Education (C) RTVSLO 2017 V prenesenem pomenu lahko govorimo o svetu znanosti, tehnike, vesolja, jezika, vzgoje, prava, matematike, preteklosti itd. Oziramo se za tistimi vsebinami, ki so nam potrebne ali koristne v “realnem času”. https://ars.rtvslo.si/glasovi-svetov/ Glasovi svetov https://img.rtvcdn.si/_up/ava/ava_misc/show_logos/10295743/glasovisvetov1400x1400_px31.jpg Repriza oddaje, v kateri smo z ekonomistom dr. Bogomirjem Kovačem še pred izbruhom vojne v Ukrajini govorili o gospodarskih, psiholoških, družbenih in geopolitičnih vzrokih rasti cen<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <p>Po tem ko smo se vsaj v zahodnem svetu v preteklih desetletjih navadili, da se z inflacijo ne ukvarjamo resno, smo že v mesecih pred ruskim napadom na Ukrajino lahko opazili občuten dvig cen nekaterih življenjskih potrebščin in inflacija je, vsaj ponekod, resnično dosegla stopnjo, ki je že nekaj časa nismo videli. Zdel se torej primeren trenutek, da si nekoliko pobliže ogledamo ta ekonomski fenomen, ki je v 70-ih letih preteklega stoletja tako prestrašil kreatorje svetovnih gospodarskih politik, da so v prihodnjih desetletjih skušali narediti skoraj vse, kar je bilo mogoče, da bi stabilizirali cene, tudi če je to velikokrat prineslo recesijo in ustavljanje gospodarske rasti. O tem, kaj sploh je inflacija in kako nastane, kako so o njej razmišljali skozi zgodovino, ter o njenih ne le ekonomskih, ampak tudi psiholoških, družbenih in geopolitičnih razsežnostih, smo tako januarja za Glasove svetov govorili z dr. Bogomirjem Kovačem z ljubljanske Ekonomske fakultete. Poslušate reprizo oddaje, ki jo je pripravila Alja Zore.</p> </body> </html> 174883652 RTVSLO – Ars 3127 clean Repriza oddaje, v kateri smo z ekonomistom dr. Bogomirjem Kovačem še pred izbruhom vojne v Ukrajini govorili o gospodarskih, psiholoških, družbenih in geopolitičnih vzrokih rasti cen<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <p>Po tem ko smo se vsaj v zahodnem svetu v preteklih desetletjih navadili, da se z inflacijo ne ukvarjamo resno, smo že v mesecih pred ruskim napadom na Ukrajino lahko opazili občuten dvig cen nekaterih življenjskih potrebščin in inflacija je, vsaj ponekod, resnično dosegla stopnjo, ki je že nekaj časa nismo videli. Zdel se torej primeren trenutek, da si nekoliko pobliže ogledamo ta ekonomski fenomen, ki je v 70-ih letih preteklega stoletja tako prestrašil kreatorje svetovnih gospodarskih politik, da so v prihodnjih desetletjih skušali narediti skoraj vse, kar je bilo mogoče, da bi stabilizirali cene, tudi če je to velikokrat prineslo recesijo in ustavljanje gospodarske rasti. O tem, kaj sploh je inflacija in kako nastane, kako so o njej razmišljali skozi zgodovino, ter o njenih ne le ekonomskih, ampak tudi psiholoških, družbenih in geopolitičnih razsežnostih, smo tako januarja za Glasove svetov govorili z dr. Bogomirjem Kovačem z ljubljanske Ekonomske fakultete. Poslušate reprizo oddaje, ki jo je pripravila Alja Zore.</p> </body> </html> Wed, 29 Jun 2022 14:31:00 +0000 Razumeti inflacijo, repriza Potem ko je na začetku meseca Italija Grčiji vrnila dragocen del marmornatega friza iz slovitega Partenona na atenski Akropoli, so zdaj oči uprte v Združeno kraljestvo in v Britanski muzej. Ta namreč že več kot dvesto let hrani vrsto neprecenljivih partenonskih skulptur. Kaj se bo zgodilo z njimi? Kdo je njihov lastnik? Kdo je bil lord Elgin, ki jih je na začetku 19. stoletja iz Grčije prepeljal v London? Iztok Konc in arheolog prof. Božidar Slapšak. Foto: Andrew Dunn, cc 174882085 RTVSLO – Ars 2698 clean Potem ko je na začetku meseca Italija Grčiji vrnila dragocen del marmornatega friza iz slovitega Partenona na atenski Akropoli, so zdaj oči uprte v Združeno kraljestvo in v Britanski muzej. Ta namreč že več kot dvesto let hrani vrsto neprecenljivih partenonskih skulptur. Kaj se bo zgodilo z njimi? Kdo je njihov lastnik? Kdo je bil lord Elgin, ki jih je na začetku 19. stoletja iz Grčije prepeljal v London? Iztok Konc in arheolog prof. Božidar Slapšak. Foto: Andrew Dunn, cc Wed, 22 Jun 2022 09:57:00 +0000 Ali se dragocene Partenonske skulpture po dveh stoletjih vračajo domov? 15. junij je dan, ko se prične festival Spider. Gre za festival radikalnih teles, ki odpira možnost intenzivnega kritičnega obravnavanja kompleksnega kulturnopolitičnega ozračja, družbenih trenj in paradoksov, sodobnih tabujev in najbolj perečih tem – skozi umetniški izraz. Sodobne umetniške plesne in performativne prakse in veriga poglobljenih pogovorov, če na kratko povzamemo festival. V studiu gostimo dve izjemni ženski, večkrat nagrajeni umetnici. Dr. Baro Kolenc, filozofinjo in umetnico na področju uprizoritvenih umetnosti, osebo, ki bdi nad pogovornim delom festivala in ambasadorko festivala Lejo Jurišić, plesalko, koreografinjo, performerko. 174880571 RTVSLO – Ars 2799 clean 15. junij je dan, ko se prične festival Spider. Gre za festival radikalnih teles, ki odpira možnost intenzivnega kritičnega obravnavanja kompleksnega kulturnopolitičnega ozračja, družbenih trenj in paradoksov, sodobnih tabujev in najbolj perečih tem – skozi umetniški izraz. Sodobne umetniške plesne in performativne prakse in veriga poglobljenih pogovorov, če na kratko povzamemo festival. V studiu gostimo dve izjemni ženski, večkrat nagrajeni umetnici. Dr. Baro Kolenc, filozofinjo in umetnico na področju uprizoritvenih umetnosti, osebo, ki bdi nad pogovornim delom festivala in ambasadorko festivala Lejo Jurišić, plesalko, koreografinjo, performerko. Wed, 15 Jun 2022 12:10:00 +0000 Spider festival Deloittovo novo poročilo Women @ Work 2022: A Global Outlook ugotavlja, da epidemija izgorelosti in premalo fleksibilno delo še naprej zavirata napredek pri podpori zaposlenim ženskam. V raziskavi je 53 % žensk povedalo, da so pod večjim stresom kot lani, in skoraj polovica jih navaja, da so izgorele. O problematiki izgorelosti žensk smo se pogovarjali z magistrico Barbaro Žibret Kralj, odgovorno partnerico družbe Deloitte za Slovenijo, ki jo je pred mikrofon povabila voditeljica Tita Mayer.<p>"Več kot polovica anketirank poroča o izgorelosti"</p><p><p>Deloittovo novo poročilo Women @ Work 2022: A Global Outlook  ugotavlja, da epidemija izgorelosti in premalo fleksibilno delo še naprej zavirata napredek pri podpori zaposlenim ženskam. V raziskavi je 53 % žensk povedalo, da so pod večjim stresom kot lani, in skoraj polovica jih navaja, da so izgorele. O problematiki izgorelosti žensk je tekla beseda v oddaji Glasovi svetov. Voditeljica Tita Mayer se je pogovarjala z magistrico Barbaro Žibret Kralj, odgovorno partnerico družbe Deloitte za Slovenijo.</p></p> 174878765 RTVSLO – Ars 2340 clean Deloittovo novo poročilo Women @ Work 2022: A Global Outlook ugotavlja, da epidemija izgorelosti in premalo fleksibilno delo še naprej zavirata napredek pri podpori zaposlenim ženskam. V raziskavi je 53 % žensk povedalo, da so pod večjim stresom kot lani, in skoraj polovica jih navaja, da so izgorele. O problematiki izgorelosti žensk smo se pogovarjali z magistrico Barbaro Žibret Kralj, odgovorno partnerico družbe Deloitte za Slovenijo, ki jo je pred mikrofon povabila voditeljica Tita Mayer.<p>"Več kot polovica anketirank poroča o izgorelosti"</p><p><p>Deloittovo novo poročilo Women @ Work 2022: A Global Outlook  ugotavlja, da epidemija izgorelosti in premalo fleksibilno delo še naprej zavirata napredek pri podpori zaposlenim ženskam. V raziskavi je 53 % žensk povedalo, da so pod večjim stresom kot lani, in skoraj polovica jih navaja, da so izgorele. O problematiki izgorelosti žensk je tekla beseda v oddaji Glasovi svetov. Voditeljica Tita Mayer se je pogovarjala z magistrico Barbaro Žibret Kralj, odgovorno partnerico družbe Deloitte za Slovenijo.</p></p> Wed, 08 Jun 2022 12:05:00 +0000 Epidemija izgorelosti žensk Kako je Maksimilijan, mlajši brat Franca Jožefa, postal mehiški cesar v službi francoskih interesov? In zakaj je njegova srednjeameriška pustolovščina bolj, kakor si mislimo, vplivala na slovensko zgodovino? - Odgovor iščemo v pogovoru z zgodovinarjem, dr. Gregorjem Antoličičem, raziskovalcem na Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa ZRC SAZU, ki je pred nedavnim pri Cankarjevi založbi objavil knjigo Maksimilijan : cesar po Napoleonovi milosti, intrigantno biografsko študijo o tem visokem, a nesrečnem sinu habsburške dinastije. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: mehiška delegacija Maksimilijanu ponuja krono med obiskom Miramara l. 1863 (Wikipedia, javna last)<p>Kako je Maksimilijan, mlajši brat Franca Jožefa, postal mehiški cesar v službi francoskih interesov? In zakaj je njegova srednjeameriška pustolovščina bolj, kakor si mislimo, vplivala na slovensko zgodovino?</p><p><p>Ko danes motrimo burno zgodovino 19. stoletja, se nam drugo mehiško cesarstvo, ki je obstajalo le kratek čas, med letoma 1864 in 1867, utegne zdeti obstranskega pomena. Na prvi pogled namreč ni povsem jasno, kako bi takratno dogajanje v Mehiki sploh moglo preseči srednjeameriški kontekst in vplivati na svet, katerega usoda je bila, kot vemo, sredi predprejšnjega stoletja trdno v rokah evropskih velesil. Pa vendar so bile v zgodbo drugega mehiškega cesarstva na ključen način vpletene prav velike sile s stare celine, s Francijo, Veliko Britanijo in Španijo na čelu.</p> <p>Še bolj nenavadno pa je najbrž, da je s tem poglavjem mehiške zgodovine tesno povezan tudi slovenski prostor. Mehiško cesarsko krono si je namreč leta 1864 na glavo poveznil <strong>Maksimilijan</strong>, mlajši brat cesarja <strong>Franca Jožefa</strong>, in ko je avanturistični Habsburžan odšel čez Atlantik, so mu sledili številni fantje slovenskega rodu, da bi mu s puško v roki pomagali obdržati se na majavem prestolu srednjeameriške države. Toda: kako je Maksimilijan sploh postal cesar? Kdo mu jo je ponudil in zakaj? Čemu je Franc Jožef svojemu mlajšemu bratu sploh dovolil spustiti se v mehiško avanturo? Zakaj se je ta slabo končala? Sploh pa: iz kakšnih razlogov so Maksimiljanu čez ocean sledili slovenski prostovoljci in kako so se ti fantje navsezadnje zapisali v naš kulturno-zgodovinski spomin?</p> <p>To so vprašanja, ki nas zaposlujejo v tokratnih Glasovih svetov, ko pred mikrofonom gostimo zgodovinarja <strong>dr. Gregorja Antoličiča</strong>, raziskovalca z Zgodovinskega inštituta Milka Kosa ZRC SAZU, ki je pred nedavnim pri Cankarjevi založbi objavil knjigo <strong><em>Maksimilijan : cesar po Napoleonovi milosti</em></strong>, intrigantno biografsko študijo o tem visokem sinu habsburške dinastije.</p></p> 174876935 RTVSLO – Ars 3220 clean Kako je Maksimilijan, mlajši brat Franca Jožefa, postal mehiški cesar v službi francoskih interesov? In zakaj je njegova srednjeameriška pustolovščina bolj, kakor si mislimo, vplivala na slovensko zgodovino? - Odgovor iščemo v pogovoru z zgodovinarjem, dr. Gregorjem Antoličičem, raziskovalcem na Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa ZRC SAZU, ki je pred nedavnim pri Cankarjevi založbi objavil knjigo Maksimilijan : cesar po Napoleonovi milosti, intrigantno biografsko študijo o tem visokem, a nesrečnem sinu habsburške dinastije. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: mehiška delegacija Maksimilijanu ponuja krono med obiskom Miramara l. 1863 (Wikipedia, javna last)<p>Kako je Maksimilijan, mlajši brat Franca Jožefa, postal mehiški cesar v službi francoskih interesov? In zakaj je njegova srednjeameriška pustolovščina bolj, kakor si mislimo, vplivala na slovensko zgodovino?</p><p><p>Ko danes motrimo burno zgodovino 19. stoletja, se nam drugo mehiško cesarstvo, ki je obstajalo le kratek čas, med letoma 1864 in 1867, utegne zdeti obstranskega pomena. Na prvi pogled namreč ni povsem jasno, kako bi takratno dogajanje v Mehiki sploh moglo preseči srednjeameriški kontekst in vplivati na svet, katerega usoda je bila, kot vemo, sredi predprejšnjega stoletja trdno v rokah evropskih velesil. Pa vendar so bile v zgodbo drugega mehiškega cesarstva na ključen način vpletene prav velike sile s stare celine, s Francijo, Veliko Britanijo in Španijo na čelu.</p> <p>Še bolj nenavadno pa je najbrž, da je s tem poglavjem mehiške zgodovine tesno povezan tudi slovenski prostor. Mehiško cesarsko krono si je namreč leta 1864 na glavo poveznil <strong>Maksimilijan</strong>, mlajši brat cesarja <strong>Franca Jožefa</strong>, in ko je avanturistični Habsburžan odšel čez Atlantik, so mu sledili številni fantje slovenskega rodu, da bi mu s puško v roki pomagali obdržati se na majavem prestolu srednjeameriške države. Toda: kako je Maksimilijan sploh postal cesar? Kdo mu jo je ponudil in zakaj? Čemu je Franc Jožef svojemu mlajšemu bratu sploh dovolil spustiti se v mehiško avanturo? Zakaj se je ta slabo končala? Sploh pa: iz kakšnih razlogov so Maksimiljanu čez ocean sledili slovenski prostovoljci in kako so se ti fantje navsezadnje zapisali v naš kulturno-zgodovinski spomin?</p> <p>To so vprašanja, ki nas zaposlujejo v tokratnih Glasovih svetov, ko pred mikrofonom gostimo zgodovinarja <strong>dr. Gregorja Antoličiča</strong>, raziskovalca z Zgodovinskega inštituta Milka Kosa ZRC SAZU, ki je pred nedavnim pri Cankarjevi založbi objavil knjigo <strong><em>Maksimilijan : cesar po Napoleonovi milosti</em></strong>, intrigantno biografsko študijo o tem visokem sinu habsburške dinastije.</p></p> Wed, 01 Jun 2022 12:05:00 +0000 Mehiške avanture naivnega Habsburžana Smo v supervolilnem letu, v katerem bodo novembra tudi lokalne volitve. Volivke in volivci bodo izbirali ljudi, ki bodo v prihodnjem mandatu sprejemali odločitve na lokalnem nivoju. Ni pa nujno, da se z volitvami konča sodelovanje pri sprejemanju odločitev v občini, krajevni ali mestni četrti. Participativni proračun je mehanizem, ki omogoča, da ljudje predlagajo, za katere projekte porabiti del javnih sredstev. Kako ta mehanizem deluje, kako se izvaja, kaj so prednosti in kje se zatika? To nam je razložila Maja Cimerman z Inštituta Danes je nov dan, ki med drugim oblikuje različna orodja za krepitev sodelovanja in demokratičnega odločanja.<p>"Če ljudem pokažemo, da lahko spremenijo stvari na bolje, bodo začeli sodelovati"</p><p><p>Smo v supervolilnem letu, v katerem bodo novembra tudi lokalne volitve. Volivke in volivci bodo izbirali ljudi, ki bodo v prihodnjem mandatu sprejemali odločitve na lokalnem nivoju. Ni pa nujno, da se z volitvami konča sodelovanje pri sprejemanju odločitev v občini, krajevni ali mestni četrti. Participativni proračun je mehanizem, ki omogoča, da ljudje predlagajo, za katere projekte porabiti del javnih sredstev. Kako ta mehanizem deluje, kako se izvaja, kaj so prednosti in kje se zatika? To nam je razložila <strong>Maja Cimerman</strong> z <a>Inštituta Danes je nov dan</a>, ki med drugim oblikuje različna orodja za krepitev sodelovanja in demokratičnega odločanja.</p></p> 174875286 RTVSLO – Ars 3044 clean Smo v supervolilnem letu, v katerem bodo novembra tudi lokalne volitve. Volivke in volivci bodo izbirali ljudi, ki bodo v prihodnjem mandatu sprejemali odločitve na lokalnem nivoju. Ni pa nujno, da se z volitvami konča sodelovanje pri sprejemanju odločitev v občini, krajevni ali mestni četrti. Participativni proračun je mehanizem, ki omogoča, da ljudje predlagajo, za katere projekte porabiti del javnih sredstev. Kako ta mehanizem deluje, kako se izvaja, kaj so prednosti in kje se zatika? To nam je razložila Maja Cimerman z Inštituta Danes je nov dan, ki med drugim oblikuje različna orodja za krepitev sodelovanja in demokratičnega odločanja.<p>"Če ljudem pokažemo, da lahko spremenijo stvari na bolje, bodo začeli sodelovati"</p><p><p>Smo v supervolilnem letu, v katerem bodo novembra tudi lokalne volitve. Volivke in volivci bodo izbirali ljudi, ki bodo v prihodnjem mandatu sprejemali odločitve na lokalnem nivoju. Ni pa nujno, da se z volitvami konča sodelovanje pri sprejemanju odločitev v občini, krajevni ali mestni četrti. Participativni proračun je mehanizem, ki omogoča, da ljudje predlagajo, za katere projekte porabiti del javnih sredstev. Kako ta mehanizem deluje, kako se izvaja, kaj so prednosti in kje se zatika? To nam je razložila <strong>Maja Cimerman</strong> z <a>Inštituta Danes je nov dan</a>, ki med drugim oblikuje različna orodja za krepitev sodelovanja in demokratičnega odločanja.</p></p> Wed, 25 May 2022 12:00:00 +0000 Participativni proračun krepi zaupanje v demokratični proces O zgodovini slovanske ideje in njenem vplivu na preteklo in sedanjo politiko evropskega prostora z dolgoletnim diplomatom dr. Andrejem Benedejčičem<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <p>O zgodovini slovanske ideje in njenem vplivu na preteklo in sedanjo politiko evropskega prostora z dolgoletnim diplomatom dr. Andrejem Benedejčičem</p> <p> </p> <p>»Ti krasni jezik bratovski slovanski,/kako razveseljuješ mi uho!/In kadar slišim te, v dnu duše moje/ sorodne, tajne strune zapojo.« Tako se glasi uvodni verz pesnitve z naslovom <em>Ruski jezik</em>, ki jo je na prelomu iz 19. v 20. stoletja zapisal osrednji slovenski pesnik tistega časa Anton Aškerc. In vendar pesem ne izraža le njegovega osebnega navdušenja nad ruskim jezikom, ampak tudi širša slovanstvu naklonjena čustva, ki so prevevala marsikatere intelektualce tistega časa in skozi zadnjih 200 let na trenutke pomembno vplivala na evropsko politično dogajanje. No, prav o tem, kaj je sploh pripeljalo do rojstva slovanske ideje ter kako so skozi zgodovino potekale interakcije med manjšimi slovanskimi narodi in Rusijo, ki je v slovanskem svetu vedno zasedala posebno mesto, nenazadnje pa tudi o tem, zakaj razumevanje slovanstva v vseh njegovih protislovjih morda ni nepomembno tudi za pojasnjevanje današnjih zapletenih mednarodnih odnosov, od dogajanj v Evropski uniji pa do ruske invazije na Ukrajino, bomo za tokratne Glasove svetov govorili z <strong>dr. Andrejem Benedejčičem</strong>. Naš današnji gost, dolgoletni diplomat, nekdanji ambasador v Rusiji, zdaj pa veleposlanik za nadzor oborožitve, razorožitev in neproliferacijo na slovenskem zunanjem ministrstvu, je namreč tik pred februarskim ruskim napadom na Ukrajino izdal monografijo z naslovom <em><strong>Rusija in slovanstvo: med velikodržavnostjo in vzajemnostjo</strong>.</em></p> </body> </html> 174873412 RTVSLO – Ars 3272 clean O zgodovini slovanske ideje in njenem vplivu na preteklo in sedanjo politiko evropskega prostora z dolgoletnim diplomatom dr. Andrejem Benedejčičem<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <p>O zgodovini slovanske ideje in njenem vplivu na preteklo in sedanjo politiko evropskega prostora z dolgoletnim diplomatom dr. Andrejem Benedejčičem</p> <p> </p> <p>»Ti krasni jezik bratovski slovanski,/kako razveseljuješ mi uho!/In kadar slišim te, v dnu duše moje/ sorodne, tajne strune zapojo.« Tako se glasi uvodni verz pesnitve z naslovom <em>Ruski jezik</em>, ki jo je na prelomu iz 19. v 20. stoletja zapisal osrednji slovenski pesnik tistega časa Anton Aškerc. In vendar pesem ne izraža le njegovega osebnega navdušenja nad ruskim jezikom, ampak tudi širša slovanstvu naklonjena čustva, ki so prevevala marsikatere intelektualce tistega časa in skozi zadnjih 200 let na trenutke pomembno vplivala na evropsko politično dogajanje. No, prav o tem, kaj je sploh pripeljalo do rojstva slovanske ideje ter kako so skozi zgodovino potekale interakcije med manjšimi slovanskimi narodi in Rusijo, ki je v slovanskem svetu vedno zasedala posebno mesto, nenazadnje pa tudi o tem, zakaj razumevanje slovanstva v vseh njegovih protislovjih morda ni nepomembno tudi za pojasnjevanje današnjih zapletenih mednarodnih odnosov, od dogajanj v Evropski uniji pa do ruske invazije na Ukrajino, bomo za tokratne Glasove svetov govorili z <strong>dr. Andrejem Benedejčičem</strong>. Naš današnji gost, dolgoletni diplomat, nekdanji ambasador v Rusiji, zdaj pa veleposlanik za nadzor oborožitve, razorožitev in neproliferacijo na slovenskem zunanjem ministrstvu, je namreč tik pred februarskim ruskim napadom na Ukrajino izdal monografijo z naslovom <em><strong>Rusija in slovanstvo: med velikodržavnostjo in vzajemnostjo</strong>.</em></p> </body> </html> Wed, 18 May 2022 12:05:00 +0000 Protislovja slovanstva in mednarodna politika Zlata doba Plečnikove arhitekture je čas med obema vojnama, ko je Plečnik pustil močan pečat na arhitekturni in urbanistični podobi Ljubljane. To je čas, ko se je Ljubljana oblikovala v prestolnico in se pospešeno prenavljala pod budnim očesom mojstra Plečnika. Peter Naglič, Vekoslav Kramarič in Anton Šušteršič pa so bili fotografi v prvi polovici 20. stoletja; Naglič ljubiteljski, Kramarič in Šušteršič pa poklicna fotografa. Dokumentirali so vsakdanje življenje, takratne dogodke in podobo krajev, med drugim tudi Plečnikova dela. Gre za izjemno fotografsko gradivo treh fotografov, treh Plečnikovih sodobnikov, ki ga danes hrani dokumentacija Slovenskega etnografskega muzeja (SEM) in z razstavo Zlata doba Plečnikove arhitekture je od prejšnjega tedna na ogled izbor fotografij Plečnikovih arhitekturnih mojstrovin, ki jih je ustvaril po Sloveniji, med njimi tudi izbrana Plečnikova dela v Ljubljani, ki jih je Odbor za svetovno dediščino Unesca julija 2021 vpisal na seznam svetovne naravne in kulturne dediščine. Gradivo na razstavi je prvič na ogled javnosti v takšnem obsegu. Avtorja razstave sta kustosa SEM-a - Miha Špiček in Blaž Verbič, ki bosta tokratna gosta oddaje Glasovi svetov. Oddajo pripravlja in vodi Liana Buršič <p>Plečnikova Ljubljana skozi oči treh fotografov, arhitektovih sodobnikov</p><p><p>Zlata doba Plečnikove arhitekture je čas med obema vojnama, ko je Plečnik pustil močan pečat na arhitekturni in urbanistični podobi Ljubljane. To je čas, ko se je Ljubljana oblikovala v prestolnico in se pospešeno prenavljala pod budnim očesom mojstra Plečnika. <strong>Peter Naglič</strong>, <strong>Vekoslav Kramarič</strong> in <strong>Anton Šušteršič</strong> pa so bili fotografi v prvi polovici 20. stoletja; Naglič ljubiteljski, Kramarič in Šušteršič pa poklicna fotografa. Dokumentirali so vsakdanje življenje, takratne dogodke in podobo krajev, med drugim tudi Plečnikova dela. Gre za izjemno fotografsko gradivo treh fotografov, treh Plečnikovih sodobnikov, ki ga danes hrani dokumentacija <strong>Slovenskega etnografskega muzeja</strong> (<strong>SEM</strong>) in z razstavo Zlata doba Plečnikove arhitekture je od prejšnjega tedna na ogled izbor fotografij Plečnikovih arhitekturnih mojstrovin, ki jih je ustvaril po Sloveniji, med njimi tudi izbrana Plečnikova dela v Ljubljani, ki jih je Odbor za svetovno dediščino Unesca julija 2021 vpisal na seznam svetovne naravne in kulturne dediščine. Gradivo na razstavi je prvič na ogled javnosti v takšnem obsegu. <strong>Avtorja razstave</strong> sta kustosa SEM-a - <strong>Miha Špiček</strong> in <strong>Blaž Verbič</strong>, ki bosta tokratna gosta oddaje Glasovi svetov.</p></p> 174871648 RTVSLO – Ars 3237 clean Zlata doba Plečnikove arhitekture je čas med obema vojnama, ko je Plečnik pustil močan pečat na arhitekturni in urbanistični podobi Ljubljane. To je čas, ko se je Ljubljana oblikovala v prestolnico in se pospešeno prenavljala pod budnim očesom mojstra Plečnika. Peter Naglič, Vekoslav Kramarič in Anton Šušteršič pa so bili fotografi v prvi polovici 20. stoletja; Naglič ljubiteljski, Kramarič in Šušteršič pa poklicna fotografa. Dokumentirali so vsakdanje življenje, takratne dogodke in podobo krajev, med drugim tudi Plečnikova dela. Gre za izjemno fotografsko gradivo treh fotografov, treh Plečnikovih sodobnikov, ki ga danes hrani dokumentacija Slovenskega etnografskega muzeja (SEM) in z razstavo Zlata doba Plečnikove arhitekture je od prejšnjega tedna na ogled izbor fotografij Plečnikovih arhitekturnih mojstrovin, ki jih je ustvaril po Sloveniji, med njimi tudi izbrana Plečnikova dela v Ljubljani, ki jih je Odbor za svetovno dediščino Unesca julija 2021 vpisal na seznam svetovne naravne in kulturne dediščine. Gradivo na razstavi je prvič na ogled javnosti v takšnem obsegu. Avtorja razstave sta kustosa SEM-a - Miha Špiček in Blaž Verbič, ki bosta tokratna gosta oddaje Glasovi svetov. Oddajo pripravlja in vodi Liana Buršič <p>Plečnikova Ljubljana skozi oči treh fotografov, arhitektovih sodobnikov</p><p><p>Zlata doba Plečnikove arhitekture je čas med obema vojnama, ko je Plečnik pustil močan pečat na arhitekturni in urbanistični podobi Ljubljane. To je čas, ko se je Ljubljana oblikovala v prestolnico in se pospešeno prenavljala pod budnim očesom mojstra Plečnika. <strong>Peter Naglič</strong>, <strong>Vekoslav Kramarič</strong> in <strong>Anton Šušteršič</strong> pa so bili fotografi v prvi polovici 20. stoletja; Naglič ljubiteljski, Kramarič in Šušteršič pa poklicna fotografa. Dokumentirali so vsakdanje življenje, takratne dogodke in podobo krajev, med drugim tudi Plečnikova dela. Gre za izjemno fotografsko gradivo treh fotografov, treh Plečnikovih sodobnikov, ki ga danes hrani dokumentacija <strong>Slovenskega etnografskega muzeja</strong> (<strong>SEM</strong>) in z razstavo Zlata doba Plečnikove arhitekture je od prejšnjega tedna na ogled izbor fotografij Plečnikovih arhitekturnih mojstrovin, ki jih je ustvaril po Sloveniji, med njimi tudi izbrana Plečnikova dela v Ljubljani, ki jih je Odbor za svetovno dediščino Unesca julija 2021 vpisal na seznam svetovne naravne in kulturne dediščine. Gradivo na razstavi je prvič na ogled javnosti v takšnem obsegu. <strong>Avtorja razstave</strong> sta kustosa SEM-a - <strong>Miha Špiček</strong> in <strong>Blaž Verbič</strong>, ki bosta tokratna gosta oddaje Glasovi svetov.</p></p> Wed, 11 May 2022 13:25:00 +0000 Zlata doba Plečnikove arhitekture Sodobni način življenja, še prav posebej v razvitem, bogatem svetu, temelji na tako visoki porabi energije in dobrin, da ta poraba že drastično presega zmožnosti planeta, da bi takšno raven lahko dolgoročno vzdrževal. Sodobna civilizacija je uspela nekoč tako rekoč neskončna prostranstva Zemlje na nek način skrčiti na pretesen planet, kjer se zdi vsega premalo. Vztrajano dodajanje toplogrednih plinov antropogenega izvora v ozračje, ki se danes giblje okoli 36 milijard ton C02 ekvivalenta na leto, vse bolj ruši celo vrsto prepletenih fizikalnih in biolških procesov na planetu. Posledično postaja Zemlja iz desetletja v desetletje vse manj življenju prijazen planet. Da se moramo naslavljanja tega neravnovesja resno lotiti, danes slišimo skoraj na vsakem koraku. A za uspešno uvajanje sprememb, ki bi podnebne spremembe ublažile, je dobro imeti pred očmi razsežnosti današnje porabe. Kako se je poraba energije spremenila z industrijsko revolucijo in z nadaljnjim tehnološkim razvojem ter kakšna je energetska bilanca človeštva danes, se je v knjigi Energetske potrebe človeštva skozi čas: od industrijske revolucije do civilizacije tipa I lotil dr. Marko Kovač s Centra za energetsko učinkovitost Instituta "Jožef Stefan ".<p>O energetskih potrebah človeštva dr. Marko Kovač.</p><p><p>Sodobni način življenja, še prav posebej v razvitem, bogatem svetu, temelji na tako visoki porabi energije in dobrin, da ta poraba že drastično presega zmožnosti planeta, da bi takšno raven lahko dolgoročno vzdrževal. Sodobna civilizacija je uspela nekoč tako rekoč neskončna prostranstva Zemlje na nek način skrčiti na pretesen planet, kjer se zdi vsega premalo. Vztrajano dodajanje toplogrednih plinov antropogenega izvora v ozračje, ki se danes giblje okoli 36 milijard ton C0² ekvivalenta na leto, vse bolj ruši celo vrsto prepletenih fizikalnih in biolških procesov na planetu. Posledično postaja Zemlja iz desetletja v desetletje vse manj življenju prijazen planet.</p> <p>Da se moramo naslavljanja tega neravnovesja resno lotiti, danes slišimo skoraj na vsakem koraku. A za uspešno uvajanje sprememb, ki bi podnebne spremembe ublažile, je dobro imeti pred očmi razsežnosti današnje porabe. Kako se je poraba energije spremenila z industrijsko revolucijo in z nadaljnjim tehnološkim razvojem ter kakšna je energetska bilanca človeštva danes, se je v knjigi <em>Energetske potrebe človeštva skozi čas: od industrijske revolucije do civilizacije tipa I</em> lotil <strong>dr. Marko Kovač</strong> s Centra za energetsko učinkovitost Instituta "Jožef Stefan ".</p></p> 174869655 RTVSLO – Ars 3034 clean Sodobni način življenja, še prav posebej v razvitem, bogatem svetu, temelji na tako visoki porabi energije in dobrin, da ta poraba že drastično presega zmožnosti planeta, da bi takšno raven lahko dolgoročno vzdrževal. Sodobna civilizacija je uspela nekoč tako rekoč neskončna prostranstva Zemlje na nek način skrčiti na pretesen planet, kjer se zdi vsega premalo. Vztrajano dodajanje toplogrednih plinov antropogenega izvora v ozračje, ki se danes giblje okoli 36 milijard ton C02 ekvivalenta na leto, vse bolj ruši celo vrsto prepletenih fizikalnih in biolških procesov na planetu. Posledično postaja Zemlja iz desetletja v desetletje vse manj življenju prijazen planet. Da se moramo naslavljanja tega neravnovesja resno lotiti, danes slišimo skoraj na vsakem koraku. A za uspešno uvajanje sprememb, ki bi podnebne spremembe ublažile, je dobro imeti pred očmi razsežnosti današnje porabe. Kako se je poraba energije spremenila z industrijsko revolucijo in z nadaljnjim tehnološkim razvojem ter kakšna je energetska bilanca človeštva danes, se je v knjigi Energetske potrebe človeštva skozi čas: od industrijske revolucije do civilizacije tipa I lotil dr. Marko Kovač s Centra za energetsko učinkovitost Instituta "Jožef Stefan ".<p>O energetskih potrebah človeštva dr. Marko Kovač.</p><p><p>Sodobni način življenja, še prav posebej v razvitem, bogatem svetu, temelji na tako visoki porabi energije in dobrin, da ta poraba že drastično presega zmožnosti planeta, da bi takšno raven lahko dolgoročno vzdrževal. Sodobna civilizacija je uspela nekoč tako rekoč neskončna prostranstva Zemlje na nek način skrčiti na pretesen planet, kjer se zdi vsega premalo. Vztrajano dodajanje toplogrednih plinov antropogenega izvora v ozračje, ki se danes giblje okoli 36 milijard ton C0² ekvivalenta na leto, vse bolj ruši celo vrsto prepletenih fizikalnih in biolških procesov na planetu. Posledično postaja Zemlja iz desetletja v desetletje vse manj življenju prijazen planet.</p> <p>Da se moramo naslavljanja tega neravnovesja resno lotiti, danes slišimo skoraj na vsakem koraku. A za uspešno uvajanje sprememb, ki bi podnebne spremembe ublažile, je dobro imeti pred očmi razsežnosti današnje porabe. Kako se je poraba energije spremenila z industrijsko revolucijo in z nadaljnjim tehnološkim razvojem ter kakšna je energetska bilanca človeštva danes, se je v knjigi <em>Energetske potrebe človeštva skozi čas: od industrijske revolucije do civilizacije tipa I</em> lotil <strong>dr. Marko Kovač</strong> s Centra za energetsko učinkovitost Instituta "Jožef Stefan ".</p></p> Wed, 04 May 2022 12:00:00 +0000 Naš način življenja je tak, da zelo veliko energije porabimo za servisiranje strojev Ob dnevu upora proti okupatorju o tem, kako se v mesecih od ustanovitve Osvobodilne fronte takorekoč iz nič vzpostavi vojaška struktura, ki do poletja 1942 uspe zasesti kar dve tretjini Ljubljanske pokrajine<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <p>Ob dnevu upora proti okupatorju o tem, kako se v mesecih od ustanovitve Osvobodilne fronte takorekoč iz nič vzpostavi vojaška struktura, ki do poletja 1942 uspe zasesti kar dve tretjini Ljubljanske pokrajine</p> <p> </p> <p>Na dan upora proti okupatorju praznujemo ustanovitev organizacije, ki se je kmalu zatem poimenovala Osvobodilna fronta in bila ves čas druge svetovne vojne na naših tleh steber boja proti nemški in italijanski okupaciji. Toda če kot začetek OF razumemo znameniti sestanek v hiši književnika Josipa Vidmarja proti koncu aprila 1941, ko so se različne skupine, od Komunistične partije pa do Krščanskih socialistov in Sokolov, odločile zasnovati tukajšnji odpor, ta sestanek vendarle še ne pomeni avtomatičnega začetka oboroženega boja proti okupatorju, kaj šele boja, ki bi potekal v kakšni bolj centralno načrtovani in organizirani obliki. Kdaj in kako se torej vzpostavijo prve partizanske enote? Na kakšen način se organizirajo in medsebojno usklajujejo? Kako sploh pridejo do orožja in sanitetnih materialov? Kdo se v njih bori in koliko imajo ti borci vojaških izkušenj? In navsezadnje: kako se vse to spreminja skozi prvo leto oboroženega partizanskega gibanja, izredno razgibano obdobje, ko se odporniška vojska razvije tako rekoč iz nič in uspe za nekaj časa zasesti kar dve tretjini tako imenovane Ljubljanske pokrajine? To so nekatera vprašanja, o katerih se bomo ob današnjem prazniku pogovarjali z odličnim poznavalcem našega partizanskega boja, predvsem njegovega vojaškega aspekta, zgodovinarjem <strong>dr. Damijanom Guštinom</strong>, ki je obdobje partizanskega odpora, o katerem bomo govorili danes, opisal tudi v monografiji z naslovom <strong>Prva Partizanska pomlad</strong>, ki je nedavno izšla pri Inštitutu za novejšo zgodovino.</p> </body> </html> 174866960 RTVSLO – Ars 3297 clean Ob dnevu upora proti okupatorju o tem, kako se v mesecih od ustanovitve Osvobodilne fronte takorekoč iz nič vzpostavi vojaška struktura, ki do poletja 1942 uspe zasesti kar dve tretjini Ljubljanske pokrajine<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <p>Ob dnevu upora proti okupatorju o tem, kako se v mesecih od ustanovitve Osvobodilne fronte takorekoč iz nič vzpostavi vojaška struktura, ki do poletja 1942 uspe zasesti kar dve tretjini Ljubljanske pokrajine</p> <p> </p> <p>Na dan upora proti okupatorju praznujemo ustanovitev organizacije, ki se je kmalu zatem poimenovala Osvobodilna fronta in bila ves čas druge svetovne vojne na naših tleh steber boja proti nemški in italijanski okupaciji. Toda če kot začetek OF razumemo znameniti sestanek v hiši književnika Josipa Vidmarja proti koncu aprila 1941, ko so se različne skupine, od Komunistične partije pa do Krščanskih socialistov in Sokolov, odločile zasnovati tukajšnji odpor, ta sestanek vendarle še ne pomeni avtomatičnega začetka oboroženega boja proti okupatorju, kaj šele boja, ki bi potekal v kakšni bolj centralno načrtovani in organizirani obliki. Kdaj in kako se torej vzpostavijo prve partizanske enote? Na kakšen način se organizirajo in medsebojno usklajujejo? Kako sploh pridejo do orožja in sanitetnih materialov? Kdo se v njih bori in koliko imajo ti borci vojaških izkušenj? In navsezadnje: kako se vse to spreminja skozi prvo leto oboroženega partizanskega gibanja, izredno razgibano obdobje, ko se odporniška vojska razvije tako rekoč iz nič in uspe za nekaj časa zasesti kar dve tretjini tako imenovane Ljubljanske pokrajine? To so nekatera vprašanja, o katerih se bomo ob današnjem prazniku pogovarjali z odličnim poznavalcem našega partizanskega boja, predvsem njegovega vojaškega aspekta, zgodovinarjem <strong>dr. Damijanom Guštinom</strong>, ki je obdobje partizanskega odpora, o katerem bomo govorili danes, opisal tudi v monografiji z naslovom <strong>Prva Partizanska pomlad</strong>, ki je nedavno izšla pri Inštitutu za novejšo zgodovino.</p> </body> </html> Wed, 27 Apr 2022 12:05:00 +0000 Prvo leto partizanskega boja Teorija pravi, da posttravmatska stresna motnja nastane kot posledica izpostavljenosti travmatičnemu dogodku. Nastopi lahko po tistem, ko je oseba doživela, videla ali izvedela za hudo fizično, psihično ali spolno nasilje, za posilstvo, mučenje ali ustrahovanje, za nenadno smrt bližnjega, za vojne spopade. Občutek življenjske ogroženosti in hkrati nemoči pusti v duši globoke sledi. Travmatični dogodki se vračajo v spomin in prizadeti osebi ne dajo miru. V obliki prebliskov jih podoživlja znova in znova. Doživlja strah, zaskrbljenost, močan občutek krivde, jezo, mučijo jo nočne more. Posttravmatska stresna motnja (PTSM) se razvije kot zapoznel ali podaljšan odziv na izjemno hude stresne dogodke. Teorija ne obeta nič dobrega. Kaj pa praksa? Podrobneje o posttravmatski stresni motnji, tudi o njenem obvladovanju in zdravljenju, v Glasovih svetov s psihologom prof. dr. Robertom Mastenom s Filozofske fakultete v Ljubljani.<p>Pogovor s psihologom o posttravmatski stresni motnji</p><p><p>Teorija pravi, da posttravmatska stresna motnja nastane kot posledica izpostavljenosti travmatičnemu dogodku. Nastopi lahko po tistem, ko je oseba doživela, videla ali izvedela za hudo fizično, psihično ali spolno nasilje, za posilstvo, mučenje ali ustrahovanje, za nenadno smrt bližnjega, za vojne spopade. Občutek življenjske ogroženosti in hkrati nemoči pusti v duši globoke sledi. Travmatični dogodki se vračajo v spomin in prizadeti osebi ne dajo miru. V obliki prebliskov jih podoživlja znova in znova. Doživlja strah, zaskrbljenost, močan občutek krivde, jezo, mučijo jo nočne more. Posttravmatska stresna motnja (PTSM) se razvije kot zapoznel ali podaljšan odziv na izjemno hude stresne dogodke. Teorija ne obeta nič dobrega. Kaj pa praksa? Podrobneje o posttravmatski stresni motnji, tudi o njenem obvladovanju in zdravljenju, v Glasovih svetov s psihologom prof. dr. <strong>Robertom Mastenom </strong>s Filozofske fakultete v Ljubljani.</p></p> 174866189 RTVSLO – Ars 2403 clean Teorija pravi, da posttravmatska stresna motnja nastane kot posledica izpostavljenosti travmatičnemu dogodku. Nastopi lahko po tistem, ko je oseba doživela, videla ali izvedela za hudo fizično, psihično ali spolno nasilje, za posilstvo, mučenje ali ustrahovanje, za nenadno smrt bližnjega, za vojne spopade. Občutek življenjske ogroženosti in hkrati nemoči pusti v duši globoke sledi. Travmatični dogodki se vračajo v spomin in prizadeti osebi ne dajo miru. V obliki prebliskov jih podoživlja znova in znova. Doživlja strah, zaskrbljenost, močan občutek krivde, jezo, mučijo jo nočne more. Posttravmatska stresna motnja (PTSM) se razvije kot zapoznel ali podaljšan odziv na izjemno hude stresne dogodke. Teorija ne obeta nič dobrega. Kaj pa praksa? Podrobneje o posttravmatski stresni motnji, tudi o njenem obvladovanju in zdravljenju, v Glasovih svetov s psihologom prof. dr. Robertom Mastenom s Filozofske fakultete v Ljubljani.<p>Pogovor s psihologom o posttravmatski stresni motnji</p><p><p>Teorija pravi, da posttravmatska stresna motnja nastane kot posledica izpostavljenosti travmatičnemu dogodku. Nastopi lahko po tistem, ko je oseba doživela, videla ali izvedela za hudo fizično, psihično ali spolno nasilje, za posilstvo, mučenje ali ustrahovanje, za nenadno smrt bližnjega, za vojne spopade. Občutek življenjske ogroženosti in hkrati nemoči pusti v duši globoke sledi. Travmatični dogodki se vračajo v spomin in prizadeti osebi ne dajo miru. V obliki prebliskov jih podoživlja znova in znova. Doživlja strah, zaskrbljenost, močan občutek krivde, jezo, mučijo jo nočne more. Posttravmatska stresna motnja (PTSM) se razvije kot zapoznel ali podaljšan odziv na izjemno hude stresne dogodke. Teorija ne obeta nič dobrega. Kaj pa praksa? Podrobneje o posttravmatski stresni motnji, tudi o njenem obvladovanju in zdravljenju, v Glasovih svetov s psihologom prof. dr. <strong>Robertom Mastenom </strong>s Filozofske fakultete v Ljubljani.</p></p> Wed, 20 Apr 2022 08:18:00 +0000 "Kdor preživi travmo, ni žrtev, ampak zmagovalec" V tokratni oddaji Glasovi svetov smo govorili o pomenu kulturno umetnostne vzgoje in enakosti spolov v kulturi, za kar si že vrsto let uspešno prizadevajo ustvarjalke in ustvarjalci Društva za promocijo žensk v kulturi - Mesto žensk, ki je pred kratkim ponovno prejelo nagrado, tokrat nagrado glavnega mesta Ljubljane. Voditeljica oddaje Tita Mayer je pred mikrofon povabila mag. antropologije spolov Teo Hvala, sodelavko Društva Mesto žensk, odgovorno za uredniško delo, kulturno-umetnostno vzgojo in knjižnico Mesto žensk.<p>"Seveda potrebujemo tudi kulturne prireditve, ki so všečne in zabavne, sodobna umetnost pa nastavlja ogledalo temu kje živimo, kako živimo in kaj se nam dogaja - prinaša kritiko, refleksijo in spodbuja k razmisleku."</p><p><p>V tokratni oddaji Glasovi svetov smo govorili o enakosti spolov v kulturi, za kar si že vrsto let uspešno prizadevajo sodelavke in sodelavci Društva za promocijo žensk v kulturi - Mesto žensk, ki je pred kratkim ponovno prejelo nagrado, tokrat nagrado glavnega mesta Ljubljane. Kot poudarja gostja oddaje <strong>Tea Hvala, </strong>magistrica antropologije spolov in sodelavka Društva Mesto žensk, odgovorna za uredniško delo, kulturno-umetnostno vzgojo in knjižnico Mesto žensk, je kultura zelo širok pojem, ki zajema vse, kar počnemo ljudje v interakciji z drugimi ljudmi v neki skupnosti, prav tako pa je zelo širok razpon estetik v kulturno umetniški produkciji. Dejstvo pa je, tako sogovornica, da v slovenskem osnovnošolskem in srednješolskem izobraževanju še vedno ni prostora za sodobno umetnost. Kot dodaja mag. Tea Hvala je zaskrbljujoč tudi prikriti kurikulum, ki je pravzaprav ideologija, pravi: "Je nekaj kar živimo vsak dan, kar dihamo in je tako samoumevno, da se tega niti ne zavedamo." V oddaji je gostja med drugim spregovorila o pomenu enakosti spolov na polju šolstva in kulturno umetnostne vzgoje, ki je tisto presečišče, kjer se umetniška produkcija in izobraževanje srečata. V pogovoru pa sta se z voditeljico Tito Mayer dotaknili tudi problema aktualnih, od zunaj vsiljenih delitev na t.i. "pravo" in "nepravo" umetnost ter spregovorili o prekarizaciji in o slabem položaju umetnic in delavk v kulturi.</p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p></p> 174864451 RTVSLO – Ars 2365 clean V tokratni oddaji Glasovi svetov smo govorili o pomenu kulturno umetnostne vzgoje in enakosti spolov v kulturi, za kar si že vrsto let uspešno prizadevajo ustvarjalke in ustvarjalci Društva za promocijo žensk v kulturi - Mesto žensk, ki je pred kratkim ponovno prejelo nagrado, tokrat nagrado glavnega mesta Ljubljane. Voditeljica oddaje Tita Mayer je pred mikrofon povabila mag. antropologije spolov Teo Hvala, sodelavko Društva Mesto žensk, odgovorno za uredniško delo, kulturno-umetnostno vzgojo in knjižnico Mesto žensk.<p>"Seveda potrebujemo tudi kulturne prireditve, ki so všečne in zabavne, sodobna umetnost pa nastavlja ogledalo temu kje živimo, kako živimo in kaj se nam dogaja - prinaša kritiko, refleksijo in spodbuja k razmisleku."</p><p><p>V tokratni oddaji Glasovi svetov smo govorili o enakosti spolov v kulturi, za kar si že vrsto let uspešno prizadevajo sodelavke in sodelavci Društva za promocijo žensk v kulturi - Mesto žensk, ki je pred kratkim ponovno prejelo nagrado, tokrat nagrado glavnega mesta Ljubljane. Kot poudarja gostja oddaje <strong>Tea Hvala, </strong>magistrica antropologije spolov in sodelavka Društva Mesto žensk, odgovorna za uredniško delo, kulturno-umetnostno vzgojo in knjižnico Mesto žensk, je kultura zelo širok pojem, ki zajema vse, kar počnemo ljudje v interakciji z drugimi ljudmi v neki skupnosti, prav tako pa je zelo širok razpon estetik v kulturno umetniški produkciji. Dejstvo pa je, tako sogovornica, da v slovenskem osnovnošolskem in srednješolskem izobraževanju še vedno ni prostora za sodobno umetnost. Kot dodaja mag. Tea Hvala je zaskrbljujoč tudi prikriti kurikulum, ki je pravzaprav ideologija, pravi: "Je nekaj kar živimo vsak dan, kar dihamo in je tako samoumevno, da se tega niti ne zavedamo." V oddaji je gostja med drugim spregovorila o pomenu enakosti spolov na polju šolstva in kulturno umetnostne vzgoje, ki je tisto presečišče, kjer se umetniška produkcija in izobraževanje srečata. V pogovoru pa sta se z voditeljico Tito Mayer dotaknili tudi problema aktualnih, od zunaj vsiljenih delitev na t.i. "pravo" in "nepravo" umetnost ter spregovorili o prekarizaciji in o slabem položaju umetnic in delavk v kulturi.</p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p></p> Wed, 13 Apr 2022 12:05:00 +0000 Enakost spolov v kulturi Spolna in seksualna identiteta ter seksualne prakse so pomembne informacije, ko gre za spolno zdravje. Za osebe z ženskimi spolnimi in reproduktivnimi organi zbolevajo za boleznimi, ki so značilne za vse spole, pa tudi za boleznimi, ki so značilne le za ženski biološki spol. V Sloveniji imamo ginekološko varstvo na primarni ravni, do katerega so upravičene poleg cis heteroseksualnih žensk tudi lezbijke, biseksualke, transspolne in interspolne osebe. Te naj bi se pri ginekoloških pregledih glede na anektodska pripovedovanja srečevale s homofobijo, zato se ginekoloških pregledov v celoti izogibajo, kar pušča posledice na spolnem in reproduktivnem zdravju. Pa to drži? Kakšno je dejansko stanje? To razkriva raziskava Moja roka, tvoja roka, ki so jo opravili v društvu Kvartir. O Spolnem zdravju in spolnih praksah lezbijk, biseksualk, transspolnih in interspolnih oseb v Sloveniji v tokratni oddaji Glasovi svetov. Gostji v studiu sta bili Vanja Hreščak in Ada Černoša.<p>Spolno zdravje in spolne prakse lezbijk, biseksualk, transspolnih in interspolnih oseb v Sloveniji </p><p><p>Spolna in seksualna identiteta ter seksualne prakse so pomembne informacije, ko gre za spolno zdravje. Za osebe z ženskimi spolnimi in reproduktivnimi organi zbolevajo za boleznimi, ki so značilne za vse spole, pa tudi za boleznimi, ki so značilne le za ženski biološki spol. V Sloveniji imamo ginekološko varstvo na primarni ravni, do katerega so upravičene poleg cis heteroseksualnih žensk tudi lezbijke, biseksualke, transspolne in interspolne osebe. Te naj bi se pri ginekoloških pregledih glede na anektodska pripovedovanja srečevale s homofobijo, zato se ginekoloških pregledov v celoti izogibajo, kar pušča posledice na spolnem in reproduktivnem zdravju. Pa to drži? Kakšno je dejansko stanje? To razkriva raziskava Moja roka, tvoja roka, ki so jo opravili v društvu Kvartir. O spolnem zdravju in spolnih praksah lezbijk, biseksualk, transspolnih in interspolnih oseb v Sloveniji smo se pogovarjali v tokratni oddaji Glasovi svetov. Gostji  v studiu sta bili <strong>Vanja Hreščak</strong> in <strong>Ada Černoša.</strong></p></p> 174862501 RTVSLO – Ars 3043 clean Spolna in seksualna identiteta ter seksualne prakse so pomembne informacije, ko gre za spolno zdravje. Za osebe z ženskimi spolnimi in reproduktivnimi organi zbolevajo za boleznimi, ki so značilne za vse spole, pa tudi za boleznimi, ki so značilne le za ženski biološki spol. V Sloveniji imamo ginekološko varstvo na primarni ravni, do katerega so upravičene poleg cis heteroseksualnih žensk tudi lezbijke, biseksualke, transspolne in interspolne osebe. Te naj bi se pri ginekoloških pregledih glede na anektodska pripovedovanja srečevale s homofobijo, zato se ginekoloških pregledov v celoti izogibajo, kar pušča posledice na spolnem in reproduktivnem zdravju. Pa to drži? Kakšno je dejansko stanje? To razkriva raziskava Moja roka, tvoja roka, ki so jo opravili v društvu Kvartir. O Spolnem zdravju in spolnih praksah lezbijk, biseksualk, transspolnih in interspolnih oseb v Sloveniji v tokratni oddaji Glasovi svetov. Gostji v studiu sta bili Vanja Hreščak in Ada Černoša.<p>Spolno zdravje in spolne prakse lezbijk, biseksualk, transspolnih in interspolnih oseb v Sloveniji </p><p><p>Spolna in seksualna identiteta ter seksualne prakse so pomembne informacije, ko gre za spolno zdravje. Za osebe z ženskimi spolnimi in reproduktivnimi organi zbolevajo za boleznimi, ki so značilne za vse spole, pa tudi za boleznimi, ki so značilne le za ženski biološki spol. V Sloveniji imamo ginekološko varstvo na primarni ravni, do katerega so upravičene poleg cis heteroseksualnih žensk tudi lezbijke, biseksualke, transspolne in interspolne osebe. Te naj bi se pri ginekoloških pregledih glede na anektodska pripovedovanja srečevale s homofobijo, zato se ginekoloških pregledov v celoti izogibajo, kar pušča posledice na spolnem in reproduktivnem zdravju. Pa to drži? Kakšno je dejansko stanje? To razkriva raziskava Moja roka, tvoja roka, ki so jo opravili v društvu Kvartir. O spolnem zdravju in spolnih praksah lezbijk, biseksualk, transspolnih in interspolnih oseb v Sloveniji smo se pogovarjali v tokratni oddaji Glasovi svetov. Gostji  v studiu sta bili <strong>Vanja Hreščak</strong> in <strong>Ada Černoša.</strong></p></p> Wed, 06 Apr 2022 12:00:00 +0000 Moja roka, tvoja roka Zanašanje na statistične podatke in rezultate raziskav je odločilno za načrtovanje javnih politik na tako pomembnih področjih, kot so zdravstvo, izobraževanje in spodbujanje razvoja. Vendar pa večina podatkov, ki so osnova za odločanje, spregleda spol kot tak, saj temelji na prepričanju, da je osnova za večino merjenj moški spol, ženski pa je nekaj atipičnega in postranskega. Zato sta pristranskost in diskriminacija vgrajeni v naš družbeni sistem na vseh ravneh, ženske pa zaradi njunih zahrbtnih posledic plačujejo ogromno ceno. Tako lahko preberemo v knjigi z naslovom Nevidne, avtorice Caroline Criado Perez, ki nam je služila kot izhodišče za pogovor o tem, kako vrzeli v podatkih in raziskavah oblikujejo svet po moški meri. Pogovarjali smo se s publicistko, novinarko in urednico Klaro Otorepec, ki jo je pred mikrofon povabila Tita Mayer.<p>Vrzeli v podatkih po spolu bistveno vplivajo ne le na vsakodnevno življenje žensk, njihovo varnost in zdravje, temveč omogočajo ohranjanje neenakosti, neplačano delo in nasilje zaradi spola </p><p><p>Zanašanje na statistične podatke in rezultate raziskav je odločilno za načrtovanje javnih politik na tako pomembnih področjih, kot so zdravstvo, izobraževanje, in spodbujanje razvoja. Vendar pa večina podatkov, ki so osnova za odločanje spregleda spol kot tak, saj temelji na prepričanju, da je osnova za večino merjenj moški spol, ženski pa je nekaj atipičnega in postranskega. Zato sta pristranskost in diskriminacija vgrajeni v naš družbeni sistem na vseh ravneh, ženske pa zaradi njunih zahrbtnih posledic plačujejo ogromno ceno. Tako lahko preberemo v knjigi z naslovom Nevidne, avtorice Caroline Criado Perez, ki bo služila kot izhodišče za pogovor o tem, kako vrzeli v podatkih in raziskavah oblikujejo svet po moški meri. Pogovarjali smo se s <strong>Klaro Otorepec</strong>, novinarko in sourednico prve feministične radijske oddaje v Sloveniji, Sektorja Ž na Radiu Študent, publicistko, ki vodi tudi seminar, namenjen obravnavi klasičnih feminističnih del ter predavanjem o sodobnih oblikah delovanja patriarhalne oblasti.</p></p> 174860012 RTVSLO – Ars 2958 clean Zanašanje na statistične podatke in rezultate raziskav je odločilno za načrtovanje javnih politik na tako pomembnih področjih, kot so zdravstvo, izobraževanje in spodbujanje razvoja. Vendar pa večina podatkov, ki so osnova za odločanje, spregleda spol kot tak, saj temelji na prepričanju, da je osnova za večino merjenj moški spol, ženski pa je nekaj atipičnega in postranskega. Zato sta pristranskost in diskriminacija vgrajeni v naš družbeni sistem na vseh ravneh, ženske pa zaradi njunih zahrbtnih posledic plačujejo ogromno ceno. Tako lahko preberemo v knjigi z naslovom Nevidne, avtorice Caroline Criado Perez, ki nam je služila kot izhodišče za pogovor o tem, kako vrzeli v podatkih in raziskavah oblikujejo svet po moški meri. Pogovarjali smo se s publicistko, novinarko in urednico Klaro Otorepec, ki jo je pred mikrofon povabila Tita Mayer.<p>Vrzeli v podatkih po spolu bistveno vplivajo ne le na vsakodnevno življenje žensk, njihovo varnost in zdravje, temveč omogočajo ohranjanje neenakosti, neplačano delo in nasilje zaradi spola </p><p><p>Zanašanje na statistične podatke in rezultate raziskav je odločilno za načrtovanje javnih politik na tako pomembnih področjih, kot so zdravstvo, izobraževanje, in spodbujanje razvoja. Vendar pa večina podatkov, ki so osnova za odločanje spregleda spol kot tak, saj temelji na prepričanju, da je osnova za večino merjenj moški spol, ženski pa je nekaj atipičnega in postranskega. Zato sta pristranskost in diskriminacija vgrajeni v naš družbeni sistem na vseh ravneh, ženske pa zaradi njunih zahrbtnih posledic plačujejo ogromno ceno. Tako lahko preberemo v knjigi z naslovom Nevidne, avtorice Caroline Criado Perez, ki bo služila kot izhodišče za pogovor o tem, kako vrzeli v podatkih in raziskavah oblikujejo svet po moški meri. Pogovarjali smo se s <strong>Klaro Otorepec</strong>, novinarko in sourednico prve feministične radijske oddaje v Sloveniji, Sektorja Ž na Radiu Študent, publicistko, ki vodi tudi seminar, namenjen obravnavi klasičnih feminističnih del ter predavanjem o sodobnih oblikah delovanja patriarhalne oblasti.</p></p> Wed, 30 Mar 2022 12:05:00 +0000 Vrzeli v podatkih po spolu Čeprav še ne vemo, kako natanko se bo svet zaradi vojne spremenil, številni zgodovinarji, politologi in strokovnjaki za mednarodno pravo zaskrbljeno opozarjajo, da ruska invazija na Ukrajino med drugim spodkopava tudi temelje mednarodnega reda, kakršen se je v Evropi oblikoval od srede 17. stoletja dalje, ko je bil sklenjen vestfalski mir. Toda: na katerih načelih sistem odnosov med državami pravzaprav temelji; v kakšnih zgodovinskih procesih so se ta načela sploh oblikovala skozi stoletja; in kaj ima z vsem skupaj opraviti vestfalski mir? Pri iskanju odgovora na ta in druga sorodna vprašanja nam je lahko v pomoč intrigantna knjiga nemškega zgodovinarja in politologa Benna Teschkeja, Mit o letu 1648 : razred, geopolitika in nastanek novoveških mednarodnih odnosov, ki je v prevodu Marka Kržana pred nedavnim izšla pri založbi Sophia. Do kakšnih odgovorov Teschke med svojim razpravljanjem navsezadnje dospe, smo preverjali v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili politologa Jašo Veselinoviča, doktorskega raziskovalca na Doktorski šoli za globalne in transregionalne študije Svobodne univerze v Berlinu. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Gerard ter Bosch - španska in nizozemska delegacija podpisujeta mirovno pogodbo l. 1648 (Wikipedia, javna last)<p>Kdaj in kako se je vzpostavil novoveški sistem mednarodnih odnosov, ki ga zdaj ogroža vojna v Ukrajini? </p><p><p>Čeprav še ne vemo, kako natanko se bo svet zaradi vojne spremenil, številni zgodovinarji, politologi in strokovnjaki za mednarodno pravo zaskrbljeno opozarjajo, da ruska invazija na Ukrajino med drugim spodkopava tudi temelje mednarodnega reda, kakršen se je v Evropi oblikoval od srede 17. stoletja dalje, ko je bil sklenjen vestfalski mir. Toda: na katerih načelih sistem odnosov med državami pravzaprav temelji; v kakšnih zgodovinskih procesih so se ta načela sploh oblikovala skozi stoletja; in kaj ima z vsem skupaj opraviti vestfalski mir?</p> <p>Pri iskanju odgovora na ta in druga sorodna vprašanja nam je lahko v pomoč intrigantna knjiga nemškega zgodovinarja in politologa <strong>Benna Teschkeja</strong>, <strong><em>Mit o letu 1648 : razred, geopolitika in nastanek novoveških mednarodnih odnosov</em></strong>, ki je v prevodu <strong>Marka Kržana</strong> pred nedavnim izšla pri založbi Sophia. Do kakšnih odgovorov Teschke med svojim razpravljanjem navsezadnje dospe, preverjamo v tokratnih Glasovih svetov, ko pred mikrofonom gostimo politologa <strong>Jašo Veselinoviča</strong>, doktorskega raziskovalca na Doktorski šoli za globalne in transregionalne študije Svobodne univerze v Berlinu.</p></p> 174858739 RTVSLO – Ars 3345 clean Čeprav še ne vemo, kako natanko se bo svet zaradi vojne spremenil, številni zgodovinarji, politologi in strokovnjaki za mednarodno pravo zaskrbljeno opozarjajo, da ruska invazija na Ukrajino med drugim spodkopava tudi temelje mednarodnega reda, kakršen se je v Evropi oblikoval od srede 17. stoletja dalje, ko je bil sklenjen vestfalski mir. Toda: na katerih načelih sistem odnosov med državami pravzaprav temelji; v kakšnih zgodovinskih procesih so se ta načela sploh oblikovala skozi stoletja; in kaj ima z vsem skupaj opraviti vestfalski mir? Pri iskanju odgovora na ta in druga sorodna vprašanja nam je lahko v pomoč intrigantna knjiga nemškega zgodovinarja in politologa Benna Teschkeja, Mit o letu 1648 : razred, geopolitika in nastanek novoveških mednarodnih odnosov, ki je v prevodu Marka Kržana pred nedavnim izšla pri založbi Sophia. Do kakšnih odgovorov Teschke med svojim razpravljanjem navsezadnje dospe, smo preverjali v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili politologa Jašo Veselinoviča, doktorskega raziskovalca na Doktorski šoli za globalne in transregionalne študije Svobodne univerze v Berlinu. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Gerard ter Bosch - španska in nizozemska delegacija podpisujeta mirovno pogodbo l. 1648 (Wikipedia, javna last)<p>Kdaj in kako se je vzpostavil novoveški sistem mednarodnih odnosov, ki ga zdaj ogroža vojna v Ukrajini? </p><p><p>Čeprav še ne vemo, kako natanko se bo svet zaradi vojne spremenil, številni zgodovinarji, politologi in strokovnjaki za mednarodno pravo zaskrbljeno opozarjajo, da ruska invazija na Ukrajino med drugim spodkopava tudi temelje mednarodnega reda, kakršen se je v Evropi oblikoval od srede 17. stoletja dalje, ko je bil sklenjen vestfalski mir. Toda: na katerih načelih sistem odnosov med državami pravzaprav temelji; v kakšnih zgodovinskih procesih so se ta načela sploh oblikovala skozi stoletja; in kaj ima z vsem skupaj opraviti vestfalski mir?</p> <p>Pri iskanju odgovora na ta in druga sorodna vprašanja nam je lahko v pomoč intrigantna knjiga nemškega zgodovinarja in politologa <strong>Benna Teschkeja</strong>, <strong><em>Mit o letu 1648 : razred, geopolitika in nastanek novoveških mednarodnih odnosov</em></strong>, ki je v prevodu <strong>Marka Kržana</strong> pred nedavnim izšla pri založbi Sophia. Do kakšnih odgovorov Teschke med svojim razpravljanjem navsezadnje dospe, preverjamo v tokratnih Glasovih svetov, ko pred mikrofonom gostimo politologa <strong>Jašo Veselinoviča</strong>, doktorskega raziskovalca na Doktorski šoli za globalne in transregionalne študije Svobodne univerze v Berlinu.</p></p> Wed, 23 Mar 2022 13:05:00 +0000 Vestfalski mir, kapitalizem in načelo državne suverenosti Ta v otroštvu plah deček iz premožne berlinske judovske družine, si je svoj prvi fotoaparat kupil z žepnino pri dvanajstih letih in njegova prva fotografija je bila - radijski stolp. Ostalo je zgodovina, bi lahko rekli za Helmuta Newtona - fotografskega voajerja, ki je bil barvno slep in je zelo redko delal v studiu, raje je fotografiral v hotelih, bazenih in seveda na ulicah. Zaslovel je s provokativnimi in subverzivnimi fotografijami žensk, ki še danes burijo duhove in razdvajajo, češ - je bil zgolj seksist in mizoginist ali je ženske oboževal in s svojimi fotografijami le nastavljal ogledalo mizogini družbi? Interpretacije so seveda različne in tokrat bosta svoje videnje tega nedvomno velikega mojstra modne fotografije, njegovega življenja ter dela, podala Barbara Čeferin, fotografinja in lastnica ter vodja prve zasebne galerije specializirane za umetniško/avtorsko fotografijo pri nas - Galerija Fotografija in Fulvio Grisoni, priznani modni fotograf, ki je s Helmutom Newtonom tudi osebno sodeloval. Oddajo pripravlja in vodi Liana Buršič <p>"Slab okus je mnogo bolj vzemirljiv od dobrega"</p><p><p>Ta v otroštvu plah deček iz premožne berlinske judovske družine, si je svoj prvi fotoaparat kupil z žepnino pri dvanajstih letih in njegova prva fotografija je bila - radijski stolp. Ostalo je zgodovina, bi lahko rekli za <strong>Helmuta Newtona</strong> - fotografskega voajerja, ki je bil barvno slep in je zelo redko delal v studiu, raje je fotografiral v hotelih, bazenih in seveda na ulicah. Zaslovel je s provokativnimi in subverzivnimi fotografijami žensk, ki še danes burijo duhove in razdvajajo, češ - je bil zgolj seksist in mizoginist ali je ženske oboževal in s svojimi fotografijami le nastavljal ogledalo mizogini družbi? Interpretacije so seveda različne in tokrat bosta svoje videnje tega nedvomno velikega mojstra modne fotografije, njegovega življenja ter dela, podala <strong>Barbara Čeferin</strong>, fotografinja in lastnica ter vodja prve zasebne galerije specializirane za umetniško/avtorsko fotografijo pri nas - Galerija Fotografija in <strong>Fulvio Grisoni</strong>, priznani modni fotograf, ki je s Helmutom Newtonom tudi osebno sodeloval.</p></p> 174856801 RTVSLO – Ars 3283 clean Ta v otroštvu plah deček iz premožne berlinske judovske družine, si je svoj prvi fotoaparat kupil z žepnino pri dvanajstih letih in njegova prva fotografija je bila - radijski stolp. Ostalo je zgodovina, bi lahko rekli za Helmuta Newtona - fotografskega voajerja, ki je bil barvno slep in je zelo redko delal v studiu, raje je fotografiral v hotelih, bazenih in seveda na ulicah. Zaslovel je s provokativnimi in subverzivnimi fotografijami žensk, ki še danes burijo duhove in razdvajajo, češ - je bil zgolj seksist in mizoginist ali je ženske oboževal in s svojimi fotografijami le nastavljal ogledalo mizogini družbi? Interpretacije so seveda različne in tokrat bosta svoje videnje tega nedvomno velikega mojstra modne fotografije, njegovega življenja ter dela, podala Barbara Čeferin, fotografinja in lastnica ter vodja prve zasebne galerije specializirane za umetniško/avtorsko fotografijo pri nas - Galerija Fotografija in Fulvio Grisoni, priznani modni fotograf, ki je s Helmutom Newtonom tudi osebno sodeloval. Oddajo pripravlja in vodi Liana Buršič <p>"Slab okus je mnogo bolj vzemirljiv od dobrega"</p><p><p>Ta v otroštvu plah deček iz premožne berlinske judovske družine, si je svoj prvi fotoaparat kupil z žepnino pri dvanajstih letih in njegova prva fotografija je bila - radijski stolp. Ostalo je zgodovina, bi lahko rekli za <strong>Helmuta Newtona</strong> - fotografskega voajerja, ki je bil barvno slep in je zelo redko delal v studiu, raje je fotografiral v hotelih, bazenih in seveda na ulicah. Zaslovel je s provokativnimi in subverzivnimi fotografijami žensk, ki še danes burijo duhove in razdvajajo, češ - je bil zgolj seksist in mizoginist ali je ženske oboževal in s svojimi fotografijami le nastavljal ogledalo mizogini družbi? Interpretacije so seveda različne in tokrat bosta svoje videnje tega nedvomno velikega mojstra modne fotografije, njegovega življenja ter dela, podala <strong>Barbara Čeferin</strong>, fotografinja in lastnica ter vodja prve zasebne galerije specializirane za umetniško/avtorsko fotografijo pri nas - Galerija Fotografija in <strong>Fulvio Grisoni</strong>, priznani modni fotograf, ki je s Helmutom Newtonom tudi osebno sodeloval.</p></p> Wed, 16 Mar 2022 16:00:00 +0000 Helmut Newton – fotograf, ki še vedno buri duhove s svojo ikonografsko (pre)drznostjo Niccolo Machiavelli je verjetno eden najbolj razvpitih političnih mislecev naše zgodovine in še danes, po več kot 500 letih, njegov priimek uporabljamo kot sinonim popolne amoralnosti in pripravljenosti uporabiti kakršnokoli silo ali zvijačo za ohranitev moči. Toda ali je to res tisto, kar je imel v mislih Machiavelli, ko je delil nasvete za vladanje v renesančnih Firencah? Ali pa je morda Machiavelli – s tem, ko vladarju ni predpisal ravnanja po etičnih pravilih, ki veljajo za posameznike, ampak ravnanje v dobro države, ki velikokrat zahteva tudi kršitev osebnih moralnih ali verskih prepričanj – pravzaprav eden prvih mislecev sodobne sekularne države? O Machiavellijevem pogledu na politiko, pa tudi o mestu, ki ga zaseda v zgodovini zahodne politične misli in nenazadnje o tem, koliko je ta pol stoletja star mislec aktualen tudi danes, se bomo ob ponatisu Machiavellijevega dela Vladar, ki je v preteklem letu izšlo pri Slovenski matici, za tokratne Glasove svetov pogovarjali z raziskovalko na Mirovnem inštitutu in predavateljico na Filozofski fakulteti, dr. političnih ved Vlasto Jalušič. Oddajo je pripravila in vodila Alja Zore.<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <p>Propagator amoralnosti in tiranije ali eden prvih mislecev sodobne sekularne države?</p> <p><strong>Niccolò Machiavelli</strong> je verjetno eden najbolj razvpitih političnih mislecev naše zgodovine in še danes, po več kot 500 letih, njegov priimek uporabljamo kot sinonim popolne amoralnosti in pripravljenosti uporabiti kakršnokoli silo ali zvijačo za ohranitev moči. Toda ali je to res tisto, kar je imel v mislih Machiavelli, ko je delil nasvete za vladanje v renesančnih Firencah? Ali pa je morda Machiavelli – s tem, ko vladarju ni predpisal ravnanja po etičnih pravilih, ki veljajo za posameznike, ampak ravnanje v dobro države, ki velikokrat zahteva tudi kršitev osebnih moralnih ali verskih prepričanj – pravzaprav eden prvih mislecev sodobne sekularne države? O Machiavellijevem pogledu na politiko, pa tudi o mestu, ki ga zaseda v zgodovini zahodne politične misli in nenazadnje o tem, koliko je ta pol stoletja star mislec aktualen tudi danes, se bomo ob ponatisu Machiavellijevega dela <strong>Vladar</strong>, ki je v preteklem letu izšlo pri Slovenski matici, za tokratne Glasove svetov pogovarjali z raziskovalko na Mirovnem inštitutu in predavateljico na Filozofski fakulteti, dr. političnih ved <strong>Vlasto Jalušič</strong>.</p> </body> </html> 174854707 RTVSLO – Ars 2764 clean Niccolo Machiavelli je verjetno eden najbolj razvpitih političnih mislecev naše zgodovine in še danes, po več kot 500 letih, njegov priimek uporabljamo kot sinonim popolne amoralnosti in pripravljenosti uporabiti kakršnokoli silo ali zvijačo za ohranitev moči. Toda ali je to res tisto, kar je imel v mislih Machiavelli, ko je delil nasvete za vladanje v renesančnih Firencah? Ali pa je morda Machiavelli – s tem, ko vladarju ni predpisal ravnanja po etičnih pravilih, ki veljajo za posameznike, ampak ravnanje v dobro države, ki velikokrat zahteva tudi kršitev osebnih moralnih ali verskih prepričanj – pravzaprav eden prvih mislecev sodobne sekularne države? O Machiavellijevem pogledu na politiko, pa tudi o mestu, ki ga zaseda v zgodovini zahodne politične misli in nenazadnje o tem, koliko je ta pol stoletja star mislec aktualen tudi danes, se bomo ob ponatisu Machiavellijevega dela Vladar, ki je v preteklem letu izšlo pri Slovenski matici, za tokratne Glasove svetov pogovarjali z raziskovalko na Mirovnem inštitutu in predavateljico na Filozofski fakulteti, dr. političnih ved Vlasto Jalušič. Oddajo je pripravila in vodila Alja Zore.<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <p>Propagator amoralnosti in tiranije ali eden prvih mislecev sodobne sekularne države?</p> <p><strong>Niccolò Machiavelli</strong> je verjetno eden najbolj razvpitih političnih mislecev naše zgodovine in še danes, po več kot 500 letih, njegov priimek uporabljamo kot sinonim popolne amoralnosti in pripravljenosti uporabiti kakršnokoli silo ali zvijačo za ohranitev moči. Toda ali je to res tisto, kar je imel v mislih Machiavelli, ko je delil nasvete za vladanje v renesančnih Firencah? Ali pa je morda Machiavelli – s tem, ko vladarju ni predpisal ravnanja po etičnih pravilih, ki veljajo za posameznike, ampak ravnanje v dobro države, ki velikokrat zahteva tudi kršitev osebnih moralnih ali verskih prepričanj – pravzaprav eden prvih mislecev sodobne sekularne države? O Machiavellijevem pogledu na politiko, pa tudi o mestu, ki ga zaseda v zgodovini zahodne politične misli in nenazadnje o tem, koliko je ta pol stoletja star mislec aktualen tudi danes, se bomo ob ponatisu Machiavellijevega dela <strong>Vladar</strong>, ki je v preteklem letu izšlo pri Slovenski matici, za tokratne Glasove svetov pogovarjali z raziskovalko na Mirovnem inštitutu in predavateljico na Filozofski fakulteti, dr. političnih ved <strong>Vlasto Jalušič</strong>.</p> </body> </html> Wed, 09 Mar 2022 13:05:00 +0000 Machiavelli: propagator amoralnosti in tiranije ali eden prvih mislecev sodobne sekularne države? Podnebne spremembe, kibernetska transformacija družbe, pandemija in zdaj še vojna v Ukrajini. Sodobni problemi zahtevajo širok pogled in premišljene in dolgoročno zastavljene rešitve. A živimo v dobi dezinformacij, kratke pozornosti in visoke stopnje negotovosti in nezaupanja. V kolikšni meri so naši možgani kos takšnim razmeram, na katere nas evolucija ni mogla pripraviti? Gost oddaje je nevrolog prof. dr. Zvezdan Pirtošek.<p>Kakšna je naša nevrološka podlaga za reševanje kompleksih problemov sodobnega časa?</p><p><p>Podnebne spremembe, kibernetska transformacija družbe, pandemija in zdaj še vojna v Ukrajini. Sodobni problemi zahtevajo širok pogled in premišljene in dolgoročno zastavljene rešitve. A živimo v dobi dezinformacij, kratke pozornosti in visoke stopnje negotovosti in nezaupanja. V kolikšni meri so naši možgani kos takšnim razmeram, na katere nas evolucija ni mogla pripraviti? Gost oddaje je nevrolog <strong>prof. dr. Zvezdan Pirtošek</strong>.</p></p> 174852780 RTVSLO – Ars 3221 clean Podnebne spremembe, kibernetska transformacija družbe, pandemija in zdaj še vojna v Ukrajini. Sodobni problemi zahtevajo širok pogled in premišljene in dolgoročno zastavljene rešitve. A živimo v dobi dezinformacij, kratke pozornosti in visoke stopnje negotovosti in nezaupanja. V kolikšni meri so naši možgani kos takšnim razmeram, na katere nas evolucija ni mogla pripraviti? Gost oddaje je nevrolog prof. dr. Zvezdan Pirtošek.<p>Kakšna je naša nevrološka podlaga za reševanje kompleksih problemov sodobnega časa?</p><p><p>Podnebne spremembe, kibernetska transformacija družbe, pandemija in zdaj še vojna v Ukrajini. Sodobni problemi zahtevajo širok pogled in premišljene in dolgoročno zastavljene rešitve. A živimo v dobi dezinformacij, kratke pozornosti in visoke stopnje negotovosti in nezaupanja. V kolikšni meri so naši možgani kos takšnim razmeram, na katere nas evolucija ni mogla pripraviti? Gost oddaje je nevrolog <strong>prof. dr. Zvezdan Pirtošek</strong>.</p></p> Wed, 02 Mar 2022 14:30:00 +0000 Človeški možgani v kaosu 21. stoletja Homo faber suae quisque fortunae, je okoli leta 300 pred naši štetjem zapisal Apij Klavdij Slepi. Elegantno jedrnata sentenca rimskega državnika, ki pravi, da si sleherni človek svojo usodo izdela sam, je slej ko prej eden najzgodnejših ohranjenih primerov tistega mišljenja, ki nam je danes razmeroma blizu: da namreč obstaja tesna povezava med globljim smislom človekove eksistence in aktivno dejavnostjo oziroma delom. Pri tem najbrž ne gre le za to, da si z delom priskrbimo, kar potrebujemo za materialno preživetje, ampak tudi za to, da se med delovnim procesom kreativno izrazimo ali, celo, da v potu svojega obraza navsezadnje spoznamo sami sebe. Zveni imenitno, kajne, ampak v zadnjih mesecih sta pri nas izšli dve intrigantni knjigi, ki nazorno pokažeta, da ni kar vsako delo – delo. V luči razprave Delo : globalnohistorična perspektiva od 13. do 21. stoletja avstrijske zgodovinarke Andree Komlosy, ki je izšla pri Založbi /*cf., ter v luči monografije Mezdno delo : kritika teorij prekarnosti, ki jo je pri založbi Sophia izdala slovenska sociologinja Maje Breznik, se namreč pokaže, da se definicija, katere človekove dejavnosti lahko opredelimo kot delo, ki nas osebnostno izgrajuje, v času in prostoru močno spreminja. Še več; pokaže se, da številnih dejavnosti tako zelo nismo pripravljeni šteti za delo, da jih tudi plačamo ne, kar seveda pomeni, da od njih niti preživeti ni mogoče, kaj šele da bi se ob njih osebnostno razvijali. In, zanimivo, ob branju knjig obeh avtoric lahko navsezadnje ugotovimo, da obstajajo tudi dela, za katera verjamemo, da ob njih je mogoče osebnostno rasti, spričo česar naj bi, paradoksalno, plačilo za opravljen napor sploh ne bilo potrebno. V tem kontekstu pa smo si postavili nekaj vprašanj, ki so nas zaposlovala v tokratnih Glasovih svetov. Na primer: zakaj niso vsa dela upravičena do označbe »delo«; katera dela so plačana in katera ne; v kakšnih okoliščinah nas delo dejansko lahko tudi osebnostno bogati; kaj vse to pomeni za družbeni položaj različnih delavk in delavcev? – Odgovore na ta in druga sorodna vprašanja smo iskali v pogovoru z dr. Maja Breznik, ki ni le napisala že omenjenega Mezdnega dela, ampak je tudi pripisala spremno besedo k študiji Andree Komlosy. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: mostafa_meraji (Pixabay)<p>O fenomenu človeškega dela smo se na presečišču politike, ekonomije, zgodovine in kulturne simbolizacije pogovarjali s sociologinjo dr. Majo Breznik</p><p><p><em>Homo faber suae quisque fortunae</em>, je okoli leta 300 pred naši štetjem zapisal <strong>Apij Klavdij Slepi</strong>. Elegantno jedrnata sentenca rimskega državnika, ki pravi, da si sleherni človek svojo usodo izdela sam, je slej ko prej eden najzgodnejših ohranjenih primerov tistega mišljenja, ki nam je danes razmeroma blizu: da namreč obstaja tesna povezava med globljim smislom človekove eksistence in aktivno dejavnostjo oziroma delom. Pri tem najbrž ne gre le za to, da si z delom priskrbimo, kar potrebujemo za materialno preživetje, ampak tudi za to, da se med delovnim procesom kreativno izrazimo ali, celo, da v potu svojega obraza navsezadnje spoznamo sami sebe.</p> <p>Zveni imenitno, kajne, ampak v zadnjih mesecih sta pri nas izšli dve intrigantni knjigi, ki nazorno pokažeta, da ni kar vsako delo – delo. V luči razprave <strong><em>Delo : globalnohistorična perspektiva od 13. do 21. stoletja</em></strong> avstrijske zgodovinarke <strong>Andree Komlosy</strong>, ki je izšla pri Založbi /*cf.,  ter v luči monografije <strong><em>Mezdno delo : kritika teorij prekarnosti</em></strong>, ki jo je pri založbi Sophia izdala slovenska sociologinja <strong>Maje Breznik</strong>, se namreč pokaže, da se definicija, katere človekove dejavnosti lahko opredelimo kot delo, ki nas osebnostno izgrajuje, v času in prostoru močno spreminja. Še več; pokaže se, da številnih dejavnosti tako zelo nismo pripravljeni šteti za delo, da jih tudi plačamo ne, kar seveda pomeni, da od njih niti preživeti ni mogoče, kaj šele da bi se ob njih osebnostno razvijali. In, zanimivo, ob branju knjig obeh avtoric lahko navsezadnje ugotovimo, da obstajajo tudi dela, za katera verjamemo, da ob njih je mogoče osebnostno rasti, spričo česar naj bi, paradoksalno, plačilo za opravljen napor sploh ne bilo potrebno.</p> <p>V tem kontekstu pa se postavlja nekaj vprašanj, ki nas zaposlujejo tudi v tokratnih Glasovih svetov. Na primer: zakaj niso vsa dela upravičena do označbe »delo«; katera dela so plačana in katera ne; v kakšnih okoliščinah nas delo dejansko lahko tudi osebnostno bogati; kaj vse to pomeni za družbeni položaj različnih delavk in delavcev? – Odgovore na ta in druga sorodna vprašanja iščemo v pogovoru z dr. Majo Breznik, ki ni le napisala že omenjenega <em>Mezdnega dela</em>, ampak je tudi pripisala spremno besedo k študiji Andree Komlosy.</p></p> 174850757 RTVSLO – Ars 2781 clean Homo faber suae quisque fortunae, je okoli leta 300 pred naši štetjem zapisal Apij Klavdij Slepi. Elegantno jedrnata sentenca rimskega državnika, ki pravi, da si sleherni človek svojo usodo izdela sam, je slej ko prej eden najzgodnejših ohranjenih primerov tistega mišljenja, ki nam je danes razmeroma blizu: da namreč obstaja tesna povezava med globljim smislom človekove eksistence in aktivno dejavnostjo oziroma delom. Pri tem najbrž ne gre le za to, da si z delom priskrbimo, kar potrebujemo za materialno preživetje, ampak tudi za to, da se med delovnim procesom kreativno izrazimo ali, celo, da v potu svojega obraza navsezadnje spoznamo sami sebe. Zveni imenitno, kajne, ampak v zadnjih mesecih sta pri nas izšli dve intrigantni knjigi, ki nazorno pokažeta, da ni kar vsako delo – delo. V luči razprave Delo : globalnohistorična perspektiva od 13. do 21. stoletja avstrijske zgodovinarke Andree Komlosy, ki je izšla pri Založbi /*cf., ter v luči monografije Mezdno delo : kritika teorij prekarnosti, ki jo je pri založbi Sophia izdala slovenska sociologinja Maje Breznik, se namreč pokaže, da se definicija, katere človekove dejavnosti lahko opredelimo kot delo, ki nas osebnostno izgrajuje, v času in prostoru močno spreminja. Še več; pokaže se, da številnih dejavnosti tako zelo nismo pripravljeni šteti za delo, da jih tudi plačamo ne, kar seveda pomeni, da od njih niti preživeti ni mogoče, kaj šele da bi se ob njih osebnostno razvijali. In, zanimivo, ob branju knjig obeh avtoric lahko navsezadnje ugotovimo, da obstajajo tudi dela, za katera verjamemo, da ob njih je mogoče osebnostno rasti, spričo česar naj bi, paradoksalno, plačilo za opravljen napor sploh ne bilo potrebno. V tem kontekstu pa smo si postavili nekaj vprašanj, ki so nas zaposlovala v tokratnih Glasovih svetov. Na primer: zakaj niso vsa dela upravičena do označbe »delo«; katera dela so plačana in katera ne; v kakšnih okoliščinah nas delo dejansko lahko tudi osebnostno bogati; kaj vse to pomeni za družbeni položaj različnih delavk in delavcev? – Odgovore na ta in druga sorodna vprašanja smo iskali v pogovoru z dr. Maja Breznik, ki ni le napisala že omenjenega Mezdnega dela, ampak je tudi pripisala spremno besedo k študiji Andree Komlosy. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: mostafa_meraji (Pixabay)<p>O fenomenu človeškega dela smo se na presečišču politike, ekonomije, zgodovine in kulturne simbolizacije pogovarjali s sociologinjo dr. Majo Breznik</p><p><p><em>Homo faber suae quisque fortunae</em>, je okoli leta 300 pred naši štetjem zapisal <strong>Apij Klavdij Slepi</strong>. Elegantno jedrnata sentenca rimskega državnika, ki pravi, da si sleherni človek svojo usodo izdela sam, je slej ko prej eden najzgodnejših ohranjenih primerov tistega mišljenja, ki nam je danes razmeroma blizu: da namreč obstaja tesna povezava med globljim smislom človekove eksistence in aktivno dejavnostjo oziroma delom. Pri tem najbrž ne gre le za to, da si z delom priskrbimo, kar potrebujemo za materialno preživetje, ampak tudi za to, da se med delovnim procesom kreativno izrazimo ali, celo, da v potu svojega obraza navsezadnje spoznamo sami sebe.</p> <p>Zveni imenitno, kajne, ampak v zadnjih mesecih sta pri nas izšli dve intrigantni knjigi, ki nazorno pokažeta, da ni kar vsako delo – delo. V luči razprave <strong><em>Delo : globalnohistorična perspektiva od 13. do 21. stoletja</em></strong> avstrijske zgodovinarke <strong>Andree Komlosy</strong>, ki je izšla pri Založbi /*cf.,  ter v luči monografije <strong><em>Mezdno delo : kritika teorij prekarnosti</em></strong>, ki jo je pri založbi Sophia izdala slovenska sociologinja <strong>Maje Breznik</strong>, se namreč pokaže, da se definicija, katere človekove dejavnosti lahko opredelimo kot delo, ki nas osebnostno izgrajuje, v času in prostoru močno spreminja. Še več; pokaže se, da številnih dejavnosti tako zelo nismo pripravljeni šteti za delo, da jih tudi plačamo ne, kar seveda pomeni, da od njih niti preživeti ni mogoče, kaj šele da bi se ob njih osebnostno razvijali. In, zanimivo, ob branju knjig obeh avtoric lahko navsezadnje ugotovimo, da obstajajo tudi dela, za katera verjamemo, da ob njih je mogoče osebnostno rasti, spričo česar naj bi, paradoksalno, plačilo za opravljen napor sploh ne bilo potrebno.</p> <p>V tem kontekstu pa se postavlja nekaj vprašanj, ki nas zaposlujejo tudi v tokratnih Glasovih svetov. Na primer: zakaj niso vsa dela upravičena do označbe »delo«; katera dela so plačana in katera ne; v kakšnih okoliščinah nas delo dejansko lahko tudi osebnostno bogati; kaj vse to pomeni za družbeni položaj različnih delavk in delavcev? – Odgovore na ta in druga sorodna vprašanja iščemo v pogovoru z dr. Majo Breznik, ki ni le napisala že omenjenega <em>Mezdnega dela</em>, ampak je tudi pripisala spremno besedo k študiji Andree Komlosy.</p></p> Wed, 23 Feb 2022 13:05:00 +0000 Delo: tlaka, ki uničuje telo in duha, ali način, kako človek kreativno izrazi samega sebe? Kompleksne družbene, politične in kulturne spremembe od razsvetljenskega preloma dalje zmanjšujejo monopolni vpliv religije v družbenem življenju. Javna šola je od sredine 20-ega stoletja vse bolj sekularizirana, vednar to ne pomeni, da religija v njej nima več prostora. Pri založbi FDV Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani je v zbirki Kult izšla knjiga Religija in šola, Poučevanje o religiji in njena simbolna prisotnost v javni šoli, v kateri avtorja Aleš Črnič in Anja Pogačnik odgovarjata na težave ob srečevanju dveh velikih sistemov – religije in šole. V knjigi predstavita temeljit pregled praks v Evropi in pri nas in strokovno utemeljena izhodišča za učinkovito soočanje javnega šolskega sistema z rastočimi izzivi religijsko in svetovnonazorsko pluralne družbe. O tem v tokratni oddaji Glasovi svetov.<p>Analiza praks razkriva, da je prisotnost religije v javni šoli manjša le še v Franciji </p><p><p>Kompleksne družbene, politične in kulturne spremembe od razsvetljenskega preloma dalje zmanjšujejo monopolni vpliv religije v družbenem življenju. Javna šola je od sredine 20-ega stoletja vse bolj sekularizirana, vednar to ne pomeni, da religija v njej nima več prostora. Pri založbi FDV Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani je v zbirki Kult izšla knjiga <em>Religija in šola, Poučevanje o religiji in njena simbolna prisotnost v javni šoli</em>, v kateri avtorja <strong>Aleš Črnič</strong> in <strong>Anja Pogačnik</strong> odgovarjata na težave ob srečevanju dveh velikih sistemov – religije in šole. V knjigi predstavita temeljit pregled praks v Evropi in pri nas in strokovno utemeljena izhodišča za učinkovito soočanje javnega šolskega sistema z rastočimi izzivi religijsko in svetovnonazorsko pluralne družbe. O poučevanju religije v javnih šolah smo se v tokratni oddaji Glasovi svetov pogovarjali s prof. dr. Alešem Črničem.</p></p> 174848708 RTVSLO – Ars 3375 clean Kompleksne družbene, politične in kulturne spremembe od razsvetljenskega preloma dalje zmanjšujejo monopolni vpliv religije v družbenem življenju. Javna šola je od sredine 20-ega stoletja vse bolj sekularizirana, vednar to ne pomeni, da religija v njej nima več prostora. Pri založbi FDV Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani je v zbirki Kult izšla knjiga Religija in šola, Poučevanje o religiji in njena simbolna prisotnost v javni šoli, v kateri avtorja Aleš Črnič in Anja Pogačnik odgovarjata na težave ob srečevanju dveh velikih sistemov – religije in šole. V knjigi predstavita temeljit pregled praks v Evropi in pri nas in strokovno utemeljena izhodišča za učinkovito soočanje javnega šolskega sistema z rastočimi izzivi religijsko in svetovnonazorsko pluralne družbe. O tem v tokratni oddaji Glasovi svetov.<p>Analiza praks razkriva, da je prisotnost religije v javni šoli manjša le še v Franciji </p><p><p>Kompleksne družbene, politične in kulturne spremembe od razsvetljenskega preloma dalje zmanjšujejo monopolni vpliv religije v družbenem življenju. Javna šola je od sredine 20-ega stoletja vse bolj sekularizirana, vednar to ne pomeni, da religija v njej nima več prostora. Pri založbi FDV Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani je v zbirki Kult izšla knjiga <em>Religija in šola, Poučevanje o religiji in njena simbolna prisotnost v javni šoli</em>, v kateri avtorja <strong>Aleš Črnič</strong> in <strong>Anja Pogačnik</strong> odgovarjata na težave ob srečevanju dveh velikih sistemov – religije in šole. V knjigi predstavita temeljit pregled praks v Evropi in pri nas in strokovno utemeljena izhodišča za učinkovito soočanje javnega šolskega sistema z rastočimi izzivi religijsko in svetovnonazorsko pluralne družbe. O poučevanju religije v javnih šolah smo se v tokratni oddaji Glasovi svetov pogovarjali s prof. dr. Alešem Črničem.</p></p> Wed, 16 Feb 2022 13:05:00 +0000 Slovenski otroci sodijo med najmanj religijsko pismene na Zahodu Femicidi niso osamljeni primeri družinske drame, ampak umori žensk, inter, nebinarnih ali trans oseb zaradi njihovega spola ali spolne identitete. Za tem leži celoten sistem patriarhalnega nasilja, kar moramo ozavestiti v širšem javnem prostoru. Femicid ni zasebni problem, ampak družbeni in ga je kot takega treba naslavljati, so zapisali pri Društvu SOS, po umoru ženske, ki je ponovno pretresel našo javnost. O nasilju nad ženskami kot družbenem problemu smo se pogovarjali z dr. Jasno Podreka, raziskovalko in predavateljico na Filozofski fakulteti v Ljubljani in prostovoljko Društva SOS telefon.<p>"Ti moški, povzročitelji nasilja gojijo zelo močna tradicionalna in patriarhalna prepričanja o svoji vlogi v družbi in o svoji vlogi v razmerju do žensk"</p><p><p>Femicidi niso osamljeni primeri družinske drame, ampak umori žensk, inter, nebinarnih ali trans oseb zaradi njihovega spola ali spolne identitete. Za tem leži celoten sistem patriarhalnega nasilja, kar moramo ozavestiti v širšem javnem prostoru. Femicid ni zasebni problem, ampak družbeni in ga je kot takega treba naslavljati, so zapisali pri Društvu SOS, po umoru ženske, ki je nedavno ponovno pretresel slovensko javnost. O nasilju nad ženskami kot družbenem problemu smo se pogovarjali z <strong>dr. Jasno Podreka</strong>, raziskovalko in predavateljico na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, prostovoljko Društva SOS telefon.</p> <blockquote><p>Femicid je posledica intimnopartnerskega nasilja in nasilja zaradi spola</p></blockquote> <p>&nbsp;</p></p> 174846596 RTVSLO – Ars 2721 clean Femicidi niso osamljeni primeri družinske drame, ampak umori žensk, inter, nebinarnih ali trans oseb zaradi njihovega spola ali spolne identitete. Za tem leži celoten sistem patriarhalnega nasilja, kar moramo ozavestiti v širšem javnem prostoru. Femicid ni zasebni problem, ampak družbeni in ga je kot takega treba naslavljati, so zapisali pri Društvu SOS, po umoru ženske, ki je ponovno pretresel našo javnost. O nasilju nad ženskami kot družbenem problemu smo se pogovarjali z dr. Jasno Podreka, raziskovalko in predavateljico na Filozofski fakulteti v Ljubljani in prostovoljko Društva SOS telefon.<p>"Ti moški, povzročitelji nasilja gojijo zelo močna tradicionalna in patriarhalna prepričanja o svoji vlogi v družbi in o svoji vlogi v razmerju do žensk"</p><p><p>Femicidi niso osamljeni primeri družinske drame, ampak umori žensk, inter, nebinarnih ali trans oseb zaradi njihovega spola ali spolne identitete. Za tem leži celoten sistem patriarhalnega nasilja, kar moramo ozavestiti v širšem javnem prostoru. Femicid ni zasebni problem, ampak družbeni in ga je kot takega treba naslavljati, so zapisali pri Društvu SOS, po umoru ženske, ki je nedavno ponovno pretresel slovensko javnost. O nasilju nad ženskami kot družbenem problemu smo se pogovarjali z <strong>dr. Jasno Podreka</strong>, raziskovalko in predavateljico na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, prostovoljko Društva SOS telefon.</p> <blockquote><p>Femicid je posledica intimnopartnerskega nasilja in nasilja zaradi spola</p></blockquote> <p>&nbsp;</p></p> Wed, 09 Feb 2022 13:05:00 +0000 Femicid je družbeni problem Če v literaturi poiščemo definicijo egoizma, ugotovimo, da ne moremo mimo pojmov, kot so sebičnost in narcisizem, pa tudi altruizem in asertivnost. V Stanfordski enciklopediji filozofije preberemo, da egoizem na polju psihologije temelji na postavki, da ima vsaka oseba le en končni cilj. To je lastna blaginja. Vendar ta razlaga dopušča tudi pomoč drugim. Pogosto pa sta tudi v tej pomoči v ozadju lastna korist in zadoščenje. Kaj je torej egoizem in kdo je egoist? Ali mora res vsakdo najprej imeti rad sebe, da ima lahko rad tudi druge? Zakaj egoisti le redko zaidejo v psihoterapevtsko ordinacijo? Sprašujeta Tina Lamovšek in Iztok Konc, odgovarjata psihologinja in psihoterapevtka dr. Tjaša M. Kos in socialni psiholog prof. dr. Bojan Musil s Filozofske fakultete v Mariboru. Foto: Ars<p>Kaj je egoizem in kdo je egoist?</p><p><p>Če v literaturi poiščemo definicijo egoizma, ugotovimo, da ne moremo mimo pojmov, kot so sebičnost in narcisizem, pa tudi altruizem in asertivnost. V Stanfordski enciklopediji filozofije preberemo, da egoizem na polju psihologije temelji na postavki, da ima vsaka oseba le en končni cilj. To je lastna blaginja. Vendar ta razlaga dopušča tudi pomoč drugim. Pogosto pa sta tudi v tej pomoči v ozadju lastna korist in zadoščenje. Kaj je torej egoizem in kdo je egoist? Ali mora res vsakdo najprej imeti rad sebe, da ima lahko rad tudi druge? Zakaj egoisti le redko zaidejo v psihoterapevtsko ordinacijo? Sprašujeta Tina Lamovšek in Iztok Konc, odgovarjata psihologinja in psihoterapevtka dr. <strong>Tjaša M. Kos</strong> in socialni psiholog prof. dr. <strong>Bojan Musil</strong> s Filozofske fakultete v Mariboru.</p></p> 174844483 RTVSLO – Ars 2561 clean Če v literaturi poiščemo definicijo egoizma, ugotovimo, da ne moremo mimo pojmov, kot so sebičnost in narcisizem, pa tudi altruizem in asertivnost. V Stanfordski enciklopediji filozofije preberemo, da egoizem na polju psihologije temelji na postavki, da ima vsaka oseba le en končni cilj. To je lastna blaginja. Vendar ta razlaga dopušča tudi pomoč drugim. Pogosto pa sta tudi v tej pomoči v ozadju lastna korist in zadoščenje. Kaj je torej egoizem in kdo je egoist? Ali mora res vsakdo najprej imeti rad sebe, da ima lahko rad tudi druge? Zakaj egoisti le redko zaidejo v psihoterapevtsko ordinacijo? Sprašujeta Tina Lamovšek in Iztok Konc, odgovarjata psihologinja in psihoterapevtka dr. Tjaša M. Kos in socialni psiholog prof. dr. Bojan Musil s Filozofske fakultete v Mariboru. Foto: Ars<p>Kaj je egoizem in kdo je egoist?</p><p><p>Če v literaturi poiščemo definicijo egoizma, ugotovimo, da ne moremo mimo pojmov, kot so sebičnost in narcisizem, pa tudi altruizem in asertivnost. V Stanfordski enciklopediji filozofije preberemo, da egoizem na polju psihologije temelji na postavki, da ima vsaka oseba le en končni cilj. To je lastna blaginja. Vendar ta razlaga dopušča tudi pomoč drugim. Pogosto pa sta tudi v tej pomoči v ozadju lastna korist in zadoščenje. Kaj je torej egoizem in kdo je egoist? Ali mora res vsakdo najprej imeti rad sebe, da ima lahko rad tudi druge? Zakaj egoisti le redko zaidejo v psihoterapevtsko ordinacijo? Sprašujeta Tina Lamovšek in Iztok Konc, odgovarjata psihologinja in psihoterapevtka dr. <strong>Tjaša M. Kos</strong> in socialni psiholog prof. dr. <strong>Bojan Musil</strong> s Filozofske fakultete v Mariboru.</p></p> Wed, 02 Feb 2022 08:10:00 +0000 "Egoisti običajno ne pridejo na psihoterapijo" Po tem ko smo se vsaj v zahodnem svetu v preteklih desetletjih navadili, da se z inflacijo ne ukvarjamo resno, zadnje mesece lahko opažamo občuten dvig cen nekaterih življenjskih potrebščin in inflacija je, vsaj ponekod, resnično dosegla stopnjo, ki je že nekaj časa nismo videli. Zdi se torej primeren trenutek, da si nekoliko pobliže ogledamo ta ekonomski fenomen, ki je v 70-ih letih preteklega stoletja tako prestrašil kreatorje svetovnih gospodarskih politik, da so v prihodnjih desetletjih skušali narediti skoraj vse, kar je bilo mogoče, da bi stabilizirali cene, tudi če je to velikokrat prineslo recesijo in ustavljanje gospodarske rasti. O tem, kaj sploh je inflacija in kako nastane, kako so o njej razmišljali skozi zgodovino, ter o njenih ne le ekonomskih, ampak tudi psiholoških, družbenih in geopolitičnih razsežnostih, bomo v tokratnih Glasovih svetov govorili z dr. Bogomirjem Kovačem z ljubljanske Ekonomske fakultete. Oddajo je pripravila in vodila Alja Zore.<p>Ekonomist dr. Bogomir Kovač o gospodarskih, psiholoških, družbenih in geopolitičnih vzrokih rasti cen</p><p><p>Po tem ko smo se vsaj v zahodnem svetu v preteklih desetletjih navadili, da se z inflacijo ne ukvarjamo resno, zadnje mesece lahko opažamo občuten dvig cen nekaterih življenjskih potrebščin in inflacija je, vsaj ponekod, resnično dosegla stopnjo, ki je že nekaj časa nismo videli. Zdi se torej primeren trenutek, da si nekoliko pobliže ogledamo ta ekonomski fenomen, ki je v 70-ih letih preteklega stoletja tako prestrašil kreatorje svetovnih gospodarskih politik, da so v prihodnjih desetletjih skušali narediti skoraj vse, kar je bilo mogoče, da bi stabilizirali cene, tudi če je to velikokrat prineslo recesijo in ustavljanje gospodarske rasti. O tem, kaj sploh je inflacija in kako nastane, kako so o njej razmišljali skozi zgodovino, ter o njenih ne le ekonomskih, ampak tudi psiholoških, družbenih in geopolitičnih razsežnostih, bomo v tokratnih Glasovih svetov govorili z <strong>dr. Bogomirjem Kovačem</strong> z ljubljanske Ekonomske fakultete.</p></p> 174842670 RTVSLO – Ars 3131 clean Po tem ko smo se vsaj v zahodnem svetu v preteklih desetletjih navadili, da se z inflacijo ne ukvarjamo resno, zadnje mesece lahko opažamo občuten dvig cen nekaterih življenjskih potrebščin in inflacija je, vsaj ponekod, resnično dosegla stopnjo, ki je že nekaj časa nismo videli. Zdi se torej primeren trenutek, da si nekoliko pobliže ogledamo ta ekonomski fenomen, ki je v 70-ih letih preteklega stoletja tako prestrašil kreatorje svetovnih gospodarskih politik, da so v prihodnjih desetletjih skušali narediti skoraj vse, kar je bilo mogoče, da bi stabilizirali cene, tudi če je to velikokrat prineslo recesijo in ustavljanje gospodarske rasti. O tem, kaj sploh je inflacija in kako nastane, kako so o njej razmišljali skozi zgodovino, ter o njenih ne le ekonomskih, ampak tudi psiholoških, družbenih in geopolitičnih razsežnostih, bomo v tokratnih Glasovih svetov govorili z dr. Bogomirjem Kovačem z ljubljanske Ekonomske fakultete. Oddajo je pripravila in vodila Alja Zore.<p>Ekonomist dr. Bogomir Kovač o gospodarskih, psiholoških, družbenih in geopolitičnih vzrokih rasti cen</p><p><p>Po tem ko smo se vsaj v zahodnem svetu v preteklih desetletjih navadili, da se z inflacijo ne ukvarjamo resno, zadnje mesece lahko opažamo občuten dvig cen nekaterih življenjskih potrebščin in inflacija je, vsaj ponekod, resnično dosegla stopnjo, ki je že nekaj časa nismo videli. Zdi se torej primeren trenutek, da si nekoliko pobliže ogledamo ta ekonomski fenomen, ki je v 70-ih letih preteklega stoletja tako prestrašil kreatorje svetovnih gospodarskih politik, da so v prihodnjih desetletjih skušali narediti skoraj vse, kar je bilo mogoče, da bi stabilizirali cene, tudi če je to velikokrat prineslo recesijo in ustavljanje gospodarske rasti. O tem, kaj sploh je inflacija in kako nastane, kako so o njej razmišljali skozi zgodovino, ter o njenih ne le ekonomskih, ampak tudi psiholoških, družbenih in geopolitičnih razsežnostih, bomo v tokratnih Glasovih svetov govorili z <strong>dr. Bogomirjem Kovačem</strong> z ljubljanske Ekonomske fakultete.</p></p> Wed, 26 Jan 2022 13:05:00 +0000 Razumeti inflacijo V slovenskih osnovnih šolah je v izobraževalnem procesu še vedno prisotno veliko spolnih stereotipov, ki se kažejo v odkritem in prikritem kurikulumu, prisotni so tako v šolskih gradivih kot tudi pri metodah poučevanja. Ker so spolni stereotipi škodljivi ter bistveno prispevajo k neenakim možnostim deklic in dečkov, ker so stereotipi ponotranjeni in se jih večina niti ne zaveda ali pa se mnogim zdijo celo nekaj povsem naravnega in normalnega, je o negativnih posledicah reproduciranja spolnih stereotipov pomembno ozaveščati tako pedagoško osebje kot tudi družbo v celoti. Za dober zgled nam lahko služijo skandinavske države, ki se že vrsto let uvrščajo med države z največjo stopnjo enakosti v družbi.<p>O škodljivosti reproduciranja spolnih stereotipov </p><p><p>Spolni stereotipi so neresnična, nepravična in škodljiva prepričanja o tem, kakšno vlogo imajo v družbi različni spoli. Kot pojasnjuje <strong>mag. Ana Pavlič </strong>z Inštituta za proučevanje enakosti spolov IPES, spolni stereotipi niso nič naravnega in normalnega ter biološko danega, temveč so kulturno pogojeni. Spolnih stereotipov se namreč naučimo že v zelo zgodnjem otroštvu, v primarnem družinskem okolju in jih pozneje utrjujemo tekom sekundarne socializacije in v izobraževalnem sistemu. Tovrstne predstave o domnevno naravni vlogi spolov so normalizirane in ponotranjene do te mere, da se jih večina niti ne zaveda. Vsi smo najbrž že kdaj slišali, da so deklice mirne, tihe in pridne, fantje pa so pač fantje, so bolj živahni in neubogljivi. V naši družbi je še vedno prisoten mit o marljivih učenkah in inteligentnih učencih. Slišimo lahko tudi, da se za punce marsikaj ne spodobi, medtem, ko se fantom ob neprimernem, celo nasilnem vedenju pogosto pogleda skozi prste. Ob tem pozabljamo, da na takšen način legitimiramo nasilje nad ženskami, ki predstavlja velik družbeni problem. Mnogi se še vedno strinjajo, da so modra oblačila rezervirana za dečke in rožnata za deklice, da morajo biti slednje nežne in pazljive, fantje pa pogumni in drzni. Tudi obisk trgovine z igračami, kjer so ločene police z igračami za deklice in tistimi za dečke, nam hitro razkrije kako trdovratni so spolni stereotipi. Kot zanimivost povejmo, da so recimo lani v Kaliforniji sprejeli zakon o spolno nevtralnih oddelkih v trgovinah z igračami, dobre prakse sistematičnega zavračanja spolnega stereotipiziranja najdemo tudi v skandinavskih državah, ki se pri merjenju enakosti spolov že vrsto let uvrščajo med najbolj napredne države. Spolni stereotipi pa pri nas žal niso prisotni le v trgovinah z igračami, temveč celo v slovenskem osnovnošolskem izobraževanju. Najdemo jih lahko v odkritem in prikritem kurikulumu, prisotni so tako v šolskih gradivih kot tudi pri metodah poučevanja. Zrcalijo se v različnem odnosu, ki ga imajo učiteljice ter učitelji do deklic in dečkov. Posledično pa se manifestirajo v študijskih in poklicnih izbirah deklet in fantov. Spolni stereotipi so tudi razlog za plačilno vrzel, za neenakost na trgu dela in za vse grozljive statistike o nasilju nad ženskami. Dodajmo še, da je Slovenija v lanskem letu, na področju zagotavljanja enakosti spolov, kot edina članica EU, nazadovala. O vsem tem je tekla beseda v oddaji Glasovi svetov.</p> <p>&nbsp;</p></p> 174840455 RTVSLO – Ars 2689 clean V slovenskih osnovnih šolah je v izobraževalnem procesu še vedno prisotno veliko spolnih stereotipov, ki se kažejo v odkritem in prikritem kurikulumu, prisotni so tako v šolskih gradivih kot tudi pri metodah poučevanja. Ker so spolni stereotipi škodljivi ter bistveno prispevajo k neenakim možnostim deklic in dečkov, ker so stereotipi ponotranjeni in se jih večina niti ne zaveda ali pa se mnogim zdijo celo nekaj povsem naravnega in normalnega, je o negativnih posledicah reproduciranja spolnih stereotipov pomembno ozaveščati tako pedagoško osebje kot tudi družbo v celoti. Za dober zgled nam lahko služijo skandinavske države, ki se že vrsto let uvrščajo med države z največjo stopnjo enakosti v družbi.<p>O škodljivosti reproduciranja spolnih stereotipov </p><p><p>Spolni stereotipi so neresnična, nepravična in škodljiva prepričanja o tem, kakšno vlogo imajo v družbi različni spoli. Kot pojasnjuje <strong>mag. Ana Pavlič </strong>z Inštituta za proučevanje enakosti spolov IPES, spolni stereotipi niso nič naravnega in normalnega ter biološko danega, temveč so kulturno pogojeni. Spolnih stereotipov se namreč naučimo že v zelo zgodnjem otroštvu, v primarnem družinskem okolju in jih pozneje utrjujemo tekom sekundarne socializacije in v izobraževalnem sistemu. Tovrstne predstave o domnevno naravni vlogi spolov so normalizirane in ponotranjene do te mere, da se jih večina niti ne zaveda. Vsi smo najbrž že kdaj slišali, da so deklice mirne, tihe in pridne, fantje pa so pač fantje, so bolj živahni in neubogljivi. V naši družbi je še vedno prisoten mit o marljivih učenkah in inteligentnih učencih. Slišimo lahko tudi, da se za punce marsikaj ne spodobi, medtem, ko se fantom ob neprimernem, celo nasilnem vedenju pogosto pogleda skozi prste. Ob tem pozabljamo, da na takšen način legitimiramo nasilje nad ženskami, ki predstavlja velik družbeni problem. Mnogi se še vedno strinjajo, da so modra oblačila rezervirana za dečke in rožnata za deklice, da morajo biti slednje nežne in pazljive, fantje pa pogumni in drzni. Tudi obisk trgovine z igračami, kjer so ločene police z igračami za deklice in tistimi za dečke, nam hitro razkrije kako trdovratni so spolni stereotipi. Kot zanimivost povejmo, da so recimo lani v Kaliforniji sprejeli zakon o spolno nevtralnih oddelkih v trgovinah z igračami, dobre prakse sistematičnega zavračanja spolnega stereotipiziranja najdemo tudi v skandinavskih državah, ki se pri merjenju enakosti spolov že vrsto let uvrščajo med najbolj napredne države. Spolni stereotipi pa pri nas žal niso prisotni le v trgovinah z igračami, temveč celo v slovenskem osnovnošolskem izobraževanju. Najdemo jih lahko v odkritem in prikritem kurikulumu, prisotni so tako v šolskih gradivih kot tudi pri metodah poučevanja. Zrcalijo se v različnem odnosu, ki ga imajo učiteljice ter učitelji do deklic in dečkov. Posledično pa se manifestirajo v študijskih in poklicnih izbirah deklet in fantov. Spolni stereotipi so tudi razlog za plačilno vrzel, za neenakost na trgu dela in za vse grozljive statistike o nasilju nad ženskami. Dodajmo še, da je Slovenija v lanskem letu, na področju zagotavljanja enakosti spolov, kot edina članica EU, nazadovala. O vsem tem je tekla beseda v oddaji Glasovi svetov.</p> <p>&nbsp;</p></p> Wed, 19 Jan 2022 13:05:00 +0000 Spolni stereotipi v šolah Glede na javnomnenjske raziskave 72 odstotkov ljudi v Sloveniji podpira pravico do abortusa. Slovenija se tako po naklonjenosti do pravice do izbire uvršča med najbolj liberalne države, v skupino, kjer so skandinavske države in Francija. Dvajseto stoletje je obdobje izjemnih sprememb na področju seksualnosti in reprodukcije. Redni ginekološki pregledi, zanesljiva kontracepcija in svobodno odločanje o rojstvih otrok so močno izboljšali zdravje in kakovost življenj žensk. V 21. stoletju pa se vračamo v preteklost, saj je žensko telo z vse večjimi pritiski na krčenje reproduktivnih in seksualnih pravic, med njimi najbolj na pravico do abortusa, spet polje boja za enakopravnost. Zakaj? Na to vprašanje celovito odgovarja znanstvena monografija Pravica do abortusa, ki je izšla pri založbi FDV Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani. <p>Slovenija v odnosu do splava med najbolj liberalnimi državami</p><p><p>Glede na raziskave 72 odstotkov ljudi v Sloveniji podpira pravico do abortusa. Slovenija se tako po naklonjenosti do pravice do izbire uvršča med najbolj liberalne države, s skandinavskimi državami in Francijo. Po številu splavov pa je Slovenija na repu Evrope.</p> <blockquote><p>"To daje ugoden občutek, da se vendarle ta pravica ne bo zamajala. Če pa se bo majala, bo prav gotovo naletela na hude odpore." Zasl. prof. dr. Tanja Rener</p></blockquote> <p>20. stoletje je bilo obdobje izjemnih sprememb na področju seksualnosti in reprodukcije. Redni ginekološki pregledi, zanesljiva kontracepcija in svobodno odločanje o rojstvih otrok so močno izboljšali zdravje in kakovost življenj žensk. V 21. stoletju pa se vračamo v preteklost, saj je žensko telo z vse večjimi pritiski na krčenje reproduktivnih in seksualnih pravic, med njimi najbolj na pravico do abortusa, spet polje boja za enakopravnost. Zakaj? Na to vprašanje celovito odgovarja znanstvena monografija Pravica do abortusa, ki je izšla pri založbi FDV Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani. Za oddajo Glasovi svetov smo se pogovarjali z dr. Tanjo Rener in dr. Metko Mencin, ki sta z dr. Ano Kralj, dr. Vesno Leskošek in dr. Mirjano  Nastran Ule soavtorici znanstvene monorafije.</p></p> 174838192 RTVSLO – Ars 3350 clean Glede na javnomnenjske raziskave 72 odstotkov ljudi v Sloveniji podpira pravico do abortusa. Slovenija se tako po naklonjenosti do pravice do izbire uvršča med najbolj liberalne države, v skupino, kjer so skandinavske države in Francija. Dvajseto stoletje je obdobje izjemnih sprememb na področju seksualnosti in reprodukcije. Redni ginekološki pregledi, zanesljiva kontracepcija in svobodno odločanje o rojstvih otrok so močno izboljšali zdravje in kakovost življenj žensk. V 21. stoletju pa se vračamo v preteklost, saj je žensko telo z vse večjimi pritiski na krčenje reproduktivnih in seksualnih pravic, med njimi najbolj na pravico do abortusa, spet polje boja za enakopravnost. Zakaj? Na to vprašanje celovito odgovarja znanstvena monografija Pravica do abortusa, ki je izšla pri založbi FDV Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani. <p>Slovenija v odnosu do splava med najbolj liberalnimi državami</p><p><p>Glede na raziskave 72 odstotkov ljudi v Sloveniji podpira pravico do abortusa. Slovenija se tako po naklonjenosti do pravice do izbire uvršča med najbolj liberalne države, s skandinavskimi državami in Francijo. Po številu splavov pa je Slovenija na repu Evrope.</p> <blockquote><p>"To daje ugoden občutek, da se vendarle ta pravica ne bo zamajala. Če pa se bo majala, bo prav gotovo naletela na hude odpore." Zasl. prof. dr. Tanja Rener</p></blockquote> <p>20. stoletje je bilo obdobje izjemnih sprememb na področju seksualnosti in reprodukcije. Redni ginekološki pregledi, zanesljiva kontracepcija in svobodno odločanje o rojstvih otrok so močno izboljšali zdravje in kakovost življenj žensk. V 21. stoletju pa se vračamo v preteklost, saj je žensko telo z vse večjimi pritiski na krčenje reproduktivnih in seksualnih pravic, med njimi najbolj na pravico do abortusa, spet polje boja za enakopravnost. Zakaj? Na to vprašanje celovito odgovarja znanstvena monografija Pravica do abortusa, ki je izšla pri založbi FDV Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani. Za oddajo Glasovi svetov smo se pogovarjali z dr. Tanjo Rener in dr. Metko Mencin, ki sta z dr. Ano Kralj, dr. Vesno Leskošek in dr. Mirjano  Nastran Ule soavtorici znanstvene monorafije.</p></p> Wed, 12 Jan 2022 13:00:00 +0000 Pravica do abortusa Narodnozabavna glasba je na Slovenskem precej priljubljena. Pravzaprav praktično ni poroke, zabave ali športne zmage, ki bi minila brez tega najbolj množično razširjenega in pregovorno slovenskega glasbenega žanra. Zato čudi, da o tem žanru ni bila opravljena še niti ena sama resna raziskava. In, če je simbolni imaginarij slovenske klasične narodnozabavne glasbe razmeroma dobro poznan - gre za različne označevalce domačega (domovine, družine, etc.), narave, podeželja in tradicije (narodne noše, običaji, etc.), pa o simbolnem imaginariju sodobne slovenske narodnozabavne glasbe ne vemo prav veliko. Zato se je tega z raziskavo lotil prof. dr. Peter Stanković s Katedre za kulturologijo na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani in sicer tako, da je izbral in analiziral 20 trenutno najbolj priljubljenih skladb in njihovih videospotov, iz platforme YouTube in s televizijskih lestvic priljubljenosti. O njegovih ugotovitvah, ki so pred kratkim izšle pri Založbi FDV v znanstveni monografiji Simbolni imaginarij sodobne slovenske narodnozabavne glasbe, pa v tokratnih Glasovih svetov z avtorjem. Torej v čem so se ustvarjalci sodobne narodnozabavne glasbe oddaljili od podob tradicionalne oziroma klasične narodnozabavne glasbe in kako motivi ter ideje te zvrsti ustvarjajo oziroma definirajo "resnico stvari", tudi politično, v slovenski družbi. Oddajo pripravlja in vodi Liana Buršič <p>Znanstvena monografija, ki predstavlja prvi sistematičen spoprijem s slovensko narodnozabavno glasbo</p><p><p>Narodnozabavna glasba je na Slovenskem precej priljubljena. Pravzaprav praktično ni poroke, zabave ali športne zmage, ki bi minila brez tega najbolj množično razširjenega in pregovorno slovenskega glasbenega žanra. Zato čudi, da o tem žanru ni bila opravljena še niti ena sama resna raziskava. In, če je simbolni imaginarij slovenske klasične narodnozabavne glasbe razmeroma dobro poznan - gre za različne označevalce domačega (domovine, družine, etc.), narave, podeželja in tradicije (narodne noše, običaji, etc.), pa o simbolnem imaginariju <em>sodobne</em> slovenske narodnozabavne glasbe ne vemo prav veliko. Zato se je tega z raziskavo lotil <strong>prof. dr. Peter Stanković</strong> s <em>Katedre za kulturologijo na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani</em> in sicer tako, da je izbral in analiziral 20 trenutno najbolj priljubljenih skladb in njihovih videospotov, iz platforme YouTube in s televizijskih lestvic priljubljenosti. O njegovih ugotovitvah, ki so pred kratkim izšle pri Založbi FDV v znanstveni monografiji <strong>Simbolni imaginarij sodobne slovenske narodnozabavne glasbe</strong>, pa v tokratnih Glasovih svetov z avtorjem. Torej v čem so se ustvarjalci sodobne narodnozabavne glasbe oddaljili od podob tradicionalne oziroma klasične narodnozabavne glasbe in kako motivi ter ideje te zvrsti ustvarjajo oziroma definirajo "resnico stvari", tudi politično,  v slovenski družbi.</p></p> 174837038 RTVSLO – Ars 3288 clean Narodnozabavna glasba je na Slovenskem precej priljubljena. Pravzaprav praktično ni poroke, zabave ali športne zmage, ki bi minila brez tega najbolj množično razširjenega in pregovorno slovenskega glasbenega žanra. Zato čudi, da o tem žanru ni bila opravljena še niti ena sama resna raziskava. In, če je simbolni imaginarij slovenske klasične narodnozabavne glasbe razmeroma dobro poznan - gre za različne označevalce domačega (domovine, družine, etc.), narave, podeželja in tradicije (narodne noše, običaji, etc.), pa o simbolnem imaginariju sodobne slovenske narodnozabavne glasbe ne vemo prav veliko. Zato se je tega z raziskavo lotil prof. dr. Peter Stanković s Katedre za kulturologijo na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani in sicer tako, da je izbral in analiziral 20 trenutno najbolj priljubljenih skladb in njihovih videospotov, iz platforme YouTube in s televizijskih lestvic priljubljenosti. O njegovih ugotovitvah, ki so pred kratkim izšle pri Založbi FDV v znanstveni monografiji Simbolni imaginarij sodobne slovenske narodnozabavne glasbe, pa v tokratnih Glasovih svetov z avtorjem. Torej v čem so se ustvarjalci sodobne narodnozabavne glasbe oddaljili od podob tradicionalne oziroma klasične narodnozabavne glasbe in kako motivi ter ideje te zvrsti ustvarjajo oziroma definirajo "resnico stvari", tudi politično, v slovenski družbi. Oddajo pripravlja in vodi Liana Buršič <p>Znanstvena monografija, ki predstavlja prvi sistematičen spoprijem s slovensko narodnozabavno glasbo</p><p><p>Narodnozabavna glasba je na Slovenskem precej priljubljena. Pravzaprav praktično ni poroke, zabave ali športne zmage, ki bi minila brez tega najbolj množično razširjenega in pregovorno slovenskega glasbenega žanra. Zato čudi, da o tem žanru ni bila opravljena še niti ena sama resna raziskava. In, če je simbolni imaginarij slovenske klasične narodnozabavne glasbe razmeroma dobro poznan - gre za različne označevalce domačega (domovine, družine, etc.), narave, podeželja in tradicije (narodne noše, običaji, etc.), pa o simbolnem imaginariju <em>sodobne</em> slovenske narodnozabavne glasbe ne vemo prav veliko. Zato se je tega z raziskavo lotil <strong>prof. dr. Peter Stanković</strong> s <em>Katedre za kulturologijo na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani</em> in sicer tako, da je izbral in analiziral 20 trenutno najbolj priljubljenih skladb in njihovih videospotov, iz platforme YouTube in s televizijskih lestvic priljubljenosti. O njegovih ugotovitvah, ki so pred kratkim izšle pri Založbi FDV v znanstveni monografiji <strong>Simbolni imaginarij sodobne slovenske narodnozabavne glasbe</strong>, pa v tokratnih Glasovih svetov z avtorjem. Torej v čem so se ustvarjalci sodobne narodnozabavne glasbe oddaljili od podob tradicionalne oziroma klasične narodnozabavne glasbe in kako motivi ter ideje te zvrsti ustvarjajo oziroma definirajo "resnico stvari", tudi politično,  v slovenski družbi.</p></p> Wed, 05 Jan 2022 15:05:00 +0000 Simbolni imaginarij sodobne slovenske narodnozabavne glasbe Uporaba umetne inteligence v medicini danes naglo spreminja parametre možnega. Od iskanja novih zdravil na podlagi milijonov učinkovin, ki jih že poznamo, do novih pristopov pri odkrivanju antibiotikov, pa vse do vmesnikov, ki bolnikom, ki ne morejo govoriti, njihove misli prevedejo v besede. Pravcato revolucijo pa lahko pričakujemo od novega orodja Alphafold, ki omogoča hitro napovedovanje zgradbe proteinov, ki predstavljajo temelj vseh procesov v telesu. O ključnih prebojih na tem področju ter vlogi in uporabi umetne inteligence širše v današnji družbi, smo se pogovarjali s strokovnjakinjo za umetno inteligenco dr. Marinko Žitnik, docentko na harvardski univerzi.<p>O najzanimivejšeih novostih zadnjega leta in pomenu poznavanja umetne inteligence dr. Marinka Žitnik. </p><p><p>Uporaba umetne inteligence v medicini danes naglo spreminja parametre možnega. Od iskanja novih zdravil na podlagi milijonov učinkovin, ki jih že poznamo, do novih pristopov pri odkrivanju antibiotikov, pa vse do vmesnikov, ki bolnikom, ki ne morejo govoriti, njihove misli prevedejo v besede. Pravcato revolucijo pa lahko pričakujemo od novega orodja Alphafold, ki omogoča hitro napovedovanje zgradbe proteinov, ki predstavljajo temelj vseh procesov v telesu. O ključnih prebojih na tem področju ter vlogi in uporabi umetne inteligence širše v današnji družbi, smo se pogovarjali s strokovnjakinjo za umetno inteligenco <strong>dr. Marinko Žitnik</strong>, docentko na harvardski univerzi.</p></p> 174835224 RTVSLO – Ars 2802 clean Uporaba umetne inteligence v medicini danes naglo spreminja parametre možnega. Od iskanja novih zdravil na podlagi milijonov učinkovin, ki jih že poznamo, do novih pristopov pri odkrivanju antibiotikov, pa vse do vmesnikov, ki bolnikom, ki ne morejo govoriti, njihove misli prevedejo v besede. Pravcato revolucijo pa lahko pričakujemo od novega orodja Alphafold, ki omogoča hitro napovedovanje zgradbe proteinov, ki predstavljajo temelj vseh procesov v telesu. O ključnih prebojih na tem področju ter vlogi in uporabi umetne inteligence širše v današnji družbi, smo se pogovarjali s strokovnjakinjo za umetno inteligenco dr. Marinko Žitnik, docentko na harvardski univerzi.<p>O najzanimivejšeih novostih zadnjega leta in pomenu poznavanja umetne inteligence dr. Marinka Žitnik. </p><p><p>Uporaba umetne inteligence v medicini danes naglo spreminja parametre možnega. Od iskanja novih zdravil na podlagi milijonov učinkovin, ki jih že poznamo, do novih pristopov pri odkrivanju antibiotikov, pa vse do vmesnikov, ki bolnikom, ki ne morejo govoriti, njihove misli prevedejo v besede. Pravcato revolucijo pa lahko pričakujemo od novega orodja Alphafold, ki omogoča hitro napovedovanje zgradbe proteinov, ki predstavljajo temelj vseh procesov v telesu. O ključnih prebojih na tem področju ter vlogi in uporabi umetne inteligence širše v današnji družbi, smo se pogovarjali s strokovnjakinjo za umetno inteligenco <strong>dr. Marinko Žitnik</strong>, docentko na harvardski univerzi.</p></p> Wed, 29 Dec 2021 13:05:00 +0000 Umetna inteligenca v medicini V sobi prof. dr. Nine Kočevar Glavač na Fakulteti za farmacijo je zadišalo po cimetu. Za nas je namreč iz zbirke v vitrini na steni vzela kozarec, na katerem je bilo natisnjeno: Cinnamomum verum – »pravi cimet« in ga odprla. Značilna aroma rjavih cimetovih paličic se je razširila po prostoru. Cimet je ena najstarejših začimb, saj so ga v Aziji in starem Egiptu poznali in uporabljali že več tisoč let pred našim štetjem. V Evropi ga uporabljamo od 16. stoletja. »Ko so otroci prehlajeni, naredim pripravek z medom, ingverjem, muškatnim oreščkom in kurkumo, ki ga bogato potresem s cimetom,« pravi profesorica Kočevar Glavač. Še več o praznično dišečem in okusnem cimetu s sogovornicama in sogovornikom v tokratnih Glasovih svetov. Oddajo je pripravil Iztok Konc. Foto: Tina Lamovšek<p>Vonj in okus lubja iz jugovzhodne Azije Slovencem pričarata praznično vzdušje</p><p><p>V sobi prof. dr. <strong>Nine Kočevar Glavač</strong> na Fakulteti za farmacijo je zadišalo po cimetu. Za nas je namreč iz zbirke v vitrini na steni vzela kozarec, na katerem je bilo natisnjeno: Cinnamomum verum – »pravi cimet« in ga odprla. Značilna aroma rjavih cimetovih paličic se je razširila po prostoru. Cimet je ena najstarejših začimb, saj so ga v Aziji in starem Egiptu poznali in uporabljali že več tisoč let pred našim štetjem. V Evropi ga uporabljamo od 16. stoletja. <em>»Ko so otroci prehlajeni, naredim pripravek z medom, ingverjem, muškatnim oreščkom in kurkumo, ki ga bogato potresem s cimetom,«</em> pravi profesorica Kočevar Glavač. Še več o praznično dišečem in okusnem cimetu s sogovornicama in sogovornikom (še doc. dr. <strong>Tanja Pajk Žontar</strong> in prof dr. <strong>Rajko Vidrih</strong> z Biotehniške fakultete) v tokratnih Glasovih svetov.</p></p> 174833388 RTVSLO – Ars 2105 clean V sobi prof. dr. Nine Kočevar Glavač na Fakulteti za farmacijo je zadišalo po cimetu. Za nas je namreč iz zbirke v vitrini na steni vzela kozarec, na katerem je bilo natisnjeno: Cinnamomum verum – »pravi cimet« in ga odprla. Značilna aroma rjavih cimetovih paličic se je razširila po prostoru. Cimet je ena najstarejših začimb, saj so ga v Aziji in starem Egiptu poznali in uporabljali že več tisoč let pred našim štetjem. V Evropi ga uporabljamo od 16. stoletja. »Ko so otroci prehlajeni, naredim pripravek z medom, ingverjem, muškatnim oreščkom in kurkumo, ki ga bogato potresem s cimetom,« pravi profesorica Kočevar Glavač. Še več o praznično dišečem in okusnem cimetu s sogovornicama in sogovornikom v tokratnih Glasovih svetov. Oddajo je pripravil Iztok Konc. Foto: Tina Lamovšek<p>Vonj in okus lubja iz jugovzhodne Azije Slovencem pričarata praznično vzdušje</p><p><p>V sobi prof. dr. <strong>Nine Kočevar Glavač</strong> na Fakulteti za farmacijo je zadišalo po cimetu. Za nas je namreč iz zbirke v vitrini na steni vzela kozarec, na katerem je bilo natisnjeno: Cinnamomum verum – »pravi cimet« in ga odprla. Značilna aroma rjavih cimetovih paličic se je razširila po prostoru. Cimet je ena najstarejših začimb, saj so ga v Aziji in starem Egiptu poznali in uporabljali že več tisoč let pred našim štetjem. V Evropi ga uporabljamo od 16. stoletja. <em>»Ko so otroci prehlajeni, naredim pripravek z medom, ingverjem, muškatnim oreščkom in kurkumo, ki ga bogato potresem s cimetom,«</em> pravi profesorica Kočevar Glavač. Še več o praznično dišečem in okusnem cimetu s sogovornicama in sogovornikom (še doc. dr. <strong>Tanja Pajk Žontar</strong> in prof dr. <strong>Rajko Vidrih</strong> z Biotehniške fakultete) v tokratnih Glasovih svetov.</p></p> Wed, 22 Dec 2021 09:30:00 +0000 Ko zadiši po cimetu Beseda družina je v človeškem besednjaku najbrž najbolj pogosto uporabljena beseda, a vendar imamo o vprašanju družin različni ljudje različna mnenja. Tako v uvodu v knjigo z naslovom Družinski pojmovnik, zapiše red. prof. na Fakulteti za socialno delo, sociologinja in avtorica številnih znanstvenih del, dr. Darja Zaviršek, gostja tokratne oddaje Glasovi svetov, v kateri bomo govorili o pojmu družine, o mitih in stereotipih povezanih z domnevno "pravo" družino, tem kako se je družina spreminjala skozi čas ter v različnih družbeno kulturnih okoljih, kako na oblikovanje družinskih norm vpliva politika, zakaj in na kakšne načine oblast regulira družine in o tem kaj vse je družina danes. Oddajo pripravlja Tita Mayer.<p>O pojmu družine, mitih in stereotipih, liberalizaciji družine in hkratnemu vračanju nazadnjaških pogledov</p><p><p>Beseda družina je v človeškem besednjaku najbrž najbolj pogosto uporabljena beseda, a vendar imamo o vprašanju družin različni ljudje različna mnenja. Tako v uvodu v knjigo z naslovom Družinski pojmovnik, zapiše red. prof. na Fakulteti za socialno delo Univerze v Ljubljani, sociologinja in avtorica številnih znanstvenih del, <strong>dr. Darja Zaviršek</strong>, gostja tokratne oddaje Glasovi svetov. Družin je toliko kolikor je človeških skupnosti, poudarja prof. dr. Darja Zaviršek, poznamo razširjene družine, enostarševske družine, mavrične in hibridne družine, pa združene družine, nekatere družine so dolgotrajne in druge začasne, v nekaterih družinah so starši in otroci biološko povezani, spet v drugih si ne delijo krvnih vezi itd. V zadnjih dvesto letih je, zaradi boljše ekonomske situacije, zaradi izboljšanja pravic žensk in odnosa do otrok, ki so postali subjekti pravic, prišlo do velike liberalizacije na področju družinskega življenja. Kljub temu pa se okoli družin še vedno ustvarjajo številni miti; na primer mit o tem, da je edina dobra in prava družina heteroseksualna - oče, mati in otrok. Na regulacijo družin pa vplivajo tudi različne ideologije in politike. Nadzor nad demografskimi trendi, t.i. populacijska demografska politika, trenutno so na udaru predvsem postsocialistične države, se med drugim kaže tudi v pojavljanju tendenc po omejevanju pravic žensk in otrok. Če je na eni strani prišlo do večje demokratizacije družine, se po drugi strani vračajo, tudi v slovenskem prostoru, miti o naravnem materinstvu in prirojenem materinskem nagonu, pa konzervativni nasveti o avtoritarni vzgoji ter načinih podrejanja otrok. Prof. dr. Darja Zaviršek je zelo kritična do tovrstnih škodljivih poskusov retradicionalizacije družbe, ki izrinja ženske iz trga dela ter krepi neenakost in opozarja na posledice kot tudi na dejstvo, da družina že zdaj v mnogih primerih ni varno, ljubeče zavetje, temveč prostor nasilja in okrutnosti. V oddaji pa gostja spregovori tudi o tem, kakšna je trenutno situacija v Sloveniji, kako demokratične so slovenske družine, kako daleč smo kot družba, da bi dosegli višje etične standarde ter kaj so zares odločilne komponente, ki delajo dobro družino.</p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p></p> 174831137 RTVSLO – Ars 3156 clean Beseda družina je v človeškem besednjaku najbrž najbolj pogosto uporabljena beseda, a vendar imamo o vprašanju družin različni ljudje različna mnenja. Tako v uvodu v knjigo z naslovom Družinski pojmovnik, zapiše red. prof. na Fakulteti za socialno delo, sociologinja in avtorica številnih znanstvenih del, dr. Darja Zaviršek, gostja tokratne oddaje Glasovi svetov, v kateri bomo govorili o pojmu družine, o mitih in stereotipih povezanih z domnevno "pravo" družino, tem kako se je družina spreminjala skozi čas ter v različnih družbeno kulturnih okoljih, kako na oblikovanje družinskih norm vpliva politika, zakaj in na kakšne načine oblast regulira družine in o tem kaj vse je družina danes. Oddajo pripravlja Tita Mayer.<p>O pojmu družine, mitih in stereotipih, liberalizaciji družine in hkratnemu vračanju nazadnjaških pogledov</p><p><p>Beseda družina je v človeškem besednjaku najbrž najbolj pogosto uporabljena beseda, a vendar imamo o vprašanju družin različni ljudje različna mnenja. Tako v uvodu v knjigo z naslovom Družinski pojmovnik, zapiše red. prof. na Fakulteti za socialno delo Univerze v Ljubljani, sociologinja in avtorica številnih znanstvenih del, <strong>dr. Darja Zaviršek</strong>, gostja tokratne oddaje Glasovi svetov. Družin je toliko kolikor je človeških skupnosti, poudarja prof. dr. Darja Zaviršek, poznamo razširjene družine, enostarševske družine, mavrične in hibridne družine, pa združene družine, nekatere družine so dolgotrajne in druge začasne, v nekaterih družinah so starši in otroci biološko povezani, spet v drugih si ne delijo krvnih vezi itd. V zadnjih dvesto letih je, zaradi boljše ekonomske situacije, zaradi izboljšanja pravic žensk in odnosa do otrok, ki so postali subjekti pravic, prišlo do velike liberalizacije na področju družinskega življenja. Kljub temu pa se okoli družin še vedno ustvarjajo številni miti; na primer mit o tem, da je edina dobra in prava družina heteroseksualna - oče, mati in otrok. Na regulacijo družin pa vplivajo tudi različne ideologije in politike. Nadzor nad demografskimi trendi, t.i. populacijska demografska politika, trenutno so na udaru predvsem postsocialistične države, se med drugim kaže tudi v pojavljanju tendenc po omejevanju pravic žensk in otrok. Če je na eni strani prišlo do večje demokratizacije družine, se po drugi strani vračajo, tudi v slovenskem prostoru, miti o naravnem materinstvu in prirojenem materinskem nagonu, pa konzervativni nasveti o avtoritarni vzgoji ter načinih podrejanja otrok. Prof. dr. Darja Zaviršek je zelo kritična do tovrstnih škodljivih poskusov retradicionalizacije družbe, ki izrinja ženske iz trga dela ter krepi neenakost in opozarja na posledice kot tudi na dejstvo, da družina že zdaj v mnogih primerih ni varno, ljubeče zavetje, temveč prostor nasilja in okrutnosti. V oddaji pa gostja spregovori tudi o tem, kakšna je trenutno situacija v Sloveniji, kako demokratične so slovenske družine, kako daleč smo kot družba, da bi dosegli višje etične standarde ter kaj so zares odločilne komponente, ki delajo dobro družino.</p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p></p> Wed, 15 Dec 2021 13:05:00 +0000 "Družine niso nekaj danega in naravnega, temveč jih ves čas ustvarjamo in živimo" Jože Plečnik ni bil le osebno globoko verujoč kristjan, ki se je odvračal od blišča sveta in vodil poudarjeno skromno, celo asketsko življenje, ampak je – v širokem loku od kozmopolitske Prage do podeželske Bogojine – tudi vneto projektiral nove in prenavljal stare cerkve ter oblikoval prelepe kelihe in monštrance. Pravijo celo, da naj bi njegova sakralna dela že v dvajsetih in tridesetih letih minulega stoletja daljnovidno napovedovala bolj demokratično-občestvenega duha drugega vatikanskega koncila. V tej luči najbrž ni presenetljivo, da so nekateri duhovniki in laični intelektualci, »plečnikologi«, pred dobrim desetletjem predlagali, da bi Plečnika Cerkev tudi uradno beatificirala. Toda proces se je očitno zataknil. Zakaj neki le? – Dr. Luka Vidmar, literarni in umetnostni zgodovinar ter raziskovalec na Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU, je v intrigantni razpravi, ki jo je lani objavil v mednarodnem znanstvenem zborniku Great Immortality (se pravi: Velika nesmrtnost), opozoril, da umetnikov, ki jih pri delu sicer neizpodbitno navdihuje evangeljsko sporočilo, nikoli ni bilo lahko povzdigniti v vrste svetnikov. Če pa naj bo proces umetnikove beatifikacije vendarle uspešen, tedaj ga mora, je še dodal Vidmar, zavzeto podpirati tudi širša nacionalno-politična skupnost, iz katere dotični ustvarjalec prihaja. V tem smislu pa naj bi bil Plečnik v očeh Slovenk in Slovencev vendarle manj vreden čaščenja oziroma podpore od kakega Prešerna ali Cankarja, za katera smo pač prepričani, da sta v svojih delih bolj kakor kdorkoli drug ujela oziroma izrazila bistvo slovenstva. Na tem mestu se očitno zastavljata dve tehtni, daljnosežni vprašanji: zakaj, po eni strani, umetniško ustvarjanje ne predstavlja dobro uhojene smeri na poti do katoliškega svetništva in čemu se, po drugi plati, zdi, da arhitekturo, tudi Plečnikovo, v slovenskem kulturnem panteonu postavljamo nižje od književnosti? – Odgovora smo iskali v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili prav dr. Luko Vidmarja. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: cerkev sv. Mihaela na Barju v Črni vasi pri Ljubljani, zgrajena po Plečnikovih načrtih v letih 1937-39 (Goran Dekleva)<p>Z vpisom Plečnikove Ljubljane na Unescov seznam svetovne dediščine se krepi vtis, da je veliki arhitekt ob Prešernu in Cankarju nekakšen svetník zavetnik slovenstva. Bo zdaj še Cerkev Plečnika razglasila za blaženega?</p><p><p><strong>Jože Plečnik</strong> ni bil le osebno globoko verujoč kristjan, ki se je odvračal od blišča sveta in vodil poudarjeno skromno, celo asketsko življenje, ampak je – v širokem loku od kozmopolitske Prage do podeželske Bogojine – tudi vneto projektiral nove in prenavljal stare cerkve ter oblikoval prelepe kelihe in monštrance. Pravijo celo, da naj bi njegova sakralna dela že v dvajsetih in tridesetih letih minulega stoletja daljnovidno napovedovala bolj demokratično-občestvenega duha drugega vatikanskega koncila. V tej luči najbrž ni presenetljivo, da so nekateri duhovniki in laični intelektualci, »plečnikologi«, pred dobrim desetletjem predlagali, da bi Plečnika Cerkev tudi uradno beatificirala. Toda proces se je očitno zataknil. Zakaj neki le?</p> <p><strong>Dr. Luka Vidmar</strong>, literarni in umetnostni zgodovinar ter raziskovalec na Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU, je v intrigantni razpravi, ki jo je lani objavil v mednarodnem znanstvenem zborniku <strong><em>Great Immortality</em></strong> (se pravi: <em>Velika nesmrtnost</em>), opozoril, da umetnikov, ki jih pri delu sicer neizpodbitno navdihuje evangeljsko sporočilo, nikoli ni bilo lahko povzdigniti v vrste svetnikov. Če pa naj bo proces umetnikove beatifikacije vendarle uspešen, tedaj ga mora, je še dodal Vidmar, zavzeto podpirati tudi širša nacionalno-politična skupnost, iz katere dotični ustvarjalec prihaja. V tem smislu pa naj bi bil Plečnik v očeh Slovenk in Slovencev vendarle manj vreden čaščenja oziroma podpore od kakega <strong>Prešerna</strong> ali <strong>Cankarja</strong>, za katera smo pač prepričani, da sta v svojih delih bolj kakor kdorkoli drug ujela oziroma izrazila bistvo slovenstva.</p> <p>Na tem mestu se očitno zastavljata dve tehtni, daljnosežni vprašanji: zakaj, po eni strani, umetniško ustvarjanje ne predstavlja dobro uhojene smeri na poti do katoliškega svetništva in čemu se, po drugi plati, zdi, da arhitekturo, tudi Plečnikovo, v slovenskem kulturnem panteonu postavljamo nižje od književnosti? – Odgovora iščemo v tokratnih Glasovih svetov, ko pred mikrofonom gostimo prav dr. Luko Vidmarja.</p></p> 174829038 RTVSLO – Ars 3018 clean Jože Plečnik ni bil le osebno globoko verujoč kristjan, ki se je odvračal od blišča sveta in vodil poudarjeno skromno, celo asketsko življenje, ampak je – v širokem loku od kozmopolitske Prage do podeželske Bogojine – tudi vneto projektiral nove in prenavljal stare cerkve ter oblikoval prelepe kelihe in monštrance. Pravijo celo, da naj bi njegova sakralna dela že v dvajsetih in tridesetih letih minulega stoletja daljnovidno napovedovala bolj demokratično-občestvenega duha drugega vatikanskega koncila. V tej luči najbrž ni presenetljivo, da so nekateri duhovniki in laični intelektualci, »plečnikologi«, pred dobrim desetletjem predlagali, da bi Plečnika Cerkev tudi uradno beatificirala. Toda proces se je očitno zataknil. Zakaj neki le? – Dr. Luka Vidmar, literarni in umetnostni zgodovinar ter raziskovalec na Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU, je v intrigantni razpravi, ki jo je lani objavil v mednarodnem znanstvenem zborniku Great Immortality (se pravi: Velika nesmrtnost), opozoril, da umetnikov, ki jih pri delu sicer neizpodbitno navdihuje evangeljsko sporočilo, nikoli ni bilo lahko povzdigniti v vrste svetnikov. Če pa naj bo proces umetnikove beatifikacije vendarle uspešen, tedaj ga mora, je še dodal Vidmar, zavzeto podpirati tudi širša nacionalno-politična skupnost, iz katere dotični ustvarjalec prihaja. V tem smislu pa naj bi bil Plečnik v očeh Slovenk in Slovencev vendarle manj vreden čaščenja oziroma podpore od kakega Prešerna ali Cankarja, za katera smo pač prepričani, da sta v svojih delih bolj kakor kdorkoli drug ujela oziroma izrazila bistvo slovenstva. Na tem mestu se očitno zastavljata dve tehtni, daljnosežni vprašanji: zakaj, po eni strani, umetniško ustvarjanje ne predstavlja dobro uhojene smeri na poti do katoliškega svetništva in čemu se, po drugi plati, zdi, da arhitekturo, tudi Plečnikovo, v slovenskem kulturnem panteonu postavljamo nižje od književnosti? – Odgovora smo iskali v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili prav dr. Luko Vidmarja. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: cerkev sv. Mihaela na Barju v Črni vasi pri Ljubljani, zgrajena po Plečnikovih načrtih v letih 1937-39 (Goran Dekleva)<p>Z vpisom Plečnikove Ljubljane na Unescov seznam svetovne dediščine se krepi vtis, da je veliki arhitekt ob Prešernu in Cankarju nekakšen svetník zavetnik slovenstva. Bo zdaj še Cerkev Plečnika razglasila za blaženega?</p><p><p><strong>Jože Plečnik</strong> ni bil le osebno globoko verujoč kristjan, ki se je odvračal od blišča sveta in vodil poudarjeno skromno, celo asketsko življenje, ampak je – v širokem loku od kozmopolitske Prage do podeželske Bogojine – tudi vneto projektiral nove in prenavljal stare cerkve ter oblikoval prelepe kelihe in monštrance. Pravijo celo, da naj bi njegova sakralna dela že v dvajsetih in tridesetih letih minulega stoletja daljnovidno napovedovala bolj demokratično-občestvenega duha drugega vatikanskega koncila. V tej luči najbrž ni presenetljivo, da so nekateri duhovniki in laični intelektualci, »plečnikologi«, pred dobrim desetletjem predlagali, da bi Plečnika Cerkev tudi uradno beatificirala. Toda proces se je očitno zataknil. Zakaj neki le?</p> <p><strong>Dr. Luka Vidmar</strong>, literarni in umetnostni zgodovinar ter raziskovalec na Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU, je v intrigantni razpravi, ki jo je lani objavil v mednarodnem znanstvenem zborniku <strong><em>Great Immortality</em></strong> (se pravi: <em>Velika nesmrtnost</em>), opozoril, da umetnikov, ki jih pri delu sicer neizpodbitno navdihuje evangeljsko sporočilo, nikoli ni bilo lahko povzdigniti v vrste svetnikov. Če pa naj bo proces umetnikove beatifikacije vendarle uspešen, tedaj ga mora, je še dodal Vidmar, zavzeto podpirati tudi širša nacionalno-politična skupnost, iz katere dotični ustvarjalec prihaja. V tem smislu pa naj bi bil Plečnik v očeh Slovenk in Slovencev vendarle manj vreden čaščenja oziroma podpore od kakega <strong>Prešerna</strong> ali <strong>Cankarja</strong>, za katera smo pač prepričani, da sta v svojih delih bolj kakor kdorkoli drug ujela oziroma izrazila bistvo slovenstva.</p> <p>Na tem mestu se očitno zastavljata dve tehtni, daljnosežni vprašanji: zakaj, po eni strani, umetniško ustvarjanje ne predstavlja dobro uhojene smeri na poti do katoliškega svetništva in čemu se, po drugi plati, zdi, da arhitekturo, tudi Plečnikovo, v slovenskem kulturnem panteonu postavljamo nižje od književnosti? – Odgovora iščemo v tokratnih Glasovih svetov, ko pred mikrofonom gostimo prav dr. Luko Vidmarja.</p></p> Wed, 08 Dec 2021 13:05:00 +0000 Jože Plečnik – svetník? Ko je pred približno 40-imi leti Ljudska republika Kitajska pod novim voditeljem Deng Xiaopingom začela odpirati svoje prej strogo nadzorovano gospodarstvo ter sprejemati korenite ekonomske reforme, si je verjetno le redkokdo mislil, da bo ta revna in tehnološko zaostala sila z bruto domačim proizvodom na prebivalca, nižjim od večine afriških držav, tako hitro postala drugo največje gospodarstvo na svetu, takoj za Združenimi državami Amerike. Danes je jasno, da se bo Kitajska na tej lestvici kmalu povzpela na sam vrh, in medtem ko se na zahodu veselimo že nekaj-odstotnih rasti bruto domačega proizvoda, gospodarstvo te azijske velesile že desetletja vztraja pri skoraj 10-odstotni rasti na leto. In če se zdijo te statistike preveč abstraktne, da bi si lahko predstavljali, kaj konkretno ta rast pomeni, naj omenimo samo, da je Kitajska v tem obdobju iz ekstremne revščine potegnila skoraj 800 milijonov ljudi, delež prebivalcev, ki živijo v mestih, se je povečal iz 17 na več kot 60 odstotkov, samo med letoma 2011 in 2013 pa naj bi Kitajska porabila toliko betona, kolikor so ga Združene države Amerike porabile v celotnem 20-em stoletju. Več kot očitno gre torej za proces zgodovinskih razsežnosti, posledice katerega so tudi v svetovnem okviru enormne. In vendar o kitajskem gospodarstvu vemo presenetljivo malo. V tokratne Glasove svetov smo zato povabili izvrstnega poznavalca tega področja, ekonomista dr. Matevža Raškovića, izrednega profesorja mednarodnega poslovanja na Univerzi Viktorija v novozelandskem Wellingtonu ter gostujočega profesorja na Univerzi Džedžjang na Kitajskem. Oddajo je pripravila in vodila Alja Zore.<p>Neverjetno hitro rast gospodarstva azijske velesile zaznamujejo pragmatičnost, eksperimentiranje, decentraliziranost, premišljeno državno načrtovanje in postopnost reform</p><p><p>Ko je pred približno 40-imi leti Ljudska republika Kitajska pod novim voditeljem <strong>Deng Xiaopingom</strong> začela odpirati svoje prej strogo nadzorovano gospodarstvo ter sprejemati korenite ekonomske reforme, si je verjetno le redkokdo mislil, da bo ta revna in tehnološko zaostala sila z bruto domačim proizvodom na prebivalca, nižjim od večine afriških držav, tako hitro postala drugo največje gospodarstvo na svetu, takoj za Združenimi državami Amerike. Danes je jasno, da se bo Kitajska na tej lestvici kmalu povzpela na sam vrh, in medtem ko se na zahodu veselimo že nekaj-odstotnih rasti bruto domačega proizvoda, gospodarstvo te azijske velesile že desetletja vztraja pri skoraj 10-odstotni rasti na leto. In če se zdijo te statistike preveč abstraktne, da bi si lahko predstavljali, kaj konkretno ta rast pomeni, naj omenimo samo, da je Kitajska v tem obdobju iz ekstremne revščine potegnila skoraj 800 milijonov ljudi, delež prebivalcev, ki živijo v mestih, se je povečal iz 17 na več kot 60 odstotkov, samo med letoma 2011 in 2013 pa naj bi Kitajska porabila toliko betona, kolikor so ga Združene države Amerike porabile v celotnem 20-em stoletju. Več kot očitno gre torej za proces zgodovinskih razsežnosti, posledice katerega so tudi v svetovnem okviru enormne. In vendar o kitajskem gospodarstvu vemo presenetljivo malo. V tokratne Glasove svetov smo zato povabili izvrstnega poznavalca tega področja, ekonomista <strong>dr. Matevža Raškovića</strong>, izrednega profesorja mednarodnega poslovanja na Univerzi Viktorija v novozelandskem Wellingtonu ter gostujočega profesorja na Univerzi Džedžjang na Kitajskem.</p></p> 174826542 RTVSLO – Ars 3265 clean Ko je pred približno 40-imi leti Ljudska republika Kitajska pod novim voditeljem Deng Xiaopingom začela odpirati svoje prej strogo nadzorovano gospodarstvo ter sprejemati korenite ekonomske reforme, si je verjetno le redkokdo mislil, da bo ta revna in tehnološko zaostala sila z bruto domačim proizvodom na prebivalca, nižjim od večine afriških držav, tako hitro postala drugo največje gospodarstvo na svetu, takoj za Združenimi državami Amerike. Danes je jasno, da se bo Kitajska na tej lestvici kmalu povzpela na sam vrh, in medtem ko se na zahodu veselimo že nekaj-odstotnih rasti bruto domačega proizvoda, gospodarstvo te azijske velesile že desetletja vztraja pri skoraj 10-odstotni rasti na leto. In če se zdijo te statistike preveč abstraktne, da bi si lahko predstavljali, kaj konkretno ta rast pomeni, naj omenimo samo, da je Kitajska v tem obdobju iz ekstremne revščine potegnila skoraj 800 milijonov ljudi, delež prebivalcev, ki živijo v mestih, se je povečal iz 17 na več kot 60 odstotkov, samo med letoma 2011 in 2013 pa naj bi Kitajska porabila toliko betona, kolikor so ga Združene države Amerike porabile v celotnem 20-em stoletju. Več kot očitno gre torej za proces zgodovinskih razsežnosti, posledice katerega so tudi v svetovnem okviru enormne. In vendar o kitajskem gospodarstvu vemo presenetljivo malo. V tokratne Glasove svetov smo zato povabili izvrstnega poznavalca tega področja, ekonomista dr. Matevža Raškovića, izrednega profesorja mednarodnega poslovanja na Univerzi Viktorija v novozelandskem Wellingtonu ter gostujočega profesorja na Univerzi Džedžjang na Kitajskem. Oddajo je pripravila in vodila Alja Zore.<p>Neverjetno hitro rast gospodarstva azijske velesile zaznamujejo pragmatičnost, eksperimentiranje, decentraliziranost, premišljeno državno načrtovanje in postopnost reform</p><p><p>Ko je pred približno 40-imi leti Ljudska republika Kitajska pod novim voditeljem <strong>Deng Xiaopingom</strong> začela odpirati svoje prej strogo nadzorovano gospodarstvo ter sprejemati korenite ekonomske reforme, si je verjetno le redkokdo mislil, da bo ta revna in tehnološko zaostala sila z bruto domačim proizvodom na prebivalca, nižjim od večine afriških držav, tako hitro postala drugo največje gospodarstvo na svetu, takoj za Združenimi državami Amerike. Danes je jasno, da se bo Kitajska na tej lestvici kmalu povzpela na sam vrh, in medtem ko se na zahodu veselimo že nekaj-odstotnih rasti bruto domačega proizvoda, gospodarstvo te azijske velesile že desetletja vztraja pri skoraj 10-odstotni rasti na leto. In če se zdijo te statistike preveč abstraktne, da bi si lahko predstavljali, kaj konkretno ta rast pomeni, naj omenimo samo, da je Kitajska v tem obdobju iz ekstremne revščine potegnila skoraj 800 milijonov ljudi, delež prebivalcev, ki živijo v mestih, se je povečal iz 17 na več kot 60 odstotkov, samo med letoma 2011 in 2013 pa naj bi Kitajska porabila toliko betona, kolikor so ga Združene države Amerike porabile v celotnem 20-em stoletju. Več kot očitno gre torej za proces zgodovinskih razsežnosti, posledice katerega so tudi v svetovnem okviru enormne. In vendar o kitajskem gospodarstvu vemo presenetljivo malo. V tokratne Glasove svetov smo zato povabili izvrstnega poznavalca tega področja, ekonomista <strong>dr. Matevža Raškovića</strong>, izrednega profesorja mednarodnega poslovanja na Univerzi Viktorija v novozelandskem Wellingtonu ter gostujočega profesorja na Univerzi Džedžjang na Kitajskem.</p></p> Wed, 01 Dec 2021 13:05:00 +0000 Kapitalizem po kitajsko Angleška romantična pisateljica Mary Shelley v svojem znamenitem romanu pripoveduje o Victorju Frankensteinu, znanstveniku, ki ustvari umetnega človeka, ta pa se izkaže za pošast, ki misli, deluje in uničuje čisto po svoje, neodvisno od želja, pričakovanj ali volje svojega stvaritelja. Sociolog kulture in predavatelj na Oddelku za sociologijo ljubljanske Filozofske fakultete dr. Primož Krašovec v razpravi Tujost kapitala, ki je pred nedavnim izšla pri založbi Sophia, trdi, da nekaj podobnega velja tudi za kapitalizem. Kapitalistični sistem smo v 18. stoletju nemara res vzpostavili ljudje, pravi Krašovec, a dodaja, da logika, po kateri kapital deluje, navsezadnje ni zvedljiva na človeško povsem razumljiv pohlep kapitalistov ali na njihovo voljo do oblasti, temveč jo bistveno presega. Še več; ko beremo Krašovčevo Tujost kapitala, se nam lahko zazdi, da smo danes ljudje pravzaprav ujeti na nekakšnem drvečem vlaku, ki nas pelje v ekološko in socialno opustošen svet, v katerem se bomo vsi skupaj – od najrevnejših prebivalcev brazilskih ali nigerijskih slumov pa celo do globalno najbolj razvpitih multimilijarderjev – prej ali slej spremenili v nepotreben tehnološki višek, pri čemer nimamo pri roki nikakršnih očitnih vzvodov več, kako bi ta vlak kapitalizma ustavili ali vsaj preusmerili na kakšno drugo progo. Toda: kako je to mogoče? – Kapitalizem smo s svojim delovanjem vendarle »izumili« ljudje; in če smo ga izumili – zakaj ga ne moremo zdaj popraviti ali razgraditi ali nadomestiti s čim drugim? – Odgovor smo iskali v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili prav dr. Krašovca. Z njim se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva<p>Zakaj kapitalizem danes vse bolj spominja na nezemeljsko pošast, ki spreminja svet, sledeč le sebi lastni, človeškemu umu radikalno tuji logiki, ljudje pa na to dogajanje kakor da nimamo nobenega pravega vpliva več?</p><p><p>Angleška romantična pisateljica <strong>Mary Shelley</strong> v svojem znamenitem romanu pripoveduje o Victorju Frankensteinu, znanstveniku, ki ustvari umetnega človeka, ta pa se izkaže za pošast, ki misli, deluje in uničuje čisto po svoje, neodvisno od želja, pričakovanj ali volje svojega stvaritelja. Sociolog kulture in predavatelj na Oddelku za sociologijo ljubljanske Filozofske fakultete <strong>dr. Primož Krašovec</strong> v razpravi <strong><em>Tujost kapitala</em></strong>, ki je pred nedavnim izšla pri založbi Sophia, trdi, da nekaj podobnega velja tudi za kapitalizem.</p> <p>Kapitalistični sistem smo v 18. stoletju nemara res vzpostavili ljudje, pravi Krašovec, a dodaja, da logika, po kateri kapital deluje, navsezadnje ni zvedljiva na človeško povsem razumljiv pohlep kapitalistov ali na njihovo voljo do oblasti, temveč jo bistveno presega. Še več; ko beremo Krašovčevo <em>Tujost kapitala</em>, se nam lahko zazdi, da smo danes ljudje pravzaprav ujeti na nekakšnem drvečem vlaku, ki nas pelje v ekološko in socialno opustošen svet, v katerem se bomo vsi skupaj – od najrevnejših prebivalcev brazilskih ali nigerijskih slumov pa celo do globalno najbolj razvpitih multimilijarderjev – prej ali slej spremenili v nepotreben tehnološki višek, pri čemer nimamo pri roki nikakršnih očitnih vzvodov več, kako bi ta vlak kapitalizma ustavili ali vsaj preusmerili na kakšno drugo progo.