska hebrejska Biblija ni poznala. Prav takšno je besedilo »Knjige modrosti«. Danes pri bogoslužju beremo odlomek, ki je hvalnica tej Modrosti. Toda za kakšno modrost gre? Pisatelj, ki se izraža v zelo tekočem in lepem jeziku, je postal tako priljubljen, da so ga poimenovali kar po modrem Salamonu. Ta učitelj Salamon pa pripoveduje, da gre za modrost, ki jo pozna le izraelski narod in ki je najdragocenejša, kar jih svet pozna. Tokrat namreč ne gre samo za človeško, ampak tudi za Božjo modrost. Toda kako bi se človek dokopal do take Modrosti? Mislec pove, da je treba zanjo nekaj žrtvovati, čas, delo, energijo. Po Modrosti (pisano z veliko začetnico) je treba najprej globoko hrepeneti. Pri njej gre za bogastvo, ki ga ne more prinesti še tako uspešna trgovina. Gre za zaklad, ki ni primerljiv z dragulji, z zlatom ali s srebrom. Njena svetloba razsvetljuje srce in um in ni primerljiva z nobeno svetilko. Toda, kako do nje? Modrec pravi, da je zanjo treba prositi, moliti, in ko nam bo podarjena, se nam bo razkrila kot globoka Pravičnost in čista ljubezen. Današnji evangelij ne govori drugače: gre za modrost radosti v Ljubezni. Tudi če bi človek vse izgubil, vsaj na zunaj gledano, ne bi imel nič, bi v srcu postal najbogatejši človek na svetu, saj bi nosil v sebi veselje, dobroto in pesem. Modrost, ki je velik izziv za mlade tudi danes. https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ Sun, 10 Oct 2021 03:57:00 +0000 Dar modrosti Bil je turoben zimski dan, ko sem vstopila v podeželsko lekarno in po pozdravu malo hudomušno vprašala farmacevtko: »Ali imate kaj za dolgo življenje brez trpljenja?« In v isti sapi nadaljevala, da imam vneto grlo in da sem ostala skoraj brez glasu. Oborožena z raznovrstnimi pastilami brez sladkorja sem pot nato nadaljevala v bližnji center starejših, kjer me je že čakala skupina starostnikov. Vsi po vrsti so že dočakali svetopisemsko starost. Skupaj z menoj nas je bilo dvanajst. Svetopisemsko število. Le da sem bila jaz tako v vlogi učenca kot učitelja. Skoraj tri mesece sem v center starejših na mestnem obrobju prihajala vsak petek. Prihajala zato, da bi z njimi preživela uro ali dve po strogo začrtanem programu. A moj program je kmalu začel ubirati vzporedne poti, po katerih me je zapeljalo in odpeljalo enajst modrih, skoraj že dozorelih ljudi. Ljudi, ki so se zaradi starosti in bolezni ter nemoči morali začeti učiti novih receptov življenja, ne samo tistih, ki jih predpisujejo ljudje v belih haljah in zaradi katerih jim je olajšana neznosna bolečina. Rdeča nit srečevanj so bili pregovori: bakreni novci znanja. Ljudska književna zvrst, ki kratko, navadno v prispodobi, izraža kako življenjsko izkušnjo. Hitro sem se navadila na prijetno sobo delovne terapije v tretjem nadstropju, kjer je bilo ravno dovolj prostora za naše modrovanje. Čeprav so bile v času naših srečevanj na pohodu vsakoletne zimske bolezni in so bili obiski omejeni, mojih enajst učencev ni omagalo. Le dva izmed njih sta na srečanja lahko prišla brez opore ali pomoči popoldanskega strežnega osebja. Navadila sem se tudi na vonj – vonj po raznovrstnih razkužilih in čistilih – ter okušala njihovo hrano. Ne, starosti se ne bojim, vsaj starosti drugih ljudi ne. Z njo sem se srečevala kot majhna deklica, ki je z velikimi rjavimi očmi vedno občudovala sive lase in požirala modrost življenja. A vendarle mi moja nebojazen pred starejšimi in bolnimi ljudmi ni bila kar tako položena v zibelko. K mojemu posluhu sta brez dvoma pripomogla mamina vzgoja in njen zgled. Slovenski domovi ali centri za starejše, kakor jim dandanes radi pravimo, so nemalokrat tarča kritik medijev in svojcev. Sama ob svojih obiskih nisem iskala institucionalnih napak, niti nisem srečevala slabovoljnega osebja. Pred očmi sem vedno imela samo svojih enajst učencev in njihove kreposti. Brez njih, navkljub dolgemu življenju, ne bi nič pomenili in nazadnje bi bila njihova starost brez časti. Čeprav sem po številu svojih dni v primerjavi s starostniki še mlada, se nisem obotavljala in bala, da bi jim povedala, kar vem. Tudi oni ne. Njihova starost je še kako govorila in vrsta let pokazala modrost. 174812264 RTVSLO – Prvi 419 clean Bil je turoben zimski dan, ko sem vstopila v podeželsko lekarno in po pozdravu malo hudomušno vprašala farmacevtko: »Ali imate kaj za dolgo življenje brez trpljenja?« In v isti sapi nadaljevala, da imam vneto grlo in da sem ostala skoraj brez glasu. Oborožena z raznovrstnimi pastilami brez sladkorja sem pot nato nadaljevala v bližnji center starejših, kjer me je že čakala skupina starostnikov. Vsi po vrsti so že dočakali svetopisemsko starost. Skupaj z menoj nas je bilo dvanajst. Svetopisemsko število. Le da sem bila jaz tako v vlogi učenca kot učitelja. Skoraj tri mesece sem v center starejših na mestnem obrobju prihajala vsak petek. Prihajala zato, da bi z njimi preživela uro ali dve po strogo začrtanem programu. A moj program je kmalu začel ubirati vzporedne poti, po katerih me je zapeljalo in odpeljalo enajst modrih, skoraj že dozorelih ljudi. Ljudi, ki so se zaradi starosti in bolezni ter nemoči morali začeti učiti novih receptov življenja, ne samo tistih, ki jih predpisujejo ljudje v belih haljah in zaradi katerih jim je olajšana neznosna bolečina. Rdeča nit srečevanj so bili pregovori: bakreni novci znanja. Ljudska književna zvrst, ki kratko, navadno v prispodobi, izraža kako življenjsko izkušnjo. Hitro sem se navadila na prijetno sobo delovne terapije v tretjem nadstropju, kjer je bilo ravno dovolj prostora za naše modrovanje. Čeprav so bile v času naših srečevanj na pohodu vsakoletne zimske bolezni in so bili obiski omejeni, mojih enajst učencev ni omagalo. Le dva izmed njih sta na srečanja lahko prišla brez opore ali pomoči popoldanskega strežnega osebja. Navadila sem se tudi na vonj – vonj po raznovrstnih razkužilih in čistilih – ter okušala njihovo hrano. Ne, starosti se ne bojim, vsaj starosti drugih ljudi ne. Z njo sem se srečevala kot majhna deklica, ki je z velikimi rjavimi očmi vedno občudovala sive lase in požirala modrost življenja. A vendarle mi moja nebojazen pred starejšimi in bolnimi ljudmi ni bila kar tako položena v zibelko. K mojemu posluhu sta brez dvoma pripomogla mamina vzgoja in njen zgled. Slovenski domovi ali centri za starejše, kakor jim dandanes radi pravimo, so nemalokrat tarča kritik medijev in svojcev. Sama ob svojih obiskih nisem iskala institucionalnih napak, niti nisem srečevala slabovoljnega osebja. Pred očmi sem vedno imela samo svojih enajst učencev in njihove kreposti. Brez njih, navkljub dolgemu življenju, ne bi nič pomenili in nazadnje bi bila njihova starost brez časti. Čeprav sem po številu svojih dni v primerjavi s starostniki še mlada, se nisem obotavljala in bala, da bi jim povedala, kar vem. Tudi oni ne. Njihova starost je še kako govorila in vrsta let pokazala modrost. https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ Sat, 09 Oct 2021 03:56:59 +0000 Starost Vsemogočni Stvarnik in Začetnik časa je tako uredil in daje, da čas vsemu stvarstvu od začetka, od prvega trenutka naprej, teče enako. Pa vendar vsi vemo, da to enakomerno pretakanje časa dojemamo zelo različno in relativno: odvisno pač, na kateri strani straniščnih vrat smo oziroma s kom smo v družbi. In čeprav je v vsaki minuti šestdeset sekund, v vsaki uri šestdeset minut, da je v vsakem dnevu štiriindvajset ur, v tednu sedem dni … se na ravni mesecev, let in koledarjev sploh reči nekoliko zapletejo. In štejemo vsak po svoje in vsak svoje. In nastajajo razlike, pa naj čas merimo digitalno ali analogno, če štejemo lunine mene ali merimo sončevo senco, če uporabljamo zapletene urne mehanizme ali preprosto peščeno uro … ali pa morda prav zato: saj, kot pravi pesnik, »je v peščenem zrnu lahko večnost skrita«! Priznam, da me vsako leto znova presenetijo novice, da je pa danes »kitajsko novo leto«, pa »judovsko novo leto«, pa da je to in ono po »majevskem koledarju« … a to me zgolj preseneti. Nerazgledan sem, pač. Nezainteresiran! Glava me boli zaradi našega »novega leta«! Še hujše glavobole imam zaradi tistih, ki še vedno merijo čas z leti »pred našim štetjem« in »po našem štetju«! In je hecno, da so to prav tisti, ki najglasneje tulijo, »naj se že vendar nehamo deliti na naše in vaše«! A na kateri koli koledar prisegate, na kateri koli način merite čas … v trenutku, ko sedete v šolske klopi, se začnejo sekunde vleči, ko minute, minute postanejo dnevi in dnevi leta. Ko ste, namesto skozi okno, zazrti v šolsko tablo, se zdi, kot da se je čas ustavil … In to sploh ne zaradi učenja, temveč zaradi načina poučevanja, še bolj pa zaradi tega, kar se poučuje in kar se je treba učiti. Pa bom tu napravil piko, da ne bom razburil učiteljskega zbora. Poleg tega si z eno učiteljico delim mizo in posteljo in ima lahko moje nerganje takojšnje in neposredne, predvsem pa neprijetne posledice. Ko mine brezskrbno poletje, september človeka pahne v drugo časovno dimenzijo. Ni zdrsa, ni mirnega prehoda, ni lepo zaobljene in zarobljene bankine, ki omili prehod. Ne! Je rob. Je stopnica. Je prag. In če nisi pripravljen, če ne paziš, če ne odrineš pravočasno, če ne dvigneš noge, če ne skočiš … je padec neizogiben. In seveda upam, da vam je jasno, da moje razmišljanje ni omejeno zgolj na šolski prag, ampak se spotika ob vse mogoče in možne življenjske prage … Kajti: Če nisi užil poletja, če nisi užival v življenju … če nisi izžel vse njegove modrosti … boš sredi prvih jesenskih nalivov tožno zdihoval po minulih časih. 174811840 RTVSLO – Prvi 424 clean Vsemogočni Stvarnik in Začetnik časa je tako uredil in daje, da čas vsemu stvarstvu od začetka, od prvega trenutka naprej, teče enako. Pa vendar vsi vemo, da to enakomerno pretakanje časa dojemamo zelo različno in relativno: odvisno pač, na kateri strani straniščnih vrat smo oziroma s kom smo v družbi. In čeprav je v vsaki minuti šestdeset sekund, v vsaki uri šestdeset minut, da je v vsakem dnevu štiriindvajset ur, v tednu sedem dni … se na ravni mesecev, let in koledarjev sploh reči nekoliko zapletejo. In štejemo vsak po svoje in vsak svoje. In nastajajo razlike, pa naj čas merimo digitalno ali analogno, če štejemo lunine mene ali merimo sončevo senco, če uporabljamo zapletene urne mehanizme ali preprosto peščeno uro … ali pa morda prav zato: saj, kot pravi pesnik, »je v peščenem zrnu lahko večnost skrita«! Priznam, da me vsako leto znova presenetijo novice, da je pa danes »kitajsko novo leto«, pa »judovsko novo leto«, pa da je to in ono po »majevskem koledarju« … a to me zgolj preseneti. Nerazgledan sem, pač. Nezainteresiran! Glava me boli zaradi našega »novega leta«! Še hujše glavobole imam zaradi tistih, ki še vedno merijo čas z leti »pred našim štetjem« in »po našem štetju«! In je hecno, da so to prav tisti, ki najglasneje tulijo, »naj se že vendar nehamo deliti na naše in vaše«! A na kateri koli koledar prisegate, na kateri koli način merite čas … v trenutku, ko sedete v šolske klopi, se začnejo sekunde vleči, ko minute, minute postanejo dnevi in dnevi leta. Ko ste, namesto skozi okno, zazrti v šolsko tablo, se zdi, kot da se je čas ustavil … In to sploh ne zaradi učenja, temveč zaradi načina poučevanja, še bolj pa zaradi tega, kar se poučuje in kar se je treba učiti. Pa bom tu napravil piko, da ne bom razburil učiteljskega zbora. Poleg tega si z eno učiteljico delim mizo in posteljo in ima lahko moje nerganje takojšnje in neposredne, predvsem pa neprijetne posledice. Ko mine brezskrbno poletje, september človeka pahne v drugo časovno dimenzijo. Ni zdrsa, ni mirnega prehoda, ni lepo zaobljene in zarobljene bankine, ki omili prehod. Ne! Je rob. Je stopnica. Je prag. In če nisi pripravljen, če ne paziš, če ne odrineš pravočasno, če ne dvigneš noge, če ne skočiš … je padec neizogiben. In seveda upam, da vam je jasno, da moje razmišljanje ni omejeno zgolj na šolski prag, ampak se spotika ob vse mogoče in možne življenjske prage … Kajti: Če nisi užil poletja, če nisi užival v življenju … če nisi izžel vse njegove modrosti … boš sredi prvih jesenskih nalivov tožno zdihoval po minulih časih. https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ Fri, 08 Oct 2021 03:57:04 +0000 Čas Nekdo mi je pripovedoval: »Ko sem bil star trinajst, sem si zelo želel igrati kitaro. Ampak nekega dne sem na televiziji videl fanta, starega enajst let, ki je bil pravi genij na kitari. Takrat sem pomislil: 'Predolgo sem čakal, zdaj bi bil pa začetnik med otroki, ki so že v tem trenutku dobri kitaristi.' Potem sem kot triindvajsetletnik pomislil: 'O, ja, ko bi vsaj začel pri trinajstih igrati kitaro in bi zdaj imel že enajst let izkušenj. Zdaj pa se s tem res ne bi ukvarjal.' Bil sem triintrideset, ko sem pomislil: 'Presneto, če bi vsaj začel pri triindvajsetih in bi bil zdaj že kar dober kitarist, ampak zdaj sem pa res že star. Precej čudno bi se počutil na začetniškem tečaju.' Pri mojih triinštiridesetih se sprašujem, zakaj sem se toliko oziral na to, kaj si mislijo drugi ljudje, in zakaj nisem raje uresničil tistega, kar sem si tako želel. Ampak tega nisem storil iz občutka strahu in obžalovanja, hkrati pa sem še stalno razmišljal o tem, koliko časa sem že zapravil. Čeprav sem v resnici rprav zdaj najstarejši, kot sem kadarkoli bil, pa hkrati tudi najmlajši, kot bom še kadarkoli. Zdaj je čas. Za vse in vedno.« Ta pripoved mi je dala misliti, koliko dejavnikov nas vsak dan ovira, da bi lahko v polnosti zaživeli. Toliko je obveznosti, da sebi in svojim bližnjim zagotovimo preživetje. Pa s tem povezana utrujenost in stres. Nato pa še pričakovanja drugih in vse tisto breme, ki si ga nalagamo predvsem sami sebi. Namesto da bi uresničevali tudi svoje želje in hrepenenja, se zadovoljimo s polovičarstvom ali poskušamo na svoje sanje pozabiti. Jih odlagati, češ da bo še čas ... Vendar pozabljamo, da imamo danes spet novo priložnost. In spet jutri bo na vrsti nov 'danes'. Vedno je danes, ki nam je podarjen. Nekega dne ga namreč ne bomo več deležni. Iz hvaležnosti do nesamoumevnosti vsakega trenutka lahko zaživimo bolj pristno in celostno. Podobno kot je naše dihanje. Lahko je hitro in plitko, s čimer kisik ne pride prav daleč po telesu, lahko pa globoko vdihnemo in stopimo v nov dan. 174811483 RTVSLO – Prvi 1276 clean Nekdo mi je pripovedoval: »Ko sem bil star trinajst, sem si zelo želel igrati kitaro. Ampak nekega dne sem na televiziji videl fanta, starega enajst let, ki je bil pravi genij na kitari. Takrat sem pomislil: 'Predolgo sem čakal, zdaj bi bil pa začetnik med otroki, ki so že v tem trenutku dobri kitaristi.' Potem sem kot triindvajsetletnik pomislil: 'O, ja, ko bi vsaj začel pri trinajstih igrati kitaro in bi zdaj imel že enajst let izkušenj. Zdaj pa se s tem res ne bi ukvarjal.' Bil sem triintrideset, ko sem pomislil: 'Presneto, če bi vsaj začel pri triindvajsetih in bi bil zdaj že kar dober kitarist, ampak zdaj sem pa res že star. Precej čudno bi se počutil na začetniškem tečaju.' Pri mojih triinštiridesetih se sprašujem, zakaj sem se toliko oziral na to, kaj si mislijo drugi ljudje, in zakaj nisem raje uresničil tistega, kar sem si tako želel. Ampak tega nisem storil iz občutka strahu in obžalovanja, hkrati pa sem še stalno razmišljal o tem, koliko časa sem že zapravil. Čeprav sem v resnici rprav zdaj najstarejši, kot sem kadarkoli bil, pa hkrati tudi najmlajši, kot bom še kadarkoli. Zdaj je čas. Za vse in vedno.« Ta pripoved mi je dala misliti, koliko dejavnikov nas vsak dan ovira, da bi lahko v polnosti zaživeli. Toliko je obveznosti, da sebi in svojim bližnjim zagotovimo preživetje. Pa s tem povezana utrujenost in stres. Nato pa še pričakovanja drugih in vse tisto breme, ki si ga nalagamo predvsem sami sebi. Namesto da bi uresničevali tudi svoje želje in hrepenenja, se zadovoljimo s polovičarstvom ali poskušamo na svoje sanje pozabiti. Jih odlagati, češ da bo še čas ... Vendar pozabljamo, da imamo danes spet novo priložnost. In spet jutri bo na vrsti nov 'danes'. Vedno je danes, ki nam je podarjen. Nekega dne ga namreč ne bomo več deležni. Iz hvaležnosti do nesamoumevnosti vsakega trenutka lahko zaživimo bolj pristno in celostno. Podobno kot je naše dihanje. Lahko je hitro in plitko, s čimer kisik ne pride prav daleč po telesu, lahko pa globoko vdihnemo in stopimo v nov dan. https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ Thu, 07 Oct 2021 03:40:00 +0000 Danes je čas Vsi imamo težave s kritiko, bodisi s tem, da jo sprejmemo, bodisi s tem, da jo izrazimo. Nedavno tega sem naletel na pomenljive besede slovenskega filozofa Milana Komarja (1921-2006), ki je večji del svojega življenja preživel v Argentini. Takole pravi: »Kritičnost je dobrohotna in dobrohotnost je kritična«. Za trenutek se ustavimo pri obeh delih stavka: Najprej »kritičnost je dobrohotna«. Kaj to pomeni? »Kdor hoče biti kritičen do neke stvari, mora imeti interes zanjo«, pravi Komar. Interes pa pomeni dobro voljo ali ljubezen. Če me torej neka stvar zanima kot taka ne glede na moje trenutne občutke, ki jih lahko imam do nje, si bom prizadeval, da si jo ogledam z različnih vidikov. Le tako bom ugotovil, katere so njene pozitivne lastnosti in slabosti. »Kdor je dobrohoten, hoče dobro ne le na površini, temveč tudi v globini«. Iz izkušnje pa vemo, da je lahko površina sicer videti dobra, a je v globini marsikaj narobe. Kritični pogled je torej usmerjen v globino, kajti le tako je mogoče razločiti resnično dobro od navideznega. Ljubezen nas žene k temu, da smo kritični, »kajti le kar je res prav, res lépo, je vreden predmet ljubezni«. In zdaj poglejmo še drugi del stavka: »Dobrohotnost je kritična«. Če nekomu nenehno govorimo samo spodbudne besede, se bo nanje navadil in ne bo več napredoval. Brezmejna dobrohotnost vodi v naveličanost, ta pa v nazadovanje. Prava dobrohotnost vedno vidi dobro, a je sposobna tudi kritičnosti. Iz povedanega sledi, da je kritično misliti temeljna človeška drža, kar pa še ne pomeni, da bomo kritiko vedno in povsod tudi neposredno izražali. Velikokrat smo dolžni ravnati prav nasprotno. Izražanje kritike je spet stvar kritične presoje, ki »nam pogosto narekuje molčati, včasih pa – kot duhovito dodaja Komar – "tudi vpiti". 174811179 RTVSLO – Prvi 360 clean Vsi imamo težave s kritiko, bodisi s tem, da jo sprejmemo, bodisi s tem, da jo izrazimo. Nedavno tega sem naletel na pomenljive besede slovenskega filozofa Milana Komarja (1921-2006), ki je večji del svojega življenja preživel v Argentini. Takole pravi: »Kritičnost je dobrohotna in dobrohotnost je kritična«. Za trenutek se ustavimo pri obeh delih stavka: Najprej »kritičnost je dobrohotna«. Kaj to pomeni? »Kdor hoče biti kritičen do neke stvari, mora imeti interes zanjo«, pravi Komar. Interes pa pomeni dobro voljo ali ljubezen. Če me torej neka stvar zanima kot taka ne glede na moje trenutne občutke, ki jih lahko imam do nje, si bom prizadeval, da si jo ogledam z različnih vidikov. Le tako bom ugotovil, katere so njene pozitivne lastnosti in slabosti. »Kdor je dobrohoten, hoče dobro ne le na površini, temveč tudi v globini«. Iz izkušnje pa vemo, da je lahko površina sicer videti dobra, a je v globini marsikaj narobe. Kritični pogled je torej usmerjen v globino, kajti le tako je mogoče razločiti resnično dobro od navideznega. Ljubezen nas žene k temu, da smo kritični, »kajti le kar je res prav, res lépo, je vreden predmet ljubezni«. In zdaj poglejmo še drugi del stavka: »Dobrohotnost je kritična«. Če nekomu nenehno govorimo samo spodbudne besede, se bo nanje navadil in ne bo več napredoval. Brezmejna dobrohotnost vodi v naveličanost, ta pa v nazadovanje. Prava dobrohotnost vedno vidi dobro, a je sposobna tudi kritičnosti. Iz povedanega sledi, da je kritično misliti temeljna človeška drža, kar pa še ne pomeni, da bomo kritiko vedno in povsod tudi neposredno izražali. Velikokrat smo dolžni ravnati prav nasprotno. Izražanje kritike je spet stvar kritične presoje, ki »nam pogosto narekuje molčati, včasih pa – kot duhovito dodaja Komar – "tudi vpiti". https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ Wed, 06 Oct 2021 03:40:00 +0000 Kritika Čeprav imamo vsi prijatelje in radi preživljamo svoj čas v njihovi družbi, verjetno le redko razmišljamo o bistvu prijateljstva. V antiki pa je bila to tema, ki se je v filozofskih spisih pojavljala relativno pogosto in nič nenavadnega ni, da jo najdemo tudi pri Aristotelu, starogrškem filozofu iz 4. st. pr. Kr., ki je prijateljstvo povezoval z vrlino in srečo. O prijateljstvu tako razpravlja kar v dveh knjigah svoje Nikomahove etike in pravi, da je "za življenje neogibno potrebno. Nihče si ne bi želel živeti brez prijateljev, tudi če bi mu bile na voljo vse druge dobrine tega sveta". Aristotel torej vidi v prijateljstvu neko posebno vrednost oziroma vrlino, po kateri hrepeni vsakdo in brez katere si sploh ne bi mogel predstavljati svojega življenja. V nadaljevanju ugotavlja, da obstajajo tri oblike prijateljstva. Prvo je prijateljstvo iz koristoljubja, vendar taki ljudje "ne ljubijo svojih prijateljev zaradi njih samih, ampak po tem, kolikor lahko z njihovo pomočjo dosežejo neko dobrino", nekoga imajo radi zaradi lastne koristi oziroma blaginje. Podobno je v primeru, ko smo naklonjeni zaradi nekega prijetnega občutja in zabave: "Ljudje, ki si laskajo in dobrikajo, ne ljubijo drug drugega takšnega, kakor je v resnici, ampak le kolikor je kdo komu zabaven in prijeten,« zapiše Aristotel. Obe vrsti prijateljstev sta tako po njegovem mnenju nujno plod naključja in ne moreta trajati, saj ljudi ne cenimo takšnih, kakršni so v resnici, pač pa je njena vrednost merjena po koristnosti oziroma prijetnosti, ki nam jo omogoča. Ko pa jih enkrat nimamo več za prijetne ali koristne, se hitro razdre tudi naše prijateljstvo z njimi. Kakšno pa je potem pravo in trajno prijateljstvo? Aristotel trdi, da nastopi med "dobrimi, to je med tistimi, ki so si podobni v vrlini". Podobnost je torej ključni temelj za trajne odnose, "kajti vsakemu človeku so prijetna tista dejanja, ki so njemu lastna ali vsaj podobna", je prepričan Aristotel. Najpopolnejše in najbolj žlahtno prijateljstvo pa se zanj razvije med dobrimi ljudmi – dober človek je namreč "dober nasploh in dober do svojega prijatelja", pravi Aristotel. Dalje takšni ljudje drug drugemu pristno "želijo dobro, ker so sami dobri", prijatelja imajo "radi zavoljo njega samega, ne pa zaradi neki naključnih okoliščin", to vez vzdržujejo trajno, saj je tudi njihova vrlina nekaj trajnega, poleg tega pa imajo v sebi željo po skupnem življenju. Aristotel meni, da je prav slednje temeljni kriterij pravega prijateljstva, saj verjame, da "skupno življenje ni mogoče med ljudmi, ki si niso prijetni in drug drugega ne razveseljujejo". 174810934 RTVSLO – Prvi 402 clean Čeprav imamo vsi prijatelje in radi preživljamo svoj čas v njihovi družbi, verjetno le redko razmišljamo o bistvu prijateljstva. V antiki pa je bila to tema, ki se je v filozofskih spisih pojavljala relativno pogosto in nič nenavadnega ni, da jo najdemo tudi pri Aristotelu, starogrškem filozofu iz 4. st. pr. Kr., ki je prijateljstvo povezoval z vrlino in srečo. O prijateljstvu tako razpravlja kar v dveh knjigah svoje Nikomahove etike in pravi, da je "za življenje neogibno potrebno. Nihče si ne bi želel živeti brez prijateljev, tudi če bi mu bile na voljo vse druge dobrine tega sveta". Aristotel torej vidi v prijateljstvu neko posebno vrednost oziroma vrlino, po kateri hrepeni vsakdo in brez katere si sploh ne bi mogel predstavljati svojega življenja. V nadaljevanju ugotavlja, da obstajajo tri oblike prijateljstva. Prvo je prijateljstvo iz koristoljubja, vendar taki ljudje "ne ljubijo svojih prijateljev zaradi njih samih, ampak po tem, kolikor lahko z njihovo pomočjo dosežejo neko dobrino", nekoga imajo radi zaradi lastne koristi oziroma blaginje. Podobno je v primeru, ko smo naklonjeni zaradi nekega prijetnega občutja in zabave: "Ljudje, ki si laskajo in dobrikajo, ne ljubijo drug drugega takšnega, kakor je v resnici, ampak le kolikor je kdo komu zabaven in prijeten,« zapiše Aristotel. Obe vrsti prijateljstev sta tako po njegovem mnenju nujno plod naključja in ne moreta trajati, saj ljudi ne cenimo takšnih, kakršni so v resnici, pač pa je njena vrednost merjena po koristnosti oziroma prijetnosti, ki nam jo omogoča. Ko pa jih enkrat nimamo več za prijetne ali koristne, se hitro razdre tudi naše prijateljstvo z njimi. Kakšno pa je potem pravo in trajno prijateljstvo? Aristotel trdi, da nastopi med "dobrimi, to je med tistimi, ki so si podobni v vrlini". Podobnost je torej ključni temelj za trajne odnose, "kajti vsakemu človeku so prijetna tista dejanja, ki so njemu lastna ali vsaj podobna", je prepričan Aristotel. Najpopolnejše in najbolj žlahtno prijateljstvo pa se zanj razvije med dobrimi ljudmi – dober človek je namreč "dober nasploh in dober do svojega prijatelja", pravi Aristotel. Dalje takšni ljudje drug drugemu pristno "želijo dobro, ker so sami dobri", prijatelja imajo "radi zavoljo njega samega, ne pa zaradi neki naključnih okoliščin", to vez vzdržujejo trajno, saj je tudi njihova vrlina nekaj trajnega, poleg tega pa imajo v sebi željo po skupnem življenju. Aristotel meni, da je prav slednje temeljni kriterij pravega prijateljstva, saj verjame, da "skupno življenje ni mogoče med ljudmi, ki si niso prijetni in drug drugega ne razveseljujejo". https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ Tue, 05 Oct 2021 03:56:42 +0000 Aristotel o prijateljstvu Ta budistična zgodba govori o tem, kako nam lahko pogled na svoje lastne težave z drugega zornega kota pomaga razviti sočutje do drugih. Nekoč je živel mož, ki je imel veliko družino. Z ženo sta imela veliko otrok in živeli so skupaj z ženinimi starši v majhni hišici. Imel je občutek utesnjenosti in preobremenjenosti. Potem je mož šel do svojega duhovnega učitelja in mu dejal: »Prosim, pomagajte mi! Zmešalo se mi bo. V moji hiši je prevelika gneča, otroci tekajo naokoli in se prerekajo, moja žena in njeni starši nenehno kričijo in vsega je preveč. Tega ne morem več prenašati. Kaj naj storim?« Učitelj mu je svetoval, naj gre na tržnico, kupi kokoš in jo odnese domov. Mož je upošteval nasvet, šel na tržnico, kupil kokoš in jo odnesel domov. Seveda je to razmere le poslabšalo in mož ni zdržal niti teden dni. Odhitel je nazaj k svojemu učitelju in se pritožil: »Vse je še slabše kot prej, otroci preganjajo kokoš in ta leta po hiši, vse je umazano. Kaj naj pa zdaj storim?« »Nič ne skrbi,« je dejal učitelj, »če boš upošteval moj nasvet, bo vse v redu. Zdaj pojdi spet na tržnico, kupi še kozo in jo odpelji domov.« Mož je ponovno upošteval nasvet, kupil kozo in jo pripeljal domov. Seveda je postalo vse še bolj kaotično in mož ni zdržal niti tri dni, preden je s solzami v očeh ponovno prišel k učitelju. Hlipajoč se je pritožil: »Tega ne morem več prenašati, postalo je nevzdržno. Zdaj se mi bo resnično zmešalo. Kaj naj storim?« Učitelj mu je rekel: »Pojdi domov in prodaj kozo!« To je tudi storil in čez nekaj dni se je vrnil k učitelju in dejal: »Zdaj je res veliko bolje.« Nato mu je učitelj svetoval: »Zdaj pa prodaj še kokoš!« Čez nekaj časa je učitelja po naključju srečal na ulici in se mu zahvalil: »Najlepša hvala za pomoč! Zdaj je vse veliko bolje in v moji hiši je prav prijetno.« Vse naše težave so relativne. Včasih, ko se ljudje pritožujejo, kako težko je njihovo življenje in kako hudo jim je, jim učitelji svetujejo, naj gredo za nekaj časa v Indijo. Če ta nasvet upoštevajo, se velikokrat vrnejo z novim pogledom na svoje življenje in s sočutjem do drugih. Prav tako kot mi sami nočemo trpeti, tudi druga bitja tega nočejo. S tem razumevanjem bomo postali sočutnejši in srečnejši, saj je tudi znanstveno dokazano, da sta sočutje in altruizem povezana z občutkom sreče in izpolnitve. Tako kot je dejal tudi indijski budistični mojster Šantideva, ki je živel v 8. stoletju: »Vse trpljenje na tem svetu izhaja iz želje po lastni sreči. Vsa sreča na tem svetu pa izhaja iz želje po sreči drugih.« 174810575 RTVSLO – Prvi 339 clean Ta budistična zgodba govori o tem, kako nam lahko pogled na svoje lastne težave z drugega zornega kota pomaga razviti sočutje do drugih. Nekoč je živel mož, ki je imel veliko družino. Z ženo sta imela veliko otrok in živeli so skupaj z ženinimi starši v majhni hišici. Imel je občutek utesnjenosti in preobremenjenosti. Potem je mož šel do svojega duhovnega učitelja in mu dejal: »Prosim, pomagajte mi! Zmešalo se mi bo. V moji hiši je prevelika gneča, otroci tekajo naokoli in se prerekajo, moja žena in njeni starši nenehno kričijo in vsega je preveč. Tega ne morem več prenašati. Kaj naj storim?« Učitelj mu je svetoval, naj gre na tržnico, kupi kokoš in jo odnese domov. Mož je upošteval nasvet, šel na tržnico, kupil kokoš in jo odnesel domov. Seveda je to razmere le poslabšalo in mož ni zdržal niti teden dni. Odhitel je nazaj k svojemu učitelju in se pritožil: »Vse je še slabše kot prej, otroci preganjajo kokoš in ta leta po hiši, vse je umazano. Kaj naj pa zdaj storim?« »Nič ne skrbi,« je dejal učitelj, »če boš upošteval moj nasvet, bo vse v redu. Zdaj pojdi spet na tržnico, kupi še kozo in jo odpelji domov.« Mož je ponovno upošteval nasvet, kupil kozo in jo pripeljal domov. Seveda je postalo vse še bolj kaotično in mož ni zdržal niti tri dni, preden je s solzami v očeh ponovno prišel k učitelju. Hlipajoč se je pritožil: »Tega ne morem več prenašati, postalo je nevzdržno. Zdaj se mi bo resnično zmešalo. Kaj naj storim?« Učitelj mu je rekel: »Pojdi domov in prodaj kozo!« To je tudi storil in čez nekaj dni se je vrnil k učitelju in dejal: »Zdaj je res veliko bolje.« Nato mu je učitelj svetoval: »Zdaj pa prodaj še kokoš!« Čez nekaj časa je učitelja po naključju srečal na ulici in se mu zahvalil: »Najlepša hvala za pomoč! Zdaj je vse veliko bolje in v moji hiši je prav prijetno.« Vse naše težave so relativne. Včasih, ko se ljudje pritožujejo, kako težko je njihovo življenje in kako hudo jim je, jim učitelji svetujejo, naj gredo za nekaj časa v Indijo. Če ta nasvet upoštevajo, se velikokrat vrnejo z novim pogledom na svoje življenje in s sočutjem do drugih. Prav tako kot mi sami nočemo trpeti, tudi druga bitja tega nočejo. S tem razumevanjem bomo postali sočutnejši in srečnejši, saj je tudi znanstveno dokazano, da sta sočutje in altruizem povezana z občutkom sreče in izpolnitve. Tako kot je dejal tudi indijski budistični mojster Šantideva, ki je živel v 8. stoletju: »Vse trpljenje na tem svetu izhaja iz želje po lastni sreči. Vsa sreča na tem svetu pa izhaja iz želje po sreči drugih.« https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ Mon, 04 Oct 2021 03:40:00 +0000 Mož z veliko družino V Jezusovem življenju izstopa njegova ljubezen do otrok. Sicer imamo skoraj vsi ljudje radi otroke, pri Jezusu pa v današnjem evangeliju izstopa še ena stvar. Znajde se na svoji zadnji poti v Jeruzalem. Tja gre, da bo trpel in umrl na križu, in se tega tudi zaveda. To je tudi povedal svojim učencem, ki pa tega niso razumeli. Teža grehov sveta je na njegovih ramah. V taki osebni stiski bi večina ljudi postala potrta in si ne bi vzela časa za otroke. Jezus pa je prav v tem težkem trenutku želel imeti okoli sebe otroke. Jemlje jih v naročje, jih blagoslavlja in se z njimi celo igra. Tistim, ki so staršem branili, da bi nosili otroke k Jezusu, sam takole pravi: »Pustite otroke, naj prihajajo k meni, in ne branite jim.« (Mr 10,14) Tudi na zunaj pokaže, kako jih ima rad. Otroke nam celo daje za zgled: Kdor ne sprejme Božjega kraljestva kakor otrok, nikakor ne pride vanj.« (Mr 10,15). V odnosu do otrok se odraža Jezusov način delovanja. Ko je sam v stiski in se zaveda bližine svoje smrti, se ne smili samemu sebi in se ne zapre v svojo bolečino, ampak se obrne k sočloveku, k otrokom, jih blagoslavlja ter jemlje v naročje. Iz srečanja z otroki izhaja druga Jezusova značilnost: pozoren je na ljudi na obrobju, na najbolj ranljive – na otroke. Bengalski pesnik Tagore je zapisal: »Rojstvo vsakega otroka je znamenje, da Bog še ni obupal nad človekom.« Kdo ve, kako velika vrata bodo odprle te male ročice? Presunljiv je zapis o otroški dlani: »Ko ti otrok ponudi svojo malo dlan in jo položiš v svojo dlan, se ti lahko zgodi, da boš prijel za ročico, ki je umazana od sladoleda ali čokolade, da bo pod palcem žvečilka, na mezincu pa že napol odlepljen obliž. Najpomembnejše je, da primeš za dlan, v kateri je zapisana prihodnost. Na teh dlaneh bo lahko nekoč počivalo Sveto pismo ali orožje. Prsti bodo igrali na orgle v cerkvi ali vrteli kolo sreče pri hazardni igri, ljubeče stregli ubogemu in onemoglemu človeku ali pa grabili po iglah za mamila. Ko držiš tako majhno dlan v svoji, le-ta predstavlja človeka v 'zmanjšani obliki', osebnost, ki se bo še razvila, a jo moramo že zdaj spoštovati kot samostojno, za katere nenehno rast je odgovoren vsakdo izmed nas.« (Zgodbe za srečo v družini, 27.) In zgled takega ravnanja je Kristus, ki je, kljub nasprotovanju okolice, vabil k sebi otroke, jih objemal in blagoslavljal. 174810426 RTVSLO – Prvi 1338 clean V Jezusovem življenju izstopa njegova ljubezen do otrok. Sicer imamo skoraj vsi ljudje radi otroke, pri Jezusu pa v današnjem evangeliju izstopa še ena stvar. Znajde se na svoji zadnji poti v Jeruzalem. Tja gre, da bo trpel in umrl na križu, in se tega tudi zaveda. To je tudi povedal svojim učencem, ki pa tega niso razumeli. Teža grehov sveta je na njegovih ramah. V taki osebni stiski bi večina ljudi postala potrta in si ne bi vzela časa za otroke. Jezus pa je prav v tem težkem trenutku želel imeti okoli sebe otroke. Jemlje jih v naročje, jih blagoslavlja in se z njimi celo igra. Tistim, ki so staršem branili, da bi nosili otroke k Jezusu, sam takole pravi: »Pustite otroke, naj prihajajo k meni, in ne branite jim.« (Mr 10,14) Tudi na zunaj pokaže, kako jih ima rad. Otroke nam celo daje za zgled: Kdor ne sprejme Božjega kraljestva kakor otrok, nikakor ne pride vanj.« (Mr 10,15). V odnosu do otrok se odraža Jezusov način delovanja. Ko je sam v stiski in se zaveda bližine svoje smrti, se ne smili samemu sebi in se ne zapre v svojo bolečino, ampak se obrne k sočloveku, k otrokom, jih blagoslavlja ter jemlje v naročje. Iz srečanja z otroki izhaja druga Jezusova značilnost: pozoren je na ljudi na obrobju, na najbolj ranljive – na otroke. Bengalski pesnik Tagore je zapisal: »Rojstvo vsakega otroka je znamenje, da Bog še ni obupal nad človekom.« Kdo ve, kako velika vrata bodo odprle te male ročice? Presunljiv je zapis o otroški dlani: »Ko ti otrok ponudi svojo malo dlan in jo položiš v svojo dlan, se ti lahko zgodi, da boš prijel za ročico, ki je umazana od sladoleda ali čokolade, da bo pod palcem žvečilka, na mezincu pa že napol odlepljen obliž. Najpomembnejše je, da primeš za dlan, v kateri je zapisana prihodnost. Na teh dlaneh bo lahko nekoč počivalo Sveto pismo ali orožje. Prsti bodo igrali na orgle v cerkvi ali vrteli kolo sreče pri hazardni igri, ljubeče stregli ubogemu in onemoglemu človeku ali pa grabili po iglah za mamila. Ko držiš tako majhno dlan v svoji, le-ta predstavlja človeka v 'zmanjšani obliki', osebnost, ki se bo še razvila, a jo moramo že zdaj spoštovati kot samostojno, za katere nenehno rast je odgovoren vsakdo izmed nas.« (Zgodbe za srečo v družini, 27.) In zgled takega ravnanja je Kristus, ki je, kljub nasprotovanju okolice, vabil k sebi otroke, jih objemal in blagoslavljal. https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ Sun, 03 Oct 2021 03:40:00 +0000 Otroška dlan Verjetno je bila ena prvih molitev, ki so me jo starši naučili, prav k angelu varuhu: "Sveti angel varuh moj, bodi vedno ti z menoj, stoj mi noč in dan ob strani, vsega hudega me brani. Prav prisrčno prosim te, varuj me in vodi me, amen." Z leti sem odkrila, da ne gre za otroške rime, ampak za pristno duhovno navezo s spremljevalcem, ki ga še nikoli nisem videla, njegovo bližino pa od časa do časa prepoznavam – zaradi okoliščin, ki se obrnejo drugače, ki se iztečejo bolje, kot bi sicer se. So dogodki, ki me presenetijo, in ne morem drugače, kot da pomislim – to je bil moj angel varuh. Vsak človek ga ima – je priprošnjik in vodnik k življenju. Sama sem sčasoma svojega angela varuha poimenovala – ime naj ostane skrito med nama –, tako se mu lažje zahvalim za pomoč, ki mi jo izkazuje. Lažje ga prosim, zadošča, da v srcu le vzkliknem njegovo ime. Nekateri pravijo, da so včasih, ko še nismo poznali mobilnih telefonov, matere svojo vero krepile prav s priprošnjo k svetim angelom varuhom za svoje otroke. Kje vse so hodili sami in v kakšne nevarnosti so se izpostavljali v svojih otroških dogodivščinah. Mamina skrb je bila olajšana z zaupanjem v spremstvo angela varuha, ki je tako postajal vezni člen med tem svetom in Bogom. Hvaležna sem, da sta na fasadi kapele v Tamarju, pod stenami gora, upodobljena dva angela. Desni je v gibanju, čez rame ima zvito plezalno vrv, v roki nosi starodavni simbol Sv. Trojice. Bog je, ki nam v svoji ljubezni pošilja angela, kot gorskega reševalca naproti. Ne vsiljuje se nam, temveč priskoči na pomoč, ko je potrebno – ko noga zdrsne, ko se nekaj prelomi ... Tako se postopno gradi odnos, ki ga prepoznavamo kot prijateljskega in je odsev Boga, ki vabi, rešuje, oživlja. Tako kot kamen, ki ga vržemo v vodo, in dela kroge, ki se širijo po gladini, spominja angel na Božjo ljubezen, ki nas je poklicala v življenje, potem pa nas zajema po svojih valovih – tudi angelih, ki nas tiho, a aktivno spremljajo in pletejo nevidne vezi duhovne bližine z Bogom. Ko se nam bodo enkrat odprle oči in bomo uzrli celotno stvarstvo v luči Božje slave, bomo spoznali še bogastvo in lepoto angelskih množic. Veselim se upanja, da bom svojega angela enkrat zagledala v živo. Ne le njega, množice drugih tudi. Kdo ve, kako bomo presenečeni in očarani. Do tedaj pa – angeli varuhi, varujte nas in podpirajte na poti v nebesa. 174810231 RTVSLO – Prvi 358 clean Verjetno je bila ena prvih molitev, ki so me jo starši naučili, prav k angelu varuhu: "Sveti angel varuh moj, bodi vedno ti z menoj, stoj mi noč in dan ob strani, vsega hudega me brani. Prav prisrčno prosim te, varuj me in vodi me, amen." Z leti sem odkrila, da ne gre za otroške rime, ampak za pristno duhovno navezo s spremljevalcem, ki ga še nikoli nisem videla, njegovo bližino pa od časa do časa prepoznavam – zaradi okoliščin, ki se obrnejo drugače, ki se iztečejo bolje, kot bi sicer se. So dogodki, ki me presenetijo, in ne morem drugače, kot da pomislim – to je bil moj angel varuh. Vsak človek ga ima – je priprošnjik in vodnik k življenju. Sama sem sčasoma svojega angela varuha poimenovala – ime naj ostane skrito med nama –, tako se mu lažje zahvalim za pomoč, ki mi jo izkazuje. Lažje ga prosim, zadošča, da v srcu le vzkliknem njegovo ime. Nekateri pravijo, da so včasih, ko še nismo poznali mobilnih telefonov, matere svojo vero krepile prav s priprošnjo k svetim angelom varuhom za svoje otroke. Kje vse so hodili sami in v kakšne nevarnosti so se izpostavljali v svojih otroških dogodivščinah. Mamina skrb je bila olajšana z zaupanjem v spremstvo angela varuha, ki je tako postajal vezni člen med tem svetom in Bogom. Hvaležna sem, da sta na fasadi kapele v Tamarju, pod stenami gora, upodobljena dva angela. Desni je v gibanju, čez rame ima zvito plezalno vrv, v roki nosi starodavni simbol Sv. Trojice. Bog je, ki nam v svoji ljubezni pošilja angela, kot gorskega reševalca naproti. Ne vsiljuje se nam, temveč priskoči na pomoč, ko je potrebno – ko noga zdrsne, ko se nekaj prelomi ... Tako se postopno gradi odnos, ki ga prepoznavamo kot prijateljskega in je odsev Boga, ki vabi, rešuje, oživlja. Tako kot kamen, ki ga vržemo v vodo, in dela kroge, ki se širijo po gladini, spominja angel na Božjo ljubezen, ki nas je poklicala v življenje, potem pa nas zajema po svojih valovih – tudi angelih, ki nas tiho, a aktivno spremljajo in pletejo nevidne vezi duhovne bližine z Bogom. Ko se nam bodo enkrat odprle oči in bomo uzrli celotno stvarstvo v luči Božje slave, bomo spoznali še bogastvo in lepoto angelskih množic. Veselim se upanja, da bom svojega angela enkrat zagledala v živo. Ne le njega, množice drugih tudi. Kdo ve, kako bomo presenečeni in očarani. Do tedaj pa – angeli varuhi, varujte nas in podpirajte na poti v nebesa. https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ Sat, 02 Oct 2021 03:40:00 +0000 Angel varuh Prezgodaj, pravočasno, prepozno. Le kdo še ni okusil pomena te časovnosti. Pravočasnost je veliko vredna. Nikoli ne povzroča preglavic. Minuta zamujena ne vrne se nobena. Vsi trenutki pa odtečejo in "v isto globočino reke dvakrat se ne potopiš". Kar je ugotovil že Heraklit. Živel je pred Kristusom, torej pred našim štetjem, kot je slišati v tem "našem" času. Toliko našem, kolikor briše spomin na osebo nekega Ješua – Jezusa, ki je tako zelo prekucnil človekovo pojmovanje, da ne preneha odločanje zanj in ne zanj oziroma kar naravnost proti njemu. Kar potrjuje naš čas. Tudi v njem se gibljemo na črti od prezgodaj do prepozno. Je prezgodaj, bo vse pozeblo, potarnajo pridelovalci, pa če so to prizadevni vrtičkarji ali pa od pridelka povsem odvisni kmetje. Pri njih gre še najmanj za rožice, ki nad žarki so se te zmotile, ampak za preživetje. Kako malo se zmenimo za to, mi potrjuje pomladni dogodek, ko so se vrtčevski otroci na sprehodu zakadili naravnost po majski travi. Na vprašanje, kje bomo dobili mleko, če bodo oni pohodili travo, so v en glas povedali, da v trgovini. Prepočasno, če ne kar prepozno, nam na več ravneh postaja jasno, da kruh na zemlji raste in da če pade ti na tla, poberi in poljubi ga. To težkó razume rod, ki še ni doživel vsestranskega pomanjkanja. V šolskem berilu je bila pred leti pomenljiva, če se prav spominjam, makedonska pesem, ki se je nanašala na vojne razmere. Za življenje je šlo. Za telegram s sporočilom, da je na smrt obsojeni oproščen; vesela vest je švignila v eter "brže od munje, a stigla prekasno". Kolikokrat se je že primerilo kaj podobnega, za kar potem rečemo: usoda. Žal, prazen izgovor. Pravočasnost je veliko vredna. Povezuje se s skrbnostjo pri delu, ki ga opravljamo. Skrbnost pa z našim odnosom do ljudi in stvari. Z odlašanjem si lahko nakopljemo krivdo. Odlašalcev pa ni tako malo. Bom pozneje, pravijo, saj je še čas. Jutri, po špansko manjana, kar pomeni – nikoli. Obljubimo navadno kar hitro. Da obljuba dela dolg, so me učili že kot otroka; nanj pa preveč radi pozabimo. Mogoče spadamo med večne zamudnike v službo, v šolo, k maši. Pravočasnost je odlika. Pa saj smo radi odlični … mar ne? 174809891 RTVSLO – Prvi 355 clean Prezgodaj, pravočasno, prepozno. Le kdo še ni okusil pomena te časovnosti. Pravočasnost je veliko vredna. Nikoli ne povzroča preglavic. Minuta zamujena ne vrne se nobena. Vsi trenutki pa odtečejo in "v isto globočino reke dvakrat se ne potopiš". Kar je ugotovil že Heraklit. Živel je pred Kristusom, torej pred našim štetjem, kot je slišati v tem "našem" času. Toliko našem, kolikor briše spomin na osebo nekega Ješua – Jezusa, ki je tako zelo prekucnil človekovo pojmovanje, da ne preneha odločanje zanj in ne zanj oziroma kar naravnost proti njemu. Kar potrjuje naš čas. Tudi v njem se gibljemo na črti od prezgodaj do prepozno. Je prezgodaj, bo vse pozeblo, potarnajo pridelovalci, pa če so to prizadevni vrtičkarji ali pa od pridelka povsem odvisni kmetje. Pri njih gre še najmanj za rožice, ki nad žarki so se te zmotile, ampak za preživetje. Kako malo se zmenimo za to, mi potrjuje pomladni dogodek, ko so se vrtčevski otroci na sprehodu zakadili naravnost po majski travi. Na vprašanje, kje bomo dobili mleko, če bodo oni pohodili travo, so v en glas povedali, da v trgovini. Prepočasno, če ne kar prepozno, nam na več ravneh postaja jasno, da kruh na zemlji raste in da če pade ti na tla, poberi in poljubi ga. To težkó razume rod, ki še ni doživel vsestranskega pomanjkanja. V šolskem berilu je bila pred leti pomenljiva, če se prav spominjam, makedonska pesem, ki se je nanašala na vojne razmere. Za življenje je šlo. Za telegram s sporočilom, da je na smrt obsojeni oproščen; vesela vest je švignila v eter "brže od munje, a stigla prekasno". Kolikokrat se je že primerilo kaj podobnega, za kar potem rečemo: usoda. Žal, prazen izgovor. Pravočasnost je veliko vredna. Povezuje se s skrbnostjo pri delu, ki ga opravljamo. Skrbnost pa z našim odnosom do ljudi in stvari. Z odlašanjem si lahko nakopljemo krivdo. Odlašalcev pa ni tako malo. Bom pozneje, pravijo, saj je še čas. Jutri, po špansko manjana, kar pomeni – nikoli. Obljubimo navadno kar hitro. Da obljuba dela dolg, so me učili že kot otroka; nanj pa preveč radi pozabimo. Mogoče spadamo med večne zamudnike v službo, v šolo, k maši. Pravočasnost je odlika. Pa saj smo radi odlični … mar ne? https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ Fri, 01 Oct 2021 03:40:00 +0000 Pravočasnost \tKadar moramo nekomu povedati kaj težkega, neprijetnega, to vedno občutimo kot veliko breme in bi se temu najraje izognili. Včasih, ne tako redko, se tudi zgodi, da sežemo potem po lažeh, ki se nam v tistem trenutku zdijo boljša rešitev, pa se potem vedno izkaže, da to ni dobro. To se dogaja na primer takrat, ko nekdo resno zboli, pa se prepričujemo, da bolnik resnice ne bi prenesel in jo zato raje zamolčimo. V resnici pa je problem v nas, ne v bolniku. \tZnanka mi je pripovedovala, kako si je že kot mlada želela veliko otrok. Sama je bila edinka in zato si je rekla, da bo v njeni družini to čisto drugače. Poročila se je in tudi mož se je strinjal, da bosta imela veliko otrok. Potem pa otrok ni bilo. Z možem sta šla na preiskave in zdravnik jima je po končanih preiskavah rekel, da je samo en odstotek možnosti, da bosta imela otroka. Ona se zdaj, po več kot štiridesetih letih, tega spominja takole: »V začetku me je ta zdravnikova izjava zelo potrla. Potem pa sem ugotovila, da je bila zdravilna zame. Nisem si delala utvar, nisem ves čas pričakovala nečesa, kar ni mogoče. Še zdaj sem temu zdravniku hvaležna za njegovo odkritost. Z možem sva vedela, da si morava življenje urediti drugače, da ne smeva računati na svoje otroke. Veliko mirneje sva živela tako, kot pa če bi tekala od enega zdravilca do drugega in iskala vse mogoče načina, potem pa vedno znova razočarana ugotavljala, da nama spet ni uspelo.« \tVeliko takšnih zgodb lahko slišimo okrog sebe. Takšnih, ko ljudje sprejmejo situacijo, kakršna je, in tudi takšnih, ko vendarle do konca upajo, da ni tako. Nikomur ne moremo predpisati, kako se mora odzvati na realnost življenja. Vsak človek ima pravico, da se odloča tako, kot čuti v sebi, da je to njegova pot. Zato tudi ne moremo reči, kaj je prav in kaj ni. Dejstvo je samo, da ljudje, ki svoje življenje sprejmejo takšno, kot je, laže živijo. Potem ne izgubljajo svoje energije v prazno. Usmerijo jo v to, kar je v njihovem življenju možno, uresničljivo, in naredijo iz tega enkratno mojstrovino. 174809523 RTVSLO – Prvi 294 clean \tKadar moramo nekomu povedati kaj težkega, neprijetnega, to vedno občutimo kot veliko breme in bi se temu najraje izognili. Včasih, ne tako redko, se tudi zgodi, da sežemo potem po lažeh, ki se nam v tistem trenutku zdijo boljša rešitev, pa se potem vedno izkaže, da to ni dobro. To se dogaja na primer takrat, ko nekdo resno zboli, pa se prepričujemo, da bolnik resnice ne bi prenesel in jo zato raje zamolčimo. V resnici pa je problem v nas, ne v bolniku. \tZnanka mi je pripovedovala, kako si je že kot mlada želela veliko otrok. Sama je bila edinka in zato si je rekla, da bo v njeni družini to čisto drugače. Poročila se je in tudi mož se je strinjal, da bosta imela veliko otrok. Potem pa otrok ni bilo. Z možem sta šla na preiskave in zdravnik jima je po končanih preiskavah rekel, da je samo en odstotek možnosti, da bosta imela otroka. Ona se zdaj, po več kot štiridesetih letih, tega spominja takole: »V začetku me je ta zdravnikova izjava zelo potrla. Potem pa sem ugotovila, da je bila zdravilna zame. Nisem si delala utvar, nisem ves čas pričakovala nečesa, kar ni mogoče. Še zdaj sem temu zdravniku hvaležna za njegovo odkritost. Z možem sva vedela, da si morava življenje urediti drugače, da ne smeva računati na svoje otroke. Veliko mirneje sva živela tako, kot pa če bi tekala od enega zdravilca do drugega in iskala vse mogoče načina, potem pa vedno znova razočarana ugotavljala, da nama spet ni uspelo.