News & Politics (C) RTVSLO 2017 Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju. https://val202.rtvslo.si/evropa-osebno/ Evropa osebno https://img.rtvcdn.si/_up/ava/ava_misc/show_logos/2948287/evropaosebno_1400x1400.jpg Ksenia Smirnova je ukrajinska novinarka, ki je z ostalimi novinarji iz vse Evrope spremljala novembrsko zasedanje Evropskega parlamenta v Strasburgu. To je bila njena prva pot v tujino, ne le od začetka vojne v Ukrajini, ampak od začetka pandemije kovida. Svojo poklicno pot je začela kot radijska napovedovalka in novinarka. V nekih drugih časih se je ukvarjala s kulturo in spremljala Evrosong, enkrat vmes je radio zamenjala za televizijo, po za Ukrajino prelomnem letu 2014 pa kulturo za politiko. Danes dela za ukrajinsko televizijo Freedom, prostovoljno pa pomaga tujim novinarjem, ki poročajo o vojni v Ukrajini pridobivati akreditacije, dovoljenja, prevoze in kontakte. O tem, kako jo je sredi noči presenetila vojna in kako se je razjokala, ko se je spet znašla v normalnosti predbožičnega vzdušja v Franciji več v oddaji Evropa Osebno! <!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> </body> </html> 174918502 RTVSLO – Val 202 925 clean Ksenia Smirnova je ukrajinska novinarka, ki je z ostalimi novinarji iz vse Evrope spremljala novembrsko zasedanje Evropskega parlamenta v Strasburgu. To je bila njena prva pot v tujino, ne le od začetka vojne v Ukrajini, ampak od začetka pandemije kovida. Svojo poklicno pot je začela kot radijska napovedovalka in novinarka. V nekih drugih časih se je ukvarjala s kulturo in spremljala Evrosong, enkrat vmes je radio zamenjala za televizijo, po za Ukrajino prelomnem letu 2014 pa kulturo za politiko. Danes dela za ukrajinsko televizijo Freedom, prostovoljno pa pomaga tujim novinarjem, ki poročajo o vojni v Ukrajini pridobivati akreditacije, dovoljenja, prevoze in kontakte. O tem, kako jo je sredi noči presenetila vojna in kako se je razjokala, ko se je spet znašla v normalnosti predbožičnega vzdušja v Franciji več v oddaji Evropa Osebno! <!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> </body> </html> Mon, 05 Dec 2022 15:45:00 +0000 Ksenia Smirnova, ukrajinska novinarka Tako kot je za dom Brazilijo zamenjal za Anglijo, je tudi delo spletnega oblikovanja zamenjal za ilustriranje in pisanje otroške literature. V njegovi lopi na vrtu hiše v Londonu podobe dobivajo titani, bogovi in druga mitološka bitja, pa tudi raziskovalci, cesarji in gusarji. Njegov Atlas mitov je preveden v 21 jezikov, Atlas zgodovine v 14. Pri nas sta obe knjigi, ki sta prejeli priznanje zlata hruška, izšli pri založbi Morfem, ki je Thiaga de Moraesa gostila na letošnjem Slovenskem knjižnem sejmu. Kot pravi, so si ljudje veliko prej pripovedovali zgodbe o sebi, kot pa risali na stene votlin in zapisali prvo besedo. <!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> </body> </html> 174917422 RTVSLO – Val 202 927 clean Tako kot je za dom Brazilijo zamenjal za Anglijo, je tudi delo spletnega oblikovanja zamenjal za ilustriranje in pisanje otroške literature. V njegovi lopi na vrtu hiše v Londonu podobe dobivajo titani, bogovi in druga mitološka bitja, pa tudi raziskovalci, cesarji in gusarji. Njegov Atlas mitov je preveden v 21 jezikov, Atlas zgodovine v 14. Pri nas sta obe knjigi, ki sta prejeli priznanje zlata hruška, izšli pri založbi Morfem, ki je Thiaga de Moraesa gostila na letošnjem Slovenskem knjižnem sejmu. Kot pravi, so si ljudje veliko prej pripovedovali zgodbe o sebi, kot pa risali na stene votlin in zapisali prvo besedo. <!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> </body> </html> Mon, 28 Nov 2022 15:45:00 +0000 Thiago de Moraes: Vedno sem si želel srečati neandertalce Anna Dragoš je Poljakinja, ki je doktorirala na Univerzi v Ljubljani, po večletnem dodatnem usposabljanju v tujini pa se je odločila, da kariero na področju mikrobiologije nadaljuje v Sloveniji. Rada ima Belo krajino, ljubljanski Biotehniški fakulteti pa je prinesla prvi projekt Evropskega raziskovalnega sveta. <!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> </body> </html> 174915465 RTVSLO – Val 202 666 clean Anna Dragoš je Poljakinja, ki je doktorirala na Univerzi v Ljubljani, po večletnem dodatnem usposabljanju v tujini pa se je odločila, da kariero na področju mikrobiologije nadaljuje v Sloveniji. Rada ima Belo krajino, ljubljanski Biotehniški fakulteti pa je prinesla prvi projekt Evropskega raziskovalnega sveta. <!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> </body> </html> Mon, 21 Nov 2022 15:45:00 +0000 Anna Dragoš, raziskovalka na Biotehniški fakulteti Carol Valade je neodvisni multimedijski novinar, ki iz Afrike poroča že deset let. Potoval je po njenem zahodnem delu ter poročal o politični krizi v Gvineji in epidemiji ebole. Dokumentiral je, kako se ljudje prilagajajo podnebnim spremembam in kako izumirajo sloni. Nato se je ustalil v Srednjeafriški republiki, kjer je poročal o posledicah državljanske vojne in ruskem vplivu, o katerem govori tudi dokumentarni film Srednjeafriška republika pod ruskim vplivom. Nedavno je bil z njegovim soavtorjem Clementom Di Romo v Evropskem parlamentu zanj tudi nagrajen. <!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> </body> </html> 174913600 RTVSLO – Val 202 749 clean Carol Valade je neodvisni multimedijski novinar, ki iz Afrike poroča že deset let. Potoval je po njenem zahodnem delu ter poročal o politični krizi v Gvineji in epidemiji ebole. Dokumentiral je, kako se ljudje prilagajajo podnebnim spremembam in kako izumirajo sloni. Nato se je ustalil v Srednjeafriški republiki, kjer je poročal o posledicah državljanske vojne in ruskem vplivu, o katerem govori tudi dokumentarni film Srednjeafriška republika pod ruskim vplivom. Nedavno je bil z njegovim soavtorjem Clementom Di Romo v Evropskem parlamentu zanj tudi nagrajen. <!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> </body> </html> Mon, 14 Nov 2022 15:45:00 +0000 Carol Valade, francoski dopisnik iz osrednje Afrike Gostja Evrope osebno je 90-letna Šinka Pirija iz Jezer na otoku Murter. Pri 17. letih se je zaposlila v tamkajšnji tovarni, kjer so predelovali ribe. Ta predelovalni obrat je otočankam dajal sploh prvo pravo možnost zaposlitve, zato ne preseneča, da gospa Šinka in preostalih 5 žensk še danes navdihuje mlajše generacije. Čeprav otoka razen nekaj obiskov Šibenika praktično ni nikoli zapustila, je pri svojih 90. letih zadovoljna gospa, ki uživa v življenju. <!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> </body> </html> 174911858 RTVSLO – Val 202 640 clean Gostja Evrope osebno je 90-letna Šinka Pirija iz Jezer na otoku Murter. Pri 17. letih se je zaposlila v tamkajšnji tovarni, kjer so predelovali ribe. Ta predelovalni obrat je otočankam dajal sploh prvo pravo možnost zaposlitve, zato ne preseneča, da gospa Šinka in preostalih 5 žensk še danes navdihuje mlajše generacije. Čeprav otoka razen nekaj obiskov Šibenika praktično ni nikoli zapustila, je pri svojih 90. letih zadovoljna gospa, ki uživa v življenju. <!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> </body> </html> Mon, 07 Nov 2022 15:45:00 +0000 Šinka Pirija Fernando Almeyda je trideset let star odvetnik in aktivist za človekove pravice s Kube, ki je pred režimom pobegnil v Srbijo. V Evropi osebno spregovori o otroštvu na Kubi, dolgih Castrovih govorih, lakoti, ki uradno nikoli ni obstajala, protestih, tajni policiji, pa tudi naravi in borilnih veščinah. <!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> </body> </html> 174910320 RTVSLO – Val 202 860 clean Fernando Almeyda je trideset let star odvetnik in aktivist za človekove pravice s Kube, ki je pred režimom pobegnil v Srbijo. V Evropi osebno spregovori o otroštvu na Kubi, dolgih Castrovih govorih, lakoti, ki uradno nikoli ni obstajala, protestih, tajni policiji, pa tudi naravi in borilnih veščinah. <!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> </body> </html> Mon, 31 Oct 2022 15:45:00 +0000 Fernando Almeyda, kubanski odvetnik in aktivist za človekove pravice Eden najuspešnejših srbskih režiserjev ne skriva, da je jugonostalgik. Vseeno poudarja, da je bila nekdanja država verjetno samo iluzija. Na težave prejšnjega sistema je sam najbolje opozarjal s filmi. In to še vedno počne, ne glede na to, da želi trenutna srbska oblast z njim brutalno obračunati. Z Goranom Markovićem, režiserjem filmov Nacionalna klasa, Variola vera, Majstori majstori, Turneja, Tito in jaz, ... se je pogovarjal Gašper Andrinek.<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> </body> </html> 174908501 RTVSLO – Val 202 724 clean Eden najuspešnejših srbskih režiserjev ne skriva, da je jugonostalgik. Vseeno poudarja, da je bila nekdanja država verjetno samo iluzija. Na težave prejšnjega sistema je sam najbolje opozarjal s filmi. In to še vedno počne, ne glede na to, da želi trenutna srbska oblast z njim brutalno obračunati. Z Goranom Markovićem, režiserjem filmov Nacionalna klasa, Variola vera, Majstori majstori, Turneja, Tito in jaz, ... se je pogovarjal Gašper Andrinek.<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> </body> </html> Mon, 24 Oct 2022 14:45:00 +0000 Goran Marković, režiser Mark Webber je v svoji bogati karieri v kraljevem razredu dirkaškega športa dosegel devet zmag, od tega dve na prestižni Veliki nagradi Monaka. Po koncu dirkaške kariere je ostal aktiven na številnih področjih, med drugim je ambasador znamk kot so Porsche, Red Bull in Rolex.<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> </body> </html> 174906940 RTVSLO – Val 202 926 clean Mark Webber je v svoji bogati karieri v kraljevem razredu dirkaškega športa dosegel devet zmag, od tega dve na prestižni Veliki nagradi Monaka. Po koncu dirkaške kariere je ostal aktiven na številnih področjih, med drugim je ambasador znamk kot so Porsche, Red Bull in Rolex.<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> </body> </html> Mon, 17 Oct 2022 14:45:00 +0000 Mark Webber, nekdanji voznik F1 Gost Evrope osebno je 54-letni Berlinčan Michael Knodt. Oče štirih otrok, neodvisni novinar in konopljin pacient, ki vsak mesec v lekarni brezplačno dobi 90 gramov konopljinih cvetov. Je vplivnež, kritičen do vplivnežev. Tudi o nemški napovedi polne legalizacije konoplje.<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <figure class="mceNonEditablemceNonEditablemceNonEditablec-figure-left" contenteditable="false" data-type="rtv-quotes"> <blockquote> <p>Sem konopljin pacient. Z njo se zdravim že 25 let. Uradno dovoljenje s strani nemške agencije za zdravila pa sem dobil leta 2014. Takrat je tako dovoljenje predstavljalo redko izjemo, dobilo ga je samo nekaj sto bolnikov v celi Nemčiji. Predložiti sem moral veliko dokazil in opraviti vse preglede. Od leta 2017 pa lahko konopljo uradno dobim v lekarni. Nemčija je edina država, v kateri lahko kronični bolniki, ki dokažejo, da resnično potrebujejo konopljo za zdravljenje, v lekarni brezplačno dobijo konopljo. S seboj lahko nosim do 90 gramov, kolikor je dobim na mesec na recept.</p> <footer>Michael Knodt</footer></blockquote> </figure> </body> </html> 174904983 RTVSLO – Val 202 888 clean Gost Evrope osebno je 54-letni Berlinčan Michael Knodt. Oče štirih otrok, neodvisni novinar in konopljin pacient, ki vsak mesec v lekarni brezplačno dobi 90 gramov konopljinih cvetov. Je vplivnež, kritičen do vplivnežev. Tudi o nemški napovedi polne legalizacije konoplje.<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <figure class="mceNonEditablemceNonEditablemceNonEditablec-figure-left" contenteditable="false" data-type="rtv-quotes"> <blockquote> <p>Sem konopljin pacient. Z njo se zdravim že 25 let. Uradno dovoljenje s strani nemške agencije za zdravila pa sem dobil leta 2014. Takrat je tako dovoljenje predstavljalo redko izjemo, dobilo ga je samo nekaj sto bolnikov v celi Nemčiji. Predložiti sem moral veliko dokazil in opraviti vse preglede. Od leta 2017 pa lahko konopljo uradno dobim v lekarni. Nemčija je edina država, v kateri lahko kronični bolniki, ki dokažejo, da resnično potrebujejo konopljo za zdravljenje, v lekarni brezplačno dobijo konopljo. S seboj lahko nosim do 90 gramov, kolikor je dobim na mesec na recept.</p> <footer>Michael Knodt</footer></blockquote> </figure> </body> </html> Mon, 10 Oct 2022 14:45:00 +0000 Michael Knodt, neodvisni novinar in konopljin pacient Rodila se je v Zagrebu, kjer je leta 2006 diplomirala iz veterine. Danes je veterinarka bolj v prostem času, saj se je leta 2017 vpisala še na Akademijo dramske umetnosti, smer režija dokumentarnega filma. Svoji akademski področji velikokrat združuje v dokumentarnih filmih, v katerih so živali glavni protagonisti. Sunčica Ana Veldić se je pred časom se je v Ljubljani mudila kot gostja in članica žirije festivala kratkega filma FEKK, kjer je pripravila tudi predavanje z naslovom Naracija filma z nečloveškimi protagonisti. <!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> </body> </html> 174903247 RTVSLO – Val 202 646 clean Rodila se je v Zagrebu, kjer je leta 2006 diplomirala iz veterine. Danes je veterinarka bolj v prostem času, saj se je leta 2017 vpisala še na Akademijo dramske umetnosti, smer režija dokumentarnega filma. Svoji akademski področji velikokrat združuje v dokumentarnih filmih, v katerih so živali glavni protagonisti. Sunčica Ana Veldić se je pred časom se je v Ljubljani mudila kot gostja in članica žirije festivala kratkega filma FEKK, kjer je pripravila tudi predavanje z naslovom Naracija filma z nečloveškimi protagonisti. <!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> </body> </html> Mon, 03 Oct 2022 14:45:00 +0000 Sunčica Ana Veldić, hrvaška režiserka in veterinarka Nemec Mario Dieringer je zajemal življenje z veliko mavrično žlico, dokler ga različne okoliščine niso potisnile na dno. Razmišljal je o tem, da bi si vzel življenje. Pravočasna psihoterapevtska pomoč in želja po življenju sta ga prignali do tega, da danes skupaj s svojim psom Tyrion hodi po svetu, sadi drevesa spomina na žrtve samomora in na podlagi svojih izkušenj ljudi ozavešča o duševnem zdravju.<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <figure class="mceNonEditablec-figure-left" contenteditable="false" data-type="rtv-quotes"> <blockquote> <p>Prej sem živel na 240 kvadratih in imel vse stvari, ki bi si jih lahko zaželel. Zdaj pozimi živim v stanovanju s 14 kvadrati in sem srečnejši kot kadarkoli. Res vam polagam na srce – spremenite to, kar vas spravlja v slabo počutje. Še ena pomembna stvar: živite življenje, ki temelji na vašem bivanju tukaj in zdaj, ter ne na lastništvu in imetju.</p> <footer>Mario Dieringer</footer></blockquote> </figure> <h4>Zapiski</h4> <p><a href="https://sl.treesofmemory.com/mario-dieringer">Trees of Memory</a></p> </body> </html> 174901747 RTVSLO – Val 202 783 clean Nemec Mario Dieringer je zajemal življenje z veliko mavrično žlico, dokler ga različne okoliščine niso potisnile na dno. Razmišljal je o tem, da bi si vzel življenje. Pravočasna psihoterapevtska pomoč in želja po življenju sta ga prignali do tega, da danes skupaj s svojim psom Tyrion hodi po svetu, sadi drevesa spomina na žrtve samomora in na podlagi svojih izkušenj ljudi ozavešča o duševnem zdravju.<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <figure class="mceNonEditablec-figure-left" contenteditable="false" data-type="rtv-quotes"> <blockquote> <p>Prej sem živel na 240 kvadratih in imel vse stvari, ki bi si jih lahko zaželel. Zdaj pozimi živim v stanovanju s 14 kvadrati in sem srečnejši kot kadarkoli. Res vam polagam na srce – spremenite to, kar vas spravlja v slabo počutje. Še ena pomembna stvar: živite življenje, ki temelji na vašem bivanju tukaj in zdaj, ter ne na lastništvu in imetju.</p> <footer>Mario Dieringer</footer></blockquote> </figure> <h4>Zapiski</h4> <p><a href="https://sl.treesofmemory.com/mario-dieringer">Trees of Memory</a></p> </body> </html> Mon, 26 Sep 2022 14:45:00 +0000 Mario Dieringer, nekdanji televizijski novinar in popotnik Irene in Antoine Kaufmann sta leta 2017 prevzela posest z vinogradi v vinogradniškem mestecu Aesch, ki je od Basla odmaknjeno slabe pol ure vožnje. Novo obdobje se je začelo z njunim prihodom, saj so iz vinogradništva na količino prešli na vinogradništvo v kakovosti. In se osredotočili na pridelavo organskih in biodinamičnih vin. Leta 2019 so se preimenovali v klet Klus177. Po dolini in imenu ceste, kjer so vinogradi in njihova domačija. 174883145 RTVSLO – Val 202 711 clean Irene in Antoine Kaufmann sta leta 2017 prevzela posest z vinogradi v vinogradniškem mestecu Aesch, ki je od Basla odmaknjeno slabe pol ure vožnje. Novo obdobje se je začelo z njunim prihodom, saj so iz vinogradništva na količino prešli na vinogradništvo v kakovosti. In se osredotočili na pridelavo organskih in biodinamičnih vin. Leta 2019 so se preimenovali v klet Klus177. Po dolini in imenu ceste, kjer so vinogradi in njihova domačija. Mon, 27 Jun 2022 14:45:00 +0000 Irene in Antoine Kaufmann, švicarska vinarja Ralfs Eilands je že od enajstega leta vpet v latvijsko glasbeno sceno, kot dvajsetleten je leta 2013 Latvijo zastopal tudi na tekmovanju za pesem Evrovizije. Čeprav je osvojil zadnje mesto, ga to ni ustavilo, ampak spodbudilo. Že od leta 2014 je glasen in kritičen do ruskega delovanja v Ukrajini. Februarska invazija ga zato ni presenetila, ga je pa razžalostila in razjezila. <p>Latvijski glasbenik in komik Ralfs Eilands je glasen kritik ruskega režima </p><p><p><a href="https://www.facebook.com/RalfsEilands"><strong>Ralfs Eilands</strong></a> je že od enajstega leta vpet v latvijsko glasbeno sceno, kot dvajsetleten je leta 2013 Latvijo zastopal tudi na tekmovanju za pesem Evrovizije. Čeprav je osvojil zadnje mesto, ga to ni ustavilo, ampak spodbudilo. Že od leta 2014 je glasen in kritičen do ruskega delovanja v Ukrajini. Februarska invazija ga zato ni presenetila, ga je pa razžalostila in razjezila.</p> </p> 174880176 RTVSLO – Val 202 837 clean Ralfs Eilands je že od enajstega leta vpet v latvijsko glasbeno sceno, kot dvajsetleten je leta 2013 Latvijo zastopal tudi na tekmovanju za pesem Evrovizije. Čeprav je osvojil zadnje mesto, ga to ni ustavilo, ampak spodbudilo. Že od leta 2014 je glasen in kritičen do ruskega delovanja v Ukrajini. Februarska invazija ga zato ni presenetila, ga je pa razžalostila in razjezila. <p>Latvijski glasbenik in komik Ralfs Eilands je glasen kritik ruskega režima </p><p><p><a href="https://www.facebook.com/RalfsEilands"><strong>Ralfs Eilands</strong></a> je že od enajstega leta vpet v latvijsko glasbeno sceno, kot dvajsetleten je leta 2013 Latvijo zastopal tudi na tekmovanju za pesem Evrovizije. Čeprav je osvojil zadnje mesto, ga to ni ustavilo, ampak spodbudilo. Že od leta 2014 je glasen in kritičen do ruskega delovanja v Ukrajini. Februarska invazija ga zato ni presenetila, ga je pa razžalostila in razjezila.</p> </p> Mon, 13 Jun 2022 14:45:00 +0000 Ralfs Eilands, latvijski glasbenik Katherine Dunn je Kanadčanka, ki že vrsto let biva in deluje v Veliki Britaniji. Trenutno deluje kot urednica Oxfordove mreže za okoljsko novinarstvo, kjer novinarje, urednike in pisce usmerjajo in jim pomagajo pri obravnavanju okoljskih tematik. In če spremljate novice zadnjih nekaj let, sta zavedanje in poročanje o podnebnih spremembah pereča, boleča, a hkrati tema, s katero se moramo ukvarjati vedno znova. To poglobljeno počne tudi Katherine, ki bo v pogovoru za Evropo osebno več povedala o poročanju o okoljski krizi, kje iskati vire, kakšna je povezava med pandemijo, vojno in okoljem in zakaj je dobro o okolju poročati skozi lokalne zgodbe.<p>Katherine Dunn je okoljska novinarka, trenutno urednica Oxfordove mreže za okoljsko novinarstvo, kjer se sprašujejo, kako poročati o okoljski krizi, kje iskati vire, in kakšna je povezava med pandemijo, vojno in okoljem </p><p><p><span><strong>Katherine Dunn</strong> je Kanadčanka, ki že vrsto let biva in deluje v Veliki Britaniji. Trenutno deluje kot urednica Oxfordove mreže za okoljsko novinarstvo, kjer novinarje, urednike in pisce usmerjajo in jim pomagajo pri obravnavanju okoljskih tematik. In če spremljate novice zadnjih nekaj let, sta zavedanje in poročanje o podnebnih spremembah pereča, boleča, a hkrati tema, s katero se moramo ukvarjati vedno znova. To poglobljeno počne tudi Katherine, ki bo v pogovoru za Evropo osebno več povedala o poročanju o okoljski krizi, kje iskati vire, kakšna je povezava med pandemijo, vojno in okoljem in zakaj je dobro o okolju poročati skozi lokalne oziroma osebne zgodbe.</span></p></p> 174878419 RTVSLO – Val 202 736 clean Katherine Dunn je Kanadčanka, ki že vrsto let biva in deluje v Veliki Britaniji. Trenutno deluje kot urednica Oxfordove mreže za okoljsko novinarstvo, kjer novinarje, urednike in pisce usmerjajo in jim pomagajo pri obravnavanju okoljskih tematik. In če spremljate novice zadnjih nekaj let, sta zavedanje in poročanje o podnebnih spremembah pereča, boleča, a hkrati tema, s katero se moramo ukvarjati vedno znova. To poglobljeno počne tudi Katherine, ki bo v pogovoru za Evropo osebno več povedala o poročanju o okoljski krizi, kje iskati vire, kakšna je povezava med pandemijo, vojno in okoljem in zakaj je dobro o okolju poročati skozi lokalne zgodbe.<p>Katherine Dunn je okoljska novinarka, trenutno urednica Oxfordove mreže za okoljsko novinarstvo, kjer se sprašujejo, kako poročati o okoljski krizi, kje iskati vire, in kakšna je povezava med pandemijo, vojno in okoljem </p><p><p><span><strong>Katherine Dunn</strong> je Kanadčanka, ki že vrsto let biva in deluje v Veliki Britaniji. Trenutno deluje kot urednica Oxfordove mreže za okoljsko novinarstvo, kjer novinarje, urednike in pisce usmerjajo in jim pomagajo pri obravnavanju okoljskih tematik. In če spremljate novice zadnjih nekaj let, sta zavedanje in poročanje o podnebnih spremembah pereča, boleča, a hkrati tema, s katero se moramo ukvarjati vedno znova. To poglobljeno počne tudi Katherine, ki bo v pogovoru za Evropo osebno več povedala o poročanju o okoljski krizi, kje iskati vire, kakšna je povezava med pandemijo, vojno in okoljem in zakaj je dobro o okolju poročati skozi lokalne oziroma osebne zgodbe.</span></p></p> Mon, 06 Jun 2022 14:45:00 +0000 Katherine Dunn, okoljska novinarka Katherine Dunn je Kanadčanka, ki že vrsto let biva in deluje v Veliki Britaniji. Trenutno deluje kot urednica Oxfordove mreže za okoljsko novinarstvo, kjer novinarje, urednike in pisce usmerjajo in jim pomagajo pri obravnavanju okoljskih tematik. In če spremljate novice zadnjih nekaj let, sta zavedanje in poročanje o podnebnih spremembah pereča, boleča, a hkrati tema, s katero se moramo ukvarjati vedno znova. To poglobljeno počne tudi Katherine, ki bo v pogovoru za Evropo osebno več povedala o poročanju o okoljski krizi, kje iskati vire, kakšna je povezava med pandemijo, vojno in okoljem in zakaj je dobro o okolju poročati skozi lokalne zgodbe. 174878432 RTVSLO – Val 202 736 clean Katherine Dunn je Kanadčanka, ki že vrsto let biva in deluje v Veliki Britaniji. Trenutno deluje kot urednica Oxfordove mreže za okoljsko novinarstvo, kjer novinarje, urednike in pisce usmerjajo in jim pomagajo pri obravnavanju okoljskih tematik. In če spremljate novice zadnjih nekaj let, sta zavedanje in poročanje o podnebnih spremembah pereča, boleča, a hkrati tema, s katero se moramo ukvarjati vedno znova. To poglobljeno počne tudi Katherine, ki bo v pogovoru za Evropo osebno več povedala o poročanju o okoljski krizi, kje iskati vire, kakšna je povezava med pandemijo, vojno in okoljem in zakaj je dobro o okolju poročati skozi lokalne zgodbe. Mon, 06 Jun 2022 14:45:00 +0000 Katherine Dunn, okoljska novinarka Če ob svetovnem dnevu čebel povabljeni ulični slikar poskrbi, da se sredi Ljubljane iz tlakovcev dvigne cvetoč travnik, ki ga preletavajo kranjske sivke, potem veste, da vas na čudovit način varajo lastne oči. Za tridimenzionalno atrakcijo je nedavno poskrbel svetovno znani Slavonec Filip Mrvelj, ki se je pred leti vpisal tudi v Guinessovo knjigo rekordov. Najdaljša 3D slika je merila kar 140 metrov, z anamorfozo kot se tej optični prevari strokovno reče, pa se je pobliže seznanil tudi Damjan Zorc<p>Filip Mrvelj je svetovno znani ulični slikar iz Slavonskega Broda, ki se je pred leti vpisal tudi v Guinessovo knjigo rekordov</p><p><p>Hrvaški ulični slikar <strong>Filip Mrvelj</strong> je nedavno ob prazniku čebel poskrbel, da je na Prešernovem trgu v Ljubljani zrasel cvetoč travnik. Njegovi slikarski projekti po vsem svetu poskrbijo, da se slika kot po čudežu postavi pokonci, čeprav vsi opazovalci vemo, da je naslikana v dveh dimenzijah na ulični tlak. Otroško presenečenje nad anamorfnim slikanjem oz. slikanjem s pomočjo optične prevare je še večje in bolj otipljivo, če naslikan motiv gledamo skozi lečo fotoaparata ali kamere ali če preprosto v slogu današnje mode - skozi lečo pametnega telefona. Potem kranjske sivke letijo nad tlemi, travnik ali kak drug motiv pa vstane s tal s pomočjo vidne prevare.</p> <p>Svetovno znani Slavonec Filip Mrvelj se je pred leti vpisal tudi v Guinessovo knjigo rekordov:</p> <blockquote><p><em>"V Slavonskem Brodu sem pred desetletjem poslikal 1300 kvadratnih metrov, ko je Guinessov rekord znašal še 860 kvadratov. Uradno tiste slike sploh nismo  prijavili, ker sem si napačno razlagal njihove propozicije, pa še finančno smo bili prekratki. Leta 2013 pa smo na Nizozemskem z mednarodno zasedbo naslikali najdaljšo 3-D sliko, ki je bila dolga bila 140 metrov."</em></p></blockquote> <p>Ali si je Filip Mravelj kot otrok predstavljal, da bo postal 3D umetnik?</p> <blockquote><p>"Kot otrok sem pogosto jokal. Starši pravijo, da čim sem zajokal, so mi brž potisnili v roke svinčnik in papir, pa sem nehal. Vsi družinski fotoalbumi so počečkani, tako sem začel … Jok me je torej  pripeljal do kariere. Že v drugem razredu sem obvladal perpektivo, risal sem kamione, ki sem jih takrat oboževal, najprej sem hotel postati kamionar."</p></blockquote></p> 174876637 RTVSLO – Val 202 858 clean Če ob svetovnem dnevu čebel povabljeni ulični slikar poskrbi, da se sredi Ljubljane iz tlakovcev dvigne cvetoč travnik, ki ga preletavajo kranjske sivke, potem veste, da vas na čudovit način varajo lastne oči. Za tridimenzionalno atrakcijo je nedavno poskrbel svetovno znani Slavonec Filip Mrvelj, ki se je pred leti vpisal tudi v Guinessovo knjigo rekordov. Najdaljša 3D slika je merila kar 140 metrov, z anamorfozo kot se tej optični prevari strokovno reče, pa se je pobliže seznanil tudi Damjan Zorc<p>Filip Mrvelj je svetovno znani ulični slikar iz Slavonskega Broda, ki se je pred leti vpisal tudi v Guinessovo knjigo rekordov</p><p><p>Hrvaški ulični slikar <strong>Filip Mrvelj</strong> je nedavno ob prazniku čebel poskrbel, da je na Prešernovem trgu v Ljubljani zrasel cvetoč travnik. Njegovi slikarski projekti po vsem svetu poskrbijo, da se slika kot po čudežu postavi pokonci, čeprav vsi opazovalci vemo, da je naslikana v dveh dimenzijah na ulični tlak. Otroško presenečenje nad anamorfnim slikanjem oz. slikanjem s pomočjo optične prevare je še večje in bolj otipljivo, če naslikan motiv gledamo skozi lečo fotoaparata ali kamere ali če preprosto v slogu današnje mode - skozi lečo pametnega telefona. Potem kranjske sivke letijo nad tlemi, travnik ali kak drug motiv pa vstane s tal s pomočjo vidne prevare.</p> <p>Svetovno znani Slavonec Filip Mrvelj se je pred leti vpisal tudi v Guinessovo knjigo rekordov:</p> <blockquote><p><em>"V Slavonskem Brodu sem pred desetletjem poslikal 1300 kvadratnih metrov, ko je Guinessov rekord znašal še 860 kvadratov. Uradno tiste slike sploh nismo  prijavili, ker sem si napačno razlagal njihove propozicije, pa še finančno smo bili prekratki. Leta 2013 pa smo na Nizozemskem z mednarodno zasedbo naslikali najdaljšo 3-D sliko, ki je bila dolga bila 140 metrov."</em></p></blockquote> <p>Ali si je Filip Mravelj kot otrok predstavljal, da bo postal 3D umetnik?</p> <blockquote><p>"Kot otrok sem pogosto jokal. Starši pravijo, da čim sem zajokal, so mi brž potisnili v roke svinčnik in papir, pa sem nehal. Vsi družinski fotoalbumi so počečkani, tako sem začel … Jok me je torej  pripeljal do kariere. Že v drugem razredu sem obvladal perpektivo, risal sem kamione, ki sem jih takrat oboževal, najprej sem hotel postati kamionar."</p></blockquote></p> Mon, 30 May 2022 14:45:00 +0000 Filip Mrvelj Marijan Velik počne res veliko stvari. Je urednik slovenskih sporedov na avstrijski radioteleviziji ORF v Celovcu, predsednik krovne športne organizacije Slovencev na avstrijskem Koroškem in tudi selektor manjšinske nogometne reprezentance. Z njim se je v Salzburgu, na srečanju avstrijskih športnih novinarjev, pogovarjala Anja Hlača Ferjančič.<p>Marijan Velik je urednik slovenskih sporedov na avstrijski radioteleviziji ORF v Celovcu</p><p><p><strong>Marijan Velik</strong> počne veliko stvari. Je urednik slovenskih sporedov na <a href="https://volksgruppen.orf.at/slovenci/" target="_blank" rel="noopener">ORF v Celovcu</a>, predsednik krovne <a href="https://www.ssz.at/o_nas_ueber_uns/sl" target="_blank" rel="noopener">športne organizacije Slovencev na avstrijskem Koroškem</a> in tudi selektor manjšinske nogometne reprezentance. To se mu ne zdi nič nenavadnega, saj je imel odličnega vzornika; njegov oče je bil med drugim ravnatelj in župan.</p> <p>Marjan Velik o svojih izkušnjah v športu in njihovem povezovanju na radijsko področje:</p> <blockquote><p><em>"Moram povedati, da sem mnogo profitiral od tega, da sem bil že v zelo mladih letih kapetan enega moštva. Dejansko sem od vodenja ekip, kajti tudi kot kapetan vodiš ekipo, mnogo prevzel, kar opazil pri šolanjih znotraj ORF-a."</em></p></blockquote> <p>O koroških Slovencih in tem, da so vsi multifunkcionarji:</p> <blockquote><p><em>"Tudi moj oče je imel veliko funkcij, bil je ljudskošolski ravnatelj, župan naše občine v Selah, bil je podpredsednik slovenskega atletskega kluba, podpredsednik slovenske športne zveze. Nas, koroških Slovencev, je tako malo, da nam je že v zibelko položeno, da postanemo multifunkcionarji."</em></p></blockquote> <h4>Fotogalerija:</h4> <div id='gallery-1'><figure> <div> <a href='https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2022/05/marjan-velik-dunja-zdouc-scaled.jpg'></a> </div> <figcaption id='gallery-1-549422'> Pogovor z Dunjo Zdouc</figcaption></figure><figure> <div> <a href='https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2022/05/marjan-velik-foto-reichmann-2018-scaled.jpg'></a> </div> <figcaption id='gallery-1-549423'> Marjan Velik na 30-letnici Slovenske gospodarske zveze v Celovcu</figcaption></figure><figure> <div> <a href='https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2022/05/marjan-velik-z-zeno-na-javni-predstavitvi-filmske-produkcije-orf-scaled.jpg'></a> </div> <figcaption id='gallery-1-549424'> Z ženo ob javni predstavitvi filmske produkcije ORFK</figcaption></figure> </div> <p>Foto: osebni arhiv</p></p> 174872958 RTVSLO – Val 202 766 clean Marijan Velik počne res veliko stvari. Je urednik slovenskih sporedov na avstrijski radioteleviziji ORF v Celovcu, predsednik krovne športne organizacije Slovencev na avstrijskem Koroškem in tudi selektor manjšinske nogometne reprezentance. Z njim se je v Salzburgu, na srečanju avstrijskih športnih novinarjev, pogovarjala Anja Hlača Ferjančič.<p>Marijan Velik je urednik slovenskih sporedov na avstrijski radioteleviziji ORF v Celovcu</p><p><p><strong>Marijan Velik</strong> počne veliko stvari. Je urednik slovenskih sporedov na <a href="https://volksgruppen.orf.at/slovenci/" target="_blank" rel="noopener">ORF v Celovcu</a>, predsednik krovne <a href="https://www.ssz.at/o_nas_ueber_uns/sl" target="_blank" rel="noopener">športne organizacije Slovencev na avstrijskem Koroškem</a> in tudi selektor manjšinske nogometne reprezentance. To se mu ne zdi nič nenavadnega, saj je imel odličnega vzornika; njegov oče je bil med drugim ravnatelj in župan.</p> <p>Marjan Velik o svojih izkušnjah v športu in njihovem povezovanju na radijsko področje:</p> <blockquote><p><em>"Moram povedati, da sem mnogo profitiral od tega, da sem bil že v zelo mladih letih kapetan enega moštva. Dejansko sem od vodenja ekip, kajti tudi kot kapetan vodiš ekipo, mnogo prevzel, kar opazil pri šolanjih znotraj ORF-a."</em></p></blockquote> <p>O koroških Slovencih in tem, da so vsi multifunkcionarji:</p> <blockquote><p><em>"Tudi moj oče je imel veliko funkcij, bil je ljudskošolski ravnatelj, župan naše občine v Selah, bil je podpredsednik slovenskega atletskega kluba, podpredsednik slovenske športne zveze. Nas, koroških Slovencev, je tako malo, da nam je že v zibelko položeno, da postanemo multifunkcionarji."</em></p></blockquote> <h4>Fotogalerija:</h4> <div id='gallery-1'><figure> <div> <a href='https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2022/05/marjan-velik-dunja-zdouc-scaled.jpg'></a> </div> <figcaption id='gallery-1-549422'> Pogovor z Dunjo Zdouc</figcaption></figure><figure> <div> <a href='https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2022/05/marjan-velik-foto-reichmann-2018-scaled.jpg'></a> </div> <figcaption id='gallery-1-549423'> Marjan Velik na 30-letnici Slovenske gospodarske zveze v Celovcu</figcaption></figure><figure> <div> <a href='https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2022/05/marjan-velik-z-zeno-na-javni-predstavitvi-filmske-produkcije-orf-scaled.jpg'></a> </div> <figcaption id='gallery-1-549424'> Z ženo ob javni predstavitvi filmske produkcije ORFK</figcaption></figure> </div> <p>Foto: osebni arhiv</p></p> Mon, 16 May 2022 14:45:00 +0000 Marijan Velik Ali si lahko predstavljate, da obstaja ameriška novinarka in pisateljica, ki trenutno piše skoraj izključno o slovenskem kolesarstvu. To je 28-letna v Chicagu živeča Kate Wagner, katere meteorski vzpon na publicističnem področju bi lahko primerjali z vzponom Tadeja Pogačarja v svetovnem kolesarstvu. Nekdanja klasična glasbenica in arhitekturna kritičarka se namreč s pisanjem o kolesarstvu ukvarja šele dve leti, vendar si je že utrla pot v najpomembnejše kolesarske publikacije v angleškem jeziku. Novo življenjsko poslanstvo si je našla v pisanju člankov o osebnostih in zakulisju slovenskih uspehov v kolesarstvu. V zadnjih dneh je bila na obisku v Sloveniji, kjer je zbirala gradivo za daljši članek o Tadeju Pogačarju, o katerem že nastajajo tudi prvi zametki knjige. Kate Wagner se bo zaradi tega projekta letos v Slovenijo še vrnila za daljše obdobje, ob njenem tokratnem, recimo temu informativnem, obisku pa se je z njo pogovarjal Igor Tominec. <p>Kate Wagner je ameriška novinarka in pisateljica, ki se je navdušila nad kolesarstvom in Slovenijo</p><p><p>Ali si lahko predstavljate, da obstaja ameriška novinarka in pisateljica, ki trenutno piše skoraj izključno o slovenskem kolesarstvu? To je 28-letna v Chicagu živeča <a href="https://twitter.com/derailleurkate" target="_blank" rel="noopener"><strong>Kate Wagner</strong></a>, katere meteorski vzpon na publicističnem področju bi lahko primerjali z vzponom Tadeja Pogačarja v svetovnem kolesarstvu. Nekdanja klasična glasbenica in arhitekturna kritičarka se namreč s pisanjem o kolesarstvu ukvarja šele dve leti, vendar si je že utrla pot v najpomembnejše kolesarske publikacije v angleškem jeziku. Novo življenjsko poslanstvo si je našla v pisanju člankov o osebnostih in zakulisju slovenskih uspehov v kolesarstvu. V zadnjih dneh je bila na obisku v Sloveniji, kjer je zbirala gradivo za daljši članek o Tadeju Pogačarju, o katerem že nastajajo tudi prvi zametki knjige. Kate Wagner se bo zaradi tega projekta letos v Slovenijo še vrnila za daljše obdobje, ob njenem tokratnem, recimo temu informativnem, obisku pa se je z njo pogovarjal Igor Tominec.<u></u></p> <blockquote><p><em><span>"Od nekdaj sem prepričana, da ima šport literarni potencial, še zlasti kolesarstvo. Kolesarstvo namreč istočasno poteka na več časovnih ravneh. V nekaj minutah se lahko odvijejo dogodki, ki zaznamujejo tedne, mesece ali leta."</span></em></p></blockquote> <p>&nbsp;</p></p> 174871020 RTVSLO – Val 202 1027 clean Ali si lahko predstavljate, da obstaja ameriška novinarka in pisateljica, ki trenutno piše skoraj izključno o slovenskem kolesarstvu. To je 28-letna v Chicagu živeča Kate Wagner, katere meteorski vzpon na publicističnem področju bi lahko primerjali z vzponom Tadeja Pogačarja v svetovnem kolesarstvu. Nekdanja klasična glasbenica in arhitekturna kritičarka se namreč s pisanjem o kolesarstvu ukvarja šele dve leti, vendar si je že utrla pot v najpomembnejše kolesarske publikacije v angleškem jeziku. Novo življenjsko poslanstvo si je našla v pisanju člankov o osebnostih in zakulisju slovenskih uspehov v kolesarstvu. V zadnjih dneh je bila na obisku v Sloveniji, kjer je zbirala gradivo za daljši članek o Tadeju Pogačarju, o katerem že nastajajo tudi prvi zametki knjige. Kate Wagner se bo zaradi tega projekta letos v Slovenijo še vrnila za daljše obdobje, ob njenem tokratnem, recimo temu informativnem, obisku pa se je z njo pogovarjal Igor Tominec. <p>Kate Wagner je ameriška novinarka in pisateljica, ki se je navdušila nad kolesarstvom in Slovenijo</p><p><p>Ali si lahko predstavljate, da obstaja ameriška novinarka in pisateljica, ki trenutno piše skoraj izključno o slovenskem kolesarstvu? To je 28-letna v Chicagu živeča <a href="https://twitter.com/derailleurkate" target="_blank" rel="noopener"><strong>Kate Wagner</strong></a>, katere meteorski vzpon na publicističnem področju bi lahko primerjali z vzponom Tadeja Pogačarja v svetovnem kolesarstvu. Nekdanja klasična glasbenica in arhitekturna kritičarka se namreč s pisanjem o kolesarstvu ukvarja šele dve leti, vendar si je že utrla pot v najpomembnejše kolesarske publikacije v angleškem jeziku. Novo življenjsko poslanstvo si je našla v pisanju člankov o osebnostih in zakulisju slovenskih uspehov v kolesarstvu. V zadnjih dneh je bila na obisku v Sloveniji, kjer je zbirala gradivo za daljši članek o Tadeju Pogačarju, o katerem že nastajajo tudi prvi zametki knjige. Kate Wagner se bo zaradi tega projekta letos v Slovenijo še vrnila za daljše obdobje, ob njenem tokratnem, recimo temu informativnem, obisku pa se je z njo pogovarjal Igor Tominec.<u></u></p> <blockquote><p><em><span>"Od nekdaj sem prepričana, da ima šport literarni potencial, še zlasti kolesarstvo. Kolesarstvo namreč istočasno poteka na več časovnih ravneh. V nekaj minutah se lahko odvijejo dogodki, ki zaznamujejo tedne, mesece ali leta."</span></em></p></blockquote> <p>&nbsp;</p></p> Mon, 09 May 2022 14:45:00 +0000 Kate Wagner Thierry Vissol je kot evropski uradnik deloval 36 let. Med letoma 2003 in 2009 je bil svetovalec Evropske komisije o avdiovizualni politiki in bil neposredno vpleten v projekt Evropske in monetarne unije, svoje funkcije nikoli ni razumel strogo uradniško. Pravi, da je bila Evropska komisija takrat drugačno okolje, ki je omogočalo, da so pobude prihajale od spodaj navzgor. Danes z grenkobo ugotavlja, da (to) ni več tako. Ko je v Evropski komisiji organiziral razstavo karikatur, kritičnih do Evropske unije, je nadrejenim uspel razložiti, da je to pravilen način odpiranja razprave o evropskih vprašanjih. O tem je prepričan še danes, ko pri Fundaciji Giuseppe di Vagno vodi center Librexpression, katerega cilj je promocija svobode izražanja in politične satire. <p>Med letoma 2003 in 2009 je bil Thierry Vissol svetovalec Evropske komisije o avdiovizualni politiki, kljub več kot 30-letni karieri svoje funkcije ni nikoli razumel strogo uradniško</p><p><p>Med letoma 2003 in 2009 je bil svetovalec Evropske komisije o avdiovizualni politiki. Bil je tudi neposredno vpleten v projekt Evropske in monetarne unije. A kljub več kot 30letni karieri Thierry Vissol svoje funkcije nikoli ni razumel strogo uradniško.</p> <p>Thierry Vissol je kot evropski uradnik deloval 36 let. Med letoma 2003 in 2009 je bil svetovalec Evropske komisije o avdiovizualni politiki in bil neposredno vpleten v projekt Evropske in monetarne unije, svoje funkcije nikoli ni razumel strogo uradniško. Pravi, da je bila Evropska komisija takrat drugačno okolje, ki je omogočalo, da so pobude prihajale od spodaj navzgor. Danes z grenkobo ugotavlja, da (to) ni več tako.</p> <blockquote><p><em><span>"Odpušča se novinarje, karikaturiste zaradi kritike o transfobiji in homofobiji. Seveda je popolnoma jasno, da je treba manjšine zaščititi in se boriti za njihove pravice, ampak ne smemo pa s tem zatreti drugih."</span></em></p></blockquote> <p>Ko je v Evropski komisiji organiziral razstavo karikatur, kritičnih do Evropske unije, je nadrejenim uspel razložiti, da je to pravilen način odpiranja razprave o evropskih vprašanjih. O tem je prepričan še danes, ko pri Fundaciji Giuseppe di Vagno vodi center Librexpression, katerega cilj je promocija svobode izražanja in politične satire</p> <p><strong>Ilustracije iz knjige <a href="https://espresso.repubblica.it/idee/2021/09/24/foto/cancel-liamoci-319199427/1/" target="_blank" rel="noopener">Cancel-Liamoci</a> (Cancel Culture &amp; Politicamente Corretto):</strong></p> <div id='gallery-1'><figure> <div> <a href='https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2022/04/img-6030-scaled.jpeg'></a> </div></figure><figure> <div> <a href='https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2022/04/img-6029-scaled.jpeg'></a> </div></figure><figure> <div> <a href='https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2022/04/img-6028-scaled.jpeg'></a> </div></figure><figure> <div> <a href='https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2022/04/img-6027-scaled.jpeg'></a> </div></figure><figure> <div> <a href='https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2022/04/img-6026-scaled.jpeg'></a> </div></figure> </div></p> 174867656 RTVSLO – Val 202 569 clean Thierry Vissol je kot evropski uradnik deloval 36 let. Med letoma 2003 in 2009 je bil svetovalec Evropske komisije o avdiovizualni politiki in bil neposredno vpleten v projekt Evropske in monetarne unije, svoje funkcije nikoli ni razumel strogo uradniško. Pravi, da je bila Evropska komisija takrat drugačno okolje, ki je omogočalo, da so pobude prihajale od spodaj navzgor. Danes z grenkobo ugotavlja, da (to) ni več tako. Ko je v Evropski komisiji organiziral razstavo karikatur, kritičnih do Evropske unije, je nadrejenim uspel razložiti, da je to pravilen način odpiranja razprave o evropskih vprašanjih. O tem je prepričan še danes, ko pri Fundaciji Giuseppe di Vagno vodi center Librexpression, katerega cilj je promocija svobode izražanja in politične satire. <p>Med letoma 2003 in 2009 je bil Thierry Vissol svetovalec Evropske komisije o avdiovizualni politiki, kljub več kot 30-letni karieri svoje funkcije ni nikoli razumel strogo uradniško</p><p><p>Med letoma 2003 in 2009 je bil svetovalec Evropske komisije o avdiovizualni politiki. Bil je tudi neposredno vpleten v projekt Evropske in monetarne unije. A kljub več kot 30letni karieri Thierry Vissol svoje funkcije nikoli ni razumel strogo uradniško.</p> <p>Thierry Vissol je kot evropski uradnik deloval 36 let. Med letoma 2003 in 2009 je bil svetovalec Evropske komisije o avdiovizualni politiki in bil neposredno vpleten v projekt Evropske in monetarne unije, svoje funkcije nikoli ni razumel strogo uradniško. Pravi, da je bila Evropska komisija takrat drugačno okolje, ki je omogočalo, da so pobude prihajale od spodaj navzgor. Danes z grenkobo ugotavlja, da (to) ni več tako.</p> <blockquote><p><em><span>"Odpušča se novinarje, karikaturiste zaradi kritike o transfobiji in homofobiji. Seveda je popolnoma jasno, da je treba manjšine zaščititi in se boriti za njihove pravice, ampak ne smemo pa s tem zatreti drugih."</span></em></p></blockquote> <p>Ko je v Evropski komisiji organiziral razstavo karikatur, kritičnih do Evropske unije, je nadrejenim uspel razložiti, da je to pravilen način odpiranja razprave o evropskih vprašanjih. O tem je prepričan še danes, ko pri Fundaciji Giuseppe di Vagno vodi center Librexpression, katerega cilj je promocija svobode izražanja in politične satire</p> <p><strong>Ilustracije iz knjige <a href="https://espresso.repubblica.it/idee/2021/09/24/foto/cancel-liamoci-319199427/1/" target="_blank" rel="noopener">Cancel-Liamoci</a> (Cancel Culture &amp; Politicamente Corretto):</strong></p> <div id='gallery-1'><figure> <div> <a href='https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2022/04/img-6030-scaled.jpeg'></a> </div></figure><figure> <div> <a href='https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2022/04/img-6029-scaled.jpeg'></a> </div></figure><figure> <div> <a href='https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2022/04/img-6028-scaled.jpeg'></a> </div></figure><figure> <div> <a href='https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2022/04/img-6027-scaled.jpeg'></a> </div></figure><figure> <div> <a href='https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2022/04/img-6026-scaled.jpeg'></a> </div></figure> </div></p> Mon, 25 Apr 2022 14:45:00 +0000 Thierry Vissol Leon Štebe se je rodil v Nemčiji. Skupaj s slovenskim staršema so med slovenskim osamosvajanjem na srednjih valovih poslušali Radio Slovenija, ki se ga je slišalo tudi v Stuttgartu. Takrat se je odločil, da bo nekoč delal na radiu. Zdaj je eden izmed voditeljev na berlinskem javnem radiu. <p>Leon Štebe je v mladosti na srednjih valovih poslušal Radio Slovenija, ki se ga je slišalo tudi v Stuttgartu. Takrat se je odločil, da bo delal na radiu</p><p><p><strong>Leon Štebe</strong> se je rodil v Nemčiji. Skupaj s slovenskim staršema so med slovenskim osamosvajanjem na srednjih valovih poslušali Radio Slovenija, ki se ga je slišalo tudi v Stuttgartu. Takrat se je odločil, da bo nekoč delal na radiu. Zdaj je eden izmed voditeljev na berlinskem javnem radiu.</p> <blockquote><p><em>"Javni radio pride še posebej do izraza takrat, ko je kriza. To smo videli med pandemijo, to vidimo zdaj, ko je vojna v Ukrajini."</em></p></blockquote></p> 174863949 RTVSLO – Val 202 800 clean Leon Štebe se je rodil v Nemčiji. Skupaj s slovenskim staršema so med slovenskim osamosvajanjem na srednjih valovih poslušali Radio Slovenija, ki se ga je slišalo tudi v Stuttgartu. Takrat se je odločil, da bo nekoč delal na radiu. Zdaj je eden izmed voditeljev na berlinskem javnem radiu. <p>Leon Štebe je v mladosti na srednjih valovih poslušal Radio Slovenija, ki se ga je slišalo tudi v Stuttgartu. Takrat se je odločil, da bo delal na radiu</p><p><p><strong>Leon Štebe</strong> se je rodil v Nemčiji. Skupaj s slovenskim staršema so med slovenskim osamosvajanjem na srednjih valovih poslušali Radio Slovenija, ki se ga je slišalo tudi v Stuttgartu. Takrat se je odločil, da bo nekoč delal na radiu. Zdaj je eden izmed voditeljev na berlinskem javnem radiu.</p> <blockquote><p><em>"Javni radio pride še posebej do izraza takrat, ko je kriza. To smo videli med pandemijo, to vidimo zdaj, ko je vojna v Ukrajini."</em></p></blockquote></p> Mon, 11 Apr 2022 14:45:00 +0000 Leon Štebe "Oprosti, jutri ne morem, sem cel dan v zaporu." Tako se je začelo najino dogovarjanje za intervju. Lana Abramishvili je edina sodna tolmačka za gruzijščino pri nas, prek ambasade skrbi za vse nevšečnosti, v katerih so udeleženi državljani Gruzije. V Slovenijo je prišla pred 17 leti prek Nemčije, kamor je odšla kot varuška, a se je potem njena družina službeno preselila v Slovenijo. Od leta 2005 je bolj ali manj stalno pri nas, vmes je le končala študij v domovini. Lana je pred nekaj meseci odprla tudi eno redkih gruzijskih restavracij pri nas. <p>Lana Abramishvili, edina sodna prevajalka in tolmačka za gruzijski jezik pri nas</p><p><blockquote><p><em>"Oprosti, jutri ne morem, sem cel dan v zaporu."</em> – Tako se je začelo najino dogovarjanje za intervju.</p></blockquote> <p><strong>Lana Abramishvili</strong> je edina sodna tolmačka za gruzijščino pri nas, prek ambasade skrbi za vse nevšečnosti, v katerih so udeleženi državljani Gruzije. V Slovenijo je prišla pred 17 leti prek Nemčije, kamor je odšla kot varuška, a se je potem njena družina službeno preselila v Slovenijo. Od leta 2005 je bolj ali manj stalno pri nas, vmes je le končala študij v domovini.</p> <blockquote> <p><em>"Ko pridem tja, je prva stvar, ki jo ti ljudje dobijo, upanje. Običajno ne grem tja zgolj kot tolmačka, ampak tudi kot predstavnica veleposlaništva. Pomagam, kolikor lahko."</em></p> </blockquote> <p>Lana je pred nekaj meseci odprla tudi eno redkih gruzijskih restavracij pri nas:</p> <blockquote><p><i>"Restavracijo sem odprla za svojo dušo. Vedno sem si želela nekoč odpreti gruzijsko restavracijo, z njo imam v Sloveniji tudi delček svoje države, Gruzije. "</i></p></blockquote></p> 174861993 RTVSLO – Val 202 737 clean "Oprosti, jutri ne morem, sem cel dan v zaporu." Tako se je začelo najino dogovarjanje za intervju. Lana Abramishvili je edina sodna tolmačka za gruzijščino pri nas, prek ambasade skrbi za vse nevšečnosti, v katerih so udeleženi državljani Gruzije. V Slovenijo je prišla pred 17 leti prek Nemčije, kamor je odšla kot varuška, a se je potem njena družina službeno preselila v Slovenijo. Od leta 2005 je bolj ali manj stalno pri nas, vmes je le končala študij v domovini. Lana je pred nekaj meseci odprla tudi eno redkih gruzijskih restavracij pri nas. <p>Lana Abramishvili, edina sodna prevajalka in tolmačka za gruzijski jezik pri nas</p><p><blockquote><p><em>"Oprosti, jutri ne morem, sem cel dan v zaporu."</em> – Tako se je začelo najino dogovarjanje za intervju.</p></blockquote> <p><strong>Lana Abramishvili</strong> je edina sodna tolmačka za gruzijščino pri nas, prek ambasade skrbi za vse nevšečnosti, v katerih so udeleženi državljani Gruzije. V Slovenijo je prišla pred 17 leti prek Nemčije, kamor je odšla kot varuška, a se je potem njena družina službeno preselila v Slovenijo. Od leta 2005 je bolj ali manj stalno pri nas, vmes je le končala študij v domovini.</p> <blockquote> <p><em>"Ko pridem tja, je prva stvar, ki jo ti ljudje dobijo, upanje. Običajno ne grem tja zgolj kot tolmačka, ampak tudi kot predstavnica veleposlaništva. Pomagam, kolikor lahko."</em></p> </blockquote> <p>Lana je pred nekaj meseci odprla tudi eno redkih gruzijskih restavracij pri nas:</p> <blockquote><p><i>"Restavracijo sem odprla za svojo dušo. Vedno sem si želela nekoč odpreti gruzijsko restavracijo, z njo imam v Sloveniji tudi delček svoje države, Gruzije. "</i></p></blockquote></p> Mon, 04 Apr 2022 14:45:00 +0000 Lana Abramishvili David Fricker je 40-letni strojevodja iz Velike Britanije. Na Madžarsko je pred dnevi pripeljal avtobus s tri tisoč plišastimi igračkami, ki jih na obmejni železniški postaji deli med ukrajinske otroke. David je bil ob začetku vojne na dopustu v Budimpešti, ganilo ga je, ko je videl, koliko ukrajinskim otrokom pomenijo toplina in plišaste igrače. V svojem kraju je organiziral humanitarno akcijo in zdaj vsaj malo razveseli najmlajše ukrajinske begunce. David Fricker je gonilna sila in dobesedno šofer projekta Tedy Busz.<p>David Fricker je na ukrajinsko-madžarsko mejo pripeljal avtobus s tri tisoč plišastimi igračkami, ki jih na železniški postaji deli med ukrajinske otroke</p><p><p><strong>David Fricker</strong> je 40-letni strojevodja iz Velike Britanije. Na Madžarsko je pred dnevi pripeljal avtobus s tri tisoč plišastimi igračkami, ki jih na obmejni železniški postaji deli med ukrajinske otroke. David je bil ob začetku vojne na dopustu v Budimpešti, ganilo ga je, ko je videl, koliko ukrajinskim otrokom pomenijo toplina in plišaste igrače. V svojem kraju je organiziral humanitarno akcijo in zdaj vsaj malo razveseli najmlajše ukrajinske begunce. David Fricker je gonilna sila in dobesedno šofer projekta Tedy Busz.</p> <blockquote><p>"Danes zjutraj je eden izmed prostovoljcev k našemu avtobusu pripeljal že malo večje dekle, kakšnih 14 let je bila stara. Prestrašena in nezaupljiva je bila, malo ji je bilo nerodno, hitro smo prebili zid in brez sramu si je izbrala velikega in kodrastega medvedka, ki ga je trdno stisnila k sebi."</p></blockquote> <blockquote data-instgrm-captioned="" data-instgrm-permalink="https://www.instagram.com/tv/CbkAsksKjha/?utm_source=ig_embed&amp;utm_campaign=loading" data-instgrm-version="14"> <div> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p> <p><a href="https://www.instagram.com/tv/CbkAsksKjha/?utm_source=ig_embed&amp;utm_campaign=loading" target="_blank" rel="noopener">A post shared by Teddybusz (@teddybusz)</a></p> </div> </blockquote> <p></p></p> 174860095 RTVSLO – Val 202 695 clean David Fricker je 40-letni strojevodja iz Velike Britanije. Na Madžarsko je pred dnevi pripeljal avtobus s tri tisoč plišastimi igračkami, ki jih na obmejni železniški postaji deli med ukrajinske otroke. David je bil ob začetku vojne na dopustu v Budimpešti, ganilo ga je, ko je videl, koliko ukrajinskim otrokom pomenijo toplina in plišaste igrače. V svojem kraju je organiziral humanitarno akcijo in zdaj vsaj malo razveseli najmlajše ukrajinske begunce. David Fricker je gonilna sila in dobesedno šofer projekta Tedy Busz.<p>David Fricker je na ukrajinsko-madžarsko mejo pripeljal avtobus s tri tisoč plišastimi igračkami, ki jih na železniški postaji deli med ukrajinske otroke</p><p><p><strong>David Fricker</strong> je 40-letni strojevodja iz Velike Britanije. Na Madžarsko je pred dnevi pripeljal avtobus s tri tisoč plišastimi igračkami, ki jih na obmejni železniški postaji deli med ukrajinske otroke. David je bil ob začetku vojne na dopustu v Budimpešti, ganilo ga je, ko je videl, koliko ukrajinskim otrokom pomenijo toplina in plišaste igrače. V svojem kraju je organiziral humanitarno akcijo in zdaj vsaj malo razveseli najmlajše ukrajinske begunce. David Fricker je gonilna sila in dobesedno šofer projekta Tedy Busz.</p> <blockquote><p>"Danes zjutraj je eden izmed prostovoljcev k našemu avtobusu pripeljal že malo večje dekle, kakšnih 14 let je bila stara. Prestrašena in nezaupljiva je bila, malo ji je bilo nerodno, hitro smo prebili zid in brez sramu si je izbrala velikega in kodrastega medvedka, ki ga je trdno stisnila k sebi."</p></blockquote> <blockquote data-instgrm-captioned="" data-instgrm-permalink="https://www.instagram.com/tv/CbkAsksKjha/?utm_source=ig_embed&amp;utm_campaign=loading" data-instgrm-version="14"> <div> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p> <p><a href="https://www.instagram.com/tv/CbkAsksKjha/?utm_source=ig_embed&amp;utm_campaign=loading" target="_blank" rel="noopener">A post shared by Teddybusz (@teddybusz)</a></p> </div> </blockquote> <p></p></p> Mon, 28 Mar 2022 14:39:00 +0000 David Fricker Velja za velikana javnih medijev v Evropi, še posebno v domači Avstriji. Zadnja leta ga Avstrijci ne prepoznavajo le po njegovem novinarskem delu, ampak tudi kot vodjo oddelka za javno vrednost na avstrijski javni radioteleviziji (ORF). V zadnjem času se veliko ukvarja tudi s pobudo oz. manifestom za izboljšanje spletnih platform javnih servisov, sopodpisnika tega manifesta sta recimo tudi Jürgen Habermas in Noam Chomsky. Klaus Unterberger je nekdo, ki ve, kako morajo delovati javni RTV-servisi. Hkrati tudi ve, da so vedno pod uradom politike. V zadnjih štiridesetih letih, odkar dela na ORF, ni bilo dneva, dodaja, ko politika ne bi poskušala vplivati na medij. In na podlagi vseh svojih izkušenj ugotavlja, da je slovenska javna RTV v kritičnem položaju. <p>Klaus Unterberger v Avstriji, pa tudi širše, velja za velikana javnih medijev, saj praktično svojo celotno kariero dela na avstrijski javni radioteleviziji ORF</p><p><p>Velja za velikana javnih medijev v Evropi, še posebno v domači Avstriji. Zadnja leta ga Avstrijci ne prepoznavajo le po njegovem novinarskem delu, ampak tudi kot vodjo oddelka za javno vrednost na avstrijski javni radioteleviziji (ORF). V zadnjem času se veliko ukvarja tudi s pobudo oz. manifestom za izboljšanje spletnih platform javnih servisov, sopodpisnika tega manifesta sta recimo tudi Jürgen Habermas in Noam Chomsky. <strong>Klaus Unterberger</strong> je nekdo, ki ve, kako morajo delovati javni RTV-servisi. Hkrati tudi ve, da so vedno pod udarom politike. V zadnjih štiridesetih letih, odkar dela na ORF, ni bilo dneva, dodaja, ko politika ne bi poskušala vplivati na medij. In na podlagi vseh svojih izkušenj ugotavlja, da je slovenska javna RTV v kritičnem položaju.</p></p> 174858229 RTVSLO – Val 202 963 clean Velja za velikana javnih medijev v Evropi, še posebno v domači Avstriji. Zadnja leta ga Avstrijci ne prepoznavajo le po njegovem novinarskem delu, ampak tudi kot vodjo oddelka za javno vrednost na avstrijski javni radioteleviziji (ORF). V zadnjem času se veliko ukvarja tudi s pobudo oz. manifestom za izboljšanje spletnih platform javnih servisov, sopodpisnika tega manifesta sta recimo tudi Jürgen Habermas in Noam Chomsky. Klaus Unterberger je nekdo, ki ve, kako morajo delovati javni RTV-servisi. Hkrati tudi ve, da so vedno pod uradom politike. V zadnjih štiridesetih letih, odkar dela na ORF, ni bilo dneva, dodaja, ko politika ne bi poskušala vplivati na medij. In na podlagi vseh svojih izkušenj ugotavlja, da je slovenska javna RTV v kritičnem položaju. <p>Klaus Unterberger v Avstriji, pa tudi širše, velja za velikana javnih medijev, saj praktično svojo celotno kariero dela na avstrijski javni radioteleviziji ORF</p><p><p>Velja za velikana javnih medijev v Evropi, še posebno v domači Avstriji. Zadnja leta ga Avstrijci ne prepoznavajo le po njegovem novinarskem delu, ampak tudi kot vodjo oddelka za javno vrednost na avstrijski javni radioteleviziji (ORF). V zadnjem času se veliko ukvarja tudi s pobudo oz. manifestom za izboljšanje spletnih platform javnih servisov, sopodpisnika tega manifesta sta recimo tudi Jürgen Habermas in Noam Chomsky. <strong>Klaus Unterberger</strong> je nekdo, ki ve, kako morajo delovati javni RTV-servisi. Hkrati tudi ve, da so vedno pod udarom politike. V zadnjih štiridesetih letih, odkar dela na ORF, ni bilo dneva, dodaja, ko politika ne bi poskušala vplivati na medij. In na podlagi vseh svojih izkušenj ugotavlja, da je slovenska javna RTV v kritičnem položaju.</p></p> Mon, 21 Mar 2022 15:45:00 +0000 Klaus Unterberger Matthew Caruana Galizia je malteški novinar, sin umorjene Daphne Caruana Galzia <!