Arts (C) RTVSLO 2017 V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse. https://radioprvi.rtvslo.si/kulturni-fokus/ Kulturni fokus https://img.rtvcdn.si/_up/ava/ava_misc/show_logos/56190783/logo_1.jpg Letos, ko bo 4. novembra minilo natanko 100 let od takrat, ko je Howard Carter odkril grobnico z ostalinami zadnjega faraona iz svoje kraljeve družine, mumijo Tutankamona z zlato posmrtno masko, se bomo verjetno spomnili, da sta leta 1846 v Ljubljano prispela mumija in krokodil, namenjena takratnemu Deželnemu muzeju. Mumija svečenika iz 7. stoletja pred našim štetjem tako velja za edini pri nas hranjen skelet človeškega telesa, ki je hkrati eden izmed materialnih spominov na nekdanjo cvetočo civilizacijo ob Nilu, kateri je pripadal tudi mlad faraon, pokopan v Dolini kraljev, ki je vladal v pozni Osemnajsti dinastiji. Zaradi zlate maske, ki jo hranijo v Egipčanskem muzeju v Kairu je Tutankamon tudi eden izmed pomembnih simbolov Starega Egipta. Letošnje leto bo maska, tako kot mnoge druge zakladne najdbe in artefakti, ki pripadajo grobni komori, v kateri so našli Tutankamonovo zadnje počivališče, prenesena v nov, največji arheološki muzej na svetu, v Veliki egipčanski muzej v Kairu, ki ga odpirajo jeseni. Nekaj utrinkov iz zgodovine staroegipčanske kulture in drugih drobcih starodavne dežele, ki so jih v današnjo Slovenijo v preteklosti prinesli popotniki, trgovci, diplomati, misijonarji, avanturisti, raziskovalci in znanstveniki, velikokrat pa se znajdejo tudi na razstavah v naših muzejih, bo osvetlil arheolog iz Slovenskega etnografskega muzeja, dr. Marko Frelih. Z njim se je pogovarjala Magda Tušar. foto: pixabay <!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> </body> </html> 174883759 RTVSLO – Prvi 3462 clean Letos, ko bo 4. novembra minilo natanko 100 let od takrat, ko je Howard Carter odkril grobnico z ostalinami zadnjega faraona iz svoje kraljeve družine, mumijo Tutankamona z zlato posmrtno masko, se bomo verjetno spomnili, da sta leta 1846 v Ljubljano prispela mumija in krokodil, namenjena takratnemu Deželnemu muzeju. Mumija svečenika iz 7. stoletja pred našim štetjem tako velja za edini pri nas hranjen skelet človeškega telesa, ki je hkrati eden izmed materialnih spominov na nekdanjo cvetočo civilizacijo ob Nilu, kateri je pripadal tudi mlad faraon, pokopan v Dolini kraljev, ki je vladal v pozni Osemnajsti dinastiji. Zaradi zlate maske, ki jo hranijo v Egipčanskem muzeju v Kairu je Tutankamon tudi eden izmed pomembnih simbolov Starega Egipta. Letošnje leto bo maska, tako kot mnoge druge zakladne najdbe in artefakti, ki pripadajo grobni komori, v kateri so našli Tutankamonovo zadnje počivališče, prenesena v nov, največji arheološki muzej na svetu, v Veliki egipčanski muzej v Kairu, ki ga odpirajo jeseni. Nekaj utrinkov iz zgodovine staroegipčanske kulture in drugih drobcih starodavne dežele, ki so jih v današnjo Slovenijo v preteklosti prinesli popotniki, trgovci, diplomati, misijonarji, avanturisti, raziskovalci in znanstveniki, velikokrat pa se znajdejo tudi na razstavah v naših muzejih, bo osvetlil arheolog iz Slovenskega etnografskega muzeja, dr. Marko Frelih. Z njim se je pogovarjala Magda Tušar. foto: pixabay <!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> </body> </html> Fri, 01 Jul 2022 18:00:00 +0000 Sto let trajanja detektivke o zlati maski Naj gre za starodavno religijo ali današnjo politiko, za kmetijstvo ali industrijo, za varovanje okolja ali njegovo uničevanje, ogenj je vselej zraven, vselej nepogrešljiv. Slovar slovenskega knjižnega jezika pravi, da je ogenj kemična reakcija, pojav, pri katerem oddaja snov ob spajanju s kisikom svetlobo in toploto. To seveda drži – pa vendar bi težko rekli, da smo ogenj s temi besedami že zadovoljivo opisali oziroma ustrezno določili mesto, ki ga zavzema v človeški zgodovini. Jedrnata definicija, ki jo lahko ponudi SSKJ, pač ne ve ničesar o tistem ognju, ki ga zagledamo, če obiščemo osrednji zoroastristični tempelj v starodavnem iranskem mestu Yazd, sveti ogenj, ki tam menda neprekinjeno gori že od četrtega stoletja našega štetja. Prav tako se slovarju izmikajo ogenj, ki so ga uporabljali najzgodnejši kmetovalci, ko so pripravljali prva polja, pa ogenj, ki je poganjal stroje med industrijsko revolucijo, ali ogenj, ki je predlani, med tako imenovanim črnim poletjem, požgal toliko gozdov v Novem južnem Walesu, da se je pod vtisom te katastrofe večina avstralskih volivcev na nedavnih zveznih volitvah odločila podpreti stranke in kandidate, ki so se zavezali napraviti konec ekološko docela brezbrižni politični usmeritvi liberalno-konservativne vlade. Naj gre za starodavno religijo ali današnjo politiko, za kmetijstvo ali industrijo, ogenj je po vsem sodeč vselej zraven, vselej nepogrešljiv. Pa vendar se, kot ugotavlja ameriški zgodovinar okolja Stephen Pyne, čigar multidisciplinarna razprava Ogenj : narava in kultura je v prevodu Marka Kržana pred nedavnim izšla pri založbi Studia humanitatis, ognju resnično temeljito in vsestransko ne posveča nobena obstoječa znanstvena disciplina – ne fizika ali kemija na eni strani ne geografija ali antropologija na drugi. Zato, še pravi Pyne, ogenj – tako njegovo mesto v zgodovini življenja na planetu nasploh kakor v zgodovini homo sapiensa posebej – preprosto slabo razumemo. Bi potemtakem potrebovali nekakšno »ognjeslovje« ali, če smo malce bolj internacionalni, »pirologijo«? Pa tudi: kakšni novi uvidi in spoznanja o človeških kulturah, o naših materialnih praksah ter verovanjskih sistemih, bi se nam utegnili ponuditi, če bi se preučevanja ognja lotili bolj resno, bolj sistematično, bolj vsestransko? Odgovor smo iskali v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili dr. Bojana Baskarja, sociologa in antropologa, predavatelja na več oddelkih ljubljanske Filozofske fakultete, ki je slovenski izdaji Pynovega Ognja pripisal spremno besedo. Z njim se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: RonaldPlett (Pixabay) 174881931 RTVSLO – Prvi 3300 clean Naj gre za starodavno religijo ali današnjo politiko, za kmetijstvo ali industrijo, za varovanje okolja ali njegovo uničevanje, ogenj je vselej zraven, vselej nepogrešljiv. Slovar slovenskega knjižnega jezika pravi, da je ogenj kemična reakcija, pojav, pri katerem oddaja snov ob spajanju s kisikom svetlobo in toploto. To seveda drži – pa vendar bi težko rekli, da smo ogenj s temi besedami že zadovoljivo opisali oziroma ustrezno določili mesto, ki ga zavzema v človeški zgodovini. Jedrnata definicija, ki jo lahko ponudi SSKJ, pač ne ve ničesar o tistem ognju, ki ga zagledamo, če obiščemo osrednji zoroastristični tempelj v starodavnem iranskem mestu Yazd, sveti ogenj, ki tam menda neprekinjeno gori že od četrtega stoletja našega štetja. Prav tako se slovarju izmikajo ogenj, ki so ga uporabljali najzgodnejši kmetovalci, ko so pripravljali prva polja, pa ogenj, ki je poganjal stroje med industrijsko revolucijo, ali ogenj, ki je predlani, med tako imenovanim črnim poletjem, požgal toliko gozdov v Novem južnem Walesu, da se je pod vtisom te katastrofe večina avstralskih volivcev na nedavnih zveznih volitvah odločila podpreti stranke in kandidate, ki so se zavezali napraviti konec ekološko docela brezbrižni politični usmeritvi liberalno-konservativne vlade. Naj gre za starodavno religijo ali današnjo politiko, za kmetijstvo ali industrijo, ogenj je po vsem sodeč vselej zraven, vselej nepogrešljiv. Pa vendar se, kot ugotavlja ameriški zgodovinar okolja Stephen Pyne, čigar multidisciplinarna razprava Ogenj : narava in kultura je v prevodu Marka Kržana pred nedavnim izšla pri založbi Studia humanitatis, ognju resnično temeljito in vsestransko ne posveča nobena obstoječa znanstvena disciplina – ne fizika ali kemija na eni strani ne geografija ali antropologija na drugi. Zato, še pravi Pyne, ogenj – tako njegovo mesto v zgodovini življenja na planetu nasploh kakor v zgodovini homo sapiensa posebej – preprosto slabo razumemo. Bi potemtakem potrebovali nekakšno »ognjeslovje« ali, če smo malce bolj internacionalni, »pirologijo«? Pa tudi: kakšni novi uvidi in spoznanja o človeških kulturah, o naših materialnih praksah ter verovanjskih sistemih, bi se nam utegnili ponuditi, če bi se preučevanja ognja lotili bolj resno, bolj sistematično, bolj vsestransko? Odgovor smo iskali v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili dr. Bojana Baskarja, sociologa in antropologa, predavatelja na več oddelkih ljubljanske Filozofske fakultete, ki je slovenski izdaji Pynovega Ognja pripisal spremno besedo. Z njim se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: RonaldPlett (Pixabay) Fri, 24 Jun 2022 18:00:00 +0000 Ogenj med naravo in kulturo V Muzeju novejše zgodovine Slovenije so se odločili, da bodo 50. obletnico prvega avtocestnega odseka Vrhnika–Postojna v Sloveniji in tedanji Jugoslaviji, obeležili s priložnostno, predvsem fotografsko razstavo. Njen naslov je Slovenika, zares si čudovita!. V oddaji Kulturni fokus avtorici razstave Irena Ribič in Monika Močnik pripovedujeta tudi o drugačnih pričevanjih, v katerih imajo prvo besedo spomini tistih, ki so sodelovali pri gradnji, so bili del vzdrževanja ali pa so pobirali cestnino. 174881280 RTVSLO – Prvi 3060 clean V Muzeju novejše zgodovine Slovenije so se odločili, da bodo 50. obletnico prvega avtocestnega odseka Vrhnika–Postojna v Sloveniji in tedanji Jugoslaviji, obeležili s priložnostno, predvsem fotografsko razstavo. Njen naslov je Slovenika, zares si čudovita!. V oddaji Kulturni fokus avtorici razstave Irena Ribič in Monika Močnik pripovedujeta tudi o drugačnih pričevanjih, v katerih imajo prvo besedo spomini tistih, ki so sodelovali pri gradnji, so bili del vzdrževanja ali pa so pobirali cestnino. Fri, 17 Jun 2022 18:00:00 +0000 Prvih 32 kilometrov »Vsi, to je vtis, ki ga človek zadobi, so oblečeni v indijsko nošo, moški v dhoti, ženske v sari. Moški in ženske imajo vse barve na sebi – rožnato in rumeno in zeleno in vijoličasto in rdečo. Tudi to opazovanje sem mi je od vsega začetka vsiljevalo, kako umirjena in elegantna je hoja najbolj preprostih žena – vsaka princezinja jim lahko zavida radi te naravne gracijoznosti.« To je eden izmed prvih vtisov o Indiji, ki jih je v svojem popisu dolge poti, ki jo je na začetku 30-ih let prejšnjega stoletja iz Evrope vodila na Podcelino, zapisala redovnica Miriam Zalaznik, ki je nato v Indiji živela in kot misijonarka delovala več kot pol stoletja. Nekoliko drugačni pa so bili po vsem sodeč prvi vtisi njenega misijonarskega kolega, Stanka Poderžaja, ki je v Indijo sicer prišel kakšno leto za Miriam Zalaznik, pa tudi sam ostal dolga desetletja. Tule je drobec iz njegovega pisanja o prihodu na Podcelino: »Kakšen pogled! […] Tu je ves dan semenj. Pred nizkimi hišami, iz katerih vsakega kota govorita revščina in zanikrnost, stoje v dolgih vrstah možje in žene in od ranega jutra do poznega večera prodajajo zelenjavo, sadje in vse, kar se rabi v preprosti indijski kuhinji.« Kjer torej Zalaznik vidi razkošje barv in gracioznost Indijk, Poderžaj vidi revščino in zanikrnost. A ta razlika v obeh pogledih nas pravzaprav ne sme presenetiti – tak je vsaj vtis, ki ga dobimo, če beremo še svežo znanstveno razpravo Potovanje v Indijo, ki je izšla pod okriljem Znanstveno-raziskovalnega središča Koper in v kateri njeni avtorici, dr. Ana Jelnikar in dr. Helena Motoh, podrobno analizirata in interpretirata potopisa obeh naših misijonarjev, da bi ugotovili, kaj je pred stoletjem Indija predstavljala Evropejcem in kakšna je podoba Evropejcev, ki jo razkrije ogledalo, ki jim ga Podcelina pač nastavi. Dr. Jelnikar z Inštituta za antropološke in prostorske študije ZRC SAZU in dr. Motoh s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani ter Znanstveno-raziskovalnega središča Koper namreč ugotavljata, da se Miriam Zalaznik in Stanko Poderžaj s svojimi sicer nasprotujočimi se odzivi pravzaprav brezšivno vpisujeta v dobro utrjeno tradicijo evropskih odzivov na prvoosebno srečanje z Indijo. In kakšna je ta tradicija? – Odgovor smo iskali v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav dr. Jelnikar in dr. Motoh. Z njima se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: cerkev Naše Gospe brezmadežnega spočetja v Goi, zgrajena l. 1541 (vivekdchugh/Pixabay)<p>Kako so v potopisih svojo izkušnjo srečanja z Indijo, tamkajšnjimi verstvi in kulturami popisovali slovenski misijonarji, ki so na Podcelino odpotovali v 30. letih 20. stoletja?</p><p><blockquote><p>Vsi, to je vtis, ki ga človek zadobi, so oblečeni v indijsko nošo, moški v dhoti, ženske v sari. Moški in ženske imajo vse barve na sebi – rožnato in rumeno in zeleno in vijoličasto in rdečo. Tudi to opazovanje sem mi je od vsega začetka vsiljevalo, kako umirjena in elegantna je hoja najbolj preprostih žena – vsaka princezinja jim lahko zavida radi te naravne gracijoznosti.</p></blockquote> <p>To je eden izmed prvih vtisov o Indiji, ki jih je v svojem popisu dolge poti, ki jo je na začetku 30-ih let prejšnjega stoletja iz Evrope vodila na Podcelino, zapisala redovnica <strong>Miriam Zalaznik</strong>, ki je nato v Indiji živela in kot misijonarka delovala več kot pol stoletja. Nekoliko drugačni pa so bili po vsem sodeč prvi vtisi njenega misijonarskega kolega, <strong>Stanka Poderžaja</strong>, ki je v Indijo sicer prišel kakšno leto za Miriam Zalaznik, pa tudi sam ostal dolga desetletja. Tule je drobec iz njegovega pisanja o prihodu na Podcelino:</p> <blockquote><p>Kakšen pogled! […] Tu je ves dan semenj. Pred nizkimi hišami, iz katerih vsakega kota govorita revščina in zanikrnost, stoje v dolgih vrstah možje in žene in od ranega jutra do poznega večera prodajajo zelenjavo, sadje in vse, kar se rabi v preprosti indijski kuhinji.</p></blockquote> <p>Kjer torej Zalaznik vidi razkošje barv in gracioznost Indijk, Poderžaj vidi revščino in zanikrnost. A ta razlika v obeh pogledih nas pravzaprav ne sme presenetiti – tak je vsaj vtis, ki ga dobimo, če beremo še svežo znanstveno razpravo <strong><em>Potovanje v Indijo</em></strong>, ki je izšla pod okriljem Znanstveno-raziskovalnega središča Koper in v kateri njeni avtorici, <strong>dr. Ana Jelnikar</strong> in <strong>dr. Helena Motoh</strong>, podrobno analizirata in interpretirata potopisa obeh naših misijonarjev, da bi ugotovili, kaj je pred stoletjem Indija predstavljala Evropejcem in kakšna je podoba Evropejcev, ki jo razkrije ogledalo, ki jim ga Podcelina pač nastavi.</p> <p>Dr. Jelnikar z Inštituta za antropološke in prostorske študije ZRC SAZU in dr. Motoh s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani ter Znanstveno-raziskovalnega središča Koper namreč ugotavljata, da se Miriam Zalaznik in Stanko Poderžaj s svojimi sicer nasprotujočimi se odzivi pravzaprav brezšivno vpisujeta v dobro utrjeno tradicijo evropskih odzivov na prvoosebno srečanje z Indijo. In kakšna je ta tradicija? – Odgovor iščemo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko pred mikrofonom gostimo prav dr. Jelnikar in dr. Motoh.</p></p> 174879336 RTVSLO – Prvi 3423 clean »Vsi, to je vtis, ki ga človek zadobi, so oblečeni v indijsko nošo, moški v dhoti, ženske v sari. Moški in ženske imajo vse barve na sebi – rožnato in rumeno in zeleno in vijoličasto in rdečo. Tudi to opazovanje sem mi je od vsega začetka vsiljevalo, kako umirjena in elegantna je hoja najbolj preprostih žena – vsaka princezinja jim lahko zavida radi te naravne gracijoznosti.« To je eden izmed prvih vtisov o Indiji, ki jih je v svojem popisu dolge poti, ki jo je na začetku 30-ih let prejšnjega stoletja iz Evrope vodila na Podcelino, zapisala redovnica Miriam Zalaznik, ki je nato v Indiji živela in kot misijonarka delovala več kot pol stoletja. Nekoliko drugačni pa so bili po vsem sodeč prvi vtisi njenega misijonarskega kolega, Stanka Poderžaja, ki je v Indijo sicer prišel kakšno leto za Miriam Zalaznik, pa tudi sam ostal dolga desetletja. Tule je drobec iz njegovega pisanja o prihodu na Podcelino: »Kakšen pogled! […] Tu je ves dan semenj. Pred nizkimi hišami, iz katerih vsakega kota govorita revščina in zanikrnost, stoje v dolgih vrstah možje in žene in od ranega jutra do poznega večera prodajajo zelenjavo, sadje in vse, kar se rabi v preprosti indijski kuhinji.« Kjer torej Zalaznik vidi razkošje barv in gracioznost Indijk, Poderžaj vidi revščino in zanikrnost. A ta razlika v obeh pogledih nas pravzaprav ne sme presenetiti – tak je vsaj vtis, ki ga dobimo, če beremo še svežo znanstveno razpravo Potovanje v Indijo, ki je izšla pod okriljem Znanstveno-raziskovalnega središča Koper in v kateri njeni avtorici, dr. Ana Jelnikar in dr. Helena Motoh, podrobno analizirata in interpretirata potopisa obeh naših misijonarjev, da bi ugotovili, kaj je pred stoletjem Indija predstavljala Evropejcem in kakšna je podoba Evropejcev, ki jo razkrije ogledalo, ki jim ga Podcelina pač nastavi. Dr. Jelnikar z Inštituta za antropološke in prostorske študije ZRC SAZU in dr. Motoh s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani ter Znanstveno-raziskovalnega središča Koper namreč ugotavljata, da se Miriam Zalaznik in Stanko Poderžaj s svojimi sicer nasprotujočimi se odzivi pravzaprav brezšivno vpisujeta v dobro utrjeno tradicijo evropskih odzivov na prvoosebno srečanje z Indijo. In kakšna je ta tradicija? – Odgovor smo iskali v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav dr. Jelnikar in dr. Motoh. Z njima se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: cerkev Naše Gospe brezmadežnega spočetja v Goi, zgrajena l. 1541 (vivekdchugh/Pixabay)<p>Kako so v potopisih svojo izkušnjo srečanja z Indijo, tamkajšnjimi verstvi in kulturami popisovali slovenski misijonarji, ki so na Podcelino odpotovali v 30. letih 20. stoletja?</p><p><blockquote><p>Vsi, to je vtis, ki ga človek zadobi, so oblečeni v indijsko nošo, moški v dhoti, ženske v sari. Moški in ženske imajo vse barve na sebi – rožnato in rumeno in zeleno in vijoličasto in rdečo. Tudi to opazovanje sem mi je od vsega začetka vsiljevalo, kako umirjena in elegantna je hoja najbolj preprostih žena – vsaka princezinja jim lahko zavida radi te naravne gracijoznosti.</p></blockquote> <p>To je eden izmed prvih vtisov o Indiji, ki jih je v svojem popisu dolge poti, ki jo je na začetku 30-ih let prejšnjega stoletja iz Evrope vodila na Podcelino, zapisala redovnica <strong>Miriam Zalaznik</strong>, ki je nato v Indiji živela in kot misijonarka delovala več kot pol stoletja. Nekoliko drugačni pa so bili po vsem sodeč prvi vtisi njenega misijonarskega kolega, <strong>Stanka Poderžaja</strong>, ki je v Indijo sicer prišel kakšno leto za Miriam Zalaznik, pa tudi sam ostal dolga desetletja. Tule je drobec iz njegovega pisanja o prihodu na Podcelino:</p> <blockquote><p>Kakšen pogled! […] Tu je ves dan semenj. Pred nizkimi hišami, iz katerih vsakega kota govorita revščina in zanikrnost, stoje v dolgih vrstah možje in žene in od ranega jutra do poznega večera prodajajo zelenjavo, sadje in vse, kar se rabi v preprosti indijski kuhinji.</p></blockquote> <p>Kjer torej Zalaznik vidi razkošje barv in gracioznost Indijk, Poderžaj vidi revščino in zanikrnost. A ta razlika v obeh pogledih nas pravzaprav ne sme presenetiti – tak je vsaj vtis, ki ga dobimo, če beremo še svežo znanstveno razpravo <strong><em>Potovanje v Indijo</em></strong>, ki je izšla pod okriljem Znanstveno-raziskovalnega središča Koper in v kateri njeni avtorici, <strong>dr. Ana Jelnikar</strong> in <strong>dr. Helena Motoh</strong>, podrobno analizirata in interpretirata potopisa obeh naših misijonarjev, da bi ugotovili, kaj je pred stoletjem Indija predstavljala Evropejcem in kakšna je podoba Evropejcev, ki jo razkrije ogledalo, ki jim ga Podcelina pač nastavi.</p> <p>Dr. Jelnikar z Inštituta za antropološke in prostorske študije ZRC SAZU in dr. Motoh s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani ter Znanstveno-raziskovalnega središča Koper namreč ugotavljata, da se Miriam Zalaznik in Stanko Poderžaj s svojimi sicer nasprotujočimi se odzivi pravzaprav brezšivno vpisujeta v dobro utrjeno tradicijo evropskih odzivov na prvoosebno srečanje z Indijo. In kakšna je ta tradicija? – Odgovor iščemo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko pred mikrofonom gostimo prav dr. Jelnikar in dr. Motoh.</p></p> Fri, 10 Jun 2022 18:00:00 +0000 Potovanje v Indijo Med veščinami etruščanskih svečenikov je bilo tudii razlaganje nenevadnih pojavov. V rimskem prostoru je bila najbolj znana in vplivna kumajska Sibila, na starogrških papirusih so fragmenti iz knjig urokov in mističnih, skrivnostnih znanj, med čarovništvom in čudežnim so poskušali razlikovati v zgodnjih krščanskih obdobjih, medtem ko Koran beleži obtožbe Mohameda, da je čarovnik in ne poslanec Boga.<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <p>Od najstarejših preročišč, etruščanskih svečenikov, starogrških magičnih praks, obtoževanj copranja med pogani in kristjani do čudežnih in dvomljivih razodetij v islamu</p> <p> </p> </body> </html> 174877930 RTVSLO – Prvi 3434 clean Med veščinami etruščanskih svečenikov je bilo tudii razlaganje nenevadnih pojavov. V rimskem prostoru je bila najbolj znana in vplivna kumajska Sibila, na starogrških papirusih so fragmenti iz knjig urokov in mističnih, skrivnostnih znanj, med čarovništvom in čudežnim so poskušali razlikovati v zgodnjih krščanskih obdobjih, medtem ko Koran beleži obtožbe Mohameda, da je čarovnik in ne poslanec Boga.<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> <p>Od najstarejših preročišč, etruščanskih svečenikov, starogrških magičnih praks, obtoževanj copranja med pogani in kristjani do čudežnih in dvomljivih razodetij v islamu</p> <p> </p> </body> </html> Fri, 03 Jun 2022 18:00:00 +0000 Vraževerje,čudeži in čarovništvo v antiki Lik severnoameriškega staroselca, Indijanca, seveda pogosto srečamo v zahodnih kulturno-umetnostnih praksah. V klasičnem hollywoodskem filmu – po možnosti z Johnom Waynom v glavni vlogi – zavzema mesto strah zbujajočega zlikovca, barbara, ki ga je treba premagati, fizično uničiti za vsako ceno. Spet drugje, na primer v indijanaricah Karla Maya, pa je lahko upodobljen tudi precej drugače – kot plemeniti divjak, ki, kolikor pač živi v tesnem stiku z naravo, uteleša številne ideale rousseaujevskega razsvetljenstva oziroma evropske romantike. Oba tipa upodabljanja, kot rečeno, dobro poznamo. Sitno je seveda le to, da gre tako v prvem kakor v drugem primeru za evidenten umislek oziroma projekcijo, ki nam sicer marsikaj razkrije o kulturi, ki je od 17. stoletja dalje brezobzirno kolonizirala Severno Ameriko, da bi si prisvojila njena bogastva oziroma prostranstva, tako rekoč ničesar pa ne pove o resničnih življenjih oziroma izkustvih severnoameriških staroselcev. Za kaj takega bo slej ko prej treba v roke vzeti umetnostna dela, ki jih ustvarjajo Indijanci sami. V slovenskem okolju, kjer globalizaciji navkljub številne zgodovinsko oddaljene kulture tudi v 21. stoletju ostajajo oddaljene, to v splošnem pomeni, da nimamo prav veliko možnosti za srečevanje s staroselsko perspektivo. No, prav pred kratkim pa so se ena vrata naposled le odprla – pri založbi Litera je namreč izšla intrigantna knjiga Po toku navzgor; gre za antologijo sodobne kratke proze severnoameriških Indijancev, ki jo je pripravila pesnica in prevajalka dr. Kristina Kočan. Kakšne nove in nemara nepričakovane perspektive se nam ob branju te antologije odpirajo, smo preverjali v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav dr. Kočan. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva<p>Literarni glasovi severnoameriških staroselcev, zbrani v antologiji Po toku navzgor, nas končno osvobajajo različnih stereotipov - tako tistih iz filmov Johna Wayna kakor onih iz romanov Karla Maya</p><p><p>Lik severnoameriškega staroselca, Indijanca, seveda pogosto srečamo v zahodnih kulturno-umetnostnih praksah. V klasičnem hollywoodskem filmu – po možnosti z <strong>Johnom Waynom</strong> v glavni vlogi – zavzema mesto strah zbujajočega zlikovca, barbara, ki ga je treba premagati, fizično uničiti za vsako ceno. Spet drugje, na primer v indijanaricah <strong>Karla Maya</strong>, pa je lahko upodobljen tudi precej drugače – kot plemeniti divjak, ki, kolikor pač živi v tesnem stiku z naravo, uteleša številne ideale rousseaujevskega razsvetljenstva oziroma evropske romantike.</p> <p>Oba tipa upodabljanja, kot rečeno, dobro poznamo. Sitno je seveda le to, da gre tako v prvem kakor v drugem primeru za evidenten umislek oziroma projekcijo, ki nam sicer marsikaj razkrije o kulturi, ki je od 17. stoletja dalje brezobzirno kolonizirala Severno Ameriko, da bi si prisvojila njena bogastva oziroma prostranstva, tako rekoč ničesar pa ne pove o resničnih življenjih oziroma izkustvih severnoameriških staroselcev. Za kaj takega bo slej ko prej treba v roke vzeti umetnostna dela, ki jih ustvarjajo Indijanci sami.</p> <p>V slovenskem okolju, kjer globalizaciji navkljub številne zgodovinsko oddaljene kulture tudi v 21. stoletju ostajajo oddaljene, to v splošnem pomeni, da nimamo prav veliko možnosti za srečevanje s staroselsko perspektivo. No, prav pred kratkim pa so se ena vrata naposled le odprla – pri založbi Litera je namreč izšla intrigantna knjiga <strong><em>Po toku navzgor</em></strong>; gre za antologijo sodobne kratke proze severnoameriških Indijancev, ki jo je pripravila pesnica in prevajalka <strong>dr. Kristina Kočan</strong>. Kakšne nove in nemara nepričakovane perspektive se nam ob branju te antologije odpirajo, pa preverjamo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko pred mikrofonom gostimo prav dr. Kočan.</p></p> 174875983 RTVSLO – Prvi 2586 clean Lik severnoameriškega staroselca, Indijanca, seveda pogosto srečamo v zahodnih kulturno-umetnostnih praksah. V klasičnem hollywoodskem filmu – po možnosti z Johnom Waynom v glavni vlogi – zavzema mesto strah zbujajočega zlikovca, barbara, ki ga je treba premagati, fizično uničiti za vsako ceno. Spet drugje, na primer v indijanaricah Karla Maya, pa je lahko upodobljen tudi precej drugače – kot plemeniti divjak, ki, kolikor pač živi v tesnem stiku z naravo, uteleša številne ideale rousseaujevskega razsvetljenstva oziroma evropske romantike. Oba tipa upodabljanja, kot rečeno, dobro poznamo. Sitno je seveda le to, da gre tako v prvem kakor v drugem primeru za evidenten umislek oziroma projekcijo, ki nam sicer marsikaj razkrije o kulturi, ki je od 17. stoletja dalje brezobzirno kolonizirala Severno Ameriko, da bi si prisvojila njena bogastva oziroma prostranstva, tako rekoč ničesar pa ne pove o resničnih življenjih oziroma izkustvih severnoameriških staroselcev. Za kaj takega bo slej ko prej treba v roke vzeti umetnostna dela, ki jih ustvarjajo Indijanci sami. V slovenskem okolju, kjer globalizaciji navkljub številne zgodovinsko oddaljene kulture tudi v 21. stoletju ostajajo oddaljene, to v splošnem pomeni, da nimamo prav veliko možnosti za srečevanje s staroselsko perspektivo. No, prav pred kratkim pa so se ena vrata naposled le odprla – pri založbi Litera je namreč izšla intrigantna knjiga Po toku navzgor; gre za antologijo sodobne kratke proze severnoameriških Indijancev, ki jo je pripravila pesnica in prevajalka dr. Kristina Kočan. Kakšne nove in nemara nepričakovane perspektive se nam ob branju te antologije odpirajo, smo preverjali v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav dr. Kočan. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva<p>Literarni glasovi severnoameriških staroselcev, zbrani v antologiji Po toku navzgor, nas končno osvobajajo različnih stereotipov - tako tistih iz filmov Johna Wayna kakor onih iz romanov Karla Maya</p><p><p>Lik severnoameriškega staroselca, Indijanca, seveda pogosto srečamo v zahodnih kulturno-umetnostnih praksah. V klasičnem hollywoodskem filmu – po možnosti z <strong>Johnom Waynom</strong> v glavni vlogi – zavzema mesto strah zbujajočega zlikovca, barbara, ki ga je treba premagati, fizično uničiti za vsako ceno. Spet drugje, na primer v indijanaricah <strong>Karla Maya</strong>, pa je lahko upodobljen tudi precej drugače – kot plemeniti divjak, ki, kolikor pač živi v tesnem stiku z naravo, uteleša številne ideale rousseaujevskega razsvetljenstva oziroma evropske romantike.</p> <p>Oba tipa upodabljanja, kot rečeno, dobro poznamo. Sitno je seveda le to, da gre tako v prvem kakor v drugem primeru za evidenten umislek oziroma projekcijo, ki nam sicer marsikaj razkrije o kulturi, ki je od 17. stoletja dalje brezobzirno kolonizirala Severno Ameriko, da bi si prisvojila njena bogastva oziroma prostranstva, tako rekoč ničesar pa ne pove o resničnih življenjih oziroma izkustvih severnoameriških staroselcev. Za kaj takega bo slej ko prej treba v roke vzeti umetnostna dela, ki jih ustvarjajo Indijanci sami.</p> <p>V slovenskem okolju, kjer globalizaciji navkljub številne zgodovinsko oddaljene kulture tudi v 21. stoletju ostajajo oddaljene, to v splošnem pomeni, da nimamo prav veliko možnosti za srečevanje s staroselsko perspektivo. No, prav pred kratkim pa so se ena vrata naposled le odprla – pri založbi Litera je namreč izšla intrigantna knjiga <strong><em>Po toku navzgor</em></strong>; gre za antologijo sodobne kratke proze severnoameriških Indijancev, ki jo je pripravila pesnica in prevajalka <strong>dr. Kristina Kočan</strong>. Kakšne nove in nemara nepričakovane perspektive se nam ob branju te antologije odpirajo, pa preverjamo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko pred mikrofonom gostimo prav dr. Kočan.</p></p> Fri, 27 May 2022 18:00:00 +0000 Kratka proza severnoameriških staroselcev Notranjska med prazgodovino in antiko je tema oddaje Kulturni fokus. Pred časom je namreč izšla monografija arheologa dr. Boštjana Laharnarja z naslovom od Okre do Albijske gore, v kateri se avtor ukvarja z naselbinsko kulturo od mlajše železne dobe do prihoda Rimljanov. Predmetne najdbe z Notranjske, oziroma s postojnske arheološke topografske regije, veliko povedo o samih krajih, poljedelstvu, modi, stikih med naseljenci in priseljenci, kot polju dramatičnih, militantnih spopadov in o kultnih mestih. <p>Postojnska arheološka topografska regija z Nanosom in Snežnikom, dvema orientacijskima točkama na geostrateškem zemljevidu dolge zgodovine dramatičnih dogodkov</p><p><p>Notranjska med prazgodovino in antiko je z materialno arheološko dediščino v današnji čas naplavila kar nekaj razburljivih zgodb preteklosti, ki jih je mogoče brati tudi ob pomoči uporabe novih tehnologij. Pred časom je izšla monografija arheologa <strong>dr. Boštjana Laharnarja </strong>z naslovom <strong>Od Okre do Albijske gore</strong>, v kateri se ukvarja z naselbinsko kulturo od mlajše železne dobe do prihoda Rimljanov. Predmetne najdbe iz Notranjske namreč veliko povedo o samih krajih, stikih med naseljenci in priseljenci, njihovih kulturnih elementih, kultnih mestih, presenetljivih obdelavah zemlje na vzpetinah in v dolinah, načinih pokopavanj, možnih vzrokih za demografske spremembe, gosto naseljenost in upad prebivalstva. Predvsem pa je na tem območju pomembna geostrateška točka, prometno in trgovsko pomemben prelaz pri Razdrtem. Arheološke najdbe, predvsem orožja, pod Nanosom, kjer je bila nad današnjo vasjo Šmihel v prvem tisočletju pred našim štetjem ena največjih naselbin daleč naokoli, kot pravi dr. Laharnar, pričajo o dramatičnih in tragičnih dogodkih za staroselska ljudstva, ki so se morala nasilno podrediti močnejšemu hegemonu, ali pa so bila pokončana, prebivalci pa so se morda kdaj, ko ni bilo več izhoda, odločili za smrt po lastni volji.</p> <p>&nbsp;</p></p> 174874194 RTVSLO – Prvi 3289 clean Notranjska med prazgodovino in antiko je tema oddaje Kulturni fokus. Pred časom je namreč izšla monografija arheologa dr. Boštjana Laharnarja z naslovom od Okre do Albijske gore, v kateri se avtor ukvarja z naselbinsko kulturo od mlajše železne dobe do prihoda Rimljanov. Predmetne najdbe z Notranjske, oziroma s postojnske arheološke topografske regije, veliko povedo o samih krajih, poljedelstvu, modi, stikih med naseljenci in priseljenci, kot polju dramatičnih, militantnih spopadov in o kultnih mestih. <p>Postojnska arheološka topografska regija z Nanosom in Snežnikom, dvema orientacijskima točkama na geostrateškem zemljevidu dolge zgodovine dramatičnih dogodkov</p><p><p>Notranjska med prazgodovino in antiko je z materialno arheološko dediščino v današnji čas naplavila kar nekaj razburljivih zgodb preteklosti, ki jih je mogoče brati tudi ob pomoči uporabe novih tehnologij. Pred časom je izšla monografija arheologa <strong>dr. Boštjana Laharnarja </strong>z naslovom <strong>Od Okre do Albijske gore</strong>, v kateri se ukvarja z naselbinsko kulturo od mlajše železne dobe do prihoda Rimljanov. Predmetne najdbe iz Notranjske namreč veliko povedo o samih krajih, stikih med naseljenci in priseljenci, njihovih kulturnih elementih, kultnih mestih, presenetljivih obdelavah zemlje na vzpetinah in v dolinah, načinih pokopavanj, možnih vzrokih za demografske spremembe, gosto naseljenost in upad prebivalstva. Predvsem pa je na tem območju pomembna geostrateška točka, prometno in trgovsko pomemben prelaz pri Razdrtem. Arheološke najdbe, predvsem orožja, pod Nanosom, kjer je bila nad današnjo vasjo Šmihel v prvem tisočletju pred našim štetjem ena največjih naselbin daleč naokoli, kot pravi dr. Laharnar, pričajo o dramatičnih in tragičnih dogodkih za staroselska ljudstva, ki so se morala nasilno podrediti močnejšemu hegemonu, ali pa so bila pokončana, prebivalci pa so se morda kdaj, ko ni bilo več izhoda, odločili za smrt po lastni volji.</p> <p>&nbsp;</p></p> Fri, 20 May 2022 18:00:00 +0000 Notranjska med prazgodovino in antiko Obiskovalka in obiskovalec stalne razstave v ljubljanski Narodni galeriji bosta svoj ogled začela, kot so si očitno zamislili kustosi naše osrednje ustanove, posvečene likovni umetnosti, med nabožnimi gotskimi skulpturami visokega srednjega veka. Potem pa bosta, sprehajajoč se iz ene razstavne sobane v drugo, potovala v času naprej, skoz zgodnji novi vek, prek 19. v zgodnje 20. stoletje. To se zdi precej naravno, a ob tem se vendarle lahko vprašamo, ali bi bila ta razstava mogla biti tudi drugačna? Bi bila lahko bistveno manjša in bi zgodbo likovne ustvarjalnosti na Slovenskem predstavila samo v dveh ali treh sobanah? Bi, ravno nasprotno, mogla biti večja in bi ob bok Jožefa Tominca, Ivane Kobilce ali Ivana Groharja torej postavili še koga, ki ga danes poznajo samo umetnostni zgodovinarji pa bi bilo dobrodošlo, ko bi ga ali jo poznali tudi laiki? Kaj pa če bi scela opustili kronološki princip in bi v prvi sobi skupaj razstavili vse svete Jurije, ki se borijo z zmajem, v drugi bi našli brez reda pomešane portrete bolj pa tudi manj odličnih mož in žena 18., 19. in 20. stoletja, no, v tretji sobi pa bi lahko zelo neposredno primerjali, kako so gozdne pejsaže slikali v 19. in kako v 20. stoletju? Vsekakor je očitno, da kustosi in kustosinje, ko postavljajo razstavo, kakršna je ta v Narodni galeriji, izbirajo med večjim številom konceptualnih zasnov, kako predstaviti likovno umetnost. Kako se torej odločijo za eno samo možnost? Kakšni so preudarki, ki jih pri delu vodijo? Kako na kustose vpliva stanje raziskav v umetnostnozgodovinski vedi, kako ideje in družbene vrednote, ki razgibavajo naš čas, kako njihov individualni estetki okus? To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu, v katerem smo govorili o zgodovini razstavljanja likovne umetnosti na Slovenskem od 19. stoletja do danes. Pri tem nam je bila v pomoč umetnostna zgodovinarka in predavateljica na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, dr. Beti Žerovc, odlična poznavalka te problematike, ki vodi večletni znanstveno-raziskovalni projekt Likovno in arhitekturno razstavljanje med umetnostnimi in ideološkimi koncepti. Primer Slovenije 1947–1979, konec aprila pa je organizirala tudi drugi interdisciplinarni simpozij o razstavljanju likovne umetnosti, arhitekture in oblikovanja ter o razstavnih institucijah na Slovenskem. Z njo se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Johan Zoffany - Tribuna v Uffizih, olje na platnu, 1772, izrez (Wikipedia, javna last)<p>O zgodovini razstavljanja likovne umetnosti na Slovenskem od 19. do 21. stoletja</p><p><p>Obiskovalka in obiskovalec stalne razstave v ljubljanski Narodni galeriji bosta svoj ogled začela, kot so si očitno zamislili kustosi naše osrednje ustanove, posvečene likovni umetnosti, med nabožnimi gotskimi skulpturami visokega srednjega veka. Potem pa bosta, sprehajajoč se iz ene razstavne sobane v drugo, potovala v času naprej, skoz zgodnji novi vek, prek 19. v zgodnje 20. stoletje.</p> <p>To se zdi precej naravno, a ob tem se vendarle lahko vprašamo, ali bi bila ta razstava mogla biti tudi drugačna? Bi bila lahko bistveno manjša in bi zgodbo likovne ustvarjalnosti na Slovenskem predstavila samo v dveh ali treh sobanah? Bi, ravno nasprotno, mogla biti večja in bi ob bok <strong>Jožefa Tominca</strong>, <strong>Ivane Kobilce</strong> ali <strong>Ivana Groharja</strong> torej postavili še koga, ki ga danes poznajo samo umetnostni zgodovinarji pa bi bilo dobrodošlo, ko bi ga ali jo poznali tudi laiki? Kaj pa če bi scela opustili kronološki princip in bi v prvi sobi skupaj razstavili vse svete Jurije, ki se borijo z zmajem, v drugi bi našli brez reda pomešane portrete bolj pa tudi manj odličnih mož in žena 18., 19. in 20. stoletja, no, v tretji sobi pa bi lahko zelo neposredno primerjali, kako so gozdne pejsaže slikali v 19. in kako v 20. stoletju?</p> <p>Vsekakor je očitno, da kustosi in kustosinje, ko postavljajo razstavo, kakršna je ta v Narodni galeriji, izbirajo med večjim številom konceptualnih zasnov, kako predstaviti likovno umetnost. Kako se torej odločijo za eno samo možnost? Kakšni so preudarki, ki jih pri delu vodijo? Kako na kustose vpliva stanje raziskav v umetnostnozgodovinski vedi, kako ideje in družbene vrednote, ki razgibavajo naš čas, kako njihov individualni estetki okus?</p> <p>To je vprašanje, ki nas zaposluje v tokratnem Kulturnem fokusu, v katerem govorimo o zgodovini razstavljanja likovne umetnosti na Slovenskem od 19. stoletja do danes. Pri tem nam je v pomoč umetnostna zgodovinarka in predavateljica na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, <strong>dr. Beti Žerovc</strong>. Naša gostja je odlična poznavalka te problematike, saj vodi večletni znanstveno-raziskovalni projekt <strong><em>Likovno in arhitekturno razstavljanje med umetnostnimi in ideološkimi koncepti. Primer Slovenije 1947–1979</em></strong>, konec aprila pa je organizirala tudi drugi interdisciplinarni simpozij o razstavljanju likovne umetnosti, arhitekture in oblikovanja ter o razstavnih institucijah na Slovenskem.</p></p> 174872334 RTVSLO – Prvi 3522 clean Obiskovalka in obiskovalec stalne razstave v ljubljanski Narodni galeriji bosta svoj ogled začela, kot so si očitno zamislili kustosi naše osrednje ustanove, posvečene likovni umetnosti, med nabožnimi gotskimi skulpturami visokega srednjega veka. Potem pa bosta, sprehajajoč se iz ene razstavne sobane v drugo, potovala v času naprej, skoz zgodnji novi vek, prek 19. v zgodnje 20. stoletje. To se zdi precej naravno, a ob tem se vendarle lahko vprašamo, ali bi bila ta razstava mogla biti tudi drugačna? Bi bila lahko bistveno manjša in bi zgodbo likovne ustvarjalnosti na Slovenskem predstavila samo v dveh ali treh sobanah? Bi, ravno nasprotno, mogla biti večja in bi ob bok Jožefa Tominca, Ivane Kobilce ali Ivana Groharja torej postavili še koga, ki ga danes poznajo samo umetnostni zgodovinarji pa bi bilo dobrodošlo, ko bi ga ali jo poznali tudi laiki? Kaj pa če bi scela opustili kronološki princip in bi v prvi sobi skupaj razstavili vse svete Jurije, ki se borijo z zmajem, v drugi bi našli brez reda pomešane portrete bolj pa tudi manj odličnih mož in žena 18., 19. in 20. stoletja, no, v tretji sobi pa bi lahko zelo neposredno primerjali, kako so gozdne pejsaže slikali v 19. in kako v 20. stoletju? Vsekakor je očitno, da kustosi in kustosinje, ko postavljajo razstavo, kakršna je ta v Narodni galeriji, izbirajo med večjim številom konceptualnih zasnov, kako predstaviti likovno umetnost. Kako se torej odločijo za eno samo možnost? Kakšni so preudarki, ki jih pri delu vodijo? Kako na kustose vpliva stanje raziskav v umetnostnozgodovinski vedi, kako ideje in družbene vrednote, ki razgibavajo naš čas, kako njihov individualni estetki okus? To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu, v katerem smo govorili o zgodovini razstavljanja likovne umetnosti na Slovenskem od 19. stoletja do danes. Pri tem nam je bila v pomoč umetnostna zgodovinarka in predavateljica na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, dr. Beti Žerovc, odlična poznavalka te problematike, ki vodi večletni znanstveno-raziskovalni projekt Likovno in arhitekturno razstavljanje med umetnostnimi in ideološkimi koncepti. Primer Slovenije 1947–1979, konec aprila pa je organizirala tudi drugi interdisciplinarni simpozij o razstavljanju likovne umetnosti, arhitekture in oblikovanja ter o razstavnih institucijah na Slovenskem. Z njo se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Johan Zoffany - Tribuna v Uffizih, olje na platnu, 1772, izrez (Wikipedia, javna last)<p>O zgodovini razstavljanja likovne umetnosti na Slovenskem od 19. do 21. stoletja</p><p><p>Obiskovalka in obiskovalec stalne razstave v ljubljanski Narodni galeriji bosta svoj ogled začela, kot so si očitno zamislili kustosi naše osrednje ustanove, posvečene likovni umetnosti, med nabožnimi gotskimi skulpturami visokega srednjega veka. Potem pa bosta, sprehajajoč se iz ene razstavne sobane v drugo, potovala v času naprej, skoz zgodnji novi vek, prek 19. v zgodnje 20. stoletje.</p> <p>To se zdi precej naravno, a ob tem se vendarle lahko vprašamo, ali bi bila ta razstava mogla biti tudi drugačna? Bi bila lahko bistveno manjša in bi zgodbo likovne ustvarjalnosti na Slovenskem predstavila samo v dveh ali treh sobanah? Bi, ravno nasprotno, mogla biti večja in bi ob bok <strong>Jožefa Tominca</strong>, <strong>Ivane Kobilce</strong> ali <strong>Ivana Groharja</strong> torej postavili še koga, ki ga danes poznajo samo umetnostni zgodovinarji pa bi bilo dobrodošlo, ko bi ga ali jo poznali tudi laiki? Kaj pa če bi scela opustili kronološki princip in bi v prvi sobi skupaj razstavili vse svete Jurije, ki se borijo z zmajem, v drugi bi našli brez reda pomešane portrete bolj pa tudi manj odličnih mož in žena 18., 19. in 20. stoletja, no, v tretji sobi pa bi lahko zelo neposredno primerjali, kako so gozdne pejsaže slikali v 19. in kako v 20. stoletju?</p> <p>Vsekakor je očitno, da kustosi in kustosinje, ko postavljajo razstavo, kakršna je ta v Narodni galeriji, izbirajo med večjim številom konceptualnih zasnov, kako predstaviti likovno umetnost. Kako se torej odločijo za eno samo možnost? Kakšni so preudarki, ki jih pri delu vodijo? Kako na kustose vpliva stanje raziskav v umetnostnozgodovinski vedi, kako ideje in družbene vrednote, ki razgibavajo naš čas, kako njihov individualni estetki okus?</p> <p>To je vprašanje, ki nas zaposluje v tokratnem Kulturnem fokusu, v katerem govorimo o zgodovini razstavljanja likovne umetnosti na Slovenskem od 19. stoletja do danes. Pri tem nam je v pomoč umetnostna zgodovinarka in predavateljica na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, <strong>dr. Beti Žerovc</strong>. Naša gostja je odlična poznavalka te problematike, saj vodi večletni znanstveno-raziskovalni projekt <strong><em>Likovno in arhitekturno razstavljanje med umetnostnimi in ideološkimi koncepti. Primer Slovenije 1947–1979</em></strong>, konec aprila pa je organizirala tudi drugi interdisciplinarni simpozij o razstavljanju likovne umetnosti, arhitekture in oblikovanja ter o razstavnih institucijah na Slovenskem.</p></p> Fri, 13 May 2022 18:00:00 +0000 Ko Apel podobo na ogled postavi Prihodnji teden se v Mariboru začenja likovno - vizualna manifestacija, razstavni projekt, ki bo združil doslej največje število razstavljenih del, odkar se na njem predstavljajo umetniki, ki komunicirajo z likovnim jezikom. Majski salon, kakor se imenuje ta vsakoletni dialog med različnimi generacijami umetnikov, zvrstmi in slogi, ima sicer že več kot stoletno tradicijo, saj je vzore iskal v nekdanjih pariških umetniških salonih. Magda Tušar bo gostila predsednika Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov, kiparja Zorana Pozniča, koordinatorico projektov Vesno Blagotinšek ter slikarko in ilustratorko Marijo Prelog. <p>Več kot stoletje dolga tradicija, ki je vzore našla v pariških likovnih salonih</p><p><p>Prihodnji teden se v Mariboru začenja likovno-vizualna manifestacija, razstavni projekt, ki bo združil doslej največje število razstavljenih del, odkar se na njem predstavljajo umetniki, ki komunicirajo z likovnim jezikom. Majski salon, kot se imenuje ta vsakoletni dialog med različnimi generacijami umetnikov, zvrstmi in slogi, ima sicer že več kot stoletno tradicijo, saj je vzore iskal v nekdanjih pariških umetniških salonih. Magda Tušar bo gostila predsednika Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov, kiparja <strong>Zorana Pozniča</strong>, koordinatorico projekta, slikarko in gledališko ustvarjalko<strong> Vesno Blagotinšek</strong> ter slikarko in ilustratorko <strong>Marijo Prelog. </strong>Obiskovalci, ki si bodo razstavljena dela, teh je približno 700, želeli ogledati na razstavišču KIBLA PORTAL, bodo sledili nalovu MODRA ČRTA – od renesanse do novih medijev.</p></p> 174870459 RTVSLO – Prvi 3272 clean Prihodnji teden se v Mariboru začenja likovno - vizualna manifestacija, razstavni projekt, ki bo združil doslej največje število razstavljenih del, odkar se na njem predstavljajo umetniki, ki komunicirajo z likovnim jezikom. Majski salon, kakor se imenuje ta vsakoletni dialog med različnimi generacijami umetnikov, zvrstmi in slogi, ima sicer že več kot stoletno tradicijo, saj je vzore iskal v nekdanjih pariških umetniških salonih. Magda Tušar bo gostila predsednika Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov, kiparja Zorana Pozniča, koordinatorico projektov Vesno Blagotinšek ter slikarko in ilustratorko Marijo Prelog. <p>Več kot stoletje dolga tradicija, ki je vzore našla v pariških likovnih salonih</p><p><p>Prihodnji teden se v Mariboru začenja likovno-vizualna manifestacija, razstavni projekt, ki bo združil doslej največje število razstavljenih del, odkar se na njem predstavljajo umetniki, ki komunicirajo z likovnim jezikom. Majski salon, kot se imenuje ta vsakoletni dialog med različnimi generacijami umetnikov, zvrstmi in slogi, ima sicer že več kot stoletno tradicijo, saj je vzore iskal v nekdanjih pariških umetniških salonih. Magda Tušar bo gostila predsednika Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov, kiparja <strong>Zorana Pozniča</strong>, koordinatorico projekta, slikarko in gledališko ustvarjalko<strong> Vesno Blagotinšek</strong> ter slikarko in ilustratorko <strong>Marijo Prelog. </strong>Obiskovalci, ki si bodo razstavljena dela, teh je približno 700, želeli ogledati na razstavišču KIBLA PORTAL, bodo sledili nalovu MODRA ČRTA – od renesanse do novih medijev.</p></p> Fri, 06 May 2022 18:00:00 +0000 Majski likovno - vizualni festival 26. novembra 2022 bo minilo natanko 80 let, odkar so v enem izmed newyorških kinematografov prvikrat predvajali Casablanco s Humphreyem Bogartom in Ingrid Bergman v glavnih vlogah. Osrednji junak filma, ki se godi še pred ameriškim vstopom v drugo svetovno vojno, je cinično samozadostni Američan Rick, lastnik bara v maroškem mestu pod nadzorom skorumpiranih vichyjskih kolaboracionistov, ki mu je pred časom v Parizu prelepa Ilsa zlomila srce. Film se zaplete, ko se nekega lepega dne Ilsa povsem nepričakovano pojavi v Rickovem baru … v družbi svojega moža Victorja, legendarnega in preganjanega voditelja češkoslovaškega odporniškega gibanja. Par namreč obupano išče pot iz severne Afrike v Združene države, na svobodo torej, in izkaže se, da bi jima prav Rick mogel priskočiti na pomoč. Pa jima tudi bo? Bo pomagal svoji nesojeni ljubezni oditi na varno stran Atlantika z drugim moškim – ali bo pač raje Victorja prepustil gestapovcem in z Ilso kar sam odšel v Ameriko? – Ta Rickova dilema, ta nelahka izbira med sebično ljubeznijo na eni strani in samoodpovedovanjem za plemenit ideal na drugi je v samem jedru zgodbe, ki je začarala generacije gledalk in gledalcev ter obveljala ne le za enega najboljših ameriških filmov vseh časov ampak tudi za trajen spomenik antifašističnemu boju v 20. stoletju. Je pa seveda treba reči, da Casablanca, ki jo je režiral Michael Curtiz, ni ne prvi ne edini umetniško resnično dovršen hollywoodski film, ki se je v tridesetih in štiridesetih letih prepričano postavil zoper grozeči nacifašizem. V tem kontekstu najbrž lahko omenimo vsaj še Chaplinovega Velikega diktatorja in Biti ali ne biti Ernsta Lubitscha. A kako so ti filmi sploh lahko nastali v Hollywoodu, za katerega se vendarle zdi, da mu je vselej bila prva skrb zabavati množice in kovati dobičke? No, po drugi strani pa se lahko tudi vprašamo, kakšne so pravzaprav odlike teh filmov, da se še danes, osem desetletij po nastanku, zdijo sveži, izvirni, aktualni, prepričljivi? – To sta vprašanji, ki sta nas zaposlovali v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo se o antifašizmu v klasičnem Hollywoodu pogovarjali z dr. Jelo Krečič, filozofinjo in predavateljico na treh ljubljanskih visokošolskih ustanovah, na Fakulteti za družbene vede, na Filozofski fakulteti in na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: DekoArt-Gallery (Pixabay)<p>Najboljši ameriški protifašistični filmi 30. in 40. let sporočajo, da ni treba biti nekakšen superman, da bi se zoperstavili Hitlerju in ga na koncu tudi premagali, ugotavlja filozofinja dr. Jela Krečič</p><p><p>26. novembra bo minilo natanko 80 let, odkar so v enem izmed newyorških kinematografov prvikrat predvajali <strong><em>Casablanco</em> </strong>s <strong>Humphreyem Bogartom</strong> in <strong>Ingrid Bergman</strong> v glavnih vlogah. Osrednji junak filma, ki se godi še pred ameriškim vstopom v drugo svetovno vojno, je cinično samozadostni Američan Rick, lastnik bara v maroškem mestu pod nadzorom skorumpiranih vichyjskih kolaboracionistov, ki mu je pred časom v Parizu prelepa Ilsa zlomila srce. Film se zaplete, ko se nekega lepega dne Ilsa povsem nepričakovano pojavi v Rickovem baru … v družbi svojega moža Victorja, legendarnega in preganjanega voditelja češkoslovaškega odporniškega gibanja. Par namreč obupano išče pot iz severne Afrike v Združene države, na svobodo torej, in izkaže se, da bi jima prav Rick mogel priskočiti na pomoč. Pa jima tudi bo? Bo pomagal svoji nesojeni ljubezni oditi na varno stran Atlantika z <em>drugim</em> moškim – ali bo pač raje Victorja prepustil gestapovcem in z Ilso kar sam odšel v Ameriko?</p> <p>Ta Rickova dilema, ta nelahka izbira med sebično ljubeznijo na eni strani in samoodpovedovanjem za plemenit ideal na drugi je v samem jedru zgodbe, ki je začarala generacije gledalk in gledalcev ter obveljala ne le za enega najboljših ameriških filmov vseh časov ampak tudi za trajen spomenik antifašističnemu boju v 20. stoletju. Je pa seveda treba reči, da <em>Casablanca</em>, ki jo je režiral <strong>Michael Curtiz</strong>, ni ne prvi ne edini umetniško resnično dovršen hollywoodski film, ki se je v tridesetih in štiridesetih letih prepričano postavil zoper grozeči nacifašizem. V tem kontekstu najbrž lahko omenimo vsaj še <strong>Chaplinovega <em>Velikega diktatorja</em></strong> in <strong><em>Biti ali ne biti</em> Ernsta Lubitscha</strong>.</p> <p>A kako so ti filmi sploh lahko nastali v Hollywoodu, za katerega se vendarle zdi, da mu je vselej bila prva skrb zabavati množice in kovati dobičke? No, po drugi strani pa se lahko tudi vprašamo, kakšne so pravzaprav odlike teh filmov, da se še danes, osem desetletij po nastanku, zdijo sveži, izvirni, aktualni, prepričljivi? – To sta vprašanji, ki nas zaposlujejo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko se o antifašizmu v klasičnem Hollywoodu pogovarjamo z <strong>dr. Jelo Krečič</strong>, filozofinjo in predavateljico na treh ljubljanskih visokošolskih ustanovah, na Fakulteti za družbene vede, na Filozofski fakulteti in na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje.</p></p> 174866874 RTVSLO – Prvi 3070 clean 26. novembra 2022 bo minilo natanko 80 let, odkar so v enem izmed newyorških kinematografov prvikrat predvajali Casablanco s Humphreyem Bogartom in Ingrid Bergman v glavnih vlogah. Osrednji junak filma, ki se godi še pred ameriškim vstopom v drugo svetovno vojno, je cinično samozadostni Američan Rick, lastnik bara v maroškem mestu pod nadzorom skorumpiranih vichyjskih kolaboracionistov, ki mu je pred časom v Parizu prelepa Ilsa zlomila srce. Film se zaplete, ko se nekega lepega dne Ilsa povsem nepričakovano pojavi v Rickovem baru … v družbi svojega moža Victorja, legendarnega in preganjanega voditelja češkoslovaškega odporniškega gibanja. Par namreč obupano išče pot iz severne Afrike v Združene države, na svobodo torej, in izkaže se, da bi jima prav Rick mogel priskočiti na pomoč. Pa jima tudi bo? Bo pomagal svoji nesojeni ljubezni oditi na varno stran Atlantika z drugim moškim – ali bo pač raje Victorja prepustil gestapovcem in z Ilso kar sam odšel v Ameriko? – Ta Rickova dilema, ta nelahka izbira med sebično ljubeznijo na eni strani in samoodpovedovanjem za plemenit ideal na drugi je v samem jedru zgodbe, ki je začarala generacije gledalk in gledalcev ter obveljala ne le za enega najboljših ameriških filmov vseh časov ampak tudi za trajen spomenik antifašističnemu boju v 20. stoletju. Je pa seveda treba reči, da Casablanca, ki jo je režiral Michael Curtiz, ni ne prvi ne edini umetniško resnično dovršen hollywoodski film, ki se je v tridesetih in štiridesetih letih prepričano postavil zoper grozeči nacifašizem. V tem kontekstu najbrž lahko omenimo vsaj še Chaplinovega Velikega diktatorja in Biti ali ne biti Ernsta Lubitscha. A kako so ti filmi sploh lahko nastali v Hollywoodu, za katerega se vendarle zdi, da mu je vselej bila prva skrb zabavati množice in kovati dobičke? No, po drugi strani pa se lahko tudi vprašamo, kakšne so pravzaprav odlike teh filmov, da se še danes, osem desetletij po nastanku, zdijo sveži, izvirni, aktualni, prepričljivi? – To sta vprašanji, ki sta nas zaposlovali v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo se o antifašizmu v klasičnem Hollywoodu pogovarjali z dr. Jelo Krečič, filozofinjo in predavateljico na treh ljubljanskih visokošolskih ustanovah, na Fakulteti za družbene vede, na Filozofski fakulteti in na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: DekoArt-Gallery (Pixabay)<p>Najboljši ameriški protifašistični filmi 30. in 40. let sporočajo, da ni treba biti nekakšen superman, da bi se zoperstavili Hitlerju in ga na koncu tudi premagali, ugotavlja filozofinja dr. Jela Krečič</p><p><p>26. novembra bo minilo natanko 80 let, odkar so v enem izmed newyorških kinematografov prvikrat predvajali <strong><em>Casablanco</em> </strong>s <strong>Humphreyem Bogartom</strong> in <strong>Ingrid Bergman</strong> v glavnih vlogah. Osrednji junak filma, ki se godi še pred ameriškim vstopom v drugo svetovno vojno, je cinično samozadostni Američan Rick, lastnik bara v maroškem mestu pod nadzorom skorumpiranih vichyjskih kolaboracionistov, ki mu je pred časom v Parizu prelepa Ilsa zlomila srce. Film se zaplete, ko se nekega lepega dne Ilsa povsem nepričakovano pojavi v Rickovem baru … v družbi svojega moža Victorja, legendarnega in preganjanega voditelja češkoslovaškega odporniškega gibanja. Par namreč obupano išče pot iz severne Afrike v Združene države, na svobodo torej, in izkaže se, da bi jima prav Rick mogel priskočiti na pomoč. Pa jima tudi bo? Bo pomagal svoji nesojeni ljubezni oditi na varno stran Atlantika z <em>drugim</em> moškim – ali bo pač raje Victorja prepustil gestapovcem in z Ilso kar sam odšel v Ameriko?</p> <p>Ta Rickova dilema, ta nelahka izbira med sebično ljubeznijo na eni strani in samoodpovedovanjem za plemenit ideal na drugi je v samem jedru zgodbe, ki je začarala generacije gledalk in gledalcev ter obveljala ne le za enega najboljših ameriških filmov vseh časov ampak tudi za trajen spomenik antifašističnemu boju v 20. stoletju. Je pa seveda treba reči, da <em>Casablanca</em>, ki jo je režiral <strong>Michael Curtiz</strong>, ni ne prvi ne edini umetniško resnično dovršen hollywoodski film, ki se je v tridesetih in štiridesetih letih prepričano postavil zoper grozeči nacifašizem. V tem kontekstu najbrž lahko omenimo vsaj še <strong>Chaplinovega <em>Velikega diktatorja</em></strong> in <strong><em>Biti ali ne biti</em> Ernsta Lubitscha</strong>.</p> <p>A kako so ti filmi sploh lahko nastali v Hollywoodu, za katerega se vendarle zdi, da mu je vselej bila prva skrb zabavati množice in kovati dobičke? No, po drugi strani pa se lahko tudi vprašamo, kakšne so pravzaprav odlike teh filmov, da se še danes, osem desetletij po nastanku, zdijo sveži, izvirni, aktualni, prepričljivi? – To sta vprašanji, ki nas zaposlujejo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko se o antifašizmu v klasičnem Hollywoodu pogovarjamo z <strong>dr. Jelo Krečič</strong>, filozofinjo in predavateljico na treh ljubljanskih visokošolskih ustanovah, na Fakulteti za družbene vede, na Filozofski fakulteti in na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje.</p></p> Fri, 29 Apr 2022 18:00:00 +0000 Antifašizem v klasičnem Hollywoodu Zofka Kveder je kot prva slovenska poklicna pisateljica s svojimi stališči in analizo tradicionalno usmerjene, s patriarhalnimi stebri podprte družbe, upodobila pestrost raznolikih ženskih usod, saj je v svojih romanesknih, kratkoproznih in dramskih delih ter publicistiki, zrcalila resničnost večkrat trpinčenih, marginaliziranih, brezpravnih ali kako drugače zaznamovanih žensk na prelomu stoletji. Odkrivanje zamolčanih, spregledanih in prikritih tragik življenja je nemalokrat naletelo na valove ogorčenja v literarno – kritičnih krogih in v bolj ali manj konservativnih institucionalnih okoljih, čeprav je bila s strani korespondenčnih stikov ali revialnih krogov, v katerih je delovala, kdaj tudi vzpodbujena in podprta. O njenem življenju in delu dr. Katja Mihurko Poniž. <p>Heterogenost zgodb pisateljice, ki jo postavljamo v krog avtoric srednjeevropske moderne</p><p><p><strong>Zofka Kveder</strong> je kot prva slovenska poklicna pisateljica s svojimi stališči in analizo tradicionalno usmerjene, s patriarhalnimi stebri podprte družbe upodobila pestrost raznovrstnih ženskih usod, saj je v svojih romanesknih, kratkoproznih in dramskih delih ter publicistiki zrcalila resničnost večkrat trpinčenih, marginaliziranih, brezpravnih ali kako drugače zaznamovanih žensk na prelomu stoletja. Odkrivanje zamolčanih, spregledanih in prikritih tragik življenja je nemalokrat izvabilo ogorčenje v literarno-kritičnih krogih in v bolj ali manj konservativnih institucionalnih okoljih, čeprav so jo korespondenčni stiki ali revialni krogi, v katerih je delovala, kdaj tudi spodbudili in podprli. Čeprav je bilo njeno osebno življenje vse prej kot lahko, je ne glede na turbulence in izgube, ki jih je doživljala, plenila tudi s svojo osebnostjo. Pred časom je na TV Slovenija nastal njen portret, film z naslovom Biti ženska, v oddaji Kulturni fokus pa bo to uporno in samosvojo pisateljico, ki je izvirna dela izdajala v več jezikih, ne le slovenskem in hrvaškem, še enkrat predstavila velika poznavalka njenega dela in lika <strong>dr. Katja Mihurko Poniž.</strong></p></p> 174867030 RTVSLO – Prvi 3008 clean Zofka Kveder je kot prva slovenska poklicna pisateljica s svojimi stališči in analizo tradicionalno usmerjene, s patriarhalnimi stebri podprte družbe, upodobila pestrost raznolikih ženskih usod, saj je v svojih romanesknih, kratkoproznih in dramskih delih ter publicistiki, zrcalila resničnost večkrat trpinčenih, marginaliziranih, brezpravnih ali kako drugače zaznamovanih žensk na prelomu stoletji. Odkrivanje zamolčanih, spregledanih in prikritih tragik življenja je nemalokrat naletelo na valove ogorčenja v literarno – kritičnih krogih in v bolj ali manj konservativnih institucionalnih okoljih, čeprav je bila s strani korespondenčnih stikov ali revialnih krogov, v katerih je delovala, kdaj tudi vzpodbujena in podprta. O njenem življenju in delu dr. Katja Mihurko Poniž. <p>Heterogenost zgodb pisateljice, ki jo postavljamo v krog avtoric srednjeevropske moderne</p><p><p><strong>Zofka Kveder</strong> je kot prva slovenska poklicna pisateljica s svojimi stališči in analizo tradicionalno usmerjene, s patriarhalnimi stebri podprte družbe upodobila pestrost raznovrstnih ženskih usod, saj je v svojih romanesknih, kratkoproznih in dramskih delih ter publicistiki zrcalila resničnost večkrat trpinčenih, marginaliziranih, brezpravnih ali kako drugače zaznamovanih žensk na prelomu stoletja. Odkrivanje zamolčanih, spregledanih in prikritih tragik življenja je nemalokrat izvabilo ogorčenje v literarno-kritičnih krogih in v bolj ali manj konservativnih institucionalnih okoljih, čeprav so jo korespondenčni stiki ali revialni krogi, v katerih je delovala, kdaj tudi spodbudili in podprli. Čeprav je bilo njeno osebno življenje vse prej kot lahko, je ne glede na turbulence in izgube, ki jih je doživljala, plenila tudi s svojo osebnostjo. Pred časom je na TV Slovenija nastal njen portret, film z naslovom Biti ženska, v oddaji Kulturni fokus pa bo to uporno in samosvojo pisateljico, ki je izvirna dela izdajala v več jezikih, ne le slovenskem in hrvaškem, še enkrat predstavila velika poznavalka njenega dela in lika <strong>dr. Katja Mihurko Poniž.</strong></p></p> Fri, 22 Apr 2022 18:00:00 +0000 Zofka Kveder in odmev ženskega večglasja V naš skupnostni kulturno-zgodovinski spomin se je vpisalo kar nekaj misijonarjev. V tem kontekstu najbrž velja omeniti vsaj tri. Najprej je tu Ignacij Knoblehar, ki je sredi 19. stoletja deloval v Sudanu, raziskoval zgornji tok Belega Nila in zbral pomembno zbirko etnografskih predmetov ljudstva Bari, ki jo danes hrani Slovenski etnografski muzej. Potem je tu Friderik Irenej Baraga, ki je – prav tako sredi predprejšnjega stoletja – misijonaril med severnoameriškimi staroselci in spisal slovnico in slovar očipvejskega jezika, s čimer je Očipvejcem postal nekakšen Primož Trubar. Spominjamo se tudi Ferdinanda Avguština Hallersteina, ki je sredi 18. stoletja deloval na Kitajskem, se tam celo uveljavil kot dvorni astronom in visok cesarski uradnik. No, pred nedavnim pa je pri Znanstveni založbi Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani izšla knjiga Marko Anton Kappus – slovenski jezuit na koncu Novega sveta; gre za zanimivo in obsežno znanstveno delo, pod katerega so se podpisali Maja Šabec, Tomaž Nabergoj, Igor Maver in Ana Cecilia Prenz Kopušar, in v luči katerega se zdi, da bi morali Slovenci med misijonarje, ki jih je vredno pomniti, nujno prišteti tudi rojaka iz Kamne Gorice pri Radovljici, ki je že na prelomu iz 17. v 18. stoletje deloval na severozahodu današnje Mehike. S čim se je torej Marko Anton Kappus zapisal v zgodovino? – To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili dva izmed štirih avtorjev monografije o Kappusu – hispanistko in predavateljico na ljubljanski Filozofski fakulteti, dr. Majo Šabec, in zgodovinarja in arheologa iz Narodnega muzeja Slovenije, dr. Tomaža Nabergoja. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: misijon Naše Gospe v Loretu Conchu, ki so ga mehiški jezuiti ustanovili l. 1697 (Wikipedia, javna last)<p>Marko Anton Kappus, ki je na prelomu iz 17. v 18. stol. deloval kot misijonar v današnji severozahodni Mehiki, bi utegnil biti sploh prvi Slovenec, ki je dospel v Ameriko</p><p><p>V naš skupnostni kulturno-zgodovinski spomin se je vpisalo kar nekaj misijonarjev. V tem kontekstu najbrž velja omeniti vsaj tri. Najprej je tu <strong>Ignacij Knoblehar</strong>, ki je sredi 19. stoletja deloval v Sudanu, raziskoval zgornji tok Belega Nila in zbral pomembno zbirko etnografskih predmetov ljudstva Bari, ki jo danes hrani Slovenski etnografski muzej. Potem je tu <strong>Friderik Irenej Baraga</strong>, ki je – prav tako sredi predprejšnjega stoletja – misijonaril med severnoameriškimi staroselci in spisal slovnico in slovar očipvejskega jezika, s čimer je Očipvejcem postal nekakšen <strong>Primož Trubar</strong>. Spominjamo se tudi <strong>Ferdinanda Avguština Hallersteina</strong>, ki je sredi 18. stoletja deloval na Kitajskem, se tam celo uveljavil kot dvorni astronom in visok cesarski uradnik.</p> <p>No, pred nedavnim pa je pri Znanstveni založbi Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani izšla knjiga <strong><em>Marko Anton Kappus – slovenski jezuit na koncu Novega sveta</em></strong>; gre za zanimivo in obsežno znanstveno delo, pod katerega so se podpisali <strong>Maja Šabec</strong>, <strong>Tomaž Nabergoj</strong>, <strong>Igor Maver</strong> in <strong>Ana Cecilia Prenz Kopušar</strong>, in v luči katerega se zdi, da bi morali Slovenci med misijonarje, ki jih je vredno pomniti, nujno prišteti tudi rojaka iz Kamne Gorice pri Radovljici, ki je že na prelomu iz 17. v 18. stoletje deloval na severozahodu današnje Mehike.</p> <p>S čim se je torej <strong>Marko Anton Kappus</strong> zapisal v zgodovino? – To je vprašanje, ki nas zaposluje v tokratnem Kulturnem fokusu, ko pred mikrofonom gostimo dva izmed štirih avtorjev monografije o Kappusu – hispanistko in predavateljico na ljubljanski Filozofski fakulteti, dr. Majo Šabec, in zgodovinarja in arheologa iz Narodnega muzeja Slovenije, dr. Tomaža Nabergoja.</p></p> 174865070 RTVSLO – Prvi 3350 clean V naš skupnostni kulturno-zgodovinski spomin se je vpisalo kar nekaj misijonarjev. V tem kontekstu najbrž velja omeniti vsaj tri. Najprej je tu Ignacij Knoblehar, ki je sredi 19. stoletja deloval v Sudanu, raziskoval zgornji tok Belega Nila in zbral pomembno zbirko etnografskih predmetov ljudstva Bari, ki jo danes hrani Slovenski etnografski muzej. Potem je tu Friderik Irenej Baraga, ki je – prav tako sredi predprejšnjega stoletja – misijonaril med severnoameriškimi staroselci in spisal slovnico in slovar očipvejskega jezika, s čimer je Očipvejcem postal nekakšen Primož Trubar. Spominjamo se tudi Ferdinanda Avguština Hallersteina, ki je sredi 18. stoletja deloval na Kitajskem, se tam celo uveljavil kot dvorni astronom in visok cesarski uradnik. No, pred nedavnim pa je pri Znanstveni založbi Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani izšla knjiga Marko Anton Kappus – slovenski jezuit na koncu Novega sveta; gre za zanimivo in obsežno znanstveno delo, pod katerega so se podpisali Maja Šabec, Tomaž Nabergoj, Igor Maver in Ana Cecilia Prenz Kopušar, in v luči katerega se zdi, da bi morali Slovenci med misijonarje, ki jih je vredno pomniti, nujno prišteti tudi rojaka iz Kamne Gorice pri Radovljici, ki je že na prelomu iz 17. v 18. stoletje deloval na severozahodu današnje Mehike. S čim se je torej Marko Anton Kappus zapisal v zgodovino? – To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili dva izmed štirih avtorjev monografije o Kappusu – hispanistko in predavateljico na ljubljanski Filozofski fakulteti, dr. Majo Šabec, in zgodovinarja in arheologa iz Narodnega muzeja Slovenije, dr. Tomaža Nabergoja. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: misijon Naše Gospe v Loretu Conchu, ki so ga mehiški jezuiti ustanovili l. 1697 (Wikipedia, javna last)<p>Marko Anton Kappus, ki je na prelomu iz 17. v 18. stol. deloval kot misijonar v današnji severozahodni Mehiki, bi utegnil biti sploh prvi Slovenec, ki je dospel v Ameriko</p><p><p>V naš skupnostni kulturno-zgodovinski spomin se je vpisalo kar nekaj misijonarjev. V tem kontekstu najbrž velja omeniti vsaj tri. Najprej je tu <strong>Ignacij Knoblehar</strong>, ki je sredi 19. stoletja deloval v Sudanu, raziskoval zgornji tok Belega Nila in zbral pomembno zbirko etnografskih predmetov ljudstva Bari, ki jo danes hrani Slovenski etnografski muzej. Potem je tu <strong>Friderik Irenej Baraga</strong>, ki je – prav tako sredi predprejšnjega stoletja – misijonaril med severnoameriškimi staroselci in spisal slovnico in slovar očipvejskega jezika, s čimer je Očipvejcem postal nekakšen <strong>Primož Trubar</strong>. Spominjamo se tudi <strong>Ferdinanda Avguština Hallersteina</strong>, ki je sredi 18. stoletja deloval na Kitajskem, se tam celo uveljavil kot dvorni astronom in visok cesarski uradnik.</p> <p>No, pred nedavnim pa je pri Znanstveni založbi Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani izšla knjiga <strong><em>Marko Anton Kappus – slovenski jezuit na koncu Novega sveta</em></strong>; gre za zanimivo in obsežno znanstveno delo, pod katerega so se podpisali <strong>Maja Šabec</strong>, <strong>Tomaž Nabergoj</strong>, <strong>Igor Maver</strong> in <strong>Ana Cecilia Prenz Kopušar</strong>, in v luči katerega se zdi, da bi morali Slovenci med misijonarje, ki jih je vredno pomniti, nujno prišteti tudi rojaka iz Kamne Gorice pri Radovljici, ki je že na prelomu iz 17. v 18. stoletje deloval na severozahodu današnje Mehike.</p> <p>S čim se je torej <strong>Marko Anton Kappus</strong> zapisal v zgodovino? – To je vprašanje, ki nas zaposluje v tokratnem Kulturnem fokusu, ko pred mikrofonom gostimo dva izmed štirih avtorjev monografije o Kappusu – hispanistko in predavateljico na ljubljanski Filozofski fakulteti, dr. Majo Šabec, in zgodovinarja in arheologa iz Narodnega muzeja Slovenije, dr. Tomaža Nabergoja.</p></p> Fri, 15 Apr 2022 18:00:00 +0000 Slovenski jezuit na koncu Novega sveta Današnji izzivi arheologije v razmerju do velikega podatkovja, ki lahko ustvarja gore informacij iz vzorcev v tkanini zemlje, človek pa jih s s prostim očesom in neposrednim delovanjem na omejenem prostoru ne more videti, nas vodijo k razmisleku o tem, kako vendar podatki ne pišejo zgodovine in ne opisujejo kompleksnosti sveta. Gost oddake je dr. Dimitrij Mlekuž Vrhovnik, arheolog in predavatelj na Filozofski fakulteti v Ljubljani.<p>Arheologija je brskanje po smeteh zgodovine</p><p><p>Današnji izzivi arheologije v razmerju do velikega podatkovja, ki lahko ustvarja gore podatkov iz vzorcev v tkanini zemlje, človek pa jih s s prostim očesom in neposrednim delovanjem na omejenem prostoru ne more videti, nas vodijo k razmisleku o tem, kako vendar podatki ne pišejo zgodovine in ne opisujejo kompleksnosti sveta. Gost oddaje je <strong>dr. Dimitrij Mlekuž Vrhovnik</strong>, arheolog in predavatelj na Filozofski fakulteti v Ljubljani, deluje pa tudi v okviru Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, ki premisleke nadaljuje z vprašanji o tem, ali ima preteklost smer ali smisel. Morda gre samo za serijo naključij, za nesmiselno, kaotično brbotanje, človeško bitje pa je, kot ugotavlja, "genetsko determinirano, da ni genetsko determinirano", saj je duh tisti, ki je gibalo zgodovine. Poleg tega za nazaj ne moremo uzreti trenutka, ko je človek postal človek, torej kdaj in kako je potegnil črto, ko se je začela njegova kultura, in kaj je bilo tisto, kar ga je izbralo za nosilca zadnje geološke dobe. Nenazadnje, kako, kdaj in kje človek ne bo več človek in njegova kultura ne bo več njegova kultura?</p></p> 174863332 RTVSLO – Prvi 3000 clean Današnji izzivi arheologije v razmerju do velikega podatkovja, ki lahko ustvarja gore informacij iz vzorcev v tkanini zemlje, človek pa jih s s prostim očesom in neposrednim delovanjem na omejenem prostoru ne more videti, nas vodijo k razmisleku o tem, kako vendar podatki ne pišejo zgodovine in ne opisujejo kompleksnosti sveta. Gost oddake je dr. Dimitrij Mlekuž Vrhovnik, arheolog in predavatelj na Filozofski fakulteti v Ljubljani.<p>Arheologija je brskanje po smeteh zgodovine</p><p><p>Današnji izzivi arheologije v razmerju do velikega podatkovja, ki lahko ustvarja gore podatkov iz vzorcev v tkanini zemlje, človek pa jih s s prostim očesom in neposrednim delovanjem na omejenem prostoru ne more videti, nas vodijo k razmisleku o tem, kako vendar podatki ne pišejo zgodovine in ne opisujejo kompleksnosti sveta. Gost oddaje je <strong>dr. Dimitrij Mlekuž Vrhovnik</strong>, arheolog in predavatelj na Filozofski fakulteti v Ljubljani, deluje pa tudi v okviru Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, ki premisleke nadaljuje z vprašanji o tem, ali ima preteklost smer ali smisel. Morda gre samo za serijo naključij, za nesmiselno, kaotično brbotanje, človeško bitje pa je, kot ugotavlja, "genetsko determinirano, da ni genetsko determinirano", saj je duh tisti, ki je gibalo zgodovine. Poleg tega za nazaj ne moremo uzreti trenutka, ko je človek postal človek, torej kdaj in kako je potegnil črto, ko se je začela njegova kultura, in kaj je bilo tisto, kar ga je izbralo za nosilca zadnje geološke dobe. Nenazadnje, kako, kdaj in kje človek ne bo več človek in njegova kultura ne bo več njegova kultura?</p></p> Fri, 08 Apr 2022 18:00:00 +0000 Arheologija in veliko podatkovje Kateri naslovi pravljic so se najbolj nepozabno vpisali v naš kolektivni kulturni spomin? – Slej ko prej so to besedila bratov Grimm: Rdeča kapica pa Sneguljčica, Janko in Metka, Pepelka, Trnuljčica in tako naprej in naprej. Začetke in obenem tudi že največje dosežke evropskega pravljičarstva danes očitno povezujemo z nemškima jezikoslovcema, ki sta zbirala, prirejala in za objavo pripravljala pravljično gradivo, ki je krožilo med ljudmi nemških dežel na začetku 19. stoletja. Toda, zanimivo, brata zase nikakor nista mislila, da orjeta ledino, ampak sta za svojega ključnega predhodnika in malodane nedosežnega vzornika štela Giambattista Basileja. Koga? Kdo neki je ta – Basile? In kaj je takega storil, da sta ga brata Grimm tako visoko postavila? – To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu. Pri tem nam je bila v pomoč Ana Duša, ena ključnih protagonistk sodobne pripovedovalske umetnosti pri nas in prevajalka, ki je skupaj z Ireno Dušo Draž za založbo Goga pred nedavnim pripravila izvrsten slovenski prevod Zgodbe zgodb, Basilejeve ključne knjige pravljic. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva<p>Najzgodnejša zbirka evropskih literarno obdelanih pravljic, ki jo je že v 17. stoletju pripravil Giambattista Basile, med drugim razkriva, kako zelo sta brata Grimm pravljični žanr pozneje dezinfecirala in popreprostila</p><p><p>Kateri naslovi pravljic so se najbolj nepozabno vpisali v naš kolektivni kulturni spomin? – Slej ko prej so to besedila bratov <strong>Grimm</strong>: <em>Rdeča kapica</em> pa <em>Sneguljčica</em>, <em>Janko in Metka</em>, <em>Pepelka</em>, <em>Trnuljčica</em> in tako naprej in naprej. Začetke in obenem tudi že največje dosežke evropskega pravljičarstva danes očitno povezujemo z nemškima jezikoslovcema, ki sta zbirala, prirejala in za objavo pripravljala pravljično gradivo, ki je krožilo med ljudmi nemških dežel na začetku 19. stoletja. Toda, zanimivo, brata zase nikakor nista mislila, da orjeta ledino, ampak sta za svojega ključnega predhodnika in malodane nedosežnega vzornika štela <strong>Giambattista Basileja</strong>. Koga? Kdo neki je ta – Basile? In kaj je takega storil, da sta ga brata Grimm tako visoko postavila? – To je vprašanje, ki nas zaposluje v tokratnem Kulturnem fokusu. Pri tem nam je v pomoč <strong>Ana Duša</strong>, ena ključnih protagonistk sodobne pripovedovalske umetnosti pri nas in prevajalka, ki je skupaj z <strong>Ireno Dušo Draž</strong> za založbo Goga pred nedavnim pripravila izvrsten slovenski prevod <strong><em>Zgodbe zgodb</em></strong>, Basilejeve ključne knjige pravljic.</p></p> 174861240 RTVSLO – Prvi 3044 clean Kateri naslovi pravljic so se najbolj nepozabno vpisali v naš kolektivni kulturni spomin? – Slej ko prej so to besedila bratov Grimm: Rdeča kapica pa Sneguljčica, Janko in Metka, Pepelka, Trnuljčica in tako naprej in naprej. Začetke in obenem tudi že največje dosežke evropskega pravljičarstva danes očitno povezujemo z nemškima jezikoslovcema, ki sta zbirala, prirejala in za objavo pripravljala pravljično gradivo, ki je krožilo med ljudmi nemških dežel na začetku 19. stoletja. Toda, zanimivo, brata zase nikakor nista mislila, da orjeta ledino, ampak sta za svojega ključnega predhodnika in malodane nedosežnega vzornika štela Giambattista Basileja. Koga? Kdo neki je ta – Basile? In kaj je takega storil, da sta ga brata Grimm tako visoko postavila? – To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu. Pri tem nam je bila v pomoč Ana Duša, ena ključnih protagonistk sodobne pripovedovalske umetnosti pri nas in prevajalka, ki je skupaj z Ireno Dušo Draž za založbo Goga pred nedavnim pripravila izvrsten slovenski prevod Zgodbe zgodb, Basilejeve ključne knjige pravljic. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva<p>Najzgodnejša zbirka evropskih literarno obdelanih pravljic, ki jo je že v 17. stoletju pripravil Giambattista Basile, med drugim razkriva, kako zelo sta brata Grimm pravljični žanr pozneje dezinfecirala in popreprostila</p><p><p>Kateri naslovi pravljic so se najbolj nepozabno vpisali v naš kolektivni kulturni spomin? – Slej ko prej so to besedila bratov <strong>Grimm</strong>: <em>Rdeča kapica</em> pa <em>Sneguljčica</em>, <em>Janko in Metka</em>, <em>Pepelka</em>, <em>Trnuljčica</em> in tako naprej in naprej. Začetke in obenem tudi že največje dosežke evropskega pravljičarstva danes očitno povezujemo z nemškima jezikoslovcema, ki sta zbirala, prirejala in za objavo pripravljala pravljično gradivo, ki je krožilo med ljudmi nemških dežel na začetku 19. stoletja. Toda, zanimivo, brata zase nikakor nista mislila, da orjeta ledino, ampak sta za svojega ključnega predhodnika in malodane nedosežnega vzornika štela <strong>Giambattista Basileja</strong>. Koga? Kdo neki je ta – Basile? In kaj je takega storil, da sta ga brata Grimm tako visoko postavila? – To je vprašanje, ki nas zaposluje v tokratnem Kulturnem fokusu. Pri tem nam je v pomoč <strong>Ana Duša</strong>, ena ključnih protagonistk sodobne pripovedovalske umetnosti pri nas in prevajalka, ki je skupaj z <strong>Ireno Dušo Draž</strong> za založbo Goga pred nedavnim pripravila izvrsten slovenski prevod <strong><em>Zgodbe zgodb</em></strong>, Basilejeve ključne knjige pravljic.