Religion & Spirituality (C) RTVSLO 2017 Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah. https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ Duhovna misel https://img.rtvcdn.si/_up/ava/ava_misc/show_logos/19842238/logo_2.jpg Ena najbolj srčnih in nepozabnih izjav mladega apostola Janeza, ko je skrbno pisal svoj evangelij, je prav gotovo stavek: Učenec, ki ga je Jezus ljubil … Besede, ki odkrivajo življenjsko povezanost Janeza in njegovega Odrešenika, njun osebni odnos in veliko medsebojno ljubezen. V kratkem stavku sta skrita neskončno hrepenenje in pričakovanje, kdaj pride tisti čas, ko bo Janez spet gledal svojega Gospoda in ga bo obsijala njegova navzočnost … Pravzaprav bi vsak od nas, ki smo krščeni in včlanjeni v Kristusovo skrivnostno telo Cerkev, lahko za sebe zapisal: Grešnik … ki ga Jezus ljubi! Da smo vsi grešniki, mi ni treba dokazovati, saj je to dejstvo, ki ga ne more nihče zanikati! A dejstvo, da nas Jezus ljubi, je nekaj, kar nam daruje vera, posebej v teh velikonočnih dneh, ko se srečujemo z zmagoslavjem Jezusa Kristusa in njegovo vstajenjsko stvarnostjo. Sredi epidemije, ko smo bili zaprti vsak v svoj varnostni mehurček, sem doživela, da nas Bog ljubi kot grešnike. Ve, da smo slabotni v svojih naporih za svetostjo, ve, da nas premamijo reklame in užitki, a vendar ne gre proč, stoji ob nas in nas ljubi … Vsi delamo napake in najlažje je ob tem, ko nekdo naredi nekaj grdega, oditi daleč proč in pozabiti na slabo izkušnjo. A ostati z grešnikom, to lahko naredi le tisti, ki mu ta grešnik nekaj pomeni, ki mu je dragocen! Jezus je prišel na svet in šel na križ zaradi nas, grešnikov. Ker nas je ljubil! To je bistvo krščanskega veselega oznanila! Ti, ki si slab, nemočen, zavržen, nad katerim so že številni obupali ali dvignili roke, nisi sam! Ob tebi gre Kristus, stopa s teboj na tvojem križevem potu in nosi s teboj tvoj težki križ. Kajti, On te je odrešil, za tebe je dal svoje življenje, pretrpel smrt. Da bi ti lahko vstal z njim in se iz groba greha dvignil v življenje, ki traja večno! Grešniki, ki jih Jezus ljubi … upanje, ki ne prevara, ker prihaja od Boga, ne od ljudi. 174903172 RTVSLO – Prvi 426 clean Ena najbolj srčnih in nepozabnih izjav mladega apostola Janeza, ko je skrbno pisal svoj evangelij, je prav gotovo stavek: Učenec, ki ga je Jezus ljubil … Besede, ki odkrivajo življenjsko povezanost Janeza in njegovega Odrešenika, njun osebni odnos in veliko medsebojno ljubezen. V kratkem stavku sta skrita neskončno hrepenenje in pričakovanje, kdaj pride tisti čas, ko bo Janez spet gledal svojega Gospoda in ga bo obsijala njegova navzočnost … Pravzaprav bi vsak od nas, ki smo krščeni in včlanjeni v Kristusovo skrivnostno telo Cerkev, lahko za sebe zapisal: Grešnik … ki ga Jezus ljubi! Da smo vsi grešniki, mi ni treba dokazovati, saj je to dejstvo, ki ga ne more nihče zanikati! A dejstvo, da nas Jezus ljubi, je nekaj, kar nam daruje vera, posebej v teh velikonočnih dneh, ko se srečujemo z zmagoslavjem Jezusa Kristusa in njegovo vstajenjsko stvarnostjo. Sredi epidemije, ko smo bili zaprti vsak v svoj varnostni mehurček, sem doživela, da nas Bog ljubi kot grešnike. Ve, da smo slabotni v svojih naporih za svetostjo, ve, da nas premamijo reklame in užitki, a vendar ne gre proč, stoji ob nas in nas ljubi … Vsi delamo napake in najlažje je ob tem, ko nekdo naredi nekaj grdega, oditi daleč proč in pozabiti na slabo izkušnjo. A ostati z grešnikom, to lahko naredi le tisti, ki mu ta grešnik nekaj pomeni, ki mu je dragocen! Jezus je prišel na svet in šel na križ zaradi nas, grešnikov. Ker nas je ljubil! To je bistvo krščanskega veselega oznanila! Ti, ki si slab, nemočen, zavržen, nad katerim so že številni obupali ali dvignili roke, nisi sam! Ob tebi gre Kristus, stopa s teboj na tvojem križevem potu in nosi s teboj tvoj težki križ. Kajti, On te je odrešil, za tebe je dal svoje življenje, pretrpel smrt. Da bi ti lahko vstal z njim in se iz groba greha dvignil v življenje, ki traja večno! Grešniki, ki jih Jezus ljubi … upanje, ki ne prevara, ker prihaja od Boga, ne od ljudi. Mon, 03 Oct 2022 03:57:06 +0000 Grešniki, ki jih Jezus ljubi V nekem mestu je bil nočni klub, ki je eno izmed cerkvenih skupnosti v bližini tako motil, da so pripravili več celonočnih molitev, da bi klub pogorel do temeljev. Neke noči je požar res popolnoma uničil nočni klub. Lastnik kluba je vedel za te organizirane molitve, zato je tisto cerkveno skupnost tožil za škodo, ki jo je utrpel. Zatrjeval je, da so njihove molitve povzročile požar. Verniki so najeli odvetnika, ki je zagovarjal njihovo nedolžnost. Sodnik je razsodil: »Sodišče je prepričano, da lastnik kluba veruje v moč molitve, člani cerkvene skupnosti pa ne!« (ZG-VESEL) Duhovita zgodba nam osvetljuje pomen vere. Tudi Jezus nas v evangeliju današnje nedelje izziva z besedami: »Če bi imeli vero kot gorčično zrno, bi rekli tej murvi; 'Izruj se s koreninami vred in se presadi v morje,' in bi vam bila pokorna,« (Lk17,6). Sporoča nam, da lahko z majhno vero prehodimo dolgo pot. Apostoli so prosili Jezusa, naj jim pomnoži vero. Odgovoril jim je, da je tudi vera, majhna kot gorčično zrno, zadostna, da se prek nje izrazi Božja moč. Tudi majhno gorčično seme vsebuje vse, kar mu omogoča rast. Kako lahko z majhno vero dosežemo veliko, nam govori tudi drugi evangeljski odlomek. Oče je k Jezusu pripeljal svojega obsedenega sina in prosil, naj mu pomaga. Jezus ga je podučil: »Vse je mogoče tistemu, ki veruje,« oče pa je izrekel pomenljive besede: »Verujem, pomagaj moji neveri!« (Mr 9,21-26). In Jezus je dečka rešil obsedenosti. Ključ rešitve je bila očetova vera – majhna kot gorčično seme. Oče ni imel velike vere, a Jezus je mogel »delati« po njej in »uporabiti« tudi njegovo majhno vero. Potrebujemo malo vere, pa čeprav je ta majhna kot gorčično seme. Včasih Jezusove besede težko razumemo. Tudi nauk o majhnosti vere je težko razumljiv. Podoba okna nam bo morda pomagala razumeti simboliko gorčičnega semena. To je podobno, kot bi gledali skozi okno vere na Boga. Ni pomembno, kako veliko ali majhno je okno, še vedno skozenj vidimo Boga in vedno bomo videli, kako velika je njegova slava. Njegovo luč lahko vidimo tudi skozi najmanjšo luknjico. Podobno je z gorčičnim semenom. Majhno gorčično zrno je dovolj, da se prek njega izrazi Božja moč. Zato ni bistvena »količina« vere, ampak njena kakovost in zato lahko z majhno vero prehodimo dolgo pot. 174903038 RTVSLO – Prvi 363 clean V nekem mestu je bil nočni klub, ki je eno izmed cerkvenih skupnosti v bližini tako motil, da so pripravili več celonočnih molitev, da bi klub pogorel do temeljev. Neke noči je požar res popolnoma uničil nočni klub. Lastnik kluba je vedel za te organizirane molitve, zato je tisto cerkveno skupnost tožil za škodo, ki jo je utrpel. Zatrjeval je, da so njihove molitve povzročile požar. Verniki so najeli odvetnika, ki je zagovarjal njihovo nedolžnost. Sodnik je razsodil: »Sodišče je prepričano, da lastnik kluba veruje v moč molitve, člani cerkvene skupnosti pa ne!« (ZG-VESEL) Duhovita zgodba nam osvetljuje pomen vere. Tudi Jezus nas v evangeliju današnje nedelje izziva z besedami: »Če bi imeli vero kot gorčično zrno, bi rekli tej murvi; 'Izruj se s koreninami vred in se presadi v morje,' in bi vam bila pokorna,« (Lk17,6). Sporoča nam, da lahko z majhno vero prehodimo dolgo pot. Apostoli so prosili Jezusa, naj jim pomnoži vero. Odgovoril jim je, da je tudi vera, majhna kot gorčično zrno, zadostna, da se prek nje izrazi Božja moč. Tudi majhno gorčično seme vsebuje vse, kar mu omogoča rast. Kako lahko z majhno vero dosežemo veliko, nam govori tudi drugi evangeljski odlomek. Oče je k Jezusu pripeljal svojega obsedenega sina in prosil, naj mu pomaga. Jezus ga je podučil: »Vse je mogoče tistemu, ki veruje,« oče pa je izrekel pomenljive besede: »Verujem, pomagaj moji neveri!« (Mr 9,21-26). In Jezus je dečka rešil obsedenosti. Ključ rešitve je bila očetova vera – majhna kot gorčično seme. Oče ni imel velike vere, a Jezus je mogel »delati« po njej in »uporabiti« tudi njegovo majhno vero. Potrebujemo malo vere, pa čeprav je ta majhna kot gorčično seme. Včasih Jezusove besede težko razumemo. Tudi nauk o majhnosti vere je težko razumljiv. Podoba okna nam bo morda pomagala razumeti simboliko gorčičnega semena. To je podobno, kot bi gledali skozi okno vere na Boga. Ni pomembno, kako veliko ali majhno je okno, še vedno skozenj vidimo Boga in vedno bomo videli, kako velika je njegova slava. Njegovo luč lahko vidimo tudi skozi najmanjšo luknjico. Podobno je z gorčičnim semenom. Majhno gorčično zrno je dovolj, da se prek njega izrazi Božja moč. Zato ni bistvena »količina« vere, ampak njena kakovost in zato lahko z majhno vero prehodimo dolgo pot. Sun, 02 Oct 2022 03:56:03 +0000 Z majhno vero lahko prehodimo dolgo pot Antični misleci večkrat opominjajo ljudi, da je njihova sreča trenutna in minljiva, zato naj pazijo, da se v svojem veselju ne bi prevzeli in s tem priklicali nadse nesrečo. Lep primer tega je zgodba o grškemu politiku Solonu, ki so ga zaradi njegove modrosti prištevali med sedmerico modrih, ter lidijskem vladarju Krezu, čigar neizmerno bogastvo je že v antiki postalo pregovorno. \tKo je Krez Solona gostil pri sebi, je od njega poskušal izvedeti, kdo je najsrečnejši človek. Menil je namreč, da je to zaradi silnega premoženja in moči prav sam, a je Solon na prvo mesto postavil poštenega in domoljubnega Atenčana, na drugo pa dva brata, ki sta izstopala po pobožnosti. Ko je Krez začudeno vzkliknil, da so vsi trije že mrtvi, mu je Solon pojasnil, da zaradi spremenljive človekove usode pred njegovo smrtjo ne more zatrdno reči, da je srečen. Ta odgovor je Kreza raztogotil, tako da je modreca hitro odslovil in še najprej trdno verjel, da je prav sam najsrečnejši človek pod nebom. \tNedolgo zatem je Apolonovo preročišče vprašal, ali naj vodi vojsko nad Perzijo, ki je takrat pridobivala moč, in dobil odgovor, da bo veliko kraljestvo padlo. Zaslepljen od samozavesti in zanašajoč se na svojo dotedanjo srečo je Krez začel spopad, a je doživel hud udarec, kajti v njegovo kraljestvo je vdrl perzijski kralj Kir, zasedel njegovo palačo, samega Kreza pa ukazal zažgati na grmadi. Brž ko so vojaki prinesli bakle, da bi zanetili ogenj, se je Krez spomnil Solonovih besed in med tarnanjem nad svojo nesrečo glasno ponavljal njegovo ime. Kir ga je povprašal o tem in Krez mu je povedal, kako se je modrecu nekdaj posmehnil, zdaj pa res doživlja preobrat usode, pred katerim ga je Solon posvaril. Ob tej zgodbi se je Kir zamislil nad seboj in nemudoma ukazal, naj Kreza osvobodijo in ga znova postavijo na čelo Lidije. Že je kazalo, da se mu bo položaj vendarle obrnil na bolje, toda vojaki niso mogli več pogasiti ognja, ki se je hitro razširil po grmadi, tako da se je Krez že drugič v istem dnevu znašel na robu med življenjem in smrtjo. V obupu je pomolil k bogovom in jih prosil za pomoč – in res se je nebo, ki je bilo do tedaj brez oblačka, nenadoma zmračilo, pridivjala je nevihta in pogasila ogenj, Krez pa je bil naposled le rešen. Njegova zgodba se je ohranila kot svarilo vsem, ki se v svoji sreči nespametno spozabijo in menijo, da je nič ne bo zamajalo. 174902899 RTVSLO – Prvi 336 clean Antični misleci večkrat opominjajo ljudi, da je njihova sreča trenutna in minljiva, zato naj pazijo, da se v svojem veselju ne bi prevzeli in s tem priklicali nadse nesrečo. Lep primer tega je zgodba o grškemu politiku Solonu, ki so ga zaradi njegove modrosti prištevali med sedmerico modrih, ter lidijskem vladarju Krezu, čigar neizmerno bogastvo je že v antiki postalo pregovorno. \tKo je Krez Solona gostil pri sebi, je od njega poskušal izvedeti, kdo je najsrečnejši človek. Menil je namreč, da je to zaradi silnega premoženja in moči prav sam, a je Solon na prvo mesto postavil poštenega in domoljubnega Atenčana, na drugo pa dva brata, ki sta izstopala po pobožnosti. Ko je Krez začudeno vzkliknil, da so vsi trije že mrtvi, mu je Solon pojasnil, da zaradi spremenljive človekove usode pred njegovo smrtjo ne more zatrdno reči, da je srečen. Ta odgovor je Kreza raztogotil, tako da je modreca hitro odslovil in še najprej trdno verjel, da je prav sam najsrečnejši človek pod nebom. \tNedolgo zatem je Apolonovo preročišče vprašal, ali naj vodi vojsko nad Perzijo, ki je takrat pridobivala moč, in dobil odgovor, da bo veliko kraljestvo padlo. Zaslepljen od samozavesti in zanašajoč se na svojo dotedanjo srečo je Krez začel spopad, a je doživel hud udarec, kajti v njegovo kraljestvo je vdrl perzijski kralj Kir, zasedel njegovo palačo, samega Kreza pa ukazal zažgati na grmadi. Brž ko so vojaki prinesli bakle, da bi zanetili ogenj, se je Krez spomnil Solonovih besed in med tarnanjem nad svojo nesrečo glasno ponavljal njegovo ime. Kir ga je povprašal o tem in Krez mu je povedal, kako se je modrecu nekdaj posmehnil, zdaj pa res doživlja preobrat usode, pred katerim ga je Solon posvaril. Ob tej zgodbi se je Kir zamislil nad seboj in nemudoma ukazal, naj Kreza osvobodijo in ga znova postavijo na čelo Lidije. Že je kazalo, da se mu bo položaj vendarle obrnil na bolje, toda vojaki niso mogli več pogasiti ognja, ki se je hitro razširil po grmadi, tako da se je Krez že drugič v istem dnevu znašel na robu med življenjem in smrtjo. V obupu je pomolil k bogovom in jih prosil za pomoč – in res se je nebo, ki je bilo do tedaj brez oblačka, nenadoma zmračilo, pridivjala je nevihta in pogasila ogenj, Krez pa je bil naposled le rešen. Njegova zgodba se je ohranila kot svarilo vsem, ki se v svoji sreči nespametno spozabijo in menijo, da je nič ne bo zamajalo. Sat, 01 Oct 2022 03:55:36 +0000 Krez in preobrati usode Vsa večja svetovna verstva pa tudi številne kulture poznajo določeno obliko tako imenovanega “zlatega pravila”. Gre za Kristusove besede iz Matejevega evangelija: “Vse, kar hočete, da bi ljudje storili vam, tudi vi storite njim.” (Matej 7,12) Zakaj je to pravilo “zlato”, tudi ko gre za družinsko življenje? Prvič, zato ker ga je enostavno razumeti. Ne potrebujete poglobljenega razumevanja psihologije. Ko gre za odločitev, kako boste ravnali, vam ni treba raziskovati vseh odtenkov filozofije ali etike. Zadostuje, da si predstavljate sebe na mestu druge osebe. In to je nekaj, kar zmore celo majhen otrok. In drugič, zlato pravilo prinaša korist vsem. Ste kdaj srečali ljudi, ki so prepričani, da morajo poraziti druge, če želijo zmagati? V vsakem človeku vidijo tekmeca za materialne ali nematerialne dobrine, ki so po njihovem prepričanju omejene. Tudi v družini je velikokrat tako. Toda če živimo po zlatem pravilu, vsi zmagajo. Če starši ravnajo z otroki tako, kot si želijo, da bi otroci ravnali z njimi, otroci dobijo. Če otroci ravnajo na enak način, so zmagovalci starši. Kaj je to, kar si želimo zase in kar naj bi postalo pravilo našega ravnanja z drugimi? Nobena družina ni popolna; v vsaki se kdaj skregamo, včasih celo ne govorimo drug z drugim. Toda družina je prostor, kjer lahko zadovoljimo svojo najglobljo potrebo po tem, da smo ljubljeni. Ne zaradi, ampak navkljub. Taka ljubezen in sprejemanje sta kot kisik za dušo. Globoko v sebi si vsakdo želi vedeti, da je pomemben, da šteje, in to prav tak, kot je. Zato pokažimo članom svoje družine, da jih ljubimo. Ne zato, kar lahko naredijo, ampak preprosto zato, ker so. Tesno povezana s potrebo po ljubezni je naša želja biti cenjen. Zavedati se, da to, kar delamo, šteje in gradi naš občutek lastne vrednosti. In enako velja tudi za naše družinske člane. Zato jim pokažimo, da smo opazili njihov trud in da ga cenimo, tudi če rezultati niso vedno idealni. Ne glejmo njihovega dela in prispevka k skupnemu življenju kot nekaj samoumevnega. Zahvalimo se ob vsaki priložnosti in s tem pokažimo, da cenimo to, kar je bilo narejeno. Dobri družinski odnosi zahtevajo zaupanje. Če ni zaupanja, ne more biti odprtega in iskrenega pogovora. Zato si pridobimo zaupanje tako, da bomo delali, kar govorimo, se osredinjali na skupne cilje in ne na svojfe lastne namene, poslušali z odprtimi mislimi, izkazovali sočutje in varovali to, kar nam je zaupano. Ko nas drugi spoštujejo, se to dotakne nečesa, kar je globoko v nas. Potrjuje naše dostojanstvo in gradi našo gotovost. Zato pazimo na svoje besede in dejanja. Govorimo in ravnajmo tako, da bomo izkazovali spoštovanje do članov svoje družine in potrjevali njihovo veljavo in vrednost. Številne težave, s katerimi se srečujemo v svojem družinskem življenju, so posledica pomanjkanja razumevanja. Zelo hitro najdemo napake pri drugih, še posebno ko se ti ne prilagajajo vzorcem ali merilom, ki se jih držimo mi. Toda če se jih potrudimo razumeti, pogosto odkrijemo, da njihova pot ali način ni napačen, ampak preprosto drugačen. Za to pa je potrebna drža prilagodljivosti in poučljivosti. In pri tem ne pozabimo: med vedeti in razumeti je velika razlika. O nečem lahko vemo zelo veliko, pa tega v resnici ne razumemo. In enako velja tudi za ljudi, s katerimi živimo. Če povzamemo: pot do srečnejšega in bolj zadovoljujočega družinskega življenja je to, da se do drugih družinskih članov vedemo tako, kot si želimo, da bi se oni vedli do nas. In to je nekaj, s čimer lahko začnemo že danes. 174902579 RTVSLO – Prvi 355 clean Vsa večja svetovna verstva pa tudi številne kulture poznajo določeno obliko tako imenovanega “zlatega pravila”. Gre za Kristusove besede iz Matejevega evangelija: “Vse, kar hočete, da bi ljudje storili vam, tudi vi storite njim.” (Matej 7,12) Zakaj je to pravilo “zlato”, tudi ko gre za družinsko življenje? Prvič, zato ker ga je enostavno razumeti. Ne potrebujete poglobljenega razumevanja psihologije. Ko gre za odločitev, kako boste ravnali, vam ni treba raziskovati vseh odtenkov filozofije ali etike. Zadostuje, da si predstavljate sebe na mestu druge osebe. In to je nekaj, kar zmore celo majhen otrok. In drugič, zlato pravilo prinaša korist vsem. Ste kdaj srečali ljudi, ki so prepričani, da morajo poraziti druge, če želijo zmagati? V vsakem človeku vidijo tekmeca za materialne ali nematerialne dobrine, ki so po njihovem prepričanju omejene. Tudi v družini je velikokrat tako. Toda če živimo po zlatem pravilu, vsi zmagajo. Če starši ravnajo z otroki tako, kot si želijo, da bi otroci ravnali z njimi, otroci dobijo. Če otroci ravnajo na enak način, so zmagovalci starši. Kaj je to, kar si želimo zase in kar naj bi postalo pravilo našega ravnanja z drugimi? Nobena družina ni popolna; v vsaki se kdaj skregamo, včasih celo ne govorimo drug z drugim. Toda družina je prostor, kjer lahko zadovoljimo svojo najglobljo potrebo po tem, da smo ljubljeni. Ne zaradi, ampak navkljub. Taka ljubezen in sprejemanje sta kot kisik za dušo. Globoko v sebi si vsakdo želi vedeti, da je pomemben, da šteje, in to prav tak, kot je. Zato pokažimo članom svoje družine, da jih ljubimo. Ne zato, kar lahko naredijo, ampak preprosto zato, ker so. Tesno povezana s potrebo po ljubezni je naša želja biti cenjen. Zavedati se, da to, kar delamo, šteje in gradi naš občutek lastne vrednosti. In enako velja tudi za naše družinske člane. Zato jim pokažimo, da smo opazili njihov trud in da ga cenimo, tudi če rezultati niso vedno idealni. Ne glejmo njihovega dela in prispevka k skupnemu življenju kot nekaj samoumevnega. Zahvalimo se ob vsaki priložnosti in s tem pokažimo, da cenimo to, kar je bilo narejeno. Dobri družinski odnosi zahtevajo zaupanje. Če ni zaupanja, ne more biti odprtega in iskrenega pogovora. Zato si pridobimo zaupanje tako, da bomo delali, kar govorimo, se osredinjali na skupne cilje in ne na svojfe lastne namene, poslušali z odprtimi mislimi, izkazovali sočutje in varovali to, kar nam je zaupano. Ko nas drugi spoštujejo, se to dotakne nečesa, kar je globoko v nas. Potrjuje naše dostojanstvo in gradi našo gotovost. Zato pazimo na svoje besede in dejanja. Govorimo in ravnajmo tako, da bomo izkazovali spoštovanje do članov svoje družine in potrjevali njihovo veljavo in vrednost. Številne težave, s katerimi se srečujemo v svojem družinskem življenju, so posledica pomanjkanja razumevanja. Zelo hitro najdemo napake pri drugih, še posebno ko se ti ne prilagajajo vzorcem ali merilom, ki se jih držimo mi. Toda če se jih potrudimo razumeti, pogosto odkrijemo, da njihova pot ali način ni napačen, ampak preprosto drugačen. Za to pa je potrebna drža prilagodljivosti in poučljivosti. In pri tem ne pozabimo: med vedeti in razumeti je velika razlika. O nečem lahko vemo zelo veliko, pa tega v resnici ne razumemo. In enako velja tudi za ljudi, s katerimi živimo. Če povzamemo: pot do srečnejšega in bolj zadovoljujočega družinskega življenja je to, da se do drugih družinskih članov vedemo tako, kot si želimo, da bi se oni vedli do nas. In to je nekaj, s čimer lahko začnemo že danes. Fri, 30 Sep 2022 03:55:55 +0000 Zlato pravilo družinskega življenja Življenje je dobro dojemati kot skico, ne kot dokončano sliko, premišljuje avtorica Duhovne misli Metka Klevišar. 174902322 RTVSLO – Prvi 376 clean Življenje je dobro dojemati kot skico, ne kot dokončano sliko, premišljuje avtorica Duhovne misli Metka Klevišar. Thu, 29 Sep 2022 03:56:16 +0000 Življenje kot skica ali kot dokončana slika Zanimiva so domača hišna imena, a nova – se zdi – kot da ne nastajajo več. Identificiramo se predvsem s priimki. Kjer se je reklo pr Merikanc, je bil nekdo od njih očitno povezan z Ameriko. Pr Baháč so si hišno ime pridobili z bahaštvom. \tBahačev ni nikoli manjkalo in izumrli tudi še niso. Besede pa ni več slišati pogosto. Zdaj znamo hitro povedati, kdo v vsem pretirava, kdo se ima za boljšega od drugih, kdo se nenehno hvali, menjava avtomobile, poudarja poznanstvo z znanimi osebami. \tBahaštva se nalezemo; potrebna je odpornost proti tej nadlegi. Spodbujajo ga uspehi, podpira ga nagnjenost k samoljubju. Podžiga ga tekmovalnost; kdo more reči, da nisem boljši pogajalec od one reve, ki mu nikoli ne uspe. \t*Nisem kot onile tamle zadaj, se prsi farizej v evangeljski priliki. Vse naredim prav, desetino odrajtam, nisem ne grabežljivec ne krivičnik ne prešuštnik. V naši koži se sliši: nisem tajkun, ne prikrivam se v davčnih oazah, ne skačem čez plot. Sploh sem dober; kaj pa drugi, na primer moj sosed. Zanimivo: trudila sem se, da bi otroci nazorneje razumeli bahaštvo in naše človeške napake, pa nobeden ni hotel igrati farizeja, vsi so želeli biti cestninar - povsem navaden človek s svojimi slabostmi. Veliko govorimo o človekovem samozavedanju. Danes velja biti ponosen nase, na svoje delo in uspehe. A saj je menda že Koseski rekel, da kdor zaničuje se sam, podlaga je tujčevi peti; rek je v šoli veljal kot vzorec za šestnajsterec. Če se ponos spremeni v bahaštvo, postanemo okolici nadležni. Pa tudi ogoljufamo se za realno stališče do sebe. Vsakdo je lahko vznesen od čudenja, da je samo on on - neponovljiv v izvirnosti narave in da menda niti snežinka nima sebi enakega para. Kogar zanese v bahavost, se pa počuti vzvišenega. Samo iz praznega sodú odmeva in samo prazen klas pokonci raste. Kar je prispodoba za človekovo napihnjenost in votlo veličino. Pa škoda, da so pregovori iz vsakodnevne rabe, ko tako nazorno izražajo stanje duha, čustev, počutja, vedenja in védenja. Te zjedrene resnice o nas samih so zbrane vsaj v kaki knjižni izdaji in posamezni uredniki koledarjev pa pratik jih tudi še cenijo. 174902093 RTVSLO – Prvi 382 clean Zanimiva so domača hišna imena, a nova – se zdi – kot da ne nastajajo več. Identificiramo se predvsem s priimki. Kjer se je reklo pr Merikanc, je bil nekdo od njih očitno povezan z Ameriko. Pr Baháč so si hišno ime pridobili z bahaštvom. \tBahačev ni nikoli manjkalo in izumrli tudi še niso. Besede pa ni več slišati pogosto. Zdaj znamo hitro povedati, kdo v vsem pretirava, kdo se ima za boljšega od drugih, kdo se nenehno hvali, menjava avtomobile, poudarja poznanstvo z znanimi osebami. \tBahaštva se nalezemo; potrebna je odpornost proti tej nadlegi. Spodbujajo ga uspehi, podpira ga nagnjenost k samoljubju. Podžiga ga tekmovalnost; kdo more reči, da nisem boljši pogajalec od one reve, ki mu nikoli ne uspe. \t*Nisem kot onile tamle zadaj, se prsi farizej v evangeljski priliki. Vse naredim prav, desetino odrajtam, nisem ne grabežljivec ne krivičnik ne prešuštnik. V naši koži se sliši: nisem tajkun, ne prikrivam se v davčnih oazah, ne skačem čez plot. Sploh sem dober; kaj pa drugi, na primer moj sosed. Zanimivo: trudila sem se, da bi otroci nazorneje razumeli bahaštvo in naše človeške napake, pa nobeden ni hotel igrati farizeja, vsi so želeli biti cestninar - povsem navaden človek s svojimi slabostmi. Veliko govorimo o človekovem samozavedanju. Danes velja biti ponosen nase, na svoje delo in uspehe. A saj je menda že Koseski rekel, da kdor zaničuje se sam, podlaga je tujčevi peti; rek je v šoli veljal kot vzorec za šestnajsterec. Če se ponos spremeni v bahaštvo, postanemo okolici nadležni. Pa tudi ogoljufamo se za realno stališče do sebe. Vsakdo je lahko vznesen od čudenja, da je samo on on - neponovljiv v izvirnosti narave in da menda niti snežinka nima sebi enakega para. Kogar zanese v bahavost, se pa počuti vzvišenega. Samo iz praznega sodú odmeva in samo prazen klas pokonci raste. Kar je prispodoba za človekovo napihnjenost in votlo veličino. Pa škoda, da so pregovori iz vsakodnevne rabe, ko tako nazorno izražajo stanje duha, čustev, počutja, vedenja in védenja. Te zjedrene resnice o nas samih so zbrane vsaj v kaki knjižni izdaji in posamezni uredniki koledarjev pa pratik jih tudi še cenijo. Wed, 28 Sep 2022 03:56:22 +0000 Bahaštvo Spoštovani, sodobna filozofija in teologija glede vprašanja zla ovinkarita in se ga izogibata, ker so postale znanstvene vede avtonomne. Prej sta to vprašanje reševali skupaj, znotraj teodiceje, ki je nauk o opravičevanju Božje pravičnosti. Za sodobno filozofijo je postalo vprašanje trpljenja preveč metafizično, moderna teologija pa se v nasprotju s klasično razvija v drugo smer. Tako ostaja trpljenje prepuščeno izkustveni strani posameznikov. Ko Bog dopusti slabe rečí, nas spravijo v bes in ob pamet. Takrat nam ni treba odpustiti Bogu, ampak prositi za milost, da bi lahko to, kar nas je doletelo, sprejeli. Bog nima nič proti nam. On vé, da nam to ni všeč. Našo jezo razume tako, kot starši razumejo otrokovo jezo, ko dovolijo, da mu zdravnik vbrizga injekcijo. Dejanje staršev izraža najboljše zanimanje za otroka; prav tako Bog ravna z nami sredi bolečin. Medtem pozabljamo, da je večji in močnejši, kot si lahko sploh predstavljamo. Aleksander Solženicin (1918–2008), ruski pisatelj in Nobelov nagrajenec, ki je bil politični zapornik, se je spraševal, zakaj Bog zla od nas ne loči. Zapisal je, da moramo upoštevati, da črta, ki zlo in dobro razdvaja, seka vsako človeško srce. Kdo pa bi hotel uničiti del svojega srca? Človek ne more opravičiti Boga; Bog je tisti, ki opravičuje človeka. Ker Cerkev, ki prste namaka v sladki marmeladi, aktualna vprašanja zanikuje, sama odpira prostor navalu duhovnega terorizma cenenih alternativ. To, da niti ena teodiceja ne pozna končnega odgovora na vprašanje trpljenje, ne pomeni, da smemo Boga glede odgovornosti razvezati, človeka pa obsoditi, niti Boga obsoditi, človeka pa razvezati (I. Raguž). Zlo, ki ima povezavo s svobodo, vključujoč z njeno zlorabo, je nujno za moralni razvoj človeštva. Vendar Bog ni začetni vzrok zla, ampak končni in posredni, in ga dopušča zaradi večjega dobrega. Zlo je cena Božje ljubezni, ki želi svoboden odgovor iz ljubezni (T. Akvinski). Oglaša se kot negativen spremljevalec svobode, katerega obstoj bo opravičen šele v končni bodočnosti, čeprav deluje navidezno neurejeno in nesmiselno. Še vedno smo v prehodnem in pomanjkljivem svetu, v katerem hkrati k Bogu tarnamo in proti njemu protestiramo. Angela Folinjska (1249–1309) je sredi trpljenja zapisala: »Ko bi ljudje vedeli, kako vredno je trpeti za Boga, bi postalo trpljenje predmet grabeža in bi ga drug drugemu ugrabljali ter si s silo prilaščali priložnosti za trpljenje.« 174901854 RTVSLO – Prvi 302 clean Spoštovani, sodobna filozofija in teologija glede vprašanja zla ovinkarita in se ga izogibata, ker so postale znanstvene vede avtonomne. Prej sta to vprašanje reševali skupaj, znotraj teodiceje, ki je nauk o opravičevanju Božje pravičnosti. Za sodobno filozofijo je postalo vprašanje trpljenja preveč metafizično, moderna teologija pa se v nasprotju s klasično razvija v drugo smer. Tako ostaja trpljenje prepuščeno izkustveni strani posameznikov. Ko Bog dopusti slabe rečí, nas spravijo v bes in ob pamet. Takrat nam ni treba odpustiti Bogu, ampak prositi za milost, da bi lahko to, kar nas je doletelo, sprejeli. Bog nima nič proti nam. On vé, da nam to ni všeč. Našo jezo razume tako, kot starši razumejo otrokovo jezo, ko dovolijo, da mu zdravnik vbrizga injekcijo. Dejanje staršev izraža najboljše zanimanje za otroka; prav tako Bog ravna z nami sredi bolečin. Medtem pozabljamo, da je večji in močnejši, kot si lahko sploh predstavljamo. Aleksander Solženicin (1918–2008), ruski pisatelj in Nobelov nagrajenec, ki je bil politični zapornik, se je spraševal, zakaj Bog zla od nas ne loči. Zapisal je, da moramo upoštevati, da črta, ki zlo in dobro razdvaja, seka vsako človeško srce. Kdo pa bi hotel uničiti del svojega srca? Človek ne more opravičiti Boga; Bog je tisti, ki opravičuje človeka. Ker Cerkev, ki prste namaka v sladki marmeladi, aktualna vprašanja zanikuje, sama odpira prostor navalu duhovnega terorizma cenenih alternativ. To, da niti ena teodiceja ne pozna končnega odgovora na vprašanje trpljenje, ne pomeni, da smemo Boga glede odgovornosti razvezati, človeka pa obsoditi, niti Boga obsoditi, človeka pa razvezati (I. Raguž). Zlo, ki ima povezavo s svobodo, vključujoč z njeno zlorabo, je nujno za moralni razvoj človeštva. Vendar Bog ni začetni vzrok zla, ampak končni in posredni, in ga dopušča zaradi večjega dobrega. Zlo je cena Božje ljubezni, ki želi svoboden odgovor iz ljubezni (T. Akvinski). Oglaša se kot negativen spremljevalec svobode, katerega obstoj bo opravičen šele v končni bodočnosti, čeprav deluje navidezno neurejeno in nesmiselno. Še vedno smo v prehodnem in pomanjkljivem svetu, v katerem hkrati k Bogu tarnamo in proti njemu protestiramo. Angela Folinjska (1249–1309) je sredi trpljenja zapisala: »Ko bi ljudje vedeli, kako vredno je trpeti za Boga, bi postalo trpljenje predmet grabeža in bi ga drug drugemu ugrabljali ter si s silo prilaščali priložnosti za trpljenje.« Tue, 27 Sep 2022 03:55:02 +0000 Daniel Brkič: Kdo bo odgovoril na vprašanje trpljenja To je znana zgodba o pomenu čuječnosti, ko se trudimo delati dobro. Govori o Gešeju Benu, tibetanskemu budističnemu praktiku, ki je vedno govoril: »Ne vadim ničesar drugega kot to, da opazujem svoj um.« Nekega dne je Geše Ben izvedel, da prihaja na obisk k njemu nekaj njegovih učencev. Pazljivo je očistil svoj oltar in obložil mizo z daritvami, nato pa se je usedel in se vprašal: »Kaj delam in zakaj to počnem?« Ko se je zavedel, da je to naredil zato, da bo naredil dober vtis na svoje učence in da ga bodo pohvalili, je takoj šel do ognjišča, vzel pest pepela in ga raztresel po oltarju. Nato se je ponovno usedel in počakal obiskovalce. Ko je veliki mojster Atiša slišal to anekdoto, je dejal: »To je bila najboljša možna daritev!« Nekoč drugič je Geše Ben obiskal družino, ki je živela v neki vasi. Nameraval je oditi v meditativni umik v jamo, vendar je imel zelo malo tsampe – ječmenove moke, ki je tradicionalno osnovno živilo na Tibetu. Ta družina pa jo je imela veliko zalogo in ko je v hiši ostal sam, je pomislil: »Zakaj ne bi vzel nekaj njihove tsampe s seboj v jamo? Oni jo imajo ogromno, jaz pa je nimam nič!« Vzel je svojo mošnjo in segel z desno roko v vrečo, kjer je družina hranila tsampo. V tistem trenutku se je zavedel, kaj počne. Z levo roko je zgrabil svojo desno, ki je bila v vreči, in na ves glas zakričal: »Tat! Tat! Zalotil sem ga pri kraji!« Vsi so hitro pritekli in vprašali: »Kaj se dogaja? Kje je tat?« Geše Ben je pokazal na svojo desno roko in dejal: »Tukaj je!« Ti dve anekdoti prikazujeta, kako se moramo opazovati in se zavedati, ali je to kar počnemo dobro ali ne. Če opazimo, da ne delujemo pravilno in da bi bilo tako za nas same kot za ostale bolje, da bi delovali drugače, potem moramo to upoštevati. Tako ustvarjamo dobre navade. To je ključna vadba, ki jo gojimo vse svoje življenje, in tako se postopoma izboljšamo, kar je dobro za nas same in za vse ostale. 174901671 RTVSLO – Prvi 379 clean To je znana zgodba o pomenu čuječnosti, ko se trudimo delati dobro. Govori o Gešeju Benu, tibetanskemu budističnemu praktiku, ki je vedno govoril: »Ne vadim ničesar drugega kot to, da opazujem svoj um.« Nekega dne je Geše Ben izvedel, da prihaja na obisk k njemu nekaj njegovih učencev. Pazljivo je očistil svoj oltar in obložil mizo z daritvami, nato pa se je usedel in se vprašal: »Kaj delam in zakaj to počnem?« Ko se je zavedel, da je to naredil zato, da bo naredil dober vtis na svoje učence in da ga bodo pohvalili, je takoj šel do ognjišča, vzel pest pepela in ga raztresel po oltarju. Nato se je ponovno usedel in počakal obiskovalce. Ko je veliki mojster Atiša slišal to anekdoto, je dejal: »To je bila najboljša možna daritev!« Nekoč drugič je Geše Ben obiskal družino, ki je živela v neki vasi. Nameraval je oditi v meditativni umik v jamo, vendar je imel zelo malo tsampe – ječmenove moke, ki je tradicionalno osnovno živilo na Tibetu. Ta družina pa jo je imela veliko zalogo in ko je v hiši ostal sam, je pomislil: »Zakaj ne bi vzel nekaj njihove tsampe s seboj v jamo? Oni jo imajo ogromno, jaz pa je nimam nič!« Vzel je svojo mošnjo in segel z desno roko v vrečo, kjer je družina hranila tsampo. V tistem trenutku se je zavedel, kaj počne. Z levo roko je zgrabil svojo desno, ki je bila v vreči, in na ves glas zakričal: »Tat! Tat! Zalotil sem ga pri kraji!« Vsi so hitro pritekli in vprašali: »Kaj se dogaja? Kje je tat?« Geše Ben je pokazal na svojo desno roko in dejal: »Tukaj je!« Ti dve anekdoti prikazujeta, kako se moramo opazovati in se zavedati, ali je to kar počnemo dobro ali ne. Če opazimo, da ne delujemo pravilno in da bi bilo tako za nas same kot za ostale bolje, da bi delovali drugače, potem moramo to upoštevati. Tako ustvarjamo dobre navade. To je ključna vadba, ki jo gojimo vse svoje življenje, in tako se postopoma izboljšamo, kar je dobro za nas same in za vse ostale. Mon, 26 Sep 2022 03:56:19 +0000 Lama Karma Wangmo: Geše Ben Pred stošestdesetimi leti je umrl ali, še lepše povedano, se je na novo rodil, tokrat za nebesa, blaženi škof Anton Martin Slomšek. Prav na današnji dan praznujemo njegovo nedeljo. Slomšku se je tri leta pred smrtjo uresničila življenjska želja, da bi povezal Spodnjo Štajersko z osrednjo Slovenijo, in to je storil tako, da je škofijski sedež iz koroškega Šentandraža prestavil v Maribor. Imel je podoben občutek kot starček Simeon, da je namreč doživel nekaj najlepšega in da ga Bog zdaj lahko pokliče domov, v večnost, v katero si je njegovo srce vedno želelo priti. Vendar, zakaj se je temu svetniškemu možu zdelo, da je uresničil nekaj najlepšega, kar je bilo mogoče? Slomšek je veroval v pristnost človeške besede in bil prepričan, da je najlepše vzgibe srca mogoče izreči le v maternem jeziku. Zavedal se je, da je to tudi temeljna pravica človeka, ki jo mora doseči vsako ljudstvo, vsak narod. Pristne besede človeku omogočajo, da poimenuje in deli z drugimi najlepše: pesem in radost, svoje upe in ljubezen. Od tod tudi največje veselje, da je s svojo besedo sposoben osrečevati svoje drage. Zanimivo je, da naš svetniški škof ni utemeljeval svoje globoke vere na mističnih doživetjih, čeprav ne moremo zatrditi, da jih ni imel. O njih ni nikoli govoril. Pogosto pa je govoril o Božji besedi, »o Mojzesu in prerokih«, podobno kot današnji evangelij. To pomeni, da takrat, ko človek moli z besedami radosti Svetega pisma, lahko izgovori najlepše. Zato tudi evangelij ne vidi rešitve za bogatina in njegove sorodnike tako, da bo kdo prišel povedat z onega sveta, kako je tam. Dovolj nam je beseda prerokov, ta nam daje etično pokončnost in upanje, da je z nami vedno Bog, ki nas tolaži. Tudi slovenski pisatelj Alojz Rebula je rad povedal, da ne razume, zakaj mu nobeden izmed njegovih pokojnih prijateljev ne pride povedat, kako je v večnosti, ko pa vsi vedo, kako strašno ga to zanima! Toda potem se je spomnil Jezusovih besed in se zatopil v svetopisemska besedila ter vsak dan prisluškoval grškemu izvirniku. Slomšek je prav tako vedel, da se bodo otroci pogovarjati z nebeškim očetom le, če bodo prej začutili njegov glas v svetopisemskih besedilih. Zato je razvijal med Slovenci vsesplošno kulturo Knjige. Slovenski človek bo z biblično modrostjo v srcu začutil okoli sebe lepoto svoje dežele in s Cankarjem veselo zapel in vzkliknil: »Tu so nebesa!« 174901552 RTVSLO – Prvi 423 clean Pred stošestdesetimi leti je umrl ali, še lepše povedano, se je na novo rodil, tokrat za nebesa, blaženi škof Anton Martin Slomšek. Prav na današnji dan praznujemo njegovo nedeljo. Slomšku se je tri leta pred smrtjo uresničila življenjska želja, da bi povezal Spodnjo Štajersko z osrednjo Slovenijo, in to je storil tako, da je škofijski sedež iz koroškega Šentandraža prestavil v Maribor. Imel je podoben občutek kot starček Simeon, da je namreč doživel nekaj najlepšega in da ga Bog zdaj lahko pokliče domov, v večnost, v katero si je njegovo srce vedno želelo priti. Vendar, zakaj se je temu svetniškemu možu zdelo, da je uresničil nekaj najlepšega, kar je bilo mogoče? Slomšek je veroval v pristnost človeške besede in bil prepričan, da je najlepše vzgibe srca mogoče izreči le v maternem jeziku. Zavedal se je, da je to tudi temeljna pravica človeka, ki jo mora doseči vsako ljudstvo, vsak narod. Pristne besede človeku omogočajo, da poimenuje in deli z drugimi najlepše: pesem in radost, svoje upe in ljubezen. Od tod tudi največje veselje, da je s svojo besedo sposoben osrečevati svoje drage. Zanimivo je, da naš svetniški škof ni utemeljeval svoje globoke vere na mističnih doživetjih, čeprav ne moremo zatrditi, da jih ni imel. O njih ni nikoli govoril. Pogosto pa je govoril o Božji besedi, »o Mojzesu in prerokih«, podobno kot današnji evangelij. To pomeni, da takrat, ko človek moli z besedami radosti Svetega pisma, lahko izgovori najlepše. Zato tudi evangelij ne vidi rešitve za bogatina in njegove sorodnike tako, da bo kdo prišel povedat z onega sveta, kako je tam. Dovolj nam je beseda prerokov, ta nam daje etično pokončnost in upanje, da je z nami vedno Bog, ki nas tolaži. Tudi slovenski pisatelj Alojz Rebula je rad povedal, da ne razume, zakaj mu nobeden izmed njegovih pokojnih prijateljev ne pride povedat, kako je v večnosti, ko pa vsi vedo, kako strašno ga to zanima! Toda potem se je spomnil Jezusovih besed in se zatopil v svetopisemska besedila ter vsak dan prisluškoval grškemu izvirniku. Slomšek je prav tako vedel, da se bodo otroci pogovarjati z nebeškim očetom le, če bodo prej začutili njegov glas v svetopisemskih besedilih. Zato je razvijal med Slovenci vsesplošno kulturo Knjige. Slovenski človek bo z biblično modrostjo v srcu začutil okoli sebe lepoto svoje dežele in s Cankarjem veselo zapel in vzkliknil: »Tu so nebesa!« Sun, 25 Sep 2022 03:57:03 +0000 Vesel svetnik Anton Martin Slomšek Kdor me pozna ali pa me je že videl ve in lahko mirne duše potrdi, da ne živim samo od kruha. Ah, kje pa. Poleg kruha, ki ga obožujem, je tu še krompir, pa testenine na razno razne načine, zrezki vseh vrst, pri katerih bi izpostavil perutninske (naj neskromno pripomnim, da si večino tega znam pripraviti sam) in pa seveda neizmerna količina sladkarij in sladic pri katerih prednjači čokolada v katerikoli obliki in seveda mamini krofi in potica. Pa vendar je to le nebistveni del moje prehrane. V resnici živim od luči, ki jo zagledam v oknu domače hiše, ko se pozno zvečer ali že v jutru, pripeljem domov z dela in mi pove, da me žena še pričakuje … da me čaka, da me objame in vpraša: Kako si?! Živim od vprašanja: »Ati, boš danes cel dan doma?« in če sem iskren tudi od razočaranja na obrazu, ko povem da ne. Živel sem od »tortic« iz lego kock in od kupov risbic narejenih in narisanih samo zame. (na nekaterih risbicah sem celo upodobljen – te so bile poslastice). Zdaj so me otroci že prerasli in živim od teh nekaj centimetrov viška. Živim od zabav ob rojstnih dnevih ali godovih, ko se zbere vsa družina in ne le soba ampak hiša postane pretesna (ja, Čušinov nas ni malo). Živim od pogovorov za našo mizo, ko s prijatelji premlevamo dogodke in čase. Živim od dnevov, ko lahko zjutraj »malo potegnem« Živim od kake dobre pesmi prebrane kdaj pa kdaj ( Kak Jesihov sonet še nikoli ni škodil, pa Pavček… saj jih ne manjka). Živim od tistih nekaj minut po končani maši, ko se cerkev prazni in sva sama. In se gledava. In se meriva: Kdo bo koga.?! Živim od… vsake drobtine, ki pade z božje mize. Živim, ker mi Bog daje,da živim. Živim, ker Bog daje. Živim, ker Bog je. 174901380 RTVSLO – Prvi 341 clean Kdor me pozna ali pa me je že videl ve in lahko mirne duše potrdi, da ne živim samo od kruha. Ah, kje pa. Poleg kruha, ki ga obožujem, je tu še krompir, pa testenine na razno razne načine, zrezki vseh vrst, pri katerih bi izpostavil perutninske (naj neskromno pripomnim, da si večino tega znam pripraviti sam) in pa seveda neizmerna količina sladkarij in sladic pri katerih prednjači čokolada v katerikoli obliki in seveda mamini krofi in potica. Pa vendar je to le nebistveni del moje prehrane. V resnici živim od luči, ki jo zagledam v oknu domače hiše, ko se pozno zvečer ali že v jutru, pripeljem domov z dela in mi pove, da me žena še pričakuje … da me čaka, da me objame in vpraša: Kako si?! Živim od vprašanja: »Ati, boš danes cel dan doma?« in če sem iskren tudi od razočaranja na obrazu, ko povem da ne. Živel sem od »tortic« iz lego kock in od kupov risbic narejenih in narisanih samo zame. (na nekaterih risbicah sem celo upodobljen – te so bile poslastice). Zdaj so me otroci že prerasli in živim od teh nekaj centimetrov viška. Živim od zabav ob rojstnih dnevih ali godovih, ko se zbere vsa družina in ne le soba ampak hiša postane pretesna (ja, Čušinov nas ni malo). Živim od pogovorov za našo mizo, ko s prijatelji premlevamo dogodke in čase. Živim od dnevov, ko lahko zjutraj »malo potegnem« Živim od kake dobre pesmi prebrane kdaj pa kdaj ( Kak Jesihov sonet še nikoli ni škodil, pa Pavček… saj jih ne manjka). Živim od tistih nekaj minut po končani maši, ko se cerkev prazni in sva sama. In se gledava. In se meriva: Kdo bo koga.?! Živim od… vsake drobtine, ki pade z božje mize. Živim, ker mi Bog daje,da živim. Živim, ker Bog daje. Živim, ker Bog je. Sat, 24 Sep 2022 03:55:41 +0000 Gregor Čušin: Človek naj ne živi samo od kruha Gasilski poklic sodi med tiste, ki prinašajo veliko tveganje za zdravje in življenje. Gasilci se znajdejo v najrazličnejših situacijah, ko se morajo znati hitro odzvati, da lahko rešujejo življenja. Poklic gasilca je zelo stresen, gasilci marsikaj doživijo, vpoklicani so ob najrazličnejših naravnih in drugih nesrečah. Ob tako stresnem delu se lahko dokopljejo tudi do spoznanja, kaj je v življenju res pomembno, kaj je res dragoceno. Na primer, kaj bi najprej vzeli s seboj iz stanovanja, ki ga bo v kratkem zalila voda. Tako lekcijo so pred desetletji doživeli tudi gasilci na Hrvaškem. Ob veliki poplavi leta 1971 v Zagrebu so v zadnjem trenutku prišli v sobico stare ženice in ji kratko in jasno razložili, zakaj so prišli: „Voda je porušila glavni jez. Čez nekaj minut bo zalila to ulico. Če si hočete rešiti življenje, takoj zapustite svoje stanovanje. Le nekaj najdragocenejših stvari lahko vzamete s sabo.“ Tedaj je ženica vrgla pogled na svoje dragoceno in negovano pohištvo, z očmi pobožala sijoč servis za šest oseb iz najdragocenejšega porcelana in hitro stopila k predalu ter iz njega vzela vse svoje prihranke. Nato se je ustavila pri šestih steklenicah vkuhanih sliv, se obrnila h gasilcem in rekla: „Te slive sem vkuhala pred enim mescem. V zasilnem prebivališču bo drugim ponesrečencem gotovo všeč, če bodo poleg suhe hrane dobili še kakšen posladek.“ Gasilci so kljub veliki naglici ustregli njeni želji, saj je bila ena izmed redkih, ki niso mislili le nase, ampak tudi na druge. Danes zjutraj lahko tudi vi pomislite, kaj bi sami najprej vzeli iz hiše, ki bi ji grozila huda naravna katastrofa. Na koga ali kaj bi se najprej spomnili? Če nam je podarjen še en dan v življenju, ni treba, da doživimo naravno nesrečo, da bi živeli za tisto, kar se nam zdi res vredno v življenju. Želim si, da bi bilo to nekaj več kot tisto, kar lahko odplakne že visoka voda. 174901073 RTVSLO – Prvi 301 clean Gasilski poklic sodi med tiste, ki prinašajo veliko tveganje za zdravje in življenje. Gasilci se znajdejo v najrazličnejših situacijah, ko se morajo znati hitro odzvati, da lahko rešujejo življenja. Poklic gasilca je zelo stresen, gasilci marsikaj doživijo, vpoklicani so ob najrazličnejših naravnih in drugih nesrečah. Ob tako stresnem delu se lahko dokopljejo tudi do spoznanja, kaj je v življenju res pomembno, kaj je res dragoceno. Na primer, kaj bi najprej vzeli s seboj iz stanovanja, ki ga bo v kratkem zalila voda. Tako lekcijo so pred desetletji doživeli tudi gasilci na Hrvaškem. Ob veliki poplavi leta 1971 v Zagrebu so v zadnjem trenutku prišli v sobico stare ženice in ji kratko in jasno razložili, zakaj so prišli: „Voda je porušila glavni jez. Čez nekaj minut bo zalila to ulico. Če si hočete rešiti življenje, takoj zapustite svoje stanovanje. Le nekaj najdragocenejših stvari lahko vzamete s sabo.“ Tedaj je ženica vrgla pogled na svoje dragoceno in negovano pohištvo, z očmi pobožala sijoč servis za šest oseb iz najdragocenejšega porcelana in hitro stopila k predalu ter iz njega vzela vse svoje prihranke. Nato se je ustavila pri šestih steklenicah vkuhanih sliv, se obrnila h gasilcem in rekla: „Te slive sem vkuhala pred enim mescem. V zasilnem prebivališču bo drugim ponesrečencem gotovo všeč, če bodo poleg suhe hrane dobili še kakšen posladek.“ Gasilci so kljub veliki naglici ustregli njeni želji, saj je bila ena izmed redkih, ki niso mislili le nase, ampak tudi na druge. Danes zjutraj lahko tudi vi pomislite, kaj bi sami najprej vzeli iz hiše, ki bi ji grozila huda naravna katastrofa. Na koga ali kaj bi se najprej spomnili? Če nam je podarjen še en dan v življenju, ni treba, da doživimo naravno nesrečo, da bi živeli za tisto, kar se nam zdi res vredno v življenju. Želim si, da bi bilo to nekaj več kot tisto, kar lahko odplakne že visoka voda. Fri, 23 Sep 2022 03:55:01 +0000 Robert Friškovec: Vkuhane slive Trgatev, »b'ndima« po naše, je poseben čas leta, kako je tam lepo, kakor da bi se vse dobro na svetu stisnilo v tiste grozde, dlani so vse sprijemljivo sladke od jagod, usta od pesmi, obrazi se svetijo od toplega zgodnjejesenskega sonca. Z velikim zadoščenjem se vračaš domov od tam, prijetno utrujen in v sebi miren, kako koristen si bil, kako nekaj oprijemljivega ti je polzelo med rokami, koliko brent si napolnil, koliko si jih privlekel do voza, koliko sadov, ton, litrov je pred tvojimi očmi. Pod noč, ko stopaš domov, greš mimo soseda, ki je pravkar stisnil grozdje, in v nos ti udari jedek vonj po tropinah, gnitje, minevanje zaveje pod ulično svetilko, tudi iz tega je vino. Spet si v svetu, ki si ga zjutraj za nekaj časa zapustil … Nekje v dalji je vedno temen borov gozd in šumeče prihaja v vršenju lip jesen, topole in hraste uklanja, bolan sem že od slabih novic, ne ljubi se mi več skrbeti, kako bo šlo to in ono, se žalostiti za zlomljenimi sanjami in načrti, kako primerno bi si bilo najti neko zatočišče, neki breg, tako rečemo pri nas »vinogradu«, kjer je vse po starem, mnogo je danes možnosti takih rešitev in tolikšna množica ljudi, ki beži v drugačno resničnost, vsak dan, vsakič znova, le poglejte naokoli, eni v vinogradu, drugi so v hramu, v takih in drugačnih hramih, tam imaš tisto in samo tisto, kar te veseli, tam si nekdo, ki ne pozna poraza, nič ne šumi, nič ne vrši, nobena jesen ne grozi za teboj. Vendar moram priznati, da mi je ljub vonj po tropinah, domač mi je, čeprav skrivnostno čuden, ravno tako jesen, ravno tako nekoliko otožno minevanje listov, trav in cvetlic, krajšanje dneva, ohlajanje juter in meglice na obronkih gričev. Neki drug človek postanem ob tem ugašanju, tudi sam otožen, res, vendar pa me ta otožnost nekam odpelje, med pesmi, ki jih še ni, v njej razmišljam, ves tih postanem ter gledam in v dlaneh prebiram dobre in gnile jagode, s svojim življenjem se soočam, kakor bi stopal pred ogledalo, kakor bi vse skupaj bolje razumel … in sprejel. Naš svet ne mara žalosti, skrivati se je začela na stranišču, tam so naše prizadete najstnice, ki ne smejo biti krhke, in pri vdovah, ki zalivajo rože na grobovih, moški pa, sevé, ne jokajo, oni so v hramu, tam si otožnost odganjajo, pač morajo biti močnejši, kot so. Morda pa samo ne vemo, kaj bi z njo, neznan gost je, bojimo se ga, kakor prihodnosti. A ko pride, kakor jo je ujel Kosovel, v temnečih borih in šumečih topolih, ko se malce pijan vračaš z b'ndime, pač ima nekaj povedati, sicer je ne bi bilo, nekaj o življenju, ki še pride. Zato nekaj vzame, da bi te spremenila, ker je čas za to, čas za čudovito sladko črnino, ki jo je za vino treba odrezati s trte. Da bi naredila prostor, zato jemlje, da bi se v praznini kakor hrasti poklonil življenju in se še enkrat zaljubil vanj. »Hočem živeti!« 174900807 RTVSLO – Prvi 403 clean Trgatev, »b'ndima« po naše, je poseben čas leta, kako je tam lepo, kakor da bi se vse dobro na svetu stisnilo v tiste grozde, dlani so vse sprijemljivo sladke od jagod, usta od pesmi, obrazi se svetijo od toplega zgodnjejesenskega sonca. Z velikim zadoščenjem se vračaš domov od tam, prijetno utrujen in v sebi miren, kako koristen si bil, kako nekaj oprijemljivega ti je polzelo med rokami, koliko brent si napolnil, koliko si jih privlekel do voza, koliko sadov, ton, litrov je pred tvojimi očmi. Pod noč, ko stopaš domov, greš mimo soseda, ki je pravkar stisnil grozdje, in v nos ti udari jedek vonj po tropinah, gnitje, minevanje zaveje pod ulično svetilko, tudi iz tega je vino. Spet si v svetu, ki si ga zjutraj za nekaj časa zapustil … Nekje v dalji je vedno temen borov gozd in šumeče prihaja v vršenju lip jesen, topole in hraste uklanja, bolan sem že od slabih novic, ne ljubi se mi več skrbeti, kako bo šlo to in ono, se žalostiti za zlomljenimi sanjami in načrti, kako primerno bi si bilo najti neko zatočišče, neki breg, tako rečemo pri nas »vinogradu«, kjer je vse po starem, mnogo je danes možnosti takih rešitev in tolikšna množica ljudi, ki beži v drugačno resničnost, vsak dan, vsakič znova, le poglejte naokoli, eni v vinogradu, drugi so v hramu, v takih in drugačnih hramih, tam imaš tisto in samo tisto, kar te veseli, tam si nekdo, ki ne pozna poraza, nič ne šumi, nič ne vrši, nobena jesen ne grozi za teboj. Vendar moram priznati, da mi je ljub vonj po tropinah, domač mi je, čeprav skrivnostno čuden, ravno tako jesen, ravno tako nekoliko otožno minevanje listov, trav in cvetlic, krajšanje dneva, ohlajanje juter in meglice na obronkih gričev. Neki drug človek postanem ob tem ugašanju, tudi sam otožen, res, vendar pa me ta otožnost nekam odpelje, med pesmi, ki jih še ni, v njej razmišljam, ves tih postanem ter gledam in v dlaneh prebiram dobre in gnile jagode, s svojim življenjem se soočam, kakor bi stopal pred ogledalo, kakor bi vse skupaj bolje razumel … in sprejel. Naš svet ne mara žalosti, skrivati se je začela na stranišču, tam so naše prizadete najstnice, ki ne smejo biti krhke, in pri vdovah, ki zalivajo rože na grobovih, moški pa, sevé, ne jokajo, oni so v hramu, tam si otožnost odganjajo, pač morajo biti močnejši, kot so. Morda pa samo ne vemo, kaj bi z njo, neznan gost je, bojimo se ga, kakor prihodnosti. A ko pride, kakor jo je ujel Kosovel, v temnečih borih in šumečih topolih, ko se malce pijan vračaš z b'ndime, pač ima nekaj povedati, sicer je ne bi bilo, nekaj o življenju, ki še pride. Zato nekaj vzame, da bi te spremenila, ker je čas za to, čas za čudovito sladko črnino, ki jo je za vino treba odrezati s trte. Da bi naredila prostor, zato jemlje, da bi se v praznini kakor hrasti poklonil življenju in se še enkrat zaljubil vanj. »Hočem živeti!« Thu, 22 Sep 2022 03:56:43 +0000 Marko Rijavec: Vsak si po svoje otožnost odganja Kristjani 21. stoletja živimo med ljudmi, ki niso vsi verni. Mnogi raje kot tradicionalna verstva krščanske Evrope proučujejo in meditirajo na način vzhodnih verstev, ali pa se sploh ne ukvarjajo z vprašanjem o smislu življenja. V današnjem času doživljamo tudi velike spremembe vrednot, ki so zaznamovale našo zgodovino. Prav to pogosto izziva sovraštvo in ljudi na naši strani sili h graditvi vse močnejšega obrambnega zidu proti tistim na nasprotni strani, da se lahko za njim skrijemo in preživimo. Kako se torej srečevati s tistimi, ki so drugačni, drugače mislijo, vidijo svet drugače kot mi, celo pozdravljajo se drugače kot mi? Jezus svojih nasprotnikov ni premagoval z nasiljem, preklinjanjem, sovražnim govorom in protesti. Premagoval jih je s svojo dobroto in ljubeznijo, nanje je gledal z Božjimi očmi, ki nikoli ne delijo ljudi na »naše« in »vaše«, ozdravljal je bolnike ne glede na narodnost in versko pripadnost. Ko so v letu 2015 k nam začeli prihajali migranti v velikanskem številu, sem se, ko sem delovala med njimi, nehote spraševala: Ali je Bog tudi med migranti? Odgovor sem dobila, ko sem videla, kako je mlad policist stari muslimanki obul čevlje na ranjene noge, ali ko mi je gospod, bogve od kod, poljubil roke, da se zahvali za pomoč … Danes se prav tako pogosto spet sprašujem: Ali je Bog tudi med našimi nasprotniki, med protestniki, med onimi, ki nas prezirajo? In spet mi življenjske izkušnje govorijo, da Bog je tudi med njimi. In če je tako, potem je med njimi tudi kaj dobrega, neki otok, kjer bi se lahko srečali, se ogovorili in se sprejeli. Slovenske redovnice imajo izkušnjo iz bivše skupne domovine, ko so jih, pregnane iz enega kraja v drugega, v okvirih istih meja in zakona, sprejeli ljudje, ki niso bili katoličani, mnogi niti kristjani in še danes imajo med njimi svoje prijatelje … Ali znamo kristjani iskati dobre strani tudi med svojimi nasprotniki? Verjamem, da je veliko dobrih ljudi tudi na naši nasprotni strani Dobro na nasprotni strani torej obstaja, treba ga je le najti in se z njim bojevati proti izključevanju in pozivom na smrt. Dobro namreč povsod enako deluje – ljudi osrečuje, jih ceni in spoštuje ter jih naredi dragocenejše, svetlejše in prijaznejše, pripravljene sprejeti vse ljudi okrog sebe. 174900554 RTVSLO – Prvi 224 clean Kristjani 21. stoletja živimo med ljudmi, ki niso vsi verni. Mnogi raje kot tradicionalna verstva krščanske Evrope proučujejo in meditirajo na način vzhodnih verstev, ali pa se sploh ne ukvarjajo z vprašanjem o smislu življenja. V današnjem času doživljamo tudi velike spremembe vrednot, ki so zaznamovale našo zgodovino. Prav to pogosto izziva sovraštvo in ljudi na naši strani sili h graditvi vse močnejšega obrambnega zidu proti tistim na nasprotni strani, da se lahko za njim skrijemo in preživimo. Kako se torej srečevati s tistimi, ki so drugačni, drugače mislijo, vidijo svet drugače kot mi, celo pozdravljajo se drugače kot mi? Jezus svojih nasprotnikov ni premagoval z nasiljem, preklinjanjem, sovražnim govorom in protesti. Premagoval jih je s svojo dobroto in ljubeznijo, nanje je gledal z Božjimi očmi, ki nikoli ne delijo ljudi na »naše« in »vaše«, ozdravljal je bolnike ne glede na narodnost in versko pripadnost. Ko so v letu 2015 k nam začeli prihajali migranti v velikanskem številu, sem se, ko sem delovala med njimi, nehote spraševala: Ali je Bog tudi med migranti? Odgovor sem dobila, ko sem videla, kako je mlad policist stari muslimanki obul čevlje na ranjene noge, ali ko mi je gospod, bogve od kod, poljubil roke, da se zahvali za pomoč … Danes se prav tako pogosto spet sprašujem: Ali je Bog tudi med našimi nasprotniki, med protestniki, med onimi, ki nas prezirajo? In spet mi življenjske izkušnje govorijo, da Bog je tudi med njimi. In če je tako, potem je med njimi tudi kaj dobrega, neki otok, kjer bi se lahko srečali, se ogovorili in se sprejeli. Slovenske redovnice imajo izkušnjo iz bivše skupne domovine, ko so jih, pregnane iz enega kraja v drugega, v okvirih istih meja in zakona, sprejeli ljudje, ki niso bili katoličani, mnogi niti kristjani in še danes imajo med njimi svoje prijatelje … Ali znamo kristjani iskati dobre strani tudi med svojimi nasprotniki? Verjamem, da je veliko dobrih ljudi tudi na naši nasprotni strani Dobro na nasprotni strani torej obstaja, treba ga je le najti in se z njim bojevati proti izključevanju in pozivom na smrt. Dobro namreč povsod enako deluje – ljudi osrečuje, jih ceni in spoštuje ter jih naredi dragocenejše, svetlejše in prijaznejše, pripravljene sprejeti vse ljudi okrog sebe. Wed, 21 Sep 2022 03:53:44 +0000 Emanuela Žerdin: Dobro na nasprotni strani Morje je eden tistih motivov, ki se je pojavljajo v skoraj vseh svetovnih kulturah, in ima pomembno literarno-kulturno vlogo za kolektivno zavest posameznega naroda. Morje, ki najpogosteje simbolizira mogočnost in neskončnost, v opazovalcu vzbuja različne eksistencialne občutke in notranja stanja, kot so osuplost, odtujenost, tesnoba, navdušenje, ataraksija in vznemirjenost. Številne kulture morje povezujejo bodisi z nevarnostjo, pred katero se mora posameznik braniti, bodisi s preizkušnjo, ki jo mora prestati. Prav toliko stara kakor metafora nepredvidljivega in ogrožajočega morja pa je tudi predstava barke ali ladje, ki ima po navadi rešilno, skoraj odrešujočo funkcijo. Tudi v islamski kulturi morje (Arab. bahr) zavzema pomembno mesto, četudi je bilo v zgodovini islama le redko eksplicitno obravnavano. Morje nastopa že v Koranu, predvsem v zvezi z Božjo enostjo, vsemogočnostjo in ustvarjalnostjo (Koran 24:44; 25:53–54; 55:19–20). Poleg tega Koran življenje in dejanje nevernikov primerja s fatamorgano v puščavi in s temo od nevihte razburkanega morja (Koran 24:39–40). Simbolika morja ima pomembno vlogo tudi v okviru islamske mistike in mistične eksegeze Korana, za katero je značilna predvsem ezoterična, alegorično-simbolična interpretacija zunanjih pojavov. Morje je tako s svojo globino, brezdanjostjo in nenehno gibljivostjo v sufijski hermenevtiki postalo simbol za človekovo srce, ki je subtilen organ spoznanja in verovanja. Na drugi strani pa sufiji v morju prepoznavajo simbol za samo duhovno potovanje, ki je polno ovir, preizkušenj, skušnjav, preobratov, izzivov in presenečenj. Sufijski mojster Al-Kušajri recimo primerja tri faze mistične ekstaze s tremi različnimi izkušnjami morja: začetek ekstaze s hipnotičnim pogledom na morje, sredino ekstaze s plovbo po razburkanem morju in vrhunec ekstaze s popolnim potopom v morsko globino. Ta povezava med morjem in duhovno-mističnim izkustvom se lepo izrazi v delu zgodnjega muslimanskega mistika an-Niffarija. V poglavju z naslovom »postajališče morja« (mawqif al-bahr) an-Niffari bralcu najprej pojasni, da ga je Bog postavil v morje, tam pa je videl, da razbite ladje plavajo na gladini, preden dokončno potonejo. An-Niffari nam potem posreduje, kar naj bi mu v mistični viziji razodel božji Logos. To nenavadno in izredno enigmatično razkritje, polno simbolike, s katerim želim končati svoj razmislek, se glasi: »Kdor plava, se ne more rešiti. Vendar tvega, kdor se vrže v morje, a ne plava. Potone, kdor plava, a ne tvega. V tveganju je del odrešitve […]. Če potoneš drugje kot v Meni, pripadaš temu, v kar si potonil. Tostranstvo pripada tistemu, ki sem ga odvrnil od njega samega in od katerega sem odvrnil tostranstvo; onstranstvo pa pripada tistemu, ki sem mu ga približal in ki sem ga približal Sebi.