Kulturni fokus

Štirje tedni, v katerih so nacisti vzpostavili diktaturo

Fri, 08 May 2026 18:00:00 +0000

Kako so bliskovit zlom weimarske republike in vzpostavitev brutalne nacistične strahovlade v februarju leta 1933 doživljali vodilni nemški književniki, gledališčniki in novinarji tistega časa?

V tokratnem Kulturnem fokusu smo govorili o koncu sveta. O koncu nekega zelo specifičnega sveta. Govorili smo o zatonu demokracije, kolapsu pravne države, ukinitvi temeljnih človekovih pravic in svoboščin ter vzpostavitvi brutalne, barbarske, totalitarne države. Govorili smo o tem, kaj natanko se je dogajalo v Nemčiji med 30. januarjem in 27. februarjem 1933, med dnem torej, ko je bil Hitler imenovan za kanclerja, in dnem, ko so nacisti izkoristili požar v poslopju nemškega parlamenta, da bi razglasili izredne razmere in uvedli diktaturo. Pri tem nam je bila v pomoč izvrstna knjiga Februar 33, v kateri njen avtor, ugleden nemški kulturni novinar in literarni zgodovinar Uwe Wittstock opisuje zlom civilizacije in vzpostavitev Tretjega rajha.

Svojega dela pa se Wittstock ne loteva na suhoparen, zgodovinarski način, ampak se naslanja na bogato zapuščino beležk, pisem in dnevnikov, ki so jih natanko v tistih usodnih štirih tednih pisali tedaj vodilni nemški pesniki, pisatelji, novinarji, režiserji in igralci. Drugače rečeno: Wittstock ne govori o velikih, slej ko prej neosebnih zgodovinskih silnicah in procesih, ki navsezadnje krojijo usodo milijonom, ne govori torej po vsej sili o krivičnem versajskem miru ali množični brezposelnosti ali tradicionalnem nemškem militarizmu, ampak si pomaga z besedami, z vtisi, občutji in premišljevanji retorično kar najbolj nadarjenih, spretnih posameznic in posameznikov tistega časa, da bi pokazal, kako je velika zgodovina konec koncev videti od spodaj, s perspektive individualnih življenj majhnih, navadnih ljudi – pa čeprav so ti navadni, majhni ljudje lahko tudi tako slavni književniki, kot sta, denimo, Thomas Mann ali Bertolt Brecht.

Kako je navsezadnje torej videti ta črni mozaik, ta freska mračne zgodovine, ugledane z žabje perspektive, ki jo Wittstock prepričljivo izriše v svojem delu, smo preverjali v pogovoru s komparativistko dr. Seto Knop, ki je Februar 33 pred nedavnim prevedla za založbo Literarno-umetniškega društva Literatura.

Foto: požar v Reichstagu 27. februarja 1933, ki so ga nacisti že naslednji dan izkoristili za razglasitev izrednih razmer in uvedbo diktature (Wikipedija, javna last)

Perica je bila do uvedbe strojnega pranja s svojim delom prava prenašalka kulturnih vsebin

Fri, 01 May 2026 18:00:00 +0000

Po drugi svetovni vojni je Slovenija v okviru Jugoslavije doživela obsežno družbeno, politično in gospodarsko preobrazbo. V tem procesu je delo žensk postalo ključen element obnove države, modernizacije in gradnje socialistične družbe. Medtem ko je bilo po prvi svetovni vojni žensko delo zunaj doma pogosto razumljeno kot začasno, je po letu 1945 postalo simbol napredka in družbenega razvoja. Socialistična oblast je spodbujala zaposlovanje žensk, njihovo politično udejstvovanje ter vključevanje v sindikate, delavske svete in organizacije, kot je AFŽ. Poleg tega so ženske leta 1945 dobile volilno pravico, ustava pa jim je zagotovila formalno enakopravnost, vključno z načelom enakega plačila za enako delo ter socialno zaščito. Ženske so se množično zaposlovale tudi zaradi sistema varstva mater, ki je bil v mednarodnem okolju eden iz med bolj razvitih. Kljub modernizaciji pa so se ohranjale tudi tradicionalne oblike ženskega dela. Značilen primer so perice iz okolice Ljubljane in na robovih nacionalnega prostora, ki so še dolgo opravljale težko fizično delo pranja perila za mestne družine. Njihovo delo je pomenilo pomemben vir dohodka, vendar je hkrati ostajalo vpeto v tradicionalne vzorce, saj so bile še naprej podvržene družinskemu nadzoru. Perice so vseeno imele določen ugled, saj so bile tudi pomembne prenašalke kulturnih vsebin; z rednimi stiki z mestom so v vaško okolje namreč prinašale novice, navade in novosti. Pomemben vidik emancipacije žensk je predstavljal tudi prosti čas ter kulturno-umetniško udejstvovanje. Vendar je bila ta udeležba na srečanjih, prireditvah, dogodkih kulturnega in športnega značaja, pogosto omejena zaradi pomanjkanja časa, dvojne obremenitve in vztrajanja patriarhalnih norm, zlasti na podeželju, kjer javno nastopanje žensk ni bilo vedno družbeno sprejeto. Nasploh pa je ena ključnih napetosti, s katero to obdobje ne prekine, razlika med formalno enakopravnostjo in dejanskim položajem žensk, ki so še naprej nosile glavno breme gospodinjskega dela in skrbi za družino. Nekaj podobnosti je sicer bilo s kapitalističnimi državami, kjer so poskušali uvajati načelo enakopravnosti, vendar so se v praksi ohranjale plačne razlike, precej večja je bila negotovost zaposlitve žensk, predvsem mater ... Celotno obdobje zgodnjega socializma tako zaznamuje dvojnost: na eni strani napredek na področju pravic, zaposlovanja in javne vloge žensk, na drugi strani pa vztrajanje tradicionalnih družbenih vlog in neenakosti. Žensko delo – tako plačano kot neplačano – je bilo ključno za modernizacijo družbe, hkrati pa razkriva razkorak med načeli, doktrinami in nazori ter vsakdanjo realnostjo žensk.

Sogovornici: soavtorici razstave Ženske in delo med tradicijo in modernizacijo: obdobje zgodnjega socializma v Muzeju novejše in sodobne zgodovine Slovenije:
zgodovinarka dr. Marta Verginella (Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani) in zgodovinarka dr. Urška Strle (Inštitut za kulturno zgodovino ZRC SAZU).

Fotografija: Bizoviške perice
Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije (fond Marjana Cigliča)

Koprčan, ki je v 15. stoletju položil temelje evropskim predstavam o resnični izobraženosti

Fri, 17 Apr 2026 18:00:00 +0000

Peter Pavel Vergerij sr. je bil pionir evropske pedagoške misli, ki je z razpravo O plemenitih navadah in izobrazbi mladih svobodnega rodu dolgoročno oblikoval naše predstave o tem, kaj se pravi biti resnično omikan

Zdi se, da v sodobnem svetu čislamo predvsem znanje, ki je neposredno uporabno, ki pride prav, kot se reče, v resničnem življenju. A ni še tako dolgo, kar je veljalo, da človek kratko malo ne more veljati za resnično izobraženega, resnično omikanega, če ni na široko razgledan po filozofiji in zgodovini, če ni vešč klasičnih jezikov, če ne zna na izust latinskih pregovorov ali vsaj kopice Prešernovih verzov. Pridobivanju tovrstne, na videz nekoristne vednosti je bila slej ko prej namenjena gimnazija, kakršna se je na Slovenskem oblikovala v drugi polovici 19. stoletja, a tu je vendarle treba reči, da so se avstro-ogrski pedagogi, ko so oblikovali gimnazijski kurikulum, navezovali na precej starejše predstave o smotrih in metodah vzgoje oziroma izobraževanja. Opirali so se namreč na pedagoške ideje in poglede, ki so se oblikovali v zgodnjerenesančni Italiji druge polovice 14. in prve polovice 15. stoletja.

V tem kontekstu pa je eno ključnih vlog odigral bleščeč intelektualec iz Kopra, pionir evropske pedagoške misli, Peter Pavel Vergerij starejši, ki je leta 1402 v latinščini napisal vplivno razpravo O plemenitih navadah in izobrazbi mladih svobodnega rodu, ki je v gibkem prevodu Anje Božič pred nedavnim izšla pod založniškim okriljem Celjske Mohorjeve družbe. In kako natanko si Vergerij zamišlja ta izobraževalni proces, v katerem se vihravi mladeniči preoblikujejo v krepostne, modre može? – Natanko to je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili Anjo Božič, sicer raziskovalko na Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede, ki je svoj prevod razprave O plemenitih navadah opremila z izvrstno spremno besedo, za dobro mero pa je slovenski izdaji dodala še nekaj Vergerijevih pisem ter njegovo komedijo Paulus, tako da se zdaj lahko naposled res temeljito seznanimo s tem evropsko pomembnim in odmevnim učenjakom z današnjega slovenskega ozemlja, ki pa je bil pri nas doslej skoraj docela neznan.

Foto: Vergerijev portret znotraj iniciale, s katero se začenja njegova razprava O plemenitih navadah v rokopisu, ki ga hrani oxfordska knjižnica Bodleian (detajl z naslovnice slovenske izdaje Vergerija starejšega)

Lupa Romana – volkulja iz rimskega sveta in simbol večnosti novih Rimov, ki so hitro propadli

Fri, 10 Apr 2026 16:33:11 +0000

Upodobitve mitov, povezanih z ustanovitvijo Rima, so imele v rimskem svetu pomembno simbolno in propagandno vlogo. Med njimi posebej izstopa motiv volkulje z dvojčkoma, Romulom in Remom, znan kot Lupa Romana. Ta podoba iz javnega in zasebnega prostora, ki se je sčasoma razširila v različne umetniške zvrsti, je predstavljala sam Rim, danes pa je najbolj znana in razširjena njena bronasta različica poznejšega izvora. V času rimskega cesarstva je motiv dobil še dodatne pomene, povezane z dinastično ideologijo in zlato dobo, predvsem v obdobju Avgusta. Pogosto je bil umeščen tudi v vojaški kontekst, kjer je poudarjal moč Rima, včasih v povezavi z bogom Marsom. Motiv volkulje je bil zelo razširjen tudi v provincah, zlasti v Noriku in Panoniji, kjer se pogosto pojavlja na nagrobnih spomenikih kot izraz želje po nesmrtnosti pokojnika. Prisotnost motiva v donavskih provincah kaže na močno ideološko in kulturno povezanost z Rimom. Poleg tega motiva se redkeje pojavljajo tudi drugi ustanovitveni miti, kot je prihod Eneja iz Troje. Čeprav so se ikonografske podrobnosti nekoliko prilagajale lokalnim razmeram, je njihov osnovni pomen ostajal enak: poudarjanje rimskega izvora, identitete in večnosti. S poskusi oživitve antičnih motivov in vzorcev se je v preteklosti znova pojavila večja uporaba tega motiva; pozneje je bil zlorabljen tudi v politične namene, dandanes pa je del sodobne kulture.

Sogovornica: dr Katarina Šmid, Fakulteta za humanistiko, Univerza na Primorskem

fotografija: Wikipedia

Kakšno vlogo so v zgodnji zgodovini krščanstva igrali semitski jeziki?

Fri, 03 Apr 2026 18:00:00 +0000

Poezija Kirilone, skrivnostnega avtorja, ki je v semitski sirščini ustvarjal ob koncu 4. stoletja, ponuja drugačno doživetje krščanstva od tistega, ki ga dobimo ob branju sicer sočasnih, a konceptualno zelo rigoroznih teoloških razprav, napisanih v grškem jeziku

Ko danes razmišljamo o zgodnjem krščanstvu – o oblikovanju korpusa kanoničnih besedil, o vprašanjih, ki so zaposlovala tedanjo teologijo, pa tudi o oblikah čaščenja in skupnostnega življenja v prvih štirih, petih stoletjih po Kristusu –, si praviloma pomagamo z besedili, ki so jih ustvarili bodisi latinsko bodisi grško pišoči avtorji. To ni posebej presenetljivo, saj sta bila to vendar osrednja jezika omike v rimskem cesarstvu.

Toda pri tem slej ko prej pozabljamo, da Jezus, ko je deloval v Sveti deželi, ni govoril ne latinsko ne grško – temveč aramejsko, torej enega izmed semitskih jezikov. Prav tako pozabljamo, da je v sirščini, jeziku, ki je bil aramejščini soroden, nastalo kar nekaj pomembnih besedil, ki pričajo o življenju krščanskih skupnosti na vzhodnem obrobju rimskega imperija in prav posebni duhovni klimi, ki je te skupnosti ob koncu antike prevevala.

Zato smo v tokratnem Kulturnem fokusu premišljevali, kakšno vlogo pravzaprav igrajo semitski jeziki v zgodovini krščanstva in kako se naše razumevanje krščanstva spremeni, če upoštevamo tudi njegovo semitsko komponento? – Te nelahke naloge smo se lotili ob pretresanju poezije, ki jo je napisal Kirilona, sirsko pišoči avtor s konca četrtega stoletja našega štetja, poezije, ki jo je v knjigi Peruti duha – ta je pred nedavnim izšla pod založniškim okriljem založbe Družina – prevedel in izdatno komentiral naš tokratni gost, dr. Jan Dominik Bogataj, sicer predavatelj na ljubljanski Teološki fakulteti.

Foto: detajl z naslovnice Peruti duha, slovenske izdaje Kirilonove poezije (Goran Dekleva)

Kratka zgodovina ljubezni – od sodobnih aplikacij za zmenke do Platonove filozofije

Fri, 27 Mar 2026 19:00:00 +0000

Skozi kakšne transformacije je v teku stoletij šlo naše razumevanje ljubezenskega čustva, za katerega sicer tako radi verjamemo, da je večno in nespremenljivo?

Veliki starorimski pesnik Ovidij v prvi knjigi svoje znamenite pesnitve Umetnost ljubezni takole svetuje moškim zapeljivcem: »Vlogo ljubimca igraj, spregovori kot žrtev ljubezni; / spomni se veščih zvijač, le da prepričaš dekle. / Zlahka verjamejo; vsaki se zdi, da je vredna ljubezni; / naj bo še táko babšè, sebi neznansko je všeč. / Večkrat nanese celo, da hinavec v resnici jo vzljubi; / večkrat zares se zgodi, kar je le hlinil pred tem. / Torej, dekleta, zato se le vdajte hinavskim ljubimcem; / lažna ljubezen lahko resna postane nekoč.« Čeprav vemo, da so ti verzi nastali pred več kot 2000 leti, v njih lahko brez posebnih težav prepoznavamo dinamiko intimnih odnosov, ki jo poznamo tudi iz naše lastne sodobnosti, nemara celo iz naše lastne izkušnje. Čeprav se je v teh dveh tisočletjih, ki nas ločijo od Ovidija, svet nekajkrat postavil na glavo, se torej vendarle zdi, da se – vsaj ko gre za ljubezen – na tem svetu ni spremenilo prav nič. V podporo tej tezi bi seveda lahko navajali še številne druge verze drugih pesnic in pesnikov – od Sapfo prek Danteja do Puškina ali, zakaj pa ne, Prešerna. Vsi so se več kot očitno znašli v položajih, ki jih mi danes brez težav prepoznavamo kot naše lastne; svoje občutke, svoje vzhičenosti in pobitosti, ki so se zbudili v njihovih zaljubljenih srcih, pa so ubesedili v verzih, ki jih – ponovno brez posebnih težav – mi danes lahko vzamemo za svoje.

Sklep, ki se nam na ozadju teh opažanj precej premočrtno vsiljuje, je torej jasen – ljubezen kratko malo ne pozna zgodovine. Toda pred nedavnim je pod založniškim okriljem Društva za teoretsko psihoanalizo izšla Logična struktura ljubezni, intrigantna razprava psihologa in filozofa Dina Manzonija, raziskovalca na Družbeno-medicinskem inštitutu ZRC SAZU, ki prepričljivo dokazuje prav nasprotno. Da ljubezen vsekakor ima zgodovino. Da starogrški eros, krščanska caritas in Minne, o kateri pojejo srednjeveški trubadurji iz nemških dežel, nikakor niso ena in ista stvar, čeprav seveda vse prevajamo z besedo »ljubezen«. In da si na sodobnih aplikacijah za zmenke v resnici nihče ne želi srečati se z Goethejevo Lotte ali z gospodom Darcyjem Jane Austen.

Če to drži, tedaj se seveda velja vprašati, kakšna pravzaprav je zgodovina ljubezni? Skozi kakšne transformacije je v teku stoletij šlo naše razumevanje tega čustva, za katerega sicer tako radi verjamemo, da je večno in nespremenljivo? Kaj tem transformacijam botruje, kaj jih poganja? In, nikakor ne nazadnje, zakaj tako zelo hočemo verjeti, da ljubezen nima zgodovine? – To je le nekaj v vrsti vprašanj, povezanih z ljubeznijo in njeno izmuzljivo zgodovino, ki so nas zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav Dina Manzonija.

Foto: Gustav Klimt, Objem, 1905, izrez (Wikipedija, javna last)

Slon, kot bojni stroj in jokajoče bitje

Fri, 20 Mar 2026 17:01:16 +0000

Ko pomislimo na antiko in slone, se ne moremo izogniti podobam iz 2. punske vojne, ko se Hanibal, veliki vojaški strateg, odloči, da bo s svojo vojsko, konjenico in sloni, z rinjenjem čez Alpe presenetil Rimljane. Prizor je skoraj legendaren, a realnost precej bolj surova: mraz, lakota in neizprosen teren so poskrbeli, da je veličastno orožje hitro postalo skoraj prehudo breme. Tudi sicer so bili bojni sloni dvorezen meč – en sam ranjen slon je lahko odločil bitko, kot se je zgodilo v vrstah kralja Pira, kjer je povzročil popoln kaos. Rimljanom so se sloni zdeli preveč nepredvidljivi, da bi jih vključili v svoje legije, zato pa so postali nepogrešljiva eksotika rimskih spektaklov. V arenah so nastopali kot zvezde, ki so dokazovale rimsko moč nad svetom. Namesto orožja so postali simbol nadzora. Rim tako ne obvladuje le sovražnikov, ampak tudi naravo. Obstajajo celo namigi, da so jih načrtno vzrejali. Vendar to ne pomeni, da se ta inteligentna, skoraj človeška bitja, kot jih opisuje Plinij, niso zavedala svojega položaja v ujetništvu. Znan je primer skupinskega slonjega “jokanja”, ko so ugotovili, da se iz pasti ne bodo več rešili. Drugod po svetu slon nikoli ni bil le orožje ali zabava – bil je nekaj precej večjega. V Indiji bog Ganeša združuje moč in modrost ter odstranjuje ovire. V budistični tradiciji beli slon napoveduje rojstvo Siddhartha Gautama, zato simbolizira čistost in razsvetljenje. V Afriki so sloni pogosto povezani s kraljevsko avtoriteto in spominom prednikov – kot živa vez med generacijami. V tradicijah številnih kultur tako slon simbolizira pravičnost, modrost in razsodnost, pripisujejo pa mu tudi občutek za lepo.

Sogovornica: dr. Julijana Visočnik (Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani; Nadškofijski arhiv Ljubljana), ki je s člankom o slonih v Rimskem imperiju sodelovala na Grošljevem simpoziju.

fotografija: Wikimedia commons

Kaj v likovni umetnosti pride za obdobjem modernizma?

Fri, 13 Mar 2026 19:00:00 +0000

In zakaj se zdi, da priročnega odgovora, ki bi z besedo ali dvema elegantno povzel vse raznolike prakse sodobnega umetnostnega ustvarjanja ter tako pokazal na njihove jedrne skupne poteze, pravzaprav nihče ne pozna?

Vzemite v roke katerikoli umetnostnozgodovinski učbenik in izvedeli boste, da v kontekstu evropske likovne in arhitekturne ustvarjalnosti stilnemu obdobju romanike, ki je zaznamovala čas nekako med 10. in 13. stoletjem, sledi gotika, gotiki renesansa, tej manierizem, ki se hitro umakne baroku in klasicizmu. Potem napoči – zdaj ste že v zgodnjem 19. stoletju – romantika, no, ko med listanjem pridete do strani, ki govorijo o umetnosti 20. stoletja, pa se boste poučili, da je to čas modernizma. Toda Pablo Picasso, bržčas prvo ime modernistične likovne umetnosti, je umrl že leta 1973. Marc Chagall mu je sledil 12 let pozneje in Salvador Dalí leta 1989. Eden zadnjih nesporno velikih modernistov je bil slej ko prej abstraktni ekspresionist Willem de Kooning, od čigar smrti pa bo prihodnji teden tudi že minilo 29 let. Zato se počasi menda lahko vprašamo, kaj pravzaprav sledi modernizmu?

Učbenik, po katerem ste doslej listali, vam tu slej ko prej ne bo v pomoč; pa ne zato, ker bi bili njegovi avtorji in avtorice leni, ampak zato, ker sama umetnostnozgodovinska veda slej ko prej ne ve prav dobro. Vprašanje, kaj pride po modernizmu, je pač na široko odprto. In to ne le zato, ker v polju umetnostne produkcije danes cveti pregovornih sto cvetov, ker, drugače rečeno, vsak umetnik, vsaka umetnica krčevito zasledujeta le sebi lasten, unikaten in neponovljiv umetniški izraz, ampak najbrž tudi zato, ker dandanes ni povsem jasno, kaj umetnost sploh je, kako razume človeka in njegov položaj v svetu, kakšno mesto zavzema v življenju posameznic in posameznikov, kakšno pa v življenju različnih skupnosti – od tistih lokalnega, regionalnega ali nacionalnega značaja do one, relativno mlade, ki ji lahko vse bolj upravičeno rečemo globalna.

Glede sodobne umetnosti se, skratka, ne strinjajo niti filozofi in drugi teoretiki, ki se ukvarjajo z njo; orientirati se v pravem pravcatem metežu idej, konceptov in vrednostnih sodb, ki poganjajo diskusije, debate in prerekanja o zdajšnji umetnosti oziroma umetnostni produkciji, pa je vse prej kot enostavno. No, eno izmed možnih rdečih niti, kako se znajti v tem zagonetnem blodnjaku, nam ponuja intrigantna knjiga Umetnost v živem in mrtvem kotu, v kateri je slikar, grafik, likovni teoretik in filozof, dolgoletni predavatelj na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, akad. dr. Jožef Muhovič, zbral svoje razprave, svoja razmišljanja o moči in nemoči umetniških del, da izrekajo resnico, da izrekajo lepoto, da spreminjajo svet. Kakšne so perspektive, ki se nam torej odpirajo ob branju njegove knjige, ki je izšla pod založniškim okriljem Slovenske matice, smo v pogovoru z dr. Muhovičem preverjali v tokratnem Kulturnem fokusu.

Foto: instalacija Sound II britanskega kiparja Antonyja Gormleyja v kripti katedrale v angleškem Winchestru iz leta 1986 (David Kernan / Wikipedia)

Henrik Ibsen – njegova Nora je k nam prispela hitro

Fri, 06 Mar 2026 14:35:22 +0000

Na Velikem odru SNG Drama Ljubljana je bila nedavno premierna predstava Sovražnik ljudstva. Drama Henrika Ibsena, ki je bila do tokratne priredbe novinarja in pisatelja Viktorja Ivančića in režijske interpretacije Ivice Buljana, na profesionalnih odrih današnje Slovenije uprizorjena štirikrat, v slovenskem prostoru sicer nima tako izrazitega kultnega statusa, kot nekatere druge njegove drame, čeprav naj bi pomembno vplivala tudi na dramatiko Ivana Cankarja.

Ibsen, ki ga zgodovina svetovne dramatike po pomembnosti uvršča takoj za Shakespearom, sodi med najpogosteje uprizarjane dramatike v slovenskem gledališču, saj so njegova dela doživela skoraj sedemdeset uprizoritev. Prva je bila že leta 1892 v Ljubljani – drama Nora ali Hiša za lutke v režiji Ignacija Borštnika. Pomemben del dramatike Henrika Ibsena, ki sicer velja za enega ključnih utemeljiteljev moderne drame, predstavljajo prav kompleksno oblikovani ženski liki. V času, ko je bila vloga ženske v družbi večinoma omejena na družino in zasebno sfero, je Ibsen v svojih delih odpiral vprašanja ženskega položaja, svobode in osebne identitete. Njegove junakinje niso zgolj stranski ali pasivni liki, temveč nosilke notranjih konfliktov in stisk, družbenih pritiskov ter hlepenja po samostojnosti. Takšna je tudi Nora, naslovna junakinja drame, ki sprva deluje vdano in lahkomiselno. Vendar je zaradi izbire lastne svobode in zavrnitve tradicionalne vloge – zaradi odločitve, da zapusti otroke in moža – v času nastanka drame, zlasti v Nemčiji, sprožila burne razprave o položaju žensk v družbi. Poleg Nore kot še bolj zapleten ženski lik izstopa tragična figura Hedde Gabler, ki zaradi želje po samouresničitvi poseže po samodestruktivnih dejanjih.

Otroštvo Henrika Ibsena, ki ga pogosto omenjamo kot enega prvih dramatikov, ki je v umetnosti resno in poglobljeno obravnaval vprašanje položaja žensk v sodobni družbi, je zaznamoval finančni propad družine. Ta je močno vplival na njegovo razumevanje družbenih odnosov, družbenih norm in resnice v človeških odnosih.

Sogovornica: dr. Marija Zlatnar Moe, poznavalka njegovega opusa in prevajalka njegovih del iz norveščine.

fotografija: Wikipedia

Gozdovi, ki so Beneški Sloveniji ukradli njeno preteklost

Fri, 27 Feb 2026 19:00:00 +0000

Modernizacijski pritiski sodobnega sveta so v zadnjih desetletjih korenito spremenili življenja ljudi v Nadiških dolinah, te spremembe pa so se potem odrazile tudi v močno spremenjeni podobi tamkajšnje kulturne krajine

Pred nekaj leti je slovenske ljubitelje in ljubiteljice sedme umetnosti navdušil film Zgodbe iz kostanjevih gozdov, celovečerec, ki ga je njegov režiser in so-scenarist Gregor Božič umestil med strme hribe in odročne doline Beneške Slovenije. Film je gledalke in gledalce očaral predvsem z lepimi, pravzaprav že kar sapo jemajočimi podobami tamkajšnje neokrnjene narave. A te estetizantne podobe tihih, rumenečih gozdov imajo tudi svojo senčnejšo, hrbtno stran, stran, o kateri se lahko pouči, kdor v roke vzame Zaraščanje in upanje v Beneški Sloveniji.