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <p>So ljudje, v koži katerih si marsikdo želi biti, in so taki, ki jih hkrati občuduješ, a si nikakor ne želiš biti na njihovem mestu. Eden od teh je zadnja leta <strong>Matthew Caruana Galizia</strong>. Na intervju je konec lanskega leta prišel kot duh, izmozgan, s polurno zamudo. Že od oktobra 2017 se bori za to, da bi našli in obsodili morilce in naročnike umora njegove mame, preiskovalne novinarke, ki je na Malti odkrivala mafijske posle tamkajšnje vlade. Matthew je tudi direktor fundacije, ki nosi mamino ime. Pravi pa, da je prav novinarstvo zadnje, kar ljudem ostane, ko državne ustanove ne delujejo več.</p> </body> </html> 174856171 RTVSLO – Val 202 863 clean Matthew Caruana Galizia je malteški novinar, sin umorjene Daphne Caruana Galzia <!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <p>So ljudje, v koži katerih si marsikdo želi biti, in so taki, ki jih hkrati občuduješ, a si nikakor ne želiš biti na njihovem mestu. Eden od teh je zadnja leta <strong>Matthew Caruana Galizia</strong>. Na intervju je konec lanskega leta prišel kot duh, izmozgan, s polurno zamudo. Že od oktobra 2017 se bori za to, da bi našli in obsodili morilce in naročnike umora njegove mame, preiskovalne novinarke, ki je na Malti odkrivala mafijske posle tamkajšnje vlade. Matthew je tudi direktor fundacije, ki nosi mamino ime. Pravi pa, da je prav novinarstvo zadnje, kar ljudem ostane, ko državne ustanove ne delujejo več.</p> </body> </html> Mon, 14 Mar 2022 15:45:00 +0000 Matthew Caruana Galizia Kateryna Rietz-Rakul je Ukrajinka, ki že 20 let živi v Berlinu. Dejavna je v društvu Kul'tura, ki poskuša mednarodni javnosti predstaviti ukrajinsko umetnost. Sicer pa profesionalno tolmači pet jezikov. Med drugim je tolmačila med sprejemanjem Minških sporazumov leta 2014. Trenutno pomaga pri tolmačenju ukrajinščine za nemški časnik Die Welt. Ob enem izmed govorov ukrajinskega predsednika Zelenskega so jo premagale solze. <p>"Želimo si ostati v svoji državi in govoriti svoj jezik kot del Evropske unije," pravi tolmačka in kulturnica Kateryna Rietz-Rakul</p><p><p><strong><a href="https://www.kultura.agency/">Kateryna Rietz-Rakul</a> </strong>je Ukrajinka, ki že 20 let živi v Berlinu. Dejavna je v društvu Kul'tura, ki poskuša mednarodni javnosti predstaviti ukrajinsko umetnost. Sicer pa profesionalno tolmači pet jezikov. Med drugim je tolmačila med sprejemanjem Minških sporazumov leta 2014. Trenutno pomaga pri tolmačenju ukrajinščine za nemški časnik Die Welt. Ob enem izmed govorov ukrajinskega predsednika Zelenskega so jo premagale solze. Podrobneje se predstavi v Evropi osebno.</p></p> 174854209 RTVSLO – Val 202 672 clean Kateryna Rietz-Rakul je Ukrajinka, ki že 20 let živi v Berlinu. Dejavna je v društvu Kul'tura, ki poskuša mednarodni javnosti predstaviti ukrajinsko umetnost. Sicer pa profesionalno tolmači pet jezikov. Med drugim je tolmačila med sprejemanjem Minških sporazumov leta 2014. Trenutno pomaga pri tolmačenju ukrajinščine za nemški časnik Die Welt. Ob enem izmed govorov ukrajinskega predsednika Zelenskega so jo premagale solze. <p>"Želimo si ostati v svoji državi in govoriti svoj jezik kot del Evropske unije," pravi tolmačka in kulturnica Kateryna Rietz-Rakul</p><p><p><strong><a href="https://www.kultura.agency/">Kateryna Rietz-Rakul</a> </strong>je Ukrajinka, ki že 20 let živi v Berlinu. Dejavna je v društvu Kul'tura, ki poskuša mednarodni javnosti predstaviti ukrajinsko umetnost. Sicer pa profesionalno tolmači pet jezikov. Med drugim je tolmačila med sprejemanjem Minških sporazumov leta 2014. Trenutno pomaga pri tolmačenju ukrajinščine za nemški časnik Die Welt. Ob enem izmed govorov ukrajinskega predsednika Zelenskega so jo premagale solze. Podrobneje se predstavi v Evropi osebno.</p></p> Mon, 07 Mar 2022 15:45:00 +0000 Kateryna Rietz-Rakul Klaus Thymann je tipično zadržan, na trenutke celo malce hladen Danec, ki pa o okolju in okoljski ozaveščenosti govori s posebnim žarom v očeh. In osredotočenostjo. Okoljevarstvenik, raziskovalec, aktivist, fotograf, filmar, novinar s svojo organizacijo Project Pressure potuje po naši modri krogli in dokumentira posledice podnebnih sprememb, ki se po njegovem še najbolj očitno kažejo na izginjajočih ledenikih. V Sloveniji se predstavlja z razstavo Taljenje - Meltdown v Galeriji Jakopič v Ljubljani. Zanimivo, da meltdown v slovenščini pomeni tudi zlom. In ravno proti okoljskemu zlomu drvimo, če se naše zaveze o prenehanju uporabe fosilnih goriv ne bodo uresničile. <p>Okoljevarstvenik, raziskovalec, aktivist, fotograf potuje po naši modri krogli in dokumentira posledice podnebnih sprememb, ki se po njegovem najbolj očitno kažejo na izginjajočih ledenikih</p><p><p><span><strong>Klaus Thymann</strong> je tipično zadržan, na trenutke celo malce hladen Danec, ki pa o okolju in okoljski ozaveščenosti govori s posebnim žarom v očeh. In osredotočenostjo. Okoljevarstvenik, raziskovalec, aktivist, fotograf, filmar, novinar s svojo organizacijo <strong><a href="https://www.project-pressure.org/">Project Pressure</a></strong> potuje po naši modri krogli in dokumentira posledice podnebnih sprememb, ki se po njegovem še najbolj očitno kažejo na izginjajočih ledenikih. V Sloveniji se predstavlja z razstavo <a href="https://mgml.si/sl/galerija-jakopic/"><em>Taljenje - Meltdown</em></a> v Galeriji Jakopič v Ljubljani. Zanimivo, da meltdown v slovenščini pomeni tudi zlom. In ravno proti okoljskemu zlomu drvimo, če se naše zaveze o prenehanju uporabe fosilnih goriv ne bodo uresničile. </span></p></p> 174852062 RTVSLO – Val 202 856 clean Klaus Thymann je tipično zadržan, na trenutke celo malce hladen Danec, ki pa o okolju in okoljski ozaveščenosti govori s posebnim žarom v očeh. In osredotočenostjo. Okoljevarstvenik, raziskovalec, aktivist, fotograf, filmar, novinar s svojo organizacijo Project Pressure potuje po naši modri krogli in dokumentira posledice podnebnih sprememb, ki se po njegovem še najbolj očitno kažejo na izginjajočih ledenikih. V Sloveniji se predstavlja z razstavo Taljenje - Meltdown v Galeriji Jakopič v Ljubljani. Zanimivo, da meltdown v slovenščini pomeni tudi zlom. In ravno proti okoljskemu zlomu drvimo, če se naše zaveze o prenehanju uporabe fosilnih goriv ne bodo uresničile. <p>Okoljevarstvenik, raziskovalec, aktivist, fotograf potuje po naši modri krogli in dokumentira posledice podnebnih sprememb, ki se po njegovem najbolj očitno kažejo na izginjajočih ledenikih</p><p><p><span><strong>Klaus Thymann</strong> je tipično zadržan, na trenutke celo malce hladen Danec, ki pa o okolju in okoljski ozaveščenosti govori s posebnim žarom v očeh. In osredotočenostjo. Okoljevarstvenik, raziskovalec, aktivist, fotograf, filmar, novinar s svojo organizacijo <strong><a href="https://www.project-pressure.org/">Project Pressure</a></strong> potuje po naši modri krogli in dokumentira posledice podnebnih sprememb, ki se po njegovem še najbolj očitno kažejo na izginjajočih ledenikih. V Sloveniji se predstavlja z razstavo <a href="https://mgml.si/sl/galerija-jakopic/"><em>Taljenje - Meltdown</em></a> v Galeriji Jakopič v Ljubljani. Zanimivo, da meltdown v slovenščini pomeni tudi zlom. In ravno proti okoljskemu zlomu drvimo, če se naše zaveze o prenehanju uporabe fosilnih goriv ne bodo uresničile. </span></p></p> Mon, 28 Feb 2022 15:45:00 +0000 Klaus Thymann - fotograf in okoljevarstvenik Ko je pri sedemnajstih, sredi ravninske Poljske, v kateri je živela, po naključju odkrila skalno plezanje, je vedela, da bo to njena pot, ki ji bo omogočila prepotovati svet. Na njej je spoznala ljubezen svojega življenja, Davida, in gore, v katerih je našla veliko še ne povedanih zgodb in o njih posnela dokumentarne filme. V večkrat nagrajenem filmu Stena senc je v ospredje postavila življenje Šerp, ki na najvišje vrhove sveta varno spravijo tudi alpinistično popolnoma neizkušene ljudi.<p>Režiserka Eliza Kubarska je v enem svojih dokumentarnih filmov v ospredje postavila družino Šerpe Ngada in to, kako tam gledajo na ekstremne alpinistične odprave</p><p><p>Ko je <strong>Eliza Kubarska</strong> pri sedemnajstih, sredi ravninske Poljske, v kateri je živela, po naključju odkrila skalno plezanje, je vedela, da bo to njena pot, ki ji bo omogočila prepotovati svet. Na njej je spoznala ljubezen svojega življenja, Davida Kaszlikowskega, in gore, v katerih je našla veliko še ne povedanih zgodb in o njih posnela dokumentarne filme.</p> <blockquote><p><em>"Gore so moj svet in v gorah preživim veliko časa. To je okolje, v katerem se počutim varno, ki ga razumem. Našla pa sem tudi veliko zgodb, povezanih z gorami, ki niso bile prej nikoli povedane, ali pa so bile, a ne dovolj globoko, ne tako, kot bi si jaz želela. Moj prvi film je bil o moji odpravi z Davidom na Grenlandijo, kamor sva odšla, da bi preplezala tisoč petsto metrov visoko pečino. Odprava sicer ni bila glavna tema, pač pa najin odnos, odnos med žensko in moškim na odpravi. Film K2: Dotik neba sem snemala v gorovju Karakorum in ta v ospredje postavlja otroke alpinistov, ki so tam izgubili življenje. Seveda je bilo plezanje velik del filma, a to ni glavna tema. Glavna tema je bilo vprašanje, kakšna je cena strasti. Ob tem pa sem se takrat spraševala, ali bi plezalci sploh smeli imeti otroke, če ob tem ne želimo spremeniti načina življena."</em></p></blockquote> <figure><figcaption><p><i>foto:</i> <a href="https://verticalvision.pl/"> ©David Kaszlikowski / VertcialVision.pl</a></p></figcaption></figure> <p>Njen zadnji film z naslovom <strong>Stena senc</strong>, ki je prejel več kot 30 nagrad, pripoveduje o družini Šerpe, ki o gori Kumbhakarna verjame, da je njen vrh bivališče bogov in demonov in da bo vsak Šerpa, ki stopi nanj, umrl. S filmom je želela ustvariti zgodbo o tem, kako na ekstremne alpinistične odprave gledajo Šerpe, ki na najvišje vrhove sveta varno spravijo tudi alpinistično popolnoma neizkušene ljudi.</p> <figure><figcaption><p><i>foto:</i> <a href="https://verticalvision.pl/"> ©David Kaszlikowski / VertcialVision.pl</a></p></figcaption></figure> <blockquote><p><em>"Prej niso vedeli, kaj se zgodi z njihovimi klienti, ko se vrnejo domov v svoje države. Šerpe člane odprav imenujejo klienti, govorim seveda o komercialnih odpravah. Neizkušenim ljudem, ki želijo priti na Everest, pa pravijo kar turisti. In to je za Šerpe seveda velika odgovornost, da take ljudi varno spravijo na vrh gore. Ngada, moj glavni protagonist v filmu, je bil eden izmed teh Šerp, katerih služba je bila, da turiste, ki si želijo osvojiti kak himalajski vrh, varno pripeljejo nanj. No, ko pa so se tudi tam pojavila družbena omrežja, so videli, da ljudje, ki jih oni tako rekoč nesejo in postavijo na vrh gore, v svoji državi postanejo heroji. Za na primer Ngado pa se ni nič spremenilo, še je kuhal na odprtem ognju in še vedno ni imel denarja, da bi izšolal svojega sina Dawo. Mislim, da so bili zato frustrirani in da so mi zato zaupali in verjeli vame, da bom to zgodbo povedala širšemu občinstvu."</em></p></blockquote> <p>Eliza Kubarska, plezalka, alpinistka, večkrat nagrajena filmska ustvarjalka in mama pravi, da bo morda slišati utopično, a svoboda ji res veliko pomeni. Morda zato, ker je bila rojena v komunistični Poljski.</p> <blockquote><p><em>"Želim imeti možnost, da se o sebi odločam sama, da imam izbiro. Ne bojim se prevzeti odgovornosti za svoje odločitve, čeprav so te včasih težke. Zato se mi zdi, da sem lahko filmska režiserka, to je služba, pri kateri moraš sprejeti odločitev, slabo ali dobro, in vsa odgovornost za to je tvoja."</em></p></blockquote> <figure><figcaption><p><i>foto:</i> <a href="https://verticalvision.pl/"> ©David Kaszlikowski / VertcialVision.pl</a></p></figcaption></figure> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p></p> 174850242 RTVSLO – Val 202 954 clean Ko je pri sedemnajstih, sredi ravninske Poljske, v kateri je živela, po naključju odkrila skalno plezanje, je vedela, da bo to njena pot, ki ji bo omogočila prepotovati svet. Na njej je spoznala ljubezen svojega življenja, Davida, in gore, v katerih je našla veliko še ne povedanih zgodb in o njih posnela dokumentarne filme. V večkrat nagrajenem filmu Stena senc je v ospredje postavila življenje Šerp, ki na najvišje vrhove sveta varno spravijo tudi alpinistično popolnoma neizkušene ljudi.<p>Režiserka Eliza Kubarska je v enem svojih dokumentarnih filmov v ospredje postavila družino Šerpe Ngada in to, kako tam gledajo na ekstremne alpinistične odprave</p><p><p>Ko je <strong>Eliza Kubarska</strong> pri sedemnajstih, sredi ravninske Poljske, v kateri je živela, po naključju odkrila skalno plezanje, je vedela, da bo to njena pot, ki ji bo omogočila prepotovati svet. Na njej je spoznala ljubezen svojega življenja, Davida Kaszlikowskega, in gore, v katerih je našla veliko še ne povedanih zgodb in o njih posnela dokumentarne filme.</p> <blockquote><p><em>"Gore so moj svet in v gorah preživim veliko časa. To je okolje, v katerem se počutim varno, ki ga razumem. Našla pa sem tudi veliko zgodb, povezanih z gorami, ki niso bile prej nikoli povedane, ali pa so bile, a ne dovolj globoko, ne tako, kot bi si jaz želela. Moj prvi film je bil o moji odpravi z Davidom na Grenlandijo, kamor sva odšla, da bi preplezala tisoč petsto metrov visoko pečino. Odprava sicer ni bila glavna tema, pač pa najin odnos, odnos med žensko in moškim na odpravi. Film K2: Dotik neba sem snemala v gorovju Karakorum in ta v ospredje postavlja otroke alpinistov, ki so tam izgubili življenje. Seveda je bilo plezanje velik del filma, a to ni glavna tema. Glavna tema je bilo vprašanje, kakšna je cena strasti. Ob tem pa sem se takrat spraševala, ali bi plezalci sploh smeli imeti otroke, če ob tem ne želimo spremeniti načina življena."</em></p></blockquote> <figure><figcaption><p><i>foto:</i> <a href="https://verticalvision.pl/"> ©David Kaszlikowski / VertcialVision.pl</a></p></figcaption></figure> <p>Njen zadnji film z naslovom <strong>Stena senc</strong>, ki je prejel več kot 30 nagrad, pripoveduje o družini Šerpe, ki o gori Kumbhakarna verjame, da je njen vrh bivališče bogov in demonov in da bo vsak Šerpa, ki stopi nanj, umrl. S filmom je želela ustvariti zgodbo o tem, kako na ekstremne alpinistične odprave gledajo Šerpe, ki na najvišje vrhove sveta varno spravijo tudi alpinistično popolnoma neizkušene ljudi.</p> <figure><figcaption><p><i>foto:</i> <a href="https://verticalvision.pl/"> ©David Kaszlikowski / VertcialVision.pl</a></p></figcaption></figure> <blockquote><p><em>"Prej niso vedeli, kaj se zgodi z njihovimi klienti, ko se vrnejo domov v svoje države. Šerpe člane odprav imenujejo klienti, govorim seveda o komercialnih odpravah. Neizkušenim ljudem, ki želijo priti na Everest, pa pravijo kar turisti. In to je za Šerpe seveda velika odgovornost, da take ljudi varno spravijo na vrh gore. Ngada, moj glavni protagonist v filmu, je bil eden izmed teh Šerp, katerih služba je bila, da turiste, ki si želijo osvojiti kak himalajski vrh, varno pripeljejo nanj. No, ko pa so se tudi tam pojavila družbena omrežja, so videli, da ljudje, ki jih oni tako rekoč nesejo in postavijo na vrh gore, v svoji državi postanejo heroji. Za na primer Ngado pa se ni nič spremenilo, še je kuhal na odprtem ognju in še vedno ni imel denarja, da bi izšolal svojega sina Dawo. Mislim, da so bili zato frustrirani in da so mi zato zaupali in verjeli vame, da bom to zgodbo povedala širšemu občinstvu."</em></p></blockquote> <p>Eliza Kubarska, plezalka, alpinistka, večkrat nagrajena filmska ustvarjalka in mama pravi, da bo morda slišati utopično, a svoboda ji res veliko pomeni. Morda zato, ker je bila rojena v komunistični Poljski.</p> <blockquote><p><em>"Želim imeti možnost, da se o sebi odločam sama, da imam izbiro. Ne bojim se prevzeti odgovornosti za svoje odločitve, čeprav so te včasih težke. Zato se mi zdi, da sem lahko filmska režiserka, to je služba, pri kateri moraš sprejeti odločitev, slabo ali dobro, in vsa odgovornost za to je tvoja."</em></p></blockquote> <figure><figcaption><p><i>foto:</i> <a href="https://verticalvision.pl/"> ©David Kaszlikowski / VertcialVision.pl</a></p></figcaption></figure> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p></p> Mon, 21 Feb 2022 15:45:00 +0000 Eliza Kubarska Hilmir Snar Gu?nason je priznan in uveljavljen filmski in gledališki igralec na Islandiji. Čeprav je njegova številka še vedno v telefonskem imeniku, nima težav z nadlegovanjem, niti s paparazzi. Pravi, da ljudje samo jemljemo iz narave in ničesar ne vračamo. Zato se nam narava maščuje. To pa je tudi eden izmed vidikov njegovega zadnjega filma Jagnje. Z njim se je pogovarjal Gašper Andrinek. <p>Islandski filmski in gledališki igralec Hilmir Snær Guðnason o tem, zakaj na Islandiji ni nujno, da imajo pravljice srečen konec, o podnebnih spremembah, in o filmu Jagnje</p><p><p><strong>Hilmir Snær Guðnason</strong> je priznan in uveljavljen filmski in gledališki igralec na Islandiji. Čeprav je njegova številka še vedno v telefonskem imeniku, nima težav z nadlegovanjem, niti s paparazzi. Pravi, da ljudje samo jemljemo iz narave in ničesar ne vračamo. Zato se nam narava maščuje. To pa je tudi eden izmed vidikov njegovega zadnjega filma <a href="https://www.rtvslo.si/kultura/intervju/islandci-smo-bili-od-nekdaj-narod-pripovedovalcev-zgodb/608430">Jagnje</a>.</p> <blockquote><p><em>"Ko sem bil otrok, je bilo veliko hladneje. Spomnim se, da je bila poleti temperatura okoli 15 stopinj in nekaj dni je bilo nad 20. Kar je bilo zelo vroče. Zdaj imamo veliko dni, celo tednov, s stopinjami nad 20. Torej, nekaj resnice je v tem. Tudi zime so bolj mile. Iz otroštva se spominjam velikih količin snega, snežnih neviht. Včasih je bilo treba iz snega odkopati celo hišo! Zdaj se to ne dogaja več. Vode je vse manj, reke so vse bolj plitve, v njih je vse manj lososov."</em></p></blockquote></p> 174844085 RTVSLO – Val 202 986 clean Hilmir Snar Gu?nason je priznan in uveljavljen filmski in gledališki igralec na Islandiji. Čeprav je njegova številka še vedno v telefonskem imeniku, nima težav z nadlegovanjem, niti s paparazzi. Pravi, da ljudje samo jemljemo iz narave in ničesar ne vračamo. Zato se nam narava maščuje. To pa je tudi eden izmed vidikov njegovega zadnjega filma Jagnje. Z njim se je pogovarjal Gašper Andrinek. <p>Islandski filmski in gledališki igralec Hilmir Snær Guðnason o tem, zakaj na Islandiji ni nujno, da imajo pravljice srečen konec, o podnebnih spremembah, in o filmu Jagnje</p><p><p><strong>Hilmir Snær Guðnason</strong> je priznan in uveljavljen filmski in gledališki igralec na Islandiji. Čeprav je njegova številka še vedno v telefonskem imeniku, nima težav z nadlegovanjem, niti s paparazzi. Pravi, da ljudje samo jemljemo iz narave in ničesar ne vračamo. Zato se nam narava maščuje. To pa je tudi eden izmed vidikov njegovega zadnjega filma <a href="https://www.rtvslo.si/kultura/intervju/islandci-smo-bili-od-nekdaj-narod-pripovedovalcev-zgodb/608430">Jagnje</a>.</p> <blockquote><p><em>"Ko sem bil otrok, je bilo veliko hladneje. Spomnim se, da je bila poleti temperatura okoli 15 stopinj in nekaj dni je bilo nad 20. Kar je bilo zelo vroče. Zdaj imamo veliko dni, celo tednov, s stopinjami nad 20. Torej, nekaj resnice je v tem. Tudi zime so bolj mile. Iz otroštva se spominjam velikih količin snega, snežnih neviht. Včasih je bilo treba iz snega odkopati celo hišo! Zdaj se to ne dogaja več. Vode je vse manj, reke so vse bolj plitve, v njih je vse manj lososov."</em></p></blockquote></p> Mon, 31 Jan 2022 15:45:00 +0000 Hilmir Snar Gu?nason Čez 11 dni se bodo z uradno otvoritvijo začele Zimske olimpijske igre, ki jih bo gostil kitajski Peking. Norveška je v zgodovini iger najuspešnejša država – od leta 1924 je na zimskih igrah zbrala 368 odličij, od tega so športniki iz te skandinavske države osvojili kar 132 zlatih kolajn. Dve je prispeval tudi današnji gost Evrope osebno, ki pa ga po 16 letih prvič ne bo na najpomembnejšem športnem tekmovanju. V Južni Koreji, pred štirimi leti, je postal prvi norveški smukaški olimpijski prvak, obenem pa pri 35 letih tudi najstarejši z zmago v kraljevski disciplini alpskega smučanja. Aksel Lund Svindal. <p>Alpski smučar Aksel Lund Svindal, najstarejši smukaški zmagovalec v zgodovini olimpijskih iger, o uspešni karieri, številnih poškodbah, razlogih za upokojitev in športnih vrednotah, ki so pomembne za svet</p><p><p>Zimske olimpijske igre na Kitajskem bodo prve po 16 letih brez <strong>Aksla Lunda Svindala</strong> v tekmovalnem dresu. Pred tremi leti je pri 35 letih končal svojo uspešno kariero. Slovo od kariere za najstarejšega olimpijskega smukaškega zmagovalca v zgodovini ni bilo boleče, so bile pa številne poškodbe, po katerih se je znova in znova vračal. Zaradi ljubezni do športa, tudi do olimpijskih iger, je ob srečanju v Söldnu razlagal Norvežan, dvakratni olimpijski zmagovalec, petkratni svetovni prvak, ki je sicer na velikih tekmovanjih zbral skupno kar 13 odličij, v svetovnem pokalu pa nanizal 36 zmag, osvojil dva velika kristalna globusa in devet malih. <span>Njegovo kariero so zaznamovale številne poškodbe. Kakšni pa so zazlogi za konec kariere?</span></p> <blockquote><p><em><span>"Najbolj kul stvar pri tekmovalnem smučanju je smučanje samo, potem pa je tu še preživljanje časa z ekipo, druženje z reprezentančnimi kolegi. Moja težava zadnjih let je bila, da sem smučal mogoče 50 ali 30 odstotkov, v primerjavi z Jansrudom in Kildejem. Ko sta onadva potovala in smučala, sem sam sedel doma na sobnem kolesu in to je na koncu res prevladalo. Večino tistega, kar res ljubiš, pač ne moreš početi, zato je tudi padla ta odločitev. Ob tem pa obstaja še en razlog: s</span><span>trah, da nisi popolnoma pripravljen. Če leta smučaš le na polovici predvidenih tekem, kako lahko potem zmaguješ? Ne moreš, ne smeš. Če nekaj delaš le na pol, zadovoljstva ni več."</span></em></p></blockquote> <p><span>Aksel se je poslovil po svetovnem prvenstvu v Åreju leta 2019, potem ko je v smuku osvojil srebrno kolajno. Nedavno so o življenju </span><span>39-letnega šampiona posneli dokumentarni film <em>Aksel: Mož pod čelado</em>. Film sledi zadnji etapi njegove kariere; od grozljivega padca leta 2016 v Kitzbühelu, ki sta mu sledili dve operaciji kolena, do veličastne vrnitve na meji medicinskega fenomena in smukaške zmage na olimpijski igrah v Pjongčangu v Južni Koreji. </span></p> <blockquote><p><em><span>"Sam sebi si največji kritik. Ob gledanju sem se spraševal, ali bo ljudem vse skupaj sploh všeč. Včasih sem bil na trnih na startu v Kitzbühelu, pa nervozen zaradi drugih stvari, zdaj pa kar naenkrat ob gledanju filma, ker te je strah, da bo zanič. Po drugi strani pa se ob gledanju vračajo številni spomini. Na koncu sem bil pošteno utrujen, pa tudi srečen, da sem se upokojil."</span></em></p></blockquote> <p><span>Pri 35 letih je v Južni Koreji tako postal najstarejši smukaški zmagovalec v zgodovini olimpijskih iger. Veliko prahu pa dviguje aktualno dogajanje v zvezi z zimskimi olimpijskimi i</span><span>grami v Pekingu. Zaradi kršenja človekovih pravic se vrstijo diplomatski bojkoti iger, ki jih je Kitajska dobila po odpovedi kandidature nekaterih veliko bolj smučarskih držav, tudi Norveške.</span></p> <blockquote><p><em><span>"Lahko govorim predvsem v imenu svoje države, ampak če država brez tradicije zimskih športov organizira igre brez predhodne demokratične odločitve, potem imamo problem. Avstrija je rekla ne, Nemčija prav tako, tudi Norveška je rekla ne. Potem pa so tu dvojna merila. S prstom kažeš na državo, ki po tvoje ne bi smela organizirati iger zaradi teh in teh razlogov, ti pa s svojo ekipo vseeno greš na te igre in tam pobereš veliko kolajn in se s tem še hvališ. Norveški novinarji radi razpredajo o tem, kje vse ne bi smeli organizirati iger, naslovnice časnikov pa so polne slik naših uspešnih športnikov. Potem bi morali tudi oni sprožiti debato o tem, ali so igre sploh še smiselne, drugače gre samo za dvojna merila. Namesto da države kažejo s prstom na druge, bi morale doseči dogovor."</span></em></p></blockquote></p> 174842126 RTVSLO – Val 202 914 clean Čez 11 dni se bodo z uradno otvoritvijo začele Zimske olimpijske igre, ki jih bo gostil kitajski Peking. Norveška je v zgodovini iger najuspešnejša država – od leta 1924 je na zimskih igrah zbrala 368 odličij, od tega so športniki iz te skandinavske države osvojili kar 132 zlatih kolajn. Dve je prispeval tudi današnji gost Evrope osebno, ki pa ga po 16 letih prvič ne bo na najpomembnejšem športnem tekmovanju. V Južni Koreji, pred štirimi leti, je postal prvi norveški smukaški olimpijski prvak, obenem pa pri 35 letih tudi najstarejši z zmago v kraljevski disciplini alpskega smučanja. Aksel Lund Svindal. <p>Alpski smučar Aksel Lund Svindal, najstarejši smukaški zmagovalec v zgodovini olimpijskih iger, o uspešni karieri, številnih poškodbah, razlogih za upokojitev in športnih vrednotah, ki so pomembne za svet</p><p><p>Zimske olimpijske igre na Kitajskem bodo prve po 16 letih brez <strong>Aksla Lunda Svindala</strong> v tekmovalnem dresu. Pred tremi leti je pri 35 letih končal svojo uspešno kariero. Slovo od kariere za najstarejšega olimpijskega smukaškega zmagovalca v zgodovini ni bilo boleče, so bile pa številne poškodbe, po katerih se je znova in znova vračal. Zaradi ljubezni do športa, tudi do olimpijskih iger, je ob srečanju v Söldnu razlagal Norvežan, dvakratni olimpijski zmagovalec, petkratni svetovni prvak, ki je sicer na velikih tekmovanjih zbral skupno kar 13 odličij, v svetovnem pokalu pa nanizal 36 zmag, osvojil dva velika kristalna globusa in devet malih. <span>Njegovo kariero so zaznamovale številne poškodbe. Kakšni pa so zazlogi za konec kariere?</span></p> <blockquote><p><em><span>"Najbolj kul stvar pri tekmovalnem smučanju je smučanje samo, potem pa je tu še preživljanje časa z ekipo, druženje z reprezentančnimi kolegi. Moja težava zadnjih let je bila, da sem smučal mogoče 50 ali 30 odstotkov, v primerjavi z Jansrudom in Kildejem. Ko sta onadva potovala in smučala, sem sam sedel doma na sobnem kolesu in to je na koncu res prevladalo. Večino tistega, kar res ljubiš, pač ne moreš početi, zato je tudi padla ta odločitev. Ob tem pa obstaja še en razlog: s</span><span>trah, da nisi popolnoma pripravljen. Če leta smučaš le na polovici predvidenih tekem, kako lahko potem zmaguješ? Ne moreš, ne smeš. Če nekaj delaš le na pol, zadovoljstva ni več."</span></em></p></blockquote> <p><span>Aksel se je poslovil po svetovnem prvenstvu v Åreju leta 2019, potem ko je v smuku osvojil srebrno kolajno. Nedavno so o življenju </span><span>39-letnega šampiona posneli dokumentarni film <em>Aksel: Mož pod čelado</em>. Film sledi zadnji etapi njegove kariere; od grozljivega padca leta 2016 v Kitzbühelu, ki sta mu sledili dve operaciji kolena, do veličastne vrnitve na meji medicinskega fenomena in smukaške zmage na olimpijski igrah v Pjongčangu v Južni Koreji. </span></p> <blockquote><p><em><span>"Sam sebi si največji kritik. Ob gledanju sem se spraševal, ali bo ljudem vse skupaj sploh všeč. Včasih sem bil na trnih na startu v Kitzbühelu, pa nervozen zaradi drugih stvari, zdaj pa kar naenkrat ob gledanju filma, ker te je strah, da bo zanič. Po drugi strani pa se ob gledanju vračajo številni spomini. Na koncu sem bil pošteno utrujen, pa tudi srečen, da sem se upokojil."</span></em></p></blockquote> <p><span>Pri 35 letih je v Južni Koreji tako postal najstarejši smukaški zmagovalec v zgodovini olimpijskih iger. Veliko prahu pa dviguje aktualno dogajanje v zvezi z zimskimi olimpijskimi i</span><span>grami v Pekingu. Zaradi kršenja človekovih pravic se vrstijo diplomatski bojkoti iger, ki jih je Kitajska dobila po odpovedi kandidature nekaterih veliko bolj smučarskih držav, tudi Norveške.</span></p> <blockquote><p><em><span>"Lahko govorim predvsem v imenu svoje države, ampak če država brez tradicije zimskih športov organizira igre brez predhodne demokratične odločitve, potem imamo problem. Avstrija je rekla ne, Nemčija prav tako, tudi Norveška je rekla ne. Potem pa so tu dvojna merila. S prstom kažeš na državo, ki po tvoje ne bi smela organizirati iger zaradi teh in teh razlogov, ti pa s svojo ekipo vseeno greš na te igre in tam pobereš veliko kolajn in se s tem še hvališ. Norveški novinarji radi razpredajo o tem, kje vse ne bi smeli organizirati iger, naslovnice časnikov pa so polne slik naših uspešnih športnikov. Potem bi morali tudi oni sprožiti debato o tem, ali so igre sploh še smiselne, drugače gre samo za dvojna merila. Namesto da države kažejo s prstom na druge, bi morale doseči dogovor."</span></em></p></blockquote></p> Mon, 24 Jan 2022 15:45:00 +0000 Aksel Lund Svindal Ljubljančani smo pred nekaj leti dobili someščana iz enega najbolj oddaljenih velemest na svetu. Brisbane je dvoinpolmilijonsko mesto iz avstralske zvezne države Queensland, njegovo metropolitansko območje pa po površini obsega dobre tričetrt Slovenije. Colin Black je umetnik, ki se je povsem posvetil zvoku. Njegove zvočne inštalacije, radijski zvočni miksi, prelivi naravnih in urbanih zvokov ali manipulacije hrupa so po vsem svetu pobirali nagrade. <p>Avstralski umetnik Colin Black se je povsem posvetil zvoku. O Ljubljani pred Parizom, dojemanju njegovega dela in mednarodnih nagradah</p><p><p>Ljubljančani smo pred nekaj leti dobili someščana iz enega najbolj oddaljenih velemest na svetu. Brisbane je dvoinpolmilijonsko mesto iz avstralske zvezne države Queensland, njegovo metropolitansko območje pa po površini obsega dobre tričetrt Slovenije. <strong>Colin Black</strong> je umetnik, ki se je povsem posvetil zvoku. Njegove zvočne instalacije, radijski zvočni miksi, prelivi naravnih in urbanih zvokov ali manipulacije hrupa so po vsem svetu pobirali nagrade. Pred sedmimi leti je dobil vabilo ljubljanskega inštituta Cona, če bi prišel v Ljubljano v umetniško rezidenco. <em>"Roko na srce, niti nisem vedel, kje to je. Vzel sem zemljevid, videl, da to ni kakšna pošast, in se hitro odločil za enomesečni obisk. Ko sem prispel, je bilo mesto polno življenja."</em></p> <blockquote><p><em>"Ko sem prvič priletel v Evropo v Rim, sem pričakoval višje zgradbe. Sydney ima veliko nebotičnikov, tu pa je evropsko velemesto s samimi nizkimi stavbami. Vse je pri tleh v večnem mestu. Evropa ima nacionalne kulture, ki jih goji in ščiti, toliko držav je na kupu, da bi brez svoje kulturne identitete neka država hitro lahko postala druga država. Obdržati je treba svoj jezik, svoj slog, umetnost je treba finančno podpirati, sicer tujec v Evropi sploh ne bi vedel, v kateri državi je."</em></p></blockquote> <p>Ko je pred enajstimi leti prvič prišel v Evropo, je občutil melanholijo. Spominjal se je zvokov s kmetije, kjer je odraščal. V Avstraliji je bilo petje ptic popolnoma drugačno, prepletalo se je z oddaljenimi glasovi kmetov, sosedov, ki so živeli dolge kilometre narazen. Tudi zvoki vročine so bili na najmanjši celini drugačni, vročina se je tam slišala povsem razločno.</p> <blockquote><p><em>"Mislim, da zvočna slika ljudem dovoljuje svoje videnje sveta. Dopušča jim lastne sanje, ne da bi jim vsiljevala, kako naj vidijo svet okoli sebe."</em></p></blockquote> <p>V primerjavi s klasičnimi skladatelji, ki zapisujejo note z glasovi, ki naj bi šele pozneje pričarali njihovo slušno realnost, se umetnik z zvočno realnostjo ukvarja na način reprodukcijskega gradiva. Če si skladatelji ob notah šele zamišljajo, kako bo to zvenelo med izvedbo, on izvedbo že posname in šele potem preoblikuje v umetniški izdelek.</p> <blockquote><p><em>"Ne vem, ali bi ljudje moja dela dojemali kot glasbo, saj gre za nekakšno mešanico zvočne umetnosti, komponiranja in radijske ustvarjalnosti, kar se je menda rodilo v Nemčiji in Avstriji. To težko popredalčkamo, saj te umetnosti glasbeniki nimajo za glasbo, zvočni ustvarjalci pa pravijo, da je v njej glasbe vendarle preveč. Radijci spet tarnajo, da to ni niti za radio. Sam tej umetnosti pravim fizična, konkretna glasba."</em></p></blockquote></p> 174840156 RTVSLO – Val 202 697 clean Ljubljančani smo pred nekaj leti dobili someščana iz enega najbolj oddaljenih velemest na svetu. Brisbane je dvoinpolmilijonsko mesto iz avstralske zvezne države Queensland, njegovo metropolitansko območje pa po površini obsega dobre tričetrt Slovenije. Colin Black je umetnik, ki se je povsem posvetil zvoku. Njegove zvočne inštalacije, radijski zvočni miksi, prelivi naravnih in urbanih zvokov ali manipulacije hrupa so po vsem svetu pobirali nagrade. <p>Avstralski umetnik Colin Black se je povsem posvetil zvoku. O Ljubljani pred Parizom, dojemanju njegovega dela in mednarodnih nagradah</p><p><p>Ljubljančani smo pred nekaj leti dobili someščana iz enega najbolj oddaljenih velemest na svetu. Brisbane je dvoinpolmilijonsko mesto iz avstralske zvezne države Queensland, njegovo metropolitansko območje pa po površini obsega dobre tričetrt Slovenije. <strong>Colin Black</strong> je umetnik, ki se je povsem posvetil zvoku. Njegove zvočne instalacije, radijski zvočni miksi, prelivi naravnih in urbanih zvokov ali manipulacije hrupa so po vsem svetu pobirali nagrade. Pred sedmimi leti je dobil vabilo ljubljanskega inštituta Cona, če bi prišel v Ljubljano v umetniško rezidenco. <em>"Roko na srce, niti nisem vedel, kje to je. Vzel sem zemljevid, videl, da to ni kakšna pošast, in se hitro odločil za enomesečni obisk. Ko sem prispel, je bilo mesto polno življenja."</em></p> <blockquote><p><em>"Ko sem prvič priletel v Evropo v Rim, sem pričakoval višje zgradbe. Sydney ima veliko nebotičnikov, tu pa je evropsko velemesto s samimi nizkimi stavbami. Vse je pri tleh v večnem mestu. Evropa ima nacionalne kulture, ki jih goji in ščiti, toliko držav je na kupu, da bi brez svoje kulturne identitete neka država hitro lahko postala druga država. Obdržati je treba svoj jezik, svoj slog, umetnost je treba finančno podpirati, sicer tujec v Evropi sploh ne bi vedel, v kateri državi je."</em></p></blockquote> <p>Ko je pred enajstimi leti prvič prišel v Evropo, je občutil melanholijo. Spominjal se je zvokov s kmetije, kjer je odraščal. V Avstraliji je bilo petje ptic popolnoma drugačno, prepletalo se je z oddaljenimi glasovi kmetov, sosedov, ki so živeli dolge kilometre narazen. Tudi zvoki vročine so bili na najmanjši celini drugačni, vročina se je tam slišala povsem razločno.</p> <blockquote><p><em>"Mislim, da zvočna slika ljudem dovoljuje svoje videnje sveta. Dopušča jim lastne sanje, ne da bi jim vsiljevala, kako naj vidijo svet okoli sebe."</em></p></blockquote> <p>V primerjavi s klasičnimi skladatelji, ki zapisujejo note z glasovi, ki naj bi šele pozneje pričarali njihovo slušno realnost, se umetnik z zvočno realnostjo ukvarja na način reprodukcijskega gradiva. Če si skladatelji ob notah šele zamišljajo, kako bo to zvenelo med izvedbo, on izvedbo že posname in šele potem preoblikuje v umetniški izdelek.</p> <blockquote><p><em>"Ne vem, ali bi ljudje moja dela dojemali kot glasbo, saj gre za nekakšno mešanico zvočne umetnosti, komponiranja in radijske ustvarjalnosti, kar se je menda rodilo v Nemčiji in Avstriji. To težko popredalčkamo, saj te umetnosti glasbeniki nimajo za glasbo, zvočni ustvarjalci pa pravijo, da je v njej glasbe vendarle preveč. Radijci spet tarnajo, da to ni niti za radio. Sam tej umetnosti pravim fizična, konkretna glasba."</em></p></blockquote></p> Mon, 17 Jan 2022 15:45:00 +0000 Colin Black Bil je osmi februar 1998, ko je vodil po prvi vožnji olimpijskega deskarskega veleslaloma v Naganu. Takrat so deskarji na snegu še vozili klasični veleslalom, v svetovnem pokalu tudi superveleslalom. Bili so novost v olimpijskem programu. Vreme se je med prvo in finalno vožnjo poslabšalo in Jasey Jay Anderson je svoj prvi olimpijski nastop končal kot šestnajsti. Niti v sanjah si ni predstavljal, da bo v 47. letu starosti lovil sedmi olimpijski nastop, sploh ker se je po četrtem, ko je v Vancouvru osvojil zlato medaljo, že poslovil.<p>Deskar na snegu Jasey Jay Anderson: Ker si vedno praviš, da lahko nekaj dosežeš, a zato ni nobenega zagotovila, dokler ne poskusiš</p><p><p>Bil je osmi februar 1998, ko je vodil po prvi vožnji olimpijskega deskarskega veleslaloma v Naganu. Takrat so deskarji na snegu še vozili klasični veleslalom, v svetovnem pokalu tudi superveleslalom. Bili so novost v olimpijskem programu. Vreme se je med prvo in finalno vožnjo poslabšalo in <strong>Jasey Jay Anderson</strong> je svoj prvi olimpijski nastop končal kot šestnajsti. Niti v sanjah si ni predstavljal, da bo v 47. letu starosti lovil sedmi olimpijski nastop, sploh ker se je po četrtem, ko je v Vancouvru osvojil zlato medaljo, že poslovil.</p> <blockquote><p><em><span>"Financiram se sam. Z ženo sva se odločila, da del denarja, ki sva ga varčevala za pokojnino, investiram v sezono, ki bi mi lahko prinesla še eno vrsto zadoščenja. Šestkrat sem bil na olimpijskih igrah in ni prav nujno, da bi se jih udeležil še sedmič. A želel sem vedeti in žena mi je rekla, pojdi, da izveš."</span></em></p></blockquote> <p><span>Kaj žene športnika, da se po upokojitvi sploh še odloči za vrnitev v tekmovanje?  </span></p> <blockquote><p><em><span>"Splet različnih okoliščin. Bolj ali manj sem se upokojil že leta 2010 in se vrnil, ker sem iskal informacije o opremi, če bi želel deske izdelovati ali dodatno znanje, ki bi me morda potisnilo v trenerske vode. Nekako sem obtičal v vlogi razvijalca opreme, toda stranski učinek so bili slabši tekmovalni rezultati. Tako sem poskušal razumeti vsak košček svoje deske in razmerje med temi segmenti. Od tega je zdaj že 12 let."</span></em></p></blockquote> <p>&nbsp;</p></p> 174838223 RTVSLO – Val 202 871 clean Bil je osmi februar 1998, ko je vodil po prvi vožnji olimpijskega deskarskega veleslaloma v Naganu. Takrat so deskarji na snegu še vozili klasični veleslalom, v svetovnem pokalu tudi superveleslalom. Bili so novost v olimpijskem programu. Vreme se je med prvo in finalno vožnjo poslabšalo in Jasey Jay Anderson je svoj prvi olimpijski nastop končal kot šestnajsti. Niti v sanjah si ni predstavljal, da bo v 47. letu starosti lovil sedmi olimpijski nastop, sploh ker se je po četrtem, ko je v Vancouvru osvojil zlato medaljo, že poslovil.<p>Deskar na snegu Jasey Jay Anderson: Ker si vedno praviš, da lahko nekaj dosežeš, a zato ni nobenega zagotovila, dokler ne poskusiš</p><p><p>Bil je osmi februar 1998, ko je vodil po prvi vožnji olimpijskega deskarskega veleslaloma v Naganu. Takrat so deskarji na snegu še vozili klasični veleslalom, v svetovnem pokalu tudi superveleslalom. Bili so novost v olimpijskem programu. Vreme se je med prvo in finalno vožnjo poslabšalo in <strong>Jasey Jay Anderson</strong> je svoj prvi olimpijski nastop končal kot šestnajsti. Niti v sanjah si ni predstavljal, da bo v 47. letu starosti lovil sedmi olimpijski nastop, sploh ker se je po četrtem, ko je v Vancouvru osvojil zlato medaljo, že poslovil.</p> <blockquote><p><em><span>"Financiram se sam. Z ženo sva se odločila, da del denarja, ki sva ga varčevala za pokojnino, investiram v sezono, ki bi mi lahko prinesla še eno vrsto zadoščenja. Šestkrat sem bil na olimpijskih igrah in ni prav nujno, da bi se jih udeležil še sedmič. A želel sem vedeti in žena mi je rekla, pojdi, da izveš."</span></em></p></blockquote> <p><span>Kaj žene športnika, da se po upokojitvi sploh še odloči za vrnitev v tekmovanje?  </span></p> <blockquote><p><em><span>"Splet različnih okoliščin. Bolj ali manj sem se upokojil že leta 2010 in se vrnil, ker sem iskal informacije o opremi, če bi želel deske izdelovati ali dodatno znanje, ki bi me morda potisnilo v trenerske vode. Nekako sem obtičal v vlogi razvijalca opreme, toda stranski učinek so bili slabši tekmovalni rezultati. Tako sem poskušal razumeti vsak košček svoje deske in razmerje med temi segmenti. Od tega je zdaj že 12 let."</span></em></p></blockquote> <p>&nbsp;</p></p> Mon, 10 Jan 2022 15:45:00 +0000 Jasey Jay Anderson Ana Salazar Torrez je bolivijska umetnica, ki je skupaj z gledališko skupino Teatro Trono novembra obiskala Slovenijo v okviru šeste nacionalne konference globalnega učenja, ki je letos nosila pomenljiv naslov "Onkraj mehurčka". Ana živi v mestu El Alto, ki leži v Andih na 4.000 metrih nadmorske višine.<p>Ana Salazar Torrez je bolivijska umetnica, ki je z gledališko skupino Teatro Trono novembra obiskala Slovenijo</p><p><p>Ana Salazar Torrez je bolivijska umetnica, ki je skupaj z gledališko skupino Teatro Trono novembra obiskala Slovenijo v okviru šeste nacionalne konference globalnega učenja, ki je letos nosila pomenljiv naslov <em>Onkraj mehurčka</em>. Ana živi v mestu El Alto, ki leži v Andih na 4000 metrih nadmorske višine.</p> <p>V kulturi staroselcev je zelo pomemben odnos do narave.</p> <blockquote> <p><em>"Povezava z Zemljo je zelo globoka. Preden kaj naredimo, se najprej obrnemo k njej. Tudi če na primer popijemo pivo, ga najprej malo darujemo Zemlji."</em></p> </blockquote> <p>Ana pravi, da so telesa prvotnih prebivalcev polna strahu.</p> <blockquote> <p><em>"To je zaradi zgodovine. Kolonialisti so nam govorili, da smo nekaj najhujšega na svetu, da smo manjvredni, da smo necivilizirani divjaki. Vse to je danes shranjeno v naših telesih. Telo ima spomin in ta spomin se prenaša iz generacije v generacijo. Staroselci se še zmeraj čutijo manjvredne."</em></p> </blockquote> <p>Gledališče in umetnost jim lahko pomagata. Tudi tako, da jim ponudita prostor, kjer lahko o tem govorijo.</p> <blockquote> <p><em>"Zakaj ne marate barve svoje kože, saj je lepa? Zakaj ne marate svoje kulture, svoje identitete? Ste bogati, ne revni! Bogati ste zaradi zelo globokih stvari, ki ste jih prejeli od prednikov. Tega se morate zavedati. Ni treba biti taki kot drugi, saj imate vse v sebi, v svojem telesu. Začeti morate imeti radi svoje telo, ga odpreti."</em></p> </blockquote> <p>V procesu dekolonizacije telesa se veliko pogovarjajo o čustvih in občutkih. Tudi o tem, kaj se je dogajalo v zgodovini, kaj se dogaja danes in zakaj je še vedno toliko neenakosti.</p> <blockquote> <p><em>"Zakaj mislite, da ste vi revni, oni pa bogati? Kaj se je zgodilo v zgodovini, kaj se je zgodilo z vami? Zakaj se sramujete svojih mater, zakaj ne govorite v maternem jeziku?"</em></p> </blockquote> <p>O bogati tradiciji upora in gverilskem boju z umetnostjo Ana govori s ponosom, je pa zelo kritična do tega, kaj je revnim avtohtonim skupnostim prinesla karantena, medtem ko sta se dogajala koncentracija kapitala in bogatenje najbogatejših.</p></p> 174830726 RTVSLO – Val 202 939 clean Ana Salazar Torrez je bolivijska umetnica, ki je skupaj z gledališko skupino Teatro Trono novembra obiskala Slovenijo v okviru šeste nacionalne konference globalnega učenja, ki je letos nosila pomenljiv naslov "Onkraj mehurčka". Ana živi v mestu El Alto, ki leži v Andih na 4.000 metrih nadmorske višine.<p>Ana Salazar Torrez je bolivijska umetnica, ki je z gledališko skupino Teatro Trono novembra obiskala Slovenijo</p><p><p>Ana Salazar Torrez je bolivijska umetnica, ki je skupaj z gledališko skupino Teatro Trono novembra obiskala Slovenijo v okviru šeste nacionalne konference globalnega učenja, ki je letos nosila pomenljiv naslov <em>Onkraj mehurčka</em>. Ana živi v mestu El Alto, ki leži v Andih na 4000 metrih nadmorske višine.</p> <p>V kulturi staroselcev je zelo pomemben odnos do narave.</p> <blockquote> <p><em>"Povezava z Zemljo je zelo globoka. Preden kaj naredimo, se najprej obrnemo k njej. Tudi če na primer popijemo pivo, ga najprej malo darujemo Zemlji."</em></p> </blockquote> <p>Ana pravi, da so telesa prvotnih prebivalcev polna strahu.</p> <blockquote> <p><em>"To je zaradi zgodovine. Kolonialisti so nam govorili, da smo nekaj najhujšega na svetu, da smo manjvredni, da smo necivilizirani divjaki. Vse to je danes shranjeno v naših telesih. Telo ima spomin in ta spomin se prenaša iz generacije v generacijo. Staroselci se še zmeraj čutijo manjvredne."</em></p> </blockquote> <p>Gledališče in umetnost jim lahko pomagata. Tudi tako, da jim ponudita prostor, kjer lahko o tem govorijo.</p> <blockquote> <p><em>"Zakaj ne marate barve svoje kože, saj je lepa? Zakaj ne marate svoje kulture, svoje identitete? Ste bogati, ne revni! Bogati ste zaradi zelo globokih stvari, ki ste jih prejeli od prednikov. Tega se morate zavedati. Ni treba biti taki kot drugi, saj imate vse v sebi, v svojem telesu. Začeti morate imeti radi svoje telo, ga odpreti."</em></p> </blockquote> <p>V procesu dekolonizacije telesa se veliko pogovarjajo o čustvih in občutkih. Tudi o tem, kaj se je dogajalo v zgodovini, kaj se dogaja danes in zakaj je še vedno toliko neenakosti.</p> <blockquote> <p><em>"Zakaj mislite, da ste vi revni, oni pa bogati? Kaj se je zgodilo v zgodovini, kaj se je zgodilo z vami? Zakaj se sramujete svojih mater, zakaj ne govorite v maternem jeziku?"</em></p> </blockquote> <p>O bogati tradiciji upora in gverilskem boju z umetnostjo Ana govori s ponosom, je pa zelo kritična do tega, kaj je revnim avtohtonim skupnostim prinesla karantena, medtem ko sta se dogajala koncentracija kapitala in bogatenje najbogatejših.</p></p> Mon, 13 Dec 2021 15:45:00 +0000 Ana Salazar Torrez Danes spoznavamo še eno zanimivo zgodbo, tokrat Kolumbijke Giovanne Severino Gutierrez. Giovanna je tudi predsednica precej novega društva Latinoameričanov pri nas - trenutno ima nekaj čez 70 članov, celotna skupnost naj bi štela nekaj čez tisoč ljudi. Tudi o tem sta govorila s Tadejem Košmrljem. <p>Gostja je Kolumbijka Giovanna Paola Severino Gutierrez, predsednica Društva Latinoameričanov v Sloveniji</p><p><p>Giovanna Paola Severino Gutierrez je v Slovenijo prvič prišla leta 2006, na tritedenski obisk, ki zdaj traja že petnajst let. Iz takrat ene najbolj nevarnih držav na svetu je prišla v eno od najvarnejših. Kljub temu ji je prijateljica s fakultete predlagala skrito besedo, geslo, s katerim bi lahko povedala, da je nekaj narobe:</p> <blockquote> <p><em>"Rekla mi je, naj v pogovoru samo povem, da pogrešam neko hrano, sadje. Nisva se dogovorili točno, katero besedo. Samo sadje naj bi omenila, pa bi ona vedela, da je nekaj narobe. Težava je bila, ker mi je bilo tukaj zelo všeč, res pa sem pogrešala eno stvar – sadje. Okus po kolumbijskem tropskem sadju."</em></p> </blockquote> <p>Giovanna, katere prvi trije deli štiridelnega imena so italijanski, ima po dedkovi strani italijanske prednike. Tudi njen stik s Slovenijo se je na neki način začel v Italiji pred 15 leti. Danes je Giovanna predsednica novega društva Latinskoameričanov:</p> <blockquote> <p><em>"Več ljudi iz Latinske Amerike je hotelo biti bolj dejavnih. Nisem niti vedela, da nas je toliko tukaj, res veliko. Na začetku popolnega zaprtja marca lani smo se dobili prek Zooma in to je bil neke vrste začetek. Takrat smo vsi pogrešali druženje, pa kak objemček. Potem smo ugotovili, da imamo toliko idej, da potrebujemo društvo."</em></p> </blockquote> <p>&nbsp;</p></p> 174828644 RTVSLO – Val 202 999 clean Danes spoznavamo še eno zanimivo zgodbo, tokrat Kolumbijke Giovanne Severino Gutierrez. Giovanna je tudi predsednica precej novega društva Latinoameričanov pri nas - trenutno ima nekaj čez 70 članov, celotna skupnost naj bi štela nekaj čez tisoč ljudi. Tudi o tem sta govorila s Tadejem Košmrljem. <p>Gostja je Kolumbijka Giovanna Paola Severino Gutierrez, predsednica Društva Latinoameričanov v Sloveniji</p><p><p>Giovanna Paola Severino Gutierrez je v Slovenijo prvič prišla leta 2006, na tritedenski obisk, ki zdaj traja že petnajst let. Iz takrat ene najbolj nevarnih držav na svetu je prišla v eno od najvarnejših. Kljub temu ji je prijateljica s fakultete predlagala skrito besedo, geslo, s katerim bi lahko povedala, da je nekaj narobe:</p> <blockquote> <p><em>"Rekla mi je, naj v pogovoru samo povem, da pogrešam neko hrano, sadje. Nisva se dogovorili točno, katero besedo. Samo sadje naj bi omenila, pa bi ona vedela, da je nekaj narobe. Težava je bila, ker mi je bilo tukaj zelo všeč, res pa sem pogrešala eno stvar – sadje. Okus po kolumbijskem tropskem sadju."</em></p> </blockquote> <p>Giovanna, katere prvi trije deli štiridelnega imena so italijanski, ima po dedkovi strani italijanske prednike. Tudi njen stik s Slovenijo se je na neki način začel v Italiji pred 15 leti. Danes je Giovanna predsednica novega društva Latinskoameričanov:</p> <blockquote> <p><em>"Več ljudi iz Latinske Amerike je hotelo biti bolj dejavnih. Nisem niti vedela, da nas je toliko tukaj, res veliko. Na začetku popolnega zaprtja marca lani smo se dobili prek Zooma in to je bil neke vrste začetek. Takrat smo vsi pogrešali druženje, pa kak objemček. Potem smo ugotovili, da imamo toliko idej, da potrebujemo društvo."</em></p> </blockquote> <p>&nbsp;</p></p> Mon, 06 Dec 2021 15:45:00 +0000 Giovanna Paola Severino Gutierrez Natalie Kauther in Adrian Pollmann sta nemška veleposlanika v Sloveniji, ki sta iznašla poseben model usklajevanja poklicnega in družinskega življenja. Osem mesecev veleposlaništvo vodi Natalie in je Adrian doma z otroki, nato vlogi zamenjata. Pred novo menjavo, ki bo 1. decembra, smo v rezidenci v Rožni dolini klepetali o tem, zakaj si želita biti zgled drugim diplomatom, česa v Sloveniji ne razumeta in kaj ostaja za Angelo Merkel.<p>Natalie Kauther in Adrian Pollmann sta prva nemška veleposlanika, ki delo opravljata izmenično</p><p><p>Redko Evrope osebno nastajajo v tako prefinjenih prostorih, kot sta sprejemnica in dnevna soba nemške rezidence v Rožni dolini. Gosta <strong>Natalie Kauther</strong> in <strong>Adrian Pollmann</strong> sta namreč nemška veleposlanika v Sloveniji, ki sta iznašla poseben model usklajevanja poklicnega in družinskega življenja. Osem mesecev <a href="https://www.facebook.com/DeutscheBotschaftLaibach/photos/a.643308822397296/4778955772165893/">veleposlaništvo</a> vodi Natalie in je Adrian doma z otroki, nato vlogi zamenjata.</p> <p>Ideja se je pojavila, saj sta v zadnjih letih zelo malo časa preživela s svojimi tremi otroki. V Berlinu sta oba veliko delala in jih premalo videla. Odločila sta se, da bosta to spremenila in to takoj, sicer bodo že veliki in jim ne bo več do preživljanja časa z njima.</p> <blockquote><p><em>"Odločitev je bila skupna. Obema je bilo jasno, pa tudi otroci so nama odločno povedali. Sama sem bila zelo veliko na službenih poteh s predsednikom, moj mož je pozno prihajal domov, ker je intenzivno sodeloval pri reševanju krize v Siriji. Otroci so nama rekli, da sploh ne vedo več, kakšna sva. Opazila sva tudi, da sva zamudila številne stvari v njihovem življenju, zato sva oba čutila, da tako ne gre več naprej."</em> – <strong>Natalie Kauther</strong></p></blockquote> <p>Njun model delitve dela, ki diplomatom omogoča boljše usklajevanje poklicnega in družinskega življenja, je izjemen tudi zato, ker se prvič izvaja na najvišji – torej veleposlaniški ravni in ima že nekaj posnemovalcev. Nemška veleposlanika na Švedskem si bosta recimo delila delo. Prepričana sta, da je za vse delodajalce zelo pomembno, da so napredni pri iskanju poti za združevanje družine in kariere. Sama na tem področju nista imela zgledov in sta vesela, da sta lahko vzornika.</p> <p>Pred novo menjavo, ki bo 1. decembra, smo z njima klepetali tudi o tem, česa v Sloveniji ne razumeta.</p> <blockquote><p><em>"Človek v Sloveniji sliši: mi smo tako majhni in nepomembni. A Slovenija je prav tako polnopravna članica EU kot Nemčija. Rada citirava izjavo našega zveznega predsednika: 'V Evropi imamo dve vrsti držav. Majhne države in države, ki še niso opazile, da so majhne.' Vaša država na številnih ravneh lahko res veliko ponudi, zato sem včasih presenečen, da o njej ne govorite bolj ponosno in da niste srečnejši, da živite tu. Nama se zdi to res najlepši kraj, kjer sva doslej živela."</em> – <strong>Adrian Pollmann</strong></p></blockquote></p> 174826547 RTVSLO – Val 202 1296 clean Natalie Kauther in Adrian Pollmann sta nemška veleposlanika v Sloveniji, ki sta iznašla poseben model usklajevanja poklicnega in družinskega življenja. Osem mesecev veleposlaništvo vodi Natalie in je Adrian doma z otroki, nato vlogi zamenjata. Pred novo menjavo, ki bo 1. decembra, smo v rezidenci v Rožni dolini klepetali o tem, zakaj si želita biti zgled drugim diplomatom, česa v Sloveniji ne razumeta in kaj ostaja za Angelo Merkel.<p>Natalie Kauther in Adrian Pollmann sta prva nemška veleposlanika, ki delo opravljata izmenično</p><p><p>Redko Evrope osebno nastajajo v tako prefinjenih prostorih, kot sta sprejemnica in dnevna soba nemške rezidence v Rožni dolini. Gosta <strong>Natalie Kauther</strong> in <strong>Adrian Pollmann</strong> sta namreč nemška veleposlanika v Sloveniji, ki sta iznašla poseben model usklajevanja poklicnega in družinskega življenja. Osem mesecev <a href="https://www.facebook.com/DeutscheBotschaftLaibach/photos/a.643308822397296/4778955772165893/">veleposlaništvo</a> vodi Natalie in je Adrian doma z otroki, nato vlogi zamenjata.</p> <p>Ideja se je pojavila, saj sta v zadnjih letih zelo malo časa preživela s svojimi tremi otroki. V Berlinu sta oba veliko delala in jih premalo videla. Odločila sta se, da bosta to spremenila in to takoj, sicer bodo že veliki in jim ne bo več do preživljanja časa z njima.</p> <blockquote><p><em>"Odločitev je bila skupna. Obema je bilo jasno, pa tudi otroci so nama odločno povedali. Sama sem bila zelo veliko na službenih poteh s predsednikom, moj mož je pozno prihajal domov, ker je intenzivno sodeloval pri reševanju krize v Siriji. Otroci so nama rekli, da sploh ne vedo več, kakšna sva. Opazila sva tudi, da sva zamudila številne stvari v njihovem življenju, zato sva oba čutila, da tako ne gre več naprej."</em> – <strong>Natalie Kauther</strong></p></blockquote> <p>Njun model delitve dela, ki diplomatom omogoča boljše usklajevanje poklicnega in družinskega življenja, je izjemen tudi zato, ker se prvič izvaja na najvišji – torej veleposlaniški ravni in ima že nekaj posnemovalcev. Nemška veleposlanika na Švedskem si bosta recimo delila delo. Prepričana sta, da je za vse delodajalce zelo pomembno, da so napredni pri iskanju poti za združevanje družine in kariere. Sama na tem področju nista imela zgledov in sta vesela, da sta lahko vzornika.</p> <p>Pred novo menjavo, ki bo 1. decembra, smo z njima klepetali tudi o tem, česa v Sloveniji ne razumeta.</p> <blockquote><p><em>"Človek v Sloveniji sliši: mi smo tako majhni in nepomembni. A Slovenija je prav tako polnopravna članica EU kot Nemčija. Rada citirava izjavo našega zveznega predsednika: 'V Evropi imamo dve vrsti držav. Majhne države in države, ki še niso opazile, da so majhne.' Vaša država na številnih ravneh lahko res veliko ponudi, zato sem včasih presenečen, da o njej ne govorite bolj ponosno in da niste srečnejši, da živite tu. Nama se zdi to res najlepši kraj, kjer sva doslej živela."</em> – <strong>Adrian Pollmann</strong></p></blockquote></p> Mon, 29 Nov 2021 15:45:00 +0000 Nemška veleposlanika: Slovenija je najlepši kraj, kjer sva doslej živela Patrick Wirbeleit je ilustrator in avtor, ki živi na podeželju v bližini Hamburga v Nemčiji. Napisal je skoraj petdeset otroških knjig in stripov. Vendar pa ugotavlja, da so ljudje na splošno bolj navdušeni, ko se dotakne stropa, ne da bi se postavil na prste. Ja, tako visok je. A ne tako, da zanj ne bi bilo prostora v novi oddaji Evropa osebno.<p>Nemški stripar, risar in ilustrator Patrick Wirbeleit piše in ilustrira otroške knjige ter ustvarja stripe za otroke</p><p><p><a href="https://patrickwirbeleit.jimdofree.com/über-mich/"><strong>Patrick Wirbeleit</strong></a> je ilustrator in avtor, ki živi na podeželju v bližini Hamburga v Nemčiji. Napisal je skoraj petdeset otroških knjig in stripov. Vendar pa ugotavlja, da so ljudje na splošno bolj navdušeni, ko se dotakne stropa, ne da bi se postavil na prste. Ja, tako visok je. A ne tako, da zanj ne bi bilo prostora v novi oddaji <a href="https://val202.rtvslo.si/evropa-osebno/">Evropa osebno</a>.</p> <blockquote><p><em>"<span lang="SL">Če si avtor in hkrati ilustrator, so tvoje misli zgrajene tako, da imajo vedno ideje. Običajno se dialog dveh literarnih oseb pojavi v moji glavi. Ali pa včasih slišim kakšen pogovor iz okolice in si takoj zapišem, kaj je kdo rekel, potem pa si domišljam, kaj bi bil odgovor, če bi kdo na to odgovoril. Ti dve osebi poskušam umestiti v prostor in čas. Tako po navadi nastanejo zametki mojih zgodb. Te pa po večini nastajajo v kavarnah. Ko sem doma, me prehitro kaj zmoti. V kavarni pa, čeprav je veliko ljudi, ti nimajo nič z mano.</span>"</em></p></blockquote> <p>Čeprav danes nemški stripar, risar in ilustrator Patrick Wirbeleit deluje povsem ustvarjalno, piše in ilustrira otroške knjige ter riše stripe za otroke, se je njegova poklicna pot začela no, nekoliko drugače: <em>"<span lang="SL">V resnici sem začel kot vajenec v maloprodaji, pozneje pa sem se preizkusil še v drugih stvareh. Ampak potem sem se v nekem trenutku vprašal, kaj si res želim delati? In odgovoril sem si, da nekaj ustvarjalnega. Tako sem začel vse bolj risati in slikati. Svoje delo pa sem potem poskušal prodati. Ko pa so se mi rodili otroci oziroma moj prvi otrok, sem moral zaslužiti več denarja, saj s svojimi izdelki nisem dovolj zaslužil. Ravno to me je spodbudilo k  ilustracijam. Našel sem se v tistem, v čemer sem bil najboljši, hkrati pa sem imel srečo, da sem takrat sploh dobil službo."</span></em></p> <blockquote><p><em>"Stripi so v resnici zelo v redu in edina razlika v primerjavi z drugo literaturo je ta, da ima slike, ampak zgodba pa je tista, ki jo lahko prenesemo na naše otroke."</em></p></blockquote></p> 174824543 RTVSLO – Val 202 537 clean Patrick Wirbeleit je ilustrator in avtor, ki živi na podeželju v bližini Hamburga v Nemčiji. Napisal je skoraj petdeset otroških knjig in stripov. Vendar pa ugotavlja, da so ljudje na splošno bolj navdušeni, ko se dotakne stropa, ne da bi se postavil na prste. Ja, tako visok je. A ne tako, da zanj ne bi bilo prostora v novi oddaji Evropa osebno.<p>Nemški stripar, risar in ilustrator Patrick Wirbeleit piše in ilustrira otroške knjige ter ustvarja stripe za otroke</p><p><p><a href="https://patrickwirbeleit.jimdofree.com/über-mich/"><strong>Patrick Wirbeleit</strong></a> je ilustrator in avtor, ki živi na podeželju v bližini Hamburga v Nemčiji. Napisal je skoraj petdeset otroških knjig in stripov. Vendar pa ugotavlja, da so ljudje na splošno bolj navdušeni, ko se dotakne stropa, ne da bi se postavil na prste. Ja, tako visok je. A ne tako, da zanj ne bi bilo prostora v novi oddaji <a href="https://val202.rtvslo.si/evropa-osebno/">Evropa osebno</a>.