</p></p> Fri, 01 Apr 2022 18:00:00 +0000 Zgodba zgodb, najzgodnejša evropska zbirka literarno obdelanih pravljic Plod ustvarjalnih procesov in praks, ki so jih oblikovale in narekovale ženske umetnice na likovno – vizualnem področju v zadnjih 30. letih, je skupinska razstava z naslovom Vračanje pogleda v ljubljanski Cukrarni. O avtorskih pristopih, predvsem pa presečiščih gledanj iz različnih zornih kotov, v oddaji Kulturni fokus. <p>Ženske umetnice v medsebojni komunikaciji in dialogih s preteklostjo </p><p><p>Plod ustvarjalnih procesov in praks, ki so jih oblikovale in narekovale ženske umetnice na likovno-vizualnem področju v zadnjih 30 letih, je skupinska razstava z naslovom Vračanje pogleda v ljubljanski Cukrarni. O avtorskih pristopih, predvsem pa presečiščih gledanj iz različnih zornih kotov, v oddaji Kulturni fokus. Kot pravijo avtorice razstave <strong>Alenka Gregorič, Maja Anjoli Vujić, Alenka Trebušak in Mateja Podlesnik</strong>, so z izbranimi 58 umetnicami zaobjele zaokrožen, nikakor pa ne končan pogled na omenjeno obdobje, katerega umetnostnozgodovinski narativ je glavnina avtoric odločilno zaznamovala.</p> <p>"Z obsežnim prikazom slik, skulptur, videev, performansov, intervencij in zvočnih dogodkov ter dopolnjujočim ga diskurzivnim programom – od predstavitev, projekcij filmov do pogovorov in razprav – želimo vzpostaviti dialoška razmerja med deli oziroma projekti različnih generacij umetnic, različnih medijev, praks in motrenj ter se osredotočiti na izbrane pojave v sodobnem slovenskem umetnostnem prostoru. V iskanju skupnih točk in tudi z odkrivanjem prekrivajočih se razmislekov, konceptov ali zgodb smo z upoštevanjem oblikovanja celostne zgodbe, ki jo sestavljajo fragmenti iz izredno plodne umetnostne produkcije zadnjih tridesetih let, kustosinje oblikovale štiri vodilne tematske sklope: osredotočajo se na urbano in naravno krajino, telo oziroma figuro, umetnostni sistem ter družbenopolitično okolje. / ... / "Smer pogleda", zaznamovana je tudi v naslovu razstave, odpira večno vprašanje o tem, kdo gleda in kdo je predmet pogleda, ali drugače, kdo je tisti, ki se ukvarja s pogledom drugega. V knjigi, nastali po znameniti BBC-jevi televizijski seriji <em>Ways of Seeing</em>, se John Berger prebija skozi stoletja zgodovine slikarskih in kiparskih mojstrovin in se sprašuje o načinih gledanja na žensko. Podoba ženske, ne glede na to, ali je bila prikazana v metaforičnih ali ikonografskih vlogah, je bila neštetokrat predmet želje in zadostitve moškemu pogledu, umetnice pa so vse prevečkrat ustvarjale daleč od oči javnosti. Zanikane, nerazumljene in pred ne tako davnimi časi tudi še marginalizirane."</p> <p>(v katalogu k razstavi)</p></p> 174859541 RTVSLO – Prvi 3210 clean Plod ustvarjalnih procesov in praks, ki so jih oblikovale in narekovale ženske umetnice na likovno – vizualnem področju v zadnjih 30. letih, je skupinska razstava z naslovom Vračanje pogleda v ljubljanski Cukrarni. O avtorskih pristopih, predvsem pa presečiščih gledanj iz različnih zornih kotov, v oddaji Kulturni fokus. <p>Ženske umetnice v medsebojni komunikaciji in dialogih s preteklostjo </p><p><p>Plod ustvarjalnih procesov in praks, ki so jih oblikovale in narekovale ženske umetnice na likovno-vizualnem področju v zadnjih 30 letih, je skupinska razstava z naslovom Vračanje pogleda v ljubljanski Cukrarni. O avtorskih pristopih, predvsem pa presečiščih gledanj iz različnih zornih kotov, v oddaji Kulturni fokus. Kot pravijo avtorice razstave <strong>Alenka Gregorič, Maja Anjoli Vujić, Alenka Trebušak in Mateja Podlesnik</strong>, so z izbranimi 58 umetnicami zaobjele zaokrožen, nikakor pa ne končan pogled na omenjeno obdobje, katerega umetnostnozgodovinski narativ je glavnina avtoric odločilno zaznamovala.</p> <p>"Z obsežnim prikazom slik, skulptur, videev, performansov, intervencij in zvočnih dogodkov ter dopolnjujočim ga diskurzivnim programom – od predstavitev, projekcij filmov do pogovorov in razprav – želimo vzpostaviti dialoška razmerja med deli oziroma projekti različnih generacij umetnic, različnih medijev, praks in motrenj ter se osredotočiti na izbrane pojave v sodobnem slovenskem umetnostnem prostoru. V iskanju skupnih točk in tudi z odkrivanjem prekrivajočih se razmislekov, konceptov ali zgodb smo z upoštevanjem oblikovanja celostne zgodbe, ki jo sestavljajo fragmenti iz izredno plodne umetnostne produkcije zadnjih tridesetih let, kustosinje oblikovale štiri vodilne tematske sklope: osredotočajo se na urbano in naravno krajino, telo oziroma figuro, umetnostni sistem ter družbenopolitično okolje. / ... / "Smer pogleda", zaznamovana je tudi v naslovu razstave, odpira večno vprašanje o tem, kdo gleda in kdo je predmet pogleda, ali drugače, kdo je tisti, ki se ukvarja s pogledom drugega. V knjigi, nastali po znameniti BBC-jevi televizijski seriji <em>Ways of Seeing</em>, se John Berger prebija skozi stoletja zgodovine slikarskih in kiparskih mojstrovin in se sprašuje o načinih gledanja na žensko. Podoba ženske, ne glede na to, ali je bila prikazana v metaforičnih ali ikonografskih vlogah, je bila neštetokrat predmet želje in zadostitve moškemu pogledu, umetnice pa so vse prevečkrat ustvarjale daleč od oči javnosti. Zanikane, nerazumljene in pred ne tako davnimi časi tudi še marginalizirane."</p> <p>(v katalogu k razstavi)</p></p> Fri, 25 Mar 2022 19:00:00 +0000 Vračanje pogleda Plod ustvarjalnih procesov in praks, ki so jih oblikovale in narekovale ženske umetnice na likovno – vizualnem področju v zadnjih 30. letih, je skupinska razstava z naslovom Vračanje pogleda v ljubljanski Cukrarni. O avtorskih pristopih, predvsem pa presečiščih gledanj iz različnih zornih kotov, v oddaji Kulturni fokus. 174859544 RTVSLO – Prvi 3210 clean Plod ustvarjalnih procesov in praks, ki so jih oblikovale in narekovale ženske umetnice na likovno – vizualnem področju v zadnjih 30. letih, je skupinska razstava z naslovom Vračanje pogleda v ljubljanski Cukrarni. O avtorskih pristopih, predvsem pa presečiščih gledanj iz različnih zornih kotov, v oddaji Kulturni fokus. Fri, 25 Mar 2022 19:00:00 +0000 Vračanje pogleda 19. marca 1962 je Columbia, tisti čas največja glasbena založniška hiša v Združenih državah Amerike, brez posebnega pompa ali ambiciozne promocijske strategije izdala novo ploščo. Šlo je za slabih 37 minut dolg prvenec malo znanega, še ne polnih 21 let starega pevca in kitarista iz severnih zakotij Minnesote. Ta akustični album, na katerem so si tradicionalne balade iz škotskih višavij za tisti čas sicer nekoliko nepričakovano podajale roko s črnskim bluzom z nabrežij Misisipija, je javnost večidel spregledala in Columbia je v prvem letu menda prodala vsega 5000 njegovih izvodov. Pa vendar smo šestdeset let pozneje temu dogodku, ki takrat sploh ni bil dogodek v pravem pomenu besede, posvetili tokratni Kulturni fokus. Zakaj? – Zato ker je šlo za izid prvenca Boba Dylana. Plošča, ki jo je njen avtor – nikakor ne posebej imaginativno – naslovil preprosto Bob Dylan, tako stoji na začetku izjemnega opusa prav mogoče najpomembnejšega umetnika, ki je vzniknil v polju popularne glasbe druge polovice 20. stoletja. Pa so tisti, ki so marca leta 62 album kupili, mogli zaslutiti kaj takega? Je bilo v trinajstih pesmih, uvrščenih na ploščo, mogoče prepoznati genialnega duha na delu? Ali lahko, če si album predvajamo danes, že tam najdemo kakšno izmed odlik ali prepoznavnih, tipičnih potez, ki so sčasoma postale zaščitni znak Dylanove umetnosti? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v pogovoru z enim naših najboljših poznavalcev ameriškega barda, Andražem Gombačem, sicer urednikom kulturne redakcije Primorskih novic in sploh prvim Slovencem, ki je na ljubljanski Filozofski fakulteti diplomiral iz Dylana. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: naslovnica Dylanovega prvenca (Goran Dekleva) <p>Na svojem prvencu je legendarni ameriški glasbenik tradicijo brezšivno povezal z modernostjo – ljudske, akustične pesmi je prepojil z ostrim duhom rock'n'rolla – in tako že tam razkril eno trajnih odlik svoje umetnosti</p><p><p>19. marca 1962 je Columbia, tisti čas največja glasbena založniška hiša v Združenih državah Amerike, brez posebnega pompa ali ambiciozne promocijske strategije izdala novo ploščo. Šlo je za slabih 37 minut dolg prvenec malo znanega, še ne polnih 21 let starega pevca in kitarista iz severnih zakotij Minnesote. Ta akustični album, na katerem so si tradicionalne balade iz škotskih višavij za tisti čas sicer nekoliko nepričakovano podajale roko s črnskim bluzom z nabrežij Misisipija, je javnost večidel spregledala in Columbia je v prvem letu menda prodala vsega 5000 njegovih izvodov.</p> <p>Pa vendar šestdeset let pozneje temu dogodku, ki takrat sploh ni bil dogodek v pravem pomenu besede, posvečamo tokratni Kulturni fokus. Zakaj? – Zato ker je šlo za izid prvenca <strong>Boba Dylana</strong>. Plošča, ki jo je njen avtor – nikakor ne posebej imaginativno – naslovil preprosto <em>Bob Dylan</em>, tako stoji na začetku izjemnega opusa prav mogoče najpomembnejšega umetnika, ki je vzniknil v polju popularne glasbe druge polovice 20. stoletja.</p> <p>Pa so tisti, ki so marca leta 62 album kupili, mogli zaslutiti kaj takega? Je bilo v trinajstih pesmih, uvrščenih na ploščo, mogoče prepoznati genialnega duha na delu? Ali lahko, če si album predvajamo danes, že tam najdemo kakšno izmed odlik ali prepoznavnih, tipičnih potez, ki so sčasoma postale zaščitni znak Dylanove umetnosti? – To so vprašanja, ki nas zaposlujejo v pogovoru z enim naših najboljših poznavalcev ameriškega barda, <strong>Andražem Gombačem</strong>, sicer urednikom kulturne redakcije Primorskih novic in sploh prvim Slovencem, ki je na ljubljanski Filozofski fakulteti diplomiral iz Dylana.</p></p> 174857205 RTVSLO – Prvi 3168 clean 19. marca 1962 je Columbia, tisti čas največja glasbena založniška hiša v Združenih državah Amerike, brez posebnega pompa ali ambiciozne promocijske strategije izdala novo ploščo. Šlo je za slabih 37 minut dolg prvenec malo znanega, še ne polnih 21 let starega pevca in kitarista iz severnih zakotij Minnesote. Ta akustični album, na katerem so si tradicionalne balade iz škotskih višavij za tisti čas sicer nekoliko nepričakovano podajale roko s črnskim bluzom z nabrežij Misisipija, je javnost večidel spregledala in Columbia je v prvem letu menda prodala vsega 5000 njegovih izvodov. Pa vendar smo šestdeset let pozneje temu dogodku, ki takrat sploh ni bil dogodek v pravem pomenu besede, posvetili tokratni Kulturni fokus. Zakaj? – Zato ker je šlo za izid prvenca Boba Dylana. Plošča, ki jo je njen avtor – nikakor ne posebej imaginativno – naslovil preprosto Bob Dylan, tako stoji na začetku izjemnega opusa prav mogoče najpomembnejšega umetnika, ki je vzniknil v polju popularne glasbe druge polovice 20. stoletja. Pa so tisti, ki so marca leta 62 album kupili, mogli zaslutiti kaj takega? Je bilo v trinajstih pesmih, uvrščenih na ploščo, mogoče prepoznati genialnega duha na delu? Ali lahko, če si album predvajamo danes, že tam najdemo kakšno izmed odlik ali prepoznavnih, tipičnih potez, ki so sčasoma postale zaščitni znak Dylanove umetnosti? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v pogovoru z enim naših najboljših poznavalcev ameriškega barda, Andražem Gombačem, sicer urednikom kulturne redakcije Primorskih novic in sploh prvim Slovencem, ki je na ljubljanski Filozofski fakulteti diplomiral iz Dylana. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: naslovnica Dylanovega prvenca (Goran Dekleva) <p>Na svojem prvencu je legendarni ameriški glasbenik tradicijo brezšivno povezal z modernostjo – ljudske, akustične pesmi je prepojil z ostrim duhom rock'n'rolla – in tako že tam razkril eno trajnih odlik svoje umetnosti</p><p><p>19. marca 1962 je Columbia, tisti čas največja glasbena založniška hiša v Združenih državah Amerike, brez posebnega pompa ali ambiciozne promocijske strategije izdala novo ploščo. Šlo je za slabih 37 minut dolg prvenec malo znanega, še ne polnih 21 let starega pevca in kitarista iz severnih zakotij Minnesote. Ta akustični album, na katerem so si tradicionalne balade iz škotskih višavij za tisti čas sicer nekoliko nepričakovano podajale roko s črnskim bluzom z nabrežij Misisipija, je javnost večidel spregledala in Columbia je v prvem letu menda prodala vsega 5000 njegovih izvodov.</p> <p>Pa vendar šestdeset let pozneje temu dogodku, ki takrat sploh ni bil dogodek v pravem pomenu besede, posvečamo tokratni Kulturni fokus. Zakaj? – Zato ker je šlo za izid prvenca <strong>Boba Dylana</strong>. Plošča, ki jo je njen avtor – nikakor ne posebej imaginativno – naslovil preprosto <em>Bob Dylan</em>, tako stoji na začetku izjemnega opusa prav mogoče najpomembnejšega umetnika, ki je vzniknil v polju popularne glasbe druge polovice 20. stoletja.</p> <p>Pa so tisti, ki so marca leta 62 album kupili, mogli zaslutiti kaj takega? Je bilo v trinajstih pesmih, uvrščenih na ploščo, mogoče prepoznati genialnega duha na delu? Ali lahko, če si album predvajamo danes, že tam najdemo kakšno izmed odlik ali prepoznavnih, tipičnih potez, ki so sčasoma postale zaščitni znak Dylanove umetnosti? – To so vprašanja, ki nas zaposlujejo v pogovoru z enim naših najboljših poznavalcev ameriškega barda, <strong>Andražem Gombačem</strong>, sicer urednikom kulturne redakcije Primorskih novic in sploh prvim Slovencem, ki je na ljubljanski Filozofski fakulteti diplomiral iz Dylana.</p></p> Fri, 18 Mar 2022 19:00:00 +0000 Prva plošča Boba Dylana je stara 60 let Gregorjevo je dan, ki ga z značilnimi šegami in navadami prištevamo med tiste, s katerimi poudarimo pomen ljubezenskih čustev. Vendar če se zatopimo v preteklost mitoloških ozadji, lahko ugotovimo, da se ta dan povežeta in oplajata elementa vode in ognja. V krščanski tradiciji pa zaznamujemo tudi ločnico obdobja prehoda iz julijanskega v gregorijanski koledar.O predmodernem izročilu in sedanjih praksah v oddaji Kulturni fokus z dr. Bojanom Knificem. <p>Svetloba in tema, slovanska Veles in Perun, predmoderno in krščansko izročilo </p><p><p>Gregorjevo je dan, ki ga ljudje, z značilnimi šegami in navadami, prištevamo med tiste, s katerimi poudarimo pomen ljubezenskih čustev. Ko pa se zatopimo v preteklost mitoloških ozadij, lahko ugotovimo, da se ta dan povežeta in oplajata elementa vode in ognja, v krščanski tradiciji pa s papeškim in svetniškim imenom zaznamujemo tudi ločnico obdobja prehoda iz julijanskega v gregorijanski koledar. Na predvečer gregorjevega, ko ponekod po potokih in jezerih, v skladu s tradicijo, še plavajo hišice in ladjice, ki jih v teh časih spuščajo predvsem otroci, se bomo posvetili prepletom številnih izvorov tako v indoevropski kulturi kot poznejšim krščanskim prilagoditvam poganskemu, ljudskemu prazniku. Magda Tušar se bo pogovarjala z <strong>dr. Bojanom Knificem</strong> iz Tržiškega muzeja, ki je pred leti izdal monografijo <em>Gregorjevo – ko gre luč v vodo in se prične pomlad</em>, na koncu oddaje pa bomo spomnili tudi na jutrišnje tematsko vodenje v Narodnem muzeju Slovenije, pridružila se bosta arheologa Petra Brodar in Grega Gutman.</p></p> 174855563 RTVSLO – Prvi 3521 clean Gregorjevo je dan, ki ga z značilnimi šegami in navadami prištevamo med tiste, s katerimi poudarimo pomen ljubezenskih čustev. Vendar če se zatopimo v preteklost mitoloških ozadji, lahko ugotovimo, da se ta dan povežeta in oplajata elementa vode in ognja. V krščanski tradiciji pa zaznamujemo tudi ločnico obdobja prehoda iz julijanskega v gregorijanski koledar.O predmodernem izročilu in sedanjih praksah v oddaji Kulturni fokus z dr. Bojanom Knificem. <p>Svetloba in tema, slovanska Veles in Perun, predmoderno in krščansko izročilo </p><p><p>Gregorjevo je dan, ki ga ljudje, z značilnimi šegami in navadami, prištevamo med tiste, s katerimi poudarimo pomen ljubezenskih čustev. Ko pa se zatopimo v preteklost mitoloških ozadij, lahko ugotovimo, da se ta dan povežeta in oplajata elementa vode in ognja, v krščanski tradiciji pa s papeškim in svetniškim imenom zaznamujemo tudi ločnico obdobja prehoda iz julijanskega v gregorijanski koledar. Na predvečer gregorjevega, ko ponekod po potokih in jezerih, v skladu s tradicijo, še plavajo hišice in ladjice, ki jih v teh časih spuščajo predvsem otroci, se bomo posvetili prepletom številnih izvorov tako v indoevropski kulturi kot poznejšim krščanskim prilagoditvam poganskemu, ljudskemu prazniku. Magda Tušar se bo pogovarjala z <strong>dr. Bojanom Knificem</strong> iz Tržiškega muzeja, ki je pred leti izdal monografijo <em>Gregorjevo – ko gre luč v vodo in se prične pomlad</em>, na koncu oddaje pa bomo spomnili tudi na jutrišnje tematsko vodenje v Narodnem muzeju Slovenije, pridružila se bosta arheologa Petra Brodar in Grega Gutman.</p></p> Fri, 11 Mar 2022 19:00:00 +0000 Na gregorjevo gre luč v vodo Časi se spreminjajo in mi se spreminjamo z njimi, pravi znamenit latinski pregovor. Da so Rimljani dobro vedeli, kaj govorijo, nam med drugim potrjuje tudi zgodovina plesanja tanga pri nas. Ko so se namreč pred stoletjem in še malo v plesnih dvoranah na Slovenskem začeli vrteti v argentinskih ritmih, so se po časopisih številni zgražali, da je ta ples hudo problematičen, pravzaprav že kar amoralen. No, spet drugi pa so se, kajpada, hiteli učit novih plesnih korakov. Kako je torej tango prehodil pot od spotakljive nove modne muhe do plesa, ki ga štejemo za neskončno elegantnega in rafiniranega? In kaj nam vse to pove o dinamiki kulturno-družbenih sprememb, dinamiki, ki so ji slej ko prej podvrženi tudi filmi, glasba in moda današnjega časa? – To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili raziskovalko z Glasbenonarodopisnega instituta ZRC SAZU in umetniško vodjo folklorne skupine Tine Rožanc, Anjo Cizel, ki se znanstveno posveča natanko zgodovini plesa na Slovenskem. Z njo se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: angleško povabilo na večer tanga iz l. 1919 (Wikipedia, javna last)<p>Zgodovina plesanja tanga - v Južni Ameriki, Evropi in Sloveniji - je dolga in nenavadno zanimiva</p><p><p>Časi se spreminjajo in mi se spreminjamo z njimi, pravi znamenit latinski pregovor. Da so Rimljani dobro vedeli, kaj govorijo, nam med drugim potrjuje tudi zgodovina plesanja tanga pri nas. Ko so se namreč pred stoletjem in še malo v plesnih dvoranah na Slovenskem začeli vrteti v argentinskih ritmih, so se po časopisih številni zgražali, da je ta ples hudo problematičen, pravzaprav že kar amoralen. No, spet drugi pa so se, kajpada, hiteli učit novih plesnih korakov.</p> <p>Kako je torej tango prehodil pot od spotakljive nove modne muhe do plesa, ki ga štejemo za neskončno elegantnega in rafiniranega? In kaj nam vse to pove o dinamiki kulturno-družbenih sprememb, dinamiki, ki so ji slej ko prej podvrženi tudi filmi, glasba in moda današnjega časa? – To je vprašanje, ki nas zaposluje v tokratnem Kulturnem fokusu, ko pred mikrofonom gostimo raziskovalko z Glasbenonarodopisnega instituta ZRC SAZU in umetniško vodjo folklorne skupine Tine Rožanc, <strong>Anjo Cizel</strong>, ki se znanstveno posveča natanko zgodovini plesa na Slovenskem.</p></p> 174852842 RTVSLO – Prvi 2910 clean Časi se spreminjajo in mi se spreminjamo z njimi, pravi znamenit latinski pregovor. Da so Rimljani dobro vedeli, kaj govorijo, nam med drugim potrjuje tudi zgodovina plesanja tanga pri nas. Ko so se namreč pred stoletjem in še malo v plesnih dvoranah na Slovenskem začeli vrteti v argentinskih ritmih, so se po časopisih številni zgražali, da je ta ples hudo problematičen, pravzaprav že kar amoralen. No, spet drugi pa so se, kajpada, hiteli učit novih plesnih korakov. Kako je torej tango prehodil pot od spotakljive nove modne muhe do plesa, ki ga štejemo za neskončno elegantnega in rafiniranega? In kaj nam vse to pove o dinamiki kulturno-družbenih sprememb, dinamiki, ki so ji slej ko prej podvrženi tudi filmi, glasba in moda današnjega časa? – To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili raziskovalko z Glasbenonarodopisnega instituta ZRC SAZU in umetniško vodjo folklorne skupine Tine Rožanc, Anjo Cizel, ki se znanstveno posveča natanko zgodovini plesa na Slovenskem. Z njo se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: angleško povabilo na večer tanga iz l. 1919 (Wikipedia, javna last)<p>Zgodovina plesanja tanga - v Južni Ameriki, Evropi in Sloveniji - je dolga in nenavadno zanimiva</p><p><p>Časi se spreminjajo in mi se spreminjamo z njimi, pravi znamenit latinski pregovor. Da so Rimljani dobro vedeli, kaj govorijo, nam med drugim potrjuje tudi zgodovina plesanja tanga pri nas. Ko so se namreč pred stoletjem in še malo v plesnih dvoranah na Slovenskem začeli vrteti v argentinskih ritmih, so se po časopisih številni zgražali, da je ta ples hudo problematičen, pravzaprav že kar amoralen. No, spet drugi pa so se, kajpada, hiteli učit novih plesnih korakov.</p> <p>Kako je torej tango prehodil pot od spotakljive nove modne muhe do plesa, ki ga štejemo za neskončno elegantnega in rafiniranega? In kaj nam vse to pove o dinamiki kulturno-družbenih sprememb, dinamiki, ki so ji slej ko prej podvrženi tudi filmi, glasba in moda današnjega časa? – To je vprašanje, ki nas zaposluje v tokratnem Kulturnem fokusu, ko pred mikrofonom gostimo raziskovalko z Glasbenonarodopisnega instituta ZRC SAZU in umetniško vodjo folklorne skupine Tine Rožanc, <strong>Anjo Cizel</strong>, ki se znanstveno posveča natanko zgodovini plesa na Slovenskem.</p></p> Fri, 04 Mar 2022 19:00:00 +0000 Tango: iz revnih četrti Buenos Airesa na slovenska plesišča V letošnjem letu se mnogi zgodovinarji, arheologi, restavratorji in nasploh muzealci, posvečajo različnim oblikam in podobam stekla, saj je v mednarodnem merilu leto 2022 v njegovem znamenju. Tudi aktualne arheološke raziskave, ki so denimo potekale ob Dunajski cesti v Ljubljani, prinašajo potrditve izjemnih najdb iz stekla, ki jih je mogoče videti na razstavi Krhko bogastvo iz emonskih grobov v Mestnem muzeju Ljubljana. V delu nekdanjega severnega grobišča so namreč arheologi, poleg osebnih predmetov, našli tudi pridatke v obliki posod s hrano in pijačo. Kot pravijo, je največ pozornosti vzbudilo odkritje imenitne posode na nogi in z dvema majhnima ročajema, ki je bila izdelana iz modrega stekla z okrasom iz belih, rumenih in svetlomodrih lis. Sicer pa več dr. Irena Lazar s Fakultete za humanistične študije Univerze na Primorskem in dr. Bernarda Županek, kustodinja za antiko v Mestnem muzeju Ljubljana ter avtorica razstave Krhko bogastvo iz emonskih grobov.<p>Prva znana umetna masa v 4000-letni zgodbi </p><p><p>V letošnjem letu se številni zgodovinarji, arheologi, restavratorji in nasploh muzealci posvečajo različnim oblikam in podobam stekla, saj je v mednarodnem merilu leto 2022 v njegovem znamenju. Tudi aktualne arheološke raziskave, ki so denimo potekale ob Dunajski cesti v Ljubljani, prinašajo potrditve izjemnih najdb iz stekla, ki jih je mogoče videti na razstavi <strong>Krhko bogastvo iz emonskih grobov</strong> v Mestnem muzeju Ljubljana. V delu nekdanjega severnega grobišča so namreč arheologi poleg osebnih predmetov našli tudi pridatke v obliki posod s hrano in pijačo. Kot pravijo, je največ pozornosti vzbudilo odkritje imenitne posode na nogi in z dvema majhnima ročajema, ki je bila izdelana iz modrega stekla z okrasom iz belih, rumenih in svetlomodrih lis. Sicer pa več dr. <strong>Irena Lazar</strong> s Fakultete za humanistične študije Univerze na Primorskem in dr. <strong>Bernarda Županek,</strong> kustodinja za antiko v Mestnem muzeju Ljubljana ter avtorica razstave Krhko bogastvo iz emonskih grobov.</p></p> 174851519 RTVSLO – Prvi 3368 clean V letošnjem letu se mnogi zgodovinarji, arheologi, restavratorji in nasploh muzealci, posvečajo različnim oblikam in podobam stekla, saj je v mednarodnem merilu leto 2022 v njegovem znamenju. Tudi aktualne arheološke raziskave, ki so denimo potekale ob Dunajski cesti v Ljubljani, prinašajo potrditve izjemnih najdb iz stekla, ki jih je mogoče videti na razstavi Krhko bogastvo iz emonskih grobov v Mestnem muzeju Ljubljana. V delu nekdanjega severnega grobišča so namreč arheologi, poleg osebnih predmetov, našli tudi pridatke v obliki posod s hrano in pijačo. Kot pravijo, je največ pozornosti vzbudilo odkritje imenitne posode na nogi in z dvema majhnima ročajema, ki je bila izdelana iz modrega stekla z okrasom iz belih, rumenih in svetlomodrih lis. Sicer pa več dr. Irena Lazar s Fakultete za humanistične študije Univerze na Primorskem in dr. Bernarda Županek, kustodinja za antiko v Mestnem muzeju Ljubljana ter avtorica razstave Krhko bogastvo iz emonskih grobov.<p>Prva znana umetna masa v 4000-letni zgodbi </p><p><p>V letošnjem letu se številni zgodovinarji, arheologi, restavratorji in nasploh muzealci posvečajo različnim oblikam in podobam stekla, saj je v mednarodnem merilu leto 2022 v njegovem znamenju. Tudi aktualne arheološke raziskave, ki so denimo potekale ob Dunajski cesti v Ljubljani, prinašajo potrditve izjemnih najdb iz stekla, ki jih je mogoče videti na razstavi <strong>Krhko bogastvo iz emonskih grobov</strong> v Mestnem muzeju Ljubljana. V delu nekdanjega severnega grobišča so namreč arheologi poleg osebnih predmetov našli tudi pridatke v obliki posod s hrano in pijačo. Kot pravijo, je največ pozornosti vzbudilo odkritje imenitne posode na nogi in z dvema majhnima ročajema, ki je bila izdelana iz modrega stekla z okrasom iz belih, rumenih in svetlomodrih lis. Sicer pa več dr. <strong>Irena Lazar</strong> s Fakultete za humanistične študije Univerze na Primorskem in dr. <strong>Bernarda Županek,</strong> kustodinja za antiko v Mestnem muzeju Ljubljana ter avtorica razstave Krhko bogastvo iz emonskih grobov.</p></p> Fri, 25 Feb 2022 19:00:00 +0000 Steklena cesta v spektru oblik in barv Letos mineva 150 let od rojstva Jožeta Plečnika, gotovo enega najbolj genialnih umetnikov v slovenskem prostoru pa tudi – kakor je lani poleti dokazal vpis njegovih del v Ljubljani na Unescov seznam svetovne kulturne dediščine – enega največjih svetovnih arhitektov 20. stoletja. Toda: kdaj natanko je Plečnik postal Plečnik? Kdaj in v kakšnih okoliščinah je našel svoj resnični izraz, svojo prepoznavno govorico? Kako se je, skratka, iz »zgolj« talentiranega arhitekta preobrazil v pravega vizionarja? – Naš znameniti umetnostni zgodovinar, dr. France Stele, je bil prepričan, da se je ključen premik v arhitektovem razvoju zgodil med letoma 1898 in 1899, ko je Plečnik odšel na študijsko potovanje po Italiji in si od blizu ogledal osupljivo stavbno in urbanistično dediščino Apeninskega polotoka. A kako je to mogoče? Kako je možno, da je soočenje s stoletja staro arhitekturo romanike, gotike, renesanse in baroka Plečniku pomagalo odkriti arhitekturno govorico, ki je, kot se je navsezadnje pokazalo, ustrezala 20. stoletju, sicer razvpitemu po zagrizenem zaziranju v prihodnost, zaziranju k vsemu radikalno novemu? – V odgovor na to vprašanje je Stele pred pol stoletja objavil knjigo Arhitekt Jože Plečnik v Italiji, knjigo, ki so jo s predgovorom umetnostnega zgodovinarja in našega vodilnega »plečnikoslovca«, dr. Petra Krečiča, pred nedavnim ponatisnili pri založbi Beletrina. Zato smo v tokratnem Kulturnem fokusu odgovor na vprašanje, kdaj in kako je Plečnik postal Plečnik, iskali prav v pogovoru z dr. Krečičem. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Skica za spomenik Gutenbergu, ki jo je Plečnik izdelal še v študentskih letih (Goran Dekleva)<p>Enoletno podiplomsko potovanje po Italiji ob koncu 19. stol. je po vsem sodeč igralo ključno vlogo pri intelektualnem in estetskem formiranju mladega arhitekta</p><p><p>Letos mineva 150 let od rojstva <strong>Jožeta Plečnika</strong>, gotovo enega najbolj genialnih umetnikov v slovenskem prostoru pa tudi – kakor je lani poleti dokazal vpis njegovih del v Ljubljani na Unescov seznam svetovne kulturne dediščine – enega največjih svetovnih arhitektov 20. stoletja. Toda: kdaj natanko je Plečnik postal Plečnik? Kdaj in v kakšnih okoliščinah je našel svoj resnični izraz, svojo prepoznavno govorico? Kako se je, skratka, iz »zgolj« talentiranega arhitekta preobrazil v pravega vizionarja?</p> <p>Naš znameniti umetnostni zgodovinar, <strong>dr. France Stele</strong>, je bil prepričan, da se je ključen premik v arhitektovem razvoju zgodil med letoma 1898 in 1899, ko je Plečnik odšel na študijsko potovanje po Italiji in si od blizu ogledal osupljivo stavbno in urbanistično dediščino Apeninskega polotoka. A kako je to mogoče? Kako je možno, da je soočenje s stoletja staro arhitekturo romanike, gotike, renesanse in baroka Plečniku pomagalo odkriti arhitekturno govorico, ki je, kot se je navsezadnje pokazalo, ustrezala 20. stoletju, sicer razvpitemu po zagrizenem zaziranju v prihodnost, zaziranju k vsemu radikalno novemu?</p> <p>V odgovor na to vprašanje je Stele pred pol stoletja objavil knjigo <strong><em>Arhitekt Jože Plečnik v Italiji</em></strong>, knjigo, ki so jo s predgovorom umetnostnega zgodovinarja in našega vodilnega »plečnikoslovca«, <strong>dr. Petra Krečiča</strong>, pred nedavnim ponatisnili pri založbi Beletrina. Zato v tokratnem Kulturnem fokusu odgovor na vprašanje, kdaj in kako je Plečnik postal Plečnik, iščemo prav v pogovoru z dr. Krečičem.</p></p> 174849270 RTVSLO – Prvi 3392 clean Letos mineva 150 let od rojstva Jožeta Plečnika, gotovo enega najbolj genialnih umetnikov v slovenskem prostoru pa tudi – kakor je lani poleti dokazal vpis njegovih del v Ljubljani na Unescov seznam svetovne kulturne dediščine – enega največjih svetovnih arhitektov 20. stoletja. Toda: kdaj natanko je Plečnik postal Plečnik? Kdaj in v kakšnih okoliščinah je našel svoj resnični izraz, svojo prepoznavno govorico? Kako se je, skratka, iz »zgolj« talentiranega arhitekta preobrazil v pravega vizionarja? – Naš znameniti umetnostni zgodovinar, dr. France Stele, je bil prepričan, da se je ključen premik v arhitektovem razvoju zgodil med letoma 1898 in 1899, ko je Plečnik odšel na študijsko potovanje po Italiji in si od blizu ogledal osupljivo stavbno in urbanistično dediščino Apeninskega polotoka. A kako je to mogoče? Kako je možno, da je soočenje s stoletja staro arhitekturo romanike, gotike, renesanse in baroka Plečniku pomagalo odkriti arhitekturno govorico, ki je, kot se je navsezadnje pokazalo, ustrezala 20. stoletju, sicer razvpitemu po zagrizenem zaziranju v prihodnost, zaziranju k vsemu radikalno novemu? – V odgovor na to vprašanje je Stele pred pol stoletja objavil knjigo Arhitekt Jože Plečnik v Italiji, knjigo, ki so jo s predgovorom umetnostnega zgodovinarja in našega vodilnega »plečnikoslovca«, dr. Petra Krečiča, pred nedavnim ponatisnili pri založbi Beletrina. Zato smo v tokratnem Kulturnem fokusu odgovor na vprašanje, kdaj in kako je Plečnik postal Plečnik, iskali prav v pogovoru z dr. Krečičem. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Skica za spomenik Gutenbergu, ki jo je Plečnik izdelal še v študentskih letih (Goran Dekleva)<p>Enoletno podiplomsko potovanje po Italiji ob koncu 19. stol. je po vsem sodeč igralo ključno vlogo pri intelektualnem in estetskem formiranju mladega arhitekta</p><p><p>Letos mineva 150 let od rojstva <strong>Jožeta Plečnika</strong>, gotovo enega najbolj genialnih umetnikov v slovenskem prostoru pa tudi – kakor je lani poleti dokazal vpis njegovih del v Ljubljani na Unescov seznam svetovne kulturne dediščine – enega največjih svetovnih arhitektov 20. stoletja. Toda: kdaj natanko je Plečnik postal Plečnik? Kdaj in v kakšnih okoliščinah je našel svoj resnični izraz, svojo prepoznavno govorico? Kako se je, skratka, iz »zgolj« talentiranega arhitekta preobrazil v pravega vizionarja?</p> <p>Naš znameniti umetnostni zgodovinar, <strong>dr. France Stele</strong>, je bil prepričan, da se je ključen premik v arhitektovem razvoju zgodil med letoma 1898 in 1899, ko je Plečnik odšel na študijsko potovanje po Italiji in si od blizu ogledal osupljivo stavbno in urbanistično dediščino Apeninskega polotoka. A kako je to mogoče? Kako je možno, da je soočenje s stoletja staro arhitekturo romanike, gotike, renesanse in baroka Plečniku pomagalo odkriti arhitekturno govorico, ki je, kot se je navsezadnje pokazalo, ustrezala 20. stoletju, sicer razvpitemu po zagrizenem zaziranju v prihodnost, zaziranju k vsemu radikalno novemu?</p> <p>V odgovor na to vprašanje je Stele pred pol stoletja objavil knjigo <strong><em>Arhitekt Jože Plečnik v Italiji</em></strong>, knjigo, ki so jo s predgovorom umetnostnega zgodovinarja in našega vodilnega »plečnikoslovca«, <strong>dr. Petra Krečiča</strong>, pred nedavnim ponatisnili pri založbi Beletrina. Zato v tokratnem Kulturnem fokusu odgovor na vprašanje, kdaj in kako je Plečnik postal Plečnik, iščemo prav v pogovoru z dr. Krečičem.</p></p> Fri, 18 Feb 2022 19:00:00 +0000 Kdaj je Plečnik postal Plečnik? Projekt Mladi avtorji, ki so ga pripravili na Zvezi društev slovenskih likovnih umetnikov v letu 2022, ni nov. Že leta 2018 se je na razpis ZDSLU odzvalo skoraj 80 mladih umetnikov. Lani je bil selektor prof. Jurij Selan, prijavilo se je 33 avtorjev in zato ni presenečenje, da je bil tudi letos velik interes, prijavljenih je bilo 62 avtorjev in Deja Bečaj, mlada kuratorka, je izbrala 17 mladih umetnikov, perspektivnih in obetavnih, večinoma še neuveljavljenih umetnic in umetnikov, ki delujejo v Sloveniji. Mladi s svojo inovativnostjo in kreativnostjo vsakič znova dokazujejo, da so potenciali slovenske sodobne umetnosti veliki. Z razstavnim projektom želijo mlade avtorje predstaviti širši javnosti in jih bolj aktivno vključiti v delo krovne zveze. Gostje oddaje so umetnostna zgodovinarka Deja Bečaj, umetnika Alja Košar in Nejc Tampuž, poleg njih pa tudi Olga Butinar Čeh, ki predstavlja ZDSLU.<p>"Kopija je kopija, ti pa si original!"</p><p><p>Na razstavi Transformacija mitologij v prostorih Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov, na kateri se prepletajo jeziki likovnih in vizualnih podob umetnic in umetnikov mlajše generacije, je zaznati tako otroško vedoželjnost kot tudi zaskrbljene odzive na sodobno družbeno razpoloženje in na podnebne spremembe. Projekt Mladi avtorji, ki so ga pripravili na Zvezi društev slovenskih likovnih umetnikov v letu 2022, ni nov. Že leta 2018 se je na razpis ZDSLU odzvalo skoraj 80 mladih umetnikov. Lani je bil selektor prof. Jurij Selan, prijavilo se je 33 avtorjev, in zato ni presenečenje, da je bil tudi letos velik interes, prijavljenih je bilo 62 avtorjev in Deja Bečaj, mlada kuratorka, je izbrala 17 avtorjev. V projekt so vključeni mladi iz vseh devetih regionalnih društev, seveda tudi nečlani krovne zveze stanovskih društev. Projekt je namenjen predstavitvi perspektivnih in obetavnih mladih, po večini še neuveljavljenih umetnic in umetnikov, ki delujejo v Sloveniji. Mladi s svojo inovativnostjo in kreativnostjo vsakič znova dokazujejo, da so potenciali slovenske sodobne umetnosti veliki. Z razstavnim projektom želijo mlade avtorje predstaviti v Galeriji ZDSLU in širši javnosti in jih bolj dejavno vključiti v delo zveze.</p> <p>V oddaji so nastopili Deja Bečaj, anglistka in zgodovinarka umetnosti, grafičarka Alja Košar in Nejc Trampuž, ki se ukvarja s fotografijo, tokrat pa se predstavlja z digitalnim kolažem. S krovne oganizacije likovnikov pa prihaja <strong>Olga Butinar Čeh. </strong></p> <p><strong>Deja Bečaj </strong>je magistrica umetnostne zgodovine in magistrica profesorica angleščine. Za svoje magistrsko delo <em>Gledalec, objekt in prostor: instalacija v drugi polovici 20. stoletja na Slovenskem</em> je prejela Miklošičevo nagrado. Ta hip raziskuje participativne prakse v sklopu doktorskega študija na oddelku za umetnostno zgodovino na Filozofski fakulteti v Mariboru, sodeluje z mariborsko galerijo Kibla in se ukvarja s kuriranjem, pisanjem in prevajanjem razstavnih besedil.</p> <p><strong>Nejc Trampuž</strong> je intermedijski umetnik in fotograf, samozaposlen v kulturi. Trampužev fokus je družbeno, tehnološko in zdaj predvsem okoljsko angažirana kritika. Sporoča jo skozi svoja dela, ki prehajajo med različnimi sodobnimi, s tehnologijo, povezanimi mediji in pristopi. Diplomiral in magistriral je iz fotografije na ALUO, za svoje delo pa je bil večkrat nagrajen (med drugim z nagrado ALUO za magistrsko delo). Razstavljal je na več samostojnih in skupinskih razstavah ter festivalih tako v Sloveniji kot v tujini, gostoval na okroglih mizah in bil član strokovnih žirij. Izhodišče digitalnega kolaža so fotografije, ki jih avtor najde v človekovem digitalnem okolju: na spletu.</p> <p>Grafičarka <strong>Alja Košar</strong> je leta 2016 magistrirala na Pedagoški fakulteti v Ljubljani, smer Likovna pedagogika. Leta 2020 je na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani končala drugo stopnjo študija Slikarstvo, smer Grafika. Košarjeva deluje na področju umetniške grafike. Razstavljala je na številnih razstavah doma in tujini. Za svoja grafična dela je prejela nagrade in priznanja. Udeležila se je dveh umetniških rezidenc, v Italiji (2016) in na Kitajskem (2017).</p></p> 174847520 RTVSLO – Prvi 3115 clean Projekt Mladi avtorji, ki so ga pripravili na Zvezi društev slovenskih likovnih umetnikov v letu 2022, ni nov. Že leta 2018 se je na razpis ZDSLU odzvalo skoraj 80 mladih umetnikov. Lani je bil selektor prof. Jurij Selan, prijavilo se je 33 avtorjev in zato ni presenečenje, da je bil tudi letos velik interes, prijavljenih je bilo 62 avtorjev in Deja Bečaj, mlada kuratorka, je izbrala 17 mladih umetnikov, perspektivnih in obetavnih, večinoma še neuveljavljenih umetnic in umetnikov, ki delujejo v Sloveniji. Mladi s svojo inovativnostjo in kreativnostjo vsakič znova dokazujejo, da so potenciali slovenske sodobne umetnosti veliki. Z razstavnim projektom želijo mlade avtorje predstaviti širši javnosti in jih bolj aktivno vključiti v delo krovne zveze. Gostje oddaje so umetnostna zgodovinarka Deja Bečaj, umetnika Alja Košar in Nejc Tampuž, poleg njih pa tudi Olga Butinar Čeh, ki predstavlja ZDSLU.<p>"Kopija je kopija, ti pa si original!"</p><p><p>Na razstavi Transformacija mitologij v prostorih Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov, na kateri se prepletajo jeziki likovnih in vizualnih podob umetnic in umetnikov mlajše generacije, je zaznati tako otroško vedoželjnost kot tudi zaskrbljene odzive na sodobno družbeno razpoloženje in na podnebne spremembe. Projekt Mladi avtorji, ki so ga pripravili na Zvezi društev slovenskih likovnih umetnikov v letu 2022, ni nov. Že leta 2018 se je na razpis ZDSLU odzvalo skoraj 80 mladih umetnikov. Lani je bil selektor prof. Jurij Selan, prijavilo se je 33 avtorjev, in zato ni presenečenje, da je bil tudi letos velik interes, prijavljenih je bilo 62 avtorjev in Deja Bečaj, mlada kuratorka, je izbrala 17 avtorjev. V projekt so vključeni mladi iz vseh devetih regionalnih društev, seveda tudi nečlani krovne zveze stanovskih društev. Projekt je namenjen predstavitvi perspektivnih in obetavnih mladih, po večini še neuveljavljenih umetnic in umetnikov, ki delujejo v Sloveniji. Mladi s svojo inovativnostjo in kreativnostjo vsakič znova dokazujejo, da so potenciali slovenske sodobne umetnosti veliki. Z razstavnim projektom želijo mlade avtorje predstaviti v Galeriji ZDSLU in širši javnosti in jih bolj dejavno vključiti v delo zveze.</p> <p>V oddaji so nastopili Deja Bečaj, anglistka in zgodovinarka umetnosti, grafičarka Alja Košar in Nejc Trampuž, ki se ukvarja s fotografijo, tokrat pa se predstavlja z digitalnim kolažem. S krovne oganizacije likovnikov pa prihaja <strong>Olga Butinar Čeh. </strong></p> <p><strong>Deja Bečaj </strong>je magistrica umetnostne zgodovine in magistrica profesorica angleščine. Za svoje magistrsko delo <em>Gledalec, objekt in prostor: instalacija v drugi polovici 20. stoletja na Slovenskem</em> je prejela Miklošičevo nagrado. Ta hip raziskuje participativne prakse v sklopu doktorskega študija na oddelku za umetnostno zgodovino na Filozofski fakulteti v Mariboru, sodeluje z mariborsko galerijo Kibla in se ukvarja s kuriranjem, pisanjem in prevajanjem razstavnih besedil.</p> <p><strong>Nejc Trampuž</strong> je intermedijski umetnik in fotograf, samozaposlen v kulturi. Trampužev fokus je družbeno, tehnološko in zdaj predvsem okoljsko angažirana kritika. Sporoča jo skozi svoja dela, ki prehajajo med različnimi sodobnimi, s tehnologijo, povezanimi mediji in pristopi. Diplomiral in magistriral je iz fotografije na ALUO, za svoje delo pa je bil večkrat nagrajen (med drugim z nagrado ALUO za magistrsko delo). Razstavljal je na več samostojnih in skupinskih razstavah ter festivalih tako v Sloveniji kot v tujini, gostoval na okroglih mizah in bil član strokovnih žirij. Izhodišče digitalnega kolaža so fotografije, ki jih avtor najde v človekovem digitalnem okolju: na spletu.</p> <p>Grafičarka <strong>Alja Košar</strong> je leta 2016 magistrirala na Pedagoški fakulteti v Ljubljani, smer Likovna pedagogika. Leta 2020 je na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani končala drugo stopnjo študija Slikarstvo, smer Grafika. Košarjeva deluje na področju umetniške grafike. Razstavljala je na številnih razstavah doma in tujini. Za svoja grafična dela je prejela nagrade in priznanja. Udeležila se je dveh umetniških rezidenc, v Italiji (2016) in na Kitajskem (2017).</p></p> Fri, 11 Feb 2022 19:00:00 +0000 Kakšna je umetnost, ki danes napoveduje čas, ki prihaja? 446 svetlobnih let od Zemlje se okoli zvezde HD146389 vrti planet Wasp-38b. No, tako je vsaj veljalo do leta 2019, ko je ob stoletnici svojega delovanja Mednarodna astronomska zveza, pristojna za uradno poimenovanje nebesnih teles, pozvala države sveta, naj izberejo nova, manj suhoparno-znanstvena imena za hitro naraščajoče število novoodkritih eksosvetov. Vsaka država je bila zadolžena za eno zvezdo in en planet in Sloveniji je pripadla vesela naloga, naj izbere primernejše poimenovanje za omenjeni nebesni telesi v ozvezdju Herkula. Slovenci smo se odzvali precej navdušeno, podali smo več kot tristo predlogov, navsezadnje pa je bil izbran predlog fizika Sama Košmrlja – in odtlej na nočnem nebu migota zvezda Irena, okoli katere kroži Jupitru podoben planet Iztok. To je predzadnji v vrsti dokazov, ki pričajo o tem, kako pomembno mesto v našem kulturnem spominu zavzema zgodovinski roman Pod svobodnim soncem, ki ga je Fran Saleški Finžgar pisal med letoma 1906 in 1907, roman, katerega glavna junaka sta, kot vemo, prav Iztok in Irena. In zakaj natanko »predzadnji dokaz«? – Zato ker se je proti koncu lanskega leta v založbi Zavoda Škrateljc Finžgarjeva klasika reinkarnirala v stripovski podobi, ki sta jo pripravila stripar Damijan Stepančič in pisatelj Goran Vojnović. Težko bi pač našli boljšo potrditev, da je 115 let staro literarno delo še vedno polno nagovorne moči, od te, da je zdaj zaživelo v povsem novi umetnostni formi, kajne. Toda: kaj natanko nas v Finžgarjevi »povesti davnih dedov« tako zelo privlači? Kaj je premamilo Stepančiča in Vojnovića, da sta se lotila tega projekta? In kako težko je bilo dovolj zapleteno zgodbo, ki jo Finžgar pripoveduje v svojem romanu, navsezadnje preleviti v niz besed in sličic? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav Damijana Stepančiča in Gorana Vojnovića. Z njima se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: sličica iz stripa Pod svobodnim soncem (Goran Dekleva)<p>Kako se je znameniti Finžgarjev zgodovinski roman 115 let po nastanku reinkarniral v stripovski obliki?</p><p><p>446 svetlobnih let od Zemlje se okoli zvezde HD146389 vrti planet Wasp-38b. No, tako je vsaj veljalo do leta 2019, ko je ob stoletnici svojega delovanja Mednarodna astronomska zveza, pristojna za uradno poimenovanje nebesnih teles, pozvala države sveta, naj izberejo nova, manj suhoparno-znanstvena imena za hitro naraščajoče število novoodkritih eksosvetov. Vsaka država je bila zadolžena za eno zvezdo in en planet in Sloveniji je pripadla vesela naloga, naj izbere primernejše poimenovanje za omenjeni nebesni telesi v ozvezdju Herkula. Slovenci smo se odzvali precej navdušeno, podali smo več kot tristo predlogov, navsezadnje pa je bil izbran predlog fizika <strong>Sama Košmrlja</strong> – in odtlej na nočnem nebu migota zvezda Irena, okoli katere kroži Jupitru podoben planet Iztok.</p> <p>To je predzadnji v vrsti dokazov, ki pričajo o tem, kako pomembno mesto v našem kulturnem spominu zavzema zgodovinski roman <strong><em>Pod svobodnim soncem</em></strong>, ki ga je <strong>Fran Saleški Finžgar</strong> pisal med letoma 1906 in 1907, roman, katerega glavna junaka sta, kot vemo, prav Iztok in Irena. In zakaj natanko »predzadnji dokaz«? – Zato ker se je proti koncu lanskega leta v založbi Zavoda Škrateljc Finžgarjeva klasika reinkarnirala v stripovski podobi, ki sta jo pripravila stripar <strong>Damijan Stepančič</strong> in pisatelj <strong>Goran Vojnović</strong>. Težko bi pač našli boljšo potrditev, da je 115 let staro literarno delo še vedno polno nagovorne moči, od te, da je zdaj zaživelo v povsem novi umetnostni formi, kajne.</p> <p>Toda: kaj natanko nas v Finžgarjevi »povesti davnih dedov« tako zelo privlači? Kaj je premamilo Stepančiča in Vojnovića, da sta se lotila tega projekta? In kako težko je bilo dovolj zapleteno zgodbo, ki jo Finžgar pripoveduje v svojem romanu, navsezadnje preleviti v niz besed in sličic? – To so vprašanja, ki nas zaposlujejo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko pred mikrofonom gostimo prav Damijana Stepančiča in Gorana Vojnovića.</p></p> 174845492 RTVSLO – Prvi 3079 clean 446 svetlobnih let od Zemlje se okoli zvezde HD146389 vrti planet Wasp-38b. No, tako je vsaj veljalo do leta 2019, ko je ob stoletnici svojega delovanja Mednarodna astronomska zveza, pristojna za uradno poimenovanje nebesnih teles, pozvala države sveta, naj izberejo nova, manj suhoparno-znanstvena imena za hitro naraščajoče število novoodkritih eksosvetov. Vsaka država je bila zadolžena za eno zvezdo in en planet in Sloveniji je pripadla vesela naloga, naj izbere primernejše poimenovanje za omenjeni nebesni telesi v ozvezdju Herkula. Slovenci smo se odzvali precej navdušeno, podali smo več kot tristo predlogov, navsezadnje pa je bil izbran predlog fizika Sama Košmrlja – in odtlej na nočnem nebu migota zvezda Irena, okoli katere kroži Jupitru podoben planet Iztok. To je predzadnji v vrsti dokazov, ki pričajo o tem, kako pomembno mesto v našem kulturnem spominu zavzema zgodovinski roman Pod svobodnim soncem, ki ga je Fran Saleški Finžgar pisal med letoma 1906 in 1907, roman, katerega glavna junaka sta, kot vemo, prav Iztok in Irena. In zakaj natanko »predzadnji dokaz«? – Zato ker se je proti koncu lanskega leta v založbi Zavoda Škrateljc Finžgarjeva klasika reinkarnirala v stripovski podobi, ki sta jo pripravila stripar Damijan Stepančič in pisatelj Goran Vojnović. Težko bi pač našli boljšo potrditev, da je 115 let staro literarno delo še vedno polno nagovorne moči, od te, da je zdaj zaživelo v povsem novi umetnostni formi, kajne. Toda: kaj natanko nas v Finžgarjevi »povesti davnih dedov« tako zelo privlači? Kaj je premamilo Stepančiča in Vojnovića, da sta se lotila tega projekta? In kako težko je bilo dovolj zapleteno zgodbo, ki jo Finžgar pripoveduje v svojem romanu, navsezadnje preleviti v niz besed in sličic? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav Damijana Stepančiča in Gorana Vojnovića. Z njima se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: sličica iz stripa Pod svobodnim soncem (Goran Dekleva)<p>Kako se je znameniti Finžgarjev zgodovinski roman 115 let po nastanku reinkarniral v stripovski obliki?</p><p><p>446 svetlobnih let od Zemlje se okoli zvezde HD146389 vrti planet Wasp-38b. No, tako je vsaj veljalo do leta 2019, ko je ob stoletnici svojega delovanja Mednarodna astronomska zveza, pristojna za uradno poimenovanje nebesnih teles, pozvala države sveta, naj izberejo nova, manj suhoparno-znanstvena imena za hitro naraščajoče število novoodkritih eksosvetov. Vsaka država je bila zadolžena za eno zvezdo in en planet in Sloveniji je pripadla vesela naloga, naj izbere primernejše poimenovanje za omenjeni nebesni telesi v ozvezdju Herkula. Slovenci smo se odzvali precej navdušeno, podali smo več kot tristo predlogov, navsezadnje pa je bil izbran predlog fizika <strong>Sama Košmrlja</strong> – in odtlej na nočnem nebu migota zvezda Irena, okoli katere kroži Jupitru podoben planet Iztok.</p> <p>To je predzadnji v vrsti dokazov, ki pričajo o tem, kako pomembno mesto v našem kulturnem spominu zavzema zgodovinski roman <strong><em>Pod svobodnim soncem</em></strong>, ki ga je <strong>Fran Saleški Finžgar</strong> pisal med letoma 1906 in 1907, roman, katerega glavna junaka sta, kot vemo, prav Iztok in Irena. In zakaj natanko »predzadnji dokaz«? – Zato ker se je proti koncu lanskega leta v založbi Zavoda Škrateljc Finžgarjeva klasika reinkarnirala v stripovski podobi, ki sta jo pripravila stripar <strong>Damijan Stepančič</strong> in pisatelj <strong>Goran Vojnović</strong>. Težko bi pač našli boljšo potrditev, da je 115 let staro literarno delo še vedno polno nagovorne moči, od te, da je zdaj zaživelo v povsem novi umetnostni formi, kajne.</p> <p>Toda: kaj natanko nas v Finžgarjevi »povesti davnih dedov« tako zelo privlači? Kaj je premamilo Stepančiča in Vojnovića, da sta se lotila tega projekta? In kako težko je bilo dovolj zapleteno zgodbo, ki jo Finžgar pripoveduje v svojem romanu, navsezadnje preleviti v niz besed in sličic? – To so vprašanja, ki nas zaposlujejo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko pred mikrofonom gostimo prav Damijana Stepančiča in Gorana Vojnovića.</p></p> Fri, 04 Feb 2022 19:00:00 +0000 Strip Pod svobodnim soncem Najrazličnejše podobe gibanja in uprizarjanja telesnih vaj so upodobljene že na materilanih umetniških ostalinah arhaičnih družb, medtem ko prazgodovina z jamskimi slikarijami in različnimi kipci umetnost in gibanje spaja v priprošnjo za preživetje. Razmišljamo o tem, kako so se skozi umetnost in šport razkrivale značilnosti družb in njihove spremembe, razredna nasprotja in sistemi razlikovanj v različnih političnih ureditvah.<p>Šport kot kultiviranje človeka, krepitev duha in telesa, izraz simbolne družbene igre, ki vključuje religijo in umetnost </p><p><p>Pred začetkom zimskih olimpijskih iger na Kitajskem se bomo v oddaji Kulturni fokus sprehodili po različnih kulturnih, religioznih, socioloških okoliščinah, ki so v preteklosti oblikovale zavedanja o pomenu gibanja, ko so civilizacije v simetrijah človeškega lepo grajenega in zdravega telesa iskale širše simbole za estetskost umetniškega in etične družbene norme. Razmišljamo o tem, kako so se skozi umetnost in šport razkrivale značilnosti družb in njihove spremembe, razredna nasprotja in sistemi razlikovanj v različnih političnih ureditvah. Za razvoj najrazličnejših športnih dejavnosti, ki so se iz lokalnega telesno gibalnega, religioznega in umetniškega dogajanja v stoletjih pred našim štetjem razširile najprej v vsegrški dogodek, z obuditvijo in prirejanjem legendarnih načel sodobnejšim razmeram, pa so se konec 19. stoletja razrasle v svetovno tekmovanje, so zelo pomembne olimpijske igre, ki so v svojih prvotnih zasnovah služile tudi kot merilec časa štiriletnega obdobja, po koncu katerega je nastopil čas predaha v zaostrenih razmerah in prekinitev vojnih spopadov.</p> <p>Najrazličnejše podobe gibanja in uprizarjanja telesnih vaj so upodobljene že na materialnih umetniških ostalinah arhaičnih družb, medtem ko prazgodovina z jamskimi slikarijami in različnimi kipci umetnost in gibanje spaja v priprošnjo za preživetje. Različne civilizacije telesnih veščin in sposobnosti niso krepile le z izrazi fizične moči in spretnosti, ampak tudi z askezo in meditativnimi duhovnimi vajami in verskimi praksami, kar pa je le redko primer v zahodnih enobožnih religijskih konceptih. V osnovah začetka propadanja starorimskega imperija se s širjenjem krščanske vere namreč že zaneti razkol v nekdanji doktrini o enotnosti človekovega telesa in duha ...</p> <p>Z zgodovinarjem in sociologom <strong>dr. Tomažem Pavlinom,</strong> ki predava na ljubljanski fakulteti za šport, se je pogovarjala Magda Tušar. V oddaji pa bo objavljen tudi del pogovora, ki je bil o filozofiji telesa in duha, veščinah umiritve in obvladovanja telesa v bogati kitajski tradiciji posnet z <strong>dr. Žigo Tršarjem</strong>, antropologom in trenerjem borilnih veščin.</p></p> 174843485 RTVSLO – Prvi 3666 clean Najrazličnejše podobe gibanja in uprizarjanja telesnih vaj so upodobljene že na materilanih umetniških ostalinah arhaičnih družb, medtem ko prazgodovina z jamskimi slikarijami in različnimi kipci umetnost in gibanje spaja v priprošnjo za preživetje. Razmišljamo o tem, kako so se skozi umetnost in šport razkrivale značilnosti družb in njihove spremembe, razredna nasprotja in sistemi razlikovanj v različnih političnih ureditvah.<p>Šport kot kultiviranje človeka, krepitev duha in telesa, izraz simbolne družbene igre, ki vključuje religijo in umetnost </p><p><p>Pred začetkom zimskih olimpijskih iger na Kitajskem se bomo v oddaji Kulturni fokus sprehodili po različnih kulturnih, religioznih, socioloških okoliščinah, ki so v preteklosti oblikovale zavedanja o pomenu gibanja, ko so civilizacije v simetrijah človeškega lepo grajenega in zdravega telesa iskale širše simbole za estetskost umetniškega in etične družbene norme. Razmišljamo o tem, kako so se skozi umetnost in šport razkrivale značilnosti družb in njihove spremembe, razredna nasprotja in sistemi razlikovanj v različnih političnih ureditvah. Za razvoj najrazličnejših športnih dejavnosti, ki so se iz lokalnega telesno gibalnega, religioznega in umetniškega dogajanja v stoletjih pred našim štetjem razširile najprej v vsegrški dogodek, z obuditvijo in prirejanjem legendarnih načel sodobnejšim razmeram, pa so se konec 19. stoletja razrasle v svetovno tekmovanje, so zelo pomembne olimpijske igre, ki so v svojih prvotnih zasnovah služile tudi kot merilec časa štiriletnega obdobja, po koncu katerega je nastopil čas predaha v zaostrenih razmerah in prekinitev vojnih spopadov.</p> <p>Najrazličnejše podobe gibanja in uprizarjanja telesnih vaj so upodobljene že na materialnih umetniških ostalinah arhaičnih družb, medtem ko prazgodovina z jamskimi slikarijami in različnimi kipci umetnost in gibanje spaja v priprošnjo za preživetje. Različne civilizacije telesnih veščin in sposobnosti niso krepile le z izrazi fizične moči in spretnosti, ampak tudi z askezo in meditativnimi duhovnimi vajami in verskimi praksami, kar pa je le redko primer v zahodnih enobožnih religijskih konceptih. V osnovah začetka propadanja starorimskega imperija se s širjenjem krščanske vere namreč že zaneti razkol v nekdanji doktrini o enotnosti človekovega telesa in duha ...</p> <p>Z zgodovinarjem in sociologom <strong>dr. Tomažem Pavlinom,</strong> ki predava na ljubljanski fakulteti za šport, se je pogovarjala Magda Tušar. V oddaji pa bo objavljen tudi del pogovora, ki je bil o filozofiji telesa in duha, veščinah umiritve in obvladovanja telesa v bogati kitajski tradiciji posnet z <strong>dr. Žigo Tršarjem</strong>, antropologom in trenerjem borilnih veščin.</p></p> Fri, 28 Jan 2022 19:00:00 +0000 Čaščenje bogov, praznik miru in sprave, slavljenje junakov v pesmih in kipih ... V zadnjih letih oziroma desetletjih očitno skokovito narašča število svetovno pomembnih, svetovno odmevnih pesnic, pisateljic in dramatičark. Tu sta, na primer, Olga Tokarczuk in Wisława Szymborska na Poljskem, pa Ljudmila Ulicka in Tatjana Tolstoj v Rusiji, Ingeborg Bachmann in Elfriede Jelinek v Avstriji, Sarah Kane in Hillary Mantel v Združenem kraljestvu ter Toni Morrison in Louise Glück v Združenih državah. In če pomislimo na Assio Djebar, razpeto med Alžirijo in Francijo, Chimamando Ngozi Adichie, razpeto med Nigerijo in Ameriko, ter Arundhati Roy v Indiji, vidimo, da ta fenomen še zdaleč ni omejen samo na družbe zahodnih držav. Po stoletjih, ko so se z literaturo mogli ukvarjati skoraj izključno moški, ki so nas sicer oskrbeli s tako nepogrešljivimi stvaritvami, kot so Iliada, Hamlet, Bratje Karamazovi ali Devinske elegije, nas tak razvoj dogodkov seveda lahko samo veseli – zahvaljujoč bivanjskemu izkustvu, prirojenemu talentu in kreativnemu delu tiste polovice človeštva, ki je bila predolgo potisnjena v zapovedan molk, zdaj pa naposled lahko govori, bodo v polju svetovne literature zagotovo pognali nesluteno novi in lepi cvetovi. In vendar vse to ne pomeni, da ustvarjalke včerajšnjega, današnjega in jutrišnjega dne stopajo v čisto prazen prostor, to je, da nimajo upoštevanja vrednih predhodnic. Prav nasprotno; kakor namreč v pregledni monografiji Od lastnega glasu do lastne sobe : literarne ustvarjalke od začetkov do modernizma, ki je izšla pri založbi Beletrina, dokazuje dr. Katja Mihurko Poniž, literarna zgodovinarka in vodja raziskovalnega centra za humanistiko na Univerzi v Novi Gorici, so ženske vseskozi ustvarjale vrhunsko literaturo. Toda: v kakšnih okoliščinah? O čem vse so pisale? In zakaj za njih povečini nismo slišali? – Natanko to pa so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav dr. Mihurko Poniž. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva<p>Pesnice, pisateljice in dramatičarke so bistveno sooblikovale zgodovino svetovne književnosti od nastanka prvih civilizacij pa vse do danes</p><p><p>V zadnjih letih oziroma desetletjih očitno skokovito narašča število svetovno pomembnih, svetovno odmevnih pesnic, pisateljic in dramatičark. Tu sta, na primer, <strong>Olga Tokarczuk</strong> in <strong>Wisława Szymborska</strong> na Poljskem, pa <strong>Ljudmila</strong> <strong>Ulicka</strong> in <strong>Tatjana Tolstoj</strong> v Rusiji, <strong>Ingeborg Bachmann</strong> in <strong>Elfriede Jelinek</strong> v Avstriji, <strong>Sarah Kane</strong> in <strong>Hillary Mantel</strong> v Združenem kraljestvu ter <strong>Toni Morrison</strong> in <strong>Louise Glück</strong> v Združenih državah. In če pomislimo na <strong>Assio Djebar</strong>, razpeto med Alžirijo in Francijo, <strong>Chimamando Ngozi Adichie</strong>, razpeto med Nigerijo in Ameriko, ter <strong>Arundhati Roy</strong> v Indiji, vidimo, da ta fenomen še zdaleč ni omejen samo na družbe zahodnih držav.</p> <p>Po stoletjih, ko so se z literaturo mogli ukvarjati skoraj izključno moški, ki so nas sicer oskrbeli s tako nepogrešljivimi stvaritvami, kot so <strong><em>Iliada</em></strong>, <strong><em>Hamlet</em></strong>, <strong><em>Bratje Karamazovi</em></strong> ali <strong><em>Devinske elegije</em></strong>, nas tak razvoj dogodkov seveda lahko samo veseli – zahvaljujoč bivanjskemu izkustvu, prirojenemu talentu in kreativnemu delu tiste polovice človeštva, ki je bila predolgo potisnjena v zapovedan molk, zdaj pa naposled lahko govori, bodo v polju svetovne literature zagotovo pognali nesluteno novi in lepi cvetovi.</p> <p>In vendar vse to ne pomeni, da ustvarjalke včerajšnjega, današnjega in jutrišnjega dne stopajo v čisto prazen prostor, to je, da nimajo upoštevanja vrednih predhodnic. Prav nasprotno; kakor namreč v pregledni monografiji <strong><em>Od lastnega glasu do lastne sobe : literarne ustvarjalke od začetkov do modernizma</em></strong>, ki je izšla pri založbi Beletrina, dokazuje <strong>dr. Katja Mihurko Poniž</strong>, literarna zgodovinarka in vodja raziskovalnega centra za humanistiko na Univerzi v Novi Gorici, so ženske vseskozi ustvarjale vrhunsko literaturo. Toda: v kakšnih okoliščinah? O čem vse so pisale? In zakaj za njih povečini nismo slišali? – Natanko to pa so vprašanja, ki nas zaposlujejo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko pred mikrofonom gostimo prav dr. Mihurko Poniž.</p></p> 174841106 RTVSLO – Prvi 3403 clean V zadnjih letih oziroma desetletjih očitno skokovito narašča število svetovno pomembnih, svetovno odmevnih pesnic, pisateljic in dramatičark. Tu sta, na primer, Olga Tokarczuk in Wisława Szymborska na Poljskem, pa Ljudmila Ulicka in Tatjana Tolstoj v Rusiji, Ingeborg Bachmann in Elfriede Jelinek v Avstriji, Sarah Kane in Hillary Mantel v Združenem kraljestvu ter Toni Morrison in Louise Glück v Združenih državah. In če pomislimo na Assio Djebar, razpeto med Alžirijo in Francijo, Chimamando Ngozi Adichie, razpeto med Nigerijo in Ameriko, ter Arundhati Roy v Indiji, vidimo, da ta fenomen še zdaleč ni omejen samo na družbe zahodnih držav. Po stoletjih, ko so se z literaturo mogli ukvarjati skoraj izključno moški, ki so nas sicer oskrbeli s tako nepogrešljivimi stvaritvami, kot so Iliada, Hamlet, Bratje Karamazovi ali Devinske elegije, nas tak razvoj dogodkov seveda lahko samo veseli – zahvaljujoč bivanjskemu izkustvu, prirojenemu talentu in kreativnemu delu tiste polovice človeštva, ki je bila predolgo potisnjena v zapovedan molk, zdaj pa naposled lahko govori, bodo v polju svetovne literature zagotovo pognali nesluteno novi in lepi cvetovi. In vendar vse to ne pomeni, da ustvarjalke včerajšnjega, današnjega in jutrišnjega dne stopajo v čisto prazen prostor, to je, da nimajo upoštevanja vrednih predhodnic. Prav nasprotno; kakor namreč v pregledni monografiji Od lastnega glasu do lastne sobe : literarne ustvarjalke od začetkov do modernizma, ki je izšla pri založbi Beletrina, dokazuje dr. Katja Mihurko Poniž, literarna zgodovinarka in vodja raziskovalnega centra za humanistiko na Univerzi v Novi Gorici, so ženske vseskozi ustvarjale vrhunsko literaturo. Toda: v kakšnih okoliščinah? O čem vse so pisale? In zakaj za njih povečini nismo slišali? – Natanko to pa so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav dr. Mihurko Poniž. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva<p>Pesnice, pisateljice in dramatičarke so bistveno sooblikovale zgodovino svetovne književnosti od nastanka prvih civilizacij pa vse do danes</p><p><p>V zadnjih letih oziroma desetletjih očitno skokovito narašča število svetovno pomembnih, svetovno odmevnih pesnic, pisateljic in dramatičark. Tu sta, na primer, <strong>Olga Tokarczuk</strong> in <strong>Wisława Szymborska</strong> na Poljskem, pa <strong>Ljudmila</strong> <strong>Ulicka</strong> in <strong>Tatjana Tolstoj</strong> v Rusiji, <strong>Ingeborg Bachmann</strong> in <strong>Elfriede Jelinek</strong> v Avstriji, <strong>Sarah Kane</strong> in <strong>Hillary Mantel</strong> v Združenem kraljestvu ter <strong>Toni Morrison</strong> in <strong>Louise Glück</strong> v Združenih državah. In če pomislimo na <strong>Assio Djebar</strong>, razpeto med Alžirijo in Francijo, <strong>Chimamando Ngozi Adichie</strong>, razpeto med Nigerijo in Ameriko, ter <strong>Arundhati Roy</strong> v Indiji, vidimo, da ta fenomen še zdaleč ni omejen samo na družbe zahodnih držav.</p> <p>Po stoletjih, ko so se z literaturo mogli ukvarjati skoraj izključno moški, ki so nas sicer oskrbeli s tako nepogrešljivimi stvaritvami, kot so <strong><em>Iliada</em></strong>, <strong><em>Hamlet</em></strong>, <strong><em>Bratje Karamazovi</em></strong> ali <strong><em>Devinske elegije</em></strong>, nas tak razvoj dogodkov seveda lahko samo veseli – zahvaljujoč bivanjskemu izkustvu, prirojenemu talentu in kreativnemu delu tiste polovice človeštva, ki je bila predolgo potisnjena v zapovedan molk, zdaj pa naposled lahko govori, bodo v polju svetovne literature zagotovo pognali nesluteno novi in lepi cvetovi.</p> <p>In vendar vse to ne pomeni, da ustvarjalke včerajšnjega, današnjega in jutrišnjega dne stopajo v čisto prazen prostor, to je, da nimajo upoštevanja vrednih predhodnic. Prav nasprotno; kakor namreč v pregledni monografiji <strong><em>Od lastnega glasu do lastne sobe : literarne ustvarjalke od začetkov do modernizma</em></strong>, ki je izšla pri založbi Beletrina, dokazuje <strong>dr. Katja Mihurko Poniž</strong>, literarna zgodovinarka in vodja raziskovalnega centra za humanistiko na Univerzi v Novi Gorici, so ženske vseskozi ustvarjale vrhunsko literaturo. Toda: v kakšnih okoliščinah? O čem vse so pisale? In zakaj za njih povečini nismo slišali? – Natanko to pa so vprašanja, ki nas zaposlujejo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko pred mikrofonom gostimo prav dr. Mihurko Poniž.</p></p> Fri, 21 Jan 2022 19:00:00 +0000 Od lastnega glasu do lastne sobe Človeški svet se redno srečuje z omejitvami, priporočili, družbenimi zapovedmi in prepovedmi na uzakonjen način ali pa z nenapisanimi pravili, ki so jih ljudje v preteklosti nemalokrat udejanjali z upoštevanjem magijskih praks. Nekaj vraževerja in poznavanja urokov pa kroži med nami še dandanes. V ozadju tega je velikokrat želja po tem, da bi ljudje s skupnimi močni poskušali uravnati delovanje sil, na katere niso imeli vpliva. Gre za nekašen življenjski koncept in človekovo težnjo po varnem življenju, predvsem, da ne bi doživljal slaba presenećenja in hude pretrese. Gostja oddaje Kuturni fokus je etnologinja in sociologinja dr. Irena Rožman Pišek, ki je za leto 2021 prejela Murkovo nagrado za življensko delo. <p>Tabuji za nosečnice izvirajo iz prepričanja, da materino počutje, njena čustva in dejanja vplivajo na telesno in duševno zdravje otroka in njegov značaj </p><p><p>Človeški svet se redno srečuje z omejitvami, priporočili, družbenimi zapovedmi in prepovedmi na uzakonjen način ali pa z nenapisanimi pravili, ki so jih ljudje v preteklosti nemalokrat udejanjali z upoštevanjem magijskih praks. Nekaj vraževerja in poznavanja urokov pa kroži med nami še danes.<br /> V ozadju tega je velikokrat želja po tem, da bi ljudje s skupnimi močni poskušali uravnati delovanje sil, na katere niso imeli vpliva, gre za nekašen življenjski koncept in človekovo težnjo po varnem življenju brez velikih pretresov.<br /> S sociologinjo in etnologinjo <strong>dr. Ireno Rožman Pišek,</strong> ki je lani prejela Murkovo nagrado za življenjsko delo – veliko se je ukvarjala z ljudskim verovanjem, ljudsko medicino, rojstnimi šegami in tudi kulturo rojstva, predvem tabuji, ki spremljajo pomembne življenske dogodke –, se je pogovarjala Magda Tušar.</p></p> 174839628 RTVSLO – Prvi 2944 clean Človeški svet se redno srečuje z omejitvami, priporočili, družbenimi zapovedmi in prepovedmi na uzakonjen način ali pa z nenapisanimi pravili, ki so jih ljudje v preteklosti nemalokrat udejanjali z upoštevanjem magijskih praks. Nekaj vraževerja in poznavanja urokov pa kroži med nami še dandanes. V ozadju tega je velikokrat želja po tem, da bi ljudje s skupnimi močni poskušali uravnati delovanje sil, na katere niso imeli vpliva. Gre za nekašen življenjski koncept in človekovo težnjo po varnem življenju, predvsem, da ne bi doživljal slaba presenećenja in hude pretrese. Gostja oddaje Kuturni fokus je etnologinja in sociologinja dr. Irena Rožman Pišek, ki je za leto 2021 prejela Murkovo nagrado za življensko delo. <p>Tabuji za nosečnice izvirajo iz prepričanja, da materino počutje, njena čustva in dejanja vplivajo na telesno in duševno zdravje otroka in njegov značaj </p><p><p>Človeški svet se redno srečuje z omejitvami, priporočili, družbenimi zapovedmi in prepovedmi na uzakonjen način ali pa z nenapisanimi pravili, ki so jih ljudje v preteklosti nemalokrat udejanjali z upoštevanjem magijskih praks. Nekaj vraževerja in poznavanja urokov pa kroži med nami še danes.<br /> V ozadju tega je velikokrat želja po tem, da bi ljudje s skupnimi močni poskušali uravnati delovanje sil, na katere niso imeli vpliva, gre za nekašen življenjski koncept in človekovo težnjo po varnem življenju brez velikih pretresov.<br /> S sociologinjo in etnologinjo <strong>dr. Ireno Rožman Pišek,</strong> ki je lani prejela Murkovo nagrado za življenjsko delo – veliko se je ukvarjala z ljudskim verovanjem, ljudsko medicino, rojstnimi šegami in tudi kulturo rojstva, predvem tabuji, ki spremljajo pomembne življenske dogodke –, se je pogovarjala Magda Tušar.</p></p> Fri, 14 Jan 2022 19:00:00 +0000 Kultura rojstev, zapovedi, prepovedi, tabuji, magijske prakse v dejanskih življenskih okoljih Novinarka in urednica Maja Megla je nedavno izdala knjigo pogovorov z vizualnimi umetniki, kritiki, kuratorji in drugimi poznavalci zelo bogate mednarodne umetniške krajine. Nekateri sogovorniki so jo navdušili, saj so njihova dela v njej ustvarjale prave kemične reakcije, drugi so morda s svojo umetnostjo prestopali običajne etične meje in je bila do njih bolj zadržana.<p>"Moja zgodba o umetnosti je veselje nad lastnim odkrivanjem umetnikov"</p><p><p>Novinarka in urednica Maja Megla je nedavno izdala knjigo pogovorov z vizualnimi umetniki, kritiki, kuratorji in drugimi poznavalci zelo bogate mednarodne umetniške krajine. Nekateri sogovorniki so jo navdušili, saj so njihova dela v njej ustvarjala prave kemične reakcije, drugi so morda s svojo umetnostjo prestopali običajne etične meje in je bila do njih bolj zadržana …</p> <blockquote><p><em>Moja zgodba o umetnosti je bolj veselje nad lastnim odkrivanjem umetnikov. Po vseh razstavah, ki sem jih videla v muzejih in na bienalih, še vedno trčim ob neki kos, ki me prilepi na tla, ki mi sproži kemijo po vsem telesu, sproži razmislek in čustva, me strese ... To je še vedno izjemno božansko doživetje.</em></p> <p>&nbsp;</p></blockquote> <p>V knjigi govori o tem, kako se je umetnikom približevala, našla poti do njih, kako jih je opazovala, oblikovala odnos do njihove umetnosti in z njimi premišljevala o številnih vidikih sodobne umetnosti ter poskušala prodreti do njihovih ustvarjalnih vznikov in jeder. Maja Megla s Pogovori o vizualni umetnosti tokrat v oddaji Kulturni fokus.</p></p> 174837696 RTVSLO – Prvi 3288 clean Novinarka in urednica Maja Megla je nedavno izdala knjigo pogovorov z vizualnimi umetniki, kritiki, kuratorji in drugimi poznavalci zelo bogate mednarodne umetniške krajine. Nekateri sogovorniki so jo navdušili, saj so njihova dela v njej ustvarjale prave kemične reakcije, drugi so morda s svojo umetnostjo prestopali običajne etične meje in je bila do njih bolj zadržana.<p>"Moja zgodba o umetnosti je veselje nad lastnim odkrivanjem umetnikov"</p><p><p>Novinarka in urednica Maja Megla je nedavno izdala knjigo pogovorov z vizualnimi umetniki, kritiki, kuratorji in drugimi poznavalci zelo bogate mednarodne umetniške krajine. Nekateri sogovorniki so jo navdušili, saj so njihova dela v njej ustvarjala prave kemične reakcije, drugi so morda s svojo umetnostjo prestopali običajne etične meje in je bila do njih bolj zadržana …</p> <blockquote><p><em>Moja zgodba o umetnosti je bolj veselje nad lastnim odkrivanjem umetnikov. Po vseh razstavah, ki sem jih videla v muzejih in na bienalih, še vedno trčim ob neki kos, ki me prilepi na tla, ki mi sproži kemijo po vsem telesu, sproži razmislek in čustva, me strese ... To je še vedno izjemno božansko doživetje.</em></p> <p>&nbsp;</p></blockquote> <p>V knjigi govori o tem, kako se je umetnikom približevala, našla poti do njih, kako jih je opazovala, oblikovala odnos do njihove umetnosti in z njimi premišljevala o številnih vidikih sodobne umetnosti ter poskušala prodreti do njihovih ustvarjalnih vznikov in jeder. Maja Megla s Pogovori o vizualni umetnosti tokrat v oddaji Kulturni fokus.</p></p> Fri, 07 Jan 2022 19:00:00 +0000 Maja Megla in pogovor o njenih pogovorih o vizualni umetnosti Tega bi sicer ne pričakovali nujno od svetnice-zavetnice zeliščnih in dišavnih vrtičkov, toda sv. Hildegarda iz Bingna je brez najmanjšega dvoma ena najbolj izjemnih in nenavadnih osebnosti v dolgi in bogati zgodovini zahodnega krščanstva. Dopisovala si je z dvema papežema pa s svetim rimskim cesarjem in vodilnimi teologi svojega časa. Bila je dovršena skladateljica in pesnica. Napisala je več vplivnih knjig s področij medicine in botanike. Izmislila si je celo umeten jezik, tako imenovano linguo ignoto. Predvsem pa je seveda bila mistikinja, ki je od najzgodnejših otroških let prejemala božanska videnja, ki naj bi bila, kot se je izrazila, zakoreninjena in umbra viventis lucis, se pravi v senci ali odblesku živeče luči. Vse to je potem tudi zapisovala in v več obsežnih ter daljnosežno vplivnih delih na teološko izviren način komentirala. Kult Hildegardinega čaščenja se je začel že kmalu po njeni smrti, papež Benedikt XVI pa jo je leta 2012 celo povzdignil ob bok takšnim kolosalnim figuram, kot so sv. Avguštin, sv. Tomaž Akvinski ali sv. Hieronim, in jo razglasil za eno izmed tako imenovanih cerkvenih učiteljic – gre za neverjetno maloštevilno skupino vsega 32 mož in štirih žena, ki so katoliško Cerkev v vsej njeni dvatisočletni zgodovini kar najbolj zaznamovali. Toda: kako neki je sv. Hildegardi iz Bingna uspelo pridobiti tolikšen vpliv, ko pa se je vendar rodila ob koncu 10. stoletja, v času torej, ko naj bi ženske ne imele prav nikakršnega javnega glasu? In seveda: s kolikšno duhovno, intelektualno in umetniško močjo nas njena raznolika dela nagovarjajo danes? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili dr. Sonjo Weiss, ki na Oddelku za klasično filologijo ljubljanske Filozofske fakultete med drugim predava latinsko književno srednjega veka. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: sv. Hildegarda prejema božje videnje in o njem pripoveduje tajniku Volmarju, iluminacija (izsek), 12. stol. (Wikipedia, javna last)<p>Mistikinja, teologinja, skladateljica, pesnica in avtorica razprav s področja botanike in medicine je ena najbolj nenavadnih in izjemnih osebnosti v zgodovini zahodnega krščanstva</p><p><p>Tega bi sicer ne pričakovali nujno od svetnice-zavetnice zeliščnih in dišavnih vrtičkov, toda <strong>sv. Hildegarda iz Bingna</strong> je brez najmanjšega dvoma ena najbolj izjemnih in nenavadnih osebnosti v dolgi in bogati zgodovini zahodnega krščanstva. Dopisovala si je z dvema papežema pa s svetim rimskim cesarjem in vodilnimi teologi svojega časa. Bila je dovršena skladateljica in pesnica. Napisala je več vplivnih knjig s področij medicine in botanike. Izmislila si je celo umeten jezik, tako imenovano <em>linguo ignoto</em>. Predvsem pa je seveda bila mistikinja, ki je od najzgodnejših otroških let prejemala božanska videnja, ki naj bi bila, kot se je izrazila, zakoreninjena <em>in umbra viventis lucis</em>, se pravi v senci ali odblesku živeče luči. Vse to je potem tudi zapisovala in v več obsežnih ter daljnosežno vplivnih delih na teološko izviren način komentirala.</p> <p>Kult Hildegardinega čaščenja se je začel že kmalu po njeni smrti, papež <strong>Benedikt XVI</strong> pa jo je leta 2012 celo povzdignil ob bok takšnim kolosalnim figuram, kot so <strong>sv. Avguštin</strong>, <strong>sv. Tomaž Akvinski</strong> ali <strong>sv. Hieronim</strong>, in jo razglasil za eno izmed tako imenovanih cerkvenih učiteljic – gre za neverjetno maloštevilno skupino vsega 32 mož in štirih žena, ki so katoliško Cerkev v vsej njeni dvatisočletni zgodovini kar najbolj zaznamovali. Toda: kako neki je sv. Hildegardi iz Bingna uspelo pridobiti tolikšen vpliv, ko pa se je vendar rodila ob koncu 10. stoletja, v času torej, ko naj bi ženske ne imele prav nikakršnega javnega glasu? In seveda: s kolikšno duhovno, intelektualno in umetniško močjo nas njena raznolika dela nagovarjajo danes? – To so vprašanja, ki nas bodo zaposlujejo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko pred mikrofonom gostimo <strong>dr. Sonjo Weiss</strong>, ki na Oddelku za klasično filologijo ljubljanske Filozofske fakultete med drugim predava latinsko književno srednjega veka.</p></p> 174832846 RTVSLO – Prvi 2875 clean Tega bi sicer ne pričakovali nujno od svetnice-zavetnice zeliščnih in dišavnih vrtičkov, toda sv. Hildegarda iz Bingna je brez najmanjšega dvoma ena najbolj izjemnih in nenavadnih osebnosti v dolgi in bogati zgodovini zahodnega krščanstva. Dopisovala si je z dvema papežema pa s svetim rimskim cesarjem in vodilnimi teologi svojega časa. Bila je dovršena skladateljica in pesnica. Napisala je več vplivnih knjig s področij medicine in botanike. Izmislila si je celo umeten jezik, tako imenovano linguo ignoto. Predvsem pa je seveda bila mistikinja, ki je od najzgodnejših otroških let prejemala božanska videnja, ki naj bi bila, kot se je izrazila, zakoreninjena in umbra viventis lucis, se pravi v senci ali odblesku živeče luči. Vse to je potem tudi zapisovala in v več obsežnih ter daljnosežno vplivnih delih na teološko izviren način komentirala. Kult Hildegardinega čaščenja se je začel že kmalu po njeni smrti, papež Benedikt XVI pa jo je leta 2012 celo povzdignil ob bok takšnim kolosalnim figuram, kot so sv. Avguštin, sv. Tomaž Akvinski ali sv. Hieronim, in jo razglasil za eno izmed tako imenovanih cerkvenih učiteljic – gre za neverjetno maloštevilno skupino vsega 32 mož in štirih žena, ki so katoliško Cerkev v vsej njeni dvatisočletni zgodovini kar najbolj zaznamovali. Toda: kako neki je sv. Hildegardi iz Bingna uspelo pridobiti tolikšen vpliv, ko pa se je vendar rodila ob koncu 10. stoletja, v času torej, ko naj bi ženske ne imele prav nikakršnega javnega glasu? In seveda: s kolikšno duhovno, intelektualno in umetniško močjo nas njena raznolika dela nagovarjajo danes? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili dr. Sonjo Weiss, ki na Oddelku za klasično filologijo ljubljanske Filozofske fakultete med drugim predava latinsko književno srednjega veka. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: sv. Hildegarda prejema božje videnje in o njem pripoveduje tajniku Volmarju, iluminacija (izsek), 12. stol. (Wikipedia, javna last)<p>Mistikinja, teologinja, skladateljica, pesnica in avtorica razprav s področja botanike in medicine je ena najbolj nenavadnih in izjemnih osebnosti v zgodovini zahodnega krščanstva</p><p><p>Tega bi sicer ne pričakovali nujno od svetnice-zavetnice zeliščnih in dišavnih vrtičkov, toda <strong>sv. Hildegarda iz Bingna</strong> je brez najmanjšega dvoma ena najbolj izjemnih in nenavadnih osebnosti v dolgi in bogati zgodovini zahodnega krščanstva. Dopisovala si je z dvema papežema pa s svetim rimskim cesarjem in vodilnimi teologi svojega časa. Bila je dovršena skladateljica in pesnica. Napisala je več vplivnih knjig s področij medicine in botanike. Izmislila si je celo umeten jezik, tako imenovano <em>linguo ignoto</em>. Predvsem pa je seveda bila mistikinja, ki je od najzgodnejših otroških let prejemala božanska videnja, ki naj bi bila, kot se je izrazila, zakoreninjena <em>in umbra viventis lucis</em>, se pravi v senci ali odblesku živeče luči. Vse to je potem tudi zapisovala in v več obsežnih ter daljnosežno vplivnih delih na teološko izviren način komentirala.</p> <p>Kult Hildegardinega čaščenja se je začel že kmalu po njeni smrti, papež <strong>Benedikt XVI</strong> pa jo je leta 2012 celo povzdignil ob bok takšnim kolosalnim figuram, kot so <strong>sv. Avguštin</strong>, <strong>sv. Tomaž Akvinski</strong> ali <strong>sv. Hieronim</strong>, in jo razglasil za eno izmed tako imenovanih cerkvenih učiteljic – gre za neverjetno maloštevilno skupino vsega 32 mož in štirih žena, ki so katoliško Cerkev v vsej njeni dvatisočletni zgodovini kar najbolj zaznamovali. Toda: kako neki je sv. Hildegardi iz Bingna uspelo pridobiti tolikšen vpliv, ko pa se je vendar rodila ob koncu 10. stoletja, v času torej, ko naj bi ženske ne imele prav nikakršnega javnega glasu? In seveda: s kolikšno duhovno, intelektualno in umetniško močjo nas njena raznolika dela nagovarjajo danes? – To so vprašanja, ki nas bodo zaposlujejo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko pred mikrofonom gostimo <strong>dr. Sonjo Weiss</strong>, ki na Oddelku za klasično filologijo ljubljanske Filozofske fakultete med drugim predava latinsko književno srednjega veka.</p></p> Fri, 24 Dec 2021 19:00:00 +0000 Sveta Hildegarda iz Bingna v soju živeče luči Ko bi vzeli Homerjevo Iliado, ji pridodali Odisejo in postopek ponovili še desetkrat, tedaj bi navsezadnje dobili delo, ki bi po dolžini vsaj približno doseglo Mahabharato, osrednji indijski ep in z naskokom najobsežnejšo pesnitev v človeški zgodovini. Kar 100.000 šlok oziroma kitic dolga Mahabharata, katere osrednja pripovedna nit se sicer vrti okoli vojne za prestol med Pandovci in Kurovci, dvema vejama vladarske rodbine v kraljestvu Hastinapura, je pravzaprav tako obsežna, da v Indiji zatrjujejo, da česar v epu ni, to sploh ne obstaja. Mahabharata je, drugače rečeno, knjiga–svet, literarno delo, ki v sebi zajema totaliteto človeške bivanjske izkušnje. Tako se v epu napeto in kratkočasno zunanje dogajanje prepleta oziroma spaja s pretanjenimi razglabljanji o človekovi naravi, o njegovem razmerju do božanskega, o njegovem hrepenenju po odrešitvi iz začaranega kroga rojstev in smrti pa tudi o njegovih tuzemskih, zgodovinskih, socialnih dolžnostih in obveznostih. Zavoljo vsega tega v Mahabharati lahko prepoznamo temeljni kamen, na katerem je sezidana veličastna zgradba indijske civilizacije. A ker je ta pesnitev tako neverjetno obsežna, jo bodo seveda prebrali le izredno maloštevilni bralke in bralci s stare celine. Kaj pa vsi drugi? Bomo ostali v temi nevednosti? Bo za nas kraljevska pot, ki jo za razumevanje zgodovine, družbe in kulture podceline predstavlja Mahabharata, ostala za vekomaj nedostopna? - Povsem obupati le ne gre, saj si lahko pomagamo vsaj z Bhagavadgito ali Gospodovo pesmijo, vsega 700 šlok dolgim, v samem sebi razmeroma sklenjenim razdelkom iz šeste knjige Mahabharate, v katerem so na literarno izbrušen in razmeroma jedrnat način razgrnjeni temeljni koncepti oziroma ideje staroindijske hindujske filozofije od metafizike do etike. Poleg tega imamo Bhagavadgito, zahvaljujoč prevajalskim naporom Vlaste Pacheiner Klander, v slovenščini že trideset let, no, zdaj pa smo na naše knjižne police dobili še delo, ki nam Gospodovo pesem pomaga bistveno bolje razumeti. Pred nedavnim je namreč dr. Nina Petek, predavateljica azijskih filozofsko-religijskih tradicij na Oddelku za filozofijo ljubljanske Filozofske fakultete, pri založbi Pivec izdala intrigantno razpravo Bhagavadgita : onstran vezi, tostran svobode, sploh prvo domačo interpretativno monografijo o tem neskončno pomembnem koščku Mahabharate. Zakaj Gospodovo pesem brati in kaj nam to delo navsezadnje sporoča, smo v pogovoru z dr. Petek preverjali v tokratnem Kulturnem fokusu. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: pogovor med Kršno in Ardžuno pred bitko pri Kurukšetri, 18. stol. (Wikipedia, javna last)<p>V samem jedru indijske civilizacije je veliki ep Mahabharata. V samem jedru Mahabharate pa je Bhagavadgita, Gospodova pesem, v kateri so strnjene najbolj temeljne ideje hindujske metafizike in etike.</p><p><p>Ko bi vzeli <strong>Homerjevo</strong> <em>Iliado</em>, ji pridodali <em>Odisejo</em> in postopek ponovili še desetkrat, tedaj bi navsezadnje dobili delo, ki bi po dolžini vsaj približno doseglo <strong><em>Mahabharato</em></strong>, osrednji indijski ep in z naskokom najobsežnejšo pesnitev v človeški zgodovini. Kar 100.000 <em>šlok</em> oziroma kitic dolga <em>Mahabharata</em>, katere osrednja pripovedna nit se sicer vrti okoli vojne za prestol med Pandovci in Kurovci, dvema vejama vladarske rodbine v kraljestvu Hastinapura, je pravzaprav tako obsežna, da v Indiji zatrjujejo, da česar v epu ni, to sploh ne obstaja. <em>Mahabharata</em> je, drugače rečeno, knjiga–svet, literarno delo, ki v sebi zajema totaliteto človeške bivanjske izkušnje.</p> <p>Tako se v epu napeto in  kratkočasno zunanje dogajanje prepleta oziroma spaja s pretanjenimi razglabljanji o človekovi naravi, o njegovem razmerju do božanskega, o njegovem hrepenenju po odrešitvi iz začaranega kroga rojstev in smrti pa tudi o njegovih tuzemskih, zgodovinskih, socialnih dolžnostih in obveznostih. Zavoljo vsega tega v <em>Mahabharati</em> lahko prepoznamo temeljni kamen, na katerem je sezidana veličastna zgradba indijske civilizacije. A ker je ta pesnitev tako neverjetno obsežna, jo bodo seveda prebrali le izredno maloštevilni bralke in bralci s stare celine. Kaj pa vsi drugi? Bomo ostali v temi nevednosti? Bo za nas kraljevska pot, ki jo za razumevanje zgodovine, družbe in kulture podceline predstavlja <em>Mahabharata</em>, ostala za vekomaj nedostopna?</p> <p>No, povsem obupati le ne gre, saj si lahko pomagamo vsaj z <strong><em>Bhagavadgito</em> </strong>ali <strong><em>Gospodovo pesmijo</em></strong>, vsega 700 <em>šlok</em> dolgim, v samem sebi razmeroma sklenjenim razdelkom iz šeste knjige <em>Mahabharate</em>, v katerem so na literarno izbrušen in razmeroma jedrnat način razgrnjeni temeljni koncepti oziroma ideje staroindijske hindujske filozofije od metafizike do etike. Poleg tega imamo<em> Bhagavadgito</em>, zahvaljujoč prevajalskim naporom <strong>Vlaste Pacheiner Klander</strong>, v slovenščini že trideset let, no, zdaj pa smo na naše knjižne police dobili še delo, ki nam <em>Gospodovo pesem</em> pomaga bistveno bolje razumeti. Pred nedavnim je namreč <strong>dr. Nina Petek</strong>, predavateljica azijskih filozofsko-religijskih tradicij na Oddelku za filozofijo ljubljanske Filozofske fakultete, pri založbi Pivec izdala intrigantno razpravo <strong><em>Bhagavadgita : onstran vezi, tostran svobode</em></strong>, sploh prvo domačo interpretativno monografijo o tem neskončno pomembnem koščku <em>Mahabharate</em>. Zakaj <em>Gospodovo pesem</em> brati in kaj nam to delo navsezadnje sporoča, v pogovoru z dr. Petek preverjamo v tokratnem Kulturnem fokusu.</p></p> 174831816 RTVSLO – Prvi 3174 clean Ko bi vzeli Homerjevo Iliado, ji pridodali Odisejo in postopek ponovili še desetkrat, tedaj bi navsezadnje dobili delo, ki bi po dolžini vsaj približno doseglo Mahabharato, osrednji indijski ep in z naskokom najobsežnejšo pesnitev v človeški zgodovini. Kar 100.000 šlok oziroma kitic dolga Mahabharata, katere osrednja pripovedna nit se sicer vrti okoli vojne za prestol med Pandovci in Kurovci, dvema vejama vladarske rodbine v kraljestvu Hastinapura, je pravzaprav tako obsežna, da v Indiji zatrjujejo, da česar v epu ni, to sploh ne obstaja. Mahabharata je, drugače rečeno, knjiga–svet, literarno delo, ki v sebi zajema totaliteto človeške bivanjske izkušnje. Tako se v epu napeto in kratkočasno zunanje dogajanje prepleta oziroma spaja s pretanjenimi razglabljanji o človekovi naravi, o njegovem razmerju do božanskega, o njegovem hrepenenju po odrešitvi iz začaranega kroga rojstev in smrti pa tudi o njegovih tuzemskih, zgodovinskih, socialnih dolžnostih in obveznostih. Zavoljo vsega tega v Mahabharati lahko prepoznamo temeljni kamen, na katerem je sezidana veličastna zgradba indijske civilizacije. A ker je ta pesnitev tako neverjetno obsežna, jo bodo seveda prebrali le izredno maloštevilni bralke in bralci s stare celine. Kaj pa vsi drugi? Bomo ostali v temi nevednosti? Bo za nas kraljevska pot, ki jo za razumevanje zgodovine, družbe in kulture podceline predstavlja Mahabharata, ostala za vekomaj nedostopna? - Povsem obupati le ne gre, saj si lahko pomagamo vsaj z Bhagavadgito ali Gospodovo pesmijo, vsega 700 šlok dolgim, v samem sebi razmeroma sklenjenim razdelkom iz šeste knjige Mahabharate, v katerem so na literarno izbrušen in razmeroma jedrnat način razgrnjeni temeljni koncepti oziroma ideje staroindijske hindujske filozofije od metafizike do etike. Poleg tega imamo Bhagavadgito, zahvaljujoč prevajalskim naporom Vlaste Pacheiner Klander, v slovenščini že trideset let, no, zdaj pa smo na naše knjižne police dobili še delo, ki nam Gospodovo pesem pomaga bistveno bolje razumeti. Pred nedavnim je namreč dr. Nina Petek, predavateljica azijskih filozofsko-religijskih tradicij na Oddelku za filozofijo ljubljanske Filozofske fakultete, pri založbi Pivec izdala intrigantno razpravo Bhagavadgita : onstran vezi, tostran svobode, sploh prvo domačo interpretativno monografijo o tem neskončno pomembnem koščku Mahabharate. Zakaj Gospodovo pesem brati in kaj nam to delo navsezadnje sporoča, smo v pogovoru z dr. Petek preverjali v tokratnem Kulturnem fokusu. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: pogovor med Kršno in Ardžuno pred bitko pri Kurukšetri, 18. stol. (Wikipedia, javna last)<p>V samem jedru indijske civilizacije je veliki ep Mahabharata. V samem jedru Mahabharate pa je Bhagavadgita, Gospodova pesem, v kateri so strnjene najbolj temeljne ideje hindujske metafizike in etike.</p><p><p>Ko bi vzeli <strong>Homerjevo</strong> <em>Iliado</em>, ji pridodali <em>Odisejo</em> in postopek ponovili še desetkrat, tedaj bi navsezadnje dobili delo, ki bi po dolžini vsaj približno doseglo <strong><em>Mahabharato</em></strong>, osrednji indijski ep in z naskokom najobsežnejšo pesnitev v človeški zgodovini. Kar 100.000 <em>šlok</em> oziroma kitic dolga <em>Mahabharata</em>, katere osrednja pripovedna nit se sicer vrti okoli vojne za prestol med Pandovci in Kurovci, dvema vejama vladarske rodbine v kraljestvu Hastinapura, je pravzaprav tako obsežna, da v Indiji zatrjujejo, da česar v epu ni, to sploh ne obstaja. <em>Mahabharata</em> je, drugače rečeno, knjiga–svet, literarno delo, ki v sebi zajema totaliteto človeške bivanjske izkušnje.</p> <p>Tako se v epu napeto in  kratkočasno zunanje dogajanje prepleta oziroma spaja s pretanjenimi razglabljanji o človekovi naravi, o njegovem razmerju do božanskega, o njegovem hrepenenju po odrešitvi iz začaranega kroga rojstev in smrti pa tudi o njegovih tuzemskih, zgodovinskih, socialnih dolžnostih in obveznostih. Zavoljo vsega tega v <em>Mahabharati</em> lahko prepoznamo temeljni kamen, na katerem je sezidana veličastna zgradba indijske civilizacije. A ker je ta pesnitev tako neverjetno obsežna, jo bodo seveda prebrali le izredno maloštevilni bralke in bralci s stare celine. Kaj pa vsi drugi? Bomo ostali v temi nevednosti? Bo za nas kraljevska pot, ki jo za razumevanje zgodovine, družbe in kulture podceline predstavlja <em>Mahabharata</em>, ostala za vekomaj nedostopna?</p> <p>No, povsem obupati le ne gre, saj si lahko pomagamo vsaj z <strong><em>Bhagavadgito</em> </strong>ali <strong><em>Gospodovo pesmijo</em></strong>, vsega 700 <em>šlok</em> dolgim, v samem sebi razmeroma sklenjenim razdelkom iz šeste knjige <em>Mahabharate</em>, v katerem so na literarno izbrušen in razmeroma jedrnat način razgrnjeni temeljni koncepti oziroma ideje staroindijske hindujske filozofije od metafizike do etike. Poleg tega imamo<em> Bhagavadgito</em>, zahvaljujoč prevajalskim naporom <strong>Vlaste Pacheiner Klander</strong>, v slovenščini že trideset let, no, zdaj pa smo na naše knjižne police dobili še delo, ki nam <em>Gospodovo pesem</em> pomaga bistveno bolje razumeti. Pred nedavnim je namreč <strong>dr. Nina Petek</strong>, predavateljica azijskih filozofsko-religijskih tradicij na Oddelku za filozofijo ljubljanske Filozofske fakultete, pri založbi Pivec izdala intrigantno razpravo <strong><em>Bhagavadgita : onstran vezi, tostran svobode</em></strong>, sploh prvo domačo interpretativno monografijo o tem neskončno pomembnem koščku <em>Mahabharate</em>. Zakaj <em>Gospodovo pesem</em> brati in kaj nam to delo navsezadnje sporoča, v pogovoru z dr. Petek preverjamo v tokratnem Kulturnem fokusu.</p></p> Fri, 17 Dec 2021 19:00:00 +0000 Bhagavadgita, Gospodova pesem Poeziji je odklenkalo. S prozo je konec. Pozabite tudi na oljno slikarstvo, na gledališče in opero. Celo klasična filmska drama, ki temelji na literarno izbrušenih dialogih, psihološko dodelanih značajih in jasno razvidnem zgodbenem loku, je že preživeta. In če si doma ustvarjate skrbno kurirano humanistično knjižnico kanoničnih del filozofije, sociologije ali literarne teorije, svetu pravzaprav sporočate, da se kolikor trmasto, toliko blodnjavo oklepate preteklosti, ki je nikoli več ne bo nazaj. Tako nekako bi lahko sklepali ob branju Tujosti kapitala, vznemirljive razprave o naravi in premenah kapitalističnega produkcijskega sistema v zadnjega pol stoletja, ki jo je pri založbi Sophia pred nedavnim objavil sociolog kulture in predavatelj na Oddelku za sociologijo ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Primož Krašovec. Toda: zakaj? Zakaj so klasične umetnostne discipline leta 2021 videti presežene in na kakšen način je ta preseženost sploh povezana s kapitalizmom? – To sta vprašanji, ki sta nas zaposlovali v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav Primoža Krašovca. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: 5187396 (Pixabay)<p>Z digitalizacijo se ne spreminjajo samo načini, kako kupujemo, potujemo in delamo, ampak tudi kako ustvarjamo in dojemamo umetnost. Sociolog kulture Primož Krašovec pojasnjuje, kako.</p><p><p>Poeziji je odklenkalo. S prozo je konec. Pozabite tudi na oljno slikarstvo, na gledališče in opero. Celo klasična filmska drama, ki temelji na literarno izbrušenih dialogih, psihološko dodelanih značajih in jasno razvidnem zgodbenem loku, je že preživeta. In če si doma ustvarjate skrbno kurirano humanistično knjižnico kanoničnih del filozofije, sociologije ali literarne teorije, svetu pravzaprav sporočate, da se kolikor trmasto, toliko blodnjavo oklepate preteklosti, ki je nikoli več ne bo nazaj.</p> <p>Tako nekako bi lahko sklepali ob branju <strong><em>Tujosti kapitala</em></strong>, vznemirljive razprave o naravi in premenah kapitalističnega produkcijskega sistema v zadnjega pol stoletja, ki jo je pri založbi Sophia pred nedavnim objavil sociolog kulture in predavatelj na Oddelku za sociologijo ljubljanske Filozofske fakultete, <strong>dr. Primož Krašovec</strong>. Toda: zakaj? Zakaj so klasične umetnostne discipline leta 2021 videti presežene in na kakšen način je ta preseženost sploh povezana s kapitalizmom? – To sta vprašanji, ki nas zaposlujeta v tokratnem Kulturnem fokusu, ko pred mikrofonom gostimo prav Primoža Krašovca.</p></p> 174829341 RTVSLO – Prvi 3019 clean Poeziji je odklenkalo. S prozo je konec. Pozabite tudi na oljno slikarstvo, na gledališče in opero. Celo klasična filmska drama, ki temelji na literarno izbrušenih dialogih, psihološko dodelanih značajih in jasno razvidnem zgodbenem loku, je že preživeta. In če si doma ustvarjate skrbno kurirano humanistično knjižnico kanoničnih del filozofije, sociologije ali literarne teorije, svetu pravzaprav sporočate, da se kolikor trmasto, toliko blodnjavo oklepate preteklosti, ki je nikoli več ne bo nazaj. Tako nekako bi lahko sklepali ob branju Tujosti kapitala, vznemirljive razprave o naravi in premenah kapitalističnega produkcijskega sistema v zadnjega pol stoletja, ki jo je pri založbi Sophia pred nedavnim objavil sociolog kulture in predavatelj na Oddelku za sociologijo ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Primož Krašovec. Toda: zakaj? Zakaj so klasične umetnostne discipline leta 2021 videti presežene in na kakšen način je ta preseženost sploh povezana s kapitalizmom? – To sta vprašanji, ki sta nas zaposlovali v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav Primoža Krašovca. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: 5187396 (Pixabay)<p>Z digitalizacijo se ne spreminjajo samo načini, kako kupujemo, potujemo in delamo, ampak tudi kako ustvarjamo in dojemamo umetnost. Sociolog kulture Primož Krašovec pojasnjuje, kako.</p><p><p>Poeziji je odklenkalo. S prozo je konec. Pozabite tudi na oljno slikarstvo, na gledališče in opero. Celo klasična filmska drama, ki temelji na literarno izbrušenih dialogih, psihološko dodelanih značajih in jasno razvidnem zgodbenem loku, je že preživeta. In če si doma ustvarjate skrbno kurirano humanistično knjižnico kanoničnih del filozofije, sociologije ali literarne teorije, svetu pravzaprav sporočate, da se kolikor trmasto, toliko blodnjavo oklepate preteklosti, ki je nikoli več ne bo nazaj.</p> <p>Tako nekako bi lahko sklepali ob branju <strong><em>Tujosti kapitala</em></strong>, vznemirljive razprave o naravi in premenah kapitalističnega produkcijskega sistema v zadnjega pol stoletja, ki jo je pri založbi Sophia pred nedavnim objavil sociolog kulture in predavatelj na Oddelku za sociologijo ljubljanske Filozofske fakultete, <strong>dr. Primož Krašovec</strong>. Toda: zakaj? Zakaj so klasične umetnostne discipline leta 2021 videti presežene in na kakšen način je ta preseženost sploh povezana s kapitalizmom? – To sta vprašanji, ki nas zaposlujeta v tokratnem Kulturnem fokusu, ko pred mikrofonom gostimo prav Primoža Krašovca.</p></p> Fri, 10 Dec 2021 19:00:00 +0000 Primož Krašovec: Izum računalnikov je tehnološka revolucija, primerljiva z iznajdbo pisave, saj spreminja osnovne oblike mišljenja Učinki umetnosti, ki so prežeti z ideologijami in družbeno stvarnostjo, tudi v preteklih zgodovinskih obdobjih, imajo velikokrat večji odmev, kot bi si mislili. Znotraj atenske polis denimo se kot posledica nasprotij, ki vladajo med aristokratsko elito in ljudstvom, pojavi podoba človeka v gibanju, kip, ki zamenja prejšnjo statično in božansko podobo. Protislovni mehanizmi tako vzajemno delujejo v umetniški sferi, ekonomiji, družbi in politiki, pomembno gibalo pri tem pa so razredni boji, ki vse sfere revolucionarno spreminjajo…O tem z dr. Rastkom Močnikom v oddaji Kulturni fokus, kjer bo govora tudi o knjigi Umetnost skozi teorijo, katere avtor je Rade Pantič …<p>Ob knjigi Umetnost skozi teorijo avtorja Radeta Pantića Rastko Močnik razmišlja, da na Zahodu, kjer se ni zgodila revolucija, umetnost odide v komercialo, saj je izgubila stik z realnim procesom v umetnostnih praksah</p><p><p>Učinki umetnosti, ki so prežeti z ideologijami in družbeno stvarnostjo, tudi v preteklih zgodovinskih obdobjih, imajo velikokrat večji odmev, kot bi si mislili. Znotraj atenske polis denimo se kot posledica nasprotij, ki vladajo med aristokratsko elito in ljudstvom, pojavi podoba človeka v gibanju, kip, ki zamenja prejšnjo statično in božansko podobo. Protislovni mehanizmi tako vzajemno delujejo v umetniški sferi, ekonomiji, družbi in politiki, pomembno gibalo pri tem pa so razredni boji, ki vse sfere revolucionarno spreminjajo …O tem z <strong>dr. Rastkom Močnikom</strong> v oddaji Kulturni fokus, v kateri bo govor tudi o knjigi <strong>Umetnost skozi teorijo</strong>, katere avtor je <strong>dr. Rade Pantič.</strong></p></p> 174828048 RTVSLO – Prvi 4040 clean Učinki umetnosti, ki so prežeti z ideologijami in družbeno stvarnostjo, tudi v preteklih zgodovinskih obdobjih, imajo velikokrat večji odmev, kot bi si mislili. Znotraj atenske polis denimo se kot posledica nasprotij, ki vladajo med aristokratsko elito in ljudstvom, pojavi podoba človeka v gibanju, kip, ki zamenja prejšnjo statično in božansko podobo. Protislovni mehanizmi tako vzajemno delujejo v umetniški sferi, ekonomiji, družbi in politiki, pomembno gibalo pri tem pa so razredni boji, ki vse sfere revolucionarno spreminjajo…O tem z dr. Rastkom Močnikom v oddaji Kulturni fokus, kjer bo govora tudi o knjigi Umetnost skozi teorijo, katere avtor je Rade Pantič …<p>Ob knjigi Umetnost skozi teorijo avtorja Radeta Pantića Rastko Močnik razmišlja, da na Zahodu, kjer se ni zgodila revolucija, umetnost odide v komercialo, saj je izgubila stik z realnim procesom v umetnostnih praksah</p><p><p>Učinki umetnosti, ki so prežeti z ideologijami in družbeno stvarnostjo, tudi v preteklih zgodovinskih obdobjih, imajo velikokrat večji odmev, kot bi si mislili. Znotraj atenske polis denimo se kot posledica nasprotij, ki vladajo med aristokratsko elito in ljudstvom, pojavi podoba človeka v gibanju, kip, ki zamenja prejšnjo statično in božansko podobo. Protislovni mehanizmi tako vzajemno delujejo v umetniški sferi, ekonomiji, družbi in politiki, pomembno gibalo pri tem pa so razredni boji, ki vse sfere revolucionarno spreminjajo …O tem z <strong>dr. Rastkom Močnikom</strong> v oddaji Kulturni fokus, v kateri bo govor tudi o knjigi <strong>Umetnost skozi teorijo</strong>, katere avtor je <strong>dr. Rade Pantič.</strong></p></p> Fri, 03 Dec 2021 19:00:00 +0000 O nastanku polis v ideoloških protislovjih, rojevanju umetnosti v gibanju ... »[N]obenih besed / nobenih opisov / nobenih značilnosti,« preberemo čisto na začetku pesniške knjige To telo, pokončno, za katero je njena avtorica, Nina Dragičević, konec oktobra prejela Jenkovo nagrado za najboljšo zbirko zadnjih dveh let. No, besede potem vendarle pridejo, pridejo v hlastnem, razsekanem, vratolomnem ritmu in krožijo okoli ali – morda bolje rečeno – iz verza v verz zarisujejo tisto točko, v kateri se prečita individualno in skupnostno, v kateri se križata subjektivno izkustvo in objektivni zgodovinski procesi. Točka tega križanja, pogosto travmatičnega, praviloma nasilnega, je, kot menda sugerira že naslov, telo, vedno krhko, vselej ranljivo. In vendar poezija, ki jo piše Nina Dragičević, ni poezija pobitosti, malodušja ali celo zlomljenosti; prav nasprotno – nekaj ireduktibilno kljubovalnega je v njej, nekaj odprtega v boljšo, bolj humano prihodnost za vse in vsakogar, spričo česar najbrž ni presenetljiva, da je Jenkova žirija To telo, pokončno v svoji obrazložitvi jedrnato označila kot knjigo, ki jo v tem trenutku zanesljivo potrebujemo. Prav res, toda: kako jo brati, kako vstopiti vanjo, kako se v njej naseliti, da bomo z njeno pomočjo navsezadnje mogli odgovoriti na potrebe našega časa, naše tesnobne izkušnje sveta, ki je videti iz dneva v dan bolj temačen, bolj grozeč? – Odgovor smo iskali v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav Nino Dragičević. Z njo se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Nina Dragičević (Goran Dekleva)<p>Nina Dragičević, prejemnica letošnje Jenkove nagrade za najboljšo pesniško zbirko</p><p><p>»[N]<em>obenih besed / nobenih opisov / nobenih značilnosti</em>,« preberemo čisto na začetku pesniške knjige <strong><em>To telo, pokončno</em></strong>, za katero je njena avtorica, <strong>Nina Dragičević</strong>, konec oktobra prejela Jenkovo nagrado za najboljšo zbirko zadnjih dveh let. No, besede potem vendarle pridejo, pridejo v hlastnem, razsekanem, vratolomnem ritmu in krožijo okoli ali – morda bolje rečeno – iz verza v verz zarisujejo tisto točko, v kateri se prečita individualno in skupnostno, v kateri se križata subjektivno izkustvo in objektivni zgodovinski procesi. Točka tega križanja, pogosto travmatičnega, praviloma nasilnega, je, kot menda sugerira že naslov, telo, vedno krhko, vselej ranljivo.</p> <p>In vendar poezija, ki jo piše Nina Dragičević, ni poezija pobitosti, malodušja ali celo zlomljenosti; prav nasprotno – nekaj ireduktibilno kljubovalnega je v njej, nekaj odprtega v boljšo, bolj humano prihodnost za vse in vsakogar, spričo česar najbrž ni presenetljiva, da je Jenkova žirija <em>To telo, pokončno</em> v svoji obrazložitvi jedrnato označila kot <em>knjigo, ki jo v tem trenutku zanesljivo potrebujemo</em>. Prav res, toda: kako jo brati, kako vstopiti vanjo, kako se v njej naseliti, da bomo z njeno pomočjo navsezadnje mogli odgovoriti na potrebe našega časa, naše tesnobne izkušnje sveta, ki je videti iz dneva v dan bolj temačen, bolj grozeč? – Odgovor iščemo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko pred mikrofonom gostimo prav Nino Dragičević.</p></p> 174825937 RTVSLO – Prvi 3232 clean »[N]obenih besed / nobenih opisov / nobenih značilnosti,« preberemo čisto na začetku pesniške knjige To telo, pokončno, za katero je njena avtorica, Nina Dragičević, konec oktobra prejela Jenkovo nagrado za najboljšo zbirko zadnjih dveh let. No, besede potem vendarle pridejo, pridejo v hlastnem, razsekanem, vratolomnem ritmu in krožijo okoli ali – morda bolje rečeno – iz verza v verz zarisujejo tisto točko, v kateri se prečita individualno in skupnostno, v kateri se križata subjektivno izkustvo in objektivni zgodovinski procesi. Točka tega križanja, pogosto travmatičnega, praviloma nasilnega, je, kot menda sugerira že naslov, telo, vedno krhko, vselej ranljivo. In vendar poezija, ki jo piše Nina Dragičević, ni poezija pobitosti, malodušja ali celo zlomljenosti; prav nasprotno – nekaj ireduktibilno kljubovalnega je v njej, nekaj odprtega v boljšo, bolj humano prihodnost za vse in vsakogar, spričo česar najbrž ni presenetljiva, da je Jenkova žirija To telo, pokončno v svoji obrazložitvi jedrnato označila kot knjigo, ki jo v tem trenutku zanesljivo potrebujemo. Prav res, toda: kako jo brati, kako vstopiti vanjo, kako se v njej naseliti, da bomo z njeno pomočjo navsezadnje mogli odgovoriti na potrebe našega časa, naše tesnobne izkušnje sveta, ki je videti iz dneva v dan bolj temačen, bolj grozeč? – Odgovor smo iskali v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav Nino Dragičević. Z njo se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Nina Dragičević (Goran Dekleva)<p>Nina Dragičević, prejemnica letošnje Jenkove nagrade za najboljšo pesniško zbirko</p><p><p>»[N]<em>obenih besed / nobenih opisov / nobenih značilnosti</em>,« preberemo čisto na začetku pesniške knjige <strong><em>To telo, pokončno</em></strong>, za katero je njena avtorica, <strong>Nina Dragičević</strong>, konec oktobra prejela Jenkovo nagrado za najboljšo zbirko zadnjih dveh let. No, besede potem vendarle pridejo, pridejo v hlastnem, razsekanem, vratolomnem ritmu in krožijo okoli ali – morda bolje rečeno – iz verza v verz zarisujejo tisto točko, v kateri se prečita individualno in skupnostno, v kateri se križata subjektivno izkustvo in objektivni zgodovinski procesi. Točka tega križanja, pogosto travmatičnega, praviloma nasilnega, je, kot menda sugerira že naslov, telo, vedno krhko, vselej ranljivo.</p> <p>In vendar poezija, ki jo piše Nina Dragičević, ni poezija pobitosti, malodušja ali celo zlomljenosti; prav nasprotno – nekaj ireduktibilno kljubovalnega je v njej, nekaj odprtega v boljšo, bolj humano prihodnost za vse in vsakogar, spričo česar najbrž ni presenetljiva, da je Jenkova žirija <em>To telo, pokončno</em> v svoji obrazložitvi jedrnato označila kot <em>knjigo, ki jo v tem trenutku zanesljivo potrebujemo</em>. Prav res, toda: kako jo brati, kako vstopiti vanjo, kako se v njej naseliti, da bomo z njeno pomočjo navsezadnje mogli odgovoriti na potrebe našega časa, naše tesnobne izkušnje sveta, ki je videti iz dneva v dan bolj temačen, bolj grozeč? – Odgovor iščemo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko pred mikrofonom gostimo prav Nino Dragičević.</p></p> Fri, 26 Nov 2021 19:00:00 +0000 Nina Dragičević: V današnji družbi se pojavlja nov cinizem, ki bi besede, kot sta svoboda in ljubezen, želel sesuti Pred kratkim se je bilo v eni izmed izdaj revije Dialogi mogoče bralsko zatopiti v različna besedila o kantavtorjih in kantavtorstvu. Tej posebni glasbeno – pesniški umetniški podobi skozi čas in v današnjih različicah, so se posvetili sami ustvarjalci in poznavalci področja. Prispevke je zbrala in uredila Teja Klobčar, ki nas na radiu razveseljuje z oddajo Pesem v žepu. Z njo se je pogovarjala Magda Tušar <p>"Kantavtorstvo je v svojem bistvu individualen umetniški izraz, v katerem se preplet besede in glasbe udejanji v želji po dotiku duše nekoga drugega – poslušalca"</p><p><p>Pred kratkim se je bilo v eni izmed izdaj revije Dialogi mogoče bralsko zatopiti v različna besedila o kantavtorjih in kantavtorstvu. Tej posebni glasbeno-pesniški umetniški podobi skozi čas in v današnjih različicah so se posvetili sami ustvarjalci tovrstne glasbe in poznavalci področja. Prispevke je zbrala in uredila Teja Klobčar, ki nas na radiu razveseljuje z oddajo Pesem v žepu. O ustvarjalnih sledeh, zasidranih v glasbi najstarejših civilizacij, samih svojih mojstrih, glasbenih razsežnostih pesmi, analizi in sporočilnosti besedil ter drugem so pisali tudi Marija Klobčar, Matej Krajnc, Milena Mileva Blažič, Jani Kovačič, Boštjan Narat, Sandra Erpe, Jure Potokar, Drago Mislej - Mef, Peter Andrej, Tomaž Hostnik, Katarina Juvančič in Miran Košuta.</p></p> 174824020 RTVSLO – Prvi 3468 clean Pred kratkim se je bilo v eni izmed izdaj revije Dialogi mogoče bralsko zatopiti v različna besedila o kantavtorjih in kantavtorstvu. Tej posebni glasbeno – pesniški umetniški podobi skozi čas in v današnjih različicah, so se posvetili sami ustvarjalci in poznavalci področja. Prispevke je zbrala in uredila Teja Klobčar, ki nas na radiu razveseljuje z oddajo Pesem v žepu. Z njo se je pogovarjala Magda Tušar <p>"Kantavtorstvo je v svojem bistvu individualen umetniški izraz, v katerem se preplet besede in glasbe udejanji v želji po dotiku duše nekoga drugega – poslušalca"</p><p><p>Pred kratkim se je bilo v eni izmed izdaj revije Dialogi mogoče bralsko zatopiti v različna besedila o kantavtorjih in kantavtorstvu. Tej posebni glasbeno-pesniški umetniški podobi skozi čas in v današnjih različicah so se posvetili sami ustvarjalci tovrstne glasbe in poznavalci področja. Prispevke je zbrala in uredila Teja Klobčar, ki nas na radiu razveseljuje z oddajo Pesem v žepu. O ustvarjalnih sledeh, zasidranih v glasbi najstarejših civilizacij, samih svojih mojstrih, glasbenih razsežnostih pesmi, analizi in sporočilnosti besedil ter drugem so pisali tudi Marija Klobčar, Matej Krajnc, Milena Mileva Blažič, Jani Kovačič, Boštjan Narat, Sandra Erpe, Jure Potokar, Drago Mislej - Mef, Peter Andrej, Tomaž Hostnik, Katarina Juvančič in Miran Košuta.</p></p> Fri, 19 Nov 2021 19:00:00 +0000 Kantavtorstvo na Slovenskem Če samo s kotičkom očesa ošinemo slikarska dela Uroša Weinbergerja, bomo najbrž pomislili, da umetnik po vsej verjetnosti živi v neki vzporedni, srečni realnosti – na njegovih platnih namreč neutrudno žarijo rožnata, rumena, turkizna in svetlo zelena barva, ljudje so v kopalkah, ne manjka niti palm in otroških igrišč. Če pa Weinbergerjeve stvaritve pogledamo le malce bolj pozorno, ugotovimo, da s svetom, ki ga upodablja, nekaj vendarle ni v redu. Barve so morda res svetle in žareče, a ni se mogoče znebiti vtisa, da so pravzaprav presvetle in brez prave globine, nekako klavrno neonske so. In Weinbergerjevi kopalci, njegove palme, igrišča in podobni motivi so vsi po vrsti videti neskončno osamljeni, derealizirani, izgubljeni; vtis je, da se bodo, naslikani v istih zadušljivo veselih barvah kot njihova okolica, zdaj zdaj zlili s to okolico, se pogreznili vanjo in kratko malo izginili. Sploh pa: kaj neki je tisto tam na nebu – kamera, ki nadzira? Dron, ki strelja? Virus, ki pikira naravnost v naša pljuča? – Ne, Uroš Weinberger po vsem sodeč ne živi v vzporedni, srečni resničnosti ... bi pa utegnil biti prerok (ali vsaj izjemno pronicljiv poročevalec iz) neoliberalnega, kužnega, nasilnega, podnebno pregretega, histerično hedonističnega, dehumaniziranega sveta, ki se – dlje ko trajajo naše krize, recimo zdravstvena, ekološka, politična in socialna – zdi vse bližji in vse verjetnejši. Pri tem pa velja posebej poudariti, da Weinberger, ki se je nedavno znašel tudi na prestižnem seznamu stotih najpomembnejših slovenskih likovnih umetnikov današnjega časa, takih slik ni začel ustvarjati šele v zadnjih, koronskih mesecih, ampak to slikarsko poetiko potrpežljivo razvija že leta. Kako mu torej uspeva držati prst na pulzu naše sodobnosti; kako mu uspeva prepoznavati obrise prihajajočega sveta, v katerega se, kot kaže, levi naš sedanji čas? – Odgovor smo iskali v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo ob robu njegove nove razstave Projectories v ljubljanski galeriji Generali pred mikrofonom gostili prav Uroša Weinbergerja. Z njim se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Uroš Weinberger, The Projectory Lab, 2021, olje na platnu, izrez (objavljeno z dovoljenjem avtorja)<p>Z Urošem Weinbergerjem, enim osrednjih slikarjev srednje generacije, se pogovarjamo ob robu njegove nove razstave Projectories</p><p><p>Če te dni stopimo v prostore ljubljanske galerije Generali in prav na hitro, morda samo s kotičkom očesa ošinemo tam razstavljena slikarska dela <strong>Uroša Weinbergerja</strong>, bomo najbrž pomislili, da umetnik po vsej verjetnosti živi v neki vzporedni, srečni realnosti – na njegovih platnih namreč neutrudno žarijo rožnata, rumena, turkizna in svetlo zelena barva, ljudje so v kopalkah, ne manjka niti palm in otroških igrišč.</p> <p>Če pa Weinbergerjeve stvaritve pogledamo le malce bolj pozorno, ugotovimo, da s svetom, ki ga upodablja, nekaj vendarle ni v redu. Barve so morda res svetle in žareče, a ni se mogoče znebiti vtisa, da so pravzaprav presvetle in brez prave globine, nekako klavrno neonske so. In Weinbergerjevi kopalci, njegove palme, igrišča in podobni motivi so vsi po vrsti videti neskončno osamljeni, derealizirani, izgubljeni; vtis je, da se bodo, naslikani v istih zadušljivo veselih barvah kot njihova okolica, zdaj zdaj zlili s to okolico, se pogreznili vanjo in kratko malo izginili. Sploh pa: kaj neki je tisto tam na nebu – kamera, ki nadzira? Dron, ki strelja? Virus, ki pikira naravnost v naša pljuča? – Ne, Uroš Weinberger po vsem sodeč ne živi v vzporedni, srečni resničnosti ... bi pa utegnil biti prerok (ali vsaj izjemno pronicljiv poročevalec iz) neoliberalnega, kužnega, nasilnega, podnebno pregretega, histerično hedonističnega, dehumaniziranega sveta, ki se – dlje ko trajajo naše krize, recimo zdravstvena, ekološka, politična in socialna – zdi vse bližji in vse verjetnejši.</p> <p>Pri tem pa velja posebej poudariti, da Weinberger, ki se je nedavno znašel tudi na prestižnem seznamu stotih najpomembnejših slovenskih likovnih umetnikov današnjega časa, takih slik ni začel ustvarjati šele v zadnjih, koronskih mesecih, ampak to slikarsko poetiko potrpežljivo razvija že leta. Kako mu torej uspeva držati prst na pulzu naše sodobnosti; kako mu uspeva prepoznavati obrise prihajajočega sveta, v katerega se, kot kaže, levi naš sedanji čas? – Odgovor iščemo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko pred mikrofonom gostimo prav Uroša Weinbergerja.</p></p> 174821094 RTVSLO – Prvi 2820 clean Če samo s kotičkom očesa ošinemo slikarska dela Uroša Weinbergerja, bomo najbrž pomislili, da umetnik po vsej verjetnosti živi v neki vzporedni, srečni realnosti – na njegovih platnih namreč neutrudno žarijo rožnata, rumena, turkizna in svetlo zelena barva, ljudje so v kopalkah, ne manjka niti palm in otroških igrišč. Če pa Weinbergerjeve stvaritve pogledamo le malce bolj pozorno, ugotovimo, da s svetom, ki ga upodablja, nekaj vendarle ni v redu. Barve so morda res svetle in žareče, a ni se mogoče znebiti vtisa, da so pravzaprav presvetle in brez prave globine, nekako klavrno neonske so. In Weinbergerjevi kopalci, njegove palme, igrišča in podobni motivi so vsi po vrsti videti neskončno osamljeni, derealizirani, izgubljeni; vtis je, da se bodo, naslikani v istih zadušljivo veselih barvah kot njihova okolica, zdaj zdaj zlili s to okolico, se pogreznili vanjo in kratko malo izginili. Sploh pa: kaj neki je tisto tam na nebu – kamera, ki nadzira? Dron, ki strelja? Virus, ki pikira naravnost v naša pljuča? – Ne, Uroš Weinberger po vsem sodeč ne živi v vzporedni, srečni resničnosti ... bi pa utegnil biti prerok (ali vsaj izjemno pronicljiv poročevalec iz) neoliberalnega, kužnega, nasilnega, podnebno pregretega, histerično hedonističnega, dehumaniziranega sveta, ki se – dlje ko trajajo naše krize, recimo zdravstvena, ekološka, politična in socialna – zdi vse bližji in vse verjetnejši. Pri tem pa velja posebej poudariti, da Weinberger, ki se je nedavno znašel tudi na prestižnem seznamu stotih najpomembnejših slovenskih likovnih umetnikov današnjega časa, takih slik ni začel ustvarjati šele v zadnjih, koronskih mesecih, ampak to slikarsko poetiko potrpežljivo razvija že leta. Kako mu torej uspeva držati prst na pulzu naše sodobnosti; kako mu uspeva prepoznavati obrise prihajajočega sveta, v katerega se, kot kaže, levi naš sedanji čas? – Odgovor smo iskali v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo ob robu njegove nove razstave Projectories v ljubljanski galeriji Generali pred mikrofonom gostili prav Uroša Weinbergerja. Z njim se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Uroš Weinberger, The Projectory Lab, 2021, olje na platnu, izrez (objavljeno z dovoljenjem avtorja)<p>Z Urošem Weinbergerjem, enim osrednjih slikarjev srednje generacije, se pogovarjamo ob robu njegove nove razstave Projectories</p><p><p>Če te dni stopimo v prostore ljubljanske galerije Generali in prav na hitro, morda samo s kotičkom očesa ošinemo tam razstavljena slikarska dela <strong>Uroša Weinbergerja</strong>, bomo najbrž pomislili, da umetnik po vsej verjetnosti živi v neki vzporedni, srečni realnosti – na njegovih platnih namreč neutrudno žarijo rožnata, rumena, turkizna in svetlo zelena barva, ljudje so v kopalkah, ne manjka niti palm in otroških igrišč.</p> <p>Če pa Weinbergerjeve stvaritve pogledamo le malce bolj pozorno, ugotovimo, da s svetom, ki ga upodablja, nekaj vendarle ni v redu. Barve so morda res svetle in žareče, a ni se mogoče znebiti vtisa, da so pravzaprav presvetle in brez prave globine, nekako klavrno neonske so. In Weinbergerjevi kopalci, njegove palme, igrišča in podobni motivi so vsi po vrsti videti neskončno osamljeni, derealizirani, izgubljeni; vtis je, da se bodo, naslikani v istih zadušljivo veselih barvah kot njihova okolica, zdaj zdaj zlili s to okolico, se pogreznili vanjo in kratko malo izginili. Sploh pa: kaj neki je tisto tam na nebu – kamera, ki nadzira? Dron, ki strelja? Virus, ki pikira naravnost v naša pljuča? – Ne, Uroš Weinberger po vsem sodeč ne živi v vzporedni, srečni resničnosti ... bi pa utegnil biti prerok (ali vsaj izjemno pronicljiv poročevalec iz) neoliberalnega, kužnega, nasilnega, podnebno pregretega, histerično hedonističnega, dehumaniziranega sveta, ki se – dlje ko trajajo naše krize, recimo zdravstvena, ekološka, politična in socialna – zdi vse bližji in vse verjetnejši.</p> <p>Pri tem pa velja posebej poudariti, da Weinberger, ki se je nedavno znašel tudi na prestižnem seznamu stotih najpomembnejših slovenskih likovnih umetnikov današnjega časa, takih slik ni začel ustvarjati šele v zadnjih, koronskih mesecih, ampak to slikarsko poetiko potrpežljivo razvija že leta. Kako mu torej uspeva držati prst na pulzu naše sodobnosti; kako mu uspeva prepoznavati obrise prihajajočega sveta, v katerega se, kot kaže, levi naš sedanji čas? – Odgovor iščemo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko pred mikrofonom gostimo prav Uroša Weinbergerja.</p></p> Fri, 12 Nov 2021 19:00:00 +0000 Uroš Weinberger: Včasih kakšna slika dejansko napove, kaj se bo zgodilo Čeprav vsakodnevno uporabljamo bančne storitve, vsaj od finančno-gospodarske krize naprej pa se še predobro zavedamo tega, kako močno lahko dogajanje v bančnem sektorju vpliva na naša življenja, se le redko zanimamo za to, kako banke sploh delujejo, kdaj in zakaj so nastale, kako se je njihova vloga skozi čas spreminjala in kakšna je njihova zgodovina v slovenskem prostoru. In vendar bančništvo – ne samo, kadar se zaradi kolapsov velikih bank zamajejo svetovni finančni trgi, ampak tudi s svojim siceršnjim delovanjem – predstavlja pomemben del moderne gospodarske zgodovine in ima močan vpliv na oblikovanje naših družb. Še več, brez finančnih institucij si verjetno lahko le stežka predstavljamo hiter razvoj ob prehodu iz agrarnega v industrijsko gospodarstvo, pa naj se je ta odvijal pod okriljem zasebnih ali državnih bank in hranilnic ter pod takšnimi ali drugačnimi gospodarskimi sistemi. No, nekatere aspekte bančništva – od tega, kako pravzaprav deluje bankomat ali kartična transakcija, pa do spreminjajočih se bančnih praks in seveda bogate, več kot 200-letne zgodovine denarja in bančnih institucij na Slovenskem – od letošnjega poletja v prostorih nekdanje Mestne hranilnice Ljubljanske na Čopovi ulici osvetljuje Bankarium - Muzej bančništva Slovenije. O tamkajšnji razstavi, ki je nastala pod okriljem Nove Ljubljanske banke, ter o zelo raznoliki preteklosti slovenskega bančništva, ki se je s časom in seveda s spremembami držav ter gospodarskih sistemov močno spreminjalo, bomo v tokratnem Kulturnem fokusu govorili s kustosinjo razstave dr. Meto Kordiš. Oddajo je pripravila Alja Zore.<p>Od srednjeveških rovašev, prvih hranilnic in zadrug ter socialističnega bančnega sistema - do prikaza kartične transakcije v virtualni resničnosti</p><p><p>Čeprav vsakodnevno uporabljamo bančne storitve, vsaj od finančno-gospodarske krize naprej pa se še predobro zavedamo tega, kako močno lahko dogajanje v bančnem sektorju vpliva na naša življenja, se le redko zanimamo za to, kako banke sploh delujejo, kdaj in zakaj so nastale, kako se je njihova vloga skozi čas spreminjala in kakšna je njihova zgodovina v slovenskem prostoru. In vendar bančništvo – ne samo, kadar se zaradi kolapsov velikih bank zamajejo svetovni finančni trgi, ampak tudi s svojim siceršnjim delovanjem – predstavlja pomemben del moderne gospodarske zgodovine in ima močan vpliv na oblikovanje naših družb. Še več, brez finančnih institucij si verjetno lahko le stežka predstavljamo hiter razvoj ob prehodu iz agrarnega v industrijsko gospodarstvo, pa naj se je ta odvijal pod okriljem zasebnih ali državnih bank in hranilnic ter pod takšnimi ali drugačnimi gospodarskimi sistemi. No, nekatere aspekte bančništva – od tega, kako pravzaprav deluje bankomat ali kartična transakcija, pa do spreminjajočih se bančnih praks in seveda bogate, več kot 200-letne zgodovine denarja in bančnih institucij na Slovenskem – od letošnjega poletja v prostorih nekdanje Mestne hranilnice Ljubljanske na Čopovi ulici osvetljuje <strong>Bankarium - Muzej bančništva Slovenije</strong>. O tamkajšnji razstavi, ki je nastala pod okriljem Nove Ljubljanske banke, ter o zelo raznoliki preteklosti slovenskega bančništva, ki se je s časom in seveda s spremembami držav ter gospodarskih sistemov močno spreminjalo, bomo v tokratnem Kulturnem fokusu govorili s kustosinjo razstave <strong>dr. Meto Kordiš.</strong></p></p> 174819700 RTVSLO – Prvi 3123 clean Čeprav vsakodnevno uporabljamo bančne storitve, vsaj od finančno-gospodarske krize naprej pa se še predobro zavedamo tega, kako močno lahko dogajanje v bančnem sektorju vpliva na naša življenja, se le redko zanimamo za to, kako banke sploh delujejo, kdaj in zakaj so nastale, kako se je njihova vloga skozi čas spreminjala in kakšna je njihova zgodovina v slovenskem prostoru. In vendar bančništvo – ne samo, kadar se zaradi kolapsov velikih bank zamajejo svetovni finančni trgi, ampak tudi s svojim siceršnjim delovanjem – predstavlja pomemben del moderne gospodarske zgodovine in ima močan vpliv na oblikovanje naših družb. Še več, brez finančnih institucij si verjetno lahko le stežka predstavljamo hiter razvoj ob prehodu iz agrarnega v industrijsko gospodarstvo, pa naj se je ta odvijal pod okriljem zasebnih ali državnih bank in hranilnic ter pod takšnimi ali drugačnimi gospodarskimi sistemi. No, nekatere aspekte bančništva – od tega, kako pravzaprav deluje bankomat ali kartična transakcija, pa do spreminjajočih se bančnih praks in seveda bogate, več kot 200-letne zgodovine denarja in bančnih institucij na Slovenskem – od letošnjega poletja v prostorih nekdanje Mestne hranilnice Ljubljanske na Čopovi ulici osvetljuje Bankarium - Muzej bančništva Slovenije. O tamkajšnji razstavi, ki je nastala pod okriljem Nove Ljubljanske banke, ter o zelo raznoliki preteklosti slovenskega bančništva, ki se je s časom in seveda s spremembami držav ter gospodarskih sistemov močno spreminjalo, bomo v tokratnem Kulturnem fokusu govorili s kustosinjo razstave dr. Meto Kordiš. Oddajo je pripravila Alja Zore.<p>Od srednjeveških rovašev, prvih hranilnic in zadrug ter socialističnega bančnega sistema - do prikaza kartične transakcije v virtualni resničnosti</p><p><p>Čeprav vsakodnevno uporabljamo bančne storitve, vsaj od finančno-gospodarske krize naprej pa se še predobro zavedamo tega, kako močno lahko dogajanje v bančnem sektorju vpliva na naša življenja, se le redko zanimamo za to, kako banke sploh delujejo, kdaj in zakaj so nastale, kako se je njihova vloga skozi čas spreminjala in kakšna je njihova zgodovina v slovenskem prostoru. In vendar bančništvo – ne samo, kadar se zaradi kolapsov velikih bank zamajejo svetovni finančni trgi, ampak tudi s svojim siceršnjim delovanjem – predstavlja pomemben del moderne gospodarske zgodovine in ima močan vpliv na oblikovanje naših družb. Še več, brez finančnih institucij si verjetno lahko le stežka predstavljamo hiter razvoj ob prehodu iz agrarnega v industrijsko gospodarstvo, pa naj se je ta odvijal pod okriljem zasebnih ali državnih bank in hranilnic ter pod takšnimi ali drugačnimi gospodarskimi sistemi. No, nekatere aspekte bančništva – od tega, kako pravzaprav deluje bankomat ali kartična transakcija, pa do spreminjajočih se bančnih praks in seveda bogate, več kot 200-letne zgodovine denarja in bančnih institucij na Slovenskem – od letošnjega poletja v prostorih nekdanje Mestne hranilnice Ljubljanske na Čopovi ulici osvetljuje <strong>Bankarium - Muzej bančništva Slovenije</strong>. O tamkajšnji razstavi, ki je nastala pod okriljem Nove Ljubljanske banke, ter o zelo raznoliki preteklosti slovenskega bančništva, ki se je s časom in seveda s spremembami držav ter gospodarskih sistemov močno spreminjalo, bomo v tokratnem Kulturnem fokusu govorili s kustosinjo razstave <strong>dr. Meto Kordiš.</strong></p></p> Fri, 05 Nov 2021 19:00:00 +0000 Bankarium, Muzej bančništva Slovenije Kaj imata skupnega siceršnja dediščina ljudske umetnosti v zbirki tradicije in nastajajoča umetnost, kaj iz identitetnega snovanja preteklosti vzame sodobna umetniška produkcija in kako z njo tvori nove pomene? Tokrat v oddaji Kulturni fokus o razstavi, ki v Slovenskem etnografskem muzeju prikaže skupna in podobna motivna polja ljudske umetnosti in umetnosti NSK. Gostja oddaje je njena avtorica, dr. Bojana Rogelj Škafar, kustodinja zbirk ljudske likovne umetnosti in slikovnih virov.<p>Ko se tradicija in sodobna umetnost srečata v polju ljudske umetnosti</p><p><p>Kaj imata skupnega siceršnja dediščina ljudske umetnosti v zbirki tradicije in nastajajoča umetnost, kaj iz identitetnega snovanja preteklosti vzame sodobna umetniška produkcija in kako z njo tvori nove pomene? Tokrat v oddaji Kulturni fokus o razstavi, ki v Slovenskem etnografskem muzeju prikaže skupna in podobna motivna polja ljudske umetnosti in umetnosti NSK. Gostja oddaje je njena avtorica, <strong>dr. Bojana Rogelj Škafar</strong>, kustodinja zbirk ljudske likovne umetnosti in slikovnih virov.</p> <p>Ob razstavi<strong> Ljudska umetnost med domom in svetom: Zbirki SEM in ljudske umetnosti NSK skupine IRWIN</strong> so tako zapisali:</p> <p><em>V Slovenskem etnografskem muzeju se pri interpretaciji pomenov muzejskih zbirk in predmetov osredinjamo na spoznavanje razmerij med predmeti in njihovimi ustvarjalci ter uporabniki in na razumevanje vloge predmetov v procesu oblikovanja različnih identitet. </em><em>Slovenski etnografski muzej tako z razstavo, na kateri bosta na ogled na eni strani "ikonični slovenski ljudski umetnostni cvetober" in na drugi strani sodobna globalna produkcija folk art, preprašuje pomenski okvir ene od zbirk tradicije in jo postavlja ob zbirko artefaktov, ki nastajajo v sodobnih identifikacijskih družbenih procesih. Ob tem sporoča, da je ustvarjanje skupnostne identitete premišljen proces, v okviru katerega poteka tudi izbor simbolnih vizualnih sestavin, ki naj predstavljajo skupnost. V primeru slovenskega naroda so bili vir teh sestavin predmeti tradicijske kulture, v primeru državljanov države NSK pa sodobna umetniška produkcija NSK.</em></p> <p>&nbsp;</p></p> 174818031 RTVSLO – Prvi 3162 clean Kaj imata skupnega siceršnja dediščina ljudske umetnosti v zbirki tradicije in nastajajoča umetnost, kaj iz identitetnega snovanja preteklosti vzame sodobna umetniška produkcija in kako z njo tvori nove pomene? Tokrat v oddaji Kulturni fokus o razstavi, ki v Slovenskem etnografskem muzeju prikaže skupna in podobna motivna polja ljudske umetnosti in umetnosti NSK. Gostja oddaje je njena avtorica, dr. Bojana Rogelj Škafar, kustodinja zbirk ljudske likovne umetnosti in slikovnih virov.<p>Ko se tradicija in sodobna umetnost srečata v polju ljudske umetnosti</p><p><p>Kaj imata skupnega siceršnja dediščina ljudske umetnosti v zbirki tradicije in nastajajoča umetnost, kaj iz identitetnega snovanja preteklosti vzame sodobna umetniška produkcija in kako z njo tvori nove pomene? Tokrat v oddaji Kulturni fokus o razstavi, ki v Slovenskem etnografskem muzeju prikaže skupna in podobna motivna polja ljudske umetnosti in umetnosti NSK. Gostja oddaje je njena avtorica, <strong>dr. Bojana Rogelj Škafar</strong>, kustodinja zbirk ljudske likovne umetnosti in slikovnih virov.</p> <p>Ob razstavi<strong> Ljudska umetnost med domom in svetom: Zbirki SEM in ljudske umetnosti NSK skupine IRWIN</strong> so tako zapisali:</p> <p><em>V Slovenskem etnografskem muzeju se pri interpretaciji pomenov muzejskih zbirk in predmetov osredinjamo na spoznavanje razmerij med predmeti in njihovimi ustvarjalci ter uporabniki in na razumevanje vloge predmetov v procesu oblikovanja različnih identitet. </em><em>Slovenski etnografski muzej tako z razstavo, na kateri bosta na ogled na eni strani "ikonični slovenski ljudski umetnostni cvetober" in na drugi strani sodobna globalna produkcija folk art, preprašuje pomenski okvir ene od zbirk tradicije in jo postavlja ob zbirko artefaktov, ki nastajajo v sodobnih identifikacijskih družbenih procesih. Ob tem sporoča, da je ustvarjanje skupnostne identitete premišljen proces, v okviru katerega poteka tudi izbor simbolnih vizualnih sestavin, ki naj predstavljajo skupnost. V primeru slovenskega naroda so bili vir teh sestavin predmeti tradicijske kulture, v primeru državljanov države NSK pa sodobna umetniška produkcija NSK.</em></p> <p>&nbsp;</p></p> Fri, 29 Oct 2021 18:00:00 +0000 Ljudska umetnost in umetnost NSK Kadar govorimo o zgodovini Evrope po drugi svetovni vojni, se skoraj ne moremo izogniti letnicama 1968 in 1989. Prva je seveda sinonimna z utopično-revolucionarnim študentskim gibanjem, ki je na obeh straneh tedanje železne zavese nastopilo zoper etatizem, kapitalizem, imperializem, nereflektirano potrošništvo in konservativno meščansko moralo, medtem ko je leta 1989 pod pritiskom ideološko precej heterogenih vzhodnoevropskih civilnih družb, ki so terjale svobodo govora, svobodo političnega udejstvovanja in svobodo gospodarske pobude, padel berlinski zid, z njim tudi realno obstoječi socializem, vse to pa je, kot vemo, odprlo pot naši današnji sedanjosti. V obeh primerih, tako leta '68 kakor '89, so bili v dogajanje močno vpeti umetniki ter družboslovno-humanistični teoretiki. Ne tako redko so bili ti ljudje – književniki, gledališčniki, filmarji in likovniki pa filozofi, sociologi in umetnostni kritiki – kar v prvih vrstah množic, ki so terjale spremembe. Zato nas menda ne more presenetiti, da je pod okriljem Instituta za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU pred nedavnim izšel obsežen zbornik Med majem ’68 in novembrom ’89, katerega avtorice in avtorji si v nizu razprav prizadevajo osvetliti, kako sta umetnost in teorija v obdobju med šestdesetimi in osemdesetimi leti minulega stoletja pomagali spremeniti Slovenijo, Jugoslavijo, obe polovici Evrope in, navsezadnje, svet. In vendar se lahko vprašamo, ali razpravljavke in razpravljavci, ki so sodelovali pri nastanku omenjenega zbornika, tu ne mešajo jabolk in hrušk. Če se namreč zdi vrenje leta 1968 podloženo z eksperimentalnimi sanjami o svetu, ki sploh še ne obstaja, je leto 1989 vendarle mogoče videti kot preobrazbo, ki se napaja iz zelo konkretnega, še kako obstoječega zgleda, zgleda zahodnoevropskih liberalnih, meščanskih demokracij. Kako neki je torej letnici ’68 in ’89 sploh mogoče misliti skupaj? Zakaj je to potrebno? In, jasno, kakšno vlogo sta v obeh primerih odigrali umetnost in teorija? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili literarnega zgodovinarja in teoretika dr. Marka Juvana, ki je nad zbornikom Med majem ’68 in novembrom ’89 bdel po uredniški plati. Z njim se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: "Prepovedano je prepovedovati," eno izmed gesel pariškega maja '68 (Wikipedia, javna last)<p>Kako so se množice v letih 1968 in 1989, v časih najbolj konsekventnih družbenih vrenj po drugi svetovni vojni torej, napajale pri sočasni umetnosti in družboslovno-humanistične teoriji?</p><p><p>Kadar govorimo o zgodovini Evrope po drugi svetovni vojni, se skoraj ne moremo izogniti letnicama 1968 in 1989. Prva je seveda sinonimna z utopično-revolucionarnim študentskim gibanjem, ki je na obeh straneh tedanje železne zavese nastopilo zoper etatizem, kapitalizem, imperializem, nereflektirano potrošništvo in konservativno meščansko moralo, medtem ko je leta 1989 pod pritiskom ideološko precej heterogenih vzhodnoevropskih civilnih družb, ki so terjale svobodo govora, svobodo političnega udejstvovanja in svobodo gospodarske pobude, padel berlinski zid, z njim tudi realno obstoječi socializem, vse to pa je, kot vemo, odprlo pot naši današnji sedanjosti.</p> <p>V obeh primerih, tako leta '68 kakor '89, so bili v dogajanje močno vpeti umetniki ter družboslovno-humanistični teoretiki. Ne tako redko so bili ti ljudje – književniki, gledališčniki, filmarji in likovniki pa filozofi, sociologi in umetnostni kritiki – kar v prvih vrstah množic, ki so terjale spremembe. Zato nas menda ne more presenetiti, da je pod okriljem Instituta za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU pred nedavnim izšel obsežen zbornik <strong><em>Med majem ’68 in novembrom ’89</em></strong>, katerega avtorice in avtorji si v nizu razprav prizadevajo osvetliti, kako sta umetnost in teorija v obdobju med šestdesetimi in osemdesetimi leti minulega stoletja pomagali spremeniti Slovenijo, Jugoslavijo, obe polovici Evrope in, navsezadnje, svet.</p> <p>In vendar se lahko vprašamo, ali razpravljavke in razpravljavci, ki so sodelovali pri nastanku omenjenega zbornika, tu ne mešajo jabolk in hrušk. Če se namreč zdi vrenje leta 1968 podloženo z eksperimentalnimi sanjami o svetu, ki sploh še ne obstaja, je leto 1989 vendarle mogoče videti kot preobrazbo, ki se napaja iz zelo konkretnega, še kako obstoječega zgleda, zgleda zahodnoevropskih liberalnih, meščanskih demokracij. Kako neki je torej letnici ’68 in ’89 sploh mogoče misliti skupaj? Zakaj je to potrebno? In, jasno, kakšno vlogo sta v obeh primerih odigrali umetnost in teorija? – To so vprašanja, ki nas zaposlujejo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko pred mikrofonom gostimo literarnega zgodovinarja in teoretika <strong>dr. Marka Juvana</strong>, ki je nad zbornikom <em>Med majem ’68 in novembrom ’89 </em>bdel po uredniški plati.</p></p> 174815605 RTVSLO – Prvi 3057 clean Kadar govorimo o zgodovini Evrope po drugi svetovni vojni, se skoraj ne moremo izogniti letnicama 1968 in 1989. Prva je seveda sinonimna z utopično-revolucionarnim študentskim gibanjem, ki je na obeh straneh tedanje železne zavese nastopilo zoper etatizem, kapitalizem, imperializem, nereflektirano potrošništvo in konservativno meščansko moralo, medtem ko je leta 1989 pod pritiskom ideološko precej heterogenih vzhodnoevropskih civilnih družb, ki so terjale svobodo govora, svobodo političnega udejstvovanja in svobodo gospodarske pobude, padel berlinski zid, z njim tudi realno obstoječi socializem, vse to pa je, kot vemo, odprlo pot naši današnji sedanjosti. V obeh primerih, tako leta '68 kakor '89, so bili v dogajanje močno vpeti umetniki ter družboslovno-humanistični teoretiki. Ne tako redko so bili ti ljudje – književniki, gledališčniki, filmarji in likovniki pa filozofi, sociologi in umetnostni kritiki – kar v prvih vrstah množic, ki so terjale spremembe. Zato nas menda ne more presenetiti, da je pod okriljem Instituta za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU pred nedavnim izšel obsežen zbornik Med majem ’68 in novembrom ’89, katerega avtorice in avtorji si v nizu razprav prizadevajo osvetliti, kako sta umetnost in teorija v obdobju med šestdesetimi in osemdesetimi leti minulega stoletja pomagali spremeniti Slovenijo, Jugoslavijo, obe polovici Evrope in, navsezadnje, svet. In vendar se lahko vprašamo, ali razpravljavke in razpravljavci, ki so sodelovali pri nastanku omenjenega zbornika, tu ne mešajo jabolk in hrušk. Če se namreč zdi vrenje leta 1968 podloženo z eksperimentalnimi sanjami o svetu, ki sploh še ne obstaja, je leto 1989 vendarle mogoče videti kot preobrazbo, ki se napaja iz zelo konkretnega, še kako obstoječega zgleda, zgleda zahodnoevropskih liberalnih, meščanskih demokracij. Kako neki je torej letnici ’68 in ’89 sploh mogoče misliti skupaj? Zakaj je to potrebno? In, jasno, kakšno vlogo sta v obeh primerih odigrali umetnost in teorija? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili literarnega zgodovinarja in teoretika dr. Marka Juvana, ki je nad zbornikom Med majem ’68 in novembrom ’89 bdel po uredniški plati. Z njim se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: "Prepovedano je prepovedovati," eno izmed gesel pariškega maja '68 (Wikipedia, javna last)<p>Kako so se množice v letih 1968 in 1989, v časih najbolj konsekventnih družbenih vrenj po drugi svetovni vojni torej, napajale pri sočasni umetnosti in družboslovno-humanistične teoriji?</p><p><p>Kadar govorimo o zgodovini Evrope po drugi svetovni vojni, se skoraj ne moremo izogniti letnicama 1968 in 1989. Prva je seveda sinonimna z utopično-revolucionarnim študentskim gibanjem, ki je na obeh straneh tedanje železne zavese nastopilo zoper etatizem, kapitalizem, imperializem, nereflektirano potrošništvo in konservativno meščansko moralo, medtem ko je leta 1989 pod pritiskom ideološko precej heterogenih vzhodnoevropskih civilnih družb, ki so terjale svobodo govora, svobodo političnega udejstvovanja in svobodo gospodarske pobude, padel berlinski zid, z njim tudi realno obstoječi socializem, vse to pa je, kot vemo, odprlo pot naši današnji sedanjosti.</p> <p>V obeh primerih, tako leta '68 kakor '89, so bili v dogajanje močno vpeti umetniki ter družboslovno-humanistični teoretiki. Ne tako redko so bili ti ljudje – književniki, gledališčniki, filmarji in likovniki pa filozofi, sociologi in umetnostni kritiki – kar v prvih vrstah množic, ki so terjale spremembe. Zato nas menda ne more presenetiti, da je pod okriljem Instituta za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU pred nedavnim izšel obsežen zbornik <strong><em>Med majem ’68 in novembrom ’89</em></strong>, katerega avtorice in avtorji si v nizu razprav prizadevajo osvetliti, kako sta umetnost in teorija v obdobju med šestdesetimi in osemdesetimi leti minulega stoletja pomagali spremeniti Slovenijo, Jugoslavijo, obe polovici Evrope in, navsezadnje, svet.</p> <p>In vendar se lahko vprašamo, ali razpravljavke in razpravljavci, ki so sodelovali pri nastanku omenjenega zbornika, tu ne mešajo jabolk in hrušk. Če se namreč zdi vrenje leta 1968 podloženo z eksperimentalnimi sanjami o svetu, ki sploh še ne obstaja, je leto 1989 vendarle mogoče videti kot preobrazbo, ki se napaja iz zelo konkretnega, še kako obstoječega zgleda, zgleda zahodnoevropskih liberalnih, meščanskih demokracij. Kako neki je torej letnici ’68 in ’89 sploh mogoče misliti skupaj? Zakaj je to potrebno? In, jasno, kakšno vlogo sta v obeh primerih odigrali umetnost in teorija? – To so vprašanja, ki nas zaposlujejo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko pred mikrofonom gostimo literarnega zgodovinarja in teoretika <strong>dr. Marka Juvana</strong>, ki je nad zbornikom <em>Med majem ’68 in novembrom ’89 </em>bdel po uredniški plati.</p></p> Fri, 22 Oct 2021 18:00:00 +0000 Med majem '68 in novembrom '89 Povsem samoumevno se nam zdi, da je otroka, ki bi se danes rad naučil igrati klavir, kitaro ali violino, treba poslati v uk – k zasebnemu tutorju ali, nemara še bolje, v glasbeno šolo, kjer se bo naučil ne le pravilne tehnike rokovanja z izbranim instrumentom ampak tudi branja notnega zapisa in osnov glasbene teorije. To se, kot rečeno, zdi samoumevno. Precej drugače pa je, kadar slišimo, da posebne vzgoje ne terja le igranje glasbe temveč tudi njeno poslušanje. Ob soočenju s tako trditvijo se nam menda porajajo sami pomisleki, češ, kaj ni poslušanje glasbe vendar povsem spontano in samoumevno, človeku tako rekoč naravno prirojeno početje? Mar zanj ne zadoščata že gramofon in plošča oziroma, če zdaj s konca 19. preskočimo v 21. stoletje, pametni telefon z delujočo povezavo do svetovnega spleta? Sploh pa: če nas nihče ne uči gledati filmov ali televizijskih nadaljevank, čemu neki bi se morali učiti, kako poslušati godbo? - No, če vprašate mag. Ivana Vrbančiča, glasbenega pedagoga in dolgoletnega predavatelja glasbene metodike, didaktike in pedagogike na univerzah v Mariboru in v Ljubljani, obstaja precejšnja razlika med tem, da glasbo poslušamo, in tem, da jo zares slišimo. In če se je ne naučimo intelektualno poglobljeno in emocionalno intenzivno dojemati že dovolj zgodaj, najraje kar v rosnih otroških letih, smo, kot piše Vrbančič v knjigi Poslušam glasbo : didaktični in metodični vidiki, ki je pred nedavnim izšla pri založbi Obzorja, prav mogoče za vselej zamudili. Drugače rečeno: takemu človeku bo glasba, eden človekovih ključnih izraznih načinov, najverjetneje ostala nedosegljiva tudi v odraslih letih. A če je tako, tedaj se lahko vprašamo, kaj je pravzaprav tisto, česar naj bi se naučili, da bi glasbo navsezadnje bolj kvalitetno poslušali? In kako naj bi bil tak pouk pravzaprav videti? – To sta vprašanji, ki sta nas zaposlovali v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav mag. Vrbančiča. Z njim se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Victoria_Borodinova (Pixabay)<p>Glasbo lahko poslušamo površno ali poglobljeno; tega drugega načina poslušanja se je v otroških letih dejansko mogoče naučiti</p><p><p>Povsem samoumevno se nam zdi, da je otroka, ki bi se danes rad naučil igrati klavir, kitaro ali violino, treba poslati v uk – k zasebnemu tutorju ali, nemara še bolje, v glasbeno šolo, kjer se bo naučil ne le pravilne tehnike rokovanja z izbranim instrumentom ampak tudi branja notnega zapisa in osnov glasbene teorije. To se, kot rečeno, zdi samoumevno. Precej drugače pa je, kadar slišimo, da posebne vzgoje ne terja le igranje glasbe temveč tudi njeno poslušanje. Ob soočenju s tako trditvijo se nam menda porajajo sami pomisleki, češ, kaj ni poslušanje glasbe vendar povsem spontano in samoumevno, človeku tako rekoč naravno prirojeno početje? Mar zanj ne zadoščata že gramofon in plošča oziroma, če zdaj s konca 19. preskočimo v 21. stoletje, pametni telefon z delujočo povezavo do svetovnega spleta? Sploh pa: če nas nihče ne uči gledati filmov ali televizijskih nadaljevank, čemu neki bi se morali učiti, kako poslušati godbo?</p> <p>No, če vprašate <strong>mag. Ivana Vrbančiča</strong>, glasbenega pedagoga in dolgoletnega predavatelja glasbene metodike, didaktike in pedagogike na univerzah v Mariboru in v Ljubljani, obstaja precejšnja razlika med tem, da glasbo poslušamo, in tem, da jo zares slišimo. In če se je ne naučimo intelektualno poglobljeno in emocionalno intenzivno dojemati že dovolj zgodaj, najraje kar v rosnih otroških letih, smo, kot piše Vrbančič v knjigi <strong><em>Poslušam glasbo : didaktični in metodični vidiki</em></strong>, ki je pred nedavnim izšla pri založbi Obzorja, prav mogoče za vselej zamudili. Drugače rečeno: takemu človeku bo glasba, eden človekovih ključnih izraznih načinov, najverjetneje ostala nedosegljiva tudi v odraslih letih. A če je tako, tedaj se lahko vprašamo, kaj je pravzaprav tisto, česar naj bi se naučili, da bi glasbo navsezadnje bolj kvalitetno poslušali? In kako naj bi bil tak pouk pravzaprav videti? – To sta vprašanji, ki nas zaposlujeta v tokratnem Kulturnem fokusu, ko pred mikrofonom gostimo prav mag. Vrbančiča.</p></p> 174813945 RTVSLO – Prvi 3021 clean Povsem samoumevno se nam zdi, da je otroka, ki bi se danes rad naučil igrati klavir, kitaro ali violino, treba poslati v uk – k zasebnemu tutorju ali, nemara še bolje, v glasbeno šolo, kjer se bo naučil ne le pravilne tehnike rokovanja z izbranim instrumentom ampak tudi branja notnega zapisa in osnov glasbene teorije. To se, kot rečeno, zdi samoumevno. Precej drugače pa je, kadar slišimo, da posebne vzgoje ne terja le igranje glasbe temveč tudi njeno poslušanje. Ob soočenju s tako trditvijo se nam menda porajajo sami pomisleki, češ, kaj ni poslušanje glasbe vendar povsem spontano in samoumevno, človeku tako rekoč naravno prirojeno početje? Mar zanj ne zadoščata že gramofon in plošča oziroma, če zdaj s konca 19. preskočimo v 21. stoletje, pametni telefon z delujočo povezavo do svetovnega spleta? Sploh pa: če nas nihče ne uči gledati filmov ali televizijskih nadaljevank, čemu neki bi se morali učiti, kako poslušati godbo? - No, če vprašate mag. Ivana Vrbančiča, glasbenega pedagoga in dolgoletnega predavatelja glasbene metodike, didaktike in pedagogike na univerzah v Mariboru in v Ljubljani, obstaja precejšnja razlika med tem, da glasbo poslušamo, in tem, da jo zares slišimo. In če se je ne naučimo intelektualno poglobljeno in emocionalno intenzivno dojemati že dovolj zgodaj, najraje kar v rosnih otroških letih, smo, kot piše Vrbančič v knjigi Poslušam glasbo : didaktični in metodični vidiki, ki je pred nedavnim izšla pri založbi Obzorja, prav mogoče za vselej zamudili. Drugače rečeno: takemu človeku bo glasba, eden človekovih ključnih izraznih načinov, najverjetneje ostala nedosegljiva tudi v odraslih letih. A če je tako, tedaj se lahko vprašamo, kaj je pravzaprav tisto, česar naj bi se naučili, da bi glasbo navsezadnje bolj kvalitetno poslušali? In kako naj bi bil tak pouk pravzaprav videti? – To sta vprašanji, ki sta nas zaposlovali v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav mag. Vrbančiča. Z njim se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Victoria_Borodinova (Pixabay)<p>Glasbo lahko poslušamo površno ali poglobljeno; tega drugega načina poslušanja se je v otroških letih dejansko mogoče naučiti</p><p><p>Povsem samoumevno se nam zdi, da je otroka, ki bi se danes rad naučil igrati klavir, kitaro ali violino, treba poslati v uk – k zasebnemu tutorju ali, nemara še bolje, v glasbeno šolo, kjer se bo naučil ne le pravilne tehnike rokovanja z izbranim instrumentom ampak tudi branja notnega zapisa in osnov glasbene teorije. To se, kot rečeno, zdi samoumevno. Precej drugače pa je, kadar slišimo, da posebne vzgoje ne terja le igranje glasbe temveč tudi njeno poslušanje. Ob soočenju s tako trditvijo se nam menda porajajo sami pomisleki, češ, kaj ni poslušanje glasbe vendar povsem spontano in samoumevno, človeku tako rekoč naravno prirojeno početje? Mar zanj ne zadoščata že gramofon in plošča oziroma, če zdaj s konca 19. preskočimo v 21. stoletje, pametni telefon z delujočo povezavo do svetovnega spleta? Sploh pa: če nas nihče ne uči gledati filmov ali televizijskih nadaljevank, čemu neki bi se morali učiti, kako poslušati godbo?</p> <p>No, če vprašate <strong>mag. Ivana Vrbančiča</strong>, glasbenega pedagoga in dolgoletnega predavatelja glasbene metodike, didaktike in pedagogike na univerzah v Mariboru in v Ljubljani, obstaja precejšnja razlika med tem, da glasbo poslušamo, in tem, da jo zares slišimo. In če se je ne naučimo intelektualno poglobljeno in emocionalno intenzivno dojemati že dovolj zgodaj, najraje kar v rosnih otroških letih, smo, kot piše Vrbančič v knjigi <strong><em>Poslušam glasbo : didaktični in metodični vidiki</em></strong>, ki je pred nedavnim izšla pri založbi Obzorja, prav mogoče za vselej zamudili. Drugače rečeno: takemu človeku bo glasba, eden človekovih ključnih izraznih načinov, najverjetneje ostala nedosegljiva tudi v odraslih letih. A če je tako, tedaj se lahko vprašamo, kaj je pravzaprav tisto, česar naj bi se naučili, da bi glasbo navsezadnje bolj kvalitetno poslušali? In kako naj bi bil tak pouk pravzaprav videti? – To sta vprašanji, ki nas zaposlujeta v tokratnem Kulturnem fokusu, ko pred mikrofonom gostimo prav mag. Vrbančiča.</p></p> Fri, 15 Oct 2021 18:00:00 +0000 Glasbena didaktika "Kadar gre za unikatno oblikovanje, je razumljivo in sprejemljivo, da naredimo stol, ki je mogoče slabo funkcionalen, celo nefunkcionalen, je pa skulptura. Industrija si tega ne more privoščiti. Treba je prisluhniti novim materialom, idejam, konstrukcijam, novim tehnologijam, proizvodnim postopkom, ekonomijam, ki so glavni motor oblike, in iz teh potegniti novo obliko. Kot oblikovalec pa imaš še posebno pravico, da k tej obliki dodaš še nekaj svojega, svojo obliko." ( iz zapiskov Nika Kralja, devetdeseta leta 20. stoletja) <p>Niko Kralj, prvi mednarodno priznani profesionalni industrijski oblikovalec v nekdanji Jugoslaviji </p><p><p>Lani je minilo sto let od rojstva arhitekta in oblikovalca Nika Kralja. <strong>Niko Kralj</strong> je bil pionir slovenskega in jugoslovanskega industrijskega oblikovanja, ki je ustvarjalne zamisli za svoje ikonične izdelke črpal iz opazovanj, zgodnjih izkušenj v domačem kraju, jih iskal v literaturi, snoval med terenskimi raziskovanji ter na številnih potovanjih, izobraževanjih in službovanjih v tujih, mednarodnih okoljih. Nepozaben je njegov široko uporabljen stol Rex, poleg modularnega pohištva in številnih drugih tehnično in oblikovalsko izvirnih izdelkov so bili središče njegovega zanimanja tudi slovenski kozolci.<br /> Vsekakor pa gre poudariti njegovo prepričanje, da si tako slovenski kot jugoslovanski povojni prostor zaslužita izvirno oblikovane in doma narejene proizvode, ki se ne bodo zgledovali le po licenčnih izdelkih, vnesenih iz tujine ...<br /> Gostji oddaje Kulturni fokus bosta urednici znanstvene monografije <strong>Niko Kralj, pionir industrijskega oblikovanja</strong>, ki je izšla pri Slovenski matici: <strong>Barbara Predan in Špela Šubic. </strong></p> <p><em>"Kadar gre za unikatno oblikovanje, je razumljivo in sprejemljivo, da naredimo stol, ki je mogoče slabo funkcionalen, celo nefunkcionalen, je pa skulptura. Industrija si tega ne more privoščiti. Treba je prisluhniti novim materialom, idejam, konstrukcijam, novim tehnologijam, proizvodnim postopkom, ekonomijam, ki so glavni motor oblike, in iz teh potegniti novo obliko. Kot oblikovalec pa imaš še posebno pravico, da k tej obliki dodaš še nekaj svojega, svojo obliko</em>" (iz zapiskov Nika Kralja, devetdeseta leta 20. stoletja).</p></p> 174812121 RTVSLO – Prvi 3286 clean "Kadar gre za unikatno oblikovanje, je razumljivo in sprejemljivo, da naredimo stol, ki je mogoče slabo funkcionalen, celo nefunkcionalen, je pa skulptura. Industrija si tega ne more privoščiti. Treba je prisluhniti novim materialom, idejam, konstrukcijam, novim tehnologijam, proizvodnim postopkom, ekonomijam, ki so glavni motor oblike, in iz teh potegniti novo obliko. Kot oblikovalec pa imaš še posebno pravico, da k tej obliki dodaš še nekaj svojega, svojo obliko." ( iz zapiskov Nika Kralja, devetdeseta leta 20. stoletja) <p>Niko Kralj, prvi mednarodno priznani profesionalni industrijski oblikovalec v nekdanji Jugoslaviji </p><p><p>Lani je minilo sto let od rojstva arhitekta in oblikovalca Nika Kralja. <strong>Niko Kralj</strong> je bil pionir slovenskega in jugoslovanskega industrijskega oblikovanja, ki je ustvarjalne zamisli za svoje ikonične izdelke črpal iz opazovanj, zgodnjih izkušenj v domačem kraju, jih iskal v literaturi, snoval med terenskimi raziskovanji ter na številnih potovanjih, izobraževanjih in službovanjih v tujih, mednarodnih okoljih. Nepozaben je njegov široko uporabljen stol Rex, poleg modularnega pohištva in številnih drugih tehnično in oblikovalsko izvirnih izdelkov so bili središče njegovega zanimanja tudi slovenski kozolci.<br /> Vsekakor pa gre poudariti njegovo prepričanje, da si tako slovenski kot jugoslovanski povojni prostor zaslužita izvirno oblikovane in doma narejene proizvode, ki se ne bodo zgledovali le po licenčnih izdelkih, vnesenih iz tujine ...<br /> Gostji oddaje Kulturni fokus bosta urednici znanstvene monografije <strong>Niko Kralj, pionir industrijskega oblikovanja</strong>, ki je izšla pri Slovenski matici: <strong>Barbara Predan in Špela Šubic. </strong></p> <p><em>"Kadar gre za unikatno oblikovanje, je razumljivo in sprejemljivo, da naredimo stol, ki je mogoče slabo funkcionalen, celo nefunkcionalen, je pa skulptura. Industrija si tega ne more privoščiti. Treba je prisluhniti novim materialom, idejam, konstrukcijam, novim tehnologijam, proizvodnim postopkom, ekonomijam, ki so glavni motor oblike, in iz teh potegniti novo obliko. Kot oblikovalec pa imaš še posebno pravico, da k tej obliki dodaš še nekaj svojega, svojo obliko</em>" (iz zapiskov Nika Kralja, devetdeseta leta 20. stoletja).</p></p> Fri, 08 Oct 2021 18:00:00 +0000 Niko Kralj, pionir industrijskega oblikovanja »Na sredi našega življenja póta / sem gozdu črnemu zašel v globine, / ker me na stranpot je zavedla zmota.« Takole se – v mojstrskem prevodu Andreja Capudra – začenja Božanska komedija, po splošni sodbi eno največjih, najpomembnejših, najvplivnejših, najbolj dovršenih del v vsej evropski literaturi od njenih najzgodnejših začetkov pri Homerju pa do danes. Več kot 14 tisoč verzov obsežna, na sto spevov razdeljena pesnitev, ki pripoveduje o potovanju grešne duše po onstranstvu od pekla do raja, od greha do ljubezni, je svojemu avtorju, Danteju Alighieriju, prinesla slavo, ki, tako pravijo, ne mine. In res: čeprav je od njegove smrti septembra 2021 minilo že okroglih 700 let, se morajo gimnazijke in gimnazijci še vedno učiti o Danteju, o njegovi veliki ljubezni do Beatrice, o strašnih, z izjemno imaginativno močjo izpisanih mukah, ki čakajo grešnike v že katerem od devetih krogov pekla. Je to ta slava, ki ne mine? – Morda, a po drugi strani ni mogoče prezreti, da je Božanska komedija vendarle delo, prežeto s srednjeveško miselnostjo, to pa slej ko prej precej otežuje njegovo branje in razumevanje. Strahovi in veselja srednjeveškega človeka, njegova čustva, verovanja in stremljenja pa filozofske in teološke ideje, ki so ga intelektualno razgibavale, ter materialna kultura in celo srditi politični boji tistega časa – vse to je v Božanski komediji zajeto najbrž bolj popolno kot v kateremkoli drugem delu, nastalem med 6. in 16. stoletjem, a mi danes živimo, kaj bi tajili, v močno sekularizirani družbi, ki se ji utegne vse to zdeti precej oddaljeno, težko umljivo, tuje. Če torej hočemo zares stopiti v Dantejev literarni svet, če ga hočemo polno okusiti – kako neki lahko to storimo? – Prav to vprašanje nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili dr. Kristino Lazar, strokovnjakinjo za starejšo italijansko književnost in asistentko na Oddelku za romanske jezike in književnosti ljubljanske Filozofske fakultete. Z njo se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Dantejev kip na trgu Santa Croce v Firencah (daniram90 / Pixabay)<p>Ob 700. obletnici njegove smrti preverjamo, zakaj nas Dante Alighieri še vedno živo nagovarja s svojo poezijo</p><p><blockquote><p>Na sredi našega življenja póta</p> <p>sem gozdu črnemu zašel v globine,</p> <p>ker me na stranpot je zavedla zmota.</p></blockquote> <p>Takole se – v mojstrskem prevodu <strong>Andreja Capudra</strong> – začenja <strong><em>Božanska komedija</em></strong>, po splošni sodbi eno največjih, najpomembnejših, najvplivnejših, najbolj dovršenih del v vsej evropski literaturi od njenih najzgodnejših začetkov pri <strong>Homerju</strong> pa do danes. Več kot 14 tisoč verzov obsežna, na sto spevov razdeljena pesnitev, ki pripoveduje o potovanju grešne duše po onstranstvu od pekla do raja, od greha do ljubezni, je svojemu avtorju, <strong>Danteju Alighieriju</strong>, prinesla slavo, ki, tako pravijo, ne mine.