Gre za intrigantno razpravo, ki jo je pri Založbi Univerze v Ljubljani lani objavila antropologinja, predavateljica na ljubljanski Filozofski fakulteti, dr. Tina Ivnik, v njej pa piše – kot pravzaprav lahko razberemo že iz podnaslova knjige – o preobrazbah kulturne krajine Nadiških dolin. To pomeni, povedano precej preprosto, da se avtorica v svoji monografiji posveča vprašanju, kako so modernizacijski pritiski sodobnega sveta spremenili življenja ljudi v Beneški Sloveniji in kako so se te spremembe potem navzven odrazile v podobi tamkajšnje krajine, ki se je v zadnjega pol ali tri četrt stoletja menda precej spremenila, precej pogozdila. In kolikor je razumeti razpravljanje dr. Ivnik, so ti isti gozdovi, ki so tako navdušili slovenske cinefile, v očeh Beneških Slovencev videti čisto drugače. Takole namreč beremo v predgovoru: »O gozdu so mi pripovedovali z nejevoljo, večkrat so me podučili, da gozd Nadiških dolin ni lep gozd, in ga nasploh opisovali kot nekakšno nadlogo.«

Zakaj tako? Od kod ta resentiment? Kaj se je Beneški Sloveniji, njenim krajem in njenim ljudem zgodilo v novejši dobi, da so razvili tak odnos do gozda? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav dr. Tino Ivnik.

Foto: kulturna krajina v Nadiških dolinah septembra 2022 (Tina Ivnik, objavljeno z dovoljenjem avtorice)

Tina Modotti – med srpom in kladivom, fotografijo in revolucijo

Fri, 20 Feb 2026 16:27:19 +0000

Tina Modotti, ki se je pred 130 leti rodila v Vidmu v Italiji, danes velja za pomembno ustvarjalko moderne fotografije 20. stoletja. In vendar je njen inteziven in dovršen umetniški opus nastajal le dobrih sedem let. Kmalu zatem je kot članica mehiške komunistične partije postala prepoznavna figura revolucionarnega gibanja – in fotografijo je povsem opustila.

Kot najstnica se je preselila v Združene države Amerike in se preizkusila kot gledališka in filmska igralka, njen ustvarjalni in politični preobrat se je zgodil v Mehiki dvajsetih let prejšnjega stoletja. Tam je vstopila v krog umetnikov in intelektualcev, med katerimi sta bila tudi Diego Rivera in Frida Kahlo. Ključno vlogo pri njenem razvoju je imel ameriški fotograf Edward Weston. Po izgonu iz Mehike se je vključila v delo Mednarodne rdeče pomoči. Njena pot jo je vodila v Sovjetsko zvezo in nato v Španijo, kjer je med državljansko vojno delovala v podporo republikanski strani. Povsem se je posvetila političnemu organiziranju, revolucionarnemu in humanitarnemu delu, zato se k fotografiji ni več vrnila. Posebno zanimivo je, da je del svoje zapuščine – fotografije in drugo gradivo – v Moskvi zaupala tržaškemu Slovencu, revolucionarju in povojnemu politiku Ivanu Regentu. Prav po zaslugi teh vezi ima tudi slovenski prostor pomembno, čeprav pogosto prezrto mesto v zgodbi Tine Modotti.

gost: dr. Miklavž Komelj, poznavalec njenega dela, ki je izbrskal umetničino zapuščino v Sloveniji

fotografija: Wikipeida, Tina Modotti by Jane Reece c. 1919

Mizzart, Strip Core, grafiti, murali in celostna umetnina Metelkova

Thu, 12 Feb 2026 18:35:22 +0000

Kako pravzaprav vrednotiti ulično likovno umetnost? Kako pomemben del naše kulturne dediščine so grafiti, murali in druge poslikave, ki jih najdemo na ljubljanski Metelkovi?

Grafiti zavzemajo precej dvoumno mesto v očeh javnosti. Če so po mnenju nekaterih pravzaprav eklatanten primer vandalizma in simptom širše družbene dekadence, nekakšnega celostnega razkroja moralnih vrednot, pa drugi v njih, nasprotno, prepoznavajo dragoceno pričevanje, nepogrešljivo družbeno-politično intervencijo oziroma že kar ključen umetniški izraz deklasiranih slojev, ki o sebi in svojem položaju v svetu nočejo ali ne morejo govoriti kako drugače, saj nimajo dostopa do akademij, galerij, muzejev, založb in tiskarn, vseh tistih institucij, skratka, ki služijo ustvarjalkam in ustvarjalcem iz socialnih okoljih, ki so pač nekoliko višje na družbeni hierarhični lestvici.

Ta ambivalenca v našem odnosu do grafitov se je, če dobro premislimo, v zadnjih nekaj desetletjih kvečjemu še poglobila. Dela kolikor anonimnega toliko razvpitega Banksyja, bržčas najbolj slavnega uličnega umetnika na svetu, katerega prava identiteta ostaja skrbno varovana skrivnost, se, denimo, na dražbah zdaj prodajajo za milijone. Po drugi strani pa je nedavna odločitev ljubljanske policije, da z grafiti že dolgo porisano Metelkovo z okolico razglasi za varnostno tvegano območje, slej ko prej potrdila najhujše sume in strahove vseh tistih, ki imajo od vsega najraje neomadeževane fasade – kakor da bi veljala enačba, da tam, kjer so grafiti, je pač tudi kriminal.

Nič čudnega, skratka, če je antropologinja dr. Helena Konda svojo knjigo Mizzart in Strip Core : proto street art na Slovenskem (Založba Univerze v Ljubljani), v kateri pretresa delovanje dveh umetniških, grafitarskih kolektivov – Mizzarta in Strip Cora, kajpada – v 80. in 90. letih prejšnjega stoletja, začela s temle stavkom: »Umetnost na ulicah obstaja, odkar obstajajo ulice, spreminjajo pa se njene pojavne oblike in položaj v družbenem vrednostnem sistemu.« Kako torej vrednotiti grafite oziroma, širše, ulično umetnost? Še bolj konkretno: kako pomemben del naše kulturne dediščine so grafiti in murali na ljubljanski Metelkovi? – To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav Heleno Konda.

Foto: ena izmed poslikav, ki so jih člani kolektiva Mizzart ustvarili leta 1993 v prostorih kluba Bunker v Ljubljani (arhiv kolektiva Mizzart, poobjavljeno v knjigi Helene Konda Mizzart in Strip Core : proto street art na Slovenskem)

Kje smo v kozmosu besed iz zlatega runa in kako se matematika zgleduje po legendi

Fri, 06 Feb 2026 18:51:36 +0000

V pripovedno, ironično-satiričnem esejističnem romanu Kje smo? antropologinje in pisateljice dr. Svetlane Slapšak se Ljubljana razkriva kot steganogram spomina – mesto skritih pomenov, prehodov in pozab.

Avtorica prepleta zgodbe resničnih, mitoloških in skoraj izbrisanih osebnosti, ki so mesto zaznamovale ali pa so mu bile zgolj bežno blizu. Nekatere, vpisane v zgodovino ali pisateljičino notranjo refleksijo, v Ljubljani najdejo novo življenje in poslanstvo, druge sprejmejo usodne, dobre ali slabe odločitve, za tretjimi ostane le posvetilo na nagrobnem kamnu. Pisateljica tako vstopa v dialog z zgodovinskimi in mitičnimi liki, skozi njihove glasove gradi spomin na Ljubljano, hkrati pa razkriva mehanizme pozabe, družbene neenakosti in sistemske zapostavljenosti žensk skozi čas, vendar ne v slogu uveljavljenih stereotipov.

Roman se simbolno začne z legendo o Argonavtih, ki naj bi po eni izmed različic mita ustanovili rimsko Emono, v ospredje pa je – poleg številnih drugih, postavljen tudi baladni, skrivnostni motiv Povodnega moža. Ti mitološki in literarni referenčni okviri se nenehno prepletajo z zgodovinskimi plastmi mesta ter z osebnimi in kolektivnimi spomini. Številni liki, figure, živali in motivi vstopajo v dialog z antičnim in mitološkim, pri čemer se z branjem postopoma odstirajo različni svetovi.

Strukturno izhodišče romana je matematična formula Iva Laha, ki ladjo Argo razstavi na njene nedeljive dele – podobno kot so jo morali Argonavti razstaviti in prenesti do morja. Ta ideja razstavljanja in ponovnega sestavljanja postane temelj romana, katerega podnaslov se navezuje na steganografijo: skrito sporočilo znotraj drugega sporočila.

Kje smo? je žanrsko heterogeno in slogovno hibridno delo, najbližje menipski satiri, v kateri se poetičnost spaja tako s tragiko kot komiko in parodijo.

Roman zaznamuje izrazita jezikovna raznolikost, bogastvo kulturnih referenc in močna osebna izpoved. Avtorica pogosto črpa iz lastnega spomina: otroštva, šolanja, žensk, ki so oblikovale njen svetovni nazor, profesorjev, izjemnih osebnosti in partnerstev. Brez zadržkov odstira svoj intimni doživljajski kozmos, ki se s prekrivanjem realnega in fiktivnega zlije v nenehno prepletajoče sovpadanje poetičnosti, ironije in melanholije, pretresljivosti in družbene kritike.

Sogovornica: dr. Svetlana Slapšak, pisateljica in antropologinja

Fotografija: z naslovnice romana Kje smo? (Založba Goga)

»Vsak trenutek je v nekem smislu večen za budistične modrece«

Fri, 30 Jan 2026 19:00:00 +0000

Japonska nas ne navdušuje samo z lepoto in globino svoje umetnosti, ampak nas, kot v svoji najnovejši knjigi pokaže Marko Uršič, lahko nagovarja tudi s svojo filozofsko tradicijo, ki jo je pomembno zaznamoval zen budizem

Vse odkar so proti koncu 19. stoletja Vincentu van Goghu v roke prišli prvi japonski barvni lesorezi – tako imenovani ukiyo-e –, se zdi, da se na Zahodu ne znamo nehati čuditi se kulturi dežele vzhajajočega sonca. Pomislimo: na Bertolta Brechta je močno vplivalo gledališče nō; filmski režiserji od Bernarda Bertoluccija do Quentina Tarantina so se zgledovali pri Akiru Kurosawu; Svetlana Makarovič je v zadnjem času izdala kar tri zbirke haikujev, te, kar najbolj prepoznavno japonske pesemske forme; o množični priljubljenosti anim in mang, japonskih risanih filmov in stripov, med mladimi na Zahodu danes pa skorajda ne gre izgubljati besed.

A to še ni vse – dežela vzhajajočega sonca namreč ne premore le sila bogate in navdihujoče umetnostne zakladnice, ampak se ponaša tudi z osupljivo raznoliko in dolgo tradicijo filozofskih ter duhovno-religijskih iskanj in premišljevanj, ki nas v Evropi in Amerikah prav tako kličejo v kolikor izzivalen toliko ploden dialog. Enemu takemu dvogovoru smo se posvetili v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili filozofa, dolgoletnega predavatelja na ljubljanski Filozofski fakulteti, dr. Marka Uršiča.

Naš gost je namreč pod okriljem Založbe Univerze v Ljubljani proti koncu lanskega leta izdal Odseve dežele vzhajajočega sonca, nenavadno, intrigantno delo, ki med seboj prepleta, križa in spaja prvine filozofske razprave, introspektivne meditacije in potopisa. Potopisa po Japonski, kajpada. V pogovoru z dr. Uršičem smo preverjali, kam, na robove kakšnih spoznanj in uvidov navsezadnje lahko pripelje svoje bralke in bralce ta knjiga, ki z eno nogo sicer stoji na tleh evropske, z drugo pa na tleh japonske filozofije, predvsem tiste, podkletene z budizmom.

Foto: Kinkakuji ali Tempelj zlatega paviljona, zen-budistično svetišče s konca 14. stoletja v stari cesarski prestolnici Kjoto (Hyppolyte de Saint-Rambert / Wikipedija)

»V resnici ne obstaja nič takega kot umetnost. So samo umetniki.«

Fri, 23 Jan 2026 13:42:38 +0000

Ernst Hans Gombrich nas v svoji knjigi Zgodovina umetnosti, ki je prvič izšla leta 1950, vodi po zgodovinskem zemljevidu umetnosti. Bralcu ponuja koordinate za orientacijo v kronološki zgodbi umetnosti, ki se je – podobno kot jeziki – rodila ob neznani uri, v kraju, ki mu človek še ni podelil imena.

Avtorja ne zanima zgolj zaporedje slogov in obdobij, temveč predvsem vprašanje, kako umetnost deluje: kakšno vlogo ima v življenju ljudi, v obredih in verovanjih, v politiki in vsakdanjiku. Zanima ga, zakaj so umetnine nastajale, kakšne potrebe so zadovoljevale, kako so ljudje nekoč gledali svet – in koliko teh, pogosto zelo globokih miselnih vzorcev, nosimo v sebi še danes.
Čeprav je od prve izdaje knjige minilo že več kot sedemdeset let, Zgodovina umetnosti ni ostala zamrznjena v času. Ernst Hans Gombrich jo je v novih izdajah dopolnjeval in razširjal, predvsem z dodajanjem poglavij o moderni umetnosti, do katere je gojil določene zadržke. Zavedal se je omejenosti pogleda od blizu in ni želel napovedovati, katere oblike eksperimentalne in abstraktne umetnosti bodo presegle trenutne modne tokove ter prestale presojo časa.
Knjiga je bila ob izidu sprejeta z velikim navdušenjem, pozneje pa tudi kritično – zlasti zaradi evropocentričnega pogleda in odsotnosti ženskih umetnic. Kljub tem razpravam delo ohranja svoje izstopajoče mesto in pomen.
Gombrich še vedno ostaja ključen avtor za razumevanje umetnosti, v marsičem je presenetljivo aktualen, v povsem drugačnem svetu, nas lahko še vedno uči nečesa bistvenega: kako gledati.

Sogovornica: Katja Jenčič, prevajalka in urednica knjige
Fotografija: detajl stropa Sikstinske kapele, Michelangelo, iz knjige Zgodovina umetnosti
Založba Studia humanitatis

Dragica Čadež, Nataša Kramberger in umetnost, ki ni za v direktorske pisarne

Fri, 16 Jan 2026 19:00:00 +0000

V knjigi Kaj le v sebi nosiš v intenziven dialog stopata ustvarjanji kiparke, ki je lani prejela Prešernovo nagrado za življenjsko delo, ter pisateljice, ki so ji – prav tako lani – podelili nagrado Prešernovega sklada

V naših predstavah, slej ko prej podedovanih s konca 19. stoletja, se umetnosti še vedno drži nekaj nežnega, rahlega, krhkega in neživljenjskega. Saj vemo: preciozne mlade dame, ki v pozlačenih meščanskih salonih igrajo klavir, pa bledični mladeniči, ki, nesramežljivo očarani nad intenzivnostjo lastnega čustvovanja, globoko zdihujejo in pišejo otožne verze. No, tem starosvetnim predstavam bi kazalo zoperstaviti delo kiparke Dragice Čadež, ki je lani prejela Prešernovo nagrado za življenjsko delo, ter pisateljice Nataše Kramberger, ki so ji – prav tako lani – podelili nagrado Prešernovega sklada. Prva je namreč najmonumentalnejši del svojega opusa ustvarila s hrupno motorno žago v roki, prav rada pa, kot vemo, tudi gnete mastno glino in iz nje izvablja nepričakovane oblike, medtem ko pisanje druge zadnja leta poganja in raste predvsem iz znoja, s katerim zaliva mastno zemljo svoje biodinamične kmetije na štajerskem severovzhodu.

Dobro, Dragica Čadež in Nataša Kramberger pač ne ustvarjata v bidermajerskih salonih, njune roke so žuljave, a to seveda še ne pomeni, da je zaradi tega delo ene in delo druge mogoče vzporejati ali da se tisto, kar nam kaže ena in pripoveduje druga, v estetskem oziroma sporočilnem smislu stika, dopolnjuje ali celo prekriva. Prekriva najbrž res ne, a ko so v začetku lanskega decembra v kranjski Galeriji Prešernovih nagrajencev odprli pregledno razstavo Dragice Čadež, je Galerija istočasno izdala knjigo Kaj le v sebi nosiš, intriganten dialog med likovno in literarno umetnostjo, pri katerem so fotografijam skulptur Dragice Čadež so-in-zoper-postavljena žanrsko raznolika besedila Nataše Kramberger. In kaj iz tega srečanja kipa in teksta navsezadnje vznika? Je to nekakšen ljubeč klic nazaj k materialnemu in naravnemu, k otipljivim rečem in brstečim stvarem tega sveta ali vendarle kaj čisto drugega? – Prav to je vprašanje, ki nas je v pogovoru z Dragico Čadež in Natašo Kramberger zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu.

Foto: Dragica Čadež in Nataša Kramberger (Goran Dekleva)

Pisatelj in svet, vmes pa tanka živčna izolacija

Fri, 09 Jan 2026 19:00:00 +0000

Peter Svetina in njegova Veščina pisanja

Branje rojeva literaturo, pravi avtor knjige Veščina pisanja, ki ni vešč le pisanja, temveč tudi inovativnih bralnih in pripovednih pristopov. Knjiga ni strogo in premišljeno strukturirana, ampak diha svobodno, zato jo je mogoče začeti brati na kateri koli strani – na začetku ali na koncu. Prikaže zaodrja nastajanja besedila, njegov vznik in poriv, nabiranje idej, vsebin in tematik, sproženih iz človeških dejanj, opazovanj dogajanja, nastalih dogodkov ali pojavov narave.

Korpus tematik, ki pristane na papirju in v tisku, se lahko napaja iz procesov osebnih izkušenj, ki predirajo stene občutljive pisateljske propustnosti, konstrukcija literarne zgradbe pa je podprta tudi z mentalnimi in telesnimi zmožnostmi, z neprestanim pisateljskim treningom (tudi z razteznimi vajami in dihalnimi tehnikami) ter z nabiranjem vedno novih znanj. Peter Svetina bralca z avtopoetičnim pristopom pripelje vse do zaključnih dejanj nastanka literature, do srečnega konca...

Fotografija: Založba Miš

László Krasznahorkai, madžarski mojster apokalipse

Fri, 02 Jan 2026 10:00:00 +0000

Kako se v romanih in kratkih zgodbah aktualnega prejemnika Nobelove nagrade za književnost prepletata eksistencialna groza in bivanjski nesmisel na eni strani ter presežna lepota stvarstva in jezika na drugi?

Čeprav z vsega desetimi milijoni prebivalcev Madžarska ni med največjimi državami, je v drugi polovici prejšnjega stoletja vendarle prispevala vsaj štiri nesporne velikane v kanon sodobne svetovne književnosti: Pétra Eszterházyja in Pétra Nádasa ter dva nobelovca, Imreja Kertésza in Lászla Krasznahorkaija. Slednji je seveda aktualni lavreat; decembra lani so mu na slovesnosti v Stockholmu najprestižnejše literarno priznanje na svetu podelili za – kot so Švedi posrečeno zapisali v svoji utemeljitvi – vizionarski opus, ki sredi prizorov oziroma podob apokaliptičnega terorja znova potrjuje moč umetnosti.

A kaj natanko to pomeni? O kakšnih prizorih apokaliptičnega terorja je tu pravzaprav govora? In kje naj bi bil sredi take groze sploh prostor za umetnost, za dokazovanje ali potrjevanje njene presežne moči in lepote? – To sta vprašanji, ki sta nas zaposlovali v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili Marjanco Mihelič, mojstrsko prevajalko iz madžarščine, ki nas je med drugim oskrbela tudi s prevodi vseh treh Krasznahorkaijevih del – to so roman Vojna in vojna (Cankarjeva založba, 2015) pa kratkoprozna zbirka Svet gre naprej (Beletrina, 2020) ter Krasznahorkaijev kultni prvenec, roman Satanov tango (Beletrina, 2023) –, ki jih ta čas lahko prebiramo v slovenščini.

Foto: László Krasznahorkai (Lenke Szilágyi / Wikipedija)

1700 let koncila v Niceji ali Glede česa se še danes strinjajo katoličani, pravoslavci in protestanti?

Fri, 26 Dec 2025 18:00:00 +0000

Leta 325 je na pobudo rimskega cesarja Konstantina v maloazijskem mestu potekalo srečanje škofov z vseh koncev imperija, na katerem so potrdili temeljne verske resnice, glede katerih se tako kristjani z zahoda kakor kristjani z vzhoda strinjajo še danes

Pred mesecem dni se je novi papež, Leon XIV., odpravil na svoje prvo potovanje. Obiskal je, kot vemo, Turčijo in Libanon. V tem kontekstu je poromal tudi v Iznik, mesto na azijski strani Marmornega morja, in v družbi svojega carigrajskega kolega, pravoslavnega patriarha Bartolomeja I., molil tam, kjer je pred stoletji stala bazilika sv. Neofita. In zakaj sta najeminentnejša cerkvena dostojanstvenika zahodnega in vzhodnega krščanstva izbrala prav ta kraj za srečanje, za pogovor in molitev?

Odgovor nam, kajpak, ponuja preteklost. Iznik namreč ni bil vselej Iznik; nekoč davno se je ta kraj imenoval Niceja in prav v Niceji je pozno spomladi leta 325 – pred natanko 1700 leti, torej – na pobudo oziroma povabilo tedanjega cesarja, Konstantina Velikega, potekal prvi ekumenski koncil, srečanje več kot 200 škofov z vseh koncev rimskega imperija. Verske resnice pa, ki so jih zborujoči škofje tedaj sprejeli oziroma potrdili, resnice, ki si jih je zgodovina navsezadnje zapomnila kot nicejsko veroizpoved, še danes predstavljajo tisto točko, glede katere se tako kristjani z zahoda kakor kristjani z vzhoda strinjajo. Drugače rečeno: čeprav sta se že leta 1054 rimski in carigrajski škof vzajemno izobčila, sta skoraj tisočletje pozneje njuna naslednika, Leon in Bartolomej, vendarle lahko skupaj molila, kajti tisto, kar ju druži, je pač pomembneje od tistega, kar ju ločuje.

In kaj ju druži? – Prav nicejska veroizpoved, jasno. A kaj natanko je to? Katere so te verske resnice, do katerih so se pred 1700 leti med svojimi deliberacijami dokopali škofje? Zakaj so za kristjane – za vse kristjane – ključnega pomena še danes? Pa tudi: kaj nam dejstvo, da je nicejski koncil potekal na pobudo in pod budnim očesom cesarja Konstantina, pove o pogosto zapletenih odnosih med državo in Cerkvijo, kakor so se oblikovali v kontekstu krščanske ekumene? – To so le nekatera izmed vprašanj, ki so nas zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili zgodovinarja, teologa in rusista, dr. Simona Malmenvalla, sicer kustosa v Slovenskem šolskem muzeju ter predavatelja na ljubljanski Teološki fakulteti.

Foto: ikona, ki prikazuje cesarja Konstantina v družbi škofov, ki so se udeležili koncila v Niceji (Wikipedija, javna last)

Evolucija konkurence soncu ali kako ljudje postanemo družabna družbena bitja

Fri, 19 Dec 2025 19:00:00 +0000

Najprej so bili sonce, dež, grom in strela, potem je bil ogenj ...

Kmalu so prišli ljudje, ki so ogenj zanetili in sedli okrog njega. Sedeli in modrovali so na prostem, pod milim nebom in v jamah, v katerih je ostalo veliko sledi dima. Ognjišče se je velikokrat razvnelo v požar, kot zgodbe, ki so razplamtevale domišljijo in razvezale jezike, prepletale polifonijo glasov v pletenice dolgih pripovedi. Zgodba ujetega sonca, gorečega ognja in ukradene lune se je nadaljevala. Ker je bilo ljudi strah, so prižgali bakle, da bi v temnih nočeh na Zemlji zasijala ognjeno topla in srebrno modrikasta mesečina. Potem so gradili domove in vanje prinašali luč in ogenj: z oljenkami, svečami, petrolejkami. Prišlo je stoletje plinskih svetilk, žarnic, električnega toka, zatem stoletje odvisnosti od električne energije in pojava svetlobnega onesnaževanja. Seveda zgodbe še ni konec ...

Sogovornik: zgodovinar Uroš Dokl, ki je napisal knjigo Kako je bilo, ko še ni bilo elektrike (ilustracije Toni Buršić, Založba Aristej).

fotografija: Wikimedia Commons

Iz biografije Astrid Lindgren: »Vsak od nas je zaklenjen v svojo samoto«

Fri, 12 Dec 2025 06:33:56 +0000

Pisateljico Astrid Lindgren z brezkrajno domišljijo in zaupanjem v dobro, poznamo po njenih večplastnih literarnih likih, ki zasledujejo podobne vrednote, kot jih je gojila sama.

