Religion & Spirituality (C) RTVSLO 2017 Duhovna misel je kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Posamezni avtorji, na podlagi svetopisemskega teksta ali kakšnega drugega pomembnega besedila, spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah. https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ Duhovna misel https://img.rtvcdn.si/_up/ava/ava_misc/show_logos/19842238/logo.jpg Vožnja z letalom lahko človeku daje poseben občutek in tudi posebna spoznanja. Ko letalo pluje po nebu, je mogočih veliko različnih razgledov, ki jih opazuješ skozi majhno okno. Planjave oblakov, verige gora, hribov in planin. Mesta, naselja in posamezne hiše, ki so še nekajkrat pomanjšane verzije, kot si jih lahko ogledamo v Minimundusu. Kot otrok sem bil vesel, kadar sem s sorodniki obiskal ta zabaviščni park. Tam so makete različnih svetovnih znamenitosti in čudes tako živo upodobljene in skorajda na dlani. Pogled z letala ponuja svet na dlani. Kar mene osebno nagovarja vsakič, ko se peljem z letalom, je spoznanje, da so človeške stvari, dogodki, problemi zelo majhni. Pri tem ne gre za to, da bi komur koli s to izjavo želel vzeti težo, ki jo nosi v življenju ali jo doživlja v posameznem konfliktu ali situaciji. Zase vem, da se moram učiti stopiti nazaj, pogledati širše, videti celoto, kdaj tudi počakati, da mine nekaj časa. Je že res, da me take drže učijo življenjske izkušnje, ki prihajajo z leti. Vseeno pa se mi zdi smiseln, kot spodbuda za tovrsten odmik, tudi današnji praznik Jezusovega vnebohoda. Jezus se je dvignil v nebo. Lahko bi tudi rekli, da se je vrnil v Očetovo hišo, v svojo polnost. Lastnost Jezusovih učencev je tudi to, da se učimo dvigniti, odmakniti, pa tu ne gre za nadutost, marveč da se učimo gledati širše. Niti ne gre za brezbrižnost do posamezne situacije ali osebe, gre za preprosto zavedanje, da je smiselno gledati širše, ker se tako vidi celotna slika. Pogled širše daje novo dimenzijo. Drugače gledamo na človeka in njegovo situacijo, če mu dovolimo, da nam pove, kaj ga je pripeljalo v točko življenja, kjer je trenutno. Izriše se nam drugačna slika, če ne usmerjamo samo na to, kaj je nekdo naredil narobe, in zastavimo zgolj vprašanje »zakaj?«. S pogledom iz drugega zornega kota je mogoče zastaviti vprašanje, ki spregovori več o tem, kako pravzaprav vidiš to, kar se je zgodilo. Jezus je z vnebohodom uresničil svoje besede, ko je rekel »Jaz sem pot«. On je pot k Očetu, in če želimo biti njegove učenke in učenci, naj bi bila naša dejanja podobna njemu. Ob Jezusovem vnebohodu so učenci prepoznali, da bodo s posnemanjem svojega učitelja tudi oni hodili po poti k Očetu, proti večnosti. Pot, ki me vodi v nebo. Stavek, ki lahko vsakemu posamezniku prinaša svojo vsebino. Z vami sem delil svoje prepoznavanje Jezusa, ki je šel k Očetu, in Jezusa, ki kot Bog gleda na celoto posameznika in je zato usmiljen. Lep praznični dan vam želim! 174775228 RTVSLO – Prvi 334 clean Vožnja z letalom lahko človeku daje poseben občutek in tudi posebna spoznanja. Ko letalo pluje po nebu, je mogočih veliko različnih razgledov, ki jih opazuješ skozi majhno okno. Planjave oblakov, verige gora, hribov in planin. Mesta, naselja in posamezne hiše, ki so še nekajkrat pomanjšane verzije, kot si jih lahko ogledamo v Minimundusu. Kot otrok sem bil vesel, kadar sem s sorodniki obiskal ta zabaviščni park. Tam so makete različnih svetovnih znamenitosti in čudes tako živo upodobljene in skorajda na dlani. Pogled z letala ponuja svet na dlani. Kar mene osebno nagovarja vsakič, ko se peljem z letalom, je spoznanje, da so človeške stvari, dogodki, problemi zelo majhni. Pri tem ne gre za to, da bi komur koli s to izjavo želel vzeti težo, ki jo nosi v življenju ali jo doživlja v posameznem konfliktu ali situaciji. Zase vem, da se moram učiti stopiti nazaj, pogledati širše, videti celoto, kdaj tudi počakati, da mine nekaj časa. Je že res, da me take drže učijo življenjske izkušnje, ki prihajajo z leti. Vseeno pa se mi zdi smiseln, kot spodbuda za tovrsten odmik, tudi današnji praznik Jezusovega vnebohoda. Jezus se je dvignil v nebo. Lahko bi tudi rekli, da se je vrnil v Očetovo hišo, v svojo polnost. Lastnost Jezusovih učencev je tudi to, da se učimo dvigniti, odmakniti, pa tu ne gre za nadutost, marveč da se učimo gledati širše. Niti ne gre za brezbrižnost do posamezne situacije ali osebe, gre za preprosto zavedanje, da je smiselno gledati širše, ker se tako vidi celotna slika. Pogled širše daje novo dimenzijo. Drugače gledamo na človeka in njegovo situacijo, če mu dovolimo, da nam pove, kaj ga je pripeljalo v točko življenja, kjer je trenutno. Izriše se nam drugačna slika, če ne usmerjamo samo na to, kaj je nekdo naredil narobe, in zastavimo zgolj vprašanje »zakaj?«. S pogledom iz drugega zornega kota je mogoče zastaviti vprašanje, ki spregovori več o tem, kako pravzaprav vidiš to, kar se je zgodilo. Jezus je z vnebohodom uresničil svoje besede, ko je rekel »Jaz sem pot«. On je pot k Očetu, in če želimo biti njegove učenke in učenci, naj bi bila naša dejanja podobna njemu. Ob Jezusovem vnebohodu so učenci prepoznali, da bodo s posnemanjem svojega učitelja tudi oni hodili po poti k Očetu, proti večnosti. Pot, ki me vodi v nebo. Stavek, ki lahko vsakemu posamezniku prinaša svojo vsebino. Z vami sem delil svoje prepoznavanje Jezusa, ki je šel k Očetu, in Jezusa, ki kot Bog gleda na celoto posameznika in je zato usmiljen. Lep praznični dan vam želim! https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ Thu, 13 May 2021 03:55:34 +0000 Robert Friškovec: Vnebohod »Pazi na svoje misli, ker bodo postale besede; pazi na svoje besede, ker bodo postale dejanja; pazi na svoja dejanja, ker bodo postala navade; pazi na svoje navade, ker bodo postale značaj; pazi na svoj značaj, ker bo postal tvoja usoda.« Tako se glasi ena znanih talmudskih modrosti, ki pa v posebnih obdobjih, kot je postni mesec ramadan, še dodatno pridobi težo in pomen. Kajti post v duhovno-eksistencialnem smislu ne pomeni le odpovedovanja hrani, pijači in drugim čutnim potrebam, temveč tudi in zlasti prečiščevanje misli, vnovično izpraševanje vesti, osvobajanje od vsakodnevnih navad in razvad ter preseganje lastnih slabosti. Duhovni post je tako predvsem eksistencialen proces predrugačenja lastne zavesti in značaja ter s tem neposredno – vsaj delno – lastne usode. Post, ki ga na prvi ravni zaznamuje dosledno odpovedovanje vsakršnim čutnim užitkom, dodatno otežuje »socialno odpovedovanje«, pogojeno z na žalost še vedno trajajočo pandemijo. Običajno prevladujoča usmerjenost na zunanji svet se tako še močneje zaobrne v notranji svet. Potrpljenje, zbranost, vztrajnost, ponižnost in vzdržljivost stopijo pri tem v ospredje kot nosilne duhovne vrline. Ramadan ni samo mesec posta, temveč tudi mesec molitve, kontemplacije, krepitev vrlin in duhovnega zorenja. To je čas, v katerem se verniki in vernice ne vzdržijo samo hrane, pijače in drugih čutnih užitkov, temveč se intenzivno osredinjajo na Boga, ali prek recitacije koranskega besedila ali prek razmišljanja o smislu življenja in eshatološki usodi lastne duše. V Koranu beremo: »O, vi, ki verujete! Predpisan vam je post, kakor je bil predpisan tistim pred vami. Morda boste postali bogaboječi« (2:183). Kajti že v Svetem pismu – ki sicer posta ne zapoveduje, a ga vseeno predstavlja kot nekaj koristnega in dobrodejnega – najdemo številne ljudi, ki so se postili, med njimi Mojzes, David, Jezus in Pavel. Post je tako ena izmed temeljnih duhovnih praks in eden izmed načinov, kako okrepiti lastno duhovnost in vero v Boga. Čas, ki ga sicer porabimo za pripravo hrane, med postom porabimo za razmislek o duhovnih rečeh, za meditacijo ali molitev. Potrebo po hrani naj bi tako nadomestilo hrepenenje po Bogu, žejo po pijači pa žeja po spoznanju in čistosti srca. Zgovoren je ta Psalm (63:2): »O, Bog, moj Bog si ti, željno te iščem, po tebi žeja mojo dušo; moje telo medli po tebi na suhi, izčrpani zemlji brez vode.« Ozaveščanje Božjega se ravno prek posta uresničuje na več ravneh človekove biti: na fizično-telesni, na čustveno-duševni in na duhovno-kognitivni ravni. Resnični, celoviti post je tako pot spoznanja, ki je temelj duhovne rasti. Presežna stvarnost posta se uresničuje ravno prek vrline samospoznanja, ki po islamskem izročilu vodi v spoznanje Boga kot Pratemelja naše lastne biti. V tem smislu muslimanski teolog Rešid Havizović dejanje posta označi za »dejanje hermenevtičnega uresničevanja spoznavne kapacitete« v človeku – dejanje, ki nas vodi z obrobja posvetnega, čutno-vidljivega k središču presežnega, duhovno-nevidnega, in nas tako rešuje pred »usodo« tistih, o katerih Koran pravi, da »poznajo le zunanjo plat posvetnega življenja, nemarni pa so do onstranstva« (Koran 30:7). Post se nam tako razkrije v svoji globinski naravi, na katero je opozarjal že prerok Mohamed, ko je dejal: »Prepustite se postu, kajti nič mu ni podobno.« 174774962 RTVSLO – Prvi 390 clean »Pazi na svoje misli, ker bodo postale besede; pazi na svoje besede, ker bodo postale dejanja; pazi na svoja dejanja, ker bodo postala navade; pazi na svoje navade, ker bodo postale značaj; pazi na svoj značaj, ker bo postal tvoja usoda.« Tako se glasi ena znanih talmudskih modrosti, ki pa v posebnih obdobjih, kot je postni mesec ramadan, še dodatno pridobi težo in pomen. Kajti post v duhovno-eksistencialnem smislu ne pomeni le odpovedovanja hrani, pijači in drugim čutnim potrebam, temveč tudi in zlasti prečiščevanje misli, vnovično izpraševanje vesti, osvobajanje od vsakodnevnih navad in razvad ter preseganje lastnih slabosti. Duhovni post je tako predvsem eksistencialen proces predrugačenja lastne zavesti in značaja ter s tem neposredno – vsaj delno – lastne usode. Post, ki ga na prvi ravni zaznamuje dosledno odpovedovanje vsakršnim čutnim užitkom, dodatno otežuje »socialno odpovedovanje«, pogojeno z na žalost še vedno trajajočo pandemijo. Običajno prevladujoča usmerjenost na zunanji svet se tako še močneje zaobrne v notranji svet. Potrpljenje, zbranost, vztrajnost, ponižnost in vzdržljivost stopijo pri tem v ospredje kot nosilne duhovne vrline. Ramadan ni samo mesec posta, temveč tudi mesec molitve, kontemplacije, krepitev vrlin in duhovnega zorenja. To je čas, v katerem se verniki in vernice ne vzdržijo samo hrane, pijače in drugih čutnih užitkov, temveč se intenzivno osredinjajo na Boga, ali prek recitacije koranskega besedila ali prek razmišljanja o smislu življenja in eshatološki usodi lastne duše. V Koranu beremo: »O, vi, ki verujete! Predpisan vam je post, kakor je bil predpisan tistim pred vami. Morda boste postali bogaboječi« (2:183). Kajti že v Svetem pismu – ki sicer posta ne zapoveduje, a ga vseeno predstavlja kot nekaj koristnega in dobrodejnega – najdemo številne ljudi, ki so se postili, med njimi Mojzes, David, Jezus in Pavel. Post je tako ena izmed temeljnih duhovnih praks in eden izmed načinov, kako okrepiti lastno duhovnost in vero v Boga. Čas, ki ga sicer porabimo za pripravo hrane, med postom porabimo za razmislek o duhovnih rečeh, za meditacijo ali molitev. Potrebo po hrani naj bi tako nadomestilo hrepenenje po Bogu, žejo po pijači pa žeja po spoznanju in čistosti srca. Zgovoren je ta Psalm (63:2): »O, Bog, moj Bog si ti, željno te iščem, po tebi žeja mojo dušo; moje telo medli po tebi na suhi, izčrpani zemlji brez vode.« Ozaveščanje Božjega se ravno prek posta uresničuje na več ravneh človekove biti: na fizično-telesni, na čustveno-duševni in na duhovno-kognitivni ravni. Resnični, celoviti post je tako pot spoznanja, ki je temelj duhovne rasti. Presežna stvarnost posta se uresničuje ravno prek vrline samospoznanja, ki po islamskem izročilu vodi v spoznanje Boga kot Pratemelja naše lastne biti. V tem smislu muslimanski teolog Rešid Havizović dejanje posta označi za »dejanje hermenevtičnega uresničevanja spoznavne kapacitete« v človeku – dejanje, ki nas vodi z obrobja posvetnega, čutno-vidljivega k središču presežnega, duhovno-nevidnega, in nas tako rešuje pred »usodo« tistih, o katerih Koran pravi, da »poznajo le zunanjo plat posvetnega življenja, nemarni pa so do onstranstva« (Koran 30:7). Post se nam tako razkrije v svoji globinski naravi, na katero je opozarjal že prerok Mohamed, ko je dejal: »Prepustite se postu, kajti nič mu ni podobno.« https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ Wed, 12 May 2021 03:56:30 +0000 Raid al Daghistani: Razmislek o postu Zgodba o neustrašnem papagaju sodi med džatake, pripovedke o prejšnjih življenjih Bude. Nekoč je v gozdu živel papagaj. Nekega dne je ta gozd zajel požar in glede na to, da je znal leteti, je papagaj odletel stran. Ko se je oddaljeval od ognja in dima, je zaslišal klice živali in žuželk, ki so bile ujete v gozdu. One niso mogle odleteti stran tako kot on. Papagaj je pomislil: »Ne morem kar odleteti stran; pomagati moram svojim prijateljem!« Nato je papagaj odletel do reke, namočil vanjo vsa svoja peresa in odletel nazaj proti gozdu. Nad gozdom je otresel perje, vendar je bilo vode zelo malo, niti slučajno je ni bilo dovolj, da bi pogasila požar. Zato se je vrnil k reki, znova namočil svoje perje in ga znova otresel nad požarom. To je počel znova in znova. Ogenj je bil tako močan in vroč, da je ožgal papagajevo perje, njegov dim pa ga je dušil. Kljub temu, da je bil na robu smrti, je še vedno letal sem ter tja. Nekateri bogovi, ki bivajo tam zgoraj v nebeških kraljestvih, so to opazovali in se smejali, rekoč: »Poglejte tega trapastega papagajčka. S svojimi drobcenimi krili skuša pogasiti gozdni požar.« Kralj bogov Indra je slučajno slišal njihovo posmehovanje in se želel osebno prepričati, ali je to res. Spremenil se je v velikega orla in odletel proti papagaju. Orel mu je zaklical: »Hej, nespametni papagaj! Kaj pa počneš? Nič ne moreš pomagati, še malo, pa boš živ zgorel. Odleti stran, dokler še lahko!« Papagaj mu je odvrnil: »Ti si veliko večji od mene, zakaj mi ne pomagaš pogasiti požar? Ne potrebujem tvojih nasvetov, ampak tvojo pomoč.« Papagajček je to dejal s tolikšnim pogumom in vztrajnostjo, da so njegove besede tako ganile orla, ki je bil v resnici kralj bogov, da so se mu utrnile solze. Njegove solze pa so imele tolikšno moč, da so požar pogasile. Nekaj orlovih solz je kapnilo tudi na papagajevo ožgano perje, in kjer so se ga dotaknile, so peresa znova zrasla v različnih barvah. Pravijo, da od tod izvira pisano perje papagajev. Nauk te zgodbe je, da strah ne pomaga. Ko se znajdemo v težavni situaciji, se moramo z njo spoprijeti s pogumom. Strah razmere kvečjemu poslabša s tem, da zastre naš um in nam onemogoči, da bi jasno videli, kako težavo rešiti. S pogumom in z neustrašnostjo pa bomo jasno videli, kaj se da storiti, da sebi in drugim težave olajšamo. 174774708 RTVSLO – Prvi 289 clean Zgodba o neustrašnem papagaju sodi med džatake, pripovedke o prejšnjih življenjih Bude. Nekoč je v gozdu živel papagaj. Nekega dne je ta gozd zajel požar in glede na to, da je znal leteti, je papagaj odletel stran. Ko se je oddaljeval od ognja in dima, je zaslišal klice živali in žuželk, ki so bile ujete v gozdu. One niso mogle odleteti stran tako kot on. Papagaj je pomislil: »Ne morem kar odleteti stran; pomagati moram svojim prijateljem!« Nato je papagaj odletel do reke, namočil vanjo vsa svoja peresa in odletel nazaj proti gozdu. Nad gozdom je otresel perje, vendar je bilo vode zelo malo, niti slučajno je ni bilo dovolj, da bi pogasila požar. Zato se je vrnil k reki, znova namočil svoje perje in ga znova otresel nad požarom. To je počel znova in znova. Ogenj je bil tako močan in vroč, da je ožgal papagajevo perje, njegov dim pa ga je dušil. Kljub temu, da je bil na robu smrti, je še vedno letal sem ter tja. Nekateri bogovi, ki bivajo tam zgoraj v nebeških kraljestvih, so to opazovali in se smejali, rekoč: »Poglejte tega trapastega papagajčka. S svojimi drobcenimi krili skuša pogasiti gozdni požar.« Kralj bogov Indra je slučajno slišal njihovo posmehovanje in se želel osebno prepričati, ali je to res. Spremenil se je v velikega orla in odletel proti papagaju. Orel mu je zaklical: »Hej, nespametni papagaj! Kaj pa počneš? Nič ne moreš pomagati, še malo, pa boš živ zgorel. Odleti stran, dokler še lahko!« Papagaj mu je odvrnil: »Ti si veliko večji od mene, zakaj mi ne pomagaš pogasiti požar? Ne potrebujem tvojih nasvetov, ampak tvojo pomoč.« Papagajček je to dejal s tolikšnim pogumom in vztrajnostjo, da so njegove besede tako ganile orla, ki je bil v resnici kralj bogov, da so se mu utrnile solze. Njegove solze pa so imele tolikšno moč, da so požar pogasile. Nekaj orlovih solz je kapnilo tudi na papagajevo ožgano perje, in kjer so se ga dotaknile, so peresa znova zrasla v različnih barvah. Pravijo, da od tod izvira pisano perje papagajev. Nauk te zgodbe je, da strah ne pomaga. Ko se znajdemo v težavni situaciji, se moramo z njo spoprijeti s pogumom. Strah razmere kvečjemu poslabša s tem, da zastre naš um in nam onemogoči, da bi jasno videli, kako težavo rešiti. S pogumom in z neustrašnostjo pa bomo jasno videli, kaj se da storiti, da sebi in drugim težave olajšamo. https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ Tue, 11 May 2021 03:54:49 +0000 Lama Karma Wangmo: Neustrašni papagaj V Cankarjevih romanih Nina in Hiša Marije Pomočnice, ki ju je pisatelj doživljal kot najglobljo in najbolj avtentično izpoved svoje osebnosti, je osrednje sporočilo vpeto v njegova razmišljanja o življenju in smrti kot osrednji problematiki človeka in njegove eksistence. Navdih za oba romana je dobil ob umiranju neozdravljivo bolne Malči Löffler, mlajše sestrice svoje dunajske zaročenke Štefke. Dekličina bolezen se je pred njegovimi očmi stopnjevala vse do njenega odhoda v bolnišnico; tam jo je Cankar obiskoval vse do njene smrti leta 1902. Kot razkrivata romana, je Cankar imel redko sposobnost globokega podoživljanja trpljenja, hrepenenja in upanja čistih in nežnih duš, obsojenih na prezgodnjo smrt, ko v njih vre še hrepenenje po življenju in ko sanjajo o prvih izkušnjah ljubezni. Cankarjeva sočutna in usmiljena narava je sestavljala tisti del njegove osebnosti, ki jo je sicer le redko razkril. V svoji zadnji knjigi Podobe iz sanj je priznal, da je mu je bilo laže pisati o grehih in oskrunjenosti, kakor pa o najsvetejšem v duš, in zapisal: »… rajši bi očitno razgalil svoje grešno telo, nego da bi bratu le za ozko špranjo odprl duri v hram, kjer gori čista luč, ki jo je bil v samotni uri sam prižgal.« Toda pisateljeva sočutna in usmiljena narava nezavedno veje iz še številnih drugih Cankarjevih del, še posebej iz tistih, ki slikajo otroke, brezdomce, revne, šibke, ponižane, odrinjene in nepotrebne ljudi ter zlorabljene in zapuščene ženske. Cankar je bil izjemen po tem, da se je znal vživeti v žensko psiho, kot še nihče pred njim je pisal, kot bi svoja občutja pred nami razgrinjala ženska v prvi osebi. V svojih delih je izjemno vlogo dal svoji materi Neži, saj je iskreno cenil in občudoval njeno pristno nesebično ljubezen, ki jo je spontano izražala do svojih otrok, ter čistost njenih misli in delovanja, ki ga je kazala do življenja na splošno. Sam je želel biti čist kot ona in v eni svojih mladostnih črtic zahrepenel: »… da bi bil kakor ti, o mati, cvet na polju!«. Toda hkrati je vedel, da je drugačen. V novelah Volja in moč je neusmiljeno analiziral svojo dušo ter občutil razklanost med dušo in telesom, etičnim stremljenjem in grešnim ravnanjem, tostranostjo in onstranostjo, umom in vestjo, umskim spoznavanjem in dojemanjem resnice z »očmi duše«. Še posebej ostro je poudarjal boleče nasprotje med dušo, ki je čista, in telesom ter njegovimi erotičnimi strastmi. Čutil je, da telo ljubi po svoje, duša pa po svoje in v razmišljanju o ljubezni do ženske zapisal: »Tvoje telo je moje telo in moje telo je tvoje; moja duša pa ti je tako tuja, kakor zvezda tisti luži, v kateri odseva.« 174774411 RTVSLO – Prvi 404 clean V Cankarjevih romanih Nina in Hiša Marije Pomočnice, ki ju je pisatelj doživljal kot najglobljo in najbolj avtentično izpoved svoje osebnosti, je osrednje sporočilo vpeto v njegova razmišljanja o življenju in smrti kot osrednji problematiki človeka in njegove eksistence. Navdih za oba romana je dobil ob umiranju neozdravljivo bolne Malči Löffler, mlajše sestrice svoje dunajske zaročenke Štefke. Dekličina bolezen se je pred njegovimi očmi stopnjevala vse do njenega odhoda v bolnišnico; tam jo je Cankar obiskoval vse do njene smrti leta 1902. Kot razkrivata romana, je Cankar imel redko sposobnost globokega podoživljanja trpljenja, hrepenenja in upanja čistih in nežnih duš, obsojenih na prezgodnjo smrt, ko v njih vre še hrepenenje po življenju in ko sanjajo o prvih izkušnjah ljubezni. Cankarjeva sočutna in usmiljena narava je sestavljala tisti del njegove osebnosti, ki jo je sicer le redko razkril. V svoji zadnji knjigi Podobe iz sanj je priznal, da je mu je bilo laže pisati o grehih in oskrunjenosti, kakor pa o najsvetejšem v duš, in zapisal: »… rajši bi očitno razgalil svoje grešno telo, nego da bi bratu le za ozko špranjo odprl duri v hram, kjer gori čista luč, ki jo je bil v samotni uri sam prižgal.« Toda pisateljeva sočutna in usmiljena narava nezavedno veje iz še številnih drugih Cankarjevih del, še posebej iz tistih, ki slikajo otroke, brezdomce, revne, šibke, ponižane, odrinjene in nepotrebne ljudi ter zlorabljene in zapuščene ženske. Cankar je bil izjemen po tem, da se je znal vživeti v žensko psiho, kot še nihče pred njim je pisal, kot bi svoja občutja pred nami razgrinjala ženska v prvi osebi. V svojih delih je izjemno vlogo dal svoji materi Neži, saj je iskreno cenil in občudoval njeno pristno nesebično ljubezen, ki jo je spontano izražala do svojih otrok, ter čistost njenih misli in delovanja, ki ga je kazala do življenja na splošno. Sam je želel biti čist kot ona in v eni svojih mladostnih črtic zahrepenel: »… da bi bil kakor ti, o mati, cvet na polju!«. Toda hkrati je vedel, da je drugačen. V novelah Volja in moč je neusmiljeno analiziral svojo dušo ter občutil razklanost med dušo in telesom, etičnim stremljenjem in grešnim ravnanjem, tostranostjo in onstranostjo, umom in vestjo, umskim spoznavanjem in dojemanjem resnice z »očmi duše«. Še posebej ostro je poudarjal boleče nasprotje med dušo, ki je čista, in telesom ter njegovimi erotičnimi strastmi. Čutil je, da telo ljubi po svoje, duša pa po svoje in v razmišljanju o ljubezni do ženske zapisal: »Tvoje telo je moje telo in moje telo je tvoje; moja duša pa ti je tako tuja, kakor zvezda tisti luži, v kateri odseva.« https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ Mon, 10 May 2021 03:56:44 +0000 Irena Avsenik Nabergoj: Cankar o sočutju Ded in vnuk sta sedela na verandi. Pred hišo se je ustavil avto in voznik je vprašal za pot do bližnjega mesta. Ko mu je ded odgovoril, ga je tujec vprašal, kakšni so ljudje v okolici. Na dedovo vprašanje, zakaj ga to zanima, je prišlek dejal, da prihaja iz mesta, kjer so živeli neprijazni ljudje. »Mislim, da boš v tem okolju našel podobne ljudi,« mu je odgovoril stari oče. Čez nekaj ur se je pred hišo ustavil drugi avto. Voznica nasmejanega obraza je stopila iz avta in se odpravila k staremu očetu ter vnuku ter povprašala za pot v isto mesto. Potem ko si je pazljivo zapisala pot, je tudi ona vprašala: »Povejte mi, kakšni ljudje živijo v tej okolici?« In stari oče je še enkrat vprašal: »Zakaj sprašujete?« »Poglejte, selim se iz mesta, kjer so mi ljudje dali čutiti svojo domačnost. Sosedje so bili zelo prijazni.« »Mislim,« je odvrnil stari oče, »da boste v tem okolju našli podobne ljudi«. Ko se je gospa odpeljala, je vnuk radovedno vprašal: »Dedek, kako to, da si na popolnoma enaki vprašanji tako različno odgovoril?« Stari oče je položil roko na vnukovo ramo in odgovoril: »Zato, fant, ker človekov odnos do ljudi v okolici določa, kako mu bodo ljudje odgovorili in kakšen odnos bodo imeli do njega. Ljudje v okolici so v veliki meri takšni, kakršen je človek do njih.« (po knjigi Drobne zgodbe z biserom, 47) V evangelijih zadnjih nedelj Jezus govori o ljubezni. Ker smo ustvarjeni po Božji podobi, lahko odkrijemo Boga v vsakem človeku. Evangelist Janez je v svojem pismu zapisal: »Bog je ljubezen«, (1Jn 4,8). Ljubezen je torej drugo ime za Boga. Ko izkusimo pravo ljubezen, izkusimo Boga. Da bi ga našli, moramo izkusiti dajanje ali sprejemanje ljubezni. Ljubezen prikliče Boga med nas. Naša krščanska poklicanost je, da postanemo čim bolj ljubeči ljudje, ali kakor naroča Jezus v današnjem evangeliju: »Ostanite v moji ljubezni!« (Jn 15,9). Na zidu neke železniške postaje v ameriškem mestu je bil portret z napisom, ki je razlagal, da ne obstaja nobena fotografija Jamesa Bonhama in da je na zidu upodobljen njegov nečak, ki je bil zelo podoben svojemu stricu. Nečakov portret pa je tam, da bi si ljudje mogli predstavljati človeka, ki je umrl za svobodo domovine. Tako nimamo tudi nobenega Jezusovega portreta, toda njegovo ljubezen, iz katere je umrl na križu za nas, lahko vidimo iz življenja tistih, ki resnično živijo po njegovih besedah. 174774292 RTVSLO – Prvi 399 clean Ded in vnuk sta sedela na verandi. Pred hišo se je ustavil avto in voznik je vprašal za pot do bližnjega mesta. Ko mu je ded odgovoril, ga je tujec vprašal, kakšni so ljudje v okolici. Na dedovo vprašanje, zakaj ga to zanima, je prišlek dejal, da prihaja iz mesta, kjer so živeli neprijazni ljudje. »Mislim, da boš v tem okolju našel podobne ljudi,« mu je odgovoril stari oče. Čez nekaj ur se je pred hišo ustavil drugi avto. Voznica nasmejanega obraza je stopila iz avta in se odpravila k staremu očetu ter vnuku ter povprašala za pot v isto mesto. Potem ko si je pazljivo zapisala pot, je tudi ona vprašala: »Povejte mi, kakšni ljudje živijo v tej okolici?« In stari oče je še enkrat vprašal: »Zakaj sprašujete?« »Poglejte, selim se iz mesta, kjer so mi ljudje dali čutiti svojo domačnost. Sosedje so bili zelo prijazni.« »Mislim,« je odvrnil stari oče, »da boste v tem okolju našli podobne ljudi«. Ko se je gospa odpeljala, je vnuk radovedno vprašal: »Dedek, kako to, da si na popolnoma enaki vprašanji tako različno odgovoril?« Stari oče je položil roko na vnukovo ramo in odgovoril: »Zato, fant, ker človekov odnos do ljudi v okolici določa, kako mu bodo ljudje odgovorili in kakšen odnos bodo imeli do njega. Ljudje v okolici so v veliki meri takšni, kakršen je človek do njih.« (po knjigi Drobne zgodbe z biserom, 47) V evangelijih zadnjih nedelj Jezus govori o ljubezni. Ker smo ustvarjeni po Božji podobi, lahko odkrijemo Boga v vsakem človeku. Evangelist Janez je v svojem pismu zapisal: »Bog je ljubezen«, (1Jn 4,8). Ljubezen je torej drugo ime za Boga. Ko izkusimo pravo ljubezen, izkusimo Boga. Da bi ga našli, moramo izkusiti dajanje ali sprejemanje ljubezni. Ljubezen prikliče Boga med nas. Naša krščanska poklicanost je, da postanemo čim bolj ljubeči ljudje, ali kakor naroča Jezus v današnjem evangeliju: »Ostanite v moji ljubezni!« (Jn 15,9). Na zidu neke železniške postaje v ameriškem mestu je bil portret z napisom, ki je razlagal, da ne obstaja nobena fotografija Jamesa Bonhama in da je na zidu upodobljen njegov nečak, ki je bil zelo podoben svojemu stricu. Nečakov portret pa je tam, da bi si ljudje mogli predstavljati človeka, ki je umrl za svobodo domovine. Tako nimamo tudi nobenega Jezusovega portreta, toda njegovo ljubezen, iz katere je umrl na križu za nas, lahko vidimo iz življenja tistih, ki resnično živijo po njegovih besedah. https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ Sun, 09 May 2021 03:56:39 +0000 Božo Rustja: Kje je Jezusov portret? Morda ste kot pubertetnik ali pubertetnica svoje dni zardevali in v zadregi gledali v tla, ko so zavele pomladne sape … v vas pa je pelo, pelo in se napenjalo … dokler ni počilo in ste zagrešili kakšno pesem ali pa s kredo na zid nakracali srček in vanj poleg svojega vpisali še kakšno ime. Morda ste srček vrezali z nožem v deblo drevesa. Naj se vidi, da je ljubezen večna! Morda ste že stari in se ne sramujete več godrnjanja in slabe volje – z leti se zlepa ne sramujemo več, nas je pa za vedno več reči, ki smo jih v življenju zagrešili, sram – a na pomlad se boste spet sprehodili mimo tistega zidu, ki ga je pred mnogimi leti krasil s kredo narisani srček … in se boste spomnili tiste (ali tistega, če ste gospa), čigar ime ste takrat zapisali poleg svojega. In če boste našli tisto drevo, katerega lubje ste kot otrok z nožem ranili, boste opazili, kako je srce vsako leto večje … kot je v vaših spominih vsako leto večja ta rosna prva ljubezen. In vse pomembnejša! Kajti ljubezen je večna! Če si priznate ali ne: pomlad je pomembna! Zato jih tudi štejemo. Človek je lahko že tako krepko zakorakal v jesen življenja, da je z eno nogo že v grobu, a še vedno bo rekel, da šteje – ne vem, recimo – sto dve pomladi! In čeprav ste bili vse življenje nadvse zoprna, nadležna in tečna oseba, nihče ne bo rekel, da štejete - ne vem, recimo – triinšestdeset zim! Pa čeprav bi si to zaslužili … tečni, kot ste bili … ali ste … še vedno! Če se zavedate ali ne: pomlad je pomembna. 174774134 RTVSLO – Prvi 269 clean Morda ste kot pubertetnik ali pubertetnica svoje dni zardevali in v zadregi gledali v tla, ko so zavele pomladne sape … v vas pa je pelo, pelo in se napenjalo … dokler ni počilo in ste zagrešili kakšno pesem ali pa s kredo na zid nakracali srček in vanj poleg svojega vpisali še kakšno ime. Morda ste srček vrezali z nožem v deblo drevesa. Naj se vidi, da je ljubezen večna! Morda ste že stari in se ne sramujete več godrnjanja in slabe volje – z leti se zlepa ne sramujemo več, nas je pa za vedno več reči, ki smo jih v življenju zagrešili, sram – a na pomlad se boste spet sprehodili mimo tistega zidu, ki ga je pred mnogimi leti krasil s kredo narisani srček … in se boste spomnili tiste (ali tistega, če ste gospa), čigar ime ste takrat zapisali poleg svojega. In če boste našli tisto drevo, katerega lubje ste kot otrok z nožem ranili, boste opazili, kako je srce vsako leto večje … kot je v vaših spominih vsako leto večja ta rosna prva ljubezen. In vse pomembnejša! Kajti ljubezen je večna! Če si priznate ali ne: pomlad je pomembna! Zato jih tudi štejemo. Človek je lahko že tako krepko zakorakal v jesen življenja, da je z eno nogo že v grobu, a še vedno bo rekel, da šteje – ne vem, recimo – sto dve pomladi! In čeprav ste bili vse življenje nadvse zoprna, nadležna in tečna oseba, nihče ne bo rekel, da štejete - ne vem, recimo – triinšestdeset zim! Pa čeprav bi si to zaslužili … tečni, kot ste bili … ali ste … še vedno! Če se zavedate ali ne: pomlad je pomembna. https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ Sat, 08 May 2021 03:54:29 +0000 Gregor Čušin: Pomlad Pred nekaj dnevi sem že v poznih v popoldanskih urah na parkirišču pred poslovno zgradbo, kjer imava oba delovne prostore, pozdravil gospoda, s katerim se običajno srečujeva prav tam. Stiki z njim in z drugimi tamkajšnjimi zaposlenimi so običajno omejeni na 'dober dan', saj je vtis, kakor da se tem resnim obrazom vedno nekam zelo mudi. Tokrat sem ga ogovoril in ga vprašal, kako je, kako mu gre? Odvrnil je, da je utrujen. Da je tempo vpetosti v delo od jutra do večera hud in izčrpavajoč. Ampak da je taka vpetost, tak tempo dela neizogiben, je še dodal. Preprosto moraš biti zraven, kakor lepo rečemo v slovenskem jeziku, moraš biti 'in', vseskozi moraš biti 'zraven'. Če te namreč ni 'zraven', si hitro pozabljen in kmalu boš moral za preživetje, kakor na začetku svoje kariere, tekati in se boriti za vsako stranko posebej. In sva oba družno ugotovila, da je takšna intenzivnost dela velika past začaranega kroga vpetosti v delo, ki se je večina, ki pade vanjo, sicer zaveda, a da nekako ni dovolj moči, volje ali modrosti, da bi pravočasno izstopili. Povedal mi je, da ima prijatelja in je slišal tudi za druge, za katere je bilo prepozno. Prepozno zato, ker niso znali prepoznati ali pa niso dovolj resno upoštevali znakov, opozoril, ki so nakazovala na njihovo izčrpanost in izgorelost. Ustavila jih je šele huda, resna bolezen. Kaj žene sodobnega človeka, vsakogar sicer na njemu lasten način, v takšno in podobne dirke življenja? Golo preživetje? V veliki večini na srečo še ni videti tako. Kakor da gre za nekakšen slog življenja, kjer je vse bolj pomembno, da več ko človek ima, več ko si lahko privošči, bolj je opažen in v okolici prepoznan kot uspešen in sposoben. Ker najbrž nihče ne mara biti 'zguba', postajajo vpetost v delo, pehanje in boj za denar običajen način življenja. Najbrž smo tudi zaradi tega vse bolj odtujeni, ne le od sebe, temveč tudi od drugih ljudi, od okolja in od narave, takšni pa na žalost postajajo tudi naši otroci … Pa je kje izhod iz takšnega načina življenja? Zagotovo je in na srečo tudi ni malo takih, ki si to resno želijo. Za začetek se, draga poslušalka, dragi poslušalec, ozri malo naokrog, tam kjer si prav zdaj. Na poteh, po katerih hodiš, začni na primer opazovati spreminjanje jesenskih barv listja, rastlin, cvetlic. Ali pa se pogosteje zazri v obraz sopotnika na avtobusu ali na vlaku, ne samo v njegova oblačila in videz. Morda na delovnem mestu pozorneje poslušaj sodelavca, tudi tistega, ki ti ni najbolj ljub. Izčrpanega, osamljenega in odtujenega duha boš hitreje zdravil, če boš skušal biti v življenju prijazen, kajti vsakdo, ki ga srečaš, zagotovo bije kakšno težko bitko v sebi … In prav zdaj, ta hip, potrebuje le malo prijaznosti … Zato si tu, draga poslušalka, dragi poslušalec. 174773783 RTVSLO – Prvi 1053 clean Pred nekaj dnevi sem že v poznih v popoldanskih urah na parkirišču pred poslovno zgradbo, kjer imava oba delovne prostore, pozdravil gospoda, s katerim se običajno srečujeva prav tam. Stiki z njim in z drugimi tamkajšnjimi zaposlenimi so običajno omejeni na 'dober dan', saj je vtis, kakor da se tem resnim obrazom vedno nekam zelo mudi. Tokrat sem ga ogovoril in ga vprašal, kako je, kako mu gre? Odvrnil je, da je utrujen. Da je tempo vpetosti v delo od jutra do večera hud in izčrpavajoč. Ampak da je taka vpetost, tak tempo dela neizogiben, je še dodal. Preprosto moraš biti zraven, kakor lepo rečemo v slovenskem jeziku, moraš biti 'in', vseskozi moraš biti 'zraven'. Če te namreč ni 'zraven', si hitro pozabljen in kmalu boš moral za preživetje, kakor na začetku svoje kariere, tekati in se boriti za vsako stranko posebej. In sva oba družno ugotovila, da je takšna intenzivnost dela velika past začaranega kroga vpetosti v delo, ki se je večina, ki pade vanjo, sicer zaveda, a da nekako ni dovolj moči, volje ali modrosti, da bi pravočasno izstopili. Povedal mi je, da ima prijatelja in je slišal tudi za druge, za katere je bilo prepozno. Prepozno zato, ker niso znali prepoznati ali pa niso dovolj resno upoštevali znakov, opozoril, ki so nakazovala na njihovo izčrpanost in izgorelost. Ustavila jih je šele huda, resna bolezen. Kaj žene sodobnega človeka, vsakogar sicer na njemu lasten način, v takšno in podobne dirke življenja? Golo preživetje? V veliki večini na srečo še ni videti tako. Kakor da gre za nekakšen slog življenja, kjer je vse bolj pomembno, da več ko človek ima, več ko si lahko privošči, bolj je opažen in v okolici prepoznan kot uspešen in sposoben. Ker najbrž nihče ne mara biti 'zguba', postajajo vpetost v delo, pehanje in boj za denar običajen način življenja. Najbrž smo tudi zaradi tega vse bolj odtujeni, ne le od sebe, temveč tudi od drugih ljudi, od okolja in od narave, takšni pa na žalost postajajo tudi naši otroci … Pa je kje izhod iz takšnega načina življenja? Zagotovo je in na srečo tudi ni malo takih, ki si to resno želijo. Za začetek se, draga poslušalka, dragi poslušalec, ozri malo naokrog, tam kjer si prav zdaj. Na poteh, po katerih hodiš, začni na primer opazovati spreminjanje jesenskih barv listja, rastlin, cvetlic. Ali pa se pogosteje zazri v obraz sopotnika na avtobusu ali na vlaku, ne samo v njegova oblačila in videz. Morda na delovnem mestu pozorneje poslušaj sodelavca, tudi tistega, ki ti ni najbolj ljub. Izčrpanega, osamljenega in odtujenega duha boš hitreje zdravil, če boš skušal biti v življenju prijazen, kajti vsakdo, ki ga srečaš, zagotovo bije kakšno težko bitko v sebi … In prav zdaj, ta hip, potrebuje le malo prijaznosti … Zato si tu, draga poslušalka, dragi poslušalec. https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ Fri, 07 May 2021 04:07:33 +0000 Dušan Osojnik: Izgorelost V današnji Duhovni misli ponavljamo nekaj razmišljanj znamenitega islamskega mistika in pesnika Rumija iz Perzije. 174773513 RTVSLO – Prvi 390 clean V današnji Duhovni misli ponavljamo nekaj razmišljanj znamenitega islamskega mistika in pesnika Rumija iz Perzije. https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ Thu, 06 May 2021 03:56:30 +0000 Rumijeve misli Najbrž nikdar ne bom pozabil zelo pomembnega trenutka sredi našega družinskega vsakdanjika. Zelo pogosto smo vsi prišli domov skupaj, jaz iz vrtca, brata iz šole, oče in mama pa iz službe. Hiša je bila mrzla, na stolu obleke, ki so čakale na likanje, pred hišo premog, ki ga je bilo treba spraviti pod streho, in v vrečkah bodoča večerja, onadva pa sta se usedla in najprej popila kavo. Sredi kaosa vsega nujno pomembnega sta se usedla in v miru popila kavo, ki sta jo imela tako zelo rada. Imela sta svojo svatbo. Svatba se ne izplača. Svatba je čista potrata časa in denarja. In vendar je svatba, ta prazni, potratni in nekoristni čas za veselje in praznovanje, nekaj, kar človek počne že od nekdaj. Človek praznuje, ker je to očitno nekaj, kar bolj potrebuje od debelejše denarnice, polnega hladilnika ali novejšega avtomobila. Nekaj, kar je bistveneje in pomembneje od vsega tega. Prav mogoče bi sicer bilo, da to počne zato, ker mu na ta način uspe vsaj za trenutek ubežati krutemu življenju in pozabiti na vsakdanje težave. Toda to bi bila preveč enostavna razlaga. Človek s praznovanjem vendar ne beži od svojega življenja, tudi se od njega ne odmika, temveč se prav zaradi njega k življenju vrača. Ker ga praznovanje spominja in spet oblikuje v to, kar on v resnici je. Ljubljenec in obdarovanec, namreč. Zato ima v življenju prednost pred tistim, kar je nujno, tisto, kar je pomembno. Zato v življenju bolj šteje tisto, kar nas osreči, kot tisto, kar nam doda ugled. In zato v življenju pridemo dlje, ko smo bolj počasni, ko imamo čas za tisto, kar srečamo ob poti. V življenju, pravim, ne v životarjenju. Nekoristno in potratno, zapravljivo in nespametno kot ljubezen je življenje v nebesih. Do njih je veliko poti. Nekatere dišijo po kavi, druge po mleku in piškotih, spet druge po narcisah in kraških travah, na vseh pa so otroci, lepe besede in sončni zahodi. 174773250 RTVSLO – Prvi 376 clean Najbrž nikdar ne bom pozabil zelo pomembnega trenutka sredi našega družinskega vsakdanjika. Zelo pogosto smo vsi prišli domov skupaj, jaz iz vrtca, brata iz šole, oče in mama pa iz službe. Hiša je bila mrzla, na stolu obleke, ki so čakale na likanje, pred hišo premog, ki ga je bilo treba spraviti pod streho, in v vrečkah bodoča večerja, onadva pa sta se usedla in najprej popila kavo. Sredi kaosa vsega nujno pomembnega sta se usedla in v miru popila kavo, ki sta jo imela tako zelo rada. Imela sta svojo svatbo. Svatba se ne izplača. Svatba je čista potrata časa in denarja. In vendar je svatba, ta prazni, potratni in nekoristni čas za veselje in praznovanje, nekaj, kar človek počne že od nekdaj. Človek praznuje, ker je to očitno nekaj, kar bolj potrebuje od debelejše denarnice, polnega hladilnika ali novejšega avtomobila. Nekaj, kar je bistveneje in pomembneje od vsega tega. Prav mogoče bi sicer bilo, da to počne zato, ker mu na ta način uspe vsaj za trenutek ubežati krutemu življenju in pozabiti na vsakdanje težave. Toda to bi bila preveč enostavna razlaga. Človek s praznovanjem vendar ne beži od svojega življenja, tudi se od njega ne odmika, temveč se prav zaradi njega k življenju vrača. Ker ga praznovanje spominja in spet oblikuje v to, kar on v resnici je. Ljubljenec in obdarovanec, namreč. Zato ima v življenju prednost pred tistim, kar je nujno, tisto, kar je pomembno. Zato v življenju bolj šteje tisto, kar nas osreči, kot tisto, kar nam doda ugled. In zato v življenju pridemo dlje, ko smo bolj počasni, ko imamo čas za tisto, kar srečamo ob poti. V življenju, pravim, ne v životarjenju. Nekoristno in potratno, zapravljivo in nespametno kot ljubezen je življenje v nebesih. Do njih je veliko poti. Nekatere dišijo po kavi, druge po mleku in piškotih, spet druge po narcisah in kraških travah, na vseh pa so otroci, lepe besede in sončni zahodi. https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ Wed, 05 May 2021 03:56:16 +0000 Marko Rijavec: Zlati prah življenja Dovolj je dnevu njegova lastna teža, pravi Jezus. Naj torej ne kličemo nase skrbi in bremen, ki nas čakajo v prihodnosti, sicer naporov ne bomo vzdržali. Jezusovo priporočilo lahko upoštevamo le, če imamo zaupanje v prihodnost. Umberto Galimberti, italijanski filozof in psihoanalitik, pripoveduje, kako je njegovo generacijo mladih pred šestdesetimi leti prihodnost pričakala z odprtimi rokami. V mislih ima italijanski povojni gospodarski čudež. Zdaj pa nas obvladuje nihilizem, a ne filozofski in teoretičen, ampak nihilizem, ki izhaja iz pomanjkanja perspektive. To mladi čutijo. Ne vsi enako. Nekaterim se odpirajo neslutene možnosti, večini pa ne. In če ni motiva, tudi ni energije, v svoji terapevtski praksi ugotavlja Galimberti. Sprašuje se, ali še smemo zaupati tej kulturi in družbi? Nikakor ne, odgovarja; pred nami je zaton Zahoda. Galimberti povzema po Nietzscheju, za katerega nihilizem ni svetovnonazorsko zanikanje Boga, ampak odsotnost smotra, ki ima vedno opraviti s prihodnostjo. Galimberti opozarja, da prihodnost ni le vlaganje v infrastrukturo in nove tehnologije. Praznine smisla po Galimbertiju ne more napolniti ekonomija, kajti smisel je izrazito religiozna kategorija, zato ga lahko po njegovem prepričanju napolni le religija. Izvirni greh Galimberti vidi v tem, da je zahodna družba organizirana le še okrog ekonomije, ki se osredinja okrog ene in edine vrednote, denarja. Družba, ki temelji na eni vrednoti, pravi Galimberti, ne stoji pokonci, temveč se počasi seseda sama vase. Kaj je za človeka storila religija, se sprašuje Galimberti. Vera je v kategorijo časa vnesla absolutno prihodnost, eshatološki načrt, ki bo na koncu izpolnjen tako, kot je bil razodet na začetku. Ko realni čas vključimo v eshatološki načrt, konkretna zgodovina dobi religiozno razsežnost, s tem pa tudi svojo osmislitev. To pa danes izgubljamo. S krčenjem liturgije, cerkvenega petja, povezanosti v duhovno občestvo in solidarno skupnost se je po Galimbertijevem prepričanju izgubila religiozna razsežnost, ki je nekoč pomagala prenašati tesnobo in srhljivost sveta. Padec Boga v dušah ni nič drugega, dodaja Galimberti, kot redukcija duševnosti na golo tehnično mišljenje, ki uničujoče skrajšuje bivanjski čas; namesto večnosti nam preostane le nekaj desetletij naporov, posejanih s trenutki bežnih užitkov, brez smiselnega konca. Tega pa lahko da le religiozna razsežnost. Ni nam treba koprneti v strahu, kdaj se bo zgodil zaton naše zahodne civilizacije. Ta v resnici lahko pride, a ne bo mogel načeti smisla in upanja, ki ga po veri, ne glede na vse, nosimo v svojih dušah. 174772974 RTVSLO – Prvi 367 clean Dovolj je dnevu njegova lastna teža, pravi Jezus. Naj torej ne kličemo nase skrbi in bremen, ki nas čakajo v prihodnosti, sicer naporov ne bomo vzdržali. Jezusovo priporočilo lahko upoštevamo le, če imamo zaupanje v prihodnost. Umberto Galimberti, italijanski filozof in psihoanalitik, pripoveduje, kako je njegovo generacijo mladih pred šestdesetimi leti prihodnost pričakala z odprtimi rokami. V mislih ima italijanski povojni gospodarski čudež. Zdaj pa nas obvladuje nihilizem, a ne filozofski in teoretičen, ampak nihilizem, ki izhaja iz pomanjkanja perspektive. To mladi čutijo. Ne vsi enako. Nekaterim se odpirajo neslutene možnosti, večini pa ne. In če ni motiva, tudi ni energije, v svoji terapevtski praksi ugotavlja Galimberti. Sprašuje se, ali še smemo zaupati tej kulturi in družbi? Nikakor ne, odgovarja; pred nami je zaton Zahoda. Galimberti povzema po Nietzscheju, za katerega nihilizem ni svetovnonazorsko zanikanje Boga, ampak odsotnost smotra, ki ima vedno opraviti s prihodnostjo. Galimberti opozarja, da prihodnost ni le vlaganje v infrastrukturo in nove tehnologije. Praznine smisla po Galimbertiju ne more napolniti ekonomija, kajti smisel je izrazito religiozna kategorija, zato ga lahko po njegovem prepričanju napolni le religija. Izvirni greh Galimberti vidi v tem, da je zahodna družba organizirana le še okrog ekonomije, ki se osredinja okrog ene in edine vrednote, denarja. Družba, ki temelji na eni vrednoti, pravi Galimberti, ne stoji pokonci, temveč se počasi seseda sama vase. Kaj je za človeka storila religija, se sprašuje Galimberti. Vera je v kategorijo časa vnesla absolutno prihodnost, eshatološki načrt, ki bo na koncu izpolnjen tako, kot je bil razodet na začetku. Ko realni čas vključimo v eshatološki načrt, konkretna zgodovina dobi religiozno razsežnost, s tem pa tudi svojo osmislitev. To pa danes izgubljamo. S krčenjem liturgije, cerkvenega petja, povezanosti v duhovno občestvo in solidarno skupnost se je po Galimbertijevem prepričanju izgubila religiozna razsežnost, ki je nekoč pomagala prenašati tesnobo in srhljivost sveta. Padec Boga v dušah ni nič drugega, dodaja Galimberti, kot redukcija duševnosti na golo tehnično mišljenje, ki uničujoče skrajšuje bivanjski čas; namesto večnosti nam preostane le nekaj desetletij naporov, posejanih s trenutki bežnih užitkov, brez smiselnega konca. Tega pa lahko da le religiozna razsežnost. Ni nam treba koprneti v strahu, kdaj se bo zgodil zaton naše zahodne civilizacije. Ta v resnici lahko pride, a ne bo mogel načeti smisla in upanja, ki ga po veri, ne glede na vse, nosimo v svojih dušah. https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ Tue, 04 May 2021 03:56:07 +0000 Milan Knep: Zaupanje v prihodnost Tokratno Duhovno misel je pripravila članica katoliškega občestva Prenove v duhu iz Gladomesa pri Slovenski Bistrici Milena Janel. Govori o Jezusovi ljubezni. 174772697 RTVSLO – Prvi 338 clean Tokratno Duhovno misel je pripravila članica katoliškega občestva Prenove v duhu iz Gladomesa pri Slovenski Bistrici Milena Janel. Govori o Jezusovi ljubezni. https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ Mon, 03 May 2021 03:55:38 +0000 Milena Janel: Jezusova ljubezen Na današnjo nedeljo večina pravoslavnih cerkva praznuje vstajenje Jezusa Kristusa, torej pravoslavno veliko noč. Na ta največji praznik so se vernice in verniki pripravljali s postom in dobrimi deli. Danes pa je, kot pravi avtorica današnje Duhovne misli, priznana dramska igralka Milada Kalezić, dan veselja in radosti, kajti vstali Kristus prinaša ljubezen in upanje. Vsem vernicam in vernikom srbske pravoslavne in drugih pravoslavnih cerkva želimo vse dobro na ta veliki praznik. 174772579 RTVSLO – Prvi 462 clean Na današnjo nedeljo večina pravoslavnih cerkva praznuje vstajenje Jezusa Kristusa, torej pravoslavno veliko noč. Na ta največji praznik so se vernice in verniki pripravljali s postom in dobrimi deli. Danes pa je, kot pravi avtorica današnje Duhovne misli, priznana dramska igralka Milada Kalezić, dan veselja in radosti, kajti vstali Kristus prinaša ljubezen in upanje. Vsem vernicam in vernikom srbske pravoslavne in drugih pravoslavnih cerkva želimo vse dobro na ta veliki praznik. https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ Sun, 02 May 2021 03:57:42 +0000 Milada Kalezić: Vaskrs, pravoslavna velika noč Srečala sem gospo, ki bo kmalu, morda v dveh ali treh letih, šla v pokoj. Že zdaj dela načrte, kako si bo potem uredila življenje, kaj vse bo delala, da ji ne bo dolgčas, da ne bo preveč pogrešala službe, ki jo ima zelo rada. Upokojitvi ne more uiti, to je dejstvo. Zato si mora lepo urediti življenje tudi po tem, ko bo imela veliko časa. \tTakole je razmišljala: »Najraje bi delala nekje na področju dobrodelnosti. Morda bom zbirala osamljene ljudi, na primer skupino takšnih enkrat na teden. Zdaj sem že začela zbirati naslove starih osamljenih ljudi.« \tNi edina, ki dela takšne načrte. Kar nekaj jih poznam. Spominjam se gospe, ki je načrtovala podobno, potem pa je bila zelo razočarana, ker preprosto ni bilo ljudi, ki bi prihajali k njej v skupino. Enkrat se ji je celo zgodilo, da ji je starejša gospa, ki jo je vabila, naj pride k njej v skupino, zabrusila: »Ne, nikamor me ne boste spravili.« \tOb tem postane zelo jasno, kdo koga bolj potrebuje. Številni ljudje želijo postati »dobrodelneži«, da napolnijo praznino v svojem življenju. To samo po sebi ni nič narobe, človek se mora samo zavedati, da gre dajanje in sprejemanje vedno v obe smeri in da ljudje v stiski zelo pogosto še več dajo tistim, ki jim pomagajo, ne da bi se tega sploh zavedali. \tŠe pomembneje kot delati načrte za dobrodelno udejstvovanje v pokoju pa se mi zdi nekaj drugega: da se človek že od mladosti naprej, ne šele v pokoju, uči videti ljudi v najrazličnejših stiskah in jim priskočiti na pomoč, kolikor je v njegovi moči. Da zna utihniti in jih slišati, slišati tudi v odtenku glasu, v drobni gesti, v pogledu … Kdor se vse življenje tako uči »poslušati« z vsemi svojimi čuti, ne bo imel težav z načrti, kako bi si zapolnil praznino, ki te morda zajame ob upokojitvi. Kdor zna zares poslušati, bo v vsakem trenutku začutil, kje je njegovo mesto. K ljudem ne bo prihajal kot »dobrodelnež«, ampak kot eden od njih. Ne bo sam načrtoval svojega področja dobrodelnosti, ampak bo odgovoril na izziv, ki mu ga prinaša življenje tukaj in zdaj, v tem trenutku. 174772434 RTVSLO – Prvi 335 clean Srečala sem gospo, ki bo kmalu, morda v dveh ali treh letih, šla v pokoj. Že zdaj dela načrte, kako si bo potem uredila življenje, kaj vse bo delala, da ji ne bo dolgčas, da ne bo preveč pogrešala službe, ki jo ima zelo rada. Upokojitvi ne more uiti, to je dejstvo. Zato si mora lepo urediti življenje tudi po tem, ko bo imela veliko časa. \tTakole je razmišljala: »Najraje bi delala nekje na področju dobrodelnosti. Morda bom zbirala osamljene ljudi, na primer skupino takšnih enkrat na teden. Zdaj sem že začela zbirati naslove starih osamljenih ljudi.« \tNi edina, ki dela takšne načrte. Kar nekaj jih poznam. Spominjam se gospe, ki je načrtovala podobno, potem pa je bila zelo razočarana, ker preprosto ni bilo ljudi, ki bi prihajali k njej v skupino. Enkrat se ji je celo zgodilo, da ji je starejša gospa, ki jo je vabila, naj pride k njej v skupino, zabrusila: »Ne, nikamor me ne boste spravili.