</p> <p>In res: čeprav od njegove smrti prav ta mesec mineva že okroglih 700 let, se morajo gimnazijske in gimnazijci še vedno učiti o Danteju, o njegovi veliki ljubezni do <strong>Beatrice</strong>, o strašnih, z izjemno imaginativno močjo izpisanih mukah, ki čakajo grešnike v že katerem od devetih krogov pekla. Je to ta slava, ki ne mine? – Morda, a po drugi strani ni mogoče prezreti, da je <em>Božanska komedija</em> vendarle delo, prežeto s srednjeveško miselnostjo, to pa slej ko prej precej otežuje njegovo branje in razumevanje.</p> <p>Strahovi in veselja srednjeveškega človeka, njegova čustva, verovanja in stremljenja pa filozofske in teološke ideje, ki so ga intelektualno razgibavale, ter materialna kultura in celo srditi politični boji tistega časa – vse to je v <em>Božanski komediji</em> zajeto najbrž bolj popolno kot v kateremkoli drugem delu, nastalem med 6. in 16. stoletjem, a mi danes živimo, kaj bi tajili, v močno sekularizirani družbi, ki se ji utegne vse to zdeti precej oddaljeno, težko umljivo, tuje. Če torej hočemo zares stopiti v Dantejev literarni svet, če ga hočemo polno okusiti – kako neki lahko to storimo?</p> <p>Prav to je vprašanje, ki nas zaposluje v tokratnem Kulturnem fokusu, ko pred mikrofonom gostimo <strong>dr. Kristino Lazar</strong>, strokovnjakinjo za starejšo italijansko književnost in asistentko na Oddelku za romanske jezike in književnosti ljubljanske Filozofske fakultete.</p></p> 174808101 RTVSLO – Prvi 3220 clean »Na sredi našega življenja póta / sem gozdu črnemu zašel v globine, / ker me na stranpot je zavedla zmota.« Takole se – v mojstrskem prevodu Andreja Capudra – začenja Božanska komedija, po splošni sodbi eno največjih, najpomembnejših, najvplivnejših, najbolj dovršenih del v vsej evropski literaturi od njenih najzgodnejših začetkov pri Homerju pa do danes. Več kot 14 tisoč verzov obsežna, na sto spevov razdeljena pesnitev, ki pripoveduje o potovanju grešne duše po onstranstvu od pekla do raja, od greha do ljubezni, je svojemu avtorju, Danteju Alighieriju, prinesla slavo, ki, tako pravijo, ne mine. In res: čeprav je od njegove smrti septembra 2021 minilo že okroglih 700 let, se morajo gimnazijke in gimnazijci še vedno učiti o Danteju, o njegovi veliki ljubezni do Beatrice, o strašnih, z izjemno imaginativno močjo izpisanih mukah, ki čakajo grešnike v že katerem od devetih krogov pekla. Je to ta slava, ki ne mine? – Morda, a po drugi strani ni mogoče prezreti, da je Božanska komedija vendarle delo, prežeto s srednjeveško miselnostjo, to pa slej ko prej precej otežuje njegovo branje in razumevanje. Strahovi in veselja srednjeveškega človeka, njegova čustva, verovanja in stremljenja pa filozofske in teološke ideje, ki so ga intelektualno razgibavale, ter materialna kultura in celo srditi politični boji tistega časa – vse to je v Božanski komediji zajeto najbrž bolj popolno kot v kateremkoli drugem delu, nastalem med 6. in 16. stoletjem, a mi danes živimo, kaj bi tajili, v močno sekularizirani družbi, ki se ji utegne vse to zdeti precej oddaljeno, težko umljivo, tuje. Če torej hočemo zares stopiti v Dantejev literarni svet, če ga hočemo polno okusiti – kako neki lahko to storimo? – Prav to vprašanje nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili dr. Kristino Lazar, strokovnjakinjo za starejšo italijansko književnost in asistentko na Oddelku za romanske jezike in književnosti ljubljanske Filozofske fakultete. Z njo se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Dantejev kip na trgu Santa Croce v Firencah (daniram90 / Pixabay)<p>Ob 700. obletnici njegove smrti preverjamo, zakaj nas Dante Alighieri še vedno živo nagovarja s svojo poezijo</p><p><blockquote><p>Na sredi našega življenja póta</p> <p>sem gozdu črnemu zašel v globine,</p> <p>ker me na stranpot je zavedla zmota.</p></blockquote> <p>Takole se – v mojstrskem prevodu <strong>Andreja Capudra</strong> – začenja <strong><em>Božanska komedija</em></strong>, po splošni sodbi eno največjih, najpomembnejših, najvplivnejših, najbolj dovršenih del v vsej evropski literaturi od njenih najzgodnejših začetkov pri <strong>Homerju</strong> pa do danes. Več kot 14 tisoč verzov obsežna, na sto spevov razdeljena pesnitev, ki pripoveduje o potovanju grešne duše po onstranstvu od pekla do raja, od greha do ljubezni, je svojemu avtorju, <strong>Danteju Alighieriju</strong>, prinesla slavo, ki, tako pravijo, ne mine.</p> <p>In res: čeprav od njegove smrti prav ta mesec mineva že okroglih 700 let, se morajo gimnazijske in gimnazijci še vedno učiti o Danteju, o njegovi veliki ljubezni do <strong>Beatrice</strong>, o strašnih, z izjemno imaginativno močjo izpisanih mukah, ki čakajo grešnike v že katerem od devetih krogov pekla. Je to ta slava, ki ne mine? – Morda, a po drugi strani ni mogoče prezreti, da je <em>Božanska komedija</em> vendarle delo, prežeto s srednjeveško miselnostjo, to pa slej ko prej precej otežuje njegovo branje in razumevanje.</p> <p>Strahovi in veselja srednjeveškega človeka, njegova čustva, verovanja in stremljenja pa filozofske in teološke ideje, ki so ga intelektualno razgibavale, ter materialna kultura in celo srditi politični boji tistega časa – vse to je v <em>Božanski komediji</em> zajeto najbrž bolj popolno kot v kateremkoli drugem delu, nastalem med 6. in 16. stoletjem, a mi danes živimo, kaj bi tajili, v močno sekularizirani družbi, ki se ji utegne vse to zdeti precej oddaljeno, težko umljivo, tuje. Če torej hočemo zares stopiti v Dantejev literarni svet, če ga hočemo polno okusiti – kako neki lahko to storimo?</p> <p>Prav to je vprašanje, ki nas zaposluje v tokratnem Kulturnem fokusu, ko pred mikrofonom gostimo <strong>dr. Kristino Lazar</strong>, strokovnjakinjo za starejšo italijansko književnost in asistentko na Oddelku za romanske jezike in književnosti ljubljanske Filozofske fakultete.</p></p> Fri, 24 Sep 2021 18:00:00 +0000 Božanski Dante Človek že dolgo ne nabira in išče hrane več le v neobljudeni naravi, prav nasprotno, dolgo je že od takrat, ko jo je najdeval v divjini in bil glavni predator v njej. Z najrazličnejšimi postopki in tehnologijami grano  zna pridelati in pripraviti sam. Med verjetno najbolj razširjenimi jedmi v nam bolj znanem svetu Zahoda in med kulturami, ki so izšle iz današnjega pretežno arabskega in azijskega sveta, so tiste, ki so nastale iz različnih vrst žita. Tokrat se podajamo raziskovat pašto, nekateri bi rekli ali zapisali: testenine. To je zgodba o Špagetih v paradižnikovi omaki, ki je nastala v območjih mita in zgodovine, napisal pa jo je italijanski zgodovinar Massimo Montanari. Gost oddaje pa je dr. Bojan Baskar. <p>Pašta in testenine v različnih kulinaričnih sistemih </p><p><p>Človek že dolgo ne nabira in išče hrane več le v neobljudeni naravi, prav nasprotno, dolgo je že od takrat, ko jo je najdeval v divjini in bil glavni predator v njej. Z najrazličnejšimi postopki in tehnologijami zna hrano pridelati in pripraviti sam. Med verjetno najbolj razširjenimi jedmi v nam bolj znanem svetu zahoda in med kulturami, ki so izšle iz današnjega pretežno arabskega in azijskega sveta, so tiste, ki so nastale iz različnih vrst žita. Tokrat se podajamo raziskovat pašto, nekateri bi rekli ali zapisali: testenine; zgodbo o špagetih v paradižnikovi omaki, ki je nastala v območjih mita in zgodovine. Izhodišče pogovora z dr. <strong>Bojanom Baskarjem</strong>, s sociologom in socialnim antropologom s Filozofske fakultete v Ljubljani, je knjiga Špageti v paradižnikovi omaki medievalista in italijanskega zgodovinarja <strong>Massima Montanarija</strong>, ki na kulturnozgodovinski podlagi za poglavji zgodb o špagetih stika po vozliščih civilizacij od antike do danes ali kot zapiše dr. Baskar:</p> <p><em>Avtor po eni strani s prodorno analizo razbije celo vrsto predstav, ki so o špagetih in njihovem izvoru nastali v več stoletjih. Ne ustavi se pri dekonstrukciji in popravljanju splošno sprejetih toposov, temveč postavi pod vprašaj smiselnost iskanja izvora in pojasnjevalno vrednosti spoznanega izvora. Ugotavlja, da je veliko bolj smiselno, produktivno in zgodovinopisno upravičeno pokazati vlogo špagetov v konkretnih zgodovinskih okoliščinah, saj so bolj kot rezultat enega samega izvora rezultat večsmernega in multiplega kulturnega transferja. Montanarijev metodološki in konceptualni premislek je torej imenitno izhodišče za razpravo v vseh družboslovnih in humanističnih disciplinah. Naslavlja tako zgodovinarje kot antropologe, etnologe in sociologe. Izjemno metodološko sofisticirana in poglobljena razprava obeh besedil je napisana v lepem, jasnem in kulinarično kultiviranem jeziku, kar jo dela privlačno tudi za precej široko bralstvo, ne le družboslovno in humanistično. </em></p> <p>(Ob izdaji knjige Špageti v paradižnikovi omaki, spletna stran Studia humanitatis.)</p></p> 174806324 RTVSLO – Prvi 3484 clean Človek že dolgo ne nabira in išče hrane več le v neobljudeni naravi, prav nasprotno, dolgo je že od takrat, ko jo je najdeval v divjini in bil glavni predator v njej. Z najrazličnejšimi postopki in tehnologijami grano  zna pridelati in pripraviti sam. Med verjetno najbolj razširjenimi jedmi v nam bolj znanem svetu Zahoda in med kulturami, ki so izšle iz današnjega pretežno arabskega in azijskega sveta, so tiste, ki so nastale iz različnih vrst žita. Tokrat se podajamo raziskovat pašto, nekateri bi rekli ali zapisali: testenine. To je zgodba o Špagetih v paradižnikovi omaki, ki je nastala v območjih mita in zgodovine, napisal pa jo je italijanski zgodovinar Massimo Montanari. Gost oddaje pa je dr. Bojan Baskar. <p>Pašta in testenine v različnih kulinaričnih sistemih </p><p><p>Človek že dolgo ne nabira in išče hrane več le v neobljudeni naravi, prav nasprotno, dolgo je že od takrat, ko jo je najdeval v divjini in bil glavni predator v njej. Z najrazličnejšimi postopki in tehnologijami zna hrano pridelati in pripraviti sam. Med verjetno najbolj razširjenimi jedmi v nam bolj znanem svetu zahoda in med kulturami, ki so izšle iz današnjega pretežno arabskega in azijskega sveta, so tiste, ki so nastale iz različnih vrst žita. Tokrat se podajamo raziskovat pašto, nekateri bi rekli ali zapisali: testenine; zgodbo o špagetih v paradižnikovi omaki, ki je nastala v območjih mita in zgodovine. Izhodišče pogovora z dr. <strong>Bojanom Baskarjem</strong>, s sociologom in socialnim antropologom s Filozofske fakultete v Ljubljani, je knjiga Špageti v paradižnikovi omaki medievalista in italijanskega zgodovinarja <strong>Massima Montanarija</strong>, ki na kulturnozgodovinski podlagi za poglavji zgodb o špagetih stika po vozliščih civilizacij od antike do danes ali kot zapiše dr. Baskar:</p> <p><em>Avtor po eni strani s prodorno analizo razbije celo vrsto predstav, ki so o špagetih in njihovem izvoru nastali v več stoletjih. Ne ustavi se pri dekonstrukciji in popravljanju splošno sprejetih toposov, temveč postavi pod vprašaj smiselnost iskanja izvora in pojasnjevalno vrednosti spoznanega izvora. Ugotavlja, da je veliko bolj smiselno, produktivno in zgodovinopisno upravičeno pokazati vlogo špagetov v konkretnih zgodovinskih okoliščinah, saj so bolj kot rezultat enega samega izvora rezultat večsmernega in multiplega kulturnega transferja. Montanarijev metodološki in konceptualni premislek je torej imenitno izhodišče za razpravo v vseh družboslovnih in humanističnih disciplinah. Naslavlja tako zgodovinarje kot antropologe, etnologe in sociologe. Izjemno metodološko sofisticirana in poglobljena razprava obeh besedil je napisana v lepem, jasnem in kulinarično kultiviranem jeziku, kar jo dela privlačno tudi za precej široko bralstvo, ne le družboslovno in humanistično. </em></p> <p>(Ob izdaji knjige Špageti v paradižnikovi omaki, spletna stran Studia humanitatis.)</p></p> Fri, 17 Sep 2021 18:00:00 +0000 Špageti v paradižnikovi omaki V oddaji Kulturni fokus se bomo posvečali arhiviranim spominom, ki jih lahko s pomočjo uporabe različnih vrst tehnologij prikličejo tako običajni objekti in sredstva, kot umetniške podobe in zvoki, povedane zgodbe, vtisi iz otroštva in mladosti. Gre za posredno spominjanje iz vsebin skupnih ali intimno - osebnih zgodovin, ki je okrepljeno s pripovedmi drugih ljudi, z materializiranimi sledmi v obliki glasbenih posnetkov, fotografij, filmov ... Spomnimo se lahko pomenov, ki jih je nekdaj imelo kultno prevozno sredstvo ... Tako nastajajo številne vporednice s kolektivnim življenjem znotraj določenega režima. Pri tem imajo veliko vlogo že opuščene tehnologije in nova digitalna okolja. Gost oddaje bo kulturolog, dr. Martin Pogačar iz Znanastveno raziskovalnega centra SAZU, ki se ukvarja s konteksti socialistične Jugoslavije in spreminjanji spominskih praks v post-socialističnem času. <p>V dobi medijske kolonizacije lahko spomin na preteklost intenzivno oblikuje dialog s sedanjostjo</p><p><p>V oddaji Kulturni fokus se bomo posvečali arhiviranim spominom, ki jih lahko z uporabo različnih vrst tehnologij prikličejo tako običajni objekti in sredstva kot umetniške podobe in zvoki, povedane zgodbe, vtisi iz otroštva in mladosti. Gre za posredno spominjanje iz vsebin skupnih ali intimno osebnih zgodovin, ki je okrepljeno s pripovedmi drugih ljudi, z materializiranimi sledmi v obliki glasbenih posnetkov, fotografij, filmov ...  Spomnimo se lahko pomenov, ki jih je nekdaj imelo kultno prevozno sredstvo ... Tako nastajajo številne vzporednice s kolektivnim življenjem znotraj določenega režima. Pri tem imajo veliko vlogo že opuščene tehnologije in nova digitalna okolja. Gost oddaje bo kulturolog dr. <strong>Martin Pogačar</strong> iz Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU, ki se ukvarja s konteksti socialistične Jugoslavije in spreminjanji spominskih praks v posocialističnem času.</p> <p><em>S prihodom vlaka na postajo so se torej temeljito spremenili načini bivanja v svetu in načini ter obseg prilagajanja sveta spreminjajočim se bivanjskim zahtevam in pogojem. Poleg znanosti in industrije in politike in gospodarstva je to pomembno zadevalo tudi vsakdanje življenje, delo in prosti čas, in s tem možnosti in omejitve imaginacije družbene realnosti. Kot pri vsaki tehnologiji je imaginacija tudi v tem kontekstu pomembna ne samo zato, ker tako kot druge tehnologije tudi vlak s seboj vozi nasprotnike in zagovornike, pridigarje napredka in žrtve novega, ampak ker je odprl prostor množici: potovanja, srečevanja, v kupejih, na postajah, peronih.</em></p> <p><em>Skozi razmislek o železnici lahko razberemo vrsto relevantnih poudarkov, ki so zanimivi sploh v jugoslovanskem kontekstu. Vlak, "bitje" na preseku odnosa med človekom, okoljem in strojem, namreč kodificira pogled in sanja(rje)nje o daljnih krajih in drugih časih, izrisuje podobe pokrajin, ki se odvijajo pred popotnikom na transsibirski železnici, skrivnostnega umora na Orient Ekspresu, popotovanj na gled smučarskih skokov v Planici, in nenazadnje povojne obnove in izgradnje novega (socialističnega) sistema.</em></p> <p>(iz besedila M. Pogačarja)</p></p> 174804455 RTVSLO – Prvi 3048 clean V oddaji Kulturni fokus se bomo posvečali arhiviranim spominom, ki jih lahko s pomočjo uporabe različnih vrst tehnologij prikličejo tako običajni objekti in sredstva, kot umetniške podobe in zvoki, povedane zgodbe, vtisi iz otroštva in mladosti. Gre za posredno spominjanje iz vsebin skupnih ali intimno - osebnih zgodovin, ki je okrepljeno s pripovedmi drugih ljudi, z materializiranimi sledmi v obliki glasbenih posnetkov, fotografij, filmov ... Spomnimo se lahko pomenov, ki jih je nekdaj imelo kultno prevozno sredstvo ... Tako nastajajo številne vporednice s kolektivnim življenjem znotraj določenega režima. Pri tem imajo veliko vlogo že opuščene tehnologije in nova digitalna okolja. Gost oddaje bo kulturolog, dr. Martin Pogačar iz Znanastveno raziskovalnega centra SAZU, ki se ukvarja s konteksti socialistične Jugoslavije in spreminjanji spominskih praks v post-socialističnem času. <p>V dobi medijske kolonizacije lahko spomin na preteklost intenzivno oblikuje dialog s sedanjostjo</p><p><p>V oddaji Kulturni fokus se bomo posvečali arhiviranim spominom, ki jih lahko z uporabo različnih vrst tehnologij prikličejo tako običajni objekti in sredstva kot umetniške podobe in zvoki, povedane zgodbe, vtisi iz otroštva in mladosti. Gre za posredno spominjanje iz vsebin skupnih ali intimno osebnih zgodovin, ki je okrepljeno s pripovedmi drugih ljudi, z materializiranimi sledmi v obliki glasbenih posnetkov, fotografij, filmov ...  Spomnimo se lahko pomenov, ki jih je nekdaj imelo kultno prevozno sredstvo ... Tako nastajajo številne vzporednice s kolektivnim življenjem znotraj določenega režima. Pri tem imajo veliko vlogo že opuščene tehnologije in nova digitalna okolja. Gost oddaje bo kulturolog dr. <strong>Martin Pogačar</strong> iz Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU, ki se ukvarja s konteksti socialistične Jugoslavije in spreminjanji spominskih praks v posocialističnem času.</p> <p><em>S prihodom vlaka na postajo so se torej temeljito spremenili načini bivanja v svetu in načini ter obseg prilagajanja sveta spreminjajočim se bivanjskim zahtevam in pogojem. Poleg znanosti in industrije in politike in gospodarstva je to pomembno zadevalo tudi vsakdanje življenje, delo in prosti čas, in s tem možnosti in omejitve imaginacije družbene realnosti. Kot pri vsaki tehnologiji je imaginacija tudi v tem kontekstu pomembna ne samo zato, ker tako kot druge tehnologije tudi vlak s seboj vozi nasprotnike in zagovornike, pridigarje napredka in žrtve novega, ampak ker je odprl prostor množici: potovanja, srečevanja, v kupejih, na postajah, peronih.</em></p> <p><em>Skozi razmislek o železnici lahko razberemo vrsto relevantnih poudarkov, ki so zanimivi sploh v jugoslovanskem kontekstu. Vlak, "bitje" na preseku odnosa med človekom, okoljem in strojem, namreč kodificira pogled in sanja(rje)nje o daljnih krajih in drugih časih, izrisuje podobe pokrajin, ki se odvijajo pred popotnikom na transsibirski železnici, skrivnostnega umora na Orient Ekspresu, popotovanj na gled smučarskih skokov v Planici, in nenazadnje povojne obnove in izgradnje novega (socialističnega) sistema.</em></p> <p>(iz besedila M. Pogačarja)</p></p> Fri, 10 Sep 2021 18:00:00 +0000 Arheologija spomina Odnos družbe do umetnosti in njene vloge verjetno nikoli skozi vso pestro zgodovino različnih krajev in časov ni bil premočrten ali celo neproblematičen. Tako rekoč vedno je prisotna določena napetost, določena pričakovanja, kakšna naj bi umetnost pravzaprav bila, kakšna dela naj bi umetniki in umetnice ustvarjali, kaj konec koncev sploh velja za umetnost. Družbeno vrednotenje umetnosti se seveda kaže tudi v obliki povsem konkretnih možnosti za ustvarjanje ter v pozornosti, ki jo je deležna, saj umetniško ustvarjanje vendarle nikoli ni samo sebi namen, ampak je vedno tudi neke vrste poseg. Poseg v družbo, v aktualni trenutek. Da se s spremembami v družbi, novimi spoznanji in tehnološkimi inovacijami spreminjajo tudi načini, kako in s kakšnimi sredstvi je torej možno umetniško reflektirati človeka, družbo in čas, se po eni strani zdi skoraj preveč samoumevno. A nemara je potem še toliko bolj presenetljivo, da je - vsaj pri nas - le bolj obrobne pozornosti deležno umetniško raziskovanje sodobnih družbenih dilem in prelomov, ki se odpirajo z novimi, velikokrat prebojnimi znanstvenimi spoznanji ter naglo tehnološko transformacijo, kot to že desetletja počne tisti segment umetniških praks, ki jih označujemo zdaj kot intermedijsko, novomedijsko oziroma multimedijsko zdaj kot hibridno ali raziskovalno umetnost. A v današnjem svetu digitalizirane komunikacije, vseprisotnih sistemov tehnologij t. i. umetne inteligence in naglo napredujoče biotehnologije, ter na ozadju podnebnih sprememb, ki so človeštvo že redefinirale kot tudi povsem geološki dejavnik, se zdi relevantnost tega segmenta sodobne umetnosti vse bolj na dlani. Do tovrstnih spoznanj so v zadnjih letih po svetu prišli tako v znanstvenih institucijah kot v visokotehnološkem sektorju. Danes namreč interdisciplinarni projekti na teh področjih vse pogosteje aktivno vključujejo tudi sodobne umetnike in umetnice. Čemu? Kaj pravzaprav vidijo, česar ne opazijo znanstveniki in znanstvenice? Pa tudi: na kakšne načine poteka ta dialog, katera vprašanja so v njem prvenstveno naslovljena, kako globoko gre, ter kakšne perspektive pravzaprav odpira sodobna raziskovalna umetnost danes? Ta vprašanja bomo odpiramo v tokratnem Kulturnem fokusu. Gost je programski vodja Zavoda Kerstnikova in kurator Galerije Kapelica Jurij Krpan. Foto: Gilberto Esparza - Plantas autofotosinteticas (arhiv umetnika)<p>Na kakšne načine intermedijska umetnost meri utrip sodobnosti?</p><p><p>Odnos družbe do umetnosti in njene vloge verjetno nikoli skozi vso pestro zgodovino različnih krajev in časov ni bil premočrten ali celo neproblematičen. Tako rekoč vedno je prisotna določena napetost, določena pričakovanja, kakšna naj bi umetnost pravzaprav bila, kakšna dela naj bi umetniki in umetnice ustvarjali, kaj konec koncev sploh velja za umetnost. Družbeno vrednotenje umetnosti se seveda kaže tudi v obliki povsem konkretnih možnosti za ustvarjanje ter v pozornosti, ki jo je deležna, saj umetniško ustvarjanje vendarle nikoli ni samo sebi namen, ampak je vedno tudi neke vrste poseg. Poseg v družbo, v aktualni trenutek.</p> <p>Da se s spremembami v družbi, novimi spoznanji in tehnološkimi inovacijami spreminjajo tudi načini, kako in s kakšnimi sredstvi je torej možno umetniško reflektirati človeka, družbo in čas, se po eni strani zdi skoraj preveč samoumevno. A nemara je potem še toliko bolj presenetljivo, da je - vsaj pri nas - le bolj obrobne pozornosti deležno umetniško raziskovanje sodobnih družbenih dilem in prelomov, ki se odpirajo z novimi, velikokrat prebojnimi znanstvenimi spoznanji ter naglo tehnološko transformacijo, kot to že desetletja počne tisti segment umetniških praks, ki jih označujemo zdaj kot intermedijsko, novomedijsko oziroma multimedijsko zdaj kot hibridno ali raziskovalno umetnost.</p> <p>A v današnjem svetu digitalizirane komunikacije, vseprisotnih sistemov tehnologij t. i. umetne inteligence in naglo napredujoče biotehnologije, ter na ozadju podnebnih sprememb, ki so človeštvo že redefinirale kot tudi povsem geološki dejavnik, se zdi relevantnost tega segmenta sodobne umetnosti vse bolj na dlani. Do tovrstnih spoznanj so v zadnjih letih po svetu prišli tako v znanstvenih institucijah kot v visokotehnološkem sektorju. Danes namreč interdisciplinarni projekti na teh področjih vse pogosteje aktivno vključujejo tudi sodobne umetnike in umetnice. Čemu? Kaj pravzaprav vidijo, česar ne opazijo znanstveniki in znanstvenice? Pa tudi: na kakšne načine poteka ta dialog, katera vprašanja so v njem prvenstveno naslovljena, kako globoko gre, ter kakšne perspektive pravzaprav odpira sodobna raziskovalna umetnost danes? Ta vprašanja bomo odpiramo v tokratnem Kulturnem fokusu. Gost je programski vodja Zavoda Kerstnikova in kurator Galerije Kapelica<strong> Jurij Krpan</strong>.</p></p> 174802628 RTVSLO – Prvi 3168 clean Odnos družbe do umetnosti in njene vloge verjetno nikoli skozi vso pestro zgodovino različnih krajev in časov ni bil premočrten ali celo neproblematičen. Tako rekoč vedno je prisotna določena napetost, določena pričakovanja, kakšna naj bi umetnost pravzaprav bila, kakšna dela naj bi umetniki in umetnice ustvarjali, kaj konec koncev sploh velja za umetnost. Družbeno vrednotenje umetnosti se seveda kaže tudi v obliki povsem konkretnih možnosti za ustvarjanje ter v pozornosti, ki jo je deležna, saj umetniško ustvarjanje vendarle nikoli ni samo sebi namen, ampak je vedno tudi neke vrste poseg. Poseg v družbo, v aktualni trenutek. Da se s spremembami v družbi, novimi spoznanji in tehnološkimi inovacijami spreminjajo tudi načini, kako in s kakšnimi sredstvi je torej možno umetniško reflektirati človeka, družbo in čas, se po eni strani zdi skoraj preveč samoumevno. A nemara je potem še toliko bolj presenetljivo, da je - vsaj pri nas - le bolj obrobne pozornosti deležno umetniško raziskovanje sodobnih družbenih dilem in prelomov, ki se odpirajo z novimi, velikokrat prebojnimi znanstvenimi spoznanji ter naglo tehnološko transformacijo, kot to že desetletja počne tisti segment umetniških praks, ki jih označujemo zdaj kot intermedijsko, novomedijsko oziroma multimedijsko zdaj kot hibridno ali raziskovalno umetnost. A v današnjem svetu digitalizirane komunikacije, vseprisotnih sistemov tehnologij t. i. umetne inteligence in naglo napredujoče biotehnologije, ter na ozadju podnebnih sprememb, ki so človeštvo že redefinirale kot tudi povsem geološki dejavnik, se zdi relevantnost tega segmenta sodobne umetnosti vse bolj na dlani. Do tovrstnih spoznanj so v zadnjih letih po svetu prišli tako v znanstvenih institucijah kot v visokotehnološkem sektorju. Danes namreč interdisciplinarni projekti na teh področjih vse pogosteje aktivno vključujejo tudi sodobne umetnike in umetnice. Čemu? Kaj pravzaprav vidijo, česar ne opazijo znanstveniki in znanstvenice? Pa tudi: na kakšne načine poteka ta dialog, katera vprašanja so v njem prvenstveno naslovljena, kako globoko gre, ter kakšne perspektive pravzaprav odpira sodobna raziskovalna umetnost danes? Ta vprašanja bomo odpiramo v tokratnem Kulturnem fokusu. Gost je programski vodja Zavoda Kerstnikova in kurator Galerije Kapelica Jurij Krpan. Foto: Gilberto Esparza - Plantas autofotosinteticas (arhiv umetnika)<p>Na kakšne načine intermedijska umetnost meri utrip sodobnosti?</p><p><p>Odnos družbe do umetnosti in njene vloge verjetno nikoli skozi vso pestro zgodovino različnih krajev in časov ni bil premočrten ali celo neproblematičen. Tako rekoč vedno je prisotna določena napetost, določena pričakovanja, kakšna naj bi umetnost pravzaprav bila, kakšna dela naj bi umetniki in umetnice ustvarjali, kaj konec koncev sploh velja za umetnost. Družbeno vrednotenje umetnosti se seveda kaže tudi v obliki povsem konkretnih možnosti za ustvarjanje ter v pozornosti, ki jo je deležna, saj umetniško ustvarjanje vendarle nikoli ni samo sebi namen, ampak je vedno tudi neke vrste poseg. Poseg v družbo, v aktualni trenutek.</p> <p>Da se s spremembami v družbi, novimi spoznanji in tehnološkimi inovacijami spreminjajo tudi načini, kako in s kakšnimi sredstvi je torej možno umetniško reflektirati človeka, družbo in čas, se po eni strani zdi skoraj preveč samoumevno. A nemara je potem še toliko bolj presenetljivo, da je - vsaj pri nas - le bolj obrobne pozornosti deležno umetniško raziskovanje sodobnih družbenih dilem in prelomov, ki se odpirajo z novimi, velikokrat prebojnimi znanstvenimi spoznanji ter naglo tehnološko transformacijo, kot to že desetletja počne tisti segment umetniških praks, ki jih označujemo zdaj kot intermedijsko, novomedijsko oziroma multimedijsko zdaj kot hibridno ali raziskovalno umetnost.</p> <p>A v današnjem svetu digitalizirane komunikacije, vseprisotnih sistemov tehnologij t. i. umetne inteligence in naglo napredujoče biotehnologije, ter na ozadju podnebnih sprememb, ki so človeštvo že redefinirale kot tudi povsem geološki dejavnik, se zdi relevantnost tega segmenta sodobne umetnosti vse bolj na dlani. Do tovrstnih spoznanj so v zadnjih letih po svetu prišli tako v znanstvenih institucijah kot v visokotehnološkem sektorju. Danes namreč interdisciplinarni projekti na teh področjih vse pogosteje aktivno vključujejo tudi sodobne umetnike in umetnice. Čemu? Kaj pravzaprav vidijo, česar ne opazijo znanstveniki in znanstvenice? Pa tudi: na kakšne načine poteka ta dialog, katera vprašanja so v njem prvenstveno naslovljena, kako globoko gre, ter kakšne perspektive pravzaprav odpira sodobna raziskovalna umetnost danes? Ta vprašanja bomo odpiramo v tokratnem Kulturnem fokusu. Gost je programski vodja Zavoda Kerstnikova in kurator Galerije Kapelica<strong> Jurij Krpan</strong>.</p></p> Fri, 03 Sep 2021 18:00:00 +0000 Raziskovalna umetnost ali iskanje poti iz zagat antropocena V prihodnost tečemo z obljubami o novejših, boljših, tehnološko izpopolnjenih, popolnoma funkcionalnih in estetsko dovršenih stvaritvah uma, znanja in nadarjenosti. Vajeni smo že embalaž s staro ali novo izpraznjeno vsebino, vendar še vedno nismo ozavestili tega, da nas tržni produkti ali izjemni dosežki na številnih področjih, ki smo jih deležni ali pa se jim lahko le čudimo, ne bodo vsestransko obogatili, nadgradili, popravili in izpolnili naša življenja. Zavreči želimo nekdaj počasno nastajajoče, uporabne ali neuporabne stvaritve preteklosti in stremimo k produkciji novega in inovativnega. S podobnimi razmisleki so se letos srečevali tudi na festivalu Mladi levi v Ljubljani, ko so sodelujoči razpravljali o tem, kako v času digitalizacije in potrošništva ohraniti in negovati dobro produkcijo v polju umetnosti in kulture, kako vzpostaviti sisteme, ki bodo ob sprotnih stvaritvah skrbeli tudi za muzejsko in arhivsko zapuščino ter nastajajočo sodobno produkcijo in za okoliščine, v katerih deluje, ne da bi hlepeli po vedno novih izumih. Gostje oddaje Kulturni fokus bodo zgodovinarka, dr. Mateja Ratej iz ZRC SAZU, kulturologinja dr. Natalija Majsova s Fakultete za družbene vede in nekdanji urednik na hrvaški javni radioteleviziji Đelo Hadžiselimović. Oddajo je pripravila Magda Tušar. <p>"Internet je za že izobražene ljudi"</p><p><p>V prihodnost tečemo z obljubami o novejših, boljših, tehnološko izpopolnjenih, popolnoma funkcionalnih in estetsko dovršenih stvaritvah uma, znanja in nadarjenosti. Vajeni smo že embalaž s staro ali novo izpraznjeno vsebino, vendar še vedno nismo ozavestili tega, da nas tržni produkti ali izjemni dosežki na številnih področjih, ki smo jih deležni ali pa se jim lahko le čudimo, ne bodo vsestransko obogatili, nadgradili, popravili in izpolnili naša življenja. Zavreči želimo nekdaj počasno nastajajoče, uporabne ali neuporabne stvaritve preteklosti in stremimo k produkciji novega in inovativnega. S podobnimi razmisleki so se letos srečevali tudi na festivalu Mladi levi v Ljubljani, ko so sodelujoči razpravljali o tem, kako v času digitalizacije in potrošništva ohraniti in negovati dobro produkcijo v polju umetnosti in kulture, kako vzpostaviti sisteme, ki bodo ob sprotnih stvaritvah skrbeli tudi za muzejsko in arhivsko zapuščino ter nastajajočo sodobno produkcijo in za okoliščine, v katerih deluje, ne da bi hlepeli po vedno novih izumih. Gostje oddaje Kulturni fokus bodo zgodovinarka, dr. <strong>Mateja Ratej</strong> z Inštituta za kulturno zgodovino ZRC SAZU, kulturologinja, dr. <strong>Natalija Majsova</strong> iz Centra za proučevanje kulture in religije Fakultete za družbene vede in nekdanji urednik na hrvaški javni radioteleviziji <strong>Đelo Hadžiselimović</strong>. Oddajo je pripravila Magda Tušar:</p></p> 174800926 RTVSLO – Prvi 2740 clean V prihodnost tečemo z obljubami o novejših, boljših, tehnološko izpopolnjenih, popolnoma funkcionalnih in estetsko dovršenih stvaritvah uma, znanja in nadarjenosti. Vajeni smo že embalaž s staro ali novo izpraznjeno vsebino, vendar še vedno nismo ozavestili tega, da nas tržni produkti ali izjemni dosežki na številnih področjih, ki smo jih deležni ali pa se jim lahko le čudimo, ne bodo vsestransko obogatili, nadgradili, popravili in izpolnili naša življenja. Zavreči želimo nekdaj počasno nastajajoče, uporabne ali neuporabne stvaritve preteklosti in stremimo k produkciji novega in inovativnega. S podobnimi razmisleki so se letos srečevali tudi na festivalu Mladi levi v Ljubljani, ko so sodelujoči razpravljali o tem, kako v času digitalizacije in potrošništva ohraniti in negovati dobro produkcijo v polju umetnosti in kulture, kako vzpostaviti sisteme, ki bodo ob sprotnih stvaritvah skrbeli tudi za muzejsko in arhivsko zapuščino ter nastajajočo sodobno produkcijo in za okoliščine, v katerih deluje, ne da bi hlepeli po vedno novih izumih. Gostje oddaje Kulturni fokus bodo zgodovinarka, dr. Mateja Ratej iz ZRC SAZU, kulturologinja dr. Natalija Majsova s Fakultete za družbene vede in nekdanji urednik na hrvaški javni radioteleviziji Đelo Hadžiselimović. Oddajo je pripravila Magda Tušar. <p>"Internet je za že izobražene ljudi"</p><p><p>V prihodnost tečemo z obljubami o novejših, boljših, tehnološko izpopolnjenih, popolnoma funkcionalnih in estetsko dovršenih stvaritvah uma, znanja in nadarjenosti. Vajeni smo že embalaž s staro ali novo izpraznjeno vsebino, vendar še vedno nismo ozavestili tega, da nas tržni produkti ali izjemni dosežki na številnih področjih, ki smo jih deležni ali pa se jim lahko le čudimo, ne bodo vsestransko obogatili, nadgradili, popravili in izpolnili naša življenja. Zavreči želimo nekdaj počasno nastajajoče, uporabne ali neuporabne stvaritve preteklosti in stremimo k produkciji novega in inovativnega. S podobnimi razmisleki so se letos srečevali tudi na festivalu Mladi levi v Ljubljani, ko so sodelujoči razpravljali o tem, kako v času digitalizacije in potrošništva ohraniti in negovati dobro produkcijo v polju umetnosti in kulture, kako vzpostaviti sisteme, ki bodo ob sprotnih stvaritvah skrbeli tudi za muzejsko in arhivsko zapuščino ter nastajajočo sodobno produkcijo in za okoliščine, v katerih deluje, ne da bi hlepeli po vedno novih izumih. Gostje oddaje Kulturni fokus bodo zgodovinarka, dr. <strong>Mateja Ratej</strong> z Inštituta za kulturno zgodovino ZRC SAZU, kulturologinja, dr. <strong>Natalija Majsova</strong> iz Centra za proučevanje kulture in religije Fakultete za družbene vede in nekdanji urednik na hrvaški javni radioteleviziji <strong>Đelo Hadžiselimović</strong>. Oddajo je pripravila Magda Tušar:</p></p> Fri, 27 Aug 2021 18:00:00 +0000 Obstati na starih tirih in se upreti inovacijam Revija Razpotja, v kateri na argumentiran način avtorji prispevkov že več kot deset let soočajo različna stališča o fenomenih sodobne družbe, poskuša delovati kot agora novega humanizma. Namen Društva humanistov Goriške, ki je revijo tudi ustanovilo, je bil odpreti prostor za dialog in razpravo v goriškem in v širšem prostoru ter tako soustvarjati civilno družbo. V vsaki številki tematsko zastavljene in sodobno oblikovane revije, ki izhaja vsake tri mesece in s katero sodelujejo tudi likovni umetniki, pisci sledijo temu prvotno zamišljenemu konceptu uredniške politike, ki se zavzema predvsem za pluralnost različnih pristopov in stališč. <p>Revija, ki poskuša biti agora novega humanizma, saj v njej avtorji razpravljajo o sodobnih družbeno - kulturnih vprašanjih in se sprašujejo o osnovnih predpostavkah življenja</p><p><p>Revija <strong>Razpotja</strong>, v kateri na argumentiran način avtorji prispevkov že več kot deset let soočajo različna stališča o fenomenih sodobne družbe, deluje kot agora novega humanizma. Namen Društva humanistov Goriške, ki je revijo tudi ustanovilo, je bil odpreti prostor za dialog in razpravo v goriškem in v širšem prostoru ter tako soustvarjati civilno družbo. V vsaki številki  tematsko zastavljene in sodobno oblikovane revije, ki izhaja vsake tri mesece in s katero sodelujejo tudi likovni umetniki,  pisci esejev sledijo temu prvotno zamišljenemu konceptu uredniške politike, ki se zavzema predvsem za pluralnost različnih pristopov in stališč.</p> <p>Gosta oddaje Kulturni fokus sta dr. <strong>Blaž Kosovel</strong>, kulturni delavec, turistični vodnik, po duši filozof in raziskovalec, tudi urednik revije Razpotja, avtor dokumentarne serije Goriški sprehodi ter član Društva humanistov Goriške, katerega članica je tudi druga gostja, <strong>Katja Paho</strong>r, likovna urednica Razpotji</p></p> 174799409 RTVSLO – Prvi 3373 clean Revija Razpotja, v kateri na argumentiran način avtorji prispevkov že več kot deset let soočajo različna stališča o fenomenih sodobne družbe, poskuša delovati kot agora novega humanizma. Namen Društva humanistov Goriške, ki je revijo tudi ustanovilo, je bil odpreti prostor za dialog in razpravo v goriškem in v širšem prostoru ter tako soustvarjati civilno družbo. V vsaki številki tematsko zastavljene in sodobno oblikovane revije, ki izhaja vsake tri mesece in s katero sodelujejo tudi likovni umetniki, pisci sledijo temu prvotno zamišljenemu konceptu uredniške politike, ki se zavzema predvsem za pluralnost različnih pristopov in stališč. <p>Revija, ki poskuša biti agora novega humanizma, saj v njej avtorji razpravljajo o sodobnih družbeno - kulturnih vprašanjih in se sprašujejo o osnovnih predpostavkah življenja</p><p><p>Revija <strong>Razpotja</strong>, v kateri na argumentiran način avtorji prispevkov že več kot deset let soočajo različna stališča o fenomenih sodobne družbe, deluje kot agora novega humanizma. Namen Društva humanistov Goriške, ki je revijo tudi ustanovilo, je bil odpreti prostor za dialog in razpravo v goriškem in v širšem prostoru ter tako soustvarjati civilno družbo. V vsaki številki  tematsko zastavljene in sodobno oblikovane revije, ki izhaja vsake tri mesece in s katero sodelujejo tudi likovni umetniki,  pisci esejev sledijo temu prvotno zamišljenemu konceptu uredniške politike, ki se zavzema predvsem za pluralnost različnih pristopov in stališč.</p> <p>Gosta oddaje Kulturni fokus sta dr. <strong>Blaž Kosovel</strong>, kulturni delavec, turistični vodnik, po duši filozof in raziskovalec, tudi urednik revije Razpotja, avtor dokumentarne serije Goriški sprehodi ter član Društva humanistov Goriške, katerega članica je tudi druga gostja, <strong>Katja Paho</strong>r, likovna urednica Razpotji</p></p> Fri, 20 Aug 2021 18:00:00 +0000 Razpotja - revija Društva humanistov Goriške Le malokdo ve, da Slovenci nimamo le enega knjižnega jezika – ampak kar dva. Prvega, starejšega, tistega, ki se je začel razvijati s Primožem Trubarjem sredi 16. stoletja, seveda poznamo in – bolj ali manj uspešno – uporabljamo vsi. Kaj pa je z drugim? – Ta se je začel razvijati v prvi polovici 18. stoletja na skrajnem severovzhodu slovenskega narodnega ozemlja in ga danes poznamo kot prekmurski knjižni jezik. V še ne tako oddaljeni preteklosti je bil na desnem bregu Mure na precej slabem glasu, češ da predstavlja nedopusten odklon od osrednjeslovenske knjižne norme, da torej slabi našo narodno enotnost, spričo česar bi ga bilo treba čim hitreje poslati na pregovorno smetišče zgodovine. No, danes pa, ravno obratno, skupaj z jezikoslovci in literarnimi zgodovinarji končno spoznavamo, da je med 18. stoletjem in koncem prve svetovne vojne razmeroma obširna slovstvena produkcija v prekmurskem knjižnem jeziku pravzaprav odigrala ključno vlogo pri ohranjanju slovenskega značaja Prekmurja in Porabja. Drugače rečeno: ko bi ne bilo številnih knjig, časopisov, koledarjev in rokopisov, napisanih v knjižni prekmurščini, bi najbrž ne mogli, kakor to storimo vsakega 17. avgusta, obeleževati praznika združitve Prekmurcev z matičnim narodom. Zato smo v tokratnem Kulturnem fokusu pod drobnogled vzeli prekmurski knjižni jezik, njegov nastanek, najvišje dosežke in usodo v zadnjem stoletju, to pa smo dopolnili še s premislekom o literarni ustvarjalnosti sodobnih prekmurskih avtorjev in avtoric, ki seveda pišejo v, pogojno rečeno, Trubarjevi slovenščini. Pri vsem tem nam je pomagal publicist, urednik in literarni zgodovinar Franci Just, eden vodilnih poznavalcev literarne zgodovine slovenskega panonskega prostora. Z njim se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: originalna izdaja Küzmičevega Nouvega Zakona na razstavi v Pokrajinski in študijski knjižnici Murska Sobota l. 2009 (Wikipedia, javna last)<p>Med 18. stol. in koncem I. svetovne vojne je razmeroma obširna slovstvena produkcija v prekmurskem knjižnem jeziku odigrala pomembno vlogo pri ohranjanju slovenskega značaja Prekmurja in Porabja</p><p><p>Le malokdo ve, da Slovenci nimamo le enega knjižnega jezika – ampak kar dva. Prvega, starejšega, tistega, ki se je začel razvijati s <strong>Primožem Trubarjem</strong> sredi 16. stoletja, seveda poznamo in – bolj ali manj uspešno – uporabljamo vsi. Kaj pa je z drugim? – Ta se je začel razvijati v prvi polovici 18. stoletja na skrajnem severovzhodu slovenskega narodnega ozemlja in ga danes poznamo kot prekmurski knjižni jezik.</p> <p>V še ne tako oddaljeni preteklosti je bil na desnem bregu Mure na precej slabem glasu, češ da predstavlja nedopusten odklon od osrednjeslovenske knjižne norme, da torej slabi našo narodno enotnost, spričo česar bi ga bilo treba čim hitreje poslati na pregovorno smetišče zgodovine. No, danes pa, ravno obratno, skupaj z jezikoslovci in literarnimi zgodovinarji končno spoznavamo, da je med 18. stoletjem in koncem prve svetovne vojne razmeroma obširna slovstvena produkcija v prekmurskem knjižnem jeziku pravzaprav odigrala ključno vlogo pri ohranjanju slovenskega značaja Prekmurja in Porabja. Drugače rečeno: ko bi ne bilo številnih knjig, časopisov, koledarjev in rokopisov, napisanih v knjižni prekmurščini, bi najbrž ne mogli, kakor to storimo vsakega 17. avgusta, obeleževati praznika združitve Prekmurcev z matičnim narodom.</p> <p>Zato v tokratnem Kulturnem fokusu pod drobnogled jemljemo prekmurski knjižni jezik, njegov nastanek, najvišje dosežke in usodo v zadnjem stoletju, to pa dopolnjujemo še s premislekom o literarni ustvarjalnosti sodobnih prekmurskih avtorjev in avtoric, ki seveda pišejo v, pogojno rečeno, Trubarjevi slovenščini. Pri vsem tem nam pomaga publicist, urednik in literarni zgodovinar <strong>Franci Just</strong>, eden vodilnih poznavalcev literarne zgodovine slovenskega panonskega prostora.</p></p> 174797248 RTVSLO – Prvi 3305 clean Le malokdo ve, da Slovenci nimamo le enega knjižnega jezika – ampak kar dva. Prvega, starejšega, tistega, ki se je začel razvijati s Primožem Trubarjem sredi 16. stoletja, seveda poznamo in – bolj ali manj uspešno – uporabljamo vsi. Kaj pa je z drugim? – Ta se je začel razvijati v prvi polovici 18. stoletja na skrajnem severovzhodu slovenskega narodnega ozemlja in ga danes poznamo kot prekmurski knjižni jezik. V še ne tako oddaljeni preteklosti je bil na desnem bregu Mure na precej slabem glasu, češ da predstavlja nedopusten odklon od osrednjeslovenske knjižne norme, da torej slabi našo narodno enotnost, spričo česar bi ga bilo treba čim hitreje poslati na pregovorno smetišče zgodovine. No, danes pa, ravno obratno, skupaj z jezikoslovci in literarnimi zgodovinarji končno spoznavamo, da je med 18. stoletjem in koncem prve svetovne vojne razmeroma obširna slovstvena produkcija v prekmurskem knjižnem jeziku pravzaprav odigrala ključno vlogo pri ohranjanju slovenskega značaja Prekmurja in Porabja. Drugače rečeno: ko bi ne bilo številnih knjig, časopisov, koledarjev in rokopisov, napisanih v knjižni prekmurščini, bi najbrž ne mogli, kakor to storimo vsakega 17. avgusta, obeleževati praznika združitve Prekmurcev z matičnim narodom. Zato smo v tokratnem Kulturnem fokusu pod drobnogled vzeli prekmurski knjižni jezik, njegov nastanek, najvišje dosežke in usodo v zadnjem stoletju, to pa smo dopolnili še s premislekom o literarni ustvarjalnosti sodobnih prekmurskih avtorjev in avtoric, ki seveda pišejo v, pogojno rečeno, Trubarjevi slovenščini. Pri vsem tem nam je pomagal publicist, urednik in literarni zgodovinar Franci Just, eden vodilnih poznavalcev literarne zgodovine slovenskega panonskega prostora. Z njim se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: originalna izdaja Küzmičevega Nouvega Zakona na razstavi v Pokrajinski in študijski knjižnici Murska Sobota l. 2009 (Wikipedia, javna last)<p>Med 18. stol. in koncem I. svetovne vojne je razmeroma obširna slovstvena produkcija v prekmurskem knjižnem jeziku odigrala pomembno vlogo pri ohranjanju slovenskega značaja Prekmurja in Porabja</p><p><p>Le malokdo ve, da Slovenci nimamo le enega knjižnega jezika – ampak kar dva. Prvega, starejšega, tistega, ki se je začel razvijati s <strong>Primožem Trubarjem</strong> sredi 16. stoletja, seveda poznamo in – bolj ali manj uspešno – uporabljamo vsi. Kaj pa je z drugim? – Ta se je začel razvijati v prvi polovici 18. stoletja na skrajnem severovzhodu slovenskega narodnega ozemlja in ga danes poznamo kot prekmurski knjižni jezik.</p> <p>V še ne tako oddaljeni preteklosti je bil na desnem bregu Mure na precej slabem glasu, češ da predstavlja nedopusten odklon od osrednjeslovenske knjižne norme, da torej slabi našo narodno enotnost, spričo česar bi ga bilo treba čim hitreje poslati na pregovorno smetišče zgodovine. No, danes pa, ravno obratno, skupaj z jezikoslovci in literarnimi zgodovinarji končno spoznavamo, da je med 18. stoletjem in koncem prve svetovne vojne razmeroma obširna slovstvena produkcija v prekmurskem knjižnem jeziku pravzaprav odigrala ključno vlogo pri ohranjanju slovenskega značaja Prekmurja in Porabja. Drugače rečeno: ko bi ne bilo številnih knjig, časopisov, koledarjev in rokopisov, napisanih v knjižni prekmurščini, bi najbrž ne mogli, kakor to storimo vsakega 17. avgusta, obeleževati praznika združitve Prekmurcev z matičnim narodom.</p> <p>Zato v tokratnem Kulturnem fokusu pod drobnogled jemljemo prekmurski knjižni jezik, njegov nastanek, najvišje dosežke in usodo v zadnjem stoletju, to pa dopolnjujemo še s premislekom o literarni ustvarjalnosti sodobnih prekmurskih avtorjev in avtoric, ki seveda pišejo v, pogojno rečeno, Trubarjevi slovenščini. Pri vsem tem nam pomaga publicist, urednik in literarni zgodovinar <strong>Franci Just</strong>, eden vodilnih poznavalcev literarne zgodovine slovenskega panonskega prostora.</p></p> Fri, 13 Aug 2021 18:00:00 +0000 Prekmurski knjižni jezik Zdi se, da je v prvih letih po slovenski osamosvojitvi zanimanje za kanonizirano književnost, ki prihaja iz hrvaškega, bosanskega, srbskega in črnogorskega prostora, pri nas nekoliko upadlo. Če smo namreč še prevajali in brali mlajše pisatelje, ki so tako ali drugače tematizirali krvavi razpad Jugoslavije oziroma umazano tranzicijsko sodobnost, Dubravko Ugrešić torej pa Miljenka Jergovića, Andreja Nikolaidisa ali Davida Albaharija, če omenimo samo nekaj imen, smo Miroslava Krležo, Mešo Selimovića, Danila Kiša in Iva Andrića večidel odrinili, kakor da nam nimajo nič več povedati. Pa to seveda še zdaleč ne drži; zato je še kako dobrodošlo, da na naše knjižne police v zadnjem času prihajajo novi prevodi starejših mojstrov južnoslovanskih literatur. Pred nedavnim smo tako lahko brali zanimiv Krležev potopis po porevolucijski Rusiji in Kiševe eseje o umetnosti, prav v zadnjih tednih pa smo dobili novi izdaji Njegoševega epa Gorski venec, ki je v svežem prevodu Miklavža Komelja izšel pri Beletrini, in Andrićevega klasičnega romana Travniška kronika, ki ga je založila Mladinska knjiga, na novo pa prevedla dr. Đurđa Strsoglavec, predavateljica hrvaške in srbske književnosti na Oddelku za slavistko ljubljanske Filozofske fakultete. Slednje delo sicer govori o dogajanju v precej zaspanem bosanskem mestecu, ki pa je v Napoleonovem času gostilo francosko ter avstrijsko diplomatsko misijo in se tako proti vsem pričakovanjem znašlo v vrtincu burne vseevropske zgodovine. Zakaj sta torej Andrić na sploh in Travniška kronika posebej vredna naše pozornosti, smo v pogovoru s prevajalko preverjali v tokratnem Kulturnem fokusu, ki ga je pripravil Goran Dekleva. foto: Ivo Andrić, 1961 (Wikipedia, S. Kragujevic, CC BY-SA 3.0 RS)<p>Literarno slavo jugoslovanskega nobelovca sicer povezujemo predvsem z Mostom na Drini, a njegov drugi velikopotezni zgodovinski roman, Travniška kronika, ni nič manj vreden naše pozornosti</p><p><p>Zdi se, da je v prvih letih po slovenski osamosvojitvi zanimanje za kanonizirano književnost, ki prihaja iz hrvaškega, bosanskega, srbskega in črnogorskega prostora, pri nas nekoliko upadlo. Če smo namreč še prevajali in brali mlajše pisatelje, ki so tako ali drugače tematizirali krvavi razpad Jugoslavije oziroma umazano tranzicijsko sodobnost, <strong>Dubravko Ugrešić</strong> torej pa <strong>Miljenka Jergovića</strong>, <strong>Andreja Nikolaidisa</strong> ali <strong>Davida Albaharija</strong>, če omenimo samo nekaj imen, smo <strong>Miroslava Krležo</strong>, <strong>Mešo Selimovića</strong>, <strong>Danila Kiša</strong> in <strong>Iva Andrića</strong> večidel odrinili, kakor da nam nimajo nič več povedati.</p> <p>Pa to seveda še zdaleč ne drži; zato je še kako dobrodošlo, da na naše knjižne police v zadnjem času prihajajo novi prevodi starejših mojstrov južnoslovanskih literatur. Pred nedavnim smo tako lahko brali zanimiv Krležev potopis po porevolucijski Rusiji in Kiševe eseje o umetnosti, prav v zadnjih tednih pa smo dobili novi izdaji <strong>Njegoševega</strong> epa <strong><em>Gorski venec</em></strong>, ki je v svežem prevodu <strong>Miklavža Komelja</strong> izšel pri Beletrini, in Andrićevega klasičnega romana <strong><em>Travniška kronika</em></strong>, ki ga je založila Mladinska knjiga, na novo pa prevedla <strong>dr. Đurđa Strsoglavec</strong>, predavateljica hrvaške in srbske književnosti na Oddelku za slavistko ljubljanske Filozofske fakultete. Slednje delo sicer govori o dogajanju v precej zaspanem bosanskem mestecu, ki pa je v <strong>Napoleonovem</strong> času gostilo francosko ter avstrijsko diplomatsko misijo in se tako proti vsem pričakovanjem znašlo v vrtincu burne vseevropske zgodovine. Zakaj sta torej Andrić na sploh in <em>Travniška kronika</em> posebej vredna naše pozornosti, v pogovoru s prevajalko preverjamo v tokratnem Kulturnem fokusu.</p></p> 174796244 RTVSLO – Prvi 3343 clean Zdi se, da je v prvih letih po slovenski osamosvojitvi zanimanje za kanonizirano književnost, ki prihaja iz hrvaškega, bosanskega, srbskega in črnogorskega prostora, pri nas nekoliko upadlo. Če smo namreč še prevajali in brali mlajše pisatelje, ki so tako ali drugače tematizirali krvavi razpad Jugoslavije oziroma umazano tranzicijsko sodobnost, Dubravko Ugrešić torej pa Miljenka Jergovića, Andreja Nikolaidisa ali Davida Albaharija, če omenimo samo nekaj imen, smo Miroslava Krležo, Mešo Selimovića, Danila Kiša in Iva Andrića večidel odrinili, kakor da nam nimajo nič več povedati. Pa to seveda še zdaleč ne drži; zato je še kako dobrodošlo, da na naše knjižne police v zadnjem času prihajajo novi prevodi starejših mojstrov južnoslovanskih literatur. Pred nedavnim smo tako lahko brali zanimiv Krležev potopis po porevolucijski Rusiji in Kiševe eseje o umetnosti, prav v zadnjih tednih pa smo dobili novi izdaji Njegoševega epa Gorski venec, ki je v svežem prevodu Miklavža Komelja izšel pri Beletrini, in Andrićevega klasičnega romana Travniška kronika, ki ga je založila Mladinska knjiga, na novo pa prevedla dr. Đurđa Strsoglavec, predavateljica hrvaške in srbske književnosti na Oddelku za slavistko ljubljanske Filozofske fakultete. Slednje delo sicer govori o dogajanju v precej zaspanem bosanskem mestecu, ki pa je v Napoleonovem času gostilo francosko ter avstrijsko diplomatsko misijo in se tako proti vsem pričakovanjem znašlo v vrtincu burne vseevropske zgodovine. Zakaj sta torej Andrić na sploh in Travniška kronika posebej vredna naše pozornosti, smo v pogovoru s prevajalko preverjali v tokratnem Kulturnem fokusu, ki ga je pripravil Goran Dekleva. foto: Ivo Andrić, 1961 (Wikipedia, S. Kragujevic, CC BY-SA 3.0 RS)<p>Literarno slavo jugoslovanskega nobelovca sicer povezujemo predvsem z Mostom na Drini, a njegov drugi velikopotezni zgodovinski roman, Travniška kronika, ni nič manj vreden naše pozornosti</p><p><p>Zdi se, da je v prvih letih po slovenski osamosvojitvi zanimanje za kanonizirano književnost, ki prihaja iz hrvaškega, bosanskega, srbskega in črnogorskega prostora, pri nas nekoliko upadlo. Če smo namreč še prevajali in brali mlajše pisatelje, ki so tako ali drugače tematizirali krvavi razpad Jugoslavije oziroma umazano tranzicijsko sodobnost, <strong>Dubravko Ugrešić</strong> torej pa <strong>Miljenka Jergovića</strong>, <strong>Andreja Nikolaidisa</strong> ali <strong>Davida Albaharija</strong>, če omenimo samo nekaj imen, smo <strong>Miroslava Krležo</strong>, <strong>Mešo Selimovića</strong>, <strong>Danila Kiša</strong> in <strong>Iva Andrića</strong> večidel odrinili, kakor da nam nimajo nič več povedati.</p> <p>Pa to seveda še zdaleč ne drži; zato je še kako dobrodošlo, da na naše knjižne police v zadnjem času prihajajo novi prevodi starejših mojstrov južnoslovanskih literatur. Pred nedavnim smo tako lahko brali zanimiv Krležev potopis po porevolucijski Rusiji in Kiševe eseje o umetnosti, prav v zadnjih tednih pa smo dobili novi izdaji <strong>Njegoševega</strong> epa <strong><em>Gorski venec</em></strong>, ki je v svežem prevodu <strong>Miklavža Komelja</strong> izšel pri Beletrini, in Andrićevega klasičnega romana <strong><em>Travniška kronika</em></strong>, ki ga je založila Mladinska knjiga, na novo pa prevedla <strong>dr. Đurđa Strsoglavec</strong>, predavateljica hrvaške in srbske književnosti na Oddelku za slavistko ljubljanske Filozofske fakultete. Slednje delo sicer govori o dogajanju v precej zaspanem bosanskem mestecu, ki pa je v <strong>Napoleonovem</strong> času gostilo francosko ter avstrijsko diplomatsko misijo in se tako proti vsem pričakovanjem znašlo v vrtincu burne vseevropske zgodovine. Zakaj sta torej Andrić na sploh in <em>Travniška kronika</em> posebej vredna naše pozornosti, v pogovoru s prevajalko preverjamo v tokratnem Kulturnem fokusu.</p></p> Fri, 06 Aug 2021 18:00:00 +0000 Ivo Andrić in Travniška kronika Ko se ukvarjamo s sakralno platjo Japonske, se moramo nujno odpraviti na dolgo pot spoznavanja množice duhov iz animističnega, šintoističnega nabora božanskih bitji, ki so se drug za drugim pojavljali v zbiru starodobnih verovanj in v mitoloških predstavah otoških naseljencev. V tem vrelišču kozmogonije, katere smisel je ustvarjanje določenega kozmičnega reda, ki je harmoničen in spremenljiv, a realen v razvoju in prepletanju veselega, srečnega, dobrega, slabega in uničujočega, so kamiji mistična bitja, ki uravnavajo vse silnice življenja in ponazarjajo moč, ki jo imata narava in stvarstvo. Pomen besede šintoizem, religije, ki velja za prvo, najstarejšo, najosnovnejšo, vendar v preteklosti in sedanjosti Japonske ne vedno najpomembnejšo, si je mogoče razlagati kot pot kamijev. V številnih svetiščih jih častijo ob različnih zasebnih priložnostih in javnih praznikih. Različni rituali in obredi, ki temeljijo na šintoizmu, se med seboj močno razlikujejo, čaščenja so lahko lokalna in ruralna ali pa izhajajo iz cesarske tradicije in državne ravni. V postmoderni Japonski, v kateri srečamo mavrico najrazličnejših novih religijskih gibanj, ki razglašajo svojevrstne prenove sveta, nekatera med njimi pa so bila odgovorna tudi za teroristične napade, se tako tradicionalni politeizem različnih izvorov prepleta z velikimi, v svetu monopolnimi monoteističnimi verovanji in stopa v interakcije z drugimi, novimi in prenovljenimi verskimi praksami. Posameznik lahko meša religijske tradicije, izbira med različnimi sistemi in jih poljubno kombinira. Gostja oddaje bo antropologinja in japonoliginja dr. Nataša Visočnik Gerželj, profesorica na Filozofski fakulteti v Ljubljani.<p>Kako je bilo na začetku poti kamijev in kako šintoistični duhovi v interakciji z drugimi božanstvi bivajo na sodobnem Japonskem?</p><p><p>Ko se ukvarjamo s sakralno platjo Japonske, se moramo nujno odpraviti na dolgo pot spoznavanja množice duhov iz animističnega, šintoističnega nabora božanskih bitji, ki so se drug za drugim pojavljala v predstavah otoških naseljencev.  V tem vrelišču kozmogonije, katere smisel je ustvarjanje določenega kozmičnega reda, ki je harmoničen in spremenljiv, v razvoju in prepletanju veselega, srečnega, dobrega, slabega in uničujočega, so kamiji mistična bitja, ki uravnavajo vse silnice življenja in ponazarjajo moč, ki jo imata narava in stvarstvo. Koren besede šintoizem, ki velja za prvo, najstarejšo, najosnovnejšo, vendar v preteklosti in sedanjosti Japonske ne vedno najpomembnejšo religijo, naj bi namreč pomenil <em>pot kamijev. </em>V številnih svetiščih jih častijo ob različnih zasebnih priložnostih in javnih praznikih. Različni rituali in obredi, ki temeljijo na šintoizmu, se med seboj močno razlikujejo, čaščenja so lahko lokalna in ruralna ali pa izhajajo iz cesarske tradicije in državne ravni. V postmoderni Japonski, v kateri srečamo mavrico najrazličnejših novih religijskih gibanj, ki razglašajo svojevrstne prenove sveta, nekatera med njimi pa so bila odgovorna tudi za teroristične napade, se tako tradicionalni politeizem različnih izvorov prepleta z velikimi, v svetu monopolnimi monoteističnimi praksami in stopa v interakcije z drugimi, novimi in prenovljenimi verskimi praksami. Posameznik lahko meša religijske tradicije, izbira med različnimi sistemi in jih poljubno kombinira. Gostja oddaje bo antropologinja in japonoliginja dr. Nataša Visočnik Gerželj, profesorica na Filozofski fakulteti v Ljubljani.</p></p> 174791386 RTVSLO – Prvi 3152 clean Ko se ukvarjamo s sakralno platjo Japonske, se moramo nujno odpraviti na dolgo pot spoznavanja množice duhov iz animističnega, šintoističnega nabora božanskih bitji, ki so se drug za drugim pojavljali v zbiru starodobnih verovanj in v mitoloških predstavah otoških naseljencev. V tem vrelišču kozmogonije, katere smisel je ustvarjanje določenega kozmičnega reda, ki je harmoničen in spremenljiv, a realen v razvoju in prepletanju veselega, srečnega, dobrega, slabega in uničujočega, so kamiji mistična bitja, ki uravnavajo vse silnice življenja in ponazarjajo moč, ki jo imata narava in stvarstvo. Pomen besede šintoizem, religije, ki velja za prvo, najstarejšo, najosnovnejšo, vendar v preteklosti in sedanjosti Japonske ne vedno najpomembnejšo, si je mogoče razlagati kot pot kamijev. V številnih svetiščih jih častijo ob različnih zasebnih priložnostih in javnih praznikih. Različni rituali in obredi, ki temeljijo na šintoizmu, se med seboj močno razlikujejo, čaščenja so lahko lokalna in ruralna ali pa izhajajo iz cesarske tradicije in državne ravni. V postmoderni Japonski, v kateri srečamo mavrico najrazličnejših novih religijskih gibanj, ki razglašajo svojevrstne prenove sveta, nekatera med njimi pa so bila odgovorna tudi za teroristične napade, se tako tradicionalni politeizem različnih izvorov prepleta z velikimi, v svetu monopolnimi monoteističnimi verovanji in stopa v interakcije z drugimi, novimi in prenovljenimi verskimi praksami. Posameznik lahko meša religijske tradicije, izbira med različnimi sistemi in jih poljubno kombinira. Gostja oddaje bo antropologinja in japonoliginja dr. Nataša Visočnik Gerželj, profesorica na Filozofski fakulteti v Ljubljani.<p>Kako je bilo na začetku poti kamijev in kako šintoistični duhovi v interakciji z drugimi božanstvi bivajo na sodobnem Japonskem?</p><p><p>Ko se ukvarjamo s sakralno platjo Japonske, se moramo nujno odpraviti na dolgo pot spoznavanja množice duhov iz animističnega, šintoističnega nabora božanskih bitji, ki so se drug za drugim pojavljala v predstavah otoških naseljencev.  V tem vrelišču kozmogonije, katere smisel je ustvarjanje določenega kozmičnega reda, ki je harmoničen in spremenljiv, v razvoju in prepletanju veselega, srečnega, dobrega, slabega in uničujočega, so kamiji mistična bitja, ki uravnavajo vse silnice življenja in ponazarjajo moč, ki jo imata narava in stvarstvo. Koren besede šintoizem, ki velja za prvo, najstarejšo, najosnovnejšo, vendar v preteklosti in sedanjosti Japonske ne vedno najpomembnejšo religijo, naj bi namreč pomenil <em>pot kamijev. </em>V številnih svetiščih jih častijo ob različnih zasebnih priložnostih in javnih praznikih. Različni rituali in obredi, ki temeljijo na šintoizmu, se med seboj močno razlikujejo, čaščenja so lahko lokalna in ruralna ali pa izhajajo iz cesarske tradicije in državne ravni. V postmoderni Japonski, v kateri srečamo mavrico najrazličnejših novih religijskih gibanj, ki razglašajo svojevrstne prenove sveta, nekatera med njimi pa so bila odgovorna tudi za teroristične napade, se tako tradicionalni politeizem različnih izvorov prepleta z velikimi, v svetu monopolnimi monoteističnimi praksami in stopa v interakcije z drugimi, novimi in prenovljenimi verskimi praksami. Posameznik lahko meša religijske tradicije, izbira med različnimi sistemi in jih poljubno kombinira. Gostja oddaje bo antropologinja in japonoliginja dr. Nataša Visočnik Gerželj, profesorica na Filozofski fakulteti v Ljubljani.</p></p> Fri, 30 Jul 2021 18:00:00 +0000 Religiozna podoba Japonske Pravijo, da je Ljubljana Plečnikovo mesto. In res, kdor se sprehodi od NUK-a čez Čevljarski most, mimo Tromostovja, do mestne tržnice in še naprej, proti zapornicam na Ljubljanici, bo zagotovo dobil ta vtis. Kaj pa se zgodi, če se naš hipotetični pohajkovalec z Vegove ne spusti dol, proti Ljubljanici, temveč zavije v nasprotno smer? – No, v tem primeru ga bo pot vodila mimo Ferantovih blokov, Cankarjevega doma, stolpnic na Trgu republike in Maximarketa, nekje pri Moderni ali najpozneje pri prizidku Narodne galerije pa si bo najbrž moral priznati, da poleg Plečnikove obstaja še ena Ljubljana – Ljubljana Edvarda Ravnikarja. In vendar se zdi, da ta, druga Ljubljana ostaja nekako ob strani, v senci, da nanjo ne arhitekti in urbanisti ne običajni meščanke in meščani ne gledajo s tisto toplo ljubeznijo, s katero sicer zrejo na Plečnikovo. Dobro, če za starimi Rimljani še lahko ponovimo, da se o okusih se ne razpravlja, pa moramo vendar pošteno priznati, da bi bilo naše glavno mesto brez Edvarda Ravnikarja povsem drugačno. Pa ne, seveda, samo naše glavno mesto – Ravnikar je brez najmanjšega dvoma svoj pečat pustil tudi na Kranju, no, Nove Gorice, ki so jo v dobršni meri gradili prav po njegovih urbanističnih načrtih, pa bi najbrž sploh ne bilo brez Ravnikarjeve smele vizije. Toda: kakšna je pravzaprav bila ta vizija? Kako bi lahko kar najbolj sežeto opredelili Ravnikarjevo razumevanje arhitekture in urbanistike? Kakšno naj bo razmerje med lepim in funkcionalnim, med modernim in tradicionalnim, ki naj ga arhitekt po Ravnikarjevem prepričanju zasleduje v svojem delu? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili dr. Aleša Vodopivca, Ravnikarjevega učenca in dolgoletnega profesorja na ljubljanski Fakulteti za arhitekturo. Naš gost je poleg tega po uredniški plati bdel nad Umetnostjo in arhitekturo, zbornikom Ravnikarjevih esejev, razmišljanj, intervjujev in refleksij o arhitekturi, urbanizmu in umetnosti, ki sta ga že pred poldrugim desetletjem izdali in ga prav pred nedavnim ponatisnili Slovenska matica in Fakulteta za arhitekturo. Z dr. Vodopivcem se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Trg republike v Ljubljani (Goran Dekleva)<p>Osrednji arhitekt druge polovice slovenskega 20. stoletja je bil prepričan, da je najpomembnejša naloga arhitekture pomagati ljudem</p><p><p>Pravijo, da je Ljubljana <strong>Plečnikovo</strong> mesto. In res, kdor se sprehodi od NUK-a čez Čevljarski most, mimo Tromostovja, do mestne tržnice in še naprej, proti zapornicam na Ljubljanici, bo zagotovo dobil ta vtis. Kaj pa se zgodi, če se naš hipotetični pohajkovalec z Vegove ne spusti dol, proti Ljubljanici, temveč zavije v nasprotno smer? – No, v tem primeru ga bo pot vodila mimo Ferantovih blokov, Cankarjevega doma, stolpnic na Trgu republike in Maximarketa, nekje pri Moderni ali najpozneje pri prizidku Narodne galerije pa si bo najbrž moral priznati, da poleg Plečnikove obstaja še ena Ljubljana – Ljubljana <strong>Edvarda Ravnikarja</strong>.</p> <p>In vendar se zdi, da ta, druga Ljubljana ostaja nekako ob strani, v senci, da nanjo ne arhitekti in urbanisti ne običajni meščanke in meščani ne gledajo s tisto toplo ljubeznijo, s katero sicer zrejo na Plečnikovo. Dobro, če za starimi Rimljani še lahko ponovimo, da se o okusih se ne razpravlja, pa moramo vendar pošteno priznati, da bi bilo naše glavno mesto brez Edvarda Ravnikarja povsem drugačno. Pa ne, seveda, samo naše glavno mesto – Ravnikar je brez najmanjšega dvoma svoj pečat pustil tudi na Kranju, no, Nove Gorice, ki so jo v dobršni meri gradili prav po njegovih urbanističnih načrtih, pa bi najbrž sploh ne bilo brez Ravnikarjeve smele vizije.</p> <p>Toda: kakšna je pravzaprav bila ta vizija? Kako bi lahko kar najbolj sežeto opredelili Ravnikarjevo razumevanje arhitekture in urbanistike? Kakšno naj bo razmerje med lepim in funkcionalnim, med modernim in tradicionalnim, ki naj ga arhitekt po Ravnikarjevem prepričanju zasleduje v svojem delu? – To so vprašanja, ki nas zaposlujejo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko pred mikrofonom gostimo <strong>dr. Aleša Vodopivca</strong>, Ravnikarjevega učenca in dolgoletnega profesorja na ljubljanski Fakulteti za arhitekturo. Naš gost je poleg tega po uredniški plati bdel nad <strong><em>Umetnostjo in arhitekturo</em></strong>, zbornikom Ravnikarjevih esejev, razmišljanj, intervjujev in refleksij o arhitekturi, urbanizmu in umetnosti, ki sta ga že pred poldrugim desetletjem izdali in ga prav pred nedavnim ponatisnili Slovenska matica in Fakulteta za arhitekturo.</p></p> 174792609 RTVSLO – Prvi 3232 clean Pravijo, da je Ljubljana Plečnikovo mesto. In res, kdor se sprehodi od NUK-a čez Čevljarski most, mimo Tromostovja, do mestne tržnice in še naprej, proti zapornicam na Ljubljanici, bo zagotovo dobil ta vtis. Kaj pa se zgodi, če se naš hipotetični pohajkovalec z Vegove ne spusti dol, proti Ljubljanici, temveč zavije v nasprotno smer? – No, v tem primeru ga bo pot vodila mimo Ferantovih blokov, Cankarjevega doma, stolpnic na Trgu republike in Maximarketa, nekje pri Moderni ali najpozneje pri prizidku Narodne galerije pa si bo najbrž moral priznati, da poleg Plečnikove obstaja še ena Ljubljana – Ljubljana Edvarda Ravnikarja. In vendar se zdi, da ta, druga Ljubljana ostaja nekako ob strani, v senci, da nanjo ne arhitekti in urbanisti ne običajni meščanke in meščani ne gledajo s tisto toplo ljubeznijo, s katero sicer zrejo na Plečnikovo. Dobro, če za starimi Rimljani še lahko ponovimo, da se o okusih se ne razpravlja, pa moramo vendar pošteno priznati, da bi bilo naše glavno mesto brez Edvarda Ravnikarja povsem drugačno. Pa ne, seveda, samo naše glavno mesto – Ravnikar je brez najmanjšega dvoma svoj pečat pustil tudi na Kranju, no, Nove Gorice, ki so jo v dobršni meri gradili prav po njegovih urbanističnih načrtih, pa bi najbrž sploh ne bilo brez Ravnikarjeve smele vizije. Toda: kakšna je pravzaprav bila ta vizija? Kako bi lahko kar najbolj sežeto opredelili Ravnikarjevo razumevanje arhitekture in urbanistike? Kakšno naj bo razmerje med lepim in funkcionalnim, med modernim in tradicionalnim, ki naj ga arhitekt po Ravnikarjevem prepričanju zasleduje v svojem delu? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili dr. Aleša Vodopivca, Ravnikarjevega učenca in dolgoletnega profesorja na ljubljanski Fakulteti za arhitekturo. Naš gost je poleg tega po uredniški plati bdel nad Umetnostjo in arhitekturo, zbornikom Ravnikarjevih esejev, razmišljanj, intervjujev in refleksij o arhitekturi, urbanizmu in umetnosti, ki sta ga že pred poldrugim desetletjem izdali in ga prav pred nedavnim ponatisnili Slovenska matica in Fakulteta za arhitekturo. Z dr. Vodopivcem se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Trg republike v Ljubljani (Goran Dekleva)<p>Osrednji arhitekt druge polovice slovenskega 20. stoletja je bil prepričan, da je najpomembnejša naloga arhitekture pomagati ljudem</p><p><p>Pravijo, da je Ljubljana <strong>Plečnikovo</strong> mesto. In res, kdor se sprehodi od NUK-a čez Čevljarski most, mimo Tromostovja, do mestne tržnice in še naprej, proti zapornicam na Ljubljanici, bo zagotovo dobil ta vtis. Kaj pa se zgodi, če se naš hipotetični pohajkovalec z Vegove ne spusti dol, proti Ljubljanici, temveč zavije v nasprotno smer? – No, v tem primeru ga bo pot vodila mimo Ferantovih blokov, Cankarjevega doma, stolpnic na Trgu republike in Maximarketa, nekje pri Moderni ali najpozneje pri prizidku Narodne galerije pa si bo najbrž moral priznati, da poleg Plečnikove obstaja še ena Ljubljana – Ljubljana <strong>Edvarda Ravnikarja</strong>.</p> <p>In vendar se zdi, da ta, druga Ljubljana ostaja nekako ob strani, v senci, da nanjo ne arhitekti in urbanisti ne običajni meščanke in meščani ne gledajo s tisto toplo ljubeznijo, s katero sicer zrejo na Plečnikovo. Dobro, če za starimi Rimljani še lahko ponovimo, da se o okusih se ne razpravlja, pa moramo vendar pošteno priznati, da bi bilo naše glavno mesto brez Edvarda Ravnikarja povsem drugačno. Pa ne, seveda, samo naše glavno mesto – Ravnikar je brez najmanjšega dvoma svoj pečat pustil tudi na Kranju, no, Nove Gorice, ki so jo v dobršni meri gradili prav po njegovih urbanističnih načrtih, pa bi najbrž sploh ne bilo brez Ravnikarjeve smele vizije.</p> <p>Toda: kakšna je pravzaprav bila ta vizija? Kako bi lahko kar najbolj sežeto opredelili Ravnikarjevo razumevanje arhitekture in urbanistike? Kakšno naj bo razmerje med lepim in funkcionalnim, med modernim in tradicionalnim, ki naj ga arhitekt po Ravnikarjevem prepričanju zasleduje v svojem delu? – To so vprašanja, ki nas zaposlujejo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko pred mikrofonom gostimo <strong>dr. Aleša Vodopivca</strong>, Ravnikarjevega učenca in dolgoletnega profesorja na ljubljanski Fakulteti za arhitekturo. Naš gost je poleg tega po uredniški plati bdel nad <strong><em>Umetnostjo in arhitekturo</em></strong>, zbornikom Ravnikarjevih esejev, razmišljanj, intervjujev in refleksij o arhitekturi, urbanizmu in umetnosti, ki sta ga že pred poldrugim desetletjem izdali in ga prav pred nedavnim ponatisnili Slovenska matica in Fakulteta za arhitekturo.</p></p> Fri, 23 Jul 2021 18:00:00 +0000 Edvard Ravnikar Razstavo, ki je nastala 200 let po tem, ko je v Ljubljani zaživela prva muzejska ustanova: Deželni muzej za Kranjsko, so morda muzejski sodelavci, tudi z vizijami o svetli prihodnosti, poimenovali Zlata sled. Zlato ima namreč prestižno mesto med kovinami, je dragoceno v materialnem smislu, odlikuje pa ga tudi simbolna vrednost. Ljudje, ki si ga lastijo, so bogati, obdani s častjo in slavo. Zlato je vir brezmejme umetniške fantazije, ki se spogleduje z nečim, kar je absolutno in popolno, kovano v visoke vrednote ali zlito v vrednost, ki ljudi dela nečimrne, pohlepne, neetične in barbarske.Razstava, na kateri s predmeti sodeluje več kot 30 slovenskih muzejev, je nastajala kar tri leta. Gostje oddaje prihajajo iz Narodnega muzeja Slovenije: razstavo Zlata sled sta koordinirali kustodinji dr. Mateja Kos in dr. Alenka Miškec, simbolne vidike zlata pa je raziskala Tinka H. Selič. Z njimi se bo pogovarjala Magda Tušar: <p>Zlata sled, ki jo za sabo pušča muzejska dejavnost na Slovenskem </p><p><p>Razstavo, ki je nastala 200 let po tem, ko je v Ljubljani zaživela prva muzejska ustanova: Deželni muzej za Kranjsko, so morda muzejski sodelavci, tudi z vizijami o svetli prihodnosti, poimenovali <strong>Zlata sled</strong>. Zlato ima namreč prestižno mesto med kovinami, je dragoceno v materialnem smislu, odlikuje pa ga tudi simbolna vrednost. Ljudje, ki si ga lastijo, so bogati, obdani s častjo in slavo. Zlato je vir brezmejme umetniške fantazije, ki se spogleduje z nečim, kar je absolutno in popolno, kovano v visoke vrednote ali zlito v vrednost, ki ljudi dela nečimrne, pohlepne, neetične in barbarske.</p> <p>V katalogu, ki je izšel ob razstavi, piše:</p> <p><em> Človek in skupnost sta od nekdaj uveljavljala moč in oblast nad drugimi, ju potrjevala in izkazovala z dejanji in gestami, z znaki in simboli. Simbolni pomen so </em><em>imeli izbrani predmeti, podobe in zapisi, pa tudi običaji in obredi, v katerih so se ti materialni dokazi moči oziroma oblasti uporabljali. Tako je bilo že v prazgodovinskih kulturah in prvih civilizacijah. Denimo palica kot preprost vsakdanji predmet je postala znak posvetne ali religiozne moči (kot žezlo je vidna tudi na situli z Vač). Bila je simbol sodne in celo državne oblasti, npr. v Starem Egiptu in antičnih kraljestvih. V srednjem veku in pozneje so palice oziroma žezla kot svoje insignije nosili vladarji, župani in sodniki, v Cerkvi papeži, opati in škofje. Škofovska »pastirska« palica (pastoral) je bila tako znak pastirske službe škofa in simbol njegove oblasti. Pastoral na razstavi je zelo redek primer srednjeveških cerkvenih insignij iz slovenskih muzejev. Posvetnih vladarskih predmetov, kot so žezlo, krona in vladarsko jabolko, pa v naših muzejskih zbirkah ni. Na slovenskem ozemlju namreč ni bilo domačih vladarskih dinastij, vladarji so bili tujci, zato njihovih zakladnic nimamo. Tudi od najmogočnejše plemiške rodbine, grofov Celjskih, se po njihovem propadu ni ohranilo nič, čeprav so bili s porokami povezani z vrsto evropskih dinastij in so se obdali z bogastvom in bliščem. Njihovo zlato je izginilo, posesti in dragocenosti Celjskih so si prisvojili Habsburžani.</em></p> <p>Razstava, na kateri s predmeti sodeluje več kot 30 slovenskih muzejev, je nastajala kar tri leta. Gostje oddaje prihajajo iz Narodnega muzeja Slovenije: razstavo Zlata sled sta koordinirali kustodinji dr.<strong> Mateja Kos</strong> in dr. <strong>Alenka Miškec,</strong> simbolne vidike zlata pa je raziskala <strong>Tinka H. Selič</strong>. Z njimi se bo pogovarjala Magda Tušar:</p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p></p> 174791385 RTVSLO – Prvi 3028 clean Razstavo, ki je nastala 200 let po tem, ko je v Ljubljani zaživela prva muzejska ustanova: Deželni muzej za Kranjsko, so morda muzejski sodelavci, tudi z vizijami o svetli prihodnosti, poimenovali Zlata sled. Zlato ima namreč prestižno mesto med kovinami, je dragoceno v materialnem smislu, odlikuje pa ga tudi simbolna vrednost. Ljudje, ki si ga lastijo, so bogati, obdani s častjo in slavo. Zlato je vir brezmejme umetniške fantazije, ki se spogleduje z nečim, kar je absolutno in popolno, kovano v visoke vrednote ali zlito v vrednost, ki ljudi dela nečimrne, pohlepne, neetične in barbarske.Razstava, na kateri s predmeti sodeluje več kot 30 slovenskih muzejev, je nastajala kar tri leta. Gostje oddaje prihajajo iz Narodnega muzeja Slovenije: razstavo Zlata sled sta koordinirali kustodinji dr. Mateja Kos in dr. Alenka Miškec, simbolne vidike zlata pa je raziskala Tinka H. Selič. Z njimi se bo pogovarjala Magda Tušar: <p>Zlata sled, ki jo za sabo pušča muzejska dejavnost na Slovenskem </p><p><p>Razstavo, ki je nastala 200 let po tem, ko je v Ljubljani zaživela prva muzejska ustanova: Deželni muzej za Kranjsko, so morda muzejski sodelavci, tudi z vizijami o svetli prihodnosti, poimenovali <strong>Zlata sled</strong>. Zlato ima namreč prestižno mesto med kovinami, je dragoceno v materialnem smislu, odlikuje pa ga tudi simbolna vrednost. Ljudje, ki si ga lastijo, so bogati, obdani s častjo in slavo. Zlato je vir brezmejme umetniške fantazije, ki se spogleduje z nečim, kar je absolutno in popolno, kovano v visoke vrednote ali zlito v vrednost, ki ljudi dela nečimrne, pohlepne, neetične in barbarske.</p> <p>V katalogu, ki je izšel ob razstavi, piše:</p> <p><em> Človek in skupnost sta od nekdaj uveljavljala moč in oblast nad drugimi, ju potrjevala in izkazovala z dejanji in gestami, z znaki in simboli. Simbolni pomen so </em><em>imeli izbrani predmeti, podobe in zapisi, pa tudi običaji in obredi, v katerih so se ti materialni dokazi moči oziroma oblasti uporabljali. Tako je bilo že v prazgodovinskih kulturah in prvih civilizacijah. Denimo palica kot preprost vsakdanji predmet je postala znak posvetne ali religiozne moči (kot žezlo je vidna tudi na situli z Vač). Bila je simbol sodne in celo državne oblasti, npr. v Starem Egiptu in antičnih kraljestvih. V srednjem veku in pozneje so palice oziroma žezla kot svoje insignije nosili vladarji, župani in sodniki, v Cerkvi papeži, opati in škofje. Škofovska »pastirska« palica (pastoral) je bila tako znak pastirske službe škofa in simbol njegove oblasti. Pastoral na razstavi je zelo redek primer srednjeveških cerkvenih insignij iz slovenskih muzejev. Posvetnih vladarskih predmetov, kot so žezlo, krona in vladarsko jabolko, pa v naših muzejskih zbirkah ni. Na slovenskem ozemlju namreč ni bilo domačih vladarskih dinastij, vladarji so bili tujci, zato njihovih zakladnic nimamo. Tudi od najmogočnejše plemiške rodbine, grofov Celjskih, se po njihovem propadu ni ohranilo nič, čeprav so bili s porokami povezani z vrsto evropskih dinastij in so se obdali z bogastvom in bliščem. Njihovo zlato je izginilo, posesti in dragocenosti Celjskih so si prisvojili Habsburžani.</em></p> <p>Razstava, na kateri s predmeti sodeluje več kot 30 slovenskih muzejev, je nastajala kar tri leta. Gostje oddaje prihajajo iz Narodnega muzeja Slovenije: razstavo Zlata sled sta koordinirali kustodinji dr.