Religion & Spirituality (C) RTVSLO 2017 Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah. https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ Duhovna misel https://img.rtvcdn.si/_up/ava/ava_misc/show_logos/19842238/logo_2.jpg Vprašanje trpljenja je temeljni kamen ateizma. Kristjani trdimo, da ima Bog glede njega zadnjo besedo, vendar zakaj ne že zdaj? Zakaj bo obstoj zla opravičen šele v končni bodočnosti? Ključno vprašanje ni, zakaj Bog zla ne odstrani, ampak zakaj je ustvaril svet, v katerem je zlo neizogibno. Bog je ustvaril svet iz ljubezni, ker božanska logika temelji na njej, ne pa na moči, zato je zlo cena Božje ljubezni, ki želi svoboden odgovor iz ljubezni. Zlo se javlja kot negativni spremljevalec svobode; če možnosti za zlo ne bi bilo, ne bi bilo niti svobode izbora med dobrim in zlom. Zlo je naša moralna odločitev, ne pa Božja določitev, sicer bi bili pogojeni in determinirani in ne bi bili svobodna bitja. Vsevedni Bog ve, kako se kdo odloča, a tega vnaprej ne določa. Zlo obstaja zato, ker mu svet s svojo svobodno odločitvijo omogoča obstajati. Zato je treba zavreči nesmiselne fantazme o Bogu, ki naj bi kot porednež pošiljal zlo, saj je Bog antizlo. Bog je svet ustvaril zato, ker zlo želi, hoče in more premagati. Vesolju je dal toliko popolnosti, kolikor jo lahko vesolje sprejme (Leibniz). Ista svoboda je Boga v ljubezni obvezala, da je bes do zlorabiteljev svobode usmeril proti sebi. Nihče drug razen Bog Odkupitelj tega ne more narediti. Zaradi tega je krščanstvo edinstveno. Ali tudi Bog trpi? Sveto pismo razkriva trojno Božje trpljenje. Prvič, ko je človek v raju zgrešil. Drugič, ko je človek začel zaradi greha trpeti. In tretjič, ker naše trpljenje ni bilo dovolj, da se človek odreši, je sam Bog prevzel na križu naše trpljenje nase (Joālo J. Vila-Chā). Bog je predhodnik vsakega trpljenja. Nemški astronom Johann Hieronymus Schröter (174 –1816) je na to modro odgovoril: »Križ je dobrim ljudem pokazal, da njihova dobrota ni dovolj dobra.« Francoski novinar Antoine Leiris, čigar žena je bila v terorističnem napadu v koncertni dvorani Bataclan v Parizu leta 2015 ubita, je poslal po medmrežju v svet zapis Pismo moji ženi in njenim ubijalcem: »Če nas je ta Bog, v imenu katerega ste v svojem slepilu ubijali, ustvaril po svoji podobi, potem je vsak naboj v telesu moje žene rana v njegovem srcu.« Krščanstvo ima Boga, ki z nami trpi, a ga žal ne poznamo v pravi luči. Teolog Karl Rahner (1904–1984) je glede tega zapisal: »Hvala Bogu, da ne obstaja tisto, kar velika večina kristjanov smatra za Boga.« 174933650 RTVSLO – Prvi 320 clean Vprašanje trpljenja je temeljni kamen ateizma. Kristjani trdimo, da ima Bog glede njega zadnjo besedo, vendar zakaj ne že zdaj? Zakaj bo obstoj zla opravičen šele v končni bodočnosti? Ključno vprašanje ni, zakaj Bog zla ne odstrani, ampak zakaj je ustvaril svet, v katerem je zlo neizogibno. Bog je ustvaril svet iz ljubezni, ker božanska logika temelji na njej, ne pa na moči, zato je zlo cena Božje ljubezni, ki želi svoboden odgovor iz ljubezni. Zlo se javlja kot negativni spremljevalec svobode; če možnosti za zlo ne bi bilo, ne bi bilo niti svobode izbora med dobrim in zlom. Zlo je naša moralna odločitev, ne pa Božja določitev, sicer bi bili pogojeni in determinirani in ne bi bili svobodna bitja. Vsevedni Bog ve, kako se kdo odloča, a tega vnaprej ne določa. Zlo obstaja zato, ker mu svet s svojo svobodno odločitvijo omogoča obstajati. Zato je treba zavreči nesmiselne fantazme o Bogu, ki naj bi kot porednež pošiljal zlo, saj je Bog antizlo. Bog je svet ustvaril zato, ker zlo želi, hoče in more premagati. Vesolju je dal toliko popolnosti, kolikor jo lahko vesolje sprejme (Leibniz). Ista svoboda je Boga v ljubezni obvezala, da je bes do zlorabiteljev svobode usmeril proti sebi. Nihče drug razen Bog Odkupitelj tega ne more narediti. Zaradi tega je krščanstvo edinstveno. Ali tudi Bog trpi? Sveto pismo razkriva trojno Božje trpljenje. Prvič, ko je človek v raju zgrešil. Drugič, ko je človek začel zaradi greha trpeti. In tretjič, ker naše trpljenje ni bilo dovolj, da se človek odreši, je sam Bog prevzel na križu naše trpljenje nase (Joālo J. Vila-Chā). Bog je predhodnik vsakega trpljenja. Nemški astronom Johann Hieronymus Schröter (174 –1816) je na to modro odgovoril: »Križ je dobrim ljudem pokazal, da njihova dobrota ni dovolj dobra.« Francoski novinar Antoine Leiris, čigar žena je bila v terorističnem napadu v koncertni dvorani Bataclan v Parizu leta 2015 ubita, je poslal po medmrežju v svet zapis Pismo moji ženi in njenim ubijalcem: »Če nas je ta Bog, v imenu katerega ste v svojem slepilu ubijali, ustvaril po svoji podobi, potem je vsak naboj v telesu moje žene rana v njegovem srcu.« Krščanstvo ima Boga, ki z nami trpi, a ga žal ne poznamo v pravi luči. Teolog Karl Rahner (1904–1984) je glede tega zapisal: »Hvala Bogu, da ne obstaja tisto, kar velika večina kristjanov smatra za Boga.« Sat, 04 Feb 2023 04:40:00 +0000 Daniel Brkič: Trpljenje, temeljni kamen ateizma Bil je zadnji teden šolskih počitnic. Žena, učiteljica, je že v službi, ker je treba, preden otroci zasedejo šolske klopi, prezračiti vsaj zbornico in razrede, če že šolskega sistema ne uspe nikomur prevetriti. Jaz doma … sam … prepuščen na milost in nemilost številčno močnejšemu nasprotniku: otrokom. Poba, ki mi je v zadnjem letu fizično zrasel prek glave, v figurativnem smislu pa mu je to uspelo že pred nekaj leti z vstopom v puberteto, me je že prejšnji večer prosil naj ga zjutraj zbudim, ker da si je našel neko priložnostno delo. Priznam: težko sem zaspal od začudenja, jutro pa ni prineslo olajšanja, saj je bil poba že zbujen. In ne samo to: šel si je še kupit malico v trgovino, »z lastnim denarjem«, kot je rekel … in res nisem hotel pokvariti trenutka z debato o tem ali je »žepnina« zares »lasten denar«! Potem je vstopil predme, pripravljen, žareč, in rekel: »Grem!« »Prav,« sem dejal. On pa je še kar stal. »Bodi previden. Pazi nase,« sem dodal. »Bom,« je rekel. In še kar stal. »Še kaj potrebuješ?« sem vprašal. »Ne,« stoji pred mano in me pričakujoče gleda. »Denar?« Kaj pa drugega?! »Ne,« stoji. Vdal sem se. »Ja, kaj pa je potem?« »Ja, no …« je neučakano zavzdihnil in se mi z glavo naprej približal na korak. In zdaj vam seveda moram povedati, da imava z ženo navado, da otroke, ko odhajajo od doma, v šolo ali na kakšno pot, pokrižava. Da jih pošljeva v svet z božjim blagoslovom in varstvom. In seveda moram tudi priznati, da to po navadi stori žena. Ker običajno vstane prej; ker otroke običajno ona budi in pospremi do vrat; ker je običajno ona doma, ne jaz … »Aja, seveda,« pokrižam mulca. Gre. Še za glavo višji, se mi zdi. Jaz pa sedem. Pretresen in ganjen. Ponižen. »Ni hotel od doma brez žegna, pubertetnik zblojeni!« Bog vsake toliko dopusti, da pade kakšna drobtinica z Njegove mize. Da ne obupamo. Da lažje zdržimo. Da se nasitimo. 174933358 RTVSLO – Prvi 395 clean Bil je zadnji teden šolskih počitnic. Žena, učiteljica, je že v službi, ker je treba, preden otroci zasedejo šolske klopi, prezračiti vsaj zbornico in razrede, če že šolskega sistema ne uspe nikomur prevetriti. Jaz doma … sam … prepuščen na milost in nemilost številčno močnejšemu nasprotniku: otrokom. Poba, ki mi je v zadnjem letu fizično zrasel prek glave, v figurativnem smislu pa mu je to uspelo že pred nekaj leti z vstopom v puberteto, me je že prejšnji večer prosil naj ga zjutraj zbudim, ker da si je našel neko priložnostno delo. Priznam: težko sem zaspal od začudenja, jutro pa ni prineslo olajšanja, saj je bil poba že zbujen. In ne samo to: šel si je še kupit malico v trgovino, »z lastnim denarjem«, kot je rekel … in res nisem hotel pokvariti trenutka z debato o tem ali je »žepnina« zares »lasten denar«! Potem je vstopil predme, pripravljen, žareč, in rekel: »Grem!« »Prav,« sem dejal. On pa je še kar stal. »Bodi previden. Pazi nase,« sem dodal. »Bom,« je rekel. In še kar stal. »Še kaj potrebuješ?« sem vprašal. »Ne,« stoji pred mano in me pričakujoče gleda. »Denar?« Kaj pa drugega?! »Ne,« stoji. Vdal sem se. »Ja, kaj pa je potem?« »Ja, no …« je neučakano zavzdihnil in se mi z glavo naprej približal na korak. In zdaj vam seveda moram povedati, da imava z ženo navado, da otroke, ko odhajajo od doma, v šolo ali na kakšno pot, pokrižava. Da jih pošljeva v svet z božjim blagoslovom in varstvom. In seveda moram tudi priznati, da to po navadi stori žena. Ker običajno vstane prej; ker otroke običajno ona budi in pospremi do vrat; ker je običajno ona doma, ne jaz … »Aja, seveda,« pokrižam mulca. Gre. Še za glavo višji, se mi zdi. Jaz pa sedem. Pretresen in ganjen. Ponižen. »Ni hotel od doma brez žegna, pubertetnik zblojeni!« Bog vsake toliko dopusti, da pade kakšna drobtinica z Njegove mize. Da ne obupamo. Da lažje zdržimo. Da se nasitimo. Fri, 03 Feb 2023 04:40:00 +0000 Gregor Čušin: Drobtinica Danes obhajamo praznik Gospodovega darovanja, imenujemo ga tudi svečnica, ker na ta dan po stari navadi po cerkvah blagoslavljamo sveče. Praznujemo ga vsako leto drugega februarja, to je štirideset dni po božiču. Pri nas je to zadnji dan božičnega časa. V Sloveniji je še vedno lepa navada, da do tega dne vsaj cerkve krasijo jaslice in božična drevesca, ki pa jih je treba prav na današnji dan pospraviti. Bogoslužno ime praznika je Jezusovo darovanje. Štirideset dni po tem, ko je Marija rodila Jezusa, je smela priti v tempelj. S tem se je Marija podvrgla judovski postavi. Vsaka judovska mati namreč po porodu velja za nečisto. In v tem času ni smela stopiti v tempelj in se ničesar svetega dotakniti. V templju je Marija srečala častitljivega starčka Simeona, ki je spoznal, da je dete v njenem naročju Mesija. Evangelist Luka je zapisal: »Simeon jih je blagoslovil in rekel Mariji, njegovi materi: 'Glej, ta je postavljen v padec in vstajenje mnogih v Izraelu in v znamenje, ki se mu nasprotuje, in tvojo lastno dušo bo presunil meč, da se razodenejo misli mnogih src« (Lk 2,34-35). Redovnice in redovniki na ta dan praznujejo dan Bogu posvečenega življenja. To je dan zahvale, molitve za svetost, premišljevanja in medsebojnega srečanja. Redovniki in redovnice dan posvečenega življenja praznujejo skupaj s svojimi škofi in drugimi verniki. Cerkev je praznik prvič obhajala drugega februarja 1997. Posebno praznovanje dneva redovnikov je uvedel papež Janez Pavel II., ki je želel posvečene osebe spodbuditi, da bi se vračale k izvirom svojega poklica in vsako leto pred Bogom znova potrdile svojo izbiro. Papež je izbral praznik Gospodovega darovanja, ker simbolizira Jezusovo izročitev Bogu in pripravljenost izpolnjevati Božjo voljo. Tudi redovnice in redovniki se namreč z zaobljubami in načinom življenja dajo v celoti na razpolago Bogu in ljudem. Če današnji praznik razširimo, bi lahko rekli, da je vsak izmed nas poklican: poklicani smo v življenje, družino, zakon, na poklicno pot, v prijateljske odnose ... Vse to je vabilo, klic. Naj bo tudi današnji dan priložnost za nas, da odgovorimo na ta klic in smo luč drug drugemu. Kajti zagotovo velja: »Več svetlobe, ko boste spustili vase, svetlejši bo postal svet, v katerem živimo!« 174933069 RTVSLO – Prvi 437 clean Danes obhajamo praznik Gospodovega darovanja, imenujemo ga tudi svečnica, ker na ta dan po stari navadi po cerkvah blagoslavljamo sveče. Praznujemo ga vsako leto drugega februarja, to je štirideset dni po božiču. Pri nas je to zadnji dan božičnega časa. V Sloveniji je še vedno lepa navada, da do tega dne vsaj cerkve krasijo jaslice in božična drevesca, ki pa jih je treba prav na današnji dan pospraviti. Bogoslužno ime praznika je Jezusovo darovanje. Štirideset dni po tem, ko je Marija rodila Jezusa, je smela priti v tempelj. S tem se je Marija podvrgla judovski postavi. Vsaka judovska mati namreč po porodu velja za nečisto. In v tem času ni smela stopiti v tempelj in se ničesar svetega dotakniti. V templju je Marija srečala častitljivega starčka Simeona, ki je spoznal, da je dete v njenem naročju Mesija. Evangelist Luka je zapisal: »Simeon jih je blagoslovil in rekel Mariji, njegovi materi: 'Glej, ta je postavljen v padec in vstajenje mnogih v Izraelu in v znamenje, ki se mu nasprotuje, in tvojo lastno dušo bo presunil meč, da se razodenejo misli mnogih src« (Lk 2,34-35). Redovnice in redovniki na ta dan praznujejo dan Bogu posvečenega življenja. To je dan zahvale, molitve za svetost, premišljevanja in medsebojnega srečanja. Redovniki in redovnice dan posvečenega življenja praznujejo skupaj s svojimi škofi in drugimi verniki. Cerkev je praznik prvič obhajala drugega februarja 1997. Posebno praznovanje dneva redovnikov je uvedel papež Janez Pavel II., ki je želel posvečene osebe spodbuditi, da bi se vračale k izvirom svojega poklica in vsako leto pred Bogom znova potrdile svojo izbiro. Papež je izbral praznik Gospodovega darovanja, ker simbolizira Jezusovo izročitev Bogu in pripravljenost izpolnjevati Božjo voljo. Tudi redovnice in redovniki se namreč z zaobljubami in načinom življenja dajo v celoti na razpolago Bogu in ljudem. Če današnji praznik razširimo, bi lahko rekli, da je vsak izmed nas poklican: poklicani smo v življenje, družino, zakon, na poklicno pot, v prijateljske odnose ... Vse to je vabilo, klic. Naj bo tudi današnji dan priložnost za nas, da odgovorimo na ta klic in smo luč drug drugemu. Kajti zagotovo velja: »Več svetlobe, ko boste spustili vase, svetlejši bo postal svet, v katerem živimo!« Thu, 02 Feb 2023 04:40:00 +0000 Andrej Šegula: Jezusovo darovanje Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> </body> </html> 174932852 RTVSLO – Prvi 257 clean Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> </body> </html> Wed, 01 Feb 2023 04:53:00 +0000 Duhovna misel Sem tako navezana na tole staro jopo, kar zrasla se je z menoj. Zdelo se mi je smešno, da se dninarica Mana ne more posloviti od obledele neštetokrat zašite in prešite jopice. Soseda ji je napletla novo; toplo, iz jezerske ovce, kot se je reklo. Mana jo je pa lepo zloženo položila v starikasto omaro; v tako, kakršnih ni več. Saj še marsičesa ni, navezave pa ostajajo. Kljub novim in modernim časom. Kljub temu. Da hitro vse zavržemo, nadomestimo z boljšim. S tem v zvezi mi prihaja na misel tako imenovani faks. Kakšno čudo za prav kratek čas. Škatla, pa si skoznjo poslal ali pa dobil natipkano sporočilo. Ali pa iz mojih poučevalnih časov responder. Komaj še vem, kaj je to bilo. Nepogrešljiva aparatura, ki je v naslednjem šolskem letu že samevala na odlagališču. Istočasno pa jaz. Navezana na puščico iz pamtiveka. Oguljeno že do sramote. Vsi učenci so imeli lepše. Kaj so si mislili, ne vem. Doma so razlagali mojo zanikrnost. V resnici je šlo pa za lep spomin na botrco. Kje je končala pokvečena puščica, ne vem. Še vedno pa hranim majhen, prav majhen črn kovček, nekoč poln bombonov. Starih nepomembnih spričeval, ki počivajo v njem, ne nameravam nikamor preložiti. Kovček, manjši od škatle za čevlje, je poosebljen. Smeji se in en zob se mu zláto sveti. Ko vstopi, precej zasopljen od dolge poti, zapoje: tralala, trilali. Navezave so poslastica. A ne smejo postati opoj. Potem se jim reče odvisnost. Ali pa, da se spremenijo v prisvajanje. Do navezav je treba vzpostaviti distanco. Od daleč naj grejejo naš spomin. Ob dveh ponoči se res ne spodobi buditi iz spanja še tako najboljšega prijatelja. Nadležnost ni še nikogar osrečila. Punčke iz cunj in medvedki so nam preganjali prve strahove. Spominjam se dečka, ki je tja do sedmega leta vlekel dudo. Na slinček je bil tako navezan, da brez njega ni segel po žlici. Njegovi bratje živo nasprotje. Ali je mogoče z gotovostjo vedeti, kaj in zakaj vpečati v nas značilne navade? Navezave na stvari in ljudi so naš delež. Včasih bi jim lahko rekli ljubezen. Otožni Demon, duh izgnani, v pesnitvi zagotavlja Tamári: Za hip ti večnost dam v posest in kakor v zlobnosti, verjemi, v ljubezni velik bom in zvest. 174932607 RTVSLO – Prvi 415 clean Sem tako navezana na tole staro jopo, kar zrasla se je z menoj. Zdelo se mi je smešno, da se dninarica Mana ne more posloviti od obledele neštetokrat zašite in prešite jopice. Soseda ji je napletla novo; toplo, iz jezerske ovce, kot se je reklo. Mana jo je pa lepo zloženo položila v starikasto omaro; v tako, kakršnih ni več. Saj še marsičesa ni, navezave pa ostajajo. Kljub novim in modernim časom. Kljub temu. Da hitro vse zavržemo, nadomestimo z boljšim. S tem v zvezi mi prihaja na misel tako imenovani faks. Kakšno čudo za prav kratek čas. Škatla, pa si skoznjo poslal ali pa dobil natipkano sporočilo. Ali pa iz mojih poučevalnih časov responder. Komaj še vem, kaj je to bilo. Nepogrešljiva aparatura, ki je v naslednjem šolskem letu že samevala na odlagališču. Istočasno pa jaz. Navezana na puščico iz pamtiveka. Oguljeno že do sramote. Vsi učenci so imeli lepše. Kaj so si mislili, ne vem. Doma so razlagali mojo zanikrnost. V resnici je šlo pa za lep spomin na botrco. Kje je končala pokvečena puščica, ne vem. Še vedno pa hranim majhen, prav majhen črn kovček, nekoč poln bombonov. Starih nepomembnih spričeval, ki počivajo v njem, ne nameravam nikamor preložiti. Kovček, manjši od škatle za čevlje, je poosebljen. Smeji se in en zob se mu zláto sveti. Ko vstopi, precej zasopljen od dolge poti, zapoje: tralala, trilali. Navezave so poslastica. A ne smejo postati opoj. Potem se jim reče odvisnost. Ali pa, da se spremenijo v prisvajanje. Do navezav je treba vzpostaviti distanco. Od daleč naj grejejo naš spomin. Ob dveh ponoči se res ne spodobi buditi iz spanja še tako najboljšega prijatelja. Nadležnost ni še nikogar osrečila. Punčke iz cunj in medvedki so nam preganjali prve strahove. Spominjam se dečka, ki je tja do sedmega leta vlekel dudo. Na slinček je bil tako navezan, da brez njega ni segel po žlici. Njegovi bratje živo nasprotje. Ali je mogoče z gotovostjo vedeti, kaj in zakaj vpečati v nas značilne navade? Navezave na stvari in ljudi so naš delež. Včasih bi jim lahko rekli ljubezen. Otožni Demon, duh izgnani, v pesnitvi zagotavlja Tamári: Za hip ti večnost dam v posest in kakor v zlobnosti, verjemi, v ljubezni velik bom in zvest. Tue, 31 Jan 2023 04:56:55 +0000 Berta Golob: Navezanost V človeški zgodovini pridejo obdobja, ki človeku ukradejo njemu lasten pogled na življenje in svet. Velikokrat smo to videli, marsikdo pa je tudi sam to doživel. Strah je nekaj, kar ohromi človeka, mu je jemlje voljo, veselje in življenjsko navdušenje. Najsilovitejši strah je tisti, ki nas ohromi znotraj. Posebej nevarno je, ko se pojavljajo miselni tokovi, ki govorijo o naprednosti, modernosti, boju za človeka. In takšni miselni tokovi ne prenašajo drugačnega pogleda na svet, na človeka, na njegove najbolj pomembne vrednote. Tisti, ki drugače razmišlja je zaostal, nazadnjaški in podobno. Pogumni ljudje, pokončni, zreli ljudje gledajo na življenje drugače. Pomembno je vprašanje: Ali imam pogum razmišljati in iskati resnico? Govorjenje o več resnicah je prineslo zmedo med nas. Resnica o življenju je samo ena. Ni več resnic! Kako nevarna in duha uničujoča je lahko tudi demokracija, ki skuša s preglasovanjem doseči svoj cilj. Na to je opozoril Aleksander Solženicin človek, ki je preživel več let v taboriščih zaradi nestrinjanja z obče veljavnim in sprejetim razmišljanjem v totalitarni državi. Univerza v Harvardu mu je leta 1978 podelila častni doktorat. V svojem govoru je pogumno povedal svoje mnenje o dogajanju v demokraciji: Upad poguma je morda najbolj izstopajoča značilnost, ki jo zunanji opazovalec ugotavlja danes na Zahodu, zlasti pa se kaže med vladajočimi in intelektualnimi elitami, kar ustvarja vtis izgube poguma v celotni družbi. Ali je treba poudariti, da je bil v starih časih upad poguma prvo znamenje konca? In k temu dodaja: Preveč upanja smo položili v politiko in družbene reforme ter se navsezadnje zavedeli, da nam je bilo odvzeto najdragocenejše: duhovno življenje«. Podobno razmišlja Vaclav Havel. V svoji knjigi ŽIVETI V RESNICI poudarja, da so vedno ljudje, ki pogumno razmišljajo drugače kot je predpisano ali vsiljeno s strani javnega mnenja. Vprašanje je ali upamo ŽIVETI V RESNICI ali je boljše in enostavneje ŽIVETI V LAŽI. Mislim, da je prav, da si človek postavi vprašanje: Imam pogum iskati resnico? Marsikaj bi radi spremenili, z marsičem se ne strinjamo. Ni pomembno tisto, kar je povedano pod žarometi medijev. Pomembno je kaj se dogaja v človeku, kaj človeka dela boljšega. Je to javno mnenje? So to novi zakoni? Morda pa je to resnica o življenju, ki jo človek iskreno išče in se ji spoštljivo približuje? Demokratično »glasovanje« v iskanju resnice ne pomeni nič. Pot k resnici je drugačna: je strma, naporna in malo ljudi upa hoditi po njej! In vendar: Svet spreminjajo ljudje, ki gredo pogumno na pot iskanja resnice. Si upam stopiti na to pot? 174932323 RTVSLO – Prvi 411 clean V človeški zgodovini pridejo obdobja, ki človeku ukradejo njemu lasten pogled na življenje in svet. Velikokrat smo to videli, marsikdo pa je tudi sam to doživel. Strah je nekaj, kar ohromi človeka, mu je jemlje voljo, veselje in življenjsko navdušenje. Najsilovitejši strah je tisti, ki nas ohromi znotraj. Posebej nevarno je, ko se pojavljajo miselni tokovi, ki govorijo o naprednosti, modernosti, boju za človeka. In takšni miselni tokovi ne prenašajo drugačnega pogleda na svet, na človeka, na njegove najbolj pomembne vrednote. Tisti, ki drugače razmišlja je zaostal, nazadnjaški in podobno. Pogumni ljudje, pokončni, zreli ljudje gledajo na življenje drugače. Pomembno je vprašanje: Ali imam pogum razmišljati in iskati resnico? Govorjenje o več resnicah je prineslo zmedo med nas. Resnica o življenju je samo ena. Ni več resnic! Kako nevarna in duha uničujoča je lahko tudi demokracija, ki skuša s preglasovanjem doseči svoj cilj. Na to je opozoril Aleksander Solženicin človek, ki je preživel več let v taboriščih zaradi nestrinjanja z obče veljavnim in sprejetim razmišljanjem v totalitarni državi. Univerza v Harvardu mu je leta 1978 podelila častni doktorat. V svojem govoru je pogumno povedal svoje mnenje o dogajanju v demokraciji: Upad poguma je morda najbolj izstopajoča značilnost, ki jo zunanji opazovalec ugotavlja danes na Zahodu, zlasti pa se kaže med vladajočimi in intelektualnimi elitami, kar ustvarja vtis izgube poguma v celotni družbi. Ali je treba poudariti, da je bil v starih časih upad poguma prvo znamenje konca? In k temu dodaja: Preveč upanja smo položili v politiko in družbene reforme ter se navsezadnje zavedeli, da nam je bilo odvzeto najdragocenejše: duhovno življenje«. Podobno razmišlja Vaclav Havel. V svoji knjigi ŽIVETI V RESNICI poudarja, da so vedno ljudje, ki pogumno razmišljajo drugače kot je predpisano ali vsiljeno s strani javnega mnenja. Vprašanje je ali upamo ŽIVETI V RESNICI ali je boljše in enostavneje ŽIVETI V LAŽI. Mislim, da je prav, da si človek postavi vprašanje: Imam pogum iskati resnico? Marsikaj bi radi spremenili, z marsičem se ne strinjamo. Ni pomembno tisto, kar je povedano pod žarometi medijev. Pomembno je kaj se dogaja v človeku, kaj človeka dela boljšega. Je to javno mnenje? So to novi zakoni? Morda pa je to resnica o življenju, ki jo človek iskreno išče in se ji spoštljivo približuje? Demokratično »glasovanje« v iskanju resnice ne pomeni nič. Pot k resnici je drugačna: je strma, naporna in malo ljudi upa hoditi po njej! In vendar: Svet spreminjajo ljudje, ki gredo pogumno na pot iskanja resnice. Si upam stopiti na to pot? Mon, 30 Jan 2023 04:56:51 +0000 Stane Kerin: Si upamo razmišljati in iskati resnico? Prerok Ozej je živel v zelo dramatičnem času, v 6. stoletju pred Kristusom. Pred njegovimi očmi so padle cvetoče Ninive, Asirci so porušili Samarijo in potem je prerok postal priča kar dvakratnemu obleganju Jeruzalema. Zato je odločno zapisal svarilne vzklike svojemu ljudstvu, kaj vse se bo zgodilo krivičnim, moralno izprijenim, kako bodo ugonobljeni. Toda njegova svarila preraščajo same zgodovinske dogodke, ki so se vrstili pred njegovimi očmi, in tudi njegov resnični strah za usodo njegovega ljudstva ter njihovega tako ljubljenega Jeruzalema. Vsemu človeštvu je povedal, da krivica in nasilje, laž in spletke nimajo prihodnosti. Toda nato se je obrnil k »preostanku« poštenih v Izraelu, jih tolažil ter opogumljal, kajti sam Bog jih bo ohranil. To pa zaradi njihove iskrenosti, ker so brez zvijačnega glasu. Ker so pravični, bodo v miru pasli svojo živino, brez strahu in trepeta. Bog bo z njimi in oni bodo deležni tihih trenutkov in mirnega počitka. Tudi Kristus se v svojem znamenitem Govoru na gori, gori Blagrov, obrača k preostanku svojih učencev in jim pravi, da se nimajo česa bati. Njihovo življenje bo življenje srečnih, čeprav bodo majhni, ubogi, preganjani. Kristus v svojih znamenitih, izjemnih »Blagrih« govori o notranji sreči, ki je nihče ne more ukrasti, pohoditi ali še manj uničiti. Blagri so nekakšna temeljna listina evangelija, Kristusovega veselega oznanila. Govorijo o tem, kaj smejo Kristusovi učenci pričakovati od življenja. Ne bo jih zapustil, čeprav se bodo počutili osamljene, ponižane, preganjane in lačne ter žejne. Vabi jih, naj v ljubezni ostanejo krotki in naj bodo usmiljeni, saj bo tudi On do njih usmiljen. Ti blagri so v Jezusovem času zveneli precej tuje, prav tako pa tudi danes, v obdobju tekmovalnosti in boja za oblast ter volje do moči. Toda v razmerju ljubezni čutimo, da ni sramotno biti premagan. V prijateljskem odnosu si upamo biti krotki in berači, v navzočnosti miline in odpuščanja se nam ni težko nečemu odreči. To je logika ljubezni, ki smo jo sposobni uresničiti v intimnih družinskih in prijateljskih odnosih in se lahko potem razširi na družbo ter tako ustvari civilizacijo ljubezni. Blagri so ljubezen, ki se kdaj pojavi tam, kjer je sploh nismo pričakovali. 174932173 RTVSLO – Prvi 422 clean Prerok Ozej je živel v zelo dramatičnem času, v 6. stoletju pred Kristusom. Pred njegovimi očmi so padle cvetoče Ninive, Asirci so porušili Samarijo in potem je prerok postal priča kar dvakratnemu obleganju Jeruzalema. Zato je odločno zapisal svarilne vzklike svojemu ljudstvu, kaj vse se bo zgodilo krivičnim, moralno izprijenim, kako bodo ugonobljeni. Toda njegova svarila preraščajo same zgodovinske dogodke, ki so se vrstili pred njegovimi očmi, in tudi njegov resnični strah za usodo njegovega ljudstva ter njihovega tako ljubljenega Jeruzalema. Vsemu človeštvu je povedal, da krivica in nasilje, laž in spletke nimajo prihodnosti. Toda nato se je obrnil k »preostanku« poštenih v Izraelu, jih tolažil ter opogumljal, kajti sam Bog jih bo ohranil. To pa zaradi njihove iskrenosti, ker so brez zvijačnega glasu. Ker so pravični, bodo v miru pasli svojo živino, brez strahu in trepeta. Bog bo z njimi in oni bodo deležni tihih trenutkov in mirnega počitka. Tudi Kristus se v svojem znamenitem Govoru na gori, gori Blagrov, obrača k preostanku svojih učencev in jim pravi, da se nimajo česa bati. Njihovo življenje bo življenje srečnih, čeprav bodo majhni, ubogi, preganjani. Kristus v svojih znamenitih, izjemnih »Blagrih« govori o notranji sreči, ki je nihče ne more ukrasti, pohoditi ali še manj uničiti. Blagri so nekakšna temeljna listina evangelija, Kristusovega veselega oznanila. Govorijo o tem, kaj smejo Kristusovi učenci pričakovati od življenja. Ne bo jih zapustil, čeprav se bodo počutili osamljene, ponižane, preganjane in lačne ter žejne. Vabi jih, naj v ljubezni ostanejo krotki in naj bodo usmiljeni, saj bo tudi On do njih usmiljen. Ti blagri so v Jezusovem času zveneli precej tuje, prav tako pa tudi danes, v obdobju tekmovalnosti in boja za oblast ter volje do moči. Toda v razmerju ljubezni čutimo, da ni sramotno biti premagan. V prijateljskem odnosu si upamo biti krotki in berači, v navzočnosti miline in odpuščanja se nam ni težko nečemu odreči. To je logika ljubezni, ki smo jo sposobni uresničiti v intimnih družinskih in prijateljskih odnosih in se lahko potem razširi na družbo ter tako ustvari civilizacijo ljubezni. Blagri so ljubezen, ki se kdaj pojavi tam, kjer je sploh nismo pričakovali. Sun, 29 Jan 2023 04:57:02 +0000 Edvard Kovač: Ostanek pravičnih in izbranih za srečo Spoštovane poslušalke, poslušalci, verjetno niste ravno ubogljivi. Jutro preživljate doma ali kje blizu kljub različnim oglasom potovalnih agencij, kaj vse bi morali obiskati. Želim vam, da bi taki tudi ostali in bi se dobra volja iz tega spokojnega jutra razrasla v prečudovit dan. Ni vam treba daleč, da ugotovite, o čem govorim. Samo odprimo kakšno revijo ali medmrežni brskalnik in hitro bomo naleteli na poziv, da obiščemo ta ali oni kraj. Kažejo nam take in drugačne znamenitosti, naravne lepote, doživetja, ki nas tam čakajo. Nujnost obiska utemeljujejo z različnimi znanimi osebami, ki so tam že bile. Nehote se nam prikrade misel, da če se bomo gibali v tem ali onem okolju, se zabavali na tisti plaži ali jedli v oni gostilni, bomo vsaj malo deležni užitka sodobnih polbogov. Še zdaleč vas nočem odvrniti od potovanj, še manj želim prezirati napore turističnih delavcev, ki si tako služijo svoj vsakdanji kruh. Pa vendar sem prepričan, da številni ne pomislijo, kako malo imajo od takih potovanj. Ko gremo na pot in smo se prej vsaj malo pripravili, čakamo na trenutek, ko bomo polni zadovoljstva zavzdihnili: »Aha, to je tisto!« Če gremo na pot v zavesti, da moramo tja, pa je že dovolj, da smo šli. K ničemur se ni treba prisiliti, ničesar prebrati, povprašati. Tam smo vsaj malo podobni velikim zvezdnikom in že smo prepričani, da smo opravili svojo dolžnost. V naslovu takih ponudb je beseda ,morali'. Ta nam danes pogosto smrdi že od daleč. Pri prostem času, dopustu in zabavi pa se ,moram' pojavlja vedno pogosteje. Morali bi! In to prav takrat, ko nam končno nič ni treba. Se vam ne zdi, da s potovanji le nadaljujemo vsakdanje delo? Razlika je samo ena: v službi nam vsaj nekaj plačajo, potovanja plačujemo sami. Kdo bi pomislil, da so za vas, poslušalke in poslušalce, ki me zdaj poslušate, te besede brez pomena. Tako in tako ste doma ali kje na bližnji poti in za marsikoga je že misel na tako potovanje predraga. Hkrati začenjamo ta dan neobremenjeni. Nič nas ne sili, da se podimo za to ali ono znamenitostjo, posnemamo tega ali onega zvezdnika. Mirno stopamo v nov dan in smo odprti za vse dobro, kar nam prinese trenutek življenja. Saj bodo prišle take in drugačne dolžnosti, a že jutranji hlad, nepričakovano srečanje, kavica s prijateljem, nekaj prebranih vrstic, ki dajo misliti, pogled na domači kraj in zavest, da sem mirno preživel dan, so tisto, kar premaga zoprni ,moram'. Želim vam dan, poln prijetnih presenečenj, dan, v katerem bo vsak ,moram' počasi postajal ,hočem'. 174932003 RTVSLO – Prvi 370 clean Spoštovane poslušalke, poslušalci, verjetno niste ravno ubogljivi. Jutro preživljate doma ali kje blizu kljub različnim oglasom potovalnih agencij, kaj vse bi morali obiskati. Želim vam, da bi taki tudi ostali in bi se dobra volja iz tega spokojnega jutra razrasla v prečudovit dan. Ni vam treba daleč, da ugotovite, o čem govorim. Samo odprimo kakšno revijo ali medmrežni brskalnik in hitro bomo naleteli na poziv, da obiščemo ta ali oni kraj. Kažejo nam take in drugačne znamenitosti, naravne lepote, doživetja, ki nas tam čakajo. Nujnost obiska utemeljujejo z različnimi znanimi osebami, ki so tam že bile. Nehote se nam prikrade misel, da če se bomo gibali v tem ali onem okolju, se zabavali na tisti plaži ali jedli v oni gostilni, bomo vsaj malo deležni užitka sodobnih polbogov. Še zdaleč vas nočem odvrniti od potovanj, še manj želim prezirati napore turističnih delavcev, ki si tako služijo svoj vsakdanji kruh. Pa vendar sem prepričan, da številni ne pomislijo, kako malo imajo od takih potovanj. Ko gremo na pot in smo se prej vsaj malo pripravili, čakamo na trenutek, ko bomo polni zadovoljstva zavzdihnili: »Aha, to je tisto!« Če gremo na pot v zavesti, da moramo tja, pa je že dovolj, da smo šli. K ničemur se ni treba prisiliti, ničesar prebrati, povprašati. Tam smo vsaj malo podobni velikim zvezdnikom in že smo prepričani, da smo opravili svojo dolžnost. V naslovu takih ponudb je beseda ,morali'. Ta nam danes pogosto smrdi že od daleč. Pri prostem času, dopustu in zabavi pa se ,moram' pojavlja vedno pogosteje. Morali bi! In to prav takrat, ko nam končno nič ni treba. Se vam ne zdi, da s potovanji le nadaljujemo vsakdanje delo? Razlika je samo ena: v službi nam vsaj nekaj plačajo, potovanja plačujemo sami. Kdo bi pomislil, da so za vas, poslušalke in poslušalce, ki me zdaj poslušate, te besede brez pomena. Tako in tako ste doma ali kje na bližnji poti in za marsikoga je že misel na tako potovanje predraga. Hkrati začenjamo ta dan neobremenjeni. Nič nas ne sili, da se podimo za to ali ono znamenitostjo, posnemamo tega ali onega zvezdnika. Mirno stopamo v nov dan in smo odprti za vse dobro, kar nam prinese trenutek življenja. Saj bodo prišle take in drugačne dolžnosti, a že jutranji hlad, nepričakovano srečanje, kavica s prijateljem, nekaj prebranih vrstic, ki dajo misliti, pogled na domači kraj in zavest, da sem mirno preživel dan, so tisto, kar premaga zoprni ,moram'. Želim vam dan, poln prijetnih presenečenj, dan, v katerem bo vsak ,moram' počasi postajal ,hočem'. Sat, 28 Jan 2023 04:56:10 +0000 Janez Vodičar: Morali bi Nedeljsko jutro se je leno in pospalo prebujalo na obrobjih naših hribov. V zraku se je čutil tihi vonj miru in zadovoljstva, ko ljudem ni treba hiteti na delo, otrokom in mladim pa ne v šole. Celo petje ptic se je moglo čuti! A jaz sem hitela na urgenco, kamor je bila tik pred tem odpeljana naša soseda in ni bilo nikogar, da bi jo spremljal. S polno hitrostjo sem vozila za rešilcem in se ustavila šele pred vhodom na urgenco. Sosedo so takoj odpeljali, meni pa rekli, naj počakam. In sem obsedela v čakalnici. Urgenca v nedeljo zjutraj – kot da sem vstopila v drugi svet! Niti sledu o miru, spokojnosti in tihožitju! Vsi so hiteli sem ter tja, slišalo se je vse, kar človeški glas lahko proizvede – od joka do preklinjanja, od tihe molitve do jeznih očitkov, od strogih ukazov do neslišnega hlipanja … Kot konglomerat glasov od ljudi, ki so od ne vem kod vrženi v ta skupni prostor zaradi nekega težkega dogodka, ki jim je v trenutku obrnil življenje na glavo! V vsej tej zmešnjavi in hitenju sem opazila na mizi medicinske sestre krasno kristalno vazo s prelepo rdečo vrtnico. Kakšno nasprotje! Kriče je ta lepota in popolnost izstopala sredi medicinskih nasvetov, pripomočkov, infuzij, prevez, kisikovih naprav … Prekrasna rdeča vrtnica kot opomin, da je nekje drugi svet, da tudi sredi vsega tega norenja in včasih obupa lahko nastane nekaj dragocenega, lepega … Pozneje, ko so se stvari s sosedo uredile in je ostala na oddelku, me je radovednost spet pripeljala pred mizo na urgenci in pred čudovito rdečo vrtnico. Vprašala sem že precej utrujeno medicinsko sestro: Od kod vam ta lepa vrtnica? In utrujeni obraz je prekril čudovit nasmeh, sestra se je razcvetela v svojih gibih in mi objasnila: Veste, sinoči smo imeli zelo hudega bolnika, ki smo mu s skupnimi močmi rešili življenje, ko so že vsi obupali. In danes je njegova mama v zahvalo prinesla tole rdečo vrtnico za nas, sestre … Nisem več spraševala, nisem želela vedeti, koliko življenj so rešili ta teden ali ta mesec. Kajti kot v evangeliju, kjer se je Jezusu za ozdravitev zahvalil le eden od desetih gobavcev, tako je tudi tukaj ena od stotih mam prišla nazaj s kristalno vazo in rdečo vrtnico. In ob pogledu na njo ne samo, da medicinsko utrujeno osebje zacveti in se prikrade nasmeh na njihove obraze, ampak tudi vsi, ki smo bili tam, vemo, da takšna vrtnica pomeni upanje … Če so nekomu podarili v zahvalo takšen čudovit cvet, potem ljudje smemo upati, da se bo tudi nam pomagalo, ko nam bo najtežje. 174931687 RTVSLO – Prvi 383 clean Nedeljsko jutro se je leno in pospalo prebujalo na obrobjih naših hribov. V zraku se je čutil tihi vonj miru in zadovoljstva, ko ljudem ni treba hiteti na delo, otrokom in mladim pa ne v šole. Celo petje ptic se je moglo čuti! A jaz sem hitela na urgenco, kamor je bila tik pred tem odpeljana naša soseda in ni bilo nikogar, da bi jo spremljal. S polno hitrostjo sem vozila za rešilcem in se ustavila šele pred vhodom na urgenco. Sosedo so takoj odpeljali, meni pa rekli, naj počakam. In sem obsedela v čakalnici. Urgenca v nedeljo zjutraj – kot da sem vstopila v drugi svet! Niti sledu o miru, spokojnosti in tihožitju! Vsi so hiteli sem ter tja, slišalo se je vse, kar človeški glas lahko proizvede – od joka do preklinjanja, od tihe molitve do jeznih očitkov, od strogih ukazov do neslišnega hlipanja … Kot konglomerat glasov od ljudi, ki so od ne vem kod vrženi v ta skupni prostor zaradi nekega težkega dogodka, ki jim je v trenutku obrnil življenje na glavo! V vsej tej zmešnjavi in hitenju sem opazila na mizi medicinske sestre krasno kristalno vazo s prelepo rdečo vrtnico. Kakšno nasprotje! Kriče je ta lepota in popolnost izstopala sredi medicinskih nasvetov, pripomočkov, infuzij, prevez, kisikovih naprav … Prekrasna rdeča vrtnica kot opomin, da je nekje drugi svet, da tudi sredi vsega tega norenja in včasih obupa lahko nastane nekaj dragocenega, lepega … Pozneje, ko so se stvari s sosedo uredile in je ostala na oddelku, me je radovednost spet pripeljala pred mizo na urgenci in pred čudovito rdečo vrtnico. Vprašala sem že precej utrujeno medicinsko sestro: Od kod vam ta lepa vrtnica? In utrujeni obraz je prekril čudovit nasmeh, sestra se je razcvetela v svojih gibih in mi objasnila: Veste, sinoči smo imeli zelo hudega bolnika, ki smo mu s skupnimi močmi rešili življenje, ko so že vsi obupali. In danes je njegova mama v zahvalo prinesla tole rdečo vrtnico za nas, sestre … Nisem več spraševala, nisem želela vedeti, koliko življenj so rešili ta teden ali ta mesec. Kajti kot v evangeliju, kjer se je Jezusu za ozdravitev zahvalil le eden od desetih gobavcev, tako je tudi tukaj ena od stotih mam prišla nazaj s kristalno vazo in rdečo vrtnico. In ob pogledu na njo ne samo, da medicinsko utrujeno osebje zacveti in se prikrade nasmeh na njihove obraze, ampak tudi vsi, ki smo bili tam, vemo, da takšna vrtnica pomeni upanje … Če so nekomu podarili v zahvalo takšen čudovit cvet, potem ljudje smemo upati, da se bo tudi nam pomagalo, ko nam bo najtežje. Fri, 27 Jan 2023 04:56:23 +0000 Emanuela Žerdin: Rdeča vrtnica na urgenci Eden najbolj priljubljenih pregovorov rimskega cesarja Tiberija, ki je vladal v 1. stoletju po začetku našega štetja, se je v latinščini glasil: »Bóni pastóris est tondére pecus non deglúbere, kar bi v slovenščino prevedli kot: »Dober pastir ovco striže, ne odira.« Omenjeni cesar ni slovel kot miren in uravnotežen oblastnik, pač pa se je zlasti v drugi polovici svojega vladanja zapletal v obračunavanja s svojo družino. Umoriti naj bi dal tudi sina Druza, češ, da je nevarno posegel po prestolu. Pa vendar je kljub vsej svoji okrutnosti v odnosu do prebivalcev takratnega Rimskega imperija, kot nakazuje njegov izbrani izrek, pokazal nekaj sočutnosti. Nasvet, da »dober pastir ovco striže, ne odira« je namreč uperil zoper tiste upravnike provinc, ki so izrazili zahtevo po zvišanju davkov za financiranje vseh stroškov rimske države. Zavedal se je, da lahko množico finančno obremeniš največ toliko, da preživi, ne smeš pa je odreti do smrti. Najbrž se je tudi bal, da se bo rimsko ljudstvo na točki, ko bodo dajatve postale neznosne, uprlo. Tak svetel zgodovinski vzgled na naših tleh so kmečki upori, ki so jih od konca srednjega veka pa vse do začetka 18. stoletja organizirali kmetje, ker niso mogli več pridelati toliko hrane, kot jo je terjal fevdalni gospodar, niti služiti vsem drugim njegovim domislicam, s katerimi jih je prignal do skrajne revščine in lakote. Današnja duhovna misel je namenjena sodobnim politikom, ki si izmišljujejo nove in nove davke, s katerimi polnijo državne blagajne in svoje lastne žepe. Če že ne morejo v svojem človeškem repertoarju zoper tako uveljavljeno prakso najti nobenih etičnih razlogov, imenovanih sočutje do sočloveka in izkoriščanih, iz čigar delovnih rok si polnijo lastna pogoltna usta, naj jim bo navdih vsaj Tiberij. Ovco je torej treba samo striči in veselo uporabljati njeno volno. Že dva tisoč let pa vedo, da bo, če ji odereš kožo, pač zanesljivo crknila. 174931456 RTVSLO – Prvi 327 clean Eden najbolj priljubljenih pregovorov rimskega cesarja Tiberija, ki je vladal v 1. stoletju po začetku našega štetja, se je v latinščini glasil: »Bóni pastóris est tondére pecus non deglúbere, kar bi v slovenščino prevedli kot: »Dober pastir ovco striže, ne odira.« Omenjeni cesar ni slovel kot miren in uravnotežen oblastnik, pač pa se je zlasti v drugi polovici svojega vladanja zapletal v obračunavanja s svojo družino. Umoriti naj bi dal tudi sina Druza, češ, da je nevarno posegel po prestolu. Pa vendar je kljub vsej svoji okrutnosti v odnosu do prebivalcev takratnega Rimskega imperija, kot nakazuje njegov izbrani izrek, pokazal nekaj sočutnosti. Nasvet, da »dober pastir ovco striže, ne odira« je namreč uperil zoper tiste upravnike provinc, ki so izrazili zahtevo po zvišanju davkov za financiranje vseh stroškov rimske države. Zavedal se je, da lahko množico finančno obremeniš največ toliko, da preživi, ne smeš pa je odreti do smrti. Najbrž se je tudi bal, da se bo rimsko ljudstvo na točki, ko bodo dajatve postale neznosne, uprlo. Tak svetel zgodovinski vzgled na naših tleh so kmečki upori, ki so jih od konca srednjega veka pa vse do začetka 18. stoletja organizirali kmetje, ker niso mogli več pridelati toliko hrane, kot jo je terjal fevdalni gospodar, niti služiti vsem drugim njegovim domislicam, s katerimi jih je prignal do skrajne revščine in lakote. Današnja duhovna misel je namenjena sodobnim politikom, ki si izmišljujejo nove in nove davke, s katerimi polnijo državne blagajne in svoje lastne žepe. Če že ne morejo v svojem človeškem repertoarju zoper tako uveljavljeno prakso najti nobenih etičnih razlogov, imenovanih sočutje do sočloveka in izkoriščanih, iz čigar delovnih rok si polnijo lastna pogoltna usta, naj jim bo navdih vsaj Tiberij. Ovco je torej treba samo striči in veselo uporabljati njeno volno. Že dva tisoč let pa vedo, da bo, če ji odereš kožo, pač zanesljivo crknila. Thu, 26 Jan 2023 04:55:27 +0000 Ignacija Fridl Jarc: O davkih Molčimo lahko le, ker govorimo. Molk je hrbtna stran govora. Molčanje ni preprosto nasprotje govora, temveč njegov pogoj, njegovo pribežališče in njegovo zatočišče. Zato molk ni toliko nezmožnost govora, kolikor je zavestna, hotena in smiselna odpoved govora. Molčati pomeni: govoriti navznoter. Molčati pomeni: preiskovanje, potrpljenje, merjenje. In če je pojem po Heglu »demiurg resničnosti«, je molk »demiurg pojma«. In če je govorica preizkušnja resničnosti, je molk preizkušnja govorice. Brez molka ne bi bilo govora. »Molk je gospodar govora,« je dejal prerok Mohamed. Molk ni le začetek govora, temveč tudi njegova – transcendenca. V tem smislu se neizrekljivo numinoznega izteka v polnino molčanja. »Črka je zastor in zastor je črka,« pravi an-Niffari. Molk je tako tudi: spoznanje, meditacija, kontemplacija – preseganje. Molk je sestavni del duhovno-religioznih praks. V islamu molk predstavlja načelo pobožnosti, pogoj čuječnosti, vrsto askeze in duhovno vajo. Molčanje tako ni le prekinitev govorjenja, temveč tudi dresura duha; urjenje v preseganju notranjega gibanja, ustavitev toka misli. V tem smislu znameniti muslimanski mistik iz andaluzijske Španije, Ibn Arabi, razlikuje med »molkom jezika« in »molkom srca«. Medtem ko »molk jezika« pomeni prenehanje govorjenja, pa pomeni »molk srca« transcendenco mišljenja. Molčanje tako pomeni osrediščanje duha; zbiranje razpršenosti misli; poenotenje notranjih glasov. Molk pa je navsezadnje tudi pogoj resničnega poslušanja: le kdor zna molčati, sliši in zna poslušati; poslušati drugega in poslušati svoj notranji glas, ki govori skozi molčanje. Molčanje kot duhovno dejanje je treba kultivirati. Molčanja se je – tako kot govorjenja – treba naučiti. In mar obstaja bolj primeren čas za molk, kot je mesec ramazan – čas posta, duhovne osamitve, introspekcije in molitve? 174931196 RTVSLO – Prvi 288 clean Molčimo lahko le, ker govorimo. Molk je hrbtna stran govora. Molčanje ni preprosto nasprotje govora, temveč njegov pogoj, njegovo pribežališče in njegovo zatočišče. Zato molk ni toliko nezmožnost govora, kolikor je zavestna, hotena in smiselna odpoved govora. Molčati pomeni: govoriti navznoter. Molčati pomeni: preiskovanje, potrpljenje, merjenje. In če je pojem po Heglu »demiurg resničnosti«, je molk »demiurg pojma«. In če je govorica preizkušnja resničnosti, je molk preizkušnja govorice. Brez molka ne bi bilo govora. »Molk je gospodar govora,« je dejal prerok Mohamed. Molk ni le začetek govora, temveč tudi njegova – transcendenca. V tem smislu se neizrekljivo numinoznega izteka v polnino molčanja. »Črka je zastor in zastor je črka,« pravi an-Niffari. Molk je tako tudi: spoznanje, meditacija, kontemplacija – preseganje. Molk je sestavni del duhovno-religioznih praks. V islamu molk predstavlja načelo pobožnosti, pogoj čuječnosti, vrsto askeze in duhovno vajo. Molčanje tako ni le prekinitev govorjenja, temveč tudi dresura duha; urjenje v preseganju notranjega gibanja, ustavitev toka misli. V tem smislu znameniti muslimanski mistik iz andaluzijske Španije, Ibn Arabi, razlikuje med »molkom jezika« in »molkom srca«. Medtem ko »molk jezika« pomeni prenehanje govorjenja, pa pomeni »molk srca« transcendenco mišljenja. Molčanje tako pomeni osrediščanje duha; zbiranje razpršenosti misli; poenotenje notranjih glasov. Molk pa je navsezadnje tudi pogoj resničnega poslušanja: le kdor zna molčati, sliši in zna poslušati; poslušati drugega in poslušati svoj notranji glas, ki govori skozi molčanje. Molčanje kot duhovno dejanje je treba kultivirati. Molčanja se je – tako kot govorjenja – treba naučiti. In mar obstaja bolj primeren čas za molk, kot je mesec ramazan – čas posta, duhovne osamitve, introspekcije in molitve? Wed, 25 Jan 2023 04:54:48 +0000 Raid Al Daghistani: O molku Danes goduje sv. Frančišek Saleški. Papež Pij XI. ga je leta 1923 razglasil za zavetnika katoliških pisateljev in časnikarjev. Današnji godovnjak je za svojega življenja, pred dobrimi štiristo leti, iskal načine, kako »priti« do ljudi. Začel je tiskati kratke letake, na katerih je branil katoliško vero in Cerkev. Z velikim uspehom jih je širil med ljudmi. Bil je zelo izobražen, imel je smisel in čut za lepo besedo. V pisanju je užival. Iz njega se je razvil pomemben pisatelj, ki ima odlično mesto v francoski literaturi. Na njegovo življenjsko pot so odločilno vplivala leta študija v Parizu. Izobrazba mu je veliko dala, notranje je dozorel, napredoval je v duhovnem življenju, poleg tega pa se je razširil tudi krog prijateljev in znancev. Iz Pariza je odšel v Padovo, kjer je napravil doktorat iz prava. Postal je duhovnik, odličen pridigar in iskan spovednik. Škof ga je poslal v tiste dele svoje škofije, kjer se je razširjal protestantizem. V Katoliško cerkev se je vrnilo več kot 70.000 ljudi. Ko je ženevski škof iskal svojega naslednika, se je njegovo oko ustavilo na Frančišku. Škofovsko posvečenje je prejel leta 1602. Kot škof je »vsem postal vse«. Ob nedeljah in praznikih je vernikom sam razlagal krščanski nauk. Pri vsem tem je tudi veliko pisal. Kot dober pisatelj je postal zavetnik katoliških pisateljev in časnikarjev. Beseda ima »čarobno« moč. Lahko opogumlja, lahko pohvali, lahko deli komplimente, lahko rešuje in poživlja. Lahko pa gre tudi v drugo skrajnost: lahko rani, celo ubije lahko. In kakšno odgovornost imajo tisti, ki so v službi besede – pisano z malo in pisano z veliko. Beseda vzgaja, beseda usmerja, beseda daje smisel – lahko pa je tudi orodje manipulacije. In take so vse tiste besede, ki zavajajo, ki obrnejo hrbet resnici, ki mečejo pesek v oči. In svet, v katerem živimo, je razpet med ta dva pola. Na eni strani beseda resnice in na drugi strani beseda laži. Konfucij je zapisal: »Če naletiš na človeka, s katerim bi bilo vredno govoriti, pa tega ne storiš, si ga izgubil. Če naletiš na človeka, s katerim ni vredno govoriti, pa vseeno govoriš z njim, si izgubil besede. Moder človek ne izgubi niti človeka niti besede.« Vsem novinarjem, pisateljem, radijskim in televizijskim novinarjem, skratka vsem, ki smo v službi besede, čestitam ob današnjem prazniku. Naj bo zvestoba resnici moto našega poslanstva. 174930953 RTVSLO – Prvi 398 clean Danes goduje sv. Frančišek Saleški. Papež Pij XI. ga je leta 1923 razglasil za zavetnika katoliških pisateljev in časnikarjev. Današnji godovnjak je za svojega življenja, pred dobrimi štiristo leti, iskal načine, kako »priti« do ljudi. Začel je tiskati kratke letake, na katerih je branil katoliško vero in Cerkev. Z velikim uspehom jih je širil med ljudmi. Bil je zelo izobražen, imel je smisel in čut za lepo besedo. V pisanju je užival. Iz njega se je razvil pomemben pisatelj, ki ima odlično mesto v francoski literaturi. Na njegovo življenjsko pot so odločilno vplivala leta študija v Parizu. Izobrazba mu je veliko dala, notranje je dozorel, napredoval je v duhovnem življenju, poleg tega pa se je razširil tudi krog prijateljev in znancev. Iz Pariza je odšel v Padovo, kjer je napravil doktorat iz prava. Postal je duhovnik, odličen pridigar in iskan spovednik. Škof ga je poslal v tiste dele svoje škofije, kjer se je razširjal protestantizem. V Katoliško cerkev se je vrnilo več kot 70.000 ljudi. Ko je ženevski škof iskal svojega naslednika, se je njegovo oko ustavilo na Frančišku. Škofovsko posvečenje je prejel leta 1602. Kot škof je »vsem postal vse«. Ob nedeljah in praznikih je vernikom sam razlagal krščanski nauk. Pri vsem tem je tudi veliko pisal. Kot dober pisatelj je postal zavetnik katoliških pisateljev in časnikarjev. Beseda ima »čarobno« moč. Lahko opogumlja, lahko pohvali, lahko deli komplimente, lahko rešuje in poživlja. Lahko pa gre tudi v drugo skrajnost: lahko rani, celo ubije lahko. In kakšno odgovornost imajo tisti, ki so v službi besede – pisano z malo in pisano z veliko. Beseda vzgaja, beseda usmerja, beseda daje smisel – lahko pa je tudi orodje manipulacije. In take so vse tiste besede, ki zavajajo, ki obrnejo hrbet resnici, ki mečejo pesek v oči. In svet, v katerem živimo, je razpet med ta dva pola. Na eni strani beseda resnice in na drugi strani beseda laži. Konfucij je zapisal: »Če naletiš na človeka, s katerim bi bilo vredno govoriti, pa tega ne storiš, si ga izgubil. Če naletiš na človeka, s katerim ni vredno govoriti, pa vseeno govoriš z njim, si izgubil besede. Moder človek ne izgubi niti človeka niti besede.« Vsem novinarjem, pisateljem, radijskim in televizijskim novinarjem, skratka vsem, ki smo v službi besede, čestitam ob današnjem prazniku. Naj bo zvestoba resnici moto našega poslanstva. Tue, 24 Jan 2023 04:56:38 +0000 Andrej Šegula: Sveti Frančišek Saleški, odgovorno in pošteno pisanje Judje so bili zelo ponosni na svojo prestolnico Jeruzalem. Toda že v petem stoletju pred Kristusom je prerok Izaija, ki je seveda napovedal, da bo izvoljeno ljudstvo znova pozidalo svoje sveto mesto, vendarle povedal, da bo novo razodetje, razodetje resnice in ljubezni, prišlo in dežele, ki jo Jeruzalemčani zaničujejo, se pravi iz Galileje. Kdor koli je bil kdaj v Galileji, se ni mogel načuditi njeni lepoti. Kako bujno rastejo palme in druga drevesa, kako idilično je Genezareško jezero, ki se lesketa v odsevu sončnih žarkov! Toda oddaljenost od jeruzalemskega templja je bila vzrok, da so prebivalci Galileje radi zapadali mikavnosti češčenja drugih bogov, posebno še teh, ki so obetali obilno letino, rodovitnost polja in cvetoča sadna drevesa. Pa vendar tako prerok Izaija kot tudi Jezus iz Nazareta verjameta v spreobrnjenje srca in navdušujeta Galilejce, naj sprejmejo, kako je Bog izbral prav njih, da bi razodel človeštvu najlepše. Bog ponižuje prevzetne in se sklanja ponižnim, zato naj bodo eni in drugi skromni ter se vesele, da je Bog spregovoril prav obrobnim, tokrat Galilejcem, in ni govoril samo zanje, ampak prek njihovih prerokov vsemu človeštvu. Tako se v Galileji znajdemo v deželi Božjega razodetja, v kraju Božje besede. Če za Jezusa razlagalci še pravijo, da je hodil v rabinske šole in je tako lahko nastopal kot učitelj v shodnici, pa za njegove učence velja, da so bili precej neizobraženi ribiči. Bili so sicer izmojstreni v rokovanju z ribiškimi mrežami, odlično so poznali muhavost Genezareškega jezera, toda kaj več kot večina Izraelcev o Svetem pismu niso vedeli. Jezus jim je moral prek preroških besedil in prilik razlagati Božjo besedo skorajda v njenih temeljih. Kristjani v Sloveniji smo včeraj praznovali tudi nedeljo Svetega pisma. Slovenci smo lahko ponosni, da smo med prvimi narodi v Evropi prejeli prevod celotnega Svetega pisma v materni jezik. Toda vprašanje ostane tudi za nas, ne samo za Jeruzalemčane: kako ga mi razumemo in kakšen je njegov odmev v našem življenju? Nič ne pomaga zatrjevanje, da smo zrasli s slovensko biblično tradicijo, v kateri se gibljemo tako katoličani kot protestantje. K spreobrnjenju smo povabljeni prav vsi, da Božjo besedo sprejmemo v tihoti srca in prosimo, naj nam še naprej govori ter nam daje modrost in pogum v življenju. 