Vedno v stiku z naravo in živalmi, je bila vedno blizu šibkejšim in ranljivejšim. Tako je za svoje bralno občinstvo, ki ga je bilo in ga je še veliko, izbrala otroke. Čeprav ji življenje velikokrat ni prizanašalo – težko je bilo predvsem pomankanja polno obdobje zgodnjega, najstniškega materinstva, ko je sina za nekaj časa oddala v oskrbo drugim ljudem –, je v sebi hranila lepe spomine na srečno otroštvo, zato je do otrok pristopala z globokim razumevanjem do njihove čustvenega in mišljenjskega sveta, predvsem s klasičnim in kanonskim knjižnim opusom, s katerim je prekinila s pokroviteljskim in moralističnim nagovarjanjem otrok … Ni se menila za konvencije, ki so veljale dotlej. Zaradi posebnega čuta in pronicljive inteligence, sposobnosti spajanja različnih znanj o behaviorizmu in dejanskih opazovanj otroškega vedenja, se je z otroki hitro ujela, hrati pa je komunikacija z njimi potekala na intuitivni ravni. Veliko se je dopisovala tako z mladimi, ki jih je zanimal njen razkošen domišljijski kozmos ali vesolje izkušenj, s katerimi jim je pomagala pri težavah odraščanja, pisali pa so ji tudi starejši ljudje, ki so si včasih obetali prijaznega nasveta, zelo neposredno pa je bila kar nekajkrat naprošena za donacijo denarja … Ohranjena pa je tudi njena obsežna, neprecenljiva korespondenca s sorodniki in prijatelji, raznovrstni dnevniški zapiski, posebno dragoceni so tisti iz časa vojne. Najbolj srečna je bila, ko je lahko pisala. Ne glede na to, da se je rada družila na otoških počitnicah in čas preživljala s prijatelji, da je doma prirejala najrazličnejša srečanja, je od vsega najbolj ljubila samoto. Po več letih od izdaje ene najbolj kredibilnih biografij, ki jo je na osnovi bogatih, raznolikih virov, dokumentarnega in materialnega gradiva, napisal danski biograf Jens Andersen, zdaj njen življenjepis navdihuje tudi slovenske navdušence njene literature. Knjiga Astrid Lindgren, s podnaslovom Zgodba o avtorici Pike Nogavičke, je izšla pri Založbi Mladinska knjiga, prevedla pa jo je Amalija Maček.

Sogovornik: Andrej Ilc, pobudnik prevoda biografije v slovenščino

Pasolini in njegov filmski jezik, ki ga piše realnost

Fri, 05 Dec 2025 21:30:08 +0000

Pier Paolo Pasolini, eden največjih evropskih in italijanskih eruditov, vsestranski sodobni mislec in umetnik – letos je minilo 50 let od njegove smrti –, je bil in ostaja v marsičem nedognana, globoka, človeško in socialno občutljiva, kompleksna in angažirana, strastno nemirna, neskončno ustvarjalna osebnost, še vedno izmikajoča se figura za bralce, gledalce in interprete njegovega veličastnega opusa. Še vedno je mogoče odkriti nove drobce iz njegovega zapletenega življenja in jih povezati z manj poznanimi verzi, izreki, kraji bivanja …

Tudi okoliščine njegove smrti, uboja, so še ne povsem pojasnjene. Predano in z zanimanjem se je poglabljal v vse, kar se je dogajalo z antagonistično družbeno resničnostjo, italijanskim političnim podtaljem, v tisto, kar je v njej ustvarjalo anomalije in zlo, neofašistične ekscese, v ozadja preteklih grozot, z rentgensko natančnostjo je analiziral dramatične spremembe v italijanski povojni neokapitalistični potrošniški stvarnosti … Pri nas, poleg pesmi iz leta 1946, v katerih je tudi nekaj spominskih referenc na Idrijo, kjer je nekaj časa bival kot otrok, v kratkem pričakujemo prevod njegovega na avtobiografskih elementih temelječega gledališkega dela Bestia de stile. V povezavi s Stilno živaljo, kot lahko naslov dela prevedemo v slovenščino, med drugim prepoznava neznosno retoriko, konformizem levice, ki je "najslabši takrat, kadar ga podpira tudi desnica". Pred kratkim je izšla tudi knjiga z naslovom Nogomet po Pasoliniju. Njen avtor Valerio Curcio temeljito in dokumentirano osvetljuje Pasolinija v njegovi pristni in intimni človeškosti, predvsem prek njegovega odnosa do nogometa, ki je z intelektualno držo hkrati odsev njegovega razmerja s svetom. Sicer pa se oddaja osredinja predvsem na filmsko stran njegove umetniške poti, ki pa je utemeljena tako na dejanskosti kot v interakciji z njegovimi drugimi ustvarjalnimi sledmi.

Sogovornica: Majda Širca, umetnostna zgodovinarka, poznavalka Pasolinijevega opusa, predvsem filmskega

»To, da o nekaterih skladateljicah nisem mogla povedati ničesar, je postal podatek zase«

Fri, 28 Nov 2025 19:00:00 +0000

V knjigi Nemogoče književnica, skladateljica in sociologinja Nina Dragičević prepleta elemente zgodovinopisnega, sociološkega, pesniškega in esejističnega diskurza, da bi navsezadnje pozabi otela življenja in delo v slepo pego potisnjenih slovenskih skladateljic

Leta 1936 je slikar, violinist in skladatelj Saša Šantel ustvaril Koncil slovenskih skladateljev, eno najbolj impozantnih in bržčas tudi umetniško dovršenih figuralnih slikarskih del pri nas. Na oljni sliki, ki je sicer nastala na pobudo Filharmonične družbe in Glasbene matice, danes pa si jo lahko ogleda, kdor obišče poslopje ljubljanske Filharmonije in stopi v tamkajšnjo Dvorano Slavka Osterca, je Šantel ovekovečil 37 slovenskih skladateljev – od Jakoba Gallusa do Marija Kogoja, od bratov Ipavec do že omenjenega Slavka Osterca.

Vse lepo in prav, Šantlova slika je gotovo prava paša za oči, a sodobnemu gledalcu oziroma gledalki najbrž le ne bo ušlo, da med skoraj štiridesetimi upodobljenimi skladatelji ni prav nobene skladateljice. To pa je vsaj malo presenetljivo. Četudi je bilo družbeno življenje pred 89 leti še precej bolj androcentrično, kakor je danes, vendarle vemo, da so se ženske celo v najbolj patriarhalnih časih smele poklicno ukvarjati z glasbo. Kje neki so torej na Šantlovem Koncilu slovenske skladateljice?

Prvi odgovor, ki se v tem kontekstu ponuja, gre nekako v tole smer: res je, ženske so sicer smele postati glasbenice – operne pevke, denimo, ali tu in tam celo pianistke – nikakor pa niso smele biti skladateljice. No, drugi, še natančnejši, kompleksnejši in gotovo tudi bolj zagaten odgovor pa slej ko prej najdemo v še sveži knjigi Nemogoče, pod katero se podpisuje pesnica, pisateljica, esejistka, skladateljica in sociologinja Nina Dragičević. V tem delu, ki se bere kot nekakšen organski hibrid, kot osupljivo brezšiven križanec med poezijo, prozo, zgodovinopisjem in kritično teorijo, namreč Nina Dragičević prepričljivo pokaže, da so med nami seveda vseskozi živele tudi skladateljice, da pa, če si tule zdaj pomagamo s parafrazo udarnega stavka iz njene knjige, nikoli ni bilo mišljeno, da bodo njihova življenja tudi zapisana. Nikoli pač ni bilo mišljeno, da bodo njihove skladbe ali njihova eksistencialna izkustva relevantna za kogarkoli drugega.

Knjiga Nemogoče, ki je izšla pod založniškim okriljem Beletrine, se zato bere kot frontalni spopad s tem »nikoli ni bilo mišljeno«. A kaj lahko pisanje Nine Dragičević, njeno iskanje in obujanje skladateljic, pokopanih pod debelimi plastmi prahu in brezbrižnosti, v resnici naredi za te skladateljice ali njihovo glasbo? In, po drugi strani, kaj lahko ta napor naredi za nas tu in zdaj? – To sta vprašanji, ki sta nas zaposlovali v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav Nino Dragičević.

Foto: Nina Dragičević (SOJ RTV SLO / Adrian Pregelj)

Miki Muster – spraševali so ga, če je on tisti, ki riše Mikija Mustra

Fri, 21 Nov 2025 18:48:01 +0000

Kot otrok je upodabljal konje, kot fantiča ga je navdušila Snegulčica Walta Disneyja, zvočni, barvni celovečerni animirani film iz leta 1937.

Nepozabni so njegovi stripovski junaki: Zvitorepec, Lakotnik in Trdonja, tudi njegovi animirani, risani ter propagandi filmi. Združil je humor, pustolovščino ter natančno in dinamično risbo. Njegovi liki so preprosto duhoviti, zviti, modri, lakomni, imajo poseben, živahen izraz. Njegova risarska linija je bila čista in gibka, natančna, nezmotljiva ... V Sloveniji je utemeljil animirani, risani film. Miki Muster se je rodil pred 100 leti, zato v oddaji Kulturni fokus o svojem očetu njegov sin Miklavž Muster in Barbara Savenc, avtorica razstave v Muzeju in in galerijah mesta Ljubljane.

fotografija Foto BOBO

Josip Jurčič – prvi slovenski žurnalist, ki je iz novice zares znal narediti zgodbo

Fri, 14 Nov 2025 19:00:00 +0000

Za oblikovanje moderne slovenske družbe je bilo izjemnega pomena danes večidel pozabljeno delo, ki ga je Jurčič opravil kot glavni urednik Slovenskega naroda, našega prvega časopisa, ki je kontinuirano izhajal vsak dan. Josip Jurčič se je v slovenski kolektivni spomin prvenstveno seveda zapisal kot pisatelj, kot avtor Desetega brata, našega prvega romana, pa humoreske o višnjegorski kozlovski sodbi ter zgodovinske povesti o Juriju Kozjaku, janičarju slovenskega rodu. Vsa ta dela so, kot vemo, tudi danes povsem nepogrešljiv del šolskega berila. Pa vendar se zdi, da je Jurčičev prispevek k slovenski kulturni zgodovini celo še večji, kot bi lahko sklepali po odlikovanem mestu, ki ga v slovenskem leposlovnem kanonu sicer zavzema njegova literarna zapuščina. Kot namreč v svoji knjigi Neznani Jurčič – magični žurnalist, ki je na pomlad izšla pri Slovenski matici, prepričljivo dokazuje sociolog in publicist dr. Bernard Nežmah, je bilo za oblikovanje resnično moderne slovenske družbe ključnega pomena delo, ki ga je Josip Jurčič med letoma 1871 in 1881 opravil kot glavni urednik Slovenskega naroda, našega prvega časopisa, ki je dolgo vrsto let uspešno izhajal vsak dan. Kako neki je torej Jurčiču uspelo, kar pred tem ni uspelo Janezu Bleiweisu s Kmetijskimi in rokodelskimi novicami, ki so pač skoraj ves čas svojega obstoja izhajale kot tednik? S kakšnimi vse težavami se je Jurčič pri svojem uredniškem oziroma novinarskem delu soočal? In kako se je, zahvaljujoč prav Slovenskem narodu, navsezadnje spremenilo delovanje našega javnega prostora kot takega? To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav dr. Bernarda Nežmaha. Pogovor je bil premierno objavljen v oddaji Glasovi svetov na programu Ars. foto: ilustracija Josipa Jurčiča na naslovnici knjige Neznani Jurčič – magični žurnalist je delo Tomaža Lavriča (Goran Dekleva)

Pozabljene utvare – linije pobega črnogorskih umetnikov

Fri, 07 Nov 2025 18:10:36 +0000

Umetnost je velikokrat odsev sveta, v katerem živimo, poskuša ga razlagati in napovedovati njegove jutrišnje podobe. Včasih težko razumemo oboje, svet in umetnost. V oddaji Kulturni fokus je govora o vsebinah, temah in pojavih vizualne in likovne umetnosti v Črni gori, ki nam včasih odkriva svet v jasnini, drugič pa je prekrita z metaforami in simboli. Približala nam jo bo kustosinja Teodora Nikčević iz Muzeja sodobne umetnosti Črne gore iz Podgorice.

Tako, kot ni nobena umetnostna praksa, črnogorska ali katera druga, stisnjena v zgolj lokalne kontekste, tudi črnogorska ni, čeprav je prav krajina, posejana s posebnimi miti in kulti, verovanji, starimi navadami in vrednotami, zelo navdihujoč in neizčrpen vir sododobnih umetniških interpretacij. Veliko je vzporejanj med aktualnim, kulturnim, družbenim in političnim dogajanjem in preteklo stvarnostjo. Tu so vprašanja dobro in slabo vrednotenih človekovih položajev, pozicij, ki jih skozi čas zavzemajo umetniki ali njihovi motivi. Med njimi so pogosto upodobljene ženske, ki so se morale v preteklosti marsičemu odreči, bile v neenakovrednih položajih z moškimi. Več je premislekov o časih, ki so bili polni upanja, vendar so minili, utvare pa so se na koncu zrušile, podobno kot nekdaj dobro delujoči industrijski centri, na mestu katerih zdaj kraljuje degradirana urbana pokrajina.

Gostja: Teodora Nikčević, Muzej sodobne umetnosti Črne gore

Fotografija: La Danse, avtor umetniškega dela Srđa Dragović

(iz kataloga Na liniji pobega – možnim svetovom naproti, Galerija Vžigalica)

Kako je Trubar pravzaprav postal – Trubar?

Fri, 31 Oct 2025 07:30:00 +0000

Kako se je mlad fant z dolenjskega podeželja sploh lahko seznanil z osrednjimi pisci rimske antike? In kako z Erazmom Rotterdamskim, Martinom Luthrom, Jeanom Calvinom in drugimi idejnimi utemeljitelji reformacije?

Da je Primož Trubar prvi slovenski protestant, avtor prve slovenske knjige in utemeljitelj knjižne slovenščine, so neizpodbitna, temeljna dejstva naše nacionalne zgodovine. A kako je Trubar sploh postal Trubar, velikan, ki ga poznamo iz zgodovinskih oziroma literarnih učbenikov? – Rodil se je, kot vemo, leta 1508 na dolenjskem podeželju, v svet torej, ki je bil precej oddaljen od novih idejnih tokov, ki so ob začetku 16. stoletja pretresali staro celino in tlakovali tisto vijugasto pot, ki je iz srednjega veka zlagoma vodila v modernost. Kje, kdaj, v kakšnih okoliščinah se je potemtakem mladi Primož Trubar seznanil z intelektualnim in verskim vrenjem, ki mu pravimo reformacija?

Literarni zgodovinar dr. Miran Košuta, predstojnik slovenistike na Oddelku za humanistične študije Univerze v Trstu, v razpravi, ki jo je letos zgodaj poleti objavil v znanstvenem zborniku Trst v slovenskem jeziku, literaturi in kulturi, prepričljivo dokazuje, da so bila leta, ki jih je mladi Trubar preživel na dvoru tedanjega tržaškega škofa Pietra Bonoma, odločilna za oblikovanje njegovega pogleda na svet, na človeka in njegov odnos z Bogom ter na resnice, razodete v Svetem pismu. To pa pred nas slej ko prej postavlja vprašanje, kdo neki je bil škof Bonomo, v kakšnem odnosu je pravzaprav bil s Trubarjem in kakšne so bile pokrajine duha, ki jih je mlademu fantu z Dolenjske navsezadnje razkril? – Odgovore na ta zagonetna vprašanja smo iskali v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav dr. Košuto.

Foto: Primož Trubar, lesorez iz sredine 19. stoletja (Wikipedija, javna last)

Gledališče in žalovanje – kako smrt sega onkraj gledališča

Fri, 24 Oct 2025 17:56:12 +0000

Obstaja več družbeno normiranih in sprejemljivih ter kulturno določenih obsmrtnih ritualov, po katerih se gledališče, v katerem je smrt ena pogosteje obravnavanih tem, lahko do neke mere zrcali, vendar njegove posebnosti zahtevajo tudi svojevrstne pristope.

Dr. Petro Pogorevc, ki je za temo uprizarjanja smrti kot izgube – njeni izsledki so objavljeni v obsežni znanstveni izdaji – poleg gledališke materije, raziskala tudi bližnja historično-antropološka polja, je v najožjem jedru zanimala performativna praznina. Med drugim se je spraševala, kako zapolniti prostor, ko se zgodi za predstavo nekaj tako nepovratnega, kot je smrt igralke ali igralca v predstavi, ki je na programskem repertoarju, kakšne so prakse in rituali poslavljanja od človeka in gledališke tvarine (ter vloge), ki jo je interpretacija umrlega zaznamovala. Izhodišče avtorice je bilo njeno lastno soočanja s smrtmi v gledališču, poleg tega pe je preučevala primere, ko se je realna izguba spremenila v inovativne pristope ohranjanja gledališkega dela na odru. Ob tem pa ni pozabila, da gledališče sproti vpija tudi konvencije zunanjega, družbenega in kulturnega sveta. V zadnjih obdobjih so se predvsem na Zahodu razvile racionalizacije in sekularizacij v odnosu do smrti, ko so se spremenili oz. bili opuščeni obsmrtni rituali, bedenje pri truplu umrlega ... Če je v modernih družbenih okoliščinah smrt pripadla območju tabuja, je realna smrt v gledališču prav tako lahko razumljena kot eksces ali skrajnost, zato je za to temo (verjetno) tudi bolj malo teoretičnega zanimanja avtorjev s področja gledališča.

fotografija: MGL

Dvojnik – zagonetna figura, ki se dobro prilega tako komediji zmešnjav kakor psihološki grozljivki

Fri, 17 Oct 2025 18:00:00 +0000

Dvojnik je lik, ki nam je sicer podoben kot je jajce podobno jajcu, a z nami vendarle ni istoveten. In kot kaže zgodovina umetnosti, se, paradoksalno, dobro znajde v zelo različnih, tudi diametralno si nasprotnih žanrih. Zakaj?

Chaplinov Veliki diktator je, kot vemo, politična satira o fašizmu. Solaris Andreja Tarkovskega je psihološko poglobljena znanstveno-fantastična meditacija o naravi človeških želja in žalovanja. Kagemusha je krvav zgodovinski ep Akire Kurosawe, umeščen v obdobje državljanske vojne, ki je dobro stoletje pretresala deželo vzhajajočega sonca. Stvor je grozljivka Johna Carpenterja o skupini znanstvenikov, ki na Antarktiki med razbitinami nekakšnega vesoljskega plovila odkrijejo neznano življenjsko obliko. Prilagajanje Spikea Joneza pa je postmoderna komedija o umetnikovem ustvarjalnem krču.

Kar vse te, žanrsko očitno sila raznolike filme druži, je, da njihov zaplet poganja motiva dvojnika. Zgodb, ki jih ti filmi pripovedujejo, bi, drugače rečeno, ne bilo, ko bi v njih ne bilo dveh likov, ki sta si sicer podobna kot jajce jajcu, a vendarle nista en in isti lik. Toda: v nekaterih primerih ta dvojnost generira vesele zaplete in brezskrben smeh, v drugih pa tragične zmote ali celo eksistencialno grozo. Kako je to mogoče? Kako je možno, da se en in isti motiv ponuja tako raznorodnim, pravzaprav kar diametralno nasprotnim narativnim izpeljavam?

To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo se sprehodili ne le skozi zgodovino filma ampak tudi skozi zgodovino svetovne književnosti, da bi razumeli, zakaj nas dvojniki že tisočletja tako zabavajo kakor plašijo? – Pri tem je bila naša vodnica filozofinja, predavateljica in raziskovalka na ljubljanski Filozofski fakulteti, dr. Bara Kolenc, ki se je tej problematiki posvetila v intrigantni razpravi Figura dvojnika : od komedije k psihozi, ki je v začetku letošnjega leta izšla pri Založbi FDV.

Foto: igralca Richarda Mansfielda, ki je zaslovel, ko je igral glavno – dvojno – vlogo v bostonski gledališki uprizoritvi znamenitega gotskega romana Nenavaden primer dr. Jekylla in g. Hydea škotskega pisatelja Roberta Louisa Stevensona, je leta 1895 takole ovekovečil fotograf Henry Van der Weyde (Wikipedija, javna last)

Japonski cesarski dvor in ženske, ki so 600 let pred Cervantesom izumile roman

Fri, 10 Oct 2025 18:00:00 +0000

Ustvarjanje avtoric iz dežele vzhajajočega sonca, ki so že pred tisočletjem spisale obsežne romane in psihološko pretanjeno avtobiografsko prozo, predstavlja eno najbolj osupljivih poglavij v zgodovini svetovne književnosti

Na prelomu iz 10. v 11. stoletje, v času torej, ki ga zgodovinopisje po tradiciji označuje kot obdobje heian, so na Japonskem, v skrajno rafiniranem zavetju tamkajšnjega cesarskega dvora začela nastajati prozna dela, ki nas še danes, tisoč let pozneje, zlahka osupnejo. Najprej seveda zato, ker je bila to književnost, ki je – pa čeprav je bil to izrazito moški, patriarhalen svet – niso ustvarjali avtorji temveč avtorice.

Še več, najboljša besedila, ki so jih okoli leta 1000 napisale blagorodne, visoko izobražene dame z japonskega dvora – v tem kontekstu moramo najbrž omeniti vsaj Dnevnik muhe enodnevnice pa Knjigo na vzglavniku ter Zgodba o Genjiju, roman, ki ga pod naslovom Princ in dvorne gospe lahko že dolga desetletja prebiramo tudi slovenski bralke in bralci –, so se nato umestila v samo jedro japonskega literarnega kanona. Tudi to je, kajpada, dovolj presenetljivo; mesto, ki ga pri Rusih zavzema Puškin, pri Špancih Cervantes, pri Nemcih pa Goethe, v deželi vzhajajočega sonca slej ko prej pripada pisateljicam, kot so Fujiwara no Michitsuna no Haha pa Sei Shōnagon ter Murasaki Shikibu.

No, morda najbolj fascinantno pa je, ko govorimo o vrhovih japonske proze iz obdobja heian, da nas ti teksti, čeprav so stari že debelih tisoč let, lahko še vedno nagovarjajo zelo močno, zelo neposredno. Čeprav so njihove avtorice naseljevale svet, ki je tako v smislu materialne kulture kakor družbenih institucij ter prevladujočih vrednot in verjetij, od našega očitno zelo oddaljen, so vendarle pisale tako, da se v mislih, čustvih, vtisih in hotenjih, izraženih v tej prozi, utegnemo sodobni bralci in bralke brez posebnega naprezanja prepoznati, se z njimi identificirati. Vtis je, skratka, kakor da tisočletje nemara le ni tako dolga doba, kot se zdi, in da tudi potovati med oddaljenimi kulturami morda ni tako težko, kot se nam včasih dozdeva.

A nekaj pri vsem skupaj ostaja nejasno – kako je ta literatura sploh nastala? Kakšen je bil politični, družbeni in intelektualni okvir, znotraj katerega so Murasaki Shikibu, Sei Shōnagon in druge pisateljice sploh lahko začele ustvarjati? Kaj se je, še drugače rečeno, moralo na Japonskem okoli leta 1000 dogajati, da so v deželi vzhajajočega sonca ženske že takrat dobile domovinsko pravico v polju visoke književnosti, pravico, na katero so morale njihove kolegice v Evropi, denimo, čakati vse tja do 19. če ne kar 20. stoletja? – Prav to je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili sociologa in japonologa, predavatelja na Oddelku za azijske študije ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Luko Culiberga.

Foto: upodobitev Murasaki Shikibu, ki piše Zgodbo o Genjiju, je v 17. stoletju ustvaril Tosa Mitsuoki (Wikipedija, javna last)

»Veseli me vsak obiskovalec, ki se v Cankarjev dom vrne, po svoje pa še bolj vsak, ki k nam pride prvič«

Fri, 03 Oct 2025 18:00:00 +0000

V pogovoru z Juretom Novakom, direktorjem Cankarjevega doma, preverjamo, kako leto dni po nastopu mandata gleda na položaj, izzive in naloge naše osrednje kulturne institucije

Koncerti klasične in popularne glasbe, likovne razstave in filmske projekcije, gledališke in plesne predstave, pogovori s pisatelji in filozofi pa še in še bi lahko naštevali. Ja, takole – presenetljivo in vznemirljivo, predvsem pa raznoliko – so videti večeri v Cankarjevem domu v Ljubljani. In slovenski odjemalke in odjemalci kulturno-umetnostnih vsebin smo se, priznajmo, od Cankarjevega doma tudi že navadili pričakovati tako pestro ponudbo. A kako natanko ljudem, ki to kulturno vele-institucijo poganjajo zdaj že 43 let, uspeva iz dneva v dan, iz sezone v sezono pripravljati program, ki nam pomaga ostajati v stiku z domačimi in tujimi umetnostnimi presežki? – To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili gledališkega režiserja, od lanske zgodnje jeseni pa tudi direktorja Cankarjevega doma, Jureta Novaka.

Foto: Jure Novak (Goran Dekleva)

Brecht – komunikator s časom, ali metoda, kako biti v slabi družbi dober

Fri, 26 Sep 2025 17:54:57 +0000

Bertolt Brecht, ki se je odpovedal svojemu buržoaznemu sloju in se odločil, da bo s svojo vizijo dramatike, pesništva in gledališča podprl boje množic delavskega razreda, je zelo zaznamoval gledališko prakso in teorijo.

S pomočjo razumevanja političnih in družbenih mehanizmov ter vzvodov oblasti, razgaljenja temeljnih hierarhičnih principov, ki ustvarjajo razredne napetosti, lahko vsaka predstava, ki obravnava takšne dinamike, postane mikrokozmos, prek katerega laže doumemo makrokozmične probleme velikega platna sedanjega sveta. Predpostavke za podobe navzkrižji sedanje stvarnosti, ki so bile zastavljene že v samem jedru kapitalističnih produkcijskih odnosov, so se nazorno izoblikovale že v temačnosti, duhovni pohabljenosti, izprijenosti in groteskni bizarnosti časa, ki je ob pomanjkanju, revščini, brezposelnosti, kriminalu in političnem populizmu, sledil ranam prve svetovne vojne. Brecht je očitno mračnjaško blaznost zaznal ob nastajanju nemškega nacizma, v stalinistični izdaji komunistične revolucije ali v ameriški obliki ortodoksnega kapitalizma, kar analizira z ironično distanco in prikaže s kančkom posmehljivosti, cinizma in pikrosti. Razumel je radikalna protislovja, zato je menil, da mora biti človek tako radikalen, kot je radikalna dejanskost.

Marsikaj od tega, kar je zapisano v tedanjo stvarnost, Brecht poskuša prenesti v gledališče. Zato, da bi prekinil z naivno iluzionistično in vzgojno prevaro, z meščansko tradicijo gledališča, ki ne omogoča ustvarjalnih uporov, je uporabil t. i. potujitveni učinek.
Režiser in dramaturg Matjaž Berger, ki se v gledališki praksi in teoriji veliko posveča prav Brechtu, meni, da je radikalni reformator gledališča tudi eden največjih mojstrov komunikacije s časom. Zanj je zelo pomemben razredni boj, dialektika gospoda in hlapca, medtem ko ga npr. Jakob Ribič, tudi izjemen poznavalec Brechta, večkrat označuje kot pravega homo theatralisa, gledališkega človeka, ki je bil hkrati režiser, dramatik, reformator, tudi pesnik in pisatelj. Vseeno pa dodaja, da moramo upoštevati kolektivno udejstvovanje kroga, ki mu je Brecht pripadal, sploh pa dekonstruirati mit o njem, in se odreči ideološkim kategorijam, s katerimi bi ga lahko povezali.