« Osrednje sporočilo pričujočega navedka v kontekstu an-Niffarijeve mistične teologije je seveda to, da plovbo po morju, ki simbolizira duhovno potovanje k Bogu in minljivost vsega razen božje Resničnosti, navsezadnje preživi le tisti, ki se opira samo na Boga kot vsemogočnega Stvarnika, čigar bistvo je Milost. 174900342 RTVSLO – Prvi 440 clean Morje je eden tistih motivov, ki se je pojavljajo v skoraj vseh svetovnih kulturah, in ima pomembno literarno-kulturno vlogo za kolektivno zavest posameznega naroda. Morje, ki najpogosteje simbolizira mogočnost in neskončnost, v opazovalcu vzbuja različne eksistencialne občutke in notranja stanja, kot so osuplost, odtujenost, tesnoba, navdušenje, ataraksija in vznemirjenost. Številne kulture morje povezujejo bodisi z nevarnostjo, pred katero se mora posameznik braniti, bodisi s preizkušnjo, ki jo mora prestati. Prav toliko stara kakor metafora nepredvidljivega in ogrožajočega morja pa je tudi predstava barke ali ladje, ki ima po navadi rešilno, skoraj odrešujočo funkcijo. Tudi v islamski kulturi morje (Arab. bahr) zavzema pomembno mesto, četudi je bilo v zgodovini islama le redko eksplicitno obravnavano. Morje nastopa že v Koranu, predvsem v zvezi z Božjo enostjo, vsemogočnostjo in ustvarjalnostjo (Koran 24:44; 25:53–54; 55:19–20). Poleg tega Koran življenje in dejanje nevernikov primerja s fatamorgano v puščavi in s temo od nevihte razburkanega morja (Koran 24:39–40). Simbolika morja ima pomembno vlogo tudi v okviru islamske mistike in mistične eksegeze Korana, za katero je značilna predvsem ezoterična, alegorično-simbolična interpretacija zunanjih pojavov. Morje je tako s svojo globino, brezdanjostjo in nenehno gibljivostjo v sufijski hermenevtiki postalo simbol za človekovo srce, ki je subtilen organ spoznanja in verovanja. Na drugi strani pa sufiji v morju prepoznavajo simbol za samo duhovno potovanje, ki je polno ovir, preizkušenj, skušnjav, preobratov, izzivov in presenečenj. Sufijski mojster Al-Kušajri recimo primerja tri faze mistične ekstaze s tremi različnimi izkušnjami morja: začetek ekstaze s hipnotičnim pogledom na morje, sredino ekstaze s plovbo po razburkanem morju in vrhunec ekstaze s popolnim potopom v morsko globino. Ta povezava med morjem in duhovno-mističnim izkustvom se lepo izrazi v delu zgodnjega muslimanskega mistika an-Niffarija. V poglavju z naslovom »postajališče morja« (mawqif al-bahr) an-Niffari bralcu najprej pojasni, da ga je Bog postavil v morje, tam pa je videl, da razbite ladje plavajo na gladini, preden dokončno potonejo. An-Niffari nam potem posreduje, kar naj bi mu v mistični viziji razodel božji Logos. To nenavadno in izredno enigmatično razkritje, polno simbolike, s katerim želim končati svoj razmislek, se glasi: »Kdor plava, se ne more rešiti. Vendar tvega, kdor se vrže v morje, a ne plava. Potone, kdor plava, a ne tvega. V tveganju je del odrešitve […]. Če potoneš drugje kot v Meni, pripadaš temu, v kar si potonil. Tostranstvo pripada tistemu, ki sem ga odvrnil od njega samega in od katerega sem odvrnil tostranstvo; onstranstvo pa pripada tistemu, ki sem mu ga približal in ki sem ga približal Sebi.« Osrednje sporočilo pričujočega navedka v kontekstu an-Niffarijeve mistične teologije je seveda to, da plovbo po morju, ki simbolizira duhovno potovanje k Bogu in minljivost vsega razen božje Resničnosti, navsezadnje preživi le tisti, ki se opira samo na Boga kot vsemogočnega Stvarnika, čigar bistvo je Milost. Tue, 20 Sep 2022 03:57:20 +0000 Raid Al Daghistani: Postajališče morje V 17. poglavju evangelija po Janezu, znanem tudi kot Jezusova velikoduhovniška molitev, beremo trikrat ponovljeno prošnjo – najprej za apostole in potem za vse kristjane – “da bi bili vsi eno” (Jn 17,11.21.23). Krščanska edinost je vedno aktualna tema, ne le v tednu, ki ji je posvečen. Toda več kot očitno je, da uresničitev te Kristusove prošnje pomeni tudi velik izziv. Cerkev se je od svojih začetkov naprej bojevala z neenotnostjo in le bežen pregled zgodovine krščanstva je dovolj, da spoznamo, da so se vsi dosedanji poskusi za njeno preseganje izkazali za neuspešne. Je torej edinost kristjanov pobožna, a nedosegljiva želja? Prepričan sem, da ne. Veliko stvari je, ki so vsem kristjanom, skupne. Delimo osnovna verovanja o Bogu in njegovi naravi, temeljna prepričanja o zagati človeštva in rešitvi zanjo ter bistvene moralne in življenjske vrednote. Eden največjih skupnih imenovalcev pa je Sveto pismo. Vsi kristjani, ne glede na svojo pripadnost posameznim cerkvenim skupnostim, verjamemo, da je Sveto pismo knjiga, ki nam razodeva Boga in razkriva človeštvo. Iz Svetega pisma črpamo svoja prepričanja in verovanja ter navodila in navdih za vsakdanje življenje. Nobenega dvoma ni, da nas Sveto pismo povezuje tudi v prizadevanjih za njegovo čim širšo dostopnost. Različne krščanske cerkve smo se pred 25 leti povezale v Svetopisemski družbi Slovenije, katere poslanstvo je prevajanje in širjenje Svetega pisma. Toda ali so skupna prepričanja glede Svetega pisma, skupna prizadevanja za njegovo širitev in tudi skupno branje – kot , na primer, poteka vsako leto v času svetopisemskega maratona – dovolj, da bi dosegli tako zaželeno edinost? Ne glede na to, kako pomembni so dejavniki, ki smo jih omenili, pa je, ko gre za doseganje edinosti med kristjani in vloge Svetega pisma pri tem, potrebno še nekaj več. V prej omenjenem besedilu iz Janezovega evangelija, ki govori o Kristusovi želji, “da bi vsi bili eno”, imamo namreč zapisane tudi te besede: “Posveti jih v resnici; tvoja beseda je resnica.” (Jn 17,17) V prizadevanjih za edinost kristjanov pogosto slišimo pozive k preseganju in opuščanju razlik v verovanjih in prepričanjih. Toda po Kristusovih besedah pot do edinosti ne vodi prek sklepanja kompromisov ali doktrinalnega sinkretizma in indiferentosti. Tako zaželene edinosti zagotovo ne moremo doseči z zanemarjanjem ali miniranjem temelja, na katerem je cerkev zgrajena. Apostol Pavel je namreč v Pismu Efežanom napisal, da cerkev stoji na temelju apostolov in prerokov, vogalni kamen pa je sam Kristus (Ef 2,20). Nobeno odstopanje od nauka in prakse Kristusa in prve krščanske skupnosti ne more pripeljati do edinosti. Edinost, ki jo Kristus želi videti v svoji Cerkvi, je edinost v resnici. Če torej želimo doseči krščansko edinost, je pot, ki vodi do nje, jasna: podreditev osebnih prepričanj, človeških izročil – ne glede na to, kako stara in častitljiva so – in cerkvenih naukov avtoriteti Božje resnice, zapisane v Svetem pismu. 174900093 RTVSLO – Prvi 402 clean V 17. poglavju evangelija po Janezu, znanem tudi kot Jezusova velikoduhovniška molitev, beremo trikrat ponovljeno prošnjo – najprej za apostole in potem za vse kristjane – “da bi bili vsi eno” (Jn 17,11.21.23). Krščanska edinost je vedno aktualna tema, ne le v tednu, ki ji je posvečen. Toda več kot očitno je, da uresničitev te Kristusove prošnje pomeni tudi velik izziv. Cerkev se je od svojih začetkov naprej bojevala z neenotnostjo in le bežen pregled zgodovine krščanstva je dovolj, da spoznamo, da so se vsi dosedanji poskusi za njeno preseganje izkazali za neuspešne. Je torej edinost kristjanov pobožna, a nedosegljiva želja? Prepričan sem, da ne. Veliko stvari je, ki so vsem kristjanom, skupne. Delimo osnovna verovanja o Bogu in njegovi naravi, temeljna prepričanja o zagati človeštva in rešitvi zanjo ter bistvene moralne in življenjske vrednote. Eden največjih skupnih imenovalcev pa je Sveto pismo. Vsi kristjani, ne glede na svojo pripadnost posameznim cerkvenim skupnostim, verjamemo, da je Sveto pismo knjiga, ki nam razodeva Boga in razkriva človeštvo. Iz Svetega pisma črpamo svoja prepričanja in verovanja ter navodila in navdih za vsakdanje življenje. Nobenega dvoma ni, da nas Sveto pismo povezuje tudi v prizadevanjih za njegovo čim širšo dostopnost. Različne krščanske cerkve smo se pred 25 leti povezale v Svetopisemski družbi Slovenije, katere poslanstvo je prevajanje in širjenje Svetega pisma. Toda ali so skupna prepričanja glede Svetega pisma, skupna prizadevanja za njegovo širitev in tudi skupno branje – kot , na primer, poteka vsako leto v času svetopisemskega maratona – dovolj, da bi dosegli tako zaželeno edinost? Ne glede na to, kako pomembni so dejavniki, ki smo jih omenili, pa je, ko gre za doseganje edinosti med kristjani in vloge Svetega pisma pri tem, potrebno še nekaj več. V prej omenjenem besedilu iz Janezovega evangelija, ki govori o Kristusovi želji, “da bi vsi bili eno”, imamo namreč zapisane tudi te besede: “Posveti jih v resnici; tvoja beseda je resnica.” (Jn 17,17) V prizadevanjih za edinost kristjanov pogosto slišimo pozive k preseganju in opuščanju razlik v verovanjih in prepričanjih. Toda po Kristusovih besedah pot do edinosti ne vodi prek sklepanja kompromisov ali doktrinalnega sinkretizma in indiferentosti. Tako zaželene edinosti zagotovo ne moremo doseči z zanemarjanjem ali miniranjem temelja, na katerem je cerkev zgrajena. Apostol Pavel je namreč v Pismu Efežanom napisal, da cerkev stoji na temelju apostolov in prerokov, vogalni kamen pa je sam Kristus (Ef 2,20). Nobeno odstopanje od nauka in prakse Kristusa in prve krščanske skupnosti ne more pripeljati do edinosti. Edinost, ki jo Kristus želi videti v svoji Cerkvi, je edinost v resnici. Če torej želimo doseči krščansko edinost, je pot, ki vodi do nje, jasna: podreditev osebnih prepričanj, človeških izročil – ne glede na to, kako stara in častitljiva so – in cerkvenih naukov avtoriteti Božje resnice, zapisane v Svetem pismu. Mon, 19 Sep 2022 03:56:42 +0000 Zmago Godina: Enotnost kristjanov Pri pravičnosti ne gre za to, za koliko denarja gre, ampak je pravičnost stvar tega, kaj je prav in kaj ni. Poštenosti ne dosežemo z nekaj velikimi dejanji, ampak z mnogimi majhnimi. Resnična nagrada za dobro dejanje je, da nam eno dobro dejanje olajša naslednje. Neki star učitelj je šel s svojim učencem na sprehod skozi gozd. Starec se je nenadoma ustavil in pokazal na štiri drevesa v bližini. Prvo se je šele začelo prijemati v zemljo, drugo se je že kar dobro ukoreninilo, tretje je bilo grm, četrto pa že pravo drevo. Učitelj je svojemu mlademu spremljevalcu dejal: "Izpuli prvo." Fant ga je z lahkoto izpulil iz prsti . "Zdaj pa izruvaj drugo." Mladenič je ubogal, a tokrat naloga ni bila tako lahka. "Zdaj še tretje." Fant je moral zbrati veliko moči in ga močno prijeti z obema rokama, da ga je izkoreninil. "Zdaj pa," je dejal modrec, "poskusi izruvati še četrto". Toda, glej, deblo malega drevesa se je izredno trdno držalo korenin v zemlji. Izredno težko je izruval drevo. "Podobno se dogaja z našimi slabimi navadami, moj sin," je govoril modrec. "Ko so še nove in sveže, jih z Božjo pomočjo lahko izkoreninimo. Toda ko zastarajo, jih je težko izruvati." (Drobne zgodbe za dušo, 63). Dostojevski je zapisal: »Drugi del človekovega življenja je po navadi sestavljen iz navad, ki jih je pridobil v prvem delu.« Zato naj bi nepošten človek ostal nepošten še naprej, pohlepen pa ostal pohlepen in podobno. Današnji evangeljski odlomek govori o krivičnem oskrbniku. Ves čas svojega oskrbovanja je sleparil in navadil se je na nepoštenost. Ko je prišel trenutek, naj poda poročilo o svojem oskrbovanju, je spet sleparil, ker drugače ni več znal. Mislil je tudi, da bo z nepoštenostjo rešil svoj položaj. Tudi mi vsak dan slišimo o goljufijah, toda goljufanje ni nič novega. Človek je goljufal drugega vse od takrat, ko je nekdo ugotovil, da se da to delati. Lep primer tega početja je prvo berilo. V odlomku, ki je nastal sedem stoletij pred Kristusom, Bog po preroku Amosu opominja prevarante, ki natančno opisujejo načine sleparjenja, naj tega ne počnejo (prim Am 8,7). Mnogi mislijo, da je s sleparjenjem vse v redu, dokler jih nihče ne odkrije. To nam lahko tudi uspe. Toda resnično težavo pomeni to, kaj sleparjenje povzroči v naši notranjosti. Ko izgubimo poštenost, izgubimo svoj pravi jaz in začnemo lagati. Najprej seveda samemu sebi. Zgodi se lahko, da kaj kmalu zaradi nepoštenosti in laganja ne bomo več poznali celo samih sebe. 174899935 RTVSLO – Prvi 368 clean Pri pravičnosti ne gre za to, za koliko denarja gre, ampak je pravičnost stvar tega, kaj je prav in kaj ni. Poštenosti ne dosežemo z nekaj velikimi dejanji, ampak z mnogimi majhnimi. Resnična nagrada za dobro dejanje je, da nam eno dobro dejanje olajša naslednje. Neki star učitelj je šel s svojim učencem na sprehod skozi gozd. Starec se je nenadoma ustavil in pokazal na štiri drevesa v bližini. Prvo se je šele začelo prijemati v zemljo, drugo se je že kar dobro ukoreninilo, tretje je bilo grm, četrto pa že pravo drevo. Učitelj je svojemu mlademu spremljevalcu dejal: "Izpuli prvo." Fant ga je z lahkoto izpulil iz prsti . "Zdaj pa izruvaj drugo." Mladenič je ubogal, a tokrat naloga ni bila tako lahka. "Zdaj še tretje." Fant je moral zbrati veliko moči in ga močno prijeti z obema rokama, da ga je izkoreninil. "Zdaj pa," je dejal modrec, "poskusi izruvati še četrto". Toda, glej, deblo malega drevesa se je izredno trdno držalo korenin v zemlji. Izredno težko je izruval drevo. "Podobno se dogaja z našimi slabimi navadami, moj sin," je govoril modrec. "Ko so še nove in sveže, jih z Božjo pomočjo lahko izkoreninimo. Toda ko zastarajo, jih je težko izruvati." (Drobne zgodbe za dušo, 63). Dostojevski je zapisal: »Drugi del človekovega življenja je po navadi sestavljen iz navad, ki jih je pridobil v prvem delu.« Zato naj bi nepošten človek ostal nepošten še naprej, pohlepen pa ostal pohlepen in podobno. Današnji evangeljski odlomek govori o krivičnem oskrbniku. Ves čas svojega oskrbovanja je sleparil in navadil se je na nepoštenost. Ko je prišel trenutek, naj poda poročilo o svojem oskrbovanju, je spet sleparil, ker drugače ni več znal. Mislil je tudi, da bo z nepoštenostjo rešil svoj položaj. Tudi mi vsak dan slišimo o goljufijah, toda goljufanje ni nič novega. Človek je goljufal drugega vse od takrat, ko je nekdo ugotovil, da se da to delati. Lep primer tega početja je prvo berilo. V odlomku, ki je nastal sedem stoletij pred Kristusom, Bog po preroku Amosu opominja prevarante, ki natančno opisujejo načine sleparjenja, naj tega ne počnejo (prim Am 8,7). Mnogi mislijo, da je s sleparjenjem vse v redu, dokler jih nihče ne odkrije. To nam lahko tudi uspe. Toda resnično težavo pomeni to, kaj sleparjenje povzroči v naši notranjosti. Ko izgubimo poštenost, izgubimo svoj pravi jaz in začnemo lagati. Najprej seveda samemu sebi. Zgodi se lahko, da kaj kmalu zaradi nepoštenosti in laganja ne bomo več poznali celo samih sebe. Sun, 18 Sep 2022 03:56:08 +0000 Božo Rustja: Ustvarjati pošten značaj Zelo pogosto slišimo željo: »Pa veliko uspeha želimo!« Kaj pa je uspeh? S to mislijo sem se veliko ukvarjala že v času, ko sem delala z bolniki, ki so bili res hudo bolni in so po večini umirali. Uspeh ni bil v tem, da jih ozdravimo, ampak da jim omogočimo, da čim lepše preživijo še mesece, tedne, dni, ki jih imajo pred seboj. Seveda, včasih se tudi zgodi, da kdo ozdravi, in tega so vsi še posebno veseli. Je pa to bolj izjema kot pravilo. \tZdaj sem seveda že v pokoju, pa še vedno slišim enako željo. O uspehu pa še vedno razmišljam približno tako kot takrat. Samo da zdaj vse to še toliko bolj doživljam na svoji koži. Kaj pomeni uspeh v mojem hipnem položaju? Morda sploh ne bi bilo slabo, če bi si človek večkrat postavil vprašanje: »Kaj zame pomeni uspeh, ki se ga lahko veselim?« In človek, ki ima občutek, da je v svojem življenju uspešen, tudi veliko laže živi. \tZame je uspeh to, da skušam biti po najboljših močeh kos vsem težavam, s katerimi se srečujem. Ne morem se meriti z vsemi tistimi, o katerih uspehu je govor v medijih, sem pa lahko v sebi zadovoljna. In prav to zadovoljstvo je najpomembnejše. Tudi če sem v marsičem omejena, sem lahko zadovoljna s tem, kar še zmorem in kar imam. Če znam biti zadovoljna, je to zelo velik uspeh. In če sem v sebi zadovoljna, tudi nisem pretirano sitna do vseh tistih, ki so ob meni, ki mi pomagajo. Seveda mi to uspeva včasih bolj, drugič malo manj, je pa pomembno, da se tega zavedam in si za to vedno znova prizadevam. Ko o vsem tem premišljujem, me niti malo ne zamika, da bi bila drugim nevoščljiva za drugačne uspehe. Naj se jih kar veselijo in bodo ponosni nanje. Meni pa so dragoceni moji uspehi in me navdajajo tudi z neko mero samozavesti, ki je prav tako potrebna za kakovostno življenje. 174899773 RTVSLO – Prvi 364 clean Zelo pogosto slišimo željo: »Pa veliko uspeha želimo!« Kaj pa je uspeh? S to mislijo sem se veliko ukvarjala že v času, ko sem delala z bolniki, ki so bili res hudo bolni in so po večini umirali. Uspeh ni bil v tem, da jih ozdravimo, ampak da jim omogočimo, da čim lepše preživijo še mesece, tedne, dni, ki jih imajo pred seboj. Seveda, včasih se tudi zgodi, da kdo ozdravi, in tega so vsi še posebno veseli. Je pa to bolj izjema kot pravilo. \tZdaj sem seveda že v pokoju, pa še vedno slišim enako željo. O uspehu pa še vedno razmišljam približno tako kot takrat. Samo da zdaj vse to še toliko bolj doživljam na svoji koži. Kaj pomeni uspeh v mojem hipnem položaju? Morda sploh ne bi bilo slabo, če bi si človek večkrat postavil vprašanje: »Kaj zame pomeni uspeh, ki se ga lahko veselim?« In človek, ki ima občutek, da je v svojem življenju uspešen, tudi veliko laže živi. \tZame je uspeh to, da skušam biti po najboljših močeh kos vsem težavam, s katerimi se srečujem. Ne morem se meriti z vsemi tistimi, o katerih uspehu je govor v medijih, sem pa lahko v sebi zadovoljna. In prav to zadovoljstvo je najpomembnejše. Tudi če sem v marsičem omejena, sem lahko zadovoljna s tem, kar še zmorem in kar imam. Če znam biti zadovoljna, je to zelo velik uspeh. In če sem v sebi zadovoljna, tudi nisem pretirano sitna do vseh tistih, ki so ob meni, ki mi pomagajo. Seveda mi to uspeva včasih bolj, drugič malo manj, je pa pomembno, da se tega zavedam in si za to vedno znova prizadevam. Ko o vsem tem premišljujem, me niti malo ne zamika, da bi bila drugim nevoščljiva za drugačne uspehe. Naj se jih kar veselijo in bodo ponosni nanje. Meni pa so dragoceni moji uspehi in me navdajajo tudi z neko mero samozavesti, ki je prav tako potrebna za kakovostno življenje. Sat, 17 Sep 2022 03:56:04 +0000 Metka Klevišar: Pa veliko uspeha Zgubila sem rosno kapljo, kliče roža jutranjemu nebu, ki je zgubilo vse svoje zvezde. Taka roža utegne biti kdaj še tako preudarno stvaren človek. Nenadoma se mu stoži po sicer povsem zanemarljivem udobju. Zoprno, nadvse zoprno, v novi službi nimam prostega parkirnega mesta! Pet njegovih kolegov je pa ostalo brez delovnega mesta. Še bolj prikrajšana se pa počuti prava mila jera. Cmeruhce srečamo že med otroki. Vendar je splošna vzgoja še vedno nagnjena k hitri zadovoljitvi umišljenih potreb. Najprej zadošča nova igrača, kmalu zmogljiv mobilnik ni dovolj nov. Šolar se počuti zapostavljenega, če se ne more hvaliti s čim boljšim od kdaj prej najboljšega. Vsi imajo pametne telefone, a jaz naj bom pa butelj? Ni mogoče vsem naenkrat imeti vse, kar je na tem svetu dosegljivega. Tudi to se še ni uresničilo, da bi imel vsak dovolj za preživetje, kaj šele za udobno življenje. Geslo: vsakemu vse, kar potrebuje, je mikavno, a ni nikjer udejanjeno. Vendar zgolj zato ne, ker zahtevamo precej več, kot že povsem zadošča. Eno je potrebno. To je bilo vodilo našega rojaka Friderika Baraga. A se ta dobrodušna Črna suknja med Indijanci ni izsušil in izmozgal zgolj s pobožnostjo. Izžel se je s fizičnim, kulturnim, gospodarskim, izobraževalnim, družbenim in duhovnim delom za domorodna plemena, ki jim je napredni beli človek izžemal telo in duha. Njihovi potomci ga dobro poznajo. Koliko pa mi? Enako tudi druge rojake, ki so z vztrajnim delom oplemenitili svet. Zgubila sem rosno kapljo, kliče roža jutranjemu nebu, ki je zgubilo vse svoje zvezde. Misel, Ptica selivka, indijskega modreca Rabindranata Tagoreja. Niso misleci za v staro šaro. Mi smo postali površinski, manj pripravljeni pogledati v globine. Izgubljamo smisel za čudenje, tudi za premislek o povsem vsakodnevnih dogodkih in priložnostih. Stara domislica o posebnežih, ki da slišijo travo rasti, je samo znamenje nezazrtosti v naravne procese in površnega dojemanja vsega živega, pa še vedno v čem tudi skrivnostnega. »Dolga leta sem krmil golobe, na tisoče sem jih krmil, kajti kdo bi navsezadnje mogel vedeti …« je menda dejal Nikola Tesla. Tudi če nismo ne rosna kaplja ne zvezdno nebo, lahko sprejmemo svoje okolje, poklic in stan brez jadikovanja, da smo izbrali najslabše. 174899465 RTVSLO – Prvi 397 clean Zgubila sem rosno kapljo, kliče roža jutranjemu nebu, ki je zgubilo vse svoje zvezde. Taka roža utegne biti kdaj še tako preudarno stvaren človek. Nenadoma se mu stoži po sicer povsem zanemarljivem udobju. Zoprno, nadvse zoprno, v novi službi nimam prostega parkirnega mesta! Pet njegovih kolegov je pa ostalo brez delovnega mesta. Še bolj prikrajšana se pa počuti prava mila jera. Cmeruhce srečamo že med otroki. Vendar je splošna vzgoja še vedno nagnjena k hitri zadovoljitvi umišljenih potreb. Najprej zadošča nova igrača, kmalu zmogljiv mobilnik ni dovolj nov. Šolar se počuti zapostavljenega, če se ne more hvaliti s čim boljšim od kdaj prej najboljšega. Vsi imajo pametne telefone, a jaz naj bom pa butelj? Ni mogoče vsem naenkrat imeti vse, kar je na tem svetu dosegljivega. Tudi to se še ni uresničilo, da bi imel vsak dovolj za preživetje, kaj šele za udobno življenje. Geslo: vsakemu vse, kar potrebuje, je mikavno, a ni nikjer udejanjeno. Vendar zgolj zato ne, ker zahtevamo precej več, kot že povsem zadošča. Eno je potrebno. To je bilo vodilo našega rojaka Friderika Baraga. A se ta dobrodušna Črna suknja med Indijanci ni izsušil in izmozgal zgolj s pobožnostjo. Izžel se je s fizičnim, kulturnim, gospodarskim, izobraževalnim, družbenim in duhovnim delom za domorodna plemena, ki jim je napredni beli človek izžemal telo in duha. Njihovi potomci ga dobro poznajo. Koliko pa mi? Enako tudi druge rojake, ki so z vztrajnim delom oplemenitili svet. Zgubila sem rosno kapljo, kliče roža jutranjemu nebu, ki je zgubilo vse svoje zvezde. Misel, Ptica selivka, indijskega modreca Rabindranata Tagoreja. Niso misleci za v staro šaro. Mi smo postali površinski, manj pripravljeni pogledati v globine. Izgubljamo smisel za čudenje, tudi za premislek o povsem vsakodnevnih dogodkih in priložnostih. Stara domislica o posebnežih, ki da slišijo travo rasti, je samo znamenje nezazrtosti v naravne procese in površnega dojemanja vsega živega, pa še vedno v čem tudi skrivnostnega. »Dolga leta sem krmil golobe, na tisoče sem jih krmil, kajti kdo bi navsezadnje mogel vedeti …« je menda dejal Nikola Tesla. Tudi če nismo ne rosna kaplja ne zvezdno nebo, lahko sprejmemo svoje okolje, poklic in stan brez jadikovanja, da smo izbrali najslabše. Fri, 16 Sep 2022 03:56:37 +0000 Berta Golob: Brez jadikovanja Manj je več. Zdi se, da je trditev protislovna, a dejansko ni. Protislovje bi bilo, če bi gledali na pojav z vidika količine. Če pa izpostavimo učinek, je manj nečesa vedno več. Kajti tisto več, kar odmerjenosti primanjkuje, je stvar domišljije. Je prostor fantazije, miselne nadgradnje, osebnega zaključka. Če povemo vse, kar nam pride na pamet, se pred nami sicer grmadi mogočna besedna tvorba, a z vsakim novim stavkom bolj razpada. Oropali smo jo namreč učinka, ki bi ga, ko bi bila zavezana premišljenosti, imela. Tako pa sili v svet kot nadloga. Ker se ljudje pred njo zapirajo, ne slišijo povedanega. Sredi preobilno postrežene zgodbe ne zaznavajo njenega bistva. Tudi v arhitekturi se zdi, da pove minimalizem več od nabitega razkošja. Daje možnost, da svobodno zadihamo in se veselimo čistih misli v jasnem prostoru. Ne naveličamo se brezčasne lepote, ki nastaja iz zavezanosti enostavnemu, a večno dopadljivemu. Nastopaštvo je sovražnik odmerjenosti. Ko smo nastopaški, ni več umika na varne pozicije premišljenega, ker smo zakoličili skrajnost. Skrajnost pa nikoli ni dobra. Jemlje nam vpliv, ko si tega najmanj želimo. Ker skrajnosti nimamo kaj dodati, izpademo šibki, ko smo znova izzvani; če pa se zaradi nje opravičujemo, smo videti nepremišljeni, neobvladani. Samo odmerjenost v razmišljanju, besedi in dejanju nam daje čast. Kajti nikoli nismo rekli zadnje besede, nikoli se nismo docela izpostavili, nikoli kategorično zaprli. Vedno obstaja pot do drugega in do drugače mislečega – do neboleče odprave zmot, predvsem lastnih. 174899204 RTVSLO – Prvi 395 clean Manj je več. Zdi se, da je trditev protislovna, a dejansko ni. Protislovje bi bilo, če bi gledali na pojav z vidika količine. Če pa izpostavimo učinek, je manj nečesa vedno več. Kajti tisto več, kar odmerjenosti primanjkuje, je stvar domišljije. Je prostor fantazije, miselne nadgradnje, osebnega zaključka. Če povemo vse, kar nam pride na pamet, se pred nami sicer grmadi mogočna besedna tvorba, a z vsakim novim stavkom bolj razpada. Oropali smo jo namreč učinka, ki bi ga, ko bi bila zavezana premišljenosti, imela. Tako pa sili v svet kot nadloga. Ker se ljudje pred njo zapirajo, ne slišijo povedanega. Sredi preobilno postrežene zgodbe ne zaznavajo njenega bistva. Tudi v arhitekturi se zdi, da pove minimalizem več od nabitega razkošja. Daje možnost, da svobodno zadihamo in se veselimo čistih misli v jasnem prostoru. Ne naveličamo se brezčasne lepote, ki nastaja iz zavezanosti enostavnemu, a večno dopadljivemu. Nastopaštvo je sovražnik odmerjenosti. Ko smo nastopaški, ni več umika na varne pozicije premišljenega, ker smo zakoličili skrajnost. Skrajnost pa nikoli ni dobra. Jemlje nam vpliv, ko si tega najmanj želimo. Ker skrajnosti nimamo kaj dodati, izpademo šibki, ko smo znova izzvani; če pa se zaradi nje opravičujemo, smo videti nepremišljeni, neobvladani. Samo odmerjenost v razmišljanju, besedi in dejanju nam daje čast. Kajti nikoli nismo rekli zadnje besede, nikoli se nismo docela izpostavili, nikoli kategorično zaprli. Vedno obstaja pot do drugega in do drugače mislečega – do neboleče odprave zmot, predvsem lastnih. Thu, 15 Sep 2022 03:56:35 +0000 Peter Millonig: Odmerjenost Včasih se mi zdi, da me Bog prepušča zlodeju kot igračko za zabavo. Domišljavo zlo je hotelo izruvati vero tudi svetopisemskemu Jobu. Bog je postal zanj uganka. Toliko bolj, ko so ga obiskali kruti prijatelji in ga z neutemeljenim pametovanjem še dodatno prizadeli. Verski čistuni so se kot Božji advokati kar naenkrat postavili Bogu v bran, prijatelju Jobu pa so obrnili hrbet. Po njihovi sodbi – neresničnih resnicah – je Job hudo zgrešil ali pa vero izgubil. Književnik in nobelovec Ivo Andrić (1892–1975) je o takih neznačajnežih v Nemirih zapisal: »Vi, ki mislite, da ste vzeli v zakup resnico, mi ne prihajajte pred oči, ker vas ne morem gledati. Na vse, s čimer se ne strinjate, odgovarjate s strupeno slino; kdor se vas dotakne, vas dolgo pomni.« Trpeči Job vseeno ni odnehal, ampak je z Bogom razpravljal. Ni podlegel zaključkom svojih prijateljev, ki so za njim vohljali in ga hoteli prepričati, da je kriv. Brez prerekanja z Bogom se Job ne bi spreobrnil v najbolj izkustvenega vernika. Bogu je bolj všeč iskrena nevera upornežev kot hlinjena vera pobožnjakarjev. Dejansko so bili ateisti Jobovi prijatelji, s tem pa malikovalci sfižene podobe Boga. Kajti nasprotje teizma ni ateizem, ampak malikovanje (Peter Kreeft). Rokoborba z Bogom – dozdevnim veleizdajalcem – je bila Jobu spodbuda za vzpostavitev odnosa z Bogom, resničnim Odrešenikom. Pravi problem Jobove knjige je Bog, ne pa Job, zato je bila preizkušnja Jobove vere toliko težja. Ko je Job na svoj način srečal Boga, je izjavil: »Jaz vem, da je moj Odkupitelj živ!« (Job 19,25) Zaupanja v Boga ni dosegel razumsko, ampak izkustveno. Job dokazuje, da je Sveto pismo kot najbolj božanska knjiga hkrati najbolj človeška, saj ne moralizira niti ne idealizira, in da se vsak človek, če prizna ali ne, bori z Bogom. Dokazuje tudi, da trpljenje ni argument, zaradi česar bi Job protestno pljunil Bogu v obraz in postal ateist, ampak je vzrok za neustavljivo in stalno iskanje Boga. Zato Joba ne morem brati brez solza. Danski teolog in filozof Soren A. Kierkegaard (1813–1855) je zapisal: »Kaj bi bilo, če ne bi imel Joba! Ne morem vam razložiti, koliko mi pomeni. Jobove knjige ne berem le z očmi, ampak jo devljem na srce in jo vzamem v posteljo ponoči. Vsaka njena beseda je hrana, oblačilo in balzam za mojo dušo. Ko se prebudim iz sna, so pomirjene neme, a strašne muke trpljenja.« 174898961 RTVSLO – Prvi 353 clean Včasih se mi zdi, da me Bog prepušča zlodeju kot igračko za zabavo. Domišljavo zlo je hotelo izruvati vero tudi svetopisemskemu Jobu. Bog je postal zanj uganka. Toliko bolj, ko so ga obiskali kruti prijatelji in ga z neutemeljenim pametovanjem še dodatno prizadeli. Verski čistuni so se kot Božji advokati kar naenkrat postavili Bogu v bran, prijatelju Jobu pa so obrnili hrbet. Po njihovi sodbi – neresničnih resnicah – je Job hudo zgrešil ali pa vero izgubil. Književnik in nobelovec Ivo Andrić (1892–1975) je o takih neznačajnežih v Nemirih zapisal: »Vi, ki mislite, da ste vzeli v zakup resnico, mi ne prihajajte pred oči, ker vas ne morem gledati. Na vse, s čimer se ne strinjate, odgovarjate s strupeno slino; kdor se vas dotakne, vas dolgo pomni.« Trpeči Job vseeno ni odnehal, ampak je z Bogom razpravljal. Ni podlegel zaključkom svojih prijateljev, ki so za njim vohljali in ga hoteli prepričati, da je kriv. Brez prerekanja z Bogom se Job ne bi spreobrnil v najbolj izkustvenega vernika. Bogu je bolj všeč iskrena nevera upornežev kot hlinjena vera pobožnjakarjev. Dejansko so bili ateisti Jobovi prijatelji, s tem pa malikovalci sfižene podobe Boga. Kajti nasprotje teizma ni ateizem, ampak malikovanje (Peter Kreeft). Rokoborba z Bogom – dozdevnim veleizdajalcem – je bila Jobu spodbuda za vzpostavitev odnosa z Bogom, resničnim Odrešenikom. Pravi problem Jobove knjige je Bog, ne pa Job, zato je bila preizkušnja Jobove vere toliko težja. Ko je Job na svoj način srečal Boga, je izjavil: »Jaz vem, da je moj Odkupitelj živ!« (Job 19,25) Zaupanja v Boga ni dosegel razumsko, ampak izkustveno. Job dokazuje, da je Sveto pismo kot najbolj božanska knjiga hkrati najbolj človeška, saj ne moralizira niti ne idealizira, in da se vsak človek, če prizna ali ne, bori z Bogom. Dokazuje tudi, da trpljenje ni argument, zaradi česar bi Job protestno pljunil Bogu v obraz in postal ateist, ampak je vzrok za neustavljivo in stalno iskanje Boga. Zato Joba ne morem brati brez solza. Danski teolog in filozof Soren A. Kierkegaard (1813–1855) je zapisal: »Kaj bi bilo, če ne bi imel Joba! Ne morem vam razložiti, koliko mi pomeni. Jobove knjige ne berem le z očmi, ampak jo devljem na srce in jo vzamem v posteljo ponoči. Vsaka njena beseda je hrana, oblačilo in balzam za mojo dušo. Ko se prebudim iz sna, so pomirjene neme, a strašne muke trpljenja.« Wed, 14 Sep 2022 03:55:53 +0000 Daniel Brkič: Job, igračka za zabavo? Težko je oditi na pot. V neznano greš in nikoli nimaš dovolj močnega hrbta, da bi nesel s seboj vse, kar misliš, da boš potreboval. Biti na poti zato pomeni dopustiti praznino, negotovost v svojem življenju, pomeni zaupati. Zaupati, da te ima nekdo tako rad, da te bo spremljal in da bo skrbel zate, to je, da ti bo priskrbel vsega, kar potrebuješ. In ravno zato biti na poti pomeni tudi biti zares svoboden. Zato Jezus svoje učence pošilja na pot. Samo kot popotniki so njegovi učenci zares njegovi učenci. Ker morajo vedno vse zapuščati, zanje imetje in ugled nista ključnega pomena. Tako bolj delajo za to, kar je prav, kot za to, kar jim koristi. Vedno so sposobni deliti, saj tako ni potrebno toliko nositi. Puščajo preteklost za seboj in začenjajo vedno na novo. Sprejemajo, kar jim je dano, ker nimajo druge izbire. Predvsem pa zaupajo, da je to, kar jim je dano, točno tisto, kar potrebujejo. Ne razumimo narobe. Popotniki niso naivneži, lenuhi in potepuhi, ki nič ne delajo in se okoriščajo z denarjem in dobroto drugih ljudi. Popotniki so ljudje, ki hodijo vedno naprej, ki so torej sposobni odhajanja, ne da bi se na kaj preveč navezali, in ki imajo prostor za praznino v svojem življenju. Torej taki ljudje, ki svojega življenja ne utemeljijo na pridobivanju, temveč na izgubljanju. Lepše povedano, na razdajanju in ne na shranjevanju, ker je samo tako mogoče konkretno pokazati, da bolj zaupajo Bogu kot pa lastnim močem in sposobnostim. Samo v tej praznini človekove negotovosti se rojeva vera v to, da ima Bog človeka rad in da skrbi zanj. Vera, ki je pogoj za svobodo in veselje v življenju. To je oznanilo, ki naj bi ga okoli prenašali Jezusovi učenci: moč Boga, ki se odkriva v človekovi nemoči. Zato evangelij lahko oznanja samo tisti, ki odide na pot. 174898738 RTVSLO – Prvi 369 clean Težko je oditi na pot. V neznano greš in nikoli nimaš dovolj močnega hrbta, da bi nesel s seboj vse, kar misliš, da boš potreboval. Biti na poti zato pomeni dopustiti praznino, negotovost v svojem življenju, pomeni zaupati. Zaupati, da te ima nekdo tako rad, da te bo spremljal in da bo skrbel zate, to je, da ti bo priskrbel vsega, kar potrebuješ. In ravno zato biti na poti pomeni tudi biti zares svoboden. Zato Jezus svoje učence pošilja na pot. Samo kot popotniki so njegovi učenci zares njegovi učenci. Ker morajo vedno vse zapuščati, zanje imetje in ugled nista ključnega pomena. Tako bolj delajo za to, kar je prav, kot za to, kar jim koristi. Vedno so sposobni deliti, saj tako ni potrebno toliko nositi. Puščajo preteklost za seboj in začenjajo vedno na novo. Sprejemajo, kar jim je dano, ker nimajo druge izbire. Predvsem pa zaupajo, da je to, kar jim je dano, točno tisto, kar potrebujejo. Ne razumimo narobe. Popotniki niso naivneži, lenuhi in potepuhi, ki nič ne delajo in se okoriščajo z denarjem in dobroto drugih ljudi. Popotniki so ljudje, ki hodijo vedno naprej, ki so torej sposobni odhajanja, ne da bi se na kaj preveč navezali, in ki imajo prostor za praznino v svojem življenju. Torej taki ljudje, ki svojega življenja ne utemeljijo na pridobivanju, temveč na izgubljanju. Lepše povedano, na razdajanju in ne na shranjevanju, ker je samo tako mogoče konkretno pokazati, da bolj zaupajo Bogu kot pa lastnim močem in sposobnostim. Samo v tej praznini človekove negotovosti se rojeva vera v to, da ima Bog človeka rad in da skrbi zanj. Vera, ki je pogoj za svobodo in veselje v življenju. To je oznanilo, ki naj bi ga okoli prenašali Jezusovi učenci: moč Boga, ki se odkriva v človekovi nemoči. Zato evangelij lahko oznanja samo tisti, ki odide na pot. Tue, 13 Sep 2022 03:56:09 +0000 Marko Rijavec: Človek poti A ni hecno, da se pol svojega življenja ženeš za spričevali in diplomami, za tem, da se boš nečesa naučil in nekaj znal, potem pa drugo polovico (ali pa samo tretjino) svojega življenja ugotavljaš, da pa se živeti ne naučiš v šoli. Da je najboljša šola življenje sámo, ti pa si ga (morda prav zaradi šole in službe) »prešprical« in zamudil! V šoli boš izvedel, da tvoj nos raste vse življenje in da lahko zazna deset tisoč vonjev, a le življenje ti bo povedalo, kaj ti diši in kaj ne ter te podučilo o smradu! V šoli se boš naučil, kako je sestavljeno tvoje oko in kako to, da sploh vidimo, a le življenje ti bo povedalo kaj res moraš videti in kaj bi bilo bolje, da ne bi … V šoli se boš naučil, da je srce mišica, ki utripne 70-krat na minuto, 4200-krat na uro, 100 000-krat na dan, da se nikoli ne ustavi in ne potrebuje počitka, a le življenje ti bo dalo vedeti, da je to velikanska laž! Kolikokrat se ti bo srce v grozi zaustavilo! Kolikokrat od sreče ponorelo in utripalo stokrat hitreje, kot bi smelo in bi bilo prav! Spoznal boš ljudi, ki so brez srca! Pa tudi sam boš ničkolikokrat dal srce, ga podarjal in izgubljal, pa boš preživel! V šoli se boš naučil, da je človeško telo v dveh tretjinah sestavljeno iz vode, a življenje te bo podučilo, da si iz vode in Duha. V šoli boš zvedel, kot je zapisal moj najljubši pesnik, da so morja potopila Atlantido, zdrobile velike skalne gmote kot lešnike in izoblikovale kopno. Hitre reke gonijo turbine, počasne pa ti zmočijo klobuk ter preplavijo Kitajsko in Indijo. Življenje pa ti pove, kot šepne pesnik, da je kraljica vseh voda – solza. Solza je najmočnejša vodna sila! V šoli se boš naučil koliko kosti in mišic je v tvojem telesu, a le življenje ti po povedalo ali imaš hrbtenico! V šoli se boš naučil, da je za pačenje in mrgodenje potrebno še enkrat več mišic kot za nasmeh, a le življenje ti bo podarilo bridko spoznanje... obžalovanje: Kako je mogoče, da si dvakrat več časa, moči in energije porabil za jezo namesto za smeh!? V šoli ti bodo povedali česa se moraš naučiti, da boš v življenju nekaj postal, a življenje ti bo povedalo, da je pomembno, da postaneš nekdo! 174898503 RTVSLO – Prvi 369 clean A ni hecno, da se pol svojega življenja ženeš za spričevali in diplomami, za tem, da se boš nečesa naučil in nekaj znal, potem pa drugo polovico (ali pa samo tretjino) svojega življenja ugotavljaš, da pa se živeti ne naučiš v šoli. Da je najboljša šola življenje sámo, ti pa si ga (morda prav zaradi šole in službe) »prešprical« in zamudil! V šoli boš izvedel, da tvoj nos raste vse življenje in da lahko zazna deset tisoč vonjev, a le življenje ti bo povedalo, kaj ti diši in kaj ne ter te podučilo o smradu! V šoli se boš naučil, kako je sestavljeno tvoje oko in kako to, da sploh vidimo, a le življenje ti bo povedalo kaj res moraš videti in kaj bi bilo bolje, da ne bi … V šoli se boš naučil, da je srce mišica, ki utripne 70-krat na minuto, 4200-krat na uro, 100 000-krat na dan, da se nikoli ne ustavi in ne potrebuje počitka, a le življenje ti bo dalo vedeti, da je to velikanska laž! Kolikokrat se ti bo srce v grozi zaustavilo! Kolikokrat od sreče ponorelo in utripalo stokrat hitreje, kot bi smelo in bi bilo prav! Spoznal boš ljudi, ki so brez srca! Pa tudi sam boš ničkolikokrat dal srce, ga podarjal in izgubljal, pa boš preživel! V šoli se boš naučil, da je človeško telo v dveh tretjinah sestavljeno iz vode, a življenje te bo podučilo, da si iz vode in Duha. V šoli boš zvedel, kot je zapisal moj najljubši pesnik, da so morja potopila Atlantido, zdrobile velike skalne gmote kot lešnike in izoblikovale kopno. Hitre reke gonijo turbine, počasne pa ti zmočijo klobuk ter preplavijo Kitajsko in Indijo. Življenje pa ti pove, kot šepne pesnik, da je kraljica vseh voda – solza. Solza je najmočnejša vodna sila! V šoli se boš naučil koliko kosti in mišic je v tvojem telesu, a le življenje ti po povedalo ali imaš hrbtenico! V šoli se boš naučil, da je za pačenje in mrgodenje potrebno še enkrat več mišic kot za nasmeh, a le življenje ti bo podarilo bridko spoznanje... obžalovanje: Kako je mogoče, da si dvakrat več časa, moči in energije porabil za jezo namesto za smeh!? V šoli ti bodo povedali česa se moraš naučiti, da boš v življenju nekaj postal, a življenje ti bo povedalo, da je pomembno, da postaneš nekdo! Mon, 12 Sep 2022 03:56:09 +0000 Gregor Čušin: Šola Vedno znova se kdo začudi, zakaj se iz zgodovine nič ne naučimo. Ta, ki tega ne razume, naj pogleda sebe, pa mu bo stvar hitro jasna. Ali se je iz preteklosti česa naučil, denimo, sv. Pavel. V pismu Timoteju, iz katerega danes beremo, brez olepševanja prizna, da je bil bogokletnih, preganjalec in nasilnež. Kako je mogoče, da je bil sv. Pavel takšen malopridnež, pravi barbar, ko pa se je rodil v tako ugledni družini, da je imel zagotovljeno rimsko državljanstvo, kar je bil velik privilegij. Odličen pedigre mu je omogočil vrhunsko izobrazbo. V Jeruzalemu je končal rabinsko šolo, si pridobil helenistično izobrazbo, tako da je poleg hebrejščine in aramejščine znal tudi grško. Poznal je vsak detajl Peteroknjižja, torej tudi današnji odlomek iz druge Mojzesove knjige, ki pripoveduje, kako hitro se je ljudstvo, ki je bilo rešeno egiptovske sužnosti, na poti pokvarilo, krenilo s poti, si dalo uliti tele in se pred njim klanjalo. Pavel se je poglabljal tudi v judovske preroke, psalme in modrostne knjige. A kot da se iz tega velikega poznavanja judovske zgodovine ni prav ničesar naučil. V trenutku, ko bi moral braniti nedolžno življenje, je odobraval ravnanje nahujskane množice, ki je s kamenjem pobila sv. Štefana. Ni torej zgodovina tista, iz katere bi se zares učili živeti; učenje zgodovine nam nudi zgolj izobrazbo. Do tega je prišel tudi sv. Pavel. Timoteju, prijatelju in škofu v maloazijskem Efezu, je pisal, da je edini razlog, zaradi katerega se je res kaj naučil, ta, da se ga je Gospod usmilil. Kljub temu, da je bil Pavel sprva intelektualno nadut, je bil v svojem bistvu ponižen. Priznal je svoje velike zmote in se odprl Kristusovi milosti, ki je bila zanj izredno bogata, poudarja v pismu Timoteju. In še nekaj glede učenja iz zgodovine: sv. Pavel se je po vseh peripetijah Kristusu zahvaljeval, ker je z njim tako dolgo potrpel. Potrpežljivost s slehernim človekom, pravi sv. Pavel, je Kristus pokazal najprej na njen. Kajti na svet je Kristus prišel zato, da bi rešil grešnike, med katerimi sem ob sv. Pavlu prvi prav jaz. Učimo se torej tako, da Kristus potrpi z nami, ko gremo skozi različna življenjska obdobja. V mladosti, ko iščemo življenjskega sopotnika, nismo več otroci, ki se igrali z mucki, a tudi nismo izkušeni, da bi življenje dojemali celostno. Do zrelosti, ko zares vemo, kaj je življenje, pridemo prek mnogih padcev. A Gospod z nami potrpi, kot je z mlajšim sinom potrpel dobri oče iz današnjega evangelija. In za čuda, Gospod nas ima za vredne zaupanja, tudi ko smo še nezreli, kot nekoč sv. Pavla. Razumljivo, saj svet ni v celoti odvisen od naše pameti in tega, kar se naučimo, temveč mnogo bolj od njegove milosti in potrpežljivosti. 174898344 RTVSLO – Prvi 391 clean Vedno znova se kdo začudi, zakaj se iz zgodovine nič ne naučimo. Ta, ki tega ne razume, naj pogleda sebe, pa mu bo stvar hitro jasna. Ali se je iz preteklosti česa naučil, denimo, sv. Pavel. V pismu Timoteju, iz katerega danes beremo, brez olepševanja prizna, da je bil bogokletnih, preganjalec in nasilnež. Kako je mogoče, da je bil sv. Pavel takšen malopridnež, pravi barbar, ko pa se je rodil v tako ugledni družini, da je imel zagotovljeno rimsko državljanstvo, kar je bil velik privilegij. Odličen pedigre mu je omogočil vrhunsko izobrazbo. V Jeruzalemu je končal rabinsko šolo, si pridobil helenistično izobrazbo, tako da je poleg hebrejščine in aramejščine znal tudi grško. Poznal je vsak detajl Peteroknjižja, torej tudi današnji odlomek iz druge Mojzesove knjige, ki pripoveduje, kako hitro se je ljudstvo, ki je bilo rešeno egiptovske sužnosti, na poti pokvarilo, krenilo s poti, si dalo uliti tele in se pred njim klanjalo. Pavel se je poglabljal tudi v judovske preroke, psalme in modrostne knjige. A kot da se iz tega velikega poznavanja judovske zgodovine ni prav ničesar naučil. V trenutku, ko bi moral braniti nedolžno življenje, je odobraval ravnanje nahujskane množice, ki je s kamenjem pobila sv. Štefana. Ni torej zgodovina tista, iz katere bi se zares učili živeti; učenje zgodovine nam nudi zgolj izobrazbo. Do tega je prišel tudi sv. Pavel. Timoteju, prijatelju in škofu v maloazijskem Efezu, je pisal, da je edini razlog, zaradi katerega se je res kaj naučil, ta, da se ga je Gospod usmilil. Kljub temu, da je bil Pavel sprva intelektualno nadut, je bil v svojem bistvu ponižen. Priznal je svoje velike zmote in se odprl Kristusovi milosti, ki je bila zanj izredno bogata, poudarja v pismu Timoteju. In še nekaj glede učenja iz zgodovine: sv. Pavel se je po vseh peripetijah Kristusu zahvaljeval, ker je z njim tako dolgo potrpel. Potrpežljivost s slehernim človekom, pravi sv. Pavel, je Kristus pokazal najprej na njen. Kajti na svet je Kristus prišel zato, da bi rešil grešnike, med katerimi sem ob sv. Pavlu prvi prav jaz. Učimo se torej tako, da Kristus potrpi z nami, ko gremo skozi različna življenjska obdobja. V mladosti, ko iščemo življenjskega sopotnika, nismo več otroci, ki se igrali z mucki, a tudi nismo izkušeni, da bi življenje dojemali celostno. Do zrelosti, ko zares vemo, kaj je življenje, pridemo prek mnogih padcev. A Gospod z nami potrpi, kot je z mlajšim sinom potrpel dobri oče iz današnjega evangelija. In za čuda, Gospod nas ima za vredne zaupanja, tudi ko smo še nezreli, kot nekoč sv. Pavla. Razumljivo, saj svet ni v celoti odvisen od naše pameti in tega, kar se naučimo, temveč mnogo bolj od njegove milosti in potrpežljivosti. Sun, 11 Sep 2022 03:56:31 +0000 Milan Knep: Učenje za življenje Aristotel, eden izmed največjih grških filozofov, v svoji Nikomahovi etiki, v kateri postavlja temelje morale in pravilnega delovanja, obravnava tudi vprašanje medčloveških odnosov. Pri tem v deveti knjigi razmišlja, v čem se prijateljstvo razlikuje od naklonjenosti in ljubezni. Zanimivo je, da njegova opažanja v današnjem času še vedno zvenijo izredno aktualno. \tTrdi, da je naklonjenost sicer podobna prijateljstvu, a jo lahko »čutimo tudi do neznanih ljudi in skrivaj«, po drugi strani pa se razlikuje tudi od ljubezni, saj »ne občuti napetega koprnenja, ki spremlja ljubezen«. Dalje se ljubezen razvije iz medsebojnega zaupanja in bližine, naklonjenost do neke osebe pa se lahko pojavi nenadoma, občuti se jo površinsko in prav tako hitro lahko tudi mine. Aristotel daje za primer naklonjenost do športnikov in udeležencev na različnih tekmovanjih – ljudje jim namreč zelo hitro postanejo naklonjeni, se nad njimi navdušijo, jim želijo nadaljnjih zmag in uspehov in se veselijo skupaj z njimi, čeprav zelo pogosto navijači svojih favoritov sploh ne poznajo dobro in poglobljeno, zlasti pa ne sodelujejo z njimi pri doseganju rezultatov, pač pa to samo opazujejo. \tNaklonjenost se torej po Aristotlu pojavi »zaradi kake vrline ali odlike, kadar kdo napravi na nekoga vtis plemenitega ali hrabrega človeka ali kaj podobnega.« Je začetno navdušenje, ko menimo, da se v sočloveku nahaja odlika, ki jo tudi sami cenimo. Dalje Aristotel ugotavlja, da je prav naklonjenost temelj ali začetek prijateljstva, saj morata dva človeka v drug drugem najprej prepoznati neko vrednost, da bi se sploh lahko razvila bolj poglobljena čustva. Naklonjenost je torej pogoj za prijateljstvo, ni pa že dovolj. Kajti če sta si dva človeka »samo naklonjena, si s tem še nista prijatelja – v tem primeru samo želita drug drugemu dobro, vendar ne delata nič skupnega in se tudi ne vznemirjata drug zaradi drugega.« Aristotel hoče reči, da je za nastanek prijateljskih občutij potrebna neka dejavnost, aktivno preživljanje skupnega časa, ki to vez krepi in poglablja. Prav skupno življenje je tisto, ki naredi bistveno razliko, saj »za prijatelje ni nič bolj značilnega kot ravno želja po skupnem življenju.« Če tega ni, kljub vsem dobrim željam ostajamo na distanci in torej na ravni spremenljive naklonjenosti, ki bo prešla, ko bomo v drugem človeku videli neko vrlino ali korist zase. Za pravo prijateljstvo pa je nasprotno značilno, da ta začetna naklonjenost traja dlje časa oziroma preide v medsebojno zaupnost, ki ni osnovana na koristnosti in prijetnosti. 174898194 RTVSLO – Prvi 402 clean Aristotel, eden izmed največjih grških filozofov, v svoji Nikomahovi etiki, v kateri postavlja temelje morale in pravilnega delovanja, obravnava tudi vprašanje medčloveških odnosov. Pri tem v deveti knjigi razmišlja, v čem se prijateljstvo razlikuje od naklonjenosti in ljubezni. Zanimivo je, da njegova opažanja v današnjem času še vedno zvenijo izredno aktualno. \tTrdi, da je naklonjenost sicer podobna prijateljstvu, a jo lahko »čutimo tudi do neznanih ljudi in skrivaj«, po drugi strani pa se razlikuje tudi od ljubezni, saj »ne občuti napetega koprnenja, ki spremlja ljubezen«. Dalje se ljubezen razvije iz medsebojnega zaupanja in bližine, naklonjenost do neke osebe pa se lahko pojavi nenadoma, občuti se jo površinsko in prav tako hitro lahko tudi mine. Aristotel daje za primer naklonjenost do športnikov in udeležencev na različnih tekmovanjih – ljudje jim namreč zelo hitro postanejo naklonjeni, se nad njimi navdušijo, jim želijo nadaljnjih zmag in uspehov in se veselijo skupaj z njimi, čeprav zelo pogosto navijači svojih favoritov sploh ne poznajo dobro in poglobljeno, zlasti pa ne sodelujejo z njimi pri doseganju rezultatov, pač pa to samo opazujejo. \tNaklonjenost se torej po Aristotlu pojavi »zaradi kake vrline ali odlike, kadar kdo napravi na nekoga vtis plemenitega ali hrabrega človeka ali kaj podobnega.« Je začetno navdušenje, ko menimo, da se v sočloveku nahaja odlika, ki jo tudi sami cenimo. Dalje Aristotel ugotavlja, da je prav naklonjenost temelj ali začetek prijateljstva, saj morata dva človeka v drug drugem najprej prepoznati neko vrednost, da bi se sploh lahko razvila bolj poglobljena čustva. Naklonjenost je torej pogoj za prijateljstvo, ni pa že dovolj. Kajti če sta si dva človeka »samo naklonjena, si s tem še nista prijatelja – v tem primeru samo želita drug drugemu dobro, vendar ne delata nič skupnega in se tudi ne vznemirjata drug zaradi drugega.« Aristotel hoče reči, da je za nastanek prijateljskih občutij potrebna neka dejavnost, aktivno preživljanje skupnega časa, ki to vez krepi in poglablja. Prav skupno življenje je tisto, ki naredi bistveno razliko, saj »za prijatelje ni nič bolj značilnega kot ravno želja po skupnem življenju.« Če tega ni, kljub vsem dobrim željam ostajamo na distanci in torej na ravni spremenljive naklonjenosti, ki bo prešla, ko bomo v drugem človeku videli neko vrlino ali korist zase. Za pravo prijateljstvo pa je nasprotno značilno, da ta začetna naklonjenost traja dlje časa oziroma preide v medsebojno zaupnost, ki ni osnovana na koristnosti in prijetnosti. Sat, 10 Sep 2022 03:56:42 +0000 Polonca Zupančič: Aristotel o razliki med naklonjenostjo in prijateljstvom V današnji Duhovni misli evangelijski pridigar Silvester Molan iz Krškega govori o različnih krizah današnjega sveta. Za kristjanke in kristjane je Jezus v tem nemirnem času temeljna točka in skala, na katero se lahko oprejo. 174897893 RTVSLO – Prvi 345 clean V današnji Duhovni misli evangelijski pridigar Silvester Molan iz Krškega govori o različnih krizah današnjega sveta. Za kristjanke in kristjane je Jezus v tem nemirnem času temeljna točka in skala, na katero se lahko oprejo. Fri, 09 Sep 2022 03:55:45 +0000 Silvester Molan: Vera v svetu kriz Na dekanatu teološke fakultete v Ljubljani visi veliko platno znamenitega slikarja Valentina Metzingerja, ki prikazuje Marijino rojstvo. Sveta Ana je še v postelji, žena ob njej jo podpira, saj je še preslabotna in izčrpana po porodu. Druge izkušene ženske pa že dajejo smejočo se deklico v kopel. Veliki slikar se je posebno posvetil obrazom deklice Marije in vseh navzočih žena. Njihova obličja žarijo od sreče in to je še posebno zanimivo, Mencinger tudi svete Ane ni hotel narisati stare in zgubane, prav nasprotno: tudi njen obraz sije in se smehlja, zato deluje sveže, mladostno, ko gleda, kaj se dogaja z njeno hčerkico. Okrogle ličnice ženskih obrazov izražajo veliko zadovoljstvo, zdravje in veselje. Najbolj pa sije obraz novorojenke, ki ožarja vse platno. V občutku umetnikovega dela je slutiti globoko sporočilo: rojstvo deklice je bilo za judovski narod vedno izjemno vesel dogodek, ki je pomenil srečo za vso okolico. Ne smemo pozabiti, da še danes pravoveren Jud ni izpolnil svojega družinskega poslanstva, če ni priklical na svet deklice. Njegovo življenje ostaja neuresničeno, četudi bi imel kar sedem sinov. Izraelski možje vsak dan molijo za moč in pogum, da bi lahko izpolnjevali svoje poslanstvo, dekleta in žene pa se Bogu vsako jutro zahvaljujejo, da že lahko izpolnjujejo njegovo voljo. Bog vsaki deklici podarja radostno in ljubeče srce, ki je znamenje njegove navzočnosti. Zato je po bibličnem prepričanju vsaka deklica znamenje, da dobri Bog prihaja svojemu ljudstvu naproti. Zelo zanimivo pa je, da si tudi prerok Jeremija, ki je znan po svojih grenkih tožbah, ne more drugače predstavljati na novo pozidanega Jeruzalema, v katerem bo znova zrastel tempelj in bodo izvajali čudovito bogoslužje, ne brez deklic, ki bodo spet plesale in rajale po jeruzalemskih ulicah. Veselje deklic je za preroka izraz čudovite prihodnosti, ki jo napoveduje, znamenje božjega odpuščanja, njegove prizanesljivosti in izpolnitve njegovih obljub. Rekli smo, da na znameniti Metzingerjevi sliki obraz novorojene deklice Marije obsije vse, ki so v njeni bližini. Slutnja njenega srca že napoveduje, da bo svetu prinesla novo življenje, vsemu človeštvu bo podarila najlepše, njegovega Odrešenika. Zato lahko rečemo, da vsaka deklica, ki priveka na svet in se nato nasmeji, pomeni, da Bog vedno znova prihaja k nam. Zato je pomembno, da vsakemu dekletcu omogočimo srečo in zdravje, veselje in rajanje. To bo znamenje, da imamo tudi mi prihodnost. 174897627 RTVSLO – Prvi 414 clean Na dekanatu teološke fakultete v Ljubljani visi veliko platno znamenitega slikarja Valentina Metzingerja, ki prikazuje Marijino rojstvo. Sveta Ana je še v postelji, žena ob njej jo podpira, saj je še preslabotna in izčrpana po porodu. Druge izkušene ženske pa že dajejo smejočo se deklico v kopel. Veliki slikar se je posebno posvetil obrazom deklice Marije in vseh navzočih žena. Njihova obličja žarijo od sreče in to je še posebno zanimivo, Mencinger tudi svete Ane ni hotel narisati stare in zgubane, prav nasprotno: tudi njen obraz sije in se smehlja, zato deluje sveže, mladostno, ko gleda, kaj se dogaja z njeno hčerkico. Okrogle ličnice ženskih obrazov izražajo veliko zadovoljstvo, zdravje in veselje. Najbolj pa sije obraz novorojenke, ki ožarja vse platno. V občutku umetnikovega dela je slutiti globoko sporočilo: rojstvo deklice je bilo za judovski narod vedno izjemno vesel dogodek, ki je pomenil srečo za vso okolico. Ne smemo pozabiti, da še danes pravoveren Jud ni izpolnil svojega družinskega poslanstva, če ni priklical na svet deklice. Njegovo življenje ostaja neuresničeno, četudi bi imel kar sedem sinov. Izraelski možje vsak dan molijo za moč in pogum, da bi lahko izpolnjevali svoje poslanstvo, dekleta in žene pa se Bogu vsako jutro zahvaljujejo, da že lahko izpolnjujejo njegovo voljo. Bog vsaki deklici podarja radostno in ljubeče srce, ki je znamenje njegove navzočnosti. Zato je po bibličnem prepričanju vsaka deklica znamenje, da dobri Bog prihaja svojemu ljudstvu naproti. Zelo zanimivo pa je, da si tudi prerok Jeremija, ki je znan po svojih grenkih tožbah, ne more drugače predstavljati na novo pozidanega Jeruzalema, v katerem bo znova zrastel tempelj in bodo izvajali čudovito bogoslužje, ne brez deklic, ki bodo spet plesale in rajale po jeruzalemskih ulicah. Veselje deklic je za preroka izraz čudovite prihodnosti, ki jo napoveduje, znamenje božjega odpuščanja, njegove prizanesljivosti in izpolnitve njegovih obljub. Rekli smo, da na znameniti Metzingerjevi sliki obraz novorojene deklice Marije obsije vse, ki so v njeni bližini. Slutnja njenega srca že napoveduje, da bo svetu prinesla novo življenje, vsemu človeštvu bo podarila najlepše, njegovega Odrešenika. Zato lahko rečemo, da vsaka deklica, ki priveka na svet in se nato nasmeji, pomeni, da Bog vedno znova prihaja k nam. Zato je pomembno, da vsakemu dekletcu omogočimo srečo in zdravje, veselje in rajanje. To bo znamenje, da imamo tudi mi prihodnost. Thu, 08 Sep 2022 03:56:54 +0000 Edvard Kovač: Radost deklice Znani psiholog je imel psa, za katerega je lepo skrbel. Dolga leta sta si bila zvesta sopotnika na sprehodih in na izletih. Nekega dne pa je pes zbolel. Veterinar je psihologu naročil, naj da psu vsak dan določen odmerek ribjega olja. In psiholog je res pripravil ribje olje v skodelico, vzel psa v naročje in mu skušal zliti žličko v gobček. A pes se je le otepal in otepal. Več dni se je odvijal ta prizor in psiholog je bil prepričan, da ima njegov pes tako močan odpor pred ribjim oljem, da tovrstno zdravljenje ne bo uspešno. Tako je nekega jutra vseeno spet poskusil in vsiljeval otepajočemu se psu olje, ko mu skodelica z oljem pade na tla in se olje razlije. Pes pa nemudoma skoči na tla in začne hitro lizati razlito olje. Takrat je psiholog razumel, da ni bila težava v tem, da pes ne bi maral ribjega olja, marveč v načinu, kako mu je on olje dajal. Pogosto se v naših vsakdanjih komunikacijah dogaja, da forma premaga vsebino. Naučeni vzorci zadušijo želeno sporočilo in potem se vse odvije več ali manj po ustaljenih tirnicah. Naše sporočilo ne uspe priti do sprejemnika, ker smo ga poslali v obliki, ki je naslovnik ne more ali ne želi sprejeti. Kot priponko v elektronski pošti, ki je ni mogoče odpreti, ker nimamo primernega programa zanjo. Podobno je z evangelijem, ki ga kristjani danes na tak ali drugačen način oznanjamo svetu. Vsebino smo prejeli, izkusili in povabljeni smo, da jo damo naprej. Sporočilo prenašamo naprej, sporočila v bistvu ne moremo obrniti na glavo. Lahko pa se vprašamo, ali naš način sporočanja, naša skodelica veča ali manjša apetit za ljubezen. Pred dnevi sem slišal še eno prispodobo. Cerkev je nekdo primerjal s kinodvorano, kjer se predvaja film pod režisersko taktirko Boga. Film se vrti, medtem ko je sama kindvorana v slabem stanju. Pred platno kdaj skoči direktor kinodvorane in želi začeti z govorom. Prodajalec kokic in pijače je preglasen, sliši se hrup varnostnika na vratih, ki se prepira z gosti kinodvorane. Tudi ti so pogosto glasni, klepetavi, v enem kotu se skoraj začne pretep. Kljub vsem motnjam filmska projekcija teče naprej, sporočilo Boga poskuša priti do človeka. Ko začenjamo nov dan, se lahko vprašamo, kakšna je vsebina, ki jo želim ta dan prinesti najprej v svoje življenje in nato vsem tistim, s katerimi bom prišel v stik? S čim se želim napolniti, kakšno bo moje 'olje'? Hkrati s tem pa lahko razmislim tudi o posodi, nosilcu moje vsebine. Na kakšen način bom pristopil, bom vsiljeval, ponujal ali bom pozoren potrebe, na primernost trenutka ali bom želel le doseči svoje? Spomnimo se na psihologovega psa, ki je potreboval olje, vendar ga je skodelica odbijala. 