174930703 RTVSLO – Prvi 421 clean Judje so bili zelo ponosni na svojo prestolnico Jeruzalem. Toda že v petem stoletju pred Kristusom je prerok Izaija, ki je seveda napovedal, da bo izvoljeno ljudstvo znova pozidalo svoje sveto mesto, vendarle povedal, da bo novo razodetje, razodetje resnice in ljubezni, prišlo in dežele, ki jo Jeruzalemčani zaničujejo, se pravi iz Galileje. Kdor koli je bil kdaj v Galileji, se ni mogel načuditi njeni lepoti. Kako bujno rastejo palme in druga drevesa, kako idilično je Genezareško jezero, ki se lesketa v odsevu sončnih žarkov! Toda oddaljenost od jeruzalemskega templja je bila vzrok, da so prebivalci Galileje radi zapadali mikavnosti češčenja drugih bogov, posebno še teh, ki so obetali obilno letino, rodovitnost polja in cvetoča sadna drevesa. Pa vendar tako prerok Izaija kot tudi Jezus iz Nazareta verjameta v spreobrnjenje srca in navdušujeta Galilejce, naj sprejmejo, kako je Bog izbral prav njih, da bi razodel človeštvu najlepše. Bog ponižuje prevzetne in se sklanja ponižnim, zato naj bodo eni in drugi skromni ter se vesele, da je Bog spregovoril prav obrobnim, tokrat Galilejcem, in ni govoril samo zanje, ampak prek njihovih prerokov vsemu človeštvu. Tako se v Galileji znajdemo v deželi Božjega razodetja, v kraju Božje besede. Če za Jezusa razlagalci še pravijo, da je hodil v rabinske šole in je tako lahko nastopal kot učitelj v shodnici, pa za njegove učence velja, da so bili precej neizobraženi ribiči. Bili so sicer izmojstreni v rokovanju z ribiškimi mrežami, odlično so poznali muhavost Genezareškega jezera, toda kaj več kot večina Izraelcev o Svetem pismu niso vedeli. Jezus jim je moral prek preroških besedil in prilik razlagati Božjo besedo skorajda v njenih temeljih. Kristjani v Sloveniji smo včeraj praznovali tudi nedeljo Svetega pisma. Slovenci smo lahko ponosni, da smo med prvimi narodi v Evropi prejeli prevod celotnega Svetega pisma v materni jezik. Toda vprašanje ostane tudi za nas, ne samo za Jeruzalemčane: kako ga mi razumemo in kakšen je njegov odmev v našem življenju? Nič ne pomaga zatrjevanje, da smo zrasli s slovensko biblično tradicijo, v kateri se gibljemo tako katoličani kot protestantje. K spreobrnjenju smo povabljeni prav vsi, da Božjo besedo sprejmemo v tihoti srca in prosimo, naj nam še naprej govori ter nam daje modrost in pogum v življenju. Mon, 23 Jan 2023 04:57:01 +0000 Edvard Kovač: Obrobni bodo predstavljali središče veselja Zdravnik Matjaž Zwitter, onkolog in predavatelj medicinske etike in tudi dolgoleten direktor Onkološkega inštituta, je v pogovoru za februarsko revijo Ognjišče leta 2020 govoril o svojih srečanjih z umirajočimi, saj je 41 let delal kot onkolog, torej zdravnik, ki zdravi bolnike z rakom. Poudaril je, da človek rad živi, saj med rakavimi bolniki skoraj ni samomorov … Srečeval se je tudi s hudo bolnimi. Na vprašanje, ali ga je kdo prosil, da mu »konča« življenje, je odgovoril takole: »Direktne prošnje: dajte mi zdaj nekaj, da bom umrl, ni bilo. V pogovorih so me bolniki večkrat prosili: 'Gospod doktor, pa saj me ne boste zapustili, saj boste poskrbeli, da ne bom trpel ob koncu življenja.' To sem večkrat slišal. Če je kdo rekel: Najrajši bi umrl, to pomeni klic na pomoč. Klic, da mu olajšaš tako telesne kot duševne težave.« Ljudje si želijo bližine, zlasti človeške bližine. Težke trenutke bolezni jim lajša tudi prijazna in spodbudna beseda. To lahko najdejo tudi v knjigi. Neka žena, poročena z alkoholikom, je imela dva otroka. Mož je zaradi pijače umrl. Otroka sta ji povzročala težave. Bili so v stiski. Žena ni bila verna. Ko se je slabo počutila, je šla k zdravniku. Ta ji je odkril raka, ki se je že razširil po telesu. Zdravljenje ni bilo več mogoče. Ženo je to zelo potrlo. Zdravnik je bil veren in ji je želel govoriti o Bogu, vendar je to zavrnila. Sprejela pa je izvod Svetega pisma, ki ji ga je podaril. Čez nekaj tednov je zdravnik iz časopisa zvedel, da je žena umrla. Njenim je poslal sožalje. Nato ga je poklicala hčerka pokojne. »Ali bi mi lahko poslali tako knjigo, kot ste jo podarili moji mami?« ga je prosila. »Pri nas nimamo te knjige. Mama se je ob njej čisto spremenila. Ni bila več obupana, ni se bala smrti in govorila je o nekem Bogu. Želela je, da jo pokopljemo z vašim Svetim pismom v rokah. Njeno željo smo izpolnili. Bi nam, prosim, poslali Sveto pismo, da v njem odkrijemo tisto, kar je mamo spremenilo?« Zdravnik jim je z veseljem poslal Sveto pismo. Ta mož je kot pravi kristjan čutil potrebo spregovoriti o Bogu in je drugim pomagal odkriti lepoto krščanskega življenja. (V preizkušnji mi bodi blizu, Gospod, 106). Hudo bolna žena je v Svetem pismu odkrila moč za težke trenutke življenja. Božja beseda more tudi nam postati luč in vodilo v življenju. Vzemimo zato v roke knjigo knjig. »Kaj, ko bi s Svetim pismom ravnali kot z mobilnikom? Imeli bi ga vedno v torbi ali žepu. Večkrat na dan bi ga vzeli v roke. Hitro bi se vrnili domov ali tja, kjer bi ga pozabili. Uporabljali bi ga, da bi osrečili prijatelje s sporočilom. Z njim bi ravnali, kakor da ne moremo živeti brez njega – vsakemu svojih otrok bi ga podarili.« (Vodi me, dobrotni Duh, 137). 174930547 RTVSLO – Prvi 414 clean Zdravnik Matjaž Zwitter, onkolog in predavatelj medicinske etike in tudi dolgoleten direktor Onkološkega inštituta, je v pogovoru za februarsko revijo Ognjišče leta 2020 govoril o svojih srečanjih z umirajočimi, saj je 41 let delal kot onkolog, torej zdravnik, ki zdravi bolnike z rakom. Poudaril je, da človek rad živi, saj med rakavimi bolniki skoraj ni samomorov … Srečeval se je tudi s hudo bolnimi. Na vprašanje, ali ga je kdo prosil, da mu »konča« življenje, je odgovoril takole: »Direktne prošnje: dajte mi zdaj nekaj, da bom umrl, ni bilo. V pogovorih so me bolniki večkrat prosili: 'Gospod doktor, pa saj me ne boste zapustili, saj boste poskrbeli, da ne bom trpel ob koncu življenja.' To sem večkrat slišal. Če je kdo rekel: Najrajši bi umrl, to pomeni klic na pomoč. Klic, da mu olajšaš tako telesne kot duševne težave.« Ljudje si želijo bližine, zlasti človeške bližine. Težke trenutke bolezni jim lajša tudi prijazna in spodbudna beseda. To lahko najdejo tudi v knjigi. Neka žena, poročena z alkoholikom, je imela dva otroka. Mož je zaradi pijače umrl. Otroka sta ji povzročala težave. Bili so v stiski. Žena ni bila verna. Ko se je slabo počutila, je šla k zdravniku. Ta ji je odkril raka, ki se je že razširil po telesu. Zdravljenje ni bilo več mogoče. Ženo je to zelo potrlo. Zdravnik je bil veren in ji je želel govoriti o Bogu, vendar je to zavrnila. Sprejela pa je izvod Svetega pisma, ki ji ga je podaril. Čez nekaj tednov je zdravnik iz časopisa zvedel, da je žena umrla. Njenim je poslal sožalje. Nato ga je poklicala hčerka pokojne. »Ali bi mi lahko poslali tako knjigo, kot ste jo podarili moji mami?« ga je prosila. »Pri nas nimamo te knjige. Mama se je ob njej čisto spremenila. Ni bila več obupana, ni se bala smrti in govorila je o nekem Bogu. Želela je, da jo pokopljemo z vašim Svetim pismom v rokah. Njeno željo smo izpolnili. Bi nam, prosim, poslali Sveto pismo, da v njem odkrijemo tisto, kar je mamo spremenilo?« Zdravnik jim je z veseljem poslal Sveto pismo. Ta mož je kot pravi kristjan čutil potrebo spregovoriti o Bogu in je drugim pomagal odkriti lepoto krščanskega življenja. (V preizkušnji mi bodi blizu, Gospod, 106). Hudo bolna žena je v Svetem pismu odkrila moč za težke trenutke življenja. Božja beseda more tudi nam postati luč in vodilo v življenju. Vzemimo zato v roke knjigo knjig. »Kaj, ko bi s Svetim pismom ravnali kot z mobilnikom? Imeli bi ga vedno v torbi ali žepu. Večkrat na dan bi ga vzeli v roke. Hitro bi se vrnili domov ali tja, kjer bi ga pozabili. Uporabljali bi ga, da bi osrečili prijatelje s sporočilom. Z njim bi ravnali, kakor da ne moremo živeti brez njega – vsakemu svojih otrok bi ga podarili.« (Vodi me, dobrotni Duh, 137). Sun, 22 Jan 2023 04:56:54 +0000 Božo Rustja: Pošljite nam tisto knjigo,ob kateri je umirala naša mama Ena izmed zoprnih reči v življenju, ki jih moramo opraviti prav vsi, so testi: v mislih nimam samo osnovnošolskega ali srednješolskega preverjanja znanja. Mogoče so testi na tej ravni še najbolj nedolžni. Nekateri učitelji in profesorji so nedovoljeni način pri pisanju in reševanju nalog celo dopuščali, a plonkanje je moralo biti res izvirno. Verjetno bo kar držalo, da smo se tudi pri pisanju plonklistka veliko naučili. In nato smo ugotovili, da listka pravzaprav sploh ne potrebujemo. Med študijem na fakulteti časa za pisanje plonklistkov nisem več imela. Priznam pa, da sem kdaj na skrivaj pogledala h kolegu ali kolegici. Pritajene poglede levo ali desno in prek rame so naši profesorji različno dopuščali. Nekateri so celo zapustili učilnico. S tem dejanjem so nam povedali največ: da sta goljufiva tehtnica in dvojna utež gnusoba. Tovrstne gnusobe pa se merijo z drugačnimi testi. Opravljajo jih različni strokovnjaki in izvedenci. Sem pa tja se lahko tudi zgodi, da se zaradi različnih mnenj oziroma rezultatov krešejo iskre. Ali pa nas rezultati zavedejo in odpeljejo na napačno pot. S testi se ne meri samo naša gnusoba, meri se lahko tudi naša čustvena inteligenca – naša sposobnost vživljanja v sočloveka. Seveda je visok inteligenčni kvocient pomemben, a če ne razumemo in obvladujemo svojih čustev in čustev drugih ljudi, lahko s svojo pametjo dokaj hitro ostanemo sami in osamljeni, da ne omenjam kakšne večje škode. Kot na vseh področjih je tudi na umskem in čustvenem potrebna prava mera. A zdi se, da se skozi zgodovino niso spreminjale samo časovne, dolžinske in utežne mere, spreminjajo se tudi človeške. Tako kot se spreminjajo testi, s katerimi strokovnjaki želijo ugotoviti, kaj pravzaprav smo ljudje, kaj je človek, koliko zmore in podobno. Eden izmed bolj smiselnih testov se mi zdi test hoje na dva kilometra, ki je enostaven, natančen, varen in ponovljiv; na njem s pomočjo tako hitre hoje, kot jo zmoremo, ne da bi pri tem ogrožali svoje zdravje, izmerijo našo telesno zmogljivost. O takšnih in drugačnih testih ter selekcijskih procesih, ki iščejo idealen nabor sposobnosti in osebnostnih lastnosti, na tem mestu dalje ne bom razpredala. Raje se bom zatekla k modremu Sirahu. Tudi on se je že okoli leta 180–175 pred Kristusovim rojstvom spraševal, kaj je človek. Le da je bila dolžina njegovega testa izjemno kratka. Po Sirahovi modrosti so »[č]lovekova obleka, smeh njegovih zob in njegov korak razodeli, kaj je« (prim. Sir 19,30). Poleg že omenjenega testa hitre hoje se mi zdi ta, Sirahov, eden izmed pravičnejših. Zato si, cenjene poslušalke in poslušalci, oblecite obleko, primerno vašemu stanu, naj vaš nasmeh ne bo narejen in prisiljen ter odločno korakajte skozi današnji dan. 174930374 RTVSLO – Prvi 390 clean Ena izmed zoprnih reči v življenju, ki jih moramo opraviti prav vsi, so testi: v mislih nimam samo osnovnošolskega ali srednješolskega preverjanja znanja. Mogoče so testi na tej ravni še najbolj nedolžni. Nekateri učitelji in profesorji so nedovoljeni način pri pisanju in reševanju nalog celo dopuščali, a plonkanje je moralo biti res izvirno. Verjetno bo kar držalo, da smo se tudi pri pisanju plonklistka veliko naučili. In nato smo ugotovili, da listka pravzaprav sploh ne potrebujemo. Med študijem na fakulteti časa za pisanje plonklistkov nisem več imela. Priznam pa, da sem kdaj na skrivaj pogledala h kolegu ali kolegici. Pritajene poglede levo ali desno in prek rame so naši profesorji različno dopuščali. Nekateri so celo zapustili učilnico. S tem dejanjem so nam povedali največ: da sta goljufiva tehtnica in dvojna utež gnusoba. Tovrstne gnusobe pa se merijo z drugačnimi testi. Opravljajo jih različni strokovnjaki in izvedenci. Sem pa tja se lahko tudi zgodi, da se zaradi različnih mnenj oziroma rezultatov krešejo iskre. Ali pa nas rezultati zavedejo in odpeljejo na napačno pot. S testi se ne meri samo naša gnusoba, meri se lahko tudi naša čustvena inteligenca – naša sposobnost vživljanja v sočloveka. Seveda je visok inteligenčni kvocient pomemben, a če ne razumemo in obvladujemo svojih čustev in čustev drugih ljudi, lahko s svojo pametjo dokaj hitro ostanemo sami in osamljeni, da ne omenjam kakšne večje škode. Kot na vseh področjih je tudi na umskem in čustvenem potrebna prava mera. A zdi se, da se skozi zgodovino niso spreminjale samo časovne, dolžinske in utežne mere, spreminjajo se tudi človeške. Tako kot se spreminjajo testi, s katerimi strokovnjaki želijo ugotoviti, kaj pravzaprav smo ljudje, kaj je človek, koliko zmore in podobno. Eden izmed bolj smiselnih testov se mi zdi test hoje na dva kilometra, ki je enostaven, natančen, varen in ponovljiv; na njem s pomočjo tako hitre hoje, kot jo zmoremo, ne da bi pri tem ogrožali svoje zdravje, izmerijo našo telesno zmogljivost. O takšnih in drugačnih testih ter selekcijskih procesih, ki iščejo idealen nabor sposobnosti in osebnostnih lastnosti, na tem mestu dalje ne bom razpredala. Raje se bom zatekla k modremu Sirahu. Tudi on se je že okoli leta 180–175 pred Kristusovim rojstvom spraševal, kaj je človek. Le da je bila dolžina njegovega testa izjemno kratka. Po Sirahovi modrosti so »[č]lovekova obleka, smeh njegovih zob in njegov korak razodeli, kaj je« (prim. Sir 19,30). Poleg že omenjenega testa hitre hoje se mi zdi ta, Sirahov, eden izmed pravičnejših. Zato si, cenjene poslušalke in poslušalci, oblecite obleko, primerno vašemu stanu, naj vaš nasmeh ne bo narejen in prisiljen ter odločno korakajte skozi današnji dan. Sat, 21 Jan 2023 04:56:30 +0000 Alenka Veber: Kaj smo? Prav mogoče, da se že bojite, kako bo izgledal vaš današnji dan. Na koncu boste utrujeni, kajne? Ne samo vi, tudi vaši otroci ali vnuki, na katere ste pravkar pomislili. Kaj vse jih čaka! In vas skupaj z njimi! Po šoli jih boste peljali še k verouku in angleščino, potem na trening nogometa, pa na tekmo morda, potem še na klarinet v glasbeno šolo. Ali pa na plesne vaje. Ali pa na morda še nekaj, kar ste si sami kot otroci želeli, pa niste imeli možnosti za to. Res utrujajoče. Mnogi med nami menimo, da je dobra vzgoja 24-urni nadzor nad otroki. Biti menedžer svojega otroka, ki mu do vrha napolnimo vsakdan z obveznostmi, da ja ne bi pomislil na neumnosti. Da ne bi zapadel v drogo, v slabo družbo, v kakšno drugo nevarnost. Ali pa, da ne bi bil ves čas doma, da bi se imeli starši čas umakniti pred njim in njegovimi sitnimi vprašanji. Pa je to kvečjemu samo razlog, zaradi katerega starši postajajo preutrujeni in še bolj sitni taksisti, otroci pa popolnoma nesamostojne in neustvarjalne ovce. Nekaj strašljivega je dandanes imeti urnik z luknjami. Neopredeljeni čas sredi delavnika. Čas za dolgčas, ne za utrujenost. Čas, ko ne otroci ne mi ne vemo, kaj bodo počeli in kje bodo. Toda prav čas za nekaj nedoločenega, čas za nekaj popolnoma prepuščenega človekovi domišljiji in njegovi samostojnosti, je čas, ki ga naši otroci najbolj potrebujejo, ker takrat še bolj kot med obveznostmi rastejo. Brskajo po sebi, se odločajo za to, kaj je pomembno njim, ne pa njihovim staršem. Takrat postajajo samostojni ljudje, sposobni svojih lastnih odločitev. Se učijo letati in pasti, pa se spet pobrati. Sami. Nekaj, kar morajo narediti brez vas in preostalih učiteljev, trenerjev in vzgojiteljev, sicer tega ne bodo znali nikoli. Ne skrbite. Če vas bodo potrebovali, vas bodo poklicali. Če pa vas ne bodo, to ne pomeni, da vas nimajo radi. Pomeni, da jih imate radi vi. Ker jim zaupate. To je največ, kar lahko damo svojim otrokom: zaupanje. Nekaj takega, kar nam daje Bog, ko nas pusti, da se v tem svetu sami vozimo s kolesom. Tudi če ve, da bomo padli. 174930049 RTVSLO – Prvi 363 clean Prav mogoče, da se že bojite, kako bo izgledal vaš današnji dan. Na koncu boste utrujeni, kajne? Ne samo vi, tudi vaši otroci ali vnuki, na katere ste pravkar pomislili. Kaj vse jih čaka! In vas skupaj z njimi! Po šoli jih boste peljali še k verouku in angleščino, potem na trening nogometa, pa na tekmo morda, potem še na klarinet v glasbeno šolo. Ali pa na plesne vaje. Ali pa na morda še nekaj, kar ste si sami kot otroci želeli, pa niste imeli možnosti za to. Res utrujajoče. Mnogi med nami menimo, da je dobra vzgoja 24-urni nadzor nad otroki. Biti menedžer svojega otroka, ki mu do vrha napolnimo vsakdan z obveznostmi, da ja ne bi pomislil na neumnosti. Da ne bi zapadel v drogo, v slabo družbo, v kakšno drugo nevarnost. Ali pa, da ne bi bil ves čas doma, da bi se imeli starši čas umakniti pred njim in njegovimi sitnimi vprašanji. Pa je to kvečjemu samo razlog, zaradi katerega starši postajajo preutrujeni in še bolj sitni taksisti, otroci pa popolnoma nesamostojne in neustvarjalne ovce. Nekaj strašljivega je dandanes imeti urnik z luknjami. Neopredeljeni čas sredi delavnika. Čas za dolgčas, ne za utrujenost. Čas, ko ne otroci ne mi ne vemo, kaj bodo počeli in kje bodo. Toda prav čas za nekaj nedoločenega, čas za nekaj popolnoma prepuščenega človekovi domišljiji in njegovi samostojnosti, je čas, ki ga naši otroci najbolj potrebujejo, ker takrat še bolj kot med obveznostmi rastejo. Brskajo po sebi, se odločajo za to, kaj je pomembno njim, ne pa njihovim staršem. Takrat postajajo samostojni ljudje, sposobni svojih lastnih odločitev. Se učijo letati in pasti, pa se spet pobrati. Sami. Nekaj, kar morajo narediti brez vas in preostalih učiteljev, trenerjev in vzgojiteljev, sicer tega ne bodo znali nikoli. Ne skrbite. Če vas bodo potrebovali, vas bodo poklicali. Če pa vas ne bodo, to ne pomeni, da vas nimajo radi. Pomeni, da jih imate radi vi. Ker jim zaupate. To je največ, kar lahko damo svojim otrokom: zaupanje. Nekaj takega, kar nam daje Bog, ko nas pusti, da se v tem svetu sami vozimo s kolesom. Tudi če ve, da bomo padli. Fri, 20 Jan 2023 04:56:03 +0000 Marko Rijavec: Čas za dolgčas Pastor Evangeljske cerkve dobrega pastirja Novo mesto dr. Daniel Brkič v današnji Duhovni misli govori o zlu, ga povzročamo ljudje. Pri tem se marsikdo vpraša, kje je Bog, zakaj dopušča zločine. 174929770 RTVSLO – Prvi 303 clean Pastor Evangeljske cerkve dobrega pastirja Novo mesto dr. Daniel Brkič v današnji Duhovni misli govori o zlu, ga povzročamo ljudje. Pri tem se marsikdo vpraša, kje je Bog, zakaj dopušča zločine. Thu, 19 Jan 2023 04:55:03 +0000 Daniel Brkič: Božja osmrtnica V evangeliju beremo zgodbo: »Tedaj je pristopil Peter in mu rekel: 'Gospod, kolikokrat naj odpustim svojemu bratu, če greši zoper mene? Do sedemkrat?' Jezus mu je dejal: 'Ne pravim ti, do sedemkrat, ampak do sedemdesetkrat sedemkrat.'« (Mt 18, 21-22) Bodimo iskreni: Peter sprašuje v imenu celega razreda! Vse radi preštejemo in izmerimo, usmiljenje pa ni reč, ki bi z njo veljalo vztrajati kar v nedogled. Ni vzgojno, ni človeško, ni smiselno. Ne nazadnje, če kje, potem je prav v naših medsebojnih odnosih mera hitro polna, in da bo vse po pravilih, je treba vedeti za pravo mero. Kolikokrat torej? Sedemkrat? Jezus v nadaljevanju pove priliko o hlapcu, ki mu je gospodar odpustil dolg deset tisoč talentov, ta hlapec pa potem svojemu dolžniku ni bil pripravljen odpisati stotih denarijev. Da nam bo bolj jasno: deset tisoč talentov je plača za sto šestdeset tisoč let(!), sto denarijev pa plača treh mesecev. Vsota je – nesmiselna, ravnanje hlapca – nečloveško, poanta prilike pa – vzgojna? Ne vem. Kristjani nismo čisto nič posebnega, čeprav se dostikrat tako počutimo in vedemo. Smo pa poklicani k res posebnemu vedenju, in to dostikrat pozabimo. Prehitro se zadovoljimo s tem, da smo »pridni«: dobri, po standardih in merilih tega sveta. Na ljubezen odgovarjati z ljubeznijo in na sovraštvo s sovraštvom je najobičajnejše načelo, najenostavnejši način bivanja, ki so ga z največjo lahkoto zmožni vsi, ki niso ravno čustveni invalidi in duhovni zombiji. Če nam sedemkrat uspe na sovraštvo odgovoriti z ljubeznivostjo, se imamo že za zmagovalce in potegnemo črto: dovolj je bilo! A vsi, še otroci, znajo šteti do sedem. Prešteti do sedemdesetkrat sedemkrat je pa že višja matematika. 174929500 RTVSLO – Prvi 327 clean V evangeliju beremo zgodbo: »Tedaj je pristopil Peter in mu rekel: 'Gospod, kolikokrat naj odpustim svojemu bratu, če greši zoper mene? Do sedemkrat?' Jezus mu je dejal: 'Ne pravim ti, do sedemkrat, ampak do sedemdesetkrat sedemkrat.'« (Mt 18, 21-22) Bodimo iskreni: Peter sprašuje v imenu celega razreda! Vse radi preštejemo in izmerimo, usmiljenje pa ni reč, ki bi z njo veljalo vztrajati kar v nedogled. Ni vzgojno, ni človeško, ni smiselno. Ne nazadnje, če kje, potem je prav v naših medsebojnih odnosih mera hitro polna, in da bo vse po pravilih, je treba vedeti za pravo mero. Kolikokrat torej? Sedemkrat? Jezus v nadaljevanju pove priliko o hlapcu, ki mu je gospodar odpustil dolg deset tisoč talentov, ta hlapec pa potem svojemu dolžniku ni bil pripravljen odpisati stotih denarijev. Da nam bo bolj jasno: deset tisoč talentov je plača za sto šestdeset tisoč let(!), sto denarijev pa plača treh mesecev. Vsota je – nesmiselna, ravnanje hlapca – nečloveško, poanta prilike pa – vzgojna? Ne vem. Kristjani nismo čisto nič posebnega, čeprav se dostikrat tako počutimo in vedemo. Smo pa poklicani k res posebnemu vedenju, in to dostikrat pozabimo. Prehitro se zadovoljimo s tem, da smo »pridni«: dobri, po standardih in merilih tega sveta. Na ljubezen odgovarjati z ljubeznijo in na sovraštvo s sovraštvom je najobičajnejše načelo, najenostavnejši način bivanja, ki so ga z največjo lahkoto zmožni vsi, ki niso ravno čustveni invalidi in duhovni zombiji. Če nam sedemkrat uspe na sovraštvo odgovoriti z ljubeznivostjo, se imamo že za zmagovalce in potegnemo črto: dovolj je bilo! A vsi, še otroci, znajo šteti do sedem. Prešteti do sedemdesetkrat sedemkrat je pa že višja matematika. Wed, 18 Jan 2023 04:55:27 +0000 Gregor Čušin: Višja matematika Danes goduje pri Slovencih zelo priljubljeni svetnik sveti Anton Puščavnik. Živel je v tretjem stoletju po Kristusu in sicer v Egiptu, kjer puščava ni bila daleč. Tako je hitro našel privilegiran kraj za svoja globoka premišljevanja, kjer se nebo sklanja k zemlji in kjer lahko človek zaživi polnost svobodnega življenja, saj ga prav nič več ne vznemirja. Pred njim je samo še večnost, večnost radosti in ljubezni. Zato se ne smemo čuditi, če je Antonov način življenja postal mikaven tudi za druge ljudi, kajti takoj so se našli mladeniči in možje, ki so ga hoteli posnemati in že v svojem zemeljskem življenju živeti radost večnosti. Videli so, da lahko že sedaj uresničijo trenutke večnega veselja, občutje neskončne ljubezni. Toda sveti Anton s svojimi učenci vendar ni zapustil tega sveta. Vedel je, da se mora z vrha svojih blaženih doživetij vendarle sklanjati k človeku, ki trpi, hrepeni in prosi za odrešenje. Zato je poslal svoje učence v naselja, vasi in naselbine ter jih prosil, naj poskrbe za reveže, posebej za te, ki so lačni. Od tod tudi njihov veliki privilegij, da so smeli menihi svetega Antona tudi v srednjem veku s prašički hoditi v vasi. Vemo, da je bila svinjereja zelo tvegana zadeva, mimogrede se je razširila kakšna bolezen, če že ne epidemija. Toda učenci svetega Antona so gojili skrbno higjeno, tako so dobili dovoljenje, da so z živalmi obiskovali vasi in hranili uboge. Čudovito sporočilo prihaja za nas preko današnjega svetnika. Na eni strani nam pravi, naj se ne bojimo samote. Ko upamo biti sami, prisluhnemo globinam svoje duše in Bog nam zašepeta marsikatero spoznanje. Le takrat, ko upamo čisto goli, brez vsakega imetja stopiti pred Gospoda, se nam razkrije tisti, ki nas lahko edini osrečuje v globini našega srca. In na drugi strani, nobena duhovnost, pa naj bo še tako globoka in osrečujoča, nas ne odveže od ljubezni do soljudi, posebno še do ubogih. Ljubezen, da revežev, posebno do teh, ki so lačni, je tako močno prisotna v evangeliju, da Kristus celo dovoljuje prekinitev judovskih sobotnih zahtev, kljub temu da je bil sam zelo pravoveren Jud. Ljubezen nas naredi neodvisne od predpisov in zahteva od nas iznajdljivost, iskrivost in seveda dobrohotnost do trpečih. Kristus nas uči, da smo v ljubezni ustvarjalni in se ne pustimo omejevati od zakonov in prepisov. Ne, ker bi jih ne potrebovali in spoštovali, ampak ker je pogosto zahteva ljubezni do bližnjega tako močna, da se na pusti ukalupiti v noben zakon. 174929255 RTVSLO – Prvi 411 clean Danes goduje pri Slovencih zelo priljubljeni svetnik sveti Anton Puščavnik. Živel je v tretjem stoletju po Kristusu in sicer v Egiptu, kjer puščava ni bila daleč. Tako je hitro našel privilegiran kraj za svoja globoka premišljevanja, kjer se nebo sklanja k zemlji in kjer lahko človek zaživi polnost svobodnega življenja, saj ga prav nič več ne vznemirja. Pred njim je samo še večnost, večnost radosti in ljubezni. Zato se ne smemo čuditi, če je Antonov način življenja postal mikaven tudi za druge ljudi, kajti takoj so se našli mladeniči in možje, ki so ga hoteli posnemati in že v svojem zemeljskem življenju živeti radost večnosti. Videli so, da lahko že sedaj uresničijo trenutke večnega veselja, občutje neskončne ljubezni. Toda sveti Anton s svojimi učenci vendar ni zapustil tega sveta. Vedel je, da se mora z vrha svojih blaženih doživetij vendarle sklanjati k človeku, ki trpi, hrepeni in prosi za odrešenje. Zato je poslal svoje učence v naselja, vasi in naselbine ter jih prosil, naj poskrbe za reveže, posebej za te, ki so lačni. Od tod tudi njihov veliki privilegij, da so smeli menihi svetega Antona tudi v srednjem veku s prašički hoditi v vasi. Vemo, da je bila svinjereja zelo tvegana zadeva, mimogrede se je razširila kakšna bolezen, če že ne epidemija. Toda učenci svetega Antona so gojili skrbno higjeno, tako so dobili dovoljenje, da so z živalmi obiskovali vasi in hranili uboge. Čudovito sporočilo prihaja za nas preko današnjega svetnika. Na eni strani nam pravi, naj se ne bojimo samote. Ko upamo biti sami, prisluhnemo globinam svoje duše in Bog nam zašepeta marsikatero spoznanje. Le takrat, ko upamo čisto goli, brez vsakega imetja stopiti pred Gospoda, se nam razkrije tisti, ki nas lahko edini osrečuje v globini našega srca. In na drugi strani, nobena duhovnost, pa naj bo še tako globoka in osrečujoča, nas ne odveže od ljubezni do soljudi, posebno še do ubogih. Ljubezen, da revežev, posebno do teh, ki so lačni, je tako močno prisotna v evangeliju, da Kristus celo dovoljuje prekinitev judovskih sobotnih zahtev, kljub temu da je bil sam zelo pravoveren Jud. Ljubezen nas naredi neodvisne od predpisov in zahteva od nas iznajdljivost, iskrivost in seveda dobrohotnost do trpečih. Kristus nas uči, da smo v ljubezni ustvarjalni in se ne pustimo omejevati od zakonov in prepisov. Ne, ker bi jih ne potrebovali in spoštovali, ampak ker je pogosto zahteva ljubezni do bližnjega tako močna, da se na pusti ukalupiti v noben zakon. Tue, 17 Jan 2023 04:56:51 +0000 Edvard Kovač: Sveti Anton puščavnik Ko hodiš po poti skozi življenje, je dobro polno zajemati iz njega, vse, kar nam daje, vse, kar je. Ali znamo pogledati na vse, kar se nam dogaja, z različnih zornih kotov – od zgoraj, pa tudi izpod vrhnjega, zunanjega, tudi tisto, kar je bolj odmaknjeno, skrito, z vso širino in globino pogleda. No, samo da me ne preplavi ozka rutina, da znam resnično izvirno prestopati meje vsakdanjosti. Res, da je ta videti najvarnejša. Lepo je, da sicer hodim stvarno, realno, a zvezdam naproti. To je mogoče, ko odprem prostor ustvarjalnosti. Človek je kot izvir, ki nikoli ne usahne. Odprtost izvirom daje več radosti, več upanja, razbohoti se želja po rasti, ki vodi v svetlobo življenja. Da le ne negujem svoje bolečine, da se je ne oklepam, ob tem pa sploh ne opazim, da življenje tiho drsi mimo. Jaz pa se izgubljam, pogreznjen v skrbi, težke občutke krivde, sramu, zamere. Kot bi zastiral svojo notranjost s temnim oblakom nevrednosti. Prisluhniti sebi in drugim. Prisluhniti, kaj se resnično dogaja. To ne pomeni, da se mračno pomilujem ob težkih občutkih, ali pa da se kljub bolečini ne menim zanje in se delam srečnega. Narejena, navidezna, izumetničena čustva človeka prej ali slej uničujejo. Najhuje je, če so brez ljubezni. A tudi če za tem stoji dobronamernost, siromaši vire moči in povzroča razdiralno notranjo praznino, čustveno sušo. Potrebno je soočenje z resnico, kakšni občutki se sprehajajo po meni, kakšna čustva morda me mučijo. Prepoznavam jih, postopno razumem, sprejmem novo. Lažje je, če dopustim, da so mi drugi, posebno bližnji, lahko ogledalo. Če to ni bilo mogoče od otroštva naprej, se moram do tega počasi prebiti v odrasli dobi. Zavem se svojih moči. Z voljo oživim svojo pot v smeri resnice. Resnica nas osvobodi, čeprav lahko zelo boli. Volja do življenja je čudovita. Je sila, ki daje zagon v rasti, včasih izzveni kot napadalnost, a ni vedno slaba. Tudi tega se človek uči. Brez pristnosti ne gre. Ne bomo se na primer rešili, če igramo lažno skromnost, potuhnjeno dobrodelnost, kjer ni srca, kjer je v bistvu napuh, ali celo zaničevanje. Ko to izzveni, ko se razreši zabloda, mine bolečina, pride več moči za sprejemanje drugega, to pa okrepi samospoštovanje. Bolje razumem svoje temeljne potrebe, tudi svoje občutljivosti. Krivična oblast nad človekom, posedovanje dobrin in srca bližnjega je hujše kot umor, je rekel sveti Frančišek Asiški. Potrebne so vedno nove poti, nove zmage, majhne in večje, ki peljejo do Ljubezni. 174929006 RTVSLO – Prvi 277 clean Ko hodiš po poti skozi življenje, je dobro polno zajemati iz njega, vse, kar nam daje, vse, kar je. Ali znamo pogledati na vse, kar se nam dogaja, z različnih zornih kotov – od zgoraj, pa tudi izpod vrhnjega, zunanjega, tudi tisto, kar je bolj odmaknjeno, skrito, z vso širino in globino pogleda. No, samo da me ne preplavi ozka rutina, da znam resnično izvirno prestopati meje vsakdanjosti. Res, da je ta videti najvarnejša. Lepo je, da sicer hodim stvarno, realno, a zvezdam naproti. To je mogoče, ko odprem prostor ustvarjalnosti. Človek je kot izvir, ki nikoli ne usahne. Odprtost izvirom daje več radosti, več upanja, razbohoti se želja po rasti, ki vodi v svetlobo življenja. Da le ne negujem svoje bolečine, da se je ne oklepam, ob tem pa sploh ne opazim, da življenje tiho drsi mimo. Jaz pa se izgubljam, pogreznjen v skrbi, težke občutke krivde, sramu, zamere. Kot bi zastiral svojo notranjost s temnim oblakom nevrednosti. Prisluhniti sebi in drugim. Prisluhniti, kaj se resnično dogaja. To ne pomeni, da se mračno pomilujem ob težkih občutkih, ali pa da se kljub bolečini ne menim zanje in se delam srečnega. Narejena, navidezna, izumetničena čustva človeka prej ali slej uničujejo. Najhuje je, če so brez ljubezni. A tudi če za tem stoji dobronamernost, siromaši vire moči in povzroča razdiralno notranjo praznino, čustveno sušo. Potrebno je soočenje z resnico, kakšni občutki se sprehajajo po meni, kakšna čustva morda me mučijo. Prepoznavam jih, postopno razumem, sprejmem novo. Lažje je, če dopustim, da so mi drugi, posebno bližnji, lahko ogledalo. Če to ni bilo mogoče od otroštva naprej, se moram do tega počasi prebiti v odrasli dobi. Zavem se svojih moči. Z voljo oživim svojo pot v smeri resnice. Resnica nas osvobodi, čeprav lahko zelo boli. Volja do življenja je čudovita. Je sila, ki daje zagon v rasti, včasih izzveni kot napadalnost, a ni vedno slaba. Tudi tega se človek uči. Brez pristnosti ne gre. Ne bomo se na primer rešili, če igramo lažno skromnost, potuhnjeno dobrodelnost, kjer ni srca, kjer je v bistvu napuh, ali celo zaničevanje. Ko to izzveni, ko se razreši zabloda, mine bolečina, pride več moči za sprejemanje drugega, to pa okrepi samospoštovanje. Bolje razumem svoje temeljne potrebe, tudi svoje občutljivosti. Krivična oblast nad človekom, posedovanje dobrin in srca bližnjega je hujše kot umor, je rekel sveti Frančišek Asiški. Potrebne so vedno nove poti, nove zmage, majhne in večje, ki peljejo do Ljubezni. Mon, 16 Jan 2023 04:54:37 +0000 Silva Matos: Odprta je pot Verjetno nam ob svetopisemskih odlomkih Jezusovega krsta v Jordanu pred očmi zaigrajo svetovno znane upodobitve tega prizora, kot so nam jih zapustili Pietro Perugino v Sikstinski kapeli ali pa Andrea del Verrocchio in Leonardo da Vinci. Nekdo drug se morda prej spomni kakšnih filmskih upodobitev, na primer klenega Janeza Krstnika v filmu Jezus režiserja Rogerja Younga, pa tudi številnih drugih, vse do Scorsesejevega Krstnika, ki je skoraj obseden ali pa vsaj zrel za psihiatrično kliniko. Vsekakor gre za zanimiv svetopisemski lik, ki je vedno privlačil in izzival umetnike. Kaj pa nas? Nas lik Janeza Krstnika še vedno izziva? Glas vpijočega v puščavi – kričeči prerok ob Jordanu, ki kliče, spodbuja in vabi k spreobrnjenju. Asket, oblečen v kameljo kožo, čigar dnevni menu sestavljajo kobilice in med divjih čebel. In vendar je še več kot to. Ni namreč le asket, ki vabi ljudi k spreobrnjenju in s tem pripravlja pot Odrešeniku – Mesiju, ki so ga napovedovali starozavezni preroki. Janez Krstnik ni samo tisti, ki pripravlja pot Mesiju, ampak pokaže nanj. Simbolno bi lahko rekli, da je Janez Krstnik kot monštranca. Kot bogoslužna posoda, ki nam kaže Jezusa. Tako je namreč Krstnik pokazal na Jezusa in je na začetku njegovega javnega delovanja pred ljudmi pričeval: »Videl sem in pričujem, da je ta Božji Sin.« Takih neposrednih pričevanj, kot je bilo Krstnikovo, vsekakor nismo doživeli, verjetno pa se nam je že kdaj zgodilo, da so doživeli kakšno pričevanje, kakšen Božji dotik v srcu, ki je nagnil naše srce, da smo spoznali, začutili ali doživeli to resnico – da je Jezus Božji Sin, ki ga Oče ljubi. In seveda, da v Njem Oče ljubi tudi nas, mene. Toda, če pogledamo Janeza Krstnika – on je precejšnji množici ljudi pokazal na Jezusa; se pravi, so iz prerokovih ust izvedeli, da je Jezus Božji Sin, pa se številni niso odzvali. Vedeti in spoznati je torej eno, drugo pa je, da se odločim zanj in mu sledim. Če torej želim in hočem, bom lahko v svojem življenju odkril in prepoznal veliko stvari, dogodkov in položajev, ki lahko kažejo na Kristusa, pa me nujno ne bodo privlačili ali spodbudili, da bi šel za Njim. Prav zato je še kako pomemben tudi ta korak – da grem za Njim, da sem z Njim. Ne nazadnje prav v tej točki stoji ali pa pade naša vera. Če samo priznavam, da Bog je, z njim pa nisem v odnosu, potem je zadeva prazna – enako kot v razmerjih z ljudmi. Jaz sicer lahko tebe priznavam, a če nisem s teboj v odnosu, je to prazno, tako med možem in ženo, med starši in otroki, med sorodniki in sosedi. Naj nas torej Krstnikovo oznanilo, »Glejte, Božje Jagnje«, v resnici povabi na pot za Kristusom, v odnos z Njim, da bomo lahko končno tudi mi v vlogi Krstnika, ki je kot monštranca kazal na Jezusa, Božjega Sina. 174928849 RTVSLO – Prvi 365 clean Verjetno nam ob svetopisemskih odlomkih Jezusovega krsta v Jordanu pred očmi zaigrajo svetovno znane upodobitve tega prizora, kot so nam jih zapustili Pietro Perugino v Sikstinski kapeli ali pa Andrea del Verrocchio in Leonardo da Vinci. Nekdo drug se morda prej spomni kakšnih filmskih upodobitev, na primer klenega Janeza Krstnika v filmu Jezus režiserja Rogerja Younga, pa tudi številnih drugih, vse do Scorsesejevega Krstnika, ki je skoraj obseden ali pa vsaj zrel za psihiatrično kliniko. Vsekakor gre za zanimiv svetopisemski lik, ki je vedno privlačil in izzival umetnike. Kaj pa nas? Nas lik Janeza Krstnika še vedno izziva? Glas vpijočega v puščavi – kričeči prerok ob Jordanu, ki kliče, spodbuja in vabi k spreobrnjenju. Asket, oblečen v kameljo kožo, čigar dnevni menu sestavljajo kobilice in med divjih čebel. In vendar je še več kot to. Ni namreč le asket, ki vabi ljudi k spreobrnjenju in s tem pripravlja pot Odrešeniku – Mesiju, ki so ga napovedovali starozavezni preroki. Janez Krstnik ni samo tisti, ki pripravlja pot Mesiju, ampak pokaže nanj. Simbolno bi lahko rekli, da je Janez Krstnik kot monštranca. Kot bogoslužna posoda, ki nam kaže Jezusa. Tako je namreč Krstnik pokazal na Jezusa in je na začetku njegovega javnega delovanja pred ljudmi pričeval: »Videl sem in pričujem, da je ta Božji Sin.« Takih neposrednih pričevanj, kot je bilo Krstnikovo, vsekakor nismo doživeli, verjetno pa se nam je že kdaj zgodilo, da so doživeli kakšno pričevanje, kakšen Božji dotik v srcu, ki je nagnil naše srce, da smo spoznali, začutili ali doživeli to resnico – da je Jezus Božji Sin, ki ga Oče ljubi. In seveda, da v Njem Oče ljubi tudi nas, mene. Toda, če pogledamo Janeza Krstnika – on je precejšnji množici ljudi pokazal na Jezusa; se pravi, so iz prerokovih ust izvedeli, da je Jezus Božji Sin, pa se številni niso odzvali. Vedeti in spoznati je torej eno, drugo pa je, da se odločim zanj in mu sledim. Če torej želim in hočem, bom lahko v svojem življenju odkril in prepoznal veliko stvari, dogodkov in položajev, ki lahko kažejo na Kristusa, pa me nujno ne bodo privlačili ali spodbudili, da bi šel za Njim. Prav zato je še kako pomemben tudi ta korak – da grem za Njim, da sem z Njim. Ne nazadnje prav v tej točki stoji ali pa pade naša vera. Če samo priznavam, da Bog je, z njim pa nisem v odnosu, potem je zadeva prazna – enako kot v razmerjih z ljudmi. Jaz sicer lahko tebe priznavam, a če nisem s teboj v odnosu, je to prazno, tako med možem in ženo, med starši in otroki, med sorodniki in sosedi. Naj nas torej Krstnikovo oznanilo, »Glejte, Božje Jagnje«, v resnici povabi na pot za Kristusom, v odnos z Njim, da bomo lahko končno tudi mi v vlogi Krstnika, ki je kot monštranca kazal na Jezusa, Božjega Sina. Sun, 15 Jan 2023 04:56:05 +0000 Andraž Arko: Kot monštranca S pogledi kažejo name in šepetajo, da sem zgubar. Škodoželjno si manejo roke. Posebno tisti, ki nikoli ne tvegajo in nikdar nimajo kaj izgubiti. Iz varne povprečnosti sodijo človeku, ki je hotel izmeriti svoj domet. A mu je življenje postavilo mejo. Poraz je uravnavanje vzpona in vračanje na začetek. Vsakemu izmed nas se kdaj zgodi – v malem ali velikem – takrat, ko najmanj pričakujemo, pa tudi takrat, ko smo presenečeni, da poraza še ni bilo. Poraz ima v sebi več sporočil hkrati. Bodi previden, komu zaupaš in na koga staviš! Bodi zadovoljen z malim, da boš vreden velikega, ko ti bo podarjeno! Ne hlastaj po imetju, da ne boš videti kot malikovalec, ampak z delom, ki ga opravljaš, utrjuj občestvo ljubezni, da ostaneš koristen! So seveda primeri, ko poraz zadene nedolžne. Takrat ga je še posebej težko sprejeti. Vendar ima tudi tak poraz svoj pomen in svojo zdravilno moč – srce namreč očiščuje pred navlako napuha, ki zraste iz občutka osebne pomembnosti in so mu vsi podvrženi. Tudi nedolžni. 174928681 RTVSLO – Prvi 312 clean S pogledi kažejo name in šepetajo, da sem zgubar. Škodoželjno si manejo roke. Posebno tisti, ki nikoli ne tvegajo in nikdar nimajo kaj izgubiti. Iz varne povprečnosti sodijo človeku, ki je hotel izmeriti svoj domet. A mu je življenje postavilo mejo. Poraz je uravnavanje vzpona in vračanje na začetek. Vsakemu izmed nas se kdaj zgodi – v malem ali velikem – takrat, ko najmanj pričakujemo, pa tudi takrat, ko smo presenečeni, da poraza še ni bilo. Poraz ima v sebi več sporočil hkrati. Bodi previden, komu zaupaš in na koga staviš! Bodi zadovoljen z malim, da boš vreden velikega, ko ti bo podarjeno! Ne hlastaj po imetju, da ne boš videti kot malikovalec, ampak z delom, ki ga opravljaš, utrjuj občestvo ljubezni, da ostaneš koristen! So seveda primeri, ko poraz zadene nedolžne. Takrat ga je še posebej težko sprejeti. Vendar ima tudi tak poraz svoj pomen in svojo zdravilno moč – srce namreč očiščuje pred navlako napuha, ki zraste iz občutka osebne pomembnosti in so mu vsi podvrženi. Tudi nedolžni. Sat, 14 Jan 2023 04:55:12 +0000 Peter Millonig: govorica poraza Raziskava Inštituta HeartMath je ugotovila, da je elektromagnetno polje srca najmočnejše elektromagnetno polje v telesu, kar 5000-krat močnejše od elektromagnetnega polja možganov. Direktor raziskav na omenjenem inštitutu je povedal, da lahko elektromagnetno polje prenaša srčne informacije. V tem jutranjem premišljevanju bi vam rad opisal dogodek, v katerem se je v preteklem letu srčna informacija morda najbolj dotaknila mojega srca in tudi mojih razmišljanj o času, v katerega vstopamo. Bila je nedelja popoldan, 28. avgust. Čakal sem, da spregovorim zbranim pod velikim kozolcem v Braslovčah, ko je prišla mimo družinica: mamica, očka in njun sedemletni sinko. Da bi mi rad nekaj povedal, je rekla mamica. »Kako ti je ime?« sem ga povprašal. »Jaz sem pa Gabrijel,« mi je rekel. In sem se zdrznil. Spomnil me je na nadangela Gabrijela, ki je naznanil Mariji, da se bo po njej začela nova doba. »In kaj bi mi rad povedal?« »Da sem Jezusov prijatelj,« je rekel. »Tudi jaz sem,« sem odvrnil in bilo mi je prijetno, da imava skupnega prijatelja, ki naju nikoli ne pusti osamljena v doživljanju življenja. »Povej še tisto, kar ti je rekel,« ga je spodbudila mamica. Dečku je postalo nerodno in je umolknil, zato je povedala ona: »Pred letom dni je prišel k meni in rekel: 'Mami, Jezus mi je rekel, da stari svet umira in da se rojeva novi svet. In mi je rekel, naj se nič ne bojimo.'.« (Sami presodite, ali si lahko kaj takšnega izmisli šestletnik.) Ves prevzet sem med nagovorom zbranim posredoval tudi Gabrijelovo angelsko sporočilo. In ko sem končal, je Gabrijel pritekel k meni, da bi mi izročil balonček. Počil je in otroka zmedel. »Poglejte, tako umira stari svet,« sem rekel, da bi ga rešil nelagodja. Dečko je pohitel k staršem in se vrnil z novim balončkom. Visoko ga je dvignil in rekel: »In tako se rojeva novi svet!« Spoštovani, pravijo, da je v Svetem pismu 365-krat zapisano: »Ne boj(te) se!« (Srce pa omenja Sveto pismo kar 830-krat!). Kdor deluje v žlahtnem poslanstvu, sicer opozori na nevarnost, a takoj nato opogumlja in strne bogastvo raznovrstnih uvidov v smer rešitve. Torej, ne bojmo se! Zrimo v Sveto in svetlo in budimo Novi svet – novost po meri žlahtne človečnosti. Naj vam bo dan, v katerega vstopamo, blago prijeten. 174928382 RTVSLO – Prvi 420 clean Raziskava Inštituta HeartMath je ugotovila, da je elektromagnetno polje srca najmočnejše elektromagnetno polje v telesu, kar 5000-krat močnejše od elektromagnetnega polja možganov. Direktor raziskav na omenjenem inštitutu je povedal, da lahko elektromagnetno polje prenaša srčne informacije. V tem jutranjem premišljevanju bi vam rad opisal dogodek, v katerem se je v preteklem letu srčna informacija morda najbolj dotaknila mojega srca in tudi mojih razmišljanj o času, v katerega vstopamo. Bila je nedelja popoldan, 28. avgust. Čakal sem, da spregovorim zbranim pod velikim kozolcem v Braslovčah, ko je prišla mimo družinica: mamica, očka in njun sedemletni sinko. Da bi mi rad nekaj povedal, je rekla mamica. »Kako ti je ime?« sem ga povprašal. »Jaz sem pa Gabrijel,« mi je rekel. In sem se zdrznil. Spomnil me je na nadangela Gabrijela, ki je naznanil Mariji, da se bo po njej začela nova doba. »In kaj bi mi rad povedal?« »Da sem Jezusov prijatelj,« je rekel. »Tudi jaz sem,« sem odvrnil in bilo mi je prijetno, da imava skupnega prijatelja, ki naju nikoli ne pusti osamljena v doživljanju življenja. »Povej še tisto, kar ti je rekel,« ga je spodbudila mamica. Dečku je postalo nerodno in je umolknil, zato je povedala ona: »Pred letom dni je prišel k meni in rekel: 'Mami, Jezus mi je rekel, da stari svet umira in da se rojeva novi svet. In mi je rekel, naj se nič ne bojimo.'.« (Sami presodite, ali si lahko kaj takšnega izmisli šestletnik.) Ves prevzet sem med nagovorom zbranim posredoval tudi Gabrijelovo angelsko sporočilo. In ko sem končal, je Gabrijel pritekel k meni, da bi mi izročil balonček. Počil je in otroka zmedel. »Poglejte, tako umira stari svet,« sem rekel, da bi ga rešil nelagodja. Dečko je pohitel k staršem in se vrnil z novim balončkom. Visoko ga je dvignil in rekel: »In tako se rojeva novi svet!« Spoštovani, pravijo, da je v Svetem pismu 365-krat zapisano: »Ne boj(te) se!« (Srce pa omenja Sveto pismo kar 830-krat!). Kdor deluje v žlahtnem poslanstvu, sicer opozori na nevarnost, a takoj nato opogumlja in strne bogastvo raznovrstnih uvidov v smer rešitve. Torej, ne bojmo se! Zrimo v Sveto in svetlo in budimo Novi svet – novost po meri žlahtne človečnosti. Naj vam bo dan, v katerega vstopamo, blago prijeten. Fri, 13 Jan 2023 04:57:00 +0000 Karel Gržan: Moč srca Spoštovane poslušalke, spoštovani poslušalci, želim vam dan poln srčnih dejan in v njem malo praznih besed. Kdo ne bi hitel mimo človeka, za katerega ve, da veliko govori, preveč govori in vedno bolj govori in ga na noben način ne moremo ustaviti. Takega se, če se le da, na daleč izognemo. Pred dnevi mi to ravno ni uspelo. Spet sem se srečal z znancem, ki je znan po svojem besedičenju. Ne bi mogel reči, da ga nekaj časa ni prijetno poslušati. Priznati moram, da te njegova zavzetost in predvsem njegovi visokoleteči načrti za nekaj časa pritegnejo. Vsakič znova se navduši nad čem novim. Poln je prihodnosti, njegove besede nizajo uspehe, spreminjajo ne le domači kraj, ampak kar cel svet. Sam bo znašel take in drugačne naprave, ki bodo človeštvo rešile vseh mogočih nadlog. Z besedami zmore to vse lepo in natančno opisati. Če ga dobro ne poznaš, bi hitro verjel, da je vizionar, ki jih sodobna družba še kako potrebuje. Ker ga poznam in vem, kakšna je njegova hiša, stanje njegove družine in njegova zmožnost, da se drži vsaj kakšnega dela, da bi tako vsaj malo poskrbel zase in svoje domače, ga vsakič znova poslušam bolj z zaskrbljenostjo kot z navdušenjem. Sprašujem se, kdaj bo vendar odrastel, kdaj bo znal skrbeti zase in za te, za katere je prevzel odgovornost. Na to vprašanje vedno težje najdem odgovor. Kljub številnim sposobnostim in dobrim možnostim, se bojim, da bo težko kdaj sprejel stvarnost življenja. Nisem edini, ki srečuje take ljudi. Poznamo: polni so besed, a pri dejanjih se ustavi. Naj se še tako naprezamo, da bi jih prizemljili, nam ne uspe. Bolj ko se z njimi prerekamo, višje letajo njihove besede. Kdo ne bi pomislil na tisto pesem: besede, besede, besede. Dobri ljudje se izgubljajo v načrtih, sanjah, besedah, ki nikoli ne bodo postale dejanje. A človeški govor zares zaživi samo takrat, kadar temu sledijo dejanja. Kot sem sam bolj ali manj prisluhnil znancu iz usmiljenja, tako tudi mi že vnaprej preslišimo take, ki samo govorijo, a temu ne sledijo dejanja. Tehtna beseda, beseda, ki jo resno vzamemo, prihaja iz ust človeka, za katerega vemo, da je mož dejanja. Ne gre, da bi se pohujševali nad sanjači, taki so vedno bili in bodo. Sami negujmo besede, ki jih govorimo. Naj bodo podkrepljene z našimi dejanji. Dnevi so dolgi in v teh dolgih dneh smo veliko več v družbi, zato je to lepa priložnost, da ohranjamo besede pri življenju. Ohranimo jih tako, da stojimo za njimi. Naj bo vsaj današnji dan brez praznih besed in poln dejanj. Le tako lahko ohranjamo vero v besede drug drugega. 174928134 RTVSLO – Prvi 393 clean Spoštovane poslušalke, spoštovani poslušalci, želim vam dan poln srčnih dejan in v njem malo praznih besed. Kdo ne bi hitel mimo človeka, za katerega ve, da veliko govori, preveč govori in vedno bolj govori in ga na noben način ne moremo ustaviti. Takega se, če se le da, na daleč izognemo. Pred dnevi mi to ravno ni uspelo. Spet sem se srečal z znancem, ki je znan po svojem besedičenju. Ne bi mogel reči, da ga nekaj časa ni prijetno poslušati. Priznati moram, da te njegova zavzetost in predvsem njegovi visokoleteči načrti za nekaj časa pritegnejo. Vsakič znova se navduši nad čem novim. Poln je prihodnosti, njegove besede nizajo uspehe, spreminjajo ne le domači kraj, ampak kar cel svet. Sam bo znašel take in drugačne naprave, ki bodo človeštvo rešile vseh mogočih nadlog. Z besedami zmore to vse lepo in natančno opisati. Če ga dobro ne poznaš, bi hitro verjel, da je vizionar, ki jih sodobna družba še kako potrebuje. Ker ga poznam in vem, kakšna je njegova hiša, stanje njegove družine in njegova zmožnost, da se drži vsaj kakšnega dela, da bi tako vsaj malo poskrbel zase in svoje domače, ga vsakič znova poslušam bolj z zaskrbljenostjo kot z navdušenjem. Sprašujem se, kdaj bo vendar odrastel, kdaj bo znal skrbeti zase in za te, za katere je prevzel odgovornost. Na to vprašanje vedno težje najdem odgovor. Kljub številnim sposobnostim in dobrim možnostim, se bojim, da bo težko kdaj sprejel stvarnost življenja. Nisem edini, ki srečuje take ljudi. Poznamo: polni so besed, a pri dejanjih se ustavi. Naj se še tako naprezamo, da bi jih prizemljili, nam ne uspe. Bolj ko se z njimi prerekamo, višje letajo njihove besede. Kdo ne bi pomislil na tisto pesem: besede, besede, besede. Dobri ljudje se izgubljajo v načrtih, sanjah, besedah, ki nikoli ne bodo postale dejanje. A človeški govor zares zaživi samo takrat, kadar temu sledijo dejanja. Kot sem sam bolj ali manj prisluhnil znancu iz usmiljenja, tako tudi mi že vnaprej preslišimo take, ki samo govorijo, a temu ne sledijo dejanja. Tehtna beseda, beseda, ki jo resno vzamemo, prihaja iz ust človeka, za katerega vemo, da je mož dejanja. Ne gre, da bi se pohujševali nad sanjači, taki so vedno bili in bodo. Sami negujmo besede, ki jih govorimo. Naj bodo podkrepljene z našimi dejanji. Dnevi so dolgi in v teh dolgih dneh smo veliko več v družbi, zato je to lepa priložnost, da ohranjamo besede pri življenju. Ohranimo jih tako, da stojimo za njimi. Naj bo vsaj današnji dan brez praznih besed in poln dejanj. Le tako lahko ohranjamo vero v besede drug drugega. Thu, 12 Jan 2023 04:56:33 +0000 Janez Vodičar: Besede, besede Nekoč je bil par akrobatov, ki ga je sestavljal učitelj, stari vdovec in mlajši učenec po imenu Meda. Ta akrobata sta vsak dan nastopala po ulicah in si na ta način služila za hrano in prenočišče. Med svojimi nastopi sta akrobata izvajala tudi zahtevno točko, ko je učitelj z dolgo bambusovo palico na glavi lovil ravnotežje, medtem pa je mladi akrobat po njej splezal na sam vrh. Ko je bil mladenič na vrhu, se je začel učitelj premikati okrog in oba sta vedno znova požela navdušenje zbrane publike. A pri tej akrobatski točki sta morala oba nastopajoča ohranjati stalen in popoln fokus in ravnotežje, da sta tako preprečila morebitne poškodbe in da sta nastop pripeljala do konca. Nekega dne pa je učitelj učencu predlagal spremembo v nastopu: »Poslušaj, Meda, jaz bi po novem gledal tebe in ti mene, da si bova tako pomagala pri ohranjanju koncentracije in ravnotežja ter preprečila nesrečo. Tako bova z nastopom gotovo zaslužila še več.« A že izkušeni učenec je odgovoril: »Dragi učitelj, mislim da bi bilo bolje, če bi vsak od naju pazil nase. Če paziva vsak nase, bova tako pazila tudi drug na drugega. Tako bova gotovo preprečila nesrečo in zaslužila dovolj za preživetje.« Zgodba izhaja iz tradicije zen budizma in nas vabi k razmisleku o naši čuječnosti do sebe. Običajno se nam dogaja, da precej pozornosti namenimo drugim. Tudi v smislu rumenega tiska, ki se najbolj prodaja. Pravimo, da smo radovedni, ko razpravljamo ali opravljamo o drugih. Posvečamo precej pozornosti slavnim in malo manj slavnim. Marsikdo med mladimi bi si rad celo za poklic izbral, da bi bil slavna oseba na družbenih omrežjih. Da bi bil občudovan, da bi se o njem ali njej govorilo, da bi vplival na druge. Pomislimo na naš čas in na naše pogovore. Kako pogosto se vrtijo okrog drugih, kako govorimo o drugih, jim priznavamo zasluge ali se posvečamo valjenju krivde, vidimo predvsem napake? Znamo spregovoriti o sebi? Vsak nosi odgovornost za svoje življenje in če se svoji odgovornosti bolj posvetimo, lahko prepoznamo, koliko pozornosti in koncentracije potrebujemo, da jo izpolnimo. Lahko odkrivamo, kako šibki smo in kako malo je potrebno, da izgubimo ravnotežje. To nas lahko dela bolj razumevajoče tudi do napak in pomanjkljivosti drugih. Morda naša sodba drugih ni več tako stroga, saj se zavedamo, da s tem posredno obsojamo tudi sebe. »Pomagaj si sam, in Bog ti bo pomagal,« pravi stari pregovor. Danes imamo priložnost, da smo čuječi, najprej do sebe in tudi do potreb drugih. 174927831 RTVSLO – Prvi 355 clean Nekoč je bil par akrobatov, ki ga je sestavljal učitelj, stari vdovec in mlajši učenec po imenu Meda. Ta akrobata sta vsak dan nastopala po ulicah in si na ta način služila za hrano in prenočišče. Med svojimi nastopi sta akrobata izvajala tudi zahtevno točko, ko je učitelj z dolgo bambusovo palico na glavi lovil ravnotežje, medtem pa je mladi akrobat po njej splezal na sam vrh. Ko je bil mladenič na vrhu, se je začel učitelj premikati okrog in oba sta vedno znova požela navdušenje zbrane publike. A pri tej akrobatski točki sta morala oba nastopajoča ohranjati stalen in popoln fokus in ravnotežje, da sta tako preprečila morebitne poškodbe in da sta nastop pripeljala do konca. Nekega dne pa je učitelj učencu predlagal spremembo v nastopu: »Poslušaj, Meda, jaz bi po novem gledal tebe in ti mene, da si bova tako pomagala pri ohranjanju koncentracije in ravnotežja ter preprečila nesrečo. Tako bova z nastopom gotovo zaslužila še več.« A že izkušeni učenec je odgovoril: »Dragi učitelj, mislim da bi bilo bolje, če bi vsak od naju pazil nase. Če paziva vsak nase, bova tako pazila tudi drug na drugega. Tako bova gotovo preprečila nesrečo in zaslužila dovolj za preživetje.« Zgodba izhaja iz tradicije zen budizma in nas vabi k razmisleku o naši čuječnosti do sebe. Običajno se nam dogaja, da precej pozornosti namenimo drugim. Tudi v smislu rumenega tiska, ki se najbolj prodaja. Pravimo, da smo radovedni, ko razpravljamo ali opravljamo o drugih. Posvečamo precej pozornosti slavnim in malo manj slavnim. Marsikdo med mladimi bi si rad celo za poklic izbral, da bi bil slavna oseba na družbenih omrežjih. Da bi bil občudovan, da bi se o njem ali njej govorilo, da bi vplival na druge. Pomislimo na naš čas in na naše pogovore. Kako pogosto se vrtijo okrog drugih, kako govorimo o drugih, jim priznavamo zasluge ali se posvečamo valjenju krivde, vidimo predvsem napake? Znamo spregovoriti o sebi? Vsak nosi odgovornost za svoje življenje in če se svoji odgovornosti bolj posvetimo, lahko prepoznamo, koliko pozornosti in koncentracije potrebujemo, da jo izpolnimo. Lahko odkrivamo, kako šibki smo in kako malo je potrebno, da izgubimo ravnotežje. To nas lahko dela bolj razumevajoče tudi do napak in pomanjkljivosti drugih. Morda naša sodba drugih ni več tako stroga, saj se zavedamo, da s tem posredno obsojamo tudi sebe. »Pomagaj si sam, in Bog ti bo pomagal,« pravi stari pregovor. Danes imamo priložnost, da smo čuječi, najprej do sebe in tudi do potreb drugih. Wed, 11 Jan 2023 04:55:55 +0000 Robert Friškovec: Čuječnost do sebe Avtorica današnje ponovljene Duhovne misli, filozofinja in urednica dr. Ignacija Fridl Jarc, razmišlja o pomembnosti kmečkega poklica. Zdaj narava sicer počiva, kmet ima manj dela, a vseeno: pridelovanje hrane je izjemno pomembno. 174927598 RTVSLO – Prvi 377 clean Avtorica današnje ponovljene Duhovne misli, filozofinja in urednica dr. Ignacija Fridl Jarc, razmišlja o pomembnosti kmečkega poklica. Zdaj narava sicer počiva, kmet ima manj dela, a vseeno: pridelovanje hrane je izjemno pomembno. Tue, 10 Jan 2023 04:56:17 +0000 Ignacija Fridl Jarc: Kmet Kako različni smo si ljudje. Tudi ko gre za temeljna življenjska vprašanja. Večkrat bi bilo verjetno bolje, če bi se tega bolj zavedali in tudi sami storili kaj zato, da bi bili bolj zadovoljni. Zadovoljstvo ne prihaja kar tako samo od sebe, od zunaj, brez našega prizadevanja. Tako pa največkrat vidimo samo druge, za katere se nam zdi, da so na boljšem, sami pa se izgubljamo v tožbah, kako ubogi smo.\n Prav to mi je prihajalo na misel, ko sem poslušala pripoved znanke o dveh starejši gospeh. Obe sta stari čez osemdeset let. Ena je še kar zdrava in živi v hiši skupaj s sinom in njegovo družino. Druga ima veliko zdravstvenih težav in živi sama, otroci z družinami so v drugih krajih. Obe nekje na deželi. Na Silvestrovo zvečer je obe poklicala. Prva je začela tožiti, kako sama je, kako težko ji je, kako ni ničesar v njenem življenju, kar bi jo razveseljevalo. Druga, ki živi sama v hišici, pa je zvenela prav zadovoljno. Res, da marsičesa ne zmore, pa ji sem in tja pridejo pomagat. Kot prvo ji je rekla: »Tako lepo mi je.« Na ta praznični večer bom malo poslušala radio, pa kaj prebrala. Pripravila si je kar nekaj knjig, ki bi bile primerne za ta večer. No, vsega ne bo mogla prebrati, nekaj pa le. Tudi televizije ne mara preveč, radio ji je ljubši.