« \tVeliko takšnih zgodb lahko slišimo okrog sebe. Takšnih, ko ljudje sprejmejo situacijo, kakršna je, in tudi takšnih, ko vendarle do konca upajo, da ni tako. Nikomur ne moremo predpisati, kako se mora odzvati na realnost življenja. Vsak človek ima pravico, da se odloča tako, kot čuti v sebi, da je to njegova pot. Zato tudi ne moremo reči, kaj je prav in kaj ni. Dejstvo je samo, da ljudje, ki svoje življenje sprejmejo takšno, kot je, laže živijo. Potem ne izgubljajo svoje energije v prazno. Usmerijo jo v to, kar je v njihovem življenju možno, uresničljivo, in naredijo iz tega enkratno mojstrovino. https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ Thu, 30 Sep 2021 03:40:00 +0000 Še sedaj mu je hvaležna V hišo Ljubhospica so pripeljali staro gospo z rešilcem. Bila je že precej izgubljena in ni vedela, ne kje je ne kdo je z njo. Ko smo jo namestili v njeni sobi, smo ji hoteli vzeti iz rok že precej umazano okrasno krpico. No, gospa jo je stisnila tako čvrsto, da smo ji krpico morali pustiti v roki. Njena hčerka nam je razložila, da je gospa s to krpico pred nekaj meseci obrisala zadnje solze svojega moža in da je od takrat ne da več iz rok. Zanjo to ni bila umazana krpica, ampak dragocen spomin na dragega moža, s katerim sta živela skupaj več kot 50 let. Spominčki so dragoceni zaradi tistega, kar pomenijo. Nimajo vrednosti zaradi svoje umetniške oblike, ali materiala iz katerega so narejeni, niti zaradi svoje zgodovinske vrednosti. Spominčkom dajejo vrednost ljudje, ki jih hranijo. Kot da bi del skrivnosti svojega srca prelili v materialno obliko. V spominčkih je skrit spomin na ljubezen, žalost, trpljenje, srečanje, slovo, odlikovanje, skratka na poseben trenutek življenja, ki bi ga radi zadržali, imeli zmeraj ob sebi, ga nikoli pozabili. Mene še zmeraj globoko gane zgodba o odkritju Tutankamonove grobnice. Ko slišimo e besede, najprej pomislimo na Egipt, piramide, faraone, zlato, bogastvo. A pravijo in so zapisali, da je arheologa, ki je odkril to eno največjih in najbolj bogatih grobnic na svetu, presunilo nekaj čisto drugega. Ko je namreč snel zlati oklep, ki je prekrival mumijo, je mlademu faraonu na prsih še vedno ležal šopek suhih rož, ki mo ga je kot zadnje znamenje ljubezni v grob položila njegova žena… Po več tisočih letih je ta skromni šopek še zmeraj pripovedoval zgodbo o ljubezni dveh prezgodaj umrlih ljudi. Tudi Jezus je želel, da učenci nekaj naredijo njemu v spomin. Da se zbirajo okrog svete mize in si delijo evharistični kruh in vino – njegovo kri in telo. Spomin, da je On dal svoje življenje za svoje vernike. Spomin, da, kot je sam tekel, »nima večje ljubezni nihče, kot ta, ki da svoje življenje za svoje brate«. Mogoče prav zato spomin na Njega ne zbledi nikoli več. Vse življenje nabiramo spomine, saj prav spomini pomagajo ljudem, da gredo iz preteklosti naprej v prihodnost in da bogastvo svojih izkustev nosijo s seboj. Mnogi imajo doma prave male muzeje svojih življenj. Nekdo je zapisal - spomini ostanejo, ljudje ne… Mogoče prav zato radi shranimo nekaj, kar je naša vez z ljubljenimi tudi, ko odidejo na drugo stran obale življenja. Da se počasi naučimo novih duhovnih vezi in povezav. 174809230 RTVSLO – Prvi 418 clean V hišo Ljubhospica so pripeljali staro gospo z rešilcem. Bila je že precej izgubljena in ni vedela, ne kje je ne kdo je z njo. Ko smo jo namestili v njeni sobi, smo ji hoteli vzeti iz rok že precej umazano okrasno krpico. No, gospa jo je stisnila tako čvrsto, da smo ji krpico morali pustiti v roki. Njena hčerka nam je razložila, da je gospa s to krpico pred nekaj meseci obrisala zadnje solze svojega moža in da je od takrat ne da več iz rok. Zanjo to ni bila umazana krpica, ampak dragocen spomin na dragega moža, s katerim sta živela skupaj več kot 50 let. Spominčki so dragoceni zaradi tistega, kar pomenijo. Nimajo vrednosti zaradi svoje umetniške oblike, ali materiala iz katerega so narejeni, niti zaradi svoje zgodovinske vrednosti. Spominčkom dajejo vrednost ljudje, ki jih hranijo. Kot da bi del skrivnosti svojega srca prelili v materialno obliko. V spominčkih je skrit spomin na ljubezen, žalost, trpljenje, srečanje, slovo, odlikovanje, skratka na poseben trenutek življenja, ki bi ga radi zadržali, imeli zmeraj ob sebi, ga nikoli pozabili. Mene še zmeraj globoko gane zgodba o odkritju Tutankamonove grobnice. Ko slišimo e besede, najprej pomislimo na Egipt, piramide, faraone, zlato, bogastvo. A pravijo in so zapisali, da je arheologa, ki je odkril to eno največjih in najbolj bogatih grobnic na svetu, presunilo nekaj čisto drugega. Ko je namreč snel zlati oklep, ki je prekrival mumijo, je mlademu faraonu na prsih še vedno ležal šopek suhih rož, ki mo ga je kot zadnje znamenje ljubezni v grob položila njegova žena… Po več tisočih letih je ta skromni šopek še zmeraj pripovedoval zgodbo o ljubezni dveh prezgodaj umrlih ljudi. Tudi Jezus je želel, da učenci nekaj naredijo njemu v spomin. Da se zbirajo okrog svete mize in si delijo evharistični kruh in vino – njegovo kri in telo. Spomin, da je On dal svoje življenje za svoje vernike. Spomin, da, kot je sam tekel, »nima večje ljubezni nihče, kot ta, ki da svoje življenje za svoje brate«. Mogoče prav zato spomin na Njega ne zbledi nikoli več. Vse življenje nabiramo spomine, saj prav spomini pomagajo ljudem, da gredo iz preteklosti naprej v prihodnost in da bogastvo svojih izkustev nosijo s seboj. Mnogi imajo doma prave male muzeje svojih življenj. Nekdo je zapisal - spomini ostanejo, ljudje ne… Mogoče prav zato radi shranimo nekaj, kar je naša vez z ljubljenimi tudi, ko odidejo na drugo stran obale življenja. Da se počasi naučimo novih duhovnih vezi in povezav. https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ Wed, 29 Sep 2021 03:40:00 +0000 Spominčki Če bi vas, dragi poslušalci in poslušalke, vprašala, iz katere pravljice sem si za današnje jutranje razmišljanje izposodila stavek "Zrcalce, zrcalce na steni, povej, katera najlepša v deželi je tej?", bi mi verjetno vsi v en glas odgovorili: "Iz Sneguljčice, ene najbolj priljubljenih pravljic bratov Grimm." Čarobno zrcalce iz pravljice nikoli ne laže in ko Sneguljčica odraste, zrcalce njeni mačehi, ki je obsedena s svojo lepoto, resnico o minljivosti lepote pove brez ovinkarjenja. Nekoč si je zrcala, še zlasti tista iz raznih zlitin, lahko privoščil le premožnejši sloj prebivalstva, v preteklih stoletjih pa so bila tudi statusni simbol. Danes zrcala, če nam je le dan vid, uporabljamo vsi. Zaradi svoje uporabnosti so postala nepogrešljiv pripomoček v zapletenih optičnih sistemih: omogočajo nam spremljanje prometa v jutranji konici, parabolična zrcala pa boljšo vidljivost v nepreglednem križišču. Ženske, ki so rade lepo urejene, zrcala nosijo v svojih torbicah. V vodnem zrcalu pa se ogledujejo goske in race ter srednjeveške stavbe. In nekoč, ko smo hoteli komu pokazati, da ga imamo radi, smo z zrcalom delali zajčke: svetlobni pojav, ki se kaže na površini česa zaradi odboja svetlobe. A v zrcalu ne odseva samo naša zunanja lepota. Mogoče je res, da je v različnih življenjskih obdobjih zelo pomembna: ko odraščamo in okušamo prvo ljubezen. Zaradi nje se kdo lažje povzpne po kariernih stopničkah, prerine v ospredje in pristane na naslovnici razkošne revije. Jamica na bradi pa velja celo za deveto lepoto. Naše ogledovanje ne kaže samo zunanje lepote ali nelepote, prej ali slej življenje samo pred nas postavi drugačno zrcalo: zrcalo naše duše in minljivosti, zrcalo naših napak in odločitev. V njem včasih vidimo celo dva obraza. Dušna zrcala so narejena iz posebnega materiala, navadno niso na prodaj in so v naši osebni lasti, dokler ne izdihnemo duše. Kdaj pa kdaj se zgodi, da se kdo močni trgovski strasti ne more upreti in svojo dušo proda; takrat mu v rokah ostane le še prazen okvir zrcala. Mogoče boste v današnjem jutru zaradi zgodnje ure v zrcalu zagledali kisel in mračen obraz ali pa na njem opazili umazanijo. Nič hudega. Ves svet spreminja obraz, celo sonce ga skrije, pa ga ne bi človek. Pomembno je le, če si izposodim del modrostnega govora iz Jakobovega pisma, da potem ko smo si ogledovali svoj rojstni obraz v zrcalu, ne pozabimo, kakšen je bil. In da se ne pozabimo umiti. Ob sozvočju z vašo dušo se bodo ostre poteze zmehčale, in čeprav ne boste prišli v širši izbor za podobo meseca, bo vaše dušno zrcalo kazalo podobo lepega človeka. 174808948 RTVSLO – Prvi 422 clean Če bi vas, dragi poslušalci in poslušalke, vprašala, iz katere pravljice sem si za današnje jutranje razmišljanje izposodila stavek "Zrcalce, zrcalce na steni, povej, katera najlepša v deželi je tej?", bi mi verjetno vsi v en glas odgovorili: "Iz Sneguljčice, ene najbolj priljubljenih pravljic bratov Grimm." Čarobno zrcalce iz pravljice nikoli ne laže in ko Sneguljčica odraste, zrcalce njeni mačehi, ki je obsedena s svojo lepoto, resnico o minljivosti lepote pove brez ovinkarjenja. Nekoč si je zrcala, še zlasti tista iz raznih zlitin, lahko privoščil le premožnejši sloj prebivalstva, v preteklih stoletjih pa so bila tudi statusni simbol. Danes zrcala, če nam je le dan vid, uporabljamo vsi. Zaradi svoje uporabnosti so postala nepogrešljiv pripomoček v zapletenih optičnih sistemih: omogočajo nam spremljanje prometa v jutranji konici, parabolična zrcala pa boljšo vidljivost v nepreglednem križišču. Ženske, ki so rade lepo urejene, zrcala nosijo v svojih torbicah. V vodnem zrcalu pa se ogledujejo goske in race ter srednjeveške stavbe. In nekoč, ko smo hoteli komu pokazati, da ga imamo radi, smo z zrcalom delali zajčke: svetlobni pojav, ki se kaže na površini česa zaradi odboja svetlobe. A v zrcalu ne odseva samo naša zunanja lepota. Mogoče je res, da je v različnih življenjskih obdobjih zelo pomembna: ko odraščamo in okušamo prvo ljubezen. Zaradi nje se kdo lažje povzpne po kariernih stopničkah, prerine v ospredje in pristane na naslovnici razkošne revije. Jamica na bradi pa velja celo za deveto lepoto. Naše ogledovanje ne kaže samo zunanje lepote ali nelepote, prej ali slej življenje samo pred nas postavi drugačno zrcalo: zrcalo naše duše in minljivosti, zrcalo naših napak in odločitev. V njem včasih vidimo celo dva obraza. Dušna zrcala so narejena iz posebnega materiala, navadno niso na prodaj in so v naši osebni lasti, dokler ne izdihnemo duše. Kdaj pa kdaj se zgodi, da se kdo močni trgovski strasti ne more upreti in svojo dušo proda; takrat mu v rokah ostane le še prazen okvir zrcala. Mogoče boste v današnjem jutru zaradi zgodnje ure v zrcalu zagledali kisel in mračen obraz ali pa na njem opazili umazanijo. Nič hudega. Ves svet spreminja obraz, celo sonce ga skrije, pa ga ne bi človek. Pomembno je le, če si izposodim del modrostnega govora iz Jakobovega pisma, da potem ko smo si ogledovali svoj rojstni obraz v zrcalu, ne pozabimo, kakšen je bil. In da se ne pozabimo umiti. Ob sozvočju z vašo dušo se bodo ostre poteze zmehčale, in čeprav ne boste prišli v širši izbor za podobo meseca, bo vaše dušno zrcalo kazalo podobo lepega človeka. https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ Tue, 28 Sep 2021 03:40:00 +0000 Zrcalce, zrcalce Tisti dan sem se spraševal, koliko stane človek. Tisti dan, ko se je med najin pogovor vtaknil telefon. Vendar sem trmast človek, hotel sem si ga priboriti nazaj, dalje sem ga spraševal, nadaljeval sem, kakor da se ni nič zgodilo. Potem sem postal siten, hotel sem prevzeti pozornost, ki jo je namenjal svoji mali napravici, pa mi ni uspelo. Pogovarjal sem se z njim, on pa je vztrajno gledal na ekran, ne da bi me medtem enkrat samkrat pogledal. Potem je vendarle dvignil pogled, ko sem ga vprašal, koliko stane njegov telefon, in me osupnil s številko blizu 500 evrov. Visoka cena za telefon in precej majhna za človeka. Vsaj nekaj manj moram biti vreden zanj, da se mu ne splača, da bi me pogledal, vsaj sto evrov manj moram biti vreden, ker je sto evrov prva vsota, ki se pozna. Tako v svojih mislih pridem do denarja, ki ocenjuje mojo vrednost, štiristo evrov, »krasno ceno, s katero so me ocenili.« (Zah 11,13) Razmišljam, koliko bi ameriški trgovci pred dvema stoletjema odšteli za tako šibkega zamorca kot sem sam, mislim si, da ne veliko, a da bi zaradi močnih meč in stegen vendarle ponudili več kot štiri stotake. In sem malce razočaran. Je res škatla pred mano sposobna dati več kot moje besede, moja navzočnost, moj iskreni nasmeh? Bi za petsto evrov s to srebrno napravico res dobil več? Ne znam obirati bombaža, niti hitro računati, niti ne vem za vse rezultate tekem, ne znam se boksati in prinašam bonus točk. Znam pa poslušati, te objeti in pobožati, se ti nasmejati, znam ti narediti lep spomin. Ni vse to, kar imam in kar znam, ni vse to vredno vsaj petstotih evrov ali več? Mogoče petnajstih minut pozornosti? Klica, ki zvoni v prazno? Preslišanega sporočila? Ustavljenega posnetka? Mogoče pretiravam. Mogoče pa molčeče pare na kavi z osvetljenimi obrazi, morda zdolgočasene otroke ob starših, ki drsajo po telefonu, ko jih peljejo z vozičkom na sprehod, mogoče starše, ki svoje pozornosti lačne otroke utišajo s sijočo tablico, in najstnike, ki panično trepljajo svoje žepe, razumem čisto pravilno. Da je mogoče res prišlo do neke čudne inflacije in smo ljudje dandanes preveč poceni ali pa so naši telefoni preprosto predragi. Ali pa smo cene pomešali med seboj in ne vemo več, katero je dražje, katero vrednejše in katero pomembnejše. Nekje so nas prinesli okoli, morda so se pri reklamah zlagali. Tako plačujemo preveč za stvari, zaradi katerih si ne moremo privoščiti tistega, kar res potrebujemo. Kot da ne bi vedeli več, da ti vožnja z mercedesom pri kruljenju v želodcu prav nič ne pomaga. Morda pa je prav to krivo, da mu zame ni bilo treba plačati, da sem prišel v njegovo življenje kot sonce, kot morje, kot tihe zasnežene gore nad mlado zelenim travnikom, kot barve zahoda. Morda mi je to zmanjšalo vrednost. Ker smo ljudje pozabili, da so stvari neprecenljive vrednosti vedno zastonj. 174808624 RTVSLO – Prvi 391 clean Tisti dan sem se spraševal, koliko stane človek. Tisti dan, ko se je med najin pogovor vtaknil telefon. Vendar sem trmast človek, hotel sem si ga priboriti nazaj, dalje sem ga spraševal, nadaljeval sem, kakor da se ni nič zgodilo. Potem sem postal siten, hotel sem prevzeti pozornost, ki jo je namenjal svoji mali napravici, pa mi ni uspelo. Pogovarjal sem se z njim, on pa je vztrajno gledal na ekran, ne da bi me medtem enkrat samkrat pogledal. Potem je vendarle dvignil pogled, ko sem ga vprašal, koliko stane njegov telefon, in me osupnil s številko blizu 500 evrov. Visoka cena za telefon in precej majhna za človeka. Vsaj nekaj manj moram biti vreden zanj, da se mu ne splača, da bi me pogledal, vsaj sto evrov manj moram biti vreden, ker je sto evrov prva vsota, ki se pozna. Tako v svojih mislih pridem do denarja, ki ocenjuje mojo vrednost, štiristo evrov, »krasno ceno, s katero so me ocenili.« (Zah 11,13) Razmišljam, koliko bi ameriški trgovci pred dvema stoletjema odšteli za tako šibkega zamorca kot sem sam, mislim si, da ne veliko, a da bi zaradi močnih meč in stegen vendarle ponudili več kot štiri stotake. In sem malce razočaran. Je res škatla pred mano sposobna dati več kot moje besede, moja navzočnost, moj iskreni nasmeh? Bi za petsto evrov s to srebrno napravico res dobil več? Ne znam obirati bombaža, niti hitro računati, niti ne vem za vse rezultate tekem, ne znam se boksati in prinašam bonus točk. Znam pa poslušati, te objeti in pobožati, se ti nasmejati, znam ti narediti lep spomin. Ni vse to, kar imam in kar znam, ni vse to vredno vsaj petstotih evrov ali več? Mogoče petnajstih minut pozornosti? Klica, ki zvoni v prazno? Preslišanega sporočila? Ustavljenega posnetka? Mogoče pretiravam. Mogoče pa molčeče pare na kavi z osvetljenimi obrazi, morda zdolgočasene otroke ob starših, ki drsajo po telefonu, ko jih peljejo z vozičkom na sprehod, mogoče starše, ki svoje pozornosti lačne otroke utišajo s sijočo tablico, in najstnike, ki panično trepljajo svoje žepe, razumem čisto pravilno. Da je mogoče res prišlo do neke čudne inflacije in smo ljudje dandanes preveč poceni ali pa so naši telefoni preprosto predragi. Ali pa smo cene pomešali med seboj in ne vemo več, katero je dražje, katero vrednejše in katero pomembnejše. Nekje so nas prinesli okoli, morda so se pri reklamah zlagali. Tako plačujemo preveč za stvari, zaradi katerih si ne moremo privoščiti tistega, kar res potrebujemo. Kot da ne bi vedeli več, da ti vožnja z mercedesom pri kruljenju v želodcu prav nič ne pomaga. Morda pa je prav to krivo, da mu zame ni bilo treba plačati, da sem prišel v njegovo življenje kot sonce, kot morje, kot tihe zasnežene gore nad mlado zelenim travnikom, kot barve zahoda. Morda mi je to zmanjšalo vrednost. Ker smo ljudje pozabili, da so stvari neprecenljive vrednosti vedno zastonj. https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ Mon, 27 Sep 2021 03:56:31 +0000 Marko Rijavec: Koliko stane človek? Že v zgodnjem otroštvu smo na poseben način bili soočeni s svetom odraslih. V mislih imam otroško srečevanje s prispodobami. Ko so odrasli uporabili kakšno prispodobo in smo jo otroci razumeli dobesedno. Ob močnem dežju, me je na primer vedno zanimalo, kje je škaf, predvsem pa, kako velik mora biti ta škaf, iz katerega tako močno lije, oziroma dež. Tudi, ko je sosed rekel mojemu očetu: »Zdaj smo pa na konju,« sem se spraševal, kako neki in predvsem kje imajo lahko sosedovi v bloku konja. S časom smo seveda otroci začeli dojemati in razumevati metafore ali prispodobe. S podobnim problemom se srečamo ob branju Svetega pisma. Ne le, da je svetopisemska govorica bogata s simboliko, tudi sam način izražanja je pogosto simbolen. Tako na primer neki konkreten dogodek prinaša teološko sporočilo, ki je za pisca pomembnejše od konkretnega zgodovinskega dogodka, ki ga opisuje. Zato je še kako pomembno, da se pri branju Svetega pisma izostrimo v razločevanju med dobesednim pomenom in simbolno govorico. Če v evangeliju Jezus pravi: »Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe,« tu ni neke posebne debate, kaj in kako. Stvar je jasna: s kakršno ljubeznijo ljubim sebe, s takšno naj ljubim tudi bližnjega. Pika. Problem je, ko naletimo na Jezusovo spodbudo, kakršna je tudi v evangeliju današnje nedelje: »Če te tvoja roka pohujšuje, jo odsekaj! Bolje je zate, da prideš pohabljen v življenje, kakor da bi imel obe roki, pa bi prišel v peklensko dolino, v neugasljivi ogenj.« Enako pravi tudi glede noge in očesa, ki te lahko pohujšujeta. Zveni grozno, celo mazohistično, oziroma avtodestruktivno. Seveda, če vzamemo dobesedno, medtem ko se nam ob teh ostrih podobah lahko odstrejo naši konkretni problemi. Jasno je, da si človek ne bo šel odsekati roke. Vsekakor pa spodbuda velja, da odsekam steklenico, ki jo ta roka drži. Če me torej alkohol pohujšuje, oziroma sem zasvojen z njim, potem ga moram odsekati, da me ne bo pogubil. Če me pohujšuje računalniška miška, ki jo drži moja roka in sem zasvojen s klikanjem po spletu, potem je vabilo, da bi odsekal miško še kako na mestu. Karkoli me torej pohujšuje, ugonablja, uničuje, razčlovečuje, vse to je potrebno odsekati, se temu odpovedati. Ne zato, ker bi to nekoč vodilo v pekel, ampak zato, ker mi tukaj in zdaj ustvarja pekel zasvojenosti in mi onemogoča, da bi živel v pristnosti in polnosti. Nenazadnje me ovira ali mi celo onemogoča, da bi dejansko živel na način, h kateremu me Jezus vabi: »Ljubi svojega bližnjega, kakor samega sebe.« 174808474 RTVSLO – Prvi 433 clean Že v zgodnjem otroštvu smo na poseben način bili soočeni s svetom odraslih. V mislih imam otroško srečevanje s prispodobami. Ko so odrasli uporabili kakšno prispodobo in smo jo otroci razumeli dobesedno. Ob močnem dežju, me je na primer vedno zanimalo, kje je škaf, predvsem pa, kako velik mora biti ta škaf, iz katerega tako močno lije, oziroma dež. Tudi, ko je sosed rekel mojemu očetu: »Zdaj smo pa na konju,« sem se spraševal, kako neki in predvsem kje imajo lahko sosedovi v bloku konja. S časom smo seveda otroci začeli dojemati in razumevati metafore ali prispodobe. S podobnim problemom se srečamo ob branju Svetega pisma. Ne le, da je svetopisemska govorica bogata s simboliko, tudi sam način izražanja je pogosto simbolen. Tako na primer neki konkreten dogodek prinaša teološko sporočilo, ki je za pisca pomembnejše od konkretnega zgodovinskega dogodka, ki ga opisuje. Zato je še kako pomembno, da se pri branju Svetega pisma izostrimo v razločevanju med dobesednim pomenom in simbolno govorico. Če v evangeliju Jezus pravi: »Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe,« tu ni neke posebne debate, kaj in kako. Stvar je jasna: s kakršno ljubeznijo ljubim sebe, s takšno naj ljubim tudi bližnjega. Pika. Problem je, ko naletimo na Jezusovo spodbudo, kakršna je tudi v evangeliju današnje nedelje: »Če te tvoja roka pohujšuje, jo odsekaj! Bolje je zate, da prideš pohabljen v življenje, kakor da bi imel obe roki, pa bi prišel v peklensko dolino, v neugasljivi ogenj.« Enako pravi tudi glede noge in očesa, ki te lahko pohujšujeta. Zveni grozno, celo mazohistično, oziroma avtodestruktivno. Seveda, če vzamemo dobesedno, medtem ko se nam ob teh ostrih podobah lahko odstrejo naši konkretni problemi. Jasno je, da si človek ne bo šel odsekati roke. Vsekakor pa spodbuda velja, da odsekam steklenico, ki jo ta roka drži. Če me torej alkohol pohujšuje, oziroma sem zasvojen z njim, potem ga moram odsekati, da me ne bo pogubil. Če me pohujšuje računalniška miška, ki jo drži moja roka in sem zasvojen s klikanjem po spletu, potem je vabilo, da bi odsekal miško še kako na mestu. Karkoli me torej pohujšuje, ugonablja, uničuje, razčlovečuje, vse to je potrebno odsekati, se temu odpovedati. Ne zato, ker bi to nekoč vodilo v pekel, ampak zato, ker mi tukaj in zdaj ustvarja pekel zasvojenosti in mi onemogoča, da bi živel v pristnosti in polnosti. Nenazadnje me ovira ali mi celo onemogoča, da bi dejansko živel na način, h kateremu me Jezus vabi: »Ljubi svojega bližnjega, kakor samega sebe.« https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ Sun, 26 Sep 2021 03:57:13 +0000 Prispodobe Prijatelj mi je pripovedoval zgodbo o mizarju, ki mu je pomagal obnoviti kmetijo njegovih staršev. Po prvem dnevu napornega dela, ko mu je predrta guma ukradla uro dela, ko električna žaga ni in ni hotela sodelovati, in da bi bila mera polna, zvečer še motor starega kombija ni zagnal. Prijatelj se mu je ponudil, da ga zapelje domov in mizar je začuda vso pot molčal. Ko sta prispela, ga je mizar povabil, da stopi v hišo in spozna njegovo družino. Ko sta stopala proti vhodnim vratom, je za trenutek postal ob malem drevesu na vrtu in se z obema rokama dotaknil vejic. In ko je končno stopil skozi vhodna vrata, se je zgodila neverjetna sprememba. Na njegovem od sonca ogorel obrazu se je narisal smehljaj in objel je dva majhna otroka ter poljubil ženo. Prijatelju se je zdelo, da ne vidi več tistega jeznega in že skoraj zagrenjenega mizarja, ampak povsem drugo osebo. Ko sta se vračala proti avtu, sva šla spet mimo skrivnostnega drevesa in mojega prijatelja je premagala radovednosti. Vprašal je mizarja, kaj je pomenilo tisto, kar je videl prej pri tem drevesu. »Ah, to je moje drevo problemov,« je odgovoril mizar. »Vem, da bom vedno doživljal probleme in zaplete na delu, ampak nekaj mi je jasno. Ti problemi ne sodijo v moj dom in se ne tičejo moje žene in otrok. Moja družina si zaluži mojo popolno pozornost. Zato službene skrbi vsak večer, ko se vrnem domov, obesim na to drevo in jih nato zjutraj, ko grem na delo, spet poberem. Nato je še nekoliko pomolčal, se nasmehnil in dejal: »Zanimivo pa je, da je problemov zjutraj, ko jih želim pobrati z drevesa, po navadi precej manj, kot sem jih prejšnji večer obesil. Dogaja se, da Jožeta v službi šef okrega zaradi napake, ki je sploh ni storil. Ko pa Jože prispe po dolgem napornem delu domov, se zaloti, da povzdiguje glas nad ženo, ker juha ni dovolj slana. Verjetno se bi našlo še več takih Jožetov med nami. Zato bi bilo dobro, da bi si našli svoje 'drevo problemov', ki bi nas in naše najbližje obvarovalo pred konflikti in skrbmi, ki ne sodijo domov. 174808284 RTVSLO – Prvi 1340 clean Prijatelj mi je pripovedoval zgodbo o mizarju, ki mu je pomagal obnoviti kmetijo njegovih staršev. Po prvem dnevu napornega dela, ko mu je predrta guma ukradla uro dela, ko električna žaga ni in ni hotela sodelovati, in da bi bila mera polna, zvečer še motor starega kombija ni zagnal. Prijatelj se mu je ponudil, da ga zapelje domov in mizar je začuda vso pot molčal. Ko sta prispela, ga je mizar povabil, da stopi v hišo in spozna njegovo družino. Ko sta stopala proti vhodnim vratom, je za trenutek postal ob malem drevesu na vrtu in se z obema rokama dotaknil vejic. In ko je končno stopil skozi vhodna vrata, se je zgodila neverjetna sprememba. Na njegovem od sonca ogorel obrazu se je narisal smehljaj in objel je dva majhna otroka ter poljubil ženo. Prijatelju se je zdelo, da ne vidi več tistega jeznega in že skoraj zagrenjenega mizarja, ampak povsem drugo osebo. Ko sta se vračala proti avtu, sva šla spet mimo skrivnostnega drevesa in mojega prijatelja je premagala radovednosti. Vprašal je mizarja, kaj je pomenilo tisto, kar je videl prej pri tem drevesu. »Ah, to je moje drevo problemov,« je odgovoril mizar. »Vem, da bom vedno doživljal probleme in zaplete na delu, ampak nekaj mi je jasno. Ti problemi ne sodijo v moj dom in se ne tičejo moje žene in otrok. Moja družina si zaluži mojo popolno pozornost. Zato službene skrbi vsak večer, ko se vrnem domov, obesim na to drevo in jih nato zjutraj, ko grem na delo, spet poberem. Nato je še nekoliko pomolčal, se nasmehnil in dejal: »Zanimivo pa je, da je problemov zjutraj, ko jih želim pobrati z drevesa, po navadi precej manj, kot sem jih prejšnji večer obesil. Dogaja se, da Jožeta v službi šef okrega zaradi napake, ki je sploh ni storil. Ko pa Jože prispe po dolgem napornem delu domov, se zaloti, da povzdiguje glas nad ženo, ker juha ni dovolj slana. Verjetno se bi našlo še več takih Jožetov med nami. Zato bi bilo dobro, da bi si našli svoje 'drevo problemov', ki bi nas in naše najbližje obvarovalo pred konflikti in skrbmi, ki ne sodijo domov. https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ Sat, 25 Sep 2021 03:40:00 +0000 Robert Friškovec: Drevo problemov Včasih, ko se zbujam, se zalotim, da sem sicer zbujen, vendar še ne povsem buden. Moje misli in predstave niso povsem v moji moči, pač pa me vodijo čisto po svoje. Pa vendar to tudi niso sanje, saj zaznavam svojo okolico in ne kake sanjske dežele. A najbolj zanimivo pri vsem tem dogajanju je, da tudi tedaj, ko se povsem zbudim in začnem delovati na običajen način, moje še sanjajoče misli ne utihnejo povsem. Če jih skušam na silo potlačiti, npr. tako da se odločim za popolno zvestobo realnemu svetu, potem imam pogosto občutke, da sem izgubil nekaj zelo vrednega, kar me dela bolj človeškega. Kadar se počutim bolj ustvarjalnega, ko mi začnejo po glavi rojiti ideje, ki se mi zdijo vredne nadaljnje razdelave, kadar imam občutke navdiha, se vsaj sporadično navezujem na kakšne svoje "sanjajoče" misli, ki so se mi porodile v onem stanju med sanjami in budnostjo. Zato menim, da je stanje med sanjami in budnostjo zelo pomembno za ohranjanje našega dinamičnega in živahnega ustvarjalnega duha. A podobno velja tudi za proces vstopanja iz vsakdanjega budnega življenja v spanje. Tudi tu se moramo znati počasi in radostno prepustiti onemu vmesnemu stanju med budnostjo in sanjami, ko se prenehamo krčevito oklepati vsakdanjih skrbi, namer, zamer in se raje prepuščamo spontani igri sproščenih misli in občutij. Če to zmoremo početi brez nasilnih rezov, kot nam jih ponuja npr. moreči samonadzor ali samoobtoževanje, se vzpostavi v nas tiha povezava med jutranjim prebujanjem in večernim uspavanjem, s tem pa tudi občutek celosti našega duševnega življenja. Takrat razumemo bistvo znamenitih Shakespearjevih verzov iz Viharja: "Iz take smo snovi, kot sanje in naše majhno življenje je obkroženo s spanjem." Morda se komu posreči še globlje doživljati to celoto in vsaj za hip poskusiti v sebi osvetliti tisti način bivanja, ki je celo onkraj ali pred razlikami med budnostjo, sanjanjem in spanjem in predstavlja našo duhovno dimenzijo. 174807912 RTVSLO – Prvi 381 clean Včasih, ko se zbujam, se zalotim, da sem sicer zbujen, vendar še ne povsem buden. Moje misli in predstave niso povsem v moji moči, pač pa me vodijo čisto po svoje. Pa vendar to tudi niso sanje, saj zaznavam svojo okolico in ne kake sanjske dežele. A najbolj zanimivo pri vsem tem dogajanju je, da tudi tedaj, ko se povsem zbudim in začnem delovati na običajen način, moje še sanjajoče misli ne utihnejo povsem. Če jih skušam na silo potlačiti, npr. tako da se odločim za popolno zvestobo realnemu svetu, potem imam pogosto občutke, da sem izgubil nekaj zelo vrednega, kar me dela bolj človeškega. Kadar se počutim bolj ustvarjalnega, ko mi začnejo po glavi rojiti ideje, ki se mi zdijo vredne nadaljnje razdelave, kadar imam občutke navdiha, se vsaj sporadično navezujem na kakšne svoje "sanjajoče" misli, ki so se mi porodile v onem stanju med sanjami in budnostjo. Zato menim, da je stanje med sanjami in budnostjo zelo pomembno za ohranjanje našega dinamičnega in živahnega ustvarjalnega duha. A podobno velja tudi za proces vstopanja iz vsakdanjega budnega življenja v spanje. Tudi tu se moramo znati počasi in radostno prepustiti onemu vmesnemu stanju med budnostjo in sanjami, ko se prenehamo krčevito oklepati vsakdanjih skrbi, namer, zamer in se raje prepuščamo spontani igri sproščenih misli in občutij. Če to zmoremo početi brez nasilnih rezov, kot nam jih ponuja npr. moreči samonadzor ali samoobtoževanje, se vzpostavi v nas tiha povezava med jutranjim prebujanjem in večernim uspavanjem, s tem pa tudi občutek celosti našega duševnega življenja. Takrat razumemo bistvo znamenitih Shakespearjevih verzov iz Viharja: "Iz take smo snovi, kot sanje in naše majhno življenje je obkroženo s spanjem." Morda se komu posreči še globlje doživljati to celoto in vsaj za hip poskusiti v sebi osvetliti tisti način bivanja, ki je celo onkraj ali pred razlikami med budnostjo, sanjanjem in spanjem in predstavlja našo duhovno dimenzijo. https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ Fri, 24 Sep 2021 03:56:21 +0000 Andrej Ule: Med sanjami in budnostjo Dragi prijatelji, Vsak dan je nov dan. Je kot nepopisan list papirja. Kaj bo na njem napisano, je odvisno od nas samih. Novice, ki jih preberemo v časopisu, morda jih slišimo na radiu, ali jih vidimo na televiziji, nam jemljejo veselje in navdušenje. Dobivamo vtis, da vse propada. Nasilje, vojne so v vseh medijih. Ustvarja se vtis, da lahko samo z nasiljem rešujemo vse konflikte na svetu. Nasilje je najmočnejše orožje, ki ga ne more nič ustaviti. Če dobro premislimo, bomo videli, da ni nasilje najmočnejše. Dobrota je tista, ki na koncu vedno zmaga. Zdi se neverjetno, pa vendar drži. Ko sem po končani vojni v Bosni in Hercegovini obiskoval vasi in naselja, je bil prvi vtis moreč. Porušene hiše, razbite družine, uničena otroštva so bili rezultati več let trajajoče vojne in nasilja. Iz takega razmišljanja me vedno znova zdramijo besede malega fanta Josipa, ki mi je rekel: »Stric! A mi boš naredil hišo?« In res smo tisto poletje v grobem obnovili hišo za njegovo družino. In ko sem razmišljal o vseh teh porušenih hišah, se mi je utrnila misel: »Ali ni dobrota, ljubezen močnejša kot najbolj uničujoče orožje?« Ob vseh ruševinah dobi človek občutek, da je nasilje nemogoče ustaviti. Posledice nasilja so takoj vidne. Toda vsako nasilje slej ko prej izgubi ostrino, se utrudi, se izčrpa. Na razvaline in v času vojne uničene hiše so se začeli vračati ljudje, ki so z dobroto in pomočjo dobrih ljudi obnovili porušene vasi. In v te vasi so se počasi spet vračali življenje, dobrota in prijaznost. Še kako drži misel, ki jo je že v 18. stoletju zapisal Edmund Burke: »Za zmago zla je potrebno le, da dobri ljudje ne ukrepajo!« Ni najpomembnejše, kar se dogaja okrog nas, pomembno je, kako znamo mi to sprejemati. In kakšen je naš odziv na slabo in zlo? Na nasilje lahko odgovorimo z nasiljem ali dobroto. Vse je odvisno od nas. Sad nasilja je nasilje, sad dobrote je dobrota. Naše besede in dejanja lahko prinašajo med ljudi razumevanje, sočutje, lahko pa povzročijo nasilje, nerazumevanje. In to ni nekaj novega. Že stoletja pred Kristusom je zapisano v Bibliji: »Vsemogočni Bog mi je dal učen jezik, da bi znal trudne krepiti z besedo. Zbuja mi sleherno jutro uho, da prisluhnem kakor učenci.« Vsak dan lahko z besedami spodbujamo in podpiramo druge. Svoje uho uporabimo, da prisluhnemo drug drugemu. In svet naenkrat postane drugačen tudi zaradi mene in tebe! 174807597 RTVSLO – Prvi 351 clean Dragi prijatelji, Vsak dan je nov dan. Je kot nepopisan list papirja. Kaj bo na njem napisano, je odvisno od nas samih. Novice, ki jih preberemo v časopisu, morda jih slišimo na radiu, ali jih vidimo na televiziji, nam jemljejo veselje in navdušenje. Dobivamo vtis, da vse propada. Nasilje, vojne so v vseh medijih. Ustvarja se vtis, da lahko samo z nasiljem rešujemo vse konflikte na svetu. Nasilje je najmočnejše orožje, ki ga ne more nič ustaviti. Če dobro premislimo, bomo videli, da ni nasilje najmočnejše. Dobrota je tista, ki na koncu vedno zmaga. Zdi se neverjetno, pa vendar drži. Ko sem po končani vojni v Bosni in Hercegovini obiskoval vasi in naselja, je bil prvi vtis moreč. Porušene hiše, razbite družine, uničena otroštva so bili rezultati več let trajajoče vojne in nasilja. Iz takega razmišljanja me vedno znova zdramijo besede malega fanta Josipa, ki mi je rekel: »Stric! A mi boš naredil hišo?« In res smo tisto poletje v grobem obnovili hišo za njegovo družino. In ko sem razmišljal o vseh teh porušenih hišah, se mi je utrnila misel: »Ali ni dobrota, ljubezen močnejša kot najbolj uničujoče orožje?« Ob vseh ruševinah dobi človek občutek, da je nasilje nemogoče ustaviti. Posledice nasilja so takoj vidne. Toda vsako nasilje slej ko prej izgubi ostrino, se utrudi, se izčrpa. Na razvaline in v času vojne uničene hiše so se začeli vračati ljudje, ki so z dobroto in pomočjo dobrih ljudi obnovili porušene vasi. In v te vasi so se počasi spet vračali življenje, dobrota in prijaznost. Še kako drži misel, ki jo je že v 18. stoletju zapisal Edmund Burke: »Za zmago zla je potrebno le, da dobri ljudje ne ukrepajo!« Ni najpomembnejše, kar se dogaja okrog nas, pomembno je, kako znamo mi to sprejemati. In kakšen je naš odziv na slabo in zlo? Na nasilje lahko odgovorimo z nasiljem ali dobroto. Vse je odvisno od nas. Sad nasilja je nasilje, sad dobrote je dobrota. Naše besede in dejanja lahko prinašajo med ljudi razumevanje, sočutje, lahko pa povzročijo nasilje, nerazumevanje. In to ni nekaj novega. Že stoletja pred Kristusom je zapisano v Bibliji: »Vsemogočni Bog mi je dal učen jezik, da bi znal trudne krepiti z besedo. Zbuja mi sleherno jutro uho, da prisluhnem kakor učenci.« Vsak dan lahko z besedami spodbujamo in podpiramo druge. Svoje uho uporabimo, da prisluhnemo drug drugemu. In svet naenkrat postane drugačen tudi zaradi mene in tebe! https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ Thu, 23 Sep 2021 03:55:51 +0000 Stane Kerin: Dobro z dobrim Spoštovani, z vprašanjem, zakaj dobri Bog dopušča zlo in trpljenje, stopam v prevelike čevlje, a bojne sekire za spopade z Bogom morem zakopati, ker sem vanj do norosti zaljubljen; zato je bolečina toliko večja. Legenda Svetega pisma, nedolžni Job, moj trpeči favorit, je takšno bolečino izkusil. Job je navdihnjena knjiga nenavdihnjenih besed. Njegova žena in prijatelji so bili prepričani, da trpi zato, ker nima vere ali pa ima kak pritajeni greh. S pozornim branjem ugotavljam, da so ga v prečiščeno in neomajno vero pripeljali prav oni, ne pa golo trpljenje. Dialog z Bogom je začel zaradi njihovih krivičnih mnenj. Kot fantastični heroj se je podal na najdaljšo pot neraziskanih Božjih poti. V njem prepoznam sebe, ker tudi jaz živim v mraku vere, ki je polna luči, a jih ne vidim. Job je moj brat. Hebrejska številčna vrednost imena Job označuje besedni simbol in pomeni »moj brat«. Joba so porogljive obsodbe zunanjih opazovalcev okronale s pokojem v duši, saj je bila njegova vera v Boga ves čas čista, iskrena in brez računice. Sam se ni mogel dokopati do tega. Pomagal mu je isti Bog, ki je zlodeju dopustil, da z njim grdo ravna, kar se zdi skrajno nepošteno, in njegovi najbližji, ki mu v agoniji niso stali ob strani, ampak so ga po krivem obsojali. Fama je širila o njem neresnične zgodbe, kar mu je strlo utrujeno srce. Preseneča me preobrat, da je našel edinega sogovornika le v svojem Bogu, čeprav ga je prepustil v nemilost mrcvarjenja. Večje ko je naše trpljenje, bližji nam postaja Bog. Do njega začutimo naklonjenost, četudi nas ne rehabilitira. Elie Wiesel (1928-2016), romunsko-ameriški pisatelj, Nobelov nagrajenec za literaturo, je zapisal: »Job je bil ves čas za Boga in proti Bogu, hkrati pa vedno z Bogom.« Nerazložljivo, kajne? Bog je drugačen od sprevrženih idej Jobovih prijateljev, ki so videli v Bogu »molzno kravo«, dežurnega kurirja ali nakupovalni voziček, ne pa Gospoda. Job je ves čas vedel, da je nedolžen in da to vé tudi Bog, zato je rekel: »Zakaj iščeš pri meni krivdo in stikaš za mojo zmoto, čeprav veš, da nisem krivičen.« (Job 10,6-7) Ko je Bog Jobu razodel svoje znanje in moč ter ga vprašal, kje je bil, ko je utemeljeval zemljo in nebo, je Job odnehal: »Glej, premajhen sem. Kaj na ti odgovorim? Svojo roko polagam na usta.« (Job 40,4-5) Jobovo vprašanje je ostalo odprto. Izročil se je nedojemljivi Božji volji in spoznal, da premeteni zlodej ni absolutni vladar, saj ne more brez Božje dopustitve nikomur škoditi. Simone Weil (1909-1943), francoska filozofinja in levičarska aktivistka, je krog logike absurdnega zaprla. Zanjo je nasprotje nepogrešljivi kriterij resničnosti. Zapisala je: »Zlo je brezmejno, ni pa neskončno, kajti neskončni Bog omejuje brezmejno.« 174807310 RTVSLO – Prvi 382 clean Spoštovani, z vprašanjem, zakaj dobri Bog dopušča zlo in trpljenje, stopam v prevelike čevlje, a bojne sekire za spopade z Bogom morem zakopati, ker sem vanj do norosti zaljubljen; zato je bolečina toliko večja. Legenda Svetega pisma, nedolžni Job, moj trpeči favorit, je takšno bolečino izkusil. Job je navdihnjena knjiga nenavdihnjenih besed. Njegova žena in prijatelji so bili prepričani, da trpi zato, ker nima vere ali pa ima kak pritajeni greh. S pozornim branjem ugotavljam, da so ga v prečiščeno in neomajno vero pripeljali prav oni, ne pa golo trpljenje. Dialog z Bogom je začel zaradi njihovih krivičnih mnenj. Kot fantastični heroj se je podal na najdaljšo pot neraziskanih Božjih poti. V njem prepoznam sebe, ker tudi jaz živim v mraku vere, ki je polna luči, a jih ne vidim. Job je moj brat. Hebrejska številčna vrednost imena Job označuje besedni simbol in pomeni »moj brat«. Joba so porogljive obsodbe zunanjih opazovalcev okronale s pokojem v duši, saj je bila njegova vera v Boga ves čas čista, iskrena in brez računice. Sam se ni mogel dokopati do tega. Pomagal mu je isti Bog, ki je zlodeju dopustil, da z njim grdo ravna, kar se zdi skrajno nepošteno, in njegovi najbližji, ki mu v agoniji niso stali ob strani, ampak so ga po krivem obsojali. Fama je širila o njem neresnične zgodbe, kar mu je strlo utrujeno srce. Preseneča me preobrat, da je našel edinega sogovornika le v svojem Bogu, čeprav ga je prepustil v nemilost mrcvarjenja. Večje ko je naše trpljenje, bližji nam postaja Bog. Do njega začutimo naklonjenost, četudi nas ne rehabilitira. Elie Wiesel (1928-2016), romunsko-ameriški pisatelj, Nobelov nagrajenec za literaturo, je zapisal: »Job je bil ves čas za Boga in proti Bogu, hkrati pa vedno z Bogom.« Nerazložljivo, kajne? Bog je drugačen od sprevrženih idej Jobovih prijateljev, ki so videli v Bogu »molzno kravo«, dežurnega kurirja ali nakupovalni voziček, ne pa Gospoda. Job je ves čas vedel, da je nedolžen in da to vé tudi Bog, zato je rekel: »Zakaj iščeš pri meni krivdo in stikaš za mojo zmoto, čeprav veš, da nisem krivičen.« (Job 10,6-7) Ko je Bog Jobu razodel svoje znanje in moč ter ga vprašal, kje je bil, ko je utemeljeval zemljo in nebo, je Job odnehal: »Glej, premajhen sem. Kaj na ti odgovorim? Svojo roko polagam na usta.« (Job 40,4-5) Jobovo vprašanje je ostalo odprto. Izročil se je nedojemljivi Božji volji in spoznal, da premeteni zlodej ni absolutni vladar, saj ne more brez Božje dopustitve nikomur škoditi. Simone Weil (1909-1943), francoska filozofinja in levičarska aktivistka, je krog logike absurdnega zaprla. Zanjo je nasprotje nepogrešljivi kriterij resničnosti. Zapisala je: »Zlo je brezmejno, ni pa neskončno, kajti neskončni Bog omejuje brezmejno.« https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ Wed, 22 Sep 2021 03:56:22 +0000 Daniel Brkič: Trpeči Job, moj brat Človeška ljubezen si zasluži ime ljubezen samo, če je podobna Ljubezni, ki je Bog. (Lewis) Zjutraj se zavem, da me čaka zelo veliko obveznosti. Tudi naporne, nič kaj prijetne naloge. Vsaj tako se mi v negotovosti zdi, preden se jih lotim. Pomagaj mi, moj Bog, pomislim. Teh nalog mi ni bilo treba opravljati, dokler je bil Milan še z menoj. Ob njegovi smrti se je kar usulo name. Otroci skušajo pomagati, vsak po svojih močeh. Jaz pa bi rada čim več sama. Nočem jih preveč obremenjevati. Zdi se mi, da so v tem tempu življenja že tako ali tako preutrujeni. In sredi dneva se sprašujem, kam je šel čas. Kar izginil je. Minil je, kot bi ga ne bilo. Res, ta občutek, nikoli ga ni dovolj. Nenehno hitenje, polno uradnih zahtev, tekanje med urniki enih in drugih, ki naj bi sodelovali, daje občutek utesnjenosti in pomanjkanja zraka. In temu daje intonacijo še žalost, teža slovesa še ni popustila. Prikrade se v dan, v moj svet. A me spomni, da je On tu. Pa se poglobim v molitev in počasi se v meni sprosti blagost, umirjenost. Čista in globoka. Ogreje me Božja beseda, kot plašč, ki varuje. V ospredje priplava zavedanje polnosti življenja, ob treznem premisleku kljub utrujenosti zadovoljstvo nad uspešno opravljenimi nalogami, razrešenimi zapleti. Zazrem se v Storžič, ki se skozi zelenje mojega vrta pokaže kot spomin na mojo mladost. Je vez med preteklim in sedanjim. Pomagal mi je, da sem zmogla počasi sprejeti nov dom, nove čase, ki pa so povezani z mojimi koreninami. Prevlada hvaležnost za skrivnostnost življenjskega kroga, ki vsebuje vse – lepo, dobro in tudi težko temno stran. Občutek majhnosti se porodi in skromno ga podarim Vsemogočnemu. Tudi to moje, včasih brezglavo tekanje ima smisel in celo smešen prizvok. Pomaga, da se nasmejim, prijazno ozrem na dan, ki je minil, kot bi bil en sam trenutek. Bil je eden prelepih poletnih dni, ko se večerna zarja nekako umesti v dušo. Nič drugega, samo doživljanje prelepe svetlobe, ki se spreminja iz trenutka v trenutek, njeno odsevanje na grmih, drevesih, cvetoči tamariski, ki je ves dan prepevala ob brenčanju množice čebel. Moj pogled se ustavi na zvoniku naše starodavne cerkvice, ki v odhajajoči svetlobi še kuka izza goste rasti ob potoku. "Kako starosvetno" je velikokrat rekel Milan. Podoba ostaja. Zdi se mi, da je moj mož tudi zdaj ob meni. Bilo je spokojno, čisto. Taki dnevi so dragoceni, tudi če hitro minejo. Radost bivanja, vpetost v življenje, želja po dobrem med nami, v vsem, kar me obdaja, spravljivost z omejitvami, potrpljenje, sprejemanje svetega so del človeške ljubezni, ki so blizu Ljubezni, ki je Bog. 174807015 RTVSLO – Prvi 378 clean Človeška ljubezen si zasluži ime ljubezen samo, če je podobna Ljubezni, ki je Bog. (Lewis) Zjutraj se zavem, da me čaka zelo veliko obveznosti. Tudi naporne, nič kaj prijetne naloge. Vsaj tako se mi v negotovosti zdi, preden se jih lotim. Pomagaj mi, moj Bog, pomislim. Teh nalog mi ni bilo treba opravljati, dokler je bil Milan še z menoj. Ob njegovi smrti se je kar usulo name. Otroci skušajo pomagati, vsak po svojih močeh. Jaz pa bi rada čim več sama. Nočem jih preveč obremenjevati. Zdi se mi, da so v tem tempu življenja že tako ali tako preutrujeni. In sredi dneva se sprašujem, kam je šel čas. Kar izginil je. Minil je, kot bi ga ne bilo. Res, ta občutek, nikoli ga ni dovolj. Nenehno hitenje, polno uradnih zahtev, tekanje med urniki enih in drugih, ki naj bi sodelovali, daje občutek utesnjenosti in pomanjkanja zraka. In temu daje intonacijo še žalost, teža slovesa še ni popustila. Prikrade se v dan, v moj svet. A me spomni, da je On tu. Pa se poglobim v molitev in počasi se v meni sprosti blagost, umirjenost. Čista in globoka. Ogreje me Božja beseda, kot plašč, ki varuje. V ospredje priplava zavedanje polnosti življenja, ob treznem premisleku kljub utrujenosti zadovoljstvo nad uspešno opravljenimi nalogami, razrešenimi zapleti. Zazrem se v Storžič, ki se skozi zelenje mojega vrta pokaže kot spomin na mojo mladost. Je vez med preteklim in sedanjim. Pomagal mi je, da sem zmogla počasi sprejeti nov dom, nove čase, ki pa so povezani z mojimi koreninami. Prevlada hvaležnost za skrivnostnost življenjskega kroga, ki vsebuje vse – lepo, dobro in tudi težko temno stran. Občutek majhnosti se porodi in skromno ga podarim Vsemogočnemu. Tudi to moje, včasih brezglavo tekanje ima smisel in celo smešen prizvok. Pomaga, da se nasmejim, prijazno ozrem na dan, ki je minil, kot bi bil en sam trenutek. Bil je eden prelepih poletnih dni, ko se večerna zarja nekako umesti v dušo. Nič drugega, samo doživljanje prelepe svetlobe, ki se spreminja iz trenutka v trenutek, njeno odsevanje na grmih, drevesih, cvetoči tamariski, ki je ves dan prepevala ob brenčanju množice čebel. Moj pogled se ustavi na zvoniku naše starodavne cerkvice, ki v odhajajoči svetlobi še kuka izza goste rasti ob potoku. "Kako starosvetno" je velikokrat rekel Milan. Podoba ostaja. Zdi se mi, da je moj mož tudi zdaj ob meni. Bilo je spokojno, čisto. Taki dnevi so dragoceni, tudi če hitro minejo. Radost bivanja, vpetost v življenje, želja po dobrem med nami, v vsem, kar me obdaja, spravljivost z omejitvami, potrpljenje, sprejemanje svetega so del človeške ljubezni, ki so blizu Ljubezni, ki je Bog. https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ Tue, 21 Sep 2021 03:56:18 +0000 Silva Matos: Čas za pravo ljubezen Znašli smo se v izredno nenavadni situaciji, za katero si verjetno nihče izmed nas ni predstavljal, da je dejansko mogoča. Nenaden izbruh novega virusa, ki se je hitro razširil v pandemijo in ki iz dneva v dan zahteva nove žrtve, vse druge težave in probleme trenutno postavlja na stranski tir. Vsa še tako pereča geopolitična in družbena vprašanja, o katerih se vselej razhajajo mnenja, so se glede na neustavljivo širjenje novega virusa umaknila v ozadje. Prvič po zelo dolgem času je človeštvo dejansko soočeno z neposredno nevarnostjo, ki zasenči vse druge nevarnosti. In v tem neizogibnem soočenju je človeštvo v boju proti »novemu skupnemu sovražniku«, ki se ne ozira na etično, religiozno ali politično pripadnost, ponovno združeno; oziroma bi to moralo biti. V teh dneh smo priča »hiperpojavu«, ki ne le močno ogroža naše zdravje in morda še močneje omejuje naše osebno-družbene navade, temveč postavlja pod vprašaj našo človeškost in s tem naš položaj v svetu sploh. Ja, priča smo krutosti narave, ki s surovo brezbrižnostjo razsaja virus in ubija starejše ter imunsko šibke ljudi. Toda ravno tu se za človeka – ki vsekakor je in vselej ostaja del narave – razpira priložnost, da pokaže svojo »višjo naravo«, ki ni narava »naravne surovosti«, temveč izvorno-duhovna narava. Ta primordialna duhovna narava človeka, ki je znotraj islamske tradicija znana pod pojmom »fitra«, se namreč manifestira v lastnostih in vrlinah, kot so: solidarnost, požrtvovanje, altruizem, sočutje, pogum, vera in potrpljenje. Človek je bitje, ki po eni strani vselej poklekne pred mogočnostjo in silo narave. A obenem – in to je ključno – se človek lahko dvigne nad njeno neizprosnostjo, surovostjo in krutostjo. Ravno v tej sposobnosti preseganja leži njegova plemenitost, njegova duhovnost. Mislim, da je to osnovni nauk in osnovno sporočilo, ki bi ju morali izvleči iz pričujoče »mejne izkušnje«, ki eksistencialno zadeva vse nas. Mimogrede: ravno zato ni edino upravičenje življenja »estetsko« (ki je na sebi slepo, ne-smiselno), temveč nasprotno: tisto, kar presega golo naravnost in estetskost in jo dopolnjuje, osmišlja, nadgrajuje, poglablja, transformira, kultivira, »humanizira«, z eno besedo: edino upravičenje življenja je navsezadnje duhovno-etično. Ta pandemija nas – tako upam – lahko pouči o tem, kako biti bolj človeški oz. boljši človek – in ravno s tem onstran neposredne surovosti narave. Beseda »pan-demia« prihaja iz stare grščine in pomeni »vse ljudstvo«, »cel narod«. In dejansko je načeloma trenutno vse ljudstvo, ja, vse človeštvo ogroženo in prizadeto. Ravno zato si moramo med seboj po najboljših močeh stati ob strani in si pomagati. Samodisciplina na eni in solidarnost na drugi strani igrata v tem kontekstu ključni vlogi. Hkrati moramo uvideti, da znanstveni napredek po sebi ni dovolj ter da brez moralno-duhovnega napredka ni resničnega napredovanja. Tako že zdaj, ob tej virusni pandemiji, potrebujemo to, kar nemški filozof Markus Gabriel imenuje »metafizična pan-demija«: združitev, povezanost, poenotenje vseh ljudi v boju proti pandemiji. Na svetovno nevarnost zato ne bi smeli gledati kot na nekakšno »Božjo kazen« ali »maščevanje matere Zemlje«, a tudi kot na »slepo naključje« narave ne. Nanjo bi morali gledati prvenstveno s temeljno duhovnega vidika, tj. kot na zgodovinsko-metafizično priložnost »prevrednotenja« naših vrednot, in navad – in s tem lastnega položaja v kozmosu. V tem smislu lahko obdobje pandemije razumemo kot obdobje eksistencialnega učenja. Verjamem, da je samo vprašanje časa, kdaj bomo premagali virus (in ne nasprotno), zato je pomembno, kaj bo ostalo po tej zmagi: Bomo ohranili zavest o enosti človeštva? Bomo določene vrline in drže, ki se jih zdaj učimo, ponotranjili in prakticirali tudi po koncu tega »izrednega stanja«? Ne bomo pozabili na svojo ustvarjenost na eni ter pomembnosti medsebojne solidarnosti na drugi strani? Bomo živeli do okolja in ljudi prijazneje? Si bomo znali vzeti malce več časa za oddih in bližnje? Bomo bolj cenili in skrbeli za svoje telesno in duhovno zdravje? Ta kriza lahko porodi »novega človeka«. 