174897381 RTVSLO – Prvi 396 clean Znani psiholog je imel psa, za katerega je lepo skrbel. Dolga leta sta si bila zvesta sopotnika na sprehodih in na izletih. Nekega dne pa je pes zbolel. Veterinar je psihologu naročil, naj da psu vsak dan določen odmerek ribjega olja. In psiholog je res pripravil ribje olje v skodelico, vzel psa v naročje in mu skušal zliti žličko v gobček. A pes se je le otepal in otepal. Več dni se je odvijal ta prizor in psiholog je bil prepričan, da ima njegov pes tako močan odpor pred ribjim oljem, da tovrstno zdravljenje ne bo uspešno. Tako je nekega jutra vseeno spet poskusil in vsiljeval otepajočemu se psu olje, ko mu skodelica z oljem pade na tla in se olje razlije. Pes pa nemudoma skoči na tla in začne hitro lizati razlito olje. Takrat je psiholog razumel, da ni bila težava v tem, da pes ne bi maral ribjega olja, marveč v načinu, kako mu je on olje dajal. Pogosto se v naših vsakdanjih komunikacijah dogaja, da forma premaga vsebino. Naučeni vzorci zadušijo želeno sporočilo in potem se vse odvije več ali manj po ustaljenih tirnicah. Naše sporočilo ne uspe priti do sprejemnika, ker smo ga poslali v obliki, ki je naslovnik ne more ali ne želi sprejeti. Kot priponko v elektronski pošti, ki je ni mogoče odpreti, ker nimamo primernega programa zanjo. Podobno je z evangelijem, ki ga kristjani danes na tak ali drugačen način oznanjamo svetu. Vsebino smo prejeli, izkusili in povabljeni smo, da jo damo naprej. Sporočilo prenašamo naprej, sporočila v bistvu ne moremo obrniti na glavo. Lahko pa se vprašamo, ali naš način sporočanja, naša skodelica veča ali manjša apetit za ljubezen. Pred dnevi sem slišal še eno prispodobo. Cerkev je nekdo primerjal s kinodvorano, kjer se predvaja film pod režisersko taktirko Boga. Film se vrti, medtem ko je sama kindvorana v slabem stanju. Pred platno kdaj skoči direktor kinodvorane in želi začeti z govorom. Prodajalec kokic in pijače je preglasen, sliši se hrup varnostnika na vratih, ki se prepira z gosti kinodvorane. Tudi ti so pogosto glasni, klepetavi, v enem kotu se skoraj začne pretep. Kljub vsem motnjam filmska projekcija teče naprej, sporočilo Boga poskuša priti do človeka. Ko začenjamo nov dan, se lahko vprašamo, kakšna je vsebina, ki jo želim ta dan prinesti najprej v svoje življenje in nato vsem tistim, s katerimi bom prišel v stik? S čim se želim napolniti, kakšno bo moje 'olje'? Hkrati s tem pa lahko razmislim tudi o posodi, nosilcu moje vsebine. Na kakšen način bom pristopil, bom vsiljeval, ponujal ali bom pozoren potrebe, na primernost trenutka ali bom želel le doseči svoje? Spomnimo se na psihologovega psa, ki je potreboval olje, vendar ga je skodelica odbijala. Wed, 07 Sep 2022 03:56:36 +0000 Robert Friškovec: Olje in posoda Veliko ljudi poznam, ki so zelo hitri v vsem svojem življenju in ki jim gre zelo na živce, če imajo opraviti s človekom, ki je precej počasnejši od njih. Ko pa nečesa ne zmoreš več, ko ostariš ali kaj podobnega, se največkrat upočasni tudi tempo življenja. Po svoje to ni nič hudega, samo marsikdo na to ni pripravljen in zaradi tega trpi. \tSpominjam se svoje slepe prijateljice, ki je nekoč rekla: »Koliko časa več porabiš, če si slep.« Morda takrat, pred več leti, tega niti nisem prav razumela. Danes vem, kaj je mislila. Za čisto preproste, zelo vsakdanje stvari, porabiš več časa. Znanka, ki ima hromo levo roko, mi pripoveduje, koliko časa se oblači. Za normalne razmere zelo dolgo. Ampak obleče se sama in je lepo urejena. Ker zna življenje ceniti tako, kot je, je tega zelo vesela in se ob vsem tem doživlja tudi kot uspešno. \tOb vsem tem se sprašujem, zakaj bi morali biti na vsak način tako zelo hitri. Zato, da se dokazujemo, sebi in drugim, da vse to zmoremo, da smo hitrejši in boljši od drugih? V tem tekmovanju ne čutim želje po tem, da bi ljudem okrog sebe izboljšali, olajšali življenje. V ospredju je človek sam, ki je junak, ki veliko zmore. Pa je to pomembno samo zanj ali še za koga drugega? \tMorda pa bi bila ta izkušnja, ki jo imamo številni, ko moramo upočasniti svoje življenje, koristna za vse nas. Morda bi nam tudi to pomagalo, da dojamemo, kaj je bistvo. Ne to, da smo hitri ali celo hitrejši od drugih, ampak to, kako znamo biti v svojih odnosih povezani z drugimi, kako znamo drug drugemu pomagati, si olajšati življenje in se življenja, tudi če je v marsičem okrnjeno, veseliti. \tTudi tega se je treba učiti, da si počasnejši. V nekem smislu se mora tega učiti vsak človek, tudi če je zdrav in nikoli ne sede na invalidski voziček. Ne prav lahka naloga v družbi, v kateri je tako pomembna tekmovalnost: kdo bo hitrejši, boljši … Ali razumete, zakaj so invalidi nujno potrebni kot korektiv te družbe? 174897124 RTVSLO – Prvi 376 clean Veliko ljudi poznam, ki so zelo hitri v vsem svojem življenju in ki jim gre zelo na živce, če imajo opraviti s človekom, ki je precej počasnejši od njih. Ko pa nečesa ne zmoreš več, ko ostariš ali kaj podobnega, se največkrat upočasni tudi tempo življenja. Po svoje to ni nič hudega, samo marsikdo na to ni pripravljen in zaradi tega trpi. \tSpominjam se svoje slepe prijateljice, ki je nekoč rekla: »Koliko časa več porabiš, če si slep.« Morda takrat, pred več leti, tega niti nisem prav razumela. Danes vem, kaj je mislila. Za čisto preproste, zelo vsakdanje stvari, porabiš več časa. Znanka, ki ima hromo levo roko, mi pripoveduje, koliko časa se oblači. Za normalne razmere zelo dolgo. Ampak obleče se sama in je lepo urejena. Ker zna življenje ceniti tako, kot je, je tega zelo vesela in se ob vsem tem doživlja tudi kot uspešno. \tOb vsem tem se sprašujem, zakaj bi morali biti na vsak način tako zelo hitri. Zato, da se dokazujemo, sebi in drugim, da vse to zmoremo, da smo hitrejši in boljši od drugih? V tem tekmovanju ne čutim želje po tem, da bi ljudem okrog sebe izboljšali, olajšali življenje. V ospredju je človek sam, ki je junak, ki veliko zmore. Pa je to pomembno samo zanj ali še za koga drugega? \tMorda pa bi bila ta izkušnja, ki jo imamo številni, ko moramo upočasniti svoje življenje, koristna za vse nas. Morda bi nam tudi to pomagalo, da dojamemo, kaj je bistvo. Ne to, da smo hitri ali celo hitrejši od drugih, ampak to, kako znamo biti v svojih odnosih povezani z drugimi, kako znamo drug drugemu pomagati, si olajšati življenje in se življenja, tudi če je v marsičem okrnjeno, veseliti. \tTudi tega se je treba učiti, da si počasnejši. V nekem smislu se mora tega učiti vsak človek, tudi če je zdrav in nikoli ne sede na invalidski voziček. Ne prav lahka naloga v družbi, v kateri je tako pomembna tekmovalnost: kdo bo hitrejši, boljši … Ali razumete, zakaj so invalidi nujno potrebni kot korektiv te družbe? Tue, 06 Sep 2022 03:56:16 +0000 Metka Klevišar: Učiti se biti počasnejši Kolikokrat slišim, kako pomembno je to, kar se dogaja zdaj. Naj se človek pač ne ozira nazaj, naj ne razglablja, kaj vse se je in se še bo zgodilo. Osredotočajmo se na to, kar je, kar doživljam zdaj. Kako zelo pomemben postane ta zdaj. Morala bi ga napisati z velikimi črkami. In se zamislim. Pogosto se v resnici zazdi, da ljudem svet nekako uhaja. Ukvarjajo se s krivdo ali pa s sramom, z obžalovanjem, z bolečino ali pa z žarom preteklosti, ko so bili v ospredju, v slavi ali tudi v hudi stiski, ko so doživljali travmo, krivico, bolečino. Prav tako se pogosto zgodi, da se človek zaplete v fantazijski strah in si zamišlja, kaj vse se bo zgodilo, da ga bo prizadela draginja, kako bo hudo, ko bo njegovo družino zadela nesreča, bo vojna pretresla njegov dom, morda bo izgubil zdravje, službo, bližnjega, svoje dostojanstvo in tako naprej. To ga preplavi, kot bi se to že dogajalo, tukaj in zdaj. Fantazije so lahko neskončne in skoraj neustavljive, ko se vržeš v ta motni tolmun mogočega in nemogočega. Zgodi pa se, da se res znajdeš pred čisto novo okoliščino. Izguba. Nemoč. Dejstvo, ki ga ne moreš spremeniti. Nikoli si ne bi mislil. To se dogaja drugim, meni pa se ne more zgoditi. Čeprav je naravno. Je predvidljivo. A ker je tako drugače, si ne moreš kaj, da se ne bi ustavil. Potrebuješ mir in razmislek, da bi lahko okušal notranjo vrednost stvari. Notranjo vrednost odkriješ, ko si vzameš čas, ko prosiš za to. Moliš. Saj se ob svoji nemoči in moči življenja soočaš s svojo dragoceno, bleščečo, drobno kapljico, ki je del velikanske reke. Ta reka življenja teče in se ne ustavi. In nikoli ni ista in nikoli nisem ista tudi sama. Prav to te ohranja v bistrosti, da ostaneš v stiku s koreninami in svojim smislom. Vračam se k stvarem, ki so se me dotaknile, da se me še bolj dotaknejo, postanejo del mene, se v meni utrdijo, postajajo klene. Vedno znova zažarijo in se zbistrijo. So stvari, ki so šle nekoč mimo tebe, pa šele sčasoma spoznaš, razumeš, začutiš njihovo vrednost. Dotaknejo se te mnogo pozneje. In koliko je tega! Ko se vsak trenutek lahko, vedno znova, kot mehurček na vodi, pojavi spoznanje, za kaj vse sem lahko hvaležna. Lahko se zahvalim, ker se nekaj je ali ker se ni zgodilo. In kar samo od sebe pride v ospredje – odnosi so najpomembnejši. Ljubezen, ki sije kot sonce, ko smo drug za drugega vir radosti sprejemanja. Ljubezen, ki je neuničljiva in večna. Dopuščam, da me Gospod preobrazi, da sebe in druge resnično sprejemam, tudi v nemoči in šibkosti. Sveti duh je v meni in dati mu moram dovolj prostora, da deluje, stojim trdno, ne vznemirjam se. S hvaležnostjo gledam njegova dela in sadove. Sredi dela in v odnosih je vedno navzoč – tukaj in zdaj. Življenje je res sveto. 174896862 RTVSLO – Prvi 399 clean Kolikokrat slišim, kako pomembno je to, kar se dogaja zdaj. Naj se človek pač ne ozira nazaj, naj ne razglablja, kaj vse se je in se še bo zgodilo. Osredotočajmo se na to, kar je, kar doživljam zdaj. Kako zelo pomemben postane ta zdaj. Morala bi ga napisati z velikimi črkami. In se zamislim. Pogosto se v resnici zazdi, da ljudem svet nekako uhaja. Ukvarjajo se s krivdo ali pa s sramom, z obžalovanjem, z bolečino ali pa z žarom preteklosti, ko so bili v ospredju, v slavi ali tudi v hudi stiski, ko so doživljali travmo, krivico, bolečino. Prav tako se pogosto zgodi, da se človek zaplete v fantazijski strah in si zamišlja, kaj vse se bo zgodilo, da ga bo prizadela draginja, kako bo hudo, ko bo njegovo družino zadela nesreča, bo vojna pretresla njegov dom, morda bo izgubil zdravje, službo, bližnjega, svoje dostojanstvo in tako naprej. To ga preplavi, kot bi se to že dogajalo, tukaj in zdaj. Fantazije so lahko neskončne in skoraj neustavljive, ko se vržeš v ta motni tolmun mogočega in nemogočega. Zgodi pa se, da se res znajdeš pred čisto novo okoliščino. Izguba. Nemoč. Dejstvo, ki ga ne moreš spremeniti. Nikoli si ne bi mislil. To se dogaja drugim, meni pa se ne more zgoditi. Čeprav je naravno. Je predvidljivo. A ker je tako drugače, si ne moreš kaj, da se ne bi ustavil. Potrebuješ mir in razmislek, da bi lahko okušal notranjo vrednost stvari. Notranjo vrednost odkriješ, ko si vzameš čas, ko prosiš za to. Moliš. Saj se ob svoji nemoči in moči življenja soočaš s svojo dragoceno, bleščečo, drobno kapljico, ki je del velikanske reke. Ta reka življenja teče in se ne ustavi. In nikoli ni ista in nikoli nisem ista tudi sama. Prav to te ohranja v bistrosti, da ostaneš v stiku s koreninami in svojim smislom. Vračam se k stvarem, ki so se me dotaknile, da se me še bolj dotaknejo, postanejo del mene, se v meni utrdijo, postajajo klene. Vedno znova zažarijo in se zbistrijo. So stvari, ki so šle nekoč mimo tebe, pa šele sčasoma spoznaš, razumeš, začutiš njihovo vrednost. Dotaknejo se te mnogo pozneje. In koliko je tega! Ko se vsak trenutek lahko, vedno znova, kot mehurček na vodi, pojavi spoznanje, za kaj vse sem lahko hvaležna. Lahko se zahvalim, ker se nekaj je ali ker se ni zgodilo. In kar samo od sebe pride v ospredje – odnosi so najpomembnejši. Ljubezen, ki sije kot sonce, ko smo drug za drugega vir radosti sprejemanja. Ljubezen, ki je neuničljiva in večna. Dopuščam, da me Gospod preobrazi, da sebe in druge resnično sprejemam, tudi v nemoči in šibkosti. Sveti duh je v meni in dati mu moram dovolj prostora, da deluje, stojim trdno, ne vznemirjam se. S hvaležnostjo gledam njegova dela in sadove. Sredi dela in v odnosih je vedno navzoč – tukaj in zdaj. Življenje je res sveto. Mon, 05 Sep 2022 03:56:39 +0000 Silva Matos: Tukaj in zdaj Vsako nedeljo v naših cerkvah poslušamo Božjo besedo, poslušamo evangeljske odlomke. Med njimi so taki, pri katerih se nam sporočilo takoj zdi jasno in točno vemo, kaj nam želi povedati. Toda vsi odlomki niso tako »preprosti«. Včasih dobimo občutek, kakor da želijo nasprotovati naši »naravi«. Na prvi pogled se zdijo celo paradoksalni. V današnjem evangeliju beremo: »Kdor namreč hoče svoje življenje rešiti, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo rešil. Kaj namreč pomaga človeku, če si ves svet pridobi, sebe pa pogubi ali zapravi?« Če bi to misel prevedli v današnji jezik, bi lahko zapisali: kdor hoče imeti svoje življenje v lasti, ga imeti samo zase, ga bo izgubil. Samo kdor se daruje, prejme življenje. Z drugimi besedami: samo kdor ljubi, najde življenje. Papež Benedikt XVI. je ob tem evangeljskem odlomku zapisal, da ljubezen vedno zahteva, da gremo iz sebe, zahteva, da pustimo sebe. Kdor se ozira, da bi poiskal samega sebe, in želi imeti drugega samo zase, ravno s tem izgubi sebe in drugega. Brez globljega »izgubiti sebe« ni življenja. To je središče Gospodovega sporočila v na videz tako trdem evangeljskem odlomku. V tej ljubezni se zrcali Božja ljubezen do človeka, ljubezen Boga, ki se je učlovečila v Jezusu Kristusu. V jeziku današnjega človeka bi lahko to ljubezen definirali kot zastonjsko ljubezen, ljubezen, ki daje, ne da bi preračunavala dobiček, izgubo ali obresti. In ko človek postavi drugega v središče ljubezni, se spremeni tudi kakovost njegovega življenja. Zgodovina nam prinaša veliko življenjskih primerov ljudi, ki jim je to uspelo. Na neki način so umrli zase, živeli pa so za drugega, iz same ljubezni. Gilbert Keith Chesterton je zapisal, da nas Sveto pismo uči, naj ljubimo svoje bližnje in tudi svoje sovražnike, saj so to navadno isti ljudje. Poenostavljen povzetek bi se glasil: ljubimo drug drugega, ljubimo se med seboj. Naj bo to izziv za danes, jutri, za življenje. 174896715 RTVSLO – Prvi 395 clean Vsako nedeljo v naših cerkvah poslušamo Božjo besedo, poslušamo evangeljske odlomke. Med njimi so taki, pri katerih se nam sporočilo takoj zdi jasno in točno vemo, kaj nam želi povedati. Toda vsi odlomki niso tako »preprosti«. Včasih dobimo občutek, kakor da želijo nasprotovati naši »naravi«. Na prvi pogled se zdijo celo paradoksalni. V današnjem evangeliju beremo: »Kdor namreč hoče svoje življenje rešiti, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo rešil. Kaj namreč pomaga človeku, če si ves svet pridobi, sebe pa pogubi ali zapravi?« Če bi to misel prevedli v današnji jezik, bi lahko zapisali: kdor hoče imeti svoje življenje v lasti, ga imeti samo zase, ga bo izgubil. Samo kdor se daruje, prejme življenje. Z drugimi besedami: samo kdor ljubi, najde življenje. Papež Benedikt XVI. je ob tem evangeljskem odlomku zapisal, da ljubezen vedno zahteva, da gremo iz sebe, zahteva, da pustimo sebe. Kdor se ozira, da bi poiskal samega sebe, in želi imeti drugega samo zase, ravno s tem izgubi sebe in drugega. Brez globljega »izgubiti sebe« ni življenja. To je središče Gospodovega sporočila v na videz tako trdem evangeljskem odlomku. V tej ljubezni se zrcali Božja ljubezen do človeka, ljubezen Boga, ki se je učlovečila v Jezusu Kristusu. V jeziku današnjega človeka bi lahko to ljubezen definirali kot zastonjsko ljubezen, ljubezen, ki daje, ne da bi preračunavala dobiček, izgubo ali obresti. In ko človek postavi drugega v središče ljubezni, se spremeni tudi kakovost njegovega življenja. Zgodovina nam prinaša veliko življenjskih primerov ljudi, ki jim je to uspelo. Na neki način so umrli zase, živeli pa so za drugega, iz same ljubezni. Gilbert Keith Chesterton je zapisal, da nas Sveto pismo uči, naj ljubimo svoje bližnje in tudi svoje sovražnike, saj so to navadno isti ljudje. Poenostavljen povzetek bi se glasil: ljubimo drug drugega, ljubimo se med seboj. Naj bo to izziv za danes, jutri, za življenje. Sun, 04 Sep 2022 03:56:35 +0000 Andrej Šegula: Dar za življenje Pravimo, da nam je za kakšno stvar ali pa za človeka toliko mar kot za lanski sneg. Za človeka bi nam moralo biti vedno mar. A se zgodi, da nam ni. Preprosto zato, ker se nam je zameril. Niti ne zaradi česa pomembnega, dovolj je že to, da ne najdemo pravega stika z njim. Kako naj se brigam za lačne, saj ne morem nasititi vse Afrike, radi rečemo. Pa za tiste, ki mi na vratih vsiljujejo vrečke za gospodinjske potrebe; za študente se izdajajo. Potem pride še kdo s kakšnim žigom, ki potrjuje, kako bolnega otroka da ima. Ker mi seže spomin dalj kot do lanskega snega, imam dostikrat pred očmi moškega srednjih let, ki je očeta prosil za denar. Vsaj eno krono, je rekel. Krona je bil najmanjši del dinarja. Takrat je že dišalo po vojni in ta je prav kmalu udarila. Ko je oni človek prosil za krono, se je še poznala gospodarska kriza. Vse polno ljudi je bilo brezposelnih. In ata mi je, otroku, dejal: »Vidiš, takole pa je, kadar kdo izgubi delo.« Postalo mi je mar. Kaj če se to zgodi našemu atu? Ali bo potem hodil po drugih vaseh in prosil za krone? Imela sem šparovček in vanj sem metala svoje bogastvo. Bile so krone. Dajal mi jih je vaški furman Jožek, mlad fant dobrodušne narave. Bilo je vznemirljivo: kar dal mi jo je. Zmeraj samo po eno. Takoj po vojni ga je pa zmanjkalo. Spet mi je postalo mar. Kaj to pomeni, da kdo kar izgine in ga ni več in nihče ne ve ne kaj, ne kako, ne zakaj? Krone so bile pozabljene, pa saj vmes so bile tako in tako marke in pfenigi. Lahko si jih imel celo škatlo, kupiti z njimi nisi mogel veliko. Živila so bila na karte in bila so racionalizirana. Tako sem prvič v življenju slišala besedo, ki je prej nismo poznali. A tega mi ni bilo mar. Po koncu vojne pa je prišlo marsikaj. Najprej požgana vas tam sredi Kriške gore; tja smo od vznožja do pogorišča učenci drug drugemu podajali opeko, da je gradivo nazadnje prišlo v zidarjeve roke. Spodbujalo nas je geslo: vsi za enega, eden za vse. Zdaj poslušam, da se nič ne splača. Sploh pa ne delati za majhen zaslužek. Vsaj dvajset evrov na uro, samo da sediš ob bolehnem človeku. Danes bi ata rekel: Vidiš, takole pa je, kadar je še dobro in vsega dovolj. Koliko nam je mar? 174896566 RTVSLO – Prvi 372 clean Pravimo, da nam je za kakšno stvar ali pa za človeka toliko mar kot za lanski sneg. Za človeka bi nam moralo biti vedno mar. A se zgodi, da nam ni. Preprosto zato, ker se nam je zameril. Niti ne zaradi česa pomembnega, dovolj je že to, da ne najdemo pravega stika z njim. Kako naj se brigam za lačne, saj ne morem nasititi vse Afrike, radi rečemo. Pa za tiste, ki mi na vratih vsiljujejo vrečke za gospodinjske potrebe; za študente se izdajajo. Potem pride še kdo s kakšnim žigom, ki potrjuje, kako bolnega otroka da ima. Ker mi seže spomin dalj kot do lanskega snega, imam dostikrat pred očmi moškega srednjih let, ki je očeta prosil za denar. Vsaj eno krono, je rekel. Krona je bil najmanjši del dinarja. Takrat je že dišalo po vojni in ta je prav kmalu udarila. Ko je oni človek prosil za krono, se je še poznala gospodarska kriza. Vse polno ljudi je bilo brezposelnih. In ata mi je, otroku, dejal: »Vidiš, takole pa je, kadar kdo izgubi delo.« Postalo mi je mar. Kaj če se to zgodi našemu atu? Ali bo potem hodil po drugih vaseh in prosil za krone? Imela sem šparovček in vanj sem metala svoje bogastvo. Bile so krone. Dajal mi jih je vaški furman Jožek, mlad fant dobrodušne narave. Bilo je vznemirljivo: kar dal mi jo je. Zmeraj samo po eno. Takoj po vojni ga je pa zmanjkalo. Spet mi je postalo mar. Kaj to pomeni, da kdo kar izgine in ga ni več in nihče ne ve ne kaj, ne kako, ne zakaj? Krone so bile pozabljene, pa saj vmes so bile tako in tako marke in pfenigi. Lahko si jih imel celo škatlo, kupiti z njimi nisi mogel veliko. Živila so bila na karte in bila so racionalizirana. Tako sem prvič v življenju slišala besedo, ki je prej nismo poznali. A tega mi ni bilo mar. Po koncu vojne pa je prišlo marsikaj. Najprej požgana vas tam sredi Kriške gore; tja smo od vznožja do pogorišča učenci drug drugemu podajali opeko, da je gradivo nazadnje prišlo v zidarjeve roke. Spodbujalo nas je geslo: vsi za enega, eden za vse. Zdaj poslušam, da se nič ne splača. Sploh pa ne delati za majhen zaslužek. Vsaj dvajset evrov na uro, samo da sediš ob bolehnem človeku. Danes bi ata rekel: Vidiš, takole pa je, kadar je še dobro in vsega dovolj. Koliko nam je mar? Sat, 03 Sep 2022 03:56:12 +0000 Berta Golob: Koliko nam je mar? V Koranu je življenje vseskozi razumljeno kot potovanje. A poleg potovanja v duhovnem smislu Koran poudarja tudi vrednost in pomen fizičnega potovanja, potovanja po svetu. Arabska beseda za potovanje je »sair« in se v Koranu pojavi na kar 27-tih mestih. Potovanje v islamu služi predvsem spoznavanju. Na potovanju posameznik širi svoj horizont, odkriva skrivnosti bivajočega in spoznava neznano. Kajti po Koranu je celoten svet stvarstvo, sestavljeno iz neštetih znakov in znamenj (»ayat«), o katerih naj bi človek premišljeval in meditiral. »Resnično, v nebesih in na zemlji so znamenja za tiste, ki verujejo«, pravi Koran v 3. verzu 35. sure. V 46. verzu 22. sure pa nas Koran opominja o pomembnosti in cilju potovanja: »Mar niso potovali po zemlji in imeli src, s katerimi bi dojemali, in ušes, s katerimi bi slišali?« Resnično potovanje torej ni nikoli zgolj fizično, temveč vselej že spoznavno in duhovno. Človek je bitje, ki potuje in s tem prehaja iz enega notranjega stanja v drugo, iz nevednosti v vednost, iz ene izkušnje v drugo. Ko potovanje postane romanje, pot postane notranji vzpon. Nasprotno pa se potovanje, ki ne temelji na zavestnem opazovanju, vedoželjnosti, čuječnosti, notranji budnosti in premišljevanju, pretvori v navadno tavanje, blodenje. Koran je tu jasen: »Koliko je znamenj v nebesih in na zemlji mimo katerih hodijo, a se ne ozirajo za njimi« (12:105). Potovanje je tako v osnovi – ali bi vsaj moralo biti – iskanje, približevanje, motrenje in učenje. Koran omenja različne razloge za potovanje: od iskanja znanja in modrosti, obiskovanja in spoznavanja novih krajev in ljudstev, do romanja in celo imigracij. Potovanje pa predstavlja tudi eno pomembnih značilnosti islamskega učenjaštva. Potovati z namenom pridobivanja in širjenja znanja, postane v klasičnem islamu konstitutivni del njegove epistemologije. Posebno mesto pa potovanje zavzema tudi v klasičnem sufizmu, kjer je duhovno napredovanje pogosto bilo odvisno ravno od fizične mobilnosti. Bodisi iskanje vplivnih mojstrov v daljne kraje ali pa romanje asketov – potovanje predstavlja pomembno dejavnost znotraj islamske mistike. Toda če je potovanje pogoj napredovanja, pa je počitek pogoj potovanja. Arabska beseda za počitek je »sijaha« in se v kontekstu islamske tradicije pogosto pojavlja v povezavi s potovanjem. »Sijaha« kot postanek na poti, začasen umik v samoto ali pa preprosto premor od dejavnosti, tako pomeni vsakokratno izhodišče za premik, vzpon in napredek. Privoščimo si torej tudi malo počitka. 174896242 RTVSLO – Prvi 355 clean V Koranu je življenje vseskozi razumljeno kot potovanje. A poleg potovanja v duhovnem smislu Koran poudarja tudi vrednost in pomen fizičnega potovanja, potovanja po svetu. Arabska beseda za potovanje je »sair« in se v Koranu pojavi na kar 27-tih mestih. Potovanje v islamu služi predvsem spoznavanju. Na potovanju posameznik širi svoj horizont, odkriva skrivnosti bivajočega in spoznava neznano. Kajti po Koranu je celoten svet stvarstvo, sestavljeno iz neštetih znakov in znamenj (»ayat«), o katerih naj bi človek premišljeval in meditiral. »Resnično, v nebesih in na zemlji so znamenja za tiste, ki verujejo«, pravi Koran v 3. verzu 35. sure. V 46. verzu 22. sure pa nas Koran opominja o pomembnosti in cilju potovanja: »Mar niso potovali po zemlji in imeli src, s katerimi bi dojemali, in ušes, s katerimi bi slišali?« Resnično potovanje torej ni nikoli zgolj fizično, temveč vselej že spoznavno in duhovno. Človek je bitje, ki potuje in s tem prehaja iz enega notranjega stanja v drugo, iz nevednosti v vednost, iz ene izkušnje v drugo. Ko potovanje postane romanje, pot postane notranji vzpon. Nasprotno pa se potovanje, ki ne temelji na zavestnem opazovanju, vedoželjnosti, čuječnosti, notranji budnosti in premišljevanju, pretvori v navadno tavanje, blodenje. Koran je tu jasen: »Koliko je znamenj v nebesih in na zemlji mimo katerih hodijo, a se ne ozirajo za njimi« (12:105). Potovanje je tako v osnovi – ali bi vsaj moralo biti – iskanje, približevanje, motrenje in učenje. Koran omenja različne razloge za potovanje: od iskanja znanja in modrosti, obiskovanja in spoznavanja novih krajev in ljudstev, do romanja in celo imigracij. Potovanje pa predstavlja tudi eno pomembnih značilnosti islamskega učenjaštva. Potovati z namenom pridobivanja in širjenja znanja, postane v klasičnem islamu konstitutivni del njegove epistemologije. Posebno mesto pa potovanje zavzema tudi v klasičnem sufizmu, kjer je duhovno napredovanje pogosto bilo odvisno ravno od fizične mobilnosti. Bodisi iskanje vplivnih mojstrov v daljne kraje ali pa romanje asketov – potovanje predstavlja pomembno dejavnost znotraj islamske mistike. Toda če je potovanje pogoj napredovanja, pa je počitek pogoj potovanja. Arabska beseda za počitek je »sijaha« in se v kontekstu islamske tradicije pogosto pojavlja v povezavi s potovanjem. »Sijaha« kot postanek na poti, začasen umik v samoto ali pa preprosto premor od dejavnosti, tako pomeni vsakokratno izhodišče za premik, vzpon in napredek. Privoščimo si torej tudi malo počitka. Fri, 02 Sep 2022 03:55:55 +0000 Raid Al Daghistani: Potovanje iz islamske perspektive Vprašanje, zakaj zlo, je odrinjena tema, čeprav se skoraj vsak dan pogovarjam z ljudmi, ki so razočarani nad Bogom. Sprašujejo me, kaj počne bradati obrtnik na nebu, da zla ne predela v dobro. Pravijo: »Toliko mi je obljubil, a se ni nič izpolnilo.« Razumem, da nosijo v svojem srcu grenko bolečino in občutek, da jih je Bog izdal, in občutijo strah pred Bogom, teofobijo. Sploh ker odgovorni govorijo o Bogu tako strašno, da se ga bojimo bolj kot hudiča. Pisci Svetega pisma so vedeli, da zlo obstaja, a so se spraševali, od kod prihaja, in so nam brez dlake na jeziku in v obraz povedali resnico. Najprej so predstavili ošabnega človeka, ki venomer hoče biti enak Bogu, in zlo, ki izhaja iz človekovega srca. Kaj pa, če zlo prihaja od Boga, ki je človeka ustvaril? Ali pa od zlodeja, ki ga je pisec predstavil s kačo in jo je uvrstil med živali zato, da ne bi kdo pomislil, da gre za božanstvo; šlo je za brezbožni kanaanski simbol plodnosti, nevaren za Jude. Od kod torej zlo? Ali je zlodej videl v človeku tekmeca in mu zavidal ter ga z ukano zapeljal? Končno, ali ni zlodeja ustvaril prav Gospod Bog? Ne, Stvarnik je ustvaril angela svetlobe, a je tudi on svobodo zlorabil in padel. Zapomnimo si: »Ni svobode za sovražnike svobode« (Saint-Just). Vsi imamo ambicijo, da bi postali potencialni Bog. Prepoved, da niso smeli jesti od drevesa dobrega in hudega (1 Mz 2,17), ni bila dana zato, da bi bili v podrejenem položaju, ampak je bila ljubeče opozorilo, zaščitna meja za pravilno uporabo spoštovanja svobode, da ne bi spoznali zla in morali umreti. Kdor ima Boga, mu ničesar ne primanjkuje, ker Bog edini zadostuje (T. Akvinski), a smo odnos z njim razdrli in smo ob tolikih bogovih ostali brez Boga. Kdor ne moli k Bogu, moli k hudiču (Léon Bloy). Zvesti Bog je nezvestemu človeku v vrtincu zla in greha podal roko v Sinu Jezusu Kristusu, ki je hkrati rešujoči Bog in rešeni človek. S svojim križem je vstopil v trpljenje, ga prevzel in ga odrešil, da bi bilo stvarstvo odrešeno (H. Urs von Balthasar). Netrpečemu Bogu se ni za malo zdelo biti trpeči človek; neumrljivi je hotel biti podvržen zakonu smrti, kajti ljubezni pristaja trpljenje – Caritatis est passio (Origen), saj je ljubezen Božja strast. Kjer koli je križ, tam je središče sveta in Božjega srca. Skozi vidno rano vidimo rano nevidne Božje ljubezni (sv. Bonaventura, 1221–1274). 174895972 RTVSLO – Prvi 379 clean Vprašanje, zakaj zlo, je odrinjena tema, čeprav se skoraj vsak dan pogovarjam z ljudmi, ki so razočarani nad Bogom. Sprašujejo me, kaj počne bradati obrtnik na nebu, da zla ne predela v dobro. Pravijo: »Toliko mi je obljubil, a se ni nič izpolnilo.« Razumem, da nosijo v svojem srcu grenko bolečino in občutek, da jih je Bog izdal, in občutijo strah pred Bogom, teofobijo. Sploh ker odgovorni govorijo o Bogu tako strašno, da se ga bojimo bolj kot hudiča. Pisci Svetega pisma so vedeli, da zlo obstaja, a so se spraševali, od kod prihaja, in so nam brez dlake na jeziku in v obraz povedali resnico. Najprej so predstavili ošabnega človeka, ki venomer hoče biti enak Bogu, in zlo, ki izhaja iz človekovega srca. Kaj pa, če zlo prihaja od Boga, ki je človeka ustvaril? Ali pa od zlodeja, ki ga je pisec predstavil s kačo in jo je uvrstil med živali zato, da ne bi kdo pomislil, da gre za božanstvo; šlo je za brezbožni kanaanski simbol plodnosti, nevaren za Jude. Od kod torej zlo? Ali je zlodej videl v človeku tekmeca in mu zavidal ter ga z ukano zapeljal? Končno, ali ni zlodeja ustvaril prav Gospod Bog? Ne, Stvarnik je ustvaril angela svetlobe, a je tudi on svobodo zlorabil in padel. Zapomnimo si: »Ni svobode za sovražnike svobode« (Saint-Just). Vsi imamo ambicijo, da bi postali potencialni Bog. Prepoved, da niso smeli jesti od drevesa dobrega in hudega (1 Mz 2,17), ni bila dana zato, da bi bili v podrejenem položaju, ampak je bila ljubeče opozorilo, zaščitna meja za pravilno uporabo spoštovanja svobode, da ne bi spoznali zla in morali umreti. Kdor ima Boga, mu ničesar ne primanjkuje, ker Bog edini zadostuje (T. Akvinski), a smo odnos z njim razdrli in smo ob tolikih bogovih ostali brez Boga. Kdor ne moli k Bogu, moli k hudiču (Léon Bloy). Zvesti Bog je nezvestemu človeku v vrtincu zla in greha podal roko v Sinu Jezusu Kristusu, ki je hkrati rešujoči Bog in rešeni človek. S svojim križem je vstopil v trpljenje, ga prevzel in ga odrešil, da bi bilo stvarstvo odrešeno (H. Urs von Balthasar). Netrpečemu Bogu se ni za malo zdelo biti trpeči človek; neumrljivi je hotel biti podvržen zakonu smrti, kajti ljubezni pristaja trpljenje – Caritatis est passio (Origen), saj je ljubezen Božja strast. Kjer koli je križ, tam je središče sveta in Božjega srca. Skozi vidno rano vidimo rano nevidne Božje ljubezni (sv. Bonaventura, 1221–1274). Thu, 01 Sep 2022 03:56:19 +0000 Daniel Brkič: Od kod zlo? Sestavljanke z najrazličnejšimi motivi vedno znova navdušujejo otroke pa tudi odrasle. Iz neurejenega kupa nekaj deset, sto ali tisoč delčkov lahko z veliko potrpežljivosti in seveda dovolj časa vsak delček najde svoj prostor v celoti. In ko se to zgodi, nastane čudovita slika. Iz robnih koščkov, ki pri sestavljanju morda povzročajo še najmanj težav, pa tudi brezštevilnih svetlih in temnih kosov v najrazličnejših odtenkih po natančnem opazovanju in zlaganju nastane harmonična celota. In včasih se zgodi, da potem, ko morda ure dolgo zremo v kup koščkov, ki so pred nami, in nikakor ne moremo najti tega, ki ga iščemo, nekdo pristopi, ga v hipu zagleda in postavi na svoje mesto. Tudi naše življenje z vso svojo raznolikostjo je pravzaprav podobno sestavljanki. Sestavljanki iz različnih izkušenj in doživetij. Če jih opazujemo posamično, morda delujejo temačno, saj vsebujejo neprijetne strani našega življenja. Druge izžarevajo tudi radost in barve. Toda šele ko združimo vse izkušnje, dobimo svojo osebno življenjsko sestavljanko in to oblikuje našo osebnost. Kot ljudje pogosto izgubimo pogled na celoto in se sprašujemo, kakšen pomen ima neki temen del življenja, ki ga ne moremo nikamor uvrstiti in nas postavlja pred številna vprašanja, na katera velikokrat ne poznamo odgovora. Svetopisemsko besedilo v Psalmu 37,5 nas vabi: “Izroči svojo pot Gospodu, zaupaj vanj in bo ukrepal.” (JUB) Sporočilo tega besedila je, da Bog želi biti sooblikovalec naše življenjske sestavljanke. On, ki nas je ustvaril in nas ljubi, vidi, kako so stvari med seboj povezane, in pozna smisel za naše življenje, tudi če sami nekaterih delov ne razumemo oziroma jih ne znamo nikamor uvrstiti. Zato lahko v dan, ki se šele dobro začenja, stopimo z zaupanjem, da bo izkušnje, ki jih bomo doživeli, postavil na svoje mesto. Tako bodo prispevale k temu, da bo iz našega življenja nastala harmonična celota. Kajti pogosto, šele ko se ozremo nazaj, spoznamo, da poti, ki smo jih sprva doživljali kot napačne ali celo slepe ulice, dobijo poseben pomen v našem življenju. Tako velja zagotovilo iz Psalma 139: “Zadaj in spredaj me obdajaš in name polagaš svojo roko.” Na to se lahko tudi danes zanesemo. 174895730 RTVSLO – Prvi 368 clean Sestavljanke z najrazličnejšimi motivi vedno znova navdušujejo otroke pa tudi odrasle. Iz neurejenega kupa nekaj deset, sto ali tisoč delčkov lahko z veliko potrpežljivosti in seveda dovolj časa vsak delček najde svoj prostor v celoti. In ko se to zgodi, nastane čudovita slika. Iz robnih koščkov, ki pri sestavljanju morda povzročajo še najmanj težav, pa tudi brezštevilnih svetlih in temnih kosov v najrazličnejših odtenkih po natančnem opazovanju in zlaganju nastane harmonična celota. In včasih se zgodi, da potem, ko morda ure dolgo zremo v kup koščkov, ki so pred nami, in nikakor ne moremo najti tega, ki ga iščemo, nekdo pristopi, ga v hipu zagleda in postavi na svoje mesto. Tudi naše življenje z vso svojo raznolikostjo je pravzaprav podobno sestavljanki. Sestavljanki iz različnih izkušenj in doživetij. Če jih opazujemo posamično, morda delujejo temačno, saj vsebujejo neprijetne strani našega življenja. Druge izžarevajo tudi radost in barve. Toda šele ko združimo vse izkušnje, dobimo svojo osebno življenjsko sestavljanko in to oblikuje našo osebnost. Kot ljudje pogosto izgubimo pogled na celoto in se sprašujemo, kakšen pomen ima neki temen del življenja, ki ga ne moremo nikamor uvrstiti in nas postavlja pred številna vprašanja, na katera velikokrat ne poznamo odgovora. Svetopisemsko besedilo v Psalmu 37,5 nas vabi: “Izroči svojo pot Gospodu, zaupaj vanj in bo ukrepal.” (JUB) Sporočilo tega besedila je, da Bog želi biti sooblikovalec naše življenjske sestavljanke. On, ki nas je ustvaril in nas ljubi, vidi, kako so stvari med seboj povezane, in pozna smisel za naše življenje, tudi če sami nekaterih delov ne razumemo oziroma jih ne znamo nikamor uvrstiti. Zato lahko v dan, ki se šele dobro začenja, stopimo z zaupanjem, da bo izkušnje, ki jih bomo doživeli, postavil na svoje mesto. Tako bodo prispevale k temu, da bo iz našega življenja nastala harmonična celota. Kajti pogosto, šele ko se ozremo nazaj, spoznamo, da poti, ki smo jih sprva doživljali kot napačne ali celo slepe ulice, dobijo poseben pomen v našem življenju. Tako velja zagotovilo iz Psalma 139: “Zadaj in spredaj me obdajaš in name polagaš svojo roko.” Na to se lahko tudi danes zanesemo. Wed, 31 Aug 2022 03:56:08 +0000 Zmago Godina: Življenjska sestavljanka Rad imam sončne zahode. So pač nekaj tako zelo lepega, da se mi zdi skoraj greh, če vsak večer, ko je za to možnost, vsaj za nekaj trenutkov ne obstaneš pred zardelim nebom in brez besed preprosto gledaš in se čudiš. Vedno sem si mislil, da podobno razmišljajo tudi drugi ljudje. Pa ne. Večina lepoto na nebu samo na hitro ošine in se spusti naprej v divjanje. To me boli. Še bolj pa me boli, če kdo slučajno pride mimo in ga opozoriš na ta čudež, pa se samo namrdne, zamahne z roko in gre svojo pot. Saj mi ni težko, če komu sončni zahodi pač niso nič kaj takega. Težko mi je zato, ker vem, da je ta njihova gesta samo dokaz, da jim lepota ni pomembna. Da taki ljudje tudi sicer ne znajo najti nič lepega, nič, čemur bi se čudili, nič, pred čimer bi jim vzelo sapo in jih očaralo, ničesar, v čemer bi uživali in si s hvaležnostjo napolnili od hoje po svetu izpraznjene duše. Človek, ki se ne zna čuditi, ki ne zna videti lepega, je zagrenjen in črnogled. Nima upanja in nima volje. Nima življenja v sebi. In zato nima prihodnosti. Na splošno se mi zdi, da nam je težavnost časa tako omračila um in srce, da res ne zmoremo več videti lepega. Ne lepega v naravi, ne lepega v dogodkih, ne lepega v ljudeh. Da so na naših očeh kakor luskine dogodkov, porazov in razočaranj našega sveta. Da je zato vse, česar smo sposobni, samo nerganje nad tem in onim, nerganje, za katerega smo vsi že davno ugotovili, da ne bo ničesar popravilo, ničesar izboljšalo, pa to še kar počnemo. Ker je teža vsega pač prevelika in se nam zdi, da jo to vsaj za malo zmanjša, ko jo prenese na sogovorca. Pa je ne. In tako je velikokrat. Življenje je težko. Kar pa ne pomeni, da v njem ni lepote. Le da lepota pripada tistim, ki so jo pripravljeni iskati vedno, tudi v težkih časih. Lepote tako ni sposoben videti, kdor je ne išče, kdor si je ne želi, kdor se ne bori zanjo. Treba jo je v svojem življenju zahtevati. Potem jo najdemo. Nujno si je treba vzeti čas za lepoto. Iti v hribe ali na sprehod, občudovati lepoto narave, brati, pogovarjati se, se igrati z otroki, biti razigran, vzeti si čas za mir in tišino. Iskati lepoto v stvarstvu in v ljudeh okoli nas, in sicer vseh ljudeh. Vzeti si torej čas, da bi spet spoznali, opazili in se prepričali o lepoti življenja, lepoti ljudi in lepoti sveta. Preprosto zato, da bi jo znali potem najti tudi tam, kjer se na prvi pogled zdi, da je ni. V vsakdanjih opravkih in teži dneva, v napornih in žalostnih dneh, v ljudeh, ki so nam ljubi in prav tako v tistih, ki jih težko prebavljamo. Da bi bili vedno sposobni ustaviti svoj korak, odmisliti besede in dejstva, ki nam jih vsiljuje svet, in v vsem in vsakomur poiskati lepo. Kajti lepota je vedno in povsod. In težji kot so časi, bolj moramo iskati lepoto in tega učiti tudi druge. Vedno in povsod, ker je lepota v vsem in v vsakomur. Če temu ne verjamemo, potem že potrebujemo te vzgoje. Ne vzgoje v sanjače, temveč vzgoje v tiste, ki so sposobni videti dlje, globlje in bolje. Vzgoje v tiste, ki si želijo prihodnosti. Ker je prihodnost samo za tiste, ki iščejo in si želijo lepote. 174895484 RTVSLO – Prvi 333 clean Rad imam sončne zahode. So pač nekaj tako zelo lepega, da se mi zdi skoraj greh, če vsak večer, ko je za to možnost, vsaj za nekaj trenutkov ne obstaneš pred zardelim nebom in brez besed preprosto gledaš in se čudiš. Vedno sem si mislil, da podobno razmišljajo tudi drugi ljudje. Pa ne. Večina lepoto na nebu samo na hitro ošine in se spusti naprej v divjanje. To me boli. Še bolj pa me boli, če kdo slučajno pride mimo in ga opozoriš na ta čudež, pa se samo namrdne, zamahne z roko in gre svojo pot. Saj mi ni težko, če komu sončni zahodi pač niso nič kaj takega. Težko mi je zato, ker vem, da je ta njihova gesta samo dokaz, da jim lepota ni pomembna. Da taki ljudje tudi sicer ne znajo najti nič lepega, nič, čemur bi se čudili, nič, pred čimer bi jim vzelo sapo in jih očaralo, ničesar, v čemer bi uživali in si s hvaležnostjo napolnili od hoje po svetu izpraznjene duše. Človek, ki se ne zna čuditi, ki ne zna videti lepega, je zagrenjen in črnogled. Nima upanja in nima volje. Nima življenja v sebi. In zato nima prihodnosti. Na splošno se mi zdi, da nam je težavnost časa tako omračila um in srce, da res ne zmoremo več videti lepega. Ne lepega v naravi, ne lepega v dogodkih, ne lepega v ljudeh. Da so na naših očeh kakor luskine dogodkov, porazov in razočaranj našega sveta. Da je zato vse, česar smo sposobni, samo nerganje nad tem in onim, nerganje, za katerega smo vsi že davno ugotovili, da ne bo ničesar popravilo, ničesar izboljšalo, pa to še kar počnemo. Ker je teža vsega pač prevelika in se nam zdi, da jo to vsaj za malo zmanjša, ko jo prenese na sogovorca. Pa je ne. In tako je velikokrat. Življenje je težko. Kar pa ne pomeni, da v njem ni lepote. Le da lepota pripada tistim, ki so jo pripravljeni iskati vedno, tudi v težkih časih. Lepote tako ni sposoben videti, kdor je ne išče, kdor si je ne želi, kdor se ne bori zanjo. Treba jo je v svojem življenju zahtevati. Potem jo najdemo. Nujno si je treba vzeti čas za lepoto. Iti v hribe ali na sprehod, občudovati lepoto narave, brati, pogovarjati se, se igrati z otroki, biti razigran, vzeti si čas za mir in tišino. Iskati lepoto v stvarstvu in v ljudeh okoli nas, in sicer vseh ljudeh. Vzeti si torej čas, da bi spet spoznali, opazili in se prepričali o lepoti življenja, lepoti ljudi in lepoti sveta. Preprosto zato, da bi jo znali potem najti tudi tam, kjer se na prvi pogled zdi, da je ni. V vsakdanjih opravkih in teži dneva, v napornih in žalostnih dneh, v ljudeh, ki so nam ljubi in prav tako v tistih, ki jih težko prebavljamo. Da bi bili vedno sposobni ustaviti svoj korak, odmisliti besede in dejstva, ki nam jih vsiljuje svet, in v vsem in vsakomur poiskati lepo. Kajti lepota je vedno in povsod. In težji kot so časi, bolj moramo iskati lepoto in tega učiti tudi druge. Vedno in povsod, ker je lepota v vsem in v vsakomur. Če temu ne verjamemo, potem že potrebujemo te vzgoje. Ne vzgoje v sanjače, temveč vzgoje v tiste, ki so sposobni videti dlje, globlje in bolje. Vzgoje v tiste, ki si želijo prihodnosti. Ker je prihodnost samo za tiste, ki iščejo in si želijo lepote. Tue, 30 Aug 2022 03:55:33 +0000 Marko Rijavec: Vzgoja za lepoto Veliki indijski kralj Ašoka je bil v zgodnjih letih svojega kraljevanja zelo bojevit. Osvajal je sosednja kraljestva in pobil na tisoče ljudi. Njegov imperij je zajemal večino jugovzhodne Azije, vendar mu tudi to ni prineslo sreče, saj se je postopno zavedel, koliko trpljenja prinašajo vojne. Nekega dne je na potovanju slišal nekoga kričati: »Končno sem zmagal! Sem resničen zmagovalec!« Ašoka je svojim spremljevalcem ukazal, naj ugotovijo, kaj se dogaja. Našli so kričečega moža, ki je stal ob bregu reke, v katero je bil odvrgel svojo sabljo. Moža so privedli h kralju in Ašoka ga je vprašal: »Zakaj zganjate tak hrup? V čem ste zmagali?« Mož mu je odgovoril: »Dolgo sem bil poln sovraštva. Imel sem veliko sovražnikov, ki sem jih skušal enega za drugim pobiti. Na koncu sem spoznal, da se je za vsakim sovražnikom, ki sem ga ubil, pojavil nov sovražnik. Dokler bom v sebi gojil sovraštvo in željo po maščevanju, mojih sovražnikov ne bo nikoli konec. Od takrat skušam premagati svojo jezo in zdaj mi je končno uspelo. Svojo sabljo sem vrgel v reko. Od danes naprej ne bom več ubijal.« Njegove besede so prižgale iskrico v Ašokovem srcu in pomislil je: »To pa je izvedljivo!« Zatem je Ašoka sprejel filozofijo nenasilja in odigral vodilno vlogo pri širjenju budizma v Aziji. Iz krutega vladarja se je spremenil v zagovornika nenasilja in v svojem kraljestvu je ustvaril pravično in poduhovljeno družbo, uvedel je celo zakone o blaginji živali in okolja. Ta zgodba uči o tem, kako se lahko srečamo s svojo jezo in odpravimo sovraštvo. Vse dokler je naš um poln jeze in maščevalnih misli, vidimo vsakega človeka kot svojega sovražnika. Vsaka malenkost nas razjezi in v vsem zaznavamo morebitno nevarnost. Postanemo človek, ki v vsem najde nekaj slabega in spregleda vse, kar je dobrega, zato smo vedno nesrečni in zagrenjeni. Toda če spoznamo, da je naš um tisti, ki ustvarja tako zaznavo, potem je to kot iskrica v Ašokovem srcu – kar naenkrat uvidimo, da lahko to stanje izboljšamo. Manj ko imamo v sebi sovraštva in jeze, bolj v drugih opazimo dobroto in bolj se nam zdi prijetno naše okolje. Naš um je namreč tisti, ki pogojuje naša izkustva. In če je kralju Ašoki, ki je pred več kot dva tisoč leti na tako obširnem območju vladal milijonom ljudi, uspelo doseči mirno sobivanje, versko strpnost, splošno blaginjo, pravičnost, ekološko ozaveščenost in spoštovanje vseh živih bitij, zakaj ne bi to uspelo tudi nam? 174895264 RTVSLO – Prvi 399 clean Veliki indijski kralj Ašoka je bil v zgodnjih letih svojega kraljevanja zelo bojevit. Osvajal je sosednja kraljestva in pobil na tisoče ljudi. Njegov imperij je zajemal večino jugovzhodne Azije, vendar mu tudi to ni prineslo sreče, saj se je postopno zavedel, koliko trpljenja prinašajo vojne. Nekega dne je na potovanju slišal nekoga kričati: »Končno sem zmagal! Sem resničen zmagovalec!« Ašoka je svojim spremljevalcem ukazal, naj ugotovijo, kaj se dogaja. Našli so kričečega moža, ki je stal ob bregu reke, v katero je bil odvrgel svojo sabljo. Moža so privedli h kralju in Ašoka ga je vprašal: »Zakaj zganjate tak hrup? V čem ste zmagali?« Mož mu je odgovoril: »Dolgo sem bil poln sovraštva. Imel sem veliko sovražnikov, ki sem jih skušal enega za drugim pobiti. Na koncu sem spoznal, da se je za vsakim sovražnikom, ki sem ga ubil, pojavil nov sovražnik. Dokler bom v sebi gojil sovraštvo in željo po maščevanju, mojih sovražnikov ne bo nikoli konec. Od takrat skušam premagati svojo jezo in zdaj mi je končno uspelo. Svojo sabljo sem vrgel v reko. Od danes naprej ne bom več ubijal.« Njegove besede so prižgale iskrico v Ašokovem srcu in pomislil je: »To pa je izvedljivo!« Zatem je Ašoka sprejel filozofijo nenasilja in odigral vodilno vlogo pri širjenju budizma v Aziji. Iz krutega vladarja se je spremenil v zagovornika nenasilja in v svojem kraljestvu je ustvaril pravično in poduhovljeno družbo, uvedel je celo zakone o blaginji živali in okolja. Ta zgodba uči o tem, kako se lahko srečamo s svojo jezo in odpravimo sovraštvo. Vse dokler je naš um poln jeze in maščevalnih misli, vidimo vsakega človeka kot svojega sovražnika. Vsaka malenkost nas razjezi in v vsem zaznavamo morebitno nevarnost. Postanemo človek, ki v vsem najde nekaj slabega in spregleda vse, kar je dobrega, zato smo vedno nesrečni in zagrenjeni. Toda če spoznamo, da je naš um tisti, ki ustvarja tako zaznavo, potem je to kot iskrica v Ašokovem srcu – kar naenkrat uvidimo, da lahko to stanje izboljšamo. Manj ko imamo v sebi sovraštva in jeze, bolj v drugih opazimo dobroto in bolj se nam zdi prijetno naše okolje. Naš um je namreč tisti, ki pogojuje naša izkustva. In če je kralju Ašoki, ki je pred več kot dva tisoč leti na tako obširnem območju vladal milijonom ljudi, uspelo doseči mirno sobivanje, versko strpnost, splošno blaginjo, pravičnost, ekološko ozaveščenost in spoštovanje vseh živih bitij, zakaj ne bi to uspelo tudi nam? Mon, 29 Aug 2022 03:56:39 +0000 Lama Karma Wangmo: Kralj Ašoka, spreobrnjenec v budizem Verjetno se še spomnite popevke, ki jo je pred dobrimi dvajsetimi leti posnel Magnifico, ko je v refrenu prepeval: Gospod, težko sem ponižen, / ko vse mi gre dobro od rok! / Pogledam se rad v ogledalo. / Od sreče mi gre kar na jok! Zbadljiva popevka, ki ob vsej zafrkljivosti dejansko izziva našo narcisoidnost. Vprašanje, ali je avtor pesmi samokritičen ali celo avtoironičen, je pri tem postransko. Na eni strani se danes kot družba srečujemo s problemom pristne in zdrave samopodobe, ko marsikdo trpi prav zaradi občutkov svoje lastne nevrednosti. Na drugi strani pa se srečujemo z bolestno potrebo po samopromociji v najboljši in celo idealistični luči na vseh mogočih družbenih omrežjih ali pa z narcisističnimi egotripi v vseh možnih oblikah. Živeti pa tisto zdravo mero, v smislu sprejemanja samega sebe, z zavedanjem tudi svojih omejitev, šibkosti in nemoči, pa vendarle tudi s hvaležnostjo, da sem takšen, kakršen sem – to je temeljni izziv za vse nas. Zato ponižnost ni to, da skozi življenje hodimo s sklonjeno glavo ali celo, da vsi hodijo po nas in nas dajejo v nič. Nasprotno: ponižnost je v tem, da se zavedam kdo in kakšen sem in se v tem sprejemam, a se zaradi tega ne počutim boljšega in več vrednega od drugih. V evangeljskem odlomku za današnjo nedeljo Jezus očitno naslovi problem napuha in večvrednosti, ko oriše primer gostije, na katero smo lahko povabljeni. V želji, da bi izpadli pomembni, se lahko usedemo na VIP sedež, a se potem lahko zgodi, da bi nas presedli, ker bi prišel nekdo, ki je pomembnejši od nas in bi se mi morali osramočeni presesti na drug, manj pomemben sedež. Kot zgled ponižnosti Jezus postavi nasprotno varianto – da bi se namreč usedli na nepomemben sedež, da bi nas potem lahko gostitelj morda povabil naj se presedemo na pomembnejše mesto. Podobo zaključi z znanim izrekom: »Vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan.« Oziroma, kar poznamo v predelani verziji v ljudskem pregovoru: »Kdor visoko leta, nizko pade.« In verjetno smo to že večkrat izkusili. Pač, vsaka šola nekaj stane, vprašanje je le, če smo se iz takega padca kaj naučili. Zato na tem mestu še kako veljajo modre spodbude iz Sirahove knjige: »Otrok, opravljaj svoja dela v ponižnosti, potem boš priljubljen pri ljudeh, ki so Bogu po volji. Čim večji si, tem bolj bodi ponižen, potem boš našel milost pri Gospodu. Zakaj silna je Gospodova moč, zato ga ponižni poveličujejo.« 174895123 RTVSLO – Prvi 405 clean Verjetno se še spomnite popevke, ki jo je pred dobrimi dvajsetimi leti posnel Magnifico, ko je v refrenu prepeval: Gospod, težko sem ponižen, / ko vse mi gre dobro od rok! / Pogledam se rad v ogledalo. / Od sreče mi gre kar na jok! Zbadljiva popevka, ki ob vsej zafrkljivosti dejansko izziva našo narcisoidnost. Vprašanje, ali je avtor pesmi samokritičen ali celo avtoironičen, je pri tem postransko. Na eni strani se danes kot družba srečujemo s problemom pristne in zdrave samopodobe, ko marsikdo trpi prav zaradi občutkov svoje lastne nevrednosti. Na drugi strani pa se srečujemo z bolestno potrebo po samopromociji v najboljši in celo idealistični luči na vseh mogočih družbenih omrežjih ali pa z narcisističnimi egotripi v vseh možnih oblikah. Živeti pa tisto zdravo mero, v smislu sprejemanja samega sebe, z zavedanjem tudi svojih omejitev, šibkosti in nemoči, pa vendarle tudi s hvaležnostjo, da sem takšen, kakršen sem – to je temeljni izziv za vse nas. Zato ponižnost ni to, da skozi življenje hodimo s sklonjeno glavo ali celo, da vsi hodijo po nas in nas dajejo v nič. Nasprotno: ponižnost je v tem, da se zavedam kdo in kakšen sem in se v tem sprejemam, a se zaradi tega ne počutim boljšega in več vrednega od drugih. V evangeljskem odlomku za današnjo nedeljo Jezus očitno naslovi problem napuha in večvrednosti, ko oriše primer gostije, na katero smo lahko povabljeni. V želji, da bi izpadli pomembni, se lahko usedemo na VIP sedež, a se potem lahko zgodi, da bi nas presedli, ker bi prišel nekdo, ki je pomembnejši od nas in bi se mi morali osramočeni presesti na drug, manj pomemben sedež. Kot zgled ponižnosti Jezus postavi nasprotno varianto – da bi se namreč usedli na nepomemben sedež, da bi nas potem lahko gostitelj morda povabil naj se presedemo na pomembnejše mesto. Podobo zaključi z znanim izrekom: »Vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan.« Oziroma, kar poznamo v predelani verziji v ljudskem pregovoru: »Kdor visoko leta, nizko pade.« In verjetno smo to že večkrat izkusili. Pač, vsaka šola nekaj stane, vprašanje je le, če smo se iz takega padca kaj naučili. Zato na tem mestu še kako veljajo modre spodbude iz Sirahove knjige: »Otrok, opravljaj svoja dela v ponižnosti, potem boš priljubljen pri ljudeh, ki so Bogu po volji. Čim večji si, tem bolj bodi ponižen, potem boš našel milost pri Gospodu. Zakaj silna je Gospodova moč, zato ga ponižni poveličujejo.« Sun, 28 Aug 2022 03:56:45 +0000 Andraž Arko: Gospod, težko sem ponižen Nekaj v nas sili, da zapolnimo praznino. Pa ne samo praznih polj v križankah, ampak tudi praznino v nas samih. In zapolnimo jo lahko na zelo različne načine. Sam sem jo zapolnil – ali jo vsaj poskušam zapolniti – s športom. S plezanjem. Ker mi je blizu. Ker tam vem kaj pričakovati. Gore samo so. In nikoli ničesar ne pričakujejo od mene ter ne zahtevajo drugega kot mene. Celega. V steni se ni mogoče pretvarjati. Nikoli. In če daš vedno vse od sebe, nisi nikdar razočaran, nagrada pa je tista največja – življenje. Vem, da v življenju pride kakšen trenutek, ki spremeni marsikaj, se usodno vtisne v spomin in močno gane tiste redke, še neobletele liste na bolj ali manj mladostnem cvetu. Za mnoge je to lahko le še en navaden dan, ki se začne s prvo cigareti in skodelico turške kave. Tudi zame je to sprva bila čisto navadna nedelja, polna tihega pričakovanja. Kakšen teden po avtomobilski nesreči, v kateri je izgubila življenje moja dobra prijateljica in soplezalka Melita Jamnik, sem se sam odpravil v smer Sladka skrivnost v Krofički, ki sva jo skupaj preplezala nekaj mesecev prej. Ker je v smeri neizmerno uživala, sem jo izbral za nem pogovor z njo in goro. Po uri napetega plezanja brez vrvi v smeri zgornje šeste težavnostne stopnje, sem si na travnati gredini vrh smeri glasno oddahnil. Sedel sem na tla in se brez vsakih misli zazrl prek rahlo oblačnega neba proti verigi gora na drugi strani doline. Po nebu so se sprehajali beli čipkasti oblaki, se držali za roke in prevažali svoje otroke čez modro nebo. Odmaknil sem se od tal in bil sem kot ptica, breztežen in neponovljiv in prav nič me ni skrbelo kje je rob stene, proti kateremu me je odnašalo. Vse, prijatelji, problemi, uspehi, neuspehi, dolina pod mano, vse se je razblinilo v ta tih jesenski dan. Sonce jih je razkrojilo, zaklenilo v veliko temno klet in skrilo ključ od vrat. Ravno v trenutku, ko se v meni oglasi spomin na Melito, s kotičkom očesa zaznam majhen, komaj zaznaven gib. Počasi obrnem glavo. Drobna sinička je prišla na obisk in sedla na rušje le par metrov stran od mene. Pomislim, le kaj ji hodi po njeni drobceni glavi? Ona pa tiho zažvrgoli, se dvigne in pristane na moji levi rami. Do konca presenečen počasi obrnem glavo na levo. Zreva si iz oči v oči in prav slišim kako mi brez besed govori: »Samo, odvrzi težko breme žalosti in spet uživaj prav v vsakem trenutku. Na lepem kraju sem in sem dobro.«..…Melita? Na usta se mi prikrade rahel nasmešek, sinička pa strese svoja majhna krilca in odleti. Prevzame me več ko radost, celo več kot sreča. Nekaj globokega, spokojnega in močnega. Mir, pomiritev. Kajti prav takšna je bila Melita. Ena sama svetloba, smeh in radost. Sedim še dolgo v večer. Ko vstanem, lahko slišim Parke, hčerke noči, kako si varno skrite v globini gore začnejo česati svoje dolge lase in se sprašujejo, le kdo jih je zmotil na tem samotnem in nedostopnem koščku sveta. Sestopati pričnem prav v trenutku, ko začne z razlitimi barvami in dolgimi vijoličastimi črtami, ki se vijejo čez krošnje dreves in vrhov gora, ves v škrlatu tiho umirati dan. Kako lepo zna umirati dan. Tudi ob slovesu je ves nasmejan…… 174894949 RTVSLO – Prvi 356 clean Nekaj v nas sili, da zapolnimo praznino. Pa ne samo praznih polj v križankah, ampak tudi praznino v nas samih. In zapolnimo jo lahko na zelo različne načine. Sam sem jo zapolnil – ali jo vsaj poskušam zapolniti – s športom. S plezanjem. Ker mi je blizu. Ker tam vem kaj pričakovati. Gore samo so. In nikoli ničesar ne pričakujejo od mene ter ne zahtevajo drugega kot mene. Celega. V steni se ni mogoče pretvarjati. Nikoli. In če daš vedno vse od sebe, nisi nikdar razočaran, nagrada pa je tista največja – življenje. Vem, da v življenju pride kakšen trenutek, ki spremeni marsikaj, se usodno vtisne v spomin in močno gane tiste redke, še neobletele liste na bolj ali manj mladostnem cvetu. Za mnoge je to lahko le še en navaden dan, ki se začne s prvo cigareti in skodelico turške kave. Tudi zame je to sprva bila čisto navadna nedelja, polna tihega pričakovanja. Kakšen teden po avtomobilski nesreči, v kateri je izgubila življenje moja dobra prijateljica in soplezalka Melita Jamnik, sem se sam odpravil v smer Sladka skrivnost v Krofički, ki sva jo skupaj preplezala nekaj mesecev prej. Ker je v smeri neizmerno uživala, sem jo izbral za nem pogovor z njo in goro. Po uri napetega plezanja brez vrvi v smeri zgornje šeste težavnostne stopnje, sem si na travnati gredini vrh smeri glasno oddahnil. Sedel sem na tla in se brez vsakih misli zazrl prek rahlo oblačnega neba proti verigi gora na drugi strani doline. Po nebu so se sprehajali beli čipkasti oblaki, se držali za roke in prevažali svoje otroke čez modro nebo. Odmaknil sem se od tal in bil sem kot ptica, breztežen in neponovljiv in prav nič me ni skrbelo kje je rob stene, proti kateremu me je odnašalo. Vse, prijatelji, problemi, uspehi, neuspehi, dolina pod mano, vse se je razblinilo v ta tih jesenski dan. Sonce jih je razkrojilo, zaklenilo v veliko temno klet in skrilo ključ od vrat. Ravno v trenutku, ko se v meni oglasi spomin na Melito, s kotičkom očesa zaznam majhen, komaj zaznaven gib. Počasi obrnem glavo. Drobna sinička je prišla na obisk in sedla na rušje le par metrov stran od mene. Pomislim, le kaj ji hodi po njeni drobceni glavi? Ona pa tiho zažvrgoli, se dvigne in pristane na moji levi rami. Do konca presenečen počasi obrnem glavo na levo. Zreva si iz oči v oči in prav slišim kako mi brez besed govori: »Samo, odvrzi težko breme žalosti in spet uživaj prav v vsakem trenutku. Na lepem kraju sem in sem dobro.