<strong> Mateja Kos</strong> in dr. <strong>Alenka Miškec,</strong> simbolne vidike zlata pa je raziskala <strong>Tinka H. Selič</strong>. Z njimi se bo pogovarjala Magda Tušar:</p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p></p> Fri, 16 Jul 2021 18:00:00 +0000 Rdeča nit razstave ob 200-letnici Narodnega muzeja Slovenije je zlata Znanstvenik, vrhunski poznavalec starih knjig, vstopi v tiho, odmaknjeno knjižnico in tam, na neki zaprašeni polici povsem nenadejano odkrije nepojmljivo starodavno, legendarno besedilo, ki je dolga stoletja veljalo za izgubljeno, zdaj pa se zdi, da bo srečno najdeni rokopis v povsem novi luči osvetlil preteklost. Tole se sliši kot zaplet iz kakšnega pogrošnega romana, kajne, a v resnici se je nekaj podobnega zgodilo pred slabim desetletjem, oktobra leta 2012, ko je avstrijski filolog Lukas Dorfbauer v kölnski stolni knjižnici v rokopisu iz 9. stoletja odkril Razlage evangelijev, besedilo, ki ga je okoli leta 350 po Kristusu spisal tedanji oglejski škof Fortunacijan. To je tekst, v katerem sicer ne bomo našli, kakor bi nemara pomislil kdo, ki je preveč bral Dana Browna, nobenega prepovedanega nauka ali skrivne vednosti, je pa vendarle izjemno pomemben, saj predstavlja bržčas najstarejšo v latinščini spisano interpretacijo novozaveznih evangelijev. Opravka imamo, drugače rečeno, z besedilom, v katerem upravičeno lahko ugledamo enega temeljev zahodne teološke tradicije. Še več; ker so Fortunacijanove Razlage evangelijev nastale v letih, ko je rimsko krščanstvo najmočneje pretresala tako imenovana arijanska herezija, nam lahko novoodkrito besedilo oglejskega škofa pomaga bolje razumeti nemara ključni doktrinarni spor, ki je zaznamoval zgodnjo Cerkev, to je spor glede razmerja med Bogom Očetom in Bogom Sinom. Videti je torej, da so Fortunacijanove Razlage evangelijev – pa četudi o Dorfbauerjevem odkritju Hollywood menda ne bo snemal filmov – vredne vse naše pozornosti. In kar nekaj smo jim je namenili v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili frančiškana Jana Dominika Bogataja, sodelavca pri Inštitutu za Sveto pismo, judovstvo in zgodnje krščanstvo na Teološki fakultetu Univerze v Ljubljani in doktorskega študenta patristike na Papeški lateranski univerzi v Rimu. Naš gost je namreč spisal spremno študijo k slovenski izdaji Fortunacijanove izgubljene in najdene knjige, ki je, zahvaljujoč prevajalskim naporom Doroteje Novak, prav pred kratkim izšla v založbi Celjske Mohorjeve družbe. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Oglejska bazilika Marijinega vnebovzetja in svetega Mohorja in Fortunata (I, Sailko/Wikipedia)<p>Oglejski škof Fortunacijan je sredi 4. stoletja napisal Razlage evangelijev, najbrž sploh najstarejšo teološko interpretacijo Nove zaveze v latinščini</p><p><p>Znanstvenik, vrhunski poznavalec starih knjig, vstopi v tiho, odmaknjeno knjižnico in tam, na neki zaprašeni polici povsem nenadejano odkrije nepojmljivo starodavno, legendarno besedilo, ki je dolga stoletja veljalo za izgubljeno, zdaj pa se zdi, da bo srečno najdeni rokopis v povsem novi luči osvetlil preteklost. Tole se sliši kot zaplet iz kakšnega pogrošnega romana, kajne, a v resnici se je nekaj podobnega zgodilo pred slabim desetletjem, oktobra leta 2012, ko je avstrijski filolog <strong>Lukas Dorfbauer</strong> v kölnski stolni knjižnici v rokopisu iz 9. stoletja odkril <strong><em>Razlage evangelijev</em></strong>, besedilo, ki ga je okoli leta 350 po Kristusu spisal tedanji oglejski škof <strong>Fortunacijan</strong>.</p> <p>To je tekst, v katerem sicer ne bomo našli, kakor bi nemara pomislil kdo, ki je preveč bral <strong>Dana Browna</strong>, nobenega prepovedanega nauka ali skrivne vednosti, je pa vendarle izjemno pomemben, saj predstavlja bržčas najstarejšo v latinščini spisano interpretacijo novozaveznih evangelijev. Opravka imamo, drugače rečeno, z besedilom, v katerem upravičeno lahko ugledamo enega temeljev zahodne teološke tradicije. Še več; ker so Fortunacijanove <em>Razlage evangelijev</em> nastale v letih, ko je rimsko krščanstvo najmočneje pretresala tako imenovana arijanska herezija, nam lahko novoodkrito besedilo oglejskega škofa pomaga bolje razumeti nemara ključni doktrinarni spor, ki je zaznamoval zgodnjo Cerkev, to je spor glede razmerja med Bogom Očetom in Bogom Sinom.</p> <p>Videti je torej, da so Fortunacijanove <em>Razlage evangelijev</em> – pa četudi o Dorfbauerjevem odkritju Hollywood menda ne bo snemal filmov – vredne vse naše pozornosti. In kar nekaj jim je namenjamo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko pred mikrofonom gostimo frančiškana <strong>Jana Dominika Bogataja</strong>, sodelavca pri Inštitutu za Sveto pismo, judovstvo in zgodnje krščanstvo na Teološki fakultetu Univerze v Ljubljani in doktorskega študenta patristike na Papeški lateranski univerzi v Rimu. Naš gost je spisal spremno študijo k slovenski izdaji Fortunacijanove izgubljene in najdene knjige, ki je, zahvaljujoč prevajalskim naporom <strong>Doroteje Novak</strong>, prav pred kratkim izšla v založbi Celjske Mohorjeve družbe.</p></p> 174789231 RTVSLO – Prvi 2936 clean Znanstvenik, vrhunski poznavalec starih knjig, vstopi v tiho, odmaknjeno knjižnico in tam, na neki zaprašeni polici povsem nenadejano odkrije nepojmljivo starodavno, legendarno besedilo, ki je dolga stoletja veljalo za izgubljeno, zdaj pa se zdi, da bo srečno najdeni rokopis v povsem novi luči osvetlil preteklost. Tole se sliši kot zaplet iz kakšnega pogrošnega romana, kajne, a v resnici se je nekaj podobnega zgodilo pred slabim desetletjem, oktobra leta 2012, ko je avstrijski filolog Lukas Dorfbauer v kölnski stolni knjižnici v rokopisu iz 9. stoletja odkril Razlage evangelijev, besedilo, ki ga je okoli leta 350 po Kristusu spisal tedanji oglejski škof Fortunacijan. To je tekst, v katerem sicer ne bomo našli, kakor bi nemara pomislil kdo, ki je preveč bral Dana Browna, nobenega prepovedanega nauka ali skrivne vednosti, je pa vendarle izjemno pomemben, saj predstavlja bržčas najstarejšo v latinščini spisano interpretacijo novozaveznih evangelijev. Opravka imamo, drugače rečeno, z besedilom, v katerem upravičeno lahko ugledamo enega temeljev zahodne teološke tradicije. Še več; ker so Fortunacijanove Razlage evangelijev nastale v letih, ko je rimsko krščanstvo najmočneje pretresala tako imenovana arijanska herezija, nam lahko novoodkrito besedilo oglejskega škofa pomaga bolje razumeti nemara ključni doktrinarni spor, ki je zaznamoval zgodnjo Cerkev, to je spor glede razmerja med Bogom Očetom in Bogom Sinom. Videti je torej, da so Fortunacijanove Razlage evangelijev – pa četudi o Dorfbauerjevem odkritju Hollywood menda ne bo snemal filmov – vredne vse naše pozornosti. In kar nekaj smo jim je namenili v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili frančiškana Jana Dominika Bogataja, sodelavca pri Inštitutu za Sveto pismo, judovstvo in zgodnje krščanstvo na Teološki fakultetu Univerze v Ljubljani in doktorskega študenta patristike na Papeški lateranski univerzi v Rimu. Naš gost je namreč spisal spremno študijo k slovenski izdaji Fortunacijanove izgubljene in najdene knjige, ki je, zahvaljujoč prevajalskim naporom Doroteje Novak, prav pred kratkim izšla v založbi Celjske Mohorjeve družbe. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Oglejska bazilika Marijinega vnebovzetja in svetega Mohorja in Fortunata (I, Sailko/Wikipedia)<p>Oglejski škof Fortunacijan je sredi 4. stoletja napisal Razlage evangelijev, najbrž sploh najstarejšo teološko interpretacijo Nove zaveze v latinščini</p><p><p>Znanstvenik, vrhunski poznavalec starih knjig, vstopi v tiho, odmaknjeno knjižnico in tam, na neki zaprašeni polici povsem nenadejano odkrije nepojmljivo starodavno, legendarno besedilo, ki je dolga stoletja veljalo za izgubljeno, zdaj pa se zdi, da bo srečno najdeni rokopis v povsem novi luči osvetlil preteklost. Tole se sliši kot zaplet iz kakšnega pogrošnega romana, kajne, a v resnici se je nekaj podobnega zgodilo pred slabim desetletjem, oktobra leta 2012, ko je avstrijski filolog <strong>Lukas Dorfbauer</strong> v kölnski stolni knjižnici v rokopisu iz 9. stoletja odkril <strong><em>Razlage evangelijev</em></strong>, besedilo, ki ga je okoli leta 350 po Kristusu spisal tedanji oglejski škof <strong>Fortunacijan</strong>.</p> <p>To je tekst, v katerem sicer ne bomo našli, kakor bi nemara pomislil kdo, ki je preveč bral <strong>Dana Browna</strong>, nobenega prepovedanega nauka ali skrivne vednosti, je pa vendarle izjemno pomemben, saj predstavlja bržčas najstarejšo v latinščini spisano interpretacijo novozaveznih evangelijev. Opravka imamo, drugače rečeno, z besedilom, v katerem upravičeno lahko ugledamo enega temeljev zahodne teološke tradicije. Še več; ker so Fortunacijanove <em>Razlage evangelijev</em> nastale v letih, ko je rimsko krščanstvo najmočneje pretresala tako imenovana arijanska herezija, nam lahko novoodkrito besedilo oglejskega škofa pomaga bolje razumeti nemara ključni doktrinarni spor, ki je zaznamoval zgodnjo Cerkev, to je spor glede razmerja med Bogom Očetom in Bogom Sinom.</p> <p>Videti je torej, da so Fortunacijanove <em>Razlage evangelijev</em> – pa četudi o Dorfbauerjevem odkritju Hollywood menda ne bo snemal filmov – vredne vse naše pozornosti. In kar nekaj jim je namenjamo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko pred mikrofonom gostimo frančiškana <strong>Jana Dominika Bogataja</strong>, sodelavca pri Inštitutu za Sveto pismo, judovstvo in zgodnje krščanstvo na Teološki fakultetu Univerze v Ljubljani in doktorskega študenta patristike na Papeški lateranski univerzi v Rimu. Naš gost je spisal spremno študijo k slovenski izdaji Fortunacijanove izgubljene in najdene knjige, ki je, zahvaljujoč prevajalskim naporom <strong>Doroteje Novak</strong>, prav pred kratkim izšla v založbi Celjske Mohorjeve družbe.</p></p> Fri, 09 Jul 2021 18:00:00 +0000 Tisoč let izgubljena, zdaj spet najdena knjiga Ljubljanska Cukrarna, v kateri je v skoraj 200 letni zgodovini krhkega obstoja, cvetela in propadala industrija več gospodarskih panog (ime je dobila po refineriji sladkorja), je v preteklosti nudila zatočišče mnogim marginaliziranim in depriviligiranim ljudem ter vojaškim rekrutom, vojakom, poslanih na različna bojišča. Bila je predsmrtno bivališče umetnikov slovenske moderne, ter srhljiv kraj nesrečnih brezdomcev, bolnikov in oporečnikov. V preteklosti je velikokrat veljala za mestno sramoto, zdaj pa v smislu reinterpretacije preteklosti, zazrta v prihodnost, obnovljena in oživljena, tako v arhitekturnem kot kulturno - umetniškem smislu, napoveduje oblikovanje lepše usode. Gostje oddaje Kulturni fokus so Alenka Gregorič, ki bo podala vizije prostora, ki ga upravlja javni zavod Muzej in galerije mesta Ljubljane, od koder prihaja tudi dr. Blaž Vurnik, Jernej Šipoš iz projektantskega biroja Scapelab, ki je vodil arhitekturno prenovo in projektant Angelo Žigon.<p>Cukrarna, mogočna sladkorna rafinerija, prebivališče umetnikov in kraj človeškega hiranja, mestna sramota ter prazna lupina, v kateri se oblikuje novo življenje</p><p><p>Ljubljanska Cukrarna, v kateri je v skoraj 200-letni zgodovini krhkega obstoja cvetela in propadala industrija več gospodarskih panog (ime je dobila po refineriji sladkorja), je v preteklosti ponujala zatočišče številnim marginaliziranim in deprivilegiranim ljudem ter vojaškim rekrutom, vojakom, poslanih na različna bojišča. Bila je predsmrtno bivališče umetnikov slovenske moderne ter srhljiv kraj nesrečnih brezdomcev, bolnikov in oporečnikov. V preteklosti je velikokrat veljala za mestno sramoto, zdaj pa v smislu reinterpretacije preteklosti, zazrta v prihodnost, obnovljena in oživljena, tako v arhitekturnem kot kulturno-umetniškem smislu, napoveduje oblikovanje lepše usode. Gostje oddaje Kulturni fokus so Alenka Gregorič, ki bo podala vizije prostora, ki ga upravlja javni zavod Muzej in galerije mesta Ljubljane, od koder prihaja tudi dr. Blaž Vurnik, Jernej Šipoš iz projektantskega biroja Scapelab, ki je vodil arhitekturno prenovo, in projektant Angelo Žigon. Z njimi se bo pogovarjala Magda Tušar.</p></p> 174788277 RTVSLO – Prvi 3197 clean Ljubljanska Cukrarna, v kateri je v skoraj 200 letni zgodovini krhkega obstoja, cvetela in propadala industrija več gospodarskih panog (ime je dobila po refineriji sladkorja), je v preteklosti nudila zatočišče mnogim marginaliziranim in depriviligiranim ljudem ter vojaškim rekrutom, vojakom, poslanih na različna bojišča. Bila je predsmrtno bivališče umetnikov slovenske moderne, ter srhljiv kraj nesrečnih brezdomcev, bolnikov in oporečnikov. V preteklosti je velikokrat veljala za mestno sramoto, zdaj pa v smislu reinterpretacije preteklosti, zazrta v prihodnost, obnovljena in oživljena, tako v arhitekturnem kot kulturno - umetniškem smislu, napoveduje oblikovanje lepše usode. Gostje oddaje Kulturni fokus so Alenka Gregorič, ki bo podala vizije prostora, ki ga upravlja javni zavod Muzej in galerije mesta Ljubljane, od koder prihaja tudi dr. Blaž Vurnik, Jernej Šipoš iz projektantskega biroja Scapelab, ki je vodil arhitekturno prenovo in projektant Angelo Žigon.<p>Cukrarna, mogočna sladkorna rafinerija, prebivališče umetnikov in kraj človeškega hiranja, mestna sramota ter prazna lupina, v kateri se oblikuje novo življenje</p><p><p>Ljubljanska Cukrarna, v kateri je v skoraj 200-letni zgodovini krhkega obstoja cvetela in propadala industrija več gospodarskih panog (ime je dobila po refineriji sladkorja), je v preteklosti ponujala zatočišče številnim marginaliziranim in deprivilegiranim ljudem ter vojaškim rekrutom, vojakom, poslanih na različna bojišča. Bila je predsmrtno bivališče umetnikov slovenske moderne ter srhljiv kraj nesrečnih brezdomcev, bolnikov in oporečnikov. V preteklosti je velikokrat veljala za mestno sramoto, zdaj pa v smislu reinterpretacije preteklosti, zazrta v prihodnost, obnovljena in oživljena, tako v arhitekturnem kot kulturno-umetniškem smislu, napoveduje oblikovanje lepše usode. Gostje oddaje Kulturni fokus so Alenka Gregorič, ki bo podala vizije prostora, ki ga upravlja javni zavod Muzej in galerije mesta Ljubljane, od koder prihaja tudi dr. Blaž Vurnik, Jernej Šipoš iz projektantskega biroja Scapelab, ki je vodil arhitekturno prenovo, in projektant Angelo Žigon. Z njimi se bo pogovarjala Magda Tušar.</p></p> Fri, 02 Jul 2021 18:00:00 +0000 Cukrarna in njena preobražanja skozi čas ter njena obetajoča prihodnost Splošno sprejeta modrost pravi, da si nastanka slovenske države ne moremo predstavljati brez slovenske književnosti in književnikov. To se morda sliši nekoliko domišljavo, saj bi Slovenija samostojnosti ne dosegla, če ne bi ključnih vlog odigrali tudi drugi – politiki in vojaki, gospodarstveniki in duhovniki, znanstveniki in športniki. A po drugi strani drži, da je prav literaturi v kontekstu naše zgodovine pripadla simbolno izjemno pomembna družbena vloga. Natanko med platnicami domačih leposlovnih del smo namreč približno stoletje in pol, vse od pomladi narodov dalje, spoznavali, kaj se pravi biti Slovenec oziroma Slovenka. V literaturi smo spoznavali, katere so naše vrline in kakšne so naše slabosti, in se spraševali, kakšna so pričakovanja, ki jih o družbeno-politični prihodnosti naše skupnosti smemo smelo gojiti, ter katerim političnim potezam ali odločitvam bi se na vsak način kazalo izogniti. Prav tako ne moremo spregledati, da so si nekatere partizanske enote med drugo svetovno vojno nadele imena po naših književnikih ali da so slovensko pomlad v osemdesetih letih na nespregledljiv, izpostavljen način pomagali poganjati prav pesniki in pisatelji, od Toneta Pavčka do, recimo, Rudija Šeliga. In ko govorimo o tem, da se je s slovensko osamosvojitvijo izpolnil tisočletni sen zatiranega naroda, se – pa če se tega zavedamo ali ne – pravzaprav sklicujemo na Sonetni venec. In tako naprej in naprej. Toda ob trideseti obletnici razglasitve samostojnosti, smo se vprašali, kaj se je zgodilo z našo književnostjo, ko je bilo po vsem sodeč izpolnjeno njeno narodotvorno oziroma državotvorno poslanstvo? So bile v zadnjih treh desetletjih poezija, proza in dramatika vprežene v kak drug pomemben, daljnosežen družbeno-politični projekt? So se, nasprotno, znašle na robu zanimanja in pozornosti Slovenk in Slovencev? Ali pa ne drži ne eno ne drugo in nas literarna dela še naprej zaposlujejo, presenečajo, zabavajo in razgibavajo ter kvalitativno poglabljajo naša življenja – le da zdaj ne na ravni narodnega kolektiva pač pa na nivoju slehernega individualnega življenja? Odgovor smo iskali v prazničnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili akad. dr. Toma Virka, predavatelja na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo ljubljanske Filozofske fakultete, ki je vprašanju družbene vloge slovenske poosamosvojitvene književnosti posvetil intrigantno razpravo Pod Prešernovo glavo, ki je pred nedavnim izšla pri Znanstveni založbi Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva<p>30 let po osamosvojitvi se sprašujemo, kaj se je zgodilo z našo literaturo, ko je bilo očitno izpolnjeno njeno tradicionalno narodotvorno poslanstvo? Kako se je spremenila sama in kako smo se spremenili njeni bralci?</p><p><p>Splošno sprejeta modrost pravi, da si nastanka slovenske države ne moremo predstavljati brez slovenske književnosti in književnikov. To se morda sliši nekoliko domišljavo, saj bi Slovenija samostojnosti ne dosegla, če ne bi ključnih vlog odigrali tudi drugi – politiki in vojaki, gospodarstveniki in duhovniki, znanstveniki in športniki. A po drugi strani drži, da je prav literaturi v kontekstu naše zgodovine pripadla simbolno izjemno pomembna družbena vloga.</p> <p>Natanko med platnicami domačih leposlovnih del smo namreč približno stoletje in pol, vse od pomladi narodov dalje, spoznavali, kaj se pravi biti Slovenec oziroma Slovenka. V literaturi smo spoznavali, katere so naše vrline in kakšne so naše slabosti, in se spraševali, kakšna so pričakovanja, ki jih o družbeno-politični prihodnosti naše skupnosti smemo smelo gojiti, ter katerim političnim potezam ali odločitvam bi se na vsak način kazalo izogniti. Prav tako ne moremo spregledati, da so si nekatere partizanske enote med drugo svetovno vojno nadele imena po naših književnikih ali da so slovensko pomlad v osemdesetih letih na nespregledljiv, izpostavljen način pomagali poganjati prav pesniki in pisatelji, od <strong>Toneta Pavčka</strong> do, recimo, <strong>Rudija Šeliga</strong>. In ko govorimo o tem, da se je s slovensko osamosvojitvijo izpolnil tisočletni sen zatiranega naroda, se – pa če se tega zavedamo ali ne – pravzaprav sklicujemo na <strong><em>Sonetni venec</em></strong>. In tako naprej in naprej.</p> <p>Toda ob trideseti obletnici razglasitve samostojnosti, se menda lahko vprašamo, kaj se je zgodilo z našo književnostjo, ko je bilo po vsem sodeč izpolnjeno njeno narodotvorno oziroma državotvorno poslanstvo? So bile v zadnjih treh desetletjih poezija, proza in dramatika vprežene v kak drug pomemben, daljnosežen družbeno-politični projekt? So se, nasprotno, znašle na robu zanimanja in pozornosti Slovenk in Slovencev? Ali pa ne drži ne eno ne drugo in nas literarna dela še naprej zaposlujejo, presenečajo, zabavajo in razgibavajo ter kvalitativno poglabljajo naša življenja – le da zdaj ne na ravni narodnega kolektiva pač pa na nivoju slehernega individualnega življenja?</p> <p>Odgovor iščemo v prazničnem Kulturnem fokusu, ko pred mikrofonom gostimo <strong>akad. dr. Toma Virka</strong>, predavatelja na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo ljubljanske Filozofske fakultete, ki je vprašanju družbene vloge slovenske poosamosvojitvene književnosti posvetil intrigantno razpravo <em><strong>Pod Prešernovo glavo</strong></em>, ki je pred nedavnim izšla pri Znanstveni založbi Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.</p></p> 174784593 RTVSLO – Prvi 3188 clean Splošno sprejeta modrost pravi, da si nastanka slovenske države ne moremo predstavljati brez slovenske književnosti in književnikov. To se morda sliši nekoliko domišljavo, saj bi Slovenija samostojnosti ne dosegla, če ne bi ključnih vlog odigrali tudi drugi – politiki in vojaki, gospodarstveniki in duhovniki, znanstveniki in športniki. A po drugi strani drži, da je prav literaturi v kontekstu naše zgodovine pripadla simbolno izjemno pomembna družbena vloga. Natanko med platnicami domačih leposlovnih del smo namreč približno stoletje in pol, vse od pomladi narodov dalje, spoznavali, kaj se pravi biti Slovenec oziroma Slovenka. V literaturi smo spoznavali, katere so naše vrline in kakšne so naše slabosti, in se spraševali, kakšna so pričakovanja, ki jih o družbeno-politični prihodnosti naše skupnosti smemo smelo gojiti, ter katerim političnim potezam ali odločitvam bi se na vsak način kazalo izogniti. Prav tako ne moremo spregledati, da so si nekatere partizanske enote med drugo svetovno vojno nadele imena po naših književnikih ali da so slovensko pomlad v osemdesetih letih na nespregledljiv, izpostavljen način pomagali poganjati prav pesniki in pisatelji, od Toneta Pavčka do, recimo, Rudija Šeliga. In ko govorimo o tem, da se je s slovensko osamosvojitvijo izpolnil tisočletni sen zatiranega naroda, se – pa če se tega zavedamo ali ne – pravzaprav sklicujemo na Sonetni venec. In tako naprej in naprej. Toda ob trideseti obletnici razglasitve samostojnosti, smo se vprašali, kaj se je zgodilo z našo književnostjo, ko je bilo po vsem sodeč izpolnjeno njeno narodotvorno oziroma državotvorno poslanstvo? So bile v zadnjih treh desetletjih poezija, proza in dramatika vprežene v kak drug pomemben, daljnosežen družbeno-politični projekt? So se, nasprotno, znašle na robu zanimanja in pozornosti Slovenk in Slovencev? Ali pa ne drži ne eno ne drugo in nas literarna dela še naprej zaposlujejo, presenečajo, zabavajo in razgibavajo ter kvalitativno poglabljajo naša življenja – le da zdaj ne na ravni narodnega kolektiva pač pa na nivoju slehernega individualnega življenja? Odgovor smo iskali v prazničnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili akad. dr. Toma Virka, predavatelja na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo ljubljanske Filozofske fakultete, ki je vprašanju družbene vloge slovenske poosamosvojitvene književnosti posvetil intrigantno razpravo Pod Prešernovo glavo, ki je pred nedavnim izšla pri Znanstveni založbi Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva<p>30 let po osamosvojitvi se sprašujemo, kaj se je zgodilo z našo literaturo, ko je bilo očitno izpolnjeno njeno tradicionalno narodotvorno poslanstvo? Kako se je spremenila sama in kako smo se spremenili njeni bralci?</p><p><p>Splošno sprejeta modrost pravi, da si nastanka slovenske države ne moremo predstavljati brez slovenske književnosti in književnikov. To se morda sliši nekoliko domišljavo, saj bi Slovenija samostojnosti ne dosegla, če ne bi ključnih vlog odigrali tudi drugi – politiki in vojaki, gospodarstveniki in duhovniki, znanstveniki in športniki. A po drugi strani drži, da je prav literaturi v kontekstu naše zgodovine pripadla simbolno izjemno pomembna družbena vloga.</p> <p>Natanko med platnicami domačih leposlovnih del smo namreč približno stoletje in pol, vse od pomladi narodov dalje, spoznavali, kaj se pravi biti Slovenec oziroma Slovenka. V literaturi smo spoznavali, katere so naše vrline in kakšne so naše slabosti, in se spraševali, kakšna so pričakovanja, ki jih o družbeno-politični prihodnosti naše skupnosti smemo smelo gojiti, ter katerim političnim potezam ali odločitvam bi se na vsak način kazalo izogniti. Prav tako ne moremo spregledati, da so si nekatere partizanske enote med drugo svetovno vojno nadele imena po naših književnikih ali da so slovensko pomlad v osemdesetih letih na nespregledljiv, izpostavljen način pomagali poganjati prav pesniki in pisatelji, od <strong>Toneta Pavčka</strong> do, recimo, <strong>Rudija Šeliga</strong>. In ko govorimo o tem, da se je s slovensko osamosvojitvijo izpolnil tisočletni sen zatiranega naroda, se – pa če se tega zavedamo ali ne – pravzaprav sklicujemo na <strong><em>Sonetni venec</em></strong>. In tako naprej in naprej.</p> <p>Toda ob trideseti obletnici razglasitve samostojnosti, se menda lahko vprašamo, kaj se je zgodilo z našo književnostjo, ko je bilo po vsem sodeč izpolnjeno njeno narodotvorno oziroma državotvorno poslanstvo? So bile v zadnjih treh desetletjih poezija, proza in dramatika vprežene v kak drug pomemben, daljnosežen družbeno-politični projekt? So se, nasprotno, znašle na robu zanimanja in pozornosti Slovenk in Slovencev? Ali pa ne drži ne eno ne drugo in nas literarna dela še naprej zaposlujejo, presenečajo, zabavajo in razgibavajo ter kvalitativno poglabljajo naša življenja – le da zdaj ne na ravni narodnega kolektiva pač pa na nivoju slehernega individualnega življenja?</p> <p>Odgovor iščemo v prazničnem Kulturnem fokusu, ko pred mikrofonom gostimo <strong>akad. dr. Toma Virka</strong>, predavatelja na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo ljubljanske Filozofske fakultete, ki je vprašanju družbene vloge slovenske poosamosvojitvene književnosti posvetil intrigantno razpravo <em><strong>Pod Prešernovo glavo</strong></em>, ki je pred nedavnim izšla pri Znanstveni založbi Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.</p></p> Fri, 25 Jun 2021 18:00:00 +0000 Slovenska poosamosvojitvena književnost Dr. Marija Klobčar se je posebej posvetila obravnavi pomena sejemskih pevcev in viteški kulturi ter pesemski produkciji. Poudarja pomen takratne uporabe besed iz slovenskega jezika, srednjeveški družbeni kontekst in okoliščine, ki so tako na novo osvetljene. Naš prostor dobi pomembnejšo vlogo na evropski celini. Nenazadnje so v pesemskih vsebinah nastajale novice, navadno množicam posredovane teme o vojaških spopadih, turških vpadih, socialnih in o političnih spremembah, potresih, poplavah, sojenjih kriminalcem, umorih, ljubezenskih tračih, čemur bi danes rekli črna kronika in rumeni tisk. Ljudsko izročilo v potujoči pesmi je oblikovalo mesto in podeželje… <p>Dr. Marija Klobčar v monografiji Poslušajte štimo mojo razpre odrinjeno raziskovalno temo potujočih pevcev in pesmi z izobraževalnimi, obveščevalnimi in zabavnimi vsebinami, tudi v temnih obdobjih preteklosti ...</p><p><p>Avtorica, dr.<strong> Marija Klobčar</strong> v monografiji <strong>Poslušajte štimo mojo</strong> po poglobljenem preučevanju številnih primarnih in drugotnih virov med potujoče pevce vključi tako igrce kot sejmarske pevce, bukovnike, potujoče obrtnike in prodajalce, sejmarske pevce, katerih prisotnost v naših krajih je bila doslej spregledana, godce, berače in slepe pevce, romarje, Rome ter druge. Posebej se je posvetila obravnavi viteške kulture in njihove pesemske produkcije, uporabe (tudi slovenskega) jezika, poudarila njihovo kulturno in družbeno vlogo v srednjeveškem kontekstu in okoliščinah, ki so tako na novo osvetljene. Zdajšnjo Slovenijo kot nekdaj pomembno križišče ljudstev postavi v bolj trdne okvire, naš prostor pa dobi pomembnejšo vlogo na evropski celini. Nenazadnje so v pesemskih vsebinah nastajale novice, navadno množicam posredovane vsebine o vojaških spopadih, turških vpadih, socialnih in o političnih spremembah, potresih, poplavah, sojenjih kriminalcem, umorih, ljubezenskih tračih, čemur bi danes rekli črna kronika in rumeni tisk. Ljudsko izročilo v potujoči pesmi je oblikovalo tako mesto kot podeželje …</p> <p>Dr. Marija Klobčar je sicer za leto 2020 prejela Murkovo nagrado za izjemne znanstvene in strokovne dosežke na področju etnologije.</p></p> 174783603 RTVSLO – Prvi 3485 clean Dr. Marija Klobčar se je posebej posvetila obravnavi pomena sejemskih pevcev in viteški kulturi ter pesemski produkciji. Poudarja pomen takratne uporabe besed iz slovenskega jezika, srednjeveški družbeni kontekst in okoliščine, ki so tako na novo osvetljene. Naš prostor dobi pomembnejšo vlogo na evropski celini. Nenazadnje so v pesemskih vsebinah nastajale novice, navadno množicam posredovane teme o vojaških spopadih, turških vpadih, socialnih in o političnih spremembah, potresih, poplavah, sojenjih kriminalcem, umorih, ljubezenskih tračih, čemur bi danes rekli črna kronika in rumeni tisk. Ljudsko izročilo v potujoči pesmi je oblikovalo mesto in podeželje… <p>Dr. Marija Klobčar v monografiji Poslušajte štimo mojo razpre odrinjeno raziskovalno temo potujočih pevcev in pesmi z izobraževalnimi, obveščevalnimi in zabavnimi vsebinami, tudi v temnih obdobjih preteklosti ...</p><p><p>Avtorica, dr.<strong> Marija Klobčar</strong> v monografiji <strong>Poslušajte štimo mojo</strong> po poglobljenem preučevanju številnih primarnih in drugotnih virov med potujoče pevce vključi tako igrce kot sejmarske pevce, bukovnike, potujoče obrtnike in prodajalce, sejmarske pevce, katerih prisotnost v naših krajih je bila doslej spregledana, godce, berače in slepe pevce, romarje, Rome ter druge. Posebej se je posvetila obravnavi viteške kulture in njihove pesemske produkcije, uporabe (tudi slovenskega) jezika, poudarila njihovo kulturno in družbeno vlogo v srednjeveškem kontekstu in okoliščinah, ki so tako na novo osvetljene. Zdajšnjo Slovenijo kot nekdaj pomembno križišče ljudstev postavi v bolj trdne okvire, naš prostor pa dobi pomembnejšo vlogo na evropski celini. Nenazadnje so v pesemskih vsebinah nastajale novice, navadno množicam posredovane vsebine o vojaških spopadih, turških vpadih, socialnih in o političnih spremembah, potresih, poplavah, sojenjih kriminalcem, umorih, ljubezenskih tračih, čemur bi danes rekli črna kronika in rumeni tisk. Ljudsko izročilo v potujoči pesmi je oblikovalo tako mesto kot podeželje …</p> <p>Dr. Marija Klobčar je sicer za leto 2020 prejela Murkovo nagrado za izjemne znanstvene in strokovne dosežke na področju etnologije.</p></p> Fri, 18 Jun 2021 18:00:00 +0000 Glas potujočih pesmi in glasovi potujočih pevcev Včasih iz majhnega res raste veliko. Nekega dne pred približno devetdesetimi leti, na primer, je John Ronald Reuel Tolkien, filolog in profesor anglosaksonske književnosti na univerzi v Oxfordu, sedel za mizo in popravljal izpitne pole, ko se mu je v domišljiji nenadoma utrnil na prvi pogled precej nevpadljiv stavek: »V duplini pod zemljo je nekoč živel hobit.« Stavek, priznajmo, ne obeta prav veliko, a iz njega sta v naslednjih desetletjih zrasli knjigi Hobit in Gospodar prstanov ter kopica drugih, večidel posthumno izdanih spisov, ki navsezadnje, če jih vzamemo skupaj, izrišejo podobo tako imenovanega Srednjega sveta, izmišljene dežele, ki ima svojo geografijo in zgodovino, svoje mite in legende, svoje jezike in pisave. Ta podoba je tako osupljivo prepričljiva, tako doživeto in plastično ubesedena, tako ontološko polna, da v Srednji svet še danes radi vstopajo milijoni Tolkienovih oboževalcev – pa naj gre za bralke in bralce ali gledalke in gledalce holivudskih filmskih priredb. A zdaj zvesti Tolkienovo veličastno izmišljijo na kokoš, ki pač nosi zlata jajca globalni industriji zabave, bi bilo docela neprimerno. Prvič zato, ker je njegov literarni izum, se pravi odkritje izmišljene dežele, ki jo pisatelj predstavi tako precizno, kakor da bi bila resnična, navdahnil množico drugih pisateljic in pisateljev. Ko bi, skratka, ne bilo Tolkiena, bi ne bilo ne Harryja Potterja J. K. Rowling ne Igre prestolov Georgea R. R. Martina. No, Tolkiena pa velja vzeti zelo resno tudi zato, ker je bil izjemen pisatelj, polnokrvni mojster angleške poetične proze, kar navsezadnje potrjuje tudi dejstvo, da je sloviti Times Literary Supplement, ko je konec leta 1999 opravil inventuro iztekajočega se veka, med največje literarne umetnine stoletja, ob bok Mojstru in Margareti, Stotim letom samote in Devinskim elegijam torej, brez pomislekov umestil tudi Gospodarja prstanov. Vsemu temu navkljub pa se Tolkiena in žanra, ki ga je izumil – na sledi etablirane angleške oznake mu pogojno recimo visoka fantastika –, na Slovenskem še vedno drži stigma, češ da imamo tu opravka z nečim malovrednim, pogrošnim, v najboljšem primeru zgolj kratkočasnim. Pa je to še stališče, ki ga lahko mirne vesti zagovarjamo, ali bi se bilo pač treba lotiti prevrednotenja našega odnosa do tovrstnega pisanja? In če da: kako to storiti? – Odgovor smo iskali v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili dr. Aljošo Harlamova, literarnega kritika, knjižnega urednika pri Cankarjevi založbi in enega izmed soustvarjalcev vse bolj priljubljenega podkasta Obod, ki si prizadeva v polju visoke fantastike in znanstvene fantastike vzpostaviti nova merila odličnosti za slovenskega bralca in bralko. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Tolkienov prstan mogote (paxillop/Pixabay)<p>Zakaj žanra, ki ga je pred osmimi desetletji s Hobitom izumil J. R. R. Tolkien, v zadnjem času pa ga je z Igro prestolov pomembno nadgradil George R. R. Martin, ni več mogoče obravnavati kot pogrošno literaturo? </p><p><p>Včasih iz majhnega res raste veliko. Nekega dne pred približno devetdesetimi leti, na primer, je <strong>John Ronald Reuel Tolkien</strong>, filolog in profesor anglosaksonske književnosti na univerzi v Oxfordu, sedel za mizo in popravljal izpitne pole, ko se mu je v domišljiji nenadoma utrnil na prvi pogled precej nevpadljiv stavek: »<em>V duplini pod zemljo je nekoč živel hobit.</em>« Stavek, priznajmo, ne obeta prav veliko, a iz njega sta v naslednjih desetletjih zrasli knjigi <em>Hobit</em> in <em>Gospodar prstanov</em> ter kopica drugih, večidel posthumno izdanih spisov, ki navsezadnje, če jih vzamemo skupaj, izrišejo podobo tako imenovanega Srednjega sveta, izmišljene dežele, ki ima svojo geografijo in zgodovino, svoje mite in legende, svoje jezike in pisave. Ta podoba je tako osupljivo prepričljiva, tako doživeto in plastično ubesedena, tako ontološko polna, da v Srednji svet še danes radi vstopajo milijoni Tolkienovih oboževalcev – pa naj gre za bralke in bralce ali gledalke in gledalce holivudskih filmskih priredb.</p> <p>A zdaj zvesti Tolkienovo veličastno izmišljijo na kokoš, ki pač nosi zlata jajca globalni industriji zabave, bi bilo docela neprimerno. Prvič zato, ker je njegov literarni izum, se pravi odkritje izmišljene dežele, ki jo pisatelj predstavi tako precizno, kakor da bi bila resnična, navdahnil množico drugih pisateljic in pisateljev. Ko bi, skratka, ne bilo Tolkiena, bi ne bilo ne <em>Harryja Potterja</em> <strong>J. K. Rowling</strong> ne <em>Igre prestolov </em><strong>Georgea R. R. Martina</strong>. No, Tolkiena pa velja vzeti zelo resno tudi zato, ker je bil izjemen pisatelj, polnokrvni mojster angleške poetične proze, kar navsezadnje potrjuje tudi dejstvo, da je sloviti Times Literary Supplement, ko je konec leta 1999 opravil inventuro iztekajočega se veka, med največje literarne umetnine stoletja, ob bok <em>Mojstru in Margareti</em>, <em>Stotim letom samote</em> in <em>Devinskim elegijam </em>torej, brez pomislekov umestil tudi <em>Gospodarja prstanov</em>.</p> <p>Vsemu temu navkljub pa se Tolkiena in žanra, ki ga je izumil – na sledi etablirani oznaki v angleščini mu pogojno recimo visoka fantastika –, na Slovenskem še vedno drži stigma, češ da imamo tu opravka z nečim malovrednim, pogrošnim, v najboljšem primeru zgolj kratkočasnim. Pa je to še stališče, ki ga lahko mirne vesti zagovarjamo, ali bi se bilo pač treba lotiti prevrednotenja našega odnosa do tovrstnega pisanja? In če da: kako to storiti? – Odgovor iščemo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko pred mikrofonom gostimo <strong>dr. Aljošo Harlamova</strong>, literarnega kritika, knjižnega urednika pri Cankarjevi založbi in enega izmed soustvarjalcev vse bolj priljubljenega podkasta Obod, ki si prizadeva v polju visoke fantastike in znanstvene fantastike vzpostaviti nova merila odličnosti za slovenskega bralca in bralko.</p></p> 174782409 RTVSLO – Prvi 3222 clean Včasih iz majhnega res raste veliko. Nekega dne pred približno devetdesetimi leti, na primer, je John Ronald Reuel Tolkien, filolog in profesor anglosaksonske književnosti na univerzi v Oxfordu, sedel za mizo in popravljal izpitne pole, ko se mu je v domišljiji nenadoma utrnil na prvi pogled precej nevpadljiv stavek: »V duplini pod zemljo je nekoč živel hobit.« Stavek, priznajmo, ne obeta prav veliko, a iz njega sta v naslednjih desetletjih zrasli knjigi Hobit in Gospodar prstanov ter kopica drugih, večidel posthumno izdanih spisov, ki navsezadnje, če jih vzamemo skupaj, izrišejo podobo tako imenovanega Srednjega sveta, izmišljene dežele, ki ima svojo geografijo in zgodovino, svoje mite in legende, svoje jezike in pisave. Ta podoba je tako osupljivo prepričljiva, tako doživeto in plastično ubesedena, tako ontološko polna, da v Srednji svet še danes radi vstopajo milijoni Tolkienovih oboževalcev – pa naj gre za bralke in bralce ali gledalke in gledalce holivudskih filmskih priredb. A zdaj zvesti Tolkienovo veličastno izmišljijo na kokoš, ki pač nosi zlata jajca globalni industriji zabave, bi bilo docela neprimerno. Prvič zato, ker je njegov literarni izum, se pravi odkritje izmišljene dežele, ki jo pisatelj predstavi tako precizno, kakor da bi bila resnična, navdahnil množico drugih pisateljic in pisateljev. Ko bi, skratka, ne bilo Tolkiena, bi ne bilo ne Harryja Potterja J. K. Rowling ne Igre prestolov Georgea R. R. Martina. No, Tolkiena pa velja vzeti zelo resno tudi zato, ker je bil izjemen pisatelj, polnokrvni mojster angleške poetične proze, kar navsezadnje potrjuje tudi dejstvo, da je sloviti Times Literary Supplement, ko je konec leta 1999 opravil inventuro iztekajočega se veka, med največje literarne umetnine stoletja, ob bok Mojstru in Margareti, Stotim letom samote in Devinskim elegijam torej, brez pomislekov umestil tudi Gospodarja prstanov. Vsemu temu navkljub pa se Tolkiena in žanra, ki ga je izumil – na sledi etablirane angleške oznake mu pogojno recimo visoka fantastika –, na Slovenskem še vedno drži stigma, češ da imamo tu opravka z nečim malovrednim, pogrošnim, v najboljšem primeru zgolj kratkočasnim. Pa je to še stališče, ki ga lahko mirne vesti zagovarjamo, ali bi se bilo pač treba lotiti prevrednotenja našega odnosa do tovrstnega pisanja? In če da: kako to storiti? – Odgovor smo iskali v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili dr. Aljošo Harlamova, literarnega kritika, knjižnega urednika pri Cankarjevi založbi in enega izmed soustvarjalcev vse bolj priljubljenega podkasta Obod, ki si prizadeva v polju visoke fantastike in znanstvene fantastike vzpostaviti nova merila odličnosti za slovenskega bralca in bralko. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Tolkienov prstan mogote (paxillop/Pixabay)<p>Zakaj žanra, ki ga je pred osmimi desetletji s Hobitom izumil J. R. R. Tolkien, v zadnjem času pa ga je z Igro prestolov pomembno nadgradil George R. R. Martin, ni več mogoče obravnavati kot pogrošno literaturo? </p><p><p>Včasih iz majhnega res raste veliko. Nekega dne pred približno devetdesetimi leti, na primer, je <strong>John Ronald Reuel Tolkien</strong>, filolog in profesor anglosaksonske književnosti na univerzi v Oxfordu, sedel za mizo in popravljal izpitne pole, ko se mu je v domišljiji nenadoma utrnil na prvi pogled precej nevpadljiv stavek: »<em>V duplini pod zemljo je nekoč živel hobit.</em>« Stavek, priznajmo, ne obeta prav veliko, a iz njega sta v naslednjih desetletjih zrasli knjigi <em>Hobit</em> in <em>Gospodar prstanov</em> ter kopica drugih, večidel posthumno izdanih spisov, ki navsezadnje, če jih vzamemo skupaj, izrišejo podobo tako imenovanega Srednjega sveta, izmišljene dežele, ki ima svojo geografijo in zgodovino, svoje mite in legende, svoje jezike in pisave. Ta podoba je tako osupljivo prepričljiva, tako doživeto in plastično ubesedena, tako ontološko polna, da v Srednji svet še danes radi vstopajo milijoni Tolkienovih oboževalcev – pa naj gre za bralke in bralce ali gledalke in gledalce holivudskih filmskih priredb.</p> <p>A zdaj zvesti Tolkienovo veličastno izmišljijo na kokoš, ki pač nosi zlata jajca globalni industriji zabave, bi bilo docela neprimerno. Prvič zato, ker je njegov literarni izum, se pravi odkritje izmišljene dežele, ki jo pisatelj predstavi tako precizno, kakor da bi bila resnična, navdahnil množico drugih pisateljic in pisateljev. Ko bi, skratka, ne bilo Tolkiena, bi ne bilo ne <em>Harryja Potterja</em> <strong>J. K. Rowling</strong> ne <em>Igre prestolov </em><strong>Georgea R. R. Martina</strong>. No, Tolkiena pa velja vzeti zelo resno tudi zato, ker je bil izjemen pisatelj, polnokrvni mojster angleške poetične proze, kar navsezadnje potrjuje tudi dejstvo, da je sloviti Times Literary Supplement, ko je konec leta 1999 opravil inventuro iztekajočega se veka, med največje literarne umetnine stoletja, ob bok <em>Mojstru in Margareti</em>, <em>Stotim letom samote</em> in <em>Devinskim elegijam </em>torej, brez pomislekov umestil tudi <em>Gospodarja prstanov</em>.</p> <p>Vsemu temu navkljub pa se Tolkiena in žanra, ki ga je izumil – na sledi etablirani oznaki v angleščini mu pogojno recimo visoka fantastika –, na Slovenskem še vedno drži stigma, češ da imamo tu opravka z nečim malovrednim, pogrošnim, v najboljšem primeru zgolj kratkočasnim. Pa je to še stališče, ki ga lahko mirne vesti zagovarjamo, ali bi se bilo pač treba lotiti prevrednotenja našega odnosa do tovrstnega pisanja? In če da: kako to storiti? – Odgovor iščemo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko pred mikrofonom gostimo <strong>dr. Aljošo Harlamova</strong>, literarnega kritika, knjižnega urednika pri Cankarjevi založbi in enega izmed soustvarjalcev vse bolj priljubljenega podkasta Obod, ki si prizadeva v polju visoke fantastike in znanstvene fantastike vzpostaviti nova merila odličnosti za slovenskega bralca in bralko.</p></p> Fri, 11 Jun 2021 18:00:00 +0000 Visoka fantastika Štedilniki so postajali zelo pomemben del opreme meščanskih kuhinj šele v 2. polovici 19. stoletja, pred tem se je kadilo na odprtih ognjiščih, kuhalo in peklo pa se je tudi v krušnih pečeh. Ognjišče, naj si bo zakurjen ogenj na prostem, okrog katerega so se zbirali in greli ljudje v pradavnini, ali pa ogenj, ki jim je razsvetljeval življenjski prostor, predstavlja tudi središče doma, razdeljuje tradicionalne spolne vloge, nalaga rodbinskim članom pravila in naloge, zaradi strnjenosti ljudi v prostoru, pa je nad pripadniki skupnega ognjišča tudi laže doseči družbeni nadzor. Kako je bilo, ko še ni bilo štedilnikov je naslov znanstveno poljudne knjige dr. Jerneje Ferlež, etnologinja in bibliotekarka, ki bo več povedala o kulturni dediščini različnih ognjišč.<p>Kako je bilo, ko še ni bilo štedilnikov, ko so ljudje bivali v dimnicah in ognjišnicah, v njih krmili živali, se dušili v zakajenih prostorih brez dimnikov?</p><p><p>Štedilniki so postajali zelo pomemben del opreme meščanskih kuhinj šele v drugi polovici 19. stoletja, pred tem se je kadilo na odprtih ognjiščih, kuhalo in peklo pa se je tudi v krušnih pečeh. Ognjišče, naj si bo zakurjen ogenj na prostem, okrog katerega so se zbirali in greli ljudje v pradavnini, ali pa ogenj, ki jim je razsvetljeval življenjski prostor, predstavlja tudi središče doma, razdeljuje tradicionalne spolne vloge, nalaga rodbinskim članom pravila in naloge, zaradi strnjenosti ljudi v prostoru pa je nad pripadniki skupnega ognjišča tudi laže doseči družbeni nadzor. <em>Kako je bilo, ko še ni bilo štedilnikov</em> je naslov znanstveno poljudne knjige dr. <strong>Jerneje Ferlež</strong>, etnologinje in bibliotekarke, ki bo v oddaji Kulturni fokus več povedala o kulturni dediščini različnih ognjišč.</p> <p><em>"Če so zgodnja ognjišča silila ženske k sklanjanju k tlom in gibanju v dimu, so jih poznejše, zvišane oblike še vedno mučile z dimom, izmenično vročino in mrazom ter s prepihom. Skrb za ohranjanje ognja in pripravljanje jedi je lahko bila tudi fizično naporna, dodatno delo pa je bilo potrebno še za dobavo sestavin, vode in kuriva. Izračunali so, da so v Angliji ženske za pripravo hrane porabile v poprečju kar štiri ure dnevno, za dobavo vode in drv pa še dodatno uro. Nato jih je čakala še skrb za otroke, vrt, živali, pranje in skrb za oblačila in posteljnino.</em></p> <p><em>Znanje kuhanja je v 18. stoletju postalo ena od definicij ženskosti, urejeno stanovanje in družinsko življenje pa sinonim za dom kot pribežališče in razpoznavni znak vzpenjajočega se meščanstva. Pojav štedilnika, ki je omejil dim, zmanjšal porabo kuriva in poenostavil skrb za ogenj, je ženskam sicer znatno olajšal tisti del gospodinjskega dela, ki se je nanašal na pripravo hrane, seveda pa ni poenostavil vseh drugih gospodinjskih postopkov, ki so, zlasti v okoljih, kjer so vse delo morale opraviti same, še vedno zasedali velik del dneva."</em></p> <p><strong><em> Jerneja Ferlež: </em></strong><strong><em>Kako je bilo, ko še ni bilo štedilnikov<br /> </em></strong>(Založba Aristej, Ilustracije: Toni Buršić, Grafična podoba: Matjaž Wenzel)</p> <h4></h4> <p>&nbsp;</p></p> 174780887 RTVSLO – Prvi 3355 clean Štedilniki so postajali zelo pomemben del opreme meščanskih kuhinj šele v 2. polovici 19. stoletja, pred tem se je kadilo na odprtih ognjiščih, kuhalo in peklo pa se je tudi v krušnih pečeh. Ognjišče, naj si bo zakurjen ogenj na prostem, okrog katerega so se zbirali in greli ljudje v pradavnini, ali pa ogenj, ki jim je razsvetljeval življenjski prostor, predstavlja tudi središče doma, razdeljuje tradicionalne spolne vloge, nalaga rodbinskim članom pravila in naloge, zaradi strnjenosti ljudi v prostoru, pa je nad pripadniki skupnega ognjišča tudi laže doseči družbeni nadzor. Kako je bilo, ko še ni bilo štedilnikov je naslov znanstveno poljudne knjige dr. Jerneje Ferlež, etnologinja in bibliotekarka, ki bo več povedala o kulturni dediščini različnih ognjišč.<p>Kako je bilo, ko še ni bilo štedilnikov, ko so ljudje bivali v dimnicah in ognjišnicah, v njih krmili živali, se dušili v zakajenih prostorih brez dimnikov?</p><p><p>Štedilniki so postajali zelo pomemben del opreme meščanskih kuhinj šele v drugi polovici 19. stoletja, pred tem se je kadilo na odprtih ognjiščih, kuhalo in peklo pa se je tudi v krušnih pečeh. Ognjišče, naj si bo zakurjen ogenj na prostem, okrog katerega so se zbirali in greli ljudje v pradavnini, ali pa ogenj, ki jim je razsvetljeval življenjski prostor, predstavlja tudi središče doma, razdeljuje tradicionalne spolne vloge, nalaga rodbinskim članom pravila in naloge, zaradi strnjenosti ljudi v prostoru pa je nad pripadniki skupnega ognjišča tudi laže doseči družbeni nadzor. <em>Kako je bilo, ko še ni bilo štedilnikov</em> je naslov znanstveno poljudne knjige dr. <strong>Jerneje Ferlež</strong>, etnologinje in bibliotekarke, ki bo v oddaji Kulturni fokus več povedala o kulturni dediščini različnih ognjišč.</p> <p><em>"Če so zgodnja ognjišča silila ženske k sklanjanju k tlom in gibanju v dimu, so jih poznejše, zvišane oblike še vedno mučile z dimom, izmenično vročino in mrazom ter s prepihom. Skrb za ohranjanje ognja in pripravljanje jedi je lahko bila tudi fizično naporna, dodatno delo pa je bilo potrebno še za dobavo sestavin, vode in kuriva. Izračunali so, da so v Angliji ženske za pripravo hrane porabile v poprečju kar štiri ure dnevno, za dobavo vode in drv pa še dodatno uro. Nato jih je čakala še skrb za otroke, vrt, živali, pranje in skrb za oblačila in posteljnino.</em></p> <p><em>Znanje kuhanja je v 18. stoletju postalo ena od definicij ženskosti, urejeno stanovanje in družinsko življenje pa sinonim za dom kot pribežališče in razpoznavni znak vzpenjajočega se meščanstva. Pojav štedilnika, ki je omejil dim, zmanjšal porabo kuriva in poenostavil skrb za ogenj, je ženskam sicer znatno olajšal tisti del gospodinjskega dela, ki se je nanašal na pripravo hrane, seveda pa ni poenostavil vseh drugih gospodinjskih postopkov, ki so, zlasti v okoljih, kjer so vse delo morale opraviti same, še vedno zasedali velik del dneva."</em></p> <p><strong><em> Jerneja Ferlež: </em></strong><strong><em>Kako je bilo, ko še ni bilo štedilnikov<br /> </em></strong>(Založba Aristej, Ilustracije: Toni Buršić, Grafična podoba: Matjaž Wenzel)</p> <h4></h4> <p>&nbsp;</p></p> Fri, 04 Jun 2021 18:00:00 +0000 Kaj pomeni zanetiti ogenj na različnih ognjiščih ... Dvajseto stoletje nasploh in druga svetovna vojna posebej sta seveda spisala kopico nenavadnih, izjemnih, dramatičnih življenjskih zgodb oziroma usod. Eno še prav posebej nenavadno, izjemno in dramatično pa sta, kot vemo, namenila pesniku, pisatelju in ključnemu predstavniku krščanskih socialistov v Izvršnem odboru Osvobodilne fronte, Edvardu Kocbeku. Tako najbrž niti ni presenetljivo, da usoda moža, ki so ga resnično samosvoji, a v poeziji, novelah in dnevniški prozi literarno mojstrsko izpisani pogledi, stališča in vrednote pripeljali v spor najprej s klerikalno oblastiželjnim, s fašizmom spogledujočim se katolicizmom, potem pa še z zadrgnjeno ortodoksnim, s stalinizmom podloženim komunizmom, še danes buri duhove na Slovenskem in nas vse skupaj sili premišljevati, kako je pravzaprav treba stati, če hočemo ostati pokončni, ko nas zadenejo viharji nemile zgodovine. Temu primerno je bila Kocbekova življenjska pot v zadnjih desetletjih pogosto predmet znanstvene in umetniške radovednosti. V ta kontekst se menda vpisuje tudi gledališka predstava In stoletje bo zardelo, ki jo je v koprodukciji novomeškega Anton Podbevšek teatra in Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica na dvorišču Galerije Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki postavil režiser Matjaž Berger. Toda: ali dramatična snov že kar avtomatično zagotavlja, da bo tudi uprizoritev navsezadnje primerno dramatična? – To je le eno izmed vprašanj, ki so nas zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav Matjaža Bergerja. Z njim se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: prizor iz predstave In stoletje bo zardelo (Barbara Čeferin / Anton Podbevšek teater)<p>Z režiserjem Matjažem Bergerjem se pogovarjamo o njegovi najnovejši gledališki predstavi, ki skuša dokumentarno rekonstruirati življenje Edvarda Kocbeka</p><p><p>Dvajseto stoletje nasploh in druga svetovna vojna posebej sta seveda spisala kopico nenavadnih, izjemnih, dramatičnih življenjskih zgodb oziroma usod. Eno še prav posebej nenavadno, izjemno in dramatično pa sta, kot vemo, namenila pesniku, pisatelju in ključnemu predstavniku krščanskih socialistov v Izvršnem odboru Osvobodilne fronte, <strong>Edvardu Kocbeku</strong>. Tako najbrž niti ni presenetljivo, da usoda moža, ki so ga resnično samosvoji, a v poeziji, novelah in dnevniški prozi literarno mojstrsko izpisani pogledi, stališča in vrednote pripeljali v spor najprej s klerikalno oblastiželjnim, s fašizmom spogledujočim se katolicizmom, potem pa še z zadrgnjeno ortodoksnim, s stalinizmom podloženim komunizmom, še danes buri duhove na Slovenskem in nas vse skupaj sili premišljevati, kako je pravzaprav treba stati, če hočemo ostati pokončni, ko nas zadenejo viharji nemile zgodovine. Temu primerno je bila Kocbekova življenjska pot v zadnjih desetletjih pogosto predmet znanstvene in umetniške radovednosti. V ta kontekst se menda vpisuje tudi gledališka predstava <strong><em>In stoletje bo zardelo</em></strong>, ki jo je v koprodukciji novomeškega Anton Podbevšek teatra in Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica na dvorišču Galerije Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki postavil režiser <strong>Matjaž Berger</strong>. Toda: ali dramatična snov že kar avtomatično zagotavlja, da bo tudi uprizoritev navsezadnje primerno dramatična? – To je eno izmed vprašanj, ki nas zaposlujejo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko pred mikrofonom gostimo prav Matjaža Bergerja.</p></p> 174779070 RTVSLO – Prvi 2880 clean Dvajseto stoletje nasploh in druga svetovna vojna posebej sta seveda spisala kopico nenavadnih, izjemnih, dramatičnih življenjskih zgodb oziroma usod. Eno še prav posebej nenavadno, izjemno in dramatično pa sta, kot vemo, namenila pesniku, pisatelju in ključnemu predstavniku krščanskih socialistov v Izvršnem odboru Osvobodilne fronte, Edvardu Kocbeku. Tako najbrž niti ni presenetljivo, da usoda moža, ki so ga resnično samosvoji, a v poeziji, novelah in dnevniški prozi literarno mojstrsko izpisani pogledi, stališča in vrednote pripeljali v spor najprej s klerikalno oblastiželjnim, s fašizmom spogledujočim se katolicizmom, potem pa še z zadrgnjeno ortodoksnim, s stalinizmom podloženim komunizmom, še danes buri duhove na Slovenskem in nas vse skupaj sili premišljevati, kako je pravzaprav treba stati, če hočemo ostati pokončni, ko nas zadenejo viharji nemile zgodovine. Temu primerno je bila Kocbekova življenjska pot v zadnjih desetletjih pogosto predmet znanstvene in umetniške radovednosti. V ta kontekst se menda vpisuje tudi gledališka predstava In stoletje bo zardelo, ki jo je v koprodukciji novomeškega Anton Podbevšek teatra in Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica na dvorišču Galerije Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki postavil režiser Matjaž Berger. Toda: ali dramatična snov že kar avtomatično zagotavlja, da bo tudi uprizoritev navsezadnje primerno dramatična? – To je le eno izmed vprašanj, ki so nas zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav Matjaža Bergerja. Z njim se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: prizor iz predstave In stoletje bo zardelo (Barbara Čeferin / Anton Podbevšek teater)<p>Z režiserjem Matjažem Bergerjem se pogovarjamo o njegovi najnovejši gledališki predstavi, ki skuša dokumentarno rekonstruirati življenje Edvarda Kocbeka</p><p><p>Dvajseto stoletje nasploh in druga svetovna vojna posebej sta seveda spisala kopico nenavadnih, izjemnih, dramatičnih življenjskih zgodb oziroma usod. Eno še prav posebej nenavadno, izjemno in dramatično pa sta, kot vemo, namenila pesniku, pisatelju in ključnemu predstavniku krščanskih socialistov v Izvršnem odboru Osvobodilne fronte, <strong>Edvardu Kocbeku</strong>. Tako najbrž niti ni presenetljivo, da usoda moža, ki so ga resnično samosvoji, a v poeziji, novelah in dnevniški prozi literarno mojstrsko izpisani pogledi, stališča in vrednote pripeljali v spor najprej s klerikalno oblastiželjnim, s fašizmom spogledujočim se katolicizmom, potem pa še z zadrgnjeno ortodoksnim, s stalinizmom podloženim komunizmom, še danes buri duhove na Slovenskem in nas vse skupaj sili premišljevati, kako je pravzaprav treba stati, če hočemo ostati pokončni, ko nas zadenejo viharji nemile zgodovine. Temu primerno je bila Kocbekova življenjska pot v zadnjih desetletjih pogosto predmet znanstvene in umetniške radovednosti. V ta kontekst se menda vpisuje tudi gledališka predstava <strong><em>In stoletje bo zardelo</em></strong>, ki jo je v koprodukciji novomeškega Anton Podbevšek teatra in Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica na dvorišču Galerije Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki postavil režiser <strong>Matjaž Berger</strong>. Toda: ali dramatična snov že kar avtomatično zagotavlja, da bo tudi uprizoritev navsezadnje primerno dramatična? – To je eno izmed vprašanj, ki nas zaposlujejo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko pred mikrofonom gostimo prav Matjaža Bergerja.</p></p> Fri, 28 May 2021 18:00:00 +0000 In stoletje bo zardelo Spolno poželenje je v grški literaturi redkokdaj pozitivna sila; na pojem dobrodejne ljubezni (kot v krščanski in romantični tradiciji) se naveže le tu in tam. Grška beseda éros – običajno jo je bolje prevajati s »poželenjem« ali »slo« kot z »ljubeznijo« – označuje nasilno, razdiralno obsedenost. Telo je v ravnovesju samo, kadar ima nadzor nad samim seboj (sophrosýne): kadar čustva primerno obvladujemo. Eros, poželenje, pa je sovražnik spokojnosti in reda. Kot smo videli v prejšnjem poglavju, lahko spolna privlačnost zaneti celó vojno. V tragediji je eros, podobno kot jeza in ponos, nasilno čustvo – čustvo, ki uničuje domove in družbo, ko odgrinja tanko površino civiliziranih vrednot in razkriva živalske gone pod njo. Poželenje se ne vname v posameznikovi notranjosti, temveč pride od zunaj. (Tim Whitmarsh: Starogrška literatura) V oddaji sodeluje dr. Igor Škamperle, ki se ukvarja z dilemo staro kot človek: scientia sexualis ali ars amandi in z mitom o rojstvu  Erosa, dr. Brane Senegačnik razlaga stvariteljsko kozmično vlogo Erosa, dr. Irena Samide več pove o aktivnih in pasivnih pesniških muzah. Dvakratna doktorica Irena Avsenik Nabergoj razmišlja o erotični ljubezni in odzivu na nezvestobo v Evripidovi Medeji in v izbranih besedilih hebrejskega Svetega pisma, dr Gregor Pobežin predstavlja nič kaj sremežljive erotične grafite v Pompejih, dr. Matej Hriberšek pa je izbral nekaj jezikovnih podob grškega in latinskega erotičnega izrazja, dr. Milena Mileva Blažić pa je svoj prispevek naslovila Motivi, motivni drobci in slepi motivi Pravljice o Amorju in Psihi v mladinski literarni vedi. V oddaji se različnih tem dotika tudi dr. Nada Grošelj, ki je ena izmed prirediteljic vsakoletnega srečanja.<p>Ljubezen v mitičnem poosebljanju, pesniški domišljiji, idealizirana, seksualizirana in razkazovanja v kulturni normi antične svobode, tudi univerzalna, razdiralna sila poželenja </p><p><p><em>Spolno poželenje je v grški literaturi redkokdaj pozitivna sila; na pojem dobrodejne ljubezni (kot v krščanski in romantični tradiciji) se naveže le tu in tam. Grška beseda éros – običajno jo je bolje prevajati s poželenjem ali slo kot ljubeznijo – označuje nasilno, razdiralno obsedenost. Telo je v ravnovesju samo, kadar ima nadzor nad samim seboj (sophrosýne): kadar čustva primerno obvladujemo. Eros, poželenje, pa je sovražnik spokojnosti in reda. Kot smo videli v prejšnjem poglavju, lahko spolna privlačnost zaneti celó vojno. V tragediji je eros, podobno kot jeza in ponos, nasilno čustvo – čustvo, ki uničuje domove in družbo, ko odgrinja tanko površino civiliziranih vrednot in razkriva živalske gone pod njo. Poželenje se ne vname v posameznikovi notranjosti, temveč pride od zunaj.</em></p> <p>(Tim Whitmarsh: Starogrška literatura)</p> <p>V oddaju Kulturni fokus se opiramo na temo leošnjega Grošljevega simpozija</p> <p><span>Prvi Grošljev simpozij 24. oktobra 2009 je bil spremljajoči dogodek k odkritju spominske plošče klasičnemu filologu dr. Milanu Grošlju (1902–1979) na njegovi rojstni hiši v Kamniku. Zaradi velikega zanimanja je organizator dogodka, Društvo za antične in humanistične študije, sklenil uvesti tradicijo Grošljevega simpozija. Ta poteka enkrat letno, izbor referatov pa je objavljen v posebnem bloku prve ali druge številke v vsakem letniku klasičnofilološke revije Keria. <strong>Dvanajsti Grošljev simpozij z naslovom Pretresel je Eros mi čute ko burja: Ljubezen v antiki</strong> bo posvečen načinom, na katere so ljudje v starem veku in še pozneje doživljali, vrednotili, razlagali in umetniško obravnavali erotično ljubezen. Srečanje bo interdisciplinarno in mednarodno, sodelovali bodo klasični filologi in drugi jezikoslovci, literarni teoretiki, filozofi, zgodovinarji, sociologi in drugi. Z</span><span>animiva sta zgodovinski pregled in ožja tema erosa v filozofiji in filologiji, eros od bronaste dobe do poklasične Grčije, v rimski književnosti in latinskem jeziku ter v renesansi. </span></p> <p>V oddaji tako sodeluje dr. Igor Škamperle, ki se ukvarja z dilemo, staro kot človek: scientia sexualis ali ars amandi in z mitom o rojstvu  Erosa, dr. Brane Senegačnik razlaga stvariteljsko kozmično vlogo Erosa, dr. Irena Samide več pove o aktivnih in pasivnih pesniških muzah. Dvakratna doktorica Irena Avsenik Nabergoj razmišlja o erotični ljubezni in odzivu na nezvestobo v Evripidovi Medeji in v izbranih besedilih hebrejskega Svetega pisma, dr. Gregor Pobežin predstavlja nič kaj sremežljive erotične grafite v Pompejih, dr. Matej Hriberšek pa je izbral nekaj jezikovnih podob grškega in latinskega erotičnega izrazja, dr. Milena Mileva Blažić pa je svoj prispevek naslovila <em>Motivi, motivni drobci in slepi motivi Pravljice o Amorju in Psihi v mladinski literarni vedi." </em>V oddaji se različnih tem dotika tudi dr. Nada Grošelj, ki je ena izmed prirediteljic vsakoletnega Grošljevega simpozija, na katerem bo letos obravnavana naslovna tema.</p> <p>&nbsp;</p></p> 174777514 RTVSLO – Prvi 3764 clean Spolno poželenje je v grški literaturi redkokdaj pozitivna sila; na pojem dobrodejne ljubezni (kot v krščanski in romantični tradiciji) se naveže le tu in tam. Grška beseda éros – običajno jo je bolje prevajati s »poželenjem« ali »slo« kot z »ljubeznijo« – označuje nasilno, razdiralno obsedenost. Telo je v ravnovesju samo, kadar ima nadzor nad samim seboj (sophrosýne): kadar čustva primerno obvladujemo. Eros, poželenje, pa je sovražnik spokojnosti in reda. Kot smo videli v prejšnjem poglavju, lahko spolna privlačnost zaneti celó vojno. V tragediji je eros, podobno kot jeza in ponos, nasilno čustvo – čustvo, ki uničuje domove in družbo, ko odgrinja tanko površino civiliziranih vrednot in razkriva živalske gone pod njo. Poželenje se ne vname v posameznikovi notranjosti, temveč pride od zunaj. (Tim Whitmarsh: Starogrška literatura) V oddaji sodeluje dr. Igor Škamperle, ki se ukvarja z dilemo staro kot človek: scientia sexualis ali ars amandi in z mitom o rojstvu  Erosa, dr. Brane Senegačnik razlaga stvariteljsko kozmično vlogo Erosa, dr. Irena Samide več pove o aktivnih in pasivnih pesniških muzah. Dvakratna doktorica Irena Avsenik Nabergoj razmišlja o erotični ljubezni in odzivu na nezvestobo v Evripidovi Medeji in v izbranih besedilih hebrejskega Svetega pisma, dr Gregor Pobežin predstavlja nič kaj sremežljive erotične grafite v Pompejih, dr. Matej Hriberšek pa je izbral nekaj jezikovnih podob grškega in latinskega erotičnega izrazja, dr. Milena Mileva Blažić pa je svoj prispevek naslovila Motivi, motivni drobci in slepi motivi Pravljice o Amorju in Psihi v mladinski literarni vedi. V oddaji se različnih tem dotika tudi dr. Nada Grošelj, ki je ena izmed prirediteljic vsakoletnega srečanja.<p>Ljubezen v mitičnem poosebljanju, pesniški domišljiji, idealizirana, seksualizirana in razkazovanja v kulturni normi antične svobode, tudi univerzalna, razdiralna sila poželenja </p><p><p><em>Spolno poželenje je v grški literaturi redkokdaj pozitivna sila; na pojem dobrodejne ljubezni (kot v krščanski in romantični tradiciji) se naveže le tu in tam. Grška beseda éros – običajno jo je bolje prevajati s poželenjem ali slo kot ljubeznijo – označuje nasilno, razdiralno obsedenost. Telo je v ravnovesju samo, kadar ima nadzor nad samim seboj (sophrosýne): kadar čustva primerno obvladujemo. Eros, poželenje, pa je sovražnik spokojnosti in reda. Kot smo videli v prejšnjem poglavju, lahko spolna privlačnost zaneti celó vojno. V tragediji je eros, podobno kot jeza in ponos, nasilno čustvo – čustvo, ki uničuje domove in družbo, ko odgrinja tanko površino civiliziranih vrednot in razkriva živalske gone pod njo. Poželenje se ne vname v posameznikovi notranjosti, temveč pride od zunaj.</em></p> <p>(Tim Whitmarsh: Starogrška literatura)</p> <p>V oddaju Kulturni fokus se opiramo na temo leošnjega Grošljevega simpozija</p> <p><span>Prvi Grošljev simpozij 24. oktobra 2009 je bil spremljajoči dogodek k odkritju spominske plošče klasičnemu filologu dr. Milanu Grošlju (1902–1979) na njegovi rojstni hiši v Kamniku. Zaradi velikega zanimanja je organizator dogodka, Društvo za antične in humanistične študije, sklenil uvesti tradicijo Grošljevega simpozija. Ta poteka enkrat letno, izbor referatov pa je objavljen v posebnem bloku prve ali druge številke v vsakem letniku klasičnofilološke revije Keria. <strong>Dvanajsti Grošljev simpozij z naslovom Pretresel je Eros mi čute ko burja: Ljubezen v antiki</strong> bo posvečen načinom, na katere so ljudje v starem veku in še pozneje doživljali, vrednotili, razlagali in umetniško obravnavali erotično ljubezen. Srečanje bo interdisciplinarno in mednarodno, sodelovali bodo klasični filologi in drugi jezikoslovci, literarni teoretiki, filozofi, zgodovinarji, sociologi in drugi. Z</span><span>animiva sta zgodovinski pregled in ožja tema erosa v filozofiji in filologiji, eros od bronaste dobe do poklasične Grčije, v rimski književnosti in latinskem jeziku ter v renesansi. </span></p> <p>V oddaji tako sodeluje dr. Igor Škamperle, ki se ukvarja z dilemo, staro kot človek: scientia sexualis ali ars amandi in z mitom o rojstvu  Erosa, dr. Brane Senegačnik razlaga stvariteljsko kozmično vlogo Erosa, dr. Irena Samide več pove o aktivnih in pasivnih pesniških muzah. Dvakratna doktorica Irena Avsenik Nabergoj razmišlja o erotični ljubezni in odzivu na nezvestobo v Evripidovi Medeji in v izbranih besedilih hebrejskega Svetega pisma, dr. Gregor Pobežin predstavlja nič kaj sremežljive erotične grafite v Pompejih, dr. Matej Hriberšek pa je izbral nekaj jezikovnih podob grškega in latinskega erotičnega izrazja, dr. Milena Mileva Blažić pa je svoj prispevek naslovila <em>Motivi, motivni drobci in slepi motivi Pravljice o Amorju in Psihi v mladinski literarni vedi." </em>V oddaji se različnih tem dotika tudi dr. Nada Grošelj, ki je ena izmed prirediteljic vsakoletnega Grošljevega simpozija, na katerem bo letos obravnavana naslovna tema.</p> <p>&nbsp;</p></p> Fri, 21 May 2021 18:00:00 +0000 Ljubezen v antiki Svet gre v franže, vsak dan bolj tako. Tu pobijajo, požigajo in posiljujejo, tam se talijo ledeniki in gorijo pragozdovi, globalne megakorporacije pa medtem – vseskozi na sledi za denarjem, nadzorom in družbeno-politično močjo – prizadevno razvijajo umetno inteligenco, ki bo prej kakor slej stotine milijonov ljudi prekvalificirala v pogrešljiv tehnološki višek. Občutki tesnobe, skoraj že groze, pa civilizacijske katastrofe ter osebne dezorientiranosti in nemoči se, razumljivo, krepijo iz dneva v dan. In potem v vse to vstopi slikarstvo Joni Zakonjšek, ki v tistem, ki gleda zbrano, ustvari občutek, da vse morda le ni prazno, izvotljeno, ničevo. Dlje ko namreč zremo v njene hipnotične podobe, v njena ontološko polna prodnata nabrežja, v njene od življenja nabrekle cvetoče forzicije, v njeno pretanjeno igro svetlobe in senc med oblimi kamni, potopljenimi v žuborečem potoku, bolj se nam dozdeva, da je, rečeno z besedami Ernesta Hemingwaya, ta svet lep in da se je zanj vredno boriti. To splošno sodbo o slikarstvu Joni Zakonjšek potrjuje tudi njena najnovejša razstava v ljubljanski galeriji Generali. Deset umetničinih platen povečini večjih dimenzij, nastalih v zadnjih treh letih v Beli Krajini in zdaj zbranih pod skupnim naslovom Vsepovsod drevesa, namreč sredi mesta, sredi koronskih utesnjenosti ustvarjajo občutek svobode, brezbrežnosti in povezanosti vseh z vsem. Kako Joni Zakonjšek to uspeva, smo v pogovoru s slikarko preverjali v tokratnem Kulturnem fokusu. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Joni Zakonjšek - TihoBitje, Velika sela, pomlad-poletje 2020, olje na platnu, detajl (objavljeno z umetničinim dovoljenjem)<p>Ob razstavi Vsepovsod drevesa pred mikrofonom gostimo eno naših najbolj intrigantnih sodobnih slikark, Joni Zakonjšek</p><p><p>Svet gre v franže, vsak dan bolj tako. Tu pobijajo, požigajo in posiljujejo, tam se talijo ledeniki in gorijo pragozdovi, globalne megakorporacije pa medtem – vseskozi na sledi za denarjem, nadzorom in družbeno-politično močjo – prizadevno razvijajo umetno inteligenco, ki bo prej kakor slej stotine milijonov ljudi prekvalificirala v pogrešljiv tehnološki višek. Občutki tesnobe, skoraj že groze, pa civilizacijske katastrofe ter osebne dezorientiranosti in nemoči se, razumljivo, krepijo iz dneva v dan.</p> <p>In potem v vse to vstopi slikarstvo <strong>Joni Zakonjšek</strong>, ki v tistem, ki gleda zbrano, ustvari občutek, da vse morda le ni prazno, izvotljeno, ničevo. Dlje ko namreč zremo v njene hipnotične podobe, v njena ontološko polna prodnata nabrežja, v njene od življenja nabrekle cvetoče forzicije, v njeno pretanjeno igro svetlobe in senc med oblimi kamni, potopljenimi v žuborečem potoku, bolj se nam dozdeva, da je, rečeno z besedami <strong>Ernesta Hemingwaya</strong>, ta svet lep in da se je zanj vredno boriti.</p> <p>To splošno sodbo o slikarstvu Joni Zakonjšek potrjuje tudi njena najnovejša razstava v ljubljanski galeriji Generali. Deset umetničinih platen povečini večjih dimenzij, nastalih v zadnjih treh letih v Beli Krajini in zdaj zbranih pod skupnim naslovom <strong><em>Vsepovsod drevesa</em></strong>, namreč sredi mesta, sredi koronskih utesnjenosti ustvarjajo občutek svobode, brezbrežnosti in povezanosti vseh z vsem. Kako Joni Zakonjšek to uspeva, v pogovoru s slikarko preverjamo v tokratnem Kulturnem fokusu.</p></p> 174775133 RTVSLO – Prvi 2855 clean Svet gre v franže, vsak dan bolj tako. Tu pobijajo, požigajo in posiljujejo, tam se talijo ledeniki in gorijo pragozdovi, globalne megakorporacije pa medtem – vseskozi na sledi za denarjem, nadzorom in družbeno-politično močjo – prizadevno razvijajo umetno inteligenco, ki bo prej kakor slej stotine milijonov ljudi prekvalificirala v pogrešljiv tehnološki višek. Občutki tesnobe, skoraj že groze, pa civilizacijske katastrofe ter osebne dezorientiranosti in nemoči se, razumljivo, krepijo iz dneva v dan. In potem v vse to vstopi slikarstvo Joni Zakonjšek, ki v tistem, ki gleda zbrano, ustvari občutek, da vse morda le ni prazno, izvotljeno, ničevo. Dlje ko namreč zremo v njene hipnotične podobe, v njena ontološko polna prodnata nabrežja, v njene od življenja nabrekle cvetoče forzicije, v njeno pretanjeno igro svetlobe in senc med oblimi kamni, potopljenimi v žuborečem potoku, bolj se nam dozdeva, da je, rečeno z besedami Ernesta Hemingwaya, ta svet lep in da se je zanj vredno boriti. To splošno sodbo o slikarstvu Joni Zakonjšek potrjuje tudi njena najnovejša razstava v ljubljanski galeriji Generali. Deset umetničinih platen povečini večjih dimenzij, nastalih v zadnjih treh letih v Beli Krajini in zdaj zbranih pod skupnim naslovom Vsepovsod drevesa, namreč sredi mesta, sredi koronskih utesnjenosti ustvarjajo občutek svobode, brezbrežnosti in povezanosti vseh z vsem. Kako Joni Zakonjšek to uspeva, smo v pogovoru s slikarko preverjali v tokratnem Kulturnem fokusu. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Joni Zakonjšek - TihoBitje, Velika sela, pomlad-poletje 2020, olje na platnu, detajl (objavljeno z umetničinim dovoljenjem)<p>Ob razstavi Vsepovsod drevesa pred mikrofonom gostimo eno naših najbolj intrigantnih sodobnih slikark, Joni Zakonjšek</p><p><p>Svet gre v franže, vsak dan bolj tako. Tu pobijajo, požigajo in posiljujejo, tam se talijo ledeniki in gorijo pragozdovi, globalne megakorporacije pa medtem – vseskozi na sledi za denarjem, nadzorom in družbeno-politično močjo – prizadevno razvijajo umetno inteligenco, ki bo prej kakor slej stotine milijonov ljudi prekvalificirala v pogrešljiv tehnološki višek. Občutki tesnobe, skoraj že groze, pa civilizacijske katastrofe ter osebne dezorientiranosti in nemoči se, razumljivo, krepijo iz dneva v dan.</p> <p>In potem v vse to vstopi slikarstvo <strong>Joni Zakonjšek</strong>, ki v tistem, ki gleda zbrano, ustvari občutek, da vse morda le ni prazno, izvotljeno, ničevo. Dlje ko namreč zremo v njene hipnotične podobe, v njena ontološko polna prodnata nabrežja, v njene od življenja nabrekle cvetoče forzicije, v njeno pretanjeno igro svetlobe in senc med oblimi kamni, potopljenimi v žuborečem potoku, bolj se nam dozdeva, da je, rečeno z besedami <strong>Ernesta Hemingwaya</strong>, ta svet lep in da se je zanj vredno boriti.</p> <p>To splošno sodbo o slikarstvu Joni Zakonjšek potrjuje tudi njena najnovejša razstava v ljubljanski galeriji Generali. Deset umetničinih platen povečini večjih dimenzij, nastalih v zadnjih treh letih v Beli Krajini in zdaj zbranih pod skupnim naslovom <strong><em>Vsepovsod drevesa</em></strong>, namreč sredi mesta, sredi koronskih utesnjenosti ustvarjajo občutek svobode, brezbrežnosti in povezanosti vseh z vsem. Kako Joni Zakonjšek to uspeva, v pogovoru s slikarko preverjamo v tokratnem Kulturnem fokusu.</p></p> Fri, 14 May 2021 18:00:00 +0000 Joni Zakonjšek, avtorica slikarske razstave Vsepovsod drevesa Največja velemesta sveta so bila in so še vedno mešanica kultur in narodov, tudi različnih življenjskih in umetnostnih, alternativnih praks; so metropole, v katerih vrvež življenja nikoli ne potihne, so kraji z značilnimi, običajnimi in z manj običajnimi dogodki in ljudmi. Vsako mesto piše tudi svojo naracijo svobode, ki v njih diha ali pa je zatrta. V Atriju ZRC SAZU je tako še nekaj dni na ogled fotografska razstava Mance Juvan Hessabi z naslovom Istanbul, Obrazi svobode, ki je del projekta, ki si ga deli z dr. Otom Lutharjem, loteva pa se vprašanj o spremembah v urbanih okoljih, ki so še nedavno veljala za zatočišča pred različnimi vrstami preganjanja in so bila sinonim za varen pristan pobega pred zatohlim, rigidnim življenjem. <p>Svobodo je mogoče najti v bogastvu različnosti, večkrat tam, kjer je ne bi pričakovali</p><p><p>Največja velemesta sveta so bila in so še vedno mešanica kultur in narodov, tudi različnih življenjskih in umetnostnih, alternativnih praks; so metropole, v katerih vrvež življenja nikoli ne potihne, so kraji z značilnimi, običajnimi in z manj običajnimi dogodki in ljudmi. Vsako mesto piše tudi svojo naracijo svobode, ki v njih diha ali pa je zatrta. V Atriju ZRC SAZU je tako še nekaj dni na ogled fotografska razstava Mance Juvan Hessabi z naslovom Istanbul, Obrazi svobode, ki je del projekta, ki si ga deli z dr. Otom Lutharjem, loteva pa se vprašanj o spremembah v urbanih okoljih, ki so še do nedavnega veljala za zatočišča pred različnimi vrstami preganjanja in so bila sinonim za varen pristan pobega pred zatohlim, rigidnim življenjem.</p></p> 174774058 RTVSLO – Prvi 3355 clean Največja velemesta sveta so bila in so še vedno mešanica kultur in narodov, tudi različnih življenjskih in umetnostnih, alternativnih praks; so metropole, v katerih vrvež življenja nikoli ne potihne, so kraji z značilnimi, običajnimi in z manj običajnimi dogodki in ljudmi. Vsako mesto piše tudi svojo naracijo svobode, ki v njih diha ali pa je zatrta. V Atriju ZRC SAZU je tako še nekaj dni na ogled fotografska razstava Mance Juvan Hessabi z naslovom Istanbul, Obrazi svobode, ki je del projekta, ki si ga deli z dr. Otom Lutharjem, loteva pa se vprašanj o spremembah v urbanih okoljih, ki so še nedavno veljala za zatočišča pred različnimi vrstami preganjanja in so bila sinonim za varen pristan pobega pred zatohlim, rigidnim življenjem. <p>Svobodo je mogoče najti v bogastvu različnosti, večkrat tam, kjer je ne bi pričakovali</p><p><p>Največja velemesta sveta so bila in so še vedno mešanica kultur in narodov, tudi različnih življenjskih in umetnostnih, alternativnih praks; so metropole, v katerih vrvež življenja nikoli ne potihne, so kraji z značilnimi, običajnimi in z manj običajnimi dogodki in ljudmi. Vsako mesto piše tudi svojo naracijo svobode, ki v njih diha ali pa je zatrta. V Atriju ZRC SAZU je tako še nekaj dni na ogled fotografska razstava Mance Juvan Hessabi z naslovom Istanbul, Obrazi svobode, ki je del projekta, ki si ga deli z dr. Otom Lutharjem, loteva pa se vprašanj o spremembah v urbanih okoljih, ki so še do nedavnega veljala za zatočišča pred različnimi vrstami preganjanja in so bila sinonim za varen pristan pobega pred zatohlim, rigidnim življenjem.</p></p> Fri, 07 May 2021 18:00:00 +0000 Istanbul - kraj svobode Že v prvi polovici 19. stoletja je Karl Marx postavil tezo, da bo razvoj kapitalistične industrije in trgovine svet sčasoma povezal do te mere, da nenadoma ne bomo imeli samo globalne ekonomije, ampak tudi globalno kulturo, saj da bodo umetnostni dosežki enega naroda, ene države poslej na voljo prebivalcem vsega planeta. V tem kontekstu je Marx govoril predvsem o nastanku oziroma oblikovanju svetovne književnosti. In ne glede na to, kaj si že mislimo o njegovi teoretski misli ali o vplivu te teorije na zgodovino 20. stoletja, je treba priznati, da je imel Marx vsaj kar se tiče svetovne književnosti kar prav. Če namreč okoli leta 1850 tudi najbolj izobraženi ljudje v Evropi in Ameriki niso poznali vrhunskih dosežkov arabske, perzijske, indijske, kitajske ali japonske književnosti, to danes preprosto ne velja več in avtorji, kot so Omar Hajam, Li Bai ali Macuo Bašo, veljajo za absolutno nesporne klasike. Je pa k temu vendarle treba dodati, da je naše poznavanje neevropskih literarnih tradicij še vedno pomanjkljivo. To menda velja celo za največje narode in države na Zahodu, kaj šele za okolja, kakršno je slovensko, kjer zaradi relativne majhnosti dolgo nismo dobili kompetentnih prevajalk in prevajalcev, ki bi nam znali odpreti vrata v zakladnico književnosti Azije in Afrike. No, v zadnjih desetletjih pa se ta nezavidljiv položaj – še zlasti po zaslugi dejstva, da so na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani ustanovili Oddelek za azijske študije – vendarle popravlja in tako smo Slovenci naposled dobili prve prevode neposredno iz vzhodnoazijskih jezikovnih okolij. V tem smislu, se zdi, še zlasti ne moremo spregledati dosežkov vseh tistih, ki skrbijo za tkanje literarnih stikov in povezav med nami in deželo vzhajajočega sonca. Japonske pesmi, kratke zgodbe, eseji, predvsem pa romani, vsi po vrsti prevedeni neposredno iz izvirnika, zdaj prihajajo med slovenske bralke in bralce tako redno in tako pogosto, da se vse skupaj zdi skoraj že samoumevno. Pa seveda ni. Zato smo se v tokratnem Kulturnem fokusu spraševali, kakšni so pravzaprav izzivi, zadrege in težave pa, jasno, tudi radosti in veselja, s katerimi se pri svojem delu srečujejo prevajalci iz japonščine. Vrata v svoji prevajalski delavnici sta nam tako odprla Iztok Ilc, ki je bil za svoj prevod romana Mamina zapuščina ugledne pisateljice Minae Mizumura lani nominiran za Sovretovo nagrado, in Domen Kavčič, čigar prevod Uboja komturja, najnovejšega romana superzvezdnika japonske literature, Harukija Murakamija, je čisto pred kratkim prišel na naše knjižne police. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.<p>O zadregah in težavah pa, jasno, tudi o radostih in veseljih, s katerimi se pri svojem delu srečujejo prevajalci iz japonščine</p><p><p>Že v prvi polovici 19. stoletja je <strong>Karl Marx</strong> postavil tezo, da bo razvoj kapitalistične industrije in trgovine svet sčasoma povezal do te mere, da nenadoma ne bomo imeli samo globalne ekonomije, ampak tudi globalno kulturo, saj da bodo umetnostni dosežki enega naroda, ene države poslej na voljo prebivalcem vsega planeta. V tem kontekstu je Marx govoril predvsem o nastanku oziroma oblikovanju svetovne književnosti. In ne glede na to, kaj si že mislimo o njegovi teoretski misli ali o vplivu te teorije na zgodovino 20. stoletja, je treba priznati, da je imel Marx vsaj kar se tiče svetovne književnosti kar prav. Če namreč okoli leta 1850 tudi najbolj izobraženi ljudje v Evropi in Ameriki niso poznali vrhunskih dosežkov arabske, perzijske, indijske, kitajske ali japonske književnosti, to danes preprosto ne velja več in avtorji, kot so <strong>Omar Hajam</strong>, <strong>Li Bai</strong> ali <strong>Macuo Bašo</strong>, veljajo za absolutno nesporne klasike.