Fotografija: Borut Peterlin (iz predstave v APT: Življenje in časi Bertolta Brechta)

Matija Solce – njegov odprt svet umetnosti, vendar kje so ključi za rešitev uničenih ljudi v razpadlem svetu?

Fri, 19 Sep 2025 16:29:48 +0000

Raznovrsten umetnik, ki se poigrava z oblikami, formami, beži pred njimi – in govori o vlaku, za katerega si želi, da bi odpeljal s tega razčlovečenega sveta, saj mu vladajo kralji Ubuji ... Sprašuje se, zakaj ljudje še vedno upoštevamo nepravične zakone vladajočih, brezčutnih, grotesknih figur, ki jih sam ne more več šteti za človeška bitja ... Vendar se jim upira, z umetnostjo, ironijo, s humorjem ...

Eden izmed najizvirnejših glasov lutkovne in animirane umetnosti – Matija Solce, ki je med drugim tudi doktoriral na Praški gledališki akademiji DAMU, se ne izpostavlja le kot umetnik na odrih, trgih in ulicah širom po svetu, ali kot učitelj, akademski profesor, ampak hoče v prve vrste tudi takrat, ko gre za pravičnost in človečnost sploh, ko gre za obstoj Gaze ... Pravi, da je zlomljen zaradi dogajanja na tem pogorišču, pokopališču človečnosti, zaradi ljudi, otrok in umetnikov, ki so že odšli, odhajajo zdaj, ko stradajo in umirajo ... Zavzema se za umetnost z odgovornostjo do sveta, za kreacijo, ki vpliva na družbo v globalnem smislu in spodkopava politiko kapitalizma ...
Vseeno, čeprav številne nagrade in brezštevilna priznanja zanj niso merilo za umetniško vrednost, umetnika in njegove stvaritve, nazadnje je na letošnjem 13. bienalu lutkovnih ustvarjalcev Slovenije prejel glavno nagrado za predstavo Harms je kriv!. Predstava je premiero doživela prav v dneh začetka ene najhujših izraelskih agresij na Gazo, ki še traja in traja ...

Fotografija: Lutkovno gledališče Maribor

Umetniške in kulturne podobe islamskega sveta, stiki z njim in razmerje, ki ga je Evropa potlačila

Fri, 12 Sep 2025 17:23:36 +0000

Evropejci smo, tudi neupravičeno, velikokrat samozavestno zazrti v civilizacijske dosežke slavljenega Zahoda, v nepresežen tehnični razvoj, kulturo, znanost, umetnost; čeprav to, kar štejemo za svojo nedosegljivo prednost, ni od zmeraj čisto naše, ni izumljeno v kulturah naših civilizacijskih predhodnic in ni zrastlo na območjih sedanje Evrope.

Veliko od tega, kar se učimo v šolah, uporablja medicina, je vtisnjeno v arhitekturo, je šteto v arabskih številkah ali pisano v kaligrafiji, je prispevek nekdaj obsežnega islamskega sveta, ki se je ekspanzionistično razširil vse do Indije in Kitajske ... O islamski kulturi tokrat njen veliki poznavalec, zgodovinar dr. Dragan Potočnik, sicer izredni profesor na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru, ki je o predislamski kulturni tradiciji, islamu, arabskem svetu, preporodih in stikih, zahodnem vmešavanju in drugem napisal vrsto knjig, s tem delom sveta pa je tudi sicer tesno povezan.

Fotografija: Isfahan ali Esfahan, Wikipedia

Kako so cesarji vladali rimskemu imperiju?

Fri, 05 Sep 2025 18:00:00 +0000

Mary Beard, ugledna britanska filologinja in zgodovinarka, se v svoji najnovejši knjigi sprašuje, kako so cesarji rokovali z vojaškimi in političnimi institucijami rimske države, da so – ne glede na številne osebne hibe oz. pomanjkljivosti – kar pet stoletij vladali orjaškemu cesarstvu

Kaligula je svojega najljubšega konja, Incitata, menda hotel imenovati za konzula. Neron naj bi, ko je Rim leta 64 n. št. zajel orjaški požar, med opazovanjem ognjene stihije, ki je požirala mesto, raje igral na liro, kakor da bi skušal organizirati protipožarno obrambo. Komod se je, pravijo, rad kratkočasil tako, da je z lokom in puščicami streljal v občinstvo, ki je prišlo v Kolosej gledat gladiatorske boje. Mladi Elagabal je na začetku tretjega stoletja bojda pripravil svečan banket, na katerem je svoje goste na vrhuncu večera zasul s tolikšno količino dehtečih cvetnih lističev, da so se nesrečni povabljenci pod njimi navsezadnje zadušili. Pa še in še bi lahko naštevali. Vtis je, skratka, da so bili rimski cesarji, gledano scela, zdolgočaseni, razvajeni in muhasti psihopati z nepotešljivo slo do nasilja.

In vendar moramo priznati, da so ti isti možje – bojda se jih je na cesarskem prestolu zvrstilo okoli 70, odvisno pač od tega, kako in koga štejemo – precej učinkovito vladali širšemu sredozemskemu bazenu približno pol tisočletja. Od leta 27 pr. n. št., ko je Avgust v svojih rokah zbral dovolj oblastnih funkcij, da o Rimu lahko upravičeno nehamo govoriti kot o republiki, pa do leta 476 po Kristusu, ko je abdiciral Romulus Avgustulus, zadnji cesar zahodne polovice rimskega imperija, so se milijoni rojevali, živeli in umirali v svetu, s katerim so upravljali cesarji.

Čeprav v tem dolgem obdobju ni manjkalo ne državljanskih vojn ne barbarskih vdorov ne verskih preganjanj ne epidemij kužnih bolezni, lahko v grobem rečemo, da je Rim svobodnim ljudem, ki so živeli znotraj njegovih meja, ponujal veliko. Brez posebnih težav je bilo, na primer, mogoče potovati in trgovati od Portugalske do Iraka, od severa Anglije do juga Egipta. Zunanje meje države so bile zavarovane, pravni red dobro utrjen, preskrba s hrano zagotovljena, javna infrastruktura v mestih skrbno vzdrževana in kdor je bil ambiciozen in talentiran, je lahko splezal precej visoko po družbeni lestvici. Eden takih je bil, recimo, Dioklecijan, ki se je rodil v revščino v Dalmaciji, se, zahvaljujoč svojim vojaškim zmožnostim, prebil na položaj konjeniškega poveljnika pod cesarjem Karom, dokler ni navsezadnje – to je bilo leta 285 – še sam sedel na prestol.

Kako je vse to mogoče? Kako je mogoče, da so brutalni norci, o kakršnih s posebnim sladostrastjem poročajo zgodovinski viri, obenem stoletja dolgo vešče upravljali z državo, ki se je raztezala na približno pet milijonih kvadratnih kilometrov? – To je vprašanje, ki v intrigantni knjigi Rimski cesar : vladati starorimskemu svetu – ta je pred nedavnim izšla pri založbi Beletrina – zaposluje eno najboljših sodobnih poznavalk antičnega sveta, britansko klasično filologinjo in zgodovinarko, Mary Beard. In to je vprašanje, ki je zaposlovalo tudi nas v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili našega dolgoletnega kolega s programa Ars, Mateja Veniera, ki je razpravo Mary Beard prevedel v slovenščino.

Foto: doprsni kip cesarja Avgusta, ki ga hrani Etruščanski muzej v italijanski Volterri (Goran Dekleva)

Histri – starodavno ljudstvo, po katerem je Istra dobila svoje ime

Fri, 29 Aug 2025 18:00:00 +0000

Kaj – poleg geografskega označevalca – so nam ti ljudje še zapustili? Kakšen jezik so govorili, s kakšnimi gospodarskimi dejavnostmi so se ubadali, kakšna verovanja so gojili in kaj se je z njimi navsezadnje zgodilo?

Poletje gre počasi sicer h koncu, a v tokratnem Kulturnem fokusu smo se vseeno odpravili proti morju, v Istro. Se pa nismo napotili v katerega izmed tamkajšnjih letoviških mestec, ki jih dandanes tako radi obiskujemo, ampak smo odpotovali v preteklost, precej oddaljeno preteklost pravzaprav, saj smo se namenili v Istro, kakršna je bila sredi prvega tisočletja pred našim štetjem. In zakaj smo si izbrali prav v to obdobje? – Ker je to bil čas, ko so tam živeli Histri, ljudstvo, po katerem je polotok dobil svoje današnje ime.

Pa so nam poleg geografskega označevalca ti ljudje zapustili še kaj? Kaj sploh vemo o njih? Kakšen jezik so govorili, s kakšnimi gospodarskimi dejavnostmi so se ubadali, kakšna verovanja so gojili, kaj se je z njimi navsezadnje zgodilo in kje si zdaj lahko ogledamo najbolj zanimive ostaline njihove materialne kulture? – To je le nekaj vprašanj, ki so nas zaposlovala v pogovoru z arheologinjo, predavateljico na Fakulteti za humanistične študije Univerze na Primorskem, dr. Martino Blečić Kavur, ki je pred nedavnim objavila intrigantno, s slikovnim gradivom bogato opremljeno monografijo Herojska doba Histrov, v kateri je strnila naše današnje védenje o najstarejših znanih prebivalcih Istre.

Foto: delno ohranjena koščena figurica jezdeca na konju, odkrita v eni izmed grobnic v Nezakciju (Herojska doba Histrov)

Od "maga antropološkega plemena" do strastnega proučevanja arheogenoma

Fri, 22 Aug 2025 14:33:23 +0000

V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.

Pred sto leti se je socialna antropologija odvračala od strastnega zanimanja za izvore človeštva, zato da bi se ukvarjala s stanjem družb "tukaj in zdaj". V skladu s tem načelom je bila manj podvržena nevarnostim spodbujanja rasizma. Dandanes marsikoga zanima, kdo vse stoji v vrsti njihovih daljnih prednikov.

Nekateri menijo, da socialne antropologije ni mogoče opisati z njenim raziskovalnim predmetom, saj pokriva zelo širok razpon na raziskovalnem področju, na katerem se druži tako z biologijo in arheologijo kot zgodovino, sociologijo in filozofijo. Čeprav so jo pred stoletjem in še prej zelo zanimali kulturne in socialne kategorije, koncepti in pojavi, različni ostanki in splošni pojmi – po večini pri staroselskih ljudstvih, ki naj bi bila izolirana in tako rekoč zamrznjena – in je pobegnila pred fizično antropologijo, se je potem skesano vračala, da bi proučila tisto, kar je spregledala in zavrgla. Poleg duhovne kulture, družbenih ustanov, materialne in tehnične kulture, vseh plati življenja, z dinamikami razrednega boja vred, jo v zvezi s človekom zanima tudi preobrazba naravnega okolja, kulturna krajina.
Od nje izvemo, da sorodstvo ni biološka, ampak kulturna kategorija, narava in kultura pa si nista v nasprotju.

Gosta: dr. Bojan Baskar, filozofska fakulteta, avtor knjige Antropologi in zgodovinarji – zadnjih sto let, in dr. Miha Kozorog, avtor spremne besede h knjigi, ZRC SAZU

Fotografija: z naslovnice knjige, Studia humanitatis

Sakralna gotska arhitektura na Slovenskem

Fri, 15 Aug 2025 18:00:00 +0000

Na naših tleh danes stoji več kot 600 gotskih samostanov, stolnih cerkva in farnih cerkvic, kar zgovorno priča, kako dragocen del naše kulturne dediščine predstavlja ta stavbarska tradicija

Umetnostno-zgodovinski slog, ki ga asociativno najtesneje povezujemo s sakralno arhitekturo na Slovenskem, je bržčas barok. Saj vemo: tiha, zelena dolina, nad njo obel grič, na njegovem vrhu pa ljubka baročna cerkvica. To je prizor, ki ga, se zdi, na izletih po Sloveniji vidimo znova in znova. Seveda pa to še ne pomeni, da ni pri nas najti tudi cerkva in samostanov, ki nimajo z barokom ničesar, ki pač pripadajo drugim, pogosto starejšim slogovnim obdobjem. Še več: skrbna umetnostno-zgodovinska analiza pokaže, da so tudi številne izmed tistih ljubkih baročnih cerkvic na našem podeželju pravzaprav le barokizirane, da so bile, drugače rečeno, zgrajene dolgo pred vznikom baroka in da so jih pozneje – v pomembni meri se je to zgodilo v kontekstu protireformacije v 17. ali 18. stoletju – predelali oziroma prilagodili okusu nove dobe. Vse to menda pomeni, da moramo, ko razmišljamo o sakralni arhitekturi pri nas, veliko pozornosti nameniti tudi starejšim, pred-baročnim umetnostno-zgodovinskim obdobjem, še zlasti gotiki. In zakaj ravno gotiki?

Umetnostni zgodovinar, dolgoletni predavatelj na ljubljanski Filozofski fakulteti, zaslužni profesor dr. Samo Štefanac v svoji pregledni monografiji Sakralna gotska arhitektura na Slovenskem, ki je na pomlad ugledala luč sveta pri Založbi Univerze v Ljubljani, namreč piše, da na naših tleh danes stoji več kot 600 gotskih cerkva, kar seveda priča, kako dragocen del naše kulturne dediščine predstavlja ta stavbarska tradicija. Toda: kdaj natanko in od kod je gotika sploh prišla v prostor med severnim Jadranom in vzhodnimi Alpami? Je tu gotsko stavbarstvo razvilo kakšne posebnosti, ki jih ne najdemo drugod po Evropi? Kje pravzaprav stojijo najlepši primeri te arhitekture pri nas? – To so le nekatera izmed vprašanj, ki so nas zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav dr. Štefanca.

Foto: cerkev sv. Primoža in Felicijana na Jamniku, ki je bila prvikrat omenjena leta 1501 v freisinškem urbarju (Goran Dekleva)

"Duša prostora je skrita v njegovem vonju"

Fri, 08 Aug 2025 19:13:36 +0000

Izrečene besede nikoli ne povedo vsega, vse je skrito v tišinah in podtekstih.

Čeprav klasično zahodno, evropsko gledališče temelji na vidnih in zvočnih zaznavah, če izhajamo iz opredelitev, s katerimi klasificiramo čute v odnosu do umetnosti, pa obstajajo tudi drugi jeziki, ki nastajajoče podobe in pripovedi v gledališču ustvarjajo v temi in tišini, praznem prostoru ... Raziskovalka in pionirka senzorialnega jezika in gledališča v Sloveniji Barbara Pia Jenič izhaja iz nevidne materije vonja, tudi iz veččutnosti nasploh, kar je bilo v zadnjih gledaliških stoletjih prezrto, kot je bil sam koncept fizičnega in telesnega. Soustanoviteljica in direktorica Zavoda Senzorium, ki je bogate izkušnje nabirala v različnih kulturnih okoljih in se hkrati z razvijanjem inovativnih izhodišč učila od začetnika in snovalca senzorialnega jezika in gledališča Enriqueja Vargasa, združuje prakso in teorijo. Tako zdaj v knjižni obliki predstavlja možnosti najbolj organske različice gledališča. Naslov: Senzorialni jezik, organska potopitev v dogajanje, konec letošnjega julija pa je pri založbi Routledge izšel prevod monografije v angleški jezik The Art of Sensorial Language.

Fotografija: Senzorium

Pesnik, esejist in zagovornik narave Iztok Geister: »Lepota reke je v tem, da prestopa bregove«

Fri, 01 Aug 2025 18:00:00 +0000

Eseji Iztoka Geistra vztrajno spodkopavajo antropocentrično predstavo o človeku kot kroni stvarstva, obenem pa razgaljajo tudi slepe pege sodobnega ekološkega mišljenja

Nikakršnega dvoma več ni, da je vprašanje človekovega razmerja do narave eno ključnih, nevralgičnih vprašanj našega časa. Ko gre za taljenje ledenikov in naraščanje gladine morij, ko gre za sekanje gozdov in širjenje puščav, za množično izumiranje živalskih in rastlinskih vrst ali za vseprisotno onesnaženje z mikroplastiko, je namreč očitno dvoje: da imamo, prvič, opravka s procesi, ki resno ogrožajo možnost našega nadaljnjega bivanja na gostoljubnem planetu, in da, drugič, teh pojavov ne moremo ne zadovoljivo pojasniti ne začeti reševati, ne da bi upoštevali, da smo ljudje s svojim delovanjem bistveno pripomogli k planetarni ekološki krizi. To pa slej ko prej tudi pomeni, da bo – če seveda hočemo kaj še spremeniti – treba kritično premisliti človekov odnos do narave.

No, s tem pa imamo obilo težav; da homo sapiens ni krona stvarstva, da nismo gospodarji narave, da z njo ne moremo kar prosto razpolagati – to nam, kot kaže, ne gre in ne gre v račun. Kako torej spremeniti način, kako naravo mislimo, če smo se alarmantna opozorila znanstvenikov in znanstvenic, ki zdaj že nekaj desetletij bijejo plat zvona, naučili elegantno ignorirati? – Eno izmed možnih poti iz te mišljenjske zagate nemara ponuja literatura, kakršno ustvarja pesnik, pisatelj in esejist pa tudi ornitolog in zagovornik narave, Iztok Geister.

V drugi polovici 60. let 20. stoletja je na veliki oder slovenske književnosti stopil s precej radikalno modernistično poezijo – med drugim je bil eden ustanoviteljev legendarne umetniške skupine OHO –, a se je proti koncu sedemdesetih usmeril drugam, stran od avantgardnega pesništva in se zagnano posvetil premišljevanju, opazovanju in varovanju narave. Izhajajoč iz te izkušnje pa so nato, od poznih osemdesetih let dalje, začeli brsteti njegovi, pogojno rečeno, naravoslovno intonirani eseji, ki jih zdaj lahko prebiramo že v enajstih zbirkah. Zadnja med njimi – gre za intrigantno knjigo Soočenje z naravo : eseji o divjini in kulturi – je prav pred nedavnim izšla pri založbi UMco. Kakšni so torej miselni horizonti, ki nam jih Geister tu razpira, in zakaj te eseje velja brati, čeprav nam ne ponujajo nikakršnih enostavnih receptov za rešitev, no, to pa sta vprašanji, ki sta nas zaposlovali v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav Iztoka Geistra.

Foto: Iztok Geister na svojem vrtu (Goran Dekleva)

»Kar je prihajalo iz Francije, je bila teoretska misel. Kar je prihajalo iz Češke, pa je bila življenjska izkušnja.«

Fri, 25 Jul 2025 18:00:00 +0000

V pogovoru z Jaroslavom Skrušnýjem, mojstrskim prevajalcem iz češčine in francoščine, preverjamo, kaj je v drugi polovici 20. stoletja slovenskemu kulturnemu prostoru dala francoska in kaj češka literatura

Ko smo se v 19. stoletju Slovenci borili za narodne pravice v kontekstu habsburške monarhije, smo se pogosto navdihovali pri Čehih. Znano telovadno društvo Sokol smo, denimo, ustanovili, sledeč prav češkim zgledom. In Slovenske matice bi bržčas ne bilo, ko bi Čehi že ne imeli Češke matice. Pravzaprav ima tudi gajica, pisava, ki jo danes uporabljamo, svoje najgloblje korenine na Češkem, saj se je Hrvat Ljudevit Gaj, ko je snoval ortografski sistem za zapisovanje južnoslovanskih jezikov, prvenstveno zgledoval pri Čehu Janu Husu in njegovi adaptaciji latinice v zgodnjem 15. stoletju.

Vse to je slovenski in češki kulturni prostor povezovalo in zbliževalo, toliko bolj seveda, ker je tudi kar nekaj Slovencev v tistem obdobju študiralo na znameniti Karlovi univerzi v Pragi. No, te tesne vezi pa so se v 20. stoletju – še zlasti v njegovi drugi polovici – nekoliko zrahljale. Saj drži, da je Plečnik takoj po prvi svetovni vojni vodil prenovo Hradčanov in da si zgodovine slovenskega filma ni mogoče predstavljati brez Františka Čapa in njegove Vesne, a vtis je, da so se po drugi svetovni vojni naši ustvarjalci, naši umetniki za navdih in spodbudo najraje, najpogosteje obračali na zahod ali na jug, spričo česar se je razdalja med našim in češkim kulturnim okoljem v splošnem povečevala.

Da pa se te stare češko-slovenske povezave vendarle ne bi čisto pretrgale, je skrbelo nekaj prizadevnih literarnih prevajalk in prevajalcev, med katerimi je eno ključnih vlog odigral Jaroslav Skrušný, ki nas je oskrbel s prevodi osrednjih čeških povojnih književnikov – od Milana Kundere do Bohumila Hrabala, od Vaclava Havla do Ivana Klime. Je pa treba podčrtati, da je to pravzaprav le polovica njegovega prevajalskega opusa, saj Skrušný zdaj že kakega pol stoletja nadvse vešče, nadvse umetelno prevaja tudi iz francoščine. Zola, Sartre, Camus, Malraux in Stendhal so, če omenimo le nekatere, avtorji, ki jih lahko beremo, zahvaljujoč njegovim prevajalskim naporom, za katere je leta 2011 potem prejel tudi Sovretovo nagrado.

A kako gresta češčina in francoščina, češka in francoska književnost skupaj? Kako ena in kako druga odmevata med slovenskimi bralkami in bralci? Iz katere literarne tradicije, ne nazadnje, raje prevaja? – To je le nekaj vprašanj, ki so nas zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav Jaroslava Skrušnýja.

Foto: Jaroslav Skrušny (Goran Dekleva)

Drame Emone – Rimljani, Huni in Goti so imeli zelo podoben DNK, ki se je razlikoval od slovanskega

Fri, 18 Jul 2025 17:31:12 +0000

V plasteh preteklosti, ki so naložena pod našimi nogami, je tudi nekaj stoletji, ki jih je zaznamoval nekdanji rimski imperij ... V nekaterih je tudi nekaj zanimive igre s sodobnostjo.

V oddaji Kulturni fokus bo tokrat govora o nekdanji Emoni ob današnji Drami, nahajališču 11 ton izkopanega materiala, med katerim je rimska svetilka – oljenka, estetsko oblikovan predmet z motivom gledališke maske, kar je seveda zanimiva metafora za dramatičen in razgiban čas, ki se je vtisnil v obdobje rimske prisotnosti, ko je rasla Emona. Čeprav se arheološka stroka veliko ukvarja s to zgodovinsko epoho in samim prostorom, pa Emona še ni dobro raziskana; več bodo gotovo povedale nove metode in analize, ki dajejo starim kontekstom nove pomene. Zelo zanimiva utegne biti demografska sestava takratnega prebivalstva.

Gostji: arheologinja Maja Lavrič, ki vodi arheološke raziskave, povezane z izkopavanji na območju Drame in Center za preventivno arheologijo pri ZVKDS, in argeologinja dr. Bernarda Županek, ki bo med drugim povedala, kaj od tega se je vse znašlo v Zakladnici Mestnega muzeja Ljubljana, kjer je na razstavi mogoče videti izbrane ostaline nekdanje rimske hiše pod današnjim gledališčem.

fotografija: oljenka z motivom gledališke maske

Mestni muzej Ljubljana, Aleksandra Saša Prelesnik

V Turčiji so odkrili doslej neznan indoevropski jezik – kalašemščino

Fri, 11 Jul 2025 18:00:00 +0000

O kalašmščini, ki so jo pred 3500 leti govorili na anatolski planoti, do leta 2023 nismo vedeli čisto ničesar, potem pa so arheologi odkrili prvo – in za zdaj tudi edino – besedilo v tem jeziku. Kaj to odkritje pomeni za naše razumevanje zgodovine indoevropskih jezikov?

V osrednji Turčiji, v bližini mesteca Boğazkale, približno dvesto kilometrov vzhodno od Ankare, se nahaja eno najpomembnejših arheoloških najdišč na svetu. V bronasti dobi je namreč tam stala Hatuša, prestolnica mogočne hetitske države, ki je obvladovala anatolsko planoto nekako med 18. in 12. stoletjem pred našim štetjem. Med številnimi pomembnimi najdbami, ki so jih odkrili arheologi, ki že dobro stoletje delajo na območju nekdanje Hatuše, od monumentalnih templjev do filigransko izdelanega nakita, so morda še prav posebej vznemirljive številne glinene tablice, popisane s klinopisom. Ko so jih jezikoslovci – med temi je ključno vlogo odigral Čeh Bedřich Hrozný – razvozlali ter analizirali, so ugotovili, da gre povečini za dokumente upravnega in religioznega značaja, da so napisani v hetitskem jeziku in da je hetitščina očitno eden izmed indoevropskih jezikov, med katere seveda sodi tudi slovenščina. Glede na to, da so hetitske glinene tablice nastale sredi drugega tisočletja pred našim štetjem, lahko celo rečemo, da je hetitščina najstarejša med vsemi indoevropskimi jeziki, ki jih poznamo.

No, poleti leta 2023 pa je skupina strokovnjakov z Univerze Juliusa–Maximiliana v Würzburgu v Hatuši odkopala še eno glineno tablico in ko so jo strokovnjaki skušali prebrati, so ugotovili, da je napisana v jeziku, ki je hetitskemu sicer očitno soroden, a od njega tudi drugačen. Odkrili so, skratka, čisto nov, doslej še neznan indoevropski jezik. In kaj to presenetljivo odkritje – kakor je mogoče razbrati iz najdenega besedila, gre za jezik mesta Kalašma, ki se je menda nahajalo nekje na severozahodnem robu hetitskega kraljestva – pomeni za naše razumevanje razvoja indoevropskih jezikov? Bo treba jezikoslovne učbenike napisati na novo ali pa jezik mesta Kalašma potrjuje, kar so lingvisti že dolgo domnevali? – To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu. Odgovor nanj pa nam je pomagal poiskati dr. Luka Repanšek, predavatelj na Oddelku za primerjalno in splošno jezikoslovje ljubljanske Filozofske fakultete.