«..…Melita? Na usta se mi prikrade rahel nasmešek, sinička pa strese svoja majhna krilca in odleti. Prevzame me več ko radost, celo več kot sreča. Nekaj globokega, spokojnega in močnega. Mir, pomiritev. Kajti prav takšna je bila Melita. Ena sama svetloba, smeh in radost. Sedim še dolgo v večer. Ko vstanem, lahko slišim Parke, hčerke noči, kako si varno skrite v globini gore začnejo česati svoje dolge lase in se sprašujejo, le kdo jih je zmotil na tem samotnem in nedostopnem koščku sveta. Sestopati pričnem prav v trenutku, ko začne z razlitimi barvami in dolgimi vijoličastimi črtami, ki se vijejo čez krošnje dreves in vrhov gora, ves v škrlatu tiho umirati dan. Kako lepo zna umirati dan. Tudi ob slovesu je ves nasmejan…… Sat, 27 Aug 2022 03:55:56 +0000 Samo Supin: Zapolnitev praznine Med obvezno opremo, ki smo jo pred desetletji premogli na naši kmetiji, so bile uzda iz brzde in jermenov, vajet ter gajžla, kot smo rekli biču – pripomočku za udarjanje živine. Na veliko otroško veselje oče gajžle ne na nas ne na živini ni uporabljal, le sem pa tja je z njo zažvižgal skozi zrak. Konjem so vedno, ko so se z njimi odpravljali k težkim kmečkim opravilom, nadeli uzdo na glavo in jih tako vodili. Z na videz preprostimi pripravami so kmetje obvladovali silno konjsko moč, otroci pa smo težko delo konj zaradi varnosti bolj ko ne spremljali od daleč, saj nikoli nismo vedeli, kdaj se bodo močni delovni konji ob hrzanju povzpeli na zadnje noge in nas brcnili. Razen kakšnega prevrnjenega voza sena ali hlodov večje škode na naši kmetiji nismo utrpeli, se pa že od otroških dni konjev bojim. Bolj poslušni in pohlevni so se mi zdeli lisasti voli, vpreženi v jarem. Tako za konje kot za vole je nekdaj veljalo, da so neprecenljiva delovna moč od jutra do večera, v ledeno mrzlih jutrih ali pa v vročih poletnih dneh. Skrbni gospodarji so se zavedali, kaj bi pomenila izguba ene ali druge vprežne živali, pri slabih pa je največkrat pel samo bič. Dragi poslušalci in cenjene poslušalke, tako vi kot jaz smo vpeti v vajeti. Vsakdo izmed nas nosi svojo uzdo, svoj jarem. Mogoče je komu izmed vas dano, da uzde in jarme drugih držite v vajetih in vodite. Želim vam, da potegi vodenja ne bi prerasli v prisilo ali celo nasilje, ki zagotavlja poslušnost ali spodbuja k delu. Verjamem, da ste dobri gospodarji – gospodarji, ki znajo svoji vprežni živini kdaj pa kdaj sneti uzdo ali jarem z glave in izpustiti vajeti. Če se bojite, da bo vašo čredo premamilo prostranstvo svobode, potem vajeti ne smete izpustiti, temveč samo popustiti. Če pa ste voz, ki ga vlečete, preveč naložili, potem boste v jarem morali vpreči še koga. Sicer vas lahko doleti hrzanje in prhanje. Mogoče vam bo kdo celo ušel z vajeti. Sama sem potrebovala več kot samo štirinajst dni poletnih počitnic, da sem lahko odpela krivične spone in razvezala vezi jarma (prim. Iz 58,6). Jarem, ki me je tiščal in žulil, mi je uspelo sneti. Če sem iskrena, mi zanj ni prav nič več mar. Prav tako si ne želim, da bi ga nase vzel kdo drug. Ukrojen je bil zame, a sčasoma sem ga prerasla. Z leti sem se pod njim počutila utesnjeno in nemirno, zato sem ga morala odložiti in nase vzeti nov jarem. Upajoč, da bom našla počitek svoji duši. Ponovno sem se začela učiti od Njega, ker je krotak in v srcu ponižen, njegov jarem pa prijeten in njegovo breme je lahko (prim. Mt 11,29–30). Naši vozovi bodo po koncu poletnih počitnic začeli ponovno drdrati po kolesnicah življenja. Upam, da vam je z njih uspelo zmetati ves odvečen tovor in da vas vajeti življenja ne bodo preveč utesnjevale. 174894720 RTVSLO – Prvi 311 clean Med obvezno opremo, ki smo jo pred desetletji premogli na naši kmetiji, so bile uzda iz brzde in jermenov, vajet ter gajžla, kot smo rekli biču – pripomočku za udarjanje živine. Na veliko otroško veselje oče gajžle ne na nas ne na živini ni uporabljal, le sem pa tja je z njo zažvižgal skozi zrak. Konjem so vedno, ko so se z njimi odpravljali k težkim kmečkim opravilom, nadeli uzdo na glavo in jih tako vodili. Z na videz preprostimi pripravami so kmetje obvladovali silno konjsko moč, otroci pa smo težko delo konj zaradi varnosti bolj ko ne spremljali od daleč, saj nikoli nismo vedeli, kdaj se bodo močni delovni konji ob hrzanju povzpeli na zadnje noge in nas brcnili. Razen kakšnega prevrnjenega voza sena ali hlodov večje škode na naši kmetiji nismo utrpeli, se pa že od otroških dni konjev bojim. Bolj poslušni in pohlevni so se mi zdeli lisasti voli, vpreženi v jarem. Tako za konje kot za vole je nekdaj veljalo, da so neprecenljiva delovna moč od jutra do večera, v ledeno mrzlih jutrih ali pa v vročih poletnih dneh. Skrbni gospodarji so se zavedali, kaj bi pomenila izguba ene ali druge vprežne živali, pri slabih pa je največkrat pel samo bič. Dragi poslušalci in cenjene poslušalke, tako vi kot jaz smo vpeti v vajeti. Vsakdo izmed nas nosi svojo uzdo, svoj jarem. Mogoče je komu izmed vas dano, da uzde in jarme drugih držite v vajetih in vodite. Želim vam, da potegi vodenja ne bi prerasli v prisilo ali celo nasilje, ki zagotavlja poslušnost ali spodbuja k delu. Verjamem, da ste dobri gospodarji – gospodarji, ki znajo svoji vprežni živini kdaj pa kdaj sneti uzdo ali jarem z glave in izpustiti vajeti. Če se bojite, da bo vašo čredo premamilo prostranstvo svobode, potem vajeti ne smete izpustiti, temveč samo popustiti. Če pa ste voz, ki ga vlečete, preveč naložili, potem boste v jarem morali vpreči še koga. Sicer vas lahko doleti hrzanje in prhanje. Mogoče vam bo kdo celo ušel z vajeti. Sama sem potrebovala več kot samo štirinajst dni poletnih počitnic, da sem lahko odpela krivične spone in razvezala vezi jarma (prim. Iz 58,6). Jarem, ki me je tiščal in žulil, mi je uspelo sneti. Če sem iskrena, mi zanj ni prav nič več mar. Prav tako si ne želim, da bi ga nase vzel kdo drug. Ukrojen je bil zame, a sčasoma sem ga prerasla. Z leti sem se pod njim počutila utesnjeno in nemirno, zato sem ga morala odložiti in nase vzeti nov jarem. Upajoč, da bom našla počitek svoji duši. Ponovno sem se začela učiti od Njega, ker je krotak in v srcu ponižen, njegov jarem pa prijeten in njegovo breme je lahko (prim. Mt 11,29–30). Naši vozovi bodo po koncu poletnih počitnic začeli ponovno drdrati po kolesnicah življenja. Upam, da vam je z njih uspelo zmetati ves odvečen tovor in da vas vajeti življenja ne bodo preveč utesnjevale. Fri, 26 Aug 2022 03:55:11 +0000 Alenka Veber: Jarem Dostikrat me vprašajo, kako kot kristjan živim med nevernimi kolegi in prijatelji … v službi, torej, in kakšen je krščanski očka in mož doma, v družini. Kako se kot kristjan obnašam in vedem v javnosti in kako se obnašam med mašo? In spoznavam, da mnogi ljudje svojo pripadnost Kristusu razumejo kot obleko. Da svoje krščanstvo nosijo kot obleko. Kajti: človek se res obleče drugače, če gre v službo ali zgolj na sprehod v gozd; oprava je drugačna, če greš kidat sneg ali če kidaš gnoj; hlače za šport niso tako fine, kot tiste druge za v opero; in v gojzarjih ne greš na plažo in s sandali ne v gore … razen, če nisi češki turist! Pri krstu resda »oblečemo Kristusa (Gal 3, 27), a to ni obleka, ki jo preoblečeš, glede na okoliščine in prilike; ki jo zavržeš, ko se je naveličaš; jo malo pokrpaš, če se strga ali vržeš v pralni stroj, ko se umaže. Krst nas prerodi v božje otroke, nas včleni v Cerkev, s čimer postanemo del Kristusovega telesa. Telesa, ne obleke! Obleka je delo človeških rok, je mrtva stvar, brez čustev in čutenja. Telo pa je živo! Pokrito s kožo. Ki drži vkup kosti in mišice … in odvečne kilograme. Ki čuti. Ki boli. »Koža pokriva celotno telo. Je človekov največji, pa tudi najtežji organ in čuva vse preostale organe v telesu. Služi za razmejitev telesa od okolice, ščiti pred vplivi okolja, uravnava temperaturo, z njim telo zaznava in se sporazumeva z okolico … «, če prepišem z Wikipedie. Bi pa tole, kar se mene tiče, lahko pisalo tudi v Katekizmu. Kajti, če je vera »živa«, je kot koža: drugače napeta čez trebuh kot čez pleča, bolj občutljiva na dlaneh, kot na podplatih, različno debela vrh glave kot na zadnji plati. In rečemo včasih, da je koža razdražena, da peče, da srbi! Včasih diši po znoju, včasih smrdi po znoju! Včasih je popikana, opraskana, ranjena … mozoljasta … pa je vendar ne menjam … je niti ne morem. Skrbim zanjo, jo negujem, in zdravim. Umivam, seveda. In nihče ne ve, kako je biti v moji koži, pa tudi jaz ne morem za nikogar vedeti kako mu je. In čeprav bi kdaj pa kdaj najraje skočil iz kože … ne morem. Ne morem iz svoje kože. Razen za ceno življenja. Večnega življenja! 174894521 RTVSLO – Prvi 322 clean Dostikrat me vprašajo, kako kot kristjan živim med nevernimi kolegi in prijatelji … v službi, torej, in kakšen je krščanski očka in mož doma, v družini. Kako se kot kristjan obnašam in vedem v javnosti in kako se obnašam med mašo? In spoznavam, da mnogi ljudje svojo pripadnost Kristusu razumejo kot obleko. Da svoje krščanstvo nosijo kot obleko. Kajti: človek se res obleče drugače, če gre v službo ali zgolj na sprehod v gozd; oprava je drugačna, če greš kidat sneg ali če kidaš gnoj; hlače za šport niso tako fine, kot tiste druge za v opero; in v gojzarjih ne greš na plažo in s sandali ne v gore … razen, če nisi češki turist! Pri krstu resda »oblečemo Kristusa (Gal 3, 27), a to ni obleka, ki jo preoblečeš, glede na okoliščine in prilike; ki jo zavržeš, ko se je naveličaš; jo malo pokrpaš, če se strga ali vržeš v pralni stroj, ko se umaže. Krst nas prerodi v božje otroke, nas včleni v Cerkev, s čimer postanemo del Kristusovega telesa. Telesa, ne obleke! Obleka je delo človeških rok, je mrtva stvar, brez čustev in čutenja. Telo pa je živo! Pokrito s kožo. Ki drži vkup kosti in mišice … in odvečne kilograme. Ki čuti. Ki boli. »Koža pokriva celotno telo. Je človekov največji, pa tudi najtežji organ in čuva vse preostale organe v telesu. Služi za razmejitev telesa od okolice, ščiti pred vplivi okolja, uravnava temperaturo, z njim telo zaznava in se sporazumeva z okolico … «, če prepišem z Wikipedie. Bi pa tole, kar se mene tiče, lahko pisalo tudi v Katekizmu. Kajti, če je vera »živa«, je kot koža: drugače napeta čez trebuh kot čez pleča, bolj občutljiva na dlaneh, kot na podplatih, različno debela vrh glave kot na zadnji plati. In rečemo včasih, da je koža razdražena, da peče, da srbi! Včasih diši po znoju, včasih smrdi po znoju! Včasih je popikana, opraskana, ranjena … mozoljasta … pa je vendar ne menjam … je niti ne morem. Skrbim zanjo, jo negujem, in zdravim. Umivam, seveda. In nihče ne ve, kako je biti v moji koži, pa tudi jaz ne morem za nikogar vedeti kako mu je. In čeprav bi kdaj pa kdaj najraje skočil iz kože … ne morem. Ne morem iz svoje kože. Razen za ceno življenja. Večnega življenja! Thu, 25 Aug 2022 03:55:22 +0000 Gregor Čušin: Koža V četrti knjigi Pogovorov v Tuskulu rimski govornik in filozof Cicero razpravlja o duševnem zdravju in razmišlja, kako bi dosegli notranjo pomirjenost, ki je po njegovem ključna za polno in srečno življenje. Ta dušni mir namreč stalno rušijo vznemirjenje, pretirana čustva in občutki, kot so na primer pomilovanje, jeza, zavist, pretirana prevzetost – taka čustva so po njegovem mnenju nekaj neumnega in celo nenaravnega, iz njih pa nastanejo duševne bolezni, obolenja in hibe, ki nas oropajo duševnega zdravja. Primer za tako duševno hibo je na primer pohlep, ki izvira iz pretiranega poželenja po denarju: če temu hlepenju ne postavimo meje, če ne uporabimo takoj razuma, ki bi to željo obrzdal in hlepenje ozdravil, »se omenjeno zlo ohranja v žilah in obvisi v drobovju, na plan pa pride bolezen, ki je ne moremo več iztrgati, ko se je enkrat ukoreninila. Ime te bolezni je pohlepnost.« \tV pogovoru Cicero razmišlja o tem, kje je izvor vseh teh negativnih vznemirjenj, ki nam odvzemajo dušni mir. Dokoplje se do sklepa, da se vznemirjenja rodijo »iz dveh vrst navideznih dobrin in iz dveh vrst navideznega zla«: »iz dobrin izvirata poželenje in veseljačenje – pri tem se veseljačenje nanaša na navzoče dobrine, poželenje pa na prihodnje; iz slabih stvari pa izvirata strah in potrtost – strah se nanaša na prihodnje stvari, potrtost pa na navzoče.« Tako potrtost v duši napoči, kadar menimo, da nas je doletelo zlo, nasprotno pa se pretirano veselimo, če verjamemo, da se je zgodilo nekaj izredno dobrega za nas. Strah nas je, ko menimo, da nam grozi nekaj strašnega, željo po nečem pa nam vzbudi misel na prihodnjo dobrino. Potemtakem »vsa vznemirjenja napočijo zaradi sodbe in mnenja,« zaradi naših predstav o nečem dobrem oziroma slabem, ki po mnenju Ciceronovih sledilcev in stoikov niso le izkrivljena in pogosto močno napačna, pač pa tudi »popolnoma v naši moči« – mnenja o svetu so torej prostovoljna, v celoti odvisna od nas, saj jih oblikujemo sami: ne izhajajo iz narave, ampak iz našega premisleka, se pravi lastne sodbe in presoje o svetu. Če torej sami ustvarjamo svoja prepričanja, jih lahko sami tudi preoblikujemo in celo odstranimo, to pa je poglavitno, kar želi svojim bralcem posredovati Cicero. Ko enkrat ugotovimo, »da ni dobro tisto, iz česar izideta veseljačenje ali poželenje, niti ni zlo tisto, iz česar izideta strah ali potrtost,« pač pa je to le naše mnenje, se lahko rešimo pretiranih čustev, ki nam rušijo dušni mir, in znova dosežemo notranjo pomirjenost. 174894339 RTVSLO – Prvi 302 clean V četrti knjigi Pogovorov v Tuskulu rimski govornik in filozof Cicero razpravlja o duševnem zdravju in razmišlja, kako bi dosegli notranjo pomirjenost, ki je po njegovem ključna za polno in srečno življenje. Ta dušni mir namreč stalno rušijo vznemirjenje, pretirana čustva in občutki, kot so na primer pomilovanje, jeza, zavist, pretirana prevzetost – taka čustva so po njegovem mnenju nekaj neumnega in celo nenaravnega, iz njih pa nastanejo duševne bolezni, obolenja in hibe, ki nas oropajo duševnega zdravja. Primer za tako duševno hibo je na primer pohlep, ki izvira iz pretiranega poželenja po denarju: če temu hlepenju ne postavimo meje, če ne uporabimo takoj razuma, ki bi to željo obrzdal in hlepenje ozdravil, »se omenjeno zlo ohranja v žilah in obvisi v drobovju, na plan pa pride bolezen, ki je ne moremo več iztrgati, ko se je enkrat ukoreninila. Ime te bolezni je pohlepnost.« \tV pogovoru Cicero razmišlja o tem, kje je izvor vseh teh negativnih vznemirjenj, ki nam odvzemajo dušni mir. Dokoplje se do sklepa, da se vznemirjenja rodijo »iz dveh vrst navideznih dobrin in iz dveh vrst navideznega zla«: »iz dobrin izvirata poželenje in veseljačenje – pri tem se veseljačenje nanaša na navzoče dobrine, poželenje pa na prihodnje; iz slabih stvari pa izvirata strah in potrtost – strah se nanaša na prihodnje stvari, potrtost pa na navzoče.« Tako potrtost v duši napoči, kadar menimo, da nas je doletelo zlo, nasprotno pa se pretirano veselimo, če verjamemo, da se je zgodilo nekaj izredno dobrega za nas. Strah nas je, ko menimo, da nam grozi nekaj strašnega, željo po nečem pa nam vzbudi misel na prihodnjo dobrino. Potemtakem »vsa vznemirjenja napočijo zaradi sodbe in mnenja,« zaradi naših predstav o nečem dobrem oziroma slabem, ki po mnenju Ciceronovih sledilcev in stoikov niso le izkrivljena in pogosto močno napačna, pač pa tudi »popolnoma v naši moči« – mnenja o svetu so torej prostovoljna, v celoti odvisna od nas, saj jih oblikujemo sami: ne izhajajo iz narave, ampak iz našega premisleka, se pravi lastne sodbe in presoje o svetu. Če torej sami ustvarjamo svoja prepričanja, jih lahko sami tudi preoblikujemo in celo odstranimo, to pa je poglavitno, kar želi svojim bralcem posredovati Cicero. Ko enkrat ugotovimo, »da ni dobro tisto, iz česar izideta veseljačenje ali poželenje, niti ni zlo tisto, iz česar izideta strah ali potrtost,« pač pa je to le naše mnenje, se lahko rešimo pretiranih čustev, ki nam rušijo dušni mir, in znova dosežemo notranjo pomirjenost. Wed, 24 Aug 2022 03:55:02 +0000 Polonca Zupančič: Cicero o vzrokih za vznemirjanja Svet ima svoje idole. Vsaka družba jih pozna in se jim klanja: športnikom, glasbenikom, ustvarjalcem lepote, velikanom duha. Idoli so rekorderji. V poslu, ki ga obvladujejo, so najboljši: najspretnejši, najdrznejši, najprepričljivejši. Kot da so narejeni iz nekega božanskega testa. Zanje ni merilo povprečnost človeškega dometa, ampak izjemnost. Čeprav bi si večina želela biti kakor oni, človek v srcu ve, da jim ni kos. Nima lastnosti, da bi se spopadal z vrhunskostjo. Zato prepušča idolu, da je postavljen na oltar osebnega ali skupnega občudovanja. A na koncu je še tako velik idol pozabljen. Kajti pojavi se naslednji, še drznejši in odličnejši od njega. Slava in čast novemu prvaku! Nikoli pa se ne pojavi idol, ki bi mogel obstati skozi vso zgodovino sveta; človek, ki bi ga lahko trajno kovali v nebo. Slednjič namreč sleherna izjemnost zbledi, njeni presežki pa so pospravljeni v zakladnico družbenega spomina. Kdo zmore nenehno razsvetljevati svet? Če tega ne more človek, ki mu pripisujejo moč presežnosti, kdo bo mogel to namesto njega? Luč sveta je Jezus, ker je kot čista ljubezen premagal smrt. Luč sveta so njegovi zvesti učenci, ki se ne menijo za slavo tega veka, ampak so zazrti v lepoto nebeškega doma. In slednjič so luč sveta vsi trpeči, posebno še, če dajejo smisel Božjemu naročilu o darovanju trpljenja. Svojega življenja. 174894146 RTVSLO – Prvi 370 clean Svet ima svoje idole. Vsaka družba jih pozna in se jim klanja: športnikom, glasbenikom, ustvarjalcem lepote, velikanom duha. Idoli so rekorderji. V poslu, ki ga obvladujejo, so najboljši: najspretnejši, najdrznejši, najprepričljivejši. Kot da so narejeni iz nekega božanskega testa. Zanje ni merilo povprečnost človeškega dometa, ampak izjemnost. Čeprav bi si večina želela biti kakor oni, človek v srcu ve, da jim ni kos. Nima lastnosti, da bi se spopadal z vrhunskostjo. Zato prepušča idolu, da je postavljen na oltar osebnega ali skupnega občudovanja. A na koncu je še tako velik idol pozabljen. Kajti pojavi se naslednji, še drznejši in odličnejši od njega. Slava in čast novemu prvaku! Nikoli pa se ne pojavi idol, ki bi mogel obstati skozi vso zgodovino sveta; človek, ki bi ga lahko trajno kovali v nebo. Slednjič namreč sleherna izjemnost zbledi, njeni presežki pa so pospravljeni v zakladnico družbenega spomina. Kdo zmore nenehno razsvetljevati svet? Če tega ne more človek, ki mu pripisujejo moč presežnosti, kdo bo mogel to namesto njega? Luč sveta je Jezus, ker je kot čista ljubezen premagal smrt. Luč sveta so njegovi zvesti učenci, ki se ne menijo za slavo tega veka, ampak so zazrti v lepoto nebeškega doma. In slednjič so luč sveta vsi trpeči, posebno še, če dajejo smisel Božjemu naročilu o darovanju trpljenja. Svojega življenja. Tue, 23 Aug 2022 03:56:10 +0000 Peter Millonig: Luč sveta Pred nekaj leti sem na poti po Nemčiji obiskala zelo staro romarsko središče Altötting. Stare romarske poti so res zanimive. Tam se že mnoga stoletja zbirajo ljudje s svojimi stiskami in občutek dobiš, da je vsak človek od mnogih milijonov ljudi, ki so že bili tam, zapustil svojo sled. Poleg stare cerkve z milostno podobo so pozneje zgradili še veliko cerkev, ki prav tako skriva sledi obiskovalcev. Najbolj od vsega pa sta mi tam ostali v spominu dve stvari: križ in ura. \tOb stari cerkvi sem videla veliko lesenih križev, zelo različnih velikosti. Prihajali so ljudje, si izbrali tistega, ki se jim je zdel primeren, ga zadeli na ramo in potem v zbranosti in molitvi naredili obhod okrog cerkve. Gledala sem jih in premišljevala o križih, ki jih nosimo v življenju. Ne moremo si sami zbirati velikosti, sprejeti moramo tistega, ki pride nad nas. Sami bi si izbrali gotovo lažjega. Pa vendar smo potem pogosto presenečeni sami nad seboj. Vnaprej si največkrat ne bi nikoli mislili, da lahko nosimo tako težak križ. \tDruga stvar, ki je tudi nadvse zanimiva, pa je ura v novi cerkvi. Sama je niti ne bi opazila, ker je postavljena precej visoko. Pa je toliko ljudi gledalo navzgor, da sem se morala tudi sama ustaviti. Ura je povezana s figuro, ki predstavlja smrt. Ura tiktaka in smrt kosi. Nenehno, brez počitka. Tako, kot se dejansko dogaja v življenju, če to hočemo ali ne, če to vidimo ali ne. \tV Altöttingu sem bila vsega skupaj samo dobro uro. V tem kratkem času pa sem dobila zelo dobro lekcijo o življenju, ki mi je dala misliti tudi še pozneje, še danes. Na zelo nazoren, na zelo preprost način. Zlepa ne bom pozabila križev, pa tudi ne ure, ki bije, in smrti, ki se ne utrudi. \tSedaj, v tretjem tisočletju, sedaj, ko znanost vedno bolj napreduje, ljudje raje ne mislijo na križ in na smrt. Kot da tega ni več. Na to se spomnijo šele takrat, ko koga doleti kaj težkega ali ko kdo umre. Laže bi nam bilo, če bi to večkrat imeli pred očmi. 174893937 RTVSLO – Prvi 381 clean Pred nekaj leti sem na poti po Nemčiji obiskala zelo staro romarsko središče Altötting. Stare romarske poti so res zanimive. Tam se že mnoga stoletja zbirajo ljudje s svojimi stiskami in občutek dobiš, da je vsak človek od mnogih milijonov ljudi, ki so že bili tam, zapustil svojo sled. Poleg stare cerkve z milostno podobo so pozneje zgradili še veliko cerkev, ki prav tako skriva sledi obiskovalcev. Najbolj od vsega pa sta mi tam ostali v spominu dve stvari: križ in ura. \tOb stari cerkvi sem videla veliko lesenih križev, zelo različnih velikosti. Prihajali so ljudje, si izbrali tistega, ki se jim je zdel primeren, ga zadeli na ramo in potem v zbranosti in molitvi naredili obhod okrog cerkve. Gledala sem jih in premišljevala o križih, ki jih nosimo v življenju. Ne moremo si sami zbirati velikosti, sprejeti moramo tistega, ki pride nad nas. Sami bi si izbrali gotovo lažjega. Pa vendar smo potem pogosto presenečeni sami nad seboj. Vnaprej si največkrat ne bi nikoli mislili, da lahko nosimo tako težak križ. \tDruga stvar, ki je tudi nadvse zanimiva, pa je ura v novi cerkvi. Sama je niti ne bi opazila, ker je postavljena precej visoko. Pa je toliko ljudi gledalo navzgor, da sem se morala tudi sama ustaviti. Ura je povezana s figuro, ki predstavlja smrt. Ura tiktaka in smrt kosi. Nenehno, brez počitka. Tako, kot se dejansko dogaja v življenju, če to hočemo ali ne, če to vidimo ali ne. \tV Altöttingu sem bila vsega skupaj samo dobro uro. V tem kratkem času pa sem dobila zelo dobro lekcijo o življenju, ki mi je dala misliti tudi še pozneje, še danes. Na zelo nazoren, na zelo preprost način. Zlepa ne bom pozabila križev, pa tudi ne ure, ki bije, in smrti, ki se ne utrudi. \tSedaj, v tretjem tisočletju, sedaj, ko znanost vedno bolj napreduje, ljudje raje ne mislijo na križ in na smrt. Kot da tega ni več. Na to se spomnijo šele takrat, ko koga doleti kaj težkega ali ko kdo umre. Laže bi nam bilo, če bi to večkrat imeli pred očmi. Mon, 22 Aug 2022 03:56:21 +0000 Metka Klevišar: Križ in ura »Gospod, ali je malo teh, ki se bodo rešili?« oz. »ki bodo zveličani?« (Lk 13,22) sprašujejo Gospoda učenci v današnjem evangeliju. To je hkrati vprašanje, na katerega mora prej ali slej trčiti vsak človek. Kaj, če, in kako je z večnim življenjem? In v nasprotju s popačeno podobo Jezusa Kristusa, ki naj bi bil le ves naiven in blag v odpuščanju, je odgovor Gospoda danes precej trd in gotovo ne povšeči vsem, ne tedaj in ne sedaj. »Prizadevajte si, da vstopite skozi ozka vrata, kajti povem vam: veliko jih bo želelo vstopiti, pa ne bodo mogli. Ko bo hišni gospodar vstal in vrata zaprl, boste ostali zunaj. Začeli boste trkati na vrata in govoriti: ›Gospod, odpri nam!‹ Pa vam bo odvrnil: ›Ne vem, od kod ste.‹ Tedaj mu boste začeli govoriti: ›S teboj smo jedli in pili in po naših ulicah si učil,‹ toda rekel vam bo: ›Ne vem, od kod ste. Pojdite proč izpred mene vsi, ki delate krivico!‹ Tam bo jok in škripanje z zobmi, ko boste videli Abrahama, Izaka in Jakoba in vse preroke v Božjem kraljestvu, sebe pa vržene ven. Prišli pa bodo od vzhoda in zahoda, od severa in juga in bodo sedli za mizo v Božjem kraljestvu. In glej, so zadnji, ki bodo prvi, in so prvi, ki bodo zadnji.« (Lk 13,23-30) Ko bomo nekoč, tako upamo, prestopili prag večne blaženosti nebes, bomo najverjetneje osupli s kom bomo sedli na nebeško gostijo. Bili bodo nekateri, ki smo jih zmotno sodili v tem življenju, bili bodo preprosti in učeni, bogati in revni, toda ne vsi bogati in ne vsi revni in ne vsi učeni in ne tisti, ki so se navzven delali preproste in torej ne vsi ljudje. Mnoge bomo vseeno pogrešili. Biti in ostati kristijan, je danes težka naloga, je pot, ki postaja vedno bolj ozka in neprivlačna. Kolikokrat nas v tem življenju prevzame blišč zunanjosti, in kako pogosto »ne utegnemo« pogledati še v notranjost! Kjer so težave in nasprtovanje, kjer je boj, tam je naše mesto; mesto, kjer se lahko naučimo sprejeti, odpustiti in ljubiti. »Če ti Bog pošilja veliko trpljenja, je to znamenje, da ima s teboj velike načrte in te hoče gotovo napraviti za svetnika,« pravi sveti Ignacij Loyolski. Spoštovane poslušalke, cenjeni poslušalci, tega zveličavnega boja s Kristusom vam želim tudi v vašem življenju. 174893778 RTVSLO – Prvi 335 clean »Gospod, ali je malo teh, ki se bodo rešili?« oz. »ki bodo zveličani?« (Lk 13,22) sprašujejo Gospoda učenci v današnjem evangeliju. To je hkrati vprašanje, na katerega mora prej ali slej trčiti vsak človek. Kaj, če, in kako je z večnim življenjem? In v nasprotju s popačeno podobo Jezusa Kristusa, ki naj bi bil le ves naiven in blag v odpuščanju, je odgovor Gospoda danes precej trd in gotovo ne povšeči vsem, ne tedaj in ne sedaj. »Prizadevajte si, da vstopite skozi ozka vrata, kajti povem vam: veliko jih bo želelo vstopiti, pa ne bodo mogli. Ko bo hišni gospodar vstal in vrata zaprl, boste ostali zunaj. Začeli boste trkati na vrata in govoriti: ›Gospod, odpri nam!‹ Pa vam bo odvrnil: ›Ne vem, od kod ste.‹ Tedaj mu boste začeli govoriti: ›S teboj smo jedli in pili in po naših ulicah si učil,‹ toda rekel vam bo: ›Ne vem, od kod ste. Pojdite proč izpred mene vsi, ki delate krivico!‹ Tam bo jok in škripanje z zobmi, ko boste videli Abrahama, Izaka in Jakoba in vse preroke v Božjem kraljestvu, sebe pa vržene ven. Prišli pa bodo od vzhoda in zahoda, od severa in juga in bodo sedli za mizo v Božjem kraljestvu. In glej, so zadnji, ki bodo prvi, in so prvi, ki bodo zadnji.« (Lk 13,23-30) Ko bomo nekoč, tako upamo, prestopili prag večne blaženosti nebes, bomo najverjetneje osupli s kom bomo sedli na nebeško gostijo. Bili bodo nekateri, ki smo jih zmotno sodili v tem življenju, bili bodo preprosti in učeni, bogati in revni, toda ne vsi bogati in ne vsi revni in ne vsi učeni in ne tisti, ki so se navzven delali preproste in torej ne vsi ljudje. Mnoge bomo vseeno pogrešili. Biti in ostati kristijan, je danes težka naloga, je pot, ki postaja vedno bolj ozka in neprivlačna. Kolikokrat nas v tem življenju prevzame blišč zunanjosti, in kako pogosto »ne utegnemo« pogledati še v notranjost! Kjer so težave in nasprtovanje, kjer je boj, tam je naše mesto; mesto, kjer se lahko naučimo sprejeti, odpustiti in ljubiti. »Če ti Bog pošilja veliko trpljenja, je to znamenje, da ima s teboj velike načrte in te hoče gotovo napraviti za svetnika,« pravi sveti Ignacij Loyolski. Spoštovane poslušalke, cenjeni poslušalci, tega zveličavnega boja s Kristusom vam želim tudi v vašem življenju. Sun, 21 Aug 2022 03:55:35 +0000 Jakob Piletič: Zveličanje Pridejo časi, ko si na ves glas navijem gospel. Tudi med hojo v hrib, saj priznam. Iz črnske duhovne glasbe, rojene iz preizkušenj in izživljanj nad temnopoltimi sužnji, veje veliko vere, veselja in notranje moči … V potu svojega obraza, pod udarci bičev na poljih in plantažah, so gojili upanje v svetlo prihodnost, čeprav so bili ves čas v nevarnosti in bližini smrti. V potu svojega obraza, ko grizem v strmino ali tipam za oprimki, sama gojim upanje v boljši svet in v boljši jaz. In razmišljam, kot razmišlja veliki Jean-Jacques Rousseau … "Zdi se, da se človek v naravi dvigne nad običajno bivanje smrtnikov. V dolini pušča vsa nizkotna čustva, njegova duša pa bolj ko se bliža eteričnim višinam, bolj sprejema vase njihovo nespremenljivo čistost. Polašča se nas resno občutje, vendar ne prehaja v otožnost: občutek miru, ki pa ni mehkobno trpen, nas prevzame, veseli smo svoje eksistence, mika nas misliti in čustvovati. Sila strasti pojenja: izgubljajo tisto ostro želo, zaradi katerega so tako bolestne, srce je le polno lahkotnega, prijetnega nemira. Na ta način srečno razpoloženje blaži trpljenje človeka in bolest spreminja v srečo." Seveda ni mogoče primerjati trpljenja sužnjev in “trpljenja” gornika. A kot so oni našli sredstvo zoper telesne in duševne bolečine v duhovni glasbi, ga sama iščem v svojem “gorniškem spiritualu”. Nad prepadi ni več vprašanja: "Zakaj? Kje je odgovor?" Odgovor je naslednji korak. Naslednji vdih. Naslednji izdih. Naslednji vrh. Življenje. Najmanj se bojim smrti, kadar najbolj ljubim življenje. Kot v gospelu. Slišiš in čutiš, kako sužnji poznajo in ljubijo življenje, ker poznajo nevarnost in bližino smrti. A ne objokujejo krivic. Ne objokujejo trpljenja. Iščejo luč in se s pesmijo dvigajo nad okove vsakdana. Te vrste bolezni, obtoževanja krivic, tudi gore ne zdravijo. Če vanje prihajam s takim namenom, vidim le njihovo hladno obličje. Če prihajam s praznim srcem, bom s praznim srcem odšla. Kadar pa v naročju gora iščem lepoto, vero, moč in dejanja, najdem moč volje, davno zamrle nagone, sile in čute … Življenje. Najdem svoj “gospel”. In “Oh, happy day!”, ni me več strah, da sem samo “drobec sončnega prahu, sestavljen iz senc in svetlobe.” 174893618 RTVSLO – Prvi 427 clean Pridejo časi, ko si na ves glas navijem gospel. Tudi med hojo v hrib, saj priznam. Iz črnske duhovne glasbe, rojene iz preizkušenj in izživljanj nad temnopoltimi sužnji, veje veliko vere, veselja in notranje moči … V potu svojega obraza, pod udarci bičev na poljih in plantažah, so gojili upanje v svetlo prihodnost, čeprav so bili ves čas v nevarnosti in bližini smrti. V potu svojega obraza, ko grizem v strmino ali tipam za oprimki, sama gojim upanje v boljši svet in v boljši jaz. In razmišljam, kot razmišlja veliki Jean-Jacques Rousseau … "Zdi se, da se človek v naravi dvigne nad običajno bivanje smrtnikov. V dolini pušča vsa nizkotna čustva, njegova duša pa bolj ko se bliža eteričnim višinam, bolj sprejema vase njihovo nespremenljivo čistost. Polašča se nas resno občutje, vendar ne prehaja v otožnost: občutek miru, ki pa ni mehkobno trpen, nas prevzame, veseli smo svoje eksistence, mika nas misliti in čustvovati. Sila strasti pojenja: izgubljajo tisto ostro želo, zaradi katerega so tako bolestne, srce je le polno lahkotnega, prijetnega nemira. Na ta način srečno razpoloženje blaži trpljenje človeka in bolest spreminja v srečo." Seveda ni mogoče primerjati trpljenja sužnjev in “trpljenja” gornika. A kot so oni našli sredstvo zoper telesne in duševne bolečine v duhovni glasbi, ga sama iščem v svojem “gorniškem spiritualu”. Nad prepadi ni več vprašanja: "Zakaj? Kje je odgovor?" Odgovor je naslednji korak. Naslednji vdih. Naslednji izdih. Naslednji vrh. Življenje. Najmanj se bojim smrti, kadar najbolj ljubim življenje. Kot v gospelu. Slišiš in čutiš, kako sužnji poznajo in ljubijo življenje, ker poznajo nevarnost in bližino smrti. A ne objokujejo krivic. Ne objokujejo trpljenja. Iščejo luč in se s pesmijo dvigajo nad okove vsakdana. Te vrste bolezni, obtoževanja krivic, tudi gore ne zdravijo. Če vanje prihajam s takim namenom, vidim le njihovo hladno obličje. Če prihajam s praznim srcem, bom s praznim srcem odšla. Kadar pa v naročju gora iščem lepoto, vero, moč in dejanja, najdem moč volje, davno zamrle nagone, sile in čute … Življenje. Najdem svoj “gospel”. In “Oh, happy day!”, ni me več strah, da sem samo “drobec sončnega prahu, sestavljen iz senc in svetlobe.” Sat, 20 Aug 2022 03:57:07 +0000 Alenka Paveo: Gorniški gospel Delati, delati, zgraditi hišo in umreti – tako pravijo delavni ljudje z nemške pokrajine Švabske; vsaj po taki izkušnji in filozofiji so nekoč živeli. Nad kakim medvojnim taboriščem je ironično pisalo: Arbeit macht frei, delo da osvobaja! Sicer se pa še spominjamo našega nekdanjega gesla: Delu čast in oblast! Še starejše je vodilo: Z Bogom začni vsako delo, da bo dober tek imelo. A le čemú so že od nekdaj na koledarjih zaznamovani tudi prazniki? Dnevi, prazni dela. Sedmi dan da je še Bog počival, piše v Bibliji, in se je zato imenoval Gospodov dan. Ko naj bi počivali tudi hlapec in živina! Popraznovali. Taki dnevi so bili napolnjeni z drugačno vsebino; veselje ob sprostitvi je vračalo telesno in duševno moč, in tudi ko danes praznujemo, naj bi bili predvsem veseli in sproščeni. A je slišati, da mnogo ljudi ne zna praznovati. Učene glave navajajo za to strokovne razlage, navadna pamet pa vsiljuje mnenje, da utegne biti nekaj narobe z njihovim delom. Ali so z njim zasvojeni ali pa se skozi življenje vlečejo kakor megla brez vetra. Obstajajo pa tudi taki, ki vedno praznujejo tako hrupno, da so utrujeni ravno od tega. Potemtakem je praznovati treba znati. Kakih šol za to učenje menda ni. Obstajajo samo izkušnje. Privedle so do tega, da so prazniki dobili zakonito veljavo v družbenem sistemu. Vsak kristjan ve za praznovanja iz Stare zaveze, današnja plemena in narodi poznajo tako častitljiva kot sproščeno vesela druženja. Naj je praznik osebni/zasebni, državni, verski, nacionalni, pokrajinski, kateri koli …, velja načelo: če praznik opustiš, tudi on opusti tebe. Veliko manjka naši zavednosti, če ne spoštujemo državnega praznika. Vsak ponižuje sebe in vero, ki ji pripada, če zanemarja pomen verskega praznika. Posebej prisrčna so osebna praznovanja, saj pripomorejo k prijateljski povezanosti in zvestobi. So kot čist zrak, dehteč vonj, kot okusen sadež, lepa pokrajina, osvežujoča voda. 174893403 RTVSLO – Prvi 403 clean Delati, delati, zgraditi hišo in umreti – tako pravijo delavni ljudje z nemške pokrajine Švabske; vsaj po taki izkušnji in filozofiji so nekoč živeli. Nad kakim medvojnim taboriščem je ironično pisalo: Arbeit macht frei, delo da osvobaja! Sicer se pa še spominjamo našega nekdanjega gesla: Delu čast in oblast! Še starejše je vodilo: Z Bogom začni vsako delo, da bo dober tek imelo. A le čemú so že od nekdaj na koledarjih zaznamovani tudi prazniki? Dnevi, prazni dela. Sedmi dan da je še Bog počival, piše v Bibliji, in se je zato imenoval Gospodov dan. Ko naj bi počivali tudi hlapec in živina! Popraznovali. Taki dnevi so bili napolnjeni z drugačno vsebino; veselje ob sprostitvi je vračalo telesno in duševno moč, in tudi ko danes praznujemo, naj bi bili predvsem veseli in sproščeni. A je slišati, da mnogo ljudi ne zna praznovati. Učene glave navajajo za to strokovne razlage, navadna pamet pa vsiljuje mnenje, da utegne biti nekaj narobe z njihovim delom. Ali so z njim zasvojeni ali pa se skozi življenje vlečejo kakor megla brez vetra. Obstajajo pa tudi taki, ki vedno praznujejo tako hrupno, da so utrujeni ravno od tega. Potemtakem je praznovati treba znati. Kakih šol za to učenje menda ni. Obstajajo samo izkušnje. Privedle so do tega, da so prazniki dobili zakonito veljavo v družbenem sistemu. Vsak kristjan ve za praznovanja iz Stare zaveze, današnja plemena in narodi poznajo tako častitljiva kot sproščeno vesela druženja. Naj je praznik osebni/zasebni, državni, verski, nacionalni, pokrajinski, kateri koli …, velja načelo: če praznik opustiš, tudi on opusti tebe. Veliko manjka naši zavednosti, če ne spoštujemo državnega praznika. Vsak ponižuje sebe in vero, ki ji pripada, če zanemarja pomen verskega praznika. Posebej prisrčna so osebna praznovanja, saj pripomorejo k prijateljski povezanosti in zvestobi. So kot čist zrak, dehteč vonj, kot okusen sadež, lepa pokrajina, osvežujoča voda. Fri, 19 Aug 2022 03:56:43 +0000 Berta Goliob: Praznovati V enem najstarejših krščanskih tekstov, tako imenovanem pismu Diognetu, napisano okrog leta 120 po Kristusu, pisatelj takole opiše vlogo kristjanov v svetu: Kar je v telesu duša, to so v svetu kristjani… Duša prebiva v telesu, a ni od telesa; tudi kristjani prebivajo v svetu, a niso od sveta. Kot ima svet dušo, jo ima tudi naša domovina! In kristjani imamo pomembno poslanstvo: biti duša Slovenije! Vse bolj se širi najmodernejša digitalizacija, a ne smemo pozabiti na duhovno omrežje. To nevidno omrežje je zrak za preživetje naroda in države. Velika kraljestva, svetovna cesarstva in vsemogočne države so izginile, spomin na njih je zakopan v njihovih razvalinah. Za preživetje naroda ni najpomembnejša vojaška moč, niti velikost, niti bogastvo, ampak duša naroda, ki utripa v srcih ljudeh in prinaša veselje do življenja. Kje lahko začutimo utrip slovenske duše? Ona živi v srcih neznanih številnih dobrih ljudi, brez katerih nas več ne bi bilo v tem raju pod Triglavom! Duša naroda so matere, ki negujejo svoje invalidne otroke; mnoštvo molivk in molivcev, ki dan in noč molijo za domovino, mladi in otroci, ki z veseljem prihajajo na obisk v domove ostarelih in narišejo nasmehe na ostarele obraze, redovnice v zaprtih samostanih, ki 24 ur na dan molijo za vse nas…. Duša naroda je v našem jeziku, v blagoglasnih narečjih, ki so jih stoletja ohranjali naši duhovniki in učili moliti in brati verni narod v domačem jeziku. Duša naroda je v znanstveniku, ki tiho in vztrajno išče nove rešitve za problem epidemije. Duša naroda je v politiku, ki kljub temu, da ga popljuvajo in napadajo, gre naprej z dvignjeno glavo in nikoli ne oponaša svojih nasprotnikov v prostaškem govoru in poniževanju drugače mislečih. Duša naroda je v zaprtih samostanih, kjer sestre klarise in karmeličanke darujejo svoja življenja v prijeten vonj Gospodu, Odrešeniku sveta. Kristjanom ni potrebno protestirati in se dreti na ulicah, saj, kot spet pravi pisatelj iz drugega stoletja, so pokorni danim postavam, a s svojim življenjem premagujejo postavo. Ljubijo vse, a vsi jih preganjajo. Prezirajo jih, a preziranje jim rodi slavo; obrekujejo jih, a njih pravičnost pride na dan; grde jih, a oni blagoslavljajo; sramote jih, a oni izkazujejo čast. Te besede so enkratno spraševanje vesti nam, slovenskim kristjanom 21.stoletja! . Kot konča pisatelj iz drugega stoletja: Na tako pomembno mesto nas je postavil Bog; zato ne smemo pobegniti. 174893213 RTVSLO – Prvi 379 clean V enem najstarejših krščanskih tekstov, tako imenovanem pismu Diognetu, napisano okrog leta 120 po Kristusu, pisatelj takole opiše vlogo kristjanov v svetu: Kar je v telesu duša, to so v svetu kristjani… Duša prebiva v telesu, a ni od telesa; tudi kristjani prebivajo v svetu, a niso od sveta. Kot ima svet dušo, jo ima tudi naša domovina! In kristjani imamo pomembno poslanstvo: biti duša Slovenije! Vse bolj se širi najmodernejša digitalizacija, a ne smemo pozabiti na duhovno omrežje. To nevidno omrežje je zrak za preživetje naroda in države. Velika kraljestva, svetovna cesarstva in vsemogočne države so izginile, spomin na njih je zakopan v njihovih razvalinah. Za preživetje naroda ni najpomembnejša vojaška moč, niti velikost, niti bogastvo, ampak duša naroda, ki utripa v srcih ljudeh in prinaša veselje do življenja. Kje lahko začutimo utrip slovenske duše? Ona živi v srcih neznanih številnih dobrih ljudi, brez katerih nas več ne bi bilo v tem raju pod Triglavom! Duša naroda so matere, ki negujejo svoje invalidne otroke; mnoštvo molivk in molivcev, ki dan in noč molijo za domovino, mladi in otroci, ki z veseljem prihajajo na obisk v domove ostarelih in narišejo nasmehe na ostarele obraze, redovnice v zaprtih samostanih, ki 24 ur na dan molijo za vse nas…. Duša naroda je v našem jeziku, v blagoglasnih narečjih, ki so jih stoletja ohranjali naši duhovniki in učili moliti in brati verni narod v domačem jeziku. Duša naroda je v znanstveniku, ki tiho in vztrajno išče nove rešitve za problem epidemije. Duša naroda je v politiku, ki kljub temu, da ga popljuvajo in napadajo, gre naprej z dvignjeno glavo in nikoli ne oponaša svojih nasprotnikov v prostaškem govoru in poniževanju drugače mislečih. Duša naroda je v zaprtih samostanih, kjer sestre klarise in karmeličanke darujejo svoja življenja v prijeten vonj Gospodu, Odrešeniku sveta. Kristjanom ni potrebno protestirati in se dreti na ulicah, saj, kot spet pravi pisatelj iz drugega stoletja, so pokorni danim postavam, a s svojim življenjem premagujejo postavo. Ljubijo vse, a vsi jih preganjajo. Prezirajo jih, a preziranje jim rodi slavo; obrekujejo jih, a njih pravičnost pride na dan; grde jih, a oni blagoslavljajo; sramote jih, a oni izkazujejo čast. Te besede so enkratno spraševanje vesti nam, slovenskim kristjanom 21.stoletja! . Kot konča pisatelj iz drugega stoletja: Na tako pomembno mesto nas je postavil Bog; zato ne smemo pobegniti. Thu, 18 Aug 2022 03:56:19 +0000 Emanuela Žerdin: Duša Slovenije Prvih nekaj šolskih let se otroci pogosto mučijo s slovnico. Kaj je osebek, kaj je predmet, katere besede so zaimki in katere so glagoli? Kako naporno je to, se morda še najbolj zavedamo takrat, ko jih poskušamo pojasniti nekomu, ki ne govori našega jezika. Ko pa se na urniku pojavijo še tuji jeziki, postane zadeva še bolj zapletena. Slovnica klasičnih jezikov starega veka ima veliko skupnega s slovnico sodobnih jezikov. Toda slovnica hebrejskega jezika se od teh opazno razlikuje. V našem – in verjetno vseh drugih jezikih – je prva oseba jaz, druga ti, tretja on, ona, ono. Se vam ne zdi, da ta vrstni red vpliva tudi na naše mišljenje? Najprej jaz! V angleškem jeziku je “jaz” poudarjen še s tem, da je ta beseda vedno napisana z veliko začetnico, vsi preostali osebni zaimki pa so napisani z malo. V hebrejščini in aramejščini, jezikih Stare zaveze ter Jezusa in njegovih učencev, je vrstni red zaimkov ravno nasproten: On, ti, jaz. In zato ni nič nenavadnega, da nas veliko svetopisemskih besedil opominja, naj pazimo na ta vrstni red: “Ljubi Gospoda svojega Boga … in ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe,” se glasi navedek iz Mojzesovih knjig. “Iščite najprej Božje kraljestvo in njegovo pravičnost,” beremo v evangeliju po Mateju 6,33. V Pismu Filipljanom 2,3 pa: “Ne delajte ničesar iz prepirljivosti in ne iz praznega slavohlepja, ampak imejte v ponižnosti drug drugega za boljšega od sebe.” “Nihče naj ne išče svoje koristi, temveč korist drugega,” pa dodaja pisec v Pismu Rimljanom 12,10. Si lahko predstavljate, kako drugačno bi bilo naše življenje, če bi upoštevali to “svetopisemsko slovnico”? Če bi, izhajajoč iz globokega in osebnega spoštovanja Boga in božanskih načel delovanja, zapisanih v Svetem pismu, dajali prednost drug drugemu in si na prvem mestu prizadevali za blagor drugega? Res je, da je tako ravnanje v popolnem nasprotju s človeško naravo. Toda zakaj danes tega ne bi poskušali preseči tako, da bomo potrebe ali želje drugega postavili pred svoje lastne? Ali pa tako, da se bomo vprašali, kaj lahko naredimo za nekoga, ne da bi ob tem razmišljali, kaj bo to prineslo nam ali kaj lahko ta oseba naredi za nas? Nobenega dvoma ni, da bo taka drža temu, ki je bo deležen, polepšala dan; toda prav tako bo osrečila tudi vas. 174892998 RTVSLO – Prvi 391 clean Prvih nekaj šolskih let se otroci pogosto mučijo s slovnico. Kaj je osebek, kaj je predmet, katere besede so zaimki in katere so glagoli? Kako naporno je to, se morda še najbolj zavedamo takrat, ko jih poskušamo pojasniti nekomu, ki ne govori našega jezika. Ko pa se na urniku pojavijo še tuji jeziki, postane zadeva še bolj zapletena. Slovnica klasičnih jezikov starega veka ima veliko skupnega s slovnico sodobnih jezikov. Toda slovnica hebrejskega jezika se od teh opazno razlikuje. V našem – in verjetno vseh drugih jezikih – je prva oseba jaz, druga ti, tretja on, ona, ono. Se vam ne zdi, da ta vrstni red vpliva tudi na naše mišljenje? Najprej jaz! V angleškem jeziku je “jaz” poudarjen še s tem, da je ta beseda vedno napisana z veliko začetnico, vsi preostali osebni zaimki pa so napisani z malo. V hebrejščini in aramejščini, jezikih Stare zaveze ter Jezusa in njegovih učencev, je vrstni red zaimkov ravno nasproten: On, ti, jaz. In zato ni nič nenavadnega, da nas veliko svetopisemskih besedil opominja, naj pazimo na ta vrstni red: “Ljubi Gospoda svojega Boga … in ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe,” se glasi navedek iz Mojzesovih knjig. “Iščite najprej Božje kraljestvo in njegovo pravičnost,” beremo v evangeliju po Mateju 6,33. V Pismu Filipljanom 2,3 pa: “Ne delajte ničesar iz prepirljivosti in ne iz praznega slavohlepja, ampak imejte v ponižnosti drug drugega za boljšega od sebe.” “Nihče naj ne išče svoje koristi, temveč korist drugega,” pa dodaja pisec v Pismu Rimljanom 12,10. Si lahko predstavljate, kako drugačno bi bilo naše življenje, če bi upoštevali to “svetopisemsko slovnico”? Če bi, izhajajoč iz globokega in osebnega spoštovanja Boga in božanskih načel delovanja, zapisanih v Svetem pismu, dajali prednost drug drugemu in si na prvem mestu prizadevali za blagor drugega? Res je, da je tako ravnanje v popolnem nasprotju s človeško naravo. Toda zakaj danes tega ne bi poskušali preseči tako, da bomo potrebe ali želje drugega postavili pred svoje lastne? Ali pa tako, da se bomo vprašali, kaj lahko naredimo za nekoga, ne da bi ob tem razmišljali, kaj bo to prineslo nam ali kaj lahko ta oseba naredi za nas? Nobenega dvoma ni, da bo taka drža temu, ki je bo deležen, polepšala dan; toda prav tako bo osrečila tudi vas. Wed, 17 Aug 2022 03:56:31 +0000 Zmago Godina: Svetopisemska slovnica Ljudje čutimo, da imamo v svojem življenju poslanstva, da smo poklicani, da zaživimo svoje življenje na svojstven način. Poslanstvo nekako začutimo in se mu s celotnim življenjem prepustimo. Lahko gre za poklic, ki ga z zavzetostjo opravljamo, morda za vlogo matere ali očeta, lahko pa svoje življenje posvetimo skrbi za nekoga, morda gre za duhovni poklic. A pogosto se nam tudi zdi, da naše delo, naša naprezanja ne obrodijo tistih sadov, ki bi si jih želeli … Neki moški je spal v svoji koči, ko se nenadoma njegova spalnica napolni z močno svetlobo in se mu prikaže sam Bog. Reče mu, da ima zanj delo in mu pokaže veliko skalo, ki je bila zavaljena pred vhodna vrata njegove koče. Naroči mu, naj zjutraj začne z vso močjo pritiskati obnjo. To je moški tudi storil in počel dan za dnem. Tako je garal leta in leta od sončnega vzhoda do zahoda, z ramami na vso moč pritiskal ob hladno, mogočno površino nepremične skale. Vsako noč se je moški vrnil v svojo sobo odrgnjen in izmučen, misleč, da je ves dan vrgel stran. Človeku se je zdelo, da je njegova naloga res neizvedljiva in da je prava zguba. Mislil si je: »Zakaj se pravzaprav ubijam s tem nekoristnim opravilom? Namenil mu bom le malo časa in le minimalen napor, kar bo povsem zadostovalo.« Tako je nadaljeval nekaj dni, dokler se ni odločil, da se končno odloči pritožiti Bogu. »Gospod,« je dejal, »dolgo sem trdo delal, kar si mi naročil in vložil vso svojo moč. Pa vendar mi v vsem tem času ni uspelo premakniti skale niti za milimeter. Povej, kaj se tukaj dogaja, zakaj ni nobenega napredka?« Bog odgovori na njegovo pritožbo in pravi: »Prijatelj moj, od kar sem te prosil za to opravilo in si se s tem strinjal, je bila tvoja naloga, da pritiskaš ob to skalo z vso svojo močjo, kar si tudi delal. Niti z besedico ti nisem omenil, da pričakujem od tebe, da boš skalo premaknil. Tvoja naloga je bila, da pritiskaš. In sedaj se obračaš name, ko si porabil vso svojo moč in se ti zdi, da je vse skupaj brez smisla. Ampak ali je res tako. Poglej se. Tvoje roke so močne in mišičaste, tvoj hrbet izklesan in zagorel, tvoje dlani utrjene od stalnega pritiska ter noge masivne in trdne. Zaradi upiranja si oblikoval sposobnosti in se razvil bolj kot kadar koli. Vendar še vedno nisi premaknil skale. Ampak to ni bilo tvoje poslanstvo, saj sva se dogovorila drugače in ti si upošteval svoj del dogovora. In zdaj bom jaz premaknil skalo.« 174892807 RTVSLO – Prvi 265 clean Ljudje čutimo, da imamo v svojem življenju poslanstva, da smo poklicani, da zaživimo svoje življenje na svojstven način. Poslanstvo nekako začutimo in se mu s celotnim življenjem prepustimo. Lahko gre za poklic, ki ga z zavzetostjo opravljamo, morda za vlogo matere ali očeta, lahko pa svoje življenje posvetimo skrbi za nekoga, morda gre za duhovni poklic. A pogosto se nam tudi zdi, da naše delo, naša naprezanja ne obrodijo tistih sadov, ki bi si jih želeli … Neki moški je spal v svoji koči, ko se nenadoma njegova spalnica napolni z močno svetlobo in se mu prikaže sam Bog. Reče mu, da ima zanj delo in mu pokaže veliko skalo, ki je bila zavaljena pred vhodna vrata njegove koče. Naroči mu, naj zjutraj začne z vso močjo pritiskati obnjo. To je moški tudi storil in počel dan za dnem. Tako je garal leta in leta od sončnega vzhoda do zahoda, z ramami na vso moč pritiskal ob hladno, mogočno površino nepremične skale. Vsako noč se je moški vrnil v svojo sobo odrgnjen in izmučen, misleč, da je ves dan vrgel stran. Človeku se je zdelo, da je njegova naloga res neizvedljiva in da je prava zguba. Mislil si je: »Zakaj se pravzaprav ubijam s tem nekoristnim opravilom? Namenil mu bom le malo časa in le minimalen napor, kar bo povsem zadostovalo.« Tako je nadaljeval nekaj dni, dokler se ni odločil, da se končno odloči pritožiti Bogu. »Gospod,« je dejal, »dolgo sem trdo delal, kar si mi naročil in vložil vso svojo moč. Pa vendar mi v vsem tem času ni uspelo premakniti skale niti za milimeter. Povej, kaj se tukaj dogaja, zakaj ni nobenega napredka?« Bog odgovori na njegovo pritožbo in pravi: »Prijatelj moj, od kar sem te prosil za to opravilo in si se s tem strinjal, je bila tvoja naloga, da pritiskaš ob to skalo z vso svojo močjo, kar si tudi delal. Niti z besedico ti nisem omenil, da pričakujem od tebe, da boš skalo premaknil. Tvoja naloga je bila, da pritiskaš. In sedaj se obračaš name, ko si porabil vso svojo moč in se ti zdi, da je vse skupaj brez smisla. Ampak ali je res tako. Poglej se. Tvoje roke so močne in mišičaste, tvoj hrbet izklesan in zagorel, tvoje dlani utrjene od stalnega pritiska ter noge masivne in trdne. Zaradi upiranja si oblikoval sposobnosti in se razvil bolj kot kadar koli. Vendar še vedno nisi premaknil skale. Ampak to ni bilo tvoje poslanstvo, saj sva se dogovorila drugače in ti si upošteval svoj del dogovora. In zdaj bom jaz premaknil skalo.« Tue, 16 Aug 2022 03:54:25 +0000 Robert Friškovec: Človek in skala Ob praznovanju Marijinega vnebovzetja nas obhaja skrivnostna vznesenost. Posebej močno je to mogoče občutiti v velikih Marijinih svetiščih, ki so danes množično obiskana. Povsod je navzoče sproščeno veselje romarjev, ki se Mariji zahvaljujejo in se ji zaupno priporočajo v najrazličnejših potrebah in preizkušnjah. Posebej lepo in veselo je danes po številnih dalmatinskih mestih in otokih, kjer imajo procesije z ladjami in čolni ter Marijinim kipom. Marija je občudovala čudovite reči, ki jih je Bog storil njej, izvoljenemu ljudstvu in vsem ljudem. Prevzeta je bila nad tem, kako nedopovedljivo celovito je stvarstvo, ki brezhibno deluje v neštetih podrobnostih. Kdor tega ne uvidi kot Marija, naredi prvi korak k temu, da se začne stvarstvu vsiljevati za gospodarja. Takšno obnašanje je svet že pahnilo v skrajno nevarno ekološko neravnovesje, katerega posledice so vse bolj predvidljive in jih lahko že izračunamo. Sv. Janez Damaščan (675–747) je za današnji praznik zapisal: »Ona, ki je svojega Sina gledala na križu in ki je sprejela v svoje srce meč bolečin, je bila vredna gledati Sina, ki sedi na Očetovi desnici.« Besede Janeza Damaščana nam govorijo, da nismo določeni za smrt, ampak za življenje, ne za uničenje, marveč za vstajenje. Najbrž se ne zavedamo, da nam razum o tem ne govori, ker vstajenje od mrtvih ni nekaj, kar bi lahko zraslo na polju razuma. Misel na vstajenje nam je torej podarjena. Naše omejeno umevanje življenja vedno ugotavlja nasprotno, da v naravi vse umira, s čimer se številni, kot grški stoiki, enostavno sprijaznijo in govorijo, da je smrt pač nekaj naravnega. Marijino vnebovzetje je prelom z naravo in njenim umiranjem. Ko verujemo v Marijino vnebovzetje, prebijamo logiko narave, vstajamo iz narave, zapuščamo zakone narave in vstopamo v naravo Božjega kraljestva. Zato je Marijino vnebovzetje odgovor na naše hrepenenje. Mi hočemo dejansko prav to, kar je dosegla Marija, vstajenje od mrtvih, in to z dušo in telesom. Še kako je pri tem za nas pomembno upanje, da bo vstalo tudi telo, ki nam toliko pomeni. Toda vstalo, poveličano telo, ne bo nadaljevanje tega telesa, v katerem smo v sedanjem življenju, marveč bo kakovostno nekaj drugega. Hudobija, prevare, izdaje, bolezni in nesreče nas prizadenejo vsak dan. Pogosto se zdi, da bo zmaj, ki je ogrožal Marijino Dete, strl tudi nas. Marijino vnebovzetje pa nam govori, da zmaj ne bo zadnji zmagovalec. Na svoj način nam to govori tudi Sonce, ki na vrhuncu poletja sveti z vso močjo in oznanja nepremagljivo Božjo moč, ki bo pregnala temo in obup. Zadnjo besedo bodo imela nebesa, od koder se po besedah sv. Janeza oznanja zveličanje našega Boga in ljubezen njegovega Kristusa. 174892668 RTVSLO – Prvi 409 clean Ob praznovanju Marijinega vnebovzetja nas obhaja skrivnostna vznesenost. Posebej močno je to mogoče občutiti v velikih Marijinih svetiščih, ki so danes množično obiskana. Povsod je navzoče sproščeno veselje romarjev, ki se Mariji zahvaljujejo in se ji zaupno priporočajo v najrazličnejših potrebah in preizkušnjah. Posebej lepo in veselo je danes po številnih dalmatinskih mestih in otokih, kjer imajo procesije z ladjami in čolni ter Marijinim kipom. Marija je občudovala čudovite reči, ki jih je Bog storil njej, izvoljenemu ljudstvu in vsem ljudem. Prevzeta je bila nad tem, kako nedopovedljivo celovito je stvarstvo, ki brezhibno deluje v neštetih podrobnostih. Kdor tega ne uvidi kot Marija, naredi prvi korak k temu, da se začne stvarstvu vsiljevati za gospodarja. Takšno obnašanje je svet že pahnilo v skrajno nevarno ekološko neravnovesje, katerega posledice so vse bolj predvidljive in jih lahko že izračunamo. Sv. Janez Damaščan (675–747) je za današnji praznik zapisal: »Ona, ki je svojega Sina gledala na križu in ki je sprejela v svoje srce meč bolečin, je bila vredna gledati Sina, ki sedi na Očetovi desnici.« Besede Janeza Damaščana nam govorijo, da nismo določeni za smrt, ampak za življenje, ne za uničenje, marveč za vstajenje. Najbrž se ne zavedamo, da nam razum o tem ne govori, ker vstajenje od mrtvih ni nekaj, kar bi lahko zraslo na polju razuma. Misel na vstajenje nam je torej podarjena. Naše omejeno umevanje življenja vedno ugotavlja nasprotno, da v naravi vse umira, s čimer se številni, kot grški stoiki, enostavno sprijaznijo in govorijo, da je smrt pač nekaj naravnega. Marijino vnebovzetje je prelom z naravo in njenim umiranjem. Ko verujemo v Marijino vnebovzetje, prebijamo logiko narave, vstajamo iz narave, zapuščamo zakone narave in vstopamo v naravo Božjega kraljestva. Zato je Marijino vnebovzetje odgovor na naše hrepenenje. Mi hočemo dejansko prav to, kar je dosegla Marija, vstajenje od mrtvih, in to z dušo in telesom. Še kako je pri tem za nas pomembno upanje, da bo vstalo tudi telo, ki nam toliko pomeni. Toda vstalo, poveličano telo, ne bo nadaljevanje tega telesa, v katerem smo v sedanjem življenju, marveč bo kakovostno nekaj drugega. Hudobija, prevare, izdaje, bolezni in nesreče nas prizadenejo vsak dan. Pogosto se zdi, da bo zmaj, ki je ogrožal Marijino Dete, strl tudi nas. Marijino vnebovzetje pa nam govori, da zmaj ne bo zadnji zmagovalec. Na svoj način nam to govori tudi Sonce, ki na vrhuncu poletja sveti z vso močjo in oznanja nepremagljivo Božjo moč, ki bo pregnala temo in obup. Zadnjo besedo bodo imela nebesa, od koder se po besedah sv. Janeza oznanja zveličanje našega Boga in ljubezen njegovega Kristusa. Mon, 15 Aug 2022 03:56:49 +0000 Milan Knep: Praznik Marijinega vnebovzetja V Svetem pismu ima ogenj močno simboliko. Res je, da je ogenj najprej sila, ki vse použije in ugonobi, zato se ga vsi bojimo. Toda Biblija tudi Ljubezen upodablja z ognjem. Tako pravi Visoka pesem, da nobene vode ne morejo pogasiti ognja ljubezni. Spomnimo se tudi, da so na binkoštni praznik ognjeni plameni krasili glave apostolov. Končno pa je že ognjeni steber hodil pred Izraelci, ko so šli iz egipčanske sužnosti in jih osvobajal. Za kakšen ogenj gre, ko Kristus pravi, da ga je vrgel na Zemljo in da si želi, da bi se že vnel (Lk 12)? Vsekakor gre za ogenj ljubezni. Toda nadaljevanje besedila v današnjem evangeliju govori o tem, kako bo ta ogenj razčistil tudi naše medosebne odnose in da bo zahteval pristnost in resnico. To pomeni, da Kristusov ogenj človeka osvobaja samoljubja in ga odpira k drugemu. V osebnih odnosih, pa naj bodo še tako prijateljski in družinsko povezujoči, Odrešenik zahteva iskrenost in ne prenese sprenevedanja. Kristus želi povedati, da je njegova beseda beseda ljubezni, ki razkriva resnico, zato bo za marsikoga boleča. Lep opis takšne ljubezni imamo tudi v današnjem berilu, ki opisuje zgodbo preroka Jeremije. Ne moremo reči, da aristokrat Jeremija, ki se je kot tak smel sprehajati po Jeruzalemskem dvoru, ne bi ljubil svojega ljudstva in svojega čudovitega mesta Jeruzalem. Zanju je bil pripravljen marsikaj pretrpeti. Toda prav ta velika ljubezen ga je silila, da je svojim rojakom govoril resnico. Kljub temu večina rojakov njegovim besedam resnice ni verjela. Ta resnica je bila zanje preveč kruta, da bi Jeruzalem padel Babiloncem roke. Raje so živeli v utvari, da se bodo napadalcev ubranili. Zato so, namesto da bi iskali premirje, Jeremijo pahnili v kapnico, da bi tam shiral. Toda našel se je jeruzalemski dvorjan, ki je bil sicer po rodu tujec, Etiopijec, ki mu je verjel in ga cenil. Zato je od kralja izprosil njegovo rešitev. Jeremijev čas smrti še ni prišel. Evangeliji in preroška besedila nam razkrivajo, da vodi pot do plamteče ljubezni le prek resnice. Ne moremo poglabljati iskrenih medosebnih odnosov, če niso grajeni na pristnosti, iskrenosti in resnici. Prav v ljubezni lahko razodenemo tudi najbolj boleče reči. V ognju ljubezni je mogoče sprejeti resnico o sebi, o drugem in o svetu. Ljubezni ni mogoče premagati, mogoče pa ji je utrniti pot prek iskrenosti. 