\n Dve stari gospe in dva različna odziva na življenje. Verjetno je za prvo sedaj v tej pozni starosti že prepozno, da bi se učila drugače odzivati se na življenje. No, čisto nemogoče pa tudi to ni. Druga stara gospa je lahko samo hvaležna, da je takšna, kot je. Ne poznam je in ne vem, koliko je tudi sama prispevala k temu, da je takšna. Prestavljam si pa, da ima tudi sama zasluge pri tem.\n Potem pa sem poslušala še zgodbo, kako je znanka z družino obiskala to drugo staro gospo. Otroci so bili navdušeni nad njo. Obe njihovi babici sta že umrli, tako da nimajo sedaj nobene več. Sin, pubertetnik, pa je razmišljal takole: »Takšno babico bi želel imeti!« Ali bi mogla stara gospa dobiti še kakšno večje priznanje kot to, da ji pubertetnik reče, da bi želel imeti takšno babico?\n 174927346 RTVSLO – Prvi 342 clean Kako različni smo si ljudje. Tudi ko gre za temeljna življenjska vprašanja. Večkrat bi bilo verjetno bolje, če bi se tega bolj zavedali in tudi sami storili kaj zato, da bi bili bolj zadovoljni. Zadovoljstvo ne prihaja kar tako samo od sebe, od zunaj, brez našega prizadevanja. Tako pa največkrat vidimo samo druge, za katere se nam zdi, da so na boljšem, sami pa se izgubljamo v tožbah, kako ubogi smo.\n Prav to mi je prihajalo na misel, ko sem poslušala pripoved znanke o dveh starejši gospeh. Obe sta stari čez osemdeset let. Ena je še kar zdrava in živi v hiši skupaj s sinom in njegovo družino. Druga ima veliko zdravstvenih težav in živi sama, otroci z družinami so v drugih krajih. Obe nekje na deželi. Na Silvestrovo zvečer je obe poklicala. Prva je začela tožiti, kako sama je, kako težko ji je, kako ni ničesar v njenem življenju, kar bi jo razveseljevalo. Druga, ki živi sama v hišici, pa je zvenela prav zadovoljno. Res, da marsičesa ne zmore, pa ji sem in tja pridejo pomagat. Kot prvo ji je rekla: »Tako lepo mi je.« Na ta praznični večer bom malo poslušala radio, pa kaj prebrala. Pripravila si je kar nekaj knjig, ki bi bile primerne za ta večer. No, vsega ne bo mogla prebrati, nekaj pa le. Tudi televizije ne mara preveč, radio ji je ljubši.\n Dve stari gospe in dva različna odziva na življenje. Verjetno je za prvo sedaj v tej pozni starosti že prepozno, da bi se učila drugače odzivati se na življenje. No, čisto nemogoče pa tudi to ni. Druga stara gospa je lahko samo hvaležna, da je takšna, kot je. Ne poznam je in ne vem, koliko je tudi sama prispevala k temu, da je takšna. Prestavljam si pa, da ima tudi sama zasluge pri tem.\n Potem pa sem poslušala še zgodbo, kako je znanka z družino obiskala to drugo staro gospo. Otroci so bili navdušeni nad njo. Obe njihovi babici sta že umrli, tako da nimajo sedaj nobene več. Sin, pubertetnik, pa je razmišljal takole: »Takšno babico bi želel imeti!« Ali bi mogla stara gospa dobiti še kakšno večje priznanje kot to, da ji pubertetnik reče, da bi želel imeti takšno babico?\n Mon, 09 Jan 2023 04:55:42 +0000 Metka Klevišar: Tako babico bi želel imeti Danes proslavljamo nedeljo Gospodovega krsta, o katerem blaženi benediktinski opat Kolumba Marmion (1858–1923) takole razmišlja: »O Jezus, ti, ki si ves svet, nedolžen, neomadeževan, ločen od grešnikov, nastopaš kot krivec in prosiš za krst v odpuščanje grehov! Kakšna skrivnost je to? ... Janez odločno odkloni, da bi te krstil s krstom pokore ... a ti mu odgovoriš: 'Niti za trenutek se ne ustavljaj; le tako se nama spodobi, da izpolniva vso pravico.' Kakšna je ta pravica? To so ponižanja Tvoje, vsega češčenja vredne človeške narave, ki, medtem ko izražajo počastitev neskončne svetosti, vsebujejo popolno zadoščenje za vse naše dolgove, ki jih imamo pri Božji pravici. Ti, pravičen in nedolžen, zastopaš vse grešno človeštvo ... O Jezus, naj se ponižam s teboj, naj priznam, da sem grešnik, in naj obnovim odpoved, s katero sem se pri krstu odpovedal grehu.« (Le Christ dans ses mystères 64) \n\nNadvse tomistično je Marmionovo razmišljanje, logične premise, izražene s preprostimi besedami, ki pa izražajo veliko duhovno resničnost. Če je Cerkev Kristusovo mistično Telo, mi vsi pa smo, krščeni, Kristusova Cerkev in torej njegovo Telo, potem je bil krst pokore, ki ga je Gospod zahteval od Krstnika, resnično potreben; potreben pa ne, ker bi bil Gospod potreben pokore, marveč ker smo mi, ki smo grešni in vendar udje njegovega svetega Telesa Cerkve, potrebni spreobrnjenja. Spreobrnjenja in pokore, vsak dan znova. \n\nApostol božjega posinovljenja, kakor tudi označujemo blaženega Kolumbo, je iz skrivnosti božjega otroštva vedno črpal moč za svojo pot svetosti. Dostojanstvo Božjih posinovljencev pogosto zanemarjamo ali ga imamo za samoumevno, čeprav ni. Krst, čeprav se ga v večini ne spominjamo, je ključen dogodek našega življenja in je edina resnična ločnica med prej in potem. Vsi zakramenti, ki jih prejemamo, temeljijo na tem osnovnem, prvem in najpotrebnejšem zakramentu, zakramentu Božjega posinovljenja. Toda zakaj bi nas Bog sploh hotel imeti za svoje otroke? Ker je naš Bog, človekoljubni Bog, Bog, ki mu je mar za človeka in njegovo večnost. Čeprav s svojo sebičnostjo in brezbrižnostjo odgovarjamo na to povabilo ljubezni, pa Bog vztraja, kakor vztrajajo otroci pri vzgoji svojih otrok. Če na njegovo ljubezen odgovorimo s svetim življenjem, bomo deležni tudi njegove večne dediščine v nebesih. \n\nSpoštovane poslušalke, cenjeni poslušalci, želim vam, da bi zlasti danes na novo odkrili Božje otroštvo v svoji notranjosti in ga v polnosti zaživeli. Prijetno nedeljo želim. \n 174927189 RTVSLO – Prvi 386 clean Danes proslavljamo nedeljo Gospodovega krsta, o katerem blaženi benediktinski opat Kolumba Marmion (1858–1923) takole razmišlja: »O Jezus, ti, ki si ves svet, nedolžen, neomadeževan, ločen od grešnikov, nastopaš kot krivec in prosiš za krst v odpuščanje grehov! Kakšna skrivnost je to? ... Janez odločno odkloni, da bi te krstil s krstom pokore ... a ti mu odgovoriš: 'Niti za trenutek se ne ustavljaj; le tako se nama spodobi, da izpolniva vso pravico.' Kakšna je ta pravica? To so ponižanja Tvoje, vsega češčenja vredne človeške narave, ki, medtem ko izražajo počastitev neskončne svetosti, vsebujejo popolno zadoščenje za vse naše dolgove, ki jih imamo pri Božji pravici. Ti, pravičen in nedolžen, zastopaš vse grešno človeštvo ... O Jezus, naj se ponižam s teboj, naj priznam, da sem grešnik, in naj obnovim odpoved, s katero sem se pri krstu odpovedal grehu.« (Le Christ dans ses mystères 64) \n\nNadvse tomistično je Marmionovo razmišljanje, logične premise, izražene s preprostimi besedami, ki pa izražajo veliko duhovno resničnost. Če je Cerkev Kristusovo mistično Telo, mi vsi pa smo, krščeni, Kristusova Cerkev in torej njegovo Telo, potem je bil krst pokore, ki ga je Gospod zahteval od Krstnika, resnično potreben; potreben pa ne, ker bi bil Gospod potreben pokore, marveč ker smo mi, ki smo grešni in vendar udje njegovega svetega Telesa Cerkve, potrebni spreobrnjenja. Spreobrnjenja in pokore, vsak dan znova. \n\nApostol božjega posinovljenja, kakor tudi označujemo blaženega Kolumbo, je iz skrivnosti božjega otroštva vedno črpal moč za svojo pot svetosti. Dostojanstvo Božjih posinovljencev pogosto zanemarjamo ali ga imamo za samoumevno, čeprav ni. Krst, čeprav se ga v večini ne spominjamo, je ključen dogodek našega življenja in je edina resnična ločnica med prej in potem. Vsi zakramenti, ki jih prejemamo, temeljijo na tem osnovnem, prvem in najpotrebnejšem zakramentu, zakramentu Božjega posinovljenja. Toda zakaj bi nas Bog sploh hotel imeti za svoje otroke? Ker je naš Bog, človekoljubni Bog, Bog, ki mu je mar za človeka in njegovo večnost. Čeprav s svojo sebičnostjo in brezbrižnostjo odgovarjamo na to povabilo ljubezni, pa Bog vztraja, kakor vztrajajo otroci pri vzgoji svojih otrok. Če na njegovo ljubezen odgovorimo s svetim življenjem, bomo deležni tudi njegove večne dediščine v nebesih. \n\nSpoštovane poslušalke, cenjeni poslušalci, želim vam, da bi zlasti danes na novo odkrili Božje otroštvo v svoji notranjosti in ga v polnosti zaživeli. Prijetno nedeljo želim. \n Sun, 08 Jan 2023 04:56:26 +0000 Jakob Piletič: Izpolnjevanje pravice Jutra na Prvem prinašajo tudi razmisleke o temeljnih življenjskih, religioznih in duhovnih vprašanjih. V Duhovni misli avtorji, pogosto na podlagi svetopisemskega ali kakšnega drugega znanega besedila, govorijo o zmeraj aktualnih, eksistencialnih temah, s katerimi se človek srečuje od nekdaj. Množica pogledov pod uredniškim vodstvom Petra Franka ob glasbenem izboru Apolonije Gantar. Vsak dan ob 5.50, ob koncih tednov ob 6.50. Na Prvem. 174927007 RTVSLO – Prvi 392 clean Jutra na Prvem prinašajo tudi razmisleke o temeljnih življenjskih, religioznih in duhovnih vprašanjih. V Duhovni misli avtorji, pogosto na podlagi svetopisemskega ali kakšnega drugega znanega besedila, govorijo o zmeraj aktualnih, eksistencialnih temah, s katerimi se človek srečuje od nekdaj. Množica pogledov pod uredniškim vodstvom Petra Franka ob glasbenem izboru Apolonije Gantar. Vsak dan ob 5.50, ob koncih tednov ob 6.50. Na Prvem. Sat, 07 Jan 2023 04:56:32 +0000 Duhovna misel Pred dvema letoma se me je močno dotaknilo pričevanje Izeta Veladžića, objavljeno v reviji Ognjišče. Izet je potomec muslimanskih priseljencev iz Bosne. Kot bolan otrok se je z družino preselil na slovensko obalo. Doma niso bili verni, se je pa kot najstnik srečal s krščanstvom in postal binkoštnik. Komaj petnajstletnega ga je oče zato vrgel iz hiše. Postal je binkoštni pastor, a iskal je še naprej. Kristus mu ni dal miru in tako je pristal v Katoliški cerkvi. Za ceno velikih žrtev seveda. A iskrenega iskanja ni brez žrtve. To velja za Izeta in to velja za modre z Vzhoda, ki se jih danes spominjamo. Tvegali so dolgo in naporno pot, neudobje, stroške, a vse to njihovega iskanja ni ustavilo. Človek je iskalec smisla. Njegovo srce je nemirno, dokler se ne spočije v Bogu. Kako pa naj mi iščemo Boga?\nZgodba govori, da so sveti trije kralji prišli počastit Jezusa iz različnih krajev sveta. Eden je bil bel, drugi rumen, tretji pa črn. Kralji so sledili zvezdi, ki jih je vodila. Toda neke noči se je izgubila. Zastonj so skrbno zrli v nebo: čudovita zvezda, ki jih je vodila, je izginila.\nKralja bele in rumene polti, ki sta bila učena in izvedena v matematiki in zvezdoslovju, sta takoj začela s palicami risati črte in kroge v puščavski pesek. Potem sta začela računati in sestavljati enačbe, ki so postajale čedalje bolj zapletene. Držala sta se stran od črnega kralja. Bil je učen, toda onadva sta menila, da ni imel pojma o pravi znanosti.\nČrni kralj pa je izkoristil nepričakovani postanek. Kamele so bile utrujene in žejne. »Moramo misliti tudi na uboge živali,« si je dejal.\nVzel je vedro in šel po vodo k vodnjaku v bližnjo vas. Vrnil se je in položil posodo prvi kameli. Medtem ko je bilo vedro pod kameljim gobcem, je zagledal zvezdo. Zrcalila se je v vodi vedra. Tako so sveti trije kralji spet našli pot v Betlehem.\nČrnega kralja je ljubezen do vseh stvari, tudi do živali, ki so bile potrebne pomoči, pripeljala do zvezde, ki je kazala pot do novorojenega Kristusa. Tudi nas pomoč potrebnim vodi h Kristusu. Kakor svete tri kralje.\nNa neki samostanski cerkvi so v božičnem času namestili napis: Modri ga še vedno iščejo. Ko je prišel mimo neki mož, se je jezil na napis, češ da ni resničen, saj so modri z Vzhoda že našli Novorojenega. Župnik pa mu je razložil, da napis lahko razume tudi tako: Modri možje in modre žene tudi danes iščejo Kristusa. Bodimo modri in iščimo Kristusa tako, da bomo priskočili na pomoč potrebnim.\n\n 174926696 RTVSLO – Prvi 446 clean Pred dvema letoma se me je močno dotaknilo pričevanje Izeta Veladžića, objavljeno v reviji Ognjišče. Izet je potomec muslimanskih priseljencev iz Bosne. Kot bolan otrok se je z družino preselil na slovensko obalo. Doma niso bili verni, se je pa kot najstnik srečal s krščanstvom in postal binkoštnik. Komaj petnajstletnega ga je oče zato vrgel iz hiše. Postal je binkoštni pastor, a iskal je še naprej. Kristus mu ni dal miru in tako je pristal v Katoliški cerkvi. Za ceno velikih žrtev seveda. A iskrenega iskanja ni brez žrtve. To velja za Izeta in to velja za modre z Vzhoda, ki se jih danes spominjamo. Tvegali so dolgo in naporno pot, neudobje, stroške, a vse to njihovega iskanja ni ustavilo. Človek je iskalec smisla. Njegovo srce je nemirno, dokler se ne spočije v Bogu. Kako pa naj mi iščemo Boga?\nZgodba govori, da so sveti trije kralji prišli počastit Jezusa iz različnih krajev sveta. Eden je bil bel, drugi rumen, tretji pa črn. Kralji so sledili zvezdi, ki jih je vodila. Toda neke noči se je izgubila. Zastonj so skrbno zrli v nebo: čudovita zvezda, ki jih je vodila, je izginila.\nKralja bele in rumene polti, ki sta bila učena in izvedena v matematiki in zvezdoslovju, sta takoj začela s palicami risati črte in kroge v puščavski pesek. Potem sta začela računati in sestavljati enačbe, ki so postajale čedalje bolj zapletene. Držala sta se stran od črnega kralja. Bil je učen, toda onadva sta menila, da ni imel pojma o pravi znanosti.\nČrni kralj pa je izkoristil nepričakovani postanek. Kamele so bile utrujene in žejne. »Moramo misliti tudi na uboge živali,« si je dejal.\nVzel je vedro in šel po vodo k vodnjaku v bližnjo vas. Vrnil se je in položil posodo prvi kameli. Medtem ko je bilo vedro pod kameljim gobcem, je zagledal zvezdo. Zrcalila se je v vodi vedra. Tako so sveti trije kralji spet našli pot v Betlehem.\nČrnega kralja je ljubezen do vseh stvari, tudi do živali, ki so bile potrebne pomoči, pripeljala do zvezde, ki je kazala pot do novorojenega Kristusa. Tudi nas pomoč potrebnim vodi h Kristusu. Kakor svete tri kralje.\nNa neki samostanski cerkvi so v božičnem času namestili napis: Modri ga še vedno iščejo. Ko je prišel mimo neki mož, se je jezil na napis, češ da ni resničen, saj so modri z Vzhoda že našli Novorojenega. Župnik pa mu je razložil, da napis lahko razume tudi tako: Modri možje in modre žene tudi danes iščejo Kristusa. Bodimo modri in iščimo Kristusa tako, da bomo priskočili na pomoč potrebnim.\n\n Fri, 06 Jan 2023 04:57:26 +0000 Božo Rustja: Modri ga še vedno iščejo Eno izmed pravil za boljše življenje, ki jih v svojem delu obravnava kanadski psiholog Jordan Peterson, se nanaša na naše samovrednotenje, samospoštovanje in osebno rast. Vir našega nezadovoljstva je namreč pogosto prav primerjava z uspehi drugih. »Ne glede na to, kako dober si v nečem ali kako vrednotiš svoje dosežke, vedno se bo našel kdo, zaradi kogar se boš počutil nesposobnega.« S tem Peterson začenja četrto poglavje. »Koga briga, ali si kanadski ministrski predsednik, če pa je nekdo drug predsednik Združenih državAmerike?«\n »V vsakem izmed nas je kritični notranji glas,« ugotavlja Peterson, in ta nas vse prepogosto opominja na naše povprečne darove, pomanjkljivosti in nedosežene cilje. Če mu bomo preveč verjeli, se bomo znašli na dnu, ostali nezadovoljni, zapravili priložnosti v življenju in umrli zagrenjeni in nesrečni. Vedno nas bo namreč spremljala misel, da obstajajo ljudje, ki so boljši od nas, torej je ves naš trud zaman, to pa nam bo odvzelo veselje, motivacijo in željo, da bi se s čimer koli ukvarjali. Ali ni v luči neskončnosti vse zaman? Mar ni potemtakem tako, da ni smisla? Petersonov odgovor je: če se ti zdi, da v življenju vedno izgubljaš in se ti dogajajo krivice, če te notranji glas sili v dvom o sebi in svojih sposobnostih, če ti odvzema smisel, je morda čas, da ga prenehaš poslušati. »Če ta kritični notranji glas z enakim poniževalnim tonom govori o vseh, ne glede na to, kako uspešni so, kako zanesljiv je potemtakem v resnici? Morda so njegove pripombe le blebetanje, ne prava modrost.« \n Primerjava z nekom drugim je nerealna, nadaljuje Peterson, ker je vsak bitje zase, s svojimi značilnostmi in svojo lastno življenjsko potjo, svojimi vrednotami, pričakovanji in sposobnostmi. Vsaka okoliščina je namreč tako »unikatna, individualna, da je primerjava z drugimi preprosto neprimerna«. Morda je naš kolega v službi uspešnejši od nas, toda morda ima njegova žena afero, medtem ko je naša partnerska zveza stabilna in srečna. – »Kateri izmed naju ima boljše življenje?« se vpraša Peterson. Po kakšnih merilih bomo sodili? Edini človek, s katerim se lahko primerjamo, smo le mi sami. Kajti mi smo tisti, ki si postavljajo cilje, jih poskušajo uresničiti, pri tem vrednotijo svoje (ne)uspehe in dogodkom dajejo pomen. »Primerjaj se s tem, kar si bil včeraj, ne s tem, kar je nekdo drug danes,« je zapisal Peterson. Naša preteklost je morda res že zapisana in nespremenljiva, toda prihodnost leži odprta pred nami in le od nas je odvisno, ali bomo vsak dan znova storili majhen korak in postali boljši ljudje, kot smo bili včeraj. Ključ do zadovoljstva je povsem v naših rokah, pravo vprašanje pa se glasi: »Sem danes že storil kaj za to, da bom boljši človek kot včeraj?«\n 174926460 RTVSLO – Prvi 296 clean Eno izmed pravil za boljše življenje, ki jih v svojem delu obravnava kanadski psiholog Jordan Peterson, se nanaša na naše samovrednotenje, samospoštovanje in osebno rast. Vir našega nezadovoljstva je namreč pogosto prav primerjava z uspehi drugih. »Ne glede na to, kako dober si v nečem ali kako vrednotiš svoje dosežke, vedno se bo našel kdo, zaradi kogar se boš počutil nesposobnega.« S tem Peterson začenja četrto poglavje. »Koga briga, ali si kanadski ministrski predsednik, če pa je nekdo drug predsednik Združenih državAmerike?«\n »V vsakem izmed nas je kritični notranji glas,« ugotavlja Peterson, in ta nas vse prepogosto opominja na naše povprečne darove, pomanjkljivosti in nedosežene cilje. Če mu bomo preveč verjeli, se bomo znašli na dnu, ostali nezadovoljni, zapravili priložnosti v življenju in umrli zagrenjeni in nesrečni. Vedno nas bo namreč spremljala misel, da obstajajo ljudje, ki so boljši od nas, torej je ves naš trud zaman, to pa nam bo odvzelo veselje, motivacijo in željo, da bi se s čimer koli ukvarjali. Ali ni v luči neskončnosti vse zaman? Mar ni potemtakem tako, da ni smisla? Petersonov odgovor je: če se ti zdi, da v življenju vedno izgubljaš in se ti dogajajo krivice, če te notranji glas sili v dvom o sebi in svojih sposobnostih, če ti odvzema smisel, je morda čas, da ga prenehaš poslušati. »Če ta kritični notranji glas z enakim poniževalnim tonom govori o vseh, ne glede na to, kako uspešni so, kako zanesljiv je potemtakem v resnici? Morda so njegove pripombe le blebetanje, ne prava modrost.« \n Primerjava z nekom drugim je nerealna, nadaljuje Peterson, ker je vsak bitje zase, s svojimi značilnostmi in svojo lastno življenjsko potjo, svojimi vrednotami, pričakovanji in sposobnostmi. Vsaka okoliščina je namreč tako »unikatna, individualna, da je primerjava z drugimi preprosto neprimerna«. Morda je naš kolega v službi uspešnejši od nas, toda morda ima njegova žena afero, medtem ko je naša partnerska zveza stabilna in srečna. – »Kateri izmed naju ima boljše življenje?« se vpraša Peterson. Po kakšnih merilih bomo sodili? Edini človek, s katerim se lahko primerjamo, smo le mi sami. Kajti mi smo tisti, ki si postavljajo cilje, jih poskušajo uresničiti, pri tem vrednotijo svoje (ne)uspehe in dogodkom dajejo pomen. »Primerjaj se s tem, kar si bil včeraj, ne s tem, kar je nekdo drug danes,« je zapisal Peterson. Naša preteklost je morda res že zapisana in nespremenljiva, toda prihodnost leži odprta pred nami in le od nas je odvisno, ali bomo vsak dan znova storili majhen korak in postali boljši ljudje, kot smo bili včeraj. Ključ do zadovoljstva je povsem v naših rokah, pravo vprašanje pa se glasi: »Sem danes že storil kaj za to, da bom boljši človek kot včeraj?«\n Thu, 05 Jan 2023 04:54:56 +0000 Polonca Zupančič: Jordan Peterson o samovrednotenju Informacije o dogodkih po svetu redko pridejo do vseh ljudi. Vseeno smo izvedeli, kaj se je zgodilo v Parizu, kaj se dogaja po svetu. So tudi dogodki, ki jih ne moremo zaslediti v medijih. Vedno znova je treba pomagati človeku, da bi svoje hrepenenje po sreči prav udejanjil v svojem življenju. Dogodki zadnjih let kažejo, koliko ljudem je to ukradeno ali celo uničeno. Ob beguncih smo postali prestrašeni, skušali smo se temu izogniti. Pri sprejemanje beguncev na obalah otoka Lampedusa v Sredozemlju je zdravnik Petro Bartolo naredil vse ,kar je lahko. Vsak je prinesel s seboj svojo zgodbo. Najbolj pretresljive so bile zgodbe otrok. Tihotapili so jih za prodajanja njihovih organov. Potem so jih odvrgli na smetišče. Veliko dogodkov niti ne pride v medije. Teh dogodkov ne vidimo in o njih ne slišimo. Vse to je življenje danes. Odprte človeške oči opazijo propadanje civilizacije, ki je storila veliko dobrega za vse človeštvo. Kaj se dogaja? Mislim, da nas pritegne govorjenje o pravici do sreče. Do nje skušamo priti prek raznih oglaševalcev, ki nam s svojimi izdelki zagotavljajo pravo pot k sreči. In mi temu verjamemo! TODA! Sreča sama po sebi ne obstaja. Vedno je povezana z ljudmi okoli nas. Zaprti v svoje lastne želje in trenutne občutke sreče, začnemo propadati. Nikakor ne moremo priti do obljubljene sreče in veselja. Zakaj nihče o tem ne govori? Zakaj nihče ne usmerja ljudi v pravo smer. NAPAKA! Veliko ljudi govori o svoji poti, o svojem zgrešenem pojmovanju življenja in o pravih vrednotah. Med njimi je uspešen mlad poslovnež Jean - Marc Potdevin, ki sam o sebi pravi, da je pri 40 letih imel vse, kar si človek želi: imel je dobro službo, imel je dovolj denarja, imel ugled v družbi, privoščil si je lahko vse, kar si je zaželel. Ob tem je prišel do spoznanja, da mu zavidanja vreden uspeh ni potešil globlje želje, želje po sreči. Spremenil je svoje življenje. Postal je svoboden, ker je imel pogum zapustiti lažno svobodo iz oseminšestdesetih let – pravzaprav suženjstva razpuščenih nagonov (tako sam pravi). Vedno znova potrebujemo spodbude, zglede, ki bi nas usmerjali v pravo smer. Vprašanje je, ali vidimo te zglede. Polnost isreče ne najdemo v trenutkih veselja, polnost sreče najdemo v prizadevanju za druge, za srečo in veselje drugih. Potrebno je veliko odpovedovanja, premagovanja samega sebe. Na tej poti hitro omagamo, zato so potrebni ljudje, ki nas spodbujajo in nam stojijo ob strani. Vsak izmed nas lahko postane opora in zgled za druge. To je odločitev za življenje, za kulturo življenja, to je odločitev za srečo. Odločitev je naša! 174926197 RTVSLO – Prvi 374 clean Informacije o dogodkih po svetu redko pridejo do vseh ljudi. Vseeno smo izvedeli, kaj se je zgodilo v Parizu, kaj se dogaja po svetu. So tudi dogodki, ki jih ne moremo zaslediti v medijih. Vedno znova je treba pomagati človeku, da bi svoje hrepenenje po sreči prav udejanjil v svojem življenju. Dogodki zadnjih let kažejo, koliko ljudem je to ukradeno ali celo uničeno. Ob beguncih smo postali prestrašeni, skušali smo se temu izogniti. Pri sprejemanje beguncev na obalah otoka Lampedusa v Sredozemlju je zdravnik Petro Bartolo naredil vse ,kar je lahko. Vsak je prinesel s seboj svojo zgodbo. Najbolj pretresljive so bile zgodbe otrok. Tihotapili so jih za prodajanja njihovih organov. Potem so jih odvrgli na smetišče. Veliko dogodkov niti ne pride v medije. Teh dogodkov ne vidimo in o njih ne slišimo. Vse to je življenje danes. Odprte človeške oči opazijo propadanje civilizacije, ki je storila veliko dobrega za vse človeštvo. Kaj se dogaja? Mislim, da nas pritegne govorjenje o pravici do sreče. Do nje skušamo priti prek raznih oglaševalcev, ki nam s svojimi izdelki zagotavljajo pravo pot k sreči. In mi temu verjamemo! TODA! Sreča sama po sebi ne obstaja. Vedno je povezana z ljudmi okoli nas. Zaprti v svoje lastne želje in trenutne občutke sreče, začnemo propadati. Nikakor ne moremo priti do obljubljene sreče in veselja. Zakaj nihče o tem ne govori? Zakaj nihče ne usmerja ljudi v pravo smer. NAPAKA! Veliko ljudi govori o svoji poti, o svojem zgrešenem pojmovanju življenja in o pravih vrednotah. Med njimi je uspešen mlad poslovnež Jean - Marc Potdevin, ki sam o sebi pravi, da je pri 40 letih imel vse, kar si človek želi: imel je dobro službo, imel je dovolj denarja, imel ugled v družbi, privoščil si je lahko vse, kar si je zaželel. Ob tem je prišel do spoznanja, da mu zavidanja vreden uspeh ni potešil globlje želje, želje po sreči. Spremenil je svoje življenje. Postal je svoboden, ker je imel pogum zapustiti lažno svobodo iz oseminšestdesetih let – pravzaprav suženjstva razpuščenih nagonov (tako sam pravi). Vedno znova potrebujemo spodbude, zglede, ki bi nas usmerjali v pravo smer. Vprašanje je, ali vidimo te zglede. Polnost isreče ne najdemo v trenutkih veselja, polnost sreče najdemo v prizadevanju za druge, za srečo in veselje drugih. Potrebno je veliko odpovedovanja, premagovanja samega sebe. Na tej poti hitro omagamo, zato so potrebni ljudje, ki nas spodbujajo in nam stojijo ob strani. Vsak izmed nas lahko postane opora in zgled za druge. To je odločitev za življenje, za kulturo življenja, to je odločitev za srečo. Odločitev je naša! Wed, 04 Jan 2023 04:56:14 +0000 Stanislav Kerin: Polnost sreče Dobro jutro, cenjeni poslušalci in poslušalke, mogoče ste v tem trenutku ravno pri zajtrku. Če ste, potem vam želim dober tek in Bog požegnaj. Še več: mogoče je kateri izmed vas ravno pri peki palačink in mu je ena izmed njih med obračanjem padla mimo kuhinjskega pulta na tla. Odlično.Kako imeniten začetek dneva, ki vam zastavlja izjemno težko vprašanje o vaši nadarjenosti in preizkušnji. Če vam je palačinka padla na tla, za peko palačink v zgodnjih jutranjih urah pač niste nadarjeni, zato si prihodnjič raje ocvrite jajca na oko. Zaradi pomanjkanja časa pa ste se zdaj znašli tudi pred težko preizkušnjo. Česa se najprej lotiti: čiščenja tal ali peke nove palačinke?Življenje nam zastavlja veliko težja vprašanja, kot je peka okroglih palačink. V življenjski kulinariki moramo vsako jutro v lonec zmetati prave sestavine. Med temi imajo odločilno vlogo začimbe, s katerimi izboljšamo ali pa zagrenimo okus dneva.Če bi želeli naša prebujanja v jutro in nov dan zajeti v knjigo, bi obseg listov presegel debeline knjig receptov svetovno znanih kuharskih mojstrov. Za številne izmed teh mojstrov je značilno, da se pri kuhanju ne držijo strogo vsega, kar je zapisano, temveč bolj zaupajo svojemu občutku in okusu. Ne, ni vse, kar skuhamo, dobro za vse. Tako kot tudi ni dobro vse, kar nam zakuhajo drugi. A pogosto se zgodi, da pojemo vse, kar nam življenje prinese na krožniku, pa čeprav nam okus po cmoku, ki smo ga le s težavo pogoltnili, še dolgo ostane v ustih.Nekateri se v jutranjem mraku v svet odpravljamo lačni, lačni duhovne hrane, ki naj bi nas, poleg okroglih palačink, okrepčala, mogoče komu razširila obzorja in raztegnila naše ustnice v širok nasmeh. A vse, kar zmečemo v duhovni lonec, tudi ni dobro na naši poti prizadevanja duha za dosego lepote. Med sestavinami je lahko tudi blago s pretečenim rokom uporabe.Dragi poslušalci in poslušalke, samo vi ste tisti, ki lahko poživite svojo dušo. Pa ne samo svoje, tudi duše vaših bližnjih. Vi ste tisti, ki se lahko odločite, kako boste nasitili in odžejali lačne in žejne: s pelinom in zastrupljeno vodo ali z zdravim kozjim mlekom.In kaj imajo palačinke skupnega z našo duhovno rastjo? Po svoji naravi so vedno okrogle ali vsaj podobne pravilni obliki kroga. A le če jih pečemo v okrogli ponvi. Da pokrijemo njeno dno, moramo z zajemalko zajeti ravno dovolj testa.Tako je tudi z našo duhovno rastjo. Mi smo ponev, mi smo tudi zajemalka, s katero zajemamo testo iz posode, ki je pred nami, ali pa ga ne zajemamo. Tudi mi lahko postanemo mojstri v peki palačink, in to ne katerih koli, temveč okroglih. In mogoče nam bo palačinko kdaj uspelo obrniti tudi v zraku. Le pravi ščepec soli ji moramo dodati. 174925955 RTVSLO – Prvi 305 clean Dobro jutro, cenjeni poslušalci in poslušalke, mogoče ste v tem trenutku ravno pri zajtrku. Če ste, potem vam želim dober tek in Bog požegnaj. Še več: mogoče je kateri izmed vas ravno pri peki palačink in mu je ena izmed njih med obračanjem padla mimo kuhinjskega pulta na tla. Odlično.Kako imeniten začetek dneva, ki vam zastavlja izjemno težko vprašanje o vaši nadarjenosti in preizkušnji. Če vam je palačinka padla na tla, za peko palačink v zgodnjih jutranjih urah pač niste nadarjeni, zato si prihodnjič raje ocvrite jajca na oko. Zaradi pomanjkanja časa pa ste se zdaj znašli tudi pred težko preizkušnjo. Česa se najprej lotiti: čiščenja tal ali peke nove palačinke?Življenje nam zastavlja veliko težja vprašanja, kot je peka okroglih palačink. V življenjski kulinariki moramo vsako jutro v lonec zmetati prave sestavine. Med temi imajo odločilno vlogo začimbe, s katerimi izboljšamo ali pa zagrenimo okus dneva.Če bi želeli naša prebujanja v jutro in nov dan zajeti v knjigo, bi obseg listov presegel debeline knjig receptov svetovno znanih kuharskih mojstrov. Za številne izmed teh mojstrov je značilno, da se pri kuhanju ne držijo strogo vsega, kar je zapisano, temveč bolj zaupajo svojemu občutku in okusu. Ne, ni vse, kar skuhamo, dobro za vse. Tako kot tudi ni dobro vse, kar nam zakuhajo drugi. A pogosto se zgodi, da pojemo vse, kar nam življenje prinese na krožniku, pa čeprav nam okus po cmoku, ki smo ga le s težavo pogoltnili, še dolgo ostane v ustih.Nekateri se v jutranjem mraku v svet odpravljamo lačni, lačni duhovne hrane, ki naj bi nas, poleg okroglih palačink, okrepčala, mogoče komu razširila obzorja in raztegnila naše ustnice v širok nasmeh. A vse, kar zmečemo v duhovni lonec, tudi ni dobro na naši poti prizadevanja duha za dosego lepote. Med sestavinami je lahko tudi blago s pretečenim rokom uporabe.Dragi poslušalci in poslušalke, samo vi ste tisti, ki lahko poživite svojo dušo. Pa ne samo svoje, tudi duše vaših bližnjih. Vi ste tisti, ki se lahko odločite, kako boste nasitili in odžejali lačne in žejne: s pelinom in zastrupljeno vodo ali z zdravim kozjim mlekom.In kaj imajo palačinke skupnega z našo duhovno rastjo? Po svoji naravi so vedno okrogle ali vsaj podobne pravilni obliki kroga. A le če jih pečemo v okrogli ponvi. Da pokrijemo njeno dno, moramo z zajemalko zajeti ravno dovolj testa.Tako je tudi z našo duhovno rastjo. Mi smo ponev, mi smo tudi zajemalka, s katero zajemamo testo iz posode, ki je pred nami, ali pa ga ne zajemamo. Tudi mi lahko postanemo mojstri v peki palačink, in to ne katerih koli, temveč okroglih. In mogoče nam bo palačinko kdaj uspelo obrniti tudi v zraku. Le pravi ščepec soli ji moramo dodati. Tue, 03 Jan 2023 04:55:05 +0000 Alenka Veber: Zakaj je palačinka okrogla? Po kar nekaj prehojenih kilometrih Jakobove poti v Španiji nam je sreča po dolgem času namenila velik, sodobno (beri: obilno) založen supermarket. Končno smo imeli možnost, da smo si lahko privoščili še kaj drugega kot le testenine in riž na sto in en način. Toda ko smo skupaj hodili mimo polic s toliko lepimi in svetlečimi izdelki, me je zagrabila velika želja imeti stvari, ki jih prej na poti skozi malce bolj revne vasi sploh nisem pogrešal. In potemtakem stvari, ki jih sploh nisem tako zelo potreboval. In sreča imeti veliko ponudbe se je spremenila v težavo. Tam so bile stvari, ki sem se jim moral odpovedati, in sem tako postal žalosten - ker sem začel bolj gledati na to, kaj mi manjka, kot na to, kaj imam.Ni srečen tisti, ki veliko ima, ampak tisti, ki malo potrebuje. (bl. A.M. Slomšek)Razumete, v kakšno past poželenja smo se ujeli? Svet nas ne uči hvaležnosti, za to, kar imamo, ampak žalosti za to, ker nečesa (še) nimamo ali ker nekaj ni naše. Težava je v tem, da potem nikdar nimamo dovolj, da je v človeku vedno nečesa premalo, in to ga dela nezadovoljnega, da gre in meče v smeti to, kar ima in je dobro, in bi rad tisto, česar nima. In se tako nikdar ne ustavi. In tako nikdar ni zadovoljen.Žal tako ni samo s predmeti, ni tako samo s prav dobrimi oblekami in pohištvom, ki jih najdemo v smeteh, in žal ni tako samo s hrano, ki jo mečemo iz hladilnikov, ker so ti preprosto prepolni. Žal je tako tudi z odnosi, v katerih živimo, tudi tiste mečemo v smeti in si želimo novih, drugačnih, vznemirljivejših od tistih, ki smo jih že navajeni in v katerih ne najdemo ničesar lepega več. Je pač tako, da se v teh časih ne splača več popravljati tiskalnikov, raje se kupi novega. Ceneje je, pa še novega imaš. Lepšega, bolj svetlečega, ki ga boš čez leto dni ravno tako zavrgel, ker bo že »star«. Ta miselnost nam je prišla v kri, zato se dogajajo tudi kakšne hitre »avanture« z mlajšo kot je moja žena, s postavnejšim in zabavnejšim kot je moj mož. In tako z neko divjo in v bistvu neresnično željo izgubljamo vse, kar smo imeli. Poželenje, ki se mu ne moremo upreti, nas ne samo dela nesrečne, tudi tisto, kar smo imeli, vse naše dragocenosti, nam za vedno zapravi.Če te tvoje oko pohujšuje, ga iztakni. Ne zato, ker ti Bog ne privošči sreče in zadovoljstva, ampak ker tvoje oko laže. Vsak človek je lahko srečen, če svoje življenje vidi pravilno. Če ga gleda z vidika hvaležnosti in ne poželenja. 174925812 RTVSLO – Prvi 395 clean Po kar nekaj prehojenih kilometrih Jakobove poti v Španiji nam je sreča po dolgem času namenila velik, sodobno (beri: obilno) založen supermarket. Končno smo imeli možnost, da smo si lahko privoščili še kaj drugega kot le testenine in riž na sto in en način. Toda ko smo skupaj hodili mimo polic s toliko lepimi in svetlečimi izdelki, me je zagrabila velika želja imeti stvari, ki jih prej na poti skozi malce bolj revne vasi sploh nisem pogrešal. In potemtakem stvari, ki jih sploh nisem tako zelo potreboval. In sreča imeti veliko ponudbe se je spremenila v težavo. Tam so bile stvari, ki sem se jim moral odpovedati, in sem tako postal žalosten - ker sem začel bolj gledati na to, kaj mi manjka, kot na to, kaj imam.Ni srečen tisti, ki veliko ima, ampak tisti, ki malo potrebuje. (bl. A.M. Slomšek)Razumete, v kakšno past poželenja smo se ujeli? Svet nas ne uči hvaležnosti, za to, kar imamo, ampak žalosti za to, ker nečesa (še) nimamo ali ker nekaj ni naše. Težava je v tem, da potem nikdar nimamo dovolj, da je v človeku vedno nečesa premalo, in to ga dela nezadovoljnega, da gre in meče v smeti to, kar ima in je dobro, in bi rad tisto, česar nima. In se tako nikdar ne ustavi. In tako nikdar ni zadovoljen.Žal tako ni samo s predmeti, ni tako samo s prav dobrimi oblekami in pohištvom, ki jih najdemo v smeteh, in žal ni tako samo s hrano, ki jo mečemo iz hladilnikov, ker so ti preprosto prepolni. Žal je tako tudi z odnosi, v katerih živimo, tudi tiste mečemo v smeti in si želimo novih, drugačnih, vznemirljivejših od tistih, ki smo jih že navajeni in v katerih ne najdemo ničesar lepega več. Je pač tako, da se v teh časih ne splača več popravljati tiskalnikov, raje se kupi novega. Ceneje je, pa še novega imaš. Lepšega, bolj svetlečega, ki ga boš čez leto dni ravno tako zavrgel, ker bo že »star«. Ta miselnost nam je prišla v kri, zato se dogajajo tudi kakšne hitre »avanture« z mlajšo kot je moja žena, s postavnejšim in zabavnejšim kot je moj mož. In tako z neko divjo in v bistvu neresnično željo izgubljamo vse, kar smo imeli. Poželenje, ki se mu ne moremo upreti, nas ne samo dela nesrečne, tudi tisto, kar smo imeli, vse naše dragocenosti, nam za vedno zapravi.Če te tvoje oko pohujšuje, ga iztakni. Ne zato, ker ti Bog ne privošči sreče in zadovoljstva, ampak ker tvoje oko laže. Vsak človek je lahko srečen, če svoje življenje vidi pravilno. Če ga gleda z vidika hvaležnosti in ne poželenja. Mon, 02 Jan 2023 04:56:35 +0000 Marko Rijavec: Gledati, kar imamo Tobija Lionelli, znan predvsem kot kapucinski pater Janez Svetokriški, je izdal zbirko pridig Sacrum promptuarium, Sveti priročnik, v petih knjigah. Ena najbolj znanih je »Na noviga leta dan«, v kateri spodbuja različne stanove k temu, da bi modro in v Bogu živeli skupaj. Poslušajimo enega najbolj znanih odlomkov iz nje:Zatorej, vi žene, aku hočete enu dobru ljetu mjeti, ne pošilejte špegat za vašim možem, ne odgovarjajte njemu; kadar on reče "ja", vi ne rečte "ne", de vam se ne bo zgodilu kukor uni ženi, katera je imela en tako dolh jezik, de je zmerom hotla možu udobit. En dan mož prnese damu 12 druzgu anu reče ženi, de ima taiste h kosili prpravit. Ona jih vzame, jih gleda an reče: "Nejso druzgi, ma so kusi." Mož pravi: "Si slepa, de ne vidiš anu ne poznaš kuse od druzgu?" Ona pravi: "Misln, de si ti obnoru, k praviš, de so kusi." Muž pravi: "Bodjo kusi ali druzgi, glej, de jih ti dobru spečeš," anu se proč pobere, de bi uržoh ne imel se ž njo preperat. Sedeta k mizi, začneta te tice jejsti. Ona vseskuzi je djala: "Ah, koku dobru so pečeni ti kusi! Gvišnu so debeli anu dobri ti kusi" an taku naprej. Mož k nji pravi: "Nej bojo že druzgi ali kusi, jej anu muči!" Ona pej: "Zakaj bom mučala? Ja, ja, ja, de so kusi," an taku naprej. Takrat mož: "Jest bom sturil tebi bet tiho!" anu jo dobru oklofeta an se sz hiše pobere. -- Drugu ljetu na taisti dan se spumne žena na kuse an pravi možu: "Spuneš se, kaj si bil meni lani na današni dan sturil zavolo unih kusu, za katire si rijeku, de so druzgi?" Zupet se začneta preperat inu spet jo še bel oklofeta. Ona začne šrajat na vus glas. En šušter, kateri je blizi štacuno imel, teče v hišo gledat, kaj ta šraj pomeni. Zastopi od gospuda, kaj se je zgodilo, anu gre nazaj v štacuno; začne svoji ženi pravit, kaj se je zgodilo. Ona pravi, de taista gospa ima prav, on pej je rijeku, da ne. Se začneta kregat in preperat, vse do tiga, de se je on bil rezjezil anu popade za šobo anu ženo začne ometat inu goslat. Ljudje, kir so mimu šli anu so ta boj vidili, vprašajo, zakaj tole gre. Zastopijo uržoh, anu se rezglasi po mejsti; žene so ženam prov dale, možje so rekli, de nimajo prov. Povsod se vzdigne kreh inu boj. -- Oh, preproste žene, de za enu neč sebe v zamero per možu prpravijo! Ah, gledajte na ta faconetel inu sturite kakor Livija, katera nihdar svojmu cesarju se nej zuper postavila ...En srečen, vesel anu usih troštov nebeških puhn dan anu začetek noviga lejta, nebeško večnost voščim anu prosim od taistiga, kateri danes tu sladku anu nersveteši ime JEZUS si je izvolil ... Prav tega blagoslova ter medsebojnega spoštovanja in razumevanja vam skupaj z Janezom Svetokriškim želim v letošnjem letu 2023. 174925670 RTVSLO – Prvi 432 clean Tobija Lionelli, znan predvsem kot kapucinski pater Janez Svetokriški, je izdal zbirko pridig Sacrum promptuarium, Sveti priročnik, v petih knjigah. Ena najbolj znanih je »Na noviga leta dan«, v kateri spodbuja različne stanove k temu, da bi modro in v Bogu živeli skupaj. Poslušajimo enega najbolj znanih odlomkov iz nje:Zatorej, vi žene, aku hočete enu dobru ljetu mjeti, ne pošilejte špegat za vašim možem, ne odgovarjajte njemu; kadar on reče "ja", vi ne rečte "ne", de vam se ne bo zgodilu kukor uni ženi, katera je imela en tako dolh jezik, de je zmerom hotla možu udobit. En dan mož prnese damu 12 druzgu anu reče ženi, de ima taiste h kosili prpravit. Ona jih vzame, jih gleda an reče: "Nejso druzgi, ma so kusi." Mož pravi: "Si slepa, de ne vidiš anu ne poznaš kuse od druzgu?" Ona pravi: "Misln, de si ti obnoru, k praviš, de so kusi." Muž pravi: "Bodjo kusi ali druzgi, glej, de jih ti dobru spečeš," anu se proč pobere, de bi uržoh ne imel se ž njo preperat. Sedeta k mizi, začneta te tice jejsti. Ona vseskuzi je djala: "Ah, koku dobru so pečeni ti kusi! Gvišnu so debeli anu dobri ti kusi" an taku naprej. Mož k nji pravi: "Nej bojo že druzgi ali kusi, jej anu muči!" Ona pej: "Zakaj bom mučala? Ja, ja, ja, de so kusi," an taku naprej. Takrat mož: "Jest bom sturil tebi bet tiho!" anu jo dobru oklofeta an se sz hiše pobere. -- Drugu ljetu na taisti dan se spumne žena na kuse an pravi možu: "Spuneš se, kaj si bil meni lani na današni dan sturil zavolo unih kusu, za katire si rijeku, de so druzgi?" Zupet se začneta preperat inu spet jo še bel oklofeta. Ona začne šrajat na vus glas. En šušter, kateri je blizi štacuno imel, teče v hišo gledat, kaj ta šraj pomeni. Zastopi od gospuda, kaj se je zgodilo, anu gre nazaj v štacuno; začne svoji ženi pravit, kaj se je zgodilo. Ona pravi, de taista gospa ima prav, on pej je rijeku, da ne. Se začneta kregat in preperat, vse do tiga, de se je on bil rezjezil anu popade za šobo anu ženo začne ometat inu goslat. Ljudje, kir so mimu šli anu so ta boj vidili, vprašajo, zakaj tole gre. Zastopijo uržoh, anu se rezglasi po mejsti; žene so ženam prov dale, možje so rekli, de nimajo prov. Povsod se vzdigne kreh inu boj. -- Oh, preproste žene, de za enu neč sebe v zamero per možu prpravijo! Ah, gledajte na ta faconetel inu sturite kakor Livija, katera nihdar svojmu cesarju se nej zuper postavila ...En srečen, vesel anu usih troštov nebeških puhn dan anu začetek noviga lejta, nebeško večnost voščim anu prosim od taistiga, kateri danes tu sladku anu nersveteši ime JEZUS si je izvolil ... Prav tega blagoslova ter medsebojnega spoštovanja in razumevanja vam skupaj z Janezom Svetokriškim želim v letošnjem letu 2023. Sun, 01 Jan 2023 04:57:12 +0000 Andraž Arko: Kot blagoslovljeni Ljudje imamo načelno radi jasna navodila. Ko kupimo kakšno novo napravo – pa čeprav je ta pravzaprav že stara, hočem reči: znamo jo uporabljati, priskrbeli pa smo si novejši model – najprej natančno preberemo navodila. Zato, da ne bi storili kakšne napake in naprave ne bi pokvarili. Da potem ne bi imeli težav pri reklamaciji in uveljavljanju garancije. pa tudi zato, seveda, da bomo znali z napravo pravilno ravnati in ji s tem podaljšati rok uporabe in življenjsko dobo. Z drobnimi razlikami enake naprave načelno vsi enako uporabljamo.Kako drugače pa je s pravili in zakoni! In z zapovedmi! Še posebno z božjimi zapovedmi. Ljudje so se sposobni na smrt spreti zaradi različnih interpretacij navodil za igro »Človek, ne jezi se«. Je treba vreči točno število pik za vstop v hlevček ali je dovoljen presežek? Se sploh reče hlevček ali se reče hiša? Ali samo cilj? Ali čisto drugače? Ali figurice preskakujemo ali igramo na zbijanje oziroma požiranje?Vem, da gori rdeča luč na prehodu za pešce, pa saj sem varno prečkal, avto je bil še čisto daleč! Zakaj bi uporabljal smernik? Kot da onega za mano zanima, kam grem. Naj se briga zase!Z leti – in precej bridkimi izkušnjami – sem ugotovil, da z ljudmi, ki ne znajo pravilno prevoziti krožišča, ali pa celo namenoma nočejo, nima smisla razpravljati o politiki, predvsem pa z njimi zaman razpravljaš o – kaj pa vem – recimo smislu življenja.Kdo jim bo pa ukazoval, kako naj živijo svoje življenje?!Kdo drug kot Gospodar življenja!Včasih, ko sem razočaran in slabe volje, razmišljam o tem, kakšna gneča bo pred okencem za reklamacije ob koncu življenja! 174925517 RTVSLO – Prvi 364 clean Ljudje imamo načelno radi jasna navodila. Ko kupimo kakšno novo napravo – pa čeprav je ta pravzaprav že stara, hočem reči: znamo jo uporabljati, priskrbeli pa smo si novejši model – najprej natančno preberemo navodila. Zato, da ne bi storili kakšne napake in naprave ne bi pokvarili. Da potem ne bi imeli težav pri reklamaciji in uveljavljanju garancije. pa tudi zato, seveda, da bomo znali z napravo pravilno ravnati in ji s tem podaljšati rok uporabe in življenjsko dobo. Z drobnimi razlikami enake naprave načelno vsi enako uporabljamo.Kako drugače pa je s pravili in zakoni! In z zapovedmi! Še posebno z božjimi zapovedmi. Ljudje so se sposobni na smrt spreti zaradi različnih interpretacij navodil za igro »Človek, ne jezi se«. Je treba vreči točno število pik za vstop v hlevček ali je dovoljen presežek? Se sploh reče hlevček ali se reče hiša? Ali samo cilj? Ali čisto drugače? Ali figurice preskakujemo ali igramo na zbijanje oziroma požiranje?Vem, da gori rdeča luč na prehodu za pešce, pa saj sem varno prečkal, avto je bil še čisto daleč! Zakaj bi uporabljal smernik? Kot da onega za mano zanima, kam grem. Naj se briga zase!Z leti – in precej bridkimi izkušnjami – sem ugotovil, da z ljudmi, ki ne znajo pravilno prevoziti krožišča, ali pa celo namenoma nočejo, nima smisla razpravljati o politiki, predvsem pa z njimi zaman razpravljaš o – kaj pa vem – recimo smislu življenja.Kdo jim bo pa ukazoval, kako naj živijo svoje življenje?!Kdo drug kot Gospodar življenja!Včasih, ko sem razočaran in slabe volje, razmišljam o tem, kakšna gneča bo pred okencem za reklamacije ob koncu življenja! Sat, 31 Dec 2022 04:56:04 +0000 Gregor Čušin: Navodila Zanimiva so domača hišna imena, a nova – se zdi – kot da ne nastajajo več. Identificiramo se predvsem s priimki. Kjer se je reklo pr Merikanc, je bil nekdo izmed njih očitno povezan z Ameriko. Pr Baháč so si hišno ime pridobili z bahaštvom.Bahačev ni nikoli manjkalo in izumrli tudi še niso. Besede pa ni več slišati pogosto. Zdaj znamo hitro povedati, kdo v vsem pretirava, kdo se ima za boljšega od drugih, kdo se nenehno hvali, menjava avtomobile, poudarja poznanstvo z znanimi osebami. Bahaštva se nalezemo; potrebna je odpornost proti tej nadlegi. Spodbujajo ga uspehi, podpira ga nagnjenost k samoljubju. Podžiga ga tekmovalnost; kdo more reči, da nisem boljši pogajalec od one reve, ki mu nikoli ne uspe.*Nisem kot onile tamle zadaj, se prsi farizej v evangeljski priliki. Vse naredim prav, desetino odrajtam, nisem ne grabežljivec, ne krivičnik, ne prešuštnik.V naši koži se sliši: nisem tajkun, ne prikrivam se v davčnih oazah, ne skačem čez plot. Sploh sem dober; kaj pa drugi, na primer moj sosed. Zanimivo: trudila sem se, da bi otroci nazorneje razumeli bahaštvo in naše človeške napake, pa nobeden ni hotel igrati farizeja, vsi so želeli biti cestninar – povsem navaden človek s svojimi slabostmi. Veliko govorimo o človekovem samozavedanju. Danes velja biti ponosen nase, na svoje delo in uspehe. A saj je menda že Koseski rekel, da kdor zaničuje se sam, podlaga je tujčevi peti; rek je v šoli veljal kot vzorec za šestnajsterec. Če se ponos spremeni v bahaštvo, postanemo okolici nadležni. Pa tudi ogoljufamo se za realno stališče do sebe. Vsakdo je lahko vznesen od čudenja, da je samo on on – neponovljiv v izvirnosti narave in da menda niti snežinka nima sebi enakega para. Kogar zanese v bahavost, se pa počuti vzvišenega.Samo iz praznega sodú odmeva in samo prazen klas pokonci raste. Kar je prispodoba za človekovo napihnjenost in votlo veličino. Pa škoda, da so pregovori iz vsakodnevne rabe, ko tako nazorno izražajo stanje duha, čustev, počutja, vedênja in védenja. Te zjedrene resnice o nas samih so zbrane vsaj v kaki knjižni izdaji in posamezni uredniki koledarjev pa pratik jih tudi še cenijo. 174925301 RTVSLO – Prvi 369 clean Zanimiva so domača hišna imena, a nova – se zdi – kot da ne nastajajo več. Identificiramo se predvsem s priimki. Kjer se je reklo pr Merikanc, je bil nekdo izmed njih očitno povezan z Ameriko. Pr Baháč so si hišno ime pridobili z bahaštvom.Bahačev ni nikoli manjkalo in izumrli tudi še niso. Besede pa ni več slišati pogosto. Zdaj znamo hitro povedati, kdo v vsem pretirava, kdo se ima za boljšega od drugih, kdo se nenehno hvali, menjava avtomobile, poudarja poznanstvo z znanimi osebami. Bahaštva se nalezemo; potrebna je odpornost proti tej nadlegi. Spodbujajo ga uspehi, podpira ga nagnjenost k samoljubju. Podžiga ga tekmovalnost; kdo more reči, da nisem boljši pogajalec od one reve, ki mu nikoli ne uspe.*Nisem kot onile tamle zadaj, se prsi farizej v evangeljski priliki. Vse naredim prav, desetino odrajtam, nisem ne grabežljivec, ne krivičnik, ne prešuštnik.V naši koži se sliši: nisem tajkun, ne prikrivam se v davčnih oazah, ne skačem čez plot. Sploh sem dober; kaj pa drugi, na primer moj sosed. Zanimivo: trudila sem se, da bi otroci nazorneje razumeli bahaštvo in naše človeške napake, pa nobeden ni hotel igrati farizeja, vsi so želeli biti cestninar – povsem navaden človek s svojimi slabostmi. Veliko govorimo o človekovem samozavedanju. Danes velja biti ponosen nase, na svoje delo in uspehe. A saj je menda že Koseski rekel, da kdor zaničuje se sam, podlaga je tujčevi peti; rek je v šoli veljal kot vzorec za šestnajsterec. Če se ponos spremeni v bahaštvo, postanemo okolici nadležni. Pa tudi ogoljufamo se za realno stališče do sebe. Vsakdo je lahko vznesen od čudenja, da je samo on on – neponovljiv v izvirnosti narave in da menda niti snežinka nima sebi enakega para. Kogar zanese v bahavost, se pa počuti vzvišenega.Samo iz praznega sodú odmeva in samo prazen klas pokonci raste. Kar je prispodoba za človekovo napihnjenost in votlo veličino. Pa škoda, da so pregovori iz vsakodnevne rabe, ko tako nazorno izražajo stanje duha, čustev, počutja, vedênja in védenja. Te zjedrene resnice o nas samih so zbrane vsaj v kaki knjižni izdaji in posamezni uredniki koledarjev pa pratik jih tudi še cenijo. Fri, 30 Dec 2022 04:56:09 +0000 Berta Golob: Bahaštvo Podati zadovoljiv odgovor na vprašanje zla v svetu je najtežja naloga. Toda mi, ne pa Bog, kreiramo gospodarsko, politično in družbeno krivico, napovedujemo vojne z nuklearno fuzijo, zlorabljamo otroke, izvajamo posilstva, povzročamo lakote in povečujemo ozonsko luknjo. Planet smo pripeljali do točke, ki jo imenujem geocid, tako kot poznamo suicid, genocid, herbicid … Pred našimi očmi se dogaja ekološki kriminal in ni pošteno, da zanj krivimo Boga kot dežurnega krivca.Naslednji vzrok trpljenja so naravne katastrofe, kot so poplave, potresi, vulkani …, za katere kot posamezniki nismo neposredno odgovorni. Prav tako nimamo vpliva na rojstva otrok s prirojenimi hibami in na bolezni. Ateizem rešuje problem trpljenja z zanikanjem Boga, vendar s tem ne reši vprašanja samega trpljenja. Zgodi se še huje, kajti če ne obstaja inteligentni Stvarnik, so svet ustvarile nezavedne neosebne sile, slepi slučaj ali muhasta usoda, kar problem trpljenja le še poslabša. Tako nam preostane najboljši odgovor, ki pravi, da nam Stvarnik ni odvzel stvarne svobode odločanja. Računalnik ne more narediti moralne odločitve. Ne moremo ga okriviti za napačne odločitve niti se zanje ne čuti krivega. Ne more nas prositi za odpuščanje niti nas ne more ljubiti. Trpljenje ima veliko različnih obrazov. Pisec Malega princa Antoine de Saint-Exupéry se sprašuje: »Ali sploh obstaja stvar, zaradi katere ni treba trpeti?« Sveto pismo ne daje neposrednega odgovora, ki bi v svetu zla in trpljenja zadovoljil naš intelekt, lahko pa poteši potrebe našega srca, saj je najhujše trpljenje to, če ne znamo več ljubiti (Dostojevski). Iz Svetega pisma izvemo, da je Bog vnaprej razpel varno mrežo pod nami, da ne bi popadali v brezno pogube. Bog vse ureja in vse usmerja h končnemu dobremu. Predvidel je rešitev človeštva in sveta ter pravično poslednjo sodbo. Do takrat se spopadamo z navidezno srečo hudobnih, kot se je nekoč spraševal Asáf, dokler ni spoznal njihovega pravega konca, rekoč: »Jaz pa – moje noge so se skoraj spotaknile, moji koraki so malodane spodrsnili … Torej sem zaman prečistil svoje srce in si v nedolžnosti umival roke. Saj sem bil pretepan ves dan, vsako jutro me je zadela kazen … Ko sem premišljeval, da bi to spoznal, je bila v mojih očeh muka, dokler nisem prispel do Božjega svetišča, spoznal njihovega konca.« (Psalm 73,2.13–17) 174925056 RTVSLO – Prvi 377 clean Podati zadovoljiv odgovor na vprašanje zla v svetu je najtežja naloga. Toda mi, ne pa Bog, kreiramo gospodarsko, politično in družbeno krivico, napovedujemo vojne z nuklearno fuzijo, zlorabljamo otroke, izvajamo posilstva, povzročamo lakote in povečujemo ozonsko luknjo. Planet smo pripeljali do točke, ki jo imenujem geocid, tako kot poznamo suicid, genocid, herbicid … Pred našimi očmi se dogaja ekološki kriminal in ni pošteno, da zanj krivimo Boga kot dežurnega krivca.Naslednji vzrok trpljenja so naravne katastrofe, kot so poplave, potresi, vulkani …, za katere kot posamezniki nismo neposredno odgovorni. Prav tako nimamo vpliva na rojstva otrok s prirojenimi hibami in na bolezni. Ateizem rešuje problem trpljenja z zanikanjem Boga, vendar s tem ne reši vprašanja samega trpljenja. Zgodi se še huje, kajti če ne obstaja inteligentni Stvarnik, so svet ustvarile nezavedne neosebne sile, slepi slučaj ali muhasta usoda, kar problem trpljenja le še poslabša. Tako nam preostane najboljši odgovor, ki pravi, da nam Stvarnik ni odvzel stvarne svobode odločanja. Računalnik ne more narediti moralne odločitve. Ne moremo ga okriviti za napačne odločitve niti se zanje ne čuti krivega. Ne more nas prositi za odpuščanje niti nas ne more ljubiti. Trpljenje ima veliko različnih obrazov. Pisec Malega princa Antoine de Saint-Exupéry se sprašuje: »Ali sploh obstaja stvar, zaradi katere ni treba trpeti?« Sveto pismo ne daje neposrednega odgovora, ki bi v svetu zla in trpljenja zadovoljil naš intelekt, lahko pa poteši potrebe našega srca, saj je najhujše trpljenje to, če ne znamo več ljubiti (Dostojevski). Iz Svetega pisma izvemo, da je Bog vnaprej razpel varno mrežo pod nami, da ne bi popadali v brezno pogube. Bog vse ureja in vse usmerja h končnemu dobremu. Predvidel je rešitev človeštva in sveta ter pravično poslednjo sodbo. Do takrat se spopadamo z navidezno srečo hudobnih, kot se je nekoč spraševal Asáf, dokler ni spoznal njihovega pravega konca, rekoč: »Jaz pa – moje noge so se skoraj spotaknile, moji koraki so malodane spodrsnili … Torej sem zaman prečistil svoje srce in si v nedolžnosti umival roke. Saj sem bil pretepan ves dan, vsako jutro me je zadela kazen … Ko sem premišljeval, da bi to spoznal, je bila v mojih očeh muka, dokler nisem prispel do Božjega svetišča, spoznal njihovega konca.« (Psalm 73,2.13–17) Thu, 29 Dec 2022 04:56:17 +0000 Daniel Brkič: Bog dežurni krivec Rabija, slavna sufijska mistikinja iz srednje veka, je tako kot vsak dan hodila po ulici na poti na tržnico. Na tržnici je vsak dan razglašala spoznanja, do katerih je prišla. Tam je vsak dan opazovala drugega znanega mistika, Hasana, kako je sedel pred vrati mošeje in glasno molil: »Bog, odpri vrata! Prosim, odpri vrata in me spusti noter!«Tistega dne Rabija ni več uspela prenašati Hasanovega joka in vpitja. Hasan je neprestano vpil: »Odpri vrata, spusti me noter! Zakaj me ne poslušaš, zakaj ne uslišiš mojih molitev!« Vse prejšnje dni se je Rabija le nasmejala ob prizoru jokajočega Hasana, tisti dan pa je stopila k njemu, ga močno stresla in rekla: »Prenehaj s tem nesmislom! Vrata so oprta. Dejansko si že noter!«Hasan je pogledal Rabijo in v tistem trenutku doživel spoznanje. Globoko se je priklonil pred Rabijo in dejal: »Pravočasno si prišla, sicer bi takole prosil vse življenje. Vendar sem že leta to počel, kje si bila do sedaj? Vem, da greš po tej ulici vsak dan. Morala si me videti tukaj, kako molim in jočem?«Rabija mu je odgovorila: »Res je, vendar lahko resnico izrečemo le v določenem trenutku, prostoru in kontekstu. Čakala sem na pravi, rodoviten trenutek. Danes je napočil, zato sem se ti približala. Če bi te nagovorila včeraj, bi se razburil, morda celo ujezil. Lahko bi se uprl ali mi dejal: ’Zmotila si mojo molitev!’ - in ni prav, da zmotimo molitev.«»Hotela sem ti povedati, da ne bodi nespameten, da so vrata že odprta – da si dejansko že noter! Ampak morala sem čakati na pravi trenutek,« je Hasanu še dejala Rabija. V muslimanskem svetu celo kralj ne sme zmotiti molitve berača. Tudi policija ne sme zmotiti molitve osumljenca, ki ga išče. Počakati mora, da ta dokonča molitev, šele nato ga lahko prime. Molitve se ne sme zmotiti. Mistikinja Rabija je čakala na pravi trenutek, ko bi Hasan lahko sprejel resnico. Tudi v naših življenjih smo le v redkih trenutkih dojemljivi za spoznanja, ki ne sodijo v naš kontekst. In prava umetnost je povedati naš vidik resnice na način, da jo drugi lahko sprejme. Rabija je Hasanu hotela sporočiti, da se mu ni treba več mučiti in da je že sprejet, vključen. Da je že noter. Božja vrata so odprta, ampak mi smo tudi že ves čas na notranji strani. Le kdaj nam je to težko sprejeti in potrebujemo čas milosti, da to spoznamo. 174924792 RTVSLO – Prvi 384 clean Rabija, slavna sufijska mistikinja iz srednje veka, je tako kot vsak dan hodila po ulici na poti na tržnico. Na tržnici je vsak dan razglašala spoznanja, do katerih je prišla. Tam je vsak dan opazovala drugega znanega mistika, Hasana, kako je sedel pred vrati mošeje in glasno molil: »Bog, odpri vrata! Prosim, odpri vrata in me spusti noter!«Tistega dne Rabija ni več uspela prenašati Hasanovega joka in vpitja. Hasan je neprestano vpil: »Odpri vrata, spusti me noter! Zakaj me ne poslušaš, zakaj ne uslišiš mojih molitev!« Vse prejšnje dni se je Rabija le nasmejala ob prizoru jokajočega Hasana, tisti dan pa je stopila k njemu, ga močno stresla in rekla: »Prenehaj s tem nesmislom! Vrata so oprta. Dejansko si že noter!«Hasan je pogledal Rabijo in v tistem trenutku doživel spoznanje. Globoko se je priklonil pred Rabijo in dejal: »Pravočasno si prišla, sicer bi takole prosil vse življenje. Vendar sem že leta to počel, kje si bila do sedaj? Vem, da greš po tej ulici vsak dan. Morala si me videti tukaj, kako molim in jočem?«Rabija mu je odgovorila: »Res je, vendar lahko resnico izrečemo le v določenem trenutku, prostoru in kontekstu. Čakala sem na pravi, rodoviten trenutek. Danes je napočil, zato sem se ti približala. Če bi te nagovorila včeraj, bi se razburil, morda celo ujezil. Lahko bi se uprl ali mi dejal: ’Zmotila si mojo molitev!’ - in ni prav, da zmotimo molitev.«»Hotela sem ti povedati, da ne bodi nespameten, da so vrata že odprta – da si dejansko že noter! Ampak morala sem čakati na pravi trenutek,« je Hasanu še dejala Rabija. V muslimanskem svetu celo kralj ne sme zmotiti molitve berača. Tudi policija ne sme zmotiti molitve osumljenca, ki ga išče. Počakati mora, da ta dokonča molitev, šele nato ga lahko prime. Molitve se ne sme zmotiti. Mistikinja Rabija je čakala na pravi trenutek, ko bi Hasan lahko sprejel resnico. Tudi v naših življenjih smo le v redkih trenutkih dojemljivi za spoznanja, ki ne sodijo v naš kontekst. In prava umetnost je povedati naš vidik resnice na način, da jo drugi lahko sprejme. Rabija je Hasanu hotela sporočiti, da se mu ni treba več mučiti in da je že sprejet, vključen. Da je že noter. Božja vrata so odprta, ampak mi smo tudi že ves čas na notranji strani. Le kdaj nam je to težko sprejeti in potrebujemo čas milosti, da to spoznamo. Wed, 28 Dec 2022 04:56:24 +0000 Robert Friškovec: Smo že notri Sufizem, duhovno-mistična tradicija islama, je s svojimi nauki, praksami in vrednotami stoletja dolgo pomenil ideal religiozno-moralnega življenja muslimanov in muslimank. Tudi danes ima v različnih predelih islamskega sveta zelo velik vpliv na vsakdanjo pobožnost verujočih. V ospredju sufizma kot poti duhovnega izpopolnjevanja in mističnega spoznanja stoji nauk o vrlinah, ena izmed osnovnih kategorij tega nauka pa je – revščina. Seveda je v kontekstu sufizma revščina (Arab. faqr) razumljena v duhovnem smislu, torej kot zavestno prizadevanje za skromnost in materialno neodvisnost. Zato lahko govorimo o »kultivirani« ali »hoteni revščini« kot notranji drži in religiozni vrlini. Tak pomen pojma revščine ustreza njeni duhovno-eksistencialni razsežnosti, ki muslimanskim mistikom pomeni eno izmed tako imenovanih »postajališč« na poti k Bogu. V tem smislu revščina ne pomeni mistikovega cilja samega na sebi, temveč metodo za doseg svoje notranje čistosti in Božje bližine. Sufi je nekdo, ki je ravnodušen do materialnega izobilja in bogastva: v tem smislu je preprosto faqir, »reven«. Revščina je »protiutež poželenja«, »vzgojiteljica osebnega značaja«, »dresura jaza«. Kot asketska drža ni nujno v eksplicitnem nasprotju do bogastva, čeprav njegovo legitimnost napravi vprašljivo. Znameniti sufijski mojster iz 9. stoletja, Ibrahim Al-Khawas, hvali revščino kot duhovno-religiozno vrlino z najlepšimi oznakami in nazivi. Tako je revščina zanj »ogrinjalo plemenitosti, obleka Božjih poslancev, plašč dobrosrčnih, krona bogaboječih, okrasje verujočih, zakladnica spoznavalcev, hrepenenje novincev, trdnjava poslušnih in ječa grešnikov«. »Kultura revščine« ima v zgodovini islamske pobožnosti dolgo in bogato tradicijo. Toda šele z uveljavitvijo sufizma kot duhovne znanosti je kot osebna lastnost postala nujna dimenzija islamske duhovnosti in religiozne moralnosti. Nauk o revščini, ki v tem kontekstu združuje asketsko držo in voljo po samopremagovanju, pa tudi skromnost, zaupanje, hvaležnost in radodarnost, je tako sestavni del sufijske literature in učenja o duhovno-moralnem samoizpopolnjevanju človeka. Toda sufiji imajo ob učenju o revščini v duhovnem smislu v mislih tudi čisto konkretno socialno revščino, ki jo obravnavajo kot del človekovega položaja v svetu. Pri tem sufijski mojstri in učenjaki soglasno poudarjajo pravičen, sočuten in predvsem milosten odnos do revnih. Koransko oznanilo in prerokovo izročilo sta tudi v tem primeru pomembna vira njihovega učenja. Tako se sufiji pogosto sklicujejo na prerokovo izjavo, po kateri je ravno ljubezen do revnih ključ do raja. Poudarjajo, da je za revne treba poskrbeti in da jim je treba pomagati po svojih najboljših močeh. S tem skrb za revne postane religijska dolžnost in duhovna naloga tako posameznika kot tudi skupnosti. Naklonjen, prizanesljiv in strpen odnos do revnih je tako eden ključnih aspektov kolektivne moralnosti v sufizmu. Dovzetnost za revščino in sočutje do revnih sta pomembni lastnosti duhovne zavesti v islamu. Znameniti sufijski mojster iz Bagdada je opozarjal: »Če srečaš revnega človeka, se mu približaj z milino in blagostjo, ne z učenjaštvom in znanjem.« Kajti milina vzpostavi zaupanje, medtem ko pretirana vednost revnega lahko spravi v zadrego. Vrlina prijaznosti ima pri tem pomembno vlogo: revnim iskrena prijaznost včasih pomeni več kot materialna pomoč, ki jo damo z notranjo prisilo ali očitno ošabnostjo. 174924575 RTVSLO – Prvi 425 clean Sufizem, duhovno-mistična tradicija islama, je s svojimi nauki, praksami in vrednotami stoletja dolgo pomenil ideal religiozno-moralnega življenja muslimanov in muslimank. Tudi danes ima v različnih predelih islamskega sveta zelo velik vpliv na vsakdanjo pobožnost verujočih. V ospredju sufizma kot poti duhovnega izpopolnjevanja in mističnega spoznanja stoji nauk o vrlinah, ena izmed osnovnih kategorij tega nauka pa je – revščina. Seveda je v kontekstu sufizma revščina (Arab. faqr) razumljena v duhovnem smislu, torej kot zavestno prizadevanje za skromnost in materialno neodvisnost. Zato lahko govorimo o »kultivirani« ali »hoteni revščini« kot notranji drži in religiozni vrlini. Tak pomen pojma revščine ustreza njeni duhovno-eksistencialni razsežnosti, ki muslimanskim mistikom pomeni eno izmed tako imenovanih »postajališč« na poti k Bogu. V tem smislu revščina ne pomeni mistikovega cilja samega na sebi, temveč metodo za doseg svoje notranje čistosti in Božje bližine. Sufi je nekdo, ki je ravnodušen do materialnega izobilja in bogastva: v tem smislu je preprosto faqir, »reven«. Revščina je »protiutež poželenja«, »vzgojiteljica osebnega značaja«, »dresura jaza«. Kot asketska drža ni nujno v eksplicitnem nasprotju do bogastva, čeprav njegovo legitimnost napravi vprašljivo. Znameniti sufijski mojster iz 9. stoletja, Ibrahim Al-Khawas, hvali revščino kot duhovno-religiozno vrlino z najlepšimi oznakami in nazivi. Tako je revščina zanj »ogrinjalo plemenitosti, obleka Božjih poslancev, plašč dobrosrčnih, krona bogaboječih, okrasje verujočih, zakladnica spoznavalcev, hrepenenje novincev, trdnjava poslušnih in ječa grešnikov«. »Kultura revščine« ima v zgodovini islamske pobožnosti dolgo in bogato tradicijo. Toda šele z uveljavitvijo sufizma kot duhovne znanosti je kot osebna lastnost postala nujna dimenzija islamske duhovnosti in religiozne moralnosti. Nauk o revščini, ki v tem kontekstu združuje asketsko držo in voljo po samopremagovanju, pa tudi skromnost, zaupanje, hvaležnost in radodarnost, je tako sestavni del sufijske literature in učenja o duhovno-moralnem samoizpopolnjevanju človeka. Toda sufiji imajo ob učenju o revščini v duhovnem smislu v mislih tudi čisto konkretno socialno revščino, ki jo obravnavajo kot del človekovega položaja v svetu. Pri tem sufijski mojstri in učenjaki soglasno poudarjajo pravičen, sočuten in predvsem milosten odnos do revnih. Koransko oznanilo in prerokovo izročilo sta tudi v tem primeru pomembna vira njihovega učenja. Tako se sufiji pogosto sklicujejo na prerokovo izjavo, po kateri je ravno ljubezen do revnih ključ do raja. Poudarjajo, da je za revne treba poskrbeti in da jim je treba pomagati po svojih najboljših močeh. S tem skrb za revne postane religijska dolžnost in duhovna naloga tako posameznika kot tudi skupnosti. Naklonjen, prizanesljiv in strpen odnos do revnih je tako eden ključnih aspektov kolektivne moralnosti v sufizmu. Dovzetnost za revščino in sočutje do revnih sta pomembni lastnosti duhovne zavesti v islamu. Znameniti sufijski mojster iz Bagdada je opozarjal: »Če srečaš revnega človeka, se mu približaj z milino in blagostjo, ne z učenjaštvom in znanjem.« Kajti milina vzpostavi zaupanje, medtem ko pretirana vednost revnega lahko spravi v zadrego. Vrlina prijaznosti ima pri tem pomembno vlogo: revnim iskrena prijaznost včasih pomeni več kot materialna pomoč, ki jo damo z notranjo prisilo ali očitno ošabnostjo. Tue, 27 Dec 2022 04:57:05 +0000 Raid Al Daghistani: O revščini in odnosu do revnih v sufizmu Najznamenitejši rimski govornik Cicero v svojem spisu O govorniku poveličuje zgodovino in ji izreče kar nekaj hvalnic. Imenuje jo pričevalka časa, luč resnice, življenje spomina in glasnik preteklosti. Med vsemi temi oznakami pa navede ugotovitev, ki je v teku let in stoletij postala najznamenitejša izmed vseh - da nas namreč zgodovina največ nauči. Cicero meni, da le iz poznavanja preteklosti lahko tehtno in premišljeno sooblikujemo prihodnost, pretekle izkušnje človeštva naj bi pomagale prihodnjim rodovom, da bi znali bolj preudarno presojati svoja dejanja. Toda mar ta Cicerova misel resnično drži? Ali ni po prvi svetovni vojni prišla še hujša, še bolj brutalna in morilska druga svetovna vojna? Mar smo danes kot ljudje dejansko kaj manj zasužnjeni, kot je bila družba v antiki? Ustavnopravno se zdimo vsi svobodni – nismo vpeti v okove in ne v prisilno delo. Zdi se, da sami odločamo o sebi. Konec je dobe individualnega zasužnjevanja, značilnega za antiko, konec nacionalnega zasužnjevanja v času kolonializma. A dejansko smo ljudje danes tudi v Evropi ovrednoteni le toliko, kolikor se znamo in zmoremo prodati na trgu, kolikor v mesarskem klanju na trgu uspemo v javnosti ohraniti in prodajati imidž strokovnosti in kakor dolgo nam nekdo, ki mu prekrižamo njegove osebne interese, javno ne degradira naše osebnosti in avtoritete. Sužnji svojih značajev, navad in potreb, ki jih je v nas vzdramila potrošniška kapitalistična ideologija, smo.In iz zgodovine se človeštvo, čeprav bi se iz nje moralo učiti, doslej ni naučilo skoraj ničesar. Morda je edini spoznanje ob Ciceronovi misli, da je zgodovina učiteljica življenja, zaenkrat to, da se iz zgodovine, žal, ničesar nočemo naučiti. 174924437 RTVSLO – Prvi 376 clean Najznamenitejši rimski govornik Cicero v svojem spisu O govorniku poveličuje zgodovino in ji izreče kar nekaj hvalnic. Imenuje jo pričevalka časa, luč resnice, življenje spomina in glasnik preteklosti. Med vsemi temi oznakami pa navede ugotovitev, ki je v teku let in stoletij postala najznamenitejša izmed vseh - da nas namreč zgodovina največ nauči. Cicero meni, da le iz poznavanja preteklosti lahko tehtno in premišljeno sooblikujemo prihodnost, pretekle izkušnje človeštva naj bi pomagale prihodnjim rodovom, da bi znali bolj preudarno presojati svoja dejanja. Toda mar ta Cicerova misel resnično drži? Ali ni po prvi svetovni vojni prišla še hujša, še bolj brutalna in morilska druga svetovna vojna? Mar smo danes kot ljudje dejansko kaj manj zasužnjeni, kot je bila družba v antiki? Ustavnopravno se zdimo vsi svobodni – nismo vpeti v okove in ne v prisilno delo. Zdi se, da sami odločamo o sebi. Konec je dobe individualnega zasužnjevanja, značilnega za antiko, konec nacionalnega zasužnjevanja v času kolonializma. A dejansko smo ljudje danes tudi v Evropi ovrednoteni le toliko, kolikor se znamo in zmoremo prodati na trgu, kolikor v mesarskem klanju na trgu uspemo v javnosti ohraniti in prodajati imidž strokovnosti in kakor dolgo nam nekdo, ki mu prekrižamo njegove osebne interese, javno ne degradira naše osebnosti in avtoritete. Sužnji svojih značajev, navad in potreb, ki jih je v nas vzdramila potrošniška kapitalistična ideologija, smo.In iz zgodovine se človeštvo, čeprav bi se iz nje moralo učiti, doslej ni naučilo skoraj ničesar. Morda je edini spoznanje ob Ciceronovi misli, da je zgodovina učiteljica življenja, zaenkrat to, da se iz zgodovine, žal, ničesar nočemo naučiti. Mon, 26 Dec 2022 04:56:16 +0000 Ignacija Fridl Jarc: O zgodovini Na Božič vas vabimo, da prisluhnete razmišljanju mag. Alojza Cvikla, metropolita in mariborskega nadškofa o pomenu tega velikega praznika. 174924286 RTVSLO – Prvi 379 clean Na Božič vas vabimo, da prisluhnete razmišljanju mag. Alojza Cvikla, metropolita in mariborskega nadškofa o pomenu tega velikega praznika. Sun, 25 Dec 2022 04:56:19 +0000 Alojz Cvikl: Božični nagovor Bliža se sveti večer, ko kristjanke in kristjani pričakujejo rojstvo Odrešenika. O tem pričakovanju in samem prazniku nam bo spregovorila evangeličanska duhovnica Judit Andrejek. 174924130 RTVSLO – Prvi 383 clean Bliža se sveti večer, ko kristjanke in kristjani pričakujejo rojstvo Odrešenika. O tem pričakovanju in samem prazniku nam bo spregovorila evangeličanska duhovnica Judit Andrejek. Sat, 24 Dec 2022 04:56:23 +0000 Judit Andrejek: Sprejmimo Odrešenika Bliža se dan, ko se bomo tudi letos zazrli v ganljiv prizor: Jezus tam v betlehemskem zatočišču, ob njem Jožef in Marija, pa nekaj pastirjev. Topel dih živali je grel tisto borno zavetje, v katerem se nam je rodil naš Odrešenik – v katerem se je tako revno približal našemu življenju.V ljudskih zgodbah živi sporočilo, da se nam tudi danes bliža v revnih in brezpravnih. In le če jim odpremo srce, lahko Sveto in svetlo vstopi tudi k nam samim. Pred leti sem med legende o sv. Frančišku Asiškem pripisal novo zgodbo. Takole se glasi: Bil je božični večer. Sveti Frančišek se je prebijal skozi mraz zimske noči proti cerkvici Svete Marije Angelske v Porciunkuli. Ob Mariji je hotel skupaj z brati doživeti sporočilo svetega večera. Premišljeval je, kako bi lahko čim bolj osebno doživel prihod in bližino Rešenika.Ko je bil blizu cerkvice, je zaslišal tiho ječanje. Ob poti, pod osamljenim hrastom, je ležal prezebel berač.»Brat, ali te zebe?« je vprašal Frančišek, ko se je sklonil nad reveža, zavitega v cunje.Berač je pogledal Frančiška in njegov pogled je povedal, da ga zelo zebe.Frančišek je slekel ogrinjalo in ga pokril.Hvaležen pogled berača, rahel nasmeh, toda njegov trepet se ni umiril. Močan mraz je reveža skelel do kosti.Frančišek je vrnil ubožcu nasmeh, potem se je sklonil in ga objel. In takrat … kot da ne objema berača, kot da prižema k sebi samo božje Dete, Novorojenega, ki se smehlja in ga zre z neizmerno hvaležnostjo in ljubeznijo.Radost, neizmerna radost je napolnila Frančišku srce!In čez čas … Ko ni bilo več ne berača ne Deteta, ko je le še ogrinjalo ležalo na tleh, se je Frančišek vesel zahvalil Bogu za znamenje in sporočilo.Odhitel je k bratom in jim pripovedoval dogodek in potem … Potem so bratje odhiteli vsak po svoji poti, da bi našli in razveselili novorojeno Dete, ki jih je čakalo v siroti, v revežu, v zapuščenem in osamljenem …Bog se vedno znova uteleša v jedro stisk časa in prostora; zapušča ‘rajsko’, da bi bil sočutno Bližnji s trpečimi. Rodil se je kot tujec v Betlehemu, nadaljeval je pot begunca v Egiptu, da bi lahko bil sočuten sopotnik brezdomcem. Ko se ob tolikem trpljenju na svetu sprašujemo: »Kje si, o Bog?« nam On odgovarja: »Ni vprašanje: “Kje sem jaz?” Če me ne vidiš, je vprašanje: “Kje si ti?” kajti jaz sem v breznu bolečin s trpečimi. In ti? Kje si ti, da me nisi našel tam?« Kako pomembno je odpreti srce. Samo po odprtem srcu lahko tudi k nam vstopi Ljubezen sama. In potem je praznik ne le navzven, ampak tudi navznoter prazničen. 174923832 RTVSLO – Prvi 358 clean Bliža se dan, ko se bomo tudi letos zazrli v ganljiv prizor: Jezus tam v betlehemskem zatočišču, ob njem Jožef in Marija, pa nekaj pastirjev. Topel dih živali je grel tisto borno zavetje, v katerem se nam je rodil naš Odrešenik – v katerem se je tako revno približal našemu življenju.V ljudskih zgodbah živi sporočilo, da se nam tudi danes bliža v revnih in brezpravnih. In le če jim odpremo srce, lahko Sveto in svetlo vstopi tudi k nam samim. Pred leti sem med legende o sv. Frančišku Asiškem pripisal novo zgodbo. Takole se glasi: Bil je božični večer. Sveti Frančišek se je prebijal skozi mraz zimske noči proti cerkvici Svete Marije Angelske v Porciunkuli. Ob Mariji je hotel skupaj z brati doživeti sporočilo svetega večera. Premišljeval je, kako bi lahko čim bolj osebno doživel prihod in bližino Rešenika.Ko je bil blizu cerkvice, je zaslišal tiho ječanje. Ob poti, pod osamljenim hrastom, je ležal prezebel berač.»Brat, ali te zebe?« je vprašal Frančišek, ko se je sklonil nad reveža, zavitega v cunje.Berač je pogledal Frančiška in njegov pogled je povedal, da ga zelo zebe.Frančišek je slekel ogrinjalo in ga pokril.Hvaležen pogled berača, rahel nasmeh, toda njegov trepet se ni umiril. Močan mraz je reveža skelel do kosti.Frančišek je vrnil ubožcu nasmeh, potem se je sklonil in ga objel. In takrat … kot da ne objema berača, kot da prižema k sebi samo božje Dete, Novorojenega, ki se smehlja in ga zre z neizmerno hvaležnostjo in ljubeznijo.Radost, neizmerna radost je napolnila Frančišku srce!In čez čas … Ko ni bilo več ne berača ne Deteta, ko je le še ogrinjalo ležalo na tleh, se je Frančišek vesel zahvalil Bogu za znamenje in sporočilo.Odhitel je k bratom in jim pripovedoval dogodek in potem … Potem so bratje odhiteli vsak po svoji poti, da bi našli in razveselili novorojeno Dete, ki jih je čakalo v siroti, v revežu, v zapuščenem in osamljenem …Bog se vedno znova uteleša v jedro stisk časa in prostora; zapušča ‘rajsko’, da bi bil sočutno Bližnji s trpečimi. Rodil se je kot tujec v Betlehemu, nadaljeval je pot begunca v Egiptu, da bi lahko bil sočuten sopotnik brezdomcem. Ko se ob tolikem trpljenju na svetu sprašujemo: »Kje si, o Bog?« nam On odgovarja: »Ni vprašanje: “Kje sem jaz?” Če me ne vidiš, je vprašanje: “Kje si ti?” kajti jaz sem v breznu bolečin s trpečimi. In ti? Kje si ti, da me nisi našel tam?« Kako pomembno je odpreti srce. Samo po odprtem srcu lahko tudi k nam vstopi Ljubezen sama. In potem je praznik ne le navzven, ampak tudi navznoter prazničen. Fri, 23 Dec 2022 04:55:58 +0000 Karel Gržan: Bliža se dan božjega rojstva Prej ali slej se v življenju pojavijo težave, stiske. Ko se nakopičijo problemi, človeka to prisili, da bolje razmisli o svojem življenju, o svojih prioritetah, vedenju, odnosih. Številni se ob tem spomnijo na Boga. Ozirajo se Vanj, ki sporoča, da jih vedno ljubi, v vsem, kar so in se jim dogaja, torej ljubi brezpogojno. Številni se nanj v sreči spomnijo, ko jim gre dobro. Ali pa tudi ne. Ko ima človek vse, kar si želi, ko je lepo, po njegovih pričakovanjih, je poln sebe. Ne želi, da ga kaj zmoti, ozira se le po bleščečih znamenjih lahkotnega, sebičnega življenja. Lahko pa se odločiš in hodiš skozi življenje z Bogom. To živiš, kažeš z vedenjem, delovanjem, svojimi besedami, držo, v vsem. Z Bogom odkrivamo ranljivost sebe, drug drugega, vseh, vsega sveta. Učimo se, kako pridobiti naklonjenost ob pokončni drži, odvrniti težave, bolezen ali pa to sprejeti, ko ne gre več drugače. Brez hudih zamer. Sovraštvo pripelje do nepopravljive poškodovanosti. Človeško dušo je treba obvarovati enoumja okolja, sploh enoumja, ki lahko poškoduje.Vzklije seme spoznanja, da obstaja človeška duhovna svoboda in se utrjuje ob ustrezni izbiri drže, ne glede na to, kako deluje okolje. Da človek zmore biti on, tudi če je drugačen, ob doživljanju lepote narave, besede, sočutne skrbi za drugega, v »znanju, ki ti ga nihče ne more vzeti«, v pripovedovanju zgodb, ki so nam lahko zgled. Posebno pomembne so tiste človeške podobe, ki so se s svojo dobroto zapisale v našo zavest. Tisti ljudje, ki so sposobni v najrazličnejših, tudi nepredvidenih okoliščinah delati dobro. Kako blagodejno je z malimi in večjimi pozornostmi, gestami, potezami odpirati oči, videti možnosti, kako olajšati težave in razveseljevati, prebujati radost. Kot da zasnuješ notranjo svobodo. Zadovoljstvo ob sebičnosti je povsem kratkotrajno in vodi v praznino, izvotljenost odnosov. Ohranjati svoje dostojanstvo bivanja ni samo enkratna poteza. Ta lahko prebuja, a potrebna sta notranja odločitev in negovanje. Iz srca si zaželim, da bi bil vreden bivanja. Kako opaziti, kaj se mi dogaja, kaj delam, kako ravnam v konkretnih okoliščinah. Je to notranja, iskrena svoboda? Koliko smisla je v tem? Smiselno ni le življenje, ki daje človeku možnost, da je ustvarjalen ali da se izpopolnjuje v poklicnem uresničevanju, doživljanju umetnosti, v materialnem napredovanju. Vedno je potrebno soočanje ob tem z ogledalom, ki ti kaže resnico. So prisotni ob tem ljubezen, dobrota, empatija, srce? Smiselno življenje je tudi takrat, ko se človek znajde v izsiljenih omejitvah bivanja. V trpljenju, ki odpira oči. Nobena preizkušnja, nobena težava me ne more ločiti od bistva.Ko sprejmeš vse, se tudi v najtežjih položajih, nemočen zaveš, kako pomembno, presežno in smiselno je skupaj z Njim celovito oblikovati svoje življenje. Šele stiska napravi človeško bivanje za celoto. Ob tem se zavedaš vedno več dobrega, prebudi se hvaležnost za vse. V vsem, tudi v drugih ljudeh Iščeš dobro. Zavedaš se božje navzočnosti in se čudiš, kako skrivnostno je človek vpet v večno življenje. 174923554 RTVSLO – Prvi 378 clean Prej ali slej se v življenju pojavijo težave, stiske. Ko se nakopičijo problemi, človeka to prisili, da bolje razmisli o svojem življenju, o svojih prioritetah, vedenju, odnosih. Številni se ob tem spomnijo na Boga. Ozirajo se Vanj, ki sporoča, da jih vedno ljubi, v vsem, kar so in se jim dogaja, torej ljubi brezpogojno. Številni se nanj v sreči spomnijo, ko jim gre dobro. Ali pa tudi ne. Ko ima človek vse, kar si želi, ko je lepo, po njegovih pričakovanjih, je poln sebe. Ne želi, da ga kaj zmoti, ozira se le po bleščečih znamenjih lahkotnega, sebičnega življenja. Lahko pa se odločiš in hodiš skozi življenje z Bogom. To živiš, kažeš z vedenjem, delovanjem, svojimi besedami, držo, v vsem. Z Bogom odkrivamo ranljivost sebe, drug drugega, vseh, vsega sveta. Učimo se, kako pridobiti naklonjenost ob pokončni drži, odvrniti težave, bolezen ali pa to sprejeti, ko ne gre več drugače. Brez hudih zamer. Sovraštvo pripelje do nepopravljive poškodovanosti. Človeško dušo je treba obvarovati enoumja okolja, sploh enoumja, ki lahko poškoduje.Vzklije seme spoznanja, da obstaja človeška duhovna svoboda in se utrjuje ob ustrezni izbiri drže, ne glede na to, kako deluje okolje. Da človek zmore biti on, tudi če je drugačen, ob doživljanju lepote narave, besede, sočutne skrbi za drugega, v »znanju, ki ti ga nihče ne more vzeti«, v pripovedovanju zgodb, ki so nam lahko zgled. Posebno pomembne so tiste človeške podobe, ki so se s svojo dobroto zapisale v našo zavest. Tisti ljudje, ki so sposobni v najrazličnejših, tudi nepredvidenih okoliščinah delati dobro. Kako blagodejno je z malimi in večjimi pozornostmi, gestami, potezami odpirati oči, videti možnosti, kako olajšati težave in razveseljevati, prebujati radost. Kot da zasnuješ notranjo svobodo. Zadovoljstvo ob sebičnosti je povsem kratkotrajno in vodi v praznino, izvotljenost odnosov. Ohranjati svoje dostojanstvo bivanja ni samo enkratna poteza. Ta lahko prebuja, a potrebna sta notranja odločitev in negovanje. Iz srca si zaželim, da bi bil vreden bivanja. Kako opaziti, kaj se mi dogaja, kaj delam, kako ravnam v konkretnih okoliščinah. Je to notranja, iskrena svoboda? Koliko smisla je v tem? Smiselno ni le življenje, ki daje človeku možnost, da je ustvarjalen ali da se izpopolnjuje v poklicnem uresničevanju, doživljanju umetnosti, v materialnem napredovanju. Vedno je potrebno soočanje ob tem z ogledalom, ki ti kaže resnico. So prisotni ob tem ljubezen, dobrota, empatija, srce? Smiselno življenje je tudi takrat, ko se človek znajde v izsiljenih omejitvah bivanja. V trpljenju, ki odpira oči. Nobena preizkušnja, nobena težava me ne more ločiti od bistva.Ko sprejmeš vse, se tudi v najtežjih položajih, nemočen zaveš, kako pomembno, presežno in smiselno je skupaj z Njim celovito oblikovati svoje življenje. Šele stiska napravi človeško bivanje za celoto. Ob tem se zavedaš vedno več dobrega, prebudi se hvaležnost za vse. V vsem, tudi v drugih ljudeh Iščeš dobro. Zavedaš se božje navzočnosti in se čudiš, kako skrivnostno je človek vpet v večno življenje. Thu, 22 Dec 2022 04:56:18 +0000 Silva Matos: Nekateri ljudje se lažje znajdejo v težavah Samo tri dni nas še loči od svetega večera in v tej božični devetdnevnici pozdravljamo Vzhajajočega, ki prihaja z višave in je »svetloba večne luči in sonce pravice«. Zelo zanimivo je, da prav v dnevu, ki je najkrajši v letu, saj je zimski solsticij, zapojemo vzhajajoči svetlobi v pozdrav. Prav zaradi tega nam bogoslužje omogoča, da prepevamo tudi odlomek iz Visoke pesmi. Skupaj z ženinom, ki poje, ko prihaja in skače čez gore, preskakuje griče ter je podoben gazeli ali mlademu jelenu, ko istočasno vzklika: »Vstani moja draga, lepotica moja, ker glej, zima je minila, deževje je prešlo. Cvetlice so se prikazale v deželi, čas petja je prišel in glas grlice je slišati v naši deželi.« (Vp, 12)V najtemnejšem dnevu leta smo povabljeni, da prisluškujemo okoli sebe, kje neki je prihajajoče življenje, ki se že javlja? Kje je dobrota, ki se oglaša? Kje je pravica, ki se je že zasvetlikala? Pomembno je zaslišati majhen glas dobrote in opaziti tudi neznatno svetlobo, ki prihaja in ju pozdraviti. Božična noč in z njo božični mir, bo zasijal, če začnemo tudi sami deliti iskre dobrote, ki so nas presenetile. Marija je prav tako pohitela v gore, k sorodnici Elizabeti, da bi z njo delila čudovito novico, da bo tudi sama postala mati. In ob njej zve za čudežni dogodek, Elizabetin sin Janez Krstnik se že javlja, že prerokuje in tudi tokrat pove, kdo je pred njim. Tako prepozna svojega Gospoda in njegovo mater. Podoben je ženinu iz Visoke pesmi, ki poskakuje in pleše, ker je pred njim Odrešenik sveta, nova svetloba, novo življenje in upanje za vse ljudi.Marija kot odgovor Elizabeti prav tako zapoje, tokrat svoj slavni Magnificat. Kako močno odmevajo njene besede: »Velike reči mi je storil on, ki je mogočen!«. Tudi mi smo povabljeni, da z Visoko pesmijo in z Marijo zapojemo, kajti velike reči nam je storil dobri Bog. Naklonil nam je, da ga poznamo po imenu in naredil nas je za svoje prijatelje. Vsako leto na novo občutimo, kako znova prihaja k nam, nas ne pusti samih in nam prinaša besede tolažbe in novega upanja. Dnevi pred Božičem so že milostni trenutki, ko se opogumimo in svojim dragim upamo izreči besede ljubezni ter se jim s pozornostjo ljubeče približamo, hkrati pa se spomnimo teh, na katere smo skozi leto pozabili. Naj naša okolica opazi, da je naše srce že razigrano in veselo. 174923266 RTVSLO – Prvi 403 clean Samo tri dni nas še loči od svetega večera in v tej božični devetdnevnici pozdravljamo Vzhajajočega, ki prihaja z višave in je »svetloba večne luči in sonce pravice«. Zelo zanimivo je, da prav v dnevu, ki je najkrajši v letu, saj je zimski solsticij, zapojemo vzhajajoči svetlobi v pozdrav. Prav zaradi tega nam bogoslužje omogoča, da prepevamo tudi odlomek iz Visoke pesmi. Skupaj z ženinom, ki poje, ko prihaja in skače čez gore, preskakuje griče ter je podoben gazeli ali mlademu jelenu, ko istočasno vzklika: »Vstani moja draga, lepotica moja, ker glej, zima je minila, deževje je prešlo. Cvetlice so se prikazale v deželi, čas petja je prišel in glas grlice je slišati v naši deželi.« (Vp, 12)V najtemnejšem dnevu leta smo povabljeni, da prisluškujemo okoli sebe, kje neki je prihajajoče življenje, ki se že javlja? Kje je dobrota, ki se oglaša? Kje je pravica, ki se je že zasvetlikala? Pomembno je zaslišati majhen glas dobrote in opaziti tudi neznatno svetlobo, ki prihaja in ju pozdraviti. Božična noč in z njo božični mir, bo zasijal, če začnemo tudi sami deliti iskre dobrote, ki so nas presenetile. Marija je prav tako pohitela v gore, k sorodnici Elizabeti, da bi z njo delila čudovito novico, da bo tudi sama postala mati. In ob njej zve za čudežni dogodek, Elizabetin sin Janez Krstnik se že javlja, že prerokuje in tudi tokrat pove, kdo je pred njim. Tako prepozna svojega Gospoda in njegovo mater. Podoben je ženinu iz Visoke pesmi, ki poskakuje in pleše, ker je pred njim Odrešenik sveta, nova svetloba, novo življenje in upanje za vse ljudi.Marija kot odgovor Elizabeti prav tako zapoje, tokrat svoj slavni Magnificat. Kako močno odmevajo njene besede: »Velike reči mi je storil on, ki je mogočen!«. Tudi mi smo povabljeni, da z Visoko pesmijo in z Marijo zapojemo, kajti velike reči nam je storil dobri Bog. Naklonil nam je, da ga poznamo po imenu in naredil nas je za svoje prijatelje. Vsako leto na novo občutimo, kako znova prihaja k nam, nas ne pusti samih in nam prinaša besede tolažbe in novega upanja. Dnevi pred Božičem so že milostni trenutki, ko se opogumimo in svojim dragim upamo izreči besede ljubezni ter se jim s pozornostjo ljubeče približamo, hkrati pa se spomnimo teh, na katere smo skozi leto pozabili. Naj naša okolica opazi, da je naše srce že razigrano in veselo. Wed, 21 Dec 2022 04:56:43 +0000 Edvard Kovač: Sij večne luči V tretjem poglavju svojega dela z naslovom »Skrb za status« Alain de Botton išče vzroke za naraščanje strahu pred izgubo statusa v materialnem napredku zahodnega sveta v zadnjih stoletjih. Ob vseh prednostih tega gmotnega napredka je namreč po njegovem mnenju mogoče opaziti, da »strmi upad resničnega pomanjkanja paradoksalno spremlja nenehen, celo naraščajoč občutek pomanjkanja in bojazni pred njim.«Toda zakaj sklepamo, da to, kar imamo, ni dovolj? Kje je izvir tega občutka pomanjkanja? Po Bottonovem mnenju je v ozadju našega nezadovoljstva in strahu primerjava med nami in drugimi pripadniki skupine, s katero se poistovetimo. Naše mnenje o zadostni količini materialnih dobrin, bogastva, veljave ali različnih priložnosti se tako ne oblikuje neodvisno od drugih, vedno si ga ustvarimo s primerjavo svojih okoliščin z življenjskimi razmerami ljudi, ki naj bi nam bili po statusu enaki. Primerjava našega trenutnega stanja z razmerami v preteklosti je tako brezpredmetna, trdi De Botton. »Dejstvo, da smo iz zornega kota zgodovine premožni, na nas ne napravi nikakršnega vtisa. Šele ko bomo imeli toliko – ali tako malo – kakor ljudje, s katerimi smo odrasli, s katerimi delamo, ki so naši prijatelji in s katerimi se istovetimo v javnem življenju, bomo lahko verjeli, da se nam dobro godi.«Gre torej za povpolnoma psihološki proces, ki ga De Botton ponazori s primerom telesne velikosti: če smo na primer razmeroma nizke postave, a živimo med ljudmi, ki so podobne velikosti, se z vprašanjem telesne višine pravzaprav ne bomo ukvarjali. Če pa bi, nasprotno, nekateri posamezniki prerasli druge, čeprav le za nekaj centimetrov, bi »najbrž kmalu začutili nelagodje in se vdali nezadovoljstvu ter ljubosumju – čeprav se sami nismo zmanjšali niti za milimeter,« pravi filozof. Na višjo postavo (oziroma kakršno koli drugo razliko) bi tako začeli gledati kot na dobrino – postala bi razločevalna lastnost med »boljšimi« in »slabšimi«, ki bi porušila prvotno stanje enakosti. Pri tem je zanimivo prav to, da ne zavidamo kar vsem po vrsti, pač pa le tistim, ki jih imamo za sebi enake. Podobno misel je v svoji Razpravi o človekovi naravi zapisal že David Hume, filozof iz 18. stoletja: »To, kar ustvarja zavist, ni velikansko nesorazmerje med nami in drugimi, temveč, nasprotno, podobnost.« Zato nas De Botton dobrohotno opominja na nekoliko neprijetno resnico, da je »le malokateri uspeh neznosnejši od uspeha naših najbližjih prijateljev«. 174922993 RTVSLO – Prvi 341 clean V tretjem poglavju svojega dela z naslovom »Skrb za status« Alain de Botton išče vzroke za naraščanje strahu pred izgubo statusa v materialnem napredku zahodnega sveta v zadnjih stoletjih. Ob vseh prednostih tega gmotnega napredka je namreč po njegovem mnenju mogoče opaziti, da »strmi upad resničnega pomanjkanja paradoksalno spremlja nenehen, celo naraščajoč občutek pomanjkanja in bojazni pred njim.«Toda zakaj sklepamo, da to, kar imamo, ni dovolj? Kje je izvir tega občutka pomanjkanja? Po Bottonovem mnenju je v ozadju našega nezadovoljstva in strahu primerjava med nami in drugimi pripadniki skupine, s katero se poistovetimo. Naše mnenje o zadostni količini materialnih dobrin, bogastva, veljave ali različnih priložnosti se tako ne oblikuje neodvisno od drugih, vedno si ga ustvarimo s primerjavo svojih okoliščin z življenjskimi razmerami ljudi, ki naj bi nam bili po statusu enaki. Primerjava našega trenutnega stanja z razmerami v preteklosti je tako brezpredmetna, trdi De Botton. »Dejstvo, da smo iz zornega kota zgodovine premožni, na nas ne napravi nikakršnega vtisa. Šele ko bomo imeli toliko – ali tako malo – kakor ljudje, s katerimi smo odrasli, s katerimi delamo, ki so naši prijatelji in s katerimi se istovetimo v javnem življenju, bomo lahko verjeli, da se nam dobro godi.«Gre torej za povpolnoma psihološki proces, ki ga De Botton ponazori s primerom telesne velikosti: če smo na primer razmeroma nizke postave, a živimo med ljudmi, ki so podobne velikosti, se z vprašanjem telesne višine pravzaprav ne bomo ukvarjali. Če pa bi, nasprotno, nekateri posamezniki prerasli druge, čeprav le za nekaj centimetrov, bi »najbrž kmalu začutili nelagodje in se vdali nezadovoljstvu ter ljubosumju – čeprav se sami nismo zmanjšali niti za milimeter,« pravi filozof. Na višjo postavo (oziroma kakršno koli drugo razliko) bi tako začeli gledati kot na dobrino – postala bi razločevalna lastnost med »boljšimi« in »slabšimi«, ki bi porušila prvotno stanje enakosti. Pri tem je zanimivo prav to, da ne zavidamo kar vsem po vrsti, pač pa le tistim, ki jih imamo za sebi enake. Podobno misel je v svoji Razpravi o človekovi naravi zapisal že David Hume, filozof iz 18. stoletja: »To, kar ustvarja zavist, ni velikansko nesorazmerje med nami in drugimi, temveč, nasprotno, podobnost.« Zato nas De Botton dobrohotno opominja na nekoliko neprijetno resnico, da je »le malokateri uspeh neznosnejši od uspeha naših najbližjih prijateljev«. Tue, 20 Dec 2022 04:55:41 +0000 Polonca Zupančič: De Botton o implicitnih primerjavah V evangeliju po Mateju drugem poglavju je zapisan del poročila o Kristusovem rojstvu. Posebej zanimivo v njem pa je to, da podaja različne odzive na Jezusa. Gre za pomembno tematiko, saj se vsak človek, ki sliši zgodbo o Kristusu ali se sreča z njegovimi trditvami, mora odzvati na ta ali oni način. Prvi odziv je odziv kralja Heroda. Ko so modri z Vzhoda povpraševali po tem, ki se je “rodil kot judovski kralj”, se je Herod vznemiril. Njegov politični položaj je bil negotov. In če k temu dodamo še njegovo nenasitno željo po moči in oblasti, ni čudno, da je bil nezaupljiv. Ko je začutil grožnjo svojemu položaju, je pokazal izjemno krutost in ukazal, naj v Betlehemu, kraju Jezusovega rojstva, pomorijo vse dečke, mlajše od dveh let. Prvi odziv je torej sovražno zavračanje.Povsem drugače so se odzvali modri z Vzhoda. Ti učenjaki so na podlagi svojega proučevanja filozofije, naravnih znanosti in religije v nadnaravni zvezdi, ki so jo videli, prepoznali znamenje nečesa posebnega. Če k temu dodamo še v prvem stoletju zelo razširjeno prepričanje, da se bo v Judeji pojavil vladar, ki bo vladal vsemu svetu, ni nič čudnega, da so se odpravili na dolgo pot. Ko so na njenem koncu prišli do Betlehema in “zagledali dete”, so “padli predenj in ga počastili” (Matej 2,11) .Druga mogoča odziva na Kristusa in njegov nauk sta sprejemanje in čaščenje.V judovskih voditeljih tistega časa pa vidimo še en odziv. Čeprav so ob novici o prihodu modrih, ki so iskali kralja, tudi oni bili vznemirjeni - verjetno zaradi tega, ker so se bali, kako se bo odzval kralj Herod - in čeprav so modrim pomagali najti Jezusa, pa so ostali povsem ravnodušni. Preprosto jim je bilo vseeno. V teh treh odzivih - sovraštvu in zavračanju, sprejemanju in čaščenju ter hladni ravnodušnosti, so predstavljeni trije mogoči odzivi vsakega človeka na Kristusa. Morda pa je ob tem treba dodati še to: ravnodušnost ni trajen odziv. Kot vidimo iz poznejših evangeljskih zapisov, so se tisti, ki so se sprva odzvali tako, pozneje pridružili tem, ki so Kristusa sovražili, ali pa tem, ki so ga sprejemali in častili. Ko gre za Jezusa, je nemogoče ostati ravnodušen.Nobenega dvoma ni, da je učlovečenje Boga v detetu, rojenem v Betlehemu, najpomembnejši dogodek. Kakšen je vaš odziv nanj? 174922749 RTVSLO – Prvi 355 clean V evangeliju po Mateju drugem poglavju je zapisan del poročila o Kristusovem rojstvu. Posebej zanimivo v njem pa je to, da podaja različne odzive na Jezusa. Gre za pomembno tematiko, saj se vsak človek, ki sliši zgodbo o Kristusu ali se sreča z njegovimi trditvami, mora odzvati na ta ali oni način. Prvi odziv je odziv kralja Heroda. Ko so modri z Vzhoda povpraševali po tem, ki se je “rodil kot judovski kralj”, se je Herod vznemiril. Njegov politični položaj je bil negotov. In če k temu dodamo še njegovo nenasitno željo po moči in oblasti, ni čudno, da je bil nezaupljiv. Ko je začutil grožnjo svojemu položaju, je pokazal izjemno krutost in ukazal, naj v Betlehemu, kraju Jezusovega rojstva, pomorijo vse dečke, mlajše od dveh let. Prvi odziv je torej sovražno zavračanje.Povsem drugače so se odzvali modri z Vzhoda. Ti učenjaki so na podlagi svojega proučevanja filozofije, naravnih znanosti in religije v nadnaravni zvezdi, ki so jo videli, prepoznali znamenje nečesa posebnega. Če k temu dodamo še v prvem stoletju zelo razširjeno prepričanje, da se bo v Judeji pojavil vladar, ki bo vladal vsemu svetu, ni nič čudnega, da so se odpravili na dolgo pot. Ko so na njenem koncu prišli do Betlehema in “zagledali dete”, so “padli predenj in ga počastili” (Matej 2,11) .Druga mogoča odziva na Kristusa in njegov nauk sta sprejemanje in čaščenje.V judovskih voditeljih tistega časa pa vidimo še en odziv. Čeprav so ob novici o prihodu modrih, ki so iskali kralja, tudi oni bili vznemirjeni - verjetno zaradi tega, ker so se bali, kako se bo odzval kralj Herod - in čeprav so modrim pomagali najti Jezusa, pa so ostali povsem ravnodušni. Preprosto jim je bilo vseeno. V teh treh odzivih - sovraštvu in zavračanju, sprejemanju in čaščenju ter hladni ravnodušnosti, so predstavljeni trije mogoči odzivi vsakega človeka na Kristusa. Morda pa je ob tem treba dodati še to: ravnodušnost ni trajen odziv. Kot vidimo iz poznejših evangeljskih zapisov, so se tisti, ki so se sprva odzvali tako, pozneje pridružili tem, ki so Kristusa sovražili, ali pa tem, ki so ga sprejemali in častili. Ko gre za Jezusa, je nemogoče ostati ravnodušen.Nobenega dvoma ni, da je učlovečenje Boga v detetu, rojenem v Betlehemu, najpomembnejši dogodek. Kakšen je vaš odziv nanj? Mon, 19 Dec 2022 04:55:55 +0000 Zmago Godina: Kakšen je vaš odziv? December bi lahko poimenovali tudi »mesec dobrodušnih sivobradcev«: Miklavža, Božička in dedka Mraza, ki nas v tem mesecu obdarujejo. Otroci pišejo pisma, čakajo enega, dva ali celo vse tri, da jih bodo presenetili z bogatim darilom. Tisti, ki v dobrodušneže ne verjamemo več, pa vseeno na tiho pričakujemo, s čim nas bodo presenetili tisti, s katerimi smo si blizu.Da je pričakovanje še večje, poskrbijo trgovci z vsem kičem in komercialo ter seveda z intenzivnim trgovskim pritiskom na vse nas. Ob vsem tem se izgublja bistvo adventa, ki je pričakovanje, saj ga zatira tako imenovano predpraznično vzdušje, ki je v resnici že popolnoma praznično, tako da z vsem pompom popolnoma iz-prazni praznik, ki tako lahko postane praz-nik. Nazadnje namesto obljubljanega prazničnega veselja, sreče in radosti v srcu ostanejo praznina, osamljenost in tesnoba. Preprosto zato, ker moje srce ni bilo pripravljeno na praznik.In kaj je smisel praznika – božiča? Mi smo obdarovani, saj nas Bog Oče obdari z rojstvom svojega Sina. Obhajamo torej spomin tega rojstva in se veselimo dejstva, da nam je Oče podaril Sina. Sin pa nam je podaril sebe in nas naučil podarjati se drug drugemu. Če se je moje srce v adventu pripravljalo na Jezusov prihod, potem bo gotovo veselo sprejelo božični dar – Jezusa samega.In kaj je ta dar? Bog postane človek, tak kot ti in jaz: je lačen in žejen, ima prebavne motnje, ga boli glava, se udari s kladivom po prstu, ga prizadene nesramnost drugih, ga boli napadanje, se počuti nerazumljenega, osamljenega, je žalosten, trpi in čuti tako telesno kot duševno bolečino. Samo zato, da bi kot Bog in kot človek vse to delil z menoj. Hkrati pa pokazal pot iz vsega tega: »Ljubite se med seboj, kakor sem vas jaz ljubil.« Če sem res pripravljen sprejeti ta dar, pomeni, da ga bom predajal tudi drugim. Če se pustim obdarovati, potem bom tudi ta dar delil naprej in ga ne bom obdržal zase. Obdarovanje bližnjih je v resnici bolj simbolno izkazovanje pozornosti, ki pa je brez pomena, če v te odnose z bližnjimi ne vstopam z ljubeznijo. Če Jezusovo rojstvo razumem v tej luči, potem bo božič lahko res poln, sicer lahko ostane povnanjena plehkost, zunanji blišč in notranja beda s praznino. Da bi bil božič poln! 174922569 RTVSLO – Prvi 403 clean December bi lahko poimenovali tudi »mesec dobrodušnih sivobradcev«: Miklavža, Božička in dedka Mraza, ki nas v tem mesecu obdarujejo. Otroci pišejo pisma, čakajo enega, dva ali celo vse tri, da jih bodo presenetili z bogatim darilom. Tisti, ki v dobrodušneže ne verjamemo več, pa vseeno na tiho pričakujemo, s čim nas bodo presenetili tisti, s katerimi smo si blizu.Da je pričakovanje še večje, poskrbijo trgovci z vsem kičem in komercialo ter seveda z intenzivnim trgovskim pritiskom na vse nas. Ob vsem tem se izgublja bistvo adventa, ki je pričakovanje, saj ga zatira tako imenovano predpraznično vzdušje, ki je v resnici že popolnoma praznično, tako da z vsem pompom popolnoma iz-prazni praznik, ki tako lahko postane praz-nik. Nazadnje namesto obljubljanega prazničnega veselja, sreče in radosti v srcu ostanejo praznina, osamljenost in tesnoba. Preprosto zato, ker moje srce ni bilo pripravljeno na praznik.In kaj je smisel praznika – božiča? Mi smo obdarovani, saj nas Bog Oče obdari z rojstvom svojega Sina. Obhajamo torej spomin tega rojstva in se veselimo dejstva, da nam je Oče podaril Sina. Sin pa nam je podaril sebe in nas naučil podarjati se drug drugemu. Če se je moje srce v adventu pripravljalo na Jezusov prihod, potem bo gotovo veselo sprejelo božični dar – Jezusa samega.In kaj je ta dar? Bog postane človek, tak kot ti in jaz: je lačen in žejen, ima prebavne motnje, ga boli glava, se udari s kladivom po prstu, ga prizadene nesramnost drugih, ga boli napadanje, se počuti nerazumljenega, osamljenega, je žalosten, trpi in čuti tako telesno kot duševno bolečino. Samo zato, da bi kot Bog in kot človek vse to delil z menoj. Hkrati pa pokazal pot iz vsega tega: »Ljubite se med seboj, kakor sem vas jaz ljubil.« Če sem res pripravljen sprejeti ta dar, pomeni, da ga bom predajal tudi drugim. Če se pustim obdarovati, potem bom tudi ta dar delil naprej in ga ne bom obdržal zase. Obdarovanje bližnjih je v resnici bolj simbolno izkazovanje pozornosti, ki pa je brez pomena, če v te odnose z bližnjimi ne vstopam z ljubeznijo. Če Jezusovo rojstvo razumem v tej luči, potem bo božič lahko res poln, sicer lahko ostane povnanjena plehkost, zunanji blišč in notranja beda s praznino. Da bi bil božič poln! Sun, 18 Dec 2022 04:56:43 +0000 Andraž Arko: Praznost ali polnost božiča? Niso vsi z občudovanjem zrli v Jezusa, ko je govoril, niso ga vsi poslušali, mu čestitali in ga pozdravljali. Nikakor. Jezusa niso sprejeli. Celo njegovi, lahko bi rekli, tisti, pri katerih bi moral biti najprej sprejet, tisti, ki bi ga v osnovi morali imeti radi, kakršenkoli že je, tisti, ki bi ga morali podpirati, so ga zapustili in ga zavrgli. Zanje je bil neprimeren, štrlel je iz vrste. In ker jim je to štrlenje postavilo vprašanja, ob katerih so začutili, da bi morali svoja življenja spremeniti, so ta glas preprosto utišali. On je tesar. Kaj more pametnega povedati? Lažje je tako: ostati tam, kjer si, in se ne premakniti. Zato tam, v njihovem mestu, ni bilo čudeža.Pravzaprav je to usoda vsakogar, ki želi živeti evangelij. Vedno bo čudak. Ne bo priljubljen. Še več, zdi se, da je nasprotovanje za kristjana dejstvo, ki ga sprejema skupaj z evangelijem. Tako močno dejstvo, da lahko rečemo, da tisti, ki se mu ne nasprotuje, po vsej verjetnosti ne živi po evangeliju. Evangelij je sprevržen, nor, popolnoma drugačen od logike tega sveta, zato je pričakovano tudi vsak, ki ga živi, za ta svet nenormalen. Celo svojim krščanskim sobratom, ne samo svetu. Celo samemu sebi, ko se gleda v ogledalo in si misli, da je nor, da počne kaj takega.Toda to je njegova vloga. Evangelij ni napisan za popularnost, za zasmeh in nasprotovanje je napisan, ker je mišljen kot starševska beseda najstniku: oznanja namreč spreobrnjenje, napor, ki ga potrebujemo, čeprav ni nikomur všeč. Toda evangelij mora biti in vedno ostati glas nenormalnosti, mora zbadati, provocirati in oznanjati nenormalnost sredi normalnosti, da ne bi ves svet postal nenormalen.Zato verjamemo v evangelij. Ker potrebujemo nekoga, ki nam nasprotuje, da se ne bi v tem življenju izgubili. Božja Beseda namreč postavlja meje, do katerih lahko gre človek, in je tako kakor pravi prijatelj, ki ni nikoli napoti, razen če si na napačni poti. (Ž. Petan). 174922358 RTVSLO – Prvi 391 clean Niso vsi z občudovanjem zrli v Jezusa, ko je govoril, niso ga vsi poslušali, mu čestitali in ga pozdravljali. Nikakor. Jezusa niso sprejeli. Celo njegovi, lahko bi rekli, tisti, pri katerih bi moral biti najprej sprejet, tisti, ki bi ga v osnovi morali imeti radi, kakršenkoli že je, tisti, ki bi ga morali podpirati, so ga zapustili in ga zavrgli. Zanje je bil neprimeren, štrlel je iz vrste. In ker jim je to štrlenje postavilo vprašanja, ob katerih so začutili, da bi morali svoja življenja spremeniti, so ta glas preprosto utišali. On je tesar. Kaj more pametnega povedati? Lažje je tako: ostati tam, kjer si, in se ne premakniti. Zato tam, v njihovem mestu, ni bilo čudeža.Pravzaprav je to usoda vsakogar, ki želi živeti evangelij. Vedno bo čudak. Ne bo priljubljen. Še več, zdi se, da je nasprotovanje za kristjana dejstvo, ki ga sprejema skupaj z evangelijem. Tako močno dejstvo, da lahko rečemo, da tisti, ki se mu ne nasprotuje, po vsej verjetnosti ne živi po evangeliju. Evangelij je sprevržen, nor, popolnoma drugačen od logike tega sveta, zato je pričakovano tudi vsak, ki ga živi, za ta svet nenormalen. Celo svojim krščanskim sobratom, ne samo svetu. Celo samemu sebi, ko se gleda v ogledalo in si misli, da je nor, da počne kaj takega.Toda to je njegova vloga. Evangelij ni napisan za popularnost, za zasmeh in nasprotovanje je napisan, ker je mišljen kot starševska beseda najstniku: oznanja namreč spreobrnjenje, napor, ki ga potrebujemo, čeprav ni nikomur všeč. Toda evangelij mora biti in vedno ostati glas nenormalnosti, mora zbadati, provocirati in oznanjati nenormalnost sredi normalnosti, da ne bi ves svet postal nenormalen.Zato verjamemo v evangelij. Ker potrebujemo nekoga, ki nam nasprotuje, da se ne bi v tem življenju izgubili. Božja Beseda namreč postavlja meje, do katerih lahko gre človek, in je tako kakor pravi prijatelj, ki ni nikoli napoti, razen če si na napačni poti. (Ž. Petan). Sat, 17 Dec 2022 04:56:31 +0000 Marko Rijavec: Nenormalnost Pričakovanje praznikov je nekaj prijetnega. Morda samo pričakovanje daje človeku še več prijetnih trenutkov in veselja, kot sami prazniki. Praznični dnevi so enostavno del našega življenja. Konec koledarskega leta pa poleg vsega drugega pred nas postavlja izzive in vprašanja. Seveda vsi prazniki minejo in spet smo v vrtincu vsakdanjega življenja. Kvaliteta življenja se ne meri po dnevih in urah. Pomemben je vsak trenutek življenja. To so kamenčki, ki vztrajno sestavljajo mozaik našega življenja. To je sled, ki jo puščam v življenju. Zunanje stvari, dogodki, ljudje okoli nas nam lahko pomagajo, morda včasih tudi usmerjajo k razmišljanju. Prav je tako. Človek je toliko svoboden, kolikor zna v velikem neredu raznih vrednot, izbrati tiste, ki poglabljajo njegovo človečnost. Tak človek lahko prinaša med ljudi nekaj dobrega in lepega. Želeli bi si, da bi ljudje izbrali tiste vrednote, ki ljudi povezujejo, ki lepšajo življenje vseh ljudi. Izbrati prave vrednote ni vedno lahko. Včasih imam vtis, da ljudje zaradi nereda izberejo, pod vplivom splošnega mnenja in prepričanja, napačne smeri v življenju. Ta zadrega je stara toliko kot človek. Že pred tisočletji je bilo zapisano: »Če vidiš tatu, tečeš z njim, s prešuštniki imaš svoj delež. Svoja usta pošiljaš v hudobijo, svoj jezik vpregaš k prevari. Sediš, govoriš zoper brata, sina svoje matere omadežuješ.« (prim. Psalm 50) V vsakem obdobju človeštva so ljudje, ki izberejo pravo smer, ki se odločijo za red, ne za zmedo. Ta red pušča v življenju človeka in človeštva lepe sledi. Pred tedni mi je obiskovalec Madagaskarju po srečanju z Petrom Opeko omenil, da je presenečen kako lepo sled pušča človeštvu. In odgovoril sem mu, da je še veliko takšnih ljudi, ki pustijo lepo sled človeštvu na Madagaskarju in v Sloveniji. Sam pri sebi sem razmišljal, da niso to tisti, ki jih poznajo mediji. Veliko je ljudi, veliko je očetov, mater, preprosto dobrih ljudi, ki ne uporabljajo privlačnih besed ampak z dejanji delajo ta svet človeški. Priložnost imamo, da naredimo kaj dobrega za svet. Mi se lahko odločimo ali bomo verjeli privlačnim besedam ali pa prisluhnili ljudem, ki s svojimi dejanji puščajo v človeštvu lepo sled. Morda pa smo lahko tudi mi med njimi! 174922084 RTVSLO – Prvi 319 clean Pričakovanje praznikov je nekaj prijetnega. Morda samo pričakovanje daje človeku še več prijetnih trenutkov in veselja, kot sami prazniki. Praznični dnevi so enostavno del našega življenja. Konec koledarskega leta pa poleg vsega drugega pred nas postavlja izzive in vprašanja. Seveda vsi prazniki minejo in spet smo v vrtincu vsakdanjega življenja. Kvaliteta življenja se ne meri po dnevih in urah. Pomemben je vsak trenutek življenja. To so kamenčki, ki vztrajno sestavljajo mozaik našega življenja. To je sled, ki jo puščam v življenju. Zunanje stvari, dogodki, ljudje okoli nas nam lahko pomagajo, morda včasih tudi usmerjajo k razmišljanju. Prav je tako. Človek je toliko svoboden, kolikor zna v velikem neredu raznih vrednot, izbrati tiste, ki poglabljajo njegovo človečnost. Tak človek lahko prinaša med ljudi nekaj dobrega in lepega. Želeli bi si, da bi ljudje izbrali tiste vrednote, ki ljudi povezujejo, ki lepšajo življenje vseh ljudi. Izbrati prave vrednote ni vedno lahko. Včasih imam vtis, da ljudje zaradi nereda izberejo, pod vplivom splošnega mnenja in prepričanja, napačne smeri v življenju. Ta zadrega je stara toliko kot človek. Že pred tisočletji je bilo zapisano: »Če vidiš tatu, tečeš z njim, s prešuštniki imaš svoj delež. Svoja usta pošiljaš v hudobijo, svoj jezik vpregaš k prevari. Sediš, govoriš zoper brata, sina svoje matere omadežuješ.« (prim. Psalm 50) V vsakem obdobju človeštva so ljudje, ki izberejo pravo smer, ki se odločijo za red, ne za zmedo. Ta red pušča v življenju človeka in človeštva lepe sledi. Pred tedni mi je obiskovalec Madagaskarju po srečanju z Petrom Opeko omenil, da je presenečen kako lepo sled pušča človeštvu. In odgovoril sem mu, da je še veliko takšnih ljudi, ki pustijo lepo sled človeštvu na Madagaskarju in v Sloveniji. Sam pri sebi sem razmišljal, da niso to tisti, ki jih poznajo mediji. Veliko je ljudi, veliko je očetov, mater, preprosto dobrih ljudi, ki ne uporabljajo privlačnih besed ampak z dejanji delajo ta svet človeški. Priložnost imamo, da naredimo kaj dobrega za svet. Mi se lahko odločimo ali bomo verjeli privlačnim besedam ali pa prisluhnili ljudem, ki s svojimi dejanji puščajo v človeštvu lepo sled. Morda pa smo lahko tudi mi med njimi! Fri, 16 Dec 2022 04:55:19 +0000 Stanislav Kerin: Kakšne sledi puščam v svojem življenju? Najvišji se je ozrl na nizkost svoje dekle, je izvoljenka odvrnila nebeškemu slu, ko ji je razgrnil Božji načrt.Naj se zgodi po Njegovi volji, je pristavila v predanem spoštovanju.Mati Božja, zaročenka Marija iz zgledne, a neznane nazareške družine, je s tem svojim dejanjem vzpostavila ponižnost kot plemenito duhovno držo zvestega človeka.Predvsem po ponižnosti smo namreč, v očeh Stvarnika, spoznani in utemeljeni.Če se ji pridruži krotkost srca, smo sposobni Božjega dotika.Spojitve z življenjem Večnega.Mati Božja, mlado, a modro dekle iz Davidovega rodu, bi lahko zavrgla nebeško ponudbo.Lahko bi se prestrašila žgočih srčnih bolečin, ki jih je v svojih nedrjih nosilo Sinovo življenje.Lahko bi prosila angela Gabrijela za čas premisleka.Za uvidevnost nebes, da trpljenja, ki jo čaka, ne zmore nositi.Da bi se zgrudila pod njegovo težo in ostala nekoristna za soodrešenje sveta.Lahko bi se pogajala, v upanju, da bo predlog umaknjen.A kraljica vseh rodov se je popolnoma predala Božjemu hotenju.V trenutku najglobljega premišljevanja je zavrgla vse dvome o lastni sposobnosti.Vedela in čutila je, da je obdarjena na poseben način.Da je Bog ne bi povabil, naj se mu pridruži pri izpolnitvi svetih prerokb, če bi bila nepopolna.Ko je namreč Najvišji ustvaril življenje, si je zamislil Brezmadežno kot novo Evo.Kot ženo, ki, obdana z dvanajstimi zvezdami, rodi Odrešenika.Kot ljubečo mater, ki svojega Sina pospremlja do vznožja križa, da bi nihče, kdor Vanj veruje, ne bil pogubljen.Bitje iz mesa in krvi ne more sprejeti takšne odgovornosti, če bi bilo omadeževano.Trajno čudo se je zgodilo lahko samo zaradi brezmadežnosti Matere Božje.Zaradi milosti, položene v voljo stvarjenja. 174921796 RTVSLO – Prvi 333 clean Najvišji se je ozrl na nizkost svoje dekle, je izvoljenka odvrnila nebeškemu slu, ko ji je razgrnil Božji načrt.Naj se zgodi po Njegovi volji, je pristavila v predanem spoštovanju.Mati Božja, zaročenka Marija iz zgledne, a neznane nazareške družine, je s tem svojim dejanjem vzpostavila ponižnost kot plemenito duhovno držo zvestega človeka.Predvsem po ponižnosti smo namreč, v očeh Stvarnika, spoznani in utemeljeni.Če se ji pridruži krotkost srca, smo sposobni Božjega dotika.Spojitve z življenjem Večnega.Mati Božja, mlado, a modro dekle iz Davidovega rodu, bi lahko zavrgla nebeško ponudbo.Lahko bi se prestrašila žgočih srčnih bolečin, ki jih je v svojih nedrjih nosilo Sinovo življenje.Lahko bi prosila angela Gabrijela za čas premisleka.Za uvidevnost nebes, da trpljenja, ki jo čaka, ne zmore nositi.Da bi se zgrudila pod njegovo težo in ostala nekoristna za soodrešenje sveta.Lahko bi se pogajala, v upanju, da bo predlog umaknjen.A kraljica vseh rodov se je popolnoma predala Božjemu hotenju.V trenutku najglobljega premišljevanja je zavrgla vse dvome o lastni sposobnosti.Vedela in čutila je, da je obdarjena na poseben način.Da je Bog ne bi povabil, naj se mu pridruži pri izpolnitvi svetih prerokb, če bi bila nepopolna.Ko je namreč Najvišji ustvaril življenje, si je zamislil Brezmadežno kot novo Evo.Kot ženo, ki, obdana z dvanajstimi zvezdami, rodi Odrešenika.Kot ljubečo mater, ki svojega Sina pospremlja do vznožja križa, da bi nihče, kdor Vanj veruje, ne bil pogubljen.Bitje iz mesa in krvi ne more sprejeti takšne odgovornosti, če bi bilo omadeževano.Trajno čudo se je zgodilo lahko samo zaradi brezmadežnosti Matere Božje.Zaradi milosti, položene v voljo stvarjenja. Thu, 15 Dec 2022 04:55:33 +0000 Peter Millonig: Brezmadežna »O vera v Kristusa, mojega Gospoda, obračam se k tebi, ki vključuješ in pokrivaš lepo podobo mojega Ljubega. Ti si čista, močna, jasna, brez zmot; ti si vir, iz katerega pritekajo vode vseh duhovnih dobrin,« je pogovor s svojo vero ubesedil sveti Janez od Križa, cerkveni učitelj in eden največjih mistikov vseh časov, čigar praznik danes slavimo v sveti Cerkvi. »Zato si jo ti, o Kristus,« nadaljuje sveti Janez, »v pogovoru s Samarijanko imenoval studenec in si trdil, da bo v tistih, ki bodo verovali vate, izviral studenec 'vode, tekoče v večno življenje ...'. Samo ti, vera, si bližnje in primerno sredstvo za zduženje duše z Bogom. Ti in Bog sta si tako podobna, da je med vama samo ta razlika, kakršna je med verovanjem in gledanjem. In res, ker je Bog neskončen, ga ti predstavljaš kot Neskončnega; ker je eden v treh osebah, ga predstavljaš kot Troedinega. In kakor je on temà za razum, tako tudi ti slepiš in zatemnjuješ to našo zmožnost. Tako se samo po tebi, o vera, Bog razodeva duši v božji luči, ki presega vsak razum. Pomnoži torej, Gospod, mojo vero; kolikor bolj živa bo, toliko tesneje bom združen s teboj.« (Cantico Spirituale 12,1-3; Salita del Monte Carmelo II,9,11)Kako nekaj krhkega je vera, a hkrati trdnega. Tako hitro jo je omajati, a obenem moremo z njo vzdržati vse. Vera je več kot zgolj neko prepričanje ali lepo čustvo, vera je dar in v svoji trdnosti pogosto postaja popolna gotovost, da Bog resnično je. Zaradi mlačne vere je v krizi naše človeštvo, zaradi mlačne vere je v nevarnosti naša človečnost, zaradi močne vere, zaupanja v Boga so mučenci mogli in morejo vzdržati in veselo sprejemati celo smrt. Vera ni pomoč slabotnim, vera je življenje, življenje v zaupanju (πίστις), v prepuščanju Bogu, vera je življenje v Bogu; vera se začenja na tem svetu in se – uperjena v večnost – v večnost tudi nadaljuje, ko zaupanje prehaja v gledanje. Občudovati moramo svetnike, na poseben način današnjega godovnika svetega Janeza od Križa, ki so verovali tako močno, da je njihova vera začela postajati živeta resničnost že na tem svetu, ko jim je bilo dano okusiti in zreti nebesa že tu na zemlji, ko so združenje z Bogom – čeprav le za nekaj trenutkov – mogli predokusiti že v tej solzni dolini. Brezplodno je pehanje sodobnega človeka, ki želi vse razumeti in empirično določiti, tako ideološko poveličuje znanost in razum ter ju predstavlja kot presežek preživetega verovanja, a pri tem pozablja, da se resnično, pravo spoznanje začenja šele po zemeljski smrti, ko moremo pravo resničnost uzreti šele v Bogu. Vera pa je tista pot, ki se je moremo okleniti že na zemlji, je metoda, če hočete, po kateri spoznavamo Nespoznavno, še preden se z njim srečamo iz oči v oči. Spoštovane poslušalke, cenjeni poslušalci, vere, ki bi osmišljala vaše življenje, vere – spoznanja Kristusa v vašem življenju, v ljudeh, ki jih boste danes srečali, vam iskreno voščim. 174921555 RTVSLO – Prvi 399 clean »O vera v Kristusa, mojega Gospoda, obračam se k tebi, ki vključuješ in pokrivaš lepo podobo mojega Ljubega. Ti si čista, močna, jasna, brez zmot; ti si vir, iz katerega pritekajo vode vseh duhovnih dobrin,« je pogovor s svojo vero ubesedil sveti Janez od Križa, cerkveni učitelj in eden največjih mistikov vseh časov, čigar praznik danes slavimo v sveti Cerkvi. »Zato si jo ti, o Kristus,« nadaljuje sveti Janez, »v pogovoru s Samarijanko imenoval studenec in si trdil, da bo v tistih, ki bodo verovali vate, izviral studenec 'vode, tekoče v večno življenje ...'. Samo ti, vera, si bližnje in primerno sredstvo za zduženje duše z Bogom. Ti in Bog sta si tako podobna, da je med vama samo ta razlika, kakršna je med verovanjem in gledanjem. In res, ker je Bog neskončen, ga ti predstavljaš kot Neskončnega; ker je eden v treh osebah, ga predstavljaš kot Troedinega. In kakor je on temà za razum, tako tudi ti slepiš in zatemnjuješ to našo zmožnost. Tako se samo po tebi, o vera, Bog razodeva duši v božji luči, ki presega vsak razum. Pomnoži torej, Gospod, mojo vero; kolikor bolj živa bo, toliko tesneje bom združen s teboj.« (Cantico Spirituale 12,1-3; Salita del Monte Carmelo II,9,11)Kako nekaj krhkega je vera, a hkrati trdnega. Tako hitro jo je omajati, a obenem moremo z njo vzdržati vse. Vera je več kot zgolj neko prepričanje ali lepo čustvo, vera je dar in v svoji trdnosti pogosto postaja popolna gotovost, da Bog resnično je. Zaradi mlačne vere je v krizi naše človeštvo, zaradi mlačne vere je v nevarnosti naša človečnost, zaradi močne vere, zaupanja v Boga so mučenci mogli in morejo vzdržati in veselo sprejemati celo smrt. Vera ni pomoč slabotnim, vera je življenje, življenje v zaupanju (πίστις), v prepuščanju Bogu, vera je življenje v Bogu; vera se začenja na tem svetu in se – uperjena v večnost – v večnost tudi nadaljuje, ko zaupanje prehaja v gledanje. Občudovati moramo svetnike, na poseben način današnjega godovnika svetega Janeza od Križa, ki so verovali tako močno, da je njihova vera začela postajati živeta resničnost že na tem svetu, ko jim je bilo dano okusiti in zreti nebesa že tu na zemlji, ko so združenje z Bogom – čeprav le za nekaj trenutkov – mogli predokusiti že v tej solzni dolini. Brezplodno je pehanje sodobnega človeka, ki želi vse razumeti in empirično določiti, tako ideološko poveličuje znanost in razum ter ju predstavlja kot presežek preživetega verovanja, a pri tem pozablja, da se resnično, pravo spoznanje začenja šele po zemeljski smrti, ko moremo pravo resničnost uzreti šele v Bogu. Vera pa je tista pot, ki se je moremo okleniti že na zemlji, je metoda, če hočete, po kateri spoznavamo Nespoznavno, še preden se z njim srečamo iz oči v oči. Spoštovane poslušalke, cenjeni poslušalci, vere, ki bi osmišljala vaše življenje, vere – spoznanja Kristusa v vašem življenju, v ljudeh, ki jih boste danes srečali, vam iskreno voščim. Wed, 14 Dec 2022 04:56:39 +0000 Jakob Piletič: Metoda vere Na eno od najtežjih vprašanj, zakaj je lahko nekdo dober in v nekom drugem prevladuje zlo, sem odgovor, ki sem ga razumela in doumela, našla nedolgo tega.Boj dveh strani osebnosti poteka v vsakomer od nas. Zakaj se ne moremo ali ne znamo odločiti samo za dobro? Zakaj iz dneva v dan povzročamo zlo? »Kaj je človek? Kakšna korist je od njega? Kaj je njegovo dobro, kaj njegovo zlo?« (Sir 18,8) Odgovor vam bom, cenjeni poslušalci in poslušalke, skušala ponazoriti z zgodbo.»Nekoč davno je stari Čeroki svojemu vnuku povedal eno od življenjskih resnic.V biti vsakega človeka poteka bitka, kot borba med dvema volkovoma. En volk predstavlja zlo. Predstavlja bes, zavist, ljubosumje, pomilovanje, pohlep, aroganco, samopomilovanje, krivico, greh, srd, manjvrednost, laž, lažni ponos, egoizem …Drugi volk pa predstavlja dobro. Predstavlja tisto, kar daje užitek, mir, ljubezen, upanje, vedrino, ponižnost, ljubeznivost, iskrenost, darežljivost, resnico, sočutje in vero, je končal svojo zgodbo.Mali Indijanec se je za nekaj trenutkov zamislil. Vse svoje misli je usmeril v globino teh besed in potem je vprašal svojega deda: 'Kateri volk na koncu zmaga?'«In vi, kaj bi odgovorili malemu Indijancu? Odgovor starega Čerokija je bil: »Vedno zmaga tisti volk, ki ga hranimo.«Ruski pisatelj in dobitnik Nobelove nagrade za književnost Aleksander Solženicin je bil prepričan, da ločnica med dobrim in zlom teče skozi srce vsakega človeškega bitja. Skozi vsako človeško srce – in skozi vsa človeška srca. Skozi moje in vaše.Verjamem, da celo v srcih, preplavljenih z zlom, ostane majhen jezik dobrega. In tudi v najboljših srcih ostane neizkoreninjen kotiček zla.Do današnjega jutra še nihče ni v celoti pregnal zla s sveta, lahko pa se zlo skrči v vsaki osebi. Med dvema volkovoma v naši biti je le ozka meja, prek katere se iz oči v oči gledata zlo in dobro. Tako zlo kot dobro lahko prestopita mejo, dobro lahko izpodrine zlo in zlo lahko izpodrine dobro. Oba volkova zaradi lakote tulita, in to, kar jima bomo vrgli v gobec, bosta oba pojedla enako hlastno, z velikim tekom. Le da se bosta po hranjenju vedla različno.V naši naravi je, da smo pogosto nasilni, neuvidevni do sočloveka, da smo drug drugemu volk. V naši ovčji koži, ki je na otip mehka in topla, pa preži volk. Še več: lahko menjamo tudi dlako, a narave nikdar. Rešitev, ki nam jo ponuja stari Čeroki, je preprosta. Predvsem pa se bojte grabežljivih volkov. K vam lahko pridejo tudi v ovčjih oblačilih. 174921288 RTVSLO – Prvi 383 clean Na eno od najtežjih vprašanj, zakaj je lahko nekdo dober in v nekom drugem prevladuje zlo, sem odgovor, ki sem ga razumela in doumela, našla nedolgo tega.Boj dveh strani osebnosti poteka v vsakomer od nas. Zakaj se ne moremo ali ne znamo odločiti samo za dobro? Zakaj iz dneva v dan povzročamo zlo? »Kaj je človek? Kakšna korist je od njega? Kaj je njegovo dobro, kaj njegovo zlo?« (Sir 18,8) Odgovor vam bom, cenjeni poslušalci in poslušalke, skušala ponazoriti z zgodbo.»Nekoč davno je stari Čeroki svojemu vnuku povedal eno od življenjskih resnic.V biti vsakega človeka poteka bitka, kot borba med dvema volkovoma. En volk predstavlja zlo. Predstavlja bes, zavist, ljubosumje, pomilovanje, pohlep, aroganco, samopomilovanje, krivico, greh, srd, manjvrednost, laž, lažni ponos, egoizem …Drugi volk pa predstavlja dobro. Predstavlja tisto, kar daje užitek, mir, ljubezen, upanje, vedrino, ponižnost, ljubeznivost, iskrenost, darežljivost, resnico, sočutje in vero, je končal svojo zgodbo.Mali Indijanec se je za nekaj trenutkov zamislil. Vse svoje misli je usmeril v globino teh besed in potem je vprašal svojega deda: 'Kateri volk na koncu zmaga?'«In vi, kaj bi odgovorili malemu Indijancu? Odgovor starega Čerokija je bil: »Vedno zmaga tisti volk, ki ga hranimo.«Ruski pisatelj in dobitnik Nobelove nagrade za književnost Aleksander Solženicin je bil prepričan, da ločnica med dobrim in zlom teče skozi srce vsakega človeškega bitja. Skozi vsako človeško srce – in skozi vsa človeška srca. Skozi moje in vaše.Verjamem, da celo v srcih, preplavljenih z zlom, ostane majhen jezik dobrega. In tudi v najboljših srcih ostane neizkoreninjen kotiček zla.Do današnjega jutra še nihče ni v celoti pregnal zla s sveta, lahko pa se zlo skrči v vsaki osebi. Med dvema volkovoma v naši biti je le ozka meja, prek katere se iz oči v oči gledata zlo in dobro. Tako zlo kot dobro lahko prestopita mejo, dobro lahko izpodrine zlo in zlo lahko izpodrine dobro. Oba volkova zaradi lakote tulita, in to, kar jima bomo vrgli v gobec, bosta oba pojedla enako hlastno, z velikim tekom. Le da se bosta po hranjenju vedla različno.V naši naravi je, da smo pogosto nasilni, neuvidevni do sočloveka, da smo drug drugemu volk. V naši ovčji koži, ki je na otip mehka in topla, pa preži volk. Še več: lahko menjamo tudi dlako, a narave nikdar. Rešitev, ki nam jo ponuja stari Čeroki, je preprosta. Predvsem pa se bojte grabežljivih volkov. K vam lahko pridejo tudi v ovčjih oblačilih. Tue, 13 Dec 2022 04:56:23 +0000 Alenka Veber: Zlo in dobro Da ne pozabiš, da ne gre iz spomina! Takih reči se kar nabere. Zapečateno prav na dnu zavesti. V nekem možganskem vozlu, v nekih celicah. nPravimo za koga, da ima izreden spomin. Spomni se vseh podrobnosti, kdo drug, udeležen pri istem dogodku, pa komaj kaj.Nekateri ljudje, da živijo zgolj v spominih. Postarani ljudje, osameli v življenju in še kdo. Toda v kakšnih spominih: sproščeno veselih ali ogrenelih? Najbrž je to odvisno od njihove narave; temperamenta. Melanholiki so že za mláda nagnjeni k potrtosti. Večni jokavci tarnajo, čeprav jih fizično nič ne boli. Najbrž se jim trdno vtisnejo v spomin predvsem neljubi dogodki. Življenje jim jih pa dodaja še zato, ker se ga ne zmorejo in ne znajo zares veseliti.Kako daleč seže komu njegov spomin? Tudi tja do drugega leta starosti. A ni rečeno, da mu bo služil vse življenje s tako natančnostjo. Vsi poznamo črne luknje v spominu. Izbrisano za vekomaj. Kot da pri tistem in takem in takrat nismo obstajali. In obledeli spomin, ki ni več natančen.Kaj kdo posebej neguje kot spomin? NI kataloga na svetu, v katerem bi bilo to zabeleženo. Dogodki v otroštvu so, pravijo strokovnjaki, zelo pomembni. Komur se takrat zgodi kaj hudega, ga utegne pomembno zaznamovati. Komur je sijalo samo sončece, ga pa kaka kasnejša ujma vrže ob tla. Spet taka, da je ne bo pozabil.Včasih so bile v silni modi spominske knjige. Kakšni obeti so bili tam urimani in urisani za trajno spominjanje; – otroci smo kruljave verze starih lastnikov prepisovali v svoje spominske zvezčiče. In jih pozabili.Ostati komu v spominu ima dvorezen pomen. V prijaznem ali neprijaznem namreč. Če pomislimo samo na svoje učitelje! Mar ne gojimo na katerega posebno lep spomin in na drugega takega, da bi ga raje izbrisali, pa ni mogoče. Kake vzornike skušamo posnemati. Težko nam je, da s kom, ki ga ni več, nismo bili dovolj ljubeznivi. Cankarjeva Skodelica kave je že marsikomu izprašala vest.S spominom je kdaj povezano odpuščanje. Pravimo: saj sem odpustil, pozabil pa nisem. Pretresljiv se mi zdi svetopisemski navedek: Kakor je vzhod oddaljen od zahoda, tako daleč bom vrgel tvoje grehe in SE JIH NE BOM SPOMINJAL (Ps. 103) 174921020 RTVSLO – Prvi 390 clean Da ne pozabiš, da ne gre iz spomina! Takih reči se kar nabere. Zapečateno prav na dnu zavesti. V nekem možganskem vozlu, v nekih celicah. nPravimo za koga, da ima izreden spomin. Spomni se vseh podrobnosti, kdo drug, udeležen pri istem dogodku, pa komaj kaj.Nekateri ljudje, da živijo zgolj v spominih. Postarani ljudje, osameli v življenju in še kdo. Toda v kakšnih spominih: sproščeno veselih ali ogrenelih? Najbrž je to odvisno od njihove narave; temperamenta. Melanholiki so že za mláda nagnjeni k potrtosti. Večni jokavci tarnajo, čeprav jih fizično nič ne boli. Najbrž se jim trdno vtisnejo v spomin predvsem neljubi dogodki. Življenje jim jih pa dodaja še zato, ker se ga ne zmorejo in ne znajo zares veseliti.Kako daleč seže komu njegov spomin? Tudi tja do drugega leta starosti. A ni rečeno, da mu bo služil vse življenje s tako natančnostjo. Vsi poznamo črne luknje v spominu. Izbrisano za vekomaj. Kot da pri tistem in takem in takrat nismo obstajali. In obledeli spomin, ki ni več natančen.Kaj kdo posebej neguje kot spomin? NI kataloga na svetu, v katerem bi bilo to zabeleženo. Dogodki v otroštvu so, pravijo strokovnjaki, zelo pomembni. Komur se takrat zgodi kaj hudega, ga utegne pomembno zaznamovati. Komur je sijalo samo sončece, ga pa kaka kasnejša ujma vrže ob tla. Spet taka, da je ne bo pozabil.Včasih so bile v silni modi spominske knjige. Kakšni obeti so bili tam urimani in urisani za trajno spominjanje; – otroci smo kruljave verze starih lastnikov prepisovali v svoje spominske zvezčiče. In jih pozabili.Ostati komu v spominu ima dvorezen pomen. V prijaznem ali neprijaznem namreč. Če pomislimo samo na svoje učitelje! Mar ne gojimo na katerega posebno lep spomin in na drugega takega, da bi ga raje izbrisali, pa ni mogoče. Kake vzornike skušamo posnemati. Težko nam je, da s kom, ki ga ni več, nismo bili dovolj ljubeznivi. Cankarjeva Skodelica kave je že marsikomu izprašala vest.S spominom je kdaj povezano odpuščanje. Pravimo: saj sem odpustil, pozabil pa nisem. Pretresljiv se mi zdi svetopisemski navedek: Kakor je vzhod oddaljen od zahoda, tako daleč bom vrgel tvoje grehe in SE JIH NE BOM SPOMINJAL (Ps. 103) Mon, 12 Dec 2022 04:56:30 +0000 Berta Golob: Kar ne pozabiš Smo sredi adventa, časa priprave na božične praznike ali veselega decembra, kot bi rekli številni. Tretjo adventno nedeljo imenujemo tudi nedelja veselja: gaudete in Domine semper – veselite se v Gospodu zmeraj. S temi besedami apostola Pavla se namreč začne sveta maša tretje nedelje v adventu. Kdo si ne želi veselja? Ustvarjeni smo za srečo, ustvarjeni smo za veselje. In ko rečemo »veselje«, na kaj najprej pomislimo? Verjetno pomislimo na srečne dogodke svojega življenja, dogodke, ki so nas razveselili? Morda na uspeh v šoli, diplomo, poroko, rojstvo otroka, novo službo, zadetek na lotu, zmago na volitvah …? Med ljudmi, ki jih poznamo, so tudi taki, o katerih rečemo, da so pravi veseljaki. Pa vendar še vedno ne vemo, kje se skriva tista prava iskra, ki vžiga veselje. Ali so to samo materialne stvari, ali morajo biti za veselje navzoče različne kemične sestavine in substance, ali je za veselje, tisto pravo veselje, potrebno kaj več oziroma kaj drugega? Delni odgovor na vsa ta naša vprašanja nam prinašata današnja nedelja in Božja beseda v njej. Apostol namreč spodbuja kristjane, naj se veselijo. Zakaj? Ker bo Gospod zagotovo prišel v slavi in ne bo zamudil. Cerkev sprejema to povabilo za svoje, ko se pripravlja na obhajanje božiča in je njen pogled usmerjen proti Betlehemu. V bistvu z upanjem pričakujemo Kristusov drugi prihod, saj smo prvega že spoznali. Betlehemska skrivnost nam razodeva Boga z nami, Boga, ki nam je blizu, ne samo v časovnem in krajevnem pomenu besede. Za kristjana se torej »veselje« in »veseliti se« skrivata v dejstvu, v spoznanju, da je Bog z nami, da je Bog vedno z nami. To je središče našega veselja. Vse preostale stvari so podrejene tej »klimi«. In prej ko nam ta resnica zleze pod kožo, prej bomo »veseli« v pravem pomenu besede. Phil Bosman je zapisal: »Ljudem manjka nekaj, česar se ne da kupiti za denar: ljubezen, veselje, mir, sadovi Duha. Kdor ne občuti ljubezni, kdor ne pozna veselja in ne daje miru, nima pravega življenja.« Na začetku novega dne vam želim poguma za veselje, poguma za pravo življenje. 174920886 RTVSLO – Prvi 388 clean Smo sredi adventa, časa priprave na božične praznike ali veselega decembra, kot bi rekli številni. Tretjo adventno nedeljo imenujemo tudi nedelja veselja: gaudete in Domine semper – veselite se v Gospodu zmeraj. S temi besedami apostola Pavla se namreč začne sveta maša tretje nedelje v adventu. Kdo si ne želi veselja? Ustvarjeni smo za srečo, ustvarjeni smo za veselje. In ko rečemo »veselje«, na kaj najprej pomislimo? Verjetno pomislimo na srečne dogodke svojega življenja, dogodke, ki so nas razveselili? Morda na uspeh v šoli, diplomo, poroko, rojstvo otroka, novo službo, zadetek na lotu, zmago na volitvah …? Med ljudmi, ki jih poznamo, so tudi taki, o katerih rečemo, da so pravi veseljaki. Pa vendar še vedno ne vemo, kje se skriva tista prava iskra, ki vžiga veselje. Ali so to samo materialne stvari, ali morajo biti za veselje navzoče različne kemične sestavine in substance, ali je za veselje, tisto pravo veselje, potrebno kaj več oziroma kaj drugega? Delni odgovor na vsa ta naša vprašanja nam prinašata današnja nedelja in Božja beseda v njej. Apostol namreč spodbuja kristjane, naj se veselijo. Zakaj? Ker bo Gospod zagotovo prišel v slavi in ne bo zamudil. Cerkev sprejema to povabilo za svoje, ko se pripravlja na obhajanje božiča in je njen pogled usmerjen proti Betlehemu. V bistvu z upanjem pričakujemo Kristusov drugi prihod, saj smo prvega že spoznali. Betlehemska skrivnost nam razodeva Boga z nami, Boga, ki nam je blizu, ne samo v časovnem in krajevnem pomenu besede. Za kristjana se torej »veselje« in »veseliti se« skrivata v dejstvu, v spoznanju, da je Bog z nami, da je Bog vedno z nami. To je središče našega veselja. Vse preostale stvari so podrejene tej »klimi«. In prej ko nam ta resnica zleze pod kožo, prej bomo »veseli« v pravem pomenu besede. Phil Bosman je zapisal: »Ljudem manjka nekaj, česar se ne da kupiti za denar: ljubezen, veselje, mir, sadovi Duha. Kdor ne občuti ljubezni, kdor ne pozna veselja in ne daje miru, nima pravega življenja.« Na začetku novega dne vam želim poguma za veselje, poguma za pravo življenje. Sun, 11 Dec 2022 04:56:28 +0000 Andrej Šegula: Nedelja veselega pričakovanja Nekoč boste slišali, da sem umrl, a temu ne verjemite; bolj živ bom kot kdaj prej. S tem bi se strinjal tudi Viktor Frankl (1905–1997), avstrijski profesor nevrologije in psihiatrije, ki je kot Jud preživel kalvarijo koncentracijskih taborišč peklenskega holokavsta in velja za ustanovitelja logoterapije. Pozneje je vsakemu pacientu postavil vprašanje: »Zakaj se niste ubili?« Z vprašanjem je hotel prebuditi voljo do smisla, saj logoterapija zdravi ob pomoči smisla, tega pa brez Boga ni. Zaradi ideologij mašinerije smrti si postavljamo vprašanje, ali je vera v Boga sploh še mogoča. Francoski filozof André Glucksmann je v knjigi Tretja smrt Boga (La Troisième Mort de Dieu) zapisal, da je Bog umrl trikrat: prvič na križu, drugič v knjigah Marxa in Nietzscheja in tretjič v duši evropskega človeka zaradi zla in trpljenja v taboriščih smrti in gulagih. Tako kot se ima hudič za boga v peklu, se ima človek za boga na Zemlji. Nič čudnega, da se dušimo v krvi. Toda zmerjanje Boga je pravzaprav iskanje Boga, kajti vsak »ne« zahteva ustrezni »da«. To je zagovarjal francoski filozof Jacques Derrida (rojen je bil leta 1930, umrl pa je 2004.), rekoč, da ni zunajbesedilnosti. Franklova pretresljiva izkušnja je aktualna tudi zaradi trpljenja eksistencialnega vakuuma sodobnega človeka danes. Dokazal je učinkovitost nasprotne namere, pri kateri človek premaga strah celo tako, da si zaželi, da bi se uresničilo ravno tisto, česar se boji. Ko ne moremo spremeniti situacije, smo izzvani, da spremenimo sebe. Človek brez cilja želi posnemati tisto, kar počnejo drugi, temu rečemo konformizem, ali pa počne tisto, kar zahtevajo drugi; temu rečemo totalitarizem. Samo krščanstvo presega oboje, saj veruje, da je ljubezen zadnji in najvišji smisel človekove eksistence. Frankl je trdil, da je človekova odrešitev možna le v ljubezni, saj sta ljubezen in oseba neločljivi. Krščanstvo je edina religija, ki ne temelji na nauku, ampak na osebi Jezusa Kristusa, ki je vidna slika nevidnega Boga. Bog ne zagotavlja smisla samo v življenju, ampak tudi v trpljenju in smrti. Vabi nas k večnemu smislu, rekoč: »Jaz sem vstajenje in življenje« (Jn 11,25). Izpolniti najgloblji smisel svojega življenja pomeni s smislom izpolniti tudi svoje trpljenje. Ko trpljenje dobi smisel, preneha biti trpljenje. 174920666 RTVSLO – Prvi 489 clean Nekoč boste slišali, da sem umrl, a temu ne verjemite; bolj živ bom kot kdaj prej. S tem bi se strinjal tudi Viktor Frankl (1905–1997), avstrijski profesor nevrologije in psihiatrije, ki je kot Jud preživel kalvarijo koncentracijskih taborišč peklenskega holokavsta in velja za ustanovitelja logoterapije. Pozneje je vsakemu pacientu postavil vprašanje: »Zakaj se niste ubili?« Z vprašanjem je hotel prebuditi voljo do smisla, saj logoterapija zdravi ob pomoči smisla, tega pa brez Boga ni. Zaradi ideologij mašinerije smrti si postavljamo vprašanje, ali je vera v Boga sploh še mogoča. Francoski filozof André Glucksmann je v knjigi Tretja smrt Boga (La Troisième Mort de Dieu) zapisal, da je Bog umrl trikrat: prvič na križu, drugič v knjigah Marxa in Nietzscheja in tretjič v duši evropskega človeka zaradi zla in trpljenja v taboriščih smrti in gulagih. Tako kot se ima hudič za boga v peklu, se ima človek za boga na Zemlji. Nič čudnega, da se dušimo v krvi. Toda zmerjanje Boga je pravzaprav iskanje Boga, kajti vsak »ne« zahteva ustrezni »da«. To je zagovarjal francoski filozof Jacques Derrida (rojen je bil leta 1930, umrl pa je 2004.), rekoč, da ni zunajbesedilnosti. Franklova pretresljiva izkušnja je aktualna tudi zaradi trpljenja eksistencialnega vakuuma sodobnega človeka danes. Dokazal je učinkovitost nasprotne namere, pri kateri človek premaga strah celo tako, da si zaželi, da bi se uresničilo ravno tisto, česar se boji. Ko ne moremo spremeniti situacije, smo izzvani, da spremenimo sebe. Človek brez cilja želi posnemati tisto, kar počnejo drugi, temu rečemo konformizem, ali pa počne tisto, kar zahtevajo drugi; temu rečemo totalitarizem. Samo krščanstvo presega oboje, saj veruje, da je ljubezen zadnji in najvišji smisel človekove eksistence. Frankl je trdil, da je človekova odrešitev možna le v ljubezni, saj sta ljubezen in oseba neločljivi. Krščanstvo je edina religija, ki ne temelji na nauku, ampak na osebi Jezusa Kristusa, ki je vidna slika nevidnega Boga. Bog ne zagotavlja smisla samo v življenju, ampak tudi v trpljenju in smrti. Vabi nas k večnemu smislu, rekoč: »Jaz sem vstajenje in življenje« (Jn 11,25). Izpolniti najgloblji smisel svojega življenja pomeni s smislom izpolniti tudi svoje trpljenje. Ko trpljenje dobi smisel, preneha biti trpljenje. Sat, 10 Dec 2022 04:58:09 +0000 Daniel Brkič: Ko trpljenje dobi smisel, preneha biti trpljenje Zadnjih nekaj let živim v središču Ljubljane, kjer se tare turistov. Težko se vživljam v njihovo nenasitno potrebo, da jih bolj kot kulturne znamenitosti mesta v resnici privlačijo selfiji, ki jih naredijo ob njih. Priče smo pravi beatifikaciji zdajšnjega trenutka, občutku blaženosti, ko kdo sliko samega sebe, samemu sebi postavi za ikono, ki jo občuduje. Brž ko je mogoče, svoj selfi posreduje virtualnemu občestvu, da ga sprejme v spletni panteon. V informacijskem omrežju zdaj neizbrisno biva v upanju, da bo njegov nasmeh na selfiju trajno privlačil poglede in zanimanje teh, ki so hrepenenje po presežnem zamenjali z zapisom v globalni digitalni univerzum.Integralna spletna realnost je novi kozmos, ker želi zajeti vse: predmete, ljudi in znanje. Kako na nas deluje trpko spoznanje, da je naš selfi samo zdrsnil v signalno in znakovno obliko komunikacije, ki daje prazno upanje, da je naš duh, naše skrivnostno notranje bistvo, vstopilo v transcendentni onkraj, po katerem od nekdaj hrepenimo? Da smo v resnici samo delček prozaičnih, pustih in duhovno mrtvih procesov digitalne tehnologije. Človek je po svojem prvinskem stremljenju bitje adventa, ker je usmerjen v prihod ljubečega Drugega, ob katerem bo lahko prestopil prag dobrega in zla in motril Dobro samo, kot je rekel Platon. Podobno je razmišljal Aristotel, ko je zapisal, da je v vsa bitja, še posebej pa v človeka, položeno stremljenje po čim večji popolnosti in s tem po Bogu samem. S svojo popolnostjo Bog brezmejno privlači človekov um, pravi Aristotel. S tem, ko je Bog zadnji smoter vseh bitij, tudi giblje vse, kar je, kajti vse hrepeni po njem. Ta nekoliko abstrakten Aristotelov uvid mehča psalmist s svojim poetičnim jezikom, ko pravi: »O, Bog, kakor jelen hrepeni po studencu, tako moja duša koprni po tebi. Mojo dušo žeja po Bogu, živem Bogu. Kdaj pride čas, ko bom gledal Božje obličje?« (Ps 41). V adventu, kakršnega so občutili Platon, Aristotel in psalmist, vedno znova najdemo sebe, ker je to tisti duhovni horizont, s katerim je kodirana naša duša. Kaj se zgodi z nami, ko pravo ikono, to enodimenzionalno podobo, ki je viden izraz nevidne nebeške prapodobe, zamenjamo s selfijem, s podobo sebe, krhkega in prestrašenega bitja? Ali ko občestvo v Bogu odrešenih zamenjamo z mrtvim zapisom v digitalni kozmos. Ali ko presežnost, h kateri vse stremi, obtiči na spletu. Gotovo je eno: vseh posledic teh neavtentičnih zamenjav se še zdaleč ne zavedamo. V globini duše vemo, da na spletu ostajamo sami in zapuščeni. Naša notranjost pritrjuje psalmistu, ki kliče: »K tebi, Gospod, ki prihajaš, dvigam svojo dušo« (prim. psalm 25, 1.). 174920311 RTVSLO – Prvi 368 clean Zadnjih nekaj let živim v središču Ljubljane, kjer se tare turistov. Težko se vživljam v njihovo nenasitno potrebo, da jih bolj kot kulturne znamenitosti mesta v resnici privlačijo selfiji, ki jih naredijo ob njih. Priče smo pravi beatifikaciji zdajšnjega trenutka, občutku blaženosti, ko kdo sliko samega sebe, samemu sebi postavi za ikono, ki jo občuduje. Brž ko je mogoče, svoj selfi posreduje virtualnemu občestvu, da ga sprejme v spletni panteon. V informacijskem omrežju zdaj neizbrisno biva v upanju, da bo njegov nasmeh na selfiju trajno privlačil poglede in zanimanje teh, ki so hrepenenje po presežnem zamenjali z zapisom v globalni digitalni univerzum.Integralna spletna realnost je novi kozmos, ker želi zajeti vse: predmete, ljudi in znanje. Kako na nas deluje trpko spoznanje, da je naš selfi samo zdrsnil v signalno in znakovno obliko komunikacije, ki daje prazno upanje, da je naš duh, naše skrivnostno notranje bistvo, vstopilo v transcendentni onkraj, po katerem od nekdaj hrepenimo? Da smo v resnici samo delček prozaičnih, pustih in duhovno mrtvih procesov digitalne tehnologije. Človek je po svojem prvinskem stremljenju bitje adventa, ker je usmerjen v prihod ljubečega Drugega, ob katerem bo lahko prestopil prag dobrega in zla in motril Dobro samo, kot je rekel Platon. Podobno je razmišljal Aristotel, ko je zapisal, da je v vsa bitja, še posebej pa v človeka, položeno stremljenje po čim večji popolnosti in s tem po Bogu samem. S svojo popolnostjo Bog brezmejno privlači človekov um, pravi Aristotel. S tem, ko je Bog zadnji smoter vseh bitij, tudi giblje vse, kar je, kajti vse hrepeni po njem. Ta nekoliko abstrakten Aristotelov uvid mehča psalmist s svojim poetičnim jezikom, ko pravi: »O, Bog, kakor jelen hrepeni po studencu, tako moja duša koprni po tebi. Mojo dušo žeja po Bogu, živem Bogu. Kdaj pride čas, ko bom gledal Božje obličje?« (Ps 41). V adventu, kakršnega so občutili Platon, Aristotel in psalmist, vedno znova najdemo sebe, ker je to tisti duhovni horizont, s katerim je kodirana naša duša. Kaj se zgodi z nami, ko pravo ikono, to enodimenzionalno podobo, ki je viden izraz nevidne nebeške prapodobe, zamenjamo s selfijem, s podobo sebe, krhkega in prestrašenega bitja? Ali ko občestvo v Bogu odrešenih zamenjamo z mrtvim zapisom v digitalni kozmos. Ali ko presežnost, h kateri vse stremi, obtiči na spletu. Gotovo je eno: vseh posledic teh neavtentičnih zamenjav se še zdaleč ne zavedamo. V globini duše vemo, da na spletu ostajamo sami in zapuščeni. Naša notranjost pritrjuje psalmistu, ki kliče: »K tebi, Gospod, ki prihajaš, dvigam svojo dušo« (prim. psalm 25, 1.). Fri, 09 Dec 2022 04:56:08 +0000 Milan Knep: Adventni selfiji Zvezdnato nebo je od nekdaj navdihovalo pesniške duše pa tudi velike mislece. Vedno je šlo za vprašanje: kaj neki je za njim? Ali je tisto, kar ga presega, že večnost? Ali najlepše in z njim tudi ljubezen iz onkrajnosti ne prihajaj k nam vendarle prav prek zvezd?Razodetje apostola Janeza, ki je zadnja knjiga sveto pisemske zbirke, spregovori o ženi, obsijani z zvezdami. Takole pravi: »Na nebu se je pokazalo znamenje: žena ogrnjena s soncem in luna pod nogami, na njeni glavi pa venec dvanajstih zvezd (Raz 12). Tudi Jezusov najljubši učenec ne najde za lepoto in večno ženskost ustreznejših izrazov, kot so ožarjena telesa nebesnega svoda, med njimi pa je simbolnih dvanajst zvezd.Krščanska tradicija je v teh poetičnih prispodobah že zgodaj zaznala podobo Matere Marije. Podoba žene, ki se oblači v sončno svetlobo, ki stopa skozi lunini žarke in ki jo krasi skrivnost utripajočih zvezd, je venomer porajala vprašanje: Od kod je le prišla? In krščanski modreci so odgovarjali: iz zamisli samega Boga, ko je ustvarjal iz ljubezni ta naš ljubi svet! Zvezde na nebu in z njimi ženska lepota so samo zaslon, na katerega se ujame svetloba iz večnosti. Zaradi sledi večne svetlobe, ki odseva na obličju žene in v siju zvezd, bodo tudi te podobe postale najlepše razkritje Božje ljubezni in pomagale k nastajanju čudovitih bogoslužni besedil od sv. Efrema naprej. Tako ob sobotah tudi mi radi zapojemo hvalnico: »Vsa lepa si, Marija, in izvirnega madeža ni na tebi! Ti sijaj in čast Izraela …Devica najmodrejša, Mati preblaga!«Prav krščanski oče Efrem se je spraševal: Kdo si ti, ženska, ki si rodila malega leva? Rekli smo, da je Marija odsev večne lepote, zato združuje devištvo in materinstvo, dvoje najspoštljivejših stanj deklet in žena, ki ju najdemo v Svetem pismu.Toda ne pozabimo, v nadaljevanju 12. poglavja Janezovega razodetja besedilo pravi: »In porodila je otroka, dečka, ki mu je bilo namenjeno, da bo pasel narode z železno palico. Njen otrok je bil odnesen k Bogu in k njegovemu prestolu«. To pomeni, da Marija prek svojega otroka, ki ga je rodila, prek Kristusa, tudi sama prihaja nazaj k Božji ljubezni, iz katere je izšla. Podobno se dogaja tudi nam, ko se nam zazdi, da iz otroških oči sije zvezdnato nebo. Kot poje Prešeren: »Meni nebo odprto se zdi, kadar se v tvoje ozrem oči.«Današnji praznik Brezmadežne nam govori, da je bila Marija že od nekdaj izbrana za Lepoto, ki jo bo prek sija zvezd in otroških oči delila vsemu svetu. 174920009 RTVSLO – Prvi 354 clean Zvezdnato nebo je od nekdaj navdihovalo pesniške duše pa tudi velike mislece. Vedno je šlo za vprašanje: kaj neki je za njim? Ali je tisto, kar ga presega, že večnost? Ali najlepše in z njim tudi ljubezen iz onkrajnosti ne prihajaj k nam vendarle prav prek zvezd?Razodetje apostola Janeza, ki je zadnja knjiga sveto pisemske zbirke, spregovori o ženi, obsijani z zvezdami. Takole pravi: »Na nebu se je pokazalo znamenje: žena ogrnjena s soncem in luna pod nogami, na njeni glavi pa venec dvanajstih zvezd (Raz 12). Tudi Jezusov najljubši učenec ne najde za lepoto in večno ženskost ustreznejših izrazov, kot so ožarjena telesa nebesnega svoda, med njimi pa je simbolnih dvanajst zvezd.Krščanska tradicija je v teh poetičnih prispodobah že zgodaj zaznala podobo Matere Marije. Podoba žene, ki se oblači v sončno svetlobo, ki stopa skozi lunini žarke in ki jo krasi skrivnost utripajočih zvezd, je venomer porajala vprašanje: Od kod je le prišla? In krščanski modreci so odgovarjali: iz zamisli samega Boga, ko je ustvarjal iz ljubezni ta naš ljubi svet! Zvezde na nebu in z njimi ženska lepota so samo zaslon, na katerega se ujame svetloba iz večnosti. Zaradi sledi večne svetlobe, ki odseva na obličju žene in v siju zvezd, bodo tudi te podobe postale najlepše razkritje Božje ljubezni in pomagale k nastajanju čudovitih bogoslužni besedil od sv. Efrema naprej. Tako ob sobotah tudi mi radi zapojemo hvalnico: »Vsa lepa si, Marija, in izvirnega madeža ni na tebi! Ti sijaj in čast Izraela …Devica najmodrejša, Mati preblaga!«Prav krščanski oče Efrem se je spraševal: Kdo si ti, ženska, ki si rodila malega leva? Rekli smo, da je Marija odsev večne lepote, zato združuje devištvo in materinstvo, dvoje najspoštljivejših stanj deklet in žena, ki ju najdemo v Svetem pismu.Toda ne pozabimo, v nadaljevanju 12. poglavja Janezovega razodetja besedilo pravi: »In porodila je otroka, dečka, ki mu je bilo namenjeno, da bo pasel narode z železno palico. Njen otrok je bil odnesen k Bogu in k njegovemu prestolu«. To pomeni, da Marija prek svojega otroka, ki ga je rodila, prek Kristusa, tudi sama prihaja nazaj k Božji ljubezni, iz katere je izšla. Podobno se dogaja tudi nam, ko se nam zazdi, da iz otroških oči sije zvezdnato nebo. Kot poje Prešeren: »Meni nebo odprto se zdi, kadar se v tvoje ozrem oči.«Današnji praznik Brezmadežne nam govori, da je bila Marija že od nekdaj izbrana za Lepoto, ki jo bo prek sija zvezd in otroških oči delila vsemu svetu. Thu, 08 Dec 2022 04:55:54 +0000 Edvard Kovač: Žena, ki prihaja z zvezdnega neba Razmišljanje o etiki v družbi. 174919739 RTVSLO – Prvi 361 clean Razmišljanje o etiki v družbi. Wed, 07 Dec 2022 04:56:01 +0000 Ignacija Fridl Jarc: O izgubi etike v družbi Alain de Botton v svojem delu z naslovom »Skrb za status« v prvi vrsti raziskuje vzroke za strah pred tem, da smo nižje na družbeni lestvici, kot bi si želeli. Ugotavlja, da je ta vseprisotna skrb tesno povezana z občutjem sprejetosti v družbi, ki prav preko dodeljenega statusa stalno potrjuje našo vrednost in pomembnost – gre torej za družbeno pogojeno povezavo med statusom in ljubeznijo. Pri tem se naslanja na misel ameriškega psihologa Williama Jamesa iz 19. stoletja, ki je ugotavljal, kako družba vpliva na nas. Zapisal je zanimivo opazko, da nas je v resnici najbolj strah tega, da bi se znašli med ljudmi, ki bi nas popolnoma prezrli in jim ne bi bilo mar za nas. Če bi se vsak posameznik, na katerega bi naleteli, pretvarjal, da sploh ne obstajamo, bi najverjetneje »v nas kmalu zavrela jeza in preplavil bi nas nemočen obup, v primerjavi s katerim bi se najhujše telesne muke zdele kakor olajšanje.« De Botton se ob tej trditvi sprašuje, kako je mogoče, da ima družba tako velik vpliv na nas. Zakaj misel, da se nihče ne zmeni za nas, v nas povzroča tolikšno psihično trpljenje? Smo res tako zelo odvisni od nje? In dalje, zakaj pripisujemo tuji pozornosti tolikšen pomen?V nadaljevanju ugotavlja, da je mnenje družbe za nas tako zelo pomembno, ker se v nas očitno razrašča dvom o svojih vrlinah in kvalitetah. Kadar nismo trdno prepričani o lastni vrednosti, sodbo o nas samih utemeljujemo na podlagi tujega mnenja – »zavest o naši identiteti je ujetnica sodb naših bližnjih. Če jih naše šale spravljajo v smeh, postanemo kmalu prepričani, da smo zabavni. Če nas hvalijo, si za to pripisujemo velikanske zasluge. In če se izogibajo našemu pogledu, kadar stopimo v sobo, ali postanejo nestrpni, ko jim povemo, po kaj smo prišli, zlahka podvomimo vas in v svoje odlike.« Idealno rešitev za osvoboditev od te odvisnosti od tujih potrditev vidi v realni samooceni – če bi bolje poznali svojo vrednost in zaupali vase, »nas tuji namigi na našo nepomembnost ne bi prizadeli,« je prepričan filozof. Če bi bili bolj samozavestni, bi bili tudi manj občutljivi na zunanje opazke vseeno nam bi bilo, ali nas bližnji potrjujejo ali nas zapostavljajo oziroma se nam celo posmehujejo. Seveda se De Botton zaveda, da je doseči takšno miselno stanje zelo težko, saj za samozavest vseeno potrebujemo tudi nekaj zunanje potrditve. Toda že to, da se zavedamo naše odvisnosti od tujega mnenja, se mu zdi velik korak, saj tako ne bomo vselej dopustili, da nam družba pride do živega in nam poskuša odvzeti tiste kvalitete, ki pa jih vendarle imamo. 174919482 RTVSLO – Prvi 298 clean Alain de Botton v svojem delu z naslovom »Skrb za status« v prvi vrsti raziskuje vzroke za strah pred tem, da smo nižje na družbeni lestvici, kot bi si želeli. Ugotavlja, da je ta vseprisotna skrb tesno povezana z občutjem sprejetosti v družbi, ki prav preko dodeljenega statusa stalno potrjuje našo vrednost in pomembnost – gre torej za družbeno pogojeno povezavo med statusom in ljubeznijo. Pri tem se naslanja na misel ameriškega psihologa Williama Jamesa iz 19. stoletja, ki je ugotavljal, kako družba vpliva na nas. Zapisal je zanimivo opazko, da nas je v resnici najbolj strah tega, da bi se znašli med ljudmi, ki bi nas popolnoma prezrli in jim ne bi bilo mar za nas. Če bi se vsak posameznik, na katerega bi naleteli, pretvarjal, da sploh ne obstajamo, bi najverjetneje »v nas kmalu zavrela jeza in preplavil bi nas nemočen obup, v primerjavi s katerim bi se najhujše telesne muke zdele kakor olajšanje.« De Botton se ob tej trditvi sprašuje, kako je mogoče, da ima družba tako velik vpliv na nas. Zakaj misel, da se nihče ne zmeni za nas, v nas povzroča tolikšno psihično trpljenje? Smo res tako zelo odvisni od nje? In dalje, zakaj pripisujemo tuji pozornosti tolikšen pomen?V nadaljevanju ugotavlja, da je mnenje družbe za nas tako zelo pomembno, ker se v nas očitno razrašča dvom o svojih vrlinah in kvalitetah. Kadar nismo trdno prepričani o lastni vrednosti, sodbo o nas samih utemeljujemo na podlagi tujega mnenja – »zavest o naši identiteti je ujetnica sodb naših bližnjih. Če jih naše šale spravljajo v smeh, postanemo kmalu prepričani, da smo zabavni. Če nas hvalijo, si za to pripisujemo velikanske zasluge. In če se izogibajo našemu pogledu, kadar stopimo v sobo, ali postanejo nestrpni, ko jim povemo, po kaj smo prišli, zlahka podvomimo vas in v svoje odlike.« Idealno rešitev za osvoboditev od te odvisnosti od tujih potrditev vidi v realni samooceni – če bi bolje poznali svojo vrednost in zaupali vase, »nas tuji namigi na našo nepomembnost ne bi prizadeli,« je prepričan filozof. Če bi bili bolj samozavestni, bi bili tudi manj občutljivi na zunanje opazke vseeno nam bi bilo, ali nas bližnji potrjujejo ali nas zapostavljajo oziroma se nam celo posmehujejo. Seveda se De Botton zaveda, da je doseči takšno miselno stanje zelo težko, saj za samozavest vseeno potrebujemo tudi nekaj zunanje potrditve. Toda že to, da se zavedamo naše odvisnosti od tujega mnenja, se mu zdi velik korak, saj tako ne bomo vselej dopustili, da nam družba pride do živega in nam poskuša odvzeti tiste kvalitete, ki pa jih vendarle imamo. Tue, 06 Dec 2022 04:54:58 +0000 Polonca Zupančič: Alain de Botton o naši odvisnosti od tujega mnenja Darovanje. Človek razume dar kot izjemno pomemben in celo nujen izraz ljubezni. Nekomu nekaj dati, ne da bi kaj pričakoval v zameno. Dati nekaj svojega, nekaj, ker veš, da nikoli več ne bo tvoje, saj si dal drugemu. Kako izjemno je to dejanje. Celo tako izjemno, da je za nekatere filozofe neverjetno. Ali je človek res zmožen take ljubezni, da da nekaj od sebe, ne da bi kaj pričakoval v zameno, ne da bi kar koli, ampak res kar koli pričakoval v zameno – niti najmanjše koristi zase ne? In res, ali niso vsa naša obdarovanja o božiču in novem letu, ob rojstnih dnevih in godovih, ob porokah in obletnicah, ob visokih protokolarnih dogodkih in tudi ob najbolj nepomembnih obiskih znanca – ali niso vsa ta obdarovanja največkrat le privid daru? Samo navidezni dar, ki v resnici nima v središču človeka, ki je obdarjen – ampak mene, tistega, ki daruje, ker se želim pokazati prijaznega, ljubečega in pozornega, morda zaupanja vrednega, morda celo premožnega, sploh v vseh pogledih boljšega od kogar koli že. Morda pa obdarujem, ker se to pač počne, ker sem tako vzgojen in vajen in se spodobi. Se sploh kdaj na svetu zgodi ta izjemni in popolnoma neprimerljivi dogodek – dogodek vseh dogodkov – da človek v pravem pomenu besede nekaj daruje? Ali je kdaj obstajala oseba, ki je storila kaj tako veličastnega? Odgovoril mi boš, da si ti ta oseba in da si bil celo večkrat v svojem življenju – praviš, da si neštetokrat obdaroval svoje bližnje in da si jih obdaroval le zato, ker jih imaš rad. Pa si jih res? Jih nisi vsaj malo obdaroval tudi zato, da bi se prikazal kot dobrega? Nič hudega, vsem se zgodi. Človek pa vseeno hrepeni, da bi našel nekoga, ki bi daroval tako, da res ničesar ne bi pričakoval v zameno; niti najmanjše zahvale niti prijaznega pogleda. In medtem ko so preštevilni misleci v zgodovini obupali v iskanju tega popolnega darovalca, ti povem, da obstaja. Da je celo med nami in da njegovo darovanje tudi v tem trenutku še vedno traja. Še več: Ta darovalec pozna tudi tebe in tudi ti lahko spoznaš njega. Ta popolni darovalec je naš Gospod Jezus Kristus, ki je daroval svoje življenje na križu z enim samim namenom. Želel je pokazati, da si pomemben, da si neizmerno vreden, da si neprecenljiv – neprecenljiv sam na sebi, ne da bi ga v zahvalo lepo pogledal, ne da bi ga v zameno častil in se mu klanjal. Lahko se odzoveš na to darovanje, kakor želiš; ali Jezusa v veri sprejmeš ali ga zavrneš – odločitev je tvoja. 174919168 RTVSLO – Prvi 389 clean Darovanje. Človek razume dar kot izjemno pomemben in celo nujen izraz ljubezni. Nekomu nekaj dati, ne da bi kaj pričakoval v zameno. Dati nekaj svojega, nekaj, ker veš, da nikoli več ne bo tvoje, saj si dal drugemu. Kako izjemno je to dejanje. Celo tako izjemno, da je za nekatere filozofe neverjetno. Ali je človek res zmožen take ljubezni, da da nekaj od sebe, ne da bi kaj pričakoval v zameno, ne da bi kar koli, ampak res kar koli pričakoval v zameno – niti najmanjše koristi zase ne? In res, ali niso vsa naša obdarovanja o božiču in novem letu, ob rojstnih dnevih in godovih, ob porokah in obletnicah, ob visokih protokolarnih dogodkih in tudi ob najbolj nepomembnih obiskih znanca – ali niso vsa ta obdarovanja največkrat le privid daru? Samo navidezni dar, ki v resnici nima v središču človeka, ki je obdarjen – ampak mene, tistega, ki daruje, ker se želim pokazati prijaznega, ljubečega in pozornega, morda zaupanja vrednega, morda celo premožnega, sploh v vseh pogledih boljšega od kogar koli že. Morda pa obdarujem, ker se to pač počne, ker sem tako vzgojen in vajen in se spodobi. Se sploh kdaj na svetu zgodi ta izjemni in popolnoma neprimerljivi dogodek – dogodek vseh dogodkov – da človek v pravem pomenu besede nekaj daruje? Ali je kdaj obstajala oseba, ki je storila kaj tako veličastnega? Odgovoril mi boš, da si ti ta oseba in da si bil celo večkrat v svojem življenju – praviš, da si neštetokrat obdaroval svoje bližnje in da si jih obdaroval le zato, ker jih imaš rad. Pa si jih res? Jih nisi vsaj malo obdaroval tudi zato, da bi se prikazal kot dobrega? Nič hudega, vsem se zgodi. Človek pa vseeno hrepeni, da bi našel nekoga, ki bi daroval tako, da res ničesar ne bi pričakoval v zameno; niti najmanjše zahvale niti prijaznega pogleda. In medtem ko so preštevilni misleci v zgodovini obupali v iskanju tega popolnega darovalca, ti povem, da obstaja. Da je celo med nami in da njegovo darovanje tudi v tem trenutku še vedno traja. Še več: Ta darovalec pozna tudi tebe in tudi ti lahko spoznaš njega. Ta popolni darovalec je naš Gospod Jezus Kristus, ki je daroval svoje življenje na križu z enim samim namenom. Želel je pokazati, da si pomemben, da si neizmerno vreden, da si neprecenljiv – neprecenljiv sam na sebi, ne da bi ga v zahvalo lepo pogledal, ne da bi ga v zameno častil in se mu klanjal. Lahko se odzoveš na to darovanje, kakor želiš; ali Jezusa v veri sprejmeš ali ga zavrneš – odločitev je tvoja. Mon, 05 Dec 2022 04:56:29 +0000 Rok Gregorčič: Darovanje Današnji evangelij govori o prihodu Kralja kraljev. Janez Krstnik nam naroča, naj pripravimo pot Gospodu. Ko je Janez Krstnik pripravljal ljudi na sprejem Kralja kraljev, ni mislil, da morajo ljudje pospraviti svoje domove. Govoril jim je, naj pripravijo svoja srca z obžalovanjem grehov in s spreobrnjenjem, to je z oklenitvijo Boga.Beseda spreobrniti se v Novi zavezi ponovi 49-krat. Prva beseda, ki jo Janez Krstnik izreče v puščavi, ni dober dan, ampak: »Spreobrnite se« (Mt 3,2). Nekateri lovci so iznašli poseben način za lov opic. V škatlo iz trde lepenke vrežejo luknjo in vanjo položijo okusen oreh. Luknja je ravno prav velika, da gre lahko opica s svojo roko vanjo, a premajhna, da bi tudi ven potegnila svojo roko, ko bo v njej držala oreh.Opica ima tako dve možnosti. Lahko spusti oreh in potegne prazno roko ali pa obdrži oreh in ostane v pasti. Opice običajno ne spustijo oreha. (Drobne zgodbe z biserom, 125.) Opica bi samo izpustila oreh in zbežala v svobodo. Zgodba poudari pomen novega načina razmišljanja in obnašanja. Da bi izvlekel svojo roko iz škatle, moram drugače razmišljati. Moram se spreobrniti, to pomeni, da se moram naučiti novih stvari in pozabiti stare. Premisliti moram o stvareh, ki sem jih počel do zdaj, in jih spremeniti, da bom lahko svojo roko izvlekel iz škatle, ne glede, kaj pomeni zame škatla. Rasti moram v krepostih. Zapustiti moramo stvari, da bi dosegli svobodo, čeprav velikokrat nočemo izpustiti stvari in postanemo ujetniki samega sebe. Držimo se starih navad in mišljenja, ki pa nam ne prinašajo več uspeha. Branimo se sprememb, ker nam je prijetneje ostati pri starih, ustaljenih, pa tudi slabih navadah. Einstein je zapisal, da ne moremo rešiti problemov tako, da bomo enako razmišljali, kot smo razmišljali, ko smo se s težavami začeli soočati, pa jih nismo mogli rešiti na tisti način. V adventnem času se lahko ustavimo ob tej misli: Gospod, pomagaj mi sprejeti stvari, ki jih ne morem spremeniti, daj mi poguma, da bom spremenil stvari, ki jih moram spremeniti, in modrost, da bi znal razločevati med obojim. 174918974 RTVSLO – Prvi 395 clean Današnji evangelij govori o prihodu Kralja kraljev. Janez Krstnik nam naroča, naj pripravimo pot Gospodu. Ko je Janez Krstnik pripravljal ljudi na sprejem Kralja kraljev, ni mislil, da morajo ljudje pospraviti svoje domove. Govoril jim je, naj pripravijo svoja srca z obžalovanjem grehov in s spreobrnjenjem, to je z oklenitvijo Boga.Beseda spreobrniti se v Novi zavezi ponovi 49-krat. Prva beseda, ki jo Janez Krstnik izreče v puščavi, ni dober dan, ampak: »Spreobrnite se« (Mt 3,2). Nekateri lovci so iznašli poseben način za lov opic. V škatlo iz trde lepenke vrežejo luknjo in vanjo položijo okusen oreh. Luknja je ravno prav velika, da gre lahko opica s svojo roko vanjo, a premajhna, da bi tudi ven potegnila svojo roko, ko bo v njej držala oreh.Opica ima tako dve možnosti. Lahko spusti oreh in potegne prazno roko ali pa obdrži oreh in ostane v pasti. Opice običajno ne spustijo oreha. (Drobne zgodbe z biserom, 125.) Opica bi samo izpustila oreh in zbežala v svobodo. Zgodba poudari pomen novega načina razmišljanja in obnašanja. Da bi izvlekel svojo roko iz škatle, moram drugače razmišljati. Moram se spreobrniti, to pomeni, da se moram naučiti novih stvari in pozabiti stare. Premisliti moram o stvareh, ki sem jih počel do zdaj, in jih spremeniti, da bom lahko svojo roko izvlekel iz škatle, ne glede, kaj pomeni zame škatla. Rasti moram v krepostih. Zapustiti moramo stvari, da bi dosegli svobodo, čeprav velikokrat nočemo izpustiti stvari in postanemo ujetniki samega sebe. Držimo se starih navad in mišljenja, ki pa nam ne prinašajo več uspeha. Branimo se sprememb, ker nam je prijetneje ostati pri starih, ustaljenih, pa tudi slabih navadah. Einstein je zapisal, da ne moremo rešiti problemov tako, da bomo enako razmišljali, kot smo razmišljali, ko smo se s težavami začeli soočati, pa jih nismo mogli rešiti na tisti način. V adventnem času se lahko ustavimo ob tej misli: Gospod, pomagaj mi sprejeti stvari, ki jih ne morem spremeniti, daj mi poguma, da bom spremenil stvari, ki jih moram spremeniti, in modrost, da bi znal razločevati med obojim. Sun, 04 Dec 2022 04:56:35 +0000 Božo Rustja: Nauk opic ali Kako se ne ujeti v staro past Spoznaj samega sebe je filozofski imperativ, na katerega so misleci in modreci vedno znova opominjali človeka in ga tako spodbujali, da odkrije svoje bistvo in svoj položaj v kozmosu. Kajti spoznanju Resnice o svetu predhodi spoznanje spoznavajočega subjekta – čeprav je tako razmerje navsezadnje dialektično (kot »tubit« smo namreč vselej že tudi »bit-v-svetu«). Da je človek misleče bitje, je učil že Aristotel; da k mišljenju sodi predvsem razmišljanje o samem sebi, so učili tako rekoč vsi filozofi, ki so mu sledili.Vprašanje o spoznanju samega sebe je tako postalo tudi eno izmed osnovnih vprašanj muslimanskih učenjakov. Znameniti filozof, teolog in mistik iz 11. stoletja Abu Hamid al-Ghazali je tej temi posvetil celotno delo z naslovom »Eliksir Srečnosti«. Kot nakazuje že naslov knjige, je za al-Ghazalija srečnost neločljivo povezana od spoznanja, katerega glavni cilj je spoznanje samega sebe. S srečnostjo ni mišljen zgolj nekakšen bežen občutek sreče, veselja ali čustvene vznesenosti. Mišljeno je duhovno-eksistencialno stanje osebne izpopolnjenosti in samouresničtve, ki ju je po al-Ghazaliju mogoče doseči zgolj v sintezi (resnične) vednosti in (pravilnega) delovanja. Kot tako samospoznavanje po svojem pojmu predstavlja nikoli povsem dokončan proces, ki zahteva ne samo nenehno širjenje obzorja, temveč in predvsem udejstvovanje in pravilno, tj. etično ravnanje. To pa vselej predpostavlja samopremagovanje; kajti le tisti, ki si prizadeva za nenehno preseganje samega sebe, raste v vednosti, ki ni le intelektualna oziroma teoretska, temveč izkustvena in zato prehaja v modrost.K spoznavanju samega sebe sodi prvenstveno spoznavanje svoje duše: svojih vidnih in skritih misli, svojih čustev, namenov, svoje zavesti in vesti ter svojih lastnih demonov. To spozanje je pogoj za samopremagovanje, ki je pogoj samoizpopolnitve – tako v spoznavnem kot moralnem smislu. K spoznanju samega sebe sodi v isti meri spoznanje svojega Praizvora. V religijskem kontekstu to pomeni: spoznanje svoje lastne ustvarjenosti v fundamentalni odvisnosti od neskončne in večne Presežnosti. K samospoznavanju sodi nadalje nujno razmišljanje o lastni končnosti, o smrti in tistemu, kar naj bi sledilo po njej. Kot pravi an-Niffari: »Kdor je pripravljen za kontemplacijo o lastnem koncu, ne bo podlegel pritisku skušnjave.« Za muslimanske mistike spoznavanje samega sebe pomeni predvsem spoznanje lastnih duševno-duhovnih stanj in notranjih sil, spoznanje nevidnega sveta in »dejanj srca«.K resničnemu spoznavanju sodi navsezadnje vedno tudi spoznavanje svoje nevednosti. Tako imenovana »učena nevednost« krepi ponižnost in strahospoštovanje, ki nista le vrlini temveč podlaga spoznavno-duhovnega vzpona, katerega cilj se odmika v Neskončno. Spoznanje samega sebe je eksistencialno spoznanje, saj bistveno zadeva spoznanje lastne eksistence.Tako bo samospoznanje še naprej ostala eksistencialna naloga in neobhodljiv podvig človeka kot razmišljajočega, eksistirajočega in iskajočega bitja. 174918762 RTVSLO – Prvi 393 clean Spoznaj samega sebe je filozofski imperativ, na katerega so misleci in modreci vedno znova opominjali človeka in ga tako spodbujali, da odkrije svoje bistvo in svoj položaj v kozmosu. Kajti spoznanju Resnice o svetu predhodi spoznanje spoznavajočega subjekta – čeprav je tako razmerje navsezadnje dialektično (kot »tubit« smo namreč vselej že tudi »bit-v-svetu«). Da je človek misleče bitje, je učil že Aristotel; da k mišljenju sodi predvsem razmišljanje o samem sebi, so učili tako rekoč vsi filozofi, ki so mu sledili.Vprašanje o spoznanju samega sebe je tako postalo tudi eno izmed osnovnih vprašanj muslimanskih učenjakov. Znameniti filozof, teolog in mistik iz 11. stoletja Abu Hamid al-Ghazali je tej temi posvetil celotno delo z naslovom »Eliksir Srečnosti«. Kot nakazuje že naslov knjige, je za al-Ghazalija srečnost neločljivo povezana od spoznanja, katerega glavni cilj je spoznanje samega sebe. S srečnostjo ni mišljen zgolj nekakšen bežen občutek sreče, veselja ali čustvene vznesenosti. Mišljeno je duhovno-eksistencialno stanje osebne izpopolnjenosti in samouresničtve, ki ju je po al-Ghazaliju mogoče doseči zgolj v sintezi (resnične) vednosti in (pravilnega) delovanja. Kot tako samospoznavanje po svojem pojmu predstavlja nikoli povsem dokončan proces, ki zahteva ne samo nenehno širjenje obzorja, temveč in predvsem udejstvovanje in pravilno, tj. etično ravnanje. To pa vselej predpostavlja samopremagovanje; kajti le tisti, ki si prizadeva za nenehno preseganje samega sebe, raste v vednosti, ki ni le intelektualna oziroma teoretska, temveč izkustvena in zato prehaja v modrost.K spoznavanju samega sebe sodi prvenstveno spoznavanje svoje duše: svojih vidnih in skritih misli, svojih čustev, namenov, svoje zavesti in vesti ter svojih lastnih demonov. To spozanje je pogoj za samopremagovanje, ki je pogoj samoizpopolnitve – tako v spoznavnem kot moralnem smislu. K spoznanju samega sebe sodi v isti meri spoznanje svojega Praizvora. V religijskem kontekstu to pomeni: spoznanje svoje lastne ustvarjenosti v fundamentalni odvisnosti od neskončne in večne Presežnosti. K samospoznavanju sodi nadalje nujno razmišljanje o lastni končnosti, o smrti in tistemu, kar naj bi sledilo po njej. Kot pravi an-Niffari: »Kdor je pripravljen za kontemplacijo o lastnem koncu, ne bo podlegel pritisku skušnjave.« Za muslimanske mistike spoznavanje samega sebe pomeni predvsem spoznanje lastnih duševno-duhovnih stanj in notranjih sil, spoznanje nevidnega sveta in »dejanj srca«.K resničnemu spoznavanju sodi navsezadnje vedno tudi spoznavanje svoje nevednosti. Tako imenovana »učena nevednost« krepi ponižnost in strahospoštovanje, ki nista le vrlini temveč podlaga spoznavno-duhovnega vzpona, katerega cilj se odmika v Neskončno. Spoznanje samega sebe je eksistencialno spoznanje, saj bistveno zadeva spoznanje lastne eksistence.Tako bo samospoznanje še naprej ostala eksistencialna naloga in neobhodljiv podvig človeka kot razmišljajočega, eksistirajočega in iskajočega bitja. Sat, 03 Dec 2022 04:56:33 +0000 Raid Al Daghistani: Spoznaj samega sebe Vedno smo v skušnjavi, da bi svojo ljubezen naredili abstraktno, da bi jo zavili v meglen celofan, v katerem bi ostali zadovoljni sami s sabo. Menda Jezus prav zato ta celofan kar naprej trga s konkretnimi primeri iz življenja, konkreten Bog hoče biti, ne oddaljena teorija, nekaj otipljivega. Res, naš Bog ima podobo težkih vprašanj našega življenja, pa naj gre za migrante v Sredozemlju ali pa najstnikov upor.Toda ta težka vprašanja od zunaj, torej tista, ki nam jih postavljajo ranjeni ljudje ob cesti, ranjeni ljudje ob lastni mizi, ranjeni ljudje, ki kričijo na nas, in ranjeni ljudje, ki ne morejo govoriti, so težka predvsem zato, ker so to pravzaprav vprašanja, ki prihajajo od znotraj, iz našega srca. Ogledalo nam nastavljajo, zato so tako strašansko neprijetna. In prav zato tudi tako zelo pomembna. Ker so vedno postavljena v trenutke, ko se moramo odločiti, kakšni ljudje želimo biti. In odgovori na ta vprašanja nas izklešejo, naredijo nas tisto, kar želimo postati. Vendar so ti odgovori še težji kot vprašanja sama. Zato ob njih radi izberemo alternativno, zadnje čase nadvse priljubljeno pot. Ker je seveda vsak odgovor zavezujoč, ker se z vsakim opredelimo, opredeliti pa se nočemo, nekakšen strah nas zajame ob tem, smo razvili preprosto in zelo učinkovito tehniko umikanja. Če je vprašanje pretežko, preprosto ne odgovorimo. Gremo »mimo« (Lk 10,31), kakor da se ni nič zgodilo. Tako se laže živi, brez vprašanj, izognemo se mučnemu tehtanju, negotovosti, razmišljanju, kaj bi bilo v takem trenutku prav narediti; ne, kaj bi bilo koristneje, ampak kaj bi bilo prav. Izognemo se žrtvi, ki jo tak trenutek zahteva, naporu in tudi napakam, ki jih je v takih trenutkih vse polno, izognemo se ponižanju pred drugimi in pred seboj. In tako življenje imamo radi, laže se živi brez teh vprašanj. To so sicer vprašanja, ki nas usmerjajo in delajo človeške, vprašanja, ki želijo, da ne pozabimo, kdo smo v svojem bistvu, da smo ljudje, dokler ljubimo. A to so težka, pretežka vprašanja za naša mehkužna ramena. Zato gremo raje mimo, kot da ne vemo, da je »iti mimo« najlažji način, da se izgubimo. Ker ljudje ne zablodijo od napačnih odgovorov, ampak ko si nehajo postavljati vprašanja. 174918452 RTVSLO – Prvi 387 clean Vedno smo v skušnjavi, da bi svojo ljubezen naredili abstraktno, da bi jo zavili v meglen celofan, v katerem bi ostali zadovoljni sami s sabo. Menda Jezus prav zato ta celofan kar naprej trga s konkretnimi primeri iz življenja, konkreten Bog hoče biti, ne oddaljena teorija, nekaj otipljivega. Res, naš Bog ima podobo težkih vprašanj našega življenja, pa naj gre za migrante v Sredozemlju ali pa najstnikov upor.Toda ta težka vprašanja od zunaj, torej tista, ki nam jih postavljajo ranjeni ljudje ob cesti, ranjeni ljudje ob lastni mizi, ranjeni ljudje, ki kričijo na nas, in ranjeni ljudje, ki ne morejo govoriti, so težka predvsem zato, ker so to pravzaprav vprašanja, ki prihajajo od znotraj, iz našega srca. Ogledalo nam nastavljajo, zato so tako strašansko neprijetna. In prav zato tudi tako zelo pomembna. Ker so vedno postavljena v trenutke, ko se moramo odločiti, kakšni ljudje želimo biti. In odgovori na ta vprašanja nas izklešejo, naredijo nas tisto, kar želimo postati. Vendar so ti odgovori še težji kot vprašanja sama. Zato ob njih radi izberemo alternativno, zadnje čase nadvse priljubljeno pot. Ker je seveda vsak odgovor zavezujoč, ker se z vsakim opredelimo, opredeliti pa se nočemo, nekakšen strah nas zajame ob tem, smo razvili preprosto in zelo učinkovito tehniko umikanja. Če je vprašanje pretežko, preprosto ne odgovorimo. Gremo »mimo« (Lk 10,31), kakor da se ni nič zgodilo. Tako se laže živi, brez vprašanj, izognemo se mučnemu tehtanju, negotovosti, razmišljanju, kaj bi bilo v takem trenutku prav narediti; ne, kaj bi bilo koristneje, ampak kaj bi bilo prav. Izognemo se žrtvi, ki jo tak trenutek zahteva, naporu in tudi napakam, ki jih je v takih trenutkih vse polno, izognemo se ponižanju pred drugimi in pred seboj. In tako življenje imamo radi, laže se živi brez teh vprašanj. To so sicer vprašanja, ki nas usmerjajo in delajo človeške, vprašanja, ki želijo, da ne pozabimo, kdo smo v svojem bistvu, da smo ljudje, dokler ljubimo. A to so težka, pretežka vprašanja za naša mehkužna ramena. Zato gremo raje mimo, kot da ne vemo, da je »iti mimo« najlažji način, da se izgubimo. Ker ljudje ne zablodijo od napačnih odgovorov, ampak ko si nehajo postavljati vprašanja. Fri, 02 Dec 2022 04:56:27 +0000 Marko Rijavec: Mimohodci Obstaja pripoved o tem, kako je neki rabin od svojih učencev hotel izvedeti, kako se določi čas, ko se neha noč in začne dan.“Ali je to takrat, ko od daleč razločimo psa in ovco?” je vprašal neki učenec.“Ne,” je odgovoril rabin.“Ali je to takrat, kadar lahko od daleč ločimo dateljnovo palmo in smokvo?” je vprašal neki drugi učenec.“Ne,” je spet odvrnil rabin.Po še nekaj neuspešnih ugibanjih so učenci končno vprašali: “Kdaj pa se potem konča noč in začne dan?”“To je takrat,” je rekel rabin, “kadar v obrazu sočloveka vidiš svojega brata ali sestro. Takrat se začne dan.”Globoke besede, ki se ne nanašajo na bežno opazovanje nekaterih ljudi, temveč na notranje srečanje človeka s človekom. Besede, kot so “dan”, “luč” ali “svetloba” na eni in “noč” ali “tema” na drugi strani, so v Svetem pismu večkrat omenjene. Medtem ko so besede “dan”, “luč” in “svetloba” velikokrat uporabljene kot simbol dobrote, znanja, modrosti in upanja, pa sta v nasprotju z njimi “noč” in “tema” povezani s slabim, zlom in obupom. Apostol Janez je v svojem prvem pismu napisal: “Kdor pravi, da je v luči, pa svojega brata sovraži, je še zdaj v temi,” nato pa nekaj vrstic pozneje dodal: “Dragi moji, naša ljubezen naj ne bo samo na jeziku. Pokažimo jo v dejanjih, imejmo drug drugega v resnici radi.” (1 Jn 2,10 in 3,18 /ŽJ/). Čeprav se napisano v prvi vrsti nanaša na odnose znotraj krščanske skupnosti, pa zagotovo velja tudi širše in zajema posameznikov odnos do vsakega človeka.Morda se v dnevu, ki je pred vami, ne boste spoprijeli s potrebo po tem, da bi za nekoga naredili nekaj velikega in mu tako pokazali naklonjenost in pomagali. Toda prav zagotovo se boste srečali s človekom, ki potrebuje toplino, razumevanje ali človečnost. Prijazen pogled, nasmeh in dobra beseda so spodbudna dejanja pozornosti, ki so lahko ljudem okrog vas v veliko pomoč, saj osamljenost in nerazumevanje velikokrat bolita bolj kot telesne bolečine. Poskusite danes zavestno opazovati, kje se vam ponujajo priložnosti, da se odprete soljudem, da jim spregovorite in se pogovorite z njimi. Ko boste tako gledali v obraz sočloveka, boste opazili, da se je zdanilo in da je nastopil nov svetli dan ne le v vašem bližnjem, temveč tudi v vas. 174918143 RTVSLO – Prvi 394 clean Obstaja pripoved o tem, kako je neki rabin od svojih učencev hotel izvedeti, kako se določi čas, ko se neha noč in začne dan.“Ali je to takrat, ko od daleč razločimo psa in ovco?” je vprašal neki učenec.“Ne,” je odgovoril rabin.“Ali je to takrat, kadar lahko od daleč ločimo dateljnovo palmo in smokvo?” je vprašal neki drugi učenec.“Ne,” je spet odvrnil rabin.Po še nekaj neuspešnih ugibanjih so učenci končno vprašali: “Kdaj pa se potem konča noč in začne dan?”“To je takrat,” je rekel rabin, “kadar v obrazu sočloveka vidiš svojega brata ali sestro. Takrat se začne dan.”Globoke besede, ki se ne nanašajo na bežno opazovanje nekaterih ljudi, temveč na notranje srečanje človeka s človekom. Besede, kot so “dan”, “luč” ali “svetloba” na eni in “noč” ali “tema” na drugi strani, so v Svetem pismu večkrat omenjene. Medtem ko so besede “dan”, “luč” in “svetloba” velikokrat uporabljene kot simbol dobrote, znanja, modrosti in upanja, pa sta v nasprotju z njimi “noč” in “tema” povezani s slabim, zlom in obupom. Apostol Janez je v svojem prvem pismu napisal: “Kdor pravi, da je v luči, pa svojega brata sovraži, je še zdaj v temi,” nato pa nekaj vrstic pozneje dodal: “Dragi moji, naša ljubezen naj ne bo samo na jeziku. Pokažimo jo v dejanjih, imejmo drug drugega v resnici radi.” (1 Jn 2,10 in 3,18 /ŽJ/). Čeprav se napisano v prvi vrsti nanaša na odnose znotraj krščanske skupnosti, pa zagotovo velja tudi širše in zajema posameznikov odnos do vsakega človeka.Morda se v dnevu, ki je pred vami, ne boste spoprijeli s potrebo po tem, da bi za nekoga naredili nekaj velikega in mu tako pokazali naklonjenost in pomagali. Toda prav zagotovo se boste srečali s človekom, ki potrebuje toplino, razumevanje ali človečnost. Prijazen pogled, nasmeh in dobra beseda so spodbudna dejanja pozornosti, ki so lahko ljudem okrog vas v veliko pomoč, saj osamljenost in nerazumevanje velikokrat bolita bolj kot telesne bolečine. Poskusite danes zavestno opazovati, kje se vam ponujajo priložnosti, da se odprete soljudem, da jim spregovorite in se pogovorite z njimi. Ko boste tako gledali v obraz sočloveka, boste opazili, da se je zdanilo in da je nastopil nov svetli dan ne le v vašem bližnjem, temveč tudi v vas. Thu, 01 Dec 2022 04:56:34 +0000 Zmago Godina: Življenje v luči O času veliko razmišljamo in tudi veliko govorimo. Navadno nam ga primanjkuje, pogosto imamo občutek, da bi naredili veliko več, veliko bolje, da bi bilo naše življenje lepše, če bi bilo časa več. Pa ga imamo na razpolago samo štiriindvajset ur na dan, sedem dni v tednu, tristo petinšestdeset dni v letu. Seveda pa nam ostaja uganka, koliko let. Od nas samih pa je odvisno, s kakšno vsebino bomo napolnili čas, s katerim razpolagamo.Ugotavljam, da si skoraj sumljiv, če rečeš, da imaš čas. Če neprestano tožiš, da imaš dela veliko preveč, da ti zmanjkuje časa za vse, dvigaš svojo pomembnost. Tako vsaj mislijo nekateri. Potem pa se zgodi, da imaš naenkrat časa na pretek in morda niti ne veš, kam z njim. Zboliš in morda tedne, mesece ne moreš nikamor. Ostariš in moraš korak za korakom opuščati vse svoje dejavnosti. Številnim se ob tem podere svet. Pa je res tako hudo?Osebno se počutim privilegirano tudi zato, ker imam čas. To mi pomeni vrednoto, tega se ne da kupiti z denarjem. Pravzaprav sem bogata. Mislim, da znam svoj čas izpolniti tako, da je to lahko v veselje meni osebno, pa tudi vsem tistim, s katerimi se srečujem. Res je, da ne počnem nič posebnega, so pa moji dnevi tako polni drobnih stvari in srečanj z ljudmi ali osebno, po pošti ali po telefonu. In prav ta socialna razsežnost bistveno zaznamuje kakovost našega časa.Res je, da fizično vse manj zmorem. Prav zaradi tega pa imam vse več dragocenega časa, ki ga lahko na ta ali oni način uporabim za osebno razmišljanje in srečanja z ljudmi. Judovski filozof Martin Buber je nekje zapisal: »Vse resnično življenje je srečevanje.« Te besede me pogosto spremljajo. Ob takšnem dojemanju časa ga ni nikoli preveč in nikoli premalo, ampak vedno ravno prav. 174917852 RTVSLO – Prvi 193 clean O času veliko razmišljamo in tudi veliko govorimo. Navadno nam ga primanjkuje, pogosto imamo občutek, da bi naredili veliko več, veliko bolje, da bi bilo naše življenje lepše, če bi bilo časa več. Pa ga imamo na razpolago samo štiriindvajset ur na dan, sedem dni v tednu, tristo petinšestdeset dni v letu. Seveda pa nam ostaja uganka, koliko let. Od nas samih pa je odvisno, s kakšno vsebino bomo napolnili čas, s katerim razpolagamo.Ugotavljam, da si skoraj sumljiv, če rečeš, da imaš čas. Če neprestano tožiš, da imaš dela veliko preveč, da ti zmanjkuje časa za vse, dvigaš svojo pomembnost. Tako vsaj mislijo nekateri. Potem pa se zgodi, da imaš naenkrat časa na pretek in morda niti ne veš, kam z njim. Zboliš in morda tedne, mesece ne moreš nikamor. Ostariš in moraš korak za korakom opuščati vse svoje dejavnosti. Številnim se ob tem podere svet. Pa je res tako hudo?Osebno se počutim privilegirano tudi zato, ker imam čas. To mi pomeni vrednoto, tega se ne da kupiti z denarjem. Pravzaprav sem bogata. Mislim, da znam svoj čas izpolniti tako, da je to lahko v veselje meni osebno, pa tudi vsem tistim, s katerimi se srečujem. Res je, da ne počnem nič posebnega, so pa moji dnevi tako polni drobnih stvari in srečanj z ljudmi ali osebno, po pošti ali po telefonu. In prav ta socialna razsežnost bistveno zaznamuje kakovost našega časa.Res je, da fizično vse manj zmorem. Prav zaradi tega pa imam vse več dragocenega časa, ki ga lahko na ta ali oni način uporabim za osebno razmišljanje in srečanja z ljudmi. Judovski filozof Martin Buber je nekje zapisal: »Vse resnično življenje je srečevanje.« Te besede me pogosto spremljajo. Ob takšnem dojemanju časa ga ni nikoli preveč in nikoli premalo, ampak vedno ravno prav. Wed, 30 Nov 2022 04:53:13 +0000 Metka Klevišar: Čas - malo drugače Naj bo dan, spoštovane poslušalke, poslušalci, poln upanja in vam že pred večerom želim prijetne sanje.No, bi mi marsikdo odvrnil, težek dan je pred mano; delo, ki ga moram opraviti, mi ne dovoljuje sanjarjenja in praznega upanja. Upanje je v mojih rokah in mojem trdem delu, vse drugo so prazne besede, bi dodali drugi. Drži! Ljudje, ki sanjarijo pri belem dnevu, so pogosto drugim v breme. Ne vabim k takim sanjam, ki bi nas trgale od življenja. Te sanje in to upanje mora biti del našega življenja, kot ga živimo tukaj in zdaj.Verjetno ste že prebrali ali slišali kakšno pripoved o puščavskih popotovanjih. Kljub temu da je danes veliko lažje potovati skozi neizmerne daljave, kot je bilo to nekoč, je to še vedno polno tveganja. Vsi, ki so se kdaj izgubili sredi neizmerne, neobljudene puščave, in so se potem rešili, govorijo o pogumu, ki so ga takrat potrebovali. Če bi tavajoči izgubili pogum, bi bilo po njih. Brez poguma ne bi šli naprej. Pri tem se morajo varovati pred utvaro lahkih rešitev, kot so razne fatamorgane, prividi oaz. Kljub vsemu, tako trdijo, moraš imeti pred očmi neko oazo, saj samo dokler imaš vero, da tam nekje je obljuden svet, boš šel naprej.Pred kratkim sem poslušal ženo, ki se z možem trudi že osem let, da bi dobila otroka. Vsi, ki smo jo poslušali, bi ji radi dali neko upanje. Hkrati nismo hoteli dajati lažnih obljub. Kako naj opogumimo take ljudi? Je pri tem dobro lagati? Prav iz blodnje po puščavi se lahko naučimo kaj za svoje življenje. Prividi oaze so lahke rešitve in ženi, ki čuti praznino, ko nima svojih otrok, bi lahko tak privid dal lažno upanje, da se bo čez noč vse uredilo. Z lahkoto si zamisli lastno družino z otroki, privid, ki je le blodnja, hitra rešitev. Vseeno mora imeti neko upanje, ki jo bo vodilo naprej. V puščavi veš, kje je in kakšna je oaza, šele, ko si tam. Tej ženi smo lahko vlili pogum le tako, da smo ji pokazali, kako lahko napolni prazen prostor svoje družine s tem, kar je zanjo dosegljivo. Da še bolj ceni ljubezen svojega moža, da z veseljem sprejema svoje nečakinje in nečake. Ni treba pozabiti na bolečino, le odpre naj svojo praznino za te, ki so že okrog nje.Če ne bom verjel in sanjal, da mi danes lahko prinese kaj lepega, bo šlo božje kraljestvo mimo mene. Želim vsem nam, da bi vsaj malo verjeli, da so nebesa že vsaj malo del našega življenja, in jih bo še več, če bomo nebeške sanje vsaj malo zaživeli. 174917554 RTVSLO – Prvi 326 clean Naj bo dan, spoštovane poslušalke, poslušalci, poln upanja in vam že pred večerom želim prijetne sanje.No, bi mi marsikdo odvrnil, težek dan je pred mano; delo, ki ga moram opraviti, mi ne dovoljuje sanjarjenja in praznega upanja. Upanje je v mojih rokah in mojem trdem delu, vse drugo so prazne besede, bi dodali drugi. Drži! Ljudje, ki sanjarijo pri belem dnevu, so pogosto drugim v breme. Ne vabim k takim sanjam, ki bi nas trgale od življenja. Te sanje in to upanje mora biti del našega življenja, kot ga živimo tukaj in zdaj.Verjetno ste že prebrali ali slišali kakšno pripoved o puščavskih popotovanjih. Kljub temu da je danes veliko lažje potovati skozi neizmerne daljave, kot je bilo to nekoč, je to še vedno polno tveganja. Vsi, ki so se kdaj izgubili sredi neizmerne, neobljudene puščave, in so se potem rešili, govorijo o pogumu, ki so ga takrat potrebovali. Če bi tavajoči izgubili pogum, bi bilo po njih. Brez poguma ne bi šli naprej. Pri tem se morajo varovati pred utvaro lahkih rešitev, kot so razne fatamorgane, prividi oaz. Kljub vsemu, tako trdijo, moraš imeti pred očmi neko oazo, saj samo dokler imaš vero, da tam nekje je obljuden svet, boš šel naprej.Pred kratkim sem poslušal ženo, ki se z možem trudi že osem let, da bi dobila otroka. Vsi, ki smo jo poslušali, bi ji radi dali neko upanje. Hkrati nismo hoteli dajati lažnih obljub. Kako naj opogumimo take ljudi? Je pri tem dobro lagati? Prav iz blodnje po puščavi se lahko naučimo kaj za svoje življenje. Prividi oaze so lahke rešitve in ženi, ki čuti praznino, ko nima svojih otrok, bi lahko tak privid dal lažno upanje, da se bo čez noč vse uredilo. Z lahkoto si zamisli lastno družino z otroki, privid, ki je le blodnja, hitra rešitev. Vseeno mora imeti neko upanje, ki jo bo vodilo naprej. V puščavi veš, kje je in kakšna je oaza, šele, ko si tam. Tej ženi smo lahko vlili pogum le tako, da smo ji pokazali, kako lahko napolni prazen prostor svoje družine s tem, kar je zanjo dosegljivo. Da še bolj ceni ljubezen svojega moža, da z veseljem sprejema svoje nečakinje in nečake. Ni treba pozabiti na bolečino, le odpre naj svojo praznino za te, ki so že okrog nje.Če ne bom verjel in sanjal, da mi danes lahko prinese kaj lepega, bo šlo božje kraljestvo mimo mene. Želim vsem nam, da bi vsaj malo verjeli, da so nebesa že vsaj malo del našega življenja, in jih bo še več, če bomo nebeške sanje vsaj malo zaživeli. Tue, 29 Nov 2022 04:55:26 +0000 Janez Vodičar: Obljubljati nebesa Kralj David je veljal za mesijanskega kralja. To pomeni, da je bil v očeh Izraelcev Božji ljubljenec ali maziljenec. Ni šlo samo za izjemnega državnika, vojskovodjo in tudi ne samo za umetnika, ki je s harfo prepeval psalme, ampak za pravega preroka, ki je pomenil navzočnost Božje roke nad njegovim narodom. V njegove času, okoli l. 1000 pred Kristusom, naj bi se že pokazali znaki mesijanskega miru, se pravi orisi Božjega kraljestva na zemlji, ko bi nastopila sprava med vsemi dvanajsterimi izraelovimi rodovi, ki so se tako radi sprli. Takšno veliko pričakovanje mesijanskega kraljestva se je še stopnjevalo ob Davidovem sinu, genialnem Salamonu, ki je uspel sezidati eno izmed čudes svojega časa, jeruzalemski tempelj. Toda kmalu so Judje uvideli, da sta David in Salamon samo dvoje lepih podob mesijanskega kralja, pravi mesija pa bo šele prišel. To upanje se je še posebej utrdilo, ko so nesposobni in samovšečni judovski kralji zapravili tako Severno kot Južno kraljestvo ter končali v babilonskem izgnanstvu. Toda čim bolj je bil položaj za Izraelce ubupajoč in brezizhoden, tem bolj so preroki govorili o povsem novem Božjem kraljestvu, ki ga bo ustvaril mesija. Tako v 5. st. pred Kr. prerok izgovori svoje znamenite besede o resničnem mesijanskem miru, ki bo prišel, ko bodo »meče prekovali v lemeže in svoje sulice v srpe«. In kar je najlepše, prerok Izaija ne govori samo o Izraelskem ljudstvu, ampak pravi, da bo takšen mir nastopil med vsemi narodi, nihče se ne bo več učil vojskovanja.Vsekakor gre za sanje. Toda vse se začne pri sanjah. Če Nelson Mandela in Martin Luther King ne bi nikoli sanjala, se stvari ne bi spremenile ne v Južni Afriki in ne v Ameriki. Tudi naš papež Frančišek sanja o miru. Toda njegove sanje imajo podlago v sanjah Asiškega Ubošca, da bi njegovo mestece postalo kraj miru. In res, v tem mestu se že več kot 35 let srečujejo predstavniki vseh svetovnih verstev in v vzajemnem spoštovanju svoje različnosti skupaj molijo za mir. Pred časom, bi takšna misel bila sprejeta kot čista utopija.Kristus govori v evangeliju, da bo mesijansko kraljestvo vsekakor prišlo. A kdo je mesija, bodo opazili le tisti, ki imajo pripravljeno srce. Jezus iz Nazareta poudarja, da gre ločnica med nasiljem in mirom skozi srce vsakega človeka. Vsak izmed nas se lahko odloči za eno ali drugo. Zato pa je potrebno, da si zaupamo svoje sanje in se družno odločamo za mir med prijatelji, po družinah in družbi. To bo najlepša priprava na praznovanje božiča, našega Mesije, ki prihaja. 174917246 RTVSLO – Prvi 386 clean Kralj David je veljal za mesijanskega kralja. To pomeni, da je bil v očeh Izraelcev Božji ljubljenec ali maziljenec. Ni šlo samo za izjemnega državnika, vojskovodjo in tudi ne samo za umetnika, ki je s harfo prepeval psalme, ampak za pravega preroka, ki je pomenil navzočnost Božje roke nad njegovim narodom. V njegove času, okoli l. 1000 pred Kristusom, naj bi se že pokazali znaki mesijanskega miru, se pravi orisi Božjega kraljestva na zemlji, ko bi nastopila sprava med vsemi dvanajsterimi izraelovimi rodovi, ki so se tako radi sprli. Takšno veliko pričakovanje mesijanskega kraljestva se je še stopnjevalo ob Davidovem sinu, genialnem Salamonu, ki je uspel sezidati eno izmed čudes svojega časa, jeruzalemski tempelj. Toda kmalu so Judje uvideli, da sta David in Salamon samo dvoje lepih podob mesijanskega kralja, pravi mesija pa bo šele prišel. To upanje se je še posebej utrdilo, ko so nesposobni in samovšečni judovski kralji zapravili tako Severno kot Južno kraljestvo ter končali v babilonskem izgnanstvu. Toda čim bolj je bil položaj za Izraelce ubupajoč in brezizhoden, tem bolj so preroki govorili o povsem novem Božjem kraljestvu, ki ga bo ustvaril mesija. Tako v 5. st. pred Kr. prerok izgovori svoje znamenite besede o resničnem mesijanskem miru, ki bo prišel, ko bodo »meče prekovali v lemeže in svoje sulice v srpe«. In kar je najlepše, prerok Izaija ne govori samo o Izraelskem ljudstvu, ampak pravi, da bo takšen mir nastopil med vsemi narodi, nihče se ne bo več učil vojskovanja.Vsekakor gre za sanje. Toda vse se začne pri sanjah. Če Nelson Mandela in Martin Luther King ne bi nikoli sanjala, se stvari ne bi spremenile ne v Južni Afriki in ne v Ameriki. Tudi naš papež Frančišek sanja o miru. Toda njegove sanje imajo podlago v sanjah Asiškega Ubošca, da bi njegovo mestece postalo kraj miru. In res, v tem mestu se že več kot 35 let srečujejo predstavniki vseh svetovnih verstev in v vzajemnem spoštovanju svoje različnosti skupaj molijo za mir. Pred časom, bi takšna misel bila sprejeta kot čista utopija.Kristus govori v evangeliju, da bo mesijansko kraljestvo vsekakor prišlo. A kdo je mesija, bodo opazili le tisti, ki imajo pripravljeno srce. Jezus iz Nazareta poudarja, da gre ločnica med nasiljem in mirom skozi srce vsakega človeka. Vsak izmed nas se lahko odloči za eno ali drugo. Zato pa je potrebno, da si zaupamo svoje sanje in se družno odločamo za mir med prijatelji, po družinah in družbi. To bo najlepša priprava na praznovanje božiča, našega Mesije, ki prihaja. Mon, 28 Nov 2022 04:56:26 +0000 Edvard Kovač: Pričakovanje kraljestva Z današnjo, prvo adventno nedeljo smo vstopili v novo cerkveno leto, s tem pa tudi v adventni čas, čas pričakovanja, čas priprave na praznovanje Jezusovega rojstva. Čas priprave – ne pa že samega praznovanja, za katerega se zdi, da se odvija že skozi ves tako imenovani veseli december, ko nas od vsepovsod že bombardirajo z Božički in osladnimi božičnimi popevkami, ki s samim božičem nimajo kaj veliko skupnega. Mogoče je še najbliže samemu pripravljanju na božič potrošniški pritisk, ki nas z vso oglaševalsko propagando sili, da se moramo oskrbeti s čudovitimi in bogatimi darili za naše najdražje in tudi poskrbeti za izvrstno kulinariko. Vse to je na koncu obloženo z nerealnimi pričakovanji, da se bo slednjič za božič pač nekaj zgodilo, se premaknilo v nas ali pa bomo vsaj malo začutili tisti trenutek notranje sreče. Takò utopično kot če bi pričakovali, da se bosta zaročenca, ki se na skupno življenje pripravljata samo z organizacijo poroke in urejevanjem doma, nikakor pa ne z gradnjo odnosa in osebne intime, po poroki kar iznenada zaživela v neki globoki povezanosti in dobrem razumevanju. Čas priprave je pač zahteva svoj čas in svojo pripravo. Prav v tem se skriva izziv adventa samega, ki nas danes tudi ob Božji besedi spodbuja k čuječnosti in pripravljenosti.Biti čuječ, biti pozoren, biti v pripravljenosti seveda ne pomeni, da bi v življenju bili pod stalnim pritiskom ali celo v paranoičnem strahu, kdaj bo prišla naša zadnja ura in se bomo pripravljeni ali pa tudi ne, srečali iz oči v oči s Stvarnikom. Ravno nasprotno: spodbuda k čuječnosti je dejansko usmerjena v to, da sem tukaj in zdaj usmerjen v gradnjo odnosa z Bogom in v odpiranje svojega življenja Njemu. To pa ne iz strahu, ampak zaradi pristne želje, da bi v rasti in povezanosti v odnosu z Bogom, poglabljali, krepili in bogatili svoje življenje in ga dejansko živeli v vsej njegovi kakovosti in polnosti. Da bi v pristnosti in resničnem notranjem bogastvu živeli – ne sami sebi, ampak za druge.Seveda adventni čas ni usmerjen zgolj v samo pripravo, vendar pa prav gotovo za vsakega izmed nas prinaša spodbudo in izziv, ob katerem se lahko vedno znova vprašam, koliko pozornosti v svojem življenju namenjam odnosu z Bogom, kako se pripravljam na praznik njegovega rojstva in slednjič tudi, kako pripravljen sem na svoje končno srečanje z njim, na svoje rojstvo za nebeško kraljestvo. Adventno spodbudo – »Bodite torej budni, ker ne veste, katerega dne pride vaš Gospod!« – lahko tako razumemo tudi v smislu skavtskega pozdrava: »Bodi pripravljen – vedno pripravljen!« 174917071 RTVSLO – Prvi 297 clean Z današnjo, prvo adventno nedeljo smo vstopili v novo cerkveno leto, s tem pa tudi v adventni čas, čas pričakovanja, čas priprave na praznovanje Jezusovega rojstva. Čas priprave – ne pa že samega praznovanja, za katerega se zdi, da se odvija že skozi ves tako imenovani veseli december, ko nas od vsepovsod že bombardirajo z Božički in osladnimi božičnimi popevkami, ki s samim božičem nimajo kaj veliko skupnega. Mogoče je še najbliže samemu pripravljanju na božič potrošniški pritisk, ki nas z vso oglaševalsko propagando sili, da se moramo oskrbeti s čudovitimi in bogatimi darili za naše najdražje in tudi poskrbeti za izvrstno kulinariko. Vse to je na koncu obloženo z nerealnimi pričakovanji, da se bo slednjič za božič pač nekaj zgodilo, se premaknilo v nas ali pa bomo vsaj malo začutili tisti trenutek notranje sreče. Takò utopično kot če bi pričakovali, da se bosta zaročenca, ki se na skupno življenje pripravljata samo z organizacijo poroke in urejevanjem doma, nikakor pa ne z gradnjo odnosa in osebne intime, po poroki kar iznenada zaživela v neki globoki povezanosti in dobrem razumevanju. Čas priprave je pač zahteva svoj čas in svojo pripravo. Prav v tem se skriva izziv adventa samega, ki nas danes tudi ob Božji besedi spodbuja k čuječnosti in pripravljenosti.Biti čuječ, biti pozoren, biti v pripravljenosti seveda ne pomeni, da bi v življenju bili pod stalnim pritiskom ali celo v paranoičnem strahu, kdaj bo prišla naša zadnja ura in se bomo pripravljeni ali pa tudi ne, srečali iz oči v oči s Stvarnikom. Ravno nasprotno: spodbuda k čuječnosti je dejansko usmerjena v to, da sem tukaj in zdaj usmerjen v gradnjo odnosa z Bogom in v odpiranje svojega življenja Njemu. To pa ne iz strahu, ampak zaradi pristne želje, da bi v rasti in povezanosti v odnosu z Bogom, poglabljali, krepili in bogatili svoje življenje in ga dejansko živeli v vsej njegovi kakovosti in polnosti. Da bi v pristnosti in resničnem notranjem bogastvu živeli – ne sami sebi, ampak za druge.Seveda adventni čas ni usmerjen zgolj v samo pripravo, vendar pa prav gotovo za vsakega izmed nas prinaša spodbudo in izziv, ob katerem se lahko vedno znova vprašam, koliko pozornosti v svojem življenju namenjam odnosu z Bogom, kako se pripravljam na praznik njegovega rojstva in slednjič tudi, kako pripravljen sem na svoje končno srečanje z njim, na svoje rojstvo za nebeško kraljestvo. Adventno spodbudo – »Bodite torej budni, ker ne veste, katerega dne pride vaš Gospod!« – lahko tako razumemo tudi v smislu skavtskega pozdrava: »Bodi pripravljen – vedno pripravljen!« Sun, 27 Nov 2022 04:54:57 +0000 Andraž Arko: Vedno pripravljen Nekega jutra sem se vozil na sestanek. Pred mano se je znašel rumen avto. Vozil je počasi in okorno. Postajal sem rahlo nejevoljen nad vožnjo voznika pred mano, saj se mi je že precej mudilo. Pri tem pa najprej sploh nisem opazil, da je bil na tem počasi vozečem avtomobilu napis: »Avtošola«.Ko sem zagledal napis, sem postal precej bolj potrpežljiv s počasnim zavijanjem in previdnim zaviranjem. Pomislil sem, da mladi voznici pred mano pravzaprav ne gre tako slabo. Spomnil sem se tudi mojih okornih začetkov za volanom in se malo nasmehnil. Potem pa sem se zamislil: 'Kako bi reagiral na voznico pred mano, če njen avto ne bi imel napisa 'Avtošola'?' Bi bil še tako potrpežljiv in dobrodušen? Precej verjetno ne, sem si tedaj odgovoril.Drug za drugega ne vemo, kaj trenutno prestaja v življenju. Ljudje ne nosimo na sebi napisov, ki bi orisala naše notranje boje in konflikte. Ne nosimo opozorilnih napisov, ob katerih bi obrzdali naš jezik, da se ne bi prehitro razjezili ali povedali nekomu, kaj vse si mislimo, da mu gre. Ne vidimo namreč, da bi imeli ljudje na svojih majicah napise kot npr. »Sem v ločitvenem postopku« ali »Žalujem za umrlim možem« ali »V depresiji« ali pa »Diagnosticiran rak«.Če bi videli takšne napise na ljudeh okrog nas, bi bili do njih gotovo prizanesljivejši in prijaznejši. Ampak pravzaprav ne potrebujemo napisov, da bi bili prijaznejši do neznancev. To lahko vseeno naredimo, ne glede na to ali vemo, kaj se v njih dogaja ali ne. Ne glede na to ali si to zaslužijo ali ne.Če bomo danes kdaj videli napis 'Avtošola' na mimovozečem avtu, se lahko spomnimo na vse tiste manjkajoče napise pri soljudeh, ki lahko gredo prav danes skozi težke osebne preizkušnje in bolečine. To nam lahko da dodatno dozo potrpežljivosti, prijaznosti in naklonjenosti. Morda bo lahko prav tisti prijazni pozdrav, tista pridržana vrata, tisto pristno vprašanje 'kako si?', prav tista majhna spodbuda, ki jo je bližnji potreboval, da bo lažje šel čez dan. Bodimo prizanesljivejši drug do drugega, saj smo nenazadnje vsi v isti 'avtošoli' življenja. 174916888 RTVSLO – Prvi 359 clean Nekega jutra sem se vozil na sestanek. Pred mano se je znašel rumen avto. Vozil je počasi in okorno. Postajal sem rahlo nejevoljen nad vožnjo voznika pred mano, saj se mi je že precej mudilo. Pri tem pa najprej sploh nisem opazil, da je bil na tem počasi vozečem avtomobilu napis: »Avtošola«.Ko sem zagledal napis, sem postal precej bolj potrpežljiv s počasnim zavijanjem in previdnim zaviranjem. Pomislil sem, da mladi voznici pred mano pravzaprav ne gre tako slabo. Spomnil sem se tudi mojih okornih začetkov za volanom in se malo nasmehnil. Potem pa sem se zamislil: 'Kako bi reagiral na voznico pred mano, če njen avto ne bi imel napisa 'Avtošola'?' Bi bil še tako potrpežljiv in dobrodušen? Precej verjetno ne, sem si tedaj odgovoril.Drug za drugega ne vemo, kaj trenutno prestaja v življenju. Ljudje ne nosimo na sebi napisov, ki bi orisala naše notranje boje in konflikte. Ne nosimo opozorilnih napisov, ob katerih bi obrzdali naš jezik, da se ne bi prehitro razjezili ali povedali nekomu, kaj vse si mislimo, da mu gre. Ne vidimo namreč, da bi imeli ljudje na svojih majicah napise kot npr. »Sem v ločitvenem postopku« ali »Žalujem za umrlim možem« ali »V depresiji« ali pa »Diagnosticiran rak«.Če bi videli takšne napise na ljudeh okrog nas, bi bili do njih gotovo prizanesljivejši in prijaznejši. Ampak pravzaprav ne potrebujemo napisov, da bi bili prijaznejši do neznancev. To lahko vseeno naredimo, ne glede na to ali vemo, kaj se v njih dogaja ali ne. Ne glede na to ali si to zaslužijo ali ne.Če bomo danes kdaj videli napis 'Avtošola' na mimovozečem avtu, se lahko spomnimo na vse tiste manjkajoče napise pri soljudeh, ki lahko gredo prav danes skozi težke osebne preizkušnje in bolečine. To nam lahko da dodatno dozo potrpežljivosti, prijaznosti in naklonjenosti. Morda bo lahko prav tisti prijazni pozdrav, tista pridržana vrata, tisto pristno vprašanje 'kako si?', prav tista majhna spodbuda, ki jo je bližnji potreboval, da bo lažje šel čez dan. Bodimo prizanesljivejši drug do drugega, saj smo nenazadnje vsi v isti 'avtošoli' življenja. Sat, 26 Nov 2022 04:55:59 +0000 Robert Friškovec: Ljudje smo brez opozorilnih znakov Ljudje imamo radi presežke. Večji slovenski mediji so že izbrali osebnost leta, podjetnika leta itd. V akciji Beseda leta je Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU izbiral besedo, ki je značilno zaznamovala leto 2018. Zmagala je beseda čebela, sledita pa ji mikroplastika in skodelica kave.Pri predlogih je glavno, a ne izključno vodilo, da beseda leta ilustrira dogajanje v jeziku, v katerem se zrcalijo spremembe v družbi, kulturi, tehnologiji …Čebela je lepa beseda, saj označuje žuželko, ki je simbol marljivosti, vztrajnosti in izjemne organiziranosti ter občutljiv pokazatelj dogajanja v naravi. Čebela je tudi eno ključnih bitij, ki pomaga k širitvi rastlinskega sveta, kar vpliva na živalski in človeški svet.K izboru besed leta 2018 dodajam še svojo: domiselnost. Domiselnost je naša sposobnost, da hitro najdemo neko izvirno izpeljavo, nove prijeme, na primer v glasbi, in rešitev.Slovenci se radi poistovetimo s čebelo, saj smo delavni in marljivi. Tudi Akademija delavnih Ljubljančanov, prva ljubljanska znanstvena akademija, ustanovljena leta 1693, je imela v svojem simbolu čebelo in panj.Kaj je potem narobe z nami, da je v letu 2018 pod pragom revščine živelo 280 tisoč ljudi? Navkljub naši marljivosti in pridnosti. Mogoče lahko odgovor poiščemo kar v svetu čebel. V njem poznajo tudi roparice; te se v brezpašnem obdobju prebijejo mimo stražark, vstopijo v tuj panj, vzamejo med in odletijo. Ko se v svoj panj vrnejo polne medu, opogumijo preostale čebele iz svoje družine, da se jim pridružijo pri napadu. Začne se čebelji rop. Pri napadu roparice najprej poiščejo matico in jo umorijo. To storijo tako, da jo zbadajo z želi ali pa stisnejo v gručo in s tem zadušijo. Če matica umre, je družina še dodatno oslabljena. Največ hrane potrebujejo najmočnejše čebelje družine, zato so ravno čebele iz teh družin pogosto začetnice ropa.Za napad so primerne družine brez matice, družine s staro matico, družine, okužene z varojo, ali številčno šibkejše družine. Vse te so šibke in nimajo močne obrambe. Tako se ropa v čebeljem svetu. Mar ni njihov svet vsaj malo podoben tudi našemu? Le da v čebeljem svetu skrben čebelar pozna svoje družine in lahko prepreči ropanje šibkejših.Šibkejšim v človeškem svetu, če nimajo skrbnega gospodarja, preostanejo samo še različne tehnike za preživetje, in ena izmed najboljših je domiselnost. Lahko je nekaj tako preprostega, kot je to, da potegnete nogavico čez pohodni čevelj, da bi lahko prečkali spolzek ledenik na gori. Pa varno hodite po pragu preživetja. 174916529 RTVSLO – Prvi 358 clean Ljudje imamo radi presežke. Večji slovenski mediji so že izbrali osebnost leta, podjetnika leta itd. V akciji Beseda leta je Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU izbiral besedo, ki je značilno zaznamovala leto 2018. Zmagala je beseda čebela, sledita pa ji mikroplastika in skodelica kave.Pri predlogih je glavno, a ne izključno vodilo, da beseda leta ilustrira dogajanje v jeziku, v katerem se zrcalijo spremembe v družbi, kulturi, tehnologiji …Čebela je lepa beseda, saj označuje žuželko, ki je simbol marljivosti, vztrajnosti in izjemne organiziranosti ter občutljiv pokazatelj dogajanja v naravi. Čebela je tudi eno ključnih bitij, ki pomaga k širitvi rastlinskega sveta, kar vpliva na živalski in človeški svet.K izboru besed leta 2018 dodajam še svojo: domiselnost. Domiselnost je naša sposobnost, da hitro najdemo neko izvirno izpeljavo, nove prijeme, na primer v glasbi, in rešitev.Slovenci se radi poistovetimo s čebelo, saj smo delavni in marljivi. Tudi Akademija delavnih Ljubljančanov, prva ljubljanska znanstvena akademija, ustanovljena leta 1693, je imela v svojem simbolu čebelo in panj.Kaj je potem narobe z nami, da je v letu 2018 pod pragom revščine živelo 280 tisoč ljudi? Navkljub naši marljivosti in pridnosti. Mogoče lahko odgovor poiščemo kar v svetu čebel. V njem poznajo tudi roparice; te se v brezpašnem obdobju prebijejo mimo stražark, vstopijo v tuj panj, vzamejo med in odletijo. Ko se v svoj panj vrnejo polne medu, opogumijo preostale čebele iz svoje družine, da se jim pridružijo pri napadu. Začne se čebelji rop. Pri napadu roparice najprej poiščejo matico in jo umorijo. To storijo tako, da jo zbadajo z želi ali pa stisnejo v gručo in s tem zadušijo. Če matica umre, je družina še dodatno oslabljena. Največ hrane potrebujejo najmočnejše čebelje družine, zato so ravno čebele iz teh družin pogosto začetnice ropa.Za napad so primerne družine brez matice, družine s staro matico, družine, okužene z varojo, ali številčno šibkejše družine. Vse te so šibke in nimajo močne obrambe. Tako se ropa v čebeljem svetu. Mar ni njihov svet vsaj malo podoben tudi našemu? Le da v čebeljem svetu skrben čebelar pozna svoje družine in lahko prepreči ropanje šibkejših.Šibkejšim v človeškem svetu, če nimajo skrbnega gospodarja, preostanejo samo še različne tehnike za preživetje, in ena izmed najboljših je domiselnost. Lahko je nekaj tako preprostega, kot je to, da potegnete nogavico čez pohodni čevelj, da bi lahko prečkali spolzek ledenik na gori. Pa varno hodite po pragu preživetja. Fri, 25 Nov 2022 04:55:58 +0000 Alenka Veber: Domiselnost Morda kdo trpi in se počuti kot ptica, ki pešači, namesto da bi letela, ter se obtožuje, a za trpljenje nismo vedno sami krivi. Trpljenje nas največkrat doleti. Svetopisemski trpeči Job, tudi če bi šlo za umišljenega junaka, je vsem ljudem najbližji človek vseh časov. Pove nam tudi, da Bog tako naše govorjenje sprejema in razume. V tej paraboli judovske modrosti o človeškem trpljenju je Bog slábo obrnil v dobro. Job je dobil znatno več, kot je izgubil. Bog je v trpljenju Joba preizkusil, Job pa je v trpljenju Boga srečal. Jobovi prijatelji so govorili o Bogu, Job pa je raje govoril Bogu. Job je postal največji učitelj duhovnosti vseh časov, učenec skrivnostnega in nedoumljivega Boga. Zgodilo se je, kar velja za ptico, ki se obrne proti vetru in mu kljubuje zato, da bi se mogla dvigniti više. Job je kapituliral pred Bogom, a ne kot poraženec, ampak kot zmagovalec. Edini odgovor na divje krike trpljenja je: »Verujem v Boga, tudi ko je Bog tiho.« Ta napis je bil najden v neki judovski kleti v Kölnu iz časa nacizma. Jobov krik je v vseh nas: »Bog, kaj hočeš od mene?« Biblična ikona Joba nam potrjuje, da želi Bog svojim ljubljencem najboljše na način, ki včasih vodi po poti bolečine. Tudi Božji Sin je šel na Kalvarijo, da bi v jutru vstajenja odrešil človeški rod. V trpljenju je izražena cena Božje ljubezni. Bog dopušča trpljenje v korist dobrega. V Talmudu je zapisano, da je modri rabin, ko so ga spraševali o smislu trpljenja, rekel: »Ko lončar konča delo in iz peči vzame lonce, njihovo kakovost preveri s kladivom; a udari samo tisti lonec, o katerem je prepričan.« Drži, vse ima svojo lepoto, tudi trpljenje, a vsak tega ne vidi. Dragi kamni nikoli ne izgubijo svoje oblike, tudi če so razbiti na najmanjše koščke. Ametist kljub udarcem s kladivom ohrani obliko šesterokotnega romboida. Bral sem o deklici, ki se je zelo bala vožnje skozi predore. Ko so morali iti skozi predor, je mižala in svoj obraz zakopala v mamino krilo: »Prosim, povejte mi, ko bomo prišli skozi.« Končno se je na neki vožnji ojunačila, na hitro odprla oči in jih spet takoj zaprla. Naslednjič se je opogumila in zavpila: »Mami, ugotovila sem, da ima predor na obeh straneh luči.« Trpeči Job, ki ga je Bog najbolj spoštoval, bi nam zaupal, da je edini razlog, zaradi katerega bi si zaželel vrniti se na svet, ta, da bi lahko še nekaj pretrpel za svojega Boga. 174916235 RTVSLO – Prvi 309 clean Morda kdo trpi in se počuti kot ptica, ki pešači, namesto da bi letela, ter se obtožuje, a za trpljenje nismo vedno sami krivi. Trpljenje nas največkrat doleti. Svetopisemski trpeči Job, tudi če bi šlo za umišljenega junaka, je vsem ljudem najbližji človek vseh časov. Pove nam tudi, da Bog tako naše govorjenje sprejema in razume. V tej paraboli judovske modrosti o človeškem trpljenju je Bog slábo obrnil v dobro. Job je dobil znatno več, kot je izgubil. Bog je v trpljenju Joba preizkusil, Job pa je v trpljenju Boga srečal. Jobovi prijatelji so govorili o Bogu, Job pa je raje govoril Bogu. Job je postal največji učitelj duhovnosti vseh časov, učenec skrivnostnega in nedoumljivega Boga. Zgodilo se je, kar velja za ptico, ki se obrne proti vetru in mu kljubuje zato, da bi se mogla dvigniti više. Job je kapituliral pred Bogom, a ne kot poraženec, ampak kot zmagovalec. Edini odgovor na divje krike trpljenja je: »Verujem v Boga, tudi ko je Bog tiho.« Ta napis je bil najden v neki judovski kleti v Kölnu iz časa nacizma. Jobov krik je v vseh nas: »Bog, kaj hočeš od mene?« Biblična ikona Joba nam potrjuje, da želi Bog svojim ljubljencem najboljše na način, ki včasih vodi po poti bolečine. Tudi Božji Sin je šel na Kalvarijo, da bi v jutru vstajenja odrešil človeški rod. V trpljenju je izražena cena Božje ljubezni. Bog dopušča trpljenje v korist dobrega. V Talmudu je zapisano, da je modri rabin, ko so ga spraševali o smislu trpljenja, rekel: »Ko lončar konča delo in iz peči vzame lonce, njihovo kakovost preveri s kladivom; a udari samo tisti lonec, o katerem je prepričan.« Drži, vse ima svojo lepoto, tudi trpljenje, a vsak tega ne vidi. Dragi kamni nikoli ne izgubijo svoje oblike, tudi če so razbiti na najmanjše koščke. Ametist kljub udarcem s kladivom ohrani obliko šesterokotnega romboida. Bral sem o deklici, ki se je zelo bala vožnje skozi predore. Ko so morali iti skozi predor, je mižala in svoj obraz zakopala v mamino krilo: »Prosim, povejte mi, ko bomo prišli skozi.« Končno se je na neki vožnji ojunačila, na hitro odprla oči in jih spet takoj zaprla. Naslednjič se je opogumila in zavpila: »Mami, ugotovila sem, da ima predor na obeh straneh luči.« Trpeči Job, ki ga je Bog najbolj spoštoval, bi nam zaupal, da je edini razlog, zaradi katerega bi si zaželel vrniti se na svet, ta, da bi lahko še nekaj pretrpel za svojega Boga. Thu, 24 Nov 2022 04:55:09 +0000 Daniel Brkič: Jobov krik je v nas vseh Priznam: včasih se polotim kakega dela v hiši ali okrog nje, za katerega me nihče ni prosil, niti ni nujno, da se ga opravi, niti ni sobota, ko po navadi kaj pospravljamo ali se vsaj trudimo v to smer. Kar tako iz dolgčasa, iz na vsem lepem porojene želje, da bi presenetil, oziroma storil nekaj dobrega - iz ljubezni torej - primem v roko krpo ali sesalec ali kuhalnico ali, če gre za zunanja opravila, kladivo ali žago ali motiko in … delam! Delam, razigran in vesel! Delam, nase, na svojo dobroto in seveda delo ponosen! Delam, dokler … se ne utrudim, ali se kaj ne zatakne, ali pa me preprosto mine naval ljubezni in se naveličam. In potem se začnem, najprej po tiho, potem pa vedno bolj na glas, pritoževati, kako da v tej hiši samo jaz delam in kje da so vsi in zakaj mi nihče ne pomaga, nato pa - če ni nobenega odziva – popustim na pol opravljeno, oziroma napol narejeno in užaljeno zapustim prizorišče. Razum in logika mi sicer šepetata, da nikomur nisem povedal, da se bom lotil dela in da nikogar tudi nisem prosil za pomoč, a užaljeno čustvo, ki se mi je - utrujenemu od (nepotrebnega) dela – prebudilo, je običajno glasnejše!Priznam: včasih se vprežem v voz, čeprav me nihče za to ni ne pooblastil ne prosil, zgolj zato, da bi Bogu in bližnjim dokazal, da sem sposoben in da zmorem. Zaženem se v klanec in … do koder gre, pač gre! Tam na pol poti, ko ne morem več, pa tako ali drugače izmučen popustim in se začnem prepirati z ljubim Bogom, zakaj da mi ne pomaga in a res moram vse sam! In Bog? Nič. Z nasmehom mi - vedno znova – pove, da je voz njegov. In da je zame. Da naj sedem in bo On potegnil. Do vrha in še malo naokrog. Da naj uživam v vožnji in neham mučiti sebe in okolico. Da res ni treba, da hočem vse sam. Ker ne zmorem. In da naj rečem, če potrebujem pomoč.Zelo podobno me ogovori žena, kadar se odzove na moje jamranje iz prvega odstavka in me s svojo logiko (in ljubeznijo) še bolj razbesni.Bogu pa, jasno, ne upam odgovarjati. Tiho sem in skušam uživati v vožnji. In razgledu. 174915955 RTVSLO – Prvi 313 clean Priznam: včasih se polotim kakega dela v hiši ali okrog nje, za katerega me nihče ni prosil, niti ni nujno, da se ga opravi, niti ni sobota, ko po navadi kaj pospravljamo ali se vsaj trudimo v to smer. Kar tako iz dolgčasa, iz na vsem lepem porojene želje, da bi presenetil, oziroma storil nekaj dobrega - iz ljubezni torej - primem v roko krpo ali sesalec ali kuhalnico ali, če gre za zunanja opravila, kladivo ali žago ali motiko in … delam! Delam, razigran in vesel! Delam, nase, na svojo dobroto in seveda delo ponosen! Delam, dokler … se ne utrudim, ali se kaj ne zatakne, ali pa me preprosto mine naval ljubezni in se naveličam. In potem se začnem, najprej po tiho, potem pa vedno bolj na glas, pritoževati, kako da v tej hiši samo jaz delam in kje da so vsi in zakaj mi nihče ne pomaga, nato pa - če ni nobenega odziva – popustim na pol opravljeno, oziroma napol narejeno in užaljeno zapustim prizorišče. Razum in logika mi sicer šepetata, da nikomur nisem povedal, da se bom lotil dela in da nikogar tudi nisem prosil za pomoč, a užaljeno čustvo, ki se mi je - utrujenemu od (nepotrebnega) dela – prebudilo, je običajno glasnejše!Priznam: včasih se vprežem v voz, čeprav me nihče za to ni ne pooblastil ne prosil, zgolj zato, da bi Bogu in bližnjim dokazal, da sem sposoben in da zmorem. Zaženem se v klanec in … do koder gre, pač gre! Tam na pol poti, ko ne morem več, pa tako ali drugače izmučen popustim in se začnem prepirati z ljubim Bogom, zakaj da mi ne pomaga in a res moram vse sam! In Bog? Nič. Z nasmehom mi - vedno znova – pove, da je voz njegov. In da je zame. Da naj sedem in bo On potegnil. Do vrha in še malo naokrog. Da naj uživam v vožnji in neham mučiti sebe in okolico. Da res ni treba, da hočem vse sam. Ker ne zmorem. In da naj rečem, če potrebujem pomoč.Zelo podobno me ogovori žena, kadar se odzove na moje jamranje iz prvega odstavka in me s svojo logiko (in ljubeznijo) še bolj razbesni.Bogu pa, jasno, ne upam odgovarjati. Tiho sem in skušam uživati v vožnji. In razgledu. Wed, 23 Nov 2022 04:55:13 +0000 Gregor Čušin: Na pol poti Kdo še ni slišal svetopisemskega reka: »Po njih delih jih boste spoznali«? Vendar je v Matejevem evangeliju ta misel veliko daljša in zapisana v čudoviti podobi o drevesu in njegovih plodovih. Takole se glasi: »Varujte se lažnih prerokov, ki prihajajo k vam v ovčjih oblačilih, v sebi pa so grabežljivi volkovi. Se mar grozdje obira s trnja ali smokve z osata? Tako vsako dobro drevo rodi dobre sadove, slabo drevo pa slabe. Dobro drevo ne more roditi slabih sadov in slabo ne dobrih. Vsako drevo, ki ne rodi dobrega sadu, posekajo in vržejo v ogenj. Po njihovih sadovih jih boste spoznali.« (Mt 7, 15-20)Podobno so govorili stari Latinci: »Fructu /ali fructibus/, non foliis arborem aestima.« To bi pomenilo: »Drevo presojaj po sadu (ali sadovih), ne po listih.«Človeka je torej treba ocenjevati po tem, kar stori, po tem, kakšni so učinki in posledice njegovih dejanj, kaj iz njegovih del nastane, ne po tem, kako prijetno zvenijo njegove besede.Svetopisemska primera o drevesu pripoveduje tudi o tem, kako v naravi vladajo zakoni očiščevanja – slabo drevo človek poseka in uniči. V človeški družbi pa je popolnoma drugače. Najpogosteje se zgodi, da zaradi bujne listnate krošnje, torej zaradi blagozvočnih besed, pustimo, da se puhlo, nerodovitno drevo razrase. Tako slaba drevesa v človeški družbi jemljejo luč sonca tistemu drevju, ki bi rado rodilo in bi zmoglo roditi obilne in bogate sadove, ki bi lahko res hranilo druge.Naša naloga je torej, da začnemo presojati dejanja ljudi, ne njihovo ozaljšano govorico, in da si tudi sami prizadevamo za dobra, koristna dejanja, ki bodo hranila našo družbeno skupnost. Tudi nas bodo namreč drugi presojali po naših sadovih. 174915652 RTVSLO – Prvi 372 clean Kdo še ni slišal svetopisemskega reka: »Po njih delih jih boste spoznali«? Vendar je v Matejevem evangeliju ta misel veliko daljša in zapisana v čudoviti podobi o drevesu in njegovih plodovih. Takole se glasi: »Varujte se lažnih prerokov, ki prihajajo k vam v ovčjih oblačilih, v sebi pa so grabežljivi volkovi. Se mar grozdje obira s trnja ali smokve z osata? Tako vsako dobro drevo rodi dobre sadove, slabo drevo pa slabe. Dobro drevo ne more roditi slabih sadov in slabo ne dobrih. Vsako drevo, ki ne rodi dobrega sadu, posekajo in vržejo v ogenj. Po njihovih sadovih jih boste spoznali.« (Mt 7, 15-20)Podobno so govorili stari Latinci: »Fructu /ali fructibus/, non foliis arborem aestima.« To bi pomenilo: »Drevo presojaj po sadu (ali sadovih), ne po listih.«Človeka je torej treba ocenjevati po tem, kar stori, po tem, kakšni so učinki in posledice njegovih dejanj, kaj iz njegovih del nastane, ne po tem, kako prijetno zvenijo njegove besede.Svetopisemska primera o drevesu pripoveduje tudi o tem, kako v naravi vladajo zakoni očiščevanja – slabo drevo človek poseka in uniči. V človeški družbi pa je popolnoma drugače. Najpogosteje se zgodi, da zaradi bujne listnate krošnje, torej zaradi blagozvočnih besed, pustimo, da se puhlo, nerodovitno drevo razrase. Tako slaba drevesa v človeški družbi jemljejo luč sonca tistemu drevju, ki bi rado rodilo in bi zmoglo roditi obilne in bogate sadove, ki bi lahko res hranilo druge.Naša naloga je torej, da začnemo presojati dejanja ljudi, ne njihovo ozaljšano govorico, in da si tudi sami prizadevamo za dobra, koristna dejanja, ki bodo hranila našo družbeno skupnost. Tudi nas bodo namreč drugi presojali po naših sadovih. Tue, 22 Nov 2022 04:56:12 +0000 Ignacija Fridl Jarc: O listih in plodovih Pisateljica in prevajalka Berta Golob premišljuje o prijateljstvu. 174915350 RTVSLO – Prvi 340 clean Pisateljica in prevajalka Berta Golob premišljuje o prijateljstvu. Mon, 21 Nov 2022 04:55:40 +0000 Berta Golob: Prijateljstvo Nekoč je neki deček z družino obiskal London in si močno želel videti angleškega kralja. Seveda so bila ob obisku vrata kraljeve palače zaprta. Na njegovo prošnjo, da bi rad videl kralja, mu je stražnik dejal: »Žal mi je, a nimaš dovoljenja!«Mimo je prišel lepo oblečen plemič in slišal pogovor. Vprašal je dečka: »Kaj bi pa rad?« Ta je odgovoril: »Zelo si želim videti kralja.« Mladi plemič je prijel dečka za roko in mu dejal: »Pojdiva.« Ko sta se približala vratom palače, jih je straža na stežaj odprla. Dečka je vodil v palačo in po stopnicah sta se povzpela naravnost pred kralja. Lepo oblečeni plemič je bil waleški princ, kraljevi sin, in je dečku omogočil dostop do svojega očeta, kralja. (Zgodbe za veselje do življenja, 12)Podobno nam Jezus Kristus omogoča dostop do Boga Očeta, ker je Božji Sin. Ta dostop nam je omogočil s svojo krvjo, ki jo je prelil na križu. In vsakemu od nas govori: »Resnično povem ti, še danes boš z menoj v raju.«Nebeški Oče želi, da je Jezus »kralj src«, ne zemeljski kralj. V Božje kraljestvo nas vodi po ljubezni in človeškim srcem govori, da Božjega kraljestva ne bomo dosegli z revolucijo, ampak z evolucijo, to je s spreobrnjenjem src. Jezus je Božje kraljestvo prinesel s svojim križem, smrtjo in vstajenjem, s tem, da je postal »trpeči Božji služabnik«. Zato Kristus izziva tudi današnje kralje in današnje oblastnike. Izziva pa tudi nas vse.Evangelij, ki ga beremo na današnji praznik, opisuje Jezusa na križu. Z njim so križali tudi dva razbojnika. Čeprav sta bila oba nepridiprava, sta bila popolnoma različna. Ta različnost se kaže iz njunih besed. Njuno govorjenje in njuni različni pogledi kažejo, kako različnega kralja so si na eni strani predstavljali ljudje in kakšen kralj želi biti Jezus. Levi razbojnik je glasnik »ljudskega« mišljenja saj pravi Jezusu: »Ali nisi ti Mesija? Reši sebe in naju!« (Lk 23,39). Ima zelo plitek način razmišljanja in pričakuje, da mu bo Jezus rešil težave in ga rešil kazni, ki jo je dobil za svoja grozodejstva. Jezus ga ne usliši. Nasprotno pa desni, dobri razbojnik zelo jasno razume Jezusovo vlogo in ga prosi: »Spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo!« (Lk 23,42). Kristus nas ne rešuje človeških omejitev: upravičene kazni za naše napake, ne rešuje nas trpljenja. Desni razbojnik izroči svoje srce Jezusu in se odloči, da bo pripadal resničnemu Kralju in njegovemu kraljestvu. Zato mu Kristus zagotovi: »Resnično povem ti, še danes boš z menoj v raju,« (Lk 23,43) in ga sprejme v svoje večno kraljestvo ljubezni. 174915167 RTVSLO – Prvi 374 clean Nekoč je neki deček z družino obiskal London in si močno želel videti angleškega kralja. Seveda so bila ob obisku vrata kraljeve palače zaprta. Na njegovo prošnjo, da bi rad videl kralja, mu je stražnik dejal: »Žal mi je, a nimaš dovoljenja!«Mimo je prišel lepo oblečen plemič in slišal pogovor. Vprašal je dečka: »Kaj bi pa rad?« Ta je odgovoril: »Zelo si želim videti kralja.« Mladi plemič je prijel dečka za roko in mu dejal: »Pojdiva.« Ko sta se približala vratom palače, jih je straža na stežaj odprla. Dečka je vodil v palačo in po stopnicah sta se povzpela naravnost pred kralja. Lepo oblečeni plemič je bil waleški princ, kraljevi sin, in je dečku omogočil dostop do svojega očeta, kralja. (Zgodbe za veselje do življenja, 12)Podobno nam Jezus Kristus omogoča dostop do Boga Očeta, ker je Božji Sin. Ta dostop nam je omogočil s svojo krvjo, ki jo je prelil na križu. In vsakemu od nas govori: »Resnično povem ti, še danes boš z menoj v raju.«Nebeški Oče želi, da je Jezus »kralj src«, ne zemeljski kralj. V Božje kraljestvo nas vodi po ljubezni in človeškim srcem govori, da Božjega kraljestva ne bomo dosegli z revolucijo, ampak z evolucijo, to je s spreobrnjenjem src. Jezus je Božje kraljestvo prinesel s svojim križem, smrtjo in vstajenjem, s tem, da je postal »trpeči Božji služabnik«. Zato Kristus izziva tudi današnje kralje in današnje oblastnike. Izziva pa tudi nas vse.Evangelij, ki ga beremo na današnji praznik, opisuje Jezusa na križu. Z njim so križali tudi dva razbojnika. Čeprav sta bila oba nepridiprava, sta bila popolnoma različna. Ta različnost se kaže iz njunih besed. Njuno govorjenje in njuni različni pogledi kažejo, kako različnega kralja so si na eni strani predstavljali ljudje in kakšen kralj želi biti Jezus. Levi razbojnik je glasnik »ljudskega« mišljenja saj pravi Jezusu: »Ali nisi ti Mesija? Reši sebe in naju!« (Lk 23,39). Ima zelo plitek način razmišljanja in pričakuje, da mu bo Jezus rešil težave in ga rešil kazni, ki jo je dobil za svoja grozodejstva. Jezus ga ne usliši. Nasprotno pa desni, dobri razbojnik zelo jasno razume Jezusovo vlogo in ga prosi: »Spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo!« (Lk 23,42). Kristus nas ne rešuje človeških omejitev: upravičene kazni za naše napake, ne rešuje nas trpljenja. Desni razbojnik izroči svoje srce Jezusu in se odloči, da bo pripadal resničnemu Kralju in njegovemu kraljestvu. Zato mu Kristus zagotovi: »Resnično povem ti, še danes boš z menoj v raju,« (Lk 23,43) in ga sprejme v svoje večno kraljestvo ljubezni. Sun, 20 Nov 2022 04:56:14 +0000 Božo Rustja:Kraljevi sin vodi h kralju Sodobni britanski filozof Alain de Botton je v svoji knjigi raziskoval, zakaj je v nas tako globoko zasidrana skrb za svoj status. V ožjem pomenu je sicer status pravni ali poklicni položaj v neki skupini, toda filozofa veliko bolj zanima širši pomen izraza, ki »označuje posameznikovo veljavo in ugled v očeh sveta«. V uvodnih poglavjih se tako osredotoča na človekovo potrebo po nenehnem potrjevanju njegove pomembnosti.Za sodobno družbo, zlasti zahodni svet, tako po njegovem mnenju velja, da »poglavitno gonilo naših želja po uspehu v družbeni hierarhiji morda niso več toliko dobrine, ki jih lahko nakopičimo, ali moč, ki jo lahko izkoristimo, temveč količina ljubezni, ki smo je deležni zaradi visokega statusa«. Misli, da dandanes denarja, slave in vpliva ne cenimo več samih na sebi, pač pa jih tako visoko vrednotimo zato, ker jih razumemo »kot simbole ljubezni – in sredstvo, s katerim bi se dokopali do nje«. Tako izraz, ki ga navadno uporabljamo za opredeljevanje odnosa do staršev ali partnerja, razširija na celotno družbo – našega hrepenenja po tem, da nekomu ne bi bilo vseeno za nas, da bi nekdo opazil našo navzočnost, nas globlje spoznal, upošteval naše mnenje in poskrbel za nas, dandanes ne usmerjamo več k bližnjim, pač pa želimo tak odnos od vse družbe. Zakaj? Ker vidimo, da »tisti, ki jih družba ljubi, tako kakor ljubimci uživajo zaščito pod naklonjenimi pogledi okolice«, medtem ko posamezniki brez statusa »ostajajo nevidni, do njih se vedemo grobo, nihče se ne zmeni za posebnosti njihovega značaja in nihče jih zares ne pozna«. Bogataš v svojem bogastvu uživa prav zato, ker opaža, da je deležen občudovanja in naklonjenosti družbe, siromak pa se svoje revščine sramuje zaradi občutka, da ostaja neviden oziroma mu družba namenja celo očitke in ponižanje. Ob tem filozof poudarja, da položaj ni črno-bel in preprosto življenje ne pomeni nujno nizkega statusa: vojaki in raziskovalci na primer lahko neudobje prenašajo daljša časovna obdobja in prostovoljno doživljajo pomanjkanje, saj jihvodi in spodbuja misel, da jih drugi zaradi njihovega dela cenijo. Tako tudi posledic nizkega statusa po njegovem mnenju ne bi smeli presojati le v luči materialnih dobrin – v ozadju se namreč skriva nekaj globljega, naš občutek samospoštovanja. De Botton nas v »Skrbi za status« vabi k premisleku o tem, ali ni morda visok status tudi za nas ena najbolj zaželenih dobrin prav zato, ker si v resnici želimo odobravanja družbe, potrditve naše vrednosti in pomembnosti. 174915012 RTVSLO – Prvi 342 clean Sodobni britanski filozof Alain de Botton je v svoji knjigi raziskoval, zakaj je v nas tako globoko zasidrana skrb za svoj status. V ožjem pomenu je sicer status pravni ali poklicni položaj v neki skupini, toda filozofa veliko bolj zanima širši pomen izraza, ki »označuje posameznikovo veljavo in ugled v očeh sveta«. V uvodnih poglavjih se tako osredotoča na človekovo potrebo po nenehnem potrjevanju njegove pomembnosti.Za sodobno družbo, zlasti zahodni svet, tako po njegovem mnenju velja, da »poglavitno gonilo naših želja po uspehu v družbeni hierarhiji morda niso več toliko dobrine, ki jih lahko nakopičimo, ali moč, ki jo lahko izkoristimo, temveč količina ljubezni, ki smo je deležni zaradi visokega statusa«. Misli, da dandanes denarja, slave in vpliva ne cenimo več samih na sebi, pač pa jih tako visoko vrednotimo zato, ker jih razumemo »kot simbole ljubezni – in sredstvo, s katerim bi se dokopali do nje«. Tako izraz, ki ga navadno uporabljamo za opredeljevanje odnosa do staršev ali partnerja, razširija na celotno družbo – našega hrepenenja po tem, da nekomu ne bi bilo vseeno za nas, da bi nekdo opazil našo navzočnost, nas globlje spoznal, upošteval naše mnenje in poskrbel za nas, dandanes ne usmerjamo več k bližnjim, pač pa želimo tak odnos od vse družbe. Zakaj? Ker vidimo, da »tisti, ki jih družba ljubi, tako kakor ljubimci uživajo zaščito pod naklonjenimi pogledi okolice«, medtem ko posamezniki brez statusa »ostajajo nevidni, do njih se vedemo grobo, nihče se ne zmeni za posebnosti njihovega značaja in nihče jih zares ne pozna«. Bogataš v svojem bogastvu uživa prav zato, ker opaža, da je deležen občudovanja in naklonjenosti družbe, siromak pa se svoje revščine sramuje zaradi občutka, da ostaja neviden oziroma mu družba namenja celo očitke in ponižanje. Ob tem filozof poudarja, da položaj ni črno-bel in preprosto življenje ne pomeni nujno nizkega statusa: vojaki in raziskovalci na primer lahko neudobje prenašajo daljša časovna obdobja in prostovoljno doživljajo pomanjkanje, saj jihvodi in spodbuja misel, da jih drugi zaradi njihovega dela cenijo. Tako tudi posledic nizkega statusa po njegovem mnenju ne bi smeli presojati le v luči materialnih dobrin – v ozadju se namreč skriva nekaj globljega, naš občutek samospoštovanja. De Botton nas v »Skrbi za status« vabi k premisleku o tem, ali ni morda visok status tudi za nas ena najbolj zaželenih dobrin prav zato, ker si v resnici želimo odobravanja družbe, potrditve naše vrednosti in pomembnosti. Sat, 19 Nov 2022 04:55:42 +0000 Polonca Zupančič: Alain de Botton o izvoru skrbi za status Izklesano telo naj bi bilo živa priča lepote. Nabrekle mišice sporočajo, da so se kalile skozi vzdržljivost in silne napore.Zdaj pa so vir prekipevajoče moči, ki daje telesu videz zmagoslavja in nepremagljivosti.Nikjer ni odvečne maščobe, zaležanih udov, povešenih delov.Vse je čvrsto, gibi so lahkotno suvereni.Koža je napeta in porjavela.Kot da se je pravkar vrnila s tropskega popotovanja.Lasje, čeprav morda sivi, dajejo, lično pobarvani, videz mladostnosti.Botoks pomaga nežnemu spolu in občutljivim moškim, da prikrivajo svoja resnična leta.Celulit je nadloga, s katero se, po volji naročnikov, spopadajo plastični kirurgi.Ti dvigajo samozavest ljudem z občutkom manjvrednosti, če drugače ni mogoče, ob pomoči najrazličnejših implantatov.Koliko takšnih in podobnih posegov potrebuje človeško telo, da se zdi za silo dovršeno in sprejemljivo človeku, ki v njem živi?V sodobnem svetu je človeško telo nekakšna potujoča vizitka.Če nima lepih oblik in ni privlačno, se človek slabo počuti.Zato je treba spreminjati zunanjost.Nujno jo je popravljati, olepševati.Vendar leta ne prizanašajo nikomur.Izrisujejo se na naših obrazih.Pa tudi upočasnitev telesnih funkcij pušča svoje znake na našem zunanjem videzu.Postajamo debelejši, manj okretni, sključeni.Bog je tako želel, da ne bi zapadli lepoti svoje zemeljske pojave, ampak bi se odpirali neminljivim prvinam našega življenja.Da bi prevzeli miselnost, ki ne stavi na kult telesa. 174914675 RTVSLO – Prvi 404 clean Izklesano telo naj bi bilo živa priča lepote. Nabrekle mišice sporočajo, da so se kalile skozi vzdržljivost in silne napore.Zdaj pa so vir prekipevajoče moči, ki daje telesu videz zmagoslavja in nepremagljivosti.Nikjer ni odvečne maščobe, zaležanih udov, povešenih delov.Vse je čvrsto, gibi so lahkotno suvereni.Koža je napeta in porjavela.Kot da se je pravkar vrnila s tropskega popotovanja.Lasje, čeprav morda sivi, dajejo, lično pobarvani, videz mladostnosti.Botoks pomaga nežnemu spolu in občutljivim moškim, da prikrivajo svoja resnična leta.Celulit je nadloga, s katero se, po volji naročnikov, spopadajo plastični kirurgi.Ti dvigajo samozavest ljudem z občutkom manjvrednosti, če drugače ni mogoče, ob pomoči najrazličnejših implantatov.Koliko takšnih in podobnih posegov potrebuje človeško telo, da se zdi za silo dovršeno in sprejemljivo človeku, ki v njem živi?V sodobnem svetu je človeško telo nekakšna potujoča vizitka.Če nima lepih oblik in ni privlačno, se človek slabo počuti.Zato je treba spreminjati zunanjost.Nujno jo je popravljati, olepševati.Vendar leta ne prizanašajo nikomur.Izrisujejo se na naših obrazih.Pa tudi upočasnitev telesnih funkcij pušča svoje znake na našem zunanjem videzu.Postajamo debelejši, manj okretni, sključeni.Bog je tako želel, da ne bi zapadli lepoti svoje zemeljske pojave, ampak bi se odpirali neminljivim prvinam našega življenja.Da bi prevzeli miselnost, ki ne stavi na kult telesa. Fri, 18 Nov 2022 04:56:44 +0000 Peter Millonig Filozofija joge raziskuje vzrok bolečine in trpljenja. Pri tem izhaja iz postavke, da bivajoče sestavljata dva izvora, iz katerih se razvije celotna stvarnost in svet razloži kot spoj duhovne in snovne ravni. To pomeni, da se duša utelesi v materialno raven za namen učenja in spoznanja. Joga našteje pet glavnih duševnih stanj, ki povzročajo trpljenje in tvorijo karmo ter s tem dušo vsakič znova vračajo na svet (samsara). To so: nevednost, občutek jaza, navezanost, odpor in želja po življenju. Nevednost pomeni nerazumevanje osnovne resnice, da naš resnični ali »pravi« jaz, tj. duša, ni enak našemu empiričnemu jazu. Empirični jaz pomeni zavest, v kateri tečejo vsi duševni procesi, in je v celoti del materialne ravni. Če rečemo »jaz trpim«, »hočem«, »sovražim« in pri tem mislimo, da se »jaz« nanaša na duha, to pomeni, da živimo v iluziji. Zaradi temeljne nevednosti o ontološki neenakosti duše in zavesti doživljamo občutek jaza, ki je podlaga samovrednotenju na podlagi namišljenega ali priučenega vrednostnega sistema. Ko je vzpostavljen občutek jaza, so omogočeni pogoji za obstoj naslednjih treh stanj, ki se vežejo na empirični jaz, to so poželenje ali navezanost, odpor in želja po življenju.Želja in odpor sta v kontekstu joge velika zabloda in breme duše. Ko smo vživeti v dramo življenja, se nanj navežemo in se bojimo minevanja in smrti. Tako si sami ustvarimo ječo, v kateri nas vodita strah in poželenje, ki se rojevata iz lastnih predstav.Klasična joga prepoznava, da se vsi vidiki materialnega sveta nenehno spreminjajo in da se izkustvo minljivosti vseh stvari izraža kot trpljenje. Izkustvo minljivosti je torej univerzalno izkustvo in bolečina je posledično temeljno razpoloženje človeka. Vsak človek je torej zaznamovan z eksistencialnim strahom in tesnobo. Ker so vsa prijetna izkustva minljiva, vsako iskanje užitka in radosti nosi v sebi seme bolečine. Da bi presegli boleče bivanje, joga predlaga nenavezanost na predmete ugodja in stalen nadzor uma. To je bistvo joge, ki pravi: Yogaś-citta-vṛtti-nirodhaḥ – joga je nadzor misli. To je pogoj za prekinitev nevednosti, ki povzroča vse nadaljnje trpljenje. 174914371 RTVSLO – Prvi 310 clean Filozofija joge raziskuje vzrok bolečine in trpljenja. Pri tem izhaja iz postavke, da bivajoče sestavljata dva izvora, iz katerih se razvije celotna stvarnost in svet razloži kot spoj duhovne in snovne ravni. To pomeni, da se duša utelesi v materialno raven za namen učenja in spoznanja. Joga našteje pet glavnih duševnih stanj, ki povzročajo trpljenje in tvorijo karmo ter s tem dušo vsakič znova vračajo na svet (samsara). To so: nevednost, občutek jaza, navezanost, odpor in želja po življenju. Nevednost pomeni nerazumevanje osnovne resnice, da naš resnični ali »pravi« jaz, tj. duša, ni enak našemu empiričnemu jazu. Empirični jaz pomeni zavest, v kateri tečejo vsi duševni procesi, in je v celoti del materialne ravni. Če rečemo »jaz trpim«, »hočem«, »sovražim« in pri tem mislimo, da se »jaz« nanaša na duha, to pomeni, da živimo v iluziji. Zaradi temeljne nevednosti o ontološki neenakosti duše in zavesti doživljamo občutek jaza, ki je podlaga samovrednotenju na podlagi namišljenega ali priučenega vrednostnega sistema. Ko je vzpostavljen občutek jaza, so omogočeni pogoji za obstoj naslednjih treh stanj, ki se vežejo na empirični jaz, to so poželenje ali navezanost, odpor in želja po življenju.Želja in odpor sta v kontekstu joge velika zabloda in breme duše. Ko smo vživeti v dramo življenja, se nanj navežemo in se bojimo minevanja in smrti. Tako si sami ustvarimo ječo, v kateri nas vodita strah in poželenje, ki se rojevata iz lastnih predstav.Klasična joga prepoznava, da se vsi vidiki materialnega sveta nenehno spreminjajo in da se izkustvo minljivosti vseh stvari izraža kot trpljenje. Izkustvo minljivosti je torej univerzalno izkustvo in bolečina je posledično temeljno razpoloženje človeka. Vsak človek je torej zaznamovan z eksistencialnim strahom in tesnobo. Ker so vsa prijetna izkustva minljiva, vsako iskanje užitka in radosti nosi v sebi seme bolečine. Da bi presegli boleče bivanje, joga predlaga nenavezanost na predmete ugodja in stalen nadzor uma. To je bistvo joge, ki pravi: Yogaś-citta-vṛtti-nirodhaḥ – joga je nadzor misli. To je pogoj za prekinitev nevednosti, ki povzroča vse nadaljnje trpljenje. Thu, 17 Nov 2022 04:55:10 +0000 Petja Gorjup: Pojem trpljenja v klasični jogi Prijatelj mi je pripovedoval zgodbo o mizarju, ki mu je pomagal obnoviti kmetijo njegovih staršev. Po prvem napornem dnevu, ko mu je predrta guma ukradla uro dela, ko električna žaga ni in ni hotela sodelovati, da bi bila mera polna, pa zvečer še motor starega kombija ni zagnal, se mu je prijatelj ponudil, da ga zapelje domov. Mizar je začuda vso pot molčal.Ko sta prispela, ga je povabil, da stopi v hišo in spozna njegovo družino. Ko sta stopala proti vhodnim vratom, je za hip postal ob majhnem drevesu na vrtu in se z obema rokama dotaknil vejic. In ko je končno stopil skozi vhodna vrata, se je zgodila neverjetna sprememba. Na njegovem od sonca ogorelem obrazu se je narisal smehljaj in objel je dva majhna otroka ter poljubil ženo. Prijatelju se je zdelo, da ne vidi več tistega jeznega in že skoraj zagrenjenega mizarja, ampak nekoga čisto drugega.Ko sta se vračala proti avtu, sva šla spet mimo skrivnostnega drevesa in mojega prijatelja je premagala radovednosti. Vprašal je mizarja, kaj je pomenilo tisto, kar je videl prej.»Ah, to je moje drevo problemov,« je odgovoril mizar. »Vem, da bom vedno doživljal probleme in zaplete na delu, ampak nekaj mi je jasno. Ti problemi ne sodijo v moj dom in se ne tičejo moje žene in otrok. Moja družina si zasluži mojo popolno pozornost. Zato službene skrbi vsak večer, ko se vrnem domov, obesim na to drevo in jih nato zjutraj, ko grem na delo, spet poberem. Nato je še nekoliko pomolčal, se nasmehnil in dejal: "Zanimivo pa je, da je problemov zjutraj, ko jih želim pobrati z drevesa, po navadi precej manj, kot sem jih prejšnji večer obesil."Dogaja se, da Jožeta v službi šef okrega zaradi napake, ki je sploh ni naredil. Ko pa Jože po dolgem napornem delu prispe domov, se zaloti, da povzdiguje glas nad ženo, ker juha ni dovolj slana. Verjetno bi se našlo še več takih Jožetov med nami. Zato bi bilo dobro, da bi si našli svoje 'drevo problemov', ki bi nas in naše najbližje obvarovalo pred konflikti in skrbmi, ki ne sodijo domov. 174914089 RTVSLO – Prvi 342 clean Prijatelj mi je pripovedoval zgodbo o mizarju, ki mu je pomagal obnoviti kmetijo njegovih staršev. Po prvem napornem dnevu, ko mu je predrta guma ukradla uro dela, ko električna žaga ni in ni hotela sodelovati, da bi bila mera polna, pa zvečer še motor starega kombija ni zagnal, se mu je prijatelj ponudil, da ga zapelje domov. Mizar je začuda vso pot molčal.Ko sta prispela, ga je povabil, da stopi v hišo in spozna njegovo družino. Ko sta stopala proti vhodnim vratom, je za hip postal ob majhnem drevesu na vrtu in se z obema rokama dotaknil vejic. In ko je končno stopil skozi vhodna vrata, se je zgodila neverjetna sprememba. Na njegovem od sonca ogorelem obrazu se je narisal smehljaj in objel je dva majhna otroka ter poljubil ženo. Prijatelju se je zdelo, da ne vidi več tistega jeznega in že skoraj zagrenjenega mizarja, ampak nekoga čisto drugega.Ko sta se vračala proti avtu, sva šla spet mimo skrivnostnega drevesa in mojega prijatelja je premagala radovednosti. Vprašal je mizarja, kaj je pomenilo tisto, kar je videl prej.»Ah, to je moje drevo problemov,« je odgovoril mizar. »Vem, da bom vedno doživljal probleme in zaplete na delu, ampak nekaj mi je jasno. Ti problemi ne sodijo v moj dom in se ne tičejo moje žene in otrok. Moja družina si zasluži mojo popolno pozornost. Zato službene skrbi vsak večer, ko se vrnem domov, obesim na to drevo in jih nato zjutraj, ko grem na delo, spet poberem. Nato je še nekoliko pomolčal, se nasmehnil in dejal: "Zanimivo pa je, da je problemov zjutraj, ko jih želim pobrati z drevesa, po navadi precej manj, kot sem jih prejšnji večer obesil."Dogaja se, da Jožeta v službi šef okrega zaradi napake, ki je sploh ni naredil. Ko pa Jože po dolgem napornem delu prispe domov, se zaloti, da povzdiguje glas nad ženo, ker juha ni dovolj slana. Verjetno bi se našlo še več takih Jožetov med nami. Zato bi bilo dobro, da bi si našli svoje 'drevo problemov', ki bi nas in naše najbližje obvarovalo pred konflikti in skrbmi, ki ne sodijo domov. Wed, 16 Nov 2022 04:55:42 +0000 Robert Friškovec: Drevo problemov Dokler je v našem življenju vse lepo urejeno, vse na svojem mestu, se počutimo dobro. Vse teče po ustaljenem redu in o marsičem sploh ne razmišljamo. Kot da je vse čisto samoumevno. Spominjam se, kako je pred leti pri nas počila vodovodna cev in so trije bloki ostali brez vode. Ker se je to zgodilo na praznični dan tik pred vikendom, so nam povedali, da bo tako ostalo morda cela dva dneva. No, potem so v osmih urah vse uredili. Pa je težko biti brez vode sredi mesta že osem ur, kaj šele dva dneva. Ne moreš ne piti, kuhati, se umivati, splakovati straniščno školjko in še marsikaj. Takrat smo se šele prav zavedli, kaj pomeni imeti vodo. Kmalu potem se je oglasila kolegica, ki sicer živi v tujini, je pa takrat za dober teden prišla domov na dopust. Priletela je z letalom in ko je hotela na letališču dvigniti kovček, so ugotovili, da kovčka ni. Verjetno se je odpeljal nekam drugam in dobila ga bo šele čez nekaj dni. Kdaj, niso vedeli, so pa obljubili, da jo bodo obvestili. Dali so ji še paketek za najnujnejšo osebno higieno.Tako je ostala kolegica z obleko, ki jo je imela na sebi. Z enimi samimi kavbojkami in enim puloverjem. Ne spominja se, da bi že kdaj morala živeti s tako malo obleke. Ob vsem tem bi se lahko še in še jezila na letalsko družbo, lahko bi ji ta jeza čisto zagrenila dopust v domovini. Pa je k sreči to dogodivščino z izgubljenim kovčkom spremenila v pozitivno. Spominja se, kako dobro je bilo tiste dni. Sploh ji ni bilo treba razmišljati, kaj bo oblekla. Edine hlače in edini pulover, ki ju je imela. Ljudje, ki jih je srečevala, niti malo niso pomislili, da kaj ni v redu. Bila je prav dostojno oblečena.Prav o tem sva se dolgo pogovarjali. Verjetno bi lahko še na marsikaterem drugem področju imeli podobne izkušnje. Ob tem se lahko tudi vprašamo, kaj res potrebujemo. Verjetno veliko manj garderobe, kot jo vzamemo na pot, pa tudi veliko manj, kot jo imamo doma v omari. Izgubljen kovček nas lahko spomni na to. Od nas samih pa je odvisno, ali bomo to doživeli kot nekaj zelo kompliciranega ali pa čisto enostavnega. 174913811 RTVSLO – Prvi 358 clean Dokler je v našem življenju vse lepo urejeno, vse na svojem mestu, se počutimo dobro. Vse teče po ustaljenem redu in o marsičem sploh ne razmišljamo. Kot da je vse čisto samoumevno. Spominjam se, kako je pred leti pri nas počila vodovodna cev in so trije bloki ostali brez vode. Ker se je to zgodilo na praznični dan tik pred vikendom, so nam povedali, da bo tako ostalo morda cela dva dneva. No, potem so v osmih urah vse uredili. Pa je težko biti brez vode sredi mesta že osem ur, kaj šele dva dneva. Ne moreš ne piti, kuhati, se umivati, splakovati straniščno školjko in še marsikaj. Takrat smo se šele prav zavedli, kaj pomeni imeti vodo. Kmalu potem se je oglasila kolegica, ki sicer živi v tujini, je pa takrat za dober teden prišla domov na dopust. Priletela je z letalom in ko je hotela na letališču dvigniti kovček, so ugotovili, da kovčka ni. Verjetno se je odpeljal nekam drugam in dobila ga bo šele čez nekaj dni. Kdaj, niso vedeli, so pa obljubili, da jo bodo obvestili. Dali so ji še paketek za najnujnejšo osebno higieno.Tako je ostala kolegica z obleko, ki jo je imela na sebi. Z enimi samimi kavbojkami in enim puloverjem. Ne spominja se, da bi že kdaj morala živeti s tako malo obleke. Ob vsem tem bi se lahko še in še jezila na letalsko družbo, lahko bi ji ta jeza čisto zagrenila dopust v domovini. Pa je k sreči to dogodivščino z izgubljenim kovčkom spremenila v pozitivno. Spominja se, kako dobro je bilo tiste dni. Sploh ji ni bilo treba razmišljati, kaj bo oblekla. Edine hlače in edini pulover, ki ju je imela. Ljudje, ki jih je srečevala, niti malo niso pomislili, da kaj ni v redu. Bila je prav dostojno oblečena.Prav o tem sva se dolgo pogovarjali. Verjetno bi lahko še na marsikaterem drugem področju imeli podobne izkušnje. Ob tem se lahko tudi vprašamo, kaj res potrebujemo. Verjetno veliko manj garderobe, kot jo vzamemo na pot, pa tudi veliko manj, kot jo imamo doma v omari. Izgubljen kovček nas lahko spomni na to. Od nas samih pa je odvisno, ali bomo to doživeli kot nekaj zelo kompliciranega ali pa čisto enostavnega. Tue, 15 Nov 2022 04:55:58 +0000 Metka Klevišar: Izgubili so ji kovček Bilo je jutro na volilno nedeljo, ko smo volili predsednika države. Megleno jutro je zakrilo moje solze, ko sem po našem hribčku prihajala proti domu. Za menoj in neko družino se je končala zelo težka noč. Bedeli smo ob umirajočem mladem sinu, ki so ga predvčerajšnjim pripeljali iz bolnišnice, ker mu niso več imeli kaj pomagati, a zaradi premalo mest in premalo osebja so domačim svetovali, da je boljše, da imajo bolnika doma. Ob umirajočem sta bedela mati in oče. Gledala sta trpljenje svojega sina, ki sta ga že dobro poznala, saj sta pomagala pri negi že več mesecev. Njuno trpljenje je bilo še težje, ker na domu nismo imeli sredstev, s katerimi bi lahko umirajočemu pomagali. Ni mogel več požirati, a v bolnišnici je za svoje težave dobil le tablete, ki bi jih morali zdrobiti in mu jih dati. A on ni mogel več požirati … Kako sredi noči dobiti sirupe, kapljice, injekcije, ki bi ublažile njegovo trpljenje? Nismo imeli poti ne do lekarne ne do zdravil. Kot dolgoletna sodelavka v hiši Ljubhospic sem vedela, da obstajajo sredstva, ki bi pomagala, a jih nisem imela ne jaz ne najbližji svojci umirajočega. Celo noč smo z masažo, vlaženjem ust, obračanjem, odpiranjem oken delali kar smo lahko, a čas je polzel zelo zelo počasi skozi naše prste in naše srce … Ko smo izčrpali vse naše znanje in možnosti, smo morali poklicati urgenco in umirajočega odpeljati v bolnišnico, kjer je umrl dve uri po sprejemu … Je kaj takega sploh spodobno za jutranjo duhovno misel? Je, kajti to je glas, posojen njim, ki ne morejo več govoriti, ki so brez glasu – glas umirajočih, ki ne morejo umreti doma, kajti še zmeraj ni ne osebja ne zdravnikov ne načina, da zdravila, ki jih imamo, damo v dom umirajočega in pomagamo ne samo njemu, ampak celi njegovi družini. Danes so v Sloveniji volitve predsednika. Sto in tisoč besed bodo mediji uporabili za ta dogodek, sto in tisoč besed bo izrečenih v prazno, saj jih jutri ne bo nikjer več, odnesel jih bo veter v mesto, od koder ni vrnitve … A meni se zdi vse to tako prazno, puhlo in naj mi ne zamerijo vsi, ki se trudijo za zmago ali dobiček – vse je dim in mehurček, ki bo prej ali pozneje počil. Rajši stojim ob umirajočem mladem gospodu na zadnjo noč njegovega življenja in mu pomagam blažiti bolečine in lajšati slovo njegovih dragih … To je največje delo, večje od vseh volitev … Jutro po smrti dragega gospoda, ki ni videl ne poroke svojih otrok ne njihove mature … Jutro, ko je mati jokala in oče brez besed z okamnelim obrazom stal v megli … Jutro, ki je prišlo kot glas, klic, vpitje, prošnja: Dajte, zganite se, naredite nekaj, da s tem, kar imamo, pomagamo ljudem v najtežjih trenutkih! Jutro v Sloveniji, ko so bile pri nas predsedniške volitve … 174913519 RTVSLO – Prvi 1380 clean Bilo je jutro na volilno nedeljo, ko smo volili predsednika države. Megleno jutro je zakrilo moje solze, ko sem po našem hribčku prihajala proti domu. Za menoj in neko družino se je končala zelo težka noč. Bedeli smo ob umirajočem mladem sinu, ki so ga predvčerajšnjim pripeljali iz bolnišnice, ker mu niso več imeli kaj pomagati, a zaradi premalo mest in premalo osebja so domačim svetovali, da je boljše, da imajo bolnika doma. Ob umirajočem sta bedela mati in oče. Gledala sta trpljenje svojega sina, ki sta ga že dobro poznala, saj sta pomagala pri negi že več mesecev. Njuno trpljenje je bilo še težje, ker na domu nismo imeli sredstev, s katerimi bi lahko umirajočemu pomagali. Ni mogel več požirati, a v bolnišnici je za svoje težave dobil le tablete, ki bi jih morali zdrobiti in mu jih dati. A on ni mogel več požirati … Kako sredi noči dobiti sirupe, kapljice, injekcije, ki bi ublažile njegovo trpljenje? Nismo imeli poti ne do lekarne ne do zdravil. Kot dolgoletna sodelavka v hiši Ljubhospic sem vedela, da obstajajo sredstva, ki bi pomagala, a jih nisem imela ne jaz ne najbližji svojci umirajočega. Celo noč smo z masažo, vlaženjem ust, obračanjem, odpiranjem oken delali kar smo lahko, a čas je polzel zelo zelo počasi skozi naše prste in naše srce … Ko smo izčrpali vse naše znanje in možnosti, smo morali poklicati urgenco in umirajočega odpeljati v bolnišnico, kjer je umrl dve uri po sprejemu … Je kaj takega sploh spodobno za jutranjo duhovno misel? Je, kajti to je glas, posojen njim, ki ne morejo več govoriti, ki so brez glasu – glas umirajočih, ki ne morejo umreti doma, kajti še zmeraj ni ne osebja ne zdravnikov ne načina, da zdravila, ki jih imamo, damo v dom umirajočega in pomagamo ne samo njemu, ampak celi njegovi družini. Danes so v Sloveniji volitve predsednika. Sto in tisoč besed bodo mediji uporabili za ta dogodek, sto in tisoč besed bo izrečenih v prazno, saj jih jutri ne bo nikjer več, odnesel jih bo veter v mesto, od koder ni vrnitve … A meni se zdi vse to tako prazno, puhlo in naj mi ne zamerijo vsi, ki se trudijo za zmago ali dobiček – vse je dim in mehurček, ki bo prej ali pozneje počil. Rajši stojim ob umirajočem mladem gospodu na zadnjo noč njegovega življenja in mu pomagam blažiti bolečine in lajšati slovo njegovih dragih … To je največje delo, večje od vseh volitev … Jutro po smrti dragega gospoda, ki ni videl ne poroke svojih otrok ne njihove mature … Jutro, ko je mati jokala in oče brez besed z okamnelim obrazom stal v megli … Jutro, ki je prišlo kot glas, klic, vpitje, prošnja: Dajte, zganite se, naredite nekaj, da s tem, kar imamo, pomagamo ljudem v najtežjih trenutkih! Jutro v Sloveniji, ko so bile pri nas predsedniške volitve … Mon, 14 Nov 2022 05:13:00 +0000 Emanuela Žerdin: Jutro izza smrti Cerkveno leto se izteka in na konec nas pripravlja tudi Božja beseda, ki jo v tem času poslušamo pri bogoslužju. Tudi evangelij današnje nedelje prinaša to. Ko namreč nekateri okoli Jezusa občudujejo lepoto judovskega templja, jih on prizemlji z besedami: »Prišli bodo dnevi, ko od tega, kar vidite, ne bo ostal kamen na kamnu, ki bi ne bil zrušen.« To se je dejansko zgodilo leta 70, ko je rimski vojskovodja Tit Flavij, poznejši rimski cesar, uničil cel Jeruzalem in z njim vred tudi sloviti judovski tempelj. Seveda pri tem ne smemo videti nekakšnega šlogarskega napovedovanja prihodnosti, ampak prej spodbudo, da bi se zavedali minljivosti. In še nečesa izjemno pomembnega: da smo Cerkev ljudje in ne zgradba. Tudi še tako čudovita zgradba kot je bil jeruzalemski tempelj, ni večna. Tudi naše cerkve in cerkvice, v katerih se zbiramo k bogoslužju, niso večne. Vse na zemlji ima pač svoj konec. Tudi mi. Zato nas to spodbuja k premisleku, koliko in kako se mi pripravljamo svoj konec, pa čeprav še tako neradi na to sploh pomislimo. Toda dejstvo je, da smo ljudje minljiva bitja in da se bo vsakemu enkrat izteklo zemeljsko življenje. In takrat bomo res morali potegniti črto in podati obračun o svojem življenju. Vprašanje je le, kdaj bo ta konec nastopil. Gotovo bo konec sveta zame takrat, ko bom končal svoje zemeljsko življenje, četudi bo svet kot tak še naprej ostajal, a zame ga bo takrat konec. Že sama misel na to me lahko plaši in spravlja v obup. In vendar, če se zavedam, da moje življenje ni v mojih rokah, ampak v Božjih, lahko upam in verujem, da se ne bo vse končalo s kupčkom pepela v žar, ampak da me dejansko čaka popolnoma drugačen način bivanja, kjer ne bo ne žalosti, ne stiske, ne bolečine, kjer ne bo ničesar slabega, ampak samo dobro, kjer bom odrešen tudi svoje omejenosti, slabotnosti in nemoči. To je seveda vprašanje moje osebne vere. Brez žive vere mi ostaja samo še prepuščanje bivanjski brezperspektivnosti. Kdaj bo torej nastopil konec? Dobro je, da nam datum ni znan, sicer bi ves čas živeli pod tem pritiskom in strahom – tako glede konca sveta, kot tudi datuma naše smrti. Pa vendar je pomembno, da se zavedamo tega bivanjskega dejstva in se na to pripravljamo. Jezus nam obljublja, da bo z nami vse dni do konca sveta. Vprašanje je le, če mu res zaupam, če verujem, da se bom ob koncu res srečal z Njim. 174913341 RTVSLO – Prvi 402 clean Cerkveno leto se izteka in na konec nas pripravlja tudi Božja beseda, ki jo v tem času poslušamo pri bogoslužju. Tudi evangelij današnje nedelje prinaša to. Ko namreč nekateri okoli Jezusa občudujejo lepoto judovskega templja, jih on prizemlji z besedami: »Prišli bodo dnevi, ko od tega, kar vidite, ne bo ostal kamen na kamnu, ki bi ne bil zrušen.« To se je dejansko zgodilo leta 70, ko je rimski vojskovodja Tit Flavij, poznejši rimski cesar, uničil cel Jeruzalem in z njim vred tudi sloviti judovski tempelj. Seveda pri tem ne smemo videti nekakšnega šlogarskega napovedovanja prihodnosti, ampak prej spodbudo, da bi se zavedali minljivosti. In še nečesa izjemno pomembnega: da smo Cerkev ljudje in ne zgradba. Tudi še tako čudovita zgradba kot je bil jeruzalemski tempelj, ni večna. Tudi naše cerkve in cerkvice, v katerih se zbiramo k bogoslužju, niso večne. Vse na zemlji ima pač svoj konec. Tudi mi. Zato nas to spodbuja k premisleku, koliko in kako se mi pripravljamo svoj konec, pa čeprav še tako neradi na to sploh pomislimo. Toda dejstvo je, da smo ljudje minljiva bitja in da se bo vsakemu enkrat izteklo zemeljsko življenje. In takrat bomo res morali potegniti črto in podati obračun o svojem življenju. Vprašanje je le, kdaj bo ta konec nastopil. Gotovo bo konec sveta zame takrat, ko bom končal svoje zemeljsko življenje, četudi bo svet kot tak še naprej ostajal, a zame ga bo takrat konec. Že sama misel na to me lahko plaši in spravlja v obup. In vendar, če se zavedam, da moje življenje ni v mojih rokah, ampak v Božjih, lahko upam in verujem, da se ne bo vse končalo s kupčkom pepela v žar, ampak da me dejansko čaka popolnoma drugačen način bivanja, kjer ne bo ne žalosti, ne stiske, ne bolečine, kjer ne bo ničesar slabega, ampak samo dobro, kjer bom odrešen tudi svoje omejenosti, slabotnosti in nemoči. To je seveda vprašanje moje osebne vere. Brez žive vere mi ostaja samo še prepuščanje bivanjski brezperspektivnosti. Kdaj bo torej nastopil konec? Dobro je, da nam datum ni znan, sicer bi ves čas živeli pod tem pritiskom in strahom – tako glede konca sveta, kot tudi datuma naše smrti. Pa vendar je pomembno, da se zavedamo tega bivanjskega dejstva in se na to pripravljamo. Jezus nam obljublja, da bo z nami vse dni do konca sveta. Vprašanje je le, če mu res zaupam, če verujem, da se bom ob koncu res srečal z Njim. Sun, 13 Nov 2022 04:56:42 +0000 Andraž Arko: Kdaj? V tretji knjigi svojih Pogovorov v Tuskulu rimski govornik in filozof Cicero razmišlja o potrtosti in načinih, kako jo lajšati, njegovi nasveti pa so še danes izredno uporabni. »Prvo zdravilo pri tolaženju naj bo torej poduk, da zlo ali sploh ne obstaja ali pa je le majhno,« pravi. Občutek potrtosti namreč izvira iz napačnih prepričanj – iz mnenja, da nas je doletelo neko veliko zlo; »in res gre za še sveže mnenje o tako velikem zlu, da dobimo vtis, da nas ob tem po pravici stiska tesnoba,« zapiše filozof. Največ pri zdravljenju oziroma lajšanju občutka globoke žalosti torej pripomore uvid, da je potrtost prostovoljna, da vanjo zapademo po svoji volji in presoji, da je odvisna od nas samih in našega mnenja, torej je povsem v naši moči, da se je znebimo. Če torej odstranimo prepričanje o domnevnem zlu, »saj je v celoti prostovoljno, bo izginila tudi otožna potrtost«. »Drugo zdravilo je govor o skupnih življenjskih pogojih.« Da bi ublažili prihod kakega zla, Cicero priporoča vsakodnevno premišljevanje »o človeškem položaju, ker lahko predvidevanje v duhu in priprava precej pripomoreta k lajšanju bolečine.« Tako nas namreč nikdar ne bo zadelo kaj nepričakovanega ali novega, pač pa bomo uvideli, da je vse povsem naravno in človeško. V zvezi s tem ugotavlja, da vzrok za potrtost ni v nenadnosti zla, pač pa v njegovi nedavnosti – v občutku, da je to zlo še zelo sveže. »Da je s tem res tako, jasno kaže minevanje časa, ki tako ublaži potrtost, da se ta kljub še naprej prisotnemu zlu ne samo omili, pač pa v številnih primerih tudi povsem izgine,« ugotavlja Cicero. Veliko moč pri lajšanju imajo tudi zgledi, ki potrjujejo, da se nesreče dogajajo vsem ljudem in torej v občutju potrtosti nismo sami. »Tretje zdravilo,« nadaljuje filozof, »pa je pokazati, da je največja neumnost, če se zaman predajamo žalosti, čeprav uvidimo, da to ničemur ne koristi.« Po njegovem mnenju se je treba otresti predstave, da smo se dolžni žalostiti zaradi zla, ki nas je zadelo, saj z žalostenjem ničesar ne dosežemo in te potrtosti ne odstranimo. »Ali ni tako, da v trenutku, ko nastopi konec žalovanja in uvidiš, da z žalostjo nisi ničesar dosegel, postane jasno, da je bilo vse to prostovoljno?« Ključna v boju proti potrtosti pa je že izrečena misel, »da je modrec daleč stran od potrtosti«, sklene Cicero. Pretirana žalost, globoki obup in dolgotrajna potrtost je navsezadnje nesmiselna, »ker je ničeva, ker jo zaman jemljemo nase, ker ne izhaja iz narave, ampak iz mnenja«. 174913169 RTVSLO – Prvi 367 clean V tretji knjigi svojih Pogovorov v Tuskulu rimski govornik in filozof Cicero razmišlja o potrtosti in načinih, kako jo lajšati, njegovi nasveti pa so še danes izredno uporabni. »Prvo zdravilo pri tolaženju naj bo torej poduk, da zlo ali sploh ne obstaja ali pa je le majhno,« pravi. Občutek potrtosti namreč izvira iz napačnih prepričanj – iz mnenja, da nas je doletelo neko veliko zlo; »in res gre za še sveže mnenje o tako velikem zlu, da dobimo vtis, da nas ob tem po pravici stiska tesnoba,« zapiše filozof. Največ pri zdravljenju oziroma lajšanju občutka globoke žalosti torej pripomore uvid, da je potrtost prostovoljna, da vanjo zapademo po svoji volji in presoji, da je odvisna od nas samih in našega mnenja, torej je povsem v naši moči, da se je znebimo. Če torej odstranimo prepričanje o domnevnem zlu, »saj je v celoti prostovoljno, bo izginila tudi otožna potrtost«. »Drugo zdravilo je govor o skupnih življenjskih pogojih.« Da bi ublažili prihod kakega zla, Cicero priporoča vsakodnevno premišljevanje »o človeškem položaju, ker lahko predvidevanje v duhu in priprava precej pripomoreta k lajšanju bolečine.« Tako nas namreč nikdar ne bo zadelo kaj nepričakovanega ali novega, pač pa bomo uvideli, da je vse povsem naravno in človeško. V zvezi s tem ugotavlja, da vzrok za potrtost ni v nenadnosti zla, pač pa v njegovi nedavnosti – v občutku, da je to zlo še zelo sveže. »Da je s tem res tako, jasno kaže minevanje časa, ki tako ublaži potrtost, da se ta kljub še naprej prisotnemu zlu ne samo omili, pač pa v številnih primerih tudi povsem izgine,« ugotavlja Cicero. Veliko moč pri lajšanju imajo tudi zgledi, ki potrjujejo, da se nesreče dogajajo vsem ljudem in torej v občutju potrtosti nismo sami. »Tretje zdravilo,« nadaljuje filozof, »pa je pokazati, da je največja neumnost, če se zaman predajamo žalosti, čeprav uvidimo, da to ničemur ne koristi.« Po njegovem mnenju se je treba otresti predstave, da smo se dolžni žalostiti zaradi zla, ki nas je zadelo, saj z žalostenjem ničesar ne dosežemo in te potrtosti ne odstranimo. »Ali ni tako, da v trenutku, ko nastopi konec žalovanja in uvidiš, da z žalostjo nisi ničesar dosegel, postane jasno, da je bilo vse to prostovoljno?« Ključna v boju proti potrtosti pa je že izrečena misel, »da je modrec daleč stran od potrtosti«, sklene Cicero. Pretirana žalost, globoki obup in dolgotrajna potrtost je navsezadnje nesmiselna, »ker je ničeva, ker jo zaman jemljemo nase, ker ne izhaja iz narave, ampak iz mnenja«. Sat, 12 Nov 2022 04:56:07 +0000 Polonca Zupančič: Cicero o lajšanju potrtosti Ena od nepogrešljivih priprav na naši domačiji je bila in je na simbolni ravni še vedno lestev. Priprava s prečnimi klini ali deščicami za vzpenjanje ali sestopanje. Lestve so bile narejene iz lesa. Uporabljali smo jih vsi, tudi tisti, ki so imeli vrtoglavico. Še več: pri nas so svojo lestev imele celo kokoši. Če so se pod večer želele pred zvito lisico umakniti v kurnico, so morale splezati na varno. Čim bolj strma je bila lestev, tem težje je po njej plezala zvitorepka. A za varnost kokošnjaka smo morali poskrbeti sami in zapreti vrata.Tako smo nekdaj na domačiji in okrog nje plezali mladi ob budnem očesu starejših. Kako visoka je stara tepka, smo otroci spoznali šele potem, ko smo splezali na njen vrh. Če smo hruške pobirali samo s tal, se nam drevo ni zdelo veliko. Tega, da ne smemo trgati nezrelih sadežev, smo se zelo hitro naučili. Z lestvijo smo torej nekoč premagovali višine, previse, se vzpenjali in sestopali. In hvala Bogu, vedno varno sestopili.Otroškemu in mladostnemu plezanju po jesensko obarvanih krošnjah je za večino od vaške otročadi sledil odhod v boljši svet. Tako so naše prve lestve ostale prislonjene doma.Mladostne vezi so se pretrgale, začelo se je drugačno vzpenjanje in sestopanje. Začeli so se tudi padci. Nekaterim je lestev spodnesel že rahel piš vetra, drugi še vedno žalostno sedijo na prvem klinu, tretji pa kraljujejo v vrhu krošnje in čakajo, da jim kateri od prijateljev prisloni lestev nazaj, ker se bojijo padca in ponovnega vzpenjanja.Spoštovane poslušalke in poslušalci, padci se dogajajo vsem. Tako tistim, ki se vzpenjajo po kariernih lestvah, kot tistim, ki lezejo iz čistega veselja do plezanja v vrh krošnje ali da dosežejo varnost kokošnjaka. Stopnje težavnosti naših življenjskih lestev so različne. Mnogi stojijo na najnižjem klinu družbene lestve. Ti so občutili padec, še preden so se začeli vzpenjati. Le vi sami veste, na katerem klinu življenjske lestve ste v tem trenutku in ali ste jo zaradi lastnega vzpenjanja komu spodnesli. Vi sami ste tisti, ki lahko presodite, kolikokrat ste z vaših življenjskih lestev zdrsnili po neumnosti in kolikokrat so vam lestev spodnesli drugi.V krščanstvu je Jakobova lestev – ali stopnice, ki se pojavljajo v novejšem prevodu Svetega pisma – najpomembnejši svetopisemski simbol povezave med nebeškim in zemeljskim svetom. Tako lestev kot stopnišče simbolizirata stopnje poti do cilja. Če želimo spremeniti življenje, se moramo povzpeti na prvo stopnico in se stanovitno vzpenjati, le tako bomo premagali celotno pot. Predvsem pa ne poskušajmo preskakovati stopnic ali klinov. 174912841 RTVSLO – Prvi 389 clean Ena od nepogrešljivih priprav na naši domačiji je bila in je na simbolni ravni še vedno lestev. Priprava s prečnimi klini ali deščicami za vzpenjanje ali sestopanje. Lestve so bile narejene iz lesa. Uporabljali smo jih vsi, tudi tisti, ki so imeli vrtoglavico. Še več: pri nas so svojo lestev imele celo kokoši. Če so se pod večer želele pred zvito lisico umakniti v kurnico, so morale splezati na varno. Čim bolj strma je bila lestev, tem težje je po njej plezala zvitorepka. A za varnost kokošnjaka smo morali poskrbeti sami in zapreti vrata.Tako smo nekdaj na domačiji in okrog nje plezali mladi ob budnem očesu starejših. Kako visoka je stara tepka, smo otroci spoznali šele potem, ko smo splezali na njen vrh. Če smo hruške pobirali samo s tal, se nam drevo ni zdelo veliko. Tega, da ne smemo trgati nezrelih sadežev, smo se zelo hitro naučili. Z lestvijo smo torej nekoč premagovali višine, previse, se vzpenjali in sestopali. In hvala Bogu, vedno varno sestopili.Otroškemu in mladostnemu plezanju po jesensko obarvanih krošnjah je za večino od vaške otročadi sledil odhod v boljši svet. Tako so naše prve lestve ostale prislonjene doma.Mladostne vezi so se pretrgale, začelo se je drugačno vzpenjanje in sestopanje. Začeli so se tudi padci. Nekaterim je lestev spodnesel že rahel piš vetra, drugi še vedno žalostno sedijo na prvem klinu, tretji pa kraljujejo v vrhu krošnje in čakajo, da jim kateri od prijateljev prisloni lestev nazaj, ker se bojijo padca in ponovnega vzpenjanja.Spoštovane poslušalke in poslušalci, padci se dogajajo vsem. Tako tistim, ki se vzpenjajo po kariernih lestvah, kot tistim, ki lezejo iz čistega veselja do plezanja v vrh krošnje ali da dosežejo varnost kokošnjaka. Stopnje težavnosti naših življenjskih lestev so različne. Mnogi stojijo na najnižjem klinu družbene lestve. Ti so občutili padec, še preden so se začeli vzpenjati. Le vi sami veste, na katerem klinu življenjske lestve ste v tem trenutku in ali ste jo zaradi lastnega vzpenjanja komu spodnesli. Vi sami ste tisti, ki lahko presodite, kolikokrat ste z vaših življenjskih lestev zdrsnili po neumnosti in kolikokrat so vam lestev spodnesli drugi.V krščanstvu je Jakobova lestev – ali stopnice, ki se pojavljajo v novejšem prevodu Svetega pisma – najpomembnejši svetopisemski simbol povezave med nebeškim in zemeljskim svetom. Tako lestev kot stopnišče simbolizirata stopnje poti do cilja. Če želimo spremeniti življenje, se moramo povzpeti na prvo stopnico in se stanovitno vzpenjati, le tako bomo premagali celotno pot. Predvsem pa ne poskušajmo preskakovati stopnic ali klinov. Fri, 11 Nov 2022 04:56:29 +0000 Alenka Veber: Lestev Dozdeva se mi, da se Bog vprašanja zla izogiba in se raje pojavlja inkognito, da ne bi bil prepoznan in opazen v javnosti. Nemški psihiater in filozof Karl Theodor Jaspers (1883–1969), ki je imel velik vpliv na moderno teologijo, je menil, da se je Bog morda skril zato, da ne bi ohromil naše svobode, sicer bi bili prisiljeni verovati vanj, to pa ne bi bilo skladno z njegovo naravo. Očitno noče biti vsiljiv, noče zbujati pozornosti in rompompoma. Včasih se tako dobro skrije, da sem v nevarnosti, da bom razglasil, da ne obstaja. V resnici nihče ne more videti Božjega obraza in ostati živ. Njegovega obraza ne morem videti zato, ker ne morem gledati žalosti na njem, kajti njegova žalost je lepota Božje ljubezni, ki trpi skupaj z mojim trpljenjem. Toda zakaj vsa zgodovina človeštva nasprotuje obstoju Boga, o katerem pravimo, da je ljubezen bít njegove narave? Zakaj se tisti, ki vero zavračajo, preden jo zavrnejo, najprej ne poučijo vsaj o tem, kakšna je? Zakaj se bojimo, da bi nas Bog koloniziral in nas napadel iz gverilske zasede? Ali je Bog nerazložljiviizmislek? Nočem vam ga vsiljevati, kajti Boga lahko najdemo samo, če se zavedamo, da ga potrebujemo. V današnjem apatičnem času nam ni do treznih razmislekov in se raje prepuščamo inerciji. To me spominja na zgodbo o deževnem dnevu, ki jo je napisal znani angleški literarni kritik in pisec John Ruskin (1819–1900). Smo kot zdolgočaseni in razvajeni otroci, ki sredi deževnega dne niso vedeli, kaj bi sami s sabo. Scrkljanci so si, naveličani vsega, izmislili nesmiselno igro. Ker so bili zaradi dežja omejeni na zaprto hišo, so začeli v svoji razuzdanosti in razposajenosti puliti žebljičke iz dragocenega tapeciranega viktorijanskega pohištva. Zmagal naj bi tisti, ki bo zbral največ žebljičkov. Ko je po dežju posijalo sonce, se je lahko vsak otrok vrnil domov s polnimi žepi bodečih žebljičkov, oblazinjeno pohištvo v salonskih sobanah pa je bilo videti kot klavnica, prostor mesarskega klanja. Onečastili so hišo in jo oskrunili. Tudi današnji človek je zagrešil tako bogoskrunstvo v odnosu do Boga in sočloveka, nato pa za vse krivi Boga. Elie Wiesel (1928–2016), preživeli taboriščnik, judovski pisec, ki je dobil Nobelovo nagrado za mir, je ravnal drugače. Zapisal je: »Po holokavstu nisem izgubil vere v Boga; izgubil sem vero v človeštvo.« 174912561 RTVSLO – Prvi 293 clean Dozdeva se mi, da se Bog vprašanja zla izogiba in se raje pojavlja inkognito, da ne bi bil prepoznan in opazen v javnosti. Nemški psihiater in filozof Karl Theodor Jaspers (1883–1969), ki je imel velik vpliv na moderno teologijo, je menil, da se je Bog morda skril zato, da ne bi ohromil naše svobode, sicer bi bili prisiljeni verovati vanj, to pa ne bi bilo skladno z njegovo naravo. Očitno noče biti vsiljiv, noče zbujati pozornosti in rompompoma. Včasih se tako dobro skrije, da sem v nevarnosti, da bom razglasil, da ne obstaja. V resnici nihče ne more videti Božjega obraza in ostati živ. Njegovega obraza ne morem videti zato, ker ne morem gledati žalosti na njem, kajti njegova žalost je lepota Božje ljubezni, ki trpi skupaj z mojim trpljenjem. Toda zakaj vsa zgodovina človeštva nasprotuje obstoju Boga, o katerem pravimo, da je ljubezen bít njegove narave? Zakaj se tisti, ki vero zavračajo, preden jo zavrnejo, najprej ne poučijo vsaj o tem, kakšna je? Zakaj se bojimo, da bi nas Bog koloniziral in nas napadel iz gverilske zasede? Ali je Bog nerazložljiviizmislek? Nočem vam ga vsiljevati, kajti Boga lahko najdemo samo, če se zavedamo, da ga potrebujemo. V današnjem apatičnem času nam ni do treznih razmislekov in se raje prepuščamo inerciji. To me spominja na zgodbo o deževnem dnevu, ki jo je napisal znani angleški literarni kritik in pisec John Ruskin (1819–1900). Smo kot zdolgočaseni in razvajeni otroci, ki sredi deževnega dne niso vedeli, kaj bi sami s sabo. Scrkljanci so si, naveličani vsega, izmislili nesmiselno igro. Ker so bili zaradi dežja omejeni na zaprto hišo, so začeli v svoji razuzdanosti in razposajenosti puliti žebljičke iz dragocenega tapeciranega viktorijanskega pohištva. Zmagal naj bi tisti, ki bo zbral največ žebljičkov. Ko je po dežju posijalo sonce, se je lahko vsak otrok vrnil domov s polnimi žepi bodečih žebljičkov, oblazinjeno pohištvo v salonskih sobanah pa je bilo videti kot klavnica, prostor mesarskega klanja. Onečastili so hišo in jo oskrunili. Tudi današnji človek je zagrešil tako bogoskrunstvo v odnosu do Boga in sočloveka, nato pa za vse krivi Boga. Elie Wiesel (1928–2016), preživeli taboriščnik, judovski pisec, ki je dobil Nobelovo nagrado za mir, je ravnal drugače. Zapisal je: »Po holokavstu nisem izgubil vere v Boga; izgubil sem vero v človeštvo.« Thu, 10 Nov 2022 04:54:53 +0000 Daniel Brkič: Nesmiselna igra Videti je, kot da življenje iz dneva v dan postaja vse bolj nevaren podvig. Moč popolnoma uničiti človeštvo je očitno pristala v rokah ljudi, ki bi to z veseljem naredili. Podnebne spremembe povzročajo vse bolj ekstremne vremenske pojave, ki ogrožajo življenja milijonov ljudi. Kaj če bo vse le še slabše? Jezus nam v evengeliju po Mateju 24. pravi, da bo. V vrsticah od 4 do 8 je napovedal duhovne stiske, ekološke katastrofe in vojaške spopade ter grožnje - vse čemur smo priča tudi v sedanjem času. Stvari bodo slabe, resnično slabe, preden bo boljše. In ko se stanje poslabša, Jezus dodaja: “Pazite, da vas to ne spravi ob pamet!” (Matej 24,6 ŽJ) Resnični pogum sprejema dvojno resničnost - sedanje težave in končno zmago. Da, življenje je krivično. Toda ne bo za vedno. Verjetno ste že slišali za znani rek, ki je bil pripisan različnim avtorjem: “Na koncu bo vse dobro. Če ni vse dobro, še ni konec.” Čeprav smo pod udarom iz vseh strani, čeprav zemljo ogrožajo podnebne spremembe in njeni nedolžni prebivalci umirajo v nepotrebnih in krvavih spopadih, se ne rabimo odzivati s pretiranimi čustvi. “Bodi miren pred Gospodom, zaupaj se mu; ne huduj se nad tistim, ki mu pot uspeva, nad možem, ki dela hudobne načrte,” beremo v Psalmu 37,7. Prav tako pa se tudi izogibajmo naivnemu optimizmu. Nič ne pridobimo s tem, če se trudimo prikriti brutalnost človeške eksistence. Svet, ki nas obdaja, je strupen. Pravzaprav lahko živimo nekje med naivnimi optimizmom in obupano črnogledostjo, med slepim zanikanjem in očitno paniko. Osupli nad vsem, kar se dogaja, a ne prestrašeni. Skupaj s psalmistom lahko rečemo: “Tudi če se tabor vojske utabori proti meni, se moje srce ne boji; tudi če proti meni izbruhne vojna, jaz pri tem zaupam.” (Psalm 27,3) “Glejte, da se ne vznemirite,” pravi Kristus. “Pazite, da vas to ne spravi ob pamet!” Okrepite se z vsakodnevnim branjem Svetega pisma in iskreno molitvijo. Nekdo je rekel: “Pogum je strah, ki je molil.” In ne pri tem ne pozabite na Jezusove besede iz Mateja 24,8: “Vse to je začetek porodnim bolečinam.” Porodne bolečine niso le slabe (kar jaz, kot moški, seveda izrečem z veliko lahkoto). Porodne bolečine signalizirajo začetek zadnje faze. Porodničar daje bodoči mami zagotovilo: “Nekaj časa bo bolelo, a bo minilo.” Jezus nam govori isto. Globalni spopadi kažejo na bližajoči še čas “poroda”. Smo v zadnjem obdobju, le nekaj pritiskov oddaljeni od rojstva novega stvarstva. Sporočilo Svetega pisma je, da prihaja popolnoma novi svet, ki ga apostol Janez v Razodetju (Apokalipsi) opisuje s temi besedami: “Nato sem videl novo nebo in novo zemljo. Kajti prvo nebo in prva zemlja sta izginila in morja ni bilo več. Videl sem tudi sveto mesto, novi Jeruzalem, ko je prihajal z neba od Boga, pripravljen kakor nevesta, ki se je ozaljšala za svojega ženina. In zaslišal sem močen glas, ki je prišel od prestola in rekel: »Glej, prebivališče Boga med ljudmi! In prebival bo z njimi, oni bodo njegova ljudstva in Bog sam bo z njimi, njihov Bog. In obrisal bo vse solze z njihovih oči in smrti ne bo več, pa tudi žalovanja, vpitja in bolečine ne bo več. Kajti prejšnje je minilo.« Tisti, ki je sedèl na prestolu, pa je rekel: »Glej, vse delam novo!« Rekel je tudi: »Zapiši, kajti te besede so zanesljive in resnične!« (Razodetje 21,1-5) C.S. Lewis, pisec Zgodb iz Narnije, pa v sedmi in zadnji knjigi serije, pa za ta novi svet pravi: “To bo komaj začetek prave zgodbe. Vse naše življenje na tem svetu in vse naše pustolovščine bodo videti zgolj kot knjižni ovitek in naslovnica. Takrat bomo naposled začeli pri prvem poglavju Veličastne povesti, ki je ni prebral še nihče na zemlji; povesti, ki traja na veke in v kateri je vsako poglavje boljše od prejšnjega.” (Zadnja bitka) “Na koncu bo vse dobro. Če ni vse dobro, še ni konec.” 174912277 RTVSLO – Prvi 413 clean Videti je, kot da življenje iz dneva v dan postaja vse bolj nevaren podvig. Moč popolnoma uničiti človeštvo je očitno pristala v rokah ljudi, ki bi to z veseljem naredili. Podnebne spremembe povzročajo vse bolj ekstremne vremenske pojave, ki ogrožajo življenja milijonov ljudi. Kaj če bo vse le še slabše? Jezus nam v evengeliju po Mateju 24. pravi, da bo. V vrsticah od 4 do 8 je napovedal duhovne stiske, ekološke katastrofe in vojaške spopade ter grožnje - vse čemur smo priča tudi v sedanjem času. Stvari bodo slabe, resnično slabe, preden bo boljše. In ko se stanje poslabša, Jezus dodaja: “Pazite, da vas to ne spravi ob pamet!” (Matej 24,6 ŽJ) Resnični pogum sprejema dvojno resničnost - sedanje težave in končno zmago. Da, življenje je krivično. Toda ne bo za vedno. Verjetno ste že slišali za znani rek, ki je bil pripisan različnim avtorjem: “Na koncu bo vse dobro. Če ni vse dobro, še ni konec.” Čeprav smo pod udarom iz vseh strani, čeprav zemljo ogrožajo podnebne spremembe in njeni nedolžni prebivalci umirajo v nepotrebnih in krvavih spopadih, se ne rabimo odzivati s pretiranimi čustvi. “Bodi miren pred Gospodom, zaupaj se mu; ne huduj se nad tistim, ki mu pot uspeva, nad možem, ki dela hudobne načrte,” beremo v Psalmu 37,7. Prav tako pa se tudi izogibajmo naivnemu optimizmu. Nič ne pridobimo s tem, če se trudimo prikriti brutalnost človeške eksistence. Svet, ki nas obdaja, je strupen. Pravzaprav lahko živimo nekje med naivnimi optimizmom in obupano črnogledostjo, med slepim zanikanjem in očitno paniko. Osupli nad vsem, kar se dogaja, a ne prestrašeni. Skupaj s psalmistom lahko rečemo: “Tudi če se tabor vojske utabori proti meni, se moje srce ne boji; tudi če proti meni izbruhne vojna, jaz pri tem zaupam.” (Psalm 27,3) “Glejte, da se ne vznemirite,” pravi Kristus. “Pazite, da vas to ne spravi ob pamet!” Okrepite se z vsakodnevnim branjem Svetega pisma in iskreno molitvijo. Nekdo je rekel: “Pogum je strah, ki je molil.” In ne pri tem ne pozabite na Jezusove besede iz Mateja 24,8: “Vse to je začetek porodnim bolečinam.” Porodne bolečine niso le slabe (kar jaz, kot moški, seveda izrečem z veliko lahkoto). Porodne bolečine signalizirajo začetek zadnje faze. Porodničar daje bodoči mami zagotovilo: “Nekaj časa bo bolelo, a bo minilo.” Jezus nam govori isto. Globalni spopadi kažejo na bližajoči še čas “poroda”. Smo v zadnjem obdobju, le nekaj pritiskov oddaljeni od rojstva novega stvarstva. Sporočilo Svetega pisma je, da prihaja popolnoma novi svet, ki ga apostol Janez v Razodetju (Apokalipsi) opisuje s temi besedami: “Nato sem videl novo nebo in novo zemljo. Kajti prvo nebo in prva zemlja sta izginila in morja ni bilo več. Videl sem tudi sveto mesto, novi Jeruzalem, ko je prihajal z neba od Boga, pripravljen kakor nevesta, ki se je ozaljšala za svojega ženina. In zaslišal sem močen glas, ki je prišel od prestola in rekel: »Glej, prebivališče Boga med ljudmi! In prebival bo z njimi, oni bodo njegova ljudstva in Bog sam bo z njimi, njihov Bog. In obrisal bo vse solze z njihovih oči in smrti ne bo več, pa tudi žalovanja, vpitja in bolečine ne bo več. Kajti prejšnje je minilo.« Tisti, ki je sedèl na prestolu, pa je rekel: »Glej, vse delam novo!« Rekel je tudi: »Zapiši, kajti te besede so zanesljive in resnične!« (Razodetje 21,1-5) C.S. Lewis, pisec Zgodb iz Narnije, pa v sedmi in zadnji knjigi serije, pa za ta novi svet pravi: “To bo komaj začetek prave zgodbe. Vse naše življenje na tem svetu in vse naše pustolovščine bodo videti zgolj kot knjižni ovitek in naslovnica. Takrat bomo naposled začeli pri prvem poglavju Veličastne povesti, ki je ni prebral še nihče na zemlji; povesti, ki traja na veke in v kateri je vsako poglavje boljše od prejšnjega.” (Zadnja bitka) “Na koncu bo vse dobro. Če ni vse dobro, še ni konec.” Wed, 09 Nov 2022 04:56:53 +0000 Zmago Godina: Na koncu bo vse dobro V današnji ponovljeni Duhovni misli katoliški duhovnik in pisatelj Karel Gržan razmišlja o počitku. 174912012 RTVSLO – Prvi 417 clean V današnji ponovljeni Duhovni misli katoliški duhovnik in pisatelj Karel Gržan razmišlja o počitku. Tue, 08 Nov 2022 04:56:57 +0000 Karel Gržan: O počitku Danes je v vsakdanjem političnem življenju zelo popularna beseda veto, ki prihaja iz latinščine in dobesedno pomeni: Prepovedujem! To je pravica, da nekdo z ugovorom ali nasprotovanjem prepreči sprejem oz. izpolnitev sklepa ali zakona. Obstajata absolutni veto, ko se neki zakon zavrne, in odložilni veto, s katerim se doseže le odložitev sklepa ali zakona. Z vzklikanjem: »Veto!« so ljudski tribuni v starem Rimu lahko preprečili sprejetje vsakega sklepa v rimskem senatu. S tem so dosegli, da senatorji, ki so prihajali iz višjih slojev, t. i. patriciji, niso mogli delovali v škodo ljudstva. Danes ima pet stalnih članic Varnostnega sveta Organizacije združenih narodov pravico do veta. To so: Združene države Amerike, Rusija, Kitajska, Francija in Velika Britanija. Zaradi političnih nasprotij med njimi in različnih strateških interesov naštetih velesil je organizacija, ki naj bi povezovala svet v prizadevanjih za mir in zagotavljala vsem ljudem možnosti za dostojno življenje, pogosto ujetnica, talka njihove pravice do veta, s katero lahko blokirajo kateri koli sklep Varnostnega sveta. Zato pred našimi očmi še v 21. stoletju umirajo ljudje v Siriji, Afriki in Ukrajini. Žalostno je, da človek, ki ima politično moč, celo nekaj tako pozitivnega, kot je veto, ki naj bi omejil moč velikih, nazadnje zlorabi za svoje orodje in orožje in odloča o biti ali nebiti nemočnega posameznika. 174911740 RTVSLO – Prvi 299 clean Danes je v vsakdanjem političnem življenju zelo popularna beseda veto, ki prihaja iz latinščine in dobesedno pomeni: Prepovedujem! To je pravica, da nekdo z ugovorom ali nasprotovanjem prepreči sprejem oz. izpolnitev sklepa ali zakona. Obstajata absolutni veto, ko se neki zakon zavrne, in odložilni veto, s katerim se doseže le odložitev sklepa ali zakona. Z vzklikanjem: »Veto!« so ljudski tribuni v starem Rimu lahko preprečili sprejetje vsakega sklepa v rimskem senatu. S tem so dosegli, da senatorji, ki so prihajali iz višjih slojev, t. i. patriciji, niso mogli delovali v škodo ljudstva. Danes ima pet stalnih članic Varnostnega sveta Organizacije združenih narodov pravico do veta. To so: Združene države Amerike, Rusija, Kitajska, Francija in Velika Britanija. Zaradi političnih nasprotij med njimi in različnih strateških interesov naštetih velesil je organizacija, ki naj bi povezovala svet v prizadevanjih za mir in zagotavljala vsem ljudem možnosti za dostojno življenje, pogosto ujetnica, talka njihove pravice do veta, s katero lahko blokirajo kateri koli sklep Varnostnega sveta. Zato pred našimi očmi še v 21. stoletju umirajo ljudje v Siriji, Afriki in Ukrajini. Žalostno je, da človek, ki ima politično moč, celo nekaj tako pozitivnega, kot je veto, ki naj bi omejil moč velikih, nazadnje zlorabi za svoje orodje in orožje in odloča o biti ali nebiti nemočnega posameznika. Mon, 07 Nov 2022 04:54:59 +0000 Ignacija Fridl Jarc: O zlorabi veta Velikokrat imam občutek, da se ukvarjamo z napačnimi stvarmi in da nam javna občila umetno vsiljujejo razpravljanje o problemih, s katerimi se ukvarjamo in se med seboj prepiramo, namesto da bi se ukvarjali z res perečimi težavami. V tem je naša družba podobna saducejem v današnjem evangeliju, ki Jezusu postavljajo vprašanja, a ne z namenom, da bi pomagali ljudem, ampak da bi ga spravili v zadrego ali mu celo škodovali. Saduceji, ki so v Jezusovem času veljala za nekakšno liberalno smer judovstva, niso verovali v vstajenje od mrtvih. Od Jezusa so želeli potrditev svojega prepričanja. Toda Jezus se ne zaplete v spor z njimi, ampak prenese pogovor na razlikovanje med »tem vekom« in »onim«, prihodnjim vekom (prim. Lk 20,34-35). Ta vek, naš čas je lep in dober, čeprav je zaznamovan s senco greha. Sveto pismo ga v pismu Galičanom imenuje »sedanji pokvarjeni svet«, pod vplivom zla in greha in »vladarja tega sveta (Jn 15,31). Nasprotje tega veka pa je prihodnji, nebeški vek. Jezus zatrdi, da je vstajenje od mrtvih. Tisti, ki si prizadevajo doseči prihodnji vek, bodo vstali od mrtvih. Ne obnašajmo se kot saduceji, ki so Jezusu postavljali besedne pasti. Namesto tega bodimo odprti za ta svet in se trudimo za njegovo izboljšanje. To bo najboljša pot, da bomo odgovorno živeli na tem svetu in imeli oči odprte za prihodnjega. Jezus uporabi saducejsko hinavščino kot priložnost, da predstavi pravi pomen življenja po smrti. Jasno spregovori o »življenju v prihodnjem veku« pa tudi o življenju, ki nas vodi tja. Poudari, da biti poročen ali samski ni bistveno za dosego večnega življenja. Vsi lahko stopimo vanj, če odgovorno živimo. To življenje in »ta vek« zato nista nepomembna. Tudi ne sme vera v življenje v prihodnjem veku, slabiti naše dejavnosti na tem svetu. Prav z odgovornim življenjem, s prizadevanjem za dobro in za izboljševanje življenjskih razmer, gradimo pot v večno življenje. Veliki svetniki so imeli močno vero v večno življenje, obenem pa so si prizadevali, da so na tem svetu naredili čim več dobrega. Naj navedem samo primer svete Matere Terezije iz Kalkute. Ko so jo vprašali, če se boji umreti, je odgovorila: »A domov naj bi se bala iti?« Torej je imela onstransko življenje za svoj pravi dom, zemeljsko bivanje pa za začasnega. In v tej trdni veri v večno življenje je skrbela za sirote, pobirala reveže s cest, pomagala ljudem, prizadetim v vojni in skrbela za umirajoče. 174911580 RTVSLO – Prvi 391 clean Velikokrat imam občutek, da se ukvarjamo z napačnimi stvarmi in da nam javna občila umetno vsiljujejo razpravljanje o problemih, s katerimi se ukvarjamo in se med seboj prepiramo, namesto da bi se ukvarjali z res perečimi težavami. V tem je naša družba podobna saducejem v današnjem evangeliju, ki Jezusu postavljajo vprašanja, a ne z namenom, da bi pomagali ljudem, ampak da bi ga spravili v zadrego ali mu celo škodovali. Saduceji, ki so v Jezusovem času veljala za nekakšno liberalno smer judovstva, niso verovali v vstajenje od mrtvih. Od Jezusa so želeli potrditev svojega prepričanja. Toda Jezus se ne zaplete v spor z njimi, ampak prenese pogovor na razlikovanje med »tem vekom« in »onim«, prihodnjim vekom (prim. Lk 20,34-35). Ta vek, naš čas je lep in dober, čeprav je zaznamovan s senco greha. Sveto pismo ga v pismu Galičanom imenuje »sedanji pokvarjeni svet«, pod vplivom zla in greha in »vladarja tega sveta (Jn 15,31). Nasprotje tega veka pa je prihodnji, nebeški vek. Jezus zatrdi, da je vstajenje od mrtvih. Tisti, ki si prizadevajo doseči prihodnji vek, bodo vstali od mrtvih. Ne obnašajmo se kot saduceji, ki so Jezusu postavljali besedne pasti. Namesto tega bodimo odprti za ta svet in se trudimo za njegovo izboljšanje. To bo najboljša pot, da bomo odgovorno živeli na tem svetu in imeli oči odprte za prihodnjega. Jezus uporabi saducejsko hinavščino kot priložnost, da predstavi pravi pomen življenja po smrti. Jasno spregovori o »življenju v prihodnjem veku« pa tudi o življenju, ki nas vodi tja. Poudari, da biti poročen ali samski ni bistveno za dosego večnega življenja. Vsi lahko stopimo vanj, če odgovorno živimo. To življenje in »ta vek« zato nista nepomembna. Tudi ne sme vera v življenje v prihodnjem veku, slabiti naše dejavnosti na tem svetu. Prav z odgovornim življenjem, s prizadevanjem za dobro in za izboljševanje življenjskih razmer, gradimo pot v večno življenje. Veliki svetniki so imeli močno vero v večno življenje, obenem pa so si prizadevali, da so na tem svetu naredili čim več dobrega. Naj navedem samo primer svete Matere Terezije iz Kalkute. Ko so jo vprašali, če se boji umreti, je odgovorila: »A domov naj bi se bala iti?« Torej je imela onstransko življenje za svoj pravi dom, zemeljsko bivanje pa za začasnega. In v tej trdni veri v večno življenje je skrbela za sirote, pobirala reveže s cest, pomagala ljudem, prizadetim v vojni in skrbela za umirajoče. Sun, 06 Nov 2022 04:56:31 +0000 Božo Rustja: Kdor res veruje v večnost, dela dobro v zemeljskem življenju Živel je stari oče, ki ga je njegov vnuk na večer pogosto obiskoval, sedel k njemu in ga spraševal najrazličnejša vprašanja. Nekega večera je prišel vnuk kot običajno svojemu staremu očetu z jeznim izrazom na obrazu. Najprej ni nič rekel, ni povedal, zakaj se jezi, le srepo je gledal. Stari oče mu je tedaj dejal: »Pridi, vnuk, sedi sem in mi povej, kaj se ti je zgodilo danes.« Vnukov jezni obraz so počasi zamenjale solze. Hlipajoče je fant le dejal: »Skupaj z očetom sva šla danes v mesto, kamor je oče odpeljal pohištvo, ki ga je izdelal za neko družino. Za nagrado, ker sem mu pomagal, mi je kupil mali nožiček. In ko sem na ulici čakal na očeta, so me obkrožili fantje, ki so o meni začeli govoriti grde stvari. Največji med njimi, me je porinil, da sem padel na tla. Iz rok mi je padel nožiček in eden izmed fantov ga je pograbil in skupaj z drugimi stekel stran.« Fant je za trenutek prenehal jokati in se spet močno razjezil: »Sovražim jih, sovražim!« »Naj ti povem zgodbo,« mu je dejal stari oče. »Tudi sam sem bil včasih jezen na koga. Ampak spoznal sem, da te jeza utrudi in prav nič ne škodi tvojemu sovražniku. Podobno je, kakor da bi sam vzel strup in si želel, da škodi tvojemu sovražniku. S takšnimi občutki sem se pogosto boril. Zdelo se mi je, da v meni živita dva volka, eden bel, drugi siv. Beli volk je dobrodušen in nikomur ne škodi. Z vsemi okrog njega živi v miru in nikomur ne zameri, če mu kdo nehote stori kaj slabega. Bojevit je samo, če se bori za dobro stvar. Siv volk pa je nasprotno poln jeze. Že najmanjša stvar ga lahko razjezi. Z vsakim se stepe brez najmanjšega razloga. Niti razmišljati ne more trezno, ker je tako jezen. Vendar je kljub vsej jezi nemočen, saj ne more ničesar spremeniti. »Včasih je težko živeti z obema volkovoma, saj vsak izmed njiju želi prevladati nad drugim,« je končal zgodbo stari oče. Fant je napeto gledal v njegove oči in ga vprašal: »Kdo bo zmagal na koncu?« Stari oče se je nasmehnil in mu dejal: »Tisti, ki ga bom hranil.« Danes se lahko morda že pri zajtrku vprašam, katerega volka bom hranil? 174911409 RTVSLO – Prvi 325 clean Živel je stari oče, ki ga je njegov vnuk na večer pogosto obiskoval, sedel k njemu in ga spraševal najrazličnejša vprašanja. Nekega večera je prišel vnuk kot običajno svojemu staremu očetu z jeznim izrazom na obrazu. Najprej ni nič rekel, ni povedal, zakaj se jezi, le srepo je gledal. Stari oče mu je tedaj dejal: »Pridi, vnuk, sedi sem in mi povej, kaj se ti je zgodilo danes.« Vnukov jezni obraz so počasi zamenjale solze. Hlipajoče je fant le dejal: »Skupaj z očetom sva šla danes v mesto, kamor je oče odpeljal pohištvo, ki ga je izdelal za neko družino. Za nagrado, ker sem mu pomagal, mi je kupil mali nožiček. In ko sem na ulici čakal na očeta, so me obkrožili fantje, ki so o meni začeli govoriti grde stvari. Največji med njimi, me je porinil, da sem padel na tla. Iz rok mi je padel nožiček in eden izmed fantov ga je pograbil in skupaj z drugimi stekel stran.« Fant je za trenutek prenehal jokati in se spet močno razjezil: »Sovražim jih, sovražim!« »Naj ti povem zgodbo,« mu je dejal stari oče. »Tudi sam sem bil včasih jezen na koga. Ampak spoznal sem, da te jeza utrudi in prav nič ne škodi tvojemu sovražniku. Podobno je, kakor da bi sam vzel strup in si želel, da škodi tvojemu sovražniku. S takšnimi občutki sem se pogosto boril. Zdelo se mi je, da v meni živita dva volka, eden bel, drugi siv. Beli volk je dobrodušen in nikomur ne škodi. Z vsemi okrog njega živi v miru in nikomur ne zameri, če mu kdo nehote stori kaj slabega. Bojevit je samo, če se bori za dobro stvar. Siv volk pa je nasprotno poln jeze. Že najmanjša stvar ga lahko razjezi. Z vsakim se stepe brez najmanjšega razloga. Niti razmišljati ne more trezno, ker je tako jezen. Vendar je kljub vsej jezi nemočen, saj ne more ničesar spremeniti. »Včasih je težko živeti z obema volkovoma, saj vsak izmed njiju želi prevladati nad drugim,« je končal zgodbo stari oče. Fant je napeto gledal v njegove oči in ga vprašal: »Kdo bo zmagal na koncu?« Stari oče se je nasmehnil in mu dejal: »Tisti, ki ga bom hranil.« Danes se lahko morda že pri zajtrku vprašam, katerega volka bom hranil? Sat, 05 Nov 2022 04:55:25 +0000 Robert Friškovec: Beli volk, sivi volk Tam pred dvesto leti je Franc Cegnar, komaj še komu znan slovenski pesnik, prijazno upesnil čebelo: Vrnila se že je bučela z medeno nožico domu; tej roži in uni je vzela, napila se v cvetju medu.Mnogo let za njim opazujem Slakove prijateljice, ki se tri ali štiri spreletavajo s cveta na cvet travniške deteljice in mi ni jasno, kako da najdejo še kaj ustreznega za v panj, ko pa ta cvetni predpražnik pred mojimi vrati že poveneva. Pa tudi, od kod priletijo in zakaj se mučijo dan na dan. So vedno iste ali vedno druge? Bi bile v panju zaničevane, če bi se vrnile praznih nožic? Tam menda vlada neporušljiva hiearhija. Tam se ve, kdo kaj dela in koga naj se izvrže. Na deteljico sedajo tudi metulji. V nekaj hipih se na krpici sveta odvije najmanj pet prizorov; ponuja jih navadna trata in prelet žuželčjih kril. Tu so še mravlje in le zakaj spremenijo smer, če jih grdo pogledam? Preprosto obrnejo se.Visoko v zraku ujeda. Natančno deset minut čez polno uro prerohni ozračje jeklena ptica, uresničena Dedalova sanja. Bučelc to nič ne zmoti. Verjetno je znano, kako urno utripajo v letu njena krilca v primerjavi z zdržljivimi motorji - a če se objameta pernata in kovinska ptica, bosta obe končali svoj let.Po bučelah se vižaj, svetuje naš starodavni čebelar z Breznice. Še cesarica je vedela zanj. Čebelica drobna, povej, kako je kaj v našem uljnaku tam v senci kostanjevih vej, se sprašuje pesnik, izgnanec v časih zloglasnega firerja. Takoj ti bridko želo zapičim v trdo čelo, strahuje majhna živalca majhnega Cicibana. Na Slovenskem je čebela očlovečena, saj ne pogine, ampak umre. Govorimo o pridni čebeli. Za ljudi, sploh pa za najstnike, da naj ne omenjamo te oznake. Biti priden pomeni zdaj v nekaterih glavah podrejen, ubogljiv , upogljiv, podrepniški. Slovar SKJ navaja prvi pomen besede priden kot delaven in drugopomensko ubogljiv. Za vsako opravilo si raje priskrbim pridnega kot pa lenega mojstra - in takega, ki prisluhne mojim potrebam. »Ste bile kaj pridne, čebele, se v panjih satovje blesti??« Čbenca me j' pičva, pa nč ne boli, je rekel deček, ki se je od malega učil od narave in njenih čudes. 174911111 RTVSLO – Prvi 339 clean Tam pred dvesto leti je Franc Cegnar, komaj še komu znan slovenski pesnik, prijazno upesnil čebelo: Vrnila se že je bučela z medeno nožico domu; tej roži in uni je vzela, napila se v cvetju medu.Mnogo let za njim opazujem Slakove prijateljice, ki se tri ali štiri spreletavajo s cveta na cvet travniške deteljice in mi ni jasno, kako da najdejo še kaj ustreznega za v panj, ko pa ta cvetni predpražnik pred mojimi vrati že poveneva. Pa tudi, od kod priletijo in zakaj se mučijo dan na dan. So vedno iste ali vedno druge? Bi bile v panju zaničevane, če bi se vrnile praznih nožic? Tam menda vlada neporušljiva hiearhija. Tam se ve, kdo kaj dela in koga naj se izvrže. Na deteljico sedajo tudi metulji. V nekaj hipih se na krpici sveta odvije najmanj pet prizorov; ponuja jih navadna trata in prelet žuželčjih kril. Tu so še mravlje in le zakaj spremenijo smer, če jih grdo pogledam? Preprosto obrnejo se.Visoko v zraku ujeda. Natančno deset minut čez polno uro prerohni ozračje jeklena ptica, uresničena Dedalova sanja. Bučelc to nič ne zmoti. Verjetno je znano, kako urno utripajo v letu njena krilca v primerjavi z zdržljivimi motorji - a če se objameta pernata in kovinska ptica, bosta obe končali svoj let.Po bučelah se vižaj, svetuje naš starodavni čebelar z Breznice. Še cesarica je vedela zanj. Čebelica drobna, povej, kako je kaj v našem uljnaku tam v senci kostanjevih vej, se sprašuje pesnik, izgnanec v časih zloglasnega firerja. Takoj ti bridko želo zapičim v trdo čelo, strahuje majhna živalca majhnega Cicibana. Na Slovenskem je čebela očlovečena, saj ne pogine, ampak umre. Govorimo o pridni čebeli. Za ljudi, sploh pa za najstnike, da naj ne omenjamo te oznake. Biti priden pomeni zdaj v nekaterih glavah podrejen, ubogljiv , upogljiv, podrepniški. Slovar SKJ navaja prvi pomen besede priden kot delaven in drugopomensko ubogljiv. Za vsako opravilo si raje priskrbim pridnega kot pa lenega mojstra - in takega, ki prisluhne mojim potrebam. »Ste bile kaj pridne, čebele, se v panjih satovje blesti??« Čbenca me j' pičva, pa nč ne boli, je rekel deček, ki se je od malega učil od narave in njenih čudes. Fri, 04 Nov 2022 04:55:39 +0000 Berta Golob: Opazujoč Cicero, rimski govornik in filozof iz 1. stol. pr. Kr., je v svojem delu z naslovom Pogovori v Tuskulu med drugim razmišljal o vlogi duševnega zdravja za srečno in stanovitno življenje – tej témi je namenil kar dve od petih knjig, tretjo in četrto. Njegova glavna misel, ki je še danes aktualna, je, da bi se morali s pomočjo filozofije opremiti z razumom in drugimi krepostmi, s katerimi bi se lahko borili proti vznemirjenjem oziroma pretiranim čustvom, saj ta rušijo naše notranje ravnovesje. Brez duševnega miru, stanovitnega duha oziroma notranje spokojnosti po njegovem mnjenju ne moremo živeti dobro in srečno. Naša duša naj bi bila zgrajena iz dveh delov: »en del naj bi bil deležen razuma, drugi pa ne,« pri čemer naj bi se omenjena mirnost, se pravi spokojna in umirjena stanovitnost, nahajala v razumskem delu, iz nerazumskega pa naj bi izšla »nemirna občutenja zdaj jeze zdaj poželjivosti, ki sta nasprotni in nasprotujoči razumu.« Vznemirjenje je torej po stoiški opredelitvi »duševni pretres, ki je nasproten pravemu razumu in v nasprotju z naravo,« je torej nekaj, kar je nenaravno, pretirano, presilovito, je »preveč silno hlepenje po nečem«, ki je prestopilo svoje meje in se ga ne da več obrzdati in omejti. Takšno pretirano čustvo v naši duši povzroči kaos, nered, ne moremo se zbrati in trezno razmišljati, saj naše misli brez prestanka premetava sem in tja, tako da ravnamo zmedeno in nedosledno. Duševna nestabilnost se postopoma pojavlja v vedno hujši obliki: kajti ko se enkrat »ta duševna razvnetost in razburjenost ukorenini in tako rekoč usede v žile in možgane, pridejo na plan bolezen, obolenje in tisti odpori, ki so tem boleznim in obolenjem nasprotni,« ugotavlja Cicero. Prav ta nezmernost, razbrzdanost oziroma neumerjenost, ki je odpad od uma, je torej vir vseh vznemirjenj, potrtosti, žalosti in čustvene nestabilnosti – nasprotno pa ohranjanje prave mere, notranja mirnost oziroma umerjenost, kot to krepost imenuje Cicero, »pomirja hlepenja in povzroča, da se uklonijo pravilnemu razumu, ter ohranja premišljeno umsko presojo.« Zdravilo za vznemirjenja Cicero torej vidi v filozofiji oziroma krepostnem življenju, saj iz njiju izhajajo poštene želje, misli, dejanja in vsako pravilno razumsko sklepanje. Življenje modreca je tako mirno in stanovitno, brez pretresov, ki bi ga odvračali od razuma in ga uničevali, živi brez nadlog in stisk ter vsak udarec usode prenese mirno – modrec namreč uvidi, da so »vznemirjenja sama po sebi polna slabosti in ne vsebujejo nič naravnega ali potrebnega,« zato se jim na daleč izogiba. 174910848 RTVSLO – Prvi 370 clean Cicero, rimski govornik in filozof iz 1. stol. pr. Kr., je v svojem delu z naslovom Pogovori v Tuskulu med drugim razmišljal o vlogi duševnega zdravja za srečno in stanovitno življenje – tej témi je namenil kar dve od petih knjig, tretjo in četrto. Njegova glavna misel, ki je še danes aktualna, je, da bi se morali s pomočjo filozofije opremiti z razumom in drugimi krepostmi, s katerimi bi se lahko borili proti vznemirjenjem oziroma pretiranim čustvom, saj ta rušijo naše notranje ravnovesje. Brez duševnega miru, stanovitnega duha oziroma notranje spokojnosti po njegovem mnjenju ne moremo živeti dobro in srečno. Naša duša naj bi bila zgrajena iz dveh delov: »en del naj bi bil deležen razuma, drugi pa ne,« pri čemer naj bi se omenjena mirnost, se pravi spokojna in umirjena stanovitnost, nahajala v razumskem delu, iz nerazumskega pa naj bi izšla »nemirna občutenja zdaj jeze zdaj poželjivosti, ki sta nasprotni in nasprotujoči razumu.« Vznemirjenje je torej po stoiški opredelitvi »duševni pretres, ki je nasproten pravemu razumu in v nasprotju z naravo,« je torej nekaj, kar je nenaravno, pretirano, presilovito, je »preveč silno hlepenje po nečem«, ki je prestopilo svoje meje in se ga ne da več obrzdati in omejti. Takšno pretirano čustvo v naši duši povzroči kaos, nered, ne moremo se zbrati in trezno razmišljati, saj naše misli brez prestanka premetava sem in tja, tako da ravnamo zmedeno in nedosledno. Duševna nestabilnost se postopoma pojavlja v vedno hujši obliki: kajti ko se enkrat »ta duševna razvnetost in razburjenost ukorenini in tako rekoč usede v žile in možgane, pridejo na plan bolezen, obolenje in tisti odpori, ki so tem boleznim in obolenjem nasprotni,« ugotavlja Cicero. Prav ta nezmernost, razbrzdanost oziroma neumerjenost, ki je odpad od uma, je torej vir vseh vznemirjenj, potrtosti, žalosti in čustvene nestabilnosti – nasprotno pa ohranjanje prave mere, notranja mirnost oziroma umerjenost, kot to krepost imenuje Cicero, »pomirja hlepenja in povzroča, da se uklonijo pravilnemu razumu, ter ohranja premišljeno umsko presojo.« Zdravilo za vznemirjenja Cicero torej vidi v filozofiji oziroma krepostnem življenju, saj iz njiju izhajajo poštene želje, misli, dejanja in vsako pravilno razumsko sklepanje. Življenje modreca je tako mirno in stanovitno, brez pretresov, ki bi ga odvračali od razuma in ga uničevali, živi brez nadlog in stisk ter vsak udarec usode prenese mirno – modrec namreč uvidi, da so »vznemirjenja sama po sebi polna slabosti in ne vsebujejo nič naravnega ali potrebnega,« zato se jim na daleč izogiba. Thu, 03 Nov 2022 04:56:10 +0000 Polonca Zupančič: Cicero o vznemirjanju in duševnem miru Prepričan sem, da ste se že kdaj zapletli v pogovor s kom, ki vas je ali čisto iskreno ali pa iz čiste provokacije povprašal o »razlogih za vaše upanje« (1 Pt 3,15). Če ste začeli opisovati neopisljivo in razlagati nerazložljivo, se pravi, če ste spregovorili o tem, »česar oko ni videlo in uho ni slišalo in kar v človekovo srce ni prišlo, kar je Bog pripravil tistim, ki ga ljubijo« (1 Kor 2, 9), ste se, če ne že po nekaj stavkih, pa prav gotovo na koncu pogovora počutili kot riba na suhem. Pa čeprav ste bili od silnega truda popolnoma premočeni. Kot riba na suhem! In je govoriti o veri res, kot bi nekomu govoril o plavanju. Vodo – pa recimo, da je to morje – mu lahko do potankosti opišeš, poveš, da je morje zjutraj drugačne barve kot zvečer in da se temperatura včasih spreminja vsakih nekaj zaveslajev. Nekdo, ki je vešč potapljanja, lahko opiše globine in morsko dno. Nekdo drug bo spregovoril o plimi in oseki, tretji o valovih in vodnih tokovih … Dejstvo je, da bo nekdo, ki uporablja rokavčke, o morju govoril drugače kot nekdo, ki se potaplja na dah; in nekdo, ki s svojo »žabico« vedno pluje le do globine, ko se z nogami še lahko dotakne tal, bo o morju seveda govoril drugače od tistega, ki je s svojim »delfinom« včasih le drobna drobna pikica, komajda še vidna z obale. A vsi bomo – tako ali drugače – spregovorili o svojih občutkih: o tem, kako prijeten, svež in nežen je objem vode na poleten dan … kako osvobajajoče je prepustiti svojo težo v prosojno moč vode … in kako lepo je potem čutiti hrapave sledove soli na koži … Govoriti o veri je res, kot bi nekomu govoril o plavanju. In ne gre le z besedami. Potrebno je izkustvo. Treba je stopiti v vodo, treba se je zmočiti, se spustiti, potopiti … In ta, ki posluša o plavanju, bo, čeprav je neplavalec, hitro prepoznal in ločil kamen od stiroporja, žabo od delfina, rokavčke od plavutk. Če ne prej, pa za nazaj … ko bo sam zaplaval! In je hecno: čeprav v materinem telesu devet mesecev plavamo, se moramo – porojeni v ta svet – plavanja spet naučiti. In je zato potrebna domišljija: »Kaj?! Da me bo voda držala?« In je potrebno zaupanje: »Res? Voda me bo držala?« In je potrebno malo trme: »Ja! Voda me bo držala!« Zato se otroci hitreje naučijo plavati kot odrasli: ker imajo precej več domišljije, zaupanja, predvsem pa trme. Zato krščujemo (ali oblivamo z vodo ali potapljamo v vodo) že otroke! In potem so tu prvi zamahi. Pa glava pod vodo. Pa voda v grlu. O, kje je šele hoja po vodi! 174910578 RTVSLO – Prvi 411 clean Prepričan sem, da ste se že kdaj zapletli v pogovor s kom, ki vas je ali čisto iskreno ali pa iz čiste provokacije povprašal o »razlogih za vaše upanje« (1 Pt 3,15). Če ste začeli opisovati neopisljivo in razlagati nerazložljivo, se pravi, če ste spregovorili o tem, »česar oko ni videlo in uho ni slišalo in kar v človekovo srce ni prišlo, kar je Bog pripravil tistim, ki ga ljubijo« (1 Kor 2, 9), ste se, če ne že po nekaj stavkih, pa prav gotovo na koncu pogovora počutili kot riba na suhem. Pa čeprav ste bili od silnega truda popolnoma premočeni. Kot riba na suhem! In je govoriti o veri res, kot bi nekomu govoril o plavanju. Vodo – pa recimo, da je to morje – mu lahko do potankosti opišeš, poveš, da je morje zjutraj drugačne barve kot zvečer in da se temperatura včasih spreminja vsakih nekaj zaveslajev. Nekdo, ki je vešč potapljanja, lahko opiše globine in morsko dno. Nekdo drug bo spregovoril o plimi in oseki, tretji o valovih in vodnih tokovih … Dejstvo je, da bo nekdo, ki uporablja rokavčke, o morju govoril drugače kot nekdo, ki se potaplja na dah; in nekdo, ki s svojo »žabico« vedno pluje le do globine, ko se z nogami še lahko dotakne tal, bo o morju seveda govoril drugače od tistega, ki je s svojim »delfinom« včasih le drobna drobna pikica, komajda še vidna z obale. A vsi bomo – tako ali drugače – spregovorili o svojih občutkih: o tem, kako prijeten, svež in nežen je objem vode na poleten dan … kako osvobajajoče je prepustiti svojo težo v prosojno moč vode … in kako lepo je potem čutiti hrapave sledove soli na koži … Govoriti o veri je res, kot bi nekomu govoril o plavanju. In ne gre le z besedami. Potrebno je izkustvo. Treba je stopiti v vodo, treba se je zmočiti, se spustiti, potopiti … In ta, ki posluša o plavanju, bo, čeprav je neplavalec, hitro prepoznal in ločil kamen od stiroporja, žabo od delfina, rokavčke od plavutk. Če ne prej, pa za nazaj … ko bo sam zaplaval! In je hecno: čeprav v materinem telesu devet mesecev plavamo, se moramo – porojeni v ta svet – plavanja spet naučiti. In je zato potrebna domišljija: »Kaj?! Da me bo voda držala?« In je potrebno zaupanje: »Res? Voda me bo držala?« In je potrebno malo trme: »Ja! Voda me bo držala!« Zato se otroci hitreje naučijo plavati kot odrasli: ker imajo precej več domišljije, zaupanja, predvsem pa trme. Zato krščujemo (ali oblivamo z vodo ali potapljamo v vodo) že otroke! In potem so tu prvi zamahi. Pa glava pod vodo. Pa voda v grlu. O, kje je šele hoja po vodi! Wed, 02 Nov 2022 04:56:51 +0000 Gregor Čušin: Vera Že v pradavnih, predkrščanskih časih se je s prvim novembrom, v mračnih in meglenih poznojesenskih dneh, v ljudeh prebujala slutnja, da v sredo vsakdanjega življenja neslišno vstopa skrivnostni svet umrlih. Krščanstvo je poganskemu verovanju v vračanje duš umrlih dalo novo vsebino. Mrtvi se ne vračajo med žive, ampak živi s svojimi molitvami prosijo Boga za duše rajnih, ki se onstran zemeljskega bivanja očiščujejo vseh s spodrsljaji postavljenih zaprek, ki stojijo med njimi in Bogom. To skrivnostno prvonovembrsko druženje živih in umrli je tankočutno opisal Ivan Cankar v črtici Edina beseda. Umestil jo je v zbirko črtic Podobe iz sanj. Kot bi hotel reči, da se v uri smrti katerega od naših najbližjih naše srce preseli na kraj, kjer sanje, stvarnost in onstranskost postajajo eno, prehajajo zdaj v eno, zdaj v drugo, in nazaj v neulovljivo presežnost. Takole zapiše: »V mojem spominu je sveta podoba; veliko let je že tam, zmerom na enem mestu; /…/ in če bi šla od hiše, bi šel z njo Božji blagoslov. To je tista noč, ki sem jo prebedel ob mrtvaški postelji svoje matere. Zdaj se mi dozdeva, da sem bil vso tiso noč popolnoma vdan in miren, mirnejši kot kdaj poprej; nikakršne potrtosti, nikakršne tesnobe nisem čutil, začudo lahkotno in svetlo je bilo v moji duši, kakor osvobojena je bila, od nekod z višine je gledala na to mračno izbo, na tanke, dolge plamene sveč, na beli materin obraz in name. Nikoli nisem bil tako blizu tisti zadnji, edini besedi, ki se ustavi človeku na ustnicah, kadar prestopi prag na ono stran. /…/ In vselej, kadar se ozrem na sveto podobo v svojem spominu, slišim šepetanje neizgovorjene besede, kakor se je utrnila iz čeznaturnega spoznanja, ki nam ni dodeljeno, iz vesoljne ljubezni, ki je ne poznamo; in milo in gorko mi je pri srcu.« V krščanski zgodovini obstajajo zelo različne oblike razumevanja smrti. Ena od teh je tudi Cankarjeva. Vse pa se ujemajo v prepričanju, da je s Kristusom smrt premagana. Gorazd Kocijančič, urednik Filokalije in eden od prevajalcev, pravi: »Če verujemo v Kristusa, lahko gremo z zaupanjem v agonijo, ki nas vse čaka, in na koncu oči zatisnemo s spokojnim pričakovanjem.« V Filokaliji najdemo misel Hezihija Prezbitra: »Če je mogoče, naj se nenehno spominjamo smrti. Ta spomin v nas odstrani vse skrbi, vse ničevosti.« Takšno razmišljanje se zdi sodobnemu človeku povsem tuje. Agoniji smrti želi uiti tako, da jo briše iz zavesti in prestavlja v virtualni svet. Samo tam naj bi bilo njeno mesto. Potem pa ga je groza iti na pogreb svoje babice. Prav nasprotno izkušnjo nam je v Podobah iz sanj podaril Ivan Cankar. Smrt je udomačil, ji dal mesto, ki ji gre, ker je verjel, da o njej obstaja beseda, ki prihaja od Boga. Čeprav ni izrečena v nobenem znanem jeziku, jo lahko razumejo vsi.<BR><BR><BR><BR> 174910442 RTVSLO – Prvi 429 clean Že v pradavnih, predkrščanskih časih se je s prvim novembrom, v mračnih in meglenih poznojesenskih dneh, v ljudeh prebujala slutnja, da v sredo vsakdanjega življenja neslišno vstopa skrivnostni svet umrlih. Krščanstvo je poganskemu verovanju v vračanje duš umrlih dalo novo vsebino. Mrtvi se ne vračajo med žive, ampak živi s svojimi molitvami prosijo Boga za duše rajnih, ki se onstran zemeljskega bivanja očiščujejo vseh s spodrsljaji postavljenih zaprek, ki stojijo med njimi in Bogom. To skrivnostno prvonovembrsko druženje živih in umrli je tankočutno opisal Ivan Cankar v črtici Edina beseda. Umestil jo je v zbirko črtic Podobe iz sanj. Kot bi hotel reči, da se v uri smrti katerega od naših najbližjih naše srce preseli na kraj, kjer sanje, stvarnost in onstranskost postajajo eno, prehajajo zdaj v eno, zdaj v drugo, in nazaj v neulovljivo presežnost. Takole zapiše: »V mojem spominu je sveta podoba; veliko let je že tam, zmerom na enem mestu; /…/ in če bi šla od hiše, bi šel z njo Božji blagoslov. To je tista noč, ki sem jo prebedel ob mrtvaški postelji svoje matere. Zdaj se mi dozdeva, da sem bil vso tiso noč popolnoma vdan in miren, mirnejši kot kdaj poprej; nikakršne potrtosti, nikakršne tesnobe nisem čutil, začudo lahkotno in svetlo je bilo v moji duši, kakor osvobojena je bila, od nekod z višine je gledala na to mračno izbo, na tanke, dolge plamene sveč, na beli materin obraz in name. Nikoli nisem bil tako blizu tisti zadnji, edini besedi, ki se ustavi človeku na ustnicah, kadar prestopi prag na ono stran. /…/ In vselej, kadar se ozrem na sveto podobo v svojem spominu, slišim šepetanje neizgovorjene besede, kakor se je utrnila iz čeznaturnega spoznanja, ki nam ni dodeljeno, iz vesoljne ljubezni, ki je ne poznamo; in milo in gorko mi je pri srcu.« V krščanski zgodovini obstajajo zelo različne oblike razumevanja smrti. Ena od teh je tudi Cankarjeva. Vse pa se ujemajo v prepričanju, da je s Kristusom smrt premagana. Gorazd Kocijančič, urednik Filokalije in eden od prevajalcev, pravi: »Če verujemo v Kristusa, lahko gremo z zaupanjem v agonijo, ki nas vse čaka, in na koncu oči zatisnemo s spokojnim pričakovanjem.« V Filokaliji najdemo misel Hezihija Prezbitra: »Če je mogoče, naj se nenehno spominjamo smrti. Ta spomin v nas odstrani vse skrbi, vse ničevosti.« Takšno razmišljanje se zdi sodobnemu človeku povsem tuje. Agoniji smrti želi uiti tako, da jo briše iz zavesti in prestavlja v virtualni svet. Samo tam naj bi bilo njeno mesto. Potem pa ga je groza iti na pogreb svoje babice. Prav nasprotno izkušnjo nam je v Podobah iz sanj podaril Ivan Cankar. Smrt je udomačil, ji dal mesto, ki ji gre, ker je verjel, da o njej obstaja beseda, ki prihaja od Boga. Čeprav ni izrečena v nobenem znanem jeziku, jo lahko razumejo vsi.<BR><BR><BR><BR> Tue, 01 Nov 2022 04:57:09 +0000 Milan Knep: Druženje živih in umrlih Letos Evangeličanska cerkev v Republiki Sloveniji praznuje poseben jubilej. Počastili ga bomo danes na dan reformacije, in sicer ob desetih v evangeličanski cerkvi v Murski Soboti, s posebnim bogoslužjem, ki ga bo prenašala RTV Slovenija. Prav v tej cerkvi je bila pred sto leti posebna slovesnost, na kateri je bil ustanovljen prekmurski evangeličanski seniorat ter sta bila potrjena senior Štefan Kovač in senioratni inšpektor Jon san Aleksander. Novi seniorat je povezal vse tedanje cerkvene občine v Prekmurju; to je bila trdna podlaga za nadaljnji razvoj cerkvene organizacije naše cerkve do danes. Temelj je bil postavljen že v obdobju reformacije. Od Trubarja in Dalmatina naprej se je tako evangeličanska cerkev počasi vrisovala na zemljevid naše domovine. S Trubarjevo Cerkovno ordningo so bili postavljeni temelji za cerkveno pravno delovanje slovenske Evangeličanske cerkve. Svojo obliko organiziranosti pa je zaradi na novo ustanovljenih držav po prvi svetovni vojni dobila pred sto leti; natančneje 2. februarja 1922, na prej omenjenem občnem zboru evangeličanske cerkve v Murski Soboti. S hvaležnostjo Bogu se oziramo na obdobje, v katerem smo imeli veliko izzivov, vendar pa tudi lepih in versko bogatih dogodkov. Prav posebno nas veseli, da se je v omenjenem stoletju na območju Pomurja razvilo močno ekumensko gibanje. Čeprav živimo na narodnostno in versko pisanem območju, so se med nami vsemi utrdili bratsko-sestrski ter prijateljski odnosi. Po Janezovem evangeliju nas Jezus nagovarja z besedami: »Novo zapoved vam dam, da se ljubite med seboj; kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubite med seboj. Po tem vas bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če bo med vami ljubezen.« Na podlagi te zapovedi so se verniki različnih veroizpovedi in prebivalci različnih narodnosti in jezikovnih skupin v Prekmurju trudili živeti že pred stoletji in ta zapoved naj bo naše vodilo tudi za prihodnost. Glede na aktualne razmere v Ukrajini in drugod po svetu je primanjkljaj te ljubezni očiten, posledice pa boleče in katastrofalne. Postanimo vsi spodbujevalci in delavci miru, medsebojnega spoštovanja in sprave. Da se bo božja volja uresničevala med nami in da bodo vsi ljudje imeli zagotovljeno perspektivno in miroljubno prihodnost. Kristus torej pravi: novo zapoved vam dajem, da se ljubite med seboj, kakor sem vas jaz ljubil. Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če bo med vami ljubezen. Uresničujmo te Jezusove napotke v besedah in dejanjih. Vsem poslušalcem in poslušalkam želim mirno in blagoslovljeno življenje ter praznovanje dneva reformacije. 174910259 RTVSLO – Prvi 424 clean Letos Evangeličanska cerkev v Republiki Sloveniji praznuje poseben jubilej. Počastili ga bomo danes na dan reformacije, in sicer ob desetih v evangeličanski cerkvi v Murski Soboti, s posebnim bogoslužjem, ki ga bo prenašala RTV Slovenija. Prav v tej cerkvi je bila pred sto leti posebna slovesnost, na kateri je bil ustanovljen prekmurski evangeličanski seniorat ter sta bila potrjena senior Štefan Kovač in senioratni inšpektor Jon san Aleksander. Novi seniorat je povezal vse tedanje cerkvene občine v Prekmurju; to je bila trdna podlaga za nadaljnji razvoj cerkvene organizacije naše cerkve do danes. Temelj je bil postavljen že v obdobju reformacije. Od Trubarja in Dalmatina naprej se je tako evangeličanska cerkev počasi vrisovala na zemljevid naše domovine. S Trubarjevo Cerkovno ordningo so bili postavljeni temelji za cerkveno pravno delovanje slovenske Evangeličanske cerkve. Svojo obliko organiziranosti pa je zaradi na novo ustanovljenih držav po prvi svetovni vojni dobila pred sto leti; natančneje 2. februarja 1922, na prej omenjenem občnem zboru evangeličanske cerkve v Murski Soboti. S hvaležnostjo Bogu se oziramo na obdobje, v katerem smo imeli veliko izzivov, vendar pa tudi lepih in versko bogatih dogodkov. Prav posebno nas veseli, da se je v omenjenem stoletju na območju Pomurja razvilo močno ekumensko gibanje. Čeprav živimo na narodnostno in versko pisanem območju, so se med nami vsemi utrdili bratsko-sestrski ter prijateljski odnosi. Po Janezovem evangeliju nas Jezus nagovarja z besedami: »Novo zapoved vam dam, da se ljubite med seboj; kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubite med seboj. Po tem vas bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če bo med vami ljubezen.« Na podlagi te zapovedi so se verniki različnih veroizpovedi in prebivalci različnih narodnosti in jezikovnih skupin v Prekmurju trudili živeti že pred stoletji in ta zapoved naj bo naše vodilo tudi za prihodnost. Glede na aktualne razmere v Ukrajini in drugod po svetu je primanjkljaj te ljubezni očiten, posledice pa boleče in katastrofalne. Postanimo vsi spodbujevalci in delavci miru, medsebojnega spoštovanja in sprave. Da se bo božja volja uresničevala med nami in da bodo vsi ljudje imeli zagotovljeno perspektivno in miroljubno prihodnost. Kristus torej pravi: novo zapoved vam dajem, da se ljubite med seboj, kakor sem vas jaz ljubil. Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če bo med vami ljubezen. Uresničujmo te Jezusove napotke v besedah in dejanjih. Vsem poslušalcem in poslušalkam želim mirno in blagoslovljeno življenje ter praznovanje dneva reformacije. Mon, 31 Oct 2022 04:57:04 +0000 Leon Novak: Ob evangeličanskem prazniku in stoletnici seniorata Se spomnite primera, ko vas je nekdo globoko prizadel in bi ga tisti hip najraje utopili v žlici vode? Ko bi v navalu besa, jeze, prizadetosti, užaljenosti in obupa udarili nazaj z vsemi kanoni. Ko ste si zaželeli, da tega človeka sploh ne bi bilo več! Ne samo, da bi izginil iz vašega življenja, ampak da ga sploh ne bi bilo več – nikoli! Pridejo položaji, ko se nam zgodi, da zaradi bolečine, ranjenosti ali prizadetosti zapademo v črno-belo gledanje. Na eni strani, da sem jaz, ki sem prizadet, ki mi je bila storjena krivica, popolnoma v redu in dober, medtem ko je drugi najbolj nesramen, žleht in sploh tako grozen, da bi bilo boljše, da ga sploh ne bi bilo. Ob močnih čustvih seveda lahko hitro zapademo v takšno črno-belo doživljanje in gledanje. A resničnost je kljub temu pogosto vsaj malce drugačna. Verjetno vendarle nisem tako absolutno popoln in brez masla na glavi in oni drugi tudi verjetno ni absolutno zavržen in nemogoč človek. Res je, da lahko koga tako doživljam, a to verjeno ni absolutna resnica, čeprav se morda meni tako dozdeva. Takšno absolutno polarizacijo začutimo tudi v evangeliju današnje nedelje, ko se Jezus povabi na obisk k višjemu cestninarju z imenom Zahej, nad čimer se seveda ljudje izredno pohujšujejo in godrnjajo: »Ustavil se je pri grešnem človeku.« Seveda: za Jude je bil njihov rojak Zahej, ki je bil kot šef pobiralcev davkov v službi Rimljanov – okupatorjev in kot tak torej narodni izdajalec. In vendar se Jezus povabi k njemu na obisk. Za ljudi je Zahej izdajalec, baraba, prasec! Za Jezusa je človek. Človek, ki se je zapletel, ki je zabredel, a išče. Zato se tudi zgodi sprememba, ko sprejme Jezusa v svojo hišo. Ne le v hišo, ampak pusti, da se dotakne njegovega srca. Zato se zgodi sprememba, spreobrnjenje, zato se Zahej odloči za drugo, novo pot. Ljudje bi ga utopili v žlici vode, če bi ga lahko. Jasno, da so se bali rimske vojske, ki ga je ščitila. Jezus pa se je flegma povabil k njemu na obisk, ker zanj Zahej ni bil absolutno zavržen. V njem je namreč še vedno videl upanje, da zapusti tèmo in stopi na pot pravičnosti. Zato je tudi za nas vedno upanje, da zapustimo tèmo. Upanje je tudi za tiste, ki bi jih kdaj želeli utopiti v žlici vode. Vprašanje je le, ali se pri vsem tem zavedamo tega, kar prinaša današnje berilo iz knjige Modrosti, ko govori o tem, kako nas Bog ljubi: »Kajti ljubiš vse, kar je, nič od tega, kar si narédil, ti ni zoprno, saj tega, kar bi sovražil, ne bi bil ustvaril.« 174910131 RTVSLO – Prvi 390 clean Se spomnite primera, ko vas je nekdo globoko prizadel in bi ga tisti hip najraje utopili v žlici vode? Ko bi v navalu besa, jeze, prizadetosti, užaljenosti in obupa udarili nazaj z vsemi kanoni. Ko ste si zaželeli, da tega človeka sploh ne bi bilo več! Ne samo, da bi izginil iz vašega življenja, ampak da ga sploh ne bi bilo več – nikoli! Pridejo položaji, ko se nam zgodi, da zaradi bolečine, ranjenosti ali prizadetosti zapademo v črno-belo gledanje. Na eni strani, da sem jaz, ki sem prizadet, ki mi je bila storjena krivica, popolnoma v redu in dober, medtem ko je drugi najbolj nesramen, žleht in sploh tako grozen, da bi bilo boljše, da ga sploh ne bi bilo. Ob močnih čustvih seveda lahko hitro zapademo v takšno črno-belo doživljanje in gledanje. A resničnost je kljub temu pogosto vsaj malce drugačna. Verjetno vendarle nisem tako absolutno popoln in brez masla na glavi in oni drugi tudi verjetno ni absolutno zavržen in nemogoč človek. Res je, da lahko koga tako doživljam, a to verjeno ni absolutna resnica, čeprav se morda meni tako dozdeva. Takšno absolutno polarizacijo začutimo tudi v evangeliju današnje nedelje, ko se Jezus povabi na obisk k višjemu cestninarju z imenom Zahej, nad čimer se seveda ljudje izredno pohujšujejo in godrnjajo: »Ustavil se je pri grešnem človeku.« Seveda: za Jude je bil njihov rojak Zahej, ki je bil kot šef pobiralcev davkov v službi Rimljanov – okupatorjev in kot tak torej narodni izdajalec. In vendar se Jezus povabi k njemu na obisk. Za ljudi je Zahej izdajalec, baraba, prasec! Za Jezusa je človek. Človek, ki se je zapletel, ki je zabredel, a išče. Zato se tudi zgodi sprememba, ko sprejme Jezusa v svojo hišo. Ne le v hišo, ampak pusti, da se dotakne njegovega srca. Zato se zgodi sprememba, spreobrnjenje, zato se Zahej odloči za drugo, novo pot. Ljudje bi ga utopili v žlici vode, če bi ga lahko. Jasno, da so se bali rimske vojske, ki ga je ščitila. Jezus pa se je flegma povabil k njemu na obisk, ker zanj Zahej ni bil absolutno zavržen. V njem je namreč še vedno videl upanje, da zapusti tèmo in stopi na pot pravičnosti. Zato je tudi za nas vedno upanje, da zapustimo tèmo. Upanje je tudi za tiste, ki bi jih kdaj želeli utopiti v žlici vode. Vprašanje je le, ali se pri vsem tem zavedamo tega, kar prinaša današnje berilo iz knjige Modrosti, ko govori o tem, kako nas Bog ljubi: »Kajti ljubiš vse, kar je, nič od tega, kar si narédil, ti ni zoprno, saj tega, kar bi sovražil, ne bi bil ustvaril.« Sun, 30 Oct 2022 04:56:30 +0000 Andraž Arko: Črno-belo K temu pisanju me je spodbudil klic stare gospe. Ne poznam je, vem samo, da takšne klice dobivam pogosto. Pa tudi zelo pogosto srečam ljudi, ki mislijo podobno. Gospa, stara 85 let, se je obrnila name, ker čuti, da ji moči počasi pešajo, da postaja pri hoji včasih vrtoglava in da potrebuje za vsako opravilo dalj časa. Kako naj vse to prepreči, da bo spet tako, kot je bilo prej? »Vam je gotovo laže, ker si lahko pomagate, saj ste zdravnica.« Pa še to je pozabila dodati, da sem za več kot dvajset let mlajša od nje. Povedala je vse svoje probleme. Dolgo in pozorno sem jo poslušala, potem pa sva se začeli pogovarjati. V tistem trenutku se mi je zazdelo, da bo najbolje, da ne slepomišim, ampak ji preprosto povem, da bo vsako leto doživljala več težav, da se bo morala navaditi z njimi živeti in biti zadovoljna z vsem tistim, kar še zmore. Pa saj tega sploh ni tako malo. Prav kmalu je stara gospa ugotovila: »Saj to je pa res, moj največji problem je prav v tem, da sem tako nezadovoljna.« In tako sva se dotaknili bistva njenega problema. To njeno nezadovoljstvo se je začenjalo seveda že veliko let prej, samo zdaj, ko postaja vsak dan starejša, postaja tudi vsak dan bolj nezadovoljna. Nihče ji od zunaj pri tem ne more pomagati. Ona sama mora delati korake in zavestno nekaj storiti proti svojemu nezadovoljstvu. Če tega ne bo storila, bo vsak dan samo še hujše. To, da sem zdravnica, mi prav nič ne pomaga pri premagovanju težav. Morda le toliko, da od medicine ne pričakujem nemogočega. Pa še to ni nujno. Pomaga pa mi vse tisto, kar sem leta in leta vlagala v svoj odnos do življenja in smrti, do zdravja in bolezni. Pomagajo mi razmišljanja, pogovori in srečanja s številnimi ljudmi, ki so sami v stiski in jih občudujem, kako znajo z njo živeti. Tudi če bi bili vse življenje zdravi in bi dolgo živeli, se bomo prav gotovo postarali. Bolje bo, če bomo že mladi začenjali sprejemati svojo starost. 174909945 RTVSLO – Prvi 431 clean K temu pisanju me je spodbudil klic stare gospe. Ne poznam je, vem samo, da takšne klice dobivam pogosto. Pa tudi zelo pogosto srečam ljudi, ki mislijo podobno. Gospa, stara 85 let, se je obrnila name, ker čuti, da ji moči počasi pešajo, da postaja pri hoji včasih vrtoglava in da potrebuje za vsako opravilo dalj časa. Kako naj vse to prepreči, da bo spet tako, kot je bilo prej? »Vam je gotovo laže, ker si lahko pomagate, saj ste zdravnica.« Pa še to je pozabila dodati, da sem za več kot dvajset let mlajša od nje. Povedala je vse svoje probleme. Dolgo in pozorno sem jo poslušala, potem pa sva se začeli pogovarjati. V tistem trenutku se mi je zazdelo, da bo najbolje, da ne slepomišim, ampak ji preprosto povem, da bo vsako leto doživljala več težav, da se bo morala navaditi z njimi živeti in biti zadovoljna z vsem tistim, kar še zmore. Pa saj tega sploh ni tako malo. Prav kmalu je stara gospa ugotovila: »Saj to je pa res, moj največji problem je prav v tem, da sem tako nezadovoljna.« In tako sva se dotaknili bistva njenega problema. To njeno nezadovoljstvo se je začenjalo seveda že veliko let prej, samo zdaj, ko postaja vsak dan starejša, postaja tudi vsak dan bolj nezadovoljna. Nihče ji od zunaj pri tem ne more pomagati. Ona sama mora delati korake in zavestno nekaj storiti proti svojemu nezadovoljstvu. Če tega ne bo storila, bo vsak dan samo še hujše. To, da sem zdravnica, mi prav nič ne pomaga pri premagovanju težav. Morda le toliko, da od medicine ne pričakujem nemogočega. Pa še to ni nujno. Pomaga pa mi vse tisto, kar sem leta in leta vlagala v svoj odnos do življenja in smrti, do zdravja in bolezni. Pomagajo mi razmišljanja, pogovori in srečanja s številnimi ljudmi, ki so sami v stiski in jih občudujem, kako znajo z njo živeti. Tudi če bi bili vse življenje zdravi in bi dolgo živeli, se bomo prav gotovo postarali. Bolje bo, če bomo že mladi začenjali sprejemati svojo starost. Sat, 29 Oct 2022 03:57:11 +0000 Metka Klevišar: Sprejeti svojo starost Legenda pripoveduje, da se je hudič nekega dne odpravil po svetu, da bi videl, kako ljudje molijo. Njegov pohod je bil sicer bolj kratek, saj ni našel veliko ljudi, ki bi dolgo vztrajali v molitvi. Precej zadovoljen je bil, ko je odkril molitve, ki so bile le golo ponavljanje obrazcev, saj so bile te zanj najmanj škodljive. Ko se je tako dobre volje vračal nazaj v peklensko bivališče, je s kotičkom očesa opazil na polju kmeta, ki je sunkovito mahal z rokami. Radoveden se je skril za grm in opazoval dogajanje. Moški se je na vso moč prepiral z Bogom, mu postavljal vprašanja in ga obtoževal. Tedaj je mimo prišel učenjak in kmetu rekel: »Gospod, kaj vendar počnete? Z Bogom se ne smete prepirati!« Kmet pa mu je odgovoril: »Spoštovani gospod, jaz se z Bogom prepiram zato, ker vanj verujem. Sprašujem ga in prosim, ker vanj zaupam, in ga obtožujem, ker vem, da me posluša.« »Neumnosti govorite,« mu odvrne učenjak in odide naprej. Hudič za grmom pa se z učenjakom ni strinjal. Ves prestrašen je zbežal. Odkril je namreč človeka, ki je znal zares moliti. Otroke pri verouku kateheti običajno učijo najkrajšo definicijo molitve: molitev je pogovor z Bogom. Že stoletja ljudje preučujejo, preizkušajo in razpravljajo o pravem pomenu molitve, odnosu z Bogom in do sveta. Sprašujejo se, ali molitev res kaj spremeni ali ima kakšen smisel. Ali res lahko kako vpliva na Boga, na dogodke v svetu? Kakšna je pravzaprav prava molitev? Pa vendar se vračamo k veroučni definiciji molitve. Je pogovor, tak ali drugačen stik z Bogom. In vsak pogovor nas spremeni, še posebno če je pristen in toliko bolj, če je sogovornik Bog. Pogovor z nekom, s katerim smo lahko pristni, ki nas pozna in sprejema v celoti, nam odkrije marsikaj o sebi, o svetu in o poti naprej. Tak pogovor je lahko buren, lahko se razjezimo, celo povzdignemo glas, se prepiramo. Bog bo ostal Bog, ne bo se umaknil iz pogovora. Nekdo je dejal, da pomen molitve ni vpliv na Boga, ampak spremenitev tistega, ki moli. Neki mistik pa pravi, da je lahko že izrek 'hvala ti' kdaj zadostna molitev. 174909619 RTVSLO – Prvi 336 clean Legenda pripoveduje, da se je hudič nekega dne odpravil po svetu, da bi videl, kako ljudje molijo. Njegov pohod je bil sicer bolj kratek, saj ni našel veliko ljudi, ki bi dolgo vztrajali v molitvi. Precej zadovoljen je bil, ko je odkril molitve, ki so bile le golo ponavljanje obrazcev, saj so bile te zanj najmanj škodljive. Ko se je tako dobre volje vračal nazaj v peklensko bivališče, je s kotičkom očesa opazil na polju kmeta, ki je sunkovito mahal z rokami. Radoveden se je skril za grm in opazoval dogajanje. Moški se je na vso moč prepiral z Bogom, mu postavljal vprašanja in ga obtoževal. Tedaj je mimo prišel učenjak in kmetu rekel: »Gospod, kaj vendar počnete? Z Bogom se ne smete prepirati!« Kmet pa mu je odgovoril: »Spoštovani gospod, jaz se z Bogom prepiram zato, ker vanj verujem. Sprašujem ga in prosim, ker vanj zaupam, in ga obtožujem, ker vem, da me posluša.« »Neumnosti govorite,« mu odvrne učenjak in odide naprej. Hudič za grmom pa se z učenjakom ni strinjal. Ves prestrašen je zbežal. Odkril je namreč človeka, ki je znal zares moliti. Otroke pri verouku kateheti običajno učijo najkrajšo definicijo molitve: molitev je pogovor z Bogom. Že stoletja ljudje preučujejo, preizkušajo in razpravljajo o pravem pomenu molitve, odnosu z Bogom in do sveta. Sprašujejo se, ali molitev res kaj spremeni ali ima kakšen smisel. Ali res lahko kako vpliva na Boga, na dogodke v svetu? Kakšna je pravzaprav prava molitev? Pa vendar se vračamo k veroučni definiciji molitve. Je pogovor, tak ali drugačen stik z Bogom. In vsak pogovor nas spremeni, še posebno če je pristen in toliko bolj, če je sogovornik Bog. Pogovor z nekom, s katerim smo lahko pristni, ki nas pozna in sprejema v celoti, nam odkrije marsikaj o sebi, o svetu in o poti naprej. Tak pogovor je lahko buren, lahko se razjezimo, celo povzdignemo glas, se prepiramo. Bog bo ostal Bog, ne bo se umaknil iz pogovora. Nekdo je dejal, da pomen molitve ni vpliv na Boga, ampak spremenitev tistega, ki moli. Neki mistik pa pravi, da je lahko že izrek 'hvala ti' kdaj zadostna molitev. Fri, 28 Oct 2022 03:55:36 +0000 Robert Friškovec: Prava molitev RTVSLO – Prvi no RTV, MMC podcast.radio@rtvslo.si MMC RTV Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah. Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah. sl Sat, 04 Feb 2023 04:40:00 +0000 https://radioprvi.rtvslo.si/duhovna-misel/ webmaster@rtvslo.si (Webmaster) Sat, 04 Feb 2023 04:40:00 +0000 Duhovna misel