</p> <p>Toda: kako je to mogoče? – Kapitalizem smo s svojim delovanjem vendarle »izumili« ljudje; in če smo ga izumili – zakaj ga ne moremo zdaj popraviti ali razgraditi ali nadomestiti s čim drugim? – Odgovor iščemo v tokratnih Glasovih svetov, ko pred mikrofonom gostimo prav dr. Krašovca.</p></p> 174824936 RTVSLO – Ars 3282 clean Angleška romantična pisateljica Mary Shelley v svojem znamenitem romanu pripoveduje o Victorju Frankensteinu, znanstveniku, ki ustvari umetnega človeka, ta pa se izkaže za pošast, ki misli, deluje in uničuje čisto po svoje, neodvisno od želja, pričakovanj ali volje svojega stvaritelja. Sociolog kulture in predavatelj na Oddelku za sociologijo ljubljanske Filozofske fakultete dr. Primož Krašovec v razpravi Tujost kapitala, ki je pred nedavnim izšla pri založbi Sophia, trdi, da nekaj podobnega velja tudi za kapitalizem. Kapitalistični sistem smo v 18. stoletju nemara res vzpostavili ljudje, pravi Krašovec, a dodaja, da logika, po kateri kapital deluje, navsezadnje ni zvedljiva na človeško povsem razumljiv pohlep kapitalistov ali na njihovo voljo do oblasti, temveč jo bistveno presega. Še več; ko beremo Krašovčevo Tujost kapitala, se nam lahko zazdi, da smo danes ljudje pravzaprav ujeti na nekakšnem drvečem vlaku, ki nas pelje v ekološko in socialno opustošen svet, v katerem se bomo vsi skupaj – od najrevnejših prebivalcev brazilskih ali nigerijskih slumov pa celo do globalno najbolj razvpitih multimilijarderjev – prej ali slej spremenili v nepotreben tehnološki višek, pri čemer nimamo pri roki nikakršnih očitnih vzvodov več, kako bi ta vlak kapitalizma ustavili ali vsaj preusmerili na kakšno drugo progo. Toda: kako je to mogoče? – Kapitalizem smo s svojim delovanjem vendarle »izumili« ljudje; in če smo ga izumili – zakaj ga ne moremo zdaj popraviti ali razgraditi ali nadomestiti s čim drugim? – Odgovor smo iskali v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili prav dr. Krašovca. Z njim se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva<p>Zakaj kapitalizem danes vse bolj spominja na nezemeljsko pošast, ki spreminja svet, sledeč le sebi lastni, človeškemu umu radikalno tuji logiki, ljudje pa na to dogajanje kakor da nimamo nobenega pravega vpliva več?</p><p><p>Angleška romantična pisateljica <strong>Mary Shelley</strong> v svojem znamenitem romanu pripoveduje o Victorju Frankensteinu, znanstveniku, ki ustvari umetnega človeka, ta pa se izkaže za pošast, ki misli, deluje in uničuje čisto po svoje, neodvisno od želja, pričakovanj ali volje svojega stvaritelja. Sociolog kulture in predavatelj na Oddelku za sociologijo ljubljanske Filozofske fakultete <strong>dr. Primož Krašovec</strong> v razpravi <strong><em>Tujost kapitala</em></strong>, ki je pred nedavnim izšla pri založbi Sophia, trdi, da nekaj podobnega velja tudi za kapitalizem.</p> <p>Kapitalistični sistem smo v 18. stoletju nemara res vzpostavili ljudje, pravi Krašovec, a dodaja, da logika, po kateri kapital deluje, navsezadnje ni zvedljiva na človeško povsem razumljiv pohlep kapitalistov ali na njihovo voljo do oblasti, temveč jo bistveno presega. Še več; ko beremo Krašovčevo <em>Tujost kapitala</em>, se nam lahko zazdi, da smo danes ljudje pravzaprav ujeti na nekakšnem drvečem vlaku, ki nas pelje v ekološko in socialno opustošen svet, v katerem se bomo vsi skupaj – od najrevnejših prebivalcev brazilskih ali nigerijskih slumov pa celo do globalno najbolj razvpitih multimilijarderjev – prej ali slej spremenili v nepotreben tehnološki višek, pri čemer nimamo pri roki nikakršnih očitnih vzvodov več, kako bi ta vlak kapitalizma ustavili ali vsaj preusmerili na kakšno drugo progo.</p> <p>Toda: kako je to mogoče? – Kapitalizem smo s svojim delovanjem vendarle »izumili« ljudje; in če smo ga izumili – zakaj ga ne moremo zdaj popraviti ali razgraditi ali nadomestiti s čim drugim? – Odgovor iščemo v tokratnih Glasovih svetov, ko pred mikrofonom gostimo prav dr. Krašovca.</p></p> Wed, 24 Nov 2021 13:05:00 +0000 Tujost kapitala Osebni podatki so valuta, s katero spletni giganti ustvarjajo rekordne dobičke v zgodovini človeštva. Če je storitev brezplačna, potem uporabniki niso potrošniki, ampak izdelki. Lastniki spletnih platform zbirajo osebne podatke in beležijo vedenje, potem pa ljudi jih razdelijo v skupine glede na skupne lastnosti in jim ciljano posredujejo različna sporočila različnih oglaševalcev. Ampak kot potrjujejo najnovejša razkritja žvižgačke Frances Haugen, to še ni vse. Facebook, oziroma meta, kot se zdaj imenuje ta spletni velikan, gre korak dlje. Ne le, da ne ustavlja širjenja napačnih informacij, od tega mehanizma, ki ljudi zapira v mnenjske mehurčke istomislečih na tej ali oni skrajnosti, to spodbuja. Takšni uporabniki več časa preživijo na spletni platformi, kar pomeni, da lahko vidijo več oglasov. Pa še nekaj je. Manj kot je raznolikosti, lažje in učinkovitejše je ciljano personalizirano oglaševanje. Oglasna sporočila je namreč lažje oblikovati za manj različnih skupin. Spletne platforme tako ne le prodajajo svoje uporabnike in uporabnice kot izdelke, temveč jih tudi pomagajo oblikovati. Minuli teden je v Sarajevu potekala konferenca point, največja konferenca v regiji, ki pretresa politično odgovorost in nove tehnologije. V prestolnici Bosne in Hercegovine so udeleženske in udeleženci v dveh dneh predstavili izkušnje nevladnih organizacij, novinarjev, komunikatorjev znanosti in fact chekerjev – skupnosti ljudi, ki na spletu preverjajo informacije, predstavljajo dejstva in opozarjajo na lažna sporočila. Kot eno najbolj problematičnih področij so izpostavili industrijo teorij zarot, saj so lažne informacije med pandemijo krive za dejanske smrtne žrtve v resničnem svetu. Kako se torej lotiti problema širjenja lažni, napačnih, zavajajočih,škodljivih in nevarnih informacij prek spleta? Uma Đurić in Tijana Cvjetićanin vsaka na svojem področju razkrivata delovanje algoritmov in oblikujeta rešitve za izhod iz tega nevarnega dogajanja, ki se s spleta seli v resnični svet.<p>Internetni ekosistem monopolov za večji dobiček polarizira ljudi </p><p><p>Osebni podatki so valuta, s katero spletni giganti ustvarjajo rekordne dobičke v zgodovini človeštva.  Če je storitev brezplačna, potem uporabniki niso potrošniki, ampak izdelki. Lastniki spletnih platform zbirajo osebne podatke in beležijo vedenje, potem pa ljudi jih razdelijo v skupine glede na skupne lastnosti in jim ciljano posredujejo različna sporočila različnih oglaševalcev. Ampak kot potrjujejo najnovejša razkritja žvižgačke <strong>Frances Haugen</strong>, to še ni vse. Facebook, oziroma meta, kot se zdaj imenuje ta spletni velikan, gre korak dlje. Ne le, da ne ustavlja širjenja napačnih informacij, od tega mehanizma, ki ljudi zapira v mnenjske mehurčke istomislečih na tej ali oni skrajnosti, to spodbuja. Takšni uporabniki več časa preživijo na spletni platformi, kar pomeni, da lahko vidijo več oglasov. Pa še nekaj je. Manj kot je raznolikosti, lažje in učinkovitejše je ciljano personalizirano oglaševanje. Oglasna sporočila je namreč lažje oblikovati za manj različnih skupin. Spletne platforme tako ne le prodajajo svoje uporabnike in uporabnice kot izdelke, temveč jih tudi pomagajo oblikovati.</p> <p>Minuli teden je v Sarajevu potekala konferenca <a>point</a>, največja konferenca v regiji, ki pretresa politično odgovorost in nove tehnologije. V prestolnici Bosne in Hercegovine so udeleženske in udeleženci v dveh dneh predstavili izkušnje nevladnih organizacij, novinarjev, komunikatorjev znanosti in fact chekerjev – skupnosti ljudi, ki na spletu preverjajo informacije, predstavljajo dejstva in opozarjajo na lažna sporočila. Kot eno najbolj problematičnih področij so izpostavili industrijo teorij zarot, saj so lažne informacije med pandemijo krive za dejanske smrtne žrtve v resničnem svetu. Kako se torej lotiti problema širjenja lažni, napačnih, zavajajočih,škodljivih in nevarnih informacij prek spleta?</p> <p><strong>Uma Đurić </strong>in <strong>Tijana Cvjetićanin</strong> vsaka na svojem področju razkrivata delovanje algoritmov in oblikujeta rešitve za izhod iz tega nevarnega dogajanja, ki se s spleta seli v resnični svet.</p></p> 174823163 RTVSLO – Ars 2966 clean Osebni podatki so valuta, s katero spletni giganti ustvarjajo rekordne dobičke v zgodovini človeštva. Če je storitev brezplačna, potem uporabniki niso potrošniki, ampak izdelki. Lastniki spletnih platform zbirajo osebne podatke in beležijo vedenje, potem pa ljudi jih razdelijo v skupine glede na skupne lastnosti in jim ciljano posredujejo različna sporočila različnih oglaševalcev. Ampak kot potrjujejo najnovejša razkritja žvižgačke Frances Haugen, to še ni vse. Facebook, oziroma meta, kot se zdaj imenuje ta spletni velikan, gre korak dlje. Ne le, da ne ustavlja širjenja napačnih informacij, od tega mehanizma, ki ljudi zapira v mnenjske mehurčke istomislečih na tej ali oni skrajnosti, to spodbuja. Takšni uporabniki več časa preživijo na spletni platformi, kar pomeni, da lahko vidijo več oglasov. Pa še nekaj je. Manj kot je raznolikosti, lažje in učinkovitejše je ciljano personalizirano oglaševanje. Oglasna sporočila je namreč lažje oblikovati za manj različnih skupin. Spletne platforme tako ne le prodajajo svoje uporabnike in uporabnice kot izdelke, temveč jih tudi pomagajo oblikovati. Minuli teden je v Sarajevu potekala konferenca point, največja konferenca v regiji, ki pretresa politično odgovorost in nove tehnologije. V prestolnici Bosne in Hercegovine so udeleženske in udeleženci v dveh dneh predstavili izkušnje nevladnih organizacij, novinarjev, komunikatorjev znanosti in fact chekerjev – skupnosti ljudi, ki na spletu preverjajo informacije, predstavljajo dejstva in opozarjajo na lažna sporočila. Kot eno najbolj problematičnih področij so izpostavili industrijo teorij zarot, saj so lažne informacije med pandemijo krive za dejanske smrtne žrtve v resničnem svetu. Kako se torej lotiti problema širjenja lažni, napačnih, zavajajočih,škodljivih in nevarnih informacij prek spleta? Uma Đurić in Tijana Cvjetićanin vsaka na svojem področju razkrivata delovanje algoritmov in oblikujeta rešitve za izhod iz tega nevarnega dogajanja, ki se s spleta seli v resnični svet.<p>Internetni ekosistem monopolov za večji dobiček polarizira ljudi </p><p><p>Osebni podatki so valuta, s katero spletni giganti ustvarjajo rekordne dobičke v zgodovini človeštva.  Če je storitev brezplačna, potem uporabniki niso potrošniki, ampak izdelki. Lastniki spletnih platform zbirajo osebne podatke in beležijo vedenje, potem pa ljudi jih razdelijo v skupine glede na skupne lastnosti in jim ciljano posredujejo različna sporočila različnih oglaševalcev. Ampak kot potrjujejo najnovejša razkritja žvižgačke <strong>Frances Haugen</strong>, to še ni vse. Facebook, oziroma meta, kot se zdaj imenuje ta spletni velikan, gre korak dlje. Ne le, da ne ustavlja širjenja napačnih informacij, od tega mehanizma, ki ljudi zapira v mnenjske mehurčke istomislečih na tej ali oni skrajnosti, to spodbuja. Takšni uporabniki več časa preživijo na spletni platformi, kar pomeni, da lahko vidijo več oglasov. Pa še nekaj je. Manj kot je raznolikosti, lažje in učinkovitejše je ciljano personalizirano oglaševanje. Oglasna sporočila je namreč lažje oblikovati za manj različnih skupin. Spletne platforme tako ne le prodajajo svoje uporabnike in uporabnice kot izdelke, temveč jih tudi pomagajo oblikovati.</p> <p>Minuli teden je v Sarajevu potekala konferenca <a>point</a>, največja konferenca v regiji, ki pretresa politično odgovorost in nove tehnologije. V prestolnici Bosne in Hercegovine so udeleženske in udeleženci v dveh dneh predstavili izkušnje nevladnih organizacij, novinarjev, komunikatorjev znanosti in fact chekerjev – skupnosti ljudi, ki na spletu preverjajo informacije, predstavljajo dejstva in opozarjajo na lažna sporočila. Kot eno najbolj problematičnih področij so izpostavili industrijo teorij zarot, saj so lažne informacije med pandemijo krive za dejanske smrtne žrtve v resničnem svetu. Kako se torej lotiti problema širjenja lažni, napačnih, zavajajočih,škodljivih in nevarnih informacij prek spleta?</p> <p><strong>Uma Đurić </strong>in <strong>Tijana Cvjetićanin</strong> vsaka na svojem področju razkrivata delovanje algoritmov in oblikujeta rešitve za izhod iz tega nevarnega dogajanja, ki se s spleta seli v resnični svet.</p></p> Wed, 17 Nov 2021 13:00:00 +0000 Radikalizacija se s spleta seli v resnični svet Čeprav večina Evrope že več kot tri četrt stoletja živi v miru, se vsi zavedamo, da po svetu divja veliko oboroženih spopadov in da vojna preplavlja življenja mnogih ljudi, pa naj se v njej znajdejo kot civilisti, vojaki državnih ali najemniških vojska ali pa morda kot gverilski uporniki. Kljub temu da lahko redno beremo medijska poročila o vojnih premikih, zmagah in porazih, osvojitvah in predajah, pa si le stežka predstavljamo, kaj vse se ob tem dogaja v posameznikih na bojiščih. Ne samo mediji, tudi zgodovinske knjige se praviloma veliko bolj osredotočajo na širšo sliko in ne prikazujejo neposredne resničnosti bojišča, preživeli vojni veterani pa o svojih doživetjih velikokrat molčijo. Četudi vsi razumemo, da je doživetje vojne grozljivo, imamo tako večinoma le medlo predstavo o tem, kaj vse se med boji dogaja v ljudeh, kaj vse vpliva na to, kako se različne enote in posamezniki med vojno vedejo in kakšne posledice vojna pušča tistih, ki so jo doživeli od blizu. No, prav nekaterim od teh vprašanj se bomo posvečali v tokratnih Glasovih svetov. Ob izidu njegove knjige Vojna II in ponatisu monografije Vojna, bomo namreč govorili z vojaškim psihologom in učiteljem v vojaškem šolstvu Gregorjem Jazbecem, ki je tako s pomočjo zgodovinskih zapisov kot pričevanj preživelih vojakov preučil celo množico različnih bojnih primerov, ki segajo vse od druge svetovne vojne pa do spopadov v Iraku in Afganistanu, ter na ta način zarisal nekatere zakonitosti človeškega vedenja v vojni. Gost v oddaji nastopa v svojem imenu in ne kot predstavnik Slovenske vojske. Oddajo je pripravila in vodila Alja Zore.<p>"Na koncu gre za surov 'pretep', v katerem niti ne veš dobro, kaj se dogaja, in šele ko je spopada konec, začneš malo sestavljati zgodbo."</p><p><p>Čeprav večina Evrope že več kot tri četrt stoletja živi v miru, se vsi zavedamo, da po svetu divja veliko oboroženih spopadov in da vojna preplavlja življenja mnogih ljudi, pa naj se v njej znajdejo kot civilisti, vojaki državnih ali najemniških vojska ali pa morda kot gverilski uporniki. Kljub temu da lahko redno beremo medijska poročila o vojnih premikih, zmagah in porazih, osvojitvah in predajah, pa si le stežka predstavljamo, kaj vse se ob tem dogaja v posameznikih na bojiščih. Ne samo mediji, tudi zgodovinske knjige se praviloma veliko bolj osredotočajo na širšo sliko in ne prikazujejo neposredne resničnosti bojišča, preživeli vojni veterani pa o svojih doživetjih velikokrat molčijo. Četudi vsi razumemo, da je doživetje vojne grozljivo, imamo tako večinoma le medlo predstavo o tem, kaj vse se med boji dogaja v ljudeh, kaj vse vpliva na to, kako se različne enote in posamezniki med vojno vedejo in kakšne posledice vojna pušča tistih, ki so jo doživeli od blizu. No, prav nekaterim od teh vprašanj se bomo posvečali v tokratnih Glasovih svetov. Ob izidu njegove knjige <strong>Vojna II</strong> in ponatisu monografije Vojna, bomo namreč govorili z vojaškim psihologom in učiteljem v vojaškem šolstvu <strong>Gregorjem Jazbecem</strong>, ki je tako s pomočjo zgodovinskih zapisov kot pričevanj preživelih vojakov preučil celo množico različnih bojnih primerov, ki segajo vse od druge svetovne vojne pa do spopadov v Iraku in Afganistanu, ter na ta način zarisal nekatere zakonitosti človeškega vedenja v vojni. Gost v oddaji nastopa v svojem imenu in ne kot predstavnik Slovenske vojske.</p> <blockquote><p>»Bojevanje si lahko najbolje predstavljamo tako: si v temni sobi in imaš baterijsko svetilko – vidiš toliko, kolikor pač nese snop. In v tisto smer.«</p></blockquote></p> 174821046 RTVSLO – Ars 2941 clean Čeprav večina Evrope že več kot tri četrt stoletja živi v miru, se vsi zavedamo, da po svetu divja veliko oboroženih spopadov in da vojna preplavlja življenja mnogih ljudi, pa naj se v njej znajdejo kot civilisti, vojaki državnih ali najemniških vojska ali pa morda kot gverilski uporniki. Kljub temu da lahko redno beremo medijska poročila o vojnih premikih, zmagah in porazih, osvojitvah in predajah, pa si le stežka predstavljamo, kaj vse se ob tem dogaja v posameznikih na bojiščih. Ne samo mediji, tudi zgodovinske knjige se praviloma veliko bolj osredotočajo na širšo sliko in ne prikazujejo neposredne resničnosti bojišča, preživeli vojni veterani pa o svojih doživetjih velikokrat molčijo. Četudi vsi razumemo, da je doživetje vojne grozljivo, imamo tako večinoma le medlo predstavo o tem, kaj vse se med boji dogaja v ljudeh, kaj vse vpliva na to, kako se različne enote in posamezniki med vojno vedejo in kakšne posledice vojna pušča tistih, ki so jo doživeli od blizu. No, prav nekaterim od teh vprašanj se bomo posvečali v tokratnih Glasovih svetov. Ob izidu njegove knjige Vojna II in ponatisu monografije Vojna, bomo namreč govorili z vojaškim psihologom in učiteljem v vojaškem šolstvu Gregorjem Jazbecem, ki je tako s pomočjo zgodovinskih zapisov kot pričevanj preživelih vojakov preučil celo množico različnih bojnih primerov, ki segajo vse od druge svetovne vojne pa do spopadov v Iraku in Afganistanu, ter na ta način zarisal nekatere zakonitosti človeškega vedenja v vojni. Gost v oddaji nastopa v svojem imenu in ne kot predstavnik Slovenske vojske. Oddajo je pripravila in vodila Alja Zore.<p>"Na koncu gre za surov 'pretep', v katerem niti ne veš dobro, kaj se dogaja, in šele ko je spopada konec, začneš malo sestavljati zgodbo."</p><p><p>Čeprav večina Evrope že več kot tri četrt stoletja živi v miru, se vsi zavedamo, da po svetu divja veliko oboroženih spopadov in da vojna preplavlja življenja mnogih ljudi, pa naj se v njej znajdejo kot civilisti, vojaki državnih ali najemniških vojska ali pa morda kot gverilski uporniki. Kljub temu da lahko redno beremo medijska poročila o vojnih premikih, zmagah in porazih, osvojitvah in predajah, pa si le stežka predstavljamo, kaj vse se ob tem dogaja v posameznikih na bojiščih. Ne samo mediji, tudi zgodovinske knjige se praviloma veliko bolj osredotočajo na širšo sliko in ne prikazujejo neposredne resničnosti bojišča, preživeli vojni veterani pa o svojih doživetjih velikokrat molčijo. Četudi vsi razumemo, da je doživetje vojne grozljivo, imamo tako večinoma le medlo predstavo o tem, kaj vse se med boji dogaja v ljudeh, kaj vse vpliva na to, kako se različne enote in posamezniki med vojno vedejo in kakšne posledice vojna pušča tistih, ki so jo doživeli od blizu. No, prav nekaterim od teh vprašanj se bomo posvečali v tokratnih Glasovih svetov. Ob izidu njegove knjige <strong>Vojna II</strong> in ponatisu monografije Vojna, bomo namreč govorili z vojaškim psihologom in učiteljem v vojaškem šolstvu <strong>Gregorjem Jazbecem</strong>, ki je tako s pomočjo zgodovinskih zapisov kot pričevanj preživelih vojakov preučil celo množico različnih bojnih primerov, ki segajo vse od druge svetovne vojne pa do spopadov v Iraku in Afganistanu, ter na ta način zarisal nekatere zakonitosti človeškega vedenja v vojni. Gost v oddaji nastopa v svojem imenu in ne kot predstavnik Slovenske vojske.</p> <blockquote><p>»Bojevanje si lahko najbolje predstavljamo tako: si v temni sobi in imaš baterijsko svetilko – vidiš toliko, kolikor pač nese snop. In v tisto smer.«</p></blockquote></p> Wed, 10 Nov 2021 13:05:00 +0000 Psihološki odzivi vojakov v bojnih okoliščinah Vzgojni vzorci, ki so temeljili na poslušnosti, strahu in sramu ter veljali za številne rodove, danes ne učinkujejo več. Tega se je zelo dobro zavedal tudi znameniti danski družinski terapevt Jesper Juul, čigar prva knjiga, svetovna uspešnica »Kompetentni otrok«, ki smo jo pred 13. leti v slovenskem prevodu dobili tudi pri nas, velja za nekakšno "biblijo vzgoje". V knjigi Juul ponuja premislek o novih vrednotah in poudarja, da je vzgoja dinamični dvosmerni proces, v katerem se razvijajo oboji, starši in otroci; in, da dvosmernost obstaja zato, ker so otroci kompetentni in sicer od vsega začetka, od rojstva naprej imajo svojo osebnost in so zato po človeški in socialni plati kompetentni partnerji staršev. Kaj to zares pomeni in kako se starši učijo vzgoje od otrok ter jih ob tem seveda vseeno vodijo? Z nami bo Ivana Gradišnik, ustanoviteljica in vodja Familylaba Slovenija, ki je ustanovni član mednarodnega združenja Familylab Association in si prizadeva ohranjati in širiti vrednote ter načela, kakor jih predlaga snovalec ideje o t. i. družinskem laboratoriju - Jesper Juul. V Familylabu Slovenija verjamejo, da obstajajo načini vzgajanja otrok, ki so boljši od uporabe avtoritarne sile ali demokratskih zvijač in zato namesto tega prisegajo na razmerja, utemeljena v enakovrednosti, avtentičnosti, integriteti in osebni odgovornosti. Oddajo pripravlja in vodi Liana Buršič<p>Kje smo 13 let po slovenskem izidu Juulove knjige Kompetentni otrok, ki spada med pomembna in prelomna svetovna dela na področju vzgoje? </p><p><p>Vzgojni vzorci, ki so temeljili na poslušnosti, strahu in sramu ter veljali za številne rodove, danes ne učinkujejo več. Tega se je zelo dobro zavedal tudi znameniti danski družinski terapevt <strong>Jesper Juul</strong>, čigar prva knjiga, svetovna uspešnica »Kompetentni otrok«, ki smo jo pred 13. leti v slovenskem prevodu dobili tudi pri nas, velja za nekakšno "biblijo vzgoje". V knjigi Juul ponuja premislek o novih vrednotah in poudarja, da je vzgoja dinamični dvosmerni proces, v katerem se razvijajo oboji, starši in otroci; in, da dvosmernost obstaja zato, ker so otroci kompetentni in sicer od vsega začetka, od rojstva naprej imajo svojo osebnost in so zato po človeški in socialni plati kompetentni partnerji staršev. Kaj to zares pomeni in kako se starši učijo vzgoje od otrok ter jih ob tem seveda vseeno vodijo? Z nami bo <strong>Ivana Gradišnik</strong>, ustanoviteljica in vodja <strong>Familylaba Slovenija</strong>, ki je ustanovni član mednarodnega združenja Familylab Association in si prizadeva ohranjati in širiti vrednote ter načela, kakor jih predlaga snovalec ideje o t. i. družinskem laboratoriju - Jesper Juul. V Familylabu Slovenija verjamejo, da obstajajo načini vzgajanja otrok, ki so boljši od uporabe avtoritarne sile ali demokratskih zvijač in zato namesto tega prisegajo na razmerja, utemeljena v enakovrednosti, avtentičnosti, integriteti in osebni odgovornosti. Oddajo pripravlja in vodi Liana Buršič</p> <p>&nbsp;</p></p> 174819124 RTVSLO – Ars 3219 clean Vzgojni vzorci, ki so temeljili na poslušnosti, strahu in sramu ter veljali za številne rodove, danes ne učinkujejo več. Tega se je zelo dobro zavedal tudi znameniti danski družinski terapevt Jesper Juul, čigar prva knjiga, svetovna uspešnica »Kompetentni otrok«, ki smo jo pred 13. leti v slovenskem prevodu dobili tudi pri nas, velja za nekakšno "biblijo vzgoje". V knjigi Juul ponuja premislek o novih vrednotah in poudarja, da je vzgoja dinamični dvosmerni proces, v katerem se razvijajo oboji, starši in otroci; in, da dvosmernost obstaja zato, ker so otroci kompetentni in sicer od vsega začetka, od rojstva naprej imajo svojo osebnost in so zato po človeški in socialni plati kompetentni partnerji staršev. Kaj to zares pomeni in kako se starši učijo vzgoje od otrok ter jih ob tem seveda vseeno vodijo? Z nami bo Ivana Gradišnik, ustanoviteljica in vodja Familylaba Slovenija, ki je ustanovni član mednarodnega združenja Familylab Association in si prizadeva ohranjati in širiti vrednote ter načela, kakor jih predlaga snovalec ideje o t. i. družinskem laboratoriju - Jesper Juul. V Familylabu Slovenija verjamejo, da obstajajo načini vzgajanja otrok, ki so boljši od uporabe avtoritarne sile ali demokratskih zvijač in zato namesto tega prisegajo na razmerja, utemeljena v enakovrednosti, avtentičnosti, integriteti in osebni odgovornosti. Oddajo pripravlja in vodi Liana Buršič<p>Kje smo 13 let po slovenskem izidu Juulove knjige Kompetentni otrok, ki spada med pomembna in prelomna svetovna dela na področju vzgoje? </p><p><p>Vzgojni vzorci, ki so temeljili na poslušnosti, strahu in sramu ter veljali za številne rodove, danes ne učinkujejo več. Tega se je zelo dobro zavedal tudi znameniti danski družinski terapevt <strong>Jesper Juul</strong>, čigar prva knjiga, svetovna uspešnica »Kompetentni otrok«, ki smo jo pred 13. leti v slovenskem prevodu dobili tudi pri nas, velja za nekakšno "biblijo vzgoje". V knjigi Juul ponuja premislek o novih vrednotah in poudarja, da je vzgoja dinamični dvosmerni proces, v katerem se razvijajo oboji, starši in otroci; in, da dvosmernost obstaja zato, ker so otroci kompetentni in sicer od vsega začetka, od rojstva naprej imajo svojo osebnost in so zato po človeški in socialni plati kompetentni partnerji staršev. Kaj to zares pomeni in kako se starši učijo vzgoje od otrok ter jih ob tem seveda vseeno vodijo? Z nami bo <strong>Ivana Gradišnik</strong>, ustanoviteljica in vodja <strong>Familylaba Slovenija</strong>, ki je ustanovni član mednarodnega združenja Familylab Association in si prizadeva ohranjati in širiti vrednote ter načela, kakor jih predlaga snovalec ideje o t. i. družinskem laboratoriju - Jesper Juul. V Familylabu Slovenija verjamejo, da obstajajo načini vzgajanja otrok, ki so boljši od uporabe avtoritarne sile ali demokratskih zvijač in zato namesto tega prisegajo na razmerja, utemeljena v enakovrednosti, avtentičnosti, integriteti in osebni odgovornosti. Oddajo pripravlja in vodi Liana Buršič</p> <p>&nbsp;</p></p> Wed, 03 Nov 2021 14:35:00 +0000 Pogovoriti se moramo o vzgoji Zgodovina organizirane stanovanjske gradnje pri nas je obenem tudi zgodovina različnih pristopov k reševanju stanovanjske krize. Stanovanjska kriza je morda res kontinuirana in kronična, vendar to ne pomeni, da je bila vedno enako zaostrena. Na vprašanje, kaj je sodobno, zdravo, ekonomično, okolju prijazno, velikodušno in prilagodljivo stanovanje, moramo danes iskati nove odgovore, saj sta Svetovna zdravstvena in z njo povezana ekonomska kriza na novo izpisali pomen in vlogo stanovanja. Ogromne razlike v stanovanjskih razmerah so postale še bolj vidne, dom pa je še izraziteje postal tudi delovno mesto in pred inflacijo varna finančna investicija. V takšnih hitro spreminjajočih se razmerah razstava »Iščem stanovanje … 100 let organizirane stanovanjske gradnje« ne pomeni samo zgodovinskega pregleda, ampak tudi izhodišče za kritično diskusijo o prostorskih, arhitekturnih in organizacijskih priložnostih za reševanje stanovanjske krize v prihodnosti. Razstava se je prejšnji teden otvorila v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje (MAO), pa tudi na različnih lokacijah v javnem prostoru. Naj bo tokratna oddaja povod za odprtje široke strokovne in javne razprave, ki je tudi eden od pogojev za uspešno reševanje naraščajoče stanovanjske krize novega tisočletja. V Glasovih svetov gostimo arhitekte in tudi kustose omenjene razstave: Ajdo Bračič, Andraža Keršiča in dr. Miloša Kosca. Avtorica in voditeljica oddaje je Liana Buršič<p>O najnovejši MAO razstavi "Iščem stanovanje ... sto let organizirane stanovanjske gradnje"</p><p><p>Zgodovina organizirane stanovanjske gradnje pri nas je obenem tudi zgodovina različnih pristopov k reševanju stanovanjske krize. Stanovanjska kriza je morda res kontinuirana in kronična, vendar to ne pomeni, da je bila vedno enako zaostrena. Na vprašanje, kaj je sodobno, zdravo, ekonomično, okolju prijazno, velikodušno in prilagodljivo stanovanje, moramo danes iskati nove odgovore, saj sta Svetovna zdravstvena in z njo povezana ekonomska kriza na novo izpisali pomen in vlogo stanovanja. Ogromne razlike v stanovanjskih razmerah so postale še bolj vidne, dom pa je še izraziteje postal tudi delovno mesto in pred inflacijo varna finančna investicija. V takšnih hitro spreminjajočih se razmerah razstava »Iščem stanovanje … 100 let organizirane stanovanjske gradnje«  ne pomeni samo zgodovinskega pregleda, ampak tudi izhodišče za kritično diskusijo o prostorskih, arhitekturnih in organizacijskih priložnostih za reševanje stanovanjske krize v prihodnosti. Razstava se je prejšnji teden otvorila v  Muzeju za arhitekturo in oblikovanje (MAO), pa tudi na različnih lokacijah v javnem prostoru. Naj bo tokratna oddaja povod za odprtje široke strokovne in javne razprave, ki je tudi eden od pogojev za uspešno reševanje naraščajoče stanovanjske krize novega tisočletja. V Glasovih svetov gostimo arhitekte in tudi kustose omenjene razstave: <strong>Ajdo Bračič</strong>, <strong>Andraža Keršiča</strong> in dr.<strong> Miloša Kosca</strong></p></p> 174817386 RTVSLO – Ars 3346 clean Zgodovina organizirane stanovanjske gradnje pri nas je obenem tudi zgodovina različnih pristopov k reševanju stanovanjske krize. Stanovanjska kriza je morda res kontinuirana in kronična, vendar to ne pomeni, da je bila vedno enako zaostrena. Na vprašanje, kaj je sodobno, zdravo, ekonomično, okolju prijazno, velikodušno in prilagodljivo stanovanje, moramo danes iskati nove odgovore, saj sta Svetovna zdravstvena in z njo povezana ekonomska kriza na novo izpisali pomen in vlogo stanovanja. Ogromne razlike v stanovanjskih razmerah so postale še bolj vidne, dom pa je še izraziteje postal tudi delovno mesto in pred inflacijo varna finančna investicija. V takšnih hitro spreminjajočih se razmerah razstava »Iščem stanovanje … 100 let organizirane stanovanjske gradnje« ne pomeni samo zgodovinskega pregleda, ampak tudi izhodišče za kritično diskusijo o prostorskih, arhitekturnih in organizacijskih priložnostih za reševanje stanovanjske krize v prihodnosti. Razstava se je prejšnji teden otvorila v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje (MAO), pa tudi na različnih lokacijah v javnem prostoru. Naj bo tokratna oddaja povod za odprtje široke strokovne in javne razprave, ki je tudi eden od pogojev za uspešno reševanje naraščajoče stanovanjske krize novega tisočletja. V Glasovih svetov gostimo arhitekte in tudi kustose omenjene razstave: Ajdo Bračič, Andraža Keršiča in dr. Miloša Kosca. Avtorica in voditeljica oddaje je Liana Buršič<p>O najnovejši MAO razstavi "Iščem stanovanje ... sto let organizirane stanovanjske gradnje"</p><p><p>Zgodovina organizirane stanovanjske gradnje pri nas je obenem tudi zgodovina različnih pristopov k reševanju stanovanjske krize. Stanovanjska kriza je morda res kontinuirana in kronična, vendar to ne pomeni, da je bila vedno enako zaostrena. Na vprašanje, kaj je sodobno, zdravo, ekonomično, okolju prijazno, velikodušno in prilagodljivo stanovanje, moramo danes iskati nove odgovore, saj sta Svetovna zdravstvena in z njo povezana ekonomska kriza na novo izpisali pomen in vlogo stanovanja. Ogromne razlike v stanovanjskih razmerah so postale še bolj vidne, dom pa je še izraziteje postal tudi delovno mesto in pred inflacijo varna finančna investicija. V takšnih hitro spreminjajočih se razmerah razstava »Iščem stanovanje … 100 let organizirane stanovanjske gradnje«  ne pomeni samo zgodovinskega pregleda, ampak tudi izhodišče za kritično diskusijo o prostorskih, arhitekturnih in organizacijskih priložnostih za reševanje stanovanjske krize v prihodnosti. Razstava se je prejšnji teden otvorila v  Muzeju za arhitekturo in oblikovanje (MAO), pa tudi na različnih lokacijah v javnem prostoru. Naj bo tokratna oddaja povod za odprtje široke strokovne in javne razprave, ki je tudi eden od pogojev za uspešno reševanje naraščajoče stanovanjske krize novega tisočletja. V Glasovih svetov gostimo arhitekte in tudi kustose omenjene razstave: <strong>Ajdo Bračič</strong>, <strong>Andraža Keršiča</strong> in dr.<strong> Miloša Kosca</strong></p></p> Wed, 27 Oct 2021 16:30:00 +0000 "Stanovanjska kriza pri nas je kontinuirana in kronična" Kaj danes damo na svoj krožnik, je v luči globalnih podnebnih sprememb postalo del zelo zapletene zgodbe z vrsto daljnosežnih posledic. Spekter človeških dejavnosti, povezanih z pridelavo hrane, njenim transportom, predelavo, prodajo, pripravo in konec koncev tudi z odpadno hrano, dejavnosti torej, ki tvorijo t. i. prehranski sistem, prispeva kar tretjino antropogenih izpustov toplogrednih plinov. Iz te perspektive se zdi povsem samoumevno, da k resnemu zmanjšanju emisij nujno sodijo tudi globoke spremembe na področju hrane. A tako kot venomer, ko se soočamo z nujnostjo spreminjanja utečenih navad, takšne spremembe niso ne preproste in tudi ne vedno sprejete z razumevanjem. Eno izmed nevralgičnih točk sodobnega prehranskega diskurza denimo predstavlja poraba mesa in drugih živil živalskega izvora. Skozi večji del zgodovine je bila mesna prehrana skoraj izključno v domeni bogatih slojev prebivalstva. To se je skozi drugo polovico 20. stoletja v t. i. razvitem svetu spremenilo. Industrijski način gojenja živali in predelave mesa je omogočil, da je meso postalo sorazmerno poceni in vedno pri roki, naraščanje kupne moči po svetu pa je v zadnjih desetletjih vedno spremljala tudi vse intenzivnejša poraba mesa. Tako se je v zadnjih 50ih letih proizvodnja mesa potrojila in je v letu 2018 znašala 341 milijonov ton. Tri četrtine kmetijskih površin je danes tako ali drugače namenjenih proizvodnji mesa. Okoljski odtis sodobne proizvodnje hrane pa se seveda ne konča pri preštevanju količine toplogrednih izpustov. Hrana je danes dobrina, s katero se v obliki najrazličnejših izdelkov kuje precejšnje dobičke, pri tem pa se ne upošteva dejanske vrednosti oziroma cene izsekavanja (pra)gozdov in krčenja habitatov na splošno, uničujočega vpliva pesticidov na številčnost žuželk ter na vodne in talne ekosisteme, ter vseprisotne prekomerne izrabe vode, čeprav utegnejo biti prav ti dejavniki za pestrost in dolgoročno odpornost življenja na planetu še celo bolj odločilni. In potem smo tu mi, posamezniki in posameznice, potrošniki in potrošnice, ki naj bi s svojimi lastnimi prehranskimi izbirami tudi pomagali usmerjati prihodnje trende v kmetijstvu in prehranski industriji v bolj trajnostne vode, pri tem pa imamo glede tega, kaj je za nas prava in ustrezna prehrana zelo različna – in včasih diametralno nasprotna - mnenja. Nekaj vidikov te zelo kompleksne in prepletene zgodbe, katere del vendarle vsi skupaj smo, smo naslovili v tokratnih Glasovih svetov. V pogovoru so sodelovale izr. prof. dr. Andreja Vezovnik s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani, Živa Kavka Gobbo iz društva za sonaravni razvoj Focus in Nika Tavčar iz Umanotere, slovenske fundacije za trajnostni razvoj. Foto: Pixabay,cc<p>Prehranski sistemi prispevajo danes tretjino antropogenih toplogrednih izpustov.</p><p><p>Kaj danes damo na svoj krožnik, je v luči globalnih podnebnih sprememb postalo del zelo zapletene zgodbe z vrsto daljnosežnih posledic. Spekter človeških dejavnosti, povezanih z pridelavo hrane, njenim transportom, predelavo, prodajo, pripravo in konec koncev tudi z odpadno hrano, dejavnosti torej, ki  tvorijo t. i. prehranski sistem, prispeva kar tretjino antropogenih izpustov toplogrednih plinov.</p> <p>Iz te perspektive se zdi povsem samoumevno, da k resnemu zmanjšanju emisij nujno sodijo tudi globoke spremembe na področju hrane. A tako kot venomer, ko se soočamo z nujnostjo spreminjanja utečenih navad, takšne spremembe niso ne preproste in tudi ne vedno sprejete z razumevanjem.</p> <p>Eno izmed nevralgičnih točk sodobnega prehranskega diskurza denimo predstavlja poraba mesa in drugih živil živalskega izvora. Skozi večji del zgodovine je bila mesna prehrana skoraj izključno v domeni bogatih slojev prebivalstva. To se je skozi drugo polovico 20. stoletja v t. i. razvitem svetu spremenilo. Industrijski način gojenja živali in predelave mesa je omogočil, da je meso postalo sorazmerno poceni in vedno pri roki, naraščanje kupne moči po svetu pa je v zadnjih desetletjih vedno spremljala tudi vse intenzivnejša poraba mesa. Tako se je v zadnjih 50ih letih proizvodnja mesa potrojila in je v letu 2018 znašala 341 milijonov ton. Tri četrtine kmetijskih površin je danes tako ali drugače namenjenih proizvodnji mesa.</p> <p>Okoljski odtis sodobne proizvodnje hrane pa se seveda ne konča pri preštevanju količine toplogrednih izpustov. Hrana je danes dobrina, s katero se v obliki najrazličnejših izdelkov kuje precejšnje dobičke, pri tem pa se ne upošteva dejanske vrednosti oziroma cene izsekavanja (pra)gozdov in krčenja habitatov na splošno, uničujočega vpliva pesticidov na številčnost žuželk ter na vodne in talne ekosisteme, ter vseprisotne prekomerne izrabe vode, čeprav utegnejo biti prav ti dejavniki za pestrost in dolgoročno odpornost življenja na planetu še celo bolj odločilni.</p> <p>In potem smo tu mi, posamezniki in posameznice, potrošniki in potrošnice, ki naj bi s svojimi lastnimi prehranskimi izbirami tudi pomagali usmerjati prihodnje trende v kmetijstvu in prehranski industriji v bolj trajnostne vode, pri tem pa imamo glede  tega, kaj je za nas prava in ustrezna prehrana zelo različna – in včasih diametralno nasprotna - mnenja.</p> <p>Nekaj vidikov te zelo kompleksne in prepletene zgodbe, katere del vendarle vsi skupaj smo, smo naslovili v tokratnih Glasovih svetov. V pogovoru so sodelovale izr. prof. dr. <strong>Andreja Vezovnik</strong> s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani, <strong>Živa Kavka Gobbo</strong> iz društva za sonaravni razvoj Focus in <strong>Nika Tavčar</strong> iz Umanotere, slovenske fundacije za trajnostni razvoj.</p></p> 174815321 RTVSLO – Ars 3174 clean Kaj danes damo na svoj krožnik, je v luči globalnih podnebnih sprememb postalo del zelo zapletene zgodbe z vrsto daljnosežnih posledic. Spekter človeških dejavnosti, povezanih z pridelavo hrane, njenim transportom, predelavo, prodajo, pripravo in konec koncev tudi z odpadno hrano, dejavnosti torej, ki tvorijo t. i. prehranski sistem, prispeva kar tretjino antropogenih izpustov toplogrednih plinov. Iz te perspektive se zdi povsem samoumevno, da k resnemu zmanjšanju emisij nujno sodijo tudi globoke spremembe na področju hrane. A tako kot venomer, ko se soočamo z nujnostjo spreminjanja utečenih navad, takšne spremembe niso ne preproste in tudi ne vedno sprejete z razumevanjem. Eno izmed nevralgičnih točk sodobnega prehranskega diskurza denimo predstavlja poraba mesa in drugih živil živalskega izvora. Skozi večji del zgodovine je bila mesna prehrana skoraj izključno v domeni bogatih slojev prebivalstva. To se je skozi drugo polovico 20. stoletja v t. i. razvitem svetu spremenilo. Industrijski način gojenja živali in predelave mesa je omogočil, da je meso postalo sorazmerno poceni in vedno pri roki, naraščanje kupne moči po svetu pa je v zadnjih desetletjih vedno spremljala tudi vse intenzivnejša poraba mesa. Tako se je v zadnjih 50ih letih proizvodnja mesa potrojila in je v letu 2018 znašala 341 milijonov ton. Tri četrtine kmetijskih površin je danes tako ali drugače namenjenih proizvodnji mesa. Okoljski odtis sodobne proizvodnje hrane pa se seveda ne konča pri preštevanju količine toplogrednih izpustov. Hrana je danes dobrina, s katero se v obliki najrazličnejših izdelkov kuje precejšnje dobičke, pri tem pa se ne upošteva dejanske vrednosti oziroma cene izsekavanja (pra)gozdov in krčenja habitatov na splošno, uničujočega vpliva pesticidov na številčnost žuželk ter na vodne in talne ekosisteme, ter vseprisotne prekomerne izrabe vode, čeprav utegnejo biti prav ti dejavniki za pestrost in dolgoročno odpornost življenja na planetu še celo bolj odločilni. In potem smo tu mi, posamezniki in posameznice, potrošniki in potrošnice, ki naj bi s svojimi lastnimi prehranskimi izbirami tudi pomagali usmerjati prihodnje trende v kmetijstvu in prehranski industriji v bolj trajnostne vode, pri tem pa imamo glede tega, kaj je za nas prava in ustrezna prehrana zelo različna – in včasih diametralno nasprotna - mnenja. Nekaj vidikov te zelo kompleksne in prepletene zgodbe, katere del vendarle vsi skupaj smo, smo naslovili v tokratnih Glasovih svetov. V pogovoru so sodelovale izr. prof. dr. Andreja Vezovnik s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani, Živa Kavka Gobbo iz društva za sonaravni razvoj Focus in Nika Tavčar iz Umanotere, slovenske fundacije za trajnostni razvoj. Foto: Pixabay,cc<p>Prehranski sistemi prispevajo danes tretjino antropogenih toplogrednih izpustov.</p><p><p>Kaj danes damo na svoj krožnik, je v luči globalnih podnebnih sprememb postalo del zelo zapletene zgodbe z vrsto daljnosežnih posledic. Spekter človeških dejavnosti, povezanih z pridelavo hrane, njenim transportom, predelavo, prodajo, pripravo in konec koncev tudi z odpadno hrano, dejavnosti torej, ki  tvorijo t. i. prehranski sistem, prispeva kar tretjino antropogenih izpustov toplogrednih plinov.</p> <p>Iz te perspektive se zdi povsem samoumevno, da k resnemu zmanjšanju emisij nujno sodijo tudi globoke spremembe na področju hrane. A tako kot venomer, ko se soočamo z nujnostjo spreminjanja utečenih navad, takšne spremembe niso ne preproste in tudi ne vedno sprejete z razumevanjem.</p> <p>Eno izmed nevralgičnih točk sodobnega prehranskega diskurza denimo predstavlja poraba mesa in drugih živil živalskega izvora. Skozi večji del zgodovine je bila mesna prehrana skoraj izključno v domeni bogatih slojev prebivalstva. To se je skozi drugo polovico 20. stoletja v t. i. razvitem svetu spremenilo. Industrijski način gojenja živali in predelave mesa je omogočil, da je meso postalo sorazmerno poceni in vedno pri roki, naraščanje kupne moči po svetu pa je v zadnjih desetletjih vedno spremljala tudi vse intenzivnejša poraba mesa. Tako se je v zadnjih 50ih letih proizvodnja mesa potrojila in je v letu 2018 znašala 341 milijonov ton. Tri četrtine kmetijskih površin je danes tako ali drugače namenjenih proizvodnji mesa.</p> <p>Okoljski odtis sodobne proizvodnje hrane pa se seveda ne konča pri preštevanju količine toplogrednih izpustov. Hrana je danes dobrina, s katero se v obliki najrazličnejših izdelkov kuje precejšnje dobičke, pri tem pa se ne upošteva dejanske vrednosti oziroma cene izsekavanja (pra)gozdov in krčenja habitatov na splošno, uničujočega vpliva pesticidov na številčnost žuželk ter na vodne in talne ekosisteme, ter vseprisotne prekomerne izrabe vode, čeprav utegnejo biti prav ti dejavniki za pestrost in dolgoročno odpornost življenja na planetu še celo bolj odločilni.</p> <p>In potem smo tu mi, posamezniki in posameznice, potrošniki in potrošnice, ki naj bi s svojimi lastnimi prehranskimi izbirami tudi pomagali usmerjati prihodnje trende v kmetijstvu in prehranski industriji v bolj trajnostne vode, pri tem pa imamo glede  tega, kaj je za nas prava in ustrezna prehrana zelo različna – in včasih diametralno nasprotna - mnenja.</p> <p>Nekaj vidikov te zelo kompleksne in prepletene zgodbe, katere del vendarle vsi skupaj smo, smo naslovili v tokratnih Glasovih svetov. V pogovoru so sodelovale izr. prof. dr. <strong>Andreja Vezovnik</strong> s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani, <strong>Živa Kavka Gobbo</strong> iz društva za sonaravni razvoj Focus in <strong>Nika Tavčar</strong> iz Umanotere, slovenske fundacije za trajnostni razvoj.</p></p> Wed, 20 Oct 2021 12:10:00 +0000 Hrana v času podnebnih sprememb Manipulacije z dejstvi, ustvarjanje lažnih videzov in vsakovrstno zavajanje ljudi, da bi jih pridobili na svojo stran: lahko si mislimo, da je bilo vse to do neke mere prisotno v različnih zgodovinskih obdobjih in prostorih. In vendar smo bili v preteklem stoletju priča dogodkom, v katerih je, kot se zdi, propaganda postala veliko bolj množična in učinkovita. Mobilizacija ljudi v 20. stoletju – pa naj gre za slepo sledenje totalitarnim režimom, množično vojskovanje na eni ali drugi strani obeh svetovnih vojn, vzdrževanje hladnovojne bipolarnosti ali pa za radikalne spremembe življenjskih slogov ljudi, njihovih potreb ter njihovih načinov kupovanja in razmišljanja – je namreč dobila obseg in hitrost, ki sta bila do tedaj verjetno povsem nezamisljiva. Čeprav je k temu seveda pripomogel tudi razvoj množičnih medijev, ki tovrstno komunikacijo s tako rekoč celotno družbo sploh omogočajo, pa pojav moderne propagande ni nekaj, kar bi se zgodilo popolnoma samo od sebe. Že pred temi velikimi manifestacijami moči manipulacije s čustvovanjem in obnašanjem množic se je namreč pojavilo, jih ves čas spremljalo in jih aktivno oblikovalo tudi intenzivno znanstveno preučevanje možnosti, tehnik in potreb po propagandi, in sicer predvsem v ameriških družboslovnih vedah. V tokratnih Glasovih svetov se torej ne bomo toliko posvečali morda najbolj očitnim manifestacijam propagande v 20. stoletju, kot je bila denimo tista v nacistični Nemčiji, ampak se bomo pogovarjali predvsem o izvorih propagande kot znanstvene tehnike. O tem, kdaj in kako je ta vzniknila, na katere težave je skušala odgovarjati, kakšen pogled na svet in na človeka je značilen zanjo, kako je vplivala na takratne družbe in v čem so ti izvori moderne propagande relevantni tudi za današnji čas, se bomo pogovarjali z znanstvenim sodelavcem Pedagoškega inštituta, komunikologom dr. Igorjem Bijukličem. Oddajo je pripravila in vodila Alja Zore. Foto: Propagandni plakat iz 1. svetovne vojne, Wikipedija<p>Kako so ameriške družbene vede na začetku stoletja izumile tehnike vplivanja na obnašanje množic</p><p><p>Manipulacije z dejstvi, ustvarjanje lažnih videzov in vsakovrstno zavajanje ljudi, da bi jih pridobili na svojo stran: lahko si mislimo, da je bilo vse to do neke mere prisotno v različnih zgodovinskih obdobjih in prostorih. In vendar smo bili v preteklem stoletju priča dogodkom, v katerih je, kot se zdi, propaganda postala veliko bolj množična in učinkovita. Mobilizacija ljudi v 20. stoletju – pa naj gre za slepo sledenje totalitarnim režimom, množično vojskovanje na eni ali drugi strani obeh svetovnih vojn, vzdrževanje hladnovojne bipolarnosti ali pa za radikalne spremembe življenjskih slogov ljudi, njihovih potreb ter njihovih načinov kupovanja in razmišljanja – je namreč dobila obseg in hitrost, ki sta bila do tedaj verjetno povsem nezamisljiva. Čeprav je k temu seveda pripomogel tudi razvoj množičnih medijev, ki tovrstno komunikacijo s tako rekoč celotno družbo sploh omogočajo, pa pojav moderne propagande ni nekaj, kar bi se zgodilo popolnoma samo od sebe. Že pred temi velikimi manifestacijami moči manipulacije s čustvovanjem in obnašanjem množic se je namreč pojavilo, jih ves čas spremljalo in jih aktivno oblikovalo tudi intenzivno znanstveno preučevanje možnosti, tehnik in potreb po propagandi, in sicer predvsem v ameriških družboslovnih vedah. V tokratnih Glasovih svetov se torej ne bomo toliko posvečali morda najbolj očitnim manifestacijam propagande v 20. stoletju, kot je bila denimo tista v nacistični Nemčiji, ampak se bomo pogovarjali predvsem o izvorih propagande kot znanstvene tehnike. O tem, kdaj in kako je ta vzniknila, na katere težave je skušala odgovarjati, kakšen pogled na svet in na človeka je značilen zanjo, kako je vplivala na takratne družbe in v čem so ti izvori moderne propagande relevantni tudi za današnji čas, se bomo pogovarjali z znanstvenim sodelavcem Pedagoškega inštituta, komunikologom <strong>dr. Igorjem Bijukličem</strong>.</p></p> 174813297 RTVSLO – Ars 2666 clean Manipulacije z dejstvi, ustvarjanje lažnih videzov in vsakovrstno zavajanje ljudi, da bi jih pridobili na svojo stran: lahko si mislimo, da je bilo vse to do neke mere prisotno v različnih zgodovinskih obdobjih in prostorih. In vendar smo bili v preteklem stoletju priča dogodkom, v katerih je, kot se zdi, propaganda postala veliko bolj množična in učinkovita. Mobilizacija ljudi v 20. stoletju – pa naj gre za slepo sledenje totalitarnim režimom, množično vojskovanje na eni ali drugi strani obeh svetovnih vojn, vzdrževanje hladnovojne bipolarnosti ali pa za radikalne spremembe življenjskih slogov ljudi, njihovih potreb ter njihovih načinov kupovanja in razmišljanja – je namreč dobila obseg in hitrost, ki sta bila do tedaj verjetno povsem nezamisljiva. Čeprav je k temu seveda pripomogel tudi razvoj množičnih medijev, ki tovrstno komunikacijo s tako rekoč celotno družbo sploh omogočajo, pa pojav moderne propagande ni nekaj, kar bi se zgodilo popolnoma samo od sebe. Že pred temi velikimi manifestacijami moči manipulacije s čustvovanjem in obnašanjem množic se je namreč pojavilo, jih ves čas spremljalo in jih aktivno oblikovalo tudi intenzivno znanstveno preučevanje možnosti, tehnik in potreb po propagandi, in sicer predvsem v ameriških družboslovnih vedah. V tokratnih Glasovih svetov se torej ne bomo toliko posvečali morda najbolj očitnim manifestacijam propagande v 20. stoletju, kot je bila denimo tista v nacistični Nemčiji, ampak se bomo pogovarjali predvsem o izvorih propagande kot znanstvene tehnike. O tem, kdaj in kako je ta vzniknila, na katere težave je skušala odgovarjati, kakšen pogled na svet in na človeka je značilen zanjo, kako je vplivala na takratne družbe in v čem so ti izvori moderne propagande relevantni tudi za današnji čas, se bomo pogovarjali z znanstvenim sodelavcem Pedagoškega inštituta, komunikologom dr. Igorjem Bijukličem. Oddajo je pripravila in vodila Alja Zore. Foto: Propagandni plakat iz 1. svetovne vojne, Wikipedija<p>Kako so ameriške družbene vede na začetku stoletja izumile tehnike vplivanja na obnašanje množic</p><p><p>Manipulacije z dejstvi, ustvarjanje lažnih videzov in vsakovrstno zavajanje ljudi, da bi jih pridobili na svojo stran: lahko si mislimo, da je bilo vse to do neke mere prisotno v različnih zgodovinskih obdobjih in prostorih. In vendar smo bili v preteklem stoletju priča dogodkom, v katerih je, kot se zdi, propaganda postala veliko bolj množična in učinkovita. Mobilizacija ljudi v 20. stoletju – pa naj gre za slepo sledenje totalitarnim režimom, množično vojskovanje na eni ali drugi strani obeh svetovnih vojn, vzdrževanje hladnovojne bipolarnosti ali pa za radikalne spremembe življenjskih slogov ljudi, njihovih potreb ter njihovih načinov kupovanja in razmišljanja – je namreč dobila obseg in hitrost, ki sta bila do tedaj verjetno povsem nezamisljiva. Čeprav je k temu seveda pripomogel tudi razvoj množičnih medijev, ki tovrstno komunikacijo s tako rekoč celotno družbo sploh omogočajo, pa pojav moderne propagande ni nekaj, kar bi se zgodilo popolnoma samo od sebe. Že pred temi velikimi manifestacijami moči manipulacije s čustvovanjem in obnašanjem množic se je namreč pojavilo, jih ves čas spremljalo in jih aktivno oblikovalo tudi intenzivno znanstveno preučevanje možnosti, tehnik in potreb po propagandi, in sicer predvsem v ameriških družboslovnih vedah. V tokratnih Glasovih svetov se torej ne bomo toliko posvečali morda najbolj očitnim manifestacijam propagande v 20. stoletju, kot je bila denimo tista v nacistični Nemčiji, ampak se bomo pogovarjali predvsem o izvorih propagande kot znanstvene tehnike. O tem, kdaj in kako je ta vzniknila, na katere težave je skušala odgovarjati, kakšen pogled na svet in na človeka je značilen zanjo, kako je vplivala na takratne družbe in v čem so ti izvori moderne propagande relevantni tudi za današnji čas, se bomo pogovarjali z znanstvenim sodelavcem Pedagoškega inštituta, komunikologom <strong>dr. Igorjem Bijukličem</strong>.</p></p> Wed, 13 Oct 2021 12:05:00 +0000 Izvori moderne propagande Tovarna Mura je globoko zaznamovala regijo in več generacij ljudi. Stečaj te tovarne je zato pomenil več kot izgubo službe. Šlo je za osebno in družbeno izgubo. Kako se je stečaj vpisal v telesa zaposlenih in kako v slovensko družbo, ki je z Muro dokončno postavila profit pred ljudi? Antropologinja doktorica Nina Vodopivec, avtorica knjige Tu se ne bo nikoli več šivalo, Doživljanja izgube dela in propada tovarne pravi, da je problem, ker je ekonomija uzrupirala različne vidike dela in naših življenj. Delo je namreč družbeno umeščeno, vanj vlagamo svojo energijo in svoja telesa, tudi zelo dobesedno, zato je pomembno, da nanj ne gledamo le skozi ekonomsko logiko. Da so bili ekonomski diskurzi dela izjemno škodljivi za nekdanje zaposlene v Muri in kako so jih potisnili v še hujše stiske, povečali negotovost, strah in šok, pa v tokratni oddaji Glasovi svetov, ki jih je pripravila Urška Henigman.<p>Propad tovarne Mura je bil osebna in družbena izguba</p><p><p>Tovarna Mura je globoko zaznamovala regijo in več generacij ljudi. Stečaj te tovarne je zato pomenil več kot izgubo službe. Šlo je za osebno in družbeno izgubo. Kako se je stečaj vpisal v telesa zaposlenih in kako v slovensko družbo, ki je z Muro dokončno postavila profit pred ljudi? Antropologinja doktorica <strong>Nina Vodopivec</strong>, avtorica knjige <em>Tu se ne bo nikoli več šivalo, Doživljanja izgube dela in propada tovarne</em> pravi, da je problem, ker je ekonomija uzrupirala različne vidike dela in naših življenj. Delo je namreč družbeno umeščeno, vanj vlagamo svojo energijo in svoja telesa, tudi zelo dobesedno, zato je pomembno, da nanj ne gledamo le skozi ekonomsko logiko. Da so bili ekonomski diskurzi dela izjemno škodljivi za nekdanje zaposlene v Muri in kako so jih potisnili v še hujše stiske, povečali negotovost, strah in šok, pa v tokratni oddaji Glasovi svetov.</p></p> 174811243 RTVSLO – Ars 3282 clean Tovarna Mura je globoko zaznamovala regijo in več generacij ljudi. Stečaj te tovarne je zato pomenil več kot izgubo službe. Šlo je za osebno in družbeno izgubo. Kako se je stečaj vpisal v telesa zaposlenih in kako v slovensko družbo, ki je z Muro dokončno postavila profit pred ljudi? Antropologinja doktorica Nina Vodopivec, avtorica knjige Tu se ne bo nikoli več šivalo, Doživljanja izgube dela in propada tovarne pravi, da je problem, ker je ekonomija uzrupirala različne vidike dela in naših življenj. Delo je namreč družbeno umeščeno, vanj vlagamo svojo energijo in svoja telesa, tudi zelo dobesedno, zato je pomembno, da nanj ne gledamo le skozi ekonomsko logiko. Da so bili ekonomski diskurzi dela izjemno škodljivi za nekdanje zaposlene v Muri in kako so jih potisnili v še hujše stiske, povečali negotovost, strah in šok, pa v tokratni oddaji Glasovi svetov, ki jih je pripravila Urška Henigman.<p>Propad tovarne Mura je bil osebna in družbena izguba</p><p><p>Tovarna Mura je globoko zaznamovala regijo in več generacij ljudi. Stečaj te tovarne je zato pomenil več kot izgubo službe. Šlo je za osebno in družbeno izgubo. Kako se je stečaj vpisal v telesa zaposlenih in kako v slovensko družbo, ki je z Muro dokončno postavila profit pred ljudi? Antropologinja doktorica <strong>Nina Vodopivec</strong>, avtorica knjige <em>Tu se ne bo nikoli več šivalo, Doživljanja izgube dela in propada tovarne</em> pravi, da je problem, ker je ekonomija uzrupirala različne vidike dela in naših življenj. Delo je namreč družbeno umeščeno, vanj vlagamo svojo energijo in svoja telesa, tudi zelo dobesedno, zato je pomembno, da nanj ne gledamo le skozi ekonomsko logiko. Da so bili ekonomski diskurzi dela izjemno škodljivi za nekdanje zaposlene v Muri in kako so jih potisnili v še hujše stiske, povečali negotovost, strah in šok, pa v tokratni oddaji Glasovi svetov.</p></p> Wed, 06 Oct 2021 12:05:00 +0000 Delo ni samo ekonomska kategorija Če odpremo katerikoli geografski učbenik, se bomo tam poučili, da sicer 75 odstotkov ozemlja Ruske federacije leži vzhodno od Urala, v Aziji, da pa po drugi strani 75 odstotkov ruskega prebivalstva živi zahodno od velikega gorovja, v Evropi torej. S stališča zemljepisa je okrog vprašanja, ali je Rusija evropska država ali ne, potemtakem mogoče zaznati nekaj nejasnosti, dvoumnosti. In kar velja že za geografijo, dvakrat toliko velja za zgodovino. Zdi se namreč, da preteklost ruskega prostora lahko strnjeno predstavimo kot izmenjavanje obdobij, ko se vzhodnoslovanska velikanka gospodarsko, politično in kulturno tesno navezuje na sočasno dogajanje na zahodu stare celine in nanj tudi sama močno vpliva, ter obdobij, ko je, nasprotno, Rusija videti ne le odrezana od Evrope, ampak od nje tudi radikalno drugačna. Čeprav si, z drugimi besedami, evropske umetnosti in znanosti sploh ni mogoče predstavljati brez izjemnih posameznikov, kot sta pisatelja Dostojevski in Tolstoj, skladatelja Čajkovski in Šostakovič, filmska režiserja Eisenstein in Tarkovski ali znanstvenika Mendelejev in Koroljov, pa so rusko javno, politično in versko življenje, ruski običaji, navade in vrednote ravno dovolj drugačni od tistih na zahodu stare celine, da se celo Rusi sami že zadnje poldrugo stoletje sprašujejo, kam sodijo in kdo pravzaprav so: Evropejci, Azijci ali Evrazijci? In kar velja za Ruse, drži tudi za druge Evropejce: tudi mi si namreč ne znamo odgovoriti, ali Rusija v našo stvarnost posega kot ena izmed najpomembnejših evropskih držav – ali pač kot civilizacija sui generis? - Odgovor na to dilemo smo iskali v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili zgodovinarja, rusista in teologa, dr. Simona Malmenvalla, predavatelja na ljubljanski Teološki fakulteti in na Fakulteti za pravo in poslovne vede pri Katoliškem inštitutu. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Makalu/Pixabay<p>Vzhodnoslovanska velikanka se ne more odločiti, ali politično, gospodarsko in kulturno pripada Evropi ali pač predstavlja civilizacijo sui generis</p><p><p>Če odpremo katerikoli geografski učbenik, se bomo tam poučili, da sicer 75 odstotkov ozemlja Ruske federacije leži vzhodno od Urala, v Aziji, da pa po drugi strani 75 odstotkov ruskega prebivalstva živi zahodno od Urala, v Evropi torej. S stališča zemljepisa je okrog vprašanja, ali je Rusija evropska država ali ne, potemtakem mogoče zaznati nekaj nejasnosti, dvoumnosti.</p> <p>In kar velja že za geografijo, dvakrat toliko velja za zgodovino. Zdi se namreč, da preteklost ruskega prostora lahko strnjeno predstavimo kot izmenjavanje obdobij, ko se vzhodnoslovanska velikanka gospodarsko, politično in kulturno tesno navezuje na sočasno dogajanje na zahodu stare celine in nanj tudi sama močno vpliva, ter obdobij, ko je, nasprotno, Rusija videti ne le odrezana od Evrope, ampak od nje tudi radikalno drugačna.</p> <p>Čeprav si, z drugimi besedami, evropske umetnosti in znanosti sploh ni mogoče predstavljati brez izjemnih posameznikov, kot sta pisatelja <strong>Dostojevski</strong> in <strong>Tolstoj</strong>, skladatelja <strong>Čajkovski</strong> in <strong>Šostakovič</strong>, filmska režiserja <strong>Eisenstein</strong> in <strong>Tarkovski</strong> ali znanstvenika <strong>Mendelejev</strong> in <strong>Koroljov</strong>, pa so rusko javno, politično in versko življenje, ruski običaji, navade in vrednote ravno dovolj drugačni od tistih na zahodu stare celine, da se celo Rusi sami že zadnje poldrugo stoletje sprašujejo, kam sodijo in kdo pravzaprav so: Evropejci, Azijci ali Evrazijci? In kar velja za Ruse, drži tudi za druge Evropejce: tudi mi si namreč ne znamo odgovoriti, ali Rusija v našo stvarnost posega kot ena izmed najpomembnejših evropskih držav – ali pač kot civilizacija <em>sui generis</em>?</p> <p>Odgovor na to dilemo iščemo v tokratnih Glasovih svetov, ko pred mikrofonom gostimo zgodovinarja, rusista in teologa, <strong>dr. Simona Malmenvalla</strong>, predavatelja na ljubljanski Teološki fakulteti in na Fakulteti za pravo in poslovne vede pri Katoliškem inštitutu.</p></p> 174809283 RTVSLO – Ars 3131 clean Če odpremo katerikoli geografski učbenik, se bomo tam poučili, da sicer 75 odstotkov ozemlja Ruske federacije leži vzhodno od Urala, v Aziji, da pa po drugi strani 75 odstotkov ruskega prebivalstva živi zahodno od velikega gorovja, v Evropi torej. S stališča zemljepisa je okrog vprašanja, ali je Rusija evropska država ali ne, potemtakem mogoče zaznati nekaj nejasnosti, dvoumnosti. In kar velja že za geografijo, dvakrat toliko velja za zgodovino. Zdi se namreč, da preteklost ruskega prostora lahko strnjeno predstavimo kot izmenjavanje obdobij, ko se vzhodnoslovanska velikanka gospodarsko, politično in kulturno tesno navezuje na sočasno dogajanje na zahodu stare celine in nanj tudi sama močno vpliva, ter obdobij, ko je, nasprotno, Rusija videti ne le odrezana od Evrope, ampak od nje tudi radikalno drugačna. Čeprav si, z drugimi besedami, evropske umetnosti in znanosti sploh ni mogoče predstavljati brez izjemnih posameznikov, kot sta pisatelja Dostojevski in Tolstoj, skladatelja Čajkovski in Šostakovič, filmska režiserja Eisenstein in Tarkovski ali znanstvenika Mendelejev in Koroljov, pa so rusko javno, politično in versko življenje, ruski običaji, navade in vrednote ravno dovolj drugačni od tistih na zahodu stare celine, da se celo Rusi sami že zadnje poldrugo stoletje sprašujejo, kam sodijo in kdo pravzaprav so: Evropejci, Azijci ali Evrazijci? In kar velja za Ruse, drži tudi za druge Evropejce: tudi mi si namreč ne znamo odgovoriti, ali Rusija v našo stvarnost posega kot ena izmed najpomembnejših evropskih držav – ali pač kot civilizacija sui generis? - Odgovor na to dilemo smo iskali v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili zgodovinarja, rusista in teologa, dr. Simona Malmenvalla, predavatelja na ljubljanski Teološki fakulteti in na Fakulteti za pravo in poslovne vede pri Katoliškem inštitutu. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Makalu/Pixabay<p>Vzhodnoslovanska velikanka se ne more odločiti, ali politično, gospodarsko in kulturno pripada Evropi ali pač predstavlja civilizacijo sui generis</p><p><p>Če odpremo katerikoli geografski učbenik, se bomo tam poučili, da sicer 75 odstotkov ozemlja Ruske federacije leži vzhodno od Urala, v Aziji, da pa po drugi strani 75 odstotkov ruskega prebivalstva živi zahodno od Urala, v Evropi torej. S stališča zemljepisa je okrog vprašanja, ali je Rusija evropska država ali ne, potemtakem mogoče zaznati nekaj nejasnosti, dvoumnosti.</p> <p>In kar velja že za geografijo, dvakrat toliko velja za zgodovino. Zdi se namreč, da preteklost ruskega prostora lahko strnjeno predstavimo kot izmenjavanje obdobij, ko se vzhodnoslovanska velikanka gospodarsko, politično in kulturno tesno navezuje na sočasno dogajanje na zahodu stare celine in nanj tudi sama močno vpliva, ter obdobij, ko je, nasprotno, Rusija videti ne le odrezana od Evrope, ampak od nje tudi radikalno drugačna.</p> <p>Čeprav si, z drugimi besedami, evropske umetnosti in znanosti sploh ni mogoče predstavljati brez izjemnih posameznikov, kot sta pisatelja <strong>Dostojevski</strong> in <strong>Tolstoj</strong>, skladatelja <strong>Čajkovski</strong> in <strong>Šostakovič</strong>, filmska režiserja <strong>Eisenstein</strong> in <strong>Tarkovski</strong> ali znanstvenika <strong>Mendelejev</strong> in <strong>Koroljov</strong>, pa so rusko javno, politično in versko življenje, ruski običaji, navade in vrednote ravno dovolj drugačni od tistih na zahodu stare celine, da se celo Rusi sami že zadnje poldrugo stoletje sprašujejo, kam sodijo in kdo pravzaprav so: Evropejci, Azijci ali Evrazijci? In kar velja za Ruse, drži tudi za druge Evropejce: tudi mi si namreč ne znamo odgovoriti, ali Rusija v našo stvarnost posega kot ena izmed najpomembnejših evropskih držav – ali pač kot civilizacija <em>sui generis</em>?</p> <p>Odgovor na to dilemo iščemo v tokratnih Glasovih svetov, ko pred mikrofonom gostimo zgodovinarja, rusista in teologa, <strong>dr. Simona Malmenvalla</strong>, predavatelja na ljubljanski Teološki fakulteti in na Fakulteti za pravo in poslovne vede pri Katoliškem inštitutu.</p></p> Wed, 29 Sep 2021 12:05:00 +0000 Protislovja ruske zgodovine Pred šestdesetimi leti, na začetku septembra 1961, se je v Beogradu zbralo 25 predstavnikov držav, ki so se hotele upreti logiki hladnovojne razdelitve, ki niso želele biti podrejene ne Vzhodnemu ne Zahodnemu bloku in ki so bile odločene, da bodo zastopale to, za kar so menile, da je glas večine prebivalcev našega planeta: mirno reševanje sporov, nevmešavanje ostalih sil v notranjo politiko držav in možnost za neodvisnost ter čimbolj enakomeren gospodarski razvoj. Po letih medsebojnih povezovanj je množica svetovnih voditeljev, na čelu katerih so bili indijski premier Džavaharlal Nehru, egiptovski predsednik Gamal Abdel Naser, Ahmed Sukarno iz Indonezije, Kwame Nkrumah iz Gane in seveda jugoslovanski predsednik Josip Broz Tito, tako ustanovila Gibanje neuvrščenih: gibanje, ki bo – čeprav polno pretresov ter včasih bolj, včasih manj uspešnih potez na globalnem političnem odru – odigralo pomembno vlogo v hladni vojni in morda še pomembnejšo v zgodovini našega prostora, kjer nikakor ni predstavljajo samo ideološkega okvira jugoslovanske zunanje politike, ampak je pomagalo krojiti tudi veliko bolj pragmatične ekonomske in politične poteze. Toda kako je, predvsem z vidika jugoslovanske zunanje politike, to gibanje sploh nastalo? Kaj vse se je moralo zgoditi, da je majhna socialistična evropska država – ki je bila sprva v svoji zunanji politiki zvesta Sovjetski zvezi – sredi hladne vojne začela snovati svojo, zunajblokovsko politiko in se obračati k državam tretjega sveta, ki so povrh vsega v tistem času pravzaprav šele postajale samostojne? In kakšen pomen ima v tej zgodbi prva konferenca, od katere je pravkar minilo 60 let? O vsem tem smo se za tokratne Glasove svetov pogovarjali z zgodovinarjem dr. Tvrtkom Jakovino z zagrebške Filozofske fakultete. Oddajo je pripravila Alja Zore. Foto: Wikipedija <p>Ob 60. obletnici ustanovne konference Gibanja neuvrščenih o tem, kako in zakaj se je majhna evropska država sredi hladne vojne usmerila k tretjemu svetu</p><p><p>Pred šestdesetimi leti, na začetku septembra 1961, se je v Beogradu zbralo 25 predstavnikov držav, ki so se hotele upreti logiki hladnovojne razdelitve, ki niso želele biti podrejene ne Vzhodnemu ne Zahodnemu bloku in ki so bile odločene, da bodo zastopale to, za kar so menile, da je glas večine prebivalcev našega planeta: mirno reševanje sporov, nevmešavanje ostalih sil v notranjo politiko držav in možnost za neodvisnost ter čimbolj enakomeren gospodarski razvoj. Po letih medsebojnih povezovanj je množica svetovnih voditeljev, na čelu katerih so bili indijski premier <strong>Džavaharlal Nehru</strong>, egiptovski predsednik <strong>Gamal Abdel Naser</strong>, <strong>Ahmed Sukarno</strong> iz Indonezije, <strong>Kwame Nkrumah</strong> iz Gane in seveda jugoslovanski predsednik <strong>Josip Broz Tito</strong>, tako ustanovila <strong>Gibanje neuvrščenih</strong>: gibanje, ki bo – čeprav polno pretresov ter včasih bolj, včasih manj uspešnih potez na globalnem političnem odru – odigralo pomembno vlogo v hladni vojni in morda še pomembnejšo v zgodovini našega prostora, kjer nikakor ni predstavljajo samo ideološkega okvira jugoslovanske zunanje politike, ampak je pomagalo krojiti tudi veliko bolj pragmatične ekonomske in politične poteze. Toda kako je, predvsem z vidika jugoslovanske zunanje politike, to gibanje sploh nastalo? Kaj vse se je moralo zgoditi, da je majhna socialistična evropska država – ki je bila sprva v svoji zunanji politiki zvesta Sovjetski zvezi – sredi hladne vojne začela snovati svojo, zunajblokovsko politiko in se obračati k državam tretjega sveta, ki so povrh vsega v tistem času pravzaprav šele postajale samostojne? In kakšen pomen ima v tej zgodbi prva konferenca, od katere je pravkar minilo 60 let? O vsem tem smo se za tokratne Glasove svetov pogovarjali z zgodovinarjem <strong>dr. Tvrtkom Jakovino</strong> z zagrebške Filozofske fakultete.</p></p> 174806926 RTVSLO – Ars 3501 clean Pred šestdesetimi leti, na začetku septembra 1961, se je v Beogradu zbralo 25 predstavnikov držav, ki so se hotele upreti logiki hladnovojne razdelitve, ki niso želele biti podrejene ne Vzhodnemu ne Zahodnemu bloku in ki so bile odločene, da bodo zastopale to, za kar so menile, da je glas večine prebivalcev našega planeta: mirno reševanje sporov, nevmešavanje ostalih sil v notranjo politiko držav in možnost za neodvisnost ter čimbolj enakomeren gospodarski razvoj. Po letih medsebojnih povezovanj je množica svetovnih voditeljev, na čelu katerih so bili indijski premier Džavaharlal Nehru, egiptovski predsednik Gamal Abdel Naser, Ahmed Sukarno iz Indonezije, Kwame Nkrumah iz Gane in seveda jugoslovanski predsednik Josip Broz Tito, tako ustanovila Gibanje neuvrščenih: gibanje, ki bo – čeprav polno pretresov ter včasih bolj, včasih manj uspešnih potez na globalnem političnem odru – odigralo pomembno vlogo v hladni vojni in morda še pomembnejšo v zgodovini našega prostora, kjer nikakor ni predstavljajo samo ideološkega okvira jugoslovanske zunanje politike, ampak je pomagalo krojiti tudi veliko bolj pragmatične ekonomske in politične poteze. Toda kako je, predvsem z vidika jugoslovanske zunanje politike, to gibanje sploh nastalo? Kaj vse se je moralo zgoditi, da je majhna socialistična evropska država – ki je bila sprva v svoji zunanji politiki zvesta Sovjetski zvezi – sredi hladne vojne začela snovati svojo, zunajblokovsko politiko in se obračati k državam tretjega sveta, ki so povrh vsega v tistem času pravzaprav šele postajale samostojne? In kakšen pomen ima v tej zgodbi prva konferenca, od katere je pravkar minilo 60 let? O vsem tem smo se za tokratne Glasove svetov pogovarjali z zgodovinarjem dr. Tvrtkom Jakovino z zagrebške Filozofske fakultete. Oddajo je pripravila Alja Zore. Foto: Wikipedija <p>Ob 60. obletnici ustanovne konference Gibanja neuvrščenih o tem, kako in zakaj se je majhna evropska država sredi hladne vojne usmerila k tretjemu svetu</p><p><p>Pred šestdesetimi leti, na začetku septembra 1961, se je v Beogradu zbralo 25 predstavnikov držav, ki so se hotele upreti logiki hladnovojne razdelitve, ki niso želele biti podrejene ne Vzhodnemu ne Zahodnemu bloku in ki so bile odločene, da bodo zastopale to, za kar so menile, da je glas večine prebivalcev našega planeta: mirno reševanje sporov, nevmešavanje ostalih sil v notranjo politiko držav in možnost za neodvisnost ter čimbolj enakomeren gospodarski razvoj. Po letih medsebojnih povezovanj je množica svetovnih voditeljev, na čelu katerih so bili indijski premier <strong>Džavaharlal Nehru</strong>, egiptovski predsednik <strong>Gamal Abdel Naser</strong>, <strong>Ahmed Sukarno</strong> iz Indonezije, <strong>Kwame Nkrumah</strong> iz Gane in seveda jugoslovanski predsednik <strong>Josip Broz Tito</strong>, tako ustanovila <strong>Gibanje neuvrščenih</strong>: gibanje, ki bo – čeprav polno pretresov ter včasih bolj, včasih manj uspešnih potez na globalnem političnem odru – odigralo pomembno vlogo v hladni vojni in morda še pomembnejšo v zgodovini našega prostora, kjer nikakor ni predstavljajo samo ideološkega okvira jugoslovanske zunanje politike, ampak je pomagalo krojiti tudi veliko bolj pragmatične ekonomske in politične poteze. Toda kako je, predvsem z vidika jugoslovanske zunanje politike, to gibanje sploh nastalo? Kaj vse se je moralo zgoditi, da je majhna socialistična evropska država – ki je bila sprva v svoji zunanji politiki zvesta Sovjetski zvezi – sredi hladne vojne začela snovati svojo, zunajblokovsko politiko in se obračati k državam tretjega sveta, ki so povrh vsega v tistem času pravzaprav šele postajale samostojne? In kakšen pomen ima v tej zgodbi prva konferenca, od katere je pravkar minilo 60 let? O vsem tem smo se za tokratne Glasove svetov pogovarjali z zgodovinarjem <strong>dr. Tvrtkom Jakovino</strong> z zagrebške Filozofske fakultete.</p></p> Wed, 22 Sep 2021 06:00:00 +0000 Jugoslovanska tretja pot "Brez čebel ni življenja" se morda res sliši kot kliše. A je resničen. Uradni podatki kažejo, da je kar vsaka tretja žlica hrane odvisna od čebel. Njihova vrednost je neprecenljiva tako z gospodarskega, socialnega kot okoljskega vidika. A čeprav smo Slovenci narod čebelarjev - na tisoč prebivalcev Slovenije je kar pet čebelarjev, kar nas uvršča v svetovni vrh - so v zadnjem obobju čebele vse bolj ogrožene. Pa ne le v Sloveniji. Zakaj je tako in kaj lahko vsi naredimo za njihovo varstvo, pa tudi o tem, kako živijo in delujejo, v tokratnih Glasovih svetov, ko se nam bosta v studiu pridružila mednarodno priznani strokovnjak za čebele in njihovo vedenje prof. dr. Janko Božič, s Katedre za fiziologijo, antropologijo in etologijo Oddelka za biologijo Biotehniške fakultete v Ljubljani ter ena najmlajših čebelark in mednarodno priznanih apiterapevtk pri nas, sicer univerzitetna diplomirana dediščinarka Nika Pengal, ki čebelari pod znamko Gospodična Medična. Avtorica in voditeljica oddaje je Liana Buršič <p>Zakaj se pri narodu čebelarjev čebelam slabo piše?