174806726 RTVSLO – Prvi 437 clean Znašli smo se v izredno nenavadni situaciji, za katero si verjetno nihče izmed nas ni predstavljal, da je dejansko mogoča. Nenaden izbruh novega virusa, ki se je hitro razširil v pandemijo in ki iz dneva v dan zahteva nove žrtve, vse druge težave in probleme trenutno postavlja na stranski tir. Vsa še tako pereča geopolitična in družbena vprašanja, o katerih se vselej razhajajo mnenja, so se glede na neustavljivo širjenje novega virusa umaknila v ozadje. Prvič po zelo dolgem času je človeštvo dejansko soočeno z neposredno nevarnostjo, ki zasenči vse druge nevarnosti. In v tem neizogibnem soočenju je človeštvo v boju proti »novemu skupnemu sovražniku«, ki se ne ozira na etično, religiozno ali politično pripadnost, ponovno združeno; oziroma bi to moralo biti. V teh dneh smo priča »hiperpojavu«, ki ne le močno ogroža naše zdravje in morda še močneje omejuje naše osebno-družbene navade, temveč postavlja pod vprašaj našo človeškost in s tem naš položaj v svetu sploh. Ja, priča smo krutosti narave, ki s surovo brezbrižnostjo razsaja virus in ubija starejše ter imunsko šibke ljudi. Toda ravno tu se za človeka – ki vsekakor je in vselej ostaja del narave – razpira priložnost, da pokaže svojo »višjo naravo«, ki ni narava »naravne surovosti«, temveč izvorno-duhovna narava. Ta primordialna duhovna narava človeka, ki je znotraj islamske tradicija znana pod pojmom »fitra«, se namreč manifestira v lastnostih in vrlinah, kot so: solidarnost, požrtvovanje, altruizem, sočutje, pogum, vera in potrpljenje. Človek je bitje, ki po eni strani vselej poklekne pred mogočnostjo in silo narave. A obenem – in to je ključno – se človek lahko dvigne nad njeno neizprosnostjo, surovostjo in krutostjo. Ravno v tej sposobnosti preseganja leži njegova plemenitost, njegova duhovnost. Mislim, da je to osnovni nauk in osnovno sporočilo, ki bi ju morali izvleči iz pričujoče »mejne izkušnje«, ki eksistencialno zadeva vse nas. Mimogrede: ravno zato ni edino upravičenje življenja »estetsko« (ki je na sebi slepo, ne-smiselno), temveč nasprotno: tisto, kar presega golo naravnost in estetskost in jo dopolnjuje, osmišlja, nadgrajuje, poglablja, transformira, kultivira, »humanizira«, z eno besedo: edino upravičenje življenja je navsezadnje duhovno-etično. Ta pandemija nas – tako upam – lahko pouči o tem, kako biti bolj človeški oz. boljši človek – in ravno s tem onstran neposredne surovosti narave. Beseda »pan-demia« prihaja iz stare grščine in pomeni »vse ljudstvo«, »cel narod«. In dejansko je načeloma trenutno vse ljudstvo, ja, vse človeštvo ogroženo in prizadeto. Ravno zato si moramo med seboj po najboljših močeh stati ob strani in si pomagati. Samodisciplina na eni in solidarnost na drugi strani igrata v tem kontekstu ključni vlogi. Hkrati moramo uvideti, da znanstveni napredek po sebi ni dovolj ter da brez moralno-duhovnega napredka ni resničnega napredovanja. Tako že zdaj, ob tej virusni pandemiji, potrebujemo to, kar nemški filozof Markus Gabriel imenuje »metafizična pan-demija«: združitev, povezanost, poenotenje vseh ljudi v boju proti pandemiji. Na svetovno nevarnost zato ne bi smeli gledati kot na nekakšno »Božjo kazen« ali »maščevanje matere Zemlje«, a tudi kot na »slepo naključje« narave ne. Nanjo bi morali gledati prvenstveno s temeljno duhovnega vidika, tj. kot na zgodovinsko-metafizično priložnost »prevrednotenja« naših vrednot, in navad – in s tem lastnega položaja v kozmosu. V tem smislu lahko obdobje pandemije razumemo kot obdobje eksistencialnega učenja. Verjamem, da je samo vprašanje časa, kdaj bomo premagali virus (in ne nasprotno), zato je pomembno, kaj bo ostalo po tej zmagi: Bomo ohranili zavest o enosti človeštva? Bomo določene vrline in drže, ki se jih zdaj učimo, ponotranjili in prakticirali tudi po koncu tega »izrednega stanja«? Ne bomo pozabili na svojo ustvarjenost na eni ter pomembnosti medsebojne solidarnosti na drugi strani? Bomo živeli do okolja in ljudi prijazneje? Si bomo znali vzeti malce več časa za oddih in bližnje? Bomo bolj cenili in skrbeli za svoje telesno in duhovno zdravje? Ta kriza lahko porodi »novega človeka«. https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ Mon, 20 Sep 2021 03:57:17 +0000 Raid Al Daghistani: Pandemija in vprašanje človeka Poletje se poslavlja, z njim pa rajska sinjina morja, obrobljena z belimi skalami in zelenimi bori v ozadju. Iskanju izgubljenega raja se je zapisal Paul Gauguin (1848–1903), francoski impresionist, ki se je odpravil na Tahiti, v Francosko Polinezijo, sredi Južnega Pacifika. Prepustil se je bujnemu življenju in svobodi. Kdo mu ne bi sledil. Pripovedovanje njegove zgodbe bom povezal s slovenskimi svetniškimi kandidati: z dr. Antonom Strletom, škofom Janezom Gnidovcem, škofom Friderikom Barago, nadškofom Antonom Vovkom in duhovnikom Andrejem Majcnom. Današnja nedelja je namreč posvečena prav njim. Nihče izmed teh nas ne napotuje v idilo šumenja valov. Gauguin je izbral romantiko. Ob koncu leta 1897 je na Tahitiju naslikal eno svojih najbolj znanih del z naslovom: Od kod prihajamo, kaj smo, kam gremo? Iskal je raj, o katerem je na Zahodu govorila hebrejska Biblija. V zahodni krščanski civilizaciji, ki temelji na Bibliji, pa je, za čuda, Gauguin videl tisto negativno kulturno silo, ki preprečuje vrnitev v raj. Ženski lik, ki trga sadež, na sredi slike, spominja na Evo, prvo ženo Geneze. Okoli nje je polno človeških in živalskih figur. V oči bode odsotnost kače, skušnjavke iz bibličnega raja. Hudiča v njegovi tahitijski motiviki zamenja Tupapau, duh mrtvih, ki je navzoč v ozadju ženske, ki trga sadež. Gauguin se tako oddaljuje od Svetega pisma, ki ostro razlikuje med življenjem in smrtjo, in se vrača v kozmično nerazločenost življenja in smrti, kjer je smrt vsebovana v življenju in življenje v smrti. Univerzum je za Gauguina popoln, v njem ni ne Boga ne hudiča, smrt poraja življenje in življenje ponikne v smrt, da se v njej spet prebudi. V nasprotju s takim pojmovanjem človeške eksistence Kristus s svojim vstajenjem smrt izloči iz življenja, jo v temelju izniči, in tako odstrani razlog za melanholijo, ki ga povzroča vrženost v večno kroženja istega. Svetniški kandidat, dr. Anton Strle, je Kristusu sledil kot neutruden spovednik, z redko videno askezo in dosledno izrabo časa, zato je med študenti teologije užival veliko spoštovanje. Janez Gnidovec, skopsko-prizrenski škof, je v skrajni skromnosti peš oskrboval vernike po goratih in revnih pokrajinah svojega obsežnega balkanskega misijona. Anton Vovk se po vojni ni umaknil na varno, temveč je vzdržal nočna zasliševanja in pretrpel zažig, ob tem pa z nebeško vedrino krepil svoje duhovnike. Življenje škofa Barage med severnoameriškimi Indijanci pozna večina Slovencev. Vsi smo po malem romantiki, a verjetno ne verjamemo vanjo, zato so nam tihi navdih slovenske svete žene in sveti možje, ki se jih danes spominjamo in se jim priporočamo. 174806591 RTVSLO – Prvi 407 clean Poletje se poslavlja, z njim pa rajska sinjina morja, obrobljena z belimi skalami in zelenimi bori v ozadju. Iskanju izgubljenega raja se je zapisal Paul Gauguin (1848–1903), francoski impresionist, ki se je odpravil na Tahiti, v Francosko Polinezijo, sredi Južnega Pacifika. Prepustil se je bujnemu življenju in svobodi. Kdo mu ne bi sledil. Pripovedovanje njegove zgodbe bom povezal s slovenskimi svetniškimi kandidati: z dr. Antonom Strletom, škofom Janezom Gnidovcem, škofom Friderikom Barago, nadškofom Antonom Vovkom in duhovnikom Andrejem Majcnom. Današnja nedelja je namreč posvečena prav njim. Nihče izmed teh nas ne napotuje v idilo šumenja valov. Gauguin je izbral romantiko. Ob koncu leta 1897 je na Tahitiju naslikal eno svojih najbolj znanih del z naslovom: Od kod prihajamo, kaj smo, kam gremo? Iskal je raj, o katerem je na Zahodu govorila hebrejska Biblija. V zahodni krščanski civilizaciji, ki temelji na Bibliji, pa je, za čuda, Gauguin videl tisto negativno kulturno silo, ki preprečuje vrnitev v raj. Ženski lik, ki trga sadež, na sredi slike, spominja na Evo, prvo ženo Geneze. Okoli nje je polno človeških in živalskih figur. V oči bode odsotnost kače, skušnjavke iz bibličnega raja. Hudiča v njegovi tahitijski motiviki zamenja Tupapau, duh mrtvih, ki je navzoč v ozadju ženske, ki trga sadež. Gauguin se tako oddaljuje od Svetega pisma, ki ostro razlikuje med življenjem in smrtjo, in se vrača v kozmično nerazločenost življenja in smrti, kjer je smrt vsebovana v življenju in življenje v smrti. Univerzum je za Gauguina popoln, v njem ni ne Boga ne hudiča, smrt poraja življenje in življenje ponikne v smrt, da se v njej spet prebudi. V nasprotju s takim pojmovanjem človeške eksistence Kristus s svojim vstajenjem smrt izloči iz življenja, jo v temelju izniči, in tako odstrani razlog za melanholijo, ki ga povzroča vrženost v večno kroženja istega. Svetniški kandidat, dr. Anton Strle, je Kristusu sledil kot neutruden spovednik, z redko videno askezo in dosledno izrabo časa, zato je med študenti teologije užival veliko spoštovanje. Janez Gnidovec, skopsko-prizrenski škof, je v skrajni skromnosti peš oskrboval vernike po goratih in revnih pokrajinah svojega obsežnega balkanskega misijona. Anton Vovk se po vojni ni umaknil na varno, temveč je vzdržal nočna zasliševanja in pretrpel zažig, ob tem pa z nebeško vedrino krepil svoje duhovnike. Življenje škofa Barage med severnoameriškimi Indijanci pozna večina Slovencev. Vsi smo po malem romantiki, a verjetno ne verjamemo vanjo, zato so nam tihi navdih slovenske svete žene in sveti možje, ki se jih danes spominjamo in se jim priporočamo. https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ Sun, 19 Sep 2021 03:56:47 +0000 Milan Knep: Slovenski svetniški kandidati Kdor ni delal ponoči, ne ve, kaj doživljajo delavci in delavke, ki jim je noč čas dela in velike angažiranosti. Ko se svet odene v temo, nebo prekrijejo zvezde in vsak normalen človek po naravni poti občuti potrebo, da spočije svoje telo, se mnogi odpravljajo na delo. Predvsem po bolnišnicah in različnih varnostnih postajah je noč enaka dnevu. Številni ljudje prihajajo, odhajajo, potekajo aktivnosti, od katerih bi se nekaterim zavrtelo v glavi! Sama sem dolgo vrsto let imela nočno delo kot medicinska sestra. In nočno delo je vendarle drugačno od vsakdanjega. Prvo je sama tema, ki naredi ljudi bolj nezaupljive, več je strahu in negotovosti. Drugo je občutek osamljenosti, saj sodelavci odidejo domov in naenkrat si odgovoren ne za dvakrat, ampak trikrat več stvari kot podnevi! Stari so rekli, da »noč ima svojo moč«, in res je tako. Bolniki, ki trpijo, imajo največje težave navadno ponoči. Umirajoči imajo največji strah, da bodo sami in zapuščeni, prav ponoči …. Zato so osebe, ki delajo ponoči, nosilci upanja. Če te nežno poboža ena dobra roka; če je nekdo pripravljen opolnoči sedeti zraven tebe in poslušati tvojo že tolikokrat izgovorjeno zgodbo o strahu; če nekomu ni težko tudi ob treh ponoči zamenjati umazano perilo in preobleči posteljo – takrat veš, da so ljudje, ki se ne bojijo teme, da so ljudje, ki si upajo tudi sredi trde teme imeti nasmeh na obrazu in toplo besedo. In takrat spet verjameš, da vse le ni tako črno, kot se zdi! Najlepši trenutek nočne izmene je pa prihod jutranje zarje. Ko se začne daniti, ko tam na obzorju na vzhodni strani neba počasi postaja vse bolj svetlo, se tudi nam, nočnim dežurnim, zdi, da prihaja trenutek odrešenja. Prihaja nov dan, na novo bomo lahko spet začeli, vse bo lažje! Prihajajo sodelavci, prinašajo s seboj nove sveže moči, odpirajo se nove rešitve! Celo če je kdo umrl, v jutranji svetlobi njegov obraz izgleda umirjen, kot spočit po dolgem in težkem boju … Ko gremo v nočne izmene, nikoli ne vemo, kakšna bo noč – ali bo mirna in tiha, ali bo težka in polna nemira, borbe za življenje in še kaj … Odhajamo v noč z zaupanjem, da tudi ponoči nad nami bedi Nekdo, ki mu nobena noč ni temna in nobena pomoč nemogoča. In velikokrat nam On pošlje angele varuhe v človeški podobi, ki so z nami, da lahko naredimo vse, kar se od nas zahteva, tudi nemogoče stvari! A hrepenenje po jutru v nas budi upanje, da se nekoč vsaka zgodba in vsako trpljenje končata dobro, tako kot je treba. 174806418 RTVSLO – Prvi 357 clean Kdor ni delal ponoči, ne ve, kaj doživljajo delavci in delavke, ki jim je noč čas dela in velike angažiranosti. Ko se svet odene v temo, nebo prekrijejo zvezde in vsak normalen človek po naravni poti občuti potrebo, da spočije svoje telo, se mnogi odpravljajo na delo. Predvsem po bolnišnicah in različnih varnostnih postajah je noč enaka dnevu. Številni ljudje prihajajo, odhajajo, potekajo aktivnosti, od katerih bi se nekaterim zavrtelo v glavi! Sama sem dolgo vrsto let imela nočno delo kot medicinska sestra. In nočno delo je vendarle drugačno od vsakdanjega. Prvo je sama tema, ki naredi ljudi bolj nezaupljive, več je strahu in negotovosti. Drugo je občutek osamljenosti, saj sodelavci odidejo domov in naenkrat si odgovoren ne za dvakrat, ampak trikrat več stvari kot podnevi! Stari so rekli, da »noč ima svojo moč«, in res je tako. Bolniki, ki trpijo, imajo največje težave navadno ponoči. Umirajoči imajo največji strah, da bodo sami in zapuščeni, prav ponoči …. Zato so osebe, ki delajo ponoči, nosilci upanja. Če te nežno poboža ena dobra roka; če je nekdo pripravljen opolnoči sedeti zraven tebe in poslušati tvojo že tolikokrat izgovorjeno zgodbo o strahu; če nekomu ni težko tudi ob treh ponoči zamenjati umazano perilo in preobleči posteljo – takrat veš, da so ljudje, ki se ne bojijo teme, da so ljudje, ki si upajo tudi sredi trde teme imeti nasmeh na obrazu in toplo besedo. In takrat spet verjameš, da vse le ni tako črno, kot se zdi! Najlepši trenutek nočne izmene je pa prihod jutranje zarje. Ko se začne daniti, ko tam na obzorju na vzhodni strani neba počasi postaja vse bolj svetlo, se tudi nam, nočnim dežurnim, zdi, da prihaja trenutek odrešenja. Prihaja nov dan, na novo bomo lahko spet začeli, vse bo lažje! Prihajajo sodelavci, prinašajo s seboj nove sveže moči, odpirajo se nove rešitve! Celo če je kdo umrl, v jutranji svetlobi njegov obraz izgleda umirjen, kot spočit po dolgem in težkem boju … Ko gremo v nočne izmene, nikoli ne vemo, kakšna bo noč – ali bo mirna in tiha, ali bo težka in polna nemira, borbe za življenje in še kaj … Odhajamo v noč z zaupanjem, da tudi ponoči nad nami bedi Nekdo, ki mu nobena noč ni temna in nobena pomoč nemogoča. In velikokrat nam On pošlje angele varuhe v človeški podobi, ki so z nami, da lahko naredimo vse, kar se od nas zahteva, tudi nemogoče stvari! A hrepenenje po jutru v nas budi upanje, da se nekoč vsaka zgodba in vsako trpljenje končata dobro, tako kot je treba. https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ Sat, 18 Sep 2021 03:55:57 +0000 Emanuela Žerdin: Nočna izmena Videti je kot da se vedno bolj sovražimo. Biližajoče se volitve, globalna pandemija ali katera druga kriza ta trend samo še pospešijo. Želim si, da bi lahko rekel, da smo kristjani pri tem izjema. Pa nismo. Pravzaprav so tudi številni kristjani na žalost postali žrtev trenda “vpij glasneje in izrazi katerokoli (neinformirano) mnenje, ki ti pade na misel.” Zapisi na družbenih omrežjih in komentarji pod objavljenimi novicami so videti kot neskončno žebranje sumničenj, ki so gorivo za bes, ta pa je gonilna sila sovraštva in delitev. Zakaj je večina med nami vsaj malo ali pa veliko bolj jezna kot je bila? Zakaj je bes nova pandemija? Obstaja kar nekaj razlogov za to. Na spletu smo veliko bolj agresivni kot v osebnih stikih. Ljudje na spletu zapišejo in naredijo stvari, ki jih sicer v resničnem življenju ne bi naredili. In razloga za to sta preprosta: anonimnost in distanca. Z uporabo spletnih psevdonimov zakrijemo svojo identiteto in s tem tudi svojo človeškost. Dejstvo, da osebe na katere zapis ali objavo se odizvamo, pri tem ne moremo gledati v oči, pa našo agresivnost samo poveča. Ker nas splet dehumanizira, je tam tudi lažje grdo ravnati z drugimi. Žalostno dejstvo je tudi, da sovraštvo prinese več klikov kot ljubezen. Veliko pred lažnimi novicami današnjega časa, so uredniki spoznali, da se slabe novice prodajajo bolje kot dobre. In družbena omrežja so kot steroid za to nagnjenost. Algoritmi na Facebooku, Googlu in drugih družbenih omrežjih načrtno dajejo prednost ogorčenju, saj se to širi veliko hitreje kot nekaj, kar ga ne povzroča. Bes je način, da te ljudje slišijo, tudi če nimaš kaj povedati. Okrog nas se dogaja še en paradoks: zahvaljujoč tehnologiji nikoli prej nismo bili tako povezani kot smo danes, a prav tako se nikoli prej nismo počutili tako osamljene. Čeprav to ne drži vedno, pa se bodo nekateri ljudje zadovoljili s kakršnokoli pozornostjo, ki jo lahko dobijo. Ko se počutiš kot nihče, ti nekaj klikov, všečkov ali komentarjev lahko da občutek, da si nekdo. Včasih se sprašujem ali ljudje, ki na spletu puščajo za seboj besne tirade niso le osamljeni in upajo, da jih bo nekdo opazil. In potem je tukaj še neprestano bombardiranje z novicami o množičnih streljanjih, nesrečah, naravnih katastrofah in spopadih v katerih umirajo nedolžni ljudje, ki nas zasipa z informacijami, ki jih le stežka predelamo, kaj šele da bi glede njih ukrepali. Zato zlahka postanemo cinični. Več kot vemo, bolj cinični postajamo. In bolj cinični ko postajamo, bolj negativni so naši odzivi. Kaj lahko torej naredimo? Prihodnost je lahko temačna ali pa drugačna. Osebno se zavzemam za to, da bi bila drugačna. Boljša. Zato želim z vami podeliti štiri vprašanja, ki si jih lahko zastavite preden kaj objavite, napišete ali odpošljete e-pošto ali sms. 1.\tKaj je moja resnična spodbuda - želim pomagati, prizadeti ali samo biti opažen? 2.\tBo bralcem mojega zapisa ali gledalcem moje objave zaradi tega boljše ali slabše? 3.\tBom s tem iz ljudi izvabil najslabše ali najboljše od tega kar je v njih? 4.\tČe bi osebo, ki ji je namenjen moj zapis lahko gledal v oči, ali bi izrekel enake besede na enak način? Povedano drugače: Če ne koristi, ne zdravi in ne prinese nič dobrega - ne govorimo ali ne objavimo. Ali pa z besedami iz Svetega pisma: “Nobena umazana beseda naj ne pride iz vaših ust, marveč le dobra, da bi bila ob potrebi v izgrajevanje. Naj izginejo med vami vsakršna ujedljivost, vsakršno besnenje, jeza, rohnenje in preklinjanje z vsakršno hudobijo vred..” (Efežanom 4,29.31) Bodimo glas ljubezni, upanja in razuma (dejstev) - s sovraštvom zastrupljena družba namreč potrebuje alternativo, ne pa svojega odmeva. 174806053 RTVSLO – Prvi 416 clean Videti je kot da se vedno bolj sovražimo. Biližajoče se volitve, globalna pandemija ali katera druga kriza ta trend samo še pospešijo. Želim si, da bi lahko rekel, da smo kristjani pri tem izjema. Pa nismo. Pravzaprav so tudi številni kristjani na žalost postali žrtev trenda “vpij glasneje in izrazi katerokoli (neinformirano) mnenje, ki ti pade na misel.” Zapisi na družbenih omrežjih in komentarji pod objavljenimi novicami so videti kot neskončno žebranje sumničenj, ki so gorivo za bes, ta pa je gonilna sila sovraštva in delitev. Zakaj je večina med nami vsaj malo ali pa veliko bolj jezna kot je bila? Zakaj je bes nova pandemija? Obstaja kar nekaj razlogov za to. Na spletu smo veliko bolj agresivni kot v osebnih stikih. Ljudje na spletu zapišejo in naredijo stvari, ki jih sicer v resničnem življenju ne bi naredili. In razloga za to sta preprosta: anonimnost in distanca. Z uporabo spletnih psevdonimov zakrijemo svojo identiteto in s tem tudi svojo človeškost. Dejstvo, da osebe na katere zapis ali objavo se odizvamo, pri tem ne moremo gledati v oči, pa našo agresivnost samo poveča. Ker nas splet dehumanizira, je tam tudi lažje grdo ravnati z drugimi. Žalostno dejstvo je tudi, da sovraštvo prinese več klikov kot ljubezen. Veliko pred lažnimi novicami današnjega časa, so uredniki spoznali, da se slabe novice prodajajo bolje kot dobre. In družbena omrežja so kot steroid za to nagnjenost. Algoritmi na Facebooku, Googlu in drugih družbenih omrežjih načrtno dajejo prednost ogorčenju, saj se to širi veliko hitreje kot nekaj, kar ga ne povzroča. Bes je način, da te ljudje slišijo, tudi če nimaš kaj povedati. Okrog nas se dogaja še en paradoks: zahvaljujoč tehnologiji nikoli prej nismo bili tako povezani kot smo danes, a prav tako se nikoli prej nismo počutili tako osamljene. Čeprav to ne drži vedno, pa se bodo nekateri ljudje zadovoljili s kakršnokoli pozornostjo, ki jo lahko dobijo. Ko se počutiš kot nihče, ti nekaj klikov, všečkov ali komentarjev lahko da občutek, da si nekdo. Včasih se sprašujem ali ljudje, ki na spletu puščajo za seboj besne tirade niso le osamljeni in upajo, da jih bo nekdo opazil. In potem je tukaj še neprestano bombardiranje z novicami o množičnih streljanjih, nesrečah, naravnih katastrofah in spopadih v katerih umirajo nedolžni ljudje, ki nas zasipa z informacijami, ki jih le stežka predelamo, kaj šele da bi glede njih ukrepali. Zato zlahka postanemo cinični. Več kot vemo, bolj cinični postajamo. In bolj cinični ko postajamo, bolj negativni so naši odzivi. Kaj lahko torej naredimo? Prihodnost je lahko temačna ali pa drugačna. Osebno se zavzemam za to, da bi bila drugačna. Boljša. Zato želim z vami podeliti štiri vprašanja, ki si jih lahko zastavite preden kaj objavite, napišete ali odpošljete e-pošto ali sms. 1.\tKaj je moja resnična spodbuda - želim pomagati, prizadeti ali samo biti opažen? 2.\tBo bralcem mojega zapisa ali gledalcem moje objave zaradi tega boljše ali slabše? 3.\tBom s tem iz ljudi izvabil najslabše ali najboljše od tega kar je v njih? 4.\tČe bi osebo, ki ji je namenjen moj zapis lahko gledal v oči, ali bi izrekel enake besede na enak način? Povedano drugače: Če ne koristi, ne zdravi in ne prinese nič dobrega - ne govorimo ali ne objavimo. Ali pa z besedami iz Svetega pisma: “Nobena umazana beseda naj ne pride iz vaših ust, marveč le dobra, da bi bila ob potrebi v izgrajevanje. Naj izginejo med vami vsakršna ujedljivost, vsakršno besnenje, jeza, rohnenje in preklinjanje z vsakršno hudobijo vred..” (Efežanom 4,29.31) Bodimo glas ljubezni, upanja in razuma (dejstev) - s sovraštvom zastrupljena družba namreč potrebuje alternativo, ne pa svojega odmeva. https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ Fri, 17 Sep 2021 03:56:56 +0000 Zmago Godina: Zakaj se tako zelo sovražimo? Resničnost vsakega odnosa se giblje med bližino in oddaljenostjo. Ni ene brez druge. Bližina je mogoča zato, ker smo se oddaljili ali si bili prej celo tuji, oddaljenost pa je mogoča zato, ker smo si bili prej blizu. V naših medosebnih odnosih nam bližina dobro dene in prija, oddaljenosti pa se bojimo. Toda bližina in oddaljenost sta dve razsežnosti celovitega odnosa. Če bi bili nenehno v družbi prijateljev ali ljubljene osebe, bi se jih naveličali. Zato je dobro in celo nujno, da imata dva tudi v intimnem odnosu svoje opravke, svoje poti, svoje življenje, da je potem bližina med njima sploh mogoča. Če pa je neodvisnost obeh spet prevelika, obstaja nevarnost, da se odnos ohladi in končno prekine. Zato je velika umetnost vsakega odnosa ohranjanje ravnovesja med bližino in oddaljenostjo. Toda obstaja tudi odnos med človekom in Bogom. Božji duh biva v vsakem izmed nas, a se ne vsiljuje, temveč biva tako, kakor da ga ne bi bilo. Pušča nam svobodo, da stopimo z njim v odnos in se zbližamo z Njim. Tudi v tem temeljnem odnosu izkušamo bližino in oddaljenost. V judovskem modrostnem izročilu se je ohranila ta pomenljiva zgodba: Neki učenec je vprašal učitelja: "Kako je to, da nekdo, ki se posveča samo Bogu in čuti njegovo bližino, hkrati zaznava tudi prepad in oddaljenost?" Učitelj je pojasnil: "Če želi oče svojega malega sinka naučiti hoditi, ga najprej postavi predse in s svojimi rokami tik ob njem pazi, da ne pade, in tako stopa fant med očetovimi rokami proti očetu. Ko pa pride do njega, se mu ta nekoliko odmakne in razširi roke, in tako naprej, da se otrok nauči hoditi." Četudi smo se že zdavnaj naučili hoditi, pa se bomo vsi – tudi v današnjem dnevu – učili hoditi – med bližino in oddaljenostjo. 174805753 RTVSLO – Prvi 399 clean Resničnost vsakega odnosa se giblje med bližino in oddaljenostjo. Ni ene brez druge. Bližina je mogoča zato, ker smo se oddaljili ali si bili prej celo tuji, oddaljenost pa je mogoča zato, ker smo si bili prej blizu. V naših medosebnih odnosih nam bližina dobro dene in prija, oddaljenosti pa se bojimo. Toda bližina in oddaljenost sta dve razsežnosti celovitega odnosa. Če bi bili nenehno v družbi prijateljev ali ljubljene osebe, bi se jih naveličali. Zato je dobro in celo nujno, da imata dva tudi v intimnem odnosu svoje opravke, svoje poti, svoje življenje, da je potem bližina med njima sploh mogoča. Če pa je neodvisnost obeh spet prevelika, obstaja nevarnost, da se odnos ohladi in končno prekine. Zato je velika umetnost vsakega odnosa ohranjanje ravnovesja med bližino in oddaljenostjo. Toda obstaja tudi odnos med človekom in Bogom. Božji duh biva v vsakem izmed nas, a se ne vsiljuje, temveč biva tako, kakor da ga ne bi bilo. Pušča nam svobodo, da stopimo z njim v odnos in se zbližamo z Njim. Tudi v tem temeljnem odnosu izkušamo bližino in oddaljenost. V judovskem modrostnem izročilu se je ohranila ta pomenljiva zgodba: Neki učenec je vprašal učitelja: "Kako je to, da nekdo, ki se posveča samo Bogu in čuti njegovo bližino, hkrati zaznava tudi prepad in oddaljenost?" Učitelj je pojasnil: "Če želi oče svojega malega sinka naučiti hoditi, ga najprej postavi predse in s svojimi rokami tik ob njem pazi, da ne pade, in tako stopa fant med očetovimi rokami proti očetu. Ko pa pride do njega, se mu ta nekoliko odmakne in razširi roke, in tako naprej, da se otrok nauči hoditi." Četudi smo se že zdavnaj naučili hoditi, pa se bomo vsi – tudi v današnjem dnevu – učili hoditi – med bližino in oddaljenostjo. https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ Thu, 16 Sep 2021 03:56:39 +0000 Robert Kralj: Bližina in oddaljenost Današnji dan, 15. september, praznujemo kot dan vrnitve Primorske k matični domovini. Ko smo veseli, da se naše slovensko jezikovno območje bolj pokriva z državnimi mejami, pa v nas vstajajo podobe naših trpečih rojakov, saj vemo, koliko so prestali, da so ostali zvesti slovenski besedi, pesmi in svoji zemlji. Res je, naši Primorci so veliko pretrpeli zaradi nasilja in prisile fašistov. Toda vsa njihova zgodovina je bila zaznamovana s preizkušnjami in težavami. Najprej je tukaj njihova zemlja, ki je čudovita v ognjenih barvah jesenskega ruja, ali pa je vsa drhteča ob poganjkih vinske trte. Toda ne smemo pozabiti, da gre za zelo kamnito in vetrovno pokrajino. A izredna modrost in plemenitost naših ljudi sta svojega nasprotnika preoblikovali v zaveznika. Kajti naši Primorci so iz zemlje izruvali kamen in iz njega postavili borjače ter ogradili svoje njive in nasade. Tako kraški kamen ni bil samo ovira za rodovitnost zemlje, ampak je postal tudi njen zaščitnik pred izredno močno burjo. Kako lahko z veliko delavnostjo in umnostjo ostanejo na svoji zemlji ter v srcu pojejo v svojem jeziku, so jih učili tudi slovenski čedermaci, se pravi duhovniki, ki so vedeli, da je vsaka totalitarna oblast le začasna, zato morajo naši ljudje na tej čudoviti in zagonetni zemlji vztrajati. Prav na današnji dan pa praznujemo tudi god Žalostne Matere Božje. Pred nami prav tako vstaja podoba Jezusove Matere, ki stoji pod križem ali pa je do konca »užaloščena«, ker ji dajejo mrtvega sina v naročje. Njen obraz je trpeč, pa vendar ostaja zelo mil, kajti Marija ni nikoli izgubila upanja, da bo njen sin kljub trpljenju in smrti živel naprej, saj je Božja ljubezen, ki podarja življenje, neizmerna. Prav ta podoba pa je bila tudi tolažba našim ljudem v najtežjih časih. S pogledom nanjo so premagovali vse tri nadloge: kugo, lakoto in vojsko. Zaradi zaupanja vanjo niso mogli izgubiti smehljaja na svojem obrazu. Spomnimo se, da je Kristus na križu svojo mater izročil svojemu najljubšemu učencu Janezu in ji hkrati dejal: »Žena, glej, Tvoj sin!« Jezus svoji materi daje poklon s svetopisemskim vzdevkom najbolj izjemnih izraelskih žena. »Žena Izraela« pomeni ljubljenko Božjo! To je tista ženska, ki je sočutna s svojim ljudstvom in ga je popeljala v boj skozi življenje. Lepa popotnica današnjega praznika tudi za nas, posebno še, ker vidimo, kako so pod Marijinim varstvom in navdihom vztrajali naši Primorci, in se lahko danes z njimi veselimo skupne slovenske države. 174805467 RTVSLO – Prvi 414 clean Današnji dan, 15. september, praznujemo kot dan vrnitve Primorske k matični domovini. Ko smo veseli, da se naše slovensko jezikovno območje bolj pokriva z državnimi mejami, pa v nas vstajajo podobe naših trpečih rojakov, saj vemo, koliko so prestali, da so ostali zvesti slovenski besedi, pesmi in svoji zemlji. Res je, naši Primorci so veliko pretrpeli zaradi nasilja in prisile fašistov. Toda vsa njihova zgodovina je bila zaznamovana s preizkušnjami in težavami. Najprej je tukaj njihova zemlja, ki je čudovita v ognjenih barvah jesenskega ruja, ali pa je vsa drhteča ob poganjkih vinske trte. Toda ne smemo pozabiti, da gre za zelo kamnito in vetrovno pokrajino. A izredna modrost in plemenitost naših ljudi sta svojega nasprotnika preoblikovali v zaveznika. Kajti naši Primorci so iz zemlje izruvali kamen in iz njega postavili borjače ter ogradili svoje njive in nasade. Tako kraški kamen ni bil samo ovira za rodovitnost zemlje, ampak je postal tudi njen zaščitnik pred izredno močno burjo. Kako lahko z veliko delavnostjo in umnostjo ostanejo na svoji zemlji ter v srcu pojejo v svojem jeziku, so jih učili tudi slovenski čedermaci, se pravi duhovniki, ki so vedeli, da je vsaka totalitarna oblast le začasna, zato morajo naši ljudje na tej čudoviti in zagonetni zemlji vztrajati. Prav na današnji dan pa praznujemo tudi god Žalostne Matere Božje. Pred nami prav tako vstaja podoba Jezusove Matere, ki stoji pod križem ali pa je do konca »užaloščena«, ker ji dajejo mrtvega sina v naročje. Njen obraz je trpeč, pa vendar ostaja zelo mil, kajti Marija ni nikoli izgubila upanja, da bo njen sin kljub trpljenju in smrti živel naprej, saj je Božja ljubezen, ki podarja življenje, neizmerna. Prav ta podoba pa je bila tudi tolažba našim ljudem v najtežjih časih. S pogledom nanjo so premagovali vse tri nadloge: kugo, lakoto in vojsko. Zaradi zaupanja vanjo niso mogli izgubiti smehljaja na svojem obrazu. Spomnimo se, da je Kristus na križu svojo mater izročil svojemu najljubšemu učencu Janezu in ji hkrati dejal: »Žena, glej, Tvoj sin!« Jezus svoji materi daje poklon s svetopisemskim vzdevkom najbolj izjemnih izraelskih žena. »Žena Izraela« pomeni ljubljenko Božjo! To je tista ženska, ki je sočutna s svojim ljudstvom in ga je popeljala v boj skozi življenje. Lepa popotnica današnjega praznika tudi za nas, posebno še, ker vidimo, kako so pod Marijinim varstvom in navdihom vztrajali naši Primorci, in se lahko danes z njimi veselimo skupne slovenske države. https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ Wed, 15 Sep 2021 03:56:54 +0000 Edvard Kovač: Užaloščena Še vedno me vznemirja trenutek, ko sem se zaradi svoje obleke znašel pred posmehljivo kritiko. Četudi je bila kritika upravičena, me je zabolela. Bil sem namreč prepričan, da so to ljudje, ki so moji prijatelji, ki me imajo radi, zato me je njihov odziv popolnoma šokiral. Navadil sem se namreč povezati to, da sem nekomu všeč, s tem, da me ima nekdo rad. In da me kritizira samo tisti, ki me ne mara. Nič čudnega, da je tako. Živim v svetu, ki všečnost zamenjuje z ljubeznijo, kritiko pa s sovraštvom. Svet lajkov je to, všečkov po slovensko. Binarni, črno-beli svet, brez odtenkov v pogledu, glasu ali dejanju, 1 ali 0, brez možnosti vmes. Tako pač delujejo splet in njegova družabna omrežja: objaviš posnetek, fotografijo, čivkneš, nakracaš nekaj dopadljivih črk, svetu nekako namigneš svojo prisotnost. Potem pa čakaš na odziv občinstva. In odziv je samo eden. Ali pa ga sploh ni. To je tisto najtežje pri vsej stvari. Všeček je izredno pomembna reč. Pod žarometom ti daje gotovost, da nisi sam. Da si opažen, da si sprejet. Kajti na odru si, v izložbi, v reklami, vedno, vsak dan, tako se živi po novem. Nikogar ne vidiš, vsi pa vidijo tebe. Zato pišeš, zato govoriš, zato počneš ne to, kar se ti zdi, da je prav, ampak to, kar bi znalo biti drugim všeč. Če namreč nikomur nisi všeč, potem je tako, kot da te ni. Kot da za druge sploh ne obstajaš. Zato se na sebku izzivalno slečeš. Zato posnameš potegavščino, ki je sicer ne bi. Zato sebi in drugim vse dovoliš. Ker moraš biti kul, da bi bil ljubljen. Ker je všečnost nenasitna pošast, ki hoče vedno več, ker se neznansko hitro zdolgočasi. Kako naj torej verjamem, da me nekdo ljubi, tudi če mu nisem všeč? In kako naj vem, da me ima nekdo res rad takega, kot sem, da se je res odločil zame in da ne bo enkrat kar na lepem odšel, da niso njegovi nasmehi samo maska, ki jo do večera, dokler ne odložim telefona in stopim do ogledala, do neobritega obraza z gubami, podočnjaki in štrenastimi lasmi, na sebi držim tudi sam? Edino, kar bi me lahko prepričalo, da ljubezen v svetu všečkov res obstaja, je trenutek, ko v svoje umazane roke dobim belo hostijo, golo, krhko telo, za katero se nisem trudil in ki si ga nisem zaslužil. In se malce umaže, jaz pa postanem nekoliko bolj siv. 174805175 RTVSLO – Prvi 351 clean Še vedno me vznemirja trenutek, ko sem se zaradi svoje obleke znašel pred posmehljivo kritiko. Četudi je bila kritika upravičena, me je zabolela. Bil sem namreč prepričan, da so to ljudje, ki so moji prijatelji, ki me imajo radi, zato me je njihov odziv popolnoma šokiral. Navadil sem se namreč povezati to, da sem nekomu všeč, s tem, da me ima nekdo rad. In da me kritizira samo tisti, ki me ne mara. Nič čudnega, da je tako. Živim v svetu, ki všečnost zamenjuje z ljubeznijo, kritiko pa s sovraštvom. Svet lajkov je to, všečkov po slovensko. Binarni, črno-beli svet, brez odtenkov v pogledu, glasu ali dejanju, 1 ali 0, brez možnosti vmes. Tako pač delujejo splet in njegova družabna omrežja: objaviš posnetek, fotografijo, čivkneš, nakracaš nekaj dopadljivih črk, svetu nekako namigneš svojo prisotnost. Potem pa čakaš na odziv občinstva. In odziv je samo eden. Ali pa ga sploh ni. To je tisto najtežje pri vsej stvari. Všeček je izredno pomembna reč. Pod žarometom ti daje gotovost, da nisi sam. Da si opažen, da si sprejet. Kajti na odru si, v izložbi, v reklami, vedno, vsak dan, tako se živi po novem. Nikogar ne vidiš, vsi pa vidijo tebe. Zato pišeš, zato govoriš, zato počneš ne to, kar se ti zdi, da je prav, ampak to, kar bi znalo biti drugim všeč. Če namreč nikomur nisi všeč, potem je tako, kot da te ni. Kot da za druge sploh ne obstajaš. Zato se na sebku izzivalno slečeš. Zato posnameš potegavščino, ki je sicer ne bi. Zato sebi in drugim vse dovoliš. Ker moraš biti kul, da bi bil ljubljen. Ker je všečnost nenasitna pošast, ki hoče vedno več, ker se neznansko hitro zdolgočasi. Kako naj torej verjamem, da me nekdo ljubi, tudi če mu nisem všeč? In kako naj vem, da me ima nekdo res rad takega, kot sem, da se je res odločil zame in da ne bo enkrat kar na lepem odšel, da niso njegovi nasmehi samo maska, ki jo do večera, dokler ne odložim telefona in stopim do ogledala, do neobritega obraza z gubami, podočnjaki in štrenastimi lasmi, na sebi držim tudi sam? Edino, kar bi me lahko prepričalo, da ljubezen v svetu všečkov res obstaja, je trenutek, ko v svoje umazane roke dobim belo hostijo, golo, krhko telo, za katero se nisem trudil in ki si ga nisem zaslužil. In se malce umaže, jaz pa postanem nekoliko bolj siv. https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ Tue, 14 Sep 2021 03:55:51 +0000 Marko Rijavec: Ljubezen v svetu všečkov Etnologinja in publicistka Alenka Veber v ponovljeni Duhovni misli razmišlja o preizkušnjah v življenju. Življenje je veliko bolj zapleteno kot igre, v katerih mečemo kocko, ki nam pove, kaj moramo storiti. 174804837 RTVSLO – Prvi 383 clean Etnologinja in publicistka Alenka Veber v ponovljeni Duhovni misli razmišlja o preizkušnjah v življenju. Življenje je veliko bolj zapleteno kot igre, v katerih mečemo kocko, ki nam pove, kaj moramo storiti. https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ Mon, 13 Sep 2021 03:56:23 +0000 Alenka Veber: Kocka Poznavalci Svetega pisma pravijo, da zavzema današnji evangeljski odlomek, v katerem Peter izpove vero v Jezusa, osrednje mesto v Markovem evangeliju. Dogaja se na severovzhodu Palestine. Tam Jezus običajno ni deloval. Bežal je od množic in sovražno razpoloženih ljudi. Ljudje so na tem območju častili različna božanstva: sirijske, grške in v Jezusovem času rimske bogove. Zato je nenavaden evangeljski prizor, ko Jezus sredi poganske dežele, obkrožen s častilci poganskih božanstev, sprašuje učence, kaj menijo, kdo je on. In apostol Peter prav sredi poganskega sveta izpove vero v Kristusa, Božjega Sina in edinega pravega Boga. Tudi mi živimo sredi sveta, ki postaja vse boj poganski, in v tem okolju izpovedujemo svojo vero. Za nas je sporočilno, da se apostol Peter ni oziral na druge, kaj so govorili, ampak je odločno izpovedal: »Ti si Kristus« (Mr 8.28), kar pomeni: ti si Odrešenik. Peter je spoznal, da Jezusa ne moremo zaobseči samo s človeškimi izrazi in opredelitvami, pa naj bodo še tako lepi in vzvišeni. Z razliko od Petra so drugi Jezusa imeli za Janeza Krstnika ali preroka Elija ali katerega drugega preroka. Vsi ti naslovi so nekakšni pokloni Jezusovi osebi, a še zdaleč ne obsežejo bistva tega, kar je resnično Kristus. On je bil popolnoma izviren. Je Maziljenec, kar pravzaprav pomeni, da je izbrani Odrešenik. Kako je Kristus res nekaj več in drugačen od drugih, nam lepo govori dogodek iz Napoleonovega življenja. Veliki vojskovodja je pri obedu gostil svoje generale. Pogovor je nanesel tudi na Kristusa. Napoleon je pazljivo poslušal, rekel pa ni nič. Večina gostov je menila, da je bil Jezus samo človek. Sicer velik in izjemen ter dober človek, a samo to. Končno je cesar dejal: »Gospodje, motite se. Poznam človeka. Jezus je bil več kot človek!« Mnogi med nami običajno gledajo površno na stvari okrog sebe in zato gre bistvo mimo njih. Tudi na Kristusa lahko gledamo površno, a je to napačna drža. Nanj moramo gledati z novimi očmi. Izpoved vere je prva stopnja, druga je pravilno »obnašanje«, oziroma življenje po veri. Izpoved vere je temelj, na katerem je zgrajeno naše življenje oziroma življenje po veri. Zato naj bo naša vera trdna kot skala in naj iz te trdne vere izhajajo naša dela, da se bo naša vera prepozna iz dobrih dejanj v življenju. 174804703 RTVSLO – Prvi 338 clean Poznavalci Svetega pisma pravijo, da zavzema današnji evangeljski odlomek, v katerem Peter izpove vero v Jezusa, osrednje mesto v Markovem evangeliju. Dogaja se na severovzhodu Palestine. Tam Jezus običajno ni deloval. Bežal je od množic in sovražno razpoloženih ljudi. Ljudje so na tem območju častili različna božanstva: sirijske, grške in v Jezusovem času rimske bogove. Zato je nenavaden evangeljski prizor, ko Jezus sredi poganske dežele, obkrožen s častilci poganskih božanstev, sprašuje učence, kaj menijo, kdo je on. In apostol Peter prav sredi poganskega sveta izpove vero v Kristusa, Božjega Sina in edinega pravega Boga. Tudi mi živimo sredi sveta, ki postaja vse boj poganski, in v tem okolju izpovedujemo svojo vero. Za nas je sporočilno, da se apostol Peter ni oziral na druge, kaj so govorili, ampak je odločno izpovedal: »Ti si Kristus« (Mr 8.28), kar pomeni: ti si Odrešenik. Peter je spoznal, da Jezusa ne moremo zaobseči samo s človeškimi izrazi in opredelitvami, pa naj bodo še tako lepi in vzvišeni. Z razliko od Petra so drugi Jezusa imeli za Janeza Krstnika ali preroka Elija ali katerega drugega preroka. Vsi ti naslovi so nekakšni pokloni Jezusovi osebi, a še zdaleč ne obsežejo bistva tega, kar je resnično Kristus. On je bil popolnoma izviren. Je Maziljenec, kar pravzaprav pomeni, da je izbrani Odrešenik. Kako je Kristus res nekaj več in drugačen od drugih, nam lepo govori dogodek iz Napoleonovega življenja. Veliki vojskovodja je pri obedu gostil svoje generale. Pogovor je nanesel tudi na Kristusa. Napoleon je pazljivo poslušal, rekel pa ni nič. Večina gostov je menila, da je bil Jezus samo človek. Sicer velik in izjemen ter dober človek, a samo to. Končno je cesar dejal: »Gospodje, motite se. Poznam človeka. Jezus je bil več kot človek!« Mnogi med nami običajno gledajo površno na stvari okrog sebe in zato gre bistvo mimo njih. Tudi na Kristusa lahko gledamo površno, a je to napačna drža. Nanj moramo gledati z novimi očmi. Izpoved vere je prva stopnja, druga je pravilno »obnašanje«, oziroma življenje po veri. Izpoved vere je temelj, na katerem je zgrajeno naše življenje oziroma življenje po veri. Zato naj bo naša vera trdna kot skala in naj iz te trdne vere izhajajo naša dela, da se bo naša vera prepozna iz dobrih dejanj v življenju. https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ Sun, 12 Sep 2021 03:55:38 +0000 Božo Rustja: Gledati z novimi očmi Včeraj sem slišal zgovorno misel o namizni igri Monopoly. Velikokrat sem jo že v življenju igral, prepričan sem, da jo tudi vi poznate. Včasih je igra zabavna, drugič dolgočasna, včasih zmagujem, včasih izgubljam. Tako kot v življenju, tudi življenje niso le zmage. Pri Monopolyu se zberemo okrog mize in pripravimo namizno igro. Razprostremo ploščo, razporedimo figurice in pripravimo kocko. Nekdo igra vlogo banke in deli denar. Tekom igre kupujemo in prodajamo premoženje ter nepremičnine. Dober občutek je, če si lastimo kaj vrednega, Kolodvor ali Otočec, in če lahko menjamo tiste zelene hiške za rdeče hotele. Hoteli so tisti, ki prinesejo največ denarja, z njimi dobimo največ najemnine. Večji kot je naš kupček denarja, manj ga ima soigralec, ki ga sčasoma izrinemo iz igre. Če si lahko privoščiš nabavo rdečih hotelov, pomeni, da boš najverjetneje zmagal v igri Monopoly. Ampak igra se sčasoma konča. Je dolga igra, ampak ne spet tako dolga in nastopi čas, da se ploščo, figurice ter vse drugo pospravi nazaj v škatlo. Včeraj sem slišal, kako je življenje podobno igri monopolyja. Podobno kot pri tej igri, se na koncu vse vrne nazaj v škatlo. V življenju ni pomembno, koliko smo si priigrali in koliko premoženja pridobili, saj gre na koncu vse skupaj nazaj v škatlo. Življenje je veliko več kot vse stvari. Igra ima svojo dolžino, ampak sčasoma se konča. Nikoli tudi ne vemo, kdaj se bo naša življenjska igra končala. Morda bo to že danes pa sploh ne vemo. Znano je reklo, da »nič ne bomo vzeli s seboj.« V Prvem pismu Korinčanom apostol Pavel pravi, da nam za zdaj ostanejo vera, upanje in ljubezen, to troje. In največja od teh je ljubezen. Apostol Pavel ljubezen opiše kot potrpežljivo, dobrotljivo, takšno ki ni nevoščljiva, se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, ne da se razdražiti, ne misli hudega. Ne veseli se krivice, veseli pa se resnice, vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane. Še več: nikoli ne mine, pravi apostol. Pomislimo, koliko ima ljubezen kot jo opisujejo te vrstice Svetega pisma skupnega z vsakodnevnim monopolyjem, ki smo mu priča po svetu? Ampak ta igra se bo nekega dne pospravila nazaj v škatlo. Ljubezen pa bo ostala. Za kaj bom danes jaz delal – za nekaj neminljivega ali nekaj kar ima le začasno vrednost? 174804511 RTVSLO – Prvi 410 clean Včeraj sem slišal zgovorno misel o namizni igri Monopoly. Velikokrat sem jo že v življenju igral, prepričan sem, da jo tudi vi poznate. Včasih je igra zabavna, drugič dolgočasna, včasih zmagujem, včasih izgubljam. Tako kot v življenju, tudi življenje niso le zmage. Pri Monopolyu se zberemo okrog mize in pripravimo namizno igro. Razprostremo ploščo, razporedimo figurice in pripravimo kocko. Nekdo igra vlogo banke in deli denar. Tekom igre kupujemo in prodajamo premoženje ter nepremičnine. Dober občutek je, če si lastimo kaj vrednega, Kolodvor ali Otočec, in če lahko menjamo tiste zelene hiške za rdeče hotele. Hoteli so tisti, ki prinesejo največ denarja, z njimi dobimo največ najemnine. Večji kot je naš kupček denarja, manj ga ima soigralec, ki ga sčasoma izrinemo iz igre. Če si lahko privoščiš nabavo rdečih hotelov, pomeni, da boš najverjetneje zmagal v igri Monopoly. Ampak igra se sčasoma konča. Je dolga igra, ampak ne spet tako dolga in nastopi čas, da se ploščo, figurice ter vse drugo pospravi nazaj v škatlo. Včeraj sem slišal, kako je življenje podobno igri monopolyja. Podobno kot pri tej igri, se na koncu vse vrne nazaj v škatlo. V življenju ni pomembno, koliko smo si priigrali in koliko premoženja pridobili, saj gre na koncu vse skupaj nazaj v škatlo. Življenje je veliko več kot vse stvari. Igra ima svojo dolžino, ampak sčasoma se konča. Nikoli tudi ne vemo, kdaj se bo naša življenjska igra končala. Morda bo to že danes pa sploh ne vemo. Znano je reklo, da »nič ne bomo vzeli s seboj.« V Prvem pismu Korinčanom apostol Pavel pravi, da nam za zdaj ostanejo vera, upanje in ljubezen, to troje. In največja od teh je ljubezen. Apostol Pavel ljubezen opiše kot potrpežljivo, dobrotljivo, takšno ki ni nevoščljiva, se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, ne da se razdražiti, ne misli hudega. Ne veseli se krivice, veseli pa se resnice, vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane. Še več: nikoli ne mine, pravi apostol. Pomislimo, koliko ima ljubezen kot jo opisujejo te vrstice Svetega pisma skupnega z vsakodnevnim monopolyjem, ki smo mu priča po svetu? Ampak ta igra se bo nekega dne pospravila nazaj v škatlo. Ljubezen pa bo ostala. Za kaj bom danes jaz delal – za nekaj neminljivega ali nekaj kar ima le začasno vrednost? https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ Sat, 11 Sep 2021 03:56:50 +0000 Robert Friškovec: Monopoly življenja Srednjeveški alkimisti, kot vemo iz zgodb, so si vse življenje vneto prizadevali za spreminjanje svinca v zlato. Njihova prizadevanja pa so bila neuspešna. Sodobna, zlasti Jungova psihološka tolmačenja alkimije, njene simbolike in postopkov pa nam govorijo, da je bila snovna alkimija tradicionalnih alkimistov pravzaprav le njen zunanji in manj pomemben vidik. Ta je predstavljal fizični izraz in simbol prave in globlje duševne alkimije. Duševna alkimija pa stremi k preobrazbi »svinčene« duše v »zlato« dušo. Svinčena duša v tem primeru pomeni človekovo vsakdanje zavedanje in umovanje, ki je povsem podrejeno fizičnemu svetu in nanj vezanim željam in strahovom. Zlata duša pa pomeni človekovo čisto duhovno zavedanje, ki je osvobojeno »teže« snovnega sveta in zna uzreti globlji pomen bistva življenja. V tradicionalnih verovanjih naj bi bilo najpomembnejše sredstvo duševne alkimistične preobrazbe kamen modrosti ali eliksir modrosti, sredstvo, ki naj bi pripomoglo k odstranjevanju vseh »zemeljskih« nečistoč iz prvotne mešanice vsakdanjega in globljega umovanja in nato k preobrazbi svinčenosti v zlatost. Ti alkimisti so si s pomočjo etičnih in duhovnih praks, ki so jih primerjali s kemičnimi postopki, trudili za prečiščenje lastne duševnosti. Predvsem so se trudili za preseganje različnih infantilnih predstav, kot je npr. predstava o tem, da smo vedno le žrtev drugih in vnaprejšnjim negativnim čustvom do drugih ljudi. Urili so se v prevzemanju odgovornosti za posledice svojih dejanj, v sposobnosti boljšega razumevanja sveta, za globlje sočutenje z drugimi. Ta, prikriti del alkimije, je pomemben in mu velja tenkočutno prisluhniti še danes. Ob tem pa velja upoštevati še en ključni alkemični izrek, ki pravi: »O človek! V tebi samem se skriva zaklad vseh zakladov. Spoznaj samega sebe in spoznal boš ves svet in vse bogove.« 174804206 RTVSLO – Prvi 267 clean Srednjeveški alkimisti, kot vemo iz zgodb, so si vse življenje vneto prizadevali za spreminjanje svinca v zlato. Njihova prizadevanja pa so bila neuspešna. Sodobna, zlasti Jungova psihološka tolmačenja alkimije, njene simbolike in postopkov pa nam govorijo, da je bila snovna alkimija tradicionalnih alkimistov pravzaprav le njen zunanji in manj pomemben vidik. Ta je predstavljal fizični izraz in simbol prave in globlje duševne alkimije. Duševna alkimija pa stremi k preobrazbi »svinčene« duše v »zlato« dušo. Svinčena duša v tem primeru pomeni človekovo vsakdanje zavedanje in umovanje, ki je povsem podrejeno fizičnemu svetu in nanj vezanim željam in strahovom. Zlata duša pa pomeni človekovo čisto duhovno zavedanje, ki je osvobojeno »teže« snovnega sveta in zna uzreti globlji pomen bistva življenja. V tradicionalnih verovanjih naj bi bilo najpomembnejše sredstvo duševne alkimistične preobrazbe kamen modrosti ali eliksir modrosti, sredstvo, ki naj bi pripomoglo k odstranjevanju vseh »zemeljskih« nečistoč iz prvotne mešanice vsakdanjega in globljega umovanja in nato k preobrazbi svinčenosti v zlatost. Ti alkimisti so si s pomočjo etičnih in duhovnih praks, ki so jih primerjali s kemičnimi postopki, trudili za prečiščenje lastne duševnosti. Predvsem so se trudili za preseganje različnih infantilnih predstav, kot je npr. predstava o tem, da smo vedno le žrtev drugih in vnaprejšnjim negativnim čustvom do drugih ljudi. Urili so se v prevzemanju odgovornosti za posledice svojih dejanj, v sposobnosti boljšega razumevanja sveta, za globlje sočutenje z drugimi. Ta, prikriti del alkimije, je pomemben in mu velja tenkočutno prisluhniti še danes. Ob tem pa velja upoštevati še en ključni alkemični izrek, ki pravi: »O človek! V tebi samem se skriva zaklad vseh zakladov. Spoznaj samega sebe in spoznal boš ves svet in vse bogove.« https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ Fri, 10 Sep 2021 03:54:27 +0000 Andrej Ule: Iz svinčene v zlato dušo V današnji Duhovni misli ponavljamo razmišljanje redovnice Emanuele Žerdin o duhovnosti. V današnjem svetu, kjer se veliko ljudi peha le za materialnimi dobrinami, se je treba ustaviti in premišljevati o duhovnosti in jo tudi začutiti. 174803933 RTVSLO – Prvi 335 clean V današnji Duhovni misli ponavljamo razmišljanje redovnice Emanuele Žerdin o duhovnosti. V današnjem svetu, kjer se veliko ljudi peha le za materialnimi dobrinami, se je treba ustaviti in premišljevati o duhovnosti in jo tudi začutiti. https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ Thu, 09 Sep 2021 03:55:35 +0000 Emanuela Žerdin: Duhovnost Človek je radovedno bitje. Nekateri raziskujejo svoje rodovnike, kdo so, kdo so njihovi predniki, od kod prihajajo, kaj so bili, s čim so se ukvarjali … Vse to zato, da bi začutili svojo bit, svoje življenje, da bi še bolj živeli zdaj in tukaj. V kontekstu iste radovednosti pa bi lahko govorili tudi, ko gledamo okoli sebe in vidimo, kaj vse je človek pripravljen narediti, da bi "videl" svojo prihodnost, svoj jutrišnji dan. Danes obhajamo praznik rojstva Device Marije, pogovorno ta praznik imenujemo tudi mali šmaren. Na ta dan je bila namreč v Jeruzalemu posvečena bazilika, zgrajena nad hišo sv. Ane, Marijine matere. Evangelij, ki se bere na današnji praznik, je vzet z začetka Matejevega evangelija. Pripoveduje o Jezusovem rojstvu. Pred tem pa je rodovnik, ki ga je evangelist postavil na začetek svojega evangelija, kot uvod. Ob prebiranju tega rodovnika dobimo občutek, kot da bi šlo za prerez Stare zaveze, od Abrahama naprej. Na koncu rodovnika se zelo jasno pokaže Marijina vloga v zgodovini zveličanja, ki je tesno povezana s Kristusom, z njegovim učlovečenjem. Papež Frančišek v eni od svojih pridig pravi, da pri rodovniku takoj opazimo prekinitev sheme, saj pri Jožefu ne piše "se mu je rodil", temveč "mož Marije, iz katere je bil rojen Jezus, ki se imenuje Kristus". Ime Jezus pomeni Bog rešuje, Kristus pa v grščini pomeni maziljeni. Ob tem prazniku poudarjamo, da Jožef, Marijin mož, ne spočne Jezusa. Sina preprosto sprejme – je dar, ki mu ga je Oče naklonil po Mariji. Tako nam današnji praznik ponuja več izhodišč za razmišljanje. Lahko bi se ustavili ob rodovniku, lahko bi se ustavili ob ženskih likih rodovnika, ob Mariji in njenem mestu v zgodovini odrešenja, pri Jezusu Kristusu. Sveti Andrej s Krete, svetnik, ki je živel med 7. in 8. stoletjem, je zapisal: "Današnje bogoslužje časti rojstvo Božje Matere. Vendar pa sta pravi pomen in cilj tega dogodka učlovečenje Besede. Marija se namreč rodi zato, da bi bila Mati Kralja vseh vekov." Tako nas tudi današnji praznik po ovinkih pripelje do Jezusa Kristusa. Naj bo tudi naša radovednost taka, da nas bo pripeljala bliže k nam samim, k našim bližnjim, do Boga. Pomembno je, kam je usmerjen naš fokus. 174803661 RTVSLO – Prvi 374 clean Človek je radovedno bitje. Nekateri raziskujejo svoje rodovnike, kdo so, kdo so njihovi predniki, od kod prihajajo, kaj so bili, s čim so se ukvarjali … Vse to zato, da bi začutili svojo bit, svoje življenje, da bi še bolj živeli zdaj in tukaj. V kontekstu iste radovednosti pa bi lahko govorili tudi, ko gledamo okoli sebe in vidimo, kaj vse je človek pripravljen narediti, da bi "videl" svojo prihodnost, svoj jutrišnji dan. Danes obhajamo praznik rojstva Device Marije, pogovorno ta praznik imenujemo tudi mali šmaren. Na ta dan je bila namreč v Jeruzalemu posvečena bazilika, zgrajena nad hišo sv. Ane, Marijine matere. Evangelij, ki se bere na današnji praznik, je vzet z začetka Matejevega evangelija. Pripoveduje o Jezusovem rojstvu. Pred tem pa je rodovnik, ki ga je evangelist postavil na začetek svojega evangelija, kot uvod. Ob prebiranju tega rodovnika dobimo občutek, kot da bi šlo za prerez Stare zaveze, od Abrahama naprej. Na koncu rodovnika se zelo jasno pokaže Marijina vloga v zgodovini zveličanja, ki je tesno povezana s Kristusom, z njegovim učlovečenjem. Papež Frančišek v eni od svojih pridig pravi, da pri rodovniku takoj opazimo prekinitev sheme, saj pri Jožefu ne piše "se mu je rodil", temveč "mož Marije, iz katere je bil rojen Jezus, ki se imenuje Kristus". Ime Jezus pomeni Bog rešuje, Kristus pa v grščini pomeni maziljeni. Ob tem prazniku poudarjamo, da Jožef, Marijin mož, ne spočne Jezusa. Sina preprosto sprejme – je dar, ki mu ga je Oče naklonil po Mariji. Tako nam današnji praznik ponuja več izhodišč za razmišljanje. Lahko bi se ustavili ob rodovniku, lahko bi se ustavili ob ženskih likih rodovnika, ob Mariji in njenem mestu v zgodovini odrešenja, pri Jezusu Kristusu. Sveti Andrej s Krete, svetnik, ki je živel med 7. in 8. stoletjem, je zapisal: "Današnje bogoslužje časti rojstvo Božje Matere. Vendar pa sta pravi pomen in cilj tega dogodka učlovečenje Besede. Marija se namreč rodi zato, da bi bila Mati Kralja vseh vekov." Tako nas tudi današnji praznik po ovinkih pripelje do Jezusa Kristusa. Naj bo tudi naša radovednost taka, da nas bo pripeljala bliže k nam samim, k našim bližnjim, do Boga. Pomembno je, kam je usmerjen naš fokus. https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ Wed, 08 Sep 2021 03:56:14 +0000 Andrej Šegula: Praznik Marijinega rojstva V enem izmed številnih zapisov na spletni strani organizacije »Šole življenja«, ki si prizadeva za ozaveščanje o duševnem zdravju, pisec obravnava pojmovanje lenobnosti. Čeprav na lenarjenje današnja družba v splošnem gleda precej odklonilno, si avtor besedila prizadeva preoblikovati pomen »trdega dela« na eni strani in »lenobe« na drugi. \t»Z lenarjenjem ne zanemarjamo svoje produktivnosti,« je prepričan pisec besedila. »Čeprav se svetu morda zdi, da ne počnemo nič, se pod površjem vendarle odvija marsikaj pomembnega.« Pri vsakodnevnih opravilih se namreč rutinsko osredotočamo na uresničevanje načrtov, ne da bi pri tem razmislili o njihovi vrednosti in smislu, toda pisec meni, da bi se morali enako vneto in pozorno »posvečati globljim, manj dosegljivim platem našega notranjega življenja«, saj bomo le tako lahko razumeli vzroke svojih težav in jih uspešno reševali. Vendar pa se te »plati prikopljejo na površje šele, ko se počutimo dovolj pogumne, da se distanciramo od trenutnih opravkov; ko dejansko lahko opazujemo oblake in ne počnemo vse popoldne nič«. Da se v vsem tem vrvežu ustavimo, se poglobimo vase in se zavestno ukvarjamo z lastnimi mislimi in čustvi, je zato včasih to za nas »eno izmed najtežjih opravil«, ugotavlja avtor. Izrednega pomena je torej, da se naučimo razlikovati med čustvenim in praktičnim delom: nekdo, čigar rokovnik je zapolnjen s sestanki, opravki, telefonskimi klici in drugimi obveznostmi, »na prvi pogled res pusti vtis zaposlenosti, a se morda v resnici le skriva pred svojimi resničnimi občutki«. Takšni posamezniki stalno prelagajo čas za raziskovanje notranjega doživljanja na nedoločeno prihodnost in se pod videzom 'zaposlenosti' uspešno izogibajo soočenju z nelagodnimi življenjskimi vprašanji, ki zadevajo smisel našega početja. Žal naša moderna družba spodbuja tak 'kult zaposlenosti', ko je vsak izgovor priročen, da se nam ni treba ukvarjati z osmišljanjem svojih dejanj in prepričanj. »Takšna zaposlenost je zato najhujša oblika lenobe,« ugotovi avtor zapisa. Po njegovem mnenju se pravi pogum ne pokaže le v drznih podvigih, pač pa tudi v odločitvi, da se bomo v samoti doma soočili s svojimi mislimi in občutji, pa naj bodo še tako nepričakovana, neprijetna ali težavna. Smisel lenarjenja je namreč prav v očiščevanju svojega notranjega življenja in doživljanja, to pa je izrednega pomena pri ohranjanju našega duševnega zdravja. Trdo delo se tako po njegovem mnenju »ne odvija samo v pisarnah, pač pa ga morda opravlja tudi nekdo, ki samo strmi skozi okno.« 174803397 RTVSLO – Prvi 314 clean V enem izmed številnih zapisov na spletni strani organizacije »Šole življenja«, ki si prizadeva za ozaveščanje o duševnem zdravju, pisec obravnava pojmovanje lenobnosti. Čeprav na lenarjenje današnja družba v splošnem gleda precej odklonilno, si avtor besedila prizadeva preoblikovati pomen »trdega dela« na eni strani in »lenobe« na drugi. \t»Z lenarjenjem ne zanemarjamo svoje produktivnosti,« je prepričan pisec besedila. »Čeprav se svetu morda zdi, da ne počnemo nič, se pod površjem vendarle odvija marsikaj pomembnega.« Pri vsakodnevnih opravilih se namreč rutinsko osredotočamo na uresničevanje načrtov, ne da bi pri tem razmislili o njihovi vrednosti in smislu, toda pisec meni, da bi se morali enako vneto in pozorno »posvečati globljim, manj dosegljivim platem našega notranjega življenja«, saj bomo le tako lahko razumeli vzroke svojih težav in jih uspešno reševali. Vendar pa se te »plati prikopljejo na površje šele, ko se počutimo dovolj pogumne, da se distanciramo od trenutnih opravkov; ko dejansko lahko opazujemo oblake in ne počnemo vse popoldne nič«. Da se v vsem tem vrvežu ustavimo, se poglobimo vase in se zavestno ukvarjamo z lastnimi mislimi in čustvi, je zato včasih to za nas »eno izmed najtežjih opravil«, ugotavlja avtor. Izrednega pomena je torej, da se naučimo razlikovati med čustvenim in praktičnim delom: nekdo, čigar rokovnik je zapolnjen s sestanki, opravki, telefonskimi klici in drugimi obveznostmi, »na prvi pogled res pusti vtis zaposlenosti, a se morda v resnici le skriva pred svojimi resničnimi občutki«. Takšni posamezniki stalno prelagajo čas za raziskovanje notranjega doživljanja na nedoločeno prihodnost in se pod videzom 'zaposlenosti' uspešno izogibajo soočenju z nelagodnimi življenjskimi vprašanji, ki zadevajo smisel našega početja. Žal naša moderna družba spodbuja tak 'kult zaposlenosti', ko je vsak izgovor priročen, da se nam ni treba ukvarjati z osmišljanjem svojih dejanj in prepričanj. »Takšna zaposlenost je zato najhujša oblika lenobe,« ugotovi avtor zapisa. Po njegovem mnenju se pravi pogum ne pokaže le v drznih podvigih, pač pa tudi v odločitvi, da se bomo v samoti doma soočili s svojimi mislimi in občutji, pa naj bodo še tako nepričakovana, neprijetna ali težavna. Smisel lenarjenja je namreč prav v očiščevanju svojega notranjega življenja in doživljanja, to pa je izrednega pomena pri ohranjanju našega duševnega zdravja. Trdo delo se tako po njegovem mnenju »ne odvija samo v pisarnah, pač pa ga morda opravlja tudi nekdo, ki samo strmi skozi okno.« https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ Tue, 07 Sep 2021 03:55:14 +0000 Polonca Zupančič: o pomembnosti lenarjenja Večkrat slišim pritožbe nad odnosi, ki vladajo med ljudmi na delovnem mestu, na odgovornih položajih, v politiki in seveda tudi v družini. Opazil sem, da tisti, ki so na odgovornih mestih, svojim podrejenim pravzaprav ne zaupajo, marveč jih nadzorujejo in včasih celo šikanirajo. Največkrat iz strahu, da bi napredovali in jih tako izrinili z njihovih visokih položajev. Toda kako naj človek dela in se razvija v takem ozračju? Moja izkušnja je, da je za vsak ploden in ustvarjalen odnos bistveno zaupanje. Če med ljudmi vlada zaupanje, se bo v njih sprožil nesluten potencial, ki ga nosijo v sebi in bo končno presenetil tudi odgovorne, ki (še) ne zmorejo brezpogojno zaupati. O tem, kako pomembno je zaupanje, priča tudi ta presunljiva zgodba: Bilo je na fronti in vojak je prišel v štab ter poročal oficirju: »Moj prijatelj se ni vrnil z bojišča«, gospod oficir. »Prosim za dovoljenje, da ga grem iskat«. »Dovoljenje zavrnjeno«, je odgovoril oficir. »Nočem, da tvegaš svoje življenje za vojaka, ki je verjetno mrtev«. Ta je kljub temu odšel in se čez nekaj ur vrnil smrtno ranjen, s sabo pa je z nadčloveškimi napori prinesel še truplo svojega prijatelja. Oficir je bil besen: »Rekel sem ti, da je mrtev. A sedaj nisem izgubil samo njega, ampak bom tudi tebe. Povej mi, ali je bilo vredno, da si šel in prinesel njegovo truplo?« Umirajoči mož je odvrnil: »Da, bilo je vredno, gospod oficir. Ko sem prišel k njemu, je bil še živ. In rekel mi je: »Jack, vedel sem, da boš prišel«. Ta zgodba nam je lahko v spodbudo. Če bi brezpogojno zaupali drug drugemu doma, na delovnem mestu, na odgovornih položajih, bi lahko razvili tiste skrite in neslutene talente in zmožnosti, ki tlijo v nas, a pogosto prav zaradi nezaupanja med nami ne pridejo do izraza. Zaupam in verjamem, da je lahko drugače. 174803109 RTVSLO – Prvi 415 clean Večkrat slišim pritožbe nad odnosi, ki vladajo med ljudmi na delovnem mestu, na odgovornih položajih, v politiki in seveda tudi v družini. Opazil sem, da tisti, ki so na odgovornih mestih, svojim podrejenim pravzaprav ne zaupajo, marveč jih nadzorujejo in včasih celo šikanirajo. Največkrat iz strahu, da bi napredovali in jih tako izrinili z njihovih visokih položajev. Toda kako naj človek dela in se razvija v takem ozračju? Moja izkušnja je, da je za vsak ploden in ustvarjalen odnos bistveno zaupanje. Če med ljudmi vlada zaupanje, se bo v njih sprožil nesluten potencial, ki ga nosijo v sebi in bo končno presenetil tudi odgovorne, ki (še) ne zmorejo brezpogojno zaupati. O tem, kako pomembno je zaupanje, priča tudi ta presunljiva zgodba: Bilo je na fronti in vojak je prišel v štab ter poročal oficirju: »Moj prijatelj se ni vrnil z bojišča«, gospod oficir. »Prosim za dovoljenje, da ga grem iskat«. »Dovoljenje zavrnjeno«, je odgovoril oficir. »Nočem, da tvegaš svoje življenje za vojaka, ki je verjetno mrtev«. Ta je kljub temu odšel in se čez nekaj ur vrnil smrtno ranjen, s sabo pa je z nadčloveškimi napori prinesel še truplo svojega prijatelja. Oficir je bil besen: »Rekel sem ti, da je mrtev. A sedaj nisem izgubil samo njega, ampak bom tudi tebe. Povej mi, ali je bilo vredno, da si šel in prinesel njegovo truplo?« Umirajoči mož je odvrnil: »Da, bilo je vredno, gospod oficir. Ko sem prišel k njemu, je bil še živ. In rekel mi je: »Jack, vedel sem, da boš prišel«. Ta zgodba nam je lahko v spodbudo. Če bi brezpogojno zaupali drug drugemu doma, na delovnem mestu, na odgovornih položajih, bi lahko razvili tiste skrite in neslutene talente in zmožnosti, ki tlijo v nas, a pogosto prav zaradi nezaupanja med nami ne pridejo do izraza. Zaupam in verjamem, da je lahko drugače. https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ Mon, 06 Sep 2021 03:56:55 +0000 Robert Kralj: Zaupanje Že naša slovenka ljudska modrost podobno kot biblična misel in pravi, da »Božje sodbe niso naše sodbe«. Nasploh si svetopisemski preroki prizadevajo, da bi se njihovo ljudstvo odreklo preveč človeškim predstavam o Bogu. Ne samo, da mu prepovedujejo, da bi si izrezal ali vlil podobo Boga, od svojega ljudstva tudi zahtevajo, da svojemu Bogu Jahvetu ne pripisujejo preveč človeških lastnosti. Zato ves čas poudarjajo, da je Bog veliko bolj pravičen kot človek, ker vidi v globino duše vsakogar, prav tako da je njegova ljubezen drugačna kot človeška, saj je tudi povezana z usmiljenjem, z prizanesljivostjo in odpuščanjem. Zato preroki spremenijo besednjak čustev. Za nas ljudi je npr. čustvo ljubosumnja mešanica ljubezni in sebičnosti, naklonjenosti in jeze nad nekom. Božje ljubosumje pa je čisto drugačno, pomeni, da nas Bog ljubi na enkraten, neprimerljiv in neponovljiv način, ljubi nas tako, kot nas ne zna nihče. Na tem obzorju čiste Božje drugačnosti prerok Izaija tudi v današnjem nedeljskem berilu predstavi Božje maščevanje. Človeško maščevanje je kruto, neizprosno, v imenu človeške pravičnosti kaznujemo in smo celo sposobni vzeti zase več, kot nam je bilo vzeto, raniti globlje, kot pa smo bili sami prizadeti. Zato tudi beremo, kako Judje v svoji človeški nebogljenosti molijo k Bogu Jahvetu, naj bo krut tako, kot so oni. Tokrat pa jim prerok Izaija pove, da je Božje maščevanje povsem nekaj drugega: njihov Bog se maščuje z dobroto! Kaj beremo v 35. poglavju knjige velikega preroka? Da se bo Bog maščeval tako, da bo slepec znova videl, da bo hromi skakal kakor jelen, nemi bo znova vriskal, po puščavi bodo vzniknili vrelci sveže vode … skratka Bog »se maščuje« z dobroto, radostjo in ljubeznijo. Če potem beremo v današnjem evangeliju, da je Jezus iz Nazareta na poti h Galilejskemu morju ozdravil gluhonemega, to pomeni, da je v njem na delu Bog sam, da je tudi Kristus sposoben naše maščevanje nadomestiti z Božjim, se pravi namesto človeškega maševanja postaviti čudežni dogodek ljubezni. Toda bodimo pozorni, evangelist Marko pravi, da je odslej nemi »prav govoril«. Pravilnost njegove govorice ni bila samo pravilna izgovarjava aramejščine, jezika, v katerem so takrat govorili Jezusovi rojaki, ampak v svetopisemski govorici »pravilno izrekati besedo« pomeni izrekati pravičnost in dobroto. A najlepše v Markovi pripovedi je to, da so ob nemem, ki je vriskal, začeli navdušeno govoriti tudi vsi ljudje, ki so ga slišali. Ali ni to sporočilo evangelija, da ob njegovi besedi začnemo tudi mi govoriti radostno in navdušujoče? 174802937 RTVSLO – Prvi 403 clean Že naša slovenka ljudska modrost podobno kot biblična misel in pravi, da »Božje sodbe niso naše sodbe«. Nasploh si svetopisemski preroki prizadevajo, da bi se njihovo ljudstvo odreklo preveč človeškim predstavam o Bogu. Ne samo, da mu prepovedujejo, da bi si izrezal ali vlil podobo Boga, od svojega ljudstva tudi zahtevajo, da svojemu Bogu Jahvetu ne pripisujejo preveč človeških lastnosti. Zato ves čas poudarjajo, da je Bog veliko bolj pravičen kot človek, ker vidi v globino duše vsakogar, prav tako da je njegova ljubezen drugačna kot človeška, saj je tudi povezana z usmiljenjem, z prizanesljivostjo in odpuščanjem. Zato preroki spremenijo besednjak čustev. Za nas ljudi je npr. čustvo ljubosumnja mešanica ljubezni in sebičnosti, naklonjenosti in jeze nad nekom. Božje ljubosumje pa je čisto drugačno, pomeni, da nas Bog ljubi na enkraten, neprimerljiv in neponovljiv način, ljubi nas tako, kot nas ne zna nihče. Na tem obzorju čiste Božje drugačnosti prerok Izaija tudi v današnjem nedeljskem berilu predstavi Božje maščevanje. Človeško maščevanje je kruto, neizprosno, v imenu človeške pravičnosti kaznujemo in smo celo sposobni vzeti zase več, kot nam je bilo vzeto, raniti globlje, kot pa smo bili sami prizadeti. Zato tudi beremo, kako Judje v svoji človeški nebogljenosti molijo k Bogu Jahvetu, naj bo krut tako, kot so oni. Tokrat pa jim prerok Izaija pove, da je Božje maščevanje povsem nekaj drugega: njihov Bog se maščuje z dobroto! Kaj beremo v 35. poglavju knjige velikega preroka? Da se bo Bog maščeval tako, da bo slepec znova videl, da bo hromi skakal kakor jelen, nemi bo znova vriskal, po puščavi bodo vzniknili vrelci sveže vode … skratka Bog »se maščuje« z dobroto, radostjo in ljubeznijo. Če potem beremo v današnjem evangeliju, da je Jezus iz Nazareta na poti h Galilejskemu morju ozdravil gluhonemega, to pomeni, da je v njem na delu Bog sam, da je tudi Kristus sposoben naše maščevanje nadomestiti z Božjim, se pravi namesto človeškega maševanja postaviti čudežni dogodek ljubezni. Toda bodimo pozorni, evangelist Marko pravi, da je odslej nemi »prav govoril«. Pravilnost njegove govorice ni bila samo pravilna izgovarjava aramejščine, jezika, v katerem so takrat govorili Jezusovi rojaki, ampak v svetopisemski govorici »pravilno izrekati besedo« pomeni izrekati pravičnost in dobroto. A najlepše v Markovi pripovedi je to, da so ob nemem, ki je vriskal, začeli navdušeno govoriti tudi vsi ljudje, ki so ga slišali. Ali ni to sporočilo evangelija, da ob njegovi besedi začnemo tudi mi govoriti radostno in navdušujoče? https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ Sun, 05 Sep 2021 03:56:43 +0000 Edvard Kovač: Presenetljivo božje maščevanje Zagotovo nisem edini, ki me te dni nekoliko skrbi vse novo, kar bo prineslo še eno šolsko leto. Zgodi se namreč, da me ob misli nanj začnejo prešinjati spoznanja iz preteklih let. Ko pretresam stvari, ki so se zgodile, primerjam velikopotezne načrte, ki sem si jih postavil na začetku, s sadovi dela, ki so se junija nabrali med prsti. Če sem prav pošten, se ni bolj ali manj nikoli ni ujelo ničesar velikega. Samo par semen, par drobcenih stvari, ščepec gorčičnih zrn, in veliko razočaranja. Ni tako, kot sem si želel, še manj tako, kot sem načrtoval. Tako je bilo malodane konec vsakega leta. In skrbi me, da bo tako tudi letos. Zakaj bi se torej trudil? Ima to sploh kakšen smisel? »… seme pa klije in raste, da sam ne ve kako.« (Mr 4,27) Setev, kar jemljem kot svoje vzgojno delo, je pač bolj ali manj obupen opravek, preveč je odrekanja in garanja za premalo rezultatov, beri: uresničitve zastavljenih načrtov. Bolj ali manj nič ni tako, kot sem si zamislil. Mali ljudje, ki so nam zaupani, so neugnane sile novega, ki preskakujejo naše kalupe in načrte in sisteme, nočejo živeti, kakor živimo mi. To je glavni razlog nezadovoljstva pri vzgoji, glavni razlog, zaradi katerega mi starši tolikokrat potožijo, da ne vedo pri čem so zgrešili, ker so njihovi otroci povsem drugačni od tega, kar so si želeli. Toda ravno tako je prav. Naši otroci ne smejo živeti, kakor živimo mi, ne smejo nam pripeti priznanja za naše vzgojno delo, četudi bi si na večer vsi radi zadovoljno pridušali, kako zelo uspešni smo bili. Ne sejemo namreč za svoje zadovoljstvo, sejemo za žetev, od katere ne bomo imeli ničesar. Naša setev je zgolj posredovanje življenja. V svoje otroke dajemo seme, nekakšno življenjsko moč, ki še nima končne oblike. Sejemo, kar imamo, kar nam je dragoceno, to je naše delo. In to je dovolj. Mi smo delali, sejali, rasti pa ne bomo dali. Ti Edini moreš dati delu blagoslov bogati, smo peli v domači cerkvi. Tako tudi kot vzgojitelji nimamo drugega, kot da po setvi kakor utrujeni kmetje v zaupanju čakamo, da bodo naša semena zrasla v nekaj velikega. Ker bodo. Ne sicer v to, kar si sami želimo ali pričakujemo, gotovo pa v to, kar potrebuje svet, ki se še ni rodil. 174802731 RTVSLO – Prvi 288 clean Zagotovo nisem edini, ki me te dni nekoliko skrbi vse novo, kar bo prineslo še eno šolsko leto. Zgodi se namreč, da me ob misli nanj začnejo prešinjati spoznanja iz preteklih let. Ko pretresam stvari, ki so se zgodile, primerjam velikopotezne načrte, ki sem si jih postavil na začetku, s sadovi dela, ki so se junija nabrali med prsti. Če sem prav pošten, se ni bolj ali manj nikoli ni ujelo ničesar velikega. Samo par semen, par drobcenih stvari, ščepec gorčičnih zrn, in veliko razočaranja. Ni tako, kot sem si želel, še manj tako, kot sem načrtoval. Tako je bilo malodane konec vsakega leta. In skrbi me, da bo tako tudi letos. Zakaj bi se torej trudil? Ima to sploh kakšen smisel? »… seme pa klije in raste, da sam ne ve kako.« (Mr 4,27) Setev, kar jemljem kot svoje vzgojno delo, je pač bolj ali manj obupen opravek, preveč je odrekanja in garanja za premalo rezultatov, beri: uresničitve zastavljenih načrtov. Bolj ali manj nič ni tako, kot sem si zamislil. Mali ljudje, ki so nam zaupani, so neugnane sile novega, ki preskakujejo naše kalupe in načrte in sisteme, nočejo živeti, kakor živimo mi. To je glavni razlog nezadovoljstva pri vzgoji, glavni razlog, zaradi katerega mi starši tolikokrat potožijo, da ne vedo pri čem so zgrešili, ker so njihovi otroci povsem drugačni od tega, kar so si želeli. Toda ravno tako je prav. Naši otroci ne smejo živeti, kakor živimo mi, ne smejo nam pripeti priznanja za naše vzgojno delo, četudi bi si na večer vsi radi zadovoljno pridušali, kako zelo uspešni smo bili. Ne sejemo namreč za svoje zadovoljstvo, sejemo za žetev, od katere ne bomo imeli ničesar. Naša setev je zgolj posredovanje življenja. V svoje otroke dajemo seme, nekakšno življenjsko moč, ki še nima končne oblike. Sejemo, kar imamo, kar nam je dragoceno, to je naše delo. In to je dovolj. Mi smo delali, sejali, rasti pa ne bomo dali. Ti Edini moreš dati delu blagoslov bogati, smo peli v domači cerkvi. Tako tudi kot vzgojitelji nimamo drugega, kot da po setvi kakor utrujeni kmetje v zaupanju čakamo, da bodo naša semena zrasla v nekaj velikega. Ker bodo. Ne sicer v to, kar si sami želimo ali pričakujemo, gotovo pa v to, kar potrebuje svet, ki se še ni rodil. https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ Sat, 04 Sep 2021 03:54:48 +0000 Marko Rijavec: Moč semena Da bi lahko denimo pospravili sobo, torej jasno videli stanje ali nered v njej, moramo najprej poskrbeti za dovolj svetlobe - odgrniti okna ali prižgati luč. Podobno je z iskanjem notranjega miru, sreče, zadovoljstva, občutka svobode, skratka iskanjem nekakšne pomiritve s seboj in z življenjem, ki ga živimo. V tem primeru osnovo ''teme'' predstavlja notranji nemir, najpogosteje izražen skozi zadovoljevanje najrazličnejših želja, kar pa je povezano z načini, kako te želje uresničevati. Ker seveda ne gre vedno tako, kakor bi si želeli, so zraven tudi strahovi pred morebitnimi ovirami, ki bi lahko preprečevale uresničitev teh ciljev, teh želja. Če tu nadaljujemo in smo pri tem dovolj odprti ter pripravljeni raziskovati, lahko vidimo, da so vsa naša ravnanja, vsa naša čustvovanja, vsi naši odzivi na okolico, pravzaprav tisto, čemur rečemo osebnost, naš jaz, naša predstava o nas samih, o tem, kakšen človek sem. Zatorej lahko rečemo, da so tako naše želje, z njimi povezani cilji in načini, kako jih uresničiti, kakor tudi strahovi, da se ti cilji ne bodo uresničili, odvisni od naše osebnostne strukture, od naših mnenj, prepričanj, miselnih vzorcev, skratka naše osebnosti, našega jaza. Najpogostejša ovira, ki preprečuje, da bi našli iskano, smo torej mi sami, naš način življenja, to, čemur pravimo ‘’moj način’’, skratka naša osebnost, naša zaverovanost v svoj prav, naša trdna prepričanja o tem ali onem. Nemalokrat ugotavljamo, da navkljub številnim prebranim knjigam o osebni rasti, navkljub številnim tečajem in izobraževanjem, ki smo jih opravili, v srcu še vedno nimamo spokojnosti in miru. Zakaj ne? Morebiti zato, ker se nismo dovolj ali na ustrezen način posvetili svoji osebnosti, svojemu jazu, načinu življenja, ki je pravi razlog notranjega nemira. Ker iščemo tam, kjer ne moremo najti, nam tudi najrazličnejše duhovne prakse, molitve, meditacije, askeze in podobno zagotavljajo le občasne, kratkotrajne potešitve nemira. Dovolite, da za primerjavo uporabim prigodo Nasrudina, ki v sufijski različici islama predstavlja tako človeško nespamet, kakor tudi pamet: Nasrudin je v svetlobi svetilke pred hišo lazil po vseh štirih, ko je prišel mimo prijatelj in ga vprašal, kaj počne. Ključ iščem, izgubil sem ga. Prijatelj se je spustil na kolena in skupaj sta skoraj do zore iskala ključ. Naposled je prijatelj vstal ter dejal: vse sva preiskala, ključa pa ni nikjer, ali sploh veš, kje si ga izgubil? Da, je odvrnil Nasrudin, dobro vem, da sem ga izgubil v hiši, ampak tu je veliko svetleje… 174802451 RTVSLO – Prvi 385 clean Da bi lahko denimo pospravili sobo, torej jasno videli stanje ali nered v njej, moramo najprej poskrbeti za dovolj svetlobe - odgrniti okna ali prižgati luč. Podobno je z iskanjem notranjega miru, sreče, zadovoljstva, občutka svobode, skratka iskanjem nekakšne pomiritve s seboj in z življenjem, ki ga živimo. V tem primeru osnovo ''teme'' predstavlja notranji nemir, najpogosteje izražen skozi zadovoljevanje najrazličnejših želja, kar pa je povezano z načini, kako te želje uresničevati. Ker seveda ne gre vedno tako, kakor bi si želeli, so zraven tudi strahovi pred morebitnimi ovirami, ki bi lahko preprečevale uresničitev teh ciljev, teh želja. Če tu nadaljujemo in smo pri tem dovolj odprti ter pripravljeni raziskovati, lahko vidimo, da so vsa naša ravnanja, vsa naša čustvovanja, vsi naši odzivi na okolico, pravzaprav tisto, čemur rečemo osebnost, naš jaz, naša predstava o nas samih, o tem, kakšen človek sem. Zatorej lahko rečemo, da so tako naše želje, z njimi povezani cilji in načini, kako jih uresničiti, kakor tudi strahovi, da se ti cilji ne bodo uresničili, odvisni od naše osebnostne strukture, od naših mnenj, prepričanj, miselnih vzorcev, skratka naše osebnosti, našega jaza. Najpogostejša ovira, ki preprečuje, da bi našli iskano, smo torej mi sami, naš način življenja, to, čemur pravimo ‘’moj način’’, skratka naša osebnost, naša zaverovanost v svoj prav, naša trdna prepričanja o tem ali onem. Nemalokrat ugotavljamo, da navkljub številnim prebranim knjigam o osebni rasti, navkljub številnim tečajem in izobraževanjem, ki smo jih opravili, v srcu še vedno nimamo spokojnosti in miru. Zakaj ne? Morebiti zato, ker se nismo dovolj ali na ustrezen način posvetili svoji osebnosti, svojemu jazu, načinu življenja, ki je pravi razlog notranjega nemira. Ker iščemo tam, kjer ne moremo najti, nam tudi najrazličnejše duhovne prakse, molitve, meditacije, askeze in podobno zagotavljajo le občasne, kratkotrajne potešitve nemira. Dovolite, da za primerjavo uporabim prigodo Nasrudina, ki v sufijski različici islama predstavlja tako človeško nespamet, kakor tudi pamet: Nasrudin je v svetlobi svetilke pred hišo lazil po vseh štirih, ko je prišel mimo prijatelj in ga vprašal, kaj počne. Ključ iščem, izgubil sem ga. Prijatelj se je spustil na kolena in skupaj sta skoraj do zore iskala ključ. Naposled je prijatelj vstal ter dejal: vse sva preiskala, ključa pa ni nikjer, ali sploh veš, kje si ga izgubil? Da, je odvrnil Nasrudin, dobro vem, da sem ga izgubil v hiši, ampak tu je veliko svetleje… https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ Fri, 03 Sep 2021 03:56:25 +0000 Dušan Osojnik: Tema in svetloba Življenje se mi je od nekdaj zdelo polno skrivnosti. Kot otrok sem to resničnost živela, kasneje sem skušala prebliske nedoumljivosti ujeti v besede, v odrasli dobi pa vedno znova izkušam, kako majhen je človeški um pred vsem, kar pride na njegovo pot. Meje mojega jezika nikdar niso bile meje mojega sveta; ta se je vseskozi razlival čez posodo izrekljivega v ocean občutij, slutenj in spomina, v katerega sem lahko kvečjemu namakala stopala. To spontano pestovanje skrivnosti pa je bilo postavljeno pod vprašaj v preizkušnjah. Ko je zarezala bolečina, nenadoma ni bilo več tako naravno posedati na obalah vsemirja; samoumevnost skrivnostne narave sveta je začela mezeti skozi rane. Kot kljubovalni gon se je sprožila nuja vzeti življenje v svoje roke, razkriti mehanizem, s katerim bi bilo mogoče nadzirati nezaželjeno. Če ne prej, sem se tedaj zavedela, da sprejemanje nedoumljivega ni stvar sanjave brezbrižnosti, pač pa zavestne odločitve. Poskusi zanikanja skrivnosti ima danes brezštevilne obraze. V času velikih nestabilnosti in negotovosti se kot paradoksna protiutež uveljavlja »blogerska miselnost«, ki poenostavlja in ukaluplja, in uči, da je naša dobrobit povsem v naših rokah. Kompleksnost bivanjske izkušnje skušajo zamejiti tudi znanost, politika in umetnost. Zgodovinski spomin je šibek pred neizčrpnim zanosom, ki poganja ta prizadevanja. A stvari nam ne polzijo iz rok zaradi odpravljive napake v sistemu, pač pa zaradi sistema samega, ki na koncu svojega delovanja predvideva najbolj brezprizivno od vseh napak ? smrt. Skozi to razpoko najbolj odločno zasije osvobajajoči uvid v nedoumljivo. Radost, ki jo porajajo načrti uma, je kot dežna kapljica v naključjih strasti; radost, ki jo občutimo ob tem spoznanju, pa je spokojna radost, je življenje »v obilju«, o katerem govori Janezov evangelij. Na horizontu te misli je naš korak bolj čvrst, ker je v stiku s tem, kar je ? in ko pridemo do obale skrivnostnega oceana, tam z lahkoto prepoznamo to, kar nam za kratek hip pripada, in pustimo, da voda odnese ostalo. 174802152 RTVSLO – Prvi 349 clean Življenje se mi je od nekdaj zdelo polno skrivnosti. Kot otrok sem to resničnost živela, kasneje sem skušala prebliske nedoumljivosti ujeti v besede, v odrasli dobi pa vedno znova izkušam, kako majhen je človeški um pred vsem, kar pride na njegovo pot. Meje mojega jezika nikdar niso bile meje mojega sveta; ta se je vseskozi razlival čez posodo izrekljivega v ocean občutij, slutenj in spomina, v katerega sem lahko kvečjemu namakala stopala. To spontano pestovanje skrivnosti pa je bilo postavljeno pod vprašaj v preizkušnjah. Ko je zarezala bolečina, nenadoma ni bilo več tako naravno posedati na obalah vsemirja; samoumevnost skrivnostne narave sveta je začela mezeti skozi rane. Kot kljubovalni gon se je sprožila nuja vzeti življenje v svoje roke, razkriti mehanizem, s katerim bi bilo mogoče nadzirati nezaželjeno. Če ne prej, sem se tedaj zavedela, da sprejemanje nedoumljivega ni stvar sanjave brezbrižnosti, pač pa zavestne odločitve. Poskusi zanikanja skrivnosti ima danes brezštevilne obraze. V času velikih nestabilnosti in negotovosti se kot paradoksna protiutež uveljavlja »blogerska miselnost«, ki poenostavlja in ukaluplja, in uči, da je naša dobrobit povsem v naših rokah. Kompleksnost bivanjske izkušnje skušajo zamejiti tudi znanost, politika in umetnost. Zgodovinski spomin je šibek pred neizčrpnim zanosom, ki poganja ta prizadevanja. A stvari nam ne polzijo iz rok zaradi odpravljive napake v sistemu, pač pa zaradi sistema samega, ki na koncu svojega delovanja predvideva najbolj brezprizivno od vseh napak ? smrt. Skozi to razpoko najbolj odločno zasije osvobajajoči uvid v nedoumljivo. Radost, ki jo porajajo načrti uma, je kot dežna kapljica v naključjih strasti; radost, ki jo občutimo ob tem spoznanju, pa je spokojna radost, je življenje »v obilju«, o katerem govori Janezov evangelij. Na horizontu te misli je naš korak bolj čvrst, ker je v stiku s tem, kar je ? in ko pridemo do obale skrivnostnega oceana, tam z lahkoto prepoznamo to, kar nam za kratek hip pripada, in pustimo, da voda odnese ostalo. https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ Thu, 02 Sep 2021 03:55:49 +0000 Miljana Cunta: Nedoumljivo Oče je bil delaven človek, ki je s svojim delom podpiral ženo in tri otroke. Poleg delovnika se je skoraj vsak dan udeleževal še večernih tečajev. Upal je namreč, da si bo nekega dne našel bolje plačano službo. Razen ob nedeljah oče ni obedoval skupaj z družino. Zavzeto je študiral, da bi nekega dne družini s prisluženim denarjem omogočil boljše življenje. Ko se je kdo iz družine pritožil, da ne preživi dovolj časa z njimi, je oče razložil, da vse to dela za njih. Čeprav si je sam še kako želel več časa preživeti z družino. Končno je napočil dan pomembnega izpita, ki ga je oče opravil z odliko. Kmalu za tem mu je šef ponudil napredovanje, ki je vključevalo dobro plačo. Očetu so se izpolnile sanje, zdaj je lahko družini namenil nekaj malega razkošja, ki ga prej niso poznali: nove obleke, večerje v restavraciji, počitnice na tujem. Vendar družina tudi po napredovanju očeta ni videla nič več kot prej. Še naprej je trdo delal, da bi lahko napredoval še na višje delovno mesto. Da bi si zagotovil pogoje, se je vpisal na študij na univerzo. In ko je prišla beseda v družini na njegovo odstotnost, je oče spet poudaril, da to dela zanje. Očetov trud se je izplačal in spet je napredoval. Navdušen se je odločil, da bo najel kuhinjsko pomočnico, da bi ženo razbremenil gospodinjskih opravil. Tudi njihovo trisobno stanovanje se mu ni več zdelo primerno. Zato se je še bolj vrgel v delo, se še bolj dokazoval, da bi lahko še izboljšal svoj službeni položaj in družini privoščil še več. Družinski člani so ga videli še manj, dejansko je moral po novem spremljati pomembno stranko tudi ob nedeljah. In spet je družini pojasnjeval, da vse to dela za njih, da bi jim bilo bolje. Pa čeprav si je sam še kako želel biti z njimi. Ves očetov trud se je končno bogato poplačal in lahko je kupil čudovito hišo s pogledom na morje. Prvo nedeljo, ki so jo skupaj preživeli v novi hiši, je oče naznanil družini, da se ne bo več prizadeval za nova napredovanja. Od sedaj bo več časa namenil družini. Naslednje jutro se oče ni več zbudil. Kolikokrat smo slišali ali sami izgovorili stavek: »To delam zate.« Oče je to vsakič znova povedal svojim družinskim članom, dokler ni bilo prepozno. Za nas to jutro še ni prepozno, da živimo ljubezen tukaj in zdaj. 174801883 RTVSLO – Prvi 352 clean Oče je bil delaven človek, ki je s svojim delom podpiral ženo in tri otroke. Poleg delovnika se je skoraj vsak dan udeleževal še večernih tečajev. Upal je namreč, da si bo nekega dne našel bolje plačano službo. Razen ob nedeljah oče ni obedoval skupaj z družino. Zavzeto je študiral, da bi nekega dne družini s prisluženim denarjem omogočil boljše življenje. Ko se je kdo iz družine pritožil, da ne preživi dovolj časa z njimi, je oče razložil, da vse to dela za njih. Čeprav si je sam še kako želel več časa preživeti z družino. Končno je napočil dan pomembnega izpita, ki ga je oče opravil z odliko. Kmalu za tem mu je šef ponudil napredovanje, ki je vključevalo dobro plačo. Očetu so se izpolnile sanje, zdaj je lahko družini namenil nekaj malega razkošja, ki ga prej niso poznali: nove obleke, večerje v restavraciji, počitnice na tujem. Vendar družina tudi po napredovanju očeta ni videla nič več kot prej. Še naprej je trdo delal, da bi lahko napredoval še na višje delovno mesto. Da bi si zagotovil pogoje, se je vpisal na študij na univerzo. In ko je prišla beseda v družini na njegovo odstotnost, je oče spet poudaril, da to dela zanje. Očetov trud se je izplačal in spet je napredoval. Navdušen se je odločil, da bo najel kuhinjsko pomočnico, da bi ženo razbremenil gospodinjskih opravil. Tudi njihovo trisobno stanovanje se mu ni več zdelo primerno. Zato se je še bolj vrgel v delo, se še bolj dokazoval, da bi lahko še izboljšal svoj službeni položaj in družini privoščil še več. Družinski člani so ga videli še manj, dejansko je moral po novem spremljati pomembno stranko tudi ob nedeljah. In spet je družini pojasnjeval, da vse to dela za njih, da bi jim bilo bolje. Pa čeprav si je sam še kako želel biti z njimi. Ves očetov trud se je končno bogato poplačal in lahko je kupil čudovito hišo s pogledom na morje. Prvo nedeljo, ki so jo skupaj preživeli v novi hiši, je oče naznanil družini, da se ne bo več prizadeval za nova napredovanja. Od sedaj bo več časa namenil družini. Naslednje jutro se oče ni več zbudil. Kolikokrat smo slišali ali sami izgovorili stavek: »To delam zate.« Oče je to vsakič znova povedal svojim družinskim članom, dokler ni bilo prepozno. Za nas to jutro še ni prepozno, da živimo ljubezen tukaj in zdaj. https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ Wed, 01 Sep 2021 03:55:52 +0000 Robert Friškovec: Življenje in delo Dvom, strah in negotovost so stalni spremljevalci človeka kot končnega bitja, ki se zaveda samega sebe. Ti občutki so sestavni del človekovega prebivanja v svetu kot odprtem prostoru iskanja in osmišljanja. Toda k eksistencialni dinamiki človeka sodijo tudi njihova pozitivna nasprotja, kot so gotovost, upanje in zaupanje. Pri tem gre za univerzalna človekova notranja stanja in občutenja. Upanje (»radža«) in zaupanje (»tawakkul«) zavzemata tudi pomembno mesto znotraj islamske religije, predvsem znotraj njegove mistične tradicije, sufizma, ki ga je mogoče na splošno opredeliti kot »vedo o človekovih duhovnih stanjih«. Muslimanski mistiki »upanje« pogosto obravnavajo skupaj z njegovim dopolnjujočim elementom »strahu«, ki pa nikakor ni razumljen negativno. Strah pred Božjim srdom – ki sovpada s strahospoštovanjem pred Transcendenco in pred Svetim – in upanje na Božjo milost, sta kakor dvoje »kril«, ki vernika med njegovim letom k Stvarniku držita v duhovno-duševnem ravnovesju. Sufijski mistiki upanje na splošno označujejo za »naravnanost in navezanost srca« na nekaj, kar mu je ljubo in po čemer hrepeni, a se še ni zgodilo, temveč se bo uresničilo šele v prihodnosti. Upanje je upanje na prihajajoče. Tako je upanje tesno povezano z »za-upanjem«, ki pa v islamski kontemplativni tradiciji ne velja le za notranje stanje, temveč tudi za pomembno religijsko-duhovno vrlino in celo za najvišji izraz religioznosti same. Po Al-Ansariju resnično »zaupanje v Boga« vznikne šele iz človekovega duhovnega uvida v Božjo absolutnost in vsemogočnost. Popolno zaupanje v Božjo voljo – ki je nasprotje slepega verovanja, saj izvira iz gotovega spoznanja in človekove predanosti – nikakor ne izključuje človekove zavzetosti in prizadevnosti. Prav nasprotno: zaupanje spodbuja človekovo udejstvovanje, tako da ga napolnjuje s prizanesljivostjo, notranjim mirom in gotovostjo. Sufijsko »hermenevtiko zaupanja« je tako mogoče povzeti s Schleiermacherjevim razumevanjem bistva religioznega občutja kot »občutja popolne odvisnosti«, izhajajočega iz same »izkušnje neskončnosti«, ki človeka neskončno presega in ga hkrati tudi osmišlja. Pri tem ne gre za suspenz človekovega dejanja, temveč za njegovo dejansko poglobitev prek zavesti o Presežnosti. Takšna drža lahko pripomore k večji humanosti: človek ravno NI absolutno svoboden in vsemogočen, pa vendarle absolutno odgovoren in bistveno dejaven. »Popolno zaupanje« gre tako z roko v roki s »popolno odgovornostjo«, da moramo storiti vse, kar moremo, in sprejmemo ter zaupamo, česar ni mogoče spremeniti. Upanje na Božjo milost in zaupanje v Njegovo previdnost tako iz sufijske perspektive ne pomenita človekove pasivnosti in nedejavnosti, temveč zmogljivost in vzgib, ki pa ju je treba nenehno kultivirati, vzgajati in ohranjati. 