Education (C) RTVSLO 2017 Torkovo dopoldne je rezervirano za soočenje različnih pogledov na aktualne dogodke, ki iz tedna v teden spreminjajo svet, pa tega velikokrat sploh ne opazimo. Gostje Intelekte so ugledni strokovnjaki iz gospodarstva, znanosti, kulture, politike in drugih področij. Oddaja skuša širokemu občinstvu ponuditi kritično mnenje o ključnih dejavnikih globalnega in lokalnega okolja. https://radioprvi.rtvslo.si/intelekta/ Intelekta https://img.rtvcdn.si/_up/ava/ava_misc/show_logos/49/intelekta-rtvslo.jpg Od nenehnega premikanja meja možnega do končne meje planeta. Vmes pa množica različnih meja – političnih, družbenih in ekonomskih –, ki določajo naša življenja.<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <p>Meje v glavi, meje jezika, meje znanega, dovoljenega, pa geografske meje, meje skupnosti, kulture, državne meje, meje planeta. Meje so nedvomno zelo raznotere. Kako jih v določenem zgodovinskem trenutku razumemo, kje jih postavljamo in kakšen je naš odnos do njih, v pomembni meri oblikuje tako naš svet danes kot tudi to, kakšne prihodnosti si znamo zamišljati.</p> <p>Kako nas meje določajo in kakšne so meje, ki nas danes obkrožajo so v Intelekti razmišljali zgodovinarka <strong>prof. dr. Marta Verginella</strong> s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, ki se je mejam posvetila tudi v sveži knjigi <em>Ženske in meje med preteklostjo in koronavirusom</em> ter antropologa <strong>izr. prof. dr. Miha Kozorog</strong> s Filozofske fakultete UL in ZRC SAZU ter <strong>doc. dr. Tatiana Bajuk Senčar</strong> z Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU ter Nove univerze, ki sta o meja pisala v knjigi <em>Meje. Antropološki uvidi.</em></p> <p> </p> </body> </html> 174883180 RTVSLO – Prvi 2802 clean Od nenehnega premikanja meja možnega do končne meje planeta. Vmes pa množica različnih meja – političnih, družbenih in ekonomskih –, ki določajo naša življenja.<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <p>Meje v glavi, meje jezika, meje znanega, dovoljenega, pa geografske meje, meje skupnosti, kulture, državne meje, meje planeta. Meje so nedvomno zelo raznotere. Kako jih v določenem zgodovinskem trenutku razumemo, kje jih postavljamo in kakšen je naš odnos do njih, v pomembni meri oblikuje tako naš svet danes kot tudi to, kakšne prihodnosti si znamo zamišljati.</p> <p>Kako nas meje določajo in kakšne so meje, ki nas danes obkrožajo so v Intelekti razmišljali zgodovinarka <strong>prof. dr. Marta Verginella</strong> s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, ki se je mejam posvetila tudi v sveži knjigi <em>Ženske in meje med preteklostjo in koronavirusom</em> ter antropologa <strong>izr. prof. dr. Miha Kozorog</strong> s Filozofske fakultete UL in ZRC SAZU ter <strong>doc. dr. Tatiana Bajuk Senčar</strong> z Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU ter Nove univerze, ki sta o meja pisala v knjigi <em>Meje. Antropološki uvidi.</em></p> <p> </p> </body> </html> Tue, 28 Jun 2022 08:00:00 +0000 Meje: od tistih v glavi do onih z žico Z Andrejem Benedejčičem, Primožem Šterbencem in Boštjanom Udovičem o tem, kaj vse vpliva na moč držav v mendarodnem prostoru.<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <p>Ko se oziramo v človeško zgodovino, polno rivalstev in vojn, se pogosto dogaja, da se znajdemo pred množico precej različnih interpretacij tega, zakaj je neka država postala močnejša od druge ali pa kaj je povzročilo vzpon ali padec posamezne velesile. Če je to do neke mere gotovo posledica dejstva, da je dejansko moč posameznih držav izjemno težko ocenjevati in meriti, pa se zdi, da razlike v interpretaciji vendarle segajo tudi globlje in se dotikajo vprašanja, o čem pravzaprav sploh govorimo, ko govorimo o geopolitični moči držav. Gre na koncu v mednarodnih odnosih le za golo silo, za število tankov, raket in podmornic? Kako pomembna je gospodarska, pa ideološka in politična moč države, konec koncev njen kulturni vpliv? Kako  na zunanjepolitično moč vplivajo notranje politične in socialne razmere v državah, način ustroja njihovih institucij? In nenazadnje: koliko so načini, kako države merijo svojo moč, pogojeni z vsakokratnim zgodovinskim kontekstom ter kje smo v tem oziru danes? Nekaj razmislekov o teh vprašanjih so za tokratno Intelekto prispevali državni sekretar za nacionalno in zunanjo varnost ter dolgoletni diplomat <strong>dr. Andrej Benedejčič</strong>, politolog in strokovnjak za bližnji vzhod, docent na Fakulteti za management Univerze na Primorskem <strong>dr. Primož Šterbenc</strong> ter predavatelj na katedri za mednarodne odnose ljubljanske Fakultete za družbene vede <strong>dr. Boštjan Udovič</strong>. Oddajo je pripravila Alja Zore.</p> </body> </html> 174881843 RTVSLO – Prvi 3559 clean Z Andrejem Benedejčičem, Primožem Šterbencem in Boštjanom Udovičem o tem, kaj vse vpliva na moč držav v mendarodnem prostoru.<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <p>Ko se oziramo v človeško zgodovino, polno rivalstev in vojn, se pogosto dogaja, da se znajdemo pred množico precej različnih interpretacij tega, zakaj je neka država postala močnejša od druge ali pa kaj je povzročilo vzpon ali padec posamezne velesile. Če je to do neke mere gotovo posledica dejstva, da je dejansko moč posameznih držav izjemno težko ocenjevati in meriti, pa se zdi, da razlike v interpretaciji vendarle segajo tudi globlje in se dotikajo vprašanja, o čem pravzaprav sploh govorimo, ko govorimo o geopolitični moči držav. Gre na koncu v mednarodnih odnosih le za golo silo, za število tankov, raket in podmornic? Kako pomembna je gospodarska, pa ideološka in politična moč države, konec koncev njen kulturni vpliv? Kako  na zunanjepolitično moč vplivajo notranje politične in socialne razmere v državah, način ustroja njihovih institucij? In nenazadnje: koliko so načini, kako države merijo svojo moč, pogojeni z vsakokratnim zgodovinskim kontekstom ter kje smo v tem oziru danes? Nekaj razmislekov o teh vprašanjih so za tokratno Intelekto prispevali državni sekretar za nacionalno in zunanjo varnost ter dolgoletni diplomat <strong>dr. Andrej Benedejčič</strong>, politolog in strokovnjak za bližnji vzhod, docent na Fakulteti za management Univerze na Primorskem <strong>dr. Primož Šterbenc</strong> ter predavatelj na katedri za mednarodne odnose ljubljanske Fakultete za družbene vede <strong>dr. Boštjan Udovič</strong>. Oddajo je pripravila Alja Zore.</p> </body> </html> Tue, 21 Jun 2022 08:10:00 +0000 Tanki, zlato ali ideje - na čem temelji geopolitična moč držav? Pred stoletji je bil dvorni norček tisti, ki je nosil veliko moč s tem, ko mu je bilo dovoljeno prek smešnega povedati resnico, jo ironizirati in hkrati zabavati, izvabiti smeh. Ampak tudi dvorni norci so vedeli, kako daleč smejo iti s svojiim humorjem. So danes meje, do kam komedija lahko seže kaj manj jasne? In, ali je t.i. cancel culture oziroma kultura izbrisa posegla tudi na to področje tako močno, da se komiki upravičeno sprašujejo, češ, saj sploh ničesar več ne smem reči, da ne bi koga užalil! Da je lahko prestopanje meja tudi sankcionirano, priča tudi nedavno precej odmevana zgodba o klofuti igralca Willa Smitha, ki jo je prisolil komiku Chrisu Rocku na odru ob prireditvi podeljevanja oskarjev. V tokratni Intelekti nas bo zanimalo, ali si lahko smešen, brez, da bi koga užalil, ali se res dogaja disciplinizacija humorja in se smešnemu ne smemo več smejati? Kaj sploh je smešno, obstaja univerzalno smešno in čemu smeh sploh zares služi? Je naloga komikov tudi ta, da vzgajajo, izobražujejo s svojo hojo po robu sprejemljivega ali je to le dokaz, da je domača, šolska vzgoja nekje zatajila? In kaj v bistvu izpričuje o družbi trenutek, ko ljudje izgubijo osnovno sposobnost dojemanja ironije? Smo še družba, ki zna ceniti in razumeti pomen smešnega in smešno? O vsem tem se je voditeljica in avtorica oddaje Liana Buršič pogovarjala s tokratnimi gosti, z vsakim posebej. Njena vprašanja in njihovi odgovori so mestoma enaki, podobni, mestoma povsem različni, v vsakem primeru pa služijo kot zanimiva izhodišča za razmislek. Z vami so: akademski slikar, stripar in filozof dr. Izar Lunaček, televizijski voditelj in stand up komik Žan Papič, gledališka in filmska režiserka ter igralka Tijana Zinajić ter scenarist, režiser, glasbenik, komik Jure Karas.<p>O mejah dovoljenega v komediji, o kulturi izbrisa, o univerzalnem smešnem in čemu smeh sploh zares služi</p><p><p>Pred stoletji je bil dvorni norček tisti, ki je nosil veliko moč s tem, ko mu je bilo dovoljeno prek smešnega povedati resnico, jo ironizirati in hkrati zabavati, izvabiti smeh. Ampak tudi dvorni norci so vedeli, kako daleč smejo iti s svojim humorjem. So danes meje do kam komedija lahko seže kaj manj jasne? In, ali je t.i. cancel culture oziroma kultura izbrisa posegla tudi na to področje tako močno, da se komiki upravičeno sprašujejo, češ, saj sploh ničesar več ne smemo reči, da ne bi koga užalili! Da je lahko prestopanje meja tudi sankcionirano, priča tudi nedavno precej odmevana zgodba o klofuti igralca Willa Smitha, ki jo je prisolil komiku Chrisu Rocku na odru ob prireditvi podeljevanja oskarjev. V tokratni Intelekti nas bo zanimalo, ali si lahko smešen brez, da bi koga užalil, ali se res dogaja disciplinizacija humorja in se smešnemu ne smemo več smejati? Kaj sploh je smešno, obstaja univerzalno smešno in čemu smeh sploh zares služi? Je naloga komikov tudi ta, da vzgajajo, izobražujejo s svojo hojo po robu sprejemljivega ali je to le dokaz, da je domača, šolska vzgoja nekje zatajila? In kaj v bistvu izpričuje o družbi trenutek, ko ljudje izgubijo osnovno sposobnost dojemanja ironije? Smo še družba, ki zna ceniti in razumeti pomen smešnega in smešno? O vsem tem se je voditeljica in avtorica oddaje Liana Buršič pogovarjala s tokratnimi gosti, z vsakim posebej. Njena vprašanja in njihovi odgovori so mestoma enaki, podobni, mestoma povsem različni, v vsakem primeru pa služijo kot zanimiva izhodišča za razmislek. Z vami so: akademski slikar, stripar in filozof dr. <strong>Izar Lunaček</strong>, televizijski voditelj in stand up komik <strong>Žan Papič</strong>, gledališka in filmska režiserka ter igralka <strong>Tijana Zinajić</strong> ter scenarist, režiser, glasbenik, komik <strong>Jure Karas</strong>.</p></p> 174880204 RTVSLO – Prvi 3146 clean Pred stoletji je bil dvorni norček tisti, ki je nosil veliko moč s tem, ko mu je bilo dovoljeno prek smešnega povedati resnico, jo ironizirati in hkrati zabavati, izvabiti smeh. Ampak tudi dvorni norci so vedeli, kako daleč smejo iti s svojiim humorjem. So danes meje, do kam komedija lahko seže kaj manj jasne? In, ali je t.i. cancel culture oziroma kultura izbrisa posegla tudi na to področje tako močno, da se komiki upravičeno sprašujejo, češ, saj sploh ničesar več ne smem reči, da ne bi koga užalil! Da je lahko prestopanje meja tudi sankcionirano, priča tudi nedavno precej odmevana zgodba o klofuti igralca Willa Smitha, ki jo je prisolil komiku Chrisu Rocku na odru ob prireditvi podeljevanja oskarjev. V tokratni Intelekti nas bo zanimalo, ali si lahko smešen, brez, da bi koga užalil, ali se res dogaja disciplinizacija humorja in se smešnemu ne smemo več smejati? Kaj sploh je smešno, obstaja univerzalno smešno in čemu smeh sploh zares služi? Je naloga komikov tudi ta, da vzgajajo, izobražujejo s svojo hojo po robu sprejemljivega ali je to le dokaz, da je domača, šolska vzgoja nekje zatajila? In kaj v bistvu izpričuje o družbi trenutek, ko ljudje izgubijo osnovno sposobnost dojemanja ironije? Smo še družba, ki zna ceniti in razumeti pomen smešnega in smešno? O vsem tem se je voditeljica in avtorica oddaje Liana Buršič pogovarjala s tokratnimi gosti, z vsakim posebej. Njena vprašanja in njihovi odgovori so mestoma enaki, podobni, mestoma povsem različni, v vsakem primeru pa služijo kot zanimiva izhodišča za razmislek. Z vami so: akademski slikar, stripar in filozof dr. Izar Lunaček, televizijski voditelj in stand up komik Žan Papič, gledališka in filmska režiserka ter igralka Tijana Zinajić ter scenarist, režiser, glasbenik, komik Jure Karas.<p>O mejah dovoljenega v komediji, o kulturi izbrisa, o univerzalnem smešnem in čemu smeh sploh zares služi</p><p><p>Pred stoletji je bil dvorni norček tisti, ki je nosil veliko moč s tem, ko mu je bilo dovoljeno prek smešnega povedati resnico, jo ironizirati in hkrati zabavati, izvabiti smeh. Ampak tudi dvorni norci so vedeli, kako daleč smejo iti s svojim humorjem. So danes meje do kam komedija lahko seže kaj manj jasne? In, ali je t.i. cancel culture oziroma kultura izbrisa posegla tudi na to področje tako močno, da se komiki upravičeno sprašujejo, češ, saj sploh ničesar več ne smemo reči, da ne bi koga užalili! Da je lahko prestopanje meja tudi sankcionirano, priča tudi nedavno precej odmevana zgodba o klofuti igralca Willa Smitha, ki jo je prisolil komiku Chrisu Rocku na odru ob prireditvi podeljevanja oskarjev. V tokratni Intelekti nas bo zanimalo, ali si lahko smešen brez, da bi koga užalil, ali se res dogaja disciplinizacija humorja in se smešnemu ne smemo več smejati? Kaj sploh je smešno, obstaja univerzalno smešno in čemu smeh sploh zares služi? Je naloga komikov tudi ta, da vzgajajo, izobražujejo s svojo hojo po robu sprejemljivega ali je to le dokaz, da je domača, šolska vzgoja nekje zatajila? In kaj v bistvu izpričuje o družbi trenutek, ko ljudje izgubijo osnovno sposobnost dojemanja ironije? Smo še družba, ki zna ceniti in razumeti pomen smešnega in smešno? O vsem tem se je voditeljica in avtorica oddaje Liana Buršič pogovarjala s tokratnimi gosti, z vsakim posebej. Njena vprašanja in njihovi odgovori so mestoma enaki, podobni, mestoma povsem različni, v vsakem primeru pa služijo kot zanimiva izhodišča za razmislek. Z vami so: akademski slikar, stripar in filozof dr. <strong>Izar Lunaček</strong>, televizijski voditelj in stand up komik <strong>Žan Papič</strong>, gledališka in filmska režiserka ter igralka <strong>Tijana Zinajić</strong> ter scenarist, režiser, glasbenik, komik <strong>Jure Karas</strong>.</p></p> Tue, 14 Jun 2022 08:10:00 +0000 Discplinizacija humorja - ali se še smemo smejati smešnemu? Če pozornost usmerimo le na zadnji dve leti: pandemija novega koronavirusa, hepatitis neznanega izvora in zdaj še opičje koze. Kaj vse nas še čaka? Ali človeštvo izgublja boj z virusi? Ugledna slovenska virologinja, predavateljica in znanstvenica dr. Tatjana Avšič Županc ni presenečena. »Nobelov nagrajenec Joshua Lederberg je rekel, da se bo med ljudmi in mikroorganizmi odvijala napeta kriminalka, ki se bo imenovala Naša pamet proti njihovim genom.« Kaj se bo zgodilo, ko bomo prišli v stik s povzročitelji bolezni iz pragozdov in najbolj odročnih delov sveta? Ko bo taljenje naplavilo viruse, ki so v večnem ledu in snegu ujeti že tisočletja? Ali bo človeštvu z izkušnjami in znanjem uspelo ustaviti njihov pohod? V Intelekti sodelujejo tri slovenske strokovnjakinje: akad. prof. dr. Tatjana Avšič Županc (Medicinska fakulteta v Ljubljani), mag. Katarina Prosenc Trilar (NLZOH) in prim. doc. dr. Alenka Trop Skaza (NIJZ). Foto: Prvi <p>Covid, opičje koze, hepatitis, zika, hiv, ptičja gripa, denga ...</p><p><p>Če pozornost usmerimo le v zadnji dve leti: pandemija covida-19, hepatitis neznanega izvora in zdaj še opičje koze. Kaj vse nas še čaka? Ali človeštvo izgublja boj z virusi? Ugledna slovenska virologinja, predavateljica in znanstvenica dr. <strong>Tatjana Avšič Županc</strong> ni presenečena. "<em><strong>Nobelov nagrajenec Joshua Lederberg</strong> je rekel, da se bo med ljudmi in mikroorganizmi odvijala napeta kriminalka, ki se bo imenovala Naša pamet proti njihovim genom."</em></p> <p>Kaj se bo zgodilo, ko bomo prišli v stik s povzročitelji bolezni iz pragozdov in najbolj odmaknjenih delov sveta? Ko bo taljenje naplavilo viruse, ki so v večnem ledu in snegu ujeti že tisočletja? Ali bo človeštvu z izkušnjami in znanjem uspelo ustaviti njihov pohod? V Intelekti sodelujejo tri slovenske strokovnjakinje: akad. prof. dr. <strong>Tatjana Avšič Županc</strong> (Medicinska fakulteta v Ljubljani), mag. <strong>Katarina Prosenc Trilar</strong> (NLZOH) in prim. doc. dr. <strong>Alenka Trop Skaza</strong> (NIJZ).</p></p> 174878497 RTVSLO – Prvi 2526 clean Če pozornost usmerimo le na zadnji dve leti: pandemija novega koronavirusa, hepatitis neznanega izvora in zdaj še opičje koze. Kaj vse nas še čaka? Ali človeštvo izgublja boj z virusi? Ugledna slovenska virologinja, predavateljica in znanstvenica dr. Tatjana Avšič Županc ni presenečena. »Nobelov nagrajenec Joshua Lederberg je rekel, da se bo med ljudmi in mikroorganizmi odvijala napeta kriminalka, ki se bo imenovala Naša pamet proti njihovim genom.« Kaj se bo zgodilo, ko bomo prišli v stik s povzročitelji bolezni iz pragozdov in najbolj odročnih delov sveta? Ko bo taljenje naplavilo viruse, ki so v večnem ledu in snegu ujeti že tisočletja? Ali bo človeštvu z izkušnjami in znanjem uspelo ustaviti njihov pohod? V Intelekti sodelujejo tri slovenske strokovnjakinje: akad. prof. dr. Tatjana Avšič Županc (Medicinska fakulteta v Ljubljani), mag. Katarina Prosenc Trilar (NLZOH) in prim. doc. dr. Alenka Trop Skaza (NIJZ). Foto: Prvi <p>Covid, opičje koze, hepatitis, zika, hiv, ptičja gripa, denga ...</p><p><p>Če pozornost usmerimo le v zadnji dve leti: pandemija covida-19, hepatitis neznanega izvora in zdaj še opičje koze. Kaj vse nas še čaka? Ali človeštvo izgublja boj z virusi? Ugledna slovenska virologinja, predavateljica in znanstvenica dr. <strong>Tatjana Avšič Županc</strong> ni presenečena. "<em><strong>Nobelov nagrajenec Joshua Lederberg</strong> je rekel, da se bo med ljudmi in mikroorganizmi odvijala napeta kriminalka, ki se bo imenovala Naša pamet proti njihovim genom."</em></p> <p>Kaj se bo zgodilo, ko bomo prišli v stik s povzročitelji bolezni iz pragozdov in najbolj odmaknjenih delov sveta? Ko bo taljenje naplavilo viruse, ki so v večnem ledu in snegu ujeti že tisočletja? Ali bo človeštvu z izkušnjami in znanjem uspelo ustaviti njihov pohod? V Intelekti sodelujejo tri slovenske strokovnjakinje: akad. prof. dr. <strong>Tatjana Avšič Županc</strong> (Medicinska fakulteta v Ljubljani), mag. <strong>Katarina Prosenc Trilar</strong> (NLZOH) in prim. doc. dr. <strong>Alenka Trop Skaza</strong> (NIJZ).</p></p> Tue, 07 Jun 2022 06:10:00 +0000 Boj z virusi ostaja napet kot kriminalka Digitalne informacijsko komunikacijske tehnologije močno vplivajo na naša življenja. Pametni telefon je naprava, brez katere ne gre več. To se je zgodilo tudi zato, ker njen dizajn posnema najbolj zasvoljivo napravo - igralni avtomat. To poudarja španska tehnološka novinarka in pisateljica Marta Peirano, ki je o negativnih posledicah, kot so na primer nadzor, polarizacija in radikalizacija, razpravljala na pogovorih (re)programiranje – Strategije z samoregulacijo. Pogovori, ki so med epidemijo potekali prek zaslonov in v živo v Kino Šiška, pri Aksiomi so jih izdali tudi v knjižni obliki, se boleče dotikajo naših lastnih izkušenj z negativnimi učinki spletnega ekosistema. Veliko je negativnih učinkov rabe tehnologije, vzrok za to ni nujno v tehnologiji kot taki, temveč v sistemu, ki ga Yanis Varufakis denimo poimenuje tehnofevdalizem, Vladan Joler pa novi ekstraktivizem. Kakorkoli ga že poimenujemo, ena od posledic delovanja sistema, od naprav do aplikacij, je vse večja pojavnost nekemičnih zasvojenosti. Nacionalni inštitut za javno zdravje je nedavno pripravil nacionalno konferenco o nekemičnih zasvojenostih, saj jih prepoznavajo kot vse bolj pomemben javnozdravstveni izziv. Ko govorimo o problematiki povezani z uporabo digitalnih tehnologij, moramo imeti v mislih, da smo v zadnjih dveh desetletjih priča res strmemu vzponu uporabe. Kot pravi psihologinja in komunikologinja dr. Špela Selak, se je prvi prelom zgodil s popularizacijo družbenih medijev, druga pomembna točka pa je raba pametnih telefonov. Več kot imajo različna podjetja podatkov o nas, lažje nas opozorijo na vsebine, ki so nam pomembne in nas pritegnejo, več pozornosti namenjamo zaslonom in večja je verjetnost, da bomo napravo težje odložili iz rok. Raziskovalka Katja K. Ošljak, ustanoviteljica in direktorica Zavoda za digitalno vzgojo Vsak pravi, da je to zagotovo problematičen vidik digitalne ekonomije. Kot poudarja, so najbolj ranljivi tisti mladi, ki so slabše vpeti v socialne strukture, saj so bolj izpostavljeni prekomernim rabam. Tehnologije so med epidemijo postale edini prostor izobraževanja in socializacije, igre in zabave. Da je to pomenilo izjemno kršenje zasebnosti pravic otrok, v najnovejšem poročilu ogotavlja organizacija Human Rights Watch. V naglici, da bi otrokom omogočile izobraževanje na daljavo z virtualnimi učilnicami med pandemijo covid-19, številne države niso preverile, ali so njihova priporočila glede izobraževalne tehnologije za otroke varna za uporabo. Otroci vendarle niso produkti, ki bi jih hoteli nenehno meriti in nadzorovati, opozarja Katja K. Ošljak. Tudi v Sloveniji so se množično uporabljale rešitve, ki so sicer zagotovile pravico do izobraževanja, so pa kršile pravico do zasebnosti. Programska oprema, ki jo vsak dan uporablja na milijarde ljudi, ima v sebi vgrajene tudi kapitalistične ideologije tistih, ki jo ustvarjajo. Prihaja namreč iz podjetniške kulture z rastjo obsedene Silicijeve doline v ZDA in hoče to, kar hočejo njeni ustvarjalci: več. To opozarja umetnik in programer Ben Grosser, ki se že več kot desetletje ukvarja s proučevanjem, kako programska oprema aktivira željo po več. Njegova razstava je trenutno na ogled v Aksiomi, v njej pa raziskuje, kakšen bi bil svet s progamsko opremo za manj. Ker so se storitve tako hitro prijele in zrasle, nismo imeli časa razmisliti, ali so sploh lahko drugačne in kakšne bi bile? Kako bi se mi počutili, ko bi jih uporabljali?Kakšne družbene učinke bi imele? Ben Grosser pravi, da nimamo digitalnega javnega prostora in nimamo alternativ. Regulacija spletnih gigantov pa se po njegovem v Združenih državah Amerike ne bo zgodila. Kot pravi, vse svoje upe polaga v Evropsko unijo.<p>Nekemične zasvojenosti so vse pomembnejši javnozdravstveni problem</p><p><p>Digitalne informacijsko komunikacijske tehnologije močno vplivajo na naša življenja. Pametni telefon je naprava, brez katere ne gre več. To se je zgodilo tudi zato, ker njen dizajn posnema najbolj zasvoljivo napravo, igralni avtomat. To poudarja španska tehnološka novinarka in pisateljica <strong><a>Marta Peirano</a></strong>, ki je o negativnih posledicah, kot so nadzor, polarizacija in radikalizacija, razpravljala na pogovorih <em><a>(Re)programiranje – Strategije z samoregulacijo</a></em>. Pogovori, ki so med epidemijo potekali prek zaslonov in v živo v <em>Kino Šiška </em>in so jih pri <em>Aksiomi</em> izdali tudi v knjižni obliki, se boleče dotikajo naših lastnih izkušenj z negativnimi učinki spletnega ekosistema.</p> <p>Veliko je negativnih učinkov rabe tehnologije, vzrok za to ni nujno v tehnologiji kot taki, temveč v sistemu, ki ga <a><strong>Janis Varufakis</strong></a> denimo poimenuje <a>tehnofevdalizem</a>, <a><strong>Vladan Joler</strong></a> pa <a>novi ekstraktivizem</a>. Kakor koli ga že poimenujemo, ena od posledic delovanja sistema, od naprav do aplikacij, je vse večja pojavnost nekemičnih zasvojenosti.</p> <p>Nacionalni inštitut za javno zdravje je ta mesec pripravil <em><a>nacionalno konferenco o nekemičnih zasvojenostih</a></em>, saj jih prepoznavajo kot vse bolj pomemben javnozdravstveni izziv. Ko govorimo o problematiki, povezani z uporabo digitalnih tehnologij, moramo imeti v mislih, da smo v zadnjih dveh desetletjih priča res strmemu vzponu uporabe različnih digitalnih tehnologij. Prvi prelom se je zgodil, kot pravi psihologinja in komunikologinja dr. <strong>Špela Selak,</strong> s popularizacijo družbenih medijev, druga pomembna točka pa je raba pametnih telefonov.</p> <p>Več ko imajo različna podjetja podatkov o nas, lažje nas opozorijo na vsebine, ki so nam pomembne in nas pritegnejo, več pozornosti namenjamo zaslonom in večja je verjetnost, da bomo napravo težje odložili iz rok. Raziskovalka <strong>Katja K. Ošljak</strong>, ustanoviteljica in direktorica <a>Zavoda za digitalno vzgojo Vsak,</a> pravi, da je to zagotovo problematičen vidik digitalne ekonomije. Kot poudarja, so najranljivejši mladi, ki so slabše vpeti v socialne strukture, saj so bolj izpostavljeni čezmernim rabam.</p> <p>Tehnologije so med epidemijo postale edini prostor izobraževanja in socializacije, igre in zabave. Da je to pomenilo izjemno <a>kršenje zasebnosti pravic otrok</a>, v najnovejšem poročilu ogotavlja organizacija <a>Human Rights Watch</a>. V naglici, da bi otrokom omogočile izobraževanje na daljavo z virtualnimi učilnicami med pandemijo covida-19, številne države niso preverile, ali so njihova priporočila glede izobraževalne tehnologije za otroke varna za uporabo. Otroci vendarle niso proizvodi, ki bi jih hoteli nenehno meriti in nadzorovati, opozarja Katja K. Ošljak. Tudi v Sloveniji so se množično uporabljale rešitve, ki so sicer zagotovile pravico do izobraževanja, so pa kršile pravico do zasebnosti.</p> <p>Programska oprema, ki jo vsak dan uporablja na milijarde ljudi, ima v sebi vgrajene tudi kapitalistične ideologije tistih, ki jo ustvarjajo. Prihaja namreč iz podjetniške kulture z rastjo obsedene Silicijeve doline v Združenih državah in hoče to, kar hočejo njeni ustvarjalci: več. To opozarja umetnik in programer <strong><a>Ben Grosser</a></strong>, ki se že več kot desetletje ukvarja s preučevanjem, kako programska oprema aktivira željo po več. Njegova <a>razstava</a> je ta hip na ogled v Aksiomi, v njej pa raziskuje, kakšen bi bil svet s progamsko opremo za manj. Ker so se storitve tako hitro uveljavile in zrasle, nismo imeli časa razmisliti, ali so sploh lahko drugačne in kakšne bi bile? Kako bi se mi počutili, ko bi jih uporabljali? Kakšne družbene učinke bi imele? Ben Grosser pravi, da nimamo digitalnega javnega prostora in nimamo alternativ. Regulacija spletnih gigantov pa se po njegovem v Združenih državah Amerike ne bo zgodila. Kot pravi, vse svoje upe polaga v Evropsko unijo.</p></p> 174876841 RTVSLO – Prvi 2407 clean Digitalne informacijsko komunikacijske tehnologije močno vplivajo na naša življenja. Pametni telefon je naprava, brez katere ne gre več. To se je zgodilo tudi zato, ker njen dizajn posnema najbolj zasvoljivo napravo - igralni avtomat. To poudarja španska tehnološka novinarka in pisateljica Marta Peirano, ki je o negativnih posledicah, kot so na primer nadzor, polarizacija in radikalizacija, razpravljala na pogovorih (re)programiranje – Strategije z samoregulacijo. Pogovori, ki so med epidemijo potekali prek zaslonov in v živo v Kino Šiška, pri Aksiomi so jih izdali tudi v knjižni obliki, se boleče dotikajo naših lastnih izkušenj z negativnimi učinki spletnega ekosistema. Veliko je negativnih učinkov rabe tehnologije, vzrok za to ni nujno v tehnologiji kot taki, temveč v sistemu, ki ga Yanis Varufakis denimo poimenuje tehnofevdalizem, Vladan Joler pa novi ekstraktivizem. Kakorkoli ga že poimenujemo, ena od posledic delovanja sistema, od naprav do aplikacij, je vse večja pojavnost nekemičnih zasvojenosti. Nacionalni inštitut za javno zdravje je nedavno pripravil nacionalno konferenco o nekemičnih zasvojenostih, saj jih prepoznavajo kot vse bolj pomemben javnozdravstveni izziv. Ko govorimo o problematiki povezani z uporabo digitalnih tehnologij, moramo imeti v mislih, da smo v zadnjih dveh desetletjih priča res strmemu vzponu uporabe. Kot pravi psihologinja in komunikologinja dr. Špela Selak, se je prvi prelom zgodil s popularizacijo družbenih medijev, druga pomembna točka pa je raba pametnih telefonov. Več kot imajo različna podjetja podatkov o nas, lažje nas opozorijo na vsebine, ki so nam pomembne in nas pritegnejo, več pozornosti namenjamo zaslonom in večja je verjetnost, da bomo napravo težje odložili iz rok. Raziskovalka Katja K. Ošljak, ustanoviteljica in direktorica Zavoda za digitalno vzgojo Vsak pravi, da je to zagotovo problematičen vidik digitalne ekonomije. Kot poudarja, so najbolj ranljivi tisti mladi, ki so slabše vpeti v socialne strukture, saj so bolj izpostavljeni prekomernim rabam. Tehnologije so med epidemijo postale edini prostor izobraževanja in socializacije, igre in zabave. Da je to pomenilo izjemno kršenje zasebnosti pravic otrok, v najnovejšem poročilu ogotavlja organizacija Human Rights Watch. V naglici, da bi otrokom omogočile izobraževanje na daljavo z virtualnimi učilnicami med pandemijo covid-19, številne države niso preverile, ali so njihova priporočila glede izobraževalne tehnologije za otroke varna za uporabo. Otroci vendarle niso produkti, ki bi jih hoteli nenehno meriti in nadzorovati, opozarja Katja K. Ošljak. Tudi v Sloveniji so se množično uporabljale rešitve, ki so sicer zagotovile pravico do izobraževanja, so pa kršile pravico do zasebnosti. Programska oprema, ki jo vsak dan uporablja na milijarde ljudi, ima v sebi vgrajene tudi kapitalistične ideologije tistih, ki jo ustvarjajo. Prihaja namreč iz podjetniške kulture z rastjo obsedene Silicijeve doline v ZDA in hoče to, kar hočejo njeni ustvarjalci: več. To opozarja umetnik in programer Ben Grosser, ki se že več kot desetletje ukvarja s proučevanjem, kako programska oprema aktivira željo po več. Njegova razstava je trenutno na ogled v Aksiomi, v njej pa raziskuje, kakšen bi bil svet s progamsko opremo za manj. Ker so se storitve tako hitro prijele in zrasle, nismo imeli časa razmisliti, ali so sploh lahko drugačne in kakšne bi bile? Kako bi se mi počutili, ko bi jih uporabljali?Kakšne družbene učinke bi imele? Ben Grosser pravi, da nimamo digitalnega javnega prostora in nimamo alternativ. Regulacija spletnih gigantov pa se po njegovem v Združenih državah Amerike ne bo zgodila. Kot pravi, vse svoje upe polaga v Evropsko unijo.<p>Nekemične zasvojenosti so vse pomembnejši javnozdravstveni problem</p><p><p>Digitalne informacijsko komunikacijske tehnologije močno vplivajo na naša življenja. Pametni telefon je naprava, brez katere ne gre več. To se je zgodilo tudi zato, ker njen dizajn posnema najbolj zasvoljivo napravo, igralni avtomat. To poudarja španska tehnološka novinarka in pisateljica <strong><a>Marta Peirano</a></strong>, ki je o negativnih posledicah, kot so nadzor, polarizacija in radikalizacija, razpravljala na pogovorih <em><a>(Re)programiranje – Strategije z samoregulacijo</a></em>. Pogovori, ki so med epidemijo potekali prek zaslonov in v živo v <em>Kino Šiška </em>in so jih pri <em>Aksiomi</em> izdali tudi v knjižni obliki, se boleče dotikajo naših lastnih izkušenj z negativnimi učinki spletnega ekosistema.</p> <p>Veliko je negativnih učinkov rabe tehnologije, vzrok za to ni nujno v tehnologiji kot taki, temveč v sistemu, ki ga <a><strong>Janis Varufakis</strong></a> denimo poimenuje <a>tehnofevdalizem</a>, <a><strong>Vladan Joler</strong></a> pa <a>novi ekstraktivizem</a>. Kakor koli ga že poimenujemo, ena od posledic delovanja sistema, od naprav do aplikacij, je vse večja pojavnost nekemičnih zasvojenosti.</p> <p>Nacionalni inštitut za javno zdravje je ta mesec pripravil <em><a>nacionalno konferenco o nekemičnih zasvojenostih</a></em>, saj jih prepoznavajo kot vse bolj pomemben javnozdravstveni izziv. Ko govorimo o problematiki, povezani z uporabo digitalnih tehnologij, moramo imeti v mislih, da smo v zadnjih dveh desetletjih priča res strmemu vzponu uporabe različnih digitalnih tehnologij. Prvi prelom se je zgodil, kot pravi psihologinja in komunikologinja dr. <strong>Špela Selak,</strong> s popularizacijo družbenih medijev, druga pomembna točka pa je raba pametnih telefonov.</p> <p>Več ko imajo različna podjetja podatkov o nas, lažje nas opozorijo na vsebine, ki so nam pomembne in nas pritegnejo, več pozornosti namenjamo zaslonom in večja je verjetnost, da bomo napravo težje odložili iz rok. Raziskovalka <strong>Katja K. Ošljak</strong>, ustanoviteljica in direktorica <a>Zavoda za digitalno vzgojo Vsak,</a> pravi, da je to zagotovo problematičen vidik digitalne ekonomije. Kot poudarja, so najranljivejši mladi, ki so slabše vpeti v socialne strukture, saj so bolj izpostavljeni čezmernim rabam.</p> <p>Tehnologije so med epidemijo postale edini prostor izobraževanja in socializacije, igre in zabave. Da je to pomenilo izjemno <a>kršenje zasebnosti pravic otrok</a>, v najnovejšem poročilu ogotavlja organizacija <a>Human Rights Watch</a>. V naglici, da bi otrokom omogočile izobraževanje na daljavo z virtualnimi učilnicami med pandemijo covida-19, številne države niso preverile, ali so njihova priporočila glede izobraževalne tehnologije za otroke varna za uporabo. Otroci vendarle niso proizvodi, ki bi jih hoteli nenehno meriti in nadzorovati, opozarja Katja K. Ošljak. Tudi v Sloveniji so se množično uporabljale rešitve, ki so sicer zagotovile pravico do izobraževanja, so pa kršile pravico do zasebnosti.</p> <p>Programska oprema, ki jo vsak dan uporablja na milijarde ljudi, ima v sebi vgrajene tudi kapitalistične ideologije tistih, ki jo ustvarjajo. Prihaja namreč iz podjetniške kulture z rastjo obsedene Silicijeve doline v Združenih državah in hoče to, kar hočejo njeni ustvarjalci: več. To opozarja umetnik in programer <strong><a>Ben Grosser</a></strong>, ki se že več kot desetletje ukvarja s preučevanjem, kako programska oprema aktivira željo po več. Njegova <a>razstava</a> je ta hip na ogled v Aksiomi, v njej pa raziskuje, kakšen bi bil svet s progamsko opremo za manj. Ker so se storitve tako hitro uveljavile in zrasle, nismo imeli časa razmisliti, ali so sploh lahko drugačne in kakšne bi bile? Kako bi se mi počutili, ko bi jih uporabljali? Kakšne družbene učinke bi imele? Ben Grosser pravi, da nimamo digitalnega javnega prostora in nimamo alternativ. Regulacija spletnih gigantov pa se po njegovem v Združenih državah Amerike ne bo zgodila. Kot pravi, vse svoje upe polaga v Evropsko unijo.</p></p> Tue, 31 May 2022 08:00:00 +0000 Nekemične zasvojenosti poganja digitalizacija Predpostavimo, da si nameravate omisliti nov avto, zdaj pa cincate. Kako boste torej sprejeli odločitev, katerega kupiti? Boste gledali le na ceno in porabo ali boste upoštevali tudi količino toplogrednih plinov, ki jih vaši ogledani modeli izpustijo na 100 kilometrov? Pa res hočete podpreti nemško industrijo – ali raje stavite na Italijane? In kaj je z barvo avtomobila? Ste se nemara potihoma tudi vprašali, ob katerem jeklenem konjičku bodo vaši nadležni sosedje hitreje in temeljiteje pozeleneli? Morda pa na vas vsaj malo vpliva, kateri zvezdnik nastopa v reklami za ta in katera zvezdnica v reklami za drugi avto, med katerima pač omahujete? Kako, skratka, navsezadnje pridete do odločitve? – Ko gre za vprašanje nakupa osebnega avtomobila, se vprašanje komu še utegne zdeti dovolj lahkotno, nemara celo trivialno, ko pa gre za to, katero politično stranko boste podprli v volilni kabini, na katero fakulteto se boste vpisali ali s kom se boste poročili, no, to pa zagotovo niso več odločitve, katerih morebitne negativne konsekvence lahko razmeroma hitro in neboleče popravimo. Zato se velja z vso resnostjo vprašati še enkrat: kako neki ljudje sprejemamo svoje odločitve? V kolikšni meri smo pri vlečenju svojih življenjskih potez avtonomni in svobodni, v kolikšni meri pa naše izbire že vnaprej zožijo drugi dejavniki – od strogo nevrofizioloških do družbeno oziroma kulturno prevladujočih vrednot? – To je vprašanje, ki zaposluje številne znanstvenike od psihologov do ekonomistov, zaposlovalo pa je tudi nas v tokratni Intelekti na Prvem, ko smo pred mikrofonom gostili filozofinjo dr. Olgo Markič z ljubljanske Filozofske fakultete in filozofa dr. Tomaja Strleta s Pedagoške fakultete Univerze v Ljubljani, ki sta za založbo Aristej napisala znanstveno razpravo O odločanju in osebni avtonomiji. Avtorjema pa sta se v studiu pridružila še dva gosta: dr. Urban Kordeš, predavatelj za področje kognitivne znanosti na Pedagoški fakulteti, in dr. Andrej Ule, filozof in matematik, ki je dolga leta predaval logiko, teorijo znanosti in analitično filozofijo na Filozofski fakulteti. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: qimono (Pixabay)<p>Smo pri odločanju res avtonomni in svobodni, ali pa nam naše izbire pravzaprav vsilijo drugi dejavniki – od nevrofiziološkega ustroja naših teles do vrednot, ki prevladujejo v družbi, v kateri živimo?</p><p><p>Predpostavimo, da si nameravate omisliti nov avto, zdaj pa cincate. Kako boste torej sprejeli odločitev, katerega kupiti? Boste gledali le na ceno in porabo ali boste upoštevali tudi količino toplogrednih plinov, ki jih vaši ogledani modeli izpustijo na 100 kilometrov? Pa res hočete podpreti nemško industrijo – ali raje stavite na Italijane? In kaj je z barvo avtomobila? Ste se nemara potihoma tudi vprašali, ob katerem jeklenem konjičku bodo vaši nadležni sosedje hitreje in temeljiteje pozeleneli? Morda pa na vas vsaj malo vpliva, kateri zvezdnik nastopa v reklami za ta in katera zvezdnica v reklami za drugi avto, med katerima pač omahujete? Kako, skratka, navsezadnje pridete do odločitve?</p> <p>Ko gre za vprašanje nakupa osebnega avtomobila, se vprašanje komu še utegne zdeti dovolj lahkotno, nemara celo trivialno, ko pa gre za to, katero politično stranko boste podprli v volilni kabini, na katero fakulteto se boste vpisali ali s kom se boste poročili, no, to pa zagotovo niso več odločitve, katerih morebitne negativne konsekvence lahko razmeroma hitro in neboleče popravimo. Zato se velja z vso resnostjo vprašati še enkrat: kako neki ljudje sprejemamo svoje odločitve? V kolikšni meri smo pri vlečenju svojih življenjskih potez avtonomni in svobodni, v kolikšni meri pa naše izbire že vnaprej zožijo drugi dejavniki – od strogo nevrofizioloških do družbeno oziroma kulturno prevladujočih vrednot?</p> <p>To je vprašanje, ki zaposluje številne znanstvenike od psihologov do ekonomistov, zaposluje pa tudi nas v tokratni Intelekti na Prvem, ko pred mikrofonom gostimo filozofinjo <strong>dr. Olgo Markič</strong> z ljubljanske Filozofske fakultete in filozofa <strong>dr. Tomaja Strleta</strong> s Pedagoške fakultete Univerze v Ljubljani, ki sta pred nedavnim za založbo Aristej napisala znanstveno razpravo <strong><em>O odločanju in osebni avtonomiji</em></strong>. Avtorjema pa se v studiu pridružujeta še dva gosta: <strong>dr. Urban Kordeš</strong>, predavatelj za področje kognitivne znanosti na Pedagoški fakulteti, in <strong>dr. Andrej Ule</strong>, filozof in matematik, ki je dolga leta predaval logiko, teorijo znanosti in analitično filozofijo na Filozofski fakulteti.</p></p> 174873548 RTVSLO – Prvi 2864 clean Predpostavimo, da si nameravate omisliti nov avto, zdaj pa cincate. Kako boste torej sprejeli odločitev, katerega kupiti? Boste gledali le na ceno in porabo ali boste upoštevali tudi količino toplogrednih plinov, ki jih vaši ogledani modeli izpustijo na 100 kilometrov? Pa res hočete podpreti nemško industrijo – ali raje stavite na Italijane? In kaj je z barvo avtomobila? Ste se nemara potihoma tudi vprašali, ob katerem jeklenem konjičku bodo vaši nadležni sosedje hitreje in temeljiteje pozeleneli? Morda pa na vas vsaj malo vpliva, kateri zvezdnik nastopa v reklami za ta in katera zvezdnica v reklami za drugi avto, med katerima pač omahujete? Kako, skratka, navsezadnje pridete do odločitve? – Ko gre za vprašanje nakupa osebnega avtomobila, se vprašanje komu še utegne zdeti dovolj lahkotno, nemara celo trivialno, ko pa gre za to, katero politično stranko boste podprli v volilni kabini, na katero fakulteto se boste vpisali ali s kom se boste poročili, no, to pa zagotovo niso več odločitve, katerih morebitne negativne konsekvence lahko razmeroma hitro in neboleče popravimo. Zato se velja z vso resnostjo vprašati še enkrat: kako neki ljudje sprejemamo svoje odločitve? V kolikšni meri smo pri vlečenju svojih življenjskih potez avtonomni in svobodni, v kolikšni meri pa naše izbire že vnaprej zožijo drugi dejavniki – od strogo nevrofizioloških do družbeno oziroma kulturno prevladujočih vrednot? – To je vprašanje, ki zaposluje številne znanstvenike od psihologov do ekonomistov, zaposlovalo pa je tudi nas v tokratni Intelekti na Prvem, ko smo pred mikrofonom gostili filozofinjo dr. Olgo Markič z ljubljanske Filozofske fakultete in filozofa dr. Tomaja Strleta s Pedagoške fakultete Univerze v Ljubljani, ki sta za založbo Aristej napisala znanstveno razpravo O odločanju in osebni avtonomiji. Avtorjema pa sta se v studiu pridružila še dva gosta: dr. Urban Kordeš, predavatelj za področje kognitivne znanosti na Pedagoški fakulteti, in dr. Andrej Ule, filozof in matematik, ki je dolga leta predaval logiko, teorijo znanosti in analitično filozofijo na Filozofski fakulteti. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: qimono (Pixabay)<p>Smo pri odločanju res avtonomni in svobodni, ali pa nam naše izbire pravzaprav vsilijo drugi dejavniki – od nevrofiziološkega ustroja naših teles do vrednot, ki prevladujejo v družbi, v kateri živimo?</p><p><p>Predpostavimo, da si nameravate omisliti nov avto, zdaj pa cincate. Kako boste torej sprejeli odločitev, katerega kupiti? Boste gledali le na ceno in porabo ali boste upoštevali tudi količino toplogrednih plinov, ki jih vaši ogledani modeli izpustijo na 100 kilometrov? Pa res hočete podpreti nemško industrijo – ali raje stavite na Italijane? In kaj je z barvo avtomobila? Ste se nemara potihoma tudi vprašali, ob katerem jeklenem konjičku bodo vaši nadležni sosedje hitreje in temeljiteje pozeleneli? Morda pa na vas vsaj malo vpliva, kateri zvezdnik nastopa v reklami za ta in katera zvezdnica v reklami za drugi avto, med katerima pač omahujete? Kako, skratka, navsezadnje pridete do odločitve?</p> <p>Ko gre za vprašanje nakupa osebnega avtomobila, se vprašanje komu še utegne zdeti dovolj lahkotno, nemara celo trivialno, ko pa gre za to, katero politično stranko boste podprli v volilni kabini, na katero fakulteto se boste vpisali ali s kom se boste poročili, no, to pa zagotovo niso več odločitve, katerih morebitne negativne konsekvence lahko razmeroma hitro in neboleče popravimo. Zato se velja z vso resnostjo vprašati še enkrat: kako neki ljudje sprejemamo svoje odločitve? V kolikšni meri smo pri vlečenju svojih življenjskih potez avtonomni in svobodni, v kolikšni meri pa naše izbire že vnaprej zožijo drugi dejavniki – od strogo nevrofizioloških do družbeno oziroma kulturno prevladujočih vrednot?</p> <p>To je vprašanje, ki zaposluje številne znanstvenike od psihologov do ekonomistov, zaposluje pa tudi nas v tokratni Intelekti na Prvem, ko pred mikrofonom gostimo filozofinjo <strong>dr. Olgo Markič</strong> z ljubljanske Filozofske fakultete in filozofa <strong>dr. Tomaja Strleta</strong> s Pedagoške fakultete Univerze v Ljubljani, ki sta pred nedavnim za založbo Aristej napisala znanstveno razpravo <strong><em>O odločanju in osebni avtonomiji</em></strong>. Avtorjema pa se v studiu pridružujeta še dva gosta: <strong>dr. Urban Kordeš</strong>, predavatelj za področje kognitivne znanosti na Pedagoški fakulteti, in <strong>dr. Andrej Ule</strong>, filozof in matematik, ki je dolga leta predaval logiko, teorijo znanosti in analitično filozofijo na Filozofski fakulteti.</p></p> Tue, 24 May 2022 08:10:00 +0000 Kako ljudje sprejemamo odločitve? Vojna v Ukrajini nam je razkrila strahovite razsežnosti vojnega spolnega nasilja, ki ga ruski tuji vojaki uporabljajo kot orožje in kot vojno taktiko. O vojnem spolnem nasilju nad ženskami in deklicami, ki so ga Združeni narodi označili za vojni zločin in zločin nad človeštvom, bosta v tokratni Intelekti spregovorili raziskovalka dr. Nena Močnik, ki trenutno gostuje na programu digitalne humanistike na dunajskem inštitutu za humanistične vede IWM ,kjer pod pokroviteljstvom avstrijske vlade razvija projekt digitalizacije reproduktivnega zdravja in postravmatske travme za ženske begunke, preživele žrtve spolnega nasilja in redna prof. dr. Darja Zaviršek s Fakultete za socialno delo in vodja mednarodnega študija socialnega dela v Berlinu.<p>"Posilstvo je še vedno prepedeno s sramom, krivdo in molkom, storilci pa računajo na to, da bodo žrtve molčale"</p><p><p>Mediji vse pogosteje poročajo o zastrašujočem vojnem spolnem nasilju, ki ga ruski vojaki izvajajo nad ženskami in deklicami v Ukrajini. Po navedbah ukrajinskega urada za človekove pravice, vsak dan prejmejo na stotine prijav posilstev in drugega spolnega nasilja, ob tem pa skupaj s številnimi civilnimi organizacijami opozarjajo, da gre pri številu prijav najverjetneje le za vrh ledene gore. O tem zakaj vojaki posiljujejo ženske in deklice, zakaj je posilstvo pravzaprav vojno orožje in vojna taktika, bomo govorili v tokratni oddaji Intelekta. Gostji red. prof. dr. Darjo Zaviršek s Fakultete za socialno delo in vodjo mednarodnega študija socialnega dela v Berlinu ter raziskovalko dr. Neno Močnik, ki trenutno gostuje na programu digitalne humanistike na dunajskem inštitutu za humanistične vede IWM, kjer pod pokroviteljstvom avstrijske vlade razvija projekt digitalizacije reproduktivnega zdravja in postravmatske travme za ženske begunke, preživele žrtve spolnega nasilja,  je pred mikrofon povabila Tita Mayer.</p></p> 174873128 RTVSLO – Prvi 2107 clean Vojna v Ukrajini nam je razkrila strahovite razsežnosti vojnega spolnega nasilja, ki ga ruski tuji vojaki uporabljajo kot orožje in kot vojno taktiko. O vojnem spolnem nasilju nad ženskami in deklicami, ki so ga Združeni narodi označili za vojni zločin in zločin nad človeštvom, bosta v tokratni Intelekti spregovorili raziskovalka dr. Nena Močnik, ki trenutno gostuje na programu digitalne humanistike na dunajskem inštitutu za humanistične vede IWM ,kjer pod pokroviteljstvom avstrijske vlade razvija projekt digitalizacije reproduktivnega zdravja in postravmatske travme za ženske begunke, preživele žrtve spolnega nasilja in redna prof. dr. Darja Zaviršek s Fakultete za socialno delo in vodja mednarodnega študija socialnega dela v Berlinu.<p>"Posilstvo je še vedno prepedeno s sramom, krivdo in molkom, storilci pa računajo na to, da bodo žrtve molčale"</p><p><p>Mediji vse pogosteje poročajo o zastrašujočem vojnem spolnem nasilju, ki ga ruski vojaki izvajajo nad ženskami in deklicami v Ukrajini. Po navedbah ukrajinskega urada za človekove pravice, vsak dan prejmejo na stotine prijav posilstev in drugega spolnega nasilja, ob tem pa skupaj s številnimi civilnimi organizacijami opozarjajo, da gre pri številu prijav najverjetneje le za vrh ledene gore. O tem zakaj vojaki posiljujejo ženske in deklice, zakaj je posilstvo pravzaprav vojno orožje in vojna taktika, bomo govorili v tokratni oddaji Intelekta. Gostji red. prof. dr. Darjo Zaviršek s Fakultete za socialno delo in vodjo mednarodnega študija socialnega dela v Berlinu ter raziskovalko dr. Neno Močnik, ki trenutno gostuje na programu digitalne humanistike na dunajskem inštitutu za humanistične vede IWM, kjer pod pokroviteljstvom avstrijske vlade razvija projekt digitalizacije reproduktivnega zdravja in postravmatske travme za ženske begunke, preživele žrtve spolnega nasilja,  je pred mikrofon povabila Tita Mayer.</p></p> Tue, 17 May 2022 08:10:00 +0000 Vojno spolno nasilje nad ženskami je vojno orožje Divjad v Sloveniji po novem ni več v lasti države, ampak ne pripada nikomur. To se po svoje sliši logično, divja žival pač ni v lasti nikogar in se prosto giblje, kjer želi, tudi preko državnih meja. A stvari niso nujno tako preproste. To, kako nekaj je ali ni v zakonih zapisano in opredeljeno, ima lahko daljnosežne posledice. Tako denimo nikakor ni nujno, da bo ta sprememba tudi v realni praksi prinesla izboljšave in boljše varstvo oziroma upravljanje za vse tiste vrste, ki jih opredeljujemo kot divjad, kot tudi za ekosisteme, v katerih živijo, in katerih zdravje je nenazadnje ključnega pomena tudi za človeka. Še zlasti v današnjih časih, ko se pod vplivom podnebnih sprememb hitro krha naravno ravnotežje. Kakšne utegnejo biti implikacije te na papirju drobne spremembe, kakšne spremembe lahko v praksi pričakujemo, so v tokratni Intelekti razmišljali predsednik Lovske zveze Slovenije mag. Lado Bradač, prof. dr. Klemen Jerina  z Oddelka za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani in prof. dr. Ivan Kos z Oddelka za biologijo taiste fakultete.<p>Kaj prinaša zakonska sprememba, po kateri država ni več lastnica divjadi?</p><p><p>Divjad v Sloveniji po novem ni več v lasti države, ampak ne pripada nikomur. To se po svoje sliši logično, divja žival pač ni v lasti nikogar in se prosto giblje, kjer želi, tudi preko državnih meja. A stvari niso nujno tako preproste. To, kako nekaj je ali ni v zakonih zapisano in opredeljeno, ima lahko daljnosežne posledice. Tako denimo nikakor ni nujno, da bo ta sprememba tudi v realni praksi prinesla izboljšave in boljše varstvo oziroma upravljanje za vse tiste vrste, ki jih opredeljujemo kot divjad, kot tudi za ekosisteme, v katerih živijo, in katerih zdravje je nenazadnje ključnega pomena tudi za človeka. Še zlasti v današnjih časih, ko se pod vplivom podnebnih sprememb hitro krha naravno ravnotežje.</p> <p>Kakšne utegnejo biti implikacije te na papirju drobne spremembe, kakšne spremembe lahko v praksi pričakujemo, so v tokratni Intelekti razmišljali predsednik Lovske zveze Slovenije <strong>mag. Lado Bradač</strong>, <strong>prof. dr. Klemen Jerina</strong>  z Oddelka za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani in <strong>prof. dr. Ivan Kos</strong> z Oddelka za biologijo taiste fakultete.</p></p> 174871021 RTVSLO – Prvi 2792 clean Divjad v Sloveniji po novem ni več v lasti države, ampak ne pripada nikomur. To se po svoje sliši logično, divja žival pač ni v lasti nikogar in se prosto giblje, kjer želi, tudi preko državnih meja. A stvari niso nujno tako preproste. To, kako nekaj je ali ni v zakonih zapisano in opredeljeno, ima lahko daljnosežne posledice. Tako denimo nikakor ni nujno, da bo ta sprememba tudi v realni praksi prinesla izboljšave in boljše varstvo oziroma upravljanje za vse tiste vrste, ki jih opredeljujemo kot divjad, kot tudi za ekosisteme, v katerih živijo, in katerih zdravje je nenazadnje ključnega pomena tudi za človeka. Še zlasti v današnjih časih, ko se pod vplivom podnebnih sprememb hitro krha naravno ravnotežje. Kakšne utegnejo biti implikacije te na papirju drobne spremembe, kakšne spremembe lahko v praksi pričakujemo, so v tokratni Intelekti razmišljali predsednik Lovske zveze Slovenije mag. Lado Bradač, prof. dr. Klemen Jerina  z Oddelka za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani in prof. dr. Ivan Kos z Oddelka za biologijo taiste fakultete.<p>Kaj prinaša zakonska sprememba, po kateri država ni več lastnica divjadi?</p><p><p>Divjad v Sloveniji po novem ni več v lasti države, ampak ne pripada nikomur. To se po svoje sliši logično, divja žival pač ni v lasti nikogar in se prosto giblje, kjer želi, tudi preko državnih meja. A stvari niso nujno tako preproste. To, kako nekaj je ali ni v zakonih zapisano in opredeljeno, ima lahko daljnosežne posledice. Tako denimo nikakor ni nujno, da bo ta sprememba tudi v realni praksi prinesla izboljšave in boljše varstvo oziroma upravljanje za vse tiste vrste, ki jih opredeljujemo kot divjad, kot tudi za ekosisteme, v katerih živijo, in katerih zdravje je nenazadnje ključnega pomena tudi za človeka. Še zlasti v današnjih časih, ko se pod vplivom podnebnih sprememb hitro krha naravno ravnotežje.</p> <p>Kakšne utegnejo biti implikacije te na papirju drobne spremembe, kakšne spremembe lahko v praksi pričakujemo, so v tokratni Intelekti razmišljali predsednik Lovske zveze Slovenije <strong>mag. Lado Bradač</strong>, <strong>prof. dr. Klemen Jerina</strong>  z Oddelka za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani in <strong>prof. dr. Ivan Kos</strong> z Oddelka za biologijo taiste fakultete.</p></p> Tue, 10 May 2022 08:10:00 +0000 Nikogaršnja divjad in njene pravice Travmatični dogodki ostro zarežejo v človeka, v njegovo dušo in pustijo globoke rane. Moreče sanje, podoživljanje dogodka, kot bi se zgodil še enkrat, nezmožnost doživljanja pozitivnih čustev, izogibanje intimnim stikom, otopelost in brezup. Ljudje na travmo odgovorimo na različne načine. Številni brez večjih težav, nekateri z motnjami; redki s potravmatsko stresno motnjo. Osnovni varovalni pristop, ki pripomore k okrevanju in prepreči razvoj dolgotrajnih psihičnih težav, je po besedah otroške psihiatrinje in humanitarke Anice Mikuš Kos predvsem hitra in ustrezna psihosocialna pomoč. V Intelekti sodelujejo: dr. Anica Mikuš Kos; psihologinja, psihoterapevtka in predavateljica dr. Jasna Bajraktarević (Pedagoška fakulteta v Sarajevu); vojaški psiholog mag. Gregor Jazbec (Slovenska vojska, govori v svojem imenu) in profesor klinične psihologije dr. Robert Masten (Filozofska fakulteta v Ljubljani). Foto: 412designs/ Pixabay<p>Psiholog Robert Masten poudarja, da smo ljudje v svojem bistvu zelo prilagodljiva in trpežna bitja</p><p><p>Travmatični dogodki ostro zarežejo v človeka, v njegovo dušo in pustijo globoke rane. Moreče sanje, podoživljanje dogodka, kot bi se zgodil še enkrat, nezmožnost doživljanja pozitivnih čustev, izogibanje intimnim stikom, otopelost in brezup. Ljudje na travmo odgovorimo na različne načine. Številni brez večjih težav, nekateri z motnjami; redki s potravmatsko stresno motnjo. Osnovni varovalni pristop, ki pripomore k okrevanju in prepreči razvoj dolgotrajnih psihičnih težav, je po besedah otroške psihiatrinje in humanitarke <strong>Anice Mikuš Kos</strong> predvsem hitra in ustrezna psihosocialna pomoč.</p> <p>V Intelekti sodelujejo: dr. <strong>Anica Mikuš Kos;</strong> psihologinja, psihoterapevtka in predavateljica dr. <strong>Jasna Bajraktarević</strong> (Pedagoška fakulteta v Sarajevu); vojaški psiholog mag. <strong>Gregor Jazbec</strong> (Slovenska vojska, govori v svojem imenu) in profesor klinične psihologije dr. <strong>Robert Masten</strong> (Filozofska fakulteta v Ljubljani).</p> <p>Druga svetovna vojna, vojna v devetdesetih v Bosni in Hercegovini ... Ni časa, da bi se rane zacelile, travma se prenaša iz roda v rod, pojasnjuje dr. <strong>Jasna Bajraktarević:</strong></p> <blockquote><p>Ta problem je zelo prisoten. Strah se prenaša med generacijami. Tukaj moram opozoriti na razliko. Druga svetovna vojna je bila po svoji karakteristiki osvobodilni boj pred sovražnikom, ki je bil po vsem svetu isti. Po zmagi nad fašizmom in nacizmom je bil velik občutek samospoštovanja in samozavesti. Psihološke posledice so bile drugačne, saj so o vojni lahko govorili s posebnim ponosom nekoga, ki se je boril za pravično stvar. Vojna v Bosni in Hercegovini v devetdesetih letih pa ni bil spopad za pravično stvar. Naj vse tri strani še tako trdijo, vojna v devetdesetih ni bila ne osvobodilna, niti ni imela nobenega smisla. Cilj vojne na tem področju je bila nesmiselna ideja in to ideja vseh treh vpletenih strani o čisti rasi.</p> <p>Najbolj ogroženi so bili tukajšnji prebivalci. Agresijo so namreč izvajali ljudje, ki so na področje Bosne in Hercegovine prišli iz drugih držav. Značaj te vojne – v njej so se nekateri borili celo proti svojemu narodu, proti svoji veri – je onemogočil, da bi se naredila jasna ločnica, kdo je agresor in kdo je žrtev. Dejstvo je tudi, da se je vojna končala na tak način, da vse tri strani menijo, da so zmagale in da so se hkrati tudi vse tri oklicale za žrtev – ko je potrebno, se vsaka stran počuti kot zmagovalka ali kot žrtev. To ustvarja pri generacijah, rojenih po vojni, identitetno zmedo ali krizo. Kako se bo pri posamezniku kriza razrešila, je zelo odvisno od duhovnega, političnega in predvsem religijskega radikalizma. Od družine je odvisna medgeneracijska pomoč otroku. Imamo izobražene družine, s širokim pogledom na svet; čeprav so sodelovali v vojni, pa njihovi otroci niso obremenjeni s sovraštvom. Po drugi strani pa so nekatere družine ostale ujetnice radikalnih idej in izkrivljenega pogleda na stvarnost, v kateri izključevanje po nacionalnosti še vedno obstaja. Otroci iz teh družin v sebi še vedno nosijo nacionalizem. Za njih se najbolj bojimo, da bodo to, pa čeprav niso rojeni v vojni, nadaljevali. Stalen pritisk te bojazni je v resnici največji problem.</p></blockquote></p> 174868555 RTVSLO – Prvi 2834 clean Travmatični dogodki ostro zarežejo v človeka, v njegovo dušo in pustijo globoke rane. Moreče sanje, podoživljanje dogodka, kot bi se zgodil še enkrat, nezmožnost doživljanja pozitivnih čustev, izogibanje intimnim stikom, otopelost in brezup. Ljudje na travmo odgovorimo na različne načine. Številni brez večjih težav, nekateri z motnjami; redki s potravmatsko stresno motnjo. Osnovni varovalni pristop, ki pripomore k okrevanju in prepreči razvoj dolgotrajnih psihičnih težav, je po besedah otroške psihiatrinje in humanitarke Anice Mikuš Kos predvsem hitra in ustrezna psihosocialna pomoč. V Intelekti sodelujejo: dr. Anica Mikuš Kos; psihologinja, psihoterapevtka in predavateljica dr. Jasna Bajraktarević (Pedagoška fakulteta v Sarajevu); vojaški psiholog mag. Gregor Jazbec (Slovenska vojska, govori v svojem imenu) in profesor klinične psihologije dr. Robert Masten (Filozofska fakulteta v Ljubljani). Foto: 412designs/ Pixabay<p>Psiholog Robert Masten poudarja, da smo ljudje v svojem bistvu zelo prilagodljiva in trpežna bitja</p><p><p>Travmatični dogodki ostro zarežejo v človeka, v njegovo dušo in pustijo globoke rane. Moreče sanje, podoživljanje dogodka, kot bi se zgodil še enkrat, nezmožnost doživljanja pozitivnih čustev, izogibanje intimnim stikom, otopelost in brezup. Ljudje na travmo odgovorimo na različne načine. Številni brez večjih težav, nekateri z motnjami; redki s potravmatsko stresno motnjo. Osnovni varovalni pristop, ki pripomore k okrevanju in prepreči razvoj dolgotrajnih psihičnih težav, je po besedah otroške psihiatrinje in humanitarke <strong>Anice Mikuš Kos</strong> predvsem hitra in ustrezna psihosocialna pomoč.</p> <p>V Intelekti sodelujejo: dr. <strong>Anica Mikuš Kos;</strong> psihologinja, psihoterapevtka in predavateljica dr. <strong>Jasna Bajraktarević</strong> (Pedagoška fakulteta v Sarajevu); vojaški psiholog mag. <strong>Gregor Jazbec</strong> (Slovenska vojska, govori v svojem imenu) in profesor klinične psihologije dr. <strong>Robert Masten</strong> (Filozofska fakulteta v Ljubljani).</p> <p>Druga svetovna vojna, vojna v devetdesetih v Bosni in Hercegovini ... Ni časa, da bi se rane zacelile, travma se prenaša iz roda v rod, pojasnjuje dr. <strong>Jasna Bajraktarević:</strong></p> <blockquote><p>Ta problem je zelo prisoten. Strah se prenaša med generacijami. Tukaj moram opozoriti na razliko. Druga svetovna vojna je bila po svoji karakteristiki osvobodilni boj pred sovražnikom, ki je bil po vsem svetu isti. Po zmagi nad fašizmom in nacizmom je bil velik občutek samospoštovanja in samozavesti. Psihološke posledice so bile drugačne, saj so o vojni lahko govorili s posebnim ponosom nekoga, ki se je boril za pravično stvar. Vojna v Bosni in Hercegovini v devetdesetih letih pa ni bil spopad za pravično stvar. Naj vse tri strani še tako trdijo, vojna v devetdesetih ni bila ne osvobodilna, niti ni imela nobenega smisla. Cilj vojne na tem področju je bila nesmiselna ideja in to ideja vseh treh vpletenih strani o čisti rasi.</p> <p>Najbolj ogroženi so bili tukajšnji prebivalci. Agresijo so namreč izvajali ljudje, ki so na področje Bosne in Hercegovine prišli iz drugih držav. Značaj te vojne – v njej so se nekateri borili celo proti svojemu narodu, proti svoji veri – je onemogočil, da bi se naredila jasna ločnica, kdo je agresor in kdo je žrtev. Dejstvo je tudi, da se je vojna končala na tak način, da vse tri strani menijo, da so zmagale in da so se hkrati tudi vse tri oklicale za žrtev – ko je potrebno, se vsaka stran počuti kot zmagovalka ali kot žrtev. To ustvarja pri generacijah, rojenih po vojni, identitetno zmedo ali krizo. Kako se bo pri posamezniku kriza razrešila, je zelo odvisno od duhovnega, političnega in predvsem religijskega radikalizma. Od družine je odvisna medgeneracijska pomoč otroku. Imamo izobražene družine, s širokim pogledom na svet; čeprav so sodelovali v vojni, pa njihovi otroci niso obremenjeni s sovraštvom. Po drugi strani pa so nekatere družine ostale ujetnice radikalnih idej in izkrivljenega pogleda na stvarnost, v kateri izključevanje po nacionalnosti še vedno obstaja. Otroci iz teh družin v sebi še vedno nosijo nacionalizem. Za njih se najbolj bojimo, da bodo to, pa čeprav niso rojeni v vojni, nadaljevali. Stalen pritisk te bojazni je v resnici največji problem.</p></blockquote></p> Tue, 03 May 2022 08:05:00 +0000 Travma lahko postane edina resničnost O delu, delavcih in delavskih pravicah se v času okoli prvega maja, morda res govori več kot sicer. A večinoma gre za vznesene in simbolike polne nagovore in deklarativne izjave. Vendar kakovostnih in celovitih rešitev ni moč najti na hitro, ob tabornem ognju in preslanem golažu. Korpusi znanja in raziskav, delo strokovnjakov so podlaga za pogajalce in odločevalce, ki lahko nato sprejmejo dolgoročno vzdržne rešitve, ki bodo morda čez čas prepoznane kot civilizacijski dosežek. Ali delavski razred kot smo ga pojmovali nekoč sploh še obstaja? Ali posledično še lahko govorimo o razrednem boju? Kako nestandardne, nove oblike dela spreminjajo trg dela? Ali delavci, namesto z brezobličnim globalnim kapitalom, tekmujejo med seboj? Kako se delovno pravna zakonodaja prilagaja novim izzivom kot je denimo platformno delo? Je v novi realnosti osvoboditev od dela še bolj oddaljena kot poprej?<p>Je delo še najpomembnejša družbena vrednota?</p><p><p>O delu, delavcih in delavskih pravicah se v času okoli prvega maja, morda res govori več kot sicer. A večinoma gre za vznesene in simbolike polne nagovore in deklarativne izjave. Vendar kakovostnih in celovitih rešitev ni moč najti na hitro, ob tabornem ognju in preslanem golažu. Korpusi znanja in raziskav, delo strokovnjakov so podlaga za pogajalce in odločevalce, ki lahko nato sprejmejo dolgoročno vzdržne rešitve, ki bodo morda čez čas prepoznane kot civilizacijski dosežek.</p> <p>Ali delavski razred kot smo ga pojmovali nekoč sploh še obstaja? Ali posledično še lahko govorimo o razrednem boju? Kako nestandardne, nove oblike dela spreminjajo trg dela? Ali delavci, namesto z brezobličnim globalnim kapitalom, tekmujejo med seboj? Kako se delovno pravna zakonodaja prilagaja novim izzivom kot je denimo platformno delo? Je v novi realnosti osvoboditev od dela še bolj oddaljena kot poprej?</p></p> 174867822 RTVSLO – Prvi 2902 clean O delu, delavcih in delavskih pravicah se v času okoli prvega maja, morda res govori več kot sicer. A večinoma gre za vznesene in simbolike polne nagovore in deklarativne izjave. Vendar kakovostnih in celovitih rešitev ni moč najti na hitro, ob tabornem ognju in preslanem golažu. Korpusi znanja in raziskav, delo strokovnjakov so podlaga za pogajalce in odločevalce, ki lahko nato sprejmejo dolgoročno vzdržne rešitve, ki bodo morda čez čas prepoznane kot civilizacijski dosežek. Ali delavski razred kot smo ga pojmovali nekoč sploh še obstaja? Ali posledično še lahko govorimo o razrednem boju? Kako nestandardne, nove oblike dela spreminjajo trg dela? Ali delavci, namesto z brezobličnim globalnim kapitalom, tekmujejo med seboj? Kako se delovno pravna zakonodaja prilagaja novim izzivom kot je denimo platformno delo? Je v novi realnosti osvoboditev od dela še bolj oddaljena kot poprej?<p>Je delo še najpomembnejša družbena vrednota?</p><p><p>O delu, delavcih in delavskih pravicah se v času okoli prvega maja, morda res govori več kot sicer. A večinoma gre za vznesene in simbolike polne nagovore in deklarativne izjave. Vendar kakovostnih in celovitih rešitev ni moč najti na hitro, ob tabornem ognju in preslanem golažu. Korpusi znanja in raziskav, delo strokovnjakov so podlaga za pogajalce in odločevalce, ki lahko nato sprejmejo dolgoročno vzdržne rešitve, ki bodo morda čez čas prepoznane kot civilizacijski dosežek.</p> <p>Ali delavski razred kot smo ga pojmovali nekoč sploh še obstaja? Ali posledično še lahko govorimo o razrednem boju? Kako nestandardne, nove oblike dela spreminjajo trg dela? Ali delavci, namesto z brezobličnim globalnim kapitalom, tekmujejo med seboj? Kako se delovno pravna zakonodaja prilagaja novim izzivom kot je denimo platformno delo? Je v novi realnosti osvoboditev od dela še bolj oddaljena kot poprej?</p></p> Tue, 26 Apr 2022 08:10:00 +0000 Je delo še najpomembnejša družbena vrednota? »Ne živimo več v kapitalizmu, ampak v tehnofevdalizmu.« Tako se glasi teza nekaterih ekonomistov, ki skušajo pojasniti spremembe v svetu, v katerem ima zgolj peščica izjemno bogatih posameznikov – med drugimi lastniki gigantskih digitalnih podjetij, kot so Google, Amazon, Apple, Microsoft in Meta oz. Facebook – v rokah ne le skorajda nepredstavljivo ekonomsko, ampak tudi vedno večjo politično in družbeno moč. Toda kako smiselna je pravzaprav primerjava današnjega družbeno-gospodarskega ustroja s srednjeveškim fevdalizmom? Ali se kapitalizem, kakršnega smo poznali, skozi neznansko koncentracijo gospodarske in družbene moči ter vso tehnologijo, ki omogoča doslej nepredstavljiv nadzor nad obnašanjem posameznikov, res tako zelo spreminja, da zanj potrebujemo novo besedo ali pa lahko vse to mirno razumemo tudi v kontekstu kapitalizma? In nenazadnje: kaj – če ne ponovna fevdalizacija – sploh je bistvo sprememb, ki smo jim priča? O tovrstnih vprašanjih bomo razmišljali v tokratni intelekti, ko pred mikrofonom gostimo predavatelja na Oddelku za sociologijo ljubljanske Filozofske fakultete dr. Primoža Krašovca, filozofa dr. Aleša Mendiževca ter ekonomista, strokovnega sodelavca na ljubljanski Ekonomski fakulteti Igorja Feketijo. Oddajo je pripravila Alja Zore. foto: Pixabay<p>Ali neznanska koncentracija gospodarske in družbene moči ter razvoj tehnologij, ki omogočajo doslej nepredstavljiv nadzor nad obnašanjem posameznikov, res vodita v novi fevdalizem?</p><p><p>»Ne živimo več v kapitalizmu, ampak v tehnofevdalizmu.« Tako se glasi teza nekaterih ekonomistov, ki skušajo pojasniti spremembe v svetu, v katerem ima zgolj peščica izjemno bogatih posameznikov – med drugimi lastniki gigantskih digitalnih podjetij, kot so Google, Amazon, Apple, Microsoft in Meta oz. Facebook – v rokah ne le skorajda nepredstavljivo ekonomsko, ampak tudi vedno večjo politično in družbeno moč. Toda kako smiselna je pravzaprav primerjava današnjega družbeno-gospodarskega ustroja s srednjeveškim fevdalizmom? Ali se kapitalizem, kakršnega smo poznali, skozi neznansko koncentracijo gospodarske in družbene moči ter vso tehnologijo, ki omogoča doslej nepredstavljiv nadzor nad obnašanjem posameznikov, res tako zelo spreminja, da zanj potrebujemo novo besedo ali pa lahko vse to mirno razumemo tudi v kontekstu kapitalizma? In nenazadnje: kaj – če ne ponovna fevdalizacija – sploh je bistvo sprememb, ki smo jim priča? O tovrstnih vprašanjih bomo razmišljali v tokratni intelekti, ko pred mikrofonom gostimo predavatelja na Oddelku za sociologijo ljubljanske Filozofske fakultete <strong>dr. Primoža Krašovca</strong>, filozofa <strong>dr. Aleša Mendiževca</strong> ter ekonomista, strokovnega sodelavca na ljubljanski Ekonomski fakulteti <strong>Igorja Feketijo</strong>.</p></p> 174865753 RTVSLO – Prvi 2890 clean »Ne živimo več v kapitalizmu, ampak v tehnofevdalizmu.« Tako se glasi teza nekaterih ekonomistov, ki skušajo pojasniti spremembe v svetu, v katerem ima zgolj peščica izjemno bogatih posameznikov – med drugimi lastniki gigantskih digitalnih podjetij, kot so Google, Amazon, Apple, Microsoft in Meta oz. Facebook – v rokah ne le skorajda nepredstavljivo ekonomsko, ampak tudi vedno večjo politično in družbeno moč. Toda kako smiselna je pravzaprav primerjava današnjega družbeno-gospodarskega ustroja s srednjeveškim fevdalizmom? Ali se kapitalizem, kakršnega smo poznali, skozi neznansko koncentracijo gospodarske in družbene moči ter vso tehnologijo, ki omogoča doslej nepredstavljiv nadzor nad obnašanjem posameznikov, res tako zelo spreminja, da zanj potrebujemo novo besedo ali pa lahko vse to mirno razumemo tudi v kontekstu kapitalizma? In nenazadnje: kaj – če ne ponovna fevdalizacija – sploh je bistvo sprememb, ki smo jim priča? O tovrstnih vprašanjih bomo razmišljali v tokratni intelekti, ko pred mikrofonom gostimo predavatelja na Oddelku za sociologijo ljubljanske Filozofske fakultete dr. Primoža Krašovca, filozofa dr. Aleša Mendiževca ter ekonomista, strokovnega sodelavca na ljubljanski Ekonomski fakulteti Igorja Feketijo. Oddajo je pripravila Alja Zore. foto: Pixabay<p>Ali neznanska koncentracija gospodarske in družbene moči ter razvoj tehnologij, ki omogočajo doslej nepredstavljiv nadzor nad obnašanjem posameznikov, res vodita v novi fevdalizem?</p><p><p>»Ne živimo več v kapitalizmu, ampak v tehnofevdalizmu.« Tako se glasi teza nekaterih ekonomistov, ki skušajo pojasniti spremembe v svetu, v katerem ima zgolj peščica izjemno bogatih posameznikov – med drugimi lastniki gigantskih digitalnih podjetij, kot so Google, Amazon, Apple, Microsoft in Meta oz. Facebook – v rokah ne le skorajda nepredstavljivo ekonomsko, ampak tudi vedno večjo politično in družbeno moč. Toda kako smiselna je pravzaprav primerjava današnjega družbeno-gospodarskega ustroja s srednjeveškim fevdalizmom? Ali se kapitalizem, kakršnega smo poznali, skozi neznansko koncentracijo gospodarske in družbene moči ter vso tehnologijo, ki omogoča doslej nepredstavljiv nadzor nad obnašanjem posameznikov, res tako zelo spreminja, da zanj potrebujemo novo besedo ali pa lahko vse to mirno razumemo tudi v kontekstu kapitalizma? In nenazadnje: kaj – če ne ponovna fevdalizacija – sploh je bistvo sprememb, ki smo jim priča? O tovrstnih vprašanjih bomo razmišljali v tokratni intelekti, ko pred mikrofonom gostimo predavatelja na Oddelku za sociologijo ljubljanske Filozofske fakultete <strong>dr. Primoža Krašovca</strong>, filozofa <strong>dr. Aleša Mendiževca</strong> ter ekonomista, strokovnega sodelavca na ljubljanski Ekonomski fakulteti <strong>Igorja Feketijo</strong>.</p></p> Tue, 19 Apr 2022 08:10:00 +0000 Se kapitalizem preobraža v tehnofevdalizem? Med številnimi srhljivimi posledicami ruskega napada na Ukrajino, ki jih sicer že razločno vidimo na obzorju, katerih resnične magnitude pa vendarle še ni mogoče natančno določiti, je tudi kriza na področju svetovne prehranske varnosti. Tako je, na primer, Organizacija Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo (FAO) pred dnevi sporočila, da so pod vtisom vojne v črnomorskem bazenu cene najpomembnejših žit in rastlinskih olj dosegle najvišje vrednosti od leta 1990. To smo v zadnjih tednih slej ko prej ugotovili tudi sami, saj cene mnogih živil v slovenskih trgovinah očitno naraščajo. Pa vendar je treba reči, da ti inflacijski pritiski na naše denarnice, če jih uzremo z globalne perspektive, predstavljajo kvečjemu vrh ledene gore. Pri nas se namreč le malokdo zaveda, da se pol Afrike in Bližnjega vzhoda prehranjuje z ruskimi in ukrajinskimi žitaricami. S hrano torej, ki bo zaradi vojne zdaj bistveno težje prihajala na svetovni trg. In če k temu prištejemo še dejstvo, da sta Rusija in Ukrajina tudi med največjimi proizvajalkami umetnih gnojil na svetu, ki bodo prav tako umanjkala na tržiščih, se moramo vprašati, ali svet že v kratkem čaka lakota apokaliptičnih razsežnosti, ki bo destabilizirala države in na desetine milijonov ljudi pognala z njihovih domov? – Odgovor smo iskali v tokratni Intelekti, ko smo pred mikrofonom gostili obramboslovko dr. Ljubico Jelušič z ljubljanske Fakultete za družbene vede ter agrarna ekonomista, predavatelja na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani, dr. Emila Erjavca in dr. Aleša Kuharja. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: dandelion_tea (Pixabay)<p>Kako bo ruski napad na državo, ki velja za žitnico Evrope, vplival na prehransko varnost in, posledično, družbeno-politično stabilnost sveta?</p><p><p>Med številnimi srhljivimi posledicami ruskega napada na Ukrajino, ki jih sicer že razločno vidimo na obzorju, katerih resnične magnitude pa vendarle še ni mogoče natančno določiti, je tudi kriza na področju svetovne prehranske varnosti. Tako je, na primer, Organizacija Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo (FAO) pred dnevi sporočila, da so pod vtisom vojne v črnomorskem bazenu cene najpomembnejših žit in rastlinskih olj dosegle najvišje vrednosti od leta 1990. To smo v zadnjih tednih slej ko prej ugotovili tudi sami, saj cene mnogih živil v slovenskih trgovinah očitno naraščajo.</p> <p>Pa vendar je treba reči, da ti inflacijski pritiski na naše denarnice, če jih uzremo z globalne perspektive, predstavljajo kvečjemu vrh ledene gore. Pri nas se namreč le malokdo zaveda, da se pol Afrike in Bližnjega vzhoda prehranjuje z ruskimi in ukrajinskimi žitaricami. S hrano torej, ki bo zaradi vojne zdaj bistveno težje prihajala na svetovni trg. In če k temu prištejemo še dejstvo, da sta Rusija in Ukrajina tudi med največjimi proizvajalkami umetnih gnojil na svetu, ki bodo prav tako umanjkala na tržiščih, se moramo vprašati, ali svet že v kratkem čaka lakota apokaliptičnih razsežnosti, ki bo destabilizirala države in na desetine milijonov ljudi pognala z njihovih domov? – Odgovor iščemo v tokratni Intelekti, ko pred mikrofonom gostimo obramboslovko <strong>dr. Ljubico Jelušič</strong> z ljubljanske Fakultete za družbene vede ter agrarna ekonomista, predavatelja na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani, <strong>dr. Emila Erjavca</strong> in <strong>dr. Aleša Kuharja</strong>.</p></p> 174864131 RTVSLO – Prvi 3345 clean Med številnimi srhljivimi posledicami ruskega napada na Ukrajino, ki jih sicer že razločno vidimo na obzorju, katerih resnične magnitude pa vendarle še ni mogoče natančno določiti, je tudi kriza na področju svetovne prehranske varnosti. Tako je, na primer, Organizacija Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo (FAO) pred dnevi sporočila, da so pod vtisom vojne v črnomorskem bazenu cene najpomembnejših žit in rastlinskih olj dosegle najvišje vrednosti od leta 1990. To smo v zadnjih tednih slej ko prej ugotovili tudi sami, saj cene mnogih živil v slovenskih trgovinah očitno naraščajo. Pa vendar je treba reči, da ti inflacijski pritiski na naše denarnice, če jih uzremo z globalne perspektive, predstavljajo kvečjemu vrh ledene gore. Pri nas se namreč le malokdo zaveda, da se pol Afrike in Bližnjega vzhoda prehranjuje z ruskimi in ukrajinskimi žitaricami. S hrano torej, ki bo zaradi vojne zdaj bistveno težje prihajala na svetovni trg. In če k temu prištejemo še dejstvo, da sta Rusija in Ukrajina tudi med največjimi proizvajalkami umetnih gnojil na svetu, ki bodo prav tako umanjkala na tržiščih, se moramo vprašati, ali svet že v kratkem čaka lakota apokaliptičnih razsežnosti, ki bo destabilizirala države in na desetine milijonov ljudi pognala z njihovih domov? – Odgovor smo iskali v tokratni Intelekti, ko smo pred mikrofonom gostili obramboslovko dr. Ljubico Jelušič z ljubljanske Fakultete za družbene vede ter agrarna ekonomista, predavatelja na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani, dr. Emila Erjavca in dr. Aleša Kuharja. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: dandelion_tea (Pixabay)<p>Kako bo ruski napad na državo, ki velja za žitnico Evrope, vplival na prehransko varnost in, posledično, družbeno-politično stabilnost sveta?</p><p><p>Med številnimi srhljivimi posledicami ruskega napada na Ukrajino, ki jih sicer že razločno vidimo na obzorju, katerih resnične magnitude pa vendarle še ni mogoče natančno določiti, je tudi kriza na področju svetovne prehranske varnosti. Tako je, na primer, Organizacija Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo (FAO) pred dnevi sporočila, da so pod vtisom vojne v črnomorskem bazenu cene najpomembnejših žit in rastlinskih olj dosegle najvišje vrednosti od leta 1990. To smo v zadnjih tednih slej ko prej ugotovili tudi sami, saj cene mnogih živil v slovenskih trgovinah očitno naraščajo.</p> <p>Pa vendar je treba reči, da ti inflacijski pritiski na naše denarnice, če jih uzremo z globalne perspektive, predstavljajo kvečjemu vrh ledene gore. Pri nas se namreč le malokdo zaveda, da se pol Afrike in Bližnjega vzhoda prehranjuje z ruskimi in ukrajinskimi žitaricami. S hrano torej, ki bo zaradi vojne zdaj bistveno težje prihajala na svetovni trg. In če k temu prištejemo še dejstvo, da sta Rusija in Ukrajina tudi med največjimi proizvajalkami umetnih gnojil na svetu, ki bodo prav tako umanjkala na tržiščih, se moramo vprašati, ali svet že v kratkem čaka lakota apokaliptičnih razsežnosti, ki bo destabilizirala države in na desetine milijonov ljudi pognala z njihovih domov? – Odgovor iščemo v tokratni Intelekti, ko pred mikrofonom gostimo obramboslovko <strong>dr. Ljubico Jelušič</strong> z ljubljanske Fakultete za družbene vede ter agrarna ekonomista, predavatelja na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani, <strong>dr. Emila Erjavca</strong> in <strong>dr. Aleša Kuharja</strong>.</p></p> Tue, 12 Apr 2022 08:10:00 +0000 Vojna v Ukrajini, lakota po svetu V Intelekti se sprašujemo, kaj je povzročilo smrt bolnic in bolnikov s težkim potekom koronavirusne bolezni. Ali so umrli z ali zaradi koronavirusne bolezni? Kaj lahko razberemo iz obdukcijskih poročil? Koliko presežnih smrti gre na račun covida? »Statistični podatki o umrljivosti so temeljnega pomena za sprejemanje odločitev na področju javnega zdravja,« so zapisali v medicinski reviji The Lancet ob sistematični analizi umrljivosti, povezani s koronavirusno boleznijo. Njihova študija je pokazala, da je bila po oceni presežne umrljivosti zaradi pandemije covid-19 od 1. januarja 2020 do 31. decembra 2021Slovenija med sedemindvajsetimi državami Evropske unije na 14. mestu. Sodelujejo: specialist javnega zdravja Milan Krek (NIJZ), imunolog prof. dr. Alojz Ihan (Medicinska fakulteta v Ljubljani), patologa: prof. dr. Peter Boor (Univerzitetna klinika Aachen v Nemčiji) in prim. Izidor Kern (Klinika Golnik) ter internistka in specialistka intenzivne medicine Alenka Strdin Košir (UKC Maribor). Oddajo je pripravil Iztok Konc. Foto: BlenderTimer/ Pixabay<p>Slovenija po presežnih smrtih na štirinajstem mestu med evropsko sedemindvajseterico</p><p><p>V Intelekti se sprašujemo, kaj je povzročilo smrt bolnic in bolnikov s težkim potekom koronavirusne bolezni. Ali so umrli s koronavirusno boleznijo ali zaradi nje? Kaj lahko razberemo iz obdukcijskih poročil? Koliko presežnih smrti gre na račun covida?</p> <p><em>"Statistični podatki o umrljivosti so temeljnega pomena za sprejemanje odločitev na področju javnega zdravja,"</em> so zapisali v medicinski reviji The Lancet ob sistematični analizi umrljivosti, povezani s koronavirusno boleznijo. Njihova študija je pokazala, da je bila po oceni presežne umrljivosti zaradi pandemije covida od 1. januarja 2020 do 31. decembra 2021 Slovenija med sedemindvajsetimi državami Evropske unije na 14. mestu.</p> <p>Sodelujejo: specialist javnega zdravja <strong>Milan Krek</strong> (NIJZ), imunolog prof. dr. <strong>Alojz Ihan</strong> (Medicinska fakulteta v Ljubljani), patologa: prof. dr. <strong>Peter Boor</strong> (Univerzitetna klinika Aachen v Nemčiji) in prim. <strong>Izidor Kern</strong> (Klinika Golnik) ter internistka in specialistka intenzivne medicine <strong>Alenka Strdin Košir</strong> (UKC Maribor).</p> <p><a>Ocena presežne umrljivosti v reviji The Lancet</a></p> <p><a>Poročilo iz nemškega registra obdukcij v The Lancet regional health</a></p></p> 174861499 RTVSLO – Prvi 2185 clean V Intelekti se sprašujemo, kaj je povzročilo smrt bolnic in bolnikov s težkim potekom koronavirusne bolezni. Ali so umrli z ali zaradi koronavirusne bolezni? Kaj lahko razberemo iz obdukcijskih poročil? Koliko presežnih smrti gre na račun covida? »Statistični podatki o umrljivosti so temeljnega pomena za sprejemanje odločitev na področju javnega zdravja,« so zapisali v medicinski reviji The Lancet ob sistematični analizi umrljivosti, povezani s koronavirusno boleznijo. Njihova študija je pokazala, da je bila po oceni presežne umrljivosti zaradi pandemije covid-19 od 1. januarja 2020 do 31. decembra 2021Slovenija med sedemindvajsetimi državami Evropske unije na 14. mestu. Sodelujejo: specialist javnega zdravja Milan Krek (NIJZ), imunolog prof. dr. Alojz Ihan (Medicinska fakulteta v Ljubljani), patologa: prof. dr. Peter Boor (Univerzitetna klinika Aachen v Nemčiji) in prim. Izidor Kern (Klinika Golnik) ter internistka in specialistka intenzivne medicine Alenka Strdin Košir (UKC Maribor). Oddajo je pripravil Iztok Konc. Foto: BlenderTimer/ Pixabay<p>Slovenija po presežnih smrtih na štirinajstem mestu med evropsko sedemindvajseterico</p><p><p>V Intelekti se sprašujemo, kaj je povzročilo smrt bolnic in bolnikov s težkim potekom koronavirusne bolezni. Ali so umrli s koronavirusno boleznijo ali zaradi nje? Kaj lahko razberemo iz obdukcijskih poročil? Koliko presežnih smrti gre na račun covida?</p> <p><em>"Statistični podatki o umrljivosti so temeljnega pomena za sprejemanje odločitev na področju javnega zdravja,"</em> so zapisali v medicinski reviji The Lancet ob sistematični analizi umrljivosti, povezani s koronavirusno boleznijo. Njihova študija je pokazala, da je bila po oceni presežne umrljivosti zaradi pandemije covida od 1. januarja 2020 do 31. decembra 2021 Slovenija med sedemindvajsetimi državami Evropske unije na 14. mestu.</p> <p>Sodelujejo: specialist javnega zdravja <strong>Milan Krek</strong> (NIJZ), imunolog prof. dr. <strong>Alojz Ihan</strong> (Medicinska fakulteta v Ljubljani), patologa: prof. dr. <strong>Peter Boor</strong> (Univerzitetna klinika Aachen v Nemčiji) in prim. <strong>Izidor Kern</strong> (Klinika Golnik) ter internistka in specialistka intenzivne medicine <strong>Alenka Strdin Košir</strong> (UKC Maribor).</p> <p><a>Ocena presežne umrljivosti v reviji The Lancet</a></p> <p><a>Poročilo iz nemškega registra obdukcij v The Lancet regional health</a></p></p> Tue, 05 Apr 2022 08:10:00 +0000 Večina bolnikov umrla zaradi covida in ne z njim, kažejo analize Cene nepremičnin dosegajo nove rekorde. Letna rast cen je bila lani 15,7 odstotna, kar je največ po letu 2007. Kot so sporočili iz statističnega urada, so se najizraziteje podražila nova stanovanja, in sicer za 20,2 odstotka. Sledile so cene rabljenih stanovanj, ki so šle lani navzgor za 18 odstotkov, cene rabljenih družinskih hiš so se povišale za 11,9 odstotka, cene novih družinskih hiš pa za 3,1 odstotka. Vse več ljudem je tako onemogočen dostop do ustreznega stanovanja, zato so novi odgovori na stanovanjsko vprašanje nujni. Odkar se je država v 90. letih prejšnjega stoletja popolnoma umaknila iz nepremičninskega trga, so nepremičnine v kombinaciji s poceni krediti postale zanimiva investicija – tako za razvojnike, ki nepremičnine gradijo, kot tudi za kupce, ki jih oddajajo – pred covid krizo turistom, danes za dolgoročnejši najem. Kakšno je resnično stanje na najemniškem trgu, ne vemo, saj nimamo podatkov. Te bi potrebovali, da bi lahko načrtovali ukrepe in določili sredstva ter časovne okvire za njihovo uresničitev. Gre za strateški korak, ki pa ga do zdaj ni naredila še nobena vlada. Trg nepremičnin tako še naprej pospešuje razslojevanje družbe, lahko pa bi bilo ravno obratno. Dostopna kakovostna stanovanja namreč pomenijo nižje stroške zdravstvene oskrbe, boljšo izobrazbo prebivalk in prebivalcev in večjo uspešnost v poklicnem življenju, ki ga ne omejuje vsakodnevna skrb za bivanje.<p>Cene novih stanovanj so se lani zvišale za 20,2 odstotka</p><p><p>Cene nepremičnin dosegajo nove rekorde. Letna rast cen je bila lani 15,7-odstotna, kar je največ po letu 2007. Kot so sporočili iz statističnega urada, so se najizraziteje podražila nova stanovanja, in sicer za 20,2 odstotka. Sledile so cene rabljenih stanovanj, ki so šle lani navzgor za 18 odstotkov, cene rabljenih družinskih hiš so se povišale za 11,9 odstotka, cene novih družinskih hiš pa za 3,1 odstotka. Vse več ljudem je tako onemogočen dostop do ustreznega stanovanja, zato so novi odgovori na stanovanjsko vprašanje nujni.</p> <p>Odkar se je država v 90. letih prejšnjega stoletja popolnoma umaknila iz nepremičninskega trga, so nepremičnine v kombinaciji s poceni krediti postale zanimiva investicija – tako za razvojnike, ki nepremičnine gradijo, kot tudi za kupce, ki jih oddajajo – pred covidno krizo turistom, danes za dolgoročnejši najem. Kakšno je resnično stanje na najemniškem trgu, ne vemo, saj nimamo podatkov. Te bi potrebovali, da bi lahko načrtovali ukrepe in določili sredstva ter časovne okvire za njihovo uresničitev. Gre za strateški korak, ki pa ga do zdaj ni naredila še nobena vlada. Trg nepremičnin tako še naprej pospešuje razslojevanje družbe, lahko pa bi bilo ravno nasprotno. Dostopna kakovostna stanovanja namreč pomenijo nižje stroške zdravstvene oskrbe, boljšo izobrazbo prebivalk in prebivalcev ter večjo uspešnost v poklicnem življenju, ki ga ne omejuje vsakodnevna skrb za bivanje.</p></p> 174860276 RTVSLO – Prvi 2772 clean Cene nepremičnin dosegajo nove rekorde. Letna rast cen je bila lani 15,7 odstotna, kar je največ po letu 2007. Kot so sporočili iz statističnega urada, so se najizraziteje podražila nova stanovanja, in sicer za 20,2 odstotka. Sledile so cene rabljenih stanovanj, ki so šle lani navzgor za 18 odstotkov, cene rabljenih družinskih hiš so se povišale za 11,9 odstotka, cene novih družinskih hiš pa za 3,1 odstotka. Vse več ljudem je tako onemogočen dostop do ustreznega stanovanja, zato so novi odgovori na stanovanjsko vprašanje nujni. Odkar se je država v 90. letih prejšnjega stoletja popolnoma umaknila iz nepremičninskega trga, so nepremičnine v kombinaciji s poceni krediti postale zanimiva investicija – tako za razvojnike, ki nepremičnine gradijo, kot tudi za kupce, ki jih oddajajo – pred covid krizo turistom, danes za dolgoročnejši najem. Kakšno je resnično stanje na najemniškem trgu, ne vemo, saj nimamo podatkov. Te bi potrebovali, da bi lahko načrtovali ukrepe in določili sredstva ter časovne okvire za njihovo uresničitev. Gre za strateški korak, ki pa ga do zdaj ni naredila še nobena vlada. Trg nepremičnin tako še naprej pospešuje razslojevanje družbe, lahko pa bi bilo ravno obratno. Dostopna kakovostna stanovanja namreč pomenijo nižje stroške zdravstvene oskrbe, boljšo izobrazbo prebivalk in prebivalcev in večjo uspešnost v poklicnem življenju, ki ga ne omejuje vsakodnevna skrb za bivanje.<p>Cene novih stanovanj so se lani zvišale za 20,2 odstotka</p><p><p>Cene nepremičnin dosegajo nove rekorde. Letna rast cen je bila lani 15,7-odstotna, kar je največ po letu 2007. Kot so sporočili iz statističnega urada, so se najizraziteje podražila nova stanovanja, in sicer za 20,2 odstotka. Sledile so cene rabljenih stanovanj, ki so šle lani navzgor za 18 odstotkov, cene rabljenih družinskih hiš so se povišale za 11,9 odstotka, cene novih družinskih hiš pa za 3,1 odstotka. Vse več ljudem je tako onemogočen dostop do ustreznega stanovanja, zato so novi odgovori na stanovanjsko vprašanje nujni.</p> <p>Odkar se je država v 90. letih prejšnjega stoletja popolnoma umaknila iz nepremičninskega trga, so nepremičnine v kombinaciji s poceni krediti postale zanimiva investicija – tako za razvojnike, ki nepremičnine gradijo, kot tudi za kupce, ki jih oddajajo – pred covidno krizo turistom, danes za dolgoročnejši najem. Kakšno je resnično stanje na najemniškem trgu, ne vemo, saj nimamo podatkov. Te bi potrebovali, da bi lahko načrtovali ukrepe in določili sredstva ter časovne okvire za njihovo uresničitev. Gre za strateški korak, ki pa ga do zdaj ni naredila še nobena vlada. Trg nepremičnin tako še naprej pospešuje razslojevanje družbe, lahko pa bi bilo ravno nasprotno. Dostopna kakovostna stanovanja namreč pomenijo nižje stroške zdravstvene oskrbe, boljšo izobrazbo prebivalk in prebivalcev ter večjo uspešnost v poklicnem življenju, ki ga ne omejuje vsakodnevna skrb za bivanje.</p></p> Tue, 29 Mar 2022 06:00:00 +0000 Trg nepremičnin pospešuje razslojevanje družbe Doslej je iz Rusije prihajalo v Evropo več kot 40% zemeljskega plina, 27% nafte in 46 % premoga. A ta izredna odvisnost se je zdaj, ko je na Ukrajino strmoglavila vojna, pokazala za tako izrazito šibko točko stare celine, da naj bi jo do konca leta zmanjšali oziroma temeljito oklestili. Glede na obseg te naloge, se to sliši kot znanstvena fantastika. A po drugi strani se v izrednih razmerah lahko stvari zelo hitro spremenijo. Ni pa nujno, da se spremenijo v pravo smer. Nove evropske energetske prioritete in možne alternative so nam pomagali preverjati mag. Edvard Košnjek s Centra za energetsko učinkovitost na Inštitutu Jožef Stefan, dr. Tomi Medved, vodja laboratorija za energetske strategije na Fakulteti za elektrotehniko Univerze v Ljubljani, prof. dr. Mihael Sekavčnik, vodja laboratorija za termoenergetiko in dekan Fakultete za strojništvo Univerze v Ljubljani ter okoljski ekonomist dr. Jonas Sonnenschein z Umanotere, Slovenske fundacije za trajnostni razvoj.<p>Odvajanje od fosilnih energentov bo terjalo premišljene strategije, pa tudi širšo redefnicijo življenjskega standarda.</p><p><p>Doslej je iz Rusije prihajalo v Evropo več kot 40% zemeljskega plina, 27% nafte in 46 % premoga. A ta izredna odvisnost se je zdaj, ko je na Ukrajino strmoglavila vojna, pokazala za tako izrazito šibko točko stare celine, da naj bi jo do konca leta zmanjšali oziroma temeljito oklestili. Glede na obseg te naloge, se to sliši kot znanstvena fantastika. A po drugi strani se v izrednih razmerah lahko stvari zelo hitro spremenijo. Ni pa nujno, da se spremenijo v pravo smer.</p> <p>Nove evropske energetske prioritete in možne alternative so nam pomagali preverjati <strong>mag.</strong> <strong>Edvard Košnjek</strong> s Centra za energetsko učinkovitost na Inštitutu Jožef Stefan, <strong>dr. Tomi Medved</strong>, vodja laboratorija za energetske strategije na Fakulteti za elektrotehniko Univerze v Ljubljani, <strong>prof. dr. Mihael Sekavčnik</strong>, vodja laboratorija za termoenergetiko in dekan Fakultete za strojništvo Univerze v Ljubljani ter okoljski ekonomist <strong>dr.