</p><p><p>"Brez čebel ni življenja" se morda res sliši kot kliše. A je resničen. Uradni podatki kažejo, da je kar vsaka tretja žlica hrane odvisna od čebel. Njihova vrednost je neprecenljiva tako z gospodarskega, socialnega kot okoljskega vidika. A čeprav smo Slovenci narod čebelarjev - na tisoč prebivalcev Slovenije je kar pet čebelarjev, kar nas uvršča v svetovni vrh - so v zadnjem obobju čebele vse bolj ogrožene. Pa ne le v Sloveniji. Zakaj je tako in kaj lahko vsi naredimo za njihovo varstvo, pa tudi o tem, kako živijo in delujejo, v tokratnih Glasovih svetov, ko se nam bosta v studiu pridružila mednarodno priznani strokovnjak za čebele in njihovo vedenje prof. dr.<strong> Janko Božič</strong>, s Katedre za fiziologijo, antropologijo in etologijo Oddelka za biologijo Biotehniške fakultete v Ljubljani ter ena najmlajših čebelark in mednarodno priznanih apiterapevtk pri nas, sicer univerzitetna diplomirana dediščinarka <strong>Nika Pengal</strong>, ki čebelari pod znamko Gospodična Medična.</p> <h2></h2></p> 174805601 RTVSLO – Ars 3338 clean "Brez čebel ni življenja" se morda res sliši kot kliše. A je resničen. Uradni podatki kažejo, da je kar vsaka tretja žlica hrane odvisna od čebel. Njihova vrednost je neprecenljiva tako z gospodarskega, socialnega kot okoljskega vidika. A čeprav smo Slovenci narod čebelarjev - na tisoč prebivalcev Slovenije je kar pet čebelarjev, kar nas uvršča v svetovni vrh - so v zadnjem obobju čebele vse bolj ogrožene. Pa ne le v Sloveniji. Zakaj je tako in kaj lahko vsi naredimo za njihovo varstvo, pa tudi o tem, kako živijo in delujejo, v tokratnih Glasovih svetov, ko se nam bosta v studiu pridružila mednarodno priznani strokovnjak za čebele in njihovo vedenje prof. dr. Janko Božič, s Katedre za fiziologijo, antropologijo in etologijo Oddelka za biologijo Biotehniške fakultete v Ljubljani ter ena najmlajših čebelark in mednarodno priznanih apiterapevtk pri nas, sicer univerzitetna diplomirana dediščinarka Nika Pengal, ki čebelari pod znamko Gospodična Medična. Avtorica in voditeljica oddaje je Liana Buršič <p>Zakaj se pri narodu čebelarjev čebelam slabo piše?</p><p><p>"Brez čebel ni življenja" se morda res sliši kot kliše. A je resničen. Uradni podatki kažejo, da je kar vsaka tretja žlica hrane odvisna od čebel. Njihova vrednost je neprecenljiva tako z gospodarskega, socialnega kot okoljskega vidika. A čeprav smo Slovenci narod čebelarjev - na tisoč prebivalcev Slovenije je kar pet čebelarjev, kar nas uvršča v svetovni vrh - so v zadnjem obobju čebele vse bolj ogrožene. Pa ne le v Sloveniji. Zakaj je tako in kaj lahko vsi naredimo za njihovo varstvo, pa tudi o tem, kako živijo in delujejo, v tokratnih Glasovih svetov, ko se nam bosta v studiu pridružila mednarodno priznani strokovnjak za čebele in njihovo vedenje prof. dr.<strong> Janko Božič</strong>, s Katedre za fiziologijo, antropologijo in etologijo Oddelka za biologijo Biotehniške fakultete v Ljubljani ter ena najmlajših čebelark in mednarodno priznanih apiterapevtk pri nas, sicer univerzitetna diplomirana dediščinarka <strong>Nika Pengal</strong>, ki čebelari pod znamko Gospodična Medična.</p> <h2></h2></p> Wed, 15 Sep 2021 13:35:00 +0000 Slovenija - medena dežela grenkega (pri)okusa Svetovno združenje za spolno zdravje že več kot desetletje v želji po dobri, ustrezni in temeljiti osveščenosti ter pozitivnem pogledu na spolnost 4. septembra obeležuje Svetovni dan spolnega zdravja. Letos je potekal pod sloganom »Turn it on: Sexual health in the digital world« in je torej pozornost namenil spolnemu zdravju v digitaliziranem svetu. Ob tej priložnosti smo se pogovarjali s Paulito Pappel, v Berlinu živečo producentko in režiserko pornografskih filmov, vodjo spletne platforme lustery.com, soustanoviteljico studia Hardwerks in kuratorko festivala pornografije v Berlinu. Paulita Pappel zase pravi, da je ljubiteljica seksa, feministka in da jo je nastopanje v pornografskih filmih opolnomočilo. Pravi, da je digitalizacija demokratizirala pornografsko industrijo, ki je med pandemijo zaradi prenosa vsakdanjih življenj za zaslone beležila rekorde. Po njenem je zelo problematično, če večino informacij o seksu dobimo iz pornografskih filmov, zato je zagovornica celovite in sistematične spolne vzgoje, ki bi morala vključevati tudi pojasnila o tem, kaj pornografija prikazuje in komu je namenjena. Paulita Pappel je bila gostja lanskega festivala Fabula, vendar Ljubljane zaradi pandemije in prvega zaprtja ni obiskala, zato je intervju z njo takrat odpadel. Ostali smo v stikih in jo pred mikrofon - na daljavo povabili ob tokratnem svetovnem dnevu spolnega zdravja. Z njo se je pogovarjala Urška Henigman.<p>Paulita Pappel je producentka, režiserka in avtorica pornografije</p><p><p>Svetovno združenje za spolno zdravje že več kot desetletje v želji po dobri, ustrezni in temeljiti osveščenosti ter pozitivnem pogledu na spolnost 4. septembra obeležuje <strong>Svetovni dan spolnega zdravja</strong>. Letos je potekal pod sloganom <em>»Turn it on: Sexual health in the digital world«</em> in je torej pozornost namenil spolnemu zdravju v digitaliziranem svetu. Ob tej priložnosti smo se pogovarjali s Paulito Pappel, v Berlinu živečo producentko in režiserko pornografskih filmov, vodjo spletne platforme lustery.com, soustanoviteljico studia Hardwerks in kuratorko festivala pornografije v Berlinu. <strong>Paulita Pappel</strong> zase pravi, da je ljubiteljica seksa, feministka in da jo je nastopanje v pornografskih filmih opolnomočilo. Pravi, da je digitalizacija demokratizirala pornografsko industrijo, ki je med pandemijo zaradi prenosa vsakdanjih življenj za zaslone beležila rekorde. Po njenem je zelo problematično, če večino informacij o seksu dobimo iz pornografskih filmov, zato je zagovornica celovite in sistematične spolne vzgoje, ki bi morala vključevati tudi pojasnila o tem, kaj pornografija prikazuje in komu je namenjena. Paulita Pappel je bila gostja lanskega festivala Fabula, vendar Ljubljane zaradi pandemije in prvega zaprtja ni obiskala, zato je intervju z njo takrat odpadel. Ostali smo v stikih in jo pred mikrofon - na daljavo povabili ob tokratnem svetovnem dnevu spolnega zdravja.</p></p> 174802024 RTVSLO – Ars 3386 clean Svetovno združenje za spolno zdravje že več kot desetletje v želji po dobri, ustrezni in temeljiti osveščenosti ter pozitivnem pogledu na spolnost 4. septembra obeležuje Svetovni dan spolnega zdravja. Letos je potekal pod sloganom »Turn it on: Sexual health in the digital world« in je torej pozornost namenil spolnemu zdravju v digitaliziranem svetu. Ob tej priložnosti smo se pogovarjali s Paulito Pappel, v Berlinu živečo producentko in režiserko pornografskih filmov, vodjo spletne platforme lustery.com, soustanoviteljico studia Hardwerks in kuratorko festivala pornografije v Berlinu. Paulita Pappel zase pravi, da je ljubiteljica seksa, feministka in da jo je nastopanje v pornografskih filmih opolnomočilo. Pravi, da je digitalizacija demokratizirala pornografsko industrijo, ki je med pandemijo zaradi prenosa vsakdanjih življenj za zaslone beležila rekorde. Po njenem je zelo problematično, če večino informacij o seksu dobimo iz pornografskih filmov, zato je zagovornica celovite in sistematične spolne vzgoje, ki bi morala vključevati tudi pojasnila o tem, kaj pornografija prikazuje in komu je namenjena. Paulita Pappel je bila gostja lanskega festivala Fabula, vendar Ljubljane zaradi pandemije in prvega zaprtja ni obiskala, zato je intervju z njo takrat odpadel. Ostali smo v stikih in jo pred mikrofon - na daljavo povabili ob tokratnem svetovnem dnevu spolnega zdravja. Z njo se je pogovarjala Urška Henigman.<p>Paulita Pappel je producentka, režiserka in avtorica pornografije</p><p><p>Svetovno združenje za spolno zdravje že več kot desetletje v želji po dobri, ustrezni in temeljiti osveščenosti ter pozitivnem pogledu na spolnost 4. septembra obeležuje <strong>Svetovni dan spolnega zdravja</strong>. Letos je potekal pod sloganom <em>»Turn it on: Sexual health in the digital world«</em> in je torej pozornost namenil spolnemu zdravju v digitaliziranem svetu. Ob tej priložnosti smo se pogovarjali s Paulito Pappel, v Berlinu živečo producentko in režiserko pornografskih filmov, vodjo spletne platforme lustery.com, soustanoviteljico studia Hardwerks in kuratorko festivala pornografije v Berlinu. <strong>Paulita Pappel</strong> zase pravi, da je ljubiteljica seksa, feministka in da jo je nastopanje v pornografskih filmih opolnomočilo. Pravi, da je digitalizacija demokratizirala pornografsko industrijo, ki je med pandemijo zaradi prenosa vsakdanjih življenj za zaslone beležila rekorde. Po njenem je zelo problematično, če večino informacij o seksu dobimo iz pornografskih filmov, zato je zagovornica celovite in sistematične spolne vzgoje, ki bi morala vključevati tudi pojasnila o tem, kaj pornografija prikazuje in komu je namenjena. Paulita Pappel je bila gostja lanskega festivala Fabula, vendar Ljubljane zaradi pandemije in prvega zaprtja ni obiskala, zato je intervju z njo takrat odpadel. Ostali smo v stikih in jo pred mikrofon - na daljavo povabili ob tokratnem svetovnem dnevu spolnega zdravja.</p></p> Wed, 08 Sep 2021 12:00:00 +0000 "Od žensk se pričakuje, da seksajo samo iz ljubezni. In to je zelo omejujoče." Dr. Tine Grebenc je nejeverno privzdignil obrvi, ko je v medijih zasledil novico o zasegu kar šestnajstih ton črnih tartufov na iransko turški meji, ki naj bi bili namenjeni v Slovenijo. Dragocen tovor naj bi bil vreden vrtoglavih 90 milijonov evrov. Dr. Grebenc je v službi na Gozdarskem inštitutu Slovenije. Je biolog in velik poznavalec tartufov oziroma gomoljik, kot tartufom rečejo strokovnjaki. Pritrjuje, da gomoljike že stoletja dražijo nosove in brbončice gurmanov. Prav toliko časa pa tudi vznemirjajo nabiralce, trgovce in preprodajalce. V središču tokratne oddaje Glasovi svetov bodo gomoljike – njihova biološka in tržna plat. Po pogovoru z dr. Grebencem se zdi zgodba o pošiljki črnih tartufov iz Irana vedno bolj luknjasta in vedno manj verjetna, vendar nič manj skrivnostna in vznemirljiva. Prisluhnite Glasovom svetov, ki jih je pripravil Iztok Konc. Foto: Mrdidg/ Pixabay<p>Slovenija kot središče svetovne trgovine s tartufi!?</p><p><p>Dr. <strong>Tine Grebenc</strong> je nejeverno privzdignil obrvi, ko je v medijih zasledil novico o zasegu kar šestnajstih ton črnih tartufov na iransko turški meji, ki naj bi bili namenjeni v Slovenijo. Dragocen tovor naj bi bil vreden vrtoglavih 90 milijonov evrov. Dr. Grebenc je v službi na Gozdarskem inštitutu Slovenije. Je biolog in velik poznavalec tartufov oziroma gomoljik, kot tartufom rečejo strokovnjaki. Pritrjuje, da gomoljike že stoletja dražijo nosove in brbončice gurmanov. Prav toliko časa pa tudi vznemirjajo nabiralce, trgovce in preprodajalce.</p> <p>V središču tokratne oddaje Glasovi svetov bodo gomoljike – njihova biološka in tržna plat. Po pogovoru z dr. Grebencem se zdi zgodba o pošiljki črnih tartufov iz Irana vedno bolj luknjasta in vedno manj verjetna, vendar nič manj skrivnostna in vznemirljiva.</p></p> 174801770 RTVSLO – Ars 3033 clean Dr. Tine Grebenc je nejeverno privzdignil obrvi, ko je v medijih zasledil novico o zasegu kar šestnajstih ton črnih tartufov na iransko turški meji, ki naj bi bili namenjeni v Slovenijo. Dragocen tovor naj bi bil vreden vrtoglavih 90 milijonov evrov. Dr. Grebenc je v službi na Gozdarskem inštitutu Slovenije. Je biolog in velik poznavalec tartufov oziroma gomoljik, kot tartufom rečejo strokovnjaki. Pritrjuje, da gomoljike že stoletja dražijo nosove in brbončice gurmanov. Prav toliko časa pa tudi vznemirjajo nabiralce, trgovce in preprodajalce. V središču tokratne oddaje Glasovi svetov bodo gomoljike – njihova biološka in tržna plat. Po pogovoru z dr. Grebencem se zdi zgodba o pošiljki črnih tartufov iz Irana vedno bolj luknjasta in vedno manj verjetna, vendar nič manj skrivnostna in vznemirljiva. Prisluhnite Glasovom svetov, ki jih je pripravil Iztok Konc. Foto: Mrdidg/ Pixabay<p>Slovenija kot središče svetovne trgovine s tartufi!?</p><p><p>Dr. <strong>Tine Grebenc</strong> je nejeverno privzdignil obrvi, ko je v medijih zasledil novico o zasegu kar šestnajstih ton črnih tartufov na iransko turški meji, ki naj bi bili namenjeni v Slovenijo. Dragocen tovor naj bi bil vreden vrtoglavih 90 milijonov evrov. Dr. Grebenc je v službi na Gozdarskem inštitutu Slovenije. Je biolog in velik poznavalec tartufov oziroma gomoljik, kot tartufom rečejo strokovnjaki. Pritrjuje, da gomoljike že stoletja dražijo nosove in brbončice gurmanov. Prav toliko časa pa tudi vznemirjajo nabiralce, trgovce in preprodajalce.</p> <p>V središču tokratne oddaje Glasovi svetov bodo gomoljike – njihova biološka in tržna plat. Po pogovoru z dr. Grebencem se zdi zgodba o pošiljki črnih tartufov iz Irana vedno bolj luknjasta in vedno manj verjetna, vendar nič manj skrivnostna in vznemirljiva.</p></p> Wed, 01 Sep 2021 07:10:00 +0000 Poznavalec o ozadju zasežene iranske pošiljke tartufov za Slovenijo Z novim šolskim letom se v izobraževalne ustanove vračajo otroci in mladi, na katere je imela epidemija dramatičen vpliv. Njihovo telesno, čustveno in duševno zdravje se ne bo izboljšalo, če se delamo, kot da se v minulem letu in pol ni zgodilo nič. Ajda Erjavec, predsednica Društva šolskih svetovalnih služb, svetovalna delavka in profesorica psihologije na Gimnaziji Bežigrad v Ljubljani opozarja, da je nujna usklajena akcija vseh, splošne programe je treba prilagoditi in dopolniti. Kakšne ukrepe bi morali sprejeti, da bomo popravili nastalo škodo? S kakšnimi težavami se soočajo šolski svetovalni delavci pri reševanju stisk otrok in mladih, kakšne so te stiske in kaj storoiti, če se bodo šole še tretjič zaprle? Oddajo je pripravila Urška Henigman.<p>Kaj storiti, če odločevalci spet ne bodo poslušali stroke?</p><p><p>Z novim šolskim letom se v izobraževalne ustanove vračajo otroci in mladi, na katere je imela, kot kažejo raziskave, epidemija dramatičen vpliv. Njihovo telesno, čustveno in duševno zdravje se ne bo izboljšalo, če se delamo, kot da se v minulem letu in pol ni zgodilo nič. <strong>Ajda Erjavec</strong>, predsednica Društva šolskih svetovalnih služb, svetovalna delavka in profesorica psihologije na Gimnaziji Bežigrad v Ljubljani opozarja, da je nujna usklajena akcija vseh, splošne programe je treba prilagoditi in dopolniti. Kakšne ukrepe bi morali sprejeti, da bomo popravili nastalo škodo? S kakšnimi težavami se soočajo šolske svetovalne delavke in delavci pri reševanju stisk otrok in mladih, kakšne so te stiske in kaj storiti, če se bodo šole še tretjič zaprle? Odgovori v tokratni oddaji Glasovi svetov s sogovornico.</p></p> 174800088 RTVSLO – Ars 3254 clean Z novim šolskim letom se v izobraževalne ustanove vračajo otroci in mladi, na katere je imela epidemija dramatičen vpliv. Njihovo telesno, čustveno in duševno zdravje se ne bo izboljšalo, če se delamo, kot da se v minulem letu in pol ni zgodilo nič. Ajda Erjavec, predsednica Društva šolskih svetovalnih služb, svetovalna delavka in profesorica psihologije na Gimnaziji Bežigrad v Ljubljani opozarja, da je nujna usklajena akcija vseh, splošne programe je treba prilagoditi in dopolniti. Kakšne ukrepe bi morali sprejeti, da bomo popravili nastalo škodo? S kakšnimi težavami se soočajo šolski svetovalni delavci pri reševanju stisk otrok in mladih, kakšne so te stiske in kaj storoiti, če se bodo šole še tretjič zaprle? Oddajo je pripravila Urška Henigman.<p>Kaj storiti, če odločevalci spet ne bodo poslušali stroke?</p><p><p>Z novim šolskim letom se v izobraževalne ustanove vračajo otroci in mladi, na katere je imela, kot kažejo raziskave, epidemija dramatičen vpliv. Njihovo telesno, čustveno in duševno zdravje se ne bo izboljšalo, če se delamo, kot da se v minulem letu in pol ni zgodilo nič. <strong>Ajda Erjavec</strong>, predsednica Društva šolskih svetovalnih služb, svetovalna delavka in profesorica psihologije na Gimnaziji Bežigrad v Ljubljani opozarja, da je nujna usklajena akcija vseh, splošne programe je treba prilagoditi in dopolniti. Kakšne ukrepe bi morali sprejeti, da bomo popravili nastalo škodo? S kakšnimi težavami se soočajo šolske svetovalne delavke in delavci pri reševanju stisk otrok in mladih, kakšne so te stiske in kaj storiti, če se bodo šole še tretjič zaprle? Odgovori v tokratni oddaji Glasovi svetov s sogovornico.</p></p> Wed, 25 Aug 2021 06:00:00 +0000 Tretje zaprtje šol se ne sme zgoditi V tokratni oddaji smo govorile o temi, ki je bila dolgo let skrita, zamolčana, ne pripoznana in nikoli zares zapisana, govorile bomo o osebah, ki so pomembno krojile slovensko družbo v preteklosti, slovensko zgodovino, a se o njih v šolah nismo učili. Tudi danes mnoge pomembne družbene akterke ne poznamo niti po imenu. A zavoljo dela zgodovinark, arhivistk, urednic, pisk je zgodovina Slovenk v zadnjih nekaj letih vse bolj vidna. V naslednji uri se bomo pogovarjali o zgodovini žensk v Sloveniji in o knjigi z naslovom Po svoji poti, ki je nedavni izšla v sklopu festivala Mesto Žensk. <p>"Da se naučiš misliti zgodovino na novo, moraš najprej odmisliti vse vzorce o zgodovini, ki so ti bili priučeni"</p><p><p>V tokratni oddaji govorimo temi, ki je bila dolgo let skrita, zamolčana, ne pripoznana in redkokdaj javno diskutirana. Govorimo o zgodovini žensk. Govorimo  o osebah, ki so pomembno krojile slovensko družbo v preteklosti, slovensko zgodovino, a se o njih v šolah nismo učile, saj jim zgodovinopisje ni namenilo besed. Mnogih izmed nekoč pomembnih družbenih akterk ne poznamo niti po njihovem imenu. A zavoljo dela sodobnih zgodovinark, arhivistk, urednic, avtoric in pisk je zgodovina Slovenk v zadnjih nekaj letih vse bolj vidna. Prinaša nove interpretacije zgodovine, nova branja, nova spoznanja in ruši obstoječe, še vedno trdovratne in škodljive spolne stereotipe. Voditeljica Martina Tita Mayer je pred mikrofon povabila zgodovinarko <strong>dr. Manco G. Renko</strong> in sociologinjo <strong>mag. Teo Hvala</strong>. Spregovorili sta o zgodovini žensk v Sloveniji in o knjigi z naslovom Po svoji poti, ki jo je nedavno izdalo društvo Mesto žensk.</p></p> 174798595 RTVSLO – Ars 2302 clean V tokratni oddaji smo govorile o temi, ki je bila dolgo let skrita, zamolčana, ne pripoznana in nikoli zares zapisana, govorile bomo o osebah, ki so pomembno krojile slovensko družbo v preteklosti, slovensko zgodovino, a se o njih v šolah nismo učili. Tudi danes mnoge pomembne družbene akterke ne poznamo niti po imenu. A zavoljo dela zgodovinark, arhivistk, urednic, pisk je zgodovina Slovenk v zadnjih nekaj letih vse bolj vidna. V naslednji uri se bomo pogovarjali o zgodovini žensk v Sloveniji in o knjigi z naslovom Po svoji poti, ki je nedavni izšla v sklopu festivala Mesto Žensk. <p>"Da se naučiš misliti zgodovino na novo, moraš najprej odmisliti vse vzorce o zgodovini, ki so ti bili priučeni"</p><p><p>V tokratni oddaji govorimo temi, ki je bila dolgo let skrita, zamolčana, ne pripoznana in redkokdaj javno diskutirana. Govorimo o zgodovini žensk. Govorimo  o osebah, ki so pomembno krojile slovensko družbo v preteklosti, slovensko zgodovino, a se o njih v šolah nismo učile, saj jim zgodovinopisje ni namenilo besed. Mnogih izmed nekoč pomembnih družbenih akterk ne poznamo niti po njihovem imenu. A zavoljo dela sodobnih zgodovinark, arhivistk, urednic, avtoric in pisk je zgodovina Slovenk v zadnjih nekaj letih vse bolj vidna. Prinaša nove interpretacije zgodovine, nova branja, nova spoznanja in ruši obstoječe, še vedno trdovratne in škodljive spolne stereotipe. Voditeljica Martina Tita Mayer je pred mikrofon povabila zgodovinarko <strong>dr. Manco G. Renko</strong> in sociologinjo <strong>mag. Teo Hvala</strong>. Spregovorili sta o zgodovini žensk v Sloveniji in o knjigi z naslovom Po svoji poti, ki jo je nedavno izdalo društvo Mesto žensk.</p></p> Wed, 18 Aug 2021 12:05:00 +0000 Pozabljena zgodovina Slovenk Po mnenju strokovnjakov so posledice epidemičnega zaprtja in šolanja prek zaslona na telesno, čustveno in duševno zdravje mladih dramatične. Medtem ko so mladi še do konca meseca na več kot zasluženih poletnih počitnicah, se moramo vprašati, ali delamo dovolj, da posledice ne bodo trajne. Na NIJZ so ugotovili, da so manj premožne družine in njihovi mladostniki še posebej ranljiva skupina, ki jim moramo v času pandemije posvetiti posebno pozornost. Splošne preventivne programe bi zato morali prilagoditi in dopolniti. Kakšne ukrepe bi morali sprejeti, da bomo popravili nastalo škodo? <p>Država bi za popravilo škode morala nameniti dodatna sredstva in kadre</p><p><p>Po mnenju strokovnjakov so posledice epidemičnega zaprtja in šolanja prek zaslona na telesno, čustveno in duševno zdravje mladih dramatične. Medtem ko so mladi še do konca meseca na več kot zasluženih poletnih počitnicah, se moramo vprašati, ali delamo dovolj, da posledice ne bodo trajne. Na NIJZ so ugotovili, da so manj premožne družine in njihovi mladostniki še posebej ranljiva skupina, ki jim moramo v času pandemije posvetiti posebno pozornost. Splošne preventivne programe bi zato morali prilagoditi in dopolniti. Kakšne ukrepe bi morali sprejeti, da bomo popravili nastalo škodo?</p></p> 174797408 RTVSLO – Ars 2301 clean Po mnenju strokovnjakov so posledice epidemičnega zaprtja in šolanja prek zaslona na telesno, čustveno in duševno zdravje mladih dramatične. Medtem ko so mladi še do konca meseca na več kot zasluženih poletnih počitnicah, se moramo vprašati, ali delamo dovolj, da posledice ne bodo trajne. Na NIJZ so ugotovili, da so manj premožne družine in njihovi mladostniki še posebej ranljiva skupina, ki jim moramo v času pandemije posvetiti posebno pozornost. Splošne preventivne programe bi zato morali prilagoditi in dopolniti. Kakšne ukrepe bi morali sprejeti, da bomo popravili nastalo škodo? <p>Država bi za popravilo škode morala nameniti dodatna sredstva in kadre</p><p><p>Po mnenju strokovnjakov so posledice epidemičnega zaprtja in šolanja prek zaslona na telesno, čustveno in duševno zdravje mladih dramatične. Medtem ko so mladi še do konca meseca na več kot zasluženih poletnih počitnicah, se moramo vprašati, ali delamo dovolj, da posledice ne bodo trajne. Na NIJZ so ugotovili, da so manj premožne družine in njihovi mladostniki še posebej ranljiva skupina, ki jim moramo v času pandemije posvetiti posebno pozornost. Splošne preventivne programe bi zato morali prilagoditi in dopolniti. Kakšne ukrepe bi morali sprejeti, da bomo popravili nastalo škodo?</p></p> Wed, 11 Aug 2021 12:00:00 +0000 Novo šolsko leto ne sme poglobiti duševnih stisk mladih Naj gre za izide ameriških predsedniških volitev, pandemijo covida-19, koristi cepljenja ali podnebne spremembe, danes lahko o vsaki temi slišimo povsem nasprotujoče si trditve. Alternativne resnice so v vzponu in imajo že povsem realen vpliv na vrsto osebnih, političnih in družbenih odločitev. Kaj napaja njihovo razraščanje ter kaj nam lahko povejo o današnjem trenutku in našem odnosu do vednosti, v tokratni Intelekti razmišljajo filozofinja in sociologinja prof. dr. Renata Salecl, ki se je pred kratkim tej temi posvetila v knjigi Strast do nevednosti, filozof izr. prof. dr. Tomaž Grušovnik, ki je o nevednosti razmišljal v svoji sveži knjigi Hotena nevednost in sociologinja prof. dr. Ksenija Vidmar Horvat. Nedvomno je širjenje alternativnih resnic v znatni meri omogočil svetovni splet in še posebej družbena omrežja, ki so svojo ekonomijo utemeljila na spletnem obisku, številu klikov in všečkov ter zbiranju podatkov. Kvantiteta ima jasno prednost pred kvaliteto. Spletne vsebine so tako ne glede na svojo konkretno vsebino podrejene temu, da pritegnejo pozornost. Z vsakim letom je splet bolj gost, tekma za pozornost pa ostrejša. V spletnem hrupu je torej potrebno biti udaren. Ljudje pa se bolj odzivamo na stvari, ki nas nagovorijo po čustveni strani kot po racionalni, in spet bolj na negativne čustvene dražljaje kot na pozitivne. Eskalacija negativnih čustev na spletu je v takih okoliščinah skorajda samoumevna. Alternativne resnice pa nedvomno zelo uspešno sprožajo močna čustva, zaradi česar imajo avtomatično določeno prednost. A ne glede na to, kako pomembna je realna spletna infrastruktura za širjenje alternativnih resnic, se pomembni vzroki njihove privlačnosti skrivajo v globljih družbenih spremembah, ki jih je v zadnjih desetletjih prinesel neoliberalizem. Možnosti za uveljavljanje v realnem svetu so vse težje in nepredvidljive. Pridobljeno znanje ne zadošča za dolgo, kariere ni več mogoče načrtovati, poklici, ki so nekdaj prinesli določen ugled, danes nimajo več veljave. "Posameznik se mora vse bolj sam odločati o tem, čemu verjame, oziroma se odloča znotraj svojega mehurčka. Zato se je pojavil večji dvom, kot je bil nekdaj prisoten v splošni javnosti, " poudarja prof. dr. Renata Salecl. "Ampak to, kaj je resnica in kaj ne, je poganjalo človeštvo že od samih začetkov in tu kakih velikih sprememb ni." Alternativne resnice v tem kontekstu ne zadevajo toliko vprašanja, kaj je dejansko resnica, ampak so v prvi vrsti eden od možnih vzvodov za doseganje družbene prepoznavnosti. "Raziskava na Danskem in v ZDA je pokazala, kako mnogi, ki strastno širijo neresnice in teorije zarote po spletu, ne verjamejo v svoje lastne teorije. Gre predvsem za užitek, ki ga prinese manipuliranje in potrditev znotraj lastne skupine, da imaš veliko všečkov. Ali na drugi strani, da si nekoga ranil, da je nekdo nate reagiral. Ta užitek, ta čustva igrajo tako pomembno vlogo, da vprašanje, kaj je res in kaj ne, postaja sekundarno celo v skupinah, ki strastno širijo lažne novice, " še pravi Renata Salecl. Vsebina je bila premierno predvajana v oddaji Intelekta januarja 2021. Foto: Pixabay.<p>Kaj nam vzpon alternativnih resnic lahko pove o današnjem trenutku, družbenih odnosih in našem odnosu do resnice?</p><p><p>Naj gre za izide ameriških predsedniških volitev, pandemijo covida-19, koristi cepljenja ali podnebne spremembe, danes lahko o vsaki temi slišimo povsem nasprotujoče si trditve. Alternativne resnice so v vzponu in imajo že povsem realen vpliv na vrsto osebnih, političnih in družbenih odločitev. Kaj napaja njihovo razraščanje ter kaj nam lahko povejo o današnjem trenutku in našem odnosu do vednosti, v tokratni Intelekti razmišljajo filozofinja in sociologinja <strong>prof. dr. Renata Salecl</strong>, ki se je pred kratkim tej temi posvetila v knjigi <em>Strast do nevednosti</em>, filozof <strong>izr.</strong> <strong>prof. dr. Tomaž Grušovnik</strong>, ki je o nevednosti razmišljal v svoji sveži knjigi<em> Hotena nevednost</em> in sociologinja <strong>prof. dr. Ksenija Vidmar Horvat</strong>.</p> <p>Nedvomno je širjenje alternativnih resnic v znatni meri omogočil svetovni splet in še posebej družbena omrežja, ki so svojo ekonomijo utemeljila na spletnem obisku, številu klikov in všečkov ter zbiranju podatkov. Kvantiteta ima jasno prednost pred kvaliteto. Spletne vsebine so tako ne glede na svojo konkretno vsebino podrejene temu, da pritegnejo pozornost. Z vsakim letom je splet bolj gost, tekma za pozornost pa ostrejša. V spletnem hrupu je torej potrebno biti udaren. Ljudje pa se bolj odzivamo na stvari, ki nas nagovorijo po čustveni strani kot po racionalni, in spet bolj na negativne čustvene dražljaje kot na pozitivne. Eskalacija negativnih čustev na spletu je v takih okoliščinah skorajda samoumevna. Alternativne resnice pa nedvomno zelo uspešno sprožajo močna čustva, zaradi česar imajo avtomatično določeno prednost.</p> <p>A ne glede na to, kako pomembna je realna spletna infrastruktura za širjenje alternativnih resnic, se pomembni vzroki njihove privlačnosti skrivajo v globljih družbenih spremembah, ki jih je v zadnjih desetletjih prinesel neoliberalizem. Možnosti za uveljavljanje v realnem svetu so vse težje in nepredvidljive. Pridobljeno znanje ne zadošča za dolgo, kariere ni več mogoče načrtovati, poklici, ki so nekdaj prinesli določen ugled, danes nimajo več veljave. "Posameznik se mora vse bolj sam odločati o tem, čemu verjame, oziroma se odloča znotraj svojega mehurčka. Zato se je pojavil večji dvom, kot je bil nekdaj prisoten v splošni javnosti, " poudarja prof. dr. Renata Salecl. "Ampak to, kaj je resnica in kaj ne, je poganjalo človeštvo že od samih začetkov in tu kakih velikih sprememb ni."</p> <p>Alternativne resnice v tem kontekstu ne zadevajo toliko vprašanja, kaj je dejansko resnica, ampak so v prvi vrsti eden od možnih vzvodov za doseganje družbene prepoznavnosti.</p> <blockquote><p>"Raziskava na Danskem in v ZDA je pokazala, kako mnogi, ki strastno širijo neresnice in teorije zarote po spletu, ne verjamejo v svoje lastne teorije. Gre predvsem za užitek, ki ga prinese manipuliranje in potrditev znotraj lastne skupine, da imaš veliko všečkov. Ali na drugi strani, da si nekoga ranil, da je nekdo nate reagiral. Ta užitek, ta čustva igrajo tako pomembno vlogo, da vprašanje, kaj je res in kaj ne, postaja sekundarno celo v skupinah, ki strastno širijo lažne novice, " še pravi Renata Salecl.</p></blockquote> <p>&nbsp;</p> <p>Vsebina je bila premierno predvajana v oddaji Intelekta januarja 2021.</p></p> 174793184 RTVSLO – Ars 2902 clean Naj gre za izide ameriških predsedniških volitev, pandemijo covida-19, koristi cepljenja ali podnebne spremembe, danes lahko o vsaki temi slišimo povsem nasprotujoče si trditve. Alternativne resnice so v vzponu in imajo že povsem realen vpliv na vrsto osebnih, političnih in družbenih odločitev. Kaj napaja njihovo razraščanje ter kaj nam lahko povejo o današnjem trenutku in našem odnosu do vednosti, v tokratni Intelekti razmišljajo filozofinja in sociologinja prof. dr. Renata Salecl, ki se je pred kratkim tej temi posvetila v knjigi Strast do nevednosti, filozof izr. prof. dr. Tomaž Grušovnik, ki je o nevednosti razmišljal v svoji sveži knjigi Hotena nevednost in sociologinja prof. dr. Ksenija Vidmar Horvat. Nedvomno je širjenje alternativnih resnic v znatni meri omogočil svetovni splet in še posebej družbena omrežja, ki so svojo ekonomijo utemeljila na spletnem obisku, številu klikov in všečkov ter zbiranju podatkov. Kvantiteta ima jasno prednost pred kvaliteto. Spletne vsebine so tako ne glede na svojo konkretno vsebino podrejene temu, da pritegnejo pozornost. Z vsakim letom je splet bolj gost, tekma za pozornost pa ostrejša. V spletnem hrupu je torej potrebno biti udaren. Ljudje pa se bolj odzivamo na stvari, ki nas nagovorijo po čustveni strani kot po racionalni, in spet bolj na negativne čustvene dražljaje kot na pozitivne. Eskalacija negativnih čustev na spletu je v takih okoliščinah skorajda samoumevna. Alternativne resnice pa nedvomno zelo uspešno sprožajo močna čustva, zaradi česar imajo avtomatično določeno prednost. A ne glede na to, kako pomembna je realna spletna infrastruktura za širjenje alternativnih resnic, se pomembni vzroki njihove privlačnosti skrivajo v globljih družbenih spremembah, ki jih je v zadnjih desetletjih prinesel neoliberalizem. Možnosti za uveljavljanje v realnem svetu so vse težje in nepredvidljive. Pridobljeno znanje ne zadošča za dolgo, kariere ni več mogoče načrtovati, poklici, ki so nekdaj prinesli določen ugled, danes nimajo več veljave. "Posameznik se mora vse bolj sam odločati o tem, čemu verjame, oziroma se odloča znotraj svojega mehurčka. Zato se je pojavil večji dvom, kot je bil nekdaj prisoten v splošni javnosti, " poudarja prof. dr. Renata Salecl. "Ampak to, kaj je resnica in kaj ne, je poganjalo človeštvo že od samih začetkov in tu kakih velikih sprememb ni." Alternativne resnice v tem kontekstu ne zadevajo toliko vprašanja, kaj je dejansko resnica, ampak so v prvi vrsti eden od možnih vzvodov za doseganje družbene prepoznavnosti. "Raziskava na Danskem in v ZDA je pokazala, kako mnogi, ki strastno širijo neresnice in teorije zarote po spletu, ne verjamejo v svoje lastne teorije. Gre predvsem za užitek, ki ga prinese manipuliranje in potrditev znotraj lastne skupine, da imaš veliko všečkov. Ali na drugi strani, da si nekoga ranil, da je nekdo nate reagiral. Ta užitek, ta čustva igrajo tako pomembno vlogo, da vprašanje, kaj je res in kaj ne, postaja sekundarno celo v skupinah, ki strastno širijo lažne novice, " še pravi Renata Salecl. Vsebina je bila premierno predvajana v oddaji Intelekta januarja 2021. Foto: Pixabay.<p>Kaj nam vzpon alternativnih resnic lahko pove o današnjem trenutku, družbenih odnosih in našem odnosu do resnice?</p><p><p>Naj gre za izide ameriških predsedniških volitev, pandemijo covida-19, koristi cepljenja ali podnebne spremembe, danes lahko o vsaki temi slišimo povsem nasprotujoče si trditve. Alternativne resnice so v vzponu in imajo že povsem realen vpliv na vrsto osebnih, političnih in družbenih odločitev. Kaj napaja njihovo razraščanje ter kaj nam lahko povejo o današnjem trenutku in našem odnosu do vednosti, v tokratni Intelekti razmišljajo filozofinja in sociologinja <strong>prof. dr. Renata Salecl</strong>, ki se je pred kratkim tej temi posvetila v knjigi <em>Strast do nevednosti</em>, filozof <strong>izr.</strong> <strong>prof. dr. Tomaž Grušovnik</strong>, ki je o nevednosti razmišljal v svoji sveži knjigi<em> Hotena nevednost</em> in sociologinja <strong>prof. dr. Ksenija Vidmar Horvat</strong>.</p> <p>Nedvomno je širjenje alternativnih resnic v znatni meri omogočil svetovni splet in še posebej družbena omrežja, ki so svojo ekonomijo utemeljila na spletnem obisku, številu klikov in všečkov ter zbiranju podatkov. Kvantiteta ima jasno prednost pred kvaliteto. Spletne vsebine so tako ne glede na svojo konkretno vsebino podrejene temu, da pritegnejo pozornost. Z vsakim letom je splet bolj gost, tekma za pozornost pa ostrejša. V spletnem hrupu je torej potrebno biti udaren. Ljudje pa se bolj odzivamo na stvari, ki nas nagovorijo po čustveni strani kot po racionalni, in spet bolj na negativne čustvene dražljaje kot na pozitivne. Eskalacija negativnih čustev na spletu je v takih okoliščinah skorajda samoumevna. Alternativne resnice pa nedvomno zelo uspešno sprožajo močna čustva, zaradi česar imajo avtomatično določeno prednost.</p> <p>A ne glede na to, kako pomembna je realna spletna infrastruktura za širjenje alternativnih resnic, se pomembni vzroki njihove privlačnosti skrivajo v globljih družbenih spremembah, ki jih je v zadnjih desetletjih prinesel neoliberalizem. Možnosti za uveljavljanje v realnem svetu so vse težje in nepredvidljive. Pridobljeno znanje ne zadošča za dolgo, kariere ni več mogoče načrtovati, poklici, ki so nekdaj prinesli določen ugled, danes nimajo več veljave. "Posameznik se mora vse bolj sam odločati o tem, čemu verjame, oziroma se odloča znotraj svojega mehurčka. Zato se je pojavil večji dvom, kot je bil nekdaj prisoten v splošni javnosti, " poudarja prof. dr. Renata Salecl. "Ampak to, kaj je resnica in kaj ne, je poganjalo človeštvo že od samih začetkov in tu kakih velikih sprememb ni."</p> <p>Alternativne resnice v tem kontekstu ne zadevajo toliko vprašanja, kaj je dejansko resnica, ampak so v prvi vrsti eden od možnih vzvodov za doseganje družbene prepoznavnosti.</p> <blockquote><p>"Raziskava na Danskem in v ZDA je pokazala, kako mnogi, ki strastno širijo neresnice in teorije zarote po spletu, ne verjamejo v svoje lastne teorije. Gre predvsem za užitek, ki ga prinese manipuliranje in potrditev znotraj lastne skupine, da imaš veliko všečkov. Ali na drugi strani, da si nekoga ranil, da je nekdo nate reagiral. Ta užitek, ta čustva igrajo tako pomembno vlogo, da vprašanje, kaj je res in kaj ne, postaja sekundarno celo v skupinah, ki strastno širijo lažne novice, " še pravi Renata Salecl.</p></blockquote> <p>&nbsp;</p> <p>Vsebina je bila premierno predvajana v oddaji Intelekta januarja 2021.</p></p> Wed, 04 Aug 2021 12:00:00 +0000 Bitke za resnico, vojne za vpliv Oddaja Glasovi svetov tokrat odstira del evropske preteklosti, ki vedno znova privre na površje – to je krvavo obdobje kolonializma. Nobena skrivnost ni, pravi dr. Nikolai Jeffs, da razvoj in bogastvo Evrope temeljita na izkoriščanju afriške celine. Za svojo blaginjo smo zasužnjili tamkajšnje prebivalce in izropali njihova naravna bogastva. Od sredine šestnajstega stoletja pa do leta 1914, ko je kolonializem dosegel svoj vrh, je bilo kar 85 odstotkov sveta v rokah evropskih kolonialnih sil. Tokrat bomo osvetlili le del tega za Evropo in svet temnega obdobja. V oddaji, ki jo je pripravil Iztok Konc, sodelujejo: pisateljica mag. Gabriela Babnik Vatara; filozofinja, performerka in raziskovalka na Mirovnem inštitutu dr. Lana Zdravković; direktor belgijskega Kraljevega muzeja za Centralno Afriko dr. Guido Gryseels; anglist, sociolog kulture in predavatelj na Fakulteti za humanistične študije v Kopru dr. Nikolai Jeffs. (Ponovitev oddaje Intelekta iz septembra 2020) Foto: Son of groucho/ Flickr, cc<p>Enakost ni v interesu vladajoče elite</p><p><p>Oddaja Glasovi svetov tokrat odstira del evropske preteklosti, ki vedno znova privre na površje – to je krvavo obdobje kolonializma. Nobena skrivnost ni, pravi dr. <strong>Nikolai Jeffs</strong>, da smo Evropejci za svojo blaginjo zasužnjili prebivalce afriške celine in izropali njihova naravna bogastva. Od sredine šestnajstega stoletja pa do leta 1914, ko je kolonializem dosegel svoj vrh, je bilo kar 85 odstotkov sveta v rokah evropskih kolonialnih sil. Tokrat bomo osvetlili le del tega za Evropo in svet temnega obdobja.</p> <p>V oddaji, ki jo je pripravil Iztok Konc, sodelujejo pisateljica mag. <strong>Gabriela Babnik Vatara</strong>, filozofinja, performerka in raziskovalka na Mirovnem inštitutu dr. <strong>Lana Zdravković</strong>, direktor belgijskega Kraljevega muzeja za Centralno Afriko dr. <strong>Guido Gryseels</strong>, anglist, sociolog kulture in predavatelj na Fakulteti za humanistične študije v Kopru dr. <strong>Nikolai Jeffs.</strong> (Ponovitev oddaje Intelekta iz septembra 2020).</p></p> 174792086 RTVSLO – Ars 2561 clean Oddaja Glasovi svetov tokrat odstira del evropske preteklosti, ki vedno znova privre na površje – to je krvavo obdobje kolonializma. Nobena skrivnost ni, pravi dr. Nikolai Jeffs, da razvoj in bogastvo Evrope temeljita na izkoriščanju afriške celine. Za svojo blaginjo smo zasužnjili tamkajšnje prebivalce in izropali njihova naravna bogastva. Od sredine šestnajstega stoletja pa do leta 1914, ko je kolonializem dosegel svoj vrh, je bilo kar 85 odstotkov sveta v rokah evropskih kolonialnih sil. Tokrat bomo osvetlili le del tega za Evropo in svet temnega obdobja. V oddaji, ki jo je pripravil Iztok Konc, sodelujejo: pisateljica mag. Gabriela Babnik Vatara; filozofinja, performerka in raziskovalka na Mirovnem inštitutu dr. Lana Zdravković; direktor belgijskega Kraljevega muzeja za Centralno Afriko dr. Guido Gryseels; anglist, sociolog kulture in predavatelj na Fakulteti za humanistične študije v Kopru dr. Nikolai Jeffs. (Ponovitev oddaje Intelekta iz septembra 2020) Foto: Son of groucho/ Flickr, cc<p>Enakost ni v interesu vladajoče elite</p><p><p>Oddaja Glasovi svetov tokrat odstira del evropske preteklosti, ki vedno znova privre na površje – to je krvavo obdobje kolonializma. Nobena skrivnost ni, pravi dr. <strong>Nikolai Jeffs</strong>, da smo Evropejci za svojo blaginjo zasužnjili prebivalce afriške celine in izropali njihova naravna bogastva. Od sredine šestnajstega stoletja pa do leta 1914, ko je kolonializem dosegel svoj vrh, je bilo kar 85 odstotkov sveta v rokah evropskih kolonialnih sil. Tokrat bomo osvetlili le del tega za Evropo in svet temnega obdobja.</p> <p>V oddaji, ki jo je pripravil Iztok Konc, sodelujejo pisateljica mag. <strong>Gabriela Babnik Vatara</strong>, filozofinja, performerka in raziskovalka na Mirovnem inštitutu dr. <strong>Lana Zdravković</strong>, direktor belgijskega Kraljevega muzeja za Centralno Afriko dr. <strong>Guido Gryseels</strong>, anglist, sociolog kulture in predavatelj na Fakulteti za humanistične študije v Kopru dr. <strong>Nikolai Jeffs.</strong> (Ponovitev oddaje Intelekta iz septembra 2020).</p></p> Wed, 21 Jul 2021 07:10:00 +0000 Dr. Jeffs: Razvoj in bogastvo Evrope temeljita na izkoriščanju afriške celine Jeseni leta 79 po Kristusu je v južni Italiji, v zaledju Neapeljskega zaliva izbruhnil Vezuv in v dveh dneh pod 4 do 6 metrov debelo plastjo ognjeniškega pepela in kamenja pokopal številne rimske naselbine, med drugim Herculaneum, Oplontis in Stabiae pa tudi daleč največje in najbogatejše mesto na območju, Pompeje. In čeprav je vulkanski izbruh zelo natančno popisal eden najpomembnejših rimskih pisateljev zgodnje cesarske dobe, Plinij mlajši, ki je bil osebno priča katastrofi, je bila lokacija, kjer so stali Pompeji, v počasnem teku stoletij pozabljena, dokler ruševin tega rimskega mesta niso po naključju odkrili ob koncu 16. stoletja. Od takrat pa do danes so arheologi odkopali dobršen del Pompejev in pokazalo se je, da je Vezuv v pičlih 48 urah sicer res uničil mesto, a da ga je uničil bistveno manj temeljito, kakor se je v toku burne zgodovine zgodilo z večino drugih rimskih naselbin. Če namreč v arheoloških najdiščih od britanskega Yorka do sirske Palmire ali pa od maroškega Volubilisa do, zakaj pa ne, naše Emone najdemo predvsem ostanke monumentalnih kamnitih zgradb, je podoba, ki nam jo razkrivajo Pompeji, povsem drugačna. Vulkanski pepel je namreč mesto obdal kakor jantarna smola žuželko in tako proti vsem pričakovanjem ohranil razmeroma zlahka berljive sledove vsakdanjega življenja v urbanem okolju – in to v času, ko je bila rimska civilizacija najbrž na svojem vrhuncu. Če torej hočemo izvedeti kaj več o rimskih gostilnah s hitro hrano, o notranji opremi stanovanj ali o ureditvi prometa na živahnih mestnih ulicah, nam bodo Pompeji dali nenavadno zgovorne odgovore. Še bolj nenavadno pa je, da Pompeji niso zlata jama le za tiste zgodovinarje, ki si prizadevajo rekonstruirati kulturo vsakdanjega življenja v širšem sredozemskem bazenu v prvem stoletju našega štetja, temveč tudi za jezikoslovce oziroma filologe. Več tisoč tamkajšnjih grafitov, vpraskanih na fasade poslopij javnega in zasebnega značaja, nam pač omogoča stik s pogovorno latinščino navadnih ljudi, ki se je, kakor si lahko mislimo, precej razlikovala od umetelne govorice vrhunskih izobražencev, katerih dela so se nam sicer ohranila. In prav tem grafitom smo se posvetili v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili klasičnega filologa in zgodovinarja dr. Gregorja Pobežina, raziskovalca na Inštitutu za kulturno zgodovino ZRC SAZU in predavatelja na Fakulteti za humanistične študije Univerze na Primorskem. Naš gost je namreč z intrigantnim predavanjem o grafitih, ki jih najdemo v Pompejih, predvsem o tistih z erotično ali celo pornografsko vsebino, konec maja 2021 nastopil Grošljevem simpoziju, ki vse bolj postaja osrednje srečanje naših strokovnjakov za grško-rimsko antiko. Z dr. Pobežinom se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Ostanki foruma v Pompejih, v ozadju Vezuv, obdan z oblaki (Goran Dekleva)<p>Kaj nam erotični in celo pornografski napisi z zidov pompejskih ruševin povedo o pogovorni latinščini, kulturi vsakdanjega življenja in stopnji pismenosti v zgodnji cesarski dobi?</p><p><p>Jeseni leta 79 po Kristusu je v južni Italiji, v zaledju Neapeljskega zaliva izbruhnil Vezuv in v dveh dneh pod 4 do 6 metrov debelo plastjo ognjeniškega pepela in kamenja pokopal številne rimske naselbine, med drugim Herculaneum, Oplontis in Stabiae pa tudi daleč največje in najbogatejše mesto na območju, Pompeje. In čeprav je vulkanski izbruh zelo natančno popisal eden najpomembnejših rimskih pisateljev zgodnje cesarske dobe, <strong>Plinij mlajši</strong>, ki je bil osebno priča katastrofi, je bila lokacija, kjer so stali Pompeji, v počasnem teku stoletij pozabljena, dokler ruševin tega rimskega mesta niso po naključju odkrili ob koncu 16. stoletja.</p> <p>Od takrat pa do danes so arheologi odkopali dobršen del Pompejev in pokazalo se je, da je Vezuv v pičlih 48 urah sicer res uničil mesto, a da ga je uničil bistveno manj temeljito, kakor se je v toku burne zgodovine zgodilo z večino drugih rimskih naselbin. Če namreč v arheoloških najdiščih od britanskega Yorka do sirske Palmire ali pa od maroškega Volubilisa do, zakaj pa ne, naše Emone najdemo predvsem ostanke monumentalnih kamnitih zgradb, je podoba, ki nam jo razkrivajo Pompeji, povsem drugačna. Vulkanski pepel je namreč mesto obdal kakor jantarna smola žuželko in tako proti vsem pričakovanjem ohranil razmeroma zlahka berljive sledove vsakdanjega življenja v urbanem okolju – in to v času, ko je bila rimska civilizacija najbrž na svojem vrhuncu. Če torej hočemo izvedeti kaj več o rimskih gostilnah s hitro hrano, o notranji opremi stanovanj ali o ureditvi prometa na živahnih mestnih ulicah, nam bodo Pompeji dali nenavadno zgovorne odgovore.</p> <p>Še bolj nenavadno pa je, da Pompeji niso zlata jama le za tiste zgodovinarje, ki si prizadevajo rekonstruirati kulturo vsakdanjega življenja v širšem sredozemskem bazenu v prvem stoletju našega štetja, temveč tudi za jezikoslovce oziroma filologe. Več tisoč tamkajšnjih grafitov, vpraskanih na fasade poslopij javnega in zasebnega značaja, nam pač omogoča stik s pogovorno latinščino navadnih ljudi, ki se je, kakor si lahko mislimo, precej razlikovala od umetelne govorice vrhunskih izobražencev, katerih dela so se nam sicer ohranila. In prav tem grafitom se posvečamo v tokratnih Glasovih svetov, ko pred mikrofonom gostimo klasičnega filologa in zgodovinarja <strong>dr. Gregorja Pobežina</strong>, raziskovalca na Inštitutu za kulturno zgodovino ZRC SAZU in predavatelja na Fakulteti za humanistične študije Univerze na Primorskem. Naš gost je namreč z intrigantnim predavanjem o grafitih, ki jih najdemo v Pompejih, predvsem o tistih z erotično ali celo pornografsko vsebino, konec maja 2021 nastopil Grošljevem simpoziju, ki vse bolj postaja osrednje srečanje naših strokovnjakov za grško-rimsko antiko.</p></p> 174789396 RTVSLO – Ars 3393 clean Jeseni leta 79 po Kristusu je v južni Italiji, v zaledju Neapeljskega zaliva izbruhnil Vezuv in v dveh dneh pod 4 do 6 metrov debelo plastjo ognjeniškega pepela in kamenja pokopal številne rimske naselbine, med drugim Herculaneum, Oplontis in Stabiae pa tudi daleč največje in najbogatejše mesto na območju, Pompeje. In čeprav je vulkanski izbruh zelo natančno popisal eden najpomembnejših rimskih pisateljev zgodnje cesarske dobe, Plinij mlajši, ki je bil osebno priča katastrofi, je bila lokacija, kjer so stali Pompeji, v počasnem teku stoletij pozabljena, dokler ruševin tega rimskega mesta niso po naključju odkrili ob koncu 16. stoletja. Od takrat pa do danes so arheologi odkopali dobršen del Pompejev in pokazalo se je, da je Vezuv v pičlih 48 urah sicer res uničil mesto, a da ga je uničil bistveno manj temeljito, kakor se je v toku burne zgodovine zgodilo z večino drugih rimskih naselbin. Če namreč v arheoloških najdiščih od britanskega Yorka do sirske Palmire ali pa od maroškega Volubilisa do, zakaj pa ne, naše Emone najdemo predvsem ostanke monumentalnih kamnitih zgradb, je podoba, ki nam jo razkrivajo Pompeji, povsem drugačna. Vulkanski pepel je namreč mesto obdal kakor jantarna smola žuželko in tako proti vsem pričakovanjem ohranil razmeroma zlahka berljive sledove vsakdanjega življenja v urbanem okolju – in to v času, ko je bila rimska civilizacija najbrž na svojem vrhuncu. Če torej hočemo izvedeti kaj več o rimskih gostilnah s hitro hrano, o notranji opremi stanovanj ali o ureditvi prometa na živahnih mestnih ulicah, nam bodo Pompeji dali nenavadno zgovorne odgovore. Še bolj nenavadno pa je, da Pompeji niso zlata jama le za tiste zgodovinarje, ki si prizadevajo rekonstruirati kulturo vsakdanjega življenja v širšem sredozemskem bazenu v prvem stoletju našega štetja, temveč tudi za jezikoslovce oziroma filologe. Več tisoč tamkajšnjih grafitov, vpraskanih na fasade poslopij javnega in zasebnega značaja, nam pač omogoča stik s pogovorno latinščino navadnih ljudi, ki se je, kakor si lahko mislimo, precej razlikovala od umetelne govorice vrhunskih izobražencev, katerih dela so se nam sicer ohranila. In prav tem grafitom smo se posvetili v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili klasičnega filologa in zgodovinarja dr. Gregorja Pobežina, raziskovalca na Inštitutu za kulturno zgodovino ZRC SAZU in predavatelja na Fakulteti za humanistične študije Univerze na Primorskem. Naš gost je namreč z intrigantnim predavanjem o grafitih, ki jih najdemo v Pompejih, predvsem o tistih z erotično ali celo pornografsko vsebino, konec maja 2021 nastopil Grošljevem simpoziju, ki vse bolj postaja osrednje srečanje naših strokovnjakov za grško-rimsko antiko. Z dr. Pobežinom se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Ostanki foruma v Pompejih, v ozadju Vezuv, obdan z oblaki (Goran Dekleva)<p>Kaj nam erotični in celo pornografski napisi z zidov pompejskih ruševin povedo o pogovorni latinščini, kulturi vsakdanjega življenja in stopnji pismenosti v zgodnji cesarski dobi?</p><p><p>Jeseni leta 79 po Kristusu je v južni Italiji, v zaledju Neapeljskega zaliva izbruhnil Vezuv in v dveh dneh pod 4 do 6 metrov debelo plastjo ognjeniškega pepela in kamenja pokopal številne rimske naselbine, med drugim Herculaneum, Oplontis in Stabiae pa tudi daleč največje in najbogatejše mesto na območju, Pompeje. In čeprav je vulkanski izbruh zelo natančno popisal eden najpomembnejših rimskih pisateljev zgodnje cesarske dobe, <strong>Plinij mlajši</strong>, ki je bil osebno priča katastrofi, je bila lokacija, kjer so stali Pompeji, v počasnem teku stoletij pozabljena, dokler ruševin tega rimskega mesta niso po naključju odkrili ob koncu 16. stoletja.</p> <p>Od takrat pa do danes so arheologi odkopali dobršen del Pompejev in pokazalo se je, da je Vezuv v pičlih 48 urah sicer res uničil mesto, a da ga je uničil bistveno manj temeljito, kakor se je v toku burne zgodovine zgodilo z večino drugih rimskih naselbin. Če namreč v arheoloških najdiščih od britanskega Yorka do sirske Palmire ali pa od maroškega Volubilisa do, zakaj pa ne, naše Emone najdemo predvsem ostanke monumentalnih kamnitih zgradb, je podoba, ki nam jo razkrivajo Pompeji, povsem drugačna. Vulkanski pepel je namreč mesto obdal kakor jantarna smola žuželko in tako proti vsem pričakovanjem ohranil razmeroma zlahka berljive sledove vsakdanjega življenja v urbanem okolju – in to v času, ko je bila rimska civilizacija najbrž na svojem vrhuncu. Če torej hočemo izvedeti kaj več o rimskih gostilnah s hitro hrano, o notranji opremi stanovanj ali o ureditvi prometa na živahnih mestnih ulicah, nam bodo Pompeji dali nenavadno zgovorne odgovore.</p> <p>Še bolj nenavadno pa je, da Pompeji niso zlata jama le za tiste zgodovinarje, ki si prizadevajo rekonstruirati kulturo vsakdanjega življenja v širšem sredozemskem bazenu v prvem stoletju našega štetja, temveč tudi za jezikoslovce oziroma filologe. Več tisoč tamkajšnjih grafitov, vpraskanih na fasade poslopij javnega in zasebnega značaja, nam pač omogoča stik s pogovorno latinščino navadnih ljudi, ki se je, kakor si lahko mislimo, precej razlikovala od umetelne govorice vrhunskih izobražencev, katerih dela so se nam sicer ohranila. In prav tem grafitom se posvečamo v tokratnih Glasovih svetov, ko pred mikrofonom gostimo klasičnega filologa in zgodovinarja <strong>dr. Gregorja Pobežina</strong>, raziskovalca na Inštitutu za kulturno zgodovino ZRC SAZU in predavatelja na Fakulteti za humanistične študije Univerze na Primorskem. Naš gost je namreč z intrigantnim predavanjem o grafitih, ki jih najdemo v Pompejih, predvsem o tistih z erotično ali celo pornografsko vsebino, konec maja 2021 nastopil Grošljevem simpoziju, ki vse bolj postaja osrednje srečanje naših strokovnjakov za grško-rimsko antiko.</p></p> Wed, 14 Jul 2021 12:05:00 +0000 Kosmati grafiti z ulic Pompejev Kopanje po preteklosti lahko razkrije številna presenečenja. Toda niso vse skrivnosti oddaljene preteklosti zakopane pod debelimi plastmi zemlje, nekatere so skrite v svetlobi zvezd. Dobesedno. Galaktična arheologija na podlagi analize svetlobe z oddaljenih zvezd sklepa, katere zvezde so nastale skupaj v isti zvezdni porodnišnici in na katere strani neba so se nato razpršile. Njihovo poreklo razkriva divje trke s starodavnimi galaksijami, ki so nato postale sestavni del Rimske ceste. »V vseh komponentah naše galaksije so stvari bolj živahne, kot smo mislili,« o najnovejših spoznanjih pravi astrofizik prof. dr. Tomaž Zwitter s Fakultete za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani. »V zadnjih dveh letih je postalo jasno, da je pred približno 10 milijardami let prišlo do zadnjega gigantskega trka druge galaksije v našo.« Antična galaksija, ki so jo poimenovali Gaia Enceladus, je prispevala za približno milijardo sončevih mas novih zvezd. To je polovica zvezd današnjega galaktičnega diska. To so ugotovili na podlagi analiz kemijske sestave zvezd, kakšne opravljajo v mednarodnem projektu GALAH, ki poteka na Anglo-avstralskem teleskopu v Novem južnem Walesu, pri katerem aktivno sodelujeta naša sogovornnika. Pokazalo pa se je tudi, da je določanje porekla našega sonca še vedno zahtevna uganka. »Naše sonce je del tankega diska in del mlajše populacije zvezd. Tukaj imamo en velik problem,« razlaga predavatelj na FMF doc. dr. Janez Kos, ki na projektu Galah vodi obdelavo podatkov. »Vse zvezde v tankem disku so si neizmerno podobne, na podoben način se gibljejo in podobno kemično sestavo imajo. Če smo lahko antične galaksije detektirali prek eksotične kemične sestave zvezd, tega za zvezde v tankem disku, torej za te, ki so se rodile v zadnjih 5 milijardah let, ne moremo narediti. Teh zvezd pa je res veliko.« Foto: Galaksija Rimska cesta, izsek Vir: ESA/Gaia/DPAC<p>Svetlobni spektri zvezd in njihovo gibanje razkrivajo burne dogodke iz oddaljene preteklosti naše galaksije.</p><p><p>Kopanje po preteklosti lahko razkrije številna presenečenja. Toda niso vse skrivnosti oddaljene preteklosti zakopane pod debelimi plastmi zemlje, nekatere so skrite v svetlobi zvezd. Dobesedno. Galaktična arheologija na podlagi analize svetlobe z oddaljenih zvezd sklepa, katere zvezde so nastale skupaj v isti zvezdni porodnišnici in na katere strani neba so se nato razpršile. Njihovo poreklo razkriva divje trke s starodavnimi galaksijami, ki so nato postale sestavni del Rimske ceste.</p> <blockquote><p>»V vseh komponentah naše galaksije so stvari bolj živahne, kot smo mislili,« o najnovejših spoznanjih pravi astrofizik<strong> prof. dr. Tomaž Zwitter</strong> s Fakultete za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani. »V zadnjih dveh letih je postalo jasno, da je pred približno 10 milijardami let prišlo do zadnjega gigantskega trka druge galaksije v našo.«</p></blockquote> <p>Antična galaksija, ki so jo poimenovali Gaia Enceladus, je prispevala za približno milijardo sončevih mas novih zvezd. To je polovica zvezd današnjega galaktičnega diska.</p> <p>To so ugotovili na podlagi analiz kemijske sestave zvezd, kakšne opravljajo v mednarodnem projektu <a>GALAH</a>, ki poteka na Anglo-avstralskem teleskopu v Novem južnem Walesu, pri katerem aktivno sodelujeta naša sogovornnika. Pokazalo pa se je tudi, da je določanje porekla našega sonca še vedno zahtevna uganka.</p> <blockquote><p>»Naše sonce je del tankega diska in del mlajše populacije zvezd. Tukaj imamo en velik problem,« razlaga predavatelj na FMF <strong>doc. dr. Janez Kos</strong>, ki na projektu Galah vodi obdelavo podatkov. »Vse zvezde v tankem disku so si neizmerno podobne, na podoben način se gibljejo in podobno kemično sestavo imajo. Če smo lahko antične galaksije detektirali prek eksotične kemične sestave zvezd, tega za zvezde v tankem disku, torej za te, ki so se rodile v zadnjih 5 milijardah let, ne moremo narediti. Teh zvezd pa je res veliko.«</p></blockquote></p> 174787479 RTVSLO – Ars 3283 clean Kopanje po preteklosti lahko razkrije številna presenečenja. Toda niso vse skrivnosti oddaljene preteklosti zakopane pod debelimi plastmi zemlje, nekatere so skrite v svetlobi zvezd. Dobesedno. Galaktična arheologija na podlagi analize svetlobe z oddaljenih zvezd sklepa, katere zvezde so nastale skupaj v isti zvezdni porodnišnici in na katere strani neba so se nato razpršile. Njihovo poreklo razkriva divje trke s starodavnimi galaksijami, ki so nato postale sestavni del Rimske ceste. »V vseh komponentah naše galaksije so stvari bolj živahne, kot smo mislili,« o najnovejših spoznanjih pravi astrofizik prof. dr. Tomaž Zwitter s Fakultete za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani. »V zadnjih dveh letih je postalo jasno, da je pred približno 10 milijardami let prišlo do zadnjega gigantskega trka druge galaksije v našo.« Antična galaksija, ki so jo poimenovali Gaia Enceladus, je prispevala za približno milijardo sončevih mas novih zvezd. To je polovica zvezd današnjega galaktičnega diska. To so ugotovili na podlagi analiz kemijske sestave zvezd, kakšne opravljajo v mednarodnem projektu GALAH, ki poteka na Anglo-avstralskem teleskopu v Novem južnem Walesu, pri katerem aktivno sodelujeta naša sogovornnika. Pokazalo pa se je tudi, da je določanje porekla našega sonca še vedno zahtevna uganka. »Naše sonce je del tankega diska in del mlajše populacije zvezd. Tukaj imamo en velik problem,« razlaga predavatelj na FMF doc. dr. Janez Kos, ki na projektu Galah vodi obdelavo podatkov. »Vse zvezde v tankem disku so si neizmerno podobne, na podoben način se gibljejo in podobno kemično sestavo imajo. Če smo lahko antične galaksije detektirali prek eksotične kemične sestave zvezd, tega za zvezde v tankem disku, torej za te, ki so se rodile v zadnjih 5 milijardah let, ne moremo narediti. Teh zvezd pa je res veliko.« Foto: Galaksija Rimska cesta, izsek Vir: ESA/Gaia/DPAC<p>Svetlobni spektri zvezd in njihovo gibanje razkrivajo burne dogodke iz oddaljene preteklosti naše galaksije.</p><p><p>Kopanje po preteklosti lahko razkrije številna presenečenja. Toda niso vse skrivnosti oddaljene preteklosti zakopane pod debelimi plastmi zemlje, nekatere so skrite v svetlobi zvezd. Dobesedno. Galaktična arheologija na podlagi analize svetlobe z oddaljenih zvezd sklepa, katere zvezde so nastale skupaj v isti zvezdni porodnišnici in na katere strani neba so se nato razpršile. Njihovo poreklo razkriva divje trke s starodavnimi galaksijami, ki so nato postale sestavni del Rimske ceste.</p> <blockquote><p>»V vseh komponentah naše galaksije so stvari bolj živahne, kot smo mislili,« o najnovejših spoznanjih pravi astrofizik<strong> prof. dr. Tomaž Zwitter</strong> s Fakultete za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani. »V zadnjih dveh letih je postalo jasno, da je pred približno 10 milijardami let prišlo do zadnjega gigantskega trka druge galaksije v našo.«</p></blockquote> <p>Antična galaksija, ki so jo poimenovali Gaia Enceladus, je prispevala za približno milijardo sončevih mas novih zvezd. To je polovica zvezd današnjega galaktičnega diska.</p> <p>To so ugotovili na podlagi analiz kemijske sestave zvezd, kakšne opravljajo v mednarodnem projektu <a>GALAH</a>, ki poteka na Anglo-avstralskem teleskopu v Novem južnem Walesu, pri katerem aktivno sodelujeta naša sogovornnika. Pokazalo pa se je tudi, da je določanje porekla našega sonca še vedno zahtevna uganka.</p> <blockquote><p>»Naše sonce je del tankega diska in del mlajše populacije zvezd. Tukaj imamo en velik problem,« razlaga predavatelj na FMF <strong>doc. dr. Janez Kos</strong>, ki na projektu Galah vodi obdelavo podatkov. »Vse zvezde v tankem disku so si neizmerno podobne, na podoben način se gibljejo in podobno kemično sestavo imajo. Če smo lahko antične galaksije detektirali prek eksotične kemične sestave zvezd, tega za zvezde v tankem disku, torej za te, ki so se rodile v zadnjih 5 milijardah let, ne moremo narediti. Teh zvezd pa je res veliko.«</p></blockquote></p> Wed, 30 Jun 2021 08:00:00 +0000 Galaktična arheologija Nekoč davno – recimo v času Džingiskana in mongolskih osvajanj v 13. stoletju – je še bilo mogoče zavzeti Afganistan, danes pa je to slej ko prej misija nemogoče. To so že ob koncu 19. stoletja izkusili Britanci, nato v 20. Sovjeti, no, v 21. stoletju pa še Američani, ki se, skladno pač z napovedmi predsednika Bidna, po dvajsetih letih okupacijske navzočnosti prav zdaj umikajo iz te večidel gorate in puščavske srednjeazijske države. Toda vse te presenetljive, kontraintuitivne zmage nad najmogočnejšimi imperiji Afganistanu niso prinesle ne miru ne blagostanja. V etnično pisani državi, ki je s 652 tisoč kvadratnimi kilometri površine malo večja od Francije, namreč že več kot 40 let brez prestanka divja vojna, z letnim bruto družbenim proizvodom, ki je leta 2018 znašal malo manj kot 500 dolarjev na prebivalca, pa 32 milijonov Afganistancev sodi med najbolj siromašne na svetu. Država za nameček velja tako za enega epicentrov mednarodnega islamističnega terorizma kakor za središče mednarodne trgovine z opijati. In četudi se Američani zdaj umikajo, ni verjeti, da bi se svetovne velesile, ki zadnje čase vse bolj zavzeto igrajo igro globalnega geostrateškega šaha, prenehale vpletati v Afganistan in za svoje cilje izkoriščati tamkajšnja medetnična rivalstva, predvsem tista med Tadžiki, Hazari in Uzbeki na eni ter Paštuni na drugi strani. Kaj vse to pomeni za Afganistan? Kakšna bi utegnila biti njegova srednjeročna prihodnost? In kakšna vloga bo tej srednjeazijski državi – pa naj bo še tako utrujena od neprekinjenega, večdesetletnega krvavega konflikta – pripadla v novi rundi prerivanja za moč in vpliv med Združenimi državami, Kitajsko, Rusijo, Indijo in še kom? – Odgovore smo iskali v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili politologa, strokovnjaka za Bližnji vzhod in docenta na Fakulteti za management Univerze na Primorskem, dr. Primoža Šterbenca. Z njim se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Chickenonline (Pixabay) <p>Afganistan je v zgodovini porazil že tri imperije, britanskega, sovjetskega in zdaj še ameriškega, toda vse te nepričakovane zmage nad najmočnejšimi državami sveta mu niso prinesle ne miru ne blagostanja </p><p><p>Nekoč davno – recimo v času <strong>Džingiskana</strong> in mongolskih osvajanj v 13. stoletju – je še bilo mogoče zavzeti Afganistan, danes pa je to slej ko prej misija nemogoče. To so že ob koncu 19. stoletja izkusili Britanci, nato v 20. Sovjeti, no, v 21. stoletju pa še Američani, ki se, skladno pač z napovedmi predsednika <strong>Bidna</strong>, po dvajsetih letih okupacijske navzočnosti prav zdaj umikajo iz te večidel gorate in puščavske srednjeazijske države.</p> <p>Toda vse te presenetljive, kontraintuitivne zmage nad najmogočnejšimi imperiji Afganistanu niso prinesle ne miru ne blagostanja. V etnično pisani državi, ki je s 652 tisoč kvadratnimi kilometri površine malo večja od Francije, namreč že več kot 40 let brez prestanka divja vojna, z letnim bruto družbenim proizvodom, ki je leta 2018 znašal malo manj kot 500 dolarjev na prebivalca, pa 32 milijonov Afganistancev sodi med najbolj siromašne na svetu. Država za nameček velja tako za enega epicentrov mednarodnega islamističnega terorizma kakor za središče mednarodne trgovine z opijati. In četudi se Američani zdaj umikajo, ni verjeti, da bi se svetovne velesile, ki zadnje čase vse bolj zavzeto igrajo igro globalnega geostrateškega šaha, prenehale vpletati v Afganistan in za svoje cilje izkoriščati tamkajšnja medetnična rivalstva, predvsem tista med Tadžiki, Hazari in Uzbeki na eni ter Paštuni na drugi strani.</p> <p>Kaj vse to pomeni za Afganistan? Kakšna bi utegnila biti njegova srednjeročna prihodnost? In kakšna vloga bo tej srednjeazijski državi – pa naj bo še tako utrujena od neprekinjenega, večdesetletnega krvavega konflikta – pripadla v novi rundi prerivanja za moč in vpliv med Združenimi državami, Kitajsko, Rusijo, Indijo in še kom? – Odgovore iščemo v tokratnih Glasovih svetov, ko pred mikrofonom gostimo politologa, strokovnjaka za Bližnji vzhod in docenta na Fakulteti za management Univerze na Primorskem, <strong>dr. Primoža Šterbenca</strong>.</p></p> 174784589 RTVSLO – Ars 3127 clean Nekoč davno – recimo v času Džingiskana in mongolskih osvajanj v 13. stoletju – je še bilo mogoče zavzeti Afganistan, danes pa je to slej ko prej misija nemogoče. To so že ob koncu 19. stoletja izkusili Britanci, nato v 20. Sovjeti, no, v 21. stoletju pa še Američani, ki se, skladno pač z napovedmi predsednika Bidna, po dvajsetih letih okupacijske navzočnosti prav zdaj umikajo iz te večidel gorate in puščavske srednjeazijske države. Toda vse te presenetljive, kontraintuitivne zmage nad najmogočnejšimi imperiji Afganistanu niso prinesle ne miru ne blagostanja. V etnično pisani državi, ki je s 652 tisoč kvadratnimi kilometri površine malo večja od Francije, namreč že več kot 40 let brez prestanka divja vojna, z letnim bruto družbenim proizvodom, ki je leta 2018 znašal malo manj kot 500 dolarjev na prebivalca, pa 32 milijonov Afganistancev sodi med najbolj siromašne na svetu. Država za nameček velja tako za enega epicentrov mednarodnega islamističnega terorizma kakor za središče mednarodne trgovine z opijati. In četudi se Američani zdaj umikajo, ni verjeti, da bi se svetovne velesile, ki zadnje čase vse bolj zavzeto igrajo igro globalnega geostrateškega šaha, prenehale vpletati v Afganistan in za svoje cilje izkoriščati tamkajšnja medetnična rivalstva, predvsem tista med Tadžiki, Hazari in Uzbeki na eni ter Paštuni na drugi strani. Kaj vse to pomeni za Afganistan? Kakšna bi utegnila biti njegova srednjeročna prihodnost? In kakšna vloga bo tej srednjeazijski državi – pa naj bo še tako utrujena od neprekinjenega, večdesetletnega krvavega konflikta – pripadla v novi rundi prerivanja za moč in vpliv med Združenimi državami, Kitajsko, Rusijo, Indijo in še kom? – Odgovore smo iskali v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili politologa, strokovnjaka za Bližnji vzhod in docenta na Fakulteti za management Univerze na Primorskem, dr. Primoža Šterbenca. Z njim se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Chickenonline (Pixabay) <p>Afganistan je v zgodovini porazil že tri imperije, britanskega, sovjetskega in zdaj še ameriškega, toda vse te nepričakovane zmage nad najmočnejšimi državami sveta mu niso prinesle ne miru ne blagostanja </p><p><p>Nekoč davno – recimo v času <strong>Džingiskana</strong> in mongolskih osvajanj v 13. stoletju – je še bilo mogoče zavzeti Afganistan, danes pa je to slej ko prej misija nemogoče. To so že ob koncu 19. stoletja izkusili Britanci, nato v 20. Sovjeti, no, v 21. stoletju pa še Američani, ki se, skladno pač z napovedmi predsednika <strong>Bidna</strong>, po dvajsetih letih okupacijske navzočnosti prav zdaj umikajo iz te večidel gorate in puščavske srednjeazijske države.</p> <p>Toda vse te presenetljive, kontraintuitivne zmage nad najmogočnejšimi imperiji Afganistanu niso prinesle ne miru ne blagostanja. V etnično pisani državi, ki je s 652 tisoč kvadratnimi kilometri površine malo večja od Francije, namreč že več kot 40 let brez prestanka divja vojna, z letnim bruto družbenim proizvodom, ki je leta 2018 znašal malo manj kot 500 dolarjev na prebivalca, pa 32 milijonov Afganistancev sodi med najbolj siromašne na svetu. Država za nameček velja tako za enega epicentrov mednarodnega islamističnega terorizma kakor za središče mednarodne trgovine z opijati. In četudi se Američani zdaj umikajo, ni verjeti, da bi se svetovne velesile, ki zadnje čase vse bolj zavzeto igrajo igro globalnega geostrateškega šaha, prenehale vpletati v Afganistan in za svoje cilje izkoriščati tamkajšnja medetnična rivalstva, predvsem tista med Tadžiki, Hazari in Uzbeki na eni ter Paštuni na drugi strani.</p> <p>Kaj vse to pomeni za Afganistan? Kakšna bi utegnila biti njegova srednjeročna prihodnost? In kakšna vloga bo tej srednjeazijski državi – pa naj bo še tako utrujena od neprekinjenega, večdesetletnega krvavega konflikta – pripadla v novi rundi prerivanja za moč in vpliv med Združenimi državami, Kitajsko, Rusijo, Indijo in še kom? – Odgovore iščemo v tokratnih Glasovih svetov, ko pred mikrofonom gostimo politologa, strokovnjaka za Bližnji vzhod in docenta na Fakulteti za management Univerze na Primorskem, <strong>dr. Primoža Šterbenca</strong>.</p></p> Wed, 23 Jun 2021 12:05:00 +0000 Afganistan na svetovni geostrateški šahovnici Carl Gustav Jung velja za enega najpomembnejših psihologov in filozofov 20. stoletja. Nekoč je dejal: Tvoje vizije bodo postale čiste, ko boš pogledal v srce. Kdor gleda zunaj, sanja; kdor gleda notri, se prebudi. Ob šestdeseti obletnici Jungove smrti – oče analitične psihologije je umrl 6. junija leta 1961 – se v oddaji Glasovi svetov spominjamo njegovega izjemnega dela in življenja. V psihologijo je uvedel pomembne koncepte, kot sta na primer kolektivno nezavedno in arhetip (anima, animus). Sogovornika: jungovski psihoanalitik doc. dr. Matjaž Regovec (Institut IPAL) in sociolog kulture prof. dr. Igor Škamperle (Filozofska fakulteta). Pripravil: Iztok Konc. Foto: ETH-Bibliothek/ Wikimedia/ PublicDomain<p>1875–1961</p><p><p>Carl Gustav Jung velja za enega najpomembnejših psihologov in filozofov 20. stoletja. Nekoč je dejal:<em> Tvoje vizije bodo postale čiste, ko boš pogledal v srce. Kdor gleda zunaj, sanja; kdor gleda notri, se prebudi.</em> Ob šestdeseti obletnici Jungove smrti – oče analitične psihologije je umrl 6. junija leta 1961 – se v oddaji Glasovi svetov spominjamo njegovega izjemnega dela in življenja. V psihologijo je uvedel pomembne koncepte, kot sta kolektivno nezavedno in arhetip (anima, animus). Sogovornika sta jungovski psihoanalitik doc. dr. <strong>Matjaž Regovec</strong> (Institut IPAL) in sociolog kulture prof. dr. <strong>Igor Škamperle</strong> (Filozofska fakulteta).</p></p> 174783711 RTVSLO – Ars 2908 clean Carl Gustav Jung velja za enega najpomembnejših psihologov in filozofov 20. stoletja. Nekoč je dejal: Tvoje vizije bodo postale čiste, ko boš pogledal v srce. Kdor gleda zunaj, sanja; kdor gleda notri, se prebudi. Ob šestdeseti obletnici Jungove smrti – oče analitične psihologije je umrl 6. junija leta 1961 – se v oddaji Glasovi svetov spominjamo njegovega izjemnega dela in življenja. V psihologijo je uvedel pomembne koncepte, kot sta na primer kolektivno nezavedno in arhetip (anima, animus). Sogovornika: jungovski psihoanalitik doc. dr. Matjaž Regovec (Institut IPAL) in sociolog kulture prof. dr. Igor Škamperle (Filozofska fakulteta). Pripravil: Iztok Konc. Foto: ETH-Bibliothek/ Wikimedia/ PublicDomain<p>1875–1961</p><p><p>Carl Gustav Jung velja za enega najpomembnejših psihologov in filozofov 20. stoletja. Nekoč je dejal:<em> Tvoje vizije bodo postale čiste, ko boš pogledal v srce. Kdor gleda zunaj, sanja; kdor gleda notri, se prebudi.</em> Ob šestdeseti obletnici Jungove smrti – oče analitične psihologije je umrl 6. junija leta 1961 – se v oddaji Glasovi svetov spominjamo njegovega izjemnega dela in življenja. V psihologijo je uvedel pomembne koncepte, kot sta kolektivno nezavedno in arhetip (anima, animus). Sogovornika sta jungovski psihoanalitik doc. dr. <strong>Matjaž Regovec</strong> (Institut IPAL) in sociolog kulture prof. dr. <strong>Igor Škamperle</strong> (Filozofska fakulteta).</p></p> Wed, 16 Jun 2021 07:10:00 +0000 C. G. Jung: Kdor gleda zunaj, sanja; kdor gleda notri, se prebudi Padec Berlinskega zidu leta 1989 je tako na zahodni kot na vzhodni strani nekdanje železne zavese vzbudil upanje, da bo delitev sicer od nekdaj zelo raznolike Evrope po pol stoletja končno postala del zgodovine. Nekdanje članice komunističnega bloka: predvsem Poljska, Češkoslovaška in Madžarska, pa Romunija in Bolgarija ter ob kasnejšem razpadu Sovjetske zveze tudi Baltske države, naj bi se po daljšem zgodovinskem ovinku, ki so ga večinoma želele čim prej pozabiti, obrnile k tistemu modelu države, ki se je zdel ob koncu hladne vojne skoraj kot zgodovinska nujnost. Prevzele naj bi torej kapitalizem in demokratične institucije Zahoda ter se sčasoma pridružile NATU in Evropski uniji – in prav to se je v naslednjih dveh desetletjih, bolj ali manj uspešno, tudi zgodilo. Toda začetnemu navdušenju nad združitvijo celine in čim bolj zvestim posnemanjem zahodnih držav je marsikje na Vzhodu razmeroma kmalu sledilo razočaranje nad novo družbeno realnostjo, ki je sicer res prinesla bolj demokratične institucije, svobodo govora in tuje investicije, po drugi strani pa je poglobila ekonomsko neenakost, povzročila velik odtok izobražene sile na Zahod in v vzhodnih državah ustvarila občutek, da so kot evropska periferija v veliki meri podrejene svojim zahodnim sosedam. Odnosi med Vzhodom in Zahodom celine so s tem seveda postali veliko bolj zapleteni, celotni zgodbi pa gotovo ni bilo v pomoč niti dejstvo, da se od finančno-gospodarske krize po letu 2008 ni zamajal samo mit o združeni Evropi, ki bo delovala po zahodnem modelu, ampak je veliko manj prepričljiv in veliko manj samoumeven postal tudi zahodni model sam. Danes se tako Višegrajske države, predvsem Poljska in Madžarska, odkrito upirajo nekaterim aspektom zahodne liberalne ureditve, madžarski premier Viktor Orban svojo politiko celo eksplicitno imenuje »neliberalna demokracija«, obe državi pa imata zaradi nespoštovanja neodvisnosti sodstva in medijev ter nasprotovanja migrantskim politikam velike težave v odnosih z jedrnimi državami Zahodne Evrope, ki se po drugi strani s podobnimi konservativnimi populističnimi gibanji spopadajo tudi same. Vprašamo se torej lahko, kako je spričo vseh teh dogodkov danes videti upanje, ki ga je zbujalo leto 1989, ter kaj je tisto, kar je v teh tridesetih letih tako spremenilo način, kako oba dela celine gledata drug na drugega. O vsem tem bomo v tokratnih Glasovih svetov govorili z zgodovinarjem in urednikom revije Razpotja dr. Luko Lisjakom Gabrijelčičem, ki je skupaj z madžarskim kolegom dr. Ferencem Laczom nekaj pogledov na ta vprašanja zbral v zbornik z naslovom Dediščina razdeljenosti: Vzhod in Zahod po 1989, ki je v sodelovanju z Društvom humanistov Goriške in revijo Razpotja nedavno izšel pri založbi ZRC Sazu. Oddajo je pripravila in vodila Alja Zore. foto: MabelAmber (Pixabay)<p>Kako so se od padca Berlinskega zidu spreminjali odnosi med Vzhodno in Zahodno Evropo</p><p><p>Padec Berlinskega zidu leta 1989 je tako na zahodni kot na vzhodni strani nekdanje železne zavese vzbudil upanje, da bo delitev sicer od nekdaj zelo raznolike Evrope po pol stoletja končno postala del zgodovine. Nekdanje članice komunističnega bloka: predvsem Poljska, Češkoslovaška in Madžarska, pa Romunija in Bolgarija ter ob kasnejšem razpadu Sovjetske zveze tudi Baltske države, naj bi se po daljšem zgodovinskem ovinku, ki so ga večinoma želele čim prej pozabiti, obrnile k tistemu modelu države, ki se je zdel ob koncu hladne vojne skoraj kot zgodovinska nujnost. Prevzele naj bi torej kapitalizem in demokratične institucije Zahoda ter se sčasoma pridružile NATU in Evropski uniji – in prav to se je v naslednjih dveh desetletjih, bolj ali manj uspešno, tudi zgodilo. Toda začetnemu navdušenju nad združitvijo celine in čim bolj zvestim posnemanjem zahodnih držav je marsikje na Vzhodu razmeroma kmalu sledilo razočaranje nad novo družbeno realnostjo, ki je sicer res prinesla bolj demokratične institucije, svobodo govora in tuje investicije, po drugi strani pa je poglobila ekonomsko neenakost, povzročila velik odtok izobražene sile na Zahod in v vzhodnih državah ustvarila občutek, da so kot evropska periferija v veliki meri podrejene svojim zahodnim sosedam. Odnosi med Vzhodom in Zahodom celine so s tem seveda postali veliko bolj zapleteni, celotni zgodbi pa gotovo ni bilo v pomoč niti dejstvo, da se od finančno-gospodarske krize po letu 2008 ni zamajal samo mit o združeni Evropi, ki bo delovala po zahodnem modelu, ampak je veliko manj prepričljiv in veliko manj samoumeven postal tudi zahodni model sam. Danes se tako Višegrajske države, predvsem Poljska in Madžarska, odkrito upirajo nekaterim aspektom zahodne liberalne ureditve, madžarski premier Viktor Orban svojo politiko celo eksplicitno imenuje »neliberalna demokracija«, obe državi pa imata zaradi nespoštovanja neodvisnosti sodstva in medijev ter nasprotovanja migrantskim politikam velike težave v odnosih z jedrnimi državami Zahodne Evrope, ki se po drugi strani s podobnimi konservativnimi populističnimi gibanji spopadajo tudi same. Vprašamo se torej lahko, kako je spričo vseh teh dogodkov danes videti upanje, ki ga je zbujalo leto 1989, ter kaj je tisto, kar je v teh tridesetih letih tako spremenilo način, kako oba dela celine gledata drug na drugega. O vsem tem bomo v tokratnih Glasovih svetov govorili z zgodovinarjem in urednikom revije Razpotja <strong>dr. Luko Lisjakom Gabrijelčičem</strong>, ki je skupaj z madžarskim kolegom <strong>dr. Ferencem Laczom</strong> nekaj pogledov na ta vprašanja zbral v zbornik z naslovom <strong><em>Dediščina razdeljenosti: Vzhod in Zahod po 1989</em></strong>, ki je v sodelovanju z Društvom humanistov Goriške in revijo Razpotja nedavno izšel pri založbi ZRC Sazu.</p></p> 174780806 RTVSLO – Ars 3135 clean Padec Berlinskega zidu leta 1989 je tako na zahodni kot na vzhodni strani nekdanje železne zavese vzbudil upanje, da bo delitev sicer od nekdaj zelo raznolike Evrope po pol stoletja končno postala del zgodovine. Nekdanje članice komunističnega bloka: predvsem Poljska, Češkoslovaška in Madžarska, pa Romunija in Bolgarija ter ob kasnejšem razpadu Sovjetske zveze tudi Baltske države, naj bi se po daljšem zgodovinskem ovinku, ki so ga večinoma želele čim prej pozabiti, obrnile k tistemu modelu države, ki se je zdel ob koncu hladne vojne skoraj kot zgodovinska nujnost. Prevzele naj bi torej kapitalizem in demokratične institucije Zahoda ter se sčasoma pridružile NATU in Evropski uniji – in prav to se je v naslednjih dveh desetletjih, bolj ali manj uspešno, tudi zgodilo. Toda začetnemu navdušenju nad združitvijo celine in čim bolj zvestim posnemanjem zahodnih držav je marsikje na Vzhodu razmeroma kmalu sledilo razočaranje nad novo družbeno realnostjo, ki je sicer res prinesla bolj demokratične institucije, svobodo govora in tuje investicije, po drugi strani pa je poglobila ekonomsko neenakost, povzročila velik odtok izobražene sile na Zahod in v vzhodnih državah ustvarila občutek, da so kot evropska periferija v veliki meri podrejene svojim zahodnim sosedam. Odnosi med Vzhodom in Zahodom celine so s tem seveda postali veliko bolj zapleteni, celotni zgodbi pa gotovo ni bilo v pomoč niti dejstvo, da se od finančno-gospodarske krize po letu 2008 ni zamajal samo mit o združeni Evropi, ki bo delovala po zahodnem modelu, ampak je veliko manj prepričljiv in veliko manj samoumeven postal tudi zahodni model sam. Danes se tako Višegrajske države, predvsem Poljska in Madžarska, odkrito upirajo nekaterim aspektom zahodne liberalne ureditve, madžarski premier Viktor Orban svojo politiko celo eksplicitno imenuje »neliberalna demokracija«, obe državi pa imata zaradi nespoštovanja neodvisnosti sodstva in medijev ter nasprotovanja migrantskim politikam velike težave v odnosih z jedrnimi državami Zahodne Evrope, ki se po drugi strani s podobnimi konservativnimi populističnimi gibanji spopadajo tudi same. Vprašamo se torej lahko, kako je spričo vseh teh dogodkov danes videti upanje, ki ga je zbujalo leto 1989, ter kaj je tisto, kar je v teh tridesetih letih tako spremenilo način, kako oba dela celine gledata drug na drugega. O vsem tem bomo v tokratnih Glasovih svetov govorili z zgodovinarjem in urednikom revije Razpotja dr. Luko Lisjakom Gabrijelčičem, ki je skupaj z madžarskim kolegom dr. Ferencem Laczom nekaj pogledov na ta vprašanja zbral v zbornik z naslovom Dediščina razdeljenosti: Vzhod in Zahod po 1989, ki je v sodelovanju z Društvom humanistov Goriške in revijo Razpotja nedavno izšel pri založbi ZRC Sazu. Oddajo je pripravila in vodila Alja Zore. foto: MabelAmber (Pixabay)<p>Kako so se od padca Berlinskega zidu spreminjali odnosi med Vzhodno in Zahodno Evropo</p><p><p>Padec Berlinskega zidu leta 1989 je tako na zahodni kot na vzhodni strani nekdanje železne zavese vzbudil upanje, da bo delitev sicer od nekdaj zelo raznolike Evrope po pol stoletja končno postala del zgodovine. Nekdanje članice komunističnega bloka: predvsem Poljska, Češkoslovaška in Madžarska, pa Romunija in Bolgarija ter ob kasnejšem razpadu Sovjetske zveze tudi Baltske države, naj bi se po daljšem zgodovinskem ovinku, ki so ga večinoma želele čim prej pozabiti, obrnile k tistemu modelu države, ki se je zdel ob koncu hladne vojne skoraj kot zgodovinska nujnost. Prevzele naj bi torej kapitalizem in demokratične institucije Zahoda ter se sčasoma pridružile NATU in Evropski uniji – in prav to se je v naslednjih dveh desetletjih, bolj ali manj uspešno, tudi zgodilo. Toda začetnemu navdušenju nad združitvijo celine in čim bolj zvestim posnemanjem zahodnih držav je marsikje na Vzhodu razmeroma kmalu sledilo razočaranje nad novo družbeno realnostjo, ki je sicer res prinesla bolj demokratične institucije, svobodo govora in tuje investicije, po drugi strani pa je poglobila ekonomsko neenakost, povzročila velik odtok izobražene sile na Zahod in v vzhodnih državah ustvarila občutek, da so kot evropska periferija v veliki meri podrejene svojim zahodnim sosedam. Odnosi med Vzhodom in Zahodom celine so s tem seveda postali veliko bolj zapleteni, celotni zgodbi pa gotovo ni bilo v pomoč niti dejstvo, da se od finančno-gospodarske krize po letu 2008 ni zamajal samo mit o združeni Evropi, ki bo delovala po zahodnem modelu, ampak je veliko manj prepričljiv in veliko manj samoumeven postal tudi zahodni model sam. Danes se tako Višegrajske države, predvsem Poljska in Madžarska, odkrito upirajo nekaterim aspektom zahodne liberalne ureditve, madžarski premier Viktor Orban svojo politiko celo eksplicitno imenuje »neliberalna demokracija«, obe državi pa imata zaradi nespoštovanja neodvisnosti sodstva in medijev ter nasprotovanja migrantskim politikam velike težave v odnosih z jedrnimi državami Zahodne Evrope, ki se po drugi strani s podobnimi konservativnimi populističnimi gibanji spopadajo tudi same. Vprašamo se torej lahko, kako je spričo vseh teh dogodkov danes videti upanje, ki ga je zbujalo leto 1989, ter kaj je tisto, kar je v teh tridesetih letih tako spremenilo način, kako oba dela celine gledata drug na drugega. O vsem tem bomo v tokratnih Glasovih svetov govorili z zgodovinarjem in urednikom revije Razpotja <strong>dr. Luko Lisjakom Gabrijelčičem</strong>, ki je skupaj z madžarskim kolegom <strong>dr. Ferencem Laczom</strong> nekaj pogledov na ta vprašanja zbral v zbornik z naslovom <strong><em>Dediščina razdeljenosti: Vzhod in Zahod po 1989</em></strong>, ki je v sodelovanju z Društvom humanistov Goriške in revijo Razpotja nedavno izšel pri založbi ZRC Sazu.</p></p> Wed, 09 Jun 2021 12:05:00 +0000 Dediščina hladnovojne razdeljenosti 28. maja 1871 so čete francoske vojske, zveste vladi tretje republike, dokončno zatrle pariško komuno, vstajo socialistično razpoloženega delavstva v francoski prestolnici, ki jo je izzval predhodni poraz Napoleona III. in njegovega drugega cesarstva v francosko-pruski vojni. Na prvi pogled bi seveda lahko rekli, da je bilanca komune precej klavrna: trajala je približno dva meseca, iskre upora ni uspela zanesti med delavce v Marseillu, Lyonu in drugih industrijskih središčih tedanje Francije, končala pa se je v krvi – po ocenah sodobnih zgodovinarjev naj bi bilo ubitih od 7 do 20 tisoč ljudi, med katerimi je bila ogromna večina seveda komunardov. In vendar je bil Karl Marx, ki je takrat z vso zavzetostjo in pozornostjo spremljal dogajanje v Parizu, mnenja, da je komuna – kolikor je tu šlo za najbrž sploh prvi ekspliciten poizkus vzpostavitve oblasti pod nadzorom proletariata – vendarle dogodek svetovno-zgodovinskega pomena. Marxove poglede na tedanje dogajanje lahko v prevodu Ceneta Vipotnika zdaj prebiramo v razpravi Državljanska vojna v Franciji, ki so jo pred nedavnim ponatisnili pri založbi Studia humanitatis. No, mi, ki na te dogodke gledamo z razmeroma trezne oddaljenosti poldrugega stoletja, pa smo se v tokratnih Glasovih svetov spraševali, kolikšen pomen, kolikšno zgodovinsko težo pravzaprav pripisati pariški komuni? Kaj nam, drugače rečeno, dogajanje v Parizu leta 1871 pove v letu 2021? – Odgovor smo iskali v pogovoru z dvema marskističnima filozofoma, dr. Božidarjem Debenjakom in dr. Leo Kuhar. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: barikada, ki so jo komunardi v Parizu postavili na prvi dan vstaje, 18. 3. 1871 (Wikipedia, javna last) <p>Zakaj si upor pariškega socialističnega delavstva leta 1871, ki je trajal vsega dva meseca, vendarle zasluži, da ga označimo za dogodek svetovno-zgodovinskega pomena?</p><p><p>28. maja 1871 so čete francoske vojske, zveste vladi tretje republike, dokončno zatrle pariško komuno, vstajo socialistično razpoloženega delavstva v francoski prestolnici, ki jo je izzval predhodni poraz <strong>Napoleona III.</strong> in njegovega drugega cesarstva v francosko-pruski vojni. Na prvi pogled bi seveda lahko rekli, da je bilanca komune precej klavrna: trajala je približno dva meseca, iskre upora ni uspela zanesti med delavce v Marseillu, Lyonu in drugih industrijskih središčih tedanje Francije, končala pa se je v krvi – po ocenah sodobnih zgodovinarjev naj bi bilo ubitih od 7 do 20 tisoč ljudi, med katerimi je bila ogromna večina seveda komunardov.</p> <p>In vendar je bil <strong>Karl Marx</strong>, ki je takrat z vso zavzetostjo in pozornostjo spremljal dogajanje v Parizu, mnenja, da je komuna – kolikor je tu šlo za najbrž sploh prvi eksplicitni poizkus vzpostavitve oblasti pod nadzorom proletariata – vendarle dogodek svetovno-zgodovinskega pomena. Marxove poglede na tedanje dogajanje lahko v prevodu <strong>Ceneta Vipotnika</strong> zdaj prebiramo v razpravi<strong><em> Državljanska vojna v Franciji</em></strong>, ki so jo pred nedavnim ponatisnili pri založbi Studia humanitatis.</p> <p>No, mi, ki na te dogodke gledamo z razmeroma trezne oddaljenosti poldrugega stoletja, pa se v tokratnih Glasovih svetov sprašujemo, kolikšen pomen, kolikšno zgodovinsko težo pravzaprav pripisati pariški komuni? Kaj nam, drugače rečeno, dogajanje v Parizu leta 1871 pove v letu 2021? – Odgovor iščemo v pogovoru z dvema marskističnima filozofoma, <strong>dr. Božidarjem Debenjakom</strong> in <strong>dr. Leo Kuhar</strong>.</p></p> 174780005 RTVSLO – Ars 3278 clean 28. maja 1871 so čete francoske vojske, zveste vladi tretje republike, dokončno zatrle pariško komuno, vstajo socialistično razpoloženega delavstva v francoski prestolnici, ki jo je izzval predhodni poraz Napoleona III. in njegovega drugega cesarstva v francosko-pruski vojni. Na prvi pogled bi seveda lahko rekli, da je bilanca komune precej klavrna: trajala je približno dva meseca, iskre upora ni uspela zanesti med delavce v Marseillu, Lyonu in drugih industrijskih središčih tedanje Francije, končala pa se je v krvi – po ocenah sodobnih zgodovinarjev naj bi bilo ubitih od 7 do 20 tisoč ljudi, med katerimi je bila ogromna večina seveda komunardov. In vendar je bil Karl Marx, ki je takrat z vso zavzetostjo in pozornostjo spremljal dogajanje v Parizu, mnenja, da je komuna – kolikor je tu šlo za najbrž sploh prvi ekspliciten poizkus vzpostavitve oblasti pod nadzorom proletariata – vendarle dogodek svetovno-zgodovinskega pomena. Marxove poglede na tedanje dogajanje lahko v prevodu Ceneta Vipotnika zdaj prebiramo v razpravi Državljanska vojna v Franciji, ki so jo pred nedavnim ponatisnili pri založbi Studia humanitatis. No, mi, ki na te dogodke gledamo z razmeroma trezne oddaljenosti poldrugega stoletja, pa smo se v tokratnih Glasovih svetov spraševali, kolikšen pomen, kolikšno zgodovinsko težo pravzaprav pripisati pariški komuni? Kaj nam, drugače rečeno, dogajanje v Parizu leta 1871 pove v letu 2021? – Odgovor smo iskali v pogovoru z dvema marskističnima filozofoma, dr. Božidarjem Debenjakom in dr. Leo Kuhar. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: barikada, ki so jo komunardi v Parizu postavili na prvi dan vstaje, 18. 3. 1871 (Wikipedia, javna last) <p>Zakaj si upor pariškega socialističnega delavstva leta 1871, ki je trajal vsega dva meseca, vendarle zasluži, da ga označimo za dogodek svetovno-zgodovinskega pomena?</p><p><p>28. maja 1871 so čete francoske vojske, zveste vladi tretje republike, dokončno zatrle pariško komuno, vstajo socialistično razpoloženega delavstva v francoski prestolnici, ki jo je izzval predhodni poraz <strong>Napoleona III.</strong> in njegovega drugega cesarstva v francosko-pruski vojni. Na prvi pogled bi seveda lahko rekli, da je bilanca komune precej klavrna: trajala je približno dva meseca, iskre upora ni uspela zanesti med delavce v Marseillu, Lyonu in drugih industrijskih središčih tedanje Francije, končala pa se je v krvi – po ocenah sodobnih zgodovinarjev naj bi bilo ubitih od 7 do 20 tisoč ljudi, med katerimi je bila ogromna večina seveda komunardov.</p> <p>In vendar je bil <strong>Karl Marx</strong>, ki je takrat z vso zavzetostjo in pozornostjo spremljal dogajanje v Parizu, mnenja, da je komuna – kolikor je tu šlo za najbrž sploh prvi eksplicitni poizkus vzpostavitve oblasti pod nadzorom proletariata – vendarle dogodek svetovno-zgodovinskega pomena. Marxove poglede na tedanje dogajanje lahko v prevodu <strong>Ceneta Vipotnika</strong> zdaj prebiramo v razpravi<strong><em> Državljanska vojna v Franciji</em></strong>, ki so jo pred nedavnim ponatisnili pri založbi Studia humanitatis.</p> <p>No, mi, ki na te dogodke gledamo z razmeroma trezne oddaljenosti poldrugega stoletja, pa se v tokratnih Glasovih svetov sprašujemo, kolikšen pomen, kolikšno zgodovinsko težo pravzaprav pripisati pariški komuni? Kaj nam, drugače rečeno, dogajanje v Parizu leta 1871 pove v letu 2021? – Odgovor iščemo v pogovoru z dvema marskističnima filozofoma, <strong>dr. Božidarjem Debenjakom</strong> in <strong>dr. Leo Kuhar</strong>.</p></p> Wed, 02 Jun 2021 12:05:00 +0000 Pariška komuna Ljudje smo seveda že od nekdaj organizirali svoje delo: ne le veličastne stare civilizacije, celo manjše skupine, ki se preživljajo z lovom in nabiralništvom, si je težko predstavljati brez neke vrste organizacije dejavnosti, ki so nujne za preživetje. Organizacijo so vedno zahtevale tudi državna administracija, trgovanje in vojskovanje, z razmahom industrijske proizvodnje v 19. stoletju ter množično gradnjo mest in infrastrukture pa je potreba po organiziranem delu na vsakodnevni ravni dobila še povsem nove razsežnosti. In vendar smo šele pred dobrim stoletjem, ko se je kapitalizem že dodobra razširil, začeli zares intenzivno in znanstveno preučevati, kako organizirati človeško delo, da bi to postalo čim bolj učinkovito: da bi torej v čim krajšem času prineslo čim boljši rezultat in s tem seveda višji zaslužek. O menedžmentu, vedi, ki je sprožila velikanske spremembe v načinu organizacije našega dela in močno zaznamovala preteklo stoletje naše zgodovine, pa danes, kljub temu da je vseprisoten v naših življenjih – in to, kot bomo videli, ne le v delovnih organizacijah – le redko zares razmišljamo in ga v resnici zelo slabo razumemo. V tokratnih Glasovih svetov bomo tako ob knjižici Johna Hendryja z naslovom Menedžment: zelo kratek uvod, ki je pred nedavnim izšla pri založbi Krtina, osvetlili nastanek te vede, sledili njenemu spreminjanju skozi zgodovino, raziskali nekaj njenih temeljnih predpostavk in se vprašali, kaj je menedžerski način razmišljanja in upravljanja – ki je gotovo sprožil pravo revolucijo v učinkovitosti delovnih procesov – našim družbam prinesel na neki širši, ne le ekonomski ravni. O vsem tem bomo govorili s filozofom, predavateljem na Fakulteti za humanistične študije Univerze na primorskem, dr. Primožem Turkom. Oddajo je pripravila Alja Zore. foto: Clker-Free-Vector-Images (Pixabay)<p>O vedi, ki je po eni strani omogočila enormno rast produktivnosti, po drugi pa postala navdih za dva največja distopična romana 20. stoletja</p><p><p>Ljudje smo seveda že od nekdaj organizirali svoje delo: ne le veličastne stare civilizacije, celo manjše skupine, ki se preživljajo z lovom in nabiralništvom, si je težko predstavljati brez neke vrste organizacije dejavnosti, ki so nujne za preživetje. Organizacijo so vedno zahtevale tudi državna administracija, trgovanje in vojskovanje, z razmahom industrijske proizvodnje v 19. stoletju ter množično gradnjo mest in infrastrukture pa je potreba po organiziranem delu na vsakodnevni ravni dobila še povsem nove razsežnosti. In vendar smo šele pred dobrim stoletjem, ko se je kapitalizem že dodobra razširil, začeli zares intenzivno in znanstveno preučevati, kako organizirati človeško delo, da bi to postalo čim bolj učinkovito: da bi torej v čim krajšem času prineslo čim boljši rezultat in s tem seveda višji zaslužek. O menedžmentu, vedi, ki je sprožila velikanske spremembe v načinu organizacije našega dela in močno zaznamovala preteklo stoletje naše zgodovine, pa danes, kljub temu da je vseprisoten v naših življenjih – in to, kot bomo videli, ne le v delovnih organizacijah – le redko zares razmišljamo in ga v resnici zelo slabo razumemo. V tokratnih Glasovih svetov bomo tako ob knjižici <strong>Johna Hendryja</strong> z naslovom <strong><em>Menedžment: zelo kratek uvod</em></strong>, ki je pred nedavnim izšla pri založbi Krtina, osvetlili nastanek te vede, sledili njenemu spreminjanju skozi zgodovino, raziskali nekaj njenih temeljnih predpostavk in se vprašali, kaj je menedžerski način razmišljanja in upravljanja – ki je gotovo sprožil pravo revolucijo v učinkovitosti delovnih procesov – našim družbam prinesel na neki širši, ne le ekonomski ravni. O vsem tem bomo govorili s filozofom, predavateljem na Fakulteti za humanistične študije Univerze na primorskem,<strong> dr. Primožem Turkom</strong>.</p></p> 174778488 RTVSLO – Ars 3294 clean Ljudje smo seveda že od nekdaj organizirali svoje delo: ne le veličastne stare civilizacije, celo manjše skupine, ki se preživljajo z lovom in nabiralništvom, si je težko predstavljati brez neke vrste organizacije dejavnosti, ki so nujne za preživetje. Organizacijo so vedno zahtevale tudi državna administracija, trgovanje in vojskovanje, z razmahom industrijske proizvodnje v 19. stoletju ter množično gradnjo mest in infrastrukture pa je potreba po organiziranem delu na vsakodnevni ravni dobila še povsem nove razsežnosti. In vendar smo šele pred dobrim stoletjem, ko se je kapitalizem že dodobra razširil, začeli zares intenzivno in znanstveno preučevati, kako organizirati človeško delo, da bi to postalo čim bolj učinkovito: da bi torej v čim krajšem času prineslo čim boljši rezultat in s tem seveda višji zaslužek. O menedžmentu, vedi, ki je sprožila velikanske spremembe v načinu organizacije našega dela in močno zaznamovala preteklo stoletje naše zgodovine, pa danes, kljub temu da je vseprisoten v naših življenjih – in to, kot bomo videli, ne le v delovnih organizacijah – le redko zares razmišljamo in ga v resnici zelo slabo razumemo. V tokratnih Glasovih svetov bomo tako ob knjižici Johna Hendryja z naslovom Menedžment: zelo kratek uvod, ki je pred nedavnim izšla pri založbi Krtina, osvetlili nastanek te vede, sledili njenemu spreminjanju skozi zgodovino, raziskali nekaj njenih temeljnih predpostavk in se vprašali, kaj je menedžerski način razmišljanja in upravljanja – ki je gotovo sprožil pravo revolucijo v učinkovitosti delovnih procesov – našim družbam prinesel na neki širši, ne le ekonomski ravni. O vsem tem bomo govorili s filozofom, predavateljem na Fakulteti za humanistične študije Univerze na primorskem, dr. Primožem Turkom. Oddajo je pripravila Alja Zore. foto: Clker-Free-Vector-Images (Pixabay)<p>O vedi, ki je po eni strani omogočila enormno rast produktivnosti, po drugi pa postala navdih za dva največja distopična romana 20. stoletja</p><p><p>Ljudje smo seveda že od nekdaj organizirali svoje delo: ne le veličastne stare civilizacije, celo manjše skupine, ki se preživljajo z lovom in nabiralništvom, si je težko predstavljati brez neke vrste organizacije dejavnosti, ki so nujne za preživetje. Organizacijo so vedno zahtevale tudi državna administracija, trgovanje in vojskovanje, z razmahom industrijske proizvodnje v 19. stoletju ter množično gradnjo mest in infrastrukture pa je potreba po organiziranem delu na vsakodnevni ravni dobila še povsem nove razsežnosti. In vendar smo šele pred dobrim stoletjem, ko se je kapitalizem že dodobra razširil, začeli zares intenzivno in znanstveno preučevati, kako organizirati človeško delo, da bi to postalo čim bolj učinkovito: da bi torej v čim krajšem času prineslo čim boljši rezultat in s tem seveda višji zaslužek. O menedžmentu, vedi, ki je sprožila velikanske spremembe v načinu organizacije našega dela in močno zaznamovala preteklo stoletje naše zgodovine, pa danes, kljub temu da je vseprisoten v naših življenjih – in to, kot bomo videli, ne le v delovnih organizacijah – le redko zares razmišljamo in ga v resnici zelo slabo razumemo. V tokratnih Glasovih svetov bomo tako ob knjižici <strong>Johna Hendryja</strong> z naslovom <strong><em>Menedžment: zelo kratek uvod</em></strong>, ki je pred nedavnim izšla pri založbi Krtina, osvetlili nastanek te vede, sledili njenemu spreminjanju skozi zgodovino, raziskali nekaj njenih temeljnih predpostavk in se vprašali, kaj je menedžerski način razmišljanja in upravljanja – ki je gotovo sprožil pravo revolucijo v učinkovitosti delovnih procesov – našim družbam prinesel na neki širši, ne le ekonomski ravni. O vsem tem bomo govorili s filozofom, predavateljem na Fakulteti za humanistične študije Univerze na primorskem,<strong> dr. Primožem Turkom</strong>.</p></p> Wed, 26 May 2021 12:05:00 +0000 Zgodovina menedžmenta ali kako so mislili upravljanje ljudi Ko je afroameriška pesnica Amanda Gorman s svojim nastopom na inavguraciji ameriškega predsednika Joeja Bidna pritegnila mednarodno pozornost in so nemudoma sledile ponudbe za prevode v tuje jezike, se je zapletlo pri izboru prevajalke, ki naj bi v nizozemščino prevedla njeno poezijo. Prvotni izbor Bookerjeve nagrajenke Marieke Lucas Rijneveld je naletel na ostre kritike, da ta kot belopolta, binarna oseba nima osebne izkušnje, kakšno je življenje Afroameričanke v Združenih državah in je zato manj ustrezna prevajalka kot kakšna temnopolta nizozemska pesnica, obenem pa se s takšnim izborom slednjim znova zapira vrata in omejuje možnosti. Poudarek, da je osebna izkušnja ključna za pravo razumevanje, je argument, ki ga slišimo vse pogosteje, v različnih kontekstih. V literaturi se denimo nazorno kaže v močnem porastu osebnoizpovednih tematik. Poseganje onkraj tistega, kar nam naj bi kulturno ali identitetno pripadalo, postaja vse bolj problematično tudi na drugih področjih, izraža se denimo v vse intenzivnejših očitkih o kulturni apropriaciji, ko si nekdo denimo nadene oblačilo ali si omisli pričesko, ki je značilna za neko skupnost, ki ji sam ne pripada. Na nasprotnem polu ideološkega spektra lahko spremljamo, nikakor ne prvič v zgodovini, intenzivnejše reinterpretacije nacionalnih kultur kot nekakšnih čistih kulturnih entitet, ki morajo braniti svojo samobitnost pred kvarnimi tujimi vzori. Pri tem pa si, da lažje podčrtajo svojo imaginarno dolgo zgodovino, pomagajo tudi z izmišljenimi simboli, kot je denimo pri nas aktualni primer črnega panterja. Iz različnih vzgibov in ideoloških izhodišč lahko danes skratka spremljamo različne oblike zapiranja, ki verjetno kar nekaj svoje aktualne moči dolgujejo zelo sodobnemu pojavu, t. i. mehurčkom enako mislečih oziroma sobam odmevov, ki v veliki meri določajo današnje načine digitalnega komuniciranja. Toda: kulturna zgodovina vztrajno dokazuje, da različne kulture niso nikoli bile samozadostne, brez stikov in medsebojnih vplivov, da so se vedno – kot skuša s številnimi primeri nakazati tudi angleški zgodovinar Peter Burke v svojem eseju Kulturna hibridnost, ki je nedavno v slovenskem prevodu izšel pri Studia Humanitatis –, zavestno ali nezavedno, z navdušenjem ali na silo dopolnjevale in preoblikovale z novimi in predelanimi elementi. In da se to kroženje medkulturnih izmenjav nikoli ne zaključi. Kaj nam torej danes lahko pove koncept kulturne hibridnosti, ko je t. i. duh časa v pomembni meri drugačen, kot je bil v prvem desetletju tega stoletja, ko je pričujoči esej nastajal, ugotavljamo v tokratnih Glasovih svetov v pogovoru s socialnim antropologom prof. dr. Bojanom Baskarjem, ki je Burkovemu delu pripisal spremno besedo. Foto: Vincent Van Gogh, Cvetovi mandljevca (detajl), 1890, primer prepletanja vplivov evropske in japonske slikarske tradicije, Wikipedia, javna last<p>Kaj nam koncept kulturne hibridnosti lahko pove danes, ko so v vzponu različne oblike zapiranja družb v kakor da sklenjene identitetne, nacionalne, religijske ali druge svetove?</p><p><p>Ko je afroameriška pesnica Amanda Gorman s svojim nastopom na inavguraciji ameriškega predsednika Joeja Bidna pritegnila mednarodno pozornost in so nemudoma sledile ponudbe za prevode v tuje jezike, se je zapletlo pri izboru prevajalke, ki naj bi v nizozemščino prevedla njeno poezijo. Prvotni izbor Bookerjeve nagrajenke Marieke Lucas Rijneveld je naletel na ostre kritike, da ta kot belopolta, binarna oseba nima osebne izkušnje, kakšno je življenje Afroameričanke v Združenih državah in je zato manj ustrezna prevajalka kot kakšna temnopolta nizozemska pesnica, obenem pa se s takšnim izborom slednjim znova zapira vrata in omejuje možnosti.</p> <p>Poudarek, da je osebna izkušnja ključna za pravo razumevanje, je argument, ki ga slišimo vse pogosteje, v različnih kontekstih. V literaturi se denimo nazorno kaže v močnem porastu osebnoizpovednih tematik. Poseganje onkraj tistega, kar nam naj bi kulturno ali identitetno pripadalo, postaja vse bolj problematično tudi na drugih področjih, izraža se denimo v vse intenzivnejših očitkih o kulturni apropriaciji, ko si nekdo denimo nadene oblačilo ali si omisli pričesko, ki je značilna za neko skupnost, ki ji sam ne pripada.</p> <p>Na nasprotnem polu ideološkega spektra lahko spremljamo, nikakor ne prvič v zgodovini, intenzivnejše reinterpretacije nacionalnih kultur kot nekakšnih čistih kulturnih entitet, ki morajo braniti svojo samobitnost pred kvarnimi tujimi vzori. Pri tem pa si, da lažje podčrtajo svojo imaginarno dolgo zgodovino, pomagajo tudi z izmišljenimi simboli, kot je denimo pri nas aktualni primer črnega panterja.</p> <p>Iz različnih vzgibov in ideoloških izhodišč lahko danes skratka spremljamo različne oblike zapiranja, ki verjetno kar nekaj svoje aktualne moči dolgujejo zelo sodobnemu pojavu, t. i. mehurčkom enako mislečih oziroma sobam odmevov, ki v veliki meri določajo današnje načine digitalnega komuniciranja.</p> <p>Toda: kulturna zgodovina vztrajno dokazuje, da različne kulture niso nikoli bile samozadostne, brez stikov in medsebojnih vplivov, da so se vedno – kot skuša s številnimi primeri nakazati tudi angleški zgodovinar <strong>Peter Burke</strong> v svojem eseju <em>Kulturna hibridnost</em>, ki je nedavno v slovenskem prevodu izšel pri Studia Humanitatis –, zavestno ali nezavedno, z navdušenjem ali na silo dopolnjevale in preoblikovale z novimi in predelanimi elementi. In da se to kroženje medkulturnih izmenjav nikoli ne zaključi. Kaj nam torej danes lahko pove koncept kulturne hibridnosti, ko je t. i. duh časa v pomembni meri drugačen, kot je bil v prvem desetletju tega stoletja, ko je pričujoči esej nastajal, ugotavljamo v tokratnih Glasovih svetov v pogovoru s socialnim antropologom <strong>prof. dr. Bojanom Baskarjem</strong>, ki je Burkovemu delu pripisal spremno besedo.</p></p> 174776767 RTVSLO – Ars 3259 clean Ko je afroameriška pesnica Amanda Gorman s svojim nastopom na inavguraciji ameriškega predsednika Joeja Bidna pritegnila mednarodno pozornost in so nemudoma sledile ponudbe za prevode v tuje jezike, se je zapletlo pri izboru prevajalke, ki naj bi v nizozemščino prevedla njeno poezijo. Prvotni izbor Bookerjeve nagrajenke Marieke Lucas Rijneveld je naletel na ostre kritike, da ta kot belopolta, binarna oseba nima osebne izkušnje, kakšno je življenje Afroameričanke v Združenih državah in je zato manj ustrezna prevajalka kot kakšna temnopolta nizozemska pesnica, obenem pa se s takšnim izborom slednjim znova zapira vrata in omejuje možnosti. Poudarek, da je osebna izkušnja ključna za pravo razumevanje, je argument, ki ga slišimo vse pogosteje, v različnih kontekstih. V literaturi se denimo nazorno kaže v močnem porastu osebnoizpovednih tematik. Poseganje onkraj tistega, kar nam naj bi kulturno ali identitetno pripadalo, postaja vse bolj problematično tudi na drugih področjih, izraža se denimo v vse intenzivnejših očitkih o kulturni apropriaciji, ko si nekdo denimo nadene oblačilo ali si omisli pričesko, ki je značilna za neko skupnost, ki ji sam ne pripada. Na nasprotnem polu ideološkega spektra lahko spremljamo, nikakor ne prvič v zgodovini, intenzivnejše reinterpretacije nacionalnih kultur kot nekakšnih čistih kulturnih entitet, ki morajo braniti svojo samobitnost pred kvarnimi tujimi vzori. Pri tem pa si, da lažje podčrtajo svojo imaginarno dolgo zgodovino, pomagajo tudi z izmišljenimi simboli, kot je denimo pri nas aktualni primer črnega panterja. Iz različnih vzgibov in ideoloških izhodišč lahko danes skratka spremljamo različne oblike zapiranja, ki verjetno kar nekaj svoje aktualne moči dolgujejo zelo sodobnemu pojavu, t. i. mehurčkom enako mislečih oziroma sobam odmevov, ki v veliki meri določajo današnje načine digitalnega komuniciranja. Toda: kulturna zgodovina vztrajno dokazuje, da različne kulture niso nikoli bile samozadostne, brez stikov in medsebojnih vplivov, da so se vedno – kot skuša s številnimi primeri nakazati tudi angleški zgodovinar Peter Burke v svojem eseju Kulturna hibridnost, ki je nedavno v slovenskem prevodu izšel pri Studia Humanitatis –, zavestno ali nezavedno, z navdušenjem ali na silo dopolnjevale in preoblikovale z novimi in predelanimi elementi. In da se to kroženje medkulturnih izmenjav nikoli ne zaključi. Kaj nam torej danes lahko pove koncept kulturne hibridnosti, ko je t. i. duh časa v pomembni meri drugačen, kot je bil v prvem desetletju tega stoletja, ko je pričujoči esej nastajal, ugotavljamo v tokratnih Glasovih svetov v pogovoru s socialnim antropologom prof. dr. Bojanom Baskarjem, ki je Burkovemu delu pripisal spremno besedo. Foto: Vincent Van Gogh, Cvetovi mandljevca (detajl), 1890, primer prepletanja vplivov evropske in japonske slikarske tradicije, Wikipedia, javna last<p>Kaj nam koncept kulturne hibridnosti lahko pove danes, ko so v vzponu različne oblike zapiranja družb v kakor da sklenjene identitetne, nacionalne, religijske ali druge svetove?</p><p><p>Ko je afroameriška pesnica Amanda Gorman s svojim nastopom na inavguraciji ameriškega predsednika Joeja Bidna pritegnila mednarodno pozornost in so nemudoma sledile ponudbe za prevode v tuje jezike, se je zapletlo pri izboru prevajalke, ki naj bi v nizozemščino prevedla njeno poezijo. Prvotni izbor Bookerjeve nagrajenke Marieke Lucas Rijneveld je naletel na ostre kritike, da ta kot belopolta, binarna oseba nima osebne izkušnje, kakšno je življenje Afroameričanke v Združenih državah in je zato manj ustrezna prevajalka kot kakšna temnopolta nizozemska pesnica, obenem pa se s takšnim izborom slednjim znova zapira vrata in omejuje možnosti.</p> <p>Poudarek, da je osebna izkušnja ključna za pravo razumevanje, je argument, ki ga slišimo vse pogosteje, v različnih kontekstih. V literaturi se denimo nazorno kaže v močnem porastu osebnoizpovednih tematik. Poseganje onkraj tistega, kar nam naj bi kulturno ali identitetno pripadalo, postaja vse bolj problematično tudi na drugih področjih, izraža se denimo v vse intenzivnejših očitkih o kulturni apropriaciji, ko si nekdo denimo nadene oblačilo ali si omisli pričesko, ki je značilna za neko skupnost, ki ji sam ne pripada.</p> <p>Na nasprotnem polu ideološkega spektra lahko spremljamo, nikakor ne prvič v zgodovini, intenzivnejše reinterpretacije nacionalnih kultur kot nekakšnih čistih kulturnih entitet, ki morajo braniti svojo samobitnost pred kvarnimi tujimi vzori. Pri tem pa si, da lažje podčrtajo svojo imaginarno dolgo zgodovino, pomagajo tudi z izmišljenimi simboli, kot je denimo pri nas aktualni primer črnega panterja.</p> <p>Iz različnih vzgibov in ideoloških izhodišč lahko danes skratka spremljamo različne oblike zapiranja, ki verjetno kar nekaj svoje aktualne moči dolgujejo zelo sodobnemu pojavu, t. i. mehurčkom enako mislečih oziroma sobam odmevov, ki v veliki meri določajo današnje načine digitalnega komuniciranja.</p> <p>Toda: kulturna zgodovina vztrajno dokazuje, da različne kulture niso nikoli bile samozadostne, brez stikov in medsebojnih vplivov, da so se vedno – kot skuša s številnimi primeri nakazati tudi angleški zgodovinar <strong>Peter Burke</strong> v svojem eseju <em>Kulturna hibridnost</em>, ki je nedavno v slovenskem prevodu izšel pri Studia Humanitatis –, zavestno ali nezavedno, z navdušenjem ali na silo dopolnjevale in preoblikovale z novimi in predelanimi elementi. In da se to kroženje medkulturnih izmenjav nikoli ne zaključi. Kaj nam torej danes lahko pove koncept kulturne hibridnosti, ko je t. i. duh časa v pomembni meri drugačen, kot je bil v prvem desetletju tega stoletja, ko je pričujoči esej nastajal, ugotavljamo v tokratnih Glasovih svetov v pogovoru s socialnim antropologom <strong>prof. dr. Bojanom Baskarjem</strong>, ki je Burkovemu delu pripisal spremno besedo.</p></p> Wed, 19 May 2021 12:20:00 +0000 Nobena kultura ni otok sam zase V približno štiristoletnem procesu, nekako med letoma 1500 in 1900, si je peščica evropskih držav podvrgla svet. Evropski raziskovalci, trgovci, plantažniki, industrialci, vojaki in, kajpada, kolonisti so si zlagoma podredili obe Ameriki ter Avstralijo in tam izvedli genocid strašljivih razsežnosti nad staroselskim prebivalstvom. Razkosali so si Afriko in v odvisen ali polodvisen položaj spravili starodavna azijska cesarstva od otomanskega na zahodu do kitajskega na vzhodu. Ta proces se je v naš kolektivni zgodovinski spomin vpisal z dvema besedama: kolonializem in imperializem. Toda v tem zmagoslavju Britanije, Španije, Francije, Portugalske, Nemčije, Nizozemske, Rusije, Belgije in Italije je bilo vsebovano tudi že seme poraza – tekmovanje med evropskimi velesilami za nadzor nad svetom, nad ozemlji, surovinami, trgovskimi potmi in tržišči ter ljudmi je namreč sprožilo najprej prvo, nato pa še drugo svetovno vojno, ki sta staro celino izčrpali do te mere, da Evropa starih kolonialnih imperijev preprosto ni več mogla zadržati. In tako sta kolonializem in imperializem enkrat za vselej odromala na smetišče zgodovine, kajne. No, kolonializem v pretežni meri morda res, glede imperializma pa stvari niso tako preproste. Samir Amin, sloviti francosko-egiptovski marksistični ekonomist in politolog ter pionir teorije svetovnih sistemov, je bil, na primer, prepričan, da je imperializem tudi danes še prav lepo pri močeh, da pravzaprav predstavlja temeljni ekonomsko-politični okvir, znotraj katerega se odvija življenje na našem planetu. Svojo interpretacijo oziroma analizo imperializma je Amin potrpežljivo razvijal skozi vrsto let, nekaj njegovih tozadevnih razprav pa je pri Založbi /*cf. pred nedavnim izšlo tudi v slovenskem prevodu pod naslovom Sodobni imperializem : spisi o kapitalizmu, imperializmu in revoluciji. Kako je torej Amin mislil imperializem, da ga ni v uporabo prepustil le tistim zgodovinarjem, ki se ubadajo z 18. ali 19. stoletjem, ampak ga je s pridom apliciral na analizo sodobnega, globaliziranega sveta? In v kakšni podobi se mu je ta svet skozi prizmo koncepta imperializma navsezadnje razkril? – To sta vprašanji, ki sta nas zaposlovali v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili sociologa dr. Marka Kržana, ki je Aminov Sodobni imperializem prevedel in mu pripisal spremno besedo. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: finančno središče na Manhattnu v New Yorku (Wikipedia, King of Hearts, CC BY-SA 4.0)<p>Zakaj ni med procesom dekolonizacije po drugi svetovni vojni na smetišče zgodovine skupaj s kolonializmom odromal tudi imperializem? In kako mu kaže v 21. stoletju?</p><p><p>V približno štiristoletnem procesu, nekako med letoma 1500 in 1900, si je peščica evropskih držav podvrgla svet. Evropski raziskovalci, trgovci, plantažniki, industrialci, vojaki in, kajpada, kolonisti so si zlagoma podredili obe Ameriki ter Avstralijo in tam izvedli genocid strašljivih razsežnosti nad staroselskim prebivalstvom. Razkosali so si Afriko in v odvisen ali polodvisen položaj spravili starodavna azijska cesarstva od otomanskega na zahodu do kitajskega na vzhodu. Ta proces se je v naš kolektivni zgodovinski spomin vpisal z dvema besedama: kolonializem in imperializem.</p> <p>Toda v tem zmagoslavju Britanije, Španije, Francije, Portugalske, Nemčije, Nizozemske, Rusije, Belgije in Italije je bilo vsebovano tudi že seme poraza – tekmovanje med evropskimi velesilami za nadzor nad svetom, nad ozemlji, surovinami, trgovskimi potmi in tržišči ter ljudmi je namreč sprožilo najprej prvo, nato pa še drugo svetovno vojno, ki sta staro celino izčrpali do te mere, da Evropa starih kolonialnih imperijev preprosto ni več mogla zadržati. In tako sta kolonializem in imperializem enkrat za vselej odromala na smetišče zgodovine, kajne.</p> <p>No, kolonializem v pretežni meri morda res, glede imperializma pa stvari niso tako preproste. <strong>Samir Amin</strong>, sloviti francosko-egiptovski marksistični ekonomist in politolog ter pionir teorije svetovnih sistemov, je bil, na primer, prepričan, da je imperializem tudi danes še prav lepo pri močeh, da pravzaprav predstavlja temeljni ekonomsko-politični okvir, znotraj katerega se odvija življenje na našem planetu. Svojo interpretacijo oziroma analizo imperializma je Amin potrpežljivo razvijal skozi vrsto let, nekaj njegovih tozadevnih razprav pa je pri Založbi /*cf. pred nedavnim izšlo tudi v slovenskem prevodu pod naslovom <strong><em>Sodobni imperializem : spisi o kapitalizmu, imperializmu in revoluciji</em></strong>.</p> <p>Kako je torej Amin mislil imperializem, da ga ni v uporabo prepustil le tistim zgodovinarjem, ki se ubadajo z 18. ali 19. stoletjem, ampak ga je s pridom apliciral na analizo sodobnega, globaliziranega sveta? In v kakšni podobi se mu je ta svet skozi prizmo koncepta imperializma navsezadnje razkril? – To sta vprašanji, ki nas zaposlujeta v tokratnih Glasovih svetov, ko pred mikrofonom gostimo sociologa <strong>dr. Marka Kržana</strong>, ki je Aminov <em>Sodobni imperializem</em> prevedel in mu pripisal spremno besedo.</p></p> 174775016 RTVSLO – Ars 3505 clean V približno štiristoletnem procesu, nekako med letoma 1500 in 1900, si je peščica evropskih držav podvrgla svet. Evropski raziskovalci, trgovci, plantažniki, industrialci, vojaki in, kajpada, kolonisti so si zlagoma podredili obe Ameriki ter Avstralijo in tam izvedli genocid strašljivih razsežnosti nad staroselskim prebivalstvom. Razkosali so si Afriko in v odvisen ali polodvisen položaj spravili starodavna azijska cesarstva od otomanskega na zahodu do kitajskega na vzhodu. Ta proces se je v naš kolektivni zgodovinski spomin vpisal z dvema besedama: kolonializem in imperializem. Toda v tem zmagoslavju Britanije, Španije, Francije, Portugalske, Nemčije, Nizozemske, Rusije, Belgije in Italije je bilo vsebovano tudi že seme poraza – tekmovanje med evropskimi velesilami za nadzor nad svetom, nad ozemlji, surovinami, trgovskimi potmi in tržišči ter ljudmi je namreč sprožilo najprej prvo, nato pa še drugo svetovno vojno, ki sta staro celino izčrpali do te mere, da Evropa starih kolonialnih imperijev preprosto ni več mogla zadržati. In tako sta kolonializem in imperializem enkrat za vselej odromala na smetišče zgodovine, kajne. No, kolonializem v pretežni meri morda res, glede imperializma pa stvari niso tako preproste. Samir Amin, sloviti francosko-egiptovski marksistični ekonomist in politolog ter pionir teorije svetovnih sistemov, je bil, na primer, prepričan, da je imperializem tudi danes še prav lepo pri močeh, da pravzaprav predstavlja temeljni ekonomsko-politični okvir, znotraj katerega se odvija življenje na našem planetu. Svojo interpretacijo oziroma analizo imperializma je Amin potrpežljivo razvijal skozi vrsto let, nekaj njegovih tozadevnih razprav pa je pri Založbi /*cf. pred nedavnim izšlo tudi v slovenskem prevodu pod naslovom Sodobni imperializem : spisi o kapitalizmu, imperializmu in revoluciji. Kako je torej Amin mislil imperializem, da ga ni v uporabo prepustil le tistim zgodovinarjem, ki se ubadajo z 18. ali 19. stoletjem, ampak ga je s pridom apliciral na analizo sodobnega, globaliziranega sveta? In v kakšni podobi se mu je ta svet skozi prizmo koncepta imperializma navsezadnje razkril? – To sta vprašanji, ki sta nas zaposlovali v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili sociologa dr. Marka Kržana, ki je Aminov Sodobni imperializem prevedel in mu pripisal spremno besedo. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: finančno središče na Manhattnu v New Yorku (Wikipedia, King of Hearts, CC BY-SA 4.0)<p>Zakaj ni med procesom dekolonizacije po drugi svetovni vojni na smetišče zgodovine skupaj s kolonializmom odromal tudi imperializem? In kako mu kaže v 21. stoletju?</p><p><p>V približno štiristoletnem procesu, nekako med letoma 1500 in 1900, si je peščica evropskih držav podvrgla svet. Evropski raziskovalci, trgovci, plantažniki, industrialci, vojaki in, kajpada, kolonisti so si zlagoma podredili obe Ameriki ter Avstralijo in tam izvedli genocid strašljivih razsežnosti nad staroselskim prebivalstvom. Razkosali so si Afriko in v odvisen ali polodvisen položaj spravili starodavna azijska cesarstva od otomanskega na zahodu do kitajskega na vzhodu. Ta proces se je v naš kolektivni zgodovinski spomin vpisal z dvema besedama: kolonializem in imperializem.</p> <p>Toda v tem zmagoslavju Britanije, Španije, Francije, Portugalske, Nemčije, Nizozemske, Rusije, Belgije in Italije je bilo vsebovano tudi že seme poraza – tekmovanje med evropskimi velesilami za nadzor nad svetom, nad ozemlji, surovinami, trgovskimi potmi in tržišči ter ljudmi je namreč sprožilo najprej prvo, nato pa še drugo svetovno vojno, ki sta staro celino izčrpali do te mere, da Evropa starih kolonialnih imperijev preprosto ni več mogla zadržati. In tako sta kolonializem in imperializem enkrat za vselej odromala na smetišče zgodovine, kajne.</p> <p>No, kolonializem v pretežni meri morda res, glede imperializma pa stvari niso tako preproste. <strong>Samir Amin</strong>, sloviti francosko-egiptovski marksistični ekonomist in politolog ter pionir teorije svetovnih sistemov, je bil, na primer, prepričan, da je imperializem tudi danes še prav lepo pri močeh, da pravzaprav predstavlja temeljni ekonomsko-politični okvir, znotraj katerega se odvija življenje na našem planetu. Svojo interpretacijo oziroma analizo imperializma je Amin potrpežljivo razvijal skozi vrsto let, nekaj njegovih tozadevnih razprav pa je pri Založbi /*cf. pred nedavnim izšlo tudi v slovenskem prevodu pod naslovom <strong><em>Sodobni imperializem : spisi o kapitalizmu, imperializmu in revoluciji</em></strong>.</p> <p>Kako je torej Amin mislil imperializem, da ga ni v uporabo prepustil le tistim zgodovinarjem, ki se ubadajo z 18. ali 19. stoletjem, ampak ga je s pridom apliciral na analizo sodobnega, globaliziranega sveta? In v kakšni podobi se mu je ta svet skozi prizmo koncepta imperializma navsezadnje razkril? – To sta vprašanji, ki nas zaposlujeta v tokratnih Glasovih svetov, ko pred mikrofonom gostimo sociologa <strong>dr. Marka Kržana</strong>, ki je Aminov <em>Sodobni imperializem</em> prevedel in mu pripisal spremno besedo.</p></p> Wed, 12 May 2021 12:05:00 +0000 Sodobni imperializem Ljudje se na zaostrene razmere v obdobju epidemije koronavirusne bolezni odzivamo na različne načine. Od zanikanja do humorja. "Védenje o obrambno-varovalnih mehanizmih nam pomaga, da bolje razumemo, kje smo v svojem trenutnem življenju. Lažje si pomagamo, če opazimo, da na spektru vedenja drsimo vse bolj v nezrelo smer," pravi psihiater in psihoterapevt Miran Možina. V tokratni oddaji Glasovi svetov bomo vzeli pod drobnogled človekove obrambne mehanizme. Humor, zanikanje, potlačevanje, intelektualizacija, projekcija, sublimacija, zlitje. Kateri odziv na stresne položaje, na neprijetne dogodke, misli in čustva je zrel in kateri je nezrel? Sogovornika v oddaji Glasovi svetov, ki jo je pripravil Iztok Konc, sta mag. Miran Možina (Univerza Sigmunda Freuda v Ljubljani) in psihologinja ter psihoterapevtka Katja Z. Istenič (Hočem več). Foto: dimitrisvetsikas1969/ pixabay<p>Obrambni mehanizmi nas varujejo pred situacijami, ki bi nas lahko ranile</p><p><p>Ljudje se na zaostrene razmere v obdobju epidemije koronavirusne bolezni odzivamo na različne načine. Od zanikanja do humorja. "<em>Védenje o obrambno-varovalnih mehanizmih nam pomaga, da bolje razumemo, kje smo v svojem trenutnem življenju. Lažje si pomagamo, če opazimo, da na spektru vedênja drsimo vse bolj v nezrelo smer,"</em> pravi psihiater in psihoterapevt <strong>Miran Možina</strong>. V tokratni oddaji Glasovi svetov bomo vzeli pod drobnogled človekove obrambne mehanizme. Humor, zanikanje, potlačevanje, intelektualizacija, projekcija, sublimacija, zlitje. Kateri odziv na stresne položaje, na neprijetne dogodke, misli in čustva je zrel in kateri je nezrel? Sogovornika v oddaji Glasovi svetov, ki jo je pripravil Iztok Konc, sta mag. Miran Možina (Univerza Sigmunda Freuda v Ljubljani) in psihologinja ter psihoterapevtka <strong>Katja Z. Istenič</strong> (Hočem več).</p></p> 174773287 RTVSLO – Ars 2515 clean Ljudje se na zaostrene razmere v obdobju epidemije koronavirusne bolezni odzivamo na različne načine. Od zanikanja do humorja. "Védenje o obrambno-varovalnih mehanizmih nam pomaga, da bolje razumemo, kje smo v svojem trenutnem življenju. Lažje si pomagamo, če opazimo, da na spektru vedenja drsimo vse bolj v nezrelo smer," pravi psihiater in psihoterapevt Miran Možina. V tokratni oddaji Glasovi svetov bomo vzeli pod drobnogled človekove obrambne mehanizme. Humor, zanikanje, potlačevanje, intelektualizacija, projekcija, sublimacija, zlitje. Kateri odziv na stresne položaje, na neprijetne dogodke, misli in čustva je zrel in kateri je nezrel? Sogovornika v oddaji Glasovi svetov, ki jo je pripravil Iztok Konc, sta mag. Miran Možina (Univerza Sigmunda Freuda v Ljubljani) in psihologinja ter psihoterapevtka Katja Z. Istenič (Hočem več). Foto: dimitrisvetsikas1969/ pixabay<p>Obrambni mehanizmi nas varujejo pred situacijami, ki bi nas lahko ranile</p><p><p>Ljudje se na zaostrene razmere v obdobju epidemije koronavirusne bolezni odzivamo na različne načine. Od zanikanja do humorja. "<em>Védenje o obrambno-varovalnih mehanizmih nam pomaga, da bolje razumemo, kje smo v svojem trenutnem življenju. Lažje si pomagamo, če opazimo, da na spektru vedênja drsimo vse bolj v nezrelo smer,"</em> pravi psihiater in psihoterapevt <strong>Miran Možina</strong>. V tokratni oddaji Glasovi svetov bomo vzeli pod drobnogled človekove obrambne mehanizme. Humor, zanikanje, potlačevanje, intelektualizacija, projekcija, sublimacija, zlitje. Kateri odziv na stresne položaje, na neprijetne dogodke, misli in čustva je zrel in kateri je nezrel? Sogovornika v oddaji Glasovi svetov, ki jo je pripravil Iztok Konc, sta mag. Miran Možina (Univerza Sigmunda Freuda v Ljubljani) in psihologinja ter psihoterapevtka <strong>Katja Z. Istenič</strong> (Hočem več).</p></p> Wed, 05 May 2021 08:35:00 +0000 Od zanikanja, da virus ne obstaja, pa vse do koronskega humorja "Na drugi strani" izhaja iz razumevanja dela fotoreporterjev, in ne zgolj iz predstavitve rezultatov njihovega dela, interpretiranih skozi akademske ali muzealske oči. Fotoreporterji so, tako po lastnih pričevanjih kot po ugotovitvah iz literature, s svojim delom bolj ali manj vedno "na drugi strani". Dober fotoreporter je tisti, ki je na drugi strani objektiva v primerjavi s svojim subjektom; je tisti, ki poskuša z lastnim videnjem situacije predstaviti drugo, vizualno plat zgodbe, saj ne želi biti zgolj ilustrator novinarskega besedila. V družbenem smislu predstavlja s svojimi fotografijami drugo, morda dotlej nevideno ali neznano plat določenega dogajanja. Pri svojem vsakdanjem delu se znotraj uredniške politike pogosto počuti postavljenega na drugo stran, na nasprotni breg interesov, ki to politiko usmerjajo. V slovenskem jeziku imamo pri naslovu projekta srečo tudi s tem, da lahko razmišljamo, kolikokrat je močna fotografija izrinjena s prve strani časopisa, potisnjena na drugo stran, z vidika pomembnosti v drugi plan so zapisali avtorji razstave Na drugi strani, ki jih bomo gostili v tokratnih Glasovih svetov: Marija Skočir, višja kustosinja, vodja Galerije Jakopič in Galerije Vžigalica, dr. Ilija Tomanić Trivundža, izredni profesor na Katedri za medijske in komunikacijske študije (FDV), član Centra za raziskovanje družbenega komuniciranja (FDV), dr. Jan Babnik, kritik, kurator, urednik revij Membrana in Fotografija, direktor zavoda Membrana. Razstava v Galeriji Jakopič tako predstavlja fotoreportažo kot vizualno pripoved, odvisno od vrste dejavnikov, ki vplivajo na vidnost fotoreporterjevega dela: uredniških odločitev, ekonomskih dejavnikov, medijske krajine, tehničnih zmožnosti reprodukcije in tudi recepcije bralstva, ki fotoreportažo sprejema in njene podobe zapisuje v družbeni vizualni spomin. V oddaji, z debato v živo, pa tudi o moči oziroma nemoči ter objektvnosti in avtentičnosti reportažne fotografije. Oddajo pripravlja in vodi Liana Buršič <p>O zgodovini in sedanjosti slovenske reportažne fotografije</p><p><p><span>"Na drugi strani" izhaja iz razumevanja dela fotoreporterjev, in ne zgolj iz predstavitve rezultatov njihovega dela, interpretiranih skozi akademske ali muzealske oči. Fotoreporterji so, tako po lastnih pričevanjih kot po ugotovitvah iz literature, s svojim delom bolj ali manj vedno "na drugi strani". Dober fotoreporter je tisti, ki je na drugi strani objektiva v primerjavi s svojim subjektom; je tisti, ki poskuša z lastnim videnjem situacije predstaviti drugo, vizualno plat zgodbe, saj ne želi biti zgolj ilustrator novinarskega besedila. V družbenem smislu predstavlja s svojimi fotografijami drugo, morda dotlej nevideno ali neznano plat določenega dogajanja. Pri svojem vsakdanjem delu se znotraj uredniške politike pogosto počuti postavljenega na drugo stran, na nasprotni breg interesov, ki to politiko usmerjajo. V slovenskem jeziku imamo pri naslovu projekta srečo tudi s tem, da lahko razmišljamo, kolikokrat je močna fotografija izrinjena s prve strani časopisa, potisnjena na drugo stran, z vidika pomembnosti v drugi plan so zapisali avtorji razstave Na drugi strani, ki jih bomo gostili v tokratnih Glasovih svetov:</span></p> <p><strong>      </strong><strong> - </strong><strong>Marija Skočir</strong>, višja kustosinja, vodja Galerije Jakopič in Galerije Vžigalica</p> <p><strong>       - dr. Ilija Tomanić Trivundža</strong>, izredni profesor na Katedri za medijske in komunikacijske študije (FDV), član Centra za raziskovanje                                                                                        družbenega komuniciranja (FDV)</p> <p>- <strong>dr. Jan Babnik</strong>, kritik, kurator, urednik revij Membrana in Fotografija, direktor zavoda Membrana</p> <p>&nbsp;</p> <p>Razstava v Galeriji Jakopič tako predstavlja fotoreportažo kot vizualno pripoved, odvisno od vrste dejavnikov, ki vplivajo na vidnost fotoreporterjevega dela: uredniških odločitev, ekonomskih dejavnikov, medijske krajine, tehničnih zmožnosti reprodukcije in tudi recepcije bralstva, ki fotoreportažo sprejema in njene podobe zapisuje v družbeni vizualni spomin. V oddaji, z debato v živo, pa tudi o moči oziroma nemoči ter objektvnosti in avtentičnosti reportažne fotografije.</p></p> 174771800 RTVSLO – Ars 3318 clean "Na drugi strani" izhaja iz razumevanja dela fotoreporterjev, in ne zgolj iz predstavitve rezultatov njihovega dela, interpretiranih skozi akademske ali muzealske oči. Fotoreporterji so, tako po lastnih pričevanjih kot po ugotovitvah iz literature, s svojim delom bolj ali manj vedno "na drugi strani". Dober fotoreporter je tisti, ki je na drugi strani objektiva v primerjavi s svojim subjektom; je tisti, ki poskuša z lastnim videnjem situacije predstaviti drugo, vizualno plat zgodbe, saj ne želi biti zgolj ilustrator novinarskega besedila. V družbenem smislu predstavlja s svojimi fotografijami drugo, morda dotlej nevideno ali neznano plat določenega dogajanja. Pri svojem vsakdanjem delu se znotraj uredniške politike pogosto počuti postavljenega na drugo stran, na nasprotni breg interesov, ki to politiko usmerjajo. V slovenskem jeziku imamo pri naslovu projekta srečo tudi s tem, da lahko razmišljamo, kolikokrat je močna fotografija izrinjena s prve strani časopisa, potisnjena na drugo stran, z vidika pomembnosti v drugi plan so zapisali avtorji razstave Na drugi strani, ki jih bomo gostili v tokratnih Glasovih svetov: Marija Skočir, višja kustosinja, vodja Galerije Jakopič in Galerije Vžigalica, dr. Ilija Tomanić Trivundža, izredni profesor na Katedri za medijske in komunikacijske študije (FDV), član Centra za raziskovanje družbenega komuniciranja (FDV), dr. Jan Babnik, kritik, kurator, urednik revij Membrana in Fotografija, direktor zavoda Membrana. Razstava v Galeriji Jakopič tako predstavlja fotoreportažo kot vizualno pripoved, odvisno od vrste dejavnikov, ki vplivajo na vidnost fotoreporterjevega dela: uredniških odločitev, ekonomskih dejavnikov, medijske krajine, tehničnih zmožnosti reprodukcije in tudi recepcije bralstva, ki fotoreportažo sprejema in njene podobe zapisuje v družbeni vizualni spomin. V oddaji, z debato v živo, pa tudi o moči oziroma nemoči ter objektvnosti in avtentičnosti reportažne fotografije. Oddajo pripravlja in vodi Liana Buršič <p>O zgodovini in sedanjosti slovenske reportažne fotografije</p><p><p><span>"Na drugi strani" izhaja iz razumevanja dela fotoreporterjev, in ne zgolj iz predstavitve rezultatov njihovega dela, interpretiranih skozi akademske ali muzealske oči. Fotoreporterji so, tako po lastnih pričevanjih kot po ugotovitvah iz literature, s svojim delom bolj ali manj vedno "na drugi strani". Dober fotoreporter je tisti, ki je na drugi strani objektiva v primerjavi s svojim subjektom; je tisti, ki poskuša z lastnim videnjem situacije predstaviti drugo, vizualno plat zgodbe, saj ne želi biti zgolj ilustrator novinarskega besedila. V družbenem smislu predstavlja s svojimi fotografijami drugo, morda dotlej nevideno ali neznano plat določenega dogajanja. Pri svojem vsakdanjem delu se znotraj uredniške politike pogosto počuti postavljenega na drugo stran, na nasprotni breg interesov, ki to politiko usmerjajo. V slovenskem jeziku imamo pri naslovu projekta srečo tudi s tem, da lahko razmišljamo, kolikokrat je močna fotografija izrinjena s prve strani časopisa, potisnjena na drugo stran, z vidika pomembnosti v drugi plan so zapisali avtorji razstave Na drugi strani, ki jih bomo gostili v tokratnih Glasovih svetov:</span></p> <p><strong>      </strong><strong> - </strong><strong>Marija Skočir</strong>, višja kustosinja, vodja Galerije Jakopič in Galerije Vžigalica</p> <p><strong>       - dr. Ilija Tomanić Trivundža</strong>, izredni profesor na Katedri za medijske in komunikacijske študije (FDV), član Centra za raziskovanje                                                                                        družbenega komuniciranja (FDV)</p> <p>- <strong>dr. Jan Babnik</strong>, kritik, kurator, urednik revij Membrana in Fotografija, direktor zavoda Membrana</p> <p>&nbsp;</p> <p>Razstava v Galeriji Jakopič tako predstavlja fotoreportažo kot vizualno pripoved, odvisno od vrste dejavnikov, ki vplivajo na vidnost fotoreporterjevega dela: uredniških odločitev, ekonomskih dejavnikov, medijske krajine, tehničnih zmožnosti reprodukcije in tudi recepcije bralstva, ki fotoreportažo sprejema in njene podobe zapisuje v družbeni vizualni spomin. V oddaji, z debato v živo, pa tudi o moči oziroma nemoči ter objektvnosti in avtentičnosti reportažne fotografije.</p></p> Wed, 28 Apr 2021 13:25:00 +0000 Fotoreporterji so vedno na "drugi strani" Profesorica doktorica Tanja Oblak Črnič s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani je avtorica monografije Mladost na zaslonu in vodja raziskovalne skupine pri projektu Medijski repertoarji mladih – Socialni, politični in kulturni aspekti digitaliziranega vsakdana. Med drugim opozarja, da je treba tako fascinacijo nad tehnologijo kot strah pred njo zamenjati z bolj poglobljenim uvidom v konkretne kontekste medijskih praks mladostnikov. Njihove izkušnje, navade ter rabe pa obravnavati kot integrativni del njihovega vsakdana. Avtorica poudarja, da sodobne zaslonske kulture manj kot o mladostnikih, zasvojenih z mediji, govorijo o raznolikih in kontekstualno specifičnih praksah, ki odsevajo številne druge spremembe v doživljanju mladosti. Kako pa mladi prehajajo med javnim in zasebnim, med vidnim in skritim, med osebnim in skupnim, v tokratni oddaji. Z njo se je pogovarjala Urška Henigman.<p>Doktorica Tanja Oblak Črnič o tem, kako je digitalizacija spremenila doživljanje mladosti</p><p><p>Profesorica doktorica Tanja Oblak Črnič s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani je avtorica monografije Mladost na zaslonu in vodja raziskovalne skupine pri projektu Medijski repertoarji mladih – Socialni, politični in kulturni aspekti digitaliziranega vsakdana. Med drugim opozarja, da je treba tako fascinacijo nad tehnologijo kot strah pred njo zamenjati z bolj poglobljenim uvidom v konkretne kontekste medijskih praks mladostnikov. Njihove izkušnje, navade ter rabe pa obravnavati kot integrativni del njihovega vsakdana. Avtorica poudarja, da sodobne zaslonske kulture manj kot o mladostnikih, zasvojenih z mediji, govorijo o raznolikih in kontekstualno specifičnih praksah, ki odsevajo številne druge spremembe v doživljanju mladosti. Kako pa mladi prehajajo med javnim in zasebnim, med vidnim in skritim, med osebnim in skupnim, v tokratni oddaji.</p></p> 174769930 RTVSLO – Ars 3362 clean Profesorica doktorica Tanja Oblak Črnič s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani je avtorica monografije Mladost na zaslonu in vodja raziskovalne skupine pri projektu Medijski repertoarji mladih – Socialni, politični in kulturni aspekti digitaliziranega vsakdana. Med drugim opozarja, da je treba tako fascinacijo nad tehnologijo kot strah pred njo zamenjati z bolj poglobljenim uvidom v konkretne kontekste medijskih praks mladostnikov. Njihove izkušnje, navade ter rabe pa obravnavati kot integrativni del njihovega vsakdana. Avtorica poudarja, da sodobne zaslonske kulture manj kot o mladostnikih, zasvojenih z mediji, govorijo o raznolikih in kontekstualno specifičnih praksah, ki odsevajo številne druge spremembe v doživljanju mladosti. Kako pa mladi prehajajo med javnim in zasebnim, med vidnim in skritim, med osebnim in skupnim, v tokratni oddaji. Z njo se je pogovarjala Urška Henigman.<p>Doktorica Tanja Oblak Črnič o tem, kako je digitalizacija spremenila doživljanje mladosti</p><p><p>Profesorica doktorica Tanja Oblak Črnič s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani je avtorica monografije Mladost na zaslonu in vodja raziskovalne skupine pri projektu Medijski repertoarji mladih – Socialni, politični in kulturni aspekti digitaliziranega vsakdana. Med drugim opozarja, da je treba tako fascinacijo nad tehnologijo kot strah pred njo zamenjati z bolj poglobljenim uvidom v konkretne kontekste medijskih praks mladostnikov. Njihove izkušnje, navade ter rabe pa obravnavati kot integrativni del njihovega vsakdana. Avtorica poudarja, da sodobne zaslonske kulture manj kot o mladostnikih, zasvojenih z mediji, govorijo o raznolikih in kontekstualno specifičnih praksah, ki odsevajo številne druge spremembe v doživljanju mladosti. Kako pa mladi prehajajo med javnim in zasebnim, med vidnim in skritim, med osebnim in skupnim, v tokratni oddaji.</p></p> Wed, 21 Apr 2021 12:05:00 +0000 Mladi in digitalne tehnologije – odnos ni črno-bel Mogli bi reči, da so Evropo v novem veku pretresli štirje kolosalni vojaški spopadi, ki niso vzeli samo milijonov življenj in materialno opustošili kontinenta, ampak so korenito preobrazili tudi naravo meddržavnih odnosov, ekonomijo in miselnost ljudi na stari celini. Nekaj takega brez najmanjšega dvoma lahko rečemo za prvo in drugo svetovno vojno. Da so Napoleonovi pohodi od Španije do Rusije daljnosežno spremenili zgodovino Evrope, bi se najbrž tudi strinjali vsi. No, četrta, najzgodnejša in tudi najdlje trajajoča od teh epohalnih vojn pa se vsaj v slovenski kolektivni zgodovinski spomin bržčas ni vpisala s tako velikimi črkami – pa čeprav je po ocenah današnjih zgodovinarjev vzela vsaj štiri če ne celo osem milijonov življenj, kar je za prvo polovico 17. stoletja seveda ogromno. Da pri nas na to vojno mislimo le redko in malo, je menda še bolj presenetljivo, če se spomnimo, da so se v njej spopadle Španija in Švedska, Avstrija in Francija, Poljska in Danska, na bojiščih, ki so bila večidel v današnji Nemčiji, pa so se vseskozi borili, krvaveli in umirali tudi številni Kranjci, Štajerci, Korošci in Primorci. Kako je to mogoče? Kako je mogoče, da tridesetletna vojna, ki se je odvijala med letoma 1618 in 1648, ostaja ne le v slepi pegi našega skupnega spomina ampak tudi pozornosti našega zgodovinopisja? - To je uganka, ki nas je zaposlovala v tokratnih Glasovih svetov. Seveda pa so nas ob tem zanimala še druga, z njo povezana vprašanja: za kaj je, na primer, sploh šlo v tem spopadu? Zakaj je toliko časa trajal? Kakšne so bile njegove posledice? Kdo je zmagal? Kako je, ne nazadnje, tridesetletna vojna vplivala na slovenske dežele? – Odgovore smo iskali v pogovoru z zgodovinarjem, raziskovalcem na Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa, dr. Vanjo Kočevarjem, ki se posveča natanko politični zgodovini slovenskega etničnega prostora v zgodnjem novem veku, kot urednik pa je tudi bdel nad obsežnim zbornikom razprav Tridesetletna vojna in Slovenci : evropski konflikt in slovenski prostor v prvi polovici 17. stoletja, ki je pred nedavnim izšel pri Založbi ZRC in ga najbrž lahko označimo za doslej najobsežnejši, najbolj celovit poizkus naše historiografije, kako osvetliti ta prelomni čas evropske in slovenske zgodovine. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Cesarske čete oblegajo Magdeburg aprila 1631; iz delavnice Matthäusa Meriana starejšega, 1659, detajl (Wikipedija, javna last) <p>Veliki spopad med katoličani in protestanti v 17. stol. je spremenil splošni tok evropske zgodovine. Kakšen pa je bil njegov vpliv na nadaljnji razvoj slovenskega prostora?</p><p><p>Mogli bi reči, da so Evropo v novem veku pretresli štirje kolosalni vojaški spopadi, ki niso vzeli samo milijonov življenj in materialno opustošili kontinenta, ampak so korenito preobrazili tudi naravo meddržavnih odnosov, ekonomijo in miselnost ljudi na stari celini. Nekaj takega brez najmanjšega dvoma lahko rečemo za prvo in drugo svetovno vojno. Da so <strong>Napoleonovi</strong> pohodi od Španije do Rusije daljnosežno spremenili zgodovino Evrope, bi se najbrž tudi strinjali vsi.</p> <p>No, četrta, najzgodnejša in tudi najdlje trajajoča od teh epohalnih vojn pa se vsaj v slovenski kolektivni zgodovinski spomin bržčas ni vpisala s tako velikimi črkami – pa čeprav je po ocenah današnjih zgodovinarjev vzela vsaj štiri če ne celo osem milijonov življenj, kar je za prvo polovico 17. stoletja seveda ogromno. Da pri nas na to vojno mislimo le redko in malo, je menda še bolj presenetljivo, če se spomnimo, da so se v njej spopadle Španija in Švedska, Avstrija in Francija, Poljska in Danska, na bojiščih, ki so bila večidel v današnji Nemčiji, pa so se vseskozi borili, krvaveli in umirali tudi številni Kranjci, Štajerci, Korošci in Primorci. Kako je to mogoče? Kako je mogoče, da tridesetletna vojna, ki se je odvijala med letoma 1618 in 1648, ostaja ne le v slepi pegi našega skupnega spomina ampak tudi pozornosti našega zgodovinopisja?</p> <p>To je uganka, ki nas zaposluje v tokratnih Glasovih svetov. Seveda pa nas ob tem zanimajo še druga, z njo povezana vprašanja: za kaj je, na primer, sploh šlo v tem spopadu? Zakaj je toliko časa trajal? Kakšne so bile njegove posledice? Kdo je zmagal? Kako je, ne nazadnje, tridesetletna vojna vplivala na slovenske dežele? – Odgovore iščemo v pogovoru z zgodovinarjem, raziskovalcem na Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa, <strong>dr. Vanjo Kočevarjem</strong>, ki se posveča natanko politični zgodovini slovenskega etničnega prostora v zgodnjem novem veku, kot urednik pa je tudi bdel nad obsežnim zbornikom razprav <strong><em>Tridesetletna vojna in Slovenci : evropski konflikt in slovenski prostor v prvi polovici 17. stoletja</em></strong>, ki je pred nedavnim izšel pri Založbi ZRC in ga najbrž lahko označimo za doslej najobsežnejši, najbolj celovit poizkus naše historiografije, kako osvetliti ta prelomni čas evropske in slovenske zgodovine.</p></p> 174768292 RTVSLO – Ars 3169 clean Mogli bi reči, da so Evropo v novem veku pretresli štirje kolosalni vojaški spopadi, ki niso vzeli samo milijonov življenj in materialno opustošili kontinenta, ampak so korenito preobrazili tudi naravo meddržavnih odnosov, ekonomijo in miselnost ljudi na stari celini. Nekaj takega brez najmanjšega dvoma lahko rečemo za prvo in drugo svetovno vojno. Da so Napoleonovi pohodi od Španije do Rusije daljnosežno spremenili zgodovino Evrope, bi se najbrž tudi strinjali vsi. No, četrta, najzgodnejša in tudi najdlje trajajoča od teh epohalnih vojn pa se vsaj v slovenski kolektivni zgodovinski spomin bržčas ni vpisala s tako velikimi črkami – pa čeprav je po ocenah današnjih zgodovinarjev vzela vsaj štiri če ne celo osem milijonov življenj, kar je za prvo polovico 17. stoletja seveda ogromno. Da pri nas na to vojno mislimo le redko in malo, je menda še bolj presenetljivo, če se spomnimo, da so se v njej spopadle Španija in Švedska, Avstrija in Francija, Poljska in Danska, na bojiščih, ki so bila večidel v današnji Nemčiji, pa so se vseskozi borili, krvaveli in umirali tudi številni Kranjci, Štajerci, Korošci in Primorci. Kako je to mogoče? Kako je mogoče, da tridesetletna vojna, ki se je odvijala med letoma 1618 in 1648, ostaja ne le v slepi pegi našega skupnega spomina ampak tudi pozornosti našega zgodovinopisja? - To je uganka, ki nas je zaposlovala v tokratnih Glasovih svetov. Seveda pa so nas ob tem zanimala še druga, z njo povezana vprašanja: za kaj je, na primer, sploh šlo v tem spopadu? Zakaj je toliko časa trajal? Kakšne so bile njegove posledice? Kdo je zmagal? Kako je, ne nazadnje, tridesetletna vojna vplivala na slovenske dežele? – Odgovore smo iskali v pogovoru z zgodovinarjem, raziskovalcem na Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa, dr. Vanjo Kočevarjem, ki se posveča natanko politični zgodovini slovenskega etničnega prostora v zgodnjem novem veku, kot urednik pa je tudi bdel nad obsežnim zbornikom razprav Tridesetletna vojna in Slovenci : evropski konflikt in slovenski prostor v prvi polovici 17. stoletja, ki je pred nedavnim izšel pri Založbi ZRC in ga najbrž lahko označimo za doslej najobsežnejši, najbolj celovit poizkus naše historiografije, kako osvetliti ta prelomni čas evropske in slovenske zgodovine. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Cesarske čete oblegajo Magdeburg aprila 1631; iz delavnice Matthäusa Meriana starejšega, 1659, detajl (Wikipedija, javna last) <p>Veliki spopad med katoličani in protestanti v 17. stol. je spremenil splošni tok evropske zgodovine. Kakšen pa je bil njegov vpliv na nadaljnji razvoj slovenskega prostora?</p><p><p>Mogli bi reči, da so Evropo v novem veku pretresli štirje kolosalni vojaški spopadi, ki niso vzeli samo milijonov življenj in materialno opustošili kontinenta, ampak so korenito preobrazili tudi naravo meddržavnih odnosov, ekonomijo in miselnost ljudi na stari celini. Nekaj takega brez najmanjšega dvoma lahko rečemo za prvo in drugo svetovno vojno. Da so <strong>Napoleonovi</strong> pohodi od Španije do Rusije daljnosežno spremenili zgodovino Evrope, bi se najbrž tudi strinjali vsi.</p> <p>No, četrta, najzgodnejša in tudi najdlje trajajoča od teh epohalnih vojn pa se vsaj v slovenski kolektivni zgodovinski spomin bržčas ni vpisala s tako velikimi črkami – pa čeprav je po ocenah današnjih zgodovinarjev vzela vsaj štiri če ne celo osem milijonov življenj, kar je za prvo polovico 17. stoletja seveda ogromno. Da pri nas na to vojno mislimo le redko in malo, je menda še bolj presenetljivo, če se spomnimo, da so se v njej spopadle Španija in Švedska, Avstrija in Francija, Poljska in Danska, na bojiščih, ki so bila večidel v današnji Nemčiji, pa so se vseskozi borili, krvaveli in umirali tudi številni Kranjci, Štajerci, Korošci in Primorci. Kako je to mogoče? Kako je mogoče, da tridesetletna vojna, ki se je odvijala med letoma 1618 in 1648, ostaja ne le v slepi pegi našega skupnega spomina ampak tudi pozornosti našega zgodovinopisja?</p> <p>To je uganka, ki nas zaposluje v tokratnih Glasovih svetov. Seveda pa nas ob tem zanimajo še druga, z njo povezana vprašanja: za kaj je, na primer, sploh šlo v tem spopadu? Zakaj je toliko časa trajal? Kakšne so bile njegove posledice? Kdo je zmagal? Kako je, ne nazadnje, tridesetletna vojna vplivala na slovenske dežele? – Odgovore iščemo v pogovoru z zgodovinarjem, raziskovalcem na Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa, <strong>dr. Vanjo Kočevarjem</strong>, ki se posveča natanko politični zgodovini slovenskega etničnega prostora v zgodnjem novem veku, kot urednik pa je tudi bdel nad obsežnim zbornikom razprav <strong><em>Tridesetletna vojna in Slovenci : evropski konflikt in slovenski prostor v prvi polovici 17. stoletja</em></strong>, ki je pred nedavnim izšel pri Založbi ZRC in ga najbrž lahko označimo za doslej najobsežnejši, najbolj celovit poizkus naše historiografije, kako osvetliti ta prelomni čas evropske in slovenske zgodovine.</p></p> Wed, 14 Apr 2021 12:05:00 +0000 Tridesetletna vojna in Slovenci Zgodovina, politika in kultura gibanja neuvrščenih je v zavesti globalnega sveta izrinjena na rob spomina, kljub vsemu pa se kratkega obdobja mednarodnih povezav nekdanje Jugoslavije in precejšnega dela nezahodno usmerjenega sveta, lotevajo nekateri raziskovalci mlajše generacije, sploh letos, ko mineva 60 let od prve konference gibanj neuvrščenih v Beogradu. V oddaji Kulturni fokus bo Magda Tušar gostila Tino Palaić, antropologinjo in pedagoginjo, ki jo raziskovalno zanimajo predvsem zbiranje, preučevanje in predstavljanje zunajevropskih zbirk v tem muzeju v obdobju gibanja neuvrščenih, in Dragana Petrevskega, študenta na Podiplomski šoli ZRC SAZU, ki je usmerjen k proučevanju in vključitvi teorije medijskih memov v individualno in kolektivno proizvodnjo, ohranjanje in prenos spominov na Jugoslavijo preko digitalnih medijev.<p>Šestdeset let po začetku prve konference gibanja neuvrščenih v Beogradu</p><p><p>Zgodovina, politika in kultura gibanja neuvrščenih je v zavesti globalnega sveta izrinjena na rob spomina, kljub vsemu pa se kratkega obdobja mednarodnih povezav nekdanje Jugoslavije in precejšnega dela nezahodno usmerjenega sveta, lotevajo nekateri raziskovalci mlajše generacije, sploh letos, ko spetembra  mineva 60 let od prve konference gibanj neuvrščenih v Beogradu. Magda Tušar  je gostila Tino Palaić, antropologinjo in pedagoginjo, ki jo raziskovalno zanimajo predvsem zbiranje, preučevanje in predstavljanje zunajevropskih zbirk v obdobju gibanja neuvrščenih, in Dragana Petrevskega, študenta na Podiplomski šoli ZRC SAZU, ki je usmerjen k proučevanju in vključitvi teorije medijskih memov v individualno in kolektivno proizvodnjo, ohranjanje in prenos spominov na Jugoslavijo preko digitalnih medijev.</p></p> 174766759 RTVSLO – Ars 3221 clean Zgodovina, politika in kultura gibanja neuvrščenih je v zavesti globalnega sveta izrinjena na rob spomina, kljub vsemu pa se kratkega obdobja mednarodnih povezav nekdanje Jugoslavije in precejšnega dela nezahodno usmerjenega sveta, lotevajo nekateri raziskovalci mlajše generacije, sploh letos, ko mineva 60 let od prve konference gibanj neuvrščenih v Beogradu. V oddaji Kulturni fokus bo Magda Tušar gostila Tino Palaić, antropologinjo in pedagoginjo, ki jo raziskovalno zanimajo predvsem zbiranje, preučevanje in predstavljanje zunajevropskih zbirk v tem muzeju v obdobju gibanja neuvrščenih, in Dragana Petrevskega, študenta na Podiplomski šoli ZRC SAZU, ki je usmerjen k proučevanju in vključitvi teorije medijskih memov v individualno in kolektivno proizvodnjo, ohranjanje in prenos spominov na Jugoslavijo preko digitalnih medijev.<p>Šestdeset let po začetku prve konference gibanja neuvrščenih v Beogradu</p><p><p>Zgodovina, politika in kultura gibanja neuvrščenih je v zavesti globalnega sveta izrinjena na rob spomina, kljub vsemu pa se kratkega obdobja mednarodnih povezav nekdanje Jugoslavije in precejšnega dela nezahodno usmerjenega sveta, lotevajo nekateri raziskovalci mlajše generacije, sploh letos, ko spetembra  mineva 60 let od prve konference gibanj neuvrščenih v Beogradu. Magda Tušar  je gostila Tino Palaić, antropologinjo in pedagoginjo, ki jo raziskovalno zanimajo predvsem zbiranje, preučevanje in predstavljanje zunajevropskih zbirk v obdobju gibanja neuvrščenih, in Dragana Petrevskega, študenta na Podiplomski šoli ZRC SAZU, ki je usmerjen k proučevanju in vključitvi teorije medijskih memov v individualno in kolektivno proizvodnjo, ohranjanje in prenos spominov na Jugoslavijo preko digitalnih medijev.</p></p> Wed, 07 Apr 2021 12:05:00 +0000 Kultura, zamisli in zagate v obdobju gibanja neuvrščenih Eden od ključnih mehanizmov človekovega preživetja in obstoja je psihična odpornost ali prožnost. Ta nam omogoča, da se na stres in težke fizične ter psihične obremenitve odzovemo čim bolj učinkovito. Rezilientnost, kot rečejo strokovnjaki, je zmožnost, da se po bolezni, izgubi ali nesreči poberemo in živimo naprej. »To je super sposobnost, ki jo ima v sebi prav vsak,« ohrabrujoče pravi dr. Aleksander Zadel. O psihični odpornosti in prožnosti bosta v oddaji Glasovi svetov govorila slovenska psihologa, predavatelja in doktorja znanosti: Kristijan Musek Lešnik in Aleksander Zadel. Poklical ju je Iztok Konc. Foto: Fotorech/ Pixabay<p>Zakaj nekateri ljudje stiske in težke preizkušnje premagajo hitreje kot drugi? </p><p><p>Eden od ključnih mehanizmov človekovega preživetja in obstoja je psihična odpornost ali prožnost. Ta nam omogoča, da se na stres in težke fizične ter psihične obremenitve odzovemo čim bolj učinkovito. Rezilientnost, kot rečejo strokovnjaki, je zmožnost, da se po bolezni, izgubi ali nesreči poberemo in živimo naprej. »To je super sposobnost, ki jo ima v sebi prav vsak,« ohrabrujoče pravi dr. Aleksander Zadel. </p> <p>O psihični odpornosti in prožnosti bosta v oddaji Glasovi svetov govorila slovenska psihologa, predavatelja in doktorja znanosti: <strong>Kristijan Musek Lešnik</strong> in <strong>Aleksander Zadel.</strong> Poklical ju je Iztok Konc. </p></p> 174764761 RTVSLO – Ars 2498 clean Eden od ključnih mehanizmov človekovega preživetja in obstoja je psihična odpornost ali prožnost. Ta nam omogoča, da se na stres in težke fizične ter psihične obremenitve odzovemo čim bolj učinkovito. Rezilientnost, kot rečejo strokovnjaki, je zmožnost, da se po bolezni, izgubi ali nesreči poberemo in živimo naprej. »To je super sposobnost, ki jo ima v sebi prav vsak,« ohrabrujoče pravi dr. Aleksander Zadel. O psihični odpornosti in prožnosti bosta v oddaji Glasovi svetov govorila slovenska psihologa, predavatelja in doktorja znanosti: Kristijan Musek Lešnik in Aleksander Zadel. Poklical ju je Iztok Konc. Foto: Fotorech/ Pixabay<p>Zakaj nekateri ljudje stiske in težke preizkušnje premagajo hitreje kot drugi? </p><p><p>Eden od ključnih mehanizmov človekovega preživetja in obstoja je psihična odpornost ali prožnost. Ta nam omogoča, da se na stres in težke fizične ter psihične obremenitve odzovemo čim bolj učinkovito. Rezilientnost, kot rečejo strokovnjaki, je zmožnost, da se po bolezni, izgubi ali nesreči poberemo in živimo naprej. »To je super sposobnost, ki jo ima v sebi prav vsak,« ohrabrujoče pravi dr. Aleksander Zadel. </p> <p>O psihični odpornosti in prožnosti bosta v oddaji Glasovi svetov govorila slovenska psihologa, predavatelja in doktorja znanosti: <strong>Kristijan Musek Lešnik</strong> in <strong>Aleksander Zadel.</strong> Poklical ju je Iztok Konc. </p></p> Wed, 31 Mar 2021 07:10:00 +0000 Pet korakov do boljše psihične odpornosti Mladi so spet v šoli, njihova življenja se počasi vračajo v ustaljene tirnice. Kaj se jim je med karanteno dogajalo za štirimi stenami in kako so zasloni spremenili njihov pogled na svet? Kakšna so bila vsakdanja življenja digitalnih domorodcev v času zaprtja? O tem z raziskovalko, ki že vrsto let raziskuje mlade in njihovo rabo digitalnih tehnologij. Z Urško Henigman se je za oddajo Glasovi svetov pogovarjala docentka doktorica Bojana Lobe s Katedre za družboslovno informatiko in metodologijo Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani.<p>Mladi med karanteno pridobili nove digitalne veščine, a so bili pred zasloni dnevno 7 ur</p><p><p>Mladi so spet v šoli, njihova življenja se počasi vračajo v ustaljene tirnice. Kaj se jim je med karanteno dogajalo za štirimi stenami in kako so zasloni spremenili njihov pogled na svet? Kakšna so bila njihova vsakdanja življenja v času zaprtja? Kaj so digitalni domorodci pridobili in izgubili med prvim in kaj med drugim valom epidemije? Kaj spremeniti med morebitnim tretjim valom? To nam bo pojasnila docentka doktorica Bojana Lobe s Katedre za družboslovno informatiko in metodologijo Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani.</p></p> 174762679 RTVSLO – Ars 3405 clean Mladi so spet v šoli, njihova življenja se počasi vračajo v ustaljene tirnice. Kaj se jim je med karanteno dogajalo za štirimi stenami in kako so zasloni spremenili njihov pogled na svet? Kakšna so bila vsakdanja življenja digitalnih domorodcev v času zaprtja? O tem z raziskovalko, ki že vrsto let raziskuje mlade in njihovo rabo digitalnih tehnologij. Z Urško Henigman se je za oddajo Glasovi svetov pogovarjala docentka doktorica Bojana Lobe s Katedre za družboslovno informatiko in metodologijo Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani.<p>Mladi med karanteno pridobili nove digitalne veščine, a so bili pred zasloni dnevno 7 ur</p><p><p>Mladi so spet v šoli, njihova življenja se počasi vračajo v ustaljene tirnice. Kaj se jim je med karanteno dogajalo za štirimi stenami in kako so zasloni spremenili njihov pogled na svet? Kakšna so bila njihova vsakdanja življenja v času zaprtja? Kaj so digitalni domorodci pridobili in izgubili med prvim in kaj med drugim valom epidemije? Kaj spremeniti med morebitnim tretjim valom? To nam bo pojasnila docentka doktorica Bojana Lobe s Katedre za družboslovno informatiko in metodologijo Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani.</p></p> Wed, 24 Mar 2021 07:00:00 +0000 Digitalni domorodci med štirimi stenami V mesecu marcu, ko obeležujemo mednarodni dan žensk, smo v oddaji Glasovi svetov naslovili položaj žensk v znanosti. Pogovarjali smo se z dr. Ano Hofman z Inštituta za kulturne in spominske študije, Znanstveno raziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti.<p>Kljub višji izobrazbi, ženske v znanosti še vedno na nižjih položajih </p><p><p>V mesecu marcu, ko obeležujemo mednarodni dan žensk, smo v oddaji Glasovi svetov naslovili položaj žensk v znanosti. <strong>Dr. Ana Hofman</strong> z Inštituta za kulturne in spominske študije, Znanstveno raziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti, ki smo jo ob tej priložnosti povabili pred mikrofon, je med drugim izpostavila vpliv pandemije in izzive, s katerimi so se v bistveno večjem obsegu, morale soočati ženske, zlasti tiste v prekarnih delovnih zaposlitvah. Veliko težavo pri doseganju enakosti spolov v znanstveni ter akademski sferi pripisuje pomanjkanju raziskav s področja problematike in organizacijski kulturi ter zakoreninjenim družbenim pričakovanjem glede izpolnjevanja streotipnih spolnih vlog.</p> <p>&nbsp;</p></p> 174761108 RTVSLO – Ars 2516 clean V mesecu marcu, ko obeležujemo mednarodni dan žensk, smo v oddaji Glasovi svetov naslovili položaj žensk v znanosti. Pogovarjali smo se z dr. Ano Hofman z Inštituta za kulturne in spominske študije, Znanstveno raziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti.<p>Kljub višji izobrazbi, ženske v znanosti še vedno na nižjih položajih </p><p><p>V mesecu marcu, ko obeležujemo mednarodni dan žensk, smo v oddaji Glasovi svetov naslovili položaj žensk v znanosti. <strong>Dr. Ana Hofman</strong> z Inštituta za kulturne in spominske študije, Znanstveno raziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti, ki smo jo ob tej priložnosti povabili pred mikrofon, je med drugim izpostavila vpliv pandemije in izzive, s katerimi so se v bistveno večjem obsegu, morale soočati ženske, zlasti tiste v prekarnih delovnih zaposlitvah. Veliko težavo pri doseganju enakosti spolov v znanstveni ter akademski sferi pripisuje pomanjkanju raziskav s področja problematike in organizacijski kulturi ter zakoreninjenim družbenim pričakovanjem glede izpolnjevanja streotipnih spolnih vlog.</p> <p>&nbsp;</p></p> Wed, 17 Mar 2021 13:05:00 +0000 Položaj žensk v znanosti Po padcu berlinskega zidu se je začela krepiti določena interpretacija svetovne zgodovine 20. stoletja, ki jo v strnjeni obliki lahko povzamemo približno takole: že med samo prvo svetovno vojno (še izraziteje pa seveda v prvih letih po njej) so se na stari celini pojavila strašljiva politična gibanja, utemeljena na pošastnih, barbarskih, protičloveških ideoloških predpostavkah, in kmalu prevzela oblast v Rusiji, Italiji in Nemčiji. V vseh treh deželah so ta gibanja – govorimo seveda o boljševizmu, fašizmu in nacionalsocializmu – hitro vzpostavila totalno oblast, vzpostavila so totalitarno državo, ki jo lahko označimo za največje zlo, s katerim se je moralo človeštvo kadarkoli soočiti. In čeprav so boljševiki nominalno nastopali kot levičarji, fašisti in nacisti pa kot desničarji, te deklarativne distinkcije kvečjemu prikrivajo oziroma zamegljujejo bistveno dejstvo: da so si bili namreč ti trije režimi na las podobni, ko je šlo za množično, sistematično uničevanje človeških življenj. No, na srečo vse le ni bilo izgubljeno; nekaj liberalnih parlamentarnih demokracij na čelu s tistima v Združenih državah in Združenem kraljestvu je vendarle obstalo in nato v titanskem spopadu na življenje in smrt v dveh vojnah – drugi svetovni in hladni – porazilo te zločinske totalitarizme in nam podarilo svobodo, ki jo uživamo še danes. Zgodba je lepa, ni kaj, povedana je spretno, za konec pa nam postreže še s pregovornim happy endom. Toda: ali je ta zgodba tudi resnična? – Mednarodno ugledni italijanski zgodovinar Enzo Traverso v knjigi Totalitarizem : zgodovina razprave, ki je pred nedavnim izšla pri založbi Sophia, pravi, da ne. Kaj je torej narobe z interpretacijo zgodovine dvajsetega stoletja, ki govori o manihejskem spopadu med svobodo in totalitarizmom? – To je vprašanje, ki smo si ga zastavili v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili sociologinjo dr. Majo Breznik, ki je Traversovo razpravo prevedla, in sociologa dr. Rastka Močnika, ki je skupaj z dr. Breznik slovenskemu prevodu Traversovega Totalitarizma nato pripisal spremno besedo. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: CarlottaSilvestrini (Pixabay)<p>Ali med naci-fašizmom in stalinizmom res lahko vzpostavimo popoln enačaj? In če ga vzpostavimo, kaj to pomeni za naše razumevanje svetovne zgodovine 20. stoletja?</p><p><p>Po padcu berlinskega zidu se je začela krepiti določena interpretacija svetovne zgodovine 20. stoletja, ki jo v strnjeni obliki lahko povzamemo približno takole: že med samo prvo svetovno vojno (še izraziteje pa seveda v prvih letih po njej) so se na stari celini pojavila strašljiva politična gibanja, utemeljena na pošastnih, barbarskih, protičloveških ideoloških predpostavkah, in kmalu prevzela oblast v Rusiji, Italiji in Nemčiji. V vseh treh deželah so ta gibanja – govorimo seveda o boljševizmu, fašizmu in nacionalsocializmu – hitro vzpostavila totalno oblast, vzpostavila so totalitarno državo, ki jo lahko označimo za največje zlo, s katerim se je moralo človeštvo kadarkoli soočiti. In čeprav so boljševiki nominalno nastopali kot levičarji, fašisti in nacisti pa kot desničarji, te deklarativne distinkcije kvečjemu prikrivajo oziroma zamegljujejo bistveno dejstvo: da so si bili namreč ti trije režimi na las podobni, ko je šlo za množično, sistematično uničevanje človeških življenj. No, na srečo vse le ni bilo izgubljeno; nekaj liberalnih parlamentarnih demokracij na čelu s tistima v Združenih državah in Združenem kraljestvu je vendarle obstalo in nato v titanskem spopadu na življenje in smrt v dveh vojnah – drugi svetovni in hladni – porazilo te zločinske totalitarizme in nam podarilo svobodo, ki jo uživamo še danes.</p> <p>Zgodba je lepa, ni kaj, povedana je spretno, za konec pa nam postreže še s pregovornim <em>happy endom</em>. Toda: ali je ta zgodba tudi resnična? – Mednarodno ugledni italijanski zgodovinar <strong>Enzo Traverso</strong> v knjigi <strong><em>Totalitarizem : zgodovina razprave</em></strong>, ki je pred nedavnim izšla pri založbi Sophia, pravi, da ne. Kaj je torej narobe z interpretacijo zgodovine dvajsetega stoletja, ki govori o manihejskem spopadu med svobodo in totalitarizmom? – To je vprašanje, ki si ga zastavljamo v tokratnih Glasovih svetov, ko pred mikrofonom gostimo sociologinjo <strong>dr. Majo Breznik</strong>, ki je Traversovo razpravo prevedla, in sociologa <strong>dr. Rastka Močnika</strong>, ki je skupaj z dr. Breznik slovenskemu prevodu Traversovega <em>Totalitarizma</em> nato pripisal spremno besedo.</p></p> 174759742 RTVSLO – Ars 3064 clean Po padcu berlinskega zidu se je začela krepiti določena interpretacija svetovne zgodovine 20. stoletja, ki jo v strnjeni obliki lahko povzamemo približno takole: že med samo prvo svetovno vojno (še izraziteje pa seveda v prvih letih po njej) so se na stari celini pojavila strašljiva politična gibanja, utemeljena na pošastnih, barbarskih, protičloveških ideoloških predpostavkah, in kmalu prevzela oblast v Rusiji, Italiji in Nemčiji. V vseh treh deželah so ta gibanja – govorimo seveda o boljševizmu, fašizmu in nacionalsocializmu – hitro vzpostavila totalno oblast, vzpostavila so totalitarno državo, ki jo lahko označimo za največje zlo, s katerim se je moralo človeštvo kadarkoli soočiti. In čeprav so boljševiki nominalno nastopali kot levičarji, fašisti in nacisti pa kot desničarji, te deklarativne distinkcije kvečjemu prikrivajo oziroma zamegljujejo bistveno dejstvo: da so si bili namreč ti trije režimi na las podobni, ko je šlo za množično, sistematično uničevanje človeških življenj. No, na srečo vse le ni bilo izgubljeno; nekaj liberalnih parlamentarnih demokracij na čelu s tistima v Združenih državah in Združenem kraljestvu je vendarle obstalo in nato v titanskem spopadu na življenje in smrt v dveh vojnah – drugi svetovni in hladni – porazilo te zločinske totalitarizme in nam podarilo svobodo, ki jo uživamo še danes. Zgodba je lepa, ni kaj, povedana je spretno, za konec pa nam postreže še s pregovornim happy endom. Toda: ali je ta zgodba tudi resnična? – Mednarodno ugledni italijanski zgodovinar Enzo Traverso v knjigi Totalitarizem : zgodovina razprave, ki je pred nedavnim izšla pri založbi Sophia, pravi, da ne. Kaj je torej narobe z interpretacijo zgodovine dvajsetega stoletja, ki govori o manihejskem spopadu med svobodo in totalitarizmom? – To je vprašanje, ki smo si ga zastavili v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili sociologinjo dr. Majo Breznik, ki je Traversovo razpravo prevedla, in sociologa dr. Rastka Močnika, ki je skupaj z dr. Breznik slovenskemu prevodu Traversovega Totalitarizma nato pripisal spremno besedo. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: CarlottaSilvestrini (Pixabay)<p>Ali med naci-fašizmom in stalinizmom res lahko vzpostavimo popoln enačaj? In če ga vzpostavimo, kaj to pomeni za naše razumevanje svetovne zgodovine 20. stoletja?</p><p><p>Po padcu berlinskega zidu se je začela krepiti določena interpretacija svetovne zgodovine 20. stoletja, ki jo v strnjeni obliki lahko povzamemo približno takole: že med samo prvo svetovno vojno (še izraziteje pa seveda v prvih letih po njej) so se na stari celini pojavila strašljiva politična gibanja, utemeljena na pošastnih, barbarskih, protičloveških ideoloških predpostavkah, in kmalu prevzela oblast v Rusiji, Italiji in Nemčiji. V vseh treh deželah so ta gibanja – govorimo seveda o boljševizmu, fašizmu in nacionalsocializmu – hitro vzpostavila totalno oblast, vzpostavila so totalitarno državo, ki jo lahko označimo za največje zlo, s katerim se je moralo človeštvo kadarkoli soočiti. In čeprav so boljševiki nominalno nastopali kot levičarji, fašisti in nacisti pa kot desničarji, te deklarativne distinkcije kvečjemu prikrivajo oziroma zamegljujejo bistveno dejstvo: da so si bili namreč ti trije režimi na las podobni, ko je šlo za množično, sistematično uničevanje človeških življenj. No, na srečo vse le ni bilo izgubljeno; nekaj liberalnih parlamentarnih demokracij na čelu s tistima v Združenih državah in Združenem kraljestvu je vendarle obstalo in nato v titanskem spopadu na življenje in smrt v dveh vojnah – drugi svetovni in hladni – porazilo te zločinske totalitarizme in nam podarilo svobodo, ki jo uživamo še danes.</p> <p>Zgodba je lepa, ni kaj, povedana je spretno, za konec pa nam postreže še s pregovornim <em>happy endom</em>. Toda: ali je ta zgodba tudi resnična? – Mednarodno ugledni italijanski zgodovinar <strong>Enzo Traverso</strong> v knjigi <strong><em>Totalitarizem : zgodovina razprave</em></strong>, ki je pred nedavnim izšla pri založbi Sophia, pravi, da ne. Kaj je torej narobe z interpretacijo zgodovine dvajsetega stoletja, ki govori o manihejskem spopadu med svobodo in totalitarizmom? – To je vprašanje, ki si ga zastavljamo v tokratnih Glasovih svetov, ko pred mikrofonom gostimo sociologinjo <strong>dr. Majo Breznik</strong>, ki je Traversovo razpravo prevedla, in sociologa <strong>dr. Rastka Močnika</strong>, ki je skupaj z dr. Breznik slovenskemu prevodu Traversovega <em>Totalitarizma</em> nato pripisal spremno besedo.</p></p> Wed, 10 Mar 2021 13:05:00 +0000 Misliti totalitarizem Če smo morda lahko po padcu berlinskega zidu na to za dve desetletji pozabili, se vsaj od finančno-gospodarske krize po letu 2008 prav vsi dobro zavedamo, da ekonomske vede niso nezmotljive, da so lahko njihove napovedi popolnoma drugačne od gospodarske realnosti in da so tudi mnenja o vzrokih in načinih reševanja kriz ter vodenju gospodarstev nasploh vse prej kot enotna. Toda medtem ko te razlike velikokrat pripisujemo predvsem različnim političnim prepričanjem ekonomistov ali pa jih imamo za posledico različnih razlag posameznih, partikularnih ekonomskih pojavov, redkeje razmišljamo o tem, da se ekonomske teorije med seboj razlikujejo že v povsem temeljnih predpostavkah, ki jih pod gorami izračunov, tabel in statističnih analiz včasih komaj še lahko razpoznamo. In vendar so prav te, čisto osnovne premise tiste, ki v končni fazi najmočneje vplivajo na okvire našega razmišljanja o gospodarstvu, s tem pa tudi na oblikovanje konkretnih ekonomskih politik, ki krojijo naša življenja. V tem kontekstu bomo v današnjih Glasovih svetov spregovorili o eni od najpomembnejših predpostavk prevladujočih ekonomskih teorij preteklih desetletij, in sicer o ideji samoregulirajočega trga, ideji torej, da se na prostem trgu, brez vsakih regulacij, kot po nekakšnih naravnih zakonitostih, oblikuje nekakšno harmonično stanje, ki obenem neobhodno poskrbi tudi za gospodarski razvoj in družbeno blaginjo, vsakršne državne intervencije pa to prostotržno idilo lahko le vznemirijo. O tem, kako je ta ideja samoregulirajočega trga, ki se je v našo zavest vpisala v metaforični podobi nevidne roke trga, prvotno nastala, kako se je skozi čas preoblikovala in prevzela zdajšnjo obliko, zakaj so njene predpostavke o naravi posameznikov, družbe in gospodarstev v veliki meri napačne ter zakaj in kako se je pred nekaj desetletji kljub temu uveljavila in začela krojiti naše gospodarske politike, bomo govorili z ekonomistom iz oddelka za obvladovanje tveganj Nove ljubljanske banke dr. Urbanom Sušnikom. Oddajo je pripravila Alja Zore. foto: geralt (Pixabay)<p>O razvoju, predpostavkah in zablodah ideje samoregulirajočega trga</p><p><p>Če smo morda lahko po padcu berlinskega zidu na to za dve desetletji pozabili, se vsaj od finančno-gospodarske krize po letu 2008 prav vsi dobro zavedamo, da ekonomske vede niso nezmotljive, da so lahko njihove napovedi popolnoma drugačne od gospodarske realnosti in da so tudi mnenja o vzrokih in načinih reševanja kriz ter vodenju gospodarstev nasploh vse prej kot enotna. Toda medtem ko te razlike velikokrat pripisujemo predvsem različnim političnim prepričanjem ekonomistov ali pa jih imamo za posledico različnih razlag posameznih, partikularnih ekonomskih pojavov, redkeje razmišljamo o tem, da se ekonomske teorije med seboj razlikujejo že v povsem temeljnih predpostavkah, ki jih pod gorami izračunov, tabel in statističnih analiz včasih komaj še lahko razpoznamo. In vendar so prav te, čisto osnovne premise tiste, ki v končni fazi najmočneje vplivajo na okvire našega razmišljanja o gospodarstvu, s tem pa tudi na oblikovanje konkretnih ekonomskih politik, ki krojijo naša življenja. V tem kontekstu bomo v današnjih Glasovih svetov spregovorili o eni od najpomembnejših predpostavk prevladujočih ekonomskih teorij preteklih desetletij, in sicer o ideji samoregulirajočega trga, ideji torej, da se na prostem trgu, brez vsakih regulacij, kot po nekakšnih naravnih zakonitostih, oblikuje nekakšno harmonično stanje, ki obenem neobhodno poskrbi tudi za gospodarski razvoj in družbeno blaginjo, vsakršne državne intervencije pa to prostotržno idilo lahko le vznemirijo. O tem, kako je ta ideja samoregulirajočega trga, ki se je v našo zavest vpisala v metaforični podobi nevidne roke trga, prvotno nastala, kako se je skozi čas preoblikovala in prevzela zdajšnjo obliko, zakaj so njene predpostavke o naravi posameznikov, družbe in gospodarstev v veliki meri napačne ter zakaj in kako se je pred nekaj desetletji kljub temu uveljavila in začela krojiti naše gospodarske politike, bomo govorili z ekonomistom iz oddelka za obvladovanje tveganj Nove ljubljanske banke <strong>dr. Urbanom Sušnikom</strong>.</p> <blockquote><p>"Čikaška šola si je prisvojila ideologijo Adama Smitha, ampak izrodila ves njen idealizem."</p></blockquote></p> 174757966 RTVSLO – Ars 3142 clean Če smo morda lahko po padcu berlinskega zidu na to za dve desetletji pozabili, se vsaj od finančno-gospodarske krize po letu 2008 prav vsi dobro zavedamo, da ekonomske vede niso nezmotljive, da so lahko njihove napovedi popolnoma drugačne od gospodarske realnosti in da so tudi mnenja o vzrokih in načinih reševanja kriz ter vodenju gospodarstev nasploh vse prej kot enotna. Toda medtem ko te razlike velikokrat pripisujemo predvsem različnim političnim prepričanjem ekonomistov ali pa jih imamo za posledico različnih razlag posameznih, partikularnih ekonomskih pojavov, redkeje razmišljamo o tem, da se ekonomske teorije med seboj razlikujejo že v povsem temeljnih predpostavkah, ki jih pod gorami izračunov, tabel in statističnih analiz včasih komaj še lahko razpoznamo. In vendar so prav te, čisto osnovne premise tiste, ki v končni fazi najmočneje vplivajo na okvire našega razmišljanja o gospodarstvu, s tem pa tudi na oblikovanje konkretnih ekonomskih politik, ki krojijo naša življenja. V tem kontekstu bomo v današnjih Glasovih svetov spregovorili o eni od najpomembnejših predpostavk prevladujočih ekonomskih teorij preteklih desetletij, in sicer o ideji samoregulirajočega trga, ideji torej, da se na prostem trgu, brez vsakih regulacij, kot po nekakšnih naravnih zakonitostih, oblikuje nekakšno harmonično stanje, ki obenem neobhodno poskrbi tudi za gospodarski razvoj in družbeno blaginjo, vsakršne državne intervencije pa to prostotržno idilo lahko le vznemirijo. O tem, kako je ta ideja samoregulirajočega trga, ki se je v našo zavest vpisala v metaforični podobi nevidne roke trga, prvotno nastala, kako se je skozi čas preoblikovala in prevzela zdajšnjo obliko, zakaj so njene predpostavke o naravi posameznikov, družbe in gospodarstev v veliki meri napačne ter zakaj in kako se je pred nekaj desetletji kljub temu uveljavila in začela krojiti naše gospodarske politike, bomo govorili z ekonomistom iz oddelka za obvladovanje tveganj Nove ljubljanske banke dr. Urbanom Sušnikom. Oddajo je pripravila Alja Zore. foto: geralt (Pixabay)<p>O razvoju, predpostavkah in zablodah ideje samoregulirajočega trga</p><p><p>Če smo morda lahko po padcu berlinskega zidu na to za dve desetletji pozabili, se vsaj od finančno-gospodarske krize po letu 2008 prav vsi dobro zavedamo, da ekonomske vede niso nezmotljive, da so lahko njihove napovedi popolnoma drugačne od gospodarske realnosti in da so tudi mnenja o vzrokih in načinih reševanja kriz ter vodenju gospodarstev nasploh vse prej kot enotna. Toda medtem ko te razlike velikokrat pripisujemo predvsem različnim političnim prepričanjem ekonomistov ali pa jih imamo za posledico različnih razlag posameznih, partikularnih ekonomskih pojavov, redkeje razmišljamo o tem, da se ekonomske teorije med seboj razlikujejo že v povsem temeljnih predpostavkah, ki jih pod gorami izračunov, tabel in statističnih analiz včasih komaj še lahko razpoznamo. In vendar so prav te, čisto osnovne premise tiste, ki v končni fazi najmočneje vplivajo na okvire našega razmišljanja o gospodarstvu, s tem pa tudi na oblikovanje konkretnih ekonomskih politik, ki krojijo naša življenja. V tem kontekstu bomo v današnjih Glasovih svetov spregovorili o eni od najpomembnejših predpostavk prevladujočih ekonomskih teorij preteklih desetletij, in sicer o ideji samoregulirajočega trga, ideji torej, da se na prostem trgu, brez vsakih regulacij, kot po nekakšnih naravnih zakonitostih, oblikuje nekakšno harmonično stanje, ki obenem neobhodno poskrbi tudi za gospodarski razvoj in družbeno blaginjo, vsakršne državne intervencije pa to prostotržno idilo lahko le vznemirijo. O tem, kako je ta ideja samoregulirajočega trga, ki se je v našo zavest vpisala v metaforični podobi nevidne roke trga, prvotno nastala, kako se je skozi čas preoblikovala in prevzela zdajšnjo obliko, zakaj so njene predpostavke o naravi posameznikov, družbe in gospodarstev v veliki meri napačne ter zakaj in kako se je pred nekaj desetletji kljub temu uveljavila in začela krojiti naše gospodarske politike, bomo govorili z ekonomistom iz oddelka za obvladovanje tveganj Nove ljubljanske banke <strong>dr. Urbanom Sušnikom</strong>.</p> <blockquote><p>"Čikaška šola si je prisvojila ideologijo Adama Smitha, ampak izrodila ves njen idealizem."</p></blockquote></p> Wed, 03 Mar 2021 13:05:00 +0000 Nevidna roka trga Mineva desetletje, odkar je umrl Vojteh Ravnikar, nesporni protagonist slovenske arhitekture v obdobju zadnjih desetletij 20. in prvega desetletja 21. stoletja. Zasnoval je sežansko občinsko stavbo, tamkajšnje pokopališče in Kulturni center Srečka Kosovela, hotel Klub v Lipici, stavbo tako novogoriškega gledališča kakor sosednje Goriške knjižnice Franceta Bevka. Uredil je Giordanov in Carpacciev trg v Kopru ter četrt stoletja vodil Piranske dneve arhitekture, ustanovil ter urejal revjo Piranesi, opus pa sklenil s Zimskim dvorcem Bloke. To je le nekaj del iz opusa Vojteha Ravnikarja, ki je tako pomembno soustvaril podobo zlasti Primorske, najpomembnejši del njegovega opusa pa je nastal znotraj skupine Kras. Arhitekture se ni loteval zgolj z mislijo na njene tehnične in oblikovne vidike, temveč tudi skozi etične, družbene in estetske premisleke. V Ravnikar Gallery Space, v sodelovanju z Muzejem za arhitekturo in oblikovanje (MAO) se jim je zato zdelo primerno, da obletnico arhitektove smrti obeležijo z razstavo, za katero so umetniška dela prispevale avtorice in avtorji z različnimi delovnimi ozadji in likovnimi izrazi, ki pa v okviru razstave ostajajo osredinjeni na figuro Vojteha Ravnikarja. Razstava je tako zasnovana z mislijo nanj in njemu v spomin. O njem sicer najbolj govorijo njegova dela, ampak tudi ljudje. Zato so tokrat z nami gostje: Majda Širca, umetnostna zgodovinarka in publicistka, tudi arhitektova soproga, Roman Uranjek, vizualni umetnik (tudi del skupinske razstave, dolgoletni prijatelj), Maruša Zorec, arhitektka in profesorica na Fakulteta za arhitekturo v Ljubljani (del skupinske razstave, arhitektova sodelavka in študentka), Piera Ravnikar, vodja galerije Ravnikar Gallery Space in zgodovinarka. Avtorica in voditeljica oddaje je Liana Buršič <p>Razstava raznolike skupine umetnikov v spomin arhitekta Vojteha Ravnikarja</p><p><p>Mineva desetletje, odkar je umrl <strong>Vojteh Ravnikar</strong>, nesporni protagonist slovenske arhitekture v obdobju zadnjih desetletij 20. in prvega desetletja 21. stoletja. Zasnoval je sežansko občinsko stavbo, tamkajšnje pokopališče in Kulturni center Srečka Kosovela, hotel Klub v Lipici, stavbo tako novogoriškega gledališča kakor sosednje Goriške knjižnice Franceta Bevka. Uredil je Giordanov in Carpacciov trg v Kopru ter četrt stoletja vodil Piranske dneve arhitekture, ustanovil ter urejal revjo Piranesi, opus pa sklenil s Zimskim dvorcem Bloke. To je le nekaj del iz opusa Vojteha Ravnikarja, ki je tako pomembno soustvaril podobo zlasti Primorske, najpomembnejši del njegovega opusa pa je nastal znotraj skupine Kras. Arhitekture se ni loteval zgolj z mislijo na njene tehnične in oblikovne vidike, temveč tudi skozi etične, družbene in estetske premisleke. V Ravnikar Gallery Space, v sodelovanju z Muzejem za arhitekturo in oblikovanje (MAO) se jim je zato zdelo primerno, da obletnico arhitektove smrti obeležijo z razstavo, za katero so umetniška dela prispevale avtorice in avtorji z različnimi delovnimi ozadji in likovnimi izrazi, ki pa v okviru razstave ostajajo osredinjeni na figuro Vojteha Ravnikarja. Razstava je tako zasnovana z mislijo nanj in njemu v spomin.</p> <p>O njem najbolj govorijo njegova dela, ampak tudi ljudje. Zato so tokrat z nami gostje:</p> <p>- <strong>Majda Širca,</strong> umetnostna zgodovinarka in publicistka, tudi arhitektova soproga</p> <p>- <strong>Roman Uranjek</strong>, vizualni umetnik (tudi del skupinske razstave, dolgoletni prijatelj)</p> <p>- <strong>Maruša Zorec</strong>, arhitektka in profesorica na Fakulteta za arhitekturo v Ljubljani (del skupinske razstave, arhitektova sodelavka in študentka)</p> <p>- <strong>Piera Ravnikar</strong>, vodja galerije Ravnikar Gallery Space in zgodovinarka</p></p> 174756312 RTVSLO – Ars 3078 clean Mineva desetletje, odkar je umrl Vojteh Ravnikar, nesporni protagonist slovenske arhitekture v obdobju zadnjih desetletij 20. in prvega desetletja 21. stoletja. Zasnoval je sežansko občinsko stavbo, tamkajšnje pokopališče in Kulturni center Srečka Kosovela, hotel Klub v Lipici, stavbo tako novogoriškega gledališča kakor sosednje Goriške knjižnice Franceta Bevka. Uredil je Giordanov in Carpacciev trg v Kopru ter četrt stoletja vodil Piranske dneve arhitekture, ustanovil ter urejal revjo Piranesi, opus pa sklenil s Zimskim dvorcem Bloke. To je le nekaj del iz opusa Vojteha Ravnikarja, ki je tako pomembno soustvaril podobo zlasti Primorske, najpomembnejši del njegovega opusa pa je nastal znotraj skupine Kras. Arhitekture se ni loteval zgolj z mislijo na njene tehnične in oblikovne vidike, temveč tudi skozi etične, družbene in estetske premisleke. V Ravnikar Gallery Space, v sodelovanju z Muzejem za arhitekturo in oblikovanje (MAO) se jim je zato zdelo primerno, da obletnico arhitektove smrti obeležijo z razstavo, za katero so umetniška dela prispevale avtorice in avtorji z različnimi delovnimi ozadji in likovnimi izrazi, ki pa v okviru razstave ostajajo osredinjeni na figuro Vojteha Ravnikarja. Razstava je tako zasnovana z mislijo nanj in njemu v spomin. O njem sicer najbolj govorijo njegova dela, ampak tudi ljudje. Zato so tokrat z nami gostje: Majda Širca, umetnostna zgodovinarka in publicistka, tudi arhitektova soproga, Roman Uranjek, vizualni umetnik (tudi del skupinske razstave, dolgoletni prijatelj), Maruša Zorec, arhitektka in profesorica na Fakulteta za arhitekturo v Ljubljani (del skupinske razstave, arhitektova sodelavka in študentka), Piera Ravnikar, vodja galerije Ravnikar Gallery Space in zgodovinarka. Avtorica in voditeljica oddaje je Liana Buršič <p>Razstava raznolike skupine umetnikov v spomin arhitekta Vojteha Ravnikarja</p><p><p>Mineva desetletje, odkar je umrl <strong>Vojteh Ravnikar</strong>, nesporni protagonist slovenske arhitekture v obdobju zadnjih desetletij 20. in prvega desetletja 21. stoletja. Zasnoval je sežansko občinsko stavbo, tamkajšnje pokopališče in Kulturni center Srečka Kosovela, hotel Klub v Lipici, stavbo tako novogoriškega gledališča kakor sosednje Goriške knjižnice Franceta Bevka. Uredil je Giordanov in Carpacciov trg v Kopru ter četrt stoletja vodil Piranske dneve arhitekture, ustanovil ter urejal revjo Piranesi, opus pa sklenil s Zimskim dvorcem Bloke. To je le nekaj del iz opusa Vojteha Ravnikarja, ki je tako pomembno soustvaril podobo zlasti Primorske, najpomembnejši del njegovega opusa pa je nastal znotraj skupine Kras. Arhitekture se ni loteval zgolj z mislijo na njene tehnične in oblikovne vidike, temveč tudi skozi etične, družbene in estetske premisleke. V Ravnikar Gallery Space, v sodelovanju z Muzejem za arhitekturo in oblikovanje (MAO) se jim je zato zdelo primerno, da obletnico arhitektove smrti obeležijo z razstavo, za katero so umetniška dela prispevale avtorice in avtorji z različnimi delovnimi ozadji in likovnimi izrazi, ki pa v okviru razstave ostajajo osredinjeni na figuro Vojteha Ravnikarja. Razstava je tako zasnovana z mislijo nanj in njemu v spomin.</p> <p>O njem najbolj govorijo njegova dela, ampak tudi ljudje. Zato so tokrat z nami gostje:</p> <p>- <strong>Majda Širca,</strong> umetnostna zgodovinarka in publicistka, tudi arhitektova soproga</p> <p>- <strong>Roman Uranjek</strong>, vizualni umetnik (tudi del skupinske razstave, dolgoletni prijatelj)</p> <p>- <strong>Maruša Zorec</strong>, arhitektka in profesorica na Fakulteta za arhitekturo v Ljubljani (del skupinske razstave, arhitektova sodelavka in študentka)</p> <p>- <strong>Piera Ravnikar</strong>, vodja galerije Ravnikar Gallery Space in zgodovinarka</p></p> Wed, 24 Feb 2021 14:40:00 +0000 Vojteh Ko je pred nekaj manj kot osemdesetimi leti, na začetku aprila 1941, Maribor zasedla nemška vojska, je nemajhen del tamkajšnjega prebivalstva pozdravil prihod okupatorja. Med njimi je seveda prednjačila nemška skupnost, toda pridružili so se ji tudi številni Slovenci, ki so že v desetletju pred vojno začeli bolj ali manj odkrito simpatizirati z nacističnim redom. Ta pojav je zgodovinopisje v preteklosti velikokrat odpravljalo zgolj kot odklonsko obnašanje nekaterih slovenskih Štajercev, privrženih Nemcem. A kot v svojem delu Svastika na pokopališkem zidu: poročilo o hitlerizmu v širši okolici Maribora v tridesetih letih 20. stoletja, ki je nedavno izšlo pri založbi Beletrina, prikaže zgodovinarka ter znanstvena sodelavka na Inštitutu za kulturno zgodovino Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti dr. Mateja Ratej, je potrebno privrženost nekaterih štajerskih Slovencev Hitlerju razumeti v širšem zgodovinskem in socialnem kontekstu tistega časa. O tem, kako se je ta privrženost kazala, kakšne razsežnosti je dosegla, predvsem pa o socialnih razmerah, zaradi katerih je nezanemarljivo število prebivalcev Maribora in okolice v letih pred vojno na priključitev k Tretjemu rajhu začelo gledati kot na možno rešitev svojih eksistencialnih težav, se je z dr. Matejo Ratej pogovarjala Alja Zore. Foto: Bundesarchiv, Bild 121-0721; javna last<p>"Tak je, da je vseeno, ali je naša država ali Abesinija ali Hitler, samo da bi davke manje plačevali in da bi za denar bilo lažje."</p><p><p>Ko je pred nekaj manj kot osemdesetimi leti, na začetku aprila 1941, Maribor zasedla nemška vojska, je nemajhen del tamkajšnjega prebivalstva pozdravil prihod okupatorja. Med njimi je seveda prednjačila nemška skupnost, toda pridružili so se ji tudi številni Slovenci, ki so že v desetletju pred vojno začeli bolj ali manj odkrito simpatizirati z nacističnim redom. Ta pojav je zgodovinopisje v preteklosti velikokrat odpravljalo zgolj kot odklonsko obnašanje nekaterih slovenskih Štajercev, privrženih Nemcem. A kot v svojem delu<strong><em> Svastika na pokopališkem zidu: poročilo o hitlerizmu v širši okolici Maribora</em> <em>v tridesetih letih 20. stoletja</em></strong>, ki je nedavno izšlo pri založbi Beletrina, prikaže zgodovinarka ter znanstvena sodelavka na Inštitutu za kulturno zgodovino Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti <strong>dr. Mateja Ratej</strong>, je potrebno privrženost nekaterih štajerskih Slovencev Hitlerju razumeti v širšem zgodovinskem in socialnem kontekstu tistega časa. O tem, kako se je ta privrženost kazala, kakšne razsežnosti je dosegla, predvsem pa o socialnih razmerah, zaradi katerih je nezanemarljivo število prebivalcev Maribora in okolice v letih pred vojno na priključitev k Tretjemu rajhu začelo gledati kot na možno rešitev svojih eksistencialnih težav, se bomo z dr. Matejo Ratej pogovarjali v tokratni oddaji Glasovi svetov.</p></p> 174754228 RTVSLO – Ars 2375 clean Ko je pred nekaj manj kot osemdesetimi leti, na začetku aprila 1941, Maribor zasedla nemška vojska, je nemajhen del tamkajšnjega prebivalstva pozdravil prihod okupatorja. Med njimi je seveda prednjačila nemška skupnost, toda pridružili so se ji tudi številni Slovenci, ki so že v desetletju pred vojno začeli bolj ali manj odkrito simpatizirati z nacističnim redom. Ta pojav je zgodovinopisje v preteklosti velikokrat odpravljalo zgolj kot odklonsko obnašanje nekaterih slovenskih Štajercev, privrženih Nemcem. A kot v svojem delu Svastika na pokopališkem zidu: poročilo o hitlerizmu v širši okolici Maribora v tridesetih letih 20. stoletja, ki je nedavno izšlo pri založbi Beletrina, prikaže zgodovinarka ter znanstvena sodelavka na Inštitutu za kulturno zgodovino Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti dr. Mateja Ratej, je potrebno privrženost nekaterih štajerskih Slovencev Hitlerju razumeti v širšem zgodovinskem in socialnem kontekstu tistega časa. O tem, kako se je ta privrženost kazala, kakšne razsežnosti je dosegla, predvsem pa o socialnih razmerah, zaradi katerih je nezanemarljivo število prebivalcev Maribora in okolice v letih pred vojno na priključitev k Tretjemu rajhu začelo gledati kot na možno rešitev svojih eksistencialnih težav, se je z dr. Matejo Ratej pogovarjala Alja Zore. Foto: Bundesarchiv, Bild 121-0721; javna last<p>"Tak je, da je vseeno, ali je naša država ali Abesinija ali Hitler, samo da bi davke manje plačevali in da bi za denar bilo lažje."</p><p><p>Ko je pred nekaj manj kot osemdesetimi leti, na začetku aprila 1941, Maribor zasedla nemška vojska, je nemajhen del tamkajšnjega prebivalstva pozdravil prihod okupatorja. Med njimi je seveda prednjačila nemška skupnost, toda pridružili so se ji tudi številni Slovenci, ki so že v desetletju pred vojno začeli bolj ali manj odkrito simpatizirati z nacističnim redom. Ta pojav je zgodovinopisje v preteklosti velikokrat odpravljalo zgolj kot odklonsko obnašanje nekaterih slovenskih Štajercev, privrženih Nemcem. A kot v svojem delu<strong><em> Svastika na pokopališkem zidu: poročilo o hitlerizmu v širši okolici Maribora</em> <em>v tridesetih letih 20. stoletja</em></strong>, ki je nedavno izšlo pri založbi Beletrina, prikaže zgodovinarka ter znanstvena sodelavka na Inštitutu za kulturno zgodovino Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti <strong>dr. Mateja Ratej</strong>, je potrebno privrženost nekaterih štajerskih Slovencev Hitlerju razumeti v širšem zgodovinskem in socialnem kontekstu tistega časa. O tem, kako se je ta privrženost kazala, kakšne razsežnosti je dosegla, predvsem pa o socialnih razmerah, zaradi katerih je nezanemarljivo število prebivalcev Maribora in okolice v letih pred vojno na priključitev k Tretjemu rajhu začelo gledati kot na možno rešitev svojih eksistencialnih težav, se bomo z dr. Matejo Ratej pogovarjali v tokratni oddaji Glasovi svetov.</p></p> Wed, 17 Feb 2021 13:05:00 +0000 Hitlerizem kot privid boljšega življenja za štajerske Slovence V preteklem mesecu so hrvaške, srbske, bosanske in slovenske medije preplavila pričevanja gledaliških in filmskih igralk o spolnem nadlegovanju in nasilju, ki so ga bile deležne tekom študija in kariere. Po dobrih treh letih odkar so o nasilju prve spregovorile hollywoodske igralke in je svetovno javnost zajelo gibanje #metoo, so zdaj svoj glas povzdignile tudi igralke tako imenovane balkanske regije. V samo nekaj dneh po objavi facebook profila #nisamtražila, je sledilo na tisoče izpovedi žensk iz celotne regije. Prvič v zgodovini so različni mediji množično pričeli poročati o spolnem nadlegovanju žensk in odprli javno razpravo o problematiki. Več o tem ali lahko govorimo o edinstvenem dogajanju v zgodovini boja za pravice žensk in ali smo priče postavljanju novih družbenih paradigem, smo govorili v oddaji Glasovi svetov.<p>O spolnem nadlegovanju in nasilju ter postavljanju novih družbenih paradigem</p><p><p>Potem, ko so v preteklem mesecu hrvaške, srbske, bosanske in slovenske medije preplavila pričevanja gledaliških in filmskih igralk o spolnem nadlegovanju ter nasilju, ki so ga bile deležne tekom študija in kariere, so prvič v zgodovini različni mediji množično pričeli poročati o spolnem nadlegovanju žensk in odprli javno razpravo o problematiki. Po dobrih treh letih odkar so o nasilju prve spregovorile hollywoodske igralke in je svetovno javnost zajelo gibanje #metoo, so zdaj svoj glas povzdignile tudi igralke tako imenovane balkanske regije. V samo nekaj dneh po objavi facebook profila #nisamtražila, je sledilo na tisoče izpovedi žensk iz celotne regije. Temu je sledila tudi izpoved igralke Mie Skrbinac, ki je sprožila plaz javnega govora o problematiki, ki je vpeta v vse družbene sfere in strukture.</p> <blockquote><p>Ta situacija marsikomu ne ustreza. Želijo status quo, želijo podrejene ženske in napadi na tiste, ki so spregovorile so predvsem poskusi ustrahovanja in napadi na vse tiste ženske, ki še bodo spregovorile.</p></blockquote> <p>Ker so imeli, zgodovinsko gledano, moški dovoljenje za spolno nasilje, je slednje v družbi normalizirano in zato se ljudem zdi, da niso ničesar videli in slišali, odgovarja red. prof. dr. Darja Zaviršek na vprašanje o kolektivni odgovornosti.</p> <blockquote><p>Ko se v zadnjih tednih pogovarjam s kolegicami in kolegi, vsi pravijo: "Seveda smo vedeli, saj to se je vedelo!" Zlasti v institucijah vemo, da "vsi" vedo.</p></blockquote> <p>Odziv okolice na pojav nasilja je bistvenega pomena za spreminjanje norm, še poudarja sogovornica. Več o tem ali lahko govorimo o edinstvenem dogajanju v zgodovini boja za pravice žensk in ali smo priče postavljanju novih družbenih paradigem v oddaji Glasovi svetov.</p></p> 174752809 RTVSLO – Ars 3183 clean V preteklem mesecu so hrvaške, srbske, bosanske in slovenske medije preplavila pričevanja gledaliških in filmskih igralk o spolnem nadlegovanju in nasilju, ki so ga bile deležne tekom študija in kariere. Po dobrih treh letih odkar so o nasilju prve spregovorile hollywoodske igralke in je svetovno javnost zajelo gibanje #metoo, so zdaj svoj glas povzdignile tudi igralke tako imenovane balkanske regije. V samo nekaj dneh po objavi facebook profila #nisamtražila, je sledilo na tisoče izpovedi žensk iz celotne regije. Prvič v zgodovini so različni mediji množično pričeli poročati o spolnem nadlegovanju žensk in odprli javno razpravo o problematiki. Več o tem ali lahko govorimo o edinstvenem dogajanju v zgodovini boja za pravice žensk in ali smo priče postavljanju novih družbenih paradigem, smo govorili v oddaji Glasovi svetov.<p>O spolnem nadlegovanju in nasilju ter postavljanju novih družbenih paradigem</p><p><p>Potem, ko so v preteklem mesecu hrvaške, srbske, bosanske in slovenske medije preplavila pričevanja gledaliških in filmskih igralk o spolnem nadlegovanju ter nasilju, ki so ga bile deležne tekom študija in kariere, so prvič v zgodovini različni mediji množično pričeli poročati o spolnem nadlegovanju žensk in odprli javno razpravo o problematiki. Po dobrih treh letih odkar so o nasilju prve spregovorile hollywoodske igralke in je svetovno javnost zajelo gibanje #metoo, so zdaj svoj glas povzdignile tudi igralke tako imenovane balkanske regije. V samo nekaj dneh po objavi facebook profila #nisamtražila, je sledilo na tisoče izpovedi žensk iz celotne regije. Temu je sledila tudi izpoved igralke Mie Skrbinac, ki je sprožila plaz javnega govora o problematiki, ki je vpeta v vse družbene sfere in strukture.</p> <blockquote><p>Ta situacija marsikomu ne ustreza. Želijo status quo, želijo podrejene ženske in napadi na tiste, ki so spregovorile so predvsem poskusi ustrahovanja in napadi na vse tiste ženske, ki še bodo spregovorile.</p></blockquote> <p>Ker so imeli, zgodovinsko gledano, moški dovoljenje za spolno nasilje, je slednje v družbi normalizirano in zato se ljudem zdi, da niso ničesar videli in slišali, odgovarja red. prof. dr. Darja Zaviršek na vprašanje o kolektivni odgovornosti.</p> <blockquote><p>Ko se v zadnjih tednih pogovarjam s kolegicami in kolegi, vsi pravijo: "Seveda smo vedeli, saj to se je vedelo!" Zlasti v institucijah vemo, da "vsi" vedo.</p></blockquote> <p>Odziv okolice na pojav nasilja je bistvenega pomena za spreminjanje norm, še poudarja sogovornica. Več o tem ali lahko govorimo o edinstvenem dogajanju v zgodovini boja za pravice žensk in ali smo priče postavljanju novih družbenih paradigem v oddaji Glasovi svetov.</p></p> Wed, 10 Feb 2021 15:58:00 +0000 "Meje so popolnoma jasne - moški vedo kaj je spolna zloraba" Danes mineva točno deset let, odkar se je 27. januarja 2011 po množičnih protestih v Egiptu in Tuniziji arabska pomlad preselila tudi v Jemen, kjer je na tisoče protestnikov zahtevalo odstop Alija Abdullaha Saleha, ki je državi takrat vladal že več kot trideset let. Toda kljub začetnemu optimizmu mednarodne javnosti, se je v tej državi na jugu Arabskega polotoka že nekaj let zatem razplamtela državljanska vojna, o Jemnu pa danes govorimo kot o prostoru, kjer se odvija največja humanitarna kriza na svetu: po podatkih Združenih narodov je v spopadih in zaradi pomanjkanja umrlo več kot 230 tisoč ljudi, kar 80 odstotkov tamkajšnjih državljanov pa je odvisnih od humanitarne pomoči. Ne glede na pogosta poročila o žrtvah pa praviloma le malo vemo o tem, kaj je pripeljalo do spopadov takšnega obsega. In če se večina komentatorjev posveča predvsem zunanjim, geopolitičnim dejavnikom, ki podžigajo jemenski konflikt, se bomo v tokratnih Glasovih svetov posvetili hutijevskemu gibanju, ki v tej vojni predstavlja enega najpomembnejših notranjepolitičnih akterjev in je že pred začetkom najbolj krvavih bojev zasedlo velik del jemenskega ozemlja, vključno s prestolnico Sano. Skozi razlago vzrokov za nastanek hutijevskega gibanja in okoliščin, v katerih je pridobilo svojo moč, pa se bomo dotaknili tudi dobršnega dela polpretekle jemenske zgodovine in osvetlili družbene razmere, v katerih je tamkajšnja državljanska vojna sploh vzniknila. O Hutijevcih, ki jih zaradi uveljavljene mednarodne medijske rabe večkrat imenujemo tudi Hutiji, bomo govorili z mladim raziskovalcem na Oddelku za zgodovino ljubljanske Filozofske fakultete Žigo Smoličem, ki je v preteklih letih raziskoval Hutijevce in druga šiitska uporniška gibanja na Bližnjem vzhodu. Oddajo je pripravila Alja Zore. Foto: Wikipedia, javna last<p>O nastanku in delovanju enega najpomembnejših akterjev dolgoletne državljanske vojne v Jemnu</p><p><p>Danes mineva točno deset let, odkar se je 27. januarja 2011 po množičnih protestih v Egiptu in Tuniziji arabska pomlad preselila tudi v Jemen, kjer je na tisoče protestnikov zahtevalo odstop Alija Abdullaha Saleha, ki je državi takrat vladal že več kot trideset let. Toda kljub začetnemu optimizmu mednarodne javnosti, se je v tej državi na jugu Arabskega polotoka že nekaj let zatem razplamtela državljanska vojna, o Jemnu pa danes govorimo kot o prostoru, kjer se odvija največja humanitarna kriza na svetu: po podatkih Združenih narodov je v spopadih in zaradi pomanjkanja umrlo več kot 230 tisoč ljudi, kar 80 odstotkov tamkajšnjih državljanov pa je odvisnih od humanitarne pomoči. Ne glede na pogosta poročila o žrtvah pa praviloma le malo vemo o tem, kaj je pripeljalo do spopadov takšnega obsega. In če se večina komentatorjev posveča predvsem zunanjim, geopolitičnim dejavnikom, ki podžigajo jemenski konflikt, se bomo v tokratnih Glasovih svetov posvetili hutijevskemu gibanju, ki v tej vojni predstavlja enega najpomembnejših notranjepolitičnih akterjev in je že pred začetkom najbolj krvavih bojev zasedlo velik del jemenskega ozemlja, vključno s prestolnico Sano. Skozi razlago vzrokov za nastanek hutijevskega gibanja in okoliščin, v katerih je pridobilo svojo moč, pa se bomo dotaknili tudi dobršnega dela polpretekle jemenske zgodovine in osvetlili družbene razmere, v katerih je tamkajšnja državljanska vojna sploh vzniknila. O hutijevcih, ki jih zaradi uveljavljene mednarodne medijske rabe večkrat imenujemo tudi hutiji, bomo govorili z mladim raziskovalcem na Oddelku za zgodovino ljubljanske Filozofske fakultete <strong>Žigo Smoličem</strong>, ki je v preteklih letih raziskoval hutijevce in druga šiitska uporniška gibanja na Bližnjem vzhodu.</p></p> 174749319 RTVSLO – Ars 3266 clean Danes mineva točno deset let, odkar se je 27. januarja 2011 po množičnih protestih v Egiptu in Tuniziji arabska pomlad preselila tudi v Jemen, kjer je na tisoče protestnikov zahtevalo odstop Alija Abdullaha Saleha, ki je državi takrat vladal že več kot trideset let. Toda kljub začetnemu optimizmu mednarodne javnosti, se je v tej državi na jugu Arabskega polotoka že nekaj let zatem razplamtela državljanska vojna, o Jemnu pa danes govorimo kot o prostoru, kjer se odvija največja humanitarna kriza na svetu: po podatkih Združenih narodov je v spopadih in zaradi pomanjkanja umrlo več kot 230 tisoč ljudi, kar 80 odstotkov tamkajšnjih državljanov pa je odvisnih od humanitarne pomoči. Ne glede na pogosta poročila o žrtvah pa praviloma le malo vemo o tem, kaj je pripeljalo do spopadov takšnega obsega. In če se večina komentatorjev posveča predvsem zunanjim, geopolitičnim dejavnikom, ki podžigajo jemenski konflikt, se bomo v tokratnih Glasovih svetov posvetili hutijevskemu gibanju, ki v tej vojni predstavlja enega najpomembnejših notranjepolitičnih akterjev in je že pred začetkom najbolj krvavih bojev zasedlo velik del jemenskega ozemlja, vključno s prestolnico Sano. Skozi razlago vzrokov za nastanek hutijevskega gibanja in okoliščin, v katerih je pridobilo svojo moč, pa se bomo dotaknili tudi dobršnega dela polpretekle jemenske zgodovine in osvetlili družbene razmere, v katerih je tamkajšnja državljanska vojna sploh vzniknila. O Hutijevcih, ki jih zaradi uveljavljene mednarodne medijske rabe večkrat imenujemo tudi Hutiji, bomo govorili z mladim raziskovalcem na Oddelku za zgodovino ljubljanske Filozofske fakultete Žigo Smoličem, ki je v preteklih letih raziskoval Hutijevce in druga šiitska uporniška gibanja na Bližnjem vzhodu. Oddajo je pripravila Alja Zore. Foto: Wikipedia, javna last<p>O nastanku in delovanju enega najpomembnejših akterjev dolgoletne državljanske vojne v Jemnu</p><p><p>Danes mineva točno deset let, odkar se je 27. januarja 2011 po množičnih protestih v Egiptu in Tuniziji arabska pomlad preselila tudi v Jemen, kjer je na tisoče protestnikov zahtevalo odstop Alija Abdullaha Saleha, ki je državi takrat vladal že več kot trideset let. Toda kljub začetnemu optimizmu mednarodne javnosti, se je v tej državi na jugu Arabskega polotoka že nekaj let zatem razplamtela državljanska vojna, o Jemnu pa danes govorimo kot o prostoru, kjer se odvija največja humanitarna kriza na svetu: po podatkih Združenih narodov je v spopadih in zaradi pomanjkanja umrlo več kot 230 tisoč ljudi, kar 80 odstotkov tamkajšnjih državljanov pa je odvisnih od humanitarne pomoči. Ne glede na pogosta poročila o žrtvah pa praviloma le malo vemo o tem, kaj je pripeljalo do spopadov takšnega obsega. In če se večina komentatorjev posveča predvsem zunanjim, geopolitičnim dejavnikom, ki podžigajo jemenski konflikt, se bomo v tokratnih Glasovih svetov posvetili hutijevskemu gibanju, ki v tej vojni predstavlja enega najpomembnejših notranjepolitičnih akterjev in je že pred začetkom najbolj krvavih bojev zasedlo velik del jemenskega ozemlja, vključno s prestolnico Sano. Skozi razlago vzrokov za nastanek hutijevskega gibanja in okoliščin, v katerih je pridobilo svojo moč, pa se bomo dotaknili tudi dobršnega dela polpretekle jemenske zgodovine in osvetlili družbene razmere, v katerih je tamkajšnja državljanska vojna sploh vzniknila. O hutijevcih, ki jih zaradi uveljavljene mednarodne medijske rabe večkrat imenujemo tudi hutiji, bomo govorili z mladim raziskovalcem na Oddelku za zgodovino ljubljanske Filozofske fakultete <strong>Žigo Smoličem</strong>, ki je v preteklih letih raziskoval hutijevce in druga šiitska uporniška gibanja na Bližnjem vzhodu.</p></p> Wed, 27 Jan 2021 13:05:00 +0000 Jemenski hutijevci in kaos na jugu Arabskega polotoka Luis Barragán, znan kot »umetnik med arhitekti«, je eden najbolj priznanih arhitektov 20. stoletja. Za svoje delo je prejel Pritzkerjevo nagado, najvišje priznanje za arhitekturo, njegov dom v prestolnici Mehike »Casa Luis Barragán« pa je del UNESCO-ve kulturne dediščine. Po smrti tega znamenitega arhitekta je njegov profesionalni arhiv v celoti kupilo švicarsko pohištveno podjetje in ga zaprlo za javnost. Ali in zakaj je to problem? To je v svojem večletnem umetniškem projektu The Barragán Archives raziskovala ameriška konceptualna umetnica Jill Magid ter o tem posnela dokumentarni film »The Proposal«, v katerem je izpostavila vprašanja o avtorskem pravu, intelektualni lastnini in odnosu do kulturne dediščine. V okviru cikla Akcija! je Aksioma premierno predstavila film The Proposal slovenskemu občinstvu in v organizaciji s Kino Šiška pripravila virtualno srečanje z Jill Magid. Z umetnico se je pogovarjala tudi Urška Henigman.<p>Konceptualna umetnica Jill Magid z umetnostjo k razmisleku o avtorskem pravu in intelektualni lastnini </p><p><p>Luis Barragán, znan kot "umetnik med arhitekti", je eden najbolj priznanih arhitektov 20. stoletja. Za svoje delo je prejel Pritzkerjevo nagado, najvišje priznanje za arhitekturo, njegov dom v prestolnici Mehike "Casa Luis Barragán" pa je del UNESCO-ve kulturne dediščine. Po smrti tega znamenitega arhitekta je njegov profesionalni arhiv v celoti kupilo švicarsko pohištveno podjetje in ga zaprlo za širšo in strokovno javnost. Ali in zakaj je to problem? To je v svojem večletnem umetniškem projektu "The Barragán Archives" raziskovala ameriška konceptualna umetnica Jill Magid ter o tem posnela dokumentarni film "The Proposal", v katerem je na svetovno prizorišče postavila vprašanja o avtorskem pravu, intelektualni lastnini in odnosu do kulturne dediščine. V okviru cikla Akcija! je <a>Aksioma</a> slovenskemu občinstvu januarja premierno predstavila film "The Proposal"  in v organizaciji s <a>Kino Šiška</a> pripravila virtualno srečanje z umetnico Jill Magid. Projekcija filma in spletni pogovor sta se kot predogodka odvila v okviru Dneva odprtega znanja, ki ga organizirata <a>Inštitut za intelektualno lastnino</a> in <a>Danes je nov dan</a>.</p></p> 174748225 RTVSLO – Ars 2853 clean Luis Barragán, znan kot »umetnik med arhitekti«, je eden najbolj priznanih arhitektov 20. stoletja. Za svoje delo je prejel Pritzkerjevo nagado, najvišje priznanje za arhitekturo, njegov dom v prestolnici Mehike »Casa Luis Barragán« pa je del UNESCO-ve kulturne dediščine. Po smrti tega znamenitega arhitekta je njegov profesionalni arhiv v celoti kupilo švicarsko pohištveno podjetje in ga zaprlo za javnost. Ali in zakaj je to problem? To je v svojem večletnem umetniškem projektu The Barragán Archives raziskovala ameriška konceptualna umetnica Jill Magid ter o tem posnela dokumentarni film »The Proposal«, v katerem je izpostavila vprašanja o avtorskem pravu, intelektualni lastnini in odnosu do kulturne dediščine. V okviru cikla Akcija! je Aksioma premierno predstavila film The Proposal slovenskemu občinstvu in v organizaciji s Kino Šiška pripravila virtualno srečanje z Jill Magid. Z umetnico se je pogovarjala tudi Urška Henigman.<p>Konceptualna umetnica Jill Magid z umetnostjo k razmisleku o avtorskem pravu in intelektualni lastnini </p><p><p>Luis Barragán, znan kot "umetnik med arhitekti", je eden najbolj priznanih arhitektov 20. stoletja. Za svoje delo je prejel Pritzkerjevo nagado, najvišje priznanje za arhitekturo, njegov dom v prestolnici Mehike "Casa Luis Barragán" pa je del UNESCO-ve kulturne dediščine. Po smrti tega znamenitega arhitekta je njegov profesionalni arhiv v celoti kupilo švicarsko pohištveno podjetje in ga zaprlo za širšo in strokovno javnost. Ali in zakaj je to problem? To je v svojem večletnem umetniškem projektu "The Barragán Archives" raziskovala ameriška konceptualna umetnica Jill Magid ter o tem posnela dokumentarni film "The Proposal", v katerem je na svetovno prizorišče postavila vprašanja o avtorskem pravu, intelektualni lastnini in odnosu do kulturne dediščine. V okviru cikla Akcija! je <a>Aksioma</a> slovenskemu občinstvu januarja premierno predstavila film "The Proposal"  in v organizaciji s <a>Kino Šiška</a> pripravila virtualno srečanje z umetnico Jill Magid. Projekcija filma in spletni pogovor sta se kot predogodka odvila v okviru Dneva odprtega znanja, ki ga organizirata <a>Inštitut za intelektualno lastnino</a> in <a>Danes je nov dan</a>.</p></p> Fri, 22 Jan 2021 13:00:00 +0000 "Meje je treba porivati, da jih sploh vidimo" Na prvi pogled se zdi, da med radikalno modernistično likovno umetnostjo z začetka 20. stoletja in novodobnimi holivudskimi uspešnicami ni prav nikakršnih stičnih točk. Kako bi vendar lahko bile, ko pa nas na eni strani Marcel Duchamp s svojim znamenitim pisoarjem, spretno preimenovanim v Fontano, prepričuje, da vsa avra genialnosti nekega umetniškega dela izvira zgolj iz konteksta, da torej na umetnini ni nič posebnega onkraj tega, da pač visi na steni kakega muzeja ali galerije, medtem ko nas filmi o Supermanu, Batmanu ali Črnem panterju na drugi strani hočejo scela potopiti v izmišljijo, se pravi v sebi zaokrožen, sklenjen fikcijski svet, v katerega lahko pobegnemo, kadar je pritisk naših vsakdanjih življenj nevzdržen. Splošna sprejeta modrost, skratka, meni, da nas hoče prva umetnostna praksa strezniti, nam strgati tančico idealizma izpred oči in nas odpreti za resnico, medtem ko nas druga skuša zazibati v čim lagodnejši spanec, nas zvabiti v laž. Vse lepo in prav, a dr. Jela Krečič, filozofinja in predavateljica na treh ljubljanskih visokošolskih ustanovah, na Fakulteti za družbene vede, na Filozofski fakulteti in na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, v razpravi Zmote neprevaranih : od modernizma do Hollywooda, ki je pred nedavnim izšla v založbi Društva za teoretsko psihoanalizo, razvija povsem drugačno interpretacijo. Njene analize namreč razkrivajo, da so utečena mnenja tako glede likovnega modernizma kakor glede holivudskega popa pomanjkljiva, kratkovidna in zavajajoča. Še več: ob branju Zmot neprevaranih se pokaže, da se tako konceptualna umetnost kakega Duchampa kakor franšize o superjunakih pravzaprav ubadajo z istim vprašanjem, kako namreč izreči nekaj resničnega o družbi, o politiki pa tudi o tem, kar bi nemara lahko poimenovali condition humaine, le da jim to včasih uspe, spet drugič pa ne. Zato je slej ko prej pravo vprašanje, ki si ga velja ob umetnosti postaviti, tole: kateri tehnični prijemi in postopki, katere oblikovalske strategije umetnosti omogočajo, da ostaja na ravni svoje naloge, in kateri ne. Odgovor na to vprašanje smo v pogovoru z Jelo Krečič iskali v tokratnih Glasovih svetov. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva<p>V pogovoru s filozofinjo Jelo Krečič preverjamo, zakaj umetnost - pa naj gre za likovni modernizem ali holivudski pop - vselej potrebuje vsaj kanec umetelnosti, artificelnosti in prevare, če hoče doseči svoj polni učinek</p><p><p>Na prvi pogled se zdi, da med radikalno modernistično likovno umetnostjo z začetka 20. stoletja in novodobnimi holivudskimi uspešnicami ni prav nikakršnih stičnih točk. Kako bi vendar lahko bile, ko pa nas na eni strani <strong>Marcel Duchamp</strong> s svojim znamenitim pisoarjem, spretno preimenovanim v <strong><em>Fontano</em></strong>, prepričuje, da vsa avra genialnosti nekega umetniškega dela izvira zgolj iz konteksta, da torej na umetnini ni nič posebnega onkraj tega, da pač visi na steni kakega muzeja ali galerije, medtem ko nas filmi o Supermanu, Batmanu ali Črnem panterju na drugi strani hočejo scela potopiti v izmišljijo, se pravi v sebi zaokrožen, sklenjen fikcijski svet, v katerega lahko pobegnemo, kadar je pritisk naših vsakdanjih življenj nevzdržen. Splošna sprejeta modrost, skratka, meni, da nas hoče prva umetnostna praksa strezniti, nam strgati tančico idealizma izpred oči in nas odpreti za resnico, medtem ko nas druga skuša zazibati v čim lagodnejši spanec, nas zvabiti v laž.</p> <p>Vse lepo in prav, a <strong>dr. Jela Krečič</strong>, filozofinja in predavateljica na treh ljubljanskih visokošolskih ustanovah, na Fakulteti za družbene vede, na Filozofski fakulteti in na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, v razpravi <strong><em>Zmote neprevaranih : od modernizma do Hollywooda</em></strong>, ki je pred nedavnim izšla v založbi Društva za teoretsko psihoanalizo, razvija povsem drugačno interpretacijo. Njene analize namreč razkrivajo, da so utečena mnenja tako glede likovnega modernizma kakor glede holivudskega popa pomanjkljiva, kratkovidna in zavajajoča. Še več: ob branju <em>Zmot neprevaranih</em> se pokaže, da se tako konceptualna umetnost kakega Duchampa kakor franšize o superjunakih pravzaprav ubadajo z istim vprašanjem, kako namreč izreči nekaj resničnega o družbi, o politiki pa tudi o tem, kar bi nemara lahko poimenovali <em>condition humaine,</em> le da jim to včasih uspe, spet drugič pa ne. Zato je slej ko prej pravo vprašanje, ki si ga velja ob umetnosti postaviti, tole: kateri tehnični prijemi in postopki, katere oblikovalske strategije umetnosti omogočajo, da ostaja na ravni svoje naloge, in kateri ne. Odgovor na to vprašanje v pogovoru z Jelo Krečič iščemo v tokratnih Glasovih svetov.</p></p> 174747462 RTVSLO – Ars 2751 clean Na prvi pogled se zdi, da med radikalno modernistično likovno umetnostjo z začetka 20. stoletja in novodobnimi holivudskimi uspešnicami ni prav nikakršnih stičnih točk. Kako bi vendar lahko bile, ko pa nas na eni strani Marcel Duchamp s svojim znamenitim pisoarjem, spretno preimenovanim v Fontano, prepričuje, da vsa avra genialnosti nekega umetniškega dela izvira zgolj iz konteksta, da torej na umetnini ni nič posebnega onkraj tega, da pač visi na steni kakega muzeja ali galerije, medtem ko nas filmi o Supermanu, Batmanu ali Črnem panterju na drugi strani hočejo scela potopiti v izmišljijo, se pravi v sebi zaokrožen, sklenjen fikcijski svet, v katerega lahko pobegnemo, kadar je pritisk naših vsakdanjih življenj nevzdržen. Splošna sprejeta modrost, skratka, meni, da nas hoče prva umetnostna praksa strezniti, nam strgati tančico idealizma izpred oči in nas odpreti za resnico, medtem ko nas druga skuša zazibati v čim lagodnejši spanec, nas zvabiti v laž. Vse lepo in prav, a dr. Jela Krečič, filozofinja in predavateljica na treh ljubljanskih visokošolskih ustanovah, na Fakulteti za družbene vede, na Filozofski fakulteti in na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, v razpravi Zmote neprevaranih : od modernizma do Hollywooda, ki je pred nedavnim izšla v založbi Društva za teoretsko psihoanalizo, razvija povsem drugačno interpretacijo. Njene analize namreč razkrivajo, da so utečena mnenja tako glede likovnega modernizma kakor glede holivudskega popa pomanjkljiva, kratkovidna in zavajajoča. Še več: ob branju Zmot neprevaranih se pokaže, da se tako konceptualna umetnost kakega Duchampa kakor franšize o superjunakih pravzaprav ubadajo z istim vprašanjem, kako namreč izreči nekaj resničnega o družbi, o politiki pa tudi o tem, kar bi nemara lahko poimenovali condition humaine, le da jim to včasih uspe, spet drugič pa ne. Zato je slej ko prej pravo vprašanje, ki si ga velja ob umetnosti postaviti, tole: kateri tehnični prijemi in postopki, katere oblikovalske strategije umetnosti omogočajo, da ostaja na ravni svoje naloge, in kateri ne. Odgovor na to vprašanje smo v pogovoru z Jelo Krečič iskali v tokratnih Glasovih svetov. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva<p>V pogovoru s filozofinjo Jelo Krečič preverjamo, zakaj umetnost - pa naj gre za likovni modernizem ali holivudski pop - vselej potrebuje vsaj kanec umetelnosti, artificelnosti in prevare, če hoče doseči svoj polni učinek</p><p><p>Na prvi pogled se zdi, da med radikalno modernistično likovno umetnostjo z začetka 20. stoletja in novodobnimi holivudskimi uspešnicami ni prav nikakršnih stičnih točk. Kako bi vendar lahko bile, ko pa nas na eni strani <strong>Marcel Duchamp</strong> s svojim znamenitim pisoarjem, spretno preimenovanim v <strong><em>Fontano</em></strong>, prepričuje, da vsa avra genialnosti nekega umetniškega dela izvira zgolj iz konteksta, da torej na umetnini ni nič posebnega onkraj tega, da pač visi na steni kakega muzeja ali galerije, medtem ko nas filmi o Supermanu, Batmanu ali Črnem panterju na drugi strani hočejo scela potopiti v izmišljijo, se pravi v sebi zaokrožen, sklenjen fikcijski svet, v katerega lahko pobegnemo, kadar je pritisk naših vsakdanjih življenj nevzdržen. Splošna sprejeta modrost, skratka, meni, da nas hoče prva umetnostna praksa strezniti, nam strgati tančico idealizma izpred oči in nas odpreti za resnico, medtem ko nas druga skuša zazibati v čim lagodnejši spanec, nas zvabiti v laž.</p> <p>Vse lepo in prav, a <strong>dr. Jela Krečič</strong>, filozofinja in predavateljica na treh ljubljanskih visokošolskih ustanovah, na Fakulteti za družbene vede, na Filozofski fakulteti in na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, v razpravi <strong><em>Zmote neprevaranih : od modernizma do Hollywooda</em></strong>, ki je pred nedavnim izšla v založbi Društva za teoretsko psihoanalizo, razvija povsem drugačno interpretacijo. Njene analize namreč razkrivajo, da so utečena mnenja tako glede likovnega modernizma kakor glede holivudskega popa pomanjkljiva, kratkovidna in zavajajoča. Še več: ob branju <em>Zmot neprevaranih</em> se pokaže, da se tako konceptualna umetnost kakega Duchampa kakor franšize o superjunakih pravzaprav ubadajo z istim vprašanjem, kako namreč izreči nekaj resničnega o družbi, o politiki pa tudi o tem, kar bi nemara lahko poimenovali <em>condition humaine,</em> le da jim to včasih uspe, spet drugič pa ne. Zato je slej ko prej pravo vprašanje, ki si ga velja ob umetnosti postaviti, tole: kateri tehnični prijemi in postopki, katere oblikovalske strategije umetnosti omogočajo, da ostaja na ravni svoje naloge, in kateri ne. Odgovor na to vprašanje v pogovoru z Jelo Krečič iščemo v tokratnih Glasovih svetov.</p></p> Wed, 20 Jan 2021 13:05:00 +0000 Jela Krečič: "Umetnost je tista prevara, ki v resnici govori resnico." Sodobne družbe se vse bolj polarizirajo. Pripravljenosti za dialog o najrazličnejših, tudi izredno pomembnih družbenih vprašanjih je čedalje manj.  Zdi se, da argumentom, s katerimi se v izhodišču ne strinjamo, vse bolj stežka resnično prisluhnemo. Pandemija je številne obstoječe težave še izdatno poglobila in zaostrila družbene napetosti. Vzporedno se hitro povečuje tudi radikalizacija v smeri nasilja. Vprašanjem, kaj tovrstno radikalizacijo pravzaprav poganja, kako se kaže in kako se tega pojava najustrezneje lotiti pri nas, se posveča knjiga z Radikalizacija v smeri nasilja: temeljni koncepti, izbrani tuji pristopi in primer Slovenije. "Naše družbe so po koncu hladne zaživele v nekem mirnem mehurčku, kjer se je zdelo, da ne bo več vojn in konfliktov. Toda v zadnjih petih, desetih letih pa zaradi terorizma in nenazadnje zaradi covid krize prehajamo v višjo stopnjo polarizacije in radikalizacije," je poudaril prof. dr. Iztok Prezelj z ljubljanske Fakultete za družbene vede. "To se v Sloveniji kaže v zelo blagi obliki, v zelo močni trenutno v Združenih državah Amerike, pa tudi po Evropi." Pomembno vlogo v teh trendih ima tudi sodobna komunikacija prek spleta. "V 20. stoletju smo odkrili paralelni svet, ki je digitalni svet in ki je na začetku obljubljal tisto našo izgubljeno popolno svobodo, h kateri vsak posameznik stremi, kjer ne bi bili omejevani s pravili vsakdanjega življenja," izpostavlja vpliv spleta prof. dr. Branko Lobnikar z mariborske Fakultete za varnostne vede. "Demokracija je sistem pravil, ki nas omejuje v našem osebnem svobodnem vedenju, da lahko sobivamo in živimo kakovostno in dolgo življenje. V digitalnem svetu se je tudi s tem, da lahko zakrijemo svojo identiteto, zgodilo to, da smo se počutili popolnoma svobodni, predvsem pa nenadzorovani. Zaradi tega se je toliko gneva in čustev zvalilo prav v to okolje. Ljudje se nikoli ne obnašajo tako v resničnem svetu, kot to počnejo, ko so avatarji na Twitterju." "Zdaj imamo na izbiro samo dve stvari: ali se na novo naučimo novih pravil, jih dogovorimo in utrdimo ali pa zmanjšamo pričakovanja o kakovosti našega vsakdanjega življenja in živimo malo bolj svobodno, malo bolj čustveno, verjetno pa tudi malo manj varno." Foto: Pixabay/Engin Akyurt<p>Za uspešno naslavljanje radikalizacije, ki vodi v nasilje, bodo potrebni novi pristopi</p><p><p>Sodobne družbe se vse bolj polarizirajo. Pripravljenosti za dialog o najrazličnejših, tudi izredno pomembnih družbenih vprašanjih je čedalje manj.  Zdi se, da argumentom, s katerimi se v izhodišču ne strinjamo, vse bolj stežka resnično prisluhnemo. Pandemija je številne obstoječe težave še izdatno poglobila in zaostrila družbene napetosti. Vzporedno se hitro povečuje tudi radikalizacija v smeri nasilja. Vprašanjem, kaj tovrstno radikalizacijo pravzaprav poganja, kako se kaže in kako se tega pojava najustrezneje lotiti pri nas, se posveča knjiga z <strong>Radikalizacija v smeri nasilja: temeljni koncepti, izbrani tuji pristopi in primer Slovenije</strong>.</p> <blockquote><p>"Naše družbe so po koncu hladne zaživele v nekem mirnem mehurčku, kjer se je zdelo, da ne bo več vojn in konfliktov. Toda v zadnjih petih, desetih letih pa zaradi terorizma in nenazadnje zaradi covid krize prehajamo v višjo stopnjo polarizacije in radikalizacije," je poudaril <strong>prof. dr. Iztok Prezelj</strong> z ljubljanske Fakultete za družbene vede. "To se v Sloveniji kaže v zelo blagi obliki, v zelo močni trenutno v Združenih državah Amerike, pa tudi po Evropi."</p></blockquote> <p>Pomembno vlogo v teh trendih ima tudi sodobna komunikacija prek spleta.</p> <blockquote><p>"V 20. stoletju smo odkrili paralelni svet, ki je digitalni svet in ki je na začetku obljubljal tisto našo izgubljeno popolno svobodo, h kateri vsak posameznik stremi, kjer ne bi bili omejevani s pravili vsakdanjega življenja," izpostavlja vpliv spleta <strong>prof. dr. Branko Lobnikar</strong> z mariborske Fakultete za varnostne vede. "Demokracija je sistem pravil, ki nas omejuje v našem osebnem svobodnem vedenju, da lahko sobivamo in živimo kakovostno in dolgo življenje. V digitalnem svetu se je tudi s tem, da lahko zakrijemo svojo identiteto, zgodilo to, da smo se počutili popolnoma svobodni, predvsem pa nenadzorovani. Zaradi tega se je toliko gneva in čustev zvalilo prav v to okolje. Ljudje se nikoli ne obnašajo tako v resničnem svetu, kot to počnejo, ko so avatarji na Twitterju."</p> <p>"Zdaj imamo na izbiro samo dve stvari: ali se na novo naučimo novih pravil, jih dogovorimo in utrdimo ali pa zmanjšamo pričakovanja o kakovosti našega vsakdanjega življenja in živimo malo bolj svobodno, malo bolj čustveno, verjetno pa tudi malo manj varno."</p></blockquote></p> 174745891 RTVSLO – Ars 3288 clean Sodobne družbe se vse bolj polarizirajo. Pripravljenosti za dialog o najrazličnejših, tudi izredno pomembnih družbenih vprašanjih je čedalje manj.  Zdi se, da argumentom, s katerimi se v izhodišču ne strinjamo, vse bolj stežka resnično prisluhnemo. Pandemija je številne obstoječe težave še izdatno poglobila in zaostrila družbene napetosti. Vzporedno se hitro povečuje tudi radikalizacija v smeri nasilja. Vprašanjem, kaj tovrstno radikalizacijo pravzaprav poganja, kako se kaže in kako se tega pojava najustrezneje lotiti pri nas, se posveča knjiga z Radikalizacija v smeri nasilja: temeljni koncepti, izbrani tuji pristopi in primer Slovenije. "Naše družbe so po koncu hladne zaživele v nekem mirnem mehurčku, kjer se je zdelo, da ne bo več vojn in konfliktov. Toda v zadnjih petih, desetih letih pa zaradi terorizma in nenazadnje zaradi covid krize prehajamo v višjo stopnjo polarizacije in radikalizacije," je poudaril prof. dr. Iztok Prezelj z ljubljanske Fakultete za družbene vede. "To se v Sloveniji kaže v zelo blagi obliki, v zelo močni trenutno v Združenih državah Amerike, pa tudi po Evropi." Pomembno vlogo v teh trendih ima tudi sodobna komunikacija prek spleta. "V 20. stoletju smo odkrili paralelni svet, ki je digitalni svet in ki je na začetku obljubljal tisto našo izgubljeno popolno svobodo, h kateri vsak posameznik stremi, kjer ne bi bili omejevani s pravili vsakdanjega življenja," izpostavlja vpliv spleta prof. dr. Branko Lobnikar z mariborske Fakultete za varnostne vede. "Demokracija je sistem pravil, ki nas omejuje v našem osebnem svobodnem vedenju, da lahko sobivamo in živimo kakovostno in dolgo življenje. V digitalnem svetu se je tudi s tem, da lahko zakrijemo svojo identiteto, zgodilo to, da smo se počutili popolnoma svobodni, predvsem pa nenadzorovani. Zaradi tega se je toliko gneva in čustev zvalilo prav v to okolje. Ljudje se nikoli ne obnašajo tako v resničnem svetu, kot to počnejo, ko so avatarji na Twitterju." "Zdaj imamo na izbiro samo dve stvari: ali se na novo naučimo novih pravil, jih dogovorimo in utrdimo ali pa zmanjšamo pričakovanja o kakovosti našega vsakdanjega življenja in živimo malo bolj svobodno, malo bolj čustveno, verjetno pa tudi malo manj varno." Foto: Pixabay/Engin Akyurt<p>Za uspešno naslavljanje radikalizacije, ki vodi v nasilje, bodo potrebni novi pristopi</p><p><p>Sodobne družbe se vse bolj polarizirajo. Pripravljenosti za dialog o najrazličnejših, tudi izredno pomembnih družbenih vprašanjih je čedalje manj.  Zdi se, da argumentom, s katerimi se v izhodišču ne strinjamo, vse bolj stežka resnično prisluhnemo. Pandemija je številne obstoječe težave še izdatno poglobila in zaostrila družbene napetosti. Vzporedno se hitro povečuje tudi radikalizacija v smeri nasilja. Vprašanjem, kaj tovrstno radikalizacijo pravzaprav poganja, kako se kaže in kako se tega pojava najustrezneje lotiti pri nas, se posveča knjiga z <strong>Radikalizacija v smeri nasilja: temeljni koncepti, izbrani tuji pristopi in primer Slovenije</strong>.</p> <blockquote><p>"Naše družbe so po koncu hladne zaživele v nekem mirnem mehurčku, kjer se je zdelo, da ne bo več vojn in konfliktov. Toda v zadnjih petih, desetih letih pa zaradi terorizma in nenazadnje zaradi covid krize prehajamo v višjo stopnjo polarizacije in radikalizacije," je poudaril <strong>prof. dr. Iztok Prezelj</strong> z ljubljanske Fakultete za družbene vede. "To se v Sloveniji kaže v zelo blagi obliki, v zelo močni trenutno v Združenih državah Amerike, pa tudi po Evropi."</p></blockquote> <p>Pomembno vlogo v teh trendih ima tudi sodobna komunikacija prek spleta.</p> <blockquote><p>"V 20. stoletju smo odkrili paralelni svet, ki je digitalni svet in ki je na začetku obljubljal tisto našo izgubljeno popolno svobodo, h kateri vsak posameznik stremi, kjer ne bi bili omejevani s pravili vsakdanjega življenja," izpostavlja vpliv spleta <strong>prof. dr. Branko Lobnikar</strong> z mariborske Fakultete za varnostne vede. "Demokracija je sistem pravil, ki nas omejuje v našem osebnem svobodnem vedenju, da lahko sobivamo in živimo kakovostno in dolgo življenje. V digitalnem svetu se je tudi s tem, da lahko zakrijemo svojo identiteto, zgodilo to, da smo se počutili popolnoma svobodni, predvsem pa nenadzorovani. Zaradi tega se je toliko gneva in čustev zvalilo prav v to okolje. Ljudje se nikoli ne obnašajo tako v resničnem svetu, kot to počnejo, ko so avatarji na Twitterju."</p> <p>"Zdaj imamo na izbiro samo dve stvari: ali se na novo naučimo novih pravil, jih dogovorimo in utrdimo ali pa zmanjšamo pričakovanja o kakovosti našega vsakdanjega življenja in živimo malo bolj svobodno, malo bolj čustveno, verjetno pa tudi malo manj varno."</p></blockquote></p> Wed, 13 Jan 2021 13:05:00 +0000 V vse bolj polariziranih družbah je tudi radikalizirano nasilje pogostejše V novem letu si želimo, da bi na vse slabo iz 2020 čim prej pozabili. Če se zdi, da se bo z množičnim cepljenjem končala pandemija covida-19, pa bodo številne druge posledice boja proti širjenju koronavirusa najverjetneje vztajale, se poglobile ali morda šele razkrile. Med huje prizadetimi je področje kulture in kreativnih industrij. Kot je pokazala raziskava med kulturno-kreativnimi delavci, ti poleg izgube dela in dohodka poročajo o doživljanju številnih psiho-socialnih in ekonomskih stisk. Po njihovem mnenju bo ta kriza imela več in dolgotrajnejše učinke kot finančna kriza izpred desetletja. O življenju kulturnikov in ustvarjalcev med epidemijo z Evo Matjaž v tokratni oddaji Glasovi svetov. V studio jo je povabila Urška Henigman.<p>Eva Matjaž o raziskavi "Slovenski kulturno-kreativni delavec v času covid-19"</p><p><p>V novem letu si želimo, da bi na vse slabo iz 2020 čim prej pozabili. Če se zdi, da se bo z množičnim cepljenjem končala pandemija covida-19, pa bodo številne druge posledice boja proti širjenju koronavirusa najverjetneje vztajale, se poglobile ali morda šele razkrile. Med huje prizadetimi je področje kulture in kreativnih industrij. Kot je pokazala raziskava med kulturno-kreativnimi delavci, ti poleg izgube dela in dohodka poročajo o doživljanju številnih psiho-socialnih in ekonomskih stisk. Po njihovem mnenju bo ta kriza imela več in dolgotrajnejše učinke kot finančna kriza izpred desetletja. O življenju kulturnikov in ustvarjalcev med epidemijo z Evo Matjaž s Poligon kreativnega centra v tokratni oddaji Glasovi svetov.</p></p> 174744440 RTVSLO – Ars 3149 clean V novem letu si želimo, da bi na vse slabo iz 2020 čim prej pozabili. Če se zdi, da se bo z množičnim cepljenjem končala pandemija covida-19, pa bodo številne druge posledice boja proti širjenju koronavirusa najverjetneje vztajale, se poglobile ali morda šele razkrile. Med huje prizadetimi je področje kulture in kreativnih industrij. Kot je pokazala raziskava med kulturno-kreativnimi delavci, ti poleg izgube dela in dohodka poročajo o doživljanju številnih psiho-socialnih in ekonomskih stisk. Po njihovem mnenju bo ta kriza imela več in dolgotrajnejše učinke kot finančna kriza izpred desetletja. O življenju kulturnikov in ustvarjalcev med epidemijo z Evo Matjaž v tokratni oddaji Glasovi svetov. V studio jo je povabila Urška Henigman.<p>Eva Matjaž o raziskavi "Slovenski kulturno-kreativni delavec v času covid-19"</p><p><p>V novem letu si želimo, da bi na vse slabo iz 2020 čim prej pozabili. Če se zdi, da se bo z množičnim cepljenjem končala pandemija covida-19, pa bodo številne druge posledice boja proti širjenju koronavirusa najverjetneje vztajale, se poglobile ali morda šele razkrile. Med huje prizadetimi je področje kulture in kreativnih industrij. Kot je pokazala raziskava med kulturno-kreativnimi delavci, ti poleg izgube dela in dohodka poročajo o doživljanju številnih psiho-socialnih in ekonomskih stisk. Po njihovem mnenju bo ta kriza imela več in dolgotrajnejše učinke kot finančna kriza izpred desetletja. O življenju kulturnikov in ustvarjalcev med epidemijo z Evo Matjaž s Poligon kreativnega centra v tokratni oddaji Glasovi svetov.</p></p> Wed, 06 Jan 2021 10:00:00 +0000 Kulturno-kreativni delavci na pragu revščine Ko je Janez Vajkard Valvasor sredi sedemnajstega stoletja hodil po tedanji Kranjski, ni le opazoval in zapisoval, ampak tudi okušal. Za praznike krvavice, ribe, rake in divjačino, pa ostrige in južno sadje, ob delovnikih pa pogače, kašo in ajdov kruh. »Valvasorju je bilo vse izvrstno,« pravi dr. Janez Bogataj, ki je pregledal in zbral Valvasorjeve zapise o jedači in pijači. Prav Slavi Vojvodine Kranjske (1689) gre zasluga, da se je ohranil naš najstarejši recept za orehovo potico. K poslušanju pogovora z dr. Janezom Bogatajem v oddaji Glasovi svetov vas vabi Iztok Konc. Foto: Tina Lamovšek<p>Z dr. Janezom Bogatajem o jedači in pijači na Kranjskem v drugi polovici 17. stoletja; po zapisih iz Valvasorjeve Slave Vojvodine Kranjske </p><p><p>Ko je Janez Vajkard Valvasor sredi sedemnajstega stoletja hodil po tedanji Kranjski, ni le opazoval in zapisoval, ampak tudi okušal. Za praznike krvavice, ribe, rake in divjačino, pa ostrige in južno sadje, ob delovnikih pa pogače, kašo in ajdov kruh. <em>»Valvasorju je bilo vse izvrstno,«</em> pravi dr. <strong>Janez Bogataj</strong>, ki je pregledal in zbral Valvasorjeve zapise o jedači in pijači. Prav Slavi Vojvodine Kranjske (1689) gre zasluga, da se je ohranil naš najstarejši recept za orehovo potico.</p> <p>Knjiga <em><strong>»Z Valvasorjem za mizo«,</strong></em> ki jo je napisal sogovornik oddaje izobraževalnega uredništva Glasovi svetov dr. Janez Bogataj, je izšla pri založbi Hart (2019).</p></p> 174742890 RTVSLO – Ars 3002 clean Ko je Janez Vajkard Valvasor sredi sedemnajstega stoletja hodil po tedanji Kranjski, ni le opazoval in zapisoval, ampak tudi okušal. Za praznike krvavice, ribe, rake in divjačino, pa ostrige in južno sadje, ob delovnikih pa pogače, kašo in ajdov kruh. »Valvasorju je bilo vse izvrstno,« pravi dr. Janez Bogataj, ki je pregledal in zbral Valvasorjeve zapise o jedači in pijači. Prav Slavi Vojvodine Kranjske (1689) gre zasluga, da se je ohranil naš najstarejši recept za orehovo potico. K poslušanju pogovora z dr. Janezom Bogatajem v oddaji Glasovi svetov vas vabi Iztok Konc. Foto: Tina Lamovšek<p>Z dr. Janezom Bogatajem o jedači in pijači na Kranjskem v drugi polovici 17. stoletja; po zapisih iz Valvasorjeve Slave Vojvodine Kranjske </p><p><p>Ko je Janez Vajkard Valvasor sredi sedemnajstega stoletja hodil po tedanji Kranjski, ni le opazoval in zapisoval, ampak tudi okušal. Za praznike krvavice, ribe, rake in divjačino, pa ostrige in južno sadje, ob delovnikih pa pogače, kašo in ajdov kruh. <em>»Valvasorju je bilo vse izvrstno,«</em> pravi dr. <strong>Janez Bogataj</strong>, ki je pregledal in zbral Valvasorjeve zapise o jedači in pijači. Prav Slavi Vojvodine Kranjske (1689) gre zasluga, da se je ohranil naš najstarejši recept za orehovo potico.</p> <p>Knjiga <em><strong>»Z Valvasorjem za mizo«,</strong></em> ki jo je napisal sogovornik oddaje izobraževalnega uredništva Glasovi svetov dr. Janez Bogataj, je izšla pri založbi Hart (2019).</p></p> Wed, 30 Dec 2020 08:15:00 +0000 Še kašo naj pojedo, potem pa domov Letos preminuli antropolog David Greaber, ki velja za svetovno znanega teoretika anarhizma in se je kot aktivist dejavno vključil v spreminjanje okostenelih predstav o svetu posojanja, denarja in dolga, meni, da, ko govorimo o dolgu, lahko govorimo o veliki moralni zmedenosti.<p>5000 let dolžniških bojev, spopada med upniki in dolžniki, izkoriščanja, zasužnjevanja, hierarhije in neizpoljenih obljub</p><p><p><span>O dolgu se ljudje prerekajo že vsaj 5000 let, v nas je vsajeno trdno prepričanje, da je vsak dolg, ki je človeku, družini, skupini, kasti ali narodu naložen, treba vrniti. S stališča različnih religij, ko gre za primere stikov in sporov sosedov, različnih kultur, civilizacij in še česa, se znajdemo v številnih paradoksih, katerih skupna premisa je dejstvo, da so številni dolgovi vsiljeni in zanje velja absurd neodplačljivega dolga. Po 5000-letni zgodovini prastarega in sodobnega finančništva, menjave, izterjave, dolžniških kriz, obupov, obljub in zavez letos preminuli antropolog David Greaber, ki velja ta svetovno znanega teoretika anarhizma, kot aktivist se je tudi dejavno vključil v spreminjanje okostenelih predstav o svetu, v zajetni knjigi meni, da za prakse in razprave v zvezi z dolgovi velja velika moralna zmedenost.</span></p></p> 174741813 RTVSLO – Ars 3478 clean Letos preminuli antropolog David Greaber, ki velja za svetovno znanega teoretika anarhizma in se je kot aktivist dejavno vključil v spreminjanje okostenelih predstav o svetu posojanja, denarja in dolga, meni, da, ko govorimo o dolgu, lahko govorimo o veliki moralni zmedenosti.<p>5000 let dolžniških bojev, spopada med upniki in dolžniki, izkoriščanja, zasužnjevanja, hierarhije in neizpoljenih obljub</p><p><p><span>O dolgu se ljudje prerekajo že vsaj 5000 let, v nas je vsajeno trdno prepričanje, da je vsak dolg, ki je človeku, družini, skupini, kasti ali narodu naložen, treba vrniti. S stališča različnih religij, ko gre za primere stikov in sporov sosedov, različnih kultur, civilizacij in še česa, se znajdemo v številnih paradoksih, katerih skupna premisa je dejstvo, da so številni dolgovi vsiljeni in zanje velja absurd neodplačljivega dolga. Po 5000-letni zgodovini prastarega in sodobnega finančništva, menjave, izterjave, dolžniških kriz, obupov, obljub in zavez letos preminuli antropolog David Greaber, ki velja ta svetovno znanega teoretika anarhizma, kot aktivist se je tudi dejavno vključil v spreminjanje okostenelih predstav o svetu, v zajetni knjigi meni, da za prakse in razprave v zvezi z dolgovi velja velika moralna zmedenost.</span></p></p> Wed, 23 Dec 2020 13:05:00 +0000 Ali je dolg res treba vrniti? Epidemija je zelo različno posegla v vsakdanja življenja prebivalk in prebivalcev Slovenije in tako razkrila pestrost intimnih odnosov. Vendar so bili ukrepi za zajezitev širitve covida-19 v prvem valu naravnani izrazito v prid tako imenovane tradicionalne družine in ljudi, ki živijo v istem gospodinjstvu. Intimne zveze, ki od tega odstopajo, so bile povsem odrnjene in spregledane. V drugem valu ni nič drugače. To ugotavlja raziskava o intimnih parnerstvih med epidemijo, ki so jo opravili na MIrovnem inštitutu. V tokratni oddaji Glasovi svetov jo predstavlja sociologinja dr. Veronika Bajt. Z njo se je pogovarjala Urška Henigman.<p>Sociologinja Veronika Bajt o intimnih partnerstvih med epidemijo</p><p><p>Epidemija je zelo različno posegla v vsakdanja življenja prebivalk in prebivalcev Slovenije in tako razkrila pestrost in raznolikost intimnih odnosov. Vendar so bili ukrepi za zajezitev širitve covida-19 v prvem valu naravnani izrazito v prid tako imenovane tradicionalne družine in ljudi, ki živijo v istem gospodinjstvu. Zveze, ki od tega odstopajo, so bile povsem odrnjene in spregledane. V drugem valu ni nič drugače. To ugotavlja raziskava o intimnih parnerstvih med epidemijo, ki so jo opravili na MIrovnem inštitutu. Predstavlja jo sociologinja dr. Veronika Bajt.</p></p> 174740042 RTVSLO – Ars 3162 clean Epidemija je zelo različno posegla v vsakdanja življenja prebivalk in prebivalcev Slovenije in tako razkrila pestrost intimnih odnosov. Vendar so bili ukrepi za zajezitev širitve covida-19 v prvem valu naravnani izrazito v prid tako imenovane tradicionalne družine in ljudi, ki živijo v istem gospodinjstvu. Intimne zveze, ki od tega odstopajo, so bile povsem odrnjene in spregledane. V drugem valu ni nič drugače. To ugotavlja raziskava o intimnih parnerstvih med epidemijo, ki so jo opravili na MIrovnem inštitutu. V tokratni oddaji Glasovi svetov jo predstavlja sociologinja dr. Veronika Bajt. Z njo se je pogovarjala Urška Henigman.<p>Sociologinja Veronika Bajt o intimnih partnerstvih med epidemijo</p><p><p>Epidemija je zelo različno posegla v vsakdanja življenja prebivalk in prebivalcev Slovenije in tako razkrila pestrost in raznolikost intimnih odnosov. Vendar so bili ukrepi za zajezitev širitve covida-19 v prvem valu naravnani izrazito v prid tako imenovane tradicionalne družine in ljudi, ki živijo v istem gospodinjstvu. Zveze, ki od tega odstopajo, so bile povsem odrnjene in spregledane. V drugem valu ni nič drugače. To ugotavlja raziskava o intimnih parnerstvih med epidemijo, ki so jo opravili na MIrovnem inštitutu. Predstavlja jo sociologinja dr. Veronika Bajt.</p></p> Wed, 16 Dec 2020 12:00:00 +0000 Pravice do intimnega življenja ne bi smela ogrožati občinska meja Knjiga z naslovom Moja odločitev, ki je pred kratkim izšla pri založbi Aristej prinaša pričevanja, pravice in predsodke o splavu. O problematiki povezani z vprašanjem pravice do svobodnega odločanja o rojstvu otrok, smo se pogovarjali z avtorico knjige, antropologinjo, sociologinjo in direktorico Inštituta 8.marec, Niko Kovač.<p>Svobodno odločanje o rojstvu otrok je ustavna pravica, a hkrati tabu</p><p><p>Pravica do svobodnega odločanja glede rojstva svojih otrok se v javnosti vse pogosteje pojavlja kot pravica, ki se postavlja pod vprašaj. Na Poljskem smo bili nedavno priče množičnim protestom proti odločitvi aktualne poljske oblasti, da pravico do splava v celoti prepove. Uveljavljanje pravice do splava se pod krinko epidemije onemogoča v Združenih državah Amerike, v sosednji Hrvaški je dostop do umetne prekinitve nosečnosti, zaradi ugovora vesti ginekologov, vedno bolj otežen. V Sloveniji je pravica do splava ustavno zaščitena, vendar je to tema, ki ostaja tabu in o kateri družba molči. Antropologinja, sociologinja in direktorica Inštituta 8. marec <strong>Nika Kovač</strong> v svoji zadnji knjigi z naslovom <strong>Moja odločitev: pričevanja, pravice in predsodki o splavu</strong>, kjer so zbrana tudi pričevanja žensk z izkušnjo splava, zapiše, da je zgodovina nosečnosti tudi zgodovina splava, ki se v človeški družbi pojavlja skozi vso zgodovino in med drugim poudarja, da je svobodna odločitev o lastnem telesu ena temeljnih človekovih pravic.</p> <blockquote><p>Želim si, da njihova pričevanja in z njimi ta knjiga pripomorejo k temu, da bomo o splavu upali spregovoriti na glas in ga privzeti kot družbeno dejstvo. Pri tem pa se moramo začeti zavedati, da gre pri pravici do svobodnega odločanja o rojstvu svojih otrok za odsotnost prepovedi. Ne gre za navodilo ne za smernico. Daje se zgolj možnost, o kateri se odloča vsaka ženska sama. Gre za odprt prostor, kjer se lahko ženska svobodno odloči in na koncu reče: "To je bila moja odločitev."</p></blockquote> <p>Prisluhnite ponovitvi oddaje.</p></p> 174738232 RTVSLO – Ars 2342 clean Knjiga z naslovom Moja odločitev, ki je pred kratkim izšla pri založbi Aristej prinaša pričevanja, pravice in predsodke o splavu. O problematiki povezani z vprašanjem pravice do svobodnega odločanja o rojstvu otrok, smo se pogovarjali z avtorico knjige, antropologinjo, sociologinjo in direktorico Inštituta 8.marec, Niko Kovač.<p>Svobodno odločanje o rojstvu otrok je ustavna pravica, a hkrati tabu</p><p><p>Pravica do svobodnega odločanja glede rojstva svojih otrok se v javnosti vse pogosteje pojavlja kot pravica, ki se postavlja pod vprašaj. Na Poljskem smo bili nedavno priče množičnim protestom proti odločitvi aktualne poljske oblasti, da pravico do splava v celoti prepove. Uveljavljanje pravice do splava se pod krinko epidemije onemogoča v Združenih državah Amerike, v sosednji Hrvaški je dostop do umetne prekinitve nosečnosti, zaradi ugovora vesti ginekologov, vedno bolj otežen. V Sloveniji je pravica do splava ustavno zaščitena, vendar je to tema, ki ostaja tabu in o kateri družba molči. Antropologinja, sociologinja in direktorica Inštituta 8. marec <strong>Nika Kovač</strong> v svoji zadnji knjigi z naslovom <strong>Moja odločitev: pričevanja, pravice in predsodki o splavu</strong>, kjer so zbrana tudi pričevanja žensk z izkušnjo splava, zapiše, da je zgodovina nosečnosti tudi zgodovina splava, ki se v človeški družbi pojavlja skozi vso zgodovino in med drugim poudarja, da je svobodna odločitev o lastnem telesu ena temeljnih človekovih pravic.</p> <blockquote><p>Želim si, da njihova pričevanja in z njimi ta knjiga pripomorejo k temu, da bomo o splavu upali spregovoriti na glas in ga privzeti kot družbeno dejstvo. Pri tem pa se moramo začeti zavedati, da gre pri pravici do svobodnega odločanja o rojstvu svojih otrok za odsotnost prepovedi. Ne gre za navodilo ne za smernico. Daje se zgolj možnost, o kateri se odloča vsaka ženska sama. Gre za odprt prostor, kjer se lahko ženska svobodno odloči in na koncu reče: "To je bila moja odločitev."</p></blockquote> <p>Prisluhnite ponovitvi oddaje.</p></p> Wed, 09 Dec 2020 13:05:00 +0000 Pravica do splava ni zapoved, temveč pravica do možnosti V časih gospodarskih kriz, še posebej kadar te, tako kot danes, sovpadajo z že dlje časa trajajočo krizo ekonomskega sistema, ki v velikem delu sveta povzroča vedno večjo neenakost in padanje življenjskega standarda, se vedno postavlja vprašanje, kako je mogoče izboljšati našo ekonomsko ureditev, ki seveda ni nekaj nespremenljivega in neodvisnega od nas, ampak je sistem, ki smo ga ljudje ustvarili za svoje potrebe in ga lahko, če tem potrebam ne služi, tudi preoblikujemo. Eden od predlogov, kako nasloviti nekatere težave trenutne gospodarske ureditve, od naraščajoče neenakosti in bega kapitala v tujino, do izboljšanja učinkovitosti podjetij in njihove odgovornosti do okolja, je tudi ideja ekonomske demokracije. O tem, kaj ta pojem sploh pomeni, kakšne oblike ima lahko ekonomska demokracija, kakšni so njeni učniki na poslovanje podjetij, zaposlene in širšo družbo, pa tudi o tem, kakšno vlogo bi lahko odigrala v trenutni gospodarski krizi, bomo govorili z ekonomistom, mladim raziskovalcem na Centru za proučevanje organizacij in človeških virov na ljubljanski Fakulteti za družbene vede ter soustanoviteljem in direktorjem Inštituta za ekonomsko demokracijo Tejem Gonzo. Oddajo je pripravila Alja Zore. foto: geralt (Pixabay)<p>Lastništvo zaposlenih podjetja naredi učinkovitejša, bolj trajnostna in odpornejša na krize</p><p><p>V časih gospodarskih kriz, še posebej kadar te, tako kot danes, sovpadajo z že dlje časa trajajočo krizo ekonomskega sistema, ki v velikem delu sveta povzroča vedno večjo neenakost in nižanje življenjskega standarda, se vedno postavlja vprašanje, kako je mogoče izboljšati našo ekonomsko ureditev, ki seveda ni nekaj nespremenljivega in neodvisnega od nas, ampak sistem, ki smo ga ljudje ustvarili za svoje potrebe in ga lahko, če tem potrebam ne služi, tudi preoblikujemo. Eden od predlogov, kako nasloviti nekatere težave trenutne gospodarske ureditve, od naraščajoče neenakosti in bega kapitala v tujino, do izboljšanja učinkovitosti podjetij in njihove odgovornosti do okolja, je tudi ideja ekonomske demokracije. O tem, kaj ta pojem sploh pomeni, kakšne oblike ima lahko ekonomska demokracija, kakšni so njeni učniki na poslovanje podjetij, zaposlene in širšo družbo, pa tudi o tem, kakšno vlogo bi lahko odigrala v trenutni gospodarski krizi, bomo govorili z ekonomistom, mladim raziskovalcem na Centru za proučevanje organizacij in človeških virov na ljubljanski Fakulteti za družbene vede ter soustanoviteljem in direktorjem Inštituta za ekonomsko demokracijo <strong>Tejem Gonzo</strong>.</p></p> 174736602 RTVSLO – Ars 2370 clean V časih gospodarskih kriz, še posebej kadar te, tako kot danes, sovpadajo z že dlje časa trajajočo krizo ekonomskega sistema, ki v velikem delu sveta povzroča vedno večjo neenakost in padanje življenjskega standarda, se vedno postavlja vprašanje, kako je mogoče izboljšati našo ekonomsko ureditev, ki seveda ni nekaj nespremenljivega in neodvisnega od nas, ampak je sistem, ki smo ga ljudje ustvarili za svoje potrebe in ga lahko, če tem potrebam ne služi, tudi preoblikujemo. Eden od predlogov, kako nasloviti nekatere težave trenutne gospodarske ureditve, od naraščajoče neenakosti in bega kapitala v tujino, do izboljšanja učinkovitosti podjetij in njihove odgovornosti do okolja, je tudi ideja ekonomske demokracije. O tem, kaj ta pojem sploh pomeni, kakšne oblike ima lahko ekonomska demokracija, kakšni so njeni učniki na poslovanje podjetij, zaposlene in širšo družbo, pa tudi o tem, kakšno vlogo bi lahko odigrala v trenutni gospodarski krizi, bomo govorili z ekonomistom, mladim raziskovalcem na Centru za proučevanje organizacij in človeških virov na ljubljanski Fakulteti za družbene vede ter soustanoviteljem in direktorjem Inštituta za ekonomsko demokracijo Tejem Gonzo. Oddajo je pripravila Alja Zore. foto: geralt (Pixabay)<p>Lastništvo zaposlenih podjetja naredi učinkovitejša, bolj trajnostna in odpornejša na krize</p><p><p>V časih gospodarskih kriz, še posebej kadar te, tako kot danes, sovpadajo z že dlje časa trajajočo krizo ekonomskega sistema, ki v velikem delu sveta povzroča vedno večjo neenakost in nižanje življenjskega standarda, se vedno postavlja vprašanje, kako je mogoče izboljšati našo ekonomsko ureditev, ki seveda ni nekaj nespremenljivega in neodvisnega od nas, ampak sistem, ki smo ga ljudje ustvarili za svoje potrebe in ga lahko, če tem potrebam ne služi, tudi preoblikujemo. Eden od predlogov, kako nasloviti nekatere težave trenutne gospodarske ureditve, od naraščajoče neenakosti in bega kapitala v tujino, do izboljšanja učinkovitosti podjetij in njihove odgovornosti do okolja, je tudi ideja ekonomske demokracije. O tem, kaj ta pojem sploh pomeni, kakšne oblike ima lahko ekonomska demokracija, kakšni so njeni učniki na poslovanje podjetij, zaposlene in širšo družbo, pa tudi o tem, kakšno vlogo bi lahko odigrala v trenutni gospodarski krizi, bomo govorili z ekonomistom, mladim raziskovalcem na Centru za proučevanje organizacij in človeških virov na ljubljanski Fakulteti za družbene vede ter soustanoviteljem in direktorjem Inštituta za ekonomsko demokracijo <strong>Tejem Gonzo</strong>.</p></p> Wed, 02 Dec 2020 13:05:00 +0000 Ekonomska demokracija kot pot k pravičnejšemu gospodarstvu? Konec septembra je v najbolj ugledni medicinski reviji The New Englad Journal of Medicine izšel članek o novem inzulinu. Njegova posebnost je v tem, da si ga bodo bolniki in bolnice s sladkorno boleznijo tipa 2 vbrizgali enkrat tedensko. Soavtor članka je tudi slovenski diabetolog predstojnik Kliničnega oddelka za endokrinologijo, diabetes in presnovne bolezni v Ljubljani prof. dr. Andrej Janež. »Gre za ultimativen dosežek, za novo molekulo z velikim potencialom, ki bo bolnikom olajšala življenje in izboljšala zdravljenje sladkorne bolezni.« Podrobneje o novem inzulinu in o študiji, pri kateri je sodeloval dr. Janež, v oddaji Glasovi svetov. K poslušanju vas vabi Iztok Konc. Foto: TV Slovenija<p>Dr. Andrej Janež: Objava v The New England Journal of Medicine priča o velikem potencialu nove molekule</p><p><p>Konec septembra je v najbolj ugledni medicinski reviji The New Englad Journal of Medicine izšel članek o novem inzulinu. Njegova posebnost je v tem, da si ga bodo bolniki in bolnice s sladkorno boleznijo tipa 2 vbrizgali enkrat tedensko. Soavtor članka je tudi slovenski diabetolog predstojnik Kliničnega oddelka za endokrinologijo, diabetes in presnovne bolezni v Ljubljani prof. dr. <strong>Andrej Janež.</strong> <em>»Gre za ultimativen dosežek, za novo molekulo z velikim potencialom, ki bo bolnikom olajšala življenje in izboljšala zdravljenje sladkorne bolezni.«</em></p> <p>Gre za velik uspeh slovenske diabetologije in medicine nasploh, saj so v reviji The New England Journal of Medicine običajno objavljena le prelomna odkritja in tiste novosti s področja medicine, ki imajo velik potencial, da bodo pomembno spremenile in izboljšale zdravljenje določenega obolenja. Dr. Andreju Janežu je za izjemne in prelomne dosežke pri zdravljenju sladkorne bolezni pred dnevi predsednik Borut Pahor podelil Jabolko navdiha. <em>»To je epohalen dosežek v svetovnem merilu in doslej največji uspeh prof. dr. Andreja Janeža. Obenem je to tudi potrditev odličnosti raziskovalne dejavnosti kliničnega oddelka, ki ga vodi. Izjemni uspeh je bil septembra 2020 opisan v reviji The New England Journal of Medicine, najuglednejši znanstveni publikaciji na svetu na področju medicine. Prof. dr. Andrej Janež je kot eden glavnih raziskovalcev pri kliničnem testiranju novega inzulina in vodja izobraževanja drugih raziskovalnih centrov v Evropi naveden kot eden glavnih avtorjev članka,«</em> so zapisali v uradu predsednika republike.</p></p> 174734628 RTVSLO – Ars 2226 clean Konec septembra je v najbolj ugledni medicinski reviji The New Englad Journal of Medicine izšel članek o novem inzulinu. Njegova posebnost je v tem, da si ga bodo bolniki in bolnice s sladkorno boleznijo tipa 2 vbrizgali enkrat tedensko. Soavtor članka je tudi slovenski diabetolog predstojnik Kliničnega oddelka za endokrinologijo, diabetes in presnovne bolezni v Ljubljani prof. dr. Andrej Janež. »Gre za ultimativen dosežek, za novo molekulo z velikim potencialom, ki bo bolnikom olajšala življenje in izboljšala zdravljenje sladkorne bolezni.« Podrobneje o novem inzulinu in o študiji, pri kateri je sodeloval dr. Janež, v oddaji Glasovi svetov. K poslušanju vas vabi Iztok Konc. Foto: TV Slovenija<p>Dr. Andrej Janež: Objava v The New England Journal of Medicine priča o velikem potencialu nove molekule</p><p><p>Konec septembra je v najbolj ugledni medicinski reviji The New Englad Journal of Medicine izšel članek o novem inzulinu. Njegova posebnost je v tem, da si ga bodo bolniki in bolnice s sladkorno boleznijo tipa 2 vbrizgali enkrat tedensko. Soavtor članka je tudi slovenski diabetolog predstojnik Kliničnega oddelka za endokrinologijo, diabetes in presnovne bolezni v Ljubljani prof. dr. <strong>Andrej Janež.</strong> <em>»Gre za ultimativen dosežek, za novo molekulo z velikim potencialom, ki bo bolnikom olajšala življenje in izboljšala zdravljenje sladkorne bolezni.«</em></p> <p>Gre za velik uspeh slovenske diabetologije in medicine nasploh, saj so v reviji The New England Journal of Medicine običajno objavljena le prelomna odkritja in tiste novosti s področja medicine, ki imajo velik potencial, da bodo pomembno spremenile in izboljšale zdravljenje določenega obolenja. Dr. Andreju Janežu je za izjemne in prelomne dosežke pri zdravljenju sladkorne bolezni pred dnevi predsednik Borut Pahor podelil Jabolko navdiha. <em>»To je epohalen dosežek v svetovnem merilu in doslej največji uspeh prof. dr. Andreja Janeža. Obenem je to tudi potrditev odličnosti raziskovalne dejavnosti kliničnega oddelka, ki ga vodi. Izjemni uspeh je bil septembra 2020 opisan v reviji The New England Journal of Medicine, najuglednejši znanstveni publikaciji na svetu na področju medicine. Prof. dr. Andrej Janež je kot eden glavnih raziskovalcev pri kliničnem testiranju novega inzulina in vodja izobraževanja drugih raziskovalnih centrov v Evropi naveden kot eden glavnih avtorjev članka,«</em> so zapisali v uradu predsednika republike.</p></p> Wed, 25 Nov 2020 08:10:00 +0000 Novi inzulin – tudi s slovenskim znanjem v boj proti diabetesu »Diplomat je pošten človek, ki so ga poslali v tujino zato, da bi lagal za svojo državo,« je na začetku 17. stoletja izjavil Henry Wotton, poslanec angleškega dvora v bavarskem Augsburgu. Dvesto let pozneje pa je nemški publicist Ludwig Börne zajedljivo pripomnil, da se mora diplomat naučiti treh reči: govoriti francosko, ne povedati ničesar in lagati. Očitno je, skratka, da sloves diplomatov ni docela neoporečen. A pri tem slej ko prej pozabljamo, da so cvetoča mednarodna trgovina in gospodarsko sodelovanje pa meddržavne kulturne in znanstvene izmenjave ter uspešen globalni boj proti lakoti, revščini, boleznim in podnebnim spremembam v pomembni meri mogoči le, kadar diplomati spodobno opravljajo svoje delo. Sploh pa nam je vsakokrat, ko izbruhne vojna, lahko žal, da oblastniki diplomatom niso dali še ene priložnosti več, da bi naposled zgladili zamere in poiskali kompromis med interesi v spor vpletenih držav. Zato smo v tokratnih Glasovih svetov preverili, kako natanko diplomati skrbijo, da se svet preprosto ne ustavi. Tako smo se med drugim spraševali, kako se je diplomacija razvijala skozi stoletja, katera znanja in značajske odlike morajo krasiti dobre diplomate in zakaj pregovorne diplomatske previdnosti oziroma tankočutnosti v komunikaciji s predstavniki drugih držav ne smemo odpraviti kot primera zavajanja, hinavščine ali lažnivosti. Pri vsem tem nam je bil v pomoč naš tokratni gost, politolog in predavatelj na ljubljanski Fakulteti za družbene vede, dr. Boštjan Udovič, ki je v sodelovanju s prevodoslovko in predavateljico na ljubljanski Filozofski fakulteti, dr. Tanjo Žigon, pred nedavnim za Znanstveno založbo Filozofske fakultete pripravil Uvod v diplomacijo in mednarodne odnose, učbenik za študente z Oddelka za prevajalstvo. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: JoshuaWoroniecki (Pixabay)<p>Diplomacija išče konsenz in pomaga krojiti usodo sveta - od mirovne pogodbe med Egipčani in Hetiti pred 3300 leti do nedavnega pariškega sporazuma o podnebnih spremembah</p><p><p>»<em>Diplomat je pošten človek, ki so ga poslali v tujino zato, da bi lagal za svojo državo</em>,« je v zgodnjem 17. stoletju izjavil <strong>Henry Wotton</strong>, poslanec angleškega dvora v bavarskem Augsburgu. Dvesto let pozneje pa je nemški publicist <strong>Ludwig Börne</strong> zajedljivo pripomnil, da se mora diplomat naučiti treh reči: govoriti francosko, ne povedati ničesar in lagati.</p> <p>Očitno je, skratka, da sloves diplomatov ni docela neoporečen. A pri tem slej ko prej pozabljamo, da so cvetoča mednarodna trgovina in gospodarsko sodelovanje pa meddržavne kulturne in znanstvene izmenjave ter uspešen globalni boj proti lakoti, revščini, boleznim in podnebnim spremembam v pomembni meri mogoči le, kadar diplomati spodobno opravljajo svoje delo. Sploh pa nam je vsakokrat, ko izbruhne vojna, lahko žal, da oblastniki diplomatom niso dali še ene priložnosti več, da bi naposled zgladili zamere in poiskali kompromis med interesi v spor vpletenih držav.</p> <p>Zato v tokratnih Glasovih svetov preverjamo, kako natanko diplomati skrbijo, da se svet preprosto ne ustavi. Tako se med drugim sprašujemo, kako se je diplomacija razvijala skozi stoletja, katera znanja in značajske odlike morajo krasiti dobre diplomate in zakaj pregovorne diplomatske previdnosti oziroma tankočutnosti v komunikaciji s predstavniki drugih držav ne smemo odpraviti kot primera zavajanja, hinavščine ali lažnivosti. Pri vsem tem nam pomaga naš tokratni gost, politolog in predavatelj na ljubljanski Fakulteti za družbene vede, <strong>dr. Boštjan Udovič</strong>, ki je v sodelovanju s prevodoslovko in predavateljico na ljubljanski Filozofski fakulteti, <strong>dr. Tanjo Žigon</strong>, pred nedavnim za Znanstveno založbo Filozofske fakultete pripravil učbenik <strong><em>Uvod v diplomacijo in mednarodne organizacije</em></strong>.</p></p> 174733202 RTVSLO – Ars 3109 clean »Diplomat je pošten človek, ki so ga poslali v tujino zato, da bi lagal za svojo državo,« je na začetku 17. stoletja izjavil Henry Wotton, poslanec angleškega dvora v bavarskem Augsburgu. Dvesto let pozneje pa je nemški publicist Ludwig Börne zajedljivo pripomnil, da se mora diplomat naučiti treh reči: govoriti francosko, ne povedati ničesar in lagati. Očitno je, skratka, da sloves diplomatov ni docela neoporečen. A pri tem slej ko prej pozabljamo, da so cvetoča mednarodna trgovina in gospodarsko sodelovanje pa meddržavne kulturne in znanstvene izmenjave ter uspešen globalni boj proti lakoti, revščini, boleznim in podnebnim spremembam v pomembni meri mogoči le, kadar diplomati spodobno opravljajo svoje delo. Sploh pa nam je vsakokrat, ko izbruhne vojna, lahko žal, da oblastniki diplomatom niso dali še ene priložnosti več, da bi naposled zgladili zamere in poiskali kompromis med interesi v spor vpletenih držav. Zato smo v tokratnih Glasovih svetov preverili, kako natanko diplomati skrbijo, da se svet preprosto ne ustavi. Tako smo se med drugim spraševali, kako se je diplomacija razvijala skozi stoletja, katera znanja in značajske odlike morajo krasiti dobre diplomate in zakaj pregovorne diplomatske previdnosti oziroma tankočutnosti v komunikaciji s predstavniki drugih držav ne smemo odpraviti kot primera zavajanja, hinavščine ali lažnivosti. Pri vsem tem nam je bil v pomoč naš tokratni gost, politolog in predavatelj na ljubljanski Fakulteti za družbene vede, dr. Boštjan Udovič, ki je v sodelovanju s prevodoslovko in predavateljico na ljubljanski Filozofski fakulteti, dr. Tanjo Žigon, pred nedavnim za Znanstveno založbo Filozofske fakultete pripravil Uvod v diplomacijo in mednarodne odnose, učbenik za študente z Oddelka za prevajalstvo. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: JoshuaWoroniecki (Pixabay)<p>Diplomacija išče konsenz in pomaga krojiti usodo sveta - od mirovne pogodbe med Egipčani in Hetiti pred 3300 leti do nedavnega pariškega sporazuma o podnebnih spremembah</p><p><p>»<em>Diplomat je pošten človek, ki so ga poslali v tujino zato, da bi lagal za svojo državo</em>,« je v zgodnjem 17. stoletju izjavil <strong>Henry Wotton</strong>, poslanec angleškega dvora v bavarskem Augsburgu. Dvesto let pozneje pa je nemški publicist <strong>Ludwig Börne</strong> zajedljivo pripomnil, da se mora diplomat naučiti treh reči: govoriti francosko, ne povedati ničesar in lagati.</p> <p>Očitno je, skratka, da sloves diplomatov ni docela neoporečen. A pri tem slej ko prej pozabljamo, da so cvetoča mednarodna trgovina in gospodarsko sodelovanje pa meddržavne kulturne in znanstvene izmenjave ter uspešen globalni boj proti lakoti, revščini, boleznim in podnebnim spremembam v pomembni meri mogoči le, kadar diplomati spodobno opravljajo svoje delo. Sploh pa nam je vsakokrat, ko izbruhne vojna, lahko žal, da oblastniki diplomatom niso dali še ene priložnosti več, da bi naposled zgladili zamere in poiskali kompromis med interesi v spor vpletenih držav.</p> <p>Zato v tokratnih Glasovih svetov preverjamo, kako natanko diplomati skrbijo, da se svet preprosto ne ustavi. Tako se med drugim sprašujemo, kako se je diplomacija razvijala skozi stoletja, katera znanja in značajske odlike morajo krasiti dobre diplomate in zakaj pregovorne diplomatske previdnosti oziroma tankočutnosti v komunikaciji s predstavniki drugih držav ne smemo odpraviti kot primera zavajanja, hinavščine ali lažnivosti. Pri vsem tem nam pomaga naš tokratni gost, politolog in predavatelj na ljubljanski Fakulteti za družbene vede, <strong>dr. Boštjan Udovič</strong>, ki je v sodelovanju s prevodoslovko in predavateljico na ljubljanski Filozofski fakulteti, <strong>dr. Tanjo Žigon</strong>, pred nedavnim za Znanstveno založbo Filozofske fakultete pripravil učbenik <strong><em>Uvod v diplomacijo in mednarodne organizacije</em></strong>.</p></p> Wed, 18 Nov 2020 13:05:00 +0000 Diplomat, krojač usode sveta Močno, zaupno prijateljstvo med sosedoma, velikima Slovencema - duhovnikom in pisateljem Franom Saleškim Finžgarjem ter arhitektom Jožetom Plečnikom - ki je pogosto preraslo tudi v kreativno sodelovanje ob Finžgarjevem pisateljskem in uredniškem delu ter sprotnih cerkvenih obveznostih, je resnično trdno in neskaljeno trajalo vse do Plečnikove smrti. Plečnik je svoje arhitekturno poslanstvo vedno utemeljeval z vero v Boga, zato mu je sosedstvo z uglednim župnikom Finžgarjem gotovo imponiralo, saj je bil tudi sam frančiškanski tretjerednik. Ohranjena korespondenca, ki je del Finžgarjeve zapuščine v Rokopisni zbirki NUK, dokumentirano priča o njunih trdnih odnosih. Tako je nastala in se v oktobru tudi otvorila razstava v Plečnikovi hiši - Finžgar in Plečnik: Prijateljstvo brez meja. Njen avtor Marijan Rupert iz Narodne in univerzitetne knjižnice ter kustosinja razstave in Plečnikove hiše Ana Porok sta tokratna gosta oddaje Glasovi svetov, v kateri se bomo s podrobnostmi spustili v zgodbo tega več 30 let trajajočega, iskrenega in ustvarjalnega prijateljstva obeh mojstrov.Voditeljica in avtorica oddaje je Liana Buršič<p>"Nič! Bodimo ljudje in se sosedje radi imejmo. To je najlepša ograja."</p><p><p>Močno, zaupno prijateljstvo med sosedoma, velikima Slovencema - duhovnikom in pisateljem <strong>Franom Saleškim Finžgarjem</strong> ter arhitektom <strong>Jožetom Plečnikom - </strong>ki je pogosto preraslo tudi v kreativno sodelovanje ob Finžgarjevem pisateljskem in uredniškem delu ter sprotnih cerkvenih obveznostih, je resnično trdno in neskaljeno trajalo vse do Plečnikove smrti. Plečnik je svoje arhitekturno poslanstvo vedno utemeljeval z vero v Boga, zato mu je sosedstvo z uglednim župnikom Finžgarjem gotovo imponiralo, saj je bil tudi sam frančiškanski tretjerednik. Ohranjena korespondenca, ki je del Finžgarjeve zapuščine v <em>Rokopisni zbirki NUK</em>, dokumentirano priča o njunih trdnih odnosih. Tako je nastala in se v oktobru tudi otvorila razstava v Plečnikovi hiši - <em><strong>Finžgar in Plečnik: Prijateljstvo brez meja</strong></em>. Njen avtor <strong>Marijan Rupert</strong> iz Narodne in univerzitetne knjižnice ter kustosinja razstave in Plečnikove hiše <strong>Ana Porok </strong>sta tokratna gosta oddaje Glasovi svetov, v kateri se bomo s podrobnostmi spustili v zgodbo tega več 30 let trajajočega, iskrenega in ustvarjalnega prijateljstva obeh mojstrov.</p></p> 174731578 RTVSLO – Ars 3201 clean Močno, zaupno prijateljstvo med sosedoma, velikima Slovencema - duhovnikom in pisateljem Franom Saleškim Finžgarjem ter arhitektom Jožetom Plečnikom - ki je pogosto preraslo tudi v kreativno sodelovanje ob Finžgarjevem pisateljskem in uredniškem delu ter sprotnih cerkvenih obveznostih, je resnično trdno in neskaljeno trajalo vse do Plečnikove smrti. Plečnik je svoje arhitekturno poslanstvo vedno utemeljeval z vero v Boga, zato mu je sosedstvo z uglednim župnikom Finžgarjem gotovo imponiralo, saj je bil tudi sam frančiškanski tretjerednik. Ohranjena korespondenca, ki je del Finžgarjeve zapuščine v Rokopisni zbirki NUK, dokumentirano priča o njunih trdnih odnosih. Tako je nastala in se v oktobru tudi otvorila razstava v Plečnikovi hiši - Finžgar in Plečnik: Prijateljstvo brez meja. Njen avtor Marijan Rupert iz Narodne in univerzitetne knjižnice ter kustosinja razstave in Plečnikove hiše Ana Porok sta tokratna gosta oddaje Glasovi svetov, v kateri se bomo s podrobnostmi spustili v zgodbo tega več 30 let trajajočega, iskrenega in ustvarjalnega prijateljstva obeh mojstrov.Voditeljica in avtorica oddaje je Liana Buršič<p>"Nič! Bodimo ljudje in se sosedje radi imejmo. To je najlepša ograja."</p><p><p>Močno, zaupno prijateljstvo med sosedoma, velikima Slovencema - duhovnikom in pisateljem <strong>Franom Saleškim Finžgarjem</strong> ter arhitektom <strong>Jožetom Plečnikom - </strong>ki je pogosto preraslo tudi v kreativno sodelovanje ob Finžgarjevem pisateljskem in uredniškem delu ter sprotnih cerkvenih obveznostih, je resnično trdno in neskaljeno trajalo vse do Plečnikove smrti. Plečnik je svoje arhitekturno poslanstvo vedno utemeljeval z vero v Boga, zato mu je sosedstvo z uglednim župnikom Finžgarjem gotovo imponiralo, saj je bil tudi sam frančiškanski tretjerednik. Ohranjena korespondenca, ki je del Finžgarjeve zapuščine v <em>Rokopisni zbirki NUK</em>, dokumentirano priča o njunih trdnih odnosih. Tako je nastala in se v oktobru tudi otvorila razstava v Plečnikovi hiši - <em><strong>Finžgar in Plečnik: Prijateljstvo brez meja</strong></em>. Njen avtor <strong>Marijan Rupert</strong> iz Narodne in univerzitetne knjižnice ter kustosinja razstave in Plečnikove hiše <strong>Ana Porok </strong>sta tokratna gosta oddaje Glasovi svetov, v kateri se bomo s podrobnostmi spustili v zgodbo tega več 30 let trajajočega, iskrenega in ustvarjalnega prijateljstva obeh mojstrov.</p></p> Wed, 11 Nov 2020 15:00:00 +0000 Finžgar in Plečnik: Prijateljstvo brez meja Močno, zaupno prijateljstvo med sosedoma, velikima Slovencema - duhovnikom in pisateljem Franom Saleškim Finžgarjem ter arhitektom Jožetom Plečnikom - ki je pogosto preraslo tudi v kreativno sodelovanje ob Finžgarjevem pisateljskem in uredniškem delu ter sprotnih cerkvenih obveznostih, je resnično trdno in neskaljeno trajalo vse do Plečnikove smrti. Plečnik je svoje arhitekturno poslanstvo vedno utemeljeval z vero v Boga, zato mu je sosedstvo z uglednim župnikom Finžgarjem gotovo imponiralo, saj je bil tudi sam frančiškanski tretjerednik. Ohranjena korespondenca, ki je del Finžgarjeve zapuščine v Rokopisni zbirki NUK, dokumentirano priča o njunih trdnih odnosih. Tako je nastala in se v oktobru tudi otvorila razstava v Plečnikovi hiši - Finžgar in Plečnik: Prijateljstvo brez meja. Njen avtor Marijan Rupert iz Narodne in univerzitetne knjižnice ter kustosinja razstave in Plečnikove hiše Ana Porok sta tokratna gosta oddaje Glasovi svetov, v kateri se bomo s podrobnostmi spustili v zgodbo tega več 30 let trajajočega, iskrenega in ustvarjalnega prijateljstva obeh mojstrov.Voditeljica in avtorica oddaje je Liana Buršič<p>"Nič! Bodimo ljudje in se sosedje radi imejmo. To je najlepša ograja."</p><p><p>Danes, ob čakanju na končno odločitev Unescovega Odbora za svetovno dediščino o tem, ali bodo izbrana Plečnikova dela v Ljubljani vpisana na seznam svetovne dediščine, ponavljamo oddajo o močnem, zaupnem prijateljstvu med sosedoma, velikima Slovencema - duhovnikom in pisateljem <strong>Franom Saleškim Finžgarjem</strong> ter arhitektom <strong>Jožetom Plečnikom - </strong>ki je pogosto preraslo tudi v kreativno sodelovanje ob Finžgarjevem pisateljskem in uredniškem delu ter sprotnih cerkvenih obveznostih, je resnično trdno in neskaljeno trajalo vse do Plečnikove smrti. Plečnik je svoje arhitekturno poslanstvo vedno utemeljeval z vero v Boga, zato mu je sosedstvo z uglednim župnikom Finžgarjem gotovo imponiralo, saj je bil tudi sam frančiškanski tretjerednik. Ohranjena korespondenca, ki je del Finžgarjeve zapuščine v <em>Rokopisni zbirki NUK</em>, dokumentirano priča o njunih trdnih odnosih. Tako je nastala in se v oktobru tudi otvorila razstava v Plečnikovi hiši - <em><strong>Finžgar in Plečnik: Prijateljstvo brez meja</strong></em>. Njen avtor <strong>Marijan Rupert</strong> iz Narodne in univerzitetne knjižnice ter kustosinja razstave in Plečnikove hiše <strong>Ana Porok </strong>sta tokratna gosta oddaje Glasovi svetov, v kateri se bomo s podrobnostmi spustili v zgodbo tega več 30 let trajajočega, iskrenega in ustvarjalnega prijateljstva obeh mojstrov.</p></p> 174731577 RTVSLO – Ars 3201 clean Močno, zaupno prijateljstvo med sosedoma, velikima Slovencema - duhovnikom in pisateljem Franom Saleškim Finžgarjem ter arhitektom Jožetom Plečnikom - ki je pogosto preraslo tudi v kreativno sodelovanje ob Finžgarjevem pisateljskem in uredniškem delu ter sprotnih cerkvenih obveznostih, je resnično trdno in neskaljeno trajalo vse do Plečnikove smrti. Plečnik je svoje arhitekturno poslanstvo vedno utemeljeval z vero v Boga, zato mu je sosedstvo z uglednim župnikom Finžgarjem gotovo imponiralo, saj je bil tudi sam frančiškanski tretjerednik. Ohranjena korespondenca, ki je del Finžgarjeve zapuščine v Rokopisni zbirki NUK, dokumentirano priča o njunih trdnih odnosih. Tako je nastala in se v oktobru tudi otvorila razstava v Plečnikovi hiši - Finžgar in Plečnik: Prijateljstvo brez meja. Njen avtor Marijan Rupert iz Narodne in univerzitetne knjižnice ter kustosinja razstave in Plečnikove hiše Ana Porok sta tokratna gosta oddaje Glasovi svetov, v kateri se bomo s podrobnostmi spustili v zgodbo tega več 30 let trajajočega, iskrenega in ustvarjalnega prijateljstva obeh mojstrov.Voditeljica in avtorica oddaje je Liana Buršič<p>"Nič! Bodimo ljudje in se sosedje radi imejmo. To je najlepša ograja."</p><p><p>Danes, ob čakanju na končno odločitev Unescovega Odbora za svetovno dediščino o tem, ali bodo izbrana Plečnikova dela v Ljubljani vpisana na seznam svetovne dediščine, ponavljamo oddajo o močnem, zaupnem prijateljstvu med sosedoma, velikima Slovencema - duhovnikom in pisateljem <strong>Franom Saleškim Finžgarjem</strong> ter arhitektom <strong>Jožetom Plečnikom - </strong>ki je pogosto preraslo tudi v kreativno sodelovanje ob Finžgarjevem pisateljskem in uredniškem delu ter sprotnih cerkvenih obveznostih, je resnično trdno in neskaljeno trajalo vse do Plečnikove smrti. Plečnik je svoje arhitekturno poslanstvo vedno utemeljeval z vero v Boga, zato mu je sosedstvo z uglednim župnikom Finžgarjem gotovo imponiralo, saj je bil tudi sam frančiškanski tretjerednik. Ohranjena korespondenca, ki je del Finžgarjeve zapuščine v <em>Rokopisni zbirki NUK</em>, dokumentirano priča o njunih trdnih odnosih. Tako je nastala in se v oktobru tudi otvorila razstava v Plečnikovi hiši - <em><strong>Finžgar in Plečnik: Prijateljstvo brez meja</strong></em>. Njen avtor <strong>Marijan Rupert</strong> iz Narodne in univerzitetne knjižnice ter kustosinja razstave in Plečnikove hiše <strong>Ana Porok </strong>sta tokratna gosta oddaje Glasovi svetov, v kateri se bomo s podrobnostmi spustili v zgodbo tega več 30 let trajajočega, iskrenega in ustvarjalnega prijateljstva obeh mojstrov.</p></p> Wed, 11 Nov 2020 15:00:00 +0000 Finžgar in Plečnik: Prijateljstvo brez meja Gutenbergov izum tiska sredi 15. stoletja je širom po Evropi sprožil pravo revolucijo v širjenju oziroma pretakanju novih informacij in idej. Med temi so bile tudi številne take, ki so jih bodisi posvetne bodisi cerkvene oblasti prepoznavale kot škodljive ali nevarne. Da bi torej, po eni strani, obvarovale ljudske množice pred širjenjem potencialno kvarnih miselnih vsebin kakor, po drugi plati, zavarovale svoj lasten privilegiran položaj, so se oblasti, ki so se soočale s pravcato poplavo novih in novih tiskov, oprijele različnih oblik cenzure. Ta je segala od povsem neformalnih pritiskov na pisce in založnike prek oviranja distribucije nekaterih naslovov ter oblikovanja uradnih seznamov prepovedanih del do zaplemb in celo sežigov nezaželenih knjig. In kar je veljalo za staro celino na sploh, je, kajpada, veljalo tudi za slovenski prostor: od 16. stoletja, ko so morali Dalmatinov prevod Svetega pisma na Kranjsko tihotapiti v sodih, do konca 19. stoletja, ko je gorela Cankarjeva Erotika, je cenzura nespregledljivo določala konture intelektualnega prostora, v katerem se je lahko razvijala slovenska kultura. Drugače rečeno: starejše zgodovine slovenske kulture ni mogoče polno razumeti, če ne poznamo cenzorskih pritiskov na slovensko knjigo. V tem smislu pa nam lahko pomaga znanstveni zbornik Cenzura na Slovenskem od protireformacije do predmarčne dobe, ki je oktobra 2020 izšel pri založbi ZRC. Z interdisciplinarnim povezovanjem literarne zgodovine z zgodovino prava, medijev in komunikacije, so namreč sodelujoči znanstveniki in znanstvenice pod uredniškim vodstvom literarnega zgodovinarja dr. Luke Vidmarja osvetlili, kaj je bilo kdaj mogoče pisati, brati in javno govoriti pri nas. Do kakšnih spoznanj so se torej piske in pisci Cenzure na Slovenskem navsezadnje dokopali, smo preverjali v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili prav dr. Vidmarja. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Movidagrafica (Pixabay)<p>Kako je cenzura med 16. in 19. stoletjem določala konture intelektualnega prostora, v katerem se je razvijala slovenska kultura</p><p><p><strong>Gutenbergov</strong> izum tiska sredi 15. stoletja je širom po Evropi sprožil pravo revolucijo v širjenju oziroma pretakanju novih informacij in idej. Med temi so bile tudi številne take, ki so jih bodisi posvetne bodisi cerkvene oblasti prepoznavale kot škodljive ali nevarne. Da bi torej, po eni strani, obvarovale ljudske množice pred širjenjem potencialno kvarnih miselnih vsebin kakor, po drugi plati, zavarovale svoj lasten privilegiran položaj, so se oblasti, ki so se soočale s pravcato poplavo novih in novih tiskov, oprijele različnih oblik cenzure. Ta je segala od povsem neformalnih pritiskov na pisce in založnike prek oviranja distribucije nekaterih naslovov ter oblikovanja uradnih seznamov prepovedanih del do zaplemb in celo sežigov nezaželenih knjig.</p> <p>In kar je veljalo za staro celino na sploh, je, kajpada, veljalo tudi za slovenski prostor: od 16. stoletja, ko so morali <strong>Dalmatinov</strong> prevod <em>Svetega pisma</em> na Kranjsko tihotapiti v sodih, do konca 19. stoletja, ko je gorela <strong>Cankarjeva</strong> <em>Erotika</em>, je cenzura nespregledljivo določala konture intelektualnega prostora, v katerem se je lahko razvijala slovenska kultura. Drugače rečeno: starejše zgodovine slovenske kulture ni mogoče polno razumeti, če ne poznamo cenzorskih pritiskov na slovensko knjigo.</p> <p>V tem smislu pa nam lahko pomaga znanstveni zbornik <strong><em>Cenzura na Slovenskem od protireformacije do predmarčne dobe</em></strong>, ki je pred nekaj tedni izšel pri založbi ZRC. Z interdisciplinarnim povezovanjem literarne zgodovine z zgodovino prava, medijev in komunikacije, so namreč sodelujoči znanstveniki in znanstvenice pod uredniškim vodstvom literarnega zgodovinarja <strong>dr. Luke Vidmarja</strong> osvetlili, kaj je bilo kdaj mogoče pisati, brati in javno govoriti pri nas. Do kakšnih spoznanj so se torej piske in pisci <em>Cenzure na Slovenskem</em> navsezadnje dokopali, preverjamo v tokratnih Glasovih svetov, ko pred mikrofonom gostimo prav dr. Vidmarja.</p></p> 174729724 RTVSLO – Ars 3251 clean Gutenbergov izum tiska sredi 15. stoletja je širom po Evropi sprožil pravo revolucijo v širjenju oziroma pretakanju novih informacij in idej. Med temi so bile tudi številne take, ki so jih bodisi posvetne bodisi cerkvene oblasti prepoznavale kot škodljive ali nevarne. Da bi torej, po eni strani, obvarovale ljudske množice pred širjenjem potencialno kvarnih miselnih vsebin kakor, po drugi plati, zavarovale svoj lasten privilegiran položaj, so se oblasti, ki so se soočale s pravcato poplavo novih in novih tiskov, oprijele različnih oblik cenzure. Ta je segala od povsem neformalnih pritiskov na pisce in založnike prek oviranja distribucije nekaterih naslovov ter oblikovanja uradnih seznamov prepovedanih del do zaplemb in celo sežigov nezaželenih knjig. In kar je veljalo za staro celino na sploh, je, kajpada, veljalo tudi za slovenski prostor: od 16. stoletja, ko so morali Dalmatinov prevod Svetega pisma na Kranjsko tihotapiti v sodih, do konca 19. stoletja, ko je gorela Cankarjeva Erotika, je cenzura nespregledljivo določala konture intelektualnega prostora, v katerem se je lahko razvijala slovenska kultura. Drugače rečeno: starejše zgodovine slovenske kulture ni mogoče polno razumeti, če ne poznamo cenzorskih pritiskov na slovensko knjigo. V tem smislu pa nam lahko pomaga znanstveni zbornik Cenzura na Slovenskem od protireformacije do predmarčne dobe, ki je oktobra 2020 izšel pri založbi ZRC. Z interdisciplinarnim povezovanjem literarne zgodovine z zgodovino prava, medijev in komunikacije, so namreč sodelujoči znanstveniki in znanstvenice pod uredniškim vodstvom literarnega zgodovinarja dr. Luke Vidmarja osvetlili, kaj je bilo kdaj mogoče pisati, brati in javno govoriti pri nas. Do kakšnih spoznanj so se torej piske in pisci Cenzure na Slovenskem navsezadnje dokopali, smo preverjali v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili prav dr. Vidmarja. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Movidagrafica (Pixabay)<p>Kako je cenzura med 16. in 19. stoletjem določala konture intelektualnega prostora, v katerem se je razvijala slovenska kultura</p><p><p><strong>Gutenbergov</strong> izum tiska sredi 15. stoletja je širom po Evropi sprožil pravo revolucijo v širjenju oziroma pretakanju novih informacij in idej. Med temi so bile tudi številne take, ki so jih bodisi posvetne bodisi cerkvene oblasti prepoznavale kot škodljive ali nevarne. Da bi torej, po eni strani, obvarovale ljudske množice pred širjenjem potencialno kvarnih miselnih vsebin kakor, po drugi plati, zavarovale svoj lasten privilegiran položaj, so se oblasti, ki so se soočale s pravcato poplavo novih in novih tiskov, oprijele različnih oblik cenzure. Ta je segala od povsem neformalnih pritiskov na pisce in založnike prek oviranja distribucije nekaterih naslovov ter oblikovanja uradnih seznamov prepovedanih del do zaplemb in celo sežigov nezaželenih knjig.</p> <p>In kar je veljalo za staro celino na sploh, je, kajpada, veljalo tudi za slovenski prostor: od 16. stoletja, ko so morali <strong>Dalmatinov</strong> prevod <em>Svetega pisma</em> na Kranjsko tihotapiti v sodih, do konca 19. stoletja, ko je gorela <strong>Cankarjeva</strong> <em>Erotika</em>, je cenzura nespregledljivo določala konture intelektualnega prostora, v katerem se je lahko razvijala slovenska kultura. Drugače rečeno: starejše zgodovine slovenske kulture ni mogoče polno razumeti, če ne poznamo cenzorskih pritiskov na slovensko knjigo.</p> <p>V tem smislu pa nam lahko pomaga znanstveni zbornik <strong><em>Cenzura na Slovenskem od protireformacije do predmarčne dobe</em></strong>, ki je pred nekaj tedni izšel pri založbi ZRC. Z interdisciplinarnim povezovanjem literarne zgodovine z zgodovino prava, medijev in komunikacije, so namreč sodelujoči znanstveniki in znanstvenice pod uredniškim vodstvom literarnega zgodovinarja <strong>dr. Luke Vidmarja</strong> osvetlili, kaj je bilo kdaj mogoče pisati, brati in javno govoriti pri nas. Do kakšnih spoznanj so se torej piske in pisci <em>Cenzure na Slovenskem</em> navsezadnje dokopali, preverjamo v tokratnih Glasovih svetov, ko pred mikrofonom gostimo prav dr. Vidmarja.</p></p> Wed, 04 Nov 2020 13:05:00 +0000 Od avtocenzure do gorečih knjig V okviru evropskega zelenega tedna, ki je potekal prejšnji teden, so že štirinajsto leto izbirali najboljše projekte programa Life; programa, prek katerega Evropska unija financira ukrepe varstva okolja, ohranjanja narave ter blaženja in prilagajanja podnebnim spremembam. Na področju varstva narave je bil letos za najboljšega izbran projekt DinAlp Bear, projekt celovitega upravljanja in varstva rjavega medveda v severnih Dinaridih in Alpah. Ker je odnos človeka do medveda pri njegovem ohranjanju ključen, je bilo v okviru tega projekta veliko pozornosti usmerjene prav v iskanje načinov za uspešnejše sobivanje. Številne rešitve, ki so v okviru projekta nastale, so se v praksi odlično izkazale; od medovarnih smetnjakov, ki medvedom onemogočajo dostop do odpadkov, varnostnih ograj in pastirskih psov. Naslavljanje ključnih razlogov za konflikte in sodelovanje s prebivalstvom, ki z medvedi živi, je glavni razlog, da se v zadnjih letih število konfliktov ne povečuje. Oziroma se ne povečuje toliko, kot se povečuje število medvedov. Trenutno jih je po ocenah okoli 1000. A medtem ko v svetu Slovenija velja za zgled uspešnega upravljanja z medvedi, se v javnosti po eni strani krepi nestrinjanje z odstrelom, kot načinom omejevanja števila medvedov, po drugi pa je vse več tudi tistih, ki menijo, da je medvedov že preveč. Prostor, kjer pri nas živi medved, je razdrobljen. Gozd se neprestano prepleta s kulturno krajino. Zaradi naraščanja števila medvedov v zadnjih letih število konfliktov narašča. Dobri ukrepi sicer prispevajo k zmanjševanju konfliktov, analize pa kažejo, da je težav z medvedi največ na območjih, kjer je veliko kulturne krajine in tam, kjer medvedov (še) niso vajeni. Za nadaljnje uspehe bo ključen strpen dialog. Foto: Miha Krofel/LIFE DinApl Bear<p>Medovarni smetnjaki, varnostne ograje, pastirski psi in veliko sodelovanja z lokalnim prebivalstvom so temelji uspešnega sobivanja z medvedom</p><p><p>V okviru evropskega zelenega tedna, ki je potekal prejšnji teden, so že štirinajsto leto izbirali najboljše projekte programa Life; programa, prek katerega Evropska unija financira ukrepe varstva okolja, ohranjanja narave ter blaženja in prilagajanja podnebnim spremembam. Na področju varstva narave je bil letos za najboljšega izbran projekt DinAlp Bear, projekt celovitega upravljanja in varstva rjavega medveda v severnih Dinaridih in Alpah. Ker je odnos človeka do medveda pri njegovem ohranjanju ključen, je bilo v okviru tega projekta veliko pozornosti usmerjene prav v iskanje načinov za uspešnejše sobivanje.</p> <blockquote><p>»Lotili smo se iskanja težav na lokalnem nivoju, na terenu, intenzivno smo pristopili do rejcev, ki so imeli težave z medvedi, in iskali rešitve za njih. Pomemben je tudi mednarodni vidik, intenzivno sodelovanje s sosednjimi državami pri upravljanju z medvedi ter monitoring,« našteva ključne uspehe projekta DinAlp Bear vodja projekta <strong>Rok Černe</strong> z Zavoda za gozdove.</p></blockquote> <p>Številne rešitve, ki so v okviru projekta nastale, so se v praksi odlično izkazale; od medovarnih smetnjakov, ki medvedom onemogočajo dostop do odpadkov, varnostnih ograj in pastirskih psov. Naslavljanje ključnih razlogov za konflikte in sodelovanje s prebivalstvom, ki z medvedi živi, je glavni razlog, da se v zadnjih letih število konfliktov ne povečuje. Oziroma se ne povečuje toliko, kot se povečuje število medvedov. Trenutno jih je po ocenah okoli 1000, kar je približno dvakrat več kot pred desetimi leti.</p> <h3>V Sloveniji nimamo divjine, toleranca lokalnega prebivalstva je ključna</h3> <p>A medtem ko v svetu Slovenija velja za zgled uspešnega upravljanja z medvedi, se v javnosti po eni strani krepi nestrinjanje z odstrelom, kot načinom omejevanja števila medvedov, po drugi pa je vse več tudi tistih, ki menijo, da je medvedov že preveč.</p> <blockquote><p>»Za uspešno sobivanje z medvedom je ključen dialog med vsemi; od rejcev, naravovarstvenikov do upravljalcev in raziskovalcev. To je zelo zahtevna naloga. Dialog je takšna premična tarča. A pomembno je, da se dialog nadaljuje,« poudarja <strong>dr. Tomaž Skrbinšek</strong>.</p></blockquote> <p>Prostor, kjer pri nas živi medved, je razdrobljen. Gozd se neprestano prepleta s kulturno krajino. Zaradi naraščanja števila medvedov v zadnjih letih število konfliktov narašča. Dobri ukrepi sicer prispevajo k zmanjševanju konfliktov, analize pa kažejo, da je težav z medvedi največ na območjih, kjer je veliko kulturne krajine in tam, kjer medvedov (še) niso vajeni.</p> <blockquote><p>»Ključno je, da ljudem, ki živijo na območjih, kjer je medved razširjen, sobivanje omogočimo. Črta je lahko zelo tanka med tem, kdaj lahko govorimo o sobivanju in kdaj je konfliktov preveč. Zato je potreben strpen dialog,« pravi tudi <strong>Miha Marenče</strong>, vodja sektorja za načrtovanje razvoja gozdov na Zavodu za gozdove.</p></blockquote> <p>&nbsp;</p> <p>To je le nekaj poudarkov iz oddaje Glasovi svetov. Vabljeni k poslušanju.</p></p> 174728240 RTVSLO – Ars 3318 clean V okviru evropskega zelenega tedna, ki je potekal prejšnji teden, so že štirinajsto leto izbirali najboljše projekte programa Life; programa, prek katerega Evropska unija financira ukrepe varstva okolja, ohranjanja narave ter blaženja in prilagajanja podnebnim spremembam. Na področju varstva narave je bil letos za najboljšega izbran projekt DinAlp Bear, projekt celovitega upravljanja in varstva rjavega medveda v severnih Dinaridih in Alpah. Ker je odnos človeka do medveda pri njegovem ohranjanju ključen, je bilo v okviru tega projekta veliko pozornosti usmerjene prav v iskanje načinov za uspešnejše sobivanje. Številne rešitve, ki so v okviru projekta nastale, so se v praksi odlično izkazale; od medovarnih smetnjakov, ki medvedom onemogočajo dostop do odpadkov, varnostnih ograj in pastirskih psov. Naslavljanje ključnih razlogov za konflikte in sodelovanje s prebivalstvom, ki z medvedi živi, je glavni razlog, da se v zadnjih letih število konfliktov ne povečuje. Oziroma se ne povečuje toliko, kot se povečuje število medvedov. Trenutno jih je po ocenah okoli 1000. A medtem ko v svetu Slovenija velja za zgled uspešnega upravljanja z medvedi, se v javnosti po eni strani krepi nestrinjanje z odstrelom, kot načinom omejevanja števila medvedov, po drugi pa je vse več tudi tistih, ki menijo, da je medvedov že preveč. Prostor, kjer pri nas živi medved, je razdrobljen. Gozd se neprestano prepleta s kulturno krajino. Zaradi naraščanja števila medvedov v zadnjih letih število konfliktov narašča. Dobri ukrepi sicer prispevajo k zmanjševanju konfliktov, analize pa kažejo, da je težav z medvedi največ na območjih, kjer je veliko kulturne krajine in tam, kjer medvedov (še) niso vajeni. Za nadaljnje uspehe bo ključen strpen dialog. Foto: Miha Krofel/LIFE DinApl Bear<p>Medovarni smetnjaki, varnostne ograje, pastirski psi in veliko sodelovanja z lokalnim prebivalstvom so temelji uspešnega sobivanja z medvedom</p><p><p>V okviru evropskega zelenega tedna, ki je potekal prejšnji teden, so že štirinajsto leto izbirali najboljše projekte programa Life; programa, prek katerega Evropska unija financira ukrepe varstva okolja, ohranjanja narave ter blaženja in prilagajanja podnebnim spremembam. Na področju varstva narave je bil letos za najboljšega izbran projekt DinAlp Bear, projekt celovitega upravljanja in varstva rjavega medveda v severnih Dinaridih in Alpah. Ker je odnos človeka do medveda pri njegovem ohranjanju ključen, je bilo v okviru tega projekta veliko pozornosti usmerjene prav v iskanje načinov za uspešnejše sobivanje.</p> <blockquote><p>»Lotili smo se iskanja težav na lokalnem nivoju, na terenu, intenzivno smo pristopili do rejcev, ki so imeli težave z medvedi, in iskali rešitve za njih. Pomemben je tudi mednarodni vidik, intenzivno sodelovanje s sosednjimi državami pri upravljanju z medvedi ter monitoring,« našteva ključne uspehe projekta DinAlp Bear vodja projekta <strong>Rok Černe</strong> z Zavoda za gozdove.</p></blockquote> <p>Številne rešitve, ki so v okviru projekta nastale, so se v praksi odlično izkazale; od medovarnih smetnjakov, ki medvedom onemogočajo dostop do odpadkov, varnostnih ograj in pastirskih psov. Naslavljanje ključnih razlogov za konflikte in sodelovanje s prebivalstvom, ki z medvedi živi, je glavni razlog, da se v zadnjih letih število konfliktov ne povečuje. Oziroma se ne povečuje toliko, kot se povečuje število medvedov. Trenutno jih je po ocenah okoli 1000, kar je približno dvakrat več kot pred desetimi leti.</p> <h3>V Sloveniji nimamo divjine, toleranca lokalnega prebivalstva je ključna</h3> <p>A medtem ko v svetu Slovenija velja za zgled uspešnega upravljanja z medvedi, se v javnosti po eni strani krepi nestrinjanje z odstrelom, kot načinom omejevanja števila medvedov, po drugi pa je vse več tudi tistih, ki menijo, da je medvedov že preveč.</p> <blockquote><p>»Za uspešno sobivanje z medvedom je ključen dialog med vsemi; od rejcev, naravovarstvenikov do upravljalcev in raziskovalcev. To je zelo zahtevna naloga. Dialog je takšna premična tarča. A pomembno je, da se dialog nadaljuje,« poudarja <strong>dr. Tomaž Skrbinšek</strong>.</p></blockquote> <p>Prostor, kjer pri nas živi medved, je razdrobljen. Gozd se neprestano prepleta s kulturno krajino. Zaradi naraščanja števila medvedov v zadnjih letih število konfliktov narašča. Dobri ukrepi sicer prispevajo k zmanjševanju konfliktov, analize pa kažejo, da je težav z medvedi največ na območjih, kjer je veliko kulturne krajine in tam, kjer medvedov (še) niso vajeni.</p> <blockquote><p>»Ključno je, da ljudem, ki živijo na območjih, kjer je medved razširjen, sobivanje omogočimo. Črta je lahko zelo tanka med tem, kdaj lahko govorimo o sobivanju in kdaj je konfliktov preveč. Zato je potreben strpen dialog,« pravi tudi <strong>Miha Marenče</strong>, vodja sektorja za načrtovanje razvoja gozdov na Zavodu za gozdove.</p></blockquote> <p>&nbsp;</p> <p>To je le nekaj poudarkov iz oddaje Glasovi svetov. Vabljeni k poslušanju.</p></p> Wed, 28 Oct 2020 07:00:00 +0000 Najboljši evropski projekt varstva narave je slovenski DinAlp Bear Karantena je ob prvem valu razkrila veliko raznolikost življenjskih stilov. Združevanje dela od doma, šole na daljavo in omejitev gibanja pa je različno vplivalo na različno družbene skupine. Zaradi ujetosti v novi vsakdan smo kot skupnost postali bolj odvisni od medijev in posredovanih informacij, zato ni bilo nepomembno, na kaj smo se zanašali. Ob vnovični razglasitvi epidemije in sprejemanju novih ukrepov za preprečitev širjenja novega koronavirusa se spet spreminjajo naša vsakdanja življenja. Česa smo se naučili, kako ravnati tokrat, da se bomo izognili negativnim sranskim učinkom boja proti širjenju koronavirusne bolezni? Odgovore ponuja družboslovje. V tokratni oddaji raziskovalki prof. dr. Alenka Švab in prof. dr. Tanja Oblak Črnič o raziskavah, rezultatih in rešitvah, ki pa jih je država spregledala. Z njima se je pogovarjala Urška Henigman.<p>Urejanje politik vsakdanjega življenja v izrednih razmerah ponujajo družboslovne vede </p><p><p>Karantena je ob prvem valu razkrila veliko raznolikost življenjskih stilov. Združevanje dela od doma, šole na daljavo in omejitev gibanja pa je različno vplivalo na različno družbene skupine. Zaradi ujetosti v novi vsakdan smo kot skupnost postali bolj odvisni od medijev in posredovanih informacij, zato ni bilo nepomembno, na kaj smo se zanašali. Ob vnovični razglasitvi epidemije in sprejemanju novih ukrepov za preprečitev širjenja novega koronavirusa se spet spreminjajo naša vsakdanja življenja. Česa smo se naučili, kako ravnati tokrat, da se bomo izognili negativnim sranskim učinkom boja proti širjenju koronavirusne bolezni? Odgovore ponuja družboslovje. V tokratni oddaji raziskovalki prof. dr. Alenka Švab in prof. dr. Tanja Oblak Črnič o raziskavah, rezultatih in rešitvah, ki pa jih je država spregledala.</p></p> 174726565 RTVSLO – Ars 3460 clean Karantena je ob prvem valu razkrila veliko raznolikost življenjskih stilov. Združevanje dela od doma, šole na daljavo in omejitev gibanja pa je različno vplivalo na različno družbene skupine. Zaradi ujetosti v novi vsakdan smo kot skupnost postali bolj odvisni od medijev in posredovanih informacij, zato ni bilo nepomembno, na kaj smo se zanašali. Ob vnovični razglasitvi epidemije in sprejemanju novih ukrepov za preprečitev širjenja novega koronavirusa se spet spreminjajo naša vsakdanja življenja. Česa smo se naučili, kako ravnati tokrat, da se bomo izognili negativnim sranskim učinkom boja proti širjenju koronavirusne bolezni? Odgovore ponuja družboslovje. V tokratni oddaji raziskovalki prof. dr. Alenka Švab in prof. dr. Tanja Oblak Črnič o raziskavah, rezultatih in rešitvah, ki pa jih je država spregledala. Z njima se je pogovarjala Urška Henigman.<p>Urejanje politik vsakdanjega življenja v izrednih razmerah ponujajo družboslovne vede </p><p><p>Karantena je ob prvem valu razkrila veliko raznolikost življenjskih stilov. Združevanje dela od doma, šole na daljavo in omejitev gibanja pa je različno vplivalo na različno družbene skupine. Zaradi ujetosti v novi vsakdan smo kot skupnost postali bolj odvisni od medijev in posredovanih informacij, zato ni bilo nepomembno, na kaj smo se zanašali. Ob vnovični razglasitvi epidemije in sprejemanju novih ukrepov za preprečitev širjenja novega koronavirusa se spet spreminjajo naša vsakdanja življenja. Česa smo se naučili, kako ravnati tokrat, da se bomo izognili negativnim sranskim učinkom boja proti širjenju koronavirusne bolezni? Odgovore ponuja družboslovje. V tokratni oddaji raziskovalki prof. dr. Alenka Švab in prof. dr. Tanja Oblak Črnič o raziskavah, rezultatih in rešitvah, ki pa jih je država spregledala.</p></p> Wed, 21 Oct 2020 09:00:00 +0000 Kako (pre)živeti drugi val? Kako predstaviti Register raka? Kot sedem desetletij skrbnega zbiranja podatkov? Kot zgodbo prodornih slovenskih zdravnic, ki so ga vodile? Kot zgodbo boja z boleznijo, ki ima nepredvidljiv konec? Predvsem pa so v ospredju številke; in to številke, za katerimi se skrivajo ljudje; bolnice, bolniki, njihovi bližnji in zdravstveno osebje. V oddaji Glasovi svetov nam bosta svojo zgodbo in izkušnjo s srečnim koncem povedala Tanja Španić in Denis Malačič. V oddaji bo sodelovala tudi prof. dr. Vesna Zadnik, sedanja vodja slovenskega Registra raka, ki letos praznuje 70 let od ustanovitve. Oddajo je pripravil Iztok Konc. Foto: Denis Malačič<p>Register raka so zgodbe: zgodbe prodornih slovenskih zdravnic, ki so ga vodile, zgodbe boja z boleznijo, ki ima nepredvidljiv konec, zgodbe bolnic in bolnikov</p><p><p>Zgodba slovenskega Registra raka, ki deluje že 70 let, nam govori o boju z boleznijo, ki ima nepredvidljiv konec. Govori o strahu, pogumu, o znanju, o veselju in žalosti. Je zgodba zdravstvenih delavcev, otrok in odraslih.</p> <blockquote><p>Tanja Španić je za rakom dojk zbolela pri 26. letih. Zdaj z možem pričakujeta prvega otroka.</p> <p>Denis Malačič je po operaciji prestal več ciklov kemoterapij in še eno operacijo. Pri 30. letih je zbolel za rakom na modih.</p> <p>Na Onkološkem inštitutu v Ljubljani zbirajo podatke o raku že od leta 1950. V knjižico ob letošnji častitljivi obletnici so zapisali (<a>knjižica</a>), da »… začetki slovenskega Registra raka temeljijo na daljnovidnosti profesorice Božene Ravnihar, ki se je že mnogo let pred tovrstnimi priporočili Svetovne zdravstvene organizacije zavedala, da je uspešnost in učinkovitost prizadevanja zdravstvenega varstva in zdravstvene politike za obvladovanje raka mogoče ovrednotiti le z ustreznimi podatki o bremenu te bolezni.« ... Ne le doktorica Ravnihar – v sedmih desetletjih delovanja so na čelu Registra strokovnjakinje – ženske. Še prof. dr.Vera Pompe Kirin, dr. Maja Primic Žakelj in zdaj prof. dr. Vesna Zadnik.</p></blockquote> <p>V oddaji Glasovi svetov nam bosta svojo zgodbo in izkušnjo s srečnim koncem povedala <strong>Tanja Španić</strong> in <strong>Denis Malačič.</strong> V oddaji bo sodelovala tudi prof. dr. <strong>Vesna Zadnik,</strong> sedanja vodja slovenskega Registra raka.</p></p> 174724731 RTVSLO – Ars 3111 clean Kako predstaviti Register raka? Kot sedem desetletij skrbnega zbiranja podatkov? Kot zgodbo prodornih slovenskih zdravnic, ki so ga vodile? Kot zgodbo boja z boleznijo, ki ima nepredvidljiv konec? Predvsem pa so v ospredju številke; in to številke, za katerimi se skrivajo ljudje; bolnice, bolniki, njihovi bližnji in zdravstveno osebje. V oddaji Glasovi svetov nam bosta svojo zgodbo in izkušnjo s srečnim koncem povedala Tanja Španić in Denis Malačič. V oddaji bo sodelovala tudi prof. dr. Vesna Zadnik, sedanja vodja slovenskega Registra raka, ki letos praznuje 70 let od ustanovitve. Oddajo je pripravil Iztok Konc. Foto: Denis Malačič<p>Register raka so zgodbe: zgodbe prodornih slovenskih zdravnic, ki so ga vodile, zgodbe boja z boleznijo, ki ima nepredvidljiv konec, zgodbe bolnic in bolnikov</p><p><p>Zgodba slovenskega Registra raka, ki deluje že 70 let, nam govori o boju z boleznijo, ki ima nepredvidljiv konec. Govori o strahu, pogumu, o znanju, o veselju in žalosti. Je zgodba zdravstvenih delavcev, otrok in odraslih.</p> <blockquote><p>Tanja Španić je za rakom dojk zbolela pri 26. letih. Zdaj z možem pričakujeta prvega otroka.</p> <p>Denis Malačič je po operaciji prestal več ciklov kemoterapij in še eno operacijo. Pri 30. letih je zbolel za rakom na modih.</p> <p>Na Onkološkem inštitutu v Ljubljani zbirajo podatke o raku že od leta 1950. V knjižico ob letošnji častitljivi obletnici so zapisali (<a>knjižica</a>), da »… začetki slovenskega Registra raka temeljijo na daljnovidnosti profesorice Božene Ravnihar, ki se je že mnogo let pred tovrstnimi priporočili Svetovne zdravstvene organizacije zavedala, da je uspešnost in učinkovitost prizadevanja zdravstvenega varstva in zdravstvene politike za obvladovanje raka mogoče ovrednotiti le z ustreznimi podatki o bremenu te bolezni.« ... Ne le doktorica Ravnihar – v sedmih desetletjih delovanja so na čelu Registra strokovnjakinje – ženske. Še prof. dr.Vera Pompe Kirin, dr. Maja Primic Žakelj in zdaj prof. dr. Vesna Zadnik.</p></blockquote> <p>V oddaji Glasovi svetov nam bosta svojo zgodbo in izkušnjo s srečnim koncem povedala <strong>Tanja Španić</strong> in <strong>Denis Malačič.</strong> V oddaji bo sodelovala tudi prof. dr. <strong>Vesna Zadnik,</strong> sedanja vodja slovenskega Registra raka.</p></p> Wed, 14 Oct 2020 07:10:00 +0000 Za vsako številko v Registru raka je človek Po legendi Japonski vse od 11. februarja leta 660 pr. n. št. v neprekinjeni moški liniji vladajo potomci sončne boginje Amaterasu. Prvi naj bi bil cesar Jimmu, drugi cesar Suizei, tretji cesar Annei in tako naprej vse do danes, ko po abdikaciji očeta Akihita na prestolu krizantem že leto in pol sedi Naruhito, ki po tradiciji velja za 126. vladarja dežele vzhajajočega sonca. Pa tudi če se ne pustimo zapeljati malo verjetni mitologiji, ki začetke japonske države postavlja skoraj 2700 let v megleno preteklost, je vladarska dinastija Yamato brez najmanjšega dvoma starodavna; zgodovinarji, na primer, pravijo, da je bil že 29. cesar, cesar Kinmei, ki je vladal pred 1500 leti, zagotovo resnična zgodovinska osebnost. Seveda so bile njegove pristojnosti in dolžnosti precej drugačne od tistih, ki jih današnja japonska ustava nalaga Naruhitu. Pa tudi ozemlje, ki mu je cesar vladal v 6. stoletju po Kristusu, je bilo bistveno manjše od obsega današnje Japonske. Kako se je torej v počasnem teku stoletij spreminjala vloga cesarja v tamkajšnji družbi? Kako so cesarji sami spreminjali japonsko zgodovino? In kako je cesarski hiši uspelo previhariti vse državljanske vojne, invazije, lakote, tehnološke in idejne revolucije ter naravne katastrofe, ki so pretresle deželo vzhajajočega sonca, ne da bi jih s prestola zrinila že kaka rivalska aristokratska družina? – Ta in druga sorodna vprašanja so nas zaposlovala v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili japonologa, dr. Luko Culiberga, ki na Oddelku za azijske študije ljubljanske Filozofske fakultete med drugim predava tudi japonsko zgodovino. Z njim se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: japonska cesarska zastava (Wikipedia, javna last) <p>Kako je dinastiji Yamato uspelo previhariti vse vojne, lakote, tehnološke in idejne revolucije ter naravne katastrofe, ki so v zadnjih 1500 letih pretresle deželo vzhajajočega sonca, in ves čas ostati na prestolu?</p><p><p>Po legendi Japonski vse od 11. februarja leta 660 pr. n. št. v neprekinjeni moški liniji vladajo potomci sončne boginje Amaterasu. Prvi naj bi bil cesar <strong>Jimmu</strong>, drugi cesar <strong>Suizei</strong>, tretji cesar <strong>Annei</strong> in tako naprej vse do danes, ko po abdikaciji očeta <strong>Akihita</strong> na prestolu krizantem že leto in pol sedi <strong>Naruhito</strong>, ki po tradiciji velja za 126. vladarja dežele vzhajajočega sonca.</p> <p>Pa tudi če se ne pustimo zapeljati malo verjetni mitologiji, ki začetke japonske države postavlja skoraj 2700 let v megleno preteklost, je vladarska dinastija Yamato brez najmanjšega dvoma starodavna; zgodovinarji, na primer, pravijo, da je bil že 29. cesar, cesar <strong>Kinmei</strong>, ki je vladal pred 1500 leti, zagotovo resnična zgodovinska osebnost. Seveda so bile njegove pristojnosti in dolžnosti precej drugačne od tistih, ki jih današnja japonska ustava nalaga Naruhitu. Pa tudi ozemlje, ki mu je cesar vladal v 6. stoletju po Kristusu, je bilo bistveno manjše od obsega današnje Japonske.</p> <p>Kako se je torej v počasnem teku stoletij spreminjala vloga cesarja v tamkajšnji družbi? Kako so cesarji sami spreminjali japonsko zgodovino? In kako je cesarski hiši uspelo previhariti vse državljanske vojne, invazije, lakote, tehnološke in idejne revolucije ter naravne katastrofe, ki so pretresle deželo vzhajajočega sonca, ne da bi jih s prestola zrinila že kaka rivalska aristokratska družina? – Ta in druga sorodna vprašanja nas zaposlujejo v tokratnih Glasovih svetov, ko pred mikrofonom gostimo japonologa, <strong>dr. Luko Culiberga</strong>, ki na Oddelku za azijske študije ljubljanske Filozofske fakultete med drugim predava tudi japonsko zgodovino.</p></p> 174723047 RTVSLO – Ars 3022 clean Po legendi Japonski vse od 11. februarja leta 660 pr. n. št. v neprekinjeni moški liniji vladajo potomci sončne boginje Amaterasu. Prvi naj bi bil cesar Jimmu, drugi cesar Suizei, tretji cesar Annei in tako naprej vse do danes, ko po abdikaciji očeta Akihita na prestolu krizantem že leto in pol sedi Naruhito, ki po tradiciji velja za 126. vladarja dežele vzhajajočega sonca. Pa tudi če se ne pustimo zapeljati malo verjetni mitologiji, ki začetke japonske države postavlja skoraj 2700 let v megleno preteklost, je vladarska dinastija Yamato brez najmanjšega dvoma starodavna; zgodovinarji, na primer, pravijo, da je bil že 29. cesar, cesar Kinmei, ki je vladal pred 1500 leti, zagotovo resnična zgodovinska osebnost. Seveda so bile njegove pristojnosti in dolžnosti precej drugačne od tistih, ki jih današnja japonska ustava nalaga Naruhitu. Pa tudi ozemlje, ki mu je cesar vladal v 6. stoletju po Kristusu, je bilo bistveno manjše od obsega današnje Japonske. Kako se je torej v počasnem teku stoletij spreminjala vloga cesarja v tamkajšnji družbi? Kako so cesarji sami spreminjali japonsko zgodovino? In kako je cesarski hiši uspelo previhariti vse državljanske vojne, invazije, lakote, tehnološke in idejne revolucije ter naravne katastrofe, ki so pretresle deželo vzhajajočega sonca, ne da bi jih s prestola zrinila že kaka rivalska aristokratska družina? – Ta in druga sorodna vprašanja so nas zaposlovala v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili japonologa, dr. Luko Culiberga, ki na Oddelku za azijske študije ljubljanske Filozofske fakultete med drugim predava tudi japonsko zgodovino. Z njim se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: japonska cesarska zastava (Wikipedia, javna last) <p>Kako je dinastiji Yamato uspelo previhariti vse vojne, lakote, tehnološke in idejne revolucije ter naravne katastrofe, ki so v zadnjih 1500 letih pretresle deželo vzhajajočega sonca, in ves čas ostati na prestolu?</p><p><p>Po legendi Japonski vse od 11. februarja leta 660 pr. n. št. v neprekinjeni moški liniji vladajo potomci sončne boginje Amaterasu. Prvi naj bi bil cesar <strong>Jimmu</strong>, drugi cesar <strong>Suizei</strong>, tretji cesar <strong>Annei</strong> in tako naprej vse do danes, ko po abdikaciji očeta <strong>Akihita</strong> na prestolu krizantem že leto in pol sedi <strong>Naruhito</strong>, ki po tradiciji velja za 126. vladarja dežele vzhajajočega sonca.</p> <p>Pa tudi če se ne pustimo zapeljati malo verjetni mitologiji, ki začetke japonske države postavlja skoraj 2700 let v megleno preteklost, je vladarska dinastija Yamato brez najmanjšega dvoma starodavna; zgodovinarji, na primer, pravijo, da je bil že 29. cesar, cesar <strong>Kinmei</strong>, ki je vladal pred 1500 leti, zagotovo resnična zgodovinska osebnost. Seveda so bile njegove pristojnosti in dolžnosti precej drugačne od tistih, ki jih današnja japonska ustava nalaga Naruhitu. Pa tudi ozemlje, ki mu je cesar vladal v 6. stoletju po Kristusu, je bilo bistveno manjše od obsega današnje Japonske.</p> <p>Kako se je torej v počasnem teku stoletij spreminjala vloga cesarja v tamkajšnji družbi? Kako so cesarji sami spreminjali japonsko zgodovino? In kako je cesarski hiši uspelo previhariti vse državljanske vojne, invazije, lakote, tehnološke in idejne revolucije ter naravne katastrofe, ki so pretresle deželo vzhajajočega sonca, ne da bi jih s prestola zrinila že kaka rivalska aristokratska družina? – Ta in druga sorodna vprašanja nas zaposlujejo v tokratnih Glasovih svetov, ko pred mikrofonom gostimo japonologa, <strong>dr. Luko Culiberga</strong>, ki na Oddelku za azijske študije ljubljanske Filozofske fakultete med drugim predava tudi japonsko zgodovino.</p></p> Wed, 07 Oct 2020 12:05:00 +0000 Japonski cesar, potomec boginje sonca V času, ko padajo rekordi o številu dnevno okuženih z novim koronavirusom, ko se ljudstvo na družbenih medijih prepira, zakaj nositi oziroma ne nositi maske, ko so se odprle šole in se bodo kmalu tudi fakultete, ko se zdi, da je delo od doma le še oddaljen spomin – v času, ko je »nova« vsakdanjost precej podobna stari, le da porabimo na litre razkužil, se v tokratni oddaji Glasovi svetov oziramo v čas karanetene ter razmišljamo, ali se res ni nič spremenilo ali pa smo se sprememb že tako navadili, da smo na čas pred izbruhom pandemije pravzaprav pozabili? To se v svoji novi knjigi Antropologija med štirimi stenami sprašuje tudi avtor dr. Dan Podjed, ki v knjigi analizira družbo in posameznika v času karantene. Z njim se je pogovarjala Urška Henigman.<p>Dr. Dan Podjed o spoznavanju sebe in družbe med pandemijo</p><p><p>V času, ko padajo rekordi o številu dnevno okuženih z novim koronavirusom, ko se ljudstvo na družbenih medijih prepira, zakaj nositi oziroma ne nositi maske, ko so se odprle šole in se bodo kmalu tudi fakultete, ko se zdi, da je delo od doma le še oddaljen spomin – v času, ko je »nova« vsakdanjost precej podobna stari, le da porabimo na litre razkužil, se v tokratni oddaji Glasovi svetov oziramo v čas karanetene ter razmišljamo, ali se res ni nič spremenilo ali pa smo se sprememb že tako navadili, da smo na čas pred izbruhom pandemije pravzaprav pozabili? To se v svoji novi knjigi Antropologija med štirimi stenami sprašuje tudi avtor dr. Dan Podjed, ki v knjigi analizira družbo in posameznika v času karantene.</p> <blockquote><p>"Se mi zdi, da bodo maske kar nekaj časa ostale z nami. Tisti, ki mislijo, da gre za nek prehoden pojav, se po mojem mnenju motijo. Mislim, da bomo začeli živeti z njimi in da bodo postale tako normalne, kot so postali kondomi med pandemijo AIDSa v 80. letih. Bodo nekaj, kar bomo imeli ves čas s sabo."</p></blockquote></p> 174721398 RTVSLO – Ars 3049 clean V času, ko padajo rekordi o številu dnevno okuženih z novim koronavirusom, ko se ljudstvo na družbenih medijih prepira, zakaj nositi oziroma ne nositi maske, ko so se odprle šole in se bodo kmalu tudi fakultete, ko se zdi, da je delo od doma le še oddaljen spomin – v času, ko je »nova« vsakdanjost precej podobna stari, le da porabimo na litre razkužil, se v tokratni oddaji Glasovi svetov oziramo v čas karanetene ter razmišljamo, ali se res ni nič spremenilo ali pa smo se sprememb že tako navadili, da smo na čas pred izbruhom pandemije pravzaprav pozabili? To se v svoji novi knjigi Antropologija med štirimi stenami sprašuje tudi avtor dr. Dan Podjed, ki v knjigi analizira družbo in posameznika v času karantene. Z njim se je pogovarjala Urška Henigman.<p>Dr. Dan Podjed o spoznavanju sebe in družbe med pandemijo</p><p><p>V času, ko padajo rekordi o številu dnevno okuženih z novim koronavirusom, ko se ljudstvo na družbenih medijih prepira, zakaj nositi oziroma ne nositi maske, ko so se odprle šole in se bodo kmalu tudi fakultete, ko se zdi, da je delo od doma le še oddaljen spomin – v času, ko je »nova« vsakdanjost precej podobna stari, le da porabimo na litre razkužil, se v tokratni oddaji Glasovi svetov oziramo v čas karanetene ter razmišljamo, ali se res ni nič spremenilo ali pa smo se sprememb že tako navadili, da smo na čas pred izbruhom pandemije pravzaprav pozabili? To se v svoji novi knjigi Antropologija med štirimi stenami sprašuje tudi avtor dr. Dan Podjed, ki v knjigi analizira družbo in posameznika v času karantene.</p> <blockquote><p>"Se mi zdi, da bodo maske kar nekaj časa ostale z nami. Tisti, ki mislijo, da gre za nek prehoden pojav, se po mojem mnenju motijo. Mislim, da bomo začeli živeti z njimi in da bodo postale tako normalne, kot so postali kondomi med pandemijo AIDSa v 80. letih. Bodo nekaj, kar bomo imeli ves čas s sabo."</p></blockquote></p> Wed, 30 Sep 2020 06:00:00 +0000 Antropologija med štirimi stenami Naše predstave o tem, kje vse v vesolju lahko najdemo življenje, je prejšnji teden nekoliko pretresla novica, da obstaja možnost za življenje na Veneri, naši najbližji planetarni sosedi. Visoko v Venerini atmosferi so zaznali plin, ki bi ga utegnili proizvajati mikroorganizmi. To je vsaj za zdaj najbolj smiselna razlaga, čeprav je obenem, kot priznavajo tudi znanstveniki, ki so se do odkritja dokopali, tudi na robu verjetnega. Ozračje Venere je namreč vroče in zelo kislo in torej nikakor zelo primerno za življenje, kot ga poznamo. A po drugi strani nas je iskanje življenja onkraj Zemlje že večkrat postavilo v položaj, ko smo morali temeljito spremeniti svoje poglede na to, kje in v kakšnih okoliščinah lahko življenje uspeva. Iskanju življenja v vesolju in kaj nam to iskanje lahko pove o našem mestu v vesolju, se bomo posvetili tudi v današnjih Glasovih svetov z gosti, astofiziki prof. dr. Andrejo Gomboc in mag. Tajem Jankovičem s Fakultete za naravoslovje Univerze v Novi Gorici ter doc. dr. Dunjo Fabjan s Fakultete za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani. Foto: NASA/Ames/JPL-Caltech<p>Od atmosfere Venere do oddaljenih planetov, možnosti za obstoj življenja v vesolju so tako rekoč vsepovsod</p><p><p>Naše predstave o tem, kje vse v vesolju lahko najdemo življenje, je prejšnji teden nekoliko pretresla novica, da obstaja možnost za življenje na Veneri, naši najbližji planetarni sosedi. Visoko v Venerini atmosferi so zaznali plin, ki bi ga utegnili proizvajati mikroorganizmi. To je vsaj za zdaj najbolj smiselna razlaga, čeprav je obenem, kot priznavajo tudi znanstveniki, ki so se do odkritja dokopali,  tudi na robu verjetnega. Ozračje Venere je namreč vroče in zelo kislo in torej nikakor zelo primerno za življenje, kot ga poznamo. A po drugi strani nas je iskanje življenja onkraj Zemlje že večkrat postavilo v položaj, ko smo morali temeljito spremeniti svoje poglede na to, kje in v kakšnih okoliščinah lahko življenje uspeva. Iskanju življenja v vesolju in kaj nam to iskanje lahko pove o našem mestu v vesolju, se bomo posvetili tudi v današnjih Glasovih svetov z gosti, astofiziki prof. dr. Andrejo Gomboc in mag. Tajem Jankovičem s Fakultete za naravoslovje Univerze v Novi Gorici ter doc. dr. Dunjo Fabjan s Fakultete za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani.</p></p> 174719827 RTVSLO – Ars 3000 clean Naše predstave o tem, kje vse v vesolju lahko najdemo življenje, je prejšnji teden nekoliko pretresla novica, da obstaja možnost za življenje na Veneri, naši najbližji planetarni sosedi. Visoko v Venerini atmosferi so zaznali plin, ki bi ga utegnili proizvajati mikroorganizmi. To je vsaj za zdaj najbolj smiselna razlaga, čeprav je obenem, kot priznavajo tudi znanstveniki, ki so se do odkritja dokopali, tudi na robu verjetnega. Ozračje Venere je namreč vroče in zelo kislo in torej nikakor zelo primerno za življenje, kot ga poznamo. A po drugi strani nas je iskanje življenja onkraj Zemlje že večkrat postavilo v položaj, ko smo morali temeljito spremeniti svoje poglede na to, kje in v kakšnih okoliščinah lahko življenje uspeva. Iskanju življenja v vesolju in kaj nam to iskanje lahko pove o našem mestu v vesolju, se bomo posvetili tudi v današnjih Glasovih svetov z gosti, astofiziki prof. dr. Andrejo Gomboc in mag. Tajem Jankovičem s Fakultete za naravoslovje Univerze v Novi Gorici ter doc. dr. Dunjo Fabjan s Fakultete za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani. Foto: NASA/Ames/JPL-Caltech<p>Od atmosfere Venere do oddaljenih planetov, možnosti za obstoj življenja v vesolju so tako rekoč vsepovsod</p><p><p>Naše predstave o tem, kje vse v vesolju lahko najdemo življenje, je prejšnji teden nekoliko pretresla novica, da obstaja možnost za življenje na Veneri, naši najbližji planetarni sosedi. Visoko v Venerini atmosferi so zaznali plin, ki bi ga utegnili proizvajati mikroorganizmi. To je vsaj za zdaj najbolj smiselna razlaga, čeprav je obenem, kot priznavajo tudi znanstveniki, ki so se do odkritja dokopali,  tudi na robu verjetnega. Ozračje Venere je namreč vroče in zelo kislo in torej nikakor zelo primerno za življenje, kot ga poznamo. A po drugi strani nas je iskanje življenja onkraj Zemlje že večkrat postavilo v položaj, ko smo morali temeljito spremeniti svoje poglede na to, kje in v kakšnih okoliščinah lahko življenje uspeva. Iskanju življenja v vesolju in kaj nam to iskanje lahko pove o našem mestu v vesolju, se bomo posvetili tudi v današnjih Glasovih svetov z gosti, astofiziki prof. dr. Andrejo Gomboc in mag. Tajem Jankovičem s Fakultete za naravoslovje Univerze v Novi Gorici ter doc. dr. Dunjo Fabjan s Fakultete za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani.</p></p> Wed, 23 Sep 2020 05:30:00 +0000 Iskanje življenja onkraj Zemlje Knjiga oziroma monografija V ospredje: pionirke slovenske arhitekture, gradbeništva in oblikovanja, ki sta jo pripravila Umetnostno-zgodovinski inštitut Franceta Steleta ZRC SAZU in Center arhitekture Slovenije, je izhodišče za pogovor o pionirkah, prvih predvojnih in povojnih generacijah arhitektk, gradbenic in oblikovalk, ki so aktivno sodelovale pri snovanju, oblikovanju in označevanju prostora svojega časa. Bile so neme spremljevalke v senci poklicno bolj uveljavljenih in znanih profesorjev, sodelavcev, očetov ali soprogov, tako da je še danes težko določiti njihov dejanski delež v snovanju in realizaciji prenekatere slovenske arhitekturne mojstrovine, od Plečnikovih tržnic do Ravnikarjevega Trga republike. V družbi gostij, soavtoric izpostavljene monografije, bomo tako izpostavili njihovo izjemno ustvarjalnost in predstavili pomembnejše projektne stvaritve. Z nami bodo: Barbara Viki Šubic, arhitektka ter soustanoviteljica in direktorica Centra arhitekture Slovenije, doc. dr. Helena Seražin, znanstvena svetnica na Umetnostnozgodovinskem inštitutu Franceta Steleta ZRC SAZU, dr. Barbara Vodopivec, raziskovalka na ZRC SAZU, Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta, Špela Kuhar, arhitektka in dr. Darinka Battelino, prva ženska z doktoratom znanosti na področju gradbeništva v nekdanji Jugoslaviji. Oddajo pripravlja in vodi Liana Buršič<p>Ustvarjalnost in dosežki žensk v ospredju</p><p><p>Knjiga oziroma monografija  <em><strong>V ospredje: pionirke slovenske arhitekture, gradbeništva in oblikovanja</strong></em>, ki sta jo pripravila Umetnostno-zgodovinski inštitut Franceta Steleta ZRC SAZU in Center arhitekture Slovenije, je izhodišče za pogovor o pionirkah, prvih predvojnih in povojnih generacijah arhitektk, gradbenic in oblikovalk, ki so aktivno sodelovale pri snovanju, oblikovanju in označevanju prostora svojega časa. Bile so neme spremljevalke v senci poklicno bolj uveljavljenih in znanih profesorjev, sodelavcev, očetov ali soprogov, tako da je še danes težko določiti njihov dejanski delež v snovanju in realizaciji prenekatere slovenske arhitekturne mojstrovine, od Plečnikovih tržnic do Ravnikarjevega Trga republike. V družbi gostij, soavtoric izpostavljene monografije, bomo tako izpostavili njihovo izjemno ustvarjalnost in predstavili pomembnejše projektne stvaritve. Z nami bodo: <strong>Barbara Viki Šubic</strong>, <em>arhitektka</em> ter soustanoviteljica in direktorica Centra arhitekture Slovenije, <strong>doc. dr. Helena Seražin</strong>, <em>znanstvena svetnica</em> na Umetnostnozgodovinskem inštitutu Franceta Steleta ZRC SAZU, <strong>dr. Barbara Vodopivec</strong>, <em>raziskovalka</em> na ZRC SAZU, Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta, <strong>Špela Kuhar</strong>, <em>arhitektka</em> in <strong>dr. Darinka Battelino</strong>, <em>prva ženska z doktoratom znanosti na področju geotehnike v nekdanji Jugoslaviji.</em></p></p> 174718413 RTVSLO – Ars 3168 clean Knjiga oziroma monografija V ospredje: pionirke slovenske arhitekture, gradbeništva in oblikovanja, ki sta jo pripravila Umetnostno-zgodovinski inštitut Franceta Steleta ZRC SAZU in Center arhitekture Slovenije, je izhodišče za pogovor o pionirkah, prvih predvojnih in povojnih generacijah arhitektk, gradbenic in oblikovalk, ki so aktivno sodelovale pri snovanju, oblikovanju in označevanju prostora svojega časa. Bile so neme spremljevalke v senci poklicno bolj uveljavljenih in znanih profesorjev, sodelavcev, očetov ali soprogov, tako da je še danes težko določiti njihov dejanski delež v snovanju in realizaciji prenekatere slovenske arhitekturne mojstrovine, od Plečnikovih tržnic do Ravnikarjevega Trga republike. V družbi gostij, soavtoric izpostavljene monografije, bomo tako izpostavili njihovo izjemno ustvarjalnost in predstavili pomembnejše projektne stvaritve. Z nami bodo: Barbara Viki Šubic, arhitektka ter soustanoviteljica in direktorica Centra arhitekture Slovenije, doc. dr. Helena Seražin, znanstvena svetnica na Umetnostnozgodovinskem inštitutu Franceta Steleta ZRC SAZU, dr. Barbara Vodopivec, raziskovalka na ZRC SAZU, Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta, Špela Kuhar, arhitektka in dr. Darinka Battelino, prva ženska z doktoratom znanosti na področju gradbeništva v nekdanji Jugoslaviji. Oddajo pripravlja in vodi Liana Buršič<p>Ustvarjalnost in dosežki žensk v ospredju</p><p><p>Knjiga oziroma monografija  <em><strong>V ospredje: pionirke slovenske arhitekture, gradbeništva in oblikovanja</strong></em>, ki sta jo pripravila Umetnostno-zgodovinski inštitut Franceta Steleta ZRC SAZU in Center arhitekture Slovenije, je izhodišče za pogovor o pionirkah, prvih predvojnih in povojnih generacijah arhitektk, gradbenic in oblikovalk, ki so aktivno sodelovale pri snovanju, oblikovanju in označevanju prostora svojega časa. Bile so neme spremljevalke v senci poklicno bolj uveljavljenih in znanih profesorjev, sodelavcev, očetov ali soprogov, tako da je še danes težko določiti njihov dejanski delež v snovanju in realizaciji prenekatere slovenske arhitekturne mojstrovine, od Plečnikovih tržnic do Ravnikarjevega Trga republike. V družbi gostij, soavtoric izpostavljene monografije, bomo tako izpostavili njihovo izjemno ustvarjalnost in predstavili pomembnejše projektne stvaritve. Z nami bodo: <strong>Barbara Viki Šubic</strong>, <em>arhitektka</em> ter soustanoviteljica in direktorica Centra arhitekture Slovenije, <strong>doc. dr. Helena Seražin</strong>, <em>znanstvena svetnica</em> na Umetnostnozgodovinskem inštitutu Franceta Steleta ZRC SAZU, <strong>dr. Barbara Vodopivec</strong>, <em>raziskovalka</em> na ZRC SAZU, Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta, <strong>Špela Kuhar</strong>, <em>arhitektka</em> in <strong>dr. Darinka Battelino</strong>, <em>prva ženska z doktoratom znanosti na področju geotehnike v nekdanji Jugoslaviji.</em></p></p> Wed, 16 Sep 2020 13:30:00 +0000 Pionirke slovenske arhitekture, gradbeništva in oblikovanja V zadnjem času lahko spremljamo vrtoglavo naraščanje najrazličnejših teorij zarote. Tako rekoč ni relevantne teme, ki ne bi sprožila številne interpretacije, kaj da se v resnici skriva v ozadju. Iz relativnega obrobja so se prebile v ospredje in postale celo eno od sredstev geopolitičnih preigravanj svetovnih velesil. Kaj predstavlja njihov vzpon? Je neprestan tok informacij in dezinformacij morda preprosto premočan in mu nismo več kos? Kako dobro se lahko znajdemo v okoliščinah nenehnega informacijskega trušča? Kako na takšni podlagi pravzaprav osmišljamo svet okoli sebe in kakšna družba se oblikuje pod takimi pogoji? Nekaj vidikov smo skušali osvetliti tudi v Glasovih svetov, v pomoč pri tem so nam bili nevrolog prof. dr. Zvezdan Pirtošek, komunikologinja prof. dr. Tanja Oblak Črnič, psihiatrinja Breda Jelen Sobočan in filozof izr. prof. dr. Peter Klepec. Foto: Pixabay<p>Vzpon teorij zarote: o nevroloških in psiholoških ozadjih našega vedenja v digitalnem svetu</p><p><p>V zadnjem času lahko spremljamo vrtoglavo naraščanje najrazličnejših teorij zarote. Tako rekoč ni relevantne teme, ki ne bi sprožila številne interpretacije, kaj da se v resnici skriva v ozadju. Iz relativnega obrobja so se prebile v ospredje in postale celo eno od sredstev geopolitičnih preigravanj svetovnih velesil.<br /> Kaj predstavlja njihov vzpon? Je neprestan tok informacij in dezinformacij morda preprosto premočan in mu nismo več kos? Kako dobro se lahko znajdemo v okoliščinah nenehnega informacijskega trušča? Kako na takšni podlagi pravzaprav osmišljamo svet okoli sebe in kakšna družba se oblikuje pod takimi pogoji?</p> <p>O tem z gosti, nevrologom prof. dr. Zvezdanom Pirtoškom, komunikologinjo prof. dr. Tanjo Oblak Črnič, psihiatrinjo in psihoterapevtko Bredo Jelen Sobočan ter filozofom izr. prof. dr. Petrom Klepcem.</p></p> 174716814 RTVSLO – Ars 2963 clean V zadnjem času lahko spremljamo vrtoglavo naraščanje najrazličnejših teorij zarote. Tako rekoč ni relevantne teme, ki ne bi sprožila številne interpretacije, kaj da se v resnici skriva v ozadju. Iz relativnega obrobja so se prebile v ospredje in postale celo eno od sredstev geopolitičnih preigravanj svetovnih velesil. Kaj predstavlja njihov vzpon? Je neprestan tok informacij in dezinformacij morda preprosto premočan in mu nismo več kos? Kako dobro se lahko znajdemo v okoliščinah nenehnega informacijskega trušča? Kako na takšni podlagi pravzaprav osmišljamo svet okoli sebe in kakšna družba se oblikuje pod takimi pogoji? Nekaj vidikov smo skušali osvetliti tudi v Glasovih svetov, v pomoč pri tem so nam bili nevrolog prof. dr. Zvezdan Pirtošek, komunikologinja prof. dr. Tanja Oblak Črnič, psihiatrinja Breda Jelen Sobočan in filozof izr. prof. dr. Peter Klepec. Foto: Pixabay<p>Vzpon teorij zarote: o nevroloških in psiholoških ozadjih našega vedenja v digitalnem svetu</p><p><p>V zadnjem času lahko spremljamo vrtoglavo naraščanje najrazličnejših teorij zarote. Tako rekoč ni relevantne teme, ki ne bi sprožila številne interpretacije, kaj da se v resnici skriva v ozadju. Iz relativnega obrobja so se prebile v ospredje in postale celo eno od sredstev geopolitičnih preigravanj svetovnih velesil.<br /> Kaj predstavlja njihov vzpon? Je neprestan tok informacij in dezinformacij morda preprosto premočan in mu nismo več kos? Kako dobro se lahko znajdemo v okoliščinah nenehnega informacijskega trušča? Kako na takšni podlagi pravzaprav osmišljamo svet okoli sebe in kakšna družba se oblikuje pod takimi pogoji?</p> <p>O tem z gosti, nevrologom prof. dr. Zvezdanom Pirtoškom, komunikologinjo prof. dr. Tanjo Oblak Črnič, psihiatrinjo in psihoterapevtko Bredo Jelen Sobočan ter filozofom izr. prof. dr. Petrom Klepcem.</p></p> Wed, 09 Sep 2020 09:11:00 +0000 Kaj je zadaj? Internet je s svojo dvosmerno komunikacijo medijskim vsebinam dodal odzive bralcev, gledalcev in poslušalcev. Komentarji, ki so že vrsto let sestavni del medijskega poročanja, razkrivajo različna stališča in pogosto popolnoma nasprotujoča si mnenja o aktualnem dogajanju. V času pandemije interpetacije dogajanja močno zaznamujejo čustva, ki se manifestirajo z različnimi odzivi na ukrepe za upočasnitev širjenja okužbe virusa. Zakaj se ne strinjamo o tem, kako nevaren je virus? Zakaj dvomimo v ukrepe? Kakšno vlogo imajo mediji? Ena od metod, s katero lahko identificiramo pomene in prek njih razumemo dejanja, je kritična analiza javnega diskurza, ki nam razkrije tudi, da imajo določene besede popolnoma nasprotujoče pomene. Sploh še govorimo isti jezik in imamo skupno kulturo? O tem se je Urška Henigman pogovarjala z izr. prof. dr. Andrejo Vezovnik s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani v tokratni oddaji Glasovi svetov.<p>Diskurzi ogrožajo človekove pravice in demokracijo</p><p><p>Internet je s svojo dvosmerno komunikacijo medijskim vsebinam dodal odzive bralcev, gledalcev in poslušalcev. Komentarji, ki so že vrsto let sestavni del medijskega poročanja, razkrivajo različna stališča in pogosto popolnoma nasprotujoča si mnenja o aktualnem dogajanju. V času pandemije interpetacije dogajanja močno zaznamujejo čustva, ki se manifestirajo z različnimi odzivi na ukrepe za upočasnitev širjenja okužbe virusa. Zakaj se ne strinjamo o tem, kako nevaren je virus? Zakaj dvomimo v ukrepe? Kakšno vlogo imajo mediji? Ena od metod, s katero lahko identificiramo pomene in prek njih razumemo dejanja, je kritična analiza javnega diskurza, ki nam razkrije tudi, da imajo določene besede popolnoma nasprotujoče pomene. Sploh še govorimo isti jezik in imamo skupno kulturo? O tem smo se pogovarjali z izr. prof. dr. Andreja Vezovnik s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani v tokratni oddaji Glasovi svetov.</p></p> 174715353 RTVSLO – Ars 3307 clean Internet je s svojo dvosmerno komunikacijo medijskim vsebinam dodal odzive bralcev, gledalcev in poslušalcev. Komentarji, ki so že vrsto let sestavni del medijskega poročanja, razkrivajo različna stališča in pogosto popolnoma nasprotujoča si mnenja o aktualnem dogajanju. V času pandemije interpetacije dogajanja močno zaznamujejo čustva, ki se manifestirajo z različnimi odzivi na ukrepe za upočasnitev širjenja okužbe virusa. Zakaj se ne strinjamo o tem, kako nevaren je virus? Zakaj dvomimo v ukrepe? Kakšno vlogo imajo mediji? Ena od metod, s katero lahko identificiramo pomene in prek njih razumemo dejanja, je kritična analiza javnega diskurza, ki nam razkrije tudi, da imajo določene besede popolnoma nasprotujoče pomene. Sploh še govorimo isti jezik in imamo skupno kulturo? O tem se je Urška Henigman pogovarjala z izr. prof. dr. Andrejo Vezovnik s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani v tokratni oddaji Glasovi svetov.<p>Diskurzi ogrožajo človekove pravice in demokracijo</p><p><p>Internet je s svojo dvosmerno komunikacijo medijskim vsebinam dodal odzive bralcev, gledalcev in poslušalcev. Komentarji, ki so že vrsto let sestavni del medijskega poročanja, razkrivajo različna stališča in pogosto popolnoma nasprotujoča si mnenja o aktualnem dogajanju. V času pandemije interpetacije dogajanja močno zaznamujejo čustva, ki se manifestirajo z različnimi odzivi na ukrepe za upočasnitev širjenja okužbe virusa. Zakaj se ne strinjamo o tem, kako nevaren je virus? Zakaj dvomimo v ukrepe? Kakšno vlogo imajo mediji? Ena od metod, s katero lahko identificiramo pomene in prek njih razumemo dejanja, je kritična analiza javnega diskurza, ki nam razkrije tudi, da imajo določene besede popolnoma nasprotujoče pomene. Sploh še govorimo isti jezik in imamo skupno kulturo? O tem smo se pogovarjali z izr. prof. dr. Andreja Vezovnik s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani v tokratni oddaji Glasovi svetov.</p></p> Wed, 02 Sep 2020 11:30:00 +0000 "Če določene besede na ravni javnega diskurza umorimo, potem niso več del javnega diskurza" Klinični psiholog dr. Robert Masten pravi, da je osnovno za življenje to, da smo sprejeti in varni. Primanjkljaj na teh dveh ključnih področjih lahko v človeku sproži mehanizme, ki v skrajnem primeru privedejo do ene od osebnostnih motenj. Največkrat slišimo za narcisistično, antisocialno, obsesivno-kompulzivno in za mejnostno oziroma borderline osebnostno motnjo. Te se kažejo s težavami na področju mišljenja in čustvovanja, s težavami v odnosih in na področju nadzora nad impulzi. Pa vendar dr. Masten pomirja: »Težave so dobre. Težave so namreč edina pot, ki omogoča izboljšanje in napredek in s tem pobeg iz sveta, ki ga osebnostne motnje kreirajo.« V oddaji Glasovi svetov bomo pojasnili nekaj osnov osebnostnih motnjah in opozorili na nova spoznanja, o katerih poročajo raziskovalci. Sodelujeta: profesor klinične psihologije, psiholog in psihoterapevt dr. Robert Masten s Filozofske fakultete v Ljubljani ter psihologinja in psihoterapevtka dr Andreja Pšeničny z Inštituta za razvoj človeških virov. Oddajo je pripravil Iztok Konc. Foto: geralt/ pixabay <p>Največkrat slišimo za narcisistično, antisocialno, obsesivno-kompulzivno in za mejnostno osebnostno motnjo</p><p><p>Klinični psiholog dr. Robert Masten pravi, da je osnovno za življenje to, da smo sprejeti in varni. Primanjkljaj na teh dveh ključnih področjih lahko v človeku sproži mehanizme, ki v skrajnem primeru privedejo do ene od osebnostnih motenj. Največkrat slišimo za narcisistično, antisocialno, obsesivno-kompulzivno in za mejnostno oziroma borderline osebnostno motnjo. Te se kažejo s težavami na področju mišljenja in čustvovanja, s težavami v odnosih in na področju nadzora nad impulzi. Pa vendar dr. Masten pomirja:</p> <blockquote><p><em>»Težave so dobre. Težave so namreč edina pot, ki omogoča izboljšanje in napredek in s tem pobeg iz sveta, ki ga osebnostne motnje kreirajo.«</em></p></blockquote> <p>Zdravljenje osebnostnih motenj je dolgotrajno in zahtevno, a je lahko učinkovito, poudarja psihologinja in psihoterapevtka dr. Andreja Pšeničny. Za uspeh terapije je zelo pomemben ustrezen odnos med terapevtom in klientom, ki je v psihoterapevtski obravnavi. Strokovnjaki ta odnos opisujejo s terminom korektivni odnos.</p> <p>V oddaji Glasovi svetov bomo pojasnili nekaj osnov osebnostnih motnjah in opozorili na nova spoznanja, o katerih poročajo raziskovalci. Sodelujeta: profesor klinične psihologije, psiholog in psihoterapevt dr. <strong>Robert Masten</strong> s Filozofske fakultete v Ljubljani ter psihologinja in psihoterapevtka dr. <strong>Andreja Pšeničny</strong> z Inštituta za razvoj človeških virov.</p></p> 174713732 RTVSLO – Ars 3230 clean Klinični psiholog dr. Robert Masten pravi, da je osnovno za življenje to, da smo sprejeti in varni. Primanjkljaj na teh dveh ključnih področjih lahko v človeku sproži mehanizme, ki v skrajnem primeru privedejo do ene od osebnostnih motenj. Največkrat slišimo za narcisistično, antisocialno, obsesivno-kompulzivno in za mejnostno oziroma borderline osebnostno motnjo. Te se kažejo s težavami na področju mišljenja in čustvovanja, s težavami v odnosih in na področju nadzora nad impulzi. Pa vendar dr. Masten pomirja: »Težave so dobre. Težave so namreč edina pot, ki omogoča izboljšanje in napredek in s tem pobeg iz sveta, ki ga osebnostne motnje kreirajo.« V oddaji Glasovi svetov bomo pojasnili nekaj osnov osebnostnih motnjah in opozorili na nova spoznanja, o katerih poročajo raziskovalci. Sodelujeta: profesor klinične psihologije, psiholog in psihoterapevt dr. Robert Masten s Filozofske fakultete v Ljubljani ter psihologinja in psihoterapevtka dr Andreja Pšeničny z Inštituta za razvoj človeških virov. Oddajo je pripravil Iztok Konc. Foto: geralt/ pixabay <p>Največkrat slišimo za narcisistično, antisocialno, obsesivno-kompulzivno in za mejnostno osebnostno motnjo</p><p><p>Klinični psiholog dr. Robert Masten pravi, da je osnovno za življenje to, da smo sprejeti in varni. Primanjkljaj na teh dveh ključnih področjih lahko v človeku sproži mehanizme, ki v skrajnem primeru privedejo do ene od osebnostnih motenj. Največkrat slišimo za narcisistično, antisocialno, obsesivno-kompulzivno in za mejnostno oziroma borderline osebnostno motnjo. Te se kažejo s težavami na področju mišljenja in čustvovanja, s težavami v odnosih in na področju nadzora nad impulzi. Pa vendar dr. Masten pomirja:</p> <blockquote><p><em>»Težave so dobre. Težave so namreč edina pot, ki omogoča izboljšanje in napredek in s tem pobeg iz sveta, ki ga osebnostne motnje kreirajo.«</em></p></blockquote> <p>Zdravljenje osebnostnih motenj je dolgotrajno in zahtevno, a je lahko učinkovito, poudarja psihologinja in psihoterapevtka dr. Andreja Pšeničny. Za uspeh terapije je zelo pomemben ustrezen odnos med terapevtom in klientom, ki je v psihoterapevtski obravnavi. Strokovnjaki ta odnos opisujejo s terminom korektivni odnos.</p> <p>V oddaji Glasovi svetov bomo pojasnili nekaj osnov osebnostnih motnjah in opozorili na nova spoznanja, o katerih poročajo raziskovalci. Sodelujeta: profesor klinične psihologije, psiholog in psihoterapevt dr. <strong>Robert Masten</strong> s Filozofske fakultete v Ljubljani ter psihologinja in psihoterapevtka dr. <strong>Andreja Pšeničny</strong> z Inštituta za razvoj človeških virov.</p></p> Wed, 26 Aug 2020 07:10:00 +0000 Beg iz sveta, ki ga kreirajo osebnostne motnje Dolgost spomina našega je kratka. Zdi se celo, da je iz leta v leto krajša: v globaliziranem in digitaliziranem svetu pač vse pogosteje, vse hitreje pozabljamo, kaj se je zgodilo pred stoletjem, pred desetletjem, lani ali celo prejšnji mesec. Čemu neki bi se torej posvečali vojni, ki se je končala pred več kot 24 stoletji? Čemu bi se posvečali vojni, ki je potekala med le malo pomembnimi državami nekje na periferiji tedanjega civiliziranega sveta? Čemu bi se navsezadnje posvečali vojni, ki se zdi tako šibko vpisana v naš kolektivni spomin, da o njej Hollywood še ni posnel nobenega zgodovinskega spektakla? – Preprosto zato, ker je peloponeška vojna, ki je med Atenami in Šparto potekala med letoma 431 in 404 pred našim štetjem, odločilno spremenila potek grške zgodovine. Če so se namreč v desetletjih pred vojno na obalah Egejskega morja, še prav posebej seveda v demokratičnih Atenah, razcveteli poezija, gledališče, arhitektura, naravoslovje, medicina, zgodovinopisje in filozofija, zaradi katerih Grčija upravičeno velja za eno izmed zibelk Zahoda, je bilo po spopadu, ki je zajel ves grški svet in so ga zaznamovali brutalni vojni zločini, vsesplošno materialno uničenje ter množično umiranje tako na bojnem polju kakor v zaledju, vse drugače. Atenska demokracija je ugasnila. Nastala ni več niti ena sama tragedija, ki bi se ohranila do danes. Zmagovita Šparta pa je bila tako izčrpana, da svojega uspeha ni mogla prevesti v trajno hegemonijo, spričo česar je celotna Grčija razmeroma hitro postala igrača v geopolitičnih igrah večjih sil – najprej Perzije, nato Makedonije in, precej pozneje, še Rima. Zlate dobe je bilo, skratka, konec. Kako se je lahko to primerilo? Zakaj je peloponeška vojna sploh izbruhnila? S kakšnimi cilji sta jo Atene in Šparta bojevali? Kako se je v spopad zapletel še preostali grški svet? Kakšne trajne nauke bi, ne nazadnje, iz teh usodnih dogodkov lahko potegnili današnji politiki? To so vprašanja,ki so nas zaposlovala v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili klasičnega filologa in zgodovinarja antike, raziskovalca na Inštitutu za kulturno zgodovino ZRC SAZU in predavatelja na Fakulteti za humanistične študije Univerze na Primorskem, dr. Gregorja Pobežina. Z njim se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: hopliti s kopji in sulicami, grško vazno slikarstvo, 7. stol. pr. Kr. (Wikipedia, javna last)<p>Uničujoč spopad med Atenami in Šparto, ki je končal zlato dobo starogrške civilizacije</p><p><p>Dolgost spomina našega je kratka. Zdi se celo, da je iz leta v leto krajša: v globaliziranem in digitaliziranem svetu pač vse pogosteje, vse hitreje pozabljamo, kaj se je zgodilo pred stoletjem, pred desetletjem, lani ali celo prejšnji mesec. Čemu neki bi se torej posvečali vojni, ki se je končala pred več kot 24 stoletji? Čemu bi se posvečali vojni, ki je potekala med le malo pomembnimi državami nekje na periferiji tedanjega civiliziranega sveta? Čemu bi se navsezadnje posvečali vojni, ki se zdi tako šibko vpisana v naš kolektivni spomin, da o njej Hollywood še ni posnel nobenega zgodovinskega spektakla?</p> <p>Preprosto zato, ker je peloponeška vojna, ki je med Atenami in Šparto potekala med letoma 431 in 404 pred našim štetjem, odločilno spremenila potek grške zgodovine. Če so se namreč v desetletjih pred vojno na obalah Egejskega morja, še prav posebej seveda v demokratičnih Atenah, razcveteli poezija, gledališče, arhitektura, naravoslovje, medicina, zgodovinopisje in filozofija, zaradi katerih Grčija upravičeno velja za eno izmed zibelk Zahoda, je bilo po spopadu, ki je zajel ves grški svet in so ga zaznamovali brutalni vojni zločini, vsesplošno materialno uničenje ter množično umiranje tako na bojnem polju kakor v zaledju, vse drugače. Atenska demokracija je ugasnila. Nastala ni več niti ena sama tragedija, ki bi se ohranila do danes. Zmagovita Šparta pa je bila tako izčrpana, da svojega uspeha ni mogla prevesti v trajno hegemonijo, spričo česar je celotna Grčija razmeroma hitro postala igrača v geopolitičnih igrah večjih sil – najprej Perzije, nato Makedonije in, precej pozneje, Rima. Zlate dobe je bilo, skratka, konec.</p> <p>Kako se je lahko to primerilo? Zakaj je peloponeška vojna sploh izbruhnila? S kakšnimi cilji sta jo Atene in Šparta bojevali? Kako se je v spopad zapletel še preostali grški svet? Kakšne trajne nauke bi, ne nazadnje, iz teh usodnih dogodkov lahko potegnili današnji politiki? To so vprašanja, ki nas zaposlujejo v tokratnih Glasovih svetov, ko pred mikrofonom gostimo klasičnega filologa in zgodovinarja antike, raziskovalca na Inštitutu za kulturno zgodovino ZRC SAZU in predavatelja na Fakulteti za humanistične študije Univerze na Primorskem, <strong>dr. Gregorja Pobežina</strong>.</p></p> 174712614 RTVSLO – Ars 3419 clean Dolgost spomina našega je kratka. Zdi se celo, da je iz leta v leto krajša: v globaliziranem in digitaliziranem svetu pač vse pogosteje, vse hitreje pozabljamo, kaj se je zgodilo pred stoletjem, pred desetletjem, lani ali celo prejšnji mesec. Čemu neki bi se torej posvečali vojni, ki se je končala pred več kot 24 stoletji? Čemu bi se posvečali vojni, ki je potekala med le malo pomembnimi državami nekje na periferiji tedanjega civiliziranega sveta? Čemu bi se navsezadnje posvečali vojni, ki se zdi tako šibko vpisana v naš kolektivni spomin, da o njej Hollywood še ni posnel nobenega zgodovinskega spektakla? – Preprosto zato, ker je peloponeška vojna, ki je med Atenami in Šparto potekala med letoma 431 in 404 pred našim štetjem, odločilno spremenila potek grške zgodovine. Če so se namreč v desetletjih pred vojno na obalah Egejskega morja, še prav posebej seveda v demokratičnih Atenah, razcveteli poezija, gledališče, arhitektura, naravoslovje, medicina, zgodovinopisje in filozofija, zaradi katerih Grčija upravičeno velja za eno izmed zibelk Zahoda, je bilo po spopadu, ki je zajel ves grški svet in so ga zaznamovali brutalni vojni zločini, vsesplošno materialno uničenje ter množično umiranje tako na bojnem polju kakor v zaledju, vse drugače. Atenska demokracija je ugasnila. Nastala ni več niti ena sama tragedija, ki bi se ohranila do danes. Zmagovita Šparta pa je bila tako izčrpana, da svojega uspeha ni mogla prevesti v trajno hegemonijo, spričo česar je celotna Grčija razmeroma hitro postala igrača v geopolitičnih igrah večjih sil – najprej Perzije, nato Makedonije in, precej pozneje, še Rima. Zlate dobe je bilo, skratka, konec. Kako se je lahko to primerilo? Zakaj je peloponeška vojna sploh izbruhnila? S kakšnimi cilji sta jo Atene in Šparta bojevali? Kako se je v spopad zapletel še preostali grški svet? Kakšne trajne nauke bi, ne nazadnje, iz teh usodnih dogodkov lahko potegnili današnji politiki? To so vprašanja,ki so nas zaposlovala v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili klasičnega filologa in zgodovinarja antike, raziskovalca na Inštitutu za kulturno zgodovino ZRC SAZU in predavatelja na Fakulteti za humanistične študije Univerze na Primorskem, dr. Gregorja Pobežina. Z njim se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: hopliti s kopji in sulicami, grško vazno slikarstvo, 7. stol. pr. Kr. (Wikipedia, javna last)<p>Uničujoč spopad med Atenami in Šparto, ki je končal zlato dobo starogrške civilizacije</p><p><p>Dolgost spomina našega je kratka. Zdi se celo, da je iz leta v leto krajša: v globaliziranem in digitaliziranem svetu pač vse pogosteje, vse hitreje pozabljamo, kaj se je zgodilo pred stoletjem, pred desetletjem, lani ali celo prejšnji mesec. Čemu neki bi se torej posvečali vojni, ki se je končala pred več kot 24 stoletji? Čemu bi se posvečali vojni, ki je potekala med le malo pomembnimi državami nekje na periferiji tedanjega civiliziranega sveta? Čemu bi se navsezadnje posvečali vojni, ki se zdi tako šibko vpisana v naš kolektivni spomin, da o njej Hollywood še ni posnel nobenega zgodovinskega spektakla?</p> <p>Preprosto zato, ker je peloponeška vojna, ki je med Atenami in Šparto potekala med letoma 431 in 404 pred našim štetjem, odločilno spremenila potek grške zgodovine. Če so se namreč v desetletjih pred vojno na obalah Egejskega morja, še prav posebej seveda v demokratičnih Atenah, razcveteli poezija, gledališče, arhitektura, naravoslovje, medicina, zgodovinopisje in filozofija, zaradi katerih Grčija upravičeno velja za eno izmed zibelk Zahoda, je bilo po spopadu, ki je zajel ves grški svet in so ga zaznamovali brutalni vojni zločini, vsesplošno materialno uničenje ter množično umiranje tako na bojnem polju kakor v zaledju, vse drugače. Atenska demokracija je ugasnila. Nastala ni več niti ena sama tragedija, ki bi se ohranila do danes. Zmagovita Šparta pa je bila tako izčrpana, da svojega uspeha ni mogla prevesti v trajno hegemonijo, spričo česar je celotna Grčija razmeroma hitro postala igrača v geopolitičnih igrah večjih sil – najprej Perzije, nato Makedonije in, precej pozneje, Rima. Zlate dobe je bilo, skratka, konec.</p> <p>Kako se je lahko to primerilo? Zakaj je peloponeška vojna sploh izbruhnila? S kakšnimi cilji sta jo Atene in Šparta bojevali? Kako se je v spopad zapletel še preostali grški svet? Kakšne trajne nauke bi, ne nazadnje, iz teh usodnih dogodkov lahko potegnili današnji politiki? To so vprašanja, ki nas zaposlujejo v tokratnih Glasovih svetov, ko pred mikrofonom gostimo klasičnega filologa in zgodovinarja antike, raziskovalca na Inštitutu za kulturno zgodovino ZRC SAZU in predavatelja na Fakulteti za humanistične študije Univerze na Primorskem, <strong>dr. Gregorja Pobežina</strong>.</p></p> Wed, 19 Aug 2020 12:05:00 +0000 Peloponeška vojna Zdravstvene in socialne delavke, trgovke, zaposlene ženske z otroki, učiteljice, matere samohranilke, prekerke, akademske raziskovalke. Obdobje karantene in postkoronska kriza najvišji račun izstavlja prav njim. Tako kažejo vse tuje in domače raziskave, ki hkrati opozarjajo pred največjim vračanjem v okove preteklosti. Opozarjajo pred poskusi ukinjanja že doseženih pravic in pred vsesplošnim nazadovanjem na področju zagotavljanja enakopravnosti in enakosti. O tem na kakšen način pandemija ogroža in ukinja pravice žensk, o pasteh feminizacije dela od doma, o poglabljanju neenakosti in retradicionalizacijie v družbi, o povezavi med patriarhatom in kapitalom, smo govorili v oddaji Glasovi svetov. Gostje oddaje so bile programska direktorica Inštituta za proučevanje enakosti spolov, politologinja mag. Ana Pavlič, direktorica Inštituta 8. marec, antropologinja mag. Nika Kovač in raziskovalka na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani ter sodelavka spletne platforme spol.si, sociologinja mag. Mirna Berberović.<p>O tem, kako pandemija ogroža pravice žensk, o pasteh feminizacije dela od doma, o poglabljanju neenakosti in retradicionalizacije v družbi</p><p><p>Zdravstvene in socialne delavke, trgovke, zaposlene ženske z otroki, učiteljice, matere samohranilke, prekarke, akademske raziskovalke so tiste, ki jim kriza zaradi koronavirusa izstavlja najvišji račun. Tako kažejo tuje in domače raziskave, ki hkrati opozarjajo pred največjim vračanjem v okove preteklosti v zgodovini, pred poskusi ukinjanja že doseženih pravic in pred vsesplošnim nazadovanjem na področju zagotavljanja enakopravnosti in enakosti. <strong>Ana Pavlič</strong> z Inštituta za proučevanje enakosti spolov, kjer so izvedli raziskavo z naslovom <em>Vzdušje v intimnopartnerskih odnosih in družinah v času karantene in povečane negotovosti</em> in v kateri so analizirali 700 različnih zgodb, mnenj in stališč, pravi, da je družbena kriza, ki je nastopila zaradi pandemije, v največjem interesu tistim, ki zagovarjajo konservativne ideologije.</p> <blockquote><p>V času splošne negotovosti in strahu pred neznanim vidijo odlično priložnost za to, da poskušajo družbo vrniti k točno določenim vzorcem vedenja in življenja, ki so utemeljeni na patriarhatu in popolnoma normaliziranem seksizmu na vseh področjih naših življenj.</p></blockquote> <p>Na posledice prikritega potiskanja žensk v sfero zasebnosti, v sfero skrbi za otroke in družino in na resnične namere politik feminizacije dela od doma opozarja direktorica Inštituta 8. marec <strong>Nika Kovač</strong>, ki poudarja, da je bila neenakost v družbi prisotna že pred epidemijo in da je za naše stanje kriv sistem, v katerem živimo. Obdobje krize je našo realnost le še bolj izpostavilo in poglobilo, pojasnjuje in dodaja, da so bile ženske pogosteje na čakanju na delo ravno zato, ker imajo nižje plače in ker se zaradi tega v družinah razvije pragmatična ekonomika glede tega, kdo bo prevzel skrb za otroke in neplačano gospodinjsko delo.</p> <blockquote><p>Na Inštitut 8. marec so se med karanteno obrnile številne različne ženske. Ena izmed njih je bila prodajalka v večji trgovski verigi, ki je za minimalno plačo delala številne nadure, imela od razkužila uničene roke, zaradi prevelike gneče ni smela na malico in ni dobila dodatka. Druga je bila samozaposlena mama, ki je izgubila projekte in ni imela denarja, da bi lahko zagotovila hrano svojemu otroku. Tretja je bila visoko izobražena, z dobro službo v javnem sektorju, ki je lahko delala od doma, zaradi česar ji dohodek ni izpadel, vendar se je poleg dela od doma ukvarjala še z nenadnim porastom gospodinjskega dela in skrbjo za otroka.</p></blockquote> <p>Več kot 80 odstotkov zaposlenih v zdravstvenih in skrbstvenih poklicih je žensk, prav tako je več kot 65 odstotkov žensk zaposlenih v trgovskih storitvah, pa poudarja raziskovalka na filozofski fakulteti v Ljubljani in sodelavka spletnega portala spol.si <strong>Mirna Berberović</strong>.</p> <blockquote><p>Gre za ženske, ki so delale v prvih bojnih linijah, niso bile primerno zaščitene in za svoje delo niso prejele ustreznega plačila.</p></blockquote> <p>Sogovornice so opozorile tudi na veliko problematiko normalizacije in porasta nasilja v družini; nasilja nad ženskami in otroki, ki je v naši družbi še vedno ena izmed najbolj kršenih človekovih pravic. Opozorile so tudi na politične namere o ukinjanju reproduktivnih pravic in na utrjevanje škodljivih spolnih stereotipov, ki nas kot družbo vračajo v čase, ko osebna avtonomija žensk ni bila samoumevna. Opozorile pa so tudi na spregledan problem vseh velikokrat povsem nevidnih in najranljivejših članov naše družbe, otrok, ki nimajo enakih možnosti, ki živijo v revščini, socialni izolaciji in ki jih je sistem med karanteno povsem spregledal.</p></p> 174709972 RTVSLO – Ars 2276 clean Zdravstvene in socialne delavke, trgovke, zaposlene ženske z otroki, učiteljice, matere samohranilke, prekerke, akademske raziskovalke. Obdobje karantene in postkoronska kriza najvišji račun izstavlja prav njim. Tako kažejo vse tuje in domače raziskave, ki hkrati opozarjajo pred največjim vračanjem v okove preteklosti. Opozarjajo pred poskusi ukinjanja že doseženih pravic in pred vsesplošnim nazadovanjem na področju zagotavljanja enakopravnosti in enakosti. O tem na kakšen način pandemija ogroža in ukinja pravice žensk, o pasteh feminizacije dela od doma, o poglabljanju neenakosti in retradicionalizacijie v družbi, o povezavi med patriarhatom in kapitalom, smo govorili v oddaji Glasovi svetov. Gostje oddaje so bile programska direktorica Inštituta za proučevanje enakosti spolov, politologinja mag. Ana Pavlič, direktorica Inštituta 8. marec, antropologinja mag. Nika Kovač in raziskovalka na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani ter sodelavka spletne platforme spol.si, sociologinja mag. Mirna Berberović.<p>O tem, kako pandemija ogroža pravice žensk, o pasteh feminizacije dela od doma, o poglabljanju neenakosti in retradicionalizacije v družbi</p><p><p>Zdravstvene in socialne delavke, trgovke, zaposlene ženske z otroki, učiteljice, matere samohranilke, prekarke, akademske raziskovalke so tiste, ki jim kriza zaradi koronavirusa izstavlja najvišji račun. Tako kažejo tuje in domače raziskave, ki hkrati opozarjajo pred največjim vračanjem v okove preteklosti v zgodovini, pred poskusi ukinjanja že doseženih pravic in pred vsesplošnim nazadovanjem na področju zagotavljanja enakopravnosti in enakosti. <strong>Ana Pavlič</strong> z Inštituta za proučevanje enakosti spolov, kjer so izvedli raziskavo z naslovom <em>Vzdušje v intimnopartnerskih odnosih in družinah v času karantene in povečane negotovosti</em> in v kateri so analizirali 700 različnih zgodb, mnenj in stališč, pravi, da je družbena kriza, ki je nastopila zaradi pandemije, v največjem interesu tistim, ki zagovarjajo konservativne ideologije.</p> <blockquote><p>V času splošne negotovosti in strahu pred neznanim vidijo odlično priložnost za to, da poskušajo družbo vrniti k točno določenim vzorcem vedenja in življenja, ki so utemeljeni na patriarhatu in popolnoma normaliziranem seksizmu na vseh področjih naših življenj.</p></blockquote> <p>Na posledice prikritega potiskanja žensk v sfero zasebnosti, v sfero skrbi za otroke in družino in na resnične namere politik feminizacije dela od doma opozarja direktorica Inštituta 8. marec <strong>Nika Kovač</strong>, ki poudarja, da je bila neenakost v družbi prisotna že pred epidemijo in da je za naše stanje kriv sistem, v katerem živimo. Obdobje krize je našo realnost le še bolj izpostavilo in poglobilo, pojasnjuje in dodaja, da so bile ženske pogosteje na čakanju na delo ravno zato, ker imajo nižje plače in ker se zaradi tega v družinah razvije pragmatična ekonomika glede tega, kdo bo prevzel skrb za otroke in neplačano gospodinjsko delo.</p> <blockquote><p>Na Inštitut 8. marec so se med karanteno obrnile številne različne ženske. Ena izmed njih je bila prodajalka v večji trgovski verigi, ki je za minimalno plačo delala številne nadure, imela od razkužila uničene roke, zaradi prevelike gneče ni smela na malico in ni dobila dodatka. Druga je bila samozaposlena mama, ki je izgubila projekte in ni imela denarja, da bi lahko zagotovila hrano svojemu otroku. Tretja je bila visoko izobražena, z dobro službo v javnem sektorju, ki je lahko delala od doma, zaradi česar ji dohodek ni izpadel, vendar se je poleg dela od doma ukvarjala še z nenadnim porastom gospodinjskega dela in skrbjo za otroka.</p></blockquote> <p>Več kot 80 odstotkov zaposlenih v zdravstvenih in skrbstvenih poklicih je žensk, prav tako je več kot 65 odstotkov žensk zaposlenih v trgovskih storitvah, pa poudarja raziskovalka na filozofski fakulteti v Ljubljani in sodelavka spletnega portala spol.si <strong>Mirna Berberović</strong>.</p> <blockquote><p>Gre za ženske, ki so delale v prvih bojnih linijah, niso bile primerno zaščitene in za svoje delo niso prejele ustreznega plačila.</p></blockquote> <p>Sogovornice so opozorile tudi na veliko problematiko normalizacije in porasta nasilja v družini; nasilja nad ženskami in otroki, ki je v naši družbi še vedno ena izmed najbolj kršenih človekovih pravic. Opozorile so tudi na politične namere o ukinjanju reproduktivnih pravic in na utrjevanje škodljivih spolnih stereotipov, ki nas kot družbo vračajo v čase, ko osebna avtonomija žensk ni bila samoumevna. Opozorile pa so tudi na spregledan problem vseh velikokrat povsem nevidnih in najranljivejših članov naše družbe, otrok, ki nimajo enakih možnosti, ki živijo v revščini, socialni izolaciji in ki jih je sistem med karanteno povsem spregledal.</p></p> Wed, 12 Aug 2020 12:05:00 +0000 Položaj žensk v postkoronskem času: se vračamo nazaj? Dopisnik RTV Slovenija iz Rima Janko Petrovec v svojem prvencu Karantena. Rim., ki je izšel pri založbi Goga, popisuje čas omejitve gibanja v času izbruha Covid 19 v Italiji. Ampak to ni le kronika nekega časa, temveč tudi oda novinarstvu, dopisništvu, iskanju resnice. Petrovec o trpljenju drugih in kako se je, da bi ga pokazal nam, spotikal na ruševinah v potresu podrtega gorskega mesta Amatrice, iskal mednarodno ekipo snemalcev pod podrtim viaduktom v Genovi, prešteval mrtve v terorističnem napadu v Nici in plul na ladji Aquarius, ki je reševala ljudi iz sredozemlja. Zakaj? "Ker imajo ljudje pravico vedeti" - pravi glas iz karantene. Gostimo ga v tokratni oddaji.<p>Janko Petrovec o svojem prvencu </p><p><p>Karantena. Rim. je izšla pri založbi Goga in ni le kronika nekega časa, ampak tudi oda novinarstvu, dopisništvu, iskanju resnice. Dopisnik RTV Slovenija iz Rima Janko Petrovec v njej piše tudi o trpljenju drugih, ki ga je videl v minulih štirih letih in kako se je, da bi ga pokazal nam, spotikal na ruševinah v potresu podrtega gorskega mesta Amatrice, iskal mednarodno ekipo snemalcev pod podrtim viaduktom v Genovi, prešteval mrtve v terorističnem napadu v Nici in plul na ladji Aquarius, ki je reševala ljudi iz sredozemlja. Zakaj? "Ker imajo ljudje pravico vedeti" - piše glas iz naše karantenske prihodnosti. Gostimo ga v tokratni oddaji.</p></p> 174710314 RTVSLO – Ars 3084 clean Dopisnik RTV Slovenija iz Rima Janko Petrovec v svojem prvencu Karantena. Rim., ki je izšel pri založbi Goga, popisuje čas omejitve gibanja v času izbruha Covid 19 v Italiji. Ampak to ni le kronika nekega časa, temveč tudi oda novinarstvu, dopisništvu, iskanju resnice. Petrovec o trpljenju drugih in kako se je, da bi ga pokazal nam, spotikal na ruševinah v potresu podrtega gorskega mesta Amatrice, iskal mednarodno ekipo snemalcev pod podrtim viaduktom v Genovi, prešteval mrtve v terorističnem napadu v Nici in plul na ladji Aquarius, ki je reševala ljudi iz sredozemlja. Zakaj? "Ker imajo ljudje pravico vedeti" - pravi glas iz karantene. Gostimo ga v tokratni oddaji.<p>Janko Petrovec o svojem prvencu </p><p><p>Karantena. Rim. je izšla pri založbi Goga in ni le kronika nekega časa, ampak tudi oda novinarstvu, dopisništvu, iskanju resnice. Dopisnik RTV Slovenija iz Rima Janko Petrovec v njej piše tudi o trpljenju drugih, ki ga je videl v minulih štirih letih in kako se je, da bi ga pokazal nam, spotikal na ruševinah v potresu podrtega gorskega mesta Amatrice, iskal mednarodno ekipo snemalcev pod podrtim viaduktom v Genovi, prešteval mrtve v terorističnem napadu v Nici in plul na ladji Aquarius, ki je reševala ljudi iz sredozemlja. Zakaj? "Ker imajo ljudje pravico vedeti" - piše glas iz naše karantenske prihodnosti. Gostimo ga v tokratni oddaji.</p></p> Wed, 05 Aug 2020 06:00:00 +0000 "Upam, da vam bo v uteho." »Ob zdajšnjem tempu izpustov bomo v osmih letih poskrbeli za 1,5 stopinje Celzija toplejši planet,« podaja globalni okvir Andrej Gnezda iz nevladne organizacije Umanotera. Ukrepanje je zato nujno in tudi v načrtih Evropske unije za postkoronsko okrevanje gospodarstev. Toda že v preteklosti se je velik del sredstev, namenjenih za zmanjševanje izpustov in zeleno transformacijo, porabil za druge namene. Slovenija poleg tega na področju blaženja in prilagajanja podnebnim spremembam že tako ni med najbolj aktivnimi članicami unije, v postkoronskem okrevanju pa se znajo podnebne spremembe in varovanje narave znajti še bolj na stranskem tiru. Dolgoročni infrastrukturni načrti namreč ne kažejo, da z zniževanjem toplogrednih izpustov in zmanjševanjem porabe električne energije mislimo resno. Potrebujemo torej več cest ali le mnogo boljši javni prevoz? So nove velike elektrarne nujne, oziroma kje bi lahko prihranili največ električne energije? Smo sploh pripravljeni na spremembe? Foto: Pixabay<p> Andrej Gnezda, Umanotera: Za zeleni prehod bo odločilno, kaj bo politika storila letos in prihodnje leto, kajti gre za dolgoročne ukrepe</p><p><p>»Ob zdajšnjem tempu izpustov bomo v osmih letih poskrbeli za 1,5 stopinje Celzija toplejši planet,« podaja globalni okvir <strong>Andrej Gnezda</strong> iz nevladne organizacije <strong>Umanotera</strong>. Ukrepanje je zato nujno in tudi v načrtih Evropske unije za postkoronsko okrevanje gospodarstev. Toda že v preteklosti se je velik del sredstev, namenjenih za zmanjševanje izpustov in zeleno transformacijo, porabil za druge namene. Slovenija poleg tega na področju blaženja in prilagajanja podnebnim spremembam že tako ni med najbolj aktivnimi članicami unije, v postkoronskem okrevanju pa se znajo podnebne spremembe in varovanje narave znajti še bolj na stranskem tiru. Dolgoročni infrastrukturni načrti namreč ne kažejo, da z zniževanjem toplogrednih izpustov in zmanjševanjem porabe električne energije mislimo resno. Potrebujemo torej več cest ali le mnogo boljši javni prevoz? So nove velike elektrarne nujne, oziroma kje bi lahko prihranili največ električne energije? Smo sploh pripravljeni na spremembe?</p></p> 174708144 RTVSLO – Ars 3101 clean »Ob zdajšnjem tempu izpustov bomo v osmih letih poskrbeli za 1,5 stopinje Celzija toplejši planet,« podaja globalni okvir Andrej Gnezda iz nevladne organizacije Umanotera. Ukrepanje je zato nujno in tudi v načrtih Evropske unije za postkoronsko okrevanje gospodarstev. Toda že v preteklosti se je velik del sredstev, namenjenih za zmanjševanje izpustov in zeleno transformacijo, porabil za druge namene. Slovenija poleg tega na področju blaženja in prilagajanja podnebnim spremembam že tako ni med najbolj aktivnimi članicami unije, v postkoronskem okrevanju pa se znajo podnebne spremembe in varovanje narave znajti še bolj na stranskem tiru. Dolgoročni infrastrukturni načrti namreč ne kažejo, da z zniževanjem toplogrednih izpustov in zmanjševanjem porabe električne energije mislimo resno. Potrebujemo torej več cest ali le mnogo boljši javni prevoz? So nove velike elektrarne nujne, oziroma kje bi lahko prihranili največ električne energije? Smo sploh pripravljeni na spremembe? Foto: Pixabay<p> Andrej Gnezda, Umanotera: Za zeleni prehod bo odločilno, kaj bo politika storila letos in prihodnje leto, kajti gre za dolgoročne ukrepe</p><p><p>»Ob zdajšnjem tempu izpustov bomo v osmih letih poskrbeli za 1,5 stopinje Celzija toplejši planet,« podaja globalni okvir <strong>Andrej Gnezda</strong> iz nevladne organizacije <strong>Umanotera</strong>. Ukrepanje je zato nujno in tudi v načrtih Evropske unije za postkoronsko okrevanje gospodarstev. Toda že v preteklosti se je velik del sredstev, namenjenih za zmanjševanje izpustov in zeleno transformacijo, porabil za druge namene. Slovenija poleg tega na področju blaženja in prilagajanja podnebnim spremembam že tako ni med najbolj aktivnimi članicami unije, v postkoronskem okrevanju pa se znajo podnebne spremembe in varovanje narave znajti še bolj na stranskem tiru. Dolgoročni infrastrukturni načrti namreč ne kažejo, da z zniževanjem toplogrednih izpustov in zmanjševanjem porabe električne energije mislimo resno. Potrebujemo torej več cest ali le mnogo boljši javni prevoz? So nove velike elektrarne nujne, oziroma kje bi lahko prihranili največ električne energije? Smo sploh pripravljeni na spremembe?</p></p> Wed, 29 Jul 2020 12:05:00 +0000 Izključevanje nevladnih organizacij je jasen signal, da okolje ni prioriteta RTVSLO – Ars no RTV, MMC podcast.radio@rtvslo.si MMC RTV V prenesenem pomenu lahko govorimo o svetu znanosti, tehnike, vesolja, jezika, vzgoje, prava, matematike, preteklosti itd. Oziramo se za tistimi vsebinami, ki so nam potrebne ali koristne v “realnem času”. V prenesenem pomenu lahko govorimo o svetu znanosti, tehnike, vesolja, jezika, vzgoje, prava, matematike, preteklosti itd. Oziramo se za tistimi vsebinami, ki so nam potrebne ali koristne v “realnem času”. sl Wed, 29 Jun 2022 14:31:00 +0000 https://ars.rtvslo.si/glasovi-svetov/ webmaster@rtvslo.si (Webmaster) Wed, 29 Jun 2022 14:31:00 +0000 Glasovi svetov