174801612 RTVSLO – Prvi 427 clean Dvom, strah in negotovost so stalni spremljevalci človeka kot končnega bitja, ki se zaveda samega sebe. Ti občutki so sestavni del človekovega prebivanja v svetu kot odprtem prostoru iskanja in osmišljanja. Toda k eksistencialni dinamiki človeka sodijo tudi njihova pozitivna nasprotja, kot so gotovost, upanje in zaupanje. Pri tem gre za univerzalna človekova notranja stanja in občutenja. Upanje (»radža«) in zaupanje (»tawakkul«) zavzemata tudi pomembno mesto znotraj islamske religije, predvsem znotraj njegove mistične tradicije, sufizma, ki ga je mogoče na splošno opredeliti kot »vedo o človekovih duhovnih stanjih«. Muslimanski mistiki »upanje« pogosto obravnavajo skupaj z njegovim dopolnjujočim elementom »strahu«, ki pa nikakor ni razumljen negativno. Strah pred Božjim srdom – ki sovpada s strahospoštovanjem pred Transcendenco in pred Svetim – in upanje na Božjo milost, sta kakor dvoje »kril«, ki vernika med njegovim letom k Stvarniku držita v duhovno-duševnem ravnovesju. Sufijski mistiki upanje na splošno označujejo za »naravnanost in navezanost srca« na nekaj, kar mu je ljubo in po čemer hrepeni, a se še ni zgodilo, temveč se bo uresničilo šele v prihodnosti. Upanje je upanje na prihajajoče. Tako je upanje tesno povezano z »za-upanjem«, ki pa v islamski kontemplativni tradiciji ne velja le za notranje stanje, temveč tudi za pomembno religijsko-duhovno vrlino in celo za najvišji izraz religioznosti same. Po Al-Ansariju resnično »zaupanje v Boga« vznikne šele iz človekovega duhovnega uvida v Božjo absolutnost in vsemogočnost. Popolno zaupanje v Božjo voljo – ki je nasprotje slepega verovanja, saj izvira iz gotovega spoznanja in človekove predanosti – nikakor ne izključuje človekove zavzetosti in prizadevnosti. Prav nasprotno: zaupanje spodbuja človekovo udejstvovanje, tako da ga napolnjuje s prizanesljivostjo, notranjim mirom in gotovostjo. Sufijsko »hermenevtiko zaupanja« je tako mogoče povzeti s Schleiermacherjevim razumevanjem bistva religioznega občutja kot »občutja popolne odvisnosti«, izhajajočega iz same »izkušnje neskončnosti«, ki človeka neskončno presega in ga hkrati tudi osmišlja. Pri tem ne gre za suspenz človekovega dejanja, temveč za njegovo dejansko poglobitev prek zavesti o Presežnosti. Takšna drža lahko pripomore k večji humanosti: človek ravno NI absolutno svoboden in vsemogočen, pa vendarle absolutno odgovoren in bistveno dejaven. »Popolno zaupanje« gre tako z roko v roki s »popolno odgovornostjo«, da moramo storiti vse, kar moremo, in sprejmemo ter zaupamo, česar ni mogoče spremeniti. Upanje na Božjo milost in zaupanje v Njegovo previdnost tako iz sufijske perspektive ne pomenita človekove pasivnosti in nedejavnosti, temveč zmogljivost in vzgib, ki pa ju je treba nenehno kultivirati, vzgajati in ohranjati. https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ Tue, 31 Aug 2021 03:57:07 +0000 Raid Al Daghistani: O upanju in zaupanju v sufizmu Vsak človek je radoveden, kdo so tisti, ki jih srečuje, a mogoče nas hitrost življenja zadržuje, da se prej ali slej sprijaznimo s tem, da hodimo drug mimo drugega, kot tujci. Drugih ljudi tako velikokrat ne sprejemamo, ne dojemamo realno. Zvedavost ostane, a kljub zvedavosti biva v nas strah pred neznanim, ki nas sili, da »blefiramo«, zamaskiramo svojo resnico pred resnico drugega. Ljudi povezujejo skupna doživetja, doživljanja v ustvarjalnem ozračju, skupni dosežki, uspehi. S tem se odpirajo poti do večjega zaupanja in neposrednosti v odnosih. Samo tako, da se človeku približamo, se lahko zmanjša posploševanje, strah in nezaupanje. Človek se lahko resno vpraša, kako se rešiti, da bodo naši odnosi boljši, da bo v meni več miru, več prostora za pristnost, za svetlobo. Do ljudi na splošno lahko gojim tudi »črne« misli, ki polnijo mojo notranjost z negativizmom. In moj negativizem se odrazi v odnosu do sočloveka, v odnosu do vseh, ki jih srečujem. Če mislim, da so vsi boljši od mene, me tudi to oddaljuje od mnogih priložnosti za dober odnos. Ali če mislim, da sem kaj vreden samo takrat, ko sem najboljši. Kot da je moja vrednost odvisna od tega, kaj drugi želijo od mene, da vsem skušam ustreči, kakšno mnenje si ustvarijo o meni. Kadar odkrijem, da drugi opazijo moje slabosti, šibkosti, ki se jih sicer bolj ali manj zavedam, jih zanikam, ali pa kar pripisujem drugim. Zadržujem svoja čustva, za katera so mi zabičali, da se zame ne spodobijo. V meni pa tli. Prej ali slej se sproži, zagori moč moje ranjene globine. Zelo problematično je, če vztrajno in sistematično nočem slišati in upoštevati sporočila, ki so zame neprijetna, bolijo in se žal tudi kopičijo v duši kot nevaren, boleč potencial, ki blokira odnose. Stvarnik vesolja me je ustvaril, moja enkratnost je neponovljiva, Njegova ljubezen do mene nikoli ne ugasne, to sem, kar sem. Naučiti se skrbeti zase, sprejeti sebe, pomeni bolje varovati svojo enkratnost, pomeni, da prevzamem odgovornost zase, postavljam svoje dostojanstvo, prevzamem posledice svojega vedenja in pustim, da to delajo tudi drugi. Ob poslušanju drugega zaslutim resnico o sebi. Odkrivam resnico o sočloveku. To se zgodi samo, če se zazrem v njegove oči, če ga poslušam s srcem. In na ta način krepim odkrivanje sebe. Vedno znova in znova, brez dvoma vase, se podam v skrivnostni svet, v globino človeka. 174801333 RTVSLO – Prvi 436 clean Vsak človek je radoveden, kdo so tisti, ki jih srečuje, a mogoče nas hitrost življenja zadržuje, da se prej ali slej sprijaznimo s tem, da hodimo drug mimo drugega, kot tujci. Drugih ljudi tako velikokrat ne sprejemamo, ne dojemamo realno. Zvedavost ostane, a kljub zvedavosti biva v nas strah pred neznanim, ki nas sili, da »blefiramo«, zamaskiramo svojo resnico pred resnico drugega. Ljudi povezujejo skupna doživetja, doživljanja v ustvarjalnem ozračju, skupni dosežki, uspehi. S tem se odpirajo poti do večjega zaupanja in neposrednosti v odnosih. Samo tako, da se človeku približamo, se lahko zmanjša posploševanje, strah in nezaupanje. Človek se lahko resno vpraša, kako se rešiti, da bodo naši odnosi boljši, da bo v meni več miru, več prostora za pristnost, za svetlobo. Do ljudi na splošno lahko gojim tudi »črne« misli, ki polnijo mojo notranjost z negativizmom. In moj negativizem se odrazi v odnosu do sočloveka, v odnosu do vseh, ki jih srečujem. Če mislim, da so vsi boljši od mene, me tudi to oddaljuje od mnogih priložnosti za dober odnos. Ali če mislim, da sem kaj vreden samo takrat, ko sem najboljši. Kot da je moja vrednost odvisna od tega, kaj drugi želijo od mene, da vsem skušam ustreči, kakšno mnenje si ustvarijo o meni. Kadar odkrijem, da drugi opazijo moje slabosti, šibkosti, ki se jih sicer bolj ali manj zavedam, jih zanikam, ali pa kar pripisujem drugim. Zadržujem svoja čustva, za katera so mi zabičali, da se zame ne spodobijo. V meni pa tli. Prej ali slej se sproži, zagori moč moje ranjene globine. Zelo problematično je, če vztrajno in sistematično nočem slišati in upoštevati sporočila, ki so zame neprijetna, bolijo in se žal tudi kopičijo v duši kot nevaren, boleč potencial, ki blokira odnose. Stvarnik vesolja me je ustvaril, moja enkratnost je neponovljiva, Njegova ljubezen do mene nikoli ne ugasne, to sem, kar sem. Naučiti se skrbeti zase, sprejeti sebe, pomeni bolje varovati svojo enkratnost, pomeni, da prevzamem odgovornost zase, postavljam svoje dostojanstvo, prevzamem posledice svojega vedenja in pustim, da to delajo tudi drugi. Ob poslušanju drugega zaslutim resnico o sebi. Odkrivam resnico o sočloveku. To se zgodi samo, če se zazrem v njegove oči, če ga poslušam s srcem. In na ta način krepim odkrivanje sebe. Vedno znova in znova, brez dvoma vase, se podam v skrivnostni svet, v globino človeka. https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ Mon, 30 Aug 2021 03:57:16 +0000 Silva Matos: Pot v globino človeka Nekoč je živel univerzitetni profesor, ki je iskal smisel življenja. Po mnogih letih in dolgih poteh je prispel do koče izredno svetega puščavnika in ga prosil za razsvetljenje. Sveti mož je obiskovalca povabil v svoje skromno bivališče in mu postregel s čajem. Natočil je romarjevo skodelico do vrha, pa je še vedno nalival, tako da je čaj začel teči po tleh. Nekaj časa je profesor to gledal, potem pa ni mogel več zdržati: "Nehajte! Polna je! Saj ne more nič več noter!" "Podobno kot ta skodelica," je povzel puščavnik, "si tudi ti poln svojih sodb, spoznanj in zamisli. Kako naj te česa naučim, dokler ne izprazniš samega sebe?« (Drobne zgodbe za dušo, 127). V današnjem evangeliju Jezus sreča skupino ljudi, ki so podobni puščavnikovemu obiskovalcu. Farizeji in pismouki so Jezusa vprašali, bolje zaslišali, o učencih, ki so jedli z obredno nečistimi rokami. Ni šlo za vprašanje higiene, ampak je šlo za obredno umivanje, da so si umili roke, če so se dotaknili česa nečistega. Mojzesova postava je to umivanje predpisala samo za duhovnike, ki so opravljali Božjo službo v svetih prostorih. Farizeji so to navado razširili na vse obrezane. Ko so obiskovalci Jezusa spraševali, zakaj se njegovi učenci ne držijo izročila starih, so bili kakor bi dejal puščavnik, polne posode, ki bi se morale izprazniti. Kajti njihova srca je napolnjevala njihova miselnost pa tudi njihovi predsodki. Jezusa in njegove učence so imeli za slabe ljudi in osredotočili so se na obsodbo njihovih dejanj. To jim je vzelo veliko moči. Tako jim ni preostalo veliko moči za druge stvari, zlasti za dobre in bistvene stvari. Jezus pravi, da so težave v srcu. Naše srce je polno. Prepogosto ga napolnjuje strup, ki ubije našega duha. Duh pa vpliva na nas. Jezus našteje te »ubijalce«: »Hudobne misli, nečistovanje, tatvine, umori, prešuštva, pohlepi, hudobije, zvijača, razuzdanost, nevoščljivost, bogokletje, napuh in nespamet,« (Mr 7,21). Prositi moramo zato Gospoda, da bi ga postavili v središče svojega življenja, kar pomeni, naj nam ustvari novo srce, brez predsodkov, ki rojevajo obsodbo. Potrebna je tudi stalna skrb, da bomo skodelico svojega srca neprestano praznili strupa, ki se v njej nabira in onemogoča Bogu, da bi on napolnil skodelico našega srca. 174801174 RTVSLO – Prvi 408 clean Nekoč je živel univerzitetni profesor, ki je iskal smisel življenja. Po mnogih letih in dolgih poteh je prispel do koče izredno svetega puščavnika in ga prosil za razsvetljenje. Sveti mož je obiskovalca povabil v svoje skromno bivališče in mu postregel s čajem. Natočil je romarjevo skodelico do vrha, pa je še vedno nalival, tako da je čaj začel teči po tleh. Nekaj časa je profesor to gledal, potem pa ni mogel več zdržati: "Nehajte! Polna je! Saj ne more nič več noter!" "Podobno kot ta skodelica," je povzel puščavnik, "si tudi ti poln svojih sodb, spoznanj in zamisli. Kako naj te česa naučim, dokler ne izprazniš samega sebe?« (Drobne zgodbe za dušo, 127). V današnjem evangeliju Jezus sreča skupino ljudi, ki so podobni puščavnikovemu obiskovalcu. Farizeji in pismouki so Jezusa vprašali, bolje zaslišali, o učencih, ki so jedli z obredno nečistimi rokami. Ni šlo za vprašanje higiene, ampak je šlo za obredno umivanje, da so si umili roke, če so se dotaknili česa nečistega. Mojzesova postava je to umivanje predpisala samo za duhovnike, ki so opravljali Božjo službo v svetih prostorih. Farizeji so to navado razširili na vse obrezane. Ko so obiskovalci Jezusa spraševali, zakaj se njegovi učenci ne držijo izročila starih, so bili kakor bi dejal puščavnik, polne posode, ki bi se morale izprazniti. Kajti njihova srca je napolnjevala njihova miselnost pa tudi njihovi predsodki. Jezusa in njegove učence so imeli za slabe ljudi in osredotočili so se na obsodbo njihovih dejanj. To jim je vzelo veliko moči. Tako jim ni preostalo veliko moči za druge stvari, zlasti za dobre in bistvene stvari. Jezus pravi, da so težave v srcu. Naše srce je polno. Prepogosto ga napolnjuje strup, ki ubije našega duha. Duh pa vpliva na nas. Jezus našteje te »ubijalce«: »Hudobne misli, nečistovanje, tatvine, umori, prešuštva, pohlepi, hudobije, zvijača, razuzdanost, nevoščljivost, bogokletje, napuh in nespamet,« (Mr 7,21). Prositi moramo zato Gospoda, da bi ga postavili v središče svojega življenja, kar pomeni, naj nam ustvari novo srce, brez predsodkov, ki rojevajo obsodbo. Potrebna je tudi stalna skrb, da bomo skodelico svojega srca neprestano praznili strupa, ki se v njej nabira in onemogoča Bogu, da bi on napolnil skodelico našega srca. https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ Sun, 29 Aug 2021 03:56:48 +0000 Božo Rustja: Najprej izprazni svojo skodelico »Kakršni so bili namreč Noetovi dnevi, tako bo tudi ob prihodu Sina človekovega. Kakor so namreč v tistih dneh pred potopom jedli in pili, se ženili in se možile do dne, ko je šel Noe v ladjo, in niso spoznali, dokler ni prišel potop in vseh odnesel, tako bo tudi ob prihodu Sina človekovega.« (Mt 24, 37-39) Zakaj je sploh prišlo do potopa? »Gospod je videl, da na zemlji narašča človekova hudobija in da je vse mišljenje in hotenje njegovega srca ves dan le hudobno.« (1 Mz 6,5) »Bog je pogledal na zemljo in glej, bila je pokvarjena; vse meso je spridilo svojo pot na zemlji.« (1 Mz 6,12). »Noe pa je našel milost v Gospodovih očeh. Bil je pravičen mož, brezgrajen sredi svojega rodu. Noe je hodil z Bogom.« (1 Mz 6,8-9) Tudi po Noetu so ljudje zavili stran od Boga,: »Včasih so se Izraelci mal drugač odločil, Da ne svojega, rajši druge bi bogove častil. Sami so izbral, da od Njega stran obrnejo obraz, Torej sami so krivi, da tko sledil je poraz. Potem so se pokesal in pribežali nazaj, In tko tud mi, zmer se vrnemo loh k Bogu v raj. Le zakaj ne bi grešil – marsikdo se sprašuje, Če mi Bog zmer odpusti, kdo me pol obtožuje? On mi tričetrt stvari, ki bi jih rad, ne pusti, Zakaj bi hotel bit kristjan, ko čist brez veze se zdi? Sem prikrajšan za potrebe, ki jih vsak človek ima. -\tVse te potrebe, ki jih človk ima so le senca Boga, Kaj za potešitev teh potreb ljudje vse bi dal, Namest da šli bi po bližnjici, Boga poiskal. Ker ljudje vsi smo lačni, polni smo hrepenenja, Pa ne vemo, da samo pri Bogu polnost je življenja. Nikjer ne piše, da se nič nam slabega nav zgodil, Piše pa, da bomo zmer na to loh prav odgovoril.« (osebni arhiv) Ker je Bog obljubil, da »vode nikoli več ne bodo prerasle v potop, da bi iztrebile vse meso,«(1 Mz 9,15), je Bog grešnikom pošiljal opozorila, da bi se le-ti pokesali in se odvrnili od svojih grehov. Tudi Egipčane je Bog opozarjal, naj se pokesajo in se odvrnejo od svojih hudobij, tako, da je med njih poslal nadloge, kot so voda, ki se je spremenila v kri, žabe, komarji, muhe, kuga, tvori na živini in ljudeh, toča, kobilice in trodnevna gosta tema. Ker se po vsemu temu še vedno niso pokesali pred Bogom in se odvrnili od svojih grehov, je Bog poslal še Angela smrti, ki je pokončal vse prvorojence. Šel pa je mimo Izraelcev, ki so svoje podboje vrat in okna premazali s krvjo jagnjetov, kar je bila preroška slika za tiste, ki verujejo v odrešenika Jezusa, ki je jagnje božje, ki odjemlje grehe sveta, angel smrti pa nad njimi tako nima moči. Kako pa je v svetu danes? So vse te nadloge, ki se vse bolj stopnjujejo in so vedno bolj očitne, zgolj slučaj, ali nam želi nekdo nekaj sporočiti? Bodimo budni, kajti »Kakršni so bili namreč Noetovi dnevi, tako bo tudi ob prihodu Sina človekovega.« 174800989 RTVSLO – Prvi 377 clean »Kakršni so bili namreč Noetovi dnevi, tako bo tudi ob prihodu Sina človekovega. Kakor so namreč v tistih dneh pred potopom jedli in pili, se ženili in se možile do dne, ko je šel Noe v ladjo, in niso spoznali, dokler ni prišel potop in vseh odnesel, tako bo tudi ob prihodu Sina človekovega.« (Mt 24, 37-39) Zakaj je sploh prišlo do potopa? »Gospod je videl, da na zemlji narašča človekova hudobija in da je vse mišljenje in hotenje njegovega srca ves dan le hudobno.« (1 Mz 6,5) »Bog je pogledal na zemljo in glej, bila je pokvarjena; vse meso je spridilo svojo pot na zemlji.« (1 Mz 6,12). »Noe pa je našel milost v Gospodovih očeh. Bil je pravičen mož, brezgrajen sredi svojega rodu. Noe je hodil z Bogom.« (1 Mz 6,8-9) Tudi po Noetu so ljudje zavili stran od Boga,: »Včasih so se Izraelci mal drugač odločil, Da ne svojega, rajši druge bi bogove častil. Sami so izbral, da od Njega stran obrnejo obraz, Torej sami so krivi, da tko sledil je poraz. Potem so se pokesal in pribežali nazaj, In tko tud mi, zmer se vrnemo loh k Bogu v raj. Le zakaj ne bi grešil – marsikdo se sprašuje, Če mi Bog zmer odpusti, kdo me pol obtožuje? On mi tričetrt stvari, ki bi jih rad, ne pusti, Zakaj bi hotel bit kristjan, ko čist brez veze se zdi? Sem prikrajšan za potrebe, ki jih vsak človek ima. -\tVse te potrebe, ki jih človk ima so le senca Boga, Kaj za potešitev teh potreb ljudje vse bi dal, Namest da šli bi po bližnjici, Boga poiskal. Ker ljudje vsi smo lačni, polni smo hrepenenja, Pa ne vemo, da samo pri Bogu polnost je življenja. Nikjer ne piše, da se nič nam slabega nav zgodil, Piše pa, da bomo zmer na to loh prav odgovoril.« (osebni arhiv) Ker je Bog obljubil, da »vode nikoli več ne bodo prerasle v potop, da bi iztrebile vse meso,«(1 Mz 9,15), je Bog grešnikom pošiljal opozorila, da bi se le-ti pokesali in se odvrnili od svojih grehov. Tudi Egipčane je Bog opozarjal, naj se pokesajo in se odvrnejo od svojih hudobij, tako, da je med njih poslal nadloge, kot so voda, ki se je spremenila v kri, žabe, komarji, muhe, kuga, tvori na živini in ljudeh, toča, kobilice in trodnevna gosta tema. Ker se po vsemu temu še vedno niso pokesali pred Bogom in se odvrnili od svojih grehov, je Bog poslal še Angela smrti, ki je pokončal vse prvorojence. Šel pa je mimo Izraelcev, ki so svoje podboje vrat in okna premazali s krvjo jagnjetov, kar je bila preroška slika za tiste, ki verujejo v odrešenika Jezusa, ki je jagnje božje, ki odjemlje grehe sveta, angel smrti pa nad njimi tako nima moči. Kako pa je v svetu danes? So vse te nadloge, ki se vse bolj stopnjujejo in so vedno bolj očitne, zgolj slučaj, ali nam želi nekdo nekaj sporočiti? Bodimo budni, kajti »Kakršni so bili namreč Noetovi dnevi, tako bo tudi ob prihodu Sina človekovega.« https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ Sat, 28 Aug 2021 03:56:17 +0000 Marija Jeglič: Noe Danes, v poplavi lažnih novic, navideznih dejstev in vsakovrstnega zavajanja s sporočili po raznih medijih, se pogosto počutimo na čistini, brezupno prepuščeni samim sebi in svojim subjektivnim presojam, kaj je res in kaj ni. Prav zaradi lastne zbeganosti pogosto iščemo rešitve in prave odgovore pri avtoritetah s tega ali onega področja. Pa tudi tu nam umanjka meril za oceno zanesljivosti teh avtoritet. Seveda se moramo včasih preprosto zanesti na mnenja, ocene in sporočila strokovnjakov na posameznih področjih življenja in dela, ki jih sami ne moremo do konca preveriti. Vemo pa iz izkušenj, da tudi zanašanje na še tako priznane strokovnjake ni vedno zanesljivo. Kaj pa, ko gre za netipične situacije in razmere, ki so nekaj novega tudi za poznavalce? Tedaj se hitro pokaže razlika med pravimi in navideznimi avtoritetami. Prave avtoritete zmorejo priznati svoje meje. Lažne avtoritete pa skušajo po vsej sili ohranjati svojo moč in vpliv s pozivanjem na svojo legitimnost tudi, če jih čas povozi. Zato ni odveč nasvet, da je prava avtoriteta tista oseba, ki dopušča in se celo veseli, da jo njeni sledilci ali učenci popravijo ali tudi prehitijo. Prav tem avtoritetam ostane naše spoštovanje. Pri lažnih avtoritetah pa se umetno podpira avra avtoritete, vendar brez pravega spoštovanja. Namesto tega so pogosto deležni zmesi hlinjene zvestobe na eni strani in ogovarjanja na drugi. Zato se izogibajmo tistim sporočilom in tistim virom informacij, ki sami o sebi trdijo, da imajo vedno prav ter vehementno odbijajo od sebe kritiko in drugačno razmišljanje. Tudi mi ne bodimo sledilci brez razmisleka, ne poklanjajmo kar tako vnaprejšnega zaupanja, ne podlegajmo lažnim avtoritetam brez argumentov, sicer tudi sami izgubimo spoštovanje. 174800714 RTVSLO – Prvi 327 clean Danes, v poplavi lažnih novic, navideznih dejstev in vsakovrstnega zavajanja s sporočili po raznih medijih, se pogosto počutimo na čistini, brezupno prepuščeni samim sebi in svojim subjektivnim presojam, kaj je res in kaj ni. Prav zaradi lastne zbeganosti pogosto iščemo rešitve in prave odgovore pri avtoritetah s tega ali onega področja. Pa tudi tu nam umanjka meril za oceno zanesljivosti teh avtoritet. Seveda se moramo včasih preprosto zanesti na mnenja, ocene in sporočila strokovnjakov na posameznih področjih življenja in dela, ki jih sami ne moremo do konca preveriti. Vemo pa iz izkušenj, da tudi zanašanje na še tako priznane strokovnjake ni vedno zanesljivo. Kaj pa, ko gre za netipične situacije in razmere, ki so nekaj novega tudi za poznavalce? Tedaj se hitro pokaže razlika med pravimi in navideznimi avtoritetami. Prave avtoritete zmorejo priznati svoje meje. Lažne avtoritete pa skušajo po vsej sili ohranjati svojo moč in vpliv s pozivanjem na svojo legitimnost tudi, če jih čas povozi. Zato ni odveč nasvet, da je prava avtoriteta tista oseba, ki dopušča in se celo veseli, da jo njeni sledilci ali učenci popravijo ali tudi prehitijo. Prav tem avtoritetam ostane naše spoštovanje. Pri lažnih avtoritetah pa se umetno podpira avra avtoritete, vendar brez pravega spoštovanja. Namesto tega so pogosto deležni zmesi hlinjene zvestobe na eni strani in ogovarjanja na drugi. Zato se izogibajmo tistim sporočilom in tistim virom informacij, ki sami o sebi trdijo, da imajo vedno prav ter vehementno odbijajo od sebe kritiko in drugačno razmišljanje. Tudi mi ne bodimo sledilci brez razmisleka, ne poklanjajmo kar tako vnaprejšnega zaupanja, ne podlegajmo lažnim avtoritetam brez argumentov, sicer tudi sami izgubimo spoštovanje. https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ Fri, 27 Aug 2021 03:55:27 +0000 Andrej Ule: Prava in navidezna avtoriteta Čeprav si, razen redkih izjem, vsi po vrsti želimo dolgo živeti, se vsi po vrsti, razen redkih izjem, dolgčasa bojimo. In bežimo pred njim. In ga imamo za nekaj slabega. In občudujemo ljudi, ki zatrjujejo, da jim nikoli ni dolgčas. In čeprav nam to zatrjujejo z nasmehom na obrazu, nikoli ne moreš biti čisto do konca prepričan, kaj se skriva za nasmehom. Mnogi, ki jim nikoli ni dolgčas, si ta dolgčas preganjajo z obešanjem po štrikih: na bungee jumpingu, na plezalnih stenah, v hribih … A tudi mnogi, ki hodijo naokrog s širokim nasmehom na obrazu, si včasih dolgčas skrajšajo na štriku … Nam pa je dolgčas! … Dolgčas nam je v šoli. Dolgčas nam je v službi. Dolgčas nam je v teatru. Dolgčas nam je samim in dolgčas nam je v družbi. Dolgočasno nam je učenje, dolgočasno nam je delo in je dolgočasna še zabava. Zato ni čudno, da nam tudi ljudje postanejo dolgočasni. Sploh tisti, s katerimi smo dolgo časa skupaj … Zato se pred dolgčasom zatekamo h kratkočasju. Ki pa nam, jasno, dela kratek čas. Nam skrajšuje čas. Nam jemlje čas. Da ostanemo brez časa (in sape) … sploh za dolgočasne reči in ljudi. In si nekateri, kot sem že omenil, tako ali drugače skrajšajo čas … Nekateri pravijo, da je najbolj dolgočasna - molitev. Rožni venec, na primer. In imajo popolnoma prav. Nenehno ponavljanje enih in istih besed brez konca in kraja - pa pustimo pri strani, čeprav to nikakor ni brez pomena, da gre za svete besede! -, se jim vleče v nedogled. A kar je brez konca in kraja … in je nenehno … je večno! In tja v večnost, v ta silni brezčasni »dolgčas«, te lahko molitev rožnega venca, ki je – zanimivo, ni kaj – pravzaprav neke vrste »štrik«, lahko tudi pripelje. Oziroma, ker je »štrik« - potegne! Lahko, pravim. Ni pa nujno! Kajti, če te rožni venec dolgočasi … če si z njim zgolj krajšaš čas, brez prave misli in namena … potem se ne razlikuje kaj dosti od preostalih »štrikov«, na katere se obešajo tisti, ki jim je dolgčas. A molitev rožnega venca je kot spuščanje zmaja: za nekatere je to zgolj otročarija, ki so jo prerasli, za druge občasen hobi in kratkočasje (!), tretjim vsaj rutina, če ne strast! Zmaj je zmaj: lahko je na preprost lesen križ pritrjen papir, izdelan v petih minutah … lahko vrhunska umetnina, ki jo je nekdo izdeloval nekaj let, ter nato prepustil vetru! Ni vse odvisno le od tebe: tu je gospodar Veter, ki veje, koder hoče … njegov glas slišiš, pa ne veš, od kod prihaja in kam gre. In je tu vrvica … »štrik« … ki je kot tvoj čas: lahko je dolg, lahko kratek. In Veter dvigne tvojega zmaja pod nebo … ga nosi koder hoče … a še vedno je vrvica v tvoji roki, pa čeprav nad zmajem nimaš nobene moči … Zvezana svoboda! In četudi tvoje misli odtavajo »Bog ve kam«, si z vrvico ovito okrog dlani, skupaj z zmajem, neločljivo povezan z Vetrom. A če te spuščanje zmaja dolgočasi … če se zgolj oklepaš vrvice in se oziraš naokrog za vsakim pasjim repom, ki ga prinese mimo … se ti bo to početje zazdelo prazno kratkočasje ali otročarija … hobi, ki se ga prej ali slej naveličaš … dolgčas, skratka! 174800442 RTVSLO – Prvi 436 clean Čeprav si, razen redkih izjem, vsi po vrsti želimo dolgo živeti, se vsi po vrsti, razen redkih izjem, dolgčasa bojimo. In bežimo pred njim. In ga imamo za nekaj slabega. In občudujemo ljudi, ki zatrjujejo, da jim nikoli ni dolgčas. In čeprav nam to zatrjujejo z nasmehom na obrazu, nikoli ne moreš biti čisto do konca prepričan, kaj se skriva za nasmehom. Mnogi, ki jim nikoli ni dolgčas, si ta dolgčas preganjajo z obešanjem po štrikih: na bungee jumpingu, na plezalnih stenah, v hribih … A tudi mnogi, ki hodijo naokrog s širokim nasmehom na obrazu, si včasih dolgčas skrajšajo na štriku … Nam pa je dolgčas! … Dolgčas nam je v šoli. Dolgčas nam je v službi. Dolgčas nam je v teatru. Dolgčas nam je samim in dolgčas nam je v družbi. Dolgočasno nam je učenje, dolgočasno nam je delo in je dolgočasna še zabava. Zato ni čudno, da nam tudi ljudje postanejo dolgočasni. Sploh tisti, s katerimi smo dolgo časa skupaj … Zato se pred dolgčasom zatekamo h kratkočasju. Ki pa nam, jasno, dela kratek čas. Nam skrajšuje čas. Nam jemlje čas. Da ostanemo brez časa (in sape) … sploh za dolgočasne reči in ljudi. In si nekateri, kot sem že omenil, tako ali drugače skrajšajo čas … Nekateri pravijo, da je najbolj dolgočasna - molitev. Rožni venec, na primer. In imajo popolnoma prav. Nenehno ponavljanje enih in istih besed brez konca in kraja - pa pustimo pri strani, čeprav to nikakor ni brez pomena, da gre za svete besede! -, se jim vleče v nedogled. A kar je brez konca in kraja … in je nenehno … je večno! In tja v večnost, v ta silni brezčasni »dolgčas«, te lahko molitev rožnega venca, ki je – zanimivo, ni kaj – pravzaprav neke vrste »štrik«, lahko tudi pripelje. Oziroma, ker je »štrik« - potegne! Lahko, pravim. Ni pa nujno! Kajti, če te rožni venec dolgočasi … če si z njim zgolj krajšaš čas, brez prave misli in namena … potem se ne razlikuje kaj dosti od preostalih »štrikov«, na katere se obešajo tisti, ki jim je dolgčas. A molitev rožnega venca je kot spuščanje zmaja: za nekatere je to zgolj otročarija, ki so jo prerasli, za druge občasen hobi in kratkočasje (!), tretjim vsaj rutina, če ne strast! Zmaj je zmaj: lahko je na preprost lesen križ pritrjen papir, izdelan v petih minutah … lahko vrhunska umetnina, ki jo je nekdo izdeloval nekaj let, ter nato prepustil vetru! Ni vse odvisno le od tebe: tu je gospodar Veter, ki veje, koder hoče … njegov glas slišiš, pa ne veš, od kod prihaja in kam gre. In je tu vrvica … »štrik« … ki je kot tvoj čas: lahko je dolg, lahko kratek. In Veter dvigne tvojega zmaja pod nebo … ga nosi koder hoče … a še vedno je vrvica v tvoji roki, pa čeprav nad zmajem nimaš nobene moči … Zvezana svoboda! In četudi tvoje misli odtavajo »Bog ve kam«, si z vrvico ovito okrog dlani, skupaj z zmajem, neločljivo povezan z Vetrom. A če te spuščanje zmaja dolgočasi … če se zgolj oklepaš vrvice in se oziraš naokrog za vsakim pasjim repom, ki ga prinese mimo … se ti bo to početje zazdelo prazno kratkočasje ali otročarija … hobi, ki se ga prej ali slej naveličaš … dolgčas, skratka! https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ Thu, 26 Aug 2021 03:57:16 +0000 Gregor Čušin: Dolgčas Rada obiščem mogočne cerkve – katedrale, sredi poletne vročine. Ena najdražjih mi je katedrala v Zagrebu, ki je podnevi zmeraj odprta in ni nikoli prazna. Letos imam srečo, da v vročih poletnih dneh, nedaleč od doma obiskujem drugo, posebno katedralo – »zeleno« katedralo! Ko zjutraj hitim po kratki poti do majhnega gozdička nedaleč od našega mesta in se spuščam proti livadi, kjer diši pokošena trava, me objame narava s svojimi mehkimi rokami in me odmakne od vsakdanjega hitenja in stresa. Ta naša zelena katedrala nima vrat niti vratarjev, vsak lahko vstopi in vsak je dobrodošel, vsakemu ponuja enake dobrine – ponosna drevesa, dišeča trava, bele poti, šumenje potoka, leseni mostiček in obilje prijaznih pozdravov, ki vam jih podelijo obiskovalci, ali pa mahanje psičkov in psov z njihovimi repki. V tej katedrali ni potrebno znati na pamet molitve iz mašne knjige, tu moliš že z dihanjem in strmenjem, molijo tvoje noge z vsakim korakom, ki ga naredijo. Tu lahko poješ svojo najdražjo pesem, pa četudi nimaš posluha, lahko ponavljaš molitve iz otroštva, ali najlepše stavke, ki ti jih je podaril ljubljena oseba. Tu se lahko sam spremeniš v molitev, s tem, da se usedeš, in strmiš nad lepoto, ki te obkroža. Najlepša pa je v tej katedrali – tišina. Nedaleč od tega mesta je avtocesta, železnica, hrumijo tovarne, tukaj pa lahko poslušaš tišino. Mali skavti kot eno najlepših izkušenj doživijo prav izkušnjo tišine: ko so prvič sami v gozdu – seveda jih nekje opazujejo in varujejo skriti animatorji! – in ne delaj ničesar, samo stojijo v tišini in poslušajo! Odrasli pa moramo najti blagoslovljena mesta, da prisluhnemo tišini narave – saj drevesa rastejo v tišini, rože cvetijo v tišini…Ogrnjeni v ta plašč tišine, spoznamo kako veliko hrupa delamo za prazen nič! V katedrali nikoli ne morem ostati kolikor bi hotela, saj se moram vrniti v vsakdanjost – na delo, med ljudi, med hitenje in vrvenje. A v srce vsako jutro položim eno dozo tišine in lepote jutranjega sprehoda v upanju, da mi bo ohranila odprte oči in srce za ljudi poleg mene in me naredila ponižno pred lepoto in močjo narave. 174800231 RTVSLO – Prvi 355 clean Rada obiščem mogočne cerkve – katedrale, sredi poletne vročine. Ena najdražjih mi je katedrala v Zagrebu, ki je podnevi zmeraj odprta in ni nikoli prazna. Letos imam srečo, da v vročih poletnih dneh, nedaleč od doma obiskujem drugo, posebno katedralo – »zeleno« katedralo! Ko zjutraj hitim po kratki poti do majhnega gozdička nedaleč od našega mesta in se spuščam proti livadi, kjer diši pokošena trava, me objame narava s svojimi mehkimi rokami in me odmakne od vsakdanjega hitenja in stresa. Ta naša zelena katedrala nima vrat niti vratarjev, vsak lahko vstopi in vsak je dobrodošel, vsakemu ponuja enake dobrine – ponosna drevesa, dišeča trava, bele poti, šumenje potoka, leseni mostiček in obilje prijaznih pozdravov, ki vam jih podelijo obiskovalci, ali pa mahanje psičkov in psov z njihovimi repki. V tej katedrali ni potrebno znati na pamet molitve iz mašne knjige, tu moliš že z dihanjem in strmenjem, molijo tvoje noge z vsakim korakom, ki ga naredijo. Tu lahko poješ svojo najdražjo pesem, pa četudi nimaš posluha, lahko ponavljaš molitve iz otroštva, ali najlepše stavke, ki ti jih je podaril ljubljena oseba. Tu se lahko sam spremeniš v molitev, s tem, da se usedeš, in strmiš nad lepoto, ki te obkroža. Najlepša pa je v tej katedrali – tišina. Nedaleč od tega mesta je avtocesta, železnica, hrumijo tovarne, tukaj pa lahko poslušaš tišino. Mali skavti kot eno najlepših izkušenj doživijo prav izkušnjo tišine: ko so prvič sami v gozdu – seveda jih nekje opazujejo in varujejo skriti animatorji! – in ne delaj ničesar, samo stojijo v tišini in poslušajo! Odrasli pa moramo najti blagoslovljena mesta, da prisluhnemo tišini narave – saj drevesa rastejo v tišini, rože cvetijo v tišini…Ogrnjeni v ta plašč tišine, spoznamo kako veliko hrupa delamo za prazen nič! V katedrali nikoli ne morem ostati kolikor bi hotela, saj se moram vrniti v vsakdanjost – na delo, med ljudi, med hitenje in vrvenje. A v srce vsako jutro položim eno dozo tišine in lepote jutranjega sprehoda v upanju, da mi bo ohranila odprte oči in srce za ljudi poleg mene in me naredila ponižno pred lepoto in močjo narave. https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ Wed, 25 Aug 2021 03:55:55 +0000 Emanuela Žerdin: Zelena katedrala Duhovno misel sta pripravila invalida na vozičkih - paraplegika, 67-letni Franc Pinter iz Slovenske Bistrice in njegova nekaj let mlajša partnerica Marija Kerec iz Maribora. On je eden najstarejših invalidov na svetu s statusom vrhunskega športnika. Prav v teh dneh se v Tokiu na Japonskem udeležuje že svojih osmih paraolimpijskih iger. Te se začenjajo prav danes. Disciplina, v kateri tekmuje, je streljanje z zračno puško. Posebej za to rubriko pa Franc in Marija razmišljata o upanju. V prijazen pozdrav jutru, ki nastaja; Francu in ostalim paraolimpijcem pa veliko uspešnih nastopov v Tokiu. 174800016 RTVSLO – Prvi 409 clean Duhovno misel sta pripravila invalida na vozičkih - paraplegika, 67-letni Franc Pinter iz Slovenske Bistrice in njegova nekaj let mlajša partnerica Marija Kerec iz Maribora. On je eden najstarejših invalidov na svetu s statusom vrhunskega športnika. Prav v teh dneh se v Tokiu na Japonskem udeležuje že svojih osmih paraolimpijskih iger. Te se začenjajo prav danes. Disciplina, v kateri tekmuje, je streljanje z zračno puško. Posebej za to rubriko pa Franc in Marija razmišljata o upanju. V prijazen pozdrav jutru, ki nastaja; Francu in ostalim paraolimpijcem pa veliko uspešnih nastopov v Tokiu. https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ Tue, 24 Aug 2021 03:56:49 +0000 Marija Kerec in Franc Pinter: Upanje Že preden sem krenil na Camino, so mi mnogi svetovali, naj grem sam. Da je tako ta pot veliko bolj tisto, kar mora biti, da tako spoznaš veliko več novih ljudi, ker se ne zapiraš v krog svojih prijateljev, in da imaš tako veliko časa za tišino in razmislek o svojem življenju. Vendar nisem hotel iti sam. Priznam, da zato, ker me je bilo strah, da se ne bi imel na koga obrniti, če bi se mi na poti kaj zgodilo. Tako sem na Camino odšel z dvema prijateljicama. In z njima naredil pot, ki je zagotovo ne bi, če bi odšel sam. Družba me je povsem razgalila. Ne samo, da sem spoznal, da nimam toliko moči kot drugi, da sem šibkejši, kot sem si mislil pred tem. V veliki meri sem spoznal tudi svoje sence. Svoje kaprice, svoje muhe, svojo trmo in trdoto. Zgrozil sem se pred samim sabo. Bil sem nekdo, ki ga nisem poznal. Za to sta bili odgovorni moji prijateljici. Jaz sem poznal njiju in onidve mene. Če bi hodil z neznanci, bi se vedno lahko umaknil v svoj mehki svet iluzije, da je z menoj vse v redu, da so drugi tisti, ki so slabiči. Tako pa sem vsak dan pred njiju stopil kakor pred svoje ogledalo. Dokler je človek sam, nikdar v resnici ne ve, kdo in kakšen je. Ko pa hodi v družbi, se njegova pot spremeni. Tako ne gre več, kamor bi sam hotel priti, temveč tja, kamor bi moral priti. In tja tudi pride. Jezus vse zapovedi povzame v dve ključni, ki imata enak cilj, ustvariti skupnost. Prav verjetno je to storil zato, ker je to edini način, da zapovedi tako ne postanejo nikakršno dokazovanje, česa vsega smo sposobni, ne postanejo iskanje popolnosti, temveč to, čemur so namenjene – iskanju odnosa. Ljubezen ne more biti zapoved. Ne moremo ljubiti, če nam kdo to ukaže, zapove. Zapoved ljubezni zato v bistvu razumem kot zapoved skupnosti, zapoved, naj vedno hodimo skupaj, tudi ko smo sami. Kdor hodi v skupnosti, ne more zgrešiti poti. Ker ga skupnost sama od sebe vedno pripelje tja, kamor mora priti. Zato res ni treba nobenih drugih usmeritev, nobenih pravil, nobenih zapovedi. Skupnost je edina zapoved. Kdor živi skupnost, je razumel krščanstvo. 174799773 RTVSLO – Prvi 375 clean Že preden sem krenil na Camino, so mi mnogi svetovali, naj grem sam. Da je tako ta pot veliko bolj tisto, kar mora biti, da tako spoznaš veliko več novih ljudi, ker se ne zapiraš v krog svojih prijateljev, in da imaš tako veliko časa za tišino in razmislek o svojem življenju. Vendar nisem hotel iti sam. Priznam, da zato, ker me je bilo strah, da se ne bi imel na koga obrniti, če bi se mi na poti kaj zgodilo. Tako sem na Camino odšel z dvema prijateljicama. In z njima naredil pot, ki je zagotovo ne bi, če bi odšel sam. Družba me je povsem razgalila. Ne samo, da sem spoznal, da nimam toliko moči kot drugi, da sem šibkejši, kot sem si mislil pred tem. V veliki meri sem spoznal tudi svoje sence. Svoje kaprice, svoje muhe, svojo trmo in trdoto. Zgrozil sem se pred samim sabo. Bil sem nekdo, ki ga nisem poznal. Za to sta bili odgovorni moji prijateljici. Jaz sem poznal njiju in onidve mene. Če bi hodil z neznanci, bi se vedno lahko umaknil v svoj mehki svet iluzije, da je z menoj vse v redu, da so drugi tisti, ki so slabiči. Tako pa sem vsak dan pred njiju stopil kakor pred svoje ogledalo. Dokler je človek sam, nikdar v resnici ne ve, kdo in kakšen je. Ko pa hodi v družbi, se njegova pot spremeni. Tako ne gre več, kamor bi sam hotel priti, temveč tja, kamor bi moral priti. In tja tudi pride. Jezus vse zapovedi povzame v dve ključni, ki imata enak cilj, ustvariti skupnost. Prav verjetno je to storil zato, ker je to edini način, da zapovedi tako ne postanejo nikakršno dokazovanje, česa vsega smo sposobni, ne postanejo iskanje popolnosti, temveč to, čemur so namenjene – iskanju odnosa. Ljubezen ne more biti zapoved. Ne moremo ljubiti, če nam kdo to ukaže, zapove. Zapoved ljubezni zato v bistvu razumem kot zapoved skupnosti, zapoved, naj vedno hodimo skupaj, tudi ko smo sami. Kdor hodi v skupnosti, ne more zgrešiti poti. Ker ga skupnost sama od sebe vedno pripelje tja, kamor mora priti. Zato res ni treba nobenih drugih usmeritev, nobenih pravil, nobenih zapovedi. Skupnost je edina zapoved. Kdor živi skupnost, je razumel krščanstvo. https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ Mon, 23 Aug 2021 03:56:15 +0000 Marko Rijavec: Zapoved skupnosti Facebook je ena najbolj razširjenih aplikacij. Včasih so v šali dejali, če nimaš Facebooka, potem je skoraj tako, kakor da te ni. Slišal sem zanimivo »ugotovitev«, ki pravi, da Facebook držijo pokonci »všečki« oziroma »lajki«. Strokovnjaki celo pravijo, da če bi Facebook odpravil všečke, bi se verjetno »sesul«, bi propadel. Gre za dejstvo, ki – tudi če ne drži popolnoma – da človeku misliti. Pa ne samo Facebook, tudi naše vsakdanje življenje, tudi nas držijo pokonci »všečki«, ki jih prejemamo oziroma jih ne prejemamo. Po drugi strani pa tudi, kaj vse je človek pripravljen narediti, da bi bil všečen. Poglejmo samo svet športnikov, filmskih igralcev, manekenov, da politikov in gospodarstvenikov ne omenjamo. Nekateri so pripravljeni skoraj umreti za to, da bi bili všečni. Ob tem se postavi vprašanje, ali je to res cilj, smisel našega življenja. Odgovor nam daje evangelij (Jn 6,60-69), v katerem se Jezus predstavlja kot »živi kruh, ki sem (je) prišel iz nebes« (Jn 6,51). Judje tega ne razumejo in se ob tem prepirajo. Jezus pa nadaljuje: »Če ne jeste mesa Sina človekovega in ne pijete njegove krvi, nimate življenja v sebi.« (Jn 6,53) V današnjem odlomku pa beremo, kako so se ljudje, ki so poslušali to razpravo, pohujšali do te mere, da so dejali: »Trda je ta beseda. Kdo jo mora poslušati?« Lahko bi rekli – bilo je konec »všečkanja«. Od tistega trenutka je mnogo učencev odšlo stran in enako se je dogajalo skozi vso zgodovino. Če bi Jezus sledil logiki »všečkov«, bi pričakovali, da bi iskal neki kompromis, da bi ga lažje razumeli, toda On ni omilil svojih trditev, nasprotno, kar naravnost se je obrnil na dvanajstere z besedami: »Ali hočete tudi vi oditi?« (v. 67) Papež Benedikt ob tem zapiše zanimivo misel. Pravi, da to izzivalno vprašanje ni bilo namenjeno samo tedanjim poslušalcem, temveč vernikom in ljudem vseh časov. Tudi danes jih ni malo, ki so se pohujšali nad paradoksom krščanske vere. Jezusov nauk se zdi »trd«, pretežak. So ljudje, ki ga zavrnejo in zapustijo Kristusa, so pa tudi taki, ki besedo »prilagodijo« času ter ji tako izpraznijo smisel in vrednost. Apostol Peter odgovarja: »Gospod, h komu naj gremo? Besede večnega življenja imaš in mi verujemo in vemo, da si ti Sveti od Boga.« (vv. 86-69) Sklenemo lahko z besedami: všečki da, toda ne za vsako ceno. Če je treba, popravimo kompas svojega življenja. 174799640 RTVSLO – Prvi 391 clean Facebook je ena najbolj razširjenih aplikacij. Včasih so v šali dejali, če nimaš Facebooka, potem je skoraj tako, kakor da te ni. Slišal sem zanimivo »ugotovitev«, ki pravi, da Facebook držijo pokonci »všečki« oziroma »lajki«. Strokovnjaki celo pravijo, da če bi Facebook odpravil všečke, bi se verjetno »sesul«, bi propadel. Gre za dejstvo, ki – tudi če ne drži popolnoma – da človeku misliti. Pa ne samo Facebook, tudi naše vsakdanje življenje, tudi nas držijo pokonci »všečki«, ki jih prejemamo oziroma jih ne prejemamo. Po drugi strani pa tudi, kaj vse je človek pripravljen narediti, da bi bil všečen. Poglejmo samo svet športnikov, filmskih igralcev, manekenov, da politikov in gospodarstvenikov ne omenjamo. Nekateri so pripravljeni skoraj umreti za to, da bi bili všečni. Ob tem se postavi vprašanje, ali je to res cilj, smisel našega življenja. Odgovor nam daje evangelij (Jn 6,60-69), v katerem se Jezus predstavlja kot »živi kruh, ki sem (je) prišel iz nebes« (Jn 6,51). Judje tega ne razumejo in se ob tem prepirajo. Jezus pa nadaljuje: »Če ne jeste mesa Sina človekovega in ne pijete njegove krvi, nimate življenja v sebi.« (Jn 6,53) V današnjem odlomku pa beremo, kako so se ljudje, ki so poslušali to razpravo, pohujšali do te mere, da so dejali: »Trda je ta beseda. Kdo jo mora poslušati?« Lahko bi rekli – bilo je konec »všečkanja«. Od tistega trenutka je mnogo učencev odšlo stran in enako se je dogajalo skozi vso zgodovino. Če bi Jezus sledil logiki »všečkov«, bi pričakovali, da bi iskal neki kompromis, da bi ga lažje razumeli, toda On ni omilil svojih trditev, nasprotno, kar naravnost se je obrnil na dvanajstere z besedami: »Ali hočete tudi vi oditi?« (v. 67) Papež Benedikt ob tem zapiše zanimivo misel. Pravi, da to izzivalno vprašanje ni bilo namenjeno samo tedanjim poslušalcem, temveč vernikom in ljudem vseh časov. Tudi danes jih ni malo, ki so se pohujšali nad paradoksom krščanske vere. Jezusov nauk se zdi »trd«, pretežak. So ljudje, ki ga zavrnejo in zapustijo Kristusa, so pa tudi taki, ki besedo »prilagodijo« času ter ji tako izpraznijo smisel in vrednost. Apostol Peter odgovarja: »Gospod, h komu naj gremo? Besede večnega življenja imaš in mi verujemo in vemo, da si ti Sveti od Boga.« (vv. 86-69) Sklenemo lahko z besedami: všečki da, toda ne za vsako ceno. Če je treba, popravimo kompas svojega življenja. https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ Sun, 22 Aug 2021 03:56:31 +0000 Andrej Šegula: Biti všečen ali... V teh posebnih razmerah, ki jih zdaj živimo, je verjetno, da imate še več časa, da nam prisluhnete. Vas sem vesel. Povabili so me, da pripravim kakšno misel, ki bi bila bolj »planinska«. Duhovniki pri sveti maši v tretji evharistični molitvi molimo: »Vsemogočni Bog resnično si svet in po pravici te hvali vse stvarstvo. V vseh časih zbiraš svoje ljudstvo, da od sončnega vzhoda do zahoda tvojemu imenu daruje čisto daritev.« Vsi ljudje smo povabljeni, da skupaj z vsem stvarstvom Boga slavimo, častimo in se zahvaljujemo za vse darove, ki nam jih Bog naklanja. Jaz sem imel to srečo, da sem se rodil v kmečki družini, ki je tesno povezana z naravo. Od petih otrok pri hiši sem bil tretji po vrsti in so me določili za pastirja ovc in živine. Pri opravljanju tega dela sem lahko poslušal žvrgolenje ptic, krakanje vran, žuborenje potočkov in šumenje gozdov v prelepi naravi. Višje v gore pa je nas ministrante popeljal domači župnik na Triglav. Od takrat sem ostal temu zvest vse življenje. Pri opravljanju svojega poklica sem tudi mlade vseh vrst vodil v planine in jih navduševal za občudovanje božjega stvarstva. Ob nekem pohodu mi je na vrhu Krvavca dejal mladi fant (Tone): Tine, ali bo v nebesih tudi tako lepo, kot je tukaj? Še lepše bo, ker bomo lahko občudovali stvarstvo celega sveta, sem odgovoril. Meni planine veliko pomenijo, saj v njih dobivam novih moči in volje do vsakega dela. Redno zahajam v gore. Vse vas povabim, da se čim večkrat podate v naravo in v gorski svet, saj boste s tem poskrbeli za zdravega duha v zdravem telesu. Morda pa boste prišli tudi do prepričanja pregovora, ki se glasi: »Preveč je sonca tam gori, preveč miru v stenah zakotnih, da bi nas mogle vse smrti v gorah odvrniti od tega, da se jim ne bi zapisali do konca življenja.« Vsem vam želim srečno in varno na vseh poteh življenja, še zlasti pri odkrivanju in občudovanju lepot božjega stvarstva. 174799474 RTVSLO – Prvi 303 clean V teh posebnih razmerah, ki jih zdaj živimo, je verjetno, da imate še več časa, da nam prisluhnete. Vas sem vesel. Povabili so me, da pripravim kakšno misel, ki bi bila bolj »planinska«. Duhovniki pri sveti maši v tretji evharistični molitvi molimo: »Vsemogočni Bog resnično si svet in po pravici te hvali vse stvarstvo. V vseh časih zbiraš svoje ljudstvo, da od sončnega vzhoda do zahoda tvojemu imenu daruje čisto daritev.« Vsi ljudje smo povabljeni, da skupaj z vsem stvarstvom Boga slavimo, častimo in se zahvaljujemo za vse darove, ki nam jih Bog naklanja. Jaz sem imel to srečo, da sem se rodil v kmečki družini, ki je tesno povezana z naravo. Od petih otrok pri hiši sem bil tretji po vrsti in so me določili za pastirja ovc in živine. Pri opravljanju tega dela sem lahko poslušal žvrgolenje ptic, krakanje vran, žuborenje potočkov in šumenje gozdov v prelepi naravi. Višje v gore pa je nas ministrante popeljal domači župnik na Triglav. Od takrat sem ostal temu zvest vse življenje. Pri opravljanju svojega poklica sem tudi mlade vseh vrst vodil v planine in jih navduševal za občudovanje božjega stvarstva. Ob nekem pohodu mi je na vrhu Krvavca dejal mladi fant (Tone): Tine, ali bo v nebesih tudi tako lepo, kot je tukaj? Še lepše bo, ker bomo lahko občudovali stvarstvo celega sveta, sem odgovoril. Meni planine veliko pomenijo, saj v njih dobivam novih moči in volje do vsakega dela. Redno zahajam v gore. Vse vas povabim, da se čim večkrat podate v naravo in v gorski svet, saj boste s tem poskrbeli za zdravega duha v zdravem telesu. Morda pa boste prišli tudi do prepričanja pregovora, ki se glasi: »Preveč je sonca tam gori, preveč miru v stenah zakotnih, da bi nas mogle vse smrti v gorah odvrniti od tega, da se jim ne bi zapisali do konca življenja.« Vsem vam želim srečno in varno na vseh poteh življenja, še zlasti pri odkrivanju in občudovanju lepot božjega stvarstva. https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ Sat, 21 Aug 2021 03:55:03 +0000 Tine Tajnik: Lepota božjega stvarstva Čuječnost je starodavna kontemplativna praksa, ki sega daleč nazaj do začetkov različnih duhovnih tradicij. Znotraj teh tradicij se je skozi stoletja razvijala kot ena od vej na drevesu duhovnega iskateljstva, z roko v roki z antropološkim in filozofskim premislekom ter ustvarjalnostjo. V tem širšem kontekstu je čuječnost vaja v spoznavanju, da je en del nas vedno zunaj časa, zunaj družbenih privilegijev in krivic, zgodovinskih in spolnih determiniranosti, in da je ta del prostor notranje svobode. Telesno z dihanjem, umsko z molitvijo in duhovno s prepustitvijo je čuječnost zahteven izziv, ki vodi v globoko osebno preobrazbo. Če je čuječnost kot tehnika usmerjena v razumevanje in obvladovanje trenutnega položaja, je čuječnost kot kontemplativna praksa, nasprotno, vaja v spodmikanju tal, na katerih smo vajeni stati. Pri slednji je bolj pomembno »ne vedeti kot pa vedeti,« kot pravi Thomas Merton. »Smisel kontemplacije,« še zapiše »začnemo spoznavati šele tedaj, ko intuitivno in spontano iščemo temno in nespoznatno pot suhote.« Naravna posledica vadbe čuječnosti je zavedanje nezasegljivosti življenja in njegove podarjenosti, kar prikliče hvaležnost, v odnosih pa nenasilje in spoštovanje. Kot taka nikoli ne vodi v eskapizem, pač pa, nasprotno v globljo povezanost z vsemi in vsem. Že od antike vemo, da obstajajo ljudje, ki se borijo na bojišču, tisti, ki ta prizor gledajo, in oni tretji, ki o vsem skupaj premišljujejo. Vsi so dragoceni, od prvih se ne pričakuje, da bodo drugi, od drugih ne, da bodo prvi, a težava današnjega časa je, da se je ravnotežje porušilo. Premišljevalci malodane izginjajo s prizorišča. Akcija je znak moči, moč je v hitrosti, glasnosti in brezsramnosti. Brezplodna postopanja na robu slike so videti kot dejanja skrajne lenobe in pomanjkanja temeljnih družbenih spretnosti. Čuječneži kljubujejo duhu časa. Obujajo vrlino prostega teka, ki ob ustrezni disciplini uma in odprtosti duha lahko pripelje vse do tihe dežele, kot je cilj kontemplacije povzel Martin Laird. So tihi bojevniki, ki vrlini hitrosti zoperstavljajo postanek, glasnosti premislek, brezsramju pa ranljivost. V svetu, polnem razraščenih poti, utirajo nove prehode. 174799234 RTVSLO – Prvi 376 clean Čuječnost je starodavna kontemplativna praksa, ki sega daleč nazaj do začetkov različnih duhovnih tradicij. Znotraj teh tradicij se je skozi stoletja razvijala kot ena od vej na drevesu duhovnega iskateljstva, z roko v roki z antropološkim in filozofskim premislekom ter ustvarjalnostjo. V tem širšem kontekstu je čuječnost vaja v spoznavanju, da je en del nas vedno zunaj časa, zunaj družbenih privilegijev in krivic, zgodovinskih in spolnih determiniranosti, in da je ta del prostor notranje svobode. Telesno z dihanjem, umsko z molitvijo in duhovno s prepustitvijo je čuječnost zahteven izziv, ki vodi v globoko osebno preobrazbo. Če je čuječnost kot tehnika usmerjena v razumevanje in obvladovanje trenutnega položaja, je čuječnost kot kontemplativna praksa, nasprotno, vaja v spodmikanju tal, na katerih smo vajeni stati. Pri slednji je bolj pomembno »ne vedeti kot pa vedeti,« kot pravi Thomas Merton. »Smisel kontemplacije,« še zapiše »začnemo spoznavati šele tedaj, ko intuitivno in spontano iščemo temno in nespoznatno pot suhote.« Naravna posledica vadbe čuječnosti je zavedanje nezasegljivosti življenja in njegove podarjenosti, kar prikliče hvaležnost, v odnosih pa nenasilje in spoštovanje. Kot taka nikoli ne vodi v eskapizem, pač pa, nasprotno v globljo povezanost z vsemi in vsem. Že od antike vemo, da obstajajo ljudje, ki se borijo na bojišču, tisti, ki ta prizor gledajo, in oni tretji, ki o vsem skupaj premišljujejo. Vsi so dragoceni, od prvih se ne pričakuje, da bodo drugi, od drugih ne, da bodo prvi, a težava današnjega časa je, da se je ravnotežje porušilo. Premišljevalci malodane izginjajo s prizorišča. Akcija je znak moči, moč je v hitrosti, glasnosti in brezsramnosti. Brezplodna postopanja na robu slike so videti kot dejanja skrajne lenobe in pomanjkanja temeljnih družbenih spretnosti. Čuječneži kljubujejo duhu časa. Obujajo vrlino prostega teka, ki ob ustrezni disciplini uma in odprtosti duha lahko pripelje vse do tihe dežele, kot je cilj kontemplacije povzel Martin Laird. So tihi bojevniki, ki vrlini hitrosti zoperstavljajo postanek, glasnosti premislek, brezsramju pa ranljivost. V svetu, polnem razraščenih poti, utirajo nove prehode. https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ Fri, 20 Aug 2021 03:56:16 +0000 Miljana Cunta: Čuječnost kot kontemplativna praksa Znani psiholog je imel psa, za katerega je lepo skrbel. Dolga leta sta si bila zvesta sopotnika na sprehodih in na izletih. Nekega dne pa je pes zbolel. Veterinar je psihologu naročil, naj da psu vsak dan določen odmerek ribjega olja. In psiholog je res pripravil ribje olje v skodelico, vzel psa v naročje in mu skušal zliti žličko v gobček. A pes se je le otepal in otepal. Več dni se je odvijal ta prizor in psiholog je bil prepričan, da ima njegov pes tako močan odpor pred ribjim oljem, da tovrstno zdravljenje ne bo uspešno. Tako je nekega jutra vseeno spet poskusil in vsiljeval otepajočemu se psu olje, ko mu skodelica z oljem pade na tla in se olje razlije. Pes pa nemudoma skoči na tla in začne hitro lizati razlito olje. Takrat je psiholog razumel, da ni bila težava v tem, da pes ne bi maral ribjega olja, marveč v načinu, kako mu je on olje dajal. Pogosto se v naših vsakdanjih komunikacijah dogaja, da forma premaga vsebino. Naučeni vzorci zadušijo želeno sporočilo in potem se vse odvije več ali manj po ustaljenih tirnicah. Naše sporočilo ne uspe priti do sprejemnika, ker smo ga poslali v obliki, ki je naslovnik ne more ali ne želi sprejeti. Kot priponko v elektronski pošti, ki je ni mogoče odpreti, ker nimamo primernega programa zanjo. Podobno je z evangelijem, ki ga kristjani danes na tak ali drugačen način oznanjamo svetu. Vsebino smo prejeli, izkusili in povabljeni smo, da jo damo naprej. Sporočilo prenašamo naprej, sporočila v bistvu ne moremo obrniti na glavo. Lahko pa se vprašamo, ali naš način sporočanja, naša skodelica veča ali manjša apetit za ljubezen. Pred dnevi sem slišal še eno prispodobo. Cerkev je nekdo primerjal s kinodvorano, kjer se predvaja film pod režisersko taktirko Boga. Film se vrti, medtem ko je sama kindvorana v slabem stanju. Pred platno kdaj skoči direktor kinodvorane in želi začeti z govorom. Prodajalec kokic in pijače je preglasen, sliši se hrup varnostnika na vratih, ki se prepira z gosti kinodvorane. Tudi ti so pogosto glasni, klepetavi, v enem kotu se skoraj začne pretep. Kljub vsem motnjam filmska projekcija teče naprej, sporočilo Boga poskuša priti do človeka. Ko začenjamo nov dan, se lahko vprašamo, kakšna je vsebina, ki jo želim ta dan prinesti najprej v svoje življenje in nato vsem tistim, s katerimi bom prišel v stik? S čim se želim napolniti, kakšno bo moje 'olje'? Hkrati s tem pa lahko razmislim tudi o posodi, nosilcu moje vsebine. Na kakšen način bom pristopil, bom vsiljeval, ponujal ali bom pozoren potrebe, na primernost trenutka ali bom želel le doseči svoje? Spomnimo se na psihologovega psa, ki je potreboval olje, vendar ga je skodelica odbijala. 174799010 RTVSLO – Prvi 400 clean Znani psiholog je imel psa, za katerega je lepo skrbel. Dolga leta sta si bila zvesta sopotnika na sprehodih in na izletih. Nekega dne pa je pes zbolel. Veterinar je psihologu naročil, naj da psu vsak dan določen odmerek ribjega olja. In psiholog je res pripravil ribje olje v skodelico, vzel psa v naročje in mu skušal zliti žličko v gobček. A pes se je le otepal in otepal. Več dni se je odvijal ta prizor in psiholog je bil prepričan, da ima njegov pes tako močan odpor pred ribjim oljem, da tovrstno zdravljenje ne bo uspešno. Tako je nekega jutra vseeno spet poskusil in vsiljeval otepajočemu se psu olje, ko mu skodelica z oljem pade na tla in se olje razlije. Pes pa nemudoma skoči na tla in začne hitro lizati razlito olje. Takrat je psiholog razumel, da ni bila težava v tem, da pes ne bi maral ribjega olja, marveč v načinu, kako mu je on olje dajal. Pogosto se v naših vsakdanjih komunikacijah dogaja, da forma premaga vsebino. Naučeni vzorci zadušijo želeno sporočilo in potem se vse odvije več ali manj po ustaljenih tirnicah. Naše sporočilo ne uspe priti do sprejemnika, ker smo ga poslali v obliki, ki je naslovnik ne more ali ne želi sprejeti. Kot priponko v elektronski pošti, ki je ni mogoče odpreti, ker nimamo primernega programa zanjo. Podobno je z evangelijem, ki ga kristjani danes na tak ali drugačen način oznanjamo svetu. Vsebino smo prejeli, izkusili in povabljeni smo, da jo damo naprej. Sporočilo prenašamo naprej, sporočila v bistvu ne moremo obrniti na glavo. Lahko pa se vprašamo, ali naš način sporočanja, naša skodelica veča ali manjša apetit za ljubezen. Pred dnevi sem slišal še eno prispodobo. Cerkev je nekdo primerjal s kinodvorano, kjer se predvaja film pod režisersko taktirko Boga. Film se vrti, medtem ko je sama kindvorana v slabem stanju. Pred platno kdaj skoči direktor kinodvorane in želi začeti z govorom. Prodajalec kokic in pijače je preglasen, sliši se hrup varnostnika na vratih, ki se prepira z gosti kinodvorane. Tudi ti so pogosto glasni, klepetavi, v enem kotu se skoraj začne pretep. Kljub vsem motnjam filmska projekcija teče naprej, sporočilo Boga poskuša priti do človeka. Ko začenjamo nov dan, se lahko vprašamo, kakšna je vsebina, ki jo želim ta dan prinesti najprej v svoje življenje in nato vsem tistim, s katerimi bom prišel v stik? S čim se želim napolniti, kakšno bo moje 'olje'? Hkrati s tem pa lahko razmislim tudi o posodi, nosilcu moje vsebine. Na kakšen način bom pristopil, bom vsiljeval, ponujal ali bom pozoren potrebe, na primernost trenutka ali bom želel le doseči svoje? Spomnimo se na psihologovega psa, ki je potreboval olje, vendar ga je skodelica odbijala. https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ Thu, 19 Aug 2021 03:56:40 +0000 Robert Friškovec: Olje in posoda Vernice in verniki radi romajo v Marijina svetišča, še posebej v času praznikov. V Sloveniji so priljubljena tudi romanja v Međugorje. Tam je bil tudi avtor današnje Duhovne misli pravnik in ekonomist dr. Peter Millonig, ki opisuje duhovne izkušnje romarjev v Međugorju, tudi svojo. 174798786 RTVSLO – Prvi 386 clean Vernice in verniki radi romajo v Marijina svetišča, še posebej v času praznikov. V Sloveniji so priljubljena tudi romanja v Međugorje. Tam je bil tudi avtor današnje Duhovne misli pravnik in ekonomist dr. Peter Millonig, ki opisuje duhovne izkušnje romarjev v Međugorju, tudi svojo. https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ Wed, 18 Aug 2021 03:56:26 +0000 Peter Millonig: Međugorje Zdi se, kakor da bi živeli v času nenehnih razprodaj. Skorajda ne mine mesec, da ne bi do nas prišla novica o kakšni vrsti razprodaje - redni razprodaji, predrazprodaji, porazprodaji in podobno. Tokrat pa se bomo dotaknili področja, ki mu običajno pravimo ‘’duhovnost’’, osebna rast in podobno. Ker je sodobni človek na vseh področjih svojega življenja tako očaran z iluzijo osebne svobode se je neizmerno odtujil ne le od sočloveka ali narave, ampak predvsem od samega sebe. Zato v neskončni poplavi ponujanega brezupno išče, kjer ni, zato, ker je pozabil, kje se to, kar išče, nahaja. Na žalost k sodelovanju nismo povabili kakšnega znanega bralca, interpreta s privlačnim glasom, ki bi enako uspešno nagovarjal oba spola. Prebrali bomo kar sami. Oglas, ki je nekakšen povzetek, pa se glasi takole: se želite odpočiti od vsakdanjih tegob in skrbi, se znebiti stresa, izboljšati zdravje in samopodobo, izoblikovati postavo? Morda prodreti v skrivnosti svojega obstoja, prejšnjih življenj, zakonov karme, komunicirati z umrlimi modreci ali sorodniki? Želite s svojim skromnim, a plemenitim prispevkom izboljšati svet ali pa vsaj sebe? Se želite osvoboditi in se končno zavedati Boginje ali božanskega v sebi? Lahko pa tudi samo malo obarvate vsakdanjo sivino življenja ali za kratek čas prekinite svoj običajni dolgčas… Če je tako, potem je to poletje pravi čas, prava priložnost - samo za vas! Na voljo so vam najnovejši tečaji različnih vrst joge, tako za začetnike in nadaljevalni. Ker je sezona kopanja pred vrati, smo na podlagi najnovejših študij samo za vas pripravili hitro učinkovite načine za oblikovanje lepe in zdrave postave. Nismo pozabili tudi na tiste, ki želite meditirati. Za vas so na voljo številne metode meditacij in vsakovrstni pristopi duhovnih srečevanj. Vse našteto vam je na voljo od jutra do večera, v naravi, v hribih, na morju ali v samo za vas čudovito urejenih prostorih. In vse to z velikimi popusti, po promocjskih cenah! Programi so na voljo tedensko ali dnevno, izbira je seveda povsem vaša. Spoštovani! Vzemite si čas in izkoristite popuste ter priložnosti, ki se vam ponujajo! S kartico zvestobe boste pridobili še dodatne bonuse! Bodite zraven, bodite ''in''. Ne le da boste spoznali veliko podobno mislečih, najpomembnejše je, da bodo vaši občutki tesnob, osamljenosti ali nerazumljenosti čarobno izginili… Ne odlašajte, pokličite zdaj in si zagotovite svoje mesto! Vaš klic je seveda brezplačen… 174798563 RTVSLO – Prvi 405 clean Zdi se, kakor da bi živeli v času nenehnih razprodaj. Skorajda ne mine mesec, da ne bi do nas prišla novica o kakšni vrsti razprodaje - redni razprodaji, predrazprodaji, porazprodaji in podobno. Tokrat pa se bomo dotaknili področja, ki mu običajno pravimo ‘’duhovnost’’, osebna rast in podobno. Ker je sodobni človek na vseh področjih svojega življenja tako očaran z iluzijo osebne svobode se je neizmerno odtujil ne le od sočloveka ali narave, ampak predvsem od samega sebe. Zato v neskončni poplavi ponujanega brezupno išče, kjer ni, zato, ker je pozabil, kje se to, kar išče, nahaja. Na žalost k sodelovanju nismo povabili kakšnega znanega bralca, interpreta s privlačnim glasom, ki bi enako uspešno nagovarjal oba spola. Prebrali bomo kar sami. Oglas, ki je nekakšen povzetek, pa se glasi takole: se želite odpočiti od vsakdanjih tegob in skrbi, se znebiti stresa, izboljšati zdravje in samopodobo, izoblikovati postavo? Morda prodreti v skrivnosti svojega obstoja, prejšnjih življenj, zakonov karme, komunicirati z umrlimi modreci ali sorodniki? Želite s svojim skromnim, a plemenitim prispevkom izboljšati svet ali pa vsaj sebe? Se želite osvoboditi in se končno zavedati Boginje ali božanskega v sebi? Lahko pa tudi samo malo obarvate vsakdanjo sivino življenja ali za kratek čas prekinite svoj običajni dolgčas… Če je tako, potem je to poletje pravi čas, prava priložnost - samo za vas! Na voljo so vam najnovejši tečaji različnih vrst joge, tako za začetnike in nadaljevalni. Ker je sezona kopanja pred vrati, smo na podlagi najnovejših študij samo za vas pripravili hitro učinkovite načine za oblikovanje lepe in zdrave postave. Nismo pozabili tudi na tiste, ki želite meditirati. Za vas so na voljo številne metode meditacij in vsakovrstni pristopi duhovnih srečevanj. Vse našteto vam je na voljo od jutra do večera, v naravi, v hribih, na morju ali v samo za vas čudovito urejenih prostorih. In vse to z velikimi popusti, po promocjskih cenah! Programi so na voljo tedensko ali dnevno, izbira je seveda povsem vaša. Spoštovani! Vzemite si čas in izkoristite popuste ter priložnosti, ki se vam ponujajo! S kartico zvestobe boste pridobili še dodatne bonuse! Bodite zraven, bodite ''in''. Ne le da boste spoznali veliko podobno mislečih, najpomembnejše je, da bodo vaši občutki tesnob, osamljenosti ali nerazumljenosti čarobno izginili… Ne odlašajte, pokličite zdaj in si zagotovite svoje mesto! Vaš klic je seveda brezplačen… https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ Tue, 17 Aug 2021 03:56:45 +0000 Dušan Osojnik: Poletne razprodaje Vsi tako ali drugače trpimo, se spoprijemamo z izgubami ter končno z umiranjem in smrtjo. Trpljenje zadene tako verujočega kot tudi neverujočega človeka. Glede tega med njima ni razlike. Razlika med njima je samo v tem, kako se kdo od njiju spopada s trpljenjem in ga prestaja. Nedavno tega mi je beseda apostola Pavla v zvezi s tem odprla povsem nov pogled. Takole pravi: "Za izgubo imam vse zaradi vzvišenosti spoznanja Kristusa Jezusa, mojega Gospoda [...], da bi spoznal njega in moč njegovega vstajenja ter delež pri njegovem trpljenju, pri tem pa postajam podoben njegovi smrti, da kako pridem do vstajenja od mrtvih" (Flp 3,8-11). Nadvse pomenljivo je, da Pavel na prvo mesto postavlja vstajenje in šele nato nadaljuje s trpljenjem in smrtjo. Naše običajno gledanje je prav nasprotno: mi se s trpljenjem največkrat spoprijemamo le iz naše slabotne človeške narave. Apostol pa ne: on "se je znašel v Kristusu" (v. 9) in zato tudi vse zemeljsko življenje doživlja iz izkušnje odrešenega, novega, vstalega človeka. Prav zaradi tega se v svojem življenju s trpljenjem in umiranjem ni spoprijemal iz lastnih moči, temveč iz novega življenja v Kristusu. Pavel po veri vanj že tukaj in zdaj izkuša, da smrt nad njim nima več moči. In enako se dogaja v vsakem krščenem človeku, kajti po krstu je že deležen Kristusovega vstajenja. "Saj vemo, da Kristus, potem ko je bil obujen od mrtvih, več ne umre; smrt nad njim nima več oblasti" (Rim 6,9). Enako velja za nas. Če bomo skušali premagovati trpljenje z našimi človeškimi napori, bomo slej ko prej kapitulirali. Če ne prej, se bo to zgodilo v trenutku naše smrti. Po veri v Kristusa pa imamo zagotovilo novega življenja: ker smo pri krstu sprejeli Kristusa za našega Gospoda in se znašli v njem, trpljenje, življenjske tegobe in končno smrt sama – kljub njihovi dejanski teži, ki jo ob njih občutimo – nad nami nimajo več moči. Tako apostolove besede verujočega uvajajo v resničnost novega življenja v Kristusu, zato ga tudi trpljenje in smrt ne moreta uničiti, neverujočemu pa so lahko v izziv, da se je s trpljenjem in smrtjo mogoče soočati tudi drugače kot zgolj po človeško. 174798363 RTVSLO – Prvi 371 clean Vsi tako ali drugače trpimo, se spoprijemamo z izgubami ter končno z umiranjem in smrtjo. Trpljenje zadene tako verujočega kot tudi neverujočega človeka. Glede tega med njima ni razlike. Razlika med njima je samo v tem, kako se kdo od njiju spopada s trpljenjem in ga prestaja. Nedavno tega mi je beseda apostola Pavla v zvezi s tem odprla povsem nov pogled. Takole pravi: "Za izgubo imam vse zaradi vzvišenosti spoznanja Kristusa Jezusa, mojega Gospoda [...], da bi spoznal njega in moč njegovega vstajenja ter delež pri njegovem trpljenju, pri tem pa postajam podoben njegovi smrti, da kako pridem do vstajenja od mrtvih" (Flp 3,8-11). Nadvse pomenljivo je, da Pavel na prvo mesto postavlja vstajenje in šele nato nadaljuje s trpljenjem in smrtjo. Naše običajno gledanje je prav nasprotno: mi se s trpljenjem največkrat spoprijemamo le iz naše slabotne človeške narave. Apostol pa ne: on "se je znašel v Kristusu" (v. 9) in zato tudi vse zemeljsko življenje doživlja iz izkušnje odrešenega, novega, vstalega človeka. Prav zaradi tega se v svojem življenju s trpljenjem in umiranjem ni spoprijemal iz lastnih moči, temveč iz novega življenja v Kristusu. Pavel po veri vanj že tukaj in zdaj izkuša, da smrt nad njim nima več moči. In enako se dogaja v vsakem krščenem človeku, kajti po krstu je že deležen Kristusovega vstajenja. "Saj vemo, da Kristus, potem ko je bil obujen od mrtvih, več ne umre; smrt nad njim nima več oblasti" (Rim 6,9). Enako velja za nas. Če bomo skušali premagovati trpljenje z našimi človeškimi napori, bomo slej ko prej kapitulirali. Če ne prej, se bo to zgodilo v trenutku naše smrti. Po veri v Kristusa pa imamo zagotovilo novega življenja: ker smo pri krstu sprejeli Kristusa za našega Gospoda in se znašli v njem, trpljenje, življenjske tegobe in končno smrt sama – kljub njihovi dejanski teži, ki jo ob njih občutimo – nad nami nimajo več moči. Tako apostolove besede verujočega uvajajo v resničnost novega življenja v Kristusu, zato ga tudi trpljenje in smrt ne moreta uničiti, neverujočemu pa so lahko v izziv, da se je s trpljenjem in smrtjo mogoče soočati tudi drugače kot zgolj po človeško. https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ Mon, 16 Aug 2021 03:56:11 +0000 Robert Kralj: Novo življenje Ob začetku predsedovanje Združeni Evropi je Slovenija sprejela od svoje predhodnice Portugalske simbolično darilo, staro napravo za merjenje zvezd ali "astrolabij". To darilo je bilo nekaj simbolnega, saj ta aparat ne kaže samo smeri na sever, kakor vsak kompas, ampak prek odsevanja zvezd poskuša izmeriti položaj ladij, se pravi nam razodene, kje smo. In prav za to gre, da se zavemo, kje smo in kakšna je naša pot. Toda spomnimo se, da 12 zvezd krasi tudi evropsko zastavo. Kot je znano, je ta simbol združene Evrope navdahnil venec zvezd, ki krasijo glavo podobe žene iz knjige Razodetja sv. Janeza v Svetem pismu. Gre za podobo Marije, ki jo obdaja simbolna podoba popolnosti, to je število dvanajstih svetlobnih nebeških teles, ki se z njo radujejo in ji pomagajo preganjati zlo. Danes, ko praznujemo praznik Marijinega vnebovzetja ali veliki šmaren, vstopa v nas čudovita simbolika popolne ženske, ki se s svojo svetlobo sklanja k nam ter nam razkriva vrednote, ki smo jih morda pozabili ali obšli. In res je v vseh vojnah in spopadih po svetu prav dostojanstvo žene tisto, ki je najbolj poteptano in njeno življenje najmanj zavarovano. Načrtovalci vojn te žrtve spopadov imenujejo "obrobna škoda". Toda ženska nikoli ni nekaj obrobnega, ampak je tista, ki rešuje našo civilizacijo in s svojimi vrednotami znova postavlja temelje naši kulturi. V nas znova prebuja vrednote usmiljenja in ljubezni, skrivnosti duha in smisel za lepoto človeškega telesa, v ženski je nova modrost, ki je svet še ne pozna. Te vrednote nam razkriva svetopisemska zgodba o Mojzesu. Da je mali Mojzes ostal pri življenju, so mu pomagale tri ženske, ki so ga rešile ob faraonovem pokolu dečkov. Najprej je bila tukaj njegova mati, ki ga ni mogla izročiti rabljem, ampak ga je raje prepustila toku življenja, rečni strugi velikega Nila. Potem se pojavi faraonova hči, ki se navduši nad lepoto novega življenja, otrok se ji zasmili in ga posvoji. In slednjič je tukaj še neznatno dekle, ki z modrostjo pripelje košarico z otrokom in poišče dojiljo za tega dečka ter tako poskrbi, da otrok odraste. Tri različne vloge žensk, ki bodo tudi danes reševale svet, se pravi ljubezen in usmiljenje, smisle za lepoto in iskrivost življenjske modrosti. Toda k tem trem ženskam, ki vsaka po svoje upodablja mati Marijo, lahko postavimo še četrto, to je Mojzesova sestra Mirjam, ki je od daleč vse opazovala in bila pripravljena pomagati, če bi bilo treba. Novozavezna Mirjam tudi nas opazuje iz večnostnih višav in vabi, da jo obiščemo na kakšni božji poti ter jo prosimo, naj rešuje naše otroke in vse naše drage. 174798218 RTVSLO – Prvi 422 clean Ob začetku predsedovanje Združeni Evropi je Slovenija sprejela od svoje predhodnice Portugalske simbolično darilo, staro napravo za merjenje zvezd ali "astrolabij". To darilo je bilo nekaj simbolnega, saj ta aparat ne kaže samo smeri na sever, kakor vsak kompas, ampak prek odsevanja zvezd poskuša izmeriti položaj ladij, se pravi nam razodene, kje smo. In prav za to gre, da se zavemo, kje smo in kakšna je naša pot. Toda spomnimo se, da 12 zvezd krasi tudi evropsko zastavo. Kot je znano, je ta simbol združene Evrope navdahnil venec zvezd, ki krasijo glavo podobe žene iz knjige Razodetja sv. Janeza v Svetem pismu. Gre za podobo Marije, ki jo obdaja simbolna podoba popolnosti, to je število dvanajstih svetlobnih nebeških teles, ki se z njo radujejo in ji pomagajo preganjati zlo. Danes, ko praznujemo praznik Marijinega vnebovzetja ali veliki šmaren, vstopa v nas čudovita simbolika popolne ženske, ki se s svojo svetlobo sklanja k nam ter nam razkriva vrednote, ki smo jih morda pozabili ali obšli. In res je v vseh vojnah in spopadih po svetu prav dostojanstvo žene tisto, ki je najbolj poteptano in njeno življenje najmanj zavarovano. Načrtovalci vojn te žrtve spopadov imenujejo "obrobna škoda". Toda ženska nikoli ni nekaj obrobnega, ampak je tista, ki rešuje našo civilizacijo in s svojimi vrednotami znova postavlja temelje naši kulturi. V nas znova prebuja vrednote usmiljenja in ljubezni, skrivnosti duha in smisel za lepoto človeškega telesa, v ženski je nova modrost, ki je svet še ne pozna. Te vrednote nam razkriva svetopisemska zgodba o Mojzesu. Da je mali Mojzes ostal pri življenju, so mu pomagale tri ženske, ki so ga rešile ob faraonovem pokolu dečkov. Najprej je bila tukaj njegova mati, ki ga ni mogla izročiti rabljem, ampak ga je raje prepustila toku življenja, rečni strugi velikega Nila. Potem se pojavi faraonova hči, ki se navduši nad lepoto novega življenja, otrok se ji zasmili in ga posvoji. In slednjič je tukaj še neznatno dekle, ki z modrostjo pripelje košarico z otrokom in poišče dojiljo za tega dečka ter tako poskrbi, da otrok odraste. Tri različne vloge žensk, ki bodo tudi danes reševale svet, se pravi ljubezen in usmiljenje, smisle za lepoto in iskrivost življenjske modrosti. Toda k tem trem ženskam, ki vsaka po svoje upodablja mati Marijo, lahko postavimo še četrto, to je Mojzesova sestra Mirjam, ki je od daleč vse opazovala in bila pripravljena pomagati, če bi bilo treba. Novozavezna Mirjam tudi nas opazuje iz večnostnih višav in vabi, da jo obiščemo na kakšni božji poti ter jo prosimo, naj rešuje naše otroke in vse naše drage. https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ Sun, 15 Aug 2021 03:57:02 +0000 Edvard Kovač: Žena, obdana z zvezdami V življenju vse manj hodimo peš. Želimo preplezati visoko goro, vendar se od doma odpravimo z avtom in se trudimo, da bi se do njenega vznožja pripeljali karseda visoko. Prizadevamo si osvojiti nove vrhove, vse višje nadmorske višine. Si izbrati vrh, na katerem ni stal še nihče. Biti prvi. Ali pa opraviti turo hitreje kot prejšnjič. Morda za nameček najeti letalo, da bi nas pripeljalo čim bližje želenemu cilju. V ritmu ponorelega sveta je potrebnega veliko truda, da skočimo s hitrega vlaka življenja in se ustavimo. In kaj to pravzaprav pomeni? V času, ko so bile še vse vaške ceste makadamske, so v najbolj zakotnem delu visokogorske vasice vsako jutro obuli edine zimske čevlje, ki so jih imeli, in se po globoko zasneženi beli cesti odpravili na delo. Danes pa se zdi, kot da se ukvarjamo samo še z vprašanjem, kam gre naša pot, čevljev pa nismo pripravljeni obuti. Ko sem bila osnovnošolka, sem najbolj sovražila pot v šolo, ker je bila vsak dan ista. Povrhu vsega sem bila vedno pozna. Nekoč sem dobila nasvet: "Pa se obrni nazaj in enkrat za spremembo hodi ritensko!" Hudomušen, a hkrati še kako koristen nasvet. Včasih lahko majhna stvar svet obrne na glavo. Hoja po gozdu, počasi in v samoti je lahko ena sama molitev. Ozaveščanje zavedanja, da je vse okrog ustvarjeno edinstveno in umeščeno v neznaten košček stvarstva. Mah, ki prekriva kamenje, zlate pege sonca v vejah, sončni zahod v meglicah nad visokimi gorami ali drobceni vzkliki ptic, ki želijo pritegniti našo pozornost. V vsem tem drobnem mozaiku stoji človek, ki lahko posluša, se ustavi in sliši. Lahko pa nadaljuje svoje skrbi, za katerim ovinkom je pustil avto. 174798075 RTVSLO – Prvi 343 clean V življenju vse manj hodimo peš. Želimo preplezati visoko goro, vendar se od doma odpravimo z avtom in se trudimo, da bi se do njenega vznožja pripeljali karseda visoko. Prizadevamo si osvojiti nove vrhove, vse višje nadmorske višine. Si izbrati vrh, na katerem ni stal še nihče. Biti prvi. Ali pa opraviti turo hitreje kot prejšnjič. Morda za nameček najeti letalo, da bi nas pripeljalo čim bližje želenemu cilju. V ritmu ponorelega sveta je potrebnega veliko truda, da skočimo s hitrega vlaka življenja in se ustavimo. In kaj to pravzaprav pomeni? V času, ko so bile še vse vaške ceste makadamske, so v najbolj zakotnem delu visokogorske vasice vsako jutro obuli edine zimske čevlje, ki so jih imeli, in se po globoko zasneženi beli cesti odpravili na delo. Danes pa se zdi, kot da se ukvarjamo samo še z vprašanjem, kam gre naša pot, čevljev pa nismo pripravljeni obuti. Ko sem bila osnovnošolka, sem najbolj sovražila pot v šolo, ker je bila vsak dan ista. Povrhu vsega sem bila vedno pozna. Nekoč sem dobila nasvet: "Pa se obrni nazaj in enkrat za spremembo hodi ritensko!" Hudomušen, a hkrati še kako koristen nasvet. Včasih lahko majhna stvar svet obrne na glavo. Hoja po gozdu, počasi in v samoti je lahko ena sama molitev. Ozaveščanje zavedanja, da je vse okrog ustvarjeno edinstveno in umeščeno v neznaten košček stvarstva. Mah, ki prekriva kamenje, zlate pege sonca v vejah, sončni zahod v meglicah nad visokimi gorami ali drobceni vzkliki ptic, ki želijo pritegniti našo pozornost. V vsem tem drobnem mozaiku stoji človek, ki lahko posluša, se ustavi in sliši. Lahko pa nadaljuje svoje skrbi, za katerim ovinkom je pustil avto. https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ Sat, 14 Aug 2021 03:55:43 +0000 Sara Jaklič: Hoja kot molitev Eno izmed naših čutil je dotik, ko se srečamo z drugim ali z drugo stvarjo tako, da nanjo položimo roko, da se je dotaknemo s svojo dlanjo ali telesom. Ljudje smo na dotike različno občutljivi in se nanje različno odzivamo. Vemo, da majhnega otroka lahko pomiriš s tem, da ga pobožaš, da popihaš malo ranico, ali mesto udarca. Vemo, da nekateri odrasli ne trpijo dotikov iz tega ali onega vzroka. Na zahodu ljudje sicer dajo roko v pozdrav, vendar nekako zadržano kratko, protokolarno. Na vzhodu so ljudje bolj odprti za dotike in sama vem iz svojega prebivanja v Črni gori, da sem tam doživela nešteto objemov in poljubov že na ulici, ko sem šla v trgovino ali na sprehod. Ko so ljudje bolni, ko se njihovo telo spremeni, se znajo povleči v osamljenost in bežijo pred drugimi, ne dovolijo da bi se jih dotikali. Ali pa še bolj bežijo pred dejstvom, da se jih drugi nočejo več dotikati, da se nekaterim studi dotakniti se jih … To smo včasih doživeli tudi pri umirajočih, ki so dvigovali svoje izsušene roke in iskali v praznem prostoru nekoga, ki bi se ga oprijeli, ga stisnili, začutili, da niso sami na svetu. Kdor dela z ljudmi, ve, da dotik lahko pove več kot veliko besed. Tudi pri odraslih. Spomnimo se samo prvega dotika dveh mladih zaljubljencev, ki ne vesta, kaj reči in kako izraziti vse tisto, kar vre v duši in srcu. Pa lahko majhen dotik, ki je sicer podoben električnemu udaru, naenkrat pove vse! Zajame vse telo in vso notranjost kot pekoč ogenj, ki ga nič ne more pogasiti! Tudi Bog se nas dotika na svoj, božanski način. Želi stopiti k človeku iz svoje veličine in božanskosti tako, da nam dovoli, da se ga dotaknemo na naš, telesni način. Pravijo, da se je v božični noči nebo dotaknilo zemlje, ker se je takrat rodil Božji Sin. Ko je taisti Božji Sin naredil čudež vseh čudežev in vstal iz smrti v življenje, je hotel, da se ga učenci dotaknejo, da otipajo njegove rane, da vedo, da to ni duh, ampak On, Kristus Odrešenik z dušo in telesom. Jezus je izbral način, da se dotika tudi nas, svojih vernikov skoz vsa stoletja in vse dni – po kruhu iz vode in moke, po beli hostiji, po kateri se nas tudi telesno dotakne. Ni potrebno preplezati nevarnih sten in hribov, ni potrebno preplavati tisoč morij in premagati milijon nevarnosti, da se nas dotakne naš Gospod. Potrebno je le imeti vero, čisto srce in hrepenenje po Njem, ki je in ki bo in, ki nas ljubi. Potem doživimo dotik Boga in lahko iz tega dotika živimo vse do končnega srečanja na oni drugi, večni strani. 174797848 RTVSLO – Prvi 410 clean Eno izmed naših čutil je dotik, ko se srečamo z drugim ali z drugo stvarjo tako, da nanjo položimo roko, da se je dotaknemo s svojo dlanjo ali telesom. Ljudje smo na dotike različno občutljivi in se nanje različno odzivamo. Vemo, da majhnega otroka lahko pomiriš s tem, da ga pobožaš, da popihaš malo ranico, ali mesto udarca. Vemo, da nekateri odrasli ne trpijo dotikov iz tega ali onega vzroka. Na zahodu ljudje sicer dajo roko v pozdrav, vendar nekako zadržano kratko, protokolarno. Na vzhodu so ljudje bolj odprti za dotike in sama vem iz svojega prebivanja v Črni gori, da sem tam doživela nešteto objemov in poljubov že na ulici, ko sem šla v trgovino ali na sprehod. Ko so ljudje bolni, ko se njihovo telo spremeni, se znajo povleči v osamljenost in bežijo pred drugimi, ne dovolijo da bi se jih dotikali. Ali pa še bolj bežijo pred dejstvom, da se jih drugi nočejo več dotikati, da se nekaterim studi dotakniti se jih … To smo včasih doživeli tudi pri umirajočih, ki so dvigovali svoje izsušene roke in iskali v praznem prostoru nekoga, ki bi se ga oprijeli, ga stisnili, začutili, da niso sami na svetu. Kdor dela z ljudmi, ve, da dotik lahko pove več kot veliko besed. Tudi pri odraslih. Spomnimo se samo prvega dotika dveh mladih zaljubljencev, ki ne vesta, kaj reči in kako izraziti vse tisto, kar vre v duši in srcu. Pa lahko majhen dotik, ki je sicer podoben električnemu udaru, naenkrat pove vse! Zajame vse telo in vso notranjost kot pekoč ogenj, ki ga nič ne more pogasiti! Tudi Bog se nas dotika na svoj, božanski način. Želi stopiti k človeku iz svoje veličine in božanskosti tako, da nam dovoli, da se ga dotaknemo na naš, telesni način. Pravijo, da se je v božični noči nebo dotaknilo zemlje, ker se je takrat rodil Božji Sin. Ko je taisti Božji Sin naredil čudež vseh čudežev in vstal iz smrti v življenje, je hotel, da se ga učenci dotaknejo, da otipajo njegove rane, da vedo, da to ni duh, ampak On, Kristus Odrešenik z dušo in telesom. Jezus je izbral način, da se dotika tudi nas, svojih vernikov skoz vsa stoletja in vse dni – po kruhu iz vode in moke, po beli hostiji, po kateri se nas tudi telesno dotakne. Ni potrebno preplezati nevarnih sten in hribov, ni potrebno preplavati tisoč morij in premagati milijon nevarnosti, da se nas dotakne naš Gospod. Potrebno je le imeti vero, čisto srce in hrepenenje po Njem, ki je in ki bo in, ki nas ljubi. Potem doživimo dotik Boga in lahko iz tega dotika živimo vse do končnega srečanja na oni drugi, večni strani. https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ Fri, 13 Aug 2021 03:56:50 +0000 Emanuela Žerdin: Dotik Ljudje imamo radi takšne in drugačne recepte. Ne maramo preveč tuhtanja in kritičnega razmišljanja. Radi imamo, da nam nekdo pove, kako se čim prej pozdravi prehlad ali pa katero številko je najbolje obkrožiti na volilnem lističu, radi imamo, da nam nekdo pove, kaj je prav in kaj narobe, radi se skrijemo med mnenje množice ali – še lažje – pod mnenje voditelja, ki se mu čutimo pripadni. Še posebno ob težjih dilemah svojega življenja se radi zatečemo pod mnenje koga drugega, da bi si s tem vsaj malce olajšali težko odgovornost, ki pada na nas zaradi koraka, ki ga moramo storiti. Na neki način je to pričakovano, saj je s tem morebitno napako veliko lažje prenašati. S prstom pokažemo na tistega, ki nam je to naročil, in stvar je veliko bolj enostavna, saj imamo vedno pri roki krivca za nastali položaj, ki ga po mili volji pljuvamo. (1 Mz 3,11-13) Vprašanja po receptu za življenje postavljamo tudi Bogu. On pa se vedno znova samo namuzne in tiho pravi: "Dajte cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega." (Mt 22,21) Njegov odgovor je jasno potrdilo, da Bog v naših življenjskih položajih ne misli biti sodnik, dežurni krivec ali tisti, ki se odloča namesto nas. Bog od človeka hoče, da je odrasel, sposoben kritičnega mišljenja, samostojnih odločitev in svobode. Bog želi, da se človek sam odloči tako, kot meni, da je prav, in ne prelaga svoje odgovornosti na nikogar, tudi na Boga ne. Zato njegovi tako ohlapni odgovori, zato njegovi tako skrivnostni nasveti. Zato, da bi človek delal, kar je prav, in ne tega, kar piše, da je prav. Bog namreč ni nikogar vklenil v verige, nad nikomer ne žuga s kazalcem in ne čaka skrit za vogalom, da bi zalotil človeka s prstom v marmeladi. Bog si ne želi sužnjev, ampak človeka, ki ga bo ljubil – in ki ga bo ljubil svobodno, zaradi ljubezni same in ne zaradi slabe vesti ali koristi. Krščanstvo zato ni in ne more biti samo skupek pravil in zapovedi, temveč najprej odnos z Bogom in ljudmi. To pa je nekaj živega in hodečega, nekaj razmišljujočega in učečega se, nekaj pogovarjajočega se; nekaj nikdar do konca definiranega, nekaj, česar se ne da ujeti v knjige in paragrafe. Kot človek pač. Večna uganka in večna pot. 174797624 RTVSLO – Prvi 376 clean Ljudje imamo radi takšne in drugačne recepte. Ne maramo preveč tuhtanja in kritičnega razmišljanja. Radi imamo, da nam nekdo pove, kako se čim prej pozdravi prehlad ali pa katero številko je najbolje obkrožiti na volilnem lističu, radi imamo, da nam nekdo pove, kaj je prav in kaj narobe, radi se skrijemo med mnenje množice ali – še lažje – pod mnenje voditelja, ki se mu čutimo pripadni. Še posebno ob težjih dilemah svojega življenja se radi zatečemo pod mnenje koga drugega, da bi si s tem vsaj malce olajšali težko odgovornost, ki pada na nas zaradi koraka, ki ga moramo storiti. Na neki način je to pričakovano, saj je s tem morebitno napako veliko lažje prenašati. S prstom pokažemo na tistega, ki nam je to naročil, in stvar je veliko bolj enostavna, saj imamo vedno pri roki krivca za nastali položaj, ki ga po mili volji pljuvamo. (1 Mz 3,11-13) Vprašanja po receptu za življenje postavljamo tudi Bogu. On pa se vedno znova samo namuzne in tiho pravi: "Dajte cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega." (Mt 22,21) Njegov odgovor je jasno potrdilo, da Bog v naših življenjskih položajih ne misli biti sodnik, dežurni krivec ali tisti, ki se odloča namesto nas. Bog od človeka hoče, da je odrasel, sposoben kritičnega mišljenja, samostojnih odločitev in svobode. Bog želi, da se človek sam odloči tako, kot meni, da je prav, in ne prelaga svoje odgovornosti na nikogar, tudi na Boga ne. Zato njegovi tako ohlapni odgovori, zato njegovi tako skrivnostni nasveti. Zato, da bi človek delal, kar je prav, in ne tega, kar piše, da je prav. Bog namreč ni nikogar vklenil v verige, nad nikomer ne žuga s kazalcem in ne čaka skrit za vogalom, da bi zalotil človeka s prstom v marmeladi. Bog si ne želi sužnjev, ampak človeka, ki ga bo ljubil – in ki ga bo ljubil svobodno, zaradi ljubezni same in ne zaradi slabe vesti ali koristi. Krščanstvo zato ni in ne more biti samo skupek pravil in zapovedi, temveč najprej odnos z Bogom in ljudmi. To pa je nekaj živega in hodečega, nekaj razmišljujočega in učečega se, nekaj pogovarjajočega se; nekaj nikdar do konca definiranega, nekaj, česar se ne da ujeti v knjige in paragrafe. Kot človek pač. Večna uganka in večna pot. https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ Thu, 12 Aug 2021 03:56:16 +0000 Marko Rijavec: Brez recepta Iz otroštva mi je ostal v spominu prizor, ko je nona po kosilu obsedela na klopi ob peči. V naročju je prepletla prste na dlaneh in začela z enim palcem krožiti okrog drugega. Ni trajalo dlje kot kakšno minuto ali dve, ampak v očeh igre željnjega otroka se je zdelo cela večnost. Pogled ji je hipnotiziran obvisel sredi praznega prostora. Mišice na obrazu so popustile in bila je videti starejša, kot je v resnici bila, a s spokojnostjo je prišla neka druga oblika lepote, tista, ki vznemirja globine. Bila sem še premajhna, da bi jo znala vprašati, kam potuje, ko tako sedi, a zdelo se mi je, da nekam drugam. Skozi plasti skrbi in spominov se je prebila na kraj, kjer se je očitno počutila dobro. Iz tega kratkega postanka se je vrnila vsa sveža in polna lahkotnosti. Nonini siesti bi danes lahko rekli čuječnost, ki kot vaja v krepitvi pozornosti doživlja izjemen razcvet. V hipertrofiranem vsakdanjiku, ki poka po šivih od številnih praznih akcij, pomeni čuječnost obrat navznoter. Gre za nabor orodij in tehnik, ki nam pomagajo ustaviti konje, potišati um in napolniti baterije. Je tudi učinkovita terapevtska tehnika, ki pomaga ljudem povrniti si izgubljeni stik z lastnim telesom. V tem odgovarja izzivu časa, ki nas odtujuje od občutij in stanj, ki niso v skladu z ideologijami popolnosti, učinkovitosti in nenehne vzhičenosti. Sram, ranljivost, občutek razvrednotenja, melanholičnost so samo nekatera od nezaželjenih občutij, ki pa ob potlačitvi bruhnejo na plano skozi stranska vrata – v obliki nasilja, tesnobe in depresij. Izostritev fokusa na to, kar resnično čutimo, vpliva blagodejno, osvobaja in poživlja. Žal se tudi po krivdi pomanjkljivo usposobljenih učiteljev in newageovsko obarvanih priročnikov te prakse držijo številni predsodki, ki čuječnost, paradoksalno, povsem uglašujejo s kapitalistično ideologijo. V tem kontekstu je razumljena kot obvladljiv oseben projekt, ki obljublja bližnjico do boljšega življenja. Enostavnost, naravnost, zgolj čutenje so fraze, ki zmotno nakazujejo idealizirano podobo prakse, ki pa je mnogo več kot to. Ne glede na poenostavljanja, ki jih je navrgel čas, pa lahko vrnitev čuječnosti v taki ali drugačni obliki zgolj pozdravimo. Vse bolj množično prakticiranje je znak, da notranje življenje v zlati kletki kapitalizma še diha. Nakazuje, da je pod zaledenelo površino prisilnih življenjskih slogov velika želja bivati bolj pristno, izpolnjujoče in skladn 174797398 RTVSLO – Prvi 378 clean Iz otroštva mi je ostal v spominu prizor, ko je nona po kosilu obsedela na klopi ob peči. V naročju je prepletla prste na dlaneh in začela z enim palcem krožiti okrog drugega. Ni trajalo dlje kot kakšno minuto ali dve, ampak v očeh igre željnjega otroka se je zdelo cela večnost. Pogled ji je hipnotiziran obvisel sredi praznega prostora. Mišice na obrazu so popustile in bila je videti starejša, kot je v resnici bila, a s spokojnostjo je prišla neka druga oblika lepote, tista, ki vznemirja globine. Bila sem še premajhna, da bi jo znala vprašati, kam potuje, ko tako sedi, a zdelo se mi je, da nekam drugam. Skozi plasti skrbi in spominov se je prebila na kraj, kjer se je očitno počutila dobro. Iz tega kratkega postanka se je vrnila vsa sveža in polna lahkotnosti. Nonini siesti bi danes lahko rekli čuječnost, ki kot vaja v krepitvi pozornosti doživlja izjemen razcvet. V hipertrofiranem vsakdanjiku, ki poka po šivih od številnih praznih akcij, pomeni čuječnost obrat navznoter. Gre za nabor orodij in tehnik, ki nam pomagajo ustaviti konje, potišati um in napolniti baterije. Je tudi učinkovita terapevtska tehnika, ki pomaga ljudem povrniti si izgubljeni stik z lastnim telesom. V tem odgovarja izzivu časa, ki nas odtujuje od občutij in stanj, ki niso v skladu z ideologijami popolnosti, učinkovitosti in nenehne vzhičenosti. Sram, ranljivost, občutek razvrednotenja, melanholičnost so samo nekatera od nezaželjenih občutij, ki pa ob potlačitvi bruhnejo na plano skozi stranska vrata – v obliki nasilja, tesnobe in depresij. Izostritev fokusa na to, kar resnično čutimo, vpliva blagodejno, osvobaja in poživlja. Žal se tudi po krivdi pomanjkljivo usposobljenih učiteljev in newageovsko obarvanih priročnikov te prakse držijo številni predsodki, ki čuječnost, paradoksalno, povsem uglašujejo s kapitalistično ideologijo. V tem kontekstu je razumljena kot obvladljiv oseben projekt, ki obljublja bližnjico do boljšega življenja. Enostavnost, naravnost, zgolj čutenje so fraze, ki zmotno nakazujejo idealizirano podobo prakse, ki pa je mnogo več kot to. Ne glede na poenostavljanja, ki jih je navrgel čas, pa lahko vrnitev čuječnosti v taki ali drugačni obliki zgolj pozdravimo. Vse bolj množično prakticiranje je znak, da notranje življenje v zlati kletki kapitalizma še diha. Nakazuje, da je pod zaledenelo površino prisilnih življenjskih slogov velika želja bivati bolj pristno, izpolnjujoče in skladn https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ Wed, 11 Aug 2021 03:56:18 +0000 Miljana Cunta: Čuječnost kot vaja v pozornosti V današnjih časih ves čas poslušamo bolj ali manj slabe novice. V današnji Duhovni misli nas katoliški duhovnik in pisatelj dr. Karel Gržan poziva, naj v tem najdemo tudi kaj za svojo osebno rast, da ne zapademo malodušju. 174797172 RTVSLO – Prvi 1380 clean V današnjih časih ves čas poslušamo bolj ali manj slabe novice. V današnji Duhovni misli nas katoliški duhovnik in pisatelj dr. Karel Gržan poziva, naj v tem najdemo tudi kaj za svojo osebno rast, da ne zapademo malodušju. https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ Tue, 10 Aug 2021 04:13:00 +0000 Karel Gržan: Blagoslov Zgodba o pastirju z vrečkama črnih in belih kamenčkov je tradicionalna tibetanska budistična pripovedka o pomembnosti urjenja v čuječnosti in zavedanju. Nekoč je živel pastir, ki je v hribih pasel svojo čredo ovc. V bližnji jami je živel priznan lama, kot rečemo tibetanskemu menihu, ki je dokončal izobrazbo in preživel veliko let v meditativnem umiku. Pastir je že večkrat slišal o njem, saj so vsi govorili, da je ta lama dosegel visoko stopnjo spoznanja. Veliko učencev od vsepovsod, celo iz oddaljenih krajev, je prihajalo k njemu. Nekega dne je pastir obiskal tega lamo in dejal: "Sem samo preprost pastir. Ničesar ne vem. Sem nepismen, vendar si zelo želim, da bi lahko spoznal duhovno pot. Prosim, naučite me prakse, ki je lahko razumljiva in ne zahteva nobenega zapletenega znanja, preprosto prakso, ki bi jo lahko delal celo najbolj neizobražen človek." Lama mu je odvrnil: "Vzemi dve vrečki in napolni eno z belimi kamenčki, drugo pa s črnimi. Ko boš sedel na skali in pasel ovce, imej vrečki ob sebi in opazuj svoj um. Če se v njem pojavi slaba misel, iz vrečke vzemi en črn kamenček in ga položi na svojo levo stran. Če pa se v tvojem umu pojavi dobra misel, vzemi bel kamenček in ga položi na svojo desno. Samo to počni, za to prakso ne potrebuješ ničesar drugega." Pastir je upošteval nasvet budističnega meniha, napolnil dve vrečki s črnimi in belimi kamenčki in opazoval svoj um. Opazil je, da se kup črnih kamenčkov vse bolj povečuje, belega kamenčka pa ni bilo niti enega. Na koncu dneva je bilo na levi strani veliko črnih kamenčkov in morda le en ali dva bela na desni. To ga je zelo zaskrbelo in je sklenil, da njegova praksa ni dobra, da mu gre res slabo. Vrnil se je k lami in se pritožil: "To ni v redu. Črnih kamenčkov je cela gora, bela sta pa samo dva ali trije." Lama mu je odgovoril: "To sploh ni pomembno. Le nadaljuj. Vsak večer pospravi kamenčke v vrečki in naslednji dan začni znova." Pastir je delal, kot mu je bilo naročeno, vsak dan znova in znova. Počasi in postopoma je čez nekaj mesecev opazil, da se beli kup povečuje, črni pa zmanjšuje. Na koncu so bili skoraj vsi kamenčki beli. Nauk te zgodbe je, da ne glede na to, kaj počnemo v svojem vsakdanjem življenju, se moramo zavedati stanja svojega uma. Ko opazimo, da je naš um pozitiven in umirjen, je to tako, kot da bi na kup postavili bel kamenček. Ko pa je naš um negativen in se tega zavemo, je tako, kot bi postavili kamenček na črni kup. S čuječnostjo in zavedanjem bo naš um vse bolj pozitiven. 174796953 RTVSLO – Prvi 404 clean Zgodba o pastirju z vrečkama črnih in belih kamenčkov je tradicionalna tibetanska budistična pripovedka o pomembnosti urjenja v čuječnosti in zavedanju. Nekoč je živel pastir, ki je v hribih pasel svojo čredo ovc. V bližnji jami je živel priznan lama, kot rečemo tibetanskemu menihu, ki je dokončal izobrazbo in preživel veliko let v meditativnem umiku. Pastir je že večkrat slišal o njem, saj so vsi govorili, da je ta lama dosegel visoko stopnjo spoznanja. Veliko učencev od vsepovsod, celo iz oddaljenih krajev, je prihajalo k njemu. Nekega dne je pastir obiskal tega lamo in dejal: "Sem samo preprost pastir. Ničesar ne vem. Sem nepismen, vendar si zelo želim, da bi lahko spoznal duhovno pot. Prosim, naučite me prakse, ki je lahko razumljiva in ne zahteva nobenega zapletenega znanja, preprosto prakso, ki bi jo lahko delal celo najbolj neizobražen človek." Lama mu je odvrnil: "Vzemi dve vrečki in napolni eno z belimi kamenčki, drugo pa s črnimi. Ko boš sedel na skali in pasel ovce, imej vrečki ob sebi in opazuj svoj um. Če se v njem pojavi slaba misel, iz vrečke vzemi en črn kamenček in ga položi na svojo levo stran. Če pa se v tvojem umu pojavi dobra misel, vzemi bel kamenček in ga položi na svojo desno. Samo to počni, za to prakso ne potrebuješ ničesar drugega." Pastir je upošteval nasvet budističnega meniha, napolnil dve vrečki s črnimi in belimi kamenčki in opazoval svoj um. Opazil je, da se kup črnih kamenčkov vse bolj povečuje, belega kamenčka pa ni bilo niti enega. Na koncu dneva je bilo na levi strani veliko črnih kamenčkov in morda le en ali dva bela na desni. To ga je zelo zaskrbelo in je sklenil, da njegova praksa ni dobra, da mu gre res slabo. Vrnil se je k lami in se pritožil: "To ni v redu. Črnih kamenčkov je cela gora, bela sta pa samo dva ali trije." Lama mu je odgovoril: "To sploh ni pomembno. Le nadaljuj. Vsak večer pospravi kamenčke v vrečki in naslednji dan začni znova." Pastir je delal, kot mu je bilo naročeno, vsak dan znova in znova. Počasi in postopoma je čez nekaj mesecev opazil, da se beli kup povečuje, črni pa zmanjšuje. Na koncu so bili skoraj vsi kamenčki beli. Nauk te zgodbe je, da ne glede na to, kaj počnemo v svojem vsakdanjem življenju, se moramo zavedati stanja svojega uma. Ko opazimo, da je naš um pozitiven in umirjen, je to tako, kot da bi na kup postavili bel kamenček. Ko pa je naš um negativen in se tega zavemo, je tako, kot bi postavili kamenček na črni kup. S čuječnostjo in zavedanjem bo naš um vse bolj pozitiven. https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ Mon, 09 Aug 2021 03:56:44 +0000 Lama Karma Wangmo: Zgodba o črnih in belih kamenčkih Nihče ni vnaprej zavarovan pred črvom dvoma o lastni vrednosti. Politika lahko stre poraz na volitvah, ker volivci ne prepoznajo njegovih resničnih zaslug, marveč nasedejo demagogiji tekmeca. Samopodobo zaposlenega v podjetju uničuje nadrejeni, če nepravično oceni kakovost opravljenega dela. Najbolj pa prizadene ponižanje sozakonca, ker iznakazi oazo brezpogojnega zaupanja, ljubezni in varnosti. Nad seboj je zdvomil celo Elija, najpomembnejši izraelski prerok 9. stoletja pred Kristusom. Kralj Ahab, ki je vladal v Izraelu med letoma 874 in 853 pred Kristusom, se je namreč poročil z Jezabelo, hčerko sidonskega in tirskega kralja Etbaala. Jezabela je svojega moža prisilila, da je sredi Izraela zgradil tempelj Baalu, poganskemu bogu rodovitnosti, ki je imel kot simbol moške moči podobo bika. Ljudi je rušenje vere v Boga Jahveja močno prizadelo. V velikem spopadu med Elijem in Baalovimi duhovniki na gori Karmel nad Haifo so bili zadnji poraženi. Namesto da bi kralj Ahab podprl preroka, je podlegel pritisku žene Jezabele. Elija je moral pred njo zbežati v puščavo. Izdaja kralja ga je potrla. Prva knjiga Kraljev piše, da je Elija v puščavi sedel pod bodičevje in si želel smrti. Rekel je: "Dovolj je; zdaj, Gospod, vzemi moje življenje." Vendar Elija ni bil le utrujen, lačen in prestrašen, ampak se je tudi moralno zlomil. Za izgnanstvo je začel kriviti sebe: "Nisem boljši kakor moji očetje." Porazi, ki jih doživljamo, načnejo našo samopodobo, za kar krivimo ali druge ali sebe, odvisno od tega, kako nas zaznamujeta zgodnje otroštvo in značaj. Kako naj se po porazu znova postavimo na noge? Lahko poiščemo terapevta ali pa gremo vase in na to, kar se nam je zgodilo, pogledamo z distance. Obe poti sta pravi, vendar ju Sveto pismo zaobide in nas uvaja v naslonitev na Boga. Elija je v samoti, ko je svoj poraz v molitvi predstavil Bogu, doživel olajšanje. Prva Knjiga kraljev piše, da se ga je dotaknil Gospodov angel in mu rekel: "Vstani in jej, sicer bo pot zate predolga." Elija je v povsem izgubljenem položaju uvidel, da ni pomembno, kaj o nas mislijo ljudje, ali to, kako v malodušju ocenjujemo sami sebe, pač pa nas rešuje zavest, da Bog skrbi za nas. Ker Bog nikoli ne podvomi o meni, zakaj bi potem dvomil vase. Elija svoje eksistencialne stiske ni reševal tako, da bi se z mislimi in čustvi zadrževal v dušni bolečini, in morda v tem bednem stanju napisal še kakšno pesem. Naredil je nekaj takšnega kot pozneje Marija, Jezusova mati, ki ni gledala okoli sebe in tudi ne vase, temveč na Boga in spoznala: "Moja duša ga poveličuje. On je namreč tisti, ki zame dela velike stvari." 