Foto: levja vrata v Hatuši, prestolnici hetitske države, kjer so arheologi poleti leta 2023 sicer odkopali prvo znano glineno tablico, popisano z besedilom v jeziku mesta Kalašma (Luka Repanšek, objavljeno z dovoljenjem avtorja)

Hetera ali Zakaj si moški v stari Grčiji želi seksa z izobraženo žensko?

Fri, 04 Jul 2025 18:00:00 +0000

Kako so videti antične Atene, če jih uzremo z mesta, ki so ga v tedanji družbi zavzemale hetere, rafinirane, visoko izobražene starogrške prostitutke?

Antropologinja, raziskovalka antičnih svetov, dr. Svetlana Slapšak, je pri založbi Beletrina pred nedavnim izdala intrigantno študijo Hetera in filozof : iz zgodovinske antropologije svobodnega para, v kateri se, kot pravzaprav pove že naslov, posveča starogrškim prostitutkam, heteram, a to počne tako, da v svoje razpravljanje organsko pritegne še premisleka o delovanju atenske demokracije ter o naravi zakonske zveze v t. i. klasični dobi grške zgodovine, govori pa tudi o mitih in kultnih praksah, o hetero- in homoseksualni spolnosti, o položaju filozofov v grški mestni državi in tako naprej in naprej.

Hetera in filozof se, drugače rečeno, bere kot smel poizkus celostne rekonstrukcije nekega sveta, ki je bil in ga ni več. A kaj nam je ta svet – svet, ki ga zaradi Aristotela in Platona, zaradi Sofokleja in Evripida, zaradi Solona in Perikleja še danes radi postavljamo na nedosežen piedestal – zapustil, ko gre za odnose med moškimi in ženskami? – Natanko to je vprašanje, ki nas je v pogovoru z dr. Slapšak zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu.

Foto: hetera in njen klient med banketom, starogrško vazno slikarstvo, okoli 430 pr.n.št. (Marie-Lan Nguyen, Wikipedija)

Indija – naša imaginacija in njena štirivalenta logika

Fri, 27 Jun 2025 17:28:42 +0000

Naše predstave o Indiji, še posebno o njeni preteklosti, pogosto prikličejo poenostavljene podobe, ki so nastale kot posledica kolonialistične ignorance in občutka evropske duhovne in civilizacijske superiornosti, brezbrižnih kulturnih prevodov, prenašanja in vsiljevanja zahodnih konceptov in paradigem v njena raznovrstna okolja ter napačnega branja njenih svojevrstnih fenomenov.

Tako so Indiji, prepredeni s številnimi etničnimi skupinami, verskimi praksami in jeziki, predpisali konstrukte duhovne in religiozne univerzalnosti. Nastal je hinduizem kot absolutna esenca indijske identitete in nacionalnosti, najbolj univerzalna in tolerantna izmed vseh religij … Zanimivo, pred evropskimi posegi hinduizem v Indiji sploh ni bil prepoznan kot (krovna, temeljna, velika) religija, potem pa so tej domislici, ki je zelo uspela, pritrjevali tudi indijski izobraženci, ki so v prilagajanju kolonialistični prizmi, skozi katero je bila Indija romantizirana, povzdignjena in čaščena kot duhovna velesila, iskali možnosti upora proti zatiralskim in pohlepnim zahodnim oblastem.
O izkrivljenih predstavah in interpretacijah Indije, ki so ubrale stranpoti in se oddaljile od poglobljenega razumevanja njene unikatnosti, ter življenjskih logikah, ki ne dokazujejo, kaj je prav, kaj narobe, resnice in laži, belega in črnega, najboljšega in najslabšega, več dr. Tamara Dietrich, profesorica indologije na oddelku za azijske študije filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.

fotografija: Wikipedia

Sto let Samoe – kako odraščamo na zahodu sveta in kaj nam o tem povedo drugi ...

Fri, 20 Jun 2025 17:37:10 +0000

Marsikdo je že slišal, kako je mlado dekle, ki je študiralo pri znamenitem Franzu Boasu, pred sto leti odšlo na Samoo in tam proučevalo vsakdanje življenje.

Margaret Mead, danes znana kot pisateljica – nekdaj, za življenja, pa je veljala za odmevno ime antropologije in javne besede – je kmalu ugotovila, da je tamkajšnje življenje veliko manj ,,zategnjeno'' kot v njenih Združenih državah Amerike, v katere je sicer neomajno verjela; imela jih je za svetel primerek svobode zahodnega sveta. Odraščajoča dekleta na Samoi so bila manj omejena z zapovedmi vedenja, kot je opažala doma, in v nasprotju s tamkajšnjimi fanti nekako ritualno prezrta. Njihovo odraščanje je bilo zato veliko bolj sproščeno, vladala je nekakšna družbena toleranca do njih, njihov odnos do spolnosti ni bil zavrt. Kot je opažala, so se o svojem telesu lahko avtonomno odločala, seveda v skladu s kompleksnimi pravili te družbe, ki so se med drugim nanašala na sorodstvena in intimna vprašanja. Margaret Mead je pozneje postala tudi pomembna javna intelektualka, karizmatična govorka in predana liberalka, čeprav v nekaterih pogledih zelo kontroverzna.
Marsikdo je tudi slišal in bral, kako je njeno delo, tudi knjigo Odraščanje na Samoi, po njeni smrti kritiziral in uničeval Derek Freeman. Poudarjal je, da je njena knjiga neverodostojna, da je nekakšen mit, projekcija njenih lastnih prepričanj in način osvobajanja lastne spolnosti. Namesto da bi jo dopolnil, je njeno delo razvrednotil, čeprav je bila njegova izobrazba antropološko pomanjkljiva.

Gost: dr. Rajko Muršič

Foto: Wikipedia

Ženske v temi Maje Haderlap na prireditvi Evropske prestolnice kulture

Thu, 12 Jun 2025 09:05:10 +0000

V okviru Evropska prestolnice kulture GO!2025 je maja potekal literarno-plesni dogodek, ki so ga ustvarili: pisateljica Maja Haderlap, plesalka Leonie Humitsch in skladatelj Benny Omerzell. Dogodek je bil sprva načrtovan v na novo postavljeni kupoli Ingeborg Bachmann, a je bil zaradi slabega vremena prestavljen v dvorano Mestne občine Nova Gorica, vsebina pa je močno povezana s pisateljico Ingeborg Bachmann. Maja Haderlap je na tem dogodku predstavila svoj novi roman Nachtfrauen – Ženske v temi, ki je teden dni pred tem izšel pri založbi Goga v prevodu Štefana Vevarja. Maja Haderlap je ob tej priložnosti prvič brala v slovenščini. Fotografija: Maja Haderlap na prireditvi

30 let po presenetljivem odkritju neandertalčeve piščali: v svetu pradavnih zvočil in glasbil

Wed, 04 Jun 2025 12:25:26 +0000

V oddaji Kulturni fokus se bomo tokrat posvetili temi, o kateri je mogoče bolj malo povedati, saj je njena skrivnostna vsebina prekrita z nanosi dolgih tisočletij človeške zgodovine. Tako bo verjetno ostalo tudi v prihodnje. Poleg tega sodi v območje neverbalne komunikacije.

V Narodnem muzeju Slovenije bodo namreč čez nekaj tednov odprli razstavo, ki bo posvečena 30. obletnici odkritja neandertalčeve piščali v jami Divje babe in človekovemu ustvarjanju glasbe na splošno. Ker so njegovi začetki zamegljeni v davnini preteklosti, ne moremo vedeti, ali je neandertalcu, tako kot nam, ob poslušanju zaigralo srce in so se mu razvnela čustva, vendar sta bila glas in glasba - naj gre za melodične zvoke, šumenje, mrmranje ali petje - v tisočletnih zvočnih pokrajinah, skupaj s pozibavanjem telesa, zagotovo naravno uspavalno sredstvo; vpitje in predirljivi kriki, ki so se trgali iz najstarejšega glasbila, pa so opozarjali in nosili manj varne pomene in sporočila. Lovska pesem in uspavanka sta ves čas človeške evolucije, tako kot druge melodije in zvrsti, neločljivo združevali dva pola razvoja glasbe. O tem pričajo tudi mlajše arheološke najdbe glasbil, kot je neandertalčeva piščal: koliščarska ropotulja, železnodobna keramična ropotulja, žvenketajoči predmeti iz železne dobe, panova piščal, glasbila v situlski umetnosti, različni rogovi in ne nazadnje univerzalno glasbilo boben. Glasbila so bila tudi nepogrešljiv del duhovnega in ritualnega življenja ...
Gosta: mag. Miran Pflaum iz Narodnega muzeja Slovenije, vodja projekta Neandertalčeva piščal, 60.000 let glasbe, in soavtor razstave dr. Matija Turk z Inštituta za arheologijo ZRC SAZU.

Fotografija: Narodni muzej Slovenije

Vojna in (ne)moč umetnosti

Fri, 30 May 2025 18:00:00 +0000

V zborniku The Resilience of History – se pravi: Odpornost zgodovine – mednarodna skupina raziskovalk in raziskovalcev premišljuje o vojnah ob razpadu Jugoslavije, kakor se nam kažejo skozi prizmo umetnosti

Umetnost – pa naj gre za glasbo, za slikarstvo, za gledališče, film, strip ali literaturo – se je v teku stoletij izkazala kot tista dejavnost, v kontekstu katere lahko ljudje zelo dobro, tehtno in poglobljeno govorimo o sila široki paleti naših ključnih bivanjskih izkustev – pa naj gre za bolečino neuslišane ljubezni, za tesnoben strah pred boleznijo in smrtjo, za negotovo iskanje bivanjskega smisla sredi absurdnega sveta, za vznesenost ob pogledu na lepote neokrnjene narave, za predelovanje kompleksne dinamike odnosov znotraj družine ali za vselej budno erotično poželenje.

Ko pa umetniki in umetnice skušajo vzeti v precep vojno in travme, ki jo vojno nasilje pusti v preživelih, no, tedaj se pogosto zdi, da je to problem, ki presega človeške kreativne zmožnosti, da, drugače rečeno, preprosto manjka besed, da manjka not, kadrov, gibov in barvnih odtenkov, s katerimi bi lahko kdorkoli adekvatno izrekel tovrstno grozo, tovrstno brezno. Pa vendar umetniki in umetnice ne odnehajo; in če pomislimo na slike Francisca Goye, v katerih je upodobil nasilje, ki je pretresalo Španijo med napoleonskimi vojnami, če pomislimo na Vasilija Grosmana in njegov veliki roman o drugi svetovni vojni Življenje in usoda ali če pomislimo na film Bitka za Alžir, v katerem Gilo Pontecorvo govori o alžirskem boju zoper francosko kolonialno nadoblast, tedaj je treba priznati, da umetnost le ni brez moči pred obličjem vojne.

A kaj natanko umetnost naredi z vojno, kadar je na ravni svoje nelahke naloge? Nas potolaži? Mar najde smisel v nesmiselnem ubijanju, mučenju, posilstvih in stradežu? Ali pa brezno, pred katerim stojimo, pravzaprav samo še poglobi? – To je vprašanje, ki si ga je zastavila mednarodna skupina razpravljavk in razpravljavcev, ko so pisali prispevke za intriganten zbornik The Resilience of History : The Yugoslav Wars through Art (se pravi: Odpornost zgodovine : jugoslovanske vojne skozi prizmo umetnosti), ki je pred nedavnim izšel pod založniškim okvirom Zavoda Maska. Do kakšnih zaključkov so se ti razpravljavci in razpravljavke navsezadnje dokopali, smo preverjali v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili filozofa dr. Gregorja Modra in literarnega zgodovinarja dr. Blaža Kavška, ki sta nad omenjenim zbornikom bdela po uredniški plati.

Foto: prizor iz obleganega Sarajeva leta 1992 – Vedran Smailović igra violončelo sredi ruševin poslopja Narodne in univerzitetne knjižnice Bosne in Hercegovine, ki so jo enote vojske Republike Srbske v noči s 25. na 26. avgust 1992 obstreljevale in tako povzročile požar, v katerem je zgorelo več kot milijon in pol knjig (Mikhail Evstafiev / Wikipedija)

Mumini – otroške pravljice za odrasle bralce

Fri, 23 May 2025 18:00:00 +0000

Ob filozofsko intoniranih, melanholičnih knjigah velike švedsko-finske pisateljice Tove Jansson se postavlja vprašanje, komu so zgodbe o Mumintrolu, njegovi družini in prijateljih pravzaprav namenjene – mladim ali starim?

»Moralo je biti proti koncu poznega avgustovskega popoldneva, ko sta Mumintrol in njegova mama prispela v najglobljo hosto.« To je stavek, s katerim nas je v knjigi Mumintrolčki in velika povodenj finsko-švedska pisateljica Tove Jansson pred točno 80 leti prvikrat povedla v svoj neverjetno bogat, ontološko poln domišljijski svet filifjonk, hatifnatov, gafs, hemulov in, jasno, muminov, dobrodušnih, belih, oblih, kakor da puhastih bitjec, ki od daleč spominjajo na miniaturne nilske konje.

Tej, prvi knjigi je v naslednjih 25 letih sledilo še osem drugih, ki so svoji avtorici navsezadnje prinesle svetovno slavo in ugled. V tem kontekstu vsekakor velja omeniti, da je leta 1966 na kongresu Mednarodne zveze za mladinsko književnost, ki je potekal prav v Ljubljani, Tove Jansson prejela tudi Andersenovo nagrado, ki sicer velja za nekakšnega Nobela v polju otroške literature. Seveda pa so Mumintrol in drugi junaki Tove Jansson sčasoma prestopili mejo, ki jo predstavljajo knjižne platnice, se naselili v stripih, animiranih serijah, gledaliških igrah, trgovinah z igračami ter zabaviščnih parkih in tako konec koncev ustvarili globalen poslovni imperij.

A zakaj natanko? S čim vse so zgodbe Tove Jansson pravzaprav omrežile generacije bralk in bralcev – in to nikakor ne le tistih, mlajših od deset let – po vsem svetu? – To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prevajalko dr. Nado Grošelj, ki je v zadnjih nekaj letih poskrbela, da lahko knjige Tove Jansson naposled prebiramo tudi v slovenščini.

Foto: Mumintrol in Njuhec, kakor ju je Tove Jansson leta 1948 upodobila v knjigi Čarodejev klobuk (Goran Dekleva)

Srčev as »PRINTED BY KOBE BORIS NO 142841 KZ-ALLACH« ter Jurček in trije razbojniki

Fri, 16 May 2025 16:50:31 +0000

Slutnja bližajočega se konca vojne in vonj po svobodi sta v času upora proti okupatorju in odpora proti fašizmu in nacizmu še podžgala ustvarjalno nujo, kulturno dejavnost in umetnost. Ta je nastajala v nevsakdanjih in težkih razmerah, v zamreženih in zastraženih krajih, v zasilnih bivališčih – v strahu pred sovražnikovimi napadi.

Partizansko lutkovno gledališče je nekaj mesecev pred koncem vojne nastalo na osvobojenem ozemlju Bele krajine. Kot parodijo, katere namen je bilo dvigovanje morale in propagiranje smisla partizanskega boja – zato je bilo to gledališče sprva namenjeno odraslemu občinstvu -, si ga je zamislil kipar in avtor lutk Lojze Lavrič. Prva predstava lutkovne igre s šestnajstimi marionetami Jurček in trije razbojniki je bila uprizorjena na silvestrski večer leta 1944.
Posebno umetniško delo, polno metaforike o razčlovečenju, absurdnosti vojne, krutem igranju s človeškimi usodami, so tudi motivi na kartah, štiriinpetdeset risb umetnika Borisa Kobeta. Njegovo delo, znano zaradi izvirne ikonografske zamisli, poznamo kot Taboriščni tarok. Kobe je na srčev as natisnil številko taboriščnika, tisto, ki je bila dodeljena njemu, s čimer je poudaril industrijo smrti v nacističnem holokavstu.

Veliko več prizorov krute resničnosti s portretiranji kaznovanja, dela, mučenja in smrti, ki so ohranjeni v obliki umetniških del, je nastalo v italijanskih zaporih in koncentracijskih taboriščih, kjer umetniškega ustvarjanja med interniranci niso povsem prepovedali, zato so bili tudi material in sredstva laže dostopni.

gostja: Tina Fortič Jakopič, Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije

fotografija: Lutkovna predstava Jurček, 28. junij 1945, Mladinska dvorana Ljubljana

foto: Milan Krajnc, hrani: Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije

Balada o trobenti in oblaku

Fri, 09 May 2025 18:00:00 +0000

Znameniti roman Cirila Kosmača, ki govori o junaštvu in strahopetnosti, o samožrtvovanju in konformizmu, je eno ključnih del o slovenski izkušnji druge svetovne vojne

Druga svetovna vojna že dolgo služi kot sicer hudo temačen, a nenavadno bogat rudnik, v katerem naši književniki in književnice iščejo in tudi najdevajo snov za svoje pisanje. Pomislimo: v avtobiografski izkušnji zasajena romana, kot sta Nekropola Borisa Pahorja in Menuet za kitaro Vitomila Zupana, pa literarizirani dnevniški zapiski Edvarda Kocbeka, zbrani v Tovarišiji in Listini, so že dolgo v samem jedru slovenskega leposlovnega kanona. In čeprav desetletja precej hitro minevajo, slovenska izkušnja druge svetovne vojne ustvarjalno očitno vznemirja tudi naše umetnike in umetnice mlajših generacij – poizkus razumeti, kaj se je med letoma 1941 in '45 pri nas godilo, je namreč vpisan v razmeroma recentna dela, v romane, kot sta To noč sem jo videl Draga Jančarja in Angel pozabe Maje Haderlap, pa tudi v epsko pesnitev Borisa A. Novaka Vrata nepovrata.

Ko govorimo o donkihotskih naporih literatov, kako neizrekljivo grozo svetovnega spopada na slovenskih tleh nekako vendarle izreči, pa nikakor ne moremo mimo Cirila Kosmača, književnika, čigar delo se je nemara celo najpogosteje, najbolj vztrajno vrtelo okoli boja Slovenk in Slovencev – še zlasti Primork in Primorcev, kajpada – zoper genocidne tendence nacifašizma. Italijansko fašistično represijo je, denimo, tematiziral v kratki zgodbi Gosenica, junaštvo partizanov v noveli Očka Orel, ki mu je nato služila tudi kot predloga, ko je pisal scenarij za naš prvi celovečerec Na svoji zemlji.

No, bržčas še kompleksnejši, še bolj pretanjen pa je njegov prikaz druge svetovne v romanih Pomladni dan in Balada o trobenti in oblaku. In prav temu delu smo se posvetili v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili Andraža Gombača, publicista in knjižnega urednika, ki je za založbo Beletrina pripravil nov natis Balade, ki pa pred bralke in bralce zdaj prihaja v nekoliko drugačni, daljši oziroma razširjeni obliki. Od kod se je pravzaprav vzela ta različica Balade o trobenti in oblaku pa, seveda, kaj nam roman pravzaprav sporoča in, ne nazadnje, kako se delo vpenja v Kosmačev širši literarni opus, smo v pogovoru z Andražem Gombačem preverjali ob 80. obletnici konca druge svetovne vojne.

Foto: Goran Dekleva

1495 dni represije fašistov in nacistov ‒ 1495 dni gorja, odpora, ilegalnega organiziranja in kolaboracije

Fri, 02 May 2025 18:47:19 +0000

Grožnja vojne je vsaj tiho navzoča, če se že ne najavlja ‒ tudi v miru, saj le redko preskoči življenje človeka, ki doživi pozno starost. Tako pogosto se je vsaj doslej nasilno vsiljevala v naših krajih in bližnji okolici. Vse prihodnje, načrtovane ali nepričakovane, nenapovedane obiske lahko dokončno odpove, kjer pa trenutno nepovabljeno gostuje, ustrahuje in mori, naj pritisne na gumb samoukinitve! Tako se togotimo vsi, ki se zavedamo svoje nemoči.

Tudi v dneh osvoboditve, maja 1945, ko je nacistična Nemčija priznala poraz, so ljudje, ki so zaradi nje trpeli in umirali ‒ narodi, celine in države ‒ mislili, da so se je za večno znebili, pa je doslej vseeno vse prevečkrat doslej premagala mir in prihuljeno napadla. Kot bi ves čas čakala v nekakšni zasedi.

V Ljubljani je imela vojna takrat, ko je morija drugič v stoletju pretresala svet, kar dve uničevalni botrici, najprej italijansko okupacijsko silo, po njeni kapitulaciji pa je pokrajina postala nemško interesno območje; poskusi fašizacije in ponemčevanja so bili povezani s scenariji brisanja slovenstva. Vojna je od 11. aprila 1941, ko so mir v Ljubljani preglasile italijanske motorizirane enote, vztrajala kar 1495 dni; da jo bo pobralo že prej, so mislili tudi drugod, po vsej Dravski banovini (enote nemške vojske so Ljubljansko pokrajino ‒ upravno enoto Provincia di Lubiana ‒ z več drugimi združile v operacijsko cono Jadransko primorje) in po vseh pokrajinah in deželah, v katerih je pustošila. Druga svetovna vojna, ki je pri nas, zlasti v Ljubljani in na Dolenjskem, pustila pečat krvave bratomorne vojne, saj je bila zaznamovana tako s partizanskim bojem, ilegalnim delovanjem, kot s kolaboracijo, se je pred 80. leti ‒ enako kot drugod na evropskih tleh ‒ končala tudi v mestu, obdanem z žico. Ostale so nezaceljene rane in nikoli končani političnoideološki spopadi. Da časi strahu, trpljenja, pomanjkanja in pobijanja v sedanjem obdobju vse bolj poblaznelega oboroževanja, prekupčevanja z vojno in popolnega brezčutja ne bi utonili v pozabo, so v Mestnem muzeju Ljubljana to dogajanje obeležili z razstavo: 1495 DNI, Ljubljana med 2. svetovno vojno.

Gost: avtor razstave, dr. Blaž Vurnik, kustos za novejšo zgodovino v Mestnem muzeju Ljubljana

fotografija: Vojne njive v parku Zvezda, 2. maj 1942, foto: Miran Pavlin, hrani: Mestni muzej Ljubljana

Filokalija – osrednje delo pravoslavne mistike

Fri, 18 Apr 2025 18:00:00 +0000

Vplivna zbirka grških asketskih in mističnih besedil, ki so nastala med 4. in 15. stoletjem, bralke in bralce vodi k prav posebni vrsti notranje tišine – tišine, ki ni praznina, ampak je polnost

Čeprav je po številu govorcev slovenščina očitno med manjšimi jeziki – na svetovni lestvici menda zavzema 210. mesto ali nekaj takega –, nam gre prevajanje vélikih tekstov krščanske tradicije presenetljivo dobro od rok. Saj vemo, zahvaljujoč Juriju Dalmatinu je slovenščina v 16. stoletju postala 12. po vrsti med modernimi evropskimi jeziki, ki se je lahko pohvalila s popolnim prevodom Svetega pisma. No, v tem – recimo mu: Dalmatinovem – duhu pa že zadnjih pet let poteka še nekoliko obsežnejši, po jezikovni in intelektualni plati pa primerljivo zahteven projekt – prevajanje Filokalije, zbirke starih vzhodno-krščanskih asketskih in mističnih spisov. Ko bo to orjaško delo opravljeno, ko bodo torej prevedene vse štiri knjige, ki zbirko sestavljajo, se bomo Slovenci pridružili Rusom, Angležem, Italijanom, Francozom, Špancem, Nemcem, Romunom, Srbom ter Fincem in tako zaokrožili »elitno« deseterico govorcev evropskih jezikov, ki Filokalijo lahko prebirajo v materinščini.

Zveni izvrstno, kajpada, a tu se najbrž pojavlja tudi določena zadrega. Če namreč vsi vemo, kaj je Sveto pismo in kakšen dosežek predstavlja njegov prevod, o Filokaliji slej ko prej ne vemo ničesar in, posledično, tudi ne moremo prav dobro razumeti, zakaj naj bi nas napori prevajalske ekipe, ki deluje pod uredniško taktirko dr. Gorazda Kocijančiča, navdajali s ponosom. No, prav to smo skušali popraviti v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili klasičnega filologa in predavatelja na ljubljanski Filozofski fakulteti, dr. Davida Movrina, ki je za tretji zvezek Filokalije – ta je, prav kakor prejšnja dva, proti koncu leta 2024 izšel pri založbi KUD Logos – prevedel dva obsežna spisa svetega Petra Damaščana.

Foto: samostan Vatopedi na gori Atos premore bogato knjižnico, v kateri sta Nikodem Svetogorski in Makarij Korintski v 18. stoletju našla besedila, ki sta jih navsezadnje uvrstila v Filokalijo (Dimosthenis Niforos / Wikipedija)

Razstavljanje sporne kulturne dediščine

Fri, 11 Apr 2025 15:49:02 +0000

Kulturna dediščina je moderen, nadnacionalen, političen in administrativen koncept, ki smo ga iznašli v Evropi, močno pa se je – predvsem v zahodne družbe – umestil po drugi svetovni vojni, se pravi v takratne postkolonialne družbe, ki so bile rasistično in razredno zaznamovane.

Zanimivo je spremljati usodo tudi t. i. sporne dediščine v postsocialističnem okolju kot način reinterpretiranja preteklosti, ki upošteva družbena nesoglasja. Tega se v knjigi z naslovom Razstavljanje sporne kulturne dediščine, s podnaslovom Sodelovanje umetnikov in muzejev, loteva dr. Alenka Pirman, raziskovalka, publicistka in konceptualna umetnica. V njej se avtorica osredotoča na sodelovanje umetnikov z muzejsko stroko, predvsem v okviru razstavnih projektov. Zanima jo tudi odnos med njimi, kakšna so razmerja moči, kakšno moč imata politika in ideologija, kdo diktira definiranje sporne kulturne dediščine in kakšna je nesporna kulturna dediščina. Ugotavlja, da se morajo dandanes muzealci spoprijemati z mnogimi neprijetnimi zagatami. Spremno besedo h knjigi je napisal dr. Blaž Bajič, docent in raziskovalec na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.