</p> <p>Je pa k temu vendarle treba dodati, da je naše poznavanje neevropskih literarnih tradicij še vedno pomanjkljivo. To menda velja celo za največje narode in države na Zahodu, kaj šele za okolja, kakršno je slovensko, kjer zaradi relativne majhnosti dolgo nismo dobili kompetentnih prevajalk in prevajalcev, ki bi nam znali odpreti vrata v zakladnico književnosti Azije in Afrike. No, v zadnjih desetletjih pa se ta nezavidljiv položaj – še zlasti po zaslugi dejstva, da so na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani ustanovili Oddelek za azijske študije – vendarle popravlja in tako smo Slovenci naposled dobili prve prevode neposredno iz vzhodnoazijskih jezikovnih okolij.</p> <p>V tem smislu, se zdi, še zlasti ne moremo spregledati dosežkov vseh tistih, ki skrbijo za tkanje literarnih stikov in povezav med nami in deželo vzhajajočega sonca. Japonske pesmi, kratke zgodbe, eseji, predvsem pa romani, vsi po vrsti prevedeni neposredno iz izvirnika, zdaj prihajajo med slovenske bralke in bralce tako redno in tako pogosto, da se vse skupaj zdi skoraj že samoumevno. Pa seveda ni. Zato se v tokratnem Kulturnem fokusu sprašujemo, kakšni so pravzaprav izzivi, zadrege in težave pa, jasno, tudi radosti in veselja, s katerimi se pri svojem delu srečujejo prevajalci iz japonščine. Vrata v svoji prevajalski delavnici nam tako odpirata <strong>Iztok Ilc</strong>, ki je bil za svoj prevod romana <strong><em>Mamina zapuščina</em></strong> ugledne pisateljice <strong>Minae Mizumura</strong> lani nominiran za Sovretovo nagrado, in <strong>Domen Kavčič</strong>, čigar prevod <strong><em>Uboja komturja</em></strong>, najnovejšega romana superzvezdnika japonske literature, <strong>Harukija Murakamija</strong>, je čisto pred kratkim prišel na naše knjižne police.</p></p> 174770743 RTVSLO – Prvi 3110 clean Že v prvi polovici 19. stoletja je Karl Marx postavil tezo, da bo razvoj kapitalistične industrije in trgovine svet sčasoma povezal do te mere, da nenadoma ne bomo imeli samo globalne ekonomije, ampak tudi globalno kulturo, saj da bodo umetnostni dosežki enega naroda, ene države poslej na voljo prebivalcem vsega planeta. V tem kontekstu je Marx govoril predvsem o nastanku oziroma oblikovanju svetovne književnosti. In ne glede na to, kaj si že mislimo o njegovi teoretski misli ali o vplivu te teorije na zgodovino 20. stoletja, je treba priznati, da je imel Marx vsaj kar se tiče svetovne književnosti kar prav. Če namreč okoli leta 1850 tudi najbolj izobraženi ljudje v Evropi in Ameriki niso poznali vrhunskih dosežkov arabske, perzijske, indijske, kitajske ali japonske književnosti, to danes preprosto ne velja več in avtorji, kot so Omar Hajam, Li Bai ali Macuo Bašo, veljajo za absolutno nesporne klasike. Je pa k temu vendarle treba dodati, da je naše poznavanje neevropskih literarnih tradicij še vedno pomanjkljivo. To menda velja celo za največje narode in države na Zahodu, kaj šele za okolja, kakršno je slovensko, kjer zaradi relativne majhnosti dolgo nismo dobili kompetentnih prevajalk in prevajalcev, ki bi nam znali odpreti vrata v zakladnico književnosti Azije in Afrike. No, v zadnjih desetletjih pa se ta nezavidljiv položaj – še zlasti po zaslugi dejstva, da so na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani ustanovili Oddelek za azijske študije – vendarle popravlja in tako smo Slovenci naposled dobili prve prevode neposredno iz vzhodnoazijskih jezikovnih okolij. V tem smislu, se zdi, še zlasti ne moremo spregledati dosežkov vseh tistih, ki skrbijo za tkanje literarnih stikov in povezav med nami in deželo vzhajajočega sonca. Japonske pesmi, kratke zgodbe, eseji, predvsem pa romani, vsi po vrsti prevedeni neposredno iz izvirnika, zdaj prihajajo med slovenske bralke in bralce tako redno in tako pogosto, da se vse skupaj zdi skoraj že samoumevno. Pa seveda ni. Zato smo se v tokratnem Kulturnem fokusu spraševali, kakšni so pravzaprav izzivi, zadrege in težave pa, jasno, tudi radosti in veselja, s katerimi se pri svojem delu srečujejo prevajalci iz japonščine. Vrata v svoji prevajalski delavnici sta nam tako odprla Iztok Ilc, ki je bil za svoj prevod romana Mamina zapuščina ugledne pisateljice Minae Mizumura lani nominiran za Sovretovo nagrado, in Domen Kavčič, čigar prevod Uboja komturja, najnovejšega romana superzvezdnika japonske literature, Harukija Murakamija, je čisto pred kratkim prišel na naše knjižne police. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.<p>O zadregah in težavah pa, jasno, tudi o radostih in veseljih, s katerimi se pri svojem delu srečujejo prevajalci iz japonščine</p><p><p>Že v prvi polovici 19. stoletja je <strong>Karl Marx</strong> postavil tezo, da bo razvoj kapitalistične industrije in trgovine svet sčasoma povezal do te mere, da nenadoma ne bomo imeli samo globalne ekonomije, ampak tudi globalno kulturo, saj da bodo umetnostni dosežki enega naroda, ene države poslej na voljo prebivalcem vsega planeta. V tem kontekstu je Marx govoril predvsem o nastanku oziroma oblikovanju svetovne književnosti. In ne glede na to, kaj si že mislimo o njegovi teoretski misli ali o vplivu te teorije na zgodovino 20. stoletja, je treba priznati, da je imel Marx vsaj kar se tiče svetovne književnosti kar prav. Če namreč okoli leta 1850 tudi najbolj izobraženi ljudje v Evropi in Ameriki niso poznali vrhunskih dosežkov arabske, perzijske, indijske, kitajske ali japonske književnosti, to danes preprosto ne velja več in avtorji, kot so <strong>Omar Hajam</strong>, <strong>Li Bai</strong> ali <strong>Macuo Bašo</strong>, veljajo za absolutno nesporne klasike.</p> <p>Je pa k temu vendarle treba dodati, da je naše poznavanje neevropskih literarnih tradicij še vedno pomanjkljivo. To menda velja celo za največje narode in države na Zahodu, kaj šele za okolja, kakršno je slovensko, kjer zaradi relativne majhnosti dolgo nismo dobili kompetentnih prevajalk in prevajalcev, ki bi nam znali odpreti vrata v zakladnico književnosti Azije in Afrike. No, v zadnjih desetletjih pa se ta nezavidljiv položaj – še zlasti po zaslugi dejstva, da so na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani ustanovili Oddelek za azijske študije – vendarle popravlja in tako smo Slovenci naposled dobili prve prevode neposredno iz vzhodnoazijskih jezikovnih okolij.</p> <p>V tem smislu, se zdi, še zlasti ne moremo spregledati dosežkov vseh tistih, ki skrbijo za tkanje literarnih stikov in povezav med nami in deželo vzhajajočega sonca. Japonske pesmi, kratke zgodbe, eseji, predvsem pa romani, vsi po vrsti prevedeni neposredno iz izvirnika, zdaj prihajajo med slovenske bralke in bralce tako redno in tako pogosto, da se vse skupaj zdi skoraj že samoumevno. Pa seveda ni. Zato se v tokratnem Kulturnem fokusu sprašujemo, kakšni so pravzaprav izzivi, zadrege in težave pa, jasno, tudi radosti in veselja, s katerimi se pri svojem delu srečujejo prevajalci iz japonščine. Vrata v svoji prevajalski delavnici nam tako odpirata <strong>Iztok Ilc</strong>, ki je bil za svoj prevod romana <strong><em>Mamina zapuščina</em></strong> ugledne pisateljice <strong>Minae Mizumura</strong> lani nominiran za Sovretovo nagrado, in <strong>Domen Kavčič</strong>, čigar prevod <strong><em>Uboja komturja</em></strong>, najnovejšega romana superzvezdnika japonske literature, <strong>Harukija Murakamija</strong>, je čisto pred kratkim prišel na naše knjižne police.</p></p> Fri, 30 Apr 2021 18:00:00 +0000 Neizgubljeno v prevodu Branje je pustolovščina, ki usmerja naš pogled na svet, ponuja možnost izstopanja iz lastne perspektive, je način komunikacije z drugimi ljudmi. Knjige nas s pripovedovanjem zgodb vodijo do poglobljenih razmišljanj in dopolnjujejo naš arhiv vedenja, spodbujajo dinamične procese v možganih, z njimi razvijamo kognitivne procese, kritično mislimo, razvijamo samorefleksijo, empatijo in domišljijo, vendar po letih digitalnih bralnih izkušenj, lahko ugotavljamo prednosti in slabosti novih tehnologij …O tem v oddaji Kulturni fokus z dr. Alenko Kepic Mohar, ki se s tem področjem ukvarja že vrsto let. Oprli se bomo na knjigo z naslovom Bralec, vrni se domov … <p>Ko beremo, bere vse telo, utelešena kognicija pa vpliva na interpretacijo prebrane vsebine</p><p><p>Branje je pustolovščina, ki usmerja naš pogled na svet, ponuja možnost izstopanja iz lastne perspektive, je način komunikacije z drugimi ljudmi. Knjige nas s pripovedovanjem zgodb vodijo do poglobljenih razmišljanj in dopolnjujejo naš arhiv vedenja, spodbujajo dinamične procese v možganih, z njimi razvijamo kognitivne procese, kritično mislimo, razvijamo samorefleksijo, empatijo in domišljijo, vendar po letih digitalnih bralnih izkušenj lahko ugotavljamo prednosti in slabosti novih tehnologij … O tem v oddaji Kulturni fokus, v kateri se opiramo na knjigo avtorice Maryanne Wolf z naslovom Bralec, vrni se domov … Gostja oddaje je dr. Alenka Kepic Mohar, ki že več kot dve desetletji poklicno od blizu spremlja založništvo, raziskovalno se ukvarja z vprašanjem vpliva digitalizacije na branje in učenje, poleg tega na Mladinski knjigi vodi Izobraževalno založništvo.</p></p> 174770889 RTVSLO – Prvi 3106 clean Branje je pustolovščina, ki usmerja naš pogled na svet, ponuja možnost izstopanja iz lastne perspektive, je način komunikacije z drugimi ljudmi. Knjige nas s pripovedovanjem zgodb vodijo do poglobljenih razmišljanj in dopolnjujejo naš arhiv vedenja, spodbujajo dinamične procese v možganih, z njimi razvijamo kognitivne procese, kritično mislimo, razvijamo samorefleksijo, empatijo in domišljijo, vendar po letih digitalnih bralnih izkušenj, lahko ugotavljamo prednosti in slabosti novih tehnologij …O tem v oddaji Kulturni fokus z dr. Alenko Kepic Mohar, ki se s tem področjem ukvarja že vrsto let. Oprli se bomo na knjigo z naslovom Bralec, vrni se domov … <p>Ko beremo, bere vse telo, utelešena kognicija pa vpliva na interpretacijo prebrane vsebine</p><p><p>Branje je pustolovščina, ki usmerja naš pogled na svet, ponuja možnost izstopanja iz lastne perspektive, je način komunikacije z drugimi ljudmi. Knjige nas s pripovedovanjem zgodb vodijo do poglobljenih razmišljanj in dopolnjujejo naš arhiv vedenja, spodbujajo dinamične procese v možganih, z njimi razvijamo kognitivne procese, kritično mislimo, razvijamo samorefleksijo, empatijo in domišljijo, vendar po letih digitalnih bralnih izkušenj lahko ugotavljamo prednosti in slabosti novih tehnologij … O tem v oddaji Kulturni fokus, v kateri se opiramo na knjigo avtorice Maryanne Wolf z naslovom Bralec, vrni se domov … Gostja oddaje je dr. Alenka Kepic Mohar, ki že več kot dve desetletji poklicno od blizu spremlja založništvo, raziskovalno se ukvarja z vprašanjem vpliva digitalizacije na branje in učenje, poleg tega na Mladinski knjigi vodi Izobraževalno založništvo.</p></p> Fri, 23 Apr 2021 18:00:00 +0000 Možgani in branje: Bralec, vrni se domov Na ozemlju današnje Slovenije so bile v visokem oziroma poznem srednjem veku ustanovljene kar štiri kartuzije: v Žičah, Bistri, Pleterjah in Jurkloštru. In prav slednji smo se posvetili v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo se spraševali, kaj je menihe kartuzijane iz Francije pravzaprav pripeljalo v naše kraje? Spraševali smo se tudi, kako so pripadniki tega asketskega monastičnega reda tu živeli, kako so vplivali na svojo neposredno okolico in kako so se vključevali v širši evropski duhovni oziroma intelektualni prostor? Prav tako nas je zanimalo, kakšen samostan so si med 12. in 16. stoletjem navsezadnje zgradili, v kolikšni meri se je ta kompleks ohranil in kakšna je njegova arhitekturna oziroma umetnostno-zgodovinska vrednost? Čisto posebno vprašanje, ki nas je še zaposlovalo, pa je tole: v kakšni povezavi je kartuzija v Jurkloštru z legendarno zgodbo o nesrečni Veroniki Deseniški? – Odgovore na ta in druga sorodna vprašanja smo iskali v pogovoru z umetnostno zgodovinarko, predavateljico na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru in predstojnico Umetnostnozgodovinskega inštituta Franceta Steleta, dr. Mijo Oter Gorenčič. Naša sogovornica je namreč pred nedavnim pod okriljem Založbe ZRC SAZU, v kontekstu knjižne edicije Umetnine v žepu, izdala sicer drobno, poljudno spisano, a vsebinsko izjemno bogato knjižico Kartuzija Jurklošter. Kaj torej velja vedeti o tem, pogosto spregledanem biseru srednjeveškega stavbarstva pri nas, je v pogovoru z dr. Oter Gorenčič preverjal Goran Dekleva. foto: kartuzija Jurklošter (Goran Dekleva)<p>Samostan menihov kartuzijanov v Jurkloštru, sicer eden najlepših primerkov srednjeveškega stavbarstva pri nas, je bil med 12. in 16. stol. v središču evropskega duhovnega, intelektualnega in celo političnega življenja</p><p><p>Na ozemlju današnje Slovenije so bile v visokem oziroma poznem srednjem veku ustanovljene kar štiri kartuzije: v Žičah, Bistri, Pleterjah in Jurkloštru. In prav slednji se posvečamo v tokratni oddaji, ko se sprašujemo, kaj je menihe kartuzijane iz Francije pravzaprav pripeljalo v naše kraje? Sprašujemo pa se tudi, kako so pripadniki tega asketskega monastičnega reda tu živeli, kako so vplivali na svojo neposredno okolico in kako so se vključevali v širši evropski duhovni oziroma intelektualni prostor? Prav tako nas zanima, kakšen samostan so si med 12. in 16. stoletjem navsezadnje zgradili, v kolikšni meri se je ta kompleks ohranil in kakšna je njegova arhitekturna oziroma umetnostno-zgodovinska vrednost? Čisto posebno vprašanje, ki nas zaposluje, pa je tole: v kakšni povezavi je kartuzija v Jurkloštru z legendarno zgodbo o nesrečni <strong>Veroniki Deseniški</strong>?</p> <p>Odgovore na ta in druga sorodna vprašanja iščemo v pogovoru z umetnostno zgodovinarko, predavateljico na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru in predstojnico Umetnostnozgodovinskega inštituta Franceta Steleta, <strong>dr. Mijo Oter Gorenčič</strong>. Naša tokratna sogovornica je namreč pred nedavnim pod okriljem Založbe ZRC SAZU, v kontekstu knjižne edicije Umetnine v žepu, izdala sicer drobno, poljudno spisano, a vsebinsko izjemno bogato knjižico <strong><em>Kartuzija Jurklošter</em></strong>. Kaj torej velja vedeti o tem, pogosto spregledanem biseru srednjeveškega stavbarstva pri nas, v pogovoru z dr. Oter Gorenčič preverjamo v Kulturnem fokusu ta petek zvečer na Prvem.</p></p> 174768455 RTVSLO – Prvi 3443 clean Na ozemlju današnje Slovenije so bile v visokem oziroma poznem srednjem veku ustanovljene kar štiri kartuzije: v Žičah, Bistri, Pleterjah in Jurkloštru. In prav slednji smo se posvetili v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo se spraševali, kaj je menihe kartuzijane iz Francije pravzaprav pripeljalo v naše kraje? Spraševali smo se tudi, kako so pripadniki tega asketskega monastičnega reda tu živeli, kako so vplivali na svojo neposredno okolico in kako so se vključevali v širši evropski duhovni oziroma intelektualni prostor? Prav tako nas je zanimalo, kakšen samostan so si med 12. in 16. stoletjem navsezadnje zgradili, v kolikšni meri se je ta kompleks ohranil in kakšna je njegova arhitekturna oziroma umetnostno-zgodovinska vrednost? Čisto posebno vprašanje, ki nas je še zaposlovalo, pa je tole: v kakšni povezavi je kartuzija v Jurkloštru z legendarno zgodbo o nesrečni Veroniki Deseniški? – Odgovore na ta in druga sorodna vprašanja smo iskali v pogovoru z umetnostno zgodovinarko, predavateljico na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru in predstojnico Umetnostnozgodovinskega inštituta Franceta Steleta, dr. Mijo Oter Gorenčič. Naša sogovornica je namreč pred nedavnim pod okriljem Založbe ZRC SAZU, v kontekstu knjižne edicije Umetnine v žepu, izdala sicer drobno, poljudno spisano, a vsebinsko izjemno bogato knjižico Kartuzija Jurklošter. Kaj torej velja vedeti o tem, pogosto spregledanem biseru srednjeveškega stavbarstva pri nas, je v pogovoru z dr. Oter Gorenčič preverjal Goran Dekleva. foto: kartuzija Jurklošter (Goran Dekleva)<p>Samostan menihov kartuzijanov v Jurkloštru, sicer eden najlepših primerkov srednjeveškega stavbarstva pri nas, je bil med 12. in 16. stol. v središču evropskega duhovnega, intelektualnega in celo političnega življenja</p><p><p>Na ozemlju današnje Slovenije so bile v visokem oziroma poznem srednjem veku ustanovljene kar štiri kartuzije: v Žičah, Bistri, Pleterjah in Jurkloštru. In prav slednji se posvečamo v tokratni oddaji, ko se sprašujemo, kaj je menihe kartuzijane iz Francije pravzaprav pripeljalo v naše kraje? Sprašujemo pa se tudi, kako so pripadniki tega asketskega monastičnega reda tu živeli, kako so vplivali na svojo neposredno okolico in kako so se vključevali v širši evropski duhovni oziroma intelektualni prostor? Prav tako nas zanima, kakšen samostan so si med 12. in 16. stoletjem navsezadnje zgradili, v kolikšni meri se je ta kompleks ohranil in kakšna je njegova arhitekturna oziroma umetnostno-zgodovinska vrednost? Čisto posebno vprašanje, ki nas zaposluje, pa je tole: v kakšni povezavi je kartuzija v Jurkloštru z legendarno zgodbo o nesrečni <strong>Veroniki Deseniški</strong>?</p> <p>Odgovore na ta in druga sorodna vprašanja iščemo v pogovoru z umetnostno zgodovinarko, predavateljico na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru in predstojnico Umetnostnozgodovinskega inštituta Franceta Steleta, <strong>dr. Mijo Oter Gorenčič</strong>. Naša tokratna sogovornica je namreč pred nedavnim pod okriljem Založbe ZRC SAZU, v kontekstu knjižne edicije Umetnine v žepu, izdala sicer drobno, poljudno spisano, a vsebinsko izjemno bogato knjižico <strong><em>Kartuzija Jurklošter</em></strong>. Kaj torej velja vedeti o tem, pogosto spregledanem biseru srednjeveškega stavbarstva pri nas, v pogovoru z dr. Oter Gorenčič preverjamo v Kulturnem fokusu ta petek zvečer na Prvem.</p></p> Fri, 16 Apr 2021 18:00:00 +0000 Kartuzija Jurklošter Čevlje potrebujemo v vsakdanjem življenju, pri različnih vrstah dela, gibanju in športu; redko smo lahko bosi, ko gre za verske obrede in druge svečane dogodke. Pred tisočletji, v paleolitiku, ko je bilo potrebno telo zaščititi pred ranami in okužbami, ljudje niso mislili na eleganco, kot pozneje, v nekaterih obdobjih, ko so bili čevlji odraz človekovega družbenega statusa in odnosa do spola v družbi. Uporabnost sta zasenčila izgled in bogata okrasitev čevljev. O večtisočlnetnem sobivanju človeka in čevljev, ki mnogokrat povedo veliko o posamezniku in družbi, nocoj v oddaji Kulturni fokus Magda Tušar v pogovoru z dr. Bojanom Knificem, etnologom iz Tržiškega muzeja. <p>S čim in kako smo se obuvali v savanah in salonih, hodili na njive in v cerkve, se prebijali čez prelaze in padali v luže?</p><p><p>Čevlje potrebujemo v vsakdanjem življenju, pri različnih vrstah dela, gibanju in športu; redko smo lahko bosi, ko se udeležujemo verskih obredov ali drugih svečanih in za življenje posameznika pomembnih dogodkov. Rodimo se sicer bosi, vendar že naši prvi koraki v čevljih navadno požanejo veliko navdušenja. Pred tisočletji, v paleolitiku, ko je bilo treba telo zaščititi pred ranami in okužbami, ljudje niso mislili na eleganco kot v nekaterih poznejših obdobjih, ko so bili čevlji odraz človekovega družbenega statusa in položaja ter odnosa do spolov v družbi. Uporabnost so zasenčili oblika, videz in bogata okrasitev čevljev. O večtisočletnem sobivanju človeka in čevljev, ki velikokrat povedo veliko o posamezniku in družbi, nocoj v oddaji Kulturni fokus z <strong>dr</strong>. <strong>Bojanom Knificem</strong>, etnologom iz Tržiškega muzeja, avtorjem knjige Obutvena dediščina na Slovenskem.</p></p> 174767380 RTVSLO – Prvi 3390 clean Čevlje potrebujemo v vsakdanjem življenju, pri različnih vrstah dela, gibanju in športu; redko smo lahko bosi, ko gre za verske obrede in druge svečane dogodke. Pred tisočletji, v paleolitiku, ko je bilo potrebno telo zaščititi pred ranami in okužbami, ljudje niso mislili na eleganco, kot pozneje, v nekaterih obdobjih, ko so bili čevlji odraz človekovega družbenega statusa in odnosa do spola v družbi. Uporabnost sta zasenčila izgled in bogata okrasitev čevljev. O večtisočlnetnem sobivanju človeka in čevljev, ki mnogokrat povedo veliko o posamezniku in družbi, nocoj v oddaji Kulturni fokus Magda Tušar v pogovoru z dr. Bojanom Knificem, etnologom iz Tržiškega muzeja. <p>S čim in kako smo se obuvali v savanah in salonih, hodili na njive in v cerkve, se prebijali čez prelaze in padali v luže?</p><p><p>Čevlje potrebujemo v vsakdanjem življenju, pri različnih vrstah dela, gibanju in športu; redko smo lahko bosi, ko se udeležujemo verskih obredov ali drugih svečanih in za življenje posameznika pomembnih dogodkov. Rodimo se sicer bosi, vendar že naši prvi koraki v čevljih navadno požanejo veliko navdušenja. Pred tisočletji, v paleolitiku, ko je bilo treba telo zaščititi pred ranami in okužbami, ljudje niso mislili na eleganco kot v nekaterih poznejših obdobjih, ko so bili čevlji odraz človekovega družbenega statusa in položaja ter odnosa do spolov v družbi. Uporabnost so zasenčili oblika, videz in bogata okrasitev čevljev. O večtisočletnem sobivanju človeka in čevljev, ki velikokrat povedo veliko o posamezniku in družbi, nocoj v oddaji Kulturni fokus z <strong>dr</strong>. <strong>Bojanom Knificem</strong>, etnologom iz Tržiškega muzeja, avtorjem knjige Obutvena dediščina na Slovenskem.</p></p> Fri, 09 Apr 2021 18:00:00 +0000 Človeštvo in civilizacija na visoki in nizki nogi Pesmi in romani, drame in kratke zgodbe, epi in eseji nastajajo na vseh celinah in v vseh državah sveta. Pišejo in berejo jih moški in ženske, pišejo in berejo jih stari in mladi, pišejo in berejo jih bogati in revni. Ustvarjali so jih pred petimi tisočletji in prav nič ni videti, da jih bo spričo tehnološke oziroma medijske revolucije človeštvo kdaj v prihodnje prenehalo ustvarjati. Besedna umetnost je, skratka, videti v pravem pomenu besede univerzalna. A kako misliti vso to množino in raznolikost literarnih del, ki nastajajo od Ognjene zemlje do Kamčatke, od Grenlandije do Tasmanije? Je treba kratko malo reči: jezikov, v katerih literatura nastaja, pa tudi tem, o katerih govori, ter ubesedovalnih prijemov in strategij, s katerimi umetnice in umetniki oblikujejo vsak svojo snov, je kratko malo preveč, da bi mogli reči karkoli splošnega, obče veljavnega o literaturi? Ali pa je, nasprotno, vso to množino del vendarle mogoče tako ali drugače premisliti, pretehtati in pokazati, kako so si posamezna dela podobna, kako se razlikujejo in, nikakor ne nazadnje, tudi odbrati nekaj sto naslovov, za katere lahko brez posebne zadrege rečemo: to je nabor, ki zgovorno razkrije – če ga preberemo v celoti, kajpada –, kaj se pravzaprav pravi biti človek? Prav temu vprašanju – ali je namreč mogoče oblikovati železni kanon svetovne književnosti, ki bi bila resnično svetovna in ne le priročno zamejena z mejami te ali one civilizacije, tega ali onega jezika – smo se posvetili tudi v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili osrednjega literarnega znanstvenika pri nas, akad. dr. Janka Kosa. Naš gost je namreč pred nedavnim pri Slovenski matici objavil intrigantno razpravo Primerjalna zgodovina svetovne literature, kjer skuša odgovoriti na vprašanje, kako misliti pojem svetovne književnosti, če naj ta ne bo le goli, mehanični seštevek vseh del, ki so bila kadarkoli in kjerkoli ustvarjena. Do kakšnih ugotovitev se je dr. Kos navsezadnje dokopal, smo preverjali v oddaji, ki jo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva<p>V pogovoru z literarnim zgodovinarjem in teoretikom dr. Jankom Kosom preverjamo, ali je mogoče oblikovati železni kanon svetovne književnosti, ki bi bila resnično svetovna?</p><p><p>Pesmi in romani, drame in kratke zgodbe, epi in eseji nastajajo na vseh celinah in v vseh državah sveta. Pišejo in berejo jih moški in ženske, pišejo in berejo jih stari in mladi, pišejo in berejo jih bogati in revni. Ustvarjali so jih pred petimi tisočletji in prav nič ni videti, da jih bo spričo tehnološke oziroma medijske revolucije človeštvo kdaj v prihodnje prenehalo ustvarjati. Besedna umetnost je, skratka, videti v pravem pomenu besede univerzalna.</p> <p>A kako misliti vso to množino in raznolikost literarnih del, ki nastajajo od Ognjene zemlje do Kamčatke, od Grenlandije do Tasmanije? Je treba kratko malo reči: jezikov, v katerih literatura nastaja, pa tudi tem, o katerih govori, ter ubesedovalnih prijemov in strategij, s katerimi umetnice in umetniki oblikujejo vsak svojo snov, je kratko malo preveč, da bi mogli reči karkoli splošnega, obče veljavnega o literaturi? Ali pa je vso to množino del vendarle mogoče tako ali drugače premisliti, pretehtati in pokazati, kako so si posamezna dela podobna, kako se razlikujejo in, nikakor ne nazadnje, tudi odbrati nekaj sto naslovov, za katere lahko brez posebne zadrege rečemo: to je nabor, ki zgovorno razkrije – če ga preberemo v celoti, kajpada –, kaj se pravzaprav pravi biti človek?</p> <p>Prav temu vprašanju – ali je namreč mogoče oblikovati železni kanon svetovne književnosti, ki bi bila resnično svetovna in ne le priročno zamejena z mejami te ali one civilizacije, tega ali onega jezika – se posvečamo tudi v tokratnem Kulturnem fokusu, ko pred mikrofonom gostimo osrednjega literarnega znanstvenika pri nas, <strong>akad. dr. Janka Kosa</strong>. Naš gost je namreč pred nedavnim pri Slovenski matici objavil intrigantno razpravo <strong><em>Primerjalna zgodovina svetovne literature</em></strong>, kjer skuša odgovoriti na vprašanje, kako misliti pojem svetovne književnosti, če naj ta ne bo le goli, mehanični seštevek vseh del, ki so bila kadarkoli in kjerkoli ustvarjena.</p></p> 174765685 RTVSLO – Prvi 3126 clean Pesmi in romani, drame in kratke zgodbe, epi in eseji nastajajo na vseh celinah in v vseh državah sveta. Pišejo in berejo jih moški in ženske, pišejo in berejo jih stari in mladi, pišejo in berejo jih bogati in revni. Ustvarjali so jih pred petimi tisočletji in prav nič ni videti, da jih bo spričo tehnološke oziroma medijske revolucije človeštvo kdaj v prihodnje prenehalo ustvarjati. Besedna umetnost je, skratka, videti v pravem pomenu besede univerzalna. A kako misliti vso to množino in raznolikost literarnih del, ki nastajajo od Ognjene zemlje do Kamčatke, od Grenlandije do Tasmanije? Je treba kratko malo reči: jezikov, v katerih literatura nastaja, pa tudi tem, o katerih govori, ter ubesedovalnih prijemov in strategij, s katerimi umetnice in umetniki oblikujejo vsak svojo snov, je kratko malo preveč, da bi mogli reči karkoli splošnega, obče veljavnega o literaturi? Ali pa je, nasprotno, vso to množino del vendarle mogoče tako ali drugače premisliti, pretehtati in pokazati, kako so si posamezna dela podobna, kako se razlikujejo in, nikakor ne nazadnje, tudi odbrati nekaj sto naslovov, za katere lahko brez posebne zadrege rečemo: to je nabor, ki zgovorno razkrije – če ga preberemo v celoti, kajpada –, kaj se pravzaprav pravi biti človek? Prav temu vprašanju – ali je namreč mogoče oblikovati železni kanon svetovne književnosti, ki bi bila resnično svetovna in ne le priročno zamejena z mejami te ali one civilizacije, tega ali onega jezika – smo se posvetili tudi v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili osrednjega literarnega znanstvenika pri nas, akad. dr. Janka Kosa. Naš gost je namreč pred nedavnim pri Slovenski matici objavil intrigantno razpravo Primerjalna zgodovina svetovne literature, kjer skuša odgovoriti na vprašanje, kako misliti pojem svetovne književnosti, če naj ta ne bo le goli, mehanični seštevek vseh del, ki so bila kadarkoli in kjerkoli ustvarjena. Do kakšnih ugotovitev se je dr. Kos navsezadnje dokopal, smo preverjali v oddaji, ki jo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva<p>V pogovoru z literarnim zgodovinarjem in teoretikom dr. Jankom Kosom preverjamo, ali je mogoče oblikovati železni kanon svetovne književnosti, ki bi bila resnično svetovna?</p><p><p>Pesmi in romani, drame in kratke zgodbe, epi in eseji nastajajo na vseh celinah in v vseh državah sveta. Pišejo in berejo jih moški in ženske, pišejo in berejo jih stari in mladi, pišejo in berejo jih bogati in revni. Ustvarjali so jih pred petimi tisočletji in prav nič ni videti, da jih bo spričo tehnološke oziroma medijske revolucije človeštvo kdaj v prihodnje prenehalo ustvarjati. Besedna umetnost je, skratka, videti v pravem pomenu besede univerzalna.</p> <p>A kako misliti vso to množino in raznolikost literarnih del, ki nastajajo od Ognjene zemlje do Kamčatke, od Grenlandije do Tasmanije? Je treba kratko malo reči: jezikov, v katerih literatura nastaja, pa tudi tem, o katerih govori, ter ubesedovalnih prijemov in strategij, s katerimi umetnice in umetniki oblikujejo vsak svojo snov, je kratko malo preveč, da bi mogli reči karkoli splošnega, obče veljavnega o literaturi? Ali pa je vso to množino del vendarle mogoče tako ali drugače premisliti, pretehtati in pokazati, kako so si posamezna dela podobna, kako se razlikujejo in, nikakor ne nazadnje, tudi odbrati nekaj sto naslovov, za katere lahko brez posebne zadrege rečemo: to je nabor, ki zgovorno razkrije – če ga preberemo v celoti, kajpada –, kaj se pravzaprav pravi biti človek?</p> <p>Prav temu vprašanju – ali je namreč mogoče oblikovati železni kanon svetovne književnosti, ki bi bila resnično svetovna in ne le priročno zamejena z mejami te ali one civilizacije, tega ali onega jezika – se posvečamo tudi v tokratnem Kulturnem fokusu, ko pred mikrofonom gostimo osrednjega literarnega znanstvenika pri nas, <strong>akad. dr. Janka Kosa</strong>. Naš gost je namreč pred nedavnim pri Slovenski matici objavil intrigantno razpravo <strong><em>Primerjalna zgodovina svetovne literature</em></strong>, kjer skuša odgovoriti na vprašanje, kako misliti pojem svetovne književnosti, če naj ta ne bo le goli, mehanični seštevek vseh del, ki so bila kadarkoli in kjerkoli ustvarjena.</p></p> Fri, 02 Apr 2021 18:00:00 +0000 Janko Kos: "Včasih se naveličamo lastnega sveta in se želimo odpreti nečemu, kar je daljno, kar je tuje." Zgodbo o tem, kako so nastajala in se spreminjala nekatera mesta na italijanskem in slovenskem ozemlju, ki so zrasla iz obrambnih, ekonomskih, političnih, geostrateških in drugih razlogov, pripoveduje dokumentarni film Televizije Slovenija z naslovom Idealna mesta. Ta mesta so odraz ideologije časa in različnih režimov, v katerih so nastala. Organizacija in urbanizacija prostora je bila zelo natančno načrtovana, tako da se tudi danes lahko prepričamo, kako misel, arhitektura mest in vsa zelena krajina, ustvarjajo simbolne pomene. Geometrija teh mest in družbeni odnosi v njih naj bi se namreč nekoč spojili v skladno, idealno zamišljeno skupnost.<p> Alberti je govoril, da je mesto velika hiša, Adorno, da ne živimo v najboljšem od vseh možnih svetov, lahko pa bi živeli v prostorih brez strahu, lakote in trpljenja</p><p><p>gostje: dr. Nika Grabar, dr. Blaž Kosovel in Amir Muratović</p> <p>Koncept utopije idealnih mest ni nov, o izgubljenih civilzacijah visoke kulture, splošnem blagostanju, rodovitni naravi, idealnem polisu in idealni ureditvi odnosov v družbi so razpravljala že velika imena starogrške filozofije, ki so se opirala na poročila o starodavni civilizaciji; najbolj jih je vznemirjala mitska, v eni noči v morju potopljena otoška Atlantida. To je le ena izmed antičnih pripovedi o pravljično sanjskih dežalah bivanja, ki so izrisale model poznejših utopičnih zamisli. Ko povzamemo Theodora W. Adorna, ki pravi, da ne živimo v najboljšem od možnih svetov, bi pa lahko živeli v prostorih brez strahu, lakote in trpljenja, si vendarle moramo prizadevati za sanje o utopičnih svetovih, da bi družbo, ljudi in naravo sploh lahko poskušali urediti, zdraviti in izboljšati.</p> <p>O tem, kako so nastajala in se spreminjala nekatera mesta na italijanskem in slovenskem ozemlju, ki so zrasla iz obrambnih, ekonomskih, političnih, geostrateških in drugih razlogov, pripoveduje dokumentarni film Televizije Slovenija z naslovom <strong>Idealna mesta</strong>. Ta mesta so odraz ideologije časa in različnih režimov, v katerih so nastala, organizacija in urbanizacija prostora sta bili zelo natančno načrtovani, tako da se tudi danes lahko prepričamo, kako utopična misel, arhitektura mest in vsa zelena krajina ustvarjajo simbolne pomene. Geometrija teh mest in družbeni odnosi v njih naj bi se namreč nekoč spojili v skladno, idealno zamišljeno skupnost.</p> <p>Oglej, Gradišče ob Soči, Palmanova, Torviscosa in Nova Gorica so mesta, ki so bila zgrajena iz želja po harmoničnem sovpadanju likovno pravilnih vzorcev različnih oblik, geometrijske dovršenosti in popolno urejene, tudi samozadostne, ekonomsko uspešne družbe ... Nekatera mesta, nekakšne kolonije, so idealom sledila bolj verno, druga manj zavzeto, nekatera so lepe namene kmalu opustila, ponekod pa je že na samem začetku dišalo po hierarhično urejenih odnosih, podobnim družbeni distopiji.</p> <p>Režiser in montažer filma o dinamiki življenja in odnosov v teh mestih je bil <strong>Amir Muratović,</strong> v njem je sodeloval tudi dr. <strong>Blaž Kosovel</strong>, kulturni delavec, turistični vodnik, po duši filozof in raziskovalec, tudi urednik revije Razpotja, avtor dokumentarne serije Goriški sprehodi ter član Društva humanistov Goriške. Že pred leti pa je teoretične razprave k razstavi Utopija /  Distopija: arhitektura, mesto, teritorij, ki je bila na ogled v Mestni galeriji Ljubljana, prispevala raziskovalka na Fakulteti za arhitekturo, doc. dr. <strong>Nika Grabar</strong>.</p> <p>&nbsp;</p></p> 174764024 RTVSLO – Prvi 3514 clean Zgodbo o tem, kako so nastajala in se spreminjala nekatera mesta na italijanskem in slovenskem ozemlju, ki so zrasla iz obrambnih, ekonomskih, političnih, geostrateških in drugih razlogov, pripoveduje dokumentarni film Televizije Slovenija z naslovom Idealna mesta. Ta mesta so odraz ideologije časa in različnih režimov, v katerih so nastala. Organizacija in urbanizacija prostora je bila zelo natančno načrtovana, tako da se tudi danes lahko prepričamo, kako misel, arhitektura mest in vsa zelena krajina, ustvarjajo simbolne pomene. Geometrija teh mest in družbeni odnosi v njih naj bi se namreč nekoč spojili v skladno, idealno zamišljeno skupnost.<p> Alberti je govoril, da je mesto velika hiša, Adorno, da ne živimo v najboljšem od vseh možnih svetov, lahko pa bi živeli v prostorih brez strahu, lakote in trpljenja</p><p><p>gostje: dr. Nika Grabar, dr. Blaž Kosovel in Amir Muratović</p> <p>Koncept utopije idealnih mest ni nov, o izgubljenih civilzacijah visoke kulture, splošnem blagostanju, rodovitni naravi, idealnem polisu in idealni ureditvi odnosov v družbi so razpravljala že velika imena starogrške filozofije, ki so se opirala na poročila o starodavni civilizaciji; najbolj jih je vznemirjala mitska, v eni noči v morju potopljena otoška Atlantida. To je le ena izmed antičnih pripovedi o pravljično sanjskih dežalah bivanja, ki so izrisale model poznejših utopičnih zamisli. Ko povzamemo Theodora W. Adorna, ki pravi, da ne živimo v najboljšem od možnih svetov, bi pa lahko živeli v prostorih brez strahu, lakote in trpljenja, si vendarle moramo prizadevati za sanje o utopičnih svetovih, da bi družbo, ljudi in naravo sploh lahko poskušali urediti, zdraviti in izboljšati.</p> <p>O tem, kako so nastajala in se spreminjala nekatera mesta na italijanskem in slovenskem ozemlju, ki so zrasla iz obrambnih, ekonomskih, političnih, geostrateških in drugih razlogov, pripoveduje dokumentarni film Televizije Slovenija z naslovom <strong>Idealna mesta</strong>. Ta mesta so odraz ideologije časa in različnih režimov, v katerih so nastala, organizacija in urbanizacija prostora sta bili zelo natančno načrtovani, tako da se tudi danes lahko prepričamo, kako utopična misel, arhitektura mest in vsa zelena krajina ustvarjajo simbolne pomene. Geometrija teh mest in družbeni odnosi v njih naj bi se namreč nekoč spojili v skladno, idealno zamišljeno skupnost.</p> <p>Oglej, Gradišče ob Soči, Palmanova, Torviscosa in Nova Gorica so mesta, ki so bila zgrajena iz želja po harmoničnem sovpadanju likovno pravilnih vzorcev različnih oblik, geometrijske dovršenosti in popolno urejene, tudi samozadostne, ekonomsko uspešne družbe ... Nekatera mesta, nekakšne kolonije, so idealom sledila bolj verno, druga manj zavzeto, nekatera so lepe namene kmalu opustila, ponekod pa je že na samem začetku dišalo po hierarhično urejenih odnosih, podobnim družbeni distopiji.</p> <p>Režiser in montažer filma o dinamiki življenja in odnosov v teh mestih je bil <strong>Amir Muratović,</strong> v njem je sodeloval tudi dr. <strong>Blaž Kosovel</strong>, kulturni delavec, turistični vodnik, po duši filozof in raziskovalec, tudi urednik revije Razpotja, avtor dokumentarne serije Goriški sprehodi ter član Društva humanistov Goriške. Že pred leti pa je teoretične razprave k razstavi Utopija /  Distopija: arhitektura, mesto, teritorij, ki je bila na ogled v Mestni galeriji Ljubljana, prispevala raziskovalka na Fakulteti za arhitekturo, doc. dr. <strong>Nika Grabar</strong>.</p> <p>&nbsp;</p></p> Fri, 26 Mar 2021 19:00:00 +0000 O prostorih doživetij in idealnih krajih Tihožitje je, zgodovinsko gledano, eden najbolj uveljavljenih, najbolj čislanih žanrov zahodnega slikarstva, ki so se mu z nemajhnim uspehom posvečala tudi najslavnejša imena – od Breughla in Caravaggia do Cézanna in Picassa. A ker so se v času po drugi svetovni vojni malodane vse stare gotovosti v likovni umetnosti postavile na glavo, bi menda lahko pomislili, da današnjih slikarjev tudi ustvarjanje tihožitij nič več ne mika. No, razstava Tihožitja, ki je sredi marca odprla vrata v ljubljanski galeriji Equrna, pa zgovorno priča, da to preprosto ne drži in da prizori tako imenovane mrtve narave očitno še naprej vznemirjajo ustvarjalno domišljijo naših umetnic in umetnikov tako starejše kakor tudi mlajših generacij. Je pa seveda le treba reči, da tihožitne podobe, ki so v slovenskih ateljejih nastale v zadnjih desetletjih, odstopajo od pričakovanj, ki jih na podlagi poznavanja tradicije imamo o tem, kako naj bi bilo tihožitje videti. Bidermajerskih šopkov ali zgovornih dokazov, da se ribiči domov le niso vrnili praznih rok, v Equrni pač ne bomo videli. Kakšne so torej značilnosti današnjega tihožitja na Slovenskem? Kateri motivi pritegujejo pozornost naših slikark in slikarjev in kako jih navsezadnje upodabljajo? – Ta in druga sorodna vprašanja so nas zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili Nino Jeza, umetnostno zgodovinarko in kuratorko, ki je kot kustosinja poskrbela za razstavo Tihožitja v Equrni. Z njo se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Metka Krašovec: Narcise IV, 1977, akrilna tempera na platnu, detajl (Goran Dekleva)<p>Kako se je eden tradicionalno najbolj cenjenih slikarskih žanrov spremenil v zadnjih nekaj desetletjih?</p><p><p>Tihožitje je, zgodovinsko gledano, eden najbolj uveljavljenih, najbolj čislanih žanrov zahodnega slikarstva, ki so se mu z nemajhnim uspehom posvečala tudi najslavnejša imena – od <strong>Breughla</strong> in <strong>Caravaggia</strong> do <strong>Cézanna</strong> in <strong>Picassa</strong>. A ker so se v času po drugi svetovni vojni malodane vse stare gotovosti v likovni umetnosti postavile na glavo, bi menda lahko pomislili, da današnjih slikarjev tudi ustvarjanje tihožitij nič več ne mika.</p> <p>No, razstava <strong><em>Tihožitja</em></strong>, ki je sredi marca odprla vrata v ljubljanski galeriji Equrna, pa zgovorno priča, da to preprosto ne drži in da prizori tako imenovane mrtve narave očitno še naprej vznemirjajo ustvarjalno domišljijo naših umetnic in umetnikov tako starejše kakor tudi mlajših generacij. Je pa seveda le treba reči, da tihožitne podobe, ki so v slovenskih ateljejih nastale v zadnjih desetletjih, odstopajo od pričakovanj, ki jih na podlagi poznavanja tradicije imamo o tem, kako naj bi bilo tihožitje videti. Bidermajerskih šopkov ali zgovornih dokazov, da se ribiči domov le niso vrnili praznih rok, v Equrni pač ne bomo videli.</p> <p>Kakšne so torej značilnosti današnjega tihožitja na Slovenskem? Kateri motivi pritegujejo pozornost naših slikark in slikarjev in kako jih navsezadnje upodabljajo? – Ta in druga sorodna vprašanja nas zaposlujejo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko pred mikrofonom gostimo <strong>Nino Jeza</strong>, umetnostno zgodovinarko in kuratorko, ki je kot kustosinja poskrbela za razstavo <em>Tihožitja</em> v Equrni.</p> </p> 174762082 RTVSLO – Prvi 2764 clean Tihožitje je, zgodovinsko gledano, eden najbolj uveljavljenih, najbolj čislanih žanrov zahodnega slikarstva, ki so se mu z nemajhnim uspehom posvečala tudi najslavnejša imena – od Breughla in Caravaggia do Cézanna in Picassa. A ker so se v času po drugi svetovni vojni malodane vse stare gotovosti v likovni umetnosti postavile na glavo, bi menda lahko pomislili, da današnjih slikarjev tudi ustvarjanje tihožitij nič več ne mika. No, razstava Tihožitja, ki je sredi marca odprla vrata v ljubljanski galeriji Equrna, pa zgovorno priča, da to preprosto ne drži in da prizori tako imenovane mrtve narave očitno še naprej vznemirjajo ustvarjalno domišljijo naših umetnic in umetnikov tako starejše kakor tudi mlajših generacij. Je pa seveda le treba reči, da tihožitne podobe, ki so v slovenskih ateljejih nastale v zadnjih desetletjih, odstopajo od pričakovanj, ki jih na podlagi poznavanja tradicije imamo o tem, kako naj bi bilo tihožitje videti. Bidermajerskih šopkov ali zgovornih dokazov, da se ribiči domov le niso vrnili praznih rok, v Equrni pač ne bomo videli. Kakšne so torej značilnosti današnjega tihožitja na Slovenskem? Kateri motivi pritegujejo pozornost naših slikark in slikarjev in kako jih navsezadnje upodabljajo? – Ta in druga sorodna vprašanja so nas zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili Nino Jeza, umetnostno zgodovinarko in kuratorko, ki je kot kustosinja poskrbela za razstavo Tihožitja v Equrni. Z njo se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Metka Krašovec: Narcise IV, 1977, akrilna tempera na platnu, detajl (Goran Dekleva)<p>Kako se je eden tradicionalno najbolj cenjenih slikarskih žanrov spremenil v zadnjih nekaj desetletjih?</p><p><p>Tihožitje je, zgodovinsko gledano, eden najbolj uveljavljenih, najbolj čislanih žanrov zahodnega slikarstva, ki so se mu z nemajhnim uspehom posvečala tudi najslavnejša imena – od <strong>Breughla</strong> in <strong>Caravaggia</strong> do <strong>Cézanna</strong> in <strong>Picassa</strong>. A ker so se v času po drugi svetovni vojni malodane vse stare gotovosti v likovni umetnosti postavile na glavo, bi menda lahko pomislili, da današnjih slikarjev tudi ustvarjanje tihožitij nič več ne mika.</p> <p>No, razstava <strong><em>Tihožitja</em></strong>, ki je sredi marca odprla vrata v ljubljanski galeriji Equrna, pa zgovorno priča, da to preprosto ne drži in da prizori tako imenovane mrtve narave očitno še naprej vznemirjajo ustvarjalno domišljijo naših umetnic in umetnikov tako starejše kakor tudi mlajših generacij. Je pa seveda le treba reči, da tihožitne podobe, ki so v slovenskih ateljejih nastale v zadnjih desetletjih, odstopajo od pričakovanj, ki jih na podlagi poznavanja tradicije imamo o tem, kako naj bi bilo tihožitje videti. Bidermajerskih šopkov ali zgovornih dokazov, da se ribiči domov le niso vrnili praznih rok, v Equrni pač ne bomo videli.</p> <p>Kakšne so torej značilnosti današnjega tihožitja na Slovenskem? Kateri motivi pritegujejo pozornost naših slikark in slikarjev in kako jih navsezadnje upodabljajo? – Ta in druga sorodna vprašanja nas zaposlujejo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko pred mikrofonom gostimo <strong>Nino Jeza</strong>, umetnostno zgodovinarko in kuratorko, ki je kot kustosinja poskrbela za razstavo <em>Tihožitja</em> v Equrni.</p> </p> Fri, 19 Mar 2021 19:00:00 +0000 Sodobno slovensko slikarstvo in tihožitje Zgodovina, politika in kultura gibanja neuvrščenih je v zavesti globalnega sveta, izrinjena na rob spomina, kljub vsemu pa se kratkega obdobja mednarodnih povezav nekdanje Jugoslavije in precejšnega dela nezahodno usmerjenega sveta, lotevajo nekateri raziskovalci mlajše generacije, sploh letos, ko mineva 60 let od prve konference gibanj neuvrščenih v Beogradu. V oddaji Kulturni fokus bo Magda Tušar gostila Tino Palaić, antropologinjo in pedagoginjo, ki jo raziskovalno zanimajo predvsem zbiranje, preučevanje in predstavljanje zunajevropskih zbirk v tem muzeju v obdobju gibanja neuvrščenih, in Dragana Petrevskega, študenta na Podiplomski šoli ZRC SAZU, ki je usmerjen k proučevanju in vključitvi teorije medijskih memov v individualno in kolektivno proizvodnjo, ohranjanje in prenos spominov na Jugoslavijo preko digitalnih medijev. <p>O mednarodni politični in kulturni povezavi, ki je nihala znotraj bipolarnega sveta hladne vojne, učbeniki pa je skoraj ne omenjajo več </p><p><p>Zgodovina, politika in kultura gibanja neuvrščenih je v zavesti globalnega sveta, izrinjena na rob spomina, kljub vsemu pa se kratkega obdobja mednarodnih povezav nekdanje Jugoslavije in precejšnega dela nezahodno usmerjenega sveta lotevajo nekateri raziskovalci mlajše generacije, sploh letos, ko mineva 60 let od prve konference gibanj neuvrščenih v Beogradu. Gibanje neuvrščenih je bilo tudi polje srečevanj različnih lokalnih kultur in umetniških praks, ki so iskale svoje poti modernosti. V oddaji Kulturni fokus bo Magda Tušar gostila Tino Palaić, antropologinjo in pedagoginjo, ki v Slovenskem etnografskem muzeju vodi evropski projekt Taking Care. Etnografski in muzeji svetovnih kultur kot prostori skrbi (2019–2023). Raziskovalno jo zanimajo predvsem zbiranje, preučevanje in predstavljanje zunajevropskih zbirk v tem muzeju v obdobju gibanja neuvrščenih, ki ga je pomembno soustvarjala SFR Jugoslavija. V Slovenskem etnografskem muzeju je bila soavtorica razstave Afrika in Slovenija: Preplet ljudi in predmetov, s katero so naslovili osebno dediščino študentov iz afriških držav, ki so v Sloveniji študirali v času neuvrščenih. Kot scenaristka je sodelovala tudi pri dokumentarnem filmu Slovenec po izbiri, ki je prikazal usode osmih posameznikov, ki so prišli kot tuji študenti v času neuvrščenih in po študiju v Sloveniji ostali. Gost oddaje je tudi Dragan Petrevski, študent 1. letnika na Podiplomski šoli ZRC SAZU na modulu Kulturna zgodovina. Področje raziskovalnega zanimanja je usmerjeno v preučevanje in vključitev teorije medijskih memov v individualno in kolektivno proizvodnjo, ohranjanje in prenos spominov na Jugoslavijo prek digitalnih medijev.</p></p> 174760414 RTVSLO – Prvi 3157 clean Zgodovina, politika in kultura gibanja neuvrščenih je v zavesti globalnega sveta, izrinjena na rob spomina, kljub vsemu pa se kratkega obdobja mednarodnih povezav nekdanje Jugoslavije in precejšnega dela nezahodno usmerjenega sveta, lotevajo nekateri raziskovalci mlajše generacije, sploh letos, ko mineva 60 let od prve konference gibanj neuvrščenih v Beogradu. V oddaji Kulturni fokus bo Magda Tušar gostila Tino Palaić, antropologinjo in pedagoginjo, ki jo raziskovalno zanimajo predvsem zbiranje, preučevanje in predstavljanje zunajevropskih zbirk v tem muzeju v obdobju gibanja neuvrščenih, in Dragana Petrevskega, študenta na Podiplomski šoli ZRC SAZU, ki je usmerjen k proučevanju in vključitvi teorije medijskih memov v individualno in kolektivno proizvodnjo, ohranjanje in prenos spominov na Jugoslavijo preko digitalnih medijev. <p>O mednarodni politični in kulturni povezavi, ki je nihala znotraj bipolarnega sveta hladne vojne, učbeniki pa je skoraj ne omenjajo več </p><p><p>Zgodovina, politika in kultura gibanja neuvrščenih je v zavesti globalnega sveta, izrinjena na rob spomina, kljub vsemu pa se kratkega obdobja mednarodnih povezav nekdanje Jugoslavije in precejšnega dela nezahodno usmerjenega sveta lotevajo nekateri raziskovalci mlajše generacije, sploh letos, ko mineva 60 let od prve konference gibanj neuvrščenih v Beogradu. Gibanje neuvrščenih je bilo tudi polje srečevanj različnih lokalnih kultur in umetniških praks, ki so iskale svoje poti modernosti. V oddaji Kulturni fokus bo Magda Tušar gostila Tino Palaić, antropologinjo in pedagoginjo, ki v Slovenskem etnografskem muzeju vodi evropski projekt Taking Care. Etnografski in muzeji svetovnih kultur kot prostori skrbi (2019–2023). Raziskovalno jo zanimajo predvsem zbiranje, preučevanje in predstavljanje zunajevropskih zbirk v tem muzeju v obdobju gibanja neuvrščenih, ki ga je pomembno soustvarjala SFR Jugoslavija. V Slovenskem etnografskem muzeju je bila soavtorica razstave Afrika in Slovenija: Preplet ljudi in predmetov, s katero so naslovili osebno dediščino študentov iz afriških držav, ki so v Sloveniji študirali v času neuvrščenih. Kot scenaristka je sodelovala tudi pri dokumentarnem filmu Slovenec po izbiri, ki je prikazal usode osmih posameznikov, ki so prišli kot tuji študenti v času neuvrščenih in po študiju v Sloveniji ostali. Gost oddaje je tudi Dragan Petrevski, študent 1. letnika na Podiplomski šoli ZRC SAZU na modulu Kulturna zgodovina. Področje raziskovalnega zanimanja je usmerjeno v preučevanje in vključitev teorije medijskih memov v individualno in kolektivno proizvodnjo, ohranjanje in prenos spominov na Jugoslavijo prek digitalnih medijev.</p></p> Fri, 12 Mar 2021 19:00:00 +0000 Politika in kultura gibanja neuvrščenih Režiser Tomi Janežič, ki trenutno ustvarja v Oslu (sicer je gledališke konvencije intenzivno raziskoval tudi drugod po svetu), je po daljši odsotnosti živo umetniško laboratorijsko delo pri nas uresničil z odmevnima gledališkima popotovanjima, celodnevnima predstavama »še ni naslova« v Slovenskem mladinskem gledališču, pri kateri je sodeloval s Simono Semenič, in Sedem vprašanj o sreči, pri kateri je v koprodukcijo z mladinskim gledališčem stopilo tudi Lutkovno gledališče Ljubljana. Tomiju Janežiču klasične repertoarne predstave ne pomenijo izziva, daleč od običajnih predstav pa je tudi njegova vloga režiserja, saj se njegova navzočnost ne neha s premiernim dogodkom, za gledališko zaveso, ampak s svojo stalno prezenco in vključenostjo v predstavo, interakcijo z igralci in gledalci ter skupnim bivanjem vseh na odru polni prostor gledališke komunikacije v sistemu in tako vztrajno ruši tudi četrto steno<p>"Gledališče je v bistvu srečevanje s sabo ... Mislim, da se v gledališču s sabo sreča gledalec in družba sama s sabo. "</p><p><p>Režiser Tomi Janežič, ki ta hip ustvarja v Oslu (sicer je gledališke konvencije intenzivno raziskoval tudi drugod po svetu), je po daljši odsotnosti živo umetniško laboratorijsko delo pri nas uresničil z odmevnima gledališkima popotovanjema, celodnevnima predstavama »še ni naslova« v Slovenskem mladinskem gledališču, pri kateri je sodeloval s Simono Semenič, in Sedem vprašanj o sreči, pri kateri je v koprodukcijo z mladinskim gledališčem stopilo tudi Lutkovno gledališče Ljubljana. Tomiju Janežiču klasične repertoarne predstave ne pomenijo izziva, daleč od običajnih predstav pa je tudi njegova vloga režiserja, saj se njegova navzočnost ne neha s premiernim dogodkom, za gledališko zaveso, ampak s svojo stalno prezenco in vključenostjo v predstavo, interakcijo z igralci in gledalci ter skupnim bivanjem vseh na odru polni prostor gledališke komunikacije v sistemu in tako vztrajno ruši tudi četrto steno. Tomi Janežič, gledališki režiser in pedagog, ki je bil večkrat nagrajen, predvsem na mednarodnem prizorišču, in se je, da bi bolje razumel skrivnosti igre, posvečal tudi psihodrami, tudi v teh za gledališče neprijaznih razmerah, ko mu je za obe stvaritvi ‒ še ni naslova in Sedem vprašanj o sreči ‒ podeljena nagrada Prešernovega sklada, išče možnosti za prenovo gledališča.</p></p> 174758693 RTVSLO – Prvi 2858 clean Režiser Tomi Janežič, ki trenutno ustvarja v Oslu (sicer je gledališke konvencije intenzivno raziskoval tudi drugod po svetu), je po daljši odsotnosti živo umetniško laboratorijsko delo pri nas uresničil z odmevnima gledališkima popotovanjima, celodnevnima predstavama »še ni naslova« v Slovenskem mladinskem gledališču, pri kateri je sodeloval s Simono Semenič, in Sedem vprašanj o sreči, pri kateri je v koprodukcijo z mladinskim gledališčem stopilo tudi Lutkovno gledališče Ljubljana. Tomiju Janežiču klasične repertoarne predstave ne pomenijo izziva, daleč od običajnih predstav pa je tudi njegova vloga režiserja, saj se njegova navzočnost ne neha s premiernim dogodkom, za gledališko zaveso, ampak s svojo stalno prezenco in vključenostjo v predstavo, interakcijo z igralci in gledalci ter skupnim bivanjem vseh na odru polni prostor gledališke komunikacije v sistemu in tako vztrajno ruši tudi četrto steno<p>"Gledališče je v bistvu srečevanje s sabo ... Mislim, da se v gledališču s sabo sreča gledalec in družba sama s sabo. "</p><p><p>Režiser Tomi Janežič, ki ta hip ustvarja v Oslu (sicer je gledališke konvencije intenzivno raziskoval tudi drugod po svetu), je po daljši odsotnosti živo umetniško laboratorijsko delo pri nas uresničil z odmevnima gledališkima popotovanjema, celodnevnima predstavama »še ni naslova« v Slovenskem mladinskem gledališču, pri kateri je sodeloval s Simono Semenič, in Sedem vprašanj o sreči, pri kateri je v koprodukcijo z mladinskim gledališčem stopilo tudi Lutkovno gledališče Ljubljana. Tomiju Janežiču klasične repertoarne predstave ne pomenijo izziva, daleč od običajnih predstav pa je tudi njegova vloga režiserja, saj se njegova navzočnost ne neha s premiernim dogodkom, za gledališko zaveso, ampak s svojo stalno prezenco in vključenostjo v predstavo, interakcijo z igralci in gledalci ter skupnim bivanjem vseh na odru polni prostor gledališke komunikacije v sistemu in tako vztrajno ruši tudi četrto steno. Tomi Janežič, gledališki režiser in pedagog, ki je bil večkrat nagrajen, predvsem na mednarodnem prizorišču, in se je, da bi bolje razumel skrivnosti igre, posvečal tudi psihodrami, tudi v teh za gledališče neprijaznih razmerah, ko mu je za obe stvaritvi ‒ še ni naslova in Sedem vprašanj o sreči ‒ podeljena nagrada Prešernovega sklada, išče možnosti za prenovo gledališča.</p></p> Fri, 05 Mar 2021 19:00:00 +0000 Režiser in raziskovalec polja gledališča Tomi Janežič Ko spregovori orožje, muze obmolknejo, pravi star latinski pregovor. In ima, žal, v glavnem kar prav. A ne povsem – kakor je namreč pred nedavnim prepričljivo pokazala literarna zgodovinarka in etnologinja akad. dr. Marija Stanonik, so slovenski fantje, ki so med zgodnjim 16. stoletjem in prvo svetovno vojno služili bogu Marsu, večidel seveda v četah habsburških cesarjev, spisali kopico doslej večinoma spregledanih in pozabljenih pesmi. Kakšna so bila torej izkustva, ki so jih ubesedovali v verzih? Kaj nam njihove pesmi pravzaprav sporočajo? Smo danes sploh zmožni polno začutiti te glasove, ki do nas pač prihajajo čez celo morje viharnega časa? Kako besedila slovenskih vojakov vključiti v širši kontekst literarne ustvarjalnosti v slovenščini in kako bi se, navsezadnje, panoramska podoba naše literarne zgodovine zaradi tega utegnila spremeniti? - Odgovore na ta in druga sorodna vprašanja lahko najdemo v obsežni knjigi, napol znanstveni monografiji in napol antologiji, naslovljeni Pesnjenje v vojaški suknji in proti njej, ki je pred nedavnim izšla pri založbi ZRC, no, na Prvem pa smo jih iskali v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav dr. Stanonik. Z njo se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: avstro-ogrski napad s plamenometalcem na Krasu, 25. avgust 1917 (Wikipedia, javna last)<p>Kako so slovenski vojaki, ki so se med 16. in 20. stol. borili na najrazličnejših evropskih bojiščih, v pretresljive verze prelili svoja težka izkustva?</p><p><p>Ko spregovori orožje, muze obmolknejo, pravi star latinski pregovor. In ima, žal, v glavnem kar prav. A ne povsem – kakor je namreč pred nedavnim prepričljivo pokazala literarna zgodovinarka in etnologinja <strong>akad. dr. Marija Stanonik</strong>, so slovenski fantje, ki so med zgodnjim 16. stoletjem in prvo svetovno vojno služili bogu Marsu, večidel seveda v četah habsburških cesarjev, spisali kopico doslej večinoma spregledanih in pozabljenih pesmi.</p> <p>Kakšna so bila torej izkustva, ki so jih ubesedovali v verzih? Kaj nam njihove pesmi pravzaprav sporočajo? Smo danes sploh zmožni polno začutiti te glasove, ki do nas pač prihajajo čez celo morje viharnega časa? Kako besedila slovenskih vojakov vključiti v širši kontekst literarne ustvarjalnosti v slovenščini in kako bi se, navsezadnje, panoramska podoba naše literarne zgodovine zaradi tega utegnila spremeniti?</p> <p>Odgovore na ta in druga sorodna vprašanja lahko najdemo v obsežni knjigi, napol znanstveni monografiji in napol antologiji, naslovljeni <strong><em>Pesnjenje v vojaški suknji in proti njej</em></strong>, ki je pred nedavnim izšla pri založbi ZRC, no, na Prvem pa jih iščemo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko pred mikrofonom gostimo prav dr. Stanonik.</p></p> 174756748 RTVSLO – Prvi 2987 clean Ko spregovori orožje, muze obmolknejo, pravi star latinski pregovor. In ima, žal, v glavnem kar prav. A ne povsem – kakor je namreč pred nedavnim prepričljivo pokazala literarna zgodovinarka in etnologinja akad. dr. Marija Stanonik, so slovenski fantje, ki so med zgodnjim 16. stoletjem in prvo svetovno vojno služili bogu Marsu, večidel seveda v četah habsburških cesarjev, spisali kopico doslej večinoma spregledanih in pozabljenih pesmi. Kakšna so bila torej izkustva, ki so jih ubesedovali v verzih? Kaj nam njihove pesmi pravzaprav sporočajo? Smo danes sploh zmožni polno začutiti te glasove, ki do nas pač prihajajo čez celo morje viharnega časa? Kako besedila slovenskih vojakov vključiti v širši kontekst literarne ustvarjalnosti v slovenščini in kako bi se, navsezadnje, panoramska podoba naše literarne zgodovine zaradi tega utegnila spremeniti? - Odgovore na ta in druga sorodna vprašanja lahko najdemo v obsežni knjigi, napol znanstveni monografiji in napol antologiji, naslovljeni Pesnjenje v vojaški suknji in proti njej, ki je pred nedavnim izšla pri založbi ZRC, no, na Prvem pa smo jih iskali v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav dr. Stanonik. Z njo se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: avstro-ogrski napad s plamenometalcem na Krasu, 25. avgust 1917 (Wikipedia, javna last)<p>Kako so slovenski vojaki, ki so se med 16. in 20. stol. borili na najrazličnejših evropskih bojiščih, v pretresljive verze prelili svoja težka izkustva?</p><p><p>Ko spregovori orožje, muze obmolknejo, pravi star latinski pregovor. In ima, žal, v glavnem kar prav. A ne povsem – kakor je namreč pred nedavnim prepričljivo pokazala literarna zgodovinarka in etnologinja <strong>akad. dr. Marija Stanonik</strong>, so slovenski fantje, ki so med zgodnjim 16. stoletjem in prvo svetovno vojno služili bogu Marsu, večidel seveda v četah habsburških cesarjev, spisali kopico doslej večinoma spregledanih in pozabljenih pesmi.</p> <p>Kakšna so bila torej izkustva, ki so jih ubesedovali v verzih? Kaj nam njihove pesmi pravzaprav sporočajo? Smo danes sploh zmožni polno začutiti te glasove, ki do nas pač prihajajo čez celo morje viharnega časa? Kako besedila slovenskih vojakov vključiti v širši kontekst literarne ustvarjalnosti v slovenščini in kako bi se, navsezadnje, panoramska podoba naše literarne zgodovine zaradi tega utegnila spremeniti?</p> <p>Odgovore na ta in druga sorodna vprašanja lahko najdemo v obsežni knjigi, napol znanstveni monografiji in napol antologiji, naslovljeni <strong><em>Pesnjenje v vojaški suknji in proti njej</em></strong>, ki je pred nedavnim izšla pri založbi ZRC, no, na Prvem pa jih iščemo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko pred mikrofonom gostimo prav dr. Stanonik.</p></p> Fri, 26 Feb 2021 19:00:00 +0000 Ko mlake krvi v poeziji niso samo metafore Režiser Gregor Božič, ki odkriva živost praspomina v krajih, skoraj pozabljenih od sodobnega sveta, s svojimi filmi poetično fotografira intimo prostora, ki so ga pred njim že naslikale pripovedi in zgodbe. Zelo natanko jim zna prisluhniti, saj želi, da so v filmu odraz resničnega in prizemljene v dejanskem življenju. <p>Gregor Božič o tem, kako z delčkom filma lahko podoživimo moment, ki pove več kot filozofski traktat ali ezoterična misel</p><p><p>Režiser Gregor Božič, ki odkriva živost praspomina v krajih, skoraj pozabljenih in odrinjenih od sodobnega sveta, s svojimi filmi poetično fotografira intimo prostora, ki so ga pred njim naslikale že stoletne pripovedi in zgodbe. Zelo natanko jim zna prisluhniti, saj želi, da so odraz resnične podobe krajine in ljudi ter prizemljene v dejanskem življenju. Tam, kjer pušča govorico čudno mračne preteklosti, je namreč slišati glasove dreves, zvoke iz temnih gozdov, zadržano in doživeto pripoved ljudi, ki objame tako lepoto kot tesnobno obskurnost neizpovedanega. Marsikomu se je vtisnil v spomin film, ki ga je režiral, Zgodbe iz kostanjevih gozdov, s katerim je zelo uspešno prepotoval številne festivale, bil skupaj z avtorsko ekipo in drugimi ustvarjalci filma izdatno nagrajen na domačem filmskem festivalu in izbran kot slovenski kandidat za mednarodnega oskarja. O tem, kaj novega ustvarja v tem meditativnem zimskem času, se je z njim pogovarjala Magda Tušar.</p></p> 174755212 RTVSLO – Prvi 3207 clean Režiser Gregor Božič, ki odkriva živost praspomina v krajih, skoraj pozabljenih od sodobnega sveta, s svojimi filmi poetično fotografira intimo prostora, ki so ga pred njim že naslikale pripovedi in zgodbe. Zelo natanko jim zna prisluhniti, saj želi, da so v filmu odraz resničnega in prizemljene v dejanskem življenju. <p>Gregor Božič o tem, kako z delčkom filma lahko podoživimo moment, ki pove več kot filozofski traktat ali ezoterična misel</p><p><p>Režiser Gregor Božič, ki odkriva živost praspomina v krajih, skoraj pozabljenih in odrinjenih od sodobnega sveta, s svojimi filmi poetično fotografira intimo prostora, ki so ga pred njim naslikale že stoletne pripovedi in zgodbe. Zelo natanko jim zna prisluhniti, saj želi, da so odraz resnične podobe krajine in ljudi ter prizemljene v dejanskem življenju. Tam, kjer pušča govorico čudno mračne preteklosti, je namreč slišati glasove dreves, zvoke iz temnih gozdov, zadržano in doživeto pripoved ljudi, ki objame tako lepoto kot tesnobno obskurnost neizpovedanega. Marsikomu se je vtisnil v spomin film, ki ga je režiral, Zgodbe iz kostanjevih gozdov, s katerim je zelo uspešno prepotoval številne festivale, bil skupaj z avtorsko ekipo in drugimi ustvarjalci filma izdatno nagrajen na domačem filmskem festivalu in izbran kot slovenski kandidat za mednarodnega oskarja. O tem, kaj novega ustvarja v tem meditativnem zimskem času, se je z njim pogovarjala Magda Tušar.</p></p> Fri, 19 Feb 2021 19:00:00 +0000 Režiser Gregor Božič o poetičnih temah in pripovedih o liričnih temah živjenja Ko bi ne bilo epidemije, bi v naslednjih dneh po ulicah naših mest videvali na stotine otroških mask. Ja, pred vrati je pust, ko se najmlajši smejo preobleči v gusarje in kraljične, v muce in čarodeje, vsi ostali pa si privoščimo slasten krof ali, morda, celo dva. So pa seveda vse to kvečjemu zadnji, uborni prežitki neke druge, starodavne in silne kulturne tradicije: karnevala. Saj drži, tudi srednjeveški karneval je potekal – prav kakor naš današnji pust – v znamenju mask in prenažiranja z dobrotami, a bil je še mnogo več: bil je čas splošne in celostne preobrnitve utečenih norm in pravil obnašanja, bil je čas, ko radikalnemu posmehu ni mogla ubežati nobena, ne posvetna ne cerkvena avtoriteta, bil je čas, ko se je jedlo, pilo, pelo, plesalo in seksalo brez misli na jutri, karneval je bil, skratka, čas, ko smo se ljudje smejali smrti in se je smrt smejala z nami. Tu se najbrž lahko vprašamo, kako se je sredi globoko religiozne družbe evropskega srednjega veka, obremenjene s skrajno resnim vprašanjem zveličanja grešne duše, lahko razvilo kaj tako nebrzdano veseljaškega? – No, če sledimo izvajanjem dr. Izarja Lunačka, filozofa in stripovskega umetnika, ni na vsem tem pravzaprav nič presenetljivega. Po njegovem so namreč človeške kulture – tako te, ki so nam razmeroma blizu, kakor one, ki so od Evrope oziroma širšega Sredozemskega bazena precej oddaljene – resnobnost že od nekdaj spajale s smehom. Vprašanje, zakaj v polju duhovnosti oziroma religije grenke solze kratko malo ne morejo brez navihanega nasmeha, je Lunaček pretresal najprej v svojem doktoratu, ki ga je leta 2011 nato objavil pri založbi Aristej v knjigi Vrnitev ciklizma in popularna kultura, no, lani pa je vso stvar v karnevalskem duhu predelal še enkrat, tokrat v strip, in jo pod naslovom Sveto & smešno : stripovski esej o hecni plati religije izdal v založbi Zavoda Stripolis in Založbe ZRC. Do kakšnih zaključkov se je navsezadnje dokopal, smo preverjali v tokratnem, predpustnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav dr. Lunačka. Z njim se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Pieter Breughel starejši - Boj med Pustom in Postom, olje na tabli, 1559 (detajl) (Goran Dekleva)<p>Povezovanje religije ali svetega ali duhovnega s smešnim v sodobni družbi ni videti samo po sebi umevno. Srednjeveški karneval je v tem smislu vedel bistveno več od naše dobe.</p><p><p>Ko bi ne bilo epidemije, bi v naslednjih dneh po ulicah naših mest videvali na stotine otroških mask. Ja, pred vrati je pust, ko se najmlajši smejo preobleči v gusarje in kraljične, v muce in čarodeje, vsi ostali pa si privoščimo slasten krof ali, morda, celo dva. So pa seveda vse to kvečjemu zadnji, uborni prežitki neke druge, starodavne in silne kulturne tradicije: karnevala. Saj drži, tudi srednjeveški karneval je potekal – prav kakor naš današnji pust – v znamenju mask in prenažiranja z dobrotami, a bil je še mnogo več: bil je čas splošne in celostne preobrnitve utečenih norm in pravil obnašanja, bil je čas, ko radikalnemu posmehu ni mogla ubežati nobena, ne posvetna ne cerkvena avtoriteta, bil je čas, ko se je jedlo, pilo, pelo, plesalo in seksalo brez misli na jutri, karneval je bil, skratka, čas, ko smo se ljudje smejali smrti in se je smrt smejala z nami.</p> <p>Tu se najbrž lahko vprašamo, kako se je sredi globoko religiozne družbe evropskega srednjega veka, obremenjene s skrajno resnim vprašanjem zveličanja grešne duše, lahko razvilo kaj tako nebrzdano veseljaškega? – No, če sledimo izvajanjem <strong>dr. Izarja Lunačka</strong>, filozofa in stripovskega umetnika, ni na vsem tem pravzaprav nič presenetljivega. Po njegovem so namreč človeške kulture – tako te, ki so nam razmeroma blizu, kakor one, ki so od Evrope oziroma širšega Sredozemskega bazena precej oddaljene – resnobnost že od nekdaj spajale s smehom. Vprašanje, zakaj v polju duhovnosti oziroma religije grenke solze kratko malo ne morejo brez navihanega nasmeha, je Lunaček pretresal najprej v svojem doktoratu, ki ga je leta 2011 nato objavil pri založbi Aristej v knjigi <strong><em>Vrnitev ciklizma in popularna kultura</em></strong>, no, lani pa je vso stvar v karnevalskem duhu predelal še enkrat, tokrat v strip, in jo pod naslovom <strong><em>Sveto &amp; smešno : stripovski esej o hecni plati</em> <em>religije</em></strong> izdal v založbi Zavoda Stripolis in Založbe ZRC. Do kakšnih zaključkov se je navsezadnje dokopal, preverjamo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko pred mikrofonom gostimo prav dr. Lunačka.</p></p> 174753021 RTVSLO – Prvi 3093 clean Ko bi ne bilo epidemije, bi v naslednjih dneh po ulicah naših mest videvali na stotine otroških mask. Ja, pred vrati je pust, ko se najmlajši smejo preobleči v gusarje in kraljične, v muce in čarodeje, vsi ostali pa si privoščimo slasten krof ali, morda, celo dva. So pa seveda vse to kvečjemu zadnji, uborni prežitki neke druge, starodavne in silne kulturne tradicije: karnevala. Saj drži, tudi srednjeveški karneval je potekal – prav kakor naš današnji pust – v znamenju mask in prenažiranja z dobrotami, a bil je še mnogo več: bil je čas splošne in celostne preobrnitve utečenih norm in pravil obnašanja, bil je čas, ko radikalnemu posmehu ni mogla ubežati nobena, ne posvetna ne cerkvena avtoriteta, bil je čas, ko se je jedlo, pilo, pelo, plesalo in seksalo brez misli na jutri, karneval je bil, skratka, čas, ko smo se ljudje smejali smrti in se je smrt smejala z nami. Tu se najbrž lahko vprašamo, kako se je sredi globoko religiozne družbe evropskega srednjega veka, obremenjene s skrajno resnim vprašanjem zveličanja grešne duše, lahko razvilo kaj tako nebrzdano veseljaškega? – No, če sledimo izvajanjem dr. Izarja Lunačka, filozofa in stripovskega umetnika, ni na vsem tem pravzaprav nič presenetljivega. Po njegovem so namreč človeške kulture – tako te, ki so nam razmeroma blizu, kakor one, ki so od Evrope oziroma širšega Sredozemskega bazena precej oddaljene – resnobnost že od nekdaj spajale s smehom. Vprašanje, zakaj v polju duhovnosti oziroma religije grenke solze kratko malo ne morejo brez navihanega nasmeha, je Lunaček pretresal najprej v svojem doktoratu, ki ga je leta 2011 nato objavil pri založbi Aristej v knjigi Vrnitev ciklizma in popularna kultura, no, lani pa je vso stvar v karnevalskem duhu predelal še enkrat, tokrat v strip, in jo pod naslovom Sveto & smešno : stripovski esej o hecni plati religije izdal v založbi Zavoda Stripolis in Založbe ZRC. Do kakšnih zaključkov se je navsezadnje dokopal, smo preverjali v tokratnem, predpustnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav dr. Lunačka. Z njim se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Pieter Breughel starejši - Boj med Pustom in Postom, olje na tabli, 1559 (detajl) (Goran Dekleva)<p>Povezovanje religije ali svetega ali duhovnega s smešnim v sodobni družbi ni videti samo po sebi umevno. Srednjeveški karneval je v tem smislu vedel bistveno več od naše dobe.</p><p><p>Ko bi ne bilo epidemije, bi v naslednjih dneh po ulicah naših mest videvali na stotine otroških mask. Ja, pred vrati je pust, ko se najmlajši smejo preobleči v gusarje in kraljične, v muce in čarodeje, vsi ostali pa si privoščimo slasten krof ali, morda, celo dva. So pa seveda vse to kvečjemu zadnji, uborni prežitki neke druge, starodavne in silne kulturne tradicije: karnevala. Saj drži, tudi srednjeveški karneval je potekal – prav kakor naš današnji pust – v znamenju mask in prenažiranja z dobrotami, a bil je še mnogo več: bil je čas splošne in celostne preobrnitve utečenih norm in pravil obnašanja, bil je čas, ko radikalnemu posmehu ni mogla ubežati nobena, ne posvetna ne cerkvena avtoriteta, bil je čas, ko se je jedlo, pilo, pelo, plesalo in seksalo brez misli na jutri, karneval je bil, skratka, čas, ko smo se ljudje smejali smrti in se je smrt smejala z nami.</p> <p>Tu se najbrž lahko vprašamo, kako se je sredi globoko religiozne družbe evropskega srednjega veka, obremenjene s skrajno resnim vprašanjem zveličanja grešne duše, lahko razvilo kaj tako nebrzdano veseljaškega? – No, če sledimo izvajanjem <strong>dr. Izarja Lunačka</strong>, filozofa in stripovskega umetnika, ni na vsem tem pravzaprav nič presenetljivega. Po njegovem so namreč človeške kulture – tako te, ki so nam razmeroma blizu, kakor one, ki so od Evrope oziroma širšega Sredozemskega bazena precej oddaljene – resnobnost že od nekdaj spajale s smehom. Vprašanje, zakaj v polju duhovnosti oziroma religije grenke solze kratko malo ne morejo brez navihanega nasmeha, je Lunaček pretresal najprej v svojem doktoratu, ki ga je leta 2011 nato objavil pri založbi Aristej v knjigi <strong><em>Vrnitev ciklizma in popularna kultura</em></strong>, no, lani pa je vso stvar v karnevalskem duhu predelal še enkrat, tokrat v strip, in jo pod naslovom <strong><em>Sveto &amp; smešno : stripovski esej o hecni plati</em> <em>religije</em></strong> izdal v založbi Zavoda Stripolis in Založbe ZRC. Do kakšnih zaključkov se je navsezadnje dokopal, preverjamo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko pred mikrofonom gostimo prav dr. Lunačka.</p></p> Fri, 12 Feb 2021 19:00:00 +0000 Karneval: čas, ko se svet smeji samemu sebi Občutek za lepoto je človeški vrsti bržčas prirojen in tudi zmožnost uživanja v lepoti je, tako se zdi, dana slehernemu človeku. A če se že samo površno razgledamo po različnih celinah in različnih stoletjih, bomo hitro uvideli, da se ljudje nikakor ne strinjamo, kaj naj bi bilo lepo – in kaj ne. Vsake oči pač imajo, kot pravi star slovenski rek, svojega malarja in že kratek sprehod po zbirki Narodne galerije v Ljubljani bi menda zadoščal za sklep, da so bila merila, s katerimi so na Slovenskem v 19. stoletju presojali lepoto ljudi, narave in umetnin, drugačna od tistih, s katerimi to počnemo danes. Če torej lahko opazimo precejšnje razlike že med našim okusom in okusom naših pradedov, se najbrž lahko tudi vprašamo, kakšne neki so šele razlike med kulturami oziroma civilizacijami, ki so tako v časovnem kakor geografskem smislu precej bolj oddaljene ena od druge? Kako so, na primer, opredeljevali lepoto na Kitajskem pred dvema tisočletjema in več? Kako se je tamkajšnje pojmovanje lepote razlikovalo od tega, ki se je razvilo v kontekstu zahodne estetike? Kako bi lahko Evropejci bolje razumeli neizgovorjene samoumevnosti, vpisane v svoje kriterije za določanje lepote, če bi ta merila primerjali s kitajskimi? - Ta in druga sorodna vprašanja smo pretresali v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili sinologinjo in predavateljico na Oddelku za azijske študije ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Téo Sernelj. Naša tokratna gostja je pod okriljem Znanstvene založbe Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani pred nedavnim izdala znanstveno monografijo Konfucijanski preporod v tajvanski filozofiji, v kateri bralkam in bralcem skozi prizmo natančne analize misli Xu Fuguana, enega pomembnejših predstavnikov filozofske struje modernega konfucijanstva v 20. stoletju, ponuja dragocen vpogled v precej širšo problematiko kitajske estetike od časov Konfucija do danes. Kaj bi torej v globaliziranem svetu 21. stoletja veljalo vedeti o zgodovinskem razvoju kitajskega pojmovanja lepega, je v pogovoru z dr. Sernelj preverjal Goran Dekleva. foto: Qian Xuan - Zgodnja jesen, detajl, okoli 1300 (Wikipedia, javna last)<p>Po kakšnih estetskih merilih so na oni strani Velikega zidu presojali, kaj je lepo in kaj ni?</p><p><p>Občutek za lepoto je človeški vrsti bržčas prirojen in tudi zmožnost uživanja v lepoti je, tako se zdi, dana slehernemu človeku. A če se že samo površno razgledamo po različnih celinah in različnih stoletjih, bomo hitro uvideli, da se ljudje nikakor ne strinjamo, kaj naj bi bilo lepo – in kaj ne. Vsake oči pač imajo, kot pravi star slovenski rek, svojega malarja in že kratek sprehod po zbirki Narodne galerije v Ljubljani bi menda zadoščal za sklep, da so bila merila, s katerimi so na Slovenskem v 19. stoletju presojali lepoto ljudi, narave in umetnin, drugačna od tistih, s katerimi to počnemo danes.</p> <p>Če torej lahko opazimo precejšnje razlike že med našim okusom in okusom naših pradedov, se najbrž lahko tudi vprašamo, kakšne neki so šele razlike med kulturami oziroma civilizacijami, ki so tako v časovnem kakor geografskem smislu precej bolj oddaljene ena od druge? Kako so, na primer, opredeljevali lepoto na Kitajskem pred dvema tisočletjema in več? Kako se je tamkajšnje pojmovanje lepote razlikovalo od tega, ki se je razvilo v kontekstu zahodne estetike? Kako bi lahko Evropejci bolje razumeli neizgovorjene samoumevnosti, vpisane v svoje kriterije za določanje lepote, če bi ta merila primerjali s kitajskimi?</p> <p>Ta in druga sorodna vprašanja pretresamo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko pred mikrofonom gostimo sinologinjo in predavateljico na Oddelku za azijske študije ljubljanske Filozofske fakultete, <strong>dr. Téo Sernelj</strong>. Naša tokratna gostja je pod okriljem Znanstvene založbe Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani pred nedavnim izdala znanstveno monografijo <strong><em>Konfucijanski preporod v tajvanski filozofiji</em></strong>, v kateri bralkam in bralcem skozi prizmo natančne analize misli <strong>Xu Fuguana</strong>, enega pomembnejših predstavnikov filozofske struje modernega konfucijanstva v 20. stoletju, ponuja dragocen vpogled v precej širšo problematiko kitajske estetike od časov <strong>Konfucija</strong> do danes.</p></p> 174751619 RTVSLO – Prvi 3266 clean Občutek za lepoto je človeški vrsti bržčas prirojen in tudi zmožnost uživanja v lepoti je, tako se zdi, dana slehernemu človeku. A če se že samo površno razgledamo po različnih celinah in različnih stoletjih, bomo hitro uvideli, da se ljudje nikakor ne strinjamo, kaj naj bi bilo lepo – in kaj ne. Vsake oči pač imajo, kot pravi star slovenski rek, svojega malarja in že kratek sprehod po zbirki Narodne galerije v Ljubljani bi menda zadoščal za sklep, da so bila merila, s katerimi so na Slovenskem v 19. stoletju presojali lepoto ljudi, narave in umetnin, drugačna od tistih, s katerimi to počnemo danes. Če torej lahko opazimo precejšnje razlike že med našim okusom in okusom naših pradedov, se najbrž lahko tudi vprašamo, kakšne neki so šele razlike med kulturami oziroma civilizacijami, ki so tako v časovnem kakor geografskem smislu precej bolj oddaljene ena od druge? Kako so, na primer, opredeljevali lepoto na Kitajskem pred dvema tisočletjema in več? Kako se je tamkajšnje pojmovanje lepote razlikovalo od tega, ki se je razvilo v kontekstu zahodne estetike? Kako bi lahko Evropejci bolje razumeli neizgovorjene samoumevnosti, vpisane v svoje kriterije za določanje lepote, če bi ta merila primerjali s kitajskimi? - Ta in druga sorodna vprašanja smo pretresali v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili sinologinjo in predavateljico na Oddelku za azijske študije ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Téo Sernelj. Naša tokratna gostja je pod okriljem Znanstvene založbe Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani pred nedavnim izdala znanstveno monografijo Konfucijanski preporod v tajvanski filozofiji, v kateri bralkam in bralcem skozi prizmo natančne analize misli Xu Fuguana, enega pomembnejših predstavnikov filozofske struje modernega konfucijanstva v 20. stoletju, ponuja dragocen vpogled v precej širšo problematiko kitajske estetike od časov Konfucija do danes. Kaj bi torej v globaliziranem svetu 21. stoletja veljalo vedeti o zgodovinskem razvoju kitajskega pojmovanja lepega, je v pogovoru z dr. Sernelj preverjal Goran Dekleva. foto: Qian Xuan - Zgodnja jesen, detajl, okoli 1300 (Wikipedia, javna last)<p>Po kakšnih estetskih merilih so na oni strani Velikega zidu presojali, kaj je lepo in kaj ni?