</strong> <strong>Jonas Sonnenschein</strong> z Umanotere, Slovenske fundacije za trajnostni razvoj.</p></p> 174858210 RTVSLO – Prvi 2674 clean Doslej je iz Rusije prihajalo v Evropo več kot 40% zemeljskega plina, 27% nafte in 46 % premoga. A ta izredna odvisnost se je zdaj, ko je na Ukrajino strmoglavila vojna, pokazala za tako izrazito šibko točko stare celine, da naj bi jo do konca leta zmanjšali oziroma temeljito oklestili. Glede na obseg te naloge, se to sliši kot znanstvena fantastika. A po drugi strani se v izrednih razmerah lahko stvari zelo hitro spremenijo. Ni pa nujno, da se spremenijo v pravo smer. Nove evropske energetske prioritete in možne alternative so nam pomagali preverjati mag. Edvard Košnjek s Centra za energetsko učinkovitost na Inštitutu Jožef Stefan, dr. Tomi Medved, vodja laboratorija za energetske strategije na Fakulteti za elektrotehniko Univerze v Ljubljani, prof. dr. Mihael Sekavčnik, vodja laboratorija za termoenergetiko in dekan Fakultete za strojništvo Univerze v Ljubljani ter okoljski ekonomist dr. Jonas Sonnenschein z Umanotere, Slovenske fundacije za trajnostni razvoj.<p>Odvajanje od fosilnih energentov bo terjalo premišljene strategije, pa tudi širšo redefnicijo življenjskega standarda.</p><p><p>Doslej je iz Rusije prihajalo v Evropo več kot 40% zemeljskega plina, 27% nafte in 46 % premoga. A ta izredna odvisnost se je zdaj, ko je na Ukrajino strmoglavila vojna, pokazala za tako izrazito šibko točko stare celine, da naj bi jo do konca leta zmanjšali oziroma temeljito oklestili. Glede na obseg te naloge, se to sliši kot znanstvena fantastika. A po drugi strani se v izrednih razmerah lahko stvari zelo hitro spremenijo. Ni pa nujno, da se spremenijo v pravo smer.</p> <p>Nove evropske energetske prioritete in možne alternative so nam pomagali preverjati <strong>mag.</strong> <strong>Edvard Košnjek</strong> s Centra za energetsko učinkovitost na Inštitutu Jožef Stefan, <strong>dr. Tomi Medved</strong>, vodja laboratorija za energetske strategije na Fakulteti za elektrotehniko Univerze v Ljubljani, <strong>prof. dr. Mihael Sekavčnik</strong>, vodja laboratorija za termoenergetiko in dekan Fakultete za strojništvo Univerze v Ljubljani ter okoljski ekonomist <strong>dr.</strong> <strong>Jonas Sonnenschein</strong> z Umanotere, Slovenske fundacije za trajnostni razvoj.</p></p> Tue, 22 Mar 2022 09:10:00 +0000 Kaj Evropi prinaša odvajanje od ruske energije? Leta 2019 je raziskava ameriške univerze Stanford pokazala, da se velika večina ljudi, ki navaja za prvo mesto srečanja lokal ali restavracijo, predhodno dogovori za srečanje na spletu in se nato prvič fizično srečajo na teh lokacijah. Pri nas se prek spleta spozna več kot 50 % vseh novih parov, a tudi pri nas odstotek skokovito narašča in bomo kmalu ujeli 75 %, ki ga beležijo v ZDA. Torej kar 75 odstotkov vseh parov se je spoznalo prek spleta. V tokratni Intelekti nas bo zanimalo, kako se z drugačnimi načini spoznavanja, spreminjajo tudi merila s katerimi izbiramo intimne sopotnike in kako ti spletni fenomeni morda tudi globlje preurejajo naše pojmovanje partnerstva in ljubezni ter s tem družbe kot celote. Z nami so gostje, strokovnjaki: Luka Kogovšek - soustanovitelj in vodja spletnega spoznavnega servisa ona-on, prof. dr. Roman Kuhar - sociolog, Sanja Rozman - dr. med. specialist medicine dela, psihoterapevtka. Oddajo pripravlja in vodi Liana Buršič <p>Se načini in merila, kako se danes izbirajo intimni sopotniki, znatno spreminjajo?</p><p><p>Leta 2019 je raziskava ameriške univerze <strong>Stanford</strong> pokazala, da se velika večina ljudi, ki navaja za prvo mesto srečanja lokal ali restavracijo, predhodno dogovori za srečanje na spletu in se nato prvič fizično srečajo na teh lokacijah. Pri nas se prek spleta spozna več kot 50 % vseh novih parov, a tudi pri nas odstotek skokovito narašča in bomo kmalu ujeli 75 %, ki ga beležijo v ZDA. Torej k<strong>ar 75 odstotkov vseh parov se je spoznalo prek spleta</strong>. V tokratni Intelekti nas bo zanimalo, kako se z drugačnimi načini spoznavanja, spreminjajo tudi merila s katerimi izbiramo intimne sopotnike in kako ti spletni fenomeni morda tudi globlje preurejajo naše pojmovanje partnerstva in ljubezni ter s tem družbe kot celote. Z nami so gostje, strokovnjaki: <strong>Luka Kogovšek</strong> - soustanovitelj in vodja spletnega spoznavnega servisa ona-on, prof. dr. <strong>Roman Kuhar</strong> - sociolog, <strong>Sanja Rozman</strong> - dr. med. specialist medicine dela, psihoterapevtka.</p></p> 174856426 RTVSLO – Prvi 3056 clean Leta 2019 je raziskava ameriške univerze Stanford pokazala, da se velika večina ljudi, ki navaja za prvo mesto srečanja lokal ali restavracijo, predhodno dogovori za srečanje na spletu in se nato prvič fizično srečajo na teh lokacijah. Pri nas se prek spleta spozna več kot 50 % vseh novih parov, a tudi pri nas odstotek skokovito narašča in bomo kmalu ujeli 75 %, ki ga beležijo v ZDA. Torej kar 75 odstotkov vseh parov se je spoznalo prek spleta. V tokratni Intelekti nas bo zanimalo, kako se z drugačnimi načini spoznavanja, spreminjajo tudi merila s katerimi izbiramo intimne sopotnike in kako ti spletni fenomeni morda tudi globlje preurejajo naše pojmovanje partnerstva in ljubezni ter s tem družbe kot celote. Z nami so gostje, strokovnjaki: Luka Kogovšek - soustanovitelj in vodja spletnega spoznavnega servisa ona-on, prof. dr. Roman Kuhar - sociolog, Sanja Rozman - dr. med. specialist medicine dela, psihoterapevtka. Oddajo pripravlja in vodi Liana Buršič <p>Se načini in merila, kako se danes izbirajo intimni sopotniki, znatno spreminjajo?</p><p><p>Leta 2019 je raziskava ameriške univerze <strong>Stanford</strong> pokazala, da se velika večina ljudi, ki navaja za prvo mesto srečanja lokal ali restavracijo, predhodno dogovori za srečanje na spletu in se nato prvič fizično srečajo na teh lokacijah. Pri nas se prek spleta spozna več kot 50 % vseh novih parov, a tudi pri nas odstotek skokovito narašča in bomo kmalu ujeli 75 %, ki ga beležijo v ZDA. Torej k<strong>ar 75 odstotkov vseh parov se je spoznalo prek spleta</strong>. V tokratni Intelekti nas bo zanimalo, kako se z drugačnimi načini spoznavanja, spreminjajo tudi merila s katerimi izbiramo intimne sopotnike in kako ti spletni fenomeni morda tudi globlje preurejajo naše pojmovanje partnerstva in ljubezni ter s tem družbe kot celote. Z nami so gostje, strokovnjaki: <strong>Luka Kogovšek</strong> - soustanovitelj in vodja spletnega spoznavnega servisa ona-on, prof. dr. <strong>Roman Kuhar</strong> - sociolog, <strong>Sanja Rozman</strong> - dr. med. specialist medicine dela, psihoterapevtka.</p></p> Tue, 15 Mar 2022 10:50:00 +0000 Spoznavanje prek spleta in sodobna partnerstva V tokratni Intelekti bomo govorili o feminizmu, o tem zakaj ima ta beseda v slovenskem prostoru še vedno negativen predznak, kljub temu, da si že od vseh začetkov prizadeva za enakopravnost in enakost v družbi. Naše gostje zaslužna prof. dr. Tanja Rener, red. prof. dr. Darja Zavirešk in Sara Svati Sharan bodo spregovorile o preteklih dosežkih in zmagah feminizma ter izzivih, ki so pred nami kot tudi o pomenu antimilitarističnih gibanjih žensk, ki si, tako kot v preteklosti, tudi v teh dneh, prizadevajo za vzpostavitev miru in politik brez nasilja.<p>Ob mednarodnem dnevu žensk govorimo o gibanju za enakopravnost žensk in enakost v družbi</p><p><p>V tokratni Intelekti bomo govorili o feminizmu, o tem zakaj ima ta beseda v slovenskem prostoru še vedno negativen predznak, kljub temu, da si že od vseh začetkov prizadeva za enakopravnost in enakost v družbi. Naše gostje zaslužna prof. dr. Tanja Rener, red. prof. dr. Darja Zavirešk in Sara Svati Sharan bodo spregovorile o preteklih dosežkih in zmagah feminizma ter izzivih, ki so pred nami kot tudi o pomenu antimilitarističnih gibanjih žensk, ki si, tako kot v preteklosti, tudi v teh dneh, prizadevajo za vzpostavitev miru in politik brez nasilja.</p></p> 174854401 RTVSLO – Prvi 2695 clean V tokratni Intelekti bomo govorili o feminizmu, o tem zakaj ima ta beseda v slovenskem prostoru še vedno negativen predznak, kljub temu, da si že od vseh začetkov prizadeva za enakopravnost in enakost v družbi. Naše gostje zaslužna prof. dr. Tanja Rener, red. prof. dr. Darja Zavirešk in Sara Svati Sharan bodo spregovorile o preteklih dosežkih in zmagah feminizma ter izzivih, ki so pred nami kot tudi o pomenu antimilitarističnih gibanjih žensk, ki si, tako kot v preteklosti, tudi v teh dneh, prizadevajo za vzpostavitev miru in politik brez nasilja.<p>Ob mednarodnem dnevu žensk govorimo o gibanju za enakopravnost žensk in enakost v družbi</p><p><p>V tokratni Intelekti bomo govorili o feminizmu, o tem zakaj ima ta beseda v slovenskem prostoru še vedno negativen predznak, kljub temu, da si že od vseh začetkov prizadeva za enakopravnost in enakost v družbi. Naše gostje zaslužna prof. dr. Tanja Rener, red. prof. dr. Darja Zavirešk in Sara Svati Sharan bodo spregovorile o preteklih dosežkih in zmagah feminizma ter izzivih, ki so pred nami kot tudi o pomenu antimilitarističnih gibanjih žensk, ki si, tako kot v preteklosti, tudi v teh dneh, prizadevajo za vzpostavitev miru in politik brez nasilja.</p></p> Tue, 08 Mar 2022 09:10:00 +0000 Zmage feminizma 7. januarja letos so v Medicinskem centru Univerze v Marylandu v Združenih državah Amerike prvič do zdaj človeku uspešno presadili živalsko srce. Bolnik za zdaj dobro okreva. »Izvedli smo prvi tovrstni poseg na svetu. Nihče ni vedel, kako se bo izšlo. Sam na tem področju delam že trideset let. Računal sem, da telo srca ne bo zavrnilo, vendar sem na primeru presaditev pri pavijanih vedel, da se lahko zgodi tudi kaj nepričakovanega. Ko je srce začelo biti, smo si zato vsi oddahnili. Srce je delovalo, telo ga ni zavrnilo in tako je še vedno – po sedmih tednih še vedno odlično deluje,« pravi prof. Muhammad Mohiuddin, ki na Univerzi v Marylandu v Združenih državah Amerike s kolegom kirurgom prof. Bartleyem Griffithom vodi program srčnih ksenotransplantacij. To je strokovni izraz za presaditev žive celice, tkiva ali organa iz ene živalske vrste v drugo. Kirurški poseg, ki ga je odobrila ameriška Agencija za zdravila, odmeva tudi v Sloveniji, kjer smo po številu presajenih človeških src na prebivalca prvi na svetu. Več v Intelekti. Sodelujejo: kirurg prof. dr. Muhammad Mohiuddin (Medicinski center Univerze v Marylandu), kardiolog prof. dr. Bojan Vrtovec in kirurg doc. dr. Ivan Kneževič (Univerzitetni klinični center Ljubljana) ter travmatolog Andrej Gadžijev (Slovenija-transplant). Pripravil Iztok Konc. Foto: HANDOUT/EPA-EFE/Shutterstock/UMSOM<p>"Če se bo dobro izšlo in nam bo uspelo dobiti vsa dovoljenja, ne bo nikogar več, ki bi umrl zaradi pomanjkanja organov," pravi prof. Mohiuddin </p><p><p>Sedmega januarja letos so v Medicinskem centru Univerze v Marylandu v Združenih državah Amerike prvič do zdaj človeku uspešno presadili živalsko srce. Bolnik za zdaj dobro okreva. <em>"Izvedli smo prvi tovrstni poseg na svetu. Nihče ni vedel, kako se bo izšlo. S tem področjem se ukvarjam že trideset let. Računal sem, da telo srca ne bo zavrnilo, vendar sem na primeru presaditev pri pavijanih vedel, da se lahko zgodi tudi kaj nepričakovanega. Ko je srce začelo biti, smo si zato vsi oddahnili. Srce je delovalo, telo ga ni zavrnilo in tako po sedmih tednih še vedno odlično deluje,"</em> pravi prof. <strong>Muhammad Mohiuddin,</strong> ki na Univerzi v Marylandu v Združenih državah Amerike s kolegom kirurgom prof. <strong>Bartleyjem Griffithom</strong> vodi program srčnih ksenotransplantacij. To je strokovni izraz za presaditev žive celice, tkiva ali organa iz ene živalske vrste v drugo. Kirurški poseg, ki ga je odobrila ameriška Agencija za zdravila, odmeva tudi v Sloveniji, kjer smo po številu presajenih človeških src na prebivalca prvi na svetu.</p> <p>Sodelujejo: kirurg prof. dr. <strong>Muhammad Mohiuddin</strong> (Medicinski center Univerze v Marylandu), kardiolog prof. dr. <strong>Bojan Vrtovec</strong> in kirurg doc. dr. <strong>Ivan Kneževič</strong> (Univerzitetni klinični center Ljubljana) ter travmatolog <strong>Andrej Gadžijev</strong> (Slovenija-transplant).</p> <p></p> <p>Prof. Muhammad Mohiuddin: "<em>To je bilo treba narediti; ta poseg smo morali izvesti. Ne moremo si več privoščiti, da tega ne bi naredili. Menim, da nam bo ta presaditev omogočila nekatera spoznanja, do katerih iz preučevanja presaditev na živalih ne moremo priti. Lahko bomo odgovorili na vprašanje, ali moramo spremeniti še več prašičjih genov, da se ne bo zgodila zavrnitev prašičjega srca. In tudi če se v človeškem telesu pojavi še kakšen nov način zavrnitve živalskega organa. Menim, da ni bilo prezgodaj. Navsezadnje so skušali to storiti že dalj časa. Veliko centrov je pripravljenih, nam pa je Agencija za hrano in zdravila dovolila, da smo poseg izvedli pred njimi."</em></p> <p>Dovoljenje za poseg so prof. Muhammad Mohiuddin in sodelavci dobili 31. decembra 2021; sedem dni pozneje, 7. januarja 2022, pa so spremenjeno prašičje srce presadili težko bolnemu pacientu. <em>"Če se bo dobro izšlo in nam bo uspelo dobiti vsa dovoljenja regulatornih agencij, ne bo nikogar več, ki bi umrl zaradi pomanjkanja organov. Ne glede na to, na kateri organ čaka: na srce, jetra, na ledvice ali pljuča – organov bo dovolj. Vsak, skoraj vsak bo lahko dobil ustrezen organ."</em></p></p> 174852224 RTVSLO – Prvi 2204 clean 7. januarja letos so v Medicinskem centru Univerze v Marylandu v Združenih državah Amerike prvič do zdaj človeku uspešno presadili živalsko srce. Bolnik za zdaj dobro okreva. »Izvedli smo prvi tovrstni poseg na svetu. Nihče ni vedel, kako se bo izšlo. Sam na tem področju delam že trideset let. Računal sem, da telo srca ne bo zavrnilo, vendar sem na primeru presaditev pri pavijanih vedel, da se lahko zgodi tudi kaj nepričakovanega. Ko je srce začelo biti, smo si zato vsi oddahnili. Srce je delovalo, telo ga ni zavrnilo in tako je še vedno – po sedmih tednih še vedno odlično deluje,« pravi prof. Muhammad Mohiuddin, ki na Univerzi v Marylandu v Združenih državah Amerike s kolegom kirurgom prof. Bartleyem Griffithom vodi program srčnih ksenotransplantacij. To je strokovni izraz za presaditev žive celice, tkiva ali organa iz ene živalske vrste v drugo. Kirurški poseg, ki ga je odobrila ameriška Agencija za zdravila, odmeva tudi v Sloveniji, kjer smo po številu presajenih človeških src na prebivalca prvi na svetu. Več v Intelekti. Sodelujejo: kirurg prof. dr. Muhammad Mohiuddin (Medicinski center Univerze v Marylandu), kardiolog prof. dr. Bojan Vrtovec in kirurg doc. dr. Ivan Kneževič (Univerzitetni klinični center Ljubljana) ter travmatolog Andrej Gadžijev (Slovenija-transplant). Pripravil Iztok Konc. Foto: HANDOUT/EPA-EFE/Shutterstock/UMSOM<p>"Če se bo dobro izšlo in nam bo uspelo dobiti vsa dovoljenja, ne bo nikogar več, ki bi umrl zaradi pomanjkanja organov," pravi prof. Mohiuddin </p><p><p>Sedmega januarja letos so v Medicinskem centru Univerze v Marylandu v Združenih državah Amerike prvič do zdaj človeku uspešno presadili živalsko srce. Bolnik za zdaj dobro okreva. <em>"Izvedli smo prvi tovrstni poseg na svetu. Nihče ni vedel, kako se bo izšlo. S tem področjem se ukvarjam že trideset let. Računal sem, da telo srca ne bo zavrnilo, vendar sem na primeru presaditev pri pavijanih vedel, da se lahko zgodi tudi kaj nepričakovanega. Ko je srce začelo biti, smo si zato vsi oddahnili. Srce je delovalo, telo ga ni zavrnilo in tako po sedmih tednih še vedno odlično deluje,"</em> pravi prof. <strong>Muhammad Mohiuddin,</strong> ki na Univerzi v Marylandu v Združenih državah Amerike s kolegom kirurgom prof. <strong>Bartleyjem Griffithom</strong> vodi program srčnih ksenotransplantacij. To je strokovni izraz za presaditev žive celice, tkiva ali organa iz ene živalske vrste v drugo. Kirurški poseg, ki ga je odobrila ameriška Agencija za zdravila, odmeva tudi v Sloveniji, kjer smo po številu presajenih človeških src na prebivalca prvi na svetu.</p> <p>Sodelujejo: kirurg prof. dr. <strong>Muhammad Mohiuddin</strong> (Medicinski center Univerze v Marylandu), kardiolog prof. dr. <strong>Bojan Vrtovec</strong> in kirurg doc. dr. <strong>Ivan Kneževič</strong> (Univerzitetni klinični center Ljubljana) ter travmatolog <strong>Andrej Gadžijev</strong> (Slovenija-transplant).</p> <p></p> <p>Prof. Muhammad Mohiuddin: "<em>To je bilo treba narediti; ta poseg smo morali izvesti. Ne moremo si več privoščiti, da tega ne bi naredili. Menim, da nam bo ta presaditev omogočila nekatera spoznanja, do katerih iz preučevanja presaditev na živalih ne moremo priti. Lahko bomo odgovorili na vprašanje, ali moramo spremeniti še več prašičjih genov, da se ne bo zgodila zavrnitev prašičjega srca. In tudi če se v človeškem telesu pojavi še kakšen nov način zavrnitve živalskega organa. Menim, da ni bilo prezgodaj. Navsezadnje so skušali to storiti že dalj časa. Veliko centrov je pripravljenih, nam pa je Agencija za hrano in zdravila dovolila, da smo poseg izvedli pred njimi."</em></p> <p>Dovoljenje za poseg so prof. Muhammad Mohiuddin in sodelavci dobili 31. decembra 2021; sedem dni pozneje, 7. januarja 2022, pa so spremenjeno prašičje srce presadili težko bolnemu pacientu. <em>"Če se bo dobro izšlo in nam bo uspelo dobiti vsa dovoljenja regulatornih agencij, ne bo nikogar več, ki bi umrl zaradi pomanjkanja organov. Ne glede na to, na kateri organ čaka: na srce, jetra, na ledvice ali pljuča – organov bo dovolj. Vsak, skoraj vsak bo lahko dobil ustrezen organ."</em></p></p> Tue, 01 Mar 2022 09:05:00 +0000 Prvič v človeku bije živalsko srce O samomoru so razmišljali že anični mislileci, šele v sredini 20-ega stoletja pa je postalo zanimanje za preučevanje samomorilnosti bolj sistematično. Oblikovala se je znanstvena veda – suicidologija, katere cilja sta razumeti samomorilnost in preprečevati samomor. Čeprav gre za interdisciplinarno vedo, pa se s samomorilnostjo pretežno ukvarjata psihologija in psihiatrija in čeprav je samomor pogosto res posledica izjemnih duševnih stisk, je treba samomor obravnavati širše. Kje so težave z znanstveno vedo, zakaj se je oblikovala kritična suicidologija in kako preučevati in preprečevati samomor, ki je mnogo več kot individualno dejanje? Odgovore na ta vprašanja ponuja nova znanstvena monografija Samomor v Sloveniji in svetu, ki sta jo uredili dr. Saška Roškar in dr. Alja VIdetič Paska. Z njima se je pogovarjala Urška Henigman.<p>Se v suicidologiji dogaja paradigmatski obrat?</p><p><p>O samomoru so razmišljali že anični misleci, šele v sredini 20. stoletja pa je postalo zanimanje za preučevanje samomorilnosti bolj sistematično. Oblikovala se je znanstvena veda suicidologija, katere cilja sta razumeti samomorilnost in preprečevati samomor. Čeprav gre za interdisciplinarno vedo, pa se s samomorilnostjo pretežno ukvarjata psihologija in psihiatrija, in čeprav je samomor pogosto res posledica izjemnih duševnih stisk, je treba samomor obravnavati širše.</p> <p>Suicidologija je zato zdaj v kočljivem položaju, po mnenju nekaterih avtorjev gre za paradigmatski obrat ali paradigmatsko krizo. Sourednica monografije <em>Samomor v Sloveniji in svetu </em>dr. <strong>Saška Roškar</strong> pojasnjuje, da sta pretirana patologizacija in individualizacija samomora pripeljala do točke, ko razumemo samomor kot posledico duševne motnje, odgovornost zanj pa je izključno na posamezniku.</p> <blockquote><p>"Kar se bo obrnilo, mogoče ni paradigma, ampak diskurz. Da bomo tisti, ki se s tem področjem profesionalno ukvarjamo, poslušali tiste, ki so doživeli te zgodbe. Ne pa obratno, kot je bilo do zdaj." – dr. Saška Roškar, NIJZ</p></blockquote> <p>Slovenija je še vedno nad evropskim in svetovnim povprečjem, čeprav se je od leta 2000 število samomorov skoraj prepolovilo. Je pa samomor pri nas močno spolno zaznamovan, saj je približno 80 odstotkov tistih, ki naredijo samomor, moških. Sourednica dr. <strong>Alja Videtič Paska</strong>:</p> <blockquote><p>"Pri nas pričakujemo, da moški opravljajo tipično maskulino vlogo, služijo denar, doma ne govorijo o svojih osebnih težavah, čutenjih, občutkih. Kar pomeni, da v bistveno manjšem odstotku razkrijejo svoje težave in poiščejo pomoč. Drug pomemben vidik je raba alkohola, ki je bistveno višja pri moških. Pri nas gresta alkohol in samomor precej z roko v roki." – dr. Alja Videtič Paska, MF UNI LJ</p></blockquote> <p>Kje so težave z znanstveno vedo, zakaj se je oblikovala kritična suicidologija in kako preučevati in preprečevati samomor, ki je veliko več kot individualno dejanje? Odgovore na ta vprašanja ponuja nova znanstvena monografija <em>Samomor v Sloveniji in svetu, </em>v kateri na 600 straneh 44 avtoric in avtorjev z različnih zornih kotov pretresa opredelitev, raziskovanje, preprečevanje in obravnavo samomora.</p></p> 174850473 RTVSLO – Prvi 2398 clean O samomoru so razmišljali že anični mislileci, šele v sredini 20-ega stoletja pa je postalo zanimanje za preučevanje samomorilnosti bolj sistematično. Oblikovala se je znanstvena veda – suicidologija, katere cilja sta razumeti samomorilnost in preprečevati samomor. Čeprav gre za interdisciplinarno vedo, pa se s samomorilnostjo pretežno ukvarjata psihologija in psihiatrija in čeprav je samomor pogosto res posledica izjemnih duševnih stisk, je treba samomor obravnavati širše. Kje so težave z znanstveno vedo, zakaj se je oblikovala kritična suicidologija in kako preučevati in preprečevati samomor, ki je mnogo več kot individualno dejanje? Odgovore na ta vprašanja ponuja nova znanstvena monografija Samomor v Sloveniji in svetu, ki sta jo uredili dr. Saška Roškar in dr. Alja VIdetič Paska. Z njima se je pogovarjala Urška Henigman.<p>Se v suicidologiji dogaja paradigmatski obrat?</p><p><p>O samomoru so razmišljali že anični misleci, šele v sredini 20. stoletja pa je postalo zanimanje za preučevanje samomorilnosti bolj sistematično. Oblikovala se je znanstvena veda suicidologija, katere cilja sta razumeti samomorilnost in preprečevati samomor. Čeprav gre za interdisciplinarno vedo, pa se s samomorilnostjo pretežno ukvarjata psihologija in psihiatrija, in čeprav je samomor pogosto res posledica izjemnih duševnih stisk, je treba samomor obravnavati širše.</p> <p>Suicidologija je zato zdaj v kočljivem položaju, po mnenju nekaterih avtorjev gre za paradigmatski obrat ali paradigmatsko krizo. Sourednica monografije <em>Samomor v Sloveniji in svetu </em>dr. <strong>Saška Roškar</strong> pojasnjuje, da sta pretirana patologizacija in individualizacija samomora pripeljala do točke, ko razumemo samomor kot posledico duševne motnje, odgovornost zanj pa je izključno na posamezniku.</p> <blockquote><p>"Kar se bo obrnilo, mogoče ni paradigma, ampak diskurz. Da bomo tisti, ki se s tem področjem profesionalno ukvarjamo, poslušali tiste, ki so doživeli te zgodbe. Ne pa obratno, kot je bilo do zdaj." – dr. Saška Roškar, NIJZ</p></blockquote> <p>Slovenija je še vedno nad evropskim in svetovnim povprečjem, čeprav se je od leta 2000 število samomorov skoraj prepolovilo. Je pa samomor pri nas močno spolno zaznamovan, saj je približno 80 odstotkov tistih, ki naredijo samomor, moških. Sourednica dr. <strong>Alja Videtič Paska</strong>:</p> <blockquote><p>"Pri nas pričakujemo, da moški opravljajo tipično maskulino vlogo, služijo denar, doma ne govorijo o svojih osebnih težavah, čutenjih, občutkih. Kar pomeni, da v bistveno manjšem odstotku razkrijejo svoje težave in poiščejo pomoč. Drug pomemben vidik je raba alkohola, ki je bistveno višja pri moških. Pri nas gresta alkohol in samomor precej z roko v roki." – dr. Alja Videtič Paska, MF UNI LJ</p></blockquote> <p>Kje so težave z znanstveno vedo, zakaj se je oblikovala kritična suicidologija in kako preučevati in preprečevati samomor, ki je veliko več kot individualno dejanje? Odgovore na ta vprašanja ponuja nova znanstvena monografija <em>Samomor v Sloveniji in svetu, </em>v kateri na 600 straneh 44 avtoric in avtorjev z različnih zornih kotov pretresa opredelitev, raziskovanje, preprečevanje in obravnavo samomora.</p></p> Tue, 22 Feb 2022 09:00:00 +0000 Samomor je mnogo več kot individualno dejanje Po silovitem gospodarskem vzponu v preteklih štirih desetletjih, odkar je začela odpirati svoje prej strogo nadzorovano gospodarstvo in sprejemati ekonomske reforme, se je Kitajska iz revne in tehnološko povsem zaostale države prelevila v drugo največje gospodarstvo na svetu, takoj za Združenimi državami Amerike, postala pa je – ker je seveda na Kitajskem mogoče za en dolar kupiti mnogo več kot v Ameriki – celo prvo gospodarstvo na svetu po tako imenovani pariteti kupne moči. Ta resnično neverjeten razvoj – ki je Kitajski med drugim omogočil, da je v tem obdobju iz revščine potegnila skoraj 800 milijonov ljudi, za več kot 40 odstotkov povečala delež prebivalcev, ki živijo v mestih, ter si konec koncev ponovno priborila mesto velesile na geopolitičnem odru – pa seveda ni potekal brez pretresov in je skozi čas zahteval precej korenite spremembe tega ogromnega gospodarskega sistema, ki sicer načeloma deluje po prostotržni logiki, vendar pa ga kitajske oblasti še vedno usmerjajo s pomočjo petletnih načrtov. V tokratni Intelekti bomo zato skušali nekoliko osvetliti vprašanje, kakšne strukturne spremembe in pretresi so se za vso to zgodbo neverjetne rasti odvijali v preteklih dveh desetletjih, prav posebej pa v zadnjih letih, ko so kitajske oblasti ponovno začele nekoliko bolj odločno posegati v gospodarstvo in aktivneje reševati nekatere nakopičene notranje probleme – kot sta denimo močno pregret kitajski nepremičninski trg in velike ekonomske neenakosti v tamkajšnji družbi – hkrati pa mora Kitajska svoje gospodarstvo prilagajati tudi nekaterim zunanjim dogajanjem na čelu s trgovinsko vojno, upočasnitvijo mednarodne trgovine ob epidemiji koronavirusa in splošno geopolitično nestabilnostjo. Premike v sodobnem kitajskem gospodarstvu nam bosta pomagala predstaviti sinolog in ekonomist dr. Mitja Saje z oddelka za azijske študije ljubljanske Filozofske fakultete ter ekonomist dr. Matevž Rašković, predavatelj na Univerzi Viktorija v novozelandskem Wellingtonu ter gostujoči profesor na Univerzi Džedžjang na Kitajskem. Oddajo je pripravila Alja Zore. foto: johnlsl (flickr)<p>Kako kitajske oblasti - v luči velikih premoženjskih neenakosti, pregretega nepremičninskega trga in vse bolj zaostrenih zunanjepolitičnih razmer - preoblikujejo drugo največje gospodarstvo na svetu</p><p><p>Po silovitem gospodarskem vzponu v preteklih štirih desetletjih, odkar je začela odpirati svoje prej strogo nadzorovano gospodarstvo in sprejemati ekonomske reforme, se je Kitajska iz revne in tehnološko povsem zaostale države prelevila v drugo največje gospodarstvo na svetu, takoj za Združenimi državami Amerike, postala pa je – ker je seveda na Kitajskem mogoče za en dolar kupiti mnogo več kot v Ameriki – celo prvo gospodarstvo na svetu po tako imenovani pariteti kupne moči. Ta resnično neverjeten razvoj – ki je Kitajski med drugim omogočil, da je v tem obdobju iz revščine potegnila skoraj 800 milijonov ljudi, za več kot 40 odstotkov povečala delež prebivalcev, ki živijo v mestih, ter si konec koncev ponovno priborila mesto velesile na geopolitičnem odru – pa seveda ni potekal brez pretresov in je skozi čas zahteval precej korenite spremembe tega ogromnega gospodarskega sistema, ki sicer načeloma deluje po prostotržni logiki, vendar pa ga kitajske oblasti še vedno usmerjajo s pomočjo petletnih načrtov.</p> <p>V tokratni Intelekti bomo zato skušali nekoliko osvetliti vprašanje, kakšne strukturne spremembe in pretresi so se za vso to zgodbo neverjetne rasti odvijali v preteklih dveh desetletjih, prav posebej pa v zadnjih letih, ko so kitajske oblasti ponovno začele nekoliko bolj odločno posegati v gospodarstvo in aktivneje reševati nekatere nakopičene notranje probleme – kot sta denimo močno pregret kitajski nepremičninski trg in velike ekonomske neenakosti v tamkajšnji družbi – hkrati pa mora  Kitajska svoje gospodarstvo prilagajati tudi nekaterim zunanjim dogajanjem na čelu s trgovinsko vojno, upočasnitvijo mednarodne trgovine ob epidemiji koronavirusa in splošno geopolitično nestabilnostjo. Premike v sodobnem kitajskem gospodarstvu nam bosta pomagala predstaviti sinolog in ekonomist <strong>dr. Mitja Saje</strong> z oddelka za azijske študije ljubljanske Filozofske fakultete ter ekonomist <strong>dr. Matevž Rašković</strong>, predavatelj na Univerzi Viktorija v novozelandskem Wellingtonu ter gostujoči profesor na Univerzi Džedžjang na Kitajskem.</p></p> 174848198 RTVSLO – Prvi 2861 clean Po silovitem gospodarskem vzponu v preteklih štirih desetletjih, odkar je začela odpirati svoje prej strogo nadzorovano gospodarstvo in sprejemati ekonomske reforme, se je Kitajska iz revne in tehnološko povsem zaostale države prelevila v drugo največje gospodarstvo na svetu, takoj za Združenimi državami Amerike, postala pa je – ker je seveda na Kitajskem mogoče za en dolar kupiti mnogo več kot v Ameriki – celo prvo gospodarstvo na svetu po tako imenovani pariteti kupne moči. Ta resnično neverjeten razvoj – ki je Kitajski med drugim omogočil, da je v tem obdobju iz revščine potegnila skoraj 800 milijonov ljudi, za več kot 40 odstotkov povečala delež prebivalcev, ki živijo v mestih, ter si konec koncev ponovno priborila mesto velesile na geopolitičnem odru – pa seveda ni potekal brez pretresov in je skozi čas zahteval precej korenite spremembe tega ogromnega gospodarskega sistema, ki sicer načeloma deluje po prostotržni logiki, vendar pa ga kitajske oblasti še vedno usmerjajo s pomočjo petletnih načrtov. V tokratni Intelekti bomo zato skušali nekoliko osvetliti vprašanje, kakšne strukturne spremembe in pretresi so se za vso to zgodbo neverjetne rasti odvijali v preteklih dveh desetletjih, prav posebej pa v zadnjih letih, ko so kitajske oblasti ponovno začele nekoliko bolj odločno posegati v gospodarstvo in aktivneje reševati nekatere nakopičene notranje probleme – kot sta denimo močno pregret kitajski nepremičninski trg in velike ekonomske neenakosti v tamkajšnji družbi – hkrati pa mora Kitajska svoje gospodarstvo prilagajati tudi nekaterim zunanjim dogajanjem na čelu s trgovinsko vojno, upočasnitvijo mednarodne trgovine ob epidemiji koronavirusa in splošno geopolitično nestabilnostjo. Premike v sodobnem kitajskem gospodarstvu nam bosta pomagala predstaviti sinolog in ekonomist dr. Mitja Saje z oddelka za azijske študije ljubljanske Filozofske fakultete ter ekonomist dr. Matevž Rašković, predavatelj na Univerzi Viktorija v novozelandskem Wellingtonu ter gostujoči profesor na Univerzi Džedžjang na Kitajskem. Oddajo je pripravila Alja Zore. foto: johnlsl (flickr)<p>Kako kitajske oblasti - v luči velikih premoženjskih neenakosti, pregretega nepremičninskega trga in vse bolj zaostrenih zunanjepolitičnih razmer - preoblikujejo drugo največje gospodarstvo na svetu</p><p><p>Po silovitem gospodarskem vzponu v preteklih štirih desetletjih, odkar je začela odpirati svoje prej strogo nadzorovano gospodarstvo in sprejemati ekonomske reforme, se je Kitajska iz revne in tehnološko povsem zaostale države prelevila v drugo največje gospodarstvo na svetu, takoj za Združenimi državami Amerike, postala pa je – ker je seveda na Kitajskem mogoče za en dolar kupiti mnogo več kot v Ameriki – celo prvo gospodarstvo na svetu po tako imenovani pariteti kupne moči. Ta resnično neverjeten razvoj – ki je Kitajski med drugim omogočil, da je v tem obdobju iz revščine potegnila skoraj 800 milijonov ljudi, za več kot 40 odstotkov povečala delež prebivalcev, ki živijo v mestih, ter si konec koncev ponovno priborila mesto velesile na geopolitičnem odru – pa seveda ni potekal brez pretresov in je skozi čas zahteval precej korenite spremembe tega ogromnega gospodarskega sistema, ki sicer načeloma deluje po prostotržni logiki, vendar pa ga kitajske oblasti še vedno usmerjajo s pomočjo petletnih načrtov.</p> <p>V tokratni Intelekti bomo zato skušali nekoliko osvetliti vprašanje, kakšne strukturne spremembe in pretresi so se za vso to zgodbo neverjetne rasti odvijali v preteklih dveh desetletjih, prav posebej pa v zadnjih letih, ko so kitajske oblasti ponovno začele nekoliko bolj odločno posegati v gospodarstvo in aktivneje reševati nekatere nakopičene notranje probleme – kot sta denimo močno pregret kitajski nepremičninski trg in velike ekonomske neenakosti v tamkajšnji družbi – hkrati pa mora  Kitajska svoje gospodarstvo prilagajati tudi nekaterim zunanjim dogajanjem na čelu s trgovinsko vojno, upočasnitvijo mednarodne trgovine ob epidemiji koronavirusa in splošno geopolitično nestabilnostjo. Premike v sodobnem kitajskem gospodarstvu nam bosta pomagala predstaviti sinolog in ekonomist <strong>dr. Mitja Saje</strong> z oddelka za azijske študije ljubljanske Filozofske fakultete ter ekonomist <strong>dr. Matevž Rašković</strong>, predavatelj na Univerzi Viktorija v novozelandskem Wellingtonu ter gostujoči profesor na Univerzi Džedžjang na Kitajskem.</p></p> Tue, 15 Feb 2022 09:10:00 +0000 Sodobna Kitajska - gospodarstvo Januarja lani je v enem svojih govorov kitajski partijski in državni voditelj Xi Jinping pripomnil, da sodobni svet pretresajo globinske spremembe, spričo česar se zdi mednarodni položaj naravnost kaotičen. Predsedniku Xiju seveda lahko samo pritrdimo – v zadnjih nekaj letih se je, na primer, pokazalo, da ameriška liberalna demokracija ni tako trdna, kakor smo si mislili v drugi polovici 20. stoletja; da ruska moč ni tako brezzoba, kakor smo si mislili po padcu berlinskega zidu; da bosta računalniška revolucija in globalno segrevanje še bolj, kakor smo si kadarkoli mislili, spremenila pogoje za človeka dostojno življenje na vseh celinah. Seveda pa v ta niz sprememb, ki so zamajale naše razumevanje sveta, spremenila naša pričakovanja glede prihodnosti in vnesla obilo negotovosti v mednarodne odnose, lahko ali celo moramo prišteti še en dejavnik – vsestranski vzpon Ljudske republike Kitajske. Gospodarska in vojaška moč dežele na oni strani velikega zidu že vsaj trideset let nezadržno naraščata, s tem pa se, jasno, z vse večjo ostrino postavlja tudi vprašanje, kako bo Kitajska to moč uporabila? Kaj pravzaprav hoče doseči? Kako si predstavlja idealno urejene meddržavne odnose v 21. stoletju in kje v kontekstu te ureditve navsezadnje vidi samo sebe? - To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratni Intelekti, ko smo pred mikrofonom gostili dve sinologinji – novinarko in dolgoletno zunanjepolitično dopisnico časopisne hiše Delo, Zorano Baković, ter raziskovalko pri Znanstveno-raziskovalnem središču Koper in predavateljico na Oddelku za azijske študije ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Heleno Motoh. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva<p>Gospodarsko-vojaška moč dežele na oni strani velikega zidu že vsaj 30 let skokovito narašča, s tem pa se postavlja tudi vprašanje, kako bo Kitajska to moč uporabila v mednarodnih odnosih</p><p><p>Januarja lani je v enem svojih govorov kitajski partijski in državni voditelj <strong>Xi Jinping</strong> pripomnil, da sodobni svet pretresajo globinske spremembe, spričo česar se zdi mednarodni položaj naravnost kaotičen. Predsedniku Xiju seveda lahko samo pritrdimo – v zadnjih nekaj letih se je, na primer, pokazalo, da ameriška liberalna demokracija ni tako trdna, kakor smo si mislili v drugi polovici 20. stoletja; da ruska moč ni tako brezzoba, kakor smo si mislili po padcu berlinskega zidu; da bosta računalniška revolucija in globalno segrevanje še bolj, kakor smo si kadarkoli mislili, spremenila pogoje za človeka dostojno življenje na vseh celinah.</p> <p>Seveda pa v ta niz sprememb, ki so zamajale naše razumevanje sveta, spremenila naša pričakovanja glede prihodnosti in vnesla obilo negotovosti v mednarodne odnose, lahko ali celo moramo prišteti še en dejavnik – vsestranski vzpon Ljudske republike Kitajske. Gospodarska in vojaška moč dežele na oni strani velikega zidu že vsaj trideset let nezadržno naraščata, s tem pa se, jasno, z vse večjo ostrino postavlja tudi vprašanje, kako bo Kitajska to moč uporabila? Kaj pravzaprav hoče doseči? Kako si predstavlja idealno urejene meddržavne odnose v 21. stoletju in kje v kontekstu te ureditve navsezadnje vidi samo sebe?</p> <p>To so vprašanja, ki nas zaposlujejo v tokratni Intelekti, ko pred mikrofonom gostimo dve sinologinji – novinarko in dolgoletno zunanjepolitično dopisnico časopisne hiše Delo, <strong>Zorano Baković</strong>, ter raziskovalko pri Znanstveno-raziskovalnem središču Koper in predavateljico na Oddelku za azijske študije ljubljanske Filozofske fakultete, <strong>dr. Heleno Motoh</strong>.</p></p> 174846253 RTVSLO – Prvi 3181 clean Januarja lani je v enem svojih govorov kitajski partijski in državni voditelj Xi Jinping pripomnil, da sodobni svet pretresajo globinske spremembe, spričo česar se zdi mednarodni položaj naravnost kaotičen. Predsedniku Xiju seveda lahko samo pritrdimo – v zadnjih nekaj letih se je, na primer, pokazalo, da ameriška liberalna demokracija ni tako trdna, kakor smo si mislili v drugi polovici 20. stoletja; da ruska moč ni tako brezzoba, kakor smo si mislili po padcu berlinskega zidu; da bosta računalniška revolucija in globalno segrevanje še bolj, kakor smo si kadarkoli mislili, spremenila pogoje za človeka dostojno življenje na vseh celinah. Seveda pa v ta niz sprememb, ki so zamajale naše razumevanje sveta, spremenila naša pričakovanja glede prihodnosti in vnesla obilo negotovosti v mednarodne odnose, lahko ali celo moramo prišteti še en dejavnik – vsestranski vzpon Ljudske republike Kitajske. Gospodarska in vojaška moč dežele na oni strani velikega zidu že vsaj trideset let nezadržno naraščata, s tem pa se, jasno, z vse večjo ostrino postavlja tudi vprašanje, kako bo Kitajska to moč uporabila? Kaj pravzaprav hoče doseči? Kako si predstavlja idealno urejene meddržavne odnose v 21. stoletju in kje v kontekstu te ureditve navsezadnje vidi samo sebe? - To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratni Intelekti, ko smo pred mikrofonom gostili dve sinologinji – novinarko in dolgoletno zunanjepolitično dopisnico časopisne hiše Delo, Zorano Baković, ter raziskovalko pri Znanstveno-raziskovalnem središču Koper in predavateljico na Oddelku za azijske študije ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Heleno Motoh. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva<p>Gospodarsko-vojaška moč dežele na oni strani velikega zidu že vsaj 30 let skokovito narašča, s tem pa se postavlja tudi vprašanje, kako bo Kitajska to moč uporabila v mednarodnih odnosih</p><p><p>Januarja lani je v enem svojih govorov kitajski partijski in državni voditelj <strong>Xi Jinping</strong> pripomnil, da sodobni svet pretresajo globinske spremembe, spričo česar se zdi mednarodni položaj naravnost kaotičen. Predsedniku Xiju seveda lahko samo pritrdimo – v zadnjih nekaj letih se je, na primer, pokazalo, da ameriška liberalna demokracija ni tako trdna, kakor smo si mislili v drugi polovici 20. stoletja; da ruska moč ni tako brezzoba, kakor smo si mislili po padcu berlinskega zidu; da bosta računalniška revolucija in globalno segrevanje še bolj, kakor smo si kadarkoli mislili, spremenila pogoje za človeka dostojno življenje na vseh celinah.</p> <p>Seveda pa v ta niz sprememb, ki so zamajale naše razumevanje sveta, spremenila naša pričakovanja glede prihodnosti in vnesla obilo negotovosti v mednarodne odnose, lahko ali celo moramo prišteti še en dejavnik – vsestranski vzpon Ljudske republike Kitajske. Gospodarska in vojaška moč dežele na oni strani velikega zidu že vsaj trideset let nezadržno naraščata, s tem pa se, jasno, z vse večjo ostrino postavlja tudi vprašanje, kako bo Kitajska to moč uporabila? Kaj pravzaprav hoče doseči? Kako si predstavlja idealno urejene meddržavne odnose v 21. stoletju in kje v kontekstu te ureditve navsezadnje vidi samo sebe?</p> <p>To so vprašanja, ki nas zaposlujejo v tokratni Intelekti, ko pred mikrofonom gostimo dve sinologinji – novinarko in dolgoletno zunanjepolitično dopisnico časopisne hiše Delo, <strong>Zorano Baković</strong>, ter raziskovalko pri Znanstveno-raziskovalnem središču Koper in predavateljico na Oddelku za azijske študije ljubljanske Filozofske fakultete, <strong>dr. Heleno Motoh</strong>.</p></p> Tue, 08 Feb 2022 09:10:00 +0000 Sodobna Kitajska - geopolitika Kitajska je dežela številnih nasprotij. V velemestih vzhoda je izrazit razvojni preskok, ki ga je Kitajska naredila v zadnjih desetletjih, najbolj nazoren. Tu najsodobnejša infrastruktura zagotavlja visoko kvaliteto bivanja; za tako rekoč vse storitve potrebujete le pametni telefon. Nagel razvoj je prinesel številne globoke spremembe in prioritete družbe se spreminjajo. Vse manj je občudovanja zahoda, ki je bilo še pred nekaj leti skoraj samoumevno, vse manj je tudi pripravljenosti na nekoč običajne celodnevne delovnike. Nova blaginja je prinesla številne nove možnosti za preživljanje prostega časa in predvsem mladi jih ne želijo zamuditi. Medgeneracijski prepad je vse širši. Pomembno mesto pri oblikovanju mnenj ima seveda kitajski splet, kjer igra pomembno vlogo državna cenzura. Seveda pa od naglo rastoče državne blaginje niso imeli vsi enakih koristi. Ločnica med razvitim kitajskim vzhodom in mnogo manj razvitim zahodom je velika. Na Kitajskem je dostop do temeljne družbene infrastrukture, kot sta zdravstvo in šolstvo, povezan s krajem stalnega prebivališča, ki ga nikakor ni preprosto spremeniti. Pritisk na ključna velemesta, kjer so najboljše institucije, je izreden, konkurenca prav tako. In številnim se visoka življenjska in karierna pričakovanja ne uresničijo. Nekaterim dejavnikom, ki oblikujejo kitajsko družbo danes, smo se posvetili v tokratni Intelekti, v kateri so sodelovali trije sinologi: doc. dr. Maja Veselič, predavateljica na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani; Luka Golež, ki že 7 let živi in študira v Pekingu; Nika Zobec, ki že 8 let živi in dela v Šanghaju.<p>Od visokotehnoloških velemest, kjer se vse opravi prek pametnega telefona, do izrazitih razlik v življenjskih priložnostih, ki jih imajo prebivalci z različnih koncev Kitajske.</p><p><p>Kitajska je dežela številnih nasprotij. V velemestih vzhoda je izrazit razvojni preskok, ki ga je Kitajska naredila v zadnjih desetletjih, najbolj nazoren. Tu najsodobnejša infrastruktura zagotavlja visoko kvaliteto bivanja; za tako rekoč vse storitve potrebujete le pametni telefon.</p> <p>Nagel razvoj je prinesel  številne globoke spremembe in prioritete družbe se spreminjajo. Vse manj je občudovanja zahoda, ki je bilo še pred nekaj leti skoraj samoumevno, vse manj je tudi pripravljenosti na nekoč običajne celodnevne delovnike. Nova blaginja je prinesla številne nove možnosti za preživljanje prostega časa in predvsem mladi jih ne želijo zamuditi. Medgeneracijski prepad je vse širši. Pomembno mesto pri oblikovanju mnenj ima seveda kitajski splet, kjer igra pomembno vlogo državna cenzura.</p> <p>Seveda pa od naglo rastoče državne blaginje niso imeli vsi enakih koristi. Ločnica med razvitim kitajskim vzhodom in mnogo manj razvitim zahodom je velika. Na Kitajskem je dostop do temeljne družbene infrastrukture, kot sta zdravstvo in šolstvo, povezan s krajem stalnega prebivališča, ki ga nikakor ni preprosto spremeniti. Pritisk na ključna velemesta, kjer so najboljše institucije, je izreden, konkurenca prav tako. In številnim se visoka življenjska in karierna pričakovanja ne uresničijo.</p> <p>Nekaterim dejavnikom, ki oblikujejo kitajsko družbo danes, smo se posvetili v tokratni Intelekti, v kateri so sodelovali trije sinologi:</p> <ul> <li><strong>doc. dr. Maja Veselič</strong>, predavateljica na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani;</li> <li><strong>Luka Golež</strong>, ki že 7 let živi in študira v Pekingu;</li> <li><strong>Nika Zobec</strong>, ki že 8 let živi in dela v Šanghaju.</li> </ul></p> 174844123 RTVSLO – Prvi 2906 clean Kitajska je dežela številnih nasprotij. V velemestih vzhoda je izrazit razvojni preskok, ki ga je Kitajska naredila v zadnjih desetletjih, najbolj nazoren. Tu najsodobnejša infrastruktura zagotavlja visoko kvaliteto bivanja; za tako rekoč vse storitve potrebujete le pametni telefon. Nagel razvoj je prinesel številne globoke spremembe in prioritete družbe se spreminjajo. Vse manj je občudovanja zahoda, ki je bilo še pred nekaj leti skoraj samoumevno, vse manj je tudi pripravljenosti na nekoč običajne celodnevne delovnike. Nova blaginja je prinesla številne nove možnosti za preživljanje prostega časa in predvsem mladi jih ne želijo zamuditi. Medgeneracijski prepad je vse širši. Pomembno mesto pri oblikovanju mnenj ima seveda kitajski splet, kjer igra pomembno vlogo državna cenzura. Seveda pa od naglo rastoče državne blaginje niso imeli vsi enakih koristi. Ločnica med razvitim kitajskim vzhodom in mnogo manj razvitim zahodom je velika. Na Kitajskem je dostop do temeljne družbene infrastrukture, kot sta zdravstvo in šolstvo, povezan s krajem stalnega prebivališča, ki ga nikakor ni preprosto spremeniti. Pritisk na ključna velemesta, kjer so najboljše institucije, je izreden, konkurenca prav tako. In številnim se visoka življenjska in karierna pričakovanja ne uresničijo. Nekaterim dejavnikom, ki oblikujejo kitajsko družbo danes, smo se posvetili v tokratni Intelekti, v kateri so sodelovali trije sinologi: doc. dr. Maja Veselič, predavateljica na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani; Luka Golež, ki že 7 let živi in študira v Pekingu; Nika Zobec, ki že 8 let živi in dela v Šanghaju.<p>Od visokotehnoloških velemest, kjer se vse opravi prek pametnega telefona, do izrazitih razlik v življenjskih priložnostih, ki jih imajo prebivalci z različnih koncev Kitajske.</p><p><p>Kitajska je dežela številnih nasprotij. V velemestih vzhoda je izrazit razvojni preskok, ki ga je Kitajska naredila v zadnjih desetletjih, najbolj nazoren. Tu najsodobnejša infrastruktura zagotavlja visoko kvaliteto bivanja; za tako rekoč vse storitve potrebujete le pametni telefon.</p> <p>Nagel razvoj je prinesel  številne globoke spremembe in prioritete družbe se spreminjajo. Vse manj je občudovanja zahoda, ki je bilo še pred nekaj leti skoraj samoumevno, vse manj je tudi pripravljenosti na nekoč običajne celodnevne delovnike. Nova blaginja je prinesla številne nove možnosti za preživljanje prostega časa in predvsem mladi jih ne želijo zamuditi. Medgeneracijski prepad je vse širši. Pomembno mesto pri oblikovanju mnenj ima seveda kitajski splet, kjer igra pomembno vlogo državna cenzura.</p> <p>Seveda pa od naglo rastoče državne blaginje niso imeli vsi enakih koristi. Ločnica med razvitim kitajskim vzhodom in mnogo manj razvitim zahodom je velika. Na Kitajskem je dostop do temeljne družbene infrastrukture, kot sta zdravstvo in šolstvo, povezan s krajem stalnega prebivališča, ki ga nikakor ni preprosto spremeniti. Pritisk na ključna velemesta, kjer so najboljše institucije, je izreden, konkurenca prav tako. In številnim se visoka življenjska in karierna pričakovanja ne uresničijo.</p> <p>Nekaterim dejavnikom, ki oblikujejo kitajsko družbo danes, smo se posvetili v tokratni Intelekti, v kateri so sodelovali trije sinologi:</p> <ul> <li><strong>doc. dr. Maja Veselič</strong>, predavateljica na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani;</li> <li><strong>Luka Golež</strong>, ki že 7 let živi in študira v Pekingu;</li> <li><strong>Nika Zobec</strong>, ki že 8 let živi in dela v Šanghaju.</li> </ul></p> Tue, 01 Feb 2022 09:00:00 +0000 Sodobna Kitajska - družba Zadnji dve leti so se pri razlagi epidemije, covida in cepljenja izpostavili tudi trije sogovorniki tokratne Intelekte. To so: imunolog Alojz Ihan, infektolog Andrej Trampuž in sintezni biolog Roman Jerala. Ali ima cepljenje proti covidu še smisel? Kako večkratno cepljenje vpliva na delovanje imunskega sistema? Ali iz pandemije res že prehajamo v epidemijo? Za odgovore je Iztok Konc poklical v Ljubljano na Medicinsko fakulteto, v Berlin na Kliniko Charite in v Ljubljano na Kemijski inštitut. Kakšna so njihova pojasnila in razlage? Foto: BoBo, AT<p>Ali ima cepljenje proti covidu danes še smisel? Da!</p><p><p>Zadnji dve leti so o epidemiji, covidu in cepljenju govorili tudi trije sogovorniki tokratne Intelekte. To so imunolog <strong>Alojz Ihan,</strong> infektolog <strong>Andrej Trampuž</strong> in sintezni biolog <strong>Roman Jerala.</strong> Ali ima cepljenje proti covidu še smisel? Kako večkratno cepljenje vpliva na delovanje imunskega sistema? Ali iz pandemije res že prehajamo v epidemijo? Za odgovore je Iztok Konc poklical v Ljubljano na Medicinsko fakulteto, v Berlin na Kliniko Charite in v Ljubljano na Kemijski inštitut. Kakšna so njihova pojasnila in razlage?</p></p> 174842168 RTVSLO – Prvi 2336 clean Zadnji dve leti so se pri razlagi epidemije, covida in cepljenja izpostavili tudi trije sogovorniki tokratne Intelekte. To so: imunolog Alojz Ihan, infektolog Andrej Trampuž in sintezni biolog Roman Jerala. Ali ima cepljenje proti covidu še smisel? Kako večkratno cepljenje vpliva na delovanje imunskega sistema? Ali iz pandemije res že prehajamo v epidemijo? Za odgovore je Iztok Konc poklical v Ljubljano na Medicinsko fakulteto, v Berlin na Kliniko Charite in v Ljubljano na Kemijski inštitut. Kakšna so njihova pojasnila in razlage? Foto: BoBo, AT<p>Ali ima cepljenje proti covidu danes še smisel? Da!</p><p><p>Zadnji dve leti so o epidemiji, covidu in cepljenju govorili tudi trije sogovorniki tokratne Intelekte. To so imunolog <strong>Alojz Ihan,</strong> infektolog <strong>Andrej Trampuž</strong> in sintezni biolog <strong>Roman Jerala.</strong> Ali ima cepljenje proti covidu še smisel? Kako večkratno cepljenje vpliva na delovanje imunskega sistema? Ali iz pandemije res že prehajamo v epidemijo? Za odgovore je Iztok Konc poklical v Ljubljano na Medicinsko fakulteto, v Berlin na Kliniko Charite in v Ljubljano na Kemijski inštitut. Kakšna so njihova pojasnila in razlage?</p></p> Tue, 25 Jan 2022 09:05:00 +0000 Ihan, Jerala, Trampuž: Miti o cepljenju in omikronu Naj gre za oskarje ali kresnike, za Nobelove ali Prešernove nagrade, zdi se, da zadnje čase malodane vsaka podelitev priznanj za vrhunske umetnostne dosežke buri duhove in spodbuja neskončna prerekanja na svetovnih oziroma domačih družbenih omrežjih. Najprej so tu seveda vsi tisti, ki se kratko malo ne morejo sprijazniti, da njihov favorit ni bil ustrezno počaščen. V očeh nekaterih drugih nagrade vse prelahko in prepogosto služijo reprodukciji in utrjevanju krivičnih družbenih razmerij, spričo česar pravzaprav izdajajo emancipatorni značaj sleherne resnične umetnosti. Tretji, nasprotno, menijo, da aktivistično razpoloženi žiranti umetnost izdajajo tako, da pri presojanju bolj kakor čisto estetskim kriterijem sledijo svetovno-nazorski všečnosti umetnikov in umetnic. No, spet četrti pa so prepričani, da bi se bilo vsem tem prepirom mogoče izogniti, ko bi polje umetnosti v celoti prepustili trgu, ki naj s stvarnimi podatki o prodajnem uspehu te ali one umetnine pokaže, kje natanko nastajajo presežki – kakor da še nikoli niso slišali za Van Gogha ali Kafko torej. Vtis je, skratka, da se ob vprašanju umetnostnih nagrad razkrivajo številni ideološki antagonizmi, ki – tako na globalni kakor lokalni ravni – prečijo sodobno družbo. Prav zato smo si institucijo umetnostnih nagrad skušali pobliže ogledati v toktratni Intelekti ter brez jeze ali vneme pretehtati, komu vse naj bi nagrade pravzaprav služile in kateri pogoji morajo biti izpolnjeni, da so tovrstna priznanja zares na ravni svoje naloge. Pri tem so nam pomagali naši gostje: zvočna umetnica in kritičarka, Ida Hiršenfelder, pa odgovorna urednica tretjega programa Radia Slovenija, programa Ars, Ingrid Kovač Brus, potem režiser in direktor Prešernovega gledališča Kranj, Jure Novak, ter dr. Samo Rugelj, odgovorni urednik knjižne revije Bukla in založbe UmCo. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: geralt (Pixabay)<p>Priznanja za vrhunske dosežke v polju umetnosti lahko pomagajao ustvarjalcem, javnosti in trgu. Zakaj se torej o njih tako pogosto prerekamo?</p><p><p>Naj gre za oskarje ali kresnike, za Nobelove ali Prešernove nagrade, zdi se, da zadnje čase malodane vsaka podelitev priznanj za vrhunske umetnostne dosežke buri duhove in spodbuja neskončna prerekanja na svetovnih oziroma domačih družbenih omrežjih. Najprej so tu seveda vsi tisti, ki se kratko malo ne morejo sprijazniti, da njihov favorit ni bil ustrezno počaščen. V očeh nekaterih drugih nagrade vse prelahko in prepogosto služijo reprodukciji in utrjevanju krivičnih družbenih razmerij, spričo česar pravzaprav izdajajo emancipatorni značaj sleherne resnične umetnosti. Tretji, nasprotno, menijo, da aktivistično razpoloženi žiranti umetnost izdajajo tako, da pri presojanju bolj kakor čisto estetskim kriterijem sledijo svetovno-nazorski všečnosti umetnikov in umetnic. No, spet četrti pa so prepričani, da bi se bilo vsem tem prepirom mogoče izogniti, ko bi polje umetnosti v celoti prepustili trgu, ki naj s stvarnimi podatki o prodajnem uspehu te ali one umetnine pokaže, kje natanko nastajajo presežki – kakor da še nikoli niso slišali za <strong>Van Gogha</strong> ali <strong>Kafko</strong> torej.</p> <p>Vtis je, skratka, da se ob vprašanju umetnostnih nagrad razkrivajo številni ideološki antagonizmi, ki – tako na globalni kakor lokalni ravni – prečijo sodobno družbo. Prav zato si institucijo umetnostnih nagrad skušamo pobliže ogledati v toktratni Intelekti ter brez jeze ali vneme pretehtati, komu vse naj bi nagrade pravzaprav služile in kateri pogoji morajo biti izpolnjeni, da so tovrstna priznanja zares na ravni svoje naloge. Pri tem nam pomagajo naši gostje: zvočna umetnica in kritičarka, <strong>Ida Hiršenfelder</strong>, pa odgovorna urednica tretjega programa Radia Slovenija, programa Ars, <strong>Ingrid Kovač Brus</strong>, potem režiser in direktor Prešernovega gledališča Kranj, <strong>Jure Novak</strong>, ter <strong>dr. Samo Rugelj</strong>, odgovorni urednik knjižne revije Bukla in založbe UmCo.</p></p> 174840264 RTVSLO – Prvi 3469 clean Naj gre za oskarje ali kresnike, za Nobelove ali Prešernove nagrade, zdi se, da zadnje čase malodane vsaka podelitev priznanj za vrhunske umetnostne dosežke buri duhove in spodbuja neskončna prerekanja na svetovnih oziroma domačih družbenih omrežjih. Najprej so tu seveda vsi tisti, ki se kratko malo ne morejo sprijazniti, da njihov favorit ni bil ustrezno počaščen. V očeh nekaterih drugih nagrade vse prelahko in prepogosto služijo reprodukciji in utrjevanju krivičnih družbenih razmerij, spričo česar pravzaprav izdajajo emancipatorni značaj sleherne resnične umetnosti. Tretji, nasprotno, menijo, da aktivistično razpoloženi žiranti umetnost izdajajo tako, da pri presojanju bolj kakor čisto estetskim kriterijem sledijo svetovno-nazorski všečnosti umetnikov in umetnic. No, spet četrti pa so prepričani, da bi se bilo vsem tem prepirom mogoče izogniti, ko bi polje umetnosti v celoti prepustili trgu, ki naj s stvarnimi podatki o prodajnem uspehu te ali one umetnine pokaže, kje natanko nastajajo presežki – kakor da še nikoli niso slišali za Van Gogha ali Kafko torej. Vtis je, skratka, da se ob vprašanju umetnostnih nagrad razkrivajo številni ideološki antagonizmi, ki – tako na globalni kakor lokalni ravni – prečijo sodobno družbo. Prav zato smo si institucijo umetnostnih nagrad skušali pobliže ogledati v toktratni Intelekti ter brez jeze ali vneme pretehtati, komu vse naj bi nagrade pravzaprav služile in kateri pogoji morajo biti izpolnjeni, da so tovrstna priznanja zares na ravni svoje naloge. Pri tem so nam pomagali naši gostje: zvočna umetnica in kritičarka, Ida Hiršenfelder, pa odgovorna urednica tretjega programa Radia Slovenija, programa Ars, Ingrid Kovač Brus, potem režiser in direktor Prešernovega gledališča Kranj, Jure Novak, ter dr. Samo Rugelj, odgovorni urednik knjižne revije Bukla in založbe UmCo. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: geralt (Pixabay)<p>Priznanja za vrhunske dosežke v polju umetnosti lahko pomagajao ustvarjalcem, javnosti in trgu. Zakaj se torej o njih tako pogosto prerekamo?</p><p><p>Naj gre za oskarje ali kresnike, za Nobelove ali Prešernove nagrade, zdi se, da zadnje čase malodane vsaka podelitev priznanj za vrhunske umetnostne dosežke buri duhove in spodbuja neskončna prerekanja na svetovnih oziroma domačih družbenih omrežjih. Najprej so tu seveda vsi tisti, ki se kratko malo ne morejo sprijazniti, da njihov favorit ni bil ustrezno počaščen. V očeh nekaterih drugih nagrade vse prelahko in prepogosto služijo reprodukciji in utrjevanju krivičnih družbenih razmerij, spričo česar pravzaprav izdajajo emancipatorni značaj sleherne resnične umetnosti. Tretji, nasprotno, menijo, da aktivistično razpoloženi žiranti umetnost izdajajo tako, da pri presojanju bolj kakor čisto estetskim kriterijem sledijo svetovno-nazorski všečnosti umetnikov in umetnic. No, spet četrti pa so prepričani, da bi se bilo vsem tem prepirom mogoče izogniti, ko bi polje umetnosti v celoti prepustili trgu, ki naj s stvarnimi podatki o prodajnem uspehu te ali one umetnine pokaže, kje natanko nastajajo presežki – kakor da še nikoli niso slišali za <strong>Van Gogha</strong> ali <strong>Kafko</strong> torej.</p> <p>Vtis je, skratka, da se ob vprašanju umetnostnih nagrad razkrivajo številni ideološki antagonizmi, ki – tako na globalni kakor lokalni ravni – prečijo sodobno družbo. Prav zato si institucijo umetnostnih nagrad skušamo pobliže ogledati v toktratni Intelekti ter brez jeze ali vneme pretehtati, komu vse naj bi nagrade pravzaprav služile in kateri pogoji morajo biti izpolnjeni, da so tovrstna priznanja zares na ravni svoje naloge. Pri tem nam pomagajo naši gostje: zvočna umetnica in kritičarka, <strong>Ida Hiršenfelder</strong>, pa odgovorna urednica tretjega programa Radia Slovenija, programa Ars, <strong>Ingrid Kovač Brus</strong>, potem režiser in direktor Prešernovega gledališča Kranj, <strong>Jure Novak</strong>, ter <strong>dr. Samo Rugelj</strong>, odgovorni urednik knjižne revije Bukla in založbe UmCo.</p></p> Tue, 18 Jan 2022 09:10:00 +0000 Čemu nagrade za umetnost? Mladi, rojeni med letoma 1995 in 2010, so po večini še vpeti v izobraževalni sistem, nekateri pa so že stopili na trg dela. A njihove vrednote, navade, pričakovanja in znanja se razlikujejo od prejšnjih generacij. Po večini so še vpeti v izobraževalni sistem, nekateri pa so že stopili na trg dela. Odraščali so s sodobno tehnologijo in internetom ter v času svetovne gospodarske krize, kako je to vplivalo nanje? In kako se jim bo moral prilagoditi tudi trg dela? Več v Intelekti.<p>Kdo so "zoomerji", kaj prinašajo na trg dela in kakšno vlogo imajo/bodo imeli v družbi? </p><p><p>Mladi, rojeni med letoma 1995 in 2010, so po večini še vpeti v izobraževalni sistem, nekateri pa so že stopili na trg dela. A njihove vrednote, navade, pričakovanja in znanja se razlikujejo od prejšnjih generacij. Po baby boom generaciji, ki je prisegala na izobrazbo in trdo delo, po dokaj črnogledi generaciji X, ki daje poudarek kakovostnemu zasebnemu življenju, po vase usmerjenih in sposobnih milenijcih, prihajajo zdaj v ospredje predstavniki generacije Z. Mladi, rojeni v drugi polovici 90'ih let pa tja do leta 2010, so po večini še vpeti v izobraževalni sistem, nekateri pa so že stopili na trg dela. Odraščali so s sodobno tehnologijo in internetom ter v času svetovne gospodarske krize.</p> <p>Čeprav se ne moremo izogniti določeni stopnji posploševanja, pa je poznavanje generacij, s katerimi imamo ali pa bomo imeli opravka kot učitelji, delodajalci, ponudniki blaga in storitev, sodelavci, vodje, odločevalci, ključno. Kakšne vrednote imajo pripadniki generacije Z? V katerih znanjih prekašajo vse prejšnje? Kako delujejo v delovnem okolju in kaj pričakujejo od delodajalcev? Smo kot družba pripravljeni na generacijo Z, ki je najštevilčnejša generacija na svetu? O tem z gostjami Intelekte, to so: sociologinja <strong>doc. dr. Andreja Živoder</strong> s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani, <strong>Alenka Kraljič</strong>, psihologinja in direktorica operativnega poslovanja v kadrovskem podjetju Trenkwalder, in <strong>Damjana Ocvirk</strong>, direktorica prodaje v podjetju Trenkwalder.</p></p> 174838507 RTVSLO – Prvi 3069 clean Mladi, rojeni med letoma 1995 in 2010, so po večini še vpeti v izobraževalni sistem, nekateri pa so že stopili na trg dela. A njihove vrednote, navade, pričakovanja in znanja se razlikujejo od prejšnjih generacij. Po večini so še vpeti v izobraževalni sistem, nekateri pa so že stopili na trg dela. Odraščali so s sodobno tehnologijo in internetom ter v času svetovne gospodarske krize, kako je to vplivalo nanje? In kako se jim bo moral prilagoditi tudi trg dela? Več v Intelekti.<p>Kdo so "zoomerji", kaj prinašajo na trg dela in kakšno vlogo imajo/bodo imeli v družbi? </p><p><p>Mladi, rojeni med letoma 1995 in 2010, so po večini še vpeti v izobraževalni sistem, nekateri pa so že stopili na trg dela. A njihove vrednote, navade, pričakovanja in znanja se razlikujejo od prejšnjih generacij. Po baby boom generaciji, ki je prisegala na izobrazbo in trdo delo, po dokaj črnogledi generaciji X, ki daje poudarek kakovostnemu zasebnemu življenju, po vase usmerjenih in sposobnih milenijcih, prihajajo zdaj v ospredje predstavniki generacije Z. Mladi, rojeni v drugi polovici 90'ih let pa tja do leta 2010, so po večini še vpeti v izobraževalni sistem, nekateri pa so že stopili na trg dela. Odraščali so s sodobno tehnologijo in internetom ter v času svetovne gospodarske krize.</p> <p>Čeprav se ne moremo izogniti določeni stopnji posploševanja, pa je poznavanje generacij, s katerimi imamo ali pa bomo imeli opravka kot učitelji, delodajalci, ponudniki blaga in storitev, sodelavci, vodje, odločevalci, ključno. Kakšne vrednote imajo pripadniki generacije Z? V katerih znanjih prekašajo vse prejšnje? Kako delujejo v delovnem okolju in kaj pričakujejo od delodajalcev? Smo kot družba pripravljeni na generacijo Z, ki je najštevilčnejša generacija na svetu? O tem z gostjami Intelekte, to so: sociologinja <strong>doc. dr. Andreja Živoder</strong> s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani, <strong>Alenka Kraljič</strong>, psihologinja in direktorica operativnega poslovanja v kadrovskem podjetju Trenkwalder, in <strong>Damjana Ocvirk</strong>, direktorica prodaje v podjetju Trenkwalder.</p></p> Tue, 11 Jan 2022 11:07:00 +0000 Generacija Z Ženske zbolevajo za boleznimi, ki so značilne za vse spole, hkrati pa so ogrožene tudi zaradi svoje seksualne in reproduktivne vloge, s čimer je povezan velik del bremena bolezni žensk. Slovenija je ena redkih držav na svetu, kjer imajo ženske prosto dostopnost do specialistk in specialistov ginekologije in porodništva na primarnem nivoju. Svojo osebno ginekologinjo ali ginekologa si lahko izbere dekle že, ko dopolni 13 let. Prvi preventivni pregled brisa na materničnem vratu imajo pri 20. Profesorica doktorica Vesna Leskošek: "To, da imamo lahko redne preglede, ki preprečujejo razvoj rakavih obolenj, ki takoj zaznajo vnetja in ostale bolezni, ki nam pomagajo pri tem, da spolnost uživamo in ne samo nudimo, je strašansko pomembno, da lahko funkcioniramo v družbi." Sistem je danes v slabem stanju, ginekologinj in giniekologov je že zdaj premalo, prihaja val upokojitev. Glede na sklep Razširjenega strokovnega kolegija za ginekologijo in porodništvo so glavarinski normativi 4000 opredeljenih žensk na en program. Kot pojasnjuje ginekologinja in vodja delovne skupine za pripravo strategije na področju ginekologije in porodništva pri zdravniški zbornici Slovenije Mojca Grebenc, večina ginekoloških timov normative presega, saj je povprečje pacientk na program 4600: "V tistih ambulantah, ki so bolj približane tem normativom, je boljša dostopnost za pacientke. Višja kot je glavarina, slabša je dostopnost." Na Hrvašem, kjer so imeli podoben sistem, je stanje precej slabše. Na dalmatinskih otokih ordinacij sploh ni, na celini pa vse več žensk obiskuje zasebne ordinacije, čeprav zavarovalnica krije celotno zdravstveno oskrbo žensk. Razen splava, ki je plačljiv. Dostopnost pa krni še pravica zdravstvenih delavk in delavcev do ugovora vesti. Ta obstaja od leta 2003, v primeru splava jo uveljavlja že polovica vseh ginekologov in ginekologinj, razlaga ustanoviteljica in urednica portala reci.hr Renata Ivanović: "Obstajajo bolnišnice, v katerih ženske ne morejo opraviti splava, saj se celotno zdravstveno osebje sklicuje na ugovor vesti. Tega lahko, in nekateri tudi ga uveljavljajo, pri postopkih medicinske umetne oploditve. Obstajajo tendence, da bi pravico do sklicevanja na ugovor vesti imeli tudi farmacevti. Se je že zgodilo, da farmacevt zaradi ugovora vesti ni želel izdati predpisane hormonske kontracepcije." Poleg sistemskega nižanja standardov za zagotavljanje seksualnega in reproduktivnega zdravja žensk, je problem tudi ozaveščanje in izobraževanje. Polarizacijo in nasprotujoča mnenja lahko vidimo na vseh področjih – tudi na področju ginekologije se širijo prepričanja o tem, da je kemija slaba, narava pa dobra. Ginekologinja, porodničarka, sociologinja in seksologinja doktorica Gabrijela Simetinger: "Ženske bi želele z naravnimi metodami uravnavati rojstva, tudi partnerji jim to svetujejo: Saj ne rabiš te kemije jesti, zakaj bi se mučila s tem." Ne zavedamo se več, da bi bile usode številnih žensk brez njih povsem drugačne, poudarja upokojena ginekologinja doktorica Mateja Kožuh Novak: "Zato je zelo važno, da pridejo vse ženske zraven. Ker tiste, ki ne grejo, ki si ne upajo ali pa se bojijo, da ne bodo mogle plačati, tudi umrejo." V tokratni oddaji bomo zato spomnili na dosežke sistemskega in celovitega zdravstvenega varstva žensk.<p>Za ustrezno ginekološko obravnavo vseh žensk bi potrebovali 50 ginekoloških ekip več</p><p><p>Ženske zbolevajo za boleznimi, ki so značilne za vse spole, hkrati pa so ogrožene tudi zaradi svoje seksualne in reproduktivne vloge, s čimer je povezan velik del bremena bolezni žensk. Slovenija je ena redkih držav na svetu, v kateri imajo ženske prosto dostopnost do specialistk in specialistov ginekologije in porodništva na primarni ravni. Svojo osebno ginekologinjo ali ginekologa si lahko izbere že dekle, ko dopolni 13 let. Prvi preventivni pregled imajo lahko pri 20. Profesorica doktorica <strong>Vesna Leskošek</strong>:</p> <blockquote><p>"To, da imamo lahko redne preglede, ki preprečujejo razvoj rakavih obolenj, ki takoj zaznajo vnetja in preostale bolezni, ki nam pomagajo pri tem, da spolnost uživamo in ne samo ponujamo, je strašansko pomembno, da lahko funkcioniramo v družbi."</p></blockquote> <p>Sistem je danes v slabem stanju, ginekologinj in giniekologov je že zdaj premalo, prihaja val upokojitev. Glede na sklep Razširjenega strokovnega kolegija za ginekologijo in porodništvo so glavarinski normativi 4000 opredeljenih žensk na en program. Kot pojasnjuje ginekologinja in vodja delovne skupine za pripravo strategije na področju ginekologije in porodništva pri zdravniški zbornici Slovenije <strong>Mojca Grebenc</strong>, večina ginekoloških timov normative presega, saj je povprečje pacientk na program 4600:</p> <blockquote><p>"Tiste ambulante, ki so bolj približane tem normativom, imajo boljšo dostopnost za pacientke. Višja ko je glavarina, slabša je dostopnost."</p></blockquote> <p>Na Hrvašem, kjer so imeli podoben sistem, je stanje še slabše. Na dalmatinskih otokih ordinacij sploh ni, na celini pa vse več žensk obiskuje zasebne ordinacije, čeprav zavarovalnica krije celotno zdravstveno oskrbo žensk. Razen splava, ki je plačljiv. Dostopnost pa krni še pravica zdravstvenih delavk in delavcev do ugovora vesti. Ta obstaja od leta 2003, v primeru splava jo uveljavlja že polovica vseh ginekologov, razlaga ustanoviteljica in urednica portala <a>reci.hr</a> <strong>Renata Ivanović</strong>:</p> <blockquote><p>"Obstajajo bolnišnice, v katerih ženske ne morejo opraviti splava, saj se celotno zdravstveno osebje sklicuje na ugovor vesti, ki ga lahko uveljavljajo, in nekateri tudi ga, pri postopkih medicinske umetne oploditve. Obstajajo tendence, da bi pravico do sklicevanja na ugovor vesti imeli tudi farmacevti. Se je že zgodilo, da farmacevt zaradi ugovora vesti ni želel izdati predpisane hormonske kontracepcije."</p></blockquote> <p>Poleg sistemskega nižanja standardov za zagotavljanje seksualnega in reproduktivnega zdravja žensk sta problem tudi ozaveščanje in izobraževanje. Polarizacijo in nasprotujoča si mnenja lahko vidimo na vseh področjih – tudi na področju ginekologije se širijo prepričanja o tem, da je kemija slaba, narava pa dobra. Ginekologinja, porodničarka, sociologinja in seksologinja doktorica <strong>Gabrijela Simetinger</strong>:</p> <blockquote><p>"Ženske bi želele z naravnimi metodami uravnavati rojstva, tudi partnerji jim to svetujejo: Saj ti ni treba jesti te kemije, zakaj bi se mučila s tem."</p></blockquote> <p>Ne zavedamo se več, da bi bile usode številnih žensk brez njih povsem drugačne, poudarja upokojena ginekologinja doktorica <strong>Mateja Kožuh Novak</strong>:</p> <blockquote><p>"Zato je zelo pomembno, da pridejo vse ženske zraven. Ker tiste, ki ne grejo, ki si ne upajo ali pa se bojijo, da ne bodo mogle plačati, tudi umrejo."</p></blockquote> <p>V tokratni oddaji bomo zato spomnili na dosežke sistemskega in celovitega zdravstvenega varstva žensk.</p></p> 174836638 RTVSLO – Prvi 2933 clean Ženske zbolevajo za boleznimi, ki so značilne za vse spole, hkrati pa so ogrožene tudi zaradi svoje seksualne in reproduktivne vloge, s čimer je povezan velik del bremena bolezni žensk. Slovenija je ena redkih držav na svetu, kjer imajo ženske prosto dostopnost do specialistk in specialistov ginekologije in porodništva na primarnem nivoju. Svojo osebno ginekologinjo ali ginekologa si lahko izbere dekle že, ko dopolni 13 let. Prvi preventivni pregled brisa na materničnem vratu imajo pri 20. Profesorica doktorica Vesna Leskošek: "To, da imamo lahko redne preglede, ki preprečujejo razvoj rakavih obolenj, ki takoj zaznajo vnetja in ostale bolezni, ki nam pomagajo pri tem, da spolnost uživamo in ne samo nudimo, je strašansko pomembno, da lahko funkcioniramo v družbi." Sistem je danes v slabem stanju, ginekologinj in giniekologov je že zdaj premalo, prihaja val upokojitev. Glede na sklep Razširjenega strokovnega kolegija za ginekologijo in porodništvo so glavarinski normativi 4000 opredeljenih žensk na en program. Kot pojasnjuje ginekologinja in vodja delovne skupine za pripravo strategije na področju ginekologije in porodništva pri zdravniški zbornici Slovenije Mojca Grebenc, večina ginekoloških timov normative presega, saj je povprečje pacientk na program 4600: "V tistih ambulantah, ki so bolj približane tem normativom, je boljša dostopnost za pacientke. Višja kot je glavarina, slabša je dostopnost." Na Hrvašem, kjer so imeli podoben sistem, je stanje precej slabše. Na dalmatinskih otokih ordinacij sploh ni, na celini pa vse več žensk obiskuje zasebne ordinacije, čeprav zavarovalnica krije celotno zdravstveno oskrbo žensk. Razen splava, ki je plačljiv. Dostopnost pa krni še pravica zdravstvenih delavk in delavcev do ugovora vesti. Ta obstaja od leta 2003, v primeru splava jo uveljavlja že polovica vseh ginekologov in ginekologinj, razlaga ustanoviteljica in urednica portala reci.hr Renata Ivanović: "Obstajajo bolnišnice, v katerih ženske ne morejo opraviti splava, saj se celotno zdravstveno osebje sklicuje na ugovor vesti. Tega lahko, in nekateri tudi ga uveljavljajo, pri postopkih medicinske umetne oploditve. Obstajajo tendence, da bi pravico do sklicevanja na ugovor vesti imeli tudi farmacevti. Se je že zgodilo, da farmacevt zaradi ugovora vesti ni želel izdati predpisane hormonske kontracepcije." Poleg sistemskega nižanja standardov za zagotavljanje seksualnega in reproduktivnega zdravja žensk, je problem tudi ozaveščanje in izobraževanje. Polarizacijo in nasprotujoča mnenja lahko vidimo na vseh področjih – tudi na področju ginekologije se širijo prepričanja o tem, da je kemija slaba, narava pa dobra. Ginekologinja, porodničarka, sociologinja in seksologinja doktorica Gabrijela Simetinger: "Ženske bi želele z naravnimi metodami uravnavati rojstva, tudi partnerji jim to svetujejo: Saj ne rabiš te kemije jesti, zakaj bi se mučila s tem." Ne zavedamo se več, da bi bile usode številnih žensk brez njih povsem drugačne, poudarja upokojena ginekologinja doktorica Mateja Kožuh Novak: "Zato je zelo važno, da pridejo vse ženske zraven. Ker tiste, ki ne grejo, ki si ne upajo ali pa se bojijo, da ne bodo mogle plačati, tudi umrejo." V tokratni oddaji bomo zato spomnili na dosežke sistemskega in celovitega zdravstvenega varstva žensk.<p>Za ustrezno ginekološko obravnavo vseh žensk bi potrebovali 50 ginekoloških ekip več</p><p><p>Ženske zbolevajo za boleznimi, ki so značilne za vse spole, hkrati pa so ogrožene tudi zaradi svoje seksualne in reproduktivne vloge, s čimer je povezan velik del bremena bolezni žensk. Slovenija je ena redkih držav na svetu, v kateri imajo ženske prosto dostopnost do specialistk in specialistov ginekologije in porodništva na primarni ravni. Svojo osebno ginekologinjo ali ginekologa si lahko izbere že dekle, ko dopolni 13 let. Prvi preventivni pregled imajo lahko pri 20. Profesorica doktorica <strong>Vesna Leskošek</strong>:</p> <blockquote><p>"To, da imamo lahko redne preglede, ki preprečujejo razvoj rakavih obolenj, ki takoj zaznajo vnetja in preostale bolezni, ki nam pomagajo pri tem, da spolnost uživamo in ne samo ponujamo, je strašansko pomembno, da lahko funkcioniramo v družbi."</p></blockquote> <p>Sistem je danes v slabem stanju, ginekologinj in giniekologov je že zdaj premalo, prihaja val upokojitev. Glede na sklep Razširjenega strokovnega kolegija za ginekologijo in porodništvo so glavarinski normativi 4000 opredeljenih žensk na en program. Kot pojasnjuje ginekologinja in vodja delovne skupine za pripravo strategije na področju ginekologije in porodništva pri zdravniški zbornici Slovenije <strong>Mojca Grebenc</strong>, večina ginekoloških timov normative presega, saj je povprečje pacientk na program 4600:</p> <blockquote><p>"Tiste ambulante, ki so bolj približane tem normativom, imajo boljšo dostopnost za pacientke. Višja ko je glavarina, slabša je dostopnost."</p></blockquote> <p>Na Hrvašem, kjer so imeli podoben sistem, je stanje še slabše. Na dalmatinskih otokih ordinacij sploh ni, na celini pa vse več žensk obiskuje zasebne ordinacije, čeprav zavarovalnica krije celotno zdravstveno oskrbo žensk. Razen splava, ki je plačljiv. Dostopnost pa krni še pravica zdravstvenih delavk in delavcev do ugovora vesti. Ta obstaja od leta 2003, v primeru splava jo uveljavlja že polovica vseh ginekologov, razlaga ustanoviteljica in urednica portala <a>reci.hr</a> <strong>Renata Ivanović</strong>:</p> <blockquote><p>"Obstajajo bolnišnice, v katerih ženske ne morejo opraviti splava, saj se celotno zdravstveno osebje sklicuje na ugovor vesti, ki ga lahko uveljavljajo, in nekateri tudi ga, pri postopkih medicinske umetne oploditve. Obstajajo tendence, da bi pravico do sklicevanja na ugovor vesti imeli tudi farmacevti. Se je že zgodilo, da farmacevt zaradi ugovora vesti ni želel izdati predpisane hormonske kontracepcije."</p></blockquote> <p>Poleg sistemskega nižanja standardov za zagotavljanje seksualnega in reproduktivnega zdravja žensk sta problem tudi ozaveščanje in izobraževanje. Polarizacijo in nasprotujoča si mnenja lahko vidimo na vseh področjih – tudi na področju ginekologije se širijo prepričanja o tem, da je kemija slaba, narava pa dobra. Ginekologinja, porodničarka, sociologinja in seksologinja doktorica <strong>Gabrijela Simetinger</strong>:</p> <blockquote><p>"Ženske bi želele z naravnimi metodami uravnavati rojstva, tudi partnerji jim to svetujejo: Saj ti ni treba jesti te kemije, zakaj bi se mučila s tem."</p></blockquote> <p>Ne zavedamo se več, da bi bile usode številnih žensk brez njih povsem drugačne, poudarja upokojena ginekologinja doktorica <strong>Mateja Kožuh Novak</strong>:</p> <blockquote><p>"Zato je zelo pomembno, da pridejo vse ženske zraven. Ker tiste, ki ne grejo, ki si ne upajo ali pa se bojijo, da ne bodo mogle plačati, tudi umrejo."</p></blockquote> <p>V tokratni oddaji bomo zato spomnili na dosežke sistemskega in celovitega zdravstvenega varstva žensk.</p></p> Tue, 04 Jan 2022 09:00:00 +0000 Primarna ginekologija visi na nitki Leto 2021 je bilo v marsičem podobno letu poprej, koronavirus je še vedno med nami, izteka se že drugo leto odkar živimo z omejitvami, za katere smo upali, da bodo začasne, marsikaj kar se nam je še včeraj zdelo nepredstavljivo, je danes samoumevno in ko se oziramo nazaj ugotavljamo, da t.i. nova normalnost na žalost ni prinesla dosti spodbudnega. V naših Intelektah, tudi letos jih je bilo več kot petdeset, smo poskušali aktualno dogajanje umestiti v širši kontekst in misliti vse tisto, kar morda ni očitno na prvi pogled, a močno kroji našo realnost. V letošnji zadnji Intelekti smo zbrali nekaj oddaj, katerih teme so bistveno zaznamovale leto 2021. Od širše problematike povezane z epidemijo, situacije na intenzivnih covid oddelkih, položaja najšibkejših v družbi, povečanega javnega dolga, vzpona sovražnosti in nasilja, pa vse do analiz dogajanj daleč onkraj naših meja in tematiziranja novih tehnologij, prednosti ter pasti njihove rabe.<p>Leto 2021 skozi prizmo Intelekte</p><p><p>Leto 2021 je bilo v marsičem podobno letu poprej, koronavirus je še vedno med nami, izteka se že drugo leto odkar živimo z omejitvami, za katere smo upali, da bodo začasne, zdi se, da je svet še bolj polariziran kot je bil, marsikaj, kar se nam je še včeraj zdelo nepredstavljivo, je danes samoumevno in ko se oziramo nazaj ugotavljamo, da t.i. nova normalnost na žalost ni prinesla veliko spodbudnega. V naših Intelektah, tudi letos jih je bilo več kot petdeset, smo poskušali kompleksno aktualno dogajanje umestiti v širši kontekst in misliti vse tisto, kar morda ni očitno na prvi pogled, a močno kroji našo realnost. V letošnji zadnji Intelekti smo zbrali nekaj oddaj, katerih teme so bistveno zaznamovale leto 2021. Od širše problematike povezane z epidemijo, skrb vzbujajoče situacije na intenzivnih covid oddelkih, položaja otrok, mladih ter najšibkejših članov naše družbe, problema povečanega javnega dolga, vzpona sovražnosti in nasilja, pa vse do analiz dogajanj daleč onkraj naših meja, na Japonskem in v Veliki Britaniji in tematiziranja prednosti ter pasti rabe novih tehnologij, smo zbrali v zadnji letošnji oddaji Intelekta.</p></p> 174834752 RTVSLO – Prvi 3167 clean Leto 2021 je bilo v marsičem podobno letu poprej, koronavirus je še vedno med nami, izteka se že drugo leto odkar živimo z omejitvami, za katere smo upali, da bodo začasne, marsikaj kar se nam je še včeraj zdelo nepredstavljivo, je danes samoumevno in ko se oziramo nazaj ugotavljamo, da t.i. nova normalnost na žalost ni prinesla dosti spodbudnega. V naših Intelektah, tudi letos jih je bilo več kot petdeset, smo poskušali aktualno dogajanje umestiti v širši kontekst in misliti vse tisto, kar morda ni očitno na prvi pogled, a močno kroji našo realnost. V letošnji zadnji Intelekti smo zbrali nekaj oddaj, katerih teme so bistveno zaznamovale leto 2021. Od širše problematike povezane z epidemijo, situacije na intenzivnih covid oddelkih, položaja najšibkejših v družbi, povečanega javnega dolga, vzpona sovražnosti in nasilja, pa vse do analiz dogajanj daleč onkraj naših meja in tematiziranja novih tehnologij, prednosti ter pasti njihove rabe.<p>Leto 2021 skozi prizmo Intelekte</p><p><p>Leto 2021 je bilo v marsičem podobno letu poprej, koronavirus je še vedno med nami, izteka se že drugo leto odkar živimo z omejitvami, za katere smo upali, da bodo začasne, zdi se, da je svet še bolj polariziran kot je bil, marsikaj, kar se nam je še včeraj zdelo nepredstavljivo, je danes samoumevno in ko se oziramo nazaj ugotavljamo, da t.i. nova normalnost na žalost ni prinesla veliko spodbudnega. V naših Intelektah, tudi letos jih je bilo več kot petdeset, smo poskušali kompleksno aktualno dogajanje umestiti v širši kontekst in misliti vse tisto, kar morda ni očitno na prvi pogled, a močno kroji našo realnost. V letošnji zadnji Intelekti smo zbrali nekaj oddaj, katerih teme so bistveno zaznamovale leto 2021. Od širše problematike povezane z epidemijo, skrb vzbujajoče situacije na intenzivnih covid oddelkih, položaja otrok, mladih ter najšibkejših članov naše družbe, problema povečanega javnega dolga, vzpona sovražnosti in nasilja, pa vse do analiz dogajanj daleč onkraj naših meja, na Japonskem in v Veliki Britaniji in tematiziranja prednosti ter pasti rabe novih tehnologij, smo zbrali v zadnji letošnji oddaji Intelekta.</p></p> Tue, 28 Dec 2021 09:10:00 +0000 Intelekta - Izbor leta 2021 Po tem ko smo se vsaj v zahodnem svetu v preteklih desetletjih navadili, da se z inflacijo tako rekoč ne ukvarjamo resno, občasno strašenje z dviganjem cen pa se je uporabljalo bolj ali manj le kot ideološko motiviran argument proti trošenju države v gospodarskih krizah, se zdi, da so danes strahovi pred inflacijo vendarle nekoliko bolj upravičeni. Četudi ta za zdaj še ni tako zelo visoka – v Sloveniji je denimo novembra dosegla dobre štiri in pol odstotke, kar je še vedno manj kot v času pregrevanja gospodarstva pred finančno gospodarsko krizo dobro desetletje nazaj – se namreč v evroobmočju medletna inflacija dviga že proti 5 odstotkom, v Združenih državah pa skoraj 7 odstotna rast cen v zadnjih dvanajstih mesecih predstavlja celo najvišjo letno rast inflacije od leta 1982. Čeprav o inflaciji kot enem najpomembnejših in tudi politično najbolj občutljivih ekonomskih kazalcev danes tako ponovno veliko govorimo, pa le redko skušamo resnično razumeti kompleksnost tega pojava. V tokratni Intelekti bomo zato skušali v grobem osvetlili, kaj inflacija sploh je, kako nastane oziroma je nastajala skozi zgodovino, kateri ekonomski, geopolitični in družbeni premiki so botrovali temu, da je bila v preteklih desetletjih v razvitem svetu tako nizka in v kakšni situaciji smo se v tem oziru znašli danes, pa tudi na kateri točki ta sicer v tržnih gospodarstvih vedno prisoten pojav sploh postane problematičen in kako ga je mogoče reševati. Pri tem nam bodo pomagali profesor na ljubljanski Ekonomske fakulteti dr. Bogomir Kovač, strokovni sodelavec na isti visokošolski ustanovi Igor Feketija in analitik na Gospodarski zbornici Slovenije Bojan Ivanc. Oddajo je pripravila Alja Zore.<p>Na inflacijo lahko vpliva vse od pretrganih dobavnih verig, kartelnih dogovorov naftnih držav in devalvacije valute pa do investicij v gospodarstvo, naših ekonomskih pričakovanj in višanja plač delavcev na Kitajskem</p><p><p>Po tem ko smo se vsaj v zahodnem svetu v preteklih desetletjih navadili, da se z inflacijo tako rekoč ne ukvarjamo resno, občasno strašenje z dviganjem cen pa se je uporabljalo bolj ali manj le kot ideološko motiviran argument proti trošenju države v gospodarskih krizah, se zdi, da so danes strahovi pred inflacijo vendarle nekoliko bolj upravičeni. Četudi ta za zdaj še ni tako zelo visoka – v Sloveniji je denimo novembra dosegla dobre štiri in pol odstotke, kar je še vedno manj kot v času pregrevanja gospodarstva pred finančno gospodarsko krizo dobro desetletje nazaj – se namreč v evroobmočju medletna inflacija dviga že proti 5 odstotkom, v Združenih državah pa skoraj 7 odstotna rast cen v zadnjih dvanajstih mesecih predstavlja celo najvišjo letno rast inflacije od leta 1982. Čeprav o inflaciji kot enem najpomembnejših in tudi politično najbolj občutljivih ekonomskih kazalcev danes tako ponovno veliko govorimo, pa le redko skušamo resnično razumeti kompleksnost tega pojava. V tokratni Intelekti bomo zato skušali v grobem osvetlili, kaj inflacija sploh je, kako nastane oziroma je nastajala skozi zgodovino, kateri ekonomski, geopolitični in družbeni premiki so botrovali temu, da je bila v preteklih desetletjih v razvitem svetu tako nizka in v kakšni situaciji smo se v tem oziru znašli danes, pa tudi na kateri točki ta sicer v tržnih gospodarstvih vedno prisoten pojav sploh postane problematičen in kako ga je mogoče reševati. Pri tem nam bodo pomagali profesor na ljubljanski Ekonomske fakulteti <strong>dr. Bogomir Kovač</strong>, strokovni sodelavec na isti visokošolski ustanovi <strong>Igor Feketija</strong> in analitik na Gospodarski zbornici Slovenije <strong>Bojan Ivanc</strong>.</p></p> 174832909 RTVSLO – Prvi 3255 clean Po tem ko smo se vsaj v zahodnem svetu v preteklih desetletjih navadili, da se z inflacijo tako rekoč ne ukvarjamo resno, občasno strašenje z dviganjem cen pa se je uporabljalo bolj ali manj le kot ideološko motiviran argument proti trošenju države v gospodarskih krizah, se zdi, da so danes strahovi pred inflacijo vendarle nekoliko bolj upravičeni. Četudi ta za zdaj še ni tako zelo visoka – v Sloveniji je denimo novembra dosegla dobre štiri in pol odstotke, kar je še vedno manj kot v času pregrevanja gospodarstva pred finančno gospodarsko krizo dobro desetletje nazaj – se namreč v evroobmočju medletna inflacija dviga že proti 5 odstotkom, v Združenih državah pa skoraj 7 odstotna rast cen v zadnjih dvanajstih mesecih predstavlja celo najvišjo letno rast inflacije od leta 1982. Čeprav o inflaciji kot enem najpomembnejših in tudi politično najbolj občutljivih ekonomskih kazalcev danes tako ponovno veliko govorimo, pa le redko skušamo resnično razumeti kompleksnost tega pojava. V tokratni Intelekti bomo zato skušali v grobem osvetlili, kaj inflacija sploh je, kako nastane oziroma je nastajala skozi zgodovino, kateri ekonomski, geopolitični in družbeni premiki so botrovali temu, da je bila v preteklih desetletjih v razvitem svetu tako nizka in v kakšni situaciji smo se v tem oziru znašli danes, pa tudi na kateri točki ta sicer v tržnih gospodarstvih vedno prisoten pojav sploh postane problematičen in kako ga je mogoče reševati. Pri tem nam bodo pomagali profesor na ljubljanski Ekonomske fakulteti dr. Bogomir Kovač, strokovni sodelavec na isti visokošolski ustanovi Igor Feketija in analitik na Gospodarski zbornici Slovenije Bojan Ivanc. Oddajo je pripravila Alja Zore.<p>Na inflacijo lahko vpliva vse od pretrganih dobavnih verig, kartelnih dogovorov naftnih držav in devalvacije valute pa do investicij v gospodarstvo, naših ekonomskih pričakovanj in višanja plač delavcev na Kitajskem</p><p><p>Po tem ko smo se vsaj v zahodnem svetu v preteklih desetletjih navadili, da se z inflacijo tako rekoč ne ukvarjamo resno, občasno strašenje z dviganjem cen pa se je uporabljalo bolj ali manj le kot ideološko motiviran argument proti trošenju države v gospodarskih krizah, se zdi, da so danes strahovi pred inflacijo vendarle nekoliko bolj upravičeni. Četudi ta za zdaj še ni tako zelo visoka – v Sloveniji je denimo novembra dosegla dobre štiri in pol odstotke, kar je še vedno manj kot v času pregrevanja gospodarstva pred finančno gospodarsko krizo dobro desetletje nazaj – se namreč v evroobmočju medletna inflacija dviga že proti 5 odstotkom, v Združenih državah pa skoraj 7 odstotna rast cen v zadnjih dvanajstih mesecih predstavlja celo najvišjo letno rast inflacije od leta 1982. Čeprav o inflaciji kot enem najpomembnejših in tudi politično najbolj občutljivih ekonomskih kazalcev danes tako ponovno veliko govorimo, pa le redko skušamo resnično razumeti kompleksnost tega pojava. V tokratni Intelekti bomo zato skušali v grobem osvetlili, kaj inflacija sploh je, kako nastane oziroma je nastajala skozi zgodovino, kateri ekonomski, geopolitični in družbeni premiki so botrovali temu, da je bila v preteklih desetletjih v razvitem svetu tako nizka in v kakšni situaciji smo se v tem oziru znašli danes, pa tudi na kateri točki ta sicer v tržnih gospodarstvih vedno prisoten pojav sploh postane problematičen in kako ga je mogoče reševati. Pri tem nam bodo pomagali profesor na ljubljanski Ekonomske fakulteti <strong>dr. Bogomir Kovač</strong>, strokovni sodelavec na isti visokošolski ustanovi <strong>Igor Feketija</strong> in analitik na Gospodarski zbornici Slovenije <strong>Bojan Ivanc</strong>.</p></p> Tue, 21 Dec 2021 09:10:00 +0000 Fenomen inflacije ali zakaj rastejo cene Kar nekaj videov, izzivov trendov je omejeno na svet družbenih omrežij, na vsake toliko časa – čeprav občutek je, da vedno pogosteje – pa v medije in tako do širše javnosti pridejo izzivi, ki predstavljajo bolj kot človeško kreativnost človeško neumnost. Žal se nekateri izzivi končajo tudi s poškodbami in celo smrtjo. Kaj nas žene, da se lotevamo teh izzivov na družbenih omrežjih? »Stavim, da si ne upaš narediti tega….« Če so nas včasih prijatelji in znanci tako izzvali, da smo se lotili nekega izziva – tudi nevarnega, neumnega, nespametnega – vstavi poljubni pridevnik – danes takšno vprašanje niti ni potrebno. Namreč, številni dražljaji, ki smo jim izpostavljeni na družbenih omrežjih, nas kar sami prepričajo, da je izziv, ki si ga ogledujemo na naših zaslonih, vreden posnemanja. Še posebej priljubljeno vlogo tu igra družbeno omrežje tiktok, kjer so videi pravzaprav glavni način komuniciranja. Spomnimo, v Sloveniji smo poleti lahko zasledili, kako so mladoletniki v Dekanih konec šolskega leta proslavili z izjemno nevarnim izzivom oziroma početjem: med približevanjem vlaka so skakali na železniške tire. Predstavniki različnih institucij – policisti, gasilci, zdravniki – predvsem v tujini, kjer je teh nevarnih početij na vižo »vse za dober tiktok video« precej več, opozarjajo, naj si ljudje vendarle poiščejo drugačen način zabave. Tak, ki potencialno ne vodi v hujše poškodbe ali celo smrt. V današnji Intelekti se sprašujemo, ali smo postali družba TikTok izzivov?<p>Smo postali družba TikTok izzivov?</p><p><p>Kar nekaj videov, izzivov trendov je omejeno na svet družbenih omrežij, na vsake toliko časa – čeprav občutek je, da vedno pogosteje – pa v medije in tako do širše javnosti pridejo izzivi, ki predstavljajo bolj kot človeško kreativnost človeško neumnost. Žal se nekateri izzivi končajo tudi s poškodbami in celo smrtjo. Kaj nas žene, da se lotevamo teh izzivov na družbenih omrežjih? </p> <p>»Stavim, da si ne upaš narediti tega….« Če so nas včasih prijatelji in znanci tako izzvali, da smo se lotili nekega izziva – tudi nevarnega, neumnega, nespametnega – vstavi poljubni pridevnik – danes takšno vprašanje niti ni potrebno. Namreč, številni dražljaji, ki smo jim izpostavljeni na družbenih omrežjih, nas kar sami prepričajo, da je izziv, ki si ga ogledujemo na naših zaslonih, vreden posnemanja. Še posebej priljubljeno vlogo tu igra družbeno omrežje tiktok, kjer so videi pravzaprav glavni način komuniciranja. Spomnimo, v Sloveniji smo poleti lahko zasledili, kako so mladoletniki v Dekanih konec šolskega leta proslavili z izjemno nevarnim izzivom oziroma početjem: med približevanjem vlaka so skakali na železniške tire. Predstavniki različnih institucij – policisti, gasilci, zdravniki – predvsem v tujini, kjer je teh nevarnih početij na vižo »vse za dober tiktok video« precej več, opozarjajo, naj si ljudje vendarle poiščejo drugačen način zabave. Tak, ki potencialno ne vodi v hujše poškodbe ali celo smrt. V današnji Intelekti se sprašujemo, ali smo postali družba TikTok izzivov? Sogovorniki so:<br /> -Antropolog <strong>Dan Podjed</strong> z Inštituta za slovensko narodopisje ZRC SAZU<br /> -Samostojna strokovnjakinja za družbena omrežja in svetovalka za digitalno komunikacijo <strong>Tamara Langus</strong><br /> -Ter psihologinja <strong>Špela Reš </strong>in socialni pedagog <strong>Rok Gumzej</strong>, oba svetovalca na LogOut-u, Centru pomoči pri čezmerni rabi interneta.</p></p> 174830699 RTVSLO – Prvi 3138 clean Kar nekaj videov, izzivov trendov je omejeno na svet družbenih omrežij, na vsake toliko časa – čeprav občutek je, da vedno pogosteje – pa v medije in tako do širše javnosti pridejo izzivi, ki predstavljajo bolj kot človeško kreativnost človeško neumnost. Žal se nekateri izzivi končajo tudi s poškodbami in celo smrtjo. Kaj nas žene, da se lotevamo teh izzivov na družbenih omrežjih? »Stavim, da si ne upaš narediti tega….« Če so nas včasih prijatelji in znanci tako izzvali, da smo se lotili nekega izziva – tudi nevarnega, neumnega, nespametnega – vstavi poljubni pridevnik – danes takšno vprašanje niti ni potrebno. Namreč, številni dražljaji, ki smo jim izpostavljeni na družbenih omrežjih, nas kar sami prepričajo, da je izziv, ki si ga ogledujemo na naših zaslonih, vreden posnemanja. Še posebej priljubljeno vlogo tu igra družbeno omrežje tiktok, kjer so videi pravzaprav glavni način komuniciranja. Spomnimo, v Sloveniji smo poleti lahko zasledili, kako so mladoletniki v Dekanih konec šolskega leta proslavili z izjemno nevarnim izzivom oziroma početjem: med približevanjem vlaka so skakali na železniške tire. Predstavniki različnih institucij – policisti, gasilci, zdravniki – predvsem v tujini, kjer je teh nevarnih početij na vižo »vse za dober tiktok video« precej več, opozarjajo, naj si ljudje vendarle poiščejo drugačen način zabave. Tak, ki potencialno ne vodi v hujše poškodbe ali celo smrt. V današnji Intelekti se sprašujemo, ali smo postali družba TikTok izzivov?<p>Smo postali družba TikTok izzivov?</p><p><p>Kar nekaj videov, izzivov trendov je omejeno na svet družbenih omrežij, na vsake toliko časa – čeprav občutek je, da vedno pogosteje – pa v medije in tako do širše javnosti pridejo izzivi, ki predstavljajo bolj kot človeško kreativnost človeško neumnost. Žal se nekateri izzivi končajo tudi s poškodbami in celo smrtjo. Kaj nas žene, da se lotevamo teh izzivov na družbenih omrežjih? </p> <p>»Stavim, da si ne upaš narediti tega….« Če so nas včasih prijatelji in znanci tako izzvali, da smo se lotili nekega izziva – tudi nevarnega, neumnega, nespametnega – vstavi poljubni pridevnik – danes takšno vprašanje niti ni potrebno. Namreč, številni dražljaji, ki smo jim izpostavljeni na družbenih omrežjih, nas kar sami prepričajo, da je izziv, ki si ga ogledujemo na naših zaslonih, vreden posnemanja. Še posebej priljubljeno vlogo tu igra družbeno omrežje tiktok, kjer so videi pravzaprav glavni način komuniciranja. Spomnimo, v Sloveniji smo poleti lahko zasledili, kako so mladoletniki v Dekanih konec šolskega leta proslavili z izjemno nevarnim izzivom oziroma početjem: med približevanjem vlaka so skakali na železniške tire. Predstavniki različnih institucij – policisti, gasilci, zdravniki – predvsem v tujini, kjer je teh nevarnih početij na vižo »vse za dober tiktok video« precej več, opozarjajo, naj si ljudje vendarle poiščejo drugačen način zabave. Tak, ki potencialno ne vodi v hujše poškodbe ali celo smrt. V današnji Intelekti se sprašujemo, ali smo postali družba TikTok izzivov? Sogovorniki so:<br /> -Antropolog <strong>Dan Podjed</strong> z Inštituta za slovensko narodopisje ZRC SAZU<br /> -Samostojna strokovnjakinja za družbena omrežja in svetovalka za digitalno komunikacijo <strong>Tamara Langus</strong><br /> -Ter psihologinja <strong>Špela Reš </strong>in socialni pedagog <strong>Rok Gumzej</strong>, oba svetovalca na LogOut-u, Centru pomoči pri čezmerni rabi interneta.</p></p> Tue, 14 Dec 2021 06:00:00 +0000 Smo postali družba TikTok izzivov? Od plesnih korakov, smrtno nevarnega skakanja po železniških tirih do piljenja zob Glavno mesto Slovenije je zaradi del Jožeta Plečnika urbanistična in arhitekturna celostna umetnina. Je eno redkih mest na svetu, ki so tako temeljito zaznamovana z delom enega samega arhitekta. Vse to in še več so očitno prepoznali v Odboru za svetovno dediščino Unesca, saj so letošnjega julija izbrana dela mojstra Plečnika v Ljubljani vpisali na seznam svetovne naravne in kulturne dediščine. Kar je seveda zgodovinski dosežek za Slovenijo in izjemno, novo priznanje svetovne javnosti. O tem, kaj to priznanje zares govori o mojstrovem delu in življenju, o tem, da je prejšnji mesec izšel avtorski strip "Plečnik in pika", o aktualni razstavi "Prostorski koncepti Plečnikovih prenov" (mojster arhitekt se je namreč tenkočutno in zelo samosvoje posvečal prenovam starejših stavb) in o uvodu v razstav ter dogodkov polno Plečnikovo leto 2022, saj 23. januarja obeležujemo 150-letnico arhitektovega rojstva, o vsem tem v tokratni Intelekti z gosti strokovnjaki, poznavalci Plečnikovega dela in življenja. Z nami bodo: Ana Porok, umetnostna zgodovinarka, ki je zaposlena kot muzejska svetovalka v Muzeju in galerijah mesta Ljubljane (MGML), odgovorna kustosinja za Plečnikovo hišo, dr. Blaž Vurnik, kustos za novejšo zgodovino in vodjo kustodiatov v Mestnem muzeju Ljubljana, tudi soavtor stripa o Plečniku ter Tomaž Štoka, umetnostni zgodovinar, sodelavec Muzeja za arhitekturo in oblikovanje (MAO), kjer je koordiniral projekt vpisa Plečnikovih del na UNESCOv seznam. Oddajo pripravlja in vodi Liana Buršič <p>O mojstru Jožetu Plečniku - naši svetovni dediščini</p><p><p><strong>Glavno mesto Slovenije je zaradi del <em>Jožeta Plečnika</em> urbanistična in arhitekturna celostna umetnina</strong>. Je eno redkih mest na svetu, ki so tako temeljito zaznamovana z delom enega samega arhitekta. Vse to in še več so očitno prepoznali v Odboru za svetovno dediščino <strong>Unesca</strong>, saj so letošnjega julija izbrana dela mojstra Plečnika v Ljubljani vpisali na seznam svetovne naravne in kulturne dediščine. Kar je seveda zgodovinski dosežek za Slovenijo in izjemno, novo priznanje svetovne javnosti.</p> <p>O tem, kaj to priznanje zares govori o mojstrovem delu in življenju, o tem, da je prejšnji mesec izšel avtorski strip "Plečnik in pika", o aktualni razstavi "Prostorski koncepti Plečnikovih prenov" (mojster arhitekt se je namreč tenkočutno in zelo samosvoje posvečal prenovam starejših stavb) in o uvodu v razstav ter dogodkov polno Plečnikovo leto 2022, saj 23. januarja obeležujemo 150-letnico arhitektovega rojstva, o vsem tem v tokratni Intelekti z gosti strokovnjaki, poznavalci Plečnikovega dela in življenja.</p> <p>Z nami bodo: <strong>Ana Porok</strong>, <em>umetnostna zgodovinarka, ki je zaposlena kot muzejska svetovalka v Muzeju in galerijah mesta Ljubljane (MGML), odgovorna kustosinja za Plečnikovo hišo, </em>dr. <strong>Blaž Vurnik</strong>, <em>kustos za novejšo zgodovino in vodjo kustodiatov v Mestnem muzeju Ljubljana, tudi soavtor stripa o Plečniku </em>ter <strong>Tomaž Štoka</strong>, <em>umetnostni zgodovinar, sodelavec Muzeja za arhitekturo in oblikovanje (MAO), kjer je koordiniral projekt vpisa Plečnikovih del na UNESCOv seznam</em>.</p></p> 174828883 RTVSLO – Prvi 2995 clean Glavno mesto Slovenije je zaradi del Jožeta Plečnika urbanistična in arhitekturna celostna umetnina. Je eno redkih mest na svetu, ki so tako temeljito zaznamovana z delom enega samega arhitekta. Vse to in še več so očitno prepoznali v Odboru za svetovno dediščino Unesca, saj so letošnjega julija izbrana dela mojstra Plečnika v Ljubljani vpisali na seznam svetovne naravne in kulturne dediščine. Kar je seveda zgodovinski dosežek za Slovenijo in izjemno, novo priznanje svetovne javnosti. O tem, kaj to priznanje zares govori o mojstrovem delu in življenju, o tem, da je prejšnji mesec izšel avtorski strip "Plečnik in pika", o aktualni razstavi "Prostorski koncepti Plečnikovih prenov" (mojster arhitekt se je namreč tenkočutno in zelo samosvoje posvečal prenovam starejših stavb) in o uvodu v razstav ter dogodkov polno Plečnikovo leto 2022, saj 23. januarja obeležujemo 150-letnico arhitektovega rojstva, o vsem tem v tokratni Intelekti z gosti strokovnjaki, poznavalci Plečnikovega dela in življenja. Z nami bodo: Ana Porok, umetnostna zgodovinarka, ki je zaposlena kot muzejska svetovalka v Muzeju in galerijah mesta Ljubljane (MGML), odgovorna kustosinja za Plečnikovo hišo, dr. Blaž Vurnik, kustos za novejšo zgodovino in vodjo kustodiatov v Mestnem muzeju Ljubljana, tudi soavtor stripa o Plečniku ter Tomaž Štoka, umetnostni zgodovinar, sodelavec Muzeja za arhitekturo in oblikovanje (MAO), kjer je koordiniral projekt vpisa Plečnikovih del na UNESCOv seznam. Oddajo pripravlja in vodi Liana Buršič <p>O mojstru Jožetu Plečniku - naši svetovni dediščini</p><p><p><strong>Glavno mesto Slovenije je zaradi del <em>Jožeta Plečnika</em> urbanistična in arhitekturna celostna umetnina</strong>. Je eno redkih mest na svetu, ki so tako temeljito zaznamovana z delom enega samega arhitekta. Vse to in še več so očitno prepoznali v Odboru za svetovno dediščino <strong>Unesca</strong>, saj so letošnjega julija izbrana dela mojstra Plečnika v Ljubljani vpisali na seznam svetovne naravne in kulturne dediščine. Kar je seveda zgodovinski dosežek za Slovenijo in izjemno, novo priznanje svetovne javnosti.</p> <p>O tem, kaj to priznanje zares govori o mojstrovem delu in življenju, o tem, da je prejšnji mesec izšel avtorski strip "Plečnik in pika", o aktualni razstavi "Prostorski koncepti Plečnikovih prenov" (mojster arhitekt se je namreč tenkočutno in zelo samosvoje posvečal prenovam starejših stavb) in o uvodu v razstav ter dogodkov polno Plečnikovo leto 2022, saj 23. januarja obeležujemo 150-letnico arhitektovega rojstva, o vsem tem v tokratni Intelekti z gosti strokovnjaki, poznavalci Plečnikovega dela in življenja.</p> <p>Z nami bodo: <strong>Ana Porok</strong>, <em>umetnostna zgodovinarka, ki je zaposlena kot muzejska svetovalka v Muzeju in galerijah mesta Ljubljane (MGML), odgovorna kustosinja za Plečnikovo hišo, </em>dr. <strong>Blaž Vurnik</strong>, <em>kustos za novejšo zgodovino in vodjo kustodiatov v Mestnem muzeju Ljubljana, tudi soavtor stripa o Plečniku </em>ter <strong>Tomaž Štoka</strong>, <em>umetnostni zgodovinar, sodelavec Muzeja za arhitekturo in oblikovanje (MAO), kjer je koordiniral projekt vpisa Plečnikovih del na UNESCOv seznam</em>.</p></p> Tue, 07 Dec 2021 10:25:00 +0000 "Moja edina ljubica je arhitektura" V Sloveniji je covid prebolelo že več kot 374.000 prebivalk in prebivalcev. Velika večina asimptomatsko ali le z blažjimi znaki in simptomi, 18.000 pa jih je potrebovalo zdravljenje v bolnišnici. S kakšnimi posledicami živijo prebolevniki? Koliko časa so zaščiteni pred ponovno okužbo? Kaj povedo meritve protiteles? Ali se nova varianta koronavirusa – omikron – res lahko izogne tudi imunskemu sistemu prebolevnikov? Na nekatera vprašanja lahko s podatki in številkami odgovorijo strokovnjaki, o drugih nam govorijo izkušnje prebolevnikov samih. V Intelekti smo dali besedo obojim. Sodelujejo: družinski zdravnik in biolog dr. Luka Kristanc iz Zdravstvenega doma v Kranju in infektolog dr. Janez Tomažič iz Infekcijske klinike v Ljubljani. Da povedo svojo zgodbo smo prosili tudi štiri prebolevnice. V pogovor so privolile gospe: Maca Maček iz Ljubljane, Marjeta Rebernak in Ivana Simonič iz Maribora. Z nami bo tudi novinarka, urednica in publicistka Darja Korez Korenčan iz Ljubljane. Oddajo je pripravil Iztok Konc. Foto: Covid-19 Sledilnik<p>Od znakov blagega prehlada do mesece trajajočih simptomov dolgega covida</p><p><p>V Sloveniji je covid prebolelo že več kot 370.000 prebivalk in prebivalcev (29.11.2021). Velika večina asimptomatsko ali le z blažjimi znaki in simptomi, 18.000 pa jih je potrebovalo zdravljenje v bolnišnici. S kakšnimi posledicami živijo prebolevniki? Koliko časa so zaščiteni pred vnovično okužbo? Kaj povedo meritve protiteles? Ali se nova različica koronavirusa omikron res lahko izogne tudi imunskemu sistemu prebolevnikov? Na nekatera vprašanja lahko s podatki in številkami odgovorijo strokovnjaki, o drugih nam govorijo izkušnje prebolevnikov samih. V Intelekti smo dali besedo obojim.</p> <p>Sodelujejo: družinski zdravnik in biolog doc. dr. <strong>Luka Kristanc</strong> iz Zdravstvenega doma v Kranju in infektolog prof. dr. <strong>Janez Tomažič</strong> iz Infekcijske klinike v Ljubljani. Štiri prebolevnice smo prosili, da bi nam zaupale svojo zgosdbo. V pogovor so privolile gospe: <strong>Maca Maček</strong> iz Ljubljane, <strong>Marjeta Rebernak</strong> in<strong> Ivana Simonič</strong> iz Maribora. Z nami bo tudi novinarka, urednica in publicistka <strong>Darja Korez Korenčan</strong> iz Ljubljane.</p> <p>Po podatkih <a>Covid-19 Sledilnika</a> smo v Sloveniji od začetka epidemije marca 2020 potrdili 420.000 primerov okužb z novim koronavirusom (v skupno število so všteti tisti, ki so koronavirusno bolezen že preboleli, tisti z aktivno okužbo in umrli). Velika večina obolelih je covid prebolela asimptomatsko ali le z blažjimi znaki in simptomi, ki niso zahtevali hospitalizacije. Od začetka epidemije je bilo v bolnišnice sprejetih 24.000 bolnic in bolnikov s koronavirusno boleznijo (v skupno število so vključeni tisti, ki so jih iz že odpustili domov, trenutno hospitalizirani in umrli); 3800 jih je potrebovalo zdravljenje na intenzivnem oddelku (29. 11. 2021).</p></p> 174826593 RTVSLO – Prvi 2492 clean V Sloveniji je covid prebolelo že več kot 374.000 prebivalk in prebivalcev. Velika večina asimptomatsko ali le z blažjimi znaki in simptomi, 18.000 pa jih je potrebovalo zdravljenje v bolnišnici. S kakšnimi posledicami živijo prebolevniki? Koliko časa so zaščiteni pred ponovno okužbo? Kaj povedo meritve protiteles? Ali se nova varianta koronavirusa – omikron – res lahko izogne tudi imunskemu sistemu prebolevnikov? Na nekatera vprašanja lahko s podatki in številkami odgovorijo strokovnjaki, o drugih nam govorijo izkušnje prebolevnikov samih. V Intelekti smo dali besedo obojim. Sodelujejo: družinski zdravnik in biolog dr. Luka Kristanc iz Zdravstvenega doma v Kranju in infektolog dr. Janez Tomažič iz Infekcijske klinike v Ljubljani. Da povedo svojo zgodbo smo prosili tudi štiri prebolevnice. V pogovor so privolile gospe: Maca Maček iz Ljubljane, Marjeta Rebernak in Ivana Simonič iz Maribora. Z nami bo tudi novinarka, urednica in publicistka Darja Korez Korenčan iz Ljubljane. Oddajo je pripravil Iztok Konc. Foto: Covid-19 Sledilnik<p>Od znakov blagega prehlada do mesece trajajočih simptomov dolgega covida</p><p><p>V Sloveniji je covid prebolelo že več kot 370.000 prebivalk in prebivalcev (29.11.2021). Velika večina asimptomatsko ali le z blažjimi znaki in simptomi, 18.000 pa jih je potrebovalo zdravljenje v bolnišnici. S kakšnimi posledicami živijo prebolevniki? Koliko časa so zaščiteni pred vnovično okužbo? Kaj povedo meritve protiteles? Ali se nova različica koronavirusa omikron res lahko izogne tudi imunskemu sistemu prebolevnikov? Na nekatera vprašanja lahko s podatki in številkami odgovorijo strokovnjaki, o drugih nam govorijo izkušnje prebolevnikov samih. V Intelekti smo dali besedo obojim.</p> <p>Sodelujejo: družinski zdravnik in biolog doc. dr. <strong>Luka Kristanc</strong> iz Zdravstvenega doma v Kranju in infektolog prof. dr. <strong>Janez Tomažič</strong> iz Infekcijske klinike v Ljubljani. Štiri prebolevnice smo prosili, da bi nam zaupale svojo zgosdbo. V pogovor so privolile gospe: <strong>Maca Maček</strong> iz Ljubljane, <strong>Marjeta Rebernak</strong> in<strong> Ivana Simonič</strong> iz Maribora. Z nami bo tudi novinarka, urednica in publicistka <strong>Darja Korez Korenčan</strong> iz Ljubljane.</p> <p>Po podatkih <a>Covid-19 Sledilnika</a> smo v Sloveniji od začetka epidemije marca 2020 potrdili 420.000 primerov okužb z novim koronavirusom (v skupno število so všteti tisti, ki so koronavirusno bolezen že preboleli, tisti z aktivno okužbo in umrli). Velika večina obolelih je covid prebolela asimptomatsko ali le z blažjimi znaki in simptomi, ki niso zahtevali hospitalizacije. Od začetka epidemije je bilo v bolnišnice sprejetih 24.000 bolnic in bolnikov s koronavirusno boleznijo (v skupno število so vključeni tisti, ki so jih iz že odpustili domov, trenutno hospitalizirani in umrli); 3800 jih je potrebovalo zdravljenje na intenzivnem oddelku (29. 11. 2021).</p></p> Tue, 30 Nov 2021 09:10:00 +0000 Covid-19 s perspektive prebolevnikov Slovenija je med članicami evropske unije edina država, ki je v preteklem letu nazadovala na področju zagotavljanja enakosti spolov. To ugotavlja evropski inštitut za enakost spolov, ki je tako kot lani tudi letos najvišje uvrstil skandinavske države. V zadnjem letu se je pri nas drastično povečalo tudi družinsko nasilje, število umorov žensk je naraslo za kar 50 odstotkov. Tudi upravljanje z epidemijo je pustilo posledice. Ker so po nekaterih raziskavah ženske nase prevzele nesorazmerno večji delež neplačanega skrbstvenega dela, prehajale na polovični delovni čas, ostajale doma in šolale otroke, se je poslabšal tudi njihov ekonomski položaj, mnoge so zaradi epidemije pristale pod pragom revščine. Dogajanje pa zaokrožajo tudi politike in porast družbeno civilnih gibanj, ki težijo k vračanju tradicionalnih vrednot in enakosti spolov nasprotujejo. Omenjeno evropsko poročilo EIGE pa opozarja tudi na segregacijo na področju dela in izobraževanja v Sloveniji. O vsem tem je tekla beseda v Intelekti. Tokratni gostje: prof. dr. Milica Antić Gaber, dr. Jasna Podreka in prof. dr. Roman Kuhar.<p>Pogovor o tem, zakaj smo na področju zagotavljanja enakosti spolov nazadovali, kakšne so posledice in kako je nasprotovanje enakosti povezano z nasiljem</p><p><p>Slovenija je med članicami evropske unije edina država, ki je v preteklem letu nazadovala na področju zagotavljanja enakosti spolov. To ugotavlja evropski inštitut za enakost spolov (EIGE), ki je tako kot lani tudi letos najvišje uvrstil skandinavske države. V zadnjem letu se je pri nas drastično povečalo tudi družinsko nasilje, število umorov žensk je naraslo za kar 50 odstotkov. Tudi upravljanje z epidemijo je pustilo posledice. Ker so po nekaterih raziskavah ženske nase prevzele nesorazmerno večji delež neplačanega skrbstvenega dela, prehajale na polovični delovni čas, ostajale doma in šolale otroke, se je poslabšal tudi njihov ekonomski položaj, mnoge so zaradi prekarnih zaposlitev pristale pod pragom revščine. Dogajanje pa zaokrožajo tudi politike in porast družbeno civilnih gibanj, ki težijo k vračanju tradicionalnih vrednot in enakosti spolov nasprotujejo. Omenjeno evropsko poročilo EIGE pa opozarja tudi na segregacijo na področju dela in izobraževanja v Sloveniji. O vsem tem bo tekla beseda v Intelekti. Tokratni gostje bodo <strong>prof. dr. Milica Antić Gaber</strong>, <strong>dr. Jasna Podreka</strong> in <strong>prof. dr. Roman Kuhar.</strong></p></p> 174824508 RTVSLO – Prvi 3042 clean Slovenija je med članicami evropske unije edina država, ki je v preteklem letu nazadovala na področju zagotavljanja enakosti spolov. To ugotavlja evropski inštitut za enakost spolov, ki je tako kot lani tudi letos najvišje uvrstil skandinavske države. V zadnjem letu se je pri nas drastično povečalo tudi družinsko nasilje, število umorov žensk je naraslo za kar 50 odstotkov. Tudi upravljanje z epidemijo je pustilo posledice. Ker so po nekaterih raziskavah ženske nase prevzele nesorazmerno večji delež neplačanega skrbstvenega dela, prehajale na polovični delovni čas, ostajale doma in šolale otroke, se je poslabšal tudi njihov ekonomski položaj, mnoge so zaradi epidemije pristale pod pragom revščine. Dogajanje pa zaokrožajo tudi politike in porast družbeno civilnih gibanj, ki težijo k vračanju tradicionalnih vrednot in enakosti spolov nasprotujejo. Omenjeno evropsko poročilo EIGE pa opozarja tudi na segregacijo na področju dela in izobraževanja v Sloveniji. O vsem tem je tekla beseda v Intelekti. Tokratni gostje: prof. dr. Milica Antić Gaber, dr. Jasna Podreka in prof. dr. Roman Kuhar.<p>Pogovor o tem, zakaj smo na področju zagotavljanja enakosti spolov nazadovali, kakšne so posledice in kako je nasprotovanje enakosti povezano z nasiljem</p><p><p>Slovenija je med članicami evropske unije edina država, ki je v preteklem letu nazadovala na področju zagotavljanja enakosti spolov. To ugotavlja evropski inštitut za enakost spolov (EIGE), ki je tako kot lani tudi letos najvišje uvrstil skandinavske države. V zadnjem letu se je pri nas drastično povečalo tudi družinsko nasilje, število umorov žensk je naraslo za kar 50 odstotkov. Tudi upravljanje z epidemijo je pustilo posledice. Ker so po nekaterih raziskavah ženske nase prevzele nesorazmerno večji delež neplačanega skrbstvenega dela, prehajale na polovični delovni čas, ostajale doma in šolale otroke, se je poslabšal tudi njihov ekonomski položaj, mnoge so zaradi prekarnih zaposlitev pristale pod pragom revščine. Dogajanje pa zaokrožajo tudi politike in porast družbeno civilnih gibanj, ki težijo k vračanju tradicionalnih vrednot in enakosti spolov nasprotujejo. Omenjeno evropsko poročilo EIGE pa opozarja tudi na segregacijo na področju dela in izobraževanja v Sloveniji. O vsem tem bo tekla beseda v Intelekti. Tokratni gostje bodo <strong>prof. dr. Milica Antić Gaber</strong>, <strong>dr. Jasna Podreka</strong> in <strong>prof. dr. Roman Kuhar.</strong></p></p> Tue, 23 Nov 2021 09:10:00 +0000 "Napredek ni nikoli varen pred nazadovanjem" Ko virtualna resničnost sreča tehnologijo veriženja blokov, se odprejo povsem nove možnosti za vrtoglave zaslužke. Tehnologije virtualne in obogatene resničnosti niso nikakršna novost in se razvijajo že kar nekaj časa. A ko je Mark Zuckerberg konec oktobra naznanil, da se bo podjetje Facebook, krovna družba, pod katere okrilje poleg spletne platforme Facebook sodijo tudi Instagram, Whatsapp in Oculus, preimenovalo v Meta in da se bo spletni velikan usmeril v izgradnjo t. i. metaverzuma, ali nemara metavesolja po naše, obsežnega sveta digitalno ustvarjenih resničnosti torej, se je v hipu dvignila prenekatera obrv. Gre tu v prvi vrsti nemara za preusmerjanje pozornosti? Facebook konec koncev še nikoli ni imel tako slabe javne podobe kot v tem trenutku, ko se sooča z nedvoumnimi dokazi o tem, da so upravljanje platforme vedno podrejali dobičkom, čeprav so se odgovorni ob tem povsem jasno zavedali močnih negativnih učinkov obstoječih algoritmov na njihove uporabnike in na družbo kot celoto; še nikoli prej tudi ameriški zakonodajalci niso tako resno razmišljati o vlogi in vplivu tega podjetja in njegovi regulaciji. Novo ime in sveža usmeritev bi morda lahko bila dobrodošla. A kaj pravzaprav pomeni ta napoved gradnje metaverzuma oziroma novih digitalnih resničnosti, v primerjavi s katerimi naj bi naše zdajšnje digitalno življenje, kjer že tako ali tako prebijemo nekoliko preveč svojega časa, povsem zbledelo, če gre glede tega seveda verjeti zanosnim Zuckerbergovim besedam. In kaj pomeni, če bi podjetje, kakšno je Facebook oziroma zdaj Meta, dejansko uspelo v svoji nameri? Kakšna prihodnost se nam obeta za debelim vizirjem VR očal? Ta vprašanja smo skušali osvetliti v tokratni Intelekti, v kateri so o metaverzumih na splošno in Facebookovih aktualnih potezah razmišljali trije poznavalci tega področja: Filip Dobranić z inštituta Danes je nov dan, Lenart Kučić, novinar na portalu Pod črto, in prof. dr. Gregor Petrič s Katedre za družboslovno informatiko in metodologijo na ljubljanski Fakulteti za družbene vede. Foto: Pexel<p>Ko virtualna resničnost sreča tehnologijo veriženja blokov, se odprejo povsem nove možnosti za vrtoglave zaslužke.</p><p><p>Tehnologije virtualne in obogatene resničnosti niso nikakršna novost in se razvijajo že kar nekaj časa. A ko je <strong>Mark Zuckerberg</strong> konec oktobra naznanil, da se bo podjetje Facebook, krovna družba, pod katere okrilje poleg spletne platforme Facebook sodijo tudi Instagram, Whatsapp in Oculus, preimenovalo v Meta in da se bo spletni velikan usmeril v izgradnjo t. i. metaverzuma, ali nemara metavesolja po naše, obsežnega sveta digitalno ustvarjenih resničnosti torej, se je v hipu dvignila prenekatera obrv.</p> <p>Gre tu v prvi vrsti nemara za preusmerjanje pozornosti? Facebook konec koncev še nikoli ni imel tako slabe javne podobe kot v tem trenutku, ko se sooča z nedvoumnimi dokazi o tem, da so upravljanje platforme vedno podrejali dobičkom, čeprav so se odgovorni ob tem povsem jasno zavedali močnih negativnih učinkov obstoječih algoritmov na njihove uporabnike in na družbo kot celoto; še nikoli prej tudi ameriški zakonodajalci niso tako resno razmišljati o vlogi in vplivu tega podjetja in njegovi regulaciji. Novo ime in sveža usmeritev bi morda lahko bila dobrodošla.</p> <p>A kaj pravzaprav pomeni ta napoved gradnje metaverzuma oziroma novih digitalnih resničnosti, v primerjavi s katerimi naj bi naše zdajšnje digitalno življenje, kjer že tako ali tako prebijemo nekoliko preveč svojega časa, povsem zbledelo, če gre glede tega seveda verjeti zanosnim Zuckerbergovim besedam. In kaj pomeni, če bi podjetje, kakšno je Facebook oziroma zdaj Meta, dejansko uspelo v svoji nameri? Kakšna prihodnost se nam obeta za debelim vizirjem VR očal?</p> <p>Ta vprašanja smo skušali osvetliti v tokratni Intelekti, v kateri so o metaverzumih na splošno in Facebookovih aktualnih potezah razmišljali trije poznavalci tega področja: <strong>Filip Dobranić</strong> z inštituta Danes je nov dan, <strong>Lenart Kučić</strong>, novinar na portalu Pod črto, in <strong>prof. dr. Gregor Petrič</strong> s Katedre za družboslovno informatiko in metodologijo na ljubljanski Fakulteti za družbene vede.</p></p> 174822751 RTVSLO – Prvi 2908 clean Ko virtualna resničnost sreča tehnologijo veriženja blokov, se odprejo povsem nove možnosti za vrtoglave zaslužke. Tehnologije virtualne in obogatene resničnosti niso nikakršna novost in se razvijajo že kar nekaj časa. A ko je Mark Zuckerberg konec oktobra naznanil, da se bo podjetje Facebook, krovna družba, pod katere okrilje poleg spletne platforme Facebook sodijo tudi Instagram, Whatsapp in Oculus, preimenovalo v Meta in da se bo spletni velikan usmeril v izgradnjo t. i. metaverzuma, ali nemara metavesolja po naše, obsežnega sveta digitalno ustvarjenih resničnosti torej, se je v hipu dvignila prenekatera obrv. Gre tu v prvi vrsti nemara za preusmerjanje pozornosti? Facebook konec koncev še nikoli ni imel tako slabe javne podobe kot v tem trenutku, ko se sooča z nedvoumnimi dokazi o tem, da so upravljanje platforme vedno podrejali dobičkom, čeprav so se odgovorni ob tem povsem jasno zavedali močnih negativnih učinkov obstoječih algoritmov na njihove uporabnike in na družbo kot celoto; še nikoli prej tudi ameriški zakonodajalci niso tako resno razmišljati o vlogi in vplivu tega podjetja in njegovi regulaciji. Novo ime in sveža usmeritev bi morda lahko bila dobrodošla. A kaj pravzaprav pomeni ta napoved gradnje metaverzuma oziroma novih digitalnih resničnosti, v primerjavi s katerimi naj bi naše zdajšnje digitalno življenje, kjer že tako ali tako prebijemo nekoliko preveč svojega časa, povsem zbledelo, če gre glede tega seveda verjeti zanosnim Zuckerbergovim besedam. In kaj pomeni, če bi podjetje, kakšno je Facebook oziroma zdaj Meta, dejansko uspelo v svoji nameri? Kakšna prihodnost se nam obeta za debelim vizirjem VR očal? Ta vprašanja smo skušali osvetliti v tokratni Intelekti, v kateri so o metaverzumih na splošno in Facebookovih aktualnih potezah razmišljali trije poznavalci tega področja: Filip Dobranić z inštituta Danes je nov dan, Lenart Kučić, novinar na portalu Pod črto, in prof. dr. Gregor Petrič s Katedre za družboslovno informatiko in metodologijo na ljubljanski Fakulteti za družbene vede. Foto: Pexel<p>Ko virtualna resničnost sreča tehnologijo veriženja blokov, se odprejo povsem nove možnosti za vrtoglave zaslužke.</p><p><p>Tehnologije virtualne in obogatene resničnosti niso nikakršna novost in se razvijajo že kar nekaj časa. A ko je <strong>Mark Zuckerberg</strong> konec oktobra naznanil, da se bo podjetje Facebook, krovna družba, pod katere okrilje poleg spletne platforme Facebook sodijo tudi Instagram, Whatsapp in Oculus, preimenovalo v Meta in da se bo spletni velikan usmeril v izgradnjo t. i. metaverzuma, ali nemara metavesolja po naše, obsežnega sveta digitalno ustvarjenih resničnosti torej, se je v hipu dvignila prenekatera obrv.</p> <p>Gre tu v prvi vrsti nemara za preusmerjanje pozornosti? Facebook konec koncev še nikoli ni imel tako slabe javne podobe kot v tem trenutku, ko se sooča z nedvoumnimi dokazi o tem, da so upravljanje platforme vedno podrejali dobičkom, čeprav so se odgovorni ob tem povsem jasno zavedali močnih negativnih učinkov obstoječih algoritmov na njihove uporabnike in na družbo kot celoto; še nikoli prej tudi ameriški zakonodajalci niso tako resno razmišljati o vlogi in vplivu tega podjetja in njegovi regulaciji. Novo ime in sveža usmeritev bi morda lahko bila dobrodošla.</p> <p>A kaj pravzaprav pomeni ta napoved gradnje metaverzuma oziroma novih digitalnih resničnosti, v primerjavi s katerimi naj bi naše zdajšnje digitalno življenje, kjer že tako ali tako prebijemo nekoliko preveč svojega časa, povsem zbledelo, če gre glede tega seveda verjeti zanosnim Zuckerbergovim besedam. In kaj pomeni, če bi podjetje, kakšno je Facebook oziroma zdaj Meta, dejansko uspelo v svoji nameri? Kakšna prihodnost se nam obeta za debelim vizirjem VR očal?</p> <p>Ta vprašanja smo skušali osvetliti v tokratni Intelekti, v kateri so o metaverzumih na splošno in Facebookovih aktualnih potezah razmišljali trije poznavalci tega področja: <strong>Filip Dobranić</strong> z inštituta Danes je nov dan, <strong>Lenart Kučić</strong>, novinar na portalu Pod črto, in <strong>prof. dr. Gregor Petrič</strong> s Katedre za družboslovno informatiko in metodologijo na ljubljanski Fakulteti za družbene vede.</p></p> Tue, 16 Nov 2021 09:00:00 +0000 Dobrodošli v metaverzumu Življenjska zgodba Fjodorja Mihajloviča Dostojevskega, ki se je rodil pred 200 leti, 11. novembra 1821 v Moskvi, je bila sila razgibana in burna. Zaradi branja prepovedanih knjig je bil, še ne tridesetleten, obsojen na smrt in v zadnjem hipu, ko je že stal pred strelskim vodom, pomiloščen, tako da je navsezadnje več let preživel v katorgi, krutem kazenskem taborišču v Sibiriji. Bolehal je za epilepsijo, boril se je z odvisnostjo od iger na srečo, soočiti se je moral s smrtjo najbližjih – hčere, prve žene, starejšega brata. Seveda pa Dostojevski ni zanimiv zaradi preobratov polne življenjske usode, temveč zaradi svojega literarnega opusa. O ducatu njegovih romanov, med katerimi velja posebej omeniti vsaj Zločin in kazen, Idiota, Bese in Brate Karamazove, pa o štirih novelah, šestnajstih kratkih zgodbah in množici drugih literarnih, polliterarnih in publicističnih zapisov so razpravljali vsi od Friedricha Nietzscheja do Sigmunda Freuda, od Virginie Woolf do Jeana-Paula Sartra in nič ne kaže, da v našem stoletju diskusija o idejni sporočilnosti ali literarnem mojstrstvu Dostojevskega kaj zamira. No, po drugi strani pa ne moremo spregledati, da se številni bralke in bralci obotavljamo, ko bi morali poseči po katerem izmed njegovih del– so pač na razmeroma slabem glasu, češ da so zahtevna, zamorjena in kratko malo preobsežna. Zato smo v tokratni, jubileju Dostojevskega posvečeni Intelekti preverjali, o čem veliki ruski pisatelj pravzaprav piše, kako to počne, kaj nam sporoča in, jasno, zakaj bi bilo vendarle dobro, ko bi presegli svojo obotavljivost in se zatopili v branje njegovih del. Pri vsem tem so nam pomagali literarni zgodovinar akad. dr. Janko Kos pa rusist dr. Blaž Podlesnik ter rusistka in prevajalka Dostojevskega dr. Urša Zabukovec. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Vasilij Perov, portret F. M. Dostojevskega, 1872 (Wikipedia, javna last)<p>Ob dvestoletnici njegovega rojstva preverjamo, o čem je veliki ruski umetnik pisal, kako je to počel, kaj nam je hotel sporočiti in zakaj so njegovi romani še vedno aktualni</p><p><p>Življenjska zgodba <strong>Fjodorja Mihajloviča Dostojevskega</strong>, ki se je rodil pred 200 leti, 11. novembra 1821 v Moskvi, je bila sila razgibana in burna. Zaradi branja prepovedanih knjig je bil, še ne tridesetleten, obsojen na smrt in v zadnjem hipu, ko je že stal pred strelskim vodom, pomiloščen, tako da je navsezadnje več let preživel v <em>katorgi</em>, krutem kazenskem taborišču v Sibiriji. Bolehal je za epilepsijo, boril se je z odvisnostjo od iger na srečo, soočiti se je moral s smrtjo najbližjih – hčere, prve žene, starejšega brata.</p> <p>Seveda pa Dostojevski ni zanimiv zaradi preobratov polne življenjske usode, temveč zaradi svojega literarnega opusa. O ducatu njegovih romanov, med katerimi velja posebej omeniti vsaj <strong><em>Zločin in kazen</em></strong>, <strong><em>Idiota</em></strong>, <strong><em>Bese</em></strong> in <strong><em>Brate Karamazove</em></strong>, pa o štirih novelah, šestnajstih kratkih zgodbah in množici drugih literarnih, polliterarnih in publicističnih zapisov so razpravljali vsi od <strong>Friedricha Nietzscheja</strong> do <strong>Sigmunda Freuda</strong>, od <strong>Virginie Woolf</strong> do <strong>Jeana-Paula Sartra</strong> in nič ne kaže, da v našem stoletju diskusija o idejni sporočilnosti ali literarnem mojstrstvu Dostojevskega kaj zamira.</p> <p>No, po drugi strani pa ne moremo spregledati, da se številni bralke in bralci obotavljamo, ko bi morali poseči po katerem izmed njegovih del– so pač na razmeroma slabem glasu, češ da so zahtevna, zamorjena in kratko malo preobsežna. Zato v tokratni, jubileju Dostojevskega posvečeni Intelekti preverjamo, o čem veliki ruski pisatelj pravzaprav piše, kako to počne, kaj nam sporoča in, jasno, zakaj bi bilo vendarle dobro, ko bi presegli svojo obotavljivost in se zatopili v branje njegovih del. Pri vsem tem nam pomagajo literarni zgodovinar <strong>akad. dr. Janko Kos</strong> pa rusist <strong>dr. Blaž Podlesnik</strong> ter rusistka in prevajalka Dostojevskega <strong>dr. Urša Zabukovec</strong>.</p></p> 174820718 RTVSLO – Prvi 2937 clean Življenjska zgodba Fjodorja Mihajloviča Dostojevskega, ki se je rodil pred 200 leti, 11. novembra 1821 v Moskvi, je bila sila razgibana in burna. Zaradi branja prepovedanih knjig je bil, še ne tridesetleten, obsojen na smrt in v zadnjem hipu, ko je že stal pred strelskim vodom, pomiloščen, tako da je navsezadnje več let preživel v katorgi, krutem kazenskem taborišču v Sibiriji. Bolehal je za epilepsijo, boril se je z odvisnostjo od iger na srečo, soočiti se je moral s smrtjo najbližjih – hčere, prve žene, starejšega brata. Seveda pa Dostojevski ni zanimiv zaradi preobratov polne življenjske usode, temveč zaradi svojega literarnega opusa. O ducatu njegovih romanov, med katerimi velja posebej omeniti vsaj Zločin in kazen, Idiota, Bese in Brate Karamazove, pa o štirih novelah, šestnajstih kratkih zgodbah in množici drugih literarnih, polliterarnih in publicističnih zapisov so razpravljali vsi od Friedricha Nietzscheja do Sigmunda Freuda, od Virginie Woolf do Jeana-Paula Sartra in nič ne kaže, da v našem stoletju diskusija o idejni sporočilnosti ali literarnem mojstrstvu Dostojevskega kaj zamira. No, po drugi strani pa ne moremo spregledati, da se številni bralke in bralci obotavljamo, ko bi morali poseči po katerem izmed njegovih del– so pač na razmeroma slabem glasu, češ da so zahtevna, zamorjena in kratko malo preobsežna. Zato smo v tokratni, jubileju Dostojevskega posvečeni Intelekti preverjali, o čem veliki ruski pisatelj pravzaprav piše, kako to počne, kaj nam sporoča in, jasno, zakaj bi bilo vendarle dobro, ko bi presegli svojo obotavljivost in se zatopili v branje njegovih del. Pri vsem tem so nam pomagali literarni zgodovinar akad. dr. Janko Kos pa rusist dr. Blaž Podlesnik ter rusistka in prevajalka Dostojevskega dr. Urša Zabukovec. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Vasilij Perov, portret F. M. Dostojevskega, 1872 (Wikipedia, javna last)<p>Ob dvestoletnici njegovega rojstva preverjamo, o čem je veliki ruski umetnik pisal, kako je to počel, kaj nam je hotel sporočiti in zakaj so njegovi romani še vedno aktualni</p><p><p>Življenjska zgodba <strong>Fjodorja Mihajloviča Dostojevskega</strong>, ki se je rodil pred 200 leti, 11. novembra 1821 v Moskvi, je bila sila razgibana in burna. Zaradi branja prepovedanih knjig je bil, še ne tridesetleten, obsojen na smrt in v zadnjem hipu, ko je že stal pred strelskim vodom, pomiloščen, tako da je navsezadnje več let preživel v <em>katorgi</em>, krutem kazenskem taborišču v Sibiriji. Bolehal je za epilepsijo, boril se je z odvisnostjo od iger na srečo, soočiti se je moral s smrtjo najbližjih – hčere, prve žene, starejšega brata.</p> <p>Seveda pa Dostojevski ni zanimiv zaradi preobratov polne življenjske usode, temveč zaradi svojega literarnega opusa. O ducatu njegovih romanov, med katerimi velja posebej omeniti vsaj <strong><em>Zločin in kazen</em></strong>, <strong><em>Idiota</em></strong>, <strong><em>Bese</em></strong> in <strong><em>Brate Karamazove</em></strong>, pa o štirih novelah, šestnajstih kratkih zgodbah in množici drugih literarnih, polliterarnih in publicističnih zapisov so razpravljali vsi od <strong>Friedricha Nietzscheja</strong> do <strong>Sigmunda Freuda</strong>, od <strong>Virginie Woolf</strong> do <strong>Jeana-Paula Sartra</strong> in nič ne kaže, da v našem stoletju diskusija o idejni sporočilnosti ali literarnem mojstrstvu Dostojevskega kaj zamira.</p> <p>No, po drugi strani pa ne moremo spregledati, da se številni bralke in bralci obotavljamo, ko bi morali poseči po katerem izmed njegovih del– so pač na razmeroma slabem glasu, češ da so zahtevna, zamorjena in kratko malo preobsežna. Zato v tokratni, jubileju Dostojevskega posvečeni Intelekti preverjamo, o čem veliki ruski pisatelj pravzaprav piše, kako to počne, kaj nam sporoča in, jasno, zakaj bi bilo vendarle dobro, ko bi presegli svojo obotavljivost in se zatopili v branje njegovih del. Pri vsem tem nam pomagajo literarni zgodovinar <strong>akad. dr. Janko Kos</strong> pa rusist <strong>dr. Blaž Podlesnik</strong> ter rusistka in prevajalka Dostojevskega <strong>dr. Urša Zabukovec</strong>.</p></p> Tue, 09 Nov 2021 09:10:00 +0000 Uvod v Dostojevskega Spolne in seksualne identitete so lahko zalo jasne in se ujemajo s prevladujočimi družbeno dominantnimi in poznanimi binarnimi označevalci. Na področju spola tako govorimo o moški in ženski identiteti, na področju seksualnosti pa o heteroseksualni in homoseksualni identiteti, ki vključuje gejevske in lezbične seksualne identitete. Odgovor na vprašanje, kdo smo in kaj nas privlači, pa se lahko skriva zunaj teh binarizmov – takrat govorimo o nebinarnih spolnih in seksualnih idenitetah. O tem v tokratni Intelekti. <p>Spolna fluidnost, aspolnost, aseksualnost, biseksualnost, panseksualnost</p><p><p>Spolne in seksualne identitete so lahko zalo jasne in se ujemajo s prevladujočimi družbeno dominantnimi in poznanimi binarnimi označevalci. Na področju spola tako govorimo o moški in ženski identiteti, na področju seksualnosti pa o heteroseksualni in homoseksualni identiteti, ki vključuje gejevske in lezbične seksualne identitete. Odgovor na vprašanje, kdo smo in kaj nas privlači, pa se lahko skriva zunaj teh binarizmov – takrat govorimo o nebinarnih spolnih in seksualnih identitetah.</p> <p>Doktorica <strong>Nina Perger</strong> je avtorica knjige <em>Razpiranje horizontov možnega – o nebinarnih spolnih in seksualnih identitetah v Sloveniji</em>. Opravila je prvo kvalitativno raziskavo, s katero je raziskovala, kakšno je vsakdanje življenje ljudi z nebinarnimi spolnimi in seksualnimi identitetami v Sloveniji. Binarna strukturiranost sveta in družbe ima namreč zelo konkretne posledice za ljudi, ki se v teh binarnih shemah ne najdejo, saj niso prepoznane ne kot obstoječe kaj šele kot legitimne, pojasnjuje doktorica Perger. O kakšnih identitetah pa pravzaprav govorimo, koliko jih je in kako jih opisati? Pojasnjuje, da gre za zelo heterogene identitete</p> <blockquote><p>"Gre še za bolj heterogene pomene, načine osmišljanja teh identitet. Osebe svoje identitetne pozicije zunaj binarizma pojmujejo in poimenujejo na različne načine. V kontekstu spola se identificirajo kot aspolne osebe, kar v grobem implicira odsotnost občutka identifikacije s katerim koli spolom, ali pa se s spolom identificirajo na spolno fluiden način. To pomeni, da se njihova spolna ideniteta spreminja v času. V kontekstu seksualnosti so najbolj poznane nebinarne identitete biseksualna, ki implicira privlačnost do različnih spolov, panseksualnost, ki pomeni privlačnost ne glede na spol, do aseksualnosti, ki načeloma pomeni odsotnost občutenja fizične privlačnosti do oseb."</p></blockquote> <p>Nebinarna konceptualizacija spola je v nekaterih nezahodnih kulturah poznana že dalj časa, na Zahodu pa so se nebinarni označevalci začeli uporabljati v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, pri nas z zamikom, in sicer v zadnjem desetletju. Spolnih identitet je torej več, ne le moška in ženska. Marsikomu je to težko razumljivo in pravzaprav nepredstavljivo. Vsaj o tem poročajo ljudje, ki nebinarnost živijo. Zakaj nam je o spolu zunaj binarnih okvirov tako težko razmišljati? Doktorica Perger pojasnjuje, da je medikalizacija nenormativnih pojavov tako na področju spola kot na področju seksualnosti le podaljšek prevladujočih družbenih ureditev.</p> <p><a>Razpiranje horizontov možnega: O nebinarnih spolnih in seksualnih identitetah v Sloveniji</a></p> <p><a>Intimni življenjski stili študentk in študentov v Slovenji</a></p></p> 174817628 RTVSLO – Prvi 1766 clean Spolne in seksualne identitete so lahko zalo jasne in se ujemajo s prevladujočimi družbeno dominantnimi in poznanimi binarnimi označevalci. Na področju spola tako govorimo o moški in ženski identiteti, na področju seksualnosti pa o heteroseksualni in homoseksualni identiteti, ki vključuje gejevske in lezbične seksualne identitete. Odgovor na vprašanje, kdo smo in kaj nas privlači, pa se lahko skriva zunaj teh binarizmov – takrat govorimo o nebinarnih spolnih in seksualnih idenitetah. O tem v tokratni Intelekti. <p>Spolna fluidnost, aspolnost, aseksualnost, biseksualnost, panseksualnost</p><p><p>Spolne in seksualne identitete so lahko zalo jasne in se ujemajo s prevladujočimi družbeno dominantnimi in poznanimi binarnimi označevalci. Na področju spola tako govorimo o moški in ženski identiteti, na področju seksualnosti pa o heteroseksualni in homoseksualni identiteti, ki vključuje gejevske in lezbične seksualne identitete. Odgovor na vprašanje, kdo smo in kaj nas privlači, pa se lahko skriva zunaj teh binarizmov – takrat govorimo o nebinarnih spolnih in seksualnih identitetah.</p> <p>Doktorica <strong>Nina Perger</strong> je avtorica knjige <em>Razpiranje horizontov možnega – o nebinarnih spolnih in seksualnih identitetah v Sloveniji</em>. Opravila je prvo kvalitativno raziskavo, s katero je raziskovala, kakšno je vsakdanje življenje ljudi z nebinarnimi spolnimi in seksualnimi identitetami v Sloveniji. Binarna strukturiranost sveta in družbe ima namreč zelo konkretne posledice za ljudi, ki se v teh binarnih shemah ne najdejo, saj niso prepoznane ne kot obstoječe kaj šele kot legitimne, pojasnjuje doktorica Perger. O kakšnih identitetah pa pravzaprav govorimo, koliko jih je in kako jih opisati? Pojasnjuje, da gre za zelo heterogene identitete</p> <blockquote><p>"Gre še za bolj heterogene pomene, načine osmišljanja teh identitet. Osebe svoje identitetne pozicije zunaj binarizma pojmujejo in poimenujejo na različne načine. V kontekstu spola se identificirajo kot aspolne osebe, kar v grobem implicira odsotnost občutka identifikacije s katerim koli spolom, ali pa se s spolom identificirajo na spolno fluiden način. To pomeni, da se njihova spolna ideniteta spreminja v času. V kontekstu seksualnosti so najbolj poznane nebinarne identitete biseksualna, ki implicira privlačnost do različnih spolov, panseksualnost, ki pomeni privlačnost ne glede na spol, do aseksualnosti, ki načeloma pomeni odsotnost občutenja fizične privlačnosti do oseb."</p></blockquote> <p>Nebinarna konceptualizacija spola je v nekaterih nezahodnih kulturah poznana že dalj časa, na Zahodu pa so se nebinarni označevalci začeli uporabljati v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, pri nas z zamikom, in sicer v zadnjem desetletju. Spolnih identitet je torej več, ne le moška in ženska. Marsikomu je to težko razumljivo in pravzaprav nepredstavljivo. Vsaj o tem poročajo ljudje, ki nebinarnost živijo. Zakaj nam je o spolu zunaj binarnih okvirov tako težko razmišljati? Doktorica Perger pojasnjuje, da je medikalizacija nenormativnih pojavov tako na področju spola kot na področju seksualnosti le podaljšek prevladujočih družbenih ureditev.</p> <p><a>Razpiranje horizontov možnega: O nebinarnih spolnih in seksualnih identitetah v Sloveniji</a></p> <p><a>Intimni življenjski stili študentk in študentov v Slovenji</a></p></p> Tue, 02 Nov 2021 09:00:00 +0000 Nebinarne spolne in seksualne identitete Z epidemijo covida se je znatno povečalo zanimanje javnosti za vitamine, še zlasti za vitamin D. Mnogi so prepričani, da lahko prav z njim v prihajajočih tednih in mesecih najbolj učinkovito okrepimo svoj imunski sistem. Kateri vitamini nam še pomagajo v boju proti prehladu, gripi in covidu? Ali se v miligramih ali celo mikrogramih določenega vitamina res skriva sveti gral, ki nas bo obvaroval pred okužbami? Vprašanja o vitaminih smo naslovili na strokovnjake s področja živilske tehnologije, farmacije in biokemije. Sogovorniki Intelekte so: živilska tehnologinja in doktorska študentka na Inštitutu za nutricionistiko Maša Hribar, farmacevt prof. dr. Samo Kreft s Fakultete za farmacijo in biokemik prof. dr. Blaž Cigić z Biotehniške fakultete. Pripravlja Iztok Konc. Foto: guvo59/ pixabay<p>Prof. Cigić: Jemanje multivitaminskih tablet je benigna praksa, ki je lahko koristna</p><p><p>Z epidemijo covida se je znatno povečalo zanimanje javnosti za vitamine, še zlasti za vitamin D. Številni so prepričani, da lahko prav z njim v prihajajočih tednih in mesecih najbolj učinkovito okrepimo svoj imunski sistem. Kateri vitamini nam še pomagajo v boju proti prehladu, gripi in covidu? Ali se v miligramih ali celo mikrogramih določenega vitamina res skriva sveti gral, ki nas bo obvaroval pred okužbami?</p> <p>Vprašanja o vitaminih smo naslovili na strokovnjake s področja živilske tehnologije, farmacije in biokemije. Sogovorniki Intelekte so živilska tehnologinja in doktorska študentka na Inštitutu za nutricionistiko <strong>Maša Hribar</strong>, farmacevt prof. dr. <strong>Samo Kreft</strong> s Fakultete za farmacijo in biokemik prof. dr. <strong>Blaž Cigić</strong> z Biotehniške fakultete.</p> <blockquote><p>Poznamo 13 vitaminov: vitamin A, osem vitaminov kompleksa B ter vitamine C, D, E in K. Naš organizem jih nujno potrebuje, vendar jih sam ni sposoben sintetizirati. Zato moramo vitamine v telo vnesti s hrano. Dnevne potrebe po njih so zelo različne – od nekaj mikrogramov do skoraj sto miligramov.</p></blockquote> <p>Vseslovenska raziskava Nutrihealth je razkrila, da nam v zimskih mesecih vitamina D primanjkuje. Med novembrom in aprilom je po podatkih z njim optimalno preskrbljenih manj kot pet odstotkov odraslih prebivalcev Slovenije. Vitamin D ima pomembno vlogo pri razvoju kosti in zob ter pri delovanju imunskega sistema. Je edini vitamin, ki ga lahko v zadostni meri biosintetizira človeško telo – in sicer v koži ob pomoči ultravijolične svetlobe.</p> <p>Radijska oddaja in podkast o hrani: <a>Veste, kaj jeste?</a></p> <p>Nacionalni portal o hrani in prehrani: <a>Prehrana.si</a></p> <p>Veganska prehrana s kančkom znanosti: <a>Lačna bučka</a></p></p> 174816660 RTVSLO – Prvi 2108 clean Z epidemijo covida se je znatno povečalo zanimanje javnosti za vitamine, še zlasti za vitamin D. Mnogi so prepričani, da lahko prav z njim v prihajajočih tednih in mesecih najbolj učinkovito okrepimo svoj imunski sistem. Kateri vitamini nam še pomagajo v boju proti prehladu, gripi in covidu? Ali se v miligramih ali celo mikrogramih določenega vitamina res skriva sveti gral, ki nas bo obvaroval pred okužbami? Vprašanja o vitaminih smo naslovili na strokovnjake s področja živilske tehnologije, farmacije in biokemije. Sogovorniki Intelekte so: živilska tehnologinja in doktorska študentka na Inštitutu za nutricionistiko Maša Hribar, farmacevt prof. dr. Samo Kreft s Fakultete za farmacijo in biokemik prof. dr. Blaž Cigić z Biotehniške fakultete. Pripravlja Iztok Konc. Foto: guvo59/ pixabay<p>Prof. Cigić: Jemanje multivitaminskih tablet je benigna praksa, ki je lahko koristna</p><p><p>Z epidemijo covida se je znatno povečalo zanimanje javnosti za vitamine, še zlasti za vitamin D. Številni so prepričani, da lahko prav z njim v prihajajočih tednih in mesecih najbolj učinkovito okrepimo svoj imunski sistem. Kateri vitamini nam še pomagajo v boju proti prehladu, gripi in covidu? Ali se v miligramih ali celo mikrogramih določenega vitamina res skriva sveti gral, ki nas bo obvaroval pred okužbami?</p> <p>Vprašanja o vitaminih smo naslovili na strokovnjake s področja živilske tehnologije, farmacije in biokemije. Sogovorniki Intelekte so živilska tehnologinja in doktorska študentka na Inštitutu za nutricionistiko <strong>Maša Hribar</strong>, farmacevt prof. dr. <strong>Samo Kreft</strong> s Fakultete za farmacijo in biokemik prof. dr. <strong>Blaž Cigić</strong> z Biotehniške fakultete.</p> <blockquote><p>Poznamo 13 vitaminov: vitamin A, osem vitaminov kompleksa B ter vitamine C, D, E in K. Naš organizem jih nujno potrebuje, vendar jih sam ni sposoben sintetizirati. Zato moramo vitamine v telo vnesti s hrano. Dnevne potrebe po njih so zelo različne – od nekaj mikrogramov do skoraj sto miligramov.</p></blockquote> <p>Vseslovenska raziskava Nutrihealth je razkrila, da nam v zimskih mesecih vitamina D primanjkuje. Med novembrom in aprilom je po podatkih z njim optimalno preskrbljenih manj kot pet odstotkov odraslih prebivalcev Slovenije. Vitamin D ima pomembno vlogo pri razvoju kosti in zob ter pri delovanju imunskega sistema. Je edini vitamin, ki ga lahko v zadostni meri biosintetizira človeško telo – in sicer v koži ob pomoči ultravijolične svetlobe.</p> <p>Radijska oddaja in podkast o hrani: <a>Veste, kaj jeste?</a></p> <p>Nacionalni portal o hrani in prehrani: <a>Prehrana.si</a></p> <p>Veganska prehrana s kančkom znanosti: <a>Lačna bučka</a></p></p> Tue, 26 Oct 2021 07:10:00 +0000 Preveč pozornosti na vitaminih!? Vzpon kitajske in relativni zaton ameriške vojaške in gospodarske moči, ruski ozemeljski ekspanzionizem v vzhodni Evropi, kronična nestabilnost v državah Bližnjega vzhoda in subsaharske Afrike … Videti je, da so varnostni izzivi, s katerimi se sooča Evropa, vsak dan težji. V tem smislu se veča število glasov, ki trdijo, da bi Unija nujno potrebovala svojo lastno vojsko. In vendar ni pričakovati, da jo bo tudi dobila. Zakaj ne? – Odgovor smo iskali v tokratni Intelekti na Prvem, ko smo pred mikrofonom gostili tri predavatelje ljubljanske Fakultete za družbene vede: obramboslovko in nekdanjo ministrico za obrambo, dr. Ljubico Jelušič, pa obramboslovca in dekana FDV, dr. Iztoka Prezlja, ter politologa, strokovnjaka za mednarodne odnose, dr. Boštjana Udoviča. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Chroniques_d_Epenocle (Pixabay) <p>Zakaj bi jo potrebovali? In zakaj je ne bomo dobili?</p><p><p>Čeprav imamo prebivalci nekdanje Jugoslavije in v zadnjem času tudi Ukrajinci bistveno drugačno izkušnjo, večji del stare celine vendarle živi v miru že več kot tri četrt stoletja. To obdobje od konca druge svetovne vojne dalje je pravzaprav tako dolgo, da si velika večina Evropejcev menda sploh ne zna predstavljati hrumenja tankov na cestah ali smrtonosnih letal na nebu, posledično pa se številnim tudi zdi, da vprašanje varnosti stare celine ni prav pereče, še posebej če ga primerjamo z magnitudo drugih kriz, s katerimi se danes soočamo – od globalnega segrevanja do razgradnje socialne države, od epidemije novega koronavirusa do dramatičnega povečevanje obsega elektronskega nadzorovanja.</p> <p>Kljub temu bolj pozornim opazovalcem svetovnega političnega in gospodarskega dogajanja ni ušlo, da se je v zadnjih letih zgodilo marsikaj zaskrbljujočega, kar bi lahko dolgoročno negativno vplivalo na varnostne razmere v Evropi. Vsestranski vzpon kitajske moči, ruski ozemeljski ekspanzionizem v vzhodni Evropi, neverjetno nepremišljen ameriški intervencionizem na Bližnjem vzhodu, brutalni islamistični terorizem, ki hoče oblikovati svoj kalifat … Razmerja moči med velesilami se očitno spreminjajo, družbeno-politična nestabilnost v številnih manjših državah se temu primerno povečuje, vse to pa utegne že v bližnji prihodnosti korenito vplivati tudi na obrambno-varnostni položaj stare celine nasploh in Evropske unije posebej.</p> <p>V tem negotovem in tesnobnem položaju so se v Evropski uniji torej začeli krepiti glasovi, ki trdijo, da nas ne bo branil nihče – če se ne bomo branili sami s svojo, evropsko vojsko. V tem smislu so še posebej glasni v Parizu, kjer že leta pozivajo evropske partnerice, naj vendar pošljejo svoje čete v afriški Sahel in tako pomagajo Franciji, ki si južno od Sahare prizadeva poraziti džihadiste ter okrepiti moč in avtoriteto vlad tamkajšnjih držav. No, ko je Avstralija pred tedni dramatično odpovedala več deset milijard evrov vredno naročilo francoskih podmornic in skupaj z Združenimi državami in Združenim kraljestvom ustanovila Aukus, očitno proti-kitajsko zavezništvo izrazito anglosaškega značaja, so v Parizu hitro ugotovili, da bo v geostrateških prerivanjih 21. stoletja pomen Evrope očitno še bistveno manjši kakor je bil v času hladne vojne med Ameriko in Sovjetsko zvezo, to pa pomeni, da sta varnost in stabilnost stare celine precej manj pomembni, kakor sta bili med letoma 1945 in 1989. Temu primerno so se francoski pozivi k ustanovitvi evropske vojske še okrepili.</p> <p>In vendar ta hip ni videti, da bo iz francoske moke kaj evropskega kruha. Zakaj neki ne? Je evropska vojska institucija, ki je vendarle ne potrebujemo – ali so pač posredi drugačni premisleki in tehtanja? – Odgovor iščemo v tokratni Intelekti na Prvem, ko pred mikrofonom gostimo tri predavatelje ljubljanske Fakultete za družbene vede: obramboslovko in nekdanjo ministrico za obrambo, <strong>dr. Ljubico Jelušič</strong>, pa obramboslovca in dekana FDV, <strong>dr. Iztoka Prezlja</strong>, ter politologa, strokovnjaka za mednarodne odnose, <strong>dr. Boštjana Udoviča</strong>.</p></p> 174814956 RTVSLO – Prvi 3153 clean Vzpon kitajske in relativni zaton ameriške vojaške in gospodarske moči, ruski ozemeljski ekspanzionizem v vzhodni Evropi, kronična nestabilnost v državah Bližnjega vzhoda in subsaharske Afrike … Videti je, da so varnostni izzivi, s katerimi se sooča Evropa, vsak dan težji. V tem smislu se veča število glasov, ki trdijo, da bi Unija nujno potrebovala svojo lastno vojsko. In vendar ni pričakovati, da jo bo tudi dobila. Zakaj ne? – Odgovor smo iskali v tokratni Intelekti na Prvem, ko smo pred mikrofonom gostili tri predavatelje ljubljanske Fakultete za družbene vede: obramboslovko in nekdanjo ministrico za obrambo, dr. Ljubico Jelušič, pa obramboslovca in dekana FDV, dr. Iztoka Prezlja, ter politologa, strokovnjaka za mednarodne odnose, dr. Boštjana Udoviča. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Chroniques_d_Epenocle (Pixabay) <p>Zakaj bi jo potrebovali? In zakaj je ne bomo dobili?</p><p><p>Čeprav imamo prebivalci nekdanje Jugoslavije in v zadnjem času tudi Ukrajinci bistveno drugačno izkušnjo, večji del stare celine vendarle živi v miru že več kot tri četrt stoletja. To obdobje od konca druge svetovne vojne dalje je pravzaprav tako dolgo, da si velika večina Evropejcev menda sploh ne zna predstavljati hrumenja tankov na cestah ali smrtonosnih letal na nebu, posledično pa se številnim tudi zdi, da vprašanje varnosti stare celine ni prav pereče, še posebej če ga primerjamo z magnitudo drugih kriz, s katerimi se danes soočamo – od globalnega segrevanja do razgradnje socialne države, od epidemije novega koronavirusa do dramatičnega povečevanje obsega elektronskega nadzorovanja.</p> <p>Kljub temu bolj pozornim opazovalcem svetovnega političnega in gospodarskega dogajanja ni ušlo, da se je v zadnjih letih zgodilo marsikaj zaskrbljujočega, kar bi lahko dolgoročno negativno vplivalo na varnostne razmere v Evropi. Vsestranski vzpon kitajske moči, ruski ozemeljski ekspanzionizem v vzhodni Evropi, neverjetno nepremišljen ameriški intervencionizem na Bližnjem vzhodu, brutalni islamistični terorizem, ki hoče oblikovati svoj kalifat … Razmerja moči med velesilami se očitno spreminjajo, družbeno-politična nestabilnost v številnih manjših državah se temu primerno povečuje, vse to pa utegne že v bližnji prihodnosti korenito vplivati tudi na obrambno-varnostni položaj stare celine nasploh in Evropske unije posebej.</p> <p>V tem negotovem in tesnobnem položaju so se v Evropski uniji torej začeli krepiti glasovi, ki trdijo, da nas ne bo branil nihče – če se ne bomo branili sami s svojo, evropsko vojsko. V tem smislu so še posebej glasni v Parizu, kjer že leta pozivajo evropske partnerice, naj vendar pošljejo svoje čete v afriški Sahel in tako pomagajo Franciji, ki si južno od Sahare prizadeva poraziti džihadiste ter okrepiti moč in avtoriteto vlad tamkajšnjih držav. No, ko je Avstralija pred tedni dramatično odpovedala več deset milijard evrov vredno naročilo francoskih podmornic in skupaj z Združenimi državami in Združenim kraljestvom ustanovila Aukus, očitno proti-kitajsko zavezništvo izrazito anglosaškega značaja, so v Parizu hitro ugotovili, da bo v geostrateških prerivanjih 21. stoletja pomen Evrope očitno še bistveno manjši kakor je bil v času hladne vojne med Ameriko in Sovjetsko zvezo, to pa pomeni, da sta varnost in stabilnost stare celine precej manj pomembni, kakor sta bili med letoma 1945 in 1989. Temu primerno so se francoski pozivi k ustanovitvi evropske vojske še okrepili.</p> <p>In vendar ta hip ni videti, da bo iz francoske moke kaj evropskega kruha. Zakaj neki ne? Je evropska vojska institucija, ki je vendarle ne potrebujemo – ali so pač posredi drugačni premisleki in tehtanja? – Odgovor iščemo v tokratni Intelekti na Prvem, ko pred mikrofonom gostimo tri predavatelje ljubljanske Fakultete za družbene vede: obramboslovko in nekdanjo ministrico za obrambo, <strong>dr. Ljubico Jelušič</strong>, pa obramboslovca in dekana FDV, <strong>dr. Iztoka Prezlja</strong>, ter politologa, strokovnjaka za mednarodne odnose, <strong>dr. Boštjana Udoviča</strong>.</p></p> Tue, 19 Oct 2021 08:10:00 +0000 Evropska vojska Položaj žensk se je v zadnjih dveh letih izrazito poslabšal. Povečalo se je družinsko nasilje, veča se število femicidov, vrstijo se napadi na pravice ženske v javni sferi, priče smo mizoginemu govoru s strani vidnih predstavnikov oblasti in družbe. Pod vprašaj se postavlja pravica do svobodnega odločanja glede rojstva otrok, ki je v Sloveniji vpisana v ustavo. Podobne tendence lahko opazujemo tudi v tujini. O vsem tem, o vzrokih in posledicah napadov na pravice žensk, smo razmišljali v tokratni Intelekti.<p>Napadi na reproduktivne pravice žensk se stopnjujejo</p><p><p>Položaj žensk se je v zadnjih dveh letih izrazito poslabšal. Povečalo se je družinsko nasilje, veča se število femicidov, vrstijo se javni napadi na priborjene pravice žensk, priče smo mizoginemu govoru s strani vidnih predstavnikov oblasti in družbe. Pod vprašaj se postavlja pravica do svobodnega odločanja glede rojstva otrok, ki je v Sloveniji vpisana v ustavo. Spomnimo na t.i. Pohod za življenje, ki je pred dobrim tednom potekal v Ljubljani in kjer so se udeleženke in udeleženci, med njimi tudi vidni predstavnik aktualne oblasti ter najvišji predstavnik slovenske Rimokatoliške cerkve, zavzemali za ukinitev reproduktivnih pravic žensk, spomnimo na molitve pred ljubljansko porodnišnico, spomnimo na nedavni demografski vrh na Madžarskem, spomnimo na položaj žensk na Poljskem, kjer je konzervativna oblast pravico do abortusa skoraj popolnoma prepovedala, trenutno pa poteka intenzivna kampanja za prepoved ločitve. Ne smemo niti mimo dejstva, da je na Hrvaškem udejanjanje pravice do abortusa, zaradi množičnih ugovorov vesti ginekologov, v praksi močno oteženo. Trenutno pa smo lahko priče tudi prepovedim abortusa v ZDA in množičnim protestom proti tovrstni politiki v zvezni državi Teksas. Zadnje poročilo EPF (evropski parlamentarni forum za spolne in reproduktivne pravice) pa razkriva, da se je financiranje mreže in dejavnosti proti pravicam žensk v zadnjih letih povečalo za štirikrat in je v letu 2018 znašalo več kot 96 milijonov evrov. Svoja razmišljanja in kritično analizo poskusov retradicionalizacije družbe, napadov na pravice žensk, učinkov patriarhata, vzrokov in posledic konzervativnih političnih in civilno družbenih gibanj,  sta v tokratni Intelekti podali sociologinja <strong>dr. Vesna Leskošek</strong> s Fakultete za socialno delo in psihologinja <strong>dr. Metka Mencin</strong> s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani.</p></p> 174812719 RTVSLO – Prvi 3050 clean Položaj žensk se je v zadnjih dveh letih izrazito poslabšal. Povečalo se je družinsko nasilje, veča se število femicidov, vrstijo se napadi na pravice ženske v javni sferi, priče smo mizoginemu govoru s strani vidnih predstavnikov oblasti in družbe. Pod vprašaj se postavlja pravica do svobodnega odločanja glede rojstva otrok, ki je v Sloveniji vpisana v ustavo. Podobne tendence lahko opazujemo tudi v tujini. O vsem tem, o vzrokih in posledicah napadov na pravice žensk, smo razmišljali v tokratni Intelekti.<p>Napadi na reproduktivne pravice žensk se stopnjujejo</p><p><p>Položaj žensk se je v zadnjih dveh letih izrazito poslabšal. Povečalo se je družinsko nasilje, veča se število femicidov, vrstijo se javni napadi na priborjene pravice žensk, priče smo mizoginemu govoru s strani vidnih predstavnikov oblasti in družbe. Pod vprašaj se postavlja pravica do svobodnega odločanja glede rojstva otrok, ki je v Sloveniji vpisana v ustavo. Spomnimo na t.i. Pohod za življenje, ki je pred dobrim tednom potekal v Ljubljani in kjer so se udeleženke in udeleženci, med njimi tudi vidni predstavnik aktualne oblasti ter najvišji predstavnik slovenske Rimokatoliške cerkve, zavzemali za ukinitev reproduktivnih pravic žensk, spomnimo na molitve pred ljubljansko porodnišnico, spomnimo na nedavni demografski vrh na Madžarskem, spomnimo na položaj žensk na Poljskem, kjer je konzervativna oblast pravico do abortusa skoraj popolnoma prepovedala, trenutno pa poteka intenzivna kampanja za prepoved ločitve. Ne smemo niti mimo dejstva, da je na Hrvaškem udejanjanje pravice do abortusa, zaradi množičnih ugovorov vesti ginekologov, v praksi močno oteženo. Trenutno pa smo lahko priče tudi prepovedim abortusa v ZDA in množičnim protestom proti tovrstni politiki v zvezni državi Teksas. Zadnje poročilo EPF (evropski parlamentarni forum za spolne in reproduktivne pravice) pa razkriva, da se je financiranje mreže in dejavnosti proti pravicam žensk v zadnjih letih povečalo za štirikrat in je v letu 2018 znašalo več kot 96 milijonov evrov. Svoja razmišljanja in kritično analizo poskusov retradicionalizacije družbe, napadov na pravice žensk, učinkov patriarhata, vzrokov in posledic konzervativnih političnih in civilno družbenih gibanj,  sta v tokratni Intelekti podali sociologinja <strong>dr. Vesna Leskošek</strong> s Fakultete za socialno delo in psihologinja <strong>dr. Metka Mencin</strong> s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani.</p></p> Tue, 12 Oct 2021 08:10:00 +0000 "Žensko telo je bilo vedno polje boja ideologij" Torkovo dopoldne je rezervirano za soočenje različnih pogledov na aktualne dogodke, ki iz tedna v teden spreminjajo svet, pa tega velikokrat sploh ne opazimo. Gostje Intelekte so ugledni strokovnjaki iz gospodarstva, znanosti, kulture, politike in drugih področij. Oddaja skuša širokemu občinstvu ponuditi kritično mnenje o ključnih dejavnikih globalnega in lokalnega okolja.<p>Še vedno primanjkuje tudi postelj na kliničnih oddelkih, kjer sprejemajo otroke in mlade z najhujšimi oblikami duševnih motenj </p><p><p>Na srečo se je šolsko leto začelo s poukom v šolah, za katere vsi verjamejo in si želijo, da bodo ostale odprte, ne glede na število novo okuženih s koronavirusom. Ali lahko torej zdaj, ko otroci in mladi hodijo v šole in vsaj za tiste najranljivejše predstavljajo močan varovalni dejavnik, duševne stiske otrok odmislimo? Se je njihovo počutje izboljšalo, stiske izginile? Lahko na številke, ki govorijo o lanskem 50-odstotnem porastu števila sprejetih mladih z anoreksijo in po poskusu samomora le na ljubljanski pediatrični kliniki, pozabimo? Ali pa boja s posledicami nenormalnega obdobja v življenju otrok in mladih še zdaleč ni konec – tudi za to, ker duševno zdravje mladih že pred letom 2019 ni bilo takšno, kot bi si ga želeli? Smo v teh zadnjih mesecih že zamudili kakšno priložnost za hitrejše odzivanje na duševne potrebe najmlajših generacij državljanov? Gostje Intelekte so bile jasne: duševne stiske in motnje ostajajo težava, ki se vleče že celo desetletje, Slovenija pa ima na tem področju velike zaostanke - pri oblikovanju mrež centrov za duševno zdravje, promociji preventivnih programov na vseh nivojih ter pri številu specialistov za področje otroške in mladostniške klinične psihologije ter psihiatrije ...</p> <p><strong>Gostje: Tjaša Bertoncelj</strong> iz ZPMS, vodja Tom telefona, telefona za otroke in mladostnike, <strong>dr. Melita Bokalič</strong>, specialistka otroške in mladostniške psihiatrije na oddelku Službe za otroško psihiatrijo na Pediatrični kliniki Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana, <strong>dr.</strong> <strong>Bernarda Dobnik Renko, </strong>klinična psihologinja iz Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše Ljubljana, <strong>Ajda Erjavec</strong>, predsednica združenja Šolskih svetovalnih delavcev Slovenije in svetovalna delavka na Gimnaziji Bežigrad, in <strong>dr. Jožica Maučec Zakotnik</strong>, vodja programa MIRA z Nacionalnega inštituta za javno zdravje.</p></p> 174810947 RTVSLO – Prvi 2832 clean Torkovo dopoldne je rezervirano za soočenje različnih pogledov na aktualne dogodke, ki iz tedna v teden spreminjajo svet, pa tega velikokrat sploh ne opazimo. Gostje Intelekte so ugledni strokovnjaki iz gospodarstva, znanosti, kulture, politike in drugih področij. Oddaja skuša širokemu občinstvu ponuditi kritično mnenje o ključnih dejavnikih globalnega in lokalnega okolja.<p>Še vedno primanjkuje tudi postelj na kliničnih oddelkih, kjer sprejemajo otroke in mlade z najhujšimi oblikami duševnih motenj </p><p><p>Na srečo se je šolsko leto začelo s poukom v šolah, za katere vsi verjamejo in si želijo, da bodo ostale odprte, ne glede na število novo okuženih s koronavirusom. Ali lahko torej zdaj, ko otroci in mladi hodijo v šole in vsaj za tiste najranljivejše predstavljajo močan varovalni dejavnik, duševne stiske otrok odmislimo? Se je njihovo počutje izboljšalo, stiske izginile? Lahko na številke, ki govorijo o lanskem 50-odstotnem porastu števila sprejetih mladih z anoreksijo in po poskusu samomora le na ljubljanski pediatrični kliniki, pozabimo? Ali pa boja s posledicami nenormalnega obdobja v življenju otrok in mladih še zdaleč ni konec – tudi za to, ker duševno zdravje mladih že pred letom 2019 ni bilo takšno, kot bi si ga želeli? Smo v teh zadnjih mesecih že zamudili kakšno priložnost za hitrejše odzivanje na duševne potrebe najmlajših generacij državljanov? Gostje Intelekte so bile jasne: duševne stiske in motnje ostajajo težava, ki se vleče že celo desetletje, Slovenija pa ima na tem področju velike zaostanke - pri oblikovanju mrež centrov za duševno zdravje, promociji preventivnih programov na vseh nivojih ter pri številu specialistov za področje otroške in mladostniške klinične psihologije ter psihiatrije ...</p> <p><strong>Gostje: Tjaša Bertoncelj</strong> iz ZPMS, vodja Tom telefona, telefona za otroke in mladostnike, <strong>dr. Melita Bokalič</strong>, specialistka otroške in mladostniške psihiatrije na oddelku Službe za otroško psihiatrijo na Pediatrični kliniki Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana, <strong>dr.</strong> <strong>Bernarda Dobnik Renko, </strong>klinična psihologinja iz Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše Ljubljana, <strong>Ajda Erjavec</strong>, predsednica združenja Šolskih svetovalnih delavcev Slovenije in svetovalna delavka na Gimnaziji Bežigrad, in <strong>dr. Jožica Maučec Zakotnik</strong>, vodja programa MIRA z Nacionalnega inštituta za javno zdravje.</p></p> Tue, 05 Oct 2021 08:15:00 +0000 Duševne stiske mladih z začetkom šole niso izginile Tokrat nas bo v oddaji zanimalo, na kakšen način se odvija narativ v medijih, glede na spol, torej, ko se obravnava ženske in njihove zgodbe. Ali so podstati tega narativa še vedno pretežno mizogine ali se je po tistih razvpitih 90-ih, ko se je zdelo, kot pišejo v reviji Time, da so hčere drugega vala feminizma odrasle in se odločile za drugačne vloge kot njihove mame, potem pa smo vsi skupaj ugotovili, da je bila družba z mediji vred še kako diskriminatorna glede na spol; torej smo od takrat z gibanji #metoo in "Time'sUp kaj napredovali v smislu enakopravnosti spolov ali ženska podoba v medijih še vedno pretežno bazira na nekih seksističnih, mizoginih stereotipih? Avtorica in voditeljica oddaje je Liana Buršič<p>O (ne)enakosti obravnave žensk v medijih, tudi TV serijah in filmih</p><p><p>Tokrat nas je v oddaji zanimalo, na kakšen način se odvija narativ v medijih glede na spol. Torej, ko se obravnava ženske in njihove zgodbe. Ali so podstati tega narativa še vedno pretežno mizogine ali se je po tistih razvpitih 90-ih, ko se je zdelo, kot pišejo v reviji Time, da so hčere drugega vala feminizma odrasle in se odločile za drugačne vloge kot njihove mame, potem pa smo vsi skupaj ugotovili, da je bila družba z mediji vred še kako diskriminatorna glede na spol? Smo od takrat z gibanji #metoo in #Time'sUp kaj napredovali v smislu enakopravnosti spolov ali  ženska podoba v medijih še vedno pretežno bazira na nekih seksističnih, mizoginih stereotipih? In kako se vse to reflektira tudi v obilju produkcije TV serij (tudi dokumentarnih) in filmov, kakšni so liki žensk tam? Za odgovore in nova vprašanja v razmislek so z nami gostje: mag. <strong>Anja Banko</strong>, filmska kritičarka, antropologinja dr.<strong> Svetlana Slapšak, </strong>redna profesorica, nekdanja dekanja ljubljanske Fakultete za podiplomski humanistični študij ISH in novinarka ter raziskovalka medijev in spola dr.<strong> Biljana Žikić, </strong>direktorica ljubljanskega Kulturnega centra Danilo Kiš.</p></p> 174809004 RTVSLO – Prvi 3074 clean Tokrat nas bo v oddaji zanimalo, na kakšen način se odvija narativ v medijih, glede na spol, torej, ko se obravnava ženske in njihove zgodbe. Ali so podstati tega narativa še vedno pretežno mizogine ali se je po tistih razvpitih 90-ih, ko se je zdelo, kot pišejo v reviji Time, da so hčere drugega vala feminizma odrasle in se odločile za drugačne vloge kot njihove mame, potem pa smo vsi skupaj ugotovili, da je bila družba z mediji vred še kako diskriminatorna glede na spol; torej smo od takrat z gibanji #metoo in "Time'sUp kaj napredovali v smislu enakopravnosti spolov ali ženska podoba v medijih še vedno pretežno bazira na nekih seksističnih, mizoginih stereotipih? Avtorica in voditeljica oddaje je Liana Buršič<p>O (ne)enakosti obravnave žensk v medijih, tudi TV serijah in filmih</p><p><p>Tokrat nas je v oddaji zanimalo, na kakšen način se odvija narativ v medijih glede na spol. Torej, ko se obravnava ženske in njihove zgodbe. Ali so podstati tega narativa še vedno pretežno mizogine ali se je po tistih razvpitih 90-ih, ko se je zdelo, kot pišejo v reviji Time, da so hčere drugega vala feminizma odrasle in se odločile za drugačne vloge kot njihove mame, potem pa smo vsi skupaj ugotovili, da je bila družba z mediji vred še kako diskriminatorna glede na spol? Smo od takrat z gibanji #metoo in #Time'sUp kaj napredovali v smislu enakopravnosti spolov ali  ženska podoba v medijih še vedno pretežno bazira na nekih seksističnih, mizoginih stereotipih? In kako se vse to reflektira tudi v obilju produkcije TV serij (tudi dokumentarnih) in filmov, kakšni so liki žensk tam? Za odgovore in nova vprašanja v razmislek so z nami gostje: mag. <strong>Anja Banko</strong>, filmska kritičarka, antropologinja dr.<strong> Svetlana Slapšak, </strong>redna profesorica, nekdanja dekanja ljubljanske Fakultete za podiplomski humanistični študij ISH in novinarka ter raziskovalka medijev in spola dr.<strong> Biljana Žikić, </strong>direktorica ljubljanskega Kulturnega centra Danilo Kiš.</p></p> Tue, 28 Sep 2021 09:40:00 +0000 Kaj imajo skupnega Monica Lewinsky, vojvodinja Suseška in "Jožica Novak"? Odbor za otrokove pravice Združenih narodov je marca letos sprejel splošni komentar številka 25, ki opredeljuje otrokove pravice v digitalnem okolju. Komentar je rezultat dveletnih posvetovanj med državami, medvladnimi in nevladnimi organizacijami, civilno družbo, nacionalnimi institucijami za človekove pravice in otroci. Ti so poudarili, da si v digitalnem okolju želijo več zasebnosti, več varnosti in preglednosti, želijio si dostopa do resničnih in zanesljivih informacij v lastnem jeziku, ki je prilagojen njihovi starosti. Več v oddaji Intelekta, ki jo je pripravila Urška Henigman.<p>Pravice vsakega otroka morajo biti spoštovane, zaščitene in izpolnjene tudi v digitalnem okolju</p><p><p>Pravice vsakega otroka morajo biti spoštovane, zaščitene in izpolnjene tudi v digitalnem okolju. Otroci morajo imeti dostop do digitalnih vsebin, ki jih opolnomočijo in so primerne njihovi starosti, ter dostop do informacij iz širokega nabora zaupanja vrednih virov. Vodja mednarodnega sodelovanja in nadzora pri Informacijskem pooblaščencu doktorica <strong>Jelena Burnik</strong> poudarja, da je otrokom na spletu dostopno vse in še več, zaplete pa se že pri informiranju. Kot pojasnjuje, odgovornost za zaščito pravic otrok v digitalnem okolju Združeni narodi jasno nalagajo državam.</p> <blockquote><p>"Slovenščina je majhen, nišni jezik. Veliko je storitev, kjer niti najstnik ne bo našel informacij, ki bi jih lahko razumel, v jeziku, ki ga razume. Države so tiste, ki morajo ponuditi pomoč izobraževalcem, pomoč staršem, ki morajo zagotavljati okvire in politike za to, da se lahko digitalni svet izkorišča v njegovi polnosti v korist otroka."</p></blockquote> <p><strong>Katja K. Ošljak</strong>, vodja Zavoda za digitalno vzgojo Vsak in raziskovalka na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani, pa poudarja, da mladi želijo biti vključeni v oblikovanje boljšega sveta</p> <blockquote><p>"Želijo biti vključeni v pomembne teme, politične teme, podajati svoje ideje. Mladi politično niso apatični, niso apolitični, prav nasprotno, imajo zelo velik interes. Mogoče jim samo mi včasih ali pa večinoma tega ne dovolimo izraziti."</p></blockquote> <p>Smiseln dostop do digitalnih tehnologij lahko otroke opolnomoči in podpira pri realizaciji njihovih državljanskih, političnih, kulturnih, ekonomskih in socialnih pravic. Ključno pa je, da imajo vsi otroci enak dostop do tehnologij, sicer lahko to vodi v še večjo neenakost.</p></p> 174806871 RTVSLO – Prvi 2709 clean Odbor za otrokove pravice Združenih narodov je marca letos sprejel splošni komentar številka 25, ki opredeljuje otrokove pravice v digitalnem okolju. Komentar je rezultat dveletnih posvetovanj med državami, medvladnimi in nevladnimi organizacijami, civilno družbo, nacionalnimi institucijami za človekove pravice in otroci. Ti so poudarili, da si v digitalnem okolju želijo več zasebnosti, več varnosti in preglednosti, želijio si dostopa do resničnih in zanesljivih informacij v lastnem jeziku, ki je prilagojen njihovi starosti. Več v oddaji Intelekta, ki jo je pripravila Urška Henigman.<p>Pravice vsakega otroka morajo biti spoštovane, zaščitene in izpolnjene tudi v digitalnem okolju</p><p><p>Pravice vsakega otroka morajo biti spoštovane, zaščitene in izpolnjene tudi v digitalnem okolju. Otroci morajo imeti dostop do digitalnih vsebin, ki jih opolnomočijo in so primerne njihovi starosti, ter dostop do informacij iz širokega nabora zaupanja vrednih virov. Vodja mednarodnega sodelovanja in nadzora pri Informacijskem pooblaščencu doktorica <strong>Jelena Burnik</strong> poudarja, da je otrokom na spletu dostopno vse in še več, zaplete pa se že pri informiranju. Kot pojasnjuje, odgovornost za zaščito pravic otrok v digitalnem okolju Združeni narodi jasno nalagajo državam.</p> <blockquote><p>"Slovenščina je majhen, nišni jezik. Veliko je storitev, kjer niti najstnik ne bo našel informacij, ki bi jih lahko razumel, v jeziku, ki ga razume. Države so tiste, ki morajo ponuditi pomoč izobraževalcem, pomoč staršem, ki morajo zagotavljati okvire in politike za to, da se lahko digitalni svet izkorišča v njegovi polnosti v korist otroka."</p></blockquote> <p><strong>Katja K. Ošljak</strong>, vodja Zavoda za digitalno vzgojo Vsak in raziskovalka na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani, pa poudarja, da mladi želijo biti vključeni v oblikovanje boljšega sveta</p> <blockquote><p>"Želijo biti vključeni v pomembne teme, politične teme, podajati svoje ideje. Mladi politično niso apatični, niso apolitični, prav nasprotno, imajo zelo velik interes. Mogoče jim samo mi včasih ali pa večinoma tega ne dovolimo izraziti."</p></blockquote> <p>Smiseln dostop do digitalnih tehnologij lahko otroke opolnomoči in podpira pri realizaciji njihovih državljanskih, političnih, kulturnih, ekonomskih in socialnih pravic. Ključno pa je, da imajo vsi otroci enak dostop do tehnologij, sicer lahko to vodi v še večjo neenakost.</p></p> Tue, 21 Sep 2021 08:10:00 +0000 Digitalne pravice otrok Ko smo nedavno spremljali umik Združenih držav in njihovih zaveznikv ter hitro zmago talibanov v Afganistanu – ki je pokazala, da največji svetovni vojaški sili v kar 20-ih letih okupacije ni uspelo premagati neprimerljivo manjše in slabše oborožene odporniške skupine – se je nekaterim to zdelo skoraj neverjetno, drugi pa so to videli kot še eno ponovitev vzorca, ki ga gledamo že desetletja. In res, to nikakor ni prva tovrstna zgodba v zgodovini: velesile so od nekdaj okupirale tuja ozemlja, v teh pa so se od nekdaj, z večjo ali manjšo intenziteto, rojevali oboroženi odpori. Še več, ti odpori so bili presenetljivo pogosto – še posebej če se osredotočimo na obdobje po drugi svetovni vojni – na koncu uspešni in so dosegli umik okupatorjeve vojske. Med posameznimi primeri odporniških gibanj je seveda ogromno razlik: vsako območje ima specifično zgodovino, kulturo in religijo, ki vplivajo na to, kako se njegovi prebivalci odzovejo na prisotnost okupatorja. Po navadi obstaja del prebivalstva, ki tuje prisotnosti sploh ne razume kot okupacijo in ima od nje takšno ali drugačno korist. Včasih prebivalstvo vsaj v določenih trenutkih prihod tuje sile razume tudi kot osvoboditev ali pomoč. Tudi delež tistih, ki podpirajo uporniške skupine, je lahko zelo različen, odvisen od obnašanja okupatorja, pa tudi drugih okoliščin, na primer morebitne etnične in kulturne razdeljenosti na okupiranem območju in konec koncev tega, kakšno alternativo odporniško gibanje predstavlja. Ta namreč tudi iz ideološkega vidika niso nič enoznačnega: če iz lastne zgodovine od besedni zvezi odporniško gibanje pomislimo predvsem na partizanski boj med drugo svetovno vojno, so denimo trenutno na bližnjem in srednjem vzhodu to večinoma različne islamistične skupine. Čeprav gre v vseh primerih za upor proti zunanji sili, ki jo uporniki razumejo kot nekoga, ki ogroža način življenja ali celo samo preživetje njihove skupnosti, so torej vizije družbe, ki jih ta gibanja zagovarjajo, med seboj zelo različne. No, kljub vsem razlikam, pa imajo odporniške skupine seveda tudi nekatere skupne značilnosti, in prav o teh bomo govorili v tokratni Intelekti. Spraševali se bomo namreč, kdaj in zakaj tovrstna gibanja, ki so sicer praviloma tehnično in finančno veliko šibkejša od okupatorjev, sploh nastanejo, na kakšen način se bojujejo proti toliko močnejši sili in kaj pripelje do tega, da presenetljivo pogosto na koncu okupatorja – pa četudi po več desetletjih boja – dejansko pripravijo do umika. Pri odgovorih nam bodo pomagali obramboslovec dr. Vladimir Prebilič z ljubljanske Fakultete za družbene vede, politolog in strokovnjak za bližnji vzhod, docent na Fakulteti za management Univerze na Primorskem dr. Primož Šterbenc ter vojaški psiholog in predavatelj v vojaškem šolstvu Gregor Jazbec, ki v oddaji gostuje v svojem imenu in ne v imenu Slovenske vojske. Oddajo je pripravila Alja Zore. foto: Clker-Free-Vector-Images (Pixabay) in Chakkree_Chantakad (Pixabay)<p>»Vojne ne zmaguje tehnologija, tank, bomba, letalo – zmaguje jo človek.«</p><p><p>Ko smo nedavno spremljali umik Združenih držav in njihovih zaveznikv ter hitro zmago talibanov v Afganistanu – ki je pokazala, da največji svetovni vojaški sili v kar 20-ih letih okupacije ni uspelo premagati neprimerljivo manjše in slabše oborožene odporniške skupine – se je nekaterim to zdelo skoraj neverjetno, drugi pa so to videli kot še eno ponovitev vzorca, ki ga gledamo že desetletja. In res, to nikakor ni prva tovrstna zgodba v zgodovini: velesile so od nekdaj okupirale tuja ozemlja, v teh pa so se od nekdaj, z večjo ali manjšo intenziteto, rojevali oboroženi odpori. Še več, ti odpori so bili presenetljivo pogosto –  še posebej če se osredotočimo na obdobje po drugi svetovni vojni – na koncu uspešni in so dosegli umik okupatorjeve vojske.</p> <p>Med posameznimi primeri odporniških gibanj je seveda ogromno razlik: vsako območje ima specifično zgodovino, kulturo in religijo, ki vplivajo na to, kako se njegovi prebivalci odzovejo na prisotnost okupatorja. Po navadi obstaja del prebivalstva, ki tuje prisotnosti sploh ne razume kot okupacijo in ima od nje takšno ali drugačno korist. Včasih prebivalstvo vsaj v določenih trenutkih prihod tuje sile razume tudi kot osvoboditev ali pomoč. Tudi delež tistih, ki podpirajo uporniške skupine, je lahko zelo različen, odvisen od obnašanja okupatorja, pa tudi drugih okoliščin, na primer morebitne etnične in kulturne razdeljenosti na okupiranem območju in konec koncev tega, kakšno alternativo odporniško gibanje predstavlja. Ta namreč tudi iz ideološkega vidika niso nič enoznačnega: če iz lastne zgodovine od besedni zvezi odporniško gibanje pomislimo predvsem na partizanski boj med drugo svetovno vojno, so denimo trenutno na bližnjem in srednjem vzhodu to večinoma različne islamistične skupine. Čeprav gre v vseh primerih za upor proti zunanji sili, ki jo uporniki razumejo kot nekoga, ki ogroža način življenja ali celo samo preživetje njihove skupnosti, so torej vizije družbe, ki jih ta gibanja zagovarjajo, med seboj zelo različne.</p> <p>No, kljub vsem razlikam, pa imajo odporniške skupine seveda tudi nekatere skupne značilnosti, in prav o teh bomo govorili v tokratni Intelekti. Spraševali se bomo namreč, kdaj in zakaj tovrstna gibanja, ki so sicer praviloma tehnično in finančno veliko šibkejša od okupatorjev, sploh nastanejo, na kakšen način se bojujejo proti toliko močnejši sili in kaj pripelje do tega, da presenetljivo pogosto na koncu okupatorja – pa četudi po več desetletjih boja – dejansko pripravijo do umika. Pri odgovorih nam bodo pomagali obramboslovec <strong>dr. Vladimir Prebilič</strong> z ljubljanske Fakultete za družbene vede, politolog in strokovnjak za bližnji vzhod, docent na Fakulteti za management Univerze na Primorskem <strong>dr. Primož Šterbenc</strong> ter vojaški psiholog in predavatelj v vojaškem šolstvu <strong>Gregor Jazbec</strong>, ki v oddaji gostuje v svojem imenu in ne v imenu Slovenske vojske.</p></p> 174805211 RTVSLO – Prvi 2630 clean Ko smo nedavno spremljali umik Združenih držav in njihovih zaveznikv ter hitro zmago talibanov v Afganistanu – ki je pokazala, da največji svetovni vojaški sili v kar 20-ih letih okupacije ni uspelo premagati neprimerljivo manjše in slabše oborožene odporniške skupine – se je nekaterim to zdelo skoraj neverjetno, drugi pa so to videli kot še eno ponovitev vzorca, ki ga gledamo že desetletja. In res, to nikakor ni prva tovrstna zgodba v zgodovini: velesile so od nekdaj okupirale tuja ozemlja, v teh pa so se od nekdaj, z večjo ali manjšo intenziteto, rojevali oboroženi odpori. Še več, ti odpori so bili presenetljivo pogosto – še posebej če se osredotočimo na obdobje po drugi svetovni vojni – na koncu uspešni in so dosegli umik okupatorjeve vojske. Med posameznimi primeri odporniških gibanj je seveda ogromno razlik: vsako območje ima specifično zgodovino, kulturo in religijo, ki vplivajo na to, kako se njegovi prebivalci odzovejo na prisotnost okupatorja. Po navadi obstaja del prebivalstva, ki tuje prisotnosti sploh ne razume kot okupacijo in ima od nje takšno ali drugačno korist. Včasih prebivalstvo vsaj v določenih trenutkih prihod tuje sile razume tudi kot osvoboditev ali pomoč. Tudi delež tistih, ki podpirajo uporniške skupine, je lahko zelo različen, odvisen od obnašanja okupatorja, pa tudi drugih okoliščin, na primer morebitne etnične in kulturne razdeljenosti na okupiranem območju in konec koncev tega, kakšno alternativo odporniško gibanje predstavlja. Ta namreč tudi iz ideološkega vidika niso nič enoznačnega: če iz lastne zgodovine od besedni zvezi odporniško gibanje pomislimo predvsem na partizanski boj med drugo svetovno vojno, so denimo trenutno na bližnjem in srednjem vzhodu to večinoma različne islamistične skupine. Čeprav gre v vseh primerih za upor proti zunanji sili, ki jo uporniki razumejo kot nekoga, ki ogroža način življenja ali celo samo preživetje njihove skupnosti, so torej vizije družbe, ki jih ta gibanja zagovarjajo, med seboj zelo različne. No, kljub vsem razlikam, pa imajo odporniške skupine seveda tudi nekatere skupne značilnosti, in prav o teh bomo govorili v tokratni Intelekti. Spraševali se bomo namreč, kdaj in zakaj tovrstna gibanja, ki so sicer praviloma tehnično in finančno veliko šibkejša od okupatorjev, sploh nastanejo, na kakšen način se bojujejo proti toliko močnejši sili in kaj pripelje do tega, da presenetljivo pogosto na koncu okupatorja – pa četudi po več desetletjih boja – dejansko pripravijo do umika. Pri odgovorih nam bodo pomagali obramboslovec dr. Vladimir Prebilič z ljubljanske Fakultete za družbene vede, politolog in strokovnjak za bližnji vzhod, docent na Fakulteti za management Univerze na Primorskem dr. Primož Šterbenc ter vojaški psiholog in predavatelj v vojaškem šolstvu Gregor Jazbec, ki v oddaji gostuje v svojem imenu in ne v imenu Slovenske vojske. Oddajo je pripravila Alja Zore. foto: Clker-Free-Vector-Images (Pixabay) in Chakkree_Chantakad (Pixabay)<p>»Vojne ne zmaguje tehnologija, tank, bomba, letalo – zmaguje jo človek.«</p><p><p>Ko smo nedavno spremljali umik Združenih držav in njihovih zaveznikv ter hitro zmago talibanov v Afganistanu – ki je pokazala, da največji svetovni vojaški sili v kar 20-ih letih okupacije ni uspelo premagati neprimerljivo manjše in slabše oborožene odporniške skupine – se je nekaterim to zdelo skoraj neverjetno, drugi pa so to videli kot še eno ponovitev vzorca, ki ga gledamo že desetletja. In res, to nikakor ni prva tovrstna zgodba v zgodovini: velesile so od nekdaj okupirale tuja ozemlja, v teh pa so se od nekdaj, z večjo ali manjšo intenziteto, rojevali oboroženi odpori. Še več, ti odpori so bili presenetljivo pogosto –  še posebej če se osredotočimo na obdobje po drugi svetovni vojni – na koncu uspešni in so dosegli umik okupatorjeve vojske.</p> <p>Med posameznimi primeri odporniških gibanj je seveda ogromno razlik: vsako območje ima specifično zgodovino, kulturo in religijo, ki vplivajo na to, kako se njegovi prebivalci odzovejo na prisotnost okupatorja. Po navadi obstaja del prebivalstva, ki tuje prisotnosti sploh ne razume kot okupacijo in ima od nje takšno ali drugačno korist. Včasih prebivalstvo vsaj v določenih trenutkih prihod tuje sile razume tudi kot osvoboditev ali pomoč. Tudi delež tistih, ki podpirajo uporniške skupine, je lahko zelo različen, odvisen od obnašanja okupatorja, pa tudi drugih okoliščin, na primer morebitne etnične in kulturne razdeljenosti na okupiranem območju in konec koncev tega, kakšno alternativo odporniško gibanje predstavlja. Ta namreč tudi iz ideološkega vidika niso nič enoznačnega: če iz lastne zgodovine od besedni zvezi odporniško gibanje pomislimo predvsem na partizanski boj med drugo svetovno vojno, so denimo trenutno na bližnjem in srednjem vzhodu to večinoma različne islamistične skupine. Čeprav gre v vseh primerih za upor proti zunanji sili, ki jo uporniki razumejo kot nekoga, ki ogroža način življenja ali celo samo preživetje njihove skupnosti, so torej vizije družbe, ki jih ta gibanja zagovarjajo, med seboj zelo različne.</p> <p>No, kljub vsem razlikam, pa imajo odporniške skupine seveda tudi nekatere skupne značilnosti, in prav o teh bomo govorili v tokratni Intelekti. Spraševali se bomo namreč, kdaj in zakaj tovrstna gibanja, ki so sicer praviloma tehnično in finančno veliko šibkejša od okupatorjev, sploh nastanejo, na kakšen način se bojujejo proti toliko močnejši sili in kaj pripelje do tega, da presenetljivo pogosto na koncu okupatorja – pa četudi po več desetletjih boja – dejansko pripravijo do umika. Pri odgovorih nam bodo pomagali obramboslovec <strong>dr. Vladimir Prebilič</strong> z ljubljanske Fakultete za družbene vede, politolog in strokovnjak za bližnji vzhod, docent na Fakulteti za management Univerze na Primorskem <strong>dr. Primož Šterbenc</strong> ter vojaški psiholog in predavatelj v vojaškem šolstvu <strong>Gregor Jazbec</strong>, ki v oddaji gostuje v svojem imenu in ne v imenu Slovenske vojske.</p></p> Tue, 14 Sep 2021 08:10:00 +0000 Zakaj velesile tako pogosto izgubljajo boje z odporniškimi gibanji V tokratni Intelekti smo poskušali misliti pandemijo kot kompleksno družbeno krizo, onkraj njenih zdravstvenih razsežnosti in jo umestiti v kontekst desetletij neoliberalnega kapitalizma, poskušali se bomo orientirati v trenutnem informacijskem kaosu ter iskati odgovore na aktualna spraševanja glede novega statusa svobode. O vsem tem sta spregovorila sociologinja in raziskovalka na univerzi v Leedsu dr. Jana Javornik in filozof, raziskovalec na ZRC SAZU ter predavatelj na Filozofski fakulteti v Ljubljani, dr. Tadej Troha.<p>O tem, kako so spolitiziranost ukrepov, kakofonija in preobilje informacij ter nerazumevanje procesov znanosti privedli do aktualne polarizacije družbe glede pandemije bolezni covid-19</p><p><p>V tokratni Intelekti smo poskušali misliti pandemijo kot kompleksno družbeno krizo, onkraj njenih zdravstvenih razsežnosti in jo umestiti v kontekst desetletij neoliberalnega kapitalizma, poskušali se bomo orientirati v trenutnem informacijskem kaosu ter iskati odgovore na aktualna spraševanja glede novega statusa svobode. O vsem tem sta spregovorila sociologinja in raziskovalka na univerzi v Leedsu <strong>dr. Jana Javornik</strong> in filozof, raziskovalec na ZRC SAZU ter predavatelj na Filozofski fakulteti v Ljubljani, <strong>dr. Tadej Troha</strong>.</p></p> 174803337 RTVSLO – Prvi 2963 clean V tokratni Intelekti smo poskušali misliti pandemijo kot kompleksno družbeno krizo, onkraj njenih zdravstvenih razsežnosti in jo umestiti v kontekst desetletij neoliberalnega kapitalizma, poskušali se bomo orientirati v trenutnem informacijskem kaosu ter iskati odgovore na aktualna spraševanja glede novega statusa svobode. O vsem tem sta spregovorila sociologinja in raziskovalka na univerzi v Leedsu dr. Jana Javornik in filozof, raziskovalec na ZRC SAZU ter predavatelj na Filozofski fakulteti v Ljubljani, dr. Tadej Troha.<p>O tem, kako so spolitiziranost ukrepov, kakofonija in preobilje informacij ter nerazumevanje procesov znanosti privedli do aktualne polarizacije družbe glede pandemije bolezni covid-19</p><p><p>V tokratni Intelekti smo poskušali misliti pandemijo kot kompleksno družbeno krizo, onkraj njenih zdravstvenih razsežnosti in jo umestiti v kontekst desetletij neoliberalnega kapitalizma, poskušali se bomo orientirati v trenutnem informacijskem kaosu ter iskati odgovore na aktualna spraševanja glede novega statusa svobode. O vsem tem sta spregovorila sociologinja in raziskovalka na univerzi v Leedsu <strong>dr. Jana Javornik</strong> in filozof, raziskovalec na ZRC SAZU ter predavatelj na Filozofski fakulteti v Ljubljani, <strong>dr. Tadej Troha</strong>.</p></p> Tue, 07 Sep 2021 08:10:00 +0000 Pandemija in njene družbene razsežnosti Papir iz paradižnikovih stebel ali iz invazivnih rastlin, antioksidanti iz odpadnega lubja, vitamini ali celo bioplastika iz sirotke. Da je narava prava zakladnica dragocenih snovi, je po eni strani že obrabljena fraza, po drugi pa o vsebini te zakladnice še marsičesa ne vemo. Vsekakor so številni potenciali, ki se skrivajo v snoveh organskega izvora, danes še vedno neznanka. Ali pa zanje sicer vemo, a ostajajo neizkoriščeni. Povpraševanje po naravnih, obnovljivih materialih se je v zadnjih letih občutno povečalo. Danes jih tako najdemo tudi v panogah, kjer so še včeraj prisegali na sintetične snovi. Aktivno se tudi razmišlja o uporabnih zamenjavah za vseprisotno plastiko, o t. i. bioplastiki. Premika se na številnih področjih, a širše gledano, smo še povsem na začetku poti, ki ji pravimo prehod v zeleno krožno gospodarstvo. Ključ vlogo pri tem bo moralo odigrati biogospodarstvo. O tem, kako trajnostno je ravnanje z biomaso in kako se pristopi na tem področju spreminjajo, so v Intelekti razmišljali direktor Inštituta za papir in celulozo dr. David Ravnjak, vodja odseka za katalizo in reakcijsko inženirstvo na Kemijskem inštitutu izr. prof. dr. Blaž Likozar, ter agrarni ekonomist in predavatelj na biotehniški fakulteti univerze v Ljubljani izr. prof. dr. Luka Juvančič. Foto: Pixabay/Nature_Design<p>Možnosti, ki jih ponujajo naravni materiali, so mnogo pestrejši, kot mislimo</p><p><p>Papir iz paradižnikovih stebel ali iz invazivnih rastlin, antioksidanti iz odpadnega lubja, vitamini ali celo bioplastika iz sirotke. Da je narava prava zakladnica dragocenih snovi, je po eni strani že obrabljena fraza, po drugi pa o vsebini te zakladnice še marsičesa ne vemo. Vsekakor so številni potenciali, ki se skrivajo v snoveh organskega izvora, danes še vedno neznanka. Ali pa zanje sicer vemo, a ostajajo neizkoriščeni.</p> <p>Povpraševanje po naravnih, obnovljivih materialih se je v zadnjih letih občutno povečalo. Danes jih tako najdemo tudi v panogah, kjer so še včeraj prisegali na sintetične snovi. Aktivno se tudi razmišlja o uporabnih zamenjavah za vseprisotno plastiko, o t. i. bioplastiki. Premika se na številnih področjih, a širše gledano, smo še povsem na začetku poti, ki ji pravimo prehod v zeleno krožno gospodarstvo. Ključ vlogo pri tem bo moralo odigrati biogospodarstvo.</p> <p>O tem, kako trajnostno je ravnanje z biomaso in kako se pristopi na tem področju spreminjajo, so v Intelekti razmišljali direktor Inštituta za papir in celulozo <strong>dr. David Ravnjak</strong>, vodja odseka za katalizo in reakcijsko inženirstvo na Kemijskem inštitutu <strong>izr. prof. dr. Blaž Likozar</strong>, ter agrarni ekonomist in predavatelj na biotehniški fakulteti univerze v Ljubljani <strong>izr. prof. dr. Luka Juvančič</strong>.</p></p> 174801460 RTVSLO – Prvi 2836 clean Papir iz paradižnikovih stebel ali iz invazivnih rastlin, antioksidanti iz odpadnega lubja, vitamini ali celo bioplastika iz sirotke. Da je narava prava zakladnica dragocenih snovi, je po eni strani že obrabljena fraza, po drugi pa o vsebini te zakladnice še marsičesa ne vemo. Vsekakor so številni potenciali, ki se skrivajo v snoveh organskega izvora, danes še vedno neznanka. Ali pa zanje sicer vemo, a ostajajo neizkoriščeni. Povpraševanje po naravnih, obnovljivih materialih se je v zadnjih letih občutno povečalo. Danes jih tako najdemo tudi v panogah, kjer so še včeraj prisegali na sintetične snovi. Aktivno se tudi razmišlja o uporabnih zamenjavah za vseprisotno plastiko, o t. i. bioplastiki. Premika se na številnih področjih, a širše gledano, smo še povsem na začetku poti, ki ji pravimo prehod v zeleno krožno gospodarstvo. Ključ vlogo pri tem bo moralo odigrati biogospodarstvo. O tem, kako trajnostno je ravnanje z biomaso in kako se pristopi na tem področju spreminjajo, so v Intelekti razmišljali direktor Inštituta za papir in celulozo dr. David Ravnjak, vodja odseka za katalizo in reakcijsko inženirstvo na Kemijskem inštitutu izr. prof. dr. Blaž Likozar, ter agrarni ekonomist in predavatelj na biotehniški fakulteti univerze v Ljubljani izr. prof. dr. Luka Juvančič. Foto: Pixabay/Nature_Design<p>Možnosti, ki jih ponujajo naravni materiali, so mnogo pestrejši, kot mislimo</p><p><p>Papir iz paradižnikovih stebel ali iz invazivnih rastlin, antioksidanti iz odpadnega lubja, vitamini ali celo bioplastika iz sirotke. Da je narava prava zakladnica dragocenih snovi, je po eni strani že obrabljena fraza, po drugi pa o vsebini te zakladnice še marsičesa ne vemo. Vsekakor so številni potenciali, ki se skrivajo v snoveh organskega izvora, danes še vedno neznanka. Ali pa zanje sicer vemo, a ostajajo neizkoriščeni.</p> <p>Povpraševanje po naravnih, obnovljivih materialih se je v zadnjih letih občutno povečalo. Danes jih tako najdemo tudi v panogah, kjer so še včeraj prisegali na sintetične snovi. Aktivno se tudi razmišlja o uporabnih zamenjavah za vseprisotno plastiko, o t. i. bioplastiki. Premika se na številnih področjih, a širše gledano, smo še povsem na začetku poti, ki ji pravimo prehod v zeleno krožno gospodarstvo. Ključ vlogo pri tem bo moralo odigrati biogospodarstvo.</p> <p>O tem, kako trajnostno je ravnanje z biomaso in kako se pristopi na tem področju spreminjajo, so v Intelekti razmišljali direktor Inštituta za papir in celulozo <strong>dr. David Ravnjak</strong>, vodja odseka za katalizo in reakcijsko inženirstvo na Kemijskem inštitutu <strong>izr. prof. dr. Blaž Likozar</strong>, ter agrarni ekonomist in predavatelj na biotehniški fakulteti univerze v Ljubljani <strong>izr. prof. dr. Luka Juvančič</strong>.</p></p> Tue, 31 Aug 2021 08:03:00 +0000 Od papirja iz invazivnih rastlin do predelave CO2 iz zraka Avgusta je v Sloveniji delež tistih, ki pravijo, da se zagotovo ne bodo cepili proti covidu, ponovno presegel 20 odstotkov. Zaskrbljujoč trend so razkrili še drugi podatki raziskave #Novanormalnost družbe Valicon, ki spremlja odziv slovenske javnosti na cepljenje. Med drugim je zanimanje za cepljenje upadlo tudi pri tistih, ki so en odmerek cepiva že prejeli. Sodelujoči v Valiconovi raziskavi za zavračanje cepljenja navajajo različne razloge: da so cepiva še eksperimentalna, da jih je strah stranskih učinkov, da ne spadajo v rizično skupino, da cepiva niso dovolj učinkovita, dvom, da korona sploh obstaja. Tokratna Intelekta odgovarja na nekatere najpogostejše pomisleke, mite in izmišljotine o cepivih in cepljenju proti covidu. Sodelujejo: infektologinja prof. dr. Tatjana Lejko Zupanc (Infekcijska klinika UKC Ljubljana), farmacevt prof. dr. Tomaž Bratkovič (Fakulteta za farmacijo) in sociolog Andraž Zorko (družba Valicon). Pripravlja Iztok Konc. Foto: BoBo <p>Paradoksalno pa strah in odpor pred cepljenjem proti covidu v Sloveniji naraščata</p><p><p>Avgusta je v Sloveniji delež tistih, ki pravijo, da se zagotovo ne bodo cepili proti covidu, ponovno presegel 20 odstotkov (18.8.2021). Zaskrbljujoč trend so razkrili še drugi podatki raziskave #Novanormalnost družbe Valicon, ki spremlja odziv slovenske javnosti na cepljenje. Med drugim je zanimanje za cepljenje upadlo tudi pri tistih, ki so en odmerek cepiva že prejeli. Sodelujoči v Valiconovi raziskavi za zavračanje cepljenja navajajo različne razloge: da so cepiva še eksperimentalna, da jih je strah stranskih učinkov, da ne spadajo v rizično skupino, da cepiva niso dovolj učinkovita, dvom, da korona sploh obstaja.</p> <blockquote><p>Po zadnjih podatkih je v Sloveniji z enim odmerkom cepiva proti covidu cepljenih že 970.000 prebivalk in prebivalcev, z dvema odmerkoma pa 880.000. Slednje predstavlja 41 odstotkov. Do zdaj je za covidom od začetka cepljenja decembra lani zbolel le en promil cepljenih: 1.400 od 880.000 (23.8.2021).</p></blockquote> <p>Tokratna Intelekta odgovarja na nekatere najpogostejše pomisleke, mite in izmišljotine o cepivih in cepljenju proti covidu. Sodelujejo: infektologinja prof. dr. <strong>Tatjana Lejko Zupanc</strong> (Infekcijska klinika UKC Ljubljana), farmacevt prof. dr. <strong>Tomaž Bratkovič</strong> (Fakulteta za farmacijo) in sociolog <strong>Andraž Zorko</strong> (družba Valicon).</p> <p>Koristne povezave:<br /> <a>Raziskava #Novanormalnost</a><br /> <a>Cepimo se</a><br /> <a>Neželeni učinki cepiv</a><br /> <a>Medicinski podkast Ultrazvok</a></p></p> 174799888 RTVSLO – Prvi 2452 clean Avgusta je v Sloveniji delež tistih, ki pravijo, da se zagotovo ne bodo cepili proti covidu, ponovno presegel 20 odstotkov. Zaskrbljujoč trend so razkrili še drugi podatki raziskave #Novanormalnost družbe Valicon, ki spremlja odziv slovenske javnosti na cepljenje. Med drugim je zanimanje za cepljenje upadlo tudi pri tistih, ki so en odmerek cepiva že prejeli. Sodelujoči v Valiconovi raziskavi za zavračanje cepljenja navajajo različne razloge: da so cepiva še eksperimentalna, da jih je strah stranskih učinkov, da ne spadajo v rizično skupino, da cepiva niso dovolj učinkovita, dvom, da korona sploh obstaja. Tokratna Intelekta odgovarja na nekatere najpogostejše pomisleke, mite in izmišljotine o cepivih in cepljenju proti covidu. Sodelujejo: infektologinja prof. dr. Tatjana Lejko Zupanc (Infekcijska klinika UKC Ljubljana), farmacevt prof. dr. Tomaž Bratkovič (Fakulteta za farmacijo) in sociolog Andraž Zorko (družba Valicon). Pripravlja Iztok Konc. Foto: BoBo <p>Paradoksalno pa strah in odpor pred cepljenjem proti covidu v Sloveniji naraščata</p><p><p>Avgusta je v Sloveniji delež tistih, ki pravijo, da se zagotovo ne bodo cepili proti covidu, ponovno presegel 20 odstotkov (18.8.2021). Zaskrbljujoč trend so razkrili še drugi podatki raziskave #Novanormalnost družbe Valicon, ki spremlja odziv slovenske javnosti na cepljenje. Med drugim je zanimanje za cepljenje upadlo tudi pri tistih, ki so en odmerek cepiva že prejeli. Sodelujoči v Valiconovi raziskavi za zavračanje cepljenja navajajo različne razloge: da so cepiva še eksperimentalna, da jih je strah stranskih učinkov, da ne spadajo v rizično skupino, da cepiva niso dovolj učinkovita, dvom, da korona sploh obstaja.</p> <blockquote><p>Po zadnjih podatkih je v Sloveniji z enim odmerkom cepiva proti covidu cepljenih že 970.000 prebivalk in prebivalcev, z dvema odmerkoma pa 880.000. Slednje predstavlja 41 odstotkov. Do zdaj je za covidom od začetka cepljenja decembra lani zbolel le en promil cepljenih: 1.400 od 880.000 (23.8.2021).</p></blockquote> <p>Tokratna Intelekta odgovarja na nekatere najpogostejše pomisleke, mite in izmišljotine o cepivih in cepljenju proti covidu. Sodelujejo: infektologinja prof. dr. <strong>Tatjana Lejko Zupanc</strong> (Infekcijska klinika UKC Ljubljana), farmacevt prof. dr. <strong>Tomaž Bratkovič</strong> (Fakulteta za farmacijo) in sociolog <strong>Andraž Zorko</strong> (družba Valicon).</p> <p>Koristne povezave:<br /> <a>Raziskava #Novanormalnost</a><br /> <a>Cepimo se</a><br /> <a>Neželeni učinki cepiv</a><br /> <a>Medicinski podkast Ultrazvok</a></p></p> Tue, 24 Aug 2021 07:10:00 +0000 Le promil cepljenih se je okužil s koronavirusom Po koncu hladne vojne se je ruska moč na mednarodnem odru precej zmanjšala. Varšavskega pakta ni nikjer več, rdeča armada se je umaknila daleč na vzhod, nekdanje sovjetske republike so se osamosvojile, številne med njimi – od baltskih držav do Ukrajine in Gruzije – pa se skušajo na vsak način izviti iz moskovske interesne sfere. In če je bil še okoli l. 1980 obseg sovjetskega gospodarstva velik za tretjino ameriškega, je ruska ekonomija danes bistveno manjša, saj dosega, če jo ponovno primerjamo z Združenimi državami, le še slabo desetino ameriške. Pa vendar se zdi, da je strahu pred Rusijo na Zahodu veliko, celo iz leta v leto več. Zakaj? – Najbrž je najprej treba reči, da so ruske besede in poteze seveda še vedno podprte z jedrskimi konicami. Moskva v zadnjih petnajstih letih vodi tudi precej samozavestno mednarodno politiko in se ne pomišlja, kadar presodi, da mora varovati svoje ključne strateške interese, niti vojaško intervenirati – pa naj gre za Gruzijo oziroma Južno Osetijo, za vzhodno Ukrajino ali za Sirijo. In četudi pustimo ob strani vprašanje, ali se je Rusija leta 2016 res vmešala v ameriško predvolilno kampanjo, da bi pomagala Donaldu Trumpu, ne moremo spregledati, da je vsaj zahodna Evropa energetsko de facto močno odvisna od svoje orjaške sosede na vzhodu. Kljub sankcijam, ki jih je Evropska unija uvedla proti Ruski federaciji po aneksiji Krima, je namreč leta 2018 27% vse nafte in kar 41% zemeljskega plina v EU prišlo prav iz Rusije. Realna geostrateška razmerja moči torej v pomembni meri botrujejo napetostim v odnosih med Rusijo in Zahodom. In vendar številni poznavalci pravijo, da v tem kontekstu ne smemo spregledati niti nekaterih kulturno-zgodovinskih dejavnikov. Gre namreč za to, da se ne ena ne druga stran ne znata zares odločiti, ali Rusija pripada širokemu evropskemu kulturno-civilizacijskemu krogu – ali pač predstavlja civilizacijo sui generis. Čeprav si evropske umetnosti in znanosti najbrž sploh ni mogoče predstavljati brez izjemnih posameznikov, kot sta pisatelja Dostojevski in Tolstoj, skladatelja Čajkovski in Šostakovič, filmska režiserja Eisenstein in Tarkovski ali znanstvenika Mendelejev in Koroljov, pa so rusko javno, politično in versko življenje, ruski običaji, navade in vrednote ravno dovolj drugačni od tistih na zahodu stare celine, da se celo Rusi sami že zadnje poldrugo stoletje sprašujejo, kam sodijo in kdo pravzaprav so: Evropejci, Azijci ali Evrazijci? In kar velja za Ruse, drži tudi za druge Evropejce: tudi mi si namreč ne znamo odgovoriti, ali sploh razmišljamo v istih kategorijah kakor Rusi – in je torej pravo, vzajemno razumevanje možno – ali pač ne. In prav tej, kulturno-zgodovinski dimenziji, vpisani v odnose med Rusijo in Zahodom, smo se posvetili v tokratni Intelekti, ko smo pred mikrofonom gostili filozofa dr. Tineta Hribarja, zgodovinarja in teologa dr. Simona Malmenvalla, rusista dr. Blaža Podlesnika in novinarja Miho Lamprehta. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Motorolla (Pixabay) <p>Na ozadju ruskih kulturno-zgodovinskih posebnosti lahko bolje razumemo tudi vse bolj naelektrene odnose med Moskvo in Zahodom</p><p><p>Po koncu hladne vojne se je ruska moč na mednarodnem odru precej zmanjšala. Varšavskega pakta ni nikjer več, rdeča armada se je umaknila daleč na vzhod, nekdanje sovjetske republike so se osamosvojile, številne med njimi – od baltskih držav do Ukrajine in Gruzije – pa se skušajo na vsak način izviti iz moskovske interesne sfere. In če je bil še okoli l. 1980 obseg sovjetskega gospodarstva velik za tretjino ameriškega, je ruska ekonomija danes bistveno manjša, saj dosega, če jo ponovno primerjamo z Združenimi državami, le še slabo desetino ameriške. Pa vendar se zdi, da je strahu pred Rusijo na Zahodu veliko, celo iz leta v leto več. Zakaj?</p> <p>Najbrž je najprej treba reči, da so ruske besede in poteze seveda še vedno podprte z jedrskimi konicami. Moskva v zadnjih petnajstih letih vodi tudi precej samozavestno mednarodno politiko in se ne pomišlja, kadar presodi, da mora varovati svoje ključne strateške interese, niti vojaško intervenirati – pa naj gre za Gruzijo oziroma Južno Osetijo, za vzhodno Ukrajino ali za Sirijo. In četudi pustimo ob strani vprašanje, ali se je Rusija leta 2016 res vmešala v ameriško predvolilno kampanjo, da bi pomagala Donaldu Trumpu, ne moremo spregledati, da je vsaj zahodna Evropa energetsko <em>de facto</em> močno odvisna od svoje orjaške sosede na vzhodu. Kljub sankcijam, ki jih je Evropska unija uvedla proti Ruski federaciji po aneksiji Krima, je namreč leta 2018 27% vse nafte in kar 41% zemeljskega plina v EU prišlo prav iz Rusije.</p> <p>Realna geostrateška razmerja moči torej v pomembni meri botrujejo napetostim v odnosih med Rusijo in Zahodom. In vendar številni poznavalci pravijo, da v tem kontekstu ne smemo spregledati niti nekaterih kulturno-zgodovinskih dejavnikov. Gre namreč za to, da se ne ena ne druga stran ne znata zares odločiti, ali Rusija pripada širokemu evropskemu kulturno-civilizacijskemu krogu – ali pač predstavlja civilizacijo <em>sui generis</em>. Čeprav si evropske umetnosti in znanosti najbrž sploh ni mogoče predstavljati brez izjemnih posameznikov, kot sta pisatelja <strong>Dostojevski</strong> in <strong>Tolstoj</strong>, skladatelja <strong>Čajkovski</strong> in <strong>Šostakovič</strong>, filmska režiserja <strong>Eisenstein</strong> in <strong>Tarkovski</strong> ali znanstvenika <strong>Mendelejev</strong> in <strong>Koroljov</strong>, pa so rusko javno, politično in versko življenje, ruski običaji, navade in vrednote ravno dovolj drugačni od tistih na zahodu stare celine, da se celo Rusi sami že zadnje poldrugo stoletje sprašujejo, kam sodijo in kdo pravzaprav so: Evropejci, Azijci ali Evrazijci? In kar velja za Ruse, drži tudi za druge Evropejce: tudi mi si namreč ne znamo odgovoriti, ali sploh razmišljamo v istih kategorijah kakor Rusi – in je torej pravo, vzajemno razumevanje možno – ali pač ne. In prav tej, kulturno-zgodovinski dimenziji, vpisani v odnose med Rusijo in Zahodom, se posvečamo v tokratni Intelekti, ko pred mikrofonom gostimo filozofa <strong>dr. Tineta Hribarja</strong>, zgodovinarja in teologa <strong>dr. Simona Malmenvalla</strong>, rusista <strong>dr. Blaža Podlesnika</strong> in novinarja <strong>Miho Lamprehta</strong>.</p></p> 174798583 RTVSLO – Prvi 2849 clean Po koncu hladne vojne se je ruska moč na mednarodnem odru precej zmanjšala. Varšavskega pakta ni nikjer več, rdeča armada se je umaknila daleč na vzhod, nekdanje sovjetske republike so se osamosvojile, številne med njimi – od baltskih držav do Ukrajine in Gruzije – pa se skušajo na vsak način izviti iz moskovske interesne sfere. In če je bil še okoli l. 1980 obseg sovjetskega gospodarstva velik za tretjino ameriškega, je ruska ekonomija danes bistveno manjša, saj dosega, če jo ponovno primerjamo z Združenimi državami, le še slabo desetino ameriške. Pa vendar se zdi, da je strahu pred Rusijo na Zahodu veliko, celo iz leta v leto več. Zakaj? – Najbrž je najprej treba reči, da so ruske besede in poteze seveda še vedno podprte z jedrskimi konicami. Moskva v zadnjih petnajstih letih vodi tudi precej samozavestno mednarodno politiko in se ne pomišlja, kadar presodi, da mora varovati svoje ključne strateške interese, niti vojaško intervenirati – pa naj gre za Gruzijo oziroma Južno Osetijo, za vzhodno Ukrajino ali za Sirijo. In četudi pustimo ob strani vprašanje, ali se je Rusija leta 2016 res vmešala v ameriško predvolilno kampanjo, da bi pomagala Donaldu Trumpu, ne moremo spregledati, da je vsaj zahodna Evropa energetsko de facto močno odvisna od svoje orjaške sosede na vzhodu. Kljub sankcijam, ki jih je Evropska unija uvedla proti Ruski federaciji po aneksiji Krima, je namreč leta 2018 27% vse nafte in kar 41% zemeljskega plina v EU prišlo prav iz Rusije. Realna geostrateška razmerja moči torej v pomembni meri botrujejo napetostim v odnosih med Rusijo in Zahodom. In vendar številni poznavalci pravijo, da v tem kontekstu ne smemo spregledati niti nekaterih kulturno-zgodovinskih dejavnikov. Gre namreč za to, da se ne ena ne druga stran ne znata zares odločiti, ali Rusija pripada širokemu evropskemu kulturno-civilizacijskemu krogu – ali pač predstavlja civilizacijo sui generis. Čeprav si evropske umetnosti in znanosti najbrž sploh ni mogoče predstavljati brez izjemnih posameznikov, kot sta pisatelja Dostojevski in Tolstoj, skladatelja Čajkovski in Šostakovič, filmska režiserja Eisenstein in Tarkovski ali znanstvenika Mendelejev in Koroljov, pa so rusko javno, politično in versko življenje, ruski običaji, navade in vrednote ravno dovolj drugačni od tistih na zahodu stare celine, da se celo Rusi sami že zadnje poldrugo stoletje sprašujejo, kam sodijo in kdo pravzaprav so: Evropejci, Azijci ali Evrazijci? In kar velja za Ruse, drži tudi za druge Evropejce: tudi mi si namreč ne znamo odgovoriti, ali sploh razmišljamo v istih kategorijah kakor Rusi – in je torej pravo, vzajemno razumevanje možno – ali pač ne. In prav tej, kulturno-zgodovinski dimenziji, vpisani v odnose med Rusijo in Zahodom, smo se posvetili v tokratni Intelekti, ko smo pred mikrofonom gostili filozofa dr. Tineta Hribarja, zgodovinarja in teologa dr. Simona Malmenvalla, rusista dr. Blaža Podlesnika in novinarja Miho Lamprehta. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Motorolla (Pixabay) <p>Na ozadju ruskih kulturno-zgodovinskih posebnosti lahko bolje razumemo tudi vse bolj naelektrene odnose med Moskvo in Zahodom</p><p><p>Po koncu hladne vojne se je ruska moč na mednarodnem odru precej zmanjšala. Varšavskega pakta ni nikjer več, rdeča armada se je umaknila daleč na vzhod, nekdanje sovjetske republike so se osamosvojile, številne med njimi – od baltskih držav do Ukrajine in Gruzije – pa se skušajo na vsak način izviti iz moskovske interesne sfere. In če je bil še okoli l. 1980 obseg sovjetskega gospodarstva velik za tretjino ameriškega, je ruska ekonomija danes bistveno manjša, saj dosega, če jo ponovno primerjamo z Združenimi državami, le še slabo desetino ameriške. Pa vendar se zdi, da je strahu pred Rusijo na Zahodu veliko, celo iz leta v leto več. Zakaj?</p> <p>Najbrž je najprej treba reči, da so ruske besede in poteze seveda še vedno podprte z jedrskimi konicami. Moskva v zadnjih petnajstih letih vodi tudi precej samozavestno mednarodno politiko in se ne pomišlja, kadar presodi, da mora varovati svoje ključne strateške interese, niti vojaško intervenirati – pa naj gre za Gruzijo oziroma Južno Osetijo, za vzhodno Ukrajino ali za Sirijo. In četudi pustimo ob strani vprašanje, ali se je Rusija leta 2016 res vmešala v ameriško predvolilno kampanjo, da bi pomagala Donaldu Trumpu, ne moremo spregledati, da je vsaj zahodna Evropa energetsko <em>de facto</em> močno odvisna od svoje orjaške sosede na vzhodu. Kljub sankcijam, ki jih je Evropska unija uvedla proti Ruski federaciji po aneksiji Krima, je namreč leta 2018 27% vse nafte in kar 41% zemeljskega plina v EU prišlo prav iz Rusije.</p> <p>Realna geostrateška razmerja moči torej v pomembni meri botrujejo napetostim v odnosih med Rusijo in Zahodom. In vendar številni poznavalci pravijo, da v tem kontekstu ne smemo spregledati niti nekaterih kulturno-zgodovinskih dejavnikov. Gre namreč za to, da se ne ena ne druga stran ne znata zares odločiti, ali Rusija pripada širokemu evropskemu kulturno-civilizacijskemu krogu – ali pač predstavlja civilizacijo <em>sui generis</em>. Čeprav si evropske umetnosti in znanosti najbrž sploh ni mogoče predstavljati brez izjemnih posameznikov, kot sta pisatelja <strong>Dostojevski</strong> in <strong>Tolstoj</strong>, skladatelja <strong>Čajkovski</strong> in <strong>Šostakovič</strong>, filmska režiserja <strong>Eisenstein</strong> in <strong>Tarkovski</strong> ali znanstvenika <strong>Mendelejev</strong> in <strong>Koroljov</strong>, pa so rusko javno, politično in versko življenje, ruski običaji, navade in vrednote ravno dovolj drugačni od tistih na zahodu stare celine, da se celo Rusi sami že zadnje poldrugo stoletje sprašujejo, kam sodijo in kdo pravzaprav so: Evropejci, Azijci ali Evrazijci? In kar velja za Ruse, drži tudi za druge Evropejce: tudi mi si namreč ne znamo odgovoriti, ali sploh razmišljamo v istih kategorijah kakor Rusi – in je torej pravo, vzajemno razumevanje možno – ali pač ne. In prav tej, kulturno-zgodovinski dimenziji, vpisani v odnose med Rusijo in Zahodom, se posvečamo v tokratni Intelekti, ko pred mikrofonom gostimo filozofa <strong>dr. Tineta Hribarja</strong>, zgodovinarja in teologa <strong>dr. Simona Malmenvalla</strong>, rusista <strong>dr. Blaža Podlesnika</strong> in novinarja <strong>Miho Lamprehta</strong>.</p></p> Tue, 17 Aug 2021 08:10:00 +0000 Ruski dvoglavi orel gleda hkrati na vzhod in na zahod Položaj mladih v Sloveniji kaže sladko-grenko sliko, so razkrili rezultati obsežne raziskave Mladina 2020, ki sta jo na pobudo Urada RS za mladino pripravili Filozofska fakulteta Univerze v Mariboru in Fakulteta za družbene vede Univerze v Ljubljani. Mladi so bolj kot pred desetletjem individualisti, ki sledijo zdravemu življenjskemu slogu, a se je ocena njihovega zdravja in duševnega počutja močno poslabšala. Veliko se neformalno izobražujejo, so ustvarjalni in kulturno dejavni, želijo biti avtonomni in se hitreje kot pred leti odseljujejo od doma, jih pa še vedno skrbi prehod na trg dela in reševanje stanovanjskega vprašanja. Prav ti dve vprašanji predstavljata še vedno velik izziv na poti njihovega osamosvajanja. Več o tem, kako v naši državi živijo mladi, pa pred mednarodnim dnevom mladih v oddaji Intelekta.<p>Raziskava Mladina 2020 razkriva, da so mladi vedno bolj avtonomni in odgovorni, a hkrati se je poslabšalo njihovo duševno zdravje</p><p><p>Položaj mladih v Sloveniji kaže sladko-grenko sliko, so razkrili rezultati obsežne <a>raziskave Mladina 2020</a>, ki sta jo na pobudo Urada RS za mladino pripravili Filozofska fakulteta Univerze v Mariboru in Fakulteta za družbene vede Univerze v Ljubljani. Mladi so bolj kot pred desetletjem individualisti, ki sledijo zdravemu življenjskemu slogu, a se je ocena njihovega zdravja in duševnega počutja močno poslabšala. Veliko se neformalno izobražujejo, so ustvarjalni in kulturno dejavni, želijo biti avtonomni in se hitreje kot pred leti odseljujejo od doma, jih pa še vedno skrbi prehod na trg dela in reševanje stanovanjskega vprašanja. Prav ti dve vprašanji predstavljata še vedno velik izziv na poti njihovega osamosvajanja. Več o tem, kako v naši državi živijo mladi, pa pred mednarodnim dnevom mladih v oddaji Intelekta. Kratek odgovor nam daje vodja raziskave dr. Miran Lavrič s Filozofske fakultete Univerze v Mariboru:</p> <blockquote><p><em>"Slika mladih, kot nam jo rišejo rezultati raziskave Mladina 2020, sladko-grenka. Po eni strani opažamo, da so se mladi na nekaterih področjih izrazito aktivirali, postali bolj avtonomni, bolj odgovorni, po drugi strani pa imajo vedno več težav predvsem na področju duševnega zdravja, stanovanjska problematika je bolj izrazita kot pred 10 ali 20 leti, prekarnost je še vedno zelo velik problem. Veliko se imamo za pogovarjati o sovražnem govoru in politični polarizaciji, tako da izzivov ne manjka."</em></p></blockquote> <p>&nbsp;</p></p> 174797202 RTVSLO – Prvi 2832 clean Položaj mladih v Sloveniji kaže sladko-grenko sliko, so razkrili rezultati obsežne raziskave Mladina 2020, ki sta jo na pobudo Urada RS za mladino pripravili Filozofska fakulteta Univerze v Mariboru in Fakulteta za družbene vede Univerze v Ljubljani. Mladi so bolj kot pred desetletjem individualisti, ki sledijo zdravemu življenjskemu slogu, a se je ocena njihovega zdravja in duševnega počutja močno poslabšala. Veliko se neformalno izobražujejo, so ustvarjalni in kulturno dejavni, želijo biti avtonomni in se hitreje kot pred leti odseljujejo od doma, jih pa še vedno skrbi prehod na trg dela in reševanje stanovanjskega vprašanja. Prav ti dve vprašanji predstavljata še vedno velik izziv na poti njihovega osamosvajanja. Več o tem, kako v naši državi živijo mladi, pa pred mednarodnim dnevom mladih v oddaji Intelekta.<p>Raziskava Mladina 2020 razkriva, da so mladi vedno bolj avtonomni in odgovorni, a hkrati se je poslabšalo njihovo duševno zdravje</p><p><p>Položaj mladih v Sloveniji kaže sladko-grenko sliko, so razkrili rezultati obsežne <a>raziskave Mladina 2020</a>, ki sta jo na pobudo Urada RS za mladino pripravili Filozofska fakulteta Univerze v Mariboru in Fakulteta za družbene vede Univerze v Ljubljani. Mladi so bolj kot pred desetletjem individualisti, ki sledijo zdravemu življenjskemu slogu, a se je ocena njihovega zdravja in duševnega počutja močno poslabšala. Veliko se neformalno izobražujejo, so ustvarjalni in kulturno dejavni, želijo biti avtonomni in se hitreje kot pred leti odseljujejo od doma, jih pa še vedno skrbi prehod na trg dela in reševanje stanovanjskega vprašanja. Prav ti dve vprašanji predstavljata še vedno velik izziv na poti njihovega osamosvajanja. Več o tem, kako v naši državi živijo mladi, pa pred mednarodnim dnevom mladih v oddaji Intelekta. Kratek odgovor nam daje vodja raziskave dr. Miran Lavrič s Filozofske fakultete Univerze v Mariboru:</p> <blockquote><p><em>"Slika mladih, kot nam jo rišejo rezultati raziskave Mladina 2020, sladko-grenka. Po eni strani opažamo, da so se mladi na nekaterih področjih izrazito aktivirali, postali bolj avtonomni, bolj odgovorni, po drugi strani pa imajo vedno več težav predvsem na področju duševnega zdravja, stanovanjska problematika je bolj izrazita kot pred 10 ali 20 leti, prekarnost je še vedno zelo velik problem. Veliko se imamo za pogovarjati o sovražnem govoru in politični polarizaciji, tako da izzivov ne manjka."</em></p></blockquote> <p>&nbsp;</p></p> Tue, 10 Aug 2021 09:00:00 +0000 Položaj mladih v Sloveniji je sladko-grenek Ko je pred približno desetletjem evropske države, med drugimi tudi Slovenijo, doletela finančno-gospodarska kriza in smo slabo stoječe banke reševali z javnimi sredstvi, zaradi česar so se morale države seveda krepko zadolžiti, smo morali hkrati s temi dolgovi sprejeti tudi stroge varčevalne ukrepe za zmanjševanje javnega dolga: ukrepe, ki so, kot je jasno danes, pravzaprav močno okrnili zmožnost številnih evropskih držav za okrevanje po krizi in upočasnili njihovo gospodarsko rast, hkrati pa jih prisilili v hitro razprodajo državnega premoženja in nižanje življenjskega standarda. No, takrat nam je tako večina politikov kot ekonomistov razlagala, da gre za neobhodno realnost: vsakdo vendar že iz lastne izkušnje razume, da je porabljati več, kot zaslužimo, neodgovorno, poleg tega pa nas k nižanju dolgov vsaj pod 60 odstotkov bruto domačega proizvoda in k letnim finančnim primanjkljajem pod tremi odstotki bruto domačega proizvoda zavezujejo tudi pravila Evropske unije. Bogatejše in manj zadolžene evropske države z Nemčijo na čelu so močno pritisnile na bolj prizadete članice unije in nekatere, med njimi tudi Slovenija, so rigidna fiskalna pravila, ki prepovedujejo večje primanjkljaje v državnih bilancah in s tem tudi vsakršno resno ukrepanje med gospodarskimi krizami, vpisale celo v ustavo. Kako je torej mogoče, da po dobrem letu od začetka epidemije novega koronavirusa, ko so se evropske države vnovič zadolžile v zelo visokih zneskih – slovenski dolg je na primer iz 65 odstotkov skočil na več kot 80 odstotkov bruto domačega proizvoda, lanski primanjkljaj pa je presegel 8 odstotkov BDP – nič več ne slišimo o tem, da bi to predstavljalo velik problem, vsaj za zdaj še ne govorimo o zategovanju pasu, fiskalna pravila pa smo tako rekoč čez noč vrgli skozi okno? Kaj se je v vmesnem času zgodilo? So evropski politiki spričo slabih rezultatov ukrepov ob prejšnji krizi ponovno premislili nekatere ekonomske politike, ki so do zdaj veljale za svete, je za reševanje krize tokrat enostavno laže najti politično voljo ali pa smo objektivno priča drugačnim gospodarskim okoliščinam? In predvsem: kako ob vseh nasprotujočih si razlagah sploh razumeti javni dolg? V čem se ta razlikuje od običajnega dolga gospodinjstev, na kakšen način poteka njegovo odplačevanje, kako je mogoče, da nekatere države že pri nekaj desetodstotni zadolženosti spravi na rob bankrota, druge pa tudi ob dvestoodstotni zadolženosti nimajo večjih težav? Ter konec koncev: kje se v vsem tem nahaja Slovenija? Tovrstna vprašanja nam bodo v tokratni Intelekti pomagali osvetliti ekonomist iz oddelka za obvladovanje tveganj Nove ljubljanske banke dr. Urban Sušnik, zgodovinar in urednik Aktualno-politične redakcije Radia Študent Gal Krizmanič ter profesor na ljubljanski ekonomski fakulteti dr. Mojmir Mrak. Oddajo je pripravila Alja Zore. foto: designwebjae (Pixabay)<p>Zakaj smo bili z manjšim državnim dolgom še pred nekaj leti v paniki, ob zadolževanju med tokratno krizo pa nihče več ne govori o zategovanju pasu?</p><p><p>Ko je pred približno desetletjem evropske države, med drugimi tudi Slovenijo, doletela finančno-gospodarska kriza in smo slabo stoječe banke reševali z javnimi sredstvi, zaradi česar so se morale države seveda krepko zadolžiti, smo morali hkrati s temi dolgovi sprejeti tudi stroge varčevalne ukrepe za zmanjševanje javnega dolga: ukrepe, ki so, kot je jasno danes, pravzaprav močno okrnili zmožnost številnih evropskih držav za okrevanje po krizi in upočasnili njihovo gospodarsko rast, hkrati pa jih prisilili v hitro razprodajo državnega premoženja in nižanje življenjskega standarda. No, takrat nam je tako večina politikov kot ekonomistov razlagala, da gre za neobhodno realnost: vsakdo vendar že iz lastne izkušnje razume, da je porabljati več, kot zaslužimo, neodgovorno, poleg tega pa nas k nižanju dolgov vsaj pod 60 odstotkov bruto domačega proizvoda in k letnim finančnim primanjkljajem pod tremi odstotki bruto domačega proizvoda zavezujejo tudi pravila Evropske unije. Bogatejše in manj zadolžene evropske države z Nemčijo na čelu so močno pritisnile na bolj prizadete članice unije in nekatere, med njimi tudi Slovenija, so rigidna fiskalna pravila, ki prepovedujejo večje primanjkljaje v državnih bilancah in s tem tudi vsakršno resno ukrepanje med gospodarskimi krizami, vpisale celo v ustavo.</p> <p>Kako je torej mogoče, da po dobrem letu od začetka epidemije novega koronavirusa, ko so se evropske države vnovič zadolžile v zelo visokih zneskih – slovenski dolg je na primer iz 65 odstotkov skočil na več kot 80 odstotkov bruto domačega proizvoda, lanski primanjkljaj pa je presegel 8 odstotkov BDP – nič več ne slišimo o tem, da bi to predstavljalo velik problem, vsaj za zdaj še ne govorimo o zategovanju pasu, fiskalna pravila pa smo tako rekoč čez noč vrgli skozi okno? Kaj se je v vmesnem času zgodilo? So evropski politiki spričo slabih rezultatov ukrepov ob prejšnji krizi ponovno premislili nekatere ekonomske politike, ki so do zdaj veljale za svete, je za reševanje krize tokrat enostavno laže najti politično voljo ali pa smo objektivno priča drugačnim gospodarskim okoliščinam? In predvsem: kako ob vseh nasprotujočih si razlagah sploh razumeti javni dolg? V čem se ta razlikuje od običajnega dolga gospodinjstev, na kakšen način poteka njegovo odplačevanje, kako je mogoče, da nekatere države že pri nekaj desetodstotni zadolženosti spravi na rob bankrota, druge pa tudi ob dvestoodstotni zadolženosti nimajo večjih težav? Ter konec koncev: kje se v vsem tem nahaja Slovenija? Tovrstna vprašanja nam bodo v tokratni Intelekti pomagali osvetliti ekonomist iz oddelka za obvladovanje tveganj Nove ljubljanske banke <strong>dr. Urban Sušnik</strong>, zgodovinar in urednik Aktualno-politične redakcije Radia Študent <strong>Gal Krizmanič</strong> ter profesor na ljubljanski ekonomski fakulteti <strong>dr. Mojmir Mrak.</strong></p></p> 174794726 RTVSLO – Prvi 2851 clean Ko je pred približno desetletjem evropske države, med drugimi tudi Slovenijo, doletela finančno-gospodarska kriza in smo slabo stoječe banke reševali z javnimi sredstvi, zaradi česar so se morale države seveda krepko zadolžiti, smo morali hkrati s temi dolgovi sprejeti tudi stroge varčevalne ukrepe za zmanjševanje javnega dolga: ukrepe, ki so, kot je jasno danes, pravzaprav močno okrnili zmožnost številnih evropskih držav za okrevanje po krizi in upočasnili njihovo gospodarsko rast, hkrati pa jih prisilili v hitro razprodajo državnega premoženja in nižanje življenjskega standarda. No, takrat nam je tako večina politikov kot ekonomistov razlagala, da gre za neobhodno realnost: vsakdo vendar že iz lastne izkušnje razume, da je porabljati več, kot zaslužimo, neodgovorno, poleg tega pa nas k nižanju dolgov vsaj pod 60 odstotkov bruto domačega proizvoda in k letnim finančnim primanjkljajem pod tremi odstotki bruto domačega proizvoda zavezujejo tudi pravila Evropske unije. Bogatejše in manj zadolžene evropske države z Nemčijo na čelu so močno pritisnile na bolj prizadete članice unije in nekatere, med njimi tudi Slovenija, so rigidna fiskalna pravila, ki prepovedujejo večje primanjkljaje v državnih bilancah in s tem tudi vsakršno resno ukrepanje med gospodarskimi krizami, vpisale celo v ustavo. Kako je torej mogoče, da po dobrem letu od začetka epidemije novega koronavirusa, ko so se evropske države vnovič zadolžile v zelo visokih zneskih – slovenski dolg je na primer iz 65 odstotkov skočil na več kot 80 odstotkov bruto domačega proizvoda, lanski primanjkljaj pa je presegel 8 odstotkov BDP – nič več ne slišimo o tem, da bi to predstavljalo velik problem, vsaj za zdaj še ne govorimo o zategovanju pasu, fiskalna pravila pa smo tako rekoč čez noč vrgli skozi okno? Kaj se je v vmesnem času zgodilo? So evropski politiki spričo slabih rezultatov ukrepov ob prejšnji krizi ponovno premislili nekatere ekonomske politike, ki so do zdaj veljale za svete, je za reševanje krize tokrat enostavno laže najti politično voljo ali pa smo objektivno priča drugačnim gospodarskim okoliščinam? In predvsem: kako ob vseh nasprotujočih si razlagah sploh razumeti javni dolg? V čem se ta razlikuje od običajnega dolga gospodinjstev, na kakšen način poteka njegovo odplačevanje, kako je mogoče, da nekatere države že pri nekaj desetodstotni zadolženosti spravi na rob bankrota, druge pa tudi ob dvestoodstotni zadolženosti nimajo večjih težav? Ter konec koncev: kje se v vsem tem nahaja Slovenija? Tovrstna vprašanja nam bodo v tokratni Intelekti pomagali osvetliti ekonomist iz oddelka za obvladovanje tveganj Nove ljubljanske banke dr. Urban Sušnik, zgodovinar in urednik Aktualno-politične redakcije Radia Študent Gal Krizmanič ter profesor na ljubljanski ekonomski fakulteti dr. Mojmir Mrak. Oddajo je pripravila Alja Zore. foto: designwebjae (Pixabay)<p>Zakaj smo bili z manjšim državnim dolgom še pred nekaj leti v paniki, ob zadolževanju med tokratno krizo pa nihče več ne govori o zategovanju pasu?</p><p><p>Ko je pred približno desetletjem evropske države, med drugimi tudi Slovenijo, doletela finančno-gospodarska kriza in smo slabo stoječe banke reševali z javnimi sredstvi, zaradi česar so se morale države seveda krepko zadolžiti, smo morali hkrati s temi dolgovi sprejeti tudi stroge varčevalne ukrepe za zmanjševanje javnega dolga: ukrepe, ki so, kot je jasno danes, pravzaprav močno okrnili zmožnost številnih evropskih držav za okrevanje po krizi in upočasnili njihovo gospodarsko rast, hkrati pa jih prisilili v hitro razprodajo državnega premoženja in nižanje življenjskega standarda. No, takrat nam je tako večina politikov kot ekonomistov razlagala, da gre za neobhodno realnost: vsakdo vendar že iz lastne izkušnje razume, da je porabljati več, kot zaslužimo, neodgovorno, poleg tega pa nas k nižanju dolgov vsaj pod 60 odstotkov bruto domačega proizvoda in k letnim finančnim primanjkljajem pod tremi odstotki bruto domačega proizvoda zavezujejo tudi pravila Evropske unije. Bogatejše in manj zadolžene evropske države z Nemčijo na čelu so močno pritisnile na bolj prizadete članice unije in nekatere, med njimi tudi Slovenija, so rigidna fiskalna pravila, ki prepovedujejo večje primanjkljaje v državnih bilancah in s tem tudi vsakršno resno ukrepanje med gospodarskimi krizami, vpisale celo v ustavo.</p> <p>Kako je torej mogoče, da po dobrem letu od začetka epidemije novega koronavirusa, ko so se evropske države vnovič zadolžile v zelo visokih zneskih – slovenski dolg je na primer iz 65 odstotkov skočil na več kot 80 odstotkov bruto domačega proizvoda, lanski primanjkljaj pa je presegel 8 odstotkov BDP – nič več ne slišimo o tem, da bi to predstavljalo velik problem, vsaj za zdaj še ne govorimo o zategovanju pasu, fiskalna pravila pa smo tako rekoč čez noč vrgli skozi okno? Kaj se je v vmesnem času zgodilo? So evropski politiki spričo slabih rezultatov ukrepov ob prejšnji krizi ponovno premislili nekatere ekonomske politike, ki so do zdaj veljale za svete, je za reševanje krize tokrat enostavno laže najti politično voljo ali pa smo objektivno priča drugačnim gospodarskim okoliščinam? In predvsem: kako ob vseh nasprotujočih si razlagah sploh razumeti javni dolg? V čem se ta razlikuje od običajnega dolga gospodinjstev, na kakšen način poteka njegovo odplačevanje, kako je mogoče, da nekatere države že pri nekaj desetodstotni zadolženosti spravi na rob bankrota, druge pa tudi ob dvestoodstotni zadolženosti nimajo večjih težav? Ter konec koncev: kje se v vsem tem nahaja Slovenija? Tovrstna vprašanja nam bodo v tokratni Intelekti pomagali osvetliti ekonomist iz oddelka za obvladovanje tveganj Nove ljubljanske banke <strong>dr. Urban Sušnik</strong>, zgodovinar in urednik Aktualno-politične redakcije Radia Študent <strong>Gal Krizmanič</strong> ter profesor na ljubljanski ekonomski fakulteti <strong>dr. Mojmir Mrak.</strong></p></p> Tue, 03 Aug 2021 08:10:00 +0000 Protislovja javnega dolga V tokratni Intelekti o temi, ki je bila dolgo let skrita, zamolčana, ne pripoznana in redkokdaj javno diskutirana. Govorile bomo o zgodovini žensk. Govorile bomo o osebah, ki so pomembno krojile slovensko družbo v preteklosti, slovensko zgodovino, a se o njih v šolah nismo učile, saj jim zgodovinopisje ni namenilo besed. Mnogih izmed nekoč pomembnih družbenih akterk ne poznamo niti po imenu. A zavoljo dela sodobnih zgodovinark, arhivistk, urednic, avtoric in pisk je zgodovina Slovenk v zadnjih nekaj letih vse bolj vidna. Prinaša nove interpretacije zgodovine, nova branja, nova spoznanja in ruši obstoječe, še vedno trdovratne in škodljive spolne stereotipe. Voditeljica Martina Tita Mayer je pred mikrofon povabila zgodovinarko dr. Manco G. Renko in sociologinjo mag. Teo Hvala. Spregovorili sta o zgodovini žensk v Sloveniji in o knjigi z naslovom Po svoji poti, ki jo je nedavno izdalo društvo Mesto žensk. <p>"Da se naučiš misliti zgodovino na novo, moraš najprej odmisliti vse vzorce o zgodovini, ki so ti bili priučeni"</p><p><p>V tokratni Intelekti smo govorile o temi, ki je bila dolgo let skrita, zamolčana, ne pripoznana in redkokdaj javno diskutirana. Govorile bomo o zgodovini žensk. Govorile bomo o osebah, ki so pomembno krojile slovensko družbo v preteklosti, slovensko zgodovino, a se o njih v šolah nismo učile, saj jim zgodovinopisje ni namenilo besed. Mnogih izmed nekoč pomembnih družbenih akterk ne poznamo niti po imenu. A zavoljo dela sodobnih zgodovinark, arhivistk, urednic, avtoric in pisk je zgodovina Slovenk v zadnjih nekaj letih vse bolj vidna. Prinaša nove interpretacije zgodovine, nova branja, nova spoznanja in ruši obstoječe, še vedno trdovratne in škodljive spolne stereotipe. Voditeljica Martina Tita Mayer je pred mikrofon povabila zgodovinarko dr. Manco G. Renko in sociologinjo mag. Teo Hvala. Spregovorili sta o zgodovini žensk v Sloveniji in o knjigi z naslovom Po svoji poti, ki jo je nedavno izdalo društvo Mesto žensk.</p></p> 174793868 RTVSLO – Prvi 2272 clean V tokratni Intelekti o temi, ki je bila dolgo let skrita, zamolčana, ne pripoznana in redkokdaj javno diskutirana. Govorile bomo o zgodovini žensk. Govorile bomo o osebah, ki so pomembno krojile slovensko družbo v preteklosti, slovensko zgodovino, a se o njih v šolah nismo učile, saj jim zgodovinopisje ni namenilo besed. Mnogih izmed nekoč pomembnih družbenih akterk ne poznamo niti po imenu. A zavoljo dela sodobnih zgodovinark, arhivistk, urednic, avtoric in pisk je zgodovina Slovenk v zadnjih nekaj letih vse bolj vidna. Prinaša nove interpretacije zgodovine, nova branja, nova spoznanja in ruši obstoječe, še vedno trdovratne in škodljive spolne stereotipe. Voditeljica Martina Tita Mayer je pred mikrofon povabila zgodovinarko dr. Manco G. Renko in sociologinjo mag. Teo Hvala. Spregovorili sta o zgodovini žensk v Sloveniji in o knjigi z naslovom Po svoji poti, ki jo je nedavno izdalo društvo Mesto žensk. <p>"Da se naučiš misliti zgodovino na novo, moraš najprej odmisliti vse vzorce o zgodovini, ki so ti bili priučeni"</p><p><p>V tokratni Intelekti smo govorile o temi, ki je bila dolgo let skrita, zamolčana, ne pripoznana in redkokdaj javno diskutirana. Govorile bomo o zgodovini žensk. Govorile bomo o osebah, ki so pomembno krojile slovensko družbo v preteklosti, slovensko zgodovino, a se o njih v šolah nismo učile, saj jim zgodovinopisje ni namenilo besed. Mnogih izmed nekoč pomembnih družbenih akterk ne poznamo niti po imenu. A zavoljo dela sodobnih zgodovinark, arhivistk, urednic, avtoric in pisk je zgodovina Slovenk v zadnjih nekaj letih vse bolj vidna. Prinaša nove interpretacije zgodovine, nova branja, nova spoznanja in ruši obstoječe, še vedno trdovratne in škodljive spolne stereotipe. Voditeljica Martina Tita Mayer je pred mikrofon povabila zgodovinarko dr. Manco G. Renko in sociologinjo mag. Teo Hvala. Spregovorili sta o zgodovini žensk v Sloveniji in o knjigi z naslovom Po svoji poti, ki jo je nedavno izdalo društvo Mesto žensk.</p></p> Tue, 27 Jul 2021 10:03:00 +0000 Pozabljena zgodovina Slovenk Druga svetovna vojna je Japonsko spravila na kolena. Približno trije milijoni ljudi so umrli, Hirošimo in Nagasaki sta, kot vemo, z zemljo zravnali atomski bombi, druga mesta so v ruševine spremenila zavezniška letalska bombardiranja s konvencionalnim orožjem, predvsem z zažigalnimi bombami, v deželi je vladala lakota, industrijska proizvodnja pa je leta 1946 dosegala le še četrtino tiste pred vojno. Ob tem seveda ne gre prezreti, da je bil ob koncu vojne tudi mednarodni sloves Japonske katastrofalen. Kako bi vendar ne bil, ko pa je država že leta 1937 sprožila brutalno invazijo na Kitajsko, štiri leta pozneje je napadla še Ameriko, zgodovinarji pa danes ocenjujejo, da je japonski vojaški režim zakrivil smrt vsaj treh če ne kar desetih milijonov Kitajcev, Korejcev, Indonezijcev, Filipincev in številnih drugih. Koliko prebivalcev dežel pod japonsko okupacijo je med vojno trpelo zaradi strašljive prakse prisilne prostitucije ali zaradi prisilnega dela v absolutno nehumanih razmerah, pa lahko samo ugibamo. Tri četrt stoletja pozneje so stvari videti povsem drugačne. Japonsko gospodarstvo je – takoj za ameriškim in kitajskim – tretje največje na svetu, kot članica Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj ter skupine G7 pa je dežela vzhajajočega sonca zdaj precej vpliven akter na mednarodnem odru. Še več; na Japonskem izdelajo kar 55 odstotkov vseh robotov na svetu in, jasno, z naskokom vodijo na tem tehnološko prebojnem področju; po številu raziskovalcev v naravoslovno-tehničnih vedah na tisoč prebivalcev so, gledano globalno, na drugem mestu; z vložkom več kot 170 milijard dolarjev letno v znanost in tehnologijo pa na tretjem – ponovno samo za Združenimi državami in Kitajsko. Če k vsemu temu prištejemo še planetarno priljubljene japonske video-igrice pa pop glasbo ter stripe, animirane in igrane filme ali če se spomnimo, kako radi ljudje z vsega sveta pišejo haikuje, gojijo bonsaje in rešujejo sudoku, tedaj moramo ugotoviti, da sta ugled in tako imenovana mehka moč dežele vzhajajočega sonca danes izjemna. Po vsem tem bi seveda lahko sklepali, da se na Japonskem danes cedita med in mleko. A ni nujno tako; dobri poznavalci tamkajšnjih razmer – politolog dr. Zlatko Šabič ter trije japonologi dr. Andrej Bekeš, dr. Boštjan Bertalanič in dr. Luka Culiberg – na primer menijo, da se dežela vzhajajočega sonca vendarle sooča s precejšnjimi ekonomskimi, socialnimi in političnimi oziroma geopolitičnimi izzivi. Kakšna je pravzaprav narava teh izzivov, smo preverjali v tokratni, predolimpijski Intelekti na Prvem. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Padrinan (Pixabay)<p>S kakšnimi ekonomskimi, socialnimi in (geo)političnimi izzivi se Japonska sooča na pragu tretjega desetletja 21. stoletja?</p><p><p>Druga svetovna vojna je Japonsko spravila na kolena. Približno trije milijoni ljudi so umrli, Hirošimo in Nagasaki sta, kot vemo, z zemljo zravnali atomski bombi, druga mesta so v ruševine spremenila zavezniška letalska bombardiranja s konvencionalnim orožjem, predvsem z zažigalnimi bombami, v deželi je vladala lakota, industrijska proizvodnja pa je leta 1946 dosegala le še četrtino tiste pred vojno. Ob tem seveda ne gre prezreti, da je bil ob koncu vojne tudi mednarodni sloves Japonske katastrofalen. Kako bi vendar ne bil, ko pa je država že leta 1937 sprožila brutalno invazijo na Kitajsko, štiri leta pozneje je napadla še Ameriko, zgodovinarji pa danes ocenjujejo, da je japonski vojaški režim zakrivil smrt vsaj treh če ne kar desetih milijonov Kitajcev, Korejcev, Indonezijcev, Filipincev in številnih drugih. Koliko prebivalcev dežel pod japonsko okupacijo je med vojno trpelo zaradi strašljive prakse prisilne prostitucije ali zaradi prisilnega dela v absolutno nehumanih razmerah, pa lahko samo ugibamo.</p> <p>Tri četrt stoletja pozneje so stvari videti povsem drugačne. Japonsko gospodarstvo je – takoj za ameriškim in kitajskim – tretje največje na svetu, kot članica Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj ter skupine G7 pa je dežela vzhajajočega sonca zdaj precej vpliven akter na mednarodnem odru. Še več; na Japonskem izdelajo kar 55 odstotkov vseh robotov na svetu in, jasno, z naskokom vodijo na tem tehnološko prebojnem področju; po številu raziskovalcev v naravoslovno-tehničnih vedah na tisoč prebivalcev so, gledano globalno, na drugem mestu; z vložkom več kot 170 milijard dolarjev letno v znanost in tehnologijo pa na tretjem – ponovno samo za Združenimi državami in Kitajsko. Če k vsemu temu prištejemo še planetarno priljubljene japonske video-igrice pa pop glasbo ter stripe, animirane in igrane filme ali če se spomnimo, kako radi ljudje z vsega sveta pišejo haikuje, gojijo bonsaje in rešujejo sudoku, tedaj moramo ugotoviti, da sta ugled in tako imenovana mehka moč dežele vzhajajočega sonca danes izjemna.</p> <p>Po vsem tem bi seveda lahko sklepali, da se na Japonskem danes cedita med in mleko. A ni nujno tako; dobri poznavalci tamkajšnjih razmer – politolog <strong>dr. Zlatko Šabič</strong> ter trije japonologi <strong>dr. Andrej Bekeš</strong>, <strong>dr. Boštjan Bertalanič</strong> in <strong>dr. Luka Culiberg</strong> – na primer menijo, da se dežela vzhajajočega sonca vendarle sooča s precejšnjimi ekonomskimi, socialnimi in političnimi oziroma geopolitičnimi izzivi. Kakšna je pravzaprav narava teh izzivov, preverjamo v tokratni, predolimpijski Intelekti na Prvem.</p></p> 174792239 RTVSLO – Prvi 2875 clean Druga svetovna vojna je Japonsko spravila na kolena. Približno trije milijoni ljudi so umrli, Hirošimo in Nagasaki sta, kot vemo, z zemljo zravnali atomski bombi, druga mesta so v ruševine spremenila zavezniška letalska bombardiranja s konvencionalnim orožjem, predvsem z zažigalnimi bombami, v deželi je vladala lakota, industrijska proizvodnja pa je leta 1946 dosegala le še četrtino tiste pred vojno. Ob tem seveda ne gre prezreti, da je bil ob koncu vojne tudi mednarodni sloves Japonske katastrofalen. Kako bi vendar ne bil, ko pa je država že leta 1937 sprožila brutalno invazijo na Kitajsko, štiri leta pozneje je napadla še Ameriko, zgodovinarji pa danes ocenjujejo, da je japonski vojaški režim zakrivil smrt vsaj treh če ne kar desetih milijonov Kitajcev, Korejcev, Indonezijcev, Filipincev in številnih drugih. Koliko prebivalcev dežel pod japonsko okupacijo je med vojno trpelo zaradi strašljive prakse prisilne prostitucije ali zaradi prisilnega dela v absolutno nehumanih razmerah, pa lahko samo ugibamo. Tri četrt stoletja pozneje so stvari videti povsem drugačne. Japonsko gospodarstvo je – takoj za ameriškim in kitajskim – tretje največje na svetu, kot članica Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj ter skupine G7 pa je dežela vzhajajočega sonca zdaj precej vpliven akter na mednarodnem odru. Še več; na Japonskem izdelajo kar 55 odstotkov vseh robotov na svetu in, jasno, z naskokom vodijo na tem tehnološko prebojnem področju; po številu raziskovalcev v naravoslovno-tehničnih vedah na tisoč prebivalcev so, gledano globalno, na drugem mestu; z vložkom več kot 170 milijard dolarjev letno v znanost in tehnologijo pa na tretjem – ponovno samo za Združenimi državami in Kitajsko. Če k vsemu temu prištejemo še planetarno priljubljene japonske video-igrice pa pop glasbo ter stripe, animirane in igrane filme ali če se spomnimo, kako radi ljudje z vsega sveta pišejo haikuje, gojijo bonsaje in rešujejo sudoku, tedaj moramo ugotoviti, da sta ugled in tako imenovana mehka moč dežele vzhajajočega sonca danes izjemna. Po vsem tem bi seveda lahko sklepali, da se na Japonskem danes cedita med in mleko. A ni nujno tako; dobri poznavalci tamkajšnjih razmer – politolog dr. Zlatko Šabič ter trije japonologi dr. Andrej Bekeš, dr. Boštjan Bertalanič in dr. Luka Culiberg – na primer menijo, da se dežela vzhajajočega sonca vendarle sooča s precejšnjimi ekonomskimi, socialnimi in političnimi oziroma geopolitičnimi izzivi. Kakšna je pravzaprav narava teh izzivov, smo preverjali v tokratni, predolimpijski Intelekti na Prvem. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Padrinan (Pixabay)<p>S kakšnimi ekonomskimi, socialnimi in (geo)političnimi izzivi se Japonska sooča na pragu tretjega desetletja 21. stoletja?</p><p><p>Druga svetovna vojna je Japonsko spravila na kolena. Približno trije milijoni ljudi so umrli, Hirošimo in Nagasaki sta, kot vemo, z zemljo zravnali atomski bombi, druga mesta so v ruševine spremenila zavezniška letalska bombardiranja s konvencionalnim orožjem, predvsem z zažigalnimi bombami, v deželi je vladala lakota, industrijska proizvodnja pa je leta 1946 dosegala le še četrtino tiste pred vojno. Ob tem seveda ne gre prezreti, da je bil ob koncu vojne tudi mednarodni sloves Japonske katastrofalen. Kako bi vendar ne bil, ko pa je država že leta 1937 sprožila brutalno invazijo na Kitajsko, štiri leta pozneje je napadla še Ameriko, zgodovinarji pa danes ocenjujejo, da je japonski vojaški režim zakrivil smrt vsaj treh če ne kar desetih milijonov Kitajcev, Korejcev, Indonezijcev, Filipincev in številnih drugih. Koliko prebivalcev dežel pod japonsko okupacijo je med vojno trpelo zaradi strašljive prakse prisilne prostitucije ali zaradi prisilnega dela v absolutno nehumanih razmerah, pa lahko samo ugibamo.</p> <p>Tri četrt stoletja pozneje so stvari videti povsem drugačne. Japonsko gospodarstvo je – takoj za ameriškim in kitajskim – tretje največje na svetu, kot članica Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj ter skupine G7 pa je dežela vzhajajočega sonca zdaj precej vpliven akter na mednarodnem odru. Še več; na Japonskem izdelajo kar 55 odstotkov vseh robotov na svetu in, jasno, z naskokom vodijo na tem tehnološko prebojnem področju; po številu raziskovalcev v naravoslovno-tehničnih vedah na tisoč prebivalcev so, gledano globalno, na drugem mestu; z vložkom več kot 170 milijard dolarjev letno v znanost in tehnologijo pa na tretjem – ponovno samo za Združenimi državami in Kitajsko. Če k vsemu temu prištejemo še planetarno priljubljene japonske video-igrice pa pop glasbo ter stripe, animirane in igrane filme ali če se spomnimo, kako radi ljudje z vsega sveta pišejo haikuje, gojijo bonsaje in rešujejo sudoku, tedaj moramo ugotoviti, da sta ugled in tako imenovana mehka moč dežele vzhajajočega sonca danes izjemna.</p> <p>Po vsem tem bi seveda lahko sklepali, da se na Japonskem danes cedita med in mleko. A ni nujno tako; dobri poznavalci tamkajšnjih razmer – politolog <strong>dr. Zlatko Šabič</strong> ter trije japonologi <strong>dr. Andrej Bekeš</strong>, <strong>dr. Boštjan Bertalanič</strong> in <strong>dr. Luka Culiberg</strong> – na primer menijo, da se dežela vzhajajočega sonca vendarle sooča s precejšnjimi ekonomskimi, socialnimi in političnimi oziroma geopolitičnimi izzivi. Kakšna je pravzaprav narava teh izzivov, preverjamo v tokratni, predolimpijski Intelekti na Prvem.</p></p> Tue, 20 Jul 2021 08:10:00 +0000 Oblaki nad deželo vzhajajočega sonca Uspehi v vesolju, prvenstvo na področju superračunalnikov in kvantnih komunikacij; kitajska prizadevanja, da se prebijejo v svetovni znanstveni vrh, kažejo rezultate. Skozi vso zgodovino so nova spoznanja, novi uvidi v človeka, naravo, svet okoli nas poganjali razvoj v nove smeri. Prav na krilih novega znanja in strateške prednosti, ki jo je ta vednost prinašala, se je gradila moč določenih mest, območij ali držav. Vedno znova se je potrjevalo, da je v znanju moč. A učinki aktivnega pridobivanja znanja se ne pokažejo nemudoma, ampak pogosto s kar občutnim zamikom. Zato pa lahko prav skozi odnos do znanosti zelo dobro razbiramo trende, kje se bosta moč in vpliv dolgoročno najbolj krepila. Kitajska nedvomno stavi na to karto in v tokratni Intelekti se bomo tako posvetili njenim znanstvenim in tehnološkim uspehom, ki v zadnjih letih postajajo vse nazornejši in ambicioznejši. V oddaji so sodelovali: astrofizik dr. Tomaž Zwitter z ljubljanske Fakultete za matematiko in fiziko, fizik dr. Andrej Filipčič z Inštituta Jožef Stefan in Univerze v Novi Gorici, sinologinja dr. Helena Motoh z Znanstvenoraziskovalnega središča Koper, fizik dr. Rok Žitko z Instituta "Jožef Stefan" in kozmologinja dr. Maruša Bradač s Kalifornijske univerze v Davisu. Foto: Pixabay/Piro4d<p>Uspehi v vesolju, prvenstvo na področju superračunalnikov in kvantnih komunikacij; kitajska prizadevanja, da se prebijejo v svetovni znanstveni vrh, kažejo rezultate.</p><p><p>Skozi vso zgodovino so nova spoznanja, novi uvidi v človeka, naravo, svet okoli nas poganjali razvoj v nove smeri. Prav na krilih novega znanja in strateške prednosti, ki jo je ta vednost prinašala, se je gradila moč določenih mest, območij ali držav. Vedno znova se je potrjevalo, da je v znanju moč. A učinki aktivnega pridobivanja znanja se ne pokažejo nemudoma, ampak pogosto s kar občutnim zamikom. Zato pa lahko prav skozi odnos do znanosti zelo dobro razbiramo trende, kje se bosta moč in vpliv dolgoročno najbolj krepila. Kitajska nedvomno stavi na to karto in v tokratni Intelekti se bomo tako posvetili njenim znanstvenim in tehnološkim uspehom, ki v zadnjih letih postajajo vse nazornejši in ambicioznejši.</p> <p>Gostje pred mikrofonom so:</p> <ul> <li>astrofizik dr. <strong>Tomaž Zwitter</strong> z ljubljanske Fakultete za matematiko in fiziko;</li> <li>fizik dr. <strong>Andrej Filipčič</strong> z Inštituta Jožef Stefan in Univerze v Novi Gorici;</li> <li>sinologinja dr. <strong>Helena Motoh</strong> z Znanstvenoraziskovalnega središča Koper;</li> <li>fizik dr. <strong>Rok Žitko</strong> z Instituta "Jožef Stefan";</li> <li>kozmologinja dr. <strong>Maruša Bradač</strong> s Kalifornijske univerze v Davisu.</li> </ul></p> 174790644 RTVSLO – Prvi 3027 clean Uspehi v vesolju, prvenstvo na področju superračunalnikov in kvantnih komunikacij; kitajska prizadevanja, da se prebijejo v svetovni znanstveni vrh, kažejo rezultate. Skozi vso zgodovino so nova spoznanja, novi uvidi v človeka, naravo, svet okoli nas poganjali razvoj v nove smeri. Prav na krilih novega znanja in strateške prednosti, ki jo je ta vednost prinašala, se je gradila moč določenih mest, območij ali držav. Vedno znova se je potrjevalo, da je v znanju moč. A učinki aktivnega pridobivanja znanja se ne pokažejo nemudoma, ampak pogosto s kar občutnim zamikom. Zato pa lahko prav skozi odnos do znanosti zelo dobro razbiramo trende, kje se bosta moč in vpliv dolgoročno najbolj krepila. Kitajska nedvomno stavi na to karto in v tokratni Intelekti se bomo tako posvetili njenim znanstvenim in tehnološkim uspehom, ki v zadnjih letih postajajo vse nazornejši in ambicioznejši. V oddaji so sodelovali: astrofizik dr. Tomaž Zwitter z ljubljanske Fakultete za matematiko in fiziko, fizik dr. Andrej Filipčič z Inštituta Jožef Stefan in Univerze v Novi Gorici, sinologinja dr. Helena Motoh z Znanstvenoraziskovalnega središča Koper, fizik dr. Rok Žitko z Instituta "Jožef Stefan" in kozmologinja dr. Maruša Bradač s Kalifornijske univerze v Davisu. Foto: Pixabay/Piro4d<p>Uspehi v vesolju, prvenstvo na področju superračunalnikov in kvantnih komunikacij; kitajska prizadevanja, da se prebijejo v svetovni znanstveni vrh, kažejo rezultate.</p><p><p>Skozi vso zgodovino so nova spoznanja, novi uvidi v človeka, naravo, svet okoli nas poganjali razvoj v nove smeri. Prav na krilih novega znanja in strateške prednosti, ki jo je ta vednost prinašala, se je gradila moč določenih mest, območij ali držav. Vedno znova se je potrjevalo, da je v znanju moč. A učinki aktivnega pridobivanja znanja se ne pokažejo nemudoma, ampak pogosto s kar občutnim zamikom. Zato pa lahko prav skozi odnos do znanosti zelo dobro razbiramo trende, kje se bosta moč in vpliv dolgoročno najbolj krepila. Kitajska nedvomno stavi na to karto in v tokratni Intelekti se bomo tako posvetili njenim znanstvenim in tehnološkim uspehom, ki v zadnjih letih postajajo vse nazornejši in ambicioznejši.</p> <p>Gostje pred mikrofonom so:</p> <ul> <li>astrofizik dr. <strong>Tomaž Zwitter</strong> z ljubljanske Fakultete za matematiko in fiziko;</li> <li>fizik dr. <strong>Andrej Filipčič</strong> z Inštituta Jožef Stefan in Univerze v Novi Gorici;</li> <li>sinologinja dr. <strong>Helena Motoh</strong> z Znanstvenoraziskovalnega središča Koper;</li> <li>fizik dr. <strong>Rok Žitko</strong> z Instituta "Jožef Stefan";</li> <li>kozmologinja dr. <strong>Maruša Bradač</strong> s Kalifornijske univerze v Davisu.</li> </ul></p> Tue, 13 Jul 2021 08:10:00 +0000 Bo naslednji Einstein Kitajec? Na covidnih intenzivnih oddelkih se delo nikoli ne ustavi; poteka 24 ur na dan, sedem dni v tednu. Zdravniki, medicinske sestre in drugi zdravstveni delavci se borijo za življenje vsakega bolnika. Zdravljenje je zahtevno in dolgotrajno. Vse več podatkov kaže, da so slovenski zdravniki pri tem uspešni. Sogovorniki Intelekte so vodje treh intenzivnih oddelkov: prof. dr. Matjaž Jereb v Ljubljani (UKC Ljubljana), prof. dr. Thomas Staudinger na Dunaju (AKH Wien), zdravnica Alenka Strdin Košir pa v Mariboru (UKC Maribor). Kakšne zgodbe piše življenje v intenzivnih covidnih enotah? Ali je covid bolezen pljuč ali žil? Kako so se pri zdravljenju najtežjih pacientov izkazala zdravila, o katerih se veliko piše na družabnih omrežjih? Foto: UKC Ljubljana<p>Poročilo s prve bojne črte: Ljubljana, Maribor, Dunaj </p><p><p>Na covidnih intenzivnih oddelkih se delo nikoli ne ustavi; poteka 24 ur na dan, sedem dni v tednu. Zdravniki, medicinske sestre in drugi zdravstveni delavci se borijo za življenje vsakega bolnika. Zdravljenje je zahtevno in dolgotrajno. Vse več podatkov kaže, da so slovenski zdravniki pri tem uspešni. Sogovorniki Intelekte so vodje treh intenzivnih oddelkov: prof. dr. <strong>Matjaž Jereb</strong> v Ljubljani (UKC Ljubljana), prof. dr. <strong>Thomas Staudinger</strong> na Dunaju (AKH Wien), zdravnica <strong>Alenka Strdin Košir</strong> pa v Mariboru (UKC Maribor). Kakšne zgodbe piše življenje v intenzivnih covidnih enotah? Ali je covid bolezen pljuč ali žil? Kako so se pri zdravljenju najtežjih pacientov izkazala zdravila, o katerih se veliko piše na družabnih omrežjih?</p> <p>Po podatkih Nacionalnega inštituta za javno zdravje in Covid-19 sledilnika (6.7.21) smo v Sloveniji zabeležili približno 257.000 primerov okužbe z novim koronavirusom. Zdravljenje v bolnišnici je od marca 2020 do danes potrebovalo že več kot 18.000 pacientk in pacientov, med njimi <strong>2.600 na intenzivnih oddelkih.</strong> Skoraj 1.500 naših bližnjih, naših prijateljev, znancev, kolegov … je bilo med epidemijo že priklopljenih na respirator.</p></p> 174788824 RTVSLO – Prvi 2105 clean Na covidnih intenzivnih oddelkih se delo nikoli ne ustavi; poteka 24 ur na dan, sedem dni v tednu. Zdravniki, medicinske sestre in drugi zdravstveni delavci se borijo za življenje vsakega bolnika. Zdravljenje je zahtevno in dolgotrajno. Vse več podatkov kaže, da so slovenski zdravniki pri tem uspešni. Sogovorniki Intelekte so vodje treh intenzivnih oddelkov: prof. dr. Matjaž Jereb v Ljubljani (UKC Ljubljana), prof. dr. Thomas Staudinger na Dunaju (AKH Wien), zdravnica Alenka Strdin Košir pa v Mariboru (UKC Maribor). Kakšne zgodbe piše življenje v intenzivnih covidnih enotah? Ali je covid bolezen pljuč ali žil? Kako so se pri zdravljenju najtežjih pacientov izkazala zdravila, o katerih se veliko piše na družabnih omrežjih? Foto: UKC Ljubljana<p>Poročilo s prve bojne črte: Ljubljana, Maribor, Dunaj </p><p><p>Na covidnih intenzivnih oddelkih se delo nikoli ne ustavi; poteka 24 ur na dan, sedem dni v tednu. Zdravniki, medicinske sestre in drugi zdravstveni delavci se borijo za življenje vsakega bolnika. Zdravljenje je zahtevno in dolgotrajno. Vse več podatkov kaže, da so slovenski zdravniki pri tem uspešni. Sogovorniki Intelekte so vodje treh intenzivnih oddelkov: prof. dr. <strong>Matjaž Jereb</strong> v Ljubljani (UKC Ljubljana), prof. dr. <strong>Thomas Staudinger</strong> na Dunaju (AKH Wien), zdravnica <strong>Alenka Strdin Košir</strong> pa v Mariboru (UKC Maribor). Kakšne zgodbe piše življenje v intenzivnih covidnih enotah? Ali je covid bolezen pljuč ali žil? Kako so se pri zdravljenju najtežjih pacientov izkazala zdravila, o katerih se veliko piše na družabnih omrežjih?</p> <p>Po podatkih Nacionalnega inštituta za javno zdravje in Covid-19 sledilnika (6.7.21) smo v Sloveniji zabeležili približno 257.000 primerov okužbe z novim koronavirusom. Zdravljenje v bolnišnici je od marca 2020 do danes potrebovalo že več kot 18.000 pacientk in pacientov, med njimi <strong>2.600 na intenzivnih oddelkih.</strong> Skoraj 1.500 naših bližnjih, naših prijateljev, znancev, kolegov … je bilo med epidemijo že priklopljenih na respirator.</p></p> Tue, 06 Jul 2021 07:10:00 +0000 Intenzivne enote v covidnem viharju Ob koncu šolskega leta v tokratni Intelekti opozarjamo, da mladi niso v redu. Posledice epidemičnega zaprtja in šolanja prek zaslona na telesno, čustveno in duševno zdravje mladih so dramatične. Stanje na otroški psihiatriji se še ne umirja, sprejemajo same urgentne primere. Med njimi je veliko ekstremnih primerov motenj hranjenja. Kaj se dogaja in kakšne ukrepe bi morali sprejeti, da bomo popravili nastalo škodo? Oddajo je pripravila Urška Henigman.<p>Posledice epidemičnega zaprtja na telesno, čustveno in duševno zdravje mladih so alarmantne</p><p><p>Stroka opozarja, naj bodo počitnice čas, ko bodo otroci kakovostno počitnikovali in se družili, gibanje je nujno, saj na ševilne pozitivne načine vpliva tudi na možgane in duševno zdravje. Dobro bi bilo, če bi šole, vladne in nevladne organizacije ter lokalne skupnosti čez poletje zagotovile dovolj brezplačnih programov. Tudi prihodnje šolsko leto moramo načrtovati že danes in poskrbeti, da bodo potrebne pomoči prejeli tako mladi kot tudi učiteljice in učitelji. Doktorica <strong>Marija Anderluh</strong>, predstojnica Službe za otroško psihiatrijo na Pediatrični kliniki Ljubljana, opozarja:</p> <blockquote><p>"Tako kot potrebuje gospodarstvo čas in dodaten denar, da preživi izredne razmere, tako pomoč v smislu dodatnih vložkov v sistem šol potrebujejo otroci."</p></blockquote> <p>Zdaj pa nekaj podatkov. Nacionalni inštitut za javno zdravje je pred začetkom drugega vala lani izjemoma opravil raziskavo Z zdravjem povezano vedenje v šolskem obdobju, s kratico HBSC, ki jo sicer opravijo vsaka štiri leta. Anketirali so mladostnike devetih razredov osnovnih šol in četrtih letnikov srednjih šol. Po osmih mesecih so obdelali podatke in ugotovili, da so med mladostniki iz manj premožnih družin in tistimi iz premožnejših pomembne razlike v doživljanju pandemije, duševnem zdravju, tveganih vedenjih in drugih z zdravjem povezanih vedenjih.</p> <p>NIJZ poudarja, da je tem mladim treba nameniti več pozornosti kot doslej, pa tudi da jih je takšnih več kot pred epidemijo. Kaj pravijo podatki? Skoraj polovica anketiranih je ocenila, da se je pri njih doma zaradi pandemije poslabšal finančni in socialni položaj. Med drugim so poročali, da so starši izgubili službo, da so se zmanjšali prihodki ali da so bili lačni, ker niso imeli denarja za hrano. Na NIJZ zato opozarjajo, da so manj premožne družine in njihovi mladstniki še posebej ranljiva skupina, ki jim moramo med pandemijo posvetiti posebno pozornost, zato bi morali splošne preventivne programe prilagoditi in dopolniti. Otroci in mladostniki iz ranljivejših skupin bi morali imeti v prihodnjem šolskem letu boljše možnosti za šolanje tako z vidika tehnične opreme kot z vidika učne in druge pomoči.</p> <p>Drugi val, vemo, je bil precej hujši. Veliko je bilo zamujenega, niso vsi imeli brezhibne internetne povezave, svojega računalnika, mirnega kotička za spremljanje pouka in podpore pri šolskih obveznostih. In to so samo težave, ki so jih lahko imeli pri spremljanju pouka in učenju. Šola pa je več kot prostor pridobivanja znanja, tu so še socializacija, telovadba, umetniško izražanje in topel uravnotežen obrok. Kot ugotavljajo raziskovalci na Fakulteti za šport, so posledice zaprtja za telesni razvoj ter gibalne sposobnosti mladostnikov alarmantne. Najnovejši in še ne popolni podatki meritev športnovzgojnega kartona kažejo, da je delež predebelih otrok narasel za 30 odstotkov.</p></p> 174785910 RTVSLO – Prvi 2156 clean Ob koncu šolskega leta v tokratni Intelekti opozarjamo, da mladi niso v redu. Posledice epidemičnega zaprtja in šolanja prek zaslona na telesno, čustveno in duševno zdravje mladih so dramatične. Stanje na otroški psihiatriji se še ne umirja, sprejemajo same urgentne primere. Med njimi je veliko ekstremnih primerov motenj hranjenja. Kaj se dogaja in kakšne ukrepe bi morali sprejeti, da bomo popravili nastalo škodo? Oddajo je pripravila Urška Henigman.<p>Posledice epidemičnega zaprtja na telesno, čustveno in duševno zdravje mladih so alarmantne</p><p><p>Stroka opozarja, naj bodo počitnice čas, ko bodo otroci kakovostno počitnikovali in se družili, gibanje je nujno, saj na ševilne pozitivne načine vpliva tudi na možgane in duševno zdravje. Dobro bi bilo, če bi šole, vladne in nevladne organizacije ter lokalne skupnosti čez poletje zagotovile dovolj brezplačnih programov. Tudi prihodnje šolsko leto moramo načrtovati že danes in poskrbeti, da bodo potrebne pomoči prejeli tako mladi kot tudi učiteljice in učitelji. Doktorica <strong>Marija Anderluh</strong>, predstojnica Službe za otroško psihiatrijo na Pediatrični kliniki Ljubljana, opozarja:</p> <blockquote><p>"Tako kot potrebuje gospodarstvo čas in dodaten denar, da preživi izredne razmere, tako pomoč v smislu dodatnih vložkov v sistem šol potrebujejo otroci."</p></blockquote> <p>Zdaj pa nekaj podatkov. Nacionalni inštitut za javno zdravje je pred začetkom drugega vala lani izjemoma opravil raziskavo Z zdravjem povezano vedenje v šolskem obdobju, s kratico HBSC, ki jo sicer opravijo vsaka štiri leta. Anketirali so mladostnike devetih razredov osnovnih šol in četrtih letnikov srednjih šol. Po osmih mesecih so obdelali podatke in ugotovili, da so med mladostniki iz manj premožnih družin in tistimi iz premožnejših pomembne razlike v doživljanju pandemije, duševnem zdravju, tveganih vedenjih in drugih z zdravjem povezanih vedenjih.</p> <p>NIJZ poudarja, da je tem mladim treba nameniti več pozornosti kot doslej, pa tudi da jih je takšnih več kot pred epidemijo. Kaj pravijo podatki? Skoraj polovica anketiranih je ocenila, da se je pri njih doma zaradi pandemije poslabšal finančni in socialni položaj. Med drugim so poročali, da so starši izgubili službo, da so se zmanjšali prihodki ali da so bili lačni, ker niso imeli denarja za hrano. Na NIJZ zato opozarjajo, da so manj premožne družine in njihovi mladstniki še posebej ranljiva skupina, ki jim moramo med pandemijo posvetiti posebno pozornost, zato bi morali splošne preventivne programe prilagoditi in dopolniti. Otroci in mladostniki iz ranljivejših skupin bi morali imeti v prihodnjem šolskem letu boljše možnosti za šolanje tako z vidika tehnične opreme kot z vidika učne in druge pomoči.</p> <p>Drugi val, vemo, je bil precej hujši. Veliko je bilo zamujenega, niso vsi imeli brezhibne internetne povezave, svojega računalnika, mirnega kotička za spremljanje pouka in podpore pri šolskih obveznostih. In to so samo težave, ki so jih lahko imeli pri spremljanju pouka in učenju. Šola pa je več kot prostor pridobivanja znanja, tu so še socializacija, telovadba, umetniško izražanje in topel uravnotežen obrok. Kot ugotavljajo raziskovalci na Fakulteti za šport, so posledice zaprtja za telesni razvoj ter gibalne sposobnosti mladostnikov alarmantne. Najnovejši in še ne popolni podatki meritev športnovzgojnega kartona kažejo, da je delež predebelih otrok narasel za 30 odstotkov.</p></p> Tue, 29 Jun 2021 08:10:00 +0000 Tudi mladi potrebujejo pomoč, ne le gospodarstvo Če bi vas pred dvajsetimi leti nekdo vprašal, ali bi jedli suši, bi večina najverjetneje odvrnila nikalno. Danes? Gotovo imamo drugačen odnos do te jedi. Kar skušamo povedati, je, da hrana, ki se nam zdi nenavadna in nam ni blizu, včasih potrebuje čas, da prispe na naš krožnik. Kuharska knjiga receptov Meduza po zahodnjaško, ki je izšla pred kratkim, se nam lahko zdi nenavadna, vprašanje pa je, ali se ne bomo v prihodnosti sklanjali nad njo in natančno brali navodil, kako pripraviti okusne testenine z meduzami ali meduzin karpačo. Tokratna Intelekta, ki jo je pripravila Tina Lamovšek, v ospredje postavlja hrano, ki jo pogosto imenujemo kar hrana prihodnosti - gosenice, žuželke, meduze -, in skuša spodbuditi razpravo z biološkega, kulturološkega, antropološkega in gastronomskega vidika. Gosti: -mikrobiologinja dr. Ana Rotter, raziskovalka Morske biološke postaje NIB v Piranu -kemičarka dr. Katja Klun,prav tako raziskovalka Morske biološke postaje NIB v Piranu -kulturolog prof. dr. Peter Stankovič z ljubljanske Fakultete za družbene vede -kulturni antropolog in etnolog prof. dr. Rajko Muršič s Filozofske fakultete v Ljubljani -in chef Poul Andrias Ziska iz Michelinove restavracije na Ferskem otočju Foto: David Leo Veksler//Flickr<p>Kar se danes zdi preveč nenavadno, da bi pojedli, lahko čez nekaj desetletij postane del jedilnika</p><p><p>Če bi vas pred dvajsetimi leti nekdo vprašal, ali bi jedli suši, bi večina najverjetneje odvrnila nikalno. Danes? Gotovo imamo drugačen odnos do te jedi. Kar skušamo povedati, je, da hrana, ki se nam zdi nenavadna in nam ni blizu, včasih potrebuje čas, da prispe na naš krožnik. Kuharska knjiga receptov Meduza po zahodnjaško, ki je izšla pred kratkim, se nam lahko zdi nenavadna, vprašanje pa je, ali se ne bomo v prihodnosti sklanjali nad njo in natančno brali navodil, kako pripraviti okusne testenine z meduzami ali meduzin karpačo. Tokratna Intelekta, ki jo je pripravila Tina Lamovšek, v ospredje postavlja hrano, ki jo pogosto imenujemo kar hrana prihodnosti - gosenice, žuželke, meduze -, in skuša spodbuditi razpravo z biološkega, kulturološkega, antropološkega in gastronomskega vidika. </p> <p>Gosti: </p> <p>-mikrobiologinja dr. <strong>Ana Rotter</strong>, raziskovalka Morske biološke postaje NIB v Piranu<br /> -kemičarka dr. <strong>Katja Klun</strong>,prav tako raziskovalka Morske biološke postaje NIB v Piranu<br /> -kulturolog prof. dr. <strong>Peter Stankovič</strong> z ljubljanske Fakultete za družbene vede<br /> -kulturni antropolog in etnolog prof. dr. <strong>Rajko Muršič</strong> s Filozofske fakultete v Ljubljani<br /> -in chef <strong>Poul Andrias Ziska</strong> iz Michelinove restavracije KOKS na Ferskem otočju</p></p> 174785310 RTVSLO – Prvi 2814 clean Če bi vas pred dvajsetimi leti nekdo vprašal, ali bi jedli suši, bi večina najverjetneje odvrnila nikalno. Danes? Gotovo imamo drugačen odnos do te jedi. Kar skušamo povedati, je, da hrana, ki se nam zdi nenavadna in nam ni blizu, včasih potrebuje čas, da prispe na naš krožnik. Kuharska knjiga receptov Meduza po zahodnjaško, ki je izšla pred kratkim, se nam lahko zdi nenavadna, vprašanje pa je, ali se ne bomo v prihodnosti sklanjali nad njo in natančno brali navodil, kako pripraviti okusne testenine z meduzami ali meduzin karpačo. Tokratna Intelekta, ki jo je pripravila Tina Lamovšek, v ospredje postavlja hrano, ki jo pogosto imenujemo kar hrana prihodnosti - gosenice, žuželke, meduze -, in skuša spodbuditi razpravo z biološkega, kulturološkega, antropološkega in gastronomskega vidika. Gosti: -mikrobiologinja dr. Ana Rotter, raziskovalka Morske biološke postaje NIB v Piranu -kemičarka dr. Katja Klun,prav tako raziskovalka Morske biološke postaje NIB v Piranu -kulturolog prof. dr. Peter Stankovič z ljubljanske Fakultete za družbene vede -kulturni antropolog in etnolog prof. dr. Rajko Muršič s Filozofske fakultete v Ljubljani -in chef Poul Andrias Ziska iz Michelinove restavracije na Ferskem otočju Foto: David Leo Veksler//Flickr<p>Kar se danes zdi preveč nenavadno, da bi pojedli, lahko čez nekaj desetletij postane del jedilnika</p><p><p>Če bi vas pred dvajsetimi leti nekdo vprašal, ali bi jedli suši, bi večina najverjetneje odvrnila nikalno. Danes? Gotovo imamo drugačen odnos do te jedi. Kar skušamo povedati, je, da hrana, ki se nam zdi nenavadna in nam ni blizu, včasih potrebuje čas, da prispe na naš krožnik. Kuharska knjiga receptov Meduza po zahodnjaško, ki je izšla pred kratkim, se nam lahko zdi nenavadna, vprašanje pa je, ali se ne bomo v prihodnosti sklanjali nad njo in natančno brali navodil, kako pripraviti okusne testenine z meduzami ali meduzin karpačo. Tokratna Intelekta, ki jo je pripravila Tina Lamovšek, v ospredje postavlja hrano, ki jo pogosto imenujemo kar hrana prihodnosti - gosenice, žuželke, meduze -, in skuša spodbuditi razpravo z biološkega, kulturološkega, antropološkega in gastronomskega vidika. </p> <p>Gosti: </p> <p>-mikrobiologinja dr. <strong>Ana Rotter</strong>, raziskovalka Morske biološke postaje NIB v Piranu<br /> -kemičarka dr. <strong>Katja Klun</strong>,prav tako raziskovalka Morske biološke postaje NIB v Piranu<br /> -kulturolog prof. dr. <strong>Peter Stankovič</strong> z ljubljanske Fakultete za družbene vede<br /> -kulturni antropolog in etnolog prof. dr. <strong>Rajko Muršič</strong> s Filozofske fakultete v Ljubljani<br /> -in chef <strong>Poul Andrias Ziska</strong> iz Michelinove restavracije KOKS na Ferskem otočju</p></p> Tue, 22 Jun 2021 06:00:00 +0000 Bi jedli meduzin karpačo? Kraljica Elizabeta II. je najstarejša in najdlje vladajoča še živeča monarhinja na svetu, britanska kraljeva družina pa zagotovo najprepoznavnejša sodobna monarhija na svetu. Čeprav je britanski imperij vrhunec razcveta dosegel pod vladavino kraljice Viktorije, saj je bil takrat največji med vsemi v zgodovini (obsegal je več kot petino površja Zemlje), je danes kraljica Elizabeta II. še vedno na čelu 16 držav največje skupnosti suverenih držav - Commonwealth. V času Elizabetine vladavine se je na položajih ministrskih predsednikov in predsednic po državah Commonwealtha zamenjalo že več kot 170 politikov, samo v Združenem kraljestvu 13. Britanska kraljica je tako v skoraj 7 desetletjih vladanja nanizala cel kup rekordov, a številke ne povedo prav veliko o njenem današnjem položaju. V tokratni Intelekti nas bo zanimalo, kako se je vloga monarhinje spreminjala skozi stoletja, kakšen vpliv na javno mnenje in na politiko ima britanska kraljica danes, spoznali pa bomo tudi del zgodovine več kot 100-letne dinastije Windsor in kako pomemben je angleški priimek za kraljevo družino. Pa tudi o tem, kako se Firma, kot britansko kraljevo družino imenujejo, trži oziroma ustvarja svojo podobo v javnosti ter kako ji škodi ali služi razvpito neprizanesljivi britanski tisk oz. mediji. Z nami so gostje, strokovnjaki: doc. dr. Gregor Antoličič,zgodovinar iz Zgodovinskega inštituta Milka Kosa pri ZRC SAZU, mag. Tomaž Gerden, zgodovinar in novinar Radia Slovenija, ki je spremljal razmere v Združenem kraljestvu, doc. dr. Andrej Pompe, predavatelj, marketinški strokovnjak in soustanovitelj oglaševalske agencije Formitas. Oddajo pripravlja in vodi Liana Buršič <p>O vladarici in instituciji najprepoznavnejše sodobne monarhije na svetu - britanske kraljeve družine</p><p><p><strong>Kraljica Elizabeta II</strong>. je najstarejša in najdlje vladajoča še živeča monarhinja na svetu, britanska kraljeva družina pa zagotovo najprepoznavnejša sodobna monarhija na svetu. Čeprav je britanski imperij vrhunec razcveta dosegel pod vladavino kraljice Viktorije, saj je bil takrat največji med vsemi v zgodovini (obsegal je več kot petino površja Zemlje), je danes kraljica Elizabeta II. še vedno na čelu 16 držav največje skupnosti suverenih držav - Commonwealth. V času Elizabetine vladavine se je na položajih ministrskih predsednikov in predsednic po državah Commonwealtha zamenjalo že več kot 170 politikov, samo v Združenem kraljestvu 13. Britanska kraljica je tako v skoraj 7 desetletjih vladanja nanizala cel kup rekordov, a številke ne povedo prav veliko o njenem današnjem položaju. V tokratni Intelekti nas bo zanimalo, kako se je vloga monarhinje spreminjala skozi stoletja, kakšen vpliv na javno mnenje in na politiko ima britanska kraljica danes, spoznali pa bomo tudi del zgodovine več kot 100-letne dinastije Windsor in kako pomemben je angleški priimek za kraljevo družino. Pa tudi o tem, kako se Firma, kot britansko kraljevo družino imenujejo, trži oziroma ustvarja svojo podobo v javnosti ter kako ji škodi ali služi razvpito neprizanesljivi britanski tisk oz. mediji.  Z nami so gostje, strokovnjaki:</p> <ul> <li>doc. dr. <strong>Gregor Antoličič</strong>, zgodovinar  iz Zgodovinskega inštituta Milka Kosa pri ZRC SAZU</li> <li>mag. <strong>Tomaž Gerden</strong>, zgodovinar in novinar Radia Slovenija, ki je spremljal razmere v Združenem kraljestvu</li> <li>doc. dr. <strong>Andrej Pompe, </strong>predavatelj, marketinški strokovnjak in ustanovitelj oglaševalske agencije Formitas</li> </ul></p> 174783678 RTVSLO – Prvi 3002 clean Kraljica Elizabeta II. je najstarejša in najdlje vladajoča še živeča monarhinja na svetu, britanska kraljeva družina pa zagotovo najprepoznavnejša sodobna monarhija na svetu. Čeprav je britanski imperij vrhunec razcveta dosegel pod vladavino kraljice Viktorije, saj je bil takrat največji med vsemi v zgodovini (obsegal je več kot petino površja Zemlje), je danes kraljica Elizabeta II. še vedno na čelu 16 držav največje skupnosti suverenih držav - Commonwealth. V času Elizabetine vladavine se je na položajih ministrskih predsednikov in predsednic po državah Commonwealtha zamenjalo že več kot 170 politikov, samo v Združenem kraljestvu 13. Britanska kraljica je tako v skoraj 7 desetletjih vladanja nanizala cel kup rekordov, a številke ne povedo prav veliko o njenem današnjem položaju. V tokratni Intelekti nas bo zanimalo, kako se je vloga monarhinje spreminjala skozi stoletja, kakšen vpliv na javno mnenje in na politiko ima britanska kraljica danes, spoznali pa bomo tudi del zgodovine več kot 100-letne dinastije Windsor in kako pomemben je angleški priimek za kraljevo družino. Pa tudi o tem, kako se Firma, kot britansko kraljevo družino imenujejo, trži oziroma ustvarja svojo podobo v javnosti ter kako ji škodi ali služi razvpito neprizanesljivi britanski tisk oz. mediji. Z nami so gostje, strokovnjaki: doc. dr. Gregor Antoličič,zgodovinar iz Zgodovinskega inštituta Milka Kosa pri ZRC SAZU, mag. Tomaž Gerden, zgodovinar in novinar Radia Slovenija, ki je spremljal razmere v Združenem kraljestvu, doc. dr. Andrej Pompe, predavatelj, marketinški strokovnjak in soustanovitelj oglaševalske agencije Formitas. Oddajo pripravlja in vodi Liana Buršič <p>O vladarici in instituciji najprepoznavnejše sodobne monarhije na svetu - britanske kraljeve družine</p><p><p><strong>Kraljica Elizabeta II</strong>. je najstarejša in najdlje vladajoča še živeča monarhinja na svetu, britanska kraljeva družina pa zagotovo najprepoznavnejša sodobna monarhija na svetu. Čeprav je britanski imperij vrhunec razcveta dosegel pod vladavino kraljice Viktorije, saj je bil takrat največji med vsemi v zgodovini (obsegal je več kot petino površja Zemlje), je danes kraljica Elizabeta II. še vedno na čelu 16 držav največje skupnosti suverenih držav - Commonwealth. V času Elizabetine vladavine se je na položajih ministrskih predsednikov in predsednic po državah Commonwealtha zamenjalo že več kot 170 politikov, samo v Združenem kraljestvu 13. Britanska kraljica je tako v skoraj 7 desetletjih vladanja nanizala cel kup rekordov, a številke ne povedo prav veliko o njenem današnjem položaju. V tokratni Intelekti nas bo zanimalo, kako se je vloga monarhinje spreminjala skozi stoletja, kakšen vpliv na javno mnenje in na politiko ima britanska kraljica danes, spoznali pa bomo tudi del zgodovine več kot 100-letne dinastije Windsor in kako pomemben je angleški priimek za kraljevo družino. Pa tudi o tem, kako se Firma, kot britansko kraljevo družino imenujejo, trži oziroma ustvarja svojo podobo v javnosti ter kako ji škodi ali služi razvpito neprizanesljivi britanski tisk oz. mediji.  Z nami so gostje, strokovnjaki:</p> <ul> <li>doc. dr. <strong>Gregor Antoličič</strong>, zgodovinar  iz Zgodovinskega inštituta Milka Kosa pri ZRC SAZU</li> <li>mag. <strong>Tomaž Gerden</strong>, zgodovinar in novinar Radia Slovenija, ki je spremljal razmere v Združenem kraljestvu</li> <li>doc. dr. <strong>Andrej Pompe, </strong>predavatelj, marketinški strokovnjak in ustanovitelj oglaševalske agencije Formitas</li> </ul></p> Tue, 15 Jun 2021 08:10:00 +0000 Kraljica Elizabeta II. - kakšna je dejanska moč in vpliv monarhinje z najdaljšim stažem vladanja na svetu? Od dostave hrane in prevozov do dela na spletu - aplikacije spreminjajo trg dela Digitalne platforme so v tem stoletju povsem spremenile načine, kako danes uporabljamo svetovni splet, kako med seboj komuniciramo, kako se širijo novice. Spremenile so načine, kako lahko nakupujemo in s tem izrazito razširile nabor izdelkov in storitev, ki so nam na dosegu oziroma, kot gre znana fraza, le klik stran. Vse bolj spreminjajo tudi načine, kako opravljamo delo in pod kakšnimi pogoji, saj s pomočjo priročno oblikovanih aplikacij vzpostavljajo nove povezave med iskalci dela in naročniki - in to na res najrazličnejših področjih dela od sorazmerno preproste dostave do neprimerljivo bolj zahtevnih oblik dela, kot je denimo računalniško programiranje. Leto pandemije je pospešilo te procese, ki so sicer že nekaj časa pridobivali na pomenu. V času zaprtja so – kot nekakšen najbolj vidni znak prikladnosti aplikacij v času fizičnih ovir – tudi pri nas postali dostavljavci hrane v modrih ali rdečih jopičih samoumevna in vseprisotna stalnica na ulicah. V globalnem smislu te premike še bolj simbolizira podjetje Uber, ki je zaradi t. i. disrupcij, ki jih povzroča na trgu osebnih prevozov, deležno izredne medijske pozornosti, intenzivnih kritik in tudi tožb. Kalifornijskemu podjetju se je z novelo zakona o prevozih v cestnem prometu prejšnji teden odprla pot tudi na slovenske ceste. Moderna tehnologija, na kateri temeljijo tovrstne aplikacije, naj bi zagotovila večjo učinkovitost, transparentnost delovanja in nove priložnosti za ustvarjanje delovnih mest, smo lahko slišali med argumenti podpore. A po drugi stani so številne tudi kritike, saj tovrstne platforme vstopajo na področja, kjer pogoji dela že dolgo niso dobri. »Kršitve delovnega prava v nizko produktivnih panogah so že normalizirane in posplošene in vgrajene v poslovne modele. Kdor tam spoštuje delovno pravo, že ni več konkurenčen,« je v Intelekti povedal sociolog Gorazd Kovačič. To je danes osnova, na kateri gradijo svoje poslovne modele tudi t. i. platforme dela, kot so denimo Uber, Wolt in drugi. Kaj nam torej prinaša tako imenovana platformna ekonomija in kako utegne določati 21. stoletje? O teh vprašanjih smo se pogovarjali v današnji Intelekti, v kateri so sodelovali ekonomistka prof. dr. Polona Domadenik, sociolog doc. dr. Gorazd Kovačič in pravnik izr. prof. dr. Luka Tičar. Foto: Pixabay/Freestocks-photos <p>Od dostave hrane in prevozov do dela na spletu - aplikacije spreminjajo tudi trg dela</p><p><p>Digitalne platforme so v tem stoletju povsem spremenile načine, kako danes uporabljamo svetovni splet, kako med seboj komuniciramo, kako se širijo novice. Spremenile so načine, kako lahko nakupujemo in s tem izrazito razširile nabor izdelkov in storitev, ki so nam na dosegu oziroma, kot gre znana fraza, le klik stran. Vse bolj spreminjajo tudi načine, kako opravljamo delo in pod kakšnimi pogoji, saj s pomočjo priročno oblikovanih aplikacij vzpostavljajo nove povezave med iskalci dela in naročniki - in to na res najrazličnejših področjih dela od sorazmerno preproste dostave do neprimerljivo bolj zahtevnih oblik dela, kot je denimo računalniško programiranje.</p> <p>Leto pandemije je pospešilo te procese, ki so sicer že nekaj časa pridobivali na pomenu. V času zaprtja so – kot nekakšen najbolj vidni znak prikladnosti aplikacij v času fizičnih ovir – tudi pri nas postali dostavljavci hrane v modrih ali rdečih jopičih samoumevna in vseprisotna stalnica na ulicah.</p> <p>V globalnem smislu te premike še bolj simbolizira podjetje Uber, ki je zaradi t. i. disrupcij, ki jih povzroča na trgu osebnih prevozov, deležno izredne medijske pozornosti, intenzivnih kritik in tudi tožb. Kalifornijskemu podjetju se je z novelo zakona o prevozih v cestnem prometu prejšnji teden odprla pot tudi na slovenske ceste. Moderna tehnologija, na kateri temeljijo tovrstne aplikacije, naj bi zagotovila večjo učinkovitost, transparentnost delovanja in nove priložnosti za ustvarjanje delovnih mest, smo lahko slišali med argumenti podpore. A po drugi stani so številne tudi kritike, saj tovrstne platforme vstopajo na področja, kjer pogoji dela že dolgo niso dobri.</p> <blockquote><p>»Kršitve delovnega prava v nizko produktivnih panogah so že normalizirane in posplošene in vgrajene v poslovne modele. Kdor tam spoštuje delovno pravo, že ni več konkurenčen,« je v Intelekti povedal sociolog Gorazd Kovačič. To je danes osnova, na kateri gradijo svoje poslovne modele tudi t. i. platforme dela, kot so denimo Uber, Wolt in drugi.</p></blockquote> <p>Kaj nam torej prinaša tako imenovana platformna ekonomija in kako utegne določati 21. stoletje? O teh vprašanjih smo se pogovarjali v današnji Intelekti, v kateri so sodelovali ekonomistka prof. dr. <strong>Polona Domadenik</strong>, sociolog doc. dr. <strong>Gorazd Kovačič</strong> in pravnik izr. prof. dr.<strong> Luka Tičar</strong>.</p></p> 174781669 RTVSLO – Prvi 2818 clean Od dostave hrane in prevozov do dela na spletu - aplikacije spreminjajo trg dela Digitalne platforme so v tem stoletju povsem spremenile načine, kako danes uporabljamo svetovni splet, kako med seboj komuniciramo, kako se širijo novice. Spremenile so načine, kako lahko nakupujemo in s tem izrazito razširile nabor izdelkov in storitev, ki so nam na dosegu oziroma, kot gre znana fraza, le klik stran. Vse bolj spreminjajo tudi načine, kako opravljamo delo in pod kakšnimi pogoji, saj s pomočjo priročno oblikovanih aplikacij vzpostavljajo nove povezave med iskalci dela in naročniki - in to na res najrazličnejših področjih dela od sorazmerno preproste dostave do neprimerljivo bolj zahtevnih oblik dela, kot je denimo računalniško programiranje. Leto pandemije je pospešilo te procese, ki so sicer že nekaj časa pridobivali na pomenu. V času zaprtja so – kot nekakšen najbolj vidni znak prikladnosti aplikacij v času fizičnih ovir – tudi pri nas postali dostavljavci hrane v modrih ali rdečih jopičih samoumevna in vseprisotna stalnica na ulicah. V globalnem smislu te premike še bolj simbolizira podjetje Uber, ki je zaradi t. i. disrupcij, ki jih povzroča na trgu osebnih prevozov, deležno izredne medijske pozornosti, intenzivnih kritik in tudi tožb. Kalifornijskemu podjetju se je z novelo zakona o prevozih v cestnem prometu prejšnji teden odprla pot tudi na slovenske ceste. Moderna tehnologija, na kateri temeljijo tovrstne aplikacije, naj bi zagotovila večjo učinkovitost, transparentnost delovanja in nove priložnosti za ustvarjanje delovnih mest, smo lahko slišali med argumenti podpore. A po drugi stani so številne tudi kritike, saj tovrstne platforme vstopajo na področja, kjer pogoji dela že dolgo niso dobri. »Kršitve delovnega prava v nizko produktivnih panogah so že normalizirane in posplošene in vgrajene v poslovne modele. Kdor tam spoštuje delovno pravo, že ni več konkurenčen,« je v Intelekti povedal sociolog Gorazd Kovačič. To je danes osnova, na kateri gradijo svoje poslovne modele tudi t. i. platforme dela, kot so denimo Uber, Wolt in drugi. Kaj nam torej prinaša tako imenovana platformna ekonomija in kako utegne določati 21. stoletje? O teh vprašanjih smo se pogovarjali v današnji Intelekti, v kateri so sodelovali ekonomistka prof. dr. Polona Domadenik, sociolog doc. dr. Gorazd Kovačič in pravnik izr. prof. dr. Luka Tičar. Foto: Pixabay/Freestocks-photos <p>Od dostave hrane in prevozov do dela na spletu - aplikacije spreminjajo tudi trg dela</p><p><p>Digitalne platforme so v tem stoletju povsem spremenile načine, kako danes uporabljamo svetovni splet, kako med seboj komuniciramo, kako se širijo novice. Spremenile so načine, kako lahko nakupujemo in s tem izrazito razširile nabor izdelkov in storitev, ki so nam na dosegu oziroma, kot gre znana fraza, le klik stran. Vse bolj spreminjajo tudi načine, kako opravljamo delo in pod kakšnimi pogoji, saj s pomočjo priročno oblikovanih aplikacij vzpostavljajo nove povezave med iskalci dela in naročniki - in to na res najrazličnejših področjih dela od sorazmerno preproste dostave do neprimerljivo bolj zahtevnih oblik dela, kot je denimo računalniško programiranje.</p> <p>Leto pandemije je pospešilo te procese, ki so sicer že nekaj časa pridobivali na pomenu. V času zaprtja so – kot nekakšen najbolj vidni znak prikladnosti aplikacij v času fizičnih ovir – tudi pri nas postali dostavljavci hrane v modrih ali rdečih jopičih samoumevna in vseprisotna stalnica na ulicah.</p> <p>V globalnem smislu te premike še bolj simbolizira podjetje Uber, ki je zaradi t. i. disrupcij, ki jih povzroča na trgu osebnih prevozov, deležno izredne medijske pozornosti, intenzivnih kritik in tudi tožb. Kalifornijskemu podjetju se je z novelo zakona o prevozih v cestnem prometu prejšnji teden odprla pot tudi na slovenske ceste. Moderna tehnologija, na kateri temeljijo tovrstne aplikacije, naj bi zagotovila večjo učinkovitost, transparentnost delovanja in nove priložnosti za ustvarjanje delovnih mest, smo lahko slišali med argumenti podpore. A po drugi stani so številne tudi kritike, saj tovrstne platforme vstopajo na področja, kjer pogoji dela že dolgo niso dobri.</p> <blockquote><p>»Kršitve delovnega prava v nizko produktivnih panogah so že normalizirane in posplošene in vgrajene v poslovne modele. Kdor tam spoštuje delovno pravo, že ni več konkurenčen,« je v Intelekti povedal sociolog Gorazd Kovačič. To je danes osnova, na kateri gradijo svoje poslovne modele tudi t. i. platforme dela, kot so denimo Uber, Wolt in drugi.</p></blockquote> <p>Kaj nam torej prinaša tako imenovana platformna ekonomija in kako utegne določati 21. stoletje? O teh vprašanjih smo se pogovarjali v današnji Intelekti, v kateri so sodelovali ekonomistka prof. dr. <strong>Polona Domadenik</strong>, sociolog doc. dr. <strong>Gorazd Kovačič</strong> in pravnik izr. prof. dr.<strong> Luka Tičar</strong>.</p></p> Tue, 08 Jun 2021 08:30:00 +0000 Kaj nam prinaša platformna ekonomija? Modra barva je za fante, roza za deklice. Slednje so lepe, nežne in pridne. Fantje pa so živahni, močni in pogumni. Za punce se še vedno marsikaj ne spodobi in če so fantje kdaj pa kdaj nasilni, to nikogar ne preseneča. So pač fantje, lahko slišimo. A nič od naštetega ne drži nujno, gre le za sprejemljivost trdovratnih družbenih stereotipov, ki preprečujejo enake možnosti deklic in dečkov. Enakost in nediskriminacija pa sta temeljni pravni in politični načeli Evropske unije, h katerima so zavezane vse članice. Med ključnimi cilji strategije evropske unije do leta 2025 je tudi premagovanje spolnih stereotipov, ki so osnovni gradniki neenakosti. In če se slednja najprej prične v družinskem okolju; doma, je šolski sistem zavezan k proti diskriminacijskemu izobraževanju. Kljub zakonodajni podlagi pa je v vrtcih in šolah, v izboru igrač, spolni segregaciji pri športni vzgoji, v knjigah in nenazadnje v učbenikih ter načinu poučevanja, prisotno veliko škodljivih stereotipov. O vsem tem smo govorili v tokratni Intelekti.<p>O stereotipih v vsakdanjem življenju otrok in mladostnikov</p><p><p>Enakost in nediskriminacija sta temeljni pravni in politični načeli Evropske unije, h katerima so zavezane vse članice. Med ključnimi cilji strategije EU do leta 2025 je tudi premagovanje spolnih stereotipov, ki so osnovni gradniki neenakosti v družbi. Tudi šolski sistem je zavezan k proti diskriminacijskemu izobraževanju. Kljub zakonodajni podlagi pa je v vrtcih in šolah, v izboru igrač, spolni segregaciji pri športni vzgoji, v knjigah in nenazadnje v učbenikih ter načinu poučevanja, prisotno veliko škodljivih stereotipov. A slednji so nam, kot pojasnjuje <strong>doc. dr. Veronika Tašner</strong> s Pedagoške fakultete v Ljubljani, skupaj s simbolnim nasiljem, ki se vrši preko socializacije že v najzgodnješih letih, položeni v zibelko.</p> <blockquote><p>Z njimi rastemo, jih ponotranjimo, jih ne postavljamo pod vprašaj in jih tako tudi sami, same reproduciramo. Pri tem nam seveda pomagajo družina, sorodniki, mediji, vrstniki in vse druge institucije, v katere smo vpleteni. Tako se ta krog sklene in nadaljuje.</p></blockquote> <p>Direktorica Inštituta za preučevanje enakosti spolov, <strong>mag. Ana Pavlič</strong> poudarja, da spolni stereotipi niso prirojeni, temveč so zelo aktivno naučeni. Raziskave kažejo, da so otroci pri dveh letih starosti sposobni ponotranjenja stereotipov v tolikšni meri, da izbirajo igrače, ki so s strani okolice pričakovane za njihov biološki spol. Na vprašanje zakaj je tako, sogovornica odgovarja:</p> <blockquote><p>Otroke od najzgodnješe starosti vzgajamo predvsem z zgledom, s tem kako so spolne vloge razporejene v družini, ki ji otrok pripada in s tem v kaj jih kot starši usmerjamo.</p></blockquote> <p>Modra barva je za fante, roza za deklice. Za slednje, še preden jih lahko kot dojenčke razločimo po biološkem spolu, pogosto slišimo komentarje, kako so lepe, nežne in pridne. Fantje pa so "od nekdaj" živahni, močni in pogumni. Za punce se še vedno marsikaj ne spodobi in če so fantje kdaj pa kdaj nasilni, to nikogar ne preseneča. So pač fantje, lahko slišimo. A nič od naštetega ne drži nujno, gre le za sprejemljivost trdovratnih družbenih stereotipov, ki pa bistveno preprečujejo enake možnosti deklic in dečkov ter reproducirajo temeljno neenakost v družbi.</p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p></p> 174779699 RTVSLO – Prvi 2379 clean Modra barva je za fante, roza za deklice. Slednje so lepe, nežne in pridne. Fantje pa so živahni, močni in pogumni. Za punce se še vedno marsikaj ne spodobi in če so fantje kdaj pa kdaj nasilni, to nikogar ne preseneča. So pač fantje, lahko slišimo. A nič od naštetega ne drži nujno, gre le za sprejemljivost trdovratnih družbenih stereotipov, ki preprečujejo enake možnosti deklic in dečkov. Enakost in nediskriminacija pa sta temeljni pravni in politični načeli Evropske unije, h katerima so zavezane vse članice. Med ključnimi cilji strategije evropske unije do leta 2025 je tudi premagovanje spolnih stereotipov, ki so osnovni gradniki neenakosti. In če se slednja najprej prične v družinskem okolju; doma, je šolski sistem zavezan k proti diskriminacijskemu izobraževanju. Kljub zakonodajni podlagi pa je v vrtcih in šolah, v izboru igrač, spolni segregaciji pri športni vzgoji, v knjigah in nenazadnje v učbenikih ter načinu poučevanja, prisotno veliko škodljivih stereotipov. O vsem tem smo govorili v tokratni Intelekti.<p>O stereotipih v vsakdanjem življenju otrok in mladostnikov</p><p><p>Enakost in nediskriminacija sta temeljni pravni in politični načeli Evropske unije, h katerima so zavezane vse članice. Med ključnimi cilji strategije EU do leta 2025 je tudi premagovanje spolnih stereotipov, ki so osnovni gradniki neenakosti v družbi. Tudi šolski sistem je zavezan k proti diskriminacijskemu izobraževanju. Kljub zakonodajni podlagi pa je v vrtcih in šolah, v izboru igrač, spolni segregaciji pri športni vzgoji, v knjigah in nenazadnje v učbenikih ter načinu poučevanja, prisotno veliko škodljivih stereotipov. A slednji so nam, kot pojasnjuje <strong>doc. dr. Veronika Tašner</strong> s Pedagoške fakultete v Ljubljani, skupaj s simbolnim nasiljem, ki se vrši preko socializacije že v najzgodnješih letih, položeni v zibelko.</p> <blockquote><p>Z njimi rastemo, jih ponotranjimo, jih ne postavljamo pod vprašaj in jih tako tudi sami, same reproduciramo. Pri tem nam seveda pomagajo družina, sorodniki, mediji, vrstniki in vse druge institucije, v katere smo vpleteni. Tako se ta krog sklene in nadaljuje.</p></blockquote> <p>Direktorica Inštituta za preučevanje enakosti spolov, <strong>mag. Ana Pavlič</strong> poudarja, da spolni stereotipi niso prirojeni, temveč so zelo aktivno naučeni. Raziskave kažejo, da so otroci pri dveh letih starosti sposobni ponotranjenja stereotipov v tolikšni meri, da izbirajo igrače, ki so s strani okolice pričakovane za njihov biološki spol. Na vprašanje zakaj je tako, sogovornica odgovarja:</p> <blockquote><p>Otroke od najzgodnješe starosti vzgajamo predvsem z zgledom, s tem kako so spolne vloge razporejene v družini, ki ji otrok pripada in s tem v kaj jih kot starši usmerjamo.</p></blockquote> <p>Modra barva je za fante, roza za deklice. Za slednje, še preden jih lahko kot dojenčke razločimo po biološkem spolu, pogosto slišimo komentarje, kako so lepe, nežne in pridne. Fantje pa so "od nekdaj" živahni, močni in pogumni. Za punce se še vedno marsikaj ne spodobi in če so fantje kdaj pa kdaj nasilni, to nikogar ne preseneča. So pač fantje, lahko slišimo. A nič od naštetega ne drži nujno, gre le za sprejemljivost trdovratnih družbenih stereotipov, ki pa bistveno preprečujejo enake možnosti deklic in dečkov ter reproducirajo temeljno neenakost v družbi.</p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p></p> Tue, 01 Jun 2021 08:10:00 +0000 "To se za punce ne spodobi!" Predsednik Biden je napovedal, da se bodo do jeseni, do okrogle obletnice terorističnega napada na newyorška dvojčka, po 20 letih okupacijske navzočnosti torej, Američani in njihovi zavezniki iz Nata naposled umaknili iz Afganistana. Ta gorata in puščavska, obubožana in tehnološko nerazvita srednjeazijska država je torej – po Britancih v 19. in Rusih v 20. stoletju – na kolena spravila še en imperij več. Toda kaj to pomeni za Afganistan sam? Se bo prelivanje krvi med različnimi etničnimi skupinami, predvsem med Tadžiki, Hazari in Uzbeki na eni ter Paštuni na drugi strani, končno ustavilo? Bodo navadni ljudje le dobili priložnost, da si začno sredi ruševin graditi življenja, v katerih ni neutemeljeno pričakovati pitne vode, strehe nad glavo in več kot le tanke rezine kruha na krožniku? Bodo paštunski talibi po odhodu ameriške vojske ponovno vzpostavili brutalno teokracijo? Bo Afganistan ponovno postal eno žarišč mednarodnega terorizma? Se bo še okrepila tamkajšnja pridelava opija, ki zastruplja svet? Kako se bodo po očitnem vojaškem porazu ZDA spremenila geostrateška razmerja moči v centralni Aziji pa tudi širše? – Odgovore na ta in druga sorodna vprašanja smo iskali v tokratni Intelekti, ko smo pred mikrofonom gostili filozofa, raziskovalca na Institutu za kriminologijo pri Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani in odličnega poznavalca razmer v Afganistanu, dr. Vasjo Badaliča, pa našega washingtonskega dopisnika, dr. Andreja Stoparja, ter politologa, strokovnjaka za Bližnji vzhod in docenta na Fakulteti za management Univerze na Primorskem, dr. Primoža Šterbenca. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: ErikaWittlieb (Pixabay)<p>Po 20 letih se ameriška vojska umika iz Afganistana. Kaj to pomeni za to srednjeazijsko državo in njene prebivalce? In kaj za geostrateška razmerja moči med svetovnimi velesilami?</p><p><p>Predsednik <strong>Biden</strong> je napovedal, da se bodo jeseni, po 20 letih okupacijske navzočnosti Američani naposled umaknili iz Afganistana. Ta gorata in puščavska, obubožana in tehnološko nerazvita srednjeazijska država je torej – po Britancih v 19. in Rusih v 20. stoletju – na kolena spravila še en imperij več.</p> <p>Toda kaj to pomeni za Afganistan sam? Se bo prelivanje krvi tam končno ustavilo? Bodo navadni ljudje le dobili priložnost, da si začno sredi ruševin graditi življenja, kjer ni neutemeljeno pričakovati pitne vode, strehe nad glavo in več kot le tanke rezine kruha na krožniku? Bodo talibi po odhodu ameriške vojske ponovno vzpostavili brutalno teokracijo? Bo Afganistan ponovno postal eno žarišč mednarodnega terorizma? Se bo še okrepila tamkajšnja pridelava opija, ki zastruplja svet? Kako se bodo po očitnem vojaškem porazu ZDA spremenila geostrateška razmerja moči v centralni Aziji pa tudi širše?</p> <p>Odgovore iščemo v tokratni Intelekti na Prvem, ko pred mikrofonom gostimo filozofa, raziskovalca na Institutu za kriminologijo pri Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani in odličnega poznavalca razmer v Afganistanu, <strong>dr. Vasjo Badaliča</strong>, pa našega washingtonskega dopisnika,<strong> dr. Andreja Stoparja</strong>, ter politologa, strokovnjaka za Bližnji vzhod in docenta na Fakulteti za management Univerze na Primorskem, <strong>dr. Primoža Šterbenca</strong>.</p> <p>&nbsp;</p></p> 174778037 RTVSLO – Prvi 2725 clean Predsednik Biden je napovedal, da se bodo do jeseni, do okrogle obletnice terorističnega napada na newyorška dvojčka, po 20 letih okupacijske navzočnosti torej, Američani in njihovi zavezniki iz Nata naposled umaknili iz Afganistana. Ta gorata in puščavska, obubožana in tehnološko nerazvita srednjeazijska država je torej – po Britancih v 19. in Rusih v 20. stoletju – na kolena spravila še en imperij več. Toda kaj to pomeni za Afganistan sam? Se bo prelivanje krvi med različnimi etničnimi skupinami, predvsem med Tadžiki, Hazari in Uzbeki na eni ter Paštuni na drugi strani, končno ustavilo? Bodo navadni ljudje le dobili priložnost, da si začno sredi ruševin graditi življenja, v katerih ni neutemeljeno pričakovati pitne vode, strehe nad glavo in več kot le tanke rezine kruha na krožniku? Bodo paštunski talibi po odhodu ameriške vojske ponovno vzpostavili brutalno teokracijo? Bo Afganistan ponovno postal eno žarišč mednarodnega terorizma? Se bo še okrepila tamkajšnja pridelava opija, ki zastruplja svet? Kako se bodo po očitnem vojaškem porazu ZDA spremenila geostrateška razmerja moči v centralni Aziji pa tudi širše? – Odgovore na ta in druga sorodna vprašanja smo iskali v tokratni Intelekti, ko smo pred mikrofonom gostili filozofa, raziskovalca na Institutu za kriminologijo pri Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani in odličnega poznavalca razmer v Afganistanu, dr. Vasjo Badaliča, pa našega washingtonskega dopisnika, dr. Andreja Stoparja, ter politologa, strokovnjaka za Bližnji vzhod in docenta na Fakulteti za management Univerze na Primorskem, dr. Primoža Šterbenca. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: ErikaWittlieb (Pixabay)<p>Po 20 letih se ameriška vojska umika iz Afganistana. Kaj to pomeni za to srednjeazijsko državo in njene prebivalce? In kaj za geostrateška razmerja moči med svetovnimi velesilami?</p><p><p>Predsednik <strong>Biden</strong> je napovedal, da se bodo jeseni, po 20 letih okupacijske navzočnosti Američani naposled umaknili iz Afganistana. Ta gorata in puščavska, obubožana in tehnološko nerazvita srednjeazijska država je torej – po Britancih v 19. in Rusih v 20. stoletju – na kolena spravila še en imperij več.</p> <p>Toda kaj to pomeni za Afganistan sam? Se bo prelivanje krvi tam končno ustavilo? Bodo navadni ljudje le dobili priložnost, da si začno sredi ruševin graditi življenja, kjer ni neutemeljeno pričakovati pitne vode, strehe nad glavo in več kot le tanke rezine kruha na krožniku? Bodo talibi po odhodu ameriške vojske ponovno vzpostavili brutalno teokracijo? Bo Afganistan ponovno postal eno žarišč mednarodnega terorizma? Se bo še okrepila tamkajšnja pridelava opija, ki zastruplja svet? Kako se bodo po očitnem vojaškem porazu ZDA spremenila geostrateška razmerja moči v centralni Aziji pa tudi širše?</p> <p>Odgovore iščemo v tokratni Intelekti na Prvem, ko pred mikrofonom gostimo filozofa, raziskovalca na Institutu za kriminologijo pri Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani in odličnega poznavalca razmer v Afganistanu, <strong>dr. Vasjo Badaliča</strong>, pa našega washingtonskega dopisnika,<strong> dr. Andreja Stoparja</strong>, ter politologa, strokovnjaka za Bližnji vzhod in docenta na Fakulteti za management Univerze na Primorskem, <strong>dr. Primoža Šterbenca</strong>.</p> <p>&nbsp;</p></p> Tue, 25 May 2021 08:10:00 +0000 Quo vadis, Afganistan? Že vrsto let se počasi a vztrajno dogaja digitalizacija mobilnosti, ki s postopnimi premiki spreminja način, kako se premikamo po ulicah in cestah. Vizija prihodnosti - avtomatizirana povezana vozila, v katerih bomo potniki in ne več vozniki, uporabniki in ne več lastniki – je vse bliže. Samovozečo umetno inteligenco razvijajo tako tehnološki giganti kot tudi tradicionalni avtomobilski velikani. Kje smo in kam gremo na področju avtomatizirane avtonomne vožnje? Na ceste ali v nebo? Razvoj gre v različne smeri, raziskujemo jih v tokratni oddaji Intelekta, ki jo je pripravila Urška Henigman. <p>Avtonomna povezana vozila, v katerih bomo le potniki, so vizija prihodnosti</p><p><p>Že vrsto let se počasi, a vztrajno dogaja digitalizacija mobilnosti, ki s postopnimi premiki spreminja način, kako se premikamo po ulicah in cestah. Vizija prihodnosti – avtomatizirana povezana vozila, v katerih bomo potniki in ne več vozniki, uporabniki in ne več lastniki – je vse bliže. Samovozečo umetno inteligenco razvijajo tako tehnološki giganti kot tudi tradicionalni avtomobilski velikani. Kje smo in kam gremo na področju avtomatizirane avtonomne vožnje? Na ceste ali v nebo?</p> <p>Prve zamisli o samovozečih avtomobilih so se sicer pojavile po drugi svetovni vojni, tehnologija, ki jih omogoča, pa se vztrajno razvija in izboljšuje, povezanemu avtomatiziranemu vozilu smo vse bliže. Kako blizu, nam je razložil profesor doktor <a><strong>Jaka Sodnik</strong></a> s Fakultete za elektrotehniko Univerze v Lubljani. Pravi, da je v Evropi ta hip aktualna tretja stopnja avtomatizacije, ki se na cestah testira, prilagaja se tudi zakonodaja.</p> <blockquote><p>"Sistem lahko za določen čas v celoti prevzame nadzor in človeku načeloma takrat ni treba biti pozoren na cesti. Mora pa biti pripravljen, da se lahko kadar koli zgodi nepredvideno, sistem ga opozori in takrat mora v zelo kratkem času prevzeti nadzor."</p></blockquote> <p>Kadar nas zanima, kakšna utegne biti naša tehnološka prihodnost, se vse pogosteje obračamo na Kitajsko. Kako je z avtomatizirano vožnjo v kitajskih velemestih. Z raziskovanjem tehnološkega vzpona Kitajske se ukvarja <a><strong>Nina Pejič</strong></a>, mlada raziskovalka na Centru za mednarodne odnose Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani.</p> <blockquote><p>"Razvoj na Kitajskem zelo hitro poteka in to je v veliki meri posledica bolj naklonjene regulacije. Kitajska je avtonomno vožnjo postavila v svoj nov nacionalni petletni razvojni načrt, ki je bil sprejet marca."</p></blockquote> <p>Ne le na Kitajskem, tudi v Združenih državah Amerike že leta po cestah vozijo avtomatizirani avtomobili, ki hranijo in testirajo svojo umetno inteligenco. Med njimi tudi Uber, ki naj bi mu z novo zakonodajo odprli vrata na naše ceste. O tem <strong>Filip Dobranić</strong>, <a>Danes je nov dan, Inštitut za druga vprašanja</a>.</p> <blockquote><p>"Svoje eksperimente izvajajo zelo zelo neodgovorno. Uber je vozil svoje samovozeče vozilo po cestah, kjer ni imel dovoljenja, da jih vozi. Uberjevi samovozeči avtomobili so ubili več kot enega človeka."</p></blockquote> <p>O samovozečih vozilih, razvoju na Kitajskem in Uberju v tokratni oddaji.</p></p> 174776387 RTVSLO – Prvi 2844 clean Že vrsto let se počasi a vztrajno dogaja digitalizacija mobilnosti, ki s postopnimi premiki spreminja način, kako se premikamo po ulicah in cestah. Vizija prihodnosti - avtomatizirana povezana vozila, v katerih bomo potniki in ne več vozniki, uporabniki in ne več lastniki – je vse bliže. Samovozečo umetno inteligenco razvijajo tako tehnološki giganti kot tudi tradicionalni avtomobilski velikani. Kje smo in kam gremo na področju avtomatizirane avtonomne vožnje? Na ceste ali v nebo? Razvoj gre v različne smeri, raziskujemo jih v tokratni oddaji Intelekta, ki jo je pripravila Urška Henigman. <p>Avtonomna povezana vozila, v katerih bomo le potniki, so vizija prihodnosti</p><p><p>Že vrsto let se počasi, a vztrajno dogaja digitalizacija mobilnosti, ki s postopnimi premiki spreminja način, kako se premikamo po ulicah in cestah. Vizija prihodnosti – avtomatizirana povezana vozila, v katerih bomo potniki in ne več vozniki, uporabniki in ne več lastniki – je vse bliže. Samovozečo umetno inteligenco razvijajo tako tehnološki giganti kot tudi tradicionalni avtomobilski velikani. Kje smo in kam gremo na področju avtomatizirane avtonomne vožnje? Na ceste ali v nebo?</p> <p>Prve zamisli o samovozečih avtomobilih so se sicer pojavile po drugi svetovni vojni, tehnologija, ki jih omogoča, pa se vztrajno razvija in izboljšuje, povezanemu avtomatiziranemu vozilu smo vse bliže. Kako blizu, nam je razložil profesor doktor <a><strong>Jaka Sodnik</strong></a> s Fakultete za elektrotehniko Univerze v Lubljani. Pravi, da je v Evropi ta hip aktualna tretja stopnja avtomatizacije, ki se na cestah testira, prilagaja se tudi zakonodaja.</p> <blockquote><p>"Sistem lahko za določen čas v celoti prevzame nadzor in človeku načeloma takrat ni treba biti pozoren na cesti. Mora pa biti pripravljen, da se lahko kadar koli zgodi nepredvideno, sistem ga opozori in takrat mora v zelo kratkem času prevzeti nadzor."</p></blockquote> <p>Kadar nas zanima, kakšna utegne biti naša tehnološka prihodnost, se vse pogosteje obračamo na Kitajsko. Kako je z avtomatizirano vožnjo v kitajskih velemestih. Z raziskovanjem tehnološkega vzpona Kitajske se ukvarja <a><strong>Nina Pejič</strong></a>, mlada raziskovalka na Centru za mednarodne odnose Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani.</p> <blockquote><p>"Razvoj na Kitajskem zelo hitro poteka in to je v veliki meri posledica bolj naklonjene regulacije. Kitajska je avtonomno vožnjo postavila v svoj nov nacionalni petletni razvojni načrt, ki je bil sprejet marca."</p></blockquote> <p>Ne le na Kitajskem, tudi v Združenih državah Amerike že leta po cestah vozijo avtomatizirani avtomobili, ki hranijo in testirajo svojo umetno inteligenco. Med njimi tudi Uber, ki naj bi mu z novo zakonodajo odprli vrata na naše ceste. O tem <strong>Filip Dobranić</strong>, <a>Danes je nov dan, Inštitut za druga vprašanja</a>.</p> <blockquote><p>"Svoje eksperimente izvajajo zelo zelo neodgovorno. Uber je vozil svoje samovozeče vozilo po cestah, kjer ni imel dovoljenja, da jih vozi. Uberjevi samovozeči avtomobili so ubili več kot enega človeka."</p></blockquote> <p>O samovozečih vozilih, razvoju na Kitajskem in Uberju v tokratni oddaji.</p></p> Tue, 18 May 2021 08:00:00 +0000 Popolna avtomatizacija mobilnosti še ni tako blizu Etnobotanika je razmeroma mlada znanstvena disciplina, ki se je razvijala zlasti z združevanjem botanike, medicine in antropologije na začetku 20. stoletja, pa vendar povezanost ljudi in rastlinskega sveta obstaja že od pradavnine. V vseh kulturah sveta so ljudje uporabljali rastline za prehrano in zdravljenje, kar kažejo številne arheološke sledi. Na Slovenskem se je etnobotanika razvijala bolj ali manj v skladu z evropskimi družbenimi in znanstvenimi tokovi. Prvi raziskovalci rastlinskega sveta in zbiralci ljudskega poimenovanja rastlin na Slovenskem so bili naravoslovci, etnografi, zbiralci ljudskega izročila in drugi slovenski rodoljubi. Predmet etnobotanike je v slovenski etnologiji prvič in edinokrat doslej opredelil dr. Valens Vodušek v Etnološki topografiji slovenskega etničnega ozemlja leta 1977. Etnobotaniko opredeljuje kot znanost o vzajemnih odnosih človeka in rastlinskega sveta, pri čemer je tradicionalno znanje o rastlinskem svetu del ljudskega naravoslovnega znanja o živi in neživi naravi. Zgodbe o ljudeh, ki jih pripovedujejo rastline, nam tako razodevajo starosvetna izročila, ki si ne zaslužijo pozabe, in tradicionalna znanja, ki so vredna posnemanja in nam lahko še kako pomagajo, da se ponovno naučimo vzpostaviti harmoničen odnos z naravo. Z znanjem in zodbami o rastlinah tokrat gostimo strokovnjake: Vlasta Mlakar – etnologinja in kulturna antropologinja ter knjižna avtorica (Rastlina je sveta od korenin do cveta), Barbara Sosič – etnologinja iz Slovenskega etnografskega muzeja, dr. Janko Rode – biolog in knjižni avtor. Oddajo pripravlja in vodi Liana Buršič <p>Večtisočletna znanja o rastlinah, ki nas vračajo h koreninam</p><p></p> 174774779 RTVSLO – Prvi 2947 clean Etnobotanika je razmeroma mlada znanstvena disciplina, ki se je razvijala zlasti z združevanjem botanike, medicine in antropologije na začetku 20. stoletja, pa vendar povezanost ljudi in rastlinskega sveta obstaja že od pradavnine. V vseh kulturah sveta so ljudje uporabljali rastline za prehrano in zdravljenje, kar kažejo številne arheološke sledi. Na Slovenskem se je etnobotanika razvijala bolj ali manj v skladu z evropskimi družbenimi in znanstvenimi tokovi. Prvi raziskovalci rastlinskega sveta in zbiralci ljudskega poimenovanja rastlin na Slovenskem so bili naravoslovci, etnografi, zbiralci ljudskega izročila in drugi slovenski rodoljubi. Predmet etnobotanike je v slovenski etnologiji prvič in edinokrat doslej opredelil dr. Valens Vodušek v Etnološki topografiji slovenskega etničnega ozemlja leta 1977. Etnobotaniko opredeljuje kot znanost o vzajemnih odnosih človeka in rastlinskega sveta, pri čemer je tradicionalno znanje o rastlinskem svetu del ljudskega naravoslovnega znanja o živi in neživi naravi. Zgodbe o ljudeh, ki jih pripovedujejo rastline, nam tako razodevajo starosvetna izročila, ki si ne zaslužijo pozabe, in tradicionalna znanja, ki so vredna posnemanja in nam lahko še kako pomagajo, da se ponovno naučimo vzpostaviti harmoničen odnos z naravo. Z znanjem in zodbami o rastlinah tokrat gostimo strokovnjake: Vlasta Mlakar – etnologinja in kulturna antropologinja ter knjižna avtorica (Rastlina je sveta od korenin do cveta), Barbara Sosič – etnologinja iz Slovenskega etnografskega muzeja, dr. Janko Rode – biolog in knjižni avtor. Oddajo pripravlja in vodi Liana Buršič <p>Večtisočletna znanja o rastlinah, ki nas vračajo h koreninam</p><p></p> Tue, 11 May 2021 09:25:00 +0000 Etnobotanika Sodobne digitalne tehnologije so postale integralen del naših življenj in nepogrešljivo orodje, njihova vloga pa se je v letu pandemije le še močno povečala. Tudi postkoronsko okrevanje pomembno stavi na intenzivno nadaljnjo digitalizacijo, uvajanje novih digitalnih storitev, internet stvari in tako naprej. Število naprav in prenosov podatkov med njimi bo tako v prihodnje le še naglo naraščalo, gradila se bo tudi nova infrastruktura, ki bo ves ta digitalni promet omogočala. A da se pametne naprave lahko povezujejo med seboj in prenašajo podatke, seveda tudi sevajo. Zaradi njihove vseprisotnosti pa ni presenetljivo, da vse več ljudi skrbi tudi vpliv tega sevanja na naše zdravje. Svetovna zdravstvena organizacija je že pred desetimi leti mikrovalovno sevanje mobilnih telefonov označila za potencialno rakotvorno, specifično zaradi povečanega tveganja za nastanek glioma, invazivne vrste možganskega tumorja. Raziskave vplivov mikrovalovnega sevanja so šele na začetku, a vendarle je že jasno, da določene učinke nedvomno imajo. Predvsem povečujejo rotacijsko energijo polarnih molekul, s tem pa v pomembni meri vplivajo na njihovo reaktivnost. Delujejo kot katalizator in pospešijo kemijske reakcije, ki bi sicer potekale mnogo počasneje. Tako denimo povečujejo sposobnost poznanih karcinogenov, da poškodujejo dnk in morda tako povečujejo možnost, da se rakava obolenja razvijejo. Pod njihovim vplivom se tudi proteini zvijejo drugače, kot bi se sicer, kar je eden ključnih procesov pri nastanku nevrodegenerativnem. O raziskavah mikrovalovnega sevanja, ki je le eno izmed številnih dejavnikov, ki smo jim v okolju danes izpostavljeni, so v Intelekti govorili prof. dr. Metka Filipič, vodja oddelka za genetsko toksikologijo in biologijo raka na Nacionalnem inštitutu za biologijo, izr. prof. dr. Urban Bren, vodja Laboratorija za fizikalno kemijo in kemijsko termodinamiko na mariborski Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo, in doc. dr. Milica Gregorič Kramberger, vodja Centra za kognitivne motnje na Nevrološki kliniki UKC Ljubljana. Foto: Pixabay/Geralt<p>V prisotnosti mikrovalov se znane karcinogene snovi obnašajo bolj agresivno in hitreje poškodujejo DNK, proteini pa se narobe zvijajo. To lahko vodi tako k nastanku rakavih obolenj kot tudi nevrodegenerativnih bolezni.</p><p><p>Sodobne digitalne tehnologije so postale integralen del naših življenj in nepogrešljivo orodje, njihova vloga pa se je v letu pandemije le še močno povečala. Tudi postkoronsko okrevanje pomembno stavi na intenzivno nadaljnjo digitalizacijo, uvajanje novih digitalnih storitev, internet stvari in tako naprej. Število naprav in prenosov podatkov med njimi bo tako v prihodnje le še naglo naraščalo, gradila se bo tudi nova infrastruktura, ki bo ves ta digitalni promet omogočala.</p> <p>A da se pametne naprave lahko povezujejo med seboj in prenašajo podatke, seveda tudi sevajo. Zaradi njihove vseprisotnosti pa ni presenetljivo, da vse več ljudi skrbi tudi vpliv tega sevanja na naše zdravje. Svetovna zdravstvena organizacija je že pred desetimi leti mikrovalovno sevanje mobilnih telefonov označila za potencialno rakotvorno, specifično zaradi povečanega tveganja za nastanek glioma, invazivne vrste možganskega tumorja.</p> <p>Raziskave vplivov mikrovalovnega sevanja so šele na začetku, a vendarle je že jasno, da določene učinke nedvomno imajo. Predvsem povečujejo rotacijsko energijo polarnih molekul, s tem pa v pomembni meri vplivajo na njihovo reaktivnost. Delujejo kot katalizator in pospešijo kemijske reakcije, ki bi sicer potekale mnogo počasneje. Tako denimo povečujejo sposobnost poznanih karcinogenov, da poškodujejo dnk in morda tako povečujejo možnost, da se rakava obolenja razvijejo. Pod njihovim vplivom se tudi proteini zvijejo drugače, kot bi se sicer, kar je eden ključnih procesov pri nastanku nevrodegenerativnem.</p> <p>O raziskavah mikrovalovnega sevanja, ki je le eno izmed številnih dejavnikov, ki smo jim v okolju danes izpostavljeni, so v Intelekti govorili <strong>prof. dr. Metka Filipič</strong>, vodja oddelka za genetsko toksikologijo in biologijo raka na Nacionalnem inštitutu za biologijo, <strong>izr. prof. dr. Urban Bren</strong>, vodja Laboratorija za fizikalno kemijo in kemijsko termodinamiko na mariborski Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo, in <strong>doc. dr. Milica Gregorič Kramberger</strong>, vodja Centra za kognitivne motnje na Nevrološki kliniki UKC Ljubljana.</p></p> 174772855 RTVSLO – Prvi 2915 clean Sodobne digitalne tehnologije so postale integralen del naših življenj in nepogrešljivo orodje, njihova vloga pa se je v letu pandemije le še močno povečala. Tudi postkoronsko okrevanje pomembno stavi na intenzivno nadaljnjo digitalizacijo, uvajanje novih digitalnih storitev, internet stvari in tako naprej. Število naprav in prenosov podatkov med njimi bo tako v prihodnje le še naglo naraščalo, gradila se bo tudi nova infrastruktura, ki bo ves ta digitalni promet omogočala. A da se pametne naprave lahko povezujejo med seboj in prenašajo podatke, seveda tudi sevajo. Zaradi njihove vseprisotnosti pa ni presenetljivo, da vse več ljudi skrbi tudi vpliv tega sevanja na naše zdravje. Svetovna zdravstvena organizacija je že pred desetimi leti mikrovalovno sevanje mobilnih telefonov označila za potencialno rakotvorno, specifično zaradi povečanega tveganja za nastanek glioma, invazivne vrste možganskega tumorja. Raziskave vplivov mikrovalovnega sevanja so šele na začetku, a vendarle je že jasno, da določene učinke nedvomno imajo. Predvsem povečujejo rotacijsko energijo polarnih molekul, s tem pa v pomembni meri vplivajo na njihovo reaktivnost. Delujejo kot katalizator in pospešijo kemijske reakcije, ki bi sicer potekale mnogo počasneje. Tako denimo povečujejo sposobnost poznanih karcinogenov, da poškodujejo dnk in morda tako povečujejo možnost, da se rakava obolenja razvijejo. Pod njihovim vplivom se tudi proteini zvijejo drugače, kot bi se sicer, kar je eden ključnih procesov pri nastanku nevrodegenerativnem. O raziskavah mikrovalovnega sevanja, ki je le eno izmed številnih dejavnikov, ki smo jim v okolju danes izpostavljeni, so v Intelekti govorili prof. dr. Metka Filipič, vodja oddelka za genetsko toksikologijo in biologijo raka na Nacionalnem inštitutu za biologijo, izr. prof. dr. Urban Bren, vodja Laboratorija za fizikalno kemijo in kemijsko termodinamiko na mariborski Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo, in doc. dr. Milica Gregorič Kramberger, vodja Centra za kognitivne motnje na Nevrološki kliniki UKC Ljubljana. Foto: Pixabay/Geralt<p>V prisotnosti mikrovalov se znane karcinogene snovi obnašajo bolj agresivno in hitreje poškodujejo DNK, proteini pa se narobe zvijajo. To lahko vodi tako k nastanku rakavih obolenj kot tudi nevrodegenerativnih bolezni.</p><p><p>Sodobne digitalne tehnologije so postale integralen del naših življenj in nepogrešljivo orodje, njihova vloga pa se je v letu pandemije le še močno povečala. Tudi postkoronsko okrevanje pomembno stavi na intenzivno nadaljnjo digitalizacijo, uvajanje novih digitalnih storitev, internet stvari in tako naprej. Število naprav in prenosov podatkov med njimi bo tako v prihodnje le še naglo naraščalo, gradila se bo tudi nova infrastruktura, ki bo ves ta digitalni promet omogočala.</p> <p>A da se pametne naprave lahko povezujejo med seboj in prenašajo podatke, seveda tudi sevajo. Zaradi njihove vseprisotnosti pa ni presenetljivo, da vse več ljudi skrbi tudi vpliv tega sevanja na naše zdravje. Svetovna zdravstvena organizacija je že pred desetimi leti mikrovalovno sevanje mobilnih telefonov označila za potencialno rakotvorno, specifično zaradi povečanega tveganja za nastanek glioma, invazivne vrste možganskega tumorja.</p> <p>Raziskave vplivov mikrovalovnega sevanja so šele na začetku, a vendarle je že jasno, da določene učinke nedvomno imajo. Predvsem povečujejo rotacijsko energijo polarnih molekul, s tem pa v pomembni meri vplivajo na njihovo reaktivnost. Delujejo kot katalizator in pospešijo kemijske reakcije, ki bi sicer potekale mnogo počasneje. Tako denimo povečujejo sposobnost poznanih karcinogenov, da poškodujejo dnk in morda tako povečujejo možnost, da se rakava obolenja razvijejo. Pod njihovim vplivom se tudi proteini zvijejo drugače, kot bi se sicer, kar je eden ključnih procesov pri nastanku nevrodegenerativnem.</p> <p>O raziskavah mikrovalovnega sevanja, ki je le eno izmed številnih dejavnikov, ki smo jim v okolju danes izpostavljeni, so v Intelekti govorili <strong>prof. dr. Metka Filipič</strong>, vodja oddelka za genetsko toksikologijo in biologijo raka na Nacionalnem inštitutu za biologijo, <strong>izr. prof. dr. Urban Bren</strong>, vodja Laboratorija za fizikalno kemijo in kemijsko termodinamiko na mariborski Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo, in <strong>doc. dr. Milica Gregorič Kramberger</strong>, vodja Centra za kognitivne motnje na Nevrološki kliniki UKC Ljubljana.</p></p> Tue, 04 May 2021 08:00:00 +0000 Sevanje pametnih naprav vpliva na vedenje molekul V zadnjem letu, ko smo večino časa preživeli v svojih domovih, ki so v veliki meri postala tudi naši delovni prostori, otroške igralnice in učilnice, sta tako velikost kot kvaliteta bivalnih prostorov pridobili na pomenu. Ob tem ne smemo pozabiti, da marsikdo v Sloveniji nima svojega stanovanja, da je stanovanj premalo, gradijo pa večinoma luksuzna. Ne smemo pozabiti, da je veliko takšnih ljudi, ki živijo v povsem neprimernih bivalnih razmerah, da imamo scela neurejeno stanovanjsko politiko za mlade in da so se v času epidemije mnogi študentje bili prisiljeni vrniti v okolje, kjer nimajo urejenih razmer za študij. <p>O tem v kakšne domove smo se zaprli v času covida</p><p><p>V zadnjem letu, ko smo večino časa preživeli v svojih domovih, ki so postali tudi naš delovni prostor, otroška igralnica, učilnica in telovadnica, sta tako velikost kot kakovost bivalnih prostorov pridobili na pomenu. Vlada nam je v minulem letu narekovala, da ostajamo doma, ukrepi pa niso bili prilagojeni dejstvu, da dom ni za vse varno zavetje in da ne živijo vsi ljudje v hiši z vrtom. Ravno nasprotno, slovenska stanovanja so po velikosti pod evropskim povprečjem. Kot pravi <strong>Maša Hawlina</strong> z inštituta za raziskovanje prostora <strong>Zadrugator</strong>, se več kot 60 odstotkov ljudi sooča s težavami, ki so bistvenega pomena za osnovno kvaliteto bivanja.</p> <blockquote><p>Ljudje so v raziskavi poročali o problemih kot so vlaga, plesen, neprimerna svetloba, trhlost strehe, nedostopnost do interneta - osnove za dostojno bivanje. Ugotovili smo, da v Sloveniji veliko ljudi živi v energetski revščini.</p></blockquote> <p>V Sloveniji imamo zastarel stanovanjski fond, stanovanj je premalo, gradijo pa se večinoma nadstandardna, pravi <strong>Rok Ramšak</strong> z inštituta <strong>Zadrugator</strong>. Scela neurejena je tudi stanovanjska politika. Kdaj je pravico do doma zamenjala kapitalistična agenda po nepremičnini kot investiciji in zakaj politika v zadnjih tridesetih letih ni imela posluha za v nebo vpijočo stanovanjsko problematiko? Arhitekt in publicist <strong>dr. Miloš Kosec </strong>meni, da odgovor leži v preprostem dejstvu, da imajo odločevalci rešen stanovanjski problem. Opozarja pa tudi na bistveno razliko med standardi bivalnih prostorov pri nas in drugje v Evropi.</p> <blockquote><p>Ne samo, da imamo stanovanjske probleme v večjih mestih, tudi ljudje , ki imajo rešen stanovanjski problem, morajo živeti v bistveno bolj skromnih standardih kot večina prebivalstva po Evropi.</p></blockquote> <p>Ob tem ne gre pozabiti, da vse več mladih živi v najmeniških sobah, pa še slednje si marsikdo težko privoišči. Mnogi med njimi so se morali v času covida, vrniti k staršem, mnogi v okolje, kjer nimajo urejenih razmer za študij in s čimer jim je bila odvzeta tudi možnost za delo, s tem pa finančna neodvisnost.</p></p> 174771302 RTVSLO – Prvi 2652 clean V zadnjem letu, ko smo večino časa preživeli v svojih domovih, ki so v veliki meri postala tudi naši delovni prostori, otroške igralnice in učilnice, sta tako velikost kot kvaliteta bivalnih prostorov pridobili na pomenu. Ob tem ne smemo pozabiti, da marsikdo v Sloveniji nima svojega stanovanja, da je stanovanj premalo, gradijo pa večinoma luksuzna. Ne smemo pozabiti, da je veliko takšnih ljudi, ki živijo v povsem neprimernih bivalnih razmerah, da imamo scela neurejeno stanovanjsko politiko za mlade in da so se v času epidemije mnogi študentje bili prisiljeni vrniti v okolje, kjer nimajo urejenih razmer za študij. <p>O tem v kakšne domove smo se zaprli v času covida</p><p><p>V zadnjem letu, ko smo večino časa preživeli v svojih domovih, ki so postali tudi naš delovni prostor, otroška igralnica, učilnica in telovadnica, sta tako velikost kot kakovost bivalnih prostorov pridobili na pomenu. Vlada nam je v minulem letu narekovala, da ostajamo doma, ukrepi pa niso bili prilagojeni dejstvu, da dom ni za vse varno zavetje in da ne živijo vsi ljudje v hiši z vrtom. Ravno nasprotno, slovenska stanovanja so po velikosti pod evropskim povprečjem. Kot pravi <strong>Maša Hawlina</strong> z inštituta za raziskovanje prostora <strong>Zadrugator</strong>, se več kot 60 odstotkov ljudi sooča s težavami, ki so bistvenega pomena za osnovno kvaliteto bivanja.</p> <blockquote><p>Ljudje so v raziskavi poročali o problemih kot so vlaga, plesen, neprimerna svetloba, trhlost strehe, nedostopnost do interneta - osnove za dostojno bivanje. Ugotovili smo, da v Sloveniji veliko ljudi živi v energetski revščini.</p></blockquote> <p>V Sloveniji imamo zastarel stanovanjski fond, stanovanj je premalo, gradijo pa se večinoma nadstandardna, pravi <strong>Rok Ramšak</strong> z inštituta <strong>Zadrugator</strong>. Scela neurejena je tudi stanovanjska politika. Kdaj je pravico do doma zamenjala kapitalistična agenda po nepremičnini kot investiciji in zakaj politika v zadnjih tridesetih letih ni imela posluha za v nebo vpijočo stanovanjsko problematiko? Arhitekt in publicist <strong>dr. Miloš Kosec </strong>meni, da odgovor leži v preprostem dejstvu, da imajo odločevalci rešen stanovanjski problem. Opozarja pa tudi na bistveno razliko med standardi bivalnih prostorov pri nas in drugje v Evropi.</p> <blockquote><p>Ne samo, da imamo stanovanjske probleme v večjih mestih, tudi ljudje , ki imajo rešen stanovanjski problem, morajo živeti v bistveno bolj skromnih standardih kot večina prebivalstva po Evropi.</p></blockquote> <p>Ob tem ne gre pozabiti, da vse več mladih živi v najmeniških sobah, pa še slednje si marsikdo težko privoišči. Mnogi med njimi so se morali v času covida, vrniti k staršem, mnogi v okolje, kjer nimajo urejenih razmer za študij in s čimer jim je bila odvzeta tudi možnost za delo, s tem pa finančna neodvisnost.</p></p> Tue, 27 Apr 2021 08:10:00 +0000 V kakšne domove smo se zaprli v času covida? S časom in z rabo se jezik, kot vemo, spreminja. A ne spreminja se samo njegova govorjena podoba pač pa tudi način, kako ga zapisujemo. Zato je menda vsakih nekaj desetletij pravopis treba osvežiti in poiskati rešitve, ki bodo branje, pisanje in medsebojno komuniciranje olajšale čim večjemu številu ljudi. V tem smislu je Pravopisna komisija pri SAZU in ZRC SAZU pred časom v javno obravnavo poslala sveženj predlogov za prevetritev pravopisnih pravil – in med ljudmi je kar pošteno završalo. Razburjeno so se namreč spraševali, ali bomo po novem krajevno ime Novo mesto res zapisovali tako, da bo tudi »mesto« pisano z veliko začetnico? Zakaj neki naj bi bilo to dobro ali pametno? In če bomo odpravili to znamenito izjemo, kaj vse se bo še spremenilo? - Odgovor smo iskali v tokratni Intelekti na Prvem, ko smo pred mikrofonom gostili dr. Heleno Dobrovoljc, predsednico Pravopisne komisije, ter Marto Kocjan Barle, dr. Hotimirja Tivadarja in dr. Petra Weissa, članico in člana strokovne komisije, ki pripravlja spremembe pravopisnih pravil. Z njimi se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva<p>Po novem bomo Novo mesto menda pisali Novo Mesto. Kaj vse se bo še spremenilo - in zakaj?</p><p><p>S časom in z rabo se jezik, kot vemo, spreminja. A ne spreminja se samo njegova govorjena podoba pač pa tudi način, kako ga zapisujemo. Zato je menda vsakih nekaj desetletij pravopis treba osvežiti in poiskati rešitve, ki bodo branje, pisanje in medsebojno komuniciranje olajšale čim večjemu številu ljudi. V tem smislu je Pravopisna komisija pri SAZU in ZRC SAZU pred časom v javno obravnavo poslala sveženj predlogov za prevetritev pravopisnih pravil – in med ljudmi je kar pošteno završalo. Razburjeno so se namreč spraševali, ali bomo po novem krajevno ime Novo mesto res zapisovali tako, da bo tudi »mesto« pisano z veliko začetnico? Zakaj neki naj bi bilo to dobro ali pametno? In če bomo odpravili to znamenito izjemo, kaj vse se bo še spremenilo? Odgovor iščemo v tokratni Intelekti na Prvem, ko pred mikrofonom gostimo <strong>dr. Heleno Dobrovoljc</strong>, predsednico Pravopisne komisije, ter <strong>Marto Kocjan Barle</strong>, <strong>dr. Hotimirja Tivadarja</strong> in <strong>dr. Petra Weissa</strong>, članico in člana strokovne komisije, ki pripravlja spremembe pravopisnih pravil.</p></p> 174769782 RTVSLO – Prvi 3042 clean S časom in z rabo se jezik, kot vemo, spreminja. A ne spreminja se samo njegova govorjena podoba pač pa tudi način, kako ga zapisujemo. Zato je menda vsakih nekaj desetletij pravopis treba osvežiti in poiskati rešitve, ki bodo branje, pisanje in medsebojno komuniciranje olajšale čim večjemu številu ljudi. V tem smislu je Pravopisna komisija pri SAZU in ZRC SAZU pred časom v javno obravnavo poslala sveženj predlogov za prevetritev pravopisnih pravil – in med ljudmi je kar pošteno završalo. Razburjeno so se namreč spraševali, ali bomo po novem krajevno ime Novo mesto res zapisovali tako, da bo tudi »mesto« pisano z veliko začetnico? Zakaj neki naj bi bilo to dobro ali pametno? In če bomo odpravili to znamenito izjemo, kaj vse se bo še spremenilo? - Odgovor smo iskali v tokratni Intelekti na Prvem, ko smo pred mikrofonom gostili dr. Heleno Dobrovoljc, predsednico Pravopisne komisije, ter Marto Kocjan Barle, dr. Hotimirja Tivadarja in dr. Petra Weissa, članico in člana strokovne komisije, ki pripravlja spremembe pravopisnih pravil. Z njimi se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva<p>Po novem bomo Novo mesto menda pisali Novo Mesto. Kaj vse se bo še spremenilo - in zakaj?</p><p><p>S časom in z rabo se jezik, kot vemo, spreminja. A ne spreminja se samo njegova govorjena podoba pač pa tudi način, kako ga zapisujemo. Zato je menda vsakih nekaj desetletij pravopis treba osvežiti in poiskati rešitve, ki bodo branje, pisanje in medsebojno komuniciranje olajšale čim večjemu številu ljudi. V tem smislu je Pravopisna komisija pri SAZU in ZRC SAZU pred časom v javno obravnavo poslala sveženj predlogov za prevetritev pravopisnih pravil – in med ljudmi je kar pošteno završalo. Razburjeno so se namreč spraševali, ali bomo po novem krajevno ime Novo mesto res zapisovali tako, da bo tudi »mesto« pisano z veliko začetnico? Zakaj neki naj bi bilo to dobro ali pametno? In če bomo odpravili to znamenito izjemo, kaj vse se bo še spremenilo? Odgovor iščemo v tokratni Intelekti na Prvem, ko pred mikrofonom gostimo <strong>dr. Heleno Dobrovoljc</strong>, predsednico Pravopisne komisije, ter <strong>Marto Kocjan Barle</strong>, <strong>dr. Hotimirja Tivadarja</strong> in <strong>dr. Petra Weissa</strong>, članico in člana strokovne komisije, ki pripravlja spremembe pravopisnih pravil.</p></p> Tue, 20 Apr 2021 08:10:00 +0000 Osvežitev pravopisnih pravil Zakonca Kólar Švarc iz Prístave pri Ljutomeru sta za covidom zbolela konec lanskega septembra. Njun boj z novim koronavirusom je bil naporen in dolgotrajen. Zdravstvene težave so ju spremljale še več mesecev po preboleli okužbi. »Bila sva oslabela. Že sprehod po naši ravnici je bil za naju ogromen napor. Tiščalo naju je v prsih in v glavi.« Besede Ksenije Kolar Švarc potrjujejo tudi podatki. Vsak tretji covid prebolevnik ima lahko še več tednov, celo več mesecev fizične in psihične težave. »Covid bo še dolgo mahal z repom,« pravi infektolog prof. dr. Janez Tomažič z Infekcijske klinike v Ljubljani. Opozarja, da imajo hud post covidni sindrom in veliko zdravstvenih težav lahko tudi mlajši pacienti, ki so preboleli »le« lažjo obliko covida. Podrobneje v Intelekti. Sodelujeta še družinska zdravnica doc. dr. Nena Kopčaver Guček (ZD Ljubljana) in nevrolog doc. dr. Martin Rakuša (UKC Maribor). Foto: geralt/ pixabay<p>Vsak tretji covid prebolevnik trpi za nevrološkimi ali psihičnimi posledicami bolezni</p><p><p>Zakonca <strong>Kolar Švarc</strong> iz Pristave pri Ljutomeru sta za covidom zbolela konec septembra lani. Njun boj z novim koronavirusom je bil naporen in dolgotrajen. Zdravstvene težave so ju spremljale še več mesecev po preboleli okužbi.<em> "Bila sva oslabela. Že sprehod po naši ravnici je bil za naju ogromen napor. Tiščalo naju je v prsih in v glavi."</em></p> <p>Besede Ksenije Kolar Švarc potrjujejo tudi podatki. Vsak tretji covid prebolevnik ima lahko še več tednov, celo več mesecev fizične in psihične težave. "<em>Covid bo še dolgo mahal z repom,"</em> pravi infektolog prof. dr. <strong>Janez Tomažič</strong> z Infekcijske klinike v Ljubljani. Opozarja, da imajo hud pocovidni sindrom in veliko zdravstvenih težav lahko tudi mlajši pacienti, ki so preboleli "le" lažjo obliko covida. Podrobneje v Intelekti. Sodelujeta še družinska zdravnica doc. dr. <strong>Nena Kopčavar Guček</strong> (ZD Ljubljana) in nevrolog doc. dr. <strong>Martin Rakuša</strong> (UKC Maribor).</p></p> 174767938 RTVSLO – Prvi 2437 clean Zakonca Kólar Švarc iz Prístave pri Ljutomeru sta za covidom zbolela konec lanskega septembra. Njun boj z novim koronavirusom je bil naporen in dolgotrajen. Zdravstvene težave so ju spremljale še več mesecev po preboleli okužbi. »Bila sva oslabela. Že sprehod po naši ravnici je bil za naju ogromen napor. Tiščalo naju je v prsih in v glavi.« Besede Ksenije Kolar Švarc potrjujejo tudi podatki. Vsak tretji covid prebolevnik ima lahko še več tednov, celo več mesecev fizične in psihične težave. »Covid bo še dolgo mahal z repom,« pravi infektolog prof. dr. Janez Tomažič z Infekcijske klinike v Ljubljani. Opozarja, da imajo hud post covidni sindrom in veliko zdravstvenih težav lahko tudi mlajši pacienti, ki so preboleli »le« lažjo obliko covida. Podrobneje v Intelekti. Sodelujeta še družinska zdravnica doc. dr. Nena Kopčaver Guček (ZD Ljubljana) in nevrolog doc. dr. Martin Rakuša (UKC Maribor). Foto: geralt/ pixabay<p>Vsak tretji covid prebolevnik trpi za nevrološkimi ali psihičnimi posledicami bolezni</p><p><p>Zakonca <strong>Kolar Švarc</strong> iz Pristave pri Ljutomeru sta za covidom zbolela konec septembra lani. Njun boj z novim koronavirusom je bil naporen in dolgotrajen. Zdravstvene težave so ju spremljale še več mesecev po preboleli okužbi.<em> "Bila sva oslabela. Že sprehod po naši ravnici je bil za naju ogromen napor. Tiščalo naju je v prsih in v glavi."</em></p> <p>Besede Ksenije Kolar Švarc potrjujejo tudi podatki. Vsak tretji covid prebolevnik ima lahko še več tednov, celo več mesecev fizične in psihične težave. "<em>Covid bo še dolgo mahal z repom,"</em> pravi infektolog prof. dr. <strong>Janez Tomažič</strong> z Infekcijske klinike v Ljubljani. Opozarja, da imajo hud pocovidni sindrom in veliko zdravstvenih težav lahko tudi mlajši pacienti, ki so preboleli "le" lažjo obliko covida. Podrobneje v Intelekti. Sodelujeta še družinska zdravnica doc. dr. <strong>Nena Kopčavar Guček</strong> (ZD Ljubljana) in nevrolog doc. dr. <strong>Martin Rakuša</strong> (UKC Maribor).</p></p> Tue, 13 Apr 2021 07:10:00 +0000 Dr. Tomažič: Covid-19 bo še dolgo mahal z repom Medtem ko že vemo, da bo letošnje nacionalno preverjanje znanje v 6. in 9. razredih osnovnih šol potekalo klasično - v pisni obliki in na šoli, pa je glede poteka poklicne in splošne mature več nejasnosti. Prvi del splošne mature – maturitetni esej – maturanti pišejo že čez mesec dni, nekaj vsebinskih prilagoditev pa je že znanih. Kakšne so te spremembe, kako bosta potekali splošna in poklicna matura, če se epidemija ne bo umirila, in kaj bo z dijaki, ki se je zaradi zdravstvenih razlogov ali karantene ne bodo mogli udeležiti? Kakšne težave imajo pri organizaciji pouka, urnika maturitetnih predmetov in priprave na maturo šole? Ali so rezultati lanske mature pokazali slabše znanje dijakov in kakšna so pričakovanja kakovosti znanja letošnje generacije maturantov? O tem v oddaji Intelekta.<p>Maturanti so ponovno doma, prvo dejanje letošnje mature - šolski esej - pa pišejo že čez mesec dni</p><p><p>Medtem ko že vemo, da bo letošnje nacionalno preverjanje znanje v 6. in 9. razredih osnovnih šol potekalo klasično - v pisni obliki in na šoli, pa je glede poteka poklicne in splošne mature več nejasnosti, čeprav prvi del splošne mature – maturitetni esej – maturanti pišejo že čez mesec dni. Vsebinske in količinske prilagoditve na maturi so znane od konca leta, dijaki bi si sicer želeli večjih "olajšav", medtem pa so na RIC-u prepričani, da so v danih razmerah in v posvetovanju s stroko iz različnih maturitetnih predmetov našli najboljše možne rešitve. A bolj kot sama vsebina, maturante, starše in šole skrbi, kako bo s samo izvedno mature. Ne vedo še, kako bo poteka letos in kdo in pod kakšnimi pogoji jo bo lahko pisal. Kaj bo z dijaki v karanteni, kaj bo s samotestiranji, o vsem tem namreč odločajo druge institucije - ne RIC ne ministrstvo za izobraževanje. Kakšne težave imajo pri organizaciji pouka, urnika maturitetnih predmetov in priprave na maturo šole? Ali so rezultati lanske mature pokazali slabše znanje dijakov in kakšna so pričakovanja kakovosti znanja letošnje generacije maturantov? O tem v oddaji Intelekta z gosti <strong>Natašo Kranjc, </strong>vršilko dolžnosti generalne direktorice direktorata za srednje in višje šolstvo ter izobraževanje odraslih na ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport, <strong>Nives Počkar, </strong>predsednico društva ravnateljev srednjih šol, višjih šol in dijaških domov ter tudi direktorico Šolskega centra, <strong>in dr. Darkom Zupancem, </strong>direktorjem Državnega izpitnega centra.</p></p> 174766435 RTVSLO – Prvi 2947 clean Medtem ko že vemo, da bo letošnje nacionalno preverjanje znanje v 6. in 9. razredih osnovnih šol potekalo klasično - v pisni obliki in na šoli, pa je glede poteka poklicne in splošne mature več nejasnosti. Prvi del splošne mature – maturitetni esej – maturanti pišejo že čez mesec dni, nekaj vsebinskih prilagoditev pa je že znanih. Kakšne so te spremembe, kako bosta potekali splošna in poklicna matura, če se epidemija ne bo umirila, in kaj bo z dijaki, ki se je zaradi zdravstvenih razlogov ali karantene ne bodo mogli udeležiti? Kakšne težave imajo pri organizaciji pouka, urnika maturitetnih predmetov in priprave na maturo šole? Ali so rezultati lanske mature pokazali slabše znanje dijakov in kakšna so pričakovanja kakovosti znanja letošnje generacije maturantov? O tem v oddaji Intelekta.<p>Maturanti so ponovno doma, prvo dejanje letošnje mature - šolski esej - pa pišejo že čez mesec dni</p><p><p>Medtem ko že vemo, da bo letošnje nacionalno preverjanje znanje v 6. in 9. razredih osnovnih šol potekalo klasično - v pisni obliki in na šoli, pa je glede poteka poklicne in splošne mature več nejasnosti, čeprav prvi del splošne mature – maturitetni esej – maturanti pišejo že čez mesec dni. Vsebinske in količinske prilagoditve na maturi so znane od konca leta, dijaki bi si sicer želeli večjih "olajšav", medtem pa so na RIC-u prepričani, da so v danih razmerah in v posvetovanju s stroko iz različnih maturitetnih predmetov našli najboljše možne rešitve. A bolj kot sama vsebina, maturante, starše in šole skrbi, kako bo s samo izvedno mature. Ne vedo še, kako bo poteka letos in kdo in pod kakšnimi pogoji jo bo lahko pisal. Kaj bo z dijaki v karanteni, kaj bo s samotestiranji, o vsem tem namreč odločajo druge institucije - ne RIC ne ministrstvo za izobraževanje. Kakšne težave imajo pri organizaciji pouka, urnika maturitetnih predmetov in priprave na maturo šole? Ali so rezultati lanske mature pokazali slabše znanje dijakov in kakšna so pričakovanja kakovosti znanja letošnje generacije maturantov? O tem v oddaji Intelekta z gosti <strong>Natašo Kranjc, </strong>vršilko dolžnosti generalne direktorice direktorata za srednje in višje šolstvo ter izobraževanje odraslih na ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport, <strong>Nives Počkar, </strong>predsednico društva ravnateljev srednjih šol, višjih šol in dijaških domov ter tudi direktorico Šolskega centra, <strong>in dr. Darkom Zupancem, </strong>direktorjem Državnega izpitnega centra.</p></p> Tue, 06 Apr 2021 10:14:00 +0000 Matura 2021 Razvijalci informacijsko komunikacijskih tehnologij nam že desetljetje napovedujejo svet avtonomnih povezanih naprav, ki jih upravljajo senzorji, algoritmi in avtonomna umetna inteligenca. Ta svet bo z nami izvrstno sodeloval, saj bo znal napovedati ne le vsak naš korak temveč vsako našo misel. Pa bomo morali večjo varnost, učinkovitost in udobje plačati z zasebnostjo, svobodo in demokracijo? Vsaj tako se zdi, če se pravila podatkovne ekonomije, ki veljajo danes, ne bodo spremenila. Kako torej regulirati digiatlne tehnologije? odgovori v tokratni INtelekti, ki jo je pripravila Urška Henigman. <p>Tehnologij ne moremo regulirati, če do njih nimamo dostopa</p><p><p>Razvijalci informacijsko-komunikacijskih tehnologij nam že desetletje napovedujejo svet avtonomnih povezanih naprav, ki jih upravljajo senzorji, algoritmi in avtonomna umetna inteligenca. Ta svet bo z nami izvrstno sodeloval, saj bo znal napovedati ne le vsak naš korak, temveč vsako našo misel. Pa bomo morali večjo varnost, učinkovitost in udobje plačati z zasebnostjo, svobodo in demokracijo? Vsaj tako se zdi, če se pravila podatkovne ekonomije, ki veljajo danes, ne bodo spremenila.</p> <p>Pionirka raziskovanja mladine, zaslužna profesorica doktorica <strong>Mirjana Ule</strong> s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani spomni, da je bil vznik novih tehnologij elektronske industrije v 80. letih 20. stoletja namenjen tudi temu, da bi se mladi z ulice, kjer so ustvarjali svoje avtonomne kulturne izraze in se vse bolj kritično odzivali na dogajanje v družbi, vrnili v svoja domača okolja. Med pandemijo smo mlade dobesedo zaprli med štiri stene, kjer je čas, ki so ga preživeli za zasloni, eskaliral.</p> <blockquote><p>"Predvsem je treba vedeti, da to ni svet. To je artefakt sveta, to je ponaredek sveta."</p></blockquote> <p>Vendar ta lažni svet prinaša realne dobičke, predvsem zato, ker ni reguliran. Facebook, Instagram, Tiktok in Twitter, kjer se oblikujejo mnenjski mehurčki, v katerih odmevajo laži in se širi propaganda, služijo z osebnimi podatki uporabnikov. Španska pisateljica in tehnološka novinarka <strong>Marta Peirano</strong> pravi, da je regulacija spletnih gigantov ta hip nemogoča:</p> <blockquote><p>"Ne moreš regulirati stvari, do katerih nimaš dostopa. To je tako, kot da bi želel namestiti radarje v avtocestni predor, v katerega ne moreš vstopiti."</p></blockquote> <p>Trenutno aktualna neznanka je, kaj vse spletni giganti počnejo z našimi biometričnimi podatki. Te namreč Bruselj še posebej strogo ščiti. Strokovnjak za zasebnost <strong>Paul Bischoff</strong>:</p> <blockquote><p>"Iskreno povedano, tehnologije prepoznavanja obrazov ni tako težko narediti. Zasebna podjetja to ustvarjajo in potem so tu vlade, ki to kupujejo in uporabljajo na svojih ljudeh."</p></blockquote> <p>Ko uporabljamo aplikacije in storitve, se namreč strinjamo s predajo osebnih podatkov in tako nad njimi izgubimo vso moč. Pa jo še lahko dobimo nazaj?</p> <blockquote><p>"Vsi imamo v vsakem trenutku možnost začeti drugače razmišljati o teh razmerah, zahtevati od odgovornih odgovore in potem opazovati, kako se začne krogla kotaliti."</p></blockquote> <p>Optimistično opominja kritik tehnodeterminizma <strong>Domen Savič</strong> z  Zavoda Državljan D.</p></p> 174764524 RTVSLO – Prvi 2479 clean Razvijalci informacijsko komunikacijskih tehnologij nam že desetljetje napovedujejo svet avtonomnih povezanih naprav, ki jih upravljajo senzorji, algoritmi in avtonomna umetna inteligenca. Ta svet bo z nami izvrstno sodeloval, saj bo znal napovedati ne le vsak naš korak temveč vsako našo misel. Pa bomo morali večjo varnost, učinkovitost in udobje plačati z zasebnostjo, svobodo in demokracijo? Vsaj tako se zdi, če se pravila podatkovne ekonomije, ki veljajo danes, ne bodo spremenila. Kako torej regulirati digiatlne tehnologije? odgovori v tokratni INtelekti, ki jo je pripravila Urška Henigman. <p>Tehnologij ne moremo regulirati, če do njih nimamo dostopa</p><p><p>Razvijalci informacijsko-komunikacijskih tehnologij nam že desetletje napovedujejo svet avtonomnih povezanih naprav, ki jih upravljajo senzorji, algoritmi in avtonomna umetna inteligenca. Ta svet bo z nami izvrstno sodeloval, saj bo znal napovedati ne le vsak naš korak, temveč vsako našo misel. Pa bomo morali večjo varnost, učinkovitost in udobje plačati z zasebnostjo, svobodo in demokracijo? Vsaj tako se zdi, če se pravila podatkovne ekonomije, ki veljajo danes, ne bodo spremenila.</p> <p>Pionirka raziskovanja mladine, zaslužna profesorica doktorica <strong>Mirjana Ule</strong> s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani spomni, da je bil vznik novih tehnologij elektronske industrije v 80. letih 20. stoletja namenjen tudi temu, da bi se mladi z ulice, kjer so ustvarjali svoje avtonomne kulturne izraze in se vse bolj kritično odzivali na dogajanje v družbi, vrnili v svoja domača okolja. Med pandemijo smo mlade dobesedo zaprli med štiri stene, kjer je čas, ki so ga preživeli za zasloni, eskaliral.</p> <blockquote><p>"Predvsem je treba vedeti, da to ni svet. To je artefakt sveta, to je ponaredek sveta."</p></blockquote> <p>Vendar ta lažni svet prinaša realne dobičke, predvsem zato, ker ni reguliran. Facebook, Instagram, Tiktok in Twitter, kjer se oblikujejo mnenjski mehurčki, v katerih odmevajo laži in se širi propaganda, služijo z osebnimi podatki uporabnikov. Španska pisateljica in tehnološka novinarka <strong>Marta Peirano</strong> pravi, da je regulacija spletnih gigantov ta hip nemogoča:</p> <blockquote><p>"Ne moreš regulirati stvari, do katerih nimaš dostopa. To je tako, kot da bi želel namestiti radarje v avtocestni predor, v katerega ne moreš vstopiti."</p></blockquote> <p>Trenutno aktualna neznanka je, kaj vse spletni giganti počnejo z našimi biometričnimi podatki. Te namreč Bruselj še posebej strogo ščiti. Strokovnjak za zasebnost <strong>Paul Bischoff</strong>:</p> <blockquote><p>"Iskreno povedano, tehnologije prepoznavanja obrazov ni tako težko narediti. Zasebna podjetja to ustvarjajo in potem so tu vlade, ki to kupujejo in uporabljajo na svojih ljudeh."</p></blockquote> <p>Ko uporabljamo aplikacije in storitve, se namreč strinjamo s predajo osebnih podatkov in tako nad njimi izgubimo vso moč. Pa jo še lahko dobimo nazaj?</p> <blockquote><p>"Vsi imamo v vsakem trenutku možnost začeti drugače razmišljati o teh razmerah, zahtevati od odgovornih odgovore in potem opazovati, kako se začne krogla kotaliti."</p></blockquote> <p>Optimistično opominja kritik tehnodeterminizma <strong>Domen Savič</strong> z  Zavoda Državljan D.</p></p> Tue, 30 Mar 2021 06:00:00 +0000 Težave z regulacijo spletnih gigantov Dobra štiri desetletja po odločitvi, da konča obdobje izolacionizma in se odpre svetu, je Kitajska danes gospodarska velesila najvišjega ranga. Upravičeno jo štejemo za proizvodno velesilo – zdaj tudi že visokotehnoloških izdelkov -, je ogromno tržišče, vse bolj pa so pomembna tudi kitajska vlaganja po svetu. To svojo moč nesramežljivo uporablja tako za uveljavljanje svojih gospodarskih interesov kot tudi za to, da nadležne kritike na račun njenega ravnanja na področju človekovih pravic - od vseprisotne cenzure do sistematičnega zatiranja etničnih manjšin, - druge države ne bi slučajno prevedle v ekonomske ali diplomatske protiukrepe. Tako prav zdaj opozarja Evropsko unijo, da naj nikar ne sledi zgledu Združenih držav Amerike, Kanade in Nizozemske, ki so kitajsko ravnanje z Ujguri v pokrajini Šindžjang označile za genocid. Kritik na račun grobih kršitev človekovih pravic se Kitajska brani z argumentiranjem, da nima nobena država, še najmanj pa sedanje in nekdanje velesile, na tem področju tako vzornega spričevala, da bi smela Kitajski očitati njene prijeme. Da naj se, skratka, zahodne države raje lotijo temeljitega pometanja pred lastnim pragom, če so jim človekove pravice resnično tako pomembne, kot trdijo, kitajske notranje zadeve pa naj pustijo pri miru. A neizpodbitno dejstvo je, da imajo svetovne velesile - v dobrem in slabem - vpliv, ki seže daleč onkraj njihovih domačih pragov, vpliv, ki v pomembni meri določa, v kakšnem svetu bomo živeli, pa čeprav živimo na drugem koncu planeta. Zato so prijemi, ki jih Kitajska uporablja za zasledovanje svojih ciljev danes, še kako relevantni za razumevanje, kakšno paleto odtenkov utegne ta azijska velesila dodati 21. stoletju. Prav na mestih, kjer skuša vladajoča Komunistična partija Kitajske povečati svojo moč in nadzor, se najjasneje kažejo pristopi in strategije, ki se kitajskemu vodstvu zdijo najustreznejši za oblikovanje družbe v skladu z njeno vizijo. V tokratni Intelekti smo tako skušali nekoliko osvetliti dogajanje oziroma ravnanje kitajskih oblasti na treh med seboj zelo različnih, a za Kitajsko zelo ključnih strateških območjih, v Hong Kongu, v odnosu do Tajvana in v Šindžjangu. Pri tem nam bosta v pomoč predavateljici na Oddelku za azijske študije ljubljanske Filozofske fakultete, sinologinja in vodja Centra za tajvanske študije dr. Saša Istenič Kotar ter sinologinja in antropologinja dr. Maja Veselič. Foto:Pixabay<p>Kaj nam kitajsko ravnanje v Hong Kongu, Šindžjangu in v odnosih s Tajvanom razkrije o vrednotah, prioritetah in načinih delovanja prihajajoče velesile?</p><p><p>Dobra štiri desetletja po odločitvi, da konča obdobje izolacionizma in se odpre svetu, je Kitajska danes gospodarska velesila najvišjega ranga. Upravičeno jo štejemo za proizvodno velesilo – zdaj tudi že visokotehnoloških izdelkov -, je ogromno tržišče, vse bolj pa so pomembna tudi kitajska vlaganja po svetu. To svojo moč nesramežljivo uporablja tako za uveljavljanje svojih gospodarskih interesov kot tudi za to, da nadležne kritike na račun njenega ravnanja na področju človekovih pravic - od vseprisotne cenzure do sistematičnega zatiranja etničnih manjšin, - druge države ne bi slučajno prevedle v ekonomske ali diplomatske protiukrepe. Tako prav zdaj opozarja Evropsko unijo, da naj nikar ne sledi zgledu Združenih držav Amerike, Kanade in Nizozemske, ki so kitajsko ravnanje z Ujguri v pokrajini Šindžjang (Xinjiang) označile za genocid.</p> <p>Kritik na račun grobih kršitev človekovih pravic se Kitajska brani z argumentiranjem, da nima nobena država, še najmanj pa sedanje in nekdanje velesile, na tem področju tako vzornega spričevala, da bi smela Kitajski očitati njene prijeme. Da naj se, skratka, zahodne države raje lotijo temeljitega pometanja pred lastnim pragom, če so jim človekove pravice resnično tako pomembne, kot trdijo, kitajske notranje zadeve pa naj pustijo pri miru.</p> <p>A neizpodbitno dejstvo je, da imajo svetovne velesile - v dobrem in slabem - vpliv, ki seže daleč onkraj njihovih domačih pragov, vpliv, ki v pomembni meri določa, v kakšnem svetu bomo živeli, pa čeprav živimo na drugem koncu planeta. Zato so prijemi, ki jih Kitajska uporablja za zasledovanje svojih ciljev danes, še kako relevantni za razumevanje, kakšno paleto odtenkov utegne ta azijska velesila dodati 21. stoletju. Prav na mestih, kjer skuša vladajoča Komunistična partija Kitajske povečati svojo moč in nadzor, se najjasneje kažejo pristopi in strategije, ki se kitajskemu vodstvu zdijo najustreznejši za oblikovanje družbe v skladu z njeno vizijo.</p> <p>V tokratni Intelekti bomo tako skušali nekoliko osvetliti dogajanje oziroma ravnanje kitajskih oblasti na treh med seboj zelo različnih, a za Kitajsko zelo ključnih strateških območjih, v Hong Kongu, v odnosu do Tajvana in v Šindžjangu. Pri tem nam bosta v pomoč predavateljici na Oddelku za azijske študije ljubljanske Filozofske fakultete, sinologinja in vodja Centra za tajvanske študije <strong>dr. Saša Istenič Kotar</strong> ter sinologinja in antropologinja <strong>dr. Maja Veselič</strong>.</p></p> 174762802 RTVSLO – Prvi 2977 clean Dobra štiri desetletja po odločitvi, da konča obdobje izolacionizma in se odpre svetu, je Kitajska danes gospodarska velesila najvišjega ranga. Upravičeno jo štejemo za proizvodno velesilo – zdaj tudi že visokotehnoloških izdelkov -, je ogromno tržišče, vse bolj pa so pomembna tudi kitajska vlaganja po svetu. To svojo moč nesramežljivo uporablja tako za uveljavljanje svojih gospodarskih interesov kot tudi za to, da nadležne kritike na račun njenega ravnanja na področju človekovih pravic - od vseprisotne cenzure do sistematičnega zatiranja etničnih manjšin, - druge države ne bi slučajno prevedle v ekonomske ali diplomatske protiukrepe. Tako prav zdaj opozarja Evropsko unijo, da naj nikar ne sledi zgledu Združenih držav Amerike, Kanade in Nizozemske, ki so kitajsko ravnanje z Ujguri v pokrajini Šindžjang označile za genocid. Kritik na račun grobih kršitev človekovih pravic se Kitajska brani z argumentiranjem, da nima nobena država, še najmanj pa sedanje in nekdanje velesile, na tem področju tako vzornega spričevala, da bi smela Kitajski očitati njene prijeme. Da naj se, skratka, zahodne države raje lotijo temeljitega pometanja pred lastnim pragom, če so jim človekove pravice resnično tako pomembne, kot trdijo, kitajske notranje zadeve pa naj pustijo pri miru. A neizpodbitno dejstvo je, da imajo svetovne velesile - v dobrem in slabem - vpliv, ki seže daleč onkraj njihovih domačih pragov, vpliv, ki v pomembni meri določa, v kakšnem svetu bomo živeli, pa čeprav živimo na drugem koncu planeta. Zato so prijemi, ki jih Kitajska uporablja za zasledovanje svojih ciljev danes, še kako relevantni za razumevanje, kakšno paleto odtenkov utegne ta azijska velesila dodati 21. stoletju. Prav na mestih, kjer skuša vladajoča Komunistična partija Kitajske povečati svojo moč in nadzor, se najjasneje kažejo pristopi in strategije, ki se kitajskemu vodstvu zdijo najustreznejši za oblikovanje družbe v skladu z njeno vizijo. V tokratni Intelekti smo tako skušali nekoliko osvetliti dogajanje oziroma ravnanje kitajskih oblasti na treh med seboj zelo različnih, a za Kitajsko zelo ključnih strateških območjih, v Hong Kongu, v odnosu do Tajvana in v Šindžjangu. Pri tem nam bosta v pomoč predavateljici na Oddelku za azijske študije ljubljanske Filozofske fakultete, sinologinja in vodja Centra za tajvanske študije dr. Saša Istenič Kotar ter sinologinja in antropologinja dr. Maja Veselič. Foto:Pixabay<p>Kaj nam kitajsko ravnanje v Hong Kongu, Šindžjangu in v odnosih s Tajvanom razkrije o vrednotah, prioritetah in načinih delovanja prihajajoče velesile?</p><p><p>Dobra štiri desetletja po odločitvi, da konča obdobje izolacionizma in se odpre svetu, je Kitajska danes gospodarska velesila najvišjega ranga. Upravičeno jo štejemo za proizvodno velesilo – zdaj tudi že visokotehnoloških izdelkov -, je ogromno tržišče, vse bolj pa so pomembna tudi kitajska vlaganja po svetu. To svojo moč nesramežljivo uporablja tako za uveljavljanje svojih gospodarskih interesov kot tudi za to, da nadležne kritike na račun njenega ravnanja na področju človekovih pravic - od vseprisotne cenzure do sistematičnega zatiranja etničnih manjšin, - druge države ne bi slučajno prevedle v ekonomske ali diplomatske protiukrepe. Tako prav zdaj opozarja Evropsko unijo, da naj nikar ne sledi zgledu Združenih držav Amerike, Kanade in Nizozemske, ki so kitajsko ravnanje z Ujguri v pokrajini Šindžjang (Xinjiang) označile za genocid.</p> <p>Kritik na račun grobih kršitev človekovih pravic se Kitajska brani z argumentiranjem, da nima nobena država, še najmanj pa sedanje in nekdanje velesile, na tem področju tako vzornega spričevala, da bi smela Kitajski očitati njene prijeme. Da naj se, skratka, zahodne države raje lotijo temeljitega pometanja pred lastnim pragom, če so jim človekove pravice resnično tako pomembne, kot trdijo, kitajske notranje zadeve pa naj pustijo pri miru.</p> <p>A neizpodbitno dejstvo je, da imajo svetovne velesile - v dobrem in slabem - vpliv, ki seže daleč onkraj njihovih domačih pragov, vpliv, ki v pomembni meri določa, v kakšnem svetu bomo živeli, pa čeprav živimo na drugem koncu planeta. Zato so prijemi, ki jih Kitajska uporablja za zasledovanje svojih ciljev danes, še kako relevantni za razumevanje, kakšno paleto odtenkov utegne ta azijska velesila dodati 21. stoletju. Prav na mestih, kjer skuša vladajoča Komunistična partija Kitajske povečati svojo moč in nadzor, se najjasneje kažejo pristopi in strategije, ki se kitajskemu vodstvu zdijo najustreznejši za oblikovanje družbe v skladu z njeno vizijo.</p> <p>V tokratni Intelekti bomo tako skušali nekoliko osvetliti dogajanje oziroma ravnanje kitajskih oblasti na treh med seboj zelo različnih, a za Kitajsko zelo ključnih strateških območjih, v Hong Kongu, v odnosu do Tajvana in v Šindžjangu. Pri tem nam bosta v pomoč predavateljici na Oddelku za azijske študije ljubljanske Filozofske fakultete, sinologinja in vodja Centra za tajvanske študije <strong>dr. Saša Istenič Kotar</strong> ter sinologinja in antropologinja <strong>dr. Maja Veselič</strong>.</p></p> Tue, 23 Mar 2021 09:07:00 +0000 Zmaj se prebuja Mladi so v letu epidemije pred zasloni preživeli več časa, kot kadarkoli prej. V prvem valu vsak šolski dan v povprečju kar 7 ur, v drugem valu še več. Željo po učenju in življenju v živo so izrazili tudi javno, nekaterim med njimi je bila naložena kazen. V Intelekti nas zato zanima, kaj se jim je v minulem letu dni pravzaprav dogajalo in na kakšnih mladih zdaj svet stoji? Pripravlja Urška Henigman. <p>Otroci in mladostniki v letu epidemije pokazali izjemno prilagodljivost, učinkovitost in vzdržljivost</p><p><p>Mladi so pred letom namesto v šolske klopi sedli za zaslone računalnikov, tablic in pametnih telefonov. Njihovi učteljice in učitelji so jim poslali navodila, kaj naj bi tisti dan naredili. Najmlajšim so pomagali starši, ki so v veliki večini ostali doma, v službo so odšli le zaposleni v nujnih službah. Časa za predah, za postopno spopadanje z razmerami si kot družba nismo vzeli. V petek so se šole zaprle, takoj v ponedeljek pa se je začel pouk od doma. Tako pedagogi in starši kot tudi otroci so morali pokazati izjemno prilagodljivost in učinkovitost. V letu dni so digitalni domorodci pred zasloni preživeli več časa kot kadar koli prej. Docentka doktorica <strong>Bojana Lobe</strong> s Katedre za družboslovno informatiko in metodologijo Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani:</p> <blockquote><p>"Če je bilo povprečje leta 2018 približno dve uri in pol, je bilo zdaj sedem ur. In to je bilo v prvem valu zaprtja, ko otroci še niso imeli veliko Zoom seans."</p></blockquote> <p>Šola na daljavo je razkrila in poglobila neenakosti med mladimi v Sloveniji, pravi profesorica doktorica <strong>Tanja Oblak Črnič</strong> s FDV, avtorica znanstvene monografije Mladost na zaslonu, konteksti in protislovja medijskih kultur mladih:</p> <blockquote><p>"Tudi zdaj, ko so učenci v šolah, ni dvoma, da prihaja do izjemnega razkoraka, ne samo znotraj razreda, ampak tudi med šolami. O tem bo teba tematizirati, poglobljeno in zelo previdno."</p></blockquote> <p>Mladi so nevidne žrtve epidemije, poudarja zaslužna profesorica in znanstvena svetnica doktorica <strong>Mirjana Ule</strong> s FDV, pionirka raziskovanja mladine v našem prostoru:</p> <blockquote><p>"Mladost je izjemno pomembno življenjsko obdobje. Je formativno za razvoj indentitete in samopodobe. Zato mladi potrebujejo veliko različnih povratnih informacij."</p></blockquote> <p>Izredni profesor doktor <strong>Damijan Štefanc</strong> s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani pa opozarja, da je mlade treba jemati resno:</p> <blockquote><p>"Kot družba se bomo morali precej potruditi, da bomo vsaj delno lahko kompenzirali tisto, kar je mladim vzela po eni strani epidemija in po drugi nespametna politika."</p></blockquote></p> 174760922 RTVSLO – Prvi 2912 clean Mladi so v letu epidemije pred zasloni preživeli več časa, kot kadarkoli prej. V prvem valu vsak šolski dan v povprečju kar 7 ur, v drugem valu še več. Željo po učenju in življenju v živo so izrazili tudi javno, nekaterim med njimi je bila naložena kazen. V Intelekti nas zato zanima, kaj se jim je v minulem letu dni pravzaprav dogajalo in na kakšnih mladih zdaj svet stoji? Pripravlja Urška Henigman. <p>Otroci in mladostniki v letu epidemije pokazali izjemno prilagodljivost, učinkovitost in vzdržljivost</p><p><p>Mladi so pred letom namesto v šolske klopi sedli za zaslone računalnikov, tablic in pametnih telefonov. Njihovi učteljice in učitelji so jim poslali navodila, kaj naj bi tisti dan naredili. Najmlajšim so pomagali starši, ki so v veliki večini ostali doma, v službo so odšli le zaposleni v nujnih službah. Časa za predah, za postopno spopadanje z razmerami si kot družba nismo vzeli. V petek so se šole zaprle, takoj v ponedeljek pa se je začel pouk od doma. Tako pedagogi in starši kot tudi otroci so morali pokazati izjemno prilagodljivost in učinkovitost. V letu dni so digitalni domorodci pred zasloni preživeli več časa kot kadar koli prej. Docentka doktorica <strong>Bojana Lobe</strong> s Katedre za družboslovno informatiko in metodologijo Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani:</p> <blockquote><p>"Če je bilo povprečje leta 2018 približno dve uri in pol, je bilo zdaj sedem ur. In to je bilo v prvem valu zaprtja, ko otroci še niso imeli veliko Zoom seans."</p></blockquote> <p>Šola na daljavo je razkrila in poglobila neenakosti med mladimi v Sloveniji, pravi profesorica doktorica <strong>Tanja Oblak Črnič</strong> s FDV, avtorica znanstvene monografije Mladost na zaslonu, konteksti in protislovja medijskih kultur mladih:</p> <blockquote><p>"Tudi zdaj, ko so učenci v šolah, ni dvoma, da prihaja do izjemnega razkoraka, ne samo znotraj razreda, ampak tudi med šolami. O tem bo teba tematizirati, poglobljeno in zelo previdno."</p></blockquote> <p>Mladi so nevidne žrtve epidemije, poudarja zaslužna profesorica in znanstvena svetnica doktorica <strong>Mirjana Ule</strong> s FDV, pionirka raziskovanja mladine v našem prostoru:</p> <blockquote><p>"Mladost je izjemno pomembno življenjsko obdobje. Je formativno za razvoj indentitete in samopodobe. Zato mladi potrebujejo veliko različnih povratnih informacij."</p></blockquote> <p>Izredni profesor doktor <strong>Damijan Štefanc</strong> s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani pa opozarja, da je mlade treba jemati resno:</p> <blockquote><p>"Kot družba se bomo morali precej potruditi, da bomo vsaj delno lahko kompenzirali tisto, kar je mladim vzela po eni strani epidemija in po drugi nespametna politika."</p></blockquote></p> Tue, 16 Mar 2021 09:00:00 +0000 Zoomifikacija življenja digitalnih domorodcev Mineva eno leto, od kar je v Sloveniji prisoten koronavirus. Ne le pri nas, povsod po svetu so sledili ukrepi, ki so v iskanju rešitev in premagovanja te nevarnosti dodobra zamajali ustaljeno življenje, pod vprašaj postavili do takrat samoumevne pravice in svoboščine državljanov, preselili naše življenje in delovanje v virtualni svet in na zaslone ter spremenili nas odnos do drugega, tudi do nas samih. Po letu dni se nam zdi, da se stvari le obračajo na bolje. Toda, ali si res lahko oddahnemo ali naš najtežje še čaka? Pa ne v smislu številk ali tretjega vala, temveč v razmisleku, kje smo po letu dni kot posamezniki, kot družba in kot država? Je prepričanje, da bo čez nekaj časa tako, kot je nekoč bilo, realno ali iluzorno? Je epidemija priložnost, da najdemo boljše rešitve? Na kakšnih premislekih bi morale temeljiti prihodnje odločitve in ukrepi za spopad s koronavirusom, katere dolgoročne posledice naših dejanj bi morali imeti pred očmi?<p>Na katerih področjih smo uspešnejši, katere skupine ljudi ali področja smo v boju proti virusu pozabili?</p><p><p>Mineva eno leto, od kar je v Sloveniji prisoten koronavirus. Ne le pri nas, povsod po svetu so sledili ukrepi, ki so v iskanju rešitev in premagovanja te nevarnosti dodobra zamajali ustaljeno življenje, pod vprašaj postavili do takrat samoumevne pravice in svoboščine državljanov, preselili naše življenje in delovanje v virtualni svet in na zaslone ter spremenili nas odnos do drugega, tudi do nas samih. Po letu dni se nam zdi, da se stvari le obračajo na bolje. Toda, ali si res lahko oddahnemo ali naš najtežje še čaka? Pa ne v smislu številk ali tretjega vala, temveč v razmisleku, kje smo po letu dni kot posamezniki, kot družba in kot država? Je prepričanje, da bo čez nekaj časa tako, kot je nekoč bilo, realno ali iluzorno? Je epidemija priložnost, da najdemo boljše rešitve? Na kakšnih premislekih bi morale temeljiti prihodnje odločitve in ukrepi za spopad s koronavirusom, katere dolgoročne posledice naših dejanj bi morali imeti pred očmi?</p> <p>V razpravi sodelujejo: filozofinja in sociologinja <strong>prof.</strong> <strong>dr. Renata Salecl</strong> z Inštituta za kriminologijo pri Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani, ki predava tudi na več fakultetah v tujini; glavni ekonomist pri Analitiki Gospodarske zbornice Slovenije <strong>Bojan Ivanc</strong>, antropolog <strong>dr. Dan Podjed</strong> z Inštituta za slovensko narodopisje ZRC SAZU, tudi izredni profesor za področje kulturne in socialne antropologije na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, ter <strong>izr. prof</strong>. <strong>dr. Gregor Starc</strong>, s Fakultete za šport Univerze v Ljubljani, tudi vodja Laboratorija za diagnostiko telesnega in gibalnega razvoja, vodja nacionalnega sistema SLOfit.</p></p> 174759422 RTVSLO – Prvi 3016 clean Mineva eno leto, od kar je v Sloveniji prisoten koronavirus. Ne le pri nas, povsod po svetu so sledili ukrepi, ki so v iskanju rešitev in premagovanja te nevarnosti dodobra zamajali ustaljeno življenje, pod vprašaj postavili do takrat samoumevne pravice in svoboščine državljanov, preselili naše življenje in delovanje v virtualni svet in na zaslone ter spremenili nas odnos do drugega, tudi do nas samih. Po letu dni se nam zdi, da se stvari le obračajo na bolje. Toda, ali si res lahko oddahnemo ali naš najtežje še čaka? Pa ne v smislu številk ali tretjega vala, temveč v razmisleku, kje smo po letu dni kot posamezniki, kot družba in kot država? Je prepričanje, da bo čez nekaj časa tako, kot je nekoč bilo, realno ali iluzorno? Je epidemija priložnost, da najdemo boljše rešitve? Na kakšnih premislekih bi morale temeljiti prihodnje odločitve in ukrepi za spopad s koronavirusom, katere dolgoročne posledice naših dejanj bi morali imeti pred očmi?<p>Na katerih področjih smo uspešnejši, katere skupine ljudi ali področja smo v boju proti virusu pozabili?</p><p><p>Mineva eno leto, od kar je v Sloveniji prisoten koronavirus. Ne le pri nas, povsod po svetu so sledili ukrepi, ki so v iskanju rešitev in premagovanja te nevarnosti dodobra zamajali ustaljeno življenje, pod vprašaj postavili do takrat samoumevne pravice in svoboščine državljanov, preselili naše življenje in delovanje v virtualni svet in na zaslone ter spremenili nas odnos do drugega, tudi do nas samih. Po letu dni se nam zdi, da se stvari le obračajo na bolje. Toda, ali si res lahko oddahnemo ali naš najtežje še čaka? Pa ne v smislu številk ali tretjega vala, temveč v razmisleku, kje smo po letu dni kot posamezniki, kot družba in kot država? Je prepričanje, da bo čez nekaj časa tako, kot je nekoč bilo, realno ali iluzorno? Je epidemija priložnost, da najdemo boljše rešitve? Na kakšnih premislekih bi morale temeljiti prihodnje odločitve in ukrepi za spopad s koronavirusom, katere dolgoročne posledice naših dejanj bi morali imeti pred očmi?</p> <p>V razpravi sodelujejo: filozofinja in sociologinja <strong>prof.</strong> <strong>dr. Renata Salecl</strong> z Inštituta za kriminologijo pri Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani, ki predava tudi na več fakultetah v tujini; glavni ekonomist pri Analitiki Gospodarske zbornice Slovenije <strong>Bojan Ivanc</strong>, antropolog <strong>dr. Dan Podjed</strong> z Inštituta za slovensko narodopisje ZRC SAZU, tudi izredni profesor za področje kulturne in socialne antropologije na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, ter <strong>izr. prof</strong>. <strong>dr. Gregor Starc</strong>, s Fakultete za šport Univerze v Ljubljani, tudi vodja Laboratorija za diagnostiko telesnega in gibalnega razvoja, vodja nacionalnega sistema SLOfit.</p></p> Tue, 09 Mar 2021 09:50:00 +0000 Eno leto koronavirusa: kje smo in kam gremo? Ko je vlada konec januarja nepričakovano odložila podelitev soglasja k razpisu za vpis na visokošolske zavode, je v javnosti završalo. Nekateri so menili, da je to pravzaprav napoved večjega vmešavanja politike v visokošolsko sfero, ki naj bi bila po stari, še v srednji vek segajoči tradiciji vendarle avtonomna. Spet drugi so se spraševali, ali je prav, da letošnjo generacijo maturantov, ki bo morala zrelostni izpit že tako ali tako opravljati v težkih, koronskih razmerah, obremenjujemo še z negotovostjo v zvezi z vpisom na univerze. No, vlada pa je na pomisleke in očitke odgovarjala z argumentom, da je prav epidemija razkrila, kako nam manjka ljudi v nekaterih, za delovanje sodobne družbe ključnih poklicih, in da bo torej treba – raje prej kakor slej – resno premisliti, kakšne profile v našem visokem šolstvu pravzaprav izobražujemo. Na koncu kakšne posebne revolucije sicer ni bilo: povečano je bilo število razpisanih mest na obeh medicinskih fakultetah, na ljubljanski in mariborski, nekaj več bo še študentk in študentov na ljubljanski Fakulteti za računalništvo in informatiko, več bo tudi možnosti za Slovence, ki nimajo slovenskega državljanstva, to pa je za naslednje leto menda vse. A nekatera ključna vprašanja vendarle ostajajo neodgovorjena. Zato smo se v tokratni Intelekti spraševali, kako pravzaprav smiselno zastaviti vpisno politiko na univerze in kakšna znanja tam posredovati študentom, da po diplomi ne bodo le dobili zaposlitev, ki si jih sami želijo, ampak bodo tudi opravljali delo, ki bo tako ali drugače koristilo slovenski družbi. Ubadali smo se še z vprašanjem, ali je pametno, če hočemo mlade ljudi naučiti misliti gibko in z lastno glavo, visoko izobraževanje spremeniti v nekakšen servis gospodarstva? Tudi vprašanju, kako preprečiti beg možganov, se nismo ognili. Vse to in še kaj pa smo pretresali v pogovoru z našimi gosti. To so bili: fizik, direktor Nacionalne agencije Republike Slovenije za kakovost v visokem šolstvu in nekdanji direktor Javne agencije za raziskovalno dejavnost ter nekdanji državni sekretar na Ministrstvu za znanost in tehnologijo, dr. Franci Demšar, pa prof. dr. Tomaž Deželan, ki se na Katedri za analizo politik in javno upravo ljubljanske Fakultete za družbene vede posveča problematiki zaposljivosti diplomantov, nato dr. Janez Krek, redni profesor za področje filozofije edukacije na Pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani, ter, ne nazadnje, sociolog, nekdanji minister za delo, družino in socialne zadeve in med letoma 2013 in 2017 rektor Univerze v Ljubljani, dr. Ivan Svetlik. Z njimi se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: poslopje Univerze v Ljubljani (Goran Dekleva)<p>Naj bodo slovenske univerze servis našega gospodarstva, valilnice kadrov za podjetja v tujini ali kraj vednosti, kjer se mladi ljudje predvsem učijo misliti?</p><p><p>Ko je vlada konec januarja nepričakovano odložila podelitev soglasja k razpisu za vpis na visokošolske zavode, je v javnosti završalo. Nekateri so menili, da je to pravzaprav napoved večjega vmešavanja politike v visokošolsko sfero, ki naj bi bila po stari, še v srednji vek segajoči tradiciji vendarle avtonomna. Spet drugi so se spraševali, ali je prav, da letošnjo generacijo maturantov, ki bo morala zrelostni izpit že tako ali tako opravljati v težkih, koronskih razmerah, obremenjujemo še z negotovostjo v zvezi z vpisom na univerze. No, vlada pa je na pomisleke in očitke odgovarjala z argumentom, da je prav epidemija razkrila, kako nam manjka ljudi v nekaterih, za delovanje sodobne družbe ključnih poklicih, in da bo torej treba – raje prej kakor slej – resno premisliti, kakšne profile v našem visokem šolstvu pravzaprav izobražujemo. Na koncu kakšne posebne revolucije sicer ni bilo: povečano je bilo število razpisanih mest na obeh medicinskih fakultetah, na ljubljanski in mariborski, nekaj več bo še študentk in študentov na ljubljanski Fakulteti za računalništvo in informatiko, več bo tudi možnosti za Slovence, ki nimajo slovenskega državljanstva, to pa je za naslednje leto menda vse.</p> <p>A nekatera ključna vprašanja vendarle ostajajo neodgovorjena. Zato se v tokratni Intelekti sprašujemo, kako pravzaprav smiselno zastaviti vpisno politiko na univerze in kakšna znanja tam posredovati študentom, da po diplomi ne bodo le dobili zaposlitev, ki si jih sami želijo, ampak bodo tudi opravljali delo, ki bo tako ali drugače koristilo slovenski družbi. Ubadamo se še z vprašanjem, ali je pametno, če hočemo mlade ljudi naučiti misliti gibko in z lastno glavo, visoko izobraževanje spremeniti v nekakšen servis gospodarstva? Tudi vprašanju, kako preprečiti beg možganov, se ne ogibamo. Vse to in še kaj pa pretresamo v pogovoru z našimi gosti. To so: fizik, direktor Nacionalne agencije Republike Slovenije za kakovost v visokem šolstvu in nekdanji direktor Javne agencije za raziskovalno dejavnost ter nekdanji državni sekretar na Ministrstvu za znanost in tehnologijo, <strong>dr. Franci Demšar</strong>, pa <strong>prof. dr. Tomaž Deželan</strong>, ki se na Katedri za analizo politik in javno upravo ljubljanske Fakultete za družbene vede posveča problematiki zaposljivosti diplomantov, nato <strong>dr. Janez Krek</strong>, redni profesor za področje filozofije edukacije na Pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani, ter, ne nazadnje, sociolog, nekdanji minister za delo, družino in socialne zadeve in med letoma 2013 in 2017 rektor Univerze v Ljubljani, <strong>dr. Ivan Svetlik</strong>.</p></p> 174757708 RTVSLO – Prvi 3085 clean Ko je vlada konec januarja nepričakovano odložila podelitev soglasja k razpisu za vpis na visokošolske zavode, je v javnosti završalo. Nekateri so menili, da je to pravzaprav napoved večjega vmešavanja politike v visokošolsko sfero, ki naj bi bila po stari, še v srednji vek segajoči tradiciji vendarle avtonomna. Spet drugi so se spraševali, ali je prav, da letošnjo generacijo maturantov, ki bo morala zrelostni izpit že tako ali tako opravljati v težkih, koronskih razmerah, obremenjujemo še z negotovostjo v zvezi z vpisom na univerze. No, vlada pa je na pomisleke in očitke odgovarjala z argumentom, da je prav epidemija razkrila, kako nam manjka ljudi v nekaterih, za delovanje sodobne družbe ključnih poklicih, in da bo torej treba – raje prej kakor slej – resno premisliti, kakšne profile v našem visokem šolstvu pravzaprav izobražujemo. Na koncu kakšne posebne revolucije sicer ni bilo: povečano je bilo število razpisanih mest na obeh medicinskih fakultetah, na ljubljanski in mariborski, nekaj več bo še študentk in študentov na ljubljanski Fakulteti za računalništvo in informatiko, več bo tudi možnosti za Slovence, ki nimajo slovenskega državljanstva, to pa je za naslednje leto menda vse. A nekatera ključna vprašanja vendarle ostajajo neodgovorjena. Zato smo se v tokratni Intelekti spraševali, kako pravzaprav smiselno zastaviti vpisno politiko na univerze in kakšna znanja tam posredovati študentom, da po diplomi ne bodo le dobili zaposlitev, ki si jih sami želijo, ampak bodo tudi opravljali delo, ki bo tako ali drugače koristilo slovenski družbi. Ubadali smo se še z vprašanjem, ali je pametno, če hočemo mlade ljudi naučiti misliti gibko in z lastno glavo, visoko izobraževanje spremeniti v nekakšen servis gospodarstva? Tudi vprašanju, kako preprečiti beg možganov, se nismo ognili. Vse to in še kaj pa smo pretresali v pogovoru z našimi gosti. To so bili: fizik, direktor Nacionalne agencije Republike Slovenije za kakovost v visokem šolstvu in nekdanji direktor Javne agencije za raziskovalno dejavnost ter nekdanji državni sekretar na Ministrstvu za znanost in tehnologijo, dr. Franci Demšar, pa prof. dr. Tomaž Deželan, ki se na Katedri za analizo politik in javno upravo ljubljanske Fakultete za družbene vede posveča problematiki zaposljivosti diplomantov, nato dr. Janez Krek, redni profesor za področje filozofije edukacije na Pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani, ter, ne nazadnje, sociolog, nekdanji minister za delo, družino in socialne zadeve in med letoma 2013 in 2017 rektor Univerze v Ljubljani, dr. Ivan Svetlik. Z njimi se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: poslopje Univerze v Ljubljani (Goran Dekleva)<p>Naj bodo slovenske univerze servis našega gospodarstva, valilnice kadrov za podjetja v tujini ali kraj vednosti, kjer se mladi ljudje predvsem učijo misliti?</p><p><p>Ko je vlada konec januarja nepričakovano odložila podelitev soglasja k razpisu za vpis na visokošolske zavode, je v javnosti završalo. Nekateri so menili, da je to pravzaprav napoved večjega vmešavanja politike v visokošolsko sfero, ki naj bi bila po stari, še v srednji vek segajoči tradiciji vendarle avtonomna. Spet drugi so se spraševali, ali je prav, da letošnjo generacijo maturantov, ki bo morala zrelostni izpit že tako ali tako opravljati v težkih, koronskih razmerah, obremenjujemo še z negotovostjo v zvezi z vpisom na univerze. No, vlada pa je na pomisleke in očitke odgovarjala z argumentom, da je prav epidemija razkrila, kako nam manjka ljudi v nekaterih, za delovanje sodobne družbe ključnih poklicih, in da bo torej treba – raje prej kakor slej – resno premisliti, kakšne profile v našem visokem šolstvu pravzaprav izobražujemo. Na koncu kakšne posebne revolucije sicer ni bilo: povečano je bilo število razpisanih mest na obeh medicinskih fakultetah, na ljubljanski in mariborski, nekaj več bo še študentk in študentov na ljubljanski Fakulteti za računalništvo in informatiko, več bo tudi možnosti za Slovence, ki nimajo slovenskega državljanstva, to pa je za naslednje leto menda vse.</p> <p>A nekatera ključna vprašanja vendarle ostajajo neodgovorjena. Zato se v tokratni Intelekti sprašujemo, kako pravzaprav smiselno zastaviti vpisno politiko na univerze in kakšna znanja tam posredovati študentom, da po diplomi ne bodo le dobili zaposlitev, ki si jih sami želijo, ampak bodo tudi opravljali delo, ki bo tako ali drugače koristilo slovenski družbi. Ubadamo se še z vprašanjem, ali je pametno, če hočemo mlade ljudi naučiti misliti gibko in z lastno glavo, visoko izobraževanje spremeniti v nekakšen servis gospodarstva? Tudi vprašanju, kako preprečiti beg možganov, se ne ogibamo. Vse to in še kaj pa pretresamo v pogovoru z našimi gosti. To so: fizik, direktor Nacionalne agencije Republike Slovenije za kakovost v visokem šolstvu in nekdanji direktor Javne agencije za raziskovalno dejavnost ter nekdanji državni sekretar na Ministrstvu za znanost in tehnologijo, <strong>dr. Franci Demšar</strong>, pa <strong>prof. dr. Tomaž Deželan</strong>, ki se na Katedri za analizo politik in javno upravo ljubljanske Fakultete za družbene vede posveča problematiki zaposljivosti diplomantov, nato <strong>dr. Janez Krek</strong>, redni profesor za področje filozofije edukacije na Pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani, ter, ne nazadnje, sociolog, nekdanji minister za delo, družino in socialne zadeve in med letoma 2013 in 2017 rektor Univerze v Ljubljani, <strong>dr. Ivan Svetlik</strong>.</p></p> Tue, 02 Mar 2021 11:00:00 +0000 Kaj hočemo od visokega šolstva? Zeleni prehod naj bi Evropi do sredine stoletja zagotovil neto ničelne izpuste toplogrednih plinov. A medtem ko se obnovljivi viri energije vse bolj uveljavljajo in postajajo konkurenčni, se vse jasneje kaže potreba po učinkovitem shranjevanju viškov energije. Obnovljivi viri so v pomembni meri odvisni od vremena in zato nepredvidljivi, elektroenergetsko omrežje pa zahteva izredno stabilnost. Kot vse pomembnejša možnost shranjevanja teh viškov elektrike se omenja vodik, ki ima številne prednosti. Možno ga je transportirati po ceveh, uporabiti kot energent v transportu, prav tako bi ga lahko po potrebi spremenila nazaj v elektriko. In vse to brez izpustov toplogrednih plinov in zdravju škodljivih snovi. Sliši se idealno, a v praksi smo od tega cilja še oddaljeni. Danes je skoraj ves vodik proizveden iz fosilnih virov in ta seveda ni ogljično nevtralen. "Sama tehnologija je na pragu zrelosti, tako da tehničnih ovir ni," pravi doc. dr. Gregor Dolanc, vodja odseka za sisteme in vodenje na Institutu "Jožef Stefan". "Problem je cena tega vodika." O prednostih in slabostih vodika, potrebni tehnologiji in infrastrukturi ter o vlogi vodika v evropskem zelenem prehodu, so v Intelekti razmišljali prof. dr. Mihael Sekavčnik s Fakultete za strojništvo UL, izr. prof. dr. Nejc Hodnik, Kemijski inštitut in doc. dr. Gregor Dolanc, IJS. »Tukaj brez resnega premisleka o celotni paradigmi ekonomskega sistema, kateremu so vsi ostali sistemi: od energetskega, izobraževalnega, do zdravstvenega, itd. podrejeni, ne bo šlo,« pa opozarja prof. dr. Mihael Sekavčnik. »Današnji ekonomski model, kot vemo, temelji na ekonomiji rasti na obrestni meri. Obrestno obrestni račun vam pa hitro pokaže, da ste obremenjeni z eksponentno rastjo, ta planet pa eksponentne rasti preprosto ne prenese.« Foto: Pixabay<p>O vodikovih tehnologijah in njihovi vlogi v zelenem prehodu</p><p><p>Zeleni prehod naj bi Evropi do sredine stoletja zagotovil neto ničelne izpuste toplogrednih plinov. A medtem ko se obnovljivi viri energije vse bolj uveljavljajo in postajajo konkurenčni, se vse jasneje kaže potreba po učinkovitem shranjevanju viškov energije. Obnovljivi viri so v pomembni meri odvisni od vremena in zato nepredvidljivi, elektroenergetsko omrežje pa zahteva izredno stabilnost.</p> <p>Kot vse pomembnejša možnost shranjevanja teh viškov elektrike se omenja vodik, ki ima številne prednosti. Možno ga je transportirati po ceveh, uporabiti kot energent v transportu, prav tako bi ga lahko po potrebi spremenila nazaj v elektriko. In vse to brez izpustov toplogrednih plinov in zdravju škodljivih snovi. Sliši se idealno, a v praksi smo od tega cilja še oddaljeni. Danes je skoraj ves vodik proizveden iz fosilnih virov in ta seveda ni ogljično nevtralen.</p> <blockquote><p>"Sama tehnologija je na pragu zrelosti, tako da tehničnih ovir ni," pravi <strong>doc. dr. Gregor Dolanc</strong>, vodja odseka za sisteme in vodenje na Institutu "Jožef Stefan". "Problem je cena tega vodika."</p></blockquote> <p>O prednostih in slabostih vodika, potrebni tehnologiji in infrastrukturi ter o vlogi vodika v evropskem zelenem prehodu, so v Intelekti razmišljali <strong>prof. dr. Mihael Sekavčnik</strong> s Fakultete za strojništvo UL, <strong>izr. prof. dr. Nejc Hodnik</strong>, Kemijski inštitut in doc. dr. Gregor Dolanc, IJS.</p> <blockquote><p>»Tukaj brez resnega premisleka o celotni paradigmi ekonomskega sistema, kateremu so vsi ostali sistemi: od energetskega, izobraževalnega, do zdravstvenega, itd. podrejeni, ne bo šlo,« pa opozarja prof. dr. Mihael Sekavčnik. »Današnji ekonomski model, kot vemo, temelji na ekonomiji rasti na obrestni meri. Obrestno obrestni račun vam pa hitro pokaže, da ste obremenjeni z eksponentno rastjo, ta planet pa eksponentne rasti preprosto ne prenese.«</p></blockquote></p> 174755133 RTVSLO – Prvi 2810 clean Zeleni prehod naj bi Evropi do sredine stoletja zagotovil neto ničelne izpuste toplogrednih plinov. A medtem ko se obnovljivi viri energije vse bolj uveljavljajo in postajajo konkurenčni, se vse jasneje kaže potreba po učinkovitem shranjevanju viškov energije. Obnovljivi viri so v pomembni meri odvisni od vremena in zato nepredvidljivi, elektroenergetsko omrežje pa zahteva izredno stabilnost. Kot vse pomembnejša možnost shranjevanja teh viškov elektrike se omenja vodik, ki ima številne prednosti. Možno ga je transportirati po ceveh, uporabiti kot energent v transportu, prav tako bi ga lahko po potrebi spremenila nazaj v elektriko. In vse to brez izpustov toplogrednih plinov in zdravju škodljivih snovi. Sliši se idealno, a v praksi smo od tega cilja še oddaljeni. Danes je skoraj ves vodik proizveden iz fosilnih virov in ta seveda ni ogljično nevtralen. "Sama tehnologija je na pragu zrelosti, tako da tehničnih ovir ni," pravi doc. dr. Gregor Dolanc, vodja odseka za sisteme in vodenje na Institutu "Jožef Stefan". "Problem je cena tega vodika." O prednostih in slabostih vodika, potrebni tehnologiji in infrastrukturi ter o vlogi vodika v evropskem zelenem prehodu, so v Intelekti razmišljali prof. dr. Mihael Sekavčnik s Fakultete za strojništvo UL, izr. prof. dr. Nejc Hodnik, Kemijski inštitut in doc. dr. Gregor Dolanc, IJS. »Tukaj brez resnega premisleka o celotni paradigmi ekonomskega sistema, kateremu so vsi ostali sistemi: od energetskega, izobraževalnega, do zdravstvenega, itd. podrejeni, ne bo šlo,« pa opozarja prof. dr. Mihael Sekavčnik. »Današnji ekonomski model, kot vemo, temelji na ekonomiji rasti na obrestni meri. Obrestno obrestni račun vam pa hitro pokaže, da ste obremenjeni z eksponentno rastjo, ta planet pa eksponentne rasti preprosto ne prenese.« Foto: Pixabay<p>O vodikovih tehnologijah in njihovi vlogi v zelenem prehodu</p><p><p>Zeleni prehod naj bi Evropi do sredine stoletja zagotovil neto ničelne izpuste toplogrednih plinov. A medtem ko se obnovljivi viri energije vse bolj uveljavljajo in postajajo konkurenčni, se vse jasneje kaže potreba po učinkovitem shranjevanju viškov energije. Obnovljivi viri so v pomembni meri odvisni od vremena in zato nepredvidljivi, elektroenergetsko omrežje pa zahteva izredno stabilnost.</p> <p>Kot vse pomembnejša možnost shranjevanja teh viškov elektrike se omenja vodik, ki ima številne prednosti. Možno ga je transportirati po ceveh, uporabiti kot energent v transportu, prav tako bi ga lahko po potrebi spremenila nazaj v elektriko. In vse to brez izpustov toplogrednih plinov in zdravju škodljivih snovi. Sliši se idealno, a v praksi smo od tega cilja še oddaljeni. Danes je skoraj ves vodik proizveden iz fosilnih virov in ta seveda ni ogljično nevtralen.</p> <blockquote><p>"Sama tehnologija je na pragu zrelosti, tako da tehničnih ovir ni," pravi <strong>doc. dr. Gregor Dolanc</strong>, vodja odseka za sisteme in vodenje na Institutu "Jožef Stefan". "Problem je cena tega vodika."</p></blockquote> <p>O prednostih in slabostih vodika, potrebni tehnologiji in infrastrukturi ter o vlogi vodika v evropskem zelenem prehodu, so v Intelekti razmišljali <strong>prof. dr. Mihael Sekavčnik</strong> s Fakultete za strojništvo UL, <strong>izr. prof. dr. Nejc Hodnik</strong>, Kemijski inštitut in doc. dr. Gregor Dolanc, IJS.</p> <blockquote><p>»Tukaj brez resnega premisleka o celotni paradigmi ekonomskega sistema, kateremu so vsi ostali sistemi: od energetskega, izobraževalnega, do zdravstvenega, itd. podrejeni, ne bo šlo,« pa opozarja prof. dr. Mihael Sekavčnik. »Današnji ekonomski model, kot vemo, temelji na ekonomiji rasti na obrestni meri. Obrestno obrestni račun vam pa hitro pokaže, da ste obremenjeni z eksponentno rastjo, ta planet pa eksponentne rasti preprosto ne prenese.«</p></blockquote></p> Tue, 23 Feb 2021 09:10:00 +0000 Zeleni vodik bi lahko pokril četrtino globalnih energetskih potreb Kako vseprisotno je spolno nadlegovanje, da se dogaja vsak dan, da je to torej problematika, ki je vpeta v vse družbene sfere in strukture nam je, upamo da, postalo jasno tudi pri nas. S sicer kar triletnim zamikom od gibanja #metoo, zdaj pa nadvse aktualnega v balkanski regiji #nisamtrazila, kjer so se z izkušnjami spolnega nadlegovanja najprej oglasile igralke, novinarke, nato pa se je to izjemno hitro razširilo na pričevanja žensk vseh poklicev. V Sloveniji smo že leta 2018 zagnali akcijo #jaztudi, v okviru katere Inštitut 8. marec še danes zbira pričevanja o spolnem nasilju in zlorabi. V tokratni Intelekti tudi o tem, zakaj je spolno nadlegovanje oziroma nasilje družbeni problem, ki so ga v največji meri deležne ženske, zakaj se žrtve spolnega nasilja za prijavo ne odločajo prej in pogosteje – statistika EU kaže, da je policiji prijavljenih le 14 % primerov posilstva, kar pomeni, da je posilstvo eno izmed najmanj prijavljenih kaznivih dejanj. In še - zakaj je v našo zakonodajo potrebno implementirati model »ja pomeni ja« in zakaj smo v neki točki vsi soodgovorni za nasilje v družbi, tudi spolno. <p>"Ne le otroci in najstnice, niti odrasli ljudje ne prepoznavajo spolnega nasilja"</p><p><p>Kako vseprisotno je spolno nadlegovanje, da se dogaja vsak dan, da je to torej problematika, ki je vpeta v vse družbene sfere in strukture nam je, upamo da, postalo jasno tudi pri nas. S sicer kar triletnim zamikom od gibanja <strong>#metoo</strong>, zdaj pa nadvse aktualnega v balkanski regiji <strong>#nisamtrazila</strong>, kjer so se z izkušnjami spolnega nadlegovanja najprej oglasile igralke, novinarke, nato pa se je to izjemno hitro razširilo na pričevanja žensk vseh poklicev. V Sloveniji smo že leta 2018 zagnali akcijo <strong>#jaztudi</strong>, v okviru katere <strong>Inštitut 8. marec</strong> še danes zbira pričevanja o spolnem nasilju in zlorabi. Anonimna pričevanja. Pri nas se je javno, z imenom in priimkom, izpostavila le igralka <strong>Mia Skrbinac</strong>. Če se je zdelo enostavno podpirati #metoo v nekem oddaljenem Hollywoodu, a se hkrati obnašati, kot, da se pri nas to ne dogaja, vsaj ne v takšnem obsegu, zdaj <strong>#nisisama</strong> ne moremo in niti ne smemo preslišati niti v Sloveniji.</p> <p><strong>#nisisama</strong> - pa res ni sama? So žrtve spolnega nasilja, ki se izpostavijo, zares podprte s strani javnosti, v svojem delovnem okolju?</p> <p>V tokratni Intelekti tudi o tem, zakaj je spolno nadlegovanje oziroma nasilje družbeni problem, ki so ga v največji meri deležne ženske, zakaj se žrtve spolnega nasilja za prijavo  ne odločajo prej in pogosteje – statistika EU kaže, da je policiji prijavljenih le 14 % primerov posilstva, kar pomeni, da je posilstvo eno izmed najmanj prijavljenih kaznivih dejanj. In še -  zakaj je v našo zakonodajo potrebno implementirati model »ja pomeni ja« in zakaj smo v neki točki vsi soodgovorni za nasilje v družbi, tudi spolno. Z nami bodo gostje:</p> <ul> <li><strong>Petra Meterc - </strong>članica Inštituta 8. marec</li> <li><strong>Simona Rebolj - </strong>publicistka</li> <li><strong>Katja Zabukovec Kerin</strong> - predsednica Društva za nenasilno komunikacijo</li> </ul> <p>&nbsp;</p></p> 174754236 RTVSLO – Prvi 2904 clean Kako vseprisotno je spolno nadlegovanje, da se dogaja vsak dan, da je to torej problematika, ki je vpeta v vse družbene sfere in strukture nam je, upamo da, postalo jasno tudi pri nas. S sicer kar triletnim zamikom od gibanja #metoo, zdaj pa nadvse aktualnega v balkanski regiji #nisamtrazila, kjer so se z izkušnjami spolnega nadlegovanja najprej oglasile igralke, novinarke, nato pa se je to izjemno hitro razširilo na pričevanja žensk vseh poklicev. V Sloveniji smo že leta 2018 zagnali akcijo #jaztudi, v okviru katere Inštitut 8. marec še danes zbira pričevanja o spolnem nasilju in zlorabi. V tokratni Intelekti tudi o tem, zakaj je spolno nadlegovanje oziroma nasilje družbeni problem, ki so ga v največji meri deležne ženske, zakaj se žrtve spolnega nasilja za prijavo ne odločajo prej in pogosteje – statistika EU kaže, da je policiji prijavljenih le 14 % primerov posilstva, kar pomeni, da je posilstvo eno izmed najmanj prijavljenih kaznivih dejanj. In še - zakaj je v našo zakonodajo potrebno implementirati model »ja pomeni ja« in zakaj smo v neki točki vsi soodgovorni za nasilje v družbi, tudi spolno. <p>"Ne le otroci in najstnice, niti odrasli ljudje ne prepoznavajo spolnega nasilja"</p><p><p>Kako vseprisotno je spolno nadlegovanje, da se dogaja vsak dan, da je to torej problematika, ki je vpeta v vse družbene sfere in strukture nam je, upamo da, postalo jasno tudi pri nas. S sicer kar triletnim zamikom od gibanja <strong>#metoo</strong>, zdaj pa nadvse aktualnega v balkanski regiji <strong>#nisamtrazila</strong>, kjer so se z izkušnjami spolnega nadlegovanja najprej oglasile igralke, novinarke, nato pa se je to izjemno hitro razširilo na pričevanja žensk vseh poklicev. V Sloveniji smo že leta 2018 zagnali akcijo <strong>#jaztudi</strong>, v okviru katere <strong>Inštitut 8. marec</strong> še danes zbira pričevanja o spolnem nasilju in zlorabi. Anonimna pričevanja. Pri nas se je javno, z imenom in priimkom, izpostavila le igralka <strong>Mia Skrbinac</strong>. Če se je zdelo enostavno podpirati #metoo v nekem oddaljenem Hollywoodu, a se hkrati obnašati, kot, da se pri nas to ne dogaja, vsaj ne v takšnem obsegu, zdaj <strong>#nisisama</strong> ne moremo in niti ne smemo preslišati niti v Sloveniji.</p> <p><strong>#nisisama</strong> - pa res ni sama? So žrtve spolnega nasilja, ki se izpostavijo, zares podprte s strani javnosti, v svojem delovnem okolju?</p> <p>V tokratni Intelekti tudi o tem, zakaj je spolno nadlegovanje oziroma nasilje družbeni problem, ki so ga v največji meri deležne ženske, zakaj se žrtve spolnega nasilja za prijavo  ne odločajo prej in pogosteje – statistika EU kaže, da je policiji prijavljenih le 14 % primerov posilstva, kar pomeni, da je posilstvo eno izmed najmanj prijavljenih kaznivih dejanj. In še -  zakaj je v našo zakonodajo potrebno implementirati model »ja pomeni ja« in zakaj smo v neki točki vsi soodgovorni za nasilje v družbi, tudi spolno. Z nami bodo gostje:</p> <ul> <li><strong>Petra Meterc - </strong>članica Inštituta 8. marec</li> <li><strong>Simona Rebolj - </strong>publicistka</li> <li><strong>Katja Zabukovec Kerin</strong> - predsednica Društva za nenasilno komunikacijo</li> </ul> <p>&nbsp;</p></p> Tue, 16 Feb 2021 09:10:00 +0000 Ali smo za spolno nadlegovanje/nasilje soodgovorni vsi v družbi? Viktor Kobal, Taras Birsa, Martin Vrenko, Miloš, Bojan Kos. Vsaj dve od teh imen sta trenutno zelo 'in'. Govorimo namreč o fikcijskih inšpektorjih, ki v slovenskem prostoru razrešujejo zločine in umore. Ne samo bralci, tudi gledalci so v zadnjih letih prišli na svoj račun, saj so lahko spremljali Jezero, Ekipa Bled, V imenu ljudstva (zadnji dve sicer nista posneti po knjigi) in seveda aktualna Primeri inšpektorja Vrenka. Ljubitelji kriminalnih romanov se ne sprašujejo, ali gre za visoko ali zgolj šund literaturo, ampak jo preprosto vzljubijo ali ne. Stroka – po drugi strani – si ni vedno enotna, kakšen je odnos do trivialne literature. Kako sploh valorizirati kriminalko, smo morda priča prevrednotenju in valorizaciji tega žanra pri nas? Več o tem v Intelekti, ki jo je pripravila Tina Lamovšek. Foto: Televizija Slovenija<p>Kriminalni roman je že od nekdaj nihal med šundom in visoko literaturo.</p><p><p>Viktor Kobal, Taras Birsa, Martin Vrenko, Miloš, Bojan Kos. Vsaj dve od teh imen sta trenutno zelo 'in'. Govorimo namreč o fikcijskih inšpektorjih, ki v slovenskem prostoru razrešujejo zločine in umore. Ne samo bralci, tudi gledalci so v zadnjih letih prišli na svoj račun, saj so lahko spremljali Jezero, Ekipa Bled, V imenu ljudstva (zadnji dve sicer nista posneti po knjigi) in seveda aktualna Primeri inšpektorja Vrenka. Ljubitelji kriminalnih romanov se ne sprašujejo, ali gre za visoko ali zgolj šund literaturo, ampak jo preprosto vzljubijo ali ne. Stroka – po drugi strani – si ni vedno enotna, kakšen je odnos do trivialne literature. Kako sploh valorizirati kriminalko, smo morda priča prevrednotenju in valorizaciji tega žanra pri nas? </p> <p>Čeprav se bomo v članku posvečali romanu, bomo vseeno nekaj besed namenili seriji. Začnimo pri aktualnem, o kritiki, polemiki, zakaj v mariborskem okolju inšpektor Vrenko in drugi nimajo štajerskega narečja. Naj spomnimo, da je bil pri Jezeru težava slab zvok in nerazumljiv dialog. Treba je gledati širšo sliko, pravi <strong>glavni urednik Cankarjeve založbe, publicist, literarni kritik in sodelavec pri podkastu O.B.O.D. dr. Aljoša Harlamov</strong>: »Predvsem je tu pomembno, da obe kriminalki, obe seriji zdaj orjeta neko ledino. Vendarle se tukaj zdaj slovenski gledalec prvič navaja na serijo v slovenščini, na to, da gledamo žanrsko serijo v slovenščini, in to je samo dobro. Moramo iti prek nekaj poskusov napak dobrih izdelkov. Bralci ob izidu (Olje na balkonu je izšlo leta 2007, op.a.) niso takoj popadli romane Avgusta Demšarja pa ga mogoče zdaj za nazaj. Imam podatke, da se na primer tudi kompleti njegovih prvih treh knjig prodajajo precej bolje, kot bi recimo kdo pričakoval, posebej pa bolje za neke knjige, ki so izšle že pred več kot desetletjem. Bralci tukaj znova odkrivajo slovensko kriminalko, zdaj pa morajo tudi gledalci nekako odkriti slovenski žanr in se tudi tukaj navaditi. jaz mislim, da glede na produkcijo, sijajnost produkcije, tudi igro nekaterih, fotografijo RTV ustvarja neko publiko, ki se bo z vsako serijo manj pritoževala, seveda pa bo treba vedno poskrbeti za to visoko kakovost produkcije, ne nazadnje tudi v književnosti. Bralcev se ne bo dalo vleči za nos; več ko bo ponudbe, bolj bodo pravzaprav postali izbirčni, nekateri bolj za Vrenka, nekateri bolj za Birso. To samo prispeva nekaj dobrega, moram reči, da je pravzaprav odlično, da se lahko odločam o dveh kakovostnih serijah. </p> <p>Kriminalka prinaša razkrinkovalno pripoved in bistvo njene lepote je – tako <strong>literarna zgodovinarka, literarna teoretičarka, redna profesorica za slovensko književnost na ljubljanski Filozofski fakulteti dr. Alojzija Zupan Sosič</strong> – prav v tem, da lahko bralec izredno sodeluje v njej. Dobra kriminalka ti daje indice, s katerimi te ves čas vabi, da ti sam interpretiraš, kaj se je zgodilo, rekonstruiraš pripoved o zločinu, kdo je ubil oziroma storil neki zločin in zakaj. Morda so prav zato bralci kriminalk eni izmed bolj strastnih, saj nenehno iščejo napake, pomanjkljivosti, nedoslednosti. </p> <p>Slovenski žanrski kriminalni bazen vsebuje še veliko več, kot le Demšarja in Goloba, v tem žanru so se preizkusili Ljuba Prenner, Vladimir P. Štefanec, Maja Novak, Branko Gradišnik, Franček Rudolf, Igor Karlovšek in še kdo. Tudi dandanes najdemo avtorje in avtorice, ki so skočili na ta vlak priljubljenosti, pisatelje in pisateljice, ki se drugače ne bi spuščali na področje žanrskega romana. A prav poplava številnih avtorjev bo ločila zrno od plevela. <strong>Pisatelj Avgust Demšar</strong> bi namesto konkurence uporabil prispodobo: »Vidim to kot eno velikansko kočijo, v in na kateri je naloženo vse, kar sestavlja naš žanr, kar je bilo napisano. Vsi glavni junaki tam sedijo, vsi zapleti so tam, dogajalna okolja so tam, in to je en veliki voz slovenske žanrske literature. Vanj pa smo vpreženi vsi mi, ki jo pišemo. In vsi skupaj to kočijo počasi vlečemo nekam naprej. Več kot nas bo, več kot se nam jih bo pridružilo, laže bomo ta voz žanrske krimi literature pripeljali nekam naprej in višje.« </p> <p>Tudi <strong>avtor</strong> štirih romanov z inšpektorjem Tarasom Birso <strong>Tadej Golob </strong>je prepričan, da ima več od tega, če jih je čim več in da je panoga čim močnejša: »Seveda čutim zunanji pritisk, si pa v tekmovanju boljši, ker se trudiš biti boljši od tistega, s katerim tekmuješ. Ljudje začnejo to dojemati širše, da nisi edini pisec kriminalk, da nekaj že mora biti na tem, če se več ljudi ukvarja s tem.« Tako nekako, če ste sami v tem, boste sicer vedno prvi, preprosto zato, ker ne bo drugega, tretje… Človek se težko veseli tega. »Prvi na vasi je lahko biti, prvi v mestu pa malce težje,« sklene misel Golob. </p></p> 174751677 RTVSLO – Prvi 3508 clean Viktor Kobal, Taras Birsa, Martin Vrenko, Miloš, Bojan Kos. Vsaj dve od teh imen sta trenutno zelo 'in'. Govorimo namreč o fikcijskih inšpektorjih, ki v slovenskem prostoru razrešujejo zločine in umore. Ne samo bralci, tudi gledalci so v zadnjih letih prišli na svoj račun, saj so lahko spremljali Jezero, Ekipa Bled, V imenu ljudstva (zadnji dve sicer nista posneti po knjigi) in seveda aktualna Primeri inšpektorja Vrenka. Ljubitelji kriminalnih romanov se ne sprašujejo, ali gre za visoko ali zgolj šund literaturo, ampak jo preprosto vzljubijo ali ne. Stroka – po drugi strani – si ni vedno enotna, kakšen je odnos do trivialne literature. Kako sploh valorizirati kriminalko, smo morda priča prevrednotenju in valorizaciji tega žanra pri nas? Več o tem v Intelekti, ki jo je pripravila Tina Lamovšek. Foto: Televizija Slovenija<p>Kriminalni roman je že od nekdaj nihal med šundom in visoko literaturo.</p><p><p>Viktor Kobal, Taras Birsa, Martin Vrenko, Miloš, Bojan Kos. Vsaj dve od teh imen sta trenutno zelo 'in'. Govorimo namreč o fikcijskih inšpektorjih, ki v slovenskem prostoru razrešujejo zločine in umore. Ne samo bralci, tudi gledalci so v zadnjih letih prišli na svoj račun, saj so lahko spremljali Jezero, Ekipa Bled, V imenu ljudstva (zadnji dve sicer nista posneti po knjigi) in seveda aktualna Primeri inšpektorja Vrenka. Ljubitelji kriminalnih romanov se ne sprašujejo, ali gre za visoko ali zgolj šund literaturo, ampak jo preprosto vzljubijo ali ne. Stroka – po drugi strani – si ni vedno enotna, kakšen je odnos do trivialne literature. Kako sploh valorizirati kriminalko, smo morda priča prevrednotenju in valorizaciji tega žanra pri nas? </p> <p>Čeprav se bomo v članku posvečali romanu, bomo vseeno nekaj besed namenili seriji. Začnimo pri aktualnem, o kritiki, polemiki, zakaj v mariborskem okolju inšpektor Vrenko in drugi nimajo štajerskega narečja. Naj spomnimo, da je bil pri Jezeru težava slab zvok in nerazumljiv dialog. Treba je gledati širšo sliko, pravi <strong>glavni urednik Cankarjeve založbe, publicist, literarni kritik in sodelavec pri podkastu O.B.O.D. dr. Aljoša Harlamov</strong>: »Predvsem je tu pomembno, da obe kriminalki, obe seriji zdaj orjeta neko ledino. Vendarle se tukaj zdaj slovenski gledalec prvič navaja na serijo v slovenščini, na to, da gledamo žanrsko serijo v slovenščini, in to je samo dobro. Moramo iti prek nekaj poskusov napak dobrih izdelkov. Bralci ob izidu (Olje na balkonu je izšlo leta 2007, op.a.) niso takoj popadli romane Avgusta Demšarja pa ga mogoče zdaj za nazaj. Imam podatke, da se na primer tudi kompleti njegovih prvih treh knjig prodajajo precej bolje, kot bi recimo kdo pričakoval, posebej pa bolje za neke knjige, ki so izšle že pred več kot desetletjem. Bralci tukaj znova odkrivajo slovensko kriminalko, zdaj pa morajo tudi gledalci nekako odkriti slovenski žanr in se tudi tukaj navaditi. jaz mislim, da glede na produkcijo, sijajnost produkcije, tudi igro nekaterih, fotografijo RTV ustvarja neko publiko, ki se bo z vsako serijo manj pritoževala, seveda pa bo treba vedno poskrbeti za to visoko kakovost produkcije, ne nazadnje tudi v književnosti. Bralcev se ne bo dalo vleči za nos; več ko bo ponudbe, bolj bodo pravzaprav postali izbirčni, nekateri bolj za Vrenka, nekateri bolj za Birso. To samo prispeva nekaj dobrega, moram reči, da je pravzaprav odlično, da se lahko odločam o dveh kakovostnih serijah. </p> <p>Kriminalka prinaša razkrinkovalno pripoved in bistvo njene lepote je – tako <strong>literarna zgodovinarka, literarna teoretičarka, redna profesorica za slovensko književnost na ljubljanski Filozofski fakulteti dr. Alojzija Zupan Sosič</strong> – prav v tem, da lahko bralec izredno sodeluje v njej. Dobra kriminalka ti daje indice, s katerimi te ves čas vabi, da ti sam interpretiraš, kaj se je zgodilo, rekonstruiraš pripoved o zločinu, kdo je ubil oziroma storil neki zločin in zakaj. Morda so prav zato bralci kriminalk eni izmed bolj strastnih, saj nenehno iščejo napake, pomanjkljivosti, nedoslednosti. </p> <p>Slovenski žanrski kriminalni bazen vsebuje še veliko več, kot le Demšarja in Goloba, v tem žanru so se preizkusili Ljuba Prenner, Vladimir P. Štefanec, Maja Novak, Branko Gradišnik, Franček Rudolf, Igor Karlovšek in še kdo. Tudi dandanes najdemo avtorje in avtorice, ki so skočili na ta vlak priljubljenosti, pisatelje in pisateljice, ki se drugače ne bi spuščali na področje žanrskega romana. A prav poplava številnih avtorjev bo ločila zrno od plevela. <strong>Pisatelj Avgust Demšar</strong> bi namesto konkurence uporabil prispodobo: »Vidim to kot eno velikansko kočijo, v in na kateri je naloženo vse, kar sestavlja naš žanr, kar je bilo napisano. Vsi glavni junaki tam sedijo, vsi zapleti so tam, dogajalna okolja so tam, in to je en veliki voz slovenske žanrske literature. Vanj pa smo vpreženi vsi mi, ki jo pišemo. In vsi skupaj to kočijo počasi vlečemo nekam naprej. Več kot nas bo, več kot se nam jih bo pridružilo, laže bomo ta voz žanrske krimi literature pripeljali nekam naprej in višje.« </p> <p>Tudi <strong>avtor</strong> štirih romanov z inšpektorjem Tarasom Birso <strong>Tadej Golob </strong>je prepričan, da ima več od tega, če jih je čim več in da je panoga čim močnejša: »Seveda čutim zunanji pritisk, si pa v tekmovanju boljši, ker se trudiš biti boljši od tistega, s katerim tekmuješ. Ljudje začnejo to dojemati širše, da nisi edini pisec kriminalk, da nekaj že mora biti na tem, če se več ljudi ukvarja s tem.« Tako nekako, če ste sami v tem, boste sicer vedno prvi, preprosto zato, ker ne bo drugega, tretje… Človek se težko veseli tega. »Prvi na vasi je lahko biti, prvi v mestu pa malce težje,« sklene misel Golob. </p></p> Tue, 09 Feb 2021 07:00:00 +0000 Bosta inšpektor Martin Vrenko in inšpektor Taras Birsa kdaj delala na skupnem primeru? V tokratni Intelekti smo govorili o pomenu javnega prostora, o vlogi urbanizma in o posledicah neoliberalizma v mestih. Ali je mesto kot prostor svobode še vedno enako dostopno vsem družbenih skupinam pod enakimi pogoji ali pa tudi mestni urbanizem vse bolj podlega kapitalu in tržni dopadljivosti? Kako se je zaradi epidemije spremenila vloga javnega prostora? Z gosti Alenko Korenjak, Matevžem Grando, Klemnom Ploštajnerjem in dr. Milošem Koscem smo iskali odgovor tudi na spraševanje o tem, v kakšnih mestih si v prihodnje sploh želimo živeti.<p>Ali je mesto kot prostor svobode še vedno dostopno vsem pod enakimi pogoji ali vse bolj podlega kapitalu ter tržni dopadljivosti? </p><p><p>“Če je mesto lepo, še ne pomeni, da se imajo vsi v njem fajn!” so leta 2016 zapisali uporabniki in uporabnice tovarne Rog. Danes je slednja porušena, uporabnice in uporabniki pa izgnani. Dogodek bo v tokratni Intelekti služil kot izhodišče za pogovor o pomenu javnega prostora, o vlogi urbanizma in za razpravo o posledicah neoliberalizma v mestih.  Z gosti bomo iskali odgovor na spraševanje o tem, v kakšnih mestih si v prihodnje sploh želimo živeti. So to zgolj lepa, čista in urejena mesta, všečna tržni logiki ali mesta polna heterogenosti in strpnega sobivanja; takšna, kjer imajo možnost bivanja in participacije vsi pod enakimi pogoji? Kaj je o mestih razgalila epidemija in ali smo se iz tega česa naučili? Svoje poglede bodo predstavili arhitekt in publicist <strong>dr. Miloš Kosec</strong>, sociolog in predavatelj na Fakulteti za družbene vede<strong> Klemen Ploštajner</strong>, arhitektka in vodja društva prostoRož <strong>Alenka Korenjak</strong> in arhitekt ter sourednik revije Outsider <strong>Matevž Granda</strong>.</p></p> 174750581 RTVSLO – Prvi 3011 clean V tokratni Intelekti smo govorili o pomenu javnega prostora, o vlogi urbanizma in o posledicah neoliberalizma v mestih. Ali je mesto kot prostor svobode še vedno enako dostopno vsem družbenih skupinam pod enakimi pogoji ali pa tudi mestni urbanizem vse bolj podlega kapitalu in tržni dopadljivosti? Kako se je zaradi epidemije spremenila vloga javnega prostora? Z gosti Alenko Korenjak, Matevžem Grando, Klemnom Ploštajnerjem in dr. Milošem Koscem smo iskali odgovor tudi na spraševanje o tem, v kakšnih mestih si v prihodnje sploh želimo živeti.<p>Ali je mesto kot prostor svobode še vedno dostopno vsem pod enakimi pogoji ali vse bolj podlega kapitalu ter tržni dopadljivosti? </p><p><p>“Če je mesto lepo, še ne pomeni, da se imajo vsi v njem fajn!” so leta 2016 zapisali uporabniki in uporabnice tovarne Rog. Danes je slednja porušena, uporabnice in uporabniki pa izgnani. Dogodek bo v tokratni Intelekti služil kot izhodišče za pogovor o pomenu javnega prostora, o vlogi urbanizma in za razpravo o posledicah neoliberalizma v mestih.  Z gosti bomo iskali odgovor na spraševanje o tem, v kakšnih mestih si v prihodnje sploh želimo živeti. So to zgolj lepa, čista in urejena mesta, všečna tržni logiki ali mesta polna heterogenosti in strpnega sobivanja; takšna, kjer imajo možnost bivanja in participacije vsi pod enakimi pogoji? Kaj je o mestih razgalila epidemija in ali smo se iz tega česa naučili? Svoje poglede bodo predstavili arhitekt in publicist <strong>dr. Miloš Kosec</strong>, sociolog in predavatelj na Fakulteti za družbene vede<strong> Klemen Ploštajner</strong>, arhitektka in vodja društva prostoRož <strong>Alenka Korenjak</strong> in arhitekt ter sourednik revije Outsider <strong>Matevž Granda</strong>.</p></p> Tue, 02 Feb 2021 09:10:00 +0000 Pravica do mesta Slovenska knjižna založba je nenavadna dvoživka. V številnih primerih je seveda tipičen gospodarski akter, ki svoj izdajateljski program oblikuje tako, da bo na knjižnem trgu čim lažje našla čim več kupcev in kovala čim večji dobiček. No, po drugi plati pa je lahko družbeno nepogrešljiv medij, ki skupnosti vsega dveh milijonov slovensko govorečih omogoča, da ostaja v živem stiku z najbolj izvirnimi, kompleksnimi in tehtnimi dosežki v domačih in tujih poljih umetnosti in znanosti, kar je slej ko prej poslanstvo, ki ga ni mogoče ustrezno prevesti v strogo ekonomsko govorico zelenih oziroma rdečih bilančnih številk. To napetost med iskanjem zasebnega dobička in zasledovanjem javnega dobrega potem s subvencijami del, v katerih potencialnem izidu prepozna široko družbeno korist, skuša ublažiti JAK, Javna agencija za knjigo Republike Slovenije, vendar javna sredstva ne morejo spremeniti dejstva, da je v okolju, kjer samo še 51 odstotkov odraslih prebere vsaj eno knjigo na leto, knjižni trg že v splošnem majhen, no, trg zahtevnejših knjig pa malodane miniaturen. Majhnosti trga navkljub je izdajateljev knjig na Slovenskem ogromno in segajo od pravih založniških velikank, kakršna je Mladinska knjiga, do stotin samozaložnikov, ki izdajo kvečjemu po en naslov na leto. Ogromno je tudi novih del, ki malodane brez premora prihajajo na police naših knjigarnah – v predkoronskih časih smo, na primer, vsako leto lahko pričakovali okoli 3500 svežih naslovov. Razumljivo je, da je intelektualni in estetski potencial, vpisan v številne med njimi, zanemarljiv, a če drži, da je sto Salierijev potrebnih za enega Mozarta, tedaj je jasno, da ob malovrednem dračju vsako leto vendarle dobimo tudi absolutno nepogrešljive knjige, ki nas bodo hranile še leta in desetletja. In če zdaj pogledamo, kje pravzaprav izhajajo literarna oziroma znanstvena dela, za katera se zdi, da kratko malo nimajo omejenega roka trajanja, tedaj opazimo, da jih nenavadno veliko prihaja izpod okrilja tako imenovanih majhnih založb, se pravi tistih izdajateljskih hiš, ki bolj kakor na dobiček, ki ga zasledujejo s pomočjo večjega števila zaposlenih, stavijo na entuziazem peščice sodelavcev, ki so za majhen denar pripravljeni iz leta v leto oblikovati intelektualno in estetsko izzivalen knjižni program, ki naj – donkihotsko, ali ne – premika meje vednosti v naši družbi. Prav tem založbam, njihovemu poslanstvu in težavam, s katerimi se soočajo, smo se posvetili v tokratni Intelekti, ko smo pred mikrofonom gostili pesnika in urednika založbe LUD Šerpa, Primoža Čučnika, pa pesnico in urednico založbe VigeVageKnjige, Anjo Golob, potem nekdanjega glavnega urednika založbe Mladinska knjiga in danes rednega profesorja na Oddelku za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Miho Kovača, ter, ne nazadnje, prihajajočega urednika založbe KUD Logos in docenta na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Alena Širco. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva<p>Zakaj slovenska kulturna krajina nujno potrebuje majhne založbe, ki ponujajo intelektualno in estetsko zahteven, izrazito nekomercialen knjižni program?</p><p><p>Slovenska knjižna založba je nenavadna dvoživka. V številnih primerih je seveda tipičen gospodarski akter, ki svoj izdajateljski program oblikuje tako, da bo na knjižnem trgu čim lažje našla čim več kupcev in kovala čim večji dobiček. No, po drugi plati pa je lahko družbeno nepogrešljiv medij, ki skupnosti vsega dveh milijonov slovensko govorečih omogoča, da ostaja v živem stiku z najbolj izvirnimi, kompleksnimi in tehtnimi dosežki v domačih in tujih poljih umetnosti in znanosti, kar je slej ko prej poslanstvo, ki ga ni mogoče ustrezno prevesti v strogo ekonomsko govorico zelenih oziroma rdečih bilančnih številk. To napetost med iskanjem zasebnega dobička in zasledovanjem javnega dobrega potem s subvencijami del, v katerih potencialnem izidu prepozna široko družbeno korist, skuša ublažiti JAK, Javna agencija za knjigo Republike Slovenije, vendar javna sredstva ne morejo spremeniti dejstva, da je v okolju, kjer samo še 51 odstotkov odraslih prebere vsaj eno knjigo na leto, knjižni trg že v splošnem majhen, no, trg zahtevnejših knjig pa malodane miniaturen.</p> <p>Majhnosti trga navkljub je izdajateljev knjig na Slovenskem ogromno in segajo od pravih založniških velikank, kakršna je Mladinska knjiga, do stotin samozaložnikov, ki izdajo kvečjemu po en naslov na leto. Ogromno je tudi novih del, ki malodane brez premora prihajajo na police naših knjigarn – v predkoronskih časih smo, na primer, vsako leto lahko pričakovali okoli 3500 svežih naslovov. Razumljivo je, da je intelektualni in estetski potencial, vpisan v številne med njimi, zanemarljiv, a če drži, da je sto Salierijev potrebnih za enega Mozarta, tedaj je jasno, da ob malovrednem dračju vsako leto vendarle dobimo tudi absolutno nepogrešljive knjige, ki nas bodo hranile še leta in desetletja.</p> <p>In če zdaj pogledamo, kje pravzaprav izhajajo literarna oziroma znanstvena dela, za katera se zdi, da kratko malo nimajo omejenega roka trajanja, tedaj opazimo, da jih nenavadno veliko prihaja izpod okrilja tako imenovanih majhnih založb, se pravi tistih izdajateljskih hiš, ki bolj kakor na dobiček, ki ga zasledujejo s pomočjo večjega števila zaposlenih, stavijo na entuziazem peščice sodelavcev, ki so za majhen denar pripravljeni iz leta v leto oblikovati intelektualno in estetsko izzivalen knjižni program, ki naj – donkihotsko, ali ne – premika meje vednosti v naši družbi. Prav tem založbam, njihovemu poslanstvu in težavam, s katerimi se soočajo, se posvečamo v tokratni Intelekti, ko pred mikrofonom gostimo pesnika in urednika založbe LUD Šerpa, <strong>Primoža Čučnika</strong>, pa pesnico in urednico založbe VigeVageKnjige, <strong>Anjo Golob</strong>, potem nekdanjega glavnega urednika založbe Mladinska knjiga in danes rednega profesorja na Oddelku za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo ljubljanske Filozofske fakultete, <strong>dr. Miho Kovača</strong>, ter, ne nazadnje, prihajajočega urednika založbe KUD Logos in docenta na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo ljubljanske Filozofske fakultete, <strong>dr. Alena Širco</strong>.</p></p> 174748892 RTVSLO – Prvi 2862 clean Slovenska knjižna založba je nenavadna dvoživka. V številnih primerih je seveda tipičen gospodarski akter, ki svoj izdajateljski program oblikuje tako, da bo na knjižnem trgu čim lažje našla čim več kupcev in kovala čim večji dobiček. No, po drugi plati pa je lahko družbeno nepogrešljiv medij, ki skupnosti vsega dveh milijonov slovensko govorečih omogoča, da ostaja v živem stiku z najbolj izvirnimi, kompleksnimi in tehtnimi dosežki v domačih in tujih poljih umetnosti in znanosti, kar je slej ko prej poslanstvo, ki ga ni mogoče ustrezno prevesti v strogo ekonomsko govorico zelenih oziroma rdečih bilančnih številk. To napetost med iskanjem zasebnega dobička in zasledovanjem javnega dobrega potem s subvencijami del, v katerih potencialnem izidu prepozna široko družbeno korist, skuša ublažiti JAK, Javna agencija za knjigo Republike Slovenije, vendar javna sredstva ne morejo spremeniti dejstva, da je v okolju, kjer samo še 51 odstotkov odraslih prebere vsaj eno knjigo na leto, knjižni trg že v splošnem majhen, no, trg zahtevnejših knjig pa malodane miniaturen. Majhnosti trga navkljub je izdajateljev knjig na Slovenskem ogromno in segajo od pravih založniških velikank, kakršna je Mladinska knjiga, do stotin samozaložnikov, ki izdajo kvečjemu po en naslov na leto. Ogromno je tudi novih del, ki malodane brez premora prihajajo na police naših knjigarnah – v predkoronskih časih smo, na primer, vsako leto lahko pričakovali okoli 3500 svežih naslovov. Razumljivo je, da je intelektualni in estetski potencial, vpisan v številne med njimi, zanemarljiv, a če drži, da je sto Salierijev potrebnih za enega Mozarta, tedaj je jasno, da ob malovrednem dračju vsako leto vendarle dobimo tudi absolutno nepogrešljive knjige, ki nas bodo hranile še leta in desetletja. In če zdaj pogledamo, kje pravzaprav izhajajo literarna oziroma znanstvena dela, za katera se zdi, da kratko malo nimajo omejenega roka trajanja, tedaj opazimo, da jih nenavadno veliko prihaja izpod okrilja tako imenovanih majhnih založb, se pravi tistih izdajateljskih hiš, ki bolj kakor na dobiček, ki ga zasledujejo s pomočjo večjega števila zaposlenih, stavijo na entuziazem peščice sodelavcev, ki so za majhen denar pripravljeni iz leta v leto oblikovati intelektualno in estetsko izzivalen knjižni program, ki naj – donkihotsko, ali ne – premika meje vednosti v naši družbi. Prav tem založbam, njihovemu poslanstvu in težavam, s katerimi se soočajo, smo se posvetili v tokratni Intelekti, ko smo pred mikrofonom gostili pesnika in urednika založbe LUD Šerpa, Primoža Čučnika, pa pesnico in urednico založbe VigeVageKnjige, Anjo Golob, potem nekdanjega glavnega urednika založbe Mladinska knjiga in danes rednega profesorja na Oddelku za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Miho Kovača, ter, ne nazadnje, prihajajočega urednika založbe KUD Logos in docenta na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Alena Širco. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva<p>Zakaj slovenska kulturna krajina nujno potrebuje majhne založbe, ki ponujajo intelektualno in estetsko zahteven, izrazito nekomercialen knjižni program?</p><p><p>Slovenska knjižna založba je nenavadna dvoživka. V številnih primerih je seveda tipičen gospodarski akter, ki svoj izdajateljski program oblikuje tako, da bo na knjižnem trgu čim lažje našla čim več kupcev in kovala čim večji dobiček. No, po drugi plati pa je lahko družbeno nepogrešljiv medij, ki skupnosti vsega dveh milijonov slovensko govorečih omogoča, da ostaja v živem stiku z najbolj izvirnimi, kompleksnimi in tehtnimi dosežki v domačih in tujih poljih umetnosti in znanosti, kar je slej ko prej poslanstvo, ki ga ni mogoče ustrezno prevesti v strogo ekonomsko govorico zelenih oziroma rdečih bilančnih številk. To napetost med iskanjem zasebnega dobička in zasledovanjem javnega dobrega potem s subvencijami del, v katerih potencialnem izidu prepozna široko družbeno korist, skuša ublažiti JAK, Javna agencija za knjigo Republike Slovenije, vendar javna sredstva ne morejo spremeniti dejstva, da je v okolju, kjer samo še 51 odstotkov odraslih prebere vsaj eno knjigo na leto, knjižni trg že v splošnem majhen, no, trg zahtevnejših knjig pa malodane miniaturen.</p> <p>Majhnosti trga navkljub je izdajateljev knjig na Slovenskem ogromno in segajo od pravih založniških velikank, kakršna je Mladinska knjiga, do stotin samozaložnikov, ki izdajo kvečjemu po en naslov na leto. Ogromno je tudi novih del, ki malodane brez premora prihajajo na police naših knjigarn – v predkoronskih časih smo, na primer, vsako leto lahko pričakovali okoli 3500 svežih naslovov. Razumljivo je, da je intelektualni in estetski potencial, vpisan v številne med njimi, zanemarljiv, a če drži, da je sto Salierijev potrebnih za enega Mozarta, tedaj je jasno, da ob malovrednem dračju vsako leto vendarle dobimo tudi absolutno nepogrešljive knjige, ki nas bodo hranile še leta in desetletja.</p> <p>In če zdaj pogledamo, kje pravzaprav izhajajo literarna oziroma znanstvena dela, za katera se zdi, da kratko malo nimajo omejenega roka trajanja, tedaj opazimo, da jih nenavadno veliko prihaja izpod okrilja tako imenovanih majhnih založb, se pravi tistih izdajateljskih hiš, ki bolj kakor na dobiček, ki ga zasledujejo s pomočjo večjega števila zaposlenih, stavijo na entuziazem peščice sodelavcev, ki so za majhen denar pripravljeni iz leta v leto oblikovati intelektualno in estetsko izzivalen knjižni program, ki naj – donkihotsko, ali ne – premika meje vednosti v naši družbi. Prav tem založbam, njihovemu poslanstvu in težavam, s katerimi se soočajo, se posvečamo v tokratni Intelekti, ko pred mikrofonom gostimo pesnika in urednika založbe LUD Šerpa, <strong>Primoža Čučnika</strong>, pa pesnico in urednico založbe VigeVageKnjige, <strong>Anjo Golob</strong>, potem nekdanjega glavnega urednika založbe Mladinska knjiga in danes rednega profesorja na Oddelku za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo ljubljanske Filozofske fakultete, <strong>dr. Miho Kovača</strong>, ter, ne nazadnje, prihajajočega urednika založbe KUD Logos in docenta na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo ljubljanske Filozofske fakultete, <strong>dr. Alena Širco</strong>.</p></p> Tue, 26 Jan 2021 09:10:00 +0000 Ko iz majhnega raste veliko Naj gre za izide ameriških predsedniških volitev, pandemijo covida-19, koristi cepljenja ali podnebne spremembe, danes lahko o vsaki temi slišimo povsem nasprotujoče si trditve. Alternativne resnice so v vzponu in imajo že povsem realen vpliv na vrsto osebnih, političnih in družbenih odločitev. Kaj napaja njihovo razraščanje ter kaj nam lahko povejo o današnjem trenutku in našem odnosu do vednosti, v tokratni Intelekti razmišljajo filozofinja in sociologinja prof. dr. Renata Salecl, filozof izr. prof. dr. Tomaž Grušovnik in sociologinja prof. dr. Ksenija Vidmar Horvat. Foto: Pixabay/Cdd20<p>Kaj nam vzpon alternativnih resnic lahko pove o današnjem trenutku, družbenih odnosih in našem odnosu do resnice?</p><p><p>Naj gre za izide ameriških predsedniških volitev, pandemijo covida-19, koristi cepljenja ali podnebne spremembe, danes lahko o vsaki temi slišimo povsem nasprotujoče si trditve. Alternativne resnice so v vzponu in imajo že povsem realen vpliv na vrsto osebnih, političnih in družbenih odločitev. Kaj napaja njihovo razraščanje ter kaj nam lahko povejo o današnjem trenutku in našem odnosu do vednosti, v tokratni Intelekti razmišljajo filozofinja in sociologinja <strong>prof. dr. Renata Salecl</strong>, ki se je pred kratkim tej temi posvetila v knjigi <em>Strast do nevednosti</em>, filozof <strong>izr.</strong> <strong>prof. dr. Tomaž Grušovnik</strong>, ki je o nevednosti razmišljal v svoji sveži knjigi<em> Hotena nevednost</em> in sociologinja <strong>prof. dr. Ksenija Vidmar Horvat</strong>.</p> <p>Nedvomno je širjenje alternativnih resnic v znatni meri omogočil svetovni splet in še posebej družbena omrežja, ki so svojo ekonomijo utemeljila na spletnem obisku, številu klikov in všečkov ter zbiranju podatkov. Kvantiteta ima jasno prednost pred kvaliteto. Spletne vsebine so tako ne glede na svojo konkretno vsebino podrejene temu, da pritegnejo pozornost. Z vsakim letom je splet bolj gost, tekma za pozornost pa ostrejša. V spletnem hrupu je torej potrebno biti udaren. Ljudje pa se bolj odzivamo na stvari, ki nas nagovorijo po čustveni strani kot po racionalni, in spet bolj na negativne čustvene dražljaje kot na pozitivne. Eskalacija negativnih čustev na spletu je v takih okoliščinah skorajda samoumevna. Alternativne resnice pa nedvomno zelo uspešno sprožajo močna čustva, zaradi česar imajo avtomatično določeno prednost.</p> <p>A ne glede na to, kako pomembna je realna spletna infrastruktura za širjenje alternativnih resnic, se pomembni vzroki njihove privlačnosti skrivajo v globljih družbenih spremembah, ki jih je v zadnjih desetletjih prinesel neoliberalizem. Možnosti za uveljavljanje v realnem svetu so vse težje in nepredvidljive. Pridobljeno znanje ne zadošča za dolgo, kariere ni več mogoče načrtovati, poklici, ki so nekdaj prinesli določen ugled, danes nimajo več veljave. "Posameznik se mora vse bolj sam odločati o tem, čemu verjame, oziroma se odloča znotraj svojega mehurčka. Zato se je pojavil večji dvom, kot je bil nekdaj prisoten v splošni javnosti, " poudarja prof. dr. Renata Salecl. "Ampak to, kaj je resnica in kaj ne, je poganjalo človeštvo že od samih začetkov in tu kakih velikih sprememb ni."</p> <p>Alternativne resnice v tem kontekstu ne zadevajo toliko vprašanja, kaj je dejansko resnica, ampak so v prvi vrsti eden od možnih vzvodov za doseganje družbene prepoznavnosti.</p> <p>"Raziskava na Danskem in v ZDA je pokazala, kako mnogi, ki strastno širijo neresnice in teorije zarote po spletu, ne verjamejo v svoje lastne teorije. Gre predvsem za užitek, ki ga prinese manipuliranje in potrditev znotraj lastne skupine, da imaš veliko všečkov. Ali na drugi strani, da si nekoga ranil, da je nekdo nate reagiral. Ta užitek, ta čustva igrajo tako pomembno vlogo, da vprašanje, kaj je res in kaj ne, postaja sekundarno celo v skupinah, ki strastno širijo lažne novice, " še pravi Renata Salecl.</p></p> 174747235 RTVSLO – Prvi 2912 clean Naj gre za izide ameriških predsedniških volitev, pandemijo covida-19, koristi cepljenja ali podnebne spremembe, danes lahko o vsaki temi slišimo povsem nasprotujoče si trditve. Alternativne resnice so v vzponu in imajo že povsem realen vpliv na vrsto osebnih, političnih in družbenih odločitev. Kaj napaja njihovo razraščanje ter kaj nam lahko povejo o današnjem trenutku in našem odnosu do vednosti, v tokratni Intelekti razmišljajo filozofinja in sociologinja prof. dr. Renata Salecl, filozof izr. prof. dr. Tomaž Grušovnik in sociologinja prof. dr. Ksenija Vidmar Horvat. Foto: Pixabay/Cdd20<p>Kaj nam vzpon alternativnih resnic lahko pove o današnjem trenutku, družbenih odnosih in našem odnosu do resnice?</p><p><p>Naj gre za izide ameriških predsedniških volitev, pandemijo covida-19, koristi cepljenja ali podnebne spremembe, danes lahko o vsaki temi slišimo povsem nasprotujoče si trditve. Alternativne resnice so v vzponu in imajo že povsem realen vpliv na vrsto osebnih, političnih in družbenih odločitev. Kaj napaja njihovo razraščanje ter kaj nam lahko povejo o današnjem trenutku in našem odnosu do vednosti, v tokratni Intelekti razmišljajo filozofinja in sociologinja <strong>prof. dr. Renata Salecl</strong>, ki se je pred kratkim tej temi posvetila v knjigi <em>Strast do nevednosti</em>, filozof <strong>izr.</strong> <strong>prof. dr. Tomaž Grušovnik</strong>, ki je o nevednosti razmišljal v svoji sveži knjigi<em> Hotena nevednost</em> in sociologinja <strong>prof. dr. Ksenija Vidmar Horvat</strong>.</p> <p>Nedvomno je širjenje alternativnih resnic v znatni meri omogočil svetovni splet in še posebej družbena omrežja, ki so svojo ekonomijo utemeljila na spletnem obisku, številu klikov in všečkov ter zbiranju podatkov. Kvantiteta ima jasno prednost pred kvaliteto. Spletne vsebine so tako ne glede na svojo konkretno vsebino podrejene temu, da pritegnejo pozornost. Z vsakim letom je splet bolj gost, tekma za pozornost pa ostrejša. V spletnem hrupu je torej potrebno biti udaren. Ljudje pa se bolj odzivamo na stvari, ki nas nagovorijo po čustveni strani kot po racionalni, in spet bolj na negativne čustvene dražljaje kot na pozitivne. Eskalacija negativnih čustev na spletu je v takih okoliščinah skorajda samoumevna. Alternativne resnice pa nedvomno zelo uspešno sprožajo močna čustva, zaradi česar imajo avtomatično določeno prednost.</p> <p>A ne glede na to, kako pomembna je realna spletna infrastruktura za širjenje alternativnih resnic, se pomembni vzroki njihove privlačnosti skrivajo v globljih družbenih spremembah, ki jih je v zadnjih desetletjih prinesel neoliberalizem. Možnosti za uveljavljanje v realnem svetu so vse težje in nepredvidljive. Pridobljeno znanje ne zadošča za dolgo, kariere ni več mogoče načrtovati, poklici, ki so nekdaj prinesli določen ugled, danes nimajo več veljave. "Posameznik se mora vse bolj sam odločati o tem, čemu verjame, oziroma se odloča znotraj svojega mehurčka. Zato se je pojavil večji dvom, kot je bil nekdaj prisoten v splošni javnosti, " poudarja prof. dr. Renata Salecl. "Ampak to, kaj je resnica in kaj ne, je poganjalo človeštvo že od samih začetkov in tu kakih velikih sprememb ni."</p> <p>Alternativne resnice v tem kontekstu ne zadevajo toliko vprašanja, kaj je dejansko resnica, ampak so v prvi vrsti eden od možnih vzvodov za doseganje družbene prepoznavnosti.</p> <p>"Raziskava na Danskem in v ZDA je pokazala, kako mnogi, ki strastno širijo neresnice in teorije zarote po spletu, ne verjamejo v svoje lastne teorije. Gre predvsem za užitek, ki ga prinese manipuliranje in potrditev znotraj lastne skupine, da imaš veliko všečkov. Ali na drugi strani, da si nekoga ranil, da je nekdo nate reagiral. Ta užitek, ta čustva igrajo tako pomembno vlogo, da vprašanje, kaj je res in kaj ne, postaja sekundarno celo v skupinah, ki strastno širijo lažne novice, " še pravi Renata Salecl.</p></p> Tue, 19 Jan 2021 09:00:00 +0000 Bitke za resnico, vojne za vpliv Epidemija covida ni grožnja le telesnemu zdravju, ampak ogroža tudi duševno zdravje in vpliva na počutje. Korona je sprožila zdravstveno, politično in ekonomsko krizo. Ob izgubi delovnega mesta in zdravja, je še hujša izguba bližnjega. V Sloveniji 3.000 umrlih, po svetu že 2.000.000 (12. 1. 21). Za ljudi, ki jih je covid kakorkoli prizadel, je stiska realna in otipljiva. Strah in negotovost, omejenost socialnih stikov in zaskrbljenost zaradi zaostrenih ekonomskih razmer vplivajo na vsakdanje življenje slehernega človeka. Covid nas je zaznamoval. »Strah bo ostal,« pravi klinični psiholog dr. Tristan Rigler (Psihiatrična klinika Ljubljana). V oddaji Intelekta tokrat o psiholoških posledicah covida. Sodelujejo še psihologinja in raziskovalka doc. dr. Kaja Damnjanović (Filozofska fakulteta Beograd), psiholog in mladi raziskovalec Žan Lep (Filozofska fakulteta Ljubljana) in psihiater prof. dr. Peter Pregelj (Medicinska fakulteta Ljubljana). Oddajo je pripravil Iztok Konc. Foto: Engin_Akyurd/ Pixabay<p>Ljudi je covid prizadel; nekatere zelo realno in zelo otipljivo. Kakšne so in še bodo psihološke posledice epidemije?</p><p><p>Epidemija covida ni grožnja le telesnemu zdravju, ampak ogroža tudi duševno zdravje in vpliva na počutje. Korona je sprožila zdravstveno, politično in ekonomsko krizo. Ob izgubi delovnega mesta in zdravja je še hujša izguba bližnjega. V Sloveniji 3000 umrlih, po svetu 2.000.000 (12. 1. 21). Za ljudi, ki jih je covid kakor koli prizadel, je stiska realna in otipljiva. Strah in negotovost, omejenost medosebnih stikov in zaskrbljenost zaradi zaostrenih ekonomskih razmer vplivajo na vsakdanje življenje slehernega človeka. Covid nas je zaznamoval. "Strah bo ostal," pravi klinični psiholog dr. <strong>Tristan Rigler</strong> (Psihiatrična klinika Ljubljana). V oddaji Intelekta tokrat o psiholoških posledicah covida. Sodelujejo še psihologinja in raziskovalka doc. dr. <strong>Kaja Damnjanović</strong> (Filozofska fakulteta Beograd), psiholog in mladi raziskovalec <strong>Žan Lep</strong> (Filozofska fakulteta Ljubljana) in psihiater prof. dr. <strong>Peter Pregelj</strong> (Medicinska fakulteta Ljubljana).</p> <p><strong>Ljudi je covid prizadel; nekatere zelo realno in zelo otipljivo. Dr. Kaja Damnjanović:</strong><br /> Če me že vprašate – sem zelo vzdržljiva in potrpežljiva. Nisem ženska, ki teče na kratke proge, zame bi bila idealna disciplina maraton. Na začetku sem si rekla, da med epidemijo ne bom mogla ničesar storiti in da bom morala ostati doma. To me ni motilo, saj tudi sicer ne hodim veliko ven. Zelo težko pa mi je bilo, ko so za covidom hudo zboleli člani moje družine, v bolnišnici pa zanje ni bilo več prostora. K sreči smo našli rešitev in zdaj je z njimi vse v redu.<br /> Poleg bolezni mojih bližnjih me je najbolj prizadelo, ko sem začutila, da so se ljudje odtujili drug od drugega. Do oktobra se mi je zdelo, da so ločeni samo fizično, od takrat pa se mi zdi, da so zaprti tudi psihično. Tega sem se res prestrašila. Vznemirilo me je.</p> <p><strong>Korona nas je že spremenila, pravi dr. Damnjanovićeva. Živimo v novi realnosti, v drugačni realnosti, ali je to nova normalnost?</strong><br /> Začeli so govoriti o novi normalnosti. Zame kot psihologinjo je bil to pravi izziv. Prav ničesar nam namreč ni treba sprejeti za "novo normalnost". Popolnoma drugače bo v psihičnem smislu, saj vendar ne vemo, koliko časa bo to še trajalo. Živimo namreč v obdobju, ko gre vse zelo hitro. Zdi se nam, da epidemija traja že zelo dolgo; ko pa bo minila, se nam bo zdelo, da je bila krajša. Težavne dogodke po navadi namreč kmalu pozabimo. Menim, da se bomo hitro vrnili k svojemu prejšnjemu življenju; k stvarem, ki so nas razveseljevale, in ne nazadnje tudi k vsemu, kar smo bili prisiljeni delati. Vse v življenju seveda ni lepo.</p> <p><strong>Velika pričakovanja, da bomo zaradi koronakrize spoznali, kaj je v življenju zares pomembno, se ne bodo uresničila. </strong><br /> Velika pričakovanja, da bomo zaradi coronakrize spoznali, kaj je v življenju zares pomembno, se ne bodo uresničila. Raziskave in literatura tega namreč ne potrjujejo. Žal ne bo nikakršnega razsvetljenja ‒ in tudi ni treba. Ko bo obdobje covida minilo, bi bilo idealno, če bi nekaj časa živeli v nekakšnem sanatoriju. Če bi nam, ko bo epidemija za nami, kdo rekel: najprej se spočijte, privoščite si počitek; vendar takega luksuza ne bo doživel nihče.<br /> Čeprav ne morem točno predvideti, menim, da nam bo brez virusa psihično laže, vendar bodo posledice ostale. Na teh temeljih bomo morali zgraditi novo življenje. Kot psihologinja razumem, da se ljudje bojijo, vendar družbe ne more povezovati strah. To ne sme biti osnovno načelo.</p> <p>Oddajo smo oblikovali strokovnjaki in radijci: Kaja Damnjanović, Lidija Hartman, Vladimir Jovanović, Žan Lep, Rudi Pančur, Peter Pregelj, Tristan Rigler in Iztok Konc. Vir podatkov, uporabljenih v oddaji, je spletna stran NIJZ, Covid-19 Sledilnik in monografija Psihologija Pandemije, ki je izšla pri Znanstveni založbi Filozofske fakultete v Ljubljani; njen sourednik je sogovornik v oddaji Žan Lep.</p> <p>Intelekta je dosegljiva na spletni strani radioprvi.si in v aplikacijah za podkaste.</p></p> 174745585 RTVSLO – Prvi 2604 clean Epidemija covida ni grožnja le telesnemu zdravju, ampak ogroža tudi duševno zdravje in vpliva na počutje. Korona je sprožila zdravstveno, politično in ekonomsko krizo. Ob izgubi delovnega mesta in zdravja, je še hujša izguba bližnjega. V Sloveniji 3.000 umrlih, po svetu že 2.000.000 (12. 1. 21). Za ljudi, ki jih je covid kakorkoli prizadel, je stiska realna in otipljiva. Strah in negotovost, omejenost socialnih stikov in zaskrbljenost zaradi zaostrenih ekonomskih razmer vplivajo na vsakdanje življenje slehernega človeka. Covid nas je zaznamoval. »Strah bo ostal,« pravi klinični psiholog dr. Tristan Rigler (Psihiatrična klinika Ljubljana). V oddaji Intelekta tokrat o psiholoških posledicah covida. Sodelujejo še psihologinja in raziskovalka doc. dr. Kaja Damnjanović (Filozofska fakulteta Beograd), psiholog in mladi raziskovalec Žan Lep (Filozofska fakulteta Ljubljana) in psihiater prof. dr. Peter Pregelj (Medicinska fakulteta Ljubljana). Oddajo je pripravil Iztok Konc. Foto: Engin_Akyurd/ Pixabay<p>Ljudi je covid prizadel; nekatere zelo realno in zelo otipljivo. Kakšne so in še bodo psihološke posledice epidemije?</p><p><p>Epidemija covida ni grožnja le telesnemu zdravju, ampak ogroža tudi duševno zdravje in vpliva na počutje. Korona je sprožila zdravstveno, politično in ekonomsko krizo. Ob izgubi delovnega mesta in zdravja je še hujša izguba bližnjega. V Sloveniji 3000 umrlih, po svetu 2.000.000 (12. 1. 21). Za ljudi, ki jih je covid kakor koli prizadel, je stiska realna in otipljiva. Strah in negotovost, omejenost medosebnih stikov in zaskrbljenost zaradi zaostrenih ekonomskih razmer vplivajo na vsakdanje življenje slehernega človeka. Covid nas je zaznamoval. "Strah bo ostal," pravi klinični psiholog dr. <strong>Tristan Rigler</strong> (Psihiatrična klinika Ljubljana). V oddaji Intelekta tokrat o psiholoških posledicah covida. Sodelujejo še psihologinja in raziskovalka doc. dr. <strong>Kaja Damnjanović</strong> (Filozofska fakulteta Beograd), psiholog in mladi raziskovalec <strong>Žan Lep</strong> (Filozofska fakulteta Ljubljana) in psihiater prof. dr. <strong>Peter Pregelj</strong> (Medicinska fakulteta Ljubljana).</p> <p><strong>Ljudi je covid prizadel; nekatere zelo realno in zelo otipljivo. Dr. Kaja Damnjanović:</strong><br /> Če me že vprašate – sem zelo vzdržljiva in potrpežljiva. Nisem ženska, ki teče na kratke proge, zame bi bila idealna disciplina maraton. Na začetku sem si rekla, da med epidemijo ne bom mogla ničesar storiti in da bom morala ostati doma. To me ni motilo, saj tudi sicer ne hodim veliko ven. Zelo težko pa mi je bilo, ko so za covidom hudo zboleli člani moje družine, v bolnišnici pa zanje ni bilo več prostora. K sreči smo našli rešitev in zdaj je z njimi vse v redu.<br /> Poleg bolezni mojih bližnjih me je najbolj prizadelo, ko sem začutila, da so se ljudje odtujili drug od drugega. Do oktobra se mi je zdelo, da so ločeni samo fizično, od takrat pa se mi zdi, da so zaprti tudi psihično. Tega sem se res prestrašila. Vznemirilo me je.</p> <p><strong>Korona nas je že spremenila, pravi dr. Damnjanovićeva. Živimo v novi realnosti, v drugačni realnosti, ali je to nova normalnost?</strong><br /> Začeli so govoriti o novi normalnosti. Zame kot psihologinjo je bil to pravi izziv. Prav ničesar nam namreč ni treba sprejeti za "novo normalnost". Popolnoma drugače bo v psihičnem smislu, saj vendar ne vemo, koliko časa bo to še trajalo. Živimo namreč v obdobju, ko gre vse zelo hitro. Zdi se nam, da epidemija traja že zelo dolgo; ko pa bo minila, se nam bo zdelo, da je bila krajša. Težavne dogodke po navadi namreč kmalu pozabimo. Menim, da se bomo hitro vrnili k svojemu prejšnjemu življenju; k stvarem, ki so nas razveseljevale, in ne nazadnje tudi k vsemu, kar smo bili prisiljeni delati. Vse v življenju seveda ni lepo.</p> <p><strong>Velika pričakovanja, da bomo zaradi koronakrize spoznali, kaj je v življenju zares pomembno, se ne bodo uresničila. </strong><br /> Velika pričakovanja, da bomo zaradi coronakrize spoznali, kaj je v življenju zares pomembno, se ne bodo uresničila. Raziskave in literatura tega namreč ne potrjujejo. Žal ne bo nikakršnega razsvetljenja ‒ in tudi ni treba. Ko bo obdobje covida minilo, bi bilo idealno, če bi nekaj časa živeli v nekakšnem sanatoriju. Če bi nam, ko bo epidemija za nami, kdo rekel: najprej se spočijte, privoščite si počitek; vendar takega luksuza ne bo doživel nihče.<br /> Čeprav ne morem točno predvideti, menim, da nam bo brez virusa psihično laže, vendar bodo posledice ostale. Na teh temeljih bomo morali zgraditi novo življenje. Kot psihologinja razumem, da se ljudje bojijo, vendar družbe ne more povezovati strah. To ne sme biti osnovno načelo.</p> <p>Oddajo smo oblikovali strokovnjaki in radijci: Kaja Damnjanović, Lidija Hartman, Vladimir Jovanović, Žan Lep, Rudi Pančur, Peter Pregelj, Tristan Rigler in Iztok Konc. Vir podatkov, uporabljenih v oddaji, je spletna stran NIJZ, Covid-19 Sledilnik in monografija Psihologija Pandemije, ki je izšla pri Znanstveni založbi Filozofske fakultete v Ljubljani; njen sourednik je sogovornik v oddaji Žan Lep.</p> <p>Intelekta je dosegljiva na spletni strani radioprvi.si in v aplikacijah za podkaste.</p></p> Tue, 12 Jan 2021 08:10:00 +0000 »Ničesar nam ni treba vzeti za novo normalnost.« Instagram že dolgo ni samo kanal, kjer objavljamo hipne trenutke svojega vsakdanjega življenja, temveč so nekateri v njem prepoznali tudi orodje za prodajo in promocijo. Tudi umetnosti. Številni ustvarjalci, predvsem imamo tu v mislih vizualne umetnike, lahko tako neposredno pritegnejo svoje občinstvo, ne da bi čakali galerista, ki bi jim omogočil razstavo, na kateri bi se predstavili ljudem. Pred časom so v članku na spletni strani CNNa zapisali, da je Instagram predrugačil način prodaje in promocije umetnosti, kot ga poznamo iz 60ih let prejšnjega stoletja, ko se začeli množično prirejati umetniške sejme. Pomena Instagrama pa da se začenjajo zavedati tudi večje galerije in ostali veliki igralci s področja umetnosti. Nič nenavadnega namreč ni, da tudi največje zbiratelje najdemo na Instagramu in da se tam pravzaprav nahajajo že bodoči zbiratelji, s katerimi je treba vzpostaviti odnose zdaj. Instagram pravzaprav od umetnika ali umetnice zahteva, da izstopa s svojim umetniškim delom, se poveže z ljudmi na bolj intimni ravni, sebe in svoja dela pa morajo seveda predstaviti na vizualno privlačen način. Več o umetnosti, ki se predstavlja na Instagramu, o demokratizaciji umetnosti, o primerjavi med všečki in strokovnim mnenjem v današnji Intelekti, ki jo je pripravila Tina Lamovšek. foto: Niko Obran <p>Za številne (likovne) umetnike je Instagram odskočna deska </p><p><p>Instagram že dolgo ni samo kanal, na katerem objavljamo hipne trenutke svojega vsakdanjega življenja, temveč so nekateri v njem prepoznali tudi orodje za prodajo in promocijo. Tudi umetnosti. Številni ustvarjalci, predvsem imamo tu v mislih vizualne umetnike, lahko tako neposredno pritegnejo svoje občinstvo, ne da bi čakali galerista, ki bi jim omogočil razstavo, na kateri bi se predstavili ljudem. Pred časom so v članku na spletni strani CNN-a zapisali, da je Instagram predrugačil način prodaje in promocije umetnosti, kot ga poznamo iz 60. let prejšnjega stoletja, ko so začeli množično prirejati umetniške sejme. Pomena Instagrama pa se začenjajo zavedati tudi večje galerije in drugi veliki igralci s področja umetnosti. Nič nenavadnega namreč ni, da tudi največje zbiratelje najdemo na Instagramu in da so tam pravzaprav prisotni že bodoči zbiratelji, s katerimi je treba vzpostaviti odnose zdaj. Instagram pravzaprav od umetnika ali umetnice zahteva, naj izstopa s svojim umetniškim delom, se poveže z ljudmi na bolj intimni ravni, sebe in svoja dela pa morajo seveda predstaviti na vizualno privlačen način.</p> <p>Instagram, ki nagovarja naše čute z vizualnimi dražljaji, je že od svojega začetka deloval kot neskončen fotoalbum. Na njem pogosto opazimo selfieje ali sebke, utrinke s potovanj, slastne in umetelno pripravljene jedi, hišne ljubljenčke, poleg tega pa je to družbeno omrežje postalo tudi orodje za razvoj podjetništva. To je spoznala tudi <strong>ilustratorka Alja Horvat</strong>, ki je tako prišla do obetavne kariere. Pohvali se lahko s sodelovanjem z domačimi in tujimi znamkami, kot so Barcaffe, Anthropologie, Renault, Urban Outfitters in Vichy. Štiriindvajsetletnica se je lani znašla na lestvici prestižne revije Forbes 30 najvplivnejših, najprepoznavnejših posameznikov s potencialom pod starostjo 30 let, in sicer v kategoriji umetnosti in mode. Prisotnost na Instagramu je dandanes že običajna, pove Alja Horvat: "Ravno zadnjič sem se pogovarjala z eno galeristko, ki je govorila o tem, da so tudi galerije na Instagramu in da tudi galerije iščejo prek Instagrama nove umetnike. Prav tako jih kontaktirajo kupci prek Instagrama, predvsem mlajša generacija. Najprej pogledaš na družbenih omrežjih. Vedno, ko slišim za kakšno podjetje, 'pofejsbukam' ali pogledam na Instagramu. Nekako smo navajeni na to."</p> <blockquote><p>"Račun na Instagramu sem si ustvarila zato, ker sem ugotovila, da večina umetnikov tu tudi objavlja svoja dela, predvsem zato, ker je IG vizualna platforma." – Alja Horvat</p></blockquote> <p>Instagram je tako za njo oziroma njeno kariero postal pomembna odskočna deska. Tako kot tudi za številne druge, ki so se pridružili temu novemu valu samouresničenih instagramovskih umetnikov, ki si utirajo svojo pot v svet umetnosti na spletu. V preteklosti so morali umetniki čakati na galerijo, da je razstavila njihova dela. Če sploh. Tudi dostop do razstave ni bil namenjen vsakomur. Zdaj lahko umetniki na Instagramu pokažejo ljudem, kar koli in kadar koli želijo. Je pa tudi res, da družbena omrežja za nas ustvarjajo mehurčke, v katerih smo s podobno mislečimi, dobivamo sporočila, ki sodijo v naše razmišljanje, slog življenja, hobije, službo … Torej lahko rečemo, da algoritmi za nas poiščejo umetnost, ki naj bi nam bila všeč, ne pa da mi poiščemo umetnost. <strong>Antropolog dr. Dan Podjed</strong> o tem: "Problem je, ker se dejansko še bolj zapiramo v svoje medijske mehurčke, v informacijske oblačke in ostajamo tam in potem ne vidimo ničesar drugega. Če recimo pogledate neko umetnino Alje Horvat, vam bosta Facebook ali Instagram seveda ponudila nekaj podobnega, ravno tako Google, in potem se v bistvu vse bolj oži naš interes, naša smer razmišljanja, namesto da bi si širili obzorja. Mislim, da je dobro, da imamo strokovnjake, ki za nas izberejo neke nove zamisli, ki nam pokažejo nekaj, kar ni v našem mehurčku, da nam skratka odpirajo obzorja. Jaz mislim, da je to bistvo kritikov, kuratorjev, tistih, ki nam pokažejo, kaj je pravzaprav lepo, tistih, ki nas vzgajajo, zdaj pa nas vzgajajo umetniki sami direktno prek Instagrama, pravzaprav je Instagram naš vzgojitelj."</p> <p>Družabna omrežja tudi olajšajo iskanje ciljnega občinstva, meni <strong>ameriški pisatelj, predavatelj in umetnostni zgodovinar dr. Noah Charney</strong>: "V preteklosti oziroma v času pred družbenimi omrežji bi, če bi imeli kakšno razstavo, poskušali to promovirati na kakršen koli način, vendar bi v bistvu za to imeli na voljo en poskus. Lahko bi se šli gverilsko trženje, objavljali biltene ali pošiljali vabila in še kaj, ker si večina teh ljudi na začetku kariere tako ali tako ne bi mogla privoščiti plačanih oglasov in bi s tem upala, da se bodo ljudje pojavili. Zdaj vam ni treba imeti istih skrbi, lahko preizkusite 50 različnih nizov oglasov in vidite, na katerega se odzovejo ljudje, nato pa opustite tiste, na katere se ljudje ne odzivajo, in poskusite nove. Skratka, eksperimentirate, dokler ne najdete pravega občinstva. Od zunaj tako opazujemo le vaš uspeh, ne vidimo vsega dela, ki za tem stoji. Tako da mislim, da je zavajajoča misel, da samo odprete račun na Instagramu, objavite svoja dela in bum! To je to. V zakulisju se po navadi marsikaj dogaja, moraš biti precej spreten z računalniki in računalniško pismen z namenom, da dobiš veliko sledilcev na družabnem omrežju. Mislim, da moramo dati več zaslug tem ljudem, ki pridobijo sledilce. In pri tem so najspretnejši mladi, zato me pravzaprav ne preseneča, da so tisti v zgodnjih dvajsetih letih veliko boljši kot starejši, ki so preprosto navajeni drugih metod."</p> <p>A ne moremo se izogniti vprašanju: štejejo več všečki ali strokovno mnenje? Če govorimo o množičnem mediju, potem sploh nima smisla govoriti o strokovnem vrednotenju, meni <strong>filozof dr. Lev Kreft</strong>: "Ker je to vrednotenje z všečki ravno tisto, čemur je to namenjeno, to je tisto pravo strokovno vrednotenje. Glede tega, kaj je lepo, kaj je estetsko bolj zanimivo ... Kar moramo povedati, je to, da je ta slika, ki jo dobimo, ta podoba prek Instagrama ali drugih medijev vizualno namenjena nekemu lepotnemu vtisu. Po drugi strani pa je govorni, zapisani del, literarni del sporočil, ki se pojavljajo na internetu, popolnoma padel. Tako da komuniciramo bolj s podobami. Pri tej komunikaciji je bolj merilo množica, ki se javi. Nekdo je zadovoljen s tem, da se jih javi sto, drugi potrebuje deset tisoč."</p></p> 174744167 RTVSLO – Prvi 2765 clean Instagram že dolgo ni samo kanal, kjer objavljamo hipne trenutke svojega vsakdanjega življenja, temveč so nekateri v njem prepoznali tudi orodje za prodajo in promocijo. Tudi umetnosti. Številni ustvarjalci, predvsem imamo tu v mislih vizualne umetnike, lahko tako neposredno pritegnejo svoje občinstvo, ne da bi čakali galerista, ki bi jim omogočil razstavo, na kateri bi se predstavili ljudem. Pred časom so v članku na spletni strani CNNa zapisali, da je Instagram predrugačil način prodaje in promocije umetnosti, kot ga poznamo iz 60ih let prejšnjega stoletja, ko se začeli množično prirejati umetniške sejme. Pomena Instagrama pa da se začenjajo zavedati tudi večje galerije in ostali veliki igralci s področja umetnosti. Nič nenavadnega namreč ni, da tudi največje zbiratelje najdemo na Instagramu in da se tam pravzaprav nahajajo že bodoči zbiratelji, s katerimi je treba vzpostaviti odnose zdaj. Instagram pravzaprav od umetnika ali umetnice zahteva, da izstopa s svojim umetniškim delom, se poveže z ljudmi na bolj intimni ravni, sebe in svoja dela pa morajo seveda predstaviti na vizualno privlačen način. Več o umetnosti, ki se predstavlja na Instagramu, o demokratizaciji umetnosti, o primerjavi med všečki in strokovnim mnenjem v današnji Intelekti, ki jo je pripravila Tina Lamovšek. foto: Niko Obran <p>Za številne (likovne) umetnike je Instagram odskočna deska </p><p><p>Instagram že dolgo ni samo kanal, na katerem objavljamo hipne trenutke svojega vsakdanjega življenja, temveč so nekateri v njem prepoznali tudi orodje za prodajo in promocijo. Tudi umetnosti. Številni ustvarjalci, predvsem imamo tu v mislih vizualne umetnike, lahko tako neposredno pritegnejo svoje občinstvo, ne da bi čakali galerista, ki bi jim omogočil razstavo, na kateri bi se predstavili ljudem. Pred časom so v članku na spletni strani CNN-a zapisali, da je Instagram predrugačil način prodaje in promocije umetnosti, kot ga poznamo iz 60. let prejšnjega stoletja, ko so začeli množično prirejati umetniške sejme. Pomena Instagrama pa se začenjajo zavedati tudi večje galerije in drugi veliki igralci s področja umetnosti. Nič nenavadnega namreč ni, da tudi največje zbiratelje najdemo na Instagramu in da so tam pravzaprav prisotni že bodoči zbiratelji, s katerimi je treba vzpostaviti odnose zdaj. Instagram pravzaprav od umetnika ali umetnice zahteva, naj izstopa s svojim umetniškim delom, se poveže z ljudmi na bolj intimni ravni, sebe in svoja dela pa morajo seveda predstaviti na vizualno privlačen način.</p> <p>Instagram, ki nagovarja naše čute z vizualnimi dražljaji, je že od svojega začetka deloval kot neskončen fotoalbum. Na njem pogosto opazimo selfieje ali sebke, utrinke s potovanj, slastne in umetelno pripravljene jedi, hišne ljubljenčke, poleg tega pa je to družbeno omrežje postalo tudi orodje za razvoj podjetništva. To je spoznala tudi <strong>ilustratorka Alja Horvat</strong>, ki je tako prišla do obetavne kariere. Pohvali se lahko s sodelovanjem z domačimi in tujimi znamkami, kot so Barcaffe, Anthropologie, Renault, Urban Outfitters in Vichy. Štiriindvajsetletnica se je lani znašla na lestvici prestižne revije Forbes 30 najvplivnejših, najprepoznavnejših posameznikov s potencialom pod starostjo 30 let, in sicer v kategoriji umetnosti in mode. Prisotnost na Instagramu je dandanes že običajna, pove Alja Horvat: "Ravno zadnjič sem se pogovarjala z eno galeristko, ki je govorila o tem, da so tudi galerije na Instagramu in da tudi galerije iščejo prek Instagrama nove umetnike. Prav tako jih kontaktirajo kupci prek Instagrama, predvsem mlajša generacija. Najprej pogledaš na družbenih omrežjih. Vedno, ko slišim za kakšno podjetje, 'pofejsbukam' ali pogledam na Instagramu. Nekako smo navajeni na to."</p> <blockquote><p>"Račun na Instagramu sem si ustvarila zato, ker sem ugotovila, da večina umetnikov tu tudi objavlja svoja dela, predvsem zato, ker je IG vizualna platforma." – Alja Horvat</p></blockquote> <p>Instagram je tako za njo oziroma njeno kariero postal pomembna odskočna deska. Tako kot tudi za številne druge, ki so se pridružili temu novemu valu samouresničenih instagramovskih umetnikov, ki si utirajo svojo pot v svet umetnosti na spletu. V preteklosti so morali umetniki čakati na galerijo, da je razstavila njihova dela. Če sploh. Tudi dostop do razstave ni bil namenjen vsakomur. Zdaj lahko umetniki na Instagramu pokažejo ljudem, kar koli in kadar koli želijo. Je pa tudi res, da družbena omrežja za nas ustvarjajo mehurčke, v katerih smo s podobno mislečimi, dobivamo sporočila, ki sodijo v naše razmišljanje, slog življenja, hobije, službo … Torej lahko rečemo, da algoritmi za nas poiščejo umetnost, ki naj bi nam bila všeč, ne pa da mi poiščemo umetnost. <strong>Antropolog dr. Dan Podjed</strong> o tem: "Problem je, ker se dejansko še bolj zapiramo v svoje medijske mehurčke, v informacijske oblačke in ostajamo tam in potem ne vidimo ničesar drugega. Če recimo pogledate neko umetnino Alje Horvat, vam bosta Facebook ali Instagram seveda ponudila nekaj podobnega, ravno tako Google, in potem se v bistvu vse bolj oži naš interes, naša smer razmišljanja, namesto da bi si širili obzorja. Mislim, da je dobro, da imamo strokovnjake, ki za nas izberejo neke nove zamisli, ki nam pokažejo nekaj, kar ni v našem mehurčku, da nam skratka odpirajo obzorja. Jaz mislim, da je to bistvo kritikov, kuratorjev, tistih, ki nam pokažejo, kaj je pravzaprav lepo, tistih, ki nas vzgajajo, zdaj pa nas vzgajajo umetniki sami direktno prek Instagrama, pravzaprav je Instagram naš vzgojitelj."</p> <p>Družabna omrežja tudi olajšajo iskanje ciljnega občinstva, meni <strong>ameriški pisatelj, predavatelj in umetnostni zgodovinar dr. Noah Charney</strong>: "V preteklosti oziroma v času pred družbenimi omrežji bi, če bi imeli kakšno razstavo, poskušali to promovirati na kakršen koli način, vendar bi v bistvu za to imeli na voljo en poskus. Lahko bi se šli gverilsko trženje, objavljali biltene ali pošiljali vabila in še kaj, ker si večina teh ljudi na začetku kariere tako ali tako ne bi mogla privoščiti plačanih oglasov in bi s tem upala, da se bodo ljudje pojavili. Zdaj vam ni treba imeti istih skrbi, lahko preizkusite 50 različnih nizov oglasov in vidite, na katerega se odzovejo ljudje, nato pa opustite tiste, na katere se ljudje ne odzivajo, in poskusite nove. Skratka, eksperimentirate, dokler ne najdete pravega občinstva. Od zunaj tako opazujemo le vaš uspeh, ne vidimo vsega dela, ki za tem stoji. Tako da mislim, da je zavajajoča misel, da samo odprete račun na Instagramu, objavite svoja dela in bum! To je to. V zakulisju se po navadi marsikaj dogaja, moraš biti precej spreten z računalniki in računalniško pismen z namenom, da dobiš veliko sledilcev na družabnem omrežju. Mislim, da moramo dati več zaslug tem ljudem, ki pridobijo sledilce. In pri tem so najspretnejši mladi, zato me pravzaprav ne preseneča, da so tisti v zgodnjih dvajsetih letih veliko boljši kot starejši, ki so preprosto navajeni drugih metod."</p> <p>A ne moremo se izogniti vprašanju: štejejo več všečki ali strokovno mnenje? Če govorimo o množičnem mediju, potem sploh nima smisla govoriti o strokovnem vrednotenju, meni <strong>filozof dr. Lev Kreft</strong>: "Ker je to vrednotenje z všečki ravno tisto, čemur je to namenjeno, to je tisto pravo strokovno vrednotenje. Glede tega, kaj je lepo, kaj je estetsko bolj zanimivo ... Kar moramo povedati, je to, da je ta slika, ki jo dobimo, ta podoba prek Instagrama ali drugih medijev vizualno namenjena nekemu lepotnemu vtisu. Po drugi strani pa je govorni, zapisani del, literarni del sporočil, ki se pojavljajo na internetu, popolnoma padel. Tako da komuniciramo bolj s podobami. Pri tej komunikaciji je bolj merilo množica, ki se javi. Nekdo je zadovoljen s tem, da se jih javi sto, drugi potrebuje deset tisoč."</p></p> Tue, 05 Jan 2021 07:00:00 +0000 Umetnost ustvarjanja umetnosti na Instagramu Vse dogajanje v letu 2020 je potekalo v senci pandemije koronavirusa in bolezni, ki jo povzroča. Vpliv ukrepov za omejevanje njegovega širjenja je zarezal globoko v ustaljeni tok tako naših zasebnih življenj kot tudi javnega. Marsikaj, kar se je zdelo samoumevno in celo neobhodno, se je izkazalo za krhko, marsikaj je čez noč izginilo. Dolgotrajne izredne razmere so pustile svoj negativni odtis na vseh in vsakomer, a posledice so bile in so še za ranljivejše posameznike in posameznice v marsikaterem pogledu katastrofalne. Ni presenetljivo, da so se družbene napetosti v zaostrenih razmerah izrazile še siloviteje, kar se je v tem letu pokazalo na različne načine in na različnih koncih sveta. Določene vidike in širši kontekst tega dogajanja smo skušali nasloviti v naših Intelektah, a smo bili obenem pozorni tudi na pojave in tokove, ki so globlji in ki jih je pandemija sicer poglobila, a so z nami mnogo dlje – in utegnejo z nami vztrajati tudi v prihodnje. Od novega pomena javnega prostora v pogojih karantene do epidemije osamljenosti in duševnih stisk otrok, od vse intenzivnejšega sramotenja na spletu in vrtoglavega razraščanja teorij zarot; prek trdovratne vztrajnosti rasizma ter silovitih bitk za naše podatke, tega digitaliziranega zlata 21. stoletja, ki je z množično selitvijo vsega in vseh na splet le še pridobiva na pomenu. To je nekaj tem, ki smo jih nabrali v zadnji Intelekti tega nedvomno prelomnega leta 2020. Foto: Pixabay<p>2020 skozi ogledalo Intelekte</p><p><p>Vse dogajanje v letu 2020 je potekalo v senci pandemije koronavirusa in bolezni, ki jo povzroča. Vpliv ukrepov za omejevanje njegovega širjenja je zarezal globoko v ustaljeni tok tako naših zasebnih življenj kot tudi javnega. Marsikaj, kar se je zdelo samoumevno in celo neobhodno, se je izkazalo za krhko, marsikaj je čez noč izginilo. Dolgotrajne izredne razmere so pustile svoj negativni odtis na vseh in vsakomer, a posledice so bile in so še za ranljivejše posameznike in posameznice v marsikaterem pogledu katastrofalne. Ni presenetljivo, da so se družbene napetosti v zaostrenih razmerah izrazile še siloviteje, kar se je v tem letu pokazalo na različne načine in na različnih koncih sveta. Določene vidike in širši kontekst tega dogajanja smo skušali nasloviti v naših Intelektah, a smo bili obenem pozorni tudi na pojave in tokove, ki so globlji in ki jih je pandemija sicer poglobila, a so z nami mnogo dlje – in utegnejo z nami vztrajati tudi v prihodnje.</p> <p>Od novega pomena javnega prostora v pogojih karantene do epidemije osamljenosti in duševnih stisk otrok, od vse intenzivnejšega sramotenja na spletu in vrtoglavega razraščanja teorij zarot; prek trdovratne vztrajnosti rasizma ter silovitih bitk za naše podatke, tega digitaliziranega zlata 21. stoletja, ki je z množično selitvijo vsega in vseh na splet le še pridobiva na pomenu. To je nekaj tem, ki smo jih nabrali v zadnji Intelekti tega nedvomno prelomnega leta 2020.</p></p> 174742703 RTVSLO – Prvi 2854 clean Vse dogajanje v letu 2020 je potekalo v senci pandemije koronavirusa in bolezni, ki jo povzroča. Vpliv ukrepov za omejevanje njegovega širjenja je zarezal globoko v ustaljeni tok tako naših zasebnih življenj kot tudi javnega. Marsikaj, kar se je zdelo samoumevno in celo neobhodno, se je izkazalo za krhko, marsikaj je čez noč izginilo. Dolgotrajne izredne razmere so pustile svoj negativni odtis na vseh in vsakomer, a posledice so bile in so še za ranljivejše posameznike in posameznice v marsikaterem pogledu katastrofalne. Ni presenetljivo, da so se družbene napetosti v zaostrenih razmerah izrazile še siloviteje, kar se je v tem letu pokazalo na različne načine in na različnih koncih sveta. Določene vidike in širši kontekst tega dogajanja smo skušali nasloviti v naših Intelektah, a smo bili obenem pozorni tudi na pojave in tokove, ki so globlji in ki jih je pandemija sicer poglobila, a so z nami mnogo dlje – in utegnejo z nami vztrajati tudi v prihodnje. Od novega pomena javnega prostora v pogojih karantene do epidemije osamljenosti in duševnih stisk otrok, od vse intenzivnejšega sramotenja na spletu in vrtoglavega razraščanja teorij zarot; prek trdovratne vztrajnosti rasizma ter silovitih bitk za naše podatke, tega digitaliziranega zlata 21. stoletja, ki je z množično selitvijo vsega in vseh na splet le še pridobiva na pomenu. To je nekaj tem, ki smo jih nabrali v zadnji Intelekti tega nedvomno prelomnega leta 2020. Foto: Pixabay<p>2020 skozi ogledalo Intelekte</p><p><p>Vse dogajanje v letu 2020 je potekalo v senci pandemije koronavirusa in bolezni, ki jo povzroča. Vpliv ukrepov za omejevanje njegovega širjenja je zarezal globoko v ustaljeni tok tako naših zasebnih življenj kot tudi javnega. Marsikaj, kar se je zdelo samoumevno in celo neobhodno, se je izkazalo za krhko, marsikaj je čez noč izginilo. Dolgotrajne izredne razmere so pustile svoj negativni odtis na vseh in vsakomer, a posledice so bile in so še za ranljivejše posameznike in posameznice v marsikaterem pogledu katastrofalne. Ni presenetljivo, da so se družbene napetosti v zaostrenih razmerah izrazile še siloviteje, kar se je v tem letu pokazalo na različne načine in na različnih koncih sveta. Določene vidike in širši kontekst tega dogajanja smo skušali nasloviti v naših Intelektah, a smo bili obenem pozorni tudi na pojave in tokove, ki so globlji in ki jih je pandemija sicer poglobila, a so z nami mnogo dlje – in utegnejo z nami vztrajati tudi v prihodnje.</p> <p>Od novega pomena javnega prostora v pogojih karantene do epidemije osamljenosti in duševnih stisk otrok, od vse intenzivnejšega sramotenja na spletu in vrtoglavega razraščanja teorij zarot; prek trdovratne vztrajnosti rasizma ter silovitih bitk za naše podatke, tega digitaliziranega zlata 21. stoletja, ki je z množično selitvijo vsega in vseh na splet le še pridobiva na pomenu. To je nekaj tem, ki smo jih nabrali v zadnji Intelekti tega nedvomno prelomnega leta 2020.</p></p> Tue, 29 Dec 2020 09:10:00 +0000 V zaostrenih pogojih se vse dogaja intenzivneje Medtem ko se vsakodnevno prerekamo o političnih strankah in aktualnih vprašanjih, pogosto izgubljamo izpred oči bolj oddaljeno perspektivo, ki na politični prostor ne bi gledala zgolj z vidika trenutnih vprašanj in pozicij posameznik strank, ampak bi se osredotočila na širše premike celotnih političnih polj – na to, kaj v določenih obdobjih v splošnem zagovarjajo leve politične stranke in kaj desne, ter kako se, kar je morda najpomembneje, premika polje skupnega konsenza, ki mu sledijo tako ene kot druge. In vendar so prav ti širši premiki, in ne dnevnopolitični prepiri, praviloma najpomembnejši za to, v kakšni družbi živimo in kako smo si sploh zmožni predstavljati svojo politično prihodnost. V tem kontekstu se bomo v tokratni Intelekti spraševali predvsem o spremembah, ki so se od konca druge svetovne vojne zgodile na levem polu evropskega političnega prostora, kjer so stranke doživele silovito transformacijo in se, če zelo poenostavimo, iz zastopnikov pravic industrijskih delavcev prelevile v glas izobraženega urbanega srednjega sloja s precej drugačnimi ekonomskimi pogledi ter interesi, ob čemer so, če ne prej, pa v preteklem desetletju, izgubile tudi veliko svoje moči. Pri raziskovanju premikov na evropski politični levici nam bodo pomagali profesor sociologije na ljubljanski filozofski fakulteti dr. Gorazd Kováčič, zgodovinar, politični analitik in urednik revije Razpotja dr. Luka Lisjak Gabrijelčič, politolog dr. Alem Maksuti ter profesor političnih znanosti na pariški univerzi Sciences Po, češki raziskovalec dr. Jan Rovny. Oddajo je pripravila Alja Zore. Foto: OpenClipart-Vectors (Pixabay)<p>Globalizacija, zaton klasične industrijske proizvodnje in zlom vzhodnega bloka so evropsko socialdemokracijo iz zastopnika delavskega razreda spremenili v stranko urbanega srednjega sloja</p><p><p>Medtem ko se vsakodnevno prerekamo o političnih strankah in aktualnih vprašanjih, pogosto izgubljamo izpred oči bolj oddaljeno perspektivo, ki na politični prostor ne bi gledala zgolj z vidika trenutnih vprašanj in pozicij posameznik strank, ampak bi se osredotočila na širše premike celotnih političnih polj – na to, kaj v določenih obdobjih v splošnem zagovarjajo leve politične stranke in kaj desne, ter kako se, kar je morda najpomembneje, premika polje skupnega konsenza, ki mu sledijo tako ene kot druge. In vendar so prav ti širši premiki, in ne dnevnopolitični prepiri, praviloma najpomembnejši za to, v kakšni družbi živimo in kako smo si sploh zmožni predstavljati svojo politično prihodnost. V tem kontekstu se bomo v tokratni Intelekti spraševali predvsem o spremembah, ki so se od konca druge svetovne vojne zgodile na levem polu evropskega političnega prostora, kjer so stranke doživele silovito transformacijo in se, če zelo poenostavimo, iz zastopnikov pravic industrijskih delavcev prelevile v glas izobraženega urbanega srednjega sloja s precej drugačnimi ekonomskimi pogledi ter interesi, ob čemer so, če ne prej, pa v preteklem desetletju, izgubile tudi veliko svoje moči. Pri raziskovanju premikov na evropski politični levici nam bodo pomagali profesor sociologije na ljubljanski Filozofski fakulteti dr. <strong>Gorazd Kovačič</strong>, zgodovinar, politični analitik in urednik revije Razpotja dr. <strong>Luka Lisjak Gabrijelčič</strong>, politolog dr. <strong>Alem Maksuti</strong> ter profesor političnih znanosti na pariški univerzi Sciences Po, češki raziskovalec dr.<strong> Jan Rovny.</strong></p></p> 174741474 RTVSLO – Prvi 3083 clean Medtem ko se vsakodnevno prerekamo o političnih strankah in aktualnih vprašanjih, pogosto izgubljamo izpred oči bolj oddaljeno perspektivo, ki na politični prostor ne bi gledala zgolj z vidika trenutnih vprašanj in pozicij posameznik strank, ampak bi se osredotočila na širše premike celotnih političnih polj – na to, kaj v določenih obdobjih v splošnem zagovarjajo leve politične stranke in kaj desne, ter kako se, kar je morda najpomembneje, premika polje skupnega konsenza, ki mu sledijo tako ene kot druge. In vendar so prav ti širši premiki, in ne dnevnopolitični prepiri, praviloma najpomembnejši za to, v kakšni družbi živimo in kako smo si sploh zmožni predstavljati svojo politično prihodnost. V tem kontekstu se bomo v tokratni Intelekti spraševali predvsem o spremembah, ki so se od konca druge svetovne vojne zgodile na levem polu evropskega političnega prostora, kjer so stranke doživele silovito transformacijo in se, če zelo poenostavimo, iz zastopnikov pravic industrijskih delavcev prelevile v glas izobraženega urbanega srednjega sloja s precej drugačnimi ekonomskimi pogledi ter interesi, ob čemer so, če ne prej, pa v preteklem desetletju, izgubile tudi veliko svoje moči. Pri raziskovanju premikov na evropski politični levici nam bodo pomagali profesor sociologije na ljubljanski filozofski fakulteti dr. Gorazd Kováčič, zgodovinar, politični analitik in urednik revije Razpotja dr. Luka Lisjak Gabrijelčič, politolog dr. Alem Maksuti ter profesor političnih znanosti na pariški univerzi Sciences Po, češki raziskovalec dr. Jan Rovny. Oddajo je pripravila Alja Zore. Foto: OpenClipart-Vectors (Pixabay)<p>Globalizacija, zaton klasične industrijske proizvodnje in zlom vzhodnega bloka so evropsko socialdemokracijo iz zastopnika delavskega razreda spremenili v stranko urbanega srednjega sloja</p><p><p>Medtem ko se vsakodnevno prerekamo o političnih strankah in aktualnih vprašanjih, pogosto izgubljamo izpred oči bolj oddaljeno perspektivo, ki na politični prostor ne bi gledala zgolj z vidika trenutnih vprašanj in pozicij posameznik strank, ampak bi se osredotočila na širše premike celotnih političnih polj – na to, kaj v določenih obdobjih v splošnem zagovarjajo leve politične stranke in kaj desne, ter kako se, kar je morda najpomembneje, premika polje skupnega konsenza, ki mu sledijo tako ene kot druge. In vendar so prav ti širši premiki, in ne dnevnopolitični prepiri, praviloma najpomembnejši za to, v kakšni družbi živimo in kako smo si sploh zmožni predstavljati svojo politično prihodnost. V tem kontekstu se bomo v tokratni Intelekti spraševali predvsem o spremembah, ki so se od konca druge svetovne vojne zgodile na levem polu evropskega političnega prostora, kjer so stranke doživele silovito transformacijo in se, če zelo poenostavimo, iz zastopnikov pravic industrijskih delavcev prelevile v glas izobraženega urbanega srednjega sloja s precej drugačnimi ekonomskimi pogledi ter interesi, ob čemer so, če ne prej, pa v preteklem desetletju, izgubile tudi veliko svoje moči. Pri raziskovanju premikov na evropski politični levici nam bodo pomagali profesor sociologije na ljubljanski Filozofski fakulteti dr. <strong>Gorazd Kovačič</strong>, zgodovinar, politični analitik in urednik revije Razpotja dr. <strong>Luka Lisjak Gabrijelčič</strong>, politolog dr. <strong>Alem Maksuti</strong> ter profesor političnih znanosti na pariški univerzi Sciences Po, češki raziskovalec dr.<strong> Jan Rovny.</strong></p></p> Tue, 22 Dec 2020 09:10:00 +0000 Kako je evropska levica počasi izgubila svojo politično moč? V letu 2020, ko je svet zajela pandemija koronavirusa so se zaostrili nekateri največji svetovni izzivi na področju človekovih pravic. Priče smo zaskrbljujočim trendom padanja standardov demokracije, omejevanja svobode govora, naraščanja nasilja, poglabljanja neenakosti, porasta sovražnega govora in spodkopavanja avtonomije medijev. V oddaji Intelekta smo zato govorili o problematiki povezani z izgubo nekaterih osnovnih človekovih pravic, kot so pravica do življenja, pravica do gibanja, pravica do zasebnosti, pravica do svobode govora. Pred mikrofon smo povabili varuha človekovih pravic Petra Svetino, direktorico Amnesty International Slovenije Natašo Posel in direktorja Mirovnega inštituta dr. Iztoka Šorija.<p>Pandemija je povzročila drastičen padec standardov demokracije in zaton osnovnih človekovih pravic</p><p><p>V letu 2020, v letu svetovne pandemije so se zaostrili nekateri največji svetovni izzivi na področju človekovih pravic. Priče smo zaskrbljujočim trendom padanja standardov demokracije, omejevanju svobode govora, naraščanju nasilja, poglabljanju neenakosti, porastu sovražnega govora in spodkopavanju avtonomije medijev. Strokovnjaki opozarjajo, da pandemija koronavirusa ni le zdravstvena temveč tudi velika družbena kriza. V oddaji Intelekta smo zato govorili o problematiki povezani z izgubo nekaterih osnovnih človekovih pravic. Pred mikrofon smo povabili varuha človekovih pravic <strong>Petra Svetino</strong>, direktorico Amnesty International Slovenije <strong>Natašo Posel</strong> in direktorja Mirovnega inštituta <strong>dr. Iztoka Šorija</strong>.</p></p> 174739641 RTVSLO – Prvi 2733 clean V letu 2020, ko je svet zajela pandemija koronavirusa so se zaostrili nekateri največji svetovni izzivi na področju človekovih pravic. Priče smo zaskrbljujočim trendom padanja standardov demokracije, omejevanja svobode govora, naraščanja nasilja, poglabljanja neenakosti, porasta sovražnega govora in spodkopavanja avtonomije medijev. V oddaji Intelekta smo zato govorili o problematiki povezani z izgubo nekaterih osnovnih človekovih pravic, kot so pravica do življenja, pravica do gibanja, pravica do zasebnosti, pravica do svobode govora. Pred mikrofon smo povabili varuha človekovih pravic Petra Svetino, direktorico Amnesty International Slovenije Natašo Posel in direktorja Mirovnega inštituta dr. Iztoka Šorija.<p>Pandemija je povzročila drastičen padec standardov demokracije in zaton osnovnih človekovih pravic</p><p><p>V letu 2020, v letu svetovne pandemije so se zaostrili nekateri največji svetovni izzivi na področju človekovih pravic. Priče smo zaskrbljujočim trendom padanja standardov demokracije, omejevanju svobode govora, naraščanju nasilja, poglabljanju neenakosti, porastu sovražnega govora in spodkopavanju avtonomije medijev. Strokovnjaki opozarjajo, da pandemija koronavirusa ni le zdravstvena temveč tudi velika družbena kriza. V oddaji Intelekta smo zato govorili o problematiki povezani z izgubo nekaterih osnovnih človekovih pravic. Pred mikrofon smo povabili varuha človekovih pravic <strong>Petra Svetino</strong>, direktorico Amnesty International Slovenije <strong>Natašo Posel</strong> in direktorja Mirovnega inštituta <strong>dr. Iztoka Šorija</strong>.</p></p> Tue, 15 Dec 2020 09:10:00 +0000 Človekove pravice v letu 2020 Decembrski nakupi so bili evforično stresna mešanica prisile, užitka in tesnobe. Letos gneče v nakupovalnih središčih zagotovo ne bo, saj trenutno to niso svetišča potrošništva, ampak prostori morebitne kontaminacije, okužbe z virusom, ki je ustavil svet. Nakupovanje se tako seli na splet, pa tudi praznični dogodki in druženje z družino, prijatelji. V tokratni Intelekti, ki jo je pripravila Urška Henigman, si zato zastavljamo vprašanje, ali si lahko prek zaslona pričaramo veseli december? <p>Praznična potrošnja med epidemijo</p><p><p>Decembrski nakupi so bili evforično-stresna mešanica prisile, užitka in tesnobe. Letos gneče v nakupovalnih središčih zagotovo ne bo, saj ta hip to niso svetišča potrošništva, ampak prostori morebitne kontaminacije, okužbe z virusom, ki je ustavil svet. Nakupovanje se tako seli na splet, pa tudi praznični dogodki in druženje. Praznovanje v družinskem in prijateljskem krogu bi moralo letos, če želimo preprečiti širjenje okužbe s koronavirusom, potekati prek zaslonov, od doma, na daljavo.</p> <p>Digitalne naprave zdaj uporabljamo bolj funkcionalno kot kadar koli, kar ni slabo, vendar <strong>Špela Reš</strong> iz <a>centra pomoči za zdravljenje odvisnosti od interneta Logout</a> opozarja, da pred zasloni preživimo bistveno preveč časa. Tja se moramo odpraviti tudi po nujnih nakupih, decembra so to darila. Nakupovanje prek spleta je v marsikaterem pogledu enostavnejše in hitrejše od nakupovanja v fizičnem prostoru. Težava nastane takrat, ko z nakupovanjem nadomeščamo nekaj drugega, kadar nam nakupovanje pomeni odmik od težav in sproža pozitivna čustva. Špela Reš pravi, da to lahko vodi v zasvojenost z nakupovanjem:</p> <blockquote><p>"Škodljivo je kompulzivno nakupovanje, ko nakupovanje uporabljamo takrat, da pomirimo neprijetna čustva ali se odmaknemo od neprijetnih položajev. To je rizično. Pa tudi, ko kupujmo stvari, ki jih ne potrebujemo ali za njih nimamo dovolj sredstev, ko smo s tem preokupirani, da razmišljamo o nakupovanju, tudi kadar delamo kaj drugega. Po nakupu običajno pride občutek praznine, krivde, sramu. To so znaki, po katerih vemo, da to ni samo navadno nakupovanje, ampak je prevzelo funkcijo soočanja s stresom."</p></blockquote> <p>In stresa je ta hip zelo veliko. Kot pravijo strokovnjaki, je za nas najbolj stresna prav negotovost – laže se torej spoprimemo z napovedjo grozljivega izida kot pa z negotovostjo. In v času, ko se iz dneva v dan pričakuje spremembe, opuščanje starih ali sprejemanje novih ukrepov, je negotovosti ogromno. Pa tudi anksioznosti, depresije, jeze in agresije. Taka čustvena stanja vplivajo tudi na potrošnjo, zato se statistika zasvojenosti z nakupovanjem utegne spremeniti, kot pravi Špela Reš, obstaja možnost porasta zasvojenosti z nakupovanjem prek spleta.</p> <p>December v potrošniški družbi zaseda posebno mesto, saj že vrsto let kultivira hiperpotrošnjo. Črni petek in spletni ponedeljek sta se iz Združenih držav Amerike, kjer se navezujeta na ameriški praznik zahvalnega dne, razširila po vsem svetu. Profesorica doktorica <strong>Breda Luthar</strong> s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani pojasnjuje, da je za sodobno potrošno kulturo značilna prav ta popolna integracija sanjarjenja o potrošnji in permanentnem imaginarnem trošenju. Potrošnja torej ni dodatek versko družinskemu prazniku, ampak je njegov sestavni del. Ne obstaja torej neki avtentični praznik in komercializacija tega, ampak je v moderni družbi v osnovi že to to. Doktorica Luthar pravi, da moralizacija okrog te množične potrošnje tako ni ključno vprašanje. Če posameznika v potrošniški družbi dobro opisuje geslo Trošim, torej sem. Kako se počuti tak posameznik, ko ne troši, ko ga torej ni? Doktorica Luthar odgovarja:</p> <blockquote><p>"Gre za občutek sodelovanja, da smo enakopraven del te družbe. Pri potrošni kulturi je torej ključno razredno vprašanje. Občutek, da nisi del teh ritualov, je izključujoč."</p></blockquote> <p>Tudi v tej luči je torej treba razumeti množično potrošnjo poceni izdelkov, saj ta pričara občutek enakopravnosti, vključenosti, pa tudi iluzijo drugačnega družbenega položaja.</p> <p>Nakupovanje v fizičnem prostoru je letošnjo praznično sezono omejeno na najnujnejše izdelke, zato se tako rekoč vsa praznična potrošnja seli pred zaslone. Trgovci so bili na selitev potrošnikov na splet tokrat v primerjavi s prvim valom pripravljeni, poleg njih pa tudi spletni goljufi. <strong>Jasmina Mešić</strong> <a>z nacionalnega odzivnega centra za kibernetsko varnost Si-Cert</a> opozarja, da so ti vse bolj sofisticirani, prevare pa je vse težje prepoznati. Vedno sledijo nekim trendom. Od električnih koles, zaščitne opreme do kriptovalut, prek elektronske pošte ali družbenih medijev.</p> <blockquote><p>"Kjer koli je lahka pot, po kateri dosežemo širšo množico, tam so tudi goljufi."</p></blockquote> <p>Več o varnem nakupovanju prek spleta na <a>varninainternetu.si</a>.</p></p> 174737835 RTVSLO – Prvi 2305 clean Decembrski nakupi so bili evforično stresna mešanica prisile, užitka in tesnobe. Letos gneče v nakupovalnih središčih zagotovo ne bo, saj trenutno to niso svetišča potrošništva, ampak prostori morebitne kontaminacije, okužbe z virusom, ki je ustavil svet. Nakupovanje se tako seli na splet, pa tudi praznični dogodki in druženje z družino, prijatelji. V tokratni Intelekti, ki jo je pripravila Urška Henigman, si zato zastavljamo vprašanje, ali si lahko prek zaslona pričaramo veseli december? <p>Praznična potrošnja med epidemijo</p><p><p>Decembrski nakupi so bili evforično-stresna mešanica prisile, užitka in tesnobe. Letos gneče v nakupovalnih središčih zagotovo ne bo, saj ta hip to niso svetišča potrošništva, ampak prostori morebitne kontaminacije, okužbe z virusom, ki je ustavil svet. Nakupovanje se tako seli na splet, pa tudi praznični dogodki in druženje. Praznovanje v družinskem in prijateljskem krogu bi moralo letos, če želimo preprečiti širjenje okužbe s koronavirusom, potekati prek zaslonov, od doma, na daljavo.</p> <p>Digitalne naprave zdaj uporabljamo bolj funkcionalno kot kadar koli, kar ni slabo, vendar <strong>Špela Reš</strong> iz <a>centra pomoči za zdravljenje odvisnosti od interneta Logout</a> opozarja, da pred zasloni preživimo bistveno preveč časa. Tja se moramo odpraviti tudi po nujnih nakupih, decembra so to darila. Nakupovanje prek spleta je v marsikaterem pogledu enostavnejše in hitrejše od nakupovanja v fizičnem prostoru. Težava nastane takrat, ko z nakupovanjem nadomeščamo nekaj drugega, kadar nam nakupovanje pomeni odmik od težav in sproža pozitivna čustva. Špela Reš pravi, da to lahko vodi v zasvojenost z nakupovanjem:</p> <blockquote><p>"Škodljivo je kompulzivno nakupovanje, ko nakupovanje uporabljamo takrat, da pomirimo neprijetna čustva ali se odmaknemo od neprijetnih položajev. To je rizično. Pa tudi, ko kupujmo stvari, ki jih ne potrebujemo ali za njih nimamo dovolj sredstev, ko smo s tem preokupirani, da razmišljamo o nakupovanju, tudi kadar delamo kaj drugega. Po nakupu običajno pride občutek praznine, krivde, sramu. To so znaki, po katerih vemo, da to ni samo navadno nakupovanje, ampak je prevzelo funkcijo soočanja s stresom."</p></blockquote> <p>In stresa je ta hip zelo veliko. Kot pravijo strokovnjaki, je za nas najbolj stresna prav negotovost – laže se torej spoprimemo z napovedjo grozljivega izida kot pa z negotovostjo. In v času, ko se iz dneva v dan pričakuje spremembe, opuščanje starih ali sprejemanje novih ukrepov, je negotovosti ogromno. Pa tudi anksioznosti, depresije, jeze in agresije. Taka čustvena stanja vplivajo tudi na potrošnjo, zato se statistika zasvojenosti z nakupovanjem utegne spremeniti, kot pravi Špela Reš, obstaja možnost porasta zasvojenosti z nakupovanjem prek spleta.</p> <p>December v potrošniški družbi zaseda posebno mesto, saj že vrsto let kultivira hiperpotrošnjo. Črni petek in spletni ponedeljek sta se iz Združenih držav Amerike, kjer se navezujeta na ameriški praznik zahvalnega dne, razširila po vsem svetu. Profesorica doktorica <strong>Breda Luthar</strong> s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani pojasnjuje, da je za sodobno potrošno kulturo značilna prav ta popolna integracija sanjarjenja o potrošnji in permanentnem imaginarnem trošenju. Potrošnja torej ni dodatek versko družinskemu prazniku, ampak je njegov sestavni del. Ne obstaja torej neki avtentični praznik in komercializacija tega, ampak je v moderni družbi v osnovi že to to. Doktorica Luthar pravi, da moralizacija okrog te množične potrošnje tako ni ključno vprašanje. Če posameznika v potrošniški družbi dobro opisuje geslo Trošim, torej sem. Kako se počuti tak posameznik, ko ne troši, ko ga torej ni? Doktorica Luthar odgovarja:</p> <blockquote><p>"Gre za občutek sodelovanja, da smo enakopraven del te družbe. Pri potrošni kulturi je torej ključno razredno vprašanje. Občutek, da nisi del teh ritualov, je izključujoč."</p></blockquote> <p>Tudi v tej luči je torej treba razumeti množično potrošnjo poceni izdelkov, saj ta pričara občutek enakopravnosti, vključenosti, pa tudi iluzijo drugačnega družbenega položaja.</p> <p>Nakupovanje v fizičnem prostoru je letošnjo praznično sezono omejeno na najnujnejše izdelke, zato se tako rekoč vsa praznična potrošnja seli pred zaslone. Trgovci so bili na selitev potrošnikov na splet tokrat v primerjavi s prvim valom pripravljeni, poleg njih pa tudi spletni goljufi. <strong>Jasmina Mešić</strong> <a>z nacionalnega odzivnega centra za kibernetsko varnost Si-Cert</a> opozarja, da so ti vse bolj sofisticirani, prevare pa je vse težje prepoznati. Vedno sledijo nekim trendom. Od električnih koles, zaščitne opreme do kriptovalut, prek elektronske pošte ali družbenih medijev.</p> <blockquote><p>"Kjer koli je lahka pot, po kateri dosežemo širšo množico, tam so tudi goljufi."</p></blockquote> <p>Več o varnem nakupovanju prek spleta na <a>varninainternetu.si</a>.</p></p> Tue, 08 Dec 2020 07:00:00 +0000 Množične migracije potrošnikov na splet Zakoreninjenost tradicionalne delitve dela, kjer ženske opravijo večino domačih opravil in vzgoje otrok, je še vedno globoka. Prištejte še vseprisotni pritisk biti popolna ter zaradi vloge srečno blažena mati, koronski čas praktično zamrlega javnega življenja in selitev komunikacije na družabna omrežja, kjer se dnevno dogajajo revolucije in rešujejo življenja. Čisto zares, ko dodate tudi vse bolj pogoste sodbe in sramotenja staršev, še posebej mater, zaradi načina vzgoje, se življenja čisto zares lahko samo še hitreje uničijo. Sramotenje mater, ker si upajo spregovoriti kakšne stiske jim tudi prinašajo izzivi materinstva, je z viralno aktivnostjo vse bolj v porastu. Ni pa nekaj novega. Kamne krivde se vanje meče že od nekdaj. Zakaj je tako? Zakaj brutalna iskrenost o celoviti resničnosti starševstva ni sprejeta z razumevanjem in empatijo, temveč z ogorčenim poniževanjem? Odgovore bomo iskali z gostjami: dr. Živo Humer z Mirovnega inštituta, Ivano Gradišnik iz Family Laba Slovenija in Leonido Mrgole iz Zavoda Vezal. Oddajo pripravlja in vodi Liana Buršič<p>Starše vse bolj pogoste sodbe in kritike njihovega načina vzgoje - znantno bolj izpostavljene so mame - spravljajo v še večjo stisko in negativno vplivajo na otroke</p><p><p>Zakoreninjenost tradicionalne delitve dela, kjer ženske opravijo večino domačih opravil in vzgojo otrok, je še vedno globoka. Prištejte še vseprisotni pritisk biti popolna ter zaradi vloge srečno blažena mati, koronski čas praktično zamrlega javnega življenja in selitev komunikacije na družabna omrežja, kjer se dnevno dogajajo revolucije in rešujejo življenja. Čisto zares, ko dodate tudi vse bolj pogoste sodbe in sramotenja staršev, še posebej mater, zaradi načina vzgoje, se življenja čisto zares lahko samo še hitreje uničijo. Sramotenje mater, ker si upajo spregovoriti kakšne stiske jim tudi prinašajo izzivi materinstva, je z viralno aktivnostjo vse bolj v porastu. Ni pa nekaj novega. Kamne krivde se vanje meče že od nekdaj. Zakaj je tako? Zakaj brutalna iskrenost o celoviti resničnosti starševstva ni sprejeta z razumevanjem in empatijo, temveč z ogorčenim poniževanjem? Odgovore bomo iskali z gostjami:<strong> dr. Živo Humer</strong> z Mirovnega inštituta, <strong>Ivano Gradišni</strong>k iz Family Laba Slovenija in <strong>Leonido Mrgole</strong> iz Zavoda Vezal.</p></p> 174736343 RTVSLO – Prvi 2973 clean Zakoreninjenost tradicionalne delitve dela, kjer ženske opravijo večino domačih opravil in vzgoje otrok, je še vedno globoka. Prištejte še vseprisotni pritisk biti popolna ter zaradi vloge srečno blažena mati, koronski čas praktično zamrlega javnega življenja in selitev komunikacije na družabna omrežja, kjer se dnevno dogajajo revolucije in rešujejo življenja. Čisto zares, ko dodate tudi vse bolj pogoste sodbe in sramotenja staršev, še posebej mater, zaradi načina vzgoje, se življenja čisto zares lahko samo še hitreje uničijo. Sramotenje mater, ker si upajo spregovoriti kakšne stiske jim tudi prinašajo izzivi materinstva, je z viralno aktivnostjo vse bolj v porastu. Ni pa nekaj novega. Kamne krivde se vanje meče že od nekdaj. Zakaj je tako? Zakaj brutalna iskrenost o celoviti resničnosti starševstva ni sprejeta z razumevanjem in empatijo, temveč z ogorčenim poniževanjem? Odgovore bomo iskali z gostjami: dr. Živo Humer z Mirovnega inštituta, Ivano Gradišnik iz Family Laba Slovenija in Leonido Mrgole iz Zavoda Vezal. Oddajo pripravlja in vodi Liana Buršič<p>Starše vse bolj pogoste sodbe in kritike njihovega načina vzgoje - znantno bolj izpostavljene so mame - spravljajo v še večjo stisko in negativno vplivajo na otroke</p><p><p>Zakoreninjenost tradicionalne delitve dela, kjer ženske opravijo večino domačih opravil in vzgojo otrok, je še vedno globoka. Prištejte še vseprisotni pritisk biti popolna ter zaradi vloge srečno blažena mati, koronski čas praktično zamrlega javnega življenja in selitev komunikacije na družabna omrežja, kjer se dnevno dogajajo revolucije in rešujejo življenja. Čisto zares, ko dodate tudi vse bolj pogoste sodbe in sramotenja staršev, še posebej mater, zaradi načina vzgoje, se življenja čisto zares lahko samo še hitreje uničijo. Sramotenje mater, ker si upajo spregovoriti kakšne stiske jim tudi prinašajo izzivi materinstva, je z viralno aktivnostjo vse bolj v porastu. Ni pa nekaj novega. Kamne krivde se vanje meče že od nekdaj. Zakaj je tako? Zakaj brutalna iskrenost o celoviti resničnosti starševstva ni sprejeta z razumevanjem in empatijo, temveč z ogorčenim poniževanjem? Odgovore bomo iskali z gostjami:<strong> dr. Živo Humer</strong> z Mirovnega inštituta, <strong>Ivano Gradišni</strong>k iz Family Laba Slovenija in <strong>Leonido Mrgole</strong> iz Zavoda Vezal.</p></p> Tue, 01 Dec 2020 10:40:00 +0000 Sramotenje mater - skrb vzbujajoča priljubljena viralna aktivnost Očitna zmaga Josepha Bidna na nedavnih ameriških predsedniških volitvah ni zares presenetljiva. Nepripravljenost Donalda Trumpa, da bi priznal poraz, prav tako ni presenetljiva. Da ta nepripravljenost vse manj spominja na kaprico poraženčevega ranjenega ega in vse jasneje pridobiva poteze poizkusa mehkega državnega udara, pravzaprav tudi ni presenetljivo. Kar bi utegnilo biti presenetljivo, pa je tole: med vietnamsko vojno je življenje izgubilo nekaj manj kakor 60 tisoč Američanov. Med pandemijo covida-19 je življenje doslej izgubilo nekaj več kakor 250 tisoč Američanov. V vsega desetih mesecih je torej prva svetovna velesila izgubila štirikrat toliko ljudi, kolikor jih je med vojskovanjem v džunglah jugovzhodne Azije izgubila v desetih letih. Temu navkljub je mož, ki je Združene države vodil med največjo javno-zdravstveno katastrofo po epidemiji španske gripe pred stoletjem, na novembrskih volitvah prejel vrtoglavih 73 milijonov glasov podpore. Kako si to razložiti? Kako pojasniti, da je Trump po četrt milijona smrti prejel 11 milijonov glasov več kakor pred štirimi leti? Zakaj ga ima toliko ameriških volivk in volivcev tako rado? S čim jih je prepričal? Ali bo po vsem sodeč magnetična privlačnost njegovega lika in dela krojila ameriško politiko tudi v prihodnje – pa četudi Trumpu samemu ne bo uspelo ostati v Beli hiši? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratni Intelekti, ko smo pred mikrofonom gostili politologinjo dr. Danico Fink Hafner ter dva novinarja, enega ameriškega, Michaela Goldfarba, in enega slovenskega, Ervina Hladnika Milharčiča. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: zborovanje plovil v podporo Donaldu Trumpu (bianca-stock-photos / Pixabay)<p>Kako pojasniti, da je Donald Trump kljub četrt milijona smrti zaradi covida-19 na novembrskih volitvah prejel 11 milijonov glasov več kakor pred štirimi leti?</p><p><p>Očitna zmaga <strong>Josepha Bidna</strong> na nedavnih ameriških predsedniških volitvah ni zares presenetljiva. Nepripravljenost <strong>Donalda Trumpa</strong>, da bi priznal poraz, prav tako ni presenetljiva. Da ta nepripravljenost vse manj spominja na kaprico poraženčevega ranjenega ega in vse jasneje pridobiva poteze poizkusa mehkega državnega udara, pravzaprav tudi ni presenetljivo.</p> <p>Kar bi utegnilo biti presenetljivo, pa je tole: med vietnamsko vojno je življenje izgubilo nekaj manj kakor 60 tisoč Američanov. Med pandemijo covida-19 je življenje doslej izgubilo nekaj več kakor 250 tisoč Američanov. V vsega desetih mesecih je torej prva svetovna velesila izgubila štirikrat toliko ljudi, kolikor jih je med vojskovanjem v džunglah jugovzhodne Azije izgubila v desetih letih. Temu navkljub je mož, ki je Združene države vodil med največjo javno-zdravstveno katastrofo po epidemiji španske gripe pred stoletjem, na novembrskih volitvah prejel vrtoglavih 73 milijonov glasov podpore.</p> <p>Kako si to razložiti? Kako pojasniti, da je Trump po četrt milijona smrti prejel 11 milijonov glasov več kakor pred štirimi leti? Zakaj ga ima toliko ameriških volivk in volivcev tako rado? S čim jih je prepričal? Ali bo po vsem sodeč magnetična privlačnost njegovega lika in dela krojila ameriško politiko tudi v prihodnje – pa četudi Trumpu samemu ne bo uspelo ostati v Beli hiši? – To so vprašanja, ki nas zaposlujejo v tokratni Intelekti, ko pred mikrofonom gostimo politologinjo <strong>dr. Danico Fink Hafner</strong> ter dva novinarja, enega ameriškega, <strong>Michaela Goldfarba</strong>, in enega slovenskega, <strong>Ervina Hladnika Milharčiča</strong>.</p></p> 174734421 RTVSLO – Prvi 2736 clean Očitna zmaga Josepha Bidna na nedavnih ameriških predsedniških volitvah ni zares presenetljiva. Nepripravljenost Donalda Trumpa, da bi priznal poraz, prav tako ni presenetljiva. Da ta nepripravljenost vse manj spominja na kaprico poraženčevega ranjenega ega in vse jasneje pridobiva poteze poizkusa mehkega državnega udara, pravzaprav tudi ni presenetljivo. Kar bi utegnilo biti presenetljivo, pa je tole: med vietnamsko vojno je življenje izgubilo nekaj manj kakor 60 tisoč Američanov. Med pandemijo covida-19 je življenje doslej izgubilo nekaj več kakor 250 tisoč Američanov. V vsega desetih mesecih je torej prva svetovna velesila izgubila štirikrat toliko ljudi, kolikor jih je med vojskovanjem v džunglah jugovzhodne Azije izgubila v desetih letih. Temu navkljub je mož, ki je Združene države vodil med največjo javno-zdravstveno katastrofo po epidemiji španske gripe pred stoletjem, na novembrskih volitvah prejel vrtoglavih 73 milijonov glasov podpore. Kako si to razložiti? Kako pojasniti, da je Trump po četrt milijona smrti prejel 11 milijonov glasov več kakor pred štirimi leti? Zakaj ga ima toliko ameriških volivk in volivcev tako rado? S čim jih je prepričal? Ali bo po vsem sodeč magnetična privlačnost njegovega lika in dela krojila ameriško politiko tudi v prihodnje – pa četudi Trumpu samemu ne bo uspelo ostati v Beli hiši? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratni Intelekti, ko smo pred mikrofonom gostili politologinjo dr. Danico Fink Hafner ter dva novinarja, enega ameriškega, Michaela Goldfarba, in enega slovenskega, Ervina Hladnika Milharčiča. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: zborovanje plovil v podporo Donaldu Trumpu (bianca-stock-photos / Pixabay)<p>Kako pojasniti, da je Donald Trump kljub četrt milijona smrti zaradi covida-19 na novembrskih volitvah prejel 11 milijonov glasov več kakor pred štirimi leti?</p><p><p>Očitna zmaga <strong>Josepha Bidna</strong> na nedavnih ameriških predsedniških volitvah ni zares presenetljiva. Nepripravljenost <strong>Donalda Trumpa</strong>, da bi priznal poraz, prav tako ni presenetljiva. Da ta nepripravljenost vse manj spominja na kaprico poraženčevega ranjenega ega in vse jasneje pridobiva poteze poizkusa mehkega državnega udara, pravzaprav tudi ni presenetljivo.</p> <p>Kar bi utegnilo biti presenetljivo, pa je tole: med vietnamsko vojno je življenje izgubilo nekaj manj kakor 60 tisoč Američanov. Med pandemijo covida-19 je življenje doslej izgubilo nekaj več kakor 250 tisoč Američanov. V vsega desetih mesecih je torej prva svetovna velesila izgubila štirikrat toliko ljudi, kolikor jih je med vojskovanjem v džunglah jugovzhodne Azije izgubila v desetih letih. Temu navkljub je mož, ki je Združene države vodil med največjo javno-zdravstveno katastrofo po epidemiji španske gripe pred stoletjem, na novembrskih volitvah prejel vrtoglavih 73 milijonov glasov podpore.</p> <p>Kako si to razložiti? Kako pojasniti, da je Trump po četrt milijona smrti prejel 11 milijonov glasov več kakor pred štirimi leti? Zakaj ga ima toliko ameriških volivk in volivcev tako rado? S čim jih je prepričal? Ali bo po vsem sodeč magnetična privlačnost njegovega lika in dela krojila ameriško politiko tudi v prihodnje – pa četudi Trumpu samemu ne bo uspelo ostati v Beli hiši? – To so vprašanja, ki nas zaposlujejo v tokratni Intelekti, ko pred mikrofonom gostimo politologinjo <strong>dr. Danico Fink Hafner</strong> ter dva novinarja, enega ameriškega, <strong>Michaela Goldfarba</strong>, in enega slovenskega, <strong>Ervina Hladnika Milharčiča</strong>.</p></p> Tue, 24 Nov 2020 09:10:00 +0000 Magnetična privlačnost trumpizma Če moramo za preprečevanje širjenja koronavirusa dosledno upoštevati priporočila epidemiologov, je strokovno znanje na kakem drugem področju očitno drugotnega pomena. Tako vsaj bi se dalo razumeti poteze Ministrstva za kulturo, ki se pri imenovanju direktorjev osrednjih nacionalnih kulturnih ustanov ne ozira na mnenja in priporočila strokovnjakov. Tu govorimo o ustanovah, ki po mnenju strokovnjakov delujejo dobro; od Narodnega muzeja, Muzeja za arhitekturo in oblikovanje, Slovenskega etnografskega muzeja in Moderne galerije. Kaj pravzaprav je v nevarnosti, ko se uspešne zgodbe prekinjajo ne da bi bil za to podan tehten argument? Kakšna sploh je družbena vloga muzejev in galerij v sodobnem svetu? Njihovo širšo funkcijo bomo v tokratni Intelekti preverili skozi prizmo dveh področij, umetnostne zgodovine ter etnologije in kulturne antropologije. Foto: Goran Dekleva<p>Kaj prinaša demontaža kulturnih institucij, ki po mnenju stroke dobro delujejo?</p><p><p>Način, kako v zadnjem obdobju na Ministrstvu za kulturo izbirajo direktorje osrednjih nacionalnih kulturnih ustanov, nakazuje, da se utegnejo v sorazmerno kratkem času porušiti strokovni temelji delovanja naših najpomembnejših muzejev in galerij. Imenovanja namreč potekajo brez upoštevanja mnenj stroke in mimo priporočil strokovnih svetov zavodov. Tako, denimo, kljub podpori stroke in sveta zavoda Ministrstvo za kulturo zdaj že nekdanjemu direktorju Muzeja za arhitekturo in oblikovanje, Matevžu Čeliku Vidmarju, ni podelilo novega mandata. Enako se je primerilo tudi direktorici Slovenskega etnografskega muzeja, za zdaj še vršilki dolžnosti, dr. Tanji Roženbergar. Tam, kjer je ustanovni akt zavoda jasno zahteval, da ima direktor tudi izobrazbo iz primarne dejavnosti te ustanove, se zdaj te člene na hitro spreminja. To je že doletelo Narodni muzej, ki čaka na izbor novega direktorja, statut se prav zdaj spreminja Moderni galeriji, kjer minister za kulturo že na dveh razpisih ni izbral nobenega od prijavljenih kandidatov – pa čeprav se jih je na zadnjega prijavilo kar deset.</p> <p>&nbsp;</p> <h3>Strokovna mnenja za gluha ušesa</h3> <blockquote><p>Stroka opozarja, da muzeji in galerije, kjer prihaja do zamenjav direktorjev, ta čas delujejo prav zgledno. »Zelo problematično je, če se nenadoma soočamo z demontažo v institucijah, ki dobro funkcionirajo,« opozarja umetnostni zgodovinar <strong>dr. Andrej Smrekar</strong>, kustos v Narodni galeriji.</p></blockquote> <p>&nbsp;</p> <blockquote><p>»Problem pri taki menjavi ni zgolj to, da odide ena oseba in pride druga. Načeloma ima oseba na čelu muzeja program in svojo vizijo. Strokovnjaki trenutno te programe in usmeritve prepoznavajo kot dobre. Z nepremišljeno menjavo se takšna dobra zgodba razdre,« poudarja umetnostna zgodovinarka <strong>prof. dr. Beti Žerovc</strong>. »Te menjave niso le menjave ljudi, ampak prekinitve uspešno vodenih zgodb.«</p></blockquote> <p>&nbsp;</p> <h3>Muzeji so odraz družbe</h3> <p>Muzeji so paradigmatične institucije moderne dobe; kot take so sooblikovale naš svet in ga, kajpada, sooblikujejo še naprej. Hranijo predmete, ki jih vsaka nacionalna skupnost visoko ceni, in jih obenem interpretirajo. Seveda je mogoče iste predmete interpretirati na različne načine. »Predmete, ki jih je hranil nekdanji Kranjski deželni muzej, so takrat [v 19. stol., op. a.] interpretirali z vidika Kranjske kot ene od avstrijskih dežel,« razlaga etnolog in antropolog <strong>prof. dr. Božidar Jezernik.</strong></p> <blockquote><p>»Nato so začeli iste predmete interpretirati kot del slovenske nacionalne dediščine. V vsakem primeru pa je interpretacija dala tem predmetom veljavo, ki je bila relevantna za celotno skupnost. Današnja politična skupnost rabi neko identifikacijo. Kakšna bo interpretacija in kakšna bo posledična identifikacija, je zelo pomembno vprašanje, ki ne sme biti odvisno samo od vizije neke določene politične opcije, ampak mora biti plod širšega konsenza v dani skupnosti.«</p></blockquote> <p>Muzeji so tako vedno tudi odraz družbe in v zadnjih desetletjih so se, posledično, precej spremenili. Postali so bolj odprti, vključujoči in naslavljajo različne vidike sodobnega življenja. Še vedno pa so tesno povezani z razvojem same stroke.</p> <blockquote><p>»Slovenski etnografski muzej je eden od instrumentov razvoja stroke. V primeru etnologije in kulturne antropologije takih točk ni veliko, zato je toliko pomembneje, da ostaja v okviru te discipline,« pa opozarja <strong>dr. Tanja Roženbergar</strong>. »To je pomembno tako za nadaljnji razvoj vede kot tudi za aplikativni nivo, za prakse, ki jih spodbuja. Če izgubimo nek tak organ te znanosti, je to lahko hudo narobe.«</p></blockquote> <p>&nbsp;</p> <h3>V času transdisciplinarnega povezovanja je stroka še pomembnejše sidrišče</h3> <p>Poleg temeljnih muzejskih nalog, kot so zbiranje, arhiviranje in raziskovanje, se sodobni muzeji vse bolj odpirajo tudi k drugim vedam, k sodelovanju z drugimi področji. Ampak takšno povezovanje nikakor ne pomeni, da lahko strokovnjak katerekoli stroke vodi katerikoli muzej.</p> <blockquote><p>»Zaradi tega je potrebna le še večja strokovnost,« poudarja dolgoletna direktorica Moderne galerije <strong>Zdenka Badovinac</strong>. »Moramo vedeti, zakaj recimo kot v našem primeru umetnostni muzej komunicira z drugimi strokami. To je bolj zahtevna naloga, kot kadar se gibljemo znotraj tradicionalno zakoličene stroke.«</p></blockquote> <p>V svetu so zahteve za mesto direktorja osrednjih muzejev mnogo ostrejše kot pri nas. Če se pri nas določila zdaj še rahljajo, tako da strokovnjaki že opozarjajo na pretečo katastrofo, se v svetu poleg izvrstnih strokovnih kompetenc, jasno zahteva tudi, da ima kandidat za najvišji vodstveni položaj razvejano mednarodno mrežo ustanov in umetnikov, s katerimi sodeluje.</p> <blockquote><p>»Tudi sama sodobna umetnost danes posega na druga področja, se ukvarja in komunicira z znanostjo, s politiko, ekologijo … pa to ne pomeni, da so postali specialisti za ta področja. To samo pomeni, da komunicirajo s temi področji s pozicije umetnosti in s tem samo še utrjujejo svojo umetniškost,« še dodaja Zdenka Badovinac. »Enako je, če komuniciramo z drugimi strokami ali družbenimi področji; s tem opravičujemo naš obstoj umetnostnega muzeja kot umetnostnega muzeja. Naloga muzeja je, da neprestano dokazuje smisel svojega obstoja. Da je tej nalogi kos, mora direktor poznati tradicijo, zgodovino svoje stroke, mora absolutno poznati delo svojega muzeja in seveda mora spremljati vse, kar se s stroko v sodobnem svetu dogaja, ter mora komunicirati s partnerji in strokovnjaki po vsem svetu.«</p></blockquote> <p>&nbsp;</p> <h3>Slovenski Hamlet in želve</h3> <p>Zgodovina je pogosto izvrstna učiteljica, če smo ji seveda pripravljeni prisluhniti. Tudi o tem, kaj lahko prinese pomanjkanje ustreznega strokovnega znanja, lahko postreže z nazornim primerom. Do ustanovitve univerze leta 1919 je bila poleg ljubljanskega botaničnega vrta edina znanstvena ustanova pri nas Kranjski deželni muzej. Ko je po volitvah leta 1909 v vojvodini Kranjski oblast prevzela Slovenska ljudska stranka, je strokovnjaka evropskega formata Walterja Šmida na čelu muzeja zamenjala  z muzikologom Josipom Mantuanijem. Mantuani je bil vsekakor ambiciozen. Do njegovega imenovanja kritični javnosti je hotel pokazati, kaj zmore in zna. Ko je v Štepanji vasi odkril pokopališče želv, pa mu je njegovo neznanje prekrižalo te načrte in priskrbelo slovenskim časopisom, predvsem liberalnim, dolgotrajno zabavo. V Deželni muzej je namreč prinesel želvji oklep in ga raztolmačil kot človeško lobanjo. Prizadevnost je Mantuaniju prislužila tudi karikaturno upodobitev kot Hamlet z želvo v roki. To zgodbo je prof. dr. Božidar Jezernik navedel kot zgovoren primer, kaj lahko prinese pomanjkanje strokovnega znanja. Pri tem pa dodaja, da se kaj tako radikalnega verjetno ne more ponoviti, vendar so lahko tudi v oči manj bijoče napake za nadaljnji razvoj stroke usodne.</p> <h3>Kdo se boji kritične umetnosti, kdo se boji stroke?</h3> <p>Dvom v stroko in v strokovno mnenje pa tudi vse bolj razširjeno prepričanje, da lahko vsakdo ustrezno sodi o vsem, je tudi marsikje drugje po svetu vse jasnejši trend, ki ne spodjeda samo zaupanja v stroko ampak razkraja tudi temeljeno vezivo, ki povezuje družbo.</p> <blockquote><p>»Ta neznosna lahkotnost obravnavanja stroke pri nas je prvi korak do neznosno lahkotnega obravnavanja intelektualcev,« opozarja Zdenka Badovinac. »To poznamo tudi iz preteklosti. V zgodovini so bili intelektualci obravnavani tako in drugače, še zlasti kritično misleči. Prav tako umetniki. Sodobna umetnost je par excellence kritična umetnost. V umetnostnih institucijah po celem svetu se goji kritična misel. Tudi o tem je treba spregovoriti: koga moti kritična misel?«</p></blockquote> <p>Področje kulture pri nas bo letos očitno deležno celostnega cunamija. Ob dolgoročnih in zelo hudih posledicah, ki jih bodo ukrepi za preprečevanje širjenja koronavirusa zaradi zaprtja kulturnih ustanov in odpovedanih dogodkov imeli sami po sebi, utegnejo imeti aktualne poteze Ministrstva za kulturo za slovensko kulturo in tudi družbo še mnogo hujše posledice.</p></p> 174732834 RTVSLO – Prvi 3254 clean Če moramo za preprečevanje širjenja koronavirusa dosledno upoštevati priporočila epidemiologov, je strokovno znanje na kakem drugem področju očitno drugotnega pomena. Tako vsaj bi se dalo razumeti poteze Ministrstva za kulturo, ki se pri imenovanju direktorjev osrednjih nacionalnih kulturnih ustanov ne ozira na mnenja in priporočila strokovnjakov. Tu govorimo o ustanovah, ki po mnenju strokovnjakov delujejo dobro; od Narodnega muzeja, Muzeja za arhitekturo in oblikovanje, Slovenskega etnografskega muzeja in Moderne galerije. Kaj pravzaprav je v nevarnosti, ko se uspešne zgodbe prekinjajo ne da bi bil za to podan tehten argument? Kakšna sploh je družbena vloga muzejev in galerij v sodobnem svetu? Njihovo širšo funkcijo bomo v tokratni Intelekti preverili skozi prizmo dveh področij, umetnostne zgodovine ter etnologije in kulturne antropologije. Foto: Goran Dekleva<p>Kaj prinaša demontaža kulturnih institucij, ki po mnenju stroke dobro delujejo?</p><p><p>Način, kako v zadnjem obdobju na Ministrstvu za kulturo izbirajo direktorje osrednjih nacionalnih kulturnih ustanov, nakazuje, da se utegnejo v sorazmerno kratkem času porušiti strokovni temelji delovanja naših najpomembnejših muzejev in galerij. Imenovanja namreč potekajo brez upoštevanja mnenj stroke in mimo priporočil strokovnih svetov zavodov. Tako, denimo, kljub podpori stroke in sveta zavoda Ministrstvo za kulturo zdaj že nekdanjemu direktorju Muzeja za arhitekturo in oblikovanje, Matevžu Čeliku Vidmarju, ni podelilo novega mandata. Enako se je primerilo tudi direktorici Slovenskega etnografskega muzeja, za zdaj še vršilki dolžnosti, dr. Tanji Roženbergar. Tam, kjer je ustanovni akt zavoda jasno zahteval, da ima direktor tudi izobrazbo iz primarne dejavnosti te ustanove, se zdaj te člene na hitro spreminja. To je že doletelo Narodni muzej, ki čaka na izbor novega direktorja, statut se prav zdaj spreminja Moderni galeriji, kjer minister za kulturo že na dveh razpisih ni izbral nobenega od prijavljenih kandidatov – pa čeprav se jih je na zadnjega prijavilo kar deset.</p> <p>&nbsp;</p> <h3>Strokovna mnenja za gluha ušesa</h3> <blockquote><p>Stroka opozarja, da muzeji in galerije, kjer prihaja do zamenjav direktorjev, ta čas delujejo prav zgledno. »Zelo problematično je, če se nenadoma soočamo z demontažo v institucijah, ki dobro funkcionirajo,« opozarja umetnostni zgodovinar <strong>dr. Andrej Smrekar</strong>, kustos v Narodni galeriji.</p></blockquote> <p>&nbsp;</p> <blockquote><p>»Problem pri taki menjavi ni zgolj to, da odide ena oseba in pride druga. Načeloma ima oseba na čelu muzeja program in svojo vizijo. Strokovnjaki trenutno te programe in usmeritve prepoznavajo kot dobre. Z nepremišljeno menjavo se takšna dobra zgodba razdre,« poudarja umetnostna zgodovinarka <strong>prof. dr. Beti Žerovc</strong>. »Te menjave niso le menjave ljudi, ampak prekinitve uspešno vodenih zgodb.«</p></blockquote> <p>&nbsp;</p> <h3>Muzeji so odraz družbe</h3> <p>Muzeji so paradigmatične institucije moderne dobe; kot take so sooblikovale naš svet in ga, kajpada, sooblikujejo še naprej. Hranijo predmete, ki jih vsaka nacionalna skupnost visoko ceni, in jih obenem interpretirajo. Seveda je mogoče iste predmete interpretirati na različne načine. »Predmete, ki jih je hranil nekdanji Kranjski deželni muzej, so takrat [v 19. stol., op. a.] interpretirali z vidika Kranjske kot ene od avstrijskih dežel,« razlaga etnolog in antropolog <strong>prof. dr. Božidar Jezernik.</strong></p> <blockquote><p>»Nato so začeli iste predmete interpretirati kot del slovenske nacionalne dediščine. V vsakem primeru pa je interpretacija dala tem predmetom veljavo, ki je bila relevantna za celotno skupnost. Današnja politična skupnost rabi neko identifikacijo. Kakšna bo interpretacija in kakšna bo posledična identifikacija, je zelo pomembno vprašanje, ki ne sme biti odvisno samo od vizije neke določene politične opcije, ampak mora biti plod širšega konsenza v dani skupnosti.«</p></blockquote> <p>Muzeji so tako vedno tudi odraz družbe in v zadnjih desetletjih so se, posledično, precej spremenili. Postali so bolj odprti, vključujoči in naslavljajo različne vidike sodobnega življenja. Še vedno pa so tesno povezani z razvojem same stroke.</p> <blockquote><p>»Slovenski etnografski muzej je eden od instrumentov razvoja stroke. V primeru etnologije in kulturne antropologije takih točk ni veliko, zato je toliko pomembneje, da ostaja v okviru te discipline,« pa opozarja <strong>dr. Tanja Roženbergar</strong>. »To je pomembno tako za nadaljnji razvoj vede kot tudi za aplikativni nivo, za prakse, ki jih spodbuja. Če izgubimo nek tak organ te znanosti, je to lahko hudo narobe.«</p></blockquote> <p>&nbsp;</p> <h3>V času transdisciplinarnega povezovanja je stroka še pomembnejše sidrišče</h3> <p>Poleg temeljnih muzejskih nalog, kot so zbiranje, arhiviranje in raziskovanje, se sodobni muzeji vse bolj odpirajo tudi k drugim vedam, k sodelovanju z drugimi področji. Ampak takšno povezovanje nikakor ne pomeni, da lahko strokovnjak katerekoli stroke vodi katerikoli muzej.</p> <blockquote><p>»Zaradi tega je potrebna le še večja strokovnost,« poudarja dolgoletna direktorica Moderne galerije <strong>Zdenka Badovinac</strong>. »Moramo vedeti, zakaj recimo kot v našem primeru umetnostni muzej komunicira z drugimi strokami. To je bolj zahtevna naloga, kot kadar se gibljemo znotraj tradicionalno zakoličene stroke.«</p></blockquote> <p>V svetu so zahteve za mesto direktorja osrednjih muzejev mnogo ostrejše kot pri nas. Če se pri nas določila zdaj še rahljajo, tako da strokovnjaki že opozarjajo na pretečo katastrofo, se v svetu poleg izvrstnih strokovnih kompetenc, jasno zahteva tudi, da ima kandidat za najvišji vodstveni položaj razvejano mednarodno mrežo ustanov in umetnikov, s katerimi sodeluje.</p> <blockquote><p>»Tudi sama sodobna umetnost danes posega na druga področja, se ukvarja in komunicira z znanostjo, s politiko, ekologijo … pa to ne pomeni, da so postali specialisti za ta področja. To samo pomeni, da komunicirajo s temi področji s pozicije umetnosti in s tem samo še utrjujejo svojo umetniškost,« še dodaja Zdenka Badovinac. »Enako je, če komuniciramo z drugimi strokami ali družbenimi področji; s tem opravičujemo naš obstoj umetnostnega muzeja kot umetnostnega muzeja. Naloga muzeja je, da neprestano dokazuje smisel svojega obstoja. Da je tej nalogi kos, mora direktor poznati tradicijo, zgodovino svoje stroke, mora absolutno poznati delo svojega muzeja in seveda mora spremljati vse, kar se s stroko v sodobnem svetu dogaja, ter mora komunicirati s partnerji in strokovnjaki po vsem svetu.«</p></blockquote> <p>&nbsp;</p> <h3>Slovenski Hamlet in želve</h3> <p>Zgodovina je pogosto izvrstna učiteljica, če smo ji seveda pripravljeni prisluhniti. Tudi o tem, kaj lahko prinese pomanjkanje ustreznega strokovnega znanja, lahko postreže z nazornim primerom. Do ustanovitve univerze leta 1919 je bila poleg ljubljanskega botaničnega vrta edina znanstvena ustanova pri nas Kranjski deželni muzej. Ko je po volitvah leta 1909 v vojvodini Kranjski oblast prevzela Slovenska ljudska stranka, je strokovnjaka evropskega formata Walterja Šmida na čelu muzeja zamenjala  z muzikologom Josipom Mantuanijem. Mantuani je bil vsekakor ambiciozen. Do njegovega imenovanja kritični javnosti je hotel pokazati, kaj zmore in zna. Ko je v Štepanji vasi odkril pokopališče želv, pa mu je njegovo neznanje prekrižalo te načrte in priskrbelo slovenskim časopisom, predvsem liberalnim, dolgotrajno zabavo. V Deželni muzej je namreč prinesel želvji oklep in ga raztolmačil kot človeško lobanjo. Prizadevnost je Mantuaniju prislužila tudi karikaturno upodobitev kot Hamlet z želvo v roki. To zgodbo je prof. dr. Božidar Jezernik navedel kot zgovoren primer, kaj lahko prinese pomanjkanje strokovnega znanja. Pri tem pa dodaja, da se kaj tako radikalnega verjetno ne more ponoviti, vendar so lahko tudi v oči manj bijoče napake za nadaljnji razvoj stroke usodne.</p> <h3>Kdo se boji kritične umetnosti, kdo se boji stroke?</h3> <p>Dvom v stroko in v strokovno mnenje pa tudi vse bolj razširjeno prepričanje, da lahko vsakdo ustrezno sodi o vsem, je tudi marsikje drugje po svetu vse jasnejši trend, ki ne spodjeda samo zaupanja v stroko ampak razkraja tudi temeljeno vezivo, ki povezuje družbo.</p> <blockquote><p>»Ta neznosna lahkotnost obravnavanja stroke pri nas je prvi korak do neznosno lahkotnega obravnavanja intelektualcev,« opozarja Zdenka Badovinac. »To poznamo tudi iz preteklosti. V zgodovini so bili intelektualci obravnavani tako in drugače, še zlasti kritično misleči. Prav tako umetniki. Sodobna umetnost je par excellence kritična umetnost. V umetnostnih institucijah po celem svetu se goji kritična misel. Tudi o tem je treba spregovoriti: koga moti kritična misel?«</p></blockquote> <p>Področje kulture pri nas bo letos očitno deležno celostnega cunamija. Ob dolgoročnih in zelo hudih posledicah, ki jih bodo ukrepi za preprečevanje širjenja koronavirusa zaradi zaprtja kulturnih ustanov in odpovedanih dogodkov imeli sami po sebi, utegnejo imeti aktualne poteze Ministrstva za kulturo za slovensko kulturo in tudi družbo še mnogo hujše posledice.</p></p> Tue, 17 Nov 2020 09:00:00 +0000 Ko strokovno mnenje ni vredno piškavega oreha Po letih, ko se je revščina po svetu manjšala, se zdaj spet povečuje. Zadnji podatki Statističnega urada Slovenije kažejo, da živi v naši državi že več kot 240.000 prebivalcev pod pragom tveganja revščine. Na revščino smo postali še bolj pozorni in občutljivi, saj se zaradi svetovne koronakrize lahko dotakne vsakega izmed nas in nas potisne na rob preživetja. Tokratna Intelekta bo govorila o revščini. Izhodišče oddaje je razmišljanje mlade nemške novinarke in avtorice Anne Mayr, ki v svoji knjigi z naslovom »Beda« opozarja, da je »revščina politično zaželena.« Da revne in brezposelne potrebujemo kot ceneno delovno silo, ki je prisiljena poprijeti za vsakršno delo. Ob Anni Mayr v oddaji sodelujejo še: psihologinja in kognitivna znanstvenica Sara Fabjan (Sinapsa), ekonomistka dr. Maja Bučar (FDV) in socialna delavka ter sociologinja dr. Vesna Leskošek (FSD). Oddajo je pripravil Iztok Konc. Foto: Chronomarchie/ Pixabay<p>Zakaj brezposelnost ni napaka v sistemu, ampak je načrtovana? Za revščino ni nihče sam kriv</p><p><p>Po letih, ko se je revščina po svetu manjšala, se zdaj spet povečuje. Zadnji podatki Statističnega urada Slovenije kažejo, da živi v naši državi že več kot 240.000 prebivalcev pod pragom tveganja revščine. Na revščino smo postali še bolj pozorni in občutljivi, saj se zaradi svetovne koronakrize lahko dotakne vsakega izmed nas in nas potisne na rob preživetja.</p> <p>Izhodišče oddaje je razmišljanje mlade nemške novinarke in avtorice Anne Mayr, ki v svoji knjigi z naslovom »Beda« opozarja, da je <em>»revščina politično zaželena.«</em> Da revne in brezposelne potrebujemo kot ceneno delovno silo, ki je prisiljena poprijeti za vsakršno delo. <em>»Diskurz o brezposelnosti je v Nemčiji in Evropi še vedno zelo nazadnjaški. Še vedno se govori, da je brezposelnost napaka v sistemu. Razprava o tem je polna predsodkov, zato je ljudi brez dela še vedno sram. V resnici pa je brezposelnost tista, ki omogoča, da v družbi vse teče, kot mora. Tega si ne bi mislili, vendar je povsem logično – če preberete mojo knjigo, v kateri sem želela izpostaviti to perspektivo.«</em></p> <p>Revščina ogroža vedno več ljudi: enostarševske družine, ženske, upokojence, mlade diplomante – zdi se, da seznam nima konca! Na vprašanje »Ali države pri preprečevanju revščine res držijo figo v žepu?« odgovarja Intelekta.</p> <p>V letu 2019 je bila stopnja tveganja revščine v Sloveniji 12-odstotna. To pomeni, da je z dohodkom, nižjim od praga tveganja revščine, živelo približno 243.000 prebivalcev Slovenije. V naši državi pod pragom tveganja revščine torej živi že vsak osmi prebivalec in prebivalka. Revščina najbolj ogroža starejše, zlasti ženske. Slovenija se sicer z 12 % uvršča med države z najnižjo stopnjo tveganja revščine v Evropski uniji. - Statistični urad Republike Slovenije, oktober 2020.</p> <p>Ob novinarki in avtorici <strong>Anni Mayr</strong> v oddaji sodelujejo še: psihologinja in kognitivna znanstvenica asist. <strong>Sara Fabjan</strong> (Sinapsa), ekonomistka prof. dr. <strong>Maja Bučar</strong> (FDV) in socialna delavka ter sociologinja prof. dr. <strong>Vesna Leskošek</strong> (FSD).</p></p> 174731236 RTVSLO – Prvi 2565 clean Po letih, ko se je revščina po svetu manjšala, se zdaj spet povečuje. Zadnji podatki Statističnega urada Slovenije kažejo, da živi v naši državi že več kot 240.000 prebivalcev pod pragom tveganja revščine. Na revščino smo postali še bolj pozorni in občutljivi, saj se zaradi svetovne koronakrize lahko dotakne vsakega izmed nas in nas potisne na rob preživetja. Tokratna Intelekta bo govorila o revščini. Izhodišče oddaje je razmišljanje mlade nemške novinarke in avtorice Anne Mayr, ki v svoji knjigi z naslovom »Beda« opozarja, da je »revščina politično zaželena.« Da revne in brezposelne potrebujemo kot ceneno delovno silo, ki je prisiljena poprijeti za vsakršno delo. Ob Anni Mayr v oddaji sodelujejo še: psihologinja in kognitivna znanstvenica Sara Fabjan (Sinapsa), ekonomistka dr. Maja Bučar (FDV) in socialna delavka ter sociologinja dr. Vesna Leskošek (FSD). Oddajo je pripravil Iztok Konc. Foto: Chronomarchie/ Pixabay<p>Zakaj brezposelnost ni napaka v sistemu, ampak je načrtovana? Za revščino ni nihče sam kriv</p><p><p>Po letih, ko se je revščina po svetu manjšala, se zdaj spet povečuje. Zadnji podatki Statističnega urada Slovenije kažejo, da živi v naši državi že več kot 240.000 prebivalcev pod pragom tveganja revščine. Na revščino smo postali še bolj pozorni in občutljivi, saj se zaradi svetovne koronakrize lahko dotakne vsakega izmed nas in nas potisne na rob preživetja.</p> <p>Izhodišče oddaje je razmišljanje mlade nemške novinarke in avtorice Anne Mayr, ki v svoji knjigi z naslovom »Beda« opozarja, da je <em>»revščina politično zaželena.«</em> Da revne in brezposelne potrebujemo kot ceneno delovno silo, ki je prisiljena poprijeti za vsakršno delo. <em>»Diskurz o brezposelnosti je v Nemčiji in Evropi še vedno zelo nazadnjaški. Še vedno se govori, da je brezposelnost napaka v sistemu. Razprava o tem je polna predsodkov, zato je ljudi brez dela še vedno sram. V resnici pa je brezposelnost tista, ki omogoča, da v družbi vse teče, kot mora. Tega si ne bi mislili, vendar je povsem logično – če preberete mojo knjigo, v kateri sem želela izpostaviti to perspektivo.«</em></p> <p>Revščina ogroža vedno več ljudi: enostarševske družine, ženske, upokojence, mlade diplomante – zdi se, da seznam nima konca! Na vprašanje »Ali države pri preprečevanju revščine res držijo figo v žepu?« odgovarja Intelekta.</p> <p>V letu 2019 je bila stopnja tveganja revščine v Sloveniji 12-odstotna. To pomeni, da je z dohodkom, nižjim od praga tveganja revščine, živelo približno 243.000 prebivalcev Slovenije. V naši državi pod pragom tveganja revščine torej živi že vsak osmi prebivalec in prebivalka. Revščina najbolj ogroža starejše, zlasti ženske. Slovenija se sicer z 12 % uvršča med države z najnižjo stopnjo tveganja revščine v Evropski uniji. - Statistični urad Republike Slovenije, oktober 2020.</p> <p>Ob novinarki in avtorici <strong>Anni Mayr</strong> v oddaji sodelujejo še: psihologinja in kognitivna znanstvenica asist. <strong>Sara Fabjan</strong> (Sinapsa), ekonomistka prof. dr. <strong>Maja Bučar</strong> (FDV) in socialna delavka ter sociologinja prof. dr. <strong>Vesna Leskošek</strong> (FSD).</p></p> Tue, 10 Nov 2020 08:30:00 +0000 Države pri zmanjševanju revščine držijo figo v žepu Marketinški trendi napovedujejo vzpon zvočnega znamčenja. Poleg zvočnih logotipov, značilne glasbe, ki jo slišimo v oglasih in značilnega zvoka naprav, postaja z vzponom pametnih zvočnikov in asistentov vse pomembnejši tudi glas znamke. Kako zvočno znamko gradi naš medij, zakaj je s prihodom tihih električnih vozil pred izzivi avtomobilska industrija? In kakšno vlogo zvoka pri znamčenju skozi desetletja prepoznava marketing? Odgovore iščemo v Intelekti, sodelujejo strokovnjak za marketing Janez Rakušček, raziskovalec trajnostne mobilnosti Andrej Brglez in radijski glasbeni urednik ter režiser zvoka Rudi Pančur. <p>Kakšno vlogo zvoka pri znamčenju prepoznava marketing in kako bo zvok električnih avtomobilov spremenil podobo mest kot jih poznamo danes?</p><p><p>Marketinški trendi napovedujejo vzpon zvočnega znamčenja. Poleg zvočnih logotipov, značilne glasbe, ki jo slišimo v oglasih in značilnega zvoka naprav, postaja z vzponom pametnih zvočnikov in asistentov vse pomembnejši tudi glas znamke. Kako zvočno znamko gradi naš medij, zakaj je s prihodom tihih električnih vozil pred izzivi avtomobilska industrija? In kakšno vlogo zvoka pri znamčenju skozi desetletja prepoznava marketing? Odgovore iščemo v Intelekti, sodelujejo strokovnjak za marketing Janez Rakušček, raziskovalec trajnostne mobilnosti Andrej Brglez in radijski glasbeni urednik ter režiser zvoka Rudi Pančur.</p></p> 174729472 RTVSLO – Prvi 2157 clean Marketinški trendi napovedujejo vzpon zvočnega znamčenja. Poleg zvočnih logotipov, značilne glasbe, ki jo slišimo v oglasih in značilnega zvoka naprav, postaja z vzponom pametnih zvočnikov in asistentov vse pomembnejši tudi glas znamke. Kako zvočno znamko gradi naš medij, zakaj je s prihodom tihih električnih vozil pred izzivi avtomobilska industrija? In kakšno vlogo zvoka pri znamčenju skozi desetletja prepoznava marketing? Odgovore iščemo v Intelekti, sodelujejo strokovnjak za marketing Janez Rakušček, raziskovalec trajnostne mobilnosti Andrej Brglez in radijski glasbeni urednik ter režiser zvoka Rudi Pančur. <p>Kakšno vlogo zvoka pri znamčenju prepoznava marketing in kako bo zvok električnih avtomobilov spremenil podobo mest kot jih poznamo danes?</p><p><p>Marketinški trendi napovedujejo vzpon zvočnega znamčenja. Poleg zvočnih logotipov, značilne glasbe, ki jo slišimo v oglasih in značilnega zvoka naprav, postaja z vzponom pametnih zvočnikov in asistentov vse pomembnejši tudi glas znamke. Kako zvočno znamko gradi naš medij, zakaj je s prihodom tihih električnih vozil pred izzivi avtomobilska industrija? In kakšno vlogo zvoka pri znamčenju skozi desetletja prepoznava marketing? Odgovore iščemo v Intelekti, sodelujejo strokovnjak za marketing Janez Rakušček, raziskovalec trajnostne mobilnosti Andrej Brglez in radijski glasbeni urednik ter režiser zvoka Rudi Pančur.</p></p> Tue, 03 Nov 2020 08:30:00 +0000 Zvočno znamčenje je atribut pri grajenju podobe Seks je normalen del življenja. Zato se pol stoletja po seksualni revoluciji sprašujemo, zakaj je še vedno tabu tema? Bi imeli bolj zadovoljujoče spolno življenje, če bi se znali o seksu pogovorjati? Če bi se o spolnosti in medčloveških odnosih učili v šoli? Raziskave kažejo, da ima sistematična celovita spolna vzgoja številne pozitivne učinke. Kakšna je spolna vzgoja v Sloveniji, v drugih evropskih državah in kakšni so njeni učinki? O tem v tokratni oddaji, ki jo je pripravila Urška Henigman.<p>Ali v slovenskih šolah poteka z znanstvenimi dejstvi podprta spolna vzgoja?</p><p><p>Seks je normalen del življenja, vendar je pol stoletja po seksualni revoluciji še vedno velika neznanka. Pomembno vlogo pri detabuizaciji in destigmatizaciji spolnosti in preseganju globoko zasidranih družbeno konstruiranih mitov, predsodkov, strahov, stališč in prepričanj ima namreč z znanstvenimi dejstvi podprta celovita in sistematična spolna vzgoja. Raziskave kažejo, da ima sistematična celovita spolna vzgoja številne pozitivne učinke. To so prepoznali tudi Združeni narodi, Unesco in Svetovna zdravstvena organizacija. Ginekologinja, porodničarka in seksologinja dr. <strong>Gabrijela Simetinger</strong> poudarja, da morajo mladi dobiti tiste informacije, ki jih podpirajo znanstvene raziskave, ključno pri spolni vzgoji pa je, da je celostna.</p> <blockquote><p>"V vrtcih in v šolah mora biti spolna vzgoja prilagojena starosti otrok in mladostnikov."</p></blockquote> <p>Mladi danes iščejo informacije na spletu. Tudi o spolnosti. Ampak na internetu ne dobijo celovitih in starosti primernih informacij. Najpogosteje tam najdejo pornografske videoposnetke. Sociolog dr. <strong>Aleksandar Štulhofer</strong> z zagrebške Filozofske fakultete pravi, da ima pornografija več problemov:</p> <blockquote><p>"Pri pornografiji je fokus na moškem užitku. Če se mlade ženske želijo naučiti kaj o sebi, o tem, kako uživati in kako čutiti stvari, pornografija zagotovo ni pravo orodje za učenje. Včasih lahko povzroči veliko napačnih predstav in potreben je čas, da jih resničnost zamaje, nadvlada in odstrani."</p></blockquote> <p>Tudi <strong>Evita Leskovšek</strong> z Nacionalnega inštituta za javno zdravje pravi, da internet močno vpliva na pogled o tem, kaj je spolnost in kakšna naj bi bila:</p> <blockquote><p>"Neka vsebina, ki jo vidiš na internetu, ima lahko tudi dolgoročne posledice na čustvenem področju v zvezi s spolnostjo in na splošno v življenju."</p></blockquote> <p><strong>Anja Pirc</strong> je raziskovala, kakšen odnos imajo do spolne vzgoje učiteljice in učitelji ter zdravstvene delavke in delavci. Pravijo, da po njihovem otrokom in mladostnikom manjka znanja s tega področja. Nujno se jim zdi, da bi mlade učili o tem, kako prepoznati nasilje:</p> <blockquote><p>"Najpomembnejše se jim je zdelo, da bi se učili o nasilju, zlorabi, telesni celovitosti, privolitvi in zasebnosti."</p></blockquote> <p>Mladi bi se pri celoviti in sistematični spolni vzgoji naučili ključnih stvari o sebi in svojem telesu. To bi bila ne le odlična popotnica za spoštljive, zadovoljujoče, radodarne, prijazne in empatične medsebojne odnose, temveč tudi za zadovoljujoče spolno življenje.</p></p> 174727315 RTVSLO – Prvi 2372 clean Seks je normalen del življenja. Zato se pol stoletja po seksualni revoluciji sprašujemo, zakaj je še vedno tabu tema? Bi imeli bolj zadovoljujoče spolno življenje, če bi se znali o seksu pogovorjati? Če bi se o spolnosti in medčloveških odnosih učili v šoli? Raziskave kažejo, da ima sistematična celovita spolna vzgoja številne pozitivne učinke. Kakšna je spolna vzgoja v Sloveniji, v drugih evropskih državah in kakšni so njeni učinki? O tem v tokratni oddaji, ki jo je pripravila Urška Henigman.<p>Ali v slovenskih šolah poteka z znanstvenimi dejstvi podprta spolna vzgoja?</p><p><p>Seks je normalen del življenja, vendar je pol stoletja po seksualni revoluciji še vedno velika neznanka. Pomembno vlogo pri detabuizaciji in destigmatizaciji spolnosti in preseganju globoko zasidranih družbeno konstruiranih mitov, predsodkov, strahov, stališč in prepričanj ima namreč z znanstvenimi dejstvi podprta celovita in sistematična spolna vzgoja. Raziskave kažejo, da ima sistematična celovita spolna vzgoja številne pozitivne učinke. To so prepoznali tudi Združeni narodi, Unesco in Svetovna zdravstvena organizacija. Ginekologinja, porodničarka in seksologinja dr. <strong>Gabrijela Simetinger</strong> poudarja, da morajo mladi dobiti tiste informacije, ki jih podpirajo znanstvene raziskave, ključno pri spolni vzgoji pa je, da je celostna.</p> <blockquote><p>"V vrtcih in v šolah mora biti spolna vzgoja prilagojena starosti otrok in mladostnikov."</p></blockquote> <p>Mladi danes iščejo informacije na spletu. Tudi o spolnosti. Ampak na internetu ne dobijo celovitih in starosti primernih informacij. Najpogosteje tam najdejo pornografske videoposnetke. Sociolog dr. <strong>Aleksandar Štulhofer</strong> z zagrebške Filozofske fakultete pravi, da ima pornografija več problemov:</p> <blockquote><p>"Pri pornografiji je fokus na moškem užitku. Če se mlade ženske želijo naučiti kaj o sebi, o tem, kako uživati in kako čutiti stvari, pornografija zagotovo ni pravo orodje za učenje. Včasih lahko povzroči veliko napačnih predstav in potreben je čas, da jih resničnost zamaje, nadvlada in odstrani."</p></blockquote> <p>Tudi <strong>Evita Leskovšek</strong> z Nacionalnega inštituta za javno zdravje pravi, da internet močno vpliva na pogled o tem, kaj je spolnost in kakšna naj bi bila:</p> <blockquote><p>"Neka vsebina, ki jo vidiš na internetu, ima lahko tudi dolgoročne posledice na čustvenem področju v zvezi s spolnostjo in na splošno v življenju."</p></blockquote> <p><strong>Anja Pirc</strong> je raziskovala, kakšen odnos imajo do spolne vzgoje učiteljice in učitelji ter zdravstvene delavke in delavci. Pravijo, da po njihovem otrokom in mladostnikom manjka znanja s tega področja. Nujno se jim zdi, da bi mlade učili o tem, kako prepoznati nasilje:</p> <blockquote><p>"Najpomembnejše se jim je zdelo, da bi se učili o nasilju, zlorabi, telesni celovitosti, privolitvi in zasebnosti."</p></blockquote> <p>Mladi bi se pri celoviti in sistematični spolni vzgoji naučili ključnih stvari o sebi in svojem telesu. To bi bila ne le odlična popotnica za spoštljive, zadovoljujoče, radodarne, prijazne in empatične medsebojne odnose, temveč tudi za zadovoljujoče spolno življenje.</p></p> Tue, 27 Oct 2020 07:00:00 +0000 Spolna vzgoja bi morala biti celovita in sistematična 3. oktobra leta 1990, manj kot leto po padcu berlinskega zidu torej, je prišlo do ponovne združitve Nemčije, ki jo je, kot vemo, hladna vojna za slabega pol stoletja razdelila na vzhodno, socialistično in zahodno, kapitalistično polovico. Tri desetletja pozneje lahko rečemo, da se je 83-milijonska Nemčija po reunifikaciji uveljavila kot evropska država številka ena; je tretja največja izvoznica na svetu, njeno gospodarstvo pa po bruto družbenem proizvodu na prebivalca zaostaja samo za ameriškim, kitajskim in japonskim. Kljub temu pa ni videti, da bi združena Nemčija radikalno spremenila planetarni geostrateški položaj. Vlade v Berlinu so teh trideset let v osnovi pač vseskozi ostajale zavezane evroatlantskim povezavam – v ključnih trenutkih so sledile Washingtonu in pazile, da bi ne postavile pod prevelik vprašaj multilateralne narave bruseljske povezave. A svet se nezadržno spreminja in z njim slej ko prej tudi nemški položaj: ameriška hegemonija je v luči kitajskega vzpona namreč videti manj samoumevna kakor nekdaj, prostora za samostojno nemško nastopanje je torej več, prenekatera poteza Trumpove administracije pa je v zadnjih štirih letih številne, ki v mednarodnem okolju vse bolj obupano iščejo zastavonošo antipopulistične, demokratične, ekološko ozaveščene, na upoštevanju znanosti in vladavine prava utemeljene politike, pripravila do tega, da so se začeli ozirati proti Berlinu. Zato smo se v tokratni Intelekti spraševali, kaj pravzaprav lahko pričakujemo od Nemčije v prihodnje? Ali se bo nemška gospodarska moč naposled začela poudarjeno prevajati v njen naraščajoči politični mednarodni vpliv? Kakšne cilje bi Nemčija sploh utegnila zasledovati na globalnem odru? Kako se bo obnašala znotraj Evropske Unije? Ta in druga sorodna vprašanja pa smo dopolnili še s pogledom v stvarnost vsakdanjega življenja v sodobni Nemčiji. Tako smo se med drugim spraševali, kako je s tamkajšnjim življenjskim standardom, kako živo je še zavedanje nemške odgovornosti za prelivanje krvi v 20. stoletju in v kolikšni meri so bile hladnovojne razlike med vzhodnimi in zahodnimi Nemci navsezadnje presežene. Pri vsem tem so nam pomagali naši tokratni gostje: televizijski voditelj in performer Dražen Dragojević, ekonomist Igor Feketija, pisateljica in kolumnistka Nataša Kramberger ter politolog dr. Marko Lovec.Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Comfreak (Pixabay)<p>Od ponovne združitve Nemčije mineva 30 let. Kaj od evropskega kolosa lahko pričakujemo v prihodnje?</p><p><p>3. oktobra leta 1990, manj kot leto po padcu berlinskega zidu torej, je prišlo do ponovne združitve Nemčije, ki jo je, kot vemo, hladna vojna za slabega pol stoletja razdelila na vzhodno, socialistično in zahodno, kapitalistično polovico. Nemci z obeh strani nekdanje železne zavese so se, kajpada, veselili, drugod po Evropi pa ni manjkalo skeptikov, ki so dogajanje v Nemčiji spremljali s skepso, celo s strahom. Tedanje ankete javnega mnenja so, na primer, pokazale, da je nemškemu združevanju nasprotovalo kar 69 odstotkov Poljakov ter polovica Francozov in Britancev. Med njimi sta bila tudi <strong>François Mitterand</strong> in <strong>Margaret Thatcher</strong>, ki ju je skrbelo, da se bosta po združitvi nemška moč in vpliv v Evropi začela prekomerno povečevati. Predvsem železna dama je menda godrnjala, da je Združeno kraljestvo v 20. stoletju sicer dvakrat premagalo Nemce na bojišču, a da se bo s ponovno združitvijo Nemčije sredi Evrope oblikoval demografski, gospodarski in sčasoma tudi vojaški kolos, spričo katerega bosta britanski zmagi v obeh svetovnih spopadih nenadoma videti docela nepomembni.</p> <p>Tri desetletja pozneje se zdi, da je Margaret Thatcher imela prav in se obenem motila. 83-milijonska Nemčija se je po reunifikaciji brez najmanjšega dvoma res uveljavila kot evropska država številka ena; je tretja največja izvoznica na svetu, njeno gospodarstvo pa po bruto družbenem proizvodu na prebivalca zaostaja samo za ameriškim, kitajskim in japonskim. Kljub temu pa ni videti, da bi združena Nemčija radikalno spremenila planetarni geostrateški položaj. Vlade v Berlinu so teh trideset let v osnovi pač vseskozi ostajale zavezane evroatlantskim povezavam – v ključnih trenutkih so sledile Washingtonu in pazile, da bi ne postavile pod prevelik vprašaj multilateralne narave bruseljske povezave. A svet se nezadržno spreminja in z njim slej ko prej tudi nemški položaj: ameriška hegemonija je v luči kitajskega vzpona namreč videti manj samoumevna kakor nekdaj, prostora za samostojno nemško nastopanje je torej več, prenekatera poteza <strong>Trumpove</strong> administracije pa je v zadnjih štirih letih številne, ki v mednarodnem okolju vse bolj obupano iščejo zastavonošo antipopulistične, demokratične, ekološko ozaveščene, na upoštevanju znanosti in vladavine prava utemeljene politike, pripravila do tega, da so se začeli ozirati proti Berlinu.</p> <p>Zato se v tokratni Intelekti sprašujemo, kaj pravzaprav lahko pričakujemo od Nemčije v prihodnje? Ali se bo nemška gospodarska moč naposled začela poudarjeno prevajati v njen naraščajoči mednarodni vpliv? Kakšne cilje bi Nemčija sploh utegnila zasledovati na globalnem odru? Kako se bo obnašala znotraj Evropske Unije? Ta in druga sorodna vprašanja pa dopolnjujemo še s pogledom v stvarnost vsakdanjega življenja v sodobni Nemčiji. Tako se med drugim sprašujemo, kako je s tamkajšnjim življenjskim standardom, kako živo je še zavedanje nemške odgovornosti za prelivanje krvi v 20. stoletju in v kolikšni meri so bile hladnovojne razlike med vzhodnimi in zahodnimi Nemci navsezadnje presežene. Pri vsem tem nam pomagajo naši tokratni gostje: televizijski voditelj in performer <strong>Dražen Dragojević</strong>, ekonomist <strong>Igor Feketija</strong>, pisateljica in kolumnistka <strong>Nataša Kramberger</strong> ter politolog <strong>dr. Marko Lovec</strong>.</p></p> 174726285 RTVSLO – Prvi 2588 clean 3. oktobra leta 1990, manj kot leto po padcu berlinskega zidu torej, je prišlo do ponovne združitve Nemčije, ki jo je, kot vemo, hladna vojna za slabega pol stoletja razdelila na vzhodno, socialistično in zahodno, kapitalistično polovico. Tri desetletja pozneje lahko rečemo, da se je 83-milijonska Nemčija po reunifikaciji uveljavila kot evropska država številka ena; je tretja največja izvoznica na svetu, njeno gospodarstvo pa po bruto družbenem proizvodu na prebivalca zaostaja samo za ameriškim, kitajskim in japonskim. Kljub temu pa ni videti, da bi združena Nemčija radikalno spremenila planetarni geostrateški položaj. Vlade v Berlinu so teh trideset let v osnovi pač vseskozi ostajale zavezane evroatlantskim povezavam – v ključnih trenutkih so sledile Washingtonu in pazile, da bi ne postavile pod prevelik vprašaj multilateralne narave bruseljske povezave. A svet se nezadržno spreminja in z njim slej ko prej tudi nemški položaj: ameriška hegemonija je v luči kitajskega vzpona namreč videti manj samoumevna kakor nekdaj, prostora za samostojno nemško nastopanje je torej več, prenekatera poteza Trumpove administracije pa je v zadnjih štirih letih številne, ki v mednarodnem okolju vse bolj obupano iščejo zastavonošo antipopulistične, demokratične, ekološko ozaveščene, na upoštevanju znanosti in vladavine prava utemeljene politike, pripravila do tega, da so se začeli ozirati proti Berlinu. Zato smo se v tokratni Intelekti spraševali, kaj pravzaprav lahko pričakujemo od Nemčije v prihodnje? Ali se bo nemška gospodarska moč naposled začela poudarjeno prevajati v njen naraščajoči politični mednarodni vpliv? Kakšne cilje bi Nemčija sploh utegnila zasledovati na globalnem odru? Kako se bo obnašala znotraj Evropske Unije? Ta in druga sorodna vprašanja pa smo dopolnili še s pogledom v stvarnost vsakdanjega življenja v sodobni Nemčiji. Tako smo se med drugim spraševali, kako je s tamkajšnjim življenjskim standardom, kako živo je še zavedanje nemške odgovornosti za prelivanje krvi v 20. stoletju in v kolikšni meri so bile hladnovojne razlike med vzhodnimi in zahodnimi Nemci navsezadnje presežene. Pri vsem tem so nam pomagali naši tokratni gostje: televizijski voditelj in performer Dražen Dragojević, ekonomist Igor Feketija, pisateljica in kolumnistka Nataša Kramberger ter politolog dr. Marko Lovec.Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Comfreak (Pixabay)<p>Od ponovne združitve Nemčije mineva 30 let. Kaj od evropskega kolosa lahko pričakujemo v prihodnje?</p><p><p>3. oktobra leta 1990, manj kot leto po padcu berlinskega zidu torej, je prišlo do ponovne združitve Nemčije, ki jo je, kot vemo, hladna vojna za slabega pol stoletja razdelila na vzhodno, socialistično in zahodno, kapitalistično polovico. Nemci z obeh strani nekdanje železne zavese so se, kajpada, veselili, drugod po Evropi pa ni manjkalo skeptikov, ki so dogajanje v Nemčiji spremljali s skepso, celo s strahom. Tedanje ankete javnega mnenja so, na primer, pokazale, da je nemškemu združevanju nasprotovalo kar 69 odstotkov Poljakov ter polovica Francozov in Britancev. Med njimi sta bila tudi <strong>François Mitterand</strong> in <strong>Margaret Thatcher</strong>, ki ju je skrbelo, da se bosta po združitvi nemška moč in vpliv v Evropi začela prekomerno povečevati. Predvsem železna dama je menda godrnjala, da je Združeno kraljestvo v 20. stoletju sicer dvakrat premagalo Nemce na bojišču, a da se bo s ponovno združitvijo Nemčije sredi Evrope oblikoval demografski, gospodarski in sčasoma tudi vojaški kolos, spričo katerega bosta britanski zmagi v obeh svetovnih spopadih nenadoma videti docela nepomembni.</p> <p>Tri desetletja pozneje se zdi, da je Margaret Thatcher imela prav in se obenem motila. 83-milijonska Nemčija se je po reunifikaciji brez najmanjšega dvoma res uveljavila kot evropska država številka ena; je tretja največja izvoznica na svetu, njeno gospodarstvo pa po bruto družbenem proizvodu na prebivalca zaostaja samo za ameriškim, kitajskim in japonskim. Kljub temu pa ni videti, da bi združena Nemčija radikalno spremenila planetarni geostrateški položaj. Vlade v Berlinu so teh trideset let v osnovi pač vseskozi ostajale zavezane evroatlantskim povezavam – v ključnih trenutkih so sledile Washingtonu in pazile, da bi ne postavile pod prevelik vprašaj multilateralne narave bruseljske povezave. A svet se nezadržno spreminja in z njim slej ko prej tudi nemški položaj: ameriška hegemonija je v luči kitajskega vzpona namreč videti manj samoumevna kakor nekdaj, prostora za samostojno nemško nastopanje je torej več, prenekatera poteza <strong>Trumpove</strong> administracije pa je v zadnjih štirih letih številne, ki v mednarodnem okolju vse bolj obupano iščejo zastavonošo antipopulistične, demokratične, ekološko ozaveščene, na upoštevanju znanosti in vladavine prava utemeljene politike, pripravila do tega, da so se začeli ozirati proti Berlinu.</p> <p>Zato se v tokratni Intelekti sprašujemo, kaj pravzaprav lahko pričakujemo od Nemčije v prihodnje? Ali se bo nemška gospodarska moč naposled začela poudarjeno prevajati v njen naraščajoči mednarodni vpliv? Kakšne cilje bi Nemčija sploh utegnila zasledovati na globalnem odru? Kako se bo obnašala znotraj Evropske Unije? Ta in druga sorodna vprašanja pa dopolnjujemo še s pogledom v stvarnost vsakdanjega življenja v sodobni Nemčiji. Tako se med drugim sprašujemo, kako je s tamkajšnjim življenjskim standardom, kako živo je še zavedanje nemške odgovornosti za prelivanje krvi v 20. stoletju in v kolikšni meri so bile hladnovojne razlike med vzhodnimi in zahodnimi Nemci navsezadnje presežene. Pri vsem tem nam pomagajo naši tokratni gostje: televizijski voditelj in performer <strong>Dražen Dragojević</strong>, ekonomist <strong>Igor Feketija</strong>, pisateljica in kolumnistka <strong>Nataša Kramberger</strong> ter politolog <strong>dr. Marko Lovec</strong>.</p></p> Tue, 20 Oct 2020 08:10:00 +0000 Nemčija, zadržani hegemon Ob vse večji krizi zaradi korona virusa, se v javnosti ponovno odpira vprašanje glede uvedbe univerzalnega temeljnega dohodka. Organizatorji v okviru evropske državljanske pobude so pred kratkim začeli zbirati podpise za uvedbo univerzalnega temeljnega dohodka v vsej EU. Iz Slovenije je bila v nekaj dneh zbranih tretjina potrebnih podpisov, kar je daleč največ med državami EU. Več o konceptu UTD, je tekla beseda v oddaji Intelekta.<p>Ali je kriza priložnost za uvedbo univerzalnega temeljnega dohodka?</p><p><p>Ob večanju neenakosti v družbi, vse večji revščini in negotovosti zaradi pandemije korona virusa, se v javnosti ponovno razpravlja o uvedbi univerzalnega temeljnega dohodka. Ideja in koncept nista nova. V preteklosti so UTD imeli na Aljaski in v nekaterih delih Kanade, poskus uvedbe UTD-ja so izvedli na Finskem, njegove učinke so preverjali tudi v petih nizozemskih mestih, v italijanskem Livornu, škotskem Glasgowu, Švicarji pa so o uvedbi UTD-ja odločali na referendumu. Kot poudarja raziskovalka koncepta UTD, <strong>mag. Jasmina Jerant</strong>, različice univerzalnega temeljnega dohodka poznajo v mnogih drugih državah.</p> <blockquote><p>Dobrobit UTD je v tem, da se ljudje boljše počutijo, ker imajo boljše finančne zmožnosti, izboljša se njihovo zdravje in delavnost. Ljudje bi lahko tudi zavračali podplačano delo, izkoriščanje in poniževanje. Preprečili bi diskriminacijo in sram zaradi socialnih transferjev. Kot kažejo rezultati eksperimentov in drugih držav, pa UTD prinaša tudi večjo motiviranost za delo.</p></blockquote> <p>Sociologinja, strokovnjakinja za socialno politiko, neodvisna raziskovalka pogojev in možnosti UTD paradigme, <strong>dr. Valerija Korošec</strong> pa opozarja, da UTD ljudem prinaša neko temeljno gotovost do konca življenja in ne zgolj do naslednjega meseca.</p> <blockquote><p>Kaj je prednost univerzalnega temeljnega dohodka? Da imaš temelj, potem pa delaj kolikor hočeš in ti tega ne bo nihče vzel! Kaj imamo pa mi v sedanjem sistemu? Imamo socialne transferje, ob katerih ti rečejo: če boš pa zaslužil več, ti pa ne pripadajo. Vendar, če človek en mesec zasluži kot grof, ne more garantirat, da bo naslednji mesec enako.</p></blockquote></p> 174724633 RTVSLO – Prvi 2533 clean Ob vse večji krizi zaradi korona virusa, se v javnosti ponovno odpira vprašanje glede uvedbe univerzalnega temeljnega dohodka. Organizatorji v okviru evropske državljanske pobude so pred kratkim začeli zbirati podpise za uvedbo univerzalnega temeljnega dohodka v vsej EU. Iz Slovenije je bila v nekaj dneh zbranih tretjina potrebnih podpisov, kar je daleč največ med državami EU. Več o konceptu UTD, je tekla beseda v oddaji Intelekta.<p>Ali je kriza priložnost za uvedbo univerzalnega temeljnega dohodka?</p><p><p>Ob večanju neenakosti v družbi, vse večji revščini in negotovosti zaradi pandemije korona virusa, se v javnosti ponovno razpravlja o uvedbi univerzalnega temeljnega dohodka. Ideja in koncept nista nova. V preteklosti so UTD imeli na Aljaski in v nekaterih delih Kanade, poskus uvedbe UTD-ja so izvedli na Finskem, njegove učinke so preverjali tudi v petih nizozemskih mestih, v italijanskem Livornu, škotskem Glasgowu, Švicarji pa so o uvedbi UTD-ja odločali na referendumu. Kot poudarja raziskovalka koncepta UTD, <strong>mag. Jasmina Jerant</strong>, različice univerzalnega temeljnega dohodka poznajo v mnogih drugih državah.</p> <blockquote><p>Dobrobit UTD je v tem, da se ljudje boljše počutijo, ker imajo boljše finančne zmožnosti, izboljša se njihovo zdravje in delavnost. Ljudje bi lahko tudi zavračali podplačano delo, izkoriščanje in poniževanje. Preprečili bi diskriminacijo in sram zaradi socialnih transferjev. Kot kažejo rezultati eksperimentov in drugih držav, pa UTD prinaša tudi večjo motiviranost za delo.</p></blockquote> <p>Sociologinja, strokovnjakinja za socialno politiko, neodvisna raziskovalka pogojev in možnosti UTD paradigme, <strong>dr. Valerija Korošec</strong> pa opozarja, da UTD ljudem prinaša neko temeljno gotovost do konca življenja in ne zgolj do naslednjega meseca.</p> <blockquote><p>Kaj je prednost univerzalnega temeljnega dohodka? Da imaš temelj, potem pa delaj kolikor hočeš in ti tega ne bo nihče vzel! Kaj imamo pa mi v sedanjem sistemu? Imamo socialne transferje, ob katerih ti rečejo: če boš pa zaslužil več, ti pa ne pripadajo. Vendar, če človek en mesec zasluži kot grof, ne more garantirat, da bo naslednji mesec enako.</p></blockquote></p> Tue, 13 Oct 2020 09:17:00 +0000 Je nastopil čas za UTD? Najmanj 10 odstotkov otrok in od 15 do 20 odstotkov mladih v Sloveniji se sooča z duševnimi in vedenjskimi motnjami. V zadnjem desetletju se je močno povečalo število obravnav pri zdravnikih in specialistih, prav tako število receptov, izdanih za zdravljenje duševnih motenj otrok in mladostnikov. Strokovnjaki že dalj časa opozarjajo, da jih je premalo in je dostopnost do kakovostne obravnave slaba predvsem izven mestnih središč. A ko se je že zdelo, da se stvari premikajo na bolje - v Sloveniji se je odprlo 10 centrov za duševno zdravje otrok in mladostnikov -, je svoje naredil tudi koronavirus. Čakalne dobe za specialistične obravnave so se še podaljšale, strokovnjaki pa opažajo porast hujših oblik duševnih stisk pri otrocih. Več v Intelekti. <p>Strokovnjake skrbijo dolgoročne posledice korona obdobja na duševno zdravje otrok </p><p><p>10 odstotkov otrok in od 15 do 20 odstotkov mladih v Sloveniji se sooča z duševnimi in vedenjskimi motnjami. V zadnjem desetletju se je močno povečalo število obravnav pri zdravnikih in specialistih, prav tako število receptov, izdanih za zdravljenje duševnih motenj otrok in mladostnikov. Strokovnjaki že dalj časa opozarjajo, da jih je premalo in je dostopnost do kakovostne obravnave slaba predvsem izven mestnih središč. A ko se je že zdelo, da se stvari premikajo na bolje - v Sloveniji se je odprlo 10 centrov za duševno zdravje otrok in mladostnikov -, je svoje naredil tudi koronavirus. Čakalne dobe za specialistične obravnave so se še podaljšale, strokovnjaki pa opažajo porast hujših oblik duševnih stisk pri otrocih. Več v Intelekti gosti: otroška psihiatrija na ljubljanski Pediatrični kliniki <strong>dr. Marija Anderluh</strong>, klinična psihologinja <strong>dr. Mateja Hudoklin</strong>, direktorica Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše Ljubljana, <strong>Tjaša Bertoncelj, Sandra Murk in Maša Blaznik</strong> z Zveze prijateljev mladine Slovenije in njihovega Tom telefona, <strong>Ksenija Lekič</strong>, vodja preventivnega programa tosemjez.net pri celjski območni enoti NIJZ, in <strong>dr. Matej Vinko</strong>, vodja strokovne interdisciplinarne skupine za duševno zdravje otrok in mladostnikov pri NIJZ.</p></p> 174722953 RTVSLO – Prvi 2462 clean Najmanj 10 odstotkov otrok in od 15 do 20 odstotkov mladih v Sloveniji se sooča z duševnimi in vedenjskimi motnjami. V zadnjem desetletju se je močno povečalo število obravnav pri zdravnikih in specialistih, prav tako število receptov, izdanih za zdravljenje duševnih motenj otrok in mladostnikov. Strokovnjaki že dalj časa opozarjajo, da jih je premalo in je dostopnost do kakovostne obravnave slaba predvsem izven mestnih središč. A ko se je že zdelo, da se stvari premikajo na bolje - v Sloveniji se je odprlo 10 centrov za duševno zdravje otrok in mladostnikov -, je svoje naredil tudi koronavirus. Čakalne dobe za specialistične obravnave so se še podaljšale, strokovnjaki pa opažajo porast hujših oblik duševnih stisk pri otrocih. Več v Intelekti. <p>Strokovnjake skrbijo dolgoročne posledice korona obdobja na duševno zdravje otrok </p><p><p>10 odstotkov otrok in od 15 do 20 odstotkov mladih v Sloveniji se sooča z duševnimi in vedenjskimi motnjami. V zadnjem desetletju se je močno povečalo število obravnav pri zdravnikih in specialistih, prav tako število receptov, izdanih za zdravljenje duševnih motenj otrok in mladostnikov. Strokovnjaki že dalj časa opozarjajo, da jih je premalo in je dostopnost do kakovostne obravnave slaba predvsem izven mestnih središč. A ko se je že zdelo, da se stvari premikajo na bolje - v Sloveniji se je odprlo 10 centrov za duševno zdravje otrok in mladostnikov -, je svoje naredil tudi koronavirus. Čakalne dobe za specialistične obravnave so se še podaljšale, strokovnjaki pa opažajo porast hujših oblik duševnih stisk pri otrocih. Več v Intelekti gosti: otroška psihiatrija na ljubljanski Pediatrični kliniki <strong>dr. Marija Anderluh</strong>, klinična psihologinja <strong>dr. Mateja Hudoklin</strong>, direktorica Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše Ljubljana, <strong>Tjaša Bertoncelj, Sandra Murk in Maša Blaznik</strong> z Zveze prijateljev mladine Slovenije in njihovega Tom telefona, <strong>Ksenija Lekič</strong>, vodja preventivnega programa tosemjez.net pri celjski območni enoti NIJZ, in <strong>dr. Matej Vinko</strong>, vodja strokovne interdisciplinarne skupine za duševno zdravje otrok in mladostnikov pri NIJZ.</p></p> Tue, 06 Oct 2020 09:22:00 +0000 Duševno zdravje otrok in mladostnikov Nobena skrivnost ni, pravi dr. Nikolai Jeffs, da razvoj in bogastvo Evrope temeljita na izkoriščanju afriške celine. Za svojo blaginjo smo zasužnjili tamkajšnje prebivalce in izropali njihova naravna bogastva. Od sredine šestnajstega stoletja pa do leta 1914, ko je kolonializem dosegel svoj vrh, je bilo kar 85 odstotkov sveta v rokah evropskih kolonialnih sil. Tokrat bomo osvetlili le del tega za Evropo in svet temnega obdobja. V oddaji, ki jo je pripravil Iztok Konc, sodelujejo: pisateljica mag. Gabriela Babnik Ouattara; filozofinja, performerka in raziskovalka na Mirovnem inštitutu dr. Lana Zdravković; direktor belgijskega Kraljevega muzeja za Centralno Afriko dr. Guido Gryseels; anglist, sociolog kulture in predavatelj na Fakulteti za humanistične študije v Kopru dr. Nikolai Jeffs. Foto: Son of Groucho/ Flickr, CC<p>Razvoj in bogastvo Evrope temeljita na izkoriščanju afriške celine</p><p><p>Nobena skrivnost ni, pravi dr. Nikolai Jeffs, da razvoj in bogastvo Evrope temeljita na izkoriščanju afriške celine. Za svojo blaginjo smo zasužnjili tamkajšnje prebivalce in izropali njihova naravna bogastva. Od sredine šestnajstega stoletja pa do leta 1914, ko je kolonializem dosegel svoj vrh, je bilo kar 85 odstotkov sveta v rokah evropskih kolonialnih sil. Tokrat bomo osvetlili le del tega za Evropo in svet temnega obdobja.</p> <p>V oddaji sodelujejo: pisateljica mag. <strong>Gabriela Babnik Ouattara;</strong> filozofinja, performerka in raziskovalka na Mirovnem inštitutu dr. <strong>Lana Zdravković;</strong> direktor belgijskega Kraljevega muzeja za Centralno Afriko dr. <strong>Guido Gryseels;</strong> anglist, sociolog kulture in predavatelj na Fakulteti za humanistične študije v Kopru dr. <strong>Nikolai Jeffs.</strong></p> <p><strong>V Belgiji so potrebovali veliko časa za odkrito razpravo o svoji kolonialni preteklosti, pravi dr. Guido Gryseels.</strong><br /> Na prebivalce Konga so izvajali hud pritisk. Vsak dan so morali izpolniti visoke norme, sicer so jim požgali vasi, njim in njihovim družinskim članom so za kazen odsekali dlan ali stopalo, mnoge so pobili. To je bil izjemno krut kapitalistični režim.</p> <blockquote><p>O kolonializmu danes govorimo kot o načinu vladanja, ki je že po definiciji temelji na vojaški okupaciji, rasizmu in avtoritarnem načinu vladanja, na izkoriščanju zasedene države. Kolonializem že sam po sebi ni moralen.</p></blockquote> <p>Še vse do leta 2000 je bila večina Belgijcev prepričana, da je kolonializem nekaj pozitivnega; da smo Belgijci v Kongu zgradili ceste, bolnišnice, otroke poslali v šole. Bruto domači proizvod Konga je bil na primer leta 1960 dvakrat višji od italijanskega in tudi višji od kanadskega. Šele leta 2000, ko je izšla knjiga Adama Hochschilda z naslovom »King Leopold's ghost – Duh kralja Leopolda« in ko je naš muzej pripravil več obsežnih razstav o kolonialni preteklosti, se je tudi v naši družbi o tem odprla širša razprava.</p> <p><strong>Danes je več kot 65 odstotkov Belgijcev zelo kritičnih do kolonialne preteklosti svoje države. Najprej belgijski kralj Leopold II, kasneje pa belgijska država sta med letoma 1885 in 1960 vladala afriškemu Kongu. Dr. Gryseels pojasnjuje, da je bilo veliko Belgijcev osuplih, ko so izvedeli, kako zelo neusmiljen je bil Leopoldov režim v Kongu – še posebej v prvih letih kolonizacije.</strong><br /> Režim kralja Leopolda II. je bil tako zelo brutalen, da je že takrat v mednarodni skupnosti sprožal proteste. Pravzaprav ima sodobno gibanje za človekove pravice svoje korenine prav v protestih proti Leopoldu II. Velika Britanija, Združene države Amerike – predvsem Anglosaške dežele so močno pritiskale nanj in na Belgijo, naj preneha z nasiljem in naj se umakne iz Konga.</p> <p><strong>Kolonizatorji so si dežele podredili samo zaradi profita.</strong><br /> V tistem obdobju je v Združenih državah Henry Ford začel proizvodnjo avtomobilov, zato je bilo veliko povpraševanja po kavčuku. Na naraven način so ga pridobivali v samo dveh državah – Braziliji in Kongu. Cena kavčuka je zrasla v nebo. Kralj Leopold II. je svojim predstavnikom v Kongu ukazal, naj prisilijo tamkajšnje prebivalce, da ga pridobijo kar največ. Na prebivalce Konga so izvajali hud pritisk. Vsak dan so morali izpolniti visoke norme, sicer so jim požgali vasi, njim in njihovim družinskim članom so za kazen odsekali dlan ali stopalo, mnoge so pobili. To je bil izjemno krut kapitalistični režim.</p> <p><strong>Leopold pa je bogatel in bogatel. Ne le s kavčukom, tudi s slonovino.</strong><br /> Zaradi oklov so pobili na tisoče in tisoče slonov. Dragoceno slonovino so izvozili v Belgijo in druge evropske države, kar je Leopoldu prineslo ogromne zaslužke. Njegov profit je temeljil na krutem izkoriščanju celotnega Konga.</p> <p><strong>Zakaj se je Belgija tako pozno soočila s svojo kolonialno preteklostjo? Razlog tiči tudi v tem, da Belgija prebivalcem svojih kolonialnih ozemelj dolgo časa ni dovolila vstopa v državo. Do devetdesetih let prejšnjega stoletja so bili do vize in bivanja v Belgiji upravičeni le študenti. Do devetdesetih je tako v Belgiji živelo vsega 5.000 prebivalcev z afriškimi koreninami, danes jih je okrog 250.000.</strong><br /> Belgija je šele v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja postala multikulturna družba. Veliko priseljencev z afriškimi koreninami – pravimo jim novi Belgijci – še danes ne more najti zaposlitve, stanovanja, deležni so rasistične obravnave. Šele ti so začeli postavljati vprašanja. Še bolj pa teme o kolonialni preteklosti odpira mlajša generacija. Prav mladi so gibanje »black lives matter – črna življenja štejejo« povezali s kolonializmom in z današnjimi problemi v belgijski družbi. Čudijo se, zakaj je po vsej državi toliko spomenikov v čast kralju Leopoldu – na stotine jih je. Pa čeprav vemo, da je prav on v Kongu vzpostavil režim, ki je pomoril več sto tisoč, če ne celo več milijonov tamkajšnjih prebivalce. Vzpostavil je sistem brutalnega kapitalističnega izkoriščanja, za katerega sta bila značilna nasilje in ubijanje. Zakaj je torej v Belgiji toliko Leopoldovih spomenikov? Zakaj je po njem poimenovanih toliko ulic in avenij?</p> <p><strong>Dr. Guido Gryseels je po izobrazbi sicer agrarni ekonomist, vendar že dve desetletji vodi Kraljevi muzej za Centralno Afriko.</strong><br /> Naš muzej – sama zgradba – je verjetno najpomembnejši simbol belgijske kolonialne preteklosti. Zato nas s tistimi časi močno povezujejo. Zaradi gibanja »black lives matter – črna življenja štejejo« in zaradi povezave med kolonializmom in rasizmom smo v Belgiji ustanovili parlamentarno komisijo. Ta bo presodila o dogodkih iz časa kolonializma in njihov vpliv na probleme današnje belgijske družbe – kot je recimo rasizem.<br /> V središču pozornosti so tudi sporni spomeniki, ki obeležujejo našo temno preteklost. Ravno včeraj so nas obiskali člani komisije, da bi izvedeli več o tistem obdobju.</p> <p><strong>Kako bi se morali Evropejci ozreti na obdobje kolonializma? Dr. Gryseels meni, da bi morali še več napora usmeriti v izobraževanje – še zlasti v izobraževanje mladih.</strong><br /> Pojasniti bi morali, kaj je kolonializem, kaj zares pomeni. To je sistem, ki že po definiciji temelji na vojaški okupaciji, rasizmu in na avtoritarnem načinu vladanja, na izkoriščanju zasedene države. To bi mladi morali razumeti.<br /> Belgija o tistih časih potrebuje odkrito razpravo. Nehati moramo govoriti o pozitivnih plateh kolonializma – kot to še vedno počne veliko starejših. Še vedno radi rečejo, da smo v Kongu zgradili ceste, vendar so jih v resnici zgradili zato, da smo Belgijci želeno blago lažje prepeljali do pristanišč. Starejši zagovarjajo, da smo v Kongu zgradili dober zdravstveni sistem. Kar je res! Vendar samo zato, da smo poskrbeli za zdravje Kongovcev, da so delali za nas.<br /> Veliko plati kolonializma zdaj vidimo v bolj kritični luči. V Kongu smo vzpostavili osnovno šolstvo. Otroci so se naučili brati in pisati, vendar pa Kongo še zelo dolgo ni dobil svoje univerze. Prva je bila ustanovljena šele leta 1956, komaj štiri leta pred neodvisnostjo. Ko je Kongo leta 1960 postal samostojen, je tam živelo le 27 Kongovcev z univerzitetno izobrazbo. Večinoma so bili teologi, zdravniki in inženirji, ki pa niso bili usposobljeni za vodenje svoje države.</p></p> 174721125 RTVSLO – Prvi 2573 clean Nobena skrivnost ni, pravi dr. Nikolai Jeffs, da razvoj in bogastvo Evrope temeljita na izkoriščanju afriške celine. Za svojo blaginjo smo zasužnjili tamkajšnje prebivalce in izropali njihova naravna bogastva. Od sredine šestnajstega stoletja pa do leta 1914, ko je kolonializem dosegel svoj vrh, je bilo kar 85 odstotkov sveta v rokah evropskih kolonialnih sil. Tokrat bomo osvetlili le del tega za Evropo in svet temnega obdobja. V oddaji, ki jo je pripravil Iztok Konc, sodelujejo: pisateljica mag. Gabriela Babnik Ouattara; filozofinja, performerka in raziskovalka na Mirovnem inštitutu dr. Lana Zdravković; direktor belgijskega Kraljevega muzeja za Centralno Afriko dr. Guido Gryseels; anglist, sociolog kulture in predavatelj na Fakulteti za humanistične študije v Kopru dr. Nikolai Jeffs. Foto: Son of Groucho/ Flickr, CC<p>Razvoj in bogastvo Evrope temeljita na izkoriščanju afriške celine</p><p><p>Nobena skrivnost ni, pravi dr. Nikolai Jeffs, da razvoj in bogastvo Evrope temeljita na izkoriščanju afriške celine. Za svojo blaginjo smo zasužnjili tamkajšnje prebivalce in izropali njihova naravna bogastva. Od sredine šestnajstega stoletja pa do leta 1914, ko je kolonializem dosegel svoj vrh, je bilo kar 85 odstotkov sveta v rokah evropskih kolonialnih sil. Tokrat bomo osvetlili le del tega za Evropo in svet temnega obdobja.</p> <p>V oddaji sodelujejo: pisateljica mag. <strong>Gabriela Babnik Ouattara;</strong> filozofinja, performerka in raziskovalka na Mirovnem inštitutu dr. <strong>Lana Zdravković;</strong> direktor belgijskega Kraljevega muzeja za Centralno Afriko dr. <strong>Guido Gryseels;</strong> anglist, sociolog kulture in predavatelj na Fakulteti za humanistične študije v Kopru dr. <strong>Nikolai Jeffs.</strong></p> <p><strong>V Belgiji so potrebovali veliko časa za odkrito razpravo o svoji kolonialni preteklosti, pravi dr. Guido Gryseels.</strong><br /> Na prebivalce Konga so izvajali hud pritisk. Vsak dan so morali izpolniti visoke norme, sicer so jim požgali vasi, njim in njihovim družinskim članom so za kazen odsekali dlan ali stopalo, mnoge so pobili. To je bil izjemno krut kapitalistični režim.</p> <blockquote><p>O kolonializmu danes govorimo kot o načinu vladanja, ki je že po definiciji temelji na vojaški okupaciji, rasizmu in avtoritarnem načinu vladanja, na izkoriščanju zasedene države. Kolonializem že sam po sebi ni moralen.</p></blockquote> <p>Še vse do leta 2000 je bila večina Belgijcev prepričana, da je kolonializem nekaj pozitivnega; da smo Belgijci v Kongu zgradili ceste, bolnišnice, otroke poslali v šole. Bruto domači proizvod Konga je bil na primer leta 1960 dvakrat višji od italijanskega in tudi višji od kanadskega. Šele leta 2000, ko je izšla knjiga Adama Hochschilda z naslovom »King Leopold's ghost – Duh kralja Leopolda« in ko je naš muzej pripravil več obsežnih razstav o kolonialni preteklosti, se je tudi v naši družbi o tem odprla širša razprava.</p> <p><strong>Danes je več kot 65 odstotkov Belgijcev zelo kritičnih do kolonialne preteklosti svoje države. Najprej belgijski kralj Leopold II, kasneje pa belgijska država sta med letoma 1885 in 1960 vladala afriškemu Kongu. Dr. Gryseels pojasnjuje, da je bilo veliko Belgijcev osuplih, ko so izvedeli, kako zelo neusmiljen je bil Leopoldov režim v Kongu – še posebej v prvih letih kolonizacije.</strong><br /> Režim kralja Leopolda II. je bil tako zelo brutalen, da je že takrat v mednarodni skupnosti sprožal proteste. Pravzaprav ima sodobno gibanje za človekove pravice svoje korenine prav v protestih proti Leopoldu II. Velika Britanija, Združene države Amerike – predvsem Anglosaške dežele so močno pritiskale nanj in na Belgijo, naj preneha z nasiljem in naj se umakne iz Konga.</p> <p><strong>Kolonizatorji so si dežele podredili samo zaradi profita.</strong><br /> V tistem obdobju je v Združenih državah Henry Ford začel proizvodnjo avtomobilov, zato je bilo veliko povpraševanja po kavčuku. Na naraven način so ga pridobivali v samo dveh državah – Braziliji in Kongu. Cena kavčuka je zrasla v nebo. Kralj Leopold II. je svojim predstavnikom v Kongu ukazal, naj prisilijo tamkajšnje prebivalce, da ga pridobijo kar največ. Na prebivalce Konga so izvajali hud pritisk. Vsak dan so morali izpolniti visoke norme, sicer so jim požgali vasi, njim in njihovim družinskim članom so za kazen odsekali dlan ali stopalo, mnoge so pobili. To je bil izjemno krut kapitalistični režim.</p> <p><strong>Leopold pa je bogatel in bogatel. Ne le s kavčukom, tudi s slonovino.</strong><br /> Zaradi oklov so pobili na tisoče in tisoče slonov. Dragoceno slonovino so izvozili v Belgijo in druge evropske države, kar je Leopoldu prineslo ogromne zaslužke. Njegov profit je temeljil na krutem izkoriščanju celotnega Konga.</p> <p><strong>Zakaj se je Belgija tako pozno soočila s svojo kolonialno preteklostjo? Razlog tiči tudi v tem, da Belgija prebivalcem svojih kolonialnih ozemelj dolgo časa ni dovolila vstopa v državo. Do devetdesetih let prejšnjega stoletja so bili do vize in bivanja v Belgiji upravičeni le študenti. Do devetdesetih je tako v Belgiji živelo vsega 5.000 prebivalcev z afriškimi koreninami, danes jih je okrog 250.000.</strong><br /> Belgija je šele v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja postala multikulturna družba. Veliko priseljencev z afriškimi koreninami – pravimo jim novi Belgijci – še danes ne more najti zaposlitve, stanovanja, deležni so rasistične obravnave. Šele ti so začeli postavljati vprašanja. Še bolj pa teme o kolonialni preteklosti odpira mlajša generacija. Prav mladi so gibanje »black lives matter – črna življenja štejejo« povezali s kolonializmom in z današnjimi problemi v belgijski družbi. Čudijo se, zakaj je po vsej državi toliko spomenikov v čast kralju Leopoldu – na stotine jih je. Pa čeprav vemo, da je prav on v Kongu vzpostavil režim, ki je pomoril več sto tisoč, če ne celo več milijonov tamkajšnjih prebivalce. Vzpostavil je sistem brutalnega kapitalističnega izkoriščanja, za katerega sta bila značilna nasilje in ubijanje. Zakaj je torej v Belgiji toliko Leopoldovih spomenikov? Zakaj je po njem poimenovanih toliko ulic in avenij?</p> <p><strong>Dr. Guido Gryseels je po izobrazbi sicer agrarni ekonomist, vendar že dve desetletji vodi Kraljevi muzej za Centralno Afriko.</strong><br /> Naš muzej – sama zgradba – je verjetno najpomembnejši simbol belgijske kolonialne preteklosti. Zato nas s tistimi časi močno povezujejo. Zaradi gibanja »black lives matter – črna življenja štejejo« in zaradi povezave med kolonializmom in rasizmom smo v Belgiji ustanovili parlamentarno komisijo. Ta bo presodila o dogodkih iz časa kolonializma in njihov vpliv na probleme današnje belgijske družbe – kot je recimo rasizem.<br /> V središču pozornosti so tudi sporni spomeniki, ki obeležujejo našo temno preteklost. Ravno včeraj so nas obiskali člani komisije, da bi izvedeli več o tistem obdobju.</p> <p><strong>Kako bi se morali Evropejci ozreti na obdobje kolonializma? Dr. Gryseels meni, da bi morali še več napora usmeriti v izobraževanje – še zlasti v izobraževanje mladih.</strong><br /> Pojasniti bi morali, kaj je kolonializem, kaj zares pomeni. To je sistem, ki že po definiciji temelji na vojaški okupaciji, rasizmu in na avtoritarnem načinu vladanja, na izkoriščanju zasedene države. To bi mladi morali razumeti.<br /> Belgija o tistih časih potrebuje odkrito razpravo. Nehati moramo govoriti o pozitivnih plateh kolonializma – kot to še vedno počne veliko starejših. Še vedno radi rečejo, da smo v Kongu zgradili ceste, vendar so jih v resnici zgradili zato, da smo Belgijci želeno blago lažje prepeljali do pristanišč. Starejši zagovarjajo, da smo v Kongu zgradili dober zdravstveni sistem. Kar je res! Vendar samo zato, da smo poskrbeli za zdravje Kongovcev, da so delali za nas.<br /> Veliko plati kolonializma zdaj vidimo v bolj kritični luči. V Kongu smo vzpostavili osnovno šolstvo. Otroci so se naučili brati in pisati, vendar pa Kongo še zelo dolgo ni dobil svoje univerze. Prva je bila ustanovljena šele leta 1956, komaj štiri leta pred neodvisnostjo. Ko je Kongo leta 1960 postal samostojen, je tam živelo le 27 Kongovcev z univerzitetno izobrazbo. Večinoma so bili teologi, zdravniki in inženirji, ki pa niso bili usposobljeni za vodenje svoje države.</p></p> Tue, 29 Sep 2020 07:10:00 +0000 Enakost ni v interesu vladajoče elite Leta 2050, naj bi na svetu živelo okrog 10 milijard ljudi. Tri četrtine svetovnega prebivalstva bodo živele v mestih. Zato v današnjem globalnem svetu prihaja do velikih sprememb na področju načrtovanja in organizacije mest. Nastajajo tako imenovana pametna mesta, ki naj bi z uporabo novih tehnologij in pametnih rešitev doprinesla k bistveno večji kvaliteti bivanja v velikih urbanih središčih. O tem kakšne so prednosti življenja v pametnih mestih in kje vse se skrivajo morebitne pasti novih tehnologij, je tekla beseda v oddaji Intelekta. Voditeljica Martina Černe je gostila dr. Tomaža Krambergerja, mag. Niko Mahnič, dr. Miloša Kosca in dr. Matjaža Uršiča.<p>O tem ali smo dovolj pametni za življenje s pametnimi tehnologijami</p><p><p>Pametne tehnologije, pametni telefoni, pametne ure, pametna vozila, pametna mesta. Slednja v post koronskem obdobju še bolj generirajo uporabo novih tehnologij in z njihovo uporabo pridobljenih informacij. To pa se v javnosti zarisuje kot eden ključnih problemov in aktualnih tematik, s katerimi se ukvarjajo različni strokovnjaki in vlade.</p> <p><strong>Izr. prof. dr. Tomaž Kramberger</strong> s fakultete za logistiko Univerze v Mariboru pravi, da naj bi bil glavni cilj pametnih mest izboljšanje kakovosti življenja prebivalk in prebivalcev. Vendar uporaba pametne tehnologije sama po sebi še ne zagotavlja, da bodo ljudje živeli bolje. K problemu je treba pristopiti interdisciplinarno in določiti cilje, ki jih kot skupnost želimo doseči.</p> <blockquote><p>Hitro se lahko zgodi, da prevelika uporaba tehnologij povzroči občutek, da nas nekdo nadzira kot v resničnostnem šovu Big Brother.</p></blockquote> <p>Da je eden izmed bolj perečih problemov nespametne uporabe novih tehnologij vprašanje zasebnosti in nadzora, poudarja tudi <strong>izr. prof. dr. Matjaž Uršič</strong> s Centra za prostorsko sociologijo Fakultete za družbene vede v Ljubljani.</p> <blockquote><p>Tukaj je zajem podatkov in to kdo upravlja s temi podatki ključnega pomena. Ob tem se na različnih ravneh ves čas postavljajo neki standardi, vseeno pa nastaja problem, saj je teh podatkov vedno več in še nikoli v zgodovini jih ni bilo tako zlahka zajemati.</p></blockquote> <p>Leta 2050 naj bi na svetu živelo okrog 10 milijard ljudi. Tri četrtine svetovnega prebivalstva bodo živele v mestih. Zato v današnjem globalnem svetu prihaja do velikih sprememb na področju načrtovanja in organizacije mest. Kot pravi arhitekt in publicist <strong>dr. Miloš Kosec</strong> urbanizacija po svetu poteka pospešeno, informacijska tehnologija pa je samo orodje za dosego optimizacije upravljanja s pametnimi mesti. Zaradi vedno bolj globalizirane ekonomije se stvari vedno bolj spreminjajo v smeri vedno večjega nadzora in novih načinov izkoriščanja ljudi, ki so se ravnokar urbanizirali. Pametna mesta in njihove tehnologije niso nevtralne, opozarja dr. Miloš Kosec. Načini na katere jih uporabljajo mestne in državne oblasti, predvsem pa velike koorporacije, so vpeti v popolnoma drugačen infrastrukturno ideološki projekt.</p> <blockquote><p>Če bi poskušal časovno osvežiti znano Leninovo tezo (komunizem = sovjeti + elektrifikacija), bi rekel, da je neoliberalna družba = prosti trg + tehnologije pametnega mesta. To ne pomeni, da je vsako pametno mesto vedno neoliberalno. Pomeni pa, da je trenutno pametno mesto s svojo nekonfliktnostjo, samoumevnostjo in navidezno nadideolškostjo, orodje določene ideologije.</p></blockquote> <p>Antropologinja <strong>mag. Nika Mahnič</strong> opozarja, da je pri upravljanju pametnih mest ključno vprašanje delegiranja političnih funkcij na tehnološka podjetja.</p> <blockquote><p>Mene predvsem zanima kaj se dogaja z javno zasebnimi partnerstvi, ki spreminjajo sam pomen mesta, zanima me kako se mesto spreminja kot takšno in na kakšen način se spreminja vladanje v njem.</p></blockquote></p> 174719731 RTVSLO – Prvi 2903 clean Leta 2050, naj bi na svetu živelo okrog 10 milijard ljudi. Tri četrtine svetovnega prebivalstva bodo živele v mestih. Zato v današnjem globalnem svetu prihaja do velikih sprememb na področju načrtovanja in organizacije mest. Nastajajo tako imenovana pametna mesta, ki naj bi z uporabo novih tehnologij in pametnih rešitev doprinesla k bistveno večji kvaliteti bivanja v velikih urbanih središčih. O tem kakšne so prednosti življenja v pametnih mestih in kje vse se skrivajo morebitne pasti novih tehnologij, je tekla beseda v oddaji Intelekta. Voditeljica Martina Černe je gostila dr. Tomaža Krambergerja, mag. Niko Mahnič, dr. Miloša Kosca in dr. Matjaža Uršiča.<p>O tem ali smo dovolj pametni za življenje s pametnimi tehnologijami</p><p><p>Pametne tehnologije, pametni telefoni, pametne ure, pametna vozila, pametna mesta. Slednja v post koronskem obdobju še bolj generirajo uporabo novih tehnologij in z njihovo uporabo pridobljenih informacij. To pa se v javnosti zarisuje kot eden ključnih problemov in aktualnih tematik, s katerimi se ukvarjajo različni strokovnjaki in vlade.</p> <p><strong>Izr. prof. dr. Tomaž Kramberger</strong> s fakultete za logistiko Univerze v Mariboru pravi, da naj bi bil glavni cilj pametnih mest izboljšanje kakovosti življenja prebivalk in prebivalcev. Vendar uporaba pametne tehnologije sama po sebi še ne zagotavlja, da bodo ljudje živeli bolje. K problemu je treba pristopiti interdisciplinarno in določiti cilje, ki jih kot skupnost želimo doseči.</p> <blockquote><p>Hitro se lahko zgodi, da prevelika uporaba tehnologij povzroči občutek, da nas nekdo nadzira kot v resničnostnem šovu Big Brother.</p></blockquote> <p>Da je eden izmed bolj perečih problemov nespametne uporabe novih tehnologij vprašanje zasebnosti in nadzora, poudarja tudi <strong>izr. prof. dr. Matjaž Uršič</strong> s Centra za prostorsko sociologijo Fakultete za družbene vede v Ljubljani.</p> <blockquote><p>Tukaj je zajem podatkov in to kdo upravlja s temi podatki ključnega pomena. Ob tem se na različnih ravneh ves čas postavljajo neki standardi, vseeno pa nastaja problem, saj je teh podatkov vedno več in še nikoli v zgodovini jih ni bilo tako zlahka zajemati.</p></blockquote> <p>Leta 2050 naj bi na svetu živelo okrog 10 milijard ljudi. Tri četrtine svetovnega prebivalstva bodo živele v mestih. Zato v današnjem globalnem svetu prihaja do velikih sprememb na področju načrtovanja in organizacije mest. Kot pravi arhitekt in publicist <strong>dr. Miloš Kosec</strong> urbanizacija po svetu poteka pospešeno, informacijska tehnologija pa je samo orodje za dosego optimizacije upravljanja s pametnimi mesti. Zaradi vedno bolj globalizirane ekonomije se stvari vedno bolj spreminjajo v smeri vedno večjega nadzora in novih načinov izkoriščanja ljudi, ki so se ravnokar urbanizirali. Pametna mesta in njihove tehnologije niso nevtralne, opozarja dr. Miloš Kosec. Načini na katere jih uporabljajo mestne in državne oblasti, predvsem pa velike koorporacije, so vpeti v popolnoma drugačen infrastrukturno ideološki projekt.</p> <blockquote><p>Če bi poskušal časovno osvežiti znano Leninovo tezo (komunizem = sovjeti + elektrifikacija), bi rekel, da je neoliberalna družba = prosti trg + tehnologije pametnega mesta. To ne pomeni, da je vsako pametno mesto vedno neoliberalno. Pomeni pa, da je trenutno pametno mesto s svojo nekonfliktnostjo, samoumevnostjo in navidezno nadideolškostjo, orodje določene ideologije.</p></blockquote> <p>Antropologinja <strong>mag. Nika Mahnič</strong> opozarja, da je pri upravljanju pametnih mest ključno vprašanje delegiranja političnih funkcij na tehnološka podjetja.</p> <blockquote><p>Mene predvsem zanima kaj se dogaja z javno zasebnimi partnerstvi, ki spreminjajo sam pomen mesta, zanima me kako se mesto spreminja kot takšno in na kakšen način se spreminja vladanje v njem.</p></blockquote></p> Tue, 22 Sep 2020 10:37:00 +0000 Pametna mesta TikTok je mobilna aplikacija za ustvarjanje in deljenje kratkih videoposnetkov. Na prvi pogled gre le za zabavno aplikacijo, ki jo uporabljajo predvsem najmlajši. Tako kot drugi priljubljeni družbeni mediji, tudi TikTok s svojimi algoritmi aktivno spodbuja pogosto rabo aplikacije, zbira, hrani, obdeluje in preprodaja številne osebne podatke, omogoča ciljano oglaševanje in politično propagando. Za razliko od facebooka, twitterja in instagrama pa je lastnik TikTok-a kitajsko podjetje. Ameriški predsednik Donald Trump zahteva prodajo aplikacije ameriškim lastnikom, sicer bo njeno rabo na ameriških tleh, kjer jo uporablja več kot 100 milijonov ljudi, prepovedal. Kaj vse razkriva kitajsko ameriški boj za osebe podatke uporabnic in uporabnikov TikToka v tokratni Intelekti, ki jo je pripravila Urška Henigman.<p>Boj za osebne podatke ne razkriva le razmerij moči med svetovnima velesilama</p><p><p>Ameriški predsednik Donald Trump je prejšnji mesec zagrozil lastniku podjetja ByteDance Džang Jimingu, naj ameriški del izjemno priljubljene aplikacije TikTok proda kateremu od ameriških podjetij, sicer bo prepovedal njeno uporabo na ameriških tleh. ByteDance je prodajo že avgusta zavrnilo in začelo iskati poslovnega partnerja. Včeraj je ameriško računalniško podjetje Oracle potrdilo sodelovanje, Trumpova administracija bo do konca tedna sporočila, ali TikTok pod novimi pogoji lahko ostane na napravah ameriških uporabnic in uporabnikov. Kaj pa sploh je TikTok, kakšne podatke zbira in kaj vse razkriva ta boj za podatke?</p> <p>Mobilno aplikacijo za ustvarjanje in deljenje kratkih videoposnetkov v Združenih državah Amerike uporablja več kot 100 milijonov ljudi, predvsem mladih. Ti so se morali strinjati s predajo številnih osebnih podatkov, ko so si aplikacijo naložili na svojo napravo. To so morali storiti tudi slovenski uporabniki. Dr. <strong>Jelena Burnik</strong>, vodja mednarodnega sodelovanja in nadzora pri infomacijskem pooblaščencu pravi, da soglasje vsebuje tudi posebej varovane biometrične podatke.</p> <blockquote><p>"Zato je veljavno soglasje o tem zelo težko pridobiti, saj mora človek razumeti, s čim se je strinjal, kar pa je pri otrocih zelo težko.«</p></blockquote> <p>Kaj je prepoznava obraza, kako aplikacija zbira in obdeluje te biometrične podatke, kje vse se hranijo in koliko časa in kako se utegne uporabljati v prihodnosti – tega ne vemo niti odrasli. Kdo zbira, analizira, uporablja, hrani in posreduje biometrične podatke, je raziskovala potrošniška spletna stran Comparitech. <strong>Paul Bishoff</strong>, strokovnjak za zasebnost in urednik pri comparitech.com, je v raziskavi s svojo ekipo analiziral sekundarne vire - medijske članke, vladne dokumente in bele knjige. Zanimalo jih je, ali se biometrični podatki uporabljajo v osebnih dokumentih, ima država bazo, kjer te podatke shranjuje, jih uporablja v volilnem procesu, pri izdaji viz, ima zakonodajo, ki ščiti te podatke, ali jih pri poslovanju zahtevajo banke, so na cestah kamere s tehnologijo biometričnega prepoznavanja obrazov in ali se biometrija uporablja na delovnih mestih. Analizirali so 50 držav in preverili, kakšna je raba in zaščita biometričnih podatkov. Na prvem mestu se je po pričakovanjih znašla Kitajska, zato je po njegovem mnenju</p> <blockquote><p>»Kitajska je opozorilna zgodba o tem, kaj se lahko zgodi, če vprašanja rabe biometrije nihče ne preverja. V napačnih rokah ta tehnologija omejuje svobodo gibanja, dostop do javnih storitev, dostop do kreditov. Neregulirana raba biometrije lahko na zelo negativne negativne načine vpliva na življenje ljudi. Na Kitajskem smo to videli še posebej v provinci Xinjiang, kjer poteka sistematično zatiranje ljudi in veliko vlogo pri tem igra biometrija. Ameriška podjetja so odgovorna za razvoj velikega dela te tehnologije, ki se uporablja za nadzor in analizo ljudi.«</p></blockquote> <p>Aplikacija TikTok je v pičlih dveh letih, odkar je dostopna po vsem svetu, pridobila 800 milionov rednih uporabnikov. Med njimi je največ mladih. <strong>Katja K. Ošljak</strong>, ustanoviteljica in vodja Inštituta za digitalno izobraževanje &lt; vsak &gt;, se v okviru različnih delavnic z mladimi veliko pogovarja o rabi tehnologij. Nedavno jih je spraševala tudi o TikToku.</p> <blockquote><p>"Mladi na TikTok gledajo bolj kot na eno izmed zabavnih videoiger, to je po njihovem nekaj za zapravljanje časa. Ob tem opažajo, da je TikTok zelo zasvoljiv. To je dobesedna izjava 14 letnega dekleta. Mlajši, s katerimi sem se v minulih mesecih pogovarjala, pa malenkost manj kritično uporabljajo TikTok. Zelo radi gledajo posnete plese, zelo radi se snemajo in nastopajo.«</p></blockquote> <p>Uporabnice in uporabniki na TikToku gledajo, delijo in ustvarjajo do 15 sekundne videoposnetke. Ti so lahko opremljeni z glasbo, plesom in napisi. Podobno, kot pred tem družbena medija vine, ki je ugasnil pred tremi leti, in musical.ly, iz katerega se je pravzaprav razvil TikTok. Sicer pa se TikTok ne razlikuje bistveno od drugih družbenih medijev, kot so facebook, twitter in instagram. Katja K. Ošljak pravi, da so v ozadju podobni algoritmi, ki imajo prav tako hiter tempo novih objav in vsebin, ki po mojem mnenju povzročajo pri uporabniku občutek, da bomo nekaj zamudili, če ne bomo ves čas sodelovali pri tem.</p> <p>Potem pa je tu še nezanemarljiva vsebinska komponenta. Razloge za priljubljenost TikToka lahko iščemo tudi v glasbi in plesu. Številne skladbe, ki so jih mladi plesni vplivneži uporabili kot podlago za ples v svojih posnetkih, so hitro postale zelo priljubljene in osvojile vrhove različnih glasbenih lestvic. Nekateri že pozabljeni glasbeniki pa so z objavami na TikToku spet postali priljubljeni. Glasbeni urednik Prvega <strong>Andrej Prezelj</strong> hiter vzpon TikToka primerja z vzponom priljubljenosti glasbene televizije MTV.</p> <blockquote><p>"MTV je narekoval glasbene trende. Seveda so se vsi takrat spraševali, kdo bo gledal glasbo 24 ur na dan po televiziji. Izkazalo se je, da so s pomočjo atraktivnih glasbenih videospotov veliko glasbe lažje prodali. Podobnost vidim tudi v različnih skladbah, ki so jih spremljale enostavne plesne koreografije, kot so YMCA, Lambada, Macarena, in nedavno viralna uspešnica Gangnam Style. Sicer nisem strokovnjak za ples, ampak bi si upal trditi, da se tako kot enostavnega refrena z lahko naučimo tudi tistih nekaj plesnih korakov. Ne potrebujemo torej kakšnih posebnih znanj in sposobnosti, da smo del tovrstnih trendov.«</p></blockquote> <p><strong>Nina Pejič</strong>, raziskovalka mednarodnih odnosov in vzpona Kitajske s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani uvodoma pojasnjuje, da ima to najhitreje rastoče zagonsko podjetje dve različici, zahodno verzijo TikTok in vzhodno verzijo Douyin, ki je kitajska verzija. Do TikToka kitajski uporabniki ne morejo dostopati. Sicer pa TikTok ni zanimiv le za mlade, čeprav je večina uporabnih stara od 16 do 24 let, ampak začenja privlačiti tudi podjetja in organizacije, ki se oglašujejo prek TikToka, med njimi eno največjih na tem družbenem omrežju je ameriška košarkarska liga NBA. Tako TikTok kot omrežje začenja privlačiti tudi drugo demografijo. Več kot je uporabnikov, več je podatkov, več je ciljanega oglaševanja. Tudi političnih akterjev. Tako kot na drugih družbenih medijih se tudi na TikToku ustvarjajo mnenjski mehurčki in odmevne sobe, kjer se družijo istomisleči.</p> <p>To jesen bodo v Združenih državah Amerike volitve, na katerih bodo svoj glas prvič oddali tudi tisti mladi, ki volilne pravice pred štirimi leti še niso imeli. Politične stranke jih nagovarjajo tudi prek TikToka, seveda na način, ki jim je blizu. Kdo pa jih bo prepričal? Da gre za angažirano in močno skupino so pokazali že, ko so protestirali proti neregulaciji strelnega orožja v ZDA, pa za spremembe okoljskih politik za zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov, segrevanja planeta ter upočasnitev podnebnih sprememb. Pred časom pa so tudi pokazali, kaj si mislijo o Donaldu Trumpu. Oboževalci K-popa, korejske popularne glasbe, so rezervirali vstopnice za zborovanje v Tulsi, ki pa se ga potem niso udeležili. Zborovanje z rekordnim številom napovedanih obiskovalcev se je tako spremenilo v eno z najmanjšim obiskom.</p> <blockquote><p>"To je poseben fenomen, kako je skupnost oboževalcev postala pravi dejavnik v mednarodnih odnosih. Svetovna zdravstvena organizacija je določeno korejsko pop skupino povabila na zasedanje Generalne skupščine. Zakaj? Ker imajo 100 milijonov oboževalcev po celem svetu. Gre na nek način za podobno organizacijo verski skupini, ki je zelo močna. In v času korona krize so postali pomemben dejavnik pri obvladovanju epidemije v tem delu sveta. To, kar so naredili Trumpu, po mojem mnenju ponovno pokaže, da nastopajo v mednarodnih odnosih neke nove skupine, ki prej niso bile poznane, ki se promovirajo preko novih družbenih medijev in vplivajo na dejanske politične ekonomske razplete. Tudi na razplete epidemije in na to, koliko bo na koncu smrtnih žrtev v Aziji. To je fascinantno, kar se dogaja.«</p></blockquote> <p>Mladi tako postajajo pomemben dejavnik v mednarodnih odnosih. Tisti, ki jih bo znal uspešno nagovoriti, bo tudi dobil njihov glas. Se je pa treba zavedati, da gre za najbolj informirane mlade v zgodovini človeštva, saj so se rodili v svet interneta. Ali to tudi pomeni, da poznajo njegove plati bolje kot starejši?</p></p> 174717921 RTVSLO – Prvi 2566 clean TikTok je mobilna aplikacija za ustvarjanje in deljenje kratkih videoposnetkov. Na prvi pogled gre le za zabavno aplikacijo, ki jo uporabljajo predvsem najmlajši. Tako kot drugi priljubljeni družbeni mediji, tudi TikTok s svojimi algoritmi aktivno spodbuja pogosto rabo aplikacije, zbira, hrani, obdeluje in preprodaja številne osebne podatke, omogoča ciljano oglaševanje in politično propagando. Za razliko od facebooka, twitterja in instagrama pa je lastnik TikTok-a kitajsko podjetje. Ameriški predsednik Donald Trump zahteva prodajo aplikacije ameriškim lastnikom, sicer bo njeno rabo na ameriških tleh, kjer jo uporablja več kot 100 milijonov ljudi, prepovedal. Kaj vse razkriva kitajsko ameriški boj za osebe podatke uporabnic in uporabnikov TikToka v tokratni Intelekti, ki jo je pripravila Urška Henigman.<p>Boj za osebne podatke ne razkriva le razmerij moči med svetovnima velesilama</p><p><p>Ameriški predsednik Donald Trump je prejšnji mesec zagrozil lastniku podjetja ByteDance Džang Jimingu, naj ameriški del izjemno priljubljene aplikacije TikTok proda kateremu od ameriških podjetij, sicer bo prepovedal njeno uporabo na ameriških tleh. ByteDance je prodajo že avgusta zavrnilo in začelo iskati poslovnega partnerja. Včeraj je ameriško računalniško podjetje Oracle potrdilo sodelovanje, Trumpova administracija bo do konca tedna sporočila, ali TikTok pod novimi pogoji lahko ostane na napravah ameriških uporabnic in uporabnikov. Kaj pa sploh je TikTok, kakšne podatke zbira in kaj vse razkriva ta boj za podatke?</p> <p>Mobilno aplikacijo za ustvarjanje in deljenje kratkih videoposnetkov v Združenih državah Amerike uporablja več kot 100 milijonov ljudi, predvsem mladih. Ti so se morali strinjati s predajo številnih osebnih podatkov, ko so si aplikacijo naložili na svojo napravo. To so morali storiti tudi slovenski uporabniki. Dr. <strong>Jelena Burnik</strong>, vodja mednarodnega sodelovanja in nadzora pri infomacijskem pooblaščencu pravi, da soglasje vsebuje tudi posebej varovane biometrične podatke.</p> <blockquote><p>"Zato je veljavno soglasje o tem zelo težko pridobiti, saj mora človek razumeti, s čim se je strinjal, kar pa je pri otrocih zelo težko.«</p></blockquote> <p>Kaj je prepoznava obraza, kako aplikacija zbira in obdeluje te biometrične podatke, kje vse se hranijo in koliko časa in kako se utegne uporabljati v prihodnosti – tega ne vemo niti odrasli. Kdo zbira, analizira, uporablja, hrani in posreduje biometrične podatke, je raziskovala potrošniška spletna stran Comparitech. <strong>Paul Bishoff</strong>, strokovnjak za zasebnost in urednik pri comparitech.com, je v raziskavi s svojo ekipo analiziral sekundarne vire - medijske članke, vladne dokumente in bele knjige. Zanimalo jih je, ali se biometrični podatki uporabljajo v osebnih dokumentih, ima država bazo, kjer te podatke shranjuje, jih uporablja v volilnem procesu, pri izdaji viz, ima zakonodajo, ki ščiti te podatke, ali jih pri poslovanju zahtevajo banke, so na cestah kamere s tehnologijo biometričnega prepoznavanja obrazov in ali se biometrija uporablja na delovnih mestih. Analizirali so 50 držav in preverili, kakšna je raba in zaščita biometričnih podatkov. Na prvem mestu se je po pričakovanjih znašla Kitajska, zato je po njegovem mnenju</p> <blockquote><p>»Kitajska je opozorilna zgodba o tem, kaj se lahko zgodi, če vprašanja rabe biometrije nihče ne preverja. V napačnih rokah ta tehnologija omejuje svobodo gibanja, dostop do javnih storitev, dostop do kreditov. Neregulirana raba biometrije lahko na zelo negativne negativne načine vpliva na življenje ljudi. Na Kitajskem smo to videli še posebej v provinci Xinjiang, kjer poteka sistematično zatiranje ljudi in veliko vlogo pri tem igra biometrija. Ameriška podjetja so odgovorna za razvoj velikega dela te tehnologije, ki se uporablja za nadzor in analizo ljudi.«</p></blockquote> <p>Aplikacija TikTok je v pičlih dveh letih, odkar je dostopna po vsem svetu, pridobila 800 milionov rednih uporabnikov. Med njimi je največ mladih. <strong>Katja K. Ošljak</strong>, ustanoviteljica in vodja Inštituta za digitalno izobraževanje &lt; vsak &gt;, se v okviru različnih delavnic z mladimi veliko pogovarja o rabi tehnologij. Nedavno jih je spraševala tudi o TikToku.</p> <blockquote><p>"Mladi na TikTok gledajo bolj kot na eno izmed zabavnih videoiger, to je po njihovem nekaj za zapravljanje časa. Ob tem opažajo, da je TikTok zelo zasvoljiv. To je dobesedna izjava 14 letnega dekleta. Mlajši, s katerimi sem se v minulih mesecih pogovarjala, pa malenkost manj kritično uporabljajo TikTok. Zelo radi gledajo posnete plese, zelo radi se snemajo in nastopajo.«</p></blockquote> <p>Uporabnice in uporabniki na TikToku gledajo, delijo in ustvarjajo do 15 sekundne videoposnetke. Ti so lahko opremljeni z glasbo, plesom in napisi. Podobno, kot pred tem družbena medija vine, ki je ugasnil pred tremi leti, in musical.ly, iz katerega se je pravzaprav razvil TikTok. Sicer pa se TikTok ne razlikuje bistveno od drugih družbenih medijev, kot so facebook, twitter in instagram. Katja K. Ošljak pravi, da so v ozadju podobni algoritmi, ki imajo prav tako hiter tempo novih objav in vsebin, ki po mojem mnenju povzročajo pri uporabniku občutek, da bomo nekaj zamudili, če ne bomo ves čas sodelovali pri tem.</p> <p>Potem pa je tu še nezanemarljiva vsebinska komponenta. Razloge za priljubljenost TikToka lahko iščemo tudi v glasbi in plesu. Številne skladbe, ki so jih mladi plesni vplivneži uporabili kot podlago za ples v svojih posnetkih, so hitro postale zelo priljubljene in osvojile vrhove različnih glasbenih lestvic. Nekateri že pozabljeni glasbeniki pa so z objavami na TikToku spet postali priljubljeni. Glasbeni urednik Prvega <strong>Andrej Prezelj</strong> hiter vzpon TikToka primerja z vzponom priljubljenosti glasbene televizije MTV.</p> <blockquote><p>"MTV je narekoval glasbene trende. Seveda so se vsi takrat spraševali, kdo bo gledal glasbo 24 ur na dan po televiziji. Izkazalo se je, da so s pomočjo atraktivnih glasbenih videospotov veliko glasbe lažje prodali. Podobnost vidim tudi v različnih skladbah, ki so jih spremljale enostavne plesne koreografije, kot so YMCA, Lambada, Macarena, in nedavno viralna uspešnica Gangnam Style. Sicer nisem strokovnjak za ples, ampak bi si upal trditi, da se tako kot enostavnega refrena z lahko naučimo tudi tistih nekaj plesnih korakov. Ne potrebujemo torej kakšnih posebnih znanj in sposobnosti, da smo del tovrstnih trendov.«</p></blockquote> <p><strong>Nina Pejič</strong>, raziskovalka mednarodnih odnosov in vzpona Kitajske s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani uvodoma pojasnjuje, da ima to najhitreje rastoče zagonsko podjetje dve različici, zahodno verzijo TikTok in vzhodno verzijo Douyin, ki je kitajska verzija. Do TikToka kitajski uporabniki ne morejo dostopati. Sicer pa TikTok ni zanimiv le za mlade, čeprav je večina uporabnih stara od 16 do 24 let, ampak začenja privlačiti tudi podjetja in organizacije, ki se oglašujejo prek TikToka, med njimi eno največjih na tem družbenem omrežju je ameriška košarkarska liga NBA. Tako TikTok kot omrežje začenja privlačiti tudi drugo demografijo. Več kot je uporabnikov, več je podatkov, več je ciljanega oglaševanja. Tudi političnih akterjev. Tako kot na drugih družbenih medijih se tudi na TikToku ustvarjajo mnenjski mehurčki in odmevne sobe, kjer se družijo istomisleči.</p> <p>To jesen bodo v Združenih državah Amerike volitve, na katerih bodo svoj glas prvič oddali tudi tisti mladi, ki volilne pravice pred štirimi leti še niso imeli. Politične stranke jih nagovarjajo tudi prek TikToka, seveda na način, ki jim je blizu. Kdo pa jih bo prepričal? Da gre za angažirano in močno skupino so pokazali že, ko so protestirali proti neregulaciji strelnega orožja v ZDA, pa za spremembe okoljskih politik za zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov, segrevanja planeta ter upočasnitev podnebnih sprememb. Pred časom pa so tudi pokazali, kaj si mislijo o Donaldu Trumpu. Oboževalci K-popa, korejske popularne glasbe, so rezervirali vstopnice za zborovanje v Tulsi, ki pa se ga potem niso udeležili. Zborovanje z rekordnim številom napovedanih obiskovalcev se je tako spremenilo v eno z najmanjšim obiskom.</p> <blockquote><p>"To je poseben fenomen, kako je skupnost oboževalcev postala pravi dejavnik v mednarodnih odnosih. Svetovna zdravstvena organizacija je določeno korejsko pop skupino povabila na zasedanje Generalne skupščine. Zakaj? Ker imajo 100 milijonov oboževalcev po celem svetu. Gre na nek način za podobno organizacijo verski skupini, ki je zelo močna. In v času korona krize so postali pomemben dejavnik pri obvladovanju epidemije v tem delu sveta. To, kar so naredili Trumpu, po mojem mnenju ponovno pokaže, da nastopajo v mednarodnih odnosih neke nove skupine, ki prej niso bile poznane, ki se promovirajo preko novih družbenih medijev in vplivajo na dejanske politične ekonomske razplete. Tudi na razplete epidemije in na to, koliko bo na koncu smrtnih žrtev v Aziji. To je fascinantno, kar se dogaja.«</p></blockquote> <p>Mladi tako postajajo pomemben dejavnik v mednarodnih odnosih. Tisti, ki jih bo znal uspešno nagovoriti, bo tudi dobil njihov glas. Se je pa treba zavedati, da gre za najbolj informirane mlade v zgodovini človeštva, saj so se rodili v svet interneta. Ali to tudi pomeni, da poznajo njegove plati bolje kot starejši?</p></p> Tue, 15 Sep 2020 06:00:00 +0000 Ali TikToku tiktaka zadnja ura na ameriških tleh? V zadnjem času lahko spremljamo vrtoglavo naraščanje najrazličnejših teorij zarote. Tako rekoč ni relevantne teme, ki ne bi sprožila številne interpretacije, kaj da se v resnici skriva v ozadju. Iz relativnega obrobja so se prebile v ospredje in postale celo eno od sredstev geopolitičnih preigravanj svetovnih velesil. Kaj predstavlja njihov vzpon? Je neprestan tok informacij in dezinformacij morda preprosto premočan in mu nismo več kos? Kako dobro se lahko znajdemo v okoliščinah nenehnega informacijskega trušča? Kako na takšni podlagi pravzaprav osmišljamo svet okoli sebe in kakšna družba se oblikuje pod takimi pogoji? Nekaj vidikov bomo skušali osvetliti v Intelekti, v pomoč pri tem so nam bili nevrolog prof. dr. Zvezdan Pirtošek, komunikologinja prof. dr. Tanja Oblak Črnič, psihiatrinja Breda Jelen Sobočan in filozof izr. prof. dr. Peter Klepec. Foto: Pixabay <p>Vzpon teorij zarote: o nevroloških in psiholoških ozadjih našega vedenja v digitalnem svetu</p><p><p>V zadnjem času lahko spremljamo vrtoglavo naraščanje najrazličnejših teorij zarote. Tako rekoč ni relevantne teme, ki ne bi sprožila številne interpretacije, kaj da se skriva v ozadju. Iz relativnega obrobja so se prebile v ospredje in postale celo eno od sredstev geopolitičnih preigravanj svetovnih velesil. Kaj se torej dogaja, da so časi očitno tako ugodni za takšno množenje teorij zarote?</p> <h3>Dolga senca evolucijske prilagoditve</h3> <p>Ko se je ključni del naše komunikacije preselil v digitalno okolje svetovnega spleta, so nekateri vidiki človeškega vedenja dobili nove razsežnosti. Po spletu se hitro širijo stvari, ki zbujajo pozornost, ljudje pa smo bolj pozorni na negativna sporočila. "To ima določeno evolucijsko logiko, saj je bilo za preživetje boljše, če sem bil sumničav, če sem v nekem dogodku ali dražljaju videl potencialno nevarnost," je izpostavil nevrolog <strong>prof. dr. Zvezdan Pirtošek</strong>.</p> <p>Da se po spletu lahko kot blisk širijo laži in zavajanja, da je sovražni govor tako prisoten, tudi ni novost, ki je prej ne bi poznali. "Marsikaj je še vedno podobno, kot pri opravljanju na vaških ograjah," opozarja psihiatrinja in psihoterapevtka <strong>Breda Jelen Sobočan</strong> na določene vzporednice z vedenjem v bolj analognih časih. "Nekateri to počnejo iz socialne potrebe po druženju, drugi želijo na ta način socialno disciplinirati in postaviti neke norme, ki jih moraš upoštevati, sicer si deležen govoric, nekateri pa to počnejo s sovražnimi nameni. Teh slednjih, ki širijo govorice z destruktivnimi nameni, ni tako malo."</p> <h3><strong>So stvari preveč kaotične? Posezite po teoriji zarote</strong></h3> <p>Zunanjih sprožilcev za vedenje na spletu tudi ne manjka. Svet se sooča z resnimi pretresi na številnih področjih, ljudje pa imamo potrebo, da razumemo, kaj se dogaja. Toda na informacije, ki pridejo do nas, se ne moremo vedno zanesti. Teorije zarote, ki se v zadnjem času zdijo kar vseprisotne, so pravzaprav razumljiv odziv na precej kaotične in nepregledne razmere.</p> <p>"Teorija zarote poenostavi zadeve. Temelji na predpostavki, da se v ozadju dogajanja skriva zarota," pojasnjuje filozof <strong>izr. prof. dr. Peter Klepec</strong>. Pri tem se teorija zarote nasloni na določene realne dogodke in okoliščine ter se zelo uspešno brani proti argumentov. "Pridemo lahko celo v paradoksalen položaj, ko ljudje toliko bolj verjamejo teoriji zarote, ker je večina medijev ali institucij tako zelo proti. Potem si rečejo, zagotovo je nekaj na tem, sicer se ne bi tako zaganjali."</p> <p>"Predvsem pa teorija zarote služi premestitvi in zameglitvi," še poudarja Peter Klepec. "Odvrača pozornost od sistemskih problemov in za težave okrivi neke določene (pokvarjene) posameznike."</p> <h3><strong>Kdo sploh še koga posluša, ko družba razpada na kose?</strong></h3> <p>Teorije zarote se v digitalnem svetu še toliko hitreje širijo, ker so komunikacijski kanali vse bolj personalizirani. O marsičem smo obveščeni po priporočilu prijateljev, prav tako nam algoritmi ponujajo vsebine, ki bi nas utegnile zanimati. Okoli nas se ustvarjajo mnenjske mehurčki oziroma odmevne sobe, v katerih smo izpostavljeni predvsem mnenjem, s katerimi se sami sorazmerno strinjamo.</p> <p>"To je zelo udobno okolje, ker se ne soočimo s posamezniki in posameznicami, ki imajo na isto temo drugačne poglede, druge informacije, celo drugačne argumente, ki bi našo pozicijo in védenje nekoliko pretresli," pravi komunikologinja <strong>prof. dr. Tanja Oblak Črnič</strong>. "Kar pomeni, da se družba lahko zelo hitro in predvsem trajneje fragmentira. Zaradi tega imamo lahko nato težave pri tem, ali imamo sploh enake kode, ali imamo enake pojme, skozi katere določene vsebine presojamo in o njih razmišljamo."</p></p> 174716411 RTVSLO – Prvi 2918 clean V zadnjem času lahko spremljamo vrtoglavo naraščanje najrazličnejših teorij zarote. Tako rekoč ni relevantne teme, ki ne bi sprožila številne interpretacije, kaj da se v resnici skriva v ozadju. Iz relativnega obrobja so se prebile v ospredje in postale celo eno od sredstev geopolitičnih preigravanj svetovnih velesil. Kaj predstavlja njihov vzpon? Je neprestan tok informacij in dezinformacij morda preprosto premočan in mu nismo več kos? Kako dobro se lahko znajdemo v okoliščinah nenehnega informacijskega trušča? Kako na takšni podlagi pravzaprav osmišljamo svet okoli sebe in kakšna družba se oblikuje pod takimi pogoji? Nekaj vidikov bomo skušali osvetliti v Intelekti, v pomoč pri tem so nam bili nevrolog prof. dr. Zvezdan Pirtošek, komunikologinja prof. dr. Tanja Oblak Črnič, psihiatrinja Breda Jelen Sobočan in filozof izr. prof. dr. Peter Klepec. Foto: Pixabay <p>Vzpon teorij zarote: o nevroloških in psiholoških ozadjih našega vedenja v digitalnem svetu</p><p><p>V zadnjem času lahko spremljamo vrtoglavo naraščanje najrazličnejših teorij zarote. Tako rekoč ni relevantne teme, ki ne bi sprožila številne interpretacije, kaj da se skriva v ozadju. Iz relativnega obrobja so se prebile v ospredje in postale celo eno od sredstev geopolitičnih preigravanj svetovnih velesil. Kaj se torej dogaja, da so časi očitno tako ugodni za takšno množenje teorij zarote?</p> <h3>Dolga senca evolucijske prilagoditve</h3> <p>Ko se je ključni del naše komunikacije preselil v digitalno okolje svetovnega spleta, so nekateri vidiki človeškega vedenja dobili nove razsežnosti. Po spletu se hitro širijo stvari, ki zbujajo pozornost, ljudje pa smo bolj pozorni na negativna sporočila. "To ima določeno evolucijsko logiko, saj je bilo za preživetje boljše, če sem bil sumničav, če sem v nekem dogodku ali dražljaju videl potencialno nevarnost," je izpostavil nevrolog <strong>prof. dr. Zvezdan Pirtošek</strong>.</p> <p>Da se po spletu lahko kot blisk širijo laži in zavajanja, da je sovražni govor tako prisoten, tudi ni novost, ki je prej ne bi poznali. "Marsikaj je še vedno podobno, kot pri opravljanju na vaških ograjah," opozarja psihiatrinja in psihoterapevtka <strong>Breda Jelen Sobočan</strong> na določene vzporednice z vedenjem v bolj analognih časih. "Nekateri to počnejo iz socialne potrebe po druženju, drugi želijo na ta način socialno disciplinirati in postaviti neke norme, ki jih moraš upoštevati, sicer si deležen govoric, nekateri pa to počnejo s sovražnimi nameni. Teh slednjih, ki širijo govorice z destruktivnimi nameni, ni tako malo."</p> <h3><strong>So stvari preveč kaotične? Posezite po teoriji zarote</strong></h3> <p>Zunanjih sprožilcev za vedenje na spletu tudi ne manjka. Svet se sooča z resnimi pretresi na številnih področjih, ljudje pa imamo potrebo, da razumemo, kaj se dogaja. Toda na informacije, ki pridejo do nas, se ne moremo vedno zanesti. Teorije zarote, ki se v zadnjem času zdijo kar vseprisotne, so pravzaprav razumljiv odziv na precej kaotične in nepregledne razmere.</p> <p>"Teorija zarote poenostavi zadeve. Temelji na predpostavki, da se v ozadju dogajanja skriva zarota," pojasnjuje filozof <strong>izr. prof. dr. Peter Klepec</strong>. Pri tem se teorija zarote nasloni na določene realne dogodke in okoliščine ter se zelo uspešno brani proti argumentov. "Pridemo lahko celo v paradoksalen položaj, ko ljudje toliko bolj verjamejo teoriji zarote, ker je večina medijev ali institucij tako zelo proti. Potem si rečejo, zagotovo je nekaj na tem, sicer se ne bi tako zaganjali."</p> <p>"Predvsem pa teorija zarote služi premestitvi in zameglitvi," še poudarja Peter Klepec. "Odvrača pozornost od sistemskih problemov in za težave okrivi neke določene (pokvarjene) posameznike."</p> <h3><strong>Kdo sploh še koga posluša, ko družba razpada na kose?</strong></h3> <p>Teorije zarote se v digitalnem svetu še toliko hitreje širijo, ker so komunikacijski kanali vse bolj personalizirani. O marsičem smo obveščeni po priporočilu prijateljev, prav tako nam algoritmi ponujajo vsebine, ki bi nas utegnile zanimati. Okoli nas se ustvarjajo mnenjske mehurčki oziroma odmevne sobe, v katerih smo izpostavljeni predvsem mnenjem, s katerimi se sami sorazmerno strinjamo.</p> <p>"To je zelo udobno okolje, ker se ne soočimo s posamezniki in posameznicami, ki imajo na isto temo drugačne poglede, druge informacije, celo drugačne argumente, ki bi našo pozicijo in védenje nekoliko pretresli," pravi komunikologinja <strong>prof. dr. Tanja Oblak Črnič</strong>. "Kar pomeni, da se družba lahko zelo hitro in predvsem trajneje fragmentira. Zaradi tega imamo lahko nato težave pri tem, ali imamo sploh enake kode, ali imamo enake pojme, skozi katere določene vsebine presojamo in o njih razmišljamo."</p></p> Tue, 08 Sep 2020 06:00:00 +0000 Kaj je zadaj? O vzponu teorij zarote Če sodimo po objavah na družbenih omrežjih in v medijih, lahko razberemo, da odpor proti zaščitnim maskam in drugim preventivnim ukrepom za boj proti epidemiji covida, narašča. Postaja vedno bolj glasen in agresiven. Mnenja se krešejo tudi okoli vprašanja: »Zaščitne maske da ali ne?« V Intelekti odgovarjajo doktorji znanosti iz šestih različnih strok: fizičarka prof. dr. Maja Remškar (Institut Jožef Stefan), infektolog in specialist intenzivne medicine Tomaž Vovko (Infekcijska klinika Ljubljana), komunikologinja prof. dr. Tanja Kamin (FDV), virologinja in biotehnologinja prof. dr. Maja Ravnikar (NIB), filozof prof. dr. Igor Pribac (Filozofska fakulteta Ljubljana) in kirurg prof. dr. Uroš Ahčan (UKC Ljubljana). V središču tokratne Intelekte so zaščitne maske. Kaj o zaščitnih maskah vemo do zdaj? Zakaj nam je stroka maske najprej odsvetovala, zdaj pa jih priporoča? Kaj o maskah drži in kaj ne? Odgovore je iskal Iztok Kônc. Foto: Engin_Akyurt/ Pixabay<p>Za uporabo mask so utemeljeni medicinski pa tudi moralni razlogi. Najmlajša umrla bolnica v Sloveniji je bila stara le 49 let</p><p><p>Če sodimo po objavah na družbenih omrežjih in v medijih, lahko razberemo, da odpor proti zaščitnim maskam in drugim preventivnim ukrepom za boj proti epidemiji covida, narašča. Postaja vedno bolj glasen in agresiven. Mnenja se krešejo tudi okoli vprašanja: »Zaščitne maske da ali ne?« V Intelekti odgovarjajo doktorji znanosti iz šestih različnih strok: fizičarka prof. dr. <strong>Maja Remškar</strong> (Institut Jožef Stefan), infektolog in specialist intenzivne medicine <strong>Tomaž Vovko</strong> (Infekcijska klinika Ljubljana), komunikologinja prof. dr. <strong>Tanja Kamin</strong> (FDV), virologinja in biotehnologinja prof. dr. <strong>Maja Ravnikar</strong> (NIB), filozof prof. dr. <strong>Igor Pribac</strong> (Filozofska fakulteta Ljubljana) in kirurg prof. dr. <strong>Uroš Ahčan</strong> (UKC Ljubljana).</p> <p>V središču tokratne Intelekte so zaščitne maske. Kaj o zaščitnih maskah vemo do zdaj? Zakaj nam je stroka maske najprej odsvetovala, zdaj pa jih priporoča? Kaj o maskah drži in kaj ne? Zakaj si nekateri zaščitno masko tako težko nataknejo?</p> <p>Ko infektolog <strong>Tomaž Vovko</strong> pride v službo, si najprej obleče zaščitna oblačila: podobleko, dva zaščitna plašča, posebne nogavice in obuvala, dva para rokavic in skafander – ali pa, namesto skafandra – zaščitno kapo, očala in FFP3 zaščitno masko. Tomaž Vovko dela na Intenzivnem oddelku Infekcijske klinike, kjer zdravi najtežje bolnike s covidom. Njihovo življenje pogosto visi na nitki. <em>»Obstajajo ljudje, ki meni rečejo, jaz ne verjamem v ta virus. To je zarota. To je pretirano. In ti ljudje potem ne želijo imeti zaščitnih mask.«</em></p> <p>Fizičarka <strong>Maja Remškar</strong> je na Institutu »Jožef Stefan« s kolegi preverjala učinkovitost zaščitnih mask. Njen odgovor na pomislek, ali ni virus tako majhen, da se brez težav izmuzne skozi masko, je zato znanstven in dokazan. <em>»Na podlagi naših rezultatov lahko rečem, da blago kirurških mask prepušča manj kot en odstotek teh delcev. To pomeni, da virusi skozi tako masko ne morejo.«</em></p> <p>Komunikologinja <strong>Tanja Kamin</strong> pojasnjuje, da so naša stališča o zaščiti z maskami odvisna tudi od tega, kako in kakšne informacije o maskah in covidu dobimo.<em>»Na začetku so se ljudje, vsaj tisti, s katerimi smo govorili v okviru raziskave, brez izjeme držali zaščitnih ukrepov. Skrbeli so, da ne bi okužili sebe. Še bolj zanimivo spoznanje pa je, da so bili vsi zelo obremenjeni s tem, da ne bi slučajno oni sami okužili koga drugega.«</em></p> <p></p> <p>Filozof <strong>Igor Pribac</strong> je v pogovoru izpostavil še en pomemben vidik uporabe zaščitnih mask. Zaščitne maske je pogledal skozi antropološki zorni kot. <em>»Maska prekrije velik del obraza in ga naredi manj prepoznavnega, kot je bil prej. S tem prekine nenapisano vendar uveljavljeno pravilo, po katerem naj bi ljudje drug drugemu kazali svoj obraz. Obraz je namreč tisti del našega telesa, ki je tako rekoč univerzalno razpoznaven.« </em></p> <p>Odpor proti nošenju mask in proti drugim preventivnim ukrepom za upočasnitev širjenja epidemije skrbi virologinjo in biotehnologinjo <strong>Majo Ravnikar.</strong> <em>»Doktor Ihan je v enem svojih prispevkov psihološko razložil, da gre za pojave v družbi, ki so do neke mere sicer pričakovani. Ljudje v situacijah, ki jih ne morejo nadzorovati, vse skupaj zanikajo.« </em></p> <p>Kirurg <strong>Uroš Ahčan</strong> pravi, da je maska fizična pregrada, mehanska zaščita, ki ima ob pravilni uporabi številne prednosti, sam pa vidi tudi nekatere slabosti. <em>»Ker maske niso transparentne, ne moreš izražati svojih čustev in tudi ne normalno komunicirati. Govorica telesa je okrnjena. Pregled z masko je drugačen. Brez maske takoj opaziš, ali je bolnik zadovoljen, ali ne, kakšne so ob dotiku bolečine, kakšne so njegove reakcije. Pričakujem, da bo industrija za ta namen izdelala transparentne maske.«</em></p> <p>Po podatkih Univerze Johns Hopkins (1. 9. 2020) se je po svetu z novim koronavirusom sars-cov 2 okužilo že več kot 25 milijonov ljudi, 850.000 jih je zaradi covida umrlo. Za primerjavo: to je več kot za malarijo ali hivom. Kaj pa pravijo številke za Slovenijo? Po podatkih covid-19 sledilnika je bilo pri nas že več kot 2.900 potrjenih okužb z novim koronavirusom. Do včeraj je v Sloveniji zaradi covida umrlo 133 prebivalk in prebivalcev.</p></p> 174714938 RTVSLO – Prvi 2931 clean Če sodimo po objavah na družbenih omrežjih in v medijih, lahko razberemo, da odpor proti zaščitnim maskam in drugim preventivnim ukrepom za boj proti epidemiji covida, narašča. Postaja vedno bolj glasen in agresiven. Mnenja se krešejo tudi okoli vprašanja: »Zaščitne maske da ali ne?« V Intelekti odgovarjajo doktorji znanosti iz šestih različnih strok: fizičarka prof. dr. Maja Remškar (Institut Jožef Stefan), infektolog in specialist intenzivne medicine Tomaž Vovko (Infekcijska klinika Ljubljana), komunikologinja prof. dr. Tanja Kamin (FDV), virologinja in biotehnologinja prof. dr. Maja Ravnikar (NIB), filozof prof. dr. Igor Pribac (Filozofska fakulteta Ljubljana) in kirurg prof. dr. Uroš Ahčan (UKC Ljubljana). V središču tokratne Intelekte so zaščitne maske. Kaj o zaščitnih maskah vemo do zdaj? Zakaj nam je stroka maske najprej odsvetovala, zdaj pa jih priporoča? Kaj o maskah drži in kaj ne? Odgovore je iskal Iztok Kônc. Foto: Engin_Akyurt/ Pixabay<p>Za uporabo mask so utemeljeni medicinski pa tudi moralni razlogi. Najmlajša umrla bolnica v Sloveniji je bila stara le 49 let</p><p><p>Če sodimo po objavah na družbenih omrežjih in v medijih, lahko razberemo, da odpor proti zaščitnim maskam in drugim preventivnim ukrepom za boj proti epidemiji covida, narašča. Postaja vedno bolj glasen in agresiven. Mnenja se krešejo tudi okoli vprašanja: »Zaščitne maske da ali ne?« V Intelekti odgovarjajo doktorji znanosti iz šestih različnih strok: fizičarka prof. dr. <strong>Maja Remškar</strong> (Institut Jožef Stefan), infektolog in specialist intenzivne medicine <strong>Tomaž Vovko</strong> (Infekcijska klinika Ljubljana), komunikologinja prof. dr. <strong>Tanja Kamin</strong> (FDV), virologinja in biotehnologinja prof. dr. <strong>Maja Ravnikar</strong> (NIB), filozof prof. dr. <strong>Igor Pribac</strong> (Filozofska fakulteta Ljubljana) in kirurg prof. dr. <strong>Uroš Ahčan</strong> (UKC Ljubljana).</p> <p>V središču tokratne Intelekte so zaščitne maske. Kaj o zaščitnih maskah vemo do zdaj? Zakaj nam je stroka maske najprej odsvetovala, zdaj pa jih priporoča? Kaj o maskah drži in kaj ne? Zakaj si nekateri zaščitno masko tako težko nataknejo?</p> <p>Ko infektolog <strong>Tomaž Vovko</strong> pride v službo, si najprej obleče zaščitna oblačila: podobleko, dva zaščitna plašča, posebne nogavice in obuvala, dva para rokavic in skafander – ali pa, namesto skafandra – zaščitno kapo, očala in FFP3 zaščitno masko. Tomaž Vovko dela na Intenzivnem oddelku Infekcijske klinike, kjer zdravi najtežje bolnike s covidom. Njihovo življenje pogosto visi na nitki. <em>»Obstajajo ljudje, ki meni rečejo, jaz ne verjamem v ta virus. To je zarota. To je pretirano. In ti ljudje potem ne želijo imeti zaščitnih mask.«</em></p> <p>Fizičarka <strong>Maja Remškar</strong> je na Institutu »Jožef Stefan« s kolegi preverjala učinkovitost zaščitnih mask. Njen odgovor na pomislek, ali ni virus tako majhen, da se brez težav izmuzne skozi masko, je zato znanstven in dokazan. <em>»Na podlagi naših rezultatov lahko rečem, da blago kirurških mask prepušča manj kot en odstotek teh delcev. To pomeni, da virusi skozi tako masko ne morejo.«</em></p> <p>Komunikologinja <strong>Tanja Kamin</strong> pojasnjuje, da so naša stališča o zaščiti z maskami odvisna tudi od tega, kako in kakšne informacije o maskah in covidu dobimo.<em>»Na začetku so se ljudje, vsaj tisti, s katerimi smo govorili v okviru raziskave, brez izjeme držali zaščitnih ukrepov. Skrbeli so, da ne bi okužili sebe. Še bolj zanimivo spoznanje pa je, da so bili vsi zelo obremenjeni s tem, da ne bi slučajno oni sami okužili koga drugega.«</em></p> <p></p> <p>Filozof <strong>Igor Pribac</strong> je v pogovoru izpostavil še en pomemben vidik uporabe zaščitnih mask. Zaščitne maske je pogledal skozi antropološki zorni kot. <em>»Maska prekrije velik del obraza in ga naredi manj prepoznavnega, kot je bil prej. S tem prekine nenapisano vendar uveljavljeno pravilo, po katerem naj bi ljudje drug drugemu kazali svoj obraz. Obraz je namreč tisti del našega telesa, ki je tako rekoč univerzalno razpoznaven.« </em></p> <p>Odpor proti nošenju mask in proti drugim preventivnim ukrepom za upočasnitev širjenja epidemije skrbi virologinjo in biotehnologinjo <strong>Majo Ravnikar.</strong> <em>»Doktor Ihan je v enem svojih prispevkov psihološko razložil, da gre za pojave v družbi, ki so do neke mere sicer pričakovani. Ljudje v situacijah, ki jih ne morejo nadzorovati, vse skupaj zanikajo.« </em></p> <p>Kirurg <strong>Uroš Ahčan</strong> pravi, da je maska fizična pregrada, mehanska zaščita, ki ima ob pravilni uporabi številne prednosti, sam pa vidi tudi nekatere slabosti. <em>»Ker maske niso transparentne, ne moreš izražati svojih čustev in tudi ne normalno komunicirati. Govorica telesa je okrnjena. Pregled z masko je drugačen. Brez maske takoj opaziš, ali je bolnik zadovoljen, ali ne, kakšne so ob dotiku bolečine, kakšne so njegove reakcije. Pričakujem, da bo industrija za ta namen izdelala transparentne maske.«</em></p> <p>Po podatkih Univerze Johns Hopkins (1. 9. 2020) se je po svetu z novim koronavirusom sars-cov 2 okužilo že več kot 25 milijonov ljudi, 850.000 jih je zaradi covida umrlo. Za primerjavo: to je več kot za malarijo ali hivom. Kaj pa pravijo številke za Slovenijo? Po podatkih covid-19 sledilnika je bilo pri nas že več kot 2.900 potrjenih okužb z novim koronavirusom. Do včeraj je v Sloveniji zaradi covida umrlo 133 prebivalk in prebivalcev.</p></p> Tue, 01 Sep 2020 07:10:00 +0000 Zakaj si tako težko nataknemo zaščitno masko? Ali so mladi zdravstveno tveganje ali poraženci korona obdobja? Diskurz, da so mladi, ki jih je med novo okuženimi s koronavirusom res največ, trenutno najbolj tvegana skupina, ne sme preiti v demonizacijo mladih. Niso krivi za drugi val epidemije, poleg tega se spopadajo s težavami, na katere opozarjajo že leta, a sta jih zdravstvena in z njo povezana gospodarska kriza še poglobili. Brezposelnost se je med njimi v zadnjem letu močno povečala, za večino je še vedno uganka, kako priti do svojega lastnega stanovanja, zato jih polovica živi še pri starših. Kakšen je po obdobju korone položaj mladih v Sloveniji? <p>Medgeneracijski prepad je že dolgo tu, mladi ga rešujejo tako, da se izseljujejo</p><p><p>Ali so mladi zdravstveno tveganje ali poraženci korona obdobja? Diskurz, da so mladi, ki jih je med novo okuženimi s koronavirusom res največ, trenutno najbolj tvegana skupina, namreč ne sme preiti v demonizacijo mladih. Mladi niso krivi za drugi val epidemije, čeprav s svojim brezskrbnim ravnanjem in potovanji pripomorejo k širitvi virusa. V obdobju zdravstvene in gospodarske krize so pravzaprav tisti, ki so izgubili veliko. Brezposelnost se je med njimi v zadnjem letu močno povečala, za večino je še vedno uganka, kako priti do svojega lastnega stanovanja, zato jih polovica živi še pri starših. Slabša se njihovo duševno zdravje, stiske pa je nekaterim povzročalo tudi izobraževanje na daljavo in vse negotovostti obdobja korone. Kakšen je torej položaj mladih po epidemiji?</p> <p>Gosti: sociolog dr. Gorazd Kovačič, pedagog dr. Damijan Štefanc, politolog dr. Tomaž Deželan, v. d. direktorice Urada za mladino Dolores Kores, Anja Fortuna, predsednica Mladinskega sveta Slovenije, Tea Jarc, predsednica Sindikata Mladi +.</p> <p>&nbsp;</p></p> 174713683 RTVSLO – Prvi 2375 clean Ali so mladi zdravstveno tveganje ali poraženci korona obdobja? Diskurz, da so mladi, ki jih je med novo okuženimi s koronavirusom res največ, trenutno najbolj tvegana skupina, ne sme preiti v demonizacijo mladih. Niso krivi za drugi val epidemije, poleg tega se spopadajo s težavami, na katere opozarjajo že leta, a sta jih zdravstvena in z njo povezana gospodarska kriza še poglobili. Brezposelnost se je med njimi v zadnjem letu močno povečala, za večino je še vedno uganka, kako priti do svojega lastnega stanovanja, zato jih polovica živi še pri starših. Kakšen je po obdobju korone položaj mladih v Sloveniji? <p>Medgeneracijski prepad je že dolgo tu, mladi ga rešujejo tako, da se izseljujejo</p><p><p>Ali so mladi zdravstveno tveganje ali poraženci korona obdobja? Diskurz, da so mladi, ki jih je med novo okuženimi s koronavirusom res največ, trenutno najbolj tvegana skupina, namreč ne sme preiti v demonizacijo mladih. Mladi niso krivi za drugi val epidemije, čeprav s svojim brezskrbnim ravnanjem in potovanji pripomorejo k širitvi virusa. V obdobju zdravstvene in gospodarske krize so pravzaprav tisti, ki so izgubili veliko. Brezposelnost se je med njimi v zadnjem letu močno povečala, za večino je še vedno uganka, kako priti do svojega lastnega stanovanja, zato jih polovica živi še pri starših. Slabša se njihovo duševno zdravje, stiske pa je nekaterim povzročalo tudi izobraževanje na daljavo in vse negotovostti obdobja korone. Kakšen je torej položaj mladih po epidemiji?</p> <p>Gosti: sociolog dr. Gorazd Kovačič, pedagog dr. Damijan Štefanc, politolog dr. Tomaž Deželan, v. d. direktorice Urada za mladino Dolores Kores, Anja Fortuna, predsednica Mladinskega sveta Slovenije, Tea Jarc, predsednica Sindikata Mladi +.</p> <p>&nbsp;</p></p> Tue, 25 Aug 2020 09:24:00 +0000 Mladi: zdravstvena grožlja ali poraženci obdobja korone? V zadnjih desetletjih so se vloge moških kot očetov bistveno spremenile. Vedno več se jih aktivno vključuje v družinsko življenje in odmika od tradicionalno predpisanih vlog. Sociologi govorijo o fenomenu novega očetovstva oziroma o novih skrbnih očetih. Spremenile so se tudi politike, ki preko mehanizmov očetovskega in starševskega dopusta omogočajo bolj enakovredno starševstvo. O tem kako živijo moški med delom in starševstvom danes, o sodobnem očetovstvu smo spregovorili v oddaji Intelekta. Pred mikrofon smo povabili doktorico socioloških znanosti Živo Humer iz Mirovnega inštituta in direktorja ter ustanovitelja Ekvilib Inštituta, Aleša Kranjca Kušlana.<p>O spremembah sodobnega očetovstva, ki jih je prinesel odmik od tradicionalno predpisanih družbenih vlog</p><p><p>V zadnjih desetletjih so se vloge moških kot očetov bistveno spremenile. Vedno več se jih aktivno vključuje v družinsko življenje in odmika od tradicionalno predpisanih vlog. Sociologi govorijo o fenomenu novega očetovstva oziroma o novih skrbnih očetih. Biti del družinskega življenja od samega začetka, od rojstva otroka je postal ključen in pomemben element očetovstva, pojasnjuje <strong>dr. Živa Humer</strong> z <strong>Mirovnega Inštituta</strong>. Kot kažejo kvalitativne študije tako domačih kot mednarodnih projektov pa igra pomembno vlogo tudi sama želja moških in pozitivno vrednotenje prisotnega skrbnega očetovstva.</p> <blockquote><p>Ko smo se pogovarjali z različnimi skupinami očetov je bila izražena želja in izkušnja, da so koristili očetovski dopust ob rojstvu otroka, še prej, da so lahko spremljali partnerke in žene na ginekološke preglede, da so bili zraven ob rojstvu otroka. To vsi izpostavljajo kot ključni element zavedanja »zdaj sem pa oče«.</p></blockquote> <p>Očetje so po besedah <strong>dr. Žive Humer</strong> izpostavljali tudi deljenje dopusta za nego otroka, uvajanje v vrtec in spremljanje otroka v šolo na prvi šolski dan. Skratka opaziti je večji skrbstveni angažma sodobnih očetov. Svojo lastno izkušnjo opisuje tudi direktor in soustanovitelj <strong>Ekvilib Inštituta Aleš Kranjc Kušlan</strong>, ki pravi, da se je očetovstvo v zadnjih tridesetih letih močno spremenilo.</p> <blockquote><p>Jaz se ne spomnim, da bi šel moj oče kdaj z mano k zdravniku, vedno je mama ostajala doma na bolniški, pa da bi bili očetje prisotni ob porodu – ni šans.  Res, veliko se je spremenilo. Zdi pa se mi, da te korake zelo pospešuje sistemska raven.</p></blockquote> <p>Spremenile so se tudi politike, ki preko mehanizmov očetovskega in starševskega dopusta omogočajo bolj enakovredno starševstvo. Slovenija ima eno boljših ureditev sistema starševskega dopusta in nadomestil ter eno boljših ureditev sistema dopusta za nego bolnega otroka poudarja <strong>dr. Živa Humer</strong>.</p> <blockquote><p>Izpostaviti je treba en in edini mehanizem, ki neposredno naslavlja očete in to je očetovski dopust, ki je bil uveljavljen leta 2003 in danes je v celoti 30 dni plačanega očetovskega dopusta. To se je izkazalo za popolni uspeh.</p></blockquote> <p>Na ravni družinske politike obstaja tudi možnost, da si partnerja delita starševski dopust. Slednje je na razpolago že od leta 1976, torej že več kot 40 let. Takrat se je Slovenija kot del Jugoslavije zgledovala po švedskem modelu družinske politike. Vendar pa je ta možnost, predvsem zaradi še vedno zakoreninjenih stereotipov glede družbenih vlog spolov, slabo izkoriščena.  K pomembnim dobrim spremembam na poti k enakovrednemu starševstvu so prinesla tudi različna družbena prizadevanja kot je projekt <strong>Certifikat za družini prijazno podjetje</strong>, ki je sprožil spremembe tudi na zakonodajni ravni. Kot poudarja <strong>Aleš Kranjc Kušlan</strong> lahko na ravni podjetij in organizacijskih še vedno največ naredijo vodje.</p> <blockquote><p>Največji vodje vodijo s svojim zgledom. Na prste ene roke jih lahko preštejem, vseeno pa lahko srečaš tudi vodje, ki rečejo »jaz grem pa danes ob treh domov, ker hočem biti s svojim otrokom« in to je dober zgled. Kultura v podjetjih se gradi od zgoraj navzdol in vodje igrajo tukaj ključno vlogo na vseh nivojih.</p></blockquote> <p>Sogovornika še poudarjate, da osebna senzibilnost posameznikov ali vodij v podjetjih vseeno ni dovolj, temveč je treba možnost boljšega usklajevanja zasebnega in poklicnega življenja urediti na sistemskem nivoju, na ravni kolektivnih pogodb.</p></p> 174709959 RTVSLO – Prvi 2790 clean V zadnjih desetletjih so se vloge moških kot očetov bistveno spremenile. Vedno več se jih aktivno vključuje v družinsko življenje in odmika od tradicionalno predpisanih vlog. Sociologi govorijo o fenomenu novega očetovstva oziroma o novih skrbnih očetih. Spremenile so se tudi politike, ki preko mehanizmov očetovskega in starševskega dopusta omogočajo bolj enakovredno starševstvo. O tem kako živijo moški med delom in starševstvom danes, o sodobnem očetovstvu smo spregovorili v oddaji Intelekta. Pred mikrofon smo povabili doktorico socioloških znanosti Živo Humer iz Mirovnega inštituta in direktorja ter ustanovitelja Ekvilib Inštituta, Aleša Kranjca Kušlana.<p>O spremembah sodobnega očetovstva, ki jih je prinesel odmik od tradicionalno predpisanih družbenih vlog</p><p><p>V zadnjih desetletjih so se vloge moških kot očetov bistveno spremenile. Vedno več se jih aktivno vključuje v družinsko življenje in odmika od tradicionalno predpisanih vlog. Sociologi govorijo o fenomenu novega očetovstva oziroma o novih skrbnih očetih. Biti del družinskega življenja od samega začetka, od rojstva otroka je postal ključen in pomemben element očetovstva, pojasnjuje <strong>dr. Živa Humer</strong> z <strong>Mirovnega Inštituta</strong>. Kot kažejo kvalitativne študije tako domačih kot mednarodnih projektov pa igra pomembno vlogo tudi sama želja moških in pozitivno vrednotenje prisotnega skrbnega očetovstva.</p> <blockquote><p>Ko smo se pogovarjali z različnimi skupinami očetov je bila izražena želja in izkušnja, da so koristili očetovski dopust ob rojstvu otroka, še prej, da so lahko spremljali partnerke in žene na ginekološke preglede, da so bili zraven ob rojstvu otroka. To vsi izpostavljajo kot ključni element zavedanja »zdaj sem pa oče«.</p></blockquote> <p>Očetje so po besedah <strong>dr. Žive Humer</strong> izpostavljali tudi deljenje dopusta za nego otroka, uvajanje v vrtec in spremljanje otroka v šolo na prvi šolski dan. Skratka opaziti je večji skrbstveni angažma sodobnih očetov. Svojo lastno izkušnjo opisuje tudi direktor in soustanovitelj <strong>Ekvilib Inštituta Aleš Kranjc Kušlan</strong>, ki pravi, da se je očetovstvo v zadnjih tridesetih letih močno spremenilo.</p> <blockquote><p>Jaz se ne spomnim, da bi šel moj oče kdaj z mano k zdravniku, vedno je mama ostajala doma na bolniški, pa da bi bili očetje prisotni ob porodu – ni šans.  Res, veliko se je spremenilo. Zdi pa se mi, da te korake zelo pospešuje sistemska raven.</p></blockquote> <p>Spremenile so se tudi politike, ki preko mehanizmov očetovskega in starševskega dopusta omogočajo bolj enakovredno starševstvo. Slovenija ima eno boljših ureditev sistema starševskega dopusta in nadomestil ter eno boljših ureditev sistema dopusta za nego bolnega otroka poudarja <strong>dr. Živa Humer</strong>.</p> <blockquote><p>Izpostaviti je treba en in edini mehanizem, ki neposredno naslavlja očete in to je očetovski dopust, ki je bil uveljavljen leta 2003 in danes je v celoti 30 dni plačanega očetovskega dopusta. To se je izkazalo za popolni uspeh.</p></blockquote> <p>Na ravni družinske politike obstaja tudi možnost, da si partnerja delita starševski dopust. Slednje je na razpolago že od leta 1976, torej že več kot 40 let. Takrat se je Slovenija kot del Jugoslavije zgledovala po švedskem modelu družinske politike. Vendar pa je ta možnost, predvsem zaradi še vedno zakoreninjenih stereotipov glede družbenih vlog spolov, slabo izkoriščena.  K pomembnim dobrim spremembam na poti k enakovrednemu starševstvu so prinesla tudi različna družbena prizadevanja kot je projekt <strong>Certifikat za družini prijazno podjetje</strong>, ki je sprožil spremembe tudi na zakonodajni ravni. Kot poudarja <strong>Aleš Kranjc Kušlan</strong> lahko na ravni podjetij in organizacijskih še vedno največ naredijo vodje.</p> <blockquote><p>Največji vodje vodijo s svojim zgledom. Na prste ene roke jih lahko preštejem, vseeno pa lahko srečaš tudi vodje, ki rečejo »jaz grem pa danes ob treh domov, ker hočem biti s svojim otrokom« in to je dober zgled. Kultura v podjetjih se gradi od zgoraj navzdol in vodje igrajo tukaj ključno vlogo na vseh nivojih.</p></blockquote> <p>Sogovornika še poudarjate, da osebna senzibilnost posameznikov ali vodij v podjetjih vseeno ni dovolj, temveč je treba možnost boljšega usklajevanja zasebnega in poklicnega življenja urediti na sistemskem nivoju, na ravni kolektivnih pogodb.</p></p> Tue, 18 Aug 2020 08:10:00 +0000 Sodobni očetje med delom in družino Čeprav med ljudmi prevladuje mnenje, da smo si med sabo bolj različni kot podobni, stroka pravi drugače. Razlike med nami so minimalne, opozarja psihologinja Andreja Avsec. Z oddajo Intelekta bomo tokrat zapluli v psihološke vode. Govorili bomo o človekovi osebnosti in osebnostnih značilnostih. Govorili bomo o tem, kako na naše življenje in na odnose, v katere vstopamo, vpliva naša osebnost. Novost, o kateri psihologi in raziskovalci govorijo zadnjih nekaj let, temelji na spoznanju, da lahko naše osebnostne značilnosti vsaj malo spremenimo. Funkcionalne vidike osebnosti bomo raziskali s profesorico obče psihologije na Filozofski fakulteti v Ljubljani dr. Andrejo Avsec in s profesorico razvojne psihologije dr. Tino Kavčič z Zdravstvene fakultete v Ljubljani. K poslušanju vas vabi Iztok Konc. Foto: geralt/ pixabay<p>Raziskovalci človekove osebnosti poudarjajo, da se v osebnostnih značilnostih le malo razlikujemo</p><p><p>Glede na čas in razmere začnimo s podatkom, ki govori, da se osebnostne lastnosti ljudi zelo prepletajo in povezujejo z zdravjem. <strong>Definicija:</strong> Osebnost je celota relativno trajnih in edinstvenih duševnih, vedenjskih in telesnih značilnosti vsakega posameznika ali posameznice. Osebnost določa, da se na isto situacijo ljudje odzovemo različno in tudi, da se človek na različne situacije odzove podobno. Med ljudmi prevladuje mnenje, da smo si med sabo bolj različni kot podobni; stroka temu ne pritrjuje. <strong>Novost,</strong> o kateri psihologi in raziskovalci govorijo zadnjih nekaj let, pa temelji na spoznanju, da lahko naše osebnostne značilnosti vsaj malo spremenimo.</p> <p>Slovenski psiholog in raziskovalec osebnosti prof. Janek Musek je zapisal, da je vsak človek v določenem pogledu kot vsi ljudje; vsak je deloma kot nekateri ljudje in je tudi kot noben drug človek. Velikih pet, s katerimi opisujemo osebnost, se je izkristaliziralo skozi daljše obdobje intenzivnega znanstvenega preučevanja. Strokovnjaki med velikih pet faktorjev osebnosti uvrščajo sprejemljivost, vestnost, nevroticizem, odprtost in ekstravertnost. Kakšna je posameznikova osebnost, lahko razberemo s pomočjo psiholoških testov oziroma vprašalnikov osebnosti. </p> <p>Intelekta odgovarja na vprašanja, ki si jih razmišljujoči človek zastavi na določeni točki v življenju: Kako me zaznamujejo moje osebnostne značilnosti? V kolikšni meri sem edinstven in drugačen od drugih? Kako osebnost vpliva na moje odnose z drugimi ljudmi? In kako na izbiro partnerja? Te funkcionalne vidike osebnosti bomo osvetlili s prof. razvojne psihologije <strong>dr. Tino Kavčič</strong> z Zdravstvene fakultete v Ljubljani in s prof. obče psihologije <strong>dr. Andrejo Avsec</strong> s Filozofske fakultete v Ljubljani. </p></p> 174711041 RTVSLO – Prvi 2130 clean Čeprav med ljudmi prevladuje mnenje, da smo si med sabo bolj različni kot podobni, stroka pravi drugače. Razlike med nami so minimalne, opozarja psihologinja Andreja Avsec. Z oddajo Intelekta bomo tokrat zapluli v psihološke vode. Govorili bomo o človekovi osebnosti in osebnostnih značilnostih. Govorili bomo o tem, kako na naše življenje in na odnose, v katere vstopamo, vpliva naša osebnost. Novost, o kateri psihologi in raziskovalci govorijo zadnjih nekaj let, temelji na spoznanju, da lahko naše osebnostne značilnosti vsaj malo spremenimo. Funkcionalne vidike osebnosti bomo raziskali s profesorico obče psihologije na Filozofski fakulteti v Ljubljani dr. Andrejo Avsec in s profesorico razvojne psihologije dr. Tino Kavčič z Zdravstvene fakultete v Ljubljani. K poslušanju vas vabi Iztok Konc. Foto: geralt/ pixabay<p>Raziskovalci človekove osebnosti poudarjajo, da se v osebnostnih značilnostih le malo razlikujemo</p><p><p>Glede na čas in razmere začnimo s podatkom, ki govori, da se osebnostne lastnosti ljudi zelo prepletajo in povezujejo z zdravjem. <strong>Definicija:</strong> Osebnost je celota relativno trajnih in edinstvenih duševnih, vedenjskih in telesnih značilnosti vsakega posameznika ali posameznice. Osebnost določa, da se na isto situacijo ljudje odzovemo različno in tudi, da se človek na različne situacije odzove podobno. Med ljudmi prevladuje mnenje, da smo si med sabo bolj različni kot podobni; stroka temu ne pritrjuje. <strong>Novost,</strong> o kateri psihologi in raziskovalci govorijo zadnjih nekaj let, pa temelji na spoznanju, da lahko naše osebnostne značilnosti vsaj malo spremenimo.</p> <p>Slovenski psiholog in raziskovalec osebnosti prof. Janek Musek je zapisal, da je vsak človek v določenem pogledu kot vsi ljudje; vsak je deloma kot nekateri ljudje in je tudi kot noben drug človek. Velikih pet, s katerimi opisujemo osebnost, se je izkristaliziralo skozi daljše obdobje intenzivnega znanstvenega preučevanja. Strokovnjaki med velikih pet faktorjev osebnosti uvrščajo sprejemljivost, vestnost, nevroticizem, odprtost in ekstravertnost. Kakšna je posameznikova osebnost, lahko razberemo s pomočjo psiholoških testov oziroma vprašalnikov osebnosti. </p> <p>Intelekta odgovarja na vprašanja, ki si jih razmišljujoči človek zastavi na določeni točki v življenju: Kako me zaznamujejo moje osebnostne značilnosti? V kolikšni meri sem edinstven in drugačen od drugih? Kako osebnost vpliva na moje odnose z drugimi ljudmi? In kako na izbiro partnerja? Te funkcionalne vidike osebnosti bomo osvetlili s prof. razvojne psihologije <strong>dr. Tino Kavčič</strong> z Zdravstvene fakultete v Ljubljani in s prof. obče psihologije <strong>dr. Andrejo Avsec</strong> s Filozofske fakultete v Ljubljani. </p></p> Tue, 11 Aug 2020 08:10:00 +0000 Nismo si tako različni, kot mislimo Pogovori o aktualnih političnih vprašanjih se v javnem prostoru vse bolj polarizirajo. Prerekanje na spletnih platformah je polno zmerjanja, obtoževanja, omalovaževanja, laži in zavajanj. Zdi se, da obstajata dva popolnoma nasprotna pogleda na svet. Se ne strinjamo o ničemer več? Kaj pa demokracija? Je to še vedno sistem, ki želimo, da ureja našo družbo? O čem pa pravzaprav govorimo, ko govorimo o demokraciji? Kdaj je demokracije premalo, kdaj preveč? Odgovori v tokratni Intelekti.<p>Dva nasprotna pogleda na svet - levi in desni - različno tudi o demokraciji </p><p><p>Pogovori o aktualnih političnih vprašanjih se vse bolj polarizirajo, prerekanje na spletnih platformah je polno zmerjanja, obtoževanja, omalovaževanja, laži, zavajanj in propagande. Kakšno pa je strinjanje o demokraciji? Je to še vedno sistem, ki želimo, da ureja našo družbo? Zdi se, da obstajata dva popolnoma nasprotna pogleda na svet – levi in desni, ki se ne strinjta o ničemer. Kako pa vidita demokracijo? O čem govorita, ko govorita o demokraciji? Dr. <strong>Tadej Troha</strong> ZRC SAZU</p> <blockquote><p>"Desničarji in levičarji s pogledom na demokracijo nasprotne strani niso zadovoljni, v bistvu pa vsak zase trdi, da hoče samo več demokracije."</p></blockquote> <p>Če v družbi torej ni strinjanja o tem, kaj je demokracija, kako jo ohranjati? Vladavina ljudstva velja, dokler se državljanke in državljani še lahko udeležujejo svobodnih volitvev, njihove izbire pa lahko spremenijo svet na bolje. Ampak kako, če se o tem, kakšen je boljši svet, ne strinjamo. Zgodovina je pokazala, da tudi na demokratičnih volitvah lahko zmaga diktator s skrajnimi stališči. Sodobno demokracijo zato zaznamuje mnogo več kot le mnenje večine. Dr. <strong>Mojca Pajnik</strong>, raziskovalka in predavateljica z Mirovnega inštituta in Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani pojasnjuje, o čem pravzaprav govorimo, ko govorimo o sodobni demokraciji:</p> <blockquote><p>"Demokracijo lahko razumemo tudi skozi to, da razumemo, kaj demokracija ni. Demokracija ni tiranija, ni diktatura, ni avtokracija enega diktatorja, peščice ljudi, elite. Ampak, ko je odgovorna javnemu dobremu in ko imajo državljani možnost, da to elito nadzirajo."</p></blockquote> <p>Kje iskati vzroke za družbeno polarizacijo? Eden od odgovorov se skriva v tehnologiji, ki omogoča ciljano in personalizirano politično kampanjo, kar je pri Brexitu in Trumpu razkrila afera Cambridge Analytica</p> <blockquote><p>"Pri Obami je bila uporaba tehnologije ista oziroma zelo podobna, pa so takrat, spomnimo se, tak pristop hvalili kot velik dosežek pri razvijanju različnih pristopov politične propagande na podlagi osebnih podatkov, spletnih družabnih omrežij in drugih komunikacijskih kanalov."</p></blockquote> <p>Pa izpostavlja <strong>Domen Savič</strong>, direktor zavoda Državljan D. Kako demokratična je naša družba, kaj je še zadnji steber demokracije in ali ga lahko zaščitimo pred sesutjem? Odgovori v tokratni Intelekti.</p></p> 174709821 RTVSLO – Prvi 2960 clean Pogovori o aktualnih političnih vprašanjih se v javnem prostoru vse bolj polarizirajo. Prerekanje na spletnih platformah je polno zmerjanja, obtoževanja, omalovaževanja, laži in zavajanj. Zdi se, da obstajata dva popolnoma nasprotna pogleda na svet. Se ne strinjamo o ničemer več? Kaj pa demokracija? Je to še vedno sistem, ki želimo, da ureja našo družbo? O čem pa pravzaprav govorimo, ko govorimo o demokraciji? Kdaj je demokracije premalo, kdaj preveč? Odgovori v tokratni Intelekti.<p>Dva nasprotna pogleda na svet - levi in desni - različno tudi o demokraciji </p><p><p>Pogovori o aktualnih političnih vprašanjih se vse bolj polarizirajo, prerekanje na spletnih platformah je polno zmerjanja, obtoževanja, omalovaževanja, laži, zavajanj in propagande. Kakšno pa je strinjanje o demokraciji? Je to še vedno sistem, ki želimo, da ureja našo družbo? Zdi se, da obstajata dva popolnoma nasprotna pogleda na svet – levi in desni, ki se ne strinjta o ničemer. Kako pa vidita demokracijo? O čem govorita, ko govorita o demokraciji? Dr. <strong>Tadej Troha</strong> ZRC SAZU</p> <blockquote><p>"Desničarji in levičarji s pogledom na demokracijo nasprotne strani niso zadovoljni, v bistvu pa vsak zase trdi, da hoče samo več demokracije."</p></blockquote> <p>Če v družbi torej ni strinjanja o tem, kaj je demokracija, kako jo ohranjati? Vladavina ljudstva velja, dokler se državljanke in državljani še lahko udeležujejo svobodnih volitvev, njihove izbire pa lahko spremenijo svet na bolje. Ampak kako, če se o tem, kakšen je boljši svet, ne strinjamo. Zgodovina je pokazala, da tudi na demokratičnih volitvah lahko zmaga diktator s skrajnimi stališči. Sodobno demokracijo zato zaznamuje mnogo več kot le mnenje večine. Dr. <strong>Mojca Pajnik</strong>, raziskovalka in predavateljica z Mirovnega inštituta in Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani pojasnjuje, o čem pravzaprav govorimo, ko govorimo o sodobni demokraciji:</p> <blockquote><p>"Demokracijo lahko razumemo tudi skozi to, da razumemo, kaj demokracija ni. Demokracija ni tiranija, ni diktatura, ni avtokracija enega diktatorja, peščice ljudi, elite. Ampak, ko je odgovorna javnemu dobremu in ko imajo državljani možnost, da to elito nadzirajo."</p></blockquote> <p>Kje iskati vzroke za družbeno polarizacijo? Eden od odgovorov se skriva v tehnologiji, ki omogoča ciljano in personalizirano politično kampanjo, kar je pri Brexitu in Trumpu razkrila afera Cambridge Analytica</p> <blockquote><p>"Pri Obami je bila uporaba tehnologije ista oziroma zelo podobna, pa so takrat, spomnimo se, tak pristop hvalili kot velik dosežek pri razvijanju različnih pristopov politične propagande na podlagi osebnih podatkov, spletnih družabnih omrežij in drugih komunikacijskih kanalov."</p></blockquote> <p>Pa izpostavlja <strong>Domen Savič</strong>, direktor zavoda Državljan D. Kako demokratična je naša družba, kaj je še zadnji steber demokracije in ali ga lahko zaščitimo pred sesutjem? Odgovori v tokratni Intelekti.</p></p> Tue, 04 Aug 2020 06:00:00 +0000 O čem govorimo, ko govorimo o demokraciji? RTVSLO – Prvi no RTV, MMC podcast.radio@rtvslo.si MMC RTV Torkovo dopoldne je rezervirano za soočenje različnih pogledov na aktualne dogodke, ki iz tedna v teden spreminjajo svet, pa tega velikokrat sploh ne opazimo. Gostje Intelekte so ugledni strokovnjaki iz gospodarstva, znanosti, kulture, politike in drugih področij. Oddaja skuša širokemu občinstvu ponuditi kritično mnenje o ključnih dejavnikih globalnega in lokalnega okolja. Torkovo dopoldne je rezervirano za soočenje različnih pogledov na aktualne dogodke, ki iz tedna v teden spreminjajo svet, pa tega velikokrat sploh ne opazimo. Gostje Intelekte so ugledni strokovnjaki iz gospodarstva, znanosti, kulture, politike in drugih področij. Oddaja skuša širokemu občinstvu ponuditi kritično mnenje o ključnih dejavnikih globalnega in lokalnega okolja. sl Tue, 28 Jun 2022 08:00:00 +0000 https://radioprvi.rtvslo.si/intelekta/ webmaster@rtvslo.si (Webmaster) Tue, 28 Jun 2022 08:00:00 +0000 Intelekta