174796789 RTVSLO – Prvi 429 clean Nihče ni vnaprej zavarovan pred črvom dvoma o lastni vrednosti. Politika lahko stre poraz na volitvah, ker volivci ne prepoznajo njegovih resničnih zaslug, marveč nasedejo demagogiji tekmeca. Samopodobo zaposlenega v podjetju uničuje nadrejeni, če nepravično oceni kakovost opravljenega dela. Najbolj pa prizadene ponižanje sozakonca, ker iznakazi oazo brezpogojnega zaupanja, ljubezni in varnosti. Nad seboj je zdvomil celo Elija, najpomembnejši izraelski prerok 9. stoletja pred Kristusom. Kralj Ahab, ki je vladal v Izraelu med letoma 874 in 853 pred Kristusom, se je namreč poročil z Jezabelo, hčerko sidonskega in tirskega kralja Etbaala. Jezabela je svojega moža prisilila, da je sredi Izraela zgradil tempelj Baalu, poganskemu bogu rodovitnosti, ki je imel kot simbol moške moči podobo bika. Ljudi je rušenje vere v Boga Jahveja močno prizadelo. V velikem spopadu med Elijem in Baalovimi duhovniki na gori Karmel nad Haifo so bili zadnji poraženi. Namesto da bi kralj Ahab podprl preroka, je podlegel pritisku žene Jezabele. Elija je moral pred njo zbežati v puščavo. Izdaja kralja ga je potrla. Prva knjiga Kraljev piše, da je Elija v puščavi sedel pod bodičevje in si želel smrti. Rekel je: "Dovolj je; zdaj, Gospod, vzemi moje življenje." Vendar Elija ni bil le utrujen, lačen in prestrašen, ampak se je tudi moralno zlomil. Za izgnanstvo je začel kriviti sebe: "Nisem boljši kakor moji očetje." Porazi, ki jih doživljamo, načnejo našo samopodobo, za kar krivimo ali druge ali sebe, odvisno od tega, kako nas zaznamujeta zgodnje otroštvo in značaj. Kako naj se po porazu znova postavimo na noge? Lahko poiščemo terapevta ali pa gremo vase in na to, kar se nam je zgodilo, pogledamo z distance. Obe poti sta pravi, vendar ju Sveto pismo zaobide in nas uvaja v naslonitev na Boga. Elija je v samoti, ko je svoj poraz v molitvi predstavil Bogu, doživel olajšanje. Prva Knjiga kraljev piše, da se ga je dotaknil Gospodov angel in mu rekel: "Vstani in jej, sicer bo pot zate predolga." Elija je v povsem izgubljenem položaju uvidel, da ni pomembno, kaj o nas mislijo ljudje, ali to, kako v malodušju ocenjujemo sami sebe, pač pa nas rešuje zavest, da Bog skrbi za nas. Ker Bog nikoli ne podvomi o meni, zakaj bi potem dvomil vase. Elija svoje eksistencialne stiske ni reševal tako, da bi se z mislimi in čustvi zadrževal v dušni bolečini, in morda v tem bednem stanju napisal še kakšno pesem. Naredil je nekaj takšnega kot pozneje Marija, Jezusova mati, ki ni gledala okoli sebe in tudi ne vase, temveč na Boga in spoznala: "Moja duša ga poveličuje. On je namreč tisti, ki zame dela velike stvari." https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ Sun, 08 Aug 2021 03:57:09 +0000 Milan Knep: Dvomiti vase Pred kratkim sem s svojo krščenko in njenim očetom opravil treking proti baznemu taboru Mt. Everesta, najvišje gore sveta. Čeprav sta oba Nepalca, sta navajena civilizacije. Kot sem je tudi že sam. Na poti smo se težko upirali skušnjavi, da ne bi s prsti desnice drsali po steklu mobilnika. Z zaskrbljenostjo sem opazoval, kako 20 let po Karničarjevi odpravi Skieverest spletna povezava na tej poti deluje skoraj do višine 4000 metrov. Trekerji se sprehajajo s slušalkami ob poslušanju svežih novic ali ob branju ter pisanju blogov. Začnem razmišljati, zakaj so gore in duhovnost tako močno povezane? Zakaj se tam umirimo, sprostimo, pridemo bližje k tistemu pristnemu v sebi? V gorah, če seveda želimo, smo najprej stran od zaslonov, stran od navidezno nujnih novic. V gorskem okolju se hitreje zgodi, da izstopimo iz analiziranja v gledanje, da bolj uživamo ob „biti“ kot ob „imeti“, da smo bolj prisotni v sedanjem trenutku. Osrečujoče je, da nam za to izkustvo ni potrebno nad 5000 metri, zadostuje npr. že čudovito slovensko sredogorje. V spominu mi ob prej omenjenem trekingu ostaja domačin, šerpa, ki je nad 4000 metri sedel pred svojo kočo. Ime mu je bilo Tenzing. Bil je očitno zgaran, a z obraza mu je sijal mir. V stiku z njim sem še bolje vstopil v prej omenjeno prostorje umirjenosti in sproščenosti. Vnovič sem se spomnil, da živimo iz medsebojnih odnosov ter za njih. Povabljeni smo, da to, kar doživimo v gorah, na tak ali drugačen način prenesemo v vsakdan. Tako dobi na videz nekoristno potikanje po skalah in snegu smisel. Kdor je to preizkusil, pa tudi, če je šel le na Šmarno goro, ve, kaj mislim. V tem duhu spoznavam tudi smisel vodenja. Marsikdo od prijateljev mi je v preteklosti pomagal na kak vrh, na katerega sam ne bi zmogel. Tudi sam sem morda kdaj doprinesel, da se je kdo z vrha gore vrnil cel ali celo zadovoljen. Pustiti se spremljati ali biti voden na goro – tega ne vidim kot znak slabosti, je bolj znak odgovornosti do sebe in do drugih. Ko se komu pustim voditi, bom znal drugemu morda pomagati tudi sam. A vodenje je lahko naloga vsakega od nas v vsakdanjem življenju in gore so tu dobre učiteljice. Po nekem skupnem predavanju sva z Davom Karničarjem dognala, kako ima vsak od nas možnost najti osebno duhovnost in notranji mir, po katerem tako hrepenimo. Ne spomnim se več, ali so bile to natančno Davove besede, ko je rekel, da je krščanska vera nekakšen Everest med vsemi religijami, med vsemi verami sveta in da je on ne bi nikoli menjal. Gotovo je vedel, kaj govori. Ob tem poslušanju je v meni rasla hvaležnost za to, kar sem, ter tudi za to, da sploh sem ter da se smem učiti od prijateljev. Iz hvaležnosti se tako in tako rojevajo same dobre stvari. Gore zahtevajo neki napor, tudi priznanje lastnih omejitev. To je naš prispevek, naš vložek. Zadovoljstvo in hvaležnost po opravljeni turi pa prideta kot dar, ne le kot zasluga, čeprav tudi. Vse skupaj zadiši po presežnem, sploh če je nastalo iz osebnega odnosa. In kar je osebno, je po navadi najbolj resnično. 174796607 RTVSLO – Prvi 431 clean Pred kratkim sem s svojo krščenko in njenim očetom opravil treking proti baznemu taboru Mt. Everesta, najvišje gore sveta. Čeprav sta oba Nepalca, sta navajena civilizacije. Kot sem je tudi že sam. Na poti smo se težko upirali skušnjavi, da ne bi s prsti desnice drsali po steklu mobilnika. Z zaskrbljenostjo sem opazoval, kako 20 let po Karničarjevi odpravi Skieverest spletna povezava na tej poti deluje skoraj do višine 4000 metrov. Trekerji se sprehajajo s slušalkami ob poslušanju svežih novic ali ob branju ter pisanju blogov. Začnem razmišljati, zakaj so gore in duhovnost tako močno povezane? Zakaj se tam umirimo, sprostimo, pridemo bližje k tistemu pristnemu v sebi? V gorah, če seveda želimo, smo najprej stran od zaslonov, stran od navidezno nujnih novic. V gorskem okolju se hitreje zgodi, da izstopimo iz analiziranja v gledanje, da bolj uživamo ob „biti“ kot ob „imeti“, da smo bolj prisotni v sedanjem trenutku. Osrečujoče je, da nam za to izkustvo ni potrebno nad 5000 metri, zadostuje npr. že čudovito slovensko sredogorje. V spominu mi ob prej omenjenem trekingu ostaja domačin, šerpa, ki je nad 4000 metri sedel pred svojo kočo. Ime mu je bilo Tenzing. Bil je očitno zgaran, a z obraza mu je sijal mir. V stiku z njim sem še bolje vstopil v prej omenjeno prostorje umirjenosti in sproščenosti. Vnovič sem se spomnil, da živimo iz medsebojnih odnosov ter za njih. Povabljeni smo, da to, kar doživimo v gorah, na tak ali drugačen način prenesemo v vsakdan. Tako dobi na videz nekoristno potikanje po skalah in snegu smisel. Kdor je to preizkusil, pa tudi, če je šel le na Šmarno goro, ve, kaj mislim. V tem duhu spoznavam tudi smisel vodenja. Marsikdo od prijateljev mi je v preteklosti pomagal na kak vrh, na katerega sam ne bi zmogel. Tudi sam sem morda kdaj doprinesel, da se je kdo z vrha gore vrnil cel ali celo zadovoljen. Pustiti se spremljati ali biti voden na goro – tega ne vidim kot znak slabosti, je bolj znak odgovornosti do sebe in do drugih. Ko se komu pustim voditi, bom znal drugemu morda pomagati tudi sam. A vodenje je lahko naloga vsakega od nas v vsakdanjem življenju in gore so tu dobre učiteljice. Po nekem skupnem predavanju sva z Davom Karničarjem dognala, kako ima vsak od nas možnost najti osebno duhovnost in notranji mir, po katerem tako hrepenimo. Ne spomnim se več, ali so bile to natančno Davove besede, ko je rekel, da je krščanska vera nekakšen Everest med vsemi religijami, med vsemi verami sveta in da je on ne bi nikoli menjal. Gotovo je vedel, kaj govori. Ob tem poslušanju je v meni rasla hvaležnost za to, kar sem, ter tudi za to, da sploh sem ter da se smem učiti od prijateljev. Iz hvaležnosti se tako in tako rojevajo same dobre stvari. Gore zahtevajo neki napor, tudi priznanje lastnih omejitev. To je naš prispevek, naš vložek. Zadovoljstvo in hvaležnost po opravljeni turi pa prideta kot dar, ne le kot zasluga, čeprav tudi. Vse skupaj zadiši po presežnem, sploh če je nastalo iz osebnega odnosa. In kar je osebno, je po navadi najbolj resnično. https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ Sat, 07 Aug 2021 03:57:11 +0000 Jurij Gorjanc: Duhovnost gorskega sveta Spoštovani, krščanski Bog se dobesedno ponuja grešnemu človeku in tako rekoč brska po košu človekovega umazanega perila, pa ne zato, da bi nas poniževal in sramotil, ampak zato, ker komaj čaka priliko, da nas preobleče v nova in čista oblačila. Neki slikar je iskal človeka, ki naj bi mu služil kot model, medtem ko bi slikal podobo izgubljenega sina iz Jezusove zgodbe, ki je odšel od očeta v daljni svet in je postal potepuh. Slikar je na ulici srečal raztrganega in umazanega berača in ga zaprosil, naj pride v njegov slikarski atelje, za kar mu je obljubil ustrezno plačilo. Dogovorjeno uro je berač res prišel, vendar urejen, obrit in lepo oblečen. Slikar ga je vprašal: »Kdo pa ste vi?« Možak je dogovoril: »Jaz sem berač, ki ste ga povabili v atelje. Mislil sem, da je bolje, če se umijem, uredim in lepo oblečem, preden me naslikate.« Slikar mu je odvrnil: »Žal mi je. Takšen mi več ne ustrezate.« Spoštovani, k Bogu pridimo takšni, kakršni smo. Nič bolj ne gane Božjega srca kot naše priznanje, da se sami ne moremo rešiti. Običajno se za Boga polepšamo, da bi nanj naredili vtis, ga navdušili, dobili njegovo pozornost, naklonjenost in zaslúženje. Pozabljamo, da so naši grehi gorivo za Božjo ljubezen. Naš največji greh je ta, da nočemo biti grešniki. Kajti nihče ne bo prišel v nebesa zato, ker je dober, ampak zato, ker je Bog dober. Žal smo Evropejci na to pozabili. Slišal sem, da je Evropejec, ki se je sprehajal ob potoku, vprašal Afričana, kako ocenjuje krščanstvo v Evropi. Afričan je vzel iz potoka kamen in ga z drugim kamnom razbil, nato pa rekel: »Vidiš, kamen je zunaj moker, znotraj pa suh. Tako jaz ocenjujem evropsko krščanstvo. Srce večine ljudi ni spremenjeno. Tako kot se voda ni dotaknila notranjosti kamna, se tudi Bog ni dotaknil src večine ljudi, čeprav je zakoreninjen v duši vsakega človeka. Po moji oceni ste nepotešeni in tako nesrečni zato, ker odklanjate Boga.« Katastrofe v svetu poosebljajo vse, kar delamo narobe v odnosu do Boga, ljudi in narave, zato prosimo Boga, da bi imeli srce, ki je dovzetno za Boga. Ne pozabimo, da smo stalno na bojišču izbire med svojim suženjstvom in svobodo. Molimo za naš planet, ki je naš skupni dom, in je v resni preizkušnji zaradi našega požrešnega plenjenja. Zahodna civilizacija je namreč kot nabita pištola, ki je usmerjena v glavo našega planeta (Terrence McKenna). 174796316 RTVSLO – Prvi 416 clean Spoštovani, krščanski Bog se dobesedno ponuja grešnemu človeku in tako rekoč brska po košu človekovega umazanega perila, pa ne zato, da bi nas poniževal in sramotil, ampak zato, ker komaj čaka priliko, da nas preobleče v nova in čista oblačila. Neki slikar je iskal človeka, ki naj bi mu služil kot model, medtem ko bi slikal podobo izgubljenega sina iz Jezusove zgodbe, ki je odšel od očeta v daljni svet in je postal potepuh. Slikar je na ulici srečal raztrganega in umazanega berača in ga zaprosil, naj pride v njegov slikarski atelje, za kar mu je obljubil ustrezno plačilo. Dogovorjeno uro je berač res prišel, vendar urejen, obrit in lepo oblečen. Slikar ga je vprašal: »Kdo pa ste vi?« Možak je dogovoril: »Jaz sem berač, ki ste ga povabili v atelje. Mislil sem, da je bolje, če se umijem, uredim in lepo oblečem, preden me naslikate.« Slikar mu je odvrnil: »Žal mi je. Takšen mi več ne ustrezate.« Spoštovani, k Bogu pridimo takšni, kakršni smo. Nič bolj ne gane Božjega srca kot naše priznanje, da se sami ne moremo rešiti. Običajno se za Boga polepšamo, da bi nanj naredili vtis, ga navdušili, dobili njegovo pozornost, naklonjenost in zaslúženje. Pozabljamo, da so naši grehi gorivo za Božjo ljubezen. Naš največji greh je ta, da nočemo biti grešniki. Kajti nihče ne bo prišel v nebesa zato, ker je dober, ampak zato, ker je Bog dober. Žal smo Evropejci na to pozabili. Slišal sem, da je Evropejec, ki se je sprehajal ob potoku, vprašal Afričana, kako ocenjuje krščanstvo v Evropi. Afričan je vzel iz potoka kamen in ga z drugim kamnom razbil, nato pa rekel: »Vidiš, kamen je zunaj moker, znotraj pa suh. Tako jaz ocenjujem evropsko krščanstvo. Srce večine ljudi ni spremenjeno. Tako kot se voda ni dotaknila notranjosti kamna, se tudi Bog ni dotaknil src večine ljudi, čeprav je zakoreninjen v duši vsakega človeka. Po moji oceni ste nepotešeni in tako nesrečni zato, ker odklanjate Boga.« Katastrofe v svetu poosebljajo vse, kar delamo narobe v odnosu do Boga, ljudi in narave, zato prosimo Boga, da bi imeli srce, ki je dovzetno za Boga. Ne pozabimo, da smo stalno na bojišču izbire med svojim suženjstvom in svobodo. Molimo za naš planet, ki je naš skupni dom, in je v resni preizkušnji zaradi našega požrešnega plenjenja. Zahodna civilizacija je namreč kot nabita pištola, ki je usmerjena v glavo našega planeta (Terrence McKenna). https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ Fri, 06 Aug 2021 03:56:56 +0000 Daniel Brkič: Naši grehi so gorivo za božjo ljubezen Spoštovane poslušalke, spoštovani poslušalci, vsi smo že kdaj opazovali ptice na nebu. Njihovo lahkotno preletanje, spuščanje in dviganje. Še posebno kakšnega orla, ko s svojimi razprtimi krili lahkotno lebdi v zraku in se v nekaj zamahih dvigne v višave. Ko z odrtimi usti zremo v nebo, ne gre brez zavisti. Kako bi bilo čudovito, če bi sami zmogli tako lahkotno obviseti v zraku, motriti svet pod sabo in se na hitro dvigniti v višave. Saj imamo naprave, ki nam to omogočajo skoraj tako, kot zmorejo ptice. A to ni isto in vsi si tega ne moremo privoščiti. Sam se spomnim takih pogledov, ko sem pol leta preživel pod najvišjih vrhom Afrike. Vsak jasen dan je postregel s čudovitim pogledom na zasnežen vrh. Kilimandžaro je vabil dan za dnem. Nisem našel dovolj časa in sem raje z denarjem pomagal šoli, kjer sem delal, kot da bi šel na vrh. Če pa bi bil kot ptica, bi bil v nekaj urah na vrhu. Za te sanje ni treba v Afriko, že v naših gorah vidimo številne ptice, ki z lahkoto dosegajo vrhove. Človek ne more leteti kakor orel. Smo pa v istih gorah doživeli, kako smo korak za korakom bližje vrhu. Le začeti je treba in pri tem vztrajati. Ko smo na vrhu, nam prav tako vse leži pod nogami. Otroci ne potrebujejo veliko, da začnejo sanjati o izrednih stvareh, ki jih bodo naredili. Iz preprostih desk nastajajo avtomobili, iz peska gradovi, iz smeti naselja. Otrok brez kril leta in je v trenutku palček, v drugem čarovnik in v tretjem vitez. Spušča in dviga se v svoji domišljiji, da ga odrasli težko dohajamo. V ranem otroštvu se ob tem nasmehnemo, pohvalimo otrokovo iznajdljivost. Ko odrašča, mu hitro začnemo pridigati, da se na tak način ne da živeti. Odrasti pomeni stati na trdnih tleh in ne v sanjarjenju. S tem pridiganjem prepogosto mladim ubijemo prihodnost. Življenje postane brez smisla in nobena naloga jih ne vabi, da bi res zaživeli. Pozabljamo na naše vzpone na visoke vrhove. Nismo ptice, da bi kar poleteli, lahko pa dosežemo vrh, če le začnemo hoditi in ne obstanemo. Otrok, ki sanja, mora le razumeti, da je za te sanje treba začeti delati. Samo na tak način se mu bo zdelo vredno potruditi in premagovati ovire na poti življenja. In še ena stvar: brez vsaj kakšnega občutka biti na vrhu, uspeti v življenju, nas bodo minile tudi sanje. Želim vsem, da bi ob čudenju pticam na nebu spet prebudili željo po vrhovih, takih in drugačnih in že danes naredili prvi korak proti vrhu. 174796069 RTVSLO – Prvi 389 clean Spoštovane poslušalke, spoštovani poslušalci, vsi smo že kdaj opazovali ptice na nebu. Njihovo lahkotno preletanje, spuščanje in dviganje. Še posebno kakšnega orla, ko s svojimi razprtimi krili lahkotno lebdi v zraku in se v nekaj zamahih dvigne v višave. Ko z odrtimi usti zremo v nebo, ne gre brez zavisti. Kako bi bilo čudovito, če bi sami zmogli tako lahkotno obviseti v zraku, motriti svet pod sabo in se na hitro dvigniti v višave. Saj imamo naprave, ki nam to omogočajo skoraj tako, kot zmorejo ptice. A to ni isto in vsi si tega ne moremo privoščiti. Sam se spomnim takih pogledov, ko sem pol leta preživel pod najvišjih vrhom Afrike. Vsak jasen dan je postregel s čudovitim pogledom na zasnežen vrh. Kilimandžaro je vabil dan za dnem. Nisem našel dovolj časa in sem raje z denarjem pomagal šoli, kjer sem delal, kot da bi šel na vrh. Če pa bi bil kot ptica, bi bil v nekaj urah na vrhu. Za te sanje ni treba v Afriko, že v naših gorah vidimo številne ptice, ki z lahkoto dosegajo vrhove. Človek ne more leteti kakor orel. Smo pa v istih gorah doživeli, kako smo korak za korakom bližje vrhu. Le začeti je treba in pri tem vztrajati. Ko smo na vrhu, nam prav tako vse leži pod nogami. Otroci ne potrebujejo veliko, da začnejo sanjati o izrednih stvareh, ki jih bodo naredili. Iz preprostih desk nastajajo avtomobili, iz peska gradovi, iz smeti naselja. Otrok brez kril leta in je v trenutku palček, v drugem čarovnik in v tretjem vitez. Spušča in dviga se v svoji domišljiji, da ga odrasli težko dohajamo. V ranem otroštvu se ob tem nasmehnemo, pohvalimo otrokovo iznajdljivost. Ko odrašča, mu hitro začnemo pridigati, da se na tak način ne da živeti. Odrasti pomeni stati na trdnih tleh in ne v sanjarjenju. S tem pridiganjem prepogosto mladim ubijemo prihodnost. Življenje postane brez smisla in nobena naloga jih ne vabi, da bi res zaživeli. Pozabljamo na naše vzpone na visoke vrhove. Nismo ptice, da bi kar poleteli, lahko pa dosežemo vrh, če le začnemo hoditi in ne obstanemo. Otrok, ki sanja, mora le razumeti, da je za te sanje treba začeti delati. Samo na tak način se mu bo zdelo vredno potruditi in premagovati ovire na poti življenja. In še ena stvar: brez vsaj kakšnega občutka biti na vrhu, uspeti v življenju, nas bodo minile tudi sanje. Želim vsem, da bi ob čudenju pticam na nebu spet prebudili željo po vrhovih, takih in drugačnih in že danes naredili prvi korak proti vrhu. https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ Thu, 05 Aug 2021 03:56:29 +0000 Janez Vodičar: Korak za korakom S stališča spoznavne teorije bi danes težko našli večjo razliko, kot je tista med znanjem in etiko oziroma med težnjo po resnici in težnjo k dobremu. Obstaja sicer množica razprav in argumentov o tem, da naj bi šlo za nepresegljivo razliko med tem, kaj v svetu obstaja, in tem, kaj je vredno in dobro. Vztrajanje pri tej razliki med znanjem in etičnim pa je prav danes zašlo v resno krizo. Na to kažejo številne ekonomske, ekološke in civilizacijske krize, do katerih je prišlo zaradi slepe uporabe znanstvenih spoznanj, namenjene le dobičkom in kopičenju moči nad ljudmi in naravo in pozabo na etično plat uporabe spoznanj. Smo torej pred pomembno nalogo, kako ponovno povezati znanstveno prizadevanje in etično ravnanje. In kako to doseči, da ne bi spodkopali tako znanosti kot etičnosti. Do notranje povezave med spoznanjem in etičnostjo lahko pridemo le tedaj, če spoznanje razumemo kot celoto vseh oblik preverljivega in racionalnega dojemanja stvari in dogajanj v svetu. Etičnost pa kot celoto vseh oblik dosegljivega in odgovornega ravnanja v raznih okoliščinah. Vendar pa za oboje potrebujemo kompetentno in odgovorno nanašanje na predmete svoje dejavnosti in situacijam primerno in celostno občutenje in razumevanje življenjskih situacij. To pa zahteva od človeka globlji uvid v celoto življenja, kot ga ponujajo sodobni svet in njegovi upravljavci. Vendar, kako naj dosežemo ta globlji uvid? Namesto neposrednega odgovora na to nelahko vprašanje morda tale namig: Globina nam je bližja, kot si mislimo. Bodimo odkritosrčni sami do sebe. Jasno poglejmo, kaj nam preostane od naše zavesti o samem sebi, potem ko se odlepimo od vseh pozitivnih in negativnih predstav o samem sebi. Morda se nam bo zdelo, da nam ne bo preostalo čisto nič. Prav, ampak vseeno pogumno poglejmo v ta »nič«. Morda se nam bo tedaj – vsaj za malo – odprl oni globlji uvid, o katerem govorimo. 174795737 RTVSLO – Prvi 280 clean S stališča spoznavne teorije bi danes težko našli večjo razliko, kot je tista med znanjem in etiko oziroma med težnjo po resnici in težnjo k dobremu. Obstaja sicer množica razprav in argumentov o tem, da naj bi šlo za nepresegljivo razliko med tem, kaj v svetu obstaja, in tem, kaj je vredno in dobro. Vztrajanje pri tej razliki med znanjem in etičnim pa je prav danes zašlo v resno krizo. Na to kažejo številne ekonomske, ekološke in civilizacijske krize, do katerih je prišlo zaradi slepe uporabe znanstvenih spoznanj, namenjene le dobičkom in kopičenju moči nad ljudmi in naravo in pozabo na etično plat uporabe spoznanj. Smo torej pred pomembno nalogo, kako ponovno povezati znanstveno prizadevanje in etično ravnanje. In kako to doseči, da ne bi spodkopali tako znanosti kot etičnosti. Do notranje povezave med spoznanjem in etičnostjo lahko pridemo le tedaj, če spoznanje razumemo kot celoto vseh oblik preverljivega in racionalnega dojemanja stvari in dogajanj v svetu. Etičnost pa kot celoto vseh oblik dosegljivega in odgovornega ravnanja v raznih okoliščinah. Vendar pa za oboje potrebujemo kompetentno in odgovorno nanašanje na predmete svoje dejavnosti in situacijam primerno in celostno občutenje in razumevanje življenjskih situacij. To pa zahteva od človeka globlji uvid v celoto življenja, kot ga ponujajo sodobni svet in njegovi upravljavci. Vendar, kako naj dosežemo ta globlji uvid? Namesto neposrednega odgovora na to nelahko vprašanje morda tale namig: Globina nam je bližja, kot si mislimo. Bodimo odkritosrčni sami do sebe. Jasno poglejmo, kaj nam preostane od naše zavesti o samem sebi, potem ko se odlepimo od vseh pozitivnih in negativnih predstav o samem sebi. Morda se nam bo zdelo, da nam ne bo preostalo čisto nič. Prav, ampak vseeno pogumno poglejmo v ta »nič«. Morda se nam bo tedaj – vsaj za malo – odprl oni globlji uvid, o katerem govorimo. https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ Wed, 04 Aug 2021 03:54:40 +0000 Andrej Ule: Znanost in etika Naša vizija je zelo pomembna pri vztrajanju na naši poti – tudi ko se nad nas zgrnejo vse mogoče vremenske težave. Močna vizija nas lahko vleče naprej tudi skozi temo ali meglo, saj se z njo zavedamo, da je uresničenje našega cilja lahko le še vprašanje časa ali v nekaterih primerih celo metrov. Ob tem imam v mislih resnično zgodbi Florence, ki je leta tisoč devetsto petdeset kot prva ženska v obe smeri preplavala Rokavski preliv med Francijo in Veliko Britanijo. Florence si je postavila nov cilj, da bo preplavala štiriintrideset kilometrov dolgo razdaljo med otokom Katalina in kalifornijsko obalo v ZDA. Če bi svojo nalogo uspešno dokončala, bi bila tudi prva ženska, ki bi preplavala ta preliv. Ob prvih zamahih v ledenomrzli vodi jo je preko televizijskih zaslonov spremljalo na milijone ljudi. Spremljevalna ekipa je morala na poti kar nekajkrat ustreliti v zrak, da je tako prestrašila morske pse, ki so v teh vodah pogosti. Utrujenost Florence ni ovirala – največjo težavo ji je predstavljala ledena voda, ki jo je premrazila do kosti. Trener ji je končno sporočil, da je obala že zelo blizu. Ker pa je zaradi goste megle sama ni videla, je po skoraj šestnajstih urah plavanja zaprosila spremljevalno posadko, naj ji pomaga iz vode. Vendar pa v tistem trenutku ni vedela, da je bila v tistem trenutku od obale oddaljena zgolj osemsto metrov! Ko se je nekoliko ogrela, se je počasi pričela zavedati svojega položaja. Novinarju je povedala: »Saj nočem opravičevati svojega dejanja, a če bi videla obalo, gotovo ne bi odnehala.« Florence torej ni odnehala zaradi utrujenosti ali ledenomrzle vode. Obupala je zato, ker zaradi goste megle ni videla svojega cilja. Vendarle ima njen podvig uspešen konec, saj je čez dobra dva meseca spet poskusila preplavati preliv. Tudi tisti dan je bil izredno meglen, vendar je bila Florence prepričana o smiselnosti svojega plavanja in ohranjala svojo vizijo, notranji pogled na cilj. Ne samo, da je postala prva ženska, ki je preplavala Katalinski preliv, temveč je izboljšala tudi rekord, ki ga je pred njo postavil moški – za celi dve uri. Kakšna je moja vizija za danes? Kaj pa če se znajdem v megli, kako se bom odzval? 174795482 RTVSLO – Prvi 341 clean Naša vizija je zelo pomembna pri vztrajanju na naši poti – tudi ko se nad nas zgrnejo vse mogoče vremenske težave. Močna vizija nas lahko vleče naprej tudi skozi temo ali meglo, saj se z njo zavedamo, da je uresničenje našega cilja lahko le še vprašanje časa ali v nekaterih primerih celo metrov. Ob tem imam v mislih resnično zgodbi Florence, ki je leta tisoč devetsto petdeset kot prva ženska v obe smeri preplavala Rokavski preliv med Francijo in Veliko Britanijo. Florence si je postavila nov cilj, da bo preplavala štiriintrideset kilometrov dolgo razdaljo med otokom Katalina in kalifornijsko obalo v ZDA. Če bi svojo nalogo uspešno dokončala, bi bila tudi prva ženska, ki bi preplavala ta preliv. Ob prvih zamahih v ledenomrzli vodi jo je preko televizijskih zaslonov spremljalo na milijone ljudi. Spremljevalna ekipa je morala na poti kar nekajkrat ustreliti v zrak, da je tako prestrašila morske pse, ki so v teh vodah pogosti. Utrujenost Florence ni ovirala – največjo težavo ji je predstavljala ledena voda, ki jo je premrazila do kosti. Trener ji je končno sporočil, da je obala že zelo blizu. Ker pa je zaradi goste megle sama ni videla, je po skoraj šestnajstih urah plavanja zaprosila spremljevalno posadko, naj ji pomaga iz vode. Vendar pa v tistem trenutku ni vedela, da je bila v tistem trenutku od obale oddaljena zgolj osemsto metrov! Ko se je nekoliko ogrela, se je počasi pričela zavedati svojega položaja. Novinarju je povedala: »Saj nočem opravičevati svojega dejanja, a če bi videla obalo, gotovo ne bi odnehala.« Florence torej ni odnehala zaradi utrujenosti ali ledenomrzle vode. Obupala je zato, ker zaradi goste megle ni videla svojega cilja. Vendarle ima njen podvig uspešen konec, saj je čez dobra dva meseca spet poskusila preplavati preliv. Tudi tisti dan je bil izredno meglen, vendar je bila Florence prepričana o smiselnosti svojega plavanja in ohranjala svojo vizijo, notranji pogled na cilj. Ne samo, da je postala prva ženska, ki je preplavala Katalinski preliv, temveč je izboljšala tudi rekord, ki ga je pred njo postavil moški – za celi dve uri. Kakšna je moja vizija za danes? Kaj pa če se znajdem v megli, kako se bom odzval? https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ Tue, 03 Aug 2021 03:55:41 +0000 Robert Friškovec: Poražena zaradi megle Ko sem se po vojni na Balkanu odpravljala iz Črne gore na obisk svojih domačih v Sloveniji, sem zaslišala svojo sosestro, kako je glasno vzdihnila in rekla: "Blagor tebi, ti greš na dopust domov, kam pa naj jaz grem?" Poznala sem njeno zgodbo, kako je vsa njena družina zaradi vojne v nekaj urah zapustila lepo novozgrajeno hišo in široko dvorišče v domači vasi v Bosni in se na tovornjaku odselila v majhno stanovanje v bloku sredi velikega mesta. Sestra je dodala: Ne želim si iti nikamor, odkar ni več domačega kraja. Zadnjič, ko sem šla na skrivaj na ogled naše nekdanje vasi, sem komaj prepoznala ostanke hiše, a čez dvorišče pelje nova cesta … Pesnik pa je napisal, da ko bo prišel domov, bo legel vznak in bo strmel v nebo in v njem ne bo nobene zapletene misli, le ena sama sreča, svoboden ljubi svobodno zemljo … Dom je torej tam, kjer si svoboden, kjer si sprejet, ljubljen, varen … Osemdesetletna mama moje sosestre iz Bosne je v majhnem stanovanju, kjer je bil le naslonjač ob štedilniku, dejala: No, ja, vse smo izgubili, imamo pa drug drugega. To je najpomembnejše. Novi dom lahko nastane tudi sredi majhnega stanovanja v bloku, če le imaš srca, ki te ljubijo … Sredi vseh hitenj, sprememb, hitrosti in neskončnega medijskega sveta, še vedno potrebujemo dom … Toplo gnezdo, kjer smo lahko takšni, kot smo. Materialni dom nam lahko zrušijo, nam ga spremenijo v kup razvalin. Ne morejo pa vzeti doma v srcih tistih, ki nas ljubijo kljub vsem grehom in napakam. Danes je veliko iskalcev domov. Veliko beguncev. Veliko porušenih hiš in porušenih družin. Veliko trpljenja. Veliko hrepenenj po domovih. Ljudje lahko drug drugemu postanemo dom. V srcih, kjer je dovolj ljubezni, da lahko najdejo mesto tisti, ki tavajo in iščejo zavetja pred neusmiljenim svetim. Sveto pismo pripoveduje, kako si je tudi Bog skozi vso zgodovino iskal dom, kjer bi lahko prebival med človeškimi otroki. In nazadnje mu je bil najljubši dom prav človeško srce. Zato je tudi popolno mesto, nebesa, kjer so izpolnjena vsa hrepenenja človeškega srca, prikazano kot dom. 174795221 RTVSLO – Prvi 421 clean Ko sem se po vojni na Balkanu odpravljala iz Črne gore na obisk svojih domačih v Sloveniji, sem zaslišala svojo sosestro, kako je glasno vzdihnila in rekla: "Blagor tebi, ti greš na dopust domov, kam pa naj jaz grem?" Poznala sem njeno zgodbo, kako je vsa njena družina zaradi vojne v nekaj urah zapustila lepo novozgrajeno hišo in široko dvorišče v domači vasi v Bosni in se na tovornjaku odselila v majhno stanovanje v bloku sredi velikega mesta. Sestra je dodala: Ne želim si iti nikamor, odkar ni več domačega kraja. Zadnjič, ko sem šla na skrivaj na ogled naše nekdanje vasi, sem komaj prepoznala ostanke hiše, a čez dvorišče pelje nova cesta … Pesnik pa je napisal, da ko bo prišel domov, bo legel vznak in bo strmel v nebo in v njem ne bo nobene zapletene misli, le ena sama sreča, svoboden ljubi svobodno zemljo … Dom je torej tam, kjer si svoboden, kjer si sprejet, ljubljen, varen … Osemdesetletna mama moje sosestre iz Bosne je v majhnem stanovanju, kjer je bil le naslonjač ob štedilniku, dejala: No, ja, vse smo izgubili, imamo pa drug drugega. To je najpomembnejše. Novi dom lahko nastane tudi sredi majhnega stanovanja v bloku, če le imaš srca, ki te ljubijo … Sredi vseh hitenj, sprememb, hitrosti in neskončnega medijskega sveta, še vedno potrebujemo dom … Toplo gnezdo, kjer smo lahko takšni, kot smo. Materialni dom nam lahko zrušijo, nam ga spremenijo v kup razvalin. Ne morejo pa vzeti doma v srcih tistih, ki nas ljubijo kljub vsem grehom in napakam. Danes je veliko iskalcev domov. Veliko beguncev. Veliko porušenih hiš in porušenih družin. Veliko trpljenja. Veliko hrepenenj po domovih. Ljudje lahko drug drugemu postanemo dom. V srcih, kjer je dovolj ljubezni, da lahko najdejo mesto tisti, ki tavajo in iščejo zavetja pred neusmiljenim svetim. Sveto pismo pripoveduje, kako si je tudi Bog skozi vso zgodovino iskal dom, kjer bi lahko prebival med človeškimi otroki. In nazadnje mu je bil najljubši dom prav človeško srce. Zato je tudi popolno mesto, nebesa, kjer so izpolnjena vsa hrepenenja človeškega srca, prikazano kot dom. https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ Mon, 02 Aug 2021 03:57:01 +0000 Emanuela Žerdin: Dom To, kako lahko zaživijo lepi spomini, na svojstven način pričara glasbena skupina Faraoni s svojo legendarno popevko Ne bom pozabil na stare čase. Dobri spomini, ki so ostali in nam prikličejo nekaj prijetnega razpoloženja, neke trenutke in obdobja, v katerih nam je bilo res lepo. In tega se navadno spominjamo z nostalgijo, če ne celo z malce bolečine in pogrešanjem. Seveda, lepo bi bilo, če bi bilo tudi danes tako, kot je bilo nekoč, včasih, ko smo bili še mladi, ko je bilo tako čudovito, svobodno, polno … Problem pri tem je, da te lepe, dobre in čudovite spomine pogosto izoliramo od vsega preostalega in jih morda celo pretirano idealiziramo. Dlje ko je dogodek, bolj se lahko zbrišejo druge okoliščine in bolj se utrjuje nekakšna idealizacija, ki lahko slednjič dobi pridih mitičnega. Kakor koli že. Radi obujamo dobre in lepe spomine, saj nam pogosto pomagajo vzdržati v teži ali rutini vsakdana. Po drugi strani pa je lahko neka idealizacija preteklosti za nas breme ali skušnjava, da se ne bi spoprijeli s sedanjostjo, z izzivi in problemi, ki jih prinaša ta trenutek. Še več: pretirana idealizacija preteklosti je lahko močno zavajajoča, saj nam ne ostaja njena realna podoba. Ta pa je gotovo povezana tudi s stisko in preizkušnjo. Vzemimo zgodovinski primer: Izraelci, ki so bili v egiptovski sužnosti, so pod Mojzesovim vodstvom pobegnili faraonu in njegovi vojski, ki je, kot vsi dobro poznamo, dramatično končala na dnu Rdečega morja. Na eni strani poražen faraon, na drugi strani pa Izraelci, osvobojeni suženjstva. Toda takoj, ko je drama mimo in se pojavijo prve preizkušnje, se že začnejo oglašati prvi nostalgiki po Egiptu z jamranjem: »O, da bi umrli po Gospodovi roki v egiptovski deželi, ko smo sedeli pri loncih mesa, ko smo jedli kruha do sitega!« Seveda, v Egiptu je bilo dovolj vsega: polni lonci mesa, pa bučke in čebula in vse preostalo. Ampak bili so sužnji! To je bistvo, na katero so pozabili. Podobno se nam lahko zgodi, ko se odpravimo iz določene oblike zasužnjenosti, pa naj bo to prenehanje prenažiranja s hrano ali sladkarijami, prenehanje kajenja, pitja alkohola ali uživanja droge ali pa izstop iz zasvajajočih in nezdravih oziroma patoloških odnosov. Na poti iz katere koli sužnosti ali zasvojenosti pride puščava z očiščenjem in preizkušnjo. In takrat se prebudijo spomini, ki so seveda samo delni in idealizirani. Kako je bilo lepo, kako zelo pogrešamo tisti svoj Egipt s polnimi lonci mesa. Seveda pri tem gladko pozabimo, da je tisti naš Egipt v bistvu bil zelo nezdrava zasužnjenost. Živeti v svobodi je vedno zahtevno in predstavlja izziv za rast, resnično lepi in dobri spomini pa so nam lahko v trenutkih stiske in preizkušenj v pogum in spodbudo. 174795056 RTVSLO – Prvi 247 clean To, kako lahko zaživijo lepi spomini, na svojstven način pričara glasbena skupina Faraoni s svojo legendarno popevko Ne bom pozabil na stare čase. Dobri spomini, ki so ostali in nam prikličejo nekaj prijetnega razpoloženja, neke trenutke in obdobja, v katerih nam je bilo res lepo. In tega se navadno spominjamo z nostalgijo, če ne celo z malce bolečine in pogrešanjem. Seveda, lepo bi bilo, če bi bilo tudi danes tako, kot je bilo nekoč, včasih, ko smo bili še mladi, ko je bilo tako čudovito, svobodno, polno … Problem pri tem je, da te lepe, dobre in čudovite spomine pogosto izoliramo od vsega preostalega in jih morda celo pretirano idealiziramo. Dlje ko je dogodek, bolj se lahko zbrišejo druge okoliščine in bolj se utrjuje nekakšna idealizacija, ki lahko slednjič dobi pridih mitičnega. Kakor koli že. Radi obujamo dobre in lepe spomine, saj nam pogosto pomagajo vzdržati v teži ali rutini vsakdana. Po drugi strani pa je lahko neka idealizacija preteklosti za nas breme ali skušnjava, da se ne bi spoprijeli s sedanjostjo, z izzivi in problemi, ki jih prinaša ta trenutek. Še več: pretirana idealizacija preteklosti je lahko močno zavajajoča, saj nam ne ostaja njena realna podoba. Ta pa je gotovo povezana tudi s stisko in preizkušnjo. Vzemimo zgodovinski primer: Izraelci, ki so bili v egiptovski sužnosti, so pod Mojzesovim vodstvom pobegnili faraonu in njegovi vojski, ki je, kot vsi dobro poznamo, dramatično končala na dnu Rdečega morja. Na eni strani poražen faraon, na drugi strani pa Izraelci, osvobojeni suženjstva. Toda takoj, ko je drama mimo in se pojavijo prve preizkušnje, se že začnejo oglašati prvi nostalgiki po Egiptu z jamranjem: »O, da bi umrli po Gospodovi roki v egiptovski deželi, ko smo sedeli pri loncih mesa, ko smo jedli kruha do sitega!« Seveda, v Egiptu je bilo dovolj vsega: polni lonci mesa, pa bučke in čebula in vse preostalo. Ampak bili so sužnji! To je bistvo, na katero so pozabili. Podobno se nam lahko zgodi, ko se odpravimo iz določene oblike zasužnjenosti, pa naj bo to prenehanje prenažiranja s hrano ali sladkarijami, prenehanje kajenja, pitja alkohola ali uživanja droge ali pa izstop iz zasvajajočih in nezdravih oziroma patoloških odnosov. Na poti iz katere koli sužnosti ali zasvojenosti pride puščava z očiščenjem in preizkušnjo. In takrat se prebudijo spomini, ki so seveda samo delni in idealizirani. Kako je bilo lepo, kako zelo pogrešamo tisti svoj Egipt s polnimi lonci mesa. Seveda pri tem gladko pozabimo, da je tisti naš Egipt v bistvu bil zelo nezdrava zasužnjenost. Živeti v svobodi je vedno zahtevno in predstavlja izziv za rast, resnično lepi in dobri spomini pa so nam lahko v trenutkih stiske in preizkušenj v pogum in spodbudo. https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ Sun, 01 Aug 2021 03:54:07 +0000 Andraž Arko: Ne bom pozabil na stare čase V današnji Duhovni misli evangelijski pridigar Silvester Molan iz Krškega razmišlja o svetu. Marsikaj je narobe, a sprejemati moramo pravilne odločitve, da ne škodimo sebi in drugim. 174794863 RTVSLO – Prvi 351 clean V današnji Duhovni misli evangelijski pridigar Silvester Molan iz Krškega razmišlja o svetu. Marsikaj je narobe, a sprejemati moramo pravilne odločitve, da ne škodimo sebi in drugim. https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ Sat, 31 Jul 2021 03:55:51 +0000 Silvester Molan: Kritika grešnega sveta Na svetu imamo dvoje ljudi: tiste, ki mislijo, da so vredni več, in druge, ki se imajo za manjvredne od ostalih. Gre pa pravzaprav za isto vrsto ljudi. Ne eni ne drugi se ne čutijo vredni in ljubljeni. Razlika med njimi je samo v tem, kaj so v svojem življenju dosegli. V njihovih uspehih in sposobnostih, torej. Dolgo sem razmišljal, kdaj človek začuti svojo največjo vrednost. In sem prišel do čudnega paradoksa – da jo začuti takrat, kadar se mu iz ust prikrade sramežljivi: »Nisem vreden.« Zame je to najlepša podoba človeka: podoba, v kateri se nečemu čudi. Ko občuduje. Ko začne kot otrok čutiti, kako je v svojem življenju majhen. In ko začne čutiti, kako nekaj velikega je dobil v svoje majhno srce. Veste zakaj? Ker takrat, ko začne človek v svojem življenju spoznavati, da se ga je dotaknila lepota, tudi sam postane lep. Nekako drugačen, bolj zazrt v pomembne, večne stvari, kot pa v drobne kamenčke, na katerih se dogajajo njegova vsakdanja spotikanja. Res. Samo kdor kdaj ob čem ostane odprtih ust, kdor se je kdaj kot otrok sposoben čemu začuditi, samo tisti, ki ga nekaj gane do solz, in kdor ve, da stoji pred nečim, kar je neskončno večje od njega, ta ob svoji nevrednosti začuti svojo največjo vrednost. Kajti občutim jo prav takrat, kadar se počutim majhen pred darom, ki sem ga prejel. Kadar se zavem, da nečesa res nisem vreden, pa sem to vseeno dobil. Zato je svojo vrednost napačno graditi na svojih sposobnostih ali dosežkih. Ti bodo slejkoprej minili, slejkoprej bomo razočarani nad seboj. Svojo vrednost mora zato človek zgraditi na svoji obdarjenosti. Kdor namreč najde svojo vrednost v daru, ki ga je prejel, ta bo vedno vedel, da je za nekoga celo večji, kot je samemu sebi. Tako vredna je nevrednost. 174794570 RTVSLO – Prvi 359 clean Na svetu imamo dvoje ljudi: tiste, ki mislijo, da so vredni več, in druge, ki se imajo za manjvredne od ostalih. Gre pa pravzaprav za isto vrsto ljudi. Ne eni ne drugi se ne čutijo vredni in ljubljeni. Razlika med njimi je samo v tem, kaj so v svojem življenju dosegli. V njihovih uspehih in sposobnostih, torej. Dolgo sem razmišljal, kdaj človek začuti svojo največjo vrednost. In sem prišel do čudnega paradoksa – da jo začuti takrat, kadar se mu iz ust prikrade sramežljivi: »Nisem vreden.« Zame je to najlepša podoba človeka: podoba, v kateri se nečemu čudi. Ko občuduje. Ko začne kot otrok čutiti, kako je v svojem življenju majhen. In ko začne čutiti, kako nekaj velikega je dobil v svoje majhno srce. Veste zakaj? Ker takrat, ko začne človek v svojem življenju spoznavati, da se ga je dotaknila lepota, tudi sam postane lep. Nekako drugačen, bolj zazrt v pomembne, večne stvari, kot pa v drobne kamenčke, na katerih se dogajajo njegova vsakdanja spotikanja. Res. Samo kdor kdaj ob čem ostane odprtih ust, kdor se je kdaj kot otrok sposoben čemu začuditi, samo tisti, ki ga nekaj gane do solz, in kdor ve, da stoji pred nečim, kar je neskončno večje od njega, ta ob svoji nevrednosti začuti svojo največjo vrednost. Kajti občutim jo prav takrat, kadar se počutim majhen pred darom, ki sem ga prejel. Kadar se zavem, da nečesa res nisem vreden, pa sem to vseeno dobil. Zato je svojo vrednost napačno graditi na svojih sposobnostih ali dosežkih. Ti bodo slejkoprej minili, slejkoprej bomo razočarani nad seboj. Svojo vrednost mora zato človek zgraditi na svoji obdarjenosti. Kdor namreč najde svojo vrednost v daru, ki ga je prejel, ta bo vedno vedel, da je za nekoga celo večji, kot je samemu sebi. Tako vredna je nevrednost. https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ Fri, 30 Jul 2021 03:55:59 +0000 Marko Rijavec: Vrednost nevrednosti Rada imam poezijo. En sam kratek hip in že si drugje, sredi nepreglednih prostranstev drugega časa in kraja. "Biti tam, kjer še ni bilo sveta," je zapisal Rade Krstić, in to je poezija. Skozi magijo jezika prefiltrirana izkušnja posameznika v vsej njeni neponovljivosti. Zapisana je poezija dana drugim v veselje, v premislek in za poglabljanje vedenja o tem, kako nezasegljiv je svet. Čas, ki ga živimo, zaznamuje nepregledno množenje informacij na eni strani in naraščajoča potreba po gotovosti na drugi. Nečesa se moramo oprijeti v praznini, v kateri visimo, zato se oklepamo sami sebe. V svojih zmagah in preizkušnjah vidimo prototipe edinih možnih življenj. Vsevednost brizga iz komentarjev k člankom, iz blogov in kolumn, v TV-oddajah, na pogovorih ob kavi. Uporabljamo osiromašen, enoznačen jezik, poln velelnikov. Naš svet je ves svet. Dvomi so, a so potlačeni pod prag zavesti, kjer jih pustimo tleti skupaj s sanjami in strahovi, in presenečeni smo, ko smo ponoči priče eroziji vsega, kar smo zgradili čez dan. A če je težko živeti z negotovostjo, ki je vtkana v tkivo sodobnega sveta, je še težje živeti brez nje. Biti oropan za nelagodje nestabilnosti, ki ga vzbuja življenje že s tem, ko z vsakim začetkom vselej prinese tudi konec, pomeni sprejeti zadušljivo iluzijo ponovljivosti. Poezija je način življenja na odprtem. V vsaki pesmi se zrcali konec naše in začetek povsem druge izkušnje, ki je samo slutljiva, a v resnici nikdar do konca zapopadljiva. Branje poezije je vaja v širjenju zavesti za vse, kar je neskončno večje od nas samih. Je lovljenje ravnotežja nad previsnim prepadom, pod katerim se razprostira morje, vse globlje in vse bolj nepregledno. 174794312 RTVSLO – Prvi 413 clean Rada imam poezijo. En sam kratek hip in že si drugje, sredi nepreglednih prostranstev drugega časa in kraja. "Biti tam, kjer še ni bilo sveta," je zapisal Rade Krstić, in to je poezija. Skozi magijo jezika prefiltrirana izkušnja posameznika v vsej njeni neponovljivosti. Zapisana je poezija dana drugim v veselje, v premislek in za poglabljanje vedenja o tem, kako nezasegljiv je svet. Čas, ki ga živimo, zaznamuje nepregledno množenje informacij na eni strani in naraščajoča potreba po gotovosti na drugi. Nečesa se moramo oprijeti v praznini, v kateri visimo, zato se oklepamo sami sebe. V svojih zmagah in preizkušnjah vidimo prototipe edinih možnih življenj. Vsevednost brizga iz komentarjev k člankom, iz blogov in kolumn, v TV-oddajah, na pogovorih ob kavi. Uporabljamo osiromašen, enoznačen jezik, poln velelnikov. Naš svet je ves svet. Dvomi so, a so potlačeni pod prag zavesti, kjer jih pustimo tleti skupaj s sanjami in strahovi, in presenečeni smo, ko smo ponoči priče eroziji vsega, kar smo zgradili čez dan. A če je težko živeti z negotovostjo, ki je vtkana v tkivo sodobnega sveta, je še težje živeti brez nje. Biti oropan za nelagodje nestabilnosti, ki ga vzbuja življenje že s tem, ko z vsakim začetkom vselej prinese tudi konec, pomeni sprejeti zadušljivo iluzijo ponovljivosti. Poezija je način življenja na odprtem. V vsaki pesmi se zrcali konec naše in začetek povsem druge izkušnje, ki je samo slutljiva, a v resnici nikdar do konca zapopadljiva. Branje poezije je vaja v širjenju zavesti za vse, kar je neskončno večje od nas samih. Je lovljenje ravnotežja nad previsnim prepadom, pod katerim se razprostira morje, vse globlje in vse bolj nepregledno. https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ Thu, 29 Jul 2021 03:56:53 +0000 Miljana Cunta: Poezija V Duhovni misli ponavljamo razmišljanje katoliškega duhovnika, ki skrbi za zapornike, Roberta Friškovca o nenavadnem vprašanju, ki mu ga je zastavil župnik, ko je avtor današnje Duhovne misli še kot srednješolec sredi dneva sedel v prazni cerkvi. Vprašanje se mu je sprva zdelo neumno, potem pa je dojel njegov globlji smisel. 