</p> <blockquote><p><em>"<span lang="SL">Če si avtor in hkrati ilustrator, so tvoje misli zgrajene tako, da imajo vedno ideje. Običajno se dialog dveh literarnih oseb pojavi v moji glavi. Ali pa včasih slišim kakšen pogovor iz okolice in si takoj zapišem, kaj je kdo rekel, potem pa si domišljam, kaj bi bil odgovor, če bi kdo na to odgovoril. Ti dve osebi poskušam umestiti v prostor in čas. Tako po navadi nastanejo zametki mojih zgodb. Te pa po večini nastajajo v kavarnah. Ko sem doma, me prehitro kaj zmoti. V kavarni pa, čeprav je veliko ljudi, ti nimajo nič z mano.</span>"</em></p></blockquote> <p>Čeprav danes nemški stripar, risar in ilustrator Patrick Wirbeleit deluje povsem ustvarjalno, piše in ilustrira otroške knjige ter riše stripe za otroke, se je njegova poklicna pot začela no, nekoliko drugače: <em>"<span lang="SL">V resnici sem začel kot vajenec v maloprodaji, pozneje pa sem se preizkusil še v drugih stvareh. Ampak potem sem se v nekem trenutku vprašal, kaj si res želim delati? In odgovoril sem si, da nekaj ustvarjalnega. Tako sem začel vse bolj risati in slikati. Svoje delo pa sem potem poskušal prodati. Ko pa so se mi rodili otroci oziroma moj prvi otrok, sem moral zaslužiti več denarja, saj s svojimi izdelki nisem dovolj zaslužil. Ravno to me je spodbudilo k  ilustracijam. Našel sem se v tistem, v čemer sem bil najboljši, hkrati pa sem imel srečo, da sem takrat sploh dobil službo."</span></em></p> <blockquote><p><em>"Stripi so v resnici zelo v redu in edina razlika v primerjavi z drugo literaturo je ta, da ima slike, ampak zgodba pa je tista, ki jo lahko prenesemo na naše otroke."</em></p></blockquote></p> Mon, 22 Nov 2021 15:45:00 +0000 Patrick Wirbeleit: Pomembno je, da otroci berejo Tajka, ki se je v Ljubljano preselila leta 2005. Odraščala je na severovzhodu Tajske v kraju s težko izgovorljivim imenom. Preden je zapustila Tajsko, je kot medicinska sestra delala v intenzivni enoti zasebne bolnišnice v Bangkoku. Slovenija jo je očarala z gorami in jezeri, do obisti je spoznala vsak kotiček dežele na sončni strani Alp. Kitiyjina strast je tudi fotografija; z objavami ujetih trenutkov na družbenih omrežjih je k obisku Slovenije in okoliških držav pritegnila številne Tajce, ki jih vodi na potovanjih. Ljubiteljica kulinarike bo v Evropi osebno med drugim povedala, zakaj pogosto skriva, da danes precej dobro razume slovenski jezik.<p>Kitiya Srimaratn je Tajka, ki obožuje slovensko naravo in kulinariko. Veliko potuje in trenutke lovi v fotografski objektiv</p><p><p><strong>Kitiya Srimaratn</strong> je odraščala na severovzhodu Tajske, v kraju s težko izgovorljivim imenom. Preden je zapustila domovino, je kot medicinska sestra delala v intenzivni enoti zasebne bolnišnice v Bangkoku. Slovenija jo je očarala z gorami in jezeri. <span>Nekaj let po prihodu v Slovenijo je odprla masažni salon, veliko in rada kuham, tudi za zaključene družbe. Je nemirna duša. Izleti in potovanja so njena strast in Evropa je s svojo bogato zgodovino neskončen vir novih odkritij. Kitiyina strast je tudi fotografija. Z objavami ujetih trenutkov na družbenih omrežjih je k obisku Slovenije in okoliških držav pritegnila številne Tajce, ki jih vodi na potovanjih. </span></p> <blockquote><p><em><span>"Večina Azijcev, ki odidejo, grejo v tujino iskat nove, boljše priložnosti. Zlasti v Evropi je zaradi zdravstvenega sistema in socialnih pravic kakovost življenja veliko boljša. To sem posebej občutila med epidemijo, ko smo vsi, ki nismo smeli delati, za tisti čas prejeli nadomestilo. Na Tajskem so do česa takega upravičeni samo vladni uslužbenci."</span></em></p></blockquote> <p>Nima avtomobila. Po Ljubljani se prevaža s kolesom.</p> <blockquote><p><em><span>"Toliko skritih lepih kotičkov imate, a tako slab javni prevoz, sploh v primerjavi z drugimi evropskimi državami. Do nekaterih točk je nemogoče priti brez avtomobila. Sama se nekako znajdem. Torej: kamor je mogoče, grem z avtobusom ali vlakom, sicer pa tudi štopam."</span></em></p></blockquote> <p>Opaža, da se je tudi v Sloveniiji v letih njenega bivanja spremenilo marsikaj. Spremenili so se zlasti ljudje.</p> <blockquote><p><em><span>"Bolj odprti so, zlasti do tujcev. Včasih sem na sebi čutila poglede, danes tega ni več. Očitno je tudi, da Slovenci veliko več potujete, generacije so se zamenjale. Rekla bi, da Slovenija odrašča. Zdaj je Slovenija postala 30-letna neodvisna dama v najboljšem smislu."</span></em></p></blockquote> <div id='gallery-1'><figure> <div> <a href='https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2021/11/img-4159-scaled.jpg'></a> </div></figure><figure> <div> <a href='https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2021/11/img-0018-scaled.jpg'></a> </div></figure><figure> <div> <a href='https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2021/11/img-4114-scaled.jpg'></a> </div></figure> </div></p> 174822474 RTVSLO – Val 202 625 clean Tajka, ki se je v Ljubljano preselila leta 2005. Odraščala je na severovzhodu Tajske v kraju s težko izgovorljivim imenom. Preden je zapustila Tajsko, je kot medicinska sestra delala v intenzivni enoti zasebne bolnišnice v Bangkoku. Slovenija jo je očarala z gorami in jezeri, do obisti je spoznala vsak kotiček dežele na sončni strani Alp. Kitiyjina strast je tudi fotografija; z objavami ujetih trenutkov na družbenih omrežjih je k obisku Slovenije in okoliških držav pritegnila številne Tajce, ki jih vodi na potovanjih. Ljubiteljica kulinarike bo v Evropi osebno med drugim povedala, zakaj pogosto skriva, da danes precej dobro razume slovenski jezik.<p>Kitiya Srimaratn je Tajka, ki obožuje slovensko naravo in kulinariko. Veliko potuje in trenutke lovi v fotografski objektiv</p><p><p><strong>Kitiya Srimaratn</strong> je odraščala na severovzhodu Tajske, v kraju s težko izgovorljivim imenom. Preden je zapustila domovino, je kot medicinska sestra delala v intenzivni enoti zasebne bolnišnice v Bangkoku. Slovenija jo je očarala z gorami in jezeri. <span>Nekaj let po prihodu v Slovenijo je odprla masažni salon, veliko in rada kuham, tudi za zaključene družbe. Je nemirna duša. Izleti in potovanja so njena strast in Evropa je s svojo bogato zgodovino neskončen vir novih odkritij. Kitiyina strast je tudi fotografija. Z objavami ujetih trenutkov na družbenih omrežjih je k obisku Slovenije in okoliških držav pritegnila številne Tajce, ki jih vodi na potovanjih. </span></p> <blockquote><p><em><span>"Večina Azijcev, ki odidejo, grejo v tujino iskat nove, boljše priložnosti. Zlasti v Evropi je zaradi zdravstvenega sistema in socialnih pravic kakovost življenja veliko boljša. To sem posebej občutila med epidemijo, ko smo vsi, ki nismo smeli delati, za tisti čas prejeli nadomestilo. Na Tajskem so do česa takega upravičeni samo vladni uslužbenci."</span></em></p></blockquote> <p>Nima avtomobila. Po Ljubljani se prevaža s kolesom.</p> <blockquote><p><em><span>"Toliko skritih lepih kotičkov imate, a tako slab javni prevoz, sploh v primerjavi z drugimi evropskimi državami. Do nekaterih točk je nemogoče priti brez avtomobila. Sama se nekako znajdem. Torej: kamor je mogoče, grem z avtobusom ali vlakom, sicer pa tudi štopam."</span></em></p></blockquote> <p>Opaža, da se je tudi v Sloveniiji v letih njenega bivanja spremenilo marsikaj. Spremenili so se zlasti ljudje.</p> <blockquote><p><em><span>"Bolj odprti so, zlasti do tujcev. Včasih sem na sebi čutila poglede, danes tega ni več. Očitno je tudi, da Slovenci veliko več potujete, generacije so se zamenjale. Rekla bi, da Slovenija odrašča. Zdaj je Slovenija postala 30-letna neodvisna dama v najboljšem smislu."</span></em></p></blockquote> <div id='gallery-1'><figure> <div> <a href='https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2021/11/img-4159-scaled.jpg'></a> </div></figure><figure> <div> <a href='https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2021/11/img-0018-scaled.jpg'></a> </div></figure><figure> <div> <a href='https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2021/11/img-4114-scaled.jpg'></a> </div></figure> </div></p> Mon, 15 Nov 2021 15:45:00 +0000 Kitiya Srimaratn Tudi po tekmovalni upokojitvi ostaja vpet v svet alpskega smučanja. Kot strokovni sodelavec dela na nemški televiziji, posebno veselje pa je našel tudi v pisanju športnih zgodb za otroke. V zadnjih letih se je v sodelovanju z različnimi mednarodnimi organizacijami posvetil ozaveščanju o podnebnih spremembah. V dokumentarnem filmu Reševanje Alp, ki je v Nemčiji premiero doživel pred dobrim mesecem, pa se odpravi na raziskovalno potovanje in skupaj s strokovnjaki predstavi inovativne predloge za zaščito Alp.<p>Felix Neureuther, nekdanji vrhunski smučar, tudi po tekmovalni upokojitvi ostaja dejaven. Danes je strokovni sodelavec nemške televizije in pisec zgodb za otroke, posveča pa se tudi ozaveščanju o podnebnih spremembah</p><p><p>Najuspešnejši nemški smučar Felix Neureuther je kar 13-krat stal na najvišji stopnički tekem svetovnega pokala, pohvali pa se lahko tudi s petimi odličji s svetovnih prvenstev. Kot zanimivost – svojo prvo tekmo svetovnega pokala je odsmučal prav pri nas v Kranjski Gori. V svojem domu nima osvojenih medalj in pokalov, saj pravi, da mu več pomenijo spomini s tekem in občutki, ki jih je doživljal ob zmagah in porazih.</p> <p>Tudi po tekmovalni upokojitvi sicer ostaja vpet v svet smučanja. Zaljubljenec v naravo in gore z družino živi v domačem Garmisch-Partenkirchnu. Kot strokovni sodelavec dela na nemški televiziji, v zadnjih letih pa se je v sodelovanju z različnimi mednarodnimi organizacijami posvetil tudi ozaveščanju o podnebnih spremembah. Pri tem s prstom pokaže na odgovorne na Mednarodni smučarski zvezi.</p> <blockquote><p><em>"V teh časih se mi ne zdi primerno, da se tekme svetovnega pokala začnejo že konec oktobra. Morale bi se začete tri ali štiri tedne pozneje. </em><em>Sölden sicer pripravi izvrstno odprtje sezone, a razmisliti moramo, v katero smer peljati smučanje, da bi ljudje v njem še uživali in pri tem ne bili obremenjeni z dejstvom, da se ledeniki, na katerih potekajo tekme, talijo."</em></p></blockquote> <p>Na to je opozarjal že med svojo kariero, a pravi, da za zdaj ne občuti nobenih sprememb. Po njegovih besedah nihče od odgovornih ne sliši glasu športnika, kar ga žalosti. Poleg ohranjanja narave pa je prav posebno veselje našel tudi v pisanju športnih zgodb za otroke.</p> <blockquote><p><em>"Ko otroci odraščajo, imajo vzornike in to je pomembno. Zato tudi želijo postati vrhunski smučarji, nogometaši ali pa si samo želijo iti na igrišče in se ukvarjati s športom. S pravljicami želim povedati otrokom, da je šport zabaven. Poleg tega bi jim rad predstavil tudi pomembne stvari, ki jih pridobiš s športom. Denimo fairplay ali to, da moraš trdo delati za zadeve, ki jih želiš doseči."</em></p></blockquote></p> 174820511 RTVSLO – Val 202 593 clean Tudi po tekmovalni upokojitvi ostaja vpet v svet alpskega smučanja. Kot strokovni sodelavec dela na nemški televiziji, posebno veselje pa je našel tudi v pisanju športnih zgodb za otroke. V zadnjih letih se je v sodelovanju z različnimi mednarodnimi organizacijami posvetil ozaveščanju o podnebnih spremembah. V dokumentarnem filmu Reševanje Alp, ki je v Nemčiji premiero doživel pred dobrim mesecem, pa se odpravi na raziskovalno potovanje in skupaj s strokovnjaki predstavi inovativne predloge za zaščito Alp.<p>Felix Neureuther, nekdanji vrhunski smučar, tudi po tekmovalni upokojitvi ostaja dejaven. Danes je strokovni sodelavec nemške televizije in pisec zgodb za otroke, posveča pa se tudi ozaveščanju o podnebnih spremembah</p><p><p>Najuspešnejši nemški smučar Felix Neureuther je kar 13-krat stal na najvišji stopnički tekem svetovnega pokala, pohvali pa se lahko tudi s petimi odličji s svetovnih prvenstev. Kot zanimivost – svojo prvo tekmo svetovnega pokala je odsmučal prav pri nas v Kranjski Gori. V svojem domu nima osvojenih medalj in pokalov, saj pravi, da mu več pomenijo spomini s tekem in občutki, ki jih je doživljal ob zmagah in porazih.</p> <p>Tudi po tekmovalni upokojitvi sicer ostaja vpet v svet smučanja. Zaljubljenec v naravo in gore z družino živi v domačem Garmisch-Partenkirchnu. Kot strokovni sodelavec dela na nemški televiziji, v zadnjih letih pa se je v sodelovanju z različnimi mednarodnimi organizacijami posvetil tudi ozaveščanju o podnebnih spremembah. Pri tem s prstom pokaže na odgovorne na Mednarodni smučarski zvezi.</p> <blockquote><p><em>"V teh časih se mi ne zdi primerno, da se tekme svetovnega pokala začnejo že konec oktobra. Morale bi se začete tri ali štiri tedne pozneje. </em><em>Sölden sicer pripravi izvrstno odprtje sezone, a razmisliti moramo, v katero smer peljati smučanje, da bi ljudje v njem še uživali in pri tem ne bili obremenjeni z dejstvom, da se ledeniki, na katerih potekajo tekme, talijo."</em></p></blockquote> <p>Na to je opozarjal že med svojo kariero, a pravi, da za zdaj ne občuti nobenih sprememb. Po njegovih besedah nihče od odgovornih ne sliši glasu športnika, kar ga žalosti. Poleg ohranjanja narave pa je prav posebno veselje našel tudi v pisanju športnih zgodb za otroke.</p> <blockquote><p><em>"Ko otroci odraščajo, imajo vzornike in to je pomembno. Zato tudi želijo postati vrhunski smučarji, nogometaši ali pa si samo želijo iti na igrišče in se ukvarjati s športom. S pravljicami želim povedati otrokom, da je šport zabaven. Poleg tega bi jim rad predstavil tudi pomembne stvari, ki jih pridobiš s športom. Denimo fairplay ali to, da moraš trdo delati za zadeve, ki jih želiš doseči."</em></p></blockquote></p> Mon, 08 Nov 2021 15:45:00 +0000 Felix Neureuther Marie-Claire Pagano je odraščala v predmestju Birminghama v Veliki Britaniji. Po očetovi strani ima italijanske korenine, zato je znotraj meja naše zahodne sosede preživela številna poletja in praznike, zadnja leta pa vse pogosteje prihaja tudi v Slovenijo. Zdaj v sklopu doktorskega študija raziskuje, kako psi izražajo čustva z obrazno mimiko, premiki repa in telesno držo. <p>Marie-Claire Pagano se predstavi kot pol Britanka in pol Italijanka. Čeprav ta hip opravlja doktorat v Združenem kraljestvu, zadnjih nekaj let pogosto obiskuje Slovenijo</p><p> <p>Marie-Claire Pagano je odraščala v predmestju Birminghama v Veliki Britaniji. Po očetovi strani ima italijanske korenine, zato je znotraj meja naše zahodne sosede preživela številna poletja in praznike, zadnja leta pa vse pogosteje prihaja tudi v Slovenijo. Zdaj v sklopu doktorskega študija raziskuje, kako psi izražajo čustva z obrazno mimiko, premiki repa in telesno držo.</p> <blockquote><p><em>"Že od nekdaj imam željo, da bi poskušala razumeti živali. Psi imajo prav posebno mesto v mojem srcu. Moja prva služba je bila sprehajanje sosedovih psov, pozneje pa striženje psov. Ko sem bila mlajša, mi doma namreč niso pustili imeti svojega psa, zato sem izkoristila vsako možnost, da sem si lahko izposodila tuje ljubljenčke."</em></p></blockquote> <p>Privilegij ima, da lahko zaradi življenja v različnih državah prepoznava kulturne razlike in med seboj primerja navade.</p> <blockquote><p><em>"Morda sem kot kulturno posebnost opazila veliko manj pritiska, da bi se morala komu zahvaljevati. Ko v Veliki Britaniji namreč prečkaš cesto, se moraš zahvaliti avtu, ker se je ustavil, tudi če stojiš na prehodu za pešce. Tukaj tega pritiska ne občutim. Če se mi nekdo zahvali, torej vem, da ni samo pričakovano, ampak je iskreno."</em></p></blockquote> </p> 174818513 RTVSLO – Val 202 793 clean Marie-Claire Pagano je odraščala v predmestju Birminghama v Veliki Britaniji. Po očetovi strani ima italijanske korenine, zato je znotraj meja naše zahodne sosede preživela številna poletja in praznike, zadnja leta pa vse pogosteje prihaja tudi v Slovenijo. Zdaj v sklopu doktorskega študija raziskuje, kako psi izražajo čustva z obrazno mimiko, premiki repa in telesno držo. <p>Marie-Claire Pagano se predstavi kot pol Britanka in pol Italijanka. Čeprav ta hip opravlja doktorat v Združenem kraljestvu, zadnjih nekaj let pogosto obiskuje Slovenijo</p><p> <p>Marie-Claire Pagano je odraščala v predmestju Birminghama v Veliki Britaniji. Po očetovi strani ima italijanske korenine, zato je znotraj meja naše zahodne sosede preživela številna poletja in praznike, zadnja leta pa vse pogosteje prihaja tudi v Slovenijo. Zdaj v sklopu doktorskega študija raziskuje, kako psi izražajo čustva z obrazno mimiko, premiki repa in telesno držo.</p> <blockquote><p><em>"Že od nekdaj imam željo, da bi poskušala razumeti živali. Psi imajo prav posebno mesto v mojem srcu. Moja prva služba je bila sprehajanje sosedovih psov, pozneje pa striženje psov. Ko sem bila mlajša, mi doma namreč niso pustili imeti svojega psa, zato sem izkoristila vsako možnost, da sem si lahko izposodila tuje ljubljenčke."</em></p></blockquote> <p>Privilegij ima, da lahko zaradi življenja v različnih državah prepoznava kulturne razlike in med seboj primerja navade.</p> <blockquote><p><em>"Morda sem kot kulturno posebnost opazila veliko manj pritiska, da bi se morala komu zahvaljevati. Ko v Veliki Britaniji namreč prečkaš cesto, se moraš zahvaliti avtu, ker se je ustavil, tudi če stojiš na prehodu za pešce. Tukaj tega pritiska ne občutim. Če se mi nekdo zahvali, torej vem, da ni samo pričakovano, ampak je iskreno."</em></p></blockquote> </p> Mon, 01 Nov 2021 15:45:00 +0000 Marie-Claire Pagano Olga Chufistova prihaja iz mesta Ulan-Ude, glavnega mesta ruske republike Burjatije v vzhodni Sibiriji. Njen rojstni kraj je pomembno vozlišče transsibirske in transmongolske železnice. Leži na vzhodu Bajkalskega jezera, največjega sladkovodnega jezera na svetu, slabih dvesto kilometrov proti jugu je meja z Mongolijo. In tam daleč, šest ur letenja od Moskve in še tri več od osrednje Evrope, se je takrat srednješolka Olga odločila, da bo pobliže spoznala Slovenijo in slovenski jezik.<p>Čeprav Olga Chufistova prihaja iz mesta Ulan-Ude, glavnega mesta ruske republike Burjatije v vzhodni Sibiriji, se je kot srednješolka odločila, da bo raje pobliže spoznala Slovenijo in slovenski jezik</p><p><p><strong>Olga Chufistova</strong> prihaja iz mesta Ulan-Ude, glavnega mesta ruske republike Burjatije v vzhodni Sibiriji. Njen rojstni kraj je pomembno vozlišče transsibirske in transmongolske železnice. Leži na vzhodu Bajkalskega jezera, največjega sladkovodnega jezera na svetu, slabih dvesto kilometrov proti jugu je meja z Mongolijo. In tam daleč, šest ur letenja od Moskve in še tri več od osrednje Evrope, se je takrat srednješolka Olga odločila, da bo pobliže spoznala Slovenijo in slovenski jezik.</p> <blockquote><p><em>"Odraščala sem v večkulturni družbi, v kateri ljudje poznajo in spoštujejo več religij, navad in jezikov. To, da je moje otroštvo potekalo v takšnem vzdušju, je name zelo močno vplivalo. Zato me tudi zdaj tako zanimajo druge kulture in jih zelo enostavno prepoznavam, sprejemam in spoštujem."</em></p></blockquote> <p>Eden najboljših ruskih klubov dvoranskega nogometa moskovski KPRF (Klub komunistične partije ruske federacije) je tako Olgo kmalu angažiral za vodičko ekipe Dobovca, takratnega slovenskega državnega prvaka v dvoranskem nogometu. Običajna praksa organizatorjev mednarodnih tekmovanj je namreč ta, da tujim klubom oziroma reprezentancam podelijo nekoga, ki obvlada njihov jezik. Ampak ker so bile ob takratnem obisku Moskve v ospredju novinarske obveznosti povezane s poročanjem s tekmovanja, smo z Olgo ponovno navezali stik s pomočjo družabnih omrežjih. Tam pa nismo našli Olge, temveč Oljo.</p> <blockquote><p><em>"V Rusiji to ni nič nenavadnega. Vsak človek ima vsaj dve različici imena - eno bolj uradno in običajno daljšo, ki jo uporabljamo, ko vikamo, krajšo pa, ko tikamo. Tako je zame Olga uradna oblika, Olje sem pa za prijatelje in družino."</em></p></blockquote></p> 174816711 RTVSLO – Val 202 862 clean Olga Chufistova prihaja iz mesta Ulan-Ude, glavnega mesta ruske republike Burjatije v vzhodni Sibiriji. Njen rojstni kraj je pomembno vozlišče transsibirske in transmongolske železnice. Leži na vzhodu Bajkalskega jezera, največjega sladkovodnega jezera na svetu, slabih dvesto kilometrov proti jugu je meja z Mongolijo. In tam daleč, šest ur letenja od Moskve in še tri več od osrednje Evrope, se je takrat srednješolka Olga odločila, da bo pobliže spoznala Slovenijo in slovenski jezik.<p>Čeprav Olga Chufistova prihaja iz mesta Ulan-Ude, glavnega mesta ruske republike Burjatije v vzhodni Sibiriji, se je kot srednješolka odločila, da bo raje pobliže spoznala Slovenijo in slovenski jezik</p><p><p><strong>Olga Chufistova</strong> prihaja iz mesta Ulan-Ude, glavnega mesta ruske republike Burjatije v vzhodni Sibiriji. Njen rojstni kraj je pomembno vozlišče transsibirske in transmongolske železnice. Leži na vzhodu Bajkalskega jezera, največjega sladkovodnega jezera na svetu, slabih dvesto kilometrov proti jugu je meja z Mongolijo. In tam daleč, šest ur letenja od Moskve in še tri več od osrednje Evrope, se je takrat srednješolka Olga odločila, da bo pobliže spoznala Slovenijo in slovenski jezik.</p> <blockquote><p><em>"Odraščala sem v večkulturni družbi, v kateri ljudje poznajo in spoštujejo več religij, navad in jezikov. To, da je moje otroštvo potekalo v takšnem vzdušju, je name zelo močno vplivalo. Zato me tudi zdaj tako zanimajo druge kulture in jih zelo enostavno prepoznavam, sprejemam in spoštujem."</em></p></blockquote> <p>Eden najboljših ruskih klubov dvoranskega nogometa moskovski KPRF (Klub komunistične partije ruske federacije) je tako Olgo kmalu angažiral za vodičko ekipe Dobovca, takratnega slovenskega državnega prvaka v dvoranskem nogometu. Običajna praksa organizatorjev mednarodnih tekmovanj je namreč ta, da tujim klubom oziroma reprezentancam podelijo nekoga, ki obvlada njihov jezik. Ampak ker so bile ob takratnem obisku Moskve v ospredju novinarske obveznosti povezane s poročanjem s tekmovanja, smo z Olgo ponovno navezali stik s pomočjo družabnih omrežjih. Tam pa nismo našli Olge, temveč Oljo.</p> <blockquote><p><em>"V Rusiji to ni nič nenavadnega. Vsak človek ima vsaj dve različici imena - eno bolj uradno in običajno daljšo, ki jo uporabljamo, ko vikamo, krajšo pa, ko tikamo. Tako je zame Olga uradna oblika, Olje sem pa za prijatelje in družino."</em></p></blockquote></p> Mon, 25 Oct 2021 14:45:00 +0000 Olga Chufistova, študentka v Moskvi Robert Swan je pustolovec, ki je svojo radovedno naravo odkril že pri enajstih letih. Ko so številni otroci razmišljali o igračah ali kakšnih prostočasnih dejavnostih, je Swan razmišljal o hoji. In ne o kakršni koli hoji, temveč si je v mislih risal prostrane ravnine južnega in severnega tečaja. Osredotočenost na cilj je bila tako jasna, da se mu je dvajset let pozneje želja uresničila. Prehodil je južni tečaj. Nato pa še severnega. Od prve stopinje na Antarktiki naprej se je zavedal, da bo to odkrivanje postalo njegovo življenje. Sebe sicer ne označuje za raziskovalca, temveč za ljubitelja narave in ozaveščevalca o nujnosti njenega ohranjanja. Zakaj mu je tako blizu ravno neprijazna Antarktika, kaj pomeni število 2041 in kaj 106? <p>Robert Swan je ambasador ohranjanja Antarktike kot zadnje nedotaknjene divjine. Čeprav sovraži mraz, pa tudi hojo, že več kot trideset let potuje na celino, veliko za dve Avstraliji in opozarja na njeno krhkost</p><p><p><span><a href="https://2041foundation.org/robert-swan/"><strong>Robert Swan</strong></a> je pustolovec, ki je svojo radovedno naravo odkril že pri enajstih letih. Ko so številni otroci razmišljali o igračah ali kakšnih prostočasnih dejavnostih, je Swan razmišljal o hoji. In ne o kakršni koli hoji, temveč si je v mislih risal prostrane ravnine južnega in severnega tečaja. Osredotočenost na cilj je bila tako jasna, da se mu je dvajset let pozneje želja uresničila.</span></p> <blockquote><p><em>"Potreboval sem sanje. Mislim, da sem tisti tip človeka, ki bi sicer lahko v nekem trenutku zašel s poti, zato sem potreboval nekaj, kar bi me zaposlilo, mi jemalo energijo. In vedno sem imel občutek, da je Antarktika zelo poseben kraj. Zelo sem bil osredotočen na cilj, ampak pot do uresničenja sanj nikakor ni bila enostavna."</em></p></blockquote> <p><span>Prehodil je južni tečaj. Nato pa še severnega. Od prve stopinje na Antarktiki naprej se je zavedal, da bo to odkrivanje postalo njegovo življenje. Sebe sicer ne označuje za raziskovalca, temveč za ljubitelja narave in ozaveščevalca o nujnosti njenega ohranjanja.</span></p> <blockquote><p><em><span>"Na južni tečaj sem šel pri 29 letih, bil sem najmlajši v ekipi, vsi drugi so bili sredi 30-ih. Bil sem mlad, pred tem nisem počel ničesar. </span><span>Nikoli nisem bil raziskovalec, ne znam krmariti ladje, sovražim mraz in če sem iskren, imam boljše reči za početi v življenju kot živeti v šotoru z zaudarjajočimi ljudmi."</span></em></p></blockquote></p> 174813964 RTVSLO – Val 202 928 clean Robert Swan je pustolovec, ki je svojo radovedno naravo odkril že pri enajstih letih. Ko so številni otroci razmišljali o igračah ali kakšnih prostočasnih dejavnostih, je Swan razmišljal o hoji. In ne o kakršni koli hoji, temveč si je v mislih risal prostrane ravnine južnega in severnega tečaja. Osredotočenost na cilj je bila tako jasna, da se mu je dvajset let pozneje želja uresničila. Prehodil je južni tečaj. Nato pa še severnega. Od prve stopinje na Antarktiki naprej se je zavedal, da bo to odkrivanje postalo njegovo življenje. Sebe sicer ne označuje za raziskovalca, temveč za ljubitelja narave in ozaveščevalca o nujnosti njenega ohranjanja. Zakaj mu je tako blizu ravno neprijazna Antarktika, kaj pomeni število 2041 in kaj 106? <p>Robert Swan je ambasador ohranjanja Antarktike kot zadnje nedotaknjene divjine. Čeprav sovraži mraz, pa tudi hojo, že več kot trideset let potuje na celino, veliko za dve Avstraliji in opozarja na njeno krhkost</p><p><p><span><a href="https://2041foundation.org/robert-swan/"><strong>Robert Swan</strong></a> je pustolovec, ki je svojo radovedno naravo odkril že pri enajstih letih. Ko so številni otroci razmišljali o igračah ali kakšnih prostočasnih dejavnostih, je Swan razmišljal o hoji. In ne o kakršni koli hoji, temveč si je v mislih risal prostrane ravnine južnega in severnega tečaja. Osredotočenost na cilj je bila tako jasna, da se mu je dvajset let pozneje želja uresničila.</span></p> <blockquote><p><em>"Potreboval sem sanje. Mislim, da sem tisti tip človeka, ki bi sicer lahko v nekem trenutku zašel s poti, zato sem potreboval nekaj, kar bi me zaposlilo, mi jemalo energijo. In vedno sem imel občutek, da je Antarktika zelo poseben kraj. Zelo sem bil osredotočen na cilj, ampak pot do uresničenja sanj nikakor ni bila enostavna."</em></p></blockquote> <p><span>Prehodil je južni tečaj. Nato pa še severnega. Od prve stopinje na Antarktiki naprej se je zavedal, da bo to odkrivanje postalo njegovo življenje. Sebe sicer ne označuje za raziskovalca, temveč za ljubitelja narave in ozaveščevalca o nujnosti njenega ohranjanja.</span></p> <blockquote><p><em><span>"Na južni tečaj sem šel pri 29 letih, bil sem najmlajši v ekipi, vsi drugi so bili sredi 30-ih. Bil sem mlad, pred tem nisem počel ničesar. </span><span>Nikoli nisem bil raziskovalec, ne znam krmariti ladje, sovražim mraz in če sem iskren, imam boljše reči za početi v življenju kot živeti v šotoru z zaudarjajočimi ljudmi."</span></em></p></blockquote></p> Mon, 18 Oct 2021 14:45:00 +0000 Robert Swan, ambasador ohranjanja Antarktike Ana Lalić je ob treh popoldne oddala prispevek o katastrofalnih razmerah v Kliničnem centru v Novem Sadu. Bilo je na začetku aprila 2020, nekaj tednov po začetku epidemije. Skoraj celotna redakcija medija Nova.rs je takrat delala od doma. Čez nekaj ur je prišel poziv, da so jim iz Kliničnega centra sporočili, da bo Ana Lalić nosila pravne posledice za svoje pisanje. Medtem ko je pisala odgovor, je zazvonil zvonec v njenem stanovanju. Pred vhodom so bili štirje policisti v civilu ... ... čez nekaj ur je bila v celici policijske postaje. Z njo se je pogovarjal Gašper Andrinek.<p>Novinarka Ana Lalić iz Novega Sada je bila zaradi svojega dela označena za izdajalko države in tujo plačanko. Prejela je več groženj s smrtjo, zato ima še vedno zasebno varovanje</p><p><p><strong>Ana Lalić</strong> je ob treh popoldne oddala prispevek o katastrofalnih razmerah v Kliničnem centru v Novem Sadu. Bilo je na začetku aprila 2020, nekaj tednov po začetku epidemije. Skoraj celotna redakcija medija Nova.rs je takrat delala od doma. Čez nekaj ur je prišel poziv, da so jim iz Kliničnega centra sporočili, da bo Ana Lalić nosila pravne posledice za svoje pisanje.</p> <p>Medtem ko je pisala odgovor, je zazvonil zvonec v njenem stanovanju.</p> <p>Pred vhodom so bili štirje policisti v civilu ...</p> <p>... čez nekaj ur je bila priprta v celici policijske postaje.</p></p> 174812715 RTVSLO – Val 202 1009 clean Ana Lalić je ob treh popoldne oddala prispevek o katastrofalnih razmerah v Kliničnem centru v Novem Sadu. Bilo je na začetku aprila 2020, nekaj tednov po začetku epidemije. Skoraj celotna redakcija medija Nova.rs je takrat delala od doma. Čez nekaj ur je prišel poziv, da so jim iz Kliničnega centra sporočili, da bo Ana Lalić nosila pravne posledice za svoje pisanje. Medtem ko je pisala odgovor, je zazvonil zvonec v njenem stanovanju. Pred vhodom so bili štirje policisti v civilu ... ... čez nekaj ur je bila v celici policijske postaje. Z njo se je pogovarjal Gašper Andrinek.<p>Novinarka Ana Lalić iz Novega Sada je bila zaradi svojega dela označena za izdajalko države in tujo plačanko. Prejela je več groženj s smrtjo, zato ima še vedno zasebno varovanje</p><p><p><strong>Ana Lalić</strong> je ob treh popoldne oddala prispevek o katastrofalnih razmerah v Kliničnem centru v Novem Sadu. Bilo je na začetku aprila 2020, nekaj tednov po začetku epidemije. Skoraj celotna redakcija medija Nova.rs je takrat delala od doma. Čez nekaj ur je prišel poziv, da so jim iz Kliničnega centra sporočili, da bo Ana Lalić nosila pravne posledice za svoje pisanje.</p> <p>Medtem ko je pisala odgovor, je zazvonil zvonec v njenem stanovanju.</p> <p>Pred vhodom so bili štirje policisti v civilu ...</p> <p>... čez nekaj ur je bila priprta v celici policijske postaje.</p></p> Mon, 11 Oct 2021 14:45:00 +0000 Ana Lalić, novinarka Ustanoviteljica in CEO podjetja Inkvine, kjer se ukvarjajo s strateškim komuniciranjem za deep tech podjetja, se je v Sloveniji mudila v zacetku meseca septembra, ko se je kot govornica predstavila na dogodku podjetniške skupnosti Ceed Slovenija. Z uspešno podjetnico smo se pogovarjali o njeni podjetniški poti, vplivu pandemije na odnose znotraj tima, delu od doma, ki je v podjetju Inkvine stalnica že od njegovih zacetkov, pa tudi o njeni novi knjigi ‘Just Evil Enough’, ki se osredotoca na to, kako se na spletu prebiti skozi hrup digitalnega marketinga.<p>Emily Ross je irska podjetnica, ki se je septembra prvič mudila v Sloveniji</p><p><p>Irska podjetnica <a href="https://twitter.com/emilyjaneross">Emily Ross</a> je ustanoviteljica in direktorica podjetja Inkvine, v katerem se ukvarjajo s strateškim komuniciranjem za globokotehnološka podjetja, se je v Ljubljani mudila v začetku septembra, ko se je kot govornica predstavila na dogodku podjetniške skupnosti <a href="https://founderstalk.ceed.si/home">Ceed Slovenija</a>. Že več kot desetletje se ukvarja tudi s pisanjem, novembra bo v soavtorstvu izdala svojo prvo knjigo <a href="https://justevilenough.com/">Just Evil Enough</a>. Za nekatere irske medije piše o tehnologiji in tudi o športni tehnologiji, kar je njena prav posebna strast.</p> <blockquote><p><em>"Šport teče po mojih žilah, moj šport pa je veslanje. Upam, da bom v prihodnjih dneh lahko prišla do Blejskega jezera. Moj mož tekmuje za Irsko, jaz pa sem trenerka prve kategorije. Naša stranka je tudi Rowing Ireland, ki smo ji prav med zaprtjem pomagali pri vzpostavitvi spletnega izobraževalnega programa. Do zdaj so naučili trenerje, kako izvajati treninge na daljavo z uporabo virtualnih orodij.</em></p></blockquote> <p>Marketing je področje komunikologije, ki se zelo hitro spreminja. Družabna omrežja, o katerih smo pred leti govorili, da so naslednja velika stvar, so tukaj in pomembno zaznamujejo naš vsakdan, pa tudi naše potrošniške navade. A tu niso samo omrežja, še vedno beremo časopise, poslušamo radio in gledamo televizijo. Prav zato je na področju marketinga še toliko pomembnejše mišljenje, da se nikoli ne smemo nehati učiti.</p> <blockquote><p><em>"Živimo v ekonomiji pozornosti, a pozornosti nam primanjkuje. Startupi in podjetja ne tekmujejo s svojimi neposrednimi tekmeci, ampak tekmujejo z vsakim memom, z vsakim tik tokom, z vsako distrakcijo, ki je na internetu."</em></p></blockquote></p> 174810748 RTVSLO – Val 202 592 clean Ustanoviteljica in CEO podjetja Inkvine, kjer se ukvarjajo s strateškim komuniciranjem za deep tech podjetja, se je v Sloveniji mudila v zacetku meseca septembra, ko se je kot govornica predstavila na dogodku podjetniške skupnosti Ceed Slovenija. Z uspešno podjetnico smo se pogovarjali o njeni podjetniški poti, vplivu pandemije na odnose znotraj tima, delu od doma, ki je v podjetju Inkvine stalnica že od njegovih zacetkov, pa tudi o njeni novi knjigi ‘Just Evil Enough’, ki se osredotoca na to, kako se na spletu prebiti skozi hrup digitalnega marketinga.<p>Emily Ross je irska podjetnica, ki se je septembra prvič mudila v Sloveniji</p><p><p>Irska podjetnica <a href="https://twitter.com/emilyjaneross">Emily Ross</a> je ustanoviteljica in direktorica podjetja Inkvine, v katerem se ukvarjajo s strateškim komuniciranjem za globokotehnološka podjetja, se je v Ljubljani mudila v začetku septembra, ko se je kot govornica predstavila na dogodku podjetniške skupnosti <a href="https://founderstalk.ceed.si/home">Ceed Slovenija</a>. Že več kot desetletje se ukvarja tudi s pisanjem, novembra bo v soavtorstvu izdala svojo prvo knjigo <a href="https://justevilenough.com/">Just Evil Enough</a>. Za nekatere irske medije piše o tehnologiji in tudi o športni tehnologiji, kar je njena prav posebna strast.</p> <blockquote><p><em>"Šport teče po mojih žilah, moj šport pa je veslanje. Upam, da bom v prihodnjih dneh lahko prišla do Blejskega jezera. Moj mož tekmuje za Irsko, jaz pa sem trenerka prve kategorije. Naša stranka je tudi Rowing Ireland, ki smo ji prav med zaprtjem pomagali pri vzpostavitvi spletnega izobraževalnega programa. Do zdaj so naučili trenerje, kako izvajati treninge na daljavo z uporabo virtualnih orodij.</em></p></blockquote> <p>Marketing je področje komunikologije, ki se zelo hitro spreminja. Družabna omrežja, o katerih smo pred leti govorili, da so naslednja velika stvar, so tukaj in pomembno zaznamujejo naš vsakdan, pa tudi naše potrošniške navade. A tu niso samo omrežja, še vedno beremo časopise, poslušamo radio in gledamo televizijo. Prav zato je na področju marketinga še toliko pomembnejše mišljenje, da se nikoli ne smemo nehati učiti.</p> <blockquote><p><em>"Živimo v ekonomiji pozornosti, a pozornosti nam primanjkuje. Startupi in podjetja ne tekmujejo s svojimi neposrednimi tekmeci, ampak tekmujejo z vsakim memom, z vsakim tik tokom, z vsako distrakcijo, ki je na internetu."</em></p></blockquote></p> Mon, 04 Oct 2021 14:45:00 +0000 Emily Ross 75-letni pesnik je nekdanji inženir v radgonskem Elradu in nekdanji ucitelj za prakticni pouk na mariborski srednji šoli za elektrotehniko. Z ženo Darinko živi v Mariboru že skoraj pol stoletja, saj sta se spoznala v njegovih študentskih letih, nedavno pa sta v samozaložbi izdala njegovo zadnjo pesniško zbirko s pomenljivim naslovom Do kdaj?<p>75-letni pesnik Fawzi Abder Rahim z ženo Darinko živi v Mariboru že skoraj pol stoletja, nedavno pa sta izdala njegovo najnovejšo pesniško zbirko Do kdaj?</p><p><p>Arabska poezija ni na vsakodnevnem meniju niti naših najbolj vnetih uživalcev poezije. Letošnja izvedba Kulturne ambasade Palestine, vsakoletnega dogodka, ki skuša Slovencem približati Palestino in tamkajšnje aktualne razmere, je prejšnji teden poskrbela tudi za to. Na uvodni razstavi z naslovom AL ARD – ZEMLJA je razstavljene vezenine, fotografije in slike na odprtju popestril tudi pesnik <strong>Fawzi Abder Rahim</strong>. Z ženo Darinko živi v Mariboru že skoraj pol stoletja, saj sta se spoznala v njegovih študentskih letih, nedavno pa sta v samozaložbi izdala njegovo najnovejšo pesniško zbirko s pomenljivim naslovom <em>Do kdaj?</em>.</p> <p>Danes 75-letni pesnik se je rodil še v Palestini takoj po koncu druge svetovne vojne, tako da je le nekaj let starejši od države Izrael. Simboli stalnosti, trdoživosti in potrpljenja, kot so skala, korenine in oljke, pa tudi neminljivo hrepenenje po miru in svobodi, so neizogibna stalnica Rahimove poezije. Njegova mladostniška zgodba pa sploh za tiste čase ni bila prav nič posebna. Leta 1969 je zamenjal knjigo, hrano in obleko in zapustil svojo domovino.</p> <blockquote><p><em>"Imel sem željo, da bi študiral, in dobil sem možnost priti v Jugoslavijo. Moja smer študija se je izvajala v Sloveniji, za katero niti nisem natanko vedel, kje leži. Poslali so nas na tečaj jezika, velika je bila tudi vremenska sprememba, pa hrana. Ampak naše telo je narejeno za to, da se navaja na nove reči."</em></p></blockquote> <p>Po šolanju se je zaposlil kot inženir v radgonskem Elradu, pozneje pa svoje znanje predajal kot učitelj za praktični pouk na mariborski srednji šoli za elektrotehniko. Druga ljubezen pa je palestinska poezija, ki jo Slovenci zelo slabo poznamo.</p> <blockquote><p><em>"Jezik je precej drugačen. Ker je žena velika ljubiteljica literature, se trudiva skupaj. Zamislim si pesem, potem pa jo skupaj prevajava. Jaz povem po arabsko in pojasnim bistvo, da bi bil prevod čim boljši. V svoji poeziji izražam ljubezen do človeštva, življenja v miru in svobode brez zatiranja. To je moj pogled na življenje in ljudi."</em></p></blockquote></p> 174808796 RTVSLO – Val 202 877 clean 75-letni pesnik je nekdanji inženir v radgonskem Elradu in nekdanji ucitelj za prakticni pouk na mariborski srednji šoli za elektrotehniko. Z ženo Darinko živi v Mariboru že skoraj pol stoletja, saj sta se spoznala v njegovih študentskih letih, nedavno pa sta v samozaložbi izdala njegovo zadnjo pesniško zbirko s pomenljivim naslovom Do kdaj?<p>75-letni pesnik Fawzi Abder Rahim z ženo Darinko živi v Mariboru že skoraj pol stoletja, nedavno pa sta izdala njegovo najnovejšo pesniško zbirko Do kdaj?</p><p><p>Arabska poezija ni na vsakodnevnem meniju niti naših najbolj vnetih uživalcev poezije. Letošnja izvedba Kulturne ambasade Palestine, vsakoletnega dogodka, ki skuša Slovencem približati Palestino in tamkajšnje aktualne razmere, je prejšnji teden poskrbela tudi za to. Na uvodni razstavi z naslovom AL ARD – ZEMLJA je razstavljene vezenine, fotografije in slike na odprtju popestril tudi pesnik <strong>Fawzi Abder Rahim</strong>. Z ženo Darinko živi v Mariboru že skoraj pol stoletja, saj sta se spoznala v njegovih študentskih letih, nedavno pa sta v samozaložbi izdala njegovo najnovejšo pesniško zbirko s pomenljivim naslovom <em>Do kdaj?</em>.</p> <p>Danes 75-letni pesnik se je rodil še v Palestini takoj po koncu druge svetovne vojne, tako da je le nekaj let starejši od države Izrael. Simboli stalnosti, trdoživosti in potrpljenja, kot so skala, korenine in oljke, pa tudi neminljivo hrepenenje po miru in svobodi, so neizogibna stalnica Rahimove poezije. Njegova mladostniška zgodba pa sploh za tiste čase ni bila prav nič posebna. Leta 1969 je zamenjal knjigo, hrano in obleko in zapustil svojo domovino.</p> <blockquote><p><em>"Imel sem željo, da bi študiral, in dobil sem možnost priti v Jugoslavijo. Moja smer študija se je izvajala v Sloveniji, za katero niti nisem natanko vedel, kje leži. Poslali so nas na tečaj jezika, velika je bila tudi vremenska sprememba, pa hrana. Ampak naše telo je narejeno za to, da se navaja na nove reči."</em></p></blockquote> <p>Po šolanju se je zaposlil kot inženir v radgonskem Elradu, pozneje pa svoje znanje predajal kot učitelj za praktični pouk na mariborski srednji šoli za elektrotehniko. Druga ljubezen pa je palestinska poezija, ki jo Slovenci zelo slabo poznamo.</p> <blockquote><p><em>"Jezik je precej drugačen. Ker je žena velika ljubiteljica literature, se trudiva skupaj. Zamislim si pesem, potem pa jo skupaj prevajava. Jaz povem po arabsko in pojasnim bistvo, da bi bil prevod čim boljši. V svoji poeziji izražam ljubezen do človeštva, življenja v miru in svobode brez zatiranja. To je moj pogled na življenje in ljudi."</em></p></blockquote></p> Mon, 27 Sep 2021 14:45:00 +0000 Fawzi Abder Rahim Na petkovem odprtju olimpijskih iger v Tokiu bo Bojan Tokić nosil slovensko zastavo. Skoraj 40-letni namiznoteniški igralec, rojen v Bosni in Hercegovini, je za Slovenijo nastopil na poletnih olimpijskih igrah v Pekingu leta 2008, v Londonu leta 2012 in v Riu de Janeiru leta 2016. Pred najbolj nenavadnimi olimpijskimi igrami, kjer bo izvedba tekmovanj igrala pingpong z epidemijo, sta o njegovi karieri in tudi življenju v Sloveniji govorila z Daretom Ruparjem.<p>Namiznoteniški igralec Bojan Tokić, rojen v Bosni in Hercegovini, je Slovenijo na olimpijskih igrah zastopal kar trikrat. Na petkovem odprtju olimpijskih iger v Tokiu bo nosil slovensko zastavo</p><p><p>Skoraj 40-letni namiznoteniški igralec Bojan Tokić, rojen v Bosni in Hercegovini, je za Slovenijo nastopil na poletnih olimpijskih igrah v Pekingu leta 2008, v Londonu leta 2012 in v Riu de Janeiru leta 2016. Odpravlja se na najbolj nenavadne, kjer bo izvedba tekmovanj igrala pingpong z epidemijo. Na petkovem odprtju olimpijskih iger v Tokiu bo nosil slovensko zastavo.</p> <blockquote><p><em>"Bil sem presenečen. V preteklosti sem si želel te časti, a zdaj sem to popolnoma odmislil. Vemo, kakšne športnike imamo v Sloveniji, šampione, ki bodo tudi v Tokiu. Sploh nisem pomislil, da sem v ožjem krogu izbora. Zahvala gre Olimpijskemu komiteju Slovenije, ki je prepoznal vrednote moje kariere."</em></p></blockquote> <p>Čeprav je bil oče namiznoteniški trener, je Bojan Tokić kot otrok kdaj pogledal tudi k drugim bolj donosnim športom, denimo nogometu.</p> <blockquote><p><em>"Želja je bila prisotna. Kot otroci v Bosni smo se veliko podili po nogometnih igriščih. Mojemu očetu, ki je tudi trener namiznega tenisa, gre zahvala, da me je pripeljal v ta šport. Ne vem, kako bi se vse skupaj zvrstilo, če bi se zares podal v nogomet. Kljub trdemu delu mora biti za uspeh tudi kanček talenta. Stvari so se v namiznem tenisu poklopile."</em></p></blockquote></p> 174792073 RTVSLO – Val 202 929 clean Na petkovem odprtju olimpijskih iger v Tokiu bo Bojan Tokić nosil slovensko zastavo. Skoraj 40-letni namiznoteniški igralec, rojen v Bosni in Hercegovini, je za Slovenijo nastopil na poletnih olimpijskih igrah v Pekingu leta 2008, v Londonu leta 2012 in v Riu de Janeiru leta 2016. Pred najbolj nenavadnimi olimpijskimi igrami, kjer bo izvedba tekmovanj igrala pingpong z epidemijo, sta o njegovi karieri in tudi življenju v Sloveniji govorila z Daretom Ruparjem.<p>Namiznoteniški igralec Bojan Tokić, rojen v Bosni in Hercegovini, je Slovenijo na olimpijskih igrah zastopal kar trikrat. Na petkovem odprtju olimpijskih iger v Tokiu bo nosil slovensko zastavo</p><p><p>Skoraj 40-letni namiznoteniški igralec Bojan Tokić, rojen v Bosni in Hercegovini, je za Slovenijo nastopil na poletnih olimpijskih igrah v Pekingu leta 2008, v Londonu leta 2012 in v Riu de Janeiru leta 2016. Odpravlja se na najbolj nenavadne, kjer bo izvedba tekmovanj igrala pingpong z epidemijo. Na petkovem odprtju olimpijskih iger v Tokiu bo nosil slovensko zastavo.</p> <blockquote><p><em>"Bil sem presenečen. V preteklosti sem si želel te časti, a zdaj sem to popolnoma odmislil. Vemo, kakšne športnike imamo v Sloveniji, šampione, ki bodo tudi v Tokiu. Sploh nisem pomislil, da sem v ožjem krogu izbora. Zahvala gre Olimpijskemu komiteju Slovenije, ki je prepoznal vrednote moje kariere."</em></p></blockquote> <p>Čeprav je bil oče namiznoteniški trener, je Bojan Tokić kot otrok kdaj pogledal tudi k drugim bolj donosnim športom, denimo nogometu.</p> <blockquote><p><em>"Želja je bila prisotna. Kot otroci v Bosni smo se veliko podili po nogometnih igriščih. Mojemu očetu, ki je tudi trener namiznega tenisa, gre zahvala, da me je pripeljal v ta šport. Ne vem, kako bi se vse skupaj zvrstilo, če bi se zares podal v nogomet. Kljub trdemu delu mora biti za uspeh tudi kanček talenta. Stvari so se v namiznem tenisu poklopile."</em></p></blockquote></p> Mon, 19 Jul 2021 14:45:00 +0000 Bojan Tokič V oddaji Evropa osebno gostimo eno najboljših slovenskih atletinj vseh časov Marijo Šestak. Rodila se je v Kragujevcu, del mladosti preživela tudi onstran Atlantika, ljubezen pa jo je pripeljala v Slovenijo, kjer si je ustvarila dom in družino. Na olimpijskih igrah je bila z izjemnim izidom peta, na bron s svetovnega prvenstva pa je morala čakati 12 let.<p>Marija Šestak, ena najboljših slovenskih atletinj vseh časov, se je rodila v Kragujevcu, del mladosti preživela onstran Atlantika, ljubezen pa jo je pripeljala v Slovenijo, kjer si je ustvarila dom in družino</p><p><p><strong>Marija Šestak</strong> se je pred 42 leti rodila v Kragujevcu z dekliškim priimkom Martinović. Zaradi očeta, ki je bil nogometaš in nogometni trener, je prva leta preživela v Združenih državah Amerike in Kanadi, ob vrnitvi pa se je kmalu začela ukvarjati s športom.</p> <blockquote><p><em>"Nekoč, med šolskimi počitnicami, sem zjutraj odšla na plavanje, s plavanja na tenis, popoldne pa na atletiko. Starši so bili v nekem trenutku zaskrbljeni, da je to nekoliko preveč. In res je bilo preveč. Zato so mi postavili ultimat, da se odločim za eno stvar. In priznati moram, da sem v tistem trenutku hotela nadaljevati s tenisom, ampak potem sem se udeležila tekmovanja v skoku v daljino. Takrat sem skočila srbski rekord. Potem pa je trener mojemu očetu povedal, da sem nadarjena za šport. Oče se je z menoj pogovoril in na koncu sem se odločila za atletiko."</em></p></blockquote> <p>Slovenski atletiki in športu na splošno je dala veliko. Kaj pa je njej dala Slovenija? <em>"Moža." </em>Pravi, da ji je Ljubljana pisana na kožo, v Sloveniji se dobro počuti. Ima blizu morje in smučišča.</p> <blockquote><p><em>"Dala mi je novo življenje, s katerim sem zelo zadovoljna."</em></p></blockquote></p> 174790488 RTVSLO – Val 202 754 clean V oddaji Evropa osebno gostimo eno najboljših slovenskih atletinj vseh časov Marijo Šestak. Rodila se je v Kragujevcu, del mladosti preživela tudi onstran Atlantika, ljubezen pa jo je pripeljala v Slovenijo, kjer si je ustvarila dom in družino. Na olimpijskih igrah je bila z izjemnim izidom peta, na bron s svetovnega prvenstva pa je morala čakati 12 let.<p>Marija Šestak, ena najboljših slovenskih atletinj vseh časov, se je rodila v Kragujevcu, del mladosti preživela onstran Atlantika, ljubezen pa jo je pripeljala v Slovenijo, kjer si je ustvarila dom in družino</p><p><p><strong>Marija Šestak</strong> se je pred 42 leti rodila v Kragujevcu z dekliškim priimkom Martinović. Zaradi očeta, ki je bil nogometaš in nogometni trener, je prva leta preživela v Združenih državah Amerike in Kanadi, ob vrnitvi pa se je kmalu začela ukvarjati s športom.</p> <blockquote><p><em>"Nekoč, med šolskimi počitnicami, sem zjutraj odšla na plavanje, s plavanja na tenis, popoldne pa na atletiko. Starši so bili v nekem trenutku zaskrbljeni, da je to nekoliko preveč. In res je bilo preveč. Zato so mi postavili ultimat, da se odločim za eno stvar. In priznati moram, da sem v tistem trenutku hotela nadaljevati s tenisom, ampak potem sem se udeležila tekmovanja v skoku v daljino. Takrat sem skočila srbski rekord. Potem pa je trener mojemu očetu povedal, da sem nadarjena za šport. Oče se je z menoj pogovoril in na koncu sem se odločila za atletiko."</em></p></blockquote> <p>Slovenski atletiki in športu na splošno je dala veliko. Kaj pa je njej dala Slovenija? <em>"Moža." </em>Pravi, da ji je Ljubljana pisana na kožo, v Sloveniji se dobro počuti. Ima blizu morje in smučišča.</p> <blockquote><p><em>"Dala mi je novo življenje, s katerim sem zelo zadovoljna."</em></p></blockquote></p> Mon, 12 Jul 2021 14:45:00 +0000 Večjo tremo sem imela na intervjuju v slovenščini kot pa pri skakanju na olimpijskih igrah Nataša oz. Natalija Derepasko že dobri dve desetletji živi v Sloveniji. Doma je na polotoku Krim, v Slovenijo pa je prišla zaradi Krima. Rokometnega, seveda. Zase pravi, da je realistka, njena najbolj očitna lastnost pa je, da želi vedno in povsod zmagati. Da je v svojem zelo polnem urniku našla nekaj minut za Val 202 pa je tudi zmaga za nas, pravi Anja Hlača Ferjančič.<p>Nekdanja rokometašica Nataša Derepasko je doma na polotoku Krim, v Slovenijo pa je prišla zaradi Krima. Zase pravi, da je realistka, njena najbočitnejša lastnost pa je, da želi vedno in povsod zmagati</p><p><p><strong>Nataša</strong> oz. <strong>Natalija Derepasko</strong> že dobri dve desetletji živi v Sloveniji. Svoje življenje je posvetila športu, a nikoli si ni predstavljala, da bo trenerka. Dela v Rokometnem klubu Krim in v slovenski mladinski reprezetanci. Kot pravi, imamo v Sloveniji izvrstne mlade rokometašice, a delo trenerke je vseeno precej zahtevno.</p> <blockquote><p><em>"Enim se da, drugim ne. V mojih časih tega ni bilo. Če želiš nekaj delati, se s tem ukvarjaš. Tudi če te kaj boli, greš na trening."</em></p></blockquote> <p>V Slovenijo je prišla leta 1997, ko je imela 24 let. Pri štirinajstih pa se je iz rodnega Sevastopola preselila v športni internat v Kijevu. Tam je končala tudi fakulteto za šport. Kot pripoveduje, so bili že v športnem internatu deležni zelo različnih športnih treningov, z elementi gimnastike, smučarskega teka, atletike. Zdi se, da ji je široka športna baza v karieri zelo pomagala. Skozi čas pa se je spreminjal tudi njen pogled na vlogo športnih psihologov v ekipnih športih.</p> <blockquote><p><em>"Če povem po resnici, ti psihologi so me pred tekmo zelo živcirali. Govorili so mi, kako naj se zberem. Najverjetneje zato, ker sem bila že dovolj odrasla in nisem potrebovala, da me pred tekmo še kdo maltretira, da mi govori, kaj moram narediti, če pa sem že sama vedela, kaj moram. Verjetno je danes boljše."</em></p></blockquote> <p>Nataša Derepasko nima odgovora na vprašanje, kaj bi počela, če ne bi bila povezana z rokometom. In prav tako ne ve, kje bi živela, če ne v Sloveniji. V Sloveniji ji je všeč vse. Razen gneča v prometu.</p></p> 174788778 RTVSLO – Val 202 669 clean Nataša oz. Natalija Derepasko že dobri dve desetletji živi v Sloveniji. Doma je na polotoku Krim, v Slovenijo pa je prišla zaradi Krima. Rokometnega, seveda. Zase pravi, da je realistka, njena najbolj očitna lastnost pa je, da želi vedno in povsod zmagati. Da je v svojem zelo polnem urniku našla nekaj minut za Val 202 pa je tudi zmaga za nas, pravi Anja Hlača Ferjančič.<p>Nekdanja rokometašica Nataša Derepasko je doma na polotoku Krim, v Slovenijo pa je prišla zaradi Krima. Zase pravi, da je realistka, njena najbočitnejša lastnost pa je, da želi vedno in povsod zmagati</p><p><p><strong>Nataša</strong> oz. <strong>Natalija Derepasko</strong> že dobri dve desetletji živi v Sloveniji. Svoje življenje je posvetila športu, a nikoli si ni predstavljala, da bo trenerka. Dela v Rokometnem klubu Krim in v slovenski mladinski reprezetanci. Kot pravi, imamo v Sloveniji izvrstne mlade rokometašice, a delo trenerke je vseeno precej zahtevno.</p> <blockquote><p><em>"Enim se da, drugim ne. V mojih časih tega ni bilo. Če želiš nekaj delati, se s tem ukvarjaš. Tudi če te kaj boli, greš na trening."</em></p></blockquote> <p>V Slovenijo je prišla leta 1997, ko je imela 24 let. Pri štirinajstih pa se je iz rodnega Sevastopola preselila v športni internat v Kijevu. Tam je končala tudi fakulteto za šport. Kot pripoveduje, so bili že v športnem internatu deležni zelo različnih športnih treningov, z elementi gimnastike, smučarskega teka, atletike. Zdi se, da ji je široka športna baza v karieri zelo pomagala. Skozi čas pa se je spreminjal tudi njen pogled na vlogo športnih psihologov v ekipnih športih.</p> <blockquote><p><em>"Če povem po resnici, ti psihologi so me pred tekmo zelo živcirali. Govorili so mi, kako naj se zberem. Najverjetneje zato, ker sem bila že dovolj odrasla in nisem potrebovala, da me pred tekmo še kdo maltretira, da mi govori, kaj moram narediti, če pa sem že sama vedela, kaj moram. Verjetno je danes boljše."</em></p></blockquote> <p>Nataša Derepasko nima odgovora na vprašanje, kaj bi počela, če ne bi bila povezana z rokometom. In prav tako ne ve, kje bi živela, če ne v Sloveniji. V Sloveniji ji je všeč vse. Razen gneča v prometu.</p></p> Mon, 05 Jul 2021 14:45:00 +0000 Nataša Derepasko Naš najboljši biatlonec je za slovensko reprezentanco začel nastopati leta 2010, vse od takrat pa z njo niza uspehe na najvišji ravni. Z družino si je dom ustvaril na Gorenjskem, Aljaž Golčer pa se je z njim pogovarjal tudi o njegovem domačem kraju na Hrvaškem, uspešni karieri in življenju v Sloveniji.<p>Jakov Fak je v Slovenijo prišel pred dobrim desetletjem in si dom ustvaril na Gorenjskem. O koncu kariere pa najboljši slovenski biatlonec še ne razmišlja</p><p><p>Jakov Fak je za slovensko biatlonsko reprezentanco začel nastopati leta 2010 in takoj začel nizati uspehe. Iz sezone v sezono dokazuje, da sodi v svetovni vrh. Ko je prišel v Slovenijo, je čutil, da se mora znova dokazati in da kolajne, ki jih je osvojil prej, ne veljajo nič več. Z družino si je dom ustvaril na Gorenjskem. Med obilico tekmovanj in treningov vse redkeje najde čas za obisk Mrkoplja, domačega kraja.</p> <blockquote><p><i><span lang="SL">"Moj dom je zdaj tu, tukaj se počutim dobro. Mislim, da so me ljudje sprejeli in tudi jaz sem sprejel večino dobrih stvari, ki jih Slovenija ponuja. Moji otroci so že rojeni tu in so prva generacija, ki bo za mano ostala tukaj. Vesel sem, da odraščajo v po mojem mnenju zdravi družbi."</span></i></p></blockquote> <p>Jakov Fak priznava, da je bila odločitev za prestop v slovensko reprezentanco težka. A takrat ni videl druge rešitve za svojo kariero. Ljudje, ki so vodili zvezo, niso imeli vizije in ambicij, niso našli skupnega jezika. Po prestopu v slovensko reprezentanco je hitro navdušil z odličnim znanjem slovenskega jezika.</p> <blockquote><p><i><span lang="SL">"Slovenščino sem se začel učiti že pred prihodom v Slovenijo oziroma v slovensko reprezentanco. Zdelo se mi je normalno, da govorim jezik, ki se govori v državi, za katero nastopam. Ko prestopiš v vrste neke reprezentance, je ne zastopaš samo na tekmovanjih, ampak tudi v pogovorih z mediji. Če postajaš del neke družbe, je v redu, da se prilagodiš tej družbi. Govorjenje domačega jezika je osnova."</span></i></p></blockquote> <p>V dresu slovenske reprezentance je Jakov Fak dosegel osem zmag, dvakrat je postal svetovni prvak, na olimpijskih igrah pa osvojil srebro. Zdaj se pripravlja na novo sezono, ki prinaša tudi olimpijske igre. O koncu kariere pri 33 letih še ne razmišlja. In kje v hiši shranjuje vse svoje medalje?</p> <blockquote><p><em>"Če sem čisto iskren, medalje doma nimajo posebnega mesta. Lepo jih je kdaj pogledati, toda če jih gledaš preveč, se lahko kmalu razvadiš in si prehitro zadovoljen sam s seboj. Vso energijo moraš vlagati v to, da poskušaš dosegati nove cilje in osvajati nove lovorike. Te želje se ne da zadovoljiti, to žene športnike naprej."</em></p></blockquote></p> 174786966 RTVSLO – Val 202 1000 clean Naš najboljši biatlonec je za slovensko reprezentanco začel nastopati leta 2010, vse od takrat pa z njo niza uspehe na najvišji ravni. Z družino si je dom ustvaril na Gorenjskem, Aljaž Golčer pa se je z njim pogovarjal tudi o njegovem domačem kraju na Hrvaškem, uspešni karieri in življenju v Sloveniji.<p>Jakov Fak je v Slovenijo prišel pred dobrim desetletjem in si dom ustvaril na Gorenjskem. O koncu kariere pa najboljši slovenski biatlonec še ne razmišlja</p><p><p>Jakov Fak je za slovensko biatlonsko reprezentanco začel nastopati leta 2010 in takoj začel nizati uspehe. Iz sezone v sezono dokazuje, da sodi v svetovni vrh. Ko je prišel v Slovenijo, je čutil, da se mora znova dokazati in da kolajne, ki jih je osvojil prej, ne veljajo nič več. Z družino si je dom ustvaril na Gorenjskem. Med obilico tekmovanj in treningov vse redkeje najde čas za obisk Mrkoplja, domačega kraja.</p> <blockquote><p><i><span lang="SL">"Moj dom je zdaj tu, tukaj se počutim dobro. Mislim, da so me ljudje sprejeli in tudi jaz sem sprejel večino dobrih stvari, ki jih Slovenija ponuja. Moji otroci so že rojeni tu in so prva generacija, ki bo za mano ostala tukaj. Vesel sem, da odraščajo v po mojem mnenju zdravi družbi."</span></i></p></blockquote> <p>Jakov Fak priznava, da je bila odločitev za prestop v slovensko reprezentanco težka. A takrat ni videl druge rešitve za svojo kariero. Ljudje, ki so vodili zvezo, niso imeli vizije in ambicij, niso našli skupnega jezika. Po prestopu v slovensko reprezentanco je hitro navdušil z odličnim znanjem slovenskega jezika.</p> <blockquote><p><i><span lang="SL">"Slovenščino sem se začel učiti že pred prihodom v Slovenijo oziroma v slovensko reprezentanco. Zdelo se mi je normalno, da govorim jezik, ki se govori v državi, za katero nastopam. Ko prestopiš v vrste neke reprezentance, je ne zastopaš samo na tekmovanjih, ampak tudi v pogovorih z mediji. Če postajaš del neke družbe, je v redu, da se prilagodiš tej družbi. Govorjenje domačega jezika je osnova."</span></i></p></blockquote> <p>V dresu slovenske reprezentance je Jakov Fak dosegel osem zmag, dvakrat je postal svetovni prvak, na olimpijskih igrah pa osvojil srebro. Zdaj se pripravlja na novo sezono, ki prinaša tudi olimpijske igre. O koncu kariere pri 33 letih še ne razmišlja. In kje v hiši shranjuje vse svoje medalje?</p> <blockquote><p><em>"Če sem čisto iskren, medalje doma nimajo posebnega mesta. Lepo jih je kdaj pogledati, toda če jih gledaš preveč, se lahko kmalu razvadiš in si prehitro zadovoljen sam s seboj. Vso energijo moraš vlagati v to, da poskušaš dosegati nove cilje in osvajati nove lovorike. Te želje se ne da zadovoljiti, to žene športnike naprej."</em></p></blockquote></p> Mon, 28 Jun 2021 14:40:00 +0000 Jakov Fak Zoran Jovičič je nekdanji slovenski rokometni reprezentant, zdaj trener državnih prvakov iz Velenja je v Slovenijo prišel iz Tuzle v začetku devetdesetih zgolj na počitnice k stricu in teti v Koper. 20 let je igral samo za slovenske klube in 140 krat igral za slovensko reprezentanco. Letos je za srebrno medaljo z evropskega prvenstva 2004 z reprezentančnimi soigralci dobil tudi Bloudkovo nagrado, je eden redkih športnikov, ki so še med aktivno kariero vzporedno poskrbeli za svojo varno prihodnost.