</p><p><p>Občutek za lepoto je človeški vrsti bržčas prirojen in tudi zmožnost uživanja v lepoti je, tako se zdi, dana slehernemu človeku. A če se že samo površno razgledamo po različnih celinah in različnih stoletjih, bomo hitro uvideli, da se ljudje nikakor ne strinjamo, kaj naj bi bilo lepo – in kaj ne. Vsake oči pač imajo, kot pravi star slovenski rek, svojega malarja in že kratek sprehod po zbirki Narodne galerije v Ljubljani bi menda zadoščal za sklep, da so bila merila, s katerimi so na Slovenskem v 19. stoletju presojali lepoto ljudi, narave in umetnin, drugačna od tistih, s katerimi to počnemo danes.</p> <p>Če torej lahko opazimo precejšnje razlike že med našim okusom in okusom naših pradedov, se najbrž lahko tudi vprašamo, kakšne neki so šele razlike med kulturami oziroma civilizacijami, ki so tako v časovnem kakor geografskem smislu precej bolj oddaljene ena od druge? Kako so, na primer, opredeljevali lepoto na Kitajskem pred dvema tisočletjema in več? Kako se je tamkajšnje pojmovanje lepote razlikovalo od tega, ki se je razvilo v kontekstu zahodne estetike? Kako bi lahko Evropejci bolje razumeli neizgovorjene samoumevnosti, vpisane v svoje kriterije za določanje lepote, če bi ta merila primerjali s kitajskimi?</p> <p>Ta in druga sorodna vprašanja pretresamo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko pred mikrofonom gostimo sinologinjo in predavateljico na Oddelku za azijske študije ljubljanske Filozofske fakultete, <strong>dr. Téo Sernelj</strong>. Naša tokratna gostja je pod okriljem Znanstvene založbe Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani pred nedavnim izdala znanstveno monografijo <strong><em>Konfucijanski preporod v tajvanski filozofiji</em></strong>, v kateri bralkam in bralcem skozi prizmo natančne analize misli <strong>Xu Fuguana</strong>, enega pomembnejših predstavnikov filozofske struje modernega konfucijanstva v 20. stoletju, ponuja dragocen vpogled v precej širšo problematiko kitajske estetike od časov <strong>Konfucija</strong> do danes.</p></p> Fri, 05 Feb 2021 19:00:00 +0000 Lepota po kitajsko V Mestnem muzeju Ljubljana so na ogled stvaritve, ki so jih prispevali zasebni zbiratelji. Gre za pet zbirateljskih jeder s številnimi primerki moderne in sodobne umetnosti, za razstavo pa so izbrana dela manj znanih in bolj znanih avtorjev (med njimi je denimo tudi Andy Warhol), ki so spremljali in upodabljali družbene premike v zadnjih 150. letih. Razstava želi gledalcu približati dogajanja in razmere znotraj celotnega umetnostnega sistema, v katerem delujejo umetniki. podporniki umetnosti, muzeji, galerije, zbiratelji, kuratorji, poznavalci zgodovine umetnosti in drugi …Naslov razstave je Ko ste v dvomu, pojdite v muzej. <p>Soglasje kuratorja in petih zbirateljev, ki imajo pomembno vlogo v umetnostnem sistemu</p><p><p>V Mestnem muzeju Ljubljana so na ogled stvaritve, ki so jih prispevali zasebni zbiratelji. Gre za pet zbirateljskih jeder s številnimi primerki moderne in sodobne umetnosti, za razstavo pa so izbrana dela manj znanih in bolj znanih avtorjev (med njimi je denimo tudi Andy Warhol), ki so spremljali in upodabljali družbene premike v zadnjih 150. letih.  Razstava želi gledalcu približati dogajanja in razmere znotraj celotnega umetnostnega sistema, v katerem delujejo umetniki podporniki umetnosti, muzeji, zbiratelji, kuratorji, poznavalci zgodovine umetnosti in drugi. Naslov razstave, ki jo je kuriral Tevž Logar, je Ko ste v dvomu, pojdite v muzej.</p> <p>V muzeju, v katerem se zavedajo, da je zbirateljstvo pri nas podcenjeno,  zapisali, da "<em>lahko ta razstavni projekt skupaj z izdano publikacijo, strokovno konferenco, vodstvi in številnimi drugimi dogodki razumemo tudi kot poskus prikaza, kakšna je vloga zbirateljev v sodobnem umetnostnem sistemu. Ne nazadnje lahko vseh pet zbirk služi kot prikaz študij primerov, kako lahko zbiratelji prispevajo k izvedbi večjih projektov pri nas. Tudi projektov v novi galeriji Cukrarna, ki bo svoja vrata predvidoma odprla septembra 2021."</em></p> <p>"Na razstavi so med drugimi prikazana svetovno priznana umetniška imena, kot so Constantin Brâncuși, Maurizio Cattelan, Shirin Neshat, William Kentridge, Joseph Beuys, Diane Arbus, Jean Arp, Hito Steyerl in mnogi drugi, med katerimi večine pri nas še nismo videli."</p> <p>&nbsp;</p></p> 174750057 RTVSLO – Prvi 3136 clean V Mestnem muzeju Ljubljana so na ogled stvaritve, ki so jih prispevali zasebni zbiratelji. Gre za pet zbirateljskih jeder s številnimi primerki moderne in sodobne umetnosti, za razstavo pa so izbrana dela manj znanih in bolj znanih avtorjev (med njimi je denimo tudi Andy Warhol), ki so spremljali in upodabljali družbene premike v zadnjih 150. letih. Razstava želi gledalcu približati dogajanja in razmere znotraj celotnega umetnostnega sistema, v katerem delujejo umetniki. podporniki umetnosti, muzeji, galerije, zbiratelji, kuratorji, poznavalci zgodovine umetnosti in drugi …Naslov razstave je Ko ste v dvomu, pojdite v muzej. <p>Soglasje kuratorja in petih zbirateljev, ki imajo pomembno vlogo v umetnostnem sistemu</p><p><p>V Mestnem muzeju Ljubljana so na ogled stvaritve, ki so jih prispevali zasebni zbiratelji. Gre za pet zbirateljskih jeder s številnimi primerki moderne in sodobne umetnosti, za razstavo pa so izbrana dela manj znanih in bolj znanih avtorjev (med njimi je denimo tudi Andy Warhol), ki so spremljali in upodabljali družbene premike v zadnjih 150. letih.  Razstava želi gledalcu približati dogajanja in razmere znotraj celotnega umetnostnega sistema, v katerem delujejo umetniki podporniki umetnosti, muzeji, zbiratelji, kuratorji, poznavalci zgodovine umetnosti in drugi. Naslov razstave, ki jo je kuriral Tevž Logar, je Ko ste v dvomu, pojdite v muzej.</p> <p>V muzeju, v katerem se zavedajo, da je zbirateljstvo pri nas podcenjeno,  zapisali, da "<em>lahko ta razstavni projekt skupaj z izdano publikacijo, strokovno konferenco, vodstvi in številnimi drugimi dogodki razumemo tudi kot poskus prikaza, kakšna je vloga zbirateljev v sodobnem umetnostnem sistemu. Ne nazadnje lahko vseh pet zbirk služi kot prikaz študij primerov, kako lahko zbiratelji prispevajo k izvedbi večjih projektov pri nas. Tudi projektov v novi galeriji Cukrarna, ki bo svoja vrata predvidoma odprla septembra 2021."</em></p> <p>"Na razstavi so med drugimi prikazana svetovno priznana umetniška imena, kot so Constantin Brâncuși, Maurizio Cattelan, Shirin Neshat, William Kentridge, Joseph Beuys, Diane Arbus, Jean Arp, Hito Steyerl in mnogi drugi, med katerimi večine pri nas še nismo videli."</p> <p>&nbsp;</p></p> Fri, 29 Jan 2021 19:00:00 +0000 Ko ste v dvomu ... Saj drži, da na Slovenskem ne bomo našli nobene resnično ikonične zgradbe evropske arhitekture, nobenega Partenona, Kremlja ali Eifflovega stolpa torej, vendar to še ne pomeni, da v naših krajih ni očitnih stavbarskih presežkov – pomislimo samo na grad v Štanjelu, na Plečnikov NUK ali baziliko Marije Zavetnice s plaščem na Ptujski gori. A če dobro premislimo, nemara še več kot ti posamezni presežki pravzaprav šteje celota, ta izmuzljivi duh prostora, ki ga v vzajemnem prepletanju vzpostavljajo impozantni srednjeveški gradovi in ljubke cerkvice na vrhovih gričev pa starožitni vaški kozolci in imenitne meščanske vile, betonski socialistični bloki in novodobne stolpnice iz jekla in stekla. Vsi ti objekti, posejani v ne preveč širokem loku med Tartinijevim trgom v Piranu in romansko rotundo v prekmurskem Selu, ne le pričajo o iznajdljivosti naših prednikov in njihovem občutku za ravnotežje med tistim, kar je lepo, in onim, kar je funkcionalno, temveč dajejo tudi pečat naši vsakdanji bivanjski izkušnji. Ugledani skupaj pač tvorijo oder, na katerem se odvija drama naših življenj. Vprašanje je seveda le, kako neki jih ugledati skupaj? – V tem smislu nam zdaj nemara lahko pomagajo Zgodbe slovenske arhitekture, še sveža pregledna monografija, ki je izšla pri založbi Beletrina in pod katero se podpisujeta arhitekta Špela Kuhar in Robert Potokar. Kakšna je torej podoba slovenskega prostora, ki sta jo navsezadnje izrisala v Zgodbah slovenske arhitekture, smo v pogovoru z obema avtorjema preverjali v tokratnem Kulturnem fokusu. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Preureditev južnega emonskega zidu v Ljubljani je delo J. Plečnika (Goran Dekleva)<p>Zgodovina stavbarstva na Slovenskem od koliščarjev do 21. stoletja v 50 poljudno spisanih poglavjih</p><p><p>Saj drži, da na Slovenskem ne bomo našli nobene resnično ikonične zgradbe evropske arhitekture, nobenega Partenona, Kremlja ali Eifflovega stolpa torej, vendar to še ne pomeni, da v naših krajih ni očitnih stavbarskih presežkov – pomislimo samo na grad v Štanjelu, na <strong>Plečnikov</strong> NUK ali baziliko Marije Zavetnice s plaščem na Ptujski gori. A če dobro premislimo, nemara še več kot ti posamezni presežki pravzaprav šteje celota, ta izmuzljivi duh prostora, ki ga v vzajemnem prepletanju vzpostavljajo impozantni srednjeveški gradovi in ljubke cerkvice na vrhovih gričev pa starožitni vaški kozolci in imenitne meščanske vile, betonski socialistični bloki in novodobne stolpnice iz jekla in stekla.</p> <p>Vsi ti objekti, posejani v ne preveč širokem loku med <strong>Tartinijevim</strong> trgom v Piranu in romansko rotundo v prekmurskem Selu, ne le pričajo o iznajdljivosti naših prednikov in njihovem občutku za ravnotežje med tistim, kar je lepo, in onim, kar je funkcionalno, temveč dajejo tudi pečat naši vsakdanji bivanjski izkušnji. Ugledani skupaj pač tvorijo oder, na katerem se odvija drama naših življenj. Vprašanje je seveda le, kako neki jih ugledati skupaj? – V tem smislu nam zdaj nemara lahko pomagajo <strong><em>Zgodbe slovenske arhitekture</em></strong>, še sveža pregledna monografija, ki je izšla pri založbi Beletrina in pod katero se podpisujeta arhitekta <strong>Špela Kuhar</strong> in <strong>Robert Potokar</strong>. Kakšna je torej podoba slovenskega prostora, ki sta jo navsezadnje izrisala v <em>Zgodbah slovenske arhitekture</em>, v pogovoru z obema avtorjema preverjamo v tokratnem Kulturnem fokusu.</p></p> 174748152 RTVSLO – Prvi 3317 clean Saj drži, da na Slovenskem ne bomo našli nobene resnično ikonične zgradbe evropske arhitekture, nobenega Partenona, Kremlja ali Eifflovega stolpa torej, vendar to še ne pomeni, da v naših krajih ni očitnih stavbarskih presežkov – pomislimo samo na grad v Štanjelu, na Plečnikov NUK ali baziliko Marije Zavetnice s plaščem na Ptujski gori. A če dobro premislimo, nemara še več kot ti posamezni presežki pravzaprav šteje celota, ta izmuzljivi duh prostora, ki ga v vzajemnem prepletanju vzpostavljajo impozantni srednjeveški gradovi in ljubke cerkvice na vrhovih gričev pa starožitni vaški kozolci in imenitne meščanske vile, betonski socialistični bloki in novodobne stolpnice iz jekla in stekla. Vsi ti objekti, posejani v ne preveč širokem loku med Tartinijevim trgom v Piranu in romansko rotundo v prekmurskem Selu, ne le pričajo o iznajdljivosti naših prednikov in njihovem občutku za ravnotežje med tistim, kar je lepo, in onim, kar je funkcionalno, temveč dajejo tudi pečat naši vsakdanji bivanjski izkušnji. Ugledani skupaj pač tvorijo oder, na katerem se odvija drama naših življenj. Vprašanje je seveda le, kako neki jih ugledati skupaj? – V tem smislu nam zdaj nemara lahko pomagajo Zgodbe slovenske arhitekture, še sveža pregledna monografija, ki je izšla pri založbi Beletrina in pod katero se podpisujeta arhitekta Špela Kuhar in Robert Potokar. Kakšna je torej podoba slovenskega prostora, ki sta jo navsezadnje izrisala v Zgodbah slovenske arhitekture, smo v pogovoru z obema avtorjema preverjali v tokratnem Kulturnem fokusu. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Preureditev južnega emonskega zidu v Ljubljani je delo J. Plečnika (Goran Dekleva)<p>Zgodovina stavbarstva na Slovenskem od koliščarjev do 21. stoletja v 50 poljudno spisanih poglavjih</p><p><p>Saj drži, da na Slovenskem ne bomo našli nobene resnično ikonične zgradbe evropske arhitekture, nobenega Partenona, Kremlja ali Eifflovega stolpa torej, vendar to še ne pomeni, da v naših krajih ni očitnih stavbarskih presežkov – pomislimo samo na grad v Štanjelu, na <strong>Plečnikov</strong> NUK ali baziliko Marije Zavetnice s plaščem na Ptujski gori. A če dobro premislimo, nemara še več kot ti posamezni presežki pravzaprav šteje celota, ta izmuzljivi duh prostora, ki ga v vzajemnem prepletanju vzpostavljajo impozantni srednjeveški gradovi in ljubke cerkvice na vrhovih gričev pa starožitni vaški kozolci in imenitne meščanske vile, betonski socialistični bloki in novodobne stolpnice iz jekla in stekla.</p> <p>Vsi ti objekti, posejani v ne preveč širokem loku med <strong>Tartinijevim</strong> trgom v Piranu in romansko rotundo v prekmurskem Selu, ne le pričajo o iznajdljivosti naših prednikov in njihovem občutku za ravnotežje med tistim, kar je lepo, in onim, kar je funkcionalno, temveč dajejo tudi pečat naši vsakdanji bivanjski izkušnji. Ugledani skupaj pač tvorijo oder, na katerem se odvija drama naših življenj. Vprašanje je seveda le, kako neki jih ugledati skupaj? – V tem smislu nam zdaj nemara lahko pomagajo <strong><em>Zgodbe slovenske arhitekture</em></strong>, še sveža pregledna monografija, ki je izšla pri založbi Beletrina in pod katero se podpisujeta arhitekta <strong>Špela Kuhar</strong> in <strong>Robert Potokar</strong>. Kakšna je torej podoba slovenskega prostora, ki sta jo navsezadnje izrisala v <em>Zgodbah slovenske arhitekture</em>, v pogovoru z obema avtorjema preverjamo v tokratnem Kulturnem fokusu.</p></p> Fri, 22 Jan 2021 19:00:00 +0000 Zgodbe slovenske arhitekture Kranjski deželni muzej, ki je bil ustanovljen leta 1821, v letu, ko je bila v Ljubljani na kongresu Svete alianse zbrana evropska vladarska, politična in vojaška elita, je bil med prvimi muzejskimi ustanovami v takratnem srednjeevropskem prostoru, pri nas pa tudi med prvimi znanstvenimi ustanovami. <p>V vsebini povzete kranjske misli je zapisano, naj muzej združi vse, kar sta v domovini ustvarili narava in človeška pridnost</p><p><p>Kranjski deželni muzej, ki je bil ustanovljen leta 1821, v letu, ko je bila v Ljubljani na kongresu Svete alianse zbrana evropska vladarska, politična in vojaška elita, je bil med prvimi muzejskimi ustanovami v takratnem srednjeevropskem prostoru, pri nas pa tudi med prvimi znanstvenimi ustanovami. Do takrat periferna Kranjska se je torej v prvi četrtini 19. stoletja znašla v žarišču evropskega dogajanja in v tem času z zbiranjem, preučevanjem pozneje pa z razstavljanjem bogatega naravoslovnega, kulturnozgodovinskega in arheološkega gradiva, dobila zasnovo današnjega Narodnega muzeja Slovenije, ki tako letos, tudi z že odprto razstavo Muzej skozi zgodovino, praznuje 200. letnico. Nocoj v oddaji Kulturni fokus gosti Narodnega muzeja Slovenije: umetnostna zgodovinarka, dr. Mateja Kos, ki je tudi v soavtorstvu z gostjo, arheologinjo, dr. Alenko Miškec, sooblikovala nekatere letošnje vsebine ter zgodovinar dr. Andrej Kotar ... Z njimi se je pogovarjala Magda Tušar:</p></p> 174746662 RTVSLO – Prvi 3257 clean Kranjski deželni muzej, ki je bil ustanovljen leta 1821, v letu, ko je bila v Ljubljani na kongresu Svete alianse zbrana evropska vladarska, politična in vojaška elita, je bil med prvimi muzejskimi ustanovami v takratnem srednjeevropskem prostoru, pri nas pa tudi med prvimi znanstvenimi ustanovami. <p>V vsebini povzete kranjske misli je zapisano, naj muzej združi vse, kar sta v domovini ustvarili narava in človeška pridnost</p><p><p>Kranjski deželni muzej, ki je bil ustanovljen leta 1821, v letu, ko je bila v Ljubljani na kongresu Svete alianse zbrana evropska vladarska, politična in vojaška elita, je bil med prvimi muzejskimi ustanovami v takratnem srednjeevropskem prostoru, pri nas pa tudi med prvimi znanstvenimi ustanovami. Do takrat periferna Kranjska se je torej v prvi četrtini 19. stoletja znašla v žarišču evropskega dogajanja in v tem času z zbiranjem, preučevanjem pozneje pa z razstavljanjem bogatega naravoslovnega, kulturnozgodovinskega in arheološkega gradiva, dobila zasnovo današnjega Narodnega muzeja Slovenije, ki tako letos, tudi z že odprto razstavo Muzej skozi zgodovino, praznuje 200. letnico. Nocoj v oddaji Kulturni fokus gosti Narodnega muzeja Slovenije: umetnostna zgodovinarka, dr. Mateja Kos, ki je tudi v soavtorstvu z gostjo, arheologinjo, dr. Alenko Miškec, sooblikovala nekatere letošnje vsebine ter zgodovinar dr. Andrej Kotar ... Z njimi se je pogovarjala Magda Tušar:</p></p> Fri, 15 Jan 2021 19:00:00 +0000 Narodni muzej Slovenije Ljudje 20. stoletja so verjeli, da vsi skupaj živimo v krivičnem, izkoriščevalskem, neznosnem svetu. Tudi ljudje 21. stoletja verjamemo, da vsi skupaj živimo v krivičnem, izkoriščevalskem in neznosnem svetu. Ljudje 20. stoletja so verjeli, da je ta svet mogoče radikalno spremeniti in da pri tem umetnost, če se bo seveda osvobodila omejujočih konvencij meščanskega 19. stoletja, ne le lahko, ampak celo mora aktivno sodelovati. Ljudje 21. stoletja, se zdi, nismo prepričani, da je korenita sprememba na bolje sploh še možna, kakšna naj bi bila pri vsem tem vloga umetnosti – konvencionalne ali ne –, pa je sploh nejasno. No, enega bolj intrigantnih premislekov o težko opredeljivem presečišču med družbo in sodobno umetnostjo lahko najdemo v knjigi Gledališča potencialnosti : med etiko in politiko, pod katero se je podpisala plesalka, koreografinja in filozofinja, dr. Male Kline. Kakor pove že podnaslov, avtorica v razpravi, ki je pred nedavnim izšla v založbi zavoda Maska, razmišlja o nepričakovani politični moči pa tudi o specifični etični razsežnosti, ki sta vpisani ne le v dramsko gledališče ampak v tako rekoč vse današnje uprizoritvene umetnostne prakse. Do kakšnih ugotovitev se je navsezadnje dokopala, smo preverjali v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav Malo Kline. Z njo se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: hulkiokantabak (Pixabay)<p>V pogovoru s plesalko, koreografinjo in filozofinjo dr. Malo Kline preverjamo, kako najsodobnejše uprizoritvene umetnostne prakse lahko spreminjajo naš svet</p><p><p>Ljudje 20. stoletja so verjeli, da vsi skupaj živimo v krivičnem, izkoriščevalskem, neznosnem svetu. Tudi ljudje 21. stoletja verjamemo, da vsi skupaj živimo v krivičnem, izkoriščevalskem in neznosnem svetu. Ljudje 20. stoletja so verjeli, da je ta svet mogoče radikalno spremeniti in da pri tem umetnost, če se bo seveda osvobodila omejujočih konvencij meščanskega 19. stoletja, ne le lahko, ampak celo mora aktivno sodelovati. Ljudje 21. stoletja, se zdi, nismo prepričani, da je korenita sprememba na bolje sploh še možna, kakšna naj bi bila pri vsem tem vloga umetnosti – konvencionalne ali ne –, pa je sploh nejasno.</p> <p>No, enega bolj intrigantnih premislekov o težko opredeljivem presečišču med družbo in sodobno umetnostjo lahko najdemo v knjigi <strong><em>Gledališča potencialnosti : med etiko in politiko</em></strong>, pod katero se je podpisala plesalka, koreografinja in filozofinja, <strong>dr. Male Kline</strong>. Kakor pove že podnaslov, avtorica v razpravi, ki je pred nedavnim izšla v založbi zavoda Maska, razmišlja o nepričakovani politični moči pa tudi o specifični etični razsežnosti, ki sta vpisani ne le v dramsko gledališče ampak v tako rekoč vse današnje uprizoritvene umetnostne prakse. Do kakšnih ugotovitev se je navsezadnje dokopala, preverjamo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko pred mikrofonom gostimo prav Malo Kline.</p></p> 174745116 RTVSLO – Prvi 2806 clean Ljudje 20. stoletja so verjeli, da vsi skupaj živimo v krivičnem, izkoriščevalskem, neznosnem svetu. Tudi ljudje 21. stoletja verjamemo, da vsi skupaj živimo v krivičnem, izkoriščevalskem in neznosnem svetu. Ljudje 20. stoletja so verjeli, da je ta svet mogoče radikalno spremeniti in da pri tem umetnost, če se bo seveda osvobodila omejujočih konvencij meščanskega 19. stoletja, ne le lahko, ampak celo mora aktivno sodelovati. Ljudje 21. stoletja, se zdi, nismo prepričani, da je korenita sprememba na bolje sploh še možna, kakšna naj bi bila pri vsem tem vloga umetnosti – konvencionalne ali ne –, pa je sploh nejasno. No, enega bolj intrigantnih premislekov o težko opredeljivem presečišču med družbo in sodobno umetnostjo lahko najdemo v knjigi Gledališča potencialnosti : med etiko in politiko, pod katero se je podpisala plesalka, koreografinja in filozofinja, dr. Male Kline. Kakor pove že podnaslov, avtorica v razpravi, ki je pred nedavnim izšla v založbi zavoda Maska, razmišlja o nepričakovani politični moči pa tudi o specifični etični razsežnosti, ki sta vpisani ne le v dramsko gledališče ampak v tako rekoč vse današnje uprizoritvene umetnostne prakse. Do kakšnih ugotovitev se je navsezadnje dokopala, smo preverjali v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav Malo Kline. Z njo se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: hulkiokantabak (Pixabay)<p>V pogovoru s plesalko, koreografinjo in filozofinjo dr. Malo Kline preverjamo, kako najsodobnejše uprizoritvene umetnostne prakse lahko spreminjajo naš svet</p><p><p>Ljudje 20. stoletja so verjeli, da vsi skupaj živimo v krivičnem, izkoriščevalskem, neznosnem svetu. Tudi ljudje 21. stoletja verjamemo, da vsi skupaj živimo v krivičnem, izkoriščevalskem in neznosnem svetu. Ljudje 20. stoletja so verjeli, da je ta svet mogoče radikalno spremeniti in da pri tem umetnost, če se bo seveda osvobodila omejujočih konvencij meščanskega 19. stoletja, ne le lahko, ampak celo mora aktivno sodelovati. Ljudje 21. stoletja, se zdi, nismo prepričani, da je korenita sprememba na bolje sploh še možna, kakšna naj bi bila pri vsem tem vloga umetnosti – konvencionalne ali ne –, pa je sploh nejasno.</p> <p>No, enega bolj intrigantnih premislekov o težko opredeljivem presečišču med družbo in sodobno umetnostjo lahko najdemo v knjigi <strong><em>Gledališča potencialnosti : med etiko in politiko</em></strong>, pod katero se je podpisala plesalka, koreografinja in filozofinja, <strong>dr. Male Kline</strong>. Kakor pove že podnaslov, avtorica v razpravi, ki je pred nedavnim izšla v založbi zavoda Maska, razmišlja o nepričakovani politični moči pa tudi o specifični etični razsežnosti, ki sta vpisani ne le v dramsko gledališče ampak v tako rekoč vse današnje uprizoritvene umetnostne prakse. Do kakšnih ugotovitev se je navsezadnje dokopala, preverjamo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko pred mikrofonom gostimo prav Malo Kline.</p></p> Fri, 08 Jan 2021 19:00:00 +0000 Mala Kline: "Gledališče je kraj srečanja z neznanim." V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.<p>Kako ljudje krivijo za nesrečo druge, kako nastane konsenz o osebah čarovnicah in kaj o delovanju nadnaravnega hranijo pripovedke?</p><p><p><span>V različnih izročilih in ljudskih tradicijah je čarovništvo še vedno prisotno predvsem v pripovedih, poznane so tudi različne prakse magijskih in čarovniških tehnik, ljudskega zdravilstva ali ohranjeni zagovori proti urokom, kačjemu piku ali boleznim. Rekli bi lahko, da gre za dediščino življenjskih izkušenj in skrivnostne duhovnosti, predvsem pa sistem obtožb v zaprti vaški skupnosti, v kateri vlada ideologija, da so za določeno nesrečo krivi drugi. Glavne tarče obsodb so navadno sosedi, ki jim po t. i. primerjalnem merilu skoraj vedno gre bolje, kot nekomu drugemu, v katerem se razrašča zavist. Tako na njivah, kjer so čarovnice zakopale neki predmet v zemljo, ni bilo pridelka, vinogradi pa niso obrodili, ker so, denimo, pod trto zakopale živo srebro. To so bile slabe čarovnice, ki so obstajale samo v domišljiji, čeprav se je še pred stoletji vanje verjelo, ljudje pa so se jih bali, zato so po 16. stoletju, ko so se na Slovenskem začele širiti <strong>t. i.</strong> <strong>črne bukve</strong> z zapisi raznih molitev, čarovnih formul in besed, zdravilnih učinkovin in različnih bolezni, z njimi so klicali duhove, v čarovniških procesih še vedno in še dolgo potem po nedolžnem umirali ljudje. Seveda je težko od čarovništva ločiti vraževerje, praznoverje in verovanje v nadnaravne sile, vendar ljudje od nekdaj verjamemo tudi v iracionalno. Tokrat tudi o posebnih posvečenih predmetih, <strong>kolomonovem žegnju in breverlu</strong>.</span></p></p> 174743286 RTVSLO – Prvi 3536 clean V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.<p>Kako ljudje krivijo za nesrečo druge, kako nastane konsenz o osebah čarovnicah in kaj o delovanju nadnaravnega hranijo pripovedke?</p><p><p><span>V različnih izročilih in ljudskih tradicijah je čarovništvo še vedno prisotno predvsem v pripovedih, poznane so tudi različne prakse magijskih in čarovniških tehnik, ljudskega zdravilstva ali ohranjeni zagovori proti urokom, kačjemu piku ali boleznim. Rekli bi lahko, da gre za dediščino življenjskih izkušenj in skrivnostne duhovnosti, predvsem pa sistem obtožb v zaprti vaški skupnosti, v kateri vlada ideologija, da so za določeno nesrečo krivi drugi. Glavne tarče obsodb so navadno sosedi, ki jim po t. i. primerjalnem merilu skoraj vedno gre bolje, kot nekomu drugemu, v katerem se razrašča zavist. Tako na njivah, kjer so čarovnice zakopale neki predmet v zemljo, ni bilo pridelka, vinogradi pa niso obrodili, ker so, denimo, pod trto zakopale živo srebro. To so bile slabe čarovnice, ki so obstajale samo v domišljiji, čeprav se je še pred stoletji vanje verjelo, ljudje pa so se jih bali, zato so po 16. stoletju, ko so se na Slovenskem začele širiti <strong>t. i.</strong> <strong>črne bukve</strong> z zapisi raznih molitev, čarovnih formul in besed, zdravilnih učinkovin in različnih bolezni, z njimi so klicali duhove, v čarovniških procesih še vedno in še dolgo potem po nedolžnem umirali ljudje. Seveda je težko od čarovništva ločiti vraževerje, praznoverje in verovanje v nadnaravne sile, vendar ljudje od nekdaj verjamemo tudi v iracionalno. Tokrat tudi o posebnih posvečenih predmetih, <strong>kolomonovem žegnju in breverlu</strong>.</span></p></p> Fri, 01 Jan 2021 19:00:00 +0000 Čarovništvo Vsi smo brali Uvod h Krstu pri Savici, kajne. Zahvaljujoč tej romantični pesnitvi o poslednjem boju med Valjhunom, koroškim vojvodo, ki je že sprejel krščansko vero, in Črtomirom, ki vodi zadnje pogane na Kranjskem, je med Slovenci menda precej globoko zasidrana specifična predstava o naravi pokristjanjevanja Slovanov … Na sledi Prešernu si slej ko prej mislimo, da je evangeljsko sporočilo med naše prednike prišlo z ognjem in mečem in da bi kri, prelita v tem procesu, napolnila vsaj jezero. A ni bilo čisto tako – že pri nas, v vzhodnoalpskem prostoru ne, še manj pa v drugih deželah, kjer so v zgodnjem srednjem veku živeli Slovani: na Balkanu torej pa drugod v srednji Evropi, ob južnem Baltiku in v prostranih stepah evropskega vzhoda. Saj drži, da je pokristjanjevanje pogosto spremljalo nasilje, a misijon je imel tudi številne druge, povsem drugačne obraze; o tem navsezadnje piše že Prešeren v samem Krstu, ko Bogomila Črtomiru govori o svojem srečanju z blagim irskim misijonarjem, ki da je v okolici Bleda pridigal, da "pravi Bog se kliče Bog ljubezni," ki "čudno k sebi vod' otroke ljube, / da ne želi nobenega pogube". In če k vsemu temu dodamo še spoznanje, da so prve krščanske pridigarje k sebi pogosto vabili sami voditelji najzgodnejših slovanskih držav – od velikomoravskega kneza Rastislava v 9. do velikega kijevskega kneza Vladimirja Svjatoslaviča v 10. stoletju –, tedaj je jasno, da je zgodba o pokristjanjevanju Slovanov bistveno kompleksnejša, kakor bi si mislili zgolj ob branju Prešernovega Uvoda. Zato smo v tokratnem Kulturnem fokusu skušali orisati večstoletni proces, ki je Božjo besedo pripeljala med Slovane in tako trajno zaznamoval pismenost, umetnost ter verske predstave in prakse tega prostora. Pri tem nam je bil v pomoč dr. Simon Malmenvall, rusist, zgodovinar in teolog, docent na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani in Fakulteti za pravo in poslovne vede pri Katoliškem inštitutu, ki se z vprašanjem pokristjanjevanja Slovanov znanstveno-raziskovalno ubada v kontekstu podoktorskega temeljnega raziskovalnega projekta Vladarski svetniki (mučenci) na obrobju srednjeveške Evrope: Kijevska Rusija, Norveška, Duklja, ki poteka na Fakulteti za pravo in poslovne vede ter ga financira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije (ARRS). Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: spomenik Cirilu in Metodu v Skopju (Wikipedia, javna last)<p>Kakšna je bila pravzaprav narava pokristjanjevanja Slovanov v srednjem veku in kako je ta proces vplival na nadaljnji kulturni razvoj slovanskih narodov?</p><p><p>Vsi smo brali <strong><em>Uvod</em></strong> h <strong><em>Krstu pri Savici</em></strong>, kajne. Zahvaljujoč tej romantični pesnitvi o poslednjem boju med Valjhunom, koroškim vojvodo, ki je že sprejel krščansko vero, in Črtomirom, ki vodi zadnje pogane na Kranjskem, je med Slovenci menda precej globoko zasidrana specifična predstava o naravi pokristjanjevanja Slovanov … Na sledi <strong>Prešernu</strong> si slej ko prej mislimo, da je evangeljsko sporočilo med naše prednike prišlo z ognjem in mečem in da bi kri, prelita v tem procesu, napolnila vsaj jezero.</p> <p>A ni bilo čisto tako – že pri nas, v vzhodnoalpskem prostoru ne, še manj pa v drugih deželah, kjer so v zgodnjem srednjem veku živeli Slovani: na Balkanu torej pa drugod v srednji Evropi, ob južnem Baltiku in v prostranih stepah evropskega vzhoda. Saj drži, da je pokristjanjevanje pogosto spremljalo nasilje, a misijon je imel tudi številne druge, povsem drugačne obraze; o tem navsezadnje piše že Prešeren v samem <em>Krstu</em>, ko Bogomila Črtomiru govori o svojem srečanju z blagim irskim misijonarjem, ki da je v okolici Bleda pridigal, da <em>pravi Bog se kliče Bog ljubezni</em>, ki <em>čudno k sebi vod' otroke ljube, </em>/ <em>da ne želi nobenega pogube</em>. In če k vsemu temu dodamo še spoznanje, da so prve krščanske pridigarje k sebi pogosto vabili sami voditelji najzgodnejših slovanskih držav – od velikomoravskega kneza <strong>Rastislava</strong> v 9. do velikega kijevskega kneza <strong>Vladimirja Svjatoslaviča</strong> v 10. stoletju –, tedaj je jasno, da je zgodba o pokristjanjevanju Slovanov bistveno kompleksnejša, kakor bi si mislili zgolj ob branju Prešernovega <em>Uvoda</em>.</p> <p>Zato v tokratnem Kulturnem fokusu orisujemo večstoletni proces, ki je božjo besedo pripeljala med Slovane in tako trajno zaznamoval pismenost, umetnost ter verske predstave in prakse tega prostora. Pri tem nam je v pomoč <strong>dr. Simon Malmenvall</strong>, rusist, zgodovinar in teolog, docent na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani in Fakulteti za pravo in poslovne vede pri Katoliškem inštitutu, ki se z vprašanjem pokristjanjevanja Slovanov znanstveno-raziskovalno ubada v kontekstu podoktorskega temeljnega raziskovalnega projekta <em>Vladarski svetniki (mučenci) na obrobju srednjeveške Evrope: Kijevska Rusija, Norveška, Duklja</em>, ki poteka na Fakulteti za pravo in poslovne vede ter ga financira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije (ARRS).</p></p> 174741574 RTVSLO – Prvi 3472 clean Vsi smo brali Uvod h Krstu pri Savici, kajne. Zahvaljujoč tej romantični pesnitvi o poslednjem boju med Valjhunom, koroškim vojvodo, ki je že sprejel krščansko vero, in Črtomirom, ki vodi zadnje pogane na Kranjskem, je med Slovenci menda precej globoko zasidrana specifična predstava o naravi pokristjanjevanja Slovanov … Na sledi Prešernu si slej ko prej mislimo, da je evangeljsko sporočilo med naše prednike prišlo z ognjem in mečem in da bi kri, prelita v tem procesu, napolnila vsaj jezero. A ni bilo čisto tako – že pri nas, v vzhodnoalpskem prostoru ne, še manj pa v drugih deželah, kjer so v zgodnjem srednjem veku živeli Slovani: na Balkanu torej pa drugod v srednji Evropi, ob južnem Baltiku in v prostranih stepah evropskega vzhoda. Saj drži, da je pokristjanjevanje pogosto spremljalo nasilje, a misijon je imel tudi številne druge, povsem drugačne obraze; o tem navsezadnje piše že Prešeren v samem Krstu, ko Bogomila Črtomiru govori o svojem srečanju z blagim irskim misijonarjem, ki da je v okolici Bleda pridigal, da "pravi Bog se kliče Bog ljubezni," ki "čudno k sebi vod' otroke ljube, / da ne želi nobenega pogube". In če k vsemu temu dodamo še spoznanje, da so prve krščanske pridigarje k sebi pogosto vabili sami voditelji najzgodnejših slovanskih držav – od velikomoravskega kneza Rastislava v 9. do velikega kijevskega kneza Vladimirja Svjatoslaviča v 10. stoletju –, tedaj je jasno, da je zgodba o pokristjanjevanju Slovanov bistveno kompleksnejša, kakor bi si mislili zgolj ob branju Prešernovega Uvoda. Zato smo v tokratnem Kulturnem fokusu skušali orisati večstoletni proces, ki je Božjo besedo pripeljala med Slovane in tako trajno zaznamoval pismenost, umetnost ter verske predstave in prakse tega prostora. Pri tem nam je bil v pomoč dr. Simon Malmenvall, rusist, zgodovinar in teolog, docent na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani in Fakulteti za pravo in poslovne vede pri Katoliškem inštitutu, ki se z vprašanjem pokristjanjevanja Slovanov znanstveno-raziskovalno ubada v kontekstu podoktorskega temeljnega raziskovalnega projekta Vladarski svetniki (mučenci) na obrobju srednjeveške Evrope: Kijevska Rusija, Norveška, Duklja, ki poteka na Fakulteti za pravo in poslovne vede ter ga financira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije (ARRS). Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: spomenik Cirilu in Metodu v Skopju (Wikipedia, javna last)<p>Kakšna je bila pravzaprav narava pokristjanjevanja Slovanov v srednjem veku in kako je ta proces vplival na nadaljnji kulturni razvoj slovanskih narodov?</p><p><p>Vsi smo brali <strong><em>Uvod</em></strong> h <strong><em>Krstu pri Savici</em></strong>, kajne. Zahvaljujoč tej romantični pesnitvi o poslednjem boju med Valjhunom, koroškim vojvodo, ki je že sprejel krščansko vero, in Črtomirom, ki vodi zadnje pogane na Kranjskem, je med Slovenci menda precej globoko zasidrana specifična predstava o naravi pokristjanjevanja Slovanov … Na sledi <strong>Prešernu</strong> si slej ko prej mislimo, da je evangeljsko sporočilo med naše prednike prišlo z ognjem in mečem in da bi kri, prelita v tem procesu, napolnila vsaj jezero.</p> <p>A ni bilo čisto tako – že pri nas, v vzhodnoalpskem prostoru ne, še manj pa v drugih deželah, kjer so v zgodnjem srednjem veku živeli Slovani: na Balkanu torej pa drugod v srednji Evropi, ob južnem Baltiku in v prostranih stepah evropskega vzhoda. Saj drži, da je pokristjanjevanje pogosto spremljalo nasilje, a misijon je imel tudi številne druge, povsem drugačne obraze; o tem navsezadnje piše že Prešeren v samem <em>Krstu</em>, ko Bogomila Črtomiru govori o svojem srečanju z blagim irskim misijonarjem, ki da je v okolici Bleda pridigal, da <em>pravi Bog se kliče Bog ljubezni</em>, ki <em>čudno k sebi vod' otroke ljube, </em>/ <em>da ne želi nobenega pogube</em>. In če k vsemu temu dodamo še spoznanje, da so prve krščanske pridigarje k sebi pogosto vabili sami voditelji najzgodnejših slovanskih držav – od velikomoravskega kneza <strong>Rastislava</strong> v 9. do velikega kijevskega kneza <strong>Vladimirja Svjatoslaviča</strong> v 10. stoletju –, tedaj je jasno, da je zgodba o pokristjanjevanju Slovanov bistveno kompleksnejša, kakor bi si mislili zgolj ob branju Prešernovega <em>Uvoda</em>.</p> <p>Zato v tokratnem Kulturnem fokusu orisujemo večstoletni proces, ki je božjo besedo pripeljala med Slovane in tako trajno zaznamoval pismenost, umetnost ter verske predstave in prakse tega prostora. Pri tem nam je v pomoč <strong>dr. Simon Malmenvall</strong>, rusist, zgodovinar in teolog, docent na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani in Fakulteti za pravo in poslovne vede pri Katoliškem inštitutu, ki se z vprašanjem pokristjanjevanja Slovanov znanstveno-raziskovalno ubada v kontekstu podoktorskega temeljnega raziskovalnega projekta <em>Vladarski svetniki (mučenci) na obrobju srednjeveške Evrope: Kijevska Rusija, Norveška, Duklja</em>, ki poteka na Fakulteti za pravo in poslovne vede ter ga financira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije (ARRS).</p></p> Fri, 25 Dec 2020 19:00:00 +0000 Črtomir in Valjhun ali Ciril in Metod? 17. decembra leta 1770, so v nemškem Bonnu, v katoliški cerkvi svetega Remigija, krstili dan ali dva starega dečka, ki je navsezadnje spremenil svet. Ne, fant iz družine flamskih priseljencev ni odrasel ne v zvitega ministra ne v drznega generala ne v ambicioznega podjetnika; kakor že njegova ded in oče se je oprijel družinske tradicije in se izšolal za glasbenika. To se na prvi pogled sicer ne sliši nič kaj obetavno, toda 56 let, 9 simfonij, 5 klavirskih koncertov, 16 godalnih kvartetov, 32 klavirskih in 10 violinskih sonat ter eno opero pozneje ni bilo menda nikogar več, ki bi ga ne poznal. In čeprav drži, da je v splošnem dolžina spomina našega – prav kakor življenja – kratka, niti danes nihče ni v posebni zadregi ob omembi njegovega imena: Ludwig van Beethoven. Vsi znamo zabrundati kako njegovo melodijo, kajne. Vsi vemo, da je nekaj najbolj kompleksnih, silovitih, transcendentnih kompozicij v zgodovini svetovne glasbe napisal gluh. Vsem je, skratka, jasno, da je bil genij. Pa je s to visokoletečo besedo tudi že povedano vse, kar velja o njem vedeti? Ali nam je kaj bolj jasno, kakšna je bila glasbena tradicija, iz katere je izrasel? Ali kaj vemo, o načinih, kako jo je prignal do popolnosti in navsezadnje tudi presegel? Ali že lahko s kakršnokoli zanesljivostjo rečemo, kaj nam je s svojimi kompozicijami pravzaprav hotel sporočiti? Ali moremo razložiti, zakaj nas njegova glasba, napisana pred dvesto leti in več, nagovarja, kakor da bi jo bil napisal naš neposredni sodobnik? – Ker je odgovor na vsa našteta vprašanja slej ko prej negativen, smo se v tokratnem Kulturnem fokusu posvetili Ludwigu van Beethovnu. Pri tem nam je pomagal muzikolog in predavatelj na Oddelku za muzikologijo ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Matjaž Barbo. Z njim se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Joseph Karl Stieler - Beethoven, 1820, detajl (Wikipedia, javna last)<p>Od rojstva velikega skladatelja mineva 250 let </p><p><p>17. decembra leta 1770, so v nemškem Bonnu, v katoliški cerkvi svetega Remigija, krstili dan ali dva starega dečka, ki je navsezadnje spremenil svet. Ne, fant iz družine flamskih priseljencev ni odrasel ne v zvitega ministra ne v drznega generala ne v ambicioznega podjetnika; kakor že njegova ded in oče se je oprijel družinske tradicije in se izšolal za glasbenika. To se na prvi pogled sicer ne sliši nič kaj obetavno, toda 56 let, 9 simfonij, 5 klavirskih koncertov, 16 godalnih kvartetov, 32 klavirskih in 10 violinskih sonat ter eno opero pozneje ni bilo menda nikogar več, ki bi ga ne poznal.</p> <p>In čeprav drži, da je v splošnem dolžina spomina našega – prav kakor življenja – kratka, niti danes nihče ni v posebni zadregi ob omembi njegovega imena: <strong>Ludwig van Beethoven</strong>. Vsi znamo zabrundati kako njegovo melodijo, kajne. Vsi vemo, da je nekaj najbolj kompleksnih, silovitih, transcendentnih kompozicij v zgodovini svetovne glasbe napisal gluh. Vsem je, skratka, jasno, da je bil genij.</p> <p>Pa je s to visokoletečo besedo tudi že povedano vse, kar velja o njem vedeti? Ali nam je kaj bolj jasno, kakšna je bila glasbena tradicija, iz katere je izrasel? Ali kaj vemo, o načinih, kako jo je prignal do popolnosti in navsezadnje tudi presegel? Ali že lahko s kakršnokoli zanesljivostjo rečemo, kaj nam je s svojimi kompozicijami pravzaprav hotel sporočiti? Ali moremo razložiti, zakaj nas njegova glasba, napisana pred dvesto leti in več, nagovarja, kakor da bi jo bil napisal naš neposredni sodobnik? – Ker je odgovor na vsa našteta vprašanja slej ko prej negativen, se v tokratnem Kulturnem fokusu posvečamo Ludwigu van Beethovnu. Pri tem nam pomaga naš tokratni gost, muzikolog in predavatelj na Oddelku za muzikologijo ljubljanske Filozofske fakultete, <strong>dr. Matjaž Barbo</strong>.</p></p> 174740677 RTVSLO – Prvi 3115 clean 17. decembra leta 1770, so v nemškem Bonnu, v katoliški cerkvi svetega Remigija, krstili dan ali dva starega dečka, ki je navsezadnje spremenil svet. Ne, fant iz družine flamskih priseljencev ni odrasel ne v zvitega ministra ne v drznega generala ne v ambicioznega podjetnika; kakor že njegova ded in oče se je oprijel družinske tradicije in se izšolal za glasbenika. To se na prvi pogled sicer ne sliši nič kaj obetavno, toda 56 let, 9 simfonij, 5 klavirskih koncertov, 16 godalnih kvartetov, 32 klavirskih in 10 violinskih sonat ter eno opero pozneje ni bilo menda nikogar več, ki bi ga ne poznal. In čeprav drži, da je v splošnem dolžina spomina našega – prav kakor življenja – kratka, niti danes nihče ni v posebni zadregi ob omembi njegovega imena: Ludwig van Beethoven. Vsi znamo zabrundati kako njegovo melodijo, kajne. Vsi vemo, da je nekaj najbolj kompleksnih, silovitih, transcendentnih kompozicij v zgodovini svetovne glasbe napisal gluh. Vsem je, skratka, jasno, da je bil genij. Pa je s to visokoletečo besedo tudi že povedano vse, kar velja o njem vedeti? Ali nam je kaj bolj jasno, kakšna je bila glasbena tradicija, iz katere je izrasel? Ali kaj vemo, o načinih, kako jo je prignal do popolnosti in navsezadnje tudi presegel? Ali že lahko s kakršnokoli zanesljivostjo rečemo, kaj nam je s svojimi kompozicijami pravzaprav hotel sporočiti? Ali moremo razložiti, zakaj nas njegova glasba, napisana pred dvesto leti in več, nagovarja, kakor da bi jo bil napisal naš neposredni sodobnik? – Ker je odgovor na vsa našteta vprašanja slej ko prej negativen, smo se v tokratnem Kulturnem fokusu posvetili Ludwigu van Beethovnu. Pri tem nam je pomagal muzikolog in predavatelj na Oddelku za muzikologijo ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Matjaž Barbo. Z njim se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Joseph Karl Stieler - Beethoven, 1820, detajl (Wikipedia, javna last)<p>Od rojstva velikega skladatelja mineva 250 let </p><p><p>17. decembra leta 1770, so v nemškem Bonnu, v katoliški cerkvi svetega Remigija, krstili dan ali dva starega dečka, ki je navsezadnje spremenil svet. Ne, fant iz družine flamskih priseljencev ni odrasel ne v zvitega ministra ne v drznega generala ne v ambicioznega podjetnika; kakor že njegova ded in oče se je oprijel družinske tradicije in se izšolal za glasbenika. To se na prvi pogled sicer ne sliši nič kaj obetavno, toda 56 let, 9 simfonij, 5 klavirskih koncertov, 16 godalnih kvartetov, 32 klavirskih in 10 violinskih sonat ter eno opero pozneje ni bilo menda nikogar več, ki bi ga ne poznal.</p> <p>In čeprav drži, da je v splošnem dolžina spomina našega – prav kakor življenja – kratka, niti danes nihče ni v posebni zadregi ob omembi njegovega imena: <strong>Ludwig van Beethoven</strong>. Vsi znamo zabrundati kako njegovo melodijo, kajne. Vsi vemo, da je nekaj najbolj kompleksnih, silovitih, transcendentnih kompozicij v zgodovini svetovne glasbe napisal gluh. Vsem je, skratka, jasno, da je bil genij.</p> <p>Pa je s to visokoletečo besedo tudi že povedano vse, kar velja o njem vedeti? Ali nam je kaj bolj jasno, kakšna je bila glasbena tradicija, iz katere je izrasel? Ali kaj vemo, o načinih, kako jo je prignal do popolnosti in navsezadnje tudi presegel? Ali že lahko s kakršnokoli zanesljivostjo rečemo, kaj nam je s svojimi kompozicijami pravzaprav hotel sporočiti? Ali moremo razložiti, zakaj nas njegova glasba, napisana pred dvesto leti in več, nagovarja, kakor da bi jo bil napisal naš neposredni sodobnik? – Ker je odgovor na vsa našteta vprašanja slej ko prej negativen, se v tokratnem Kulturnem fokusu posvečamo Ludwigu van Beethovnu. Pri tem nam pomaga naš tokratni gost, muzikolog in predavatelj na Oddelku za muzikologijo ljubljanske Filozofske fakultete, <strong>dr. Matjaž Barbo</strong>.</p></p> Fri, 18 Dec 2020 19:00:00 +0000 Ludwig van Beethoven, genij Nekje na slabo preglednem križišču med kratko zgodbo, znanstveno razpravo, časopisnim člankom, osebno-izpovedno refleksijo in družbeno ali politično intervencijo se nahaja – esej. Očitno gre za heterogen, izmuzljiv, težko opredeljiv besedilni žanr, ki pa že vse od 16. stoletja in francoskega renesančnega pisatelja in filozofa, Michela de Montaigna, velja za enega najbolj prestižnih v zahodni literarni tradiciji. A, priznajmo, v našem času prestiž in popularnost ne hodita nujno vštric in zdi se, da bralke in bralci dandanes radi beremo predvsem romane, biografije in spomine, medtem ko esej v splošnem ostaja na bolj zaprašenih knjižnih policah. Poznamo pa, kajpada, tudi svetle izjeme; najnovejša med njimi so gotovo eseji Esada Babačića, zbrani v knjigi Veš, mašina, svoj dolg, ki je izšla pri Cankarjevi založbi. Delo, za katerega je njen avtor, pesnik, novinar, prevajalec in pevec znane novovalovske skupine Via Ofenziva, jeseni prejel prestižno Rožančevo nagrado za najboljšo esejistično zbirko leta, je namreč že razprodana, čeprav so bile naše knjigarne zadnje čase seveda zaprte. Podobno kakor v knjigarnah je tudi v knjižnicah – podatki na Cobissu zgovorno pričajo, da je Veš, mašina, svoj dolg ta hip ena najbolj izposojanih knjig pri nas. O čem torej piše Babačić, kaj nam sporoča in na kakšen način to počne, da je prepričal slovensko bralstvo v širokem loku od laikov prek sladokuscev do poklicnih bralcev? – Odgovor smo iskali v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav Esada Babačića. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Esad Babačić (BoBo / MMC)<p>Pogovor z Esadom Babačićem, prejemnikom letošnje Rožančeve nagrade za najboljšo zbirko esejev</p><p><p>Nekje na slabo preglednem križišču med kratko zgodbo, znanstveno razpravo, časopisnim člankom, osebno-izpovedno refleksijo in družbeno ali politično intervencijo se nahaja – esej. Očitno gre za heterogen, izmuzljiv, težko opredeljiv besedilni žanr, ki pa že vse od 16. stoletja in francoskega renesančnega pisatelja in filozofa, <strong>Michela de Montaigna</strong>, velja za enega najbolj prestižnih v zahodni literarni tradiciji. A, priznajmo, v našem času prestiž in popularnost ne hodita nujno vštric in zdi se, da bralke in bralci dandanes radi beremo predvsem romane, biografije in spomine, medtem ko esej v splošnem ostaja na bolj zaprašenih knjižnih policah.</p> <p>Poznamo pa, kajpada, tudi svetle izjeme; najnovejša med njimi so gotovo eseji <strong>Esada Babačića</strong>, zbrani v knjigi <strong><em>Veš, mašina, svoj dolg</em></strong>, ki je izšla pri Cankarjevi založbi. Delo, za katerega je njen avtor, pesnik, novinar, prevajalec in pevec znane novovalovske skupine Via Ofenziva, jeseni prejel prestižno Rožančevo nagrado za najboljšo esejistično zbirko leta, je namreč že razprodana, čeprav so bile naše knjigarne zadnje čase seveda zaprte. Podobno kakor v knjigarnah je tudi v knjižnicah – podatki na Cobissu zgovorno pričajo, da je <em>Veš, mašina, svoj dolg</em> ta hip ena najbolj izposojanih knjig pri nas. O čem torej piše Babačić, kaj nam sporoča in na kakšen način to počne, da je prepričal slovensko bralstvo v širokem loku od laikov prek sladokuscev do poklicnih bralcev? – Odgovor iščemo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko pred mikrofonom gostimo prav Esada Babačića.</p></p> 174738902 RTVSLO – Prvi 3206 clean Nekje na slabo preglednem križišču med kratko zgodbo, znanstveno razpravo, časopisnim člankom, osebno-izpovedno refleksijo in družbeno ali politično intervencijo se nahaja – esej. Očitno gre za heterogen, izmuzljiv, težko opredeljiv besedilni žanr, ki pa že vse od 16. stoletja in francoskega renesančnega pisatelja in filozofa, Michela de Montaigna, velja za enega najbolj prestižnih v zahodni literarni tradiciji. A, priznajmo, v našem času prestiž in popularnost ne hodita nujno vštric in zdi se, da bralke in bralci dandanes radi beremo predvsem romane, biografije in spomine, medtem ko esej v splošnem ostaja na bolj zaprašenih knjižnih policah. Poznamo pa, kajpada, tudi svetle izjeme; najnovejša med njimi so gotovo eseji Esada Babačića, zbrani v knjigi Veš, mašina, svoj dolg, ki je izšla pri Cankarjevi založbi. Delo, za katerega je njen avtor, pesnik, novinar, prevajalec in pevec znane novovalovske skupine Via Ofenziva, jeseni prejel prestižno Rožančevo nagrado za najboljšo esejistično zbirko leta, je namreč že razprodana, čeprav so bile naše knjigarne zadnje čase seveda zaprte. Podobno kakor v knjigarnah je tudi v knjižnicah – podatki na Cobissu zgovorno pričajo, da je Veš, mašina, svoj dolg ta hip ena najbolj izposojanih knjig pri nas. O čem torej piše Babačić, kaj nam sporoča in na kakšen način to počne, da je prepričal slovensko bralstvo v širokem loku od laikov prek sladokuscev do poklicnih bralcev? – Odgovor smo iskali v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav Esada Babačića. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Esad Babačić (BoBo / MMC)<p>Pogovor z Esadom Babačićem, prejemnikom letošnje Rožančeve nagrade za najboljšo zbirko esejev</p><p><p>Nekje na slabo preglednem križišču med kratko zgodbo, znanstveno razpravo, časopisnim člankom, osebno-izpovedno refleksijo in družbeno ali politično intervencijo se nahaja – esej. Očitno gre za heterogen, izmuzljiv, težko opredeljiv besedilni žanr, ki pa že vse od 16. stoletja in francoskega renesančnega pisatelja in filozofa, <strong>Michela de Montaigna</strong>, velja za enega najbolj prestižnih v zahodni literarni tradiciji. A, priznajmo, v našem času prestiž in popularnost ne hodita nujno vštric in zdi se, da bralke in bralci dandanes radi beremo predvsem romane, biografije in spomine, medtem ko esej v splošnem ostaja na bolj zaprašenih knjižnih policah.</p> <p>Poznamo pa, kajpada, tudi svetle izjeme; najnovejša med njimi so gotovo eseji <strong>Esada Babačića</strong>, zbrani v knjigi <strong><em>Veš, mašina, svoj dolg</em></strong>, ki je izšla pri Cankarjevi založbi. Delo, za katerega je njen avtor, pesnik, novinar, prevajalec in pevec znane novovalovske skupine Via Ofenziva, jeseni prejel prestižno Rožančevo nagrado za najboljšo esejistično zbirko leta, je namreč že razprodana, čeprav so bile naše knjigarne zadnje čase seveda zaprte. Podobno kakor v knjigarnah je tudi v knjižnicah – podatki na Cobissu zgovorno pričajo, da je <em>Veš, mašina, svoj dolg</em> ta hip ena najbolj izposojanih knjig pri nas. O čem torej piše Babačić, kaj nam sporoča in na kakšen način to počne, da je prepričal slovensko bralstvo v širokem loku od laikov prek sladokuscev do poklicnih bralcev? – Odgovor iščemo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko pred mikrofonom gostimo prav Esada Babačića.</p></p> Fri, 11 Dec 2020 19:00:00 +0000 Veš, mašina, svoj dolg Naš tokratni gost ni ne kitarist ne bobnar ne pevec, pravzaprav sploh ni glasbenik, in vendar si brez njega nikakor ne moremo predstavljati slovenske popularne glasbe zadnjih 40 let in še več. Kako vendar bi si jo, ko pa je konec sedemdesetih produciral prve plošče Pankrtov, v zgodnjih osemdesetih je na noge postavil Novi rock, prvi in dolgo najpomembnejši rokovski festival v Sloveniji, v osemdesetih in devetdesetih pa je kot organizator koncertov k nam pripeljal take velikane svetovnega formata, kot so Nick Cave, David Bowie ali Nirvana. Morda še pomembneje pa je, da je v dolgem nizu avtorskih oddaj tako na Radiu Študent kakor v naši hiši, na Valu 202, pa seveda z množico komentarjev, kritik in polemik vseskozi zavzeto, inteligentno in duhovito zagovarjal ne le pravico glasbenikov, da drzno preiskujejo meje svoje lastne kreativnosti, ampak tudi pravico nas, navadnih državljank in državljanov, da se sami, brez paternalističnega posredovanja raznovrstnih varuhov ideološke in estetske pravšnjosti, soočimo z glasbo, ki nam jo ti glasbeniki navsezadnje ponujajo v poslušanje. Kakor je bilo menda že mogoče uganiti, smo v tokratnem Kulturnem fokusu pred mikrofon povabili Igorja Vidmarja. Neposredni povod za pogovor je slej ko prej bila bližajoča se Vidmarjeva sedemdesetletnica, a zares nas je zanimalo, čemu Vidmar verjame, da naj dobra glasba hodi vštric z družbeno-političnim aktivizmom; preverjali smo, kakšna je dediščina, ki so jo slovenski kulturi zapustile naše prvoborske punk skupine, zaposlovalo pa nas je tudi vprašanje, ali se je v času, ko so nosilci glasbe postali digitalni, družbena moč glasbe kaj zmanjšala. O vsem tem in še čem smo z Igorjem Vidmarjem malo diskutirali in malo klepetali v oddaji, ki jo je pripravil Goran Dekleva. foto: Igor Vidmar (MMC / Miloš Ojdanić)<p>Igor Vidmar, vsestranski spiritus movens slovenske popularne glasbe, decembra praznuje sedemdeset let</p><p><p>Naš tokratni gost ni ne kitarist ne bobnar ne pevec, pravzaprav sploh ni glasbenik, in vendar si brez njega nikakor ne moremo predstavljati slovenske popularne glasbe zadnjih 40 let in še več. Kako vendar bi si jo, ko pa je konec sedemdesetih produciral prve plošče <strong>Pankrtov</strong>, v zgodnjih osemdesetih je na noge postavil <strong>Novi rock</strong>, prvi in dolgo najpomembnejši rokovski festival v Sloveniji, v osemdesetih in devetdesetih pa je kot organizator koncertov k nam pripeljal take velikane svetovnega formata, kot so <strong>Nick Cave</strong>, <strong>David Bowie</strong> ali <strong>Nirvana</strong>.</p> <p>Morda še pomembneje pa je, da je v dolgem nizu avtorskih oddaj tako na Radiu Študent kakor v naši hiši, na Valu 202, pa seveda z množico komentarjev, kritik in polemik vseskozi zavzeto, inteligentno in duhovito zagovarjal ne le pravico glasbenikov, da drzno preiskujejo meje svoje lastne ustvarjalne kreativnosti, ampak tudi pravico nas, navadnih državljank in državljanov, da se sami, brez paternalističnega posredovanja raznovrstnih varuhov ideološke in estetske pravšnjosti, soočimo z glasbo, ki nam jo ti glasbeniki navsezadnje ponujajo v poslušanje.</p> <p>Kakor je bilo menda že mogoče uganiti, v tokratnem Kulturnem fokusu gostimo <strong>Igorja Vidmarja</strong>. Neposredni povod za pogovor je slej ko prej bližajoča se Vidmarjeva sedemdesetletnica, a v jedru pogovra so vprašanja, kot so: čemu Vidmar verjame, da naj dobra glasba hodi vštric z družbeno-političnim aktivizmom;  kakšna je dediščina, ki so jo slovenski kulturi zapustile naše prvoborske punk skupine; ali se je v času, ko so nosilci glasbe postali digitalni, družbena moč glasbe kaj zmanjšala? O vsem tem in še čem z Igorjem Vidmarjem diskutiramo ta petek po osmi uri zvečer na Prvem.</p></p> 174736871 RTVSLO – Prvi 3386 clean Naš tokratni gost ni ne kitarist ne bobnar ne pevec, pravzaprav sploh ni glasbenik, in vendar si brez njega nikakor ne moremo predstavljati slovenske popularne glasbe zadnjih 40 let in še več. Kako vendar bi si jo, ko pa je konec sedemdesetih produciral prve plošče Pankrtov, v zgodnjih osemdesetih je na noge postavil Novi rock, prvi in dolgo najpomembnejši rokovski festival v Sloveniji, v osemdesetih in devetdesetih pa je kot organizator koncertov k nam pripeljal take velikane svetovnega formata, kot so Nick Cave, David Bowie ali Nirvana. Morda še pomembneje pa je, da je v dolgem nizu avtorskih oddaj tako na Radiu Študent kakor v naši hiši, na Valu 202, pa seveda z množico komentarjev, kritik in polemik vseskozi zavzeto, inteligentno in duhovito zagovarjal ne le pravico glasbenikov, da drzno preiskujejo meje svoje lastne kreativnosti, ampak tudi pravico nas, navadnih državljank in državljanov, da se sami, brez paternalističnega posredovanja raznovrstnih varuhov ideološke in estetske pravšnjosti, soočimo z glasbo, ki nam jo ti glasbeniki navsezadnje ponujajo v poslušanje. Kakor je bilo menda že mogoče uganiti, smo v tokratnem Kulturnem fokusu pred mikrofon povabili Igorja Vidmarja. Neposredni povod za pogovor je slej ko prej bila bližajoča se Vidmarjeva sedemdesetletnica, a zares nas je zanimalo, čemu Vidmar verjame, da naj dobra glasba hodi vštric z družbeno-političnim aktivizmom; preverjali smo, kakšna je dediščina, ki so jo slovenski kulturi zapustile naše prvoborske punk skupine, zaposlovalo pa nas je tudi vprašanje, ali se je v času, ko so nosilci glasbe postali digitalni, družbena moč glasbe kaj zmanjšala. O vsem tem in še čem smo z Igorjem Vidmarjem malo diskutirali in malo klepetali v oddaji, ki jo je pripravil Goran Dekleva. foto: Igor Vidmar (MMC / Miloš Ojdanić)<p>Igor Vidmar, vsestranski spiritus movens slovenske popularne glasbe, decembra praznuje sedemdeset let</p><p><p>Naš tokratni gost ni ne kitarist ne bobnar ne pevec, pravzaprav sploh ni glasbenik, in vendar si brez njega nikakor ne moremo predstavljati slovenske popularne glasbe zadnjih 40 let in še več. Kako vendar bi si jo, ko pa je konec sedemdesetih produciral prve plošče <strong>Pankrtov</strong>, v zgodnjih osemdesetih je na noge postavil <strong>Novi rock</strong>, prvi in dolgo najpomembnejši rokovski festival v Sloveniji, v osemdesetih in devetdesetih pa je kot organizator koncertov k nam pripeljal take velikane svetovnega formata, kot so <strong>Nick Cave</strong>, <strong>David Bowie</strong> ali <strong>Nirvana</strong>.</p> <p>Morda še pomembneje pa je, da je v dolgem nizu avtorskih oddaj tako na Radiu Študent kakor v naši hiši, na Valu 202, pa seveda z množico komentarjev, kritik in polemik vseskozi zavzeto, inteligentno in duhovito zagovarjal ne le pravico glasbenikov, da drzno preiskujejo meje svoje lastne ustvarjalne kreativnosti, ampak tudi pravico nas, navadnih državljank in državljanov, da se sami, brez paternalističnega posredovanja raznovrstnih varuhov ideološke in estetske pravšnjosti, soočimo z glasbo, ki nam jo ti glasbeniki navsezadnje ponujajo v poslušanje.</p> <p>Kakor je bilo menda že mogoče uganiti, v tokratnem Kulturnem fokusu gostimo <strong>Igorja Vidmarja</strong>. Neposredni povod za pogovor je slej ko prej bližajoča se Vidmarjeva sedemdesetletnica, a v jedru pogovra so vprašanja, kot so: čemu Vidmar verjame, da naj dobra glasba hodi vštric z družbeno-političnim aktivizmom;  kakšna je dediščina, ki so jo slovenski kulturi zapustile naše prvoborske punk skupine; ali se je v času, ko so nosilci glasbe postali digitalni, družbena moč glasbe kaj zmanjšala? O vsem tem in še čem z Igorjem Vidmarjem diskutiramo ta petek po osmi uri zvečer na Prvem.</p></p> Fri, 04 Dec 2020 19:00:00 +0000 Igor Vidmar: "Bolj kot za botra punka bi rad veljal za njegovega ideologa." Roboti so v moderni dobi začeli svet naseljevati pred stoletjem, čeprav je misel nanje zorela že v starih antičnih mitih davnih civilizacij. Počasi so povzemali oblike našega telesa, ne pa duha, čustev in zavesti, čeprav gre za umetno inteligentna, velikokrat človeku podobna bitja, ki se spreminjajo v brezdušne računalniške algoritme. V robotizirani družbi se postavlja vse več etičnih vprašanj o socialni interakciji med človekom in robotom, skritih agendah, ki nastajajo v ozadjih, nevarnostih in etični odgovornosti človeka do družbe sedanjosti in prihodnosti. <p>Se še bojimo časa, ko bodo pametni stroji premagali človeka in pokončali njegovo kulturo ali ko bo človek povsem zlorabil človeka?</p><p><p>Roboti so v moderni dobi začeli svet naseljevati pred stoletjem, čeprav je misel nanje zorela že v starih antičnih mitih davnih civilizacij. Počasi so povzemali oblike našega telesa, ne pa duha, čustev in zavesti, čeprav gre za umetno inteligentna, velikokrat človeku podobna bitja, ki se spreminjajo v brezdušne računalniške  algoritme. V robotizirani družbi se postavlja vse več etičnih vprašanj o socialni interakciji med človekom in robotom, skritih agendah, ki nastajajo v ozadjih, nevarnostih in odgovornosti človeka do družbe sedanjosti in prihodnosti. V Tehniškem muzeju Slovenije v Bistri je še vedno na ogled razstava, ki se osredotoča predvsem na industrijske robote z zgodovino. Pred kratkim so se o umetni inteligenci in življenju v času robotov in transhumanizma pogovarjali tudi filozofi, ki ugotavljajo, da se ljudje zavedamo vseprisotnosti računalnikov in algoritmov, vendar nas vseeno preseneča globina njihovih posegov v naša življenja. Gostje oddaje: mag. Katarina Bartagelj, kustodinja in sodelavka Tehniškega muzeja Slovenija, tudi soavtorica razstave, projekt katere je vodil dr. Orest Jarh, tudi iz Tehniškega muzeja Slovenije, in dr. Luka Omladič, slovenski filozof in okoljski analitik, sicer soavtor Unescovega poročila o etiki robotike.</p> <p></p> 174735626 RTVSLO – Prvi 3249 clean Roboti so v moderni dobi začeli svet naseljevati pred stoletjem, čeprav je misel nanje zorela že v starih antičnih mitih davnih civilizacij. Počasi so povzemali oblike našega telesa, ne pa duha, čustev in zavesti, čeprav gre za umetno inteligentna, velikokrat človeku podobna bitja, ki se spreminjajo v brezdušne računalniške algoritme. V robotizirani družbi se postavlja vse več etičnih vprašanj o socialni interakciji med človekom in robotom, skritih agendah, ki nastajajo v ozadjih, nevarnostih in etični odgovornosti človeka do družbe sedanjosti in prihodnosti. <p>Se še bojimo časa, ko bodo pametni stroji premagali človeka in pokončali njegovo kulturo ali ko bo človek povsem zlorabil človeka?</p><p><p>Roboti so v moderni dobi začeli svet naseljevati pred stoletjem, čeprav je misel nanje zorela že v starih antičnih mitih davnih civilizacij. Počasi so povzemali oblike našega telesa, ne pa duha, čustev in zavesti, čeprav gre za umetno inteligentna, velikokrat človeku podobna bitja, ki se spreminjajo v brezdušne računalniške  algoritme. V robotizirani družbi se postavlja vse več etičnih vprašanj o socialni interakciji med človekom in robotom, skritih agendah, ki nastajajo v ozadjih, nevarnostih in odgovornosti človeka do družbe sedanjosti in prihodnosti. V Tehniškem muzeju Slovenije v Bistri je še vedno na ogled razstava, ki se osredotoča predvsem na industrijske robote z zgodovino. Pred kratkim so se o umetni inteligenci in življenju v času robotov in transhumanizma pogovarjali tudi filozofi, ki ugotavljajo, da se ljudje zavedamo vseprisotnosti računalnikov in algoritmov, vendar nas vseeno preseneča globina njihovih posegov v naša življenja. Gostje oddaje: mag. Katarina Bartagelj, kustodinja in sodelavka Tehniškega muzeja Slovenija, tudi soavtorica razstave, projekt katere je vodil dr. Orest Jarh, tudi iz Tehniškega muzeja Slovenije, in dr. Luka Omladič, slovenski filozof in okoljski analitik, sicer soavtor Unescovega poročila o etiki robotike.</p> <p></p> Fri, 27 Nov 2020 18:15:08 +0000 Sodelovanje človeka z robotom, naravo in z družbenim okoljem V pripovedih in legendah o umiranju ali koncu sveta najdemo univerzalne podobe, ki so se rojevale že daleč pred modernim časom, v mezopotamski in staroegipčanski civilizaciji ali v pomembnih temeljih indoevropske kulture, v religioznih okvirjih s predstavami o krožnem potovanju časa in vedno obnavljajočih se naravnih ciklih in vračanju podob življenja. Ideja propada se skozi zgodovino človekove kulture razvija kot božji načrt načina premagovanja transcendentnega nad materialnim, lahko pa gre za posvsem posvetne ideje sodobnega sveta množične in popularne kulture. <p>Svet je lahko ustvarjen le enkrat in le enkrat je lahko uničen </p><p><p>V pripovedih in legendah o umiranju ali koncu sveta najdemo univerzalne podobe, ki so se rojevale že daleč pred modernim časom, tako v mezopotamski in staroegipčanski civilizaciji kot v za nas pomembnih temeljih indoevropske kulture, religioznih okvirjih s predstavami o krožnem potovanju časa in vedno obnavljajočih se naravnih ciklih ter vračanju podob življenja. Ideja propada se skozi zgodovino človekove kulture razvija kot božji načrt načina premagovanja transcendentnega nad materialnim. Tako so nastajali in se preobražali tudi eshatološki miti, v politeističnem, poganskem svetu, velikokrat stopljeni<br /> v monoteizem judovstva, krščanstva, islama …, kar je pripeljalo do vseprežetosti motivnih oblik, ohranjenih in danes prisotnih tudi v delu sodobne popularne in množične kulture.<br /> Apokaliptični narativi, ljudske zgodbe in razmišljanja o koncu sveta nam včasih delujejo zelo abstraktno, sploh če niso nastali znotraj našega kulturnega prostora in časa, vendar so se takšne predstave o zemeljskem ali kozmičnem koncu že od nekdaj oblikovale tudi v naših kulturnih okoljih. Doktorandka na oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete v Ljubljani Kristina Radomirović Maček se z eshatološkimi miti ukvarja s folkloristične perspektive, na terenu prisluhne sodobnim različicam ustnega izročila in raziskuje folkloro na spletu, pri čemer je še posebej pozorna na območje nekdanje Jugoslavije.</p></p> 174733800 RTVSLO – Prvi 3173 clean V pripovedih in legendah o umiranju ali koncu sveta najdemo univerzalne podobe, ki so se rojevale že daleč pred modernim časom, v mezopotamski in staroegipčanski civilizaciji ali v pomembnih temeljih indoevropske kulture, v religioznih okvirjih s predstavami o krožnem potovanju časa in vedno obnavljajočih se naravnih ciklih in vračanju podob življenja. Ideja propada se skozi zgodovino človekove kulture razvija kot božji načrt načina premagovanja transcendentnega nad materialnim, lahko pa gre za posvsem posvetne ideje sodobnega sveta množične in popularne kulture. <p>Svet je lahko ustvarjen le enkrat in le enkrat je lahko uničen </p><p><p>V pripovedih in legendah o umiranju ali koncu sveta najdemo univerzalne podobe, ki so se rojevale že daleč pred modernim časom, tako v mezopotamski in staroegipčanski civilizaciji kot v za nas pomembnih temeljih indoevropske kulture, religioznih okvirjih s predstavami o krožnem potovanju časa in vedno obnavljajočih se naravnih ciklih ter vračanju podob življenja. Ideja propada se skozi zgodovino človekove kulture razvija kot božji načrt načina premagovanja transcendentnega nad materialnim. Tako so nastajali in se preobražali tudi eshatološki miti, v politeističnem, poganskem svetu, velikokrat stopljeni<br /> v monoteizem judovstva, krščanstva, islama …, kar je pripeljalo do vseprežetosti motivnih oblik, ohranjenih in danes prisotnih tudi v delu sodobne popularne in množične kulture.<br /> Apokaliptični narativi, ljudske zgodbe in razmišljanja o koncu sveta nam včasih delujejo zelo abstraktno, sploh če niso nastali znotraj našega kulturnega prostora in časa, vendar so se takšne predstave o zemeljskem ali kozmičnem koncu že od nekdaj oblikovale tudi v naših kulturnih okoljih. Doktorandka na oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete v Ljubljani Kristina Radomirović Maček se z eshatološkimi miti ukvarja s folkloristične perspektive, na terenu prisluhne sodobnim različicam ustnega izročila in raziskuje folkloro na spletu, pri čemer je še posebej pozorna na območje nekdanje Jugoslavije.</p></p> Fri, 20 Nov 2020 19:00:00 +0000 Eshatološki miti Plesalka, pedagoginja in koreografinja Ksenija Hribar se je v zgodovino slovenskega plesa zapisala kot ustanoviteljica in umetniški vodja Plesnega teatra Ljubljana. V 60-ih in 70-ih letih 20-ega stoletja je živela v Londonu, kjer je sodelovala v prvi angleški sodobnoplesni skupini. Londonska plesna leta Ksenije Hribar se nam 21 let po njeni smrti razkrivajo v knjigi Ksenija, Xenia, ki jo je pri založbi Maska izdal publicist na področju teorije in zgodovine sodobnih scenskih umetnosti ter zgodovinar in arhivar sodobnega plesa Rok Vevar. Z njim se je pogovarjala Urška Henigman.<p>Življenje umetnice od 1960 do 1978 v knjigi Ksenija, Xenia razkriva Rok Vevar</p><p><p>Plesalka, pedagoginja in koreografinja Ksenija Hribar se je v zgodovino slovenskega plesa zapisala kot ustanoviteljica in umetniški vodja Plesnega teatra Ljubljana. V 60-ih in 70-ih letih 20-ega stoletja je živela v Londonu, kjer je sodelovala v prvi angleški sodobnoplesni skupini. Londonska plesna leta Ksenije Hribar se nam 21 let po njeni smrti razkrivajo v knjigi Ksenija, Xenia, ki jo je pri založbi Maska izdal publicist na področju teorije in zgodovine sodobnih scenskih umetnosti ter zgodovinar in arhivar sodobnega plesa Rok Vevar. Z njim se bomo pogovarjali v oddaji Kulturni fokus, v petek po 20-ti na Prvem.</p> <p></p></p> 174731534 RTVSLO – Prvi 3298 clean Plesalka, pedagoginja in koreografinja Ksenija Hribar se je v zgodovino slovenskega plesa zapisala kot ustanoviteljica in umetniški vodja Plesnega teatra Ljubljana. V 60-ih in 70-ih letih 20-ega stoletja je živela v Londonu, kjer je sodelovala v prvi angleški sodobnoplesni skupini. Londonska plesna leta Ksenije Hribar se nam 21 let po njeni smrti razkrivajo v knjigi Ksenija, Xenia, ki jo je pri založbi Maska izdal publicist na področju teorije in zgodovine sodobnih scenskih umetnosti ter zgodovinar in arhivar sodobnega plesa Rok Vevar. Z njim se je pogovarjala Urška Henigman.<p>Življenje umetnice od 1960 do 1978 v knjigi Ksenija, Xenia razkriva Rok Vevar</p><p><p>Plesalka, pedagoginja in koreografinja Ksenija Hribar se je v zgodovino slovenskega plesa zapisala kot ustanoviteljica in umetniški vodja Plesnega teatra Ljubljana. V 60-ih in 70-ih letih 20-ega stoletja je živela v Londonu, kjer je sodelovala v prvi angleški sodobnoplesni skupini. Londonska plesna leta Ksenije Hribar se nam 21 let po njeni smrti razkrivajo v knjigi Ksenija, Xenia, ki jo je pri založbi Maska izdal publicist na področju teorije in zgodovine sodobnih scenskih umetnosti ter zgodovinar in arhivar sodobnega plesa Rok Vevar. Z njim se bomo pogovarjali v oddaji Kulturni fokus, v petek po 20-ti na Prvem.</p> <p></p></p> Fri, 13 Nov 2020 09:00:00 +0000 Ksenija Hribar je bila pionirka sodobnega plesa tudi v Londonu Pandemija novega koronavirusa je številne kulturne ustanove po vsem svetu prisilila, da so del svojih programov malodane čez noč preselile na internet. Toda sama misel, da muzejem in galerijam prav svetovni splet lahko pomembno pomaga pri izpolnjevanju njihovega poslanstva, nikakor ni nova. Ker je v depojih pač shranjenih bistveno več artefaktov, kakor pa je na voljo vitrin v razstavnih prostorih, lahko muzeji in galerije prav na svojih spletnih straneh javnosti pokažejo tudi tisto bogastvo, ki se sicer izmika radovednemu pogledu obiskovalk in obiskovalcev. Táko kukanje v praviloma skrito zaodrje kar štirih slovenskih muzejev – Slovenskega etnografskega muzeja, Pokrajinskega muzeja Celje, Narodnega muzeja Slovenije ter Pomorskega muzeja »Sergej Mašera« Piran – si lahko zdaj privoščimo na naslovu www.vazcollections.si. Tu zadnjih nekaj tednov domujeta podatkovna baza in spletna stran Vzhodnoazijske zbirke v Sloveniji, s katero je bil okronan večletni znanstveno-raziskovalni projekt, ki je evidentiral, na nacionalni ravni prvikrat povezal ter obiskovalkam in obiskovalcem na ogled navsezadnje ponudil z bogatimi spremnimi informacijami opremljene vrhunske fotografije prav vsega vzhodnoazijskega gradiva, ki je v hrambi naših muzejskih institucij. Kaj vse torej lahko vidimo, če obiščemo vazcollections.si? V kolikšni meri z obiskom te spletne strani razširimo svoje vedenje o Kitajski in Japonski? V kolikšni meri poglobimo svoje vedenje o zgodovini kulturnih stikov med slovenskim in vzhodnoazijskim prostorom? In zakaj je, ne nazadnje, pomembno, da je vse to gradivo zdaj zbrano na enem samem mestu? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili vodjo projekta Vzhodnoazijske zbirke v Sloveniji : vpetost slovenskega prostora v globalno izmenjavo predmetov in idej z Vzhodno Azijo, sinologinjo ter umetnostno zgodovinarko, predavateljico na Oddelku za azijske študije ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Natašo Vampelj Suhadolnik. Z njo se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Kitajska keramična okrasna strešna opeka, 17. stol. (Skuškova zbirka, SEM)<p>Zaživela je spletna stran, ki omogoča novo, bistveno poglobljeno razumevanje stikov med našim ter kitajskim oziroma japonskim kulturnim prostorom</p><p><p>Pandemija novega koronavirusa je številne kulturne ustanove po vsem svetu prisilila, da so del svojih programov malodane čez noč preselile na internet. Toda sama misel, da muzejem in galerijam prav svetovni splet lahko pomembno pomaga pri izpolnjevanju njihovega poslanstva, nikakor ni nova. Ker je v depojih pač shranjenih bistveno več artefaktov, kakor pa je na voljo vitrin v razstavnih prostorih, lahko muzeji in galerije prav na svojih spletnih straneh javnosti pokažejo tudi tisto bogastvo, ki se sicer izmika radovednemu pogledu obiskovalk in obiskovalcev.</p> <p>Táko kukanje v praviloma skrito zaodrje kar štirih slovenskih muzejev – Slovenskega etnografskega muzeja, Pokrajinskega muzeja Celje, Narodnega muzeja Slovenije ter Pomorskega muzeja »Sergej Mašera« Piran – si lahko zdaj privoščimo na naslovu <a>www.vazcollections.si</a>. Tu zadnjih nekaj tednov domujeta podatkovna baza in spletna stran <em>Vzhodnoazijske zbirke v Sloveniji</em>, s katero je bil okronan večletni znanstveno-raziskovalni projekt, ki je evidentiral, na nacionalni ravni prvikrat povezal ter obiskovalkam in obiskovalcem na ogled navsezadnje ponudil z bogatimi spremnimi informacijami opremljene vrhunske fotografije prav vsega vzhodnoazijskega gradiva, ki je v hrambi naših muzejskih institucij.</p> <p>Kaj vse torej lahko vidimo, če obiščemo vazcollections.si? V kolikšni meri z obiskom te spletne strani razširimo svoje vedenje o Kitajski in Japonski? V kolikšni meri poglobimo svoje vedenje o zgodovini kulturnih stikov med slovenskim in vzhodnoazijskim prostorom? In zakaj je, ne nazadnje, pomembno, da je vse to gradivo zdaj zbrano na enem samem mestu? – To so vprašanja, ki nas zaposlujejo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko pred mikrofonom gostimo vodjo projekta <em>Vzhodnoazijske zbirke v Sloveniji : vpetost slovenskega prostora v globalno izmenjavo predmetov in idej z Vzhodno Azijo</em>, sinologinjo ter umetnostno zgodovinarko, predavateljico na Oddelku za azijske študije ljubljanske Filozofske fakultete, <strong>dr. Natašo Vampelj Suhadolnik</strong>.</p></p> 174729972 RTVSLO – Prvi 2750 clean Pandemija novega koronavirusa je številne kulturne ustanove po vsem svetu prisilila, da so del svojih programov malodane čez noč preselile na internet. Toda sama misel, da muzejem in galerijam prav svetovni splet lahko pomembno pomaga pri izpolnjevanju njihovega poslanstva, nikakor ni nova. Ker je v depojih pač shranjenih bistveno več artefaktov, kakor pa je na voljo vitrin v razstavnih prostorih, lahko muzeji in galerije prav na svojih spletnih straneh javnosti pokažejo tudi tisto bogastvo, ki se sicer izmika radovednemu pogledu obiskovalk in obiskovalcev. Táko kukanje v praviloma skrito zaodrje kar štirih slovenskih muzejev – Slovenskega etnografskega muzeja, Pokrajinskega muzeja Celje, Narodnega muzeja Slovenije ter Pomorskega muzeja »Sergej Mašera« Piran – si lahko zdaj privoščimo na naslovu www.vazcollections.si. Tu zadnjih nekaj tednov domujeta podatkovna baza in spletna stran Vzhodnoazijske zbirke v Sloveniji, s katero je bil okronan večletni znanstveno-raziskovalni projekt, ki je evidentiral, na nacionalni ravni prvikrat povezal ter obiskovalkam in obiskovalcem na ogled navsezadnje ponudil z bogatimi spremnimi informacijami opremljene vrhunske fotografije prav vsega vzhodnoazijskega gradiva, ki je v hrambi naših muzejskih institucij. Kaj vse torej lahko vidimo, če obiščemo vazcollections.si? V kolikšni meri z obiskom te spletne strani razširimo svoje vedenje o Kitajski in Japonski? V kolikšni meri poglobimo svoje vedenje o zgodovini kulturnih stikov med slovenskim in vzhodnoazijskim prostorom? In zakaj je, ne nazadnje, pomembno, da je vse to gradivo zdaj zbrano na enem samem mestu? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili vodjo projekta Vzhodnoazijske zbirke v Sloveniji : vpetost slovenskega prostora v globalno izmenjavo predmetov in idej z Vzhodno Azijo, sinologinjo ter umetnostno zgodovinarko, predavateljico na Oddelku za azijske študije ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Natašo Vampelj Suhadolnik. Z njo se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Kitajska keramična okrasna strešna opeka, 17. stol. (Skuškova zbirka, SEM)<p>Zaživela je spletna stran, ki omogoča novo, bistveno poglobljeno razumevanje stikov med našim ter kitajskim oziroma japonskim kulturnim prostorom</p><p><p>Pandemija novega koronavirusa je številne kulturne ustanove po vsem svetu prisilila, da so del svojih programov malodane čez noč preselile na internet. Toda sama misel, da muzejem in galerijam prav svetovni splet lahko pomembno pomaga pri izpolnjevanju njihovega poslanstva, nikakor ni nova. Ker je v depojih pač shranjenih bistveno več artefaktov, kakor pa je na voljo vitrin v razstavnih prostorih, lahko muzeji in galerije prav na svojih spletnih straneh javnosti pokažejo tudi tisto bogastvo, ki se sicer izmika radovednemu pogledu obiskovalk in obiskovalcev.