Pomlad na Islandiji – čas, ko ljudje spet začnejo odgovarjati na e-maile

Fri, 04 Apr 2025 18:00:00 +0000

Kako igra megle in sončave, snega in vetra, dolgih zimskih in kratkih poletnih noči vpliva na verovanja, identiteto, počutje pa tudi na vsakdanje delovne in prostočasne aktivnosti Islandcev

Sredi severnega Atlantika, vsega kak lučaj južno od arktičnega kroga, tam, kjer evrazijska tektonska plošča sreča severnoameriško, leži Islandija, nekaj več kot 100 tisoč kvadratnih kilometrov velika otoška država, na kateri danes živi kakih 380 tisoč ljudi. In prav tja smo se odpravili v tokratnem Kulturnem fokusu.

Na pot pa nismo šli sami in nepripravljeni; naša zanesljiva vodička je bila namreč antropologinja, predavateljica na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Ana Svetel, ki najbolj odročno evropsko državo izvrstno pozna. Med drugim tudi zato, ker je tam opravila skoraj leto trajajočo znanstveno raziskavo o vplivu vremena, letnih časov ter menjavanja dneva in noči na verovanja, identitete, čustva pa tudi na vsakdanje delovne in prostočasne aktivnosti tamkajšnjih ljudi.

Kakšen ritem torej življenju Islandk in Islandcev daje prav posebna atmosfera, ki jo ustvarja nenehna igra megle in sončave, snega in vetra, dolgih zimskih in kratkih poletnih noči, smo preverjali v pogovoru z dr. Svetel, ki je svoja spoznanja zdaj strnila v monografiji Spremenljive krajine severovzhodne Islandije : vreme, letni časi, svetloba in tema. To intrigantno delo je pred nedavnim izšlo pri Založbi Univerze v Ljubljani.

Foto: ovce na prosti paši, polotok Langanes, junij 2019 (Ana Svetel, objavljeno z dovoljenjem avtorice)

Podelite nam svobodo misli

Fri, 28 Mar 2025 17:26:16 +0000

Če pogledamo skozi zgodovinsko optiko, potem ugotavljamo, da je imelo ime Friedricha Schillerja pomembno mesto v razvoju slovenskega gledališča.

Letos mineva 220 let od njegove smrti. V okviru slovenskega prostora velja omeniti tudi ustanovitev Dramatičnega društva leta 1867. Za ta pomembni vsebinski in organizacijski premik, pišejo v Slovenskem gledališkem inštitutu, je bil med drugimi zelo zaslužen pevec, igralec in režiser Josip Nolli, ki je pred natančno 150 leti, spomladi 1875, uprizoril Razbojnike v svojem prevodu. Sicer pa o tem, kako sta se v njem bojevala slovenska in nemška beseda, kako smo sploh dobili Stanovsko gledališče, koliko je bilo v njem žlahtne tragike in komedije, dramatike, ter kako je vanj vstopala zabava, več avtorica muzejske razstave in uvodnega besedila: Katarina Kocijančič.

Oblikovanje in postavitev razstave: Andrej Ovsec
Slikovno gradivo: mag. Tea Rogelj
Pedagoški programi: mag. Sandra Jenko

»Olimpijski zmagovalec je v stari Grčiji zmeraj potreboval pesnika, da je slavo naredil zares trajno«

Fri, 21 Mar 2025 19:00:00 +0000

Pindar, eden najbolj čislanih – pa čeprav na Slovenskem razmeroma malo branih – pesnikov antične Grčije, je v železni kanon zahodne literature vstopil s t. i. epinikiji, pesmimi, v katerih je slavil olimpijske zmagovalce

Ob svetovnem dnevu poezije smo se posvetili enemu največjih, najvplivnejših, a danes najbrž tudi najmanj branih pesnikov v zahodnem literarnem kanonu, Pindarju. Posvetili smo se, drugače rečeno, avtorju, ki se ga očitno drži nekaj globoko paradoksalnega; kako je namreč nekdo lahko obenem velik in pozabljen? Še več: kako je mogoče, da starorimski učenjak Kvintilijan prepričano zatrjuje, da je med grškimi lirskimi pesniki prav Pindar »daleč pred drugimi po veličastnem zanosu, modrih reklih, figurah, bogastvu vsebine in besedišča in po govorniškem veletoku,« da pa se, po drugi plati, znameniti francoski razsvetljenec Voltaire razburjeno sprašuje, zakaj neki naj bi bilo treba venomer občudovati Pindarjeve »verze , ki jih nihče ne razume«?

Odgovor, ki se na prvi pogled tu ponuja, je slej ko prej ta, da se v počasnem teku stoletij estetski okus bralk in bralcev pač spreminja in da tisto, kar je ugajalo ljudem v antiki, kratko malo ne nagovarja več novoveških bralcev. No, od tu pa menda tudi ni več daleč do sklepa, da nam danes res ni treba motiti prahu, ki se zlagoma nabira na knjižnih policah s Pindarjevimi pesmimi.

A kaj, ko je dr. Vid Snoj, predavatelj na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo ljubljanske Filozofske fakultete, pred nedavnim izdal Pindarju posvečeno študijo – pod naslovom Vrhovi v globini II je izšla pri založbi KUD Logos –, v kateri prepričljivo dokazuje, da nas Pindarjeva lirika, če jo seveda znamo pogledati s pravega zornega kota, lahko nagovori, da lahko celo izreče nekaj temeljnega, ključnega o človeški bivanjski izkušnji in da bi torej tisti prah, ki ravnodušno prši na Pindarjeve knjige, vendarle veljalo odpihniti. O čem torej Pindar piše, kakšne probleme njegova lirika odpira in kaj nam njegovi verzi navsezadnje sporočajo, smo v pogovoru z dr. Vidom Snojem preverjali v tokratnem Kulturnem fokusu.

Foto: Zevsovo svetišče v Olimpiji (Goran Dekleva)

»Evropa: bogatejši zahod izkorišča revnejši vzhod«

Fri, 14 Mar 2025 16:28:38 +0000

Tudi tako o Evropi v oddaji Kulturni fokus razmišlja pohodnik, popotnik in potopisec Jakob J. Kenda, ki poleg tega meni, da so se na severu Evrope v oblikovanju svojih socialnih držav, zgledovali tudi po socialni politiki nekdanje Jugoslavije. Pred zapisi o evropskih pešpotjih je na poteh in transverzalah po Ameriki in Sloveniji, ko se je namenil preučiti pohodniško krajino tudi najbolj opustelih in neobljudenih zakotij naše dežele, spoznaval stvarnost življenja, ki je včasih dobivalo tudi nekoliko fantastične in magične plasti.

Ta prehajanja med dejanskimi doživetji in namišljenimi pojavi v naravi ali v domišljiji so velikokrat mojstrsko izpeljana in bralca privabijo med platnice ali na neznane poti razgibano-čarobno-mističnih pokrajin, ki pomnijo tudi veliko okrutnosti, surovosti in nečlovečnosti v nastajanjih in razhajanjih Evrope preteklosti. Nenazadnje dr. Jakoba J. Kendo poznamo predvsem po njegovem prevajalskem delu, predvsem po prevodu knjižne serije Harry Potter, zdaj pa se je po prej izdanih potopisnih romanih odločil za pisanje samosvojega evropskega cikla. Prvi nosi naslov EVROPA: SEVER, SEVEROZAHOD. V skupini treh predstavnikov stare celine obišče nekoliko odmaknjene predele divje-nežnih pokrajin, ki jih tudi poznamo iz številnih knjižnih in filmskih upodobitev (avtor je v dialogu tudi s primeri likovnih stvaritev, ki so znane tudi umetnostni zgodovini), le da so njihove resničnejše in lepše podobe bolj skrite očem in še nekoliko skrivnostnejše.

foto: Z naslovnice knjige EVROPA: SEVER, SEVEROZAHOD

Tombola, kolera in trači ali Kako je pred 200 leti živela ljubljanska elita

Fri, 07 Mar 2025 19:00:00 +0000

Več kot 1800 pisem zasebne narave, ki jih je v 30. letih 19. stoletja upokojeni oficir Franz poslal baronu Erbergu, nam odpira nov, dragocen vpogled v življenje kranjske aristokracije in najbogatejših meščanov Ljubljane

V tokratnem Kulturnem fokusu smo se podali na kakih 190 let dolgo potovanje v preteklost. Obiskali smo namreč Ljubljano, kakršna je bila v 30. letih 19. stoletja. Pri tem smo si pomagali s skoraj 2000 pismi, ki jih je med letoma 1832 in 1840 upokojeni oficir avstrijske vojske, stotnik malce nenavadnega imena Franc Franz, poslal enemu najbolj uglednih Kranjcev tistega časa, baronu Erbergu, ki je sicer živel na svojem posestvu v Dolu pri Ljubljani, v njih pa precej podrobno popisal utrip ljubljanskega mestnega življenja.

Podobo našega osrednjega mesta, kakršna se dviga iz Frančevih pisem, so zdaj rekonstruirali naši zgodovinarji in zgodovinarke, svoje izsledke pa predstavili v intrigantnem zborniku Podobe bidermajerske Ljubljane, ki je pred nedavnim izšel pri Založbi ZRC. In kakšna je ta podoba? – Prav to smo preverjali v pogovoru z dr. Mihom Preinfalkom, raziskovalcem na Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa ter predavateljem na koprski Fakulteti za humanistične študije, ki je nad omenjenim zbornikom bdel po uredniški plati.

Foto: Franz pl. Kurz zum Thurn und Goldenstein – Del Šentpetrskega predmestja s Cukrarno, 1835/36, detajl z naslovnice zbornika Podobe bidermajerske Ljubljane (Goran Dekleva)

Kulturni nazori plemstva, turkerije in umetniška domišljija po uboju zadnjega azteškega vladarja

Fri, 28 Feb 2025 18:00:26 +0000

V zgodnjih desetletjih novega veka, ko se stari svet čudi dosežkom novo odkritega sveta, predvsem današnje Amerike, kjer koristoljubni pustolovci konkvistadorji pohlepno prežijo na tamkajšnje bogastvo (osupne jih npr. izjemna arhitektura Aztekov), Evropa začenja spoznavati do tedaj neznane kulture in nepredstavljive podobe življenja oddaljenih dežel. Tudi uveljavljeni umetniki, slikarji, kiparji, tiskarji in trgovci z umetninami se spogledujejo z novimi motivi.

Vedoželjni umetniki najdejo v pripovedih in materialnih dokazih, neprecenljivi predmetnosti, skoraj neusahljiv vir motivik za umetniško interpretacijo, nove spodbude, predvsem pa razcvet svoje domišljije.
Vplivi na likovno umetnost, ki jo bogatijo predstave o tujih kulturah, zaznamujejo tudi umetniško prakso in zbirateljstvo našega nekdanjega plemstva. O tem in o drugih značilnostih nekdanjih zbirk aristokracije bo več povedala dr. Tina Košak, umetnostna zgodovinarka in anglistka z Umetnostnozgodovinskega inštituta Franceta Steleta ZRC SAZU in docentka na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru. V zvezi s tem velja omeniti, da so na današnji dan leta 1525 (28. februarja, op. p.: včasih se omenja tudi letnica 1524) zavojevalci ubili zadnjega azteškega vladarja Cuauhtémoca.
Azteški imperij, ki se je razlegal predvsem na območju današnje Mehike, velja za enega najbolj cvetočih, razvitih in naprednih civilizacij. Njihova moderna prestolnica Tenochtitlan je nastala na majhnem otoku sredi jezera Texcoco, med drugim so razvijali (književnost) in pisavo ter slikali likovne podobe, uporabljali koledarje in zaupali v smisel svojih zgodb, legend in mitov. Vendar je bilo kmalu po nasilnem zavojevanju, zavzetju, pustošenju in iztrebljanju veliko tega uničenega. V nekoliko izkrivljeni obliki, ko gre za odnos do resnice in dokumentarnosti, duhovnih in mišljenjskih praks ter zgodovinskih dogodkov, vseeno sled staroselske kulture, s katero je tako okrutno obračunal Cortes, zato da bi izrabil znanje in se okoristil z neprecenljivimi primeri srebrnega in zlatega bogastva, najdemo upodobljeno v Florentinskem kodeksu, ki vsebuje slikovni, ilustrativni popis zgodovine ter kulturnih, verskih in vsakdanjih praks Aztekov ter bitk s Španci, pa tudi opise bolezni, naravnih danosti in živalstva ...
Vse to je odmevalo tudi v delih, ki jih je posedovalo plemstvo na naših današnjih tleh. V oddaji ne bo govora le o vplivih tujih kultur, ampak o ambicijah plemstva, ki se je ponašalo z deli takratnih velikih mojstrov, katerih imena nikdar niso poniknila v pozabo. Sprehodili se bomo po slovenskih gradovih, kot sta Vurberk in grad Hrastovec ...

Foto: Prebivalka Floride, vir: Arnoldus Montanus, Die Unbekante Neue Welt, oder Beschreibung des Welt-teils Amerika, Amsterdam, 1673, foto: Tina Košak

»Pisanje Vitomila Zupana je nekakšen laboratorij individualnosti«

Fri, 21 Feb 2025 19:00:00 +0000

Avtobiografski romani Vitomila Zupana, ki sodijo v železni kanon naše proze, osvetljujejo življenje enega najbolj fascinantnih in markantnih Slovencev sredi viharjev burne zgodovine 20. stoletja

Ko je bil še v svojem švicarskem izgnanstvu, je poznejši voditelj oktobrske revolucije, Lenin, menda pripomnil, da bi si človek moral prizadevati biti tako radikalen, kot je radikalna resničnost sama. No, ko z današnje perspektive motrimo burno zgodovino slovenskega 20. stoletja, zgodovino, ki je svoj dramatični vrhunec skoraj zagotovo doživela v letih tik pred, med in še malo po drugi svetovni vojni, se najbrž lahko vprašamo, kdo je bil takrat resnično na ravni svojega obdobja, svoje viharne resničnosti? V čigavih izbirah, odločitvah, držah in dejanjih, v čigavi usodi se, drugače rečeno, najbolje zrcalijo protislovja tega radikalnega časa, skozi katerega smo takrat morali Slovenci?

Ob branju kritičnega eseja, ki ga je literarni zgodovinar in predavatelj na Oddelku za primerjalno književnost ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Matevž Kos, pred nedavnim objavil pod naslovom Vitomil Zupan ali kako biti jaz – knjiga je izšla pri Literarno-umetniškem društvu Literatura – se zdi, da je prav ta pisatelj, avtor Menueta za kitaro in Levitana, resen kandidat za posameznika, čigar življenjska zgodba je tako izredna, tako izstopajoča, tako radikalna, da v njej, paradoksalno, lahko navsezadnje prepoznamo našo skupno zgodbo.

A kako natanko je Vitomil Zupan preživel ta čas? Kako je o tem, kar se mu je zgodilo, potem razmišljal in kako je to izkušnjo konec koncev popisal v svojih romanih in dramah? Pa tudi: kako ta literatura nagovarja nas danes – kot prvoosebni dokument o preobratov polnem življenju enega samega, precej izvenserijskega človeka, kot kuriozum torej, ali raje kot svet, v katerega vstopimo in ga, dokler pač beremo, lahko scela naselimo, vzamemo za svojega oziroma podoživimo? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav dr. Matevža Kosa.

foto: Zupanov avtoportret, objavljen v dokumentarnem albumu Važno je priti na grič (Goran Dekleva)

Arhitektura goriškega prostora – Solkanski most in zamisel o vodnih pregradah Leonarda

Fri, 14 Feb 2025 18:40:55 +0000

Slika preteklosti, ki jo zarisuje zgodovina kulturne dediščine, z njo sakralne arhitektura, stavbarstvo z gradovi in dvorci na Goriškem, slikarstvo in kiparstvo, je morda gledalcu, ki se zazre na goriško krajino, morda manj blizu in razpoznavna s svojimi posebnostmi, kot je nedavna podoba preteklosti Nove Gorice.

Publikacija Umetnost na stičišču kultur: Mestna občina Nova Gorica, ki je bila izdana v okviru aplikativnega raziskovalnega projekta Mapiranje urbanih prostorov v slovenskih mestih v zgodovinskem okviru, od tega marsikaj odkriva; seveda niso bili iz vsebine izrinjeni modernistični konteksti Nove Gorice. Dr. Helena Seražin z Umetnostnozgodovinskega inštituta Franceta Steleta ZRC SAZU pa meni, da knjiga poglobljenemu bralcu lahko služi kot zelo obširen umetnostni vodnik, vendar še zdaleč ne v klasičnem pomenu besede, ampak bolj kot umetnostnozgodovinski oris, v katerem so izpostavljeni najpomembnejši umetnostni in arhitekturni spomeniki v Mestni občini Nova Gorica. V oddaji se podajamo predvsem v srednjeveške in novoveške čase tega goriškega območja.

foto: Wikipedia

Prešernov kult v socializmu

Fri, 31 Jan 2025 19:00:00 +0000

Kako so v socialistični Jugoslaviji vzpostavili kult Franceta Prešerna in preoblikovali pesnikovo prejšnjo podobo

Verjetno ni pretirano reči, da je - vse odkar smo Slovenci skozi nacionalna gibanja druge polovice 19. stoletja sebe začeli razumeti kot narod s svojo lastno kulturo in identiteto - ključen del tega samopojmovanja tudi France Prešeren. Če se nam zdi danes skorajda samoumevno, da so imeli kulti velikih pesnikov močno vlogo pri širjenju nacionalnih idej, pa bi bil verjetno marsikdo presenečen, da je množično in organizirano čaščenje Prešerna na našem prostoru vrh v resnici doseglo šele kasneje, in sicer v socialistični Jugoslaviji, katere ideologija in materialna resničnost sta se vsaj na prvi pogled le malo skladali s svetom romantičnega pesnika iz prve polovice 19. stoletja. Kako je Jugoslavija slavljenje Prešerna uspela vpeti v svojo ideologijo in kako se je pogled na tega pesnika spreminjal skozi pol stoletja obstoja naše nekdanje države, se bomo pred tokratnim kulturnim praznikom za oddajo Kulturni fokus pogovarjali z zgodovinarjem dr. Ivanom Smiljanićem z Inštituta za novejšo zgodovino, ki je te procese podrobno opisal v knjigi z naslovom Lovorovi gozdovi in krompir: Prešernov kult v socializmu. Oddajo je pripravila Alja Zore.

Foto: ilustracija Zorana Smiljanića, objavljeno z dovoljenjem avtorja

42 dni dolgo, presenečenj polno potovanje od okna do knjižne police, od naslanjača do mize

Fri, 24 Jan 2025 19:00:00 +0000

Francoski pisatelj Xavier de Maistre je ob koncu 18. stoletja ustvaril enega najbolj nenavadnih pa tudi vznemirljivih potopisov v zgodovini evropske literature

Med potopisi, ki so se z zlatimi črkami vpisali v zgodovino evropskih književnosti, ni težko opaziti nekakšne korelacije med eksotično naravo destinacije potovanja, ki ga pisci popisujejo, na eni strani in, na drugi, literarno slavo. Pomislimo: Marco Polo je potoval na Kitajsko, Anton Čehov na Sahalin, Bruce Chatwin v Patagonijo. Pa še in še bi lahko naštevali.

A če je to nekakšno pravilo, tedaj bi mu lahko hitro poiskali tudi kakšno izjemo … Goethejevo italijansko potovanje, denimo, ali pa Saramagovo vandranje po Portugalski. In vendar se zdi, da v tem smislu nihče ne more preseči francoskega pisatelja Xaviera de Maistra, ki je v literarni kanon vstopil tako, da je popisal potovanje, ki ga je opravil – po svoji sobi! Toda: ali to sploh še lahko imenujemo potovanje? In če ja, kaj neki se lahko popotniku zgodi na, kot se zdi na prvi pogled, kratki in premočrtni poti, ki vodi od okna do knjižne police, od naslanjača do mize?

Prav to sta tudi vprašanji, ki sta nas zaposlovali v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili dr. Primoža Viteza, francista, predavatelja na Oddelku za romanske jezike in književnosti ljubljanske Filozofske fakultete, ki je za legendarno knjižno edicijo Kondor ob koncu lanskega leta pripravil prevod de Maistrovega Popotovanja po moji sobi.

foto: ddcoverart / Pixabay

Kultura – vznemirljiva pretakanja med generacijami in civilizacijami, kot jih osvetljuje Martin Puchner

Fri, 17 Jan 2025 13:26:38 +0000

Kulturni, umetniški dosežki, spoznanja in znanja, vedenja, predstave, ideje, verovanja, pravni dokumenti, etični kodeksi, nenazadnje politični in družbeni sistemi, so se po različnih civilizacijah širili neovirano, krožili nenačrtno, z navdušenimi posamezniki, z državnimi podporami, včasih pa so poniknili in bili znova najdeni in izumljeni, neredko, sploh v primerih imperializma in kolonializma, tudi izkoreninjeni.

Tokrat bo osvetljenih nekaj zgodovinsnko izjemnih trenutkov vznemirljivega in presenetljivega povezovanja ter medcivilizacijskega prenašanja vzorcev kulture in njenih elementov, zaradi miroljubne vedoželjnosti ali preračunljivega koristoljubja. Pred časom je namreč izšla mojstrovina, knjiga z naslovom Kultura, s podnasovom Nova svetovna zgodovina, slovitega avtorja Martina Puchnerja. Naj gre za namerne ali nenamerne komunikacije, interakcije, izposoje ali delitve, avtor, ki ne daje prednosti evropskim umetniškim, kulturnim ali tehničnim dosežkom, meni, da ni toliko pomebna izvirnost, kje in kako je določen fenomen nastal, ampak je pomembno, da produkte kulture ohranjamo in si jih ne lastimo; kultura namreč ni muzejski predmet, ampak prepletajoča se mreža v nastajanju in spreminjanju.

Gost: dr. Peter Purg, sicer dekan Fakultete za humanistiko Univerze v Novi Gorici in izredni profesor za Nove medije na Akademiji umetnosti, ki je doktoriral je iz medijske umetnosti ter komunikoloških in literarnih ved na Univerzi v Erfurtu, ukvarja se z intermedijsko in raziskovalno umetnostjo, zanimajo ga vloge humanistike in umetnosti v ekologiji in idejah odrasti, pri socialnih inovacijah ter skupnostnih praksah. Bil je tudi član skupine za pripravo kandidature Nove Gorice z Gorico za evropsko prestolnico kulture 2025.

foto: Wikipedia

»Dober pisec, ki dela z umetno inteligenco, generira boljša besedila kot človek, ki prav tako uporablja UI, a ni vešč pisanja«

Fri, 10 Jan 2025 19:00:00 +0000

V pogovoru z dr. Nino Beguš preverjamo, kaj bo v polju literature oziroma, širše, umetnosti vznik orodij generativne umetne inteligence nepovratno spremenil, kaj pa bi vendarle utegnilo ostati, kakor je bilo doslej

Bolj ko uporabljamo programe, kot so Chat-GPT, Llama, Claude in druga orodja tako imenovane generativne umetne inteligence, bolj se krepi vtis, da so neverjetno zmogljivi stroji kratko malo že presegli človeka, da je homo sapiens torej pristal na pregovornem smetišču zgodovine. Toda naša samovšečnost se le ne pusti kar tako ugnati v kozji rog in posledično ne manjka glasov, ki nas prepričujejo, da je klepetati z velikimi jezikovnimi modeli sicer res nepogrešljivo, kadar rešujemo zapletene matematične probleme, kadar v gori suhoparnih podatkov iščemo skrite vzorce in red tam, kjer naše oko vidi le kaos, ali kadar razvijamo kodo za nove računalniške programe, da pa je umetniško ustvarjanje na drugi strani vendarle še vedno izključno v naši domeni, da torej samo ljudje lahko ustvarjamo pesmi in romane, slike in skladbe, ki se nas intelektualno ter emocionalno dotaknejo in nam pomagajo prepoznavati nove resnice o sebi, o svetu in našem položaju v njem. Pa to res drži?

To je vprašanje, ki je bilo v samem jedru tokratnega Kulturnega fokusa, ko smo pred mikrofonom gostili slovenistko in komparativistko, dr. Nino Beguš, zdaj raziskovalko na Kalifornijski univerzi v Berkleyju. Naša tokratna gostja se v svojem znanstvenem delu namreč posveča primerjavi med človeško in umetno-inteligenčno zmožnostjo pripovedovanja zgodb. V tem kontekstu nas je posebej zanimalo, do kakšnih rezultatov je prišla, ko je 250 ljudem ter štirim modelom generativne umetne inteligence naročila, naj vsak med njimi pove zgodbo o pravem človeku, ki se zaljubi v umetnega, spraševali pa smo se tudi, kaj nam ta komparacija pravzaprav pove o ljudeh, o umetni inteligenci, o prihodnosti ustvarjanja in branja literature …

foto: dr. Nina Beguš (Goran Dekleva)

Raznolikost časov na Kitajskem ter predstave o filmskem traku in vrteči se plošči

Fri, 03 Jan 2025 17:50:21 +0000

Na kitajsko dojemanje časa, predvsem v preteklosti, sta imeli največ vpliva tradiciji konfucionizma in daoizma.

Sta podlaga za razumevanje časa, ki si ga lahko predstavljamo kot vrtečo se ploščo, zanj pa je pomembna dinamika večnih premen … Konfucij, kot napreden mislec svojega časa, je bil zazrt v zlato dobo pradavnine, dobo preteklosti in ne v zamišljene ideale ali iluzije o prihodnosti. Zlati vek klasičnega obdobja je pomenil osrednji del idealne družbe in narave.
Daoistična šola je razumela svet, vesolje in vsa bitja, kot nekaj neskončnega, kar nima ne začetka in ne konca, vse je v večnem krogotoku časa - tudi kozmos ne more biti ustvarjen kar naenkrat -, neprestano se ustvarja in neprestano umira.

Gostja: prof. dr. Jana S. Rošker, Filozofska fakulteta v Ljubljani

foto: wikipedia

Na Šrilanki ljudje neradi sklepajo prijateljstvo z nekom, ki nima časa

Fri, 27 Dec 2024 19:00:00 +0000

Šrilanka ima lepo število praznikov in prostih dni. Imajo jih trikrat več, kot Slovenci. Gre za logično posledico kulturne in verske raznolikosti, sinkretičnih praks, ki jemljejo tako iz etabliranih verskih monoteizmov, kot ustvarjalnih kombinacij različnih, starejših in mlajših vplivov.