174892531 RTVSLO – Prvi 425 clean V Svetem pismu ima ogenj močno simboliko. Res je, da je ogenj najprej sila, ki vse použije in ugonobi, zato se ga vsi bojimo. Toda Biblija tudi Ljubezen upodablja z ognjem. Tako pravi Visoka pesem, da nobene vode ne morejo pogasiti ognja ljubezni. Spomnimo se tudi, da so na binkoštni praznik ognjeni plameni krasili glave apostolov. Končno pa je že ognjeni steber hodil pred Izraelci, ko so šli iz egipčanske sužnosti in jih osvobajal. Za kakšen ogenj gre, ko Kristus pravi, da ga je vrgel na Zemljo in da si želi, da bi se že vnel (Lk 12)? Vsekakor gre za ogenj ljubezni. Toda nadaljevanje besedila v današnjem evangeliju govori o tem, kako bo ta ogenj razčistil tudi naše medosebne odnose in da bo zahteval pristnost in resnico. To pomeni, da Kristusov ogenj človeka osvobaja samoljubja in ga odpira k drugemu. V osebnih odnosih, pa naj bodo še tako prijateljski in družinsko povezujoči, Odrešenik zahteva iskrenost in ne prenese sprenevedanja. Kristus želi povedati, da je njegova beseda beseda ljubezni, ki razkriva resnico, zato bo za marsikoga boleča. Lep opis takšne ljubezni imamo tudi v današnjem berilu, ki opisuje zgodbo preroka Jeremije. Ne moremo reči, da aristokrat Jeremija, ki se je kot tak smel sprehajati po Jeruzalemskem dvoru, ne bi ljubil svojega ljudstva in svojega čudovitega mesta Jeruzalem. Zanju je bil pripravljen marsikaj pretrpeti. Toda prav ta velika ljubezen ga je silila, da je svojim rojakom govoril resnico. Kljub temu večina rojakov njegovim besedam resnice ni verjela. Ta resnica je bila zanje preveč kruta, da bi Jeruzalem padel Babiloncem roke. Raje so živeli v utvari, da se bodo napadalcev ubranili. Zato so, namesto da bi iskali premirje, Jeremijo pahnili v kapnico, da bi tam shiral. Toda našel se je jeruzalemski dvorjan, ki je bil sicer po rodu tujec, Etiopijec, ki mu je verjel in ga cenil. Zato je od kralja izprosil njegovo rešitev. Jeremijev čas smrti še ni prišel. Evangeliji in preroška besedila nam razkrivajo, da vodi pot do plamteče ljubezni le prek resnice. Ne moremo poglabljati iskrenih medosebnih odnosov, če niso grajeni na pristnosti, iskrenosti in resnici. Prav v ljubezni lahko razodenemo tudi najbolj boleče reči. V ognju ljubezni je mogoče sprejeti resnico o sebi, o drugem in o svetu. Ljubezni ni mogoče premagati, mogoče pa ji je utrniti pot prek iskrenosti. Sun, 14 Aug 2022 03:57:05 +0000 Edvard Kovač: Ogenj ljubezni, ki očiščuje Verjamem, da je plezalna naveza sveta. Tega me je naučil moj mentor, ko sem bila še alpinistična tečajnica. Razumem pa tudi vprašanje, kako je lahko sveto nekaj, kar je na zemlji, kar je otipljivo, kar je mogoče povsem razumsko razložiti. Zakaj bi kdo dajal nečemu takemu tako velik, morda celo pretiran pomen? Gre za človeka, ki ju povezuje vrv. Potrebujeta jo zato, da varno preplezata steno ali kot včasih pravimo alpinistke in alpinisti, rešita problem. Eden pleza, drugi ga varuje. Če prvi pade, ga drugi zadrži. Ko prvi prepleza raztežaj ali dolžino vrvi, ki ju povezuje, drugi pripleza do njega in naprej nadaljuje kot prvi. Tako si pošteno in enakopravno razdelita naloge v želji, da bi dosegla rob stene. Stena je lahko zelo prijazna, lepa, ponuja navdihujoče razglede ali pa je nevarna. Nepredvidljiva in divja. Naveza mora biti pripravljena na vse. In vrv, ki je med soplezalcema, mora zadržati morebitni padec in ponujati varnost, brez katere si stene ne bi upala preplezati. Ali ni tako tudi v življenju? Znajdemo se pred težavami, ki jih sami ne moremo rešiti. Da jih lahko rešimo, moramo pogosto biti kot alpinisti – popolnoma moramo zaupati tistemu, ki drži drugi konec vrvi, in verjeti moramo, da bo vrv zdržala vse preizkušnje in morebitne padce. Naveza lahko deluje samo tako ali pa sploh ne. In vrv lahko razumemo vsak po svoje – vrv je lahko vera, lahko je ljubezen, lahko je hvaležnost, lahko je sreča, zaupanje ... Ali pa vse skupaj. Vrv je tisto, kar nas povezuje in zaradi česar zmoremo veliko več, kot bi zmogli, če je ne bi bilo. Zaupanje, zaradi katerega ima vrv smisel, pa je tisto, kar vse našteto povezuje v celoto, ki se ji reče naveza. Temu lahko rečemo tudi prijateljstvo, partnerstvo, starševstvo ali zaupanje v boga, da nam kljub vsem preizkušnjam hoče dobro. Naveza je življenje in življenje je naveza. Visoko v stenah ali v vsakdanjem življenju v dolini. Ko sem bila tečajnica, tega nisem ravno razumela. Danes trditev, da je naveza sveta, kot alpinistična inštruktorica poskušam pojasniti mladim iskalcem najlepših prehodov v stenah. Ker vem, da bodo navezo potrebovali tudi takrat, ko bodo v dolini. Morda je – tako kot jaz – ne bodo takoj razumeli. Vendar bodo prej ali slej spoznali njen pomen in takrat bodo tudi sami znali poiskati svetost v tistem, kar nas povezuje in dela naše življenje smiselno. V gorskih stenah ali pa v tistih drugih, nič manj strmih in nevarnih previsih, ki jih prinaša življenje. 174892356 RTVSLO – Prvi 326 clean Verjamem, da je plezalna naveza sveta. Tega me je naučil moj mentor, ko sem bila še alpinistična tečajnica. Razumem pa tudi vprašanje, kako je lahko sveto nekaj, kar je na zemlji, kar je otipljivo, kar je mogoče povsem razumsko razložiti. Zakaj bi kdo dajal nečemu takemu tako velik, morda celo pretiran pomen? Gre za človeka, ki ju povezuje vrv. Potrebujeta jo zato, da varno preplezata steno ali kot včasih pravimo alpinistke in alpinisti, rešita problem. Eden pleza, drugi ga varuje. Če prvi pade, ga drugi zadrži. Ko prvi prepleza raztežaj ali dolžino vrvi, ki ju povezuje, drugi pripleza do njega in naprej nadaljuje kot prvi. Tako si pošteno in enakopravno razdelita naloge v želji, da bi dosegla rob stene. Stena je lahko zelo prijazna, lepa, ponuja navdihujoče razglede ali pa je nevarna. Nepredvidljiva in divja. Naveza mora biti pripravljena na vse. In vrv, ki je med soplezalcema, mora zadržati morebitni padec in ponujati varnost, brez katere si stene ne bi upala preplezati. Ali ni tako tudi v življenju? Znajdemo se pred težavami, ki jih sami ne moremo rešiti. Da jih lahko rešimo, moramo pogosto biti kot alpinisti – popolnoma moramo zaupati tistemu, ki drži drugi konec vrvi, in verjeti moramo, da bo vrv zdržala vse preizkušnje in morebitne padce. Naveza lahko deluje samo tako ali pa sploh ne. In vrv lahko razumemo vsak po svoje – vrv je lahko vera, lahko je ljubezen, lahko je hvaležnost, lahko je sreča, zaupanje ... Ali pa vse skupaj. Vrv je tisto, kar nas povezuje in zaradi česar zmoremo veliko več, kot bi zmogli, če je ne bi bilo. Zaupanje, zaradi katerega ima vrv smisel, pa je tisto, kar vse našteto povezuje v celoto, ki se ji reče naveza. Temu lahko rečemo tudi prijateljstvo, partnerstvo, starševstvo ali zaupanje v boga, da nam kljub vsem preizkušnjam hoče dobro. Naveza je življenje in življenje je naveza. Visoko v stenah ali v vsakdanjem življenju v dolini. Ko sem bila tečajnica, tega nisem ravno razumela. Danes trditev, da je naveza sveta, kot alpinistična inštruktorica poskušam pojasniti mladim iskalcem najlepših prehodov v stenah. Ker vem, da bodo navezo potrebovali tudi takrat, ko bodo v dolini. Morda je – tako kot jaz – ne bodo takoj razumeli. Vendar bodo prej ali slej spoznali njen pomen in takrat bodo tudi sami znali poiskati svetost v tistem, kar nas povezuje in dela naše življenje smiselno. V gorskih stenah ali pa v tistih drugih, nič manj strmih in nevarnih previsih, ki jih prinaša življenje. Sat, 13 Aug 2022 03:55:26 +0000 Marta Krejan Čokl: Naveza je sveta Solon, sicer grški politik iz 6. stol. pr. Kr., je v zgodovini filozofije znan po svoji modrosti, tako da so ga že kmalu prištevali med sedmerico modrecev. Potem ko je v Atenah uvedel številne reforme, se je umaknil iz političnega dogajanja in odšel na večletno potovanje. Med drugim je prispel tudi na dvor kralja Krojza v Mali Aziji, ki je takrat veljal za najbogatejšega vladarja. Kralj ga je velikodušno sprejel, ga obilno pogostil, po nekaj dneh pa je služabnikom naročil, naj Solona pospremijo po njegovi palači in mu razkažejo vse bogastvo in druge dragocenosti. To priložnost je izkoristil tudi za to, da je Solona povprašal, kdo je po njegovem mnenju najsrečnejši človek na svetu – želel si je seveda, da bi modrec zaradi tolikšnega obilja dobrin in moči prav njega imel za najbolj blaženega. Solon naj bi nekoliko pomislil in nato odgovoril, da je to Atenčan Telos. Krojz se je izjemno začudil in hitro pobaral modreca, kdo je ta človek, saj zanj ni še nikdar slišal. Solon mu je dal tak odgovor: »Telos je živel v obdobju, ko je njegova skupnost dobro uspevala, imel je sinove, ki so bili lepi in tudi dobrega značaja, doživel je visoko starost, tako da je lahko videl odrasti celo svoje vnuke, ki so vsi preživeli. Tudi njegova smrt je bila nadvse veličastna, kajti padel je v bitki med Atenčani in njihovimi sosedi Elevzinci – umrl pa je v trenutku, ko je poskušal pomagati svojim prijateljem. Atenci so ga počastili z javnim pogrebom na kraju, na katerem je padel, in mu podelili najvišja odličja.« Solonov odgovor je bil popolno nasprotje tistega, kar je pričakoval Krojz: naziv najsrečnejšega človeka na svetu je namesto kralju pripisal sicer neznanemu in nepomembnemu atenskemu državljanu. Temelja sreče ni videl v denarju, bogastvu in materialnih dobrinah, pač pa je poudaril drugačne vrednote, ki jih tudi dandanes pogosto prezremo: Telos je bil srečen, ker je živel preprosto življenje v sožitju s skupnostjo in ohranjal dober značaj, uspelo pa mu ga je prenesti tudi na svoje otroke. Imel je srečo, da je doživel rojstvo svojih vnukov, od katerih ni nobeden hudo zbolel ali umrl v otroštvu. In ne nazadnje, izkazal se je za človeka, ki ljubi svojo domovino in sodržavljane ter je pripravljen zanje dati tudi življenje, to pa se mu je povrnilo z najvišjimi častmi po smrti. 174892155 RTVSLO – Prvi 338 clean Solon, sicer grški politik iz 6. stol. pr. Kr., je v zgodovini filozofije znan po svoji modrosti, tako da so ga že kmalu prištevali med sedmerico modrecev. Potem ko je v Atenah uvedel številne reforme, se je umaknil iz političnega dogajanja in odšel na večletno potovanje. Med drugim je prispel tudi na dvor kralja Krojza v Mali Aziji, ki je takrat veljal za najbogatejšega vladarja. Kralj ga je velikodušno sprejel, ga obilno pogostil, po nekaj dneh pa je služabnikom naročil, naj Solona pospremijo po njegovi palači in mu razkažejo vse bogastvo in druge dragocenosti. To priložnost je izkoristil tudi za to, da je Solona povprašal, kdo je po njegovem mnenju najsrečnejši človek na svetu – želel si je seveda, da bi modrec zaradi tolikšnega obilja dobrin in moči prav njega imel za najbolj blaženega. Solon naj bi nekoliko pomislil in nato odgovoril, da je to Atenčan Telos. Krojz se je izjemno začudil in hitro pobaral modreca, kdo je ta človek, saj zanj ni še nikdar slišal. Solon mu je dal tak odgovor: »Telos je živel v obdobju, ko je njegova skupnost dobro uspevala, imel je sinove, ki so bili lepi in tudi dobrega značaja, doživel je visoko starost, tako da je lahko videl odrasti celo svoje vnuke, ki so vsi preživeli. Tudi njegova smrt je bila nadvse veličastna, kajti padel je v bitki med Atenčani in njihovimi sosedi Elevzinci – umrl pa je v trenutku, ko je poskušal pomagati svojim prijateljem. Atenci so ga počastili z javnim pogrebom na kraju, na katerem je padel, in mu podelili najvišja odličja.« Solonov odgovor je bil popolno nasprotje tistega, kar je pričakoval Krojz: naziv najsrečnejšega človeka na svetu je namesto kralju pripisal sicer neznanemu in nepomembnemu atenskemu državljanu. Temelja sreče ni videl v denarju, bogastvu in materialnih dobrinah, pač pa je poudaril drugačne vrednote, ki jih tudi dandanes pogosto prezremo: Telos je bil srečen, ker je živel preprosto življenje v sožitju s skupnostjo in ohranjal dober značaj, uspelo pa mu ga je prenesti tudi na svoje otroke. Imel je srečo, da je doživel rojstvo svojih vnukov, od katerih ni nobeden hudo zbolel ali umrl v otroštvu. In ne nazadnje, izkazal se je za človeka, ki ljubi svojo domovino in sodržavljane ter je pripravljen zanje dati tudi življenje, to pa se mu je povrnilo z najvišjimi častmi po smrti. Fri, 12 Aug 2022 03:55:38 +0000 Polonca Zupančič: Solon o kriterijih za srečno življenje Odpusti mi, Bog, ker sem pozabil na veselje. Zaradi Tebe vsem postajam vse: slaboten sem s slabotnimi, trpim s trpečimi, jočem z jokajočimi … veselih pa se na daleč izognem, ker se mi zdijo neresni! Iz dneva v dan sklepam roke in Te molim: V Tvoje naročje izročam svoje načrte, svoje upe, svoje sanje … V Tvoje ranjene dlani polagam svoj boj, zmage in poraze … V Tvoje usmiljeno srce iztakam svoj greh in svojo nemoč … Na moje veselje pa čakaš zaman … Noben križ, ki mi ga naložiš, mi ni pretežak … in ni težak toliko kot nasmeh na obrazu! Pripadam tako resni Cerkvi: Na porokah se jočemo, že najmanjši smeh, ki zadoni po Tvoji hiši, pa nas vznemiri! Umrle pospremimo v »večno veselje« zaviti v črnino in solze! Pa vendar oznanjamo veselo novico! Ne bom te prosil, Bog, da mi daruješ veselje, ker trdno verujem, da si mi ga s krstom že kdaj podaril! Prosil Te bom, da znova odkrijem veselje! Da bom znal biti vesel! Da bom z veseljem potrpel in trpel. Da bom z veseljem nosil križ. Da bom z veseljem hodil za Teboj! Da bom z veseljem tudi žalosten. Da bom vesel na porokah in na pogrebih. Da bom našel veselje tako v Betlehemu kot na Kalvariji. Da bom odkril veselje v Tvojem srcu. In bom odkril veselje v svojem srcu! Amen. 174891944 RTVSLO – Prvi 248 clean Odpusti mi, Bog, ker sem pozabil na veselje. Zaradi Tebe vsem postajam vse: slaboten sem s slabotnimi, trpim s trpečimi, jočem z jokajočimi … veselih pa se na daleč izognem, ker se mi zdijo neresni! Iz dneva v dan sklepam roke in Te molim: V Tvoje naročje izročam svoje načrte, svoje upe, svoje sanje … V Tvoje ranjene dlani polagam svoj boj, zmage in poraze … V Tvoje usmiljeno srce iztakam svoj greh in svojo nemoč … Na moje veselje pa čakaš zaman … Noben križ, ki mi ga naložiš, mi ni pretežak … in ni težak toliko kot nasmeh na obrazu! Pripadam tako resni Cerkvi: Na porokah se jočemo, že najmanjši smeh, ki zadoni po Tvoji hiši, pa nas vznemiri! Umrle pospremimo v »večno veselje« zaviti v črnino in solze! Pa vendar oznanjamo veselo novico! Ne bom te prosil, Bog, da mi daruješ veselje, ker trdno verujem, da si mi ga s krstom že kdaj podaril! Prosil Te bom, da znova odkrijem veselje! Da bom znal biti vesel! Da bom z veseljem potrpel in trpel. Da bom z veseljem nosil križ. Da bom z veseljem hodil za Teboj! Da bom z veseljem tudi žalosten. Da bom vesel na porokah in na pogrebih. Da bom našel veselje tako v Betlehemu kot na Kalvariji. Da bom odkril veselje v Tvojem srcu. In bom odkril veselje v svojem srcu! Amen. Thu, 11 Aug 2022 03:54:08 +0000 Gregor Čušin: Veselje Spoštovani, številni moji sogovorniki krivijo za zlo Boga in mislijo, da jih bo moral, če res obstaja, prositi za odpuščanje, ker bi se moral svojega početja sramovati, medtem ko so preostali prepričani, da je dobri Oče krščansko ime za Boga. Nekateri trpljenje zanikajo in se bojujejo proti njemu, drugi pa ga proslavljajo in iz njega delajo ideologijo. Karl Gustav Jung (1875-1961), švicarski psihiater in psihoanalitik, je trdil, da je trpin Jezus zanj stvarnejši od Bude, ki je trpljenje zavračal in zato prenehal biti res človeški. Za Junga je trpljenje humus našega zorenja in počlovečenja. Zato je imel v svoji delovni sobi ob sebi Kristusov križ. Zapisal je, da trpljenje nadvladamo le tako, da ga sprejmemo, prenašamo in preživimo. Kajti kdor pred trpljenjem beži, išče nadomestke zanj. Včasih pomislim, da je morda moje razmišljanje glede zla in Boga za koga kamen spotike. Odgovor na take obtožbe mi je dal portugalski pisatelj, nobelovec José Saramago (1922-2010), ko je na očitek, da njegova predrzna mojstrovina Evangelij po Jezusu Kristusu kristjane žali, izjavil: »Moja knjiga kristjanov ne bo užalila, ker tako in tako ne berejo Biblije.« Povedal je resnico. Zapisal je tudi, da je Jezus na križu glede ljudi rekel: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo.« Nato je stavek glede Jezusa posodobil takole: »Ljudje, odpustite mu, saj ne vé, kaj dela.« Priznam, da je težko sprejeti krščanskega Odrešenika, ki nemočen umira na križu, za svojega odrešenika. Briljantni nemški teolog Walter Kasper (1933) je zapisal, da božje samozatajevanje, njegova slabotnost in trpljenje niso izraz primanjkljaja kot pri omejenih bitjih, saj je Bog neomejen. In da ne gre za nujnost usode. Ko Bog trpi, trpi na božanski način in je njegovo trpljenje izraz svobode, za preostala bitja pa to ne velja. Boga trpljenje ne doleti, tako kot doleti nas, ampak Bog v svobodi dovoli, da ga trpljenje zadene. On ne trpí kot stvarstvo, ki trpi iz pomanjkljivosti svoje bíti, ampak trpí iz ljubezni in samo zaradi svoje ljubezni, ki je čezmernost njegove bíti. Ker je Bog vsemogočnost ljubezni, si lahko dovoli nemoč ljubezni in vstopi v trpljenje in smrt, ne da bi v tem propadel. Bog na križu dokazuje, da je svoboden v ljubezni in hkrati svoboda v ljubezni. Zato lahko samo on s trpini sotrpi. 174891727 RTVSLO – Prvi 385 clean Spoštovani, številni moji sogovorniki krivijo za zlo Boga in mislijo, da jih bo moral, če res obstaja, prositi za odpuščanje, ker bi se moral svojega početja sramovati, medtem ko so preostali prepričani, da je dobri Oče krščansko ime za Boga. Nekateri trpljenje zanikajo in se bojujejo proti njemu, drugi pa ga proslavljajo in iz njega delajo ideologijo. Karl Gustav Jung (1875-1961), švicarski psihiater in psihoanalitik, je trdil, da je trpin Jezus zanj stvarnejši od Bude, ki je trpljenje zavračal in zato prenehal biti res človeški. Za Junga je trpljenje humus našega zorenja in počlovečenja. Zato je imel v svoji delovni sobi ob sebi Kristusov križ. Zapisal je, da trpljenje nadvladamo le tako, da ga sprejmemo, prenašamo in preživimo. Kajti kdor pred trpljenjem beži, išče nadomestke zanj. Včasih pomislim, da je morda moje razmišljanje glede zla in Boga za koga kamen spotike. Odgovor na take obtožbe mi je dal portugalski pisatelj, nobelovec José Saramago (1922-2010), ko je na očitek, da njegova predrzna mojstrovina Evangelij po Jezusu Kristusu kristjane žali, izjavil: »Moja knjiga kristjanov ne bo užalila, ker tako in tako ne berejo Biblije.« Povedal je resnico. Zapisal je tudi, da je Jezus na križu glede ljudi rekel: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo.« Nato je stavek glede Jezusa posodobil takole: »Ljudje, odpustite mu, saj ne vé, kaj dela.« Priznam, da je težko sprejeti krščanskega Odrešenika, ki nemočen umira na križu, za svojega odrešenika. Briljantni nemški teolog Walter Kasper (1933) je zapisal, da božje samozatajevanje, njegova slabotnost in trpljenje niso izraz primanjkljaja kot pri omejenih bitjih, saj je Bog neomejen. In da ne gre za nujnost usode. Ko Bog trpi, trpi na božanski način in je njegovo trpljenje izraz svobode, za preostala bitja pa to ne velja. Boga trpljenje ne doleti, tako kot doleti nas, ampak Bog v svobodi dovoli, da ga trpljenje zadene. On ne trpí kot stvarstvo, ki trpi iz pomanjkljivosti svoje bíti, ampak trpí iz ljubezni in samo zaradi svoje ljubezni, ki je čezmernost njegove bíti. Ker je Bog vsemogočnost ljubezni, si lahko dovoli nemoč ljubezni in vstopi v trpljenje in smrt, ne da bi v tem propadel. Bog na križu dokazuje, da je svoboden v ljubezni in hkrati svoboda v ljubezni. Zato lahko samo on s trpini sotrpi. Wed, 10 Aug 2022 03:56:25 +0000 Daniel Brkič: Bog lahko edini s trpini sotrpi Naše življenje je polno nesporazumov, ki se jih večinoma niti ne zavedamo. O tem sem bolj začela razmišljati, ko sem poslušala gospo pri šestdesetih letih, ki se je spominjala svojega otroštva. Odraščala je v letih po drugi svetovni vojni, ko marsičesa ni bilo in je bilo treba z vsem zelo, zelo varčno ravnati. Za starejšo sestro so dobivali obleko od znancev, ko jo je prerastla, je obleko dobila mlajša sestra. Ta je živela samo z zavestjo, da sestra dobi novo obleko (čeprav v resnici sploh ni bila nova), ona pa ne. Kot levičarka je v šoli tudi imela občutek, da ni čisto v redu. Takrat so levičarje še na silo hoteli prevzgajati v desničarje. Veliko takega se je nabiralo in počasi si je začela domišljati, da je posvojena. Zato veljajo zanjo drugačna pravila kot za starejšo sestro. \tKo se zdaj ozira nazaj, ve, da ji starši in sestra niti malo niso dali povoda, da bi tako razmišljala. Z ljubeznijo so skrbeli za obe hčerki, le da je bila ena nekaj let starejša. Tudi starejši sestri nima kaj očitati, do nje je bila vedno ljubezniva in ji pripravljena pomagati. Ampak takrat, ko je bila otrok, se je v njeni glavi pletlo vse kaj drugega. O tem tudi ni z nikomer govorila. Verjetno pa za otroka ni bilo lahko živeti z občutkom, da je posvojena, da ne spada prav k družini. \tŠe sreča, da je zdaj o tem spregovorila. Niti starši niti sestra niso nikoli slutili, kaj se plete v tem otroku. Zato tega preprosto niso mogli vedeti. Meni je bila ta njena pripoved zelo zgovorna. Kdo ve, koliko otrok podobno doživlja svoje otroštvo, pa potem do smrti ne spregovorijo o tem. Pa ne samo otroci, tudi odrasli. Kdo ve, kolikim ljudem sem tudi sama dala povod za kakšen nesporazum. Na mnogih različnih področjih, v mnogih različnih okoliščinah. Pa mi potem nihče ni nič rekel, da bi nesporazum lahko razčistili. \tPrav zdravilno se mi zdi slišati tako zgodbo. Tako se človek veliko bolj zave nesporazumov, ki so del našega življenja. Če se tega zavedamo, bomo morda kakšnega preprečili. Vsem se ne bomo mogli nikoli izogniti. Naj pa bo to spodbuda za nas vse, da si povemo, če nas kaj teži. Ne agresivno, ampak lepo mirno in z mislijo, da gre morda za nesporazum. 174891539 RTVSLO – Prvi 359 clean Naše življenje je polno nesporazumov, ki se jih večinoma niti ne zavedamo. O tem sem bolj začela razmišljati, ko sem poslušala gospo pri šestdesetih letih, ki se je spominjala svojega otroštva. Odraščala je v letih po drugi svetovni vojni, ko marsičesa ni bilo in je bilo treba z vsem zelo, zelo varčno ravnati. Za starejšo sestro so dobivali obleko od znancev, ko jo je prerastla, je obleko dobila mlajša sestra. Ta je živela samo z zavestjo, da sestra dobi novo obleko (čeprav v resnici sploh ni bila nova), ona pa ne. Kot levičarka je v šoli tudi imela občutek, da ni čisto v redu. Takrat so levičarje še na silo hoteli prevzgajati v desničarje. Veliko takega se je nabiralo in počasi si je začela domišljati, da je posvojena. Zato veljajo zanjo drugačna pravila kot za starejšo sestro. \tKo se zdaj ozira nazaj, ve, da ji starši in sestra niti malo niso dali povoda, da bi tako razmišljala. Z ljubeznijo so skrbeli za obe hčerki, le da je bila ena nekaj let starejša. Tudi starejši sestri nima kaj očitati, do nje je bila vedno ljubezniva in ji pripravljena pomagati. Ampak takrat, ko je bila otrok, se je v njeni glavi pletlo vse kaj drugega. O tem tudi ni z nikomer govorila. Verjetno pa za otroka ni bilo lahko živeti z občutkom, da je posvojena, da ne spada prav k družini. \tŠe sreča, da je zdaj o tem spregovorila. Niti starši niti sestra niso nikoli slutili, kaj se plete v tem otroku. Zato tega preprosto niso mogli vedeti. Meni je bila ta njena pripoved zelo zgovorna. Kdo ve, koliko otrok podobno doživlja svoje otroštvo, pa potem do smrti ne spregovorijo o tem. Pa ne samo otroci, tudi odrasli. Kdo ve, kolikim ljudem sem tudi sama dala povod za kakšen nesporazum. Na mnogih različnih področjih, v mnogih različnih okoliščinah. Pa mi potem nihče ni nič rekel, da bi nesporazum lahko razčistili. \tPrav zdravilno se mi zdi slišati tako zgodbo. Tako se človek veliko bolj zave nesporazumov, ki so del našega življenja. Če se tega zavedamo, bomo morda kakšnega preprečili. Vsem se ne bomo mogli nikoli izogniti. Naj pa bo to spodbuda za nas vse, da si povemo, če nas kaj teži. Ne agresivno, ampak lepo mirno in z mislijo, da gre morda za nesporazum. Tue, 09 Aug 2022 03:55:59 +0000 Metka Klevišar: Naši nesporazumi Islam kot religija in kultura je telesu vselej pripisoval velik pomen. V Koranu beremo, da je človek ustvarjen »v najlepši podobi« (»fi a?sani taqwimin«). Znano je, da je že prerok Mohamed prakticiral zdravilstvo in svoji skupnosti dajal higienske nasvete. Klasični muslimanski učenjaki so v 9. in 10. stoletju vneto prevajali starogrške medicinske spise; razmerje med duhom in telesom pa je veljala za eno osrednjih tem islamske filozofije. Zelo pomembno vlogo pa telo igra tudi in ravno v islamskem bogoslužju in njegovi duhovno-mistični tradiciji. Telo je modus duhovno-religijskih praktik: od molitve in invokacije, do romanja in askeze – telo igra v islamski duhovni tradiciji bistveno vlogo. Vsakodnevna bazična molitev muslimanov je sestavljena iz različnih telesnih pregibov, pri čemer stoja predstavlja izhodiščno držo. Nadalje telo igra pomembno vlogo pri ritualni invokaciji Božjega imena (»dhikru«), ki jo prakticirajo predvsem muslimanski mistiki (sufiji). Dhikr se izvaja bodisi stoje bodisi sede, a vselej v rahlem pozibavanju oz. enakomernem nihanju telesa. Posebno obliko ritualne invokacije v islamu predstavlja vrtenje dervišev. Pri tem gre dejansko za meditacijo v gibanju, ki posamezniku pomaga doseči ekstatično stanje ljubezni in Božje prezence. Telesno gibanje se tu povzdigne naravnost v subtilno duhovno metodo. Telo pa je prav tako ključni element asketskih vaj in posta kot spoznavno-transformativnega procesa. Cilj askeze kot urjenje telesa in duha je namreč osebna preobrazba in duhovno spoznanje. Pot v nadčutno, duhovno vodi torej preko dresure čutnega, telesnega. Telo je torej pogoj askeze in hkrati tista dimenzija, ki jo posameznik preko askeze poskuša obvladati ali celo preseči. Nenazadnje pa je tole bistvena razsežnost tudi v kontekstu islamske eshatologije. Kajti islam – podobno kot krščanstvo – uči, da je odrešenje oz. poveličanje človeka celostno, tj. tudi telesno. Peklenske muke in rajski užitki so vezani na telo – četudi subtilno telo – kot medij sprejemanja in zaznavanja. Skratka: človek je telesno in duhovno bitje. Duh prežema telo in telo je vpeto v samo duhovnost. Pravilen, skrben, zdrav in spoštujoč odnos do telesa je zato tudi v islamu imperativ religiozno-etičnega življenja. 174891282 RTVSLO – Prvi 397 clean Islam kot religija in kultura je telesu vselej pripisoval velik pomen. V Koranu beremo, da je človek ustvarjen »v najlepši podobi« (»fi a?sani taqwimin«). Znano je, da je že prerok Mohamed prakticiral zdravilstvo in svoji skupnosti dajal higienske nasvete. Klasični muslimanski učenjaki so v 9. in 10. stoletju vneto prevajali starogrške medicinske spise; razmerje med duhom in telesom pa je veljala za eno osrednjih tem islamske filozofije. Zelo pomembno vlogo pa telo igra tudi in ravno v islamskem bogoslužju in njegovi duhovno-mistični tradiciji. Telo je modus duhovno-religijskih praktik: od molitve in invokacije, do romanja in askeze – telo igra v islamski duhovni tradiciji bistveno vlogo. Vsakodnevna bazična molitev muslimanov je sestavljena iz različnih telesnih pregibov, pri čemer stoja predstavlja izhodiščno držo. Nadalje telo igra pomembno vlogo pri ritualni invokaciji Božjega imena (»dhikru«), ki jo prakticirajo predvsem muslimanski mistiki (sufiji). Dhikr se izvaja bodisi stoje bodisi sede, a vselej v rahlem pozibavanju oz. enakomernem nihanju telesa. Posebno obliko ritualne invokacije v islamu predstavlja vrtenje dervišev. Pri tem gre dejansko za meditacijo v gibanju, ki posamezniku pomaga doseči ekstatično stanje ljubezni in Božje prezence. Telesno gibanje se tu povzdigne naravnost v subtilno duhovno metodo. Telo pa je prav tako ključni element asketskih vaj in posta kot spoznavno-transformativnega procesa. Cilj askeze kot urjenje telesa in duha je namreč osebna preobrazba in duhovno spoznanje. Pot v nadčutno, duhovno vodi torej preko dresure čutnega, telesnega. Telo je torej pogoj askeze in hkrati tista dimenzija, ki jo posameznik preko askeze poskuša obvladati ali celo preseči. Nenazadnje pa je tole bistvena razsežnost tudi v kontekstu islamske eshatologije. Kajti islam – podobno kot krščanstvo – uči, da je odrešenje oz. poveličanje človeka celostno, tj. tudi telesno. Peklenske muke in rajski užitki so vezani na telo – četudi subtilno telo – kot medij sprejemanja in zaznavanja. Skratka: človek je telesno in duhovno bitje. Duh prežema telo in telo je vpeto v samo duhovnost. Pravilen, skrben, zdrav in spoštujoč odnos do telesa je zato tudi v islamu imperativ religiozno-etičnega življenja. Mon, 08 Aug 2022 03:56:37 +0000 Raid Al Daghistani: Telo v islamski duhovnosti V verskem življenju prihaja pogosto do presenečenj in nenadejanih obratov. Kristus sam pravi, da nas bo pogosto presenetil s svojim obiskom. Ko pričakujemo kakšnega imenitnega gosta, navadno pospravimo stanovanje, poskrbimo, da bi imeli dati kaj na mizo in pazimo, da je hiša čista. Toda Kristusa ne zanima, s čim bi bil on postrežen, izvedeti hoče, kaj neki mi počnemo. Imenuje nas »oskrbnike«. A mi imamo včasih občutek, da marsikaj posedujemo, poleg hiše, premetov, knjig in igral še drug drugega, predvsem pa našo ljubo Zemljo. Kristus pa v današnjem evangeliju jasno pravi, da smo le oskrbniki, oskrbniki naših voda in gozdov ter vsega lepega, kar nas obdaja. Tudi nismo lastniki svojih otrok, prav tako ne prijateljev. Ne pripada nam ne znanje in tudi vera ne, vse smo prejeli in zdaj smo poklicani, da postanemo dobri oskrbniki. To pa ne pomeni, da ne bi mogli uživati sadov naše zemlje, se v poletni vročini predati divjim vodam in valovom, tudi ne, da si ne bi smeli privoščiti prijateljskih uric ob prijetnih pomenkih. Toda kot pravim, vse to je dar, vse, kar imamo, prihaja od Božje darežljivosti. Zanimivo je, da nas današnja Jezusova beseda najprej vabi, da se odrečemo materialnim stvarem. Razgrinja nam globoko modrost: če smo preveč navezani na stvari, potem pride do obrata in mi nimamo stvari, ampak one imajo nas. V svetu, kjer živimo, in v odnosu drug do drugega pa opravljamo le svoje poslanstvo. In če nam je iz ljubezni mar drug za drugega ter se ob tem znamo še čemu odreči, če nam je ljuba narava, v kateri živimo, in če tudi vere ne jemljemo kot svojo lastnino, ampak kot neizmerni dar, bo prišlo do velikega obrata. Nenadoma bomo na vse reči začeli gledati z Božjimi očmi, jih imeli radi in se jih veselili. Čutili bomo, da nam je vse to postregel sam Gospod. Kristus nas svari, da bo posebno strog, če bo kdo pretepal drugega človeka, se pravi, do bo hud do vsakogar, ki bo izrabljal svoj položaj za nasilje nad drugim. Vemo, da je bil Kristus posebej občutljiv za krivice, ki jih prenašajo ženske in otroci, šibki in ubogi. Takrat, pravi, se bo razsrdil. In obratno, ko bo videl, da skrbimo drug za druga in za naravo, bo tudi sam postal naš služabnik. Da, ničesar ne posedujemo, ne sveta in ne soljudi, tudi vere ne, saj je vera ljubezen in v veri in ljubezni samo hodimo ter se za vse zahvaljujemo. Prav čudoviti avgustovski dnevi so priložnost, da se zavemo, kaj vse lepega nas obdaja in Bogu zapojemo hvalnico. 174891355 RTVSLO – Prvi 403 clean V verskem življenju prihaja pogosto do presenečenj in nenadejanih obratov. Kristus sam pravi, da nas bo pogosto presenetil s svojim obiskom. Ko pričakujemo kakšnega imenitnega gosta, navadno pospravimo stanovanje, poskrbimo, da bi imeli dati kaj na mizo in pazimo, da je hiša čista. Toda Kristusa ne zanima, s čim bi bil on postrežen, izvedeti hoče, kaj neki mi počnemo. Imenuje nas »oskrbnike«. A mi imamo včasih občutek, da marsikaj posedujemo, poleg hiše, premetov, knjig in igral še drug drugega, predvsem pa našo ljubo Zemljo. Kristus pa v današnjem evangeliju jasno pravi, da smo le oskrbniki, oskrbniki naših voda in gozdov ter vsega lepega, kar nas obdaja. Tudi nismo lastniki svojih otrok, prav tako ne prijateljev. Ne pripada nam ne znanje in tudi vera ne, vse smo prejeli in zdaj smo poklicani, da postanemo dobri oskrbniki. To pa ne pomeni, da ne bi mogli uživati sadov naše zemlje, se v poletni vročini predati divjim vodam in valovom, tudi ne, da si ne bi smeli privoščiti prijateljskih uric ob prijetnih pomenkih. Toda kot pravim, vse to je dar, vse, kar imamo, prihaja od Božje darežljivosti. Zanimivo je, da nas današnja Jezusova beseda najprej vabi, da se odrečemo materialnim stvarem. Razgrinja nam globoko modrost: če smo preveč navezani na stvari, potem pride do obrata in mi nimamo stvari, ampak one imajo nas. V svetu, kjer živimo, in v odnosu drug do drugega pa opravljamo le svoje poslanstvo. In če nam je iz ljubezni mar drug za drugega ter se ob tem znamo še čemu odreči, če nam je ljuba narava, v kateri živimo, in če tudi vere ne jemljemo kot svojo lastnino, ampak kot neizmerni dar, bo prišlo do velikega obrata. Nenadoma bomo na vse reči začeli gledati z Božjimi očmi, jih imeli radi in se jih veselili. Čutili bomo, da nam je vse to postregel sam Gospod. Kristus nas svari, da bo posebno strog, če bo kdo pretepal drugega človeka, se pravi, do bo hud do vsakogar, ki bo izrabljal svoj položaj za nasilje nad drugim. Vemo, da je bil Kristus posebej občutljiv za krivice, ki jih prenašajo ženske in otroci, šibki in ubogi. Takrat, pravi, se bo razsrdil. In obratno, ko bo videl, da skrbimo drug za druga in za naravo, bo tudi sam postal naš služabnik. Da, ničesar ne posedujemo, ne sveta in ne soljudi, tudi vere ne, saj je vera ljubezen in v veri in ljubezni samo hodimo ter se za vse zahvaljujemo. Prav čudoviti avgustovski dnevi so priložnost, da se zavemo, kaj vse lepega nas obdaja in Bogu zapojemo hvalnico. Sun, 07 Aug 2022 03:56:43 +0000 Edvard Kovač: Kdo je gospod in kdo služabnik Ležim v spalni vreči 4500 metrov visoko v dolini Rakuholta v gorovju Cordillera blanca v Peruju, ob jezeru Shaqsha. Ura je osem zjutraj in zavedam se, da sva s soplezalcem nekoliko pozna za "naskok" na želeni hrib. Počutje soplezalca oznanja, da danes ni dan za tovrstno početje. Razmišljam ... Kaj tiči za dnevi, kot je ta? Kolikor se poznam, težko sprejmem, kadar v hribih ne gre vse po načrtu. Vendar je vedno v ozadju nek namen. Na telefonu imam shranjenih nekaj fotografij strani iz knjige Vedno z Jezusom. Pobrskala sem po njih in našla besede za današnji dan (14.7.): "Bodi miren v moji navzočnosti in potrpežljivo čakaj name. Mir je dobrina, ki jo je v svetu le težko najti. Številni ljudje presojajo sebe in svoj dan glede na to, koliko so v njem dosegli. Počitka v moji navzočnosti po navadi ni med temi dosežki. Pa vendar je prav ta sveti počitek lahko vir tolikerih blagoslovov! V moji navzočnosti prebivata mir in veselje, a najdeš ju lahko le, če se potopiš v globine svoje notranjosti. Za to mi moraš tudi zaupati. Namesto da se vznemirjaš in besniš, kadar se tvoji načrti izjalovijo, potrpežljivo čakaj name, da posežem v dogajanje. Čakaj v upanju, da pridem, saj sem tvoj Bog in rešitelj. Bodi prepričan, da te bom uslišal. Morda ti ne bom odgovoril tako hitro, kot bi si želel, zagotovo pa ti bom odgovoril tako, kot je najbolje zate. (...)" Prebrane besede so me toliko pomirile, da sem brezpogojno sprejela položaj. Danes pač ni dan za plezanje v prvenstvenih smereh. Zakaj ne? Morda ni konkretnega razloga za to, morda bi kljub slabemu počutju odprla novo smer na hrib, če bi se za to odločila. A je Njegova beseda večja od dejanja. Že samo spoznanje in sprejetje, da dosežki v dnevu niso merilo za to, kdo in kaj smo ... Ponotranjenje Njegove besede je večje od dejanja samega. Iz prebranega mi je v mislih ostalo "Zaupaj." Sprejmem, zaupam! Da lahko govorimo o povezanosti z Gospodom, moramo do neke mere občutiti ranljivost. Paradoks je v tem, da se ravno v tej ranljivosti skriva naša moč. Ljudje, ki lahko govorijo o svoji ranljivosti, so namreč globoko v sebi zelo močni, prav zaradi te zmožnosti. Si zmožen govoriti o ranljivosti ali ne? V tem tiči razlika. Ob predlogu, da tudi sama podelim kakšno misel glede lastne duhovnosti, sem se najprej malo prestrašila. Ljudje namreč duhovnost tako različno dojemamo in smo s Svetim tako različno povezani, da bi lahko komu še storila krivico, če bi svoje ozko znanje delila z množico. Pa vendar, sem razmišljala, saj ne gre za znanje. Duhovnost se ne meri glede na količino znanja, ki ga imamo o njej. O duhovnosti lahko govori vsak, ki se ji odpre. Sama verjamem v resnico, da vsak izmed nas v sebi nosi tempelj svetega, ki se izraža v naši dobroti, naši radosti, našem verovanju v dobro in zaupanju v dobro. Brez tega bi namreč težko preživeli. In zame je že to izraz vere. Ker pa sem ravno v gorskem svetu, bom z vami podelila, kako pomembna je zame vera v hribih. Hribi meni osebno pomenijo zelo svet, a seveda tudi zelo nepredvidljiv prostor, zato je v moji navadi, da se vanje (nagibam se bolj k alpinizmu) ne odpravim, ne da bi izročila svojo varnost ter varnost svojih soplezalcev Njemu. Velikokrat tudi prosim za konkretna znamenja, kadar se v hribih ne morem odločati po svoji intuiciji. Samo izročanje varnosti in omenjene prošnje mi prinašajo notranjo pomiritev in sprejetje danosti. Menim, da je občutek varnosti, ki mi ga omogoča duhovnost, v hribih verjetno ključnega pomena, zato se je tako oprijemam. Predvsem se zavedam, da je moja moč Njegova moč. Pomembno mi je, da vsak dan, ki ga preživim ali v hribih ali v dolini, vključim v svoje delovanje in odločanje Njegovo voljo. Zanjo prosim s kratko molitvijo, po navadi že pri zajtrku. Ljudje imamo veliko prostora za svojo voljo, to je Gospodova milost, ki nam je dana, a seveda to ne pomeni, da smo se vedno zmožni odločati tako, kot je najbolje za nas in za druge. Zato je pomembno zaupanje v Gospodovo voljo ter izročanje dogodkov tudi v Njegove roke. Potem pa lahko čakamo in zgodilo se bo tako, kot je najbolje za nas. Zaupajmo! 174891036 RTVSLO – Prvi 423 clean Ležim v spalni vreči 4500 metrov visoko v dolini Rakuholta v gorovju Cordillera blanca v Peruju, ob jezeru Shaqsha. Ura je osem zjutraj in zavedam se, da sva s soplezalcem nekoliko pozna za "naskok" na želeni hrib. Počutje soplezalca oznanja, da danes ni dan za tovrstno početje. Razmišljam ... Kaj tiči za dnevi, kot je ta? Kolikor se poznam, težko sprejmem, kadar v hribih ne gre vse po načrtu. Vendar je vedno v ozadju nek namen. Na telefonu imam shranjenih nekaj fotografij strani iz knjige Vedno z Jezusom. Pobrskala sem po njih in našla besede za današnji dan (14.7.): "Bodi miren v moji navzočnosti in potrpežljivo čakaj name. Mir je dobrina, ki jo je v svetu le težko najti. Številni ljudje presojajo sebe in svoj dan glede na to, koliko so v njem dosegli. Počitka v moji navzočnosti po navadi ni med temi dosežki. Pa vendar je prav ta sveti počitek lahko vir tolikerih blagoslovov! V moji navzočnosti prebivata mir in veselje, a najdeš ju lahko le, če se potopiš v globine svoje notranjosti. Za to mi moraš tudi zaupati. Namesto da se vznemirjaš in besniš, kadar se tvoji načrti izjalovijo, potrpežljivo čakaj name, da posežem v dogajanje. Čakaj v upanju, da pridem, saj sem tvoj Bog in rešitelj. Bodi prepričan, da te bom uslišal. Morda ti ne bom odgovoril tako hitro, kot bi si želel, zagotovo pa ti bom odgovoril tako, kot je najbolje zate. (...)" Prebrane besede so me toliko pomirile, da sem brezpogojno sprejela položaj. Danes pač ni dan za plezanje v prvenstvenih smereh. Zakaj ne? Morda ni konkretnega razloga za to, morda bi kljub slabemu počutju odprla novo smer na hrib, če bi se za to odločila. A je Njegova beseda večja od dejanja. Že samo spoznanje in sprejetje, da dosežki v dnevu niso merilo za to, kdo in kaj smo ... Ponotranjenje Njegove besede je večje od dejanja samega. Iz prebranega mi je v mislih ostalo "Zaupaj." Sprejmem, zaupam! Da lahko govorimo o povezanosti z Gospodom, moramo do neke mere občutiti ranljivost. Paradoks je v tem, da se ravno v tej ranljivosti skriva naša moč. Ljudje, ki lahko govorijo o svoji ranljivosti, so namreč globoko v sebi zelo močni, prav zaradi te zmožnosti. Si zmožen govoriti o ranljivosti ali ne? V tem tiči razlika. Ob predlogu, da tudi sama podelim kakšno misel glede lastne duhovnosti, sem se najprej malo prestrašila. Ljudje namreč duhovnost tako različno dojemamo in smo s Svetim tako različno povezani, da bi lahko komu še storila krivico, če bi svoje ozko znanje delila z množico. Pa vendar, sem razmišljala, saj ne gre za znanje. Duhovnost se ne meri glede na količino znanja, ki ga imamo o njej. O duhovnosti lahko govori vsak, ki se ji odpre. Sama verjamem v resnico, da vsak izmed nas v sebi nosi tempelj svetega, ki se izraža v naši dobroti, naši radosti, našem verovanju v dobro in zaupanju v dobro. Brez tega bi namreč težko preživeli. In zame je že to izraz vere. Ker pa sem ravno v gorskem svetu, bom z vami podelila, kako pomembna je zame vera v hribih. Hribi meni osebno pomenijo zelo svet, a seveda tudi zelo nepredvidljiv prostor, zato je v moji navadi, da se vanje (nagibam se bolj k alpinizmu) ne odpravim, ne da bi izročila svojo varnost ter varnost svojih soplezalcev Njemu. Velikokrat tudi prosim za konkretna znamenja, kadar se v hribih ne morem odločati po svoji intuiciji. Samo izročanje varnosti in omenjene prošnje mi prinašajo notranjo pomiritev in sprejetje danosti. Menim, da je občutek varnosti, ki mi ga omogoča duhovnost, v hribih verjetno ključnega pomena, zato se je tako oprijemam. Predvsem se zavedam, da je moja moč Njegova moč. Pomembno mi je, da vsak dan, ki ga preživim ali v hribih ali v dolini, vključim v svoje delovanje in odločanje Njegovo voljo. Zanjo prosim s kratko molitvijo, po navadi že pri zajtrku. Ljudje imamo veliko prostora za svojo voljo, to je Gospodova milost, ki nam je dana, a seveda to ne pomeni, da smo se vedno zmožni odločati tako, kot je najbolje za nas in za druge. Zato je pomembno zaupanje v Gospodovo voljo ter izročanje dogodkov tudi v Njegove roke. Potem pa lahko čakamo in zgodilo se bo tako, kot je najbolje za nas. Zaupajmo! Sat, 06 Aug 2022 03:57:03 +0000 Anja Petek: Zaupanje v Gospodovo voljo Ljudje imamo radi take in drugačne recepte. Ne maramo preveč tuhtanja in kritičnega razmišljanja. Radi imamo, da nam nekdo pove, kako se čim prej pozdravi prehlad ali pa katero številko je najbolje obkrožiti na volilnem lističu, radi imamo, da nam nekdo pove, kaj je prav in kaj narobe, radi se skrijemo med mnenje množice ali – še lažje – pod mnenje voditelja, ki se mu čutimo pripadni. Še posebno ob težjih dilemah svojega življenja se radi zatečemo pod mnenje koga drugega, da bi si s tem vsaj malce olajšali težko odgovornost, ki pada na nas zaradi koraka, ki ga moramo storiti. Na neki način je to pričakovano, saj je s tem morebitno napako veliko lažje prenašati. S prstom pokažemo na tistega, ki nam je to naročil, in stvar je veliko enostavnejša, saj imamo vedno pri roki krivca za nastalo situacijo, ki ga po mili volji pljuvamo. (glej 1 Mz 3,11-13) Vprašanja po receptu za življenje postavljamo tudi Bogu. On pa se vedno znova samo namuzne in tiho pravi: »Dajte cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega.« (Mt 22,21) Njegov odgovor je jasno potrdilo, da Bog v naših življenjskih situacijah ne misli biti sodnik, dežurni krivec ali tisti, ki se odloča namesto nas. Bog od človeka hoče, da je odrasel, sposoben kritičnega mišljenja, samostojnih odločitev in svobode. Bog želi, da se človek sam odloči tako, kot meni, da je prav, in ne prelaga svoje odgovornosti na nikogar, tudi na Boga ne. Zato njegovi tako ohlapni odgovori, zato njegovi tako skrivnostni nasveti. Zato, da bi človek delal, kar je prav, in ne tega, kar piše, da je prav. Bog namreč ni nikogar vklenil v verige, nad nikomer ne žuga s kazalcem in ne čaka skrit za vogalom, da bi zalotil človeka s prstom v marmeladi. Bog si ne želi sužnjev, ampak človeka, ki ga bo ljubil – in ki ga bo ljubil svobodno, zaradi ljubezni same in ne zaradi slabe vesti ali koristi. Krščanstvo zato ni in ne more biti zgolj skupek pravil in zapovedi, temveč najprej odnos z Bogom in z ljudmi. To pa je nekaj živega in hodečega, nekaj razmišljajočega in učečega se, nekaj pogovarjajočega se; nekaj nikdar do konca definiranega, nekaj, česar se ne da ujeti v knjige in paragrafe. Kot človek pač. Večna uganka in večna pot. 174890815 RTVSLO – Prvi 371 clean Ljudje imamo radi take in drugačne recepte. Ne maramo preveč tuhtanja in kritičnega razmišljanja. Radi imamo, da nam nekdo pove, kako se čim prej pozdravi prehlad ali pa katero številko je najbolje obkrožiti na volilnem lističu, radi imamo, da nam nekdo pove, kaj je prav in kaj narobe, radi se skrijemo med mnenje množice ali – še lažje – pod mnenje voditelja, ki se mu čutimo pripadni. Še posebno ob težjih dilemah svojega življenja se radi zatečemo pod mnenje koga drugega, da bi si s tem vsaj malce olajšali težko odgovornost, ki pada na nas zaradi koraka, ki ga moramo storiti. Na neki način je to pričakovano, saj je s tem morebitno napako veliko lažje prenašati. S prstom pokažemo na tistega, ki nam je to naročil, in stvar je veliko enostavnejša, saj imamo vedno pri roki krivca za nastalo situacijo, ki ga po mili volji pljuvamo. (glej 1 Mz 3,11-13) Vprašanja po receptu za življenje postavljamo tudi Bogu. On pa se vedno znova samo namuzne in tiho pravi: »Dajte cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega.« (Mt 22,21) Njegov odgovor je jasno potrdilo, da Bog v naših življenjskih situacijah ne misli biti sodnik, dežurni krivec ali tisti, ki se odloča namesto nas. Bog od človeka hoče, da je odrasel, sposoben kritičnega mišljenja, samostojnih odločitev in svobode. Bog želi, da se človek sam odloči tako, kot meni, da je prav, in ne prelaga svoje odgovornosti na nikogar, tudi na Boga ne. Zato njegovi tako ohlapni odgovori, zato njegovi tako skrivnostni nasveti. Zato, da bi človek delal, kar je prav, in ne tega, kar piše, da je prav. Bog namreč ni nikogar vklenil v verige, nad nikomer ne žuga s kazalcem in ne čaka skrit za vogalom, da bi zalotil človeka s prstom v marmeladi. Bog si ne želi sužnjev, ampak človeka, ki ga bo ljubil – in ki ga bo ljubil svobodno, zaradi ljubezni same in ne zaradi slabe vesti ali koristi. Krščanstvo zato ni in ne more biti zgolj skupek pravil in zapovedi, temveč najprej odnos z Bogom in z ljudmi. To pa je nekaj živega in hodečega, nekaj razmišljajočega in učečega se, nekaj pogovarjajočega se; nekaj nikdar do konca definiranega, nekaj, česar se ne da ujeti v knjige in paragrafe. Kot človek pač. Večna uganka in večna pot. Fri, 05 Aug 2022 03:56:11 +0000 Marko Rijavec: Brez recepta V mojem domačem kraju z nekaj sto dušami je v času, ko so delodajalske in sindikalne organizacije dosegle dogovor o ureditvi delovnega časa v trgovinski dejavnosti, trgovina zaprla svoja vrata. Trgovke in trgovci v belih haljah so ostali na cesti. A brezposelnost ni edini problem, ki ga je s seboj prineslo zaprtje. V mojem domačem kraju so zaprli že marsikaj. Zaprli so šolo, pred leti tudi tovarniški obrat, odnesli poštni nabiralnik, zaprli turistično kmetijo, opustili nekaj avtobusnih linij, le bančnega avtomata ni bilo treba odnesti, ker ga kraj nikoli ni imel. Ko v zgodnjem jutru odpeljeta delavski in šolski avtobus, dolgočasje dolgih zimskih in mrzlih dni krajša le še bel dim iz dimnikov, ki naznanja, da tod še živijo ljudje. Sem pa tja oglušujočo tišino prekine le pasji lajež. Na oknih podeželske trgovinice bodo zaradi izklopljene električne energije zacvetele ledene rože. Trgovinica v mojem domačem kraju ni bila samo nakupovalni center, kjer bi ljudje ure dolgo čakali zaradi črnega petka in nizkih cen. V trgovino si šel pač takrat, ko si kaj potreboval. Trgovinica je bila preprosto prostor, kjer si lahko pustil pismo za pismonošo ali kupil enega izmed dveh izvodov dnevnega časopisja. V njej so se ustavljali tujci in spraševali, kam bodo prišli, če bodo pot nadaljevali naprej. Seveda, v naši trgovini si lahko zbiral tudi pike in nalepke, a kar je še pomembneje: kdaj pa kdaj si lahko zaradi denarne stiske ali prevelikega bankovca kupil tudi na kredo. Naša majhna trgovinica je bila pravzaprav svet v malem: obveščevalni in center prve pomoči, kraj druženja in sosedskega razumevanja. Maloštevilne trgovke so ostarelim vdovam po koncu delovnega dne nakupljeno blago odpeljale do hišnega praga. In v njej je bilo mogoče, tako kot na začetku 20. stoletja, kupiti vse tisto, kar skromni človek na podeželju potrebuje: od šivanke do škatlice žveplenk ter dúšic, ki so noč in dan brlele na domovih osamljenih ljudi. Mojo skoraj osemdesetletno mamo je zaprtje trgovine močno prizadelo. V njej je dobila vse tisto, kar ji je omogočilo samostojno življenje: sveži kvas za peko kruha in praznično potico, kilogram sladkorja in kavo, riž in mleko, košček mesa ter vrednostno kartico za mobilni telefon. Ko se je odpravljala v trgovino, si je oblekla praznični predpasnik, poklicala še bolj osamljeno in onemoglo sosedo, dopisala na listek še njene želje ter se počasi, opirajoč se na palico, odpravila v trgovino. Čeprav bi obe svoji skromni pokojnini v celoti pustili v naši trgovinici, se to v analizah dobičkonosnosti ne bi poznalo. Ampak ali je res dobiček edini vatel, s katerim se meri dandanašnji? 174890634 RTVSLO – Prvi 334 clean V mojem domačem kraju z nekaj sto dušami je v času, ko so delodajalske in sindikalne organizacije dosegle dogovor o ureditvi delovnega časa v trgovinski dejavnosti, trgovina zaprla svoja vrata. Trgovke in trgovci v belih haljah so ostali na cesti. A brezposelnost ni edini problem, ki ga je s seboj prineslo zaprtje. V mojem domačem kraju so zaprli že marsikaj. Zaprli so šolo, pred leti tudi tovarniški obrat, odnesli poštni nabiralnik, zaprli turistično kmetijo, opustili nekaj avtobusnih linij, le bančnega avtomata ni bilo treba odnesti, ker ga kraj nikoli ni imel. Ko v zgodnjem jutru odpeljeta delavski in šolski avtobus, dolgočasje dolgih zimskih in mrzlih dni krajša le še bel dim iz dimnikov, ki naznanja, da tod še živijo ljudje. Sem pa tja oglušujočo tišino prekine le pasji lajež. Na oknih podeželske trgovinice bodo zaradi izklopljene električne energije zacvetele ledene rože. Trgovinica v mojem domačem kraju ni bila samo nakupovalni center, kjer bi ljudje ure dolgo čakali zaradi črnega petka in nizkih cen. V trgovino si šel pač takrat, ko si kaj potreboval. Trgovinica je bila preprosto prostor, kjer si lahko pustil pismo za pismonošo ali kupil enega izmed dveh izvodov dnevnega časopisja. V njej so se ustavljali tujci in spraševali, kam bodo prišli, če bodo pot nadaljevali naprej. Seveda, v naši trgovini si lahko zbiral tudi pike in nalepke, a kar je še pomembneje: kdaj pa kdaj si lahko zaradi denarne stiske ali prevelikega bankovca kupil tudi na kredo. Naša majhna trgovinica je bila pravzaprav svet v malem: obveščevalni in center prve pomoči, kraj druženja in sosedskega razumevanja. Maloštevilne trgovke so ostarelim vdovam po koncu delovnega dne nakupljeno blago odpeljale do hišnega praga. In v njej je bilo mogoče, tako kot na začetku 20. stoletja, kupiti vse tisto, kar skromni človek na podeželju potrebuje: od šivanke do škatlice žveplenk ter dúšic, ki so noč in dan brlele na domovih osamljenih ljudi. Mojo skoraj osemdesetletno mamo je zaprtje trgovine močno prizadelo. V njej je dobila vse tisto, kar ji je omogočilo samostojno življenje: sveži kvas za peko kruha in praznično potico, kilogram sladkorja in kavo, riž in mleko, košček mesa ter vrednostno kartico za mobilni telefon. Ko se je odpravljala v trgovino, si je oblekla praznični predpasnik, poklicala še bolj osamljeno in onemoglo sosedo, dopisala na listek še njene želje ter se počasi, opirajoč se na palico, odpravila v trgovino. Čeprav bi obe svoji skromni pokojnini v celoti pustili v naši trgovinici, se to v analizah dobičkonosnosti ne bi poznalo. Ampak ali je res dobiček edini vatel, s katerim se meri dandanašnji? Thu, 04 Aug 2022 03:55:34 +0000 Alenka Veber: Trgovina Bo držalo, da časti današnja družba predvsem uspešnost in mladost. Ne išče kamna modrosti, vztrajno pa lek zoper staranje. Vendar se iz davnih otroških let spominjam babic, ki so se vsak dan mladile z mlekom ali pa sokom kumaric. Sicer pa že v Svetem pismu piše, naj si nikar ne grdimo obraza, ampak naj se raje nadišavimo. Pristna narda ima res prelep vonj in trgovci z novci, Abrahamovi potomci, znajo z njo premamiti vsakega romarja. Sla po mladostnem videzu in nadišavljenosti ni nič novega. Precej novo je to, da veljajo danes izkušnje starejših veliko manj kot kdaj prej, kult mladosti pa postaja že nadomestek za vero. Obenem pa toliko tarnanja, kako da je današnja mladina nevzgojena. Nekateri primeri in dokazi res vzbujajo strah. Posploševanje pa je krivično. Doslej – do slej \t– mi še ni bilo dano srečati mladega človeka, ki bi me bil kakor koli trpko prizadel. Poznam pa veliko zgledov prostovoljstva, ko ravno mladi ljudje nesebično namenijo precej svojega časa povsem neznanim ljudem. Nič me ne moti, ko vidim mlade hiteti križem kražem, ne da bi se ozrli name. A ko se v avtobusu usede poleg nepoznani najstniški šolar in začne pogovor on, je to nov dokaz, da ne gre mladih kar povprek označevati za nevzgojene. In ko mi je že zdavnaj pri mojih tridesetih letih, ko sem otovorjena sopihala k avtobusu, čakajoči sprevodnik zaklical: Ej, mamca, dajmo, dajmo!, sem to razumela kot njegovo šegavo dobrovoljnost. Precej drugače pa neobzirnost kadilca, ki vam je takrat nikotin še lahko puhal pod nos. Ko bi se vzgojenost dalo kupiti tako kot reklamirane kreme in masaže. A prva in prava semena sožitnih odnosov so posejana v družini. Lepo je slišati malčka, ko reče, da bo bombon prihranil za babico. Če ga k sočutju spodbujajo še sosedska, družbena, verska vzgoja …, je skoraj nemogoče, da bi postal grobijan. Pa ne le k sočutju do človeka, ampak do vse narave. Ker smo se iz poljedelske kulture prelevili v industrijsko in kibernetsko družbo, moramo spoznati, da raste kruh še vedno na njivi. Kak otrok pravi, da v pekarni. »Iz zemlje smo prišli ljudje,« pravi pisatelj, »in smo lesenim kipcem podobni, kakršne rezljajo šamani.« Starci, ki jih njihov mladi rod – spoštuje. 174890439 RTVSLO – Prvi 393 clean Bo držalo, da časti današnja družba predvsem uspešnost in mladost. Ne išče kamna modrosti, vztrajno pa lek zoper staranje. Vendar se iz davnih otroških let spominjam babic, ki so se vsak dan mladile z mlekom ali pa sokom kumaric. Sicer pa že v Svetem pismu piše, naj si nikar ne grdimo obraza, ampak naj se raje nadišavimo. Pristna narda ima res prelep vonj in trgovci z novci, Abrahamovi potomci, znajo z njo premamiti vsakega romarja. Sla po mladostnem videzu in nadišavljenosti ni nič novega. Precej novo je to, da veljajo danes izkušnje starejših veliko manj kot kdaj prej, kult mladosti pa postaja že nadomestek za vero. Obenem pa toliko tarnanja, kako da je današnja mladina nevzgojena. Nekateri primeri in dokazi res vzbujajo strah. Posploševanje pa je krivično. Doslej – do slej \t– mi še ni bilo dano srečati mladega človeka, ki bi me bil kakor koli trpko prizadel. Poznam pa veliko zgledov prostovoljstva, ko ravno mladi ljudje nesebično namenijo precej svojega časa povsem neznanim ljudem. Nič me ne moti, ko vidim mlade hiteti križem kražem, ne da bi se ozrli name. A ko se v avtobusu usede poleg nepoznani najstniški šolar in začne pogovor on, je to nov dokaz, da ne gre mladih kar povprek označevati za nevzgojene. In ko mi je že zdavnaj pri mojih tridesetih letih, ko sem otovorjena sopihala k avtobusu, čakajoči sprevodnik zaklical: Ej, mamca, dajmo, dajmo!, sem to razumela kot njegovo šegavo dobrovoljnost. Precej drugače pa neobzirnost kadilca, ki vam je takrat nikotin še lahko puhal pod nos. Ko bi se vzgojenost dalo kupiti tako kot reklamirane kreme in masaže. A prva in prava semena sožitnih odnosov so posejana v družini. Lepo je slišati malčka, ko reče, da bo bombon prihranil za babico. Če ga k sočutju spodbujajo še sosedska, družbena, verska vzgoja …, je skoraj nemogoče, da bi postal grobijan. Pa ne le k sočutju do človeka, ampak do vse narave. Ker smo se iz poljedelske kulture prelevili v industrijsko in kibernetsko družbo, moramo spoznati, da raste kruh še vedno na njivi. Kak otrok pravi, da v pekarni. »Iz zemlje smo prišli ljudje,« pravi pisatelj, »in smo lesenim kipcem podobni, kakršne rezljajo šamani.« Starci, ki jih njihov mladi rod – spoštuje. Wed, 03 Aug 2022 03:56:33 +0000 Berta Golob: Mladi niso slabi Ko se človek sreča z najrazličnejšimi težavami, je v prvem trenutku morda razumljivo, da se mu zazdi, da je najbolj ubog od vseh na svetu, da se nikomur ne godijo tako hude stvari kot njemu. Če pa takšno razpoloženje traja dalj časa, mora o tem resno razmisliti. Potem nekaj ni v redu z njegovim dojemanjem življenja in vsega, kar nam življenje prinaša. Zelo, zelo pomembno je, da znamo videti druge, da se ne vrtimo samo okrog sebe, da ne živimo v prepričanju, da smo sami središče sveta. Če znamo malo opazovati življenje ljudi okrog sebe, vidimo, da doživljajo ljudje veliko hudega. Pogosto moramo občudovati druge, da vse to tako dobro prenašajo. Vsaj meni se to vedno znova dogaja. Tudi ni slabo, če si včasih postavimo vprašanje: S kom pa bi res želel zamenjati svoje življenje? Za trenutek morda najdemo koga, s katerim bi želeli menjati, ko pa življenje tega človeka bolj natančno preučimo, se nam zazdi kar v redu, da smo v svoji koži. Če bi sami lahko načrtovali svoje življenje, bi verjetno marsikaj načrtovali drugače. Jaz bi si gotovo ne načrtovala invalidskega vozička. Ker pa okoliščin, v katerih sem, ne morem spremeniti, si moram predvsem prizadevati, da si v teh razmerah, kakršne so, uredim življenje čim bolje. Iz svojih izkušenj lahko rečem, da je lahko tudi življenje s številnimi omejitvami zelo kakovostno. Res je, da ni vedno lahko. Ampak to spada k vsakemu človeškemu življenju. Ena najpomembnejših stvari pa se mi zdi to, da znamo videti tudi druge. Da ne živimo tako, kot da smo sami središče sveta, okrog katerega se mora vse vrteti. Če znamo videti tudi druge, če znamo biti z njimi solidarni, postane naše življenje čisto drugačno. Čutimo se povezane z drugimi, osebna stiska izgubi svojo ostrino in težo, doživljamo se kot del velike množice, ki skupaj koraka po poti življenja, v upanju in veri, da nekoč mora biti vse dobro za vsakogar od nas. 174890244 RTVSLO – Prvi 396 clean Ko se človek sreča z najrazličnejšimi težavami, je v prvem trenutku morda razumljivo, da se mu zazdi, da je najbolj ubog od vseh na svetu, da se nikomur ne godijo tako hude stvari kot njemu. Če pa takšno razpoloženje traja dalj časa, mora o tem resno razmisliti. Potem nekaj ni v redu z njegovim dojemanjem življenja in vsega, kar nam življenje prinaša. Zelo, zelo pomembno je, da znamo videti druge, da se ne vrtimo samo okrog sebe, da ne živimo v prepričanju, da smo sami središče sveta. Če znamo malo opazovati življenje ljudi okrog sebe, vidimo, da doživljajo ljudje veliko hudega. Pogosto moramo občudovati druge, da vse to tako dobro prenašajo. Vsaj meni se to vedno znova dogaja. Tudi ni slabo, če si včasih postavimo vprašanje: S kom pa bi res želel zamenjati svoje življenje? Za trenutek morda najdemo koga, s katerim bi želeli menjati, ko pa življenje tega človeka bolj natančno preučimo, se nam zazdi kar v redu, da smo v svoji koži. Če bi sami lahko načrtovali svoje življenje, bi verjetno marsikaj načrtovali drugače. Jaz bi si gotovo ne načrtovala invalidskega vozička. Ker pa okoliščin, v katerih sem, ne morem spremeniti, si moram predvsem prizadevati, da si v teh razmerah, kakršne so, uredim življenje čim bolje. Iz svojih izkušenj lahko rečem, da je lahko tudi življenje s številnimi omejitvami zelo kakovostno. Res je, da ni vedno lahko. Ampak to spada k vsakemu človeškemu življenju. Ena najpomembnejših stvari pa se mi zdi to, da znamo videti tudi druge. Da ne živimo tako, kot da smo sami središče sveta, okrog katerega se mora vse vrteti. Če znamo videti tudi druge, če znamo biti z njimi solidarni, postane naše življenje čisto drugačno. Čutimo se povezane z drugimi, osebna stiska izgubi svojo ostrino in težo, doživljamo se kot del velike množice, ki skupaj koraka po poti življenja, v upanju in veri, da nekoč mora biti vse dobro za vsakogar od nas. Tue, 02 Aug 2022 03:56:36 +0000 Metka Klevišar: Nisi središče sveta Veliki indijski kralj Ašoka je bil v zgodnjih letih svojega kraljevanja zelo bojevit. Osvajal je sosednja kraljestva in pobil na tisoče ljudi. Njegov imperij je zajemal večino jugovzhodne Azije, vendar mu tudi to ni prineslo sreče, saj se je postopno zavedel, koliko trpljenja prinašajo vojne. Nekega dne je na potovanju slišal nekoga kričati: »Končno sem zmagal! Sem resničen zmagovalec!« Ašoka je svojim spremljevalcem ukazal, naj ugotovijo, kaj se dogaja. Našli so kričečega moža, ki je stal ob bregu reke, v katero je bil odvrgel svojo sabljo. Moža so privedli h kralju in Ašoka ga je vprašal: »Zakaj zganjate tak hrup? V čem ste zmagali?« Mož mu je odgovoril: »Dolgo sem bil poln sovraštva. Imel sem veliko sovražnikov, ki sem jih skušal enega za drugim pobiti. Na koncu sem spoznal, da se je za vsakim sovražnikom, ki sem ga ubil, pojavil nov sovražnik. Dokler bom v sebi gojil sovraštvo in željo po maščevanju, mojih sovražnikov ne bo nikoli konec. Od takrat skušam premagati svojo jezo in zdaj mi je končno uspelo. Svojo sabljo sem vrgel v reko. Od danes naprej ne bom več ubijal.« Njegove besede so prižgale iskrico v Ašokovem srcu in pomislil je: »To pa je izvedljivo!« Zatem je Ašoka sprejel filozofijo nenasilja in odigral vodilno vlogo pri širjenju budizma v Aziji. Iz krutega vladarja se je spremenil v zagovornika nenasilja in v svojem kraljestvu je ustvaril pravično in poduhovljeno družbo, uvedel je celo zakone o blaginji živali in okolja. Ta zgodba uči o tem, kako se lahko soočimo s svojo jezo in odpravimo sovraštvo. Vse dokler je naš um poln jeze in maščevalnih misli, vidimo vsakega človeka kot svojega sovražnika. Vsaka malenkost nas razjezi in v vsem zaznavamo morebitno nevarnost. Postanemo človek, ki v vsem najde nekaj slabega in spregleda vse, kar je dobrega, zato smo vedno nesrečni in zagrenjeni. Toda če spoznamo, da je naš um tisti, ki ustvarja tako zaznavo, potem je to kot iskrica v Ašokovem srcu – kar naenkrat uvidimo, da lahko to stanje izboljšamo. Manj ko imamo v sebi sovraštva in jeze, bolj v drugih opazimo dobroto in bolj se nam zdi prijetno naše okolje. Naš um je namreč tisti, ki pogojuje naša izkustva. In če je kralju Ašoki, ki je pred več kot dva tisoč leti na tako obširnem območju vladal milijonom ljudi, uspelo doseči mirno sobivanje, versko strpnost, splošno blaginjo, pravičnost, ekološko ozaveščenost in spoštovanje vseh živih bitij, zakaj ne bi to uspelo tudi nam? 174890030 RTVSLO – Prvi 364 clean Veliki indijski kralj Ašoka je bil v zgodnjih letih svojega kraljevanja zelo bojevit. Osvajal je sosednja kraljestva in pobil na tisoče ljudi. Njegov imperij je zajemal večino jugovzhodne Azije, vendar mu tudi to ni prineslo sreče, saj se je postopno zavedel, koliko trpljenja prinašajo vojne. Nekega dne je na potovanju slišal nekoga kričati: »Končno sem zmagal! Sem resničen zmagovalec!« Ašoka je svojim spremljevalcem ukazal, naj ugotovijo, kaj se dogaja. Našli so kričečega moža, ki je stal ob bregu reke, v katero je bil odvrgel svojo sabljo. Moža so privedli h kralju in Ašoka ga je vprašal: »Zakaj zganjate tak hrup? V čem ste zmagali?« Mož mu je odgovoril: »Dolgo sem bil poln sovraštva. Imel sem veliko sovražnikov, ki sem jih skušal enega za drugim pobiti. Na koncu sem spoznal, da se je za vsakim sovražnikom, ki sem ga ubil, pojavil nov sovražnik. Dokler bom v sebi gojil sovraštvo in željo po maščevanju, mojih sovražnikov ne bo nikoli konec. Od takrat skušam premagati svojo jezo in zdaj mi je končno uspelo. Svojo sabljo sem vrgel v reko. Od danes naprej ne bom več ubijal.« Njegove besede so prižgale iskrico v Ašokovem srcu in pomislil je: »To pa je izvedljivo!« Zatem je Ašoka sprejel filozofijo nenasilja in odigral vodilno vlogo pri širjenju budizma v Aziji. Iz krutega vladarja se je spremenil v zagovornika nenasilja in v svojem kraljestvu je ustvaril pravično in poduhovljeno družbo, uvedel je celo zakone o blaginji živali in okolja. Ta zgodba uči o tem, kako se lahko soočimo s svojo jezo in odpravimo sovraštvo. Vse dokler je naš um poln jeze in maščevalnih misli, vidimo vsakega človeka kot svojega sovražnika. Vsaka malenkost nas razjezi in v vsem zaznavamo morebitno nevarnost. Postanemo človek, ki v vsem najde nekaj slabega in spregleda vse, kar je dobrega, zato smo vedno nesrečni in zagrenjeni. Toda če spoznamo, da je naš um tisti, ki ustvarja tako zaznavo, potem je to kot iskrica v Ašokovem srcu – kar naenkrat uvidimo, da lahko to stanje izboljšamo. Manj ko imamo v sebi sovraštva in jeze, bolj v drugih opazimo dobroto in bolj se nam zdi prijetno naše okolje. Naš um je namreč tisti, ki pogojuje naša izkustva. In če je kralju Ašoki, ki je pred več kot dva tisoč leti na tako obširnem območju vladal milijonom ljudi, uspelo doseči mirno sobivanje, versko strpnost, splošno blaginjo, pravičnost, ekološko ozaveščenost in spoštovanje vseh živih bitij, zakaj ne bi to uspelo tudi nam? Mon, 01 Aug 2022 03:56:04 +0000 Lama Karma Wangmo: Kralj Ašoka V letu, ko mineva 500 let od njegovega spreobrnenja, 400 let od njegove kanonizacije, danes, na dan, ko se je leta 1556 rodil za nebesa, obhajamo god svetega Ignacija Lojolskega, vojaka, spreobrnjenca, duhovnika in prvega generala na novo ustanovljenega jezuitskega reda – Družbe Jezusove. Današnje berilo (XVIII. nedelja med letom), ki ga Cerkev daje v branje svojim otrokom, iz pisma apostola Pavla Kološanom (3,1-5.9-11), pa primerno govori o prav tistem radikalnem spreobrnenju, ki ga je imel milost doživeti sveti Ignacij, ko pravi: »Če ste torej vstali s Kristusom, íščite to, kar je zgoraj, kjer je Kristus, ki sedi na Božji desnici. Mislite na to, kar je zgoraj, ne na to, kar je na zemlji. Umrli ste namreč in vaše življenje je skrito s Kristusom v Bogu.« Umreti svetu, umeti lastni volji, lastnim predstavam in lastnim ciljem ter trdno zaupanje v Previdnost, je tista neizogibna nujnost, ki je potrebna za dosego (notranjega) miru. Ognjeviti apostol Pavel dobro pozna človeški napuh in zaverovanost v razum, zato zaman ne nadaljuje, rekoč: »Omrtvíte v sebi to, kar teži k zemlji: nečistovanje, pohotnost, strastnost, hudobno poželenje in pohlepnost, ki je isto kot malikovanje. Ne lážite drug drugemu, saj ste slekli starega človeka z njegovimi deli vred in oblekli novega ...« Sleči starega človeka je težka naloga vsakega izmed nas, a nujnost, h kateri smo poklicani vsi; vsakič in vsak dan znova. Vendar pa je to, kot rečeno, težka naloga; naloga, ki jo danes svet, ki hoče ostajati politično korekten, ki hoče laž spremeniti v resnico in v želji po svobodnjaštvu zavrača pravo svobodo, to je naloga, spreobrnjenje namreč, ki jo danes svet odriva od sebe, ker bi to nujno pomenilo začeti pri sebi in spremeniti najprej sebe in svoje mišljenje, kakor svetuje današnji svetnik: »Želiš spremeniti svet; spremeni najprej sebe, sicer bodo tvoji napori zaman.« Spet drugje je sveti Ignacij zapisal: »Kdor nosi Boga v svojem srcu, nosi seboj nebesa, kamor koli gre.« Nosímo, spoštovane poslušalke, cenjeni poslušalci, nosímo Boga v svojem srcu, da bomo, kjer koli bomo že hodili, vedno s seboj nosili nebesa in torej razlog našega upanja razodevali svetu okoli nas. 174889882 RTVSLO – Prvi 441 clean V letu, ko mineva 500 let od njegovega spreobrnenja, 400 let od njegove kanonizacije, danes, na dan, ko se je leta 1556 rodil za nebesa, obhajamo god svetega Ignacija Lojolskega, vojaka, spreobrnjenca, duhovnika in prvega generala na novo ustanovljenega jezuitskega reda – Družbe Jezusove. Današnje berilo (XVIII. nedelja med letom), ki ga Cerkev daje v branje svojim otrokom, iz pisma apostola Pavla Kološanom (3,1-5.9-11), pa primerno govori o prav tistem radikalnem spreobrnenju, ki ga je imel milost doživeti sveti Ignacij, ko pravi: »Če ste torej vstali s Kristusom, íščite to, kar je zgoraj, kjer je Kristus, ki sedi na Božji desnici. Mislite na to, kar je zgoraj, ne na to, kar je na zemlji. Umrli ste namreč in vaše življenje je skrito s Kristusom v Bogu.« Umreti svetu, umeti lastni volji, lastnim predstavam in lastnim ciljem ter trdno zaupanje v Previdnost, je tista neizogibna nujnost, ki je potrebna za dosego (notranjega) miru. Ognjeviti apostol Pavel dobro pozna človeški napuh in zaverovanost v razum, zato zaman ne nadaljuje, rekoč: »Omrtvíte v sebi to, kar teži k zemlji: nečistovanje, pohotnost, strastnost, hudobno poželenje in pohlepnost, ki je isto kot malikovanje. Ne lážite drug drugemu, saj ste slekli starega človeka z njegovimi deli vred in oblekli novega ...« Sleči starega človeka je težka naloga vsakega izmed nas, a nujnost, h kateri smo poklicani vsi; vsakič in vsak dan znova. Vendar pa je to, kot rečeno, težka naloga; naloga, ki jo danes svet, ki hoče ostajati politično korekten, ki hoče laž spremeniti v resnico in v želji po svobodnjaštvu zavrača pravo svobodo, to je naloga, spreobrnjenje namreč, ki jo danes svet odriva od sebe, ker bi to nujno pomenilo začeti pri sebi in spremeniti najprej sebe in svoje mišljenje, kakor svetuje današnji svetnik: »Želiš spremeniti svet; spremeni najprej sebe, sicer bodo tvoji napori zaman.« Spet drugje je sveti Ignacij zapisal: »Kdor nosi Boga v svojem srcu, nosi seboj nebesa, kamor koli gre.« Nosímo, spoštovane poslušalke, cenjeni poslušalci, nosímo Boga v svojem srcu, da bomo, kjer koli bomo že hodili, vedno s seboj nosili nebesa in torej razlog našega upanja razodevali svetu okoli nas. Sun, 31 Jul 2022 03:57:21 +0000 Jakob Piletič: Ignacij Lojolski Lepo majsko jutro. Sonce je pozlatilo nebo, trava je dvignila svoje mokre cvetove in zazelenela z najbolj zeleno barvo na svetu, ptice so v gručah začele izvajati svoj neponovljivi jutranji koncert! Toliko sonca, toliko upanja, veselja, da te kar vrže iz postelje. Potem pa … stopim pred ogledalo in se zazrem v obraz, ki me gleda. Obraz, ki ni nič podoben cvetočemu maju, obraz, ki je zjutraj ves prepreden z malimi in večjimi gubami in gubicami, lasje, ki so na sencih začeli počasi a vztrajno siveti, veke, ki so se povesile, podbradek, ki raste in raste… Ja, staram se, cvetoča pomlad je zunaj, a človeški obraz se spreminja n se ne obnavlja z vsako pomladjo kot narava, ampak z vsakim novim rojstnim dnevom doda kašno starostno spremembo. In tako se nehote spomnim na velikanske napore mnogih ljudi, posebej žena, posebej tistih v javnosti, ki jih gledamo na vse mogočih zaslonih in plakatih. Kaj vse naredijo, da bi čim dlje ostale mlade, zanosne, cvetoče in sijoče. Kako močna industrija stoji za temi ženskimi željami po večni mladosti in nespremenljivi lepoti! Nehote se nasmehnem. Ne želim biti del tega sveta, ki ne dovoli, da izgleda drugače kot pred dvajsetimi leti! Ne želim biti del sveta, ki občuduje ženo predvsem zato, ker je čim dlje časa mlada in sijoča, ki je tudi pri šestdesetih videti kot pri dvajsetih! Mislim, da bi si žene morale izbojevati pravico do starosti, do tega, da so lahko tudi stare. Da so pri šestdesetih enako vredne, tudi če niso več poskočne in cvetoče, tudi če imajo deset gub na obrazu več kot pred enim letom in tudi če so njihovi lasje vse bolj sijoče srebro. Lepota žene, tista prava lepota, o kateri govori Sveto pismo, ni v zunanji podobi. Lepota žene je v njenem srcu, v njenih dejanjih in besedah. Vprašajte otroke, vnuke, tudi mlade! Ali imajo manj radi svoje mame in babice, ko se postarajo in jih ne morejo več uloviti na dvorišču? Oni vedo, da pravo lepoto daje ljubezen, tista tako sijoča in cvetoča ljubezen, ki jo rodi materinstvo, a žensko srce, tudi če ni telesna mati, zna vzljubiti tako kot nobeno drugo srce. Obrnem ogledalo narobe in se glasno zasmejem. Dovolite mi, da sem danes stara toliko, kot sem, a moje srce je ostalo mlado, zato vas ljubim enako kot pred dvajsetimi ali tudi petdesetimi leti. Dobro jutro, moja starost! 174889741 RTVSLO – Prvi 407 clean Lepo majsko jutro. Sonce je pozlatilo nebo, trava je dvignila svoje mokre cvetove in zazelenela z najbolj zeleno barvo na svetu, ptice so v gručah začele izvajati svoj neponovljivi jutranji koncert! Toliko sonca, toliko upanja, veselja, da te kar vrže iz postelje. Potem pa … stopim pred ogledalo in se zazrem v obraz, ki me gleda. Obraz, ki ni nič podoben cvetočemu maju, obraz, ki je zjutraj ves prepreden z malimi in večjimi gubami in gubicami, lasje, ki so na sencih začeli počasi a vztrajno siveti, veke, ki so se povesile, podbradek, ki raste in raste… Ja, staram se, cvetoča pomlad je zunaj, a človeški obraz se spreminja n se ne obnavlja z vsako pomladjo kot narava, ampak z vsakim novim rojstnim dnevom doda kašno starostno spremembo. In tako se nehote spomnim na velikanske napore mnogih ljudi, posebej žena, posebej tistih v javnosti, ki jih gledamo na vse mogočih zaslonih in plakatih. Kaj vse naredijo, da bi čim dlje ostale mlade, zanosne, cvetoče in sijoče. Kako močna industrija stoji za temi ženskimi željami po večni mladosti in nespremenljivi lepoti! Nehote se nasmehnem. Ne želim biti del tega sveta, ki ne dovoli, da izgleda drugače kot pred dvajsetimi leti! Ne želim biti del sveta, ki občuduje ženo predvsem zato, ker je čim dlje časa mlada in sijoča, ki je tudi pri šestdesetih videti kot pri dvajsetih! Mislim, da bi si žene morale izbojevati pravico do starosti, do tega, da so lahko tudi stare. Da so pri šestdesetih enako vredne, tudi če niso več poskočne in cvetoče, tudi če imajo deset gub na obrazu več kot pred enim letom in tudi če so njihovi lasje vse bolj sijoče srebro. Lepota žene, tista prava lepota, o kateri govori Sveto pismo, ni v zunanji podobi. Lepota žene je v njenem srcu, v njenih dejanjih in besedah. Vprašajte otroke, vnuke, tudi mlade! Ali imajo manj radi svoje mame in babice, ko se postarajo in jih ne morejo več uloviti na dvorišču? Oni vedo, da pravo lepoto daje ljubezen, tista tako sijoča in cvetoča ljubezen, ki jo rodi materinstvo, a žensko srce, tudi če ni telesna mati, zna vzljubiti tako kot nobeno drugo srce. Obrnem ogledalo narobe in se glasno zasmejem. Dovolite mi, da sem danes stara toliko, kot sem, a moje srce je ostalo mlado, zato vas ljubim enako kot pred dvajsetimi ali tudi petdesetimi leti. Dobro jutro, moja starost! Sat, 30 Jul 2022 03:56:47 +0000 Emanuela Žerdin: Pravica do starosti Izguba vida načeloma velja za veliko zlo, ki ga ljudje prištevajo med težave in neugodne okoliščine, ki človeku zagrenijo življenje in mu kratijo osebno srečo. Podobno pojmovanje slepote je seveda obveljalo tudi v antiki, rimski filozof Ciceron pa je v svojih filozofskih razpravah poskušal obraniti stališče, da je lahko posameznik srečen tudi v primeru, če ostane brez vida. \tCiceronova poanta je v tem, da kaj takega nikakor ne more vplivati na našo osebno srečo, saj se moder človek za telesne okoliščine sploh ne zmeni, pač pa mu je pomembno samo to, kar se mu dogaja znotraj v duši. Človek se tako lahko raduje, ne da bi pri tem uporabljal čutilo vida, zato je slepota povsem znosna in se jo lahko prenaša, če je le zdravje neokrnjeno. Še več, moder človek vida za srečno življenje sploh ne potrebuje, saj zanj živeti pomeni premišljevati in filozofirati, za to pa ne potrebuje telesnih oči, le ostrino uma. \tSlepoto v nadaljevanju Ciceron primerja s temno nočjo. In kakor noč ne odvzame človeku srečnega življenja, zakaj bi ga potemtakem odvzel dan, ki je podoben noči? Da bi podkrepil svojo trditev, da slepota ne vpliva na človekovo udejstvovanje v svetu, navede nekaj znamenitih zgledov iz rimske preteklosti. Tako omeni slavnega rimskega politika in govornika Apija, ki je bil mnogo let slep, a ga slepota ni prav nič ovirala v zasebnem in javnem življenju. Čeprav je dalje Gaj Druz, prav tako rimski politik, na stara leta oslepel, je bila njegova hiša še nadalje polna obiskovalcev, ki so ga prišli vprašat za nasvet glede vodenja države. Pa tudi stoiški filozof Diodot, za katerega Ciceron pravi, da je precej let živel v njegovi hiši, naj bi se po oslepitvi ukvarjal s filozofijo še intenzivneje kot prej, še vedno je igral na liro in si dal dneve in noči prebirati knjige, saj za to ni potreboval oči. Poleg tega se je ukvarjal celo z geometrijo in na veliko presenečenje vseh svojim učencem na pamet naročal, kaj naj zarišejo kako črto. Podobno je bilo s filozofom Demokritom, ki po izgubi vida sicer ni mogel več razločevati barv, še vedno pa je lahko ločil dobro od slabega, krivično od poštenega, koristno opravilo od nekoristnega, tako da ga to nikakor ni oviralo pri tem, da bi živel dobro in srečno. Kajti medtem ko nekateri ljudje niso vedeli niti tega, kaj imajo pred lastnimi nogami, pa pri njem umanjkanje vida ni oviralo ostrine duše, da ta ne bi prodrla globoko v svojo notranjost in mu razkrila najvišjih življenjskih resnic. 174889531 RTVSLO – Prvi 371 clean Izguba vida načeloma velja za veliko zlo, ki ga ljudje prištevajo med težave in neugodne okoliščine, ki človeku zagrenijo življenje in mu kratijo osebno srečo. Podobno pojmovanje slepote je seveda obveljalo tudi v antiki, rimski filozof Ciceron pa je v svojih filozofskih razpravah poskušal obraniti stališče, da je lahko posameznik srečen tudi v primeru, če ostane brez vida. \tCiceronova poanta je v tem, da kaj takega nikakor ne more vplivati na našo osebno srečo, saj se moder človek za telesne okoliščine sploh ne zmeni, pač pa mu je pomembno samo to, kar se mu dogaja znotraj v duši. Človek se tako lahko raduje, ne da bi pri tem uporabljal čutilo vida, zato je slepota povsem znosna in se jo lahko prenaša, če je le zdravje neokrnjeno. Še več, moder človek vida za srečno življenje sploh ne potrebuje, saj zanj živeti pomeni premišljevati in filozofirati, za to pa ne potrebuje telesnih oči, le ostrino uma. \tSlepoto v nadaljevanju Ciceron primerja s temno nočjo. In kakor noč ne odvzame človeku srečnega življenja, zakaj bi ga potemtakem odvzel dan, ki je podoben noči? Da bi podkrepil svojo trditev, da slepota ne vpliva na človekovo udejstvovanje v svetu, navede nekaj znamenitih zgledov iz rimske preteklosti. Tako omeni slavnega rimskega politika in govornika Apija, ki je bil mnogo let slep, a ga slepota ni prav nič ovirala v zasebnem in javnem življenju. Čeprav je dalje Gaj Druz, prav tako rimski politik, na stara leta oslepel, je bila njegova hiša še nadalje polna obiskovalcev, ki so ga prišli vprašat za nasvet glede vodenja države. Pa tudi stoiški filozof Diodot, za katerega Ciceron pravi, da je precej let živel v njegovi hiši, naj bi se po oslepitvi ukvarjal s filozofijo še intenzivneje kot prej, še vedno je igral na liro in si dal dneve in noči prebirati knjige, saj za to ni potreboval oči. Poleg tega se je ukvarjal celo z geometrijo in na veliko presenečenje vseh svojim učencem na pamet naročal, kaj naj zarišejo kako črto. Podobno je bilo s filozofom Demokritom, ki po izgubi vida sicer ni mogel več razločevati barv, še vedno pa je lahko ločil dobro od slabega, krivično od poštenega, koristno opravilo od nekoristnega, tako da ga to nikakor ni oviralo pri tem, da bi živel dobro in srečno. Kajti medtem ko nekateri ljudje niso vedeli niti tega, kaj imajo pred lastnimi nogami, pa pri njem umanjkanje vida ni oviralo ostrine duše, da ta ne bi prodrla globoko v svojo notranjost in mu razkrila najvišjih življenjskih resnic. Fri, 29 Jul 2022 03:56:11 +0000 Polonca Zupančič: Cicer o slepoti in sreči Pred nekaj dnevi sem stekel za avtobusom, ko je že skoraj speljal. In ga, začuda, ujel. Ko sem potem ves zasopel sedel na sedežu, sem si rekel: No, pa sem prihranil dvajset minut! Dvajset minut časa! Kaj naj zdaj naredim s tem svojim prihranjenim časom? Kako naj ga porabim? Kako naj ga preživim? Kako naj ga zapravim? Komu ga lahko podarim? Naj ga namenim svoji družini? Otrokom, recimo?! Vendar za svoje otroke potrebujem več časa … Imam veliko otrok in premalo časa … Dajte mi vsaj eno popoldne, en dan, dva dni … Dajte mi ves teden. Naj teh dvajset minut poklonim svoji ženi? Za pogovor, na primer, ali za izraz nežnosti? Nežnost se ne bo končala v dvajsetih minutah (za zdaj še ne, hvala Bogu), glede pogovora pa: v dvajsetih minutah se lahko le spreva, ne pa tudi pobotava – zato: raje ne. In, roko na srce, moja žena je vredna več kot borih dvajset minut. Dvajset minut bi morda lahko porabil v službi, ampak ta mi vzame že tako preveč časa. Torej, ne! Bi lahko teh dvajset minut prebil s prijatelji? Na klepetu ob kavici ali pivu? Če dobro pomislim, je teh dvajset minut mojih. Sam sem jih prihranil. So preostanek mojega časa. Torej bi bilo edino pravično, da jih porabim zase. Lahko malo podremljem, se obrijem, kaj preberem … Toda ko sem hotel porabiti teh dvajset minut, jih ni bilo več. Kam so šle? Kje so dragocene minute? Kam je izginil moj prihranjeni čas, če je sploh kdaj bil? Kako smešno in nesmiselno je reči: Nimam časa, Vzel sem si čas. Podaril sem ti nekaj časa. Kje sem vzel? Kam sem dal? Čas je! Kako lahko rečem: Izgubil sem čas. Ukradel sem čas. Porabil sem čas. Čas je! Kako lahko samemu sebi nekaj vzamem? Kako naj sebi nekaj ukradem? Kako lahko prihranim čas? Čas je! Imam torej čas! Vendar ga ne morem ne porabiti ne shraniti. Ne morem ga ne vzeti ne dati. Ne morem ga ne izgubiti ne ukrasti. Lahko ga le zapravim. Ali pa posvetim … Nekomu ali nečemu. In če ga bom posvetil, nekomu ali nečemu, potem me čakajo svetli časi. Če bom svoj čas posvetil, bom tudi sam svetal, svet. Potem bom luč sveta. Luč svetu. Čas ni stvar talenta, sposobnosti, izobrazbe, izkušenj, ni stvar značaja, zunanjosti, ni stvar mišic … Čas je božji dar. Dan vsem z enako mero in močjo. Star sem devetinštirideset let. In nimam preteklosti: Kar je bilo, se je zgodilo in tega ne morem imeti. Imam le spomine. In nimam prihodnosti: Ne moreš imeti, česar še ni. Imam le načrte in upanje. Vse, kar imam, je sedanjost. Ta čas. Ta trenutek, zdaj, z vami, ko poslušate moje besede. In nisem ga zapravil. (Upam, da tudi vi ne.) Posvetil sem ga vam. Hvala! 174889335 RTVSLO – Prvi 351 clean Pred nekaj dnevi sem stekel za avtobusom, ko je že skoraj speljal. In ga, začuda, ujel. Ko sem potem ves zasopel sedel na sedežu, sem si rekel: No, pa sem prihranil dvajset minut! Dvajset minut časa! Kaj naj zdaj naredim s tem svojim prihranjenim časom? Kako naj ga porabim? Kako naj ga preživim? Kako naj ga zapravim? Komu ga lahko podarim? Naj ga namenim svoji družini? Otrokom, recimo?! Vendar za svoje otroke potrebujem več časa … Imam veliko otrok in premalo časa … Dajte mi vsaj eno popoldne, en dan, dva dni … Dajte mi ves teden. Naj teh dvajset minut poklonim svoji ženi? Za pogovor, na primer, ali za izraz nežnosti? Nežnost se ne bo končala v dvajsetih minutah (za zdaj še ne, hvala Bogu), glede pogovora pa: v dvajsetih minutah se lahko le spreva, ne pa tudi pobotava – zato: raje ne. In, roko na srce, moja žena je vredna več kot borih dvajset minut. Dvajset minut bi morda lahko porabil v službi, ampak ta mi vzame že tako preveč časa. Torej, ne! Bi lahko teh dvajset minut prebil s prijatelji? Na klepetu ob kavici ali pivu? Če dobro pomislim, je teh dvajset minut mojih. Sam sem jih prihranil. So preostanek mojega časa. Torej bi bilo edino pravično, da jih porabim zase. Lahko malo podremljem, se obrijem, kaj preberem … Toda ko sem hotel porabiti teh dvajset minut, jih ni bilo več. Kam so šle? Kje so dragocene minute? Kam je izginil moj prihranjeni čas, če je sploh kdaj bil? Kako smešno in nesmiselno je reči: Nimam časa, Vzel sem si čas. Podaril sem ti nekaj časa. Kje sem vzel? Kam sem dal? Čas je! Kako lahko rečem: Izgubil sem čas. Ukradel sem čas. Porabil sem čas. Čas je! Kako lahko samemu sebi nekaj vzamem? Kako naj sebi nekaj ukradem? Kako lahko prihranim čas? Čas je! Imam torej čas! Vendar ga ne morem ne porabiti ne shraniti. Ne morem ga ne vzeti ne dati. Ne morem ga ne izgubiti ne ukrasti. Lahko ga le zapravim. Ali pa posvetim … Nekomu ali nečemu. In če ga bom posvetil, nekomu ali nečemu, potem me čakajo svetli časi. Če bom svoj čas posvetil, bom tudi sam svetal, svet. Potem bom luč sveta. Luč svetu. Čas ni stvar talenta, sposobnosti, izobrazbe, izkušenj, ni stvar značaja, zunanjosti, ni stvar mišic … Čas je božji dar. Dan vsem z enako mero in močjo. Star sem devetinštirideset let. In nimam preteklosti: Kar je bilo, se je zgodilo in tega ne morem imeti. Imam le spomine. In nimam prihodnosti: Ne moreš imeti, česar še ni. Imam le načrte in upanje. Vse, kar imam, je sedanjost. Ta čas. Ta trenutek, zdaj, z vami, ko poslušate moje besede. In nisem ga zapravil. (Upam, da tudi vi ne.) Posvetil sem ga vam. Hvala! Thu, 28 Jul 2022 03:55:51 +0000 Gregor Čušin: Čas Večkrat doživim, da ni vse po moje, naj bo to v družini ali tudi drugje, v vsakdanjih situacijah ali tudi v čisto posebnih. Pa se spomnim, da nas je Bog ustvaril kot enkratne. Nismo vsi po enem kopitu, vsak je svoj in skupaj lahko marsikaj pomnožujemo, da nam je bolje. Kako povedati staršem, da sem stopil na svojo pot, da sem preprosto sam svoj, da sem sprejel odgovornost zase, čeprav se mi lahko zgodi tudi kakšen neroden korak. Lastne odločitve, moja vizija, vedno večja samostojnost, vse to je nekaj podobnega, kot bi se odprlo okno in bi lahko polno zadihal čisti zrak. Še mene samega to preseneti, saj se zelo hitro lahko zgodi kaj takega, kar ne ustreza povsem mojim pričakovanjem. A sta tudi to prepoznavanje in sprejemanje življenja, takega, kot je, to pa vodi v osebnostno rast, odkrivanje in spreminjanje identitete, prepoznavanje življenjske naloge, mojega poslanstva. Zelo močna spodbuda je zaupanje, ki mi ga podarijo moji dosedanji odrasli, najprej moji starši, moji varuhi, učitelji, moji idoli. Navdihujejo me spoštovanje, njihova senzibilna podpora, empatičen odnos, ko se znajdem pred preizkušnjo, ki ji nisem povsem kos. Podpirajo me tudi takrat, ko se naši pogledi na življenje (vsaj navidezno) povsem ne skladajo. Kot na dlani se vidijo naši različni pristopi, sposobnosti, tempo in način reševanja problemov. Kadar staršem oziroma pomembnim odraslim uspe jasno izraziti spoštovanje, ki ni samo na razumski ravni, ampak je objeto tudi z ljubeznijo, se marsikdaj zgodi, da spet z zanimanjem prisluhnemo drug drugemu. Seveda je to mogoče le, če v tej komunikaciji ni ukazovanja, očitanja, obvladovanja kar tako (Dokler si pod mojo streho, bo tako …). Prevlada spoštovanje namesto agresivnosti. Poteka pogovor z »zrelim«, kritičnim, iščočim »odraslim otrokom«, ki si morda želi nasveta brez agresivnosti. Starši so še bolj na trnih kot mladostnik, zanje je to kot neke vrste izpit, mladostnik pa tako preverja njihovo trdnost in ljubezen. Ko otroci odraščajo, se babice in dedki velikokrat nasmehnemo, starši pa se pogosto razjezijo. A razlike v ljubezni pa med nami ni. Vsi jih imamo radi, vsi jim želimo, da bi odrasli v samostojne osebnosti, opremljene za življenje, ki je polno vsega, ni samo lepo, je tudi težko, a »kar te ne »ubije, to te okrepi«, reče moja čudovita vnukinja. Torej lahko sprejmemo modrost mojega moža, ki je ponavljal, da je živeti smrtno nevarno, pa vendar je vredno. Življenje je prepletanje mogočega in nemogočega, je čudovita, skrivnostna harmonija zemeljskega in nebeškega. 174889153 RTVSLO – Prvi 410 clean Večkrat doživim, da ni vse po moje, naj bo to v družini ali tudi drugje, v vsakdanjih situacijah ali tudi v čisto posebnih. Pa se spomnim, da nas je Bog ustvaril kot enkratne. Nismo vsi po enem kopitu, vsak je svoj in skupaj lahko marsikaj pomnožujemo, da nam je bolje. Kako povedati staršem, da sem stopil na svojo pot, da sem preprosto sam svoj, da sem sprejel odgovornost zase, čeprav se mi lahko zgodi tudi kakšen neroden korak. Lastne odločitve, moja vizija, vedno večja samostojnost, vse to je nekaj podobnega, kot bi se odprlo okno in bi lahko polno zadihal čisti zrak. Še mene samega to preseneti, saj se zelo hitro lahko zgodi kaj takega, kar ne ustreza povsem mojim pričakovanjem. A sta tudi to prepoznavanje in sprejemanje življenja, takega, kot je, to pa vodi v osebnostno rast, odkrivanje in spreminjanje identitete, prepoznavanje življenjske naloge, mojega poslanstva. Zelo močna spodbuda je zaupanje, ki mi ga podarijo moji dosedanji odrasli, najprej moji starši, moji varuhi, učitelji, moji idoli. Navdihujejo me spoštovanje, njihova senzibilna podpora, empatičen odnos, ko se znajdem pred preizkušnjo, ki ji nisem povsem kos. Podpirajo me tudi takrat, ko se naši pogledi na življenje (vsaj navidezno) povsem ne skladajo. Kot na dlani se vidijo naši različni pristopi, sposobnosti, tempo in način reševanja problemov. Kadar staršem oziroma pomembnim odraslim uspe jasno izraziti spoštovanje, ki ni samo na razumski ravni, ampak je objeto tudi z ljubeznijo, se marsikdaj zgodi, da spet z zanimanjem prisluhnemo drug drugemu. Seveda je to mogoče le, če v tej komunikaciji ni ukazovanja, očitanja, obvladovanja kar tako (Dokler si pod mojo streho, bo tako …). Prevlada spoštovanje namesto agresivnosti. Poteka pogovor z »zrelim«, kritičnim, iščočim »odraslim otrokom«, ki si morda želi nasveta brez agresivnosti. Starši so še bolj na trnih kot mladostnik, zanje je to kot neke vrste izpit, mladostnik pa tako preverja njihovo trdnost in ljubezen. Ko otroci odraščajo, se babice in dedki velikokrat nasmehnemo, starši pa se pogosto razjezijo. A razlike v ljubezni pa med nami ni. Vsi jih imamo radi, vsi jim želimo, da bi odrasli v samostojne osebnosti, opremljene za življenje, ki je polno vsega, ni samo lepo, je tudi težko, a »kar te ne »ubije, to te okrepi«, reče moja čudovita vnukinja. Torej lahko sprejmemo modrost mojega moža, ki je ponavljal, da je živeti smrtno nevarno, pa vendar je vredno. Življenje je prepletanje mogočega in nemogočega, je čudovita, skrivnostna harmonija zemeljskega in nebeškega. Wed, 27 Jul 2022 03:56:50 +0000 Silva Matos: Spoštovanje namesto agresivnosti Tudi na današnji dan se bomo odpravili opravljanju svojega poslanstva naproti. Morda po krajši, morda po daljši poti. Dolgo se pripravljamo na izpolnjevanje poslanstva, ga iščemo, se izobražujemo, opravljamo, morda zamenjamo ali še naprej iščemo. Za nekatere se poslanstvo prekriva z opravljanjem poklica, ne nazadnje imata besedi poslanstvo in poklic soroden pomen. Pravimo, da je vsako delo častno, pa vendar se zdi, da nekatere poklice v družbi bolj cenimo kot druge, delo nekaterih je bolj plačano ali pa bolj občudovano. Vsak poklic, ki ga opravljamo odgovorno in skrbno, lahko preraste opis nalog in zares postane poslanstvo. Neka medicinska sestra je pripovedovala o testu, ki so ga pisali v srednji šoli. Ker je bila vestna učenka, je na začetku preletela vprašanja, da bi videla, ali na katero izmed njih morda ne bo znala odgovoriti. Ustavilo se ji je pri zadnjem vprašanju, ki se je glasilo: »Kako se imenuje gospa, ki čisti našo šolo?« Mislila si je, da gre skoraj gotovo za neslano šalo. Večkrat je videla čistilko, ki je pospravljala za učenci. Bila je visokorasla, s temnimi lasmi in v zgodnjih petdesetih letih. Ampak kako ji je ime, ni vedela. Pravzaprav z njo še nikoli ni spregovorila niti besede. Šolska ura je minila in morala je oddati test, ne da bi odgovorila na zadnje vprašanje. Ob koncu šolske ure je eden izmed učencev dvignil roko in vprašal, ali bo zadnje vprašanje upoštevano pri oceni testa. »Absolutno,« je odvrnil učitelj. »Pri svojem delu boste srečevali številne ljudi. Vsak posebej je pomemben. Zaslužijo si vašo pozornost in skrb, pa čeprav samo nasmeh ali pozdrav. Upam, da vas bo ta test spominjal na to.« Pa ni samo v zdravstvu pomembna pozornost do vsakega človeka. Marsikatero delo bi lahko dobilo bolj človeški obraz, če bi več skrbi namenili našemu vsakdanjemu odnosu do ljudi, ki jih srečujemo. Posebno težko je vzdrževati tako naklonjenost do sodelavcev in tistih, s katerimi se vsak dan vidimo. Vendar v pristne odnose ni treba vlagati veliko truda, saj lahko majhne pozornosti pomenijo velike korake h graditvi skupnosti, ki se trudi, da se ne bi nihče počutil izločenega ali manjvrednega. Učenci so po koncu pisanja testa izvedeli, da je gospe čistilki ime Katarina. Tudi tega imena niso nikoli več pozabili. 174888965 RTVSLO – Prvi 319 clean Tudi na današnji dan se bomo odpravili opravljanju svojega poslanstva naproti. Morda po krajši, morda po daljši poti. Dolgo se pripravljamo na izpolnjevanje poslanstva, ga iščemo, se izobražujemo, opravljamo, morda zamenjamo ali še naprej iščemo. Za nekatere se poslanstvo prekriva z opravljanjem poklica, ne nazadnje imata besedi poslanstvo in poklic soroden pomen. Pravimo, da je vsako delo častno, pa vendar se zdi, da nekatere poklice v družbi bolj cenimo kot druge, delo nekaterih je bolj plačano ali pa bolj občudovano. Vsak poklic, ki ga opravljamo odgovorno in skrbno, lahko preraste opis nalog in zares postane poslanstvo. Neka medicinska sestra je pripovedovala o testu, ki so ga pisali v srednji šoli. Ker je bila vestna učenka, je na začetku preletela vprašanja, da bi videla, ali na katero izmed njih morda ne bo znala odgovoriti. Ustavilo se ji je pri zadnjem vprašanju, ki se je glasilo: »Kako se imenuje gospa, ki čisti našo šolo?« Mislila si je, da gre skoraj gotovo za neslano šalo. Večkrat je videla čistilko, ki je pospravljala za učenci. Bila je visokorasla, s temnimi lasmi in v zgodnjih petdesetih letih. Ampak kako ji je ime, ni vedela. Pravzaprav z njo še nikoli ni spregovorila niti besede. Šolska ura je minila in morala je oddati test, ne da bi odgovorila na zadnje vprašanje. Ob koncu šolske ure je eden izmed učencev dvignil roko in vprašal, ali bo zadnje vprašanje upoštevano pri oceni testa. »Absolutno,« je odvrnil učitelj. »Pri svojem delu boste srečevali številne ljudi. Vsak posebej je pomemben. Zaslužijo si vašo pozornost in skrb, pa čeprav samo nasmeh ali pozdrav. Upam, da vas bo ta test spominjal na to.« Pa ni samo v zdravstvu pomembna pozornost do vsakega človeka. Marsikatero delo bi lahko dobilo bolj človeški obraz, če bi več skrbi namenili našemu vsakdanjemu odnosu do ljudi, ki jih srečujemo. Posebno težko je vzdrževati tako naklonjenost do sodelavcev in tistih, s katerimi se vsak dan vidimo. Vendar v pristne odnose ni treba vlagati veliko truda, saj lahko majhne pozornosti pomenijo velike korake h graditvi skupnosti, ki se trudi, da se ne bi nihče počutil izločenega ali manjvrednega. Učenci so po koncu pisanja testa izvedeli, da je gospe čistilki ime Katarina. Tudi tega imena niso nikoli več pozabili. Tue, 26 Jul 2022 03:55:19 +0000 Robert Friškovec: Najpomembnejše vprašanje Spoštovani, romanopisec in nobelovec Albert Camus je rekel, da ne more verjeti v Boga, ki dopušča opustošenje in tolikšno zlo v svetu, predvsem glede nedolžnih otrok. O tem se je spraševal tudi nobelovec Ernest Miller Hemingway v romanu Zbogom, orožje. Njegovega junaka, poročnika Fredericka Henryja, ki je bil v prvi svetovni vojni ranjen, so vprašali, ali je vernik. Odgovoril je: »Samo ponoči.« Podnevi, ko so bile njegove misli budne, ni zmogel dlje časa ostati vernik. Preplavile so ga kritične misli. Mnogokrat sem tudi jaz vernik »samo ponoči«, kajti dnevne novice o brezsramnih križarjih tretjega tisočletja, ki oskrunjajo ime dobrega Boga, so tako šokantne, da kličejo po njegovi diskvalifikaciji. Čeprav sem teolog, takrat postanem brezverec. Podoben sem iskrenemu dečku, ki je sredi zime v molitvi prosil Boga za sneg, a vsakič, ko je odprl oči, je bila pred njim zelena trava. Večkrat je začenjal in gledal v nebo in zavzeto ponavljal, krčevito vpil in šepetal, se kesal in s pestmi tolkel po tleh, padal na kolena, jokal in kljuboval ter razglašal, da že vidi nekaj centimetrov snega. A vsakič, ko je odprl oči, je videl le zeleno travo. Potem je začel spet od začetka. In to večkrat. Končno je ves izčrpan in do konca obupan pogledal v nebo in zavpil: »Bog, ali hočeš, da postanem ateist?« Božje uganke ne morem rešiti zgolj s ključem razuma. Lahko psihologiziram, filozofiram, teologiziram, moraliziram, tehnologiziram in ideologiziram, a mi bo spodletelo, ker je Bog nedojemljiva svetla skrivnost. Job kot svetopisemska ikona trpina je molil: »Kličem te na pomoč, a me ne uslišiš, stojim pred teboj, a me samo gledaš. Postal si okruten do mene, napadaš me s trdo pestjo« (Job 30,20–21). Job, nedolžni pravičnik, kljub temu velja za največji adut apologije v Božjih rokah, njegov pravobranilec in zagovornik. Bojni lok s puščico je odložil in postal zaščitnik Boga: »Odstopam od izrečenih besed in se kesam v prahu in pepelu« (Job 42,6). Emanuel Kant je leta 1791 v Parizu Boga odstavil in ga zamenjal z boginjo razuma, a se tudi njemu ni izšlo. Sprašujem se, ali ateizem bolj pojasni bedo trpljenja in zla v svetu. In takoj pomislim, ali ni Auschwitz največja afirmacija, potrditev in uveljavitev ateizma. Prav tam bi moralo brezboštvo mrtvih vesti izobesiti svojo zastavo. V ateističnem svetu ni nobene končne odgovornost, ne pravičnosti. Iz moralnega obstoja dobrega in zla pa lahko sklepamo, da mora obstajati najvišji zakonodajalec. Če ni Boga, kdo bo razsodil, kaj je prav in kaj ni, kaj je dobro in kaj je zlo? Ta moralni argument za obstoj Boga je zame najmočnejši. Filozof in teolog Avguštin iz Hipona (354–430) je zapisal: »Če Bog je, zakaj je zlo? Če Boga ni, zakaj je dobro?« 174888780 RTVSLO – Prvi 354 clean Spoštovani, romanopisec in nobelovec Albert Camus je rekel, da ne more verjeti v Boga, ki dopušča opustošenje in tolikšno zlo v svetu, predvsem glede nedolžnih otrok. O tem se je spraševal tudi nobelovec Ernest Miller Hemingway v romanu Zbogom, orožje. Njegovega junaka, poročnika Fredericka Henryja, ki je bil v prvi svetovni vojni ranjen, so vprašali, ali je vernik. Odgovoril je: »Samo ponoči.« Podnevi, ko so bile njegove misli budne, ni zmogel dlje časa ostati vernik. Preplavile so ga kritične misli. Mnogokrat sem tudi jaz vernik »samo ponoči«, kajti dnevne novice o brezsramnih križarjih tretjega tisočletja, ki oskrunjajo ime dobrega Boga, so tako šokantne, da kličejo po njegovi diskvalifikaciji. Čeprav sem teolog, takrat postanem brezverec. Podoben sem iskrenemu dečku, ki je sredi zime v molitvi prosil Boga za sneg, a vsakič, ko je odprl oči, je bila pred njim zelena trava. Večkrat je začenjal in gledal v nebo in zavzeto ponavljal, krčevito vpil in šepetal, se kesal in s pestmi tolkel po tleh, padal na kolena, jokal in kljuboval ter razglašal, da že vidi nekaj centimetrov snega. A vsakič, ko je odprl oči, je videl le zeleno travo. Potem je začel spet od začetka. In to večkrat. Končno je ves izčrpan in do konca obupan pogledal v nebo in zavpil: »Bog, ali hočeš, da postanem ateist?« Božje uganke ne morem rešiti zgolj s ključem razuma. Lahko psihologiziram, filozofiram, teologiziram, moraliziram, tehnologiziram in ideologiziram, a mi bo spodletelo, ker je Bog nedojemljiva svetla skrivnost. Job kot svetopisemska ikona trpina je molil: »Kličem te na pomoč, a me ne uslišiš, stojim pred teboj, a me samo gledaš. Postal si okruten do mene, napadaš me s trdo pestjo« (Job 30,20–21). Job, nedolžni pravičnik, kljub temu velja za največji adut apologije v Božjih rokah, njegov pravobranilec in zagovornik. Bojni lok s puščico je odložil in postal zaščitnik Boga: »Odstopam od izrečenih besed in se kesam v prahu in pepelu« (Job 42,6). Emanuel Kant je leta 1791 v Parizu Boga odstavil in ga zamenjal z boginjo razuma, a se tudi njemu ni izšlo. Sprašujem se, ali ateizem bolj pojasni bedo trpljenja in zla v svetu. In takoj pomislim, ali ni Auschwitz največja afirmacija, potrditev in uveljavitev ateizma. Prav tam bi moralo brezboštvo mrtvih vesti izobesiti svojo zastavo. V ateističnem svetu ni nobene končne odgovornost, ne pravičnosti. Iz moralnega obstoja dobrega in zla pa lahko sklepamo, da mora obstajati najvišji zakonodajalec. Če ni Boga, kdo bo razsodil, kaj je prav in kaj ni, kaj je dobro in kaj je zlo? Ta moralni argument za obstoj Boga je zame najmočnejši. Filozof in teolog Avguštin iz Hipona (354–430) je zapisal: »Če Bog je, zakaj je zlo? Če Boga ni, zakaj je dobro?« Mon, 25 Jul 2022 03:55:54 +0000 Daniel Brkič: Bog ali hočeš, da postanem ateist? Vemo, da je gostoljubje v puščavi nekaj svetega, saj je od njega odvisno, ali bo popotnik preživel ali ne. Toda pri obisku treh mladeničev pri očaku Abrahamu gre še za veliko več, tokrat se nam razkrivata radost in veselje, da je prišel nekdo na obisk. Veselje je tolikšno, da očak Abraham pripravi pravo pojedino, da bi se njegovi obiskovalci počutili kakor svatje. Besedilo Prve Mojzesove knjige, ki govori o tem obisku, pravi, daj je očak Abraham želel prihajajoče najprej pogostiti, preden bi povedali, zakaj so ga obiskali. Kako pomenljiva je takšna gesta, saj je treba najprej pokazati, da nam je nekdo drag, njegov obisk dragocen in da smo ga iz srca veseli. Šele ko nekomu izkažemo ljubezen in prijateljstvo, ga s tem opogumimo, da nam pove novico, s katero je prišel, pa naj bo ta radostna ali pa grenka. Abrahamovi obiskovalci vidijo očakovo iskrenost in mu dajo priznanje za njegovo veliko spoštljivost, saj je padel pred njimi na tla in jih prosil, naj bodo vendarle njegovi gostje. Razodenejo mu, da prihajajo od samega Boga najvišjega in mu prinašajo veselo vest, da bo dobil sina. Toda obisk vendar ne poteka tako lepo, kot so si ga obiskovalci in Abraham zamislili. Očak je čisto zaprepaden nad Božjo dobroto, a njegova žena Sara kar ne more verjeti v nenadejani Božji poseg in se zasmeji. To ni smeh radosti, ampak smeh nad nesmislom, da bo ona v tako visoki starosti postala mati. Sara še ne verjame v vsemogočnost Božje ljubezni. Toda kmalu se zave šibkosti svoje vere in hoče svoj posmeh pozabiti in ga celo zanika. In Bog sprejme njeno spreobrnjenje ter ji nakloni sina Izaka. Zelo pomenljivo o gostoljubju in o srečevanju človeka z Bogom in med ljudmi govori tudi današnji evangelij. Gre za znamenito zgodbo Marte in Marije. Marta izpolni prvi del obveznosti gostitelja, se pravi, da je treba odličnega gosta, rabija iz Nazareta, postreči. Toda potem, ko se je Jezus oddahnil, ji niti ne more povedati, zakaj je prišel v njihovo hišo, ker ona še vedno kar naprej streže. Obratno pa njena sestra Marija Jezusove besede kar požira. Odrešenik Marti, ki jo ima rad, jasno pove, da je njeno gostoljubje zgrešilo cilj. Če pri prijateljskem srečanju ni priložnosti, da bi povedali tisto, kar v sebi čutimo, si privoščili toplo besedo in delili med seboj upanje za jutrišnji dan, potem smo zgrešili cilj srečanja. V poletnih dneh se bomo pogosto prijateljsko srečevali, si natočili sveže pijače, morda tudi postregli, a najlepše pride potem, ko si bomo izrekli besede prijateljstva in veselja. 174888628 RTVSLO – Prvi 360 clean Vemo, da je gostoljubje v puščavi nekaj svetega, saj je od njega odvisno, ali bo popotnik preživel ali ne. Toda pri obisku treh mladeničev pri očaku Abrahamu gre še za veliko več, tokrat se nam razkrivata radost in veselje, da je prišel nekdo na obisk. Veselje je tolikšno, da očak Abraham pripravi pravo pojedino, da bi se njegovi obiskovalci počutili kakor svatje. Besedilo Prve Mojzesove knjige, ki govori o tem obisku, pravi, daj je očak Abraham želel prihajajoče najprej pogostiti, preden bi povedali, zakaj so ga obiskali. Kako pomenljiva je takšna gesta, saj je treba najprej pokazati, da nam je nekdo drag, njegov obisk dragocen in da smo ga iz srca veseli. Šele ko nekomu izkažemo ljubezen in prijateljstvo, ga s tem opogumimo, da nam pove novico, s katero je prišel, pa naj bo ta radostna ali pa grenka. Abrahamovi obiskovalci vidijo očakovo iskrenost in mu dajo priznanje za njegovo veliko spoštljivost, saj je padel pred njimi na tla in jih prosil, naj bodo vendarle njegovi gostje. Razodenejo mu, da prihajajo od samega Boga najvišjega in mu prinašajo veselo vest, da bo dobil sina. Toda obisk vendar ne poteka tako lepo, kot so si ga obiskovalci in Abraham zamislili. Očak je čisto zaprepaden nad Božjo dobroto, a njegova žena Sara kar ne more verjeti v nenadejani Božji poseg in se zasmeji. To ni smeh radosti, ampak smeh nad nesmislom, da bo ona v tako visoki starosti postala mati. Sara še ne verjame v vsemogočnost Božje ljubezni. Toda kmalu se zave šibkosti svoje vere in hoče svoj posmeh pozabiti in ga celo zanika. In Bog sprejme njeno spreobrnjenje ter ji nakloni sina Izaka. Zelo pomenljivo o gostoljubju in o srečevanju človeka z Bogom in med ljudmi govori tudi današnji evangelij. Gre za znamenito zgodbo Marte in Marije. Marta izpolni prvi del obveznosti gostitelja, se pravi, da je treba odličnega gosta, rabija iz Nazareta, postreči. Toda potem, ko se je Jezus oddahnil, ji niti ne more povedati, zakaj je prišel v njihovo hišo, ker ona še vedno kar naprej streže. Obratno pa njena sestra Marija Jezusove besede kar požira. Odrešenik Marti, ki jo ima rad, jasno pove, da je njeno gostoljubje zgrešilo cilj. Če pri prijateljskem srečanju ni priložnosti, da bi povedali tisto, kar v sebi čutimo, si privoščili toplo besedo in delili med seboj upanje za jutrišnji dan, potem smo zgrešili cilj srečanja. V poletnih dneh se bomo pogosto prijateljsko srečevali, si natočili sveže pijače, morda tudi postregli, a najlepše pride potem, ko si bomo izrekli besede prijateljstva in veselja. Sun, 24 Jul 2022 03:56:00 +0000 Edvard Kovač: Srečanje, ki osrečuje »Kaj naj storim, da bom deležen večnega življenja«, je neki mladenič vprašal Jezusa. V današnji Duhovni misli evangelijski pridigar Silvester Molan iz Krškega izhaja iz tega vprašanja, ko razmišlja o človekovem hrepenenju po večnosti. 174888479 RTVSLO – Prvi 390 clean »Kaj naj storim, da bom deležen večnega življenja«, je neki mladenič vprašal Jezusa. V današnji Duhovni misli evangelijski pridigar Silvester Molan iz Krškega izhaja iz tega vprašanja, ko razmišlja o človekovem hrepenenju po večnosti. Sat, 23 Jul 2022 03:56:30 +0000 Silvester Molan: Hrepenenje po večnosti Avtor današnje ponovljene Duhovne misli arabist in islamolog dr. Raid Al Daghistani razmišlja, kako so se islamski sufiji želeli s kontemplacijo približati Bogu. Pri tem so morali odstirati tančice resničnosti, za katere je vplivni mistik Ibn Arabi dejal, da morajo obstajati, kajti drugače ne bi mogli spoznati Božjega namena. 174888240 RTVSLO – Prvi 384 clean Avtor današnje ponovljene Duhovne misli arabist in islamolog dr. Raid Al Daghistani razmišlja, kako so se islamski sufiji želeli s kontemplacijo približati Bogu. Pri tem so morali odstirati tančice resničnosti, za katere je vplivni mistik Ibn Arabi dejal, da morajo obstajati, kajti drugače ne bi mogli spoznati Božjega namena. Fri, 22 Jul 2022 03:56:24 +0000 Raid Al Daghistani: Tančice resničnosti Človek potrebuje mizo. Potrebuje jo zato, da se lahko kje ustavi in odpočije. Se nasloni. Se napije in naje. A ne hrane in pijače, za to ne potrebuje mize. Mizo potrebuje zato, da se ob njej z nekom sreča, da se najé njegove bližine. In da ne pozabi, da je nekje prostor, ki je samo njegov, njegov stol, njegov krožnik, njegov pribor. Zato je večerja eden najbolj pomembnih dogodkov našega življenja. Pri njej smo namreč dobili dvoje za življenje ključnih stvari: dobili smo dom, dobili smo svoj prostor pri mizi in dobili smo nekoga, ki nam umiva noge, nekoga, ki nas sprejema take, kakršni smo. In dobili smo jih, da bi mogli živeti, ker se brez teh dveh stvari tega preprosto ne da. Človek ne umre, če nima hrane, tudi ne umre, če dela hudo, umre pa, ko nima nikogar, ki bi ga pogrešal, ko ga ni ob mizi. Od tega pogrešanja živimo. Pri mizi smo postali družina. Pri mizi smo začeli nekomu pripadati. Zato je večerja tudi v središču krščanstva. Da bi si zapomnili, da imamo ob mizi svoje mesto in da smo ob njej vedno dobrodošli, ne glede na to, kaj smo naredili. To si človek mora zapomniti. To si mora zapomniti, da bi začel bolj verjeti ljubezni kot zlu, bolj dobroti kot izkoriščevanju, bolj odpuščanju kot maščevalnosti. Da bi lahko preživel od teže življenja, mora imeti to izkušnjo sprejetosti in ljubljenosti, ki sta večji od vsakega njegovega zla, večji od prav vsake njegove hudobije. Potem človek vedno znova, ne glede na to, v katerem viharju svojega življenja se znajde, zmore pot nazaj, v smeri življenja. Ta spomin je temelj njegove rešitve, je zvezda, ki se ne gane. Zato Jezus umiva noge ljudem, ki jih ima za prijatelje, istim ljudem, ki ga bodo izdali, zatajili in ga pustili samega. Zato dela dobro ljudem, ki mu delajo slabo. Da bi si zapomnili in da ne bi pozabili, da je njegova ljubezen večja in močnejša od vsakega našega zla. In da bi se zato vrnili za mizo. In si spet pustili umiti noge. Vsakič znova. Ker je tam naše mesto. Tako bomo ostali skupnost. Tako bomo drug drugega odreševali. Ko bomo sedeli za mizo, ko bomo samo tam, kjer je naše mesto, takrat bomo tudi drugim za isto mizo začeli umivati noge. Temu rečemo evharistija. Tej naši družini. 174887993 RTVSLO – Prvi 306 clean Človek potrebuje mizo. Potrebuje jo zato, da se lahko kje ustavi in odpočije. Se nasloni. Se napije in naje. A ne hrane in pijače, za to ne potrebuje mize. Mizo potrebuje zato, da se ob njej z nekom sreča, da se najé njegove bližine. In da ne pozabi, da je nekje prostor, ki je samo njegov, njegov stol, njegov krožnik, njegov pribor. Zato je večerja eden najbolj pomembnih dogodkov našega življenja. Pri njej smo namreč dobili dvoje za življenje ključnih stvari: dobili smo dom, dobili smo svoj prostor pri mizi in dobili smo nekoga, ki nam umiva noge, nekoga, ki nas sprejema take, kakršni smo. In dobili smo jih, da bi mogli živeti, ker se brez teh dveh stvari tega preprosto ne da. Človek ne umre, če nima hrane, tudi ne umre, če dela hudo, umre pa, ko nima nikogar, ki bi ga pogrešal, ko ga ni ob mizi. Od tega pogrešanja živimo. Pri mizi smo postali družina. Pri mizi smo začeli nekomu pripadati. Zato je večerja tudi v središču krščanstva. Da bi si zapomnili, da imamo ob mizi svoje mesto in da smo ob njej vedno dobrodošli, ne glede na to, kaj smo naredili. To si človek mora zapomniti. To si mora zapomniti, da bi začel bolj verjeti ljubezni kot zlu, bolj dobroti kot izkoriščevanju, bolj odpuščanju kot maščevalnosti. Da bi lahko preživel od teže življenja, mora imeti to izkušnjo sprejetosti in ljubljenosti, ki sta večji od vsakega njegovega zla, večji od prav vsake njegove hudobije. Potem človek vedno znova, ne glede na to, v katerem viharju svojega življenja se znajde, zmore pot nazaj, v smeri življenja. Ta spomin je temelj njegove rešitve, je zvezda, ki se ne gane. Zato Jezus umiva noge ljudem, ki jih ima za prijatelje, istim ljudem, ki ga bodo izdali, zatajili in ga pustili samega. Zato dela dobro ljudem, ki mu delajo slabo. Da bi si zapomnili in da ne bi pozabili, da je njegova ljubezen večja in močnejša od vsakega našega zla. In da bi se zato vrnili za mizo. In si spet pustili umiti noge. Vsakič znova. Ker je tam naše mesto. Tako bomo ostali skupnost. Tako bomo drug drugega odreševali. Ko bomo sedeli za mizo, ko bomo samo tam, kjer je naše mesto, takrat bomo tudi drugim za isto mizo začeli umivati noge. Temu rečemo evharistija. Tej naši družini. Thu, 21 Jul 2022 03:55:06 +0000 Marko Rijavec: Dom Kaj je odgovornost do samega sebe? Pomeni, da se vselej in povsod zavedamo neprecenljivega Božjega daru, ker smo poklicani v življenje. Hkrati pomeni, da živimo iz tega zavedanja in tako osmišljamo svojo pot. Nismo biološko naključje, nismo odvečen zgodovinski pojav ne stranski proizvod narave, ampak smo utelešena Božja volja. Sleherni izmed nas. Ker nas Stvarnik neizmerno ljubi, nas je upodobil po svoji plemeniti naravi. Naša duša zato – tudi ko bi umrla – ne more umreti, ampak je zapisana večnosti. Odgovornost do samega sebe je torej, da poskrbimo, da bo naša večnost poveličana. Kajti lahko jo zapravimo, z neodgovornim in uporniškim življenjem, ki črta Boga. Ko pa se odpiramo Božji govorici v sebi, smo razumeli temeljno poslanstvo zemljana. Svojo odgovornost. Biti na voljo Bogu! Kaj mi je treba storiti? Kje sem človeštvu najbolj koristen? Kako naj podvojim prejete talente? Če zastavimo življenje tako, nas Stvarnik obilno blagoslavlja in prinaša mir v naša srca. Živimo poduhovljeno in ljubimo svet, z vsemi številnimi križi, po vzoru Velikega duhovnika. Rojeni smo prav za to svobodo – za spoznanje, da samo Bog zagotavlja neobteženost, harmonijo bivanja, skladnost misli in čustev. Kadar smo potopljeni v morje Jezusove pričujočnosti, zmoremo okusiti neizmernost naše svobode. Noben človek nam je – takšne – ne more dati. Noben politični režim. Nobena filozofija. Samo Bog, poosebljena svoboda, lahko to stori. Kot Svoboda ustvarja svobodo in jo svobodno podeljuje človeku, da se zanjo – svobodno – odloči. 174887750 RTVSLO – Prvi 309 clean Kaj je odgovornost do samega sebe? Pomeni, da se vselej in povsod zavedamo neprecenljivega Božjega daru, ker smo poklicani v življenje. Hkrati pomeni, da živimo iz tega zavedanja in tako osmišljamo svojo pot. Nismo biološko naključje, nismo odvečen zgodovinski pojav ne stranski proizvod narave, ampak smo utelešena Božja volja. Sleherni izmed nas. Ker nas Stvarnik neizmerno ljubi, nas je upodobil po svoji plemeniti naravi. Naša duša zato – tudi ko bi umrla – ne more umreti, ampak je zapisana večnosti. Odgovornost do samega sebe je torej, da poskrbimo, da bo naša večnost poveličana. Kajti lahko jo zapravimo, z neodgovornim in uporniškim življenjem, ki črta Boga. Ko pa se odpiramo Božji govorici v sebi, smo razumeli temeljno poslanstvo zemljana. Svojo odgovornost. Biti na voljo Bogu! Kaj mi je treba storiti? Kje sem človeštvu najbolj koristen? Kako naj podvojim prejete talente? Če zastavimo življenje tako, nas Stvarnik obilno blagoslavlja in prinaša mir v naša srca. Živimo poduhovljeno in ljubimo svet, z vsemi številnimi križi, po vzoru Velikega duhovnika. Rojeni smo prav za to svobodo – za spoznanje, da samo Bog zagotavlja neobteženost, harmonijo bivanja, skladnost misli in čustev. Kadar smo potopljeni v morje Jezusove pričujočnosti, zmoremo okusiti neizmernost naše svobode. Noben človek nam je – takšne – ne more dati. Noben politični režim. Nobena filozofija. Samo Bog, poosebljena svoboda, lahko to stori. Kot Svoboda ustvarja svobodo in jo svobodno podeljuje človeku, da se zanjo – svobodno – odloči. Wed, 20 Jul 2022 03:55:09 +0000 Peter Millonig: Rojeni za svobodo V prvih stoletjih krščanstva so v egiptovski puščavi živeli modreci, ki so veliko premišljevali o zlu. Vedeli so, da človeka spravi v nezadovoljstvo, malodušje, obup in naposled v bivanjsko smrt pokvarjena misel, ki jo gojimo v svojem umu. Danes si bomo na kratko ogledali demoničnost požrešnih misli. Uvedel nas bo Evagrij Pontski, eden izmed najinteligentnejših in duhovno najprodornejših krščanskih filozofov in mistikov zgodnjega krščanstva. Metoda, ki jo modrec uporablja, je evangelijska, zlobne misli je mogoče pregnati z ustreznimi izreki iz Svetega pisma. Tako je storil tudi Jezus v puščavi, ko ga je skušal hudič. Seveda se požrešna misel ne vrti samo okoli hrane in užitka, temveč tudi sočutja oziroma nesočutja do drugih. Taka misel nas napeljuje na to, da kopičimo stvari in imamo vse samo zase. Za druge nam ni mar, najsi gre za sorodnika, soseda, klošarja ali begunca. Evagrij nam svetuje glede misli, ki nas zaustavlja, da ne dajemo svojega kruha potrebnim, in nam govori: »Oni bo že dobil kjer koli, mi pa nimamo koga drugega, ki bi ga lahko prosili.