</p> <p>Táko kukanje v praviloma skrito zaodrje kar štirih slovenskih muzejev – Slovenskega etnografskega muzeja, Pokrajinskega muzeja Celje, Narodnega muzeja Slovenije ter Pomorskega muzeja »Sergej Mašera« Piran – si lahko zdaj privoščimo na naslovu <a>www.vazcollections.si</a>. Tu zadnjih nekaj tednov domujeta podatkovna baza in spletna stran <em>Vzhodnoazijske zbirke v Sloveniji</em>, s katero je bil okronan večletni znanstveno-raziskovalni projekt, ki je evidentiral, na nacionalni ravni prvikrat povezal ter obiskovalkam in obiskovalcem na ogled navsezadnje ponudil z bogatimi spremnimi informacijami opremljene vrhunske fotografije prav vsega vzhodnoazijskega gradiva, ki je v hrambi naših muzejskih institucij.</p> <p>Kaj vse torej lahko vidimo, če obiščemo vazcollections.si? V kolikšni meri z obiskom te spletne strani razširimo svoje vedenje o Kitajski in Japonski? V kolikšni meri poglobimo svoje vedenje o zgodovini kulturnih stikov med slovenskim in vzhodnoazijskim prostorom? In zakaj je, ne nazadnje, pomembno, da je vse to gradivo zdaj zbrano na enem samem mestu? – To so vprašanja, ki nas zaposlujejo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko pred mikrofonom gostimo vodjo projekta <em>Vzhodnoazijske zbirke v Sloveniji : vpetost slovenskega prostora v globalno izmenjavo predmetov in idej z Vzhodno Azijo</em>, sinologinjo ter umetnostno zgodovinarko, predavateljico na Oddelku za azijske študije ljubljanske Filozofske fakultete, <strong>dr. Natašo Vampelj Suhadolnik</strong>.</p></p> Fri, 06 Nov 2020 19:00:00 +0000 Vzhodna Azija v slovenskih muzejih Med bogatim arhivskim gradivom, ki ga hranita Narodna in univerzitetna knjižnica ter Muzej in galerije mesta Ljubljane, se je našla tudi korespondenca med duhovnikom in pisateljem Franom Saleškim Finžgarjem in arhitektom Jožetom Plečnikom. Gre za posebno pričevanje o dolgoletnem prijateljstvu in sosedskih odnosih dveh pomebnih figur, ki sta sooblikovali slovensko duhovno in kulturno zgodovino. <p>O iskrenem in predanem prijateljstvu, izraženem v pismih</p><p><p>»Usoda je odločila, da sva si bila na Mirju soseda. Tako skromno tiho je Plečnik leta 1922 zasedel stolico Ljubljanske univerze, da res njegovi učenci in mi sosedje nismo niti slutili, kak umetnik se je naselil med nami. Prvič sem se sešel z njim, ko sem se ukvarjal s potrebno mislijo, kako bi podrl trhle deske in postavil novo ograjo med njegovim in župnijskim vrtom. Mirno me je poslušal. Nato mi je z ljubkim smehljajem rekel: 'Le poderite to revno ostarelost, toda nove ne postavljajte!' Zavzel sem se. On pa je resno nadaljeval: 'Čemu bi si dva soseda zapirala ljubi veter, ki mirno pihlja od soseda do soseda?' On me je bistro opazoval in uganil, da sem ga prišel prosit načrta za novo ograjo. Oba sva za hip umolknila. Prvi je spregovoril Plečnik: 'Moj načrt je v eni besedici: Nič! Bodimo ljudje in se sosedje radi imejmo. To je najlepša ograja.' Segel sem mu v roko. Tedaj je vzbrstelo najino prijateljstvo, ki se vsa leta niti trohico ni skalilo.«<br /> Korespondenca med Finžgarjem in Plečnikom je trajala približno trideset let. Njuno dopisovanje pa ni ostalo le pri izmenjavi besed, ampak je bilo tudi ustvarjalne narave. Nekajkrat sta se odpravila na zanimive poti po Sloveniji, razmišlala sta o novih projektih ter izmenjavala mnenja o umetnosti, kulturi in slovenskih ljudeh. Tako je v sodelovanju Muzeja in galerij mesta Ljubljane ter Narodne in univerzitetne knjižnice nastala razstava, katere avtor je mag. Marijan Rupert, gost oddaje Kulturni fokus.</p></p> 174727329 RTVSLO – Prvi 3300 clean Med bogatim arhivskim gradivom, ki ga hranita Narodna in univerzitetna knjižnica ter Muzej in galerije mesta Ljubljane, se je našla tudi korespondenca med duhovnikom in pisateljem Franom Saleškim Finžgarjem in arhitektom Jožetom Plečnikom. Gre za posebno pričevanje o dolgoletnem prijateljstvu in sosedskih odnosih dveh pomebnih figur, ki sta sooblikovali slovensko duhovno in kulturno zgodovino. <p>O iskrenem in predanem prijateljstvu, izraženem v pismih</p><p><p>»Usoda je odločila, da sva si bila na Mirju soseda. Tako skromno tiho je Plečnik leta 1922 zasedel stolico Ljubljanske univerze, da res njegovi učenci in mi sosedje nismo niti slutili, kak umetnik se je naselil med nami. Prvič sem se sešel z njim, ko sem se ukvarjal s potrebno mislijo, kako bi podrl trhle deske in postavil novo ograjo med njegovim in župnijskim vrtom. Mirno me je poslušal. Nato mi je z ljubkim smehljajem rekel: 'Le poderite to revno ostarelost, toda nove ne postavljajte!' Zavzel sem se. On pa je resno nadaljeval: 'Čemu bi si dva soseda zapirala ljubi veter, ki mirno pihlja od soseda do soseda?' On me je bistro opazoval in uganil, da sem ga prišel prosit načrta za novo ograjo. Oba sva za hip umolknila. Prvi je spregovoril Plečnik: 'Moj načrt je v eni besedici: Nič! Bodimo ljudje in se sosedje radi imejmo. To je najlepša ograja.' Segel sem mu v roko. Tedaj je vzbrstelo najino prijateljstvo, ki se vsa leta niti trohico ni skalilo.«<br /> Korespondenca med Finžgarjem in Plečnikom je trajala približno trideset let. Njuno dopisovanje pa ni ostalo le pri izmenjavi besed, ampak je bilo tudi ustvarjalne narave. Nekajkrat sta se odpravila na zanimive poti po Sloveniji, razmišlala sta o novih projektih ter izmenjavala mnenja o umetnosti, kulturi in slovenskih ljudeh. Tako je v sodelovanju Muzeja in galerij mesta Ljubljane ter Narodne in univerzitetne knjižnice nastala razstava, katere avtor je mag. Marijan Rupert, gost oddaje Kulturni fokus.</p></p> Fri, 23 Oct 2020 18:00:00 +0000 Finžgar in Plečnik Ni sicer povsem gotovo, je pa precej verjetno, da se je Adam Bohorič, eden ključnih protagonistov slovenskega protestantskega slovstva, rodil leta 1520 in da torej od njegovega rojstva v Brestanici letos mineva natanko pol tisočletja. Bohorič se v naš skupinski spomin najbrž ni zapisal s tako velikimi črkami kakor Primož Trubar, a njegova zapuščina se za nadaljnji razvoj slovenske kulture vendarle zdi zelo pomembna: v latinščini je namreč napisal prvo slovensko slovnico, Zimske urice, na sledi Trubarjeve rabe pa določil trdna pravopisna pravila za zapisovanje slovenščine – posledično smo vse do sredine 19. stoletja pisali v tako imenovani bohoričici. To smo nato – med drugim s Prešernovo, Bleiweisovo in Slomškovo podporo – resda zamenjali z gajico, a to menda še ne pomeni, da lahko nad pomenom Bohoričevega dela kratko malo zamahnemo z roko, češ presegli smo ga. Kakšno mesto torej v slovenski kulturni zgodovini pripisati Bohoriču? – To vprašanje nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili vrhunskega poznavalca slovenskega protestantskega slovstva, jezikoslovca in literarnega zgodovinarja, predstojnika Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša, dr. Kozmo Ahačiča. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: spomenik Adamu Bohoriču na Stritarjevi ulici v Ljubljani (Goran Dekleva)<p>Od rojstva avtorja prve slovenske slovnice mineva 500 let</p><p><p>Ni sicer povsem gotovo, je pa precej verjetno, da se je <strong>Adam Bohorič</strong>, eden ključnih protagonistov slovenskega protestantskega slovstva, rodil leta 1520 in da torej od njegovega rojstva v Brestanici letos mineva natanko pol tisočletja. Bohorič se v naš skupinski spomin najbrž ni zapisal s tako velikimi črkami kakor <strong>Primož Trubar</strong>, a njegova zapuščina se za nadaljnji razvoj slovenske kulture vendarle zdi zelo pomembna: v latinščini je namreč napisal prvo slovensko slovnico, <strong><em>Zimske urice</em></strong>, na sledi Trubarjeve rabe pa določil trdna pravopisna pravila za zapisovanje slovenščine – posledično smo vse do sredine 19. stoletja pisali v tako imenovani bohoričici. To smo nato – med drugim s <strong>Prešernovo</strong>, <strong>Bleiweisovo</strong> in <strong>Slomškovo</strong> podporo – resda zamenjali z gajico, a to menda še ne pomeni, da lahko nad pomenom Bohoričevega dela kratko malo zamahnemo z roko, češ presegli smo ga. Kakšno mesto torej v slovenski kulturni zgodovini pripisati Bohoriču? – To je vprašanje, ki nas zaposluje v tokratnem Kulturnem fokusu, ko pred mikrofonom gostimo vrhunskega poznavalca slovenskega protestantskega slovstva, jezikoslovca in literarnega zgodovinarja, predstojnika Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša, <strong>dr. Kozmo Ahačiča</strong>.</p></p> 174725289 RTVSLO – Prvi 3070 clean Ni sicer povsem gotovo, je pa precej verjetno, da se je Adam Bohorič, eden ključnih protagonistov slovenskega protestantskega slovstva, rodil leta 1520 in da torej od njegovega rojstva v Brestanici letos mineva natanko pol tisočletja. Bohorič se v naš skupinski spomin najbrž ni zapisal s tako velikimi črkami kakor Primož Trubar, a njegova zapuščina se za nadaljnji razvoj slovenske kulture vendarle zdi zelo pomembna: v latinščini je namreč napisal prvo slovensko slovnico, Zimske urice, na sledi Trubarjeve rabe pa določil trdna pravopisna pravila za zapisovanje slovenščine – posledično smo vse do sredine 19. stoletja pisali v tako imenovani bohoričici. To smo nato – med drugim s Prešernovo, Bleiweisovo in Slomškovo podporo – resda zamenjali z gajico, a to menda še ne pomeni, da lahko nad pomenom Bohoričevega dela kratko malo zamahnemo z roko, češ presegli smo ga. Kakšno mesto torej v slovenski kulturni zgodovini pripisati Bohoriču? – To vprašanje nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili vrhunskega poznavalca slovenskega protestantskega slovstva, jezikoslovca in literarnega zgodovinarja, predstojnika Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša, dr. Kozmo Ahačiča. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: spomenik Adamu Bohoriču na Stritarjevi ulici v Ljubljani (Goran Dekleva)<p>Od rojstva avtorja prve slovenske slovnice mineva 500 let</p><p><p>Ni sicer povsem gotovo, je pa precej verjetno, da se je <strong>Adam Bohorič</strong>, eden ključnih protagonistov slovenskega protestantskega slovstva, rodil leta 1520 in da torej od njegovega rojstva v Brestanici letos mineva natanko pol tisočletja. Bohorič se v naš skupinski spomin najbrž ni zapisal s tako velikimi črkami kakor <strong>Primož Trubar</strong>, a njegova zapuščina se za nadaljnji razvoj slovenske kulture vendarle zdi zelo pomembna: v latinščini je namreč napisal prvo slovensko slovnico, <strong><em>Zimske urice</em></strong>, na sledi Trubarjeve rabe pa določil trdna pravopisna pravila za zapisovanje slovenščine – posledično smo vse do sredine 19. stoletja pisali v tako imenovani bohoričici. To smo nato – med drugim s <strong>Prešernovo</strong>, <strong>Bleiweisovo</strong> in <strong>Slomškovo</strong> podporo – resda zamenjali z gajico, a to menda še ne pomeni, da lahko nad pomenom Bohoričevega dela kratko malo zamahnemo z roko, češ presegli smo ga. Kakšno mesto torej v slovenski kulturni zgodovini pripisati Bohoriču? – To je vprašanje, ki nas zaposluje v tokratnem Kulturnem fokusu, ko pred mikrofonom gostimo vrhunskega poznavalca slovenskega protestantskega slovstva, jezikoslovca in literarnega zgodovinarja, predstojnika Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša, <strong>dr. Kozmo Ahačiča</strong>.</p></p> Fri, 16 Oct 2020 18:00:00 +0000 Adam Bohorič Vtis je, da vse manj ljudi sanja o tem, da bi se po napornem dnevu v službi udobno namestili v najljubšem naslanjaču v domači dnevni sobi in za sprostitev nekaj uric preživeli v družbi napetega romana. Zdi se namreč, da prosti čas – kolikor ga v neoliberalnih časih sploh še imamo – vse raje preživljamo drugje in drugače: pred televizijskim zaslonom, na primer, ali ob računalniški igrici, na potepu po novem nakupovalnem središču ali ob kavici in neobveznem klepetu s prijatelji. V primerjavi s temi aktivnostmi je branje knjig vse prepogosto videti kot zahtevna, duhamorna ali, kratko malo, odvečna dejavnost. Ali pa tudi ne; kakor namreč kje drugje kot v še čisto sveži knjigi Berem, da se poberem, ki je pred kratkim izšla pri Mladinski knjigi, prepričljivo dokazuje dr. Miha Kovač, urednik in predavatelj na Oddelku za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo ljubljanske Filozofske fakultete, branja le ne gre povsem odpisati oziroma poslati na najbližje smetišče zgodovine. S kakšnimi argumenti nam torej Kovačeva knjiga priporoča branje? – To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav dr. Kovača. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: DariuszSankowski (Pixabay)<p>Miha Kovač, publicist in profesor založniških študij, v knjigi Berem, da se poberem ponuja kopico tehtnih razlogov, zakaj je tudi danes branje tiskanih knjig neprecenljivo - tako za posameznika kakor družbo</p><p><p>Vtis je, da vse manj ljudi sanja o tem, da bi se po napornem dnevu v službi udobno namestili v najljubšem naslanjaču v domači dnevni sobi in za sprostitev nekaj uric preživeli v družbi napetega romana. Zdi se namreč, da prosti čas – kolikor ga v neoliberalnih časih sploh še imamo – vse raje preživljamo drugje in drugače: pred televizijskim zaslonom, na primer, ali ob računalniški igrici, na potepu po novem nakupovalnem središču ali ob kavici in neobveznem klepetu s prijatelji.</p> <p>V primerjavi s temi aktivnostmi je branje knjig vse prepogosto videti kot zahtevna, duhamorna ali, kratko malo, odvečna dejavnost. Ali pa tudi ne; kakor namreč kje drugje kot v še čisto sveži knjigi <strong><em>Berem, da se poberem</em></strong>, ki je pred kratkim izšla pri Mladinski knjigi, prepričljivo dokazuje <strong>dr. Miha Kovač</strong>, urednik in predavatelj na Oddelku za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo ljubljanske Filozofske fakultete, branja le ne gre povsem odpisati oziroma poslati na najbližje smetišče zgodovine. S kakšnimi argumenti nam torej Kovačeva knjiga priporoča branje? – To je vprašanje, ki nas zaposluje v tokratnem Kulturnem fokusu, ko pred mikrofonom gostimo prav dr. Kovača.</p></p> 174723226 RTVSLO – Prvi 3051 clean Vtis je, da vse manj ljudi sanja o tem, da bi se po napornem dnevu v službi udobno namestili v najljubšem naslanjaču v domači dnevni sobi in za sprostitev nekaj uric preživeli v družbi napetega romana. Zdi se namreč, da prosti čas – kolikor ga v neoliberalnih časih sploh še imamo – vse raje preživljamo drugje in drugače: pred televizijskim zaslonom, na primer, ali ob računalniški igrici, na potepu po novem nakupovalnem središču ali ob kavici in neobveznem klepetu s prijatelji. V primerjavi s temi aktivnostmi je branje knjig vse prepogosto videti kot zahtevna, duhamorna ali, kratko malo, odvečna dejavnost. Ali pa tudi ne; kakor namreč kje drugje kot v še čisto sveži knjigi Berem, da se poberem, ki je pred kratkim izšla pri Mladinski knjigi, prepričljivo dokazuje dr. Miha Kovač, urednik in predavatelj na Oddelku za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo ljubljanske Filozofske fakultete, branja le ne gre povsem odpisati oziroma poslati na najbližje smetišče zgodovine. S kakšnimi argumenti nam torej Kovačeva knjiga priporoča branje? – To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav dr. Kovača. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: DariuszSankowski (Pixabay)<p>Miha Kovač, publicist in profesor založniških študij, v knjigi Berem, da se poberem ponuja kopico tehtnih razlogov, zakaj je tudi danes branje tiskanih knjig neprecenljivo - tako za posameznika kakor družbo</p><p><p>Vtis je, da vse manj ljudi sanja o tem, da bi se po napornem dnevu v službi udobno namestili v najljubšem naslanjaču v domači dnevni sobi in za sprostitev nekaj uric preživeli v družbi napetega romana. Zdi se namreč, da prosti čas – kolikor ga v neoliberalnih časih sploh še imamo – vse raje preživljamo drugje in drugače: pred televizijskim zaslonom, na primer, ali ob računalniški igrici, na potepu po novem nakupovalnem središču ali ob kavici in neobveznem klepetu s prijatelji.</p> <p>V primerjavi s temi aktivnostmi je branje knjig vse prepogosto videti kot zahtevna, duhamorna ali, kratko malo, odvečna dejavnost. Ali pa tudi ne; kakor namreč kje drugje kot v še čisto sveži knjigi <strong><em>Berem, da se poberem</em></strong>, ki je pred kratkim izšla pri Mladinski knjigi, prepričljivo dokazuje <strong>dr. Miha Kovač</strong>, urednik in predavatelj na Oddelku za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo ljubljanske Filozofske fakultete, branja le ne gre povsem odpisati oziroma poslati na najbližje smetišče zgodovine. S kakšnimi argumenti nam torej Kovačeva knjiga priporoča branje? – To je vprašanje, ki nas zaposluje v tokratnem Kulturnem fokusu, ko pred mikrofonom gostimo prav dr. Kovača.</p></p> Fri, 09 Oct 2020 18:00:00 +0000 Čemu brati v digitalnem svetu? »Bevka poznamo kot najbolj plodovitega sodobnega pripovednika, ki zaleže v svoji ožji domovini za celo generacijo.« Ta stavek je napisal Anton Slodnjak v Dejanju že leta 1940, vendar so se dela Franceta Bevka, za katerega mnogi menijo, da je zelo ljudski pisatelj, predvsem pa fabulativno bogat, potem še dolgo množila in množila, njegova bibliografija namreč obsega 164 naslovov, zato je po številu knjig naš najbolj plodovit avtor. Po vojni je izšlo približno sto knjig »zgodbarja«, med katerimi prevladuje mladinska literatura. Nedavno je pri Mladinski knjigi izšla monografija o pisatelju, album z naslovom France Bevk: od Pesterne do Čedermaca. V njem je zbrano najrazličnejše gradivo, različni dokumenti in korespondenca, slikovno gradivo, sploh pa življenjski in literarni portret Franceta Bevka, ki so ga z različnih zornih kotov zaobjeli Boris Jukić, Vladka Tucovič Sturman, Alenka Puhar, Marija Mercina, Urška Perenič, Krištof Jacek Kozak, Miroslav Košuta ter Željko Kozinc in s ponatisi Kristina Brenkova ter Andrej Budal. Magda Tušar je tri izmed avtorjev besedil povabila v oddajo Kulturni fokus. <p>O našem najbolj plodovitem pisatelju, glasniku primorskih ljudi</p><p><p>»Bevka poznamo kot najbolj plodovitega sodobnega pripovednika, ki zaleže v svoji ožji domovini za celo generacijo.«<br /> Ta stavek je napisal Anton Slodnjak v Dejanju že leta 1940, vendar so se dela Franceta Bevka, za katerega mnogi menijo, da je zelo ljudski pisatelj, predvsem pa fabulativno bogat, potem še dolgo množila in množila. Njegova bibliografija namreč obsega 164 naslovov, zato je po številu knjig naš najbolj plodovit avtor. Po vojni je izšlo približno sto knjig »zgodbarja«, med katerimi prevladuje mladinska literatura. Nedavno je pri Mladinski knjigi izšla monografija o pisatelju, album z naslovom France Bevk: od Pesterne do Čedermaca. V njem je zbrano najrazličnejše gradivo, različni dokumenti in korespondenca, slikovno gradivo, sploh pa je orisan življenjski in literarni portret Franceta Bevka, ki so ga z različnih zornih kotov zaobjeli in prikazali Boris Jukić, Vladka Tucovič Sturman, Alenka Puhar, Marija Mercina, Urška Perenič, Krištof Jacek Kozak, Miroslav Košuta ter Željko Kozinc in s ponatisi Kristina Brenkova in Andrej Budal. Magda Tušar je, poleg urednice Nele Malečkar, tri izmed avtorjev besedil povabila v oddajo Kulturni fokus. </p></p> 174720684 RTVSLO – Prvi 3347 clean »Bevka poznamo kot najbolj plodovitega sodobnega pripovednika, ki zaleže v svoji ožji domovini za celo generacijo.« Ta stavek je napisal Anton Slodnjak v Dejanju že leta 1940, vendar so se dela Franceta Bevka, za katerega mnogi menijo, da je zelo ljudski pisatelj, predvsem pa fabulativno bogat, potem še dolgo množila in množila, njegova bibliografija namreč obsega 164 naslovov, zato je po številu knjig naš najbolj plodovit avtor. Po vojni je izšlo približno sto knjig »zgodbarja«, med katerimi prevladuje mladinska literatura. Nedavno je pri Mladinski knjigi izšla monografija o pisatelju, album z naslovom France Bevk: od Pesterne do Čedermaca. V njem je zbrano najrazličnejše gradivo, različni dokumenti in korespondenca, slikovno gradivo, sploh pa življenjski in literarni portret Franceta Bevka, ki so ga z različnih zornih kotov zaobjeli Boris Jukić, Vladka Tucovič Sturman, Alenka Puhar, Marija Mercina, Urška Perenič, Krištof Jacek Kozak, Miroslav Košuta ter Željko Kozinc in s ponatisi Kristina Brenkova ter Andrej Budal. Magda Tušar je tri izmed avtorjev besedil povabila v oddajo Kulturni fokus. <p>O našem najbolj plodovitem pisatelju, glasniku primorskih ljudi</p><p><p>»Bevka poznamo kot najbolj plodovitega sodobnega pripovednika, ki zaleže v svoji ožji domovini za celo generacijo.«<br /> Ta stavek je napisal Anton Slodnjak v Dejanju že leta 1940, vendar so se dela Franceta Bevka, za katerega mnogi menijo, da je zelo ljudski pisatelj, predvsem pa fabulativno bogat, potem še dolgo množila in množila. Njegova bibliografija namreč obsega 164 naslovov, zato je po številu knjig naš najbolj plodovit avtor. Po vojni je izšlo približno sto knjig »zgodbarja«, med katerimi prevladuje mladinska literatura. Nedavno je pri Mladinski knjigi izšla monografija o pisatelju, album z naslovom France Bevk: od Pesterne do Čedermaca. V njem je zbrano najrazličnejše gradivo, različni dokumenti in korespondenca, slikovno gradivo, sploh pa je orisan življenjski in literarni portret Franceta Bevka, ki so ga z različnih zornih kotov zaobjeli in prikazali Boris Jukić, Vladka Tucovič Sturman, Alenka Puhar, Marija Mercina, Urška Perenič, Krištof Jacek Kozak, Miroslav Košuta ter Željko Kozinc in s ponatisi Kristina Brenkova in Andrej Budal. Magda Tušar je, poleg urednice Nele Malečkar, tri izmed avtorjev besedil povabila v oddajo Kulturni fokus. </p></p> Fri, 25 Sep 2020 18:00:00 +0000 France Bevk »Kamniška majolika je prav zaradi poslikave in ohranjanja tradicionalne oblike velika posebnost v slovenskem in svetovnem merilu. Združuje tako elemente tradicionalne ljudske obrti, manufakturnega dela kot tudi modernejše obsežnejše proizvodnje, čeprav je vsaka majolika unikaten izdelek.« To piše v uvodnem delu kataloga, ki je izšel ob poleti odprti razstavi Slovenska majolika, ki je povezala več muzejev, trenutno pa je na ogled v Slovenskem narodnem muzeju, od koder prihaja dr. Mateja Kos, ena izmed sogovornikov v oddaji Kulturni fokus, v kateri sta o majoliki kot duhovni identiteti in paradoksih povezanih z njo, spregovorila tudi gosta iz Medobčinskega muzeja Kamnik: Saša Bučan in Marko Kumer: <p>Mitizacija "kranjskega vrča" in majolike, ki tehnološko in oblikovno ne izvira iz slovenskih dežel</p><p><p>»Kamniška majolika je prav zaradi poslikave in ohranjanja tradicionalne oblike velika posebnost v slovenskem in svetovnem merilu. Združuje tako elemente tradicionalne ljudske obrti, manufakturnega dela kot tudi modernejše obsežnejše proizvodnje, čeprav je vsaka majolika unikaten izdelek.«<br /> To piše v uvodnem delu kataloga, ki je izšel ob poleti odprti razstavi Slovenska majolika, ki je povezala več muzejev, trenutno pa je na ogled v Slovenskem narodnem muzeju, od koder prihaja dr. Mateja Kos, ena izmed sogovornikov v oddaji Kulturni fokus, v kateri je govora tako o majoliki kot duhovni identiteti, kot paradoksih povezanih z njo. Iz Medobčinskega muzeja Kamnik sta prišla Saša Bučan in Marko Kumer. </p></p> 174719016 RTVSLO – Prvi 3051 clean »Kamniška majolika je prav zaradi poslikave in ohranjanja tradicionalne oblike velika posebnost v slovenskem in svetovnem merilu. Združuje tako elemente tradicionalne ljudske obrti, manufakturnega dela kot tudi modernejše obsežnejše proizvodnje, čeprav je vsaka majolika unikaten izdelek.« To piše v uvodnem delu kataloga, ki je izšel ob poleti odprti razstavi Slovenska majolika, ki je povezala več muzejev, trenutno pa je na ogled v Slovenskem narodnem muzeju, od koder prihaja dr. Mateja Kos, ena izmed sogovornikov v oddaji Kulturni fokus, v kateri sta o majoliki kot duhovni identiteti in paradoksih povezanih z njo, spregovorila tudi gosta iz Medobčinskega muzeja Kamnik: Saša Bučan in Marko Kumer: <p>Mitizacija "kranjskega vrča" in majolike, ki tehnološko in oblikovno ne izvira iz slovenskih dežel</p><p><p>»Kamniška majolika je prav zaradi poslikave in ohranjanja tradicionalne oblike velika posebnost v slovenskem in svetovnem merilu. Združuje tako elemente tradicionalne ljudske obrti, manufakturnega dela kot tudi modernejše obsežnejše proizvodnje, čeprav je vsaka majolika unikaten izdelek.«<br /> To piše v uvodnem delu kataloga, ki je izšel ob poleti odprti razstavi Slovenska majolika, ki je povezala več muzejev, trenutno pa je na ogled v Slovenskem narodnem muzeju, od koder prihaja dr. Mateja Kos, ena izmed sogovornikov v oddaji Kulturni fokus, v kateri je govora tako o majoliki kot duhovni identiteti, kot paradoksih povezanih z njo. Iz Medobčinskega muzeja Kamnik sta prišla Saša Bučan in Marko Kumer. </p></p> Fri, 18 Sep 2020 18:00:00 +0000 Slovenska majolika Nova umetniška dela – pa naj gre za pesmi ali romane, za oljne slike ali marmorne kipe, za samospeve ali simfonije – nikoli ne nastajajo v čistem vakuumu, temveč vselej v prostoru, katerega koordinate določajo družbena in politična trenja dobe pa verske predstave in prakse ter intelektualno prodorne filozofske ideje. Seveda ne gre, ko govorimo o okoliščinah geneze umetnin, pozabiti niti specifičnih življenjskih izkustev, ki so jih na svoji koži osebno skusili in nato v svojem ustvarjanju upoštevali umetnice in umetniki sami. No, ne nazadnje pa ne gre spregledati, da so dovolj pogosto za nastanek novih umetniških del bistvenega pomena umetnine, ki že obstajajo. Po svoje tega niti ni težko razumeti; če hoče, denimo, pisatelj napisati roman, bo menda najbolje ravnal, če se natančno poduči, kako, s pomočjo kakšnih pripovedovalskih prijemov oziroma ubesedovalnih tehnik so romane pisali njegovi predhodniki. Se pa ob tem velja spomniti, da nikjer ne piše, da romani brstijo samo iz drugih romanov, pesmi iz drugih pesmi ali oljne slike iz drugih oljnih slik. Prav nasprotno; pogosto imamo opravka z umetninami, ki so nastale kot neposreden, živ odgovor na dela iz drugih umetnostnih disciplin – znamenite Musorgskega Slike z razstave, na primer, so nastale kot odziv na razstavo danes malo znanega ruskega slikarja Viktorja A. Hartmana. Prav takim primerom smo se posvetili v pogovoru s slikarjem, umetnostnim zgodovinarjem in filozofom, dr. Jožefom Muhovičem, ter literarnim zgodovinarjem dr. Vidom Snojem. Naša tokratna gosta sta namreč pred nedavnim pod okriljem založbe Literarno-umetniškega društva Literatura izdala Diafanije, knjigo pogovorov, v katerih sta – prvi vrhunski poznavalec likovne in drugi za besedne umetnosti – diskutirala o literarnih delih, ki imajo svoje izhodišče v likovnih, ter o likovnih delih, ki svoj nastanek dolgujejo literarnim. S kakšnim upanjem sta se pravzaprav lotila teh pogovorov? Zakaj menita, da se da o določeni sliki vedeti več, če natančno preberemo pesem, ki jo je o njej nemara stoletja pozneje napisal kak pesnik? Do kakšnih rezultatov sta se navsezadnje dokopala? – Odgovore na ta in druga sorodna vprašanja smo iskali v Kulturnem fokusu, ki ga je pripravil Goran Dekleva. foto: Vermeerjeva Ženska v modrem, ki bere pismo ter besedilo Tranströmerjeve pesmi Vermeer (Goran Dekleva)<p>Jožef Muhovič in Vid Snoj, umetnostni in literarni zgodovinar, križno interpretirata velika dela svetovnega slikarskega oziroma književnega kanona, da bi jih bolje razumela in globlje spoznala</p><p><p>Nova umetniška dela – pa naj gre za pesmi ali romane, za oljne slike ali marmorne kipe, za samospeve ali simfonije – nikoli ne nastajajo v čistem vakuumu, temveč vselej v prostoru, katerega koordinate določajo družbena in politična trenja dobe pa verske predstave in prakse ter intelektualno prodorne filozofske ideje. Seveda ne gre, ko govorimo o okoliščinah geneze umetnin, pozabiti niti specifičnih življenjskih izkustev, ki so jih na svoji koži osebno skusili in nato v svojem ustvarjanju upoštevali umetnice in umetniki sami. No, ne nazadnje pa ne gre spregledati, da so dovolj pogosto za nastanek novih umetniških del bistvenega pomena umetnine, ki že obstajajo.</p> <p>Po svoje tega niti ni težko razumeti; če hoče, denimo, pisatelj napisati roman, bo menda najbolje ravnal, če se natančno poduči, kako, s pomočjo kakšnih pripovedovalskih prijemov oziroma ubesedovalnih tehnik so romane pisali njegovi predhodniki. Se pa ob tem velja spomniti, da nikjer ne piše, da romani brstijo samo iz drugih romanov, pesmi iz drugih pesmi ali oljne slike iz drugih oljnih slik. Prav nasprotno; pogosto imamo opravka z umetninami, ki so nastale kot neposreden, živ odgovor na dela iz drugih umetnostnih disciplin – znamenite <strong>Musorgskega</strong> <em><strong>Slike z razstave</strong></em>, na primer, so nastale kot odziv na razstavo danes malo znanega ruskega slikarja <strong>Viktorja A. Hartmana</strong>.</p> <p>Prav takim primerom se posvečamo v pogovoru s slikarjem, umetnostnim zgodovinarjem in filozofom, <strong>dr. Jožefom Muhovičem</strong>, ter literarnim zgodovinarjem <strong>dr. Vidom Snojem</strong>. Naša gosta sta namreč pred nedavnim pod okriljem založbe Literarno-umetniškega društva Literatura izdala <strong><em>Diafanije</em></strong>, knjigo pogovorov, v katerih sta – prvi vrhunski poznavalec likovne in drugi za besedne umetnosti – diskutirala o literarnih delih, ki imajo svoje izhodišče v likovnih, ter o likovnih delih, ki svoj nastanek dolgujejo literarnim.  S kakšnim upanjem sta se pravzaprav lotila teh pogovorov? Zakaj menita, da se da o določeni sliki vedeti več, če natančno preberemo pesem, ki jo je o njej nemara stoletja pozneje napisal kak pesnik? Do kakšnih rezultatov sta se navsezadnje dokopala? – Odgovori na ta in druga sorodna vprašanja se skrivajo v tokratnem Kulturnem fokusu.</p></p> 174714323 RTVSLO – Prvi 3519 clean Nova umetniška dela – pa naj gre za pesmi ali romane, za oljne slike ali marmorne kipe, za samospeve ali simfonije – nikoli ne nastajajo v čistem vakuumu, temveč vselej v prostoru, katerega koordinate določajo družbena in politična trenja dobe pa verske predstave in prakse ter intelektualno prodorne filozofske ideje. Seveda ne gre, ko govorimo o okoliščinah geneze umetnin, pozabiti niti specifičnih življenjskih izkustev, ki so jih na svoji koži osebno skusili in nato v svojem ustvarjanju upoštevali umetnice in umetniki sami. No, ne nazadnje pa ne gre spregledati, da so dovolj pogosto za nastanek novih umetniških del bistvenega pomena umetnine, ki že obstajajo. Po svoje tega niti ni težko razumeti; če hoče, denimo, pisatelj napisati roman, bo menda najbolje ravnal, če se natančno poduči, kako, s pomočjo kakšnih pripovedovalskih prijemov oziroma ubesedovalnih tehnik so romane pisali njegovi predhodniki. Se pa ob tem velja spomniti, da nikjer ne piše, da romani brstijo samo iz drugih romanov, pesmi iz drugih pesmi ali oljne slike iz drugih oljnih slik. Prav nasprotno; pogosto imamo opravka z umetninami, ki so nastale kot neposreden, živ odgovor na dela iz drugih umetnostnih disciplin – znamenite Musorgskega Slike z razstave, na primer, so nastale kot odziv na razstavo danes malo znanega ruskega slikarja Viktorja A. Hartmana. Prav takim primerom smo se posvetili v pogovoru s slikarjem, umetnostnim zgodovinarjem in filozofom, dr. Jožefom Muhovičem, ter literarnim zgodovinarjem dr. Vidom Snojem. Naša tokratna gosta sta namreč pred nedavnim pod okriljem založbe Literarno-umetniškega društva Literatura izdala Diafanije, knjigo pogovorov, v katerih sta – prvi vrhunski poznavalec likovne in drugi za besedne umetnosti – diskutirala o literarnih delih, ki imajo svoje izhodišče v likovnih, ter o likovnih delih, ki svoj nastanek dolgujejo literarnim. S kakšnim upanjem sta se pravzaprav lotila teh pogovorov? Zakaj menita, da se da o določeni sliki vedeti več, če natančno preberemo pesem, ki jo je o njej nemara stoletja pozneje napisal kak pesnik? Do kakšnih rezultatov sta se navsezadnje dokopala? – Odgovore na ta in druga sorodna vprašanja smo iskali v Kulturnem fokusu, ki ga je pripravil Goran Dekleva. foto: Vermeerjeva Ženska v modrem, ki bere pismo ter besedilo Tranströmerjeve pesmi Vermeer (Goran Dekleva)<p>Jožef Muhovič in Vid Snoj, umetnostni in literarni zgodovinar, križno interpretirata velika dela svetovnega slikarskega oziroma književnega kanona, da bi jih bolje razumela in globlje spoznala</p><p><p>Nova umetniška dela – pa naj gre za pesmi ali romane, za oljne slike ali marmorne kipe, za samospeve ali simfonije – nikoli ne nastajajo v čistem vakuumu, temveč vselej v prostoru, katerega koordinate določajo družbena in politična trenja dobe pa verske predstave in prakse ter intelektualno prodorne filozofske ideje. Seveda ne gre, ko govorimo o okoliščinah geneze umetnin, pozabiti niti specifičnih življenjskih izkustev, ki so jih na svoji koži osebno skusili in nato v svojem ustvarjanju upoštevali umetnice in umetniki sami. No, ne nazadnje pa ne gre spregledati, da so dovolj pogosto za nastanek novih umetniških del bistvenega pomena umetnine, ki že obstajajo.</p> <p>Po svoje tega niti ni težko razumeti; če hoče, denimo, pisatelj napisati roman, bo menda najbolje ravnal, če se natančno poduči, kako, s pomočjo kakšnih pripovedovalskih prijemov oziroma ubesedovalnih tehnik so romane pisali njegovi predhodniki. Se pa ob tem velja spomniti, da nikjer ne piše, da romani brstijo samo iz drugih romanov, pesmi iz drugih pesmi ali oljne slike iz drugih oljnih slik. Prav nasprotno; pogosto imamo opravka z umetninami, ki so nastale kot neposreden, živ odgovor na dela iz drugih umetnostnih disciplin – znamenite <strong>Musorgskega</strong> <em><strong>Slike z razstave</strong></em>, na primer, so nastale kot odziv na razstavo danes malo znanega ruskega slikarja <strong>Viktorja A. Hartmana</strong>.</p> <p>Prav takim primerom se posvečamo v pogovoru s slikarjem, umetnostnim zgodovinarjem in filozofom, <strong>dr. Jožefom Muhovičem</strong>, ter literarnim zgodovinarjem <strong>dr. Vidom Snojem</strong>. Naša gosta sta namreč pred nedavnim pod okriljem založbe Literarno-umetniškega društva Literatura izdala <strong><em>Diafanije</em></strong>, knjigo pogovorov, v katerih sta – prvi vrhunski poznavalec likovne in drugi za besedne umetnosti – diskutirala o literarnih delih, ki imajo svoje izhodišče v likovnih, ter o likovnih delih, ki svoj nastanek dolgujejo literarnim.  S kakšnim upanjem sta se pravzaprav lotila teh pogovorov? Zakaj menita, da se da o določeni sliki vedeti več, če natančno preberemo pesem, ki jo je o njej nemara stoletja pozneje napisal kak pesnik? Do kakšnih rezultatov sta se navsezadnje dokopala? – Odgovori na ta in druga sorodna vprašanja se skrivajo v tokratnem Kulturnem fokusu.</p></p> Fri, 11 Sep 2020 18:00:00 +0000 Literatura skozi slikarstvo, slikarstvo skozi literaturo Grega Ulen, ki je bil nedavno vključen v različne pogovorne teme festivala Mladi levi, je doktorski študent primerjalne književnosti na univerzi Princeton. Zanimajo ga nove oblike boja za družbeno pravičnost, dolgotrajna dekolonizacija in nacionalizmi, raziskovalno se ukvarja tudi z vprašanji t.i. tretjega sveta, vlogo gibanja neuvrščenih držav, s prisotnostjo načel gibanja v afriški, arabski in jugoslovanski književnosti ter s tem povezanimi današnjimi zamislimi o oblikovanju alternativne prihodnosti. <p>"Če se hočeš spoznati, moraš poznati druge"</p><p><p>Ljubljančan Grega Ulen, ki je bil nedavno vključen v različne pogovorne teme festivala Mladi levi, je doktorski študent primerjalne književnosti na univerzi Princeton. Zanimajo ga nove oblike boja za družbeno pravičnost, dolgotrajna dekolonizacija in nacionalizmi, raziskovalno se ukvarja tudi z vprašanji t.i. tretjega sveta, vlogo gibanja nekdaj neuvrščenih držav, s prisotnostjo načel gibanja v afriški, arabski in jugoslovanski književnosti ter s tem povezanimi današnjimi zamislimi o oblikovanju alternativne prihodnosti. V oddaji Kulturni fokus tudi o domoljubju in domotožju, o tem, kakšne krivice je opazil na križiščih različnih kulturnih svetov in kako brusi čut za druge. </p></p> 174715907 RTVSLO – Prvi 3026 clean Grega Ulen, ki je bil nedavno vključen v različne pogovorne teme festivala Mladi levi, je doktorski študent primerjalne književnosti na univerzi Princeton. Zanimajo ga nove oblike boja za družbeno pravičnost, dolgotrajna dekolonizacija in nacionalizmi, raziskovalno se ukvarja tudi z vprašanji t.i. tretjega sveta, vlogo gibanja neuvrščenih držav, s prisotnostjo načel gibanja v afriški, arabski in jugoslovanski književnosti ter s tem povezanimi današnjimi zamislimi o oblikovanju alternativne prihodnosti. <p>"Če se hočeš spoznati, moraš poznati druge"</p><p><p>Ljubljančan Grega Ulen, ki je bil nedavno vključen v različne pogovorne teme festivala Mladi levi, je doktorski študent primerjalne književnosti na univerzi Princeton. Zanimajo ga nove oblike boja za družbeno pravičnost, dolgotrajna dekolonizacija in nacionalizmi, raziskovalno se ukvarja tudi z vprašanji t.i. tretjega sveta, vlogo gibanja nekdaj neuvrščenih držav, s prisotnostjo načel gibanja v afriški, arabski in jugoslovanski književnosti ter s tem povezanimi današnjimi zamislimi o oblikovanju alternativne prihodnosti. V oddaji Kulturni fokus tudi o domoljubju in domotožju, o tem, kakšne krivice je opazil na križiščih različnih kulturnih svetov in kako brusi čut za druge. </p></p> Fri, 04 Sep 2020 18:00:00 +0000 O protislovjih sveta na križiščih različnih kultur Revija Maska, ki je prvič izšla pred stoletjem, sicer z mnogimi vmesnimi ugašanji, dokumentira dogajanja v lokalnih in mednarodnih prostorih scenske umetnosti, ga razpira, o njem razpravlja, zaznava pojave v ozadju umetnosti in kulture, se kritično odziva na aktualno prakso in teorijo gledališča. V jubilejnem letu so se odprle mnoge potencialne tematike, ki bodo našle mesto tako v reviji kot na napovedanih dogodkih ob 100 letnici delovanja Maske in izdajah 200. številke revije. Še vedno se ustvarjajo projekti, ki so si jih umetniki zamislili v letu 2006 ob izdaji 100. številk Maske, čez tri leta naj bi jih videli na skupni razstavi; za leto 2023 je bila namreč predvidena 200 številka revije, vendar se je tempo izdajanja spremenil, dogovor o razstavi projektov pa bo obveljal. Gostje oddaje so nekdanji odgovorni urednik Emil Hrvatin, danes Janez Janša, direktor zavoda Maska, ki se z revijo sicer še ukvarja, in aktuali urednici Alja Lobnik in Pia Brezavšček. <p>Če želimo postaviti relevantna vprašanja, potem moramo biti drzni</p><p><p>Revija Maska, ki je prvič izšla pred stoletjem, sicer z mnogimi vmesnimi ugašanji, dokumentira dogajanja v lokalnih in mednarodnih prostorih scenske umetnosti, ga razpira, o njem razpravlja, zaznava pojave v ozadju umetnosti in kulture, se kritično odziva na aktualno prakso in teorijo gledališča. V jubilejnem letu so se odprle mnoge potencialne tematike, ki bodo našle mesto tako v reviji kot na napovedanih dogodkih ob 100 letnici delovanja Maske in izdajah 200. številke revije. Še vedno se ustvarjajo projekti, ki so si jih umetniki zamislili v letu 2006 ob izdaji 100. številk Maske, čez tri leta naj bi jih videli na skupni razstavi; za leto 2023 je bila namreč predvidena 200 številka revije, vendar se je tempo izdajanja spremenil, dogovor o razstavi projektov pa bo obveljal.<br /> Gostje oddaje so nekdanji odgovorni urednik Emil Hrvatin, danes Janez Janša, direktor zavoda Maska, ki se z revijo sicer še ukvarja, in aktuali urednici Alja Lobnik in Pia Brezavšček. </p></p> 174714420 RTVSLO – Prvi 2991 clean Revija Maska, ki je prvič izšla pred stoletjem, sicer z mnogimi vmesnimi ugašanji, dokumentira dogajanja v lokalnih in mednarodnih prostorih scenske umetnosti, ga razpira, o njem razpravlja, zaznava pojave v ozadju umetnosti in kulture, se kritično odziva na aktualno prakso in teorijo gledališča. V jubilejnem letu so se odprle mnoge potencialne tematike, ki bodo našle mesto tako v reviji kot na napovedanih dogodkih ob 100 letnici delovanja Maske in izdajah 200. številke revije. Še vedno se ustvarjajo projekti, ki so si jih umetniki zamislili v letu 2006 ob izdaji 100. številk Maske, čez tri leta naj bi jih videli na skupni razstavi; za leto 2023 je bila namreč predvidena 200 številka revije, vendar se je tempo izdajanja spremenil, dogovor o razstavi projektov pa bo obveljal. Gostje oddaje so nekdanji odgovorni urednik Emil Hrvatin, danes Janez Janša, direktor zavoda Maska, ki se z revijo sicer še ukvarja, in aktuali urednici Alja Lobnik in Pia Brezavšček. <p>Če želimo postaviti relevantna vprašanja, potem moramo biti drzni</p><p><p>Revija Maska, ki je prvič izšla pred stoletjem, sicer z mnogimi vmesnimi ugašanji, dokumentira dogajanja v lokalnih in mednarodnih prostorih scenske umetnosti, ga razpira, o njem razpravlja, zaznava pojave v ozadju umetnosti in kulture, se kritično odziva na aktualno prakso in teorijo gledališča. V jubilejnem letu so se odprle mnoge potencialne tematike, ki bodo našle mesto tako v reviji kot na napovedanih dogodkih ob 100 letnici delovanja Maske in izdajah 200. številke revije. Še vedno se ustvarjajo projekti, ki so si jih umetniki zamislili v letu 2006 ob izdaji 100. številk Maske, čez tri leta naj bi jih videli na skupni razstavi; za leto 2023 je bila namreč predvidena 200 številka revije, vendar se je tempo izdajanja spremenil, dogovor o razstavi projektov pa bo obveljal.<br /> Gostje oddaje so nekdanji odgovorni urednik Emil Hrvatin, danes Janez Janša, direktor zavoda Maska, ki se z revijo sicer še ukvarja, in aktuali urednici Alja Lobnik in Pia Brezavšček. </p></p> Fri, 28 Aug 2020 18:00:00 +0000 100 let Maske Nemara najmanj pričakovani – a nikakor ne nezasluženi – prejemnik Nobelove nagrade za književnost vseh časov, Bob Dylan, je letos marca na svoji spletni strani po dolgih osmih letih avtorskega molka javnosti naposled predstavil novo pesem, ki jo je napisal sam. In čeprav je kar 17-minutna skladba, naslovljena Murder Most Foul, govorila o atentatu na Johna Kennedyja, o skoraj 60 let oddaljenih dogodkih torej, se poslušalke in poslušalci z vsega sveta nismo mogli znebiti občutka, da Dylan skozi zgodbo o umoru 35. predsednika Združenih držav pravzaprav govori še o nečem drugem, radikalno aktualnem: o zatonu Amerike in, širše, Zahoda, o zatonu, ki se je v prvih tednih pandemije novega koronavirusa in evidentni nezmožnosti evropskih in ameriških oblasti, da bi se adekvatno soočile z javno zdravstveno krizo, zdel še prav posebej očiten. No, tej pesmi so v kratkem sledile še druge in sredi junija je luč sveta naposled ugledala nova Dylanova plošča, Rough and Rowdy Ways. O čem torej govori ta, že 39. studijski album Boba Dylana? Na kakšen način nam slika našo neveselo resničnost v letu 2020? – To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili dva pesnika in prevajalca, oba vrhunska poznavalca Dylanovega opusa, Mateja Krajnca in Jureta Potokarja. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Bob Dylan (RichardMc / Pixabay)<p>Vse kaže, da je znameniti kantavtor s svojo najnovejšo studijsko ploščo, Rough and Rowdy Ways, znova ustvaril pravo pravcato mojstrovino</p><p><p>Nemara najmanj pričakovani – a nikakor ne nezasluženi – prejemnik Nobelove nagrade za književnost vseh časov, <strong>Bob Dylan</strong>, je letos marca na svoji spletni strani po dolgih osmih letih avtorskega molka javnosti naposled predstavil novo pesem, ki jo je napisal sam. In čeprav je kar 17-minutna skladba, naslovljena <strong><em>Murder Most Foul </em></strong>govorila o atentatu na <strong>Johna Kennedyja</strong>, o skoraj 60 let oddaljenih dogodkih torej, se poslušalke in poslušalci z vsega sveta nismo mogli znebiti občutka, da Dylan skozi zgodbo o umoru 35. predsednika Združenih držav pravzaprav govori še o nečem drugem, radikalno aktualnem: o zatonu Amerike in, širše, Zahoda, o zatonu, ki se je v prvih tednih pandemije novega koronavirusa in evidentni nezmožnosti evropskih in ameriških oblasti, da bi se adekvatno soočile z javno zdravstveno krizo, zdel še prav posebej očiten. No, tej pesmi so v kratkem sledile še druge in sredi junija je luč sveta naposled ugledala nova Dylanova plošča, <strong><em>Rough and Rowdy Ways</em></strong>. O čem torej govori ta, že 39. studijski album Boba Dylana? Na kakšen način nam slika našo neveselo resničnost v letu 2020? – To je vprašanje, ki nas zaposluje v tokratnem Kulturnem fokusu, ko pred mikrofonom gostimo dva pesnika in prevajalca, oba vrhunska poznavalca Dylanovega opusa, <strong>Mateja Krajnca</strong> in <strong>Jureta Potokarja</strong>.</p></p> 174712697 RTVSLO – Prvi 3189 clean Nemara najmanj pričakovani – a nikakor ne nezasluženi – prejemnik Nobelove nagrade za književnost vseh časov, Bob Dylan, je letos marca na svoji spletni strani po dolgih osmih letih avtorskega molka javnosti naposled predstavil novo pesem, ki jo je napisal sam. In čeprav je kar 17-minutna skladba, naslovljena Murder Most Foul, govorila o atentatu na Johna Kennedyja, o skoraj 60 let oddaljenih dogodkih torej, se poslušalke in poslušalci z vsega sveta nismo mogli znebiti občutka, da Dylan skozi zgodbo o umoru 35. predsednika Združenih držav pravzaprav govori še o nečem drugem, radikalno aktualnem: o zatonu Amerike in, širše, Zahoda, o zatonu, ki se je v prvih tednih pandemije novega koronavirusa in evidentni nezmožnosti evropskih in ameriških oblasti, da bi se adekvatno soočile z javno zdravstveno krizo, zdel še prav posebej očiten. No, tej pesmi so v kratkem sledile še druge in sredi junija je luč sveta naposled ugledala nova Dylanova plošča, Rough and Rowdy Ways. O čem torej govori ta, že 39. studijski album Boba Dylana? Na kakšen način nam slika našo neveselo resničnost v letu 2020? – To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili dva pesnika in prevajalca, oba vrhunska poznavalca Dylanovega opusa, Mateja Krajnca in Jureta Potokarja. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Bob Dylan (RichardMc / Pixabay)<p>Vse kaže, da je znameniti kantavtor s svojo najnovejšo studijsko ploščo, Rough and Rowdy Ways, znova ustvaril pravo pravcato mojstrovino</p><p><p>Nemara najmanj pričakovani – a nikakor ne nezasluženi – prejemnik Nobelove nagrade za književnost vseh časov, <strong>Bob Dylan</strong>, je letos marca na svoji spletni strani po dolgih osmih letih avtorskega molka javnosti naposled predstavil novo pesem, ki jo je napisal sam. In čeprav je kar 17-minutna skladba, naslovljena <strong><em>Murder Most Foul </em></strong>govorila o atentatu na <strong>Johna Kennedyja</strong>, o skoraj 60 let oddaljenih dogodkih torej, se poslušalke in poslušalci z vsega sveta nismo mogli znebiti občutka, da Dylan skozi zgodbo o umoru 35. predsednika Združenih držav pravzaprav govori še o nečem drugem, radikalno aktualnem: o zatonu Amerike in, širše, Zahoda, o zatonu, ki se je v prvih tednih pandemije novega koronavirusa in evidentni nezmožnosti evropskih in ameriških oblasti, da bi se adekvatno soočile z javno zdravstveno krizo, zdel še prav posebej očiten. No, tej pesmi so v kratkem sledile še druge in sredi junija je luč sveta naposled ugledala nova Dylanova plošča, <strong><em>Rough and Rowdy Ways</em></strong>. O čem torej govori ta, že 39. studijski album Boba Dylana? Na kakšen način nam slika našo neveselo resničnost v letu 2020? – To je vprašanje, ki nas zaposluje v tokratnem Kulturnem fokusu, ko pred mikrofonom gostimo dva pesnika in prevajalca, oba vrhunska poznavalca Dylanovega opusa, <strong>Mateja Krajnca</strong> in <strong>Jureta Potokarja</strong>.</p></p> Fri, 21 Aug 2020 18:00:00 +0000 Na zavratnih poteh z Bobom Dylanom Valižan Raymond Williams je bil izjemno produktiven ustvarjalec, čigar dela segajo na področja literarne zgodovine, kritike in teorije, dramatike, filmskih in medijskih študij, kulture in politike. Pisal je tudi leposlovje. Morda v svojem najodmevnejšem delu Dežela in mesto je razmišljal o lažnih opozicijah in ločenostih med tema dvema prostoroma. »Če želimo preživeti«, je menil, bomo morali zapustiti »specializirano moč metropolitanske industrializiranosti«, razviti in razširiti bomo morali naša kmetijstva. Od izida knjige je minilo že več desetletji, zato ga mnogi prištevajo med predhodnika sodobne literarne ekokritike in misleca, ki je zaznal napoved podnebnih in ekoloških problemov, enako pomembno zanj je bilo fizično in umsko delo, ni razlikoval med visoko kulturo in nizko umetnostjo, med estetskim in neestetskim... Zanimivo, navduševal ga je koncept samoupravnega socializma v nekdanji Jugoslaviji. Gost oddaje je dr. Nikolai Jeffs s Fakultete za humanistične študije Univerze na Primorskem, ki je napisal izčrpno spremno besedo h knjigi Dežela in mesto.<p>Ko zavrnemo samoumevnost neizogibnega, začnemo zbirati naše vire za potovanje upanja</p><p><p>Valižan Raymond Williams je bil izjemno produktiven ustvarjalec, čigar dela segajo na področja literarne zgodovine, kritike in teorije, dramatike, filmskih in medijskih študij, kulture in politike. Pisal je tudi leposlovje. V svojem morda najodmevnejšem delu Dežela in mesto je razmišljal o lažnih opozicijah in ločenostih med tema dvema prostoroma. »Če želimo preživeti«, je menil, bomo morali zapustiti »specializirano moč metropolitanske industrializiranosti«, razviti in razširiti bomo morali naša kmetijstva. Od izida knjige je minilo že več desetletji, zato ga mnogi prištevajo med predhodnike sodobne literarne ekokritike in misleca, ki je zaznal napoved podnebnih in ekoloških problemov, enako pomembno zanj je bilo fizično in umsko delo, ni razlikoval med visoko kulturo in nizko umetnostjo, med estetskim in neestetskim... Zanimivo, navduševal ga je koncept samoupravnega socializma v nekdanji Jugoslaviji. Gost oddaje je dr. Nikolai Jeffs s Fakultete za humanistične študije Univerze na Primorskem, ki je napisal izčrpno spremno besedo h knjigi Dežela in mesto.</p></p> 174711881 RTVSLO – Prvi 3217 clean Valižan Raymond Williams je bil izjemno produktiven ustvarjalec, čigar dela segajo na področja literarne zgodovine, kritike in teorije, dramatike, filmskih in medijskih študij, kulture in politike. Pisal je tudi leposlovje. Morda v svojem najodmevnejšem delu Dežela in mesto je razmišljal o lažnih opozicijah in ločenostih med tema dvema prostoroma. »Če želimo preživeti«, je menil, bomo morali zapustiti »specializirano moč metropolitanske industrializiranosti«, razviti in razširiti bomo morali naša kmetijstva. Od izida knjige je minilo že več desetletji, zato ga mnogi prištevajo med predhodnika sodobne literarne ekokritike in misleca, ki je zaznal napoved podnebnih in ekoloških problemov, enako pomembno zanj je bilo fizično in umsko delo, ni razlikoval med visoko kulturo in nizko umetnostjo, med estetskim in neestetskim... Zanimivo, navduševal ga je koncept samoupravnega socializma v nekdanji Jugoslaviji. Gost oddaje je dr. Nikolai Jeffs s Fakultete za humanistične študije Univerze na Primorskem, ki je napisal izčrpno spremno besedo h knjigi Dežela in mesto.<p>Ko zavrnemo samoumevnost neizogibnega, začnemo zbirati naše vire za potovanje upanja</p><p><p>Valižan Raymond Williams je bil izjemno produktiven ustvarjalec, čigar dela segajo na področja literarne zgodovine, kritike in teorije, dramatike, filmskih in medijskih študij, kulture in politike. Pisal je tudi leposlovje. V svojem morda najodmevnejšem delu Dežela in mesto je razmišljal o lažnih opozicijah in ločenostih med tema dvema prostoroma. »Če želimo preživeti«, je menil, bomo morali zapustiti »specializirano moč metropolitanske industrializiranosti«, razviti in razširiti bomo morali naša kmetijstva. Od izida knjige je minilo že več desetletji, zato ga mnogi prištevajo med predhodnike sodobne literarne ekokritike in misleca, ki je zaznal napoved podnebnih in ekoloških problemov, enako pomembno zanj je bilo fizično in umsko delo, ni razlikoval med visoko kulturo in nizko umetnostjo, med estetskim in neestetskim... Zanimivo, navduševal ga je koncept samoupravnega socializma v nekdanji Jugoslaviji. Gost oddaje je dr. Nikolai Jeffs s Fakultete za humanistične študije Univerze na Primorskem, ki je napisal izčrpno spremno besedo h knjigi Dežela in mesto.</p></p> Fri, 14 Aug 2020 18:00:00 +0000 Dežela in mesto Že ob kratkem brskanju po spletu se lahko poučimo, da so Trbovlje glede na število prebivalcev deveto največje mesto v Sloveniji, da so kulturno in upravno središče Zasavja in da tam stoji najvišji dimnik v Evropi, ki s svojimi impozantnimi 360 metri zgovorno priča o industrijskem značaju kraja. V Trbovljah so namreč že v začetku 19. stoletja začeli z izkopavanjem premoga, z dejavnostjo torej, ki je v ozko, dotlej le redko poseljeno dolino privabila številne nove priseljence, ki so kraj hitro preobrazili v bržčas najbolj industrializirano mesto na tedanjem Slovenskem, toliko bolj ker so poleg rudnikov v Trbovljah sčasoma začeli obratovati še tovarna cementa pa elektrarna in žaga. Skupaj z razmahom teh gospodarskih dejavnosti se je v Trbovljah že zelo zgodaj razvil tudi pravi industrijski proletariat, ki je nato v dvajsetem stoletju z odmevnimi stavkami, z odločnim nasprotovanjem jugoslovanskim unitaristom, zbranim v prosluli Orjuni, in z dovzetnostjo za revolucionarno marksistično politiko, mestu in Sloveniji zapustil prav posebno dediščino. Tako o Trbovljah torej spletna modrost. A to je slej ko prej le vrh pregovorne ledene gore. Če namreč hočemo vedeti, kaj pravzaprav pomeni živeti v Trbovljah, kakšen je specifičen duh tega kraja, kako mislijo in čutijo njegovi ljudje, tedaj bo treba poiskati druge, drugačne informacije. V tem smislu pa nam še kako lahko pomaga čisto sveža Trboveljska knjiga : lepljenka o mestu v času in prostoru, ki jo je pripravil pesnik, esejist in, kajpada, Trboveljčan, Uroš Zupan. Med platnicami knjige, ki je izšla pri Slovenski matici v okviru knjižne edicije Mestne knjige, je Zupan namreč zbral množico literarnih odlomkov ter likovno-umetnostnega gradiva, ki so ga ustvarili slovenski umetniki, ki so bili v življenju tako ali drugače povezani z mestom sredi zasavskih hribov. Kako torej se skozi prizmo te lepljenke, v kateri se med drugim prepletajo pesmi Toneta Seliškarja, oljne slike Janeza Kneza, avtobiografska proza Mire Mihelič ter strip Lucije in Damijana Stepančiča, navsezadnje razkriva specifični genius loci Trbovelj, smo v tokratnem Kulturnem fokusu preverjali v pogovoru z Urošem Zupanom. Oddajo pripravil Goran Dekleva. foto: Stojan Batič, Spomenik spopada z Orjuno, skulptura v bronu, 1974 (Goran Dekleva)<p>Kako specifičen duh največjega zasavskega mesta zajame Trboveljska knjiga, v kateri se med drugim prepletajo pesmi Toneta Seliškarja, oljne slike Janeza Kneza in spominska proza Mire Mihelič?</p><p><p>Že ob kratkem brskanju po spletu se lahko poučimo, da so Trbovlje glede na število prebivalcev deveto največje mesto v Sloveniji, da so kulturno in upravno središče Zasavja in da tam stoji najvišji dimnik v Evropi, ki s svojimi impozantnimi 360 metri zgovorno priča o industrijskem značaju kraja. V Trbovljah so namreč že v začetku 19. stoletja začeli z izkopavanjem premoga, z dejavnostjo torej, ki je v ozko, dotlej le redko poseljeno dolino privabila številne nove priseljence, ki so kraj hitro preobrazili v bržčas najbolj industrializirano mesto na tedanjem Slovenskem, toliko bolj ker so poleg rudnikov v Trbovljah sčasoma začeli obratovati še tovarna cementa pa elektrarna in žaga. Skupaj z razmahom teh gospodarskih dejavnosti se je v Trbovljah že zelo zgodaj razvil tudi pravi industrijski proletariat, ki je nato v dvajsetem stoletju z odmevnimi stavkami, z odločnim nasprotovanjem jugoslovanskim unitaristom, zbranim v prosluli Orjuni, in z dovzetnostjo za revolucionarno marksistično politiko, mestu in Sloveniji zapustil prav posebno dediščino.</p> <p>Tako o Trbovljah torej spletna modrost. A to je slej ko prej le vrh pregovorne ledene gore. Če namreč hočemo vedeti, kaj pravzaprav pomeni živeti v Trbovljah, kakšen je specifičen duh tega kraja, kako mislijo in čutijo njegovi ljudje, tedaj bo treba poiskati druge, drugačne informacije. V tem smislu pa nam še kako lahko pomaga čisto sveža <strong><em>Trboveljska knjiga</em> <em>: lepljenka o mestu v času in prostoru</em></strong>, ki jo je pripravil pesnik, esejist in, kajpada, Trboveljčan, <strong>Uroš Zupan</strong>. Med platnicami knjige, ki je izšla pri Slovenski matici v okviru knjižne edicije Mestne knjige, je Zupan namreč zbral množico literarnih odlomkov ter likovno-umetnostnega gradiva, ki so ga ustvarili slovenski umetniki, ki so bili v življenju tako ali drugače povezani z mestom sredi zasavskih hribov. Kako torej se skozi prizmo te lepljenke, v kateri se med drugim prepletajo pesmi <strong>Toneta Seliškarja</strong>, oljne slike <strong>Janeza Kneza</strong>, avtobiografska proza <strong>Mire Mihelič</strong> ter strip <strong>Lucije </strong>in <strong>Damijana Stepančiča</strong>, navsezadnje razkriva specifični <em>genius loci</em> Trbovelj, v pogovoru z Urošem Zupanom preverjamo v tokratnem Kulturnem fokusu.</p></p> 174709815 RTVSLO – Prvi 3039 clean Že ob kratkem brskanju po spletu se lahko poučimo, da so Trbovlje glede na število prebivalcev deveto največje mesto v Sloveniji, da so kulturno in upravno središče Zasavja in da tam stoji najvišji dimnik v Evropi, ki s svojimi impozantnimi 360 metri zgovorno priča o industrijskem značaju kraja. V Trbovljah so namreč že v začetku 19. stoletja začeli z izkopavanjem premoga, z dejavnostjo torej, ki je v ozko, dotlej le redko poseljeno dolino privabila številne nove priseljence, ki so kraj hitro preobrazili v bržčas najbolj industrializirano mesto na tedanjem Slovenskem, toliko bolj ker so poleg rudnikov v Trbovljah sčasoma začeli obratovati še tovarna cementa pa elektrarna in žaga. Skupaj z razmahom teh gospodarskih dejavnosti se je v Trbovljah že zelo zgodaj razvil tudi pravi industrijski proletariat, ki je nato v dvajsetem stoletju z odmevnimi stavkami, z odločnim nasprotovanjem jugoslovanskim unitaristom, zbranim v prosluli Orjuni, in z dovzetnostjo za revolucionarno marksistično politiko, mestu in Sloveniji zapustil prav posebno dediščino. Tako o Trbovljah torej spletna modrost. A to je slej ko prej le vrh pregovorne ledene gore. Če namreč hočemo vedeti, kaj pravzaprav pomeni živeti v Trbovljah, kakšen je specifičen duh tega kraja, kako mislijo in čutijo njegovi ljudje, tedaj bo treba poiskati druge, drugačne informacije. V tem smislu pa nam še kako lahko pomaga čisto sveža Trboveljska knjiga : lepljenka o mestu v času in prostoru, ki jo je pripravil pesnik, esejist in, kajpada, Trboveljčan, Uroš Zupan. Med platnicami knjige, ki je izšla pri Slovenski matici v okviru knjižne edicije Mestne knjige, je Zupan namreč zbral množico literarnih odlomkov ter likovno-umetnostnega gradiva, ki so ga ustvarili slovenski umetniki, ki so bili v življenju tako ali drugače povezani z mestom sredi zasavskih hribov. Kako torej se skozi prizmo te lepljenke, v kateri se med drugim prepletajo pesmi Toneta Seliškarja, oljne slike Janeza Kneza, avtobiografska proza Mire Mihelič ter strip Lucije in Damijana Stepančiča, navsezadnje razkriva specifični genius loci Trbovelj, smo v tokratnem Kulturnem fokusu preverjali v pogovoru z Urošem Zupanom. Oddajo pripravil Goran Dekleva. foto: Stojan Batič, Spomenik spopada z Orjuno, skulptura v bronu, 1974 (Goran Dekleva)<p>Kako specifičen duh največjega zasavskega mesta zajame Trboveljska knjiga, v kateri se med drugim prepletajo pesmi Toneta Seliškarja, oljne slike Janeza Kneza in spominska proza Mire Mihelič?</p><p><p>Že ob kratkem brskanju po spletu se lahko poučimo, da so Trbovlje glede na število prebivalcev deveto največje mesto v Sloveniji, da so kulturno in upravno središče Zasavja in da tam stoji najvišji dimnik v Evropi, ki s svojimi impozantnimi 360 metri zgovorno priča o industrijskem značaju kraja. V Trbovljah so namreč že v začetku 19. stoletja začeli z izkopavanjem premoga, z dejavnostjo torej, ki je v ozko, dotlej le redko poseljeno dolino privabila številne nove priseljence, ki so kraj hitro preobrazili v bržčas najbolj industrializirano mesto na tedanjem Slovenskem, toliko bolj ker so poleg rudnikov v Trbovljah sčasoma začeli obratovati še tovarna cementa pa elektrarna in žaga. Skupaj z razmahom teh gospodarskih dejavnosti se je v Trbovljah že zelo zgodaj razvil tudi pravi industrijski proletariat, ki je nato v dvajsetem stoletju z odmevnimi stavkami, z odločnim nasprotovanjem jugoslovanskim unitaristom, zbranim v prosluli Orjuni, in z dovzetnostjo za revolucionarno marksistično politiko, mestu in Sloveniji zapustil prav posebno dediščino.</p> <p>Tako o Trbovljah torej spletna modrost. A to je slej ko prej le vrh pregovorne ledene gore. Če namreč hočemo vedeti, kaj pravzaprav pomeni živeti v Trbovljah, kakšen je specifičen duh tega kraja, kako mislijo in čutijo njegovi ljudje, tedaj bo treba poiskati druge, drugačne informacije. V tem smislu pa nam še kako lahko pomaga čisto sveža <strong><em>Trboveljska knjiga</em> <em>: lepljenka o mestu v času in prostoru</em></strong>, ki jo je pripravil pesnik, esejist in, kajpada, Trboveljčan, <strong>Uroš Zupan</strong>. Med platnicami knjige, ki je izšla pri Slovenski matici v okviru knjižne edicije Mestne knjige, je Zupan namreč zbral množico literarnih odlomkov ter likovno-umetnostnega gradiva, ki so ga ustvarili slovenski umetniki, ki so bili v življenju tako ali drugače povezani z mestom sredi zasavskih hribov. Kako torej se skozi prizmo te lepljenke, v kateri se med drugim prepletajo pesmi <strong>Toneta Seliškarja</strong>, oljne slike <strong>Janeza Kneza</strong>, avtobiografska proza <strong>Mire Mihelič</strong> ter strip <strong>Lucije </strong>in <strong>Damijana Stepančiča</strong>, navsezadnje razkriva specifični <em>genius loci</em> Trbovelj, v pogovoru z Urošem Zupanom preverjamo v tokratnem Kulturnem fokusu.</p></p> Fri, 07 Aug 2020 18:00:00 +0000 Genius loci Trbovelj eza, da obstajajo različne človeške rase, je konstrukt, na katerem temeljita rasno razlikovanje in mit o večvrednih in manjvrednih civilizacijah in ljudeh. Čeprav se je morda še nedavno dozdevalo, da smo takšne delitve presegli, pa se je ta koncept mišljenja ne le obdržal, ampak tudi izrazil, denimo v klečanju ameriškega policista na vratu temnopoltega Georgea Floyda, ki je umrl zaradi zadušitve, kot v bolj prikritih naracijah in ravnanjih, za katerimi se skrivajo sovraštva do drugih in različnih od nas. Poleg tega je del našega sveta zajela ravnodušnost do pojavov, katerih posledica je lahko vnovična, ostrejša delitev ljudi na rase ali celo na tiste, ki bodo lahko živeli, in na tiste, ki bodo pripadali razredu odvečnih. O tem v oddaji Kulturni fokus z Aleksandro Gačić, literarno komparativistko, filozofinjo in sociologinjo, ki se že dalj časa ukvarja z literaturo in diskurzi o Afriki. <p>O naracijah kulturno, družbeno, ekonomsko ter politično priviligiranih, oholosti in nadustosti evropocentrične civilizacije</p><p><p>Teza, da obstajajo različne človeške rase, je konstrukt, na katerem temeljita rasno razlikovanje in mit o večvrednih in manjvrednih civilizacijah in ljudeh. Čeprav se je morda še nedavno dozdevalo, da smo takšne delitve presegli, pa se je ta koncept mišljenja ne le obdržal, ampak tudi izrazil, denimo v klečanju ameriškega policista na vratu temnopoltega Georgea Floyda, ki je umrl zaradi zadušitve, kot v bolj prikritih naracijah in ravnanjih, za katerimi se skrivajo sovraštva do drugih in različnih od nas. Poleg tega je del našega sveta zajela ravnodušnost do pojavov, katerih posledica je lahko vnovična, ostrejša delitev ljudi na rase ali celo na tiste, ki bodo lahko živeli, in na tiste, ki bodo pripadali razredu odvečnih. O tem v oddaji Kulturni fokus z Aleksandro Gačić, literarno komparativistko, filozofinjo in sociologinjo, ki se že dalj časa ukvarja z literaturo in diskurzi o Afriki.</p></p> 174709436 RTVSLO – Prvi 3098 clean eza, da obstajajo različne človeške rase, je konstrukt, na katerem temeljita rasno razlikovanje in mit o večvrednih in manjvrednih civilizacijah in ljudeh. Čeprav se je morda še nedavno dozdevalo, da smo takšne delitve presegli, pa se je ta koncept mišljenja ne le obdržal, ampak tudi izrazil, denimo v klečanju ameriškega policista na vratu temnopoltega Georgea Floyda, ki je umrl zaradi zadušitve, kot v bolj prikritih naracijah in ravnanjih, za katerimi se skrivajo sovraštva do drugih in različnih od nas. Poleg tega je del našega sveta zajela ravnodušnost do pojavov, katerih posledica je lahko vnovična, ostrejša delitev ljudi na rase ali celo na tiste, ki bodo lahko živeli, in na tiste, ki bodo pripadali razredu odvečnih. O tem v oddaji Kulturni fokus z Aleksandro Gačić, literarno komparativistko, filozofinjo in sociologinjo, ki se že dalj časa ukvarja z literaturo in diskurzi o Afriki. <p>O naracijah kulturno, družbeno, ekonomsko ter politično priviligiranih, oholosti in nadustosti evropocentrične civilizacije</p><p><p>Teza, da obstajajo različne človeške rase, je konstrukt, na katerem temeljita rasno razlikovanje in mit o večvrednih in manjvrednih civilizacijah in ljudeh. Čeprav se je morda še nedavno dozdevalo, da smo takšne delitve presegli, pa se je ta koncept mišljenja ne le obdržal, ampak tudi izrazil, denimo v klečanju ameriškega policista na vratu temnopoltega Georgea Floyda, ki je umrl zaradi zadušitve, kot v bolj prikritih naracijah in ravnanjih, za katerimi se skrivajo sovraštva do drugih in različnih od nas. Poleg tega je del našega sveta zajela ravnodušnost do pojavov, katerih posledica je lahko vnovična, ostrejša delitev ljudi na rase ali celo na tiste, ki bodo lahko živeli, in na tiste, ki bodo pripadali razredu odvečnih. O tem v oddaji Kulturni fokus z Aleksandro Gačić, literarno komparativistko, filozofinjo in sociologinjo, ki se že dalj časa ukvarja z literaturo in diskurzi o Afriki.</p></p> Fri, 31 Jul 2020 18:00:00 +0000 Zakriti in odkriti obrazi rasizma Slovensko pripovedno izročilo, tako kot druga duhovna dediščina, srka iz prepletanja pradavnih večkulturnih prostorov, vendar so nam nekateri ljudski motivi, ki so našli prostor ne le v pripovedi, pač pa tudi v drugih umetnostnih zvrsteh in medijih, bliže kot drugi. In morda izvirnejše slovenski. Med njimi so Zlata ptica, Peter Klepec, Janček ježek, Bela kača s kronico in drugi. V oddaji Kulturni fokus se bomo sprehodili po razstavi Za devetimi gorami na Ljubljanskem gradu, njeni avtorici sta Anja Štefan in Irena Matko Lukan.<p>O slovenskem pripovednem izročilu, "arheologiji duha"</p><p><p>Slovensko pripovedno izročilo, tako kot druga duhovna dediščina, srka iz prepletanja pradavnih večkulturnih prostorov, vendar so nam nekateri ljudski motivi, ki so našli prostor ne le v pripovedi, pač pa tudi v drugih umetnostnih zvrsteh in medijih, bliže kot drugi. In morda izvirnejše slovenski. Med njimi so Zlata ptica, Peter Klepec, Janček ježek, Bela kača s kronico in drugi. V oddaji Kulturni fokus se bomo podali po razstavi Za devetimi gorami na Ljubljanskem gradu, njeni avtorici sta Anja Štefan in Irena Matko Lukan.</p> <p>"Ljudje svoja opažanja in doživljanja že od nekdaj tkemo v zgodbe. Z zgodbami se kratkočasimo, zabavamo, razlagamo, prenašamo izkušnje in modrost, vzgajamo in se odzivamo na družbene spremembe. Slovenci imamo bogato pripovedno izročilo, med našimi predniki je krožilo nešteto pravljic in povedk ...<br /> Na prvi pogled se zdi, da ljudske pripovedi govorijo o nekdanjih časih. V resnici pa so tako večplastne, da lahko v vsakem času povedo kaj novega. Govorijo o vprašanjih, ki so brezčasna, o iskanjih vsakega izmed nas. »To je arheologija duha,« je o njih rekla Kristina Brenkova, »to je brezkončno bogastvo.« »Razstava Za devetimi gorami izpostavlja lepoto, moč, pestrost in vitalnost slovenskega pripovednega izročila,« sta zapisali avtorici.</p> <p>Avtorici razstave: Anja Štefan, Irena Matko Lukan<br /> Sodelovanje pri razvoju koncepta in oblikovanje razstave: Sanja Jurca Avci s sodelavcem Tomažem Budkovičem<br /> Grafično oblikovanje razstave: Dolores Gerbec<br /> Izbor likovnih podob: Sanja Janša, Pavle Učakar</p></p> 174708176 RTVSLO – Prvi 3427 clean Slovensko pripovedno izročilo, tako kot druga duhovna dediščina, srka iz prepletanja pradavnih večkulturnih prostorov, vendar so nam nekateri ljudski motivi, ki so našli prostor ne le v pripovedi, pač pa tudi v drugih umetnostnih zvrsteh in medijih, bliže kot drugi. In morda izvirnejše slovenski. Med njimi so Zlata ptica, Peter Klepec, Janček ježek, Bela kača s kronico in drugi. V oddaji Kulturni fokus se bomo sprehodili po razstavi Za devetimi gorami na Ljubljanskem gradu, njeni avtorici sta Anja Štefan in Irena Matko Lukan.<p>O slovenskem pripovednem izročilu, "arheologiji duha"</p><p><p>Slovensko pripovedno izročilo, tako kot druga duhovna dediščina, srka iz prepletanja pradavnih večkulturnih prostorov, vendar so nam nekateri ljudski motivi, ki so našli prostor ne le v pripovedi, pač pa tudi v drugih umetnostnih zvrsteh in medijih, bliže kot drugi. In morda izvirnejše slovenski. Med njimi so Zlata ptica, Peter Klepec, Janček ježek, Bela kača s kronico in drugi. V oddaji Kulturni fokus se bomo podali po razstavi Za devetimi gorami na Ljubljanskem gradu, njeni avtorici sta Anja Štefan in Irena Matko Lukan.</p> <p>"Ljudje svoja opažanja in doživljanja že od nekdaj tkemo v zgodbe. Z zgodbami se kratkočasimo, zabavamo, razlagamo, prenašamo izkušnje in modrost, vzgajamo in se odzivamo na družbene spremembe. Slovenci imamo bogato pripovedno izročilo, med našimi predniki je krožilo nešteto pravljic in povedk ...<br /> Na prvi pogled se zdi, da ljudske pripovedi govorijo o nekdanjih časih. V resnici pa so tako večplastne, da lahko v vsakem času povedo kaj novega. Govorijo o vprašanjih, ki so brezčasna, o iskanjih vsakega izmed nas. »To je arheologija duha,« je o njih rekla Kristina Brenkova, »to je brezkončno bogastvo.« »Razstava Za devetimi gorami izpostavlja lepoto, moč, pestrost in vitalnost slovenskega pripovednega izročila,« sta zapisali avtorici.</p> <p>Avtorici razstave: Anja Štefan, Irena Matko Lukan<br /> Sodelovanje pri razvoju koncepta in oblikovanje razstave: Sanja Jurca Avci s sodelavcem Tomažem Budkovičem<br /> Grafično oblikovanje razstave: Dolores Gerbec<br /> Izbor likovnih podob: Sanja Janša, Pavle Učakar</p></p> Fri, 24 Jul 2020 18:00:00 +0000 Za devetimi gorami Duhovito reklo, ki ga nekateri pripisujejo rokovskemu zvezdniku Franku Zappi, spet drugi pa njegovemu stanovskemu kolegu Elvisu Costellu, pravi, da je pisati o glasbi, kakor da bi plesali o arhitekturi. To slej ko prej pomeni, da najbolj notranje jedro ali bistvo glasbene umetnosti vselej ostaja nedosegljivo za še tako natančne poizkuse ubeseditve, ki se, po vsem sodeč, vedno znova končajo v nekakšnem klavrno-komičnem absurdu. In kar velja za glasbo, bi, mutatis mutandis, utegnilo veljati tudi za slikarsko umetnost. V načinih, kako se v sapo jemajočo podobo spajajo svetloba in tema, linija in barva, perspektiva in ploskev, je praviloma pač skrit nekakšen presežek pomena, ki se izmika preprostemu prevodu v govorico besed. Ali pa tudi ne; ko namreč v roke jemljemo umetnostnozgodovinske eseje in razprave Johna Bergerja, ki so pod naslovom Male teorije vidnega pred nedavnim izšli pri založbi Beletrina, v knjižni ediciji Koda, se nam kaj lahko zazdi, da smo naposled naleteli na interpreta, ki zna z močjo skrbno izbranih besed, v katerih se občutljivost pretanjenega opazovalca prepleta z obsežno umetnostnozgodovinsko erudicijo in jasno izraženimi, marksističnimi svetovnonazorskimi stališči, prepričljivo poustvariti magijo naslikanega. Zato smo se v tokratnem Kulturnem fokusu posvetili prav Johnu Bergerju in skušali ugotoviti, kako nas je slike učil gledati eden najpomembnejših britanskih umetnostnih zgodovinarjev 20. stoletja. Pri tem nam je bila v pomoč predavateljica na Oddelku za umetnostno zgodovino ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Rebeka Vidrih, ki je iz Bergerjevega pisanja pripravila obsežen izbor za slovensko izdajo in ga pospremila z izčrpno spremno besedo. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Francisco Goya - Gola maja, 1790-1800, olje na platnu, Prado (Wikipedia, javna last)<p>Kako nas je slike učil gledati eden ključnih umetnostnih zgodovinarjev 20. stoletja, Britanec John Berger?</p><p><p>Duhovito reklo, ki ga nekateri pripisujejo rokovskemu zvezdniku Franku Zappi, spet drugi pa njegovemu stanovskemu kolegu Elvisu Costellu, pravi, da je pisati o glasbi, kakor da bi plesali o arhitekturi. To slej ko prej pomeni, da najbolj notranje jedro ali bistvo glasbene umetnosti vselej ostaja nedosegljivo za še tako natančne poizkuse ubeseditve, ki se, po vsem sodeč, vedno znova končajo v nekakšnem klavrno-komičnem absurdu. In kar velja za glasbo, bi, <em>mutatis mutandis</em>, utegnilo veljati tudi za slikarsko umetnost. V načinih, kako se v sapo jemajočo podobo spajajo svetloba in tema, linija in barva, perspektiva in ploskev, je praviloma pač skrit nekakšen presežek pomena, ki se izmika preprostemu prevodu v govorico besed.</p> <p>Ali pa tudi ne; ko namreč v roke jemljemo umetnostnozgodovinske eseje in razprave <strong>Johna Bergerja</strong>, ki so pod naslovom <strong><em>Male teorije vidnega</em></strong> pred nedavnim izšli pri založbi Beletrina, v knjižni ediciji Koda, se nam kaj lahko zazdi, da smo naposled naleteli na interpreta, ki zna z močjo skrbno izbranih besed, v katerih se občutljivost pretanjenega opazovalca prepleta z obsežno umetnostnozgodovinsko erudicijo in jasno izraženimi, marksističnimi svetovnonazorskimi stališči, prepričljivo poustvariti magijo naslikanega. Zato se v tokratnem Kulturnem fokusu posvečamo prav Johnu Bergerju in skušamo ugotoviti, kako nas je slike učil gledati eden najpomembnejših britanskih umetnostnih zgodovinarjev 20. stoletja. Pri tem nam je v pomoč predavateljica na Oddelku za umetnostno zgodovino ljubljanske Filozofske fakultete, <strong>dr. Rebeka Vidrih</strong>, ki je iz Bergerjevega pisanja pripravila obsežen izbor za slovensko izdajo in ga pospremila z izčrpno spremno besedo.</p></p> 174706910 RTVSLO – Prvi 3086 clean Duhovito reklo, ki ga nekateri pripisujejo rokovskemu zvezdniku Franku Zappi, spet drugi pa njegovemu stanovskemu kolegu Elvisu Costellu, pravi, da je pisati o glasbi, kakor da bi plesali o arhitekturi. To slej ko prej pomeni, da najbolj notranje jedro ali bistvo glasbene umetnosti vselej ostaja nedosegljivo za še tako natančne poizkuse ubeseditve, ki se, po vsem sodeč, vedno znova končajo v nekakšnem klavrno-komičnem absurdu. In kar velja za glasbo, bi, mutatis mutandis, utegnilo veljati tudi za slikarsko umetnost. V načinih, kako se v sapo jemajočo podobo spajajo svetloba in tema, linija in barva, perspektiva in ploskev, je praviloma pač skrit nekakšen presežek pomena, ki se izmika preprostemu prevodu v govorico besed. Ali pa tudi ne; ko namreč v roke jemljemo umetnostnozgodovinske eseje in razprave Johna Bergerja, ki so pod naslovom Male teorije vidnega pred nedavnim izšli pri založbi Beletrina, v knjižni ediciji Koda, se nam kaj lahko zazdi, da smo naposled naleteli na interpreta, ki zna z močjo skrbno izbranih besed, v katerih se občutljivost pretanjenega opazovalca prepleta z obsežno umetnostnozgodovinsko erudicijo in jasno izraženimi, marksističnimi svetovnonazorskimi stališči, prepričljivo poustvariti magijo naslikanega. Zato smo se v tokratnem Kulturnem fokusu posvetili prav Johnu Bergerju in skušali ugotoviti, kako nas je slike učil gledati eden najpomembnejših britanskih umetnostnih zgodovinarjev 20. stoletja. Pri tem nam je bila v pomoč predavateljica na Oddelku za umetnostno zgodovino ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Rebeka Vidrih, ki je iz Bergerjevega pisanja pripravila obsežen izbor za slovensko izdajo in ga pospremila z izčrpno spremno besedo. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Francisco Goya - Gola maja, 1790-1800, olje na platnu, Prado (Wikipedia, javna last)<p>Kako nas je slike učil gledati eden ključnih umetnostnih zgodovinarjev 20. stoletja, Britanec John Berger?</p><p><p>Duhovito reklo, ki ga nekateri pripisujejo rokovskemu zvezdniku Franku Zappi, spet drugi pa njegovemu stanovskemu kolegu Elvisu Costellu, pravi, da je pisati o glasbi, kakor da bi plesali o arhitekturi. To slej ko prej pomeni, da najbolj notranje jedro ali bistvo glasbene umetnosti vselej ostaja nedosegljivo za še tako natančne poizkuse ubeseditve, ki se, po vsem sodeč, vedno znova končajo v nekakšnem klavrno-komičnem absurdu. In kar velja za glasbo, bi, <em>mutatis mutandis</em>, utegnilo veljati tudi za slikarsko umetnost. V načinih, kako se v sapo jemajočo podobo spajajo svetloba in tema, linija in barva, perspektiva in ploskev, je praviloma pač skrit nekakšen presežek pomena, ki se izmika preprostemu prevodu v govorico besed.</p> <p>Ali pa tudi ne; ko namreč v roke jemljemo umetnostnozgodovinske eseje in razprave <strong>Johna Bergerja</strong>, ki so pod naslovom <strong><em>Male teorije vidnega</em></strong> pred nedavnim izšli pri založbi Beletrina, v knjižni ediciji Koda, se nam kaj lahko zazdi, da smo naposled naleteli na interpreta, ki zna z močjo skrbno izbranih besed, v katerih se občutljivost pretanjenega opazovalca prepleta z obsežno umetnostnozgodovinsko erudicijo in jasno izraženimi, marksističnimi svetovnonazorskimi stališči, prepričljivo poustvariti magijo naslikanega. Zato se v tokratnem Kulturnem fokusu posvečamo prav Johnu Bergerju in skušamo ugotoviti, kako nas je slike učil gledati eden najpomembnejših britanskih umetnostnih zgodovinarjev 20. stoletja. Pri tem nam je v pomoč predavateljica na Oddelku za umetnostno zgodovino ljubljanske Filozofske fakultete, <strong>dr. Rebeka Vidrih</strong>, ki je iz Bergerjevega pisanja pripravila obsežen izbor za slovensko izdajo in ga pospremila z izčrpno spremno besedo.</p></p> Fri, 17 Jul 2020 18:00:00 +0000 Male teorije vidnega RTVSLO – Prvi no RTV, MMC podcast.radio@rtvslo.si MMC RTV V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse. V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse. sl Fri, 01 Jul 2022 18:00:00 +0000 https://radioprvi.rtvslo.si/kulturni-fokus/ webmaster@rtvslo.si (Webmaster) Fri, 01 Jul 2022 18:00:00 +0000 Kulturni fokus