<p>Zoran Jovičić, nekdanji slovenski rokometni reprezentant, je v Slovenijo prišel na počitnice k teti in stricu, a je tu ostal</p><p><p><b>Zoran Jovičić </b>je nekdanji slovenski rokometni reprezentant, zdaj trener državnih prvakov iz Velenja, ki je v Slovenijo v začetku devetdesetih let prišel iz Tuzle na počitnice k stricu in teti v Koper.</p> <blockquote><p><i>"Slovenijo sem poznal. Mislil sem, da bom ostal petnajst dni, pa sem tu že 29. leto. Leta 1992 sem imel 16 let. V Slovenijo sem prišel ambiciozen, kar ni slabo, potem pa sem doživel, da ni bilo tako, da so bili drugačni časi</i>. <i>Ljudje so bili malo bolj previdni za vse ljudi iz nekdanje Jugoslavije. Čudno se mi je</i><i> zdelo, da te tako etiketirajo, a s časom te spoznajo in dejansko tu zaživiš."</i></p></blockquote> <p>Dvajset let je igral samo za slovenske klube in 140-krat igral za slovensko reprezentanco.</p> <blockquote><p><i>"Zadovoljen sem s svojim življenjem. Vedno sem bil pozitiven, tako gledam tudi na slabe strani življenja. Ponosen? Seveda sem ponosen. Najbolj sem ponosen na družino, druge stvari tako niso pomembne."</i></p></blockquote> <p>Letos je za srebrno medaljo z evropskega prvenstva 2004 z reprezentančnimi soigralci dobil tudi Bloudkovo nagrado in je eden redkih športnikov, ki so še med aktivno kariero vzporedno poskrbeli za svojo varno prihodnost.</p> <p>&nbsp;</p></p> 174785248 RTVSLO – Val 202 673 clean Zoran Jovičič je nekdanji slovenski rokometni reprezentant, zdaj trener državnih prvakov iz Velenja je v Slovenijo prišel iz Tuzle v začetku devetdesetih zgolj na počitnice k stricu in teti v Koper. 20 let je igral samo za slovenske klube in 140 krat igral za slovensko reprezentanco. Letos je za srebrno medaljo z evropskega prvenstva 2004 z reprezentančnimi soigralci dobil tudi Bloudkovo nagrado, je eden redkih športnikov, ki so še med aktivno kariero vzporedno poskrbeli za svojo varno prihodnost.<p>Zoran Jovičić, nekdanji slovenski rokometni reprezentant, je v Slovenijo prišel na počitnice k teti in stricu, a je tu ostal</p><p><p><b>Zoran Jovičić </b>je nekdanji slovenski rokometni reprezentant, zdaj trener državnih prvakov iz Velenja, ki je v Slovenijo v začetku devetdesetih let prišel iz Tuzle na počitnice k stricu in teti v Koper.</p> <blockquote><p><i>"Slovenijo sem poznal. Mislil sem, da bom ostal petnajst dni, pa sem tu že 29. leto. Leta 1992 sem imel 16 let. V Slovenijo sem prišel ambiciozen, kar ni slabo, potem pa sem doživel, da ni bilo tako, da so bili drugačni časi</i>. <i>Ljudje so bili malo bolj previdni za vse ljudi iz nekdanje Jugoslavije. Čudno se mi je</i><i> zdelo, da te tako etiketirajo, a s časom te spoznajo in dejansko tu zaživiš."</i></p></blockquote> <p>Dvajset let je igral samo za slovenske klube in 140-krat igral za slovensko reprezentanco.</p> <blockquote><p><i>"Zadovoljen sem s svojim življenjem. Vedno sem bil pozitiven, tako gledam tudi na slabe strani življenja. Ponosen? Seveda sem ponosen. Najbolj sem ponosen na družino, druge stvari tako niso pomembne."</i></p></blockquote> <p>Letos je za srebrno medaljo z evropskega prvenstva 2004 z reprezentančnimi soigralci dobil tudi Bloudkovo nagrado in je eden redkih športnikov, ki so še med aktivno kariero vzporedno poskrbeli za svojo varno prihodnost.</p> <p>&nbsp;</p></p> Mon, 21 Jun 2021 14:45:00 +0000 Zoran Jovičič Devetinštiridesetletni Mariborčan Kliton Bozgo je našo okolico spoznal v Zagrebu, že leto pred prihodom v Slovenijo. Nekdanji albanski reprezentant je zvezdne trenutke v nogometni ligi prvakov doživel z vijoličastimi. Vmes je igral za Olimpijo, pozneje še v Avstriji. Dvakrat je bil najboljši strelec slovenske lige.<p>Nekdanji nogometaš Kliton Bozgo je svoj dom našel v Mariboru</p><p><p>Devetinštiridesetletni <strong>Kliton Bozgo</strong> je v Maribor prišel z 22 leti, a je Slovenijo okusil že prej: <em>"Adria, direktna linija Tirana - Ljubljana, z Brnika pa potem z avtom naprej v Zagreb, kjer se je začela moja nogometna zgodba izven Albanije."</em></p> <blockquote><p><em>"Odločil sem se za Maribor. Zelo dobra izbira. Prvič sem igral za Maribor, žena je iz Maribora, poročila sva se na ljubljanskem gradu. Ko sva dobila datum za poroko, je prišlo vabilo iz reprezentance za isti dan. Ko smo opravili s ceremonijo in začeli z zabavo, sem se moral zvečer opravičiti, saj sem moral iti na reprezentančne tekme v Granado v Španijo."</em></p></blockquote> <p>Nekdanji albanski reprezentant je zvezdne trenutke v nogometni ligi prvakov doživel z vijoličastimi. Vmes je igral za Olimpijo, pozneje še v Avstriji. Dvakrat je bil najboljši strelec slovenske lige.</p> <p>Kliton Bozgo o tem, ali so besede<em> "ova noč nije moj dan"</em> res njegove:</p> <blockquote><p><em>"Ne, to si je nekdo izmislil in vrgel kost. Veste, kako je danes, internet je to pograbil. Prej res nisem znal jezika, ampak eno leto sem bil že v Zagrebu, tako da sem vedel, za kaj se gre."</em></p></blockquote></p> 174783420 RTVSLO – Val 202 545 clean Devetinštiridesetletni Mariborčan Kliton Bozgo je našo okolico spoznal v Zagrebu, že leto pred prihodom v Slovenijo. Nekdanji albanski reprezentant je zvezdne trenutke v nogometni ligi prvakov doživel z vijoličastimi. Vmes je igral za Olimpijo, pozneje še v Avstriji. Dvakrat je bil najboljši strelec slovenske lige.<p>Nekdanji nogometaš Kliton Bozgo je svoj dom našel v Mariboru</p><p><p>Devetinštiridesetletni <strong>Kliton Bozgo</strong> je v Maribor prišel z 22 leti, a je Slovenijo okusil že prej: <em>"Adria, direktna linija Tirana - Ljubljana, z Brnika pa potem z avtom naprej v Zagreb, kjer se je začela moja nogometna zgodba izven Albanije."</em></p> <blockquote><p><em>"Odločil sem se za Maribor. Zelo dobra izbira. Prvič sem igral za Maribor, žena je iz Maribora, poročila sva se na ljubljanskem gradu. Ko sva dobila datum za poroko, je prišlo vabilo iz reprezentance za isti dan. Ko smo opravili s ceremonijo in začeli z zabavo, sem se moral zvečer opravičiti, saj sem moral iti na reprezentančne tekme v Granado v Španijo."</em></p></blockquote> <p>Nekdanji albanski reprezentant je zvezdne trenutke v nogometni ligi prvakov doživel z vijoličastimi. Vmes je igral za Olimpijo, pozneje še v Avstriji. Dvakrat je bil najboljši strelec slovenske lige.</p> <p>Kliton Bozgo o tem, ali so besede<em> "ova noč nije moj dan"</em> res njegove:</p> <blockquote><p><em>"Ne, to si je nekdo izmislil in vrgel kost. Veste, kako je danes, internet je to pograbil. Prej res nisem znal jezika, ampak eno leto sem bil že v Zagrebu, tako da sem vedel, za kaj se gre."</em></p></blockquote></p> Mon, 14 Jun 2021 14:45:00 +0000 Kliton Bozgo Vladimer Boisa se ukvarja z vinarstvom in je podpredsednik košarkarske zveze Gruzije. Z nasmehom se spominja peripetij, ko je zaradi gruzijskega državljanstva potreboval vizo za vsako košarkarsko pot in je moral vsako leto menjati potni list. Pravzaprav je imel kar dva potna lista. Boisa se je hitro naučil slovenski jezik in s ponosom pove, da je Ljubljančan. S simpatičnim gruzijskim Ljubljančanom se je pogovarjal Franci Pavšer.<p>Vladimer Boisa, nekdanji košarkar Olimpije, se je pri 17 letih odločil oditi iz Gruzije in priti v Ljubljano. Danes se ukvarja z vinarstvom in je podpredsednik košarkarske zveze Gruzije</p><p><p>V oddaji Evropa osebno začenjamo niz zgodb o ljudeh, ki jih je v Slovenijo pripeljala športna pot. Tu so se dobro vživeli in ostali povezani z našo deželo. Njihove življenjske usode pa so precej različne.</p> <p>Začenjamo s košarkarjem, ki se je pri 17 letih odločil, da zapusti Gruzijo in pride v Slovenijo, čeprav je imel ponudbe tudi iz Izraela, Turčije in Grčije. V Olimpiji se je uveljavil, pozneje pa igral še v številnih klubih po Evropi, a se je spet vrnil v Ljubljano, kjer si je ustvaril družino. S ponosom pove, da je Ljubljančan.</p> <blockquote><p><em>"Saj veste, kaj pravijo. Od koder je tvoja žena, od tam si tudi ti. Moja žena pa je iz Ljubljane. Živim v najlepšem mestu, ki me zaradi zelene narave spominja na Gruzijo. Tukaj bom ostal, verjetno tudi pokopan."</em></p></blockquote> <p>Danes je Vladimer Boisa razpet med Slovenijo in Gruzijo. Ukvarja se z vinarstvom in je podpredsednik košarkarske zveze Gruzije.</p> <blockquote><p><em>"Spoznal sem ljubezen do vina, ki ga pod znamko Boisa pridelujem sam, na kar sem najbolj ponosen. Sicer ga je zelo malo, približno 4000 steklenic letno, a za to živim. Pridelujem pa tudi vinjak, bolje brendi. Vinjak je morda edina slovenska beseda, ki mi ni všeč."</em></p></blockquote> <p>Celotnemu pogovoru lahko prisluhnete tukaj.</p> <shortcode component='shortcode-ava4d' url='https://4d.rtvslo.si/arhiv/val-202/174781496' title=''></shortcode></p> 174781477 RTVSLO – Val 202 945 clean Vladimer Boisa se ukvarja z vinarstvom in je podpredsednik košarkarske zveze Gruzije. Z nasmehom se spominja peripetij, ko je zaradi gruzijskega državljanstva potreboval vizo za vsako košarkarsko pot in je moral vsako leto menjati potni list. Pravzaprav je imel kar dva potna lista. Boisa se je hitro naučil slovenski jezik in s ponosom pove, da je Ljubljančan. S simpatičnim gruzijskim Ljubljančanom se je pogovarjal Franci Pavšer.<p>Vladimer Boisa, nekdanji košarkar Olimpije, se je pri 17 letih odločil oditi iz Gruzije in priti v Ljubljano. Danes se ukvarja z vinarstvom in je podpredsednik košarkarske zveze Gruzije</p><p><p>V oddaji Evropa osebno začenjamo niz zgodb o ljudeh, ki jih je v Slovenijo pripeljala športna pot. Tu so se dobro vživeli in ostali povezani z našo deželo. Njihove življenjske usode pa so precej različne.</p> <p>Začenjamo s košarkarjem, ki se je pri 17 letih odločil, da zapusti Gruzijo in pride v Slovenijo, čeprav je imel ponudbe tudi iz Izraela, Turčije in Grčije. V Olimpiji se je uveljavil, pozneje pa igral še v številnih klubih po Evropi, a se je spet vrnil v Ljubljano, kjer si je ustvaril družino. S ponosom pove, da je Ljubljančan.</p> <blockquote><p><em>"Saj veste, kaj pravijo. Od koder je tvoja žena, od tam si tudi ti. Moja žena pa je iz Ljubljane. Živim v najlepšem mestu, ki me zaradi zelene narave spominja na Gruzijo. Tukaj bom ostal, verjetno tudi pokopan."</em></p></blockquote> <p>Danes je Vladimer Boisa razpet med Slovenijo in Gruzijo. Ukvarja se z vinarstvom in je podpredsednik košarkarske zveze Gruzije.</p> <blockquote><p><em>"Spoznal sem ljubezen do vina, ki ga pod znamko Boisa pridelujem sam, na kar sem najbolj ponosen. Sicer ga je zelo malo, približno 4000 steklenic letno, a za to živim. Pridelujem pa tudi vinjak, bolje brendi. Vinjak je morda edina slovenska beseda, ki mi ni všeč."</em></p></blockquote> <p>Celotnemu pogovoru lahko prisluhnete tukaj.</p> <shortcode component='shortcode-ava4d' url='https://4d.rtvslo.si/arhiv/val-202/174781496' title=''></shortcode></p> Mon, 07 Jun 2021 14:45:00 +0000 Vladimer Boisa Jason Hartley je Anglež, ki je v Slovenijo prišel, ker se je zaljubil. Pa ne v Slovenko, ampak v našo državo. Tu je ustanovil svoje podjetje, s katerim želi spreminjati naš način prehranjevanja in ljudem, ne le pri nas, ampak tudi po svetu, ponuditi boljšo hrano. <p>Ljubljana bi lahko bila žarišče za zagonska podjetja in podjetništvo, a se to žal zdaj še ne dogaja</p><p><p><strong>Jason Hartley</strong> je Anglež, ki je v Slovenijo prišel, ker se je zaljubil. Pa ne v Slovenko, ampak v našo državo. Tu je ustanovil svoje podjetje, s katerim želi spreminjati naš način prehranjevanja in ljudem, ne le pri nas, ampak tudi po svetu, ponuditi boljšo hrano. Čeprav je pri odpiranju podjetja kot tujec naletel na kopico predvsem birokratskih ovir, vztraja pri nas.</p> <blockquote><p><em>"Ljubljana bi morala biti Lizbona Vzhoda. Sedimo na križišču južne in vzhodne Evrope. Ljubljana bi lahko bila žarišče za zagonska podjetja in podjetništvo, a se to žal zdaj še ne dogaja. Prehiteva jo Hrvaška z novimi vizumi za digitalne nomade in s prestolnico Zagreb, ki se poskuša uveljaviti kot destinacija za zagonska podjetja. To me jezi, ker menim, da bi to morala biti Ljubljana. Da bi morala glede gospodarstva narediti to, kar je Lizbona naredila pred desetimi leti."</em></p></blockquote> <p>Jason o svojem poslanstvu:</p> <blockquote><p><em>"Je gibanje za novo hrano. Imamo preprosto idejo. Po svetu obstaja več sto milijonov kmetov in manjših pridelovalcev hrane. Če uporabimo novo tehnologijo, da jih povežemo z mlajšimi potrošniki, lahko ustvarimo novo ekonomijo prehranevanja. To želimo narediti tako, da so pridelovalci v procesu pošteno plačani. S tem pa ustvarjamo novo ekonomijo, ki je prilagodljiva in trajnostna."</em></p></blockquote> </p> 174779720 RTVSLO – Val 202 612 clean Jason Hartley je Anglež, ki je v Slovenijo prišel, ker se je zaljubil. Pa ne v Slovenko, ampak v našo državo. Tu je ustanovil svoje podjetje, s katerim želi spreminjati naš način prehranjevanja in ljudem, ne le pri nas, ampak tudi po svetu, ponuditi boljšo hrano. <p>Ljubljana bi lahko bila žarišče za zagonska podjetja in podjetništvo, a se to žal zdaj še ne dogaja</p><p><p><strong>Jason Hartley</strong> je Anglež, ki je v Slovenijo prišel, ker se je zaljubil. Pa ne v Slovenko, ampak v našo državo. Tu je ustanovil svoje podjetje, s katerim želi spreminjati naš način prehranjevanja in ljudem, ne le pri nas, ampak tudi po svetu, ponuditi boljšo hrano. Čeprav je pri odpiranju podjetja kot tujec naletel na kopico predvsem birokratskih ovir, vztraja pri nas.</p> <blockquote><p><em>"Ljubljana bi morala biti Lizbona Vzhoda. Sedimo na križišču južne in vzhodne Evrope. Ljubljana bi lahko bila žarišče za zagonska podjetja in podjetništvo, a se to žal zdaj še ne dogaja. Prehiteva jo Hrvaška z novimi vizumi za digitalne nomade in s prestolnico Zagreb, ki se poskuša uveljaviti kot destinacija za zagonska podjetja. To me jezi, ker menim, da bi to morala biti Ljubljana. Da bi morala glede gospodarstva narediti to, kar je Lizbona naredila pred desetimi leti."</em></p></blockquote> <p>Jason o svojem poslanstvu:</p> <blockquote><p><em>"Je gibanje za novo hrano. Imamo preprosto idejo. Po svetu obstaja več sto milijonov kmetov in manjših pridelovalcev hrane. Če uporabimo novo tehnologijo, da jih povežemo z mlajšimi potrošniki, lahko ustvarimo novo ekonomijo prehranevanja. To želimo narediti tako, da so pridelovalci v procesu pošteno plačani. S tem pa ustvarjamo novo ekonomijo, ki je prilagodljiva in trajnostna."</em></p></blockquote> </p> Mon, 31 May 2021 14:45:00 +0000 Jason Hartley, angleški podjetnik Bruno Gola je brazilski zvocni umetnik in eden vodilnih predstavnikov zvocnega kodiranja, moderne zvrsti umetnosti, ki povezuje programiranje in avdiovizualno umetnost. Na pot zvocnega kodiranja se je podal leta 2016, po skoraj desetih letih dela v programiranju. Zakaj se je odlocil, da zapusti redno in stabilno službo ter postane umetnik? Kaj sploh je zvocno kodiranje in kako je pandemsko leto vplivalo na razvoj tega spektra umetnosti?<p>Brazilski zvočni umetnik Bruno Gola je eden vodilnih predstavnikov kodiranja v živo, moderne zvrsti umetnosti, ki povezuje programiranje in avdiovizualno umetnost</p><p><p><span><strong>Bruno Gola</strong> je brazilski zvočni umetnik in eden vodilnih predstavnikov zvočnega kodiranja, moderne zvrsti umetnosti, ki povezuje programiranje in avdiovizualno umetnost. Na pot zvočnega kodiranja se je podal leta 2016, po skoraj desetih letih dela v programiranju, saj v svojem delu ni več videl izzivov. Zato je poiskal nove. </span></p> <blockquote><p><i><span>"Na neki točki sem spoznal, da sem pri svojem delu zelo nesrečen. Delal sem programsko opremo samo za druga podjetja in druge ljudi, želel pa sem si ustvariti nekaj zase. To me je vodilo do tega, da sem postal zvočni koder. Začel sem študirati umetnost na univerzi v Berlinu in tako postal umetnik."</span></i></p></blockquote> <p><span>Biti umetnik je poslanstvo, ki s seboj prinaša tudi veliko negotovosti. </span><span>Na drugi strani pa je delo v računalništvu bolj stabilno, podjetja ves čas iščejo dobre IT-jevce.</span></p> <blockquote><p><i><span>"Ko sem se odločil za prehod med umetnike, je trajalo nekaj časa, da sem se opogumil in zapustil takratno službo, ki mi je predstavljala finančno stabilnost. </span></i><i><span>Danes živim zelo drugačno življenje kot nekoč, živim od projekta do projekta. </span></i><i><span>Moja mesečna plača je zdaj veliko bolj nestabilna, ampak jaz sem veliko bolj srečen."</span></i></p></blockquote></p> 174778019 RTVSLO – Val 202 647 clean Bruno Gola je brazilski zvocni umetnik in eden vodilnih predstavnikov zvocnega kodiranja, moderne zvrsti umetnosti, ki povezuje programiranje in avdiovizualno umetnost. Na pot zvocnega kodiranja se je podal leta 2016, po skoraj desetih letih dela v programiranju. Zakaj se je odlocil, da zapusti redno in stabilno službo ter postane umetnik? Kaj sploh je zvocno kodiranje in kako je pandemsko leto vplivalo na razvoj tega spektra umetnosti?<p>Brazilski zvočni umetnik Bruno Gola je eden vodilnih predstavnikov kodiranja v živo, moderne zvrsti umetnosti, ki povezuje programiranje in avdiovizualno umetnost</p><p><p><span><strong>Bruno Gola</strong> je brazilski zvočni umetnik in eden vodilnih predstavnikov zvočnega kodiranja, moderne zvrsti umetnosti, ki povezuje programiranje in avdiovizualno umetnost. Na pot zvočnega kodiranja se je podal leta 2016, po skoraj desetih letih dela v programiranju, saj v svojem delu ni več videl izzivov. Zato je poiskal nove. </span></p> <blockquote><p><i><span>"Na neki točki sem spoznal, da sem pri svojem delu zelo nesrečen. Delal sem programsko opremo samo za druga podjetja in druge ljudi, želel pa sem si ustvariti nekaj zase. To me je vodilo do tega, da sem postal zvočni koder. Začel sem študirati umetnost na univerzi v Berlinu in tako postal umetnik."</span></i></p></blockquote> <p><span>Biti umetnik je poslanstvo, ki s seboj prinaša tudi veliko negotovosti. </span><span>Na drugi strani pa je delo v računalništvu bolj stabilno, podjetja ves čas iščejo dobre IT-jevce.</span></p> <blockquote><p><i><span>"Ko sem se odločil za prehod med umetnike, je trajalo nekaj časa, da sem se opogumil in zapustil takratno službo, ki mi je predstavljala finančno stabilnost. </span></i><i><span>Danes živim zelo drugačno življenje kot nekoč, živim od projekta do projekta. </span></i><i><span>Moja mesečna plača je zdaj veliko bolj nestabilna, ampak jaz sem veliko bolj srečen."</span></i></p></blockquote></p> Mon, 24 May 2021 14:45:00 +0000 Bruno Gola Rodil se je očetu Grku in mami Švedinji. Odraščal je na Švedskem, poletja pa preživljal na grški obali. Čeprav mora doma ves čas imeti olivno olje in feta sir, se tudi švedski hrani ne bi odpovedal. Študiral je gradbeništvo, a na koncu postal novinar. Ko potuje, ga moti, da ga ljudje sprejemajo kot švedskega ambasadorja. Filip Kotsambouikidis je kot dopisnik švedskega javnega radia pred kratkim obiskal tudi Slovenijo. V Evropi osebno pove več tudi o "švedskem" reševanju epidemije. Z njim se je pogovarjal Gašper Andrinek.<p>Filip Kotsambouikidis se je odraščal na Švedskem, poletja pa preživljal na grški obali. Čeprav mora doma ves čas imeti olivno olje in feta sir, se tudi švedski hrani ne bi odpovedal</p><p><p>Rodil se je očetu Grku in mami Švedinji. Odraščal je na Švedskem, poletja pa preživljal na grški obali. Čeprav mora doma ves čas imeti olivno olje in feta sir, se tudi švedski hrani ne bi odpovedal. Študiral je gradbeništvo, a na koncu postal novinar. Ko potuje, ga moti, da ga ljudje sprejemajo kot švedskega ambasadorja. <strong>Filip Kotsambouikidis</strong> je kot dopisnik švedskega javnega radia pred kratkim obiskal tudi Slovenijo. V Evropi osebno pove več tudi o "švedskem" reševanju epidemije.</p> </p> 174776214 RTVSLO – Val 202 1006 clean Rodil se je očetu Grku in mami Švedinji. Odraščal je na Švedskem, poletja pa preživljal na grški obali. Čeprav mora doma ves čas imeti olivno olje in feta sir, se tudi švedski hrani ne bi odpovedal. Študiral je gradbeništvo, a na koncu postal novinar. Ko potuje, ga moti, da ga ljudje sprejemajo kot švedskega ambasadorja. Filip Kotsambouikidis je kot dopisnik švedskega javnega radia pred kratkim obiskal tudi Slovenijo. V Evropi osebno pove več tudi o "švedskem" reševanju epidemije. Z njim se je pogovarjal Gašper Andrinek.<p>Filip Kotsambouikidis se je odraščal na Švedskem, poletja pa preživljal na grški obali. Čeprav mora doma ves čas imeti olivno olje in feta sir, se tudi švedski hrani ne bi odpovedal</p><p><p>Rodil se je očetu Grku in mami Švedinji. Odraščal je na Švedskem, poletja pa preživljal na grški obali. Čeprav mora doma ves čas imeti olivno olje in feta sir, se tudi švedski hrani ne bi odpovedal. Študiral je gradbeništvo, a na koncu postal novinar. Ko potuje, ga moti, da ga ljudje sprejemajo kot švedskega ambasadorja. <strong>Filip Kotsambouikidis</strong> je kot dopisnik švedskega javnega radia pred kratkim obiskal tudi Slovenijo. V Evropi osebno pove več tudi o "švedskem" reševanju epidemije.</p> </p> Mon, 17 May 2021 14:45:00 +0000 Filip Kotsambouikidis Martina Zakocs je predstavnica mlajše generacije porabskih Slovencev. Doma je iz Gornjega Senika, največje slovenske vasi v Porabju. Študirala je v Mariboru in Ljubljani. Bližje so ji Štajerci, ki so bolj podobni nasmejanim Porabcem. V magisteriju je analizirala dvojezične napise v sedmih slovenskih obmejnih vaseh. V politiko se ne vmešava. Pravi, da država pod Orbanom funkcionira: “Dnevi tečejo in se moramo prilagajati temu, kar je.” Tudi o življenju mladih v Porabju, koroni in prihodnosti.<p>Martina Zakocs je predstavnica mlajše generacije porabskih Slovencev. Doma je iz Gornjega Senika, največje slovenske vasi v Porabju. Pravi, da država pod Orbanom funkcionira.</p><p><p>Martina Zakocs je predstavnica mlajše generacije porabskih Slovencev. Doma je iz Gornjega Senika, največje slovenske vasi v Porabju. Študirala je v Mariboru in Ljubljani. Bližje so ji Štajerci, ki so bolj podobni nasmejanim Porabcem.V magisteriju je analizirala dvojezične napise v sedmih slovenskih obmejnih vaseh. V politiko se ne vmešava. Pravi, da država pod Orbanom funkcionira: <em>“Dnevi tečejo in se moramo prilagajati temu, kar je.”</em> Tudi o življenju mladih v Porabju, koroni in prihodnosti.</p></p> 174774553 RTVSLO – Val 202 715 clean Martina Zakocs je predstavnica mlajše generacije porabskih Slovencev. Doma je iz Gornjega Senika, največje slovenske vasi v Porabju. Študirala je v Mariboru in Ljubljani. Bližje so ji Štajerci, ki so bolj podobni nasmejanim Porabcem. V magisteriju je analizirala dvojezične napise v sedmih slovenskih obmejnih vaseh. V politiko se ne vmešava. Pravi, da država pod Orbanom funkcionira: “Dnevi tečejo in se moramo prilagajati temu, kar je.” Tudi o življenju mladih v Porabju, koroni in prihodnosti.<p>Martina Zakocs je predstavnica mlajše generacije porabskih Slovencev. Doma je iz Gornjega Senika, največje slovenske vasi v Porabju. Pravi, da država pod Orbanom funkcionira.</p><p><p>Martina Zakocs je predstavnica mlajše generacije porabskih Slovencev. Doma je iz Gornjega Senika, največje slovenske vasi v Porabju. Študirala je v Mariboru in Ljubljani. Bližje so ji Štajerci, ki so bolj podobni nasmejanim Porabcem.V magisteriju je analizirala dvojezične napise v sedmih slovenskih obmejnih vaseh. V politiko se ne vmešava. Pravi, da država pod Orbanom funkcionira: <em>“Dnevi tečejo in se moramo prilagajati temu, kar je.”</em> Tudi o življenju mladih v Porabju, koroni in prihodnosti.</p></p> Mon, 10 May 2021 14:45:00 +0000 Martina Zakocs Gabriela-Mihaela Buzoianu je prišla v Ljubljano na trimesečno prakso, zdaj je tukaj že več kot 5 let. Nekdanja študentka novinarstva zdaj dela v logistiki, pri nas pa predvsem pogreša nekoliko romanskega temperamenta.<p>Romunka Gabriela-Mihaela Buzoianu je prišla v Ljubljano na trimesečno prakso, zdaj je tukaj že več kot pet let. Nekdanja študentka novinarstva pri nas pogreša predvsem nekaj romanskega temperamenta</p><p><p>Gabriela-Mihaela Buzoianu, rojena v Bukarešti, pravi, da naj bi bila Slovenija po prvotnih načrtih le kratka alineja v njenem življenjepisu. V Ljubljano je prišla na trimesečno prakso, potem pa dobila redno zaposlitev v logističnem podjetju in tu je že dobro petletko. Všeč so ji naše gore in kolesarjem naklonjeno okolje. Prijatelj ji je podaril svoje staro kolo in od takrat ves čas kolesari.</p> <blockquote><p><em>"Kolesariš lahko tudi v večjih mestih, ampak je to veliko bolj nevarno. Pa tudi nasploh se mi zdi tukaj varno. Včasih seveda ukradejo kako kolo, ampak nikoli mi ni bilo neprijetno ponoči sami hoditi po mestu. Rahlo nenavadno je, da ni nikjer nikogar, a nikoli se nisem počutila neprijetno."</em></p></blockquote></p> 174764544 RTVSLO – Val 202 648 clean Gabriela-Mihaela Buzoianu je prišla v Ljubljano na trimesečno prakso, zdaj je tukaj že več kot 5 let. Nekdanja študentka novinarstva zdaj dela v logistiki, pri nas pa predvsem pogreša nekoliko romanskega temperamenta.<p>Romunka Gabriela-Mihaela Buzoianu je prišla v Ljubljano na trimesečno prakso, zdaj je tukaj že več kot pet let. Nekdanja študentka novinarstva pri nas pogreša predvsem nekaj romanskega temperamenta</p><p><p>Gabriela-Mihaela Buzoianu, rojena v Bukarešti, pravi, da naj bi bila Slovenija po prvotnih načrtih le kratka alineja v njenem življenjepisu. V Ljubljano je prišla na trimesečno prakso, potem pa dobila redno zaposlitev v logističnem podjetju in tu je že dobro petletko. Všeč so ji naše gore in kolesarjem naklonjeno okolje. Prijatelj ji je podaril svoje staro kolo in od takrat ves čas kolesari.</p> <blockquote><p><em>"Kolesariš lahko tudi v večjih mestih, ampak je to veliko bolj nevarno. Pa tudi nasploh se mi zdi tukaj varno. Včasih seveda ukradejo kako kolo, ampak nikoli mi ni bilo neprijetno ponoči sami hoditi po mestu. Rahlo nenavadno je, da ni nikjer nikogar, a nikoli se nisem počutila neprijetno."</em></p></blockquote></p> Mon, 29 Mar 2021 14:45:00 +0000 Gabriela-Mihaela Buzoianu Annie Millan-Gračner je mlada Venezuelka, ki se je pred dvema letoma in pol poročila s Slovencem in se preselila v Slovenijo. Spoznala sta se prek igranja spletnih iger, najprej sta imela razmerje na daljavo, potem jo je obiskal v Venezueli in ugotovila sta, da je to to. Takrat je delala na zasebni zdravstveni kliniki in mesečno zaslužila 6 dolarjev, kar ne bi bilo dovolj niti za študijske knjige. Tudi na prigovarjanje staršev je odšla v popolnoma neznan svet. Slovenijo. Tukaj si zdaj ustvarja življenje, ob tem pa poskuša pomagati še družini v Venezueli.<p>Annie Millan-Gračner je mlada Venezuelka, po izobrazbi zdravnica, ki se je pred dvema letoma in pol poročila s Slovencem in se preselila v Slovenijo.</p><p><p>Anny Millan-Gračner je Venezuelka, ki zdaj že dve leti in pol živi v Sloveniji. Stara je 30 let, pri nas pa je našla ljubezen svojega življenja. Spoznala sta se prek igranja spletnih iger. Najprej sta imela razmerje na daljavo, potem jo je obiskal v Venezueli in ugotovila sta, da je to tisto pravo.</p> <p>Prvotni načrt je bil, da Annie v domovini dokonča še vsaj podoktorski študij medicine. A je bilo to neizvedljivo. Takrat je delala na zasebni zdravstveni kliniki in mesečno zaslužila šest dolarjev, kar ne bi bilo dovolj niti za študijske knjige.</p> <blockquote><p><em>"Seveda ne bi mogla vpisati nadaljevanja študija, ker to stane. Poleg tega pa je bilo tudi samo delo depresivno. Veste, jaz strokovno predpišem, kakšno naj bo zdravljenje. Predpišem zdravila, ampak to obstaja samo na papirju. Ljudje si teh zdravil ne morejo privoščiti. Predpisovala sem zdravila, ljudje pa so samo hodili, brez zdravil. Dokler na koncu niso več hodili, ker jih ni bilo več."</em></p></blockquote> <p>Kot zdravnica je delala v bolnišnici in kliniki. Brez dveh služb v Venezueli nimaš dovolj za hrano in za življenje. Moraš biti kar mojster preživetja in hkrati kreativnega računovodstva. Običajno se težko izide brez pomoči sorodnikov iz tujine. Zdaj tudi sama poskuša po najboljših močeh pomagati domačim s kakim evrom. Mama je upokojenka s tremi dolarji pokojnine, oče pa priznan pediater, ki bi tudi že moral uživati pokojnino.</p> <blockquote><p><em>"Želim si, da bi bila ekonomsko bolj stabilna. Potem bi našla način, kako jim spet priskrbeti potne liste, da bi lahko spet potovali. Končno bi se lahko spet videli. Trenutno domov ne morem, vsaj dokler imam venezuelsko državljanstvo. Ljudje so presenečeni, ko jim povem, da sem odšla, čeprav sem imela službo. Odšla sem kot zdravnica, ki jo sistem potrebuje. Oblasti nočejo, da inženirji, zdravniki in pravniki zapuščajo državo. Pravzaprav je ne smejo. Edini način za odhod je, da ti nekako uspe 'oditi na počitnice'."</em></p></blockquote> <p>Annie prihaja iz (pred nekaj leti) precej dobro situirane družine, govori več jezikov, tri leta je živela celo v Kanadi, v Quebecu. Kdaj se je torej sistem v Venezueli zlomil, da njen oče, priznani doktor, danes zasluži le šest evrov na mesec?</p> <blockquote><p><em>"Sistem se je sesul med 2008 in 2010. Takrat je denar postal samo papir. Rekla bi, da so govorili o socializmu, uvajali so pa komunizem po kubanskem vzoru. Moj oče je moral prodati hišo, ki smo jo imeli na Floridi. Ne da si je nismo mogli več privoščiti, privoščiti si nismo mogli več niti poti do Floride. Zadnji denar od prodaje je porabil za mojo diplomo."</em></p></blockquote> <p>Tudi na prigovarjanje staršev je odšla v popolnoma neznan svet. Slovenijo. Tukaj si zdaj ustvarja življenje.</p> <blockquote><p><em>"Rekla sta, naj grem. Čim prej, naj ne ostanem. Da me tam ne čaka nič dobrega. Takrat sem sicer še upala, da pretiravata in da se bo stvar slej ko prej izboljšala. Pa se nič ne izboljšuje, še slabša se." </em></p></blockquote></p> 174762779 RTVSLO – Val 202 1118 clean Annie Millan-Gračner je mlada Venezuelka, ki se je pred dvema letoma in pol poročila s Slovencem in se preselila v Slovenijo. Spoznala sta se prek igranja spletnih iger, najprej sta imela razmerje na daljavo, potem jo je obiskal v Venezueli in ugotovila sta, da je to to. Takrat je delala na zasebni zdravstveni kliniki in mesečno zaslužila 6 dolarjev, kar ne bi bilo dovolj niti za študijske knjige. Tudi na prigovarjanje staršev je odšla v popolnoma neznan svet. Slovenijo. Tukaj si zdaj ustvarja življenje, ob tem pa poskuša pomagati še družini v Venezueli.<p>Annie Millan-Gračner je mlada Venezuelka, po izobrazbi zdravnica, ki se je pred dvema letoma in pol poročila s Slovencem in se preselila v Slovenijo.</p><p><p>Anny Millan-Gračner je Venezuelka, ki zdaj že dve leti in pol živi v Sloveniji. Stara je 30 let, pri nas pa je našla ljubezen svojega življenja. Spoznala sta se prek igranja spletnih iger. Najprej sta imela razmerje na daljavo, potem jo je obiskal v Venezueli in ugotovila sta, da je to tisto pravo.</p> <p>Prvotni načrt je bil, da Annie v domovini dokonča še vsaj podoktorski študij medicine. A je bilo to neizvedljivo. Takrat je delala na zasebni zdravstveni kliniki in mesečno zaslužila šest dolarjev, kar ne bi bilo dovolj niti za študijske knjige.</p> <blockquote><p><em>"Seveda ne bi mogla vpisati nadaljevanja študija, ker to stane. Poleg tega pa je bilo tudi samo delo depresivno. Veste, jaz strokovno predpišem, kakšno naj bo zdravljenje. Predpišem zdravila, ampak to obstaja samo na papirju. Ljudje si teh zdravil ne morejo privoščiti. Predpisovala sem zdravila, ljudje pa so samo hodili, brez zdravil. Dokler na koncu niso več hodili, ker jih ni bilo več."</em></p></blockquote> <p>Kot zdravnica je delala v bolnišnici in kliniki. Brez dveh služb v Venezueli nimaš dovolj za hrano in za življenje. Moraš biti kar mojster preživetja in hkrati kreativnega računovodstva. Običajno se težko izide brez pomoči sorodnikov iz tujine. Zdaj tudi sama poskuša po najboljših močeh pomagati domačim s kakim evrom. Mama je upokojenka s tremi dolarji pokojnine, oče pa priznan pediater, ki bi tudi že moral uživati pokojnino.</p> <blockquote><p><em>"Želim si, da bi bila ekonomsko bolj stabilna. Potem bi našla način, kako jim spet priskrbeti potne liste, da bi lahko spet potovali. Končno bi se lahko spet videli. Trenutno domov ne morem, vsaj dokler imam venezuelsko državljanstvo. Ljudje so presenečeni, ko jim povem, da sem odšla, čeprav sem imela službo. Odšla sem kot zdravnica, ki jo sistem potrebuje. Oblasti nočejo, da inženirji, zdravniki in pravniki zapuščajo državo. Pravzaprav je ne smejo. Edini način za odhod je, da ti nekako uspe 'oditi na počitnice'."</em></p></blockquote> <p>Annie prihaja iz (pred nekaj leti) precej dobro situirane družine, govori več jezikov, tri leta je živela celo v Kanadi, v Quebecu. Kdaj se je torej sistem v Venezueli zlomil, da njen oče, priznani doktor, danes zasluži le šest evrov na mesec?</p> <blockquote><p><em>"Sistem se je sesul med 2008 in 2010. Takrat je denar postal samo papir. Rekla bi, da so govorili o socializmu, uvajali so pa komunizem po kubanskem vzoru. Moj oče je moral prodati hišo, ki smo jo imeli na Floridi. Ne da si je nismo mogli več privoščiti, privoščiti si nismo mogli več niti poti do Floride. Zadnji denar od prodaje je porabil za mojo diplomo."</em></p></blockquote> <p>Tudi na prigovarjanje staršev je odšla v popolnoma neznan svet. Slovenijo. Tukaj si zdaj ustvarja življenje.</p> <blockquote><p><em>"Rekla sta, naj grem. Čim prej, naj ne ostanem. Da me tam ne čaka nič dobrega. Takrat sem sicer še upala, da pretiravata in da se bo stvar slej ko prej izboljšala. Pa se nič ne izboljšuje, še slabša se." </em></p></blockquote></p> Mon, 22 Mar 2021 15:45:00 +0000 Annie Millan-Gračner Za Skandinavce in Nordijce velja, da so zadržani ljudje. Tudi redkobesedni, kar pa za našega gosta ne moremo trditi. Našega gosta je v Slovenijo pripeljalo trenersko delo.Finec Raimo Summanen je namreč trener hokejistov Olimpije.<p>Raimo Summanen je trener hokejistov Olimpije, ki prihaja s Finske</p><p><p>Za Skandinavce in Nordijce velja, da so zadržani ljudje. Tudi redkobesedni, kar pa za našega gosta ne moremo trditi. Raima Summanena, trenerja hokejistov Olimpije, je v Slovenijo pripeljalo terensko delo.</p> <p>Poudarja, da živimo v času izjemno hitrega razvoja, tudi v športu. Zase sicer pravi, da je praktičen človek, a teorija in praksa se morata po njegovih besedah prepletati. Ceni tudi predano znanje.</p> <blockquote><p><em>"Tiho znanje, ta izraz mi je zelo všeč, to je znanje naših starih staršev. Znanje, ki je prestalo preizkus časa. Takšni nasveti so po navadi bolj koristni kot drugi. Čas je pogosto tisti, ki pove, ali je nekaj prav ali narobe. To nas uči zgodovina."</em></p></blockquote> <p>Zadnjih 12 let v poletnih mesecih skrbi za pripravo finskih igralcev, ki igrajo bodisi v ligi NHL, ruski ali pa elitni finski ligi. Tudi za hokejski podmladek je po njegovem mnenju pomembno, da ima na voljo ledeno ploskev vse mesece v letu.</p> <blockquote><p><em>"Treningi so kakovostnejši, razmere so boljše. Predvsem pa je več ledu, tudi poleti. To je eden ključev Finske zgodbe o uspehu. Iz športa, ki ga lahko treniraš 8 mesecev, smo naredili šport, ki ga lahko treniraš celo leto."</em></p></blockquote> <p>Poudarja, da imajo tudi igralci vrhunskega kova svoje pomanjkljivosti.</p> <blockquote><p><em>"V vseh najboljših igralcih lahko najdeš šibke točke, a njihova prednost je, da znajo odlično igrati kljub svojim pomanjkljivostim. Najboljši igralci niso popolni, ampak jih to ne ustavi. In to se mi zdi najboljše sporočilo za otroke, za vse. Nikoli ne smeš razmišljati, da moraš biti popoln."</em></p></blockquote></p> 174760931 RTVSLO – Val 202 809 clean Za Skandinavce in Nordijce velja, da so zadržani ljudje. Tudi redkobesedni, kar pa za našega gosta ne moremo trditi. Našega gosta je v Slovenijo pripeljalo trenersko delo.Finec Raimo Summanen je namreč trener hokejistov Olimpije.<p>Raimo Summanen je trener hokejistov Olimpije, ki prihaja s Finske</p><p><p>Za Skandinavce in Nordijce velja, da so zadržani ljudje. Tudi redkobesedni, kar pa za našega gosta ne moremo trditi. Raima Summanena, trenerja hokejistov Olimpije, je v Slovenijo pripeljalo terensko delo.</p> <p>Poudarja, da živimo v času izjemno hitrega razvoja, tudi v športu. Zase sicer pravi, da je praktičen človek, a teorija in praksa se morata po njegovih besedah prepletati. Ceni tudi predano znanje.</p> <blockquote><p><em>"Tiho znanje, ta izraz mi je zelo všeč, to je znanje naših starih staršev. Znanje, ki je prestalo preizkus časa. Takšni nasveti so po navadi bolj koristni kot drugi. Čas je pogosto tisti, ki pove, ali je nekaj prav ali narobe. To nas uči zgodovina."</em></p></blockquote> <p>Zadnjih 12 let v poletnih mesecih skrbi za pripravo finskih igralcev, ki igrajo bodisi v ligi NHL, ruski ali pa elitni finski ligi. Tudi za hokejski podmladek je po njegovem mnenju pomembno, da ima na voljo ledeno ploskev vse mesece v letu.</p> <blockquote><p><em>"Treningi so kakovostnejši, razmere so boljše. Predvsem pa je več ledu, tudi poleti. To je eden ključev Finske zgodbe o uspehu. Iz športa, ki ga lahko treniraš 8 mesecev, smo naredili šport, ki ga lahko treniraš celo leto."</em></p></blockquote> <p>Poudarja, da imajo tudi igralci vrhunskega kova svoje pomanjkljivosti.</p> <blockquote><p><em>"V vseh najboljših igralcih lahko najdeš šibke točke, a njihova prednost je, da znajo odlično igrati kljub svojim pomanjkljivostim. Najboljši igralci niso popolni, ampak jih to ne ustavi. In to se mi zdi najboljše sporočilo za otroke, za vse. Nikoli ne smeš razmišljati, da moraš biti popoln."</em></p></blockquote></p> Mon, 15 Mar 2021 15:45:00 +0000 Raimo Summanen Skoraj smo že pozabili, da sta tako umetnost kot umetna inteligenca nenaravni tvorbi. Še posebej zato, ker človek samega sebe samopašno izvzema iz naravnega sveta in si na ta način utrjuje zmotno prepričanje, da je nekaj več. Mlada avstrijska umetnica Rosi Grillmair v odnosu med človekom in umetno inteligenco zaznava predvsem omejenost človeške domišljije, saj na tem področju še nismo prišli dlje od posnemanja in preslikavanja najboljših lastnosti enega in drugega: vrhunski roboti morajo v gibih in podobi čimbolj spominjati na človeka, človeška zmotljivost pa se naslaja nad nezgrešljivostjo umetne inteligence.<p>Rosi Grillmair, mlada avstrijska umetnica, v odnosu med človekom in umetno inteligenco zaznava omejenost človeške domišljije</p><p><p>Skoraj smo že pozabili, da sta tako umetnost kot umetna inteligenca nenaravni tvorbi. Še posebej zato, ker človek samega sebe samopašno izvzema iz naravnega sveta in si na ta način utrjuje zmotno prepričanje, da je nekaj več. Mlada avstrijska umetnica Rosi Grillmair v odnosu med človekom in umetno inteligenco zaznava predvsem omejenost človeške domišljije, saj na tem področju še nismo prišli dlje od posnemanja in preslikavanja najboljših lastnosti enega in drugega: vrhunski roboti morajo v gibih in podobi čimbolj spominjati na človeka, človeška zmotljivost pa se naslaja nad nezgrešljivostjo umetne inteligence.</p> <p>Prihaja iz Linza, kjer je študirala multimedijske umetnosti, nato pa delala kot umetniška sodelavka v muzeju in po raznih festivalih. Obisk Slovenije se je zgodil po poldrugem letu premora. Zelo jo veseli, da bo lahko tukaj in da bo lahko uresničila nov projekt, pri katerem se ukvarja z umetno inteligenco in roboti ter njihovim sobivanjem s človekom. Dve festivalski obdobji je preživela v Frankfurtu, študirala je v Milanu.</p> <blockquote><p><em>"Eno leto sem preživela tudi v Iranu kot umetnica in knjižničarka v teheranski nemški knjižnici. Prav zanimivo pa je spoznavati sosednjo Slovenijo, saj imamo podobno zgodovino, pa vendarle tako različno. Kot pravi nek tajski rek ­– vse isto, pa tako različno. Določene stvari  so popolnoma drugačne, tudi tam, kjer človek misli, da je vse enako in znano, miselni vzorci pa so povsem nasprotni."</em></p></blockquote> <p>Umetna inteligenca jo zanima bolj iz filozofskih razlogov. Zakaj se človek vseskozi sprašuje kdo je in od kod prihaja in zakaj je tako poseben, da ga nobena druga stvar ne more dohajati.</p> <blockquote><p><em>"Vse skušamo nekako počlovečiti, vsak računalnik ali aparat. V stroje projiciramo čustva, da bi bolje shajali z njimi. Tako si umetno inteligenco prilagajamo sebi. Ampak če dobro premislimo, gre za novo infrastrukturo. To pač ni človek, temveč svetovna baza podatkov, vseobsegajoča inteligenca, ki povečini izvira iz interneta."</em></p></blockquote> <p>Rosi Grillmair je sicer letošnja prva Ljudmilina rezidentka in bo ta četrtek v razstavišču Osmo/za, torej v 8. nadstropju stolpnice na Slovenski 54 na Bavarskem dvoru v Ljubljani,  predstavila svoj interaktivni rezidenčni projekt .</p> <blockquote><p><em>"Cela razstava bo eno samo umetniško delo! To je igriva pot s sedmimi postajami. Cilj sprehoda je bolje razumeti, kako aplikacije in telefonske storitve delujejo. Poleg tega skušamo spotoma obiskovalca tudi spremeniti v nekakšnega robota. Predstavljajte si, da ste vi aparat oz. aplikacija na pametnem telefonu, in kako potem komunicirate z ljudmi. Vse je interaktivno, veliko je povezovanja, ne samo med ljudmi, ampak tudi med vami in vašim telefonom."</em></p></blockquote></p> 174759238 RTVSLO – Val 202 718 clean Skoraj smo že pozabili, da sta tako umetnost kot umetna inteligenca nenaravni tvorbi. Še posebej zato, ker človek samega sebe samopašno izvzema iz naravnega sveta in si na ta način utrjuje zmotno prepričanje, da je nekaj več. Mlada avstrijska umetnica Rosi Grillmair v odnosu med človekom in umetno inteligenco zaznava predvsem omejenost človeške domišljije, saj na tem področju še nismo prišli dlje od posnemanja in preslikavanja najboljših lastnosti enega in drugega: vrhunski roboti morajo v gibih in podobi čimbolj spominjati na človeka, človeška zmotljivost pa se naslaja nad nezgrešljivostjo umetne inteligence.<p>Rosi Grillmair, mlada avstrijska umetnica, v odnosu med človekom in umetno inteligenco zaznava omejenost človeške domišljije</p><p><p>Skoraj smo že pozabili, da sta tako umetnost kot umetna inteligenca nenaravni tvorbi. Še posebej zato, ker človek samega sebe samopašno izvzema iz naravnega sveta in si na ta način utrjuje zmotno prepričanje, da je nekaj več. Mlada avstrijska umetnica Rosi Grillmair v odnosu med človekom in umetno inteligenco zaznava predvsem omejenost človeške domišljije, saj na tem področju še nismo prišli dlje od posnemanja in preslikavanja najboljših lastnosti enega in drugega: vrhunski roboti morajo v gibih in podobi čimbolj spominjati na človeka, človeška zmotljivost pa se naslaja nad nezgrešljivostjo umetne inteligence.</p> <p>Prihaja iz Linza, kjer je študirala multimedijske umetnosti, nato pa delala kot umetniška sodelavka v muzeju in po raznih festivalih. Obisk Slovenije se je zgodil po poldrugem letu premora. Zelo jo veseli, da bo lahko tukaj in da bo lahko uresničila nov projekt, pri katerem se ukvarja z umetno inteligenco in roboti ter njihovim sobivanjem s človekom. Dve festivalski obdobji je preživela v Frankfurtu, študirala je v Milanu.</p> <blockquote><p><em>"Eno leto sem preživela tudi v Iranu kot umetnica in knjižničarka v teheranski nemški knjižnici. Prav zanimivo pa je spoznavati sosednjo Slovenijo, saj imamo podobno zgodovino, pa vendarle tako različno. Kot pravi nek tajski rek ­– vse isto, pa tako različno. Določene stvari  so popolnoma drugačne, tudi tam, kjer človek misli, da je vse enako in znano, miselni vzorci pa so povsem nasprotni."</em></p></blockquote> <p>Umetna inteligenca jo zanima bolj iz filozofskih razlogov. Zakaj se človek vseskozi sprašuje kdo je in od kod prihaja in zakaj je tako poseben, da ga nobena druga stvar ne more dohajati.</p> <blockquote><p><em>"Vse skušamo nekako počlovečiti, vsak računalnik ali aparat. V stroje projiciramo čustva, da bi bolje shajali z njimi. Tako si umetno inteligenco prilagajamo sebi. Ampak če dobro premislimo, gre za novo infrastrukturo. To pač ni človek, temveč svetovna baza podatkov, vseobsegajoča inteligenca, ki povečini izvira iz interneta."</em></p></blockquote> <p>Rosi Grillmair je sicer letošnja prva Ljudmilina rezidentka in bo ta četrtek v razstavišču Osmo/za, torej v 8. nadstropju stolpnice na Slovenski 54 na Bavarskem dvoru v Ljubljani,  predstavila svoj interaktivni rezidenčni projekt .</p> <blockquote><p><em>"Cela razstava bo eno samo umetniško delo! To je igriva pot s sedmimi postajami. Cilj sprehoda je bolje razumeti, kako aplikacije in telefonske storitve delujejo. Poleg tega skušamo spotoma obiskovalca tudi spremeniti v nekakšnega robota. Predstavljajte si, da ste vi aparat oz. aplikacija na pametnem telefonu, in kako potem komunicirate z ljudmi. Vse je interaktivno, veliko je povezovanja, ne samo med ljudmi, ampak tudi med vami in vašim telefonom."</em></p></blockquote></p> Mon, 08 Mar 2021 15:45:00 +0000 Rosi Grillmair Marina Martensson, simpatična pegasta kodrolaska, je v domovini svoje mame našla mir in ponovno glasbeno zaživela. V Stockholmu je posnela dva albuma, v Izolo pa prišla samo na odmik od ponorelega utripa velemesta, za tri mesece. Brez glasbenih načrtov. Pa se je odvilo povsem drugače.<p>Marina Martensson, simpatična pegasta kodrolaska, je v domovini svoje mame našla mir in vnovič glasbeno zaživela</p><p><p><strong>Marina Martensson </strong>je na slovensko Obalo, s katere izvira njena družina po mamini strani, prišla le na trimesečno pustolovščino, ki pa zdaj traja že sedem let. Pred prihodom v Izolo je živela v Stockholmu in tam ustvarjala kot glasbenica, v Sloveniji pa glasbenih načrtov ni imela. A zasukalo se je popolnoma drugače.</p> <blockquote><p><em>"V Slovenijo, v Izolo sem prišla z dvema kovčkoma in kitaro. Niti v najbolj nori fantaziji si nisem predstavljala, da bom v Sloveniji delovala kot glasbenica. V mojem takratnem univerzumu ni bilo tega cilja, kitaro pa sem imela, ker je v bistvu podaljšek moje roke, moj delovni pripomoček."</em></p></blockquote> <p>Svetovni splet Marino predstavlja kot  slovensko-švedsko pevko in kitaristko, ki se je rodila na jugu Švedske in odraščala na švedskem podeželju. Glede na to, da je v Sloveniji zdaj sedem let, verjetno švedske korenine še vedno prevladujejo.</p> <blockquote><p><em> "Kamor koli grem, imam še vedno očeta Šveda in mamo Slovenko, torej sem 'pol pol', če bi odgovorila preprosto. Čeprav moram dodati, da se v Sloveniji počutim bolj doma."</em></p></blockquote> <p>Marina Martensson skupaj s sestro Emilijo, ki je zdaj džezovska glasbenica v Angliji, poje že od otroštva. Starši, ki so imeli gostišče na švedskem podeželju, so bližnji hlev spremenili v džezovski klub, da sta lahko hčerki tam spoznavali glasbenike in nastopali že pri dvanajstih. Z maminimi koreninami sta ju takrat povezovali predvsem imeni.</p> <blockquote><p><em> "Mama nama je obema s sestro dala imeni, ki sta povezani z njenimi koreninami. Sestra Emilia je dobila ime po babici, noni, jaz pa po izolskem hotelu Marina. Pripovedovala je zgodbe o tem majhnem ribiškem mestecu s hotelom Marina. Dodala je še ime Donna, ki me povezuje z italijanskimi koreninami – v bistvu sem Donna Marina."</em></p></blockquote> <p>Pri nas jo je prvi pod svoje pokroviteljstvo vzel Mef, s katerim sta predelala švedsko narodno, najljubšo pesem njene mame. In nastala je Pot domov, po kateri je Marina pri nas najbolj znana.</p> <blockquote><p><em>"Mef je napisal besedilo in vanj vstavil besedico murva, drevo torej, ki je stalo pred dedkovo hišo v Sočergi, pa omenil Sveti Kvirik, pokopališče v Sočergi, tako da je vse skupaj postalo zame zelo osebno. Na vajah sem velikokrat jokala in lahko si predstavljate nervozo pred prvim nastopom, ki sva ga imela z Mefom na nacionalni televiziji. Ded, ki je bil takrat že hudo bolan, je nastop gledal na Švedskem na slovenski televiziji. Šestnajst dni pozneje je umrl, mama pa mi je pripovedovala, da je v tem času pesem poslušal po petkrat, šestkrat na dan. Pesem je torej za našo družino zelo posebna in hvaležni smo Mefu, da jo je ustvaril, skupaj z mano in za nas."</em></p></blockquote> <p>Marina Martensson ta hip čas preživlja na Štajerskem, zato je spregovorila tudi o razlikah med Slovenci in Švedi, med Primorci in Štajerci, pa tudi o zahtevni slovenščini.</p> <blockquote><p><em>"Sama sem že sedem let v Sloveniji in se še vedno mučim z jezikom. Je pa res, da sem poseben primer. V Britanski glasbeni šoli učim v slovenščini, imam veliko prijateljev iz tujine, s katerimi govorim angleško. Angleščina je v bistvu tu moj prvi jezik, slovenščina pa drugi. In povzroča mi kar nekaj glavobolov, hodim na vaje, trudim se. Ampak slovenščina je res zahteven jezik, sploh če nisi pri učenju 150-odstotno."</em></p></blockquote></p> 174757515 RTVSLO – Val 202 892 clean Marina Martensson, simpatična pegasta kodrolaska, je v domovini svoje mame našla mir in ponovno glasbeno zaživela. V Stockholmu je posnela dva albuma, v Izolo pa prišla samo na odmik od ponorelega utripa velemesta, za tri mesece. Brez glasbenih načrtov. Pa se je odvilo povsem drugače.<p>Marina Martensson, simpatična pegasta kodrolaska, je v domovini svoje mame našla mir in vnovič glasbeno zaživela</p><p><p><strong>Marina Martensson </strong>je na slovensko Obalo, s katere izvira njena družina po mamini strani, prišla le na trimesečno pustolovščino, ki pa zdaj traja že sedem let. Pred prihodom v Izolo je živela v Stockholmu in tam ustvarjala kot glasbenica, v Sloveniji pa glasbenih načrtov ni imela. A zasukalo se je popolnoma drugače.</p> <blockquote><p><em>"V Slovenijo, v Izolo sem prišla z dvema kovčkoma in kitaro. Niti v najbolj nori fantaziji si nisem predstavljala, da bom v Sloveniji delovala kot glasbenica. V mojem takratnem univerzumu ni bilo tega cilja, kitaro pa sem imela, ker je v bistvu podaljšek moje roke, moj delovni pripomoček."</em></p></blockquote> <p>Svetovni splet Marino predstavlja kot  slovensko-švedsko pevko in kitaristko, ki se je rodila na jugu Švedske in odraščala na švedskem podeželju. Glede na to, da je v Sloveniji zdaj sedem let, verjetno švedske korenine še vedno prevladujejo.</p> <blockquote><p><em> "Kamor koli grem, imam še vedno očeta Šveda in mamo Slovenko, torej sem 'pol pol', če bi odgovorila preprosto. Čeprav moram dodati, da se v Sloveniji počutim bolj doma."</em></p></blockquote> <p>Marina Martensson skupaj s sestro Emilijo, ki je zdaj džezovska glasbenica v Angliji, poje že od otroštva. Starši, ki so imeli gostišče na švedskem podeželju, so bližnji hlev spremenili v džezovski klub, da sta lahko hčerki tam spoznavali glasbenike in nastopali že pri dvanajstih. Z maminimi koreninami sta ju takrat povezovali predvsem imeni.</p> <blockquote><p><em> "Mama nama je obema s sestro dala imeni, ki sta povezani z njenimi koreninami. Sestra Emilia je dobila ime po babici, noni, jaz pa po izolskem hotelu Marina. Pripovedovala je zgodbe o tem majhnem ribiškem mestecu s hotelom Marina. Dodala je še ime Donna, ki me povezuje z italijanskimi koreninami – v bistvu sem Donna Marina."</em></p></blockquote> <p>Pri nas jo je prvi pod svoje pokroviteljstvo vzel Mef, s katerim sta predelala švedsko narodno, najljubšo pesem njene mame. In nastala je Pot domov, po kateri je Marina pri nas najbolj znana.</p> <blockquote><p><em>"Mef je napisal besedilo in vanj vstavil besedico murva, drevo torej, ki je stalo pred dedkovo hišo v Sočergi, pa omenil Sveti Kvirik, pokopališče v Sočergi, tako da je vse skupaj postalo zame zelo osebno. Na vajah sem velikokrat jokala in lahko si predstavljate nervozo pred prvim nastopom, ki sva ga imela z Mefom na nacionalni televiziji. Ded, ki je bil takrat že hudo bolan, je nastop gledal na Švedskem na slovenski televiziji. Šestnajst dni pozneje je umrl, mama pa mi je pripovedovala, da je v tem času pesem poslušal po petkrat, šestkrat na dan. Pesem je torej za našo družino zelo posebna in hvaležni smo Mefu, da jo je ustvaril, skupaj z mano in za nas."</em></p></blockquote> <p>Marina Martensson ta hip čas preživlja na Štajerskem, zato je spregovorila tudi o razlikah med Slovenci in Švedi, med Primorci in Štajerci, pa tudi o zahtevni slovenščini.</p> <blockquote><p><em>"Sama sem že sedem let v Sloveniji in se še vedno mučim z jezikom. Je pa res, da sem poseben primer. V Britanski glasbeni šoli učim v slovenščini, imam veliko prijateljev iz tujine, s katerimi govorim angleško. Angleščina je v bistvu tu moj prvi jezik, slovenščina pa drugi. In povzroča mi kar nekaj glavobolov, hodim na vaje, trudim se. Ampak slovenščina je res zahteven jezik, sploh če nisi pri učenju 150-odstotno."</em></p></blockquote></p> Mon, 01 Mar 2021 15:45:00 +0000 Marina Martensson Ukaleq Slettemark je biatlonka z Grenlandije. Nekdanja mladinska svetovna prvakinja je v tej sezoni najprej debitirala v svetovnem pokalu, na Pokljuki pa je pri 19. letih prvič nastopila na članskem svetovnem prvenstvu. Z biatlonom so se ukvarjali že njeni starši, zaradi športa pa je njeno življenje močno povezano tudi z Norveško, kjer preživi veliko časa. Še vedno se rada čim več vrača domov. Pravi, da ljudje o Grenlandiji ne vedo veliko. S tistimi, ki mislijo, da ljudje tam živijo v iglujih, se rada pošali, da živi v dvonadstropnem igluju s centralnim ogrevanjem in garažo.<p>Ukaleq Slettemark je biatlonka, ki prihaja z Grenlandije. S tistimi, ki mislijo, da ljudje tam živijo v iglujih se rada pošali, da živi v dvonadstropnem igluju s centralnim ogrevanjem in garažo</p><p><p><strong>Ukaleq Slettemark</strong> je bila rojena v Nuuku, to je največje mesto na Grenlandiji. Na celotnem otoku živi le nekaj več kot 50 tisoč ljudi, ampak življenje tam je zelo podobno življenju v drugih mestih in državah.</p> <blockquote><p><em>"Ljudje mislijo, da na Grenlandiji nimamo avtomobilov, cest in stavb. Toda Nuuk je precej moderno mesto z 18 tisoč prebivalci, ki ima vse, kar imajo takšna mesta drugod po svetu. Drži pa, da so ljudje tam bolj povezani z naravo. Hodijo v gore, veliko je lovcev in ribičev. Skoraj vsi ljudje imajo čolne, ker lahko med mesti bolj kot ne potuješ le s čolnom ali letalom."</em></p></blockquote> <p>Večji del otroštva je preživela na Norveškem. Z biatlonom sta se ukvarjala že njena starša, sama pa zdaj prodira med najboljše. Nekdanja mladinska svetovna prvakinja je to sezono debitirala v svetovnem pokalu, na Pokljuki pa je prvič nastopila na članskem svetovnem biatlonskem prvenstvu. Na Grenlandiji ni najboljših pogojev za trening biatlona, zato trenutno živi na Norveškem. Že celo življenje pa se rada čim več vrača domov, in tudi druge kaj nauči o tem lepem otoku.</p> <blockquote><p><em>"Ljudje ne vedo veliko o Grenlandiji. Mnogi mislijo, da živimo v šotorih ali iglujih in lovimo s harpunami. S tistimi, ki mislijo te stvari, se rada pošalim in jim povem kakšno majhno laž. Na primer v družini se šalimo, da živimo v dvonadstropnem igluju s centralnim ogrevanjem in garažo. To je zelo zabavno, ampak glede na to, kako malo nekateri vedo, bi jih morala poučiti, kako je v resnici."</em></p></blockquote> <p>Zaradi nenehnih potovanj po celem svetu od ranega otroštva je Ukaleq Slettemark poliglotinja.</p> <blockquote><p><em>"Tekoče govorim dansko, norveško in angleško. Govorim tudi malce nemško, moje znanje grenlandščine pa žal ni najboljše. Če veliko potuješ jo hitro pozabiš, zelo težko pa se jo je naučiti."</em></p></blockquote> <p>Ukaleq z veseljem pove nekaj besed v grenlandščini, in razloži, da ima skoraj vsako grenlandsko ime svoj pomen.</p> <blockquote><p><em>"Moje ime, Ukaleq, pomeni arktična zajklja. Skoraj vsa grenlandska imena nekaj pomenijo. Ime mojega brata denimo pomeni majhna snežinka."</em></p></blockquote> <p>Biatlonska kariera Ukaleq Slettemark se pri 19. letih šele zares začenja. Če bo uspešna, pa bodo ljudje zaradi nje o Grenlandiji vedeli več.</p></p> 174755785 RTVSLO – Val 202 845 clean Ukaleq Slettemark je biatlonka z Grenlandije. Nekdanja mladinska svetovna prvakinja je v tej sezoni najprej debitirala v svetovnem pokalu, na Pokljuki pa je pri 19. letih prvič nastopila na članskem svetovnem prvenstvu. Z biatlonom so se ukvarjali že njeni starši, zaradi športa pa je njeno življenje močno povezano tudi z Norveško, kjer preživi veliko časa. Še vedno se rada čim več vrača domov. Pravi, da ljudje o Grenlandiji ne vedo veliko. S tistimi, ki mislijo, da ljudje tam živijo v iglujih, se rada pošali, da živi v dvonadstropnem igluju s centralnim ogrevanjem in garažo.<p>Ukaleq Slettemark je biatlonka, ki prihaja z Grenlandije. S tistimi, ki mislijo, da ljudje tam živijo v iglujih se rada pošali, da živi v dvonadstropnem igluju s centralnim ogrevanjem in garažo</p><p><p><strong>Ukaleq Slettemark</strong> je bila rojena v Nuuku, to je največje mesto na Grenlandiji. Na celotnem otoku živi le nekaj več kot 50 tisoč ljudi, ampak življenje tam je zelo podobno življenju v drugih mestih in državah.</p> <blockquote><p><em>"Ljudje mislijo, da na Grenlandiji nimamo avtomobilov, cest in stavb. Toda Nuuk je precej moderno mesto z 18 tisoč prebivalci, ki ima vse, kar imajo takšna mesta drugod po svetu. Drži pa, da so ljudje tam bolj povezani z naravo. Hodijo v gore, veliko je lovcev in ribičev. Skoraj vsi ljudje imajo čolne, ker lahko med mesti bolj kot ne potuješ le s čolnom ali letalom."</em></p></blockquote> <p>Večji del otroštva je preživela na Norveškem. Z biatlonom sta se ukvarjala že njena starša, sama pa zdaj prodira med najboljše. Nekdanja mladinska svetovna prvakinja je to sezono debitirala v svetovnem pokalu, na Pokljuki pa je prvič nastopila na članskem svetovnem biatlonskem prvenstvu. Na Grenlandiji ni najboljših pogojev za trening biatlona, zato trenutno živi na Norveškem. Že celo življenje pa se rada čim več vrača domov, in tudi druge kaj nauči o tem lepem otoku.</p> <blockquote><p><em>"Ljudje ne vedo veliko o Grenlandiji. Mnogi mislijo, da živimo v šotorih ali iglujih in lovimo s harpunami. S tistimi, ki mislijo te stvari, se rada pošalim in jim povem kakšno majhno laž. Na primer v družini se šalimo, da živimo v dvonadstropnem igluju s centralnim ogrevanjem in garažo. To je zelo zabavno, ampak glede na to, kako malo nekateri vedo, bi jih morala poučiti, kako je v resnici."</em></p></blockquote> <p>Zaradi nenehnih potovanj po celem svetu od ranega otroštva je Ukaleq Slettemark poliglotinja.</p> <blockquote><p><em>"Tekoče govorim dansko, norveško in angleško. Govorim tudi malce nemško, moje znanje grenlandščine pa žal ni najboljše. Če veliko potuješ jo hitro pozabiš, zelo težko pa se jo je naučiti."</em></p></blockquote> <p>Ukaleq z veseljem pove nekaj besed v grenlandščini, in razloži, da ima skoraj vsako grenlandsko ime svoj pomen.</p> <blockquote><p><em>"Moje ime, Ukaleq, pomeni arktična zajklja. Skoraj vsa grenlandska imena nekaj pomenijo. Ime mojega brata denimo pomeni majhna snežinka."</em></p></blockquote> <p>Biatlonska kariera Ukaleq Slettemark se pri 19. letih šele zares začenja. Če bo uspešna, pa bodo ljudje zaradi nje o Grenlandiji vedeli več.</p></p> Mon, 22 Feb 2021 15:45:00 +0000 Ukaleq Slettemark Mohamed al Burai v Sloveniji živi slabi dve leti, pred približno letom dni pa je pri nas dobil azil. Svojo domovino, Palestino, je zapustil še kak mesec prej. Najprej s podkupovanjem uradnikov, da so mu izdali dovoljenje za prečkanje meje, potem po tako imenovani balkanski poti proti zahodni Evropi. Praktično vsak dan večtedenske poti bi si zaslužil svoj film, a najbolj vseeno izstopa prometna nesreča v Grčiji, ko je njega in še nekaj potnikov okajeni tihotapec ljudi pri veliki hitrosti zapeljal s ceste. Umrla je njegova začasna sopotnica iz Iraka, sam si je poškodoval hrbtenico.<p>Mohamed al Burai je palestinski begunec, ki mu je Slovenija podelila azil</p><p><p>V Slovenijo je Mohamed al Burai prišel pred dvema letoma, pred slabim letom mu je Slovenija podelila azil.</p> <blockquote><p><em>"Ni lahka odločitev pustiti vse za sabo in začeti z ničle. Ali celo iz minusa. Za Slovenijo sem slišal med potjo. Prišel sem prek Turčije, Grčije in naprej. Pot iz Palestine je trajala štiri, pet mesecev."</em></p></blockquote> <p>Zdaj bi si tu rad ustvaril novo življenje. Po skoraj štirih desetletjih življenja v svoji deželi, v kateri je bil begunec, tako kot njegov dedek in oče. Podobna usoda čaka tudi njegova dva otroka, ki sta za zdaj z ženo še v Gazi. A si želi, da bi se mu kmalu pridružili v državi, ki se mu zdi varna, Sloveniji.</p> <blockquote><p><em>"Velikokrat sem bil na robu. Denimo tik pred Solunom nas je z džipom peljal tihotapec ljudi. Začela nas je zasledovati policija, voznik se je ustrašil in začel divjati s 120, 130 kilometri na uro. V ovinku nas je vrglo s ceste, avto je začelo obračati in pri drugem obratu sem slišal, kako so se drobile njene kosti. Umrla je v nesreči."</em></p></blockquote> <p>V Sloveniji sodeluje z Rdečim križem, kot prostovoljni bolničar pomaga oskrbovati ljubljanske brezdomce. Svojo bazo si je ustvaril v Rogu.</p> <blockquote><p><em>"Sistem pomoči beguncem v Sloveniji deluje, dokler ne pride do trenutka, ko je treba ljudi integrirati. Ko sem prišel sem, seveda nisem poznal nikogar. Hkrati sem vedel, da se moram vključiti v družbo. Rog so bila moja vrata v skupnost. Tam sem se počutil dobrodošlega, spoznal sem veliko dobrih ljudi in tudi o slovenski kulturi sem se tam veliko naučil."</em></p></blockquote></p> 174753995 RTVSLO – Val 202 1001 clean Mohamed al Burai v Sloveniji živi slabi dve leti, pred približno letom dni pa je pri nas dobil azil. Svojo domovino, Palestino, je zapustil še kak mesec prej. Najprej s podkupovanjem uradnikov, da so mu izdali dovoljenje za prečkanje meje, potem po tako imenovani balkanski poti proti zahodni Evropi. Praktično vsak dan večtedenske poti bi si zaslužil svoj film, a najbolj vseeno izstopa prometna nesreča v Grčiji, ko je njega in še nekaj potnikov okajeni tihotapec ljudi pri veliki hitrosti zapeljal s ceste. Umrla je njegova začasna sopotnica iz Iraka, sam si je poškodoval hrbtenico.<p>Mohamed al Burai je palestinski begunec, ki mu je Slovenija podelila azil</p><p><p>V Slovenijo je Mohamed al Burai prišel pred dvema letoma, pred slabim letom mu je Slovenija podelila azil.</p> <blockquote><p><em>"Ni lahka odločitev pustiti vse za sabo in začeti z ničle. Ali celo iz minusa. Za Slovenijo sem slišal med potjo. Prišel sem prek Turčije, Grčije in naprej. Pot iz Palestine je trajala štiri, pet mesecev."</em></p></blockquote> <p>Zdaj bi si tu rad ustvaril novo življenje. Po skoraj štirih desetletjih življenja v svoji deželi, v kateri je bil begunec, tako kot njegov dedek in oče. Podobna usoda čaka tudi njegova dva otroka, ki sta za zdaj z ženo še v Gazi. A si želi, da bi se mu kmalu pridružili v državi, ki se mu zdi varna, Sloveniji.</p> <blockquote><p><em>"Velikokrat sem bil na robu. Denimo tik pred Solunom nas je z džipom peljal tihotapec ljudi. Začela nas je zasledovati policija, voznik se je ustrašil in začel divjati s 120, 130 kilometri na uro. V ovinku nas je vrglo s ceste, avto je začelo obračati in pri drugem obratu sem slišal, kako so se drobile njene kosti. Umrla je v nesreči."</em></p></blockquote> <p>V Sloveniji sodeluje z Rdečim križem, kot prostovoljni bolničar pomaga oskrbovati ljubljanske brezdomce. Svojo bazo si je ustvaril v Rogu.</p> <blockquote><p><em>"Sistem pomoči beguncem v Sloveniji deluje, dokler ne pride do trenutka, ko je treba ljudi integrirati. Ko sem prišel sem, seveda nisem poznal nikogar. Hkrati sem vedel, da se moram vključiti v družbo. Rog so bila moja vrata v skupnost. Tam sem se počutil dobrodošlega, spoznal sem veliko dobrih ljudi in tudi o slovenski kulturi sem se tam veliko naučil."</em></p></blockquote></p> Mon, 15 Feb 2021 15:45:00 +0000 Mahamed Al Burai Odhajamo na skrajni rob Evrope, kjer bomo osebno spoznali vodjo za marketing na islandski nogometni zveze. Stefan Gunnarsson je lani izpeljal nagrajen projekt. Prenova podobe islandske zveze je prejel nagrado clio za izstopajoče dosežke v oglaševanju, dizajnu in odnosih z javnostmi, gost konference Sporto pa se je v pogovoru z Lukom Petričem razgovoril tudi o tem, kako mu je pri projektu pomagala vse bolj priljubljenega nordijska mitologija in kako se je v državi, ki ima šest krat manj prebivalcev kot Slovenija, zgodil nogometni bum. <p>Stefan Gunnarsson je vodja trženja na islandski nogometni zvezi in tvorec islandskega nogometnega čudeža</p><p> <p>"Mala" Islandija je leta 2016 na evropskem prvenstvu senzacionalno premagala "veliko" Anglijo v osmini finala in pokazala, da uspešnost nogometne reprezentance ni odvisna le od velikosti njene države. Islandski nogometaši so takrat postali hit, nogometna reprezentanca pa nepričakovan magnet za turiste. Islandski nogomet je postal zgodba o uspehu kljub temu, da ima Islandija šestkrat manj prebivalcev kot Slovenija, podnebje pa ni idealno za šport na prostem.</p> <p>Pred petimi leti nihče ni trkal na vrata nogometnega stadiona in spraševal, če si lahko ogleda, pravi <strong>Stefan Gunnarsson</strong>, ki je imel nalogo, da zanimanje za islandsko reprezentanco najbolj unovči. Pred tremi leti, preden je Islandija zaigrala na drugem velikem tekmovanju v zadnjem desetletju - na svetovnem prvenstvu v Rusiji - je postal šef marketinga na islandski nogometni zvezi.</p> <blockquote><p><em>"Zdaj skušamo pridobiti tuje sponzorje. Domače smo vedno imeli, ampak islandska reprezentanca je zdaj postala mednarodno prepoznavna, zato iščemo večja tuja podjetja, ki bi bila pripravljena vlagati. Predstavljamo se kot nogometni 'outsider', kot večni 'outsider'."</em></p></blockquote> <p><span>Ena od nalog, ki si jo je Gunnarsson zastavil, ko je prevzel trženje na nogometni zvezi, je bila izboljšati podobo in blagovno znamko izbrane vrste. Povlekel je pogumno potezo. Na reprezentančnih dresih so navadno grbi nacionalnih nogometnih zvez, a odločil se je, da bo islandska zveza imela dva grba. Eden je klasičen logotip, drug, nov pa je poseben, narejen za dres islandske reprezentance in za vse različne izdelke, ki jih je želela zveza prodati - od žogic in kozarčkov do šalov in kap. Na tem grbu so upodobljene glave štirih bitij - orla, bika, velikana in zmaja. To izhaja iz stare islandske sage o norveških osvajalcih, ki so skušali zavzeti otok, a niso uspeli, ker jih je z vsake strani napadlo eno od teh bitij. </span></p> <blockquote><p><em>"<span>Kot komercialist sem bil zadovoljen, da takšna zgodba sedaj del 'mainstreama'. Thor in nordijska mitologija sta del Marvelovih filmov, Igra prestolov je bila izjemno priljubljena. Takšne stvari nam omogočajo, da bolje pripovedujemo zgodbe."</span></em></p></blockquote> <p><span>Vse več nogometnih navdušencev danes navija za več ekip, ne zgolj za eno. To je fenomen, ki ga poznamo tudi v Sloveniji. To so <em>'porfteljski navijači'</em>.</span></p> <p><em><span>"Portfeljskih navijačev je vse več. Še posebej mladi sedaj pogosto navijajo za tri ali štiri klube. Velikokrat v različnih športih. To smo želeli izkoristiti. Samo 350.000 nas je, svoje izdelke pa želimo prodati večjemu trgu. Iskali smo primere dobre prakse, denimo novozelandsko ragbijsko reprezentanco ali pa St. Pauli. To je nogometni klub v 2. nemški Bundesligi, ki nikoli ni blestel, ampak je zelo priljubljen. Njihov grb in logo lahko vidite povsod, ker imajo identiteto, ki se dotakne ljudi." </span></em></p></p> 174750561 RTVSLO – Val 202 687 clean Odhajamo na skrajni rob Evrope, kjer bomo osebno spoznali vodjo za marketing na islandski nogometni zveze. Stefan Gunnarsson je lani izpeljal nagrajen projekt. Prenova podobe islandske zveze je prejel nagrado clio za izstopajoče dosežke v oglaševanju, dizajnu in odnosih z javnostmi, gost konference Sporto pa se je v pogovoru z Lukom Petričem razgovoril tudi o tem, kako mu je pri projektu pomagala vse bolj priljubljenega nordijska mitologija in kako se je v državi, ki ima šest krat manj prebivalcev kot Slovenija, zgodil nogometni bum. <p>Stefan Gunnarsson je vodja trženja na islandski nogometni zvezi in tvorec islandskega nogometnega čudeža</p><p> <p>"Mala" Islandija je leta 2016 na evropskem prvenstvu senzacionalno premagala "veliko" Anglijo v osmini finala in pokazala, da uspešnost nogometne reprezentance ni odvisna le od velikosti njene države. Islandski nogometaši so takrat postali hit, nogometna reprezentanca pa nepričakovan magnet za turiste. Islandski nogomet je postal zgodba o uspehu kljub temu, da ima Islandija šestkrat manj prebivalcev kot Slovenija, podnebje pa ni idealno za šport na prostem.</p> <p>Pred petimi leti nihče ni trkal na vrata nogometnega stadiona in spraševal, če si lahko ogleda, pravi <strong>Stefan Gunnarsson</strong>, ki je imel nalogo, da zanimanje za islandsko reprezentanco najbolj unovči. Pred tremi leti, preden je Islandija zaigrala na drugem velikem tekmovanju v zadnjem desetletju - na svetovnem prvenstvu v Rusiji - je postal šef marketinga na islandski nogometni zvezi.</p> <blockquote><p><em>"Zdaj skušamo pridobiti tuje sponzorje. Domače smo vedno imeli, ampak islandska reprezentanca je zdaj postala mednarodno prepoznavna, zato iščemo večja tuja podjetja, ki bi bila pripravljena vlagati. Predstavljamo se kot nogometni 'outsider', kot večni 'outsider'."</em></p></blockquote> <p><span>Ena od nalog, ki si jo je Gunnarsson zastavil, ko je prevzel trženje na nogometni zvezi, je bila izboljšati podobo in blagovno znamko izbrane vrste. Povlekel je pogumno potezo. Na reprezentančnih dresih so navadno grbi nacionalnih nogometnih zvez, a odločil se je, da bo islandska zveza imela dva grba. Eden je klasičen logotip, drug, nov pa je poseben, narejen za dres islandske reprezentance in za vse različne izdelke, ki jih je želela zveza prodati - od žogic in kozarčkov do šalov in kap. Na tem grbu so upodobljene glave štirih bitij - orla, bika, velikana in zmaja. To izhaja iz stare islandske sage o norveških osvajalcih, ki so skušali zavzeti otok, a niso uspeli, ker jih je z vsake strani napadlo eno od teh bitij. </span></p> <blockquote><p><em>"<span>Kot komercialist sem bil zadovoljen, da takšna zgodba sedaj del 'mainstreama'. Thor in nordijska mitologija sta del Marvelovih filmov, Igra prestolov je bila izjemno priljubljena. Takšne stvari nam omogočajo, da bolje pripovedujemo zgodbe."</span></em></p></blockquote> <p><span>Vse več nogometnih navdušencev danes navija za več ekip, ne zgolj za eno. To je fenomen, ki ga poznamo tudi v Sloveniji. To so <em>'porfteljski navijači'</em>.</span></p> <p><em><span>"Portfeljskih navijačev je vse več. Še posebej mladi sedaj pogosto navijajo za tri ali štiri klube. Velikokrat v različnih športih. To smo želeli izkoristiti. Samo 350.000 nas je, svoje izdelke pa želimo prodati večjemu trgu. Iskali smo primere dobre prakse, denimo novozelandsko ragbijsko reprezentanco ali pa St. Pauli. To je nogometni klub v 2. nemški Bundesligi, ki nikoli ni blestel, ampak je zelo priljubljen. Njihov grb in logo lahko vidite povsod, ker imajo identiteto, ki se dotakne ljudi." </span></em></p></p> Mon, 01 Feb 2021 15:45:00 +0000 Stefan Gunnarsson Jon Lee Anderson, 64-letni novinar, biograf in avtor, se je rodil v Kaliforniji v Združenih državah Amerike, do 18-ega leta pa je s starši ter štirimi brati in sestrami živel v kar osmih državah, med drugim tudi v Južni Koreji, Kolumbiji, Indoneziji, Liberiji in na Tajvanu. Zase zato pravi, da nima pravega domačega kraja, v katerem je odraščal. Navajen nomadskega življenja danes veliko potuje tudi zaradi narave svojega dela. Kljub pandemiji in mnogim omejitvam je v preteklem letu obiskal nekatere države v Afriki, Evropi in Latinski Ameriki. Do slednje goji prav posebno ljubezen. V šali rad pripomni, da je ta del sveta njegova muza. Tudi med intervjujem je bil v eni izmed latinskoameriških držav, v Čilu, velik popotnik pa že načrtuje naslednja potovanja po njemu ljubi celini.<p>Jon Lee Anderson je v svoji bogati novinarski karieri kot dolgoletni dopisnik poročal s številnih vojnih območij na Bližnjem vzhodu in v Afriki, prav posebno ljubezen pa čuti do Latinske Amerike</p><p><p><a href="https://twitter.com/jonleeanderson"><strong>Jon Lee Anderson</strong></a>, 64-letni novinar, biograf in avtor, se je rodil v Kaliforniji v Združenih državah Amerike, do 18-ega leta pa je s starši ter štirimi brati in sestrami živel v kar osmih državah, med drugim tudi v Južni Koreji, Kolumbiji, Indoneziji, Liberiji in na Tajvanu. Zase zato pravi, da nima pravega domačega kraja, v katerem je odraščal. Navajen nomadskega življenja danes veliko potuje tudi zaradi narave svojega dela. Kljub pandemiji in mnogim omejitvam je v preteklem letu obiskal nekatere države v Afriki, Evropi in Latinski Ameriki. Do slednje goji prav posebno ljubezen. V šali rad pripomni, da je ta del sveta njegova muza. Tudi med intervjujem je bil v eni izmed latinskoameriških držav, v Čilu, velik popotnik pa že načrtuje naslednja potovanja po njemu ljubi celini.</p> <blockquote><p><em>"Iz Čila bom verjetno odšel naprej v Brazilijo, saj me tam trenutno zanima pojav "Bolsonaro". To je fenomen avtoritarnega nacionalizma na južni zemeljski polobli, ki je v analognem smislu še najbolj podoben Trumpovemu načinu vladanja. Trump bo morda odšel, toda Bolsonaro, ki v svoji državi povzroča resnično opustošenje, bo ostal."</em></p></blockquote> <p>Kot nemiren najstnik je bil vedno na lovu za novimi avanturami. Življenjske vzornike so mu predstavljali veliki avtorji novinarskih zgodb, ki so bili hkrati tudi pustolovci. Ob branju njihovih biografij je začutil, da mora tudi sam narediti nekaj podobnega, zato se je že v mladih letih drzno odpravil na Aljasko, pa vse tja do Amazonke.</p> <blockquote><p><em>"Ne predstavljam si, kakšna bi bila mladost brez pustolovščine. Svet se je z GPS-om zmanjšal. Danes na Zemlji ni več nobenega skritega kotička, kar je precej žalostno. Mislim, da sem se šele v svojih zrelih letih dokončno zavedel, da resnična vrednost potovanj ni v fizičnem prostoru, ampak v ljudeh in njihovih mislih, ki jih tam odkrivaš. V tem sem na nek način našel velik vir olajšanja."</em></p></blockquote> <p>Kot dolgoletni dopisnik je poročal s številnih vojnih območij na Bližnjem vzhodu in v Afriki, za svoje delo pa je prejel tudi številne novinarske nagrade. Že več kot 20 let piše dolge novinarske prispevke za ameriško revijo The New Yorker, ki lahko obsegajo tudi več kot 10.000 besed. Žal dolge zgodbe v sodobnem hitrem načinu življenja privabljajo vse manj bralcev. A Jon Lee Anderson optimistično zre v prihodnost.</p> <blockquote><p><em>"Sredi mrzličnega dogajanja, v katerem smo se znašli s Twitterjem, Facebookom, Instagramom in televizijo, je precej verjetno, da se bodo dolge zgodbe navkljub vsemu ohranile. Obstaja potreba po bolj odsevnih in globljih delih, ki v tem vse bolj kaotičnem svetu postajajo smiselna. Zato mislim, da obstaja pot naprej."</em></p></blockquote> <hr /> <p>Priporočamo tudi celoten pogovor z Jonom Leejem Andersonom na Festivalu Naprej/Forward.</p> </p> 174748804 RTVSLO – Val 202 847 clean Jon Lee Anderson, 64-letni novinar, biograf in avtor, se je rodil v Kaliforniji v Združenih državah Amerike, do 18-ega leta pa je s starši ter štirimi brati in sestrami živel v kar osmih državah, med drugim tudi v Južni Koreji, Kolumbiji, Indoneziji, Liberiji in na Tajvanu. Zase zato pravi, da nima pravega domačega kraja, v katerem je odraščal. Navajen nomadskega življenja danes veliko potuje tudi zaradi narave svojega dela. Kljub pandemiji in mnogim omejitvam je v preteklem letu obiskal nekatere države v Afriki, Evropi in Latinski Ameriki. Do slednje goji prav posebno ljubezen. V šali rad pripomni, da je ta del sveta njegova muza. Tudi med intervjujem je bil v eni izmed latinskoameriških držav, v Čilu, velik popotnik pa že načrtuje naslednja potovanja po njemu ljubi celini.<p>Jon Lee Anderson je v svoji bogati novinarski karieri kot dolgoletni dopisnik poročal s številnih vojnih območij na Bližnjem vzhodu in v Afriki, prav posebno ljubezen pa čuti do Latinske Amerike</p><p><p><a href="https://twitter.com/jonleeanderson"><strong>Jon Lee Anderson</strong></a>, 64-letni novinar, biograf in avtor, se je rodil v Kaliforniji v Združenih državah Amerike, do 18-ega leta pa je s starši ter štirimi brati in sestrami živel v kar osmih državah, med drugim tudi v Južni Koreji, Kolumbiji, Indoneziji, Liberiji in na Tajvanu. Zase zato pravi, da nima pravega domačega kraja, v katerem je odraščal. Navajen nomadskega življenja danes veliko potuje tudi zaradi narave svojega dela. Kljub pandemiji in mnogim omejitvam je v preteklem letu obiskal nekatere države v Afriki, Evropi in Latinski Ameriki. Do slednje goji prav posebno ljubezen. V šali rad pripomni, da je ta del sveta njegova muza. Tudi med intervjujem je bil v eni izmed latinskoameriških držav, v Čilu, velik popotnik pa že načrtuje naslednja potovanja po njemu ljubi celini.</p> <blockquote><p><em>"Iz Čila bom verjetno odšel naprej v Brazilijo, saj me tam trenutno zanima pojav "Bolsonaro". To je fenomen avtoritarnega nacionalizma na južni zemeljski polobli, ki je v analognem smislu še najbolj podoben Trumpovemu načinu vladanja. Trump bo morda odšel, toda Bolsonaro, ki v svoji državi povzroča resnično opustošenje, bo ostal."</em></p></blockquote> <p>Kot nemiren najstnik je bil vedno na lovu za novimi avanturami. Življenjske vzornike so mu predstavljali veliki avtorji novinarskih zgodb, ki so bili hkrati tudi pustolovci. Ob branju njihovih biografij je začutil, da mora tudi sam narediti nekaj podobnega, zato se je že v mladih letih drzno odpravil na Aljasko, pa vse tja do Amazonke.</p> <blockquote><p><em>"Ne predstavljam si, kakšna bi bila mladost brez pustolovščine. Svet se je z GPS-om zmanjšal. Danes na Zemlji ni več nobenega skritega kotička, kar je precej žalostno. Mislim, da sem se šele v svojih zrelih letih dokončno zavedel, da resnična vrednost potovanj ni v fizičnem prostoru, ampak v ljudeh in njihovih mislih, ki jih tam odkrivaš. V tem sem na nek način našel velik vir olajšanja."</em></p></blockquote> <p>Kot dolgoletni dopisnik je poročal s številnih vojnih območij na Bližnjem vzhodu in v Afriki, za svoje delo pa je prejel tudi številne novinarske nagrade. Že več kot 20 let piše dolge novinarske prispevke za ameriško revijo The New Yorker, ki lahko obsegajo tudi več kot 10.000 besed. Žal dolge zgodbe v sodobnem hitrem načinu življenja privabljajo vse manj bralcev. A Jon Lee Anderson optimistično zre v prihodnost.</p> <blockquote><p><em>"Sredi mrzličnega dogajanja, v katerem smo se znašli s Twitterjem, Facebookom, Instagramom in televizijo, je precej verjetno, da se bodo dolge zgodbe navkljub vsemu ohranile. Obstaja potreba po bolj odsevnih in globljih delih, ki v tem vse bolj kaotičnem svetu postajajo smiselna. Zato mislim, da obstaja pot naprej."</em></p></blockquote> <hr /> <p>Priporočamo tudi celoten pogovor z Jonom Leejem Andersonom na Festivalu Naprej/Forward.</p> </p> Mon, 25 Jan 2021 15:45:00 +0000 Jon Lee Anderson, The New Yorker Doma je v Barceloni, kjer velja za znanega pisca, kulturnika in publicista. Kot profesor književnosti je velik zagovornik katalonske kulture in jezika, a se za vsako ceno ne zavzema za samostojno državo. Kritičen je do pokroviteljskega odnosa Španije, hkrati pa se mu lastna država ne zdi edina možnost. Ne čuti potrebe, da bi nekega dne lahko navijal za nogometno reprezentanco Katalonije, ker mu zadošča kult nogometne Barcelone. Jaume Subirana govori o miniaturah očarljive prestolnice, njenih edinstvenih soseskah, kot podpredsednik katalonskega združenja PEN razmišlja o družbeni odgovornosti pisateljev. Razloži, zakaj imajo knjige v Kataloniji izjemno visok status in kako jih ob Jurjevem podarjajo skupaj z vrtnicami.<p>Jaume Subirana je pisatelj in profesor književnosti iz Barcelone, je strasten zagovornik katalonske kulture, neposreden kritik Španije, a hkrati samostojne države ne vidi kot edine možnosti</p><p><p>Doma je v Barceloni, kjer velja za znanega pisca, kulturnika in publicista. Kot profesor književnosti je velik zagovornik katalonske kulture in jezika, a se za vsako ceno ne zavzema za samostojno državo. Kritičen je do pokroviteljskega odnosa Španije, hkrati pa se mu lastna država ne zdi edina možnost. Ne čuti potrebe, da bi nekega dne lahko navijal za nogometno reprezentanco Katalonije, ker mu zadošča kult nogometne Barcelone. Jaume Subirana govori o miniaturah očarljive prestolnice, njenih edinstvenih soseskah, kot podpredsednik katalonskega združenja PEN razmišlja o družbeni odgovornosti pisateljev. Razloži, zakaj imajo knjige v Kataloniji izjemno visok status in kako jih ob Jurjevem podarjajo skupaj z vrtnicami.</p> <blockquote><p><span>“Imam veliko prijateljev, ki pravijo, da si želijo v življenju dočakati dan, ko bodo lahko navijali za katalonsko nogometno reprezentanco. Tudi sam imam rad nogomet, a mi zadostuje, da navijam za Barcelono, ki je najboljše nogometno moštvo na svetu."</span></p></blockquote></p> 174747157 RTVSLO – Val 202 867 clean Doma je v Barceloni, kjer velja za znanega pisca, kulturnika in publicista. Kot profesor književnosti je velik zagovornik katalonske kulture in jezika, a se za vsako ceno ne zavzema za samostojno državo. Kritičen je do pokroviteljskega odnosa Španije, hkrati pa se mu lastna država ne zdi edina možnost. Ne čuti potrebe, da bi nekega dne lahko navijal za nogometno reprezentanco Katalonije, ker mu zadošča kult nogometne Barcelone. Jaume Subirana govori o miniaturah očarljive prestolnice, njenih edinstvenih soseskah, kot podpredsednik katalonskega združenja PEN razmišlja o družbeni odgovornosti pisateljev. Razloži, zakaj imajo knjige v Kataloniji izjemno visok status in kako jih ob Jurjevem podarjajo skupaj z vrtnicami.<p>Jaume Subirana je pisatelj in profesor književnosti iz Barcelone, je strasten zagovornik katalonske kulture, neposreden kritik Španije, a hkrati samostojne države ne vidi kot edine možnosti</p><p><p>Doma je v Barceloni, kjer velja za znanega pisca, kulturnika in publicista. Kot profesor književnosti je velik zagovornik katalonske kulture in jezika, a se za vsako ceno ne zavzema za samostojno državo. Kritičen je do pokroviteljskega odnosa Španije, hkrati pa se mu lastna država ne zdi edina možnost. Ne čuti potrebe, da bi nekega dne lahko navijal za nogometno reprezentanco Katalonije, ker mu zadošča kult nogometne Barcelone. Jaume Subirana govori o miniaturah očarljive prestolnice, njenih edinstvenih soseskah, kot podpredsednik katalonskega združenja PEN razmišlja o družbeni odgovornosti pisateljev. Razloži, zakaj imajo knjige v Kataloniji izjemno visok status in kako jih ob Jurjevem podarjajo skupaj z vrtnicami.</p> <blockquote><p><span>“Imam veliko prijateljev, ki pravijo, da si želijo v življenju dočakati dan, ko bodo lahko navijali za katalonsko nogometno reprezentanco. Tudi sam imam rad nogomet, a mi zadostuje, da navijam za Barcelono, ki je najboljše nogometno moštvo na svetu."</span></p></blockquote></p> Mon, 18 Jan 2021 15:45:00 +0000 Jaume Subirana Sašo Niskač se je iz Slovaške večkrat selil med različnimi evropskimi mesti in državami, že več kot dobro desetletje pa z družino živi in ustvarja v Ljubljani. Diplomirani ekonomist, ki je dokončal še študij Film in mediji, se v Sloveniji kot svobodni umetnik ukvarja s kulturnimi dogodki in filmskim ustvarjanjem. Eden od njegovih projektov je festival evropskih kratkih filmov Europanorama. Sašo Niskač je zagovornik trajnostne mobilnosti in tudi ljubiteljski fotograf, ki Ljubljano vizualizira z objektivom, včasih kar s svojega prevoznega sredstva.<p>Sašo Niskač se je večkrat selil med različnimi evropskimi mesti in državami ter v Sloveniji deluje kot svobodni umetnik. Producira in organizira festival evropskih kratkih filmov Europanorama</p><p><p><strong>Sašo Niskač</strong> je zamenjal približno dvajset lokacij svojega bivanja. Iz vzhodne Slovaške v Bratislavo, od tam v København na Dansko, pa v Makedonijo, tudi ZDA. Že več kot dobro desetletje pa zdaj z družino živi v Ljubljani. Zase pravi, da je Slovak, Rusin, Evropejec in novi Slovenec.</p> <blockquote><p><em>"Selitve so mogoče naporne, kar pa zadeva izkušnje in osebni razvoj, je to zelo v redu zadeva. Potem imaš v glavi različne filme, ker vsaka država deluje na drugačen način. Imaš drugačne kulturne izkušnje, tudi sistemske izkušnje, ker padeš v različne administrativno-birokratske postopke v državah, v katerih bivaš. Vseeno je to zelo, zelo koristna izkušnja."</em></p></blockquote> <p>Diplomirani ekonomist, ki je dokončal še študij Film in mediji, se v Sloveniji kot svobodni umetnik ukvarja s kulturnimi dogodki in filmskim ustvarjanjem. Sodeluje pri različnih filmskih projektih v Evropi od leta 2006, tudi svoje profesionalne dokumentarne filmske izdelke je predstavil na več kot sto mednarodnih prireditvah. S svojim potujočim kinoprojektom Europanorama gostuje po evropskih državah, pa tudi v Bejrutu je bil z njim, pred nekaj leti je gostoval v Jeruzalemu.<br /> Je tudi zagovornik trajnostne mobilnosti. O njej v okviru različnih projektov predava in v sodelovanju z društvom Sobivanje promovira varno kolesarjenje. Kolesarske steze pri nas <em>"so narejene povsod samo na pol in niso stoodstotno varne".</em></p> <blockquote> <p><em>"Ljubljana mi je všeč s tega vidika, da je to majhno glavno mesto, kjer imaš celotno infrastrukturo na dosegu roke. Sam zato za prevoz po večini uporabljam kolo, bil sem tudi v Celju z vlakom, čeprav to ni bila ne vem kakšna prijetna izkušnja, zato ker vlaki v Sloveniji so malo prepočasni. Prihodnost je zdaj tako v trajnostni mobilnosti z uporabo javnih sredstev in čim pogostejšim kolesarjenjem."</em></p> </blockquote> <p>Kako pa doživlja svoje življenjske prostore, je zdaj Slovaška del preteklosti in Slovenija del sedanjosti ali je vse prepleteno?</p> <blockquote><p><em>"Meni so recimo s potovanjem po Evropi in s tem življenjem po različnih državah nekako izginile meje iz glave. Če je Slovenija moj dom? Ne vem, živim tukaj, dobro se počutim, čeprav sem iz Slovaške. Tam imam v bistvu velik del svoje družine. Tako da težko rečem. Glede Evropske unije pa bi bilo z mojega stališča najbolje, če bi imeli vsi evropski potni list, evropsko davčno številko in približno isti življenjski standard. Mogoče bi tako Evropa malo bolj zaživela kot zdaj, ko smo v neki večni tranziciji med Zahodno in Vzhodno Evropo."</em></p></blockquote></p> 174745526 RTVSLO – Val 202 954 clean Sašo Niskač se je iz Slovaške večkrat selil med različnimi evropskimi mesti in državami, že več kot dobro desetletje pa z družino živi in ustvarja v Ljubljani. Diplomirani ekonomist, ki je dokončal še študij Film in mediji, se v Sloveniji kot svobodni umetnik ukvarja s kulturnimi dogodki in filmskim ustvarjanjem. Eden od njegovih projektov je festival evropskih kratkih filmov Europanorama. Sašo Niskač je zagovornik trajnostne mobilnosti in tudi ljubiteljski fotograf, ki Ljubljano vizualizira z objektivom, včasih kar s svojega prevoznega sredstva.<p>Sašo Niskač se je večkrat selil med različnimi evropskimi mesti in državami ter v Sloveniji deluje kot svobodni umetnik. Producira in organizira festival evropskih kratkih filmov Europanorama</p><p><p><strong>Sašo Niskač</strong> je zamenjal približno dvajset lokacij svojega bivanja. Iz vzhodne Slovaške v Bratislavo, od tam v København na Dansko, pa v Makedonijo, tudi ZDA. Že več kot dobro desetletje pa zdaj z družino živi v Ljubljani. Zase pravi, da je Slovak, Rusin, Evropejec in novi Slovenec.</p> <blockquote><p><em>"Selitve so mogoče naporne, kar pa zadeva izkušnje in osebni razvoj, je to zelo v redu zadeva. Potem imaš v glavi različne filme, ker vsaka država deluje na drugačen način. Imaš drugačne kulturne izkušnje, tudi sistemske izkušnje, ker padeš v različne administrativno-birokratske postopke v državah, v katerih bivaš. Vseeno je to zelo, zelo koristna izkušnja."</em></p></blockquote> <p>Diplomirani ekonomist, ki je dokončal še študij Film in mediji, se v Sloveniji kot svobodni umetnik ukvarja s kulturnimi dogodki in filmskim ustvarjanjem. Sodeluje pri različnih filmskih projektih v Evropi od leta 2006, tudi svoje profesionalne dokumentarne filmske izdelke je predstavil na več kot sto mednarodnih prireditvah. S svojim potujočim kinoprojektom Europanorama gostuje po evropskih državah, pa tudi v Bejrutu je bil z njim, pred nekaj leti je gostoval v Jeruzalemu.<br /> Je tudi zagovornik trajnostne mobilnosti. O njej v okviru različnih projektov predava in v sodelovanju z društvom Sobivanje promovira varno kolesarjenje. Kolesarske steze pri nas <em>"so narejene povsod samo na pol in niso stoodstotno varne".</em></p> <blockquote> <p><em>"Ljubljana mi je všeč s tega vidika, da je to majhno glavno mesto, kjer imaš celotno infrastrukturo na dosegu roke. Sam zato za prevoz po večini uporabljam kolo, bil sem tudi v Celju z vlakom, čeprav to ni bila ne vem kakšna prijetna izkušnja, zato ker vlaki v Sloveniji so malo prepočasni. Prihodnost je zdaj tako v trajnostni mobilnosti z uporabo javnih sredstev in čim pogostejšim kolesarjenjem."</em></p> </blockquote> <p>Kako pa doživlja svoje življenjske prostore, je zdaj Slovaška del preteklosti in Slovenija del sedanjosti ali je vse prepleteno?</p> <blockquote><p><em>"Meni so recimo s potovanjem po Evropi in s tem življenjem po različnih državah nekako izginile meje iz glave. Če je Slovenija moj dom? Ne vem, živim tukaj, dobro se počutim, čeprav sem iz Slovaške. Tam imam v bistvu velik del svoje družine. Tako da težko rečem. Glede Evropske unije pa bi bilo z mojega stališča najbolje, če bi imeli vsi evropski potni list, evropsko davčno številko in približno isti življenjski standard. Mogoče bi tako Evropa malo bolj zaživela kot zdaj, ko smo v neki večni tranziciji med Zahodno in Vzhodno Evropo."</em></p></blockquote></p> Mon, 11 Jan 2021 15:58:00 +0000 Sašo Niskač V Evropi osebno gremo tokrat na skrajni južni rob ZDA, v New Mexico, od koder prihaja nov slovenski ljubezenski ulov. Matt Hamlin se je k Ljubljančanki Kseniji preselil z dušo in telesom, čeprav sta se spoznala virtualno, med igranjem računalniških igric na daljavo. Ljubezenska zgodba malo drugače! Zdaj jo uspešno uresničujeta v lokalu "Pekarna malo drugače" na Poljanski cesti na vzhodnem robu Stare Ljubljane ...Nekdanji marinec iz Puščavskega viharja se je predstavil drugače kot njegovi kolegi iz hollywoodskih filmov, saj je še Gregory Peck na trenutke vzbujal več strahu kot pek Matt Hamlin. Še posebej, ko mesi sladko pecivo po receptih svoje babice iz Arizone.<p>Nekdanji marinec iz Puščavskega viharja Matt Hamlin že štiri leta živi v Ljubljani, kjer mesi tudi sladko pecivo po receptih svoje babice iz Arizone</p><p><p>Tokrat gremo na skrajni južni rob ZDA, v New Mexico, od koder prihaja nov slovenski ljubezenski ulov. <strong>Matt Hamlin</strong> se je k Ljubljančanki Kseniji preselil z dušo in telesom, čeprav sta se spoznala virtualno, med igranjem računalniških igric na daljavo. Ljubezenska zgodba malo drugače! Zdaj jo uspešno uresničujeta v podjetnem lokalu <em>Pekarna malo drugače</em> na Poljanski cesti na vzhodnem robu Stare Ljubljane ...</p> <p>Kakšne ljudi je Matt našel v Sloveniji? Kako bi nas predstavil svojim prijateljem iz ZDA?</p> <blockquote><p><em><span>"Najbrž bi jim najprej povedal, kako umirjeni in sproščeni so tukaj ljudje. Slovenci se mi zdijo tudi zelo pošteni in resnično dobri. Američani doma smo bolj stremuški, skrbimo bolj za lastno korist kot za druge. Zdi se, da raje gledamo na svojo dobrobit, kot da bi kaj storili, da bi bilo dobro tudi drugim. Sicer pa to na splošno velja za kapitalistično družbo."</span></em></p></blockquote> <p>Nekdanji marinec pojasnjuje, da ima njegova družina vojaško tradicijo, vojska v ZDA pa je odlična priložnost za odhod na svoje, sploh če človek nima posebej začrtanih ciljev. Tudi sam je bil v takšnem položaju, ko se je odločil iti v vojsko. Bil je brez življenjskih usmeritev, nekaj let pred koncem njegovega najstništva.</p> <blockquote><p><em><span>"Med marince sem šel leta 1989, služil kakšnih pet let, ampak šele leta 2001 sem bil dokončno razrešen dolžnosti, saj te še nekaj let po odhodu nadzirajo. Tako še kakšnih osem let nisem bil popolnoma svoboden."</span></em></p></blockquote> <p>Matt Hamlin pojasnjuje, da je bil presenečen, ko sta s Ksenijo iz Benetk v Ljubljano prispela v treh urah, pričakoval je, da bo vožnja trajala vsaj osem ur. Dodaja, da v šoli niso nikoli poudarjali samih razsežnosti Evrope.</p> <blockquote><p><em><span>"Nerazumljivo mi je, da so na tako kratki razdalji Nemčija, Italija in Francija. Ker še vedno razmišljam v ameriškem merilu. Še manj mi je jasno, zakaj nas naš šolski sistem ne poduči o takih osnovah, kot je razlika v velikosti."</span></em></p></blockquote></p> 174737814 RTVSLO – Val 202 851 clean V Evropi osebno gremo tokrat na skrajni južni rob ZDA, v New Mexico, od koder prihaja nov slovenski ljubezenski ulov. Matt Hamlin se je k Ljubljančanki Kseniji preselil z dušo in telesom, čeprav sta se spoznala virtualno, med igranjem računalniških igric na daljavo. Ljubezenska zgodba malo drugače! Zdaj jo uspešno uresničujeta v lokalu "Pekarna malo drugače" na Poljanski cesti na vzhodnem robu Stare Ljubljane ...Nekdanji marinec iz Puščavskega viharja se je predstavil drugače kot njegovi kolegi iz hollywoodskih filmov, saj je še Gregory Peck na trenutke vzbujal več strahu kot pek Matt Hamlin. Še posebej, ko mesi sladko pecivo po receptih svoje babice iz Arizone.<p>Nekdanji marinec iz Puščavskega viharja Matt Hamlin že štiri leta živi v Ljubljani, kjer mesi tudi sladko pecivo po receptih svoje babice iz Arizone</p><p><p>Tokrat gremo na skrajni južni rob ZDA, v New Mexico, od koder prihaja nov slovenski ljubezenski ulov. <strong>Matt Hamlin</strong> se je k Ljubljančanki Kseniji preselil z dušo in telesom, čeprav sta se spoznala virtualno, med igranjem računalniških igric na daljavo. Ljubezenska zgodba malo drugače! Zdaj jo uspešno uresničujeta v podjetnem lokalu <em>Pekarna malo drugače</em> na Poljanski cesti na vzhodnem robu Stare Ljubljane ...</p> <p>Kakšne ljudi je Matt našel v Sloveniji? Kako bi nas predstavil svojim prijateljem iz ZDA?</p> <blockquote><p><em><span>"Najbrž bi jim najprej povedal, kako umirjeni in sproščeni so tukaj ljudje. Slovenci se mi zdijo tudi zelo pošteni in resnično dobri. Američani doma smo bolj stremuški, skrbimo bolj za lastno korist kot za druge. Zdi se, da raje gledamo na svojo dobrobit, kot da bi kaj storili, da bi bilo dobro tudi drugim. Sicer pa to na splošno velja za kapitalistično družbo."</span></em></p></blockquote> <p>Nekdanji marinec pojasnjuje, da ima njegova družina vojaško tradicijo, vojska v ZDA pa je odlična priložnost za odhod na svoje, sploh če človek nima posebej začrtanih ciljev. Tudi sam je bil v takšnem položaju, ko se je odločil iti v vojsko. Bil je brez življenjskih usmeritev, nekaj let pred koncem njegovega najstništva.</p> <blockquote><p><em><span>"Med marince sem šel leta 1989, služil kakšnih pet let, ampak šele leta 2001 sem bil dokončno razrešen dolžnosti, saj te še nekaj let po odhodu nadzirajo. Tako še kakšnih osem let nisem bil popolnoma svoboden."</span></em></p></blockquote> <p>Matt Hamlin pojasnjuje, da je bil presenečen, ko sta s Ksenijo iz Benetk v Ljubljano prispela v treh urah, pričakoval je, da bo vožnja trajala vsaj osem ur. Dodaja, da v šoli niso nikoli poudarjali samih razsežnosti Evrope.</p> <blockquote><p><em><span>"Nerazumljivo mi je, da so na tako kratki razdalji Nemčija, Italija in Francija. Ker še vedno razmišljam v ameriškem merilu. Še manj mi je jasno, zakaj nas naš šolski sistem ne poduči o takih osnovah, kot je razlika v velikosti."</span></em></p></blockquote></p> Mon, 07 Dec 2020 15:45:00 +0000 Matt Hamlin Katja Aleksandra Mežek je pravnica, ki je Kalifornijo pred nekaj meseci zamenjala za Kranj. Na Gorenjsko jo je morda pripeljala "siva pot". To je tudi najljubša pesem njenega 3-letnega sina. Zakaj je navdušena nad življenjem v Sloveniji, kako pomaga podjetjem, da izkoristijo potenciale ameriškega trga in kaj ji je najbolj všeč pri glasbi njenega očeta? <p>Katja Aleksandra Mežek je pravnica. Kalifornijo je pred nekaj meseci zamenjala za Kranj. Zakaj je navdušena nad življenjem v Sloveniji, kako svetuje podjetjem in kaj ji je najbolj všeč pri očetovi glasbi??</p><p><blockquote><p><em>"Živjo, jaz sem Katja Mežek. Pol Slovenka sem. Sem iz Kalifornije, ampak zdaj živim v Kranju, mogoče do septembra prihodnje leto. Sem pravnica in imam dva otroka, Adriana in Jamesa. S slovenščino mi gre zelo slabo, ampak poskusim."</em></p> </blockquote> <p><strong>Katja Aleksandra Mežek</strong> upa, da vas je s svojo slovenščino vsaj malo spravila v dobro voljo in v isti sapi obljublja, da se bo nekoč res dobro naučila slovensko, saj je za učenje izjemno motivirana. Ko se je pred osmimi leti prvič preselila sem, se je že zelo dobro naučila osnov, ampak pravi, da bo očitno potrebovala zasebne ure, da se bo izboljšala. Slovenščino obožuje in včasih tudi malo sovraži:</p> <p><em>"Jezi me, ko skušam kaj povedati, pa ne najdem besede. Moj cilj je, da bi govorila tekoče. Zdaj ko sem v karanteni in nisem obkrožena z ljudmi, ki govorijo slovensko, je seveda težje. Moj zelo oseben cilj je, da bi govorila zelo dobro, ker starejši člani moje družine, moje tete in strici, ne govorijo angleško. In z njimi se lahko pogovarjam samo osnovne stvari, kako je bilo na letalu, kakšen je bil dan, kam bomo šli na počitnice. Vse ostalo je pa težje in nam mora kdo pomagati."</em></p> <p>Kot se pošali, v njenem primeru ne velja, da jabolko ne pade daleč od drevesa: mama Keren Hunt je pisateljica in ilustratorka, oče Aleksander Mežek glasbenik, sama pa se je odločila za finance in pravo. Zdaj ima svoje podjetje LeksLaw. Večina njenih strank je sicer v Kaliforniji, nekaj pa tudi v Sloveniji. Podjetjem pomaga, da poslovanje razširijo v Združene države.</p> <blockquote><p><em>"Vedno sem navdušena, da je v Sloveniji toliko inovativnosti. Vedno, ko pridem, je tu neka nova skupina, nov tehnološki center. Ravno pred kratkim sem izvedela, da ima Slovenija Silicijeve vrtove! Na severu Kalifornije je Silicijeva dolina, Los Angeles ima Silicijevo obalo, Slovenija pa Silicijeve vrtove. To je res izjemno! Nekaj slovenskih podjetji je tako uspešnih v Združenih državah, da so tja preselila svoje sedeže."</em></p></blockquote> <p>Katera je Katjina najljubša očetova pesem?</p> <p><em>"Siva pot je pa najljubša pesem mojega sina. Neprestano mu jo moramo predvajati. Eden od očetovih albumov, ki mi je najbolj ostal v spominu, je Podarjeno srcu. Ne vem, zakaj mi je tako všeč. Je starejši album, ne gre torej za njegovo najbolj sveže delo, ampak pri snemanju sta sodelovala tudi londonski simfonični orkester in Cliff Richards. Ko poslušam ta album, celoten CD, se spomnim na svoje otroštvo. Na ta album sem najbolj navezana."</em></p></p> 174736102 RTVSLO – Val 202 830 clean Katja Aleksandra Mežek je pravnica, ki je Kalifornijo pred nekaj meseci zamenjala za Kranj. Na Gorenjsko jo je morda pripeljala "siva pot". To je tudi najljubša pesem njenega 3-letnega sina. Zakaj je navdušena nad življenjem v Sloveniji, kako pomaga podjetjem, da izkoristijo potenciale ameriškega trga in kaj ji je najbolj všeč pri glasbi njenega očeta? <p>Katja Aleksandra Mežek je pravnica. Kalifornijo je pred nekaj meseci zamenjala za Kranj. Zakaj je navdušena nad življenjem v Sloveniji, kako svetuje podjetjem in kaj ji je najbolj všeč pri očetovi glasbi??</p><p><blockquote><p><em>"Živjo, jaz sem Katja Mežek. Pol Slovenka sem. Sem iz Kalifornije, ampak zdaj živim v Kranju, mogoče do septembra prihodnje leto. Sem pravnica in imam dva otroka, Adriana in Jamesa. S slovenščino mi gre zelo slabo, ampak poskusim."</em></p> </blockquote> <p><strong>Katja Aleksandra Mežek</strong> upa, da vas je s svojo slovenščino vsaj malo spravila v dobro voljo in v isti sapi obljublja, da se bo nekoč res dobro naučila slovensko, saj je za učenje izjemno motivirana. Ko se je pred osmimi leti prvič preselila sem, se je že zelo dobro naučila osnov, ampak pravi, da bo očitno potrebovala zasebne ure, da se bo izboljšala. Slovenščino obožuje in včasih tudi malo sovraži:</p> <p><em>"Jezi me, ko skušam kaj povedati, pa ne najdem besede. Moj cilj je, da bi govorila tekoče. Zdaj ko sem v karanteni in nisem obkrožena z ljudmi, ki govorijo slovensko, je seveda težje. Moj zelo oseben cilj je, da bi govorila zelo dobro, ker starejši člani moje družine, moje tete in strici, ne govorijo angleško. In z njimi se lahko pogovarjam samo osnovne stvari, kako je bilo na letalu, kakšen je bil dan, kam bomo šli na počitnice. Vse ostalo je pa težje in nam mora kdo pomagati."</em></p> <p>Kot se pošali, v njenem primeru ne velja, da jabolko ne pade daleč od drevesa: mama Keren Hunt je pisateljica in ilustratorka, oče Aleksander Mežek glasbenik, sama pa se je odločila za finance in pravo. Zdaj ima svoje podjetje LeksLaw. Večina njenih strank je sicer v Kaliforniji, nekaj pa tudi v Sloveniji. Podjetjem pomaga, da poslovanje razširijo v Združene države.</p> <blockquote><p><em>"Vedno sem navdušena, da je v Sloveniji toliko inovativnosti. Vedno, ko pridem, je tu neka nova skupina, nov tehnološki center. Ravno pred kratkim sem izvedela, da ima Slovenija Silicijeve vrtove! Na severu Kalifornije je Silicijeva dolina, Los Angeles ima Silicijevo obalo, Slovenija pa Silicijeve vrtove. To je res izjemno! Nekaj slovenskih podjetji je tako uspešnih v Združenih državah, da so tja preselila svoje sedeže."</em></p></blockquote> <p>Katera je Katjina najljubša očetova pesem?</p> <p><em>"Siva pot je pa najljubša pesem mojega sina. Neprestano mu jo moramo predvajati. Eden od očetovih albumov, ki mi je najbolj ostal v spominu, je Podarjeno srcu. Ne vem, zakaj mi je tako všeč. Je starejši album, ne gre torej za njegovo najbolj sveže delo, ampak pri snemanju sta sodelovala tudi londonski simfonični orkester in Cliff Richards. Ko poslušam ta album, celoten CD, se spomnim na svoje otroštvo. Na ta album sem najbolj navezana."</em></p></p> Mon, 30 Nov 2020 15:45:00 +0000 Katja Aleksandra Mežek Gledališki in filmski igralec, režiser in producent Vasilis Kukalani se je rodil v Kölnu v Nemčiji očetu iz Irana in materi iz Grčije. Odrasel je v trilingualnem prostoru. Govori grško, nemško in farsi. Hrepeni po družbeni participaciji, političnih stališčih, iskanju enakosti v razmerjih. Je umetnik, ki so ga močno zaznamovale zgodovina, politične misli in različne družbene perspektive. Je velik umetniški entuziast. "Pride čas, ko se vprašaš, kam spadaš in kdo si. To je težava predvsem v mladih letih, ko potrebuješ neko identifikacijo. Potem pa sčasoma ugotoviš, da ni pomembno katero specifično nacionalnost izbereš, ampak, da vse te nacionalnosti nekako pripadajo tebi." <p>Gledališki in filmski igralec, režiser in producent Vasilis Kukalani se je rodil v Kölnu v Nemčiji, očetu iz Irana in materi iz Grčije. Pri ustvarjanju se napaja s humanizmom, ki je zanj nekaj najbolj osnovnega. Dejstvo.</p><p><p><strong><a href="https://en.wikipedia.org/wiki/Vassilis_Koukalani">Vasilis Kukalani</a></strong> je rojen v trijezičnem okolju. Govori grško, nemško in farsi. Žene ga posebno hrepenenje po družbeni participaciji, političnih stališčih, iskanju enakosti v razmerjih. Je umetnik, ki so ga močno zaznamovale zgodovina, politične misli in različne družbene perspektive. Je velik umetniški entuziast.</p> <blockquote><p><em>“Nacionalnost ni nekaj kar te naredi kot osebnost. Oblikuješ se s tem, kar pride od tvojih staršev, prijateljev, krajev, kjer si živel. Še posebej na začetku jemlješ stvari zelo naključno. Kasneje, zdaj sem blizu petdesetim, začneš izbirati, kaj je zanimivo, in kaj res odgovarja tvojemu srcu. Sam sem vedno nekje vmes.”</em></p></blockquote> <p>Vasilis Kukalani se je v raziskovanju nagovarjanja publike in gledališke umetnosti, še posebej posvetil otrokom, predvsem pa njihovemu načinu razmišljanja. “<em>Otroci so zelo zatirana skupina. Družba jih vidi kot potencialne delavce in potrošnike. Zato je postavljanje njih v središče pozornosti, središče življenja, skupaj s tistimi, ki se ukvarjajo z reševanjem težkih družbenih vprašanj, - nekaj, kar je nepremagljivo.</em>”</p> <blockquote><p><em>“Otroci imajo lastnosti, da lahko postanejo bolj in bolj kompleksni, ko odrastejo in ko se socializirajo. Rasizem in predsodki so lahko premagani z dialektično mislijo, s provokacijo in toplim srcem. To pa so atributi, ki pa jih otroci imajo. Preprostost njihovega mišljenja daje tej dialektiki globoko človeškost. Njih ne zanima … V primeru dveh otrok, en temnopolt in drugi belopolt, takoj, ko brcnete žogo, nastane povezava.” </em></p></blockquote> <p>Otroška preprostost ima zato po Vasilisovem mnenju zelo globok humanizem, v ospredju pa močno politično dialektiko. Zato, če bi želeli rešiti velika družbena vprašanja o rasizmu, diskrepanci med družbenimi razredi, izobraževalnem sistemu, ... je treba razmišljati tudi okoli teh misli.</p> </p> 174734418 RTVSLO – Val 202 780 clean Gledališki in filmski igralec, režiser in producent Vasilis Kukalani se je rodil v Kölnu v Nemčiji očetu iz Irana in materi iz Grčije. Odrasel je v trilingualnem prostoru. Govori grško, nemško in farsi. Hrepeni po družbeni participaciji, političnih stališčih, iskanju enakosti v razmerjih. Je umetnik, ki so ga močno zaznamovale zgodovina, politične misli in različne družbene perspektive. Je velik umetniški entuziast. "Pride čas, ko se vprašaš, kam spadaš in kdo si. To je težava predvsem v mladih letih, ko potrebuješ neko identifikacijo. Potem pa sčasoma ugotoviš, da ni pomembno katero specifično nacionalnost izbereš, ampak, da vse te nacionalnosti nekako pripadajo tebi." <p>Gledališki in filmski igralec, režiser in producent Vasilis Kukalani se je rodil v Kölnu v Nemčiji, očetu iz Irana in materi iz Grčije. Pri ustvarjanju se napaja s humanizmom, ki je zanj nekaj najbolj osnovnega. Dejstvo.</p><p><p><strong><a href="https://en.wikipedia.org/wiki/Vassilis_Koukalani">Vasilis Kukalani</a></strong> je rojen v trijezičnem okolju. Govori grško, nemško in farsi. Žene ga posebno hrepenenje po družbeni participaciji, političnih stališčih, iskanju enakosti v razmerjih. Je umetnik, ki so ga močno zaznamovale zgodovina, politične misli in različne družbene perspektive. Je velik umetniški entuziast.</p> <blockquote><p><em>“Nacionalnost ni nekaj kar te naredi kot osebnost. Oblikuješ se s tem, kar pride od tvojih staršev, prijateljev, krajev, kjer si živel. Še posebej na začetku jemlješ stvari zelo naključno. Kasneje, zdaj sem blizu petdesetim, začneš izbirati, kaj je zanimivo, in kaj res odgovarja tvojemu srcu. Sam sem vedno nekje vmes.”</em></p></blockquote> <p>Vasilis Kukalani se je v raziskovanju nagovarjanja publike in gledališke umetnosti, še posebej posvetil otrokom, predvsem pa njihovemu načinu razmišljanja. “<em>Otroci so zelo zatirana skupina. Družba jih vidi kot potencialne delavce in potrošnike. Zato je postavljanje njih v središče pozornosti, središče življenja, skupaj s tistimi, ki se ukvarjajo z reševanjem težkih družbenih vprašanj, - nekaj, kar je nepremagljivo.</em>”</p> <blockquote><p><em>“Otroci imajo lastnosti, da lahko postanejo bolj in bolj kompleksni, ko odrastejo in ko se socializirajo. Rasizem in predsodki so lahko premagani z dialektično mislijo, s provokacijo in toplim srcem. To pa so atributi, ki pa jih otroci imajo. Preprostost njihovega mišljenja daje tej dialektiki globoko človeškost. Njih ne zanima … V primeru dveh otrok, en temnopolt in drugi belopolt, takoj, ko brcnete žogo, nastane povezava.” </em></p></blockquote> <p>Otroška preprostost ima zato po Vasilisovem mnenju zelo globok humanizem, v ospredju pa močno politično dialektiko. Zato, če bi želeli rešiti velika družbena vprašanja o rasizmu, diskrepanci med družbenimi razredi, izobraževalnem sistemu, ... je treba razmišljati tudi okoli teh misli.</p> </p> Mon, 23 Nov 2020 15:45:00 +0000 Vasilis Kukalani, filmski in gledališki igralec Iz Irana je moral pobegniti dvakrat. Je pripadnik zatirane verske manjšine bahajcev, ki je z družino našel zatočišče v Združenih državah, kjer je doštudiral, se zaposlil, v prostem času pa je bil stand-up komik. Po letih se je odločil spet obiskati svojo domovino, vendar so ga zaprli in mučili. Uspel je pobegniti še enkrat in po peklenski poti priti v Slovenijo. Danes živi v Mariboru, se ukvarja z gledališčem in dela. Kljub vsem bolečim preizkušnjam ohranja pozitiven odnos do življenja, predvsem pa želi vplivati na mlade, da ne bi obtičali v predsodkih in stereotipnem mišljenju. <p>V poslušanje ponovno ponujamo pogovor s Paymanom Qasimianom, ki je moral dvakrat pobegniti iz Irana. Prvič je zatočišče našel v Združenih državah Amerike, zdaj pa živi v Mariboru, kjer dela in se ukvarja z gledališčem</p><p><p><strong>Payman Qasimian</strong> noče igrati na karto usmiljenja, noče igrati vloge žrtve. Čeprav je v Iranu, kjer se je njegova zgodba začela, v resnici bil žrtev. Pripadal je preganjani verski manjšini bahajcev.</p> <blockquote><p><em>"V Iranu nisem imel enakih pravic, kot jih imajo muslimani. Bahajcem se na primer ni dovoljeno vpisati na fakulteto. Pri devetnajstih sem odšel v sosednji Pakistan, kjer sem se obrnil na pisarno Združenih narodov in zaprosil za azil. Povedal sem jim svojo zgodbo in po enem letu so me skupaj z družino sprejele Združene države."</em></p></blockquote> <p>Uspelo mu je pobegniti v Slovenijo, kjer je nastopal tudi v predstavi Skozi oči begunca.</p> <blockquote><p><em>"Izjemno pomembno se mi zdi, kaj mislijo o nas mlajše generacije. Pogosto so mislile, da smo begunci nevarni umazanci z dna družbe. Zato me je navduševalo, ko so spoznavale naše resnične zgodbe. Na začetku jim ni bilo mar, niso razumeli. Na predstavo so gledali samo kot na zabavo. Toda ko smo se pogovarjali po predstavi, je bilo že povsem drugače."</em></p></blockquote></p> 174732676 RTVSLO – Val 202 978 clean Iz Irana je moral pobegniti dvakrat. Je pripadnik zatirane verske manjšine bahajcev, ki je z družino našel zatočišče v Združenih državah, kjer je doštudiral, se zaposlil, v prostem času pa je bil stand-up komik. Po letih se je odločil spet obiskati svojo domovino, vendar so ga zaprli in mučili. Uspel je pobegniti še enkrat in po peklenski poti priti v Slovenijo. Danes živi v Mariboru, se ukvarja z gledališčem in dela. Kljub vsem bolečim preizkušnjam ohranja pozitiven odnos do življenja, predvsem pa želi vplivati na mlade, da ne bi obtičali v predsodkih in stereotipnem mišljenju. <p>V poslušanje ponovno ponujamo pogovor s Paymanom Qasimianom, ki je moral dvakrat pobegniti iz Irana. Prvič je zatočišče našel v Združenih državah Amerike, zdaj pa živi v Mariboru, kjer dela in se ukvarja z gledališčem</p><p><p><strong>Payman Qasimian</strong> noče igrati na karto usmiljenja, noče igrati vloge žrtve. Čeprav je v Iranu, kjer se je njegova zgodba začela, v resnici bil žrtev. Pripadal je preganjani verski manjšini bahajcev.</p> <blockquote><p><em>"V Iranu nisem imel enakih pravic, kot jih imajo muslimani. Bahajcem se na primer ni dovoljeno vpisati na fakulteto. Pri devetnajstih sem odšel v sosednji Pakistan, kjer sem se obrnil na pisarno Združenih narodov in zaprosil za azil. Povedal sem jim svojo zgodbo in po enem letu so me skupaj z družino sprejele Združene države."</em></p></blockquote> <p>Uspelo mu je pobegniti v Slovenijo, kjer je nastopal tudi v predstavi Skozi oči begunca.</p> <blockquote><p><em>"Izjemno pomembno se mi zdi, kaj mislijo o nas mlajše generacije. Pogosto so mislile, da smo begunci nevarni umazanci z dna družbe. Zato me je navduševalo, ko so spoznavale naše resnične zgodbe. Na začetku jim ni bilo mar, niso razumeli. Na predstavo so gledali samo kot na zabavo. Toda ko smo se pogovarjali po predstavi, je bilo že povsem drugače."</em></p></blockquote></p> Mon, 16 Nov 2020 15:45:00 +0000 Payman Qasimian Ko je bil star tri leta, je prvič splezal na višje drevo, s katerega ga je nato morala reševati mama. Že takrat je vedel, da bo, ko odraste, kaskader. Nekaj desetletij pozneje, na vrhuncu kariere, pa se je moral zaradi zapleta pri rutinski operaciji kolena poklicu, za katerega je verjel, da se je zanj rodil, odpovedati. Uteho je našel v kolesarjenju. In prav kolo je bilo tisto, ki ga je pripeljalo v Ljubljano. Tu je “obtičal”, ker se mu je pokvarilo, med čakanjem na popravilo pa je ugotovil, da smo Slovenci kolesarjem veliko bolj naklonjeni kot Kanadčani, da so mu ceste tu všeč ter da se v Sloveniji na kolesu počuti varno.<p> Kanadčan Yves Langlois se je s kolesom odpravil okoli sveta, zdaj pa je “ujet” v Ljubljani
</p><p><p>Ko je bil star tri leta, je prvič splezal na višje drevo, s katerega ga je nato morala reševati mama. Že takrat je vedel, da bo, ko odraste, kaskader. Nekaj desetletij pozneje, na vrhuncu kariere, pa se je moral zaradi zapleta pri rutinski operaciji kolena poklicu, za katerega je verjel, da se je zanj rodil, odpovedati. Uteho je našel v kolesarjenju. In prav kolo je bilo tisto, ki ga je pripeljalo v Ljubljano. Tu je “obtičal”, ker se mu je pokvarilo, med čakanjem na popravilo pa je ugotovil, da smo Slovenci kolesarjem veliko bolj naklonjeni kot Kanadčani, da so mu ceste tu všeč ter da se v Sloveniji na kolesu počuti varno.</p> <p>Yves Langlois je moderni bojevnik na kolesu, ki se proti kulturi avtomobilov, v kateri živimo, bori tako, da nikoli ne kolesari preveč ob robu ceste. Ne sprašuje za dovoljenje in tako nikomur ne da priložnosti, da bi mu rekel ne. Do sveta, v katerem živimo, pa je kritičen, tudi ko ne gre za ceste ali promet.</p> <blockquote><p><em>“Živimo v ameriški kulturi, če nam je všeč ali ne. Filmska industrija, v kateri sem služil denar, oglašuje kapitalizem in potrošništvo. Dopoveduje nam, da je življenje vojna in da smo vsi bojevniki. Res sem vesel, da imamo na svetu Donalda Trumpa, ker nam kaže, kaj ne želimo biti. Ljudje ne razumemo, dokler nas nekaj ne udari po glavi. Res smo počasni in neumni. Dokler ne bomo dojeli, da smo sredi okoljske krize, se nam slabo piše.” </em></p> <p><em>“Vse življenje sem imel svojo hišo. Nato sem jo prodal in se odločil, da nikoli v življenju več ne kupim hiše, ker to s seboj prinese goro nakupov v trgovinah s poceni serijsko izdelanim pohištvom in kopičenje nepomembnih stvari. Moj cilj je pokazati sinu, da obstaja v življenju tudi kaj drugega kot nakupovanje. Da lahko živiš preprosto, prideluješ sam svojo hrano in skrbiš za sočlo</em><em>veka.”
</em></p></blockquote> <p>Čeprav ameriški filmi po večini prikazujejo ravno tisto, s čimer se ne strinja, pa se rad spominja svojih kaskaderskih dni.</p> <blockquote><p><em>“Je točno tako, kot si predstavljate. Sanjsko! Kaskadersko življenje sem izbral, ker sem ga sanjal in vesel sem, da sem sledil svojim sanjam. Neverjetno je, ko se 200 ljudi, ki so vsi nepogrešljivi in ki točno vedo, kaj je njihova naloga, združi in ustvari čarovnijo </em><em>za male in velike zaslone."</em></p></blockquote> <div id='gallery-1'><figure> <div> <a href='https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/10/img_20201031_133028_resized_20201109_040311232.jpg'></a> </div> <figcaption id='gallery-1-461647'> Yves Langlois<span>Foto: Osebni arhiv</span></figcaption></figure><figure> <div> <a href='https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/10/img_20201030_161024_resized_20201109_040310810.jpg'></a> </div> <figcaption id='gallery-1-461651'> Bravo<span>Foto: Osebni arhiv</span></figcaption></figure><figure> <div> <a href='https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/10/img_20201028_115952_resized_20201109_040313427.jpg'></a> </div> <figcaption id='gallery-1-461650'> Kolo<span>Foto: Osebni arhiv</span></figcaption></figure> </div></p> 174731078 RTVSLO – Val 202 901 clean Ko je bil star tri leta, je prvič splezal na višje drevo, s katerega ga je nato morala reševati mama. Že takrat je vedel, da bo, ko odraste, kaskader. Nekaj desetletij pozneje, na vrhuncu kariere, pa se je moral zaradi zapleta pri rutinski operaciji kolena poklicu, za katerega je verjel, da se je zanj rodil, odpovedati. Uteho je našel v kolesarjenju. In prav kolo je bilo tisto, ki ga je pripeljalo v Ljubljano. Tu je “obtičal”, ker se mu je pokvarilo, med čakanjem na popravilo pa je ugotovil, da smo Slovenci kolesarjem veliko bolj naklonjeni kot Kanadčani, da so mu ceste tu všeč ter da se v Sloveniji na kolesu počuti varno.<p> Kanadčan Yves Langlois se je s kolesom odpravil okoli sveta, zdaj pa je “ujet” v Ljubljani
</p><p><p>Ko je bil star tri leta, je prvič splezal na višje drevo, s katerega ga je nato morala reševati mama. Že takrat je vedel, da bo, ko odraste, kaskader. Nekaj desetletij pozneje, na vrhuncu kariere, pa se je moral zaradi zapleta pri rutinski operaciji kolena poklicu, za katerega je verjel, da se je zanj rodil, odpovedati. Uteho je našel v kolesarjenju. In prav kolo je bilo tisto, ki ga je pripeljalo v Ljubljano. Tu je “obtičal”, ker se mu je pokvarilo, med čakanjem na popravilo pa je ugotovil, da smo Slovenci kolesarjem veliko bolj naklonjeni kot Kanadčani, da so mu ceste tu všeč ter da se v Sloveniji na kolesu počuti varno.</p> <p>Yves Langlois je moderni bojevnik na kolesu, ki se proti kulturi avtomobilov, v kateri živimo, bori tako, da nikoli ne kolesari preveč ob robu ceste. Ne sprašuje za dovoljenje in tako nikomur ne da priložnosti, da bi mu rekel ne. Do sveta, v katerem živimo, pa je kritičen, tudi ko ne gre za ceste ali promet.</p> <blockquote><p><em>“Živimo v ameriški kulturi, če nam je všeč ali ne. Filmska industrija, v kateri sem služil denar, oglašuje kapitalizem in potrošništvo. Dopoveduje nam, da je življenje vojna in da smo vsi bojevniki. Res sem vesel, da imamo na svetu Donalda Trumpa, ker nam kaže, kaj ne želimo biti. Ljudje ne razumemo, dokler nas nekaj ne udari po glavi. Res smo počasni in neumni. Dokler ne bomo dojeli, da smo sredi okoljske krize, se nam slabo piše.” </em></p> <p><em>“Vse življenje sem imel svojo hišo. Nato sem jo prodal in se odločil, da nikoli v življenju več ne kupim hiše, ker to s seboj prinese goro nakupov v trgovinah s poceni serijsko izdelanim pohištvom in kopičenje nepomembnih stvari. Moj cilj je pokazati sinu, da obstaja v življenju tudi kaj drugega kot nakupovanje. Da lahko živiš preprosto, prideluješ sam svojo hrano in skrbiš za sočlo</em><em>veka.”