« (Tu je učinkovit izrek iz Knjige pregovorov:) Kdor je usmiljen do reveža, bo tudi sam nahranjen, kajti od svojega kruha je dal revežu. Vsak je sam kriv za to, kar je in kar ima – tako Slovenci v svojem poštenjakarstvu pogosto mislimo. Reveži so v bistvu lenuhi – zakaj bi jih podpiral? Pri mislih, ki nam branijo dajati svojo hrano ali obleko revnim; na primer: »To, kar imamo, ne bo dovolj tako za nas kot zanje,« ali pa: »Nekdo drug je slabotnejši in to bolj potrebuje, zato bi bilo prav, da damo tistemu, ne temu; ta je namreč len in se hoče najesti in obleči brez truda,« Evagrij pravi, da je takrat treba uporabiti tele besede iz Lukovega evangelija: Kdor ima dve suknji, naj ju deli s tistim, ki nima nobene, in kdor ima živež, naj stori enako. 174887551 RTVSLO – Prvi 311 clean V prvih stoletjih krščanstva so v egiptovski puščavi živeli modreci, ki so veliko premišljevali o zlu. Vedeli so, da človeka spravi v nezadovoljstvo, malodušje, obup in naposled v bivanjsko smrt pokvarjena misel, ki jo gojimo v svojem umu. Danes si bomo na kratko ogledali demoničnost požrešnih misli. Uvedel nas bo Evagrij Pontski, eden izmed najinteligentnejših in duhovno najprodornejših krščanskih filozofov in mistikov zgodnjega krščanstva. Metoda, ki jo modrec uporablja, je evangelijska, zlobne misli je mogoče pregnati z ustreznimi izreki iz Svetega pisma. Tako je storil tudi Jezus v puščavi, ko ga je skušal hudič. Seveda se požrešna misel ne vrti samo okoli hrane in užitka, temveč tudi sočutja oziroma nesočutja do drugih. Taka misel nas napeljuje na to, da kopičimo stvari in imamo vse samo zase. Za druge nam ni mar, najsi gre za sorodnika, soseda, klošarja ali begunca. Evagrij nam svetuje glede misli, ki nas zaustavlja, da ne dajemo svojega kruha potrebnim, in nam govori: »Oni bo že dobil kjer koli, mi pa nimamo koga drugega, ki bi ga lahko prosili.« (Tu je učinkovit izrek iz Knjige pregovorov:) Kdor je usmiljen do reveža, bo tudi sam nahranjen, kajti od svojega kruha je dal revežu. Vsak je sam kriv za to, kar je in kar ima – tako Slovenci v svojem poštenjakarstvu pogosto mislimo. Reveži so v bistvu lenuhi – zakaj bi jih podpiral? Pri mislih, ki nam branijo dajati svojo hrano ali obleko revnim; na primer: »To, kar imamo, ne bo dovolj tako za nas kot zanje,« ali pa: »Nekdo drug je slabotnejši in to bolj potrebuje, zato bi bilo prav, da damo tistemu, ne temu; ta je namreč len in se hoče najesti in obleči brez truda,« Evagrij pravi, da je takrat treba uporabiti tele besede iz Lukovega evangelija: Kdor ima dve suknji, naj ju deli s tistim, ki nima nobene, in kdor ima živež, naj stori enako. Tue, 19 Jul 2022 03:55:11 +0000 Alen Širca: Evgarij Pontski Izmed vseh športov, v katerih ljudje preizkušamo svoje talente, spretnosti in mišičasta telesa, so mi najmanj blizu borilni. V tej kategoriji jih lahko naštejemo kar trinajst. Borilni športi niso dandanašnja muha, saj njihovi začetki segajo v čas antičnih olimpijskih iger. Najstarejši tekmovalni borilni šport, imenovan pankration, je uporabljal tako nožne kot ročne udarce. Ne glede na to, ali smo ljubitelji nožnih in ročnih udarcev, se v življenjskih ringih prej ali slej znajdemo vsi in zremo v oči nasprotnika, v želji, da bi ga premagali. Navadno naš boj s pestmi in nogami poteka brez sodnika in mimo vseh pravil. In tako lahko kaj hitro postane podoben boju s pestmi iz časa starih Grkov, ki je bil izjemno surov in nasilen. Roko na srce, med borilnimi športi so tudi taki, pri katerih umetnost obrambe ni v uporabi sile, ampak v upoštevanju zakona o ravnotežju, pravilnem gibanju in uporabi vzvodov. Nekateri med njimi vsebujejo tudi filozofsko plat, tesno povezano z vadbo. Njihov namen pa je v celostnem razvoju človeka: od razvoja razuma in osebnosti do doseganja notranjega miru. A moderni olimpijski šport je ta del borilnih športov prezrl ali pa je ta del iz njih že celo izginil. Dvoboji v naših življenjskih ringih se, na primer pri boksu, lahko končajo na več načinov. Nasprotnika lahko tako močno udarimo, da ga izločimo ali pa prisilimo k predaji. Dvoboj se lahko konča z nokavtom, če nasprotnik pade na tla in deset sekund negibno leži. Poznamo tudi tehnični nokavt, kadar eden izmed tekmovalcev ne more nadaljevati dvoboja in ga sodnik razglasi za poraženca. Če pa se dvoboj konča brez predaje, o zmagi odločajo točke: ob koncu tekme žirija in sodnik preštejeta pravilno izvedene udarce ter s tem boksarjema dodelita določeno število točk. Iz boksarskega ringa ali polja katerega koli drugega borilnega športa vedno odideta zmagovalec in poraženec. Še več: borilni športi so bili skozi zgodovino predmet občudovanja tudi na večjih praznikih, sejmih, karnevalih in drugih prireditvah ter so posledično komu prinesli tudi zaslužek. Življenje, cenjeni poslušalci in poslušalke, vsakomur izmed nas zadaja udarce: brez boksarskih rokavic in z njimi. Iz življenjskih ringov odhajamo kot zmagovalci in poraženci. Včasih z dvignjeno glavo, pa čeprav poraženi, spet drugič s sklonjeno, pa čeprav kot zmagovalci. Če prav razumem zgodovino borilnih športov tako v življenjskih kot v olimpijskih ringih, se dajanju ali odbijanju udarcev ne bom mogla izogniti. Da pa bi na kavlju življenja kot boksarska vreča samo tiho visela in sprejemala udarce z vseh strani, se mi tudi ne zdi sprejemljivo. Tako vam kot meni ne preostane nič drugega, kot da si nataknemo boksarske rokavice ter z njimi odbijamo in prestrezamo udarce. Če pa že moramo udariti nazaj, naj bodo naši udarci rahli. 174887341 RTVSLO – Prvi 269 clean Izmed vseh športov, v katerih ljudje preizkušamo svoje talente, spretnosti in mišičasta telesa, so mi najmanj blizu borilni. V tej kategoriji jih lahko naštejemo kar trinajst. Borilni športi niso dandanašnja muha, saj njihovi začetki segajo v čas antičnih olimpijskih iger. Najstarejši tekmovalni borilni šport, imenovan pankration, je uporabljal tako nožne kot ročne udarce. Ne glede na to, ali smo ljubitelji nožnih in ročnih udarcev, se v življenjskih ringih prej ali slej znajdemo vsi in zremo v oči nasprotnika, v želji, da bi ga premagali. Navadno naš boj s pestmi in nogami poteka brez sodnika in mimo vseh pravil. In tako lahko kaj hitro postane podoben boju s pestmi iz časa starih Grkov, ki je bil izjemno surov in nasilen. Roko na srce, med borilnimi športi so tudi taki, pri katerih umetnost obrambe ni v uporabi sile, ampak v upoštevanju zakona o ravnotežju, pravilnem gibanju in uporabi vzvodov. Nekateri med njimi vsebujejo tudi filozofsko plat, tesno povezano z vadbo. Njihov namen pa je v celostnem razvoju človeka: od razvoja razuma in osebnosti do doseganja notranjega miru. A moderni olimpijski šport je ta del borilnih športov prezrl ali pa je ta del iz njih že celo izginil. Dvoboji v naših življenjskih ringih se, na primer pri boksu, lahko končajo na več načinov. Nasprotnika lahko tako močno udarimo, da ga izločimo ali pa prisilimo k predaji. Dvoboj se lahko konča z nokavtom, če nasprotnik pade na tla in deset sekund negibno leži. Poznamo tudi tehnični nokavt, kadar eden izmed tekmovalcev ne more nadaljevati dvoboja in ga sodnik razglasi za poraženca. Če pa se dvoboj konča brez predaje, o zmagi odločajo točke: ob koncu tekme žirija in sodnik preštejeta pravilno izvedene udarce ter s tem boksarjema dodelita določeno število točk. Iz boksarskega ringa ali polja katerega koli drugega borilnega športa vedno odideta zmagovalec in poraženec. Še več: borilni športi so bili skozi zgodovino predmet občudovanja tudi na večjih praznikih, sejmih, karnevalih in drugih prireditvah ter so posledično komu prinesli tudi zaslužek. Življenje, cenjeni poslušalci in poslušalke, vsakomur izmed nas zadaja udarce: brez boksarskih rokavic in z njimi. Iz življenjskih ringov odhajamo kot zmagovalci in poraženci. Včasih z dvignjeno glavo, pa čeprav poraženi, spet drugič s sklonjeno, pa čeprav kot zmagovalci. Če prav razumem zgodovino borilnih športov tako v življenjskih kot v olimpijskih ringih, se dajanju ali odbijanju udarcev ne bom mogla izogniti. Da pa bi na kavlju življenja kot boksarska vreča samo tiho visela in sprejemala udarce z vseh strani, se mi tudi ne zdi sprejemljivo. Tako vam kot meni ne preostane nič drugega, kot da si nataknemo boksarske rokavice ter z njimi odbijamo in prestrezamo udarce. Če pa že moramo udariti nazaj, naj bodo naši udarci rahli. Mon, 18 Jul 2022 03:54:29 +0000 Alenka Veber: Življenjski ring Ali je bil tudi evangelist Luka jungovec? Malo že, sicer ne bi že pred dva tisoč leti tako jasno izklesal dva arhetipska lika, Marto in Marijo. Marta je prototip ženske, ki se ves dan neumorno razdaja za druge, potem pa zagrenjena ugotovi, da drugi mislijo predvsem nase in na svoje počutje. Nasprotno pa si Marija vzame čas zase, prisluhne sebi, vse z namenom, da bi ohranila veselje do življenja. Evangelist Luka dramski lok napetosti med sestrama sklene tako, da v konflikt med njima vključi še Jezusa, ki se v skaljenem odnosu med sestrama postavi na Marijino stran in izreče znamenite besede: »Marta, Marta, skrbi in vznemirja te veliko stvari, a le eno je potrebno. Marija si je izbrala boljši del, ki ji ne bo odvzet.« Poslušanje tega evangeljskega odlomka nas navadno spravi v zadrego. Jezusu namreč težko ugovarjamo, a se nam vendarle zdi čudno, zakaj se je tako enostransko postavil na Marijino stran, ko pa je bil tudi sam deležen postrežbe, za katero je poskrbela Marta. Jung bi nam verjetno povedal, da je konflikt med dvema fizičnima osebama, Marto in Marijo, arhetipski, samo preslikava napetosti v vsakem izmed nas. Dvojnost ni zunaj nas, temveč v nas. V vsakem izmed nas se namreč bije hrepenenje, da bi kot Marta imeli vse pod nadzorom, obenem pa bi se kot Marija prepustili intimnim potrebam svoje duše in izstopili iz uničujočega ritma, ki lahko vodi v izgorelost in malodušje. To dvojno med seboj nasprotujoče si hrepenenje je odsev negotovosti, ki je eno od elementarnih konfliktnih stanj v naši duši. Obvladovalo je tudi Abrahama in njegovo ženo Saro, ker nista mogla imeti otrok. O tem govori prvo današnje mašno berilo. Negotovost skušamo preseči na dva različna načina. Sara in Marta se na negotovost odzivata podobno, z negodovanjem in zagrenjenostjo. Marija pa je podobna Abrahamu, ki upa, ker se zaveda, da usodnega problema človek ne more rešiti sam, zato se odpre Božjemu delovanju. Neki pisec negotovost duhovito primerja z aligatorjem, ki nas vleče v motno globino in nas golta v svoj trebuh, prepoln gnile hrane, zaostale iz preteklosti. S tesnobo pa nas udarja po rokah, s katerimi bi se morda lahko ubranili. Krokodil oziroma negotovost nas ubija že zato, ker se pred njim čutimo nemočne. Jezus ne podcenjuje Martinega dela in njenih skrbi, a s tem, ko potrdi Marijin model, pove, naj pri vsem, za kar se trudimo, pri vsakem naporu svojih rok, da bi se rešili iz žrela aligatorja, torej iz negotovosti, ne izgubimo izpred oči, da prav v moči vere vidimo prek motne vode, v katero nas vleče krokodil, da se, potem ko v molitvi posedimo ob Jezusovih nogah, spremeni perspektiva, ki nam vrača smisel in daje novih moči. 174887187 RTVSLO – Prvi 396 clean Ali je bil tudi evangelist Luka jungovec? Malo že, sicer ne bi že pred dva tisoč leti tako jasno izklesal dva arhetipska lika, Marto in Marijo. Marta je prototip ženske, ki se ves dan neumorno razdaja za druge, potem pa zagrenjena ugotovi, da drugi mislijo predvsem nase in na svoje počutje. Nasprotno pa si Marija vzame čas zase, prisluhne sebi, vse z namenom, da bi ohranila veselje do življenja. Evangelist Luka dramski lok napetosti med sestrama sklene tako, da v konflikt med njima vključi še Jezusa, ki se v skaljenem odnosu med sestrama postavi na Marijino stran in izreče znamenite besede: »Marta, Marta, skrbi in vznemirja te veliko stvari, a le eno je potrebno. Marija si je izbrala boljši del, ki ji ne bo odvzet.« Poslušanje tega evangeljskega odlomka nas navadno spravi v zadrego. Jezusu namreč težko ugovarjamo, a se nam vendarle zdi čudno, zakaj se je tako enostransko postavil na Marijino stran, ko pa je bil tudi sam deležen postrežbe, za katero je poskrbela Marta. Jung bi nam verjetno povedal, da je konflikt med dvema fizičnima osebama, Marto in Marijo, arhetipski, samo preslikava napetosti v vsakem izmed nas. Dvojnost ni zunaj nas, temveč v nas. V vsakem izmed nas se namreč bije hrepenenje, da bi kot Marta imeli vse pod nadzorom, obenem pa bi se kot Marija prepustili intimnim potrebam svoje duše in izstopili iz uničujočega ritma, ki lahko vodi v izgorelost in malodušje. To dvojno med seboj nasprotujoče si hrepenenje je odsev negotovosti, ki je eno od elementarnih konfliktnih stanj v naši duši. Obvladovalo je tudi Abrahama in njegovo ženo Saro, ker nista mogla imeti otrok. O tem govori prvo današnje mašno berilo. Negotovost skušamo preseči na dva različna načina. Sara in Marta se na negotovost odzivata podobno, z negodovanjem in zagrenjenostjo. Marija pa je podobna Abrahamu, ki upa, ker se zaveda, da usodnega problema človek ne more rešiti sam, zato se odpre Božjemu delovanju. Neki pisec negotovost duhovito primerja z aligatorjem, ki nas vleče v motno globino in nas golta v svoj trebuh, prepoln gnile hrane, zaostale iz preteklosti. S tesnobo pa nas udarja po rokah, s katerimi bi se morda lahko ubranili. Krokodil oziroma negotovost nas ubija že zato, ker se pred njim čutimo nemočne. Jezus ne podcenjuje Martinega dela in njenih skrbi, a s tem, ko potrdi Marijin model, pove, naj pri vsem, za kar se trudimo, pri vsakem naporu svojih rok, da bi se rešili iz žrela aligatorja, torej iz negotovosti, ne izgubimo izpred oči, da prav v moči vere vidimo prek motne vode, v katero nas vleče krokodil, da se, potem ko v molitvi posedimo ob Jezusovih nogah, spremeni perspektiva, ki nam vrača smisel in daje novih moči. Sun, 17 Jul 2022 03:56:36 +0000 Milan Knep: Izbrati čas zase V visokem poletju se zaradi vročine možgani vozlajo po svoje. Meni mečejo na plan sebe. Ne kot človeka, ampak kot besedo s pomeni. Poslušam športnike, da so dali vse od sebe. Potrudili so se do svojega skorajkonca. Pomislim na ves njihov trening, ne samo na tekmo. Potem sredi belega dne slišim psihologa, da je treba stresti vse iz sebe, sicer te lahko razkolje. Kot otroka so me učili, da moram biti pri sebi, kar je pomenilo ostati razsoden v različnih okoliščinah. \tAmpak ta čas je poletje in kaj od povedanega naj prevladuje tja do zlate jeseni? Saj se lahko prekucnem v sproščen vreči vse s sebe in se podam na nudistično plažo. Ni potrebe, ko pa prihaja ta z modo v različnih priredbah v domala vsa okolja. \tNekje še tista veja niha, nekje trepeče list od vzdiha: na južno stran, na južno stran! Že vidim avtorico stihov v diru drobencljati od Magistrata do njenih t/Temnih vrat na ljubljanskem Starem trgu. \tTorej vsak po svoje kam na sproščujočo in obetov ali pa spominov polno južno stran. V tem našem hitrem veku je več kot zdravilno vsaj med dopustom in v počitnicah vreči kaj s sebe. Malo v dejanskem in malo v prenesenem pomenu. Občutiti zasuk k sebi. Vase. \tZnana je pobuda, da naj bi poleti preživeli teden dni brez zaslona, tudi brez pametnega telefona. En teden take spremembe ni veliko, zmore pa roditi ugodne sadove. Kot da nismo po dolgih mesecih napetega tempa vsi potrebni sproščenega družinjenja? Od jutra do večera vsak po neodložljivih opravkih, zdaj zedinjeni v dojemanju sebe v bližnjem. Čas, ko je možno drug na drugem zagledati odtenke človeškosti, ki nam jih sicer krade naglica službenih in šolskih dni. \tPlanine, morje, gmajne, stezice, veter, nalivi, potoki, borovnice, gobe, preznojenost, oddih, prezračena glava, šumenje in cvrkut, srna na jasi. \tTudi kak obisk, kak skok do – oh ja, res se že dolgo nismo videli –! Ga pa obišči, starega znanca iz prejšnje službe, saj menda še živi – ja, ja, res se je od daleč vozil oni redkobesedni vdovec mojih let. \tStresti s sebe osredinjenost vase in oživiti sočuten odnos do stvarstva in soljudi. 174887039 RTVSLO – Prvi 368 clean V visokem poletju se zaradi vročine možgani vozlajo po svoje. Meni mečejo na plan sebe. Ne kot človeka, ampak kot besedo s pomeni. Poslušam športnike, da so dali vse od sebe. Potrudili so se do svojega skorajkonca. Pomislim na ves njihov trening, ne samo na tekmo. Potem sredi belega dne slišim psihologa, da je treba stresti vse iz sebe, sicer te lahko razkolje. Kot otroka so me učili, da moram biti pri sebi, kar je pomenilo ostati razsoden v različnih okoliščinah. \tAmpak ta čas je poletje in kaj od povedanega naj prevladuje tja do zlate jeseni? Saj se lahko prekucnem v sproščen vreči vse s sebe in se podam na nudistično plažo. Ni potrebe, ko pa prihaja ta z modo v različnih priredbah v domala vsa okolja. \tNekje še tista veja niha, nekje trepeče list od vzdiha: na južno stran, na južno stran! Že vidim avtorico stihov v diru drobencljati od Magistrata do njenih t/Temnih vrat na ljubljanskem Starem trgu. \tTorej vsak po svoje kam na sproščujočo in obetov ali pa spominov polno južno stran. V tem našem hitrem veku je več kot zdravilno vsaj med dopustom in v počitnicah vreči kaj s sebe. Malo v dejanskem in malo v prenesenem pomenu. Občutiti zasuk k sebi. Vase. \tZnana je pobuda, da naj bi poleti preživeli teden dni brez zaslona, tudi brez pametnega telefona. En teden take spremembe ni veliko, zmore pa roditi ugodne sadove. Kot da nismo po dolgih mesecih napetega tempa vsi potrebni sproščenega družinjenja? Od jutra do večera vsak po neodložljivih opravkih, zdaj zedinjeni v dojemanju sebe v bližnjem. Čas, ko je možno drug na drugem zagledati odtenke človeškosti, ki nam jih sicer krade naglica službenih in šolskih dni. \tPlanine, morje, gmajne, stezice, veter, nalivi, potoki, borovnice, gobe, preznojenost, oddih, prezračena glava, šumenje in cvrkut, srna na jasi. \tTudi kak obisk, kak skok do – oh ja, res se že dolgo nismo videli –! Ga pa obišči, starega znanca iz prejšnje službe, saj menda še živi – ja, ja, res se je od daleč vozil oni redkobesedni vdovec mojih let. \tStresti s sebe osredinjenost vase in oživiti sočuten odnos do stvarstva in soljudi. Sat, 16 Jul 2022 03:56:08 +0000 Berta Golob: Vse od sebe Čeprav imamo vsi prijatelje in radi preživljamo svoj čas v njihovi družbi, verjetno le redko razmišljamo o bistvu prijateljstva. V antiki pa je bila to tema, ki se je v filozofskih spisih pojavljala razmeroma pogosto in nič nenavadnega ni, da jo najdemo tudi pri Aristotlu, starogrškem filozofu iz 4. st. pr. Kr., ki je prijateljstvo povezoval z vrlino in srečo. O prijateljstvu tako razpravlja kar v dveh knjigah svoje Nikomahove etike in pravi, da je »za življenje neogibno potrebno. Nihče si ne bi želel živeti brez prijateljev, tudi če bi mu bile na voljo vse druge dobrine tega sveta.« Aristotel torej vidi v prijateljstvu neko posebno vrednost oziroma vrlino, po kateri hrepeni vsak in brez katere si sploh ne bi mogel predstavljati svojega življenja. V nadaljevanju ugotavlja, da obstajajo tri oblike prijateljstva. Prvo je prijateljstvo iz koristoljubja, vendar taki ljudje »ne ljubijo svojih prijateljev zaradi njih samih, ampak po tem, kolikor lahko z njihovo pomočjo dosežejo neko dobrino« - nekoga imajo radi zaradi lastne koristi oziroma blaginje. Podobno je v primeru, ko smo naklonjeni zaradi nekega prijetnega občutja in zabave: »ljudje, ki si laskajo in dobrikajo, ne ljubijo drug drugega takšnega, kakor je v resnici, ampak le kolikor je kdo komu zabaven in prijeten,« zapiše Aristotel. Obe vrsti prijateljstev sta tako po njegovem mnenju nujno plod naključja in ne moreta trajati, saj osebe ne cenimo takšne, kakršna je v resnici, pač pa je njena vrednost merjena po koristnosti oziroma prijetnosti, ki nam jo nudi. Ko pa jih enkrat nimamo več za prijetne ali koristne, se hitro razdre tudi naše prijateljstvo z njimi. Kakšno pa je potemtakem pravo in trajno prijateljstvo? Aristotel trdi, da nastopi med »dobrimi, to je med tistimi, ki so si podobni v vrlini.« Podobnost je torej ključni temelj za trajne odnose, »kajti vsakemu človeku so prijetna tista dejanja, ki so njemu lastna ali vsaj podobna,« je prepričan Aristotel. Najbolj popolno in najbolj žlahtno prijateljstvo pa se zanj razvije med dobrimi ljudmi – dober človek je namreč »dober nasploh in dober do svojega prijatelja,« pravi Aristotel. Dalje takšni ljudje drug drugemu pristno »želijo dobro, ker so sami dobri«, prijatelja imajo »radi zavoljo njega samega, ne pa zaradi neki slučajnih okoliščin,« to vez vzdržujejo trajno, saj je tudi njihova vrlina nekaj trajnega, poleg tega pa imajo v sebi željo po skupnem življenju. Aristotel meni, da je prav slednje temeljni kriterij pravega prijateljstva, saj verjame, da »skupno življenje ni možno med ljudmi, ki si niso prijetni in drug drugega ne razveseljujejo.« 174886813 RTVSLO – Prvi 398 clean Čeprav imamo vsi prijatelje in radi preživljamo svoj čas v njihovi družbi, verjetno le redko razmišljamo o bistvu prijateljstva. V antiki pa je bila to tema, ki se je v filozofskih spisih pojavljala razmeroma pogosto in nič nenavadnega ni, da jo najdemo tudi pri Aristotlu, starogrškem filozofu iz 4. st. pr. Kr., ki je prijateljstvo povezoval z vrlino in srečo. O prijateljstvu tako razpravlja kar v dveh knjigah svoje Nikomahove etike in pravi, da je »za življenje neogibno potrebno. Nihče si ne bi želel živeti brez prijateljev, tudi če bi mu bile na voljo vse druge dobrine tega sveta.« Aristotel torej vidi v prijateljstvu neko posebno vrednost oziroma vrlino, po kateri hrepeni vsak in brez katere si sploh ne bi mogel predstavljati svojega življenja. V nadaljevanju ugotavlja, da obstajajo tri oblike prijateljstva. Prvo je prijateljstvo iz koristoljubja, vendar taki ljudje »ne ljubijo svojih prijateljev zaradi njih samih, ampak po tem, kolikor lahko z njihovo pomočjo dosežejo neko dobrino« - nekoga imajo radi zaradi lastne koristi oziroma blaginje. Podobno je v primeru, ko smo naklonjeni zaradi nekega prijetnega občutja in zabave: »ljudje, ki si laskajo in dobrikajo, ne ljubijo drug drugega takšnega, kakor je v resnici, ampak le kolikor je kdo komu zabaven in prijeten,« zapiše Aristotel. Obe vrsti prijateljstev sta tako po njegovem mnenju nujno plod naključja in ne moreta trajati, saj osebe ne cenimo takšne, kakršna je v resnici, pač pa je njena vrednost merjena po koristnosti oziroma prijetnosti, ki nam jo nudi. Ko pa jih enkrat nimamo več za prijetne ali koristne, se hitro razdre tudi naše prijateljstvo z njimi. Kakšno pa je potemtakem pravo in trajno prijateljstvo? Aristotel trdi, da nastopi med »dobrimi, to je med tistimi, ki so si podobni v vrlini.« Podobnost je torej ključni temelj za trajne odnose, »kajti vsakemu človeku so prijetna tista dejanja, ki so njemu lastna ali vsaj podobna,« je prepričan Aristotel. Najbolj popolno in najbolj žlahtno prijateljstvo pa se zanj razvije med dobrimi ljudmi – dober človek je namreč »dober nasploh in dober do svojega prijatelja,« pravi Aristotel. Dalje takšni ljudje drug drugemu pristno »želijo dobro, ker so sami dobri«, prijatelja imajo »radi zavoljo njega samega, ne pa zaradi neki slučajnih okoliščin,« to vez vzdržujejo trajno, saj je tudi njihova vrlina nekaj trajnega, poleg tega pa imajo v sebi željo po skupnem življenju. Aristotel meni, da je prav slednje temeljni kriterij pravega prijateljstva, saj verjame, da »skupno življenje ni možno med ljudmi, ki si niso prijetni in drug drugega ne razveseljujejo.« Fri, 15 Jul 2022 03:56:38 +0000 Polonca Zupančič: Aristotel o prijateljstvu Večkrat moram misliti na stavek, ki ga je pred leti izrekla ena izmed udeleženk skupine, v kateri so se srečevali ljudje po izgubi ljubljenega človeka. Takole je rekla: »Življenje je most in na mostu ne zidaj hiše!« Upam, da mi bo ta stavek ostal pred očmi vsakokrat, ko bom v svojem življenju morala izpuščati stvari, na katere sem navezana, ljudi, ki jih imam rada, na svoje sposobnosti … in da mi bo v pomoč. Verjetno je ena najbolj bistvenih stvari v življenju, da znamo izpuščati. Lahko smo veseli in hvaležni za vse, kar je bilo, toda nikoli si na tem ne moremo zgraditi šotorov in na tem obstati. Tudi nam ne more pomeniti garancije za prihodnost, niti imetje, niti položaj, niti prijateljstvo. Življenje je pot in živimo lahko samo toliko časa, dokler smo na poti. Na pot pa lahko človek vzame samo najnujnejše stvari, samo tisto, kar je zares bistveno. Kdor se ne more ločiti od stvari, mora obstati. \tV življenju se moramo zelo zgodaj učiti izpuščati. Izpustiti moramo zavetje doma in se postaviti na svoje noge. Izpuščati moramo otroke, ko odraščajo. Ko se upokojimo, moramo izpustiti svoje poklicno delo, ki smo ga morda imeli zelo radi. Izpuščati moramo svoje zdravje, svoje sposobnosti. Najbolj boleče pa je gotovo izpuščati ljudi, ki jih imamo radi. Izguba ljubljenega človeka vedno pomeni bolečino, s katero je treba živeti in kljub vsemu iti naprej. Morda nam bo laže izpuščati, če se bomo zavedali že ves čas, da je naše življenje zares most – iz ene stvarnosti na drugo in na mostu ne moremo graditi hiš. To ne pomeni, da ne moremo intenzivno živeti – nasprotno, ravno to, da ne gradimo hiš, omogoča, da lahko vse svoje napore vložimo v intenzivnost naših medsebojnih odnosov, da zelo intenzivno živimo, pri tem pa nikogar ne priklepamo nase, ampak živimo te odnose v vsej ljubezni in svobodi, ki zna tudi izpuščati, ko je treba. 174886616 RTVSLO – Prvi 335 clean Večkrat moram misliti na stavek, ki ga je pred leti izrekla ena izmed udeleženk skupine, v kateri so se srečevali ljudje po izgubi ljubljenega človeka. Takole je rekla: »Življenje je most in na mostu ne zidaj hiše!« Upam, da mi bo ta stavek ostal pred očmi vsakokrat, ko bom v svojem življenju morala izpuščati stvari, na katere sem navezana, ljudi, ki jih imam rada, na svoje sposobnosti … in da mi bo v pomoč. Verjetno je ena najbolj bistvenih stvari v življenju, da znamo izpuščati. Lahko smo veseli in hvaležni za vse, kar je bilo, toda nikoli si na tem ne moremo zgraditi šotorov in na tem obstati. Tudi nam ne more pomeniti garancije za prihodnost, niti imetje, niti položaj, niti prijateljstvo. Življenje je pot in živimo lahko samo toliko časa, dokler smo na poti. Na pot pa lahko človek vzame samo najnujnejše stvari, samo tisto, kar je zares bistveno. Kdor se ne more ločiti od stvari, mora obstati. \tV življenju se moramo zelo zgodaj učiti izpuščati. Izpustiti moramo zavetje doma in se postaviti na svoje noge. Izpuščati moramo otroke, ko odraščajo. Ko se upokojimo, moramo izpustiti svoje poklicno delo, ki smo ga morda imeli zelo radi. Izpuščati moramo svoje zdravje, svoje sposobnosti. Najbolj boleče pa je gotovo izpuščati ljudi, ki jih imamo radi. Izguba ljubljenega človeka vedno pomeni bolečino, s katero je treba živeti in kljub vsemu iti naprej. Morda nam bo laže izpuščati, če se bomo zavedali že ves čas, da je naše življenje zares most – iz ene stvarnosti na drugo in na mostu ne moremo graditi hiš. To ne pomeni, da ne moremo intenzivno živeti – nasprotno, ravno to, da ne gradimo hiš, omogoča, da lahko vse svoje napore vložimo v intenzivnost naših medsebojnih odnosov, da zelo intenzivno živimo, pri tem pa nikogar ne priklepamo nase, ampak živimo te odnose v vsej ljubezni in svobodi, ki zna tudi izpuščati, ko je treba. Thu, 14 Jul 2022 03:55:35 +0000 Metka Klevišar: Na mostu ne zidaj hiše Se spomnite, kako je bilo, ko ste bili še otroci? Ko ste živeli v svetu, v katerem so bili edini resni problemi črke in številke … in pozneje računi, formule, enačbe, neznanke … gravitacija … fotosinteza, evolucija, revolucija … zemljepisna širina, zemljepisna dolžina … pa pravopis in lepopis … Ko niste imeli težav z Miklavžem, birmo, župnikom, papežem, Cerkvijo … Ko so se vam zapovedi zdele čisto v redu… celo nujne mogoče?! ... Potem pa ste kar na lepem vse prerasli, šolo zamenjali za službo, se sami sebi zazdeli neverjetno pomembni … S Cerkvijo, s papežem, z zapovedmi naredili tako kot z Miklavžem … in se preselili v svet, v katerem se ne znajdeš več brez urnika in garmina. Svet resnih in zaskrbljenih obrazov, ki si ne znajo več predstavljati, kako je, če se ne mudi, in kako diši v večernem mraku, preden začne snežiti. Svet težkih in tujih besed, iz katerega so računalniki in telefoni pregnali pesmi in pravljice. Svet uspešnih in lepih, v katerem se ne posluša, ampak le ocenjuje, v katerem se ne popravlja, ampak le zamenja … Svet modrih in razumnih, v katerem se vse premeri, stehta in zapiše v razpredelnice … Modri in razumni… Tako je Jezus imenoval učene in pametne, slavne in bogate in kar jih je še te vrste … nadute in vase zagledane … Živijo v svetu, v katerem ni prostora za Boga, ki se ga ne da zamenjati, ki ga je treba poslušati in se njegove Ljubezni ne da izmeriti in opisati … Ni prostora za Boga, ki ga ne moremo spraviti v razpredelnice, predalčke in škatle … To je svet, v katerem ne znamo več v štirih potezah spraviti slona v hladilnik! (Saj veste, no: Kako spravite v treh potezah žirafo v hladilnik? Odprete vrata, spravite žirafo na poličko in zaprete vrata. In kako spravite slona v štirih potezah v hladilnik? Odprete vrata, vzamete ven žirafo, date noter slona in zaprete vrata. Čisto preprosto!) In tako Bog čaka kot slon pred hladilnikom, ker si, modri in razumni, kot smo, ne znamo več predstavljati … ker ne verjamemo … ker ne verujemo … Ali veste, kako spravite Boga z eno potezo v svoje življenje, v svoje srce? Čisto preprosto! Odprete srce … Odprete srce! 174886418 RTVSLO – Prvi 395 clean Se spomnite, kako je bilo, ko ste bili še otroci? Ko ste živeli v svetu, v katerem so bili edini resni problemi črke in številke … in pozneje računi, formule, enačbe, neznanke … gravitacija … fotosinteza, evolucija, revolucija … zemljepisna širina, zemljepisna dolžina … pa pravopis in lepopis … Ko niste imeli težav z Miklavžem, birmo, župnikom, papežem, Cerkvijo … Ko so se vam zapovedi zdele čisto v redu… celo nujne mogoče?! ... Potem pa ste kar na lepem vse prerasli, šolo zamenjali za službo, se sami sebi zazdeli neverjetno pomembni … S Cerkvijo, s papežem, z zapovedmi naredili tako kot z Miklavžem … in se preselili v svet, v katerem se ne znajdeš več brez urnika in garmina. Svet resnih in zaskrbljenih obrazov, ki si ne znajo več predstavljati, kako je, če se ne mudi, in kako diši v večernem mraku, preden začne snežiti. Svet težkih in tujih besed, iz katerega so računalniki in telefoni pregnali pesmi in pravljice. Svet uspešnih in lepih, v katerem se ne posluša, ampak le ocenjuje, v katerem se ne popravlja, ampak le zamenja … Svet modrih in razumnih, v katerem se vse premeri, stehta in zapiše v razpredelnice … Modri in razumni… Tako je Jezus imenoval učene in pametne, slavne in bogate in kar jih je še te vrste … nadute in vase zagledane … Živijo v svetu, v katerem ni prostora za Boga, ki se ga ne da zamenjati, ki ga je treba poslušati in se njegove Ljubezni ne da izmeriti in opisati … Ni prostora za Boga, ki ga ne moremo spraviti v razpredelnice, predalčke in škatle … To je svet, v katerem ne znamo več v štirih potezah spraviti slona v hladilnik! (Saj veste, no: Kako spravite v treh potezah žirafo v hladilnik? Odprete vrata, spravite žirafo na poličko in zaprete vrata. In kako spravite slona v štirih potezah v hladilnik? Odprete vrata, vzamete ven žirafo, date noter slona in zaprete vrata. Čisto preprosto!) In tako Bog čaka kot slon pred hladilnikom, ker si, modri in razumni, kot smo, ne znamo več predstavljati … ker ne verjamemo … ker ne verujemo … Ali veste, kako spravite Boga z eno potezo v svoje življenje, v svoje srce? Čisto preprosto! Odprete srce … Odprete srce! Wed, 13 Jul 2022 03:56:35 +0000 Gregor Čušin: Modri in razumni Eden od Budovih učencev, ki je pozneje dobil ime Anathapindada, je bil bogat trgovec, ki se je z velikim navdušenjem udeleževal Budovih naukov. Toda kadarkoli je Buda govoril o radodarnosti, je Anathapindada opazil, da tega ne more razumeti. Nekega dne je to povedal Budi: »Vaši nauki so mi zelo všeč, vendar kadarkoli učite o radodarnosti, tega nikakor ne morem razumeti. Jaz ne morem ničesar podariti. Že sama misel na to je boleča.« Buda mu je odgovoril: »Z vadbo vam bo morda uspelo, da boste postali bolj radodarni.« Anathapindada mu je odvrnil: »Kako naj to vadim? Podariti karkoli je zame nemogoče!« V odgovor ga je Buda vprašal: »Ali lahko nekaj podarite samemu sebi?« Ko je Anathapindada potrdil, da lahko, mu je Buda svetoval: »Vzemite nekaj v svojo desno roko in podarite to svoji levi roki z besedo 'izvoli!' Nato pa naj vaša leva roka to spet podari vaši desni. To ponavljajte in morda vam bo pomagalo postati radodarnejši.« Anathapindada je upošteval Budov nasvet in ko se je vrnil domov, je v desno roko vzel kos zlata in ga podaril svoji levi rekoč: »Izvoli!« Nato je z levo roko zlato podaril desni in spet ponovil: »Izvoli!« Čeprav je zlato podarjal samemu sebi, mu je bilo na začetku to zelo težko in beseda »izvoli« mu nikakor ni šla z jezika. Vajo je znova in znova ponavljal in postopoma mu je bilo to vedno lažje. Nato je postal radodaren tudi do drugih, najprej z majhnimi darili, potem z vedno večjimi, dokler na koncu ni postal eden od največjih dobrotnikov svojega časa. Po celi deželi je ustanavljal domove, v katerih je revnim dajal hrano in prenočišče. S tem si je tudi prislužil ime Anathapindada, kar pomeni »nekdo, ki je radodaren in nesebičen.« Ta zgodba uči o tem, da se radodarnost ne nanaša le na darovanje. Bistvo radodarnosti je, da se znebimo svoje neizmerne navezanosti nase in na vse, kar imamo za svoje. Radodarnost nas naredi velikodušne in odpre naše srce, prinaša nam srečo v vseh stopnjah njene vadbe. Na začetku izkusimo srečo, ko vzbudimo namero, da bi bili radodarni. Nato izkusimo srečo med samim dejanjem radodarnosti in na koncu izkusimo srečo, ko se svojega dobrega dejanja spomnimo. 174886206 RTVSLO – Prvi 385 clean Eden od Budovih učencev, ki je pozneje dobil ime Anathapindada, je bil bogat trgovec, ki se je z velikim navdušenjem udeleževal Budovih naukov. Toda kadarkoli je Buda govoril o radodarnosti, je Anathapindada opazil, da tega ne more razumeti. Nekega dne je to povedal Budi: »Vaši nauki so mi zelo všeč, vendar kadarkoli učite o radodarnosti, tega nikakor ne morem razumeti. Jaz ne morem ničesar podariti. Že sama misel na to je boleča.« Buda mu je odgovoril: »Z vadbo vam bo morda uspelo, da boste postali bolj radodarni.« Anathapindada mu je odvrnil: »Kako naj to vadim? Podariti karkoli je zame nemogoče!« V odgovor ga je Buda vprašal: »Ali lahko nekaj podarite samemu sebi?« Ko je Anathapindada potrdil, da lahko, mu je Buda svetoval: »Vzemite nekaj v svojo desno roko in podarite to svoji levi roki z besedo 'izvoli!' Nato pa naj vaša leva roka to spet podari vaši desni. To ponavljajte in morda vam bo pomagalo postati radodarnejši.« Anathapindada je upošteval Budov nasvet in ko se je vrnil domov, je v desno roko vzel kos zlata in ga podaril svoji levi rekoč: »Izvoli!« Nato je z levo roko zlato podaril desni in spet ponovil: »Izvoli!« Čeprav je zlato podarjal samemu sebi, mu je bilo na začetku to zelo težko in beseda »izvoli« mu nikakor ni šla z jezika. Vajo je znova in znova ponavljal in postopoma mu je bilo to vedno lažje. Nato je postal radodaren tudi do drugih, najprej z majhnimi darili, potem z vedno večjimi, dokler na koncu ni postal eden od največjih dobrotnikov svojega časa. Po celi deželi je ustanavljal domove, v katerih je revnim dajal hrano in prenočišče. S tem si je tudi prislužil ime Anathapindada, kar pomeni »nekdo, ki je radodaren in nesebičen.« Ta zgodba uči o tem, da se radodarnost ne nanaša le na darovanje. Bistvo radodarnosti je, da se znebimo svoje neizmerne navezanosti nase in na vse, kar imamo za svoje. Radodarnost nas naredi velikodušne in odpre naše srce, prinaša nam srečo v vseh stopnjah njene vadbe. Na začetku izkusimo srečo, ko vzbudimo namero, da bi bili radodarni. Nato izkusimo srečo med samim dejanjem radodarnosti in na koncu izkusimo srečo, ko se svojega dobrega dejanja spomnimo. Tue, 12 Jul 2022 03:56:25 +0000 Lama Karma Wangmo: Anathpindada in radodarnost Mir ni le odsotnost vojne in nasilja, mir nastopi takrat, ko vlada harmonija v odnosih med ljudmi, med ljudmi in Bogom, med ljudmi in naravo. V pesmi slednici na binkošti smo slišali, da prav Sveti Duh prinaša pravi mir: V hudem trudu si nam mir, v vročem dnevu hladen vir in tolažba v žalosti. Kako zelo se tega zavedamo te dni, ko nedaleč od nas divja kruta in težka vojna! Pogosto zujtraj najprej sklenem roke in prosim nebeškega Očeta za mir: Mir tebi, ranjena in uničena Ukrajina, Mir tebi, nesrečna Rusija, Mir tebi, draga domovina Slovenija, Mir tebi, moje lepo mesto, kjer živim ob reki Savi, Mir vsem, ki smo danes vstali v nov dan v krogu svojih družin, in mir tistim, ki niso tukaj in so tako ali drugače ločeni od svojih dragih … Mir tebi, moj bližnji, na levi in desni strani, mir mladim in starim, mir tistim, ki delajo, in onim, ki so bolni, mir Božji vsem! Ko tako nemočni ponavljamo svoje prošnje za mir, včasih ne moremo razumeti, kako lahko nekdo dovoli vedno znova pobijanje nedolžnih ljudi … Ali sploh lahko kaj naredimo za to, da se take situacije ne ponavljajo iz stoletja v stoletje, iz države v državo, med narodi vsega sveta? Širimo kulturo miru – spore in konflikte rešujmo po mirni poti. Učimo se medsebojnih odnosov, napolnimo svoje domove in vse ustanove s spoštovanjem in sprejemanjem drugih. Kako dobro bi bilo, če bi danes med novicami dneva slišali tudi eno najbolj pričakovano: Vojna se je končala, mir je spet zavladal! Če bomo hrepeneli po miru in znali tudi živeti tako, se bo mir spet vrnil tudi v ranjeno Evropo. Dajmo možnost miru v nas in okrog nas. 174885928 RTVSLO – Prvi 348 clean Mir ni le odsotnost vojne in nasilja, mir nastopi takrat, ko vlada harmonija v odnosih med ljudmi, med ljudmi in Bogom, med ljudmi in naravo. V pesmi slednici na binkošti smo slišali, da prav Sveti Duh prinaša pravi mir: V hudem trudu si nam mir, v vročem dnevu hladen vir in tolažba v žalosti. Kako zelo se tega zavedamo te dni, ko nedaleč od nas divja kruta in težka vojna! Pogosto zujtraj najprej sklenem roke in prosim nebeškega Očeta za mir: Mir tebi, ranjena in uničena Ukrajina, Mir tebi, nesrečna Rusija, Mir tebi, draga domovina Slovenija, Mir tebi, moje lepo mesto, kjer živim ob reki Savi, Mir vsem, ki smo danes vstali v nov dan v krogu svojih družin, in mir tistim, ki niso tukaj in so tako ali drugače ločeni od svojih dragih … Mir tebi, moj bližnji, na levi in desni strani, mir mladim in starim, mir tistim, ki delajo, in onim, ki so bolni, mir Božji vsem! Ko tako nemočni ponavljamo svoje prošnje za mir, včasih ne moremo razumeti, kako lahko nekdo dovoli vedno znova pobijanje nedolžnih ljudi … Ali sploh lahko kaj naredimo za to, da se take situacije ne ponavljajo iz stoletja v stoletje, iz države v državo, med narodi vsega sveta? Širimo kulturo miru – spore in konflikte rešujmo po mirni poti. Učimo se medsebojnih odnosov, napolnimo svoje domove in vse ustanove s spoštovanjem in sprejemanjem drugih. Kako dobro bi bilo, če bi danes med novicami dneva slišali tudi eno najbolj pričakovano: Vojna se je končala, mir je spet zavladal! Če bomo hrepeneli po miru in znali tudi živeti tako, se bo mir spet vrnil tudi v ranjeno Evropo. Dajmo možnost miru v nas in okrog nas. Mon, 11 Jul 2022 03:55:48 +0000 Emanuela Žerdin: Mir O neki ženi se je govorilo, da je zelo sveta. Nikoli ni zamudila maše ali drugih pobožnosti. Nekdo jo je zato upravičeno vprašal, kolikokrat na leto gre v cerkev. »Najbrž kar nekajstokrat, kajne,« je napol odgovoril na svoje vprašanje. Ženo je vprašanje tako zmedlo, da je sklenila, da bo odslej malo bolj pazila in v prihodnje zmogla nanj odgovoriti. Naredila si je leseno skrinjo in jo zaklenila ter ključ tako skrila, da ga ne bi mogel nihče najti. Vedno, ko je prišla iz cerkve, je vrgla vanjo kamenček. Leta so minevala in ženo je začela premagovati radovednost, koliko kamenčkov se je že nabralo v njej. »Zelo težka mora že biti,« si je mislila. Zato je prosila močnega soseda, naj ji nese skrinjo ven. »Toda pazi,« ga je posvarila, »skrinja je zelo težka!« Mož jo je prijel, dvignil in skoraj jezno dejal: »Sploh ni težka! Mislim, da jo lahko kar sama odneseš ven.« Brž ko je mož zapustil hišo, je žena pohitela in poiskala ključ ter odklenila skrinjo. Odprla jo je in v njej našla le pet prodnikov. Polna začudenja je strmela v skoraj prazno skrinjo. Čez nekaj dni se je opogumila in se odpravila k župniku ter mu zaupala neverjetno dogodivščino: »Nikakor ni mogoče, da bi kdo kamenčke ukradel. Skrinja je bila zaklenjena, ključ pa skrit.« Modri župnik je ženi razložil: »Tvoja skrinjica nas uči, da takrat, ko si bila pri maši, Bog ni bil v središču tvojih misli in tvoji najbližji niso bili v tvojih molitvah. Jasno je, da si med mašo velikokrat mislila, kako si sveta in pobožna in kako bi ljudje morali vedeti, kolikokrat si tako pobožno pri sveti maši. To je znamenje z neba, da si bila samo petkrat pri bogoslužju, ko je bil Bog v tvojem srcu in v središču tvojih misli. Bistvo bogoslužja ni v tem, kolikokrat stopimo v sveti prostor, temveč s kakšnimi srcem pridemo.« (Zgodbe s semeni upanja, 134) Kako smo pri bogoslužju, se pokaže v našem življenju. Pravilno se bogoslužja udeležimo, ko se to pozna v naših dejanjih. To nam govori tudi današnji evangelij o usmiljenem Samarijanu. Mimo ranjenca, ki je ležal ob poti, sta šla levit in duhovnik, oba v službi templja, a mu nista pomagala. Najbrž je Jezus nalašč v priliko dal prav ta dva, da bi pokazal, kako nepravilno slavimo Boga, če nam to slavljenje ne pomaga, da bi bolje služili bližnjemu. Na vsakoletnem romanju bolnikov in invalidov na Brezje sem opazoval ženo, ki je več let pomagala romarjem na vozičkih. Z izredno predanostjo se jim je posvečala. Med bogoslužjem pa je izredno zbrano sledila dogajanju na oltarju, čeprav je stala na robu prizorišča. Med mašo je bila vsa z Gospodom, da je bila potem lahko vsa z bolniki. 174885792 RTVSLO – Prvi 449 clean O neki ženi se je govorilo, da je zelo sveta. Nikoli ni zamudila maše ali drugih pobožnosti. Nekdo jo je zato upravičeno vprašal, kolikokrat na leto gre v cerkev. »Najbrž kar nekajstokrat, kajne,« je napol odgovoril na svoje vprašanje. Ženo je vprašanje tako zmedlo, da je sklenila, da bo odslej malo bolj pazila in v prihodnje zmogla nanj odgovoriti. Naredila si je leseno skrinjo in jo zaklenila ter ključ tako skrila, da ga ne bi mogel nihče najti. Vedno, ko je prišla iz cerkve, je vrgla vanjo kamenček. Leta so minevala in ženo je začela premagovati radovednost, koliko kamenčkov se je že nabralo v njej. »Zelo težka mora že biti,« si je mislila. Zato je prosila močnega soseda, naj ji nese skrinjo ven. »Toda pazi,« ga je posvarila, »skrinja je zelo težka!« Mož jo je prijel, dvignil in skoraj jezno dejal: »Sploh ni težka! Mislim, da jo lahko kar sama odneseš ven.« Brž ko je mož zapustil hišo, je žena pohitela in poiskala ključ ter odklenila skrinjo. Odprla jo je in v njej našla le pet prodnikov. Polna začudenja je strmela v skoraj prazno skrinjo. Čez nekaj dni se je opogumila in se odpravila k župniku ter mu zaupala neverjetno dogodivščino: »Nikakor ni mogoče, da bi kdo kamenčke ukradel. Skrinja je bila zaklenjena, ključ pa skrit.« Modri župnik je ženi razložil: »Tvoja skrinjica nas uči, da takrat, ko si bila pri maši, Bog ni bil v središču tvojih misli in tvoji najbližji niso bili v tvojih molitvah. Jasno je, da si med mašo velikokrat mislila, kako si sveta in pobožna in kako bi ljudje morali vedeti, kolikokrat si tako pobožno pri sveti maši. To je znamenje z neba, da si bila samo petkrat pri bogoslužju, ko je bil Bog v tvojem srcu in v središču tvojih misli. Bistvo bogoslužja ni v tem, kolikokrat stopimo v sveti prostor, temveč s kakšnimi srcem pridemo.« (Zgodbe s semeni upanja, 134) Kako smo pri bogoslužju, se pokaže v našem življenju. Pravilno se bogoslužja udeležimo, ko se to pozna v naših dejanjih. To nam govori tudi današnji evangelij o usmiljenem Samarijanu. Mimo ranjenca, ki je ležal ob poti, sta šla levit in duhovnik, oba v službi templja, a mu nista pomagala. Najbrž je Jezus nalašč v priliko dal prav ta dva, da bi pokazal, kako nepravilno slavimo Boga, če nam to slavljenje ne pomaga, da bi bolje služili bližnjemu. Na vsakoletnem romanju bolnikov in invalidov na Brezje sem opazoval ženo, ki je več let pomagala romarjem na vozičkih. Z izredno predanostjo se jim je posvečala. Med bogoslužjem pa je izredno zbrano sledila dogajanju na oltarju, čeprav je stala na robu prizorišča. Med mašo je bila vsa z Gospodom, da je bila potem lahko vsa z bolniki. Sun, 10 Jul 2022 03:57:29 +0000 Božo Rustja: Ni pomembno, kolikokrat stopimo v sveti prostor, ampak kakšni odidemo iz njega Nekoč je živel deček, ki je ves ljubi dan tolkel po bobnu in pri tem nadvse užival. Precej manj pa so uživali njegovi domači in sosedje, ki jim je ta vsakdanji hrup že pošteno paral živce. Deček pa ni nehal, ne glede na to, kaj je kdo rekel ali storil. Sosedje so zato za pomoč prosili nekaj mož, ki so trdili, da so sufiji oziroma muslimanski učenjaki, z namenom, da bi dečka vendarle nekako utišali. Prvi sufi je dečku najprej povedal, da mu bodo, če bo še naprej zganjal tak hrup, popokali bobniči. Toda deček, ki ni bil ne učen ne razgledan, tega ni razumel in je veselo bobnal naprej. Drugi učenjak mu je rekel, da je igranje na boben sveto opravilo, ki se sme izvajati le ob posebnih priložnostih. Tudi tega, kaj pomeni, da je nekaj sveto, deček ni razumel, in je nadaljeval svoje početje. Tretji sufi je sosedom svetoval, naj si zamašijo ušesa, četrti je dečku podaril knjigo, ki naj bi ga naučila živeti brez bobna. Peti pa je nasprotno dal sosedom knjigo, ki je učila, kako obvladovati jezo. Šesti učenjak je dečku pokazal vaje iz meditacije, ki naj bi ga umirile in mu pokazale, da je njegov boben le plod domišljije. Kot vsako nepopolno zdravilo je vsak izmed teh nasvetov deloval le kratek čas. Pripetilo pa se je, da je mimo prišel pravi sufi, pravi učenjak. Ogledal si je celotno situacijo, pristopil k dečku, mu podal kladivo in dleto ter dejal: »Prav zanima me, kaj se skriva v tem bobnu.« Vsakdo izmed nas nosi v sebi tak boben in od časa do časa udarjamo po njem, tako da smo že moteči za okolico in sami sebi. A kljub temu še naprej tolčemo po bobnu, saj mislimo, da tako rešujemo svoj problem. Vendar tako samodestruktivno vedenje lahko presežemo le tako, da – kot je namignil pravi muslimanski učenjak dečku – pogledamo in pobrskamo, kaj se skriva globlje v njem. 174885649 RTVSLO – Prvi 380 clean Nekoč je živel deček, ki je ves ljubi dan tolkel po bobnu in pri tem nadvse užival. Precej manj pa so uživali njegovi domači in sosedje, ki jim je ta vsakdanji hrup že pošteno paral živce. Deček pa ni nehal, ne glede na to, kaj je kdo rekel ali storil. Sosedje so zato za pomoč prosili nekaj mož, ki so trdili, da so sufiji oziroma muslimanski učenjaki, z namenom, da bi dečka vendarle nekako utišali. Prvi sufi je dečku najprej povedal, da mu bodo, če bo še naprej zganjal tak hrup, popokali bobniči. Toda deček, ki ni bil ne učen ne razgledan, tega ni razumel in je veselo bobnal naprej. Drugi učenjak mu je rekel, da je igranje na boben sveto opravilo, ki se sme izvajati le ob posebnih priložnostih. Tudi tega, kaj pomeni, da je nekaj sveto, deček ni razumel, in je nadaljeval svoje početje. Tretji sufi je sosedom svetoval, naj si zamašijo ušesa, četrti je dečku podaril knjigo, ki naj bi ga naučila živeti brez bobna. Peti pa je nasprotno dal sosedom knjigo, ki je učila, kako obvladovati jezo. Šesti učenjak je dečku pokazal vaje iz meditacije, ki naj bi ga umirile in mu pokazale, da je njegov boben le plod domišljije. Kot vsako nepopolno zdravilo je vsak izmed teh nasvetov deloval le kratek čas. Pripetilo pa se je, da je mimo prišel pravi sufi, pravi učenjak. Ogledal si je celotno situacijo, pristopil k dečku, mu podal kladivo in dleto ter dejal: »Prav zanima me, kaj se skriva v tem bobnu.« Vsakdo izmed nas nosi v sebi tak boben in od časa do časa udarjamo po njem, tako da smo že moteči za okolico in sami sebi. A kljub temu še naprej tolčemo po bobnu, saj mislimo, da tako rešujemo svoj problem. Vendar tako samodestruktivno vedenje lahko presežemo le tako, da – kot je namignil pravi muslimanski učenjak dečku – pogledamo in pobrskamo, kaj se skriva globlje v njem. Sat, 09 Jul 2022 03:56:20 +0000 Robert Friškovec: Boben Spoštovani, verski reformator, doktor Martin Luther, je šel zaradi Božjega molka večkrat skozi trpljenje. Nekoč je bilo zelo hudo. Prepričan je bil, da Bog ni zainteresiran zanj, zato se je odločil, da bo dokončno odnehal. Da ni, gre zahvala podpori njegove žene Katharine von Bora. Sunkovito je zapustil hišo in v obupu odšel v neznano, njegova žena pa je šla molit. Takoj se je preoblekla v črnino, od pet do glave, če bi se mož slučajno hitro vrnil. Čez okna je potegnila zavese in povrhu dodala še črno tkanino. Ugasnila je vse svetilke in sobo zavila v temo. Ko se je Luther končno vrnil, je opazil same znake smrti. Vprašal jo je: »Katarina, ali so sporočili, da je kdo umrl? Povej že vendar, kdo je umrl?« Odgovorila mu je: »Bog je umrl, saj si vendar rekel, da je za nas mrtev. Da ga ni več. Da nas je pustil na cedilu. Pomisli, angeli v nebesih imajo toliko dela s pogrebom Boga.« Tudi sam se mnogokrat tako počutim. Takrat se trudim biti študent, ne pa žrtev situacije. Kot žrtev se sprašujem, zakaj se je nepravična stvar zgodila ravno meni. Kot študent pa se hočem v trpljenju nekaj naučiti in najti smisel tudi v njem. Kot žrtev vedno pomilujem sebe, kot študent pa se osredotočam tudi na potrebe drugih. Potem je tu še tisti glodajoči občutek krivde, da trpim zaradi kakega greha, a to ne drži. Greh je moralno zlo, trpljenje pa ne, sicer ga Bog ne bi mogel prevzeti nase, ker bi postal s tem grešen. Med Bogom in grehom je nasprotje, med Bogom in trpljenjem pa ni, ampak je združljivo. Zato trpljenje ni zlo in ni izraz greha. Kdor trpi, ni grešen, niti mu ne primanjkuje vere. Trpljenje ni Božja kazen. Trpijo verujoči in neverujoči, dobri in hudobni. Trpljenje ne nasprotuje ljubezni, ampak jo celo razodeva. Križ razkriva in odgrinja Božjo ljubezen. Bog ne more preslišati stoka trpinov. Vsak trpeči je naš brat. Kdor želi vedeti, kaj je prava ljubezen, naj tega ne išče v slovarju, ampak na križu (Jonathan McLeod). Kristusov križ z Golgote me uči, da se prava ljubezen ne sprašuje, kaj bom dobil, ampak kaj bom dal. Prava ljubezen je vedno daritev, žrtev. Prava ljubezen se hrani z daritvami. Tako kot Luther, se učim sprejemati tudi Božjo tišino. Veliki mislec C. S. Lewis se je pred koncem življenja vprašal: »Kje bi bil danes in kaj bi se z mano zgodilo, če bi dobri Bog uslišal vse moje nore in sebične molitve, ki sem jih v življenju izrekel?« Kdaj bom končno dojel, da so Božji dar tudi neodgovorjene, neuslišane molitve. Kajti če bi hotel, da Bog usliši vse moje molitve, bi moral postati moj sovražnik. Moral bi mi dati kačo, namesto ribe in kamen namesto kruha, kot je povedal Jezus. Sprašujem se, če ne razumem Božje tišine, kako si drznem trditi in se hvalisati, da razumem njegove besede. 174885410 RTVSLO – Prvi 340 clean Spoštovani, verski reformator, doktor Martin Luther, je šel zaradi Božjega molka večkrat skozi trpljenje. Nekoč je bilo zelo hudo. Prepričan je bil, da Bog ni zainteresiran zanj, zato se je odločil, da bo dokončno odnehal. Da ni, gre zahvala podpori njegove žene Katharine von Bora. Sunkovito je zapustil hišo in v obupu odšel v neznano, njegova žena pa je šla molit. Takoj se je preoblekla v črnino, od pet do glave, če bi se mož slučajno hitro vrnil. Čez okna je potegnila zavese in povrhu dodala še črno tkanino. Ugasnila je vse svetilke in sobo zavila v temo. Ko se je Luther končno vrnil, je opazil same znake smrti. Vprašal jo je: »Katarina, ali so sporočili, da je kdo umrl? Povej že vendar, kdo je umrl?« Odgovorila mu je: »Bog je umrl, saj si vendar rekel, da je za nas mrtev. Da ga ni več. Da nas je pustil na cedilu. Pomisli, angeli v nebesih imajo toliko dela s pogrebom Boga.« Tudi sam se mnogokrat tako počutim. Takrat se trudim biti študent, ne pa žrtev situacije. Kot žrtev se sprašujem, zakaj se je nepravična stvar zgodila ravno meni. Kot študent pa se hočem v trpljenju nekaj naučiti in najti smisel tudi v njem. Kot žrtev vedno pomilujem sebe, kot študent pa se osredotočam tudi na potrebe drugih. Potem je tu še tisti glodajoči občutek krivde, da trpim zaradi kakega greha, a to ne drži. Greh je moralno zlo, trpljenje pa ne, sicer ga Bog ne bi mogel prevzeti nase, ker bi postal s tem grešen. Med Bogom in grehom je nasprotje, med Bogom in trpljenjem pa ni, ampak je združljivo. Zato trpljenje ni zlo in ni izraz greha. Kdor trpi, ni grešen, niti mu ne primanjkuje vere. Trpljenje ni Božja kazen. Trpijo verujoči in neverujoči, dobri in hudobni. Trpljenje ne nasprotuje ljubezni, ampak jo celo razodeva. Križ razkriva in odgrinja Božjo ljubezen. Bog ne more preslišati stoka trpinov. Vsak trpeči je naš brat. Kdor želi vedeti, kaj je prava ljubezen, naj tega ne išče v slovarju, ampak na križu (Jonathan McLeod). Kristusov križ z Golgote me uči, da se prava ljubezen ne sprašuje, kaj bom dobil, ampak kaj bom dal. Prava ljubezen je vedno daritev, žrtev. Prava ljubezen se hrani z daritvami. Tako kot Luther, se učim sprejemati tudi Božjo tišino. Veliki mislec C. S. Lewis se je pred koncem življenja vprašal: »Kje bi bil danes in kaj bi se z mano zgodilo, če bi dobri Bog uslišal vse moje nore in sebične molitve, ki sem jih v življenju izrekel?« Kdaj bom končno dojel, da so Božji dar tudi neodgovorjene, neuslišane molitve. Kajti če bi hotel, da Bog usliši vse moje molitve, bi moral postati moj sovražnik. Moral bi mi dati kačo, namesto ribe in kamen namesto kruha, kot je povedal Jezus. Sprašujem se, če ne razumem Božje tišine, kako si drznem trditi in se hvalisati, da razumem njegove besede. Fri, 08 Jul 2022 03:55:40 +0000 Daniel Brkič: Kako razumeti Božji molk? Nekateri ljudje imajo v sebi nekaj nevidnega, kar druge privlači kakor magnet. So več kot le všečni. Njihova karizma definira vse, kar počnejo, in vsako njihovo srečanje. Posledično si takšni ljudje pridobijo več spoštovanja in dosegajo boljše rezultate. So rojeni pod srečno zvezdo in blagoslovljeni z značajskimi lastnostmi, ki jim omogočajo doseganje uspehov brez vsakega truda? Nikakor ne! Ta nevidna, a privlačna lastnost namreč ni podedovana, ampak pridobljena. Je nekaj, česar se lahko nauči vsakdo in ni rezervirana le za peščico srečnežev. Kaj lahko torej naredite danes, da boste postali oseba, ki privlači druge in bogati njihovo življenje? Samuel Johnson je rekel: “Ta, ki čaka, da bo na enkrat naredil veliko dobrega, ne bo nikoli naredil ničesar.” Zato vam predlagam nekaj enostavnega: pravilo tridesetih sekund. Pravilo je zelo preprosto: v prvih tridesetih sekundah pogovora recite osebi nekaj spodbudnega, pozitivnega. Vsak človek potrebuje dobro besedo, spodbuden kompliment, ki razplamti naše upe in sanje. Vsi se počutimo bolje, ko smo deležni pozornosti, potrditve in ko smo cenjeni. Psiholog Henry Goddard je opravil študijo o nivojih energije pri otrocih. Pri tem je uporabil inštrument, ki ga je poimenoval “ergograf”. Njegove ugotovitve so bile izjemne. Ko so utrujeni otroci dobili priznanje ali pohvalo, je ergograf pokazal nenaden porast energije. Ko so bili kritizirani, je njihova energija strmoglavila. Zagotovo ste takšen vpliv in takšno moč besed spoznali tudi sami. “Skrb v srcu tare človeka, dobra beseda pa ga razveseljuje,” beremo v Pregovorih 12,25. Večina ljudi ob srečanju z drugimi misli o sebi in o tem, kakšen vtis bodo pustili. Ključ za učinkovanje pravila tridesetih sekund pa je ravno v nasprotnem: ko pridete v stik z ljudmi, se ne osredotočite nase, ampak poiščite načine in poti, kako se boste osredotočili na sogovornico ali sogovornika. Pomislite na to, kaj spodbudnega mu lahko rečete. Morda se ji lahko zahvalite za to, kar je naredila za vas. Morda lahko drugim, ki so del pogovora, poveste o njenih dosežkih ali pa ga pohvalite za značajsko lastnost, ki jo kaže. Takšno ravnanje ni zapleteno, čeprav zahteva nekaj časa in truda. Vendar pa je nagrada velika, saj ima resnično pozitiven vpliv na ljudi. Psihologi že desetletja preučujejo “prve vtise”. Toda če želite pustiti vtis, ki bo trajen in pozitiven, potem je eden od najučinkovitejših načinov za to prav pravilo tridesetih sekund. Pozabite na iskanje načinov in poti, kako bi vi bili videti bolje. Namesto tega poiščite načine, s katerimi lahko pomagate drugim do tega, da bodo videti bolje. Vprašajte se: Kaj pozitivnega ali spodbudnega lahko rečem vsaki osebi, ki jo bom danes srečal? Ponudite vsakomur pozornost in potrditev ter pokažite, da cenite, kar oseba dela. In ne pozabite: v prvih tridesetih sekundah pogovora recite nekaj spodbudnega. 174885185 RTVSLO – Prvi 382 clean Nekateri ljudje imajo v sebi nekaj nevidnega, kar druge privlači kakor magnet. So več kot le všečni. Njihova karizma definira vse, kar počnejo, in vsako njihovo srečanje. Posledično si takšni ljudje pridobijo več spoštovanja in dosegajo boljše rezultate. So rojeni pod srečno zvezdo in blagoslovljeni z značajskimi lastnostmi, ki jim omogočajo doseganje uspehov brez vsakega truda? Nikakor ne! Ta nevidna, a privlačna lastnost namreč ni podedovana, ampak pridobljena. Je nekaj, česar se lahko nauči vsakdo in ni rezervirana le za peščico srečnežev. Kaj lahko torej naredite danes, da boste postali oseba, ki privlači druge in bogati njihovo življenje? Samuel Johnson je rekel: “Ta, ki čaka, da bo na enkrat naredil veliko dobrega, ne bo nikoli naredil ničesar.” Zato vam predlagam nekaj enostavnega: pravilo tridesetih sekund. Pravilo je zelo preprosto: v prvih tridesetih sekundah pogovora recite osebi nekaj spodbudnega, pozitivnega. Vsak človek potrebuje dobro besedo, spodbuden kompliment, ki razplamti naše upe in sanje. Vsi se počutimo bolje, ko smo deležni pozornosti, potrditve in ko smo cenjeni. Psiholog Henry Goddard je opravil študijo o nivojih energije pri otrocih. Pri tem je uporabil inštrument, ki ga je poimenoval “ergograf”. Njegove ugotovitve so bile izjemne. Ko so utrujeni otroci dobili priznanje ali pohvalo, je ergograf pokazal nenaden porast energije. Ko so bili kritizirani, je njihova energija strmoglavila. Zagotovo ste takšen vpliv in takšno moč besed spoznali tudi sami. “Skrb v srcu tare človeka, dobra beseda pa ga razveseljuje,” beremo v Pregovorih 12,25. Večina ljudi ob srečanju z drugimi misli o sebi in o tem, kakšen vtis bodo pustili. Ključ za učinkovanje pravila tridesetih sekund pa je ravno v nasprotnem: ko pridete v stik z ljudmi, se ne osredotočite nase, ampak poiščite načine in poti, kako se boste osredotočili na sogovornico ali sogovornika. Pomislite na to, kaj spodbudnega mu lahko rečete. Morda se ji lahko zahvalite za to, kar je naredila za vas. Morda lahko drugim, ki so del pogovora, poveste o njenih dosežkih ali pa ga pohvalite za značajsko lastnost, ki jo kaže. Takšno ravnanje ni zapleteno, čeprav zahteva nekaj časa in truda. Vendar pa je nagrada velika, saj ima resnično pozitiven vpliv na ljudi. Psihologi že desetletja preučujejo “prve vtise”. Toda če želite pustiti vtis, ki bo trajen in pozitiven, potem je eden od najučinkovitejših načinov za to prav pravilo tridesetih sekund. Pozabite na iskanje načinov in poti, kako bi vi bili videti bolje. Namesto tega poiščite načine, s katerimi lahko pomagate drugim do tega, da bodo videti bolje. Vprašajte se: Kaj pozitivnega ali spodbudnega lahko rečem vsaki osebi, ki jo bom danes srečal? Ponudite vsakomur pozornost in potrditev ter pokažite, da cenite, kar oseba dela. In ne pozabite: v prvih tridesetih sekundah pogovora recite nekaj spodbudnega. Thu, 07 Jul 2022 03:56:22 +0000 Zmago Godina: 30 sekund Sufiji, muslimanski mistiki, nas med drugim učijo, da ima vsako človeško dejanje svojo zunanjo in svojo notranjo dimenzijo. Zunanja dimenzija je vidna, materializirana; notranja pa nevidna, skrita. Popolnost nekega dejanja je za sufije vselej odvisna od harmonije med zunanjo in notranjo razsežnostjo. Medtem ko merilo zunanjega vidika leži v njegovi estetsko-etični izvršitvi, je merilo pristnosti notranjega vidika določeno s stopnjo iskrenosti in čistostjo namena, s katerim je bilo dejanje storjeno. Iskrenost (arab. »sidq«) in čistost namena (arab. »nija«) sta torej iz vidika sufizma glavna principa vsake praktične izvrištve in uresničitve. Notranja dimenzija daje zunanji smisel in resnični pomen; zunanja pa daje notranji podobo in izraz. Vzemimo za primer post, ki predstavlja eno izmed temeljnih praks vseh velikih religijskih tradicij in duhovnih sistemov. Zunanja oblika posta je manifestirana v odpovedi hrane, pijače in na splošno vsakršnih čutnih užitkov. Toda njen resnični smisel in cilj sta: samopremagovanje in samospoznanje. Šele z ozaveščanjem notranje dimenzije (arab. »batin«) se post iz religijskega rituala spremeni v duhovno izkušnjo. Kajti fižično odrekanje hrani, pijači in spolnim užitkom samo po sebi ne vodi v spoznanje. Šele refleksija o človeški odvisnosti, intenzivno zaznavanje časovnosti, soočanje s svojimi temeljnimi potrebami, zavestno premagovanje svojih naravnih impulzov in kontemplacija o lastni končnosti so tisti elementi, ki post pretvorijo v eksistencialno-duhovno-spoznavni proces. . Če mislim na kaj drugega razen Boga, sem prekinil post.“ Že prerok Mohamed naj bi dejal: „Če postiš, potem naj postijo tudi tvoja ušesa in oči in tvoj jezik in tvoje roke.“ Šele celostni post razpre višjo raven zavesti za zaznavanje in motrenje resničnosti v njeni transcendentni zasnovi. Če je torej zunanja dimenzija posta vidna v odpovedi hrane in čutnih užtkov sploh, pa je njegova notranja dimenzija občutena v duševno-duhovnih stanjih kontemplacije, meditacije in notranjega boja. Resnični post je torej prehod iz čutnosti v duhovnost, tako da se duhovno oblikuje ravno v soočanju s skrajnimi potrebami in mejami čutnega. Misel o postu kot poti samopremagovanja in spoznanja bi rad zaključil z modrimi besedami Rešida Hafizovića: »Dar posta nam prinaša dar večplastnih vidikov spoznanja, a brez spoznanja ni mogoč vzpon.« 174884972 RTVSLO – Prvi 351 clean Sufiji, muslimanski mistiki, nas med drugim učijo, da ima vsako človeško dejanje svojo zunanjo in svojo notranjo dimenzijo. Zunanja dimenzija je vidna, materializirana; notranja pa nevidna, skrita. Popolnost nekega dejanja je za sufije vselej odvisna od harmonije med zunanjo in notranjo razsežnostjo. Medtem ko merilo zunanjega vidika leži v njegovi estetsko-etični izvršitvi, je merilo pristnosti notranjega vidika določeno s stopnjo iskrenosti in čistostjo namena, s katerim je bilo dejanje storjeno. Iskrenost (arab. »sidq«) in čistost namena (arab. »nija«) sta torej iz vidika sufizma glavna principa vsake praktične izvrištve in uresničitve. Notranja dimenzija daje zunanji smisel in resnični pomen; zunanja pa daje notranji podobo in izraz. Vzemimo za primer post, ki predstavlja eno izmed temeljnih praks vseh velikih religijskih tradicij in duhovnih sistemov. Zunanja oblika posta je manifestirana v odpovedi hrane, pijače in na splošno vsakršnih čutnih užitkov. Toda njen resnični smisel in cilj sta: samopremagovanje in samospoznanje. Šele z ozaveščanjem notranje dimenzije (arab. »batin«) se post iz religijskega rituala spremeni v duhovno izkušnjo. Kajti fižično odrekanje hrani, pijači in spolnim užitkom samo po sebi ne vodi v spoznanje. Šele refleksija o človeški odvisnosti, intenzivno zaznavanje časovnosti, soočanje s svojimi temeljnimi potrebami, zavestno premagovanje svojih naravnih impulzov in kontemplacija o lastni končnosti so tisti elementi, ki post pretvorijo v eksistencialno-duhovno-spoznavni proces. . Če mislim na kaj drugega razen Boga, sem prekinil post.“ Že prerok Mohamed naj bi dejal: „Če postiš, potem naj postijo tudi tvoja ušesa in oči in tvoj jezik in tvoje roke.“ Šele celostni post razpre višjo raven zavesti za zaznavanje in motrenje resničnosti v njeni transcendentni zasnovi. Če je torej zunanja dimenzija posta vidna v odpovedi hrane in čutnih užtkov sploh, pa je njegova notranja dimenzija občutena v duševno-duhovnih stanjih kontemplacije, meditacije in notranjega boja. Resnični post je torej prehod iz čutnosti v duhovnost, tako da se duhovno oblikuje ravno v soočanju s skrajnimi potrebami in mejami čutnega. Misel o postu kot poti samopremagovanja in spoznanja bi rad zaključil z modrimi besedami Rešida Hafizovića: »Dar posta nam prinaša dar večplastnih vidikov spoznanja, a brez spoznanja ni mogoč vzpon.« Wed, 06 Jul 2022 03:55:51 +0000 Raid Al Daghistani: Samopremagovanje in spoznanje Ko današnje razmišljanje ni in ni hotelo steči po tipkovnici na prazen list računalniškega ekrana, sem se zazrla skozi okno študijske čitalnice, ki je obrnjeno proti zahodu. Pogled na sosednjo stavbo zastira divji kostanj. Njegovo cvetenje sem zamudila, zaradi zaprtega okna pa nisem mogla prisluhniti šumenju listja, ki ga je prinesel veter. Skupaj z listi so poplesavale tudi zelene ježice. Bodičasta lupina okrog ploda se bo razprla, ko bo plod dovolj zrel. Takrat bodo največ dela imeli smetarji. Ko sem se približala oknu in ga odprla, sem opazila, da nekaj ježic leži pod krošnjo drevesa, a ne zato, ker bi bile že zrele. Odpihnil jih je veter, še preden sta se njihova rast in zorenje končali, meni pa je veter na obraz prinesel svežino novega dne. Ne samo kostanjeve ježice, tudi nas veter maje in obrača. Za razliko od kostanjevega drevesa se lahko z malo truda premaknemo z mesta, kjer stojimo, in ujamemo veter v naša jadra. In začnemo krmariti lastno življenje. Brez prave moči vetra ne bomo izpluli iz pristana, kakor tudi ne, če ne bomo jader napeli. Še prej pa moramo dvigniti življenjsko sidro in odvezati močno vrv, ki nas zadržuje v na videz varnem privezu. V primerjavi z vodnimi ladjami, ki jih po brodolomu največkrat odpeljejo v razrez, je lupina ladje življenja veliko bolj trpežna in odporna, a ne nezlomljiva. Nezlomljivi smo samo toliko časa, dokler v naša jadra piha prijeten in osvežujoč veter ter dokler usmerjamo krmilo v pravo smer. Na življenjski plovbi se ne bomo mogli izogniti ostrim skalam, verjetno bomo tudi nasedli in stopili na bodečo ježico. V naša življenjska jadra se ne ujame samo šumenje listja, ki ga nosi veter, niti veter z jader ne odpihne samo plev. Poleg vseh vetrov, ki pihajo z vseh štirih strani neba, poznamo še hinavski veter, le da tega povzročamo ljudje. Ta se mi zdi veliko bolj nevaren od severnega vetra ali močne burje. Zmesti zna življenjsko iglo, s katero uravnavamo plovbo našega življenja. In kaj storiti, ko bomo v jadra ujeli hinavski veter? Ker na magnetno iglo kompasa, nepogrešljivega pripomočka vseh krmarjev, vplivajo odkloni in vplivi zunanjih magnetnih polj, kompas potrebuje popravek. Tako kot ga potrebujemo ljudje. Ko bomo spoznali, da nam kompas življenja ne kaže več prave smeri, moramo popravek narediti sami: spremeniti moramo smer plovbe in položaj. Ne bojte se, spoštovani poslušalci in cenjene poslušalke, svoje plovbe. »Poglejte ladje, kako velike so in kako jih ženejo hudi vetrovi, pa jih usmerja majhno krmilo, kamor hoče krmarjeva volja.« (prim. Jak 3,4–5) Le nečesa ne smete pozabiti. Za čim varnejšo plovbo življenja morate vedeti, kam, kako, od kod in kdaj pihajo vetrovi na vaših poteh. 174884753 RTVSLO – Prvi 366 clean Ko današnje razmišljanje ni in ni hotelo steči po tipkovnici na prazen list računalniškega ekrana, sem se zazrla skozi okno študijske čitalnice, ki je obrnjeno proti zahodu. Pogled na sosednjo stavbo zastira divji kostanj. Njegovo cvetenje sem zamudila, zaradi zaprtega okna pa nisem mogla prisluhniti šumenju listja, ki ga je prinesel veter. Skupaj z listi so poplesavale tudi zelene ježice. Bodičasta lupina okrog ploda se bo razprla, ko bo plod dovolj zrel. Takrat bodo največ dela imeli smetarji. Ko sem se približala oknu in ga odprla, sem opazila, da nekaj ježic leži pod krošnjo drevesa, a ne zato, ker bi bile že zrele. Odpihnil jih je veter, še preden sta se njihova rast in zorenje končali, meni pa je veter na obraz prinesel svežino novega dne. Ne samo kostanjeve ježice, tudi nas veter maje in obrača. Za razliko od kostanjevega drevesa se lahko z malo truda premaknemo z mesta, kjer stojimo, in ujamemo veter v naša jadra. In začnemo krmariti lastno življenje. Brez prave moči vetra ne bomo izpluli iz pristana, kakor tudi ne, če ne bomo jader napeli. Še prej pa moramo dvigniti življenjsko sidro in odvezati močno vrv, ki nas zadržuje v na videz varnem privezu. V primerjavi z vodnimi ladjami, ki jih po brodolomu največkrat odpeljejo v razrez, je lupina ladje življenja veliko bolj trpežna in odporna, a ne nezlomljiva. Nezlomljivi smo samo toliko časa, dokler v naša jadra piha prijeten in osvežujoč veter ter dokler usmerjamo krmilo v pravo smer. Na življenjski plovbi se ne bomo mogli izogniti ostrim skalam, verjetno bomo tudi nasedli in stopili na bodečo ježico. V naša življenjska jadra se ne ujame samo šumenje listja, ki ga nosi veter, niti veter z jader ne odpihne samo plev. Poleg vseh vetrov, ki pihajo z vseh štirih strani neba, poznamo še hinavski veter, le da tega povzročamo ljudje. Ta se mi zdi veliko bolj nevaren od severnega vetra ali močne burje. Zmesti zna življenjsko iglo, s katero uravnavamo plovbo našega življenja. In kaj storiti, ko bomo v jadra ujeli hinavski veter? Ker na magnetno iglo kompasa, nepogrešljivega pripomočka vseh krmarjev, vplivajo odkloni in vplivi zunanjih magnetnih polj, kompas potrebuje popravek. Tako kot ga potrebujemo ljudje. Ko bomo spoznali, da nam kompas življenja ne kaže več prave smeri, moramo popravek narediti sami: spremeniti moramo smer plovbe in položaj. Ne bojte se, spoštovani poslušalci in cenjene poslušalke, svoje plovbe. »Poglejte ladje, kako velike so in kako jih ženejo hudi vetrovi, pa jih usmerja majhno krmilo, kamor hoče krmarjeva volja.« (prim. Jak 3,4–5) Le nečesa ne smete pozabiti. Za čim varnejšo plovbo življenja morate vedeti, kam, kako, od kod in kdaj pihajo vetrovi na vaših poteh. Tue, 05 Jul 2022 03:56:06 +0000 Alenka Veber: Veter Večkrat mi je že kdo potožil, češ: zastonj sem se trudil. Vprašala sem, kakšno plačilo je pričakoval. Nobenega, se razume. Torej se ni trudil zastonj, ampak zaman. Nekdaj se je reklo: delati za božji lon, kar je pomenilo zastonj, brez plačila. Recimo, da pa ni bilo zaman; delo je bilo namreč opravljeno in je nekomu prineslo zadovoljstvo. Tudi to je neke vrste plačilo. Nima pa nominalne vrednosti. Kljub temu rečemo, da je kako dejanje vredno več kot milijon. Mati Terezija je dejala, da gnilih ljudi, umirajočih na cesti, ne bi pobirala za noben denar; to da dela iz ljubezni do svojega Boga. Z Bogom ne šarimo več prav radi. Pripraven postaja zgolj kot frazem. Hvalabogu, pravi celo kak razvpit ateist. In: potem pa bogpomagaj! Če je vzgojen oziroma kulturen, ne m. Tereziji ne komer koli ne oporeka zaradi njune vernosti. Ta je tako rekoč zastonj. Pri nas ni v veljavi kak cerkveni davek. Kar od institucije dobimo, ni povezano z nujnim denarjem. Zakramenti so zastonj; če želimo kaj »poplačati«, velja kot dar. Saj je že kar smešno: duhovnik ne dobiva državne plače, plačati mora pa vse položnice, ki prispejo od državnih ustanov na njegov naslov. Vernikom gre iz njihovega žepa neprimerljivo manj zanj kot za to, kar plačujemo državljani za zgrešene investicije in podobne mahinacije, razvpite v medijih ali pa povsem zamolčane. Zaman. Vso noč smo se trudili, pa nismo nič ujeli, so svojemu Učeniku potožili apostoli. Simbolično se v njihovem čolnu nahajamo tudi sami. Če bi si pisali seznam vseh zamanskih namer in dejanj, bi utegnil biti kar dolg. Ta »zaman« še najbolj diši po neuspehu. Ob njem se pogosto razblinjajo naše sanje, a je dosti huje, če nam neuspeh – ta kruti zaman – uniči upanje in polet. Odkar velja uspeh kot nepogrešljivi edini cilj in prestiž in življenjski vzgon, nas izgubljena bitka zmore tudi ugonobiti. Žal smo izgubili veliko odpornosti in trdoživosti, tako zelo značilne za naše prednike. Nam je na voljo veliko terapevtov pa še kemičnih učinkovin vse do antidepresivov in antipsihotikov. Kar ne more biti zastonj. Žal je večkrat zaman. Njim je pa olajšanje prinesel preprost zdihljaj: ah, bogpomagaj! 174884547 RTVSLO – Prvi 411 clean Večkrat mi je že kdo potožil, češ: zastonj sem se trudil. Vprašala sem, kakšno plačilo je pričakoval. Nobenega, se razume. Torej se ni trudil zastonj, ampak zaman. Nekdaj se je reklo: delati za božji lon, kar je pomenilo zastonj, brez plačila. Recimo, da pa ni bilo zaman; delo je bilo namreč opravljeno in je nekomu prineslo zadovoljstvo. Tudi to je neke vrste plačilo. Nima pa nominalne vrednosti. Kljub temu rečemo, da je kako dejanje vredno več kot milijon. Mati Terezija je dejala, da gnilih ljudi, umirajočih na cesti, ne bi pobirala za noben denar; to da dela iz ljubezni do svojega Boga. Z Bogom ne šarimo več prav radi. Pripraven postaja zgolj kot frazem. Hvalabogu, pravi celo kak razvpit ateist. In: potem pa bogpomagaj! Če je vzgojen oziroma kulturen, ne m. Tereziji ne komer koli ne oporeka zaradi njune vernosti. Ta je tako rekoč zastonj. Pri nas ni v veljavi kak cerkveni davek. Kar od institucije dobimo, ni povezano z nujnim denarjem. Zakramenti so zastonj; če želimo kaj »poplačati«, velja kot dar. Saj je že kar smešno: duhovnik ne dobiva državne plače, plačati mora pa vse položnice, ki prispejo od državnih ustanov na njegov naslov. Vernikom gre iz njihovega žepa neprimerljivo manj zanj kot za to, kar plačujemo državljani za zgrešene investicije in podobne mahinacije, razvpite v medijih ali pa povsem zamolčane. Zaman. Vso noč smo se trudili, pa nismo nič ujeli, so svojemu Učeniku potožili apostoli. Simbolično se v njihovem čolnu nahajamo tudi sami. Če bi si pisali seznam vseh zamanskih namer in dejanj, bi utegnil biti kar dolg. Ta »zaman« še najbolj diši po neuspehu. Ob njem se pogosto razblinjajo naše sanje, a je dosti huje, če nam neuspeh – ta kruti zaman – uniči upanje in polet. Odkar velja uspeh kot nepogrešljivi edini cilj in prestiž in življenjski vzgon, nas izgubljena bitka zmore tudi ugonobiti. Žal smo izgubili veliko odpornosti in trdoživosti, tako zelo značilne za naše prednike. Nam je na voljo veliko terapevtov pa še kemičnih učinkovin vse do antidepresivov in antipsihotikov. Kar ne more biti zastonj. Žal je večkrat zaman. Njim je pa olajšanje prinesel preprost zdihljaj: ah, bogpomagaj! Mon, 04 Jul 2022 03:56:51 +0000 Berta Golob: Zastonj in zaman Po starem izročilu naj bi bil evangelist Luka po poklicu zdravnik. Zato je tudi zelo pozoren na ozdravljenja, ki jih izvršuje rabi iz Nazareta. S temi dejanji se Jezus ne razodene samo kot velik prerok, ampak prav tako kot Mesija. Takšnega so namreč napovedovali preroki, da bodo ob njem slepi znova videli, nemi spregovorili in pohabljeni poskakovali od veselja. Toda v tem trenutku Luka pripoveduje, kako so tudi Jezusovi učenci bili deležni podobnih darov in nam sporoča, da so mesijanski časi že tukaj. Vendar je nekaj zanimivo: Jezus pošilja širši krog svojih učencev naokrog, kar 72 jih je, z nekim pogojem. Zahteva, da nimajo pri sebi denarja, potovalnih torb, odlične obutve, skratka, naj ne bodo zanimivi za zlikovce in roparje. Tudi naj ne jemljejo svojega poslanstva kot prijeten izlet ali sprehod, ko bodo na poti srečevali ljudi in jih vabili k prijetnem druženju, »piknikovanju« in pripovedovanju zanimivih zgodb. Njihov cilj mora ostati jasen: stopiti morajo v hiše in na trge ter povedati, da njihov učitelj, ki je mesija, prihaja. Tega so lahko veselijo vsi ljudje na svetu. In še neki tehten razlog je, da gredo njegovi učeni brez vsega po svetu. Velika nevarnost je namreč bila, da bi svoj uspeh oznanjevanja pripisali temu, kar imajo in kar znajo. Če prinašajo radost in zdravje, to ne počnejo iz svojih lastnih moči in vedenja, ampak zaradi neizmerne Božje darežljivosti. Le malo zatem Luka v Apostolskih delih pripoveduje, kako je Peter pri tempeljskih vratih ozdravil hromega. Neki Jeruzalemčan je bi prepričan, da ima Peter magično moč in je bil pripravljen od njega odkupiti to veščino. Toda Petrova moč ne prihaja iz njega, ampak od zgoraj. Vsekakor so morali apostoli ob vrnitvi priznati, da jim kljub njihovi nemoči in uboštvu nič ni manjkalo. Kristus svojim učencem prizna pravico, da so navdušeni in veseli svojih uspehov, saj so ozdravili celo duševne in duhovne bolezni, kar je bilo za tisti čas velika redkost. Toda njihovo največje veselje je vendarle nekje drugje, namreč, da so sami stopili v Božje veselje in darežljivost. Odslej bo Bog prek njih navzoč na Zemlji. Ob tej priložnosti Jezus daje naročilo svojim učencem za vse časa. Prizadevanje, da bi naredili še kaj dobrega, ne bo dovolj. Vse to je hvalevredno, toda največ, kar lahko storijo, je, da pustijo Božji dobroti, usmiljenju in odpuščanju, da se naselijo med ljudmi. Veseli naj bodo, da so oni znanilci teh večnih radosti, zdravja in veselja. 174884409 RTVSLO – Prvi 400 clean Po starem izročilu naj bi bil evangelist Luka po poklicu zdravnik. Zato je tudi zelo pozoren na ozdravljenja, ki jih izvršuje rabi iz Nazareta. S temi dejanji se Jezus ne razodene samo kot velik prerok, ampak prav tako kot Mesija. Takšnega so namreč napovedovali preroki, da bodo ob njem slepi znova videli, nemi spregovorili in pohabljeni poskakovali od veselja. Toda v tem trenutku Luka pripoveduje, kako so tudi Jezusovi učenci bili deležni podobnih darov in nam sporoča, da so mesijanski časi že tukaj. Vendar je nekaj zanimivo: Jezus pošilja širši krog svojih učencev naokrog, kar 72 jih je, z nekim pogojem. Zahteva, da nimajo pri sebi denarja, potovalnih torb, odlične obutve, skratka, naj ne bodo zanimivi za zlikovce in roparje. Tudi naj ne jemljejo svojega poslanstva kot prijeten izlet ali sprehod, ko bodo na poti srečevali ljudi in jih vabili k prijetnem druženju, »piknikovanju« in pripovedovanju zanimivih zgodb. Njihov cilj mora ostati jasen: stopiti morajo v hiše in na trge ter povedati, da njihov učitelj, ki je mesija, prihaja. Tega so lahko veselijo vsi ljudje na svetu. In še neki tehten razlog je, da gredo njegovi učeni brez vsega po svetu. Velika nevarnost je namreč bila, da bi svoj uspeh oznanjevanja pripisali temu, kar imajo in kar znajo. Če prinašajo radost in zdravje, to ne počnejo iz svojih lastnih moči in vedenja, ampak zaradi neizmerne Božje darežljivosti. Le malo zatem Luka v Apostolskih delih pripoveduje, kako je Peter pri tempeljskih vratih ozdravil hromega. Neki Jeruzalemčan je bi prepričan, da ima Peter magično moč in je bil pripravljen od njega odkupiti to veščino. Toda Petrova moč ne prihaja iz njega, ampak od zgoraj. Vsekakor so morali apostoli ob vrnitvi priznati, da jim kljub njihovi nemoči in uboštvu nič ni manjkalo. Kristus svojim učencem prizna pravico, da so navdušeni in veseli svojih uspehov, saj so ozdravili celo duševne in duhovne bolezni, kar je bilo za tisti čas velika redkost. Toda njihovo največje veselje je vendarle nekje drugje, namreč, da so sami stopili v Božje veselje in darežljivost. Odslej bo Bog prek njih navzoč na Zemlji. Ob tej priložnosti Jezus daje naročilo svojim učencem za vse časa. Prizadevanje, da bi naredili še kaj dobrega, ne bo dovolj. Vse to je hvalevredno, toda največ, kar lahko storijo, je, da pustijo Božji dobroti, usmiljenju in odpuščanju, da se naselijo med ljudmi. Veseli naj bodo, da so oni znanilci teh večnih radosti, zdravja in veselja. Sun, 03 Jul 2022 03:56:40 +0000 Edvard Kovač: Prinašati zdravje in veselje Kadar seješ in sadiš, nikoli ne veš kaj bo zraslo. No, dobro, veš že KAJ bo zraslo: vse sadike, ki jih kupiš so lično opremljene s sliko odrasle rastline, tako da se lažje odločiš, če izbranka po barvi, velikosti, oziroma »celostnem izgledu« sodi v tvoj vrt. A nobenega zagotovila nimaš, da bo to, kar sadiš, tudi dejansko izgledalo »kot na sliki«. Na rast vpliva veliko dejavnikov in na večino od njih ti sam nimaš prav nobenega povratnega vpliva. Kot pri otrocih! Vendar pa: ob vseh vrtnarskih prijemih, ki sem jih razbral iz knjig, nikjer nisem zasledil metode, da bi kdo, da bi pospešil rast, kričal na rastlino, ali jo žalil in poniževal zato, da se bo hitreje in lepše razcvetela. Niti se v vrtnarjenju ne prisega zgolj na lepo besedo, pohvalo, prošnjo in moledovanje. Torej obe metodi, ki sta v splošni rabi pri vzgoji otrok, tu ne prideta v poštev. O ne! In rožic je vseh sort (tako kot otrok): ene rabijo sonce, druge senco, ene prostor, druge spet družbo, ene zalivaš, druge pustiš pri miru…, da o zemlji niti ne govorim. Treba je vzeti v roke škarje, porezati stare veje, da imajo mlade dovolj moči, za želeno obliko porežeš včasih tudi zdrave veje, da bo raslo v pravo smer rastlino včasih privežeš, ji daš oporo… Pri zanemarjenih rastlinah včasih ni druge kot da jo porežeš do tal in začneš znova. Včasih presadiš; a ne presajaš kadarkoli in kamorkoli, oziroma kogarkoli… In ko že storiš vse, kar si lahko, je tu še zmeraj vreme, ki s sušo, nalivi, točo… uniči vse za kar si si prizadeval. In ne veš zakaj in čemu?! Hja, otroci so rožice in te potrebujejo veliko pozornosti, nege, časa in ljubezni, včasih malo obrezovanja, gnojenja, presajanja… in lepo vreme. Torej: pomoč od zgoraj, od Božjega vrtnarja! 174884252 RTVSLO – Prvi 274 clean Kadar seješ in sadiš, nikoli ne veš kaj bo zraslo. No, dobro, veš že KAJ bo zraslo: vse sadike, ki jih kupiš so lično opremljene s sliko odrasle rastline, tako da se lažje odločiš, če izbranka po barvi, velikosti, oziroma »celostnem izgledu« sodi v tvoj vrt. A nobenega zagotovila nimaš, da bo to, kar sadiš, tudi dejansko izgledalo »kot na sliki«. Na rast vpliva veliko dejavnikov in na večino od njih ti sam nimaš prav nobenega povratnega vpliva. Kot pri otrocih! Vendar pa: ob vseh vrtnarskih prijemih, ki sem jih razbral iz knjig, nikjer nisem zasledil metode, da bi kdo, da bi pospešil rast, kričal na rastlino, ali jo žalil in poniževal zato, da se bo hitreje in lepše razcvetela. Niti se v vrtnarjenju ne prisega zgolj na lepo besedo, pohvalo, prošnjo in moledovanje. Torej obe metodi, ki sta v splošni rabi pri vzgoji otrok, tu ne prideta v poštev. O ne! In rožic je vseh sort (tako kot otrok): ene rabijo sonce, druge senco, ene prostor, druge spet družbo, ene zalivaš, druge pustiš pri miru…, da o zemlji niti ne govorim. Treba je vzeti v roke škarje, porezati stare veje, da imajo mlade dovolj moči, za želeno obliko porežeš včasih tudi zdrave veje, da bo raslo v pravo smer rastlino včasih privežeš, ji daš oporo… Pri zanemarjenih rastlinah včasih ni druge kot da jo porežeš do tal in začneš znova. Včasih presadiš; a ne presajaš kadarkoli in kamorkoli, oziroma kogarkoli… In ko že storiš vse, kar si lahko, je tu še zmeraj vreme, ki s sušo, nalivi, točo… uniči vse za kar si si prizadeval. In ne veš zakaj in čemu?! Hja, otroci so rožice in te potrebujejo veliko pozornosti, nege, časa in ljubezni, včasih malo obrezovanja, gnojenja, presajanja… in lepo vreme. Torej: pomoč od zgoraj, od Božjega vrtnarja! Sat, 02 Jul 2022 03:54:34 +0000 Gregor Čušin: Vzgoja Aristotel, grški filozof iz 4. stoletja pr. Kr., se v svojem najbolj znanem delu z naslovom Nikomahova etika med drugim ukvarja s temeljnim vprašanjem filozofije, ki nas zaposluje še danes – doumeti hoče, kaj je tisto, kar nam bo prineslo srečo. Pri tem ugotavlja, da se ljudje načeloma strinjajo, da je srečnost najvišji cilj našega življenja, se pravi, da bi dobro živeli, da bi nam šlo dobro oziroma na kratko, da bi bili srečni. Mnenja pa se začnejo razhajati, ko je treba to srečnost nekoliko konkretneje opredeliti, saj se izkaže, da si »večina pod tem izrazom predstavlja nekaj vidnega in otipljivega: eni naslado, drugi bogastvo ali pa čast.« \tAristotel nadalje razmišlja takole: ker je bogastvo »le sredstvo za dosego nečesa drugega«, že ne more biti tisto najvišje dobro, ki ga hočemo doseči. Denarja si po njegovem mnenju želimo samo zato, da bi si z njim lahko kupili druge reči, sam na sebi pa bi bil povsem brez vrednosti in po njem sploh ne bi hrepeneli. Dalje nameni nekaj besed uživaškemu življenju, ki je ideal večini ljudi, a hitro sklene, da tudi to ne more voditi do resnične sreče. Takšno življenje iz nas namreč naredi sužnje telesnim užitkom, postavi nas v hlapčevsko vlogo, poleg tega pa smo v tem primeru bolj podobni živalim, ki sledijo svojim nagonom. Tudi čast nam ne bo prinesla sreče, ker je nekaj, kar pride od zunaj: čast se namreč nahaja »bolj v ljudeh, ki jo izkazujejo, kot pa v človeku, ki jo uživa,« je torej nekaj, kar izhaja iz drugih ljudi in zato pravzaprav ni v naši lasti. Časti, užitka in bogastva si torej po Aristotelu želimo zato, ker verjamemo, da bo to vodilo do sreče, a je takšno prepričanje zanj napačno. Pri tem se sicer zaveda, da človek v življenju ne more povsem brez zunanjih dobrin, in priznava, da je določena mera materialne preskrbljenosti pravzaprav nujna za preživetje, a je materialna blaginja le pogoj, ne pa tudi vzrok za srečno življenje. Pravi temelj za srečo po Aristotelovem mnenju namreč izvira iz nas samih in ni odvisen od drugih ljudi, še manj pa od telesnih in materialnih dobrin – je torej nekaj, »kar je v nas vsajeno in z nami neločljivo povezano«, to pa je lahko le naša duševnost. Stanje prave sreče bomo tako lahko dosegli le, če bomo skrbeli za svojo dušo in jo urili, če bomo torej ves čas sledili duševnim vrlinam in se stalno izpopolnjevali v njih. 174884007 RTVSLO – Prvi 331 clean Aristotel, grški filozof iz 4. stoletja pr. Kr., se v svojem najbolj znanem delu z naslovom Nikomahova etika med drugim ukvarja s temeljnim vprašanjem filozofije, ki nas zaposluje še danes – doumeti hoče, kaj je tisto, kar nam bo prineslo srečo. Pri tem ugotavlja, da se ljudje načeloma strinjajo, da je srečnost najvišji cilj našega življenja, se pravi, da bi dobro živeli, da bi nam šlo dobro oziroma na kratko, da bi bili srečni. Mnenja pa se začnejo razhajati, ko je treba to srečnost nekoliko konkretneje opredeliti, saj se izkaže, da si »večina pod tem izrazom predstavlja nekaj vidnega in otipljivega: eni naslado, drugi bogastvo ali pa čast.« \tAristotel nadalje razmišlja takole: ker je bogastvo »le sredstvo za dosego nečesa drugega«, že ne more biti tisto najvišje dobro, ki ga hočemo doseči. Denarja si po njegovem mnenju želimo samo zato, da bi si z njim lahko kupili druge reči, sam na sebi pa bi bil povsem brez vrednosti in po njem sploh ne bi hrepeneli. Dalje nameni nekaj besed uživaškemu življenju, ki je ideal večini ljudi, a hitro sklene, da tudi to ne more voditi do resnične sreče. Takšno življenje iz nas namreč naredi sužnje telesnim užitkom, postavi nas v hlapčevsko vlogo, poleg tega pa smo v tem primeru bolj podobni živalim, ki sledijo svojim nagonom. Tudi čast nam ne bo prinesla sreče, ker je nekaj, kar pride od zunaj: čast se namreč nahaja »bolj v ljudeh, ki jo izkazujejo, kot pa v človeku, ki jo uživa,« je torej nekaj, kar izhaja iz drugih ljudi in zato pravzaprav ni v naši lasti. Časti, užitka in bogastva si torej po Aristotelu želimo zato, ker verjamemo, da bo to vodilo do sreče, a je takšno prepričanje zanj napačno. Pri tem se sicer zaveda, da človek v življenju ne more povsem brez zunanjih dobrin, in priznava, da je določena mera materialne preskrbljenosti pravzaprav nujna za preživetje, a je materialna blaginja le pogoj, ne pa tudi vzrok za srečno življenje. Pravi temelj za srečo po Aristotelovem mnenju namreč izvira iz nas samih in ni odvisen od drugih ljudi, še manj pa od telesnih in materialnih dobrin – je torej nekaj, »kar je v nas vsajeno in z nami neločljivo povezano«, to pa je lahko le naša duševnost. Stanje prave sreče bomo tako lahko dosegli le, če bomo skrbeli za svojo dušo in jo urili, če bomo torej ves čas sledili duševnim vrlinam in se stalno izpopolnjevali v njih. Fri, 01 Jul 2022 03:55:31 +0000 Polonca Zupančič: Aristotel o sreči Spoštovane poslušalke in spoštovani poslušalci Radia Slovenija! V današnjem evangeliju beremo, kako je Jezus ozdravil mrtvoudnega človeka. Z vero so ljudje v stiski pristopili do potujočega učitelja Jezusa, ki je svoje besede potrjeval z dejanji čudežev. Jezusovo delovanje v deželah današnjega Bližnjega vzhoda je vzbudilo nemalo zanimanja pri ljudeh. Če nekoliko odmislimo dobro poznano zgodbo o Jezusovem rojstvu, je v svojem sicer kratkem javnem delovanju vzvalovil veliko zanimanja med preprostimi ljudmi, pa tudi med takratno vodstveno srenjo Judov. In kaj ne bi; s svojim naukom se je namreč razlikoval od tedaj uveljavljenih družbenih norm, s svojimi čudeži je presegal človeške zmožnosti in s svojim odnosom do svojega Očeta v nebesih je bil edinstven in neponovljiv. Oseba Jezusa je hkrati vzbujala zadržanost in pozneje odkrito sovraštvo in upanje ter vero pri ljudskih množicah. Takratnim verskim voditeljem v Jezusu ni uspelo prepoznati pravega Boga, saj so bili prepričani, da je Jezus zgolj človek. Lahko rečemo, da so bila njihova srca zakrknjena in oči zastrte. Tudi v današnjem času ne prepoznavamo Boga. Še več, kljub napredku ne prepoznavamo več človeka; kaj je njegovo dostojanstvo, ne kaj sta njegova odgovornost in krhkost. Množice se zadovoljijo s preprostimi parolami o Bogu, da tega ali ni ali pa je tako nedoločen, da ga niti poimenovati ne moremo. Mrtvoudni je potreboval Božjo pomoč in upal je, da jo bo našel v Kristusu. Vsi potrebujemo Božjo pomoč, a je ne iščemo vsi v Kristusu. Težko priznavamo, da ima Bog oblast tako na duhovnem področju kot v fizičnem svetu. Boli nas, ko naše življenje prizadene vsakovrstno trpljenje. To postane celo vir jeze, zamer in očitanja Bogu. Toda Kristus, Sin Boga, ni sveta po svoji smrti zapustil. Na izreden in neprecenljiv način je delo odrešenja tako na telesni kakor na duhovni ravni zaupal svojim apostolom. Ti so njegov nauk, delo in tesno povezavo z Bogom Očetom prenesli ljudem. Njihovo delo vse od začetka do današnjega dne nadaljujejo škofje, duhovniki in diakoni; na poseben način vse Božje ljudstvo. V tem tednu smo se v Cerkvi na Slovenskem duhovniškemu zboru pridružil štirje novi duhovniki – novomašniki in dva diakona. Velika dela na duhovnem področju: odvezovanje grehov, darovanje daritve svete maše, sprejemanje novih kristjanov po zakramentu krsta, bo odslej Kristus opravljal po naših življenjih. Naloge, ki jih opravljamo v Kristusovi osebi, so preobsežne celo za besede; so neizmeren dar, ki jih naša slabotna narava ne zmore. Zato prosimo verne za molitveno podporo, neverne pa za spoštljiv odnos, da bomo lahko opravljali poslanstvo duhovnikov in diakonov v korist vseh ljudi v naši domovini in bomo kakor mrtvoudni vsi vedno bolj polni življenja. 174883768 RTVSLO – Prvi 388 clean Spoštovane poslušalke in spoštovani poslušalci Radia Slovenija! V današnjem evangeliju beremo, kako je Jezus ozdravil mrtvoudnega človeka. Z vero so ljudje v stiski pristopili do potujočega učitelja Jezusa, ki je svoje besede potrjeval z dejanji čudežev. Jezusovo delovanje v deželah današnjega Bližnjega vzhoda je vzbudilo nemalo zanimanja pri ljudeh. Če nekoliko odmislimo dobro poznano zgodbo o Jezusovem rojstvu, je v svojem sicer kratkem javnem delovanju vzvalovil veliko zanimanja med preprostimi ljudmi, pa tudi med takratno vodstveno srenjo Judov. In kaj ne bi; s svojim naukom se je namreč razlikoval od tedaj uveljavljenih družbenih norm, s svojimi čudeži je presegal človeške zmožnosti in s svojim odnosom do svojega Očeta v nebesih je bil edinstven in neponovljiv. Oseba Jezusa je hkrati vzbujala zadržanost in pozneje odkrito sovraštvo in upanje ter vero pri ljudskih množicah. Takratnim verskim voditeljem v Jezusu ni uspelo prepoznati pravega Boga, saj so bili prepričani, da je Jezus zgolj človek. Lahko rečemo, da so bila njihova srca zakrknjena in oči zastrte. Tudi v današnjem času ne prepoznavamo Boga. Še več, kljub napredku ne prepoznavamo več človeka; kaj je njegovo dostojanstvo, ne kaj sta njegova odgovornost in krhkost. Množice se zadovoljijo s preprostimi parolami o Bogu, da tega ali ni ali pa je tako nedoločen, da ga niti poimenovati ne moremo. Mrtvoudni je potreboval Božjo pomoč in upal je, da jo bo našel v Kristusu. Vsi potrebujemo Božjo pomoč, a je ne iščemo vsi v Kristusu. Težko priznavamo, da ima Bog oblast tako na duhovnem področju kot v fizičnem svetu. Boli nas, ko naše življenje prizadene vsakovrstno trpljenje. To postane celo vir jeze, zamer in očitanja Bogu. Toda Kristus, Sin Boga, ni sveta po svoji smrti zapustil. Na izreden in neprecenljiv način je delo odrešenja tako na telesni kakor na duhovni ravni zaupal svojim apostolom. Ti so njegov nauk, delo in tesno povezavo z Bogom Očetom prenesli ljudem. Njihovo delo vse od začetka do današnjega dne nadaljujejo škofje, duhovniki in diakoni; na poseben način vse Božje ljudstvo. V tem tednu smo se v Cerkvi na Slovenskem duhovniškemu zboru pridružil štirje novi duhovniki – novomašniki in dva diakona. Velika dela na duhovnem področju: odvezovanje grehov, darovanje daritve svete maše, sprejemanje novih kristjanov po zakramentu krsta, bo odslej Kristus opravljal po naših življenjih. Naloge, ki jih opravljamo v Kristusovi osebi, so preobsežne celo za besede; so neizmeren dar, ki jih naša slabotna narava ne zmore. Zato prosimo verne za molitveno podporo, neverne pa za spoštljiv odnos, da bomo lahko opravljali poslanstvo duhovnikov in diakonov v korist vseh ljudi v naši domovini in bomo kakor mrtvoudni vsi vedno bolj polni življenja. Thu, 30 Jun 2022 03:56:28 +0000 Janez Meglen: Jezus ozdravi mrtvoudnega Vprašanje je, kaj je v življenju dobro in kaj slabo. Zelo pogosto trdimo, da poznamo odgovor na to vprašanje – da torej vemo, katero dejanje na tem svetu povzroča škodo in katero škodo zmanjšuje. Po navadi je odgovor približno tak: dobro je nekaj, kar koristi meni, kar koristi moji družini in kar koristi moji skupnosti. Zlo pa je tisto, kar to korist zmanjšuje. Kako radi se postavljamo v vlogo poznavalcev dobrega in zla! In vendar krivica še kar naprej divja, vojne še kar besnijo, zlo še kar naprej vztraja. Dve osebi, ki se ju danes posebej spominjamo, sta prav tako mislili, da vesta, kaj je dobro in kaj slabo. Ime jima je bilo Peter in Pavel. Vsak izmed njiju je dobro vedel, kako v življenju ravnati: Petru je bilo jasno, da bo njegov narod, Izrael, rešen samo z močno politično oblastjo, ki bo premagala Rimljane. Pavlu je bilo jasno, da se je za dobro treba zavzemati tako, da iztrebiš drugače misleče. Očitno je, da sta se njuna pogleda na dobro in zlo razlikovala. Naposled sta zaradi svojih prepričanj stala na sovražnih bregovih. Oba sta mislila, da vesta, oba sta delovala v skladu s svojimi mislimi, oba sta se motila. Njuna prepričanja in vse njuno življenje pa se je kmalu obrnilo na glavo. V njuno življenje je vkorakala oseba, ki v nasprotju z njima ni vsiljevala svojih prepričanj o tem, kaj je dobro in kaj zlo. Prav nasprotno: Ta človek, imenovan Jezus, je prišel zato, da bi se vsa prepričanja drugih o dobrem in slabem nagrmadila nanj, ga strla in uničila. Jezusovo križanje je pomenilo, da se Peter, Pavel, vsi preostali Izraelci in tudi mi danes – vsak v svojih trdnih prepričanjih – do konca znesemo nad tistim, ki je edini pravičen; nad tistim, ki edini res ve, kaj je dobro, ker ga je poslal Bog. Jezusov križ je tisti, ki je omogočil, da sem poleg Petra in Pavla tudi sam spoznal, da vsa naša prepričanja o dobrem in slabem niso zadostna, niso dobra. Ker tudi moj greh križa Boga, zdaj lahko vidim, da prav to modrovanje o dobrem in zlu, ki se od človeka do človeka razlikuje, ustvarja napetosti v svetu in pomnožuje zlo. Zdaj pa je tukaj Kristus, ki je Resnica in Dobro samo, zdaj mi ni treba več modrovati na lastno pest. Peter in Pavel sta zavrgla samovoljna prepričanja in postala sveta Peter in Pavel. Ker tudi sam želim ravnati po njunem zgledu in sprejeti Kristusa, bom danes posvečen v katoliškega duhovnika. Zapustimo modrovanje o dobrem in zlu in v veri sprejmimo Kristusa, ki edini ve, kaj je dobro. 174883539 RTVSLO – Prvi 434 clean Vprašanje je, kaj je v življenju dobro in kaj slabo. Zelo pogosto trdimo, da poznamo odgovor na to vprašanje – da torej vemo, katero dejanje na tem svetu povzroča škodo in katero škodo zmanjšuje. Po navadi je odgovor približno tak: dobro je nekaj, kar koristi meni, kar koristi moji družini in kar koristi moji skupnosti. Zlo pa je tisto, kar to korist zmanjšuje. Kako radi se postavljamo v vlogo poznavalcev dobrega in zla! In vendar krivica še kar naprej divja, vojne še kar besnijo, zlo še kar naprej vztraja. Dve osebi, ki se ju danes posebej spominjamo, sta prav tako mislili, da vesta, kaj je dobro in kaj slabo. Ime jima je bilo Peter in Pavel. Vsak izmed njiju je dobro vedel, kako v življenju ravnati: Petru je bilo jasno, da bo njegov narod, Izrael, rešen samo z močno politično oblastjo, ki bo premagala Rimljane. Pavlu je bilo jasno, da se je za dobro treba zavzemati tako, da iztrebiš drugače misleče. Očitno je, da sta se njuna pogleda na dobro in zlo razlikovala. Naposled sta zaradi svojih prepričanj stala na sovražnih bregovih. Oba sta mislila, da vesta, oba sta delovala v skladu s svojimi mislimi, oba sta se motila. Njuna prepričanja in vse njuno življenje pa se je kmalu obrnilo na glavo. V njuno življenje je vkorakala oseba, ki v nasprotju z njima ni vsiljevala svojih prepričanj o tem, kaj je dobro in kaj zlo. Prav nasprotno: Ta človek, imenovan Jezus, je prišel zato, da bi se vsa prepričanja drugih o dobrem in slabem nagrmadila nanj, ga strla in uničila. Jezusovo križanje je pomenilo, da se Peter, Pavel, vsi preostali Izraelci in tudi mi danes – vsak v svojih trdnih prepričanjih – do konca znesemo nad tistim, ki je edini pravičen; nad tistim, ki edini res ve, kaj je dobro, ker ga je poslal Bog. Jezusov križ je tisti, ki je omogočil, da sem poleg Petra in Pavla tudi sam spoznal, da vsa naša prepričanja o dobrem in slabem niso zadostna, niso dobra. Ker tudi moj greh križa Boga, zdaj lahko vidim, da prav to modrovanje o dobrem in zlu, ki se od človeka do človeka razlikuje, ustvarja napetosti v svetu in pomnožuje zlo. Zdaj pa je tukaj Kristus, ki je Resnica in Dobro samo, zdaj mi ni treba več modrovati na lastno pest. Peter in Pavel sta zavrgla samovoljna prepričanja in postala sveta Peter in Pavel. Ker tudi sam želim ravnati po njunem zgledu in sprejeti Kristusa, bom danes posvečen v katoliškega duhovnika. Zapustimo modrovanje o dobrem in zlu in v veri sprejmimo Kristusa, ki edini ve, kaj je dobro. Wed, 29 Jun 2022 03:57:14 +0000 Rok Gregorčič: Dobro in slabo Dragi poslušalci, smo v delu leta, ko se bodo vse pogosteje pojavljale različne vrste vremena. Vroči dnevi in vročinske nevihte bodo del našega vsakdanjega življenja. Tega si ne želimo, saj naredijo veliko škode na naših poljih in imetju; ob počitnicah si prav tako nihče ne želi, da bi jim mir in počitek zmotila kakšna nevihta. A prav te grozljive naravne pojave so velikokrat doživljali prvi Jezusovi učenci. Veliko se jih je preživljalo z ribištvom, zato so bili še kako odvisni od vremena. In prav danes lahko beremo v evangeliju, kako je učence presenetila nevihta sredi mirne plovbe po morju. Učenci se prestrašeni trudijo, da bi rešili čoln, svoje imetje, a ob tem zagledajo zanje zelo nerazumljiv prizor. Jezus mirno spi na krmi. Pa se za hip postavimo v njihovo kožo: okoli nas divja strašen vihar, čoln premetavajo valovi, po najboljših močeh se ga trudimo umiriti in varno pripluti na obalo. Potem zagledamo Jezusa, Božjega Sina, kako spi. Zagotovo bi hitro podvomili, da je res Božji sin. Nato ga končno zbudimo in mu rečemo: »Gospod, reši nas, potapljamo se!« On pa okara našo nevero, nato pa pokaže svojo božansko naravo in pomiri vihar. In nastane popolna tišina. Tišina, ki je ni nihče pričakoval in je govorila močneje kot vsaka druga beseda. Kolikokrat se sami znajdemo v podobnem položaju. Okoli nas divjajo viharji, v katerih se utapljamo, ne vidimo izhoda, iščemo tišino. Naj bo to v službi, družini ali osebnem življenju. Vsak dan smo v skrbeh, kako se bomo znašli v težkih situacijah, ki nas čakajo, kako se bomo odzvali ob nepričakovanih dogodkih. Poskušamo se bojevati z našimi viharji po svojih najboljših močeh, vendar so pogosto močnejši. To nas lahko pripelje do nezadovoljstva, jeze ali celo nasilja. A v takih primerih imamo vedno dodatno možnost: Jezusa, ki čaka na krmi, čaka, da se bomo obrnili nanj in mu prepustili krmilo našega čolna. Če se mu prepustimo in mu zaupamo, da nas bo vodil po najboljši poti, četudi skozi strašne viharje, bomo varno dospeli na cilj, na obalo, na kateri sije sonce in vlada tišina. Zato vabim vsakega izmed vas, da se danes poskuša zavedati viharjev, ki divjajo v njegovi bližini, in z majhnim konkretnim dejanjem prispeva k umiritvi in tišini. To lahko storimo z lepo in spodbudno besedo, pohvalo, nasmehom ali z majhno pozornostjo do drugega, ki potrebuje ramo, na katero bi se lahko naslonil. Ob vem skupaj pa se zavedajmo, da je vsak majhen korak nasproti drugemu odgovor na božji klic k medsebojnemu razumevanju in slogi. 174883301 RTVSLO – Prvi 361 clean Dragi poslušalci, smo v delu leta, ko se bodo vse pogosteje pojavljale različne vrste vremena. Vroči dnevi in vročinske nevihte bodo del našega vsakdanjega življenja. Tega si ne želimo, saj naredijo veliko škode na naših poljih in imetju; ob počitnicah si prav tako nihče ne želi, da bi jim mir in počitek zmotila kakšna nevihta. A prav te grozljive naravne pojave so velikokrat doživljali prvi Jezusovi učenci. Veliko se jih je preživljalo z ribištvom, zato so bili še kako odvisni od vremena. In prav danes lahko beremo v evangeliju, kako je učence presenetila nevihta sredi mirne plovbe po morju. Učenci se prestrašeni trudijo, da bi rešili čoln, svoje imetje, a ob tem zagledajo zanje zelo nerazumljiv prizor. Jezus mirno spi na krmi. Pa se za hip postavimo v njihovo kožo: okoli nas divja strašen vihar, čoln premetavajo valovi, po najboljših močeh se ga trudimo umiriti in varno pripluti na obalo. Potem zagledamo Jezusa, Božjega Sina, kako spi. Zagotovo bi hitro podvomili, da je res Božji sin. Nato ga končno zbudimo in mu rečemo: »Gospod, reši nas, potapljamo se!« On pa okara našo nevero, nato pa pokaže svojo božansko naravo in pomiri vihar. In nastane popolna tišina. Tišina, ki je ni nihče pričakoval in je govorila močneje kot vsaka druga beseda. Kolikokrat se sami znajdemo v podobnem položaju. Okoli nas divjajo viharji, v katerih se utapljamo, ne vidimo izhoda, iščemo tišino. Naj bo to v službi, družini ali osebnem življenju. Vsak dan smo v skrbeh, kako se bomo znašli v težkih situacijah, ki nas čakajo, kako se bomo odzvali ob nepričakovanih dogodkih. Poskušamo se bojevati z našimi viharji po svojih najboljših močeh, vendar so pogosto močnejši. To nas lahko pripelje do nezadovoljstva, jeze ali celo nasilja. A v takih primerih imamo vedno dodatno možnost: Jezusa, ki čaka na krmi, čaka, da se bomo obrnili nanj in mu prepustili krmilo našega čolna. Če se mu prepustimo in mu zaupamo, da nas bo vodil po najboljši poti, četudi skozi strašne viharje, bomo varno dospeli na cilj, na obalo, na kateri sije sonce in vlada tišina. Zato vabim vsakega izmed vas, da se danes poskuša zavedati viharjev, ki divjajo v njegovi bližini, in z majhnim konkretnim dejanjem prispeva k umiritvi in tišini. To lahko storimo z lepo in spodbudno besedo, pohvalo, nasmehom ali z majhno pozornostjo do drugega, ki potrebuje ramo, na katero bi se lahko naslonil. Ob vem skupaj pa se zavedajmo, da je vsak majhen korak nasproti drugemu odgovor na božji klic k medsebojnemu razumevanju in slogi. Tue, 28 Jun 2022 03:56:01 +0000 Janez Pavel Šuštar: Iskanje miru Spoštovane poslušalke in cenjeni poslušalci. Nov delovni teden začenjamo skupaj z evangelistom Matejem, ki nam v evangeliju današnjega dne predstavi pogled tega, ki se odloči slediti Jezusu. Odlomek namreč govori o pismouku, ki pride k Jezusu in mu izrazi željo, da bi hodil za njim. Jezus ga zavrne, ker njegova odločitev še ni bila svobodna in srčna – tudi ni bila izvedljiva takoj. Ta, ki prosi, se je obotavljal in bi, preden bi zares šel, še kaj postoril. Mi vsi radi razmišljamo in govorimo o spremembah: ob začetku novega leta, ko pridejo kakšni prazniki, ko se zamenja mesec, ali če ne drugega – s spremembo bomo začeli, ko pride nov teden. Pa pride teden, mesec, novi prazniki in novo leto mi pa še vedno z istimi cilji in pobožnimi načrti. Zapopasti namreč hojo za Kristusom vendarle zahteva občutek za Božje reči – mi bi prosili za čudež česarkoli, v Boga, ki nas želi imeti po smrti ob sebi pa ravno ne bi verjeli. Nadejali bi se uspehov, Gospodovega dne pa ne posvečevali. Naš Gospod vendarle ni naiven. Ne drži, če bi preprosto rekli, da deluje po sistemu daj¬–dam. Kar res želi, je, da si z nami živi in deli z nami veselje in težo vsakdana. To pa je odnos. Odnos vedno zahteva od vseh vsaj kanček truda, prizadevanja in naklonjenosti. Sedaj lažje razumemo, v kakšnem duhu in prepričanju naj bi bila odločitev slediti Jezusu tako pismouka, za katerega vemo, da je bil sam Matej, kakor vsakega izmed nas. To je odločitev, ki pri vsakem predvideva dobro obeh, ne pa sebičnega lagodja oz. koristi mene samega. Podobno tudi doživljam duhovniški poklic – duhovnik namreč ni poklican in usposobljen samemu sebi podeljevati zakramente, temveč drugim. In na ta način sledimo Jezusu – posvečuje nas služenje drugim, tistim, ki potrebujejo besedo spodbude in upanja ter nenazadnje iskanje kako se nam Bog razodeva v vsakdanjem življenju – po Božji besedi in Evharistiji. Kar lahko storiš danes, ne prelagaj na jutri. Začnimo torej ta nov dan in ta nov teden z razmislekom o tem, česa si želimo, od koga to pričakujemo in kaj smo v zameno za to pripravljeni storiti. S pomočjo Jezusovega zgleda oz. njegove zavrnitve sebičnih želja se lahko naučimo, da je za svojo lastno dobrobit velikokrat potrebno prej poskrbeti za dobrobit drugega. Seveda le z iskrenim namenom in ljubeznijo do drugega – ne da bi kaj pričakovali v zameno. To je Jezusova žeja in zagotovo tudi koristna za naš vsakdan – pa naj bo ponedeljek ali nedelja. Vsak dan smo vabljeni na to Jezusovo pot. 174883049 RTVSLO – Prvi 402 clean Spoštovane poslušalke in cenjeni poslušalci. Nov delovni teden začenjamo skupaj z evangelistom Matejem, ki nam v evangeliju današnjega dne predstavi pogled tega, ki se odloči slediti Jezusu. Odlomek namreč govori o pismouku, ki pride k Jezusu in mu izrazi željo, da bi hodil za njim. Jezus ga zavrne, ker njegova odločitev še ni bila svobodna in srčna – tudi ni bila izvedljiva takoj. Ta, ki prosi, se je obotavljal in bi, preden bi zares šel, še kaj postoril. Mi vsi radi razmišljamo in govorimo o spremembah: ob začetku novega leta, ko pridejo kakšni prazniki, ko se zamenja mesec, ali če ne drugega – s spremembo bomo začeli, ko pride nov teden. Pa pride teden, mesec, novi prazniki in novo leto mi pa še vedno z istimi cilji in pobožnimi načrti. Zapopasti namreč hojo za Kristusom vendarle zahteva občutek za Božje reči – mi bi prosili za čudež česarkoli, v Boga, ki nas želi imeti po smrti ob sebi pa ravno ne bi verjeli. Nadejali bi se uspehov, Gospodovega dne pa ne posvečevali. Naš Gospod vendarle ni naiven. Ne drži, če bi preprosto rekli, da deluje po sistemu daj¬–dam. Kar res želi, je, da si z nami živi in deli z nami veselje in težo vsakdana. To pa je odnos. Odnos vedno zahteva od vseh vsaj kanček truda, prizadevanja in naklonjenosti. Sedaj lažje razumemo, v kakšnem duhu in prepričanju naj bi bila odločitev slediti Jezusu tako pismouka, za katerega vemo, da je bil sam Matej, kakor vsakega izmed nas. To je odločitev, ki pri vsakem predvideva dobro obeh, ne pa sebičnega lagodja oz. koristi mene samega. Podobno tudi doživljam duhovniški poklic – duhovnik namreč ni poklican in usposobljen samemu sebi podeljevati zakramente, temveč drugim. In na ta način sledimo Jezusu – posvečuje nas služenje drugim, tistim, ki potrebujejo besedo spodbude in upanja ter nenazadnje iskanje kako se nam Bog razodeva v vsakdanjem življenju – po Božji besedi in Evharistiji. Kar lahko storiš danes, ne prelagaj na jutri. Začnimo torej ta nov dan in ta nov teden z razmislekom o tem, česa si želimo, od koga to pričakujemo in kaj smo v zameno za to pripravljeni storiti. S pomočjo Jezusovega zgleda oz. njegove zavrnitve sebičnih želja se lahko naučimo, da je za svojo lastno dobrobit velikokrat potrebno prej poskrbeti za dobrobit drugega. Seveda le z iskrenim namenom in ljubeznijo do drugega – ne da bi kaj pričakovali v zameno. To je Jezusova žeja in zagotovo tudi koristna za naš vsakdan – pa naj bo ponedeljek ali nedelja. Vsak dan smo vabljeni na to Jezusovo pot. Mon, 27 Jun 2022 03:56:42 +0000 Tadej Pagon: Nov začetek Viktor Frankl, svetovno znani logoterapevt, je preživel tri leta v koncentracijskih taboriščih. Kot zdravnik je veliko časa posvetil skrbi za bolne in umirajoče sotrpine. Proti koncu vojne sta s prijateljem naredila načrt, da pobegneta iz taborišča. Začel se je pripravljati na to. Frankl je šel še zadnjič pogledat bolnike, nemočne na lesenih pogradih v mrzli taboriščni baraki. Prišel je do umirajočega moža, svojega rojaka. Očitno je mož zaslutil zdravnikovo namero in mu s solzami v očeh dejal: »Torej odhajate.« Frankl je hotel to zanikati, toda besede moža so ga zadele in imel je občutek, da ga obtožujejo. Zdelo se mu je, da bi z odločitvijo izdal njega in vse druge bolnike. Jasno je začutil, kaj mora storiti. Poiskal je prijatelja in mu dejal, naj zbeži sam, on bo ostal s svojimi bolniki. V trenutku ga je zapustil moreči občutek izdajstva in navdal ga je notranji mir, ki ga doslej ni nikoli občutil. Frankl je taborišče preživel in pozneje je napisal veliko dragocenih del o pomembnosti smisla in predanosti za naše življenje. Taboriščne izkušnje so najlažje prenesli tisti, ki so bili globoko predani nekomu, ki so živeli za nekaj. To je dajalo smisel njihovemu življenju (Zgodbe za veselje do življenja, 113). Pomembno je vedeti, komu v življenju sledimo, za kom hodimo. Kristjani vemo, da hodimo za Kristusom. V današnjem evangeliju vidimo prelomnico v Jezusovem življenju. Lahko bi ostal, kjer je udobno živel, toda odločil se je, lahko bi rekli, da je svoje življenje posvetil nečemu – in se odpravil proti Jeruzalemu, kjer bo trpel in bo križan. Na poti v Jeruzalem je srečal več vrst ljudi, ki bi lahko hodili za njim, a so jih od tega odvračali druge skrbi in razlogi. Prvo srečanje je s samarijskimi vaščani. Vaščanu prepreči hojo za Jezusom njegov nacionalizem, pretirano poudarjanje svojega naroda. Ljubezen do naroda in domovine je lepa stvar, toda v trenutku, ko zato sovražimo pripadnike drugih narodov in podcenjujemo vse, kar ni »naše«, postane škodljivo. Drugo srečanje je srečanje s človekom, ki je rekel: »'Za teboj bom hodil, kamor koli pojdeš.' Jezus mu je odgovoril: 'Lisice imajo brloge in ptice neba gnezda, Sin človekov pa nima, kamor bi glavo naslonil'« (Lk 9,57-58). Najbrž je Jezus videl, da ima pred seboj človeka, ki mu izredno veliko pomeni materialna gotovost. Dobro je, če lahko gmotno poskrbimo sami zase in za tiste, za katere moramo skrbeti. Toda prevelika navezanost na udobje in materialno ugodnost nas ovira, da bi se popolnoma predali Bogu. Potem je tu še mož, ki se je želel posloviti od svojih domačih, preden bi šel za Jezusom. Ta mož je postavil visoko družinske vrednote ter prijateljske vezi. Samo želimo si lahko, da bi vsi ljudje tako visoko spoštovali družino. Toda tudi pred prijateljskimi in družinskimi vezmi ima prednost Gospodov klic (prim Lk 9.62). Ti primeri nam kažejo, da moramo hoditi za Kristusom brezpogojno. Vedimo pa tudi, da kdor se njemu popolnoma preda, najde velik smisel svojemu življenju. 174882914 RTVSLO – Prvi 401 clean Viktor Frankl, svetovno znani logoterapevt, je preživel tri leta v koncentracijskih taboriščih. Kot zdravnik je veliko časa posvetil skrbi za bolne in umirajoče sotrpine. Proti koncu vojne sta s prijateljem naredila načrt, da pobegneta iz taborišča. Začel se je pripravljati na to. Frankl je šel še zadnjič pogledat bolnike, nemočne na lesenih pogradih v mrzli taboriščni baraki. Prišel je do umirajočega moža, svojega rojaka. Očitno je mož zaslutil zdravnikovo namero in mu s solzami v očeh dejal: »Torej odhajate.« Frankl je hotel to zanikati, toda besede moža so ga zadele in imel je občutek, da ga obtožujejo. Zdelo se mu je, da bi z odločitvijo izdal njega in vse druge bolnike. Jasno je začutil, kaj mora storiti. Poiskal je prijatelja in mu dejal, naj zbeži sam, on bo ostal s svojimi bolniki. V trenutku ga je zapustil moreči občutek izdajstva in navdal ga je notranji mir, ki ga doslej ni nikoli občutil. Frankl je taborišče preživel in pozneje je napisal veliko dragocenih del o pomembnosti smisla in predanosti za naše življenje. Taboriščne izkušnje so najlažje prenesli tisti, ki so bili globoko predani nekomu, ki so živeli za nekaj. To je dajalo smisel njihovemu življenju (Zgodbe za veselje do življenja, 113). Pomembno je vedeti, komu v življenju sledimo, za kom hodimo. Kristjani vemo, da hodimo za Kristusom. V današnjem evangeliju vidimo prelomnico v Jezusovem življenju. Lahko bi ostal, kjer je udobno živel, toda odločil se je, lahko bi rekli, da je svoje življenje posvetil nečemu – in se odpravil proti Jeruzalemu, kjer bo trpel in bo križan. Na poti v Jeruzalem je srečal več vrst ljudi, ki bi lahko hodili za njim, a so jih od tega odvračali druge skrbi in razlogi. Prvo srečanje je s samarijskimi vaščani. Vaščanu prepreči hojo za Jezusom njegov nacionalizem, pretirano poudarjanje svojega naroda. Ljubezen do naroda in domovine je lepa stvar, toda v trenutku, ko zato sovražimo pripadnike drugih narodov in podcenjujemo vse, kar ni »naše«, postane škodljivo. Drugo srečanje je srečanje s človekom, ki je rekel: »'Za teboj bom hodil, kamor koli pojdeš.' Jezus mu je odgovoril: 'Lisice imajo brloge in ptice neba gnezda, Sin človekov pa nima, kamor bi glavo naslonil'« (Lk 9,57-58). Najbrž je Jezus videl, da ima pred seboj človeka, ki mu izredno veliko pomeni materialna gotovost. Dobro je, če lahko gmotno poskrbimo sami zase in za tiste, za katere moramo skrbeti. Toda prevelika navezanost na udobje in materialno ugodnost nas ovira, da bi se popolnoma predali Bogu. Potem je tu še mož, ki se je želel posloviti od svojih domačih, preden bi šel za Jezusom. Ta mož je postavil visoko družinske vrednote ter prijateljske vezi. Samo želimo si lahko, da bi vsi ljudje tako visoko spoštovali družino. Toda tudi pred prijateljskimi in družinskimi vezmi ima prednost Gospodov klic (prim Lk 9.62). Ti primeri nam kažejo, da moramo hoditi za Kristusom brezpogojno. Vedimo pa tudi, da kdor se njemu popolnoma preda, najde velik smisel svojemu življenju. Sun, 26 Jun 2022 03:56:41 +0000 Božo Rustja: Cena hoje za Kristusom RTVSLO – Prvi no RTV, MMC podcast.radio@rtvslo.si MMC RTV Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah. Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah. sl Mon, 03 Oct 2022 03:57:06 +0000 https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ webmaster@rtvslo.si (Webmaster) Mon, 03 Oct 2022 03:57:06 +0000 Duhovna misel