174794048 RTVSLO – Prvi 399 clean V Duhovni misli ponavljamo razmišljanje katoliškega duhovnika, ki skrbi za zapornike, Roberta Friškovca o nenavadnem vprašanju, ki mu ga je zastavil župnik, ko je avtor današnje Duhovne misli še kot srednješolec sredi dneva sedel v prazni cerkvi. Vprašanje se mu je sprva zdelo neumno, potem pa je dojel njegov globlji smisel. https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ Wed, 28 Jul 2021 03:56:39 +0000 Robert Friškovec: Nenavadno vprašanje Večkrat v življenju se vprašamo, kaj je za nas Božja volja. Na to vprašanje je težko enoznačno odgovoriti, ker gre za pot, ki se nam odstira postopno. Naš namen ni o tem vprašanju filozofirati, temveč v odgovor ponuditi nekaj drobtinic, ki jih je zapisal krščanski mistik in duhovni učitelj, mojster Eckhart. Ko mojster govori o Božji volji, uporabi prispodobo lakote in žeje. Bolj ko pijem, bolj sem žejen. In bolj ko jem, bolj sem lačen. Vsi seveda vemo, da ko gre za telesne stvari, to ni tako. Pri duhovnih stvareh pa ni nasičenja. Več ko si jih deležen, bolj te mikajo. Tisti, ki so lačni Božje volje, jim ta tako zelo tekne, da jih vse, kar jim Bog prisodi, tako uteši in jim je tako všeč, da ne morejo hoteti nič drugega in po ničemer drugem hrepeneti. Vse, kar jih doleti, naj bo bolezen ali uboštvo, rade volje sprejmejo. Še več, tudi če bi jim Bog hotel prizanesti – na primer s trpljenjem, ne bi hoteli, da jim prizanese. Seveda pa so tudi drugi ljudje, in takih je po mojstrovem mnenju precej, ki hrepenijo po nečem drugem kakor po Božji volji: nenehno tarnajo in so nesrečni; vedno se jim godi krivica in nenehno so žalostni. Boga ljubijo zato, da bi dosegli tisto, kar so si sami vbili v glavo. Ko jim gre dobro, hvalijo Boga in mu zaupajo. Takole pravijo: »Letos imam deset mernikov žita in prav toliko vina; trdno zaupam v Boga«. Čista resnica, odgovarja mojster, da imaš polno zaupanje – v žito in vino! Do Boga ni mogoče priti vihravo, tako da si nekaj vbijemo v glavo in potem hočemo to na vsak način uresničiti. To je uveljavljanje lastnega jaza. Če pa hočemo obiti nekaj, kar nam je mučno in zoprno, je to spet napačno, ker tudi v tem uveljavljamo svoj jaz. Če bi mi bilo kaj zelo zoprno, bi se moral o tem posvetovati z Bogom, se ponižno pred njim prikloniti in zaupljivo sprejeti od Njega vse, kar me doleti: to bi bilo prav, trdi mojster Eckhart. Božjo voljo prepoznamo po tem, kar nas doleti, po tem, kar utrpevamo. Če to ne bi bila Božja volja, se ne bi zgodilo; trajalo ne bi en sam trenutek. Kaj je torej Božja volja? Mojster Eckhart pravi: sprejeti vse, kar mi življenje prinaša, kot najboljše zame, saj je Bogu lastno, da daje samó najboljše. 174793805 RTVSLO – Prvi 351 clean Večkrat v življenju se vprašamo, kaj je za nas Božja volja. Na to vprašanje je težko enoznačno odgovoriti, ker gre za pot, ki se nam odstira postopno. Naš namen ni o tem vprašanju filozofirati, temveč v odgovor ponuditi nekaj drobtinic, ki jih je zapisal krščanski mistik in duhovni učitelj, mojster Eckhart. Ko mojster govori o Božji volji, uporabi prispodobo lakote in žeje. Bolj ko pijem, bolj sem žejen. In bolj ko jem, bolj sem lačen. Vsi seveda vemo, da ko gre za telesne stvari, to ni tako. Pri duhovnih stvareh pa ni nasičenja. Več ko si jih deležen, bolj te mikajo. Tisti, ki so lačni Božje volje, jim ta tako zelo tekne, da jih vse, kar jim Bog prisodi, tako uteši in jim je tako všeč, da ne morejo hoteti nič drugega in po ničemer drugem hrepeneti. Vse, kar jih doleti, naj bo bolezen ali uboštvo, rade volje sprejmejo. Še več, tudi če bi jim Bog hotel prizanesti – na primer s trpljenjem, ne bi hoteli, da jim prizanese. Seveda pa so tudi drugi ljudje, in takih je po mojstrovem mnenju precej, ki hrepenijo po nečem drugem kakor po Božji volji: nenehno tarnajo in so nesrečni; vedno se jim godi krivica in nenehno so žalostni. Boga ljubijo zato, da bi dosegli tisto, kar so si sami vbili v glavo. Ko jim gre dobro, hvalijo Boga in mu zaupajo. Takole pravijo: »Letos imam deset mernikov žita in prav toliko vina; trdno zaupam v Boga«. Čista resnica, odgovarja mojster, da imaš polno zaupanje – v žito in vino! Do Boga ni mogoče priti vihravo, tako da si nekaj vbijemo v glavo in potem hočemo to na vsak način uresničiti. To je uveljavljanje lastnega jaza. Če pa hočemo obiti nekaj, kar nam je mučno in zoprno, je to spet napačno, ker tudi v tem uveljavljamo svoj jaz. Če bi mi bilo kaj zelo zoprno, bi se moral o tem posvetovati z Bogom, se ponižno pred njim prikloniti in zaupljivo sprejeti od Njega vse, kar me doleti: to bi bilo prav, trdi mojster Eckhart. Božjo voljo prepoznamo po tem, kar nas doleti, po tem, kar utrpevamo. Če to ne bi bila Božja volja, se ne bi zgodilo; trajalo ne bi en sam trenutek. Kaj je torej Božja volja? Mojster Eckhart pravi: sprejeti vse, kar mi življenje prinaša, kot najboljše zame, saj je Bogu lastno, da daje samó najboljše. https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ Tue, 27 Jul 2021 03:55:51 +0000 Robert Kralj: Mojster Eckhart o božji volji Katrca, Katrca, daj mi strdi! …, daj mi strdi! Toda kar me obkroža hlačmanov obeh spolov tam okoli šestih let, je le ena deklica vedela, kaj je strd. Pomensko je za besedo vseeno potrebovala razlago. Potem se je glasno razveselila: Aja, aja! je vzkliknila. Seveda, strd je strjen. Strdeno je tisto, kar vsebuje strd. Strdeno pomeni medeno. Ja ja, Katrca, Katrca, daj mi strdi! Vrnila se že je bučela z medeno nožico domu; tej roži in uni je vzela, napila se v cvetju medu. To je pa v davnih časih napisal France Cegnar, mlajši Prešernov sodobnik, doma od Svetega Duha pri Škofji Loki. Strd in bučela sta pomensko v sorodu. Bučela je bila kdaj tudi bečela, zdaj poznamo samo čebele. Tako je pač v jeziku, ta pozna premene. V šoli so nas učili, da je »jezik živ organizem«. Ja, tako je bilo rečeno, in že zelo zgodaj in dobro vem, da nisem vedela, KAJ JE organizem. Živ krst ni govoril o njem, tudi učitelji ne. Vseeno je bilo pa treba v šoli vedeli, kaj da je jezik. Doma je bilo drugače in bolj preprosto. Jezik za zobe, Drži jezik za zobmi. Prvo je pomenilo »ne jezikaj«, drugo pa, da bodi tiho. \t Smešno, jezik so imeli tudi čevlji. Še bolj smešno pa to, da je bil v nemščini jezik die Zunge, toda kot nemščina pa die Sprache. A je mogoče ostati živ in zdrav, kot te začne šola daviti s tujimi jeziki? Die Zunge me je kot šolarko spominjal na cungel. To je bil del konjskih vajeti. Zdaj pa slišim radijskega novinarja reči vajeti – ko kot jezikovno prikrajšana sirota ne pozna dovolj maternega jezika. Ali pa konja ne in njegove opreme! Katrca, Katrca, daj mi strdi … saj, Katrca veš, da srce me boli. A se moram ugrizniti v jezik. Kot da bi bilo meni vse jasno. Že samo slovnični spol v jezikih! Sicer je pa ta povzročal težave samemu Finžgarju, pisatelju Finžgarju – še šolarju. Zapela sta se z učiteljem, ker je ta hotel, da je nemška voda srednjega spola, ko je vendar jasno, da je ženskega. Tak banalni razlog lahko zapečati šolski uspeh in – odločitev, da študent naj bo, je Francetovega Franceta Francetu nakopala ponavljanje prvega letnika gimnazije. A če komu podobne težave grenijo spomin, naj se jim samo nasmehne! 174793538 RTVSLO – Prvi 376 clean Katrca, Katrca, daj mi strdi! …, daj mi strdi! Toda kar me obkroža hlačmanov obeh spolov tam okoli šestih let, je le ena deklica vedela, kaj je strd. Pomensko je za besedo vseeno potrebovala razlago. Potem se je glasno razveselila: Aja, aja! je vzkliknila. Seveda, strd je strjen. Strdeno je tisto, kar vsebuje strd. Strdeno pomeni medeno. Ja ja, Katrca, Katrca, daj mi strdi! Vrnila se že je bučela z medeno nožico domu; tej roži in uni je vzela, napila se v cvetju medu. To je pa v davnih časih napisal France Cegnar, mlajši Prešernov sodobnik, doma od Svetega Duha pri Škofji Loki. Strd in bučela sta pomensko v sorodu. Bučela je bila kdaj tudi bečela, zdaj poznamo samo čebele. Tako je pač v jeziku, ta pozna premene. V šoli so nas učili, da je »jezik živ organizem«. Ja, tako je bilo rečeno, in že zelo zgodaj in dobro vem, da nisem vedela, KAJ JE organizem. Živ krst ni govoril o njem, tudi učitelji ne. Vseeno je bilo pa treba v šoli vedeli, kaj da je jezik. Doma je bilo drugače in bolj preprosto. Jezik za zobe, Drži jezik za zobmi. Prvo je pomenilo »ne jezikaj«, drugo pa, da bodi tiho. \t Smešno, jezik so imeli tudi čevlji. Še bolj smešno pa to, da je bil v nemščini jezik die Zunge, toda kot nemščina pa die Sprache. A je mogoče ostati živ in zdrav, kot te začne šola daviti s tujimi jeziki? Die Zunge me je kot šolarko spominjal na cungel. To je bil del konjskih vajeti. Zdaj pa slišim radijskega novinarja reči vajeti – ko kot jezikovno prikrajšana sirota ne pozna dovolj maternega jezika. Ali pa konja ne in njegove opreme! Katrca, Katrca, daj mi strdi … saj, Katrca veš, da srce me boli. A se moram ugrizniti v jezik. Kot da bi bilo meni vse jasno. Že samo slovnični spol v jezikih! Sicer je pa ta povzročal težave samemu Finžgarju, pisatelju Finžgarju – še šolarju. Zapela sta se z učiteljem, ker je ta hotel, da je nemška voda srednjega spola, ko je vendar jasno, da je ženskega. Tak banalni razlog lahko zapečati šolski uspeh in – odločitev, da študent naj bo, je Francetovega Franceta Francetu nakopala ponavljanje prvega letnika gimnazije. A če komu podobne težave grenijo spomin, naj se jim samo nasmehne! https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ Mon, 26 Jul 2021 03:56:16 +0000 Berta Golob: Pomeni Ljudje smo različni: eni bolj, drugi manj nadarjeni; eni bogati, drugi manj bogati ali celo revni; eni zdravi, drugi bolni; eni mladi, drugi stari; spet drugi mladi, ki nikoli ne bodo stari. Človek, ki živi sam s seboj, ki si dovoli srečati samega sebe, ki si upa pogledati v »svojo zgodovino«, hitro ugotovi, da imamo različne dosežke. So stvari, ki nam odlično uspevajo, na drugi strani pa so področja, na katerih se nam tako hitro zalomi, ustavi. Če potegnemo črto – nismo popolni, nismo vsemogočni. Današnji evangeljski odlomek (Jn 6,1-15) nam prihaja naproti ravno v tem kontekstu. Jezusa srečamo sredi velike množice. Ves dan so bili z njim in postali so lačni. Kaj storiti? Denarja za nabavo živil niso imeli. Zato apostoli vidijo »rešitev«, da jih odpusti in naj se znajdejo sami. Jezus pa najde drugo rešitev. Glede na to, da niso imeli dovolj hrane, bi lahko Jezus, ki je človek in Bog, naredil čudež »iz nič«. Toda v nadaljevanju vidimo, da želi sodelovanje. V opisu dogodka je namreč omenjen deček, ki v tej težki, zapleteni situaciji, kako nasititi toliko ljudi, da v skupno dobro tisto malo, kar ima: pet hlebov in dve ribi (Jn 6,8). To pomeni, da se čudež ni zgodil kar iz nič, ampak iz »delitve« tega, kar je imel pri sebi. Papež Benedikt je ob tem odlomku zapisal, da Jezus ne zahteva od nas tistega, česar nimamo, temveč nam nakaže, da če vsakdo da tisto malo, kar ima, se lahko vedno znova zgodi čudež. In če živimo s to zavestjo, postajajo nemogoče stvari mogoče. Bog namreč more pomnožiti vsako naše še tako majhno dejanje ljubezni. Ni čudno, da je čudež naredil na množico velik vtis. In spet pridemo do paradoksa. V naši glavi in logiki je: če hočemo imeti, moramo kopičiti, nalagati, varčevati in … Današnji evangelij pa postavi to logiko na glavo. Deček, ki je imel pet hlebov in dve ribi, je vse svoje dal na razpolago; je razdelil. Vse, kar je imel, je razdal. Toda? Po Jezusovem čudežu se je to, kar je imel, pomnožilo – pet hlebov in dve ribi so postali »rešitev« za vse. Iz te drže bi lahko izpeljali imperativ: dajati, deliti, razdajati – in nič ti ne bo manjkalo. Zveni malo predrzno, toda v globini take drže so resnica, mir, zadovoljstvo, srce svetništva. Današnje razmišljanje lahko sklenemo z mislijo, da je bogat tisti, ki ima veliko. Bogatejši je tisti, ki malo potrebuje. Najbogatejši pa tisti, ki veliko daruje. Vsak dan, vsak trenutek imamo priložnost, da logiko kopičenja spreminjamo v logiko darovanja. Poskusimo to držo živeti že danes. 174793358 RTVSLO – Prvi 423 clean Ljudje smo različni: eni bolj, drugi manj nadarjeni; eni bogati, drugi manj bogati ali celo revni; eni zdravi, drugi bolni; eni mladi, drugi stari; spet drugi mladi, ki nikoli ne bodo stari. Človek, ki živi sam s seboj, ki si dovoli srečati samega sebe, ki si upa pogledati v »svojo zgodovino«, hitro ugotovi, da imamo različne dosežke. So stvari, ki nam odlično uspevajo, na drugi strani pa so področja, na katerih se nam tako hitro zalomi, ustavi. Če potegnemo črto – nismo popolni, nismo vsemogočni. Današnji evangeljski odlomek (Jn 6,1-15) nam prihaja naproti ravno v tem kontekstu. Jezusa srečamo sredi velike množice. Ves dan so bili z njim in postali so lačni. Kaj storiti? Denarja za nabavo živil niso imeli. Zato apostoli vidijo »rešitev«, da jih odpusti in naj se znajdejo sami. Jezus pa najde drugo rešitev. Glede na to, da niso imeli dovolj hrane, bi lahko Jezus, ki je človek in Bog, naredil čudež »iz nič«. Toda v nadaljevanju vidimo, da želi sodelovanje. V opisu dogodka je namreč omenjen deček, ki v tej težki, zapleteni situaciji, kako nasititi toliko ljudi, da v skupno dobro tisto malo, kar ima: pet hlebov in dve ribi (Jn 6,8). To pomeni, da se čudež ni zgodil kar iz nič, ampak iz »delitve« tega, kar je imel pri sebi. Papež Benedikt je ob tem odlomku zapisal, da Jezus ne zahteva od nas tistega, česar nimamo, temveč nam nakaže, da če vsakdo da tisto malo, kar ima, se lahko vedno znova zgodi čudež. In če živimo s to zavestjo, postajajo nemogoče stvari mogoče. Bog namreč more pomnožiti vsako naše še tako majhno dejanje ljubezni. Ni čudno, da je čudež naredil na množico velik vtis. In spet pridemo do paradoksa. V naši glavi in logiki je: če hočemo imeti, moramo kopičiti, nalagati, varčevati in … Današnji evangelij pa postavi to logiko na glavo. Deček, ki je imel pet hlebov in dve ribi, je vse svoje dal na razpolago; je razdelil. Vse, kar je imel, je razdal. Toda? Po Jezusovem čudežu se je to, kar je imel, pomnožilo – pet hlebov in dve ribi so postali »rešitev« za vse. Iz te drže bi lahko izpeljali imperativ: dajati, deliti, razdajati – in nič ti ne bo manjkalo. Zveni malo predrzno, toda v globini take drže so resnica, mir, zadovoljstvo, srce svetništva. Današnje razmišljanje lahko sklenemo z mislijo, da je bogat tisti, ki ima veliko. Bogatejši je tisti, ki malo potrebuje. Najbogatejši pa tisti, ki veliko daruje. Vsak dan, vsak trenutek imamo priložnost, da logiko kopičenja spreminjamo v logiko darovanja. Poskusimo to držo živeti že danes. https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ Sun, 25 Jul 2021 03:57:03 +0000 Andrej Šegula: Na glavo obrnjena logika Zanimivo, kolikokrat slišimo prav ta stavek: »Kaj bodo pa ljudje rekli?« Kot da vse delamo samo zaradi drugih, da bodo zadovoljni, da nas bodo pustili pri miru, da bodo o nas rekli samo kaj dobrega, če že bodo kaj rekli. V resnici pa ljudje o drugih ljudeh govorijo zelo veliko. Pravzaprav veliko raje govorijo o drugih kot o sebi. Govorijo tudi najrazličnejše stvari. Take, ki ustrezajo resnici, take, ki so zelo blizu resnice, pa tudi take, ki so zelo, zelo daleč stran od resnice. \tKdor je pameten, bo z veliko previdnostjo sprejemal vse, kar sliši o drugih. S tem, kar sliši, bo tudi previdno ravnal. Najhuje je takrat, ko se različne »novice«, ki ne ustrezajo resnici, kot blisk širijo naokrog in po poti še rastejo in postajajo vedno večje in večje. Ljudje se o tem pogovarjajo, uživajo, pri tem pa jim ni treba prav nič premišljevati o sebi, o svojih reakcijah, o tem, kako sploh znamo ravnati z resnico. \tTako začenjamo že čisto majhne otroke navajati na to, da jim zelo veliko pomeni, kaj bodo ljudje rekli o njih. Namesto da bi jih vzgajali v samostojne ljudi, ki znajo misliti s svojo glavo, ki znajo biti to, kar so, ki znajo biti na to svojo enkratnost tudi ponosni in kaj vložiti vase, v razvoj in rast svoje osebnosti, jih že kot majhne navajamo, da se morajo ravnati po drugih. Samo da niso drugačni. Taki ljudje največkrat tudi niso zadovoljni s seboj, ker drugim ljudem vedno kaj ni po volji. Vse to se potem pri človeku vleče do pozne starosti, pravzaprav do konca, do smrti. \tPrav zabavala sem se, ko sem poslušala o zelo stari gospe, ki je morala na majhno operacijo kožne spremembe na nosu. Pravzaprav ni bilo nič posebnega, le za nekaj dni so ji drobno brazgotino prekrili z obližem. Ko jo je hčerka pripeljala domov, pred blok, je bila njena glavna skrb: »Kaj bodo pa ljudje rekli, ko me bodo videli?« To jo je najbolj skrbelo. Ne to, kako se bo ranica celila. In potem je z velikim olajšanjem ugotavljala: »Hvala Bogu, da me nihče ni videl.« 174793166 RTVSLO – Prvi 427 clean Zanimivo, kolikokrat slišimo prav ta stavek: »Kaj bodo pa ljudje rekli?« Kot da vse delamo samo zaradi drugih, da bodo zadovoljni, da nas bodo pustili pri miru, da bodo o nas rekli samo kaj dobrega, če že bodo kaj rekli. V resnici pa ljudje o drugih ljudeh govorijo zelo veliko. Pravzaprav veliko raje govorijo o drugih kot o sebi. Govorijo tudi najrazličnejše stvari. Take, ki ustrezajo resnici, take, ki so zelo blizu resnice, pa tudi take, ki so zelo, zelo daleč stran od resnice. \tKdor je pameten, bo z veliko previdnostjo sprejemal vse, kar sliši o drugih. S tem, kar sliši, bo tudi previdno ravnal. Najhuje je takrat, ko se različne »novice«, ki ne ustrezajo resnici, kot blisk širijo naokrog in po poti še rastejo in postajajo vedno večje in večje. Ljudje se o tem pogovarjajo, uživajo, pri tem pa jim ni treba prav nič premišljevati o sebi, o svojih reakcijah, o tem, kako sploh znamo ravnati z resnico. \tTako začenjamo že čisto majhne otroke navajati na to, da jim zelo veliko pomeni, kaj bodo ljudje rekli o njih. Namesto da bi jih vzgajali v samostojne ljudi, ki znajo misliti s svojo glavo, ki znajo biti to, kar so, ki znajo biti na to svojo enkratnost tudi ponosni in kaj vložiti vase, v razvoj in rast svoje osebnosti, jih že kot majhne navajamo, da se morajo ravnati po drugih. Samo da niso drugačni. Taki ljudje največkrat tudi niso zadovoljni s seboj, ker drugim ljudem vedno kaj ni po volji. Vse to se potem pri človeku vleče do pozne starosti, pravzaprav do konca, do smrti. \tPrav zabavala sem se, ko sem poslušala o zelo stari gospe, ki je morala na majhno operacijo kožne spremembe na nosu. Pravzaprav ni bilo nič posebnega, le za nekaj dni so ji drobno brazgotino prekrili z obližem. Ko jo je hčerka pripeljala domov, pred blok, je bila njena glavna skrb: »Kaj bodo pa ljudje rekli, ko me bodo videli?« To jo je najbolj skrbelo. Ne to, kako se bo ranica celila. In potem je z velikim olajšanjem ugotavljala: »Hvala Bogu, da me nihče ni videl.« https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ Sat, 24 Jul 2021 03:57:07 +0000 Metka Klevišar: Kaj bodo pa ljudje rekli? Šport je povezan z duhovnostjo prek telesa. Duhovno življenje je življenje v telesu v sodelovanju z Duhom. Tako telo postane kraj duhovnega izkustva: stvarjenskosti, telesnih zmožnosti in omejitev ter slavljenja Boga. Duhovnost športa odkriva notranjo dinamiko ustvarjanja športa kot prostorij izkustva presežnega. V krščanski duhovnosti gre za duhovno umetnost, ki je v tem, da najdemo Boga v vseh stvareh in v vseh dogodkih in da živimo in vse delamo v Bogu in z Bogom. Tako tudi v športu, treningih in tekmovanjih. To je življenje v Božji ljubezni, kjer vse stvari spominjajo na Ljubljenega. Lahko bi rekel, da je duhovnost športa odvisna od posameznika in njegovega dejanskega odnosa z Bogom. Zavedanje življenja v Božji ljubezni naredi šport prostor zavedanja navzočnosti Boga. Osebno najbolj doživljam Boga preko športa, ko se soočam s svojimi omejitvami in mejami svojih sposobnosti. Toliko zmorem, več ne gre, pa naj še toliko treniram. Jaz sem to poimenoval »duhovnost od spodaj v športu«. To pomeni iskati Boga v svojih nemočeh, v svojih porazih, v čustvih, mislih, potrebah in strasteh. Cerkveni dokument, ki ga je izdala Italijanska škofovska konferenca pravi: »… da je šport čudovita in očarljiva strast, ki vsebuje bogastvo človeškosti in zastonjskosti«. V bogastvu človeškosti je zajeta vsa stvarnost čutenja in čustev od ugodja, strasti do gibanja, veselja pa vse do strahu, treme, poraza in bolečine. Svoje telo najbolj občutim ravno preko športa: bolečine v mišicah po vadbi, občutek ugodja na cilju ipd. Pri naporih, treningih, še zlasti pri tekmovanjih, telesni napor sproži marsikakšno čustvo in spodbudi delovanje podzavesti. Spremljanje in doživljanje vseh teh čustev in misli lahko pripeljeta do močnega zavedanja sebe in ob tem iskanja skrivnosti Boga in presežnega. Vsako doživeto čustvo na poti športne aktivnosti lahko nosi Božje sporočilo. Vsak poraz je lahko iskanje svojega bistva v Gospodu. Svoje bistvo lahko izražamo preko športa in se v njem tudi kot oseba izpopolnjujemo, samo naše bistvo pa ne more biti odvisno od rezultata in zmage. Če je bistvo človeka utemeljeno v presežnem (Bogu), ga ne moreta prizadeti ali ga definirati uspeh ali neuspeh, pohvala ali graja. Šport pa je lahko tudi prostor slavljenja Boga: »Zato poveličujte Boga v svojem telesu« (1Kor 6,20). Povezave med duhovnostjo in športom torej so, potrebno jih je odkriti. 174792916 RTVSLO – Prvi 343 clean Šport je povezan z duhovnostjo prek telesa. Duhovno življenje je življenje v telesu v sodelovanju z Duhom. Tako telo postane kraj duhovnega izkustva: stvarjenskosti, telesnih zmožnosti in omejitev ter slavljenja Boga. Duhovnost športa odkriva notranjo dinamiko ustvarjanja športa kot prostorij izkustva presežnega. V krščanski duhovnosti gre za duhovno umetnost, ki je v tem, da najdemo Boga v vseh stvareh in v vseh dogodkih in da živimo in vse delamo v Bogu in z Bogom. Tako tudi v športu, treningih in tekmovanjih. To je življenje v Božji ljubezni, kjer vse stvari spominjajo na Ljubljenega. Lahko bi rekel, da je duhovnost športa odvisna od posameznika in njegovega dejanskega odnosa z Bogom. Zavedanje življenja v Božji ljubezni naredi šport prostor zavedanja navzočnosti Boga. Osebno najbolj doživljam Boga preko športa, ko se soočam s svojimi omejitvami in mejami svojih sposobnosti. Toliko zmorem, več ne gre, pa naj še toliko treniram. Jaz sem to poimenoval »duhovnost od spodaj v športu«. To pomeni iskati Boga v svojih nemočeh, v svojih porazih, v čustvih, mislih, potrebah in strasteh. Cerkveni dokument, ki ga je izdala Italijanska škofovska konferenca pravi: »… da je šport čudovita in očarljiva strast, ki vsebuje bogastvo človeškosti in zastonjskosti«. V bogastvu človeškosti je zajeta vsa stvarnost čutenja in čustev od ugodja, strasti do gibanja, veselja pa vse do strahu, treme, poraza in bolečine. Svoje telo najbolj občutim ravno preko športa: bolečine v mišicah po vadbi, občutek ugodja na cilju ipd. Pri naporih, treningih, še zlasti pri tekmovanjih, telesni napor sproži marsikakšno čustvo in spodbudi delovanje podzavesti. Spremljanje in doživljanje vseh teh čustev in misli lahko pripeljeta do močnega zavedanja sebe in ob tem iskanja skrivnosti Boga in presežnega. Vsako doživeto čustvo na poti športne aktivnosti lahko nosi Božje sporočilo. Vsak poraz je lahko iskanje svojega bistva v Gospodu. Svoje bistvo lahko izražamo preko športa in se v njem tudi kot oseba izpopolnjujemo, samo naše bistvo pa ne more biti odvisno od rezultata in zmage. Če je bistvo človeka utemeljeno v presežnem (Bogu), ga ne moreta prizadeti ali ga definirati uspeh ali neuspeh, pohvala ali graja. Šport pa je lahko tudi prostor slavljenja Boga: »Zato poveličujte Boga v svojem telesu« (1Kor 6,20). Povezave med duhovnostjo in športom torej so, potrebno jih je odkriti. https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ Fri, 23 Jul 2021 03:55:43 +0000 Toni Brinjovc: Šport in duhovnost Najlažje je strgati list iz knjige in začeti pisati na novo. Mnogo ljudi tako začne svoje »novo življenje«. Preseli se, pretrga stike z ljudmi svojega vsakdana, zavrže svojo preteklost in poskuša živeti, kakor da je nikoli ni bilo. Toda to ni novo življenje. Ne glede na to, kam se preselimo, kaj na sebi spremenimo, s čim se zakrijemo, bomo s seboj vedno nesli to, kar smo, tudi vse, kar smo storili in kar smo bili. In zato ponavljali iste stvari, samo v drugem okolju in z drugimi ljudmi. Tako pač je. Revolucije niso nikdar uspešne. Poglejte katerokoli od revolucij, ki so se kdaj zgodile, in povejte, če je katera kaj spremenila na bolje. Na vrh so prišli ljudje, ki so delali enake ali kdaj še hujše stvari kot tisti pred njimi. Zakaj to govorim? Ker si mnogi predstavljamo, da se bo pa nekoč, tistega zadnjega dne, vendarle zgodila dokončna Božja revolucija, ko bodo zmagali dobri in bodo poraženi hudobneži. »Glejte, da se ne daste zavesti!« (Lk 21,8) To se ne bo zgodilo. To ni Božja pot. Zgodilo se bo še mnogo človeških revolucij, nobena od njih pa ne bo Božja. Ljudje ubijamo in uničujemo, da bi naredili prostor za novo. Bog pa ne ruši, ne ubija in ne uničuje. Bog popravlja. Zida na ruševinah in uporablja stare kamne, da naredi nekaj novega. Ker je edino tako mogoče živeti. Ta njegova počasna in usmiljenja polna taktika je kdaj že prav nevzdržna, da ne rečem nemogoča. Toda Bog se ne sramuje ničesar, kar je ustvaril. (prim. Mdr 11,24) Zato tega tudi ne uničuje. Zla ne odpravlja s tem, da odstranjuje svoje nasprotnike, temveč tako da jih popravlja z odpuščanjem in usmiljenjem. Zato se novo življenje ne začne z novim listom, temveč z radirko. Novo življenje namreč ni toliko stvar prihodnosti. Veliko bolj zadeva našo preteklost. Ker je ne moremo zavreči. Ne moremo se delati, kakor da je ni. Ustvarila nas je take, kakršni smo. Zato se je tudi ni treba sramovati. Ker pač ne moremo rasti brez korenin, kakršnekoli že so. Zato se človek ne more spremeniti tako svojo preteklost uniči, temveč tako, da pusti, da ga preteklost popravi. In z njo sezida svojo prihodnost. Bog je graditelj, ki dela stvari za večnost. In zanj je snov, s katero zida moj novi jaz, moja preteklost, celo moji grehi. Nič drugega kot to. In večne stvari se zida samo tako. Zato tudi ne verujem v dan uničenja, temveč v dan popravljanja. 174792701 RTVSLO – Prvi 298 clean Najlažje je strgati list iz knjige in začeti pisati na novo. Mnogo ljudi tako začne svoje »novo življenje«. Preseli se, pretrga stike z ljudmi svojega vsakdana, zavrže svojo preteklost in poskuša živeti, kakor da je nikoli ni bilo. Toda to ni novo življenje. Ne glede na to, kam se preselimo, kaj na sebi spremenimo, s čim se zakrijemo, bomo s seboj vedno nesli to, kar smo, tudi vse, kar smo storili in kar smo bili. In zato ponavljali iste stvari, samo v drugem okolju in z drugimi ljudmi. Tako pač je. Revolucije niso nikdar uspešne. Poglejte katerokoli od revolucij, ki so se kdaj zgodile, in povejte, če je katera kaj spremenila na bolje. Na vrh so prišli ljudje, ki so delali enake ali kdaj še hujše stvari kot tisti pred njimi. Zakaj to govorim? Ker si mnogi predstavljamo, da se bo pa nekoč, tistega zadnjega dne, vendarle zgodila dokončna Božja revolucija, ko bodo zmagali dobri in bodo poraženi hudobneži. »Glejte, da se ne daste zavesti!« (Lk 21,8) To se ne bo zgodilo. To ni Božja pot. Zgodilo se bo še mnogo človeških revolucij, nobena od njih pa ne bo Božja. Ljudje ubijamo in uničujemo, da bi naredili prostor za novo. Bog pa ne ruši, ne ubija in ne uničuje. Bog popravlja. Zida na ruševinah in uporablja stare kamne, da naredi nekaj novega. Ker je edino tako mogoče živeti. Ta njegova počasna in usmiljenja polna taktika je kdaj že prav nevzdržna, da ne rečem nemogoča. Toda Bog se ne sramuje ničesar, kar je ustvaril. (prim. Mdr 11,24) Zato tega tudi ne uničuje. Zla ne odpravlja s tem, da odstranjuje svoje nasprotnike, temveč tako da jih popravlja z odpuščanjem in usmiljenjem. Zato se novo življenje ne začne z novim listom, temveč z radirko. Novo življenje namreč ni toliko stvar prihodnosti. Veliko bolj zadeva našo preteklost. Ker je ne moremo zavreči. Ne moremo se delati, kakor da je ni. Ustvarila nas je take, kakršni smo. Zato se je tudi ni treba sramovati. Ker pač ne moremo rasti brez korenin, kakršnekoli že so. Zato se človek ne more spremeniti tako svojo preteklost uniči, temveč tako, da pusti, da ga preteklost popravi. In z njo sezida svojo prihodnost. Bog je graditelj, ki dela stvari za večnost. In zanj je snov, s katero zida moj novi jaz, moja preteklost, celo moji grehi. Nič drugega kot to. In večne stvari se zida samo tako. Zato tudi ne verujem v dan uničenja, temveč v dan popravljanja. https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ Thu, 22 Jul 2021 03:54:58 +0000 Marko Rijavec: Dan popravljanja Šola življenja je organizacija, ki si pod vodstvom filozofa Alaina de Bottona prizadeva za boljšo duševno zdravje, zato na svoji spletni strani redno objavlja premisleke o povsem vsakdanjih vprašanjih. S takšnimi zapisi želijo člani razširiti prizanesljivejši pogled na človeka in njegov svet ter mu tako pomagati pri osebni rasti. V enem izmed takšnih premislekov želi avtor prevrednotiti pojem lenarjenja, ki ima v današnji moderni, storilnostno usmerjeni družbi izrazito negativen prizvok: ker poveličujemo aktivnost, produktivnost in trdo delo, "se zdi lenarjenje nepopravljiva hiba", v katero občasno sicer zdrsnemo vsi, a jo kolektivno grajamo kot nekaj slabega. Gre za posebno razpoloženje, ko nimamo prave volje za delo ali dejavnosti, ampak si "želimo le posedati na kavču, se lotiti branja naključne knjige, se sprehoditi po trgovinah in kupiti zavoj piškotov ali pa se kakšno uro ali dve namakati v kadi. V skrajnih oblikah morda želimo le sedeti ob oknu in strmeti v oblake." Zaradi običajnega vsakdanjega vrveža in družbenih pričakovanj se tako hitro zgodi, da dobimo oznako nepopravljivih lenuhov, ki ne bodo v življenju nič dosegli – zdi se, da je takšno vedenje ovira na poti do uspešnega življenja in dobrega počutja. Pa je res tako? Je lenarjenje vselej nekaj negativnega? Je mogoče na to pogledati tudi z drugačne perspektive, se sprašuje avtor besedila, ki nam v nadaljevanju ponudi presenetljiv odgovor. Trdi namreč, da "srečo in osebni napredek pravzaprav ne ogroža naša nesposobnost, da bi se učinkovito zaposlili – ravno nasprotno, prava grožnja se skriva v nezmožnosti, da bi bili lenobni v ravno pravi meri". Občasna obdobja lenarjenja se mu namreč zdijo enako bistvena za naš razvoj kot obdobja dela in produktivnosti. Kajti čeprav se na zunaj morda zdi, da z lenarjenjem zanemarjamo svoje potenciale in zapravljamo dragoceni čas, ki bi ga lahko namenili nekemu delu ali dejavnosti, je resnica ravno nasprotna: to je obdobje, ki je pravzaprav temeljnega pomena za rast in dozorevanje neke ideje, saj ustvarjalni proces za uspešen razvoj zahteva svoj čas – lenarjenje je torej v tem smislu nujno potrebna priprava na rojstvo pomembnih zamisli. Zato nas spodbuja, naj brez slabe vesti uživamo v obdobjih lenobnosti, saj bomo prav zato morda nekoč v prihodnosti ustvarili nekaj, na kar bomo ponosni. 174792465 RTVSLO – Prvi 426 clean Šola življenja je organizacija, ki si pod vodstvom filozofa Alaina de Bottona prizadeva za boljšo duševno zdravje, zato na svoji spletni strani redno objavlja premisleke o povsem vsakdanjih vprašanjih. S takšnimi zapisi želijo člani razširiti prizanesljivejši pogled na človeka in njegov svet ter mu tako pomagati pri osebni rasti. V enem izmed takšnih premislekov želi avtor prevrednotiti pojem lenarjenja, ki ima v današnji moderni, storilnostno usmerjeni družbi izrazito negativen prizvok: ker poveličujemo aktivnost, produktivnost in trdo delo, "se zdi lenarjenje nepopravljiva hiba", v katero občasno sicer zdrsnemo vsi, a jo kolektivno grajamo kot nekaj slabega. Gre za posebno razpoloženje, ko nimamo prave volje za delo ali dejavnosti, ampak si "želimo le posedati na kavču, se lotiti branja naključne knjige, se sprehoditi po trgovinah in kupiti zavoj piškotov ali pa se kakšno uro ali dve namakati v kadi. V skrajnih oblikah morda želimo le sedeti ob oknu in strmeti v oblake." Zaradi običajnega vsakdanjega vrveža in družbenih pričakovanj se tako hitro zgodi, da dobimo oznako nepopravljivih lenuhov, ki ne bodo v življenju nič dosegli – zdi se, da je takšno vedenje ovira na poti do uspešnega življenja in dobrega počutja. Pa je res tako? Je lenarjenje vselej nekaj negativnega? Je mogoče na to pogledati tudi z drugačne perspektive, se sprašuje avtor besedila, ki nam v nadaljevanju ponudi presenetljiv odgovor. Trdi namreč, da "srečo in osebni napredek pravzaprav ne ogroža naša nesposobnost, da bi se učinkovito zaposlili – ravno nasprotno, prava grožnja se skriva v nezmožnosti, da bi bili lenobni v ravno pravi meri". Občasna obdobja lenarjenja se mu namreč zdijo enako bistvena za naš razvoj kot obdobja dela in produktivnosti. Kajti čeprav se na zunaj morda zdi, da z lenarjenjem zanemarjamo svoje potenciale in zapravljamo dragoceni čas, ki bi ga lahko namenili nekemu delu ali dejavnosti, je resnica ravno nasprotna: to je obdobje, ki je pravzaprav temeljnega pomena za rast in dozorevanje neke ideje, saj ustvarjalni proces za uspešen razvoj zahteva svoj čas – lenarjenje je torej v tem smislu nujno potrebna priprava na rojstvo pomembnih zamisli. Zato nas spodbuja, naj brez slabe vesti uživamo v obdobjih lenobnosti, saj bomo prav zato morda nekoč v prihodnosti ustvarili nekaj, na kar bomo ponosni. https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ Wed, 21 Jul 2021 03:57:06 +0000 Polonca Zupančič: O pomenu lenarjenja Stari modreci s krščanskega vzhoda, zlasti z območja današnje Sirije in Irana, so imeli veliko povedati o ponižnosti kot poglavitnem pogoju za stik z Bogom oziroma duhovnim na splošno. Prisluhnimo jim. Afrahat, eden izmed prvih sirskih cerkvenih očetov, pravi, da je nizkost ponižnega v resnico pogoj za vstop v duhovne višave: "Ponižni je nizek, vendar se njegovo srce vzdiguje v nebeške višave. Oči njegovega obraza gledajo zemljo, oči njegovega duha pa nebeške višave." Jožef Motrilec – že njegovo ime nakazuje, da gre za eksperta v kontemplaciji, duhovnem zrenju, o ponižnosti pravi takole: "S ponižnostjo ne mislim telesne ponižnosti, temveč ponižnost duše, pri kateri ima človek samega sebe kljub velikim in čudovitim rečem, ki so se mu zgodile, za prah in pepel, za črva in ne za človeka. Vsi ljudje pa so v njegovih očeh veliki in sveti in v njegovem umu ni razlike med dobrim in slabim, pravičnikom in grešnikom. Iz takšne ponižnosti se rodijo v duši mir, krotkost in potrpežljivost v preizkušnjah." Pustimo do besede še Izaka Sirskega, nedvomno največjega mistika krščanskega Vzhoda – iz njegovih spisov se je na primer učil tudi ruski pisatelj Dostojevski –, ki v ponižnosti vidi otroško predanost; znova je takšna radikalna nizkost paradoksno največja človeška veličina in visokost: "Približaj se Bogu z otroškim srcem. Pojdi predenj, da boš prejel tisto skrb, s katero očetje bedijo nad svojimi otročiči. Ko bo Bog videl, da z vso čistostjo srca zaupaš vanj bolj kot vase, bo neznana moč začela prebivati v tebi. In čutil boš z vsemi svojimi močmi moč tistega, ki je s tabo." 174792219 RTVSLO – Prvi 374 clean Stari modreci s krščanskega vzhoda, zlasti z območja današnje Sirije in Irana, so imeli veliko povedati o ponižnosti kot poglavitnem pogoju za stik z Bogom oziroma duhovnim na splošno. Prisluhnimo jim. Afrahat, eden izmed prvih sirskih cerkvenih očetov, pravi, da je nizkost ponižnega v resnico pogoj za vstop v duhovne višave: "Ponižni je nizek, vendar se njegovo srce vzdiguje v nebeške višave. Oči njegovega obraza gledajo zemljo, oči njegovega duha pa nebeške višave." Jožef Motrilec – že njegovo ime nakazuje, da gre za eksperta v kontemplaciji, duhovnem zrenju, o ponižnosti pravi takole: "S ponižnostjo ne mislim telesne ponižnosti, temveč ponižnost duše, pri kateri ima človek samega sebe kljub velikim in čudovitim rečem, ki so se mu zgodile, za prah in pepel, za črva in ne za človeka. Vsi ljudje pa so v njegovih očeh veliki in sveti in v njegovem umu ni razlike med dobrim in slabim, pravičnikom in grešnikom. Iz takšne ponižnosti se rodijo v duši mir, krotkost in potrpežljivost v preizkušnjah." Pustimo do besede še Izaka Sirskega, nedvomno največjega mistika krščanskega Vzhoda – iz njegovih spisov se je na primer učil tudi ruski pisatelj Dostojevski –, ki v ponižnosti vidi otroško predanost; znova je takšna radikalna nizkost paradoksno največja človeška veličina in visokost: "Približaj se Bogu z otroškim srcem. Pojdi predenj, da boš prejel tisto skrb, s katero očetje bedijo nad svojimi otročiči. Ko bo Bog videl, da z vso čistostjo srca zaupaš vanj bolj kot vase, bo neznana moč začela prebivati v tebi. In čutil boš z vsemi svojimi močmi moč tistega, ki je s tabo." https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ Tue, 20 Jul 2021 03:56:14 +0000 Alen Širca: Ponižnost v izrekih vzhodnih menihov Če med muslimanskimi filozofi Aristoteles velja za prvega učitelja, Al-Farabi za drugega učitelja, Averoes za velikega komentatorja, Avicena za filozofa med zdravniki, Ar-Razi za zdravnika med filozofi, velja Abu Yaqub al-Kindi za prvega filozofa med Arabci. Kajti po zaslugi al-Kindija je grška filozofija spregovorila v arabščini. Njegovo delo Al-Falsafa Al-Ula (O prvi filozofiji) predstavlja prvo sistematično filozofsko delo v arabskem jeziku. V njem se al-Kindi loti raziskovanja monumentalnih filozofskih tem, kot so prvi vzrok, nastanek oz. večnost sveta, odnos med enim in mnoštvom, vprašanje duše in možnost spoznanja. Povsem v duhu grških mislecev, al-Kindi definira filozofijo kot vednost o bistvu oz. naravi vseh reči, in ji pripiše najvišji status med znanostmi. Pri tem pa v duhu pluralističnega razumevanja filozofije poudari, da noben narod nima popolnega monopola nad spoznanjem absolutne Resnice, ki se ji je navsezadnje mogoče le nenehno približevati. Al-Kindijev intelektualno-filozofski imperativ je mogoče prepoznati v spodbudi k iskanju in sprejemanju resnice ne glede na njen izvor oziroma poreklo. Iskreno iskanje resnice velja po al-Kindiju za najvišjo vrlino. Toda za filozofa ni dovolj, da resnico spoznava, temveč da po tem spoznanju tudi ustrezno živi. Moralno in modro ravnanje je zato po al-Kindiju le druga plat resnične vednosti. Filozofsko spoznanje narave stvari pa pomeni spoznanje njenega vzroka, njene biti. Medtem ko se preostale znanosti ukvarjajo s posameznimi vidiki bivajočega, se prva filozofija ukvarja z bivajočim kot bivajočim, tj. z njenim bistvom in poslednjim vzrokom. Prva filozofija za al-Kindija zato predstavlja najbolj plemenito veščino med človeškimi dejavnostmi. Al-Kindi, univerzalni učenjak, ki je sodeloval tudi pri prevajanju antičnih besedil v arabščino, je tako poskrbel za učinkovito posredovanje grške misli v islamski svet. Poleg predstavitev filozofskih konceptov starih Grkov je sestavil arabsko filozofsko terminologijo in napisal številne komentarje k Aristotelovim in Platonovim delom. Poleg tega je napisal več izvirnih filozofskih besedil, med drugimi traktat O intelektu in etično razpravo o Odpravi tegobe. Na ta način al-Kindi ni le položil pomembnih temeljev za nadaljnji filozofski razvoj v arabsko-islamskem svetu, temveč tudi za renesanso Zahoda. 174791976 RTVSLO – Prvi 351 clean Če med muslimanskimi filozofi Aristoteles velja za prvega učitelja, Al-Farabi za drugega učitelja, Averoes za velikega komentatorja, Avicena za filozofa med zdravniki, Ar-Razi za zdravnika med filozofi, velja Abu Yaqub al-Kindi za prvega filozofa med Arabci. Kajti po zaslugi al-Kindija je grška filozofija spregovorila v arabščini. Njegovo delo Al-Falsafa Al-Ula (O prvi filozofiji) predstavlja prvo sistematično filozofsko delo v arabskem jeziku. V njem se al-Kindi loti raziskovanja monumentalnih filozofskih tem, kot so prvi vzrok, nastanek oz. večnost sveta, odnos med enim in mnoštvom, vprašanje duše in možnost spoznanja. Povsem v duhu grških mislecev, al-Kindi definira filozofijo kot vednost o bistvu oz. naravi vseh reči, in ji pripiše najvišji status med znanostmi. Pri tem pa v duhu pluralističnega razumevanja filozofije poudari, da noben narod nima popolnega monopola nad spoznanjem absolutne Resnice, ki se ji je navsezadnje mogoče le nenehno približevati. Al-Kindijev intelektualno-filozofski imperativ je mogoče prepoznati v spodbudi k iskanju in sprejemanju resnice ne glede na njen izvor oziroma poreklo. Iskreno iskanje resnice velja po al-Kindiju za najvišjo vrlino. Toda za filozofa ni dovolj, da resnico spoznava, temveč da po tem spoznanju tudi ustrezno živi. Moralno in modro ravnanje je zato po al-Kindiju le druga plat resnične vednosti. Filozofsko spoznanje narave stvari pa pomeni spoznanje njenega vzroka, njene biti. Medtem ko se preostale znanosti ukvarjajo s posameznimi vidiki bivajočega, se prva filozofija ukvarja z bivajočim kot bivajočim, tj. z njenim bistvom in poslednjim vzrokom. Prva filozofija za al-Kindija zato predstavlja najbolj plemenito veščino med človeškimi dejavnostmi. Al-Kindi, univerzalni učenjak, ki je sodeloval tudi pri prevajanju antičnih besedil v arabščino, je tako poskrbel za učinkovito posredovanje grške misli v islamski svet. Poleg predstavitev filozofskih konceptov starih Grkov je sestavil arabsko filozofsko terminologijo in napisal številne komentarje k Aristotelovim in Platonovim delom. Poleg tega je napisal več izvirnih filozofskih besedil, med drugimi traktat O intelektu in etično razpravo o Odpravi tegobe. Na ta način al-Kindi ni le položil pomembnih temeljev za nadaljnji filozofski razvoj v arabsko-islamskem svetu, temveč tudi za renesanso Zahoda. https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ Mon, 19 Jul 2021 03:55:51 +0000 Raid Al Daghistani: Al Kindi – filozof Arabcev Jutra na Prvem prinašajo tudi razmisleke o temeljnih življenjskih, religioznih in duhovnih vprašanjih. V Duhovni misli avtorji, pogosto na podlagi svetopisemskega ali kakšnega drugega znanega besedila, govorijo o zmeraj aktualnih, eksistencialnih temah, s katerimi se človek srečuje od nekdaj. Množica pogledov pod uredniškim vodstvom Petra Franka ob glasbenem izboru Apolonije Gantar. Vsak dan ob 5.50, ob koncih tednov ob 6.50. Na Prvem. 174791840 RTVSLO – Prvi 349 clean Jutra na Prvem prinašajo tudi razmisleke o temeljnih življenjskih, religioznih in duhovnih vprašanjih. V Duhovni misli avtorji, pogosto na podlagi svetopisemskega ali kakšnega drugega znanega besedila, govorijo o zmeraj aktualnih, eksistencialnih temah, s katerimi se človek srečuje od nekdaj. Množica pogledov pod uredniškim vodstvom Petra Franka ob glasbenem izboru Apolonije Gantar. Vsak dan ob 5.50, ob koncih tednov ob 6.50. Na Prvem. https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ Sun, 18 Jul 2021 03:55:49 +0000 Duhovna misel Pomlad je čas rasti, živozelene barve, prebujanja novega življenja. Je čas za sajenje, čas, ko sejemo, da bi lahko čez čas pobirali pridelek. Nekoč je živel kmet, ki je slovel daleč naokrog po tem, da je gojil najboljšo koruzo v tisti pokrajini. Vsako leto se je udeležil velikega sejma, kjer je prav vedno dobil prvo nagrado za svojo odlično koruzo. Pred časom je novinar z njim opravil intervju in v pogovoru smo lahko izvedeli precej zanimivih podatkov iz njegovega življenja in dela. Novinar je tudi presenečen ugotovil, da zmagovalni kmet svoja semena redno deli s sosedi. "Ampak kako si lahko privoščite, da svoje najboljše seme delite s sosedi, ko oni prav tako tekmujejo na sejmu kakor vi?" je logično sledilo vprašanje novinarja. "Ali res ne veste?" je odvrnil kmet. "Veter dvigne pelod dozorele koruze in ga ponese od polja pa do polja. Če bi moji sosedje gojili slabo koruzo, bi se ta zmešala z mojo in kakovost koruze bi počasi padala. Če hočem gojiti dobro koruzo, potem morajo tudi sosedi gojiti dobro koruzo." Zmagovalni kmet se je zavedal globoke medsebojne povezanosti, ki jo lahko odkrivamo v vsakdanjem življenju. Svoje koruze tako zmagovalni kmet ne bi mogel ohraniti na visoki kakovostni ravni, če se tudi sosedova koruza ne bi izboljševala. Lahko bi ga imenovali za egoista, lahko za realista. Ostaja vendarle dejstvo, da je s tem, ko je delil svoje dobro seme s sosedi, pustil sled, ki je prinašala dobro tako njemu kot sosedom. Pravijo, da žanjemo to, kar sejemo. Vendar pa nihče ne živi v izoliranem, sterilnem okolju, kjer bi lahko vplival na vse dejavnike rasti pridelkov. Tega se toliko bolj zavedamo v času podnebnih sprememb, ko postajajo vremenske neprilike že skoraj del vsakdana, pri čemer je zanje odgovoren v veliki meri prav človek. A še vedno je od semen, ki jih sadimo v vsakdanjem življenju in vsakodnevnih odnosih, precej odvisen pridelek, ki ga nato žanjemo. Vsak dan si podajamo semena, ki nato zrastejo, pri čemer pogosto niti ne vemo dobro, kaj smo v naših odnosih posadili. Čez čas lahko zagledamo kakovost ali pičlost pridelka. Da bi ohranili kakovosten pridelek, si izmenjujmo kakovostno seme, prečiščeno, takšno, ki ne vsebuje pleve ali prazne slame. 174791684 RTVSLO – Prvi 334 clean Pomlad je čas rasti, živozelene barve, prebujanja novega življenja. Je čas za sajenje, čas, ko sejemo, da bi lahko čez čas pobirali pridelek. Nekoč je živel kmet, ki je slovel daleč naokrog po tem, da je gojil najboljšo koruzo v tisti pokrajini. Vsako leto se je udeležil velikega sejma, kjer je prav vedno dobil prvo nagrado za svojo odlično koruzo. Pred časom je novinar z njim opravil intervju in v pogovoru smo lahko izvedeli precej zanimivih podatkov iz njegovega življenja in dela. Novinar je tudi presenečen ugotovil, da zmagovalni kmet svoja semena redno deli s sosedi. "Ampak kako si lahko privoščite, da svoje najboljše seme delite s sosedi, ko oni prav tako tekmujejo na sejmu kakor vi?" je logično sledilo vprašanje novinarja. "Ali res ne veste?" je odvrnil kmet. "Veter dvigne pelod dozorele koruze in ga ponese od polja pa do polja. Če bi moji sosedje gojili slabo koruzo, bi se ta zmešala z mojo in kakovost koruze bi počasi padala. Če hočem gojiti dobro koruzo, potem morajo tudi sosedi gojiti dobro koruzo." Zmagovalni kmet se je zavedal globoke medsebojne povezanosti, ki jo lahko odkrivamo v vsakdanjem življenju. Svoje koruze tako zmagovalni kmet ne bi mogel ohraniti na visoki kakovostni ravni, če se tudi sosedova koruza ne bi izboljševala. Lahko bi ga imenovali za egoista, lahko za realista. Ostaja vendarle dejstvo, da je s tem, ko je delil svoje dobro seme s sosedi, pustil sled, ki je prinašala dobro tako njemu kot sosedom. Pravijo, da žanjemo to, kar sejemo. Vendar pa nihče ne živi v izoliranem, sterilnem okolju, kjer bi lahko vplival na vse dejavnike rasti pridelkov. Tega se toliko bolj zavedamo v času podnebnih sprememb, ko postajajo vremenske neprilike že skoraj del vsakdana, pri čemer je zanje odgovoren v veliki meri prav človek. A še vedno je od semen, ki jih sadimo v vsakdanjem življenju in vsakodnevnih odnosih, precej odvisen pridelek, ki ga nato žanjemo. Vsak dan si podajamo semena, ki nato zrastejo, pri čemer pogosto niti ne vemo dobro, kaj smo v naših odnosih posadili. Čez čas lahko zagledamo kakovost ali pičlost pridelka. Da bi ohranili kakovosten pridelek, si izmenjujmo kakovostno seme, prečiščeno, takšno, ki ne vsebuje pleve ali prazne slame. https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ Sat, 17 Jul 2021 03:55:34 +0000 Robert Friškovec: Najboljša koruza RTVSLO – Prvi no RTV, MMC podcast.radio@rtvslo.si MMC RTV Duhovna misel je kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Posamezni avtorji, na podlagi svetopisemskega teksta ali kakšnega drugega pomembnega besedila, spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah. Duhovna misel je kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Posamezni avtorji, na podlagi svetopisemskega teksta ali kakšnega drugega pomembnega besedila, spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah. sl Sun, 24 Oct 2021 03:56:28 +0000 https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ webmaster@rtvslo.si (Webmaster) Sun, 24 Oct 2021 03:56:28 +0000 Duhovna misel