In tako ravna tudi s časovnimi in krajevnimi dimenzijami. Šrilanka ima, tako kot mnogi drugi prostori domačijskih ljudstev, za sabo obdobje zahodne kolonizacije in dekolonizacije njenih prostorov. V marsičem obstajajo razlike z Avstralijo, kjer si nekateri staroselci, katerih kulture ( op. p.: nekateri sodobni antopologi menijo, da so avstralski aborigini pripadniki različnih kultur, ne le različnih ljudstev) so bile skoraj povsem izbrisane, delijo tamkaj izumljen mitični, sanjski čas. Gre za kozmološke percepcije in razumevanje nastanka vsega obstoječega, skupaj z vsemi bitji in zemljo, v snovnem, duhovnem in družbenem smislu. V resnici je sanjski čas nekoliko nerodna besedna skovanka, s katero se težko identificirajo vsa prvobitna ljudstva Avstralije. Preživeli potomci ga zaznavajo v svetih krajih in obnovljajo v različnih obredih, upodabljajo ga v umetnosti. Tuaregi, nomadsko in puščavsko ljudstvo, ki je razseljeno v pet držav, so tiktakanje časa v preteklosti gotovo doživljali drugače, kot ga v sodobnih, skoraj vedno družbeno in politično napetih razmerah. Poleg tega dejstva in zvezdnega neba, njihove dnevne ritme, tako v sušnih kot v deževnih obdobjih, vsaj v bolj puščavsko pašniških predelih, določajo številna, življenjsko pomembna opravila, kar je očitno tudi iz njihove terminologije, ki je npr. vezana na dele dneva ali na značilno dnevno obveznost.

V oddaji bomo nekaj povedali tudi o razstavi v Slovenskem etnografskem muzeju, ki pripoveduje vsakdanjo in praznično zgodbo o odnosu človeka do časa ter njegovem razumskem in čustvenem dojemanju mnogoterih vidikov časa nasploh.
Več predavateljica in predavatelji z Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete v Ljubljani: dr. Ana Sara Lunaček Brumen, dr. Boštjan Kravanja in dr. Jaka Repič, medtem ko bo dr. Janja Žagar iz Slovenskega etnografskega muzeja, v katerem so nedavno postavili razstavo Človek in čas: Od ponedeljka do večnosti, nekaj povedala o njeni vsebini.

foto: Wikipedia

Umetnine iz soteske Carnarvon, ki so lahko spomeniki, znaki totemskih prednikov, njihovo naslavljanje, ali zapisi sanjajočih zgodb

Toumani Diabaté, glasbeni genij iz Malija

Fri, 13 Dec 2024 19:00:00 +0000

Virtuoz na kori, zahodnoafriški harfi-lutnji prelepega zvena, je bogato glasbeno tradicijo svoje domovine, katere korenine segajo v 13. stoletje, uspel približati sodobnemu globalnemu poslušalstvu

Julija letos se je poslovil eden največjih glasbenikov našega časa, mojster zahodnoafriške harfe, kore, Toumani Diabaté. Rodil se je leta 1965 v Bamaku, prestolnici Malija; njegova mama je bila pevka, njegov oče pa je bil prav tako virtuoz na kori. No, pravzaprav je treba biti na tem mestu še nekoliko bolj precizen in reči, da glasbi nista bila zapisana le Diabatéjeva starša, ampak menda kar 70 pokolenj njegovih dedov po očetovi strani.

Toumani Diabaté se je namreč rodil v eno izmed rodbin griotov oziroma dželijev, se pravi v eno višjih, pomembnejših kast tradicionalne zahodnoafriške družbe, katere pripadniki so bili – iz generacije v generacijo – poklicani, da z govorjeno besedo in ob glasbeni spremljavi ohranjajo skupnostni zgodovinski spomin, pripovedujejo zgodbe, mediirajo v sporih in hvalijo vladarsko dinastijo bajno bogatega Malijskega cesarstva, ki je med 13. in 17. stoletjem obvladovalo ogromno ozemlje ob rekah Gambija, Senegal in Niger.

Grioti so bili torej nekoč – in dolgo časa tako – nekakšni varuhi in prenašalci vse ljudske vednosti. Se je pa, razumljivo, njihova vloga s tehnološko revolucijo v drugi polovici 20. stoletja začela spreminjati in tako je, se zdi, zdaj prav igranje glasbe v jedru identitete sodobnih griotov. Kakšno vlogo je v tem kontekstu odigral Toumani Diabaté, smo preverjali v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili dobrega poznavalca zahodnoafriških glasbenih tradicij, etnomuzikologa, predavatelja na ljubljanski Filozofski fakulteti, dr. Svaniborja Pettana.

foto: Toumani Diabaté med koncertom v maroškem Fezu leta 2009 (nathalie_r / Wikipedija)

Srečni konci usod deklet v pravljicah so izpeljani v poroko

Fri, 06 Dec 2024 18:04:01 +0000

V iskanju pravljičnih protagonistk in pripovedovalk na potovanju skozi nevarne pasti patriarhalnega uroka

Čeprav radi poudarjamo, da je pravljična snov večna, univerzalna, nadčasna in brezčasna, se skoraj ne bi mogli bolj motiti, saj so se nastajanje pravljic, pripovedovanje in interpretiranje njihove vsebine vedno prilagajali različnim družbenim, ideološkim, statusnim in drugim kontekstom, ki so vpisani v razmere vseh časov, v katerih so se pravljice oblikovale in spreminjale. Nekdaj so si vsebine zapomnili, šele v 19. stoletju so jih začeli hraniti v nesistematičnih in različnih pisnih oblikah. To dinamično dimenzijo in številne podobe variacij ohranjajo še danes. Špela Frlic je v knjigi Dekle, obljubljeno soncu bogato gradivo Balkana prevedla in priredila za okus in ušesa sodobnega poslušalca in poslušalke, bralca in bralke, saj je bila še posebej pozorna na vlogo in usodo deklet v obravnavanem gradivu. Ilustracije so delo Ane Zavadlav.

Izak Sirski, velika figura starodavnega bližnjevzhodnega krščanstva

Fri, 29 Nov 2024 19:00:00 +0000

Duhovna zapuščina puščavnika, mistika in teologa, ki je živel v 7. stoletju, nam ponuja ključ do razumevanja ene najzgodnejših pa v Evropi tudi najslabše poznanih vej krščanstva – tiste, ki se je že v pozni antiki razvila v današnjem Iraku

Vse odkar so Američani pred 21 leti napadli Irak, lahko v zahodnih medijih sporadično zasledimo novice o težkem položaju, v katerem se je znašla tamkajšnja krščanska skupnost. Še zlasti hudo je bilo v času t. i. Islamske države, ko je več sto tisoč iraških kristjanov moralo zbežati z domov svojih prednikov in poiskati zatočišča med Kurdi, v Bagdadu ali v tujini. Kljub temu poznavalci ocenjujejo, da v deželi med Evfratom in Tigrisom danes še živi vsaj pol milijona kristjanov, morda tudi več.

A kdo pravzaprav so ti ljudje? Kako neki so se znašli v državi, ki je na svetovnem zemljevidu verstev vedno obarvana zeleno, kar seveda označuje, da tam večinoma živijo muslimani? Ali iraški kristjani sledijo papežu v Rimu – ali pa imajo svojega lastnega verskega voditelja? Ali imajo nemara svoje svetnike, svojo teologijo, svoj sveti jezik? Kaj – če sploh karkoli – pomembnega so prispevali v duhovno zakladnico svetovnega krščanstva?

Priznajmo, na večino teh vprašanj bi v Sloveniji – pa še marsikje drugje po stari celini – ne znali odgovoriti … Nam pa to sramotno beli liso nevednosti lahko zdaj pomaga zapolniti intrigantna knjiga, ki je pred nedavnim izšla pod založniškim okriljem Kulturno-umetniškega društva Logos; gre za delo Duhovni svet Izaka Sirskega, pod katerega se sicer podpisuje Hilarijon Alfejev, eden izmed škofov ruske pravoslavne cerkve. Med platnicami tega dela se namreč lahko poučimo, kot pove že naslov dela, o Izaku Sirskem, puščavniku, mistiku in teologu, enem najpomembnejših predstavnikov starodavnega bližnjevzhodnega krščanstva, ki ga za svetnika priznavajo ne le iraški kristjani, ampak tudi pravoslavci in katoličani.

Zakaj je ta mož, ki je živel v sedmem stoletju po Kristusu, vreden naše pozornosti danes pa tudi kaj nam njegova intelektualna oziroma duhovna zapuščina pove o mezopotamskem krščanstvu, smo preverjali v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili rusista, zgodovinarja in teologa, kustosa v Slovenskem šolskem muzeju ter predavatelja na ljubljanski Teološki fakulteti, dr. Simona Malmenvalla, ki je razpravo Alfejeva o Izaku Sirskem prevedel v slovenski jezik.

foto: upodobitev Izaka Sirskega v knjigi De perfectione vitae theoreticae, ki je izšla leta 1500 v Benetkah (Wikipedija, javna last)

Nova stvarnost – obdobje vizualne umetnosti reda, hladne predmetnosti in strmečih pogledov

Fri, 22 Nov 2024 19:00:00 +0000

Mirna, jasna, večno lepa ustvarjalnost, brez nepotrebne navlake, ki na dan pritegne notranje človekove boje, njegovo temno destruktivnost, psihično-čustvene bolečine, nerazumljive, metafizične in potlačene sanjske usedline, samoiskanja in premišljevanja o smislu

Takšna naj bi bila umetnost za novo stvarnost, ki je nastala na pogorišču prve svetovne vojne, na opustošeni krajini, ko je po njej kosila epidemija španske gripe, preteči strah pred širjenjem idej sovjetske revolucije pa je kaotično stanje bede, smrti in vsesplošnega pomanjkanja še bolj zapletel. To naj bi bila umetnost reda, ki se je ob razvoju tehnike in industrializacije – tudi v Nemčiji, potem ko so bile njene vojne reparacije prestrukturirane – v silovitem, pospešenem napredku zlila s tendencami, ki so v duhovnem polju zavračale individualnost človeške izkušnje in razosebljale človeško bit. Mnogi umetniki so zagovarjali nevtralno, neposredno, objektivno prikazovanje resničnosti, drugi pa so do take neformalne zaveze gojili veliko posmeha, skepse in ironije. Kmalu se tudi v družbeno-političnih ureditvah v srednji Evropi pokažejo številne razpoke, iz prikrite realnosti in mnogih nerazrešenih konfliktov se izoblikujejo totalitarizmi in znova izbruhne vojna.

Vse to tematizira tudi mednarodna razstava Odmaknjeni pogled: Nova stvarnost in realizmi v Srednji Evropi (1925-1933), ki jo gosti Galerija Božidar Jakac – Muzej moderne in sodobne umetnosti.
Gosta: direktor te likovne ustanove Goran Milovanović in višji kustos Miha Colner.

Foto: iz kataloga ob razstavi
AVGUST ČERNIGOJ
Mati in sin (družina Hlavaty) /
Mother and Son (Hlavaty Family), 1933
pastel na papirju / pastel on paper
70 x 95 cm; inv. nr.: GG 3070
Galerija Božidar Jakac

»Tarantinovi filmi nam sporočajo, da je realnost slaba fikcija in da bi si lahko izmislili boljšo resničnost.«

Fri, 15 Nov 2024 19:00:00 +0000

Pred 30 leti je bil premierno predvajan Šund, kultni celovečerec Quentina Tarantina. Ob tej obletnici se sprašujemo, kaj nam filmi enega najbolj slavljenih režiserjev sodobnega Hollywooda pravzaprav sporočajo?

Šund naj bi bilo delo brez sleherne umetniške vrednosti. Razen, seveda, če govorimo o Šundu z veliko začetnico, o kultnem drugem celovečercu Quentina Tarantina torej, ki je v ameriške kinematografe prišel pred natanko tremi desetletji, jeseni leta 1994. Tarantinov Šund s svojim kronološko nelinearnim sižejem in poudarjeno postmodernim, metafikcijskim predelovanjem hollywoodske tradicije namreč velja za enega umetniško najbolj dovršenih filmov zadnjih tridesetih let. Nič čudnega, skratka, če je, še preden smo ga navadni smrtniki lahko videli v kinodvoranah, zmagal na festivalu v Cannesu.

A za razloček od večine drugih prejemnikov zlate palme se je Šund sila uspešno zasidral tudi v globalni popkulturni zavesti; kdo se, na primer, ne spominja z ognjem in žveplom prežetega glasu Samuela L. Jacksona, ko navaja pasus o maščevanju Božjem iz svetopisemske Ezekielove knjige, ali Brucea Willisa, ki rahlo zbegani Marii de Medeiros lapidarno pojasnjuje, da je Zed pač mrtev?! – Tarantinu je s Šundom, skratka, uspelo nekaj skrajno nenavadnega: ustvaril je film, ki sodi tako v zabaviščne multiplekse kakor v butične dvorane kinotek. Še bolj impresivno pa se zdi, da lahko nekaj zelo podobnega rečemo tudi o Tarantinovih naslednjih sedmih filmih – od Jackie Brown do Bilo je nekoč … v Hollywoodu.

Zato se velja vprašati, v čem je pravzaprav skrivnost Tarantinovega uspeha? Kaj nam njegovi filmi sporočajo in kako neki to počnejo, da po ogledu Tarantinovega filma iz kinodvoran vsakokrat znova zadovoljni odhajamo tako poklicni kakor laični gledalci? – To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili filozofinjo dr. Jelo Krečič, ki je Tarantinove filme že pred časom natančno analizirala v svoji knjigi Zmote neprevaranih.

foto: John Travolta in Samuel L. Jackson v filmu Šund, kakor ju je na svojem grafitu iz leta 2002 upodobil britanski ulični umetnik Banksy (Goran Dekleva)

Ukrajinske vinjete – večje zastave, večje je opustošenje

Fri, 08 Nov 2024 18:29:46 +0000

V podobe vojne lahko vstopimo neposredno, ali pa jih pomaknemo daleč od sebe. "Bosonogi antropolog" o tem, da je kritično mišljenje boj proti samoumevnosti, saj je samoumevnost navadno posledica naše mišljenjske lenobe.

Kulturolog, predavatelj in pisatelj dr. Mitja Velikonja, ki predava na fakulteti za družbene vede, se je odločil, da bo v zaledju ukrajinske vojne, kritično naklonjen napadeni državi, kljub tragičnemu dogajanju spremljal načine spreminjanja kulture v vojni, njene glasove in ikonografijo, ki se kaže na ulici, v mestu, parku, krajini, knjižnici, oblačilni kulturi ... S svojo lastno, primarno izkušnjo in terensko raziskavo je dekodiral nekaj napačno poenostavljenih v črno - bela antagonistična razumevanja skrčena videnja, ki vojno razumejo kot spopad dveh narodov. Narodi in ljudstva, kot zatrjuje Velikonja, nimajo apriorno in samoumevno, ali kar tako nasprotujočih si interesov, podlaga vsega je vedno dihotomija, nasprotje med (kleptokratskimi) vladajočimi, koruptivnimi elitami in razredno podrejeno večino, spodbujeno in preoblečeno v etnične, civilizacijske spore in sovražna trenja nasprotujočih si družbenih konceptov in nazorov. O Ukrajinskih vinjetah, potopisnoesejski knjigi, ki jo je izdala založba Miš, ter starih in novih spoznanjih več v oddaji Kulturni fokus.

Foto: Mitja Velikonja

Nemirni duhovi v življenju ljudi v krajih težkih tranzicij

Fri, 01 Nov 2024 19:00:00 +0000

Nekateri ljudje s tega sveta odidejo mirno, drugi življenje končajo s težko smrtjo. Predvsem hude izkušnje ljudi na območjih vojn, genocidov in drugih kriz povečajo pogostost različnih vrst trajnejših komunikacij živih z umrlimi ali obratno.

Vloga mrtvih v življenju posameznikov v sodobni družbi je projekt, ki ga vodi dr. Mirjam Mencej, profesorica na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Mrtvi se lahko pojavijo v sanjah, zagledamo jih nenadoma, začutimo njihovo prisotnost v obliki vonja, slišimo glasove, vidimo znamenja, nas k njim pritegnejo predmeti. O moči, tvornosti umrlih v širših družbenih kontekstih in komunikaciji z duhovi na območjih tranzicijskih postsocialističnih držav tokrat v oddaji Kulturni fokus.

foto: pixabay

Je najlepša in najzanimivejša knjiga, kar jih imamo Slovenci, res Slovensko-nemški slovar?!

Fri, 25 Oct 2024 18:00:00 +0000

Monumentalni slovar, ki ga je pred 130 leti pripravil Maks Pleteršnik, velja za čisti intelektualni presežek slovenskega 19. stoletja in jezikovni pripomoček, ki ga lahko s pridom uporabljamo še danes

Oktobra 2024 je minilo deset let, odkar si govorke in pisci slovenskega jezika lahko pomagamo s spletiščem Fran, portalom Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, kjer najdemo – in zastonj uporabljamo – kar 45 slovarjev: od Slovenskega pravopisa do Slovarja oblačilnega izrazja ziljskega govora v Kanalski dolini. Razume se, da so slovaropisci, ki so te resnično nepogrešljive jezikovne pripomočke spisali, v prav vsakega izmed njih vložili ogromno znanja, prizadevnosti in časa.

Je pa prav verjetno, da so si, ko so te slovarje ustvarjali, za zgled, kako se zadevi streže, vzeli enega izmed najstarejših – Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar s sredine devetdesetih let 19. stoletja. Tega se je namreč že pred debelimi desetletji prijel sloves, da se slovarja bolje kratko malo ne da spisati bolje, da njegov avtor, Maks Pleteršnik, pač ni ustvaril le slovarja temveč – če si pomagamo z vznesenim mnenjem Ivana Cankarja – najlepšo in najzanimivejšo knjigo, kar jih imamo Slovenci, neizčrpan in skoro neizčrpljiv zaklad jezikovne lepote.

Zato smo se v tokratnem Kulturnem fokusu spraševali, kako je Pleteršnik svoj Slovensko-nemški slovar pravzaprav zasnoval in koliko znanja ter dela je moral vanj vložiti, da tudi po 130 letih ostaja nepresežen v očeh stroke.? Prav tako pa nas je zanimalo, ali si z njim lahko še vedno pomagamo tudi povsem običajni uporabniki in uporabnice? – Odgovore na ta in druga sorodna vprašanja nam je pomagal iskati slovenist in jezikoslovec, predavatelj na Oddelku za slovanske jezike in književnosti mariborske Filozofske fakultete, akad. dr. Marko Jesenšek.

foto: Maks Pleteršnik leta 1922 (Wikipedija, javna last)

Družbeno-kulturni pomen vonja: antropološke refleksije

Fri, 11 Oct 2024 18:00:00 +0000

Antropologija vonja - pionirsko delo o vznemirljivih vohalnih temah, ki jih raziskuje dr. Mojca Ramšak

Kdo ne pozna vonjalnih metafor, kot so: diši po jeseni, snegu, pomladi ...? Znano je, da riba smrdi pri glavi, mladenič ali deklica še dišita po mleku, nekomu smrdi delo, vendar zna zavohati denar, ima nos za to in lahko tudi voha nevarnost. Čeprav nekaterim pripisujemo, da so brez vonja, navadno neprijetne vonje asociiramo s tujci, z drugačnimi od nas. To se seveda nanaša tudi na druge družbene skupine, ki jih imamo za manj vredne, pa naj gre za barvo kože, spol, nacionalnost, politično ali versko pripadnost. V zgodovini, tudi svetih spisih, so na dno družbene diferenciacije poslali nevernike, krivoverce, razvratneže, vsakega, ki je bil malo moralno vprašljiv … Ti so bili navadno Bogu smrdljivi, medtem ko so božanska bitja in dominantne družbene skupine - vedno dišale. V različnih verskih tradicijah in kulturah je podobno še danes, saj so pogosto prijetni vonji povezani s čistostjo, svetostjo, duhovnimi in etičnimi dimenzijami. Kot zanimivost, pripadniki ene izmed malezijskih skupnosti, ki marsikaj okrog sebe razvrščajo na temelju vonja, celo verjamejo, da ima luna dober vonj, sonce pa zaudarja. Obsežni pomeni vonjalnih metafor, tako za vrednotenje ljudi, kot živali, rastlin, predmetnega sveta in še česa, so tako razvrščeni po naravnem, nravnem vonju ter po simbolnih vonjih.
Kaj je za nas prijetnega vonja in pred katerimi vonji bežimo, seveda ni odvisno le od nas samih, naših dobrih ali slabih spominov na vonje, ampak tudi od kulture, ki ji pripadamo.

Zato tokrat o pionirski in obsežni znanstveni monografiji z naslovom Antropologija vonja. Izčrpna knjiga je delo za dr. Mojce Ramšak, profesorice kulturne in socialne antropologije na Univerzi v Ljubljani in profesorice antropologije na AMEU-ISH. V letu 2024 sta bili sicer objavljeni dve njeni knjigi o antropologiji vonja v slovenskem in angleškem jeziku, ki sta nastali v okviru raziskovalnega projekta "Vonj in nesnovna kulturna dediščina", ki ga vodi.

Mojco Ramšak zanima vloga vonja v kulturno raznolikih okoljih, zgodovinsko-medicinski pogledi na vohanje, načini ubesedovanja vonja, vonj kot del spominov, predsodkov, govoric, čustev, spolnosti, trženje z vonji in pravna urejenost vonjav.

Kralj Matjaž med mitom in zgodovino

Fri, 04 Oct 2024 18:00:00 +0000

Je kralj Matjaž zgolj ime, v katerega so naši predniki enkrat v srednjem veku preoblekli kakega izmed predkrščanskih, mitoloških junakov, ali pa se za likom tega junaka slovenskega ljudskega slovstva vendarle skriva kak dejanski srednjeveški vladar?

Čeprav živimo v dobi, ko številne slovenske ljudske pesmi in pripovedke tonejo v precej globoko pozabo, še vedno prav dobro vemo, da v jami pod Peco spi kralj Matjaž, ki se bo, ko se mu bo brada devetkrat ovila okoli kamnite mize, prebudil, s svojimi vojaki premagal vse sovražnike, pregnal krivico s sveta in takrat bodo za nas napočili zlati časi. Da kralj Matjaž torej še naprej vztraja v slovenskem kolektivnem kulturno-zgodovinskem spominu, slej ko prej kaže, da so bile pesmi in pripovedke, v katerih nastopa, njega dni sila priljubljene in široko razširjene med našimi predniki. Ali pa tudi ne in gre živo navzočnost tega lika v naši sodobni zavesti prej povezovati z Ivanom Cankarjem in drugimi književniki, ki so kralja Matjaža vzeli iz polja anonimne, ljudske slovstvene ustvarjalnosti in ga uporabili oziroma predelali za svoje namene in potrebe.

Naj bo tako ali drugače, nekaj pri vsem skupaj ni jasno: od kod neki je ta lik sploh prišel v naš kulturni prostor? Je, denimo, kralj Matjaž kratko malo ime, ki so ga vzhodnoalpski Slovani – naši predniki – enkrat v srednjem veku nadeli kakemu staremu, predkrščanskemu, mitološkemu junaku? Ali pa so si pomagali z realno zgodovino in ga ustvarili s pomočjo drobcev odmevnih, hvalevrednih dejanj, ki jih je v resnici storil ta ali oni dejanski srednjeveški vladar, nemara – in to je interpretacija, ki jo menda najpogosteje slišimo v šoli – ogrski kralj iz 15. stoletja, Matija Korvin?

No, dr. Marija Klobčar, raziskovalka na Glasbeno-narodopisnem inštitutu ZRC SAZU, pa zdaj precej prepričljivo dokazuje, da je v prajedru slovstvene tradicije o kralju Matjažu sicer res eden izmed srednjeveških vladarjev – a ne Matija Korvin. Če ne on – tedaj kdo? – Odgovor smo v pogovoru z dr. Klobčar iskali v tokratnem Kulturnem fokusu.

foto: kralj Matjaž na panjski končnici iz leta 1877, delavnica Leopolda Layerja (Slovenski etnografski muzej / Wikipedija, javna domena)

Kontrolirana odštekanost v pesmih Milana Jesiha in risbah Mirka Bratuše

Fri, 27 Sep 2024 18:00:00 +0000

Kaj neki se zgodi, ko v knjigi Tudi pesnik in kipar združita moči ter so- in zoper-postavita svoje stvaritve?

Saj drži, da je njega dni že veliki Leonardo da Vinci trdil, da je slikarstvo poezija, ki se vidi in ne sliši, ter poezija slikarstvo, ki se sliši in ne vidi, a v evropski zgodovini potem ni bilo prav preveč plodnih srečanj med obema umetnostnima disciplinama. Zakaj neki ne? – Morda zato, ker sta si – to je ob koncu 18. stoletja dokazoval nemški mislec Gotthold Ephraim Lessing – literarna in likovna umetnost pravzaprav diametralno nasprotni. Če prva namreč nujno potrebuje čas in ne prostora, da bi se razvila od prve do zadnje besede, je z drugo, tako razpravlja Lessing ob motrenju Laokoontove skupine, ene najbolj osupljivih skulptur antike, prav obratno, saj kip potrebuje predvsem prostor, v katerem se lahko napnejo vse oblike, njegov čas pa je kvečjemu statična večnost.

Kdo ima torej bolj prav: Leonardo ali Lessing? – To je vprašanje, na katerega nemara niti ni treba preveč vneto iskati končno-veljavnega odgovora, vsekakor pa ga lahko imamo v mislih, ko v roke jemljemo še svežo knjigo Tudi, v kateri sta moči združila pesnik Milan Jesih in kipar Mirko Bratuša. Gre za intrigantno delo, ki je izšlo pod okriljem založbe Goga in prinaša 82 Jesihovih osemvrstičnic ter, mednje pomešanih, Bratuševih 39 risb in osem fotografij, ki s pričujočimi pesmimi – tako se vsaj zdi – bolj korespondirajo oziroma dialogizirajo kakor da bi jih po vsej sili hotele ilustrirati.

A kako sta umetnika, Jesih in Bratuša, pravzaprav prišla na misel, da bi se lotila dela, ki je zdaj pred nami v Tudi? Kako je potekal njun ustvarjalni proces? In kakšnih odzivov bralcev in bralk oziroma gledalcev in gledalk bi bila, zdaj ko je knjiga pred nami, vesela? – To so nekatera izmed vprašanj, ki so nas zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav Milana Jesiha in Mirka Bratušo.

foto: Milan Jesih in Mirko Bratuša

Gledališče v obleganem mestu in molk o vojni v gledališču

Fri, 20 Sep 2024 19:14:12 +0000

Vojna se je vklenila v človeško zgodovino, čeprav naj bi ljudi 20. stoletje dokončno spametovalo in napravilo stalnim konfliktom in nepredstavljivim grozotam, dokončni konec.

Nekateri pravijo, da se vojna zgodovina ne ponavlja, ampak traja in traja. Zato so o njej, zmagovalcih in žrtvah, napisani epi in izpričani miti. Ti se velikokrat zrcalijo v dejanskosti, vse to pa zanima gledališče, gledališče v vojni in – vsaj relativnemu miru. Dr. Zala Dobovšek je dramaturginja, gledališka kritičarka in teatrologinja, ki je pred časom izdala knjigo Gledališče in vojna: Uprizoritveni odzivi na vojne v 90. letih v nekdanji Jugoslaviji, medtem ko filozofa in gledališčnika dr. Gregorja Modra vojna in njena reprezentacija zanimata tako na odru, kot v literaturi. Z zavzetostjo se je lotil preučevanja dramskih besedil, ki vsaj posredno obravnavajo vojno v nekdanji raznoliki državni entiteti. Balkanska trilogija je delo priznanega gledališkega režiserja in scenarista Dušana Jovanovića, ki jih je napisal in uprizoril prav v 90. letih prejšnjega stoletja. Vključil je mita o Antigoni in Sizifu ter se navezal na klasično protivojno dramo Bertolda Brechta Mati Korajža. V oddaji sodeluje tudi dr. Lana Zdravković, raziskovalka, umetnica, publicistka in aktivistka.

Erazem Rotterdamski, renesančni mislec, ki je skušal skozi satiro preobraziti ljudi

Fri, 13 Sep 2024 18:00:00 +0000

Ko pomislimo na renesanso, se nam pred očmi zarišejo predvsem znameniti slikarji, kiparji ter pisci iz Firenc in ostalih mest na severu današnje Italije. In vendar je to idejno in kulturno gibanje vplivalo na celotno evropsko intelektualno življenje v zgodnjem novem veku. V tokratnem Kulturnem fokusu bomo zato oči usmerili na drug konec naše celine in se posvetili znamenitemu mislecu tako imenovane severne renesanse, nizozemskemu pisatelju, teologu, filologu in filozofu Erazmu Rotterdamskemu, ki ga nedvomno lahko štejemo za enega največjih intelektualcev tistega časa in ki je danes najbolj znan po svojem satiričnem in družbenokritičnem delu Hvalnica norosti, prav pred kratkim pa so pri založbi Studia Humanitatis izdali prevod izbora iz njegovih Pogovorov. O Erazmovi misli in idejnem svetu prelomnega časa, v katerem je živel, se bomo ob novo izdanem delu pogovarjali s klasičnim filologom, podoktorskim raziskovalcem Univerze v Cambridgeu dr. Tomažem Potočnikom, ki je Pogovore prevedel in jim pripisal spremno besedo. Oddajo je pripravila Alja Zore.

Zadnja pričevanja o trgovanju s sužnji: Barakun. "Ime mi je Kossula. Sem drugi otrok Fondlolu, druge od treh žena mojega očeta..."

Fri, 06 Sep 2024 17:28:53 +0000

Bil je zasužnjen, preživel je državljansko vojno ter prestal vladavino zakonov Jima Crowa. Zora Neale Hurston, antropologinja, etnografka, folkloristka in pisateljica, je poslušala in zapisala njegovo presunljivo in tragično zgodbo, ki se je dramatično odvijala v zadnjih izdihljajih prepovedane trgovine s sužnji.

Gre za eno redkih znanih pripovedi starega človeka, ki konec 20. let prejšnjega stoletja živi v Alabami, ima izkušnjo otroštva in mladosti na rodni afriški zemlji, je pa tudi pričevalec ugarabitve, poniževanja in trpinčenja po zajetju, preden ga z drugimi sotrpini izkrcajo v Ameriki. Zato pripoveduje o tem, kako so črni ljudje prišli v Ameriko. Bil je med tistimi, ki so bili zadnje žrtve ameriške kolonialne politike in ekonomije, potem ko je bilo mednarodno in čezoceansko trgovanje z ljudmi že zdavnaj prepovedano, a lastniki plantaž na jugu v drugi polovici 19. stoletja še vedno nezakonito zasužnjujejo ljudi z zahodnih predelov Afrike. Poleg starčevega slikanja kulturnih posebnosti življenja iz sedanjega Benina, pogrešanja Afrike, ljubezni do žene in otrok, ki mu jih je drugega za drugim od njega v Ameriki odtrgala smrt, se njegova izpoved nazorno dotakne tudi nasilja in krutosti, grozodejstev, ki so si jih afriška ljudstva prizadejala med sabo. Določena ljudstva so v osvajalnih vojnah uprizarjala lov na druge skupnosti, potem pa so pripadnike pobili ali prodali v suženjstvo, se tako okoristili in poskrbeli za nadvlado. Knjiga z naslovom Barakun prinaša zgodbo zadnjega "črnskega tovora". Prevedla jo je Irena Duša Draž, spremno besedo pa je napisala Petra Meterc.

Ljudstva Ilirov – lastniki ključa jadranskih vrat, pirati in žrtve "etničnega čiščenja"

Fri, 30 Aug 2024 18:00:00 +0000

Zgodovino Balkana so v bolj oddaljeni preteklosti, poleg drugih ljudstev, oblikovali tudi Iliri, o katerih pa vemo veliko manj, kot o recimo o tedaj močnih civilizacijah, s katerimi so trgovali, se vojskovali, in navsezadnje bili plen kolonialnih interesov.

Med najbolj zanimive kraje, ki bodo v prihodnosti več spregovorili o njihovem položaju in vlogi v tedaj obstoječem svetu, - v Dalmaciji obstajajo sledi, ki kažejo na njihov obstoj pred več kot tisoč let pr. n. št. – sodita Korčula in Pelješac. Gre za obdobje antične Grčije v njenem najbolj cvetočem obdobju, ko so se oblikovale pomembne mestne državice. Nazadnje so na območju starodavnega grobišča na hrvaškem polotoku Pelješac arheologi odkrili grško-ilirsko čelado ( ne sicer prvo) iz 6. ali 5. stoletja pr. n. št. Pripadala naj bi članu tedanje vojaške elite; glede na vedenja v zvezi s podobnimi najdbami, so arheologi začeli domnevati, da Iliri, o katerih so pisali predvsem Rimljani, v svojem času predstavljajo mogočnejšo kulturo, kot so doslej domnevali. O tem vodja izkopavanj na tej lokaciji, dr. Hrvoje Potrebica in dr. Borut Križ, ki tudi sodeluje v skupine arheologov, sicer pa je kustos v novomeškem Dolenjskem muzeju. Čelada bi lahko po mnenju strokovnjakov pričala o prisotnosti pomembne in močne kulture pred prihodom Rimljanov.

Foto: model gomile, v kateri so našli drugo čelado, Miroslav Vuković

Ernst Lubitsch, nepreseženi mojster romantične komedije

Fri, 23 Aug 2024 18:00:00 +0000

Veliki nemško-ameriški režiser, ki verjame, da je človek v ljubezni kar najboljša verzija samega sebe

Filmi, ki se dandanes valijo iz holivudske tovarne sanj, so v splošnem tako plitki, za lase privlečeni, nabuhli in, kratko malo, slabo narejeni, da si ni več prav lahko predstavljati časov, ko je bilo čisto drugače, ko so v Kaliforniji ustvarjali veliki režiserji, ki so – navkljub cenzurnim pritiskom z dobičkom obsedenih velikih studiev – snemali celovečerce, vredne našega polnega intelektualnega in emocionalnega angažmaja. Režiserji à la Alfred Hitchcock, Billy Wilder ali Orson Welles, o katerih lahko še danes kolikor resno toliko navdušeno razpravljajo kritiki pa zgodovinarji in sociologi umetnosti, psihoanalitiki in filozofi.

Enemu takemu mojstru sedme umetnosti in njegovim filmom smo se posvetili v tokratnem Kulturnem fokusu; govorili smo namreč o nemško-ameriškem režiserju judovskega rodu, Ernstu Lubitschu. Pri tem smo se naslanjali na knjigo The Ethics of Lubitsch : Comedy without Relief, se pravi Lubitscheva etika : komedija brez olajšanja. Gre za intriganten zbornik filozofsko intoniranih esejev, ki je čisto pred kratkim izšel pri ugledni ameriški akademski založbi Rowmann & Littlefield, v njem pa je moči združilo osem razpravljalk in razpravljavcev, tako ali drugače povezanih s svetovno znano ljubljansko lacanovsko šolo, da bi podrobneje osvetilo opus enega največjih mojstrov holivudske komedije. Ali pa kar: enega največjih mojstrov komedije – in pika.

Kaj nam torej Lubitschevi filmi govorijo in zakaj se v marsičem zdijo 80 ali celo 90 let po nastanku še vedno nepreseženi, smo preverjali v pogovoru s sourednico omenjenega zbornika, našo kolegico s televizijske strani Kolodvorske ulice, avtorico oddaje Televizorka, Ivano Novak.

foto: reklamni plakat s prizorom iz filma Ninočka (Wikipedia, javna last)

Eksofonija ali zakaj je, ko človek piše, dobrodošlo sedeti na dveh stolčkih

Fri, 09 Aug 2024 18:00:00 +0000

O zbirki esejev, v katerih sodobna japonsko-nemška pisateljica Yoko Tawada išče poti iz potuhe, lenobe in predvidljivosti, v katere lahko zapadejo književniki in književnice, ki ustvarjajo samo v svojem maternem jeziku

Kar druži irskega pisatelja in dramatika Samuela Becketta ter ruskega pesnika in esejista Josipa Brodskega – poleg slave, ki jo prinese Nobelova nagrada, kajpada –, je dejstvo, da nista ustvarjala samo v enem jeziku. Brodski je namreč pesmi pisal v ruščini, eseje pa, ko so ga v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja izgnali iz Sovjetske zveze, v angleščini; no, Beckettu pa je resnični preboj uspel šele, ko se je okoli leta 1950 odpovedal pisanju v materni angleščini in v iskanju posebej ogolelega, skopega izraza, ki bi se prilegal njegovemu videnju sveta in človekovega zagatnega položaja v njem, presedlal v francoščino.

Vse torej kaže, da vrhunski književniki vrhunsko literaturo lahko ustvarjajo v več kot le enem jeziku. A to ni uvid, ki bi se nam ponujal zlahka. Povečini smo namreč še vedno prepričani, da bosta književnik oziroma književnica v zasledovanju resnično uspelega teksta prišla najdlje, če bosta skrbno negovala tisti jezik, ki ga tudi najbolje obvladata, se pravi svojo materinščino. A če bi to res držalo, kako si tedaj razložiti Brodskega in Becketta, kako si razložiti lepe pesmi, ki jih je v nemščini napisal Prešeren, kako si razložiti vrhunske anglofone romane Indijca Rushdieja ali Rusa Nabokova?

Ne; razmerje med materinščino in drugimi, pozneje priučenimi jeziki je v kontekstu literarnega ustvarjanja očitno precej bolj zapleteno pa tudi izzivalno, vznemirljivo. Kako zelo, se lahko poučimo ob branju esejistične zbirke Eksofonija ali poti iz materinščine, pod katero se podpisuje danes 64-letna Yoko Tawada, ki se je v zadnjih nekaj desetletjih uveljavila kot ena izmed najbolj intrigantnih protagonistk tako sodobne japonske kakor sodobne nemške literature. Zakaj bi torej bilo, ko človek piše, dobrodošlo sedeti na dveh stolčkih hkrati? – To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili japonologa Domna Kavčiča, ki je eseje Yoko Tawada prevedel za Literarno-umetniško društvo Literatura.

foto: Yoko Tawada na pesniškem festivalu v bavarskem Erlangnu leta 2014 (Manfred Sause / Wikipedia)

Presunljiva posvetila, ikonografija ter bizon v prizorih antičnega ekosistema

Fri, 02 Aug 2024 13:58:21 +0000

Poletje je čas, ko so ceste, ki od neznano kdaj vodijo na vse mogoče konce sveta, polne prometa ... Že zdavnaj so utonile v pozabo jantarne in rimske poti, vojaška konjenica in natovorjeni vozovi, izginil je ves staroveški turizem. Nekaj pa je le ostalo v spominu in zapisu kamna.

Dr. Anja Ragolič, arheologinja in germanistka, ki se med drugim posveča zbiranjem podatkov o napisih z nagrobnikov iz antične Petovione in vojaškim lovorikam ter odličjem, ki so ostala za antičnimi sledmi v Sloveniji - nenazadnje je bil na Ptuju tudi strateško pomemben legijski tabor v provinci, kot vemo iz epigrafskih podatkov in nasploh arheološkega gradiva pa tudi pomembna kolonija - poskuša odkrivati in interpretirati širšo dinamiko življenj takratnih prebivalcev. Zanima jo, kako so čustvovali, kako so pogrešali in naslavljali umrle, kaj so jedli, kako so urejali ceste, s čim so trgovali, katere vse so bile živali, na katere so uprizarjali lov, od kod so prišle najbogatejše družine, kje so dobili material za gradnjo svojih bivališč …
Gostja oddaje Kulturni fokus je prejela tudi priznanje Slovenskega arheološkega društva za enkraten izjemen dosežek na področju arheologije za monografijo o nagrobnih spomenikih Poetovione Poetovio: römische Grabdenkmäler.

foto: ZRC SAZU

»Vrhovni uvid v budizmu je pravzaprav uvid v nestalnost vsega«

Fri, 26 Jul 2024 18:00:00 +0000

Budizem ni »le« religija; v pomembni meri je tudi filozofija. V pogovoru s filozofinjo dr. Nino Petek smo preverjali, kateri pravzaprav so ključni koncepti budistične filozofske misli pa tudi kako se je ta misel razvijala v zgodovinskem času ter geografskem prostoru.

V zahodni intelektualni tradiciji smo navajeni precej jasno, ostro ločevati med kategorijami, kot so umetnost, filozofija in religija – pa čeprav v vseh treh poljih udejstvovanja ljudje že tisočletja iščemo odgovore na sorodna vprašanja, povezana pač s smislom človeške eksistence, smislom našega trpljenja, temeljno naravo stvarstva ali s tisto skrivnostno mejo med bitjo in ne-bitjo, ki ji rečemo smrt. Prav zato se lahko zdi, da imajo, pogojno rečeno, bolj prav v nekaterih intelektualnih tradicijah, ki imajo svoje korenine v Aziji in v katerih omenjene kategorialne ločnice niso tako ostro postavljene.

Vzemimo, na primer, budizem in se vprašajmo, kaj natanko počne budistični menih, ko ustvarja mandalo? – Je to oblika umetniškega ustvarjanja, religijskega čaščenja ali filozofske meditacije? Je vse troje hkrati? Nič od tega? Sploh pa: katera so ključna vprašanja, ki vznemirjajo oziroma zaposlujejo tiste intelektualke in intelektualce, ki izhajajo iz budističnih idejnih tradicij, iz budističnega miselnega univerzuma? Kateri pravzaprav so ključni koncepti, s katerimi skušajo budistični misleci zgrabiti človeka in stvarstvo? Kakšni so odgovori, do katerih so se v počasnem teku stoletju – zahvaljujoč delovanju različnih, pogosto tudi opazno divergentnih si budističnih intelektualnih šol – navsezadnje dokopali? In, jasno, kako težko je v ta miselni svet vstopiti človeku, ki se je intelektualno oblikoval v kontekstu evroameriških intelektualnih tradicij?

To so nekatera izmed vprašanj, ki so nas zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili filozofinjo, predavateljico na ljubljanski Filozofski fakulteti, dr. Nino Petek, ki je v sodelovanju s Sebastijanom Pešcem pred nedavnim souredila intriganten zbornik V iskanju Buddhe : sprehodi po krajinah budistične filozofije. Gre za zbornik, v katerem slovenski filozofi in filozofinje različnih generacij in usmeritev premišljujejo ne le budizem kot tak, ampak s pomočjo budizma skušajo, kajpada, tudi poglobiti svojo lastno misel. Toda: ali si lahko z budistično mislijo pomagamo, ko se bodemo s svetom, tudi laiki? – No, tudi to vprašanje smo pretresli v pogovoru z dr. Petek.

foto: kip Bude, ki poučuje, je nastal v 3. ali 4. stol. n. št. v deželi Gandhara na območju današnjega Pakistana, hrani pa ga singapurski Muzej azijskih civilizacij (detajl, Goran Dekleva)

»Vrt združuje dva nezdružljiva pola – naravo in kulturo«

Fri, 19 Jul 2024 18:00:00 +0000

Ob zborniku Vrt in prispodoba, za katerega sta njegovi urednici, krajinska arhitektka Ana Kučan in filozofinja Mateja Kurir, prejeli letošnjo Plečnikovo medaljo za strokovno publicistiko, skušamo natančneje določiti mesto, ki ga v človekovem bivanjskem izkustvu zasedajo vrtovi in parki

Vrt je manjše zemljišče, navadno blizu hiše, na katerem rastejo trava in drevje, na katerem se gojijo okrasne rastline in zelenjava; tako vsaj pravi Slovar slovenskega knjižnega jezika. A ta stvarna, premočrtna definicija se avtorjem in avtoricam, ki so soustvarili intriganten zbornik Vrt in prispodoba, najbrž zdi prekratka, manjkava. V publikaciji, ki sta jo pred tremi leti uredili krajinska arhitektka dr. Ana Kučan in filozofinja dr. Mateja Kurir, zdaj, ko je bila knjiga prevedena še v angleški jezik, pa sta urednici zanjo prejeli tudi Plečnikovo medaljo za strokovno publicistiko, namreč 34 domačih in tujih strokovnjakov oziroma strokovnjakinj z najrazličnejših področij – od arhitekture do umetnostne zgodovine – skuša premisliti mesto, ki ga vrt zavzema v človeškem bivanjskem izkustvu.

V tem smislu piske in pisci, ki so napisali eseje, zbrane v Vrtu in prispodobi, ugotavljajo, da je vrt pravzaprav prostor prehoda med dvema svetovoma, med svetom narave in svetom kulture. Ob pogledu na geometrijsko popolni park, ki obdaja francoski Versailles, nekateri tudi ugotavljajo, da je vrt lahko izraz človekove neobrzdane volje do moči, spet drugi pa, kolikor pač nima kar vsakdo svojega, v vrtu prepoznavajo zgovoren simbol družbenih neenakosti in razslojenosti. A ni vse le črno; med avtoricami in avtorji, ki so pisali za zbornik Vrt in prispodoba, namreč ne manjka takih, ki so prepričani, da bi principe, ki sicer vodijo skrbnike vrtov, lahko uporabili kot izhodišče za premislek o tem, kako se uspešneje spopasti s podnebnimi spremembami. In, jasno, vrt je tudi tisti paradoksalni kraj, v katerem je lahko delo pravzaprav užitek.

Vse, skratka, kaže, da na vrtu še zdaleč ne rastejo le trava in drevesa, zelenjava in okrasno cvetje. Kaj torej počnemo, ko obdelujemo svoj vrt? – To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav dr. Ano Kučan in dr. Matejo Kurir.

foto: vrt, ki obdaja dvorec Palmse v Estoniji (Goran Dekleva)

Kako gledati sliko?

Fri, 12 Jul 2024 17:20:53 +0000

Velikokrat smo pred določeno sliko v galeriji nevedni, zbegani ali brez potrebnega orodja, ki bi nam pomagalo razumeti, interpretirati, ali bolje razbrati umetnino, ki nas je nagovorila.

S pomočjo knjige Françoise Barbe-Gall: Kako gledati sliko se je mogoče spoznati tako s skrivnimi pomeni in z življenji slik. Gre za učenje, kako verjeti svojim očem, piše avtorica knjige, ki je vsako obravnavano sliko osvetlila z najrazličnejših perspektiv, jo postavila v kontekst časa, slikarjevega ali umetničinega življenja, še posebej pa se je zelo ilustrativno in sugestivno osredotočila na detajle.

Gost: dr. Janez Šumrada, nekdanji veleposlanik v Parizu, sicer jezikoslovec in zgodovinar, ki ga je knjiga navdušila s svojo nazornostjo in razumljivostjo.

foto: Jan Vermeer: Dekle z bisernim uhanom

Umetnost za polovico vsega povojnega jugoslovanskega prebivalstva, za otroke socializma

Fri, 05 Jul 2024 18:00:00 +0000

Tokrat se podajamo v zlato obdobje mladinske književnosti, ki je nastajala skupaj z obnovo povojne države in njene mreže infrastrukture, v katero sta bila zajeta tudi šolstvo in kultura.

Otroci so predstavljali njen pomemben del, saj so 50% prebivalstva nekdanje Jugoslavije, države, v kateri je bilo veliko razlik, predstavljali prav otroci, katerim so poskušali vcepiti vrednote, ki bi te razlike manjšale. Ustvarjalci otroške literature so odraščajočo publiko sicer postavljali v središče, vendar tako, da bi se ohranjal spomin na pretekle dogodke in legendarna imena. Tudi otroštvo, prikazano skozi literaturo, ni bilo romantizirano, preveč je bilo travm vojne ... Vseeno pa so podobe otroštva s sabo nosile ideje nove družbe, zato se ta literatura odpira novim smerem tako v vsebinskem smislu, kot likovno, estetskim. V ilustraciji so prevladovala ženske umetnice. Gostja dr. Katja Kobolt iz ZRC SAZU, ki je prispevala pomemben delež k razstavi Biba buba baja v Centru ilustracije v Ljubljani.

Fotografija:

iz slikanice Ele Peroci: Moj dežnik je lahko balon

Dve stoletji množične obsedenosti z mladostjo in dolgim življenjem

Fri, 28 Jun 2024 18:00:00 +0000

Verjetno je le malo reči, ki človeka zaznamujejo močneje kot dejstvo, da je minljiv. Da se skozi čas staramo in da nas na koncu tega staranja, ali pa - če bomo imeli nesrečo - še prej, neizogibno čaka smrt, je zato nekaj, do česar tak ali drugačen odnos vzpostavljajo vse kulture v vseh zgodovinskih obdobjih. Ker je človekov odnos do staranja in minljivosti vedno del širših pogledov neke družbe na svet in na posameznike, pa se gre vprašati, kdaj in kako so v zgodovini začele moč pridobivati ideje, ki so oblikovale poglede današnjega časa. Vneto čaščenje mladosti in obsedenost z množico pripravkov, ki naj bi skrbeli za naše zdravje in vitalnost ter pomlajevali naša telesa - ter na drugi strani naš nelagoden odnos do starosti in smrti - namreč, kot vemo, niso od nekdaj prevevali naše kulture. In vendar izvori teh pogledov segajo precej dlje v zgodovino, kot si praviloma predstavljamo. O tem, kako se je že nekje od 18. stoletja naprej v evropskih družbah začel spreminjati odnos do starosti in smrti ter skozi naslednje stoletje prinesel ne le veliko miselnih premikov na tem področju, ampak tudi celo množico včasih precej bizarnih pomlajevalnih metod, bomo v tokratnem Kulturnem fokusu govorili z dr. Meto Remec z Inštituta za novejšo zgodovino. Oddajo je pripravila Alja Zore. foto: plakat iz leta 1929 oglašuje film, ki prikazuje takrat zelo razvpito in zloglasno metodo pomlajevanje s pomočjo presajanja delov testisov ali jajčnikov iz opic v ljudi, ki jo je izvajal francoski zdravnik Serge Voronoff

Umetnost nikoli ni bila mimezis, vse do zdaj

Fri, 21 Jun 2024 17:51:41 +0000

Kako lahko povežemo posameznikovo in družbeno samozagledanost, arhaične in bolj sodobne mitološke ter umetniške različice, v katerih je naslovni lik Narcis, ter avtofikcijsko literaturo?

Živimo v času, ki je poln narcisov, poln literaturo?o je naracij o samem sebi. Številni sebe, predvsem s pojavom družbenih omrežij, razkazujejo in razstavljajo, kot bi bili v nekakšnih vitrinah. Zato nas zanima, ali so mitološke podobe antike, ki hranijo izrazoslovje za zelo sodobne pojave razgaljanja in samoljubja, sploh ustrezne za razumevanje narcistične družbe? Kaj je sploh skupno mitologiji in psihološkim fenomenom sedanjosti, ali je mitološki narcis sploh narcističen, je v družbi narcisov ljubezen sploh mogoča?

V oddaji Kulturni fokus bomo ob pomoči knjige Massima Guastelle: Narcis. Ljubezen brez distance brodolomi, ki jo je prevedel prav dr. Mirt Komel, ki je gost oddaje, poskušali dojeti globlje razsežnosti, v katerih so morda skriti odgovori na aktualne vidike razumevanja mita o Narcisu.
Komel razmišlja tudi o tesnih okovih svobode in omejenosti sreče, ki sta lahko rezultat prevelike zazrtosti vase. Tudi na literarnem področju se je razmahnil žanr avtofikcije, kar kaže na zelo narcistično razumevanje literature. Omenja tudi samopašnost umetne inteligence, ki to ni, saj le kombinira in poustvarja iz izvirnih zajetji človekove zgodovine ustvarjanja, zato bo vedno ostala le na mimetični ravni.

Foto: Wikipedia
Echo And Narcissus, John William Waterhouse

Naravoslovje v političnem, ekonomskem, ideološkem in kulturnem kontekstu modernega sveta

Fri, 14 Jun 2024 18:00:00 +0000

So naravoslