Comedy (C) RTVSLO 2017 Jajca – tedenska kolumna Anje Zag Golob o metaforah, pa tudi o umetnosti, kulturi in družbi – ne nujno v tem vrstnem redu. http://www.rtvslo.si/podcast Jajca https://img.rtvcdn.si/_up/ava/ava_misc/show_logos/173251528/logo_3.jpg Čeprav je od 8. marca minilo šele 14 dni, pa se zdi, da se ga nihče več ne spomni, je v slovenski družbi v zadnjem obdobju moč opaziti razpoke v njeni siceršnji navajenosti na moško dominacijo. Se stekleni strop končno krha? Pred dobrima dvema letoma je javno spregovorila igralka Skrbinac. Podelitev Bodeče neže za najbolj seksistično izjavo sproži vsako leto več odmeva. Številnih dvignjenih obrvi ob zatrjevanju obeh predsednic, da nista feministki, ni moč spregledati. Boj za enakopravnost poteka, tema je v javnosti živa in je – prizadevanjem mnogih navkljub – ni moč ustaviti. A tudi nosilci moči so strnili vrste. Obenem je opaziti moško negotovost, jamranje, kako ne vedo več prav, a je nagelj za 8. marec žalitev ali dar, a in če sploh še smejo kako žensko objeti ali komentirati njeno zunanjost. Koncept »samo ja pomeni ja« se morda uveljavlja v teoriji in sodni praksi – na terenu je žal še daleč od dejanskega učinkovanja. In dokler bo družbeno povsem sprejemljivo, da se v franšizni nadaljevanki na komercialki, ki jo spremlja množica otrok, v scenariju pojavi infantilno dretje zafrustriranega kuharja: »Tis ena baba blesava,« se bomo težko kam premaknili. Ta zmeda, ki je rezultat začetka zavedanja stanja ter nujno potreben korak v procesu družbenih sprememb, pa odzvanja na več ravneh življenja. Denimo v športu. Minuli konec tedna je končno potekala prva tekma žensk v smučarskih poletih. Za kako izjemen mejnik v boju za enakopravnost spolov gre, je v svoji izjavi sijajno povzela rekorderka Alexandria Louttit, ko je dejala, da je o tem dnevu sanjala in nanj čakala, odkar ve za smučarske skoke. Pogum nima spola. Kdor je kdaj stal na vrhu planiške velikanke, spoštuje dosežke vseh, ki se na smučeh po zaletišču poženejo v globino. Na ženske ne more več gledati kot na »šibkejši«, »nežnejši« spol, ali kar je še tovrstih obližev za dezorientirani moški ego. Ali kot na svojino, kot na Štuhčevo, Klinčevo, Majdičevo. In želodec se mu/ji obrača ob raznih komentatorskih »kahlah«, »dekletih« ter pejorativnih referencah na zunanjost in spol, ki kažejo, da se nekateri komentatorji zimskih športov na nacionalki očitno kitijo z lastnim šovinizmom, kot da gre za vrlino, medtem ko še vedno živijo v srednjem veku, kjer ne premorejo niti robčka, kaj šele slovarja za razjasnitev pojma »enakopravnost«. Kajti ime enakopravnosti je tudi svetovna rekorderka v smučarskih poletih. Letos bo stara 25 let. Na smučeh je letela 226 metrov. Ženska. Ona se piše Klinec. Njih pa je za en E manj. 174945178 RTVSLO – Val 202 225 clean Čeprav je od 8. marca minilo šele 14 dni, pa se zdi, da se ga nihče več ne spomni, je v slovenski družbi v zadnjem obdobju moč opaziti razpoke v njeni siceršnji navajenosti na moško dominacijo. Se stekleni strop končno krha? Pred dobrima dvema letoma je javno spregovorila igralka Skrbinac. Podelitev Bodeče neže za najbolj seksistično izjavo sproži vsako leto več odmeva. Številnih dvignjenih obrvi ob zatrjevanju obeh predsednic, da nista feministki, ni moč spregledati. Boj za enakopravnost poteka, tema je v javnosti živa in je – prizadevanjem mnogih navkljub – ni moč ustaviti. A tudi nosilci moči so strnili vrste. Obenem je opaziti moško negotovost, jamranje, kako ne vedo več prav, a je nagelj za 8. marec žalitev ali dar, a in če sploh še smejo kako žensko objeti ali komentirati njeno zunanjost. Koncept »samo ja pomeni ja« se morda uveljavlja v teoriji in sodni praksi – na terenu je žal še daleč od dejanskega učinkovanja. In dokler bo družbeno povsem sprejemljivo, da se v franšizni nadaljevanki na komercialki, ki jo spremlja množica otrok, v scenariju pojavi infantilno dretje zafrustriranega kuharja: »Tis ena baba blesava,« se bomo težko kam premaknili. Ta zmeda, ki je rezultat začetka zavedanja stanja ter nujno potreben korak v procesu družbenih sprememb, pa odzvanja na več ravneh življenja. Denimo v športu. Minuli konec tedna je končno potekala prva tekma žensk v smučarskih poletih. Za kako izjemen mejnik v boju za enakopravnost spolov gre, je v svoji izjavi sijajno povzela rekorderka Alexandria Louttit, ko je dejala, da je o tem dnevu sanjala in nanj čakala, odkar ve za smučarske skoke. Pogum nima spola. Kdor je kdaj stal na vrhu planiške velikanke, spoštuje dosežke vseh, ki se na smučeh po zaletišču poženejo v globino. Na ženske ne more več gledati kot na »šibkejši«, »nežnejši« spol, ali kar je še tovrstih obližev za dezorientirani moški ego. Ali kot na svojino, kot na Štuhčevo, Klinčevo, Majdičevo. In želodec se mu/ji obrača ob raznih komentatorskih »kahlah«, »dekletih« ter pejorativnih referencah na zunanjost in spol, ki kažejo, da se nekateri komentatorji zimskih športov na nacionalki očitno kitijo z lastnim šovinizmom, kot da gre za vrlino, medtem ko še vedno živijo v srednjem veku, kjer ne premorejo niti robčka, kaj šele slovarja za razjasnitev pojma »enakopravnost«. Kajti ime enakopravnosti je tudi svetovna rekorderka v smučarskih poletih. Letos bo stara 25 let. Na smučeh je letela 226 metrov. Ženska. Ona se piše Klinec. Njih pa je za en E manj. Thu, 23 Mar 2023 11:20:00 +0000 Za en E manj 19. januarja 2021 je sredi Ljubljane zazijala – tudi dejanska, predvsem pa ogromna simbolna – luknja. Z nasilno evikcijo je Mestna občina Ljubljana uničila Avtonomno cono Rog ter velik del lastnine in umetniških artefaktov ljudi v njej. Na lastne oči sem videla, kako so jih, kot da gre za smeti, odvažali do vrha naloženi tovornjaki. AC Rog je bila marsikaj, gotovo, a ti ljudje, predvsem mladi diplomanti_ke ALUO, so na območju ustvarjali, ker niso imeli kam, ateljejev v mestu namreč akutno primanjkuje, še posebej zanje. <!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <p>Na tem mestu se bo jeseni odprl Center Rog, na spletni strani opredeljen kot "vsem dostopno kreativno stičišče, ki bo s svojimi programi presegalo običajno ločevanje med visoko in popularno kulturo". Njegov del bo tudi 8000 m2 velik park, poimenovan Park izbrisanih. Tudi izbrisani so bili del skupnosti AC Rog. MOL je objavila razpis za spominsko obeležje v parku in strokovna komisija je izbrala zmagovalno rešitev trojice Ćosić, Vujović, Woelle. Zgornja petina mehkega Č-ja v črkovni vrsti Times New Roman je družbena omrežja silovito razkurila. Pa naj še kdo reče, da kontekst ni ključen! Pol strešice manj vzbudi v klenem slovenskem domoljubu goreč impulz iskanja vil in maskirne kapice.  </p> <p>Rešitev je izjemna, vsekakor vredna prve nagrade, vprašanje, ki razdvaja, pa, ali je dostojno postavljati spomenik izbrisu, tej največji slovenski poosamosvojitveni sramoti, točno sem, na področje bivše AC Rog. Ob čemer velja ponovno jasno izreči: ljubljanski župan se za nasilno evikcijo in njene posledice nikoli ni opravičil. Ta ključni detajl v zgodbi pereče ključno manjka. Tudi zato pomiritev ni mogoča.  </p> <p>To pa ni edini komunikacijski problem MOL. Ki je 21. 2. res objavila namero o poseku lip na Petkovškovem nabrežju, ker da ogrožajo varnost ljudi – na svoji spletni strani. Upoštevajoč posek dreves na Trgu mladinskih delovnih brigad, grozljivo slabo skomunicirane goloseke na Rožniku, ki vzbujajo v sprehajalcih srh in grozo, ter dejstvo omejenega dometa spletne strani MOL so, logično, podobe podrtih lip pred novim Rogom hudo zrevoltirale ožjo, pa tudi širšo skupnost. In nihče več ni poslušal, kako da nameva MOL tam "zasaditi 20 novih, nadstandardno velikih velikolistih lip, s katerimi bodo obnovili in podaljšali tamkajšnji drevored".  </p> <p>Ljudi moti županova samovšečna oholost. Moti jih oblastniška poniglavost, ki se niti ne dela več, da razume, da je ona v službi meščank in meščanov, ne obratno. Ljudi moti, da niso vredni niti poštene in direktne informacije. Moti jih, ker Zoran dela. Izključno po svoje.</p> </body> </html> 174943352 RTVSLO – Val 202 221 clean 19. januarja 2021 je sredi Ljubljane zazijala – tudi dejanska, predvsem pa ogromna simbolna – luknja. Z nasilno evikcijo je Mestna občina Ljubljana uničila Avtonomno cono Rog ter velik del lastnine in umetniških artefaktov ljudi v njej. Na lastne oči sem videla, kako so jih, kot da gre za smeti, odvažali do vrha naloženi tovornjaki. AC Rog je bila marsikaj, gotovo, a ti ljudje, predvsem mladi diplomanti_ke ALUO, so na območju ustvarjali, ker niso imeli kam, ateljejev v mestu namreč akutno primanjkuje, še posebej zanje. <!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <p>Na tem mestu se bo jeseni odprl Center Rog, na spletni strani opredeljen kot "vsem dostopno kreativno stičišče, ki bo s svojimi programi presegalo običajno ločevanje med visoko in popularno kulturo". Njegov del bo tudi 8000 m2 velik park, poimenovan Park izbrisanih. Tudi izbrisani so bili del skupnosti AC Rog. MOL je objavila razpis za spominsko obeležje v parku in strokovna komisija je izbrala zmagovalno rešitev trojice Ćosić, Vujović, Woelle. Zgornja petina mehkega Č-ja v črkovni vrsti Times New Roman je družbena omrežja silovito razkurila. Pa naj še kdo reče, da kontekst ni ključen! Pol strešice manj vzbudi v klenem slovenskem domoljubu goreč impulz iskanja vil in maskirne kapice.  </p> <p>Rešitev je izjemna, vsekakor vredna prve nagrade, vprašanje, ki razdvaja, pa, ali je dostojno postavljati spomenik izbrisu, tej največji slovenski poosamosvojitveni sramoti, točno sem, na področje bivše AC Rog. Ob čemer velja ponovno jasno izreči: ljubljanski župan se za nasilno evikcijo in njene posledice nikoli ni opravičil. Ta ključni detajl v zgodbi pereče ključno manjka. Tudi zato pomiritev ni mogoča.  </p> <p>To pa ni edini komunikacijski problem MOL. Ki je 21. 2. res objavila namero o poseku lip na Petkovškovem nabrežju, ker da ogrožajo varnost ljudi – na svoji spletni strani. Upoštevajoč posek dreves na Trgu mladinskih delovnih brigad, grozljivo slabo skomunicirane goloseke na Rožniku, ki vzbujajo v sprehajalcih srh in grozo, ter dejstvo omejenega dometa spletne strani MOL so, logično, podobe podrtih lip pred novim Rogom hudo zrevoltirale ožjo, pa tudi širšo skupnost. In nihče več ni poslušal, kako da nameva MOL tam "zasaditi 20 novih, nadstandardno velikih velikolistih lip, s katerimi bodo obnovili in podaljšali tamkajšnji drevored".  </p> <p>Ljudi moti županova samovšečna oholost. Moti jih oblastniška poniglavost, ki se niti ne dela več, da razume, da je ona v službi meščank in meščanov, ne obratno. Ljudi moti, da niso vredni niti poštene in direktne informacije. Moti jih, ker Zoran dela. Izključno po svoje.</p> </body> </html> Thu, 16 Mar 2023 11:15:00 +0000 Tuljenje v drug Rog Včeraj je minil še en mednarodni dan žensk, in to v toksični družbi, kakršna je naša, kjer velik del moških niti ne želi prisluhniti ženskam, ko razgaljamo dan na dan občutene neenakosti. Ko, denimo, opozarjamo, da nismo svojina, naj slovnica to še stokrat požegna. Lani je (zdaj) premier ob 8. marcu voščil ženskam in osebam, ki se identificirajo kot ženske. Delu družbe, tudi žensk, se je to zdelo super, napredno. Kar hodi kot raca, gaga kot raca in izgleda kot raca, ravno ni raca – ker je kot raca. Živimo v družbi, kjer po treh desetletjih končno dobimo prvi predsednici države in državnega zbora, ki pa obe izjavita, da nista feministki. Nakar poskušata spričo plazu komentarjev, zbadanj in zgražanj, dobesedno čez noč postati. Kot da je biti feministka kot gate, ki jih pač zamenjaš, kaj se pa zamudiš. O, sveta preproščina! Našo družbo moški šovinizem še vedno ključno obvladuje. Tu velja, da se sme »sam mal pošlatat«. »Sama je hotla« šteje kot dejansko argument. Velja, da »desc je desc, baba je pa(č) baba«. In del mladih to neenakopravnost, zraščeno z družbenim tkivom, dogmatsko privzema. Prijateljica, ki je včasih delala kot natakarica, bi na temo tikanja, pokroviteljstva, žaljivih in seksističnih komentarjev s strani moških strank lahko napisala knjigo. Prevlada moških je v to družbo zakoreninjena do mere, ko sploh ni zares problematizirana, nasprotno. Vsak poskus uvedbe enakopravnosti, denimo v slovnici, naleti na silovit odpor – moških, a tudi žensk, ki se jim zdi povsem v redu, da so zato, ker so ženske, ocenjevane po kriteriju zunanjosti; na to pristajajo in igrajo. Število femicidov pa strmo raste. Stanje je katastrofalno, zato bi se veljalo spomniti revolucionarne podstati 8. marca ter preizprašati temelje družbene ureditve. In podreti, kar je gnilo. In tega je precej. Začnimo takoj: saj nagelj je lep cvet, toda. Toda veliko boljše darilo bi bilo, ko bi vsak moški vsaj tri sebi bližnje ženske povabil na čaj in jih vprašal, ali so bile s strani moških kdaj v življenju ponižane, mentalno in/ali fizično zlorabljene, napadene, posiljene. In samo poslušal, kar imajo povedati. Da končno vsaj ta zblojeni mit, kako da gre za izjeme, odvržemo na smetišče zgodovine. Komaj kakšno žensko namreč žal poznam, in poznam jih precej, ki na to vprašanje ne odgovori pritrdilno.<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> </body> </html> 174941566 RTVSLO – Val 202 194 clean Včeraj je minil še en mednarodni dan žensk, in to v toksični družbi, kakršna je naša, kjer velik del moških niti ne želi prisluhniti ženskam, ko razgaljamo dan na dan občutene neenakosti. Ko, denimo, opozarjamo, da nismo svojina, naj slovnica to še stokrat požegna. Lani je (zdaj) premier ob 8. marcu voščil ženskam in osebam, ki se identificirajo kot ženske. Delu družbe, tudi žensk, se je to zdelo super, napredno. Kar hodi kot raca, gaga kot raca in izgleda kot raca, ravno ni raca – ker je kot raca. Živimo v družbi, kjer po treh desetletjih končno dobimo prvi predsednici države in državnega zbora, ki pa obe izjavita, da nista feministki. Nakar poskušata spričo plazu komentarjev, zbadanj in zgražanj, dobesedno čez noč postati. Kot da je biti feministka kot gate, ki jih pač zamenjaš, kaj se pa zamudiš. O, sveta preproščina! Našo družbo moški šovinizem še vedno ključno obvladuje. Tu velja, da se sme »sam mal pošlatat«. »Sama je hotla« šteje kot dejansko argument. Velja, da »desc je desc, baba je pa(č) baba«. In del mladih to neenakopravnost, zraščeno z družbenim tkivom, dogmatsko privzema. Prijateljica, ki je včasih delala kot natakarica, bi na temo tikanja, pokroviteljstva, žaljivih in seksističnih komentarjev s strani moških strank lahko napisala knjigo. Prevlada moških je v to družbo zakoreninjena do mere, ko sploh ni zares problematizirana, nasprotno. Vsak poskus uvedbe enakopravnosti, denimo v slovnici, naleti na silovit odpor – moških, a tudi žensk, ki se jim zdi povsem v redu, da so zato, ker so ženske, ocenjevane po kriteriju zunanjosti; na to pristajajo in igrajo. Število femicidov pa strmo raste. Stanje je katastrofalno, zato bi se veljalo spomniti revolucionarne podstati 8. marca ter preizprašati temelje družbene ureditve. In podreti, kar je gnilo. In tega je precej. Začnimo takoj: saj nagelj je lep cvet, toda. Toda veliko boljše darilo bi bilo, ko bi vsak moški vsaj tri sebi bližnje ženske povabil na čaj in jih vprašal, ali so bile s strani moških kdaj v življenju ponižane, mentalno in/ali fizično zlorabljene, napadene, posiljene. In samo poslušal, kar imajo povedati. Da končno vsaj ta zblojeni mit, kako da gre za izjeme, odvržemo na smetišče zgodovine. Komaj kakšno žensko namreč žal poznam, in poznam jih precej, ki na to vprašanje ne odgovori pritrdilno.<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> </body> </html> Thu, 09 Mar 2023 10:00:00 +0000 9. marec Pri "gospe Eriki", ki ob tej nesprejemljivi mizoginiji še vedno molči in ne protestira, so oni dan gostovali štirje starejši gospodje. Delovali so kot tretjerazredna gledališka skupina, ki je med seboj itak že o vsem zmenjena, navzven pa uprizarja nekakšen šov za neuko publiko. "Ne motite me zdaj, gospa Erika, mi boste pokvarila (sic!) koncept," se je pridušal najfragilnejši med njimi, osat pravičnosti, samooklicani mirovnik, zadolžen za prvino "jelinčič". Protipol je monolitu gospodov predstavljala le Nika Kovač iz Inštituta 8. marec, ki se je k sreči oglašala prek spletne povezave, ker bi jo spričo izrazitega nelagodja, ki jim ga je očitno povzročala njena prisotnost, sicer verjetno požrli. Naj se ne meša v njihove posle, ji je eden kar direkt zabrusil. Da jim ne pokvari koncepta. Oddaja je pomembna, ker ni simptomatično razgalila le lastne nemoči (tudi populizem ima očitno svoje meje), marveč je paradigmatsko s spuščenimi gatami ujela tudi premierja in vladno ekipo. Slednja je v opoju plesne vročice zadnjih devetih mesecev očitno marsikaj spregledala. Denimo dejstvo, da se ena demografska skupina že precej časa počuti zapuščeno, nenagovorjeno. Upokojenci imajo občutek, da zanje nikomur ni mar. A po odhodu Karla Erjavca, ki zavestno nikoli ni prevzel pristojnega ministrstva in dejansko porihtal penzij, končno lahko vsaj volijo po svoji vesti. Spregledal pa je Golob tudi dejstvo, da največja opozicijska stranka za ponovni poskus naskoka na oblast nujno potrebuje svežo volilno kri, saj je njen pobetonirani bazen stalne volilne baze dokončno izčrpan. Rezultat predsednika Sveta te stranke na predsedniških volitvah je dal slutiti potencial, a za sedanje vodstvo stranke je slednji iz več razlogov nedosegljiv. Ob spregledu teh dveh dejstev pa je vladna ekipa očitno pozabila tudi osnove računstva in prepozno seštela 1+1. A isti problem s seštevanjem imajo tudi sami upokojenci, ki so šli na limanice samooklicanemu kolovodji, večkrat pravnomočno obsojenemu bivšemu poslancu, ki se je "proslavil" z obsceno retoriko in neverjetnim primitivizmom in ki zdaj vsem na očeh izkorišča njihovo stisko za uzurpacijo volilnega telesa. Njegova dvojna igra je boleče očitna in nekdo, ki tako zelo ne razume posledic lastne sramotne vulgarnosti, da se z njo celo postavlja, je res zadnje, kar upokojenci ta hip potrebujejo. Če res verjamejo, da mu je mar zanje, niso – z vsem dolžnim spoštovanjem – vredni svojih sivih brad. <!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> </body> </html> 174939792 RTVSLO – Val 202 194 clean Pri "gospe Eriki", ki ob tej nesprejemljivi mizoginiji še vedno molči in ne protestira, so oni dan gostovali štirje starejši gospodje. Delovali so kot tretjerazredna gledališka skupina, ki je med seboj itak že o vsem zmenjena, navzven pa uprizarja nekakšen šov za neuko publiko. "Ne motite me zdaj, gospa Erika, mi boste pokvarila (sic!) koncept," se je pridušal najfragilnejši med njimi, osat pravičnosti, samooklicani mirovnik, zadolžen za prvino "jelinčič". Protipol je monolitu gospodov predstavljala le Nika Kovač iz Inštituta 8. marec, ki se je k sreči oglašala prek spletne povezave, ker bi jo spričo izrazitega nelagodja, ki jim ga je očitno povzročala njena prisotnost, sicer verjetno požrli. Naj se ne meša v njihove posle, ji je eden kar direkt zabrusil. Da jim ne pokvari koncepta. Oddaja je pomembna, ker ni simptomatično razgalila le lastne nemoči (tudi populizem ima očitno svoje meje), marveč je paradigmatsko s spuščenimi gatami ujela tudi premierja in vladno ekipo. Slednja je v opoju plesne vročice zadnjih devetih mesecev očitno marsikaj spregledala. Denimo dejstvo, da se ena demografska skupina že precej časa počuti zapuščeno, nenagovorjeno. Upokojenci imajo občutek, da zanje nikomur ni mar. A po odhodu Karla Erjavca, ki zavestno nikoli ni prevzel pristojnega ministrstva in dejansko porihtal penzij, končno lahko vsaj volijo po svoji vesti. Spregledal pa je Golob tudi dejstvo, da največja opozicijska stranka za ponovni poskus naskoka na oblast nujno potrebuje svežo volilno kri, saj je njen pobetonirani bazen stalne volilne baze dokončno izčrpan. Rezultat predsednika Sveta te stranke na predsedniških volitvah je dal slutiti potencial, a za sedanje vodstvo stranke je slednji iz več razlogov nedosegljiv. Ob spregledu teh dveh dejstev pa je vladna ekipa očitno pozabila tudi osnove računstva in prepozno seštela 1+1. A isti problem s seštevanjem imajo tudi sami upokojenci, ki so šli na limanice samooklicanemu kolovodji, večkrat pravnomočno obsojenemu bivšemu poslancu, ki se je "proslavil" z obsceno retoriko in neverjetnim primitivizmom in ki zdaj vsem na očeh izkorišča njihovo stisko za uzurpacijo volilnega telesa. Njegova dvojna igra je boleče očitna in nekdo, ki tako zelo ne razume posledic lastne sramotne vulgarnosti, da se z njo celo postavlja, je res zadnje, kar upokojenci ta hip potrebujejo. Če res verjamejo, da mu je mar zanje, niso – z vsem dolžnim spoštovanjem – vredni svojih sivih brad. <!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> </body> </html> Thu, 02 Mar 2023 10:10:00 +0000 1+1 Set potopnih smetnjakov, prav v teh dneh mineva eno leto od njegove umestitve neposredno pred, malo pa tudi na forma vivo Poletno veselje Williama Nettleshipa, ki pa na zelenici pred UGM stoji že 37 let, absolutno ni izključno lokalni problem – MOM in njen župan, odgovoren za postavitev kant pred javno plastiko z njim namreč eno leto simptomatsko dokazujeta, da kloaka slovenske družbe nima dna. Brezdanja – to je ta izraz. <!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <p>Set smetnjakov eno leto pred umetnino ameriškega kiparja stoji povsem nepremoteno. Niti enega grafita. Nobene nočne mazaške akcije v jutranji kričeč opomin. Še pomnite, tovariši, kako so končali radarji? Če parafraziram eno Mariborčanko: prav žal, a to očitno ni isto mesto.</p> <p>Toda te kante so naš skupni problem, in sicer zato, ker so najboljši dokaz smrti naše kulture. Slovenski človek, očitno celo, če je Mariborčan_ka, se dandanes v skupni boj poda samo še ob neposredni nevarnosti za lastni tošl – za kulturo pa nikakor. Vsa čast izjemam – ob postavitvi teh kant je del javnosti odločno protestiral, pisal javna pisma, civilizirano in dostojno pozival k umiku. Zgodilo se ni nič. Še več: na lokalnih volitvah je bil župan mirno ponovno izvoljen. Ker kaj pa ene kante pred, malo pa tudi na eni javni plastiki. Koga briga. Umetnosti ne rabimo. Kante rabimo. Bodimo praktični!</p> <p>Na slovenski kulturni praznik sem pred zbrano publiko, sedeč na eni teh kant, prebrala par Prešernovih pesmi. Tudi Gloso: "Lani je slepar starino še prodajal, nosil škatle, meril platno, trak na vatle, letos kupi si grajšino."</p> <p>Lani je na vprašanje po datumu in stroških odstranitve kant MOM odgovorila, da v proračunu za leto 2022 niso predvideni. Natanko kot pred njihovo umestitvijo ni bila konzultirana strokovna javnost. Letos so na isto vprašanje odgovorili, da ... ne vedo. Ker proračun za leto 2023 še ni sprejet. Predvidevajo pa, da v prvi polovici leta. Verjetno. Mogoče. Se zna zgoditi. Lahko da, lahko pa da ne. Nea vemo.</p> <p>Prav: po zakonu ureja do konca marca začasno financiranje MOM sklep, sprejet 13. 12. lani. Ki, mimogrede, izkazuje minus, natančneje 2,5 milijona minusa. Toda: kako je mogoče, da Maribor – in cela država – dopuščata, da MOM in župan, krivca za nastalo situacijo, prosto odločata, kdaj bodo kante premaknili? Kako je mogoče, da za nepotrebne stroške, ki bodo s tem nastali in so plod izključno njihovega diletantizma, nihče ne odgovarja? Kako lahko tako živimo – in si pravimo ljudje?</p> </body> </html> 174938031 RTVSLO – Val 202 220 clean Set potopnih smetnjakov, prav v teh dneh mineva eno leto od njegove umestitve neposredno pred, malo pa tudi na forma vivo Poletno veselje Williama Nettleshipa, ki pa na zelenici pred UGM stoji že 37 let, absolutno ni izključno lokalni problem – MOM in njen župan, odgovoren za postavitev kant pred javno plastiko z njim namreč eno leto simptomatsko dokazujeta, da kloaka slovenske družbe nima dna. Brezdanja – to je ta izraz. <!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <p>Set smetnjakov eno leto pred umetnino ameriškega kiparja stoji povsem nepremoteno. Niti enega grafita. Nobene nočne mazaške akcije v jutranji kričeč opomin. Še pomnite, tovariši, kako so končali radarji? Če parafraziram eno Mariborčanko: prav žal, a to očitno ni isto mesto.</p> <p>Toda te kante so naš skupni problem, in sicer zato, ker so najboljši dokaz smrti naše kulture. Slovenski človek, očitno celo, če je Mariborčan_ka, se dandanes v skupni boj poda samo še ob neposredni nevarnosti za lastni tošl – za kulturo pa nikakor. Vsa čast izjemam – ob postavitvi teh kant je del javnosti odločno protestiral, pisal javna pisma, civilizirano in dostojno pozival k umiku. Zgodilo se ni nič. Še več: na lokalnih volitvah je bil župan mirno ponovno izvoljen. Ker kaj pa ene kante pred, malo pa tudi na eni javni plastiki. Koga briga. Umetnosti ne rabimo. Kante rabimo. Bodimo praktični!</p> <p>Na slovenski kulturni praznik sem pred zbrano publiko, sedeč na eni teh kant, prebrala par Prešernovih pesmi. Tudi Gloso: "Lani je slepar starino še prodajal, nosil škatle, meril platno, trak na vatle, letos kupi si grajšino."</p> <p>Lani je na vprašanje po datumu in stroških odstranitve kant MOM odgovorila, da v proračunu za leto 2022 niso predvideni. Natanko kot pred njihovo umestitvijo ni bila konzultirana strokovna javnost. Letos so na isto vprašanje odgovorili, da ... ne vedo. Ker proračun za leto 2023 še ni sprejet. Predvidevajo pa, da v prvi polovici leta. Verjetno. Mogoče. Se zna zgoditi. Lahko da, lahko pa da ne. Nea vemo.</p> <p>Prav: po zakonu ureja do konca marca začasno financiranje MOM sklep, sprejet 13. 12. lani. Ki, mimogrede, izkazuje minus, natančneje 2,5 milijona minusa. Toda: kako je mogoče, da Maribor – in cela država – dopuščata, da MOM in župan, krivca za nastalo situacijo, prosto odločata, kdaj bodo kante premaknili? Kako je mogoče, da za nepotrebne stroške, ki bodo s tem nastali in so plod izključno njihovega diletantizma, nihče ne odgovarja? Kako lahko tako živimo – in si pravimo ljudje?</p> </body> </html> Thu, 23 Feb 2023 10:10:00 +0000 Elementarna etika in duh kantitalizma Težko je, težko u božju mater, za narod, ki v zahtevi, naj mu šalo, ker je ne šteka, razložijo, ne vidi nič spornega, ki je na to, pa četudi iz sramu, celo ponosen. Nedvomno je kriv ta, ki jo je razdrl. Ja, gotovo. <!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <p>Očitno je slovenska pedagoška stroka nekje katastrofalno zgrešila; najbrž tam nekje okrog posvetitve permisivnosti kot temeljnega vodila ne zgolj kurikularne, marveč kar naše vobče življenjske prakse.</p> <p>Svetlana Makarovič se je uštela v enem: precenila je večino svojih sodržavljank in sodržavljanov. Precenila je njihovo razumevanje, tudi razumevanje pojma poezija. Jebi ga, tudi taki stari, z vsemi žavbami namazani mački se zgodi.</p> <p>Precej publike je njeno kvantanje v zadnjih pesniških zbirkah vzelo resno. Tudi nekaj realnih modelov za njene lirske subjekte, ki so jih več kot očitno zaobšle celo osnove literarne teorije, je dovolj globoko potrtih in v mehki ego zadetih, da razčustvovana megla prizadetosti kazno vdira tudi v njih novinarsko "delo".</p> <p>Kolegica je predpostavila, da pa ja vsako teslo ve, kaj je naloga poezije in kako deluje – in da bo slehernik razumel, da si je zavoljo učinkovitosti zgolj izposodila cegle, malto in orodje z njihovih gradbišč, postavila zid ter nanj obesila ogledalo. To namreč počne poezija. Jezik uporablja, izviru katerega je po svojem bistvu najbližje, da se z njim odziva na realnost, svet okoli sebe. Naloga pesnic in pesnikov je, gledati svet, se potopiti vanj, živeti življenje – in biti njegov seizmograf.</p> <p>A je tudi ona morala spoznati, da so za folk metafore očitno pretežka naloga. Pa je pač nadela gvant in se odpravila povedat dobesedno. Domala črkovat. Ni motila, počakala je. Ob prihodu na oder, je, in to je pomembno, publiki najprej pokazala pildek, manjši od kuverte. Nimam dosti, je sporočala gesta, hitro bomo opravili. Potrpite, no, par momentkov s tem hudičem od poezije.</p> <p>Očitno je tokrat vendarle povedala dovolj dobesedno – naenkrat se je pesem, križana gora, natisnjena pesem, pričela pojavljati v dnevnem tisku, kar je v naši vsakdanji shirani puščavi, kjer poezije že davno ne pomnimo več, učinkovalo kot fatamorgana. Scela neverjetno.</p> <p>Mimo vseh peripetij z nagrado je Svetlani Makarovič v torek zvečer uspelo eno: poeziji je vrnila besedo. Najbolj ontološko je ostala zvesta svojem poklicu in dokazala, ponovno, da ji nagrada ne le pripada – da je podelitev povsem sekundarna. Jo že ima. Ona je s Francetom na ti.</p> </body> </html> 174936260 RTVSLO – Val 202 221 clean Težko je, težko u božju mater, za narod, ki v zahtevi, naj mu šalo, ker je ne šteka, razložijo, ne vidi nič spornega, ki je na to, pa četudi iz sramu, celo ponosen. Nedvomno je kriv ta, ki jo je razdrl. Ja, gotovo. <!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <p>Očitno je slovenska pedagoška stroka nekje katastrofalno zgrešila; najbrž tam nekje okrog posvetitve permisivnosti kot temeljnega vodila ne zgolj kurikularne, marveč kar naše vobče življenjske prakse.</p> <p>Svetlana Makarovič se je uštela v enem: precenila je večino svojih sodržavljank in sodržavljanov. Precenila je njihovo razumevanje, tudi razumevanje pojma poezija. Jebi ga, tudi taki stari, z vsemi žavbami namazani mački se zgodi.</p> <p>Precej publike je njeno kvantanje v zadnjih pesniških zbirkah vzelo resno. Tudi nekaj realnih modelov za njene lirske subjekte, ki so jih več kot očitno zaobšle celo osnove literarne teorije, je dovolj globoko potrtih in v mehki ego zadetih, da razčustvovana megla prizadetosti kazno vdira tudi v njih novinarsko "delo".</p> <p>Kolegica je predpostavila, da pa ja vsako teslo ve, kaj je naloga poezije in kako deluje – in da bo slehernik razumel, da si je zavoljo učinkovitosti zgolj izposodila cegle, malto in orodje z njihovih gradbišč, postavila zid ter nanj obesila ogledalo. To namreč počne poezija. Jezik uporablja, izviru katerega je po svojem bistvu najbližje, da se z njim odziva na realnost, svet okoli sebe. Naloga pesnic in pesnikov je, gledati svet, se potopiti vanj, živeti življenje – in biti njegov seizmograf.</p> <p>A je tudi ona morala spoznati, da so za folk metafore očitno pretežka naloga. Pa je pač nadela gvant in se odpravila povedat dobesedno. Domala črkovat. Ni motila, počakala je. Ob prihodu na oder, je, in to je pomembno, publiki najprej pokazala pildek, manjši od kuverte. Nimam dosti, je sporočala gesta, hitro bomo opravili. Potrpite, no, par momentkov s tem hudičem od poezije.</p> <p>Očitno je tokrat vendarle povedala dovolj dobesedno – naenkrat se je pesem, križana gora, natisnjena pesem, pričela pojavljati v dnevnem tisku, kar je v naši vsakdanji shirani puščavi, kjer poezije že davno ne pomnimo več, učinkovalo kot fatamorgana. Scela neverjetno.</p> <p>Mimo vseh peripetij z nagrado je Svetlani Makarovič v torek zvečer uspelo eno: poeziji je vrnila besedo. Najbolj ontološko je ostala zvesta svojem poklicu in dokazala, ponovno, da ji nagrada ne le pripada – da je podelitev povsem sekundarna. Jo že ima. Ona je s Francetom na ti.</p> </body> </html> Thu, 16 Feb 2023 02:15:45 +0000 Na ti. Danes je 9. februar, dan po slovenskem nacionalnem prazniku čezmejnega nakupovanja pohištva, v konkretnem letu pa ima pol države še zimske počitnice – a vseeno ni šel mimo neopazno, kakor je sicer, torej danes in še 363 prihodnjih dni, ko gre za kulturo, v Sloveniji običajno.  <!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <p>In bo nedvomno tudi letos, vsem dobrim željam slavnostnega govornika na državni proslavi navkljub. Ki očitno ni opazil, da je UO PS vendarle uspelo med nagrajence nekako vriniti tudi dve nagrajenki, in da so med publiko tudi gostje, ne le gosti.</p> <p>Dosledno je uporabljal moške oblike samostalnikov – in v nagovoru pozabil pozdraviti pred seboj sedečo resorno ministrico, kar je učinkovalo nekako simptomatično.  <br />Ko zagovarjamo nujnost umetnosti v življenju ljudi, pridemo vedno do točke zadrege.</p> <p>Naše predhodnice so imele lažje delo, včasih se namreč je, dandanes pa se umetnosti ne razume več kot dela človekove obvezne opreme. Ker ne prinaša takojšnjega finančnega dobička, ker je obvezno monetiziranje, ki mu je siceršnji svet zdaj že absolutno podvržen, večinoma niti ne zanima, se zdi bolj in bolj odmaknjena od tega, kar večina imenuje realno življenje. Bo pesem nasitila kruleči želodec? Bo gledališka predstava plačala položnico za elektriko? Bo film kupil nove čevlje? Ne, nič od tega.</p> <p>Toda mar človek res nima druge možnosti, kakor da se pusti zreducirati na želodec, položnico in par čevljev?  </p> <p>Človek mora živeti in umetnost je v krizi od trenutka, ko ga kapitalizem tako silno stiska, da je v celoti zaposlen izključno s preživetjem. Za zagotavljanje kvalitetnega življenja nima več ne volje ne moči.  </p> <p>Toda mi, delavke in delavci v kulturi, smo prepričani, da je umetnost človeku nujna kot kruh. In da se ravno iz volje do točno tiste moči, ki je nima, a ki jo tako zahteva kot poraja prav umetnost, rojeva upor zoper red, ki zasužnjuje in iz individuumov dela številke. Celica, kratki film Dušana Kastelica, to pove mnogo bolje od mene. Kajuh v Slovenski pesmi tudi:  </p> <p><em>"Zato, ker nismo trhle bilke,  </em><br /><em>ki po toči ovené,  </em><br /><em>ker mi nismo le številke,  </em><br /><em>smo ljudje!"  </em></p> <p>Ljudje.  </p> <p>Beseda <em>umetnost</em> ima v SSKJ šest pomenov. Prvi je <em>dejavnost, katere namen je ustvarjanje, oblikovanje del estetske vrednosti.</em> Beseda <em>kultura</em> prav tako. Prvi je <em>skupek dosežkov, vrednot človeške družbe kot rezultat človekovega delovanja, ustvarjanja.</em></p> <p>Ljudje.  </p> </body> </html> 174934691 RTVSLO – Val 202 211 clean Danes je 9. februar, dan po slovenskem nacionalnem prazniku čezmejnega nakupovanja pohištva, v konkretnem letu pa ima pol države še zimske počitnice – a vseeno ni šel mimo neopazno, kakor je sicer, torej danes in še 363 prihodnjih dni, ko gre za kulturo, v Sloveniji običajno.  <!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <p>In bo nedvomno tudi letos, vsem dobrim željam slavnostnega govornika na državni proslavi navkljub. Ki očitno ni opazil, da je UO PS vendarle uspelo med nagrajence nekako vriniti tudi dve nagrajenki, in da so med publiko tudi gostje, ne le gosti.</p> <p>Dosledno je uporabljal moške oblike samostalnikov – in v nagovoru pozabil pozdraviti pred seboj sedečo resorno ministrico, kar je učinkovalo nekako simptomatično.  <br />Ko zagovarjamo nujnost umetnosti v življenju ljudi, pridemo vedno do točke zadrege.</p> <p>Naše predhodnice so imele lažje delo, včasih se namreč je, dandanes pa se umetnosti ne razume več kot dela človekove obvezne opreme. Ker ne prinaša takojšnjega finančnega dobička, ker je obvezno monetiziranje, ki mu je siceršnji svet zdaj že absolutno podvržen, večinoma niti ne zanima, se zdi bolj in bolj odmaknjena od tega, kar večina imenuje realno življenje. Bo pesem nasitila kruleči želodec? Bo gledališka predstava plačala položnico za elektriko? Bo film kupil nove čevlje? Ne, nič od tega.</p> <p>Toda mar človek res nima druge možnosti, kakor da se pusti zreducirati na želodec, položnico in par čevljev?  </p> <p>Človek mora živeti in umetnost je v krizi od trenutka, ko ga kapitalizem tako silno stiska, da je v celoti zaposlen izključno s preživetjem. Za zagotavljanje kvalitetnega življenja nima več ne volje ne moči.  </p> <p>Toda mi, delavke in delavci v kulturi, smo prepričani, da je umetnost človeku nujna kot kruh. In da se ravno iz volje do točno tiste moči, ki je nima, a ki jo tako zahteva kot poraja prav umetnost, rojeva upor zoper red, ki zasužnjuje in iz individuumov dela številke. Celica, kratki film Dušana Kastelica, to pove mnogo bolje od mene. Kajuh v Slovenski pesmi tudi:  </p> <p><em>"Zato, ker nismo trhle bilke,  </em><br /><em>ki po toči ovené,  </em><br /><em>ker mi nismo le številke,  </em><br /><em>smo ljudje!"  </em></p> <p>Ljudje.  </p> <p>Beseda <em>umetnost</em> ima v SSKJ šest pomenov. Prvi je <em>dejavnost, katere namen je ustvarjanje, oblikovanje del estetske vrednosti.</em> Beseda <em>kultura</em> prav tako. Prvi je <em>skupek dosežkov, vrednot človeške družbe kot rezultat človekovega delovanja, ustvarjanja.</em></p> <p>Ljudje.  </p> </body> </html> Thu, 09 Feb 2023 08:45:00 +0000 Ljudje. Silno družbeno zgražanje nad uvodnim koncertom ptujskega kurentovanja, ki smo mu te dni priča, je licemerno: gre za skrajno natančen posnetek, dobesedno fotokopijo našega časa, v katerem vrstnega reda medijskih objav ne definira več vsebina, marveč kliki. In točno tako se je obnašal ptujski koncesionar: ni se zanašal na izobraženo izbiro, ni sam prevzel odgovornosti za program, ne, folk je vprašal, kaj hoče. Z anketo. In folk je povedal. In koncesionar mu bo Ceco pripeljal. Koncesionar sit, cel žur. In ni povsem jasno, v čem je problem. Folk hoče. Folk ima denar. Koncesionar da folku, kar slednji hoče za svoj denar. Zveni znano? Precej ljudi še vedno verjame, da imajo za 12,75 eur mesečno dejansko pravico urejati program na RTV. Mimo kvalificiranega kadra, denimo urednikov in urednic. Ker plačajo. V času, ki ga živimo, denar pregazi vse. V njem rezultate državnozborskih volitev analizirajo podjetniki, ki sicer izkazujejo očitne težave s tvorjenjem odvisnih stavkov, a kaj bi tisto, važna je zgolj debelina njihovih tošlov. In to ta družba razume res odlično – zato podjetniške vsebine prodirajo v šolske kurikule in v TV oddaje za mlade. Ker so pomembnejše od Shakespeara. Od Shakespeara ni direktne koristi, k-čing efekt izostane, vsega, kar profita ne proizvede takoj, pa se velja čimprej znebiti. Zdaj vsebin ne narekujejo več uredniki, ravnatelji gledališč, selektorji – zdaj jih folk. Edino, kar zdaj šteje, je, kar je folk pripravljen plačat. (Pre)mnogi uredniki podlegajo štetju klikov in jim prilagajajo vsebine. Skoraj vse knjižne zbirke vsebujejo vsaj par naslovov, ki se bojo "bolje prodajali« in skoraj vsako gledališče ima na repertoarju letno vsaj par »kasaštiklov". Tako je že od vedno, porečete – ja, prav mogoče, s to drobno razliko, da so bili včasih slednji zadaj, Hamlet pa spredaj, zdaj je pa obratno. In nikomur ni več niti nerodno. V primežu kapitala se kdaj znajdeta kaka javna kolesarska steza ali parkirišče, ki se ju premakne, da dobi kak zasebni kafič na pločniku prostor za svoje mize in da petičnim gostom pleh ne zastira pogleda, kdaj pa pač kak avtohtoni običaj iz zakladnice nesnovne nacionalne kulturne dediščine. Kurentovanje je eden najprepoznavnejših kamenčkov v mozaiku naše turistične prepoznavnosti, a kaj, ko se koncesionar, ki bi rad le, da se folk zabava, na to lahko mirno požvižga. In tu je kleč: v različnih definicijah pojma »zabava«. Koncesionarja zanima profit, v državi pa očitno ni ene same inštance, ki bi ga zavoljo ogrožanja zaščitene tradicije in nespoštovanja do nje kresnila po parkljih ter za to prevzela odgovornost. Ptujska županja molči. Ptujski zavod za turizem si umije roke. In dokler je tako, je Ceca na otvoritvi ptujskega kurentovanja povsem realno, zasluženo ogledalo stanja, simptom našega časa, ime blaznosti – a tudi bridkosti – naše. 174933127 RTVSLO – Val 202 235 clean Silno družbeno zgražanje nad uvodnim koncertom ptujskega kurentovanja, ki smo mu te dni priča, je licemerno: gre za skrajno natančen posnetek, dobesedno fotokopijo našega časa, v katerem vrstnega reda medijskih objav ne definira več vsebina, marveč kliki. In točno tako se je obnašal ptujski koncesionar: ni se zanašal na izobraženo izbiro, ni sam prevzel odgovornosti za program, ne, folk je vprašal, kaj hoče. Z anketo. In folk je povedal. In koncesionar mu bo Ceco pripeljal. Koncesionar sit, cel žur. In ni povsem jasno, v čem je problem. Folk hoče. Folk ima denar. Koncesionar da folku, kar slednji hoče za svoj denar. Zveni znano? Precej ljudi še vedno verjame, da imajo za 12,75 eur mesečno dejansko pravico urejati program na RTV. Mimo kvalificiranega kadra, denimo urednikov in urednic. Ker plačajo. V času, ki ga živimo, denar pregazi vse. V njem rezultate državnozborskih volitev analizirajo podjetniki, ki sicer izkazujejo očitne težave s tvorjenjem odvisnih stavkov, a kaj bi tisto, važna je zgolj debelina njihovih tošlov. In to ta družba razume res odlično – zato podjetniške vsebine prodirajo v šolske kurikule in v TV oddaje za mlade. Ker so pomembnejše od Shakespeara. Od Shakespeara ni direktne koristi, k-čing efekt izostane, vsega, kar profita ne proizvede takoj, pa se velja čimprej znebiti. Zdaj vsebin ne narekujejo več uredniki, ravnatelji gledališč, selektorji – zdaj jih folk. Edino, kar zdaj šteje, je, kar je folk pripravljen plačat. (Pre)mnogi uredniki podlegajo štetju klikov in jim prilagajajo vsebine. Skoraj vse knjižne zbirke vsebujejo vsaj par naslovov, ki se bojo "bolje prodajali« in skoraj vsako gledališče ima na repertoarju letno vsaj par »kasaštiklov". Tako je že od vedno, porečete – ja, prav mogoče, s to drobno razliko, da so bili včasih slednji zadaj, Hamlet pa spredaj, zdaj je pa obratno. In nikomur ni več niti nerodno. V primežu kapitala se kdaj znajdeta kaka javna kolesarska steza ali parkirišče, ki se ju premakne, da dobi kak zasebni kafič na pločniku prostor za svoje mize in da petičnim gostom pleh ne zastira pogleda, kdaj pa pač kak avtohtoni običaj iz zakladnice nesnovne nacionalne kulturne dediščine. Kurentovanje je eden najprepoznavnejših kamenčkov v mozaiku naše turistične prepoznavnosti, a kaj, ko se koncesionar, ki bi rad le, da se folk zabava, na to lahko mirno požvižga. In tu je kleč: v različnih definicijah pojma »zabava«. Koncesionarja zanima profit, v državi pa očitno ni ene same inštance, ki bi ga zavoljo ogrožanja zaščitene tradicije in nespoštovanja do nje kresnila po parkljih ter za to prevzela odgovornost. Ptujska županja molči. Ptujski zavod za turizem si umije roke. In dokler je tako, je Ceca na otvoritvi ptujskega kurentovanja povsem realno, zasluženo ogledalo stanja, simptom našega časa, ime blaznosti – a tudi bridkosti – naše. Thu, 02 Feb 2023 04:55:00 +0000 Ime blaznosti naše Že od nastopa nove vlade se del javnosti boji, da bo nova koalicija ustavila projekt samostojnega Muzeja slovenske osamosvojitve, ki ga je med svojim zadnjim mandatom izumila prejšnja vlada. Najbrž tudi zato, ker vsi razumemo, da gre za projekt, ki ga je treba ustaviti, namreč natančno iz spoštovanja do slovenske osamosvojitve – zato, ker mora strokovnost prevladati nad ideologijo. Muzej, ki pokriva obdobje in dosežke slovenskega osamosvajanja, že imamo. Imenuje se Muzej novejše zgodovine, osamosvojitev namreč časovno spada v novejšo slovensko zgodovino. Za ustanavljanje novih muzejev obstaja strokovni postopek, ki ga je prejšnja vlada v lastni vznesenosti zaobšla, ključni problem zagovornic in zagovornikov samostojnosti omenjenega muzeja pa ta trenutek predstavlja dejstvo, da je aktualna ministrica za kulturo pač »iz foha« in je ni mogoče žejne peljati čez vodo. Bitka za samostojni beton, samostojne stene in samostojno tablo na pročelju je, jasno, zgolj paravan, dimna zavesa za to, ki poteka v ozadju – bitko za zasluge za največji dosežek Slovenk in Slovencev v vsej naši zgodovini. Pri tem, ko je velik del osamosvojiteljev, ki si najbolj goreče prizadeva, da bi jih »zgodovina slišala«, še vedno politično dejaven, kar kakopak onemogoča kakršnikoli distanco in objektivno vrednotenje njihovih vlog v procesu osamosvajanja, ravno to pa je temeljni namen muzejev. Umestitev v zgodovino zahteva čas, ni je mogoče doseči »prek vrste«, naj si za to goreči osamosvojitelji še tako prizadevajo. Muzeji so resna reč, ne igračke v rokah partikularnih samovšečnosti. Kaj si o zadevi misli bivši predsednik republike Borut Pahor, smo videli; njegovo stališče se nahaja v neki nedavno izpraznjeni bata vrečki. Kaj si o zadevi misli slovenski politik Lojze Peterle, pa smo slišali. Misli si, da imajo ministri sicer vedno prav, z ministricami je po mnenju gospoda Peterleta tako, da se kaka baje kdaj obnaša kot nedoletna, nagajiva punčka v peskovniku. Ki dedkom pokvari igro. Moment. Mar je Peterle, moški v zrelih letih, dopuščeni nivo šovinističnega pokroviteljstva v slovenskem javnem govoru ravnokar potopil v neslutene nižave ter samostojno mlado žensko podučil, naj vendar odraste? Pa ne, da je ministrici za kulturo Republike Slovenije, ki jo tako zelo ceni in spoštuje, pravkar razložil, da se politika vodi izključno tako, kot jo vodi on? Oziroma oni. Pa smo mislili, da smo dno že dosegli. Se bojim, da bodeča neža za najbolj seksistično izjavo leta ne bo dovolj. Pa šele januarja smo. Toda, zakaj nas dejstvo tovrstnega odkrito mizoginega govora v Sloveniji leta 2023 preseneča? Naši predsednici države in parlamenta po lastnih besedah nista feministki; ena zato, ker meni, da ženske ne potrebujemo prednosti, potrebujemo le enakopravnost, druga zato, ker enako spoštuje oba spola. 174931312 RTVSLO – Val 202 233 clean Že od nastopa nove vlade se del javnosti boji, da bo nova koalicija ustavila projekt samostojnega Muzeja slovenske osamosvojitve, ki ga je med svojim zadnjim mandatom izumila prejšnja vlada. Najbrž tudi zato, ker vsi razumemo, da gre za projekt, ki ga je treba ustaviti, namreč natančno iz spoštovanja do slovenske osamosvojitve – zato, ker mora strokovnost prevladati nad ideologijo. Muzej, ki pokriva obdobje in dosežke slovenskega osamosvajanja, že imamo. Imenuje se Muzej novejše zgodovine, osamosvojitev namreč časovno spada v novejšo slovensko zgodovino. Za ustanavljanje novih muzejev obstaja strokovni postopek, ki ga je prejšnja vlada v lastni vznesenosti zaobšla, ključni problem zagovornic in zagovornikov samostojnosti omenjenega muzeja pa ta trenutek predstavlja dejstvo, da je aktualna ministrica za kulturo pač »iz foha« in je ni mogoče žejne peljati čez vodo. Bitka za samostojni beton, samostojne stene in samostojno tablo na pročelju je, jasno, zgolj paravan, dimna zavesa za to, ki poteka v ozadju – bitko za zasluge za največji dosežek Slovenk in Slovencev v vsej naši zgodovini. Pri tem, ko je velik del osamosvojiteljev, ki si najbolj goreče prizadeva, da bi jih »zgodovina slišala«, še vedno politično dejaven, kar kakopak onemogoča kakršnikoli distanco in objektivno vrednotenje njihovih vlog v procesu osamosvajanja, ravno to pa je temeljni namen muzejev. Umestitev v zgodovino zahteva čas, ni je mogoče doseči »prek vrste«, naj si za to goreči osamosvojitelji še tako prizadevajo. Muzeji so resna reč, ne igračke v rokah partikularnih samovšečnosti. Kaj si o zadevi misli bivši predsednik republike Borut Pahor, smo videli; njegovo stališče se nahaja v neki nedavno izpraznjeni bata vrečki. Kaj si o zadevi misli slovenski politik Lojze Peterle, pa smo slišali. Misli si, da imajo ministri sicer vedno prav, z ministricami je po mnenju gospoda Peterleta tako, da se kaka baje kdaj obnaša kot nedoletna, nagajiva punčka v peskovniku. Ki dedkom pokvari igro. Moment. Mar je Peterle, moški v zrelih letih, dopuščeni nivo šovinističnega pokroviteljstva v slovenskem javnem govoru ravnokar potopil v neslutene nižave ter samostojno mlado žensko podučil, naj vendar odraste? Pa ne, da je ministrici za kulturo Republike Slovenije, ki jo tako zelo ceni in spoštuje, pravkar razložil, da se politika vodi izključno tako, kot jo vodi on? Oziroma oni. Pa smo mislili, da smo dno že dosegli. Se bojim, da bodeča neža za najbolj seksistično izjavo leta ne bo dovolj. Pa šele januarja smo. Toda, zakaj nas dejstvo tovrstnega odkrito mizoginega govora v Sloveniji leta 2023 preseneča? Naši predsednici države in parlamenta po lastnih besedah nista feministki; ena zato, ker meni, da ženske ne potrebujemo prednosti, potrebujemo le enakopravnost, druga zato, ker enako spoštuje oba spola. Thu, 26 Jan 2023 04:52:00 +0000 Ti, ti nagajivka! Obzorje prestolnice občrtavajo obrisi žerjavov. To je znamenje prosperitete; tu se dosti gradi. Redko javno infrastrukturo, recimo šole, vrtce ali bolnišnice, pogosteje privatno, recimo hotele, apart-hotele, vila-bloke, luksuzne soseske ter palače zapletenih imen na elitnih lokacijah v centru mesta. Od koder spričo gentrifikacije v polnem zamahu posledično izginja vse, kar nima mečke in črne kartice. Seveda je bil Rog (samo) simptom. Seveda je prihodnost po mnenju aktualnega, zdaj očitno že kar večnega vodstva mesta, drugje. Prihodnost nosi zlato ketno, Gucci čevlje ter komaj ve, kje so Drama, NUK ali Škuc. Za običajnega človeka je postal center Ljubljane nedosegljiv in neuporaben, življenje v svoji raznolikosti se seli na obrobje ter za štiri stene, zdravstvene storitve pa z avtobusom do okoliških občin. V Ljubljani se tudi dosti betonira. Obenem se v Ljubljani dosti seka. Denimo na Trgu mladinskih delovnih brigad. Ali na Rožniku. Tu se ta čas podira drevje, stara in baje tudi zdrava drevesa, da spominja akcija na golosek. Ob čemer je Zavod RS za varstvo narave sporočil, da "o načrtovani sečnji na Rožniku ni bil obveščen in pri odkazilu ni sodeloval." Zavod ocenjuje, "da so bila zaradi načina izvedbe posega že uničena življenjska okolja več rastlinskih in živalskih vrst, da bo v prihodnje prišlo tudi do sprememb mikroklimatskih razmer na obsežnem območju ekosistemske naravne vrednote Rožnik – Šišenski hrib – Koseški boršt ter s tem do dodatnih sprememb življenjskih pogojev za številne živalske in rastlinske vrste. Zaradi južne lege pobočij bo mladi gozd v prihodnje izpostavljen izjemni poletni vročini in suši." Meščanke in meščani so ogorčeni; četudi je ravnokar končno padel prvi sneg do nižin, je spomin na peklensko poletno vročino namreč še kako živ. Manj dreves in več betona pomeni še več vročine. No, v Ljubljani pa se tudi širi parkirne cone, namreč na dele Šiške in Bežigrada, pri čemer tudi novi oziroma posodobljeni parkomati povsem zavestno ne bodo vračali drobiža. Ali – kot v Mariboru – omogočali predplačila. Še vedno bodo zverinsko tulili, ob tem pa glasno sporočali tudi, kaj si mestna oblast misli o vas, ki vas to moti: če vam je mar za drobiž, v Ljubljani za vas ni prostora. Mestna oblast širi parkirne cone baje tudi za preprečevanje dolgega parkiranja dnevnih migrantov, kar je svojstven paradoks: večina od nas si življenja v prestolnici ne more več privoščiti, tu lahko le še delamo. Zaradi stanja javnega prevoza v državi smo se prisiljeni voziti z lastnim, pleha pa si med delovnim časom ne moremo za klobuk zataknit. A vse to je nepomembni ništrc: ko seže župan prestolnice po tem, ko se mu je ponižno opravičil minister za zdravstvo, v roko premierju ter stopi v soj žarometov, je pomembno zgolj, da se povsem jasno ve eno: kdo je tu gospodar. <!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> </body> </html> 174929823 RTVSLO – Val 202 230 clean Obzorje prestolnice občrtavajo obrisi žerjavov. To je znamenje prosperitete; tu se dosti gradi. Redko javno infrastrukturo, recimo šole, vrtce ali bolnišnice, pogosteje privatno, recimo hotele, apart-hotele, vila-bloke, luksuzne soseske ter palače zapletenih imen na elitnih lokacijah v centru mesta. Od koder spričo gentrifikacije v polnem zamahu posledično izginja vse, kar nima mečke in črne kartice. Seveda je bil Rog (samo) simptom. Seveda je prihodnost po mnenju aktualnega, zdaj očitno že kar večnega vodstva mesta, drugje. Prihodnost nosi zlato ketno, Gucci čevlje ter komaj ve, kje so Drama, NUK ali Škuc. Za običajnega človeka je postal center Ljubljane nedosegljiv in neuporaben, življenje v svoji raznolikosti se seli na obrobje ter za štiri stene, zdravstvene storitve pa z avtobusom do okoliških občin. V Ljubljani se tudi dosti betonira. Obenem se v Ljubljani dosti seka. Denimo na Trgu mladinskih delovnih brigad. Ali na Rožniku. Tu se ta čas podira drevje, stara in baje tudi zdrava drevesa, da spominja akcija na golosek. Ob čemer je Zavod RS za varstvo narave sporočil, da "o načrtovani sečnji na Rožniku ni bil obveščen in pri odkazilu ni sodeloval." Zavod ocenjuje, "da so bila zaradi načina izvedbe posega že uničena življenjska okolja več rastlinskih in živalskih vrst, da bo v prihodnje prišlo tudi do sprememb mikroklimatskih razmer na obsežnem območju ekosistemske naravne vrednote Rožnik – Šišenski hrib – Koseški boršt ter s tem do dodatnih sprememb življenjskih pogojev za številne živalske in rastlinske vrste. Zaradi južne lege pobočij bo mladi gozd v prihodnje izpostavljen izjemni poletni vročini in suši." Meščanke in meščani so ogorčeni; četudi je ravnokar končno padel prvi sneg do nižin, je spomin na peklensko poletno vročino namreč še kako živ. Manj dreves in več betona pomeni še več vročine. No, v Ljubljani pa se tudi širi parkirne cone, namreč na dele Šiške in Bežigrada, pri čemer tudi novi oziroma posodobljeni parkomati povsem zavestno ne bodo vračali drobiža. Ali – kot v Mariboru – omogočali predplačila. Še vedno bodo zverinsko tulili, ob tem pa glasno sporočali tudi, kaj si mestna oblast misli o vas, ki vas to moti: če vam je mar za drobiž, v Ljubljani za vas ni prostora. Mestna oblast širi parkirne cone baje tudi za preprečevanje dolgega parkiranja dnevnih migrantov, kar je svojstven paradoks: večina od nas si življenja v prestolnici ne more več privoščiti, tu lahko le še delamo. Zaradi stanja javnega prevoza v državi smo se prisiljeni voziti z lastnim, pleha pa si med delovnim časom ne moremo za klobuk zataknit. A vse to je nepomembni ništrc: ko seže župan prestolnice po tem, ko se mu je ponižno opravičil minister za zdravstvo, v roko premierju ter stopi v soj žarometov, je pomembno zgolj, da se povsem jasno ve eno: kdo je tu gospodar. <!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> </body> </html> Thu, 19 Jan 2023 07:45:00 +0000 »Še en zamah« Kje je tretji človek? Ni ga. Še. Treba si ga bo ustvariti. In sicer nemudoma, kajti časa do prihodnjih državnozborskih volitev ni več dosti. Zavihati bo treba rokave in pričeti s težaškim delom. Odpreti bo treba nekatere mukotrpne teme in biti pri tem neizprosen. V prime time nacionalke bo treba vrniti kulturno debato. Del civilne družbe, katere samokritika je prepogosto precej prenizka, pa se bo moral nehati zadovoljevati z drobtinicami, ki padejo z mize, in sklepati pod njo pakte z oblastjo, misleč izključno na lastne privilegije; če seveda s svojim angažmajem misli resno. 174928195 RTVSLO – Val 202 207 clean Kje je tretji človek? Ni ga. Še. Treba si ga bo ustvariti. In sicer nemudoma, kajti časa do prihodnjih državnozborskih volitev ni več dosti. Zavihati bo treba rokave in pričeti s težaškim delom. Odpreti bo treba nekatere mukotrpne teme in biti pri tem neizprosen. V prime time nacionalke bo treba vrniti kulturno debato. Del civilne družbe, katere samokritika je prepogosto precej prenizka, pa se bo moral nehati zadovoljevati z drobtinicami, ki padejo z mize, in sklepati pod njo pakte z oblastjo, misleč izključno na lastne privilegije; če seveda s svojim angažmajem misli resno. Thu, 12 Jan 2023 11:05:00 +0000 Tretji človek Natanko kot se je prejšnji predsednik trudil biti čim manj Borut in čim bolj Borči, želijo biti ti ta novi pač zgolj Urši, Taši in Robi, frendi iz sosednje ulice, s katerimi gre vsak komot na pivo. <!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <p>Dramoletno mahanje plebsu in hrbtokaz gardi ob prihodu na državno proslavo, peka palačink in likanje pred televizijskimi kamerami, omenjanje švicanja v slavnostnem govoru ob dnevu samostojnosti in enotnosti, gostovanje v bizarni popoldanski oddaji ter v oddaji Kaj dogaja na nacionalki na silvestrovo – to je zgolj izbor gest, ki jih sicèr lahko gledamo kot nove definicije pojma cringe, po slovensko skremž, a v simptomatskem smislu gre za izjemno skrb vzbujajoče kazalce. Ki kažejo, da aktualno vodstvo države, kakor ga pooseblja trio obeh predsednic in predsednika, očitno ne razume delovnih nalog, ki jih po definiciji prinašajo te politične funkcije. </p> <p>Oziroma, natančneje: zavestno zatekanje v ceneni populizem že tako zgodaj v mandatih sporoča, da nova politična kasta zahtev, odgovornosti in omejitev lastnih funkcij ne dojema zares in da se v skladu s permisivno normo predvsem odpoveduje zanje nujni avtoriteti, saj bi ta lahko odtegnilo kak všeček – všeček pa je kralj. Da gre za politične amaterje, ki so se na sedanjih delovnih mestih znašli bolj ali manj naključno, je ob dejstvu, da držijo v rokah najdragocenejšo vazo dinastije Ming, imenovano država, kaj kilavo opravičilo. </p> <p>Ampak, hej, oni so pač zgolj razumeli, da je najpomembnejši organ volilnega telesa – srce, in njih smoter je vanj najti čim krajšo bližnjico. Natanko kot se je prejšnji predsednik trudil biti čim manj Borut in čim bolj Borči, želijo biti ti ta novi pač zgolj Urši, Taši in Robi, frendi iz sosednje ulice, s katerimi gre vsak komot na pivo. </p> <p>A nadaljevanje po tej poti, ki jo je zadnje desetletje trasiral nekdanji predsednik, enačenje dela politika z vlogo v resničnostnem šovu, bo imelo katastrofalne posledice, ker vodenje države pač nikakor niso zgolj korenčki, marveč nujno in z utemeljenim razlogom tudi palica, zanašanje na to, da narod sam zase slednje pač nikdar ne bo prosil, pa nedostojna preračunljivost. </p> <p>Vodenje države zahteva pogum, hrbtenico, vizijo, sposobnost abstraktnega mišljenja in  postavljanja lastnega ega v drugi plan. To ni delo za narcise. Vse to je neobhodno za prevzemanje odgovornosti ob nepriljubljenih ukrepih, ki so kdaj nujni za zagotavljanje prihodnje stabilnosti. Politična kasta, ki gradi izključno na trenutni popularnosti, nima devize za težke čase. Ko so krave debele, kar je praviloma na začetku mandata, se špara, ne pa razmetava na vse konce kot pijani milijonar. </p> <p>Predsednik Drnovšek je lastno ljudskost v Ambrusu pokazal s plemenitim ciljem pomoči soljudem – a gesta je delovala, ker je imela bogato zaslombo v njegovem siceršnjem, skozi leta trudoma ustvarjenem političnem kapitalu.</p> <p>Za aktualni politični diletantizem pa niso krivi samo nosilci oblasti – krivi smo tudi mi. Volili smo mi.</p> </body> </html> 174926357 RTVSLO – Val 202 206 clean Natanko kot se je prejšnji predsednik trudil biti čim manj Borut in čim bolj Borči, želijo biti ti ta novi pač zgolj Urši, Taši in Robi, frendi iz sosednje ulice, s katerimi gre vsak komot na pivo. <!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <p>Dramoletno mahanje plebsu in hrbtokaz gardi ob prihodu na državno proslavo, peka palačink in likanje pred televizijskimi kamerami, omenjanje švicanja v slavnostnem govoru ob dnevu samostojnosti in enotnosti, gostovanje v bizarni popoldanski oddaji ter v oddaji Kaj dogaja na nacionalki na silvestrovo – to je zgolj izbor gest, ki jih sicèr lahko gledamo kot nove definicije pojma cringe, po slovensko skremž, a v simptomatskem smislu gre za izjemno skrb vzbujajoče kazalce. Ki kažejo, da aktualno vodstvo države, kakor ga pooseblja trio obeh predsednic in predsednika, očitno ne razume delovnih nalog, ki jih po definiciji prinašajo te politične funkcije. </p> <p>Oziroma, natančneje: zavestno zatekanje v ceneni populizem že tako zgodaj v mandatih sporoča, da nova politična kasta zahtev, odgovornosti in omejitev lastnih funkcij ne dojema zares in da se v skladu s permisivno normo predvsem odpoveduje zanje nujni avtoriteti, saj bi ta lahko odtegnilo kak všeček – všeček pa je kralj. Da gre za politične amaterje, ki so se na sedanjih delovnih mestih znašli bolj ali manj naključno, je ob dejstvu, da držijo v rokah najdragocenejšo vazo dinastije Ming, imenovano država, kaj kilavo opravičilo. </p> <p>Ampak, hej, oni so pač zgolj razumeli, da je najpomembnejši organ volilnega telesa – srce, in njih smoter je vanj najti čim krajšo bližnjico. Natanko kot se je prejšnji predsednik trudil biti čim manj Borut in čim bolj Borči, želijo biti ti ta novi pač zgolj Urši, Taši in Robi, frendi iz sosednje ulice, s katerimi gre vsak komot na pivo. </p> <p>A nadaljevanje po tej poti, ki jo je zadnje desetletje trasiral nekdanji predsednik, enačenje dela politika z vlogo v resničnostnem šovu, bo imelo katastrofalne posledice, ker vodenje države pač nikakor niso zgolj korenčki, marveč nujno in z utemeljenim razlogom tudi palica, zanašanje na to, da narod sam zase slednje pač nikdar ne bo prosil, pa nedostojna preračunljivost. </p> <p>Vodenje države zahteva pogum, hrbtenico, vizijo, sposobnost abstraktnega mišljenja in  postavljanja lastnega ega v drugi plan. To ni delo za narcise. Vse to je neobhodno za prevzemanje odgovornosti ob nepriljubljenih ukrepih, ki so kdaj nujni za zagotavljanje prihodnje stabilnosti. Politična kasta, ki gradi izključno na trenutni popularnosti, nima devize za težke čase. Ko so krave debele, kar je praviloma na začetku mandata, se špara, ne pa razmetava na vse konce kot pijani milijonar. </p> <p>Predsednik Drnovšek je lastno ljudskost v Ambrusu pokazal s plemenitim ciljem pomoči soljudem – a gesta je delovala, ker je imela bogato zaslombo v njegovem siceršnjem, skozi leta trudoma ustvarjenem političnem kapitalu.</p> <p>Za aktualni politični diletantizem pa niso krivi samo nosilci oblasti – krivi smo tudi mi. Volili smo mi.</p> </body> </html> Thu, 05 Jan 2023 05:37:18 +0000 Urši, Taši & Robi <3 <3 <3 Pater Rupnik za svoja globoko zavržna dejanja z vrnitvijo Prešernove nagrade ne bi bil kaznovan. Zlorabljene osebe ne bi manj trpele. Ampak mi, mi bi se pa malo bolje počutili, kajne, ta naša čistunska družba, ko bi na videz oprala svojo vest in čast nagrade za kulturo. Za katero večini, ki vidi v delavkah in delavcih v kulturi zgolj parazite na zdravem davkoplačevalskem tkivu, ne bi moglo biti bolj vseeno. 174925109 RTVSLO – Val 202 209 clean Pater Rupnik za svoja globoko zavržna dejanja z vrnitvijo Prešernove nagrade ne bi bil kaznovan. Zlorabljene osebe ne bi manj trpele. Ampak mi, mi bi se pa malo bolje počutili, kajne, ta naša čistunska družba, ko bi na videz oprala svojo vest in čast nagrade za kulturo. Za katero večini, ki vidi v delavkah in delavcih v kulturi zgolj parazite na zdravem davkoplačevalskem tkivu, ne bi moglo biti bolj vseeno. Thu, 29 Dec 2022 11:22:10 +0000 Naj jo vrne! Kaj, če si države še nismo dovolj zaslužili, ker se nismo dovolj potrudili, ker na pozicije politične moči po liniji najmanjšega odpora še vedno trmasto postavljamo ali bivše akterje osamosvojitve ali neke politične amaterje, ki podlegajo svojim nravem, zasebnim interesom ali občutku moči, ki pride s funkcijo? Tej tezi pritrjuje dejstvo, da v državnem zboru, žalibog, ni nič drugače; ob njihovih razpravah se človek ne more znebiti občutka, da tam sedi preveč ljudi, ki ob Kantu pomislijo na smeti, ob Leibnizu pa na kekse. <!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> </body> </html> 174921648 RTVSLO – Val 202 195 clean Kaj, če si države še nismo dovolj zaslužili, ker se nismo dovolj potrudili, ker na pozicije politične moči po liniji najmanjšega odpora še vedno trmasto postavljamo ali bivše akterje osamosvojitve ali neke politične amaterje, ki podlegajo svojim nravem, zasebnim interesom ali občutku moči, ki pride s funkcijo? Tej tezi pritrjuje dejstvo, da v državnem zboru, žalibog, ni nič drugače; ob njihovih razpravah se človek ne more znebiti občutka, da tam sedi preveč ljudi, ki ob Kantu pomislijo na smeti, ob Leibnizu pa na kekse. <!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> </body> </html> Thu, 15 Dec 2022 00:12:21 +0000 Zamenjati narod Nedavno je Zlata nitka, ena najbolj znanih trgovin v središču Maribora, objavila, da z novim letom zapira svoja vrata. To je prodajalna na Gosposki, veličasten simbol izginjajočega sveta, ki nam tako zelo manjka. Toda, poreče izključno v hasek in profit orientirani um, prodajalne pridejo in grejo, čas teče, vse se spreminja, kajne. Razen, ko se ne. 174919926 RTVSLO – Val 202 204 clean Nedavno je Zlata nitka, ena najbolj znanih trgovin v središču Maribora, objavila, da z novim letom zapira svoja vrata. To je prodajalna na Gosposki, veličasten simbol izginjajočega sveta, ki nam tako zelo manjka. Toda, poreče izključno v hasek in profit orientirani um, prodajalne pridejo in grejo, čas teče, vse se spreminja, kajne. Razen, ko se ne. Thu, 08 Dec 2022 05:11:00 +0000 Ime norosti moje Troje volitve so bile potrebne, da so se v monolitu, imenovanem opozicija, pričele kazati konkretne razpoke in so se tudi na desnici pojavili javni pozivi k umiku vodje največje opozicijske stranke iz aktivne politike. Običajni triki Janeza Janše, ki se je v podobnih situacijah skozi svojo post-osamosvojitveno politično kariero sicer že znašel, tokrat, kaže, ne vžgejo. <!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <p>A enako pomembno se zdi opozoriti na neko občutje, ki neposredno izhaja iz rezultatov referendumske nedelje, zaključka napornega volilnega leta. Slutili smo ga že od referenduma o vodi, z vsakimi volitvami pa je postajalo občutnejše: zdi se, kot da se nahajamo v cezuri, kot da se monolitni družbeno-politični prostor lomi, kot da doslej zabetonirana razmerja doživljajo prevetritev, da se jasno kaže razpoka med staro in novo politiko. In da posledično med vsemi potičnimi silami vlada zmerna do pretežna panika.</p> <p>Končno.</p> <p>Seveda imamo še vedno kup težav, denimo izrazito mizoginijo, dejstvo, da se mladih ne sliši dovolj in da jim imamo kaj malo ponuditi, ekološko katastrofo, v katero drvimo in ne najdemo ustreznega odgovora na njene lokalne izbruhe, a obenem se zdi, da je ogromna skala, ki se je v nedeljo zvečer odvalila s toliko src, razklala tla. Alternativa iz besede v slovarju postaja otipljiva možnost.</p> <p>V Sloveniji obstaja civilno-družbeno jedro naprednih sil, ki želijo delovati za skupno dobro, glasovati za, ne proti, ki slovensko družbo dojemajo kot polje možnosti za solidarno prihodnost, ne kot bojno polje za izključno lastne partikularne interese ter kloako predvidljivih tem, ki razdvajajo »glup narod«, ker to ustreza peščici teh, ki tako bolj neopazno in brezskrbno delijo plen.</p> <p>Predvsem tej skupnosti, ki je razumela pomen boja za skupno dobro in vzela nase agitacijo za aktivno udeležbo na referendumih, gre zahvala za doseženi rezultat. Kljub zmatranosti volilnega telesa se aktivistke in aktivisti civilne družbe niso vdali. Ta zmaga je predvsem njihova. In skrajno povedno je, da je Inštitut 8. marec zdaj prisiljen prositi podpornike za donacije, da poplačajo promo material, za katerega so založili svoj denar. Novoizvoljena vlada, ki v zadevi referendumov absolutno ni bila na ravni svojega pojma, je opravila kaj kilav posel, pa za njene predloge zakonov je šlo. V tem oziru je, tudi spričo kar nekaj potez v bližnji preteklosti, povsem na mestu vprašanje, kateri politični paradigmi, vsemu kitenju s tujim perjem navkljub, pripada nova vlada, stari ali novi? Odgovor se zdi žal dovolj očiten, da bi nas moralo resno skrbeti.</p> </body> </html> 174918016 RTVSLO – Val 202 209 clean Troje volitve so bile potrebne, da so se v monolitu, imenovanem opozicija, pričele kazati konkretne razpoke in so se tudi na desnici pojavili javni pozivi k umiku vodje največje opozicijske stranke iz aktivne politike. Običajni triki Janeza Janše, ki se je v podobnih situacijah skozi svojo post-osamosvojitveno politično kariero sicer že znašel, tokrat, kaže, ne vžgejo. <!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <p>A enako pomembno se zdi opozoriti na neko občutje, ki neposredno izhaja iz rezultatov referendumske nedelje, zaključka napornega volilnega leta. Slutili smo ga že od referenduma o vodi, z vsakimi volitvami pa je postajalo občutnejše: zdi se, kot da se nahajamo v cezuri, kot da se monolitni družbeno-politični prostor lomi, kot da doslej zabetonirana razmerja doživljajo prevetritev, da se jasno kaže razpoka med staro in novo politiko. In da posledično med vsemi potičnimi silami vlada zmerna do pretežna panika.</p> <p>Končno.</p> <p>Seveda imamo še vedno kup težav, denimo izrazito mizoginijo, dejstvo, da se mladih ne sliši dovolj in da jim imamo kaj malo ponuditi, ekološko katastrofo, v katero drvimo in ne najdemo ustreznega odgovora na njene lokalne izbruhe, a obenem se zdi, da je ogromna skala, ki se je v nedeljo zvečer odvalila s toliko src, razklala tla. Alternativa iz besede v slovarju postaja otipljiva možnost.</p> <p>V Sloveniji obstaja civilno-družbeno jedro naprednih sil, ki želijo delovati za skupno dobro, glasovati za, ne proti, ki slovensko družbo dojemajo kot polje možnosti za solidarno prihodnost, ne kot bojno polje za izključno lastne partikularne interese ter kloako predvidljivih tem, ki razdvajajo »glup narod«, ker to ustreza peščici teh, ki tako bolj neopazno in brezskrbno delijo plen.</p> <p>Predvsem tej skupnosti, ki je razumela pomen boja za skupno dobro in vzela nase agitacijo za aktivno udeležbo na referendumih, gre zahvala za doseženi rezultat. Kljub zmatranosti volilnega telesa se aktivistke in aktivisti civilne družbe niso vdali. Ta zmaga je predvsem njihova. In skrajno povedno je, da je Inštitut 8. marec zdaj prisiljen prositi podpornike za donacije, da poplačajo promo material, za katerega so založili svoj denar. Novoizvoljena vlada, ki v zadevi referendumov absolutno ni bila na ravni svojega pojma, je opravila kaj kilav posel, pa za njene predloge zakonov je šlo. V tem oziru je, tudi spričo kar nekaj potez v bližnji preteklosti, povsem na mestu vprašanje, kateri politični paradigmi, vsemu kitenju s tujim perjem navkljub, pripada nova vlada, stari ali novi? Odgovor se zdi žal dovolj očiten, da bi nas moralo resno skrbeti.</p> </body> </html> Thu, 01 Dec 2022 05:12:00 +0000 V cezuri Neko popoldne na začetku letošnjega januarja mi je v avtu sredi kolone na Tivolski zazvonil telefon. Bila je moja urednica. S sporočilom, da odgovorni osebi ne želita podpisati podaljšanja nobene od šestih pogodb kolumnistom in kolumnistkama Studia City. Formalno sta bila razloga dva. Eden naj bi bil povezan z dejstvom honoriranja kolumn, ki da so po mnenju takratnega v. d. direktorja TVS brezplačna novinarska zvrst, enaka komentarjem gostov, vabljenih v Odmeve. Absurdnost te trditve se da dokazati tako z že osnovnim učbenikom za prvi letnik novinarstva kot s SSKJ-jem, a zakaj bi, saj smo vsi vedeli, da ne gre za to. Da je bil razlog en sam: ker lahko. Ker jim gre ogledalo na živce. <!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <p>Ta živčna gesta je bila vojna napoved oddaji, njenim stalnim sodelavkam in sodelavcem in njenemu obstoju. Mi smo se enotno odločili, da svoje kolumne zato, da bi konkretno izjavljalno mesto obdržali odprto, vseeno nadaljujemo. To je trajalo do konca marca, ko je bila oddaja ukinjena. Pod pretvezo serije predvolilnih oddaj, ki jih seveda ni bilo mogoče uvrstiti v program v nobenem drugem terminu razen ob ponedeljkih ob 21.00, ji je bilo sprva odvzetih več terminov, nakar se 9. maja ni vrnila na spored.  <br /> <br />Studio City je bil vselej pod udarom, to je bilo vgrajeno v njegov DNK, nikoli pa si ga nihče ni drznil ukiniti. Vsi so posedovali vsaj toliko etike in toliko pameti, da jim je bilo jasno, čemu  tega Rubikona ne prestopiti – vsi do teh zdaj. Nedvomno bi se v oddaji dalo marsikaj spremeniti, izboljšati, toda ne moremo: ker je mrtva. <br /> <br />Ni sentiment, to zgodbo tako podrobno obnavljam izključno z enim razlogom: ker se je zares zgodila. V naravi večine ljudi je, da neradi abstrahirajo in projicirajo v prihodnost. A ta prihodnost je že prišla. To se že dogaja. Dogaja se zares. Dogaja se zdaj. Danes je na udaru informativni program TVS, jutri bodo vsi preostali. Načrt zapoveduje totalno dekonstrukcijo. Naslednji bo otroški program. In potem pridejo po radio. To ni strašenje – preverite, kaj je na programu ob ponedeljkih ob 21.00 zdaj.  <br /> <br />Boj za javno, neodvisno RTV je skupni boj. Nacionalka je lepilo te družbe. Samo ena je RTV Slovenija. Iti na referendum in glasovati ZA je najmanj, kar lahko stori vsak. <br /> <br />Referendum je v nedeljo. V ponedeljek bo prepozno. Studio City je bil droben simptom, majhna bitka na polju potencialne totalne vojne, monada, ki zrcali prihodnost. Slednja je v vmesnem času postala sedanjost. Ne dovolimo, da je padel zaman.</p> </body> </html> 174916219 RTVSLO – Val 202 226 clean Neko popoldne na začetku letošnjega januarja mi je v avtu sredi kolone na Tivolski zazvonil telefon. Bila je moja urednica. S sporočilom, da odgovorni osebi ne želita podpisati podaljšanja nobene od šestih pogodb kolumnistom in kolumnistkama Studia City. Formalno sta bila razloga dva. Eden naj bi bil povezan z dejstvom honoriranja kolumn, ki da so po mnenju takratnega v. d. direktorja TVS brezplačna novinarska zvrst, enaka komentarjem gostov, vabljenih v Odmeve. Absurdnost te trditve se da dokazati tako z že osnovnim učbenikom za prvi letnik novinarstva kot s SSKJ-jem, a zakaj bi, saj smo vsi vedeli, da ne gre za to. Da je bil razlog en sam: ker lahko. Ker jim gre ogledalo na živce. <!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <p>Ta živčna gesta je bila vojna napoved oddaji, njenim stalnim sodelavkam in sodelavcem in njenemu obstoju. Mi smo se enotno odločili, da svoje kolumne zato, da bi konkretno izjavljalno mesto obdržali odprto, vseeno nadaljujemo. To je trajalo do konca marca, ko je bila oddaja ukinjena. Pod pretvezo serije predvolilnih oddaj, ki jih seveda ni bilo mogoče uvrstiti v program v nobenem drugem terminu razen ob ponedeljkih ob 21.00, ji je bilo sprva odvzetih več terminov, nakar se 9. maja ni vrnila na spored.  <br /> <br />Studio City je bil vselej pod udarom, to je bilo vgrajeno v njegov DNK, nikoli pa si ga nihče ni drznil ukiniti. Vsi so posedovali vsaj toliko etike in toliko pameti, da jim je bilo jasno, čemu  tega Rubikona ne prestopiti – vsi do teh zdaj. Nedvomno bi se v oddaji dalo marsikaj spremeniti, izboljšati, toda ne moremo: ker je mrtva. <br /> <br />Ni sentiment, to zgodbo tako podrobno obnavljam izključno z enim razlogom: ker se je zares zgodila. V naravi večine ljudi je, da neradi abstrahirajo in projicirajo v prihodnost. A ta prihodnost je že prišla. To se že dogaja. Dogaja se zares. Dogaja se zdaj. Danes je na udaru informativni program TVS, jutri bodo vsi preostali. Načrt zapoveduje totalno dekonstrukcijo. Naslednji bo otroški program. In potem pridejo po radio. To ni strašenje – preverite, kaj je na programu ob ponedeljkih ob 21.00 zdaj.  <br /> <br />Boj za javno, neodvisno RTV je skupni boj. Nacionalka je lepilo te družbe. Samo ena je RTV Slovenija. Iti na referendum in glasovati ZA je najmanj, kar lahko stori vsak. <br /> <br />Referendum je v nedeljo. V ponedeljek bo prepozno. Studio City je bil droben simptom, majhna bitka na polju potencialne totalne vojne, monada, ki zrcali prihodnost. Slednja je v vmesnem času postala sedanjost. Ne dovolimo, da je padel zaman.</p> </body> </html> Wed, 23 Nov 2022 23:58:45 +0000 In potem pridejo po radio Danes bomo pa, je že tak čas, predvsem zastavljali vprašanja. Denimo: čigav je moj glas? Koliko sem zasebno, koliko pa politično, družbeno bitje? Koliko pripadam državi in koliko ji dolgujem? Ima država zato, ker posedujem osebno izkaznico in z njo vse dobrobiti državljanstva, od mene pravico terjati, da se volitev obvezno udeležim? Mar ni v demokraciji moja pravica tudi, da se jih ne, saj to vendar dopušča tudi zakon? Kaj je torej v dani situaciji moja odgovornost?<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <p>Udeležba v drugem krogu predsedniških volitev je bila 53-odstotna – kje je in kaj razmišlja preostalih 47 odstotkov? Kaj kot odgovorna državljanka storiš, ko nimaš izbire, ko nobena od ponujenih možnosti zate ni niti manj slaba od slabih? 9.847 sodržavljank in sodržavljanov je odgovorilo z oddano neveljalno glasovnico. To je dober odstotek oddanih glasov. Kar konkretna klofuta. A komu?</p> <p>Volitve imajo ključen problem, kadar za tako velik del populacije nobena od ponujenih izbir ni izbira. Ko sta ti samo dve, je to toliko bolj očitno.</p> <p>Toda ali ni odpoved glasovanju zato, da se ne pustimo zreducirati na zgolj glasovalno orodje, v temelju egoistična gesta, ki se zadovolji s hipnim poniglavim zmagoslavjem, v svojem bistvu pa je jalova, saj ne doseže naslovnika, dejstvo je namreč, da nekdo predsedniško mesto zagotovo bo zasedel? Bi morali na to misliti prej, bi morali zahtevati boljšo izbiro? Ime česa sta preostali imeni na nedeljskem volilnem lističu?</p> <p>Verjetno je vsem – iskreno je upati, da tudi kandidatki – jasno, da predsednica ni postala zavoljo strinjanja z njo, marveč spričo nestrinjanja s protikandidatom, zaradi strahu pred prtljago, ki se je kot predsednik Sveta stranke SDS niti formalno niti vsebinsko ne more otresti, in pred metaforičnim pomenom te prtljage po dveh letih vladavine SDS, ki je, mimogrede, v nedeljo izgubila še ene volitve.</p> <p>Tisto tolikokrat ponovljeno sodelovanje namreč ni zgolj lepa beseda, premoščanje razlik pa je trdo delo, ki zahteva odpovedovanje lastni komodnosti. Pogled v prihodnost je brez napora, vloženega v razčiščevanje preteklosti, zgolj prazna floskula. Slednjih smo se v predvolilni tekmi naposlušali do bolečine, a vse tudi po predsedniških volitvah niso spravile skupaj odgovora na še eno ključno vprašanje: kdo se tukaj in zdaj dejansko počuti dobro, počuti doma? V čigavem imenu vladajo ti ljudje?</p> </body> </html> 174914223 RTVSLO – Val 202 194 clean Danes bomo pa, je že tak čas, predvsem zastavljali vprašanja. Denimo: čigav je moj glas? Koliko sem zasebno, koliko pa politično, družbeno bitje? Koliko pripadam državi in koliko ji dolgujem? Ima država zato, ker posedujem osebno izkaznico in z njo vse dobrobiti državljanstva, od mene pravico terjati, da se volitev obvezno udeležim? Mar ni v demokraciji moja pravica tudi, da se jih ne, saj to vendar dopušča tudi zakon? Kaj je torej v dani situaciji moja odgovornost?<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <p>Udeležba v drugem krogu predsedniških volitev je bila 53-odstotna – kje je in kaj razmišlja preostalih 47 odstotkov? Kaj kot odgovorna državljanka storiš, ko nimaš izbire, ko nobena od ponujenih možnosti zate ni niti manj slaba od slabih? 9.847 sodržavljank in sodržavljanov je odgovorilo z oddano neveljalno glasovnico. To je dober odstotek oddanih glasov. Kar konkretna klofuta. A komu?</p> <p>Volitve imajo ključen problem, kadar za tako velik del populacije nobena od ponujenih izbir ni izbira. Ko sta ti samo dve, je to toliko bolj očitno.</p> <p>Toda ali ni odpoved glasovanju zato, da se ne pustimo zreducirati na zgolj glasovalno orodje, v temelju egoistična gesta, ki se zadovolji s hipnim poniglavim zmagoslavjem, v svojem bistvu pa je jalova, saj ne doseže naslovnika, dejstvo je namreč, da nekdo predsedniško mesto zagotovo bo zasedel? Bi morali na to misliti prej, bi morali zahtevati boljšo izbiro? Ime česa sta preostali imeni na nedeljskem volilnem lističu?</p> <p>Verjetno je vsem – iskreno je upati, da tudi kandidatki – jasno, da predsednica ni postala zavoljo strinjanja z njo, marveč spričo nestrinjanja s protikandidatom, zaradi strahu pred prtljago, ki se je kot predsednik Sveta stranke SDS niti formalno niti vsebinsko ne more otresti, in pred metaforičnim pomenom te prtljage po dveh letih vladavine SDS, ki je, mimogrede, v nedeljo izgubila še ene volitve.</p> <p>Tisto tolikokrat ponovljeno sodelovanje namreč ni zgolj lepa beseda, premoščanje razlik pa je trdo delo, ki zahteva odpovedovanje lastni komodnosti. Pogled v prihodnost je brez napora, vloženega v razčiščevanje preteklosti, zgolj prazna floskula. Slednjih smo se v predvolilni tekmi naposlušali do bolečine, a vse tudi po predsedniških volitvah niso spravile skupaj odgovora na še eno ključno vprašanje: kdo se tukaj in zdaj dejansko počuti dobro, počuti doma? V čigavem imenu vladajo ti ljudje?</p> </body> </html> Thu, 17 Nov 2022 05:32:00 +0000 Čigav je moj glas? Po površini je Slovenija četrta, po številu prebivalstva pa šesta najmanjša evropska država. Majhnost je kompleks, zažrt v psiho nacije, ki se nenehno trudi, da bi se s svojimi izjemnimi dosežki na različnih področjih izvila iz obrobnosti, ki pomeni nepomembnost. Po osamosvojitvi smo sanjali, da bomo druga Švica, pri čemer najbrž nismo imeli v mislih napredovanja po lestvici velikosti držav za dve mesti. Švico smo razumeli kot metaforo – ker smo takrat očitno metafore še razumeli. Ena od manifestacij, namenjenih slavljenju preteklih ter zasidranju sedanjih dosežkov nacije na evropski, pa tudi svetovni zemljevid, je nedvomno tudi frankfurtski knjižni sejem, kjer bo slovenska literatura prihodnje leto častna gostja. Na enem svojih prvih obiskov Slovenije v okviru priprav na to gostovanje je njegov direktor kot našo temeljno differentio specifico izpostavil poezijo, ki naj bi bila po prvotnem načrtu rdeča nit slovenske sejemske predstavitve. Toda v svetu izključno ekonomskih interesov, ki jim v literarnem biznisu najbolj ustreže roman, moraš za kaj takega, za zavestno izpostavitev različnosti, da bi ponarodelo reklo o "narodu pesnikov" dejansko spremenil v prakso, pač posedovati pogum, drznost in smelost. Direktor sejma je razumel, da potrebujemo zgodbo. Samo zgodba pritegne pozornost in posledično prodaja. Slogan smo tako rekoč že imeli, ker pa premoremo tudi resnično vrhunsko poezijo, ki zaradi majhnosti jezika le še ni imela možnosti širše uveljavitve, je bila zmagovalna kombinacija na dosegu roke. Izpadli bi kot samozavestna, pogumna, pa tudi duhovita nacija, ki si upa biti drugačna in ki zna enega svojih ključnih adutov tudi primerno odlično vnovčiti. Toda mi nismo druga Švica. Pri nas so tiste "dovoljene sanje" že zdavnaj umrle, mi bomo raje stavili na predvidljivo povprečnost in ljudem na pozicijah moči dovolili, da se samo zato, ker svet ta čas ni dovolj tih in dober za poezijo, slednji enostavno odpovejo. Mi se bomo zadovoljili z "mikroskopskim vzorcem poezije", kot se je lani v Studio ob 17h izrazil aktualni vodja projekta gostovanja, ki je v nedavnem Panoptikumu na nacionalki prikimaval direktorju ene največjih slovenskih založb, ko je ta poezijo imenoval za "prestižno, a žal obrobno". Morda podobno obrobno kot je Slovenija na evropskem zemljevidu? Ker mi bomo očitno zgolj predvidvidljivo ugodili "globalnim trendom", namesto da bi jih ustvarjali, in jamrali nad premajhno medijsko vidnostjo. Kako bomo vidni, če pa se namesto z nepričakovanim, z zgodbo, ki zažiga, strahopetno zadovoljujemo z mediokriteto brez vizije? Ne, mi danes nismo Švica. Mi ne razumemo več metafor in se tudi, ko gre za literaturo, izražamo izključno v jeziku denarja. Zato smo majhni tudi v glavah, ne le v kvadratnih kilometrih. <!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> </body> </html> 174912523 RTVSLO – Val 202 199 clean Po površini je Slovenija četrta, po številu prebivalstva pa šesta najmanjša evropska država. Majhnost je kompleks, zažrt v psiho nacije, ki se nenehno trudi, da bi se s svojimi izjemnimi dosežki na različnih področjih izvila iz obrobnosti, ki pomeni nepomembnost. Po osamosvojitvi smo sanjali, da bomo druga Švica, pri čemer najbrž nismo imeli v mislih napredovanja po lestvici velikosti držav za dve mesti. Švico smo razumeli kot metaforo – ker smo takrat očitno metafore še razumeli. Ena od manifestacij, namenjenih slavljenju preteklih ter zasidranju sedanjih dosežkov nacije na evropski, pa tudi svetovni zemljevid, je nedvomno tudi frankfurtski knjižni sejem, kjer bo slovenska literatura prihodnje leto častna gostja. Na enem svojih prvih obiskov Slovenije v okviru priprav na to gostovanje je njegov direktor kot našo temeljno differentio specifico izpostavil poezijo, ki naj bi bila po prvotnem načrtu rdeča nit slovenske sejemske predstavitve. Toda v svetu izključno ekonomskih interesov, ki jim v literarnem biznisu najbolj ustreže roman, moraš za kaj takega, za zavestno izpostavitev različnosti, da bi ponarodelo reklo o "narodu pesnikov" dejansko spremenil v prakso, pač posedovati pogum, drznost in smelost. Direktor sejma je razumel, da potrebujemo zgodbo. Samo zgodba pritegne pozornost in posledično prodaja. Slogan smo tako rekoč že imeli, ker pa premoremo tudi resnično vrhunsko poezijo, ki zaradi majhnosti jezika le še ni imela možnosti širše uveljavitve, je bila zmagovalna kombinacija na dosegu roke. Izpadli bi kot samozavestna, pogumna, pa tudi duhovita nacija, ki si upa biti drugačna in ki zna enega svojih ključnih adutov tudi primerno odlično vnovčiti. Toda mi nismo druga Švica. Pri nas so tiste "dovoljene sanje" že zdavnaj umrle, mi bomo raje stavili na predvidljivo povprečnost in ljudem na pozicijah moči dovolili, da se samo zato, ker svet ta čas ni dovolj tih in dober za poezijo, slednji enostavno odpovejo. Mi se bomo zadovoljili z "mikroskopskim vzorcem poezije", kot se je lani v Studio ob 17h izrazil aktualni vodja projekta gostovanja, ki je v nedavnem Panoptikumu na nacionalki prikimaval direktorju ene največjih slovenskih založb, ko je ta poezijo imenoval za "prestižno, a žal obrobno". Morda podobno obrobno kot je Slovenija na evropskem zemljevidu? Ker mi bomo očitno zgolj predvidvidljivo ugodili "globalnim trendom", namesto da bi jih ustvarjali, in jamrali nad premajhno medijsko vidnostjo. Kako bomo vidni, če pa se namesto z nepričakovanim, z zgodbo, ki zažiga, strahopetno zadovoljujemo z mediokriteto brez vizije? Ne, mi danes nismo Švica. Mi ne razumemo več metafor in se tudi, ko gre za literaturo, izražamo izključno v jeziku denarja. Zato smo majhni tudi v glavah, ne le v kvadratnih kilometrih. <!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> </body> </html> Thu, 10 Nov 2022 05:44:48 +0000 O obrobnosti RTVSLO – Val 202 no RTV, MMC podcast.radio@rtvslo.si MMC RTV Jajca – tedenska kolumna Anje Zag Golob o metaforah, pa tudi o umetnosti, kulturi in družbi – ne nujno v tem vrstnem redu. Jajca – tedenska kolumna Anje Zag Golob o metaforah, pa tudi o umetnosti, kulturi in družbi – ne nujno v tem vrstnem redu. sl Thu, 23 Mar 2023 11:20:00 +0000 http://www.rtvslo.si/podcast webmaster@rtvslo.si (Webmaster) Thu, 23 Mar 2023 11:20:00 +0000 Jajca