</em></p></blockquote> <p>Čeprav ameriški filmi po večini prikazujejo ravno tisto, s čimer se ne strinja, pa se rad spominja svojih kaskaderskih dni.</p> <blockquote><p><em>“Je točno tako, kot si predstavljate. Sanjsko! Kaskadersko življenje sem izbral, ker sem ga sanjal in vesel sem, da sem sledil svojim sanjam. Neverjetno je, ko se 200 ljudi, ki so vsi nepogrešljivi in ki točno vedo, kaj je njihova naloga, združi in ustvari čarovnijo </em><em>za male in velike zaslone."</em></p></blockquote> <div id='gallery-1'><figure> <div> <a href='https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/10/img_20201031_133028_resized_20201109_040311232.jpg'></a> </div> <figcaption id='gallery-1-461647'> Yves Langlois<span>Foto: Osebni arhiv</span></figcaption></figure><figure> <div> <a href='https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/10/img_20201030_161024_resized_20201109_040310810.jpg'></a> </div> <figcaption id='gallery-1-461651'> Bravo<span>Foto: Osebni arhiv</span></figcaption></figure><figure> <div> <a href='https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/10/img_20201028_115952_resized_20201109_040313427.jpg'></a> </div> <figcaption id='gallery-1-461650'> Kolo<span>Foto: Osebni arhiv</span></figcaption></figure> </div></p> Mon, 09 Nov 2020 15:45:00 +0000 Evropa osebno, Yves Langlois Damir Imamović pripoveduje o glasbeni tradiciji sevdaha, najstniških letih v zaklonišču, o študiju filozofije in nastopu na prvi bosansko-hercegovski paradi ponosa. "Ko se je začela vojna, sem imel 13 let in pol. Takrat bi moral hoditi ven, spoznavati vrstnike, zahajati v disko klube. Kot številni drugi smo bili zaradi vojne za to prikrajšani. Verjetno je to le še povečalo mojo strast do glasbe." <p>Damir Imamović je bosansko-hercegovski pionir novega vala sevdaha. Doštudiral je filozofijo, a se posvetil glasbi. Prvo sevdalinko je odpel na zabavi, ko ga je nekdo izzval, rekoč: saj si vendar iz glasbene družine</p><p><p><span>Sevdah je način pripovedovanja zgodb, pravi <strong>Damir Imamović</strong>. Tradicionalna glasba je posebna zaradi aranžmajev, stila petja in izbora skladb iz starejših repertoarjev. Preden je glasba postala popularen, moderen medijski konstrukt, so ljudje z njo pripovedovali zgodbe. </span><span>Damir Imamović jih še vedno pripoveduje, kar ni posebno presenečenje, saj prihaja iz znane glasbene družine.</span></p> <blockquote><p><em><span>"Sevdah je bil ves čas prisoten. Oče je bil basist in producent, moj ded Zaim je verjetno eden najvplivnejših pevcev te zvrsti prejšnjega stoletja. Ko sem odrastel, sem ugotovil, da vse te pesmi poznam in čutim. Slišal sem jih tisočkrat. Nikoli nisem čutil odpora do te glasbe. Seveda so se zgodili razni nespametni fenomeni in je kakšna skladba dobila turbo ali narodnjaško preobleko, da je pri vsem kričanju sploh nisi prepoznal. A to se pojavlja ves čas, tudi ob pomoči tehnologije so vsi poskušali modernizirati skladbe."</span></em></p></blockquote> <p><span>Pravi, da nikoli ni bil samo roker, panker ali džezovski glasbenik, poslušal je Bowieja, Metallico, skupino Deep Purple, pa tudi klasično, celo renesančno glasbo. </span></p> <blockquote><p><em><span>"Imel sem običajno otroštvo, običajno za vse, ki smo odraščali med vojno. Elektrika je bila omejena. Spomnim se, ko se je vrnila elektrika, nas je mama gnala k delu, da smo pospravili po hiši. No, jaz sem hitel poslušati plošče."</span></em></p></blockquote> <p><span>Mojster sevdalink, bosansko-hercegovski glasbenik in avtor Damir Imamović spremlja tudi aktualno družbenopolitično dogajanje. Pravi, da je sevdah fuzija svetov, preplet tradicij. Je zelo odprt in sprejemajoč človek, lani je nastopal na prvi in zgodovinski bosansko-hercegovski paradi ponosa. Odpel je dve skladbi: Snijeg pade na behar na voće in Bella Ciao.</span></p> <blockquote><p><em><span>"Lahko rečem, da je bil to eden najlepših aktivističnih dogodkov v življenju vseh nas, ki se trudimo angažirati se še onkraj svojega poklica. Ni pomembno, ali si gej ali ne. Tudi na proteste za romske pravice ni treba priti le romom, moramo se odzvati tudi drugi. Tako ima protest smisel. Ja, bilo je čudovito. Tudi skladba “Snijeg pade na behar na voće, neka ljubi ko god koga hoče” je na neki način sevdalinka, ki je postala himna svobodne ljubezni. Bella ciao pa je skladba z močnim sporočilom, ki opozarja na pomen boja za človekove pravice, za svobodo. In pomembno je, da je to sporočilo protifašistično, saj lahko v Evropi spremljamo razne bedake, ki bi se radi vrnili v nacionalistično oziroma eksplicitno fašistično obdobje."</span></em></p></blockquote> <p><span>Damir Imamović je prepričan, da mora glasbenik pripovedovati zgodbe in pomagati drugim, da spregovorijo. To je zanj najlepša stvar, kot pri vsaki umetnosti: <em>"</em></span><em><span>Glasba se od vseh umetnosti morda najbolj neposredno dotika čustev, je tista, ki lahko v dveh ali treh minutah izzove solze in smeh, čustva, celo pri tistih, ki mislijo, da se jih skladba ne more dotakniti. Mislim, da moramo biti vsi državljani aktivisti: voznik tramvaja, založnik, novinar in drugi."</span></em></p> <p>&nbsp;</p></p> 174729444 RTVSLO – Val 202 1011 clean Damir Imamović pripoveduje o glasbeni tradiciji sevdaha, najstniških letih v zaklonišču, o študiju filozofije in nastopu na prvi bosansko-hercegovski paradi ponosa. "Ko se je začela vojna, sem imel 13 let in pol. Takrat bi moral hoditi ven, spoznavati vrstnike, zahajati v disko klube. Kot številni drugi smo bili zaradi vojne za to prikrajšani. Verjetno je to le še povečalo mojo strast do glasbe." <p>Damir Imamović je bosansko-hercegovski pionir novega vala sevdaha. Doštudiral je filozofijo, a se posvetil glasbi. Prvo sevdalinko je odpel na zabavi, ko ga je nekdo izzval, rekoč: saj si vendar iz glasbene družine</p><p><p><span>Sevdah je način pripovedovanja zgodb, pravi <strong>Damir Imamović</strong>. Tradicionalna glasba je posebna zaradi aranžmajev, stila petja in izbora skladb iz starejših repertoarjev. Preden je glasba postala popularen, moderen medijski konstrukt, so ljudje z njo pripovedovali zgodbe. </span><span>Damir Imamović jih še vedno pripoveduje, kar ni posebno presenečenje, saj prihaja iz znane glasbene družine.</span></p> <blockquote><p><em><span>"Sevdah je bil ves čas prisoten. Oče je bil basist in producent, moj ded Zaim je verjetno eden najvplivnejših pevcev te zvrsti prejšnjega stoletja. Ko sem odrastel, sem ugotovil, da vse te pesmi poznam in čutim. Slišal sem jih tisočkrat. Nikoli nisem čutil odpora do te glasbe. Seveda so se zgodili razni nespametni fenomeni in je kakšna skladba dobila turbo ali narodnjaško preobleko, da je pri vsem kričanju sploh nisi prepoznal. A to se pojavlja ves čas, tudi ob pomoči tehnologije so vsi poskušali modernizirati skladbe."</span></em></p></blockquote> <p><span>Pravi, da nikoli ni bil samo roker, panker ali džezovski glasbenik, poslušal je Bowieja, Metallico, skupino Deep Purple, pa tudi klasično, celo renesančno glasbo. </span></p> <blockquote><p><em><span>"Imel sem običajno otroštvo, običajno za vse, ki smo odraščali med vojno. Elektrika je bila omejena. Spomnim se, ko se je vrnila elektrika, nas je mama gnala k delu, da smo pospravili po hiši. No, jaz sem hitel poslušati plošče."</span></em></p></blockquote> <p><span>Mojster sevdalink, bosansko-hercegovski glasbenik in avtor Damir Imamović spremlja tudi aktualno družbenopolitično dogajanje. Pravi, da je sevdah fuzija svetov, preplet tradicij. Je zelo odprt in sprejemajoč človek, lani je nastopal na prvi in zgodovinski bosansko-hercegovski paradi ponosa. Odpel je dve skladbi: Snijeg pade na behar na voće in Bella Ciao.</span></p> <blockquote><p><em><span>"Lahko rečem, da je bil to eden najlepših aktivističnih dogodkov v življenju vseh nas, ki se trudimo angažirati se še onkraj svojega poklica. Ni pomembno, ali si gej ali ne. Tudi na proteste za romske pravice ni treba priti le romom, moramo se odzvati tudi drugi. Tako ima protest smisel. Ja, bilo je čudovito. Tudi skladba “Snijeg pade na behar na voće, neka ljubi ko god koga hoče” je na neki način sevdalinka, ki je postala himna svobodne ljubezni. Bella ciao pa je skladba z močnim sporočilom, ki opozarja na pomen boja za človekove pravice, za svobodo. In pomembno je, da je to sporočilo protifašistično, saj lahko v Evropi spremljamo razne bedake, ki bi se radi vrnili v nacionalistično oziroma eksplicitno fašistično obdobje."</span></em></p></blockquote> <p><span>Damir Imamović je prepričan, da mora glasbenik pripovedovati zgodbe in pomagati drugim, da spregovorijo. To je zanj najlepša stvar, kot pri vsaki umetnosti: <em>"</em></span><em><span>Glasba se od vseh umetnosti morda najbolj neposredno dotika čustev, je tista, ki lahko v dveh ali treh minutah izzove solze in smeh, čustva, celo pri tistih, ki mislijo, da se jih skladba ne more dotakniti. Mislim, da moramo biti vsi državljani aktivisti: voznik tramvaja, založnik, novinar in drugi."</span></em></p> <p>&nbsp;</p></p> Mon, 02 Nov 2020 15:31:00 +0000 Damir Imamović Heather Corcoran je Kanadčanka, ki od študijskih let dalje ne živi več v svoji domovini. Na magistrski študij se je odpravila v London, vmes je živela še v New Yorku, sedaj pa z družino živi v Liverpoolu. Direktorica dizajna in tehnologije v podjetju Kickstarter je Slovenijo obiskala v začetku meseca oktobra, ko so platformo odprli tudi za projekte, ki jih vodijo podjetja, ki so registrirana pri nas. To je bilo njeno prvo potovanje v tujino po devetih mesecih. <p>Heather Corcoran, od kuratorke v muzeju do Kickstarterjeve direktorice za področje dizajna in tehnologije </p><p><p><a href="https://www.linkedin.com/in/hcorcoran/?originalSubdomain=uk" target="_blank" rel="noopener noreferrer"><strong>Heather Corcoran</strong></a> je Kanadčanka, ki od študijskih let ne živi več v svoji domovini. Na magistrski študij se je odpravila v London, vmes je živela še v New Yorku, zdaj pa z družino živi v Liverpoolu. Direktorica dizajna in tehnologije v podjetju Kickstarter je Slovenijo obiskala v začetku oktobra, ko so platformo odprli tudi za projekte, ki jih vodijo podjetja, ki so registrirana pri nas. To je bilo njeno prvo potovanje v tujino po devetih mesecih.</p> <blockquote><p><em>"Ko sem bila mlajša, sem bila aktivistka. Hodila sem na proteste in bila aktivna državljanka. To je bilo zame res pomembno, ampak imela sem tudi kreativno stran in želela sem se učiti o umetnosti."</em></p></blockquote> <p>Študirala je umetnost in sprva delala kot kuratorka v muzeju, kjer je bilo njeno primarno delo, da je bila v stiku s skupnostmi umetnikov. Učila se je, kaj ljudje počnejo in okoli tega ustvarjala programe. Podobno delo opravlja tudi zdaj, po spremembi karierne poti, ko se je iz umetnosti preusmerila v tehnološki svet. Še vedno veliko dela s skupnostmi, jim svetuje in jih zagovarja.</p> <blockquote><p><em>"Kickstarter obstaja že več kot deset let, nastal je, ko je bil internet precej drugačen, kot je danes. Lahko si zagnal projekt in je postal viralen. Danes pa se vse vrti okoli algoritmov. Ni več toliko organskega dosega in organskega pretoka informacij kot nekoč. Internet se je profesionaliziral." </em></p></blockquote></p> 174727875 RTVSLO – Val 202 763 clean Heather Corcoran je Kanadčanka, ki od študijskih let dalje ne živi več v svoji domovini. Na magistrski študij se je odpravila v London, vmes je živela še v New Yorku, sedaj pa z družino živi v Liverpoolu. Direktorica dizajna in tehnologije v podjetju Kickstarter je Slovenijo obiskala v začetku meseca oktobra, ko so platformo odprli tudi za projekte, ki jih vodijo podjetja, ki so registrirana pri nas. To je bilo njeno prvo potovanje v tujino po devetih mesecih. <p>Heather Corcoran, od kuratorke v muzeju do Kickstarterjeve direktorice za področje dizajna in tehnologije </p><p><p><a href="https://www.linkedin.com/in/hcorcoran/?originalSubdomain=uk" target="_blank" rel="noopener noreferrer"><strong>Heather Corcoran</strong></a> je Kanadčanka, ki od študijskih let ne živi več v svoji domovini. Na magistrski študij se je odpravila v London, vmes je živela še v New Yorku, zdaj pa z družino živi v Liverpoolu. Direktorica dizajna in tehnologije v podjetju Kickstarter je Slovenijo obiskala v začetku oktobra, ko so platformo odprli tudi za projekte, ki jih vodijo podjetja, ki so registrirana pri nas. To je bilo njeno prvo potovanje v tujino po devetih mesecih.</p> <blockquote><p><em>"Ko sem bila mlajša, sem bila aktivistka. Hodila sem na proteste in bila aktivna državljanka. To je bilo zame res pomembno, ampak imela sem tudi kreativno stran in želela sem se učiti o umetnosti."</em></p></blockquote> <p>Študirala je umetnost in sprva delala kot kuratorka v muzeju, kjer je bilo njeno primarno delo, da je bila v stiku s skupnostmi umetnikov. Učila se je, kaj ljudje počnejo in okoli tega ustvarjala programe. Podobno delo opravlja tudi zdaj, po spremembi karierne poti, ko se je iz umetnosti preusmerila v tehnološki svet. Še vedno veliko dela s skupnostmi, jim svetuje in jih zagovarja.</p> <blockquote><p><em>"Kickstarter obstaja že več kot deset let, nastal je, ko je bil internet precej drugačen, kot je danes. Lahko si zagnal projekt in je postal viralen. Danes pa se vse vrti okoli algoritmov. Ni več toliko organskega dosega in organskega pretoka informacij kot nekoč. Internet se je profesionaliziral." </em></p></blockquote></p> Mon, 26 Oct 2020 15:45:00 +0000 Heather Corcoran Lahko bi se pogovarjala tudi v slovenščini, pa sta se vseeno odločila za angleščino. Gost tokratne Evrope, osebno! je Simon Chang tajvansko-slovenski fotograf, ki ravno te dni razstavlja v ljubljanski Galeriji Fotografija, čeprav je beseda "razstavlja" v teh razmerah nekoliko nerodna. Je pa naš gost vajen izrednih razmer, kar ne nazadnje izpričuje prav omenjena fotografska razstava "Pastirji in klavnica", v kateri Simon predstavlja dve lokaciji, ki ju je obiskal v Kurdistanu v letih 2018 in 2019 – klavnico in psihiatrično bolničnico. Razstava je na nek način nadaljevanje njegovega spremljanja migrantskega vala skozi Slovenijo leta 2015, ko je bil na meji kot fotoreporter, pa tudi prostovoljec. <p>Simon Chang je tajvansko-slovenski fotograf, ki te dni s fotografsko razstavo "Pastirji in klavnica" gostuje v ljubljanski Galeriji Fotografija</p><p><p><strong>Simon Chang</strong> je iz vizualnih komunikacij diplomiral v Tajpeju, leta 2003 pa se je preselil v Prago in tam na FAMU vpisal magistrski študij fotografije. Slovenski študijski kolegi so ga pripeljali tudi v Slovenijo, kjer je na novomeškem Fotopubu spoznal bodočo ženo. Zdaj že desetletje živi in ustvarja pretežno pri nas. Najbolj verjetno najbolj odmevna zbirka fotografij (<em>Fleeing from the Dark Side of the Moon)</em> je nastala med migrantskim valom skozi Evropo in Slovenijo leta 2015:</p> <blockquote> <p><em>"V Slovenijo sem tudi jaz prišel kot migrant, ne kot fotograf. Ko sem s slovenskimi kolegi fotografi spremljal tisti veliki migrantski val, sem bil edini v skupini fotografov, ki ga je nekajkrat dnevno ustavila policija. Kljub vsem dokumentom. Ustavljali so me na podlagi mojega videza, ker sem bil drugačen in ker sem bil morebiti podoben kakemu fantu iz Afganistana. Je pa najbolj ponižujoča tovrstna izkušnja vseeno iz Prage, ko sem nekaj dni zapored hodil na policijsko postajo za tujce po študentsko vizo. Dve ledeni jesenski noči sem prespal kar pred postajo. Ja, dobiš občutek, da nikakor nisi dobrodošel."</em></p> </blockquote> <p>V Sloveniji se sicer čuti sprejet, poleg omenjene skorajda nima drugih slabih izkušenj, po desetih letih. Morda z izjemo zadnjih mesecev, sploh začetka koronanorije, ko so azijski videz ljudje povezovali z virusom.</p> <blockquote> <p><em>"Če sem danes v javnem prostoru, potem raje dvakrat premislim, če bom res smrkal." </em></p> </blockquote> <p>Sicer pa naš gost nikoli ne išče zgolj fotografij, išče predvsem zgodbe ljudi. Tudi njegovo življenje je ena velika zgodba.</p> <blockquote> <p><em>"Moji stari starši so na Tajvan med vojno prišli s kitajske, iz Šanghaja, moj oče je bil takrat dojenček. Korenine so iste – literatura, jezik, zgodovina. Ampak več kot 60 let živimo ločeni. Zanimivo je, ko govorim s kom s Kitajske, govoriva isti jezik, pa vseeno razmišljava zelo drugače. Več razumevanja potrebujemo, ljudje med sabo ga hitro najdemo, najti pa ga mora tudi politika. Kar sem se v 17 letih v Evropi naučil, je to, da nacionalnost ni najbolj pomembna stvar na svetu. Otroke danes poskušam naučiti eno stvar – da bodo res hvaležen za vse, kar imajo. Ampak nacionalnosti mi res niso pomembne. Ko me boš spoznal, si me boš morda zapomnil po mojih zgodbah, po tem, kakšna oseba sem. Ne pa po tem, od kod sem. Sam si prijateljev ne zapomnim po nacionalnosti."</em></p> </blockquote> <p>Tajvansko-slovenski fotograf <strong>Simon Chang</strong> te dni razstavlja v ljubljanski Galeriji Fotografija, čeprav je beseda <em>"razstavlja"</em> v teh razmerah nekoliko nerodna. A Chang je vajen izrednih razmer, kar izpričuje prav fotografska razstava <a href="https://galerijafotografija.si/exhibitions/115-simon-chang-shepherds-and-the-slaughterhouse/" target="_blank" rel="noopener noreferrer">Pastirji in klavnica</a>, v kateri predstavlja dve lokaciji, ki ju je obiskal v Kurdistanu v letih 2018 in 2019 – klavnico in psihiatrično bolnišnico. Razstava je na nek način nadaljevanje njegovega spremljanja migrantskega vala skozi Slovenijo leta 2015, ko je bil na meji kot fotoreporter, pa tudi prostovoljec.</p></p> 174726099 RTVSLO – Val 202 904 clean Lahko bi se pogovarjala tudi v slovenščini, pa sta se vseeno odločila za angleščino. Gost tokratne Evrope, osebno! je Simon Chang tajvansko-slovenski fotograf, ki ravno te dni razstavlja v ljubljanski Galeriji Fotografija, čeprav je beseda "razstavlja" v teh razmerah nekoliko nerodna. Je pa naš gost vajen izrednih razmer, kar ne nazadnje izpričuje prav omenjena fotografska razstava "Pastirji in klavnica", v kateri Simon predstavlja dve lokaciji, ki ju je obiskal v Kurdistanu v letih 2018 in 2019 – klavnico in psihiatrično bolničnico. Razstava je na nek način nadaljevanje njegovega spremljanja migrantskega vala skozi Slovenijo leta 2015, ko je bil na meji kot fotoreporter, pa tudi prostovoljec. <p>Simon Chang je tajvansko-slovenski fotograf, ki te dni s fotografsko razstavo "Pastirji in klavnica" gostuje v ljubljanski Galeriji Fotografija</p><p><p><strong>Simon Chang</strong> je iz vizualnih komunikacij diplomiral v Tajpeju, leta 2003 pa se je preselil v Prago in tam na FAMU vpisal magistrski študij fotografije. Slovenski študijski kolegi so ga pripeljali tudi v Slovenijo, kjer je na novomeškem Fotopubu spoznal bodočo ženo. Zdaj že desetletje živi in ustvarja pretežno pri nas. Najbolj verjetno najbolj odmevna zbirka fotografij (<em>Fleeing from the Dark Side of the Moon)</em> je nastala med migrantskim valom skozi Evropo in Slovenijo leta 2015:</p> <blockquote> <p><em>"V Slovenijo sem tudi jaz prišel kot migrant, ne kot fotograf. Ko sem s slovenskimi kolegi fotografi spremljal tisti veliki migrantski val, sem bil edini v skupini fotografov, ki ga je nekajkrat dnevno ustavila policija. Kljub vsem dokumentom. Ustavljali so me na podlagi mojega videza, ker sem bil drugačen in ker sem bil morebiti podoben kakemu fantu iz Afganistana. Je pa najbolj ponižujoča tovrstna izkušnja vseeno iz Prage, ko sem nekaj dni zapored hodil na policijsko postajo za tujce po študentsko vizo. Dve ledeni jesenski noči sem prespal kar pred postajo. Ja, dobiš občutek, da nikakor nisi dobrodošel."</em></p> </blockquote> <p>V Sloveniji se sicer čuti sprejet, poleg omenjene skorajda nima drugih slabih izkušenj, po desetih letih. Morda z izjemo zadnjih mesecev, sploh začetka koronanorije, ko so azijski videz ljudje povezovali z virusom.</p> <blockquote> <p><em>"Če sem danes v javnem prostoru, potem raje dvakrat premislim, če bom res smrkal." </em></p> </blockquote> <p>Sicer pa naš gost nikoli ne išče zgolj fotografij, išče predvsem zgodbe ljudi. Tudi njegovo življenje je ena velika zgodba.</p> <blockquote> <p><em>"Moji stari starši so na Tajvan med vojno prišli s kitajske, iz Šanghaja, moj oče je bil takrat dojenček. Korenine so iste – literatura, jezik, zgodovina. Ampak več kot 60 let živimo ločeni. Zanimivo je, ko govorim s kom s Kitajske, govoriva isti jezik, pa vseeno razmišljava zelo drugače. Več razumevanja potrebujemo, ljudje med sabo ga hitro najdemo, najti pa ga mora tudi politika. Kar sem se v 17 letih v Evropi naučil, je to, da nacionalnost ni najbolj pomembna stvar na svetu. Otroke danes poskušam naučiti eno stvar – da bodo res hvaležen za vse, kar imajo. Ampak nacionalnosti mi res niso pomembne. Ko me boš spoznal, si me boš morda zapomnil po mojih zgodbah, po tem, kakšna oseba sem. Ne pa po tem, od kod sem. Sam si prijateljev ne zapomnim po nacionalnosti."</em></p> </blockquote> <p>Tajvansko-slovenski fotograf <strong>Simon Chang</strong> te dni razstavlja v ljubljanski Galeriji Fotografija, čeprav je beseda <em>"razstavlja"</em> v teh razmerah nekoliko nerodna. A Chang je vajen izrednih razmer, kar izpričuje prav fotografska razstava <a href="https://galerijafotografija.si/exhibitions/115-simon-chang-shepherds-and-the-slaughterhouse/" target="_blank" rel="noopener noreferrer">Pastirji in klavnica</a>, v kateri predstavlja dve lokaciji, ki ju je obiskal v Kurdistanu v letih 2018 in 2019 – klavnico in psihiatrično bolnišnico. Razstava je na nek način nadaljevanje njegovega spremljanja migrantskega vala skozi Slovenijo leta 2015, ko je bil na meji kot fotoreporter, pa tudi prostovoljec.</p></p> Mon, 19 Oct 2020 14:45:00 +0000 Simon Chang, tajvansko-slovenski fotograf Estonski novinar Johannes Tralla je v Slovenijo prišel s snemalno ekipo na snemanje ene izmed epizod 2. sezone oddaje Johannesovi izleti. "Koncept oddaje je, da potujem po Evropi in se z ljudmi pogovarjam o aktualnih zadevah, politiki, to sezono sem se še posebej osredotočil na covid 19 in epidemijo." Z Gašperjem Andrinkom sta se pogovarjala predvsem o njegovi službi in njenem pomenu. Torej o novinarstvu in poslanstvu javnega servisa. "Zaupanje v javni servis v Estoniji je najvišje v celotni medijski krajini. Pred nami so mogoče samo policija in gasilci. V odnosu s politiko imamo zelo visoko postavljene standarde kritike."<p>Johannes Tralla je novinar več kot 10 let. Vodi osrednja dnevna poročila, tedensko pripravlja zunanjepolitično oddajo ter pogovorno oddajo, v kateri gosti politike, gospodarstvenike. Šest let je bil bruseljski dopisnik</p><p><p>Estonski novinar <a href="https://twitter.com/johannestralla"><strong>Johannes Tralla</strong></a> je v Slovenijo prišel s snemalno ekipo na snemanje ene izmed epizod 2. sezone oddaje <a href="https://etv.err.ee/johannese-lahetamine"><em>Johannesovi izleti</em></a>. "<em>Koncept oddaje je, da potujem po Evropi in se z ljudmi pogovarjam o aktualnih zadevah, politiki, to sezono sem se še posebej osredotočil na covid 19 in epidemijo."</em></p> <p>Pogovarjala sva se predvsem o njegovi službi in njenem pomenu. Torej o novinarstvu in poslanstvu javnega servisa. "<em>Zaupanje v javni servis v Estoniji je najvišje v celotni medijski krajini. Pred nami so mogoče samo policija in gasilci. V odnosu s politiko imamo zelo visoko postavljene standarde kritike</em>."</p> </p> 174724423 RTVSLO – Val 202 892 clean Estonski novinar Johannes Tralla je v Slovenijo prišel s snemalno ekipo na snemanje ene izmed epizod 2. sezone oddaje Johannesovi izleti. "Koncept oddaje je, da potujem po Evropi in se z ljudmi pogovarjam o aktualnih zadevah, politiki, to sezono sem se še posebej osredotočil na covid 19 in epidemijo." Z Gašperjem Andrinkom sta se pogovarjala predvsem o njegovi službi in njenem pomenu. Torej o novinarstvu in poslanstvu javnega servisa. "Zaupanje v javni servis v Estoniji je najvišje v celotni medijski krajini. Pred nami so mogoče samo policija in gasilci. V odnosu s politiko imamo zelo visoko postavljene standarde kritike."<p>Johannes Tralla je novinar več kot 10 let. Vodi osrednja dnevna poročila, tedensko pripravlja zunanjepolitično oddajo ter pogovorno oddajo, v kateri gosti politike, gospodarstvenike. Šest let je bil bruseljski dopisnik</p><p><p>Estonski novinar <a href="https://twitter.com/johannestralla"><strong>Johannes Tralla</strong></a> je v Slovenijo prišel s snemalno ekipo na snemanje ene izmed epizod 2. sezone oddaje <a href="https://etv.err.ee/johannese-lahetamine"><em>Johannesovi izleti</em></a>. "<em>Koncept oddaje je, da potujem po Evropi in se z ljudmi pogovarjam o aktualnih zadevah, politiki, to sezono sem se še posebej osredotočil na covid 19 in epidemijo."</em></p> <p>Pogovarjala sva se predvsem o njegovi službi in njenem pomenu. Torej o novinarstvu in poslanstvu javnega servisa. "<em>Zaupanje v javni servis v Estoniji je najvišje v celotni medijski krajini. Pred nami so mogoče samo policija in gasilci. V odnosu s politiko imamo zelo visoko postavljene standarde kritike</em>."</p> </p> Mon, 12 Oct 2020 14:45:00 +0000 Johannes Tralla, estonski novinar Z možem sta pred časom odprla podjetje, specializirano za prodajo ukulelov. Skladno z rastjo popularnosti instrumenta je zadnja leta rasel tudi njun posel. Danes sta že pomemben faktor na svetovnem trgu, tudi s pomočjo znanih youtuberjev, ki igrajo njuna glasbila in dosegajo nepredstavljive številke ogledov. Julia Kaltakhchan se je v Ljubljano pred desetletjem preselila iz Moskve, je poliglotka, ki govori 7 jezikov, trenutno se začenja učiti še indonezijščino. V njeni življenjski zgodbi pa nastopajo še armenski diplomati v Moskvi in moskovski diplomati v Beogradu. <p>Juliana Kaltakhchan je ruska podjetnica, ukulelistka in poliglotka</p><p><p>Moskovčanka armenskega porekla, rojena v Beogradu in izobražena v Londonu zdaj že desetletje živi v Sloveniji. Pričakovano ji lahko rečemo kar poliglotka.<u></u><u></u></p> <blockquote> <p><u></u> "<u></u><i>Mislim, da govorim sedem jezikov, nenehno se učim novih. Je pa težko oceniti, kako dobro govoriš jezik. Denimo hrvaščine ne govorim, jo pa berem in razumem." – </i><strong>Juliana Kaltakhchan</strong></p> </blockquote> <p><u></u> <u></u>Jezike se uči zaradi veselja, a je kljub temu za kako odločitvijo včasih tudi poslovna odločitev, denimo zdaj se začenja učiti indonezijsko.<u></u><u></u></p> <blockquote> <p><u></u> "<u></u><i>Kitajska hitro raste in bo kmalu kot Koreja. Se mi zdi, da se bo proizvodnja selila drugam in Indonezija je ena od teh držav, kamor se proizvodnja že seli."<u></u><u></u></i></p> </blockquote> <p><u></u> <u></u>Z možem Primožem sta lastnika blagovne znamke <em>"Flight ukulele"</em>, čedalje pomembnejšega igralca na svetovnem trgu tega izvorno havajskega instrumenta. Začela sta pred desetimi leti, bolj iz potrebe kot do potankosti premišljene poslovne ideje.<u></u><u></u></p> <blockquote> <p><i>"Veliko je bilo trgovin, ki so hotele kupovati ukulele, pa ga je bilo težko dobiti na trgu. Tako da smo zelo dobro ujeli ta trenutek. Potem smo pa ogromno vlagali v spletno promocijo, Youtube, Instagram. Največji youtubarji so igrali in še vedno igrajo našo znamko ukulelov."</i></p> </blockquote></p> 174722734 RTVSLO – Val 202 852 clean Z možem sta pred časom odprla podjetje, specializirano za prodajo ukulelov. Skladno z rastjo popularnosti instrumenta je zadnja leta rasel tudi njun posel. Danes sta že pomemben faktor na svetovnem trgu, tudi s pomočjo znanih youtuberjev, ki igrajo njuna glasbila in dosegajo nepredstavljive številke ogledov. Julia Kaltakhchan se je v Ljubljano pred desetletjem preselila iz Moskve, je poliglotka, ki govori 7 jezikov, trenutno se začenja učiti še indonezijščino. V njeni življenjski zgodbi pa nastopajo še armenski diplomati v Moskvi in moskovski diplomati v Beogradu. <p>Juliana Kaltakhchan je ruska podjetnica, ukulelistka in poliglotka</p><p><p>Moskovčanka armenskega porekla, rojena v Beogradu in izobražena v Londonu zdaj že desetletje živi v Sloveniji. Pričakovano ji lahko rečemo kar poliglotka.<u></u><u></u></p> <blockquote> <p><u></u> "<u></u><i>Mislim, da govorim sedem jezikov, nenehno se učim novih. Je pa težko oceniti, kako dobro govoriš jezik. Denimo hrvaščine ne govorim, jo pa berem in razumem." – </i><strong>Juliana Kaltakhchan</strong></p> </blockquote> <p><u></u> <u></u>Jezike se uči zaradi veselja, a je kljub temu za kako odločitvijo včasih tudi poslovna odločitev, denimo zdaj se začenja učiti indonezijsko.<u></u><u></u></p> <blockquote> <p><u></u> "<u></u><i>Kitajska hitro raste in bo kmalu kot Koreja. Se mi zdi, da se bo proizvodnja selila drugam in Indonezija je ena od teh držav, kamor se proizvodnja že seli."<u></u><u></u></i></p> </blockquote> <p><u></u> <u></u>Z možem Primožem sta lastnika blagovne znamke <em>"Flight ukulele"</em>, čedalje pomembnejšega igralca na svetovnem trgu tega izvorno havajskega instrumenta. Začela sta pred desetimi leti, bolj iz potrebe kot do potankosti premišljene poslovne ideje.<u></u><u></u></p> <blockquote> <p><i>"Veliko je bilo trgovin, ki so hotele kupovati ukulele, pa ga je bilo težko dobiti na trgu. Tako da smo zelo dobro ujeli ta trenutek. Potem smo pa ogromno vlagali v spletno promocijo, Youtube, Instagram. Največji youtubarji so igrali in še vedno igrajo našo znamko ukulelov."</i></p> </blockquote></p> Mon, 05 Oct 2020 14:45:00 +0000 Juliana Kaltakhchan Gost Evrope osebno je Krešimir Golubić, pionir hrvaške grafitarske scene, ki deluje pod umetniškim imenom Leon GSK. V začetku meseca je ustvarjal v Ljubljani, takrat ga je obiskala Tina Šoln. Pogovarjala sta se o začetkih njegovega grafitarskega ustvarjanja, vzornikih, iskanju inspiracije, družbenem angažmaju grafitov ter o tem, zakaj grafitarstvo še vedno povezujemo s huliganstvom. <p>Pionir hrvaške grafitarske scene Krešimir Golubić - Leon GSK o grafitarstvu, iskanju navdiha, družbenem angažmaju grafitov in tem, zakaj jih še vedno povezujemo s huliganstvom </p><p><p>Pionir hrvaške grafitarske scene <strong>Krešimir Golubić - Leon GSK</strong> je v začetku meseca septembra z razstavo <a href="https://tam-tam.si/kresimir-golubic-punks-not-dead/" target="_blank" rel="noopener noreferrer">Punk's Not Dead</a> gostoval v Ljubljani. Začetke njegove grafitarske poti sodijo v leto 1987, ko je prvič ustvarjal s sprejem, a ker je bil rezultat katastrofalen in mu je to vzelo nekaj poguma, je z grafitarstvom še za nekaj časa počakal. Leta 1992 pa je obiskal Berlin, evropsko meko grafitov in ulične umetnosti, kjer se je v grafitarstvo dokončno zaljubil in se po povratku v Zagreb odločil, da je to stvar, ki jo mora v življenju početi.</p> <blockquote><p><i><span>"Jaz sem grafitar, ukvarjam se z ulično umetnostjo, ampak ne smem s svojo umetnostjo uničevati druge, na primer arhitekture ali kakšnih drugih poslikav. Obstajati mora medosebno spoštovanje."</span></i></p></blockquote> <p>Glasba je v njegovem življenju zelo pomembna, še posebej punk, v Zagrebu je celo preuredil manjšo ulico v centru mesta in jo proglasil za punk rock ulico.</p> <blockquote><p><i><span>"Ko sem začel bolj resno poslušati glasbo in kot najstnik hoditi na koncerte, so bili to punk-rock koncerti v Zagrebu. Takrat sem začel delati fanzine, snemati kasete in plošče različnih skupin. Spet ena pozitivna zgodba, ki mi je veliko pomenila v smislu odraščanja, spoznavanja ljudi. Dopisoval sem se z nepoznanimi ljudmi iz cele Jugoslavije, tudi iz Slovenije, menjali smo fanzine. Trideset let za tem sem se odločil narisati svoje punk-rock zvezde in vzornike, ki so mi takrat veliko pomenili." </span></i></p></blockquote> <div id='gallery-1'><figure> <div> <a href='https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/09/punks-not-dead-scaled.jpg'></a> </div> <figcaption id='gallery-1-453622'> Grafit Punk's Not Dead<span>Foto: Tina Šoln</span></figcaption></figure><figure> <div> <a href='https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/09/punks-not-dead-1-scaled.jpg'></a> </div> <figcaption id='gallery-1-453623'> Otvoritev razstave v Ljubljani<span>Foto: Tina Deu</span></figcaption></figure><figure> <div> <a href='https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/09/punks-not-dead-3-scaled.jpg'></a> </div> <figcaption id='gallery-1-453624'> Krešimir Golubić v Ljubljani<span>Foto: Tina Deu</span></figcaption></figure> </div></p> 174721123 RTVSLO – Val 202 626 clean Gost Evrope osebno je Krešimir Golubić, pionir hrvaške grafitarske scene, ki deluje pod umetniškim imenom Leon GSK. V začetku meseca je ustvarjal v Ljubljani, takrat ga je obiskala Tina Šoln. Pogovarjala sta se o začetkih njegovega grafitarskega ustvarjanja, vzornikih, iskanju inspiracije, družbenem angažmaju grafitov ter o tem, zakaj grafitarstvo še vedno povezujemo s huliganstvom. <p>Pionir hrvaške grafitarske scene Krešimir Golubić - Leon GSK o grafitarstvu, iskanju navdiha, družbenem angažmaju grafitov in tem, zakaj jih še vedno povezujemo s huliganstvom </p><p><p>Pionir hrvaške grafitarske scene <strong>Krešimir Golubić - Leon GSK</strong> je v začetku meseca septembra z razstavo <a href="https://tam-tam.si/kresimir-golubic-punks-not-dead/" target="_blank" rel="noopener noreferrer">Punk's Not Dead</a> gostoval v Ljubljani. Začetke njegove grafitarske poti sodijo v leto 1987, ko je prvič ustvarjal s sprejem, a ker je bil rezultat katastrofalen in mu je to vzelo nekaj poguma, je z grafitarstvom še za nekaj časa počakal. Leta 1992 pa je obiskal Berlin, evropsko meko grafitov in ulične umetnosti, kjer se je v grafitarstvo dokončno zaljubil in se po povratku v Zagreb odločil, da je to stvar, ki jo mora v življenju početi.</p> <blockquote><p><i><span>"Jaz sem grafitar, ukvarjam se z ulično umetnostjo, ampak ne smem s svojo umetnostjo uničevati druge, na primer arhitekture ali kakšnih drugih poslikav. Obstajati mora medosebno spoštovanje."</span></i></p></blockquote> <p>Glasba je v njegovem življenju zelo pomembna, še posebej punk, v Zagrebu je celo preuredil manjšo ulico v centru mesta in jo proglasil za punk rock ulico.</p> <blockquote><p><i><span>"Ko sem začel bolj resno poslušati glasbo in kot najstnik hoditi na koncerte, so bili to punk-rock koncerti v Zagrebu. Takrat sem začel delati fanzine, snemati kasete in plošče različnih skupin. Spet ena pozitivna zgodba, ki mi je veliko pomenila v smislu odraščanja, spoznavanja ljudi. Dopisoval sem se z nepoznanimi ljudmi iz cele Jugoslavije, tudi iz Slovenije, menjali smo fanzine. Trideset let za tem sem se odločil narisati svoje punk-rock zvezde in vzornike, ki so mi takrat veliko pomenili." </span></i></p></blockquote> <div id='gallery-1'><figure> <div> <a href='https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/09/punks-not-dead-scaled.jpg'></a> </div> <figcaption id='gallery-1-453622'> Grafit Punk's Not Dead<span>Foto: Tina Šoln</span></figcaption></figure><figure> <div> <a href='https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/09/punks-not-dead-1-scaled.jpg'></a> </div> <figcaption id='gallery-1-453623'> Otvoritev razstave v Ljubljani<span>Foto: Tina Deu</span></figcaption></figure><figure> <div> <a href='https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/09/punks-not-dead-3-scaled.jpg'></a> </div> <figcaption id='gallery-1-453624'> Krešimir Golubić v Ljubljani<span>Foto: Tina Deu</span></figcaption></figure> </div></p> Mon, 28 Sep 2020 14:45:00 +0000 Krešimir Golubić - Leon GSK Dragan Bjelogrlić je topel do priložnostnih oboževalcev na filmskih festivalih, zasebno pa nedostopen do širše javnosti. Kot igralec je že kot najstnik v televizijski seriji Boljše življenje osvojil Jugoslavijo, kasneje pa svoje producentske in režiserske veščine izpilil do popolnosti. Srbski igralec, režiser in producent Dragan Bjelogrlić začenja novo sezono oddaje Evropa osebno. Z njim se je preden je svet zajel novi koronavirus pogovarjal Gašper Andrinek.<p>Srbski igralec, režiser in producent Dragan Bjelogrlić se noče pretirano politično izpostavljati, a njegove filmske in televizijske uprizoritve ves čas hodijo na meji političnih čustev</p><p><p><strong>Dragan Bjelogrlić</strong> je topel do priložnostnih oboževalcev na filmskih festivalih, zasebno pa nedostopen do širše javnosti. Kot igralec je že kot najstnik v televizijski seriji Boljše življenje osvojil Jugoslavijo, kasneje pa svoje producentske in režiserske veščine izpilil do popolnosti.</p> <p>Srbski igralec, režiser in producent Dragan Bjelogrlić začenja novo sezono oddaje Evropa osebno.</p></p> 174718953 RTVSLO – Val 202 1288 clean Dragan Bjelogrlić je topel do priložnostnih oboževalcev na filmskih festivalih, zasebno pa nedostopen do širše javnosti. Kot igralec je že kot najstnik v televizijski seriji Boljše življenje osvojil Jugoslavijo, kasneje pa svoje producentske in režiserske veščine izpilil do popolnosti. Srbski igralec, režiser in producent Dragan Bjelogrlić začenja novo sezono oddaje Evropa osebno. Z njim se je preden je svet zajel novi koronavirus pogovarjal Gašper Andrinek.<p>Srbski igralec, režiser in producent Dragan Bjelogrlić se noče pretirano politično izpostavljati, a njegove filmske in televizijske uprizoritve ves čas hodijo na meji političnih čustev</p><p><p><strong>Dragan Bjelogrlić</strong> je topel do priložnostnih oboževalcev na filmskih festivalih, zasebno pa nedostopen do širše javnosti. Kot igralec je že kot najstnik v televizijski seriji Boljše življenje osvojil Jugoslavijo, kasneje pa svoje producentske in režiserske veščine izpilil do popolnosti.</p> <p>Srbski igralec, režiser in producent Dragan Bjelogrlić začenja novo sezono oddaje Evropa osebno.</p></p> Mon, 21 Sep 2020 14:45:00 +0000 Dragan Bjelogrlić Marion Foucart je glasbena novinarka francoske nacionalne televizije. Dela iz Ljubljane in čeprav ne poroča o slovenski glasbi, jo seveda spremlja. "Če bi Francozom morala predstaviti nekaj slovenskih skupin, bi bili vmes gotovo Laibach. No, njih že poznajo. Meni najljubši je sicer Magnifico, pa Zala in Gašper. Duo Silence je tudi dober primer slovenske glasbe. Pa tudi mladih skupin je veliko. Denimo zdaj veliko poslušam to skupino, kako že … Kako si? Kokosy." V Slovenijo sta se s partnerjem preselila pred 11 leti. Pravi, da je njena družina tipičen produkt Erasmusa. Dublinu je sledilo nekaj skupnih let v Parizu, potem pa iskanje novega doma. Mož se je sicer rodil na Reki, ampak ker Hrvaška takrat še ni bila v EU, se je kar sama od sebe ponudila Ljubljana: "Mož je tukaj že prej študiral in njegova mama je Slovenka. Ljubljana je kot nek velik kavč. Ko se usedeš, je težko vstati. Udobna je, ravno prav velika."<p>Marion Foucart živi v Sloveniji že 11 let. Pravi, da je njena družina klasičen proizvod Erasmusa; v Dublinu je spoznala partnerja, z njim začela življenje v Parizu, okoliščine pa so ju pripeljale do Ljubljane</p><p><p><strong>Marion Foucart</strong> je glasbena novinarka francoske nacionalne televizije. Dela iz Ljubljane in čeprav ne poroča o slovenski glasbi, jo seveda spremlja. &#8220;<em>Če bi Francozom morala predstaviti nekaj slovenskih skupin, bi bili vmes gotovo Laibach. No, njih že poznajo. Meni najljubši je sicer Magnifico, pa Zala in Gašper. Duo Silence je tudi dober primer slovenske glasbe. Pa tudi mladih skupin je veliko. Denimo zdaj veliko poslušam to skupino, kako že … Kako si? Kokosy.&#8221;</em></p> <p>V Slovenijo sta se s partnerjem preselila pred 11 leti. Pravi, da je njena družina tipičen produkt Erasmusa. Dublinu je sledilo nekaj skupnih let v Parizu, potem pa iskanje novega doma. Mož se je sicer rodil na Reki, ampak ker Hrvaška takrat še ni bila v EU, se je kar sama od sebe ponudila Ljubljana:</p> <blockquote><p><em>&#8220;Mož je tukaj že prej študiral in njegova mama je Slovenka. Ljubljana je kot nek velik kavč. Ko se usedeš nanj, je z njega težko vstati. Udobna je, ravno prav velika.&#8221;</em></p></blockquote></p> videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive01/2020/03/09/MarionFoucartglasbenanovinarkainproducentka4667309.mp3 RTVSLO – Val 202 707 clean Marion Foucart je glasbena novinarka francoske nacionalne televizije. Dela iz Ljubljane in čeprav ne poroča o slovenski glasbi, jo seveda spremlja. "Če bi Francozom morala predstaviti nekaj slovenskih skupin, bi bili vmes gotovo Laibach. No, njih že poznajo. Meni najljubši je sicer Magnifico, pa Zala in Gašper. Duo Silence je tudi dober primer slovenske glasbe. Pa tudi mladih skupin je veliko. Denimo zdaj veliko poslušam to skupino, kako že … Kako si? Kokosy." V Slovenijo sta se s partnerjem preselila pred 11 leti. Pravi, da je njena družina tipičen produkt Erasmusa. Dublinu je sledilo nekaj skupnih let v Parizu, potem pa iskanje novega doma. Mož se je sicer rodil na Reki, ampak ker Hrvaška takrat še ni bila v EU, se je kar sama od sebe ponudila Ljubljana: "Mož je tukaj že prej študiral in njegova mama je Slovenka. Ljubljana je kot nek velik kavč. Ko se usedeš, je težko vstati. Udobna je, ravno prav velika."<p>Marion Foucart živi v Sloveniji že 11 let. Pravi, da je njena družina klasičen proizvod Erasmusa; v Dublinu je spoznala partnerja, z njim začela življenje v Parizu, okoliščine pa so ju pripeljale do Ljubljane</p><p><p><strong>Marion Foucart</strong> je glasbena novinarka francoske nacionalne televizije. Dela iz Ljubljane in čeprav ne poroča o slovenski glasbi, jo seveda spremlja. &#8220;<em>Če bi Francozom morala predstaviti nekaj slovenskih skupin, bi bili vmes gotovo Laibach. No, njih že poznajo. Meni najljubši je sicer Magnifico, pa Zala in Gašper. Duo Silence je tudi dober primer slovenske glasbe. Pa tudi mladih skupin je veliko. Denimo zdaj veliko poslušam to skupino, kako že … Kako si? Kokosy.&#8221;</em></p> <p>V Slovenijo sta se s partnerjem preselila pred 11 leti. Pravi, da je njena družina tipičen produkt Erasmusa. Dublinu je sledilo nekaj skupnih let v Parizu, potem pa iskanje novega doma. Mož se je sicer rodil na Reki, ampak ker Hrvaška takrat še ni bila v EU, se je kar sama od sebe ponudila Ljubljana:</p> <blockquote><p><em>&#8220;Mož je tukaj že prej študiral in njegova mama je Slovenka. Ljubljana je kot nek velik kavč. Ko se usedeš nanj, je z njega težko vstati. Udobna je, ravno prav velika.&#8221;</em></p></blockquote></p> Mon, 09 Mar 2020 15:45:00 +0000 Marion Foucart, glasbena novinarka in producentka Študiral je filozofijo, delal v pravu, odprl svojo založbo, začel pisateljsko kariero. In to kljub temu, da je dislektik, pravi. Erling Kagge je norveški pisatelj, raziskovalec, zbiratelj sodobne umetnosti, predvsem pa človek, ki v teh hrupnih časih išče tišino. Ki v tej vozeči se družbi hodi. Prvi je prehodil severni in južni pol, na južnem je bil sam, tudi brez tehnologije, drugače ni šlo, saj tako ne bi bil odklopljen od sveta in ljudi ter ne bi našel svojega miru. Preplezal je tudi najvišjo goro na svetu, Everest, in svojo pohodniško izkušnjo sklenil v impozanten trikotnik. O hoji, tišini, raziskovanju, ki je lastno vsem nam, odrekanju, družabnih omrežjih in o tem, da so najboljše stvari v življenju zastonj, sta se z Majo Stepančič pogovarjala – kakopak – ob hoji, od Cankarjevega doma do Ljubljanskega gradu.<p>Erling Kagge je prvi dosegel tri vrhove - severni in južni pol ter goro Everest. Je človek, ki v teh hrupnih časih išče tišino, ki v tej vozeči se družbi hodi, saj pravi, da so najboljše stvari v življenju pač zastonj</p><p><p><span>Študiral je filozofijo, delal v pravu, odprl svojo založbo, začel pisateljsko kariero. In to kljub temu, da je dislektik, pravi. <strong>Erling Kagge</strong> je norveški pisatelj, raziskovalec, zbiratelj sodobne umetnosti, predvsem pa človek, ki v teh hrupnih časih išče tišino. Ki v tej vozeči se družbi hodi. Prvi je prehodil severni in južni pol, na južnem je bil sam, tudi brez tehnologije, drugače ni šlo, saj tako ne bi bil odklopljen od sveta in ljudi ter ne bi našel svojega miru. Preplezal je tudi najvišjo goro na svetu, Everest, in svojo pohodniško izkušnjo sklenil v impozanten trikotnik. O hoji, tišini, raziskovanju, ki je lastno vsem nam, odrekanju, družabnih omrežjih in o tem, da so najboljše stvari v življenju zastonj, sta se z Majo Stepančič pogovarjala &#8211; kakopak &#8211; ob hoji, od Cankarjevega doma do Ljubljanskega gradu.</span></p> <div id='gallery-1'><figure> <div> <a href='https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/02/img-2577.jpg'></a> </div></figure><figure> <div> <a href='https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/02/img-2582.jpg'></a> </div></figure> </div></p> videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive01/2020/03/02/ErlingKaggenorvekipisateljraziskovalecpohodnik4657864.mp3 RTVSLO – Val 202 1192 clean Študiral je filozofijo, delal v pravu, odprl svojo založbo, začel pisateljsko kariero. In to kljub temu, da je dislektik, pravi. Erling Kagge je norveški pisatelj, raziskovalec, zbiratelj sodobne umetnosti, predvsem pa človek, ki v teh hrupnih časih išče tišino. Ki v tej vozeči se družbi hodi. Prvi je prehodil severni in južni pol, na južnem je bil sam, tudi brez tehnologije, drugače ni šlo, saj tako ne bi bil odklopljen od sveta in ljudi ter ne bi našel svojega miru. Preplezal je tudi najvišjo goro na svetu, Everest, in svojo pohodniško izkušnjo sklenil v impozanten trikotnik. O hoji, tišini, raziskovanju, ki je lastno vsem nam, odrekanju, družabnih omrežjih in o tem, da so najboljše stvari v življenju zastonj, sta se z Majo Stepančič pogovarjala – kakopak – ob hoji, od Cankarjevega doma do Ljubljanskega gradu.<p>Erling Kagge je prvi dosegel tri vrhove - severni in južni pol ter goro Everest. Je človek, ki v teh hrupnih časih išče tišino, ki v tej vozeči se družbi hodi, saj pravi, da so najboljše stvari v življenju pač zastonj</p><p><p><span>Študiral je filozofijo, delal v pravu, odprl svojo založbo, začel pisateljsko kariero. In to kljub temu, da je dislektik, pravi. <strong>Erling Kagge</strong> je norveški pisatelj, raziskovalec, zbiratelj sodobne umetnosti, predvsem pa človek, ki v teh hrupnih časih išče tišino. Ki v tej vozeči se družbi hodi. Prvi je prehodil severni in južni pol, na južnem je bil sam, tudi brez tehnologije, drugače ni šlo, saj tako ne bi bil odklopljen od sveta in ljudi ter ne bi našel svojega miru. Preplezal je tudi najvišjo goro na svetu, Everest, in svojo pohodniško izkušnjo sklenil v impozanten trikotnik. O hoji, tišini, raziskovanju, ki je lastno vsem nam, odrekanju, družabnih omrežjih in o tem, da so najboljše stvari v življenju zastonj, sta se z Majo Stepančič pogovarjala &#8211; kakopak &#8211; ob hoji, od Cankarjevega doma do Ljubljanskega gradu.</span></p> <div id='gallery-1'><figure> <div> <a href='https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/02/img-2577.jpg'></a> </div></figure><figure> <div> <a href='https://val202.rtvslo.si/wp-content/uploads/2020/02/img-2582.jpg'></a> </div></figure> </div></p> Mon, 02 Mar 2020 15:00:00 +0000 Erling Kagge, norveški pisatelj, raziskovalec, pohodnik Zimo preživlja v smučarskih središčih po vsem svetu: “Mi ne smučamo, naša naloga je, da se s smučmi nekako spustimo s starta do cilja.” Peter Gerdol je po letih dela na smučišču v Trbižu in v evropskem pokalu sprejel izziv na velikem odru. Direktor tekem svetovnega pokala bo govoril o največjih zvezdnicah belega cirkusa, o težkih odločitvah zaradi pretoplih zim in tudi o svojem prvem športu, košarki.<p>Direktor tekem svetovnega pokala Peter Gerdol o največjih zvezdnicah belega cirkusa, o težkih odločitvah zaradi pretoplih zim in tudi o svojem prvem športu, košarki</p><p><p>Lani poleti so se delegati Mednarodne smučarske zveze na kongresu v Dubrovniku odločili, da bo novi direktor ženskih tekem svetovnega pokala<strong> Peter Gerdol</strong>. Zamejski Slovenec iz Trbiža je tako prevzel enega najbolj odgovornih položajev v karavani alpskega smučanja. Kaj je na tem položaju najbolj morasta stvar, ki bi se mu lahko zgodila?</p> <blockquote><p><em>&#8220;Vremena ne moremo nadzorovati, je pa seveda to tisto, kar nas najbolj skrbi. Te kratkoročne spremembe, pri katerih se vremenska napoved spreminja iz dneva v dan, so velika nevšečnost, saj ne moremo ničesar načrtovati. Preprosto bomo morali postati fleksibilnejši.&#8221;</em></p></blockquote> <p>Zimo preživlja v smučarskih središčih po vsem svetu: <em>&#8220;Med sezono tako rekoč ne smučamo, naša naloga je, da se s smučmi nekako spustimo s starta do cilja.&#8221;  </em>Vseeno je bil zelo hvaležen, da je po selitvi Zlate lisice lahko spal v domači postelji in ne v hotelu. Na začetku kariere si najbrž ni predstavljal, da bo tako.</p> <blockquote><p><em>&#8220;Moja prva študentska služba je bila prodajanje bencina. Potem sem 23 let delal na žičnicah v Trbižu, od prodaje turističnih paketov, do organizacije tekem in marketinga. Nabral sem si ogromno izkušenj iz različnih področij in nikoli mi ni bilo dolgčas.&#8221;</em></p></blockquote> <p>Sicer pa je njegov prvi šport košarka, za katerega ima sicer premalo časa, je pa navdušen nad slovenskim košarkarskim genijem.</p> <blockquote><p><em>&#8220;Včasih, ko se s sedežnico peljem na tekmovališče, na telefonu gledam najboljše poteze Luke Dončića.&#8221;</em></p></blockquote></p> videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive01/2020/02/24/Avstrijskimturistomjeprodajalbencinzdajvoditekmesvetovnegapokala4649430.mp3 RTVSLO – Val 202 676 clean Zimo preživlja v smučarskih središčih po vsem svetu: “Mi ne smučamo, naša naloga je, da se s smučmi nekako spustimo s starta do cilja.” Peter Gerdol je po letih dela na smučišču v Trbižu in v evropskem pokalu sprejel izziv na velikem odru. Direktor tekem svetovnega pokala bo govoril o največjih zvezdnicah belega cirkusa, o težkih odločitvah zaradi pretoplih zim in tudi o svojem prvem športu, košarki.<p>Direktor tekem svetovnega pokala Peter Gerdol o največjih zvezdnicah belega cirkusa, o težkih odločitvah zaradi pretoplih zim in tudi o svojem prvem športu, košarki</p><p><p>Lani poleti so se delegati Mednarodne smučarske zveze na kongresu v Dubrovniku odločili, da bo novi direktor ženskih tekem svetovnega pokala<strong> Peter Gerdol</strong>. Zamejski Slovenec iz Trbiža je tako prevzel enega najbolj odgovornih položajev v karavani alpskega smučanja. Kaj je na tem položaju najbolj morasta stvar, ki bi se mu lahko zgodila?</p> <blockquote><p><em>&#8220;Vremena ne moremo nadzorovati, je pa seveda to tisto, kar nas najbolj skrbi. Te kratkoročne spremembe, pri katerih se vremenska napoved spreminja iz dneva v dan, so velika nevšečnost, saj ne moremo ničesar načrtovati. Preprosto bomo morali postati fleksibilnejši.&#8221;</em></p></blockquote> <p>Zimo preživlja v smučarskih središčih po vsem svetu: <em>&#8220;Med sezono tako rekoč ne smučamo, naša naloga je, da se s smučmi nekako spustimo s starta do cilja.&#8221;  </em>Vseeno je bil zelo hvaležen, da je po selitvi Zlate lisice lahko spal v domači postelji in ne v hotelu. Na začetku kariere si najbrž ni predstavljal, da bo tako.</p> <blockquote><p><em>&#8220;Moja prva študentska služba je bila prodajanje bencina. Potem sem 23 let delal na žičnicah v Trbižu, od prodaje turističnih paketov, do organizacije tekem in marketinga. Nabral sem si ogromno izkušenj iz različnih področij in nikoli mi ni bilo dolgčas.&#8221;</em></p></blockquote> <p>Sicer pa je njegov prvi šport košarka, za katerega ima sicer premalo časa, je pa navdušen nad slovenskim košarkarskim genijem.</p> <blockquote><p><em>&#8220;Včasih, ko se s sedežnico peljem na tekmovališče, na telefonu gledam najboljše poteze Luke Dončića.&#8221;</em></p></blockquote></p> Mon, 24 Feb 2020 15:45:00 +0000 Avstrijskim turistom je prodajal bencin, zdaj vodi tekme svetovnega pokala Vsestranski umetnik. Intelektualec. Genij. Svetovni kilo car. Ekoaktivist. Letnik 1963. Jadralec. Avtor skovanke turbofolk. Izvrstni glasbenik. Predvsem pa zgolj in samo homo sapiens. Antonije Pušić. Rambo Amadeus. Kako in kje najti osebno srečo, kdaj bo umrl kapitalizem in zakaj navija za komike v politiki. Z njim se je pogovarjal Gašper Andrinek. Foto: Osebni arhiv <p>Rambo Amadeus je vsestranski glasbenik, ki je s svojim ostrim humorjem povzročil in izzval marsikatero provokacijo povsod, kjer se je pojavil</p><p><p><a href="https://ramboamadeus.com/"><strong>Rambo Amadeus</strong></a> oziroma <strong>Antonije Pušić</strong> pravi, da je optimist. Misli, da bo demokracija premagala kapitalizem in da bomo zboljšali tudi katastrofalne razmere na planetu Zemlja.</p> <blockquote><p><em>&#8220;Ne moremo več sedeti doma in si vrtati po nosu ter razmišljati o tem, ali bo to gibanje obstalo.&#8221; &#8211; </em>o podpori gibanjem, ki se borijo za izboljšanje planeta</p></blockquote> <p>Rodil se je leta 1963 v Kotorju v Črni Gori, a zase pravi, da mu nacionalna identiteta ne pomeni veliko. Antonije Pušić je bil v mladosti uspešen jadralec, tudi reprezentant Jugoslavije. Kmalu pa ga je začela zanimati tudi glasba. Na nek svojevrsten način. V karieri je izdal 11 studijskih albumov in štiri iz nastopov v živo. Med drugim je enega izmed njih posnel v KUD-u France Prešeren.</p> <p>Velja za človeka, ki si je kriv za skovanko: <em>turbofolk. </em>Definicijo je od nastanka nekajkrat spremenil, zdaj pravi, da je dokončna.</p> <blockquote><p><em>&#8220;Prenehal sem prilagajati definicijo turbofolka v tistem trenutku, ko sem ugotovil, da je zajela vse. Ko sem končno šel iz glasbe, umetnosti, ko sem turbofolk definiral kot širok družbeni fenomen. Definicija turbofolka je torej: nekritična uporaba tehnologije. V tem je zajeto vse.&#8221;</em></p></blockquote> <p>Znan po svojih kritikah oblasti tako doma kot po svetu, s čimer ni ravno pridobil prijatelje na pomembnih stolčkih, zase pravi, da je optimist, in verjame, da demokracija nekoč ne bo več potrebovala kapitalizma: &#8220;<em>Verjamem tudi, da se počasi zbuja neko gibanje, ki se imenuje ekosocializem.&#8221;</em></p> <p>S svojimi pesmimi skoraj vse – razen politike – večkrat spravi v dobro razpoloženje – tudi v smeh. Po njegovem naj politiki ne bi imeli smisla za humor. A tudi to se obrača, kar nekaj komikov je v zadnjem času na oblasti, no, vsaj bili so to nekoč. &#8220;<em>Oni so osvežitev. To, ko sem rekel, da politiki nimajo smisla za humor, je v bistvu celo povzročilo to, da komiki doživljajo uspehe. Še posebej zato, ker so politiki neduhoviti – potem pa, ko se pojavi nekdo duhovit, profesionalni komik – preusmeri pozornost nase.&#8221;</em></p> <blockquote><p><em>&#8220;Druga stvar pa je to: če hočete biti komik, morate biti zelo inteligentni. Neumen človek ne more biti komik, lahko pa je neumen človek politik. Navijam za komike v politiki.&#8221;</em></p></blockquote> </p> videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive01/2020/02/17/AntonijePui-RamboAmadeus4640586.mp3 RTVSLO – Val 202 1001 clean Vsestranski umetnik. Intelektualec. Genij. Svetovni kilo car. Ekoaktivist. Letnik 1963. Jadralec. Avtor skovanke turbofolk. Izvrstni glasbenik. Predvsem pa zgolj in samo homo sapiens. Antonije Pušić. Rambo Amadeus. Kako in kje najti osebno srečo, kdaj bo umrl kapitalizem in zakaj navija za komike v politiki. Z njim se je pogovarjal Gašper Andrinek. Foto: Osebni arhiv <p>Rambo Amadeus je vsestranski glasbenik, ki je s svojim ostrim humorjem povzročil in izzval marsikatero provokacijo povsod, kjer se je pojavil</p><p><p><a href="https://ramboamadeus.com/"><strong>Rambo Amadeus</strong></a> oziroma <strong>Antonije Pušić</strong> pravi, da je optimist. Misli, da bo demokracija premagala kapitalizem in da bomo zboljšali tudi katastrofalne razmere na planetu Zemlja.</p> <blockquote><p><em>&#8220;Ne moremo več sedeti doma in si vrtati po nosu ter razmišljati o tem, ali bo to gibanje obstalo.&#8221; &#8211; </em>o podpori gibanjem, ki se borijo za izboljšanje planeta</p></blockquote> <p>Rodil se je leta 1963 v Kotorju v Črni Gori, a zase pravi, da mu nacionalna identiteta ne pomeni veliko. Antonije Pušić je bil v mladosti uspešen jadralec, tudi reprezentant Jugoslavije. Kmalu pa ga je začela zanimati tudi glasba. Na nek svojevrsten način. V karieri je izdal 11 studijskih albumov in štiri iz nastopov v živo. Med drugim je enega izmed njih posnel v KUD-u France Prešeren.</p> <p>Velja za človeka, ki si je kriv za skovanko: <em>turbofolk. </em>Definicijo je od nastanka nekajkrat spremenil, zdaj pravi, da je dokončna.</p> <blockquote><p><em>&#8220;Prenehal sem prilagajati definicijo turbofolka v tistem trenutku, ko sem ugotovil, da je zajela vse. Ko sem končno šel iz glasbe, umetnosti, ko sem turbofolk definiral kot širok družbeni fenomen. Definicija turbofolka je torej: nekritična uporaba tehnologije. V tem je zajeto vse.&#8221;</em></p></blockquote> <p>Znan po svojih kritikah oblasti tako doma kot po svetu, s čimer ni ravno pridobil prijatelje na pomembnih stolčkih, zase pravi, da je optimist, in verjame, da demokracija nekoč ne bo več potrebovala kapitalizma: &#8220;<em>Verjamem tudi, da se počasi zbuja neko gibanje, ki se imenuje ekosocializem.&#8221;</em></p> <p>S svojimi pesmimi skoraj vse – razen politike – večkrat spravi v dobro razpoloženje – tudi v smeh. Po njegovem naj politiki ne bi imeli smisla za humor. A tudi to se obrača, kar nekaj komikov je v zadnjem času na oblasti, no, vsaj bili so to nekoč. &#8220;<em>Oni so osvežitev. To, ko sem rekel, da politiki nimajo smisla za humor, je v bistvu celo povzročilo to, da komiki doživljajo uspehe. Še posebej zato, ker so politiki neduhoviti – potem pa, ko se pojavi nekdo duhovit, profesionalni komik – preusmeri pozornost nase.&#8221;</em></p> <blockquote><p><em>&#8220;Druga stvar pa je to: če hočete biti komik, morate biti zelo inteligentni. Neumen človek ne more biti komik, lahko pa je neumen človek politik. Navijam za komike v politiki.&#8221;</em></p></blockquote> </p> Mon, 17 Feb 2020 15:45:00 +0000 Antonije Pušić - Rambo Amadeus Jonas Sonnenschein je po rodu Nemec in je eden vodilnih strokovnjakov za okoljsko ekonomijo pri nas. Kot vodja projektov je zaposlen na Umanoteri, slovenski organizaciji za trajnostni razvoj, še vedno pa deluje tudi kot raziskovalec na Inštitutu za industrijsko okoljsko ekonomijo Univerze v Lundu. Na številne poslovne poti odhaja samo z vlakom, saj se je letenju odpovedal. Kako Slovenci spoštujemo svoje okolje, zakaj je pristal v Sloveniji in kakšna je vloga Grete Thunberg v boju organizacij proti vse radikalnejšem globalnem segrevanju?<p>Jonas Sonnenschein je po rodu Nemec in je eden vodilnih strokovnjakov za okoljsko ekonomijo pri nas</p><p><p>Kot vodja projektov je <strong>Jonas Sonnenschein </strong>zaposlen na Umanoteri, slovenski organizaciji za trajnostni razvoj, še vedno pa deluje tudi kot raziskovalec na Inštitutu za industrijsko okoljsko ekonomijo Univerze v Lundu.</p> <blockquote><p><em>&#8220;Največja razlika je, da Švedi popolnoma zaupajo delu vlade. Tukaj je slika diametralno nasprotna, politiko vsi kritizirajo. Ampak tam imajo razlog za zaupanje.&#8221;</em></p></blockquote> <p>Na številne poslovne poti odhaja samo z vlakom, saj se je letenju odpovedal, vseeno pa se z njim veliko ukvarja<span>. Pri Umanoteri so novembra lani pripravili akcijo <a href="https://www.umanotera.org/kaj-delamo/trajne-vsebine-projekti-kampanje/leto-brez-leta-2020/" target="_blank" rel="noopener noreferrer">Leto brez leta</a>, v okviru katere se lahko zavežete, da eno leto ne boste leteli.</span></p> <blockquote><p><em>&#8220;Enkrat sem popolnoma brez zveze letel na neko konferenco na Kitajsko. Takrat sem se odločil, da tega ne bom več počel, tako da že dve leti nisem bil v zraku.&#8221;</em></p></blockquote> <p>V Sloveniji razmere sicer niso rožnate, vendar je povprečni državljan po Jonasovem mnenju vseeno okoljsko zaveden.</p> <blockquote><p><em>&#8220;Slovenci ste zelo občutljivi za okoljske teme. To se vidi, če greste čez mejo v Italijo, kjer smeti ležijo povsod. To pa ne pomeni, da ni korupcije in da se stvari ne da še izboljšati.&#8221;</em></p></blockquote> <p><span><strong>Greta Thunberg</strong> je danes glasnica generacije, ki ima vse večjo vlogo v globalnem zavzemanju za aktivnejše ukrepe proti uničujočim posledicam človeškega poseganja v naravo.</span></p> <blockquote><p><em>&#8220;Ona vedno ponavlja eno in isto mantro &#8211; poslušajte kaj pravijo znanstveniki. Zdaj imajo naše besede v dialogu s politiko večjo težo, temu pravim Greta Effect.&#8221;</em></p></blockquote></p> videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2020/02/10/ZaradiGreteimamoznanstvenikimonejiglas4631776.mp3 RTVSLO – Val 202 756 clean Jonas Sonnenschein je po rodu Nemec in je eden vodilnih strokovnjakov za okoljsko ekonomijo pri nas. Kot vodja projektov je zaposlen na Umanoteri, slovenski organizaciji za trajnostni razvoj, še vedno pa deluje tudi kot raziskovalec na Inštitutu za industrijsko okoljsko ekonomijo Univerze v Lundu. Na številne poslovne poti odhaja samo z vlakom, saj se je letenju odpovedal. Kako Slovenci spoštujemo svoje okolje, zakaj je pristal v Sloveniji in kakšna je vloga Grete Thunberg v boju organizacij proti vse radikalnejšem globalnem segrevanju?<p>Jonas Sonnenschein je po rodu Nemec in je eden vodilnih strokovnjakov za okoljsko ekonomijo pri nas</p><p><p>Kot vodja projektov je <strong>Jonas Sonnenschein </strong>zaposlen na Umanoteri, slovenski organizaciji za trajnostni razvoj, še vedno pa deluje tudi kot raziskovalec na Inštitutu za industrijsko okoljsko ekonomijo Univerze v Lundu.</p> <blockquote><p><em>&#8220;Največja razlika je, da Švedi popolnoma zaupajo delu vlade. Tukaj je slika diametralno nasprotna, politiko vsi kritizirajo. Ampak tam imajo razlog za zaupanje.&#8221;</em></p></blockquote> <p>Na številne poslovne poti odhaja samo z vlakom, saj se je letenju odpovedal, vseeno pa se z njim veliko ukvarja<span>. Pri Umanoteri so novembra lani pripravili akcijo <a href="https://www.umanotera.org/kaj-delamo/trajne-vsebine-projekti-kampanje/leto-brez-leta-2020/" target="_blank" rel="noopener noreferrer">Leto brez leta</a>, v okviru katere se lahko zavežete, da eno leto ne boste leteli.</span></p> <blockquote><p><em>&#8220;Enkrat sem popolnoma brez zveze letel na neko konferenco na Kitajsko. Takrat sem se odločil, da tega ne bom več počel, tako da že dve leti nisem bil v zraku.&#8221;</em></p></blockquote> <p>V Sloveniji razmere sicer niso rožnate, vendar je povprečni državljan po Jonasovem mnenju vseeno okoljsko zaveden.</p> <blockquote><p><em>&#8220;Slovenci ste zelo občutljivi za okoljske teme. To se vidi, če greste čez mejo v Italijo, kjer smeti ležijo povsod. To pa ne pomeni, da ni korupcije in da se stvari ne da še izboljšati.&#8221;</em></p></blockquote> <p><span><strong>Greta Thunberg</strong> je danes glasnica generacije, ki ima vse večjo vlogo v globalnem zavzemanju za aktivnejše ukrepe proti uničujočim posledicam človeškega poseganja v naravo.</span></p> <blockquote><p><em>&#8220;Ona vedno ponavlja eno in isto mantro &#8211; poslušajte kaj pravijo znanstveniki. Zdaj imajo naše besede v dialogu s politiko večjo težo, temu pravim Greta Effect.&#8221;</em></p></blockquote></p> Mon, 10 Feb 2020 15:45:00 +0000 Zaradi Grete imamo znanstveniki močnejši glas Nekdanji francoski nogometni zvezdnik in DJ Djibril Cissé je nastopil na dveh svetovnih nogometnih prvenstvih. 9 golov na 41 tekmah je njegova statistika v dresu Francije, v klubski karieri pa je med drugim z Liverpoolom osvojil ligo prvakov. Z glasbo se je začel ukvarjati že kot najstnik. V življenju počne veliko stvari, nastopil je v dveh filmih, ima pa tudi svojo znamko oblačil.<p>Šport in glasba sta tesno povezana, pravi Djibril Cissé. Z Liverpoolom je osvojil ligo prvakov, za francosko reprezentanco je zbral 41 nastopov, zdaj pa se ukvarja z glasbo</p><p><p>Nekdanji francoski nogometni zvezdnik in DJ <strong>Djibril Cissé</strong> je Les Blues zastopal na dveh svetovnih prvenstvih, ravno na tistih dveh, na katerih je sodelovala tudi Slovenija. 9 golov na 41 tekmah je njegova statistika v dresu Francije, v klubski karieri je med drugim zamenjal tudi Lazio in Liverpool. Tako pravi njegova bogata nogometna statistika, zasebno življenje pa vključuje zgodbo priseljencev iz Slonokoščene obale, igralsko kariero, francosko različico šova Ples z zvezdami; danes pa ga njegovi oboževalci poznajo kot <strong>Tschebo</strong>, zvezdniškega didžeja.</p> <p>Z glasbo se je začel ukvarjati, ko je bil star 14 let. Nogometni trenerji niso navdušeni, če njihovi nogometaši zahajajo v nočne klube, namesto da bi šli hitro v posteljo. Ponočevanje lahko ima negativne posledice za kariero nogometaša, toda Djibril Cisse zaradi svojega zdravega načina življenja s tem ni imel težav.</p> <blockquote><p>&#8220;<em>Tu in tam sem šel v diskoteko, ampak ne tako pogosto kot mnogi drugi. To pa nikoli ni bila težava, saj nikoli v življenju nisem pil alkohola ali prižgal cigarete. Glasbo sem večinoma vrtel doma, nisem bil DJ v kakšen klubu. To je bil hobi. Nekateri so igrali računalniške igre, nekateri so gledali filme, jaz pa sem vadil, da bi bil čim boljši DJ</em>.&#8221;<br /> <strong>&#8211; Djibril Cisse</strong></p></blockquote> <p>V prvi sezoni pri Liverpoolu je Djibril Cisse oktobra leta 2004 utrpel hud zlom noge. Zdravniki so pričakovali, da je sezona zanj končana, toda na igrišče se je vrnil že aprila leta 2005. Le nekaj več kot mesec dni pozneje pa osvojil ligo prvakov. To je bil izjemen povratek, saj bi poškodba lahko imela trajne posledice. Kirurga, ki mu je rešil nogo, pa je Cisse nato povabil na svojo poroko.</p> <blockquote><p>&#8220;<em>Če bi čakali 30 ali 40 minut bi lahko izgubil nogo, saj so se kosti ob zlomu premaknila, tako da nisem imel prekrvavljenega stopala. Kirurg je bil zelo miren in mi, če sem povsem iskren, rešil življenje. Najmanj, kar sem lahko naredil je, da sem ga povabil na svojo poroko</em>.&#8221;<br /> <strong>&#8211; Djibril Cisse</strong></p></blockquote> <p>Trenutno je v ospredju glasba, toda Djibril Cisse svoj čas zapolni z veliko zanimivimi aktivnostmi. Med drugim je nastopil v dveh filmih, ukvarja se tudi z modo, predvsem pa uživa.</p></p> videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2020/02/03/DjibrilCisse4623588.mp3 RTVSLO – Val 202 718 clean Nekdanji francoski nogometni zvezdnik in DJ Djibril Cissé je nastopil na dveh svetovnih nogometnih prvenstvih. 9 golov na 41 tekmah je njegova statistika v dresu Francije, v klubski karieri pa je med drugim z Liverpoolom osvojil ligo prvakov. Z glasbo se je začel ukvarjati že kot najstnik. V življenju počne veliko stvari, nastopil je v dveh filmih, ima pa tudi svojo znamko oblačil.<p>Šport in glasba sta tesno povezana, pravi Djibril Cissé. Z Liverpoolom je osvojil ligo prvakov, za francosko reprezentanco je zbral 41 nastopov, zdaj pa se ukvarja z glasbo</p><p><p>Nekdanji francoski nogometni zvezdnik in DJ <strong>Djibril Cissé</strong> je Les Blues zastopal na dveh svetovnih prvenstvih, ravno na tistih dveh, na katerih je sodelovala tudi Slovenija. 9 golov na 41 tekmah je njegova statistika v dresu Francije, v klubski karieri je med drugim zamenjal tudi Lazio in Liverpool. Tako pravi njegova bogata nogometna statistika, zasebno življenje pa vključuje zgodbo priseljencev iz Slonokoščene obale, igralsko kariero, francosko različico šova Ples z zvezdami; danes pa ga njegovi oboževalci poznajo kot <strong>Tschebo</strong>, zvezdniškega didžeja.</p> <p>Z glasbo se je začel ukvarjati, ko je bil star 14 let. Nogometni trenerji niso navdušeni, če njihovi nogometaši zahajajo v nočne klube, namesto da bi šli hitro v posteljo. Ponočevanje lahko ima negativne posledice za kariero nogometaša, toda Djibril Cisse zaradi svojega zdravega načina življenja s tem ni imel težav.</p> <blockquote><p>&#8220;<em>Tu in tam sem šel v diskoteko, ampak ne tako pogosto kot mnogi drugi. To pa nikoli ni bila težava, saj nikoli v življenju nisem pil alkohola ali prižgal cigarete. Glasbo sem večinoma vrtel doma, nisem bil DJ v kakšen klubu. To je bil hobi. Nekateri so igrali računalniške igre, nekateri so gledali filme, jaz pa sem vadil, da bi bil čim boljši DJ</em>.&#8221;<br /> <strong>&#8211; Djibril Cisse</strong></p></blockquote> <p>V prvi sezoni pri Liverpoolu je Djibril Cisse oktobra leta 2004 utrpel hud zlom noge. Zdravniki so pričakovali, da je sezona zanj končana, toda na igrišče se je vrnil že aprila leta 2005. Le nekaj več kot mesec dni pozneje pa osvojil ligo prvakov. To je bil izjemen povratek, saj bi poškodba lahko imela trajne posledice. Kirurga, ki mu je rešil nogo, pa je Cisse nato povabil na svojo poroko.</p> <blockquote><p>&#8220;<em>Če bi čakali 30 ali 40 minut bi lahko izgubil nogo, saj so se kosti ob zlomu premaknila, tako da nisem imel prekrvavljenega stopala. Kirurg je bil zelo miren in mi, če sem povsem iskren, rešil življenje. Najmanj, kar sem lahko naredil je, da sem ga povabil na svojo poroko</em>.&#8221;<br /> <strong>&#8211; Djibril Cisse</strong></p></blockquote> <p>Trenutno je v ospredju glasba, toda Djibril Cisse svoj čas zapolni z veliko zanimivimi aktivnostmi. Med drugim je nastopil v dveh filmih, ukvarja se tudi z modo, predvsem pa uživa.</p></p> Mon, 03 Feb 2020 15:45:00 +0000 Djibril Cisse Daniela Slavik je Izraelka, rodila se je v Jeruzalemu, vendar že skoraj vse življenje živi ob morju, v Tel Avivu<p>Daniela Slavik je Izraelka, rodila se je v Jeruzalemu, vendar že skoraj vse življenje živi ob morju, v Tel Avivu</p><p><p><span><strong>Daniela Slavik</strong> je Izraelka, rodila se je v Jeruzalemu, vendar že skoraj vse življenje živi ob morju, v Tel Avivu. Nekdanja plesalka baleta se danes ukvarja z menedžerskim svetovanjem, zaposluje jo tudi pisanje scenarijev za televizijske serije. </span></p> <blockquote><p><span>“</span><i><span>Moj oče je preživel holokavst, prihaja iz nekdanje Češkoslovaške. Med drugo svetovno vojno je oče veliko bežal. Kamor koli je prišel, je moral spremeniti svoje ime in to je sovražil. Takrat se je odločil, da bo svojemu otroku dal mednarodno ime. In zato mi je im</span></i><em><span>e Daniela.&#8221; </span></em></p></blockquote> <p>Čeprav rojena v Jeruzalemu, je Daniela večino življenja doma v ekonomskem in tehnološkem središču države Tel Avivu, kamor se vsako leto zgrne pol tretji milijon tujih turistov.</p> <blockquote><p><b><i>“</i></b><i><span>Tel Aviv mi je ljubši od Jeruzalema, ker je mladosten. </span></i><i><span>Tudi tu, kot v vsakem drugem velikem mestu, želi živeti veliko mladih ljudi in vsekakor je kot narejen za istospolno usmerjene ljudi. Veliko istospolnih parov je tukaj z otroki. To je lepo videti. Ljudje so dobre volje, imajo ogromno energije. Tudi vreme dovoljuje drugačen način življenja. Veliko smo zunaj,  ljudje sedijo in delajo v lokalih in tujci imajo morda občutek, da ne hodijo v službo.&#8221;</span></i></p></blockquote> <p><span>V času pogovora so naslovnice tudi v Sloveniji polnile nove napetosti med Izraelci in Palestinci. A konflikta v Tel Avivu ni čutiti v tolikšni meri, kot ga občutijo v drugih delih države. Je pa to povsod občutljivo vprašanje. </span></p> <blockquote><p><span>“</span><i><span>Ta kovanec ima dve strani. Če živiš v Tel Avivu, konflikta res ne občutimo zelo. Ne zato, ker bi se stvari odvijale daleč stran, Gaza pravzaprav sploh ni tako zelo oddaljena. Nedolgo nazaj je bilo tudi tu napeto, oglašali so se alarmi, bežali smo v zaklonišča. Ko sem bila majhna, so mi govorili, da mi ne bo treba k vojakom, ko bom odrasla. Zdaj tega</span></i><i><span> ne govorijo več, ker ne vidimo rešitve. Rada bi doživela mir. A stvari so hudo komplicirane. Mislim, da ta trenutek na palestinski strani ni dovolj zrelosti, na naši strani pa po mojem mnenju ni dovolj volje. To ni dobro. Kjer je volja, tam je pot.”</span></i></p></blockquote> <p><span>Sogovornica izpostavi še en družbeni fenomen: </span></p> <blockquote><p><span>“Zadnja leta se je v Izrael preselilo ogromno francozov,</span><i><span> ker se v svoji državi kot Judje niso počutili varne. To je bil zame popoln šok, ampak tu so dobrodošli, tu so si ustvarili življenje. Zaživeti v drugi državi ni nikoli lahko, mislim pa, da se tu dobro počutijo. Poleg njih sem prihaja zelo veliko Američanov, z drugačnimi razlogi kot Francozi, pač samo želijo živeti tu.</span></i><i><span> Število prebivalcev hitro raste, prostora ni veliko in upam, da se bo vlada s temi izzivi čim prej soočila.&#8221;</span></i></p></blockquote> <p>Poleg nepreglednega števila skirojev na prostem vsi igrajo matkot. Nekaj, kar je podobno<span> badmintonu, le da je igra veliko bolj glasna. Igralci uporabljajo trde loparje in obteženo žogico v velikosti tiste za namizni tenis. </span></p> <blockquote><p><i><span>&#8220;Moram priznati, da me matkot spravlja ob živce. Če bi odločala jaz, bi na plaži za matkot določila poseben prostor. To so nekoč celo skušali storiti, a niso bili uspešni. Te igre nisem videla nikjer drugje, gre za nekakšen lokalni badminton. Le da matkot povzroča hrup, zelo glasen je. Tipično za Izraelce. Mi smo glasni, zgovorni, komunikativni. To je včasih zabavno, včasih pa tudi ne.&#8221;</span></i></p></blockquote></p> videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2020/01/27/ZeloalostnabomebomumrlainnedoakalamiruvIzraelu4614516.mp3 RTVSLO – Val 202 910 clean Daniela Slavik je Izraelka, rodila se je v Jeruzalemu, vendar že skoraj vse življenje živi ob morju, v Tel Avivu<p>Daniela Slavik je Izraelka, rodila se je v Jeruzalemu, vendar že skoraj vse življenje živi ob morju, v Tel Avivu</p><p><p><span><strong>Daniela Slavik</strong> je Izraelka, rodila se je v Jeruzalemu, vendar že skoraj vse življenje živi ob morju, v Tel Avivu. Nekdanja plesalka baleta se danes ukvarja z menedžerskim svetovanjem, zaposluje jo tudi pisanje scenarijev za televizijske serije. </span></p> <blockquote><p><span>“</span><i><span>Moj oče je preživel holokavst, prihaja iz nekdanje Češkoslovaške. Med drugo svetovno vojno je oče veliko bežal. Kamor koli je prišel, je moral spremeniti svoje ime in to je sovražil. Takrat se je odločil, da bo svojemu otroku dal mednarodno ime. In zato mi je im</span></i><em><span>e Daniela.&#8221; </span></em></p></blockquote> <p>Čeprav rojena v Jeruzalemu, je Daniela večino življenja doma v ekonomskem in tehnološkem središču države Tel Avivu, kamor se vsako leto zgrne pol tretji milijon tujih turistov.</p> <blockquote><p><b><i>“</i></b><i><span>Tel Aviv mi je ljubši od Jeruzalema, ker je mladosten. </span></i><i><span>Tudi tu, kot v vsakem drugem velikem mestu, želi živeti veliko mladih ljudi in vsekakor je kot narejen za istospolno usmerjene ljudi. Veliko istospolnih parov je tukaj z otroki. To je lepo videti. Ljudje so dobre volje, imajo ogromno energije. Tudi vreme dovoljuje drugačen način življenja. Veliko smo zunaj,  ljudje sedijo in delajo v lokalih in tujci imajo morda občutek, da ne hodijo v službo.&#8221;</span></i></p></blockquote> <p><span>V času pogovora so naslovnice tudi v Sloveniji polnile nove napetosti med Izraelci in Palestinci. A konflikta v Tel Avivu ni čutiti v tolikšni meri, kot ga občutijo v drugih delih države. Je pa to povsod občutljivo vprašanje. </span></p> <blockquote><p><span>“</span><i><span>Ta kovanec ima dve strani. Če živiš v Tel Avivu, konflikta res ne občutimo zelo. Ne zato, ker bi se stvari odvijale daleč stran, Gaza pravzaprav sploh ni tako zelo oddaljena. Nedolgo nazaj je bilo tudi tu napeto, oglašali so se alarmi, bežali smo v zaklonišča. Ko sem bila majhna, so mi govorili, da mi ne bo treba k vojakom, ko bom odrasla. Zdaj tega</span></i><i><span> ne govorijo več, ker ne vidimo rešitve. Rada bi doživela mir. A stvari so hudo komplicirane. Mislim, da ta trenutek na palestinski strani ni dovolj zrelosti, na naši strani pa po mojem mnenju ni dovolj volje. To ni dobro. Kjer je volja, tam je pot.”</span></i></p></blockquote> <p><span>Sogovornica izpostavi še en družbeni fenomen: </span></p> <blockquote><p><span>“Zadnja leta se je v Izrael preselilo ogromno francozov,</span><i><span> ker se v svoji državi kot Judje niso počutili varne. To je bil zame popoln šok, ampak tu so dobrodošli, tu so si ustvarili življenje. Zaživeti v drugi državi ni nikoli lahko, mislim pa, da se tu dobro počutijo. Poleg njih sem prihaja zelo veliko Američanov, z drugačnimi razlogi kot Francozi, pač samo želijo živeti tu.</span></i><i><span> Število prebivalcev hitro raste, prostora ni veliko in upam, da se bo vlada s temi izzivi čim prej soočila.&#8221;</span></i></p></blockquote> <p>Poleg nepreglednega števila skirojev na prostem vsi igrajo matkot. Nekaj, kar je podobno<span> badmintonu, le da je igra veliko bolj glasna. Igralci uporabljajo trde loparje in obteženo žogico v velikosti tiste za namizni tenis. </span></p> <blockquote><p><i><span>&#8220;Moram priznati, da me matkot spravlja ob živce. Če bi odločala jaz, bi na plaži za matkot določila poseben prostor. To so nekoč celo skušali storiti, a niso bili uspešni. Te igre nisem videla nikjer drugje, gre za nekakšen lokalni badminton. Le da matkot povzroča hrup, zelo glasen je. Tipično za Izraelce. Mi smo glasni, zgovorni, komunikativni. To je včasih zabavno, včasih pa tudi ne.&#8221;</span></i></p></blockquote></p> Mon, 27 Jan 2020 15:45:00 +0000 Zelo žalostna bom, če bom umrla in ne dočakala miru v Izraelu Kosovo je država številnih posebnosti in posebnežev. Sobivanje med Albanci in Srbi se zdi nemogoče, konflikti in sovraštvo so globoko zasidrani med narodoma. Pol ure vožnje iz glavnega mesta Priština je srbska občina Gračanica. Tam se plačuje z dinarji, prevladujejo avtomobili z beograjskimi tablicami, države ne priznavajo … Sredi ničesar ima restavracijo in etnološki muzej Milorad Bata Nikolić, zavedni Srb, ki pa brez predsodkov posluje in sodeluje z Albanci. Rodil se je v središču Prištine in ima za seboj fascinantno gostinsko kariero: vodil je hotel, imel diskoteko, bil dejavno vključen v nogometni klub Priština. Bata odlično ponazarja včasih težko predstavljiva čudesa Balkana. Ne skriva svojega pragmatičnega sodelovanja s politiki vseh polov in barv, prostodušno prizna, da so mu cesto do gostilne plačali Švicarji, se pohvali z največjo osmrtnico za Fadilom Vokrijem, kosovskim nogometnim bogom in Batovim prijateljem iz otroštva.<p>Milorad Bata Nikolić je rojen v Prištini, v primerjavi z večino Srbov pa zelo uspešno sobiva z večinskim albanskim prebivalstvom na Kosovu. Bata odlično ponazarja včasih težko predstavljiva čudesa Balkana</p><p><p>Kosovo je država številnih posebnosti in posebnežev. Sobivanje med Albanci in Srbi se zdi nemogoče, konflikti in sovraštvo so globoko zasidrani med narodoma. Pol ure vožnje iz glavnega mesta Priština je srbska občina Gračanica. Tam se plačuje z dinarji, prevladujejo avtomobili z beograjskimi tablicami, države ne priznavajo … Sredi ničesar ima restavracijo in etnološki muzej Milorad Bata Nikolić, zavedni Srb, ki pa brez predsodkov posluje in sodeluje z Albanci: <em>&#8220;</em><i><span><em>Z</em>adnjih deset let imamo mir. Po vojni je bilo težko biti Srb na Kosovu. V zadnjem desetletju pa z Albanci nismo imeli težav, odkar so dobili državo, so nehali nadlegovati Srbe. Hvala bogu za mir, upam, da bo obstal, a na Balkanu se vedno kaj dogaja. Ne vem, po čigavem scenariju, ampak vedno se nekaj dogaja. </span></i><i><span>To je žalostno, Srbi in Albanci bi si morali biti najbližje &#8211; tu smo odrasli, tu živimo skupaj. Pričakovati je, da bomo že nehali s tem.”</span></i></p> <blockquote><p><span>&#8220;Albanci so mi všeč, niso obremenjeni z vero. Tudi jaz sem tak. Spoštujem vse – vse vere tega sveta, še posebej pa tiste, ob katerih živimo. Želim si le miru in da moj narod lahko ostane tukaj. Želim si dobrih odnosov z Albanci, zelo jih spoštujem, to sem odnesel še iz Prištine.&#8221;</span></p></blockquote> <p>Rodil se je v središču Prištine in ima za seboj navdušujočo gostinsko kariero: vodil je hotel, imel diskoteko, bil dejavno vključen v nogometni klub Priština. Bata odlično ponazarja včasih težko predstavljiva čudesa Balkana. Ne skriva svojega pragmatičnega sodelovanja s politiki vseh polov in barv, prostodušno prizna, da so mu cesto do gostilne plačali Švicarji, se pohvali z največjo osmrtnico za Fadilom Vokrijem, kosovskim nogometnim bogom in Batovim prijateljem iz otroštva: <i><span>“Fadil je bil pravi boem, nepozaben. Njegova smrt se nas je vseh dotaknila. Na pogrebu je pred mano stala le vlada Kosova, prišli pa so tudi nekdanji nogometaši iz Beograda in Evrope. Veliko sem izgubil z njegovo smrtjo, saj je umrl res mlad. To niso leta za smrt, a srce ga je izdalo med treniranjem in hujšanjem. Tudi njegovo življenje, sploh nočno življenje, je vplivalo na to. Bil je družinski človek, svojo ženo je ljubil najbolj na svetu, a bare je imel rad.”</span></i></p> <blockquote><p><span>“Moji otroci ne živijo na Kosovu. Najstarejši sin študira in dela v Ameriki, kamor je prišel prek košarke, drugi sin je v Španiji, tretji v Beogradu. Najmlajši je bil star dobri dve leti, ko se je začela vojna, in do Kosova ne čuti posebne ljubezni, nič ga ne vleče sem.&#8221;</span></p></blockquote></p> videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2020/01/20/MiloradBataNikoli4606155.mp3 RTVSLO – Prvi 919 clean Kosovo je država številnih posebnosti in posebnežev. Sobivanje med Albanci in Srbi se zdi nemogoče, konflikti in sovraštvo so globoko zasidrani med narodoma. Pol ure vožnje iz glavnega mesta Priština je srbska občina Gračanica. Tam se plačuje z dinarji, prevladujejo avtomobili z beograjskimi tablicami, države ne priznavajo … Sredi ničesar ima restavracijo in etnološki muzej Milorad Bata Nikolić, zavedni Srb, ki pa brez predsodkov posluje in sodeluje z Albanci. Rodil se je v središču Prištine in ima za seboj fascinantno gostinsko kariero: vodil je hotel, imel diskoteko, bil dejavno vključen v nogometni klub Priština. Bata odlično ponazarja včasih težko predstavljiva čudesa Balkana. Ne skriva svojega pragmatičnega sodelovanja s politiki vseh polov in barv, prostodušno prizna, da so mu cesto do gostilne plačali Švicarji, se pohvali z največjo osmrtnico za Fadilom Vokrijem, kosovskim nogometnim bogom in Batovim prijateljem iz otroštva.<p>Milorad Bata Nikolić je rojen v Prištini, v primerjavi z večino Srbov pa zelo uspešno sobiva z večinskim albanskim prebivalstvom na Kosovu. Bata odlično ponazarja včasih težko predstavljiva čudesa Balkana</p><p><p>Kosovo je država številnih posebnosti in posebnežev. Sobivanje med Albanci in Srbi se zdi nemogoče, konflikti in sovraštvo so globoko zasidrani med narodoma. Pol ure vožnje iz glavnega mesta Priština je srbska občina Gračanica. Tam se plačuje z dinarji, prevladujejo avtomobili z beograjskimi tablicami, države ne priznavajo … Sredi ničesar ima restavracijo in etnološki muzej Milorad Bata Nikolić, zavedni Srb, ki pa brez predsodkov posluje in sodeluje z Albanci: <em>&#8220;</em><i><span><em>Z</em>adnjih deset let imamo mir. Po vojni je bilo težko biti Srb na Kosovu. V zadnjem desetletju pa z Albanci nismo imeli težav, odkar so dobili državo, so nehali nadlegovati Srbe. Hvala bogu za mir, upam, da bo obstal, a na Balkanu se vedno kaj dogaja. Ne vem, po čigavem scenariju, ampak vedno se nekaj dogaja. </span></i><i><span>To je žalostno, Srbi in Albanci bi si morali biti najbližje &#8211; tu smo odrasli, tu živimo skupaj. Pričakovati je, da bomo že nehali s tem.”</span></i></p> <blockquote><p><span>&#8220;Albanci so mi všeč, niso obremenjeni z vero. Tudi jaz sem tak. Spoštujem vse – vse vere tega sveta, še posebej pa tiste, ob katerih živimo. Želim si le miru in da moj narod lahko ostane tukaj. Želim si dobrih odnosov z Albanci, zelo jih spoštujem, to sem odnesel še iz Prištine.&#8221;</span></p></blockquote> <p>Rodil se je v središču Prištine in ima za seboj navdušujočo gostinsko kariero: vodil je hotel, imel diskoteko, bil dejavno vključen v nogometni klub Priština. Bata odlično ponazarja včasih težko predstavljiva čudesa Balkana. Ne skriva svojega pragmatičnega sodelovanja s politiki vseh polov in barv, prostodušno prizna, da so mu cesto do gostilne plačali Švicarji, se pohvali z največjo osmrtnico za Fadilom Vokrijem, kosovskim nogometnim bogom in Batovim prijateljem iz otroštva: <i><span>“Fadil je bil pravi boem, nepozaben. Njegova smrt se nas je vseh dotaknila. Na pogrebu je pred mano stala le vlada Kosova, prišli pa so tudi nekdanji nogometaši iz Beograda in Evrope. Veliko sem izgubil z njegovo smrtjo, saj je umrl res mlad. To niso leta za smrt, a srce ga je izdalo med treniranjem in hujšanjem. Tudi njegovo življenje, sploh nočno življenje, je vplivalo na to. Bil je družinski človek, svojo ženo je ljubil najbolj na svetu, a bare je imel rad.”</span></i></p> <blockquote><p><span>“Moji otroci ne živijo na Kosovu. Najstarejši sin študira in dela v Ameriki, kamor je prišel prek košarke, drugi sin je v Španiji, tretji v Beogradu. Najmlajši je bil star dobri dve leti, ko se je začela vojna, in do Kosova ne čuti posebne ljubezni, nič ga ne vleče sem.&#8221;</span></p></blockquote></p> Mon, 20 Jan 2020 15:45:00 +0000 Milorad Bata Nikolič Kristian Ranđelović je ljubitelj reklam in se ukvarja s psihodramo. Je tudi interspolna oseba, ki je kmalu po rojstvu doživela medicinski poseg, s katerim so ji določili spol<p>Kristian Ranđelović je ljubitelj reklam in se ukvarja s psihodramo. Je tudi interspolna oseba, ki je kmalu po rojstvu doživela medicinski poseg, s katerim so ji določili spol</p><p><p><span>Spol se na telesu odraža na različne načine in obstajajo osebe z različnimi spolnimi značilnostmi izven binarnega razumevanja spola ženska – moški. Te značilnosti se pri človeku pojavljajo naravno. Kot interspolna oseba se je rodil tudi današnji gost Evrope osebno. </span></p> <blockquote><p><em><span>“Pri predalčkanju na deklice ali fantke zdravniki na podlagi določenih analiz s kirurškim postopkom na genitalijah določijo, ali bo nekdo živel kot moški ali ženska. Razumem, zakaj zdravniki to počnejo, vendar tega ne sprejemam, saj to uničuje življenja, povzroča zelo veliko težav in travm.”</span></em></p></blockquote> <p>Tudi sam je v zgodnjem otroštvu doživel kirurški poseg.</p> <blockquote><p><em>&#8220;Iz mene so skušali narediti deklico. Tako so me tudi vzgajali, toda ljudje so me dojemali kot fantka. Tudi sam se že od svojega tretjega leta naprej počutil kot fantek, čeprav sem imel dekliško ime. Nisem razumel, zakaj se starši ne odzovejo.&#8221;  </em></p></blockquote> <p>Zaradi kirurškega posega je doživljal tudi veliko telesnih bolečin.</p> <blockquote><p><em>&#8220;Spominjam se brazgotin. Zelo hitro sem se naučil kolesariti stoje. Vsi moji prijatelji so sedeli, jaz pa sem stal. Ob fizičnih je bilo veliko tudi čustvenih bolečin. Molčal sem o tem, kaj doživljam. Ljudem, s katerimi sem se družil, tega nisem govoril. Nisem vedel, komu lahko zaupam, kdo me ne bo obsojal. Zgodilo se mi je namreč, da se po tem, ko sem povedal svojo zgodbo, niso več hoteli družiti z mano.&#8221;</em></p></blockquote> <p><span>Njegova mladost je bila v Miloševićevi Srbiji še posebej težka. </span></p> <blockquote><p><i><span>&#8220;Vedel sem, da se nekaj dogaja z mojim telesom, vendar tega nisem znal poimenovati. Takrat o tem sploh ni bilo nobenih informacij. Srbija je bila pod embargom in je bila odrezana od sveta. Znanje ni več prehajalo čez meje. Svojo identiteto sem odkril že prej, takrat pa sem vstopil v proces prilagajanja temu, kar so mi v otroštvu brez moje privolitve naredili starši. Da sem interseksualen sem dojel šele pozneje, ko se je poslabšalo moje zdravje. Že v otroštvu sem imel določene zdravstvene težave, vendar nisem vedel, zakaj. Moji starši so dosledno molčali. Še danes se čudim fenomenu tega molka. Ne gre samo za molk mojih staršev, ampak celotne družbe. Za družbo interseksualni ljudje sploh ne obstajamo. To opažam tako v Sloveniji kot na Hrvaškem in drugod. Sistem nas sploh ne prepoznava. Nikjer.&#8221;</span></i></p></blockquote> <p><span>Na srečo je vse več informacij, ki interspolnim osebam omogočajo pravo razumevanje tega, kaj se jim je zgodilo. </span></p> <blockquote><p><i><span>&#8220;Še pomembneje je, da lahko dobijo pomoč in podporo. Naš končni cilj pa je, da se končajo vse nezaželene operacije na kateremkoli otroku na svetu.&#8221;</span></i><span> </span></p></blockquote> <p><span>Kristjan navaja ocene, da se vsaka dvestota oseba na svetu rodi z interspolnimi značilnostmi. Po podatkih Združenih narodov, ta delež sicer predstavlja 1,7 odstotka, kar pa je </span><span>primerljivo s številom ljudi, ki imajo rdeče lase.  </span></p></p> videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2020/01/13/Vsehproblemovnemoremovednoreitilahkopajihpreidemo4597108.mp3 RTVSLO – Val 202 857 clean Kristian Ranđelović je ljubitelj reklam in se ukvarja s psihodramo. Je tudi interspolna oseba, ki je kmalu po rojstvu doživela medicinski poseg, s katerim so ji določili spol<p>Kristian Ranđelović je ljubitelj reklam in se ukvarja s psihodramo. Je tudi interspolna oseba, ki je kmalu po rojstvu doživela medicinski poseg, s katerim so ji določili spol</p><p><p><span>Spol se na telesu odraža na različne načine in obstajajo osebe z različnimi spolnimi značilnostmi izven binarnega razumevanja spola ženska – moški. Te značilnosti se pri človeku pojavljajo naravno. Kot interspolna oseba se je rodil tudi današnji gost Evrope osebno. </span></p> <blockquote><p><em><span>“Pri predalčkanju na deklice ali fantke zdravniki na podlagi določenih analiz s kirurškim postopkom na genitalijah določijo, ali bo nekdo živel kot moški ali ženska. Razumem, zakaj zdravniki to počnejo, vendar tega ne sprejemam, saj to uničuje življenja, povzroča zelo veliko težav in travm.”</span></em></p></blockquote> <p>Tudi sam je v zgodnjem otroštvu doživel kirurški poseg.</p> <blockquote><p><em>&#8220;Iz mene so skušali narediti deklico. Tako so me tudi vzgajali, toda ljudje so me dojemali kot fantka. Tudi sam se že od svojega tretjega leta naprej počutil kot fantek, čeprav sem imel dekliško ime. Nisem razumel, zakaj se starši ne odzovejo.&#8221;  </em></p></blockquote> <p>Zaradi kirurškega posega je doživljal tudi veliko telesnih bolečin.</p> <blockquote><p><em>&#8220;Spominjam se brazgotin. Zelo hitro sem se naučil kolesariti stoje. Vsi moji prijatelji so sedeli, jaz pa sem stal. Ob fizičnih je bilo veliko tudi čustvenih bolečin. Molčal sem o tem, kaj doživljam. Ljudem, s katerimi sem se družil, tega nisem govoril. Nisem vedel, komu lahko zaupam, kdo me ne bo obsojal. Zgodilo se mi je namreč, da se po tem, ko sem povedal svojo zgodbo, niso več hoteli družiti z mano.&#8221;</em></p></blockquote> <p><span>Njegova mladost je bila v Miloševićevi Srbiji še posebej težka. </span></p> <blockquote><p><i><span>&#8220;Vedel sem, da se nekaj dogaja z mojim telesom, vendar tega nisem znal poimenovati. Takrat o tem sploh ni bilo nobenih informacij. Srbija je bila pod embargom in je bila odrezana od sveta. Znanje ni več prehajalo čez meje. Svojo identiteto sem odkril že prej, takrat pa sem vstopil v proces prilagajanja temu, kar so mi v otroštvu brez moje privolitve naredili starši. Da sem interseksualen sem dojel šele pozneje, ko se je poslabšalo moje zdravje. Že v otroštvu sem imel določene zdravstvene težave, vendar nisem vedel, zakaj. Moji starši so dosledno molčali. Še danes se čudim fenomenu tega molka. Ne gre samo za molk mojih staršev, ampak celotne družbe. Za družbo interseksualni ljudje sploh ne obstajamo. To opažam tako v Sloveniji kot na Hrvaškem in drugod. Sistem nas sploh ne prepoznava. Nikjer.&#8221;</span></i></p></blockquote> <p><span>Na srečo je vse več informacij, ki interspolnim osebam omogočajo pravo razumevanje tega, kaj se jim je zgodilo. </span></p> <blockquote><p><i><span>&#8220;Še pomembneje je, da lahko dobijo pomoč in podporo. Naš končni cilj pa je, da se končajo vse nezaželene operacije na kateremkoli otroku na svetu.&#8221;</span></i><span> </span></p></blockquote> <p><span>Kristjan navaja ocene, da se vsaka dvestota oseba na svetu rodi z interspolnimi značilnostmi. Po podatkih Združenih narodov, ta delež sicer predstavlja 1,7 odstotka, kar pa je </span><span>primerljivo s številom ljudi, ki imajo rdeče lase.  </span></p></p> Mon, 13 Jan 2020 14:45:00 +0000 Vseh problemov ne moremo vedno rešiti, lahko pa jih preidemo Eldar Gasimov se spominja evrovizijske zmage, zapuščine svojih prednikov gledališčnikov in razmišlja o medsosedskih odnosih, zlasti o ozemeljskem konfliktu med Azerbajdžanom in Armenijo.<p>Eldar Gasimov je azerbajdžanski zmagovalec tekmovanja za Pesem Evrovizije 2011, poliglot in diplomant mednarodnih odnosov</p><p><p><strong>Eldar Gasimov</strong> je leta 2011 s pevko <strong>Nigar Jamal</strong> pod umetniškim imenom <strong>Ell &amp; Nikki</strong> zmagal na tekmovanju za Pesem Evrovizije. Na to sta se pripravljala več mesecev. Po zmagi so ju na domačem letališču pričakali številni Azerbajdžanci.</p> <blockquote><p><em>&#8220;Prišli so mladi, a tudi starejši ljudje, s šopki rož in solznimi očmi. Pomislil sem, da nekateri med njimi verjetno sploh ne vedo, kaj je Evrovizija. A bili so tako ponosni, srečni. To mi je pomenilo ogromno, saj še nikoli nisem videl svojih ljudi, državljanov tako povezanih.&#8221;</em></p></blockquote> <p>Pravi, da so zelo gostoljuben narod, ko ti nekdo ponudi hrano, je preprosto ne moreš zavrniti.</p> <blockquote><p><em>&#8220;Se pa bolj držimo zase, <span>ljudje se ne vmešavajo v tuja življenja, še vedno smo zelo tradicionalni. Kakor koli, smo na vzhodu. Če gre dekle nekam s svojim fantom, on govori namesto nje.&#8221;</span></em></p></blockquote> <p>Eldar Gasimov je diplomiral iz mednarodnih odnosov, govori azerski jezik, rusko, angleško in nemško, razume tudi turško in zna nekaj ukrajinščine. Prihaja iz gledališke družine, zato je že kot majhen uprizarjal svoje gledališke predstave.</p> <blockquote><p><em>&#8220;<span>Po babičinih gledaliških predstavah sem doma pripravil sceno iz njenih rdečih naglavnih rut. Napeljal sem jih na vrv in tako naredil zaveso. Odpiral in zapiral sem zaveso kot tisto v gledališču.&#8221;</span></em></p></blockquote> <p><span>Spominja se zmage na pevskem tekmovanju, zapuščine svojih prednikov  in razmišlja o medsosedskih odnosih, zlasti ozemeljskega konflikta med Azerbajdžanom in Armenijo.</span></p> <blockquote data-partner="tweetdeck"> <p dir="ltr" lang="sl">Eldar Gasimov je azerbajdžanski pevec in zmagovalec tekmovanja za Pesem Evrovizije 2011. Je tudi poliglot in diplomant mednarodnih odnosov.<a href="https://twitter.com/eldar_music?ref_src=twsrc%5Etfw">@eldar_music</a> sem spoznala poleti v Bakuju, danes ob 16.45 ga slišite v oddaji <a href="https://twitter.com/hashtag/EvropaOsebno?src=hash&amp;ref_src=twsrc%5Etfw">#EvropaOsebno</a> <a href="https://twitter.com/Val202?ref_src=twsrc%5Etfw">@Val202</a> <a href="https://t.co/VJY0vGksVg">pic.twitter.com/VJY0vGksVg</a></p> <p>— Uršula Zaletelj (@UZaletelj) <a href="https://twitter.com/UZaletelj/status/1214184669845045250?ref_src=twsrc%5Etfw">January 6, 2020</a></p></blockquote> <p></p></p> videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2020/01/06/NikolienivideltakopovezanihAzerbajdancevkotpoevrovizijskizmagi4587961.mp3 RTVSLO – Val 202 920 clean Eldar Gasimov se spominja evrovizijske zmage, zapuščine svojih prednikov gledališčnikov in razmišlja o medsosedskih odnosih, zlasti o ozemeljskem konfliktu med Azerbajdžanom in Armenijo.<p>Eldar Gasimov je azerbajdžanski zmagovalec tekmovanja za Pesem Evrovizije 2011, poliglot in diplomant mednarodnih odnosov</p><p><p><strong>Eldar Gasimov</strong> je leta 2011 s pevko <strong>Nigar Jamal</strong> pod umetniškim imenom <strong>Ell &amp; Nikki</strong> zmagal na tekmovanju za Pesem Evrovizije. Na to sta se pripravljala več mesecev. Po zmagi so ju na domačem letališču pričakali številni Azerbajdžanci.</p> <blockquote><p><em>&#8220;Prišli so mladi, a tudi starejši ljudje, s šopki rož in solznimi očmi. Pomislil sem, da nekateri med njimi verjetno sploh ne vedo, kaj je Evrovizija. A bili so tako ponosni, srečni. To mi je pomenilo ogromno, saj še nikoli nisem videl svojih ljudi, državljanov tako povezanih.&#8221;</em></p></blockquote> <p>Pravi, da so zelo gostoljuben narod, ko ti nekdo ponudi hrano, je preprosto ne moreš zavrniti.</p> <blockquote><p><em>&#8220;Se pa bolj držimo zase, <span>ljudje se ne vmešavajo v tuja življenja, še vedno smo zelo tradicionalni. Kakor koli, smo na vzhodu. Če gre dekle nekam s svojim fantom, on govori namesto nje.&#8221;</span></em></p></blockquote> <p>Eldar Gasimov je diplomiral iz mednarodnih odnosov, govori azerski jezik, rusko, angleško in nemško, razume tudi turško in zna nekaj ukrajinščine. Prihaja iz gledališke družine, zato je že kot majhen uprizarjal svoje gledališke predstave.</p> <blockquote><p><em>&#8220;<span>Po babičinih gledaliških predstavah sem doma pripravil sceno iz njenih rdečih naglavnih rut. Napeljal sem jih na vrv in tako naredil zaveso. Odpiral in zapiral sem zaveso kot tisto v gledališču.&#8221;</span></em></p></blockquote> <p><span>Spominja se zmage na pevskem tekmovanju, zapuščine svojih prednikov  in razmišlja o medsosedskih odnosih, zlasti ozemeljskega konflikta med Azerbajdžanom in Armenijo.</span></p> <blockquote data-partner="tweetdeck"> <p dir="ltr" lang="sl">Eldar Gasimov je azerbajdžanski pevec in zmagovalec tekmovanja za Pesem Evrovizije 2011. Je tudi poliglot in diplomant mednarodnih odnosov.<a href="https://twitter.com/eldar_music?ref_src=twsrc%5Etfw">@eldar_music</a> sem spoznala poleti v Bakuju, danes ob 16.45 ga slišite v oddaji <a href="https://twitter.com/hashtag/EvropaOsebno?src=hash&amp;ref_src=twsrc%5Etfw">#EvropaOsebno</a> <a href="https://twitter.com/Val202?ref_src=twsrc%5Etfw">@Val202</a> <a href="https://t.co/VJY0vGksVg">pic.twitter.com/VJY0vGksVg</a></p> <p>— Uršula Zaletelj (@UZaletelj) <a href="https://twitter.com/UZaletelj/status/1214184669845045250?ref_src=twsrc%5Etfw">January 6, 2020</a></p></blockquote> <p></p></p> Mon, 06 Jan 2020 15:45:00 +0000 Nikoli še ni videl tako povezanih Azerbajdžancev kot po evrovizijski zmagi David Cirici je katalonski učitelj književnosti in mladinski pisatelj. Pred leti je na nacionalnem radiu pripravljal oddajo v svojem maternem jeziku Katalonščina za vse<p>David Cirici je katalonski učitelj književnosti in mladinski pisatelj. Pred leti je na nacionalnem radiu pripravljal oddajo v svojem maternem jeziku Katalonščina za vse</p><p><p><strong>David Cirici</strong> je učitelj književnosti in mladinski pisatelj. Na Twitterju ima v šaljivi predstavitvi zapisano, da je njegova družina pred dvema tisočletjema imela hišo v Pompejih, s čimer namiguje na svoj italijansko zveneč priimek. Pred svoje opise najpogosteje dopiše <i>katalonski</i>:<u></u><u></u></p> <blockquote> <p><i>&#8220;Katalonski pisatelj se nanaša na Katalonijo, na regijo. Ampak sam pod to oznako bolj razumem pisatelja, ki piše v katalonščini. V Kataloniji živijo tudi odlični pisatelji, ki pišejo v španščini.</i></p> </blockquote> <p>Njegov materni jezik je katalonščina. V njej je pred leti pripravljal tudi radijsko oddajo Katalonščina za vse:</p> <blockquote> <p><u></u> &#8220;<u></u><i>Program je bil namenjen spoznavanju s katalonščino v času, ko smo komaj imeli infrastrukturo za kaj takega. Potem je katalonščina prišla v izobraževalni sistem, s katalonskim Zakonom o jezikovni normalizaciji res ni bilo več potrebe po taki oddaji.&#8221;<u></u><u></u></i></p> </blockquote> <p><u></u> <u></u>Sicer pa je danes poleg katalonščine simbolno verjetno najbolj katalonska stvar FC Barcelona:<u></u><u></u></p> <blockquote> <p><u></u> &#8220;<u></u><i>Mislim, da je pomen nogometnega kluba Barcelona zelo povezan s političnimi razmerami v državi. Katalonci nimamo države in velikokrat si civilna družba prizadeva za velike dosežke na preostalih izpostavljenih področjih. Prav nogomet je bil od vedno nacionalno vezivo, način, kako integrirati ljudi in jim vzbuditi ljubezen do države. Danes ta ogromen spektakel sicer stane ogromno denarja, ampak podjetniki so to pripravljeni plačati. Katalonci smo bili vedno dobri v stvareh, ki niso državne. V umetnosti in nogometu. No, pa še v medicini.&#8221;</i></p> </blockquote></p> videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/12/23/Kataloncismobilivednodobrivstvarehkinisodravne.Vumetnostiinvnogometu4575592.mp3 RTVSLO – Val 202 1028 clean David Cirici je katalonski učitelj književnosti in mladinski pisatelj. Pred leti je na nacionalnem radiu pripravljal oddajo v svojem maternem jeziku Katalonščina za vse<p>David Cirici je katalonski učitelj književnosti in mladinski pisatelj. Pred leti je na nacionalnem radiu pripravljal oddajo v svojem maternem jeziku Katalonščina za vse</p><p><p><strong>David Cirici</strong> je učitelj književnosti in mladinski pisatelj. Na Twitterju ima v šaljivi predstavitvi zapisano, da je njegova družina pred dvema tisočletjema imela hišo v Pompejih, s čimer namiguje na svoj italijansko zveneč priimek. Pred svoje opise najpogosteje dopiše <i>katalonski</i>:<u></u><u></u></p> <blockquote> <p><i>&#8220;Katalonski pisatelj se nanaša na Katalonijo, na regijo. Ampak sam pod to oznako bolj razumem pisatelja, ki piše v katalonščini. V Kataloniji živijo tudi odlični pisatelji, ki pišejo v španščini.</i></p> </blockquote> <p>Njegov materni jezik je katalonščina. V njej je pred leti pripravljal tudi radijsko oddajo Katalonščina za vse:</p> <blockquote> <p><u></u> &#8220;<u></u><i>Program je bil namenjen spoznavanju s katalonščino v času, ko smo komaj imeli infrastrukturo za kaj takega. Potem je katalonščina prišla v izobraževalni sistem, s katalonskim Zakonom o jezikovni normalizaciji res ni bilo več potrebe po taki oddaji.&#8221;<u></u><u></u></i></p> </blockquote> <p><u></u> <u></u>Sicer pa je danes poleg katalonščine simbolno verjetno najbolj katalonska stvar FC Barcelona:<u></u><u></u></p> <blockquote> <p><u></u> &#8220;<u></u><i>Mislim, da je pomen nogometnega kluba Barcelona zelo povezan s političnimi razmerami v državi. Katalonci nimamo države in velikokrat si civilna družba prizadeva za velike dosežke na preostalih izpostavljenih področjih. Prav nogomet je bil od vedno nacionalno vezivo, način, kako integrirati ljudi in jim vzbuditi ljubezen do države. Danes ta ogromen spektakel sicer stane ogromno denarja, ampak podjetniki so to pripravljeni plačati. Katalonci smo bili vedno dobri v stvareh, ki niso državne. V umetnosti in nogometu. No, pa še v medicini.&#8221;</i></p> </blockquote></p> Mon, 23 Dec 2019 15:45:00 +0000 Katalonci smo bili vedno dobri v stvareh, ki niso državne. V umetnosti in v nogometu Oto Horvat je pesnik, pisatelj, prevajalec. Srbski po mestu rojstva, madžarski po imenu in priimku. 7 let begunec v Nemčiji, zdaj pa že dolga leta živeč v Italiji<p>Pesnik, pisatelj in prevajalec. Srbski po mestu rojstva, madžarski po imenu in priimku. 7 let begunec v Nemčiji, zdaj pa že dolga leta živeč v Italiji</p><p><p>"<em>Če ne potrebujemo slovarjev, potem govorimo isti jezik,</em>" je le ena od misli <a href="https://val202.rtvslo.si/2019/12/evropa-osebno-139/"><strong>Ota Horvata</strong></a>, pesnika, pisatelja in prevajalca. Srbskega po mestu rojstva in madžarskega po imenu in priimku. Sedem let je bil begunec v Nemčiji, zdaj pa že dolga leta živi v Italiji, poročen z drugo ženo. Izkušnjo ob izgubi prve je opisal v svojem liričnem romanu Sabo je obstal, ki ga je pred približno šestimi meseci predstavljal tudi v Ljubljani. Takrat ga je v <a href="//val202.rtvslo.si/api/wp/2019/12/evropa-osebno-139/">Evropo osebno</a> povabil <a href="https://val202.rtvslo.si/avtor/tadejkosmrlj/">Tadej Košmrlj</a>.</p></p> videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/12/16/enepotrebujemoslovarjevpotemgovorimoistijezik4564854.mp3 RTVSLO – Val 202 763 clean Oto Horvat je pesnik, pisatelj, prevajalec. Srbski po mestu rojstva, madžarski po imenu in priimku. 7 let begunec v Nemčiji, zdaj pa že dolga leta živeč v Italiji<p>Pesnik, pisatelj in prevajalec. Srbski po mestu rojstva, madžarski po imenu in priimku. 7 let begunec v Nemčiji, zdaj pa že dolga leta živeč v Italiji</p><p><p>"<em>Če ne potrebujemo slovarjev, potem govorimo isti jezik,</em>" je le ena od misli <a href="https://val202.rtvslo.si/2019/12/evropa-osebno-139/"><strong>Ota Horvata</strong></a>, pesnika, pisatelja in prevajalca. Srbskega po mestu rojstva in madžarskega po imenu in priimku. Sedem let je bil begunec v Nemčiji, zdaj pa že dolga leta živi v Italiji, poročen z drugo ženo. Izkušnjo ob izgubi prve je opisal v svojem liričnem romanu Sabo je obstal, ki ga je pred približno šestimi meseci predstavljal tudi v Ljubljani. Takrat ga je v <a href="//val202.rtvslo.si/api/wp/2019/12/evropa-osebno-139/">Evropo osebno</a> povabil <a href="https://val202.rtvslo.si/avtor/tadejkosmrlj/">Tadej Košmrlj</a>.</p></p> Mon, 16 Dec 2019 15:45:00 +0000 Če ne potrebujemo slovarjev, potem govorimo isti jezik Kasper Rune Larsen se je pri desetih letih prvič zaljubil. Srce mu takrat sicer še ni ukradlo dekle, pač pa filmska kamera. Nanjo so pravzaprav vezani vsi njegovi veseli spomini na šolo, do katere ni gojil pretirano pozitivnih čustev. Mladost je preživel ob snemanju, rolkanju in zabavi, ki so stične točke tudi v njegovem prvem celovečercu Danska, s katerim se je predstavil na letošnjem Liffu.<p>Kasper Rune Larsen je danski filmski režiser, ki se je slovenskemu občinstvu na Liffu predstavil s celovečernim filmom Danska</p><p><p><span><strong>Kasper Rune Larsen</strong> se je pri desetih letih prvič zaljubil. Srce mu takrat sicer še ni ukradlo dekle, pač pa filmska kamera. Nanjo so pravzaprav vezani vsi njegovi veseli spomini na šolo, do katere ni gojil pretirano pozitivnih čustev. Mladost je preživel ob snemanju, rolkanju in zabavi, ki so stične točke tudi v njegovem prvem celovečercu <a href="https://www.imdb.com/title/tt7424396/" target="_blank" rel="noopener noreferrer">Danska</a>. </span>Kot pravi, je skušal brez obsojanja in s spoštljivo bližino narisati realističen portret mladosti v trenutku pomembnih življenjskih odločitev.</p> <blockquote><p><em>&#8220;Snemalec ni vedel, kaj bomo posneli. Vsako jutro me je spraševal, kaj bomo posneli, pa sem mu odgovoril, da mu ne morem povedati. Če bi bil pripravljen, bi vse skupaj postalo statično, želel sem, da je tudi on radoveden, da ga zanima, kaj se v filmu dogaja, da se prilagaja.&#8221;</em></p></blockquote> <p><span>Kot danski režiser se ne more izogniti primerjavam z<strong> Larsom von Trierjem</strong>. Njegovi kratki filmi so zelo temeljili na <a href="https://www.imdb.com/title/tt0101829/" target="_blank" rel="noopener noreferrer">Evropi</a> in <a href="https://www.imdb.com/title/tt0087280/?ref_=tt_sims_tt" target="_blank" rel="noopener noreferrer">Elementu zločina</a>, vendar je kasneje z gledanjem filmov spoznal zelo različne pristope k snemanju in upovedovanju zgodbe. </span></p> <blockquote><p><em>&#8220;Moja generacija je zrasla ob neodvisnih filmih, kot sta <a href="https://www.imdb.com/title/tt0066921/" target="_blank" rel="noopener noreferrer">Peklenska pomaranča</a> in <a href="https://www.imdb.com/title/tt0113540/" target="_blank" rel="noopener noreferrer">Mularija</a>. Šele pozneje v življenju pa sem odkril film <a href="https://www.imdb.com/title/tt0107653/" target="_blank" rel="noopener noreferrer">Goli</a> režiserja <strong>Michaela Leigha</strong>, ki je bil zame popoln primer filma, v katerem zgodba sploh ni v ospredju, pa je vseeno odličen. Kombinacija psihologije, čustev, dobrih scen &#8230; na koncu je to zame pomembneje kot zgodba v celoti. Če želimo posneti film z vrhunsko zgodbo, ki se povezuje iz scene v sceno, bodo te gotovo slabše. Bolje je, da ima vsako srečanje v filmu neki pomen, kot pa da želiš v vsak osebni odnos vključiti svojo agendo.”</em></p></blockquote> <p>Njegova druga velika ljubezen je pripravljanje in uživanje hrane. Opravil je tečaj za kuharskega mojstra in dodatni tečaj za mesarja, preko katerega je šla njegova pašteta v svet.</p> <blockquote><p><em>&#8220;Med opravljanjem tečaja so me izbrali, naj našo šolo zastopam na tekmovanju v izdelovanju jetrne paštete iz svinjskega mesa. Najprej sem zmagal v državni, nato pa tudi v evropski konkurenci.”</em></p></blockquote></p> videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/12/09/Pristniodnosisopomembnejiodzgodbe4555414.mp3 RTVSLO – Val 202 832 clean Kasper Rune Larsen se je pri desetih letih prvič zaljubil. Srce mu takrat sicer še ni ukradlo dekle, pač pa filmska kamera. Nanjo so pravzaprav vezani vsi njegovi veseli spomini na šolo, do katere ni gojil pretirano pozitivnih čustev. Mladost je preživel ob snemanju, rolkanju in zabavi, ki so stične točke tudi v njegovem prvem celovečercu Danska, s katerim se je predstavil na letošnjem Liffu.<p>Kasper Rune Larsen je danski filmski režiser, ki se je slovenskemu občinstvu na Liffu predstavil s celovečernim filmom Danska</p><p><p><span><strong>Kasper Rune Larsen</strong> se je pri desetih letih prvič zaljubil. Srce mu takrat sicer še ni ukradlo dekle, pač pa filmska kamera. Nanjo so pravzaprav vezani vsi njegovi veseli spomini na šolo, do katere ni gojil pretirano pozitivnih čustev. Mladost je preživel ob snemanju, rolkanju in zabavi, ki so stične točke tudi v njegovem prvem celovečercu <a href="https://www.imdb.com/title/tt7424396/" target="_blank" rel="noopener noreferrer">Danska</a>. </span>Kot pravi, je skušal brez obsojanja in s spoštljivo bližino narisati realističen portret mladosti v trenutku pomembnih življenjskih odločitev.</p> <blockquote><p><em>&#8220;Snemalec ni vedel, kaj bomo posneli. Vsako jutro me je spraševal, kaj bomo posneli, pa sem mu odgovoril, da mu ne morem povedati. Če bi bil pripravljen, bi vse skupaj postalo statično, želel sem, da je tudi on radoveden, da ga zanima, kaj se v filmu dogaja, da se prilagaja.&#8221;</em></p></blockquote> <p><span>Kot danski režiser se ne more izogniti primerjavam z<strong> Larsom von Trierjem</strong>. Njegovi kratki filmi so zelo temeljili na <a href="https://www.imdb.com/title/tt0101829/" target="_blank" rel="noopener noreferrer">Evropi</a> in <a href="https://www.imdb.com/title/tt0087280/?ref_=tt_sims_tt" target="_blank" rel="noopener noreferrer">Elementu zločina</a>, vendar je kasneje z gledanjem filmov spoznal zelo različne pristope k snemanju in upovedovanju zgodbe. </span></p> <blockquote><p><em>&#8220;Moja generacija je zrasla ob neodvisnih filmih, kot sta <a href="https://www.imdb.com/title/tt0066921/" target="_blank" rel="noopener noreferrer">Peklenska pomaranča</a> in <a href="https://www.imdb.com/title/tt0113540/" target="_blank" rel="noopener noreferrer">Mularija</a>. Šele pozneje v življenju pa sem odkril film <a href="https://www.imdb.com/title/tt0107653/" target="_blank" rel="noopener noreferrer">Goli</a> režiserja <strong>Michaela Leigha</strong>, ki je bil zame popoln primer filma, v katerem zgodba sploh ni v ospredju, pa je vseeno odličen. Kombinacija psihologije, čustev, dobrih scen &#8230; na koncu je to zame pomembneje kot zgodba v celoti. Če želimo posneti film z vrhunsko zgodbo, ki se povezuje iz scene v sceno, bodo te gotovo slabše. Bolje je, da ima vsako srečanje v filmu neki pomen, kot pa da želiš v vsak osebni odnos vključiti svojo agendo.”</em></p></blockquote> <p>Njegova druga velika ljubezen je pripravljanje in uživanje hrane. Opravil je tečaj za kuharskega mojstra in dodatni tečaj za mesarja, preko katerega je šla njegova pašteta v svet.</p> <blockquote><p><em>&#8220;Med opravljanjem tečaja so me izbrali, naj našo šolo zastopam na tekmovanju v izdelovanju jetrne paštete iz svinjskega mesa. Najprej sem zmagal v državni, nato pa tudi v evropski konkurenci.”</em></p></blockquote></p> Mon, 09 Dec 2019 15:45:00 +0000 Pristni odnosi so pomembnejši od zgodbe Dr. Pieter Judson je svetovno priznan ameriški zgodovinar, rojen na Nizozemskem, ki je sprva imel za zgodovinarja nenavadne ambicije, hotel je postati politik<p>Dr. Pieter Judson je svetovno priznan ameriški zgodovinar, rojen na Nizozemskem, ki je sprva imel za zgodovinarja nenavadne ambicije, hotel je postati politik</p><p><blockquote><p><em><b> &#8220;</b>Ko sem bil mlad, sem mislil, da bom kot politik najlažje spremenil družbo. Potem sem se hitro naučil, da imajo tudi politiki veliko omejitev.&#8221;</em></p></blockquote> <p>Zato se je odločil, da bo njegov prispevek k družbi raje akademski. Najprej je sicer hotel specializirati zgodovino nacizma,  a ga je profesor na Univerzi Columbia v New Yorku prepričal, da bo imel več priložnosti s takrat manj oblegano temo – Habsburžani. Kot strokovnjak danes najpogosteje odgovarja na vprašanje, kaj bi se lahko današnja EU naučila od Avstro-Ogrske.</p> <blockquote><p><em> Če že iščemo kak zgled v Avstro-Ogrski, je bila to država, ki je relativno uspešno delovala in shajala z različnimi jeziki. S knjigo o Habsburžanih sem hotel pokazati, da so ljudje takrat živeli pod istimi institucijami, da so imeli veliko skupnega in to, kar so imeli skupnega, so tudi razumeli. Veliko današnjih Evropejcev žal nima predstave, zakaj je EU za njih sploh dobra. </em></p></blockquote> <p>Poleg zgodovine na Evropski univerzi v Firencah Judson predava tudi predmet Spol in seksualnost.</p> <blockquote><p><em> &#8220;Določeni načini življenja naj bi ogrožali večino, saj manjšina dobiva pravice. Velja za vse mogoče družbene skupine. Od spolnih, do danes tako aktualnih migrantov. Ko denimo danes govorimo o migracijah, tako kompleksnega vprašanja seveda ne morete poenostaviti zgolj z vzkliki, da gre za invazijo v Evropo.&#8221;</em></p></blockquote></p> videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/12/02/Spreminjanjesvetasezaneodspodajnavzgor4546815.mp3 RTVSLO – Val 202 1018 clean Dr. Pieter Judson je svetovno priznan ameriški zgodovinar, rojen na Nizozemskem, ki je sprva imel za zgodovinarja nenavadne ambicije, hotel je postati politik<p>Dr. Pieter Judson je svetovno priznan ameriški zgodovinar, rojen na Nizozemskem, ki je sprva imel za zgodovinarja nenavadne ambicije, hotel je postati politik</p><p><blockquote><p><em><b> &#8220;</b>Ko sem bil mlad, sem mislil, da bom kot politik najlažje spremenil družbo. Potem sem se hitro naučil, da imajo tudi politiki veliko omejitev.&#8221;</em></p></blockquote> <p>Zato se je odločil, da bo njegov prispevek k družbi raje akademski. Najprej je sicer hotel specializirati zgodovino nacizma,  a ga je profesor na Univerzi Columbia v New Yorku prepričal, da bo imel več priložnosti s takrat manj oblegano temo – Habsburžani. Kot strokovnjak danes najpogosteje odgovarja na vprašanje, kaj bi se lahko današnja EU naučila od Avstro-Ogrske.</p> <blockquote><p><em> Če že iščemo kak zgled v Avstro-Ogrski, je bila to država, ki je relativno uspešno delovala in shajala z različnimi jeziki. S knjigo o Habsburžanih sem hotel pokazati, da so ljudje takrat živeli pod istimi institucijami, da so imeli veliko skupnega in to, kar so imeli skupnega, so tudi razumeli. Veliko današnjih Evropejcev žal nima predstave, zakaj je EU za njih sploh dobra. </em></p></blockquote> <p>Poleg zgodovine na Evropski univerzi v Firencah Judson predava tudi predmet Spol in seksualnost.</p> <blockquote><p><em> &#8220;Določeni načini življenja naj bi ogrožali večino, saj manjšina dobiva pravice. Velja za vse mogoče družbene skupine. Od spolnih, do danes tako aktualnih migrantov. Ko denimo danes govorimo o migracijah, tako kompleksnega vprašanja seveda ne morete poenostaviti zgolj z vzkliki, da gre za invazijo v Evropo.&#8221;</em></p></blockquote></p> Mon, 02 Dec 2019 15:45:00 +0000 Spreminjanje sveta se začne od spodaj navzgor Meik Wiking direktor danskega Inštituta za raziskovanje sreče. Veliko se smeji, čeprav ni najsrečnejši človek na svetu. Ve pa, kdo bi to lahko bil. S strokovnimi ugotovitvami o sreči pomaga Svetovni zdravstveni organizaciji, podjetjem in vladnim organizacijam po vsem svetu.<p>Meik Wiking je direktor danskega Inštituta za raziskovanje sreče. Veliko se smeji, čeprav ni najsrečnejši človek na svetu. Ve pa, kdo bi to lahko bil</p><p><p><strong>Meik Wiking</strong> s strokovnimi ugotovitvami o sreči pomaga Svetovni zdravstveni organizaciji, podjetjem in vladnim organizacijam po vsem svetu. Najprej smo preverili, če je <em>viking</em> njegov umetniški ali pravi priimek.</p> <blockquote> <p><em>&#8220;Priimek sem dobil od očeta. Njemu je imel Wolf – volk, tako da ima kar zanimivo kombinacijo imena in priimka. Imam tudi nečaka <strong>Maxa</strong>; kot kaže bo visok dva metra, kar je za nekoga, ki je maksimalen viking res dobro. To pač ne more biti oseba, ki je visoka meter in pol. Vem, da je priimek malce nenavaden, ampak smo zelo miroljubna družina.&#8221;</em></p> </blockquote> <p>In po možnosti srečna družina, bi dodali. Toda to bi bilo preveč preprosto. Meik je inštitut za raziskovanje sreče ustanovil potem, ko je pri 49-ih letih nenadoma umrl njegov mentor v službi. Tudi njegova mama je umrla, ko je bila stara le 49 let. Začel je razmišljati o tem, kaj bi res rad počel v življenju in ugotovil, da želi ugotoviti, zakaj so nekateri ljudje srečnejši od drugih. Zdaj v Koebenhavnu vodi inštitut z devetimi zaposlenimi. Kot poudarja ni tako, da pri njih vsi poskakujejo od sreče, ampak se ukvarjajo predvsem s številkami, raziskavami. Sreča je sicer subjektivna, ampak najsrečnejši ljudje na svetu imajo precej skupnega.</p> <blockquote> <p><em>&#8220;Najsrečnejši ljudje na svetu imajo dobre gene. Slaba novica je torej, da je sreča delno povezana z našimi geni. To vemo iz raziskav enojajčnih dvojčkov. Ti zelo pogosto svojo raven sreče ocenjujejo zelo podobno. Torej, najsrečnejši ljudje na svetu imajo dobre gene in zelo verjetno živijo nekje v Skandinaviji.&#8221;</em></p> </blockquote> <p>V svetovnem poročilu o sreči so skandinavske države vedno med prvimi desetimi. V nekaterih državah so srečnejše ženske, v drugih moški. V Evropi je največja razlika med spoloma v Italiji; tam so moški bistveno srečnejši od žensk. Ko pogledamo leta: krivulja sreče ima obliko črke U. Najsrečnejši smo, ko smo mladi in ko smo stari. Sredi štiridesetih smo po raziskavah sodeč najmanj srečni.</p> <blockquote> <p><em>&#8220;Če me torej sprašujete, kdo je najsrečnejša oseba na svetu … to bi lahko bila 60-letna ženska, ki živi na Norveškem. Seveda je treba dodati, da ima ta oseba močne socialne vezi, prijatelje in družino ter da ima poseben namen oziroma smisel v življenju, da ima neko strast, da si prizadeva za dobrobit skupnosti.&#8221;</em></p> </blockquote> <p>Meik se pogosto pošali, da mora biti v službi srečen, sicer bi ga odpustili  Osrečuje ga zanimiva kombinacija. To, da lahko veliko potuje, ampak da ima vseeno dovolj časa tudi za pisanje.</p> <blockquote> <p><em>&#8220;Zabavno je potovati, je pa lahko tudi precej naporno in dolgočasno. Veliko časa preživim na letalih, na letališčih in v hotelskih lobijih. Skušam pa čim bolj izkoristiti čas na potovanju: poslušam podkaste, poslušam radio, berem knjige. Ugotavljam, da sem na letalih precej produktiven, ker je malo motečih dejavnikov – ne dobivam neprestano elektronskih sporočil in telefonskih klicev. Tako da sem veliko dela opravil 10.000 metrov nad tlemi.&#8221;</em></p> </blockquote> <p>Wiking je avtor dveh velikih uspešnic, <em>Hygge (</em>označuje danski slog življenja, ki poudarja pomen malenkosti, ki nas osrečujejo) in <em>Lykke (</em>danska beseda za srečo). Obe sta prevedeni tudi v slovenščino. Sveča in sreča sta v slovenščini neverjetno podobni besedi; našemu gostu je to zelo všeč, saj je prepričan, da lahko tudi malenkosti, denimo prava svetloba, ki jo lahko pričarajo prav sveče, bistveno izboljša naše razpoloženje. Zaradi knjig in svojega raziskovalnega dela je obiskal in predaval v več kot štiridesetih državah po vsem svetu in se ob tem tudi znebil treme.</p> <blockquote> <p><em><strong>&#8220;</strong>Mislim, da sem imel že okoli 500 nastopov. O sreči sem predaval študentom na Bližnjem vzhodu ter kraljem in kraljicam v Evropi. Nastopal sem za zelo raznolika občinstva, tako da zdaj več nimam treme. Sem jo pa seveda imel. Spomnim se, kako me je bilo strah nastopati, ko sem bil v osmem razredu. V šoli smo imeli božično predstavo in imel sem zelo pomembno vlogo: bil sem škrat številka 13! Povedati sem moral le en stavek: Nekdo je v delavnici! Ta stavek sem tako vneto vadil, da se ga tudi po tridesetih letih še dobro spomnim.&#8221;</em></p> </blockquote> <p>Hygge in Lykke bi tudi lahko bili imeni škratov, pa nista. Kot pravi se mu zdi izjemno dragoceno, da mu pišejo ljudje z vsega sveta in pravijo, da v bistvu vse malekosti, ki nas osrečujejo in ki jih opisuje v knjigah, imajo. Toda dokler niso prebrali njegovih del sploh niso vedeli, da se že temu reče sreča. Bi nam vsem šlo bolje, če bi nam na vsakem koraku sporočali, da smo srečni, ne pa da smo bedni, grdi in nesrečni?</p> <blockquote> <p><em>&#8220;Ja, zagotovo bi bili srečnejši. Rimski cesar Mark Avrelij je rekel: sreča ni v tem, da veliko posedujemo, temveč v tem, da imamo malo želja.&#8221;</em></p> </blockquote></p> videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/11/25/Najsrenejaosebanasvetujeverjetno60-letnaenskakiivinaNorvekem4537451.mp3 RTVSLO – Val 202 879 clean Meik Wiking direktor danskega Inštituta za raziskovanje sreče. Veliko se smeji, čeprav ni najsrečnejši človek na svetu. Ve pa, kdo bi to lahko bil. S strokovnimi ugotovitvami o sreči pomaga Svetovni zdravstveni organizaciji, podjetjem in vladnim organizacijam po vsem svetu.<p>Meik Wiking je direktor danskega Inštituta za raziskovanje sreče. Veliko se smeji, čeprav ni najsrečnejši človek na svetu. Ve pa, kdo bi to lahko bil</p><p><p><strong>Meik Wiking</strong> s strokovnimi ugotovitvami o sreči pomaga Svetovni zdravstveni organizaciji, podjetjem in vladnim organizacijam po vsem svetu. Najprej smo preverili, če je <em>viking</em> njegov umetniški ali pravi priimek.</p> <blockquote> <p><em>&#8220;Priimek sem dobil od očeta. Njemu je imel Wolf – volk, tako da ima kar zanimivo kombinacijo imena in priimka. Imam tudi nečaka <strong>Maxa</strong>; kot kaže bo visok dva metra, kar je za nekoga, ki je maksimalen viking res dobro. To pač ne more biti oseba, ki je visoka meter in pol. Vem, da je priimek malce nenavaden, ampak smo zelo miroljubna družina.&#8221;</em></p> </blockquote> <p>In po možnosti srečna družina, bi dodali. Toda to bi bilo preveč preprosto. Meik je inštitut za raziskovanje sreče ustanovil potem, ko je pri 49-ih letih nenadoma umrl njegov mentor v službi. Tudi njegova mama je umrla, ko je bila stara le 49 let. Začel je razmišljati o tem, kaj bi res rad počel v življenju in ugotovil, da želi ugotoviti, zakaj so nekateri ljudje srečnejši od drugih. Zdaj v Koebenhavnu vodi inštitut z devetimi zaposlenimi. Kot poudarja ni tako, da pri njih vsi poskakujejo od sreče, ampak se ukvarjajo predvsem s številkami, raziskavami. Sreča je sicer subjektivna, ampak najsrečnejši ljudje na svetu imajo precej skupnega.</p> <blockquote> <p><em>&#8220;Najsrečnejši ljudje na svetu imajo dobre gene. Slaba novica je torej, da je sreča delno povezana z našimi geni. To vemo iz raziskav enojajčnih dvojčkov. Ti zelo pogosto svojo raven sreče ocenjujejo zelo podobno. Torej, najsrečnejši ljudje na svetu imajo dobre gene in zelo verjetno živijo nekje v Skandinaviji.&#8221;</em></p> </blockquote> <p>V svetovnem poročilu o sreči so skandinavske države vedno med prvimi desetimi. V nekaterih državah so srečnejše ženske, v drugih moški. V Evropi je največja razlika med spoloma v Italiji; tam so moški bistveno srečnejši od žensk. Ko pogledamo leta: krivulja sreče ima obliko črke U. Najsrečnejši smo, ko smo mladi in ko smo stari. Sredi štiridesetih smo po raziskavah sodeč najmanj srečni.</p> <blockquote> <p><em>&#8220;Če me torej sprašujete, kdo je najsrečnejša oseba na svetu … to bi lahko bila 60-letna ženska, ki živi na Norveškem. Seveda je treba dodati, da ima ta oseba močne socialne vezi, prijatelje in družino ter da ima poseben namen oziroma smisel v življenju, da ima neko strast, da si prizadeva za dobrobit skupnosti.&#8221;</em></p> </blockquote> <p>Meik se pogosto pošali, da mora biti v službi srečen, sicer bi ga odpustili  Osrečuje ga zanimiva kombinacija. To, da lahko veliko potuje, ampak da ima vseeno dovolj časa tudi za pisanje.</p> <blockquote> <p><em>&#8220;Zabavno je potovati, je pa lahko tudi precej naporno in dolgočasno. Veliko časa preživim na letalih, na letališčih in v hotelskih lobijih. Skušam pa čim bolj izkoristiti čas na potovanju: poslušam podkaste, poslušam radio, berem knjige. Ugotavljam, da sem na letalih precej produktiven, ker je malo motečih dejavnikov – ne dobivam neprestano elektronskih sporočil in telefonskih klicev. Tako da sem veliko dela opravil 10.000 metrov nad tlemi.&#8221;</em></p> </blockquote> <p>Wiking je avtor dveh velikih uspešnic, <em>Hygge (</em>označuje danski slog življenja, ki poudarja pomen malenkosti, ki nas osrečujejo) in <em>Lykke (</em>danska beseda za srečo). Obe sta prevedeni tudi v slovenščino. Sveča in sreča sta v slovenščini neverjetno podobni besedi; našemu gostu je to zelo všeč, saj je prepričan, da lahko tudi malenkosti, denimo prava svetloba, ki jo lahko pričarajo prav sveče, bistveno izboljša naše razpoloženje. Zaradi knjig in svojega raziskovalnega dela je obiskal in predaval v več kot štiridesetih državah po vsem svetu in se ob tem tudi znebil treme.</p> <blockquote> <p><em><strong>&#8220;</strong>Mislim, da sem imel že okoli 500 nastopov. O sreči sem predaval študentom na Bližnjem vzhodu ter kraljem in kraljicam v Evropi. Nastopal sem za zelo raznolika občinstva, tako da zdaj več nimam treme. Sem jo pa seveda imel. Spomnim se, kako me je bilo strah nastopati, ko sem bil v osmem razredu. V šoli smo imeli božično predstavo in imel sem zelo pomembno vlogo: bil sem škrat številka 13! Povedati sem moral le en stavek: Nekdo je v delavnici! Ta stavek sem tako vneto vadil, da se ga tudi po tridesetih letih še dobro spomnim.&#8221;</em></p> </blockquote> <p>Hygge in Lykke bi tudi lahko bili imeni škratov, pa nista. Kot pravi se mu zdi izjemno dragoceno, da mu pišejo ljudje z vsega sveta in pravijo, da v bistvu vse malekosti, ki nas osrečujejo in ki jih opisuje v knjigah, imajo. Toda dokler niso prebrali njegovih del sploh niso vedeli, da se že temu reče sreča. Bi nam vsem šlo bolje, če bi nam na vsakem koraku sporočali, da smo srečni, ne pa da smo bedni, grdi in nesrečni?</p> <blockquote> <p><em>&#8220;Ja, zagotovo bi bili srečnejši. Rimski cesar Mark Avrelij je rekel: sreča ni v tem, da veliko posedujemo, temveč v tem, da imamo malo želja.&#8221;</em></p> </blockquote></p> Mon, 25 Nov 2019 15:45:00 +0000 Najsrečnejša oseba na svetu je verjetno 60-letna ženska, ki živi na Norveškem Tudi v Sloveniji je Nick Fellows znan, čeprav ga mnogi ljubitelji alpskega smučanja ne poznajo po imenu, pač pa samo po glasu<p>Tudi v Sloveniji je Nick Fellows znan, čeprav ga mnogi ljubitelji alpskega smučanja ne poznajo po imenu, pač pa samo po glasu</p><p><p><b>Nick Fellows</b><span>, komentator alpskega smučanja, je v komentatorske kabine športne televizije Eurosport zašel naključno. Ker pa naključij ni, tudi Fellows ne bi bil</span><span> smučarski komentator, če ne bi leta 1983 postal reprezentant Velike Britanije, dvakratni državni prvak, če ne bi tekmoval pretežno v evropskem pokalu, pa v severnoameriškem, in če ga ne bi zaustavila ponavljajoča se poškodba hrbta zaradi katere je leta 1989 končal kariero.</span></p> <blockquote><p><i><span>&#8220;Svoj študij sem žrtvoval za smučarsko kariero. Živel sem v evropskih smučarskih središčih, da bi držal korak z najboljšimi. Rodil se je Eurosport in na začetku devetdesetih so se pri tej televiziji odločili, da bi radi športnike za komentatorje, ne novinarjev. Takrat sem se poškodoval in moral izpustiti olimpijske igre v Calgaryju 1988 in prišli so do mene in vprašali : &#8216;Nick, si kdaj razmišljal, da bi postal komentator?&#8217;  &#8216;Ne, saj nisem novinar,&#8217; sem </span></i><i><span>odvrnil in razložili so mi kaj bi radi. Torej, bil sem ob pravem času na pravem mestu ob odločitvi.</span></i></p></blockquote> <p>Ker je že toliko časa v tem poslu, je postal glavni komentator, novinar torej, ki pripoveduje zgodbe, ob sebi pa ima v komentatorski kabini pogosto strokovnega komentatorja, sveže upokojenega smučarja ali smučarko. Ena izmed njih je bila nekaj časa tudi <strong>Tina Maze</strong>.</p> <blockquote><p><i><span>&#8220;Zavedam se, da ljudje želijo slišati tekmovalce, ki so sveži  &#8216;upokojenci&#8217;, ki so seznanjeni z novostmi, ki poznajo nove tehnike, opremo, tudi skrivnosti. Sam sem smučar iz preteklosti, iz 80-ih, ne iz modernih časov, tako da sem zdaj glavni komentator, ob sebi pa imam še strokovnjaka.&#8221;</span></i></p></blockquote> <p><span>Kot nekdanji alpski smučar, si <strong>Nick Fellows</strong> prizadeva približati svoj šport širšim množicam. Ima pa to srečo, da britanska ekipa nima izstopajočih tekmovalcev in tako lahko neobremenjeno komentira nastope vseh, tudi slovenskih smučarjev, ki so mu še posebej pri srcu.</span></p> <blockquote><p><i><span>&#8220;Obožujem vse. Trenutno sem zaljubljen v <strong>Ilko Štuhec.</strong> Ko sem bil še otrok sem oboževal <strong>Bojana Križaja</strong>, sploh način kako je smučal z Elankami in s tistimi blond lasmi, zdel se mi je kot Mick Jagger.<strong> Jure Košir</strong> je bil odličen veleposlanik vaše države. Ko ste postali neodvisni je bil del svetovne elite, vedno je bil džentelmen. Oboževali smo ga v Veliki Britaniji, celo v Avstriji so ga imeli radi. Torej, od Bojana, prek Jureta do Tine, zdaj Ilke.&#8221;</span></i></p></blockquote> <p><span>Katere so odlike dobrega športnega komentatorja?</span></p> <blockquote><p><em><span>&#8220;</span></em><em><span>Strast je zelo pomembna, ampak glavno je trdo delo. Treba je raziskovati, beležiti statistične podatke, zgodovino. Potem je treba izluščiti dobro zgodbo, dodati nekaj strasti in vse skupaj povezati v magično celoto. Sploh ni treba ves čas vpiti, je pa treba ustvariti dramo, nekaj razvedrila, občutja, ampak vsega mora biti ravno prav. Podobno je peki tort, veliko sestavin, če pa so v napačnem razmerju, take torte nočemo uživati.&#8221;</span></em></p></blockquote></p> videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/11/18/BojanKriajmejespominjalnaMickaJaggerja4526865.mp3 RTVSLO – Val 202 868 clean Tudi v Sloveniji je Nick Fellows znan, čeprav ga mnogi ljubitelji alpskega smučanja ne poznajo po imenu, pač pa samo po glasu<p>Tudi v Sloveniji je Nick Fellows znan, čeprav ga mnogi ljubitelji alpskega smučanja ne poznajo po imenu, pač pa samo po glasu</p><p><p><b>Nick Fellows</b><span>, komentator alpskega smučanja, je v komentatorske kabine športne televizije Eurosport zašel naključno. Ker pa naključij ni, tudi Fellows ne bi bil</span><span> smučarski komentator, če ne bi leta 1983 postal reprezentant Velike Britanije, dvakratni državni prvak, če ne bi tekmoval pretežno v evropskem pokalu, pa v severnoameriškem, in če ga ne bi zaustavila ponavljajoča se poškodba hrbta zaradi katere je leta 1989 končal kariero.</span></p> <blockquote><p><i><span>&#8220;Svoj študij sem žrtvoval za smučarsko kariero. Živel sem v evropskih smučarskih središčih, da bi držal korak z najboljšimi. Rodil se je Eurosport in na začetku devetdesetih so se pri tej televiziji odločili, da bi radi športnike za komentatorje, ne novinarjev. Takrat sem se poškodoval in moral izpustiti olimpijske igre v Calgaryju 1988 in prišli so do mene in vprašali : &#8216;Nick, si kdaj razmišljal, da bi postal komentator?&#8217;  &#8216;Ne, saj nisem novinar,&#8217; sem </span></i><i><span>odvrnil in razložili so mi kaj bi radi. Torej, bil sem ob pravem času na pravem mestu ob odločitvi.</span></i></p></blockquote> <p>Ker je že toliko časa v tem poslu, je postal glavni komentator, novinar torej, ki pripoveduje zgodbe, ob sebi pa ima v komentatorski kabini pogosto strokovnega komentatorja, sveže upokojenega smučarja ali smučarko. Ena izmed njih je bila nekaj časa tudi <strong>Tina Maze</strong>.</p> <blockquote><p><i><span>&#8220;Zavedam se, da ljudje želijo slišati tekmovalce, ki so sveži  &#8216;upokojenci&#8217;, ki so seznanjeni z novostmi, ki poznajo nove tehnike, opremo, tudi skrivnosti. Sam sem smučar iz preteklosti, iz 80-ih, ne iz modernih časov, tako da sem zdaj glavni komentator, ob sebi pa imam še strokovnjaka.&#8221;</span></i></p></blockquote> <p><span>Kot nekdanji alpski smučar, si <strong>Nick Fellows</strong> prizadeva približati svoj šport širšim množicam. Ima pa to srečo, da britanska ekipa nima izstopajočih tekmovalcev in tako lahko neobremenjeno komentira nastope vseh, tudi slovenskih smučarjev, ki so mu še posebej pri srcu.</span></p> <blockquote><p><i><span>&#8220;Obožujem vse. Trenutno sem zaljubljen v <strong>Ilko Štuhec.</strong> Ko sem bil še otrok sem oboževal <strong>Bojana Križaja</strong>, sploh način kako je smučal z Elankami in s tistimi blond lasmi, zdel se mi je kot Mick Jagger.<strong> Jure Košir</strong> je bil odličen veleposlanik vaše države. Ko ste postali neodvisni je bil del svetovne elite, vedno je bil džentelmen. Oboževali smo ga v Veliki Britaniji, celo v Avstriji so ga imeli radi. Torej, od Bojana, prek Jureta do Tine, zdaj Ilke.&#8221;</span></i></p></blockquote> <p><span>Katere so odlike dobrega športnega komentatorja?</span></p> <blockquote><p><em><span>&#8220;</span></em><em><span>Strast je zelo pomembna, ampak glavno je trdo delo. Treba je raziskovati, beležiti statistične podatke, zgodovino. Potem je treba izluščiti dobro zgodbo, dodati nekaj strasti in vse skupaj povezati v magično celoto. Sploh ni treba ves čas vpiti, je pa treba ustvariti dramo, nekaj razvedrila, občutja, ampak vsega mora biti ravno prav. Podobno je peki tort, veliko sestavin, če pa so v napačnem razmerju, take torte nočemo uživati.&#8221;</span></em></p></blockquote></p> Mon, 18 Nov 2019 15:45:00 +0000 Bojan Križaj me je spominjal na Micka Jaggerja Če se rodiš v revni družini, si moraš sam priskrbeti denar za izobrazbo. To je storil tudi Asiimwe Ronald iz Ugande, ki si je kot otrok šolanje plačal z rejo in prodajo prašičev, zdaj pa je to postal že resen posel, pravi. S svojo organizacijo Mojster Jaka pomaga skupnosti ob jezeru Bunyonyi, odpira šole, skrbi za turizem. Slovenijo je prvič spoznal s prostovoljnim delom pri slovenskih študentih medicine, ki so bili na odpravi v Ugandi, do danes je našo državo obiskal že štirikrat, letos zaradi posebne priložnosti, saj je dobil sina. Presega stereotipe o Afričanih in pove, da si ne želi stalne selitve v Slovenijo, saj smo Evropejci pogosto pod stresom, v Afriki celo pravijo, da imamo vsi ure, nimamo pa časa, tam pa je ravno nasprotno. Poleg tega je tu preveč pravil, če želiš hišo, potrebuješ papirje, denar … v Afriki pa se je nekega dne zbudil, si zamislil hišo in čez dva tedna že prebival v njej. O (ne)lahkotnosti bivanja, skrbi za dobrobit skupnosti, sreči tudi brez materialnih dobrin in najljubši slovenski glasbi je spregovori v pogovoru z Majo Stepančič. <p>Asiimwe Ronald oziroma Mojster Jaka je spregovoril o pomoči sočloveku, času, ki nam ga v Evropi primanjkuje, ter sreči kljub pomanjkanju</p><p><p><span>Če se rodiš v revni družini, si moraš sam priskrbeti denar za izobrazbo. To je storil tudi <strong>Asiimwe Ronald</strong> iz Ugande, ki si je kot otrok šolanje plačal z rejo in prodajo prašičev, zdaj pa je to postal že resen posel, pravi. S svojo organizacijo Mojster Jaka pomaga skupnosti ob jezeru Bunyonyi, odpira šole, skrbi za turizem. Slovenijo je prvič spoznal s prostovoljnim delom pri slovenskih študentih medicine, ki so bili na odpravi v Ugandi, do danes je našo državo obiskal že štirikrat, letos zaradi posebne priložnosti, saj je dobil sina. Presega stereotipe o Afričanih in pove, da si ne želi stalne selitve v Slovenijo, saj smo Evropejci pogosto pod stresom:</span></p> <blockquote><p><em>&#8220;V Afriki se šalimo, da imate v Evropi vsi ure, nimate pa časa, pri nas pa imamo čas, vendar nimamo ur.&#8221;</em></p></blockquote> <p><span>Rodil se je v revni družini, ki mu ni mogla omogočiti šolanja, sam pa si je zelo želel izobrazbe, zato si je domislil svoj način zaslužka. Začel je rediti prašiča.</span></p> <blockquote><p><em><span>&#8220;Da sem si lahko plačal šolanje, sem pač moral začeti delati že zgodaj, v otroštvu. Pomislil sem na prašiče. Zbral sem denar za prašiča, ga doma lepo hranil, potem pa ga sparil s svinjo. Ko so se skotili prašički, sem jih prodal naokoli. Oni so plačali mojo izobrazbo.&#8221;</span></em></p></blockquote> <p><span>Tako je ugotovil, da lahko le z začetnim kapitalom, enim prašičem, zaslužiš dovolj, da podpiraš sebe, pomagaš družini, si omogočiš izobrazbo. Ronald ima šest sester in dva brata, vsi so se izšolali ob pomoči reje prašičev. Ob uspešnosti svojega poslovnega modela, ki bi ga lahko preučevali celo na kakšni fakulteti, je zdaj to preraslo v skupnostni projekt:</span></p> <blockquote><p><em><span>&#8220;Pred dvema letoma sem začel s petimi prašiči, dal sem jih petim družinam. Dogovor je, da jim dam majhnega prašiča, oni ga hranijo, ko odraste in ima male prašiče, prvi podmladek oddajo in ga potem jaz razdelim drugim družinam. Svinja in vsi nadaljnji podmladki ostanejo družini. Do zdaj je prašiče dobilo 65 družin, v naslednjih mesecih jih bo prašiče dobilo še sedem. To je velik dosežek in uspešen projekt. Ljudje ga podpirajo, mislim, da bo v prihodnje s tem mogoče plačati vsem otrokom šolanje in družini priskrbeti več hrane.&#8221;</span></em></p></blockquote> <p><span>Ugandskemu jezeru Bunyonyi, od koder prihaja, pravijo tudi afriška Švica, to pa zato, pravi Ronald, ker je tam res krasno. Na jezeru je 29 otokov, na enem večjih je tudi slovenska medicinska odprava. Hvaležen je za prostovoljne medicinske delavce, ki pomagajo bolnim, v Sloveniji skušajo zbrati denar in zdravila, pomagajo ženskam pri porodu in ljudi izobražujejo na področju higiene. </span></p> <p><span>Ko pride iz Slovenije nazaj domov, je prvo vprašanje, ki mu ga postavijo, ravno to, kaj je v Evropi dobrega jedel. In se čudijo.</span></p> <blockquote><p><em><span>&#8220;V Afriki ljudje ne verjamejo, ko jim povem, da sem jedel fižol</span><span>. Sprašujejo me, ali res nisem jedel le riža, mesa, testenin? Ko jim rečem, da sem jedel zelje, fižol, da sem šel na vrt in si utrgal paradižnik, še kar ne verjamejo. Mislijo, da v Evropi delate vse strojno, ne razmišljajo o tem, da imate vrtove prav tako kot mi.&#8221;</span></em></p></blockquote> <p>Ronald dodaja, da je tudi ozaveščanja o skrbi za okolje na afriški celini vse več:</p> <blockquote><p><em><span>&#8220;V mestih že opazimo zavedanje o skrbi za ohranjanje planeta, prebivalci pobirajo plastiko, na vaseh pa je čisto drugačna zgodba. Ljudi ne zanima, dovolj imajo drugih bivanjskih težav, da bi se ukvarjali še s plastiko. Preprosto jo vržejo na tla. Tudi v moji skupnosti, sicer pa želimo ljudi izobraziti, prostovoljci nam pomagajo pri tem, a ne morem reči, da je spreminjanje navad preprosto.&#8221;</span></em></p></blockquote> <p>&nbsp;</p></p> videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/11/11/AsiimweRonaldoz.MojsterJakaizUgande4515392.mp3 RTVSLO – Val 202 919 clean Če se rodiš v revni družini, si moraš sam priskrbeti denar za izobrazbo. To je storil tudi Asiimwe Ronald iz Ugande, ki si je kot otrok šolanje plačal z rejo in prodajo prašičev, zdaj pa je to postal že resen posel, pravi. S svojo organizacijo Mojster Jaka pomaga skupnosti ob jezeru Bunyonyi, odpira šole, skrbi za turizem. Slovenijo je prvič spoznal s prostovoljnim delom pri slovenskih študentih medicine, ki so bili na odpravi v Ugandi, do danes je našo državo obiskal že štirikrat, letos zaradi posebne priložnosti, saj je dobil sina. Presega stereotipe o Afričanih in pove, da si ne želi stalne selitve v Slovenijo, saj smo Evropejci pogosto pod stresom, v Afriki celo pravijo, da imamo vsi ure, nimamo pa časa, tam pa je ravno nasprotno. Poleg tega je tu preveč pravil, če želiš hišo, potrebuješ papirje, denar … v Afriki pa se je nekega dne zbudil, si zamislil hišo in čez dva tedna že prebival v njej. O (ne)lahkotnosti bivanja, skrbi za dobrobit skupnosti, sreči tudi brez materialnih dobrin in najljubši slovenski glasbi je spregovori v pogovoru z Majo Stepančič. <p>Asiimwe Ronald oziroma Mojster Jaka je spregovoril o pomoči sočloveku, času, ki nam ga v Evropi primanjkuje, ter sreči kljub pomanjkanju</p><p><p><span>Če se rodiš v revni družini, si moraš sam priskrbeti denar za izobrazbo. To je storil tudi <strong>Asiimwe Ronald</strong> iz Ugande, ki si je kot otrok šolanje plačal z rejo in prodajo prašičev, zdaj pa je to postal že resen posel, pravi. S svojo organizacijo Mojster Jaka pomaga skupnosti ob jezeru Bunyonyi, odpira šole, skrbi za turizem. Slovenijo je prvič spoznal s prostovoljnim delom pri slovenskih študentih medicine, ki so bili na odpravi v Ugandi, do danes je našo državo obiskal že štirikrat, letos zaradi posebne priložnosti, saj je dobil sina. Presega stereotipe o Afričanih in pove, da si ne želi stalne selitve v Slovenijo, saj smo Evropejci pogosto pod stresom:</span></p> <blockquote><p><em>&#8220;V Afriki se šalimo, da imate v Evropi vsi ure, nimate pa časa, pri nas pa imamo čas, vendar nimamo ur.&#8221;</em></p></blockquote> <p><span>Rodil se je v revni družini, ki mu ni mogla omogočiti šolanja, sam pa si je zelo želel izobrazbe, zato si je domislil svoj način zaslužka. Začel je rediti prašiča.</span></p> <blockquote><p><em><span>&#8220;Da sem si lahko plačal šolanje, sem pač moral začeti delati že zgodaj, v otroštvu. Pomislil sem na prašiče. Zbral sem denar za prašiča, ga doma lepo hranil, potem pa ga sparil s svinjo. Ko so se skotili prašički, sem jih prodal naokoli. Oni so plačali mojo izobrazbo.&#8221;</span></em></p></blockquote> <p><span>Tako je ugotovil, da lahko le z začetnim kapitalom, enim prašičem, zaslužiš dovolj, da podpiraš sebe, pomagaš družini, si omogočiš izobrazbo. Ronald ima šest sester in dva brata, vsi so se izšolali ob pomoči reje prašičev. Ob uspešnosti svojega poslovnega modela, ki bi ga lahko preučevali celo na kakšni fakulteti, je zdaj to preraslo v skupnostni projekt:</span></p> <blockquote><p><em><span>&#8220;Pred dvema letoma sem začel s petimi prašiči, dal sem jih petim družinam. Dogovor je, da jim dam majhnega prašiča, oni ga hranijo, ko odraste in ima male prašiče, prvi podmladek oddajo in ga potem jaz razdelim drugim družinam. Svinja in vsi nadaljnji podmladki ostanejo družini. Do zdaj je prašiče dobilo 65 družin, v naslednjih mesecih jih bo prašiče dobilo še sedem. To je velik dosežek in uspešen projekt. Ljudje ga podpirajo, mislim, da bo v prihodnje s tem mogoče plačati vsem otrokom šolanje in družini priskrbeti več hrane.&#8221;</span></em></p></blockquote> <p><span>Ugandskemu jezeru Bunyonyi, od koder prihaja, pravijo tudi afriška Švica, to pa zato, pravi Ronald, ker je tam res krasno. Na jezeru je 29 otokov, na enem večjih je tudi slovenska medicinska odprava. Hvaležen je za prostovoljne medicinske delavce, ki pomagajo bolnim, v Sloveniji skušajo zbrati denar in zdravila, pomagajo ženskam pri porodu in ljudi izobražujejo na področju higiene. </span></p> <p><span>Ko pride iz Slovenije nazaj domov, je prvo vprašanje, ki mu ga postavijo, ravno to, kaj je v Evropi dobrega jedel. In se čudijo.</span></p> <blockquote><p><em><span>&#8220;V Afriki ljudje ne verjamejo, ko jim povem, da sem jedel fižol</span><span>. Sprašujejo me, ali res nisem jedel le riža, mesa, testenin? Ko jim rečem, da sem jedel zelje, fižol, da sem šel na vrt in si utrgal paradižnik, še kar ne verjamejo. Mislijo, da v Evropi delate vse strojno, ne razmišljajo o tem, da imate vrtove prav tako kot mi.&#8221;</span></em></p></blockquote> <p>Ronald dodaja, da je tudi ozaveščanja o skrbi za okolje na afriški celini vse več:</p> <blockquote><p><em><span>&#8220;V mestih že opazimo zavedanje o skrbi za ohranjanje planeta, prebivalci pobirajo plastiko, na vaseh pa je čisto drugačna zgodba. Ljudi ne zanima, dovolj imajo drugih bivanjskih težav, da bi se ukvarjali še s plastiko. Preprosto jo vržejo na tla. Tudi v moji skupnosti, sicer pa želimo ljudi izobraziti, prostovoljci nam pomagajo pri tem, a ne morem reči, da je spreminjanje navad preprosto.&#8221;</span></em></p></blockquote> <p>&nbsp;</p></p> Mon, 11 Nov 2019 15:45:00 +0000 Asiimwe Ronald oz. Mojster Jaka iz Ugande Hindi Zahra se je pri petnajstih letih z družino iz Maroka preselila v Francijo. V katoliški šoli jo je nuna spodbujala k petju, zato je začela pisati svoje skladbe in nastopati po klubih<p>Hindi Zahra se je pri petnajstih letih z družino iz Maroka preselila v Francijo. V katoliški šoli jo je nuna spodbujala k petju, zato je začela pisati svoje skladbe in nastopati po klubih</p><p><p><strong>Hindi Zahra</strong> je <span>maroško-francoska pevka, ki pripoveduje, da jo je oče vojak opolnomočil </span>v tradicionalni družbi.</p> <blockquote><p><em><span>&#8220;</span><span>Ko sem očeta vprašala, zakaj lahko fantje počnejo, kar želijo, mi je odgovoril: če se želiš vesti kot fantje, se lahko. To je bilo zelo pomembno. Nikoli mi ni dejal, da se moram poročiti, slediti tradiciji ali religiji. Odprl mi je možnosti, da sem lahko udejalnila svoje sanje.&#8221; </span></em></p></blockquote> <p>Zaradi njegove službe so se preselili v Pariz in jo vpisali v katoliško šolo. Tam jo je nuna spodbujala k petju, začela je ustvarjati. Med vrstniki pa ni bila ravno priljubljena, zato je veliko prostega časa preživela sama.</p> <blockquote><p><em><span>&#8220;Bila sem samotarka, kot najstnica sem hodila po pariških ulicah. Delala sem na podzemni železnici, v Louvru, v hotelu Ritz … Ko sem odšla od doma, pa sem tri mesece preživela tudi na ulici.&#8221;</span></em></p></blockquote> <p>Pevka pripoveduje o svojem otroštvu, selitvi in ustvarjanju. Pravi, da je počasnost v njeni krvi. <em>&#8220;<span>Vse počnem kot kamela. Premikajo se počasi, s sabo nosijo veliko teže, so vzdržljive. Grejo svojo pot.&#8221;</span></em></p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p> </p> videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/11/04/Vdobisuperprodukcijejekamelavzdrljivainpoasna4504219.mp3 RTVSLO – Val 202 890 clean Hindi Zahra se je pri petnajstih letih z družino iz Maroka preselila v Francijo. V katoliški šoli jo je nuna spodbujala k petju, zato je začela pisati svoje skladbe in nastopati po klubih<p>Hindi Zahra se je pri petnajstih letih z družino iz Maroka preselila v Francijo. V katoliški šoli jo je nuna spodbujala k petju, zato je začela pisati svoje skladbe in nastopati po klubih</p><p><p><strong>Hindi Zahra</strong> je <span>maroško-francoska pevka, ki pripoveduje, da jo je oče vojak opolnomočil </span>v tradicionalni družbi.</p> <blockquote><p><em><span>&#8220;</span><span>Ko sem očeta vprašala, zakaj lahko fantje počnejo, kar želijo, mi je odgovoril: če se želiš vesti kot fantje, se lahko. To je bilo zelo pomembno. Nikoli mi ni dejal, da se moram poročiti, slediti tradiciji ali religiji. Odprl mi je možnosti, da sem lahko udejalnila svoje sanje.&#8221; </span></em></p></blockquote> <p>Zaradi njegove službe so se preselili v Pariz in jo vpisali v katoliško šolo. Tam jo je nuna spodbujala k petju, začela je ustvarjati. Med vrstniki pa ni bila ravno priljubljena, zato je veliko prostega časa preživela sama.</p> <blockquote><p><em><span>&#8220;Bila sem samotarka, kot najstnica sem hodila po pariških ulicah. Delala sem na podzemni železnici, v Louvru, v hotelu Ritz … Ko sem odšla od doma, pa sem tri mesece preživela tudi na ulici.&#8221;</span></em></p></blockquote> <p>Pevka pripoveduje o svojem otroštvu, selitvi in ustvarjanju. Pravi, da je počasnost v njeni krvi. <em>&#8220;<span>Vse počnem kot kamela. Premikajo se počasi, s sabo nosijo veliko teže, so vzdržljive. Grejo svojo pot.&#8221;</span></em></p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p> </p> Mon, 04 Nov 2019 15:45:00 +0000 V dobi superprodukcije je kamela: vzdržljiva in počasna Doktor Cocktail oziroma DC, kot ga kličejo, odkar pomni, svojega rojstnega imena ne uporablja. Čeprav je rojen v Italiji in je v Slovenijo prvič prišel šele leta 1995 pri osemnajstih letih, se ima za Slovenca. Življenje je posvetil mešanju pijač, ki jih je stregel po vsem svetu, od Brazilije prek Ibize do Kitajske, njegove koktajle je pil celo monaški princ Albert. Moto je našel v antični Grčiji, ime pa mu je na Baliju, kjer je preživel zadnjih sedem let, nadela šestletna deklica. V Evropi osebno izveste tudi, kdo je pripravil prvi mojito in zakaj je sok sladkornega trsa najboljša pijača.<p>Svetovni popotnik, raziskovalec okusov in barman</p><p><p><span>Doktor Cocktail oziroma DC, kot ga kličejo, odkar pomni, svojega rojstnega imena ne uporablja. Čeprav je rojen v Italiji in je v Slovenijo prvič prišel šele leta 1995 pri osemnajstih letih, se ima za Slovenca. Življenje je posvetil mešanju pijač, ki jih je stregel po vsem svetu, od Brazilije prek Ibize do Kitajske in Balija, kjer mu je prepoznavno ime nadela šestletna deklica. </span><span>Zaradi karizme in žurerskega načina življenja je večkrat slišal, da spada na Ibizo. To je želel raziskati, zato je prodal vse, kar je imel in se odpeljal na obljubljeni otok. Tam je v štirih letih izkusil vse, kar gostinstvo in umetnost mešanja pijač ponujata. Vsaj mislil je tako. Svojo zmoto je spoznal na počitnicah v Južni Ameriki.</span></p> <blockquote><p><em><span>“V Braziliji sem odkril kulturo sokov. Vedno sem iskal okuse v žganju, potem pa mi je postalo jasno, da sta na primer ananas in meta glavni atrakciji v pijači.” </span></em></p></blockquote> <p>Čez nekaj let so v restavraciji in baru Pacific Monte Carlo <span>njegove koktajle pili številni ugledni gostje, med drugim monaški princ Albert. </span></p> <blockquote><p><i><span>“Moje pijače je dvakrat ali trikrat poskusil v restavraciji, nekoč pa me je povabil, da sem pripravljal koktajle na njegovi dobrodelni prireditvi za Madagaskar. Pripravil sem posebno pijačo iz ananasa, vanilje in limete. Iz te in vseh podobnih izkušenj sem se naučil, da je v gostinstvu vsaka malenkost pomembna. Že samo za odprtje delovnega dneva v vrhunskem baru se mora sestaviti milijon različnih koščkov.”</span></i></p></blockquote> <p>Naslednji izziv je našel v izboljšanju katastrofalnih razmer v gostinstvu na Baliju.<span> Domačini so namreč izdelovali svoje alkoholne pijače, zaradi katerih so nekateri gostje celo umrli. V sedmih letih na otoku je sodeloval s polovico gostinskih ponudnikov in med drugim odprl svoj bar Doktor Cocktail in tovarna tekočine. Tam je serviral svojo najljubšo pijačo.</span></p> <blockquote><p><em><span>“Sok iz sladkornega trsa z meto in limetinim sokom je pijača, ki sem jo prinesel na Bali. To se sliši smešno, saj je to tropski otok, na katerem sladkorni trs raste na vsakem koraku. Vendar ga niso uporabljali v nobenem baru, saj je bil označen za pijačo revežev.”</span></em></p></blockquote> <p><span>Danes živi v sožitju z naravo, vstaja in zaspi skupaj s soncem. Na sprehodih po gorenjskih gozdovih razmišlja, kaj še lahko stori, da bi pomagal pri ohranjanju narave. Pravi, da ga zares skrbi, kaj se bo zgodilo, če se človek ne bo začel vesti drugače.</span></p> <blockquote><p><i><span>“Moj glavni cilj je, da naravna zeliščna zdravila spravim v grla množic. Rad bi našel rešitev, kako te čudovite pijače, pa naj bodo z alkoholom ali brez, narediti zares dostopne. To pa zato, ker je danes v trgovini ponudba pijače res katastrofalna. Kadar pogledam sestavine teh pijač, se zgrozim: barvila, konzervansi, kemikalije, ojačevalci okusa, aditivi in sladkor.&#8221;</span></i></p></blockquote></p> videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/10/28/Tvojkoktajlnajbotvojezdraviloinnajbotvojezdravilotvojkoktajl4494472.mp3 RTVSLO – Val 202 733 clean Doktor Cocktail oziroma DC, kot ga kličejo, odkar pomni, svojega rojstnega imena ne uporablja. Čeprav je rojen v Italiji in je v Slovenijo prvič prišel šele leta 1995 pri osemnajstih letih, se ima za Slovenca. Življenje je posvetil mešanju pijač, ki jih je stregel po vsem svetu, od Brazilije prek Ibize do Kitajske, njegove koktajle je pil celo monaški princ Albert. Moto je našel v antični Grčiji, ime pa mu je na Baliju, kjer je preživel zadnjih sedem let, nadela šestletna deklica. V Evropi osebno izveste tudi, kdo je pripravil prvi mojito in zakaj je sok sladkornega trsa najboljša pijača.<p>Svetovni popotnik, raziskovalec okusov in barman</p><p><p><span>Doktor Cocktail oziroma DC, kot ga kličejo, odkar pomni, svojega rojstnega imena ne uporablja. Čeprav je rojen v Italiji in je v Slovenijo prvič prišel šele leta 1995 pri osemnajstih letih, se ima za Slovenca. Življenje je posvetil mešanju pijač, ki jih je stregel po vsem svetu, od Brazilije prek Ibize do Kitajske in Balija, kjer mu je prepoznavno ime nadela šestletna deklica. </span><span>Zaradi karizme in žurerskega načina življenja je večkrat slišal, da spada na Ibizo. To je želel raziskati, zato je prodal vse, kar je imel in se odpeljal na obljubljeni otok. Tam je v štirih letih izkusil vse, kar gostinstvo in umetnost mešanja pijač ponujata. Vsaj mislil je tako. Svojo zmoto je spoznal na počitnicah v Južni Ameriki.</span></p> <blockquote><p><em><span>“V Braziliji sem odkril kulturo sokov. Vedno sem iskal okuse v žganju, potem pa mi je postalo jasno, da sta na primer ananas in meta glavni atrakciji v pijači.” </span></em></p></blockquote> <p>Čez nekaj let so v restavraciji in baru Pacific Monte Carlo <span>njegove koktajle pili številni ugledni gostje, med drugim monaški princ Albert. </span></p> <blockquote><p><i><span>“Moje pijače je dvakrat ali trikrat poskusil v restavraciji, nekoč pa me je povabil, da sem pripravljal koktajle na njegovi dobrodelni prireditvi za Madagaskar. Pripravil sem posebno pijačo iz ananasa, vanilje in limete. Iz te in vseh podobnih izkušenj sem se naučil, da je v gostinstvu vsaka malenkost pomembna. Že samo za odprtje delovnega dneva v vrhunskem baru se mora sestaviti milijon različnih koščkov.”</span></i></p></blockquote> <p>Naslednji izziv je našel v izboljšanju katastrofalnih razmer v gostinstvu na Baliju.<span> Domačini so namreč izdelovali svoje alkoholne pijače, zaradi katerih so nekateri gostje celo umrli. V sedmih letih na otoku je sodeloval s polovico gostinskih ponudnikov in med drugim odprl svoj bar Doktor Cocktail in tovarna tekočine. Tam je serviral svojo najljubšo pijačo.</span></p> <blockquote><p><em><span>“Sok iz sladkornega trsa z meto in limetinim sokom je pijača, ki sem jo prinesel na Bali. To se sliši smešno, saj je to tropski otok, na katerem sladkorni trs raste na vsakem koraku. Vendar ga niso uporabljali v nobenem baru, saj je bil označen za pijačo revežev.”</span></em></p></blockquote> <p><span>Danes živi v sožitju z naravo, vstaja in zaspi skupaj s soncem. Na sprehodih po gorenjskih gozdovih razmišlja, kaj še lahko stori, da bi pomagal pri ohranjanju narave. Pravi, da ga zares skrbi, kaj se bo zgodilo, če se človek ne bo začel vesti drugače.</span></p> <blockquote><p><i><span>“Moj glavni cilj je, da naravna zeliščna zdravila spravim v grla množic. Rad bi našel rešitev, kako te čudovite pijače, pa naj bodo z alkoholom ali brez, narediti zares dostopne. To pa zato, ker je danes v trgovini ponudba pijače res katastrofalna. Kadar pogledam sestavine teh pijač, se zgrozim: barvila, konzervansi, kemikalije, ojačevalci okusa, aditivi in sladkor.&#8221;</span></i></p></blockquote></p> Mon, 28 Oct 2019 15:45:00 +0000 Tvoj koktajl naj bo tvoje zdravilo in naj bo tvoje zdravilo tvoj koktajl Slovak Rastislav Šimković je po grobih ocenah predstavnik 20. generacije Hrvatov, ki so se, spet po grobih ocenah, v približno Trubarjevih časih naselili na Slovaškem. Tako, kot se je pri nas v Beli Krajini skozi stoletja ohranila skupnost uskokov, tako obmejno območje Slovaške pri meji z Avstrijo naseljujejo tako imenovani gradiščanski Hrvati. Njihovi zgodbi sta podobni: v času širjenja Otomanskega cesarstva do z Balkana bežali pred Turki in naselili prazna območja v srednji Evropi, ki so bila pred slabimi 500 leti še na voljo za poselitev. Največ jih je v Avstriji in na Madžarskem, pa tudi Češkem. In seveda Slovaškem, kjer v petih vaseh živi še kakih 2000 ljudi, ki še govorijo ali vsaj razumejo hrvaško in tam ob reki Moravi že pol tisočletja ohranjajo svojo kulturo. Rastislav Šimković je tudi direktor Kulturnega centra Istra v Devinski Novi Vesi, kjer imajo od nedavnega tudi župana, ki je gradiščanski Hrvat.<p>Rastislav Šimković je predstavnik gradiščanskih Hrvatov na Slovaškem</p><p><p>V oddaji Evropa osebno bomo tokrat spoznali Slovaka <strong>Rastislava Šimkovića</strong>, po grobih ocenah predstavnika 20. generacije Hrvatov, ki so se, spet po grobih ocenah, v približno Trubarjevih časih naselili na Slovaškem. Tako, kot se je pri nas v Beli Krajini skozi stoletja ohranila skupnost uskokov, tako obmejno območje Slovaške pri meji z Avstrijo naseljujejo tako imenovani gradiščanski Hrvati.</p> <blockquote><p><em>&#8220;Fižolova juha z rezanci je še najbolj značilna hrana, ki mora biti vsak teden na mizi. S Hrvaško nas povezuje tudi ljubezen do rib, vendar jih mi ne lovimo v morju, ampak v Moravi.&#8221;</em></p></blockquote> <p>Njihovi zgodbi sta podobni: v času širjenja Otomanskega cesarstva do z Balkana bežali pred Turki in naselili prazna območja v srednji Evropi, ki so bila pred slabimi 500 leti še na voljo za poselitev. Največ jih je v Avstriji in na Madžarskem, pa tudi Češkem. In seveda Slovaškem, kjer v petih vaseh živi še kakih 2000 ljudi, ki še govorijo ali vsaj razumejo hrvaško in tam ob reki Moravi že pol tisočletja ohranjajo svojo kulturo. Rastislav Šimković je tudi direktor Kulturnega centra Istra v Devinski Novi Vesi, kjer imajo od nedavnega tudi župana, ki je gradiščanski Hrvat.</p></p> videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/10/21/Rastislavimkovi4480570.mp3 RTVSLO – Val 202 732 clean Slovak Rastislav Šimković je po grobih ocenah predstavnik 20. generacije Hrvatov, ki so se, spet po grobih ocenah, v približno Trubarjevih časih naselili na Slovaškem. Tako, kot se je pri nas v Beli Krajini skozi stoletja ohranila skupnost uskokov, tako obmejno območje Slovaške pri meji z Avstrijo naseljujejo tako imenovani gradiščanski Hrvati. Njihovi zgodbi sta podobni: v času širjenja Otomanskega cesarstva do z Balkana bežali pred Turki in naselili prazna območja v srednji Evropi, ki so bila pred slabimi 500 leti še na voljo za poselitev. Največ jih je v Avstriji in na Madžarskem, pa tudi Češkem. In seveda Slovaškem, kjer v petih vaseh živi še kakih 2000 ljudi, ki še govorijo ali vsaj razumejo hrvaško in tam ob reki Moravi že pol tisočletja ohranjajo svojo kulturo. Rastislav Šimković je tudi direktor Kulturnega centra Istra v Devinski Novi Vesi, kjer imajo od nedavnega tudi župana, ki je gradiščanski Hrvat.<p>Rastislav Šimković je predstavnik gradiščanskih Hrvatov na Slovaškem</p><p><p>V oddaji Evropa osebno bomo tokrat spoznali Slovaka <strong>Rastislava Šimkovića</strong>, po grobih ocenah predstavnika 20. generacije Hrvatov, ki so se, spet po grobih ocenah, v približno Trubarjevih časih naselili na Slovaškem. Tako, kot se je pri nas v Beli Krajini skozi stoletja ohranila skupnost uskokov, tako obmejno območje Slovaške pri meji z Avstrijo naseljujejo tako imenovani gradiščanski Hrvati.</p> <blockquote><p><em>&#8220;Fižolova juha z rezanci je še najbolj značilna hrana, ki mora biti vsak teden na mizi. S Hrvaško nas povezuje tudi ljubezen do rib, vendar jih mi ne lovimo v morju, ampak v Moravi.&#8221;</em></p></blockquote> <p>Njihovi zgodbi sta podobni: v času širjenja Otomanskega cesarstva do z Balkana bežali pred Turki in naselili prazna območja v srednji Evropi, ki so bila pred slabimi 500 leti še na voljo za poselitev. Največ jih je v Avstriji in na Madžarskem, pa tudi Češkem. In seveda Slovaškem, kjer v petih vaseh živi še kakih 2000 ljudi, ki še govorijo ali vsaj razumejo hrvaško in tam ob reki Moravi že pol tisočletja ohranjajo svojo kulturo. Rastislav Šimković je tudi direktor Kulturnega centra Istra v Devinski Novi Vesi, kjer imajo od nedavnega tudi župana, ki je gradiščanski Hrvat.</p></p> Mon, 21 Oct 2019 14:45:00 +0000 Rastislav Šimkovič Avtor svetovne uspešnice Popolna omama: Droge v tretjem reichu<p>Avtor svetovne uspešnice Popolna omama: Droge v tretjem rajhu</p><p><p><i>Popolna omama</i> je knjiga Normana Ohlerja, ki ste jo v zadnjih tednih težko spregledali. Gre za dokumentiran popis zlorabe drog v tretjem rajhu; glavni lik zgodbe pa je poleg Pacienta A (a kot Adolf) njegov zdravnik Theodor Morel … Norman Ohler je te dni gostoval v Sloveniji, nemški pisatelj in novinar, ki je pet let brskal po nemških in ameriških arhivih, predvsem po zapiskih omenjenega doktorja Morella. Ohler je s svojo knjigo sprožil vprašanje, zakaj se pred njim nihče ni lotil tako pomembnega vidika tretjega rajha, kot so droge:<u></u><u></u></p> <blockquote> <p><i>S Hansom Mommsenom, verjetno najbolj priznanim nemškim zgodovinarjem za obdobje nacizma, sva se veliko pogovarjala o tem. Z nasveti mi je veliko pomagal pri nastanku knjige, žal je vmes umrl. Več kot tisoč kopij o zlorabi drog, ki sem mu jih prinesel pokazat iz arhivov, se mu je zdelo zelo vznemirljivih. Hkrati ni mogel verjeti, da se sam tega vprašanja ni nikoli lotil.<u></u><u></u></i></p> </blockquote> <p><i><u></u> <u></u></i>Dokumentov o drogah v tretjem rajhu je namreč dovolj, od samih zapisov Therodorja Morella in več kot tisoč označenih injekcij »Pacientu A« (Adolfu) do arhivov v koncentracijskih taboriščih, v katerih so preskušali nove, čudežne droge, ki naj bi bile še močnejše od metamfetamina. Raziskave v medvojni Nemčiji so imele posledice tudi po vojni, dokumente so podrobno pregledali zavezniki in ameriške intervencije v Koreji, Vietnamu in še kje so potekale tudi z nemškim znanjem. Pa tudi v Nemčiji pervitin (poživilo, ki je vsebovalo metamfetamin) ni izginil skupaj z uradnim koncem nacizma:<u></u><u></u></p> <blockquote> <p><u></u> <u></u><i>Leta 1954 je Nemčija postala svetovni prvak v nogometu. Sepp Herberger je bil trener elfa že prej, v tretjem rajhu. Zelo dobro je vedel, kaj je to pervitin. Medtem so tudi že dokazali, da je celotna ekipa pred tekmo s favorizirano Madžarsko dobila injekcijo, ni pa dokazano, kaj so dobili. Vitaminov verjetno ne. Precej velika afera je bila glede tega pred nekaj leti v Nemčiji, da je šlo verjetno za pervitin. Ni pa za to nobenega dokaza več.<u></u><u></u></i></p> </blockquote> <p><u></u> <u></u>Normana Ohlerja, avtorja Popolne omame, pa tudi prvega hipertekstualnega romana in novinarja, ki je zadnji govoril z Jaserjem Arafatom, lahko bolje spoznate s klikom na gumb Poslušaj.</p></p> videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/10/14/Hitlerjednevnodobilvsajenoinjekcijovitaminov4469336.mp3 RTVSLO – Val 202 1233 clean Avtor svetovne uspešnice Popolna omama: Droge v tretjem reichu<p>Avtor svetovne uspešnice Popolna omama: Droge v tretjem rajhu</p><p><p><i>Popolna omama</i> je knjiga Normana Ohlerja, ki ste jo v zadnjih tednih težko spregledali. Gre za dokumentiran popis zlorabe drog v tretjem rajhu; glavni lik zgodbe pa je poleg Pacienta A (a kot Adolf) njegov zdravnik Theodor Morel … Norman Ohler je te dni gostoval v Sloveniji, nemški pisatelj in novinar, ki je pet let brskal po nemških in ameriških arhivih, predvsem po zapiskih omenjenega doktorja Morella. Ohler je s svojo knjigo sprožil vprašanje, zakaj se pred njim nihče ni lotil tako pomembnega vidika tretjega rajha, kot so droge:<u></u><u></u></p> <blockquote> <p><i>S Hansom Mommsenom, verjetno najbolj priznanim nemškim zgodovinarjem za obdobje nacizma, sva se veliko pogovarjala o tem. Z nasveti mi je veliko pomagal pri nastanku knjige, žal je vmes umrl. Več kot tisoč kopij o zlorabi drog, ki sem mu jih prinesel pokazat iz arhivov, se mu je zdelo zelo vznemirljivih. Hkrati ni mogel verjeti, da se sam tega vprašanja ni nikoli lotil.<u></u><u></u></i></p> </blockquote> <p><i><u></u> <u></u></i>Dokumentov o drogah v tretjem rajhu je namreč dovolj, od samih zapisov Therodorja Morella in več kot tisoč označenih injekcij »Pacientu A« (Adolfu) do arhivov v koncentracijskih taboriščih, v katerih so preskušali nove, čudežne droge, ki naj bi bile še močnejše od metamfetamina. Raziskave v medvojni Nemčiji so imele posledice tudi po vojni, dokumente so podrobno pregledali zavezniki in ameriške intervencije v Koreji, Vietnamu in še kje so potekale tudi z nemškim znanjem. Pa tudi v Nemčiji pervitin (poživilo, ki je vsebovalo metamfetamin) ni izginil skupaj z uradnim koncem nacizma:<u></u><u></u></p> <blockquote> <p><u></u> <u></u><i>Leta 1954 je Nemčija postala svetovni prvak v nogometu. Sepp Herberger je bil trener elfa že prej, v tretjem rajhu. Zelo dobro je vedel, kaj je to pervitin. Medtem so tudi že dokazali, da je celotna ekipa pred tekmo s favorizirano Madžarsko dobila injekcijo, ni pa dokazano, kaj so dobili. Vitaminov verjetno ne. Precej velika afera je bila glede tega pred nekaj leti v Nemčiji, da je šlo verjetno za pervitin. Ni pa za to nobenega dokaza več.<u></u><u></u></i></p> </blockquote> <p><u></u> <u></u>Normana Ohlerja, avtorja Popolne omame, pa tudi prvega hipertekstualnega romana in novinarja, ki je zadnji govoril z Jaserjem Arafatom, lahko bolje spoznate s klikom na gumb Poslušaj.</p></p> Mon, 14 Oct 2019 14:45:00 +0000 Hitler je dnevno dobil vsaj eno injekcijo »vitaminov« Ameriški glasbenik José James spretno kot pajek prepleta R’n’B, džez, pop in hiphop. Najraje gleda kungfujevske klasike, pred leti pa je opustil vse svoje slabe navade, še ocvrto hrano<p>Ameriški glasbenik José James spretno kot pajek prepleta R’n’B, džez, pop in hiphop. Najraje gleda kungfujevske klasike, pred leti pa je opustil vse svoje slabe navade, še ocvrto hrano</p><p><p><strong>José</strong> <span><strong>James</strong> je </span><span>vokalist, ki povezuje glasbeno preteklost in sedanjost. Na najnovejšem albumu iz leta 2018 Lean On Me se je denimo poklonil pevcu in piscu besedil Billu Withersu, ustvarja pa tudi avtorsko glasbo. Spominja se, da se mu je g</span><span>lasbeni svet obrnil na glavo pri štirinajstih letih. </span></p> <blockquote><p><em><span>&#8220;Poslušal sem rock, hiphop, grunge: Nirvano, Soundgarden, Beastie Boys, A Tribe Called Quest. Džez pa je vedno bil zapleten. Kot da pet ljudi igra različno skladbo, nisem ga razumel. Nekega dne pa &#8230; Bil je čudovit poletni dan v Minneapolisu in prižgal sem radijsko postajo, na kateri so predvajali džez. Vrtela se je skladba Take the A train. V bigbandovski različici, zvenelo je polno, veselo, popolno za poletni dan. Pomislil sem: oh, to je to.&#8221;</span></em></p></blockquote> <p>Pravi, da je džez prisoten v prav vsaki skladbi. 41-letni pevec pripoveduje o svojem odraščanju v <span>Minneapolisu,</span> rojstnem mestu multiinstrumentalista Princa, o svojih panamsko-irskih koreninah in nastopanju.</p> </p> videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/10/07/Brezdobregaperformansajeglasbamrtva4459794.mp3 RTVSLO – Val 202 1057 clean Ameriški glasbenik José James spretno kot pajek prepleta R’n’B, džez, pop in hiphop. Najraje gleda kungfujevske klasike, pred leti pa je opustil vse svoje slabe navade, še ocvrto hrano<p>Ameriški glasbenik José James spretno kot pajek prepleta R’n’B, džez, pop in hiphop. Najraje gleda kungfujevske klasike, pred leti pa je opustil vse svoje slabe navade, še ocvrto hrano</p><p><p><strong>José</strong> <span><strong>James</strong> je </span><span>vokalist, ki povezuje glasbeno preteklost in sedanjost. Na najnovejšem albumu iz leta 2018 Lean On Me se je denimo poklonil pevcu in piscu besedil Billu Withersu, ustvarja pa tudi avtorsko glasbo. Spominja se, da se mu je g</span><span>lasbeni svet obrnil na glavo pri štirinajstih letih. </span></p> <blockquote><p><em><span>&#8220;Poslušal sem rock, hiphop, grunge: Nirvano, Soundgarden, Beastie Boys, A Tribe Called Quest. Džez pa je vedno bil zapleten. Kot da pet ljudi igra različno skladbo, nisem ga razumel. Nekega dne pa &#8230; Bil je čudovit poletni dan v Minneapolisu in prižgal sem radijsko postajo, na kateri so predvajali džez. Vrtela se je skladba Take the A train. V bigbandovski različici, zvenelo je polno, veselo, popolno za poletni dan. Pomislil sem: oh, to je to.&#8221;</span></em></p></blockquote> <p>Pravi, da je džez prisoten v prav vsaki skladbi. 41-letni pevec pripoveduje o svojem odraščanju v <span>Minneapolisu,</span> rojstnem mestu multiinstrumentalista Princa, o svojih panamsko-irskih koreninah in nastopanju.</p> </p> Mon, 07 Oct 2019 14:45:00 +0000 Brez dobrega performansa je glasba mrtva Dr. Annemarie Steidl je ljubiteljica arhivov in zgodovine. Zaposlena je na Univerzi na Dunaju, specializirana pa je za zgodovino migracij. Predvsem jo zanima izseljevanje iz vseh delov avstro-ogrske monarhije v ZDA, zato je nekaj časa predavala in preučevala migracijske tokove tudi v Minnesoti<p> Zgodovinarka dr. Annemarie Steidl</p><p><p><strong>Dr. Annemarie Steidl</strong> je ljubiteljica arhivov in zgodovine. Zaposlena je na Univerzi na Dunaju, specializirana pa je za zgodovino migracij. Predvsem jo zanima izseljevanje iz vseh delov avstro-ogrske monarhije v Združene države Amerike, zato je nekaj časa predavala in preučevala migracijske tokove tudi v Minnesoti. Ena od njenih raziskav je vključevala poročne pogodbe:</p> <blockquote> <p><em>Poroke so pomemben indikator integracije, to velja še danes. Sploh prva generacija priseljencev se skoraj vedno poroča med sabo, tudi to velja še danes. Jezik in religija sta ključna podatka. Kaj naj torej naredi slovenski delavec na severu Minnesote v 19. stoletju? Piše domov sorodnikom, prijateljem, znancem: »Našel sem si dobro službo, ostal bom tukaj. Najdite mi neko dekle in jo pošljite sem.« Pogost pojav je bil to.</em></p> </blockquote> <p>Med drugim je odkrila podatek, da se je iz Avstro-Ogrske od leta 1840 do prve svetovne vojne izselilo 60 milijonov ljudi, kar je več, kot je leta 1900 imela prebivalcev.</p> <blockquote> <p><em>V tujini so potem nastajale različne nacionalne skupnosti, nikoli pa kakšna skupna avstro-ogrska skupnost. </em><em>Govorimo lahko o bližinah in afinitetah. Pa seveda bližini tvoje skupnosti. Če je obstajal češki dom, so tja zahajali tudi Slovenci in Hrvati. Znotraj monarhije je veliko vlogo igral jezik. Nemško govoreči Avstrijci so se tako veliko bolj družili z Nemci. Madžari so bili tako ali tako posebna zgodba.</em></p> </blockquote> <p>Monarhija je tudi lobirala v Združenih državah, da te v svojih popisih niso zahtevale vpisa nacionalnosti, ampak samo državo porekla. To se je spremenilo šele leta 1910. Ko kot raziskovalka migracij govori o vzporednicah z današnjimi migracijskimi tokovi, se ji zdi strah pred selitvami popolnoma neupravičen. Nekaj milijonov ljudi ni velika številka. Poleg tega pa smo sami posredni povzročitelji masivnih selitev ljudi:</p> <blockquote> <p><em>Ne želi si cela Afrika priti v Evropo, raje bi ostala doma. Mi pa moramo pomagati, da bo lahko ostala doma. Ko ji bomo nehali prodajati orožje, izvažati vse slabo, česar mi ne potrebujemo, bo tudi ona našla nov smisel. Preveč je propadlih držav, v katerih res ni mogoče živeti. Bi si vi želeli živeti v Somaliji ali bi čim prej poskušali pobegniti in se rešiti? Za to, kar se dogaja tam, so Združene države in Evropa soodgovorne.</em></p> </blockquote></p> videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive05/2019/09/30/Iznekdanjemonarhijesejev60letihodselilo60milijonovljudi4445242.mp3 RTVSLO – Val 202 884 clean Dr. Annemarie Steidl je ljubiteljica arhivov in zgodovine. Zaposlena je na Univerzi na Dunaju, specializirana pa je za zgodovino migracij. Predvsem jo zanima izseljevanje iz vseh delov avstro-ogrske monarhije v ZDA, zato je nekaj časa predavala in preučevala migracijske tokove tudi v Minnesoti<p> Zgodovinarka dr. Annemarie Steidl</p><p><p><strong>Dr. Annemarie Steidl</strong> je ljubiteljica arhivov in zgodovine. Zaposlena je na Univerzi na Dunaju, specializirana pa je za zgodovino migracij. Predvsem jo zanima izseljevanje iz vseh delov avstro-ogrske monarhije v Združene države Amerike, zato je nekaj časa predavala in preučevala migracijske tokove tudi v Minnesoti. Ena od njenih raziskav je vključevala poročne pogodbe:</p> <blockquote> <p><em>Poroke so pomemben indikator integracije, to velja še danes. Sploh prva generacija priseljencev se skoraj vedno poroča med sabo, tudi to velja še danes. Jezik in religija sta ključna podatka. Kaj naj torej naredi slovenski delavec na severu Minnesote v 19. stoletju? Piše domov sorodnikom, prijateljem, znancem: »Našel sem si dobro službo, ostal bom tukaj. Najdite mi neko dekle in jo pošljite sem.« Pogost pojav je bil to.</em></p> </blockquote> <p>Med drugim je odkrila podatek, da se je iz Avstro-Ogrske od leta 1840 do prve svetovne vojne izselilo 60 milijonov ljudi, kar je več, kot je leta 1900 imela prebivalcev.</p> <blockquote> <p><em>V tujini so potem nastajale različne nacionalne skupnosti, nikoli pa kakšna skupna avstro-ogrska skupnost. </em><em>Govorimo lahko o bližinah in afinitetah. Pa seveda bližini tvoje skupnosti. Če je obstajal češki dom, so tja zahajali tudi Slovenci in Hrvati. Znotraj monarhije je veliko vlogo igral jezik. Nemško govoreči Avstrijci so se tako veliko bolj družili z Nemci. Madžari so bili tako ali tako posebna zgodba.</em></p> </blockquote> <p>Monarhija je tudi lobirala v Združenih državah, da te v svojih popisih niso zahtevale vpisa nacionalnosti, ampak samo državo porekla. To se je spremenilo šele leta 1910. Ko kot raziskovalka migracij govori o vzporednicah z današnjimi migracijskimi tokovi, se ji zdi strah pred selitvami popolnoma neupravičen. Nekaj milijonov ljudi ni velika številka. Poleg tega pa smo sami posredni povzročitelji masivnih selitev ljudi:</p> <blockquote> <p><em>Ne želi si cela Afrika priti v Evropo, raje bi ostala doma. Mi pa moramo pomagati, da bo lahko ostala doma. Ko ji bomo nehali prodajati orožje, izvažati vse slabo, česar mi ne potrebujemo, bo tudi ona našla nov smisel. Preveč je propadlih držav, v katerih res ni mogoče živeti. Bi si vi želeli živeti v Somaliji ali bi čim prej poskušali pobegniti in se rešiti? Za to, kar se dogaja tam, so Združene države in Evropa soodgovorne.</em></p> </blockquote></p> Mon, 30 Sep 2019 14:45:00 +0000 Iz nekdanje monarhije se je v 60 letih odselilo 60 milijonov ljudi RTVSLO – Val 202 no RTV, MMC podcast.radio@rtvslo.si MMC RTV Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju. Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju. sl Mon, 05 Dec 2022 15:45:00 +0000 https://val202.rtvslo.si/evropa-osebno/ webmaster@rtvslo.si (Webmaster) Mon, 05 Dec 2022 15:45:00 +0000 Evropa osebno