« \tOb tem postane zelo jasno, kdo koga bolj potrebuje. Številni ljudje želijo postati »dobrodelneži«, da napolnijo praznino v svojem življenju. To samo po sebi ni nič narobe, človek se mora samo zavedati, da gre dajanje in sprejemanje vedno v obe smeri in da ljudje v stiski zelo pogosto še več dajo tistim, ki jim pomagajo, ne da bi se tega sploh zavedali. \tŠe pomembneje kot delati načrte za dobrodelno udejstvovanje v pokoju pa se mi zdi nekaj drugega: da se človek že od mladosti naprej, ne šele v pokoju, uči videti ljudi v najrazličnejših stiskah in jim priskočiti na pomoč, kolikor je v njegovi moči. Da zna utihniti in jih slišati, slišati tudi v odtenku glasu, v drobni gesti, v pogledu … Kdor se vse življenje tako uči »poslušati« z vsemi svojimi čuti, ne bo imel težav z načrti, kako bi si zapolnil praznino, ki te morda zajame ob upokojitvi. Kdor zna zares poslušati, bo v vsakem trenutku začutil, kje je njegovo mesto. K ljudem ne bo prihajal kot »dobrodelnež«, ampak kot eden od njih. Ne bo sam načrtoval svojega področja dobrodelnosti, ampak bo odgovoril na izziv, ki mu ga prinaša življenje tukaj in zdaj, v tem trenutku. https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ Sat, 01 May 2021 03:55:35 +0000 Metka Klevišar: Ko bom šla v pokoj Ljudje večino svojega budnega življenja preživimo v razmišljanju o tem, kar se nam je zgodilo ali se nam utegne zgoditi. S tem, kar se z nami in okrog nas dogaja tu in zdaj, pa se bolj malo ali sploh nič ne ukvarjamo. To preprosto puščamo, da teče mimo nas. Takšno početje je paradoksalno, kajti ob strani puščamo to, kar je edinole stvarno in živo. Zatekamo se k temu, kar je bilo ali morda bo nekoč stvarno, toda dejansko ni stvarno. Zaradi tega npr. zlahka spregledamo »lepoto trenutka«, npr. minljive, a nepozabne doživljaje v naravi in s svojimi najdražjimi. Spregledujemo tudi, in to je morda najpomembneje, samega sebe, občutenje tega, kako pravzaprav smo tu in zdaj. Sodobna potrošniška družba nas na vse načine in vseskozi zapeljuje k temu, da mislimo na vse drugo, samo ne na to, kar in kako dejansko smo. Sili nas sicer k temu, da imamo vedno nove želje in strahove, vendar nas prav s tem odvrača od zavedanja tega, kar je v nas najvrednejše, in to mimo vseh želja in strahov. Zavedanje samega sebe v zdajšnosti je hkrati težavno in lahko. Težavno je zato, ker je še najbolj podobno nekakšnemu spominjanju na zdajšnost, namreč spominjanje na to, kako je z nami tu in zdaj, ne pa v kaki preteklosti. Lahko je zato, ker smo njegov predmet vendarle mi sami, ne pa kaj drugega od nas. V takšnem spominjanju vedno znova najdevamo tisto, kar vedno znova izgubljamo in pozabljamo, in to smo prav mi sami v svojem življenju in zavedanju. Morda nam bo tovrstno spominjanje prešlo v navado, tako zelo, da se nam ne bo treba več posebej truditi zanj, temveč bomo vseskozi pripravljeni nanj. Ob tem se morda morda malce zdrznili, ko bomo ugotovili, kako nenavadni se zdimo samemu sebi, ali pa se bomo morda le nasmehnili, ko bomo ugotovili, kako ves ljubi dan plešemo okrog samega sebe, sebe pa ne vidimo. Morda bomo ob tem še odkrili, da tudi druge ljudi okrog nas sprejemamo kot enako nenavadne in vredne pozornosti kot same sebe. 174772179 RTVSLO – Prvi 361 clean Ljudje večino svojega budnega življenja preživimo v razmišljanju o tem, kar se nam je zgodilo ali se nam utegne zgoditi. S tem, kar se z nami in okrog nas dogaja tu in zdaj, pa se bolj malo ali sploh nič ne ukvarjamo. To preprosto puščamo, da teče mimo nas. Takšno početje je paradoksalno, kajti ob strani puščamo to, kar je edinole stvarno in živo. Zatekamo se k temu, kar je bilo ali morda bo nekoč stvarno, toda dejansko ni stvarno. Zaradi tega npr. zlahka spregledamo »lepoto trenutka«, npr. minljive, a nepozabne doživljaje v naravi in s svojimi najdražjimi. Spregledujemo tudi, in to je morda najpomembneje, samega sebe, občutenje tega, kako pravzaprav smo tu in zdaj. Sodobna potrošniška družba nas na vse načine in vseskozi zapeljuje k temu, da mislimo na vse drugo, samo ne na to, kar in kako dejansko smo. Sili nas sicer k temu, da imamo vedno nove želje in strahove, vendar nas prav s tem odvrača od zavedanja tega, kar je v nas najvrednejše, in to mimo vseh želja in strahov. Zavedanje samega sebe v zdajšnosti je hkrati težavno in lahko. Težavno je zato, ker je še najbolj podobno nekakšnemu spominjanju na zdajšnost, namreč spominjanje na to, kako je z nami tu in zdaj, ne pa v kaki preteklosti. Lahko je zato, ker smo njegov predmet vendarle mi sami, ne pa kaj drugega od nas. V takšnem spominjanju vedno znova najdevamo tisto, kar vedno znova izgubljamo in pozabljamo, in to smo prav mi sami v svojem življenju in zavedanju. Morda nam bo tovrstno spominjanje prešlo v navado, tako zelo, da se nam ne bo treba več posebej truditi zanj, temveč bomo vseskozi pripravljeni nanj. Ob tem se morda morda malce zdrznili, ko bomo ugotovili, kako nenavadni se zdimo samemu sebi, ali pa se bomo morda le nasmehnili, ko bomo ugotovili, kako ves ljubi dan plešemo okrog samega sebe, sebe pa ne vidimo. Morda bomo ob tem še odkrili, da tudi druge ljudi okrog nas sprejemamo kot enako nenavadne in vredne pozornosti kot same sebe. https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ Fri, 30 Apr 2021 03:56:01 +0000 Andrej Ule: Lepota trenutka Dobro jutro, cenjeni poslušalci in spoštovane poslušalke. V današnjem jutru vas bom povabila, da ponovno sedemo v šolske klopi. Ne za ves dan, ampak samo za slabo šolsko uro. Povabila vas bom k pisanju šolskega spisa. Pri pouku slovenskega jezika smo, če me spomin ne vara, v vsakem ocenjevalnem obdobju, morali napisati tudi šolski spis. Enkrat smo morali pisni izdelek izvirno oblikovati, drugič pa spis napisati po prebranem besedilu. V tretjem in četrtem letniku srednje šole sva v isti klopi sedeli s prijateljico, ki ji je pisanje šolskega spisa pomenilo najhujšo šolsko moro. Meni je tesnobne občutke povzročala matematika, a pri tej si je bilo vendarle malo lažje pomagati z nedovoljenim prepisovanjem pri reševanju nalog kot pri izlivanju črnila na bel list papirja. Matematični testi so bili navadno sestavljeni iz lažjih in težjih nalog, pri pisanju šolskega spisa pa smo se morali držati preprostih sestavnih delov spisa: uvoda, jedra in zaključka. Drugih formul nismo imeli. H končni oceni spisa je nekaj pripomoglo tako naše poznavanje pravopisa kakor tudi vsebina spisa. Seveda je ta bila, vsaj pri meni, odvisna tudi od izvirnosti naslova, ki ga je določil učitelj. Sem pa tja sem svoj šolski spis na glas prebrala pred celim razredom. Dragi poslušalci in drage poslušalke, tako moja kot vaša življenjska zgodba si zaslužita, da bi ju kdo prebral na glas. Zato vas v današnjem jutru povabim, da napišete preprost spis z naslovom Življenjska zgodba. A z enim pogojem: pri pisanju spisa boste morali enega izmed treh sestavnih delov prepustiti komu drugemu. Za katerega od treh delov bi se odločili: za uvod, jedro ali zaključek? Veste, ko drugim pripovedujemo svojo zgodbo, četudi ta že ima zaključek, si naši poslušalci najraje sami izmislijo konec. Vsakdo, kdor bo našo zgodbo bral ali poslušal, bo slišal drugačno »celotno zgodbo«. Nekaterim bo pritegnila pozornost, vzbudila usmiljenje ali pa bodo ob prebiranju zdolgočaseno zehali. Ni potrebno, da ste mojstri umetniške besede in da imate bogat besedni zaklad. Zato ošilite pero in se posvetite pisanju, predvsem pa pozabite na malo prej postavljene pogoje. Če želite, da bo vaša zgodba zanimiva za širši krog poslušalcev, lahko pustite, da zadnje poglavje napišejo drugi. Tako bo zgodba dobila pridih senzacionalnosti. In ne pozabite: samo vi sami ste tisti, ki lahko napišete svojo življenjsko zgodbo: z uvodom, vsebino in zaključkom. Včasih se vam bodo zgodili nenadni zapleti, a tudi razpleti: žalostni in veseli. Ne dopustite, da poglavja vašega življenja zlagajo drugi. Zložiti jih morate sami, zašiti z močno nitjo in povezati s trdimi platnicami. 174771935 RTVSLO – Prvi 428 clean Dobro jutro, cenjeni poslušalci in spoštovane poslušalke. V današnjem jutru vas bom povabila, da ponovno sedemo v šolske klopi. Ne za ves dan, ampak samo za slabo šolsko uro. Povabila vas bom k pisanju šolskega spisa. Pri pouku slovenskega jezika smo, če me spomin ne vara, v vsakem ocenjevalnem obdobju, morali napisati tudi šolski spis. Enkrat smo morali pisni izdelek izvirno oblikovati, drugič pa spis napisati po prebranem besedilu. V tretjem in četrtem letniku srednje šole sva v isti klopi sedeli s prijateljico, ki ji je pisanje šolskega spisa pomenilo najhujšo šolsko moro. Meni je tesnobne občutke povzročala matematika, a pri tej si je bilo vendarle malo lažje pomagati z nedovoljenim prepisovanjem pri reševanju nalog kot pri izlivanju črnila na bel list papirja. Matematični testi so bili navadno sestavljeni iz lažjih in težjih nalog, pri pisanju šolskega spisa pa smo se morali držati preprostih sestavnih delov spisa: uvoda, jedra in zaključka. Drugih formul nismo imeli. H končni oceni spisa je nekaj pripomoglo tako naše poznavanje pravopisa kakor tudi vsebina spisa. Seveda je ta bila, vsaj pri meni, odvisna tudi od izvirnosti naslova, ki ga je določil učitelj. Sem pa tja sem svoj šolski spis na glas prebrala pred celim razredom. Dragi poslušalci in drage poslušalke, tako moja kot vaša življenjska zgodba si zaslužita, da bi ju kdo prebral na glas. Zato vas v današnjem jutru povabim, da napišete preprost spis z naslovom Življenjska zgodba. A z enim pogojem: pri pisanju spisa boste morali enega izmed treh sestavnih delov prepustiti komu drugemu. Za katerega od treh delov bi se odločili: za uvod, jedro ali zaključek? Veste, ko drugim pripovedujemo svojo zgodbo, četudi ta že ima zaključek, si naši poslušalci najraje sami izmislijo konec. Vsakdo, kdor bo našo zgodbo bral ali poslušal, bo slišal drugačno »celotno zgodbo«. Nekaterim bo pritegnila pozornost, vzbudila usmiljenje ali pa bodo ob prebiranju zdolgočaseno zehali. Ni potrebno, da ste mojstri umetniške besede in da imate bogat besedni zaklad. Zato ošilite pero in se posvetite pisanju, predvsem pa pozabite na malo prej postavljene pogoje. Če želite, da bo vaša zgodba zanimiva za širši krog poslušalcev, lahko pustite, da zadnje poglavje napišejo drugi. Tako bo zgodba dobila pridih senzacionalnosti. In ne pozabite: samo vi sami ste tisti, ki lahko napišete svojo življenjsko zgodbo: z uvodom, vsebino in zaključkom. Včasih se vam bodo zgodili nenadni zapleti, a tudi razpleti: žalostni in veseli. Ne dopustite, da poglavja vašega življenja zlagajo drugi. Zložiti jih morate sami, zašiti z močno nitjo in povezati s trdimi platnicami. https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ Thu, 29 Apr 2021 03:57:08 +0000 Alenka Veber: Življenjska zgodba Molk oziroma tišina ima v liturgiji, pri maši pomembno mesto. Pogosto je molk na določenih delih maše tam z namenom, na primer pred zbirno prošnjo v uvodnem delu ali po evangeliju, po obhajilu … Molk je lahko zgovoren, če smo ga pripravljeni napolniti z vsebino, če se pustimo nagovoriti. Še posebej je tišina lahko pričevalna v našem času, ko nam tehnološke napravice omogočajo, da klepetamo kar mimogrede, na vsakem koraku. Zdi se, da pozabljamo, kakšen smisel imajo naše besede, in res se lahko zgodi, da so naše besede precej poceni. In da nas molk, tišina lahko začne celo motiti, nas začne celo ogrožati. Neki samostan je slovel po deželi kot zelo strog. Ker so se menihi v njem zaobljubili molčečnosti, ni v njem smel nihče spregovoriti niti besede. Obstajala je samo ena izjema temu pravilu. Vsakih deset let je bilo menihom dovoljeno, da so spregovorili dve besedi s predstojnikom samostana. Tako je menih, ki je preživel v samostanu prvih deset let, prišel pred predstojnika, ki mu je po utečenem postopku dejal: »Minilo je deset let. Kateri dve besedi bi torej rad spregovoril?« »Trda… postelja…« je dejal menih. In kot je bila navada, je predstojnik samostana odgovoril: »Razumem.« Minilo je naslednjih deset let in isti menih je stopil pred predstojnika, ki mu je rekel: »Minilo je deset let. Kateri dve besedi bi torej rad spregovoril?« »Hrana… zanič…« je povedal menih. »Razumem,« je dobil v odgovor. Še deset let je minilo in menih se je ponovno srečal s predstojnikom, ki ga je vprašal, kateri sta besedi, bi rad spregovoril. Menih je tokrat dejal: »Jaz… grem…« Predstojnik pa mu je odgovoril: »No, saj mi je jasno zakaj. Ves čas si se samo pritoževal.« Menih iz naše zgodbe je dolgih deset let preživel v molku, a ko je imel priložnost spregovoriti, je izpovedal pritožbo, kritiko. Pomislite, kateri dve besedi bi vsakih deset let sami spregovorili? Verjetno je to kar velik izziv, ki si ga težko predstavljamo. Vendar ob njem lahko začnemo ceniti molk in njegovo zgovornost. Molk je lahko rodoviten, lahko rodi besede in dejanja, ki jih ljudje pomnijo tudi po več kot desetih letih. 174771658 RTVSLO – Prvi 336 clean Molk oziroma tišina ima v liturgiji, pri maši pomembno mesto. Pogosto je molk na določenih delih maše tam z namenom, na primer pred zbirno prošnjo v uvodnem delu ali po evangeliju, po obhajilu … Molk je lahko zgovoren, če smo ga pripravljeni napolniti z vsebino, če se pustimo nagovoriti. Še posebej je tišina lahko pričevalna v našem času, ko nam tehnološke napravice omogočajo, da klepetamo kar mimogrede, na vsakem koraku. Zdi se, da pozabljamo, kakšen smisel imajo naše besede, in res se lahko zgodi, da so naše besede precej poceni. In da nas molk, tišina lahko začne celo motiti, nas začne celo ogrožati. Neki samostan je slovel po deželi kot zelo strog. Ker so se menihi v njem zaobljubili molčečnosti, ni v njem smel nihče spregovoriti niti besede. Obstajala je samo ena izjema temu pravilu. Vsakih deset let je bilo menihom dovoljeno, da so spregovorili dve besedi s predstojnikom samostana. Tako je menih, ki je preživel v samostanu prvih deset let, prišel pred predstojnika, ki mu je po utečenem postopku dejal: »Minilo je deset let. Kateri dve besedi bi torej rad spregovoril?« »Trda… postelja…« je dejal menih. In kot je bila navada, je predstojnik samostana odgovoril: »Razumem.« Minilo je naslednjih deset let in isti menih je stopil pred predstojnika, ki mu je rekel: »Minilo je deset let. Kateri dve besedi bi torej rad spregovoril?« »Hrana… zanič…« je povedal menih. »Razumem,« je dobil v odgovor. Še deset let je minilo in menih se je ponovno srečal s predstojnikom, ki ga je vprašal, kateri sta besedi, bi rad spregovoril. Menih je tokrat dejal: »Jaz… grem…« Predstojnik pa mu je odgovoril: »No, saj mi je jasno zakaj. Ves čas si se samo pritoževal.« Menih iz naše zgodbe je dolgih deset let preživel v molku, a ko je imel priložnost spregovoriti, je izpovedal pritožbo, kritiko. Pomislite, kateri dve besedi bi vsakih deset let sami spregovorili? Verjetno je to kar velik izziv, ki si ga težko predstavljamo. Vendar ob njem lahko začnemo ceniti molk in njegovo zgovornost. Molk je lahko rodoviten, lahko rodi besede in dejanja, ki jih ljudje pomnijo tudi po več kot desetih letih. https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ Wed, 28 Apr 2021 03:55:36 +0000 Robert Friškovec: Molk Molitev je več kot besede. Molitev je odnos z Bogom, ki je Oče, zato je vsaka molitev dar. Prava molitev spreminja mene, ne pa Božjih načrtov in sklepov Božje volje. Ni govor o Bogu, ampak je pogovor z Bogom. Cilj vsake molitve je Bog, ne pa odgovor na molitev. Kajti Boga ljubim zaradi njega samega, ne pa zaradi uslišanja molitve. Obstaja notranja molitev - naša želja po Bogu, zrenje Boga, naše poboženje. Ne gre za to, da se izenačimo z Bogom, ampak da nas povsem zapolni Božja svetloba. Kajti duša se želi osvoboditi vsega, kar ni Bog. Duša želi ljubiti vse, kar ljubi Bog. Če je naša želja po Bogu trajna, je trajna tudi naša molitev. Kdor si želi Boga, moli v srcu tudi takrat, ko je jezik tiho. Kdor pa si Boga ne želi, lahko vpije kolikor hoče, a je za Boga nem (Avguštin). Neprenehna molitev je izraz stalne odvisnosti od Boga. Je kot naše dihanje, ki je spontano, naravno in samodejno; tudi takrat, ko spimo. Moliti pomeni dihati zrak molitve. Krščanska molitev pozna tudi izkustvo tišine. Pred Bogom se moramo umiriti, kajti naša notranjost je podobna steklenici z motno vodo, polna skrbi, hrupa, vznemirjenosti in dvomov. Ko motna voda v steklenici nekaj časa stoji pri miru, se naredi usedlina, ostala voda pa se zbistri. Tako je tudi z našim srcem. Bog se razodeva v tišini, ker je prijatelj tišine. Zakaj takšna tišina ni mrtva? Zato, ker jo oplodi Božji Sveti Duh. Neki človek je verjel, da je molitev samo govorjenje. Končno je dojel, da je prava molitev poslušanje (Soren Kierkegaard). Kdor v molitvi vpije, misli, da je Bog daleč. Prava molitev raste tako, da prerašča v globino tišine, kajti manj ko imam za povedati Bogu, bolj mu prisluhnem. Bolj ko v meni raste Božja Beseda, bolj izginjajo in zmanjkujejo moje človeške besede (Avguštin). Tišina je Božji govor; vse drugo je slab, neustrezen in nezadosten prevod. Samo tišina v meni je sposobna ustvariti notranji prostor za Boga, da lahko v meni moli Sveti Duh, rekoč: Aba, Oče (Gal 4,6). Takrat se v meni nastani Božja ljubezen, kajti Sveti Duh je ljubezen ljubezni. Naučiti se moram, da je prava svetost notranja, ne pa zunanje moraliziranje. Ljudje smo lačni molitve. V bistvu smo molitvena bitja. Moliti se naučimo tako, da molimo. Za Boga je tudi kratka molitev dovolj dolga. Kajti pri molitvi je bolje imeti srce brez besed kot pa besede brez srca. 174771510 RTVSLO – Prvi 320 clean Molitev je več kot besede. Molitev je odnos z Bogom, ki je Oče, zato je vsaka molitev dar. Prava molitev spreminja mene, ne pa Božjih načrtov in sklepov Božje volje. Ni govor o Bogu, ampak je pogovor z Bogom. Cilj vsake molitve je Bog, ne pa odgovor na molitev. Kajti Boga ljubim zaradi njega samega, ne pa zaradi uslišanja molitve. Obstaja notranja molitev - naša želja po Bogu, zrenje Boga, naše poboženje. Ne gre za to, da se izenačimo z Bogom, ampak da nas povsem zapolni Božja svetloba. Kajti duša se želi osvoboditi vsega, kar ni Bog. Duša želi ljubiti vse, kar ljubi Bog. Če je naša želja po Bogu trajna, je trajna tudi naša molitev. Kdor si želi Boga, moli v srcu tudi takrat, ko je jezik tiho. Kdor pa si Boga ne želi, lahko vpije kolikor hoče, a je za Boga nem (Avguštin). Neprenehna molitev je izraz stalne odvisnosti od Boga. Je kot naše dihanje, ki je spontano, naravno in samodejno; tudi takrat, ko spimo. Moliti pomeni dihati zrak molitve. Krščanska molitev pozna tudi izkustvo tišine. Pred Bogom se moramo umiriti, kajti naša notranjost je podobna steklenici z motno vodo, polna skrbi, hrupa, vznemirjenosti in dvomov. Ko motna voda v steklenici nekaj časa stoji pri miru, se naredi usedlina, ostala voda pa se zbistri. Tako je tudi z našim srcem. Bog se razodeva v tišini, ker je prijatelj tišine. Zakaj takšna tišina ni mrtva? Zato, ker jo oplodi Božji Sveti Duh. Neki človek je verjel, da je molitev samo govorjenje. Končno je dojel, da je prava molitev poslušanje (Soren Kierkegaard). Kdor v molitvi vpije, misli, da je Bog daleč. Prava molitev raste tako, da prerašča v globino tišine, kajti manj ko imam za povedati Bogu, bolj mu prisluhnem. Bolj ko v meni raste Božja Beseda, bolj izginjajo in zmanjkujejo moje človeške besede (Avguštin). Tišina je Božji govor; vse drugo je slab, neustrezen in nezadosten prevod. Samo tišina v meni je sposobna ustvariti notranji prostor za Boga, da lahko v meni moli Sveti Duh, rekoč: Aba, Oče (Gal 4,6). Takrat se v meni nastani Božja ljubezen, kajti Sveti Duh je ljubezen ljubezni. Naučiti se moram, da je prava svetost notranja, ne pa zunanje moraliziranje. Ljudje smo lačni molitve. V bistvu smo molitvena bitja. Moliti se naučimo tako, da molimo. Za Boga je tudi kratka molitev dovolj dolga. Kajti pri molitvi je bolje imeti srce brez besed kot pa besede brez srca. https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ Tue, 27 Apr 2021 03:55:20 +0000 Daniel Brkič: Molitev je odnos z Bogom V tokratni ponovitvi Duhovne misli bomo posegli v zakladnico staroveške modrosti. Grški filozof Epiktet nam bo z različnimi primeri iz življenja dokazoval, da za vsem stoji, kot pravi sam, veliki Umetnik. 174771241 RTVSLO – Prvi 360 clean V tokratni ponovitvi Duhovne misli bomo posegli v zakladnico staroveške modrosti. Grški filozof Epiktet nam bo z različnimi primeri iz življenja dokazoval, da za vsem stoji, kot pravi sam, veliki Umetnik. https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ Mon, 26 Apr 2021 03:56:00 +0000 Epiktet: Ex nihilo nihil fit Mesec april se počasi izteka. Liturgija nam na današnjo 4. velikonočno nedeljo predstavlja eno najlepših podob, s katero so že v prvih stoletjih Cerkve upodabljali Gospoda Jezusa Kristusa – podobo dobrega Pastirja. Evangelist Janez nam opiše Jezusov odnos kot odnos pastirja do svoje črede. Ovce iz te črede so namreč povezane z Njim z vezjo ljubezni. Kljub temu pa se nam lahko prikradejo kakšne »sumljive« predstave. Kaj pomeni, če imamo nekoga za pastirja? To pomeni, da je na drugi strani čreda, čredni nagon, izguba samostojnosti. Lahko bi celo rekli, da gre za slepo pokorščino, podrejenost, da gre za »izkoriščanje«. Ja, vse to je lahko res, če je »dobri Pastir« nekdo, ki deluje sam iz sebe, ki ima pred seboj svoje lastne interese, svoje koristi. Toda Jezus – dobri Pastir ni prišel na svet, da bi si ustvaril raj, kraljestvo zdaj in tukaj, ampak da bi nam pokazal pot ljubezni, ki je edina, ki šteje, po kateri je vredno hoditi. Ob tej priložnosti se lahko ustavimo ob dveh glagolih. Prvi je »poslušati«. Drugi pa »hoditi za njim«. Če vemo, koga poslušam, če temu zaupamo, potem ni težko iti za njim. Poglejmo svet umetnosti – koliko umetnikov »se je rodilo« ob mojstru, ki so mu zaupali, ki so ga poslušali, ki so se ravnali po njegovih nasvetih. Ali pa v svetu športa – koliko uspešnih športnikov »se je rodilo« ob neki športni zvezdi. In ob tem ne rečemo, da je ta »dobri pastir«, umetnik, športnik zlorabil svoj položaj. Vse to lahko zveni kot teorija. Toda v življenju ne gre samo za besede. V preteklih dneh sem prebral knjigo z naslovom Človek, ki je kadil Biblijo. Zanimiva zgodba. Kriminalec, ki je sedel v zaporu, v samici zaradi dveh umorov, ni imel druge knjige kot Sveto pismo. Ko je stran prebral, enkrat, dvakrat, je iztrgal list in si »zvil« cigaret ter ga pokadil. Prebrana beseda ga je tako »zadela«, da se je spreobrnil in Bog je storil, da je postal »novi človek«. Tudi on je najprej bral, poslušal to Besedo, potem pa spremenil svoje življenje in »šel za njim«. Naj bo tudi za nas današnja nedelja priložnost za »poslušanje«, za prisluškovanje. Najprej poslušajmo svoj notranji glas, potem naše bližnje naravi, Bogu … in zavestno storimo nekaj lepega, dobrega, plemenitega. In svet bo tako postajal boljši tudi zaradi nas. 174771121 RTVSLO – Prvi 428 clean Mesec april se počasi izteka. Liturgija nam na današnjo 4. velikonočno nedeljo predstavlja eno najlepših podob, s katero so že v prvih stoletjih Cerkve upodabljali Gospoda Jezusa Kristusa – podobo dobrega Pastirja. Evangelist Janez nam opiše Jezusov odnos kot odnos pastirja do svoje črede. Ovce iz te črede so namreč povezane z Njim z vezjo ljubezni. Kljub temu pa se nam lahko prikradejo kakšne »sumljive« predstave. Kaj pomeni, če imamo nekoga za pastirja? To pomeni, da je na drugi strani čreda, čredni nagon, izguba samostojnosti. Lahko bi celo rekli, da gre za slepo pokorščino, podrejenost, da gre za »izkoriščanje«. Ja, vse to je lahko res, če je »dobri Pastir« nekdo, ki deluje sam iz sebe, ki ima pred seboj svoje lastne interese, svoje koristi. Toda Jezus – dobri Pastir ni prišel na svet, da bi si ustvaril raj, kraljestvo zdaj in tukaj, ampak da bi nam pokazal pot ljubezni, ki je edina, ki šteje, po kateri je vredno hoditi. Ob tej priložnosti se lahko ustavimo ob dveh glagolih. Prvi je »poslušati«. Drugi pa »hoditi za njim«. Če vemo, koga poslušam, če temu zaupamo, potem ni težko iti za njim. Poglejmo svet umetnosti – koliko umetnikov »se je rodilo« ob mojstru, ki so mu zaupali, ki so ga poslušali, ki so se ravnali po njegovih nasvetih. Ali pa v svetu športa – koliko uspešnih športnikov »se je rodilo« ob neki športni zvezdi. In ob tem ne rečemo, da je ta »dobri pastir«, umetnik, športnik zlorabil svoj položaj. Vse to lahko zveni kot teorija. Toda v življenju ne gre samo za besede. V preteklih dneh sem prebral knjigo z naslovom Človek, ki je kadil Biblijo. Zanimiva zgodba. Kriminalec, ki je sedel v zaporu, v samici zaradi dveh umorov, ni imel druge knjige kot Sveto pismo. Ko je stran prebral, enkrat, dvakrat, je iztrgal list in si »zvil« cigaret ter ga pokadil. Prebrana beseda ga je tako »zadela«, da se je spreobrnil in Bog je storil, da je postal »novi človek«. Tudi on je najprej bral, poslušal to Besedo, potem pa spremenil svoje življenje in »šel za njim«. Naj bo tudi za nas današnja nedelja priložnost za »poslušanje«, za prisluškovanje. Najprej poslušajmo svoj notranji glas, potem naše bližnje naravi, Bogu … in zavestno storimo nekaj lepega, dobrega, plemenitega. In svet bo tako postajal boljši tudi zaradi nas. https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ Sun, 25 Apr 2021 03:57:08 +0000 Andrej Šegula: Dobri pastir Ali ima svet kak smisel tudi tedaj, če odmislimo končni cilj vsega bitja in žitja, tisto poslednjo eshatološko »Točko Omega«, kot bi rekel filozof in teolog Pierre Teilhard de Chardin? – Seveda ima! Dokaz je preprost: kadar poslušam Bacha, njegovo vesoljno umetnost fuge, vem, da ima svet smisel, ne glede na to, ali bo »ob koncu časov« res prišel Odrešenik ali ne. Smisel sveta imam tako rekoč tik pred očmi tudi tedaj, ko gledam čudežen pasijonkin cvet, čeprav dvomim, da je v njem namenoma upodobljena Odrešenikova trnova krona. Ob tem pa moram priznati, da nisem povsem prepričan, da bi v najtežjih trenutkih še znal najti smisel sveta v Bachovi fugi ali v pasijonkinem cvetu – a tudi takrat bom morda v ugašajočem spominu nanju našel nekaj utehe. V človeški podobi, v lepoti človeških oči, kadar iz njih sijeta veselje in ljubezen, je smisel biti očiten, ne glede na to, ali je človek resnično ali zgolj v prispodobi ustvarjen kot »podoba božja«. – Kaj pa, če se ozrem v nočno nebo, k tisočerim zvezdam in galaksijam: ali v vsej tej brezmejnosti prostorij in časovij še lahko najdem smisel sveta, neodvisno od kakega »višjega namena«? Namreč, človeški smisel, v tem pomenu, da ga doumem ali vsaj zaslutim in da lahko vanj verjamem tudi brez svetopisemskega razodetja? Ali pa ne morem drugega, kot da s strahospoštovanjem in tesnobo strmim v veličastje zvezdnega neba ter onemim ob vsem tolikanj neznanem in tujem? Če bi živel v grških časih, bi ob pogledu na zvezde, ki so jih takrat imeli za »vidne bogove«, v njihovi nebeški lepoti in sijaju, najbrž lažje uzrl človeški smisel neba kot dandanes. – A čeprav je že Heraklit izrekel znamenite in globoko resnične besede, da se »narava rada skriva«, pa glede smisla vesolja v našem času bolj kot kdaj prej velja naslednja misel: moderni kozmos se je skril v enačbe matematične fizike, v »lepe teorije«, medtem ko pred našimi očmi ostajajo razsute kopice zvezd in zgolj umišljeno »domače« konstelacije, ki so vsaj na videz še vedno takšne, kot so jih opazovali in poimenovali stari zvezdogledi. 174770955 RTVSLO – Prvi 403 clean Ali ima svet kak smisel tudi tedaj, če odmislimo končni cilj vsega bitja in žitja, tisto poslednjo eshatološko »Točko Omega«, kot bi rekel filozof in teolog Pierre Teilhard de Chardin? – Seveda ima! Dokaz je preprost: kadar poslušam Bacha, njegovo vesoljno umetnost fuge, vem, da ima svet smisel, ne glede na to, ali bo »ob koncu časov« res prišel Odrešenik ali ne. Smisel sveta imam tako rekoč tik pred očmi tudi tedaj, ko gledam čudežen pasijonkin cvet, čeprav dvomim, da je v njem namenoma upodobljena Odrešenikova trnova krona. Ob tem pa moram priznati, da nisem povsem prepričan, da bi v najtežjih trenutkih še znal najti smisel sveta v Bachovi fugi ali v pasijonkinem cvetu – a tudi takrat bom morda v ugašajočem spominu nanju našel nekaj utehe. V človeški podobi, v lepoti človeških oči, kadar iz njih sijeta veselje in ljubezen, je smisel biti očiten, ne glede na to, ali je človek resnično ali zgolj v prispodobi ustvarjen kot »podoba božja«. – Kaj pa, če se ozrem v nočno nebo, k tisočerim zvezdam in galaksijam: ali v vsej tej brezmejnosti prostorij in časovij še lahko najdem smisel sveta, neodvisno od kakega »višjega namena«? Namreč, človeški smisel, v tem pomenu, da ga doumem ali vsaj zaslutim in da lahko vanj verjamem tudi brez svetopisemskega razodetja? Ali pa ne morem drugega, kot da s strahospoštovanjem in tesnobo strmim v veličastje zvezdnega neba ter onemim ob vsem tolikanj neznanem in tujem? Če bi živel v grških časih, bi ob pogledu na zvezde, ki so jih takrat imeli za »vidne bogove«, v njihovi nebeški lepoti in sijaju, najbrž lažje uzrl človeški smisel neba kot dandanes. – A čeprav je že Heraklit izrekel znamenite in globoko resnične besede, da se »narava rada skriva«, pa glede smisla vesolja v našem času bolj kot kdaj prej velja naslednja misel: moderni kozmos se je skril v enačbe matematične fizike, v »lepe teorije«, medtem ko pred našimi očmi ostajajo razsute kopice zvezd in zgolj umišljeno »domače« konstelacije, ki so vsaj na videz še vedno takšne, kot so jih opazovali in poimenovali stari zvezdogledi. https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ Sat, 24 Apr 2021 03:56:43 +0000 Marko Uršič: Svet in smisel Slovenski pesnik Oton Zupančič, doma iz Bele krajine, je nosil v sebi podobo svetega Jurija, ki mu je bil simbol prihajajoče pomladi in veselja, hkrati pa tudi znak novih moralnih moči in poštenja. Že 1911 je zapel, kako so se odprla »nebeška okna na stežaj« in kako je sv. Jurij ljudem pomagal, »da so ločili silo in nasilje«, istočasno pa obvladali zlo, saj so »stisnili sto let trpljenja v pest«. Pozneje je tudi zapel svojem prijatelju pesniku Josipu Murnu: »Hej batjuška, vstan batjuška hej! Tvoj vitez sveti Jurij potrkal nam je na duri!« Vse polno je bilo zelenih vej in metuljčki so bili na cvetovih, skratka polnost pomladi je prišla in zvrhana mera radosti. Slovenski poet nam je razkril dvojno podobo današnjega godovnjaka: na eni strani predstavlja radost nad življenjem in v nas podaljšuje občutje velikonočnega veselja. Ta vzhičenost pa se navezuje tudi na predkrščanske običaje pozdravljanja pomladi. V tem je lepa simbolika, Slovenci v svoji tradiciji povezujemo staro slovansko izročilo z novo krščansko radostjo nad življenjem Vstalega Gospoda. Zeleni Jurij simbolizira to dvojno veselje. In na drugi strani gre za zmagovanje nad zlom. Človek neprestano naleti na hudobijo in mora izbirati med dobrim in zlim. Podoba sv. Jurija se spopada s tem zlom, zato ga upodabljajo kot viteza, ki ugonobi zmaja. Tudi ta tradicija je povezana s starimi legendami o neustrašenih pomorščakih, Argonavtih, ki so prinašali zlato runo iz daljnega Črnega morja pa vse tja do Ljubljanice, kjer so se morali ustaviti. Da bi pa prišli do Jadranskega morja, so morali poraziti tudi grozečo pošast. Zato ima naša prestolnica Ljubljana v svojem grbu zmaja, ki se navezuje tudi pošast, ki jo premaguje njen zavetnik sv. Jurij. Tudi po krščanski legendi je namreč sv. Jurij rešil mlado dekle pred pošastjo in s tem postal simbol boja zoper zlo. Gre namreč za priljubljenega starokrščanskega mučena, ki je premagal najhujše zlo, to je sovraštvo. Zato ga lahko povezujemo z viteško plemenitostjo, ki brani nemočne, nezaščitene in uboge. Tudi Slovencem je sv. Jurij pomagal premagovati skušnjav zla, ki jih vsak človek nosi v sebi, in se radovati novega življenja. Sodobni antropologi ugotavljajo, da je največje zlo v nas samih. Veliki grški mislec Platon govori celo o 7 glavem zmaju, ki ga nosimo v sebi. Ne Ne moremo ga premagati, lahko pa ga uspavamo, če smo prizanesljivi do napak drugih in tudi svojih. Tako bi lahko rekli, da z odpuščanjem in ljubeznijo ti naši »zmaji« postanejo »zmajčki« in je z njimi mogoče živeti. 174770641 RTVSLO – Prvi 378 clean Slovenski pesnik Oton Zupančič, doma iz Bele krajine, je nosil v sebi podobo svetega Jurija, ki mu je bil simbol prihajajoče pomladi in veselja, hkrati pa tudi znak novih moralnih moči in poštenja. Že 1911 je zapel, kako so se odprla »nebeška okna na stežaj« in kako je sv. Jurij ljudem pomagal, »da so ločili silo in nasilje«, istočasno pa obvladali zlo, saj so »stisnili sto let trpljenja v pest«. Pozneje je tudi zapel svojem prijatelju pesniku Josipu Murnu: »Hej batjuška, vstan batjuška hej! Tvoj vitez sveti Jurij potrkal nam je na duri!« Vse polno je bilo zelenih vej in metuljčki so bili na cvetovih, skratka polnost pomladi je prišla in zvrhana mera radosti. Slovenski poet nam je razkril dvojno podobo današnjega godovnjaka: na eni strani predstavlja radost nad življenjem in v nas podaljšuje občutje velikonočnega veselja. Ta vzhičenost pa se navezuje tudi na predkrščanske običaje pozdravljanja pomladi. V tem je lepa simbolika, Slovenci v svoji tradiciji povezujemo staro slovansko izročilo z novo krščansko radostjo nad življenjem Vstalega Gospoda. Zeleni Jurij simbolizira to dvojno veselje. In na drugi strani gre za zmagovanje nad zlom. Človek neprestano naleti na hudobijo in mora izbirati med dobrim in zlim. Podoba sv. Jurija se spopada s tem zlom, zato ga upodabljajo kot viteza, ki ugonobi zmaja. Tudi ta tradicija je povezana s starimi legendami o neustrašenih pomorščakih, Argonavtih, ki so prinašali zlato runo iz daljnega Črnega morja pa vse tja do Ljubljanice, kjer so se morali ustaviti. Da bi pa prišli do Jadranskega morja, so morali poraziti tudi grozečo pošast. Zato ima naša prestolnica Ljubljana v svojem grbu zmaja, ki se navezuje tudi pošast, ki jo premaguje njen zavetnik sv. Jurij. Tudi po krščanski legendi je namreč sv. Jurij rešil mlado dekle pred pošastjo in s tem postal simbol boja zoper zlo. Gre namreč za priljubljenega starokrščanskega mučena, ki je premagal najhujše zlo, to je sovraštvo. Zato ga lahko povezujemo z viteško plemenitostjo, ki brani nemočne, nezaščitene in uboge. Tudi Slovencem je sv. Jurij pomagal premagovati skušnjav zla, ki jih vsak človek nosi v sebi, in se radovati novega življenja. Sodobni antropologi ugotavljajo, da je največje zlo v nas samih. Veliki grški mislec Platon govori celo o 7 glavem zmaju, ki ga nosimo v sebi. Ne Ne moremo ga premagati, lahko pa ga uspavamo, če smo prizanesljivi do napak drugih in tudi svojih. Tako bi lahko rekli, da z odpuščanjem in ljubeznijo ti naši »zmaji« postanejo »zmajčki« in je z njimi mogoče živeti. https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ Fri, 23 Apr 2021 03:56:18 +0000 Edvard Kovač: Od zmaja do zmajčka Duhovna misel je kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Posamezni avtorji, na podlagi svetopisemskega teksta ali kakšnega drugega pomembnega besedila, spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah. 174770353 RTVSLO – Prvi 217 clean Duhovna misel je kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Posamezni avtorji, na podlagi svetopisemskega teksta ali kakšnega drugega pomembnega besedila, spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah. https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ Thu, 22 Apr 2021 02:42:10 +0000 Duhovna misel Ali obstaja duhovnost v športu? Ali je šport združljiv z religijo? Ali je lahko šport prostor srečanja z Bogom? To se le nekatera vprašanje, ki si jih postavljam že nekaj let. Šport ima svoje razsežnosti in svoje značilnosti, ki jih s svojimi spoznanji podpirajo tudi medicina, psihologija in sociologija. Splošno znano je, da je šport potreben za dober telesni razvoj, da je koristen v skrbi za zdravje in da je njegova družabna razsežnost pomembna v medsebojnih odnosih. Kot katoličan sem se znotraj Cerkve večkrat srečeval z vprašanji o smiselnosti športa in odnosa do telesa. Šport je bil večkrat predstavljen kot nekaj, kar povzroča napuh in za zveličanje ni potreben. Jaz pa sem ravno prek športa najgloblje doživljal svoje bistvo, se srečeval s svojimi darovi in mejami. Ravno doživljanje svojih omejitev me je pripeljalo do izkustva presežnega oziroma Boga. Ko telo ne zmore več, ko iztrošiš zadnje atome svojih moči, takrat je čas za presežno. Šport v sebi združuje igro in telesno gibanje. Osebno mi gibanje pomeni zelo veliko. Ko se gibljem, lažje razmišljam, se sprostim, naberem novih moči, grem iz središča problema in nanj pogledam z razdalje. Tudi moja odločitev za študij fizioterapije je osnovana na ljubezni do gibanja. Tako lepo je bilo študirati »zdravljenje s pomočjo gibanja«, kakor bi lahko prevedli fizioterapijo. Tudi moja navdušenost nad športom izvira iz tega. Čeravno nisem bil nikoli vrhunski športnik in nekaterih športov ne maram, mi šport pomeni izziv in pomemben del mojega življenja. Tudi zdaj, ko sem duhovnik, se športno udejstvujem in iščem, kje se duhovnost in šport prepletata. Velikokrat je šport počitek za dušo. Šport vsebuje torej igro in prek te prinaša veselje. Igra kot takšna je usmerjena v samo sebe in nima nekega zunanjega cilja ali smotra. Prav zato je lahko krepost. Veselje, ki iz igre izvira, pa je namenjeno rekreaciji in počitku duše. Tako kot se utrujenost telesa prežene s počitkom, se utrujenost duše prežene z veseljem in radostjo, ki jo prinaša igra. V športu lahko najdemo veselje za počitek duše ter gibanje za krepitev telesa in s tem razvijanje kreposti. 174770074 RTVSLO – Prvi 294 clean Ali obstaja duhovnost v športu? Ali je šport združljiv z religijo? Ali je lahko šport prostor srečanja z Bogom? To se le nekatera vprašanje, ki si jih postavljam že nekaj let. Šport ima svoje razsežnosti in svoje značilnosti, ki jih s svojimi spoznanji podpirajo tudi medicina, psihologija in sociologija. Splošno znano je, da je šport potreben za dober telesni razvoj, da je koristen v skrbi za zdravje in da je njegova družabna razsežnost pomembna v medsebojnih odnosih. Kot katoličan sem se znotraj Cerkve večkrat srečeval z vprašanji o smiselnosti športa in odnosa do telesa. Šport je bil večkrat predstavljen kot nekaj, kar povzroča napuh in za zveličanje ni potreben. Jaz pa sem ravno prek športa najgloblje doživljal svoje bistvo, se srečeval s svojimi darovi in mejami. Ravno doživljanje svojih omejitev me je pripeljalo do izkustva presežnega oziroma Boga. Ko telo ne zmore več, ko iztrošiš zadnje atome svojih moči, takrat je čas za presežno. Šport v sebi združuje igro in telesno gibanje. Osebno mi gibanje pomeni zelo veliko. Ko se gibljem, lažje razmišljam, se sprostim, naberem novih moči, grem iz središča problema in nanj pogledam z razdalje. Tudi moja odločitev za študij fizioterapije je osnovana na ljubezni do gibanja. Tako lepo je bilo študirati »zdravljenje s pomočjo gibanja«, kakor bi lahko prevedli fizioterapijo. Tudi moja navdušenost nad športom izvira iz tega. Čeravno nisem bil nikoli vrhunski športnik in nekaterih športov ne maram, mi šport pomeni izziv in pomemben del mojega življenja. Tudi zdaj, ko sem duhovnik, se športno udejstvujem in iščem, kje se duhovnost in šport prepletata. Velikokrat je šport počitek za dušo. Šport vsebuje torej igro in prek te prinaša veselje. Igra kot takšna je usmerjena v samo sebe in nima nekega zunanjega cilja ali smotra. Prav zato je lahko krepost. Veselje, ki iz igre izvira, pa je namenjeno rekreaciji in počitku duše. Tako kot se utrujenost telesa prežene s počitkom, se utrujenost duše prežene z veseljem in radostjo, ki jo prinaša igra. V športu lahko najdemo veselje za počitek duše ter gibanje za krepitev telesa in s tem razvijanje kreposti. https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ Wed, 21 Apr 2021 03:54:54 +0000 Toni Brinjovc: Šport kot počitek duše Film Dva papeža prikazuje srečanje dveh najvišjih cerkvenih dostojanstvenikov, ki sta, vsak v svojem slogu, zaznamovala in še vedno zaznamujeta sodobni čas. Prek dialoga, ki preide od formalnih vljudnosti in soočanja teoloških mnenj vse do globoko osebne izpovedi, se papež Benedikt, ki je pozneje odstopil, in papež Frančišek, ki ga je nasledil, soočita vsak s svojo preteklostjo, a še bolj kot z njo – s svojo ranljivostjo. Ne s tisto, ki jo z lahkoto priznamo drugim, ker bomo tako nemara dosegli sočutje, ampak z ono, ki jo težko priznamo celo samim sebi. Z leti se v človeku nabere teža neuresničenih želja, zlaganih odločitev in kompromisov, ki so se v hipu, ko smo jih sprejeli, zdeli edini mogoč odgovor na zagato. Zdaj jih vidimo kot past, v katero smo se ujeli. Bežimo v delo, sanjarjenje in iskanje krivcev, a v pljučih zmanjkuje zraka – vse dokler se ne naučimo dihati plitvo, tako plitvo, da imamo občutek, da ne dihamo več. Ko ni več kam zbežati, se lahko odpre pot navznoter. Najtežja pot. Pot, na katero bomo morda stopili prvič, vselej pa sami. Zanjo ne potrebujemo zemljevidov, samo tišino, vztrajnost in trdoživost. Kar bomo na tej poti srečali, ne bo prizanesljivo. Pot skozi puščavo ni sredobežno gibanje in lahkotno raziskovanje, temveč oženje pogleda, poglabljanje diha in usmerjanje misli. Puščava je vrlina osredinjanja na tistih nekaj ključnih razpotij, ko smo sledili svetu namesto srcu, na tistih nekaj ran, od katerih smo predolgo umikali pogled. V puščavi se človek zave, da je edini kraj vrnitve in pomiritve razpoka, ki se razpira za videzom. Mitološki Narcis je tako dolgo zrl v svoj lastni odsev na gladini jezera, da je naposled padel vanj. Puščava je polna navideznih krajev, ko lahko v samozagledanosti ali samopomilovanju strmoglavimo. Kar lahko prepreči padec, je odpuščanje, najtežja vrlina. Odpustiti sebi pomeni gledati v svoj lastni odsev ozaveščeno in stvarno ter ga videti kot dar, ki smo ga prejeli v okušanje in spoznavanje in ki ga bo treba ob določenem času vrniti. 174769820 RTVSLO – Prvi 410 clean Film Dva papeža prikazuje srečanje dveh najvišjih cerkvenih dostojanstvenikov, ki sta, vsak v svojem slogu, zaznamovala in še vedno zaznamujeta sodobni čas. Prek dialoga, ki preide od formalnih vljudnosti in soočanja teoloških mnenj vse do globoko osebne izpovedi, se papež Benedikt, ki je pozneje odstopil, in papež Frančišek, ki ga je nasledil, soočita vsak s svojo preteklostjo, a še bolj kot z njo – s svojo ranljivostjo. Ne s tisto, ki jo z lahkoto priznamo drugim, ker bomo tako nemara dosegli sočutje, ampak z ono, ki jo težko priznamo celo samim sebi. Z leti se v človeku nabere teža neuresničenih želja, zlaganih odločitev in kompromisov, ki so se v hipu, ko smo jih sprejeli, zdeli edini mogoč odgovor na zagato. Zdaj jih vidimo kot past, v katero smo se ujeli. Bežimo v delo, sanjarjenje in iskanje krivcev, a v pljučih zmanjkuje zraka – vse dokler se ne naučimo dihati plitvo, tako plitvo, da imamo občutek, da ne dihamo več. Ko ni več kam zbežati, se lahko odpre pot navznoter. Najtežja pot. Pot, na katero bomo morda stopili prvič, vselej pa sami. Zanjo ne potrebujemo zemljevidov, samo tišino, vztrajnost in trdoživost. Kar bomo na tej poti srečali, ne bo prizanesljivo. Pot skozi puščavo ni sredobežno gibanje in lahkotno raziskovanje, temveč oženje pogleda, poglabljanje diha in usmerjanje misli. Puščava je vrlina osredinjanja na tistih nekaj ključnih razpotij, ko smo sledili svetu namesto srcu, na tistih nekaj ran, od katerih smo predolgo umikali pogled. V puščavi se človek zave, da je edini kraj vrnitve in pomiritve razpoka, ki se razpira za videzom. Mitološki Narcis je tako dolgo zrl v svoj lastni odsev na gladini jezera, da je naposled padel vanj. Puščava je polna navideznih krajev, ko lahko v samozagledanosti ali samopomilovanju strmoglavimo. Kar lahko prepreči padec, je odpuščanje, najtežja vrlina. Odpustiti sebi pomeni gledati v svoj lastni odsev ozaveščeno in stvarno ter ga videti kot dar, ki smo ga prejeli v okušanje in spoznavanje in ki ga bo treba ob določenem času vrniti. https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ Tue, 20 Apr 2021 03:56:50 +0000 Miljana Cunta: Puščava Nepredvidljivi časi, hitro spreminjanje ukrepov in omejevanje pravic v nas vnašajo nemir. Veliko je različnih mnenj, vsak je prepričan o svojem prav, iz dneva v dan se povečuje nestrpnost. Tudi rimski cesar Mark Avrelij iz 2. stol. se v sedmi knjigi svojih dnevniških zapisov in filozofskih premislekov sprašuje, kako naj človek živi v skupnosti tako različno mislečih posameznikov. Pri tem izhaja iz stoiške predpostavke, da smo ljudje del skupne celote in neločljivo povezani med sabo. To dalje pomeni, da imajo dejanja medsebojen vpliv: če delujemo v skupno dobro, delujemo tudi sebi v prid in narobe: vsa naša nepremišljena dejanja bodo pustila posledice v širši skupnosti. V primeru nesoglasij in krivic zato Mark Avrelij ne verjame, da bomo z nasiljem in neprijaznostjo stvari kakor koli izboljšali, ampak priporoča blagohotnost. Naroča nam, naj se pogosto spominjamo, da so tisti, ki nam povzročijo nekaj slabega, enakega rodu kot mi sami – da smo torej vsi del istega sveta, da dihamo isti zrak, da enako živimo in enako umremo. V luči večnosti in človeške minljivosti pa so storjene krivice nepomembne in bomo nanje slej kot prej tudi pozabili. Dalje nas opozarja, da ljudje »delajo nápake iz nevednosti in zoper svojo voljo«, saj pogosto storijo kaj ponesreči, zaradi napačnih predpostavk ali pa njihovim dejanjem sledijo posledice, ki si jih pravzaprav niso želeli. Takole v nadaljevanju razmišlja filozof: »Kadar se kdo nad teboj spozabi, se takoj vprašaj, kakšno mišljenje ima o dobrem in hudem, da je mogel grešiti. Kajti če boš to ugotovil, se ti bo zasmilil in se ne boš ne čudil ne jezil: saj imaš mogoče sam o dobrem in hudem enako ali podobno naziranje. V tem primeru mu je treba torej odpustiti. Če pa se tvoj nazor o nravstvenih dobrinah ne sklada z njegovim, ti bo blagohotnost do njega, ki se moti, še tem lažja.« V razmislek nam daje tudi naslednje: po stoiškem nazoru dejanje ni dobro ali slabo sámo po sebi, ampak smo mi tisti, ki ga kot takega dojemamo – od nas samih je torej odvisno, ali bomo sočloveka oklicali za krivičneža ali ne in s tem dopustili, da nas prizadene. Vpliv na nas bo imel le, če mu bomo to dovolili, zato nas Mark Avrelij opominja, da je moč pravzaprav v naših rokah. »Tvoja vladajoča razumska sila v tebi po njegovem prestopku ni slabša, kot je bila prej,« zapiše v svojih premišljevanjih. Če nam nekdo stori krivico, s tem kvari le samega sebe, ne pa tudi nas, in prav blagohotnost mu bo pokazala, da zmoremo svojo moralno držo kljub krivicam ohranjati neoporečno. 174769523 RTVSLO – Prvi 412 clean Nepredvidljivi časi, hitro spreminjanje ukrepov in omejevanje pravic v nas vnašajo nemir. Veliko je različnih mnenj, vsak je prepričan o svojem prav, iz dneva v dan se povečuje nestrpnost. Tudi rimski cesar Mark Avrelij iz 2. stol. se v sedmi knjigi svojih dnevniških zapisov in filozofskih premislekov sprašuje, kako naj človek živi v skupnosti tako različno mislečih posameznikov. Pri tem izhaja iz stoiške predpostavke, da smo ljudje del skupne celote in neločljivo povezani med sabo. To dalje pomeni, da imajo dejanja medsebojen vpliv: če delujemo v skupno dobro, delujemo tudi sebi v prid in narobe: vsa naša nepremišljena dejanja bodo pustila posledice v širši skupnosti. V primeru nesoglasij in krivic zato Mark Avrelij ne verjame, da bomo z nasiljem in neprijaznostjo stvari kakor koli izboljšali, ampak priporoča blagohotnost. Naroča nam, naj se pogosto spominjamo, da so tisti, ki nam povzročijo nekaj slabega, enakega rodu kot mi sami – da smo torej vsi del istega sveta, da dihamo isti zrak, da enako živimo in enako umremo. V luči večnosti in človeške minljivosti pa so storjene krivice nepomembne in bomo nanje slej kot prej tudi pozabili. Dalje nas opozarja, da ljudje »delajo nápake iz nevednosti in zoper svojo voljo«, saj pogosto storijo kaj ponesreči, zaradi napačnih predpostavk ali pa njihovim dejanjem sledijo posledice, ki si jih pravzaprav niso želeli. Takole v nadaljevanju razmišlja filozof: »Kadar se kdo nad teboj spozabi, se takoj vprašaj, kakšno mišljenje ima o dobrem in hudem, da je mogel grešiti. Kajti če boš to ugotovil, se ti bo zasmilil in se ne boš ne čudil ne jezil: saj imaš mogoče sam o dobrem in hudem enako ali podobno naziranje. V tem primeru mu je treba torej odpustiti. Če pa se tvoj nazor o nravstvenih dobrinah ne sklada z njegovim, ti bo blagohotnost do njega, ki se moti, še tem lažja.« V razmislek nam daje tudi naslednje: po stoiškem nazoru dejanje ni dobro ali slabo sámo po sebi, ampak smo mi tisti, ki ga kot takega dojemamo – od nas samih je torej odvisno, ali bomo sočloveka oklicali za krivičneža ali ne in s tem dopustili, da nas prizadene. Vpliv na nas bo imel le, če mu bomo to dovolili, zato nas Mark Avrelij opominja, da je moč pravzaprav v naših rokah. »Tvoja vladajoča razumska sila v tebi po njegovem prestopku ni slabša, kot je bila prej,« zapiše v svojih premišljevanjih. Če nam nekdo stori krivico, s tem kvari le samega sebe, ne pa tudi nas, in prav blagohotnost mu bo pokazala, da zmoremo svojo moralno držo kljub krivicam ohranjati neoporečno. https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ Mon, 19 Apr 2021 03:56:52 +0000 Polonca Zupančič: Mark Avrelij o blagohotnosti Sodobna miselnost odločno zavrača vsako razpravo o tem, ali je mogoče preživeti telesno smrt. Živimo v dobi izjemnega znanstvenega in tehnološkega razvoja, ki nam pomaga človeško naravo vse bolj doumevati in jo vse lažje obvladovati. Zato mnogi mislijo, da pojem posmrtnega življenja sodi bolj v našo praznoverno preteklost kot pa v znanstveno-tehnološko sedanjost. Dobro so nam poznani primeri ljudi, ki so bili klinično mrtvi in so doživeli precej podobna zunajtelesna izkustva. Ti ljudje so doživeli nekaj, kar je zunaj področja sodobne znanosti, zato tudi marsikdo ne želi govoriti o tem, saj se boji, da bi se mu posmehovali oziroma bi si celo o njem mislili, da si nekaj umišlja ali da ni pri zdravi pameti. Kljub temu da nam je tema vsaj nekoliko znana, pa dejansko o srečanjih smrtjo, o tako imenovanih obsmrtnih doživetjih vemo razmeroma malo. Nekako skupno vsem pripovedim je to, da gre za izkustvo, ki ga po navadi prevevajo mir, prijetna občutja topline in ljubljenosti, še posebej, ko se po mračnem predoru sreča s svojimi pokojnimi sorodniki in prijatelji ter bitjem iz svetlobe. Gre torej za nekakšno zunajtelesno izkustvo, ko telo ni več podrejeno fizikalnim zakonitostim, pri čemer gre lahko za hitro prehajanje med prostori in celo nekimi časovnimi obdobji. Tako kažejo določene raziskave s področja obsmrtnih doživetij. Kaj so ti ljudje doživeli, nam, veliki večini ni in tudi ne bo jasno do končnega trenutka zemeljskega življenja. Zanimivo pa je na to pogledati tudi s perspektive izkustva Jezusovega vstajenja od mrtvih, kot o tem poročajo zapisi v evangelijih. Priča temu so bili tisti, ki so sledili Jezusu. Ta razmeroma kratka in skopa poročila kažejo, da se jim je od mrtvih vstali Jezus prikazoval v tako imenovanem poveličanem telesu, ki torej ni bilo podrejeno fizikalnim zakonitostim, saj je prihajal med učence pri zaprtih vratih, se nenadoma pojavil med njimi ali izginil izpred njih. Zanimivo je tudi to, da ga večina na prvi pogled sploh ni prepoznala, ampak se je to zgodilo šele takrat, ko se je vzpostavil odnos in je nato učenka ali učenec zmogel preseči ustaljeno podobo o Jezusu. Seveda lahko ob tem zamahnemo z roko in hitro razvrednotimo, da gre to za neke bajke izpred 2.000 let nekih nevrotičnih ali neuravnovešenih ljudi. Tako, kot lahko zamahnemo z roko ob nekom, ki bi danes pričal o svojem obsmrtnem izkustvu. Zanimivo pa je, da so prav ta izkustva Jezusove učence tako spremenila, da so zaradi tega bili pripravljeni za Jezusa pričati tudi s svojim življenjem. Je to bilo nevrotično, neuravnovešeno ali bivanjsko ukoreninjeno v izkustvu onstranskega ob srečanju z Jezusom? Nečesa, kar nas čaka ob koncu življenja? 174769399 RTVSLO – Prvi 415 clean Sodobna miselnost odločno zavrača vsako razpravo o tem, ali je mogoče preživeti telesno smrt. Živimo v dobi izjemnega znanstvenega in tehnološkega razvoja, ki nam pomaga človeško naravo vse bolj doumevati in jo vse lažje obvladovati. Zato mnogi mislijo, da pojem posmrtnega življenja sodi bolj v našo praznoverno preteklost kot pa v znanstveno-tehnološko sedanjost. Dobro so nam poznani primeri ljudi, ki so bili klinično mrtvi in so doživeli precej podobna zunajtelesna izkustva. Ti ljudje so doživeli nekaj, kar je zunaj področja sodobne znanosti, zato tudi marsikdo ne želi govoriti o tem, saj se boji, da bi se mu posmehovali oziroma bi si celo o njem mislili, da si nekaj umišlja ali da ni pri zdravi pameti. Kljub temu da nam je tema vsaj nekoliko znana, pa dejansko o srečanjih smrtjo, o tako imenovanih obsmrtnih doživetjih vemo razmeroma malo. Nekako skupno vsem pripovedim je to, da gre za izkustvo, ki ga po navadi prevevajo mir, prijetna občutja topline in ljubljenosti, še posebej, ko se po mračnem predoru sreča s svojimi pokojnimi sorodniki in prijatelji ter bitjem iz svetlobe. Gre torej za nekakšno zunajtelesno izkustvo, ko telo ni več podrejeno fizikalnim zakonitostim, pri čemer gre lahko za hitro prehajanje med prostori in celo nekimi časovnimi obdobji. Tako kažejo določene raziskave s področja obsmrtnih doživetij. Kaj so ti ljudje doživeli, nam, veliki večini ni in tudi ne bo jasno do končnega trenutka zemeljskega življenja. Zanimivo pa je na to pogledati tudi s perspektive izkustva Jezusovega vstajenja od mrtvih, kot o tem poročajo zapisi v evangelijih. Priča temu so bili tisti, ki so sledili Jezusu. Ta razmeroma kratka in skopa poročila kažejo, da se jim je od mrtvih vstali Jezus prikazoval v tako imenovanem poveličanem telesu, ki torej ni bilo podrejeno fizikalnim zakonitostim, saj je prihajal med učence pri zaprtih vratih, se nenadoma pojavil med njimi ali izginil izpred njih. Zanimivo je tudi to, da ga večina na prvi pogled sploh ni prepoznala, ampak se je to zgodilo šele takrat, ko se je vzpostavil odnos in je nato učenka ali učenec zmogel preseči ustaljeno podobo o Jezusu. Seveda lahko ob tem zamahnemo z roko in hitro razvrednotimo, da gre to za neke bajke izpred 2.000 let nekih nevrotičnih ali neuravnovešenih ljudi. Tako, kot lahko zamahnemo z roko ob nekom, ki bi danes pričal o svojem obsmrtnem izkustvu. Zanimivo pa je, da so prav ta izkustva Jezusove učence tako spremenila, da so zaradi tega bili pripravljeni za Jezusa pričati tudi s svojim življenjem. Je to bilo nevrotično, neuravnovešeno ali bivanjsko ukoreninjeno v izkustvu onstranskega ob srečanju z Jezusom? Nečesa, kar nas čaka ob koncu življenja? https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ Sun, 18 Apr 2021 03:56:55 +0000 Andraž Arko: Onstran Prisluhnimo Duhovni misli, ki jo pripravil katoliški duhovnik in pisatelj dr. Karel Gržan. Razmišlja, kako obuditi veselje v človeku, veselje do dela, do življenja sploh. Ljudje smo dostikrat zamorjeni zaradi različnih dogodkov. Verni se v takih preizkušnjah obračajo k molitvi. 174769247 RTVSLO – Prvi 332 clean Prisluhnimo Duhovni misli, ki jo pripravil katoliški duhovnik in pisatelj dr. Karel Gržan. Razmišlja, kako obuditi veselje v človeku, veselje do dela, do življenja sploh. Ljudje smo dostikrat zamorjeni zaradi različnih dogodkov. Verni se v takih preizkušnjah obračajo k molitvi. https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ Sat, 17 Apr 2021 03:55:32 +0000 Karel Gržan: Obudimo veselje V današnji ponovitvi Duhovne misli katoliški duhovnik, ki skrbi za zapornike, Robert Friškovec razmišlja o pravičnosti. Ta gradi skupnost, a v imenu pravičnosti so tudi bili storjeni zločini. Pravičnosti torej ne bi smeli izrabljati. 174768926 RTVSLO – Prvi 374 clean V današnji ponovitvi Duhovne misli katoliški duhovnik, ki skrbi za zapornike, Robert Friškovec razmišlja o pravičnosti. Ta gradi skupnost, a v imenu pravičnosti so tudi bili storjeni zločini. Pravičnosti torej ne bi smeli izrabljati. https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ Fri, 16 Apr 2021 03:56:14 +0000 Robert Friškovec: Pravičnost Pogosto slišimo ali beremo: Ljudje naj bi si želeli le še udobja, bogastva in varnosti in to bi hoteli doseči brez težav in naporov. Postali so vrednotno izpraznjeni in moralno slepi, zato gre vse k vragu. Tako nekako gredo mnoge tirade bolj ali manj jezljivih kritikov sodobne družbe. Seveda potem običajno sledijo nasveti in zahteve o tem, da je nujno treba poiskati izginule vrednote in moralna načela in jih s pravo vzgojo in s pravimi vzori znova privzgojiti ljudem, še zlasti mladim. Tu se ne bom spuščal v razpravo, koliko je danes res med ljudmi vrednotne izpraznjenosti in moralne slepote, koliko pa ni tudi ta vtis proizvod medijske in ideološke propagande z raznih strani. Bolj me zanima vprašanje, kaj sploh pomeni »posedovati« kake etične vrednote ali slediti kakemu moralnemu načelu. V medijih in v vsakdanjih pogovorih pogosto naletimo na mnenje, da je takšno »posedovanje« zajema predvsem sposobnost za ocenjevanje o tem, kaj je v kakih okoliščinah dobro in prav in kaj ni in glasen zagovor teh ocen. Tipično za tovrstna mnenja je, da je v njih precej bolj v ozadju nedvoumno ravnanje v skladu s temi ocenami. Vsakodnevna praksa nas vendarle uči o tem, da je nenehno poudarjanje svojih moralnih zahtev in preverjanje, ali se ljudje držijo teh zahtev najboljša in verjetno tudi najkrajša pot do korupcije morale, tj. do izkoriščanja moraličnega govorjenja za povsem druge, nemoralne cilje. Nasprotno pa so ljudje, ki le redko govorijo o svoji ali tuji morali in se le redko sklicujejo na moralnost, pri tem pa sledijo svoji izvorni altruistični usmerjenosti, izjemno pošteni in dosledni. Tisto, kar nam najbrž resnično najbolj primanjkuje, vsekakor ni moraliziranje, temveč nepopačena in neposredna altruistična usmerjenost, ki zajema tako sposobnost sočutja z drugimi in dajanja pomoči drugim v stiski kot tudi sposobnost iskrenega širjenja veselja in radosti med ljudmi okrog nas. Želim vam, da boste lahko danes lahko kaj storili s takšno usmerjenostjo. 174768621 RTVSLO – Prvi 414 clean Pogosto slišimo ali beremo: Ljudje naj bi si želeli le še udobja, bogastva in varnosti in to bi hoteli doseči brez težav in naporov. Postali so vrednotno izpraznjeni in moralno slepi, zato gre vse k vragu. Tako nekako gredo mnoge tirade bolj ali manj jezljivih kritikov sodobne družbe. Seveda potem običajno sledijo nasveti in zahteve o tem, da je nujno treba poiskati izginule vrednote in moralna načela in jih s pravo vzgojo in s pravimi vzori znova privzgojiti ljudem, še zlasti mladim. Tu se ne bom spuščal v razpravo, koliko je danes res med ljudmi vrednotne izpraznjenosti in moralne slepote, koliko pa ni tudi ta vtis proizvod medijske in ideološke propagande z raznih strani. Bolj me zanima vprašanje, kaj sploh pomeni »posedovati« kake etične vrednote ali slediti kakemu moralnemu načelu. V medijih in v vsakdanjih pogovorih pogosto naletimo na mnenje, da je takšno »posedovanje« zajema predvsem sposobnost za ocenjevanje o tem, kaj je v kakih okoliščinah dobro in prav in kaj ni in glasen zagovor teh ocen. Tipično za tovrstna mnenja je, da je v njih precej bolj v ozadju nedvoumno ravnanje v skladu s temi ocenami. Vsakodnevna praksa nas vendarle uči o tem, da je nenehno poudarjanje svojih moralnih zahtev in preverjanje, ali se ljudje držijo teh zahtev najboljša in verjetno tudi najkrajša pot do korupcije morale, tj. do izkoriščanja moraličnega govorjenja za povsem druge, nemoralne cilje. Nasprotno pa so ljudje, ki le redko govorijo o svoji ali tuji morali in se le redko sklicujejo na moralnost, pri tem pa sledijo svoji izvorni altruistični usmerjenosti, izjemno pošteni in dosledni. Tisto, kar nam najbrž resnično najbolj primanjkuje, vsekakor ni moraliziranje, temveč nepopačena in neposredna altruistična usmerjenost, ki zajema tako sposobnost sočutja z drugimi in dajanja pomoči drugim v stiski kot tudi sposobnost iskrenega širjenja veselja in radosti med ljudmi okrog nas. Želim vam, da boste lahko danes lahko kaj storili s takšno usmerjenostjo. https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ Thu, 15 Apr 2021 03:56:54 +0000 Andrej Ule: O etičnih vrednotah Zdi se, da je v naši naravi, da svoje življenje nekako osmislimo. To je nekaj, kar nas navdihuje, usmerja in vrednoti naše življenje, nam vliva pogum, daje voljo in energijo. Lahko je nekaj, kar posega v najgloblje kotičke naše biti, lahko pa je nekaj usmerjenega povsem navzven, k naravi ali k drugim ljudem. Pri tem so skozi vso zgodovino imele pomembno vlogo tudi religije (in jo imajo še zdaj). Skozi njihov nastanek je bilo vzpostavljenih veliko obredov, dogem, pravil in zapovedi. Če jim je človek sledil, so ga dokaj varno pripeljali k razumevanju in doumetju bistva, ki so ga učili: podajanje odgovorov na vprašanja življenja in smrti, vprašanja kdo človek je, od kod prihaja ali kam gre in kako naj živi, da bo dosegel obljubljeno. Sledenje etiki in morali pa je prispevalo tudi k harmoničnemu in strpnemu življenju v ožjih ali širših skupnostih. Kako pa je z duhovnim osmišljanjem življenja danes? Zdi se, kakor da je sodobni človek pri iskanju ali potrjevanju notranjega smisla razočaran in nezadovoljen z uveljavljenimi religijami. Novodobna duhovnost ponuja raznovrstna učenja o smislu in to brez togih dogem, po načelu učenja "malo tu in malo tam" in v duhu, da je vsaka pot prava pot. Morda to drži, a se pri tem pozablja, da smo ljudje različni in to, kar je pomagalo meni, lahko nekoga drugega pelje, naj mi bo oproščeno uporabiti ljudski izraz, "okoli riti v žep" ali mu celo škodi, kar se tudi pogosto dogaja. Starodavno sporočilo o tem pripoveduje takole: žejen človek je obiskal modreca in ga vprašal, kako naj pride do izvira vode. Modrec ga je odpeljal na neko mesto in mu zagotovil, da bo prišel do vode, če bo kopal osem metrov globoko. Po dveh metrih kopanja je človek naletel na trdo skalo in zato nadaljeval s kopanjem na drugem mestu. Še nekajkrat je naletel na oviro in začel kopati na mehkejši podlagi. Ko je izračunal, da je izkopal osem metrov, vode pa še vedno ni bilo, je odšel k modrecu, opisal svoje kopanje in se pritožil, da kljub izkopanim osmim metrom vode še vedno ni. Moral bi kopati na enem mestu in kljub morebitnim težavam vztrajati, je bil odgovor modreca … Videti je, da način duhovnega iskanja smisla po načelu malo tu in malo tam ter vsaka pot je prava pot v človeku ustvarja še več zmede in nezadovoljstva, to pa je prav tisto, kar ga je pripeljalo na pot duhovnega iskanja. Kaj pa o tem meniš ti, draga poslušalka, dragi poslušalec? 174768357 RTVSLO – Prvi 394 clean Zdi se, da je v naši naravi, da svoje življenje nekako osmislimo. To je nekaj, kar nas navdihuje, usmerja in vrednoti naše življenje, nam vliva pogum, daje voljo in energijo. Lahko je nekaj, kar posega v najgloblje kotičke naše biti, lahko pa je nekaj usmerjenega povsem navzven, k naravi ali k drugim ljudem. Pri tem so skozi vso zgodovino imele pomembno vlogo tudi religije (in jo imajo še zdaj). Skozi njihov nastanek je bilo vzpostavljenih veliko obredov, dogem, pravil in zapovedi. Če jim je človek sledil, so ga dokaj varno pripeljali k razumevanju in doumetju bistva, ki so ga učili: podajanje odgovorov na vprašanja življenja in smrti, vprašanja kdo človek je, od kod prihaja ali kam gre in kako naj živi, da bo dosegel obljubljeno. Sledenje etiki in morali pa je prispevalo tudi k harmoničnemu in strpnemu življenju v ožjih ali širših skupnostih. Kako pa je z duhovnim osmišljanjem življenja danes? Zdi se, kakor da je sodobni človek pri iskanju ali potrjevanju notranjega smisla razočaran in nezadovoljen z uveljavljenimi religijami. Novodobna duhovnost ponuja raznovrstna učenja o smislu in to brez togih dogem, po načelu učenja "malo tu in malo tam" in v duhu, da je vsaka pot prava pot. Morda to drži, a se pri tem pozablja, da smo ljudje različni in to, kar je pomagalo meni, lahko nekoga drugega pelje, naj mi bo oproščeno uporabiti ljudski izraz, "okoli riti v žep" ali mu celo škodi, kar se tudi pogosto dogaja. Starodavno sporočilo o tem pripoveduje takole: žejen človek je obiskal modreca in ga vprašal, kako naj pride do izvira vode. Modrec ga je odpeljal na neko mesto in mu zagotovil, da bo prišel do vode, če bo kopal osem metrov globoko. Po dveh metrih kopanja je človek naletel na trdo skalo in zato nadaljeval s kopanjem na drugem mestu. Še nekajkrat je naletel na oviro in začel kopati na mehkejši podlagi. Ko je izračunal, da je izkopal osem metrov, vode pa še vedno ni bilo, je odšel k modrecu, opisal svoje kopanje in se pritožil, da kljub izkopanim osmim metrom vode še vedno ni. Moral bi kopati na enem mestu in kljub morebitnim težavam vztrajati, je bil odgovor modreca … Videti je, da način duhovnega iskanja smisla po načelu malo tu in malo tam ter vsaka pot je prava pot v človeku ustvarja še več zmede in nezadovoljstva, to pa je prav tisto, kar ga je pripeljalo na pot duhovnega iskanja. Kaj pa o tem meniš ti, draga poslušalka, dragi poslušalec? https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ Wed, 14 Apr 2021 03:56:34 +0000 Dušan Osojnik: Osmišljanje življenja Če bi hoteli sam začetek monoteistične zavesti določiti s konkretno zgodovinsko osebo, bi v ta namen vsekakor izbrali Abrahama. Kajti praoče vseh treh monoteističnih religij – judovstva, krščanstva in islama – velja za tistega, ki je v zgodovini človeštva kot prvi nedvoumno prepoznal in priznal enost in presežnost Božjega. Ravno figura Abrahama je in ostaja za pripadnika monoteistične religije vselej zanimiva in hkrati izzivalna. Ne le gotovo spoznanje Božje enosti, temveč tudi brezpogojna predanost Božji volji odlikuje Abrahamovo religiozno »popolnost« – popolnost, ki pa je z današnjega čisto etično-moralnega vidika pogosto vprašljiva. A kot vemo na podlagi religijskega izročila, je Bog žrtvovanje preprečil, Abraham pa ohranil svojo zvestobo. To dejanje je zato potrebno razumeti predvsem v religioznem smislu. Abraham tako ne zavzema centralne vloge zgolj v judovstvu in krščanstvu, temveč tudi v islamu, ki v svojem samorazumevanju predstavlja afirmacijo in hkrati reformulacijo abrahamske tradicije. Koran zato na več mestih poudarja moč Abrahamovega verovanja in neomajnost njegove poslušnosti absolutnemu Stvarniku. V 67. verzu 3. sure je Abraham označen celo kot »musliman«, pri čemer moramo besedo »musliman« tu razumeti izključno v njenem izvornem in ne konfesionalnem pomenu, tj. kot »tisti, ki je Bogu predan«. V Koranu torej beremo: »Abraham ni bil ne jud ne kristjan, ampak je bil pravoverni musliman in ni bil od malikovalcev« (3:67). Ali pa: »Abrahamovo vero zavrača le tisti, ki sam sebe zaničuje! Posebej smo ga že izbrali na tem svetu in tudi v onostranstvu bo med krepostnimi« (2:130). Abraham velja zato v islamu poleg preroka Mohameda za vzor iskrenega vernika, tj. tistega, ki daje pozivu numinozne Resničnosti prednost pred svojim lastnim egom in v katerem se zrcalijo najlepše duhovno-religiozne vrline kot so potrpljenje, stanovitnost, požrtvovalnost, pobožnost, skromnost in vztrajnost. Abrahamovo veličino tako ne odlikujejo le njegove življenjske izkušnje in eksistencialne preizkušnje, temveč in predvsem njegove osebne lastnosti, odločitve in načini ravnanja. Še posebej velikodušnost in gostoljubje na eni, ter globoka predanost in neomahljivo zaupanje v Transcendenco na drugi strani, so tiste značilnosti, zaradi katerih islamska tradicija časti Abrahama. Abraham kot oseba je tako preko svoje usode in svoje volje postal osebnost, ja, celo religiozni arhetip par excellence. Abrahamovi predanosti in veri ter hkrati Božji milosti in veličini je posvečen praznik »id-al-adtha« oz. »kurban bajram«. Ta tako imenovan »žrtveni praznik« velja poleg bajrama ob koncu postnega meseca ramadana za največji islamski praznik. 174768092 RTVSLO – Prvi 392 clean Če bi hoteli sam začetek monoteistične zavesti določiti s konkretno zgodovinsko osebo, bi v ta namen vsekakor izbrali Abrahama. Kajti praoče vseh treh monoteističnih religij – judovstva, krščanstva in islama – velja za tistega, ki je v zgodovini človeštva kot prvi nedvoumno prepoznal in priznal enost in presežnost Božjega. Ravno figura Abrahama je in ostaja za pripadnika monoteistične religije vselej zanimiva in hkrati izzivalna. Ne le gotovo spoznanje Božje enosti, temveč tudi brezpogojna predanost Božji volji odlikuje Abrahamovo religiozno »popolnost« – popolnost, ki pa je z današnjega čisto etično-moralnega vidika pogosto vprašljiva. A kot vemo na podlagi religijskega izročila, je Bog žrtvovanje preprečil, Abraham pa ohranil svojo zvestobo. To dejanje je zato potrebno razumeti predvsem v religioznem smislu. Abraham tako ne zavzema centralne vloge zgolj v judovstvu in krščanstvu, temveč tudi v islamu, ki v svojem samorazumevanju predstavlja afirmacijo in hkrati reformulacijo abrahamske tradicije. Koran zato na več mestih poudarja moč Abrahamovega verovanja in neomajnost njegove poslušnosti absolutnemu Stvarniku. V 67. verzu 3. sure je Abraham označen celo kot »musliman«, pri čemer moramo besedo »musliman« tu razumeti izključno v njenem izvornem in ne konfesionalnem pomenu, tj. kot »tisti, ki je Bogu predan«. V Koranu torej beremo: »Abraham ni bil ne jud ne kristjan, ampak je bil pravoverni musliman in ni bil od malikovalcev« (3:67). Ali pa: »Abrahamovo vero zavrača le tisti, ki sam sebe zaničuje! Posebej smo ga že izbrali na tem svetu in tudi v onostranstvu bo med krepostnimi« (2:130). Abraham velja zato v islamu poleg preroka Mohameda za vzor iskrenega vernika, tj. tistega, ki daje pozivu numinozne Resničnosti prednost pred svojim lastnim egom in v katerem se zrcalijo najlepše duhovno-religiozne vrline kot so potrpljenje, stanovitnost, požrtvovalnost, pobožnost, skromnost in vztrajnost. Abrahamovo veličino tako ne odlikujejo le njegove življenjske izkušnje in eksistencialne preizkušnje, temveč in predvsem njegove osebne lastnosti, odločitve in načini ravnanja. Še posebej velikodušnost in gostoljubje na eni, ter globoka predanost in neomahljivo zaupanje v Transcendenco na drugi strani, so tiste značilnosti, zaradi katerih islamska tradicija časti Abrahama. Abraham kot oseba je tako preko svoje usode in svoje volje postal osebnost, ja, celo religiozni arhetip par excellence. Abrahamovi predanosti in veri ter hkrati Božji milosti in veličini je posvečen praznik »id-al-adtha« oz. »kurban bajram«. Ta tako imenovan »žrtveni praznik« velja poleg bajrama ob koncu postnega meseca ramadana za največji islamski praznik. https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ Tue, 13 Apr 2021 03:56:32 +0000 Raid Al Daghistani: Abraham v islamu Pred kratkim sem od daleč opazoval skupino mladih prostovoljcev, ki so poskušali otroke navdušiti za sodelovanje pri raznih igrah. Veliko truda so vložili, da so očitno vsega naveličane otroke pripravili k vsaj delnemu sodelovanju. Ko jim jih je uspelo vključiti, je igra lepo stekla. Ob občudovanju sem se spraševal, kaj neki žene te mlade prostovoljce, da se ukvarjajo s temi vsega sitimi otroki. Ko vam želim dobro jutro, sprašujem sebe in vas, ali bi bili pripravljeni tudi mi potrpeti in se truditi, da koga, ki ga nič ne veseli, vsaj malo premaknemo. Vsaj meni pogosto prihaja na misel, da če se jim že nič ne da, naj pa zgnijejo v svoji lenobi in naveličanosti. Vem, da s tem ravno ne delujemo spodbudno na odraščajoče, a je to očitno še najpametnejši odgovor. S to mislijo moramo še bolj občudovati mlade, ki imajo sami gotovo kaj početi, a se kljub temu zastonj ukvarjajo z otroki. V življenju smo srečali najrazličnejše ljudi. Z nekaterimi se hitro povežemo in je pravo veselje biti v njihovi družbi; od nekaterih bi najraje pobegnili; pri drugih pa niti ne veš, kako bi navezal stik. Pogosto to raznolikost razlagamo s prirojeno družabnostjo. Nočem trditi, da na tem nič ni. Marsikaj nam je prirojeno, še več pa pridobljeno. Sodobni vzgojitelji govorijo, da je vsakdo odraz odnosov, s katerimi je odraščal. No, za to niti ne potrebujemo kakšnih velikih raziskav, saj vidimo, da ljudje iz kultur, kjer je v zraku glasno in obilno govorjenje, to vestno počnejo tudi drugje; in spet tisti iz bolj zadržanih in umirjenih kultur ostajajo tihi in odmaknjeni. A čeprav smo odrasli v okolju, kjer se ni veliko dalo na družabnost, še ne pomeni, da smo na to obsojeni za vse življenje. Verjetno ne bomo vsi postali taki, kot so ti mladi prostovoljci, ki sem jih prej omenil. Raziskave pa kažejo, da imajo ljudje, ki znajo in zmorejo navezovati stike z drugimi, ki vložijo veliko v skrb za druge, bolj zadovoljno življenje. Čeprav ti mladi prostovoljci želijo nesebično dobro otrokom, s katerimi delajo, končno sami prejemajo največ. Čutijo se povezani z drugimi, razvijajo zmožnost hitrega navezovanja stikov in se trudijo prenašati tudi neprijetne odnose. Vse to jim bo dalo moč za odpornost v trenutkih in z ljudmi, ki bodo zanje usodni. Če bom dan začel že s tem, da si vzamem kakšno minuto za soseda, ki ga drugače le bežno pozdravim, bom tudi sam vse bolj družaben. Če pa komu priskočim na pomoč, bo zame in za druge dan veliko lepši. 174767807 RTVSLO – Prvi 428 clean Pred kratkim sem od daleč opazoval skupino mladih prostovoljcev, ki so poskušali otroke navdušiti za sodelovanje pri raznih igrah. Veliko truda so vložili, da so očitno vsega naveličane otroke pripravili k vsaj delnemu sodelovanju. Ko jim jih je uspelo vključiti, je igra lepo stekla. Ob občudovanju sem se spraševal, kaj neki žene te mlade prostovoljce, da se ukvarjajo s temi vsega sitimi otroki. Ko vam želim dobro jutro, sprašujem sebe in vas, ali bi bili pripravljeni tudi mi potrpeti in se truditi, da koga, ki ga nič ne veseli, vsaj malo premaknemo. Vsaj meni pogosto prihaja na misel, da če se jim že nič ne da, naj pa zgnijejo v svoji lenobi in naveličanosti. Vem, da s tem ravno ne delujemo spodbudno na odraščajoče, a je to očitno še najpametnejši odgovor. S to mislijo moramo še bolj občudovati mlade, ki imajo sami gotovo kaj početi, a se kljub temu zastonj ukvarjajo z otroki. V življenju smo srečali najrazličnejše ljudi. Z nekaterimi se hitro povežemo in je pravo veselje biti v njihovi družbi; od nekaterih bi najraje pobegnili; pri drugih pa niti ne veš, kako bi navezal stik. Pogosto to raznolikost razlagamo s prirojeno družabnostjo. Nočem trditi, da na tem nič ni. Marsikaj nam je prirojeno, še več pa pridobljeno. Sodobni vzgojitelji govorijo, da je vsakdo odraz odnosov, s katerimi je odraščal. No, za to niti ne potrebujemo kakšnih velikih raziskav, saj vidimo, da ljudje iz kultur, kjer je v zraku glasno in obilno govorjenje, to vestno počnejo tudi drugje; in spet tisti iz bolj zadržanih in umirjenih kultur ostajajo tihi in odmaknjeni. A čeprav smo odrasli v okolju, kjer se ni veliko dalo na družabnost, še ne pomeni, da smo na to obsojeni za vse življenje. Verjetno ne bomo vsi postali taki, kot so ti mladi prostovoljci, ki sem jih prej omenil. Raziskave pa kažejo, da imajo ljudje, ki znajo in zmorejo navezovati stike z drugimi, ki vložijo veliko v skrb za druge, bolj zadovoljno življenje. Čeprav ti mladi prostovoljci želijo nesebično dobro otrokom, s katerimi delajo, končno sami prejemajo največ. Čutijo se povezani z drugimi, razvijajo zmožnost hitrega navezovanja stikov in se trudijo prenašati tudi neprijetne odnose. Vse to jim bo dalo moč za odpornost v trenutkih in z ljudmi, ki bodo zanje usodni. Če bom dan začel že s tem, da si vzamem kakšno minuto za soseda, ki ga drugače le bežno pozdravim, bom tudi sam vse bolj družaben. Če pa komu priskočim na pomoč, bo zame in za druge dan veliko lepši. https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ Mon, 12 Apr 2021 03:57:08 +0000 Janez Vodičar: Družabnost Nedeljo po veliki noči imenujemo bela nedelja preprosto zato, ker so v preteklosti krščevali na velikonočno vigilijo. Potem so novokrščenci teden dni po veliki noči nosili bela oblačila kot znamenje krsta, čistosti. Sveti papež Janez Pavel II. je to nedeljo poimenoval tudi nedelja Božjega usmiljenja. Današnji evangelij je tako slikovit. Lahko bi rekli, da je apostol Tomaž glavna »zvezda«. V prvem prizoru, ko se Jezus prikaže apostolom, ga ni bilo zraven. In ko potem apostoli srečajo Tomaža, na veliko razlagajo, da je Jezus vstal, da se jim je prikazal, da je bil z njimi. In potem se sveti Tomaž odzove tako človeško: »Če ne vidim na njegovih rokah sledov žebljev in ne vtaknem prsta vanje in ne položim roke v njegovo stran, nikakor ne bom veroval« (Jn 20,25). Ni mu bilo treba dolgo čakati. Čez osem dni se jim je Jezus spet prikazal in takrat je bil tudi Tomaž navzoč. Jezus mu je zapovedal: »Daj prst sem, poglej moje roke! Položi roko v mojo stran in ne bodi neveren, ampak veren« (Jn 20,27). Sledila je Tomaževa veroizpoved, za katero pravijo, da je ena najlepših: »Moj Gospod in moj Bog« (Jn 20,28). Sveti Avguštin je ta prizor komentiral: »Tomaž je videl in se dotaknil človeka, izpovedal pa je svojo vero v Boga, ki ga ni niti videl niti se ga ni dotaknil. To, kar je videl in česar se je dotaknil, pa ga je pripeljalo do tega, da je veroval, o čemer je do tedaj dvomil.« Apostol Tomaž nam pomaga v naši veri. Z lahkoto sledimo njegovi poti od nevere k veri. Kajti v številnih primerih je njegova pot tudi naša. Kako težko je verovati, ko ne vidimo! Ne nazadnje nam pri razumevanju vsega tega lahko pomaga tudi trenutna epidemija. Virusa ne vidimo – in med nami so ljudje, ki pravijo, da ga ni, da je to zarota, da so si ga izmislili. Zakaj ne verjamejo, verujejo? Iz istega razloga kot apostol Tomaž – ker niso videli, ker ne vidijo. Mi pa verujemo, ker so evangelisti to zapisali, in verjamemo, da so zapisali, kar so videli in slišali. Ne glede na to, kje smo na poti vere: ali bolj pri tistem prvem prizoru apostola Tomaža ali bolj pri prizoru, ko ga je Jezus »prepričal«, da res živi, in je veroval, vam želim, da tudi pri vseh vas danes odmeva Jezusov pozdrav: »Mir vam bodi.« 174767673 RTVSLO – Prvi 437 clean Nedeljo po veliki noči imenujemo bela nedelja preprosto zato, ker so v preteklosti krščevali na velikonočno vigilijo. Potem so novokrščenci teden dni po veliki noči nosili bela oblačila kot znamenje krsta, čistosti. Sveti papež Janez Pavel II. je to nedeljo poimenoval tudi nedelja Božjega usmiljenja. Današnji evangelij je tako slikovit. Lahko bi rekli, da je apostol Tomaž glavna »zvezda«. V prvem prizoru, ko se Jezus prikaže apostolom, ga ni bilo zraven. In ko potem apostoli srečajo Tomaža, na veliko razlagajo, da je Jezus vstal, da se jim je prikazal, da je bil z njimi. In potem se sveti Tomaž odzove tako človeško: »Če ne vidim na njegovih rokah sledov žebljev in ne vtaknem prsta vanje in ne položim roke v njegovo stran, nikakor ne bom veroval« (Jn 20,25). Ni mu bilo treba dolgo čakati. Čez osem dni se jim je Jezus spet prikazal in takrat je bil tudi Tomaž navzoč. Jezus mu je zapovedal: »Daj prst sem, poglej moje roke! Položi roko v mojo stran in ne bodi neveren, ampak veren« (Jn 20,27). Sledila je Tomaževa veroizpoved, za katero pravijo, da je ena najlepših: »Moj Gospod in moj Bog« (Jn 20,28). Sveti Avguštin je ta prizor komentiral: »Tomaž je videl in se dotaknil človeka, izpovedal pa je svojo vero v Boga, ki ga ni niti videl niti se ga ni dotaknil. To, kar je videl in česar se je dotaknil, pa ga je pripeljalo do tega, da je veroval, o čemer je do tedaj dvomil.« Apostol Tomaž nam pomaga v naši veri. Z lahkoto sledimo njegovi poti od nevere k veri. Kajti v številnih primerih je njegova pot tudi naša. Kako težko je verovati, ko ne vidimo! Ne nazadnje nam pri razumevanju vsega tega lahko pomaga tudi trenutna epidemija. Virusa ne vidimo – in med nami so ljudje, ki pravijo, da ga ni, da je to zarota, da so si ga izmislili. Zakaj ne verjamejo, verujejo? Iz istega razloga kot apostol Tomaž – ker niso videli, ker ne vidijo. Mi pa verujemo, ker so evangelisti to zapisali, in verjamemo, da so zapisali, kar so videli in slišali. Ne glede na to, kje smo na poti vere: ali bolj pri tistem prvem prizoru apostola Tomaža ali bolj pri prizoru, ko ga je Jezus »prepričal«, da res živi, in je veroval, vam želim, da tudi pri vseh vas danes odmeva Jezusov pozdrav: »Mir vam bodi.« https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ Sun, 11 Apr 2021 03:57:17 +0000 Andrej Šegula: Bela nedelja Včasih, ko se znajdemo v težavah in ne vemo, kako in kaj dalje storiti, nam morda kdo svetuje: »Ne misli na te težave, ne ustavljaj se pri njih. Enostavno pojdi čeznje.« Morda se nam zdi tak nasvet neprimeren zaradi bremen, ki pritiskajo na nas v težavah, saj enostavno ne zmoremo odlepiti svojih misli in občutij od njih. To je zlasti pereče tedaj, ko nas doletijo resne zdravstvene težave ali se resno krhajo odnosi z najbližjimi. A vendarle tak nasvet ni čisto brez soli in zrna modrosti. Sol in modrost sta v tem, da nas opozarja, da je velik, morda celo večji del bremena, ki na nas pritiska, pravzaprav kar v nas samih, v naši domnevni nemoči, da bi odlepili svoje misli in občutja od težav. Preprosto smo obsedeni s svojimi predstavami o tem, kako velike so naše težave in kako šibki smo mi sami. Zdi se nam, da če ne bomo ves čas razmišljali o svojih težavah, potem jih ne bomo več jemali dovolj zares in jim ne bomo kos. Pa vendar: takšno mišljenje je pogosto bolj odraz naše obsedenosti s svojimi težavami kot pa naše resnične pripravljenosti, da se spoprimemo z njimi. Tako ne vidimo, da so morda težave, ki so nas doletele, daleč manjše, kot mislimo in občutimo, da so. Prej navedeni nasvet meri prav na to, da naj se dvignemo čez svojo obsedenost z težavami in sveže in neobremenjeno pogledamo nanje in na nas same. Poskušajmo torej ugotoviti, da smo še kaj drugega, pravzaprav veliko več kot človek v teh in teh težavah. Toda kako naj to ugotovimo? Namesto dolge razprave vam to jutro lahko dam le kratek nasvet: Pomislite na to, kako bi bilo, če vas težave ne bi bremenile in vas silile, da se nenehno ustavljate pri njih, temveč bi vas pripravile k temu, da stečete mimo njih, morda jim še celo pomahate v slovo. Poskušajte jih razumeti kot start, začetek nečesa novega, še neznanega, kot odkrivanje še neznanih plati vas samih. Res je sicer, da takšno miselno »poigravanje« s težavami teh najbrž ne bo odpravilo, a morda bo pomagalo raztopiti našo obsedenost z njimi in nas tako pripravilo k temu, da se jih bomo potem lotevali s svežimi močmi. 174767515 RTVSLO – Prvi 334 clean Včasih, ko se znajdemo v težavah in ne vemo, kako in kaj dalje storiti, nam morda kdo svetuje: »Ne misli na te težave, ne ustavljaj se pri njih. Enostavno pojdi čeznje.« Morda se nam zdi tak nasvet neprimeren zaradi bremen, ki pritiskajo na nas v težavah, saj enostavno ne zmoremo odlepiti svojih misli in občutij od njih. To je zlasti pereče tedaj, ko nas doletijo resne zdravstvene težave ali se resno krhajo odnosi z najbližjimi. A vendarle tak nasvet ni čisto brez soli in zrna modrosti. Sol in modrost sta v tem, da nas opozarja, da je velik, morda celo večji del bremena, ki na nas pritiska, pravzaprav kar v nas samih, v naši domnevni nemoči, da bi odlepili svoje misli in občutja od težav. Preprosto smo obsedeni s svojimi predstavami o tem, kako velike so naše težave in kako šibki smo mi sami. Zdi se nam, da če ne bomo ves čas razmišljali o svojih težavah, potem jih ne bomo več jemali dovolj zares in jim ne bomo kos. Pa vendar: takšno mišljenje je pogosto bolj odraz naše obsedenosti s svojimi težavami kot pa naše resnične pripravljenosti, da se spoprimemo z njimi. Tako ne vidimo, da so morda težave, ki so nas doletele, daleč manjše, kot mislimo in občutimo, da so. Prej navedeni nasvet meri prav na to, da naj se dvignemo čez svojo obsedenost z težavami in sveže in neobremenjeno pogledamo nanje in na nas same. Poskušajmo torej ugotoviti, da smo še kaj drugega, pravzaprav veliko več kot človek v teh in teh težavah. Toda kako naj to ugotovimo? Namesto dolge razprave vam to jutro lahko dam le kratek nasvet: Pomislite na to, kako bi bilo, če vas težave ne bi bremenile in vas silile, da se nenehno ustavljate pri njih, temveč bi vas pripravile k temu, da stečete mimo njih, morda jim še celo pomahate v slovo. Poskušajte jih razumeti kot start, začetek nečesa novega, še neznanega, kot odkrivanje še neznanih plati vas samih. Res je sicer, da takšno miselno »poigravanje« s težavami teh najbrž ne bo odpravilo, a morda bo pomagalo raztopiti našo obsedenost z njimi in nas tako pripravilo k temu, da se jih bomo potem lotevali s svežimi močmi. https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ Sat, 10 Apr 2021 03:55:34 +0000 Andrej Ule: Težave Pred nekaj desetletji je bila zelo popularna knjiga Raymonda Moodyja Življenje po življenju, v kateri je avtor predstavil širšemu bralstvu nekatere t. i. »obsmrtne fenomene«, tj. doživetja, ki so jih pripovedovali ljudje po prebuditvi iz klinične smrti, ko jim je za nekaj minut zastalo srce, ali pa doživetja ljudi v nesrečah, ko so bili prepričani, da bodo umrli, pa se to ni zgodilo. Med druga sodi tudi slavno pričevanje alpinista Alberta Heima, ki je že ob koncu 19. stoletja podrobno opisal svoje doživljanje ob padcu z gorske stene: takrat, v tistih petih ali desetih sekundah, ko je padal, se mu je čas tako neverjetno raztegnil, da je najprej v mislih bliskovito hitro pregledal vse možne scenarije, ki se mu lahko zgodijo (vprašal se je, na primer, ali je spodaj sneg ali so skale; pomislil je, da bi bilo bolje, če odvrže očala, pa tega ni mogel storiti; rekel si je, da mora za vsak primer obdržati pri sebi nahrbtnik; predvidel je, da bodo morali odpovedati njegovo predavanje; predstavljal si je, kako žalostni bodo njegovi bližnji, in premišljeval, kako bi jih lahko potolažil, itn.), potem pa se je v njegovem živem spominu – in prav po tem je najbolj znan ta zapis – odvrtel celoten »film« njegovega življenja, kakor da bi v njem nastopal sam kot »glavni igralec«. V nekaj trenutkih je njegovo dušo prešinilo sto ali tisoč spominskih prizorov, ki so bili zdaj harmonično usklajeni kakor »čudovita glasba« … in potem, ko mu je usoda pri padcu prizanesla (spodaj je bil sneg, ne skale), je začel zbirati podobna pričevanja drugih ljudi. Objavil jih je skupaj s svojim poročilom v glasilu švicarskega alpinističnega kluba z naslovom »Pripombe k usodnim padcem«. V dvajsetem stoletju, predvsem v drugi polovici, je postalo t. i. »življenje po življenju« že skoraj modna tema tudi v znanosti, zlasti v psihologiji, antropologiji in seveda v medicini. To traja vse do dandanes. Heimu je sledila vrsta avtorjev, ki so podali številne opise takih izkušenj, predvsem s poskusi razlag. Težava zdaj ni več v številu in zanesljivosti samih pričevanj, ampak v interpretaciji: so to res nekakšni vpogledi v »onstranstvo« ali samo prividi, ki jih ustvarja ugašajoča ali smrtno ogrožena duševnost? To vprašanje namenoma puščam odprto, saj kot filozof mislim, da je na taka temeljna bivanjska vprašanja bolje ne odgovoriti kot pa odgovoriti prehitro in nepremišljeno. Filozofijo rajši vidim kot »varuhinjo pravih vprašanj« kakor pa dajalko prenagljenih, morda človeški pameti tudi nedosegljivih odgovorov. Prirejen odlomek iz knjige Daljna bližina neba (Štirje časi – Jesen), Lj. 2010, str. 625–27. 174767191 RTVSLO – Prvi 377 clean Pred nekaj desetletji je bila zelo popularna knjiga Raymonda Moodyja Življenje po življenju, v kateri je avtor predstavil širšemu bralstvu nekatere t. i. »obsmrtne fenomene«, tj. doživetja, ki so jih pripovedovali ljudje po prebuditvi iz klinične smrti, ko jim je za nekaj minut zastalo srce, ali pa doživetja ljudi v nesrečah, ko so bili prepričani, da bodo umrli, pa se to ni zgodilo. Med druga sodi tudi slavno pričevanje alpinista Alberta Heima, ki je že ob koncu 19. stoletja podrobno opisal svoje doživljanje ob padcu z gorske stene: takrat, v tistih petih ali desetih sekundah, ko je padal, se mu je čas tako neverjetno raztegnil, da je najprej v mislih bliskovito hitro pregledal vse možne scenarije, ki se mu lahko zgodijo (vprašal se je, na primer, ali je spodaj sneg ali so skale; pomislil je, da bi bilo bolje, če odvrže očala, pa tega ni mogel storiti; rekel si je, da mora za vsak primer obdržati pri sebi nahrbtnik; predvidel je, da bodo morali odpovedati njegovo predavanje; predstavljal si je, kako žalostni bodo njegovi bližnji, in premišljeval, kako bi jih lahko potolažil, itn.), potem pa se je v njegovem živem spominu – in prav po tem je najbolj znan ta zapis – odvrtel celoten »film« njegovega življenja, kakor da bi v njem nastopal sam kot »glavni igralec«. V nekaj trenutkih je njegovo dušo prešinilo sto ali tisoč spominskih prizorov, ki so bili zdaj harmonično usklajeni kakor »čudovita glasba« … in potem, ko mu je usoda pri padcu prizanesla (spodaj je bil sneg, ne skale), je začel zbirati podobna pričevanja drugih ljudi. Objavil jih je skupaj s svojim poročilom v glasilu švicarskega alpinističnega kluba z naslovom »Pripombe k usodnim padcem«. V dvajsetem stoletju, predvsem v drugi polovici, je postalo t. i. »življenje po življenju« že skoraj modna tema tudi v znanosti, zlasti v psihologiji, antropologiji in seveda v medicini. To traja vse do dandanes. Heimu je sledila vrsta avtorjev, ki so podali številne opise takih izkušenj, predvsem s poskusi razlag. Težava zdaj ni več v številu in zanesljivosti samih pričevanj, ampak v interpretaciji: so to res nekakšni vpogledi v »onstranstvo« ali samo prividi, ki jih ustvarja ugašajoča ali smrtno ogrožena duševnost? To vprašanje namenoma puščam odprto, saj kot filozof mislim, da je na taka temeljna bivanjska vprašanja bolje ne odgovoriti kot pa odgovoriti prehitro in nepremišljeno. Filozofijo rajši vidim kot »varuhinjo pravih vprašanj« kakor pa dajalko prenagljenih, morda človeški pameti tudi nedosegljivih odgovorov. Prirejen odlomek iz knjige Daljna bližina neba (Štirje časi – Jesen), Lj. 2010, str. 625–27. https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ Fri, 09 Apr 2021 03:56:17 +0000 Marko Uršič: Življenje po življenju? »Ljubi in delaj, kar hočeš!« Pravi nekje sveti Avguštin. In dodaja … »Naj bo ljubezen zakoreninjena v tebi, kajti iz te korenine lahko raste le dobro.« Ljubezen je zunaj pravil, norm in zakonov. Ljubezen je edini način, kako smo kot ljudje zares svobodni. Toda kaj je v resnici sploh ljubezen? Krščansko duhovno izročilo nas uvaja v razumevanje in izkušanje ljubezni, ki danes nikakor ni več samoumevno. Najprej je tako, da ljubezni nimamo, vendar si jo krvavo želimo, za vse na svetu hočemo biti ljubljeni. Slaba posledica tega je, da želimo vsem ugajati, zato kar naprej prosjačimo, beračimo za košček ljubezni (za malo pohvale, odobravanja, priznanja, sprejetosti itd.) Sv. Dorotej iz Gaze v zvezi s tem svetuje radikalen obrat: »Ne išči ljubezni bližnjega, kajti tisti, ki jo išče, je vznemirjen, razočaran, če je ne dobi. Na tebi je namreč, da izkazuješ ljubezen bližnjemu in mu nudiš mir. Tako boš bližnjega pripeljal k ljubezni.« Toda bodimo realni, od kod imeti to moč, da bi lahko vedno samo dajali, ne pa tudi prejemali? V resnici je treba najprej prejeti, vendar od kod, od koga? Sv. Leon Véliki glede tega v svojih homilijah odgovarja takole: »Bog nas obnavlja po svoji podobi s tem, da nas ljubi. In da bi v nas našel podobo svoje dobrote, nam daje to, po čemer lahko tudi mi udejanjamo dela, ki jih On udejanja, namreč prižiga svetilke naših src in nas razvnema s plamenom svoje ljubezni, da ne bi ljubili samo Njega, ampak tudi to, kar On ljubi.« Zato je biti brez Božje ljubezni, kakor pravi sv. Gregor Véliki, biti bolan: »Naša srca so zdrava na bolan način, če nismo ranjeni z Božjo ljubeznijo.« Če smo začeli z Avguštinom, se spodobi, da z njim tudi končamo. Največji zahodni cerkveni oče pravi, da je ljubezen neizrekljiva, ker je v resnici Bog sam: »Ko se začneš približevati Bogu in ga izkušati, boš izkusil, kaj reči in kaj ne, če v tebi raste ljubezen – kajti Bog je Ljubezen. Preden si imel izkušnjo, si mislil, da lahko govoriš o Bogu. Zdaj pa, ko pričenjaš imeti izkušnjo, izkušaš, da ne moreš reči, kaj je to, kar izkušaš.« 174766901 RTVSLO – Prvi 398 clean »Ljubi in delaj, kar hočeš!« Pravi nekje sveti Avguštin. In dodaja … »Naj bo ljubezen zakoreninjena v tebi, kajti iz te korenine lahko raste le dobro.« Ljubezen je zunaj pravil, norm in zakonov. Ljubezen je edini način, kako smo kot ljudje zares svobodni. Toda kaj je v resnici sploh ljubezen? Krščansko duhovno izročilo nas uvaja v razumevanje in izkušanje ljubezni, ki danes nikakor ni več samoumevno. Najprej je tako, da ljubezni nimamo, vendar si jo krvavo želimo, za vse na svetu hočemo biti ljubljeni. Slaba posledica tega je, da želimo vsem ugajati, zato kar naprej prosjačimo, beračimo za košček ljubezni (za malo pohvale, odobravanja, priznanja, sprejetosti itd.) Sv. Dorotej iz Gaze v zvezi s tem svetuje radikalen obrat: »Ne išči ljubezni bližnjega, kajti tisti, ki jo išče, je vznemirjen, razočaran, če je ne dobi. Na tebi je namreč, da izkazuješ ljubezen bližnjemu in mu nudiš mir. Tako boš bližnjega pripeljal k ljubezni.« Toda bodimo realni, od kod imeti to moč, da bi lahko vedno samo dajali, ne pa tudi prejemali? V resnici je treba najprej prejeti, vendar od kod, od koga? Sv. Leon Véliki glede tega v svojih homilijah odgovarja takole: »Bog nas obnavlja po svoji podobi s tem, da nas ljubi. In da bi v nas našel podobo svoje dobrote, nam daje to, po čemer lahko tudi mi udejanjamo dela, ki jih On udejanja, namreč prižiga svetilke naših src in nas razvnema s plamenom svoje ljubezni, da ne bi ljubili samo Njega, ampak tudi to, kar On ljubi.« Zato je biti brez Božje ljubezni, kakor pravi sv. Gregor Véliki, biti bolan: »Naša srca so zdrava na bolan način, če nismo ranjeni z Božjo ljubeznijo.« Če smo začeli z Avguštinom, se spodobi, da z njim tudi končamo. Največji zahodni cerkveni oče pravi, da je ljubezen neizrekljiva, ker je v resnici Bog sam: »Ko se začneš približevati Bogu in ga izkušati, boš izkusil, kaj reči in kaj ne, če v tebi raste ljubezen – kajti Bog je Ljubezen. Preden si imel izkušnjo, si mislil, da lahko govoriš o Bogu. Zdaj pa, ko pričenjaš imeti izkušnjo, izkušaš, da ne moreš reči, kaj je to, kar izkušaš.« https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ Thu, 08 Apr 2021 03:56:38 +0000 Alen Širca: Zgodnjekrščanski misleci o ljubezni Kakšne posledice bi imelo za človeka dejstvo, da je Bog oče ljudi? Kdor bi mogel iz srca soglašati (kakor bi bilo tudi prav) z mislijo, da rod nas vseh prvotno izhaja od Boga in da je Bog tako oče ljudi kakor bogov, ta bi po mojem ne mogel gojiti nobene nepoštene in nizkotne misli o samem sebi. No, vzemimo, da bi te slučajno posvojil cesar: le kdo bi mogel prenašati tvojo domišljavost! Mar te torej ne bi navdalo s ponosom, ko bi uvidel, da si Zevsov sin? Toda dejansko ni tako; ker sta bila pri našem nastanku pomešani dve prvini: namreč telo, ki nam je skupno z živalmi, ter um in sprevidevnost, ki sta nam skupna z bogovi, se številni nagibljejo k onemu prvemu, nesrečnemu, smrti zapisanemu sorodstvu, le maloštevilni pa k temu, ki je božansko in blaženo. Ker pa vsak človek neizogibno ravna z vsako stvarjo skladno s pojmom, ki ga ima o njej, tisti maloštevilni, ki menijo, da so rojeni za zvestobo, samospoštovanje in za nezmotljivo presojo pri uporabi čutnih vtisov, ne gojijo nobene nizkotne in nepoštene misli o samih sebi, za množico pa velja ravno nasprotno. "Kaj sem torej jaz? Beden človeček!" pravijo. In: "Moje nesrečno telo!" Da, res je nesrečno, pa vendar: saj imaš še kaj boljšega od tega bednega mesa. Zakaj se torej ne odvrneš od njega in visiš na njem kakor prilepljen? Zaradi tega sorodstva nekateri zaidejo s prave poti in postanejo podobni volkovom: nezvesti, izdajalski in škodljivi; drugi levom: divji, zverinski in brez vsake človeške omike; največ izmed nas pa se jih sprevrže v lisice in kar je še takih nepridipravov med živalmi. Kajti kaj drugega je žaljiv in zloben človek kakor lisica ali pa še bolj nizkotnega in ničvrednega? Glejte torej in pazite, da sami ne postanete taka zguba. 174766646 RTVSLO – Prvi 381 clean Kakšne posledice bi imelo za človeka dejstvo, da je Bog oče ljudi? Kdor bi mogel iz srca soglašati (kakor bi bilo tudi prav) z mislijo, da rod nas vseh prvotno izhaja od Boga in da je Bog tako oče ljudi kakor bogov, ta bi po mojem ne mogel gojiti nobene nepoštene in nizkotne misli o samem sebi. No, vzemimo, da bi te slučajno posvojil cesar: le kdo bi mogel prenašati tvojo domišljavost! Mar te torej ne bi navdalo s ponosom, ko bi uvidel, da si Zevsov sin? Toda dejansko ni tako; ker sta bila pri našem nastanku pomešani dve prvini: namreč telo, ki nam je skupno z živalmi, ter um in sprevidevnost, ki sta nam skupna z bogovi, se številni nagibljejo k onemu prvemu, nesrečnemu, smrti zapisanemu sorodstvu, le maloštevilni pa k temu, ki je božansko in blaženo. Ker pa vsak človek neizogibno ravna z vsako stvarjo skladno s pojmom, ki ga ima o njej, tisti maloštevilni, ki menijo, da so rojeni za zvestobo, samospoštovanje in za nezmotljivo presojo pri uporabi čutnih vtisov, ne gojijo nobene nizkotne in nepoštene misli o samih sebi, za množico pa velja ravno nasprotno. "Kaj sem torej jaz? Beden človeček!" pravijo. In: "Moje nesrečno telo!" Da, res je nesrečno, pa vendar: saj imaš še kaj boljšega od tega bednega mesa. Zakaj se torej ne odvrneš od njega in visiš na njem kakor prilepljen? Zaradi tega sorodstva nekateri zaidejo s prave poti in postanejo podobni volkovom: nezvesti, izdajalski in škodljivi; drugi levom: divji, zverinski in brez vsake človeške omike; največ izmed nas pa se jih sprevrže v lisice in kar je še takih nepridipravov med živalmi. Kajti kaj drugega je žaljiv in zloben človek kakor lisica ali pa še bolj nizkotnega in ničvrednega? Glejte torej in pazite, da sami ne postanete taka zguba. https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ Wed, 07 Apr 2021 03:56:21 +0000 Brane Senegačnik: Epiktet o Očetu vseh ljudi Velikonočna pot je čudna, nelogična pot. Logično je, da človek hodi proti grobu. Umrljiv je. Slaboten. Greši. In logično je, da grehu sledi obsodba in obsodbi kazen. In smrt. Vse to je logično in tega smo vajeni. Velika noč pa ni logična. Velika noč je obrnila človeško logiko na glavo. Vse je drugače. Človekova pot se z njo obrne. To ni več pot proti grobu, ampak pot ven, iz groba. Znotraj greha ni več obsodbe, temveč odpuščanje, in znotraj groba ni smrti, ampak življenje. In vzrok za ta obrat je prazen grob. Grob je prazen! Ta novica ni kar tako. Ta praznina je šokantna in škandalozna. Ta prazni grob namreč ni le Kristusov grob. Ta prazni grob je vsak človeški grob, moj in tvoj grob, moj greh, moja krivda, moje zlo, moja hudobija, vsaka moja smrt je prazna. Nikogar ni tam. To je šokantno. Ker bi nekako še sprejeli, da je Kristus vstal. A da smo z njim iz svoje smrti vstali tudi mi, da smo z njegovim vstajenjem osvobojeni smrti in greha tudi mi, tega pa ne moremo dojeti. Tako vendar ne gre. Logično je, da vstane Bog. Ni pa logično, da vstane človek. Ne moremo kar živeti, kakor da je naša preteklost z vsemi bremeni vred nekaj, česar ni več. Ne moremo kar biti svobodni, ne moremo je odnesti brez kazni. Ne moremo kar zapustiti svojih bremen. Saj v človeku ne more kar oživeti tisto, kar je ubil. Saj ne more kar umreti tisto, kar je v meni hudega. Ne more, ni logično. Velika noč je nelogična. Pa je resnična. In resnična je tudi moja, ne le Kristusova velika noč. Ker je bil Kristus resnično pokopan tja, kamor sem bil s svojim grehom pokopan jaz sam. In ker je Kristus resnično vstal prav iz tega, kar je bila moja smrt. »S krstom smo bili namreč skupaj z njim pokopani v smrt, da bi prav tako, kakor je Kristus v moči Očetovega veličastva vstal od mrtvih, tudi mi stopili na pot novosti življenja. Če smo namreč z njim zraščeni v podobnosti njegove smrti, bomo tudi v podobnosti njegovega vstajenja.« (Rim 6,4-5) Ljubezen je pač močnejša od greha. Tako je sredi vsakega mojega greha, znotraj vsake moje smrti že vstali Kristus. Ne šele nekoč, ampak danes, zdaj, v tem trenutku vstaja in me odrešuje. V točno tistem grobu, ki ga najtežje prenesem, točno tam, v moji najgloblji temi vstaja in živi, da bi tako živel tudi jaz. Ker živimo od ljubljenosti, ki ne pozna nobene meje. To je razlog velikonočnega veselja. A ravno zato je velika noč tudi težka stvar. Težko je verjeti vanjo, ker je vse tako nelogično, ker nam ves svet in vse naše življenje govori, da to pač ne more biti res. Zato mora vsak od nas danes narediti to pot, mora iti vsak do svojega groba in stopiti vanj. Tam bo našel povoje in prtič, znamenje ljubezni do konca. Kdor bo verjel vanjo, ta bo doživel tudi svojo veliko noč. Svoje veselje. Svojo pomlad. Ker bo začel živeti nelogično. 174766368 RTVSLO – Prvi 372 clean Velikonočna pot je čudna, nelogična pot. Logično je, da človek hodi proti grobu. Umrljiv je. Slaboten. Greši. In logično je, da grehu sledi obsodba in obsodbi kazen. In smrt. Vse to je logično in tega smo vajeni. Velika noč pa ni logična. Velika noč je obrnila človeško logiko na glavo. Vse je drugače. Človekova pot se z njo obrne. To ni več pot proti grobu, ampak pot ven, iz groba. Znotraj greha ni več obsodbe, temveč odpuščanje, in znotraj groba ni smrti, ampak življenje. In vzrok za ta obrat je prazen grob. Grob je prazen! Ta novica ni kar tako. Ta praznina je šokantna in škandalozna. Ta prazni grob namreč ni le Kristusov grob. Ta prazni grob je vsak človeški grob, moj in tvoj grob, moj greh, moja krivda, moje zlo, moja hudobija, vsaka moja smrt je prazna. Nikogar ni tam. To je šokantno. Ker bi nekako še sprejeli, da je Kristus vstal. A da smo z njim iz svoje smrti vstali tudi mi, da smo z njegovim vstajenjem osvobojeni smrti in greha tudi mi, tega pa ne moremo dojeti. Tako vendar ne gre. Logično je, da vstane Bog. Ni pa logično, da vstane človek. Ne moremo kar živeti, kakor da je naša preteklost z vsemi bremeni vred nekaj, česar ni več. Ne moremo kar biti svobodni, ne moremo je odnesti brez kazni. Ne moremo kar zapustiti svojih bremen. Saj v človeku ne more kar oživeti tisto, kar je ubil. Saj ne more kar umreti tisto, kar je v meni hudega. Ne more, ni logično. Velika noč je nelogična. Pa je resnična. In resnična je tudi moja, ne le Kristusova velika noč. Ker je bil Kristus resnično pokopan tja, kamor sem bil s svojim grehom pokopan jaz sam. In ker je Kristus resnično vstal prav iz tega, kar je bila moja smrt. »S krstom smo bili namreč skupaj z njim pokopani v smrt, da bi prav tako, kakor je Kristus v moči Očetovega veličastva vstal od mrtvih, tudi mi stopili na pot novosti življenja. Če smo namreč z njim zraščeni v podobnosti njegove smrti, bomo tudi v podobnosti njegovega vstajenja.« (Rim 6,4-5) Ljubezen je pač močnejša od greha. Tako je sredi vsakega mojega greha, znotraj vsake moje smrti že vstali Kristus. Ne šele nekoč, ampak danes, zdaj, v tem trenutku vstaja in me odrešuje. V točno tistem grobu, ki ga najtežje prenesem, točno tam, v moji najgloblji temi vstaja in živi, da bi tako živel tudi jaz. Ker živimo od ljubljenosti, ki ne pozna nobene meje. To je razlog velikonočnega veselja. A ravno zato je velika noč tudi težka stvar. Težko je verjeti vanjo, ker je vse tako nelogično, ker nam ves svet in vse naše življenje govori, da to pač ne more biti res. Zato mora vsak od nas danes narediti to pot, mora iti vsak do svojega groba in stopiti vanj. Tam bo našel povoje in prtič, znamenje ljubezni do konca. Kdor bo verjel vanjo, ta bo doživel tudi svojo veliko noč. Svoje veselje. Svojo pomlad. Ker bo začel živeti nelogično. https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ Tue, 06 Apr 2021 03:56:12 +0000 Marko Rijavec: Živeti nelogično Stara navada je, da se velika noč praznuje v okviru domače družine, na velikonočni ponedeljek pa se navadno odpravimo na obisk ali, kakor imamo navado reči, gremo v Emavs. Tako kot sta se dva izmed Jezusovih učencev odpravila na pot v kraj Emavs, le s to razliko, da se mi odpravimo na obisk – upajmo – dobre volje, tista učenca pa sta se iz Jeruzalema odpravila v Emavs čisto pobita. Seveda: zanju je bila zgodba končana. Lep čas sta sledila učitelju in čudodelniku iz Nazareta. Videla sta, da je dober človek, da je božji mož in verjetno prerok, saj se po njem vršijo čudeži. Potem pa so judovski politični in verski voditelji – člani judovskega velikega zbora z velikim duhovnikom Kajfo na čelu – tega Jezusa iz Nazareta dali javno usmrtiti kot največjega kriminalca. To, kar sta upala, to, po čemer sta ob Jezusu začela hrepeneti ter radostno in pristno živeti, se je sesulo v prah. Tako sta razočarana in depresivna zapuščala Jeruzalem, ko se jima je na poti pridružil od mrtvih vstali Jezus, ki pa ga nista prepoznala. Jezus se je na začetku naredil nevednega, da bi fanta lahko govorila o tem, kar ju je težilo, zaradi česar sta bila razočarana in potrta. Prav to je tudi vstopna točka za vsakega od nas, ko smo potrti in sesuti – da se pogovorimo z Jezusom, da damo iz sebe to, kar nas teži. Ko se namreč izpovemo, kot sta se tudi emavška učenca, takrat šele postanemo odprti za Božje sporočilo, za dotike in navdihe. Tako jima je Jezus ob pomoči citatov iz stare zaveze začel pripovedovati, da se je vse to pač moralo zgoditi. Njegova družba ju je tako prevzela, da ga nista pustila naprej, ampak sta ga tako rekoč prisilila, da je ostal z njima na večerji. Seveda, ko doživimo božjo bližino, božjo navzočnost, je ne želimo izpustiti. To bližino lahko doživimo posredno, ob pomoči neke osebe ali dogodka, ali pa neposredno, po božjem dotiku naših src. Vsekakor sta učenca naposled dojela, da je njun sopotnik Jezus, ki je vstal od mrtvih. Šele tedaj, ko ga ni bilo več z njima, sta dojela, kako močno sta bila prevzeta od njegove navzočnosti, bližine in tolažbe. Seveda sta takoj odšla v Jeruzalem, da bi to povedala preostalim učencem. To je veselje velike noči. Ni tema, ni depresija, ni smrt. Zadnjo besedo ima življenje, življenje, ki premaga smrt. To nas lahko vedno znova krepi in opogumlja, ko se znajdemo v težkih in bolečih položajih, v trenutkih, ko se zdi, da življenje nima smisla in da je pokopališče naša zadnja postaja. Božji sin Jezus Kristus je bil obujen od mrtvih. Tudi mi bomo. Bistveno je, da po poti skozi življenje ne hodimo sami, ampak smo vedno odprti za Jezusovo družbo, tako kot emavška učenca. 174766245 RTVSLO – Prvi 410 clean Stara navada je, da se velika noč praznuje v okviru domače družine, na velikonočni ponedeljek pa se navadno odpravimo na obisk ali, kakor imamo navado reči, gremo v Emavs. Tako kot sta se dva izmed Jezusovih učencev odpravila na pot v kraj Emavs, le s to razliko, da se mi odpravimo na obisk – upajmo – dobre volje, tista učenca pa sta se iz Jeruzalema odpravila v Emavs čisto pobita. Seveda: zanju je bila zgodba končana. Lep čas sta sledila učitelju in čudodelniku iz Nazareta. Videla sta, da je dober človek, da je božji mož in verjetno prerok, saj se po njem vršijo čudeži. Potem pa so judovski politični in verski voditelji – člani judovskega velikega zbora z velikim duhovnikom Kajfo na čelu – tega Jezusa iz Nazareta dali javno usmrtiti kot največjega kriminalca. To, kar sta upala, to, po čemer sta ob Jezusu začela hrepeneti ter radostno in pristno živeti, se je sesulo v prah. Tako sta razočarana in depresivna zapuščala Jeruzalem, ko se jima je na poti pridružil od mrtvih vstali Jezus, ki pa ga nista prepoznala. Jezus se je na začetku naredil nevednega, da bi fanta lahko govorila o tem, kar ju je težilo, zaradi česar sta bila razočarana in potrta. Prav to je tudi vstopna točka za vsakega od nas, ko smo potrti in sesuti – da se pogovorimo z Jezusom, da damo iz sebe to, kar nas teži. Ko se namreč izpovemo, kot sta se tudi emavška učenca, takrat šele postanemo odprti za Božje sporočilo, za dotike in navdihe. Tako jima je Jezus ob pomoči citatov iz stare zaveze začel pripovedovati, da se je vse to pač moralo zgoditi. Njegova družba ju je tako prevzela, da ga nista pustila naprej, ampak sta ga tako rekoč prisilila, da je ostal z njima na večerji. Seveda, ko doživimo božjo bližino, božjo navzočnost, je ne želimo izpustiti. To bližino lahko doživimo posredno, ob pomoči neke osebe ali dogodka, ali pa neposredno, po božjem dotiku naših src. Vsekakor sta učenca naposled dojela, da je njun sopotnik Jezus, ki je vstal od mrtvih. Šele tedaj, ko ga ni bilo več z njima, sta dojela, kako močno sta bila prevzeta od njegove navzočnosti, bližine in tolažbe. Seveda sta takoj odšla v Jeruzalem, da bi to povedala preostalim učencem. To je veselje velike noči. Ni tema, ni depresija, ni smrt. Zadnjo besedo ima življenje, življenje, ki premaga smrt. To nas lahko vedno znova krepi in opogumlja, ko se znajdemo v težkih in bolečih položajih, v trenutkih, ko se zdi, da življenje nima smisla in da je pokopališče naša zadnja postaja. Božji sin Jezus Kristus je bil obujen od mrtvih. Tudi mi bomo. Bistveno je, da po poti skozi življenje ne hodimo sami, ampak smo vedno odprti za Jezusovo družbo, tako kot emavška učenca. https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ Mon, 05 Apr 2021 03:56:50 +0000 Andraž Arko: Na poti nismo sami Velikonočni prazniki so za nas vedno znova izziv, da na osebni ravni odgovorimo na vprašanje vstalega Jezusa, ki ga postavi ženi: »Žena, zakaj jokaš? Koga iščeš?« (Jn 20,15). Gre za retorično vprašanje Mariji Magdaleni. Lahko bi tudi rekli: Žena, ti nekoga iščeš. Iščeš njega, ki bo obrisal tvoje solze, ki te bo v polnosti sprejemal in ljubil, ki te bo varoval. Morda niti ne veš, koga iščeš, toda hrepeniš po Ljubezni in Smislu. Tudi za nas velja vprašanje: Koga iščeš? Prisluhniti temu vprašanju, ustvariti v sebi razpoloženje, da bi nanj poskušali odgovoriti, to je moja in tvoja velika noč, to pomeni, da je odvaljen kamen od našega srca, ki tako postane odprto za živega Boga. Marija prepozna Jezusa šele takrat, ko jo pokliče po imenu, ko ponovno odkrije njeno notranje bitje, njeno svobodo bivanja in enkratnost. Zato je tudi za nas danes tako odločilnega pomena, da se srečamo z vso resničnostjo življenja, da se »zjokamo pred grobom razočaranj, padcev, nemoči, trpljenja«, kajti le tako bomo mogli prisluhniti Jezusovemu vprašanju: Koga iščeš? Prisluhniti, iskati, to pa že pomeni biti odprt za to, da nas Jezus pokliče po imenu, po osebnem imenu. To je velika noč danes, to je moja, to je zares tvoja velika noč, to je nov začetek, je tisto skrito, tiho osebno dogajanje v odprtosti živemu Bogu. Prav vsem želim, da bi Luč življenja obsijala vaše korake ter vedno znova odpirala pogled upanja in radosti. 174766094 RTVSLO – Prvi 360 clean Velikonočni prazniki so za nas vedno znova izziv, da na osebni ravni odgovorimo na vprašanje vstalega Jezusa, ki ga postavi ženi: »Žena, zakaj jokaš? Koga iščeš?« (Jn 20,15). Gre za retorično vprašanje Mariji Magdaleni. Lahko bi tudi rekli: Žena, ti nekoga iščeš. Iščeš njega, ki bo obrisal tvoje solze, ki te bo v polnosti sprejemal in ljubil, ki te bo varoval. Morda niti ne veš, koga iščeš, toda hrepeniš po Ljubezni in Smislu. Tudi za nas velja vprašanje: Koga iščeš? Prisluhniti temu vprašanju, ustvariti v sebi razpoloženje, da bi nanj poskušali odgovoriti, to je moja in tvoja velika noč, to pomeni, da je odvaljen kamen od našega srca, ki tako postane odprto za živega Boga. Marija prepozna Jezusa šele takrat, ko jo pokliče po imenu, ko ponovno odkrije njeno notranje bitje, njeno svobodo bivanja in enkratnost. Zato je tudi za nas danes tako odločilnega pomena, da se srečamo z vso resničnostjo življenja, da se »zjokamo pred grobom razočaranj, padcev, nemoči, trpljenja«, kajti le tako bomo mogli prisluhniti Jezusovemu vprašanju: Koga iščeš? Prisluhniti, iskati, to pa že pomeni biti odprt za to, da nas Jezus pokliče po imenu, po osebnem imenu. To je velika noč danes, to je moja, to je zares tvoja velika noč, to je nov začetek, je tisto skrito, tiho osebno dogajanje v odprtosti živemu Bogu. Prav vsem želim, da bi Luč življenja obsijala vaše korake ter vedno znova odpirala pogled upanja in radosti. https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ Sun, 04 Apr 2021 03:56:00 +0000 Anton Jamnik: Velika noč 2021 Slovenski pesnik Oton Zupančič je spodbujal slovensko mladino: »Mi gremo naprej, mi gremo naprej, mi strelci, in pred nami plamen gre skoz' noč, kot Bog pred Izraelci.« Naš pesnik je segel po slikoviti podobi svetopisemskega dogodka, ki opisuje izhod Izraelcev iz egiptovske sužnosti. Ta izjemni velikonočni trenutek Judje še danes praznujejo v soju sveč ali v svetlobi živega ognja ter se spominjajo, da so bili poklicani v svobodo. Zapustili so, kot so pozneje govorili, »polne lonce mesa« ter iskali pot skozi puščavo. Bili so žejni in lačni, a imeli so največ, imeli so svobodo, obdržali so etično pokončnost in obdarjeni so bili z bližino Boga, z njegovo ljubeznijo, ki jih je spremljala, da so prispeli do obljubljene dežele. Kristjani pa se v soju velikonočne sveče, ki gre pred nami v procesije velikonočnega bedenja, spominjamo, da nas je Kristus popeljal iz še hujše sužnosti, kot je bila sužnost Judov v Egiptu. Še danes nas vodi iz sužnosti zla, ki nas lahko popolnoma zasvoji, v novo svobodo. To je svoboda ljubezni, prijateljstva in novega življenja. Ponekod so oživili staro slovensko krščansko navado, da že zjutraj na zelenici ob cerkvi blagoslovijo velikonočni ogenj in mladi fantje ga ponesejo na svoje domove. Ta ogenj naznanja plamene velikonočne svetlobe. Zublji njenih plamenov naj bi použili našo sebičnost, tudi nepotrebne razvade ali celo hudobne zavistne misli, ter v naših srcih prižgali ogenj novega življenja, radosti, odpuščanja in sreče. Toda ko prinašamo velikonočno svečo v svetišče, ki je zavito v temo, mašni pomočnik zapoje: »Kristusova luč!« To pomeni, da se bodo kristjanom zasvetile oči, da bodo odslej videli svet drugače, v novi svetlobi. Opazili bodo lepoto stvarstva, ki jih obdaja, pozorni bodo na vse dobro v družbi, ki se zasveti tudi v še tako klavrnih razmerah. Zato bo luč velikonočne sveče simbolno razdeljena ljudem po cerkvi, da bi jo tudi oni trosili naokoli v svojem življenju. Potem bo sledil obred obnove krstnih obljub, ko se kristjani odrekamo staremu življenju sebičnosti in mikavnosti zla. Ob blagoslovu krstne vode tudi v naših srcih zažubori studenčnica krstne vode, ki prežene obup in prinese radost. Zaželimo si, da bi nas velikonočni ogenj v teh dneh ogrel ter da bi si poleg odličnih velikonočnih jedil in pijače, ki jih bomo danes prenesli k žegnu v cerkev, natočili še izvir čiste vode, ki bo v nas prebudil novo mladostno svežino življenja in upanja. 174765955 RTVSLO – Prvi 417 clean Slovenski pesnik Oton Zupančič je spodbujal slovensko mladino: »Mi gremo naprej, mi gremo naprej, mi strelci, in pred nami plamen gre skoz' noč, kot Bog pred Izraelci.« Naš pesnik je segel po slikoviti podobi svetopisemskega dogodka, ki opisuje izhod Izraelcev iz egiptovske sužnosti. Ta izjemni velikonočni trenutek Judje še danes praznujejo v soju sveč ali v svetlobi živega ognja ter se spominjajo, da so bili poklicani v svobodo. Zapustili so, kot so pozneje govorili, »polne lonce mesa« ter iskali pot skozi puščavo. Bili so žejni in lačni, a imeli so največ, imeli so svobodo, obdržali so etično pokončnost in obdarjeni so bili z bližino Boga, z njegovo ljubeznijo, ki jih je spremljala, da so prispeli do obljubljene dežele. Kristjani pa se v soju velikonočne sveče, ki gre pred nami v procesije velikonočnega bedenja, spominjamo, da nas je Kristus popeljal iz še hujše sužnosti, kot je bila sužnost Judov v Egiptu. Še danes nas vodi iz sužnosti zla, ki nas lahko popolnoma zasvoji, v novo svobodo. To je svoboda ljubezni, prijateljstva in novega življenja. Ponekod so oživili staro slovensko krščansko navado, da že zjutraj na zelenici ob cerkvi blagoslovijo velikonočni ogenj in mladi fantje ga ponesejo na svoje domove. Ta ogenj naznanja plamene velikonočne svetlobe. Zublji njenih plamenov naj bi použili našo sebičnost, tudi nepotrebne razvade ali celo hudobne zavistne misli, ter v naših srcih prižgali ogenj novega življenja, radosti, odpuščanja in sreče. Toda ko prinašamo velikonočno svečo v svetišče, ki je zavito v temo, mašni pomočnik zapoje: »Kristusova luč!« To pomeni, da se bodo kristjanom zasvetile oči, da bodo odslej videli svet drugače, v novi svetlobi. Opazili bodo lepoto stvarstva, ki jih obdaja, pozorni bodo na vse dobro v družbi, ki se zasveti tudi v še tako klavrnih razmerah. Zato bo luč velikonočne sveče simbolno razdeljena ljudem po cerkvi, da bi jo tudi oni trosili naokoli v svojem življenju. Potem bo sledil obred obnove krstnih obljub, ko se kristjani odrekamo staremu življenju sebičnosti in mikavnosti zla. Ob blagoslovu krstne vode tudi v naših srcih zažubori studenčnica krstne vode, ki prežene obup in prinese radost. Zaželimo si, da bi nas velikonočni ogenj v teh dneh ogrel ter da bi si poleg odličnih velikonočnih jedil in pijače, ki jih bomo danes prenesli k žegnu v cerkev, natočili še izvir čiste vode, ki bo v nas prebudil novo mladostno svežino življenja in upanja. https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ Sat, 03 Apr 2021 03:56:57 +0000 Edvard Kovač: Plamen pred nami Na današnji dan, na veliki petek, se spominjamo dogodkov, ki so bili za Jezusa zelo neprijetni, boleči, mučni in končno pogubni. Že v Stari zavezi je moral človek kot spravo za svoje grehe v templju žrtvovati žival ali poljske pridelke. To je moral ponoviti vsakič, ko je prestopil božjo zapoved. Žrtvovanje se je zaradi človeške pomanjkljivosti in grešnosti nadaljevalo iz generacije v generacijo, dokler Bog ni sklenil spremeniti stvari ter na ta način olajšati človeku njegovo prenovo verskega življenja in sprave z njim. Zaradi ljubezni do nas je Bog sklenil žrtvovati svojega sina, da bi se odslej nihče kdor vanj veruje več ne pogubil, ampak bi imel večno življenje. Bog ne strmi potem, da bi nas kaznoval in mučil, temveč da bi nas odrešil. Želi nam dobro. Želi si nas v svoji družbi. Želi, da si delimo z njim ljubezen ter medsebojno hrepenenje po spravi in miru. Za vzgled nam je postavil svojega sina, po njem se naj orientiramo. Na podlagi njegove besede naj usmerjamo naše življenje. Bog namreč svojega sina nam ni poslal na svet, da bi svet sodil, ampak da bi se svet po njem rešil, je zapisal apostol Janez v svojem evangeliju. Neki teolog pa je zapisal: »Jezus je premagal smrt, tako da je s svojo smrtjo uničil našo smrt. To je velikonočni klic, ki tega dne enoglasno odmeva iz vzhodne in zahodne Cerkve«. Iztekajoči se velikonočni teden nam obelodani krhkost človeškega življenja, ki je velikokrat podvrženo trpljenju, bolečini in umiranju. Pandemija covida-19 nam te besede na dramatičen in žalosten način potrdi. Bridkosti, nebogljenosti človeške eksistence nazorno prikazujejo tudi Jezusovo bolečo in počasno umiranje na križu. Avtorji evangelijev pišejo o tem, da Jezus kot resnično žrtveno jagnje, ki je bilo zaklano, da si odstranimo grehe posameznika, kakor celotnega ljudstva. Nobeno trpljenje, zasmehovanje ali poniževanje, niti bolečina, počasno ugašanje življenjskega plemena na križu ni moglo Jezusu preprečiti, da ne bi odkupil svojega ljudstva, pa tudi mene in tebe. Potrdilo se je, da je njegova ljubezen mogočnejša od smrti in svetlejša od najtemnejše noči najinega trpljenja. Po treh dneh je Jezus vstal od mrtvih in s tem dokazal, da je natanko tisti, za kogar se je razglašal med svojim zemeljskim delovanjem. To dejstvo oživi naše zaupanje v Boga, ko se tudi sami nahajamo v trpljenju in v ugašanju naših življenjskih moči. Kristusove besede govorijo o tem, da se bodo ostanki našega telesa ob dnevu vstajenja hipoma spremenili. Dobili bomo nova telesa, postali bomo deležni blažene skupnosti s troedinim Bogom ter z vsemi, ki so pred nami umrli v Kristusu. To je blagodejno sporočilo velike noči, tudi še posebej v času pandemije covida-19. 174765479 RTVSLO – Prvi 432 clean Na današnji dan, na veliki petek, se spominjamo dogodkov, ki so bili za Jezusa zelo neprijetni, boleči, mučni in končno pogubni. Že v Stari zavezi je moral človek kot spravo za svoje grehe v templju žrtvovati žival ali poljske pridelke. To je moral ponoviti vsakič, ko je prestopil božjo zapoved. Žrtvovanje se je zaradi človeške pomanjkljivosti in grešnosti nadaljevalo iz generacije v generacijo, dokler Bog ni sklenil spremeniti stvari ter na ta način olajšati človeku njegovo prenovo verskega življenja in sprave z njim. Zaradi ljubezni do nas je Bog sklenil žrtvovati svojega sina, da bi se odslej nihče kdor vanj veruje več ne pogubil, ampak bi imel večno življenje. Bog ne strmi potem, da bi nas kaznoval in mučil, temveč da bi nas odrešil. Želi nam dobro. Želi si nas v svoji družbi. Želi, da si delimo z njim ljubezen ter medsebojno hrepenenje po spravi in miru. Za vzgled nam je postavil svojega sina, po njem se naj orientiramo. Na podlagi njegove besede naj usmerjamo naše življenje. Bog namreč svojega sina nam ni poslal na svet, da bi svet sodil, ampak da bi se svet po njem rešil, je zapisal apostol Janez v svojem evangeliju. Neki teolog pa je zapisal: »Jezus je premagal smrt, tako da je s svojo smrtjo uničil našo smrt. To je velikonočni klic, ki tega dne enoglasno odmeva iz vzhodne in zahodne Cerkve«. Iztekajoči se velikonočni teden nam obelodani krhkost človeškega življenja, ki je velikokrat podvrženo trpljenju, bolečini in umiranju. Pandemija covida-19 nam te besede na dramatičen in žalosten način potrdi. Bridkosti, nebogljenosti človeške eksistence nazorno prikazujejo tudi Jezusovo bolečo in počasno umiranje na križu. Avtorji evangelijev pišejo o tem, da Jezus kot resnično žrtveno jagnje, ki je bilo zaklano, da si odstranimo grehe posameznika, kakor celotnega ljudstva. Nobeno trpljenje, zasmehovanje ali poniževanje, niti bolečina, počasno ugašanje življenjskega plemena na križu ni moglo Jezusu preprečiti, da ne bi odkupil svojega ljudstva, pa tudi mene in tebe. Potrdilo se je, da je njegova ljubezen mogočnejša od smrti in svetlejša od najtemnejše noči najinega trpljenja. Po treh dneh je Jezus vstal od mrtvih in s tem dokazal, da je natanko tisti, za kogar se je razglašal med svojim zemeljskim delovanjem. To dejstvo oživi naše zaupanje v Boga, ko se tudi sami nahajamo v trpljenju in v ugašanju naših življenjskih moči. Kristusove besede govorijo o tem, da se bodo ostanki našega telesa ob dnevu vstajenja hipoma spremenili. Dobili bomo nova telesa, postali bomo deležni blažene skupnosti s troedinim Bogom ter z vsemi, ki so pred nami umrli v Kristusu. To je blagodejno sporočilo velike noči, tudi še posebej v času pandemije covida-19. https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ Fri, 02 Apr 2021 03:57:12 +0000 Leon Novak: Veliki petek April je zmešan mesec. Že začne se z »dnevom norcev«, prvim aprilom. In potem gre samo še navzdol. Ali pa navzgor, odvisno pač, katera smer se vam zdi bolj nora. Ta prva spomladanska polna luna … ki še skale premika, kaj šele ljudi! Upam, da ste se že kdaj smejali. In po vsej verjetnosti ste se tudi že komu smejali. In kako ste se počutili, ko so se smejali vam? Razen če niste poklicni humorist, ni najbolj prijeten občutek, kajne?! Običajnemu človeku je vsaj malo nerodno, če ne kar neprijetno. Upam, da znate povedati šalo, in da se znate šaliti. In verjetno ste se že kdaj pošalili na tuj račun. Kako ste se počutili, ko ste vi plačali račun za šalo? Bodica je bodica, pa čeprav je šaljiva. Običajnega človeka zbode in zaboli, pa čeprav zna prenesti bolečino. Upam, da se ne norčujete iz drugih, saj še predobro veste, kako je bilo, ko so se norčevali iz vas. Ni prijetno in zaboli. In še poklicni humorist je užaljen, če se kdo iz njega norčuje. A najhuje je, ko vas imajo za norca. In upam, da še nikoli nikogar niste imeli za norca. Tudi sebe ne! A morda je še huje, ko vas obtožijo, da imate koga za norca ali pa da se delate norca, vi pa ste se želeli le nekoliko nasmejati in pošaliti. In se mi v komunikaciji z mojim pubertetnikom to dostikrat zgodi, in me ne čudi, saj je ja v puberteti in muhast kot aprilsko vreme. Ko te pa česa takega obtoži odrasel človek, pa ne veš: ali je zmešan ali samo (še) v puberteti! Čeprav je res, da tudi jaz težko prenašam, kadar me ima kdo za norca, pa če še tako trdi, da je samo šala! In potem ne vem: sem jaz (še) v puberteti ali pa je dotični zmešan kot aprilsko vreme. Prvi april je prvi april in na ta dan prenesem marsikaj. Tudi kaj, česar sicer ne bi! Kaj pa češ drugega: saj je »dan norcev« in je prav, da si tudi norci enkrat na leto lahko dajo duška in imajo svoj dan. Mi gre pa na živce, če me ima kdo iz dneva v dan za norca, saj imam potem občutek, da je vsak dan prvi april in da se nikamor ne premaknem in da še dolgo ne bo poletja in počitnic! Se je pa tudi Kristus pošteno ponorčeval iz smrti … ko ga je, trapa okostenela, zaman iskala v grobu. In temu dnevu, kljub temu da je »dan«, rečemo »noč«! Celo »velika noč«! Če to ni zmešano! 174765198 RTVSLO – Prvi 421 clean April je zmešan mesec. Že začne se z »dnevom norcev«, prvim aprilom. In potem gre samo še navzdol. Ali pa navzgor, odvisno pač, katera smer se vam zdi bolj nora. Ta prva spomladanska polna luna … ki še skale premika, kaj šele ljudi! Upam, da ste se že kdaj smejali. In po vsej verjetnosti ste se tudi že komu smejali. In kako ste se počutili, ko so se smejali vam? Razen če niste poklicni humorist, ni najbolj prijeten občutek, kajne?! Običajnemu človeku je vsaj malo nerodno, če ne kar neprijetno. Upam, da znate povedati šalo, in da se znate šaliti. In verjetno ste se že kdaj pošalili na tuj račun. Kako ste se počutili, ko ste vi plačali račun za šalo? Bodica je bodica, pa čeprav je šaljiva. Običajnega človeka zbode in zaboli, pa čeprav zna prenesti bolečino. Upam, da se ne norčujete iz drugih, saj še predobro veste, kako je bilo, ko so se norčevali iz vas. Ni prijetno in zaboli. In še poklicni humorist je užaljen, če se kdo iz njega norčuje. A najhuje je, ko vas imajo za norca. In upam, da še nikoli nikogar niste imeli za norca. Tudi sebe ne! A morda je še huje, ko vas obtožijo, da imate koga za norca ali pa da se delate norca, vi pa ste se želeli le nekoliko nasmejati in pošaliti. In se mi v komunikaciji z mojim pubertetnikom to dostikrat zgodi, in me ne čudi, saj je ja v puberteti in muhast kot aprilsko vreme. Ko te pa česa takega obtoži odrasel človek, pa ne veš: ali je zmešan ali samo (še) v puberteti! Čeprav je res, da tudi jaz težko prenašam, kadar me ima kdo za norca, pa če še tako trdi, da je samo šala! In potem ne vem: sem jaz (še) v puberteti ali pa je dotični zmešan kot aprilsko vreme. Prvi april je prvi april in na ta dan prenesem marsikaj. Tudi kaj, česar sicer ne bi! Kaj pa češ drugega: saj je »dan norcev« in je prav, da si tudi norci enkrat na leto lahko dajo duška in imajo svoj dan. Mi gre pa na živce, če me ima kdo iz dneva v dan za norca, saj imam potem občutek, da je vsak dan prvi april in da se nikamor ne premaknem in da še dolgo ne bo poletja in počitnic! Se je pa tudi Kristus pošteno ponorčeval iz smrti … ko ga je, trapa okostenela, zaman iskala v grobu. In temu dnevu, kljub temu da je »dan«, rečemo »noč«! Celo »velika noč«! Če to ni zmešano! https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ Thu, 01 Apr 2021 03:57:01 +0000 Gregor Čušin: Prvi april Spletne trgovine in spletni ponudniki, kot denimo Amazon, ljudi navajajo, da je posameznik vse bolj sam svoj kustos, neodvisni strokovnjak za presojo kakovosti in smiselnosti kake stvari, ki si jo želi. Zato je vse, kar koga zanima in izbere, prav in dobro. Malo komu pride na misel, da bi svojo izbiro preveril, kajti zunaj sebe ne priznava nobene avtoritete, ki bi jo hotel upoštevati. Danes se javna instanca profesionalnih ocenjevalcev umika posameznemu okusu. Posameznik postaja kurator oziroma skrbnik svoje zasebnosti, svoje vednosti ali ignorance. Posledica tega je, da nihče več noče biti avtoriteta, vzor, model, ker je njegovo mnenje samo eno od številnih mnenj, vredno nič več, kot katero koli drugo mnenje. Vsakdo je zdaj svoja lastna avtoriteta, avtor svoje lastne življenjske poti, okusa in preferenc. Ni več klasičnih avtoritet, akademikov, pisateljev, filozofov, umetnikov, duhovnikov, in tudi ne institucij, na mnenje katerih bi ljudje kaj dali, zato je ta novi svet postal strašljivo dezorientiran, prepuščen kapitalskim mrhovinarjem. Proti klasični avtoriteti se je dalo nekoč upreti, jo problematizirati s stališča javnega uma, kot bi rekel Kant. Zdaj smo za svojo slabo odločitev, če jo seveda sploh znamo prepoznati kot tako, vedno krivi sami. Mesto klasičnih javnih avtoritet so zasedli skriti ekonomski centri moči. Stališča tistih, ki bi lahko v prid ljudi kritično vrednotili produkte, ki so nam na voljo, se v internetnem omrežju utopijo in nevtralizirajo. Posameznik ostaja na čistini, sam svoj usmerjevalec. Namesto resne duhovne kulture, kakršno predstavlja, denimo, krščanski evangelij, nove psevdoduhovnosti vnašajo med nas meglo in spodbujajo predvsem optimizacijo užitka. V razsvetljenstvu in še dolgo potem je bila možna intervencija javnega razuma, torej poseg spoštovanih in verodostojnih avtoritet. Sočasno pa je Cerkev s svojim oznanjevanjem presežne resničnosti predlagala meje nasproti notranjim silam, ki človeka nagibajo k razpuščenosti. Oboje skupaj je nekdaj posamezniku dajalo osnovno notranjo trdnost. Sprašujem se, ali je še možna restavracija obojega: javnega uma in veselje evangelija. 174764940 RTVSLO – Prvi 387 clean Spletne trgovine in spletni ponudniki, kot denimo Amazon, ljudi navajajo, da je posameznik vse bolj sam svoj kustos, neodvisni strokovnjak za presojo kakovosti in smiselnosti kake stvari, ki si jo želi. Zato je vse, kar koga zanima in izbere, prav in dobro. Malo komu pride na misel, da bi svojo izbiro preveril, kajti zunaj sebe ne priznava nobene avtoritete, ki bi jo hotel upoštevati. Danes se javna instanca profesionalnih ocenjevalcev umika posameznemu okusu. Posameznik postaja kurator oziroma skrbnik svoje zasebnosti, svoje vednosti ali ignorance. Posledica tega je, da nihče več noče biti avtoriteta, vzor, model, ker je njegovo mnenje samo eno od številnih mnenj, vredno nič več, kot katero koli drugo mnenje. Vsakdo je zdaj svoja lastna avtoriteta, avtor svoje lastne življenjske poti, okusa in preferenc. Ni več klasičnih avtoritet, akademikov, pisateljev, filozofov, umetnikov, duhovnikov, in tudi ne institucij, na mnenje katerih bi ljudje kaj dali, zato je ta novi svet postal strašljivo dezorientiran, prepuščen kapitalskim mrhovinarjem. Proti klasični avtoriteti se je dalo nekoč upreti, jo problematizirati s stališča javnega uma, kot bi rekel Kant. Zdaj smo za svojo slabo odločitev, če jo seveda sploh znamo prepoznati kot tako, vedno krivi sami. Mesto klasičnih javnih avtoritet so zasedli skriti ekonomski centri moči. Stališča tistih, ki bi lahko v prid ljudi kritično vrednotili produkte, ki so nam na voljo, se v internetnem omrežju utopijo in nevtralizirajo. Posameznik ostaja na čistini, sam svoj usmerjevalec. Namesto resne duhovne kulture, kakršno predstavlja, denimo, krščanski evangelij, nove psevdoduhovnosti vnašajo med nas meglo in spodbujajo predvsem optimizacijo užitka. V razsvetljenstvu in še dolgo potem je bila možna intervencija javnega razuma, torej poseg spoštovanih in verodostojnih avtoritet. Sočasno pa je Cerkev s svojim oznanjevanjem presežne resničnosti predlagala meje nasproti notranjim silam, ki človeka nagibajo k razpuščenosti. Oboje skupaj je nekdaj posamezniku dajalo osnovno notranjo trdnost. Sprašujem se, ali je še možna restavracija obojega: javnega uma in veselje evangelija. https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ Wed, 31 Mar 2021 03:56:27 +0000 Milan Knep: Zaton avtoritete Profesor je poučeval svoje študente, kako obvladovati vsakdanji stres in živeti s skrbmi. Med svojim predavanjem je stopil do katedra in dvignil kozarec vode, ki je bil na njem. Nekateri so mislili, da jih bo vprašal ali je kozarec na pol prazen ali na pol poln. Vendar je profesor vprašal nekaj drugega: »Kaj se vam zdi, kako težak je ta kozarec vode?« Odgovori študentov so se razlikovali. Nekateri so ocenjevali težo okrog osemdeset gramov, nekateri so se približali tristotim gramom. Vendar je bilo vprašanje profeorja zvito. Študentom je končno pojasnil, da fizična teža ni najbolj pomembna. »To, koliko je kozarec težak, je odvisno od tega, kako dolgo ga držim v roki,« jim pove in nadaljuje: »Če ga držim eno minuto, to za zdravega človeka ne bo problem. Če pa ga bi držal celo uro, bom čutil bolečine v roki. Če bi ga držal cel dan, bi mi roka že povsem otopela. V nobenem od teh primerov se teža kozarca ne spremeni, toda dalj časa ko ga držim, težji se mi zdi.« Profesor je zaključil svojo uro predavanja z mislijo: »Stres in skrbi v našem življenju so podobne kozarcu vode. Če o njih razmišljam za kratek čas, mi ne škodijo. Če razmišljam o njih dlje časa, nas lahko začnejo 'boleti' in pritiskati k tlom. Če bi o njih razmišljal že cel dan, bi se čutil povsem otrplega in ne bi bil sposoben ničesar narediti.« V življenju se zgodi, da nas določeni dogodki ali situacije povsem preplavijo. Zdi se, kot da smo potopljeni v naše obveznosti, skrbi in ničesar drugega ne vidimo več. Tedaj se je dobro odločiti in odložiti naš 'kozarec skrbi'. Dogaja se tudi, da takšen 'kozarec' držimo že predolgo, ko je določen dogodek že davno mimo ali pa nanj ne moremo več prav nič vplivati. Voda v takšnem kozarcu se že usmradi, tako da ni več pitna, je celo zdravju škodljiva. Vse kar imamo od tega kozarca, je le še bolečina, ki se je oklepamo. In vse kar lahko naredimo je, da kozarec odložimo. Danes smo lahko pozorni na vse kozarce, ki jih po nepotrebnem držimo in si povzročamo krče v rokah. 174764685 RTVSLO – Prvi 288 clean Profesor je poučeval svoje študente, kako obvladovati vsakdanji stres in živeti s skrbmi. Med svojim predavanjem je stopil do katedra in dvignil kozarec vode, ki je bil na njem. Nekateri so mislili, da jih bo vprašal ali je kozarec na pol prazen ali na pol poln. Vendar je profesor vprašal nekaj drugega: »Kaj se vam zdi, kako težak je ta kozarec vode?« Odgovori študentov so se razlikovali. Nekateri so ocenjevali težo okrog osemdeset gramov, nekateri so se približali tristotim gramom. Vendar je bilo vprašanje profeorja zvito. Študentom je končno pojasnil, da fizična teža ni najbolj pomembna. »To, koliko je kozarec težak, je odvisno od tega, kako dolgo ga držim v roki,« jim pove in nadaljuje: »Če ga držim eno minuto, to za zdravega človeka ne bo problem. Če pa ga bi držal celo uro, bom čutil bolečine v roki. Če bi ga držal cel dan, bi mi roka že povsem otopela. V nobenem od teh primerov se teža kozarca ne spremeni, toda dalj časa ko ga držim, težji se mi zdi.« Profesor je zaključil svojo uro predavanja z mislijo: »Stres in skrbi v našem življenju so podobne kozarcu vode. Če o njih razmišljam za kratek čas, mi ne škodijo. Če razmišljam o njih dlje časa, nas lahko začnejo 'boleti' in pritiskati k tlom. Če bi o njih razmišljal že cel dan, bi se čutil povsem otrplega in ne bi bil sposoben ničesar narediti.« V življenju se zgodi, da nas določeni dogodki ali situacije povsem preplavijo. Zdi se, kot da smo potopljeni v naše obveznosti, skrbi in ničesar drugega ne vidimo več. Tedaj se je dobro odločiti in odložiti naš 'kozarec skrbi'. Dogaja se tudi, da takšen 'kozarec' držimo že predolgo, ko je določen dogodek že davno mimo ali pa nanj ne moremo več prav nič vplivati. Voda v takšnem kozarcu se že usmradi, tako da ni več pitna, je celo zdravju škodljiva. Vse kar imamo od tega kozarca, je le še bolečina, ki se je oklepamo. In vse kar lahko naredimo je, da kozarec odložimo. Danes smo lahko pozorni na vse kozarce, ki jih po nepotrebnem držimo in si povzročamo krče v rokah. https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ Tue, 30 Mar 2021 03:54:48 +0000 Robert Friškovec: Odložiti kozarec V današnji Duhovni misli se pravnik in ekonomist dr. Peter Millonig ob iztekajočem se letošnjem postnem času pred veliko nočjo sprašuje, kaj storiti po grehu, potem ko smo naredili nekaj slabega. Najbolje je popraviti svojo hudo napako, poskušati delati dobro in se notranje prenoviti z iskrenim kesanjem. 174764398 RTVSLO – Prvi 240 clean V današnji Duhovni misli se pravnik in ekonomist dr. Peter Millonig ob iztekajočem se letošnjem postnem času pred veliko nočjo sprašuje, kaj storiti po grehu, potem ko smo naredili nekaj slabega. Najbolje je popraviti svojo hudo napako, poskušati delati dobro in se notranje prenoviti z iskrenim kesanjem. https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ Mon, 29 Mar 2021 03:54:00 +0000 Peter Millonig: Po grehu Jezus je poslal dva svoja učenca po osla in jima naročil, naj rečeta gospodarju, od katerega sta se sposodila živinče: »Gospod ga potrebuje« (Mr 11,3). Gospodar je posodil živinče in Jezus je na njem slovesno prijahal v Jeruzalem, ker ga je pričakala množica z zelenjem. Tako beremo v evangeliju cvetne ali oljčne nedelje ob blagoslovu zelenja, ki ga na Slovenskem povezujemo na najrazličnejše načine in prav tako različno poimenujemo. Kako drugačen evangelij bi brali, če bi neimenovani lastnik oslička zavrnil prošnjo učencev in sivca ne bi posodil Jezusu. Morda ne bi bili priče takemu slovesnemu vstopu v Jeruzalem. Ni napisano, kdo je bil lastnik oslička, a dejstvo je, da je razumel, da »Gospod« pomeni Jezusa in mu radovoljno posodil sivca. To kaže, da je najbrž bil skrivni Jezusov učenec ali vsaj občudovalec. Sicer bi učencema na njuno prošnjo odvrnil: »Toda kdo je Gospod, ki potrebuje mojega osla?« V tistem času je bil osel velika stvar, bil je enakovreden avtomobilu, tovornjaku in traktorju obenem. Avtomobilu zato, ker so ga ljudje uporabljali za jahanje iz kraja v kraj. Tovornjaku, ker je ljudem prenašal blago, in traktorju, ker so z njegovo pomočjo obdelovali zemljo. Ustavimo se še ob besedah, da na tem oslu »še nikoli ni sedel noben človek« (Mr 11,2). To pomeni, da je bil še mlad in je imel zato visoko ceno. Zato je bilo izročiti oslička samo zato, ker je Gospod tako prosil, velikodušno in pogumno dejanje vere. Kakor je Gospod potreboval oslička, da je na njem slovesno prijahal v Jeruzalem, podobno potrebuje vsakega izmed nas. In vsakdo od nas ima »oslička«, ki ga Gospod potrebuje, saj imamo darove in sposobnosti. Gospod tudi nas po svojih učencih sprašuje, ali mu jih posodimo. Včasih imam vtis, da Gospod želi, da mu posodim nekaj in včasih mu tega ne izročim. Ker nisem gotov. Potem se slabo počutim, ker sem zapravil priložnost. Drugič spet vem, da želim nekaj, a mu tega ne izročim, ker sem preveč sebičen. Včasih pa ga slišim in ga ubogam in sem počaščen, da bo moj dar nosil Gospoda v drugi kraj. Morda imate tudi vi podobne pomisleke. Toda vsi imamo oslička! Vi in jaz, vsi imamo nekaj v življenju, kar more podobno kot osliček prenesti Jezusa in njegovo sporočilo naprej. Kar koli že imamo ali moremo – to je naš osliček, ki ga lahko »posodimo« Gospodu oziroma mu samo vrnemo, kar nam je On prej dal. Darovi, ki jih imamo, so Njegovi, kakor je bil Njegov osliček! 174764246 RTVSLO – Prvi 372 clean Jezus je poslal dva svoja učenca po osla in jima naročil, naj rečeta gospodarju, od katerega sta se sposodila živinče: »Gospod ga potrebuje« (Mr 11,3). Gospodar je posodil živinče in Jezus je na njem slovesno prijahal v Jeruzalem, ker ga je pričakala množica z zelenjem. Tako beremo v evangeliju cvetne ali oljčne nedelje ob blagoslovu zelenja, ki ga na Slovenskem povezujemo na najrazličnejše načine in prav tako različno poimenujemo. Kako drugačen evangelij bi brali, če bi neimenovani lastnik oslička zavrnil prošnjo učencev in sivca ne bi posodil Jezusu. Morda ne bi bili priče takemu slovesnemu vstopu v Jeruzalem. Ni napisano, kdo je bil lastnik oslička, a dejstvo je, da je razumel, da »Gospod« pomeni Jezusa in mu radovoljno posodil sivca. To kaže, da je najbrž bil skrivni Jezusov učenec ali vsaj občudovalec. Sicer bi učencema na njuno prošnjo odvrnil: »Toda kdo je Gospod, ki potrebuje mojega osla?« V tistem času je bil osel velika stvar, bil je enakovreden avtomobilu, tovornjaku in traktorju obenem. Avtomobilu zato, ker so ga ljudje uporabljali za jahanje iz kraja v kraj. Tovornjaku, ker je ljudem prenašal blago, in traktorju, ker so z njegovo pomočjo obdelovali zemljo. Ustavimo se še ob besedah, da na tem oslu »še nikoli ni sedel noben človek« (Mr 11,2). To pomeni, da je bil še mlad in je imel zato visoko ceno. Zato je bilo izročiti oslička samo zato, ker je Gospod tako prosil, velikodušno in pogumno dejanje vere. Kakor je Gospod potreboval oslička, da je na njem slovesno prijahal v Jeruzalem, podobno potrebuje vsakega izmed nas. In vsakdo od nas ima »oslička«, ki ga Gospod potrebuje, saj imamo darove in sposobnosti. Gospod tudi nas po svojih učencih sprašuje, ali mu jih posodimo. Včasih imam vtis, da Gospod želi, da mu posodim nekaj in včasih mu tega ne izročim. Ker nisem gotov. Potem se slabo počutim, ker sem zapravil priložnost. Drugič spet vem, da želim nekaj, a mu tega ne izročim, ker sem preveč sebičen. Včasih pa ga slišim in ga ubogam in sem počaščen, da bo moj dar nosil Gospoda v drugi kraj. Morda imate tudi vi podobne pomisleke. Toda vsi imamo oslička! Vi in jaz, vsi imamo nekaj v življenju, kar more podobno kot osliček prenesti Jezusa in njegovo sporočilo naprej. Kar koli že imamo ali moremo – to je naš osliček, ki ga lahko »posodimo« Gospodu oziroma mu samo vrnemo, kar nam je On prej dal. Darovi, ki jih imamo, so Njegovi, kakor je bil Njegov osliček! https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ Sun, 28 Mar 2021 03:56:12 +0000 Božo Rustja: Gospod potrebuje tvojega oslička Kako podobno se sliši »nič reči« in »reči nič«. Pa vendar ne gre za isto stvar. Gre za razliko med molkom in praznim govorom. Prav tako se zdi zelo podobno »nekaj reči« in »reči nekaj«, pa nas globlji premislek pouči, da ne gre za isto stvar. Tu gre za razliko med prazno in tehtno govorico. Lahko bi dejali, da gre v teh štirih oblikah izrekanja za štiri osnovne načine govorjenja, ki so lastni ljudem. Veliko je položajev, ki od nas zahtevajo razne prehode med temi načini govorjenja. Nekateri trenutki so lahko za nas precej mučni, npr. tedaj, ko iščemo pot iz kake mučne zadrege, ko iščemo »prave besede«, ki naj bi prekinile mučni molk. Žal tedaj vse prevečkrat zaidemo v »reči nič«, tj. v prazno govoričenje. Nasprotje temu pa je prav izrekanje nečesa zelo pomenljivega. To samo po sebi privede govorca ali govorko do pomenljivega »nič reči«, torej do pomenljivega molka. V tem primeru gre za gibanje v območju globoke pomenljivosti. Žal je to gibanje bolj redko. Ljudje se običajno gibljemo v nejasni megli delno nepomenljivega in delno pomenljivega govora in molka. Tako je za nas osnovna naloga, kako razjasniti to meglo in preiti v območje pomenljivosti. Ta prehod ni le stvar govorne spretnosti ali uspešnega nastopanja v družbi. Je stvar naše biti, namreč stvar prehoda iz človeško praznega v človeško pomenljivo življenje. To je vseživljenjska naloga, ki se pravzaprav vedno znova začenja. Ta naloga se tudi nikoli ne konča. Človeško življenje ni namreč nikoli za vekomaj izpolnjeno. Dejansko gre, kot je dejal znani filozof Ludwig Wittgenstein, za iskanje srečnega življenja, ki opravičuje samo sebe. Takšno življenje izraža samo sebe tako v govorici kot v molku. Zdi se kot paradoks, ampak ni. Namreč srečno življenje ni izgovorljivo, pa vendar daje pomen tako govorici kot molku. Tedaj sta »nič reči« in »reči nekaj« pravzaprav dve strani iste pomenljive resničnosti. 174764091 RTVSLO – Prvi 324 clean Kako podobno se sliši »nič reči« in »reči nič«. Pa vendar ne gre za isto stvar. Gre za razliko med molkom in praznim govorom. Prav tako se zdi zelo podobno »nekaj reči« in »reči nekaj«, pa nas globlji premislek pouči, da ne gre za isto stvar. Tu gre za razliko med prazno in tehtno govorico. Lahko bi dejali, da gre v teh štirih oblikah izrekanja za štiri osnovne načine govorjenja, ki so lastni ljudem. Veliko je položajev, ki od nas zahtevajo razne prehode med temi načini govorjenja. Nekateri trenutki so lahko za nas precej mučni, npr. tedaj, ko iščemo pot iz kake mučne zadrege, ko iščemo »prave besede«, ki naj bi prekinile mučni molk. Žal tedaj vse prevečkrat zaidemo v »reči nič«, tj. v prazno govoričenje. Nasprotje temu pa je prav izrekanje nečesa zelo pomenljivega. To samo po sebi privede govorca ali govorko do pomenljivega »nič reči«, torej do pomenljivega molka. V tem primeru gre za gibanje v območju globoke pomenljivosti. Žal je to gibanje bolj redko. Ljudje se običajno gibljemo v nejasni megli delno nepomenljivega in delno pomenljivega govora in molka. Tako je za nas osnovna naloga, kako razjasniti to meglo in preiti v območje pomenljivosti. Ta prehod ni le stvar govorne spretnosti ali uspešnega nastopanja v družbi. Je stvar naše biti, namreč stvar prehoda iz človeško praznega v človeško pomenljivo življenje. To je vseživljenjska naloga, ki se pravzaprav vedno znova začenja. Ta naloga se tudi nikoli ne konča. Človeško življenje ni namreč nikoli za vekomaj izpolnjeno. Dejansko gre, kot je dejal znani filozof Ludwig Wittgenstein, za iskanje srečnega življenja, ki opravičuje samo sebe. Takšno življenje izraža samo sebe tako v govorici kot v molku. Zdi se kot paradoks, ampak ni. Namreč srečno življenje ni izgovorljivo, pa vendar daje pomen tako govorici kot molku. Tedaj sta »nič reči« in »reči nekaj« pravzaprav dve strani iste pomenljive resničnosti. https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ Sat, 27 Mar 2021 04:55:24 +0000 Andrej Ule: Tehtna in prazna govorica Glede na to, da prihajam iz romarskega središča, bi danes razmišljali o romanjih. Romanja so splošna verska praksa človeštva. Stara so toliko kolikor je staro človeštvo samo. V različnih oblikah jih poznajo vsa verstva. V krščanstvu, ki je oblikovalo zahodno kulturo, pa zavzemajo posebno mesto. Slovenski izraz romar, ki prihaja iz krajevne oznake Roma (Rim) jasno pove, da so naši ljudje že zelo zgodaj romali, ne le doma, ampak tudi po svetu in eden prvih ciljev so bili grobovi mučencev v Rimu. Prvi izpričani znani romarji z ozemlja Slovenije so bili učenci sv. Cirila in Metoda, ki so skupaj s svojima učiteljema v 9. stoletju romali v Rim in tam v baziliki Marije Snežne prejeli mašniško posvečenje. Namen romanja je jasen: priti v stik z Višjim, z Božjim, pridobiti duhovno izkustvo. Drugi namen pa je prejeti nadnaravno moč ali celo ozdravljenje. Zato obstajajo določeni kraji, poti in določene oblike obredov oziroma opravil, ki omogočajo, da bi človek želeno dosegel. Romanje ni vagabudstvo, potepanje ali vandranje, kot bi rekel Janez Trdina. Pri romanju gre za veliko več, gre za dejanje vere, gre za izkustvo višjega, presežnega Boga. V strogem pomenu besede je romanje »popotovanje v veri«, ki zahteva človekovo popolno odprtost za dobro, lepo, sveto. To pa se lahko zgodi tudi pri naključnih obiskovalcih svetišč ali svetih krajev, ki so prišli zgolj občudovat neke umetnine, lepote narave na božji poti ali doživeti duhovno ozračje romarskega kraja. Ob tem bo človek, ki je odprt za lepo, dobro, sveto in nadnaravno, lahko, če je torej v njem pravo razpoloženje, dobil tudi določeno izkušnjo nadnaravnega, božjega in romanja. 174763794 RTVSLO – Prvi 356 clean Glede na to, da prihajam iz romarskega središča, bi danes razmišljali o romanjih. Romanja so splošna verska praksa človeštva. Stara so toliko kolikor je staro človeštvo samo. V različnih oblikah jih poznajo vsa verstva. V krščanstvu, ki je oblikovalo zahodno kulturo, pa zavzemajo posebno mesto. Slovenski izraz romar, ki prihaja iz krajevne oznake Roma (Rim) jasno pove, da so naši ljudje že zelo zgodaj romali, ne le doma, ampak tudi po svetu in eden prvih ciljev so bili grobovi mučencev v Rimu. Prvi izpričani znani romarji z ozemlja Slovenije so bili učenci sv. Cirila in Metoda, ki so skupaj s svojima učiteljema v 9. stoletju romali v Rim in tam v baziliki Marije Snežne prejeli mašniško posvečenje. Namen romanja je jasen: priti v stik z Višjim, z Božjim, pridobiti duhovno izkustvo. Drugi namen pa je prejeti nadnaravno moč ali celo ozdravljenje. Zato obstajajo določeni kraji, poti in določene oblike obredov oziroma opravil, ki omogočajo, da bi človek želeno dosegel. Romanje ni vagabudstvo, potepanje ali vandranje, kot bi rekel Janez Trdina. Pri romanju gre za veliko več, gre za dejanje vere, gre za izkustvo višjega, presežnega Boga. V strogem pomenu besede je romanje »popotovanje v veri«, ki zahteva človekovo popolno odprtost za dobro, lepo, sveto. To pa se lahko zgodi tudi pri naključnih obiskovalcih svetišč ali svetih krajev, ki so prišli zgolj občudovat neke umetnine, lepote narave na božji poti ali doživeti duhovno ozračje romarskega kraja. Ob tem bo človek, ki je odprt za lepo, dobro, sveto in nadnaravno, lahko, če je torej v njem pravo razpoloženje, dobil tudi določeno izkušnjo nadnaravnega, božjega in romanja. https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ Fri, 26 Mar 2021 04:55:56 +0000 Toni Brinjovc: Romanja V slovenskem krščanskem izročilu se je uveljavil običaj, da 25. marec praznujemo kot materinski dan. Gre za praznik Marijinega oznanjenja, ko se spominjamo, kako je Marija iz Nazareta izvedela, da bo postala mati. To je bil zanjo nadvse vesel dogodek, zato pri bogoslužju beremo odlomek iz 7. poglavja Knjige preroka Izaija, ko tudi Izraelski kralj Ahaz izve, da bo dobil sina. Šlo je za 8. stoletje pred Kr., ko je bilo Izraelsko kraljestvo v hudi nevarnosti, da ga napadejo in ugonobijo sosednje države. Toda v ta težaven čas Bog pošlje tolažbo in novo veselje, od tod napoved: »Glej, mladenka bo spočela in rodila sina« (Iz 7). Kdo je bila ta mladenka? Judovski razlagalci pravijo, da je to bila kraljeva zaročenka po imenu Abi. A krščanska tradicija dodaja, da s tem rojstvom znamenita prerokba še ni docela uresničena. Tisti pravi otrok, ki bo prinesel resnično veselje materi in vsemu njenemu ljudstvu, bo mesija, se pravi, da bo uresničitev prerokovih besed predstavljalo šele Jezusovo rojstvo v Betlehemu. Zato tudi razumemo veselje Marije, ko izve, da bo prav ona tista mladenka, ki bo prinesla na svet mesija, odrešenika. V tej radosti pohiti k sorodnici Elizabeti in ji zapoje: »Velike reči mi je storil on, ki je mogočen.« Odslej bo vsak otrok, ki prihaja na svet, prinašal veselje materam in svoji širši okolici. Vidimo, da je Marija ob napovedi, da bo postala mati, v zadregi, ker jo je novica zelo presenetila. A potem se prepusti veselju in odhiti k svoji najljubši teti, da bi z njo delila srečo. Elizabeta jo je razumela, saj je tudi sama pričakovala vesel dogodek. Veselje deklet in žena, ki postajajo matere, je tolikšno, da ga želijo deliti z nami. Vsak otrok pomeni veselje mater in je zato znamenje Božje navzočnosti in tudi novega upanja med nami. Otrok je berač človeške besede, mleka in kruha, zato je hvaležen za materino ljubezen. Čeprav živi v zelo skromnih razmerah, materi s svojo razigranostjo vrača njeno nepreračunljivo darežljivost. Kdaj je tudi razposajen, vedno pa radosten nad življenjem. V spomin mi prihajajo prizori iz zaklonišč obleganega Sarajeva, ko so se otroci igrali naprej in bili iskrivi v svojih igrah. Materina ljubezen jim je omogočila, da so se smejali tudi v takratnih težkih razmerah. Podobne prizore zasledimo danes tudi v begunskih taboriščih. Veselje nad življenjem je vedno močnejše, kot še tako težke razmere, zato vedno znova prihajajo otroci na svet. 174763518 RTVSLO – Prvi 366 clean V slovenskem krščanskem izročilu se je uveljavil običaj, da 25. marec praznujemo kot materinski dan. Gre za praznik Marijinega oznanjenja, ko se spominjamo, kako je Marija iz Nazareta izvedela, da bo postala mati. To je bil zanjo nadvse vesel dogodek, zato pri bogoslužju beremo odlomek iz 7. poglavja Knjige preroka Izaija, ko tudi Izraelski kralj Ahaz izve, da bo dobil sina. Šlo je za 8. stoletje pred Kr., ko je bilo Izraelsko kraljestvo v hudi nevarnosti, da ga napadejo in ugonobijo sosednje države. Toda v ta težaven čas Bog pošlje tolažbo in novo veselje, od tod napoved: »Glej, mladenka bo spočela in rodila sina« (Iz 7). Kdo je bila ta mladenka? Judovski razlagalci pravijo, da je to bila kraljeva zaročenka po imenu Abi. A krščanska tradicija dodaja, da s tem rojstvom znamenita prerokba še ni docela uresničena. Tisti pravi otrok, ki bo prinesel resnično veselje materi in vsemu njenemu ljudstvu, bo mesija, se pravi, da bo uresničitev prerokovih besed predstavljalo šele Jezusovo rojstvo v Betlehemu. Zato tudi razumemo veselje Marije, ko izve, da bo prav ona tista mladenka, ki bo prinesla na svet mesija, odrešenika. V tej radosti pohiti k sorodnici Elizabeti in ji zapoje: »Velike reči mi je storil on, ki je mogočen.« Odslej bo vsak otrok, ki prihaja na svet, prinašal veselje materam in svoji širši okolici. Vidimo, da je Marija ob napovedi, da bo postala mati, v zadregi, ker jo je novica zelo presenetila. A potem se prepusti veselju in odhiti k svoji najljubši teti, da bi z njo delila srečo. Elizabeta jo je razumela, saj je tudi sama pričakovala vesel dogodek. Veselje deklet in žena, ki postajajo matere, je tolikšno, da ga želijo deliti z nami. Vsak otrok pomeni veselje mater in je zato znamenje Božje navzočnosti in tudi novega upanja med nami. Otrok je berač človeške besede, mleka in kruha, zato je hvaležen za materino ljubezen. Čeprav živi v zelo skromnih razmerah, materi s svojo razigranostjo vrača njeno nepreračunljivo darežljivost. Kdaj je tudi razposajen, vedno pa radosten nad življenjem. V spomin mi prihajajo prizori iz zaklonišč obleganega Sarajeva, ko so se otroci igrali naprej in bili iskrivi v svojih igrah. Materina ljubezen jim je omogočila, da so se smejali tudi v takratnih težkih razmerah. Podobne prizore zasledimo danes tudi v begunskih taboriščih. Veselje nad življenjem je vedno močnejše, kot še tako težke razmere, zato vedno znova prihajajo otroci na svet. https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ Thu, 25 Mar 2021 04:56:06 +0000 Edvard Kovač: Veselje biti mati Kamorkoli se ozremo, povsod so nam na voljo izdelki ali vsebine, ki nam, če jih bomo imeli, posredno ali neposredno vzbujajo občutke nekakšne potešitve, nekakšne notranje pomiritve oziroma notranjega zadovoljstva. To pa je seveda nekaj, za čemer hrepeni vsakdo. Nobena skrivnost ni, da je sodobni človek večinoma nemiren in zmeden ter neprestano išče načine, kako bi ta notranji nemir odpravil. Različni izdelki, različne dejavnosti in vsebine, s katerimi je ‘’bombardiran’’ od jutra do večera, pa obljubljajo prav to: kaj mora obleči, kakšno pričesko imeti, kaj obleči in obuti, kaj jesti in piti oziroma katere izdelke uporabljati, da bo uspešen, v svoji okolici opažen, zdrav, celo ljubljen, skratka notranje zadovoljen. Seveda so učinki praviloma kratkotrajni, zato človek išče naprej. Ker so na globalnem trgu vedno novi izdelki in vsebine, se kmalu znajdemo v začaranem krogu notranjega nemira, iskanja pomiritve, vznemirjanja ob nečem novem ter kratkotrajne potešitve tega nemira. Na vsakem koraku, ob vsaki uri dneva so na voljo novi proizvodi, ki v človeku zbujajo nove potrebe, ki jih mora zadovoljevati, saj se zdi, da bo le tako zares srečen. Tak slog življenja je sodobni človek ponotranjil do te mere, da je prepričan, da so te, v bistvu ‘’od zunaj’’ narekovane, nekako umetno ustvarjene potrebe, njegove resnične potrebe… Na tak način zelo kmalu postanemo dobri potrošniki, pri čemer niso izjeme niti otroci, velikokrat pa oni celo še bolj! Videti je, kakor da je sodobni človek na eni strani nekako ujet ali celo vklenjen v neskončno kolesje potrošništva, po drugi strani pa mu to kolesje zbuja občutke, da je povsem svoboden. Pa je to res? Ali ni ta svoboda omejena le na izbiro med tem, kar mu je ponujeno? Tak, v sebi nemiren in nezadovoljen človek je seveda lažje vodljiv in podvržen raznim zavajanjem. Ko je človek umirjen, ima kompleksnejši vpogled v življenje, je bolj kritičen in hkrati odgovoren do naravnega in socialnega okolja, v katerem živi, bolj mu je mar za sočloveka ali naravo, zato je z njim težje manipulirati ali ga zavajati. In kar je bistveno – je slabši potrošnik… Zato, da bi se kolesje vrtelo naprej, ni v interesu nikogar, da bi bili, splošno gledano, ljudje pomirjeni sami s seboj in z življenjem, ki ga živijo... Kakšen potrošnik sem, kako živim, kdo ali kaj pravzaprav narekuje moj življenjski slog, kakšne so v resnici moje potrebe, kaj in koliko potrebujem, da bom zadovoljen in pomirjen s seboj ter z življenjem, ki ga živim, so vprašanja, ki si jih je dobro kdaj pa kdaj zastaviti - zaradi lahkotnejšega, svobodnejšega in bolj prijaznega bivanja in sobivanja. 174763216 RTVSLO – Prvi 324 clean Kamorkoli se ozremo, povsod so nam na voljo izdelki ali vsebine, ki nam, če jih bomo imeli, posredno ali neposredno vzbujajo občutke nekakšne potešitve, nekakšne notranje pomiritve oziroma notranjega zadovoljstva. To pa je seveda nekaj, za čemer hrepeni vsakdo. Nobena skrivnost ni, da je sodobni človek večinoma nemiren in zmeden ter neprestano išče načine, kako bi ta notranji nemir odpravil. Različni izdelki, različne dejavnosti in vsebine, s katerimi je ‘’bombardiran’’ od jutra do večera, pa obljubljajo prav to: kaj mora obleči, kakšno pričesko imeti, kaj obleči in obuti, kaj jesti in piti oziroma katere izdelke uporabljati, da bo uspešen, v svoji okolici opažen, zdrav, celo ljubljen, skratka notranje zadovoljen. Seveda so učinki praviloma kratkotrajni, zato človek išče naprej. Ker so na globalnem trgu vedno novi izdelki in vsebine, se kmalu znajdemo v začaranem krogu notranjega nemira, iskanja pomiritve, vznemirjanja ob nečem novem ter kratkotrajne potešitve tega nemira. Na vsakem koraku, ob vsaki uri dneva so na voljo novi proizvodi, ki v človeku zbujajo nove potrebe, ki jih mora zadovoljevati, saj se zdi, da bo le tako zares srečen. Tak slog življenja je sodobni človek ponotranjil do te mere, da je prepričan, da so te, v bistvu ‘’od zunaj’’ narekovane, nekako umetno ustvarjene potrebe, njegove resnične potrebe… Na tak način zelo kmalu postanemo dobri potrošniki, pri čemer niso izjeme niti otroci, velikokrat pa oni celo še bolj! Videti je, kakor da je sodobni človek na eni strani nekako ujet ali celo vklenjen v neskončno kolesje potrošništva, po drugi strani pa mu to kolesje zbuja občutke, da je povsem svoboden. Pa je to res? Ali ni ta svoboda omejena le na izbiro med tem, kar mu je ponujeno? Tak, v sebi nemiren in nezadovoljen človek je seveda lažje vodljiv in podvržen raznim zavajanjem. Ko je človek umirjen, ima kompleksnejši vpogled v življenje, je bolj kritičen in hkrati odgovoren do naravnega in socialnega okolja, v katerem živi, bolj mu je mar za sočloveka ali naravo, zato je z njim težje manipulirati ali ga zavajati. In kar je bistveno – je slabši potrošnik… Zato, da bi se kolesje vrtelo naprej, ni v interesu nikogar, da bi bili, splošno gledano, ljudje pomirjeni sami s seboj in z življenjem, ki ga živijo... Kakšen potrošnik sem, kako živim, kdo ali kaj pravzaprav narekuje moj življenjski slog, kakšne so v resnici moje potrebe, kaj in koliko potrebujem, da bom zadovoljen in pomirjen s seboj ter z življenjem, ki ga živim, so vprašanja, ki si jih je dobro kdaj pa kdaj zastaviti - zaradi lahkotnejšega, svobodnejšega in bolj prijaznega bivanja in sobivanja. https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ Wed, 24 Mar 2021 04:55:24 +0000 Dušan Osojnik: Prava vprašanja Eden najtežjih izzivov vere je videti v nemoči vrata v Evangelij. V obdobju, ki omalovažuje ta občutek, nas Govor na gori nagovarja na prav poseben način. Tam je posameznikova nemoč, upovedena s podobami ubogih po duhu, lačnih, žejnih, žalostnih, preganjanih in krotkih, povzdignjena v privilegirano mesto vstopa v Božje kraljestvo. Zavest o lastni nemoči nas razpira za resnico človekovega obstoja, ki ga zaznamujeta podarjenost (v rojstvo) in odvzetost (v smrt). V tem spoznanju so odpravljene številne razlike med nami, poglobi pa se bližina, ki jo prikliče naša skupna usoda. Stene naše samovšečnosti se zrušijo, da zmoremo uzreti drugega. Poljski pesnik Tadeusz Rózewicz v pesmi Videl sem Ga upesnjuje to misel s podobo berača, ki mimoidočega izzove in v njem vzbudi nelagodje ob slutnji presežnega. *** Videl sem Ga spal je na klopi z glavo položeno na plastično vrečko plašč na njem je bil škrlaten podoben stari krpi za čevlje na glavi je imel kapo z naušniki na rokah vijoličaste rokavice iz katerih je štrlel prst kazalec in tisti drugi (pozabil sem kako se mu reče) videl sem ga v parku med golimi drevesi privezanimi h količku pločevinko od piva in vložkom obešenim na šipkov grm oblečen v tri puloverje črnega belega in zelenega (ampak vsi so zbledeli) je spal mirno kakor otrok začutil sem v svojem srcu (nisem pomislil ampak začutil) da je to Jezusov namestnik na zemlji mogoče pa celo sam Sin Človekov hotel sem se ga dotakniti in ga vprašati ali si ti Peter? toda zgrabila me je velika zadrega in onemel sem obraz je imel pogreznjen v kosme rdeče brade hotel sem ga zbuditi in ga še enkrat vprašati kaj je resnica sklonil sem se nadenj in zavohal slabo sapo iz ustne votline pa vendar mi je nekaj pravilo da je to Sin Človekov odprl je oči in me pogledal spoznal sem da ve vse odhajal sem zmeden oddaljeval sem se bežal doma sem si umil roke 174762927 RTVSLO – Prvi 355 clean Eden najtežjih izzivov vere je videti v nemoči vrata v Evangelij. V obdobju, ki omalovažuje ta občutek, nas Govor na gori nagovarja na prav poseben način. Tam je posameznikova nemoč, upovedena s podobami ubogih po duhu, lačnih, žejnih, žalostnih, preganjanih in krotkih, povzdignjena v privilegirano mesto vstopa v Božje kraljestvo. Zavest o lastni nemoči nas razpira za resnico človekovega obstoja, ki ga zaznamujeta podarjenost (v rojstvo) in odvzetost (v smrt). V tem spoznanju so odpravljene številne razlike med nami, poglobi pa se bližina, ki jo prikliče naša skupna usoda. Stene naše samovšečnosti se zrušijo, da zmoremo uzreti drugega. Poljski pesnik Tadeusz Rózewicz v pesmi Videl sem Ga upesnjuje to misel s podobo berača, ki mimoidočega izzove in v njem vzbudi nelagodje ob slutnji presežnega. *** Videl sem Ga spal je na klopi z glavo položeno na plastično vrečko plašč na njem je bil škrlaten podoben stari krpi za čevlje na glavi je imel kapo z naušniki na rokah vijoličaste rokavice iz katerih je štrlel prst kazalec in tisti drugi (pozabil sem kako se mu reče) videl sem ga v parku med golimi drevesi privezanimi h količku pločevinko od piva in vložkom obešenim na šipkov grm oblečen v tri puloverje črnega belega in zelenega (ampak vsi so zbledeli) je spal mirno kakor otrok začutil sem v svojem srcu (nisem pomislil ampak začutil) da je to Jezusov namestnik na zemlji mogoče pa celo sam Sin Človekov hotel sem se ga dotakniti in ga vprašati ali si ti Peter? toda zgrabila me je velika zadrega in onemel sem obraz je imel pogreznjen v kosme rdeče brade hotel sem ga zbuditi in ga še enkrat vprašati kaj je resnica sklonil sem se nadenj in zavohal slabo sapo iz ustne votline pa vendar mi je nekaj pravilo da je to Sin Človekov odprl je oči in me pogledal spoznal sem da ve vse odhajal sem zmeden oddaljeval sem se bežal doma sem si umil roke https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ Tue, 23 Mar 2021 04:55:55 +0000 Miljana Cunta: Videl sem ga Velikokrat poslušamo opozorila, izkušnje o različnih odvisnostih. Toliko stisk, težav, strahu, bolečin povzročajo. Prav zastrašujoče. Pa sem v Svetem pismu zasledila »veselo odvisnost«. To za marsikoga zveni kot ironija, nesmisel. A ob smrti moža, ob »izgubljeni« ljubezni, se me je ta Beseda zelo dotaknila, me spodbudila k raziskovanju. Kaj se dogaja v meni? Odpiram se skrivnostnemu vprašanju čudovite ljubezni, ki jo v zakonskem odnosu lahko dihaš kot zrak, ki ti daje življenje. Spominjam se drže, navdihov, naporov, ki so utrjevali odnos med nama. Čim bolj sva se poglabljala, se odpirala novim razsežnostim ljubezni, bolj se je v nama zasidrala predanost drug drugemu, pa tudi hvaležnost in zavedanje skrivnostnosti odnosa. Zgostila se je v eno samo čudenje in zavedanje Božje navzočnosti. Odhod zakonca, razdalja, ki jo ob tem doživljaš, te napolni z žalostjo, a zaupanje se polagoma krepi. Zanašam se na sledi in močne, korenite navezanosti. Z vedno večjim upanjem, ki jih prebujajo drobnarije lepega med nama, se zavedam najine prepletenosti v srcu. Pletejo se nove vezi iz radosti odnosa, ki sva ga skupaj oblikovala v neuničljivo umetnino zakona. Moj Bog to vidi in jo blagoslavlja. Nisem sama, moj ljubljeni je z menoj, je moj priprošnjik. Gospod je moj pastir, dobrotljivo in usmiljeno ostaja z nama, k vodam počitka vodi. Glede na mojo predanost, »veselo« odvisnost od ljubečega bitja ob meni, me opogumlja za novo upanje. Mislim, da je dobro, da te kdaj kdo, ki mu zaupaš, ga doživljaš kot prijatelja, malo krcne. Tudi če je to kdo izpred mnogih let. Dragoceno je, kot moj nekdanji demonstrator pri študiju na fakulteti. In ostaja nekakšen demonstrator, tudi v moji današnji preizkušnji. Kako resnično, kako lepo, da smo vpeti v ta tok življenja. Je kot reka, ki teče, nikoli ista, a nas zaznamuje, poživlja, ne bo se vrnila po isti poti, a vendarle pride, boža dušo, umiva solze, se daruje za rast. Morda se kdaj čudi, da ostajamo isti, da še zvoni tam čez polja, da je vedno nova bolečina ob odhodu ljubljenega, a ko začuti ljubezen, od nekod spet priplavajo vedrina, hvaležnost in skrivnostni občutek povezanosti v ljubezni, ki ne mine. 174762643 RTVSLO – Prvi 428 clean Velikokrat poslušamo opozorila, izkušnje o različnih odvisnostih. Toliko stisk, težav, strahu, bolečin povzročajo. Prav zastrašujoče. Pa sem v Svetem pismu zasledila »veselo odvisnost«. To za marsikoga zveni kot ironija, nesmisel. A ob smrti moža, ob »izgubljeni« ljubezni, se me je ta Beseda zelo dotaknila, me spodbudila k raziskovanju. Kaj se dogaja v meni? Odpiram se skrivnostnemu vprašanju čudovite ljubezni, ki jo v zakonskem odnosu lahko dihaš kot zrak, ki ti daje življenje. Spominjam se drže, navdihov, naporov, ki so utrjevali odnos med nama. Čim bolj sva se poglabljala, se odpirala novim razsežnostim ljubezni, bolj se je v nama zasidrala predanost drug drugemu, pa tudi hvaležnost in zavedanje skrivnostnosti odnosa. Zgostila se je v eno samo čudenje in zavedanje Božje navzočnosti. Odhod zakonca, razdalja, ki jo ob tem doživljaš, te napolni z žalostjo, a zaupanje se polagoma krepi. Zanašam se na sledi in močne, korenite navezanosti. Z vedno večjim upanjem, ki jih prebujajo drobnarije lepega med nama, se zavedam najine prepletenosti v srcu. Pletejo se nove vezi iz radosti odnosa, ki sva ga skupaj oblikovala v neuničljivo umetnino zakona. Moj Bog to vidi in jo blagoslavlja. Nisem sama, moj ljubljeni je z menoj, je moj priprošnjik. Gospod je moj pastir, dobrotljivo in usmiljeno ostaja z nama, k vodam počitka vodi. Glede na mojo predanost, »veselo« odvisnost od ljubečega bitja ob meni, me opogumlja za novo upanje. Mislim, da je dobro, da te kdaj kdo, ki mu zaupaš, ga doživljaš kot prijatelja, malo krcne. Tudi če je to kdo izpred mnogih let. Dragoceno je, kot moj nekdanji demonstrator pri študiju na fakulteti. In ostaja nekakšen demonstrator, tudi v moji današnji preizkušnji. Kako resnično, kako lepo, da smo vpeti v ta tok življenja. Je kot reka, ki teče, nikoli ista, a nas zaznamuje, poživlja, ne bo se vrnila po isti poti, a vendarle pride, boža dušo, umiva solze, se daruje za rast. Morda se kdaj čudi, da ostajamo isti, da še zvoni tam čez polja, da je vedno nova bolečina ob odhodu ljubljenega, a ko začuti ljubezen, od nekod spet priplavajo vedrina, hvaležnost in skrivnostni občutek povezanosti v ljubezni, ki ne mine. https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ Mon, 22 Mar 2021 04:57:08 +0000 Silva Matos: Drobnarije lepega iz "vesele odvisnosti" Današnja, peta postna nedelja se imenuje tudi tiha nedelja. Na nek način že sklepa postno duhovno pot in nas v tišini pripravlja na obhajanje Jezusove velikonočne skrivnosti. Zakaj so naši predniki to nedeljo poimenovali tiho nedeljo? V bližnji preteklosti so postni čas delili na daljno, bližnjo in neposredno pripravo na obhajanje Jezusove velikonočne skrivnosti. Daljna se je začela na pepelnično sredo in je trajala do prve postne nedelje. Bližnja je trajala od prve do pete postne, ali tihe nedelje. Neposredna priprava pa od tihe nedelje do velikega tedna. Na tiho nedeljo so v cerkvah, v znamenje resnosti, z vijoličnim zagrinjalom zakrili križ, svete podobe in kipe. Križ so nato odkrili ob koncu obredov velikega petka, svete podobe in kipe pa ob začetku velikonočne vigilije. Še bolj kot ta liturgična simbolika pete postne nedelje, me nagovarja izbira evangeljskih odlomkov v triletnem liturgičnem ciklu. V liturgičnem letu A, ki smo ga obhajali lani, je Cerkev izbrala odlomek iz Janezovega evangelija o obuditvi Jezusovega prijatelja Lazarja (Jn 11,1-45). Gre za gluho tišino Lazarjevega groba. V liturgičnem letu B, ki ga obhajamo letos, prav tako beremo odlomek iz Janezovega evangelija, o pšeničnem zrnu, ki mora umreti v zemlji, da obrodi sad (Jn 12,20-33). Gre za skrito, tiho umiranje, ki je pogoj za duhovno rodovitnost. V liturgičnem letu C, prihodnje leto, je na vrsti odlomek iz Janezovega evangelija, o grešnici, ki so jo želeli kamnati, Jezus pa ji je od srca odpustil (Jn 8,1-11). Nastala je tišina, Jezus se je sklonil in tiho pisal po tleh. Kriza pandemije korona virusa Covid-19 je dobesedno vijolično zagrinjalo, ki že eno celo leto zagrinja naš pogled na svet in na življenje. Zavedamo se, da smo kot ljudje in kot človeštvo ranljivi, umrljivi, nemočni. Kakor da bi se v našo bližino prikradla gluha grobna tišina Lazarjevega groba. V tem kriznem, »korona-času«, lahko kot kristjani dopustimo, da v pesek naše zgodovine tudi tokrat piše Jezus sam. Ko je pisal po tleh, so vsem, ki so obsojali grešnico, začeli padati kamni iz rok. Odvrzimo tudi mi težke kamne tesnobnosti, strahu in malodušja, zaupajmo, da je pod vijoličnim zagrinjalom, ki zagrinja križ, čista Ljubezen, razpeta v neskončnost novega neba in nove zemlje.\t 174762489 RTVSLO – Prvi 472 clean Današnja, peta postna nedelja se imenuje tudi tiha nedelja. Na nek način že sklepa postno duhovno pot in nas v tišini pripravlja na obhajanje Jezusove velikonočne skrivnosti. Zakaj so naši predniki to nedeljo poimenovali tiho nedeljo? V bližnji preteklosti so postni čas delili na daljno, bližnjo in neposredno pripravo na obhajanje Jezusove velikonočne skrivnosti. Daljna se je začela na pepelnično sredo in je trajala do prve postne nedelje. Bližnja je trajala od prve do pete postne, ali tihe nedelje. Neposredna priprava pa od tihe nedelje do velikega tedna. Na tiho nedeljo so v cerkvah, v znamenje resnosti, z vijoličnim zagrinjalom zakrili križ, svete podobe in kipe. Križ so nato odkrili ob koncu obredov velikega petka, svete podobe in kipe pa ob začetku velikonočne vigilije. Še bolj kot ta liturgična simbolika pete postne nedelje, me nagovarja izbira evangeljskih odlomkov v triletnem liturgičnem ciklu. V liturgičnem letu A, ki smo ga obhajali lani, je Cerkev izbrala odlomek iz Janezovega evangelija o obuditvi Jezusovega prijatelja Lazarja (Jn 11,1-45). Gre za gluho tišino Lazarjevega groba. V liturgičnem letu B, ki ga obhajamo letos, prav tako beremo odlomek iz Janezovega evangelija, o pšeničnem zrnu, ki mora umreti v zemlji, da obrodi sad (Jn 12,20-33). Gre za skrito, tiho umiranje, ki je pogoj za duhovno rodovitnost. V liturgičnem letu C, prihodnje leto, je na vrsti odlomek iz Janezovega evangelija, o grešnici, ki so jo želeli kamnati, Jezus pa ji je od srca odpustil (Jn 8,1-11). Nastala je tišina, Jezus se je sklonil in tiho pisal po tleh. Kriza pandemije korona virusa Covid-19 je dobesedno vijolično zagrinjalo, ki že eno celo leto zagrinja naš pogled na svet in na življenje. Zavedamo se, da smo kot ljudje in kot človeštvo ranljivi, umrljivi, nemočni. Kakor da bi se v našo bližino prikradla gluha grobna tišina Lazarjevega groba. V tem kriznem, »korona-času«, lahko kot kristjani dopustimo, da v pesek naše zgodovine tudi tokrat piše Jezus sam. Ko je pisal po tleh, so vsem, ki so obsojali grešnico, začeli padati kamni iz rok. Odvrzimo tudi mi težke kamne tesnobnosti, strahu in malodušja, zaupajmo, da je pod vijoličnim zagrinjalom, ki zagrinja križ, čista Ljubezen, razpeta v neskončnost novega neba in nove zemlje.\t https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ Sun, 21 Mar 2021 04:57:52 +0000 Zvone Štrubelj: Vijolično zagrinjalo pete postne ali tihe nedelje Znanka mi je pripovedovala, kako je umirala v domu njena stara teta. Bila je zelo stara, ker precej čez devetdeset let. Ko jo je moja znanka obiskala, je bila tudi že zelo slaba in vsem je bilo jasno, da so ji dnevi šteti, morda celo ure. Sedla je k njej, jo držala za roko in ostala tiho. Zdelo se ji je, da je to velik trenutek, čeprav se ni nič dogajalo. In zdelo se ji je tudi, da je prav v tem zunanjem nedogajanju navzoča velika akcija, čeprav ne v smislu, kot jo po navadi poznamo. Neka velika akcija glede življenja, saj se je življenje v tem stanju poslavljalo za vedno. Bil je po svoje svet trenutek. \tTedaj pa so se odprla vrata in vstopila je sestrična stare gospe, tudi že stara, vendar morda še ne devetdeset. Sobo je naenkrat napolnil velik nemir. Naenkrat se je začela zunanja akcija. Sestrična je umirajoči starki najprej prinesla kozarec vode in ji po slamici hotela vliti nekaj tekočine v usta. Ker ji to ni šlo najbolje, ji je začela prav glasno prigovarjati. Tudi na to ni bilo odziva. Potem je začela vreščati. Kako to, da nič ne ukrenejo? Saj je vendar ne morejo kar tako pustiti umreti! To se je potem še nekaj minut nadaljevalo, dokler ni posegla moja znanka in jo prosila, da zapusti sobo. To je precej nerada tudi storila. A ni ji preostalo nič drugega. V sobo se je spet naselil mir. Stara gospa je čez kakšno uro umrla. Mirno in spokojno, kar se je kazalo tudi na njenem obrazu. \tVerjetno se podobni prizori odvijajo vsepovsod. Doma, v bolnišnicah, v domovih za stare. Verjetno okoli stoječi ljudje marsikateremu umirajočemu na tak način otežujejo zadnje ure. Ne bi si upala nikogar zaradi tega obtoževati, saj tudi sama zase ne morem stoodstotno trditi, kako bi reagirala, ko bi umiral kdo od mojih najbližjih. Pa vendar se mi zdi, da moramo več razmišljati prav o tem. Da se moramo potruditi, da drug drugemu olajšamo bivanje prav v teh zadnjih trenutkih tuzemeljskega bivanja. To pomeni tudi vnašanje neke nove kvalitete v naše bivanje, v nasprotju z vsem, kar nam dan za dnem prav poceni ponujajo razni mediji. Res, ali sploh še znamo umolkniti in mirovati? Vsaj ob smrti, če ne že prej. 174762314 RTVSLO – Prvi 406 clean Znanka mi je pripovedovala, kako je umirala v domu njena stara teta. Bila je zelo stara, ker precej čez devetdeset let. Ko jo je moja znanka obiskala, je bila tudi že zelo slaba in vsem je bilo jasno, da so ji dnevi šteti, morda celo ure. Sedla je k njej, jo držala za roko in ostala tiho. Zdelo se ji je, da je to velik trenutek, čeprav se ni nič dogajalo. In zdelo se ji je tudi, da je prav v tem zunanjem nedogajanju navzoča velika akcija, čeprav ne v smislu, kot jo po navadi poznamo. Neka velika akcija glede življenja, saj se je življenje v tem stanju poslavljalo za vedno. Bil je po svoje svet trenutek. \tTedaj pa so se odprla vrata in vstopila je sestrična stare gospe, tudi že stara, vendar morda še ne devetdeset. Sobo je naenkrat napolnil velik nemir. Naenkrat se je začela zunanja akcija. Sestrična je umirajoči starki najprej prinesla kozarec vode in ji po slamici hotela vliti nekaj tekočine v usta. Ker ji to ni šlo najbolje, ji je začela prav glasno prigovarjati. Tudi na to ni bilo odziva. Potem je začela vreščati. Kako to, da nič ne ukrenejo? Saj je vendar ne morejo kar tako pustiti umreti! To se je potem še nekaj minut nadaljevalo, dokler ni posegla moja znanka in jo prosila, da zapusti sobo. To je precej nerada tudi storila. A ni ji preostalo nič drugega. V sobo se je spet naselil mir. Stara gospa je čez kakšno uro umrla. Mirno in spokojno, kar se je kazalo tudi na njenem obrazu. \tVerjetno se podobni prizori odvijajo vsepovsod. Doma, v bolnišnicah, v domovih za stare. Verjetno okoli stoječi ljudje marsikateremu umirajočemu na tak način otežujejo zadnje ure. Ne bi si upala nikogar zaradi tega obtoževati, saj tudi sama zase ne morem stoodstotno trditi, kako bi reagirala, ko bi umiral kdo od mojih najbližjih. Pa vendar se mi zdi, da moramo več razmišljati prav o tem. Da se moramo potruditi, da drug drugemu olajšamo bivanje prav v teh zadnjih trenutkih tuzemeljskega bivanja. To pomeni tudi vnašanje neke nove kvalitete v naše bivanje, v nasprotju z vsem, kar nam dan za dnem prav poceni ponujajo razni mediji. Res, ali sploh še znamo umolkniti in mirovati? Vsaj ob smrti, če ne že prej. https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ Sat, 20 Mar 2021 04:56:46 +0000 Metka Klevišar: Ali še znamo umolkniti in mirovati? Kaj nam pride na misel ob besedi laž? Izrek, da ima laž kratke noge? Mogoče izštevanka: »Lažeš, kradeš, bolhe ješ, v šolo prideš, nič ne veš«? Ali pa Ostržkov rastoči nos? Laž, skratka, razumemo kot nekaj moralno nesprejemljivega in spornega. Pa je res samo to? Brez laži, recimo, ne bi bilo znamenitega starogrškega silogizma: »Krečan pravi: 'Vsi Krečani lažejo.'« Poglejmo. Če so vsi Krečani lažnivci, potem laže tudi Krečan, ki nam to zatrjuje. Torej je njegova izjava, da vsi Krečani lažejo, pravzaprav laž. Njegova izjava požira svoj lastni rep. Ali govori resnico in laže ali pa laže in s tem dokazuje resnico. Trdno gledišče v tej zanki resnice in laži se nam vedno znova izmakne izpod nog. A nekaj zagotovo drži: laž je vse prej kot enoplastna in enoznačna. V redu, boste rekli, ampak to je logika. Morala je nekaj čisto drugega. Pa se vrnimo k morali, in to k logično domišljenemu moralnemu sistemu nemškega filozofa Immanuela Kanta. Kant nas postavlja v moralni precep. Če živimo v skladu z notranjim moralnim zakonom, ki je naša najvišja zapoved, potem, med drugim, ne lažemo. Nikdar in nikjer. Saj bi to pomenilo, da ne delujemo kot dobri posameznik. Zdaj pa si predstavljajmo, da se pri nas skriva prijatelj, ki ga išče policija. Znajdemo se v moralnem precepu: bomo prijatelja predali in delovali dobro, v skladu z moralnim zakonom, ali ga bomo obvarovali in se zlagali, delovali ne-moralno? Tu še lahko postavimo na tehtnico težo zločina na eni in težo našega prijateljstva na drugi strani. Kaj pa, če na vrata potrkajo plačani morilci, da bi prijatelja odpeljali in mu sodili sami? Ga bomo obvarovali ali ga bomo predali morilcem? Se bomo zlagali in delovali nemoralno ali bomo delovali moralno in prijatelja izdali? Seveda že beseda »izdali« pove, kako bomo ravnali. Rekli bomo, da prijatelja nismo videli že več tednov. Namerno bomo kršili moralni zakon, ki nam veleva, naj ne lažemo. In ob tem ne bomo imeli slabe vesti. Nos se nam ne bo podaljšal niti za milimeter. Laž je namreč v tem primeru dojeta kot nekaj dobrega, moralnega in celo … nujnega. Nič spornega ni na njej. Kajti to, kdaj je laž moralno sprejemljiva, kdaj pravzaprav ni laž, je odvisno od konteksta, ne od laži same. 174761870 RTVSLO – Prvi 414 clean Kaj nam pride na misel ob besedi laž? Izrek, da ima laž kratke noge? Mogoče izštevanka: »Lažeš, kradeš, bolhe ješ, v šolo prideš, nič ne veš«? Ali pa Ostržkov rastoči nos? Laž, skratka, razumemo kot nekaj moralno nesprejemljivega in spornega. Pa je res samo to? Brez laži, recimo, ne bi bilo znamenitega starogrškega silogizma: »Krečan pravi: 'Vsi Krečani lažejo.'« Poglejmo. Če so vsi Krečani lažnivci, potem laže tudi Krečan, ki nam to zatrjuje. Torej je njegova izjava, da vsi Krečani lažejo, pravzaprav laž. Njegova izjava požira svoj lastni rep. Ali govori resnico in laže ali pa laže in s tem dokazuje resnico. Trdno gledišče v tej zanki resnice in laži se nam vedno znova izmakne izpod nog. A nekaj zagotovo drži: laž je vse prej kot enoplastna in enoznačna. V redu, boste rekli, ampak to je logika. Morala je nekaj čisto drugega. Pa se vrnimo k morali, in to k logično domišljenemu moralnemu sistemu nemškega filozofa Immanuela Kanta. Kant nas postavlja v moralni precep. Če živimo v skladu z notranjim moralnim zakonom, ki je naša najvišja zapoved, potem, med drugim, ne lažemo. Nikdar in nikjer. Saj bi to pomenilo, da ne delujemo kot dobri posameznik. Zdaj pa si predstavljajmo, da se pri nas skriva prijatelj, ki ga išče policija. Znajdemo se v moralnem precepu: bomo prijatelja predali in delovali dobro, v skladu z moralnim zakonom, ali ga bomo obvarovali in se zlagali, delovali ne-moralno? Tu še lahko postavimo na tehtnico težo zločina na eni in težo našega prijateljstva na drugi strani. Kaj pa, če na vrata potrkajo plačani morilci, da bi prijatelja odpeljali in mu sodili sami? Ga bomo obvarovali ali ga bomo predali morilcem? Se bomo zlagali in delovali nemoralno ali bomo delovali moralno in prijatelja izdali? Seveda že beseda »izdali« pove, kako bomo ravnali. Rekli bomo, da prijatelja nismo videli že več tednov. Namerno bomo kršili moralni zakon, ki nam veleva, naj ne lažemo. In ob tem ne bomo imeli slabe vesti. Nos se nam ne bo podaljšal niti za milimeter. Laž je namreč v tem primeru dojeta kot nekaj dobrega, moralnega in celo … nujnega. Nič spornega ni na njej. Kajti to, kdaj je laž moralno sprejemljiva, kdaj pravzaprav ni laž, je odvisno od konteksta, ne od laži same. https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ Fri, 19 Mar 2021 04:56:54 +0000 Goran Potočnik Černe: Laž V današnji Duhovni misli nas bo nagovorila binkoštna pridigarka Milena Dušej iz Slovenske Bistrice. Razmišlja o božji ljubezni. Bog ima vse rad; Jezus je na svet prinesel sporočilo ljubezni in dobrote. 174761599 RTVSLO – Prvi 325 clean V današnji Duhovni misli nas bo nagovorila binkoštna pridigarka Milena Dušej iz Slovenske Bistrice. Razmišlja o božji ljubezni. Bog ima vse rad; Jezus je na svet prinesel sporočilo ljubezni in dobrote. https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ Thu, 18 Mar 2021 04:55:25 +0000 Milena Dušej: O božji ljubezni Rojeni smo v svet, ki je pač tak, kakršen je. Z našim rojstvom se ni veliko spremenil. Preprosto nas je sprejel vase, takšne, kot pač smo. Zdi se, da se tudi z našo smrtjo ne bo veliko spremenil, preprosto bo trajal dalje brez nas. Le v vmesnem obdobju, tj. v času našega življenja, se nam zdi, da je neznansko veliko stvari v svetu odvisno od nas. Nenehno nekaj počnemo ali smo na preži, kaj počno drugi okrog nas. Ali pa pazimo na to, kako se počutimo, ali smo zdravi, ali ustrezamo svojim predstavam o sebi ipd. A če smo realistični, lahko ugotovimo, da pogosto nismo zadovoljni niti z rezultati svojih početij niti s samim seboj. Predvsem pa slepo sledimo nezavednim vzorcem vedenja, doživljanja in razmišljanja. Tako si verjetno številni zastavljamo vprašanje, zakaj se tako zelo trudimo s svetom okrog nas in s samim seboj, če smo vedno znova nesrečni ali nezadovoljni. Morda se sprašujemo, ali je mogoč kak drugačen tok stvari, ali lahko živimo drugače, kot po prevzetih nezavednih vzorcih uspeha ali neuspeha. Za začetek si poskusimo samo zamisliti možnost, da se na to, kar se dogaja okrog nas, ne odzovemo tako slepo. Prav tako si zamislimo, da se tudi na to, kar se dogaja z nami in v nas, ne odzovemo s priučenimi vzorci tega, kaj je treba storiti in čemu se izgoniti ipd. Raje si vzemimo čas za nekaj vdihov in izdihov in se skušajmo zavedati samih sebe tu in zdaj. Tedaj se nam bo morda posrečilo, da za hip zastanemo v svojih mislih, čustvih in odzivih, preusmerimo svoj pogled na svoje sizifovsko početje in se nam morda celo uspe zasmejati nad njim. Tako pridobimo neko minimalno distanco do običajnega sveta in do svoje običajne samopodobe. To je zelo pomemben korak v duhovnem osamosvajanju in globljem razumevanju samega sebe in sveta. Naslednji korak v tem duhovnem procesu je, da pridobimo novo bližino s samim seboj, vendar onkraj utečenih samopodob. Morda začutimo tudi novo bližino do drugih ljudi in živih bitij okrog sebe. Začutimo jih kot bitja, v katerih se pretaka eno življenje, kjer je vsak dogodek globoko povezan z drugimi dogodki, tako da je vsakdo odsev vseh drugih živih bitij okrog njega. Večina nas bo verjetno zastala nekje med prvim in drugim korakom, ampak pomembno je, da storimo prvega in vsaj zaslutimo drugega. 174761310 RTVSLO – Prvi 401 clean Rojeni smo v svet, ki je pač tak, kakršen je. Z našim rojstvom se ni veliko spremenil. Preprosto nas je sprejel vase, takšne, kot pač smo. Zdi se, da se tudi z našo smrtjo ne bo veliko spremenil, preprosto bo trajal dalje brez nas. Le v vmesnem obdobju, tj. v času našega življenja, se nam zdi, da je neznansko veliko stvari v svetu odvisno od nas. Nenehno nekaj počnemo ali smo na preži, kaj počno drugi okrog nas. Ali pa pazimo na to, kako se počutimo, ali smo zdravi, ali ustrezamo svojim predstavam o sebi ipd. A če smo realistični, lahko ugotovimo, da pogosto nismo zadovoljni niti z rezultati svojih početij niti s samim seboj. Predvsem pa slepo sledimo nezavednim vzorcem vedenja, doživljanja in razmišljanja. Tako si verjetno številni zastavljamo vprašanje, zakaj se tako zelo trudimo s svetom okrog nas in s samim seboj, če smo vedno znova nesrečni ali nezadovoljni. Morda se sprašujemo, ali je mogoč kak drugačen tok stvari, ali lahko živimo drugače, kot po prevzetih nezavednih vzorcih uspeha ali neuspeha. Za začetek si poskusimo samo zamisliti možnost, da se na to, kar se dogaja okrog nas, ne odzovemo tako slepo. Prav tako si zamislimo, da se tudi na to, kar se dogaja z nami in v nas, ne odzovemo s priučenimi vzorci tega, kaj je treba storiti in čemu se izgoniti ipd. Raje si vzemimo čas za nekaj vdihov in izdihov in se skušajmo zavedati samih sebe tu in zdaj. Tedaj se nam bo morda posrečilo, da za hip zastanemo v svojih mislih, čustvih in odzivih, preusmerimo svoj pogled na svoje sizifovsko početje in se nam morda celo uspe zasmejati nad njim. Tako pridobimo neko minimalno distanco do običajnega sveta in do svoje običajne samopodobe. To je zelo pomemben korak v duhovnem osamosvajanju in globljem razumevanju samega sebe in sveta. Naslednji korak v tem duhovnem procesu je, da pridobimo novo bližino s samim seboj, vendar onkraj utečenih samopodob. Morda začutimo tudi novo bližino do drugih ljudi in živih bitij okrog sebe. Začutimo jih kot bitja, v katerih se pretaka eno življenje, kjer je vsak dogodek globoko povezan z drugimi dogodki, tako da je vsakdo odsev vseh drugih živih bitij okrog njega. Večina nas bo verjetno zastala nekje med prvim in drugim korakom, ampak pomembno je, da storimo prvega in vsaj zaslutimo drugega. https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ Wed, 17 Mar 2021 04:56:41 +0000 Andrej Ule: Razumevanje sebe in sveta Že navsezgodaj zjutraj ste si nadeli nogavice. Preden se odpravite od doma, si boste obuli čevlje. Če otroku oblečete jakno za na pot, se boste verjetno spet priklonili. Morda se v kuhinji priklonite, da dosežete kakšno posodo. Priklon je v naši kulturi manj pogosta oblika pozdrava kot na primer na Japonskem, kjer poznajo celo serijo priklonov, ki izražajo spoštovanje, pa tudi socialni status oseb, ki se srečata. V Veliki Britaniji se na primer igralci na teniškem turnirju v Wimbledonu tradicionalno priklonijo kraljici. Priklon kot znamenje spoštovanja in počastitve je prisoten tudi v katoliški liturgiji. Klanjanje ali salat je del islamske obredne molitve, ki se opravlja petkrat na dan. Nenazadnje se v tradicionalnih plesih priklonijo tudi soplesalci pred začetkom plesa. Priklon vedno izraža spoštovanje. Običajno smo navajeni, da je torej priklon pridržan za posebne pozornosti in posebne ljudi, morda takšne z 'modro krvjo'. Nekoliko drugače se je zgodilo med državljansko vojno v Koreji. Zloglasni general je z vojsko nezadržno prodiral in zavzemal provinco za provinco in pri tem uničeval vse, kar mu je prišlo na pot. Ko so tako prebivalci nekega mesta slišali, da se jim približuje in ker so vedeli za njegov kruti sloves, so pobegnili v bližnji samostan. Ko je tako generalova vojska prispela v mesto, so našli hiše zapuščene. Po precej iskanja, so vendarle našli nekega zenovskega meniha, ki je zaostal za ostalimi. General je ukazal, naj ga pripeljejo predenj, a menih nikakor ni hotel iti. General je tako besen sam odšel do njega. »Ti očitno ne veš, kdo sem jaz!« je kričal na meniha. »Zmožen sem te zabosti v prsi z mečem, in ne bi pri tem niti trenil.« Zenovski menih se je obrnil in generalu mirno odvrnil: »Tudi ti očitno ne veš, kdo sem jaz. Zmožen sem pustiti, da me zabodeš z mečem v prsi, in pri tem ne bi niti trenil.« Ko je to general slišal, se je menihu globoko priklonil in skupaj z vojsko zapustil deželo. Prikloni niso nekaj, kar bi bilo rezervirano za kronane glave ali za slavne generale. Tudi v današnjem dnevu bomo morda lahko prepoznali skoraj povsem skrite drže in dejanja, ki se jim je vredno prikloniti. 174761065 RTVSLO – Prvi 385 clean Že navsezgodaj zjutraj ste si nadeli nogavice. Preden se odpravite od doma, si boste obuli čevlje. Če otroku oblečete jakno za na pot, se boste verjetno spet priklonili. Morda se v kuhinji priklonite, da dosežete kakšno posodo. Priklon je v naši kulturi manj pogosta oblika pozdrava kot na primer na Japonskem, kjer poznajo celo serijo priklonov, ki izražajo spoštovanje, pa tudi socialni status oseb, ki se srečata. V Veliki Britaniji se na primer igralci na teniškem turnirju v Wimbledonu tradicionalno priklonijo kraljici. Priklon kot znamenje spoštovanja in počastitve je prisoten tudi v katoliški liturgiji. Klanjanje ali salat je del islamske obredne molitve, ki se opravlja petkrat na dan. Nenazadnje se v tradicionalnih plesih priklonijo tudi soplesalci pred začetkom plesa. Priklon vedno izraža spoštovanje. Običajno smo navajeni, da je torej priklon pridržan za posebne pozornosti in posebne ljudi, morda takšne z 'modro krvjo'. Nekoliko drugače se je zgodilo med državljansko vojno v Koreji. Zloglasni general je z vojsko nezadržno prodiral in zavzemal provinco za provinco in pri tem uničeval vse, kar mu je prišlo na pot. Ko so tako prebivalci nekega mesta slišali, da se jim približuje in ker so vedeli za njegov kruti sloves, so pobegnili v bližnji samostan. Ko je tako generalova vojska prispela v mesto, so našli hiše zapuščene. Po precej iskanja, so vendarle našli nekega zenovskega meniha, ki je zaostal za ostalimi. General je ukazal, naj ga pripeljejo predenj, a menih nikakor ni hotel iti. General je tako besen sam odšel do njega. »Ti očitno ne veš, kdo sem jaz!« je kričal na meniha. »Zmožen sem te zabosti v prsi z mečem, in ne bi pri tem niti trenil.« Zenovski menih se je obrnil in generalu mirno odvrnil: »Tudi ti očitno ne veš, kdo sem jaz. Zmožen sem pustiti, da me zabodeš z mečem v prsi, in pri tem ne bi niti trenil.« Ko je to general slišal, se je menihu globoko priklonil in skupaj z vojsko zapustil deželo. Prikloni niso nekaj, kar bi bilo rezervirano za kronane glave ali za slavne generale. Tudi v današnjem dnevu bomo morda lahko prepoznali skoraj povsem skrite drže in dejanja, ki se jim je vredno prikloniti. https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ Tue, 16 Mar 2021 04:56:25 +0000 Robert Friškovec: Priklon Prirejeni odlomek iz knjige Daljna bližina neba (Štirje časi – Jesen), Lj. 2010, str. 503–4. Ena izmed »kultnih« knjig moje generacije, t.i. »generacije '68«, je bila uspešnica Douglasa Adamsa z naslovom Štoparski vodnik po Galaksiji. V njej nastopa superračunalnik z imenom »Globoka Misel«, ki naj bi bil po pričakovanjih njegovih tvorcev zmožen odgovoriti tudi na tisto poslednje Vprašanje »o življenju, vesolju in sploh vsem«. Ta duhovita zgodbica je filozofsko zanimiva in aktualna še dandanes, morda še bolj kot pred nekaj desetletji, zato se jo spomnimo malce podrobneje. Ko je bil superračunalnik »Globoka Misel« slednjič dokončno zgrajen, se je vse ljudstvo zbralo pred njim in dva vodilna programerja sta mu zastavila tisto véliko Vprašanje. Globoka Misel je tuhtala in tuhtala ter čez čas naznanila, da sicer lahko odgovori tudi na to Vprašanje, vendar bo treba na Odgovor počakati sedem in pol milijonov let … No, in potem ko preteče ves ta gromozansko dolgi čas, dolg ne samo za posameznega človeka, temveč tudi za celotno človeštvo, in ko se ljudstvo spet zbere pred Globoko Mislijo, jim računalnik postreže z Odgovorom: »42«! Presenečeni in razočarani ljudje se seveda kujajo, Globoka Misel pa jim zagotavlja, da je zelo temeljito preverila in da je odgovor nedvomno pravi, vendar je človeški problem drugje, namreč to, da ljudje nikoli niso zares vedeli, katero je tisto pravo Vprašanje »o življenju, vesolju in sploh vsem«. Prebrisana glavna programerja predlagata Globoki Misli, naj jima ona sama pove to Vprašanje, toda Globoka Misel mora priznati, da ga tudi ona ne ve in da jim ga bo povedal »drugi računalnik, ki bo prišel za menoj … računalnik, ki mu nisem vreden izračunati niti operacijskih parametrov« (tu je očitna aluzija na Janeza Krstnika in njegovo naznanitev Jezusovega prihoda) – ta drugi, zares največji računalnik pa se imenuje: »Zemlja«. Ja, planet Zemlja, naš vesoljni dom, katerega »čipi« smo tudi mi ljudje, ki se bomo še milijone let (če se nam ne bo zgodila kaka katastrofa, denimo, če ne bo čez Zemljo speljana kaka galaktična »zvezdna cesta«) spraševali, ali je morda tisto pravo Vprašanje preprosto »Koliko je 6 krat 7?«, ali pa kako drugo, bolj sofisticirano, na primer, »Koliko poti mora človek prehoditi, preden postane človek?« (v tem vprašanju naša generacija prepozna verz iz znane pesmi Boba Dylana Blowing in the Wind), kajti – kakor nas ob koncu Adamsovega Štoparskega vodnika po Galaksiji pouči Globoka Misel: »Ko boste torej zvedeli, kako se glasi vprašanje, boste tudi razumeli, kaj pomeni odgovor.« 174760779 RTVSLO – Prvi 421 clean Prirejeni odlomek iz knjige Daljna bližina neba (Štirje časi – Jesen), Lj. 2010, str. 503–4. Ena izmed »kultnih« knjig moje generacije, t.i. »generacije '68«, je bila uspešnica Douglasa Adamsa z naslovom Štoparski vodnik po Galaksiji. V njej nastopa superračunalnik z imenom »Globoka Misel«, ki naj bi bil po pričakovanjih njegovih tvorcev zmožen odgovoriti tudi na tisto poslednje Vprašanje »o življenju, vesolju in sploh vsem«. Ta duhovita zgodbica je filozofsko zanimiva in aktualna še dandanes, morda še bolj kot pred nekaj desetletji, zato se jo spomnimo malce podrobneje. Ko je bil superračunalnik »Globoka Misel« slednjič dokončno zgrajen, se je vse ljudstvo zbralo pred njim in dva vodilna programerja sta mu zastavila tisto véliko Vprašanje. Globoka Misel je tuhtala in tuhtala ter čez čas naznanila, da sicer lahko odgovori tudi na to Vprašanje, vendar bo treba na Odgovor počakati sedem in pol milijonov let … No, in potem ko preteče ves ta gromozansko dolgi čas, dolg ne samo za posameznega človeka, temveč tudi za celotno človeštvo, in ko se ljudstvo spet zbere pred Globoko Mislijo, jim računalnik postreže z Odgovorom: »42«! Presenečeni in razočarani ljudje se seveda kujajo, Globoka Misel pa jim zagotavlja, da je zelo temeljito preverila in da je odgovor nedvomno pravi, vendar je človeški problem drugje, namreč to, da ljudje nikoli niso zares vedeli, katero je tisto pravo Vprašanje »o življenju, vesolju in sploh vsem«. Prebrisana glavna programerja predlagata Globoki Misli, naj jima ona sama pove to Vprašanje, toda Globoka Misel mora priznati, da ga tudi ona ne ve in da jim ga bo povedal »drugi računalnik, ki bo prišel za menoj … računalnik, ki mu nisem vreden izračunati niti operacijskih parametrov« (tu je očitna aluzija na Janeza Krstnika in njegovo naznanitev Jezusovega prihoda) – ta drugi, zares največji računalnik pa se imenuje: »Zemlja«. Ja, planet Zemlja, naš vesoljni dom, katerega »čipi« smo tudi mi ljudje, ki se bomo še milijone let (če se nam ne bo zgodila kaka katastrofa, denimo, če ne bo čez Zemljo speljana kaka galaktična »zvezdna cesta«) spraševali, ali je morda tisto pravo Vprašanje preprosto »Koliko je 6 krat 7?«, ali pa kako drugo, bolj sofisticirano, na primer, »Koliko poti mora človek prehoditi, preden postane človek?« (v tem vprašanju naša generacija prepozna verz iz znane pesmi Boba Dylana Blowing in the Wind), kajti – kakor nas ob koncu Adamsovega Štoparskega vodnika po Galaksiji pouči Globoka Misel: »Ko boste torej zvedeli, kako se glasi vprašanje, boste tudi razumeli, kaj pomeni odgovor.« https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ Mon, 15 Mar 2021 04:57:01 +0000 Marko Uršič: O poslednjem vprašanju in dokončnem odgovoru Neznani avtor Druge kroniške knjige, nastale v 4. stoletju pred Kristusom, potrt v duši ugotavlja, da izvoljeno ljudstvo Izrael kopiči nezvestobe, posnema gnusobe sosednjih narodov, oskrunja tempelj, zasramuje preroke in zasmehuje Božje opomine. Na kaj nas želi s tem opisom razmer v Izraelu opozoriti prvo berilo četrte postne nedelje? Najprej pomislimo na moralni vidik, ker se v navedenih stranpoteh izvoljenega ljudstva prepoznamo tudi sami. Vendar morala ni sama sebi namen; nismo dobri, pošteni in pobožni, ker je to lepo, všeč Bogu in ljudem. Vse to so drugotni razlogi, zaradi katerih kroniška knjiga s kritiko življenjske prakse nastavlja ogledalo preprostim in vladajočim. Gnusobe, ki jih navaja sveti pisatelj, ne spodkopavajo le javne in osebne morale, ampak nekaj bolj temeljnega, in sicer človekovo bitno naravnanost na Boga na eni strani in Božje približevanje človeku na drugi. To zedinjenje Božje in človeške narave, imenovano učlovečenje, praznujemo 25. marca, na praznik Marijinega oznanjenja. Ali ni to ozko krščanska tema, ki nekristjane težko nagovarja? Vladimir Solovjov (1853–1900), največji ruski filozof, je v svojih spisih pokazal, da je zbliževanje Boga in človeka, ki traja od pradavnine, prvorazredna eksistencialna tema in ne le filozofska, zato zadeva vse, preproste in izobražene, verne in neverne. Do tega odkritja ni prišel tako, da bi se najprej posvetil pravoslavni duhovnosti, ampak ker mu je uspelo nekaj, česar v Rusiji ni uspelo še nikomur pred njim. Do 25. leta, ko se je iz Londona vrnil v Rusijo, in se začel družiti z Dostojevskim, je predelal vso dotedanjo zahodno filozofijo, mistiko, gnozo in azijske religije. Po vsem tem je prišel do zanj prelomnega spoznanja, da je človek v svoji najgloblji biti, v duši, nenehno naravnan na preseganje fizičnega sveta in svoje telesne omejenosti. Z druge strani pa od Boga ustvarjeni svet, ki se razvija po zakonih evolucije, kaže na neprekinjeno Božje povnanjenje. Bog že s tem, ko svet ustvari, nazorno pokaže, da želi biti blizu vsemu, kar je ustvaril in se razodevati človeku, ki je krona stvarstva. Ta resničnost je vsakemu človeku nekaj notranjega in vsaj do neke mere razumljivega. Gnosobe, ki jih biča Kroniška knjiga, so potemtakem nemoralne zato, ker človeku zameglijo njegovo hrepenenje po samopreseganju in njegov interes skrčijo na tvarne vrednote, ki mu izpraznijo dušo in ga naredijo negotovega. Obenem pa gnusobe med Boga in človeka postavijo bariere, ki ovirajo zedinjenje Božjega in človeškega. Postni čas nas bo notranje poživil, če se bo sprostilo naše dviganje k Bogu in Božje spuščanje k nam. 174760639 RTVSLO – Prvi 401 clean Neznani avtor Druge kroniške knjige, nastale v 4. stoletju pred Kristusom, potrt v duši ugotavlja, da izvoljeno ljudstvo Izrael kopiči nezvestobe, posnema gnusobe sosednjih narodov, oskrunja tempelj, zasramuje preroke in zasmehuje Božje opomine. Na kaj nas želi s tem opisom razmer v Izraelu opozoriti prvo berilo četrte postne nedelje? Najprej pomislimo na moralni vidik, ker se v navedenih stranpoteh izvoljenega ljudstva prepoznamo tudi sami. Vendar morala ni sama sebi namen; nismo dobri, pošteni in pobožni, ker je to lepo, všeč Bogu in ljudem. Vse to so drugotni razlogi, zaradi katerih kroniška knjiga s kritiko življenjske prakse nastavlja ogledalo preprostim in vladajočim. Gnusobe, ki jih navaja sveti pisatelj, ne spodkopavajo le javne in osebne morale, ampak nekaj bolj temeljnega, in sicer človekovo bitno naravnanost na Boga na eni strani in Božje približevanje človeku na drugi. To zedinjenje Božje in človeške narave, imenovano učlovečenje, praznujemo 25. marca, na praznik Marijinega oznanjenja. Ali ni to ozko krščanska tema, ki nekristjane težko nagovarja? Vladimir Solovjov (1853–1900), največji ruski filozof, je v svojih spisih pokazal, da je zbliževanje Boga in človeka, ki traja od pradavnine, prvorazredna eksistencialna tema in ne le filozofska, zato zadeva vse, preproste in izobražene, verne in neverne. Do tega odkritja ni prišel tako, da bi se najprej posvetil pravoslavni duhovnosti, ampak ker mu je uspelo nekaj, česar v Rusiji ni uspelo še nikomur pred njim. Do 25. leta, ko se je iz Londona vrnil v Rusijo, in se začel družiti z Dostojevskim, je predelal vso dotedanjo zahodno filozofijo, mistiko, gnozo in azijske religije. Po vsem tem je prišel do zanj prelomnega spoznanja, da je človek v svoji najgloblji biti, v duši, nenehno naravnan na preseganje fizičnega sveta in svoje telesne omejenosti. Z druge strani pa od Boga ustvarjeni svet, ki se razvija po zakonih evolucije, kaže na neprekinjeno Božje povnanjenje. Bog že s tem, ko svet ustvari, nazorno pokaže, da želi biti blizu vsemu, kar je ustvaril in se razodevati človeku, ki je krona stvarstva. Ta resničnost je vsakemu človeku nekaj notranjega in vsaj do neke mere razumljivega. Gnosobe, ki jih biča Kroniška knjiga, so potemtakem nemoralne zato, ker človeku zameglijo njegovo hrepenenje po samopreseganju in njegov interes skrčijo na tvarne vrednote, ki mu izpraznijo dušo in ga naredijo negotovega. Obenem pa gnusobe med Boga in človeka postavijo bariere, ki ovirajo zedinjenje Božjega in človeškega. Postni čas nas bo notranje poživil, če se bo sprostilo naše dviganje k Bogu in Božje spuščanje k nam. https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ Sun, 14 Mar 2021 04:56:41 +0000 Milan Knep: Doseganje Presežnega V vsakem od nas živi duh, večno bitje. Tako smo povezani z Božanskim in celotnim življenjem. In ko smo sposobni potopiti se pod gladino, začutimo najglobljo povezanost z vsemi bitji na tej naši materi Zemlji. Vse nas povezuje ena in ista sila. V vseh nas biva neskončna milost. Neskončna ljubezen. Le pod gladino je potrebno zaplavati. Zajeti sapo in biti riba. Nič misliti, le prepuščati se letu ptice. Ne le opazovati metulja, ampak postati metulj. Šele takrat se bomo lahko resnično predali. Šele takrat bomo spremenili odnos do žive in nežive narave. Ne bomo živeli le v sebi, živeli bomo v vsem, kar nas obdaja: v blagih vonjih prve pomladi, v sanjajočem kostanjevem drevoredu, v trepetu vetra v krošnji topola, v vonju mokrih trnov, v govorici slanih skal, v grenkem vetru, ki vodi ovna. Šele takrat bomo spoznali, da je vse v nas, tudi sonce in tudi luna. Šele takrat bomo začutili, da vesolje živi v ritmu utripanja našega srca. Postali bomo popolnoma mirni, neskončno ljubeči. Nesmrtni. Ko se zavemo te Enosti z vsemi bitji spoštujemo vse ljudi, živali, rastline, tudi neživo naravo. S svojo navzočnostjo jih vedno znova blagoslavljamo. In, ko smo tako povezani v to Enost, smo tudi del vse navzoče božje milosti. Ta neskončna milost objema tako pravične kot nepravične. Božji duh namreč ne obiskuje le pravične, božji duh ni ločen od nobenega bitja, ni nekaj, kar bi obstajalo le za nekatere. Kdo pa smo, da lahko sodimo in delimo družbo na pravične in nepravične. Morda menite, da ste nedolžni, miroljubni, pošteni in da so vsi drugi pokvarjeni? Kdo lahko razsodi kateri človek je dober in kateri slab? Kdo od nas lahko reče, da v nas ni nobene hudobije in da nismo nikoli storili nič slabega? Ko posameznika zavrnemo in mu tako odrečemo možnost odrešitve, zagrešimo veliko napako. Božji duh ima neomejeno moč, ki se skriva v našem srcu, ko dajemo brezpogojno ljubezen in ko jo znamo sprejemati. Bolj ko smo odprti, močneje doživljamo božji duh. Ne moremo ga ločiti ali ga določati, lahko pa ga čutimo v vsakem človeku, v vsakem bitju, živi in neživi naravi. Če bi znali videti duha v vsakem človeku, ne bi nikogar sodili, naš odnos do vsakogar bi bil spoštljiv. Tudi do ljudi, ki so morda zločinci. Zavedali bi se, da je vsak od nas tam, kjer zasluži da je, ko se vzamejo v obzir vse naše odločitve iz preteklosti in naša svobodna volja. V zavedanju božjega duha, ki nas objema s svojo milostjo se vsak dan znova zahvalimo Bogu za nov dan, zase, za najdražje, za ves svet in prosimo, da bi znali občutiti ta čudež življenja, ki nas obdaja. 174760500 RTVSLO – Prvi 415 clean V vsakem od nas živi duh, večno bitje. Tako smo povezani z Božanskim in celotnim življenjem. In ko smo sposobni potopiti se pod gladino, začutimo najglobljo povezanost z vsemi bitji na tej naši materi Zemlji. Vse nas povezuje ena in ista sila. V vseh nas biva neskončna milost. Neskončna ljubezen. Le pod gladino je potrebno zaplavati. Zajeti sapo in biti riba. Nič misliti, le prepuščati se letu ptice. Ne le opazovati metulja, ampak postati metulj. Šele takrat se bomo lahko resnično predali. Šele takrat bomo spremenili odnos do žive in nežive narave. Ne bomo živeli le v sebi, živeli bomo v vsem, kar nas obdaja: v blagih vonjih prve pomladi, v sanjajočem kostanjevem drevoredu, v trepetu vetra v krošnji topola, v vonju mokrih trnov, v govorici slanih skal, v grenkem vetru, ki vodi ovna. Šele takrat bomo spoznali, da je vse v nas, tudi sonce in tudi luna. Šele takrat bomo začutili, da vesolje živi v ritmu utripanja našega srca. Postali bomo popolnoma mirni, neskončno ljubeči. Nesmrtni. Ko se zavemo te Enosti z vsemi bitji spoštujemo vse ljudi, živali, rastline, tudi neživo naravo. S svojo navzočnostjo jih vedno znova blagoslavljamo. In, ko smo tako povezani v to Enost, smo tudi del vse navzoče božje milosti. Ta neskončna milost objema tako pravične kot nepravične. Božji duh namreč ne obiskuje le pravične, božji duh ni ločen od nobenega bitja, ni nekaj, kar bi obstajalo le za nekatere. Kdo pa smo, da lahko sodimo in delimo družbo na pravične in nepravične. Morda menite, da ste nedolžni, miroljubni, pošteni in da so vsi drugi pokvarjeni? Kdo lahko razsodi kateri človek je dober in kateri slab? Kdo od nas lahko reče, da v nas ni nobene hudobije in da nismo nikoli storili nič slabega? Ko posameznika zavrnemo in mu tako odrečemo možnost odrešitve, zagrešimo veliko napako. Božji duh ima neomejeno moč, ki se skriva v našem srcu, ko dajemo brezpogojno ljubezen in ko jo znamo sprejemati. Bolj ko smo odprti, močneje doživljamo božji duh. Ne moremo ga ločiti ali ga določati, lahko pa ga čutimo v vsakem človeku, v vsakem bitju, živi in neživi naravi. Če bi znali videti duha v vsakem človeku, ne bi nikogar sodili, naš odnos do vsakogar bi bil spoštljiv. Tudi do ljudi, ki so morda zločinci. Zavedali bi se, da je vsak od nas tam, kjer zasluži da je, ko se vzamejo v obzir vse naše odločitve iz preteklosti in naša svobodna volja. V zavedanju božjega duha, ki nas objema s svojo milostjo se vsak dan znova zahvalimo Bogu za nov dan, zase, za najdražje, za ves svet in prosimo, da bi znali občutiti ta čudež življenja, ki nas obdaja. https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ Sat, 13 Mar 2021 04:56:55 +0000 Dragan Potočnik: Živi duh SVEČA je bila človekova neločljiva spremljalka dolga tisočletja. Pomagala mu je pri delu in opravilih takrat, ko je sonce zašlo in je nastopil čas teme, svet skrivnostnega in neznanega. Sveča pa je imela za človeka tudi religiozni pomen, še posebej v krščanstvu, saj je predstavljala Kristusov nauk, človekovo pot k odrešenju. V tako imenovanem tretjem, nerazvitem svetu praktični pomen sveče za človeka še ni povsem zbledel. Za sodobnega človeka v razvitem svetu pa sveča predstavlja zgolj le še romantiko ali pa povezanost z religioznostjo, lahko bi rekli tudi s sodobno duhovnostjo. Ste kdaj opazovali svečo in videli, da omogoča, da ustvarja svetlobo, nekakšno živost časa navzven, s tem da izgoreva navznoter, skozi stenj, skozi njeno lastno bistvo, skozi svojo srčiko? Kaj pa človek - ali človek na poti k modrosti, na poti samospoznavanja, prav tako ne izgoreva navznoter, skozi stenj, ki ga predstavljajo njegova mnenja, prepričanja, čustveni in miselni vzorci? Takšno notranje izgorevanje človeku velikokrat povzroča bolečino ali celo trpljenje, saj običajno predstavlja minevanje nečesa starega. Človek se tega krčevito oklepa, saj staro, morda zanj škodljivo ali neprimerno in četudi se tega želi znebiti, vendarle predstavlja nekaj znanega, nekaj, kjer človek ve, kaj pričakovati. Hkrati pa se tisti, ki na tej poti ne obupa, zaveda, da brez takšnega izgorevanja, brez notranjih krčev in bojev, ni prostora, da bi se zgodilo ali v njegovo življenje prišlo kaj novega. Kljub temu, da morda človek sluti, da bi ga to osvobodilo, pa ga je tega strah, saj novo pomeni neznano oziroma negotovo. Ampak ali ni prav največje bogastvo in mik tega buhtenja življenja prav v tem neznanem, v dejstvu, da nikoli povsem zagotovo ne moremo vedeti, kaj bo prinesel naslednji trenutek, naslednji dan? Povedati želim, da je povsem razumljivo, kako se mi sami in seveda tudi drugi ljudje težko spreminjajo, četudi gre še za tako majhne stvari. In da moramo biti prav zato drug z drugim potrpežljivi, razumevajoči in ljubeči. Da bi lahko vsakdo v ta svet prinašal nekaj, kar bi predstavljalo in pomenilo svetlobo tudi drugim, ne le njemu samemu, pa mora včasih v njem izgoreti kaj starega. Da bi imeli pri tem več volje in poguma, nam lahko pomaga tudi razmišljanje o sveči – čeprav ne bomo nikoli vedeli, ali pri tem, ko izgoreva navznoter in sveti drugim navzven, čuti bolečino in ali jo je v tem izgorevanju tudi kaj strah njenega dokončnega izgoretja… 174760173 RTVSLO – Prvi 368 clean SVEČA je bila človekova neločljiva spremljalka dolga tisočletja. Pomagala mu je pri delu in opravilih takrat, ko je sonce zašlo in je nastopil čas teme, svet skrivnostnega in neznanega. Sveča pa je imela za človeka tudi religiozni pomen, še posebej v krščanstvu, saj je predstavljala Kristusov nauk, človekovo pot k odrešenju. V tako imenovanem tretjem, nerazvitem svetu praktični pomen sveče za človeka še ni povsem zbledel. Za sodobnega človeka v razvitem svetu pa sveča predstavlja zgolj le še romantiko ali pa povezanost z religioznostjo, lahko bi rekli tudi s sodobno duhovnostjo. Ste kdaj opazovali svečo in videli, da omogoča, da ustvarja svetlobo, nekakšno živost časa navzven, s tem da izgoreva navznoter, skozi stenj, skozi njeno lastno bistvo, skozi svojo srčiko? Kaj pa človek - ali človek na poti k modrosti, na poti samospoznavanja, prav tako ne izgoreva navznoter, skozi stenj, ki ga predstavljajo njegova mnenja, prepričanja, čustveni in miselni vzorci? Takšno notranje izgorevanje človeku velikokrat povzroča bolečino ali celo trpljenje, saj običajno predstavlja minevanje nečesa starega. Človek se tega krčevito oklepa, saj staro, morda zanj škodljivo ali neprimerno in četudi se tega želi znebiti, vendarle predstavlja nekaj znanega, nekaj, kjer človek ve, kaj pričakovati. Hkrati pa se tisti, ki na tej poti ne obupa, zaveda, da brez takšnega izgorevanja, brez notranjih krčev in bojev, ni prostora, da bi se zgodilo ali v njegovo življenje prišlo kaj novega. Kljub temu, da morda človek sluti, da bi ga to osvobodilo, pa ga je tega strah, saj novo pomeni neznano oziroma negotovo. Ampak ali ni prav največje bogastvo in mik tega buhtenja življenja prav v tem neznanem, v dejstvu, da nikoli povsem zagotovo ne moremo vedeti, kaj bo prinesel naslednji trenutek, naslednji dan? Povedati želim, da je povsem razumljivo, kako se mi sami in seveda tudi drugi ljudje težko spreminjajo, četudi gre še za tako majhne stvari. In da moramo biti prav zato drug z drugim potrpežljivi, razumevajoči in ljubeči. Da bi lahko vsakdo v ta svet prinašal nekaj, kar bi predstavljalo in pomenilo svetlobo tudi drugim, ne le njemu samemu, pa mora včasih v njem izgoreti kaj starega. Da bi imeli pri tem več volje in poguma, nam lahko pomaga tudi razmišljanje o sveči – čeprav ne bomo nikoli vedeli, ali pri tem, ko izgoreva navznoter in sveti drugim navzven, čuti bolečino in ali jo je v tem izgorevanju tudi kaj strah njenega dokončnega izgoretja… https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ Fri, 12 Mar 2021 04:56:08 +0000 Dušan Osojnik: Sveča V preteklosti sem pogosto razmišljala o določenosti življenja posameznika. Rojstvo, čas mladosti, zrelosti in starosti, pa zaključek s smrtjo. Je vse že določeno? So vsi lasje na glavi prešteti, v smislu izvedbe drame z igralci, ki izpilijo svoj tekst in ga zaigrajo na svoj najizvirnejši način? Kje je tukaj svobodna volja? Take in podobne misli so me spet obšle med sestopom z Mojstrovke. Pobočje pod Hudičevim stebrom v Prisojniku je bilo pred nekaj leti prizorišče drame, iz katere sva z Andrejem izšla kot zmagovalca. A rodilo se je stotine novih vprašanj. Že imena sama so polna simbolike, ki misli usmerjajo v določeno smer. Kot kapelica ali svetišče na vrhu gričev. Nekaterim pomenijo potratno porabo električne energije, drugim čudovito nočno panoramo, tako zelo značilno le za Slovenijo, nekaterim pa olajšanje življenjskih strahov in skrbi. Tem zadnjim so kapelice, svetišča in zvonjenje prevodniki za preklop na Boga, ki v svojih številnih obljubah zagotavlja mir in dobro vsem, ki vanj verujejo. Prvo ime. Hudičev steber. Steber, ki je videti hud, na videz grozeč in strm. A ko si v njem, je vse laže, prehodi si sledijo eden za drugim. Od plezalca zahteva veliko znanja in spretnosti, na vrhu pa veselje, ki zapolni in obogati prihajajoče dneve. Mar ne kažejo vsakdanji problemi in zagate obraz Hudičevega stebra? Pa vendar izgubijo svojo ost in brezizhodnost v Njem, ki nam daje moč. Drugo ime: Prisojnik, Prisank in še kakšno bi se našlo. Gora, kjer se dogaja ena izmed Kekčevih zgodb. Kekec, Mojca, Tinkara, dobra vila na eni strani in strašni mož Prisank na drugi. Boj dobrega in zla, ki traja in traja. V vznožju te gore naju je odnesel plaz. V vlogi igralca sva spregledala grozečo popoldansko otoplitev v steni Prisojnika. Snežna zavesa se je spustila in naju zavila v gibljivo gmoto. Nekaj časa v globini, pozneje zgoraj in spet na sredini valečega vala, sem dojela resničnost trenutka, ki se je raztegnil v celo večnost. Vprašala sem Gospoda, zakaj se mi to dogaja, zakaj ne prepreči strašnega plazu. Ustavila sva se na površini. V globini so ostali le cepina in smučka. Odgovor sem dobila nekoliko pozneje, v knjigi Koliba, v zanimivem dialogu glavne osebe Macka in Boga. Mack Bogu očita, da v življenju, kjer Bog točno ve, kaj se bo zgodilo, ni prostora za svobodno voljo. Odgovor je na videz zelo preprost. Bog vpraša Macka, ali ve, da lahko ta trenutek zapusti kolibo, prostor, kjer sta se pogovarjala. Mack odgovori pritrdilno, vendar doda, da bo ostal. Sledil je odgovor Boga: Si kaj manj svoboden v svoji odločitvi, če jaz vem, kako se boš odločil? Res, snemanje pod Prisojnikom je bila odločitev moje svobodne volje. 174759903 RTVSLO – Prvi 423 clean V preteklosti sem pogosto razmišljala o določenosti življenja posameznika. Rojstvo, čas mladosti, zrelosti in starosti, pa zaključek s smrtjo. Je vse že določeno? So vsi lasje na glavi prešteti, v smislu izvedbe drame z igralci, ki izpilijo svoj tekst in ga zaigrajo na svoj najizvirnejši način? Kje je tukaj svobodna volja? Take in podobne misli so me spet obšle med sestopom z Mojstrovke. Pobočje pod Hudičevim stebrom v Prisojniku je bilo pred nekaj leti prizorišče drame, iz katere sva z Andrejem izšla kot zmagovalca. A rodilo se je stotine novih vprašanj. Že imena sama so polna simbolike, ki misli usmerjajo v določeno smer. Kot kapelica ali svetišče na vrhu gričev. Nekaterim pomenijo potratno porabo električne energije, drugim čudovito nočno panoramo, tako zelo značilno le za Slovenijo, nekaterim pa olajšanje življenjskih strahov in skrbi. Tem zadnjim so kapelice, svetišča in zvonjenje prevodniki za preklop na Boga, ki v svojih številnih obljubah zagotavlja mir in dobro vsem, ki vanj verujejo. Prvo ime. Hudičev steber. Steber, ki je videti hud, na videz grozeč in strm. A ko si v njem, je vse laže, prehodi si sledijo eden za drugim. Od plezalca zahteva veliko znanja in spretnosti, na vrhu pa veselje, ki zapolni in obogati prihajajoče dneve. Mar ne kažejo vsakdanji problemi in zagate obraz Hudičevega stebra? Pa vendar izgubijo svojo ost in brezizhodnost v Njem, ki nam daje moč. Drugo ime: Prisojnik, Prisank in še kakšno bi se našlo. Gora, kjer se dogaja ena izmed Kekčevih zgodb. Kekec, Mojca, Tinkara, dobra vila na eni strani in strašni mož Prisank na drugi. Boj dobrega in zla, ki traja in traja. V vznožju te gore naju je odnesel plaz. V vlogi igralca sva spregledala grozečo popoldansko otoplitev v steni Prisojnika. Snežna zavesa se je spustila in naju zavila v gibljivo gmoto. Nekaj časa v globini, pozneje zgoraj in spet na sredini valečega vala, sem dojela resničnost trenutka, ki se je raztegnil v celo večnost. Vprašala sem Gospoda, zakaj se mi to dogaja, zakaj ne prepreči strašnega plazu. Ustavila sva se na površini. V globini so ostali le cepina in smučka. Odgovor sem dobila nekoliko pozneje, v knjigi Koliba, v zanimivem dialogu glavne osebe Macka in Boga. Mack Bogu očita, da v življenju, kjer Bog točno ve, kaj se bo zgodilo, ni prostora za svobodno voljo. Odgovor je na videz zelo preprost. Bog vpraša Macka, ali ve, da lahko ta trenutek zapusti kolibo, prostor, kjer sta se pogovarjala. Mack odgovori pritrdilno, vendar doda, da bo ostal. Sledil je odgovor Boga: Si kaj manj svoboden v svoji odločitvi, če jaz vem, kako se boš odločil? Res, snemanje pod Prisojnikom je bila odločitev moje svobodne volje. https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ Thu, 11 Mar 2021 04:57:03 +0000 Marija Štremfelj: Določenost V življenju preroka Mohameda je bilo nekaj prelomnih dogodkov, ki so odločilno zaznamovali njegovo nadaljnje poslanstvo. Eden takšnih dogodkov je »al-isra«, »nočno potovanje«, ki ga Koran v 17. suri opisuje z naslednjimi besedami: »Hvala Tistemu, ki je ponoči popeljal svojega služabnika od Svetega hrama do najbolj oddaljenega hrama, katerega okolico smo blagoslovili, da bi mu pokazali nekatere od naših znakov! Zares, On sliši in ve vse.« V arabskem izvirniku se na tem mestu pojavi beseda »asra«, ki pomeni »potovati ponoči« oz. »povzročiti, da nekdo potuje ponoči«. Na podlagi islamske tradicije naj bi Bog preroka Mohameda ponoči popeljal do mošeje Al-Aqse v Jeruzalemu, nato pa od tam vzdignil v »sedma nebesa«. Tako je »nočno potovanje« pravzaprav sestavljeno iz dve delov: iz potovanja iz Kabe v Meki do Al-Aqse v Jeruzalemu (»al-isra«), in iz »dviga v sedma nebesa« (»al-mi`aradž«). Islamsko izročilo opisuje, kako naj bi se med tem »dvigom v nebo« preroku Mohamedu razodela narava raja in pekla, srečal pa naj bi se tudi s številnimi predhodnimi preroki in Božjimi poslanci, ki naj bi mu razkrili skrivnosti Božje resničnosti. Prerokovo videnje nebes in srečanje z Bogom je še najbolje opisano v prvih vrsticah 53. sure. Ko se je Mohamed znašel v sedmih nebesih, se je približal Božanstvu do razdalje »dveh lokov ali še manj« in Ga zagledal … O naravi tega »nočnega potovanja«, ki obsega tako potovanje od enega kraja do drugega (»al-isra«) kakor tudi vzdig v nebo (»al-mi`aradž«), se med muslimanskimi učenjaki in eksegeti mnenja razhajajo. Nekateri ta dogodek tolmačijo kot metafizično zrenje, drugi pa ga razumejo kot dejansko potovanje skozi prostor in čas, ki naj bi se zgodilo natanko leto dni pred Mohamedovo migracijo iz Meke v Medino. Toda medtem, ko se religijski učenjaki in koranski eksegeti razpravljajo o naravi tega dogodka, pa sufiji, muslimanski mistiki, v prerokovem »nočnem potovanju« prepoznavajo arhetipsko izkustvo vzpona k Bogu in paradigmo za svoje lastno notranje približevanje k Božjemu. Za muslimanske mistike je Prerokov vzpon v nebesa zgled njihove lastne duhovne vznesenosti in ekstatične izkušnje. Hkrati pa, kot pravilno opozarja Marijan Mole, zaznamuje tudi mejo te izkušnje: Božje bistvo ostaja namreč nedosegljivo. Sufijska literatura tako razpolaga s številnimi pričevanji o podobnih izkušnjah mističnega vzpona, o srečanjih z Božjim in – o nedosegljivosti Njegovega bistva. Eden takšnih najbolj znamenitih opisov je zagotovo poročilo Bayazida Al-Bistamija, velikega mistika iz 9. stoletja, znanega po svojih izrekih o ekstatičnih stanjih in mističnih videnj. Takole pravi: »Brž ko sem šel Njegovi edinosti naproti, sem postal ptica, katere telo je bilo v Enosti, krila pa v Večnosti. In deset let nisem jenjal leteti po nébesu kakšnosti, dokler ga nisem sto tisočkrat preletel. In nisem jenjal leteti, dokler nisem priletel do planote Predvečnosti in tam zagledal drevo Enosti […] Gledal sem, in videl, da je vse to samo slepilo.« 174759650 RTVSLO – Prvi 424 clean V življenju preroka Mohameda je bilo nekaj prelomnih dogodkov, ki so odločilno zaznamovali njegovo nadaljnje poslanstvo. Eden takšnih dogodkov je »al-isra«, »nočno potovanje«, ki ga Koran v 17. suri opisuje z naslednjimi besedami: »Hvala Tistemu, ki je ponoči popeljal svojega služabnika od Svetega hrama do najbolj oddaljenega hrama, katerega okolico smo blagoslovili, da bi mu pokazali nekatere od naših znakov! Zares, On sliši in ve vse.« V arabskem izvirniku se na tem mestu pojavi beseda »asra«, ki pomeni »potovati ponoči« oz. »povzročiti, da nekdo potuje ponoči«. Na podlagi islamske tradicije naj bi Bog preroka Mohameda ponoči popeljal do mošeje Al-Aqse v Jeruzalemu, nato pa od tam vzdignil v »sedma nebesa«. Tako je »nočno potovanje« pravzaprav sestavljeno iz dve delov: iz potovanja iz Kabe v Meki do Al-Aqse v Jeruzalemu (»al-isra«), in iz »dviga v sedma nebesa« (»al-mi`aradž«). Islamsko izročilo opisuje, kako naj bi se med tem »dvigom v nebo« preroku Mohamedu razodela narava raja in pekla, srečal pa naj bi se tudi s številnimi predhodnimi preroki in Božjimi poslanci, ki naj bi mu razkrili skrivnosti Božje resničnosti. Prerokovo videnje nebes in srečanje z Bogom je še najbolje opisano v prvih vrsticah 53. sure. Ko se je Mohamed znašel v sedmih nebesih, se je približal Božanstvu do razdalje »dveh lokov ali še manj« in Ga zagledal … O naravi tega »nočnega potovanja«, ki obsega tako potovanje od enega kraja do drugega (»al-isra«) kakor tudi vzdig v nebo (»al-mi`aradž«), se med muslimanskimi učenjaki in eksegeti mnenja razhajajo. Nekateri ta dogodek tolmačijo kot metafizično zrenje, drugi pa ga razumejo kot dejansko potovanje skozi prostor in čas, ki naj bi se zgodilo natanko leto dni pred Mohamedovo migracijo iz Meke v Medino. Toda medtem, ko se religijski učenjaki in koranski eksegeti razpravljajo o naravi tega dogodka, pa sufiji, muslimanski mistiki, v prerokovem »nočnem potovanju« prepoznavajo arhetipsko izkustvo vzpona k Bogu in paradigmo za svoje lastno notranje približevanje k Božjemu. Za muslimanske mistike je Prerokov vzpon v nebesa zgled njihove lastne duhovne vznesenosti in ekstatične izkušnje. Hkrati pa, kot pravilno opozarja Marijan Mole, zaznamuje tudi mejo te izkušnje: Božje bistvo ostaja namreč nedosegljivo. Sufijska literatura tako razpolaga s številnimi pričevanji o podobnih izkušnjah mističnega vzpona, o srečanjih z Božjim in – o nedosegljivosti Njegovega bistva. Eden takšnih najbolj znamenitih opisov je zagotovo poročilo Bayazida Al-Bistamija, velikega mistika iz 9. stoletja, znanega po svojih izrekih o ekstatičnih stanjih in mističnih videnj. Takole pravi: »Brž ko sem šel Njegovi edinosti naproti, sem postal ptica, katere telo je bilo v Enosti, krila pa v Večnosti. In deset let nisem jenjal leteti po nébesu kakšnosti, dokler ga nisem sto tisočkrat preletel. In nisem jenjal leteti, dokler nisem priletel do planote Predvečnosti in tam zagledal drevo Enosti […] Gledal sem, in videl, da je vse to samo slepilo.« https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ Wed, 10 Mar 2021 04:57:04 +0000 Raid Al Daghistani: Nočno potovanje V današnji Duhovni misli evangelijski pridigar Silvester Molan iz Krškega razmišlja o postnem času. Prave kristjanke in kristjani bi ga morali vzeti resno kot duhovno prenovo in priložnost za dobra dela. V tem času je, kot poudarja Silvester Molan, še posebno pomembna molitev za druge, tudi za domovino. 174759395 RTVSLO – Prvi 369 clean V današnji Duhovni misli evangelijski pridigar Silvester Molan iz Krškega razmišlja o postnem času. Prave kristjanke in kristjani bi ga morali vzeti resno kot duhovno prenovo in priložnost za dobra dela. V tem času je, kot poudarja Silvester Molan, še posebno pomembna molitev za druge, tudi za domovino. https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ Tue, 09 Mar 2021 04:56:09 +0000 Silvester Molan: Pravi post Dnevi v marcu so lepo prešteti in tako je že vsakemu drugošolcu jasno, da na koncu prvega tedna v tem mesecu stoji »8. marec«, na začetku zadnjega tedna pa »25. marec«. In kljub temu, da v svojem bistvu ta dva dneva slavita dostojanstvo ženske, se zadnje čase zdi, da si »ženske« in »matere« skoraj ne bi mogle biti bolj različne. Celo nasprotne! Vsakemu bebcu je lahko jasno – če pa mu ni, mu lahko to preprosto: praktično in boleče dokažete – da, če elastiko vlečeš in nateguješ v eno smer, bo prej ali slej počila; če pa jo spustiš, jo bo odneslo tako rekoč do iste dolžine v drugo, torej nasprotno smer! In ker so naši moški predhodniki v zgodovini zavestno ali ne, vsekakor pa do nezavesti spregledali in teptali ženske, njihove pravice in dostojanstvo, je zdaj logično, pa čeprav skregano z zdravo pametjo, da gre to teptanje v drugo, torej nasprotno smer. In to do nezavesti! Ženske, zaradi katerih slavimo dan žena, so s protesti od oblasti zase zahtevale gospodarsko, politično in socialno enakopravnost. Enake pravice kot jih ima moški del človeštva! In so jih, v teh skoraj sto letih, dosegle … se mi zdi, pa čeprav s tem tvegam, da me bodo razna feministična združenja, gibanja za pravičnost, društva za enake možnosti in barve razglasili za patriarhalnega mačista! A da bi bile res popolnoma enake in izenačene v pravicah, se mnoge sodobne ženske v svoji pravičniški gorečnosti odrekajo tudi svoji edinstveni pravici. Pravici, ki pripada le njim, ženskam, ter je nam, moškim, od narave in Boga onemogočena. Na Materinski dan pa se spominjamo dogodka, ko se je Najvišja Oblast sklonila k ženski … k Ženi … ne zaradi njene enakosti in enakopravnosti, pač pa zaradi njene posebnosti in neponovljivosti … ki ji po Božji volji in načrtu pripada že od začetka, ko sta bila moški in ženska ustvarjena kot mož in žena … kot Eno … v Edenskem vrtu! In ta ženska … ta Žena … ni protestirala. Nekje na polovici meseca, tudi na sredi med obema praznikoma, goduje sveti Jožef. Za katerega evangelist zapiše, da je bil pravičen. Iz evangelistovih zapisov pa nam je predvsem jasno, da je bil molčeč! Saj kaj pa naj reče, ubogi možak, razpet med Dan žena in Materinski dan?! 174759098 RTVSLO – Prvi 315 clean Dnevi v marcu so lepo prešteti in tako je že vsakemu drugošolcu jasno, da na koncu prvega tedna v tem mesecu stoji »8. marec«, na začetku zadnjega tedna pa »25. marec«. In kljub temu, da v svojem bistvu ta dva dneva slavita dostojanstvo ženske, se zadnje čase zdi, da si »ženske« in »matere« skoraj ne bi mogle biti bolj različne. Celo nasprotne! Vsakemu bebcu je lahko jasno – če pa mu ni, mu lahko to preprosto: praktično in boleče dokažete – da, če elastiko vlečeš in nateguješ v eno smer, bo prej ali slej počila; če pa jo spustiš, jo bo odneslo tako rekoč do iste dolžine v drugo, torej nasprotno smer! In ker so naši moški predhodniki v zgodovini zavestno ali ne, vsekakor pa do nezavesti spregledali in teptali ženske, njihove pravice in dostojanstvo, je zdaj logično, pa čeprav skregano z zdravo pametjo, da gre to teptanje v drugo, torej nasprotno smer. In to do nezavesti! Ženske, zaradi katerih slavimo dan žena, so s protesti od oblasti zase zahtevale gospodarsko, politično in socialno enakopravnost. Enake pravice kot jih ima moški del človeštva! In so jih, v teh skoraj sto letih, dosegle … se mi zdi, pa čeprav s tem tvegam, da me bodo razna feministična združenja, gibanja za pravičnost, društva za enake možnosti in barve razglasili za patriarhalnega mačista! A da bi bile res popolnoma enake in izenačene v pravicah, se mnoge sodobne ženske v svoji pravičniški gorečnosti odrekajo tudi svoji edinstveni pravici. Pravici, ki pripada le njim, ženskam, ter je nam, moškim, od narave in Boga onemogočena. Na Materinski dan pa se spominjamo dogodka, ko se je Najvišja Oblast sklonila k ženski … k Ženi … ne zaradi njene enakosti in enakopravnosti, pač pa zaradi njene posebnosti in neponovljivosti … ki ji po Božji volji in načrtu pripada že od začetka, ko sta bila moški in ženska ustvarjena kot mož in žena … kot Eno … v Edenskem vrtu! In ta ženska … ta Žena … ni protestirala. Nekje na polovici meseca, tudi na sredi med obema praznikoma, goduje sveti Jožef. Za katerega evangelist zapiše, da je bil pravičen. Iz evangelistovih zapisov pa nam je predvsem jasno, da je bil molčeč! Saj kaj pa naj reče, ubogi možak, razpet med Dan žena in Materinski dan?! https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ Mon, 08 Mar 2021 04:55:15 +0000 Gregor Čušin: Dan žena Nemški filozof Friderik Nietzsche je napisal svojo znamenito knjigo »Somrak malikov«, v kateri spregovori o zatonu bogov, ki smo si jih ljudje sami ustvarili. Toda že več kot 3000 let pred njim je Mojzes v Sinajski puščavi spregovoril o veliki nevarnosti, da bi si človek sam izrezljal, izklesal ali pa naslikal podobe svojega boga ter jih potem častil z nasiljem in z nestrpnostjo ter jih naredil za služabnike svoje sebičnosti. Kako prisluhniti resničnemu Bogu, tistemu, ki zahteva pravičnost v družbi in ki hkrati preseneča s svojo dobroto ter usmiljenjem, ki preraščata našo domišljijo, o tem govori njegovih deset Božjih zapovedi. Ko prerok Mojzes v 20. poglavju svoje Druge knjige našteva svoj Dekalog, ki je postal temelj naše zahodne civilizacije, preseneča, da se pri tretji zapovedi: »Posvečuj Gospod dan!« toliko ustavi ob zahtevi sobotnega počitka. Toda gre za veliko več, kakor za zgolj dober nasvet, kako bom ohranili telesno zdravje in si nabrali moči za teden, ki prihaja. Gre namreč za zahtevo, da v življenju človeka obstajajo tudi sveti trenutki, ki jih človek nameni globini svoje duše, svojim najdražjim in ko je sposoben dati poleta svojim mislim ter zapeti pesem ljubezni. Sveti dnevi ali posvečeni trenutki so tisti, ko se človek zave, da je še več ko človek, da je tudi odsev in sled Božje dobrote in usmiljenja na tem svetu. Zato je prav tako poklican k duhovnim opravilom, k lepi besedi in k tihi ljubeči prisotnosti. Prav postni čas je takšen milostni, sveti čas, ko dopustimo, da večnost vdre v naš vsakdanjik, ko se odločimo tudi za trenutke molitve, duhovno branje in pogovor. V tem času se zavemo, da smo tudi ljudje z duhovno razsežnostjo, s smislom za lepo, tudi za bolečino drugega, predvsem pa za smeli pogled v prihodnost. Evangelij današnje nedelje pa nam polega Mojzesovih besed razkrije, da obstaja poleg milostnih trenutkov prav tako tudi sveti prostor. Danes takšen sveti tempelj predstavlja notranjščina cerkve. Ko jo obiščemo v tihoti, lahko v njej prisluškujemo sporočilu večnostne besede ljubezni. A prav je, da tudi po naših hišah obstaja delček svetega prostora. Včasih je to bil »Bohkov kot«, danes je to razpelo, ali pa pogled svetnika, ki zre v nas preko sten našega stanovanja. Pomembno je, da tudi naš družinski prostor postane svet kraj, kjer si izrekamo iskreno besedo, besedo prijateljstva in odpuščanja. Jutri pa je tudi mednarodni dan žensk. Pozorni smo na njihove socialne pravice. Prav je tako, toda Mojzes in Evangelij nam pravita, da je veličina ženske v njeni svečeniški vlogi, ko iz svoje hiše naredi tempelj ljubeče besede in ustvari trenutke globoke radosti in novega upanja. 174758936 RTVSLO – Prvi 409 clean Nemški filozof Friderik Nietzsche je napisal svojo znamenito knjigo »Somrak malikov«, v kateri spregovori o zatonu bogov, ki smo si jih ljudje sami ustvarili. Toda že več kot 3000 let pred njim je Mojzes v Sinajski puščavi spregovoril o veliki nevarnosti, da bi si človek sam izrezljal, izklesal ali pa naslikal podobe svojega boga ter jih potem častil z nasiljem in z nestrpnostjo ter jih naredil za služabnike svoje sebičnosti. Kako prisluhniti resničnemu Bogu, tistemu, ki zahteva pravičnost v družbi in ki hkrati preseneča s svojo dobroto ter usmiljenjem, ki preraščata našo domišljijo, o tem govori njegovih deset Božjih zapovedi. Ko prerok Mojzes v 20. poglavju svoje Druge knjige našteva svoj Dekalog, ki je postal temelj naše zahodne civilizacije, preseneča, da se pri tretji zapovedi: »Posvečuj Gospod dan!« toliko ustavi ob zahtevi sobotnega počitka. Toda gre za veliko več, kakor za zgolj dober nasvet, kako bom ohranili telesno zdravje in si nabrali moči za teden, ki prihaja. Gre namreč za zahtevo, da v življenju človeka obstajajo tudi sveti trenutki, ki jih človek nameni globini svoje duše, svojim najdražjim in ko je sposoben dati poleta svojim mislim ter zapeti pesem ljubezni. Sveti dnevi ali posvečeni trenutki so tisti, ko se človek zave, da je še več ko človek, da je tudi odsev in sled Božje dobrote in usmiljenja na tem svetu. Zato je prav tako poklican k duhovnim opravilom, k lepi besedi in k tihi ljubeči prisotnosti. Prav postni čas je takšen milostni, sveti čas, ko dopustimo, da večnost vdre v naš vsakdanjik, ko se odločimo tudi za trenutke molitve, duhovno branje in pogovor. V tem času se zavemo, da smo tudi ljudje z duhovno razsežnostjo, s smislom za lepo, tudi za bolečino drugega, predvsem pa za smeli pogled v prihodnost. Evangelij današnje nedelje pa nam polega Mojzesovih besed razkrije, da obstaja poleg milostnih trenutkov prav tako tudi sveti prostor. Danes takšen sveti tempelj predstavlja notranjščina cerkve. Ko jo obiščemo v tihoti, lahko v njej prisluškujemo sporočilu večnostne besede ljubezni. A prav je, da tudi po naših hišah obstaja delček svetega prostora. Včasih je to bil »Bohkov kot«, danes je to razpelo, ali pa pogled svetnika, ki zre v nas preko sten našega stanovanja. Pomembno je, da tudi naš družinski prostor postane svet kraj, kjer si izrekamo iskreno besedo, besedo prijateljstva in odpuščanja. Jutri pa je tudi mednarodni dan žensk. Pozorni smo na njihove socialne pravice. Prav je tako, toda Mojzes in Evangelij nam pravita, da je veličina ženske v njeni svečeniški vlogi, ko iz svoje hiše naredi tempelj ljubeče besede in ustvari trenutke globoke radosti in novega upanja. https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ Sun, 07 Mar 2021 04:56:49 +0000 Edvard Kovač: Sveti trenutki Moj sosed zna vse in tudi prijazen je. Odličen risar, sicer pa električar. V dar mi je prinesel še po barvi dišečo panjsko končnico. Dobila je prostor na vidnem mestu. Prikazuje sedanji čas; koronovirusnega. Sonce črno, na sivomodrikastem nebu trije rdeči okodrani virusi, na tleh nekaj človeških kosti, iz kalnega potoka zajema vodo zamaskirana, tista znana in pridna čebelica Maja. Ni Maja, mi je rekel sosed, Ana je. Tako je ime njegovi mami. Vidim ga vsak dan, ko jo gre že zjutraj pozdravit dol v vas. Vse to mi pa daje misliti. Spomin me prestavi v otroška leta, ko še ni bilo nikjer nobenega virusa; bogve ali so zdravniki vedeli zanje ali še ne. Kar me pa hkrati spomni na radijsko oddajo izpred najmanj tridesetih let. V njej je novinar prosil znanega zdravnika – Ježkovega, torej humoristovega rodnega brata dr. Janeza Milčinskega –, naj opiše razliko med nekdanjim in takrat sedanjim časom. Rekel je, da brez težav. Nekdaj da je nad secirnico pisalo Tukaj mrtvi učijo žive, zdaj pa piše: za garderobo ne odgovarjamo. Če to ni sporočilno! In takó je, da živimo v sporočilnih časih. Le da so sporočila zelo različna. Ko sem bila otročaj, smo otroci na vprašanje odraslih, češ da čigav pa si, odgovorili: atov pa mamov pa bohkov pa kruhkov. Ko sem tako zelo zrasla, da sem že sama poučevala, je neka učenka nepozabno! izjavila, da oče v družini sploh ni potreben. Ko se mi z leti vse več izgubi iz spomina in se mi ponuja vse več v premislek, imam občutek, da padam v črno luknjo. V táko iz vesolja, o kateri je kdaj govor in česar sploh ne razumem. Približno tako se mi dogaja ob tem okronanem virusu. Natikam si masko, kjer je to ukazano, in mislim na sosedovega Kastorja. To je bil pes čuvaj, in če so ga spustili z verige, to vedno le z nagobčnikom. Rečem si: Kastor, zdaj pa v trgovino; Kastor, zdaj pa k maši. Za vsem tem pač tiči koronavirus. A tudi Šembilja; ona Mogla umreti ni stara Sibila, da so prinesli ji z doma prsti … Ki je, Šembilja, prerokovala, da bodo prišli taki časi, ko si bosta dva preživela klicala vsak z druge visoke gore: Kje si pa ti bil, da si obstal? Upam, da to ni naš čas. 174758774 RTVSLO – Prvi 366 clean Moj sosed zna vse in tudi prijazen je. Odličen risar, sicer pa električar. V dar mi je prinesel še po barvi dišečo panjsko končnico. Dobila je prostor na vidnem mestu. Prikazuje sedanji čas; koronovirusnega. Sonce črno, na sivomodrikastem nebu trije rdeči okodrani virusi, na tleh nekaj človeških kosti, iz kalnega potoka zajema vodo zamaskirana, tista znana in pridna čebelica Maja. Ni Maja, mi je rekel sosed, Ana je. Tako je ime njegovi mami. Vidim ga vsak dan, ko jo gre že zjutraj pozdravit dol v vas. Vse to mi pa daje misliti. Spomin me prestavi v otroška leta, ko še ni bilo nikjer nobenega virusa; bogve ali so zdravniki vedeli zanje ali še ne. Kar me pa hkrati spomni na radijsko oddajo izpred najmanj tridesetih let. V njej je novinar prosil znanega zdravnika – Ježkovega, torej humoristovega rodnega brata dr. Janeza Milčinskega –, naj opiše razliko med nekdanjim in takrat sedanjim časom. Rekel je, da brez težav. Nekdaj da je nad secirnico pisalo Tukaj mrtvi učijo žive, zdaj pa piše: za garderobo ne odgovarjamo. Če to ni sporočilno! In takó je, da živimo v sporočilnih časih. Le da so sporočila zelo različna. Ko sem bila otročaj, smo otroci na vprašanje odraslih, češ da čigav pa si, odgovorili: atov pa mamov pa bohkov pa kruhkov. Ko sem tako zelo zrasla, da sem že sama poučevala, je neka učenka nepozabno! izjavila, da oče v družini sploh ni potreben. Ko se mi z leti vse več izgubi iz spomina in se mi ponuja vse več v premislek, imam občutek, da padam v črno luknjo. V táko iz vesolja, o kateri je kdaj govor in česar sploh ne razumem. Približno tako se mi dogaja ob tem okronanem virusu. Natikam si masko, kjer je to ukazano, in mislim na sosedovega Kastorja. To je bil pes čuvaj, in če so ga spustili z verige, to vedno le z nagobčnikom. Rečem si: Kastor, zdaj pa v trgovino; Kastor, zdaj pa k maši. Za vsem tem pač tiči koronavirus. A tudi Šembilja; ona Mogla umreti ni stara Sibila, da so prinesli ji z doma prsti … Ki je, Šembilja, prerokovala, da bodo prišli taki časi, ko si bosta dva preživela klicala vsak z druge visoke gore: Kje si pa ti bil, da si obstal? Upam, da to ni naš čas. https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ Sat, 06 Mar 2021 04:56:06 +0000 Berta Golob: Okoronano Naše ravnanje v raznih življenjskih situacijah običajno teče precej spontano in nam ga ni treba še posebej razlagati in utemeljevati, niti drugim niti samemu sebi. Kadar pa se moramo premišljeno odločati, kaj nam je storiti, pa se pojavijo dileme o razlogih naših odločitev ali dejanj. V iskanju razlogov za odločitve in dejanja smo običajno najpozornejši na tiste značilnosti in okoliščine dejanj, ki dajejo videz dokončne razlage. Vendar je zanimivo, da noben razlog ne more dokončno opravičiti kakega dejanja. Še najbolje je, da dejanje samo govori o svojih razlogih in da so ti razvidni že iz same okoliščine dejanja. Nudenje pomoči človeku v stiski npr. jasno kaže na altruistično namero, ki nam praviloma ne vzbuja nobenih dvomov. Včasih pa so okoliščine takšne, da moramo pokazati določeno mero poguma in osebnega izpostavljanja, ko skušamo ravnati tako, kot se nam zdi, da je primerno in prav. Tako je npr. tedaj, ko se odločamo o kakih bolj tveganih dejanjih, npr. o tem, ali bomo pomagali osebi, ki je ne poznamo, ki ne vemo, zakaj se je znašla v nesrečnem položaju, za katero ni jasno, ali nam bo pomoč lahko vrnila Zelo mogoče je, da se sami v sebi ali z drugimi bijemo z očitki o svoji nespameti in o raznih nevarnostih ipd. Zavedamo se, da s tovrstnimi dejanji močno izzivamo splošno sprejeto mantro: »najprej se pobrigaj zase in potem za druge«. Pa vendar nas nekaj izziva, da se ne vdamo tej mantri in pomislekom, ki se opirajo nanjo. Grize nas misel, da z ostajanjem v domnevno varnih območjih ugodja, skrbi zase in z zapiranjem oči pred težavami drugih izgubljamo svojo temeljno etično držo, saj je bistvo človeka v sobivanju, sočutenju in sodelovanju. Pravzaprav se vse bistveno v človekovem življenju zgodi tako, da prepoznamo to misel kot resnico in začnemo tudi živeti v skladu z njo. Potem bomo morda spoznali, da sta altruistično življenje in delovanje nekaj najbolj naravnega in svobodnega. Ni nobenih posebnih nagrad ali koristi za takšno življenje in delovanje. Razumnemu človeku povsem zadošča, če živi tako, da se lahko vsako jutro odkrito pogleda v ogledalo in si brez sprenevedanja reče: »Nisem sicer popoln, vendar sem ostal človek«. 174758443 RTVSLO – Prvi 368 clean Naše ravnanje v raznih življenjskih situacijah običajno teče precej spontano in nam ga ni treba še posebej razlagati in utemeljevati, niti drugim niti samemu sebi. Kadar pa se moramo premišljeno odločati, kaj nam je storiti, pa se pojavijo dileme o razlogih naših odločitev ali dejanj. V iskanju razlogov za odločitve in dejanja smo običajno najpozornejši na tiste značilnosti in okoliščine dejanj, ki dajejo videz dokončne razlage. Vendar je zanimivo, da noben razlog ne more dokončno opravičiti kakega dejanja. Še najbolje je, da dejanje samo govori o svojih razlogih in da so ti razvidni že iz same okoliščine dejanja. Nudenje pomoči človeku v stiski npr. jasno kaže na altruistično namero, ki nam praviloma ne vzbuja nobenih dvomov. Včasih pa so okoliščine takšne, da moramo pokazati določeno mero poguma in osebnega izpostavljanja, ko skušamo ravnati tako, kot se nam zdi, da je primerno in prav. Tako je npr. tedaj, ko se odločamo o kakih bolj tveganih dejanjih, npr. o tem, ali bomo pomagali osebi, ki je ne poznamo, ki ne vemo, zakaj se je znašla v nesrečnem položaju, za katero ni jasno, ali nam bo pomoč lahko vrnila Zelo mogoče je, da se sami v sebi ali z drugimi bijemo z očitki o svoji nespameti in o raznih nevarnostih ipd. Zavedamo se, da s tovrstnimi dejanji močno izzivamo splošno sprejeto mantro: »najprej se pobrigaj zase in potem za druge«. Pa vendar nas nekaj izziva, da se ne vdamo tej mantri in pomislekom, ki se opirajo nanjo. Grize nas misel, da z ostajanjem v domnevno varnih območjih ugodja, skrbi zase in z zapiranjem oči pred težavami drugih izgubljamo svojo temeljno etično držo, saj je bistvo človeka v sobivanju, sočutenju in sodelovanju. Pravzaprav se vse bistveno v človekovem življenju zgodi tako, da prepoznamo to misel kot resnico in začnemo tudi živeti v skladu z njo. Potem bomo morda spoznali, da sta altruistično življenje in delovanje nekaj najbolj naravnega in svobodnega. Ni nobenih posebnih nagrad ali koristi za takšno življenje in delovanje. Razumnemu človeku povsem zadošča, če živi tako, da se lahko vsako jutro odkrito pogleda v ogledalo in si brez sprenevedanja reče: »Nisem sicer popoln, vendar sem ostal človek«. https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ Fri, 05 Mar 2021 04:56:08 +0000 Andrej Ule: Dileme Življenje se mi je od nekdaj zdelo polno skrivnosti. Kot otrok sem to resničnost živela, pozneje sem skušala prebliske nedoumljivosti ujeti v besede, v odrasli dobi pa vedno znova izkušam, kako majhen je človeški um pred vsem, kar pride na njegovo pot. Meje mojega jezika nikdar niso bile meje mojega sveta; ta se je vseskozi razlival čez posodo izrekljivega v ocean občutkov, slutenj in spomina, v katerega sem lahko kvečjemu namakala stopala. To spontano pestovanje skrivnosti pa je postalo vprašljivo v preizkušnjah. Ko je zarezala bolečina, nenadoma ni bilo več tako naravno posedati na obalah vesola; samoumevnost skrivnostne narave sveta je začela mezeti skozi rane. Kot kljubovalen nagon se je sprožila nujnost, da vzamem življenje v svoje roke, razkrijem mehanizem, s katerim bi bilo mogoče nadzirati nezaželeno. Če ne prej, sem se tedaj zavedela, da sprejemanje nedoumljivega ni stvar sanjave brezbrižnosti, pač pa zavestne odločitve. Poskusi zanikanja skrivnosti imajo danes brezštevilne obraze. V obdobju velikih nestabilnosti in negotovosti se kot paradoksna protiutež uveljavlja »blogovska miselnost«, ki poenostavlja in ukaluplja, uči, da je naša blaginja popolnoma v naših rokah. Kompleksnost bivanjske izkušnje skušajo zamejiti tudi znanost, politika in umetnost. Zgodovinski spomin je šibek pred neizčrpnim zanosom, ki poganja ta prizadevanja. A stvari nam ne polzijo iz rok zaradi odpravljive napake v sistemu, pač pa zaradi sistema samega, ki na koncu svojega delovanja predvideva najbolj dokončno izmed vseh napak: smrt. Skozi to razpoko najodločneje zasije osvobajajoči uvid v nedoumljivo. Radost, ki jo porajajo načrti uma, je kot dežna kapljica v naključjih strasti; radost, ki jo občutimo ob tem spoznanju, pa je spokojna radost, je življenje »v obilju«, o katerem govori Janezov evangelij. Na obzorju te misli je naš korak čvrst, in ko pridemo do obale skrivnostnega oceana, tam z lahkoto prepoznamo to, kar nam za kratek hip pripada, in pustimo, da voda odnese preostalo. 174758173 RTVSLO – Prvi 372 clean Življenje se mi je od nekdaj zdelo polno skrivnosti. Kot otrok sem to resničnost živela, pozneje sem skušala prebliske nedoumljivosti ujeti v besede, v odrasli dobi pa vedno znova izkušam, kako majhen je človeški um pred vsem, kar pride na njegovo pot. Meje mojega jezika nikdar niso bile meje mojega sveta; ta se je vseskozi razlival čez posodo izrekljivega v ocean občutkov, slutenj in spomina, v katerega sem lahko kvečjemu namakala stopala. To spontano pestovanje skrivnosti pa je postalo vprašljivo v preizkušnjah. Ko je zarezala bolečina, nenadoma ni bilo več tako naravno posedati na obalah vesola; samoumevnost skrivnostne narave sveta je začela mezeti skozi rane. Kot kljubovalen nagon se je sprožila nujnost, da vzamem življenje v svoje roke, razkrijem mehanizem, s katerim bi bilo mogoče nadzirati nezaželeno. Če ne prej, sem se tedaj zavedela, da sprejemanje nedoumljivega ni stvar sanjave brezbrižnosti, pač pa zavestne odločitve. Poskusi zanikanja skrivnosti imajo danes brezštevilne obraze. V obdobju velikih nestabilnosti in negotovosti se kot paradoksna protiutež uveljavlja »blogovska miselnost«, ki poenostavlja in ukaluplja, uči, da je naša blaginja popolnoma v naših rokah. Kompleksnost bivanjske izkušnje skušajo zamejiti tudi znanost, politika in umetnost. Zgodovinski spomin je šibek pred neizčrpnim zanosom, ki poganja ta prizadevanja. A stvari nam ne polzijo iz rok zaradi odpravljive napake v sistemu, pač pa zaradi sistema samega, ki na koncu svojega delovanja predvideva najbolj dokončno izmed vseh napak: smrt. Skozi to razpoko najodločneje zasije osvobajajoči uvid v nedoumljivo. Radost, ki jo porajajo načrti uma, je kot dežna kapljica v naključjih strasti; radost, ki jo občutimo ob tem spoznanju, pa je spokojna radost, je življenje »v obilju«, o katerem govori Janezov evangelij. Na obzorju te misli je naš korak čvrst, in ko pridemo do obale skrivnostnega oceana, tam z lahkoto prepoznamo to, kar nam za kratek hip pripada, in pustimo, da voda odnese preostalo. https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ Thu, 04 Mar 2021 04:56:12 +0000 Miljana Cunta: Nedoumljivo Spominjam se poljudnoznanstvene oddaje, ki je prikazovala življenje žiraf. Morda niste vedeli, a žirafe porodijo svoje mladiče stoje. In tako je prva stvar, ki jo novorojena žirafa doživi, trimetrski padec na trda tla. Malo drugače od našega jutranjega postavljanja na noge, kaj ne? Čeprav se nam kdaj zjutraj zdi, kot da smo zares padli v nov dan s treh metrov višine. Še vedno nekoliko zbegan žirafji mladič se poskuša postaviti na noge, a pri tem se njegova mama obnaša milo rečeno čudno. Svojega mladiča namreč nežno brcne v zanjo plat, kar ga seveda spet vrže po tleh. Verjetno še bolj zmeden žirafji mladič se ponovno poskuša spraviti pokonci, a kaj ko ga že naslednja nežna brca spet spravi na tla. Ves proces se še nekajkrat ponovi, dokler ni novorojeni žirafji mladič že preveč izmučen, da bi se postavil nazaj na noge. Tedaj ga mama žirafa še enkrat nežno brcne in ga tako prisili, da vstane. Od tedaj naprej svojega mladiča nikoli več ne porine na tla. Zakaj ta neobičajen in na videz prav nič materinski prizor? Razlaga je preprosta: da bi mladič preživel napade plenilcev, mora biti prva lekcija, ki se je nauči v življenju, kako se hitro spraviti na noge. Tako materina navidezna krutost ni več tako kruta. V naših življenjih nas marsikaj spravi ob tla in kdaj potrebujemo kar nekaj časa in moči, da se spet postavimo nazaj na noge. Stati na svojih nogah je znamenje, da želimo živeti življenje v polnosti in da smo pripravljeni na življenjske izzive. Ti bodo tudi danes prišli v takšni ali drugačni obliki – in morda nas bodo tako kot žirafjega mladiča pritisnili ob tla. Ampak lekcija, ki se je mora žirafji mladič hitro naučiti, da ne postane obrok plenilcev je, kako se čim prej pobrati na noge. Materini sunki in nežne brce so mladiču 'hitri tečaj' življenja. Takšne brce – v zadnje tri črke – kdaj potrebujemo tudi mi, da se nam okrepijo klecava kolena. Lahko pa smo po potrebi kdaj tudi nežne žirafje brce tudi drug drugemu, da si pomagamo postaviti na noge, obstati in iti naprej – novim življenjskim izzivom naproti. 174757931 RTVSLO – Prvi 291 clean Spominjam se poljudnoznanstvene oddaje, ki je prikazovala življenje žiraf. Morda niste vedeli, a žirafe porodijo svoje mladiče stoje. In tako je prva stvar, ki jo novorojena žirafa doživi, trimetrski padec na trda tla. Malo drugače od našega jutranjega postavljanja na noge, kaj ne? Čeprav se nam kdaj zjutraj zdi, kot da smo zares padli v nov dan s treh metrov višine. Še vedno nekoliko zbegan žirafji mladič se poskuša postaviti na noge, a pri tem se njegova mama obnaša milo rečeno čudno. Svojega mladiča namreč nežno brcne v zanjo plat, kar ga seveda spet vrže po tleh. Verjetno še bolj zmeden žirafji mladič se ponovno poskuša spraviti pokonci, a kaj ko ga že naslednja nežna brca spet spravi na tla. Ves proces se še nekajkrat ponovi, dokler ni novorojeni žirafji mladič že preveč izmučen, da bi se postavil nazaj na noge. Tedaj ga mama žirafa še enkrat nežno brcne in ga tako prisili, da vstane. Od tedaj naprej svojega mladiča nikoli več ne porine na tla. Zakaj ta neobičajen in na videz prav nič materinski prizor? Razlaga je preprosta: da bi mladič preživel napade plenilcev, mora biti prva lekcija, ki se je nauči v življenju, kako se hitro spraviti na noge. Tako materina navidezna krutost ni več tako kruta. V naših življenjih nas marsikaj spravi ob tla in kdaj potrebujemo kar nekaj časa in moči, da se spet postavimo nazaj na noge. Stati na svojih nogah je znamenje, da želimo živeti življenje v polnosti in da smo pripravljeni na življenjske izzive. Ti bodo tudi danes prišli v takšni ali drugačni obliki – in morda nas bodo tako kot žirafjega mladiča pritisnili ob tla. Ampak lekcija, ki se je mora žirafji mladič hitro naučiti, da ne postane obrok plenilcev je, kako se čim prej pobrati na noge. Materini sunki in nežne brce so mladiču 'hitri tečaj' življenja. Takšne brce – v zadnje tri črke – kdaj potrebujemo tudi mi, da se nam okrepijo klecava kolena. Lahko pa smo po potrebi kdaj tudi nežne žirafje brce tudi drug drugemu, da si pomagamo postaviti na noge, obstati in iti naprej – novim življenjskim izzivom naproti. https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ Wed, 03 Mar 2021 04:54:51 +0000 Robert Friškovec: Stati Ko je pogledala pred sebe, je Florence Chadwick lahko videla le meglo. Njeno telo je bilo otrplo. Plavala je že skoraj 16 ur. Bila je prva ženska, ki je preplavala Rokavski preliv v obeh smereh, in to v rekordnem času. Tokrat, stara 34 let, je poskušala postati prva ženska, ki bo preplavala od otoka Catalina do Palos Verda na kalifornijski obali. 4. julija 1952 je bilo morje kot ledena kopel in megla tako gosta, da je komajda videla spremljevalne čolne. Morski psi so krožili v bližini in le streli iz puške, so jih držali na varni razdalji. Poleg Florence sta v enem od čolnov bila njena mati in trener, ki sta jo spodbujala. Govorila sta ji, da ni več daleč. A vse, kar je Florence videla, je bila le megla. Spodbujala sta jo,naj ne odneha. In ni. Vse do takrat, ko je približno 800 metrov pred obalo zahtevala, da jo potegnejo iz vode. Vsa premražena je nekaj ur potem v intervjuju izjavila: “Ne izgovarjam se. Toda če bi lahko videla kopno, bi mi morda uspelo.” Ni je premagala izčrpanost, niti mrzla voda. Premagala jo je megla, zaradi katere ni mogla videti svojega cilja. Dva meseca pozneje je znova poskušala. Tokrat je kljub megli, z jasno sliko cilja v svojih mislih, vztrajala do konca in uspela. Florence Chadwick je bila prva ženska, ki je preplavala to razdaljo, in to dve uri hitreje, kot je bil takratni moški rekord. Ničesar, kar je v življenju resnično vredno, ne moremo doseči brez vztrajnosti. In pri oblikovanju te nam lahko pomagata dve stvari. Howard Newton je rekel: “Ljudje pozabijo kako hitro kaj naredite - toda za zmeraj si zapomnijo, kako dobro ste to naredili.” Le malo stvari spodbudi vztrajnost tako kot prizadevanje za odličnost. Želja po odličnosti je gnala naprej vse velike umetnike in izumitelje - Michelangela, da je kljub izjemnim bolečinam in težavnosti končal Sikstinsko kapelo. Edisona, da je poskušal tako dolgo dokler žarnica ni delovala. Florence Chadwick, da je ure dolgo plavala v ledeni vodi. Odločitev narediti najboljše v vsem, kar delate, vas bo popeljala tja, kamor nezavzeti ljudje ne bodo nikoli prišli. Drugo, kar bo spodbudilo vztrajnost, pa je osredotočanje na izbire in ne na okoliščine. Nekateri pričakujejo, da bodo okoliščine odločale o tem, ali bodo vztrajali ali ne. Toda, ker so okoliščine spremenljive, se kot veter spreminja tudi njihova vztrajnost. Na drugi strani pa so tisti, ki svojo vztrajnost temeljijo na svojih dejanjih; ti se osredotočajo na svoje izbire. Pravzaprav so naše odločitve in izbire edino, kar lahko nadzorujemo. Okoliščin ne moremo nadzorovati prav tako kot tudi ne moremo nadzorovati drugih ljudi. Ko se osredotočimo na svoje odločitve in jih z integriteto uresničimo, nadzorujemo svojo vztrajnost. In to velikokrat pomeni ločnico med uspehom in neuspehom. Apostol Pavel zato svojemu sodelavcu Timoteju svetuje: “Vztrajaj v ugodnih in neugodnih okoliščinah.” (2 Tim 4,2) Ne dovolite okoliščinam in z njimi poveznim izgovorom - ne glede na to, kako dobro zvenijo ali kako dobro se boste v nekem trenutku počitili zaradi njih - da vas ustavijo na vaši poti in vam preprečijo doseči cilje, ki si jih želite. 174757661 RTVSLO – Prvi 290 clean Ko je pogledala pred sebe, je Florence Chadwick lahko videla le meglo. Njeno telo je bilo otrplo. Plavala je že skoraj 16 ur. Bila je prva ženska, ki je preplavala Rokavski preliv v obeh smereh, in to v rekordnem času. Tokrat, stara 34 let, je poskušala postati prva ženska, ki bo preplavala od otoka Catalina do Palos Verda na kalifornijski obali. 4. julija 1952 je bilo morje kot ledena kopel in megla tako gosta, da je komajda videla spremljevalne čolne. Morski psi so krožili v bližini in le streli iz puške, so jih držali na varni razdalji. Poleg Florence sta v enem od čolnov bila njena mati in trener, ki sta jo spodbujala. Govorila sta ji, da ni več daleč. A vse, kar je Florence videla, je bila le megla. Spodbujala sta jo,naj ne odneha. In ni. Vse do takrat, ko je približno 800 metrov pred obalo zahtevala, da jo potegnejo iz vode. Vsa premražena je nekaj ur potem v intervjuju izjavila: “Ne izgovarjam se. Toda če bi lahko videla kopno, bi mi morda uspelo.” Ni je premagala izčrpanost, niti mrzla voda. Premagala jo je megla, zaradi katere ni mogla videti svojega cilja. Dva meseca pozneje je znova poskušala. Tokrat je kljub megli, z jasno sliko cilja v svojih mislih, vztrajala do konca in uspela. Florence Chadwick je bila prva ženska, ki je preplavala to razdaljo, in to dve uri hitreje, kot je bil takratni moški rekord. Ničesar, kar je v življenju resnično vredno, ne moremo doseči brez vztrajnosti. In pri oblikovanju te nam lahko pomagata dve stvari. Howard Newton je rekel: “Ljudje pozabijo kako hitro kaj naredite - toda za zmeraj si zapomnijo, kako dobro ste to naredili.” Le malo stvari spodbudi vztrajnost tako kot prizadevanje za odličnost. Želja po odličnosti je gnala naprej vse velike umetnike in izumitelje - Michelangela, da je kljub izjemnim bolečinam in težavnosti končal Sikstinsko kapelo. Edisona, da je poskušal tako dolgo dokler žarnica ni delovala. Florence Chadwick, da je ure dolgo plavala v ledeni vodi. Odločitev narediti najboljše v vsem, kar delate, vas bo popeljala tja, kamor nezavzeti ljudje ne bodo nikoli prišli. Drugo, kar bo spodbudilo vztrajnost, pa je osredotočanje na izbire in ne na okoliščine. Nekateri pričakujejo, da bodo okoliščine odločale o tem, ali bodo vztrajali ali ne. Toda, ker so okoliščine spremenljive, se kot veter spreminja tudi njihova vztrajnost. Na drugi strani pa so tisti, ki svojo vztrajnost temeljijo na svojih dejanjih; ti se osredotočajo na svoje izbire. Pravzaprav so naše odločitve in izbire edino, kar lahko nadzorujemo. Okoliščin ne moremo nadzorovati prav tako kot tudi ne moremo nadzorovati drugih ljudi. Ko se osredotočimo na svoje odločitve in jih z integriteto uresničimo, nadzorujemo svojo vztrajnost. In to velikokrat pomeni ločnico med uspehom in neuspehom. Apostol Pavel zato svojemu sodelavcu Timoteju svetuje: “Vztrajaj v ugodnih in neugodnih okoliščinah.” (2 Tim 4,2) Ne dovolite okoliščinam in z njimi poveznim izgovorom - ne glede na to, kako dobro zvenijo ali kako dobro se boste v nekem trenutku počitili zaradi njih - da vas ustavijo na vaši poti in vam preprečijo doseči cilje, ki si jih želite. https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ Tue, 02 Mar 2021 04:54:50 +0000 Zmago Godina: Vztrajnost Človek si želi biti ustvarjalen. Natančneje in bolj radikalno rečeno, živimo zato, da ustvarjamo. Seveda je ta pot ustvarjanja dolga, zavita in nemalokdaj tudi precej strma ter kamnita. A, ko pridemo na vrh, se ves trud poplača in zasijemo v svetlobi, ki se skriva našemu običajnemu pogledu. Najbrž se spomnite tiste svetopisemske zgodbe, ko Abraham in njegov sin Izak ubereta pot na goro. Morda jo celo poznate tako dobro, da vam uide kakšna pomembna podrobnost. Kot na primer ta, da Abraham s seboj nosi oglje ali iskro za ogenj, Izak pa drva. Kakšen pomen imata ti dve stvari? Ogenj ponazarja božansko silo v človeku, medtem ko drva predstavljajo človeški trud ali celo žrtvovanje. Če zdaj ta dva simbola povežemo z ustvarjalnostjo, potem gre prav za tista dva ključna gradnika uspešnega vzpona na goro. Gora je seveda simbol smisla ali bistva življenja. Ko ustvarjamo, razodevamo svoje najgloblje jedro. To je v nas, a ni od nas. O tem pričujejo vse velike mistične struje v zgodovini religij in filozofij. Gre za Božansko iskro, o kateri govorita tako starogrški filozof Platon kot srednjeveški mistik Mojster Eckhart. V sodobnosti pa o njej govori karmeličanski menih Thomas Merton. A to še ni dovolj za to, da smo ustvarjalni. Potrebno se je ne samo truditi, ampak predvsem žrtvovati. Podati se v neznano, prepustiti se volji drugih. Torej, opustiti svoje lastne zamisli in načrte. V tem je naš največji trud, ki mu lahko posvetimo življenje. Danes pa se ustvarjalnost vse bolj povezuje s človekovo genialnostjo. V resnici pa se tukaj skriva past. Še tako genialna stvaritev brez posega iz nedoumljive skrivnosti in naše popolne predaje njej, ne pomeni veliko. Zadnje čase doživljam pomen povedanega v preprosti in vsakodnevni vlogi domačega kurjača. Tistega, ki pripravi drva, da zgorijo v ognju peči. Iz majhne iskre se rojeva plamen, ki preraste v ogenj in posrka vase materialnost lesa. 174757368 RTVSLO – Prvi 377 clean Človek si želi biti ustvarjalen. Natančneje in bolj radikalno rečeno, živimo zato, da ustvarjamo. Seveda je ta pot ustvarjanja dolga, zavita in nemalokdaj tudi precej strma ter kamnita. A, ko pridemo na vrh, se ves trud poplača in zasijemo v svetlobi, ki se skriva našemu običajnemu pogledu. Najbrž se spomnite tiste svetopisemske zgodbe, ko Abraham in njegov sin Izak ubereta pot na goro. Morda jo celo poznate tako dobro, da vam uide kakšna pomembna podrobnost. Kot na primer ta, da Abraham s seboj nosi oglje ali iskro za ogenj, Izak pa drva. Kakšen pomen imata ti dve stvari? Ogenj ponazarja božansko silo v človeku, medtem ko drva predstavljajo človeški trud ali celo žrtvovanje. Če zdaj ta dva simbola povežemo z ustvarjalnostjo, potem gre prav za tista dva ključna gradnika uspešnega vzpona na goro. Gora je seveda simbol smisla ali bistva življenja. Ko ustvarjamo, razodevamo svoje najgloblje jedro. To je v nas, a ni od nas. O tem pričujejo vse velike mistične struje v zgodovini religij in filozofij. Gre za Božansko iskro, o kateri govorita tako starogrški filozof Platon kot srednjeveški mistik Mojster Eckhart. V sodobnosti pa o njej govori karmeličanski menih Thomas Merton. A to še ni dovolj za to, da smo ustvarjalni. Potrebno se je ne samo truditi, ampak predvsem žrtvovati. Podati se v neznano, prepustiti se volji drugih. Torej, opustiti svoje lastne zamisli in načrte. V tem je naš največji trud, ki mu lahko posvetimo življenje. Danes pa se ustvarjalnost vse bolj povezuje s človekovo genialnostjo. V resnici pa se tukaj skriva past. Še tako genialna stvaritev brez posega iz nedoumljive skrivnosti in naše popolne predaje njej, ne pomeni veliko. Zadnje čase doživljam pomen povedanega v preprosti in vsakodnevni vlogi domačega kurjača. Tistega, ki pripravi drva, da zgorijo v ognju peči. Iz majhne iskre se rojeva plamen, ki preraste v ogenj in posrka vase materialnost lesa. https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ Mon, 01 Mar 2021 04:56:17 +0000 Tadej Rifel: Drva za ogenj Franklin Roosevelt, ki je v Beli hiši večkrat sprejel različne goste, je pogosto tožil, da v resnici ni nihče pozoren na njegove besede. Na nekem sprejemu je naredil poskus. Vsakomur, ki se mu je približal in se rokoval z njim, je zašepetal: »Danes zjutraj sem umoril staro mamo.« Gostje so odgovarjali s frazami, kot so: »Čudovito!« »Nadaljujte svoje delo.« »Ponosni smo na vas.« Šele bolivijski veleposlanik na koncu vrste je pozorno prisluhnil predsednikovim besedam. Ni vedel, kaj naj odgovori. Zato se je nagnil k predsedniku in zašepetal: »Prepričan sem, da bi babica tako ali tako odšla od nas.« Poslušanje je sestavni del pogovora in komunikacijskega procesa. Zdi se nam, da obvladamo poslušanje, a ga očitno ne. Ni pomembno, ali gre za starše, učitelje, vzgojitelje, zakonce, sodelavce … vsi se pritožujejo, da jih ne poslušajo. V današnjem evangeliju srečamo Jezusa na poti v Jeruzalem. Ve, da so mu dnevi šteti, da bo v izraelski prestolnici krivično obsojen in da so vladajoči sloji sklenili, da ga bodo ubili. S tremi apostoli se odpravi na goro, da bi nekaj časa preživel v molitvi in samoti. Njegova oblačila so tedaj »postala bleščeča, nadvse bela« (Mr 9,3), to je svetopisemski znak za mučeništvo. Prikazala sta se Mojzes in Elija in sta ga opogumljala, ker bo moral trpeti. In kako so na to dogajanje odgovorili apostoli? Namesto da bi tolažili Jezusa na njegovi poti, je Peter dejal: »Učitelj, dobro je, da smo tukaj« (5). Kot da bi hotel reči: »Gospod, pozabi na križ, trpljenje in smrt. Tukaj se ustavimo in postavimo tri šotore. Tu ostanimo, tu si odpočijmo in tu preživimo nekaj dni dopusta. Bodimo daleč od Jeruzalema, kraja trpljenja in nepravične obsodbe.« V trenutku, ko je Peter želel Jezusu preprečiti, da bi šel v Jeruzalem, pa je učencem spregovoril Bog: »Ta je moj ljubljeni Sin, njega poslušajte!« (7) Ta glas je lep primer tega, kako Bog naravnost spregovori učencem. Zato je sporočilo najbolj zanemarjene svetopisemske zapovedi izredno jasno: »Ali bi, prosim, lahko utihnili in poslušali, kaj nam želi povedati Jezus?« Očetov glas v današnjem evangeliju govori tudi nam. Tudi mi namreč ne znamo prisluhniti sočloveku. Ne znamo ga poslušati. Ne znamo pa poslušati niti Boga, ker se ne znamo ustaviti in umiriti. Postni čas je še ena priložnost, da začnemo poslušati. In sicer pravilno poslušati. Boga in človeka! 174757222 RTVSLO – Prvi 422 clean Franklin Roosevelt, ki je v Beli hiši večkrat sprejel različne goste, je pogosto tožil, da v resnici ni nihče pozoren na njegove besede. Na nekem sprejemu je naredil poskus. Vsakomur, ki se mu je približal in se rokoval z njim, je zašepetal: »Danes zjutraj sem umoril staro mamo.« Gostje so odgovarjali s frazami, kot so: »Čudovito!« »Nadaljujte svoje delo.« »Ponosni smo na vas.« Šele bolivijski veleposlanik na koncu vrste je pozorno prisluhnil predsednikovim besedam. Ni vedel, kaj naj odgovori. Zato se je nagnil k predsedniku in zašepetal: »Prepričan sem, da bi babica tako ali tako odšla od nas.« Poslušanje je sestavni del pogovora in komunikacijskega procesa. Zdi se nam, da obvladamo poslušanje, a ga očitno ne. Ni pomembno, ali gre za starše, učitelje, vzgojitelje, zakonce, sodelavce … vsi se pritožujejo, da jih ne poslušajo. V današnjem evangeliju srečamo Jezusa na poti v Jeruzalem. Ve, da so mu dnevi šteti, da bo v izraelski prestolnici krivično obsojen in da so vladajoči sloji sklenili, da ga bodo ubili. S tremi apostoli se odpravi na goro, da bi nekaj časa preživel v molitvi in samoti. Njegova oblačila so tedaj »postala bleščeča, nadvse bela« (Mr 9,3), to je svetopisemski znak za mučeništvo. Prikazala sta se Mojzes in Elija in sta ga opogumljala, ker bo moral trpeti. In kako so na to dogajanje odgovorili apostoli? Namesto da bi tolažili Jezusa na njegovi poti, je Peter dejal: »Učitelj, dobro je, da smo tukaj« (5). Kot da bi hotel reči: »Gospod, pozabi na križ, trpljenje in smrt. Tukaj se ustavimo in postavimo tri šotore. Tu ostanimo, tu si odpočijmo in tu preživimo nekaj dni dopusta. Bodimo daleč od Jeruzalema, kraja trpljenja in nepravične obsodbe.« V trenutku, ko je Peter želel Jezusu preprečiti, da bi šel v Jeruzalem, pa je učencem spregovoril Bog: »Ta je moj ljubljeni Sin, njega poslušajte!« (7) Ta glas je lep primer tega, kako Bog naravnost spregovori učencem. Zato je sporočilo najbolj zanemarjene svetopisemske zapovedi izredno jasno: »Ali bi, prosim, lahko utihnili in poslušali, kaj nam želi povedati Jezus?« Očetov glas v današnjem evangeliju govori tudi nam. Tudi mi namreč ne znamo prisluhniti sočloveku. Ne znamo ga poslušati. Ne znamo pa poslušati niti Boga, ker se ne znamo ustaviti in umiriti. Postni čas je še ena priložnost, da začnemo poslušati. In sicer pravilno poslušati. Boga in človeka! https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ Sun, 28 Feb 2021 04:57:02 +0000 Božo Rustja: Poslušati Primerjati se z drugimi ljudmi je vedno nevarno. Spravi me v slabo voljo. Vedno jih je veliko, ki imajo več in so boljši, uspešnejši od mene. Črni oblaki nezadovoljstva nad samo seboj in huda ura, ki jo uprizarjam v svoji okolici, da bi utišala svoje zoprno razpoloženje, zameglijo zdravo pamet. Tudi druga skrajnost ni nič boljša. Kadar sem ravno prave volje in se počutim uspešno, je četica ljudi, ki so slabši in manj uspešni od mene, vedno daljša. Napuh dobi krila in dokazuje imenitnost svoje žrtve, torej mene, z opozarjanjem na napake drugih in obsojanjem. Hitro pozabim, da je obsojanje pravzaprav izražanje mnenja o sočloveku, ki je storil napako, z avtoriteto in vzvišenostjo, vendar brez ljubezni. Tudi rešitve, kako bi morali ravnati v določenih okoliščinah, so na dlani. A ti neumni ljudje jih ne vidijo, ker so slepi. Toda slepa sem tudi jaz. Zaprla sem pot ljubezni, torej Bogu, kot ga evangelist Janez imenuje v Svetem pismu. Utišam glas vesti, ki pravi, da bi v enakih okoliščinah ravnala enako ali celo slabše. Gospod pa je milostljiv in usmiljen, počasen v jezi in velik v dobroti. Vedno znova trka in me vabi v svoj vinograd. Na pot mi pošilja ljudi, ki so s svojo iskrenostjo in dobroto ogledalo moji slepoti, in postane me sram. Sram pred sabo, drugimi in Njim, ki je moj napuh že nesel na križ. In kot bolečini zaradi mraza, ko se mi zanohta v prstih rok ali nog, sledi blagodejna toplota, tako tudi sram zamenja hvaležnost Gospodu, da je blizu vsem, ki ga kličejo v zvestobi. Hvaležna sem, ker mi da vedno znova spoznati, da je smisel življenja doseči nebeško kraljestvo v večnosti. Pa ne samo meni. Vsakemu človeku Bog trka na srce in ga vabi v svoj vinograd. Prihod v ta vinograd pa je odločitev za Jezusa, priznati ga moramo za svojega Odrešenika. To pomeni v vsakem trenutku in v vsaki okoliščini svojega življenja naravnati odločitve v smer večnosti, četudi to povzroči začudenje ali celo posmehovanje okolice, včasih tudi kakšno gmotno dobrino manj. Rezultati so takojšnji, mir in življenje brez strahov, v veri, da vse premorem v Njem, ki mi daje moč. V različnih obdobjih svojega življenja Lahko človek odgovori na Božje vabilo. V mladosti, v zreli dobi, v starosti ali v zadnjem dihu svojega življenja. Plačilo je vedno enako, neskončno in nedeljivo. Zrenje Boga v vsem njegovem veličastvu, pa kakor koli si to že predstavljamo. Bog je ves čas na Skypu, le priključiti se moramo. Takoj zdaj, dokler smo materialna bitja. Verjamem namreč, da smo ljudje duhovna bitja s kratko človeško izkušnjo. Zato ne obsojajmo in ne obupujmo nad ljudmi. Kajti kakor je nebo visoko nad zemljo, tako visoko so Gospodove poti nad našimi potmi in Gospodove misli nad našimi mislimi. 174757036 RTVSLO – Prvi 357 clean Primerjati se z drugimi ljudmi je vedno nevarno. Spravi me v slabo voljo. Vedno jih je veliko, ki imajo več in so boljši, uspešnejši od mene. Črni oblaki nezadovoljstva nad samo seboj in huda ura, ki jo uprizarjam v svoji okolici, da bi utišala svoje zoprno razpoloženje, zameglijo zdravo pamet. Tudi druga skrajnost ni nič boljša. Kadar sem ravno prave volje in se počutim uspešno, je četica ljudi, ki so slabši in manj uspešni od mene, vedno daljša. Napuh dobi krila in dokazuje imenitnost svoje žrtve, torej mene, z opozarjanjem na napake drugih in obsojanjem. Hitro pozabim, da je obsojanje pravzaprav izražanje mnenja o sočloveku, ki je storil napako, z avtoriteto in vzvišenostjo, vendar brez ljubezni. Tudi rešitve, kako bi morali ravnati v določenih okoliščinah, so na dlani. A ti neumni ljudje jih ne vidijo, ker so slepi. Toda slepa sem tudi jaz. Zaprla sem pot ljubezni, torej Bogu, kot ga evangelist Janez imenuje v Svetem pismu. Utišam glas vesti, ki pravi, da bi v enakih okoliščinah ravnala enako ali celo slabše. Gospod pa je milostljiv in usmiljen, počasen v jezi in velik v dobroti. Vedno znova trka in me vabi v svoj vinograd. Na pot mi pošilja ljudi, ki so s svojo iskrenostjo in dobroto ogledalo moji slepoti, in postane me sram. Sram pred sabo, drugimi in Njim, ki je moj napuh že nesel na križ. In kot bolečini zaradi mraza, ko se mi zanohta v prstih rok ali nog, sledi blagodejna toplota, tako tudi sram zamenja hvaležnost Gospodu, da je blizu vsem, ki ga kličejo v zvestobi. Hvaležna sem, ker mi da vedno znova spoznati, da je smisel življenja doseči nebeško kraljestvo v večnosti. Pa ne samo meni. Vsakemu človeku Bog trka na srce in ga vabi v svoj vinograd. Prihod v ta vinograd pa je odločitev za Jezusa, priznati ga moramo za svojega Odrešenika. To pomeni v vsakem trenutku in v vsaki okoliščini svojega življenja naravnati odločitve v smer večnosti, četudi to povzroči začudenje ali celo posmehovanje okolice, včasih tudi kakšno gmotno dobrino manj. Rezultati so takojšnji, mir in življenje brez strahov, v veri, da vse premorem v Njem, ki mi daje moč. V različnih obdobjih svojega življenja Lahko človek odgovori na Božje vabilo. V mladosti, v zreli dobi, v starosti ali v zadnjem dihu svojega življenja. Plačilo je vedno enako, neskončno in nedeljivo. Zrenje Boga v vsem njegovem veličastvu, pa kakor koli si to že predstavljamo. Bog je ves čas na Skypu, le priključiti se moramo. Takoj zdaj, dokler smo materialna bitja. Verjamem namreč, da smo ljudje duhovna bitja s kratko človeško izkušnjo. Zato ne obsojajmo in ne obupujmo nad ljudmi. Kajti kakor je nebo visoko nad zemljo, tako visoko so Gospodove poti nad našimi potmi in Gospodove misli nad našimi mislimi. https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ Sat, 27 Feb 2021 04:55:57 +0000 Marija Štremfelj: Odločitve v smeri večnosti Življenje nas včasih preizkuša tudi tako, da se znajdemo v navidezno brezizhodnem položaju. V taki situaciji spoznaš, da ti ne preostane drugega kot neizmerno zaupati. Se popolnoma predati. Moliti. Ob tej predaji občutiš svojo majhnost in nepomembnost. Postaneš ponižen. Neskončno ponižen. Poklekneš in se povsem predaš. Vetru. Soncu. Vseeno komu ali čemu. Ob tem spet potrdiš tisto končno resnico do katere prideš v takih trenutkih, da je večino stvari v tvojem življenju vnaprej določenih. Tvoja svobodna volja pa je v glavnem le navidezna. In, ko si na tleh, ko si povsem ponižen zmagaš. Takrat se zgodi čudež. Šele, ko si ponižen spoštuješ Življenje, takrat vse ljubiš, vse razumeš in vsemu služiš. Šele takrat lahko spoštuješ drugega. To pa je temelj medčloveških odnosov in sploh odnosov z živo in neživo naravo. V najglobljem zavedanju, da smo vsi ENO, se mi nehote vsiljuje razmišljanje o znanstvenem pristopu k reševanju medčloveških odnosov. Ali je um tisti, ki nam lahko poda rešitev iz teme, v katero je zašla zahodna industrijska civilizacija? Ali nas bo etična odgovornost spet vrnila k samemu sebi? Človekova energija, moč, ki nam je sprva omogočala preživetje, se je skozi stoletja spremenila v silo, ki se je na mnogih področjih obrnila proti človeštvu. Ta sila velikokrat ruši naravno ravnovesje, nas vodi proč od etične odgovornosti in onemogoča medkulturno harmonijo. Danes se sprašujemo ali lahko naše preživetje temelji na takšni sili. Je ta energija tista, ki nam bo zagotovila prihodnost, temelječo na humanih vrednotah povezovanja in spoštovanja? Odgovor se ponuja v naši želji po večji etični odgovornosti in tudi po novih konceptih, ki bi bili dostopni vsem. Sprostiti bo potrebno novo energijo, ki bo dajala moč šibkim, ki bo zadostila radovednim, ki bo spoštovala odstopanja od splošno sprejetih norm, ki bo dajala možnost sodelovanju, ne nadvladi. To je čista energija, katere sadove bo človeštvo želo še v daljni prihodnosti. To bo omogočalo posamezniku in družbi razvoj vsega potenciala s katerim je povezano celotno človeštvo. Le tako bomo lahko zadihali kot civilizacija brez ločenosti med črne in bele, revne in bogate. Navidezna ločenost je namreč samo tančica, ki prekriva dejansko stanje naše družbene razslojenosti, neenotnosti in propadajočih struktur in narave, ki nas opominja, da nismo sami. 174756714 RTVSLO – Prvi 413 clean Življenje nas včasih preizkuša tudi tako, da se znajdemo v navidezno brezizhodnem položaju. V taki situaciji spoznaš, da ti ne preostane drugega kot neizmerno zaupati. Se popolnoma predati. Moliti. Ob tej predaji občutiš svojo majhnost in nepomembnost. Postaneš ponižen. Neskončno ponižen. Poklekneš in se povsem predaš. Vetru. Soncu. Vseeno komu ali čemu. Ob tem spet potrdiš tisto končno resnico do katere prideš v takih trenutkih, da je večino stvari v tvojem življenju vnaprej določenih. Tvoja svobodna volja pa je v glavnem le navidezna. In, ko si na tleh, ko si povsem ponižen zmagaš. Takrat se zgodi čudež. Šele, ko si ponižen spoštuješ Življenje, takrat vse ljubiš, vse razumeš in vsemu služiš. Šele takrat lahko spoštuješ drugega. To pa je temelj medčloveških odnosov in sploh odnosov z živo in neživo naravo. V najglobljem zavedanju, da smo vsi ENO, se mi nehote vsiljuje razmišljanje o znanstvenem pristopu k reševanju medčloveških odnosov. Ali je um tisti, ki nam lahko poda rešitev iz teme, v katero je zašla zahodna industrijska civilizacija? Ali nas bo etična odgovornost spet vrnila k samemu sebi? Človekova energija, moč, ki nam je sprva omogočala preživetje, se je skozi stoletja spremenila v silo, ki se je na mnogih področjih obrnila proti človeštvu. Ta sila velikokrat ruši naravno ravnovesje, nas vodi proč od etične odgovornosti in onemogoča medkulturno harmonijo. Danes se sprašujemo ali lahko naše preživetje temelji na takšni sili. Je ta energija tista, ki nam bo zagotovila prihodnost, temelječo na humanih vrednotah povezovanja in spoštovanja? Odgovor se ponuja v naši želji po večji etični odgovornosti in tudi po novih konceptih, ki bi bili dostopni vsem. Sprostiti bo potrebno novo energijo, ki bo dajala moč šibkim, ki bo zadostila radovednim, ki bo spoštovala odstopanja od splošno sprejetih norm, ki bo dajala možnost sodelovanju, ne nadvladi. To je čista energija, katere sadove bo človeštvo želo še v daljni prihodnosti. To bo omogočalo posamezniku in družbi razvoj vsega potenciala s katerim je povezano celotno človeštvo. Le tako bomo lahko zadihali kot civilizacija brez ločenosti med črne in bele, revne in bogate. Navidezna ločenost je namreč samo tančica, ki prekriva dejansko stanje naše družbene razslojenosti, neenotnosti in propadajočih struktur in narave, ki nas opominja, da nismo sami. https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ Fri, 26 Feb 2021 04:56:53 +0000 Dragan Potočnik: Ponižnost Zgodba o modrem pastirju je zgodba o tem, kako naša naravnanost vpliva na naše doživljanje. Je ena najljubših zgodb enega od mojih učiteljev, Ringuja Tulkuja Rinpočeja. Nekoč je živel modri pastir, ki je pasel svoje ovce na gorskem prelazu nad svojo rodno vasjo. Nekega dne je po poti čez prelaz prišel tuj popotnik in povprašal pastirja: »Ali ste vi doma v vasi tam spodaj v dolini?« »Ja, tam sem doma,« je odvrnil pastir. »Kakšni ljudje pa živijo tam?« je vprašal popotnik. Pastir mu je odgovoril z vprašanjem: »Kakšni pa so ljudje v vašem domačem kraju?« »V moji vasi so ljudje grozni,« je dejal popotnik, »so nevljudni, negostoljubni, vsi so sprti med sabo in neradi pomagajo drug drugemu.« Modri pastir je na to dejal: »Ljudje v vasi tam spodaj so prav takšni. So prepirljivi in negostoljubni.« Ko je to slišal, se je popotnik obrnil in odšel drugam. Čez nekaj časa je do prelaza prišel drug popotnik in pastirja vprašal isto vprašanje: »Kakšni so ljudje v vasi tam spodaj?« Pastir je spet povprašal: »Kakšni so ljudje v vasi, od koder prihajate?« »V moji vasi so ljudje čudoviti,« je odvrnil drugi popotnik, »so prijazni, gostoljubni, vsi z veseljem drug drugemu priskočijo na pomoč.« Temu popotniku je pastir rekel: »Ljudje v moji vasi so prav takšni. So ljubeznivi in gostoljubni.« In popotnik je nadaljeval svojo pot proti vasi. Nauk te zgodbe je, da je naše doživljanje drugih ljudi in okolja odvisno od našega načina razmišljanja in od naših navad in dejanj. Kamor koli gremo, smo mi tisti, ki gremo tja, zato bomo ne glede na to, kje smo, doživljali podobne položaje in podobne odnose z drugimi. Zato se moramo po svojih najboljših močeh truditi, da umirimo svoj um in izboljšamo svoj način razmišljanja in delovanja. S tem bomo sami bolj srečni, dobro bomo vplivali na vse druge ljudi in tako pripomogli tudi k izboljšanju vsega sveta. Tudi Mahatma Gandhi je dejal: »Bodi sam sprememba, ki si jo želiš v svetu.« 174756456 RTVSLO – Prvi 273 clean Zgodba o modrem pastirju je zgodba o tem, kako naša naravnanost vpliva na naše doživljanje. Je ena najljubših zgodb enega od mojih učiteljev, Ringuja Tulkuja Rinpočeja. Nekoč je živel modri pastir, ki je pasel svoje ovce na gorskem prelazu nad svojo rodno vasjo. Nekega dne je po poti čez prelaz prišel tuj popotnik in povprašal pastirja: »Ali ste vi doma v vasi tam spodaj v dolini?« »Ja, tam sem doma,« je odvrnil pastir. »Kakšni ljudje pa živijo tam?« je vprašal popotnik. Pastir mu je odgovoril z vprašanjem: »Kakšni pa so ljudje v vašem domačem kraju?« »V moji vasi so ljudje grozni,« je dejal popotnik, »so nevljudni, negostoljubni, vsi so sprti med sabo in neradi pomagajo drug drugemu.« Modri pastir je na to dejal: »Ljudje v vasi tam spodaj so prav takšni. So prepirljivi in negostoljubni.« Ko je to slišal, se je popotnik obrnil in odšel drugam. Čez nekaj časa je do prelaza prišel drug popotnik in pastirja vprašal isto vprašanje: »Kakšni so ljudje v vasi tam spodaj?« Pastir je spet povprašal: »Kakšni so ljudje v vasi, od koder prihajate?« »V moji vasi so ljudje čudoviti,« je odvrnil drugi popotnik, »so prijazni, gostoljubni, vsi z veseljem drug drugemu priskočijo na pomoč.« Temu popotniku je pastir rekel: »Ljudje v moji vasi so prav takšni. So ljubeznivi in gostoljubni.« In popotnik je nadaljeval svojo pot proti vasi. Nauk te zgodbe je, da je naše doživljanje drugih ljudi in okolja odvisno od našega načina razmišljanja in od naših navad in dejanj. Kamor koli gremo, smo mi tisti, ki gremo tja, zato bomo ne glede na to, kje smo, doživljali podobne položaje in podobne odnose z drugimi. Zato se moramo po svojih najboljših močeh truditi, da umirimo svoj um in izboljšamo svoj način razmišljanja in delovanja. S tem bomo sami bolj srečni, dobro bomo vplivali na vse druge ljudi in tako pripomogli tudi k izboljšanju vsega sveta. Tudi Mahatma Gandhi je dejal: »Bodi sam sprememba, ki si jo želiš v svetu.« https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ Thu, 25 Feb 2021 04:54:33 +0000 Lama Karma Wangmo: Zgodba o modrem pastirju Zakaj je Bachova glasba sublimna, božansko vzvišena, popolna in večna? Zakaj s svojo sublimno lepoto »dokazuje« smisel sveta, vesolja? V njeni matematični lepoti, ki zveni iz harmoničnih razmerij med toni, glasovi in glasbenimi frazami, v tisti »dobri uglašenosti klavirja«, ki zveni v kristalno jasnih, »geometrijsko« popolnih razmerjih – prav v njej, v tej večni, nikoli popolnoma slišani in vselej znova poslušani harmoniji je tista skrivnostna globina, ki nas spominja na zvezdno nebo in v nas prebuja žlahtni pathos, nostalgijo po »izgubljenem raju« – ki pa, kot občutimo in vemo ob Bachovi glasbi, sploh ni izgubljen, ampak je prav tu, vseskozi je tu, v tej očitni in hkrati skrivni globini te glasbe, le slišati ga moramo! Ko poslušam, na primer, fugo v es-molu, osmo fugo prve knjige Dobro uglašenega klavirja, slišim v njej trepetajočo »glasbo zvezd«. V njihovem plesu, v glasovih, ki prihajajo nekje od daleč in so hkrati tako blizu moji duši, saj se kakor moje misli »lovijo« v praznini, v teh glasovih ni nič mogočno strašljivega, nasprotno, ti »zvezdni« glasovi so v svoji subtilni harmoniji nežni, šibki, kakor mladi lističi poganjajo na plan, potem rastejo, se prepletajo ter na koncu svojega kratkega in obenem večnega življenja izzvenijo v tišino. Tu ne gre za vzvišenost velikosti in moči, temveč za sublimnost bežnega trajanja, ki sega v brezdanjo, skrivnostno globino. In tudi pri orgelskih fugah je tako; seveda orgle bučijo, glasovi njihovih globokih piščali so mogočni, da v njih »zavibriraš« s celotnim telesom, toda mogočnost teh glasov je le del njihove sublimne lepote, kajti brez vznesenosti duše, ki v njih prepoznava véliko polifonijo vseh naših bivanj, tako zemeljskih kot nebeških, bi bil ves njihov fortissimo le oglušujoč hrup. Najlepše pa se mi zdijo Bachove fuge prav na začetku, ko so še mlade, kot lističi spomladi, v katerih pa že slutimo poletje, jesen in tudi zimo, čeprav so prihodnji časi, ki jih že nosijo v sebi, še neznani – takrat, ko je vse še možnost, četudi v tej možnosti vlada skrita nujnost. 174756193 RTVSLO – Prvi 421 clean Zakaj je Bachova glasba sublimna, božansko vzvišena, popolna in večna? Zakaj s svojo sublimno lepoto »dokazuje« smisel sveta, vesolja? V njeni matematični lepoti, ki zveni iz harmoničnih razmerij med toni, glasovi in glasbenimi frazami, v tisti »dobri uglašenosti klavirja«, ki zveni v kristalno jasnih, »geometrijsko« popolnih razmerjih – prav v njej, v tej večni, nikoli popolnoma slišani in vselej znova poslušani harmoniji je tista skrivnostna globina, ki nas spominja na zvezdno nebo in v nas prebuja žlahtni pathos, nostalgijo po »izgubljenem raju« – ki pa, kot občutimo in vemo ob Bachovi glasbi, sploh ni izgubljen, ampak je prav tu, vseskozi je tu, v tej očitni in hkrati skrivni globini te glasbe, le slišati ga moramo! Ko poslušam, na primer, fugo v es-molu, osmo fugo prve knjige Dobro uglašenega klavirja, slišim v njej trepetajočo »glasbo zvezd«. V njihovem plesu, v glasovih, ki prihajajo nekje od daleč in so hkrati tako blizu moji duši, saj se kakor moje misli »lovijo« v praznini, v teh glasovih ni nič mogočno strašljivega, nasprotno, ti »zvezdni« glasovi so v svoji subtilni harmoniji nežni, šibki, kakor mladi lističi poganjajo na plan, potem rastejo, se prepletajo ter na koncu svojega kratkega in obenem večnega življenja izzvenijo v tišino. Tu ne gre za vzvišenost velikosti in moči, temveč za sublimnost bežnega trajanja, ki sega v brezdanjo, skrivnostno globino. In tudi pri orgelskih fugah je tako; seveda orgle bučijo, glasovi njihovih globokih piščali so mogočni, da v njih »zavibriraš« s celotnim telesom, toda mogočnost teh glasov je le del njihove sublimne lepote, kajti brez vznesenosti duše, ki v njih prepoznava véliko polifonijo vseh naših bivanj, tako zemeljskih kot nebeških, bi bil ves njihov fortissimo le oglušujoč hrup. Najlepše pa se mi zdijo Bachove fuge prav na začetku, ko so še mlade, kot lističi spomladi, v katerih pa že slutimo poletje, jesen in tudi zimo, čeprav so prihodnji časi, ki jih že nosijo v sebi, še neznani – takrat, ko je vse še možnost, četudi v tej možnosti vlada skrita nujnost. https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ Wed, 24 Feb 2021 04:57:01 +0000 Marko Uršič: Fuga v Es-molu Vtis je, kakor da smo vse bolj obkroženi z zgodbami o krivicah, vojnah, trpljenju, goljufijah in drugih človeških tegobah – s slabimi novicami torej. Skušajmo malce podrobneje, a še vedno preprostega duha, raziskati, kaj je tisto, kar določa, da je nekaj dobro ali slabo. Ko se podajamo na tako pot, ne moremo mimo enega izmed najstarejših vprašanj človeštva – vprašanja o dobrem in o slabem. Splošno in poenostavljeno rečeno, je od vedno veljalo, da je slabo jemati ali poškodovati drugim to, kar so pošteno pridelali ali ustvarili, da je prav tako nekaj slabega poštenim kratiti njihovo svobodo, jih nemočne prisiljevati v nekaj nezaželenega, ogrožati ali celo jemati njihova življenja. In da je dobro vse tisto, kar resnično koristi in osrečuje, je v lastno ali nesebično blaginjo drugih. Če si hočemo to vprašanje ogledati z vidika svojega lastnega življenja in medčloveških odnosov oziroma ga raziskati podrobneje, je najbolje, da začnemo pri sebi. Recimo, da se v službi trudimo, da bi napredovali, ker verjamemo, da si med sodelavci to tudi najbolj zaslužimo. Z napredovanjem bi dobili svoj delovni prostor, imeli bi več miru in lažje bi delali. Napredovanja je na koncu deležen nekdo, za katerega smo prepričani, da si ga ne zasluži. Morda smo jezni, žalostni ali celo besni, vendar nič ne moremo, zgodilo se nam je nekaj slabega. Že kmalu pa se zgodi tragična nesreča in napredovalemu sodelavcu se nad njegovo delovno mizo na glavo zruši težak strop. Kako od tega dogodka naprej gledamo na tisto prej slabo? Žal nam je za sodelavca, a zahvaljujemo se bogu ali komur koli pač že, da napredovanja nismo bili deležni mi … Primer je morda enostaven, a z njim želim poudariti, da je vprašanje o dobrem in o slabem nekaj zelo občutljivega in najbrž nikoli popolnoma dorečenega. Življenje nenehno prinaša tudi tisto, česar ne želimo, česar se otepamo, česar nas je strah oziroma česar nočemo. In ko se nam zgodi kaj od naštetega, pravimo, da se nam dogaja nekaj slabega. Življenje bolj poredko sledi našim pričakovanjem in izpolnjuje naše želje. Bolj, ko se tega zavedamo, zrelejši in modrejši postajamo, v sebi pa mirnejši in spokojnejši. Tako lahko tudi sredi slabih novic, s katerimi smo obkroženi in s katerimi se nekateri celo preživljajo in so zanje torej nekaj dobrega, postanemo dobra novica samemu sebi. Dobra novica, da živim, da lahko ljubim, da lahko dajem in sprejemam, da padam in vstajam, da sem tak, kakršen sem – dobra novica samemu sebi in vsem, s katerimi križam svoje poti. 174755949 RTVSLO – Prvi 408 clean Vtis je, kakor da smo vse bolj obkroženi z zgodbami o krivicah, vojnah, trpljenju, goljufijah in drugih človeških tegobah – s slabimi novicami torej. Skušajmo malce podrobneje, a še vedno preprostega duha, raziskati, kaj je tisto, kar določa, da je nekaj dobro ali slabo. Ko se podajamo na tako pot, ne moremo mimo enega izmed najstarejših vprašanj človeštva – vprašanja o dobrem in o slabem. Splošno in poenostavljeno rečeno, je od vedno veljalo, da je slabo jemati ali poškodovati drugim to, kar so pošteno pridelali ali ustvarili, da je prav tako nekaj slabega poštenim kratiti njihovo svobodo, jih nemočne prisiljevati v nekaj nezaželenega, ogrožati ali celo jemati njihova življenja. In da je dobro vse tisto, kar resnično koristi in osrečuje, je v lastno ali nesebično blaginjo drugih. Če si hočemo to vprašanje ogledati z vidika svojega lastnega življenja in medčloveških odnosov oziroma ga raziskati podrobneje, je najbolje, da začnemo pri sebi. Recimo, da se v službi trudimo, da bi napredovali, ker verjamemo, da si med sodelavci to tudi najbolj zaslužimo. Z napredovanjem bi dobili svoj delovni prostor, imeli bi več miru in lažje bi delali. Napredovanja je na koncu deležen nekdo, za katerega smo prepričani, da si ga ne zasluži. Morda smo jezni, žalostni ali celo besni, vendar nič ne moremo, zgodilo se nam je nekaj slabega. Že kmalu pa se zgodi tragična nesreča in napredovalemu sodelavcu se nad njegovo delovno mizo na glavo zruši težak strop. Kako od tega dogodka naprej gledamo na tisto prej slabo? Žal nam je za sodelavca, a zahvaljujemo se bogu ali komur koli pač že, da napredovanja nismo bili deležni mi … Primer je morda enostaven, a z njim želim poudariti, da je vprašanje o dobrem in o slabem nekaj zelo občutljivega in najbrž nikoli popolnoma dorečenega. Življenje nenehno prinaša tudi tisto, česar ne želimo, česar se otepamo, česar nas je strah oziroma česar nočemo. In ko se nam zgodi kaj od naštetega, pravimo, da se nam dogaja nekaj slabega. Življenje bolj poredko sledi našim pričakovanjem in izpolnjuje naše želje. Bolj, ko se tega zavedamo, zrelejši in modrejši postajamo, v sebi pa mirnejši in spokojnejši. Tako lahko tudi sredi slabih novic, s katerimi smo obkroženi in s katerimi se nekateri celo preživljajo in so zanje torej nekaj dobrega, postanemo dobra novica samemu sebi. Dobra novica, da živim, da lahko ljubim, da lahko dajem in sprejemam, da padam in vstajam, da sem tak, kakršen sem – dobra novica samemu sebi in vsem, s katerimi križam svoje poti. https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ Tue, 23 Feb 2021 04:56:48 +0000 Dušan Osojnik: O dobri novici »Otroci, ne ljubimo z besedo, tudi ne z jezikom, ampak v dejanju in resnici« – 1 Jn 3,18. Zapisane besede je lažje prebrati kot uresničiti. Še posebno takrat, ko sami doživljamo stisko, smo v stresu ali nas prežema katero izmed močnih čustev, kot sta jeza in bolečina. Večjo osebno stisko imamo, težje vidimo sočloveka pred seboj. To ne pomeni, da ljudi okoli sebe ne opazimo. Pomeni, da drugi niso središče našega odločanja. A ljubezen je prav to: da vidimo drugega in se znanj odločimo v dejanju in resnici. Vsak dan. Vsak teden znova. Ljubezen je odločitev, da drugega sprejmemo vase, ga postavimo sebi ob bok. Naša življenja so nasičena s tekmovanjem, pritiski, pretresi in negotovostmi. Še bolj nas hromijo tehnološka mašila, kot so videoigrice, družbeni mediji, neskončni TV-programi, 24-urne novice in delo na računalniku ali delo od doma, pri katerem ni razmejitve med zasebnim in službenim časom. Vse to poriva človeka na rob in ga spravlja v stisko. Ko so časi težki in zapademo v obup ali se nas polasti strah, ohromimo. Pozabimo na zdrav razum in nismo več v središču svoje osebnosti – našega čistega, iskrenega jaza, ki je nosilec ljubezni. Ustrezna posledica tega je, da tako kot ne vidimo sebe in se ne ljubimo, ne ljubimo drugih v dejanju in resnici. Uvodne besede ljubezni nas nagovarjajo osebno in kot človeka v odnosu. Janez nas nagovarja, naj ljubimo sebe v dejanju in resnici. Naj bomo iskreni do sebe in si izkazujemo ljubezen v čisti samopodobi. Janez nas kliče, da se sprejmemo in se kot bitje ljubezni izkažemo v dejanju in resnici. Prav tako pa nas poziva, da ljubimo soljudi take, kot so. Da jih sprejemamo v njihovi drugačnosti in enkratnosti, četudi je ta daleč od naše resnice. Janez nam pravi, naj bomo praktični in aktivni. Vsak dan. Vsak teden. Z velikimi in majhnimi dejanji. Veliko je poti izkazovanja ljubezni. Zato ni vprašanje, katera je prava. Katero koli že uberemo, pomembno je, da po njej stopamo pogumno. Zato ljubimo sebe vsak dan v dejanju in resnici, ne glede na to, kaj nam življenje prinaša. Prav tako ljubimo druge vsak dan, ne glede na to, kakšni so, saj je naša naloga, da dajemo ljubezen. 174755641 RTVSLO – Prvi 431 clean »Otroci, ne ljubimo z besedo, tudi ne z jezikom, ampak v dejanju in resnici« – 1 Jn 3,18. Zapisane besede je lažje prebrati kot uresničiti. Še posebno takrat, ko sami doživljamo stisko, smo v stresu ali nas prežema katero izmed močnih čustev, kot sta jeza in bolečina. Večjo osebno stisko imamo, težje vidimo sočloveka pred seboj. To ne pomeni, da ljudi okoli sebe ne opazimo. Pomeni, da drugi niso središče našega odločanja. A ljubezen je prav to: da vidimo drugega in se znanj odločimo v dejanju in resnici. Vsak dan. Vsak teden znova. Ljubezen je odločitev, da drugega sprejmemo vase, ga postavimo sebi ob bok. Naša življenja so nasičena s tekmovanjem, pritiski, pretresi in negotovostmi. Še bolj nas hromijo tehnološka mašila, kot so videoigrice, družbeni mediji, neskončni TV-programi, 24-urne novice in delo na računalniku ali delo od doma, pri katerem ni razmejitve med zasebnim in službenim časom. Vse to poriva človeka na rob in ga spravlja v stisko. Ko so časi težki in zapademo v obup ali se nas polasti strah, ohromimo. Pozabimo na zdrav razum in nismo več v središču svoje osebnosti – našega čistega, iskrenega jaza, ki je nosilec ljubezni. Ustrezna posledica tega je, da tako kot ne vidimo sebe in se ne ljubimo, ne ljubimo drugih v dejanju in resnici. Uvodne besede ljubezni nas nagovarjajo osebno in kot človeka v odnosu. Janez nas nagovarja, naj ljubimo sebe v dejanju in resnici. Naj bomo iskreni do sebe in si izkazujemo ljubezen v čisti samopodobi. Janez nas kliče, da se sprejmemo in se kot bitje ljubezni izkažemo v dejanju in resnici. Prav tako pa nas poziva, da ljubimo soljudi take, kot so. Da jih sprejemamo v njihovi drugačnosti in enkratnosti, četudi je ta daleč od naše resnice. Janez nam pravi, naj bomo praktični in aktivni. Vsak dan. Vsak teden. Z velikimi in majhnimi dejanji. Veliko je poti izkazovanja ljubezni. Zato ni vprašanje, katera je prava. Katero koli že uberemo, pomembno je, da po njej stopamo pogumno. Zato ljubimo sebe vsak dan v dejanju in resnici, ne glede na to, kaj nam življenje prinaša. Prav tako ljubimo druge vsak dan, ne glede na to, kakšni so, saj je naša naloga, da dajemo ljubezen. https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ Mon, 22 Feb 2021 04:57:11 +0000 Kaja Kosec: Ljubimo v dejanju in resnici Postni čas je za nas, kristjane, posebno obdobje. Nekomu lahko predstavlja nekakšno malce bolj spokorniško zamorjeno brezmesno obdobje; za drugega je post predvsem priložnost, da se znebi kakšnega odvečnega kilograma; spet tretji bo videl predvsem izziv za vnovično preverjanje trdnosti svoje volje tako, da se bo nečemu odpovedal. Toda, če se ukvarjam samo z nekakšnim spokorniško zamorjenim izpolnjevanjem postnih pravil, sem ostal predvsem na zunanji formi posta; enako smo zgrešili bistveno, če je post samo nekakšna shujševalna ali prečiščevalna kura ali pa odpoved nečemu le nekakšna tekma s samim seboj, namenjena samodokazovanju, ki že močno vleče na samoodrešenje. Toda temeljni namen postnega časa je, da se jaz vnovič zbližam s samim seboj, z bližnjimi in z Bogom. Spokornost in odpoved predstavljata le pot, katere cilj pa je vstajenje, večja živost našega življenja. Nenazadnje postni čas sklenemo s praznovanjem velike noči, s praznikom Gospodovega vstajenja od mrtvih. S tega vidika nas božja beseda današnje nedelje izziva, ko apostol Peter v svojem prvem pismu zapiše o Jezusu, da je »bil po telesu umorjen, a je bil po Duhu ožívljen«. Izziva, kaj meni pomeni vstajenje od mrtvih? Verujem, da je bil Jezus resnično obujen od mrtvih? Verjamem, da bomo mi, tudi jaz, nekoč obujeni od mrtvih? To je tudi ključno vprašanje naše vere, kot ga močno naglasi apostol Pavel v prvem pismu Korinčanom, ko pravi: »Če pa Kristus ni bil obujen, je prazna vaša vera in … smo od vseh ljudi najbolj pomilovanja vredni.« Dojeti in sprejeti obujenje od mrtvih je resnično nekaj nedoumljivega in dejansko lahko predstavlja veliko osebno stisko, povezano z močno preizkušnjo moje vere. Da bi dejansko zmogli postopno vstopati v to skrivnost, moramo vstajenje začeti doživljati v vsakdanu – in prav v tem ponuja postni čas najboljšo priložnost za to. Pomembnejša kot odpoved mesu je odpoved alkoholu, če imam z njim težave in sem ujet v spone odvisnosti; prav tako odpoved jezičnim grehom, če sem ujet v neprestano nerganje, kritiziranje, še posebej pa obrekovanje; odpoved sebičnosti in zagledanosti vase, predvsem z namenom, da zmorem svojemu zakoncu, svojim otrokom dati najboljši del sebe. Vse te odpovedi pa pomenijo to, da moram premisliti o sebi, se odpovedati svojim razvadam ali celo odvisnostim in povabiti v ta boj Boga, da mi da moč, s katero bom lahko vstal iz takšne ali drugačne mrtvine mojega življenja in zaživel življenje v večji polnosti. Samo prek takšnih, majhnih osebnih vstajenj lahko počasi vstopamo v vse globlje sprejemanje in dojemanje tudi skrivnosti našega vstajenja od mrtvih. 174755490 RTVSLO – Prvi 349 clean Postni čas je za nas, kristjane, posebno obdobje. Nekomu lahko predstavlja nekakšno malce bolj spokorniško zamorjeno brezmesno obdobje; za drugega je post predvsem priložnost, da se znebi kakšnega odvečnega kilograma; spet tretji bo videl predvsem izziv za vnovično preverjanje trdnosti svoje volje tako, da se bo nečemu odpovedal. Toda, če se ukvarjam samo z nekakšnim spokorniško zamorjenim izpolnjevanjem postnih pravil, sem ostal predvsem na zunanji formi posta; enako smo zgrešili bistveno, če je post samo nekakšna shujševalna ali prečiščevalna kura ali pa odpoved nečemu le nekakšna tekma s samim seboj, namenjena samodokazovanju, ki že močno vleče na samoodrešenje. Toda temeljni namen postnega časa je, da se jaz vnovič zbližam s samim seboj, z bližnjimi in z Bogom. Spokornost in odpoved predstavljata le pot, katere cilj pa je vstajenje, večja živost našega življenja. Nenazadnje postni čas sklenemo s praznovanjem velike noči, s praznikom Gospodovega vstajenja od mrtvih. S tega vidika nas božja beseda današnje nedelje izziva, ko apostol Peter v svojem prvem pismu zapiše o Jezusu, da je »bil po telesu umorjen, a je bil po Duhu ožívljen«. Izziva, kaj meni pomeni vstajenje od mrtvih? Verujem, da je bil Jezus resnično obujen od mrtvih? Verjamem, da bomo mi, tudi jaz, nekoč obujeni od mrtvih? To je tudi ključno vprašanje naše vere, kot ga močno naglasi apostol Pavel v prvem pismu Korinčanom, ko pravi: »Če pa Kristus ni bil obujen, je prazna vaša vera in … smo od vseh ljudi najbolj pomilovanja vredni.« Dojeti in sprejeti obujenje od mrtvih je resnično nekaj nedoumljivega in dejansko lahko predstavlja veliko osebno stisko, povezano z močno preizkušnjo moje vere. Da bi dejansko zmogli postopno vstopati v to skrivnost, moramo vstajenje začeti doživljati v vsakdanu – in prav v tem ponuja postni čas najboljšo priložnost za to. Pomembnejša kot odpoved mesu je odpoved alkoholu, če imam z njim težave in sem ujet v spone odvisnosti; prav tako odpoved jezičnim grehom, če sem ujet v neprestano nerganje, kritiziranje, še posebej pa obrekovanje; odpoved sebičnosti in zagledanosti vase, predvsem z namenom, da zmorem svojemu zakoncu, svojim otrokom dati najboljši del sebe. Vse te odpovedi pa pomenijo to, da moram premisliti o sebi, se odpovedati svojim razvadam ali celo odvisnostim in povabiti v ta boj Boga, da mi da moč, s katero bom lahko vstal iz takšne ali drugačne mrtvine mojega življenja in zaživel življenje v večji polnosti. Samo prek takšnih, majhnih osebnih vstajenj lahko počasi vstopamo v vse globlje sprejemanje in dojemanje tudi skrivnosti našega vstajenja od mrtvih. https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ Sun, 21 Feb 2021 04:55:49 +0000 Andraž Arko: Vstajenje Pred petimi leti sem se preslila v stanovanje, v katerem danes živim z družino, in tista selitev je bila deseta zapovrstjo. Desetkrat sem torej praznila sobe, ovijala krhke predmete v papir, polagala knjige v zaboje in obleke v vreče. Čeprav niso bile vse selitve lahke, sem vsako občutila kot možnost, da vse tisto, kar je moj vsakdanjik okupiralo s svojimi zahtevami ali že samo s svojo prisotnostjo, pogledam od daleč. Življenje kot potovanje je ena bolj obrabljenih prispodob, a ne nujno najprimernejša. Bolj kot gladkemu, enostranskemu gibanju skozi prostor in čas se naše bivanje zdi podobno prav nenehnim selitvam. Prehajamo iz kraja v kraj, iz odnosa v odnos, iz vloge v vlogo, iz spoznanja v spoznanje in vsakič se vsaj za hip udomačimo: se torej privadimo, navežemo, osmislimo, ubesedimo in včasih obtičimo. Ko storimo korak naprej, včasih pri polni zavesti, drugič impulzivno, spet tretjič iz nuje, gremo v nekaj čisto drugega. V nekaj, kar bo iz nas naredilo tujca. Zapuščamo, izgubljamo, pozabljamo, da bi našli, spoznali, se spominjali. Selimo se, da uvidimo, kako se bomo nekoč odselili za zmeraj. Postni čas vidim kot eno od možnosti, da to našo resničnost vsaj za hip uzremo in se v njej naselimo. Zato se v tem času odrekamo. Prevetrujemo sobe našega vsakdanjika. Vse, kar imamo, pridržimo pred očmi duše, kakor ko v rokah potežkamo predmet, da vidimo, ali še ima za nas vrednost in pomen. Upočasnimo korak kot v protest paničnemu občutku pomanjkanja časa, da bi zaslutili, kako je časa v resnici ravno prav. V svetu, kjer velja zakon glasnejšega, hitrejšega in močnejšega, ali je sploh smiselno potišati glas in le motriti? Namesto nalaganja novega in novega, odrekati se, prazniti? Treba je. Treba je za hip stopiti na krov čezoceanke, ki nas vodi v smer kolektivne objestnosti in nasilja, in vdihniti svež zrak. Potrebno je, da vsaj kdo ostane zunaj in cel. Treba je potežkati vsebino naših življenj in razumeti, da to, kar ostane, ne sme biti plod naključja, ampak uvida. 174755320 RTVSLO – Prvi 332 clean Pred petimi leti sem se preslila v stanovanje, v katerem danes živim z družino, in tista selitev je bila deseta zapovrstjo. Desetkrat sem torej praznila sobe, ovijala krhke predmete v papir, polagala knjige v zaboje in obleke v vreče. Čeprav niso bile vse selitve lahke, sem vsako občutila kot možnost, da vse tisto, kar je moj vsakdanjik okupiralo s svojimi zahtevami ali že samo s svojo prisotnostjo, pogledam od daleč. Življenje kot potovanje je ena bolj obrabljenih prispodob, a ne nujno najprimernejša. Bolj kot gladkemu, enostranskemu gibanju skozi prostor in čas se naše bivanje zdi podobno prav nenehnim selitvam. Prehajamo iz kraja v kraj, iz odnosa v odnos, iz vloge v vlogo, iz spoznanja v spoznanje in vsakič se vsaj za hip udomačimo: se torej privadimo, navežemo, osmislimo, ubesedimo in včasih obtičimo. Ko storimo korak naprej, včasih pri polni zavesti, drugič impulzivno, spet tretjič iz nuje, gremo v nekaj čisto drugega. V nekaj, kar bo iz nas naredilo tujca. Zapuščamo, izgubljamo, pozabljamo, da bi našli, spoznali, se spominjali. Selimo se, da uvidimo, kako se bomo nekoč odselili za zmeraj. Postni čas vidim kot eno od možnosti, da to našo resničnost vsaj za hip uzremo in se v njej naselimo. Zato se v tem času odrekamo. Prevetrujemo sobe našega vsakdanjika. Vse, kar imamo, pridržimo pred očmi duše, kakor ko v rokah potežkamo predmet, da vidimo, ali še ima za nas vrednost in pomen. Upočasnimo korak kot v protest paničnemu občutku pomanjkanja časa, da bi zaslutili, kako je časa v resnici ravno prav. V svetu, kjer velja zakon glasnejšega, hitrejšega in močnejšega, ali je sploh smiselno potišati glas in le motriti? Namesto nalaganja novega in novega, odrekati se, prazniti? Treba je. Treba je za hip stopiti na krov čezoceanke, ki nas vodi v smer kolektivne objestnosti in nasilja, in vdihniti svež zrak. Potrebno je, da vsaj kdo ostane zunaj in cel. Treba je potežkati vsebino naših življenj in razumeti, da to, kar ostane, ne sme biti plod naključja, ampak uvida. https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ Sat, 20 Feb 2021 04:55:32 +0000 Miljana Cunta: Post kot selitev Tale misel je za tiste, ki so »obremenjeni s svetom«, morda tudi naveličani sveta. Ne mislim na one nesrečnice ali nesrečnike, ki so doživeli kako težko izgubo, razočaranja nad najbližjimi, razne neuspehe ipd. Taka občutja običajno izgubijo svojo bolečo ost, ko mine šok zaradi izgube, razočaranj ali nespehov. Ne gre mi tudi za občasne občutke negativnosti sveta, na primer za občutke zgrešenosti, iluzornosti, puhlosti tako imenovanega človeškega sveta. Mislim namreč na globlje uvide v način, kako se dogaja svet okrog nas, kot je na primer vtis o svetu kot neke vrste varovalnem ovoju, ki sicer omogoča naše življenje, vendar nas hkrati ločuje od tega, kar oziroma kakor v resnici smo. Kdor želi vendar enkrat »biti to, kar je«, občuti zato pogosto svet kot breme, ki bi se ga rad nekako otresel, ali ga ta začne dolgočasiti. Ta občutek in misli, ki ga spremljajo, so seveda globoko paradoksalni, kajti k temu svetu, ki nas bremeni, sodimo tudi mi sami, naš občutek osebne identitete, naša osebna zgodovina, naš značaj. Torej smo tudi breme samemu sebi. Na prvi pogled bi lahko dejali, da gre preprosto za nesmiselne občutke in uvide, ki se jih je najbolje čim prej otresti, na primer s kakim kozarčkom rujnega, dobro kavo ali cigareto. A tako ne gre, to mi bodo potrdili vsi, ki so kdaj zares in globoko prišli do uvida o svetu kot bremenu. Ne pomaga tudi nenehno jamranje nad svetom in samim seboj, kajti to le perpetuira naš občutek obremenjenosti s svetom in samim seboj. Prav tako ne pomaga zatekanje v okvire kakih napotkov za ločevanje svoje duše od sveta, kajti domnevno ločena duša bi si brž poiskala kak drug, prav tako obremenilen »ovoj«, kot je to aktualni svet. Ne pomagajo niti socio-politični napotki za spremembo odtujenega sveta in človeštva, kajti ti napotki bodo morda obrodili plod v kaki prihodnji, srečnejši generaciji, vendar žal ne dosežejo nas samih tu in zdaj. Kaj tedaj? Nič drugega kot to, da paradoksalni občutek obremenjenosti s svetom in s samim seboj sprejmemo kot kazalec na naše izvornejše možnosti bivanja, ki presegajo vsa fiksna stanja stvari zunaj nas ali v nas in nam odpirajo dostop do odnosov, v katere sicer smo vpleteni, v njih živimo, vendar pa v njih nismo dokončno zajeti, z njimi nismo dokončno določeni. Tedaj bomo morda spoznali, da svet sicer je, vendar to ni samo dejstvo, ki ga moramo priznati in nas obremenjuje, in prav tako tudi mi sicer smo, vendar to ni samo dejstvo, s katerim bi se morali sprijazniti. Gre za uvid v neoprijemljivo presežnost sveta in nas samih, ta nam pomaga prenašati obremenjenost s svetom in samim seboj. 174754970 RTVSLO – Prvi 414 clean Tale misel je za tiste, ki so »obremenjeni s svetom«, morda tudi naveličani sveta. Ne mislim na one nesrečnice ali nesrečnike, ki so doživeli kako težko izgubo, razočaranja nad najbližjimi, razne neuspehe ipd. Taka občutja običajno izgubijo svojo bolečo ost, ko mine šok zaradi izgube, razočaranj ali nespehov. Ne gre mi tudi za občasne občutke negativnosti sveta, na primer za občutke zgrešenosti, iluzornosti, puhlosti tako imenovanega človeškega sveta. Mislim namreč na globlje uvide v način, kako se dogaja svet okrog nas, kot je na primer vtis o svetu kot neke vrste varovalnem ovoju, ki sicer omogoča naše življenje, vendar nas hkrati ločuje od tega, kar oziroma kakor v resnici smo. Kdor želi vendar enkrat »biti to, kar je«, občuti zato pogosto svet kot breme, ki bi se ga rad nekako otresel, ali ga ta začne dolgočasiti. Ta občutek in misli, ki ga spremljajo, so seveda globoko paradoksalni, kajti k temu svetu, ki nas bremeni, sodimo tudi mi sami, naš občutek osebne identitete, naša osebna zgodovina, naš značaj. Torej smo tudi breme samemu sebi. Na prvi pogled bi lahko dejali, da gre preprosto za nesmiselne občutke in uvide, ki se jih je najbolje čim prej otresti, na primer s kakim kozarčkom rujnega, dobro kavo ali cigareto. A tako ne gre, to mi bodo potrdili vsi, ki so kdaj zares in globoko prišli do uvida o svetu kot bremenu. Ne pomaga tudi nenehno jamranje nad svetom in samim seboj, kajti to le perpetuira naš občutek obremenjenosti s svetom in samim seboj. Prav tako ne pomaga zatekanje v okvire kakih napotkov za ločevanje svoje duše od sveta, kajti domnevno ločena duša bi si brž poiskala kak drug, prav tako obremenilen »ovoj«, kot je to aktualni svet. Ne pomagajo niti socio-politični napotki za spremembo odtujenega sveta in človeštva, kajti ti napotki bodo morda obrodili plod v kaki prihodnji, srečnejši generaciji, vendar žal ne dosežejo nas samih tu in zdaj. Kaj tedaj? Nič drugega kot to, da paradoksalni občutek obremenjenosti s svetom in s samim seboj sprejmemo kot kazalec na naše izvornejše možnosti bivanja, ki presegajo vsa fiksna stanja stvari zunaj nas ali v nas in nam odpirajo dostop do odnosov, v katere sicer smo vpleteni, v njih živimo, vendar pa v njih nismo dokončno zajeti, z njimi nismo dokončno določeni. Tedaj bomo morda spoznali, da svet sicer je, vendar to ni samo dejstvo, ki ga moramo priznati in nas obremenjuje, in prav tako tudi mi sicer smo, vendar to ni samo dejstvo, s katerim bi se morali sprijazniti. Gre za uvid v neoprijemljivo presežnost sveta in nas samih, ta nam pomaga prenašati obremenjenost s svetom in samim seboj. https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ Fri, 19 Feb 2021 04:56:54 +0000 Andrej Ule: Obremenjeni s svetom Sufiji, muslimanski mistiki nas med drugim učijo, da ima vsako človeško dejanje svojo zunanjo in svojo notranjo dimenzijo. Zunanja dimenzija je vidna, materializirana; notranja pa nevidna, skrita. Popolnost nekega dejanja je za sufije vselej odvisna od harmonije med zunanjo in notranjo razsežnostjo. Medtem ko merilo zunanjega vidika leži v njegovi estetsko-etični izvršitvi, je merilo pristnosti notranjega vidika določeno s stopnjo iskrenosti in čistostjo namena, s katerim je bilo dejanje storjeno. Iskrenost (arab. »sidq«) in čistost namena (arab. »nija«) sta torej iz vidika sufizma glavna principa vsake praktične izvrištve in uresničitve. Notranja dimenzija daje zunanji smisel in resnični pomen; zunanja pa daje notranji podobo in izraz. Vzemimo za primer post, ki predstavlja eno izmed temeljnih praks vseh velikih religijskih tradicij in duhovnih sistemov. Zunanja oblika posta je manifestirana v odpovedi hrane, pijače in na šplosno vsakršnih čutnih užitkov. Toda njen resnični smisel in cilj sta: samopremagovanje in samospoznanje. Šele z ozaveščanjem notranje dimenzije (arab. »batin«) se post iz religijskega rituala spremeni v duhovno izkušnjo. Kajti fižično odrekanje hrani, pijači in spolnim užitkom samo po sebi ne vodi v spoznanje. Šele refleksija o človeški odvisnosti, intenzivno zaznavanje časovnosti, soočanje s svojimi temeljnimi potrebami, zavestno premagovanje svojih naravnih impulzov in kontemplacija o lastni končnosti so tisti elementi, ki post pretvorijo v eksistencialno-duhovno-spoznanvi proces. . Če mislim na kaj drugega razen Boga, sem prekinil post.“ Že prerok Mohamed naj bi dejal: „Če postiš, potem naj postijo tudi tvoja ušesa in oči in tvoj jezik in tvoje roke.“ Šele celostni post razpre višjo raven zavesti za zaznavanje in motrenje resničnosti v njeni transcendentni zasnovi. Če je torej zunanja dimenzija posta vidna v odpovedi hrane in čutnih užtkov sploh, pa je njegova notranja dimenzija občutena v duševno-duhovnih stanjih kontemplacije, meditacije in notranjega boja. Resnični post je torej prehod iz čutnosti v duhovnost, tako da se duhovno oblikuje ravno v soočanju s skrajnimi potrebami in mejami čutnega. Misel o postu kot poti samopremagovanja in spoznanja bi rad zaključil z modrimi besedami Rešida Hafizovića: »Dar posta nam prinaša dar večplastnih vidikov spoznanja, a brez spoznanja ni mogoč vzpon.« 174754700 RTVSLO – Prvi 367 clean Sufiji, muslimanski mistiki nas med drugim učijo, da ima vsako človeško dejanje svojo zunanjo in svojo notranjo dimenzijo. Zunanja dimenzija je vidna, materializirana; notranja pa nevidna, skrita. Popolnost nekega dejanja je za sufije vselej odvisna od harmonije med zunanjo in notranjo razsežnostjo. Medtem ko merilo zunanjega vidika leži v njegovi estetsko-etični izvršitvi, je merilo pristnosti notranjega vidika določeno s stopnjo iskrenosti in čistostjo namena, s katerim je bilo dejanje storjeno. Iskrenost (arab. »sidq«) in čistost namena (arab. »nija«) sta torej iz vidika sufizma glavna principa vsake praktične izvrištve in uresničitve. Notranja dimenzija daje zunanji smisel in resnični pomen; zunanja pa daje notranji podobo in izraz. Vzemimo za primer post, ki predstavlja eno izmed temeljnih praks vseh velikih religijskih tradicij in duhovnih sistemov. Zunanja oblika posta je manifestirana v odpovedi hrane, pijače in na šplosno vsakršnih čutnih užitkov. Toda njen resnični smisel in cilj sta: samopremagovanje in samospoznanje. Šele z ozaveščanjem notranje dimenzije (arab. »batin«) se post iz religijskega rituala spremeni v duhovno izkušnjo. Kajti fižično odrekanje hrani, pijači in spolnim užitkom samo po sebi ne vodi v spoznanje. Šele refleksija o človeški odvisnosti, intenzivno zaznavanje časovnosti, soočanje s svojimi temeljnimi potrebami, zavestno premagovanje svojih naravnih impulzov in kontemplacija o lastni končnosti so tisti elementi, ki post pretvorijo v eksistencialno-duhovno-spoznanvi proces. . Če mislim na kaj drugega razen Boga, sem prekinil post.“ Že prerok Mohamed naj bi dejal: „Če postiš, potem naj postijo tudi tvoja ušesa in oči in tvoj jezik in tvoje roke.“ Šele celostni post razpre višjo raven zavesti za zaznavanje in motrenje resničnosti v njeni transcendentni zasnovi. Če je torej zunanja dimenzija posta vidna v odpovedi hrane in čutnih užtkov sploh, pa je njegova notranja dimenzija občutena v duševno-duhovnih stanjih kontemplacije, meditacije in notranjega boja. Resnični post je torej prehod iz čutnosti v duhovnost, tako da se duhovno oblikuje ravno v soočanju s skrajnimi potrebami in mejami čutnega. Misel o postu kot poti samopremagovanja in spoznanja bi rad zaključil z modrimi besedami Rešida Hafizovića: »Dar posta nam prinaša dar večplastnih vidikov spoznanja, a brez spoznanja ni mogoč vzpon.« https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ Thu, 18 Feb 2021 04:56:07 +0000 Raid Al Daghistani: Samopremagovanje in spoznanje Danes je pepelnična sreda, ko se za kristjanke in kristjane začne postni čas kot priprava na največji praznik, veliko noč. Avtor današnje duhovne misli, katoliški duhovnik, minorit dr. Andrej Šegula, nas vabi, da k postu pristopimo resno in zavzeto, saj ne gre le za nekaj zunanjega, kot sta odpovedovanje hrani ali pijači in dobrodelnost, kar je tudi hvalevredno, ampak predvsem za duhovno prenovo. 174754436 RTVSLO – Prvi 407 clean Danes je pepelnična sreda, ko se za kristjanke in kristjane začne postni čas kot priprava na največji praznik, veliko noč. Avtor današnje duhovne misli, katoliški duhovnik, minorit dr. Andrej Šegula, nas vabi, da k postu pristopimo resno in zavzeto, saj ne gre le za nekaj zunanjega, kot sta odpovedovanje hrani ali pijači in dobrodelnost, kar je tudi hvalevredno, ampak predvsem za duhovno prenovo. https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ Wed, 17 Feb 2021 04:56:47 +0000 Andrej Šegula: Pepelnica Gasilski poklic sodi med tiste, ki prinašajo veliko tveganje za zdravje in življenje. Gasilci se znajdejo v najrazličnejših situacijah, ko morajo znati hitro reagirati, da tako rešujejo življenja. Poklic gasilca je zelo stresen, gasilci marsikaj doživijo, vpoklicani so ob primerih najrazličnejših naravnih in drugih nesreč. Ob tako stresnem delu lahko pridejo tudi do spoznanj, kaj je v življenju res pomembno, kaj je tisto, kar je res dragoceno. Na primer, kaj je tisto, kar bi najprej vzeli s seboj iz stanovanja, ki ga bo v kratkem zalila voda. Takšne lekcije so bili pred desetletji deležni tudi gasilci na Hrvaškem. Ob veliki poplavi leta 1971v Zagrebu, so gasilci v zadnjem trenutku prišli v sobico stare ženice in ji kratko in jasno razložili, zakaj so prišli: „Voda je pretrgala glavni jez. Čez nekaj minut bo voda zalila to ulico. Če si hočete rešiti življenje, takoj zapustite svoje stanovanje. Le nekaj najbolj dragocenih stvari smete vzeti s sabo.“ Tedaj ženica vrže pogled na svoje dragoceno in negovano pohištvo, z očmi poboža sijoč servis za šest oseb iz najdragocenejšega porcelana in hitro stopi k predalu ter iz njega vzame vse svoje prihranke. Nato se ustavi pri šestih steklenicah vkuhanih sliv, se obrne h gasilcem in reče: „Te slive sem vkuhala pred enim mescem. V zasilnem prebivališču bo drugim ponesrečencem gotovo všeč, če bodo dobili poleg suhe hrane še kakšen posladek.“ Gasilci so kljub veliki naglici ustregli njeni želji, saj je bila ena izmed redkih, ki ni mislila le nase, ampak tudi na druge. Danes zjutraj lahko tudi vi pomislite, kaj bi sami najprej vzeli iz hiše, ki bi ji grozila huda naravna katastrofa. Po komu ali po čemu bi najprej segli? Na koga bi v tistem trenutku pomislili? Če nam je podarjen še en dan v življenju, ni potrebno, da gremo skozi naravno nesrečo, da bi bili živeli za tisto, kar nam je res vredno v življenju. Želim si, da je to nekaj več kot nekaj, kar lahko odplakne že visoka voda. 174754172 RTVSLO – Prvi 301 clean Gasilski poklic sodi med tiste, ki prinašajo veliko tveganje za zdravje in življenje. Gasilci se znajdejo v najrazličnejših situacijah, ko morajo znati hitro reagirati, da tako rešujejo življenja. Poklic gasilca je zelo stresen, gasilci marsikaj doživijo, vpoklicani so ob primerih najrazličnejših naravnih in drugih nesreč. Ob tako stresnem delu lahko pridejo tudi do spoznanj, kaj je v življenju res pomembno, kaj je tisto, kar je res dragoceno. Na primer, kaj je tisto, kar bi najprej vzeli s seboj iz stanovanja, ki ga bo v kratkem zalila voda. Takšne lekcije so bili pred desetletji deležni tudi gasilci na Hrvaškem. Ob veliki poplavi leta 1971v Zagrebu, so gasilci v zadnjem trenutku prišli v sobico stare ženice in ji kratko in jasno razložili, zakaj so prišli: „Voda je pretrgala glavni jez. Čez nekaj minut bo voda zalila to ulico. Če si hočete rešiti življenje, takoj zapustite svoje stanovanje. Le nekaj najbolj dragocenih stvari smete vzeti s sabo.“ Tedaj ženica vrže pogled na svoje dragoceno in negovano pohištvo, z očmi poboža sijoč servis za šest oseb iz najdragocenejšega porcelana in hitro stopi k predalu ter iz njega vzame vse svoje prihranke. Nato se ustavi pri šestih steklenicah vkuhanih sliv, se obrne h gasilcem in reče: „Te slive sem vkuhala pred enim mescem. V zasilnem prebivališču bo drugim ponesrečencem gotovo všeč, če bodo dobili poleg suhe hrane še kakšen posladek.“ Gasilci so kljub veliki naglici ustregli njeni želji, saj je bila ena izmed redkih, ki ni mislila le nase, ampak tudi na druge. Danes zjutraj lahko tudi vi pomislite, kaj bi sami najprej vzeli iz hiše, ki bi ji grozila huda naravna katastrofa. Po komu ali po čemu bi najprej segli? Na koga bi v tistem trenutku pomislili? Če nam je podarjen še en dan v življenju, ni potrebno, da gremo skozi naravno nesrečo, da bi bili živeli za tisto, kar nam je res vredno v življenju. Želim si, da je to nekaj več kot nekaj, kar lahko odplakne že visoka voda. https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ Tue, 16 Feb 2021 04:55:01 +0000 Robert Friškovec: Vkuhane slive Življenja ljudi so mozaiki dogodkov, polni mavričnih barv, pretrgani s temnimi pasovi strahov in skrbi. Vsakdo bi lahko napisal svoj roman. Bili bi spomini, kjer bi se razpisali in opisovali natančno zaporedje dogodkov nečesa, kar nam veliko pomeni. Bila bi pa verjetno cela časovna obdobja, ki bi jih prešli z nekaj stavki. Ali se jih ne spominjamo ali se jih ne želimo spominjati. Morda bi si upali ob tem zapisati tudi občutja s čustvi, ki vedno, vsako sekundo, spremljajo vsakega človeka. Pa bi našli v tem zapisu tudi sled delovanja Duha? Da, tri dimenzije obstoja poganjajo kolo življenje, kot pravijo Tibetanci. Telesa se zavedamo brez težav, ali pa se ga zares zavedamo v tej časovni norišnici, šele ko zbolimo. Pa vendar, kisik, hrana, pijača in vsi preostali rituali so potrebe našega telesa, vedno znova in znova, vsak dan v vsakem trenutku. Duša ali psiha, raziskovalna razsežnost dušeslovja ali bolj znane psihologije, nam je prav tako blizu. Spoznanja na tam področju uporabljamo za kisik, hrano, pijačo in spanje, potrebne za dušo. A tu je že težje. Ni oprijemljivo, ni konkretno in enako za vse. Občutek lepote, ene izmed dimenzij duše, je relativen. Nekaj, kar je meni lepo, drugemu ni. Kruh fizično vsakemu pomeni kruh, a nekomu je okusna hrana, drugemu pa ne. Preplet fizičnega in duševnega, to je področje raznolikosti med ljudmi. Kako dobro, koliko različnih jedi nastaja na tem planetu iz tega razloga. DUH, jedro duhovnosti, bivajoč v srcu vsakega človeka, je najteže prepoznaven. Za mnoge sploh neprepoznaven in nebivajoč. Pa vendar je nešteto pričevanj, ko se ga zavedamo z vsem svojim bitjem kot znamenje, ki je neuničljivo in nepozabno. Kot številka na roki ljudi, ki so v taborišče Dachau vstopili, ga preživeli in iz njega odšli popolnoma spremenjeni. Nikoli niso pozabili. Znamenje na roki je za vedno, a le vidno. Bistvo je očem skrito. Tudi Duh potrebuje kisik, hrano, pijačo in spanje, da živimo v polnosti ali približku polnosti. Sicer postane podhranjen, stisnjen, generator osebnih in posledično družbenih težav. Moje pričevanje sega v čas plezalnega obiska Amerike, po številnih pripetljajih v stenah Julijcev, Francoskih Alp in Himalaje. V tisočmetrski steni El Capitana sem se jasno in v polnosti zavedala prisotnosti Duha. Do tedaj je moje življenje zapolnjevalo vse, kar je potrebno za srečno življenje: družina, služba, alpinizem, prijatelji. Na videz srečno in zadovoljno, a z nenehnim hrepenenjem še po nečem. S spoznanjem duhovne dimenzije se vse spremeni. Še vedno dan teče po ustaljenih tirnicah, a v srcu strah zamenja gotovost in skrbi veselje. To sta le dva sadova nahranjenega srca, lakmusov papir kakovosti življenja, ki mi pove, kdaj pozabim nahraniti enega, ali drugega, ali tretjega. , 174753882 RTVSLO – Prvi 431 clean Življenja ljudi so mozaiki dogodkov, polni mavričnih barv, pretrgani s temnimi pasovi strahov in skrbi. Vsakdo bi lahko napisal svoj roman. Bili bi spomini, kjer bi se razpisali in opisovali natančno zaporedje dogodkov nečesa, kar nam veliko pomeni. Bila bi pa verjetno cela časovna obdobja, ki bi jih prešli z nekaj stavki. Ali se jih ne spominjamo ali se jih ne želimo spominjati. Morda bi si upali ob tem zapisati tudi občutja s čustvi, ki vedno, vsako sekundo, spremljajo vsakega človeka. Pa bi našli v tem zapisu tudi sled delovanja Duha? Da, tri dimenzije obstoja poganjajo kolo življenje, kot pravijo Tibetanci. Telesa se zavedamo brez težav, ali pa se ga zares zavedamo v tej časovni norišnici, šele ko zbolimo. Pa vendar, kisik, hrana, pijača in vsi preostali rituali so potrebe našega telesa, vedno znova in znova, vsak dan v vsakem trenutku. Duša ali psiha, raziskovalna razsežnost dušeslovja ali bolj znane psihologije, nam je prav tako blizu. Spoznanja na tam področju uporabljamo za kisik, hrano, pijačo in spanje, potrebne za dušo. A tu je že težje. Ni oprijemljivo, ni konkretno in enako za vse. Občutek lepote, ene izmed dimenzij duše, je relativen. Nekaj, kar je meni lepo, drugemu ni. Kruh fizično vsakemu pomeni kruh, a nekomu je okusna hrana, drugemu pa ne. Preplet fizičnega in duševnega, to je področje raznolikosti med ljudmi. Kako dobro, koliko različnih jedi nastaja na tem planetu iz tega razloga. DUH, jedro duhovnosti, bivajoč v srcu vsakega človeka, je najteže prepoznaven. Za mnoge sploh neprepoznaven in nebivajoč. Pa vendar je nešteto pričevanj, ko se ga zavedamo z vsem svojim bitjem kot znamenje, ki je neuničljivo in nepozabno. Kot številka na roki ljudi, ki so v taborišče Dachau vstopili, ga preživeli in iz njega odšli popolnoma spremenjeni. Nikoli niso pozabili. Znamenje na roki je za vedno, a le vidno. Bistvo je očem skrito. Tudi Duh potrebuje kisik, hrano, pijačo in spanje, da živimo v polnosti ali približku polnosti. Sicer postane podhranjen, stisnjen, generator osebnih in posledično družbenih težav. Moje pričevanje sega v čas plezalnega obiska Amerike, po številnih pripetljajih v stenah Julijcev, Francoskih Alp in Himalaje. V tisočmetrski steni El Capitana sem se jasno in v polnosti zavedala prisotnosti Duha. Do tedaj je moje življenje zapolnjevalo vse, kar je potrebno za srečno življenje: družina, služba, alpinizem, prijatelji. Na videz srečno in zadovoljno, a z nenehnim hrepenenjem še po nečem. S spoznanjem duhovne dimenzije se vse spremeni. Še vedno dan teče po ustaljenih tirnicah, a v srcu strah zamenja gotovost in skrbi veselje. To sta le dva sadova nahranjenega srca, lakmusov papir kakovosti življenja, ki mi pove, kdaj pozabim nahraniti enega, ali drugega, ali tretjega. , https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ Mon, 15 Feb 2021 04:57:11 +0000 Marija Štremfelj: Odločitve Današnja nedelja je veselo pustna. Svetopisemski odlomki o gobavcih nam dajo sprva občutek, da nimajo nič skupnega z razposajenostjo današnjega igrivega dne. Vabijo nas, da se zavemo resnosti življenja, se spreobrnemo in vstopimo v spokorni čas. A poglobljen uvid v liturgično besedilo nas globoko nagovarja prav za ta trenutek. Mojzes namreč ve, da ljudje kakšno stvar radi skrivajo, posebno še ko gre za takrat zelo sramotno bolezen, za gobavost, ki v njegovem času ni bila ozdravljiva. Zato prerok zahteva, naj se oboleli ljudje oblačijo in češejo tako, da bodo vsi ljudje videli že na daleč, da gre za bolnike, ki se jim je bolje izogniti. Ob naši epidemiji s koronavirusom si nadevamo maske in se podobno vedemo. Res je, še preden si bomo danes nadeli pustne maske, da bi z njimi razveselili in malce zabavali prijatelje in znance, ali pa samo mimoidoče meščane, smo si vsi že nadevali zaščitne maske. S temi maskami smo nehote pred javnostjo razkrili svojo notranjo nemoč, da smo tudi mi krhki in ranljivi. Hkrati pa smo izrazili svojo skrb za zdravje drugih, teh, ki jih imamo radi, jih spoštujemo in jih ne maramo prizadeti in okužiti. Nošenje mask je razkrilo ne samo naše strahove pred boleznijo, ampak tudi našo ljubezen do drugih ljudi. Podobno bodo pustne maske razkrile našo notranjost. Po večini niso hudobne, samo malce nagajive in razigrane. Gre za našo notranjo potrebo, da bi bili veseli in da bi si enkrat na leto priznali, kakšne želje nosimo v sebi: da bi postali nekdo drug in v družbi igrali kašno drugo vlogo, se znova vrnili v igrivo otroštvo, si nadeli značaj prikupnih živali, ali pa morda postali nekdo, kar sicer v resničnem življenju nikoli ne bomo. Morda general z oblastjo, spogledljivo mlado dekle, hišni ljubljenec, čarovnica z magično močjo, ali pa celo sveta oseba. Evangelij pa nam pravi, da pred Božjo dobroto ni treba igrati te ali one vloge s katero koli masko. Ob ljubečem Božjem pogledu lahko pridejo na dan brez strahu naša notranjost, naše slabosti in tudi bolezni. Pred Bogom se razkrijemo in povemo tisto, kar bi sicer lahko nakazala samo kakšna maska. In dobri Bog nas sprejema, nam odpušča in nas resnično ozdravlja. Nemški filozof Friderik Nietzsche pravi, da je vsaka beseda maska. Se pravi, da ko nekomu razkrijemo svoja čustva, jih z besedo tudi zakrijemo. Danes je tudi god sv. Valentina, zavetnika zaljubljencev. Ko si izražamo veselje, prijateljstvo in ljubezen, bo beseda vedno tudi nemočna in skrivnostna, a vendarle bo razkrila tudi našo željo, da bi drug drugega osrečili. 174753715 RTVSLO – Prvi 427 clean Današnja nedelja je veselo pustna. Svetopisemski odlomki o gobavcih nam dajo sprva občutek, da nimajo nič skupnega z razposajenostjo današnjega igrivega dne. Vabijo nas, da se zavemo resnosti življenja, se spreobrnemo in vstopimo v spokorni čas. A poglobljen uvid v liturgično besedilo nas globoko nagovarja prav za ta trenutek. Mojzes namreč ve, da ljudje kakšno stvar radi skrivajo, posebno še ko gre za takrat zelo sramotno bolezen, za gobavost, ki v njegovem času ni bila ozdravljiva. Zato prerok zahteva, naj se oboleli ljudje oblačijo in češejo tako, da bodo vsi ljudje videli že na daleč, da gre za bolnike, ki se jim je bolje izogniti. Ob naši epidemiji s koronavirusom si nadevamo maske in se podobno vedemo. Res je, še preden si bomo danes nadeli pustne maske, da bi z njimi razveselili in malce zabavali prijatelje in znance, ali pa samo mimoidoče meščane, smo si vsi že nadevali zaščitne maske. S temi maskami smo nehote pred javnostjo razkrili svojo notranjo nemoč, da smo tudi mi krhki in ranljivi. Hkrati pa smo izrazili svojo skrb za zdravje drugih, teh, ki jih imamo radi, jih spoštujemo in jih ne maramo prizadeti in okužiti. Nošenje mask je razkrilo ne samo naše strahove pred boleznijo, ampak tudi našo ljubezen do drugih ljudi. Podobno bodo pustne maske razkrile našo notranjost. Po večini niso hudobne, samo malce nagajive in razigrane. Gre za našo notranjo potrebo, da bi bili veseli in da bi si enkrat na leto priznali, kakšne želje nosimo v sebi: da bi postali nekdo drug in v družbi igrali kašno drugo vlogo, se znova vrnili v igrivo otroštvo, si nadeli značaj prikupnih živali, ali pa morda postali nekdo, kar sicer v resničnem življenju nikoli ne bomo. Morda general z oblastjo, spogledljivo mlado dekle, hišni ljubljenec, čarovnica z magično močjo, ali pa celo sveta oseba. Evangelij pa nam pravi, da pred Božjo dobroto ni treba igrati te ali one vloge s katero koli masko. Ob ljubečem Božjem pogledu lahko pridejo na dan brez strahu naša notranjost, naše slabosti in tudi bolezni. Pred Bogom se razkrijemo in povemo tisto, kar bi sicer lahko nakazala samo kakšna maska. In dobri Bog nas sprejema, nam odpušča in nas resnično ozdravlja. Nemški filozof Friderik Nietzsche pravi, da je vsaka beseda maska. Se pravi, da ko nekomu razkrijemo svoja čustva, jih z besedo tudi zakrijemo. Danes je tudi god sv. Valentina, zavetnika zaljubljencev. Ko si izražamo veselje, prijateljstvo in ljubezen, bo beseda vedno tudi nemočna in skrivnostna, a vendarle bo razkrila tudi našo željo, da bi drug drugega osrečili. https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ Sun, 14 Feb 2021 04:57:07 +0000 Edvard Kovač: Kaj vse lahko pride danes na dan Vsem nam primanjkuje časa. Največ ga seveda pokurimo v službi … in zato nimamo časa ne za družino, ne za prijatelje, ne zase. Če smo prezgodaj začeli preveč delati, si družine niti ne ustvarimo, saj če nimaš časa ne zase ne za prijatelje, potem res nimaš časa za zaljubljanje, kaj šele za ljubezen! Kljub temu mnogi vstopijo v zveze … No, pravilneje bi bilo reči, da vstopajo v zveze, saj so zaradi pomanjkanja časa – in ljubezni – te »zveze« bolj kratke sape … jih je pa zato več! Nekateri se, kljub pomanjkanju časa oziroma kljub temu, da si niso vzeli časa za ljubezen, celo poročijo. A Bog, ki je Gospodar časa (in, mimogrede bodi povedano, tudi »zvez«), je duhovit: če si nisi vzel časa za ustvarjanje zveze, potem si ga boš moral vzeti veliko več za razvezo! In če prej ni bilo časa za nič drugega kot za službo (in kako pivo s prijatelji), si moraš zdaj – na račun službe, seveda – vzeti čas za … hja, če drugega ne: za novo stanovanje, ki ga je bilo treba poiskati in urediti … za otroke, ki pridejo vsak drugi konec tedna … in jim mora biti s tabo zabavno, ker drugače te ne bodo več hoteli obiskati … In ker več časa zdaj nameniš ljudem okrog sebe, postaneš drugačen … in v to novo življenje vstopaš za pikico bolj zrelo … in kar na lepem iz tvojih ust letijo butaste izjave: da se z »bivšo« zdaj razumeta veliko bolje kot prej, ko sta bila še poročena! Ne, ljubček, le čas, ki si ga prej namenil službi ali pa si ga preprosto zmetal stran, zdaj vlagaš v odnose in ga namenjaš ljudem! In če bi to storil prej, bi bil še vedno poročen. Morda celo srečno! Zakaj vsa ta pikrost, ki mi jo bo kdo morda celo zameril, češ: kaj pa ti veš?! In je res: nimam pojma. A piker sem, ker sredi februarja, na god svetega Valentina (ki je čisto spodoben svetnik, prav nič kriv, da so ga razglasili za »zavetnika zaljubljencev«), vsi tisti, ki nimajo časa za ljubezen in za ljudi, za katere trdijo, da jih ljubijo, v enem dnevu skušajo nadomestiti vse, za kar si v celem letu ne vzamejo časa. 174753544 RTVSLO – Prvi 381 clean Vsem nam primanjkuje časa. Največ ga seveda pokurimo v službi … in zato nimamo časa ne za družino, ne za prijatelje, ne zase. Če smo prezgodaj začeli preveč delati, si družine niti ne ustvarimo, saj če nimaš časa ne zase ne za prijatelje, potem res nimaš časa za zaljubljanje, kaj šele za ljubezen! Kljub temu mnogi vstopijo v zveze … No, pravilneje bi bilo reči, da vstopajo v zveze, saj so zaradi pomanjkanja časa – in ljubezni – te »zveze« bolj kratke sape … jih je pa zato več! Nekateri se, kljub pomanjkanju časa oziroma kljub temu, da si niso vzeli časa za ljubezen, celo poročijo. A Bog, ki je Gospodar časa (in, mimogrede bodi povedano, tudi »zvez«), je duhovit: če si nisi vzel časa za ustvarjanje zveze, potem si ga boš moral vzeti veliko več za razvezo! In če prej ni bilo časa za nič drugega kot za službo (in kako pivo s prijatelji), si moraš zdaj – na račun službe, seveda – vzeti čas za … hja, če drugega ne: za novo stanovanje, ki ga je bilo treba poiskati in urediti … za otroke, ki pridejo vsak drugi konec tedna … in jim mora biti s tabo zabavno, ker drugače te ne bodo več hoteli obiskati … In ker več časa zdaj nameniš ljudem okrog sebe, postaneš drugačen … in v to novo življenje vstopaš za pikico bolj zrelo … in kar na lepem iz tvojih ust letijo butaste izjave: da se z »bivšo« zdaj razumeta veliko bolje kot prej, ko sta bila še poročena! Ne, ljubček, le čas, ki si ga prej namenil službi ali pa si ga preprosto zmetal stran, zdaj vlagaš v odnose in ga namenjaš ljudem! In če bi to storil prej, bi bil še vedno poročen. Morda celo srečno! Zakaj vsa ta pikrost, ki mi jo bo kdo morda celo zameril, češ: kaj pa ti veš?! In je res: nimam pojma. A piker sem, ker sredi februarja, na god svetega Valentina (ki je čisto spodoben svetnik, prav nič kriv, da so ga razglasili za »zavetnika zaljubljencev«), vsi tisti, ki nimajo časa za ljubezen in za ljudi, za katere trdijo, da jih ljubijo, v enem dnevu skušajo nadomestiti vse, za kar si v celem letu ne vzamejo časa. https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ Sat, 13 Feb 2021 04:56:21 +0000 Gregor Čušin: Valentinovo Zadnjič me je streslo, ko sem bral Apostolska dela. Baje se Kristus ni prikazoval vsem ljudem, temveč samo tistim, od Boga izbranim, ki so ga prej videli kot človeka (prim. Apd 10,40-41). Kot človeka, ne kot Boga. Ker je tako, da ne moreš videti Vstalega Boga, če ne moreš prej v isti osebi videti človeka. Človeka kot človeka in ne kot objekt mojega poželenja, zaničevanja ali sovraštva kakršne koli vrste že. Ali pa prezira, ta je od vseh najhujši. Da prascev, koz, oslov in še kakšnih drugih živali sploh ne omenjam. Da, vse to so osebe, ki vsak dan živijo z nami. Ljudi pa vidimo res bolj malo … Poznate to situacijo, kajne? Za vsakogar imam pripravljenih sto reči, ki me motijo na njem, dobrih pa je resda bolj malo ali nič. Zato me je streslo. Ne toliko zaradi Boga. Zanj se ne bojim, da bi se nehal prikazovati. Za mene gre. Jaz ga ne vidim več. Jaz pa ga moram videti in ga moram videti vsak dan. Ker je tako, da če človek vsak dan ne vidi Boga, počasi pozabi, da je človek. Ker samota v človeku ubije njegovo človeškost. In se zato vedno manj obnaša kot človek. In potem dela stvari, ki ga še bolj odvračajo od vseh drugih ljudi, dokler kot človek ne umre. Zato ga moram videti. In če ga ne, se moram truditi, da bi ga videl. Čeprav se zdi nenaravno – ker takšno tudi je – je to vendarle prav, ker je Boga mogoče videti. Človek mora ostati občutljiv, to je vsa umetnost. Prebirati mora rečne kamenčke, na tisoče jih mora dati skozi svoje roke in ne odnehati, dokler ne izbrska vsaj eno zlato drobtino in ga zagleda. Čeprav me ob pogledu na njega zaboli, tudi če me je pred njim sram, toda videti ga moram. Da preživim. 174753218 RTVSLO – Prvi 275 clean Zadnjič me je streslo, ko sem bral Apostolska dela. Baje se Kristus ni prikazoval vsem ljudem, temveč samo tistim, od Boga izbranim, ki so ga prej videli kot človeka (prim. Apd 10,40-41). Kot človeka, ne kot Boga. Ker je tako, da ne moreš videti Vstalega Boga, če ne moreš prej v isti osebi videti človeka. Človeka kot človeka in ne kot objekt mojega poželenja, zaničevanja ali sovraštva kakršne koli vrste že. Ali pa prezira, ta je od vseh najhujši. Da prascev, koz, oslov in še kakšnih drugih živali sploh ne omenjam. Da, vse to so osebe, ki vsak dan živijo z nami. Ljudi pa vidimo res bolj malo … Poznate to situacijo, kajne? Za vsakogar imam pripravljenih sto reči, ki me motijo na njem, dobrih pa je resda bolj malo ali nič. Zato me je streslo. Ne toliko zaradi Boga. Zanj se ne bojim, da bi se nehal prikazovati. Za mene gre. Jaz ga ne vidim več. Jaz pa ga moram videti in ga moram videti vsak dan. Ker je tako, da če človek vsak dan ne vidi Boga, počasi pozabi, da je človek. Ker samota v človeku ubije njegovo človeškost. In se zato vedno manj obnaša kot človek. In potem dela stvari, ki ga še bolj odvračajo od vseh drugih ljudi, dokler kot človek ne umre. Zato ga moram videti. In če ga ne, se moram truditi, da bi ga videl. Čeprav se zdi nenaravno – ker takšno tudi je – je to vendarle prav, ker je Boga mogoče videti. Človek mora ostati občutljiv, to je vsa umetnost. Prebirati mora rečne kamenčke, na tisoče jih mora dati skozi svoje roke in ne odnehati, dokler ne izbrska vsaj eno zlato drobtino in ga zagleda. Čeprav me ob pogledu na njega zaboli, tudi če me je pred njim sram, toda videti ga moram. Da preživim. https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ Fri, 12 Feb 2021 04:54:35 +0000 Marko Rijavec: Videti ga, za vsako ceno V naši civilizaciji je vse usmerjeno v pričakovanje neke čudežne rešitve, ki bo prišla od zunaj. Prišel bo Mesija in vse bo lažje, boljše in vsi naši problemi bodo kar naenkrat izginili. Potrebujemo vodjo, rešitelja ali modreca s čarobno formulo, ki nam bo razodel smisel življenja. Zatekamo se k najrazličnejšim duhovnim učiteljem, znanstvenim razlagam, obiskujemo duhovne seminarje. Stojimo v mrazu na avtobusni postaji in čakamo na avtobus. Ob tem pa pozabljamo, da imamo lastni avto, le naučiti bi se morali upravljati z njim. V tem začaranem krogu se nič ne zgodi. Postajamo nesrečni, padamo v brezno praznine, brezupa ali pasivnega čakanja na rešitelja. Pričakovati nekaj od drugih je iluzija. Šele, ko znamo stopiti vase, v globoko polje vseobsegajočega Duha, ugotovimo, da so vsi odgovori v nas samih. Vse iluzije tako materialnega kot duhovnega sveta odpadejo, pričnemo se zavedati svoje Božanske Narave. Ali kot pravi pesnik: »Tisti, ki znajo poleteti na krilih metuljev, tisti, ki slišijo smeh v očeh dreves, tisti, ki še znajo z razmršenimi lasmi in s prstom v ustih graditi peščene gradove tam na obalah zimskega morja, ti vedo, da je vse kar potrebujemo v nas. Ti ne lovijo sreče, zadoščenja, smisla zunaj sebe. Ti vedo, da je vse to že v nas«. Z današnjim dnem pogumno stopimo vase in se začnimo zavedati svoje božanske narave. Predajmo se notranji moči in postanimo Bojevnik Luči znotraj sebe. Zaupajmo v tisto kar nam kaže naša globoka intuicija in se na čutenju predajmo svetovom znotraj nas samih. Le tako bomo v popolni predaji lahko videli odsev lastne božanske lepote v vsakemu izmed nas. Z vsakim dnem se bomo tako globlje zavedali svojega božanskega namena in tako uresničevali svoj potencial za skupno dobro. 174752941 RTVSLO – Prvi 390 clean V naši civilizaciji je vse usmerjeno v pričakovanje neke čudežne rešitve, ki bo prišla od zunaj. Prišel bo Mesija in vse bo lažje, boljše in vsi naši problemi bodo kar naenkrat izginili. Potrebujemo vodjo, rešitelja ali modreca s čarobno formulo, ki nam bo razodel smisel življenja. Zatekamo se k najrazličnejšim duhovnim učiteljem, znanstvenim razlagam, obiskujemo duhovne seminarje. Stojimo v mrazu na avtobusni postaji in čakamo na avtobus. Ob tem pa pozabljamo, da imamo lastni avto, le naučiti bi se morali upravljati z njim. V tem začaranem krogu se nič ne zgodi. Postajamo nesrečni, padamo v brezno praznine, brezupa ali pasivnega čakanja na rešitelja. Pričakovati nekaj od drugih je iluzija. Šele, ko znamo stopiti vase, v globoko polje vseobsegajočega Duha, ugotovimo, da so vsi odgovori v nas samih. Vse iluzije tako materialnega kot duhovnega sveta odpadejo, pričnemo se zavedati svoje Božanske Narave. Ali kot pravi pesnik: »Tisti, ki znajo poleteti na krilih metuljev, tisti, ki slišijo smeh v očeh dreves, tisti, ki še znajo z razmršenimi lasmi in s prstom v ustih graditi peščene gradove tam na obalah zimskega morja, ti vedo, da je vse kar potrebujemo v nas. Ti ne lovijo sreče, zadoščenja, smisla zunaj sebe. Ti vedo, da je vse to že v nas«. Z današnjim dnem pogumno stopimo vase in se začnimo zavedati svoje božanske narave. Predajmo se notranji moči in postanimo Bojevnik Luči znotraj sebe. Zaupajmo v tisto kar nam kaže naša globoka intuicija in se na čutenju predajmo svetovom znotraj nas samih. Le tako bomo v popolni predaji lahko videli odsev lastne božanske lepote v vsakemu izmed nas. Z vsakim dnem se bomo tako globlje zavedali svojega božanskega namena in tako uresničevali svoj potencial za skupno dobro. https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ Thu, 11 Feb 2021 04:56:30 +0000 Dragan Potočnik: Lastni avto Bistvo platonizma je preseganje minljivosti v neminljivosti, v večnosti, v presežnem »svetu idej«. Umske ideje, predvsem tiste najvišje (kot so Dobro, Lepo, Pravično idr.), so za Platona resničnejše od čutnih stvari, ki so zgolj posnetki ali podobe idej, s tem da »deležijo« v njihovi višji resničnosti. To deleženje minljivega čutnega sveta v neminljivem svetu idej je ključno tudi za Platonovo pojmovanje odnosa med časom in večnostjo. V kozmološkem dialogu Timaj Platon pravi, da je stvaritelj sveta, ki ga imenuje demiurg, želel dati kozmosu večnost, toda ker to ni bilo mogoče, je ustvaril čas kot »gibljivo podobo večnosti«, kot posnetek večnosti, ki v vesolju teče »v skladu s številom«. Za Platona torej čas sam po sebi ni resnično bivajoč v najvišjem pomenu, ampak biva zgolj kot »gibljiva podoba večnosti«, zgolj s tem, da »deleži« v večnosti. – Kaj pa je večnost? Platon uči, da večnosti ne najdemo niti v brezdanji preteklosti niti v neomejeni prihodnosti, saj pravi, da sta preteklost in prihodnost zgolj »nastali obliki časa«. Večnost spoznamo v umni duši tako, da »svet idej« skusimo kot večno, neminljivo sedanjost, ki vselej in povsod je. Pol tisočletja po Platonu, v 3. st. n. š., to njegovo misel o brezčasni večnosti uma ali duha še izraziteje razvije novoplatonik Plotin, filozof in mistik, ki v razpravi O večnosti in času med drugim pravi: »… To torej, kar ni bilo in ne bo, ampak samo je, to, kar v svoji biti miruje, kar se ne spreminja v ‘bo’, niti se ni nikoli spremenilo, to je večnost. In tisto življenje, ki pripada temu, kar obstaja in je v biti, povsem celovito in polno, povsem brez razsežnosti ali razdobja, je to, kar iščemo – večnost.« Večnost, o kateri govori in za katero duhovno pričuje Plotin, obenem je in ni večnost zdaja, sedanjega trenutka. Plotin primerja večnost z brezrazsežno mirujočo točko, iz katere še niso stekle premice minevajočih časov. Človeška duša se želi vrniti k tej točki, ki pa ne pomeni zgolj nekega trenutka v času, temveč je prispodoba večne, brezčasno »ustavljene« sedanjosti, žive prisotnosti Duha, najvišjega Enega. Zato lahko rečemo, sledeč starima modrecema Platonu in Plotinu, da je večnost čisti presežek minevajoče sedanjosti, da je »četrti čas«, presežni čas duha. 174752648 RTVSLO – Prvi 373 clean Bistvo platonizma je preseganje minljivosti v neminljivosti, v večnosti, v presežnem »svetu idej«. Umske ideje, predvsem tiste najvišje (kot so Dobro, Lepo, Pravično idr.), so za Platona resničnejše od čutnih stvari, ki so zgolj posnetki ali podobe idej, s tem da »deležijo« v njihovi višji resničnosti. To deleženje minljivega čutnega sveta v neminljivem svetu idej je ključno tudi za Platonovo pojmovanje odnosa med časom in večnostjo. V kozmološkem dialogu Timaj Platon pravi, da je stvaritelj sveta, ki ga imenuje demiurg, želel dati kozmosu večnost, toda ker to ni bilo mogoče, je ustvaril čas kot »gibljivo podobo večnosti«, kot posnetek večnosti, ki v vesolju teče »v skladu s številom«. Za Platona torej čas sam po sebi ni resnično bivajoč v najvišjem pomenu, ampak biva zgolj kot »gibljiva podoba večnosti«, zgolj s tem, da »deleži« v večnosti. – Kaj pa je večnost? Platon uči, da večnosti ne najdemo niti v brezdanji preteklosti niti v neomejeni prihodnosti, saj pravi, da sta preteklost in prihodnost zgolj »nastali obliki časa«. Večnost spoznamo v umni duši tako, da »svet idej« skusimo kot večno, neminljivo sedanjost, ki vselej in povsod je. Pol tisočletja po Platonu, v 3. st. n. š., to njegovo misel o brezčasni večnosti uma ali duha še izraziteje razvije novoplatonik Plotin, filozof in mistik, ki v razpravi O večnosti in času med drugim pravi: »… To torej, kar ni bilo in ne bo, ampak samo je, to, kar v svoji biti miruje, kar se ne spreminja v ‘bo’, niti se ni nikoli spremenilo, to je večnost. In tisto življenje, ki pripada temu, kar obstaja in je v biti, povsem celovito in polno, povsem brez razsežnosti ali razdobja, je to, kar iščemo – večnost.« Večnost, o kateri govori in za katero duhovno pričuje Plotin, obenem je in ni večnost zdaja, sedanjega trenutka. Plotin primerja večnost z brezrazsežno mirujočo točko, iz katere še niso stekle premice minevajočih časov. Človeška duša se želi vrniti k tej točki, ki pa ne pomeni zgolj nekega trenutka v času, temveč je prispodoba večne, brezčasno »ustavljene« sedanjosti, žive prisotnosti Duha, najvišjega Enega. Zato lahko rečemo, sledeč starima modrecema Platonu in Plotinu, da je večnost čisti presežek minevajoče sedanjosti, da je »četrti čas«, presežni čas duha. https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ Wed, 10 Feb 2021 04:56:13 +0000 Marko Uršič: Platon in Plotin o času in večnosti Prav na današnji dan poteka 150 let od rojstva slovenskega pisatelja in duhovnika Frana Saleškega Finžgarja. Njegova rojstna hiša, kajža, je postala prikupen muzej, ki pa ne skriva, v kakšnih skromnih razmerah je rasel naš veliki pisatelj ne daleč od Prešernove Vrbe. Toda idilična vasica Doslovče v zavetju mogočne gore Stol je zaznamovala mladega Frana podobno, kot je Vrba spremljala njegovega vzornika, največjega slovenskega pesnika, Prešerna. Oba je njun rojstni kraj spominjal na Edenski vrt, se pravi na rajsko deželo, ki jo je Bog posebej obdaril z lepoto. In če je dovolil, da so jo Slovenci tu poselili, je to zato, ker Bog naš narod posebej ljubi. Svojemu ljudstvu se je mladenič Fran zapisal z vsem srcem. Prijatelju Izidorju Cankarju, je ob njegovem obisku zaupal, da je kot dijak neki madžarski grofici razkazoval Bled. Bila je navdušena nad njim ter ga hotela prepričati, naj gre z njeno pomočjo študirat pravo. Toda, kot pravi Finžgar sam, se je trdno odločil, da bo z vsem srcem služil svojemu ljudstvu. Zato bo postal duhovnik. V Finžgarjev predstavi je bilo takratno slovensko duhovništvo narodovo duhovno plemstvo, ki je svojemu ljudstvu dajalo samozavest in ponos nad njegovim izrednim jezikom. Slovenščina je sposobna od Prešerna naprej izraziti najlepše odtenke človeške duše. V tem jeziku je odsev visokih gora. Je ritem žuborenja studencev in rek. Je mir gladine jezer in poskočnost gričev. V njem so sledi bučanja morja. Vsekakor je pisatelj Finžgar kristjan, ki veruje, da je vsa narava Stvarnikov dar. Zato jo obožuje in k njej pristopa kot k razodeti knjigi. Pisatelj kot duhovnik veruje, da se Bog še vedno uteleša prek svoje Besede v preprostosti iskrenega srca. Zato mora prisluhniti govorici ljubeče duše, biti pozoren do malega človeka, do otrok in do trpljenja ubogih. Ve, da je slovenska beseda sveta, saj je beseda klenega značaja, izraz iskrenosti in vselej prebujajočega se upanja. Kristus je najprej deloval med preprostimi galilejskimi ribiči. Njim je pripovedoval čudovite zgodbe in prilike ter jih učil visoke etičnosti. Potem je svoje učence poslal v svet z naročilom, naj tako počno tudi oni. Naš pisatelj Finžgar čuti, da je tudi on poslan k svojemu narodu in da mora tudi sam ustvariti umetniško delo, ki bo vsem ljudem razkrilo lepoto Besede; Besede z veliko začetnico. Bil je med pobudniki in soustanovitelji Slovenske akademije znanosti in umetnosti in Slovenske matice. Toda poprej je izgovoril svojo znamenito misel: »Sto doktorjem govoriti ni težko; sto kmetom lepo govoriti je vrhunec umetnosti.« V tem duhu želi Finžgar ostati zvest svojemu duhovniškemu poklicu, čeprav je v življenju doživel težke preizkušnje. Tudi kakšen zdrs, ki ga je celo priznal svojim vernikom s prižnice. Rad je imel svoje ljudstvo, zato je pisal samo to, kar je z njim sam doživel. Veroval je namreč: V tem življenju je s svojo dobroto in lepoto Bog na delu. 174752353 RTVSLO – Prvi 431 clean Prav na današnji dan poteka 150 let od rojstva slovenskega pisatelja in duhovnika Frana Saleškega Finžgarja. Njegova rojstna hiša, kajža, je postala prikupen muzej, ki pa ne skriva, v kakšnih skromnih razmerah je rasel naš veliki pisatelj ne daleč od Prešernove Vrbe. Toda idilična vasica Doslovče v zavetju mogočne gore Stol je zaznamovala mladega Frana podobno, kot je Vrba spremljala njegovega vzornika, največjega slovenskega pesnika, Prešerna. Oba je njun rojstni kraj spominjal na Edenski vrt, se pravi na rajsko deželo, ki jo je Bog posebej obdaril z lepoto. In če je dovolil, da so jo Slovenci tu poselili, je to zato, ker Bog naš narod posebej ljubi. Svojemu ljudstvu se je mladenič Fran zapisal z vsem srcem. Prijatelju Izidorju Cankarju, je ob njegovem obisku zaupal, da je kot dijak neki madžarski grofici razkazoval Bled. Bila je navdušena nad njim ter ga hotela prepričati, naj gre z njeno pomočjo študirat pravo. Toda, kot pravi Finžgar sam, se je trdno odločil, da bo z vsem srcem služil svojemu ljudstvu. Zato bo postal duhovnik. V Finžgarjev predstavi je bilo takratno slovensko duhovništvo narodovo duhovno plemstvo, ki je svojemu ljudstvu dajalo samozavest in ponos nad njegovim izrednim jezikom. Slovenščina je sposobna od Prešerna naprej izraziti najlepše odtenke človeške duše. V tem jeziku je odsev visokih gora. Je ritem žuborenja studencev in rek. Je mir gladine jezer in poskočnost gričev. V njem so sledi bučanja morja. Vsekakor je pisatelj Finžgar kristjan, ki veruje, da je vsa narava Stvarnikov dar. Zato jo obožuje in k njej pristopa kot k razodeti knjigi. Pisatelj kot duhovnik veruje, da se Bog še vedno uteleša prek svoje Besede v preprostosti iskrenega srca. Zato mora prisluhniti govorici ljubeče duše, biti pozoren do malega človeka, do otrok in do trpljenja ubogih. Ve, da je slovenska beseda sveta, saj je beseda klenega značaja, izraz iskrenosti in vselej prebujajočega se upanja. Kristus je najprej deloval med preprostimi galilejskimi ribiči. Njim je pripovedoval čudovite zgodbe in prilike ter jih učil visoke etičnosti. Potem je svoje učence poslal v svet z naročilom, naj tako počno tudi oni. Naš pisatelj Finžgar čuti, da je tudi on poslan k svojemu narodu in da mora tudi sam ustvariti umetniško delo, ki bo vsem ljudem razkrilo lepoto Besede; Besede z veliko začetnico. Bil je med pobudniki in soustanovitelji Slovenske akademije znanosti in umetnosti in Slovenske matice. Toda poprej je izgovoril svojo znamenito misel: »Sto doktorjem govoriti ni težko; sto kmetom lepo govoriti je vrhunec umetnosti.« V tem duhu želi Finžgar ostati zvest svojemu duhovniškemu poklicu, čeprav je v življenju doživel težke preizkušnje. Tudi kakšen zdrs, ki ga je celo priznal svojim vernikom s prižnice. Rad je imel svoje ljudstvo, zato je pisal samo to, kar je z njim sam doživel. Veroval je namreč: V tem življenju je s svojo dobroto in lepoto Bog na delu. https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ Tue, 09 Feb 2021 04:57:11 +0000 Edvard Kovač: Duhovništvo kot pisateljevanje Iz neke naravne potrebe vsak narod povzdigne svoje junake, se z njimi poistoveti in ob njih krepi svoj ponos in samozavest. Tako je Prešeren za Slovence eden od temeljev narodne unifikacije. Postal je mit in naj mit tudi ostane. Narodna identiteta ima v sebi tudi prvine presežnega, nadzgodovinskega, ki kljubuje notranjim trenjem, zunanjim pritiskom ter velikim družbenim in kulturnim spremembam. Nekateri v presežnem, ki označuje narodno bit in njegovo identiteto, ne vidijo upoštevanja vredne substance; imajo jo za prazno in preživeto, zato ji pri Prešernu dajejo povsem drug pomen. V njem hočejo videti predvsem svetovljana in kozmopolita, kar je danes skoraj obvezna identifikacija vseh, ki sebe umeščajo med napredne in odprte za multikulturnost. Že Levstikov krog Prešerna postavi na stran razsvetljenskega univerzalizma in abstraktnega individualizma, do česar je bil kritičen tudi nemški filozof Herder. Umetnika, ki temu ne sledi, se že takrat prime oznaka provincializma in domačijskosti. Zaostrovanje med globalnim in lokalnim, naprednim in konservativnim, se torej zaostri že v 19. stoletju. Sto petdeset let pozneje gospodarski in kulturni globalizem povsem razvrednoti lokalna izročila in jih poniža na raven folklore. V resnici je Prešernu tuja poenostavljena delitev na svetovljansko in domačijsko, kozmopolitsko in nacionalno. Ker Prešeren najprej polno zaživi iz lokalnega, je lahko tankočuten tudi do drugih ljudi, narodov in kultur, kar najgloblje izpove v Zdravljici. Zanj se vse začne v Vrbi, v njegovi srečni dragi vasi, kjer ima ob cerkvi sv. Marka varen dom v hiši svojega očeta. Tu se vanj zarišeta obe koordinati; vertikalna, ki ga povezuje z nebom, in horizontalna, ki mu nalaga družbeni in kulturni angažma. Stičišče koordinat se avtentično zapiše v njegovo dušo, zato mu tega jedra kasneje v življenju ni treba popravljati ali zavreči, temveč obe koordinati z leti, z novimi spoznanji in izkustvi razširi prek idilične Vrbe do Dunaja in Parnasa, od Vodnika do Ovida; od pesmi, ki pojejo o hlevih, poljih in meščanu, do Rima in Kompostele. V svoja ljubezenska čustva vplete Avgustov boj z Japodi pri Metulumu; v verzih o deklicah, ki jih sramežljivo opazuje, najdeta mesto Dioskura, Zevsova sinova, pa tudi Eol, poganski bog vetrov. A te realije Prešerna ne pomirijo, zato se vpraša: Kdo zna noč temno razjasnit'; kdo ve kragulja odgnati, ki kljuje srce? Tu se ustavi in ne vrta naprej. Ne želi izsiliti poceni rešitve. Skrivnostni Duh mu razodeva, da mora vsak, ki hoče biti poet in izpolniti od zgoraj zapisano poslanstvo, v sebi nositi oboje, pekel in nebo, bridkost in upanje. 174752220 RTVSLO – Prvi 358 clean Iz neke naravne potrebe vsak narod povzdigne svoje junake, se z njimi poistoveti in ob njih krepi svoj ponos in samozavest. Tako je Prešeren za Slovence eden od temeljev narodne unifikacije. Postal je mit in naj mit tudi ostane. Narodna identiteta ima v sebi tudi prvine presežnega, nadzgodovinskega, ki kljubuje notranjim trenjem, zunanjim pritiskom ter velikim družbenim in kulturnim spremembam. Nekateri v presežnem, ki označuje narodno bit in njegovo identiteto, ne vidijo upoštevanja vredne substance; imajo jo za prazno in preživeto, zato ji pri Prešernu dajejo povsem drug pomen. V njem hočejo videti predvsem svetovljana in kozmopolita, kar je danes skoraj obvezna identifikacija vseh, ki sebe umeščajo med napredne in odprte za multikulturnost. Že Levstikov krog Prešerna postavi na stran razsvetljenskega univerzalizma in abstraktnega individualizma, do česar je bil kritičen tudi nemški filozof Herder. Umetnika, ki temu ne sledi, se že takrat prime oznaka provincializma in domačijskosti. Zaostrovanje med globalnim in lokalnim, naprednim in konservativnim, se torej zaostri že v 19. stoletju. Sto petdeset let pozneje gospodarski in kulturni globalizem povsem razvrednoti lokalna izročila in jih poniža na raven folklore. V resnici je Prešernu tuja poenostavljena delitev na svetovljansko in domačijsko, kozmopolitsko in nacionalno. Ker Prešeren najprej polno zaživi iz lokalnega, je lahko tankočuten tudi do drugih ljudi, narodov in kultur, kar najgloblje izpove v Zdravljici. Zanj se vse začne v Vrbi, v njegovi srečni dragi vasi, kjer ima ob cerkvi sv. Marka varen dom v hiši svojega očeta. Tu se vanj zarišeta obe koordinati; vertikalna, ki ga povezuje z nebom, in horizontalna, ki mu nalaga družbeni in kulturni angažma. Stičišče koordinat se avtentično zapiše v njegovo dušo, zato mu tega jedra kasneje v življenju ni treba popravljati ali zavreči, temveč obe koordinati z leti, z novimi spoznanji in izkustvi razširi prek idilične Vrbe do Dunaja in Parnasa, od Vodnika do Ovida; od pesmi, ki pojejo o hlevih, poljih in meščanu, do Rima in Kompostele. V svoja ljubezenska čustva vplete Avgustov boj z Japodi pri Metulumu; v verzih o deklicah, ki jih sramežljivo opazuje, najdeta mesto Dioskura, Zevsova sinova, pa tudi Eol, poganski bog vetrov. A te realije Prešerna ne pomirijo, zato se vpraša: Kdo zna noč temno razjasnit'; kdo ve kragulja odgnati, ki kljuje srce? Tu se ustavi in ne vrta naprej. Ne želi izsiliti poceni rešitve. Skrivnostni Duh mu razodeva, da mora vsak, ki hoče biti poet in izpolniti od zgoraj zapisano poslanstvo, v sebi nositi oboje, pekel in nebo, bridkost in upanje. https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ Mon, 08 Feb 2021 04:55:58 +0000 Milan Knep: Prešernov dan Čas, v katerem živimo, je čas, ko velikokrat ponavljamo: »Nimam časa!«, »Ne morem!« ali »Ne zmorem!« ali pa »Mogoče jutri, prihodnji teden!« In tako iz dneva v dan. Če bi na smrtni postelji pogledali na svoje življenje, na prehojeno pot, bi verjetno hitro ugotovili, da smo počeli marsikaj potrebnega, pa tudi nepotrebnega. Koliko minut in ur življenja smo »razpršili« v nič! In tako ugotavljamo, kako pomembno je v življenju razločevanje. Znati se odločati. Znati izbirati, se ustaviti in si vzeti čas zase. O tem pripoveduje tudi evangelij današnje nedelje. Celo Jezus Kristus si je vzel čas zase. Ves dan je naporno delal, oznanjal, učil, ozdravljal. Nato pa beremo, da se je umaknil in molil, danes bi rekli, da si je nabiral moči. Pomembno je, da »slišimo«, kako je to storil. Evangelist je zapisal, da se je umaknil in molil. Molil pa je tako, da se je obrnil k svojemu nebeškemu Očetu. Ob tem začutimo dve razsežnosti življenja: horizontalno – Jezusov odnos do ljudi in sveta – ter vertikalno – odnos do nebeškega Očeta. Ob tem mi prihaja na misel dogodek iz življenja sv. matere Terezije. Nekega jutra je k njej prišla ena izmed novink in potarnala ter prosila svetnico: »Sestra Terezija, danes imam toliko dela, toliko opravkov. Ali mi dovolite, da skrajšam jutranjo molitev, ker se bojim, da mi ne bo uspelo vsega opraviti?« Sv. mati Terezija je odgovorila: »Draga sestra, tako ne bo šlo. Če res želiš opraviti vse, potem podvoji molitev. Namesto eno uro ostani v molitvi dve uri!« Mlada sestra jo je začudeno pogledala, si mislila svoje in odšla v kapelo. Namesto eno uro je v njej ostala dve. Potem se je lotila dela. In zvečer je na svoje veliko presenečenje ugotovila, da ji je uspelo vse postoriti. Molitev ni beg pred svetom in pred ljudmi. Jezus ni zbežal, ampak se je umaknil. Stik z Očetom v molitvi mu je pomagal k pravemu stiku z ljudmi. Kaj je nauk tega? Iščimo harmonijo med svetnim, materialnim, in duhovnim. Iščimo ravnotežje med skrbmi tega sveta in božjim. Če si ogledamo konkretno življenje in ljudi okoli nas, vidimo, da nas ne prepričajo njihove besede, ampak predvsem njihova dela in življenje. Pred nami je nedelja – dokler imamo čas, delajmo dobro! 174752037 RTVSLO – Prvi 406 clean Čas, v katerem živimo, je čas, ko velikokrat ponavljamo: »Nimam časa!«, »Ne morem!« ali »Ne zmorem!« ali pa »Mogoče jutri, prihodnji teden!« In tako iz dneva v dan. Če bi na smrtni postelji pogledali na svoje življenje, na prehojeno pot, bi verjetno hitro ugotovili, da smo počeli marsikaj potrebnega, pa tudi nepotrebnega. Koliko minut in ur življenja smo »razpršili« v nič! In tako ugotavljamo, kako pomembno je v življenju razločevanje. Znati se odločati. Znati izbirati, se ustaviti in si vzeti čas zase. O tem pripoveduje tudi evangelij današnje nedelje. Celo Jezus Kristus si je vzel čas zase. Ves dan je naporno delal, oznanjal, učil, ozdravljal. Nato pa beremo, da se je umaknil in molil, danes bi rekli, da si je nabiral moči. Pomembno je, da »slišimo«, kako je to storil. Evangelist je zapisal, da se je umaknil in molil. Molil pa je tako, da se je obrnil k svojemu nebeškemu Očetu. Ob tem začutimo dve razsežnosti življenja: horizontalno – Jezusov odnos do ljudi in sveta – ter vertikalno – odnos do nebeškega Očeta. Ob tem mi prihaja na misel dogodek iz življenja sv. matere Terezije. Nekega jutra je k njej prišla ena izmed novink in potarnala ter prosila svetnico: »Sestra Terezija, danes imam toliko dela, toliko opravkov. Ali mi dovolite, da skrajšam jutranjo molitev, ker se bojim, da mi ne bo uspelo vsega opraviti?« Sv. mati Terezija je odgovorila: »Draga sestra, tako ne bo šlo. Če res želiš opraviti vse, potem podvoji molitev. Namesto eno uro ostani v molitvi dve uri!« Mlada sestra jo je začudeno pogledala, si mislila svoje in odšla v kapelo. Namesto eno uro je v njej ostala dve. Potem se je lotila dela. In zvečer je na svoje veliko presenečenje ugotovila, da ji je uspelo vse postoriti. Molitev ni beg pred svetom in pred ljudmi. Jezus ni zbežal, ampak se je umaknil. Stik z Očetom v molitvi mu je pomagal k pravemu stiku z ljudmi. Kaj je nauk tega? Iščimo harmonijo med svetnim, materialnim, in duhovnim. Iščimo ravnotežje med skrbmi tega sveta in božjim. Če si ogledamo konkretno življenje in ljudi okoli nas, vidimo, da nas ne prepričajo njihove besede, ampak predvsem njihova dela in življenje. Pred nami je nedelja – dokler imamo čas, delajmo dobro! https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ Sun, 07 Feb 2021 04:56:46 +0000 Andrej Šegula: Se je odpravil na samoten kraj... Predstavljajte si, da obstaja banka, ki vam vsako jutro na vaš račun nakaže štiriinosemdeset tisoč evrov. Tudi to jutro! Vsako jutro banka izbriše celoten ostanek, ki vam ga ni uspelo porabiti prejšnji dan. Kaj bi storili vi? Seveda bi vsak dan porabili vsak stotin. Naj vam nekaj zaupam – vsi uporabljamo storitve te banke. Njeno ime je ČAS. Vsako juto na naš račun dobimo šestinosemdeset tisoč štiristo sekund. Vsako noč se število odpiše, kot izgubljeno, če nam ga ne uspe dobro investirati. Ne prinaša nobenega kritja in ne pusti nikakršne prekoračitve. Vsak dan se odpre povsem nov račun za vsakega posebej. Vsako noč izgine ostanek od prejšnjega dne. Če ti ne uspe porabiti dnevnega depozita, je izguba povsem tvoja. Ni nobene možnosti vrnitve nazaj. Živeti je potrebno tukaj in zdaj, s pomočjo današnjega depozita. Od tega, kako ga bomo investirali je odvisna kakovost našega življenja. Da bi prepoznali resnično vrednost enega leta, vprašajte študenta, ki ni uspel izdelati letnika. Da bi prepoznali resnično vrednost enega meseca, vprašajte mamo, ki je prezgodaj rodila. Da bi prepoznali resnično vrednost enega tedna, vprašajte urednika tedenske revije. Da bi prepoznali resnično vrednost ene ure, vprašajte zaljubljenca, ki čakata na zmenek. Da bi prepoznali resnično vrednost ene minute, vprašajte osebo, ki je zamudila vlak. Da bi prepoznali resnično vrednost ene sekunde, vprašajte osebo, ki se je za malo izognila avtomobilski nesreči. Čas ne čaka na nikogar. Včeraj je že preteklost, jutri je skrivnost, ostane nam le dar, ki se mu reče danes! 174751865 RTVSLO – Prvi 403 clean Predstavljajte si, da obstaja banka, ki vam vsako jutro na vaš račun nakaže štiriinosemdeset tisoč evrov. Tudi to jutro! Vsako jutro banka izbriše celoten ostanek, ki vam ga ni uspelo porabiti prejšnji dan. Kaj bi storili vi? Seveda bi vsak dan porabili vsak stotin. Naj vam nekaj zaupam – vsi uporabljamo storitve te banke. Njeno ime je ČAS. Vsako juto na naš račun dobimo šestinosemdeset tisoč štiristo sekund. Vsako noč se število odpiše, kot izgubljeno, če nam ga ne uspe dobro investirati. Ne prinaša nobenega kritja in ne pusti nikakršne prekoračitve. Vsak dan se odpre povsem nov račun za vsakega posebej. Vsako noč izgine ostanek od prejšnjega dne. Če ti ne uspe porabiti dnevnega depozita, je izguba povsem tvoja. Ni nobene možnosti vrnitve nazaj. Živeti je potrebno tukaj in zdaj, s pomočjo današnjega depozita. Od tega, kako ga bomo investirali je odvisna kakovost našega življenja. Da bi prepoznali resnično vrednost enega leta, vprašajte študenta, ki ni uspel izdelati letnika. Da bi prepoznali resnično vrednost enega meseca, vprašajte mamo, ki je prezgodaj rodila. Da bi prepoznali resnično vrednost enega tedna, vprašajte urednika tedenske revije. Da bi prepoznali resnično vrednost ene ure, vprašajte zaljubljenca, ki čakata na zmenek. Da bi prepoznali resnično vrednost ene minute, vprašajte osebo, ki je zamudila vlak. Da bi prepoznali resnično vrednost ene sekunde, vprašajte osebo, ki se je za malo izognila avtomobilski nesreči. Čas ne čaka na nikogar. Včeraj je že preteklost, jutri je skrivnost, ostane nam le dar, ki se mu reče danes! https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ Sat, 06 Feb 2021 04:56:43 +0000 Robert Friškovec: Čas na banki Najboljša vprašanja postavljajo otroci. Imajo sto vprašanj in v določeni fazi odraščanja te lahko z novim vprašanjem prehitijo, še preden odgovoriš na že zastavljeno. Pravijo, da je pogosto večja modrost zastaviti pravo vprašanje v pravem trenutku kot pa povedati moder odgovor. Ko sem prvič brala evangeljski odlomek o dvanajstletnem Jezusu, ki je v templju zastavljal vprašanja učiteljem Postave, sem bila rahlo zmedena, saj sem bila iz svoje šole navajena, da vprašanja zastavljajo učitelji, učenci pa nanje le odgovarjajo. Šele dosti pozneje sem razumela, da je Božja modrost zacvetela prav v Jezusovih vprašanjih. Vprašanja, še posebno če so neprijetna, nas spravijo v zadrego in v nas vzbudijo občutke, ki nas zmedejo in se različno odzovemo nanje. Ali se razjezimo, ali se nasmejimo ali pa preprosto zamahnemo z roko in gremo naprej. Velikokrat pa nam tisto vprašanje, ki nas zbode v srce in se zakoplje v središče naše duše, ne da miru. Koplje in išče in odkriva, kaj je tisto, kar je odgovor našega življenja na to, kar smo bili vprašani. Med učenci pri verouku sem imela zelo rada skupine, ki so meni, katehetinji, postavljali najneumnejša in najbolj nora vprašanja. Najrajši sem jim odgovarjala z dodatnimi vprašanji, da so se potem sami dokopali do odgovora. Tudi Jezus je rad zastavljal vprašanja svojim apostolom, prosilcem za milost ozdravljenja, grešnikom in svojim nasprotnikom. To so vprašanja za vse čase, saj še danes zarežejo v srce vsakega, ki Vanj veruje. Ne moreš odgovoriti nanje neiskreno, ker veš, da Bog vidi v srce in ne prenese laži. Eno takih usodnih vprašanj je prav gotovo tisto znano, ki ga je zastavil svojim učencem: Kaj pa vi pravite, kdo sem? Najprej jih je vprašal, kaj drugi mislijo o njem, in na to vprašanje so prav vsi apostoli vedeli odgovor! Kar prehitevali so drug drugega, da bi mu povedali, da ga imajo za preroka, za Janeza Krstnika, za Božjega poslanca … Ko pa jim je Jezus zastavil drugo vprašanje – Kaj pa vi pravite, kdo sem? – je nastava velika tišina … Šele Peter se je opogumil in odgovoril: Ti si Kristus, sin živega Boga! Naš Odrešenik postavlja isto vprašanje tudi danes, tebi in meni: Kaj pa vi pravite, kdo sem? Draga poslušalka in dragi poslušalec! Ali že poznaš odgovor? 174751553 RTVSLO – Prvi 399 clean Najboljša vprašanja postavljajo otroci. Imajo sto vprašanj in v določeni fazi odraščanja te lahko z novim vprašanjem prehitijo, še preden odgovoriš na že zastavljeno. Pravijo, da je pogosto večja modrost zastaviti pravo vprašanje v pravem trenutku kot pa povedati moder odgovor. Ko sem prvič brala evangeljski odlomek o dvanajstletnem Jezusu, ki je v templju zastavljal vprašanja učiteljem Postave, sem bila rahlo zmedena, saj sem bila iz svoje šole navajena, da vprašanja zastavljajo učitelji, učenci pa nanje le odgovarjajo. Šele dosti pozneje sem razumela, da je Božja modrost zacvetela prav v Jezusovih vprašanjih. Vprašanja, še posebno če so neprijetna, nas spravijo v zadrego in v nas vzbudijo občutke, ki nas zmedejo in se različno odzovemo nanje. Ali se razjezimo, ali se nasmejimo ali pa preprosto zamahnemo z roko in gremo naprej. Velikokrat pa nam tisto vprašanje, ki nas zbode v srce in se zakoplje v središče naše duše, ne da miru. Koplje in išče in odkriva, kaj je tisto, kar je odgovor našega življenja na to, kar smo bili vprašani. Med učenci pri verouku sem imela zelo rada skupine, ki so meni, katehetinji, postavljali najneumnejša in najbolj nora vprašanja. Najrajši sem jim odgovarjala z dodatnimi vprašanji, da so se potem sami dokopali do odgovora. Tudi Jezus je rad zastavljal vprašanja svojim apostolom, prosilcem za milost ozdravljenja, grešnikom in svojim nasprotnikom. To so vprašanja za vse čase, saj še danes zarežejo v srce vsakega, ki Vanj veruje. Ne moreš odgovoriti nanje neiskreno, ker veš, da Bog vidi v srce in ne prenese laži. Eno takih usodnih vprašanj je prav gotovo tisto znano, ki ga je zastavil svojim učencem: Kaj pa vi pravite, kdo sem? Najprej jih je vprašal, kaj drugi mislijo o njem, in na to vprašanje so prav vsi apostoli vedeli odgovor! Kar prehitevali so drug drugega, da bi mu povedali, da ga imajo za preroka, za Janeza Krstnika, za Božjega poslanca … Ko pa jim je Jezus zastavil drugo vprašanje – Kaj pa vi pravite, kdo sem? – je nastava velika tišina … Šele Peter se je opogumil in odgovoril: Ti si Kristus, sin živega Boga! Naš Odrešenik postavlja isto vprašanje tudi danes, tebi in meni: Kaj pa vi pravite, kdo sem? Draga poslušalka in dragi poslušalec! Ali že poznaš odgovor? https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ Fri, 05 Feb 2021 04:56:39 +0000 Emanuela Žerdin: Pravo vprašanje »Za svobodo nas je oprostil Kristus,« je zapisal sv. Pavel v pismu Galačanom. Zavedal se je, da imajo njegovi naslovljenci sicer vsak svojo predstavo o svobodi, a osnovno hrepenenje, ne biti nadzorovan in podložen, misliti, hoditi in delati po svoje, je pri vseh ljudeh enako. Takoj potem, ko je Pavel v petem poglavju pisma Galačanom napovedal govor o svobodi, je verjetno že izgubil velik del poslušalcev, omejil se je namreč na notranjo svobodo. Judov v diaspori, v rimski provinci Galaciji, v osrčju današnje Turčije, ki jim je Pavel govor o svobodi namenil, notranja svoboda zelo verjetno ni posebej zanimala. Nič drugače ni danes. Notranja svoboda očitno ni naša prioriteta, toda bolj preseneča, da tudi zunanje svobode ne postavljamo na prvo mesto. V dilemi, ali čast ali svoboda, se človek skoraj vedno odloči za čast; pri izbiri, ali ugodje ali prostost, ima v večini primerov prednost ugodje. Ta ugotovitev nam pojasnjuje, zakaj imajo trdorokci, avtokrati, voditelji najrazličnejših ekstremističnih skupin vedno dovolj privržencev. Ljudje sledijo tistemu, ki jim zagotavlja kakršno koli identiteto in ugodje, čeprav pri tem izgubijo svobodo. Na nov način se ta fenomen manifestira tudi danes. Še pred petnajstimi leti smo bili vsi internetni optimisti. V internetu smo videli alternativo medijem, ki so se nam zdeli manipulativni. Toda interneta s preloma tisočletja, ki naj bi nam zagotovil tako zaželeno svobodo, ni več. »Tehnologije svobode so v samo dobrih desetih letih postale tehnologije množičnega nadzora in cenzure. Medijske, telekomunikacijske in internetne korporacije so pridobile doslej nepredstavljivo informacijsko moč in ideološki vpliv.« Toda ljudje se jim izročajo brez vsakih zavor, pri tem jih vprašanje notranje in zunanje svobode sploh več ne zanima. »Nastaja množica, sestavljena iz neštetih posameznikov, ki so izgubili vse nekdanje družbene in kulturne identitete,« pravi Lenart Kučić, v: Delo – SP, 12. 11. 2016). Za sv. Pavla je bil Kristus prototip svobodne osebe. Odklonil je zapeljevanje, ki mu je ponujalo oblast, čast in ugodje. Zaradi te zavrnitve so se mu maščevali tako, da so ga razgalili, osramotili in pribili na križ, toda notranje svobode mu niso mogli vzeti. Svoje dostojanstvo je ohranil tudi pred tistimi, ki so mu prebodli stran. 174751244 RTVSLO – Prvi 287 clean »Za svobodo nas je oprostil Kristus,« je zapisal sv. Pavel v pismu Galačanom. Zavedal se je, da imajo njegovi naslovljenci sicer vsak svojo predstavo o svobodi, a osnovno hrepenenje, ne biti nadzorovan in podložen, misliti, hoditi in delati po svoje, je pri vseh ljudeh enako. Takoj potem, ko je Pavel v petem poglavju pisma Galačanom napovedal govor o svobodi, je verjetno že izgubil velik del poslušalcev, omejil se je namreč na notranjo svobodo. Judov v diaspori, v rimski provinci Galaciji, v osrčju današnje Turčije, ki jim je Pavel govor o svobodi namenil, notranja svoboda zelo verjetno ni posebej zanimala. Nič drugače ni danes. Notranja svoboda očitno ni naša prioriteta, toda bolj preseneča, da tudi zunanje svobode ne postavljamo na prvo mesto. V dilemi, ali čast ali svoboda, se človek skoraj vedno odloči za čast; pri izbiri, ali ugodje ali prostost, ima v večini primerov prednost ugodje. Ta ugotovitev nam pojasnjuje, zakaj imajo trdorokci, avtokrati, voditelji najrazličnejših ekstremističnih skupin vedno dovolj privržencev. Ljudje sledijo tistemu, ki jim zagotavlja kakršno koli identiteto in ugodje, čeprav pri tem izgubijo svobodo. Na nov način se ta fenomen manifestira tudi danes. Še pred petnajstimi leti smo bili vsi internetni optimisti. V internetu smo videli alternativo medijem, ki so se nam zdeli manipulativni. Toda interneta s preloma tisočletja, ki naj bi nam zagotovil tako zaželeno svobodo, ni več. »Tehnologije svobode so v samo dobrih desetih letih postale tehnologije množičnega nadzora in cenzure. Medijske, telekomunikacijske in internetne korporacije so pridobile doslej nepredstavljivo informacijsko moč in ideološki vpliv.« Toda ljudje se jim izročajo brez vsakih zavor, pri tem jih vprašanje notranje in zunanje svobode sploh več ne zanima. »Nastaja množica, sestavljena iz neštetih posameznikov, ki so izgubili vse nekdanje družbene in kulturne identitete,« pravi Lenart Kučić, v: Delo – SP, 12. 11. 2016). Za sv. Pavla je bil Kristus prototip svobodne osebe. Odklonil je zapeljevanje, ki mu je ponujalo oblast, čast in ugodje. Zaradi te zavrnitve so se mu maščevali tako, da so ga razgalili, osramotili in pribili na križ, toda notranje svobode mu niso mogli vzeti. Svoje dostojanstvo je ohranil tudi pred tistimi, ki so mu prebodli stran. https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ Thu, 04 Feb 2021 04:54:47 +0000 Milan Knep: Kako uiti nadzoru? Besede so v vsakdanjem življenju potrebne, običajno zato, da bi nekaj sporočili, izrazili ali kaj razumeli. Ker pa so besede stvaritev uma, imajo le navidezno moč, ki je odvisna od tega, kako so sprejete, kdaj, v kakšnih okoliščinah so izrečene, kdo jih izreka in kdo jih sprejema ali komu so namenjene. Iste besede so lahko sprejete zelo različno - lahko imajo učinek rahlega piša vetra ali pa učinek silovitega viharja, lahko božajo ali pa skelijo kot le kaj. Imajo moč, ki sicer ni absolutna, je pa lahko zelo velika. Če se tega dovolj zavedamo in če zraven tega vemo, da je pravzaprav vsakdo, ki ga srečamo, vsakdo, ki pride na našo pot, nekakšno zrcaljenje nas samih, potem je dobro, da smo blagi s kritiko in širokosrčni s pohvalo. Lahko smo sočloveku luč, ne žgoči ogenj… Besede same torej nimajo moči dejavnosti, dejanj, lahko pa jih seveda preprečujejo, sprožajo ali povzročajo. Ampak tudi tukaj so besede omejene, saj so lahko upoštevane ali neupoštevane, lahko so razumljene prav ali narobe in podobno. Zaključimo lahko, da njihova moč ni moč dejavnosti, ampak le moč, ki lahko pripelje do dejavnosti – ali pa tudi ne. Vzemimo za primer besedo ''hrana’’. Moč simbola, ki ga ta beseda predstavlja, nas ne more nasititi. Da bi se lahko nasitili, je potrebna neposredna dejavnost zaužitja hrane. Dejavnost je torej tisto, kar spreminja, kar ima absolutno moč in ne besede, ki dejavnost označujejo. Če smo se posvetilli besedam, pa se za trenutek ustavimo še pri njihovem nasprotju – molku, tišini, tihoti. Večkrat slišimo, smo kje prebrali, gotovo pa smo tudi že sami izkusili, da je v življenju nemalo trenutkov, občutkov ali doživetij, ki jih preprosto ni mogoče izraziti z besedami, ampak le tako, da obmolknemo. Cvetlica, ki napolnjuje prostor s svojim prijetnim, opojnim vonjem ali pa sveča, ki ta isti prostor osvetljuje, ne počneta nič, hkrati pa samo s svojo navzočnostjo izražata svoj namen oziroma spreminjata vse. Podobno je z molkom, z negibnostjo in s tišino, za katere se samo zdi, da so nekaj nedejavnega, v resnici pa se lahko le skozi njih izrazi neizrekljivo. Veliko ljudi je strah tišine, saj imajo izkušnje, da jih je tišina ranila in bolela. Res je lahko tako, a verjetno zato, ker je bila tišina nerazumljena, neprostovoljna, nespontana in najbrž povezana z osamljenostjo, z neznanim in zato s strahovi. Ko se tišina, ki je razumljena in sprejeta brez strahov, preobrazi v spokojnost notranje tihote, zdravi in brez besed napolnjuje vsakogar, ki se ji približa… 174750955 RTVSLO – Prvi 381 clean Besede so v vsakdanjem življenju potrebne, običajno zato, da bi nekaj sporočili, izrazili ali kaj razumeli. Ker pa so besede stvaritev uma, imajo le navidezno moč, ki je odvisna od tega, kako so sprejete, kdaj, v kakšnih okoliščinah so izrečene, kdo jih izreka in kdo jih sprejema ali komu so namenjene. Iste besede so lahko sprejete zelo različno - lahko imajo učinek rahlega piša vetra ali pa učinek silovitega viharja, lahko božajo ali pa skelijo kot le kaj. Imajo moč, ki sicer ni absolutna, je pa lahko zelo velika. Če se tega dovolj zavedamo in če zraven tega vemo, da je pravzaprav vsakdo, ki ga srečamo, vsakdo, ki pride na našo pot, nekakšno zrcaljenje nas samih, potem je dobro, da smo blagi s kritiko in širokosrčni s pohvalo. Lahko smo sočloveku luč, ne žgoči ogenj… Besede same torej nimajo moči dejavnosti, dejanj, lahko pa jih seveda preprečujejo, sprožajo ali povzročajo. Ampak tudi tukaj so besede omejene, saj so lahko upoštevane ali neupoštevane, lahko so razumljene prav ali narobe in podobno. Zaključimo lahko, da njihova moč ni moč dejavnosti, ampak le moč, ki lahko pripelje do dejavnosti – ali pa tudi ne. Vzemimo za primer besedo ''hrana’’. Moč simbola, ki ga ta beseda predstavlja, nas ne more nasititi. Da bi se lahko nasitili, je potrebna neposredna dejavnost zaužitja hrane. Dejavnost je torej tisto, kar spreminja, kar ima absolutno moč in ne besede, ki dejavnost označujejo. Če smo se posvetilli besedam, pa se za trenutek ustavimo še pri njihovem nasprotju – molku, tišini, tihoti. Večkrat slišimo, smo kje prebrali, gotovo pa smo tudi že sami izkusili, da je v življenju nemalo trenutkov, občutkov ali doživetij, ki jih preprosto ni mogoče izraziti z besedami, ampak le tako, da obmolknemo. Cvetlica, ki napolnjuje prostor s svojim prijetnim, opojnim vonjem ali pa sveča, ki ta isti prostor osvetljuje, ne počneta nič, hkrati pa samo s svojo navzočnostjo izražata svoj namen oziroma spreminjata vse. Podobno je z molkom, z negibnostjo in s tišino, za katere se samo zdi, da so nekaj nedejavnega, v resnici pa se lahko le skozi njih izrazi neizrekljivo. Veliko ljudi je strah tišine, saj imajo izkušnje, da jih je tišina ranila in bolela. Res je lahko tako, a verjetno zato, ker je bila tišina nerazumljena, neprostovoljna, nespontana in najbrž povezana z osamljenostjo, z neznanim in zato s strahovi. Ko se tišina, ki je razumljena in sprejeta brez strahov, preobrazi v spokojnost notranje tihote, zdravi in brez besed napolnjuje vsakogar, ki se ji približa… https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ Wed, 03 Feb 2021 04:56:21 +0000 Dušan Osojnik: Besede, tišina, neizrekljivo RTVSLO – Prvi no RTV, MMC podcast.radio@rtvslo.si MMC RTV Duhovna misel je kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Posamezni avtorji, na podlagi svetopisemskega teksta ali kakšnega drugega pomembnega besedila, spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah. Duhovna misel je kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Posamezni avtorji, na podlagi svetopisemskega teksta ali kakšnega drugega pomembnega besedila, spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah. sl Thu, 13 May 2021 03:55:34 +0000 https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ webmaster@rtvslo.si (Webmaster) Thu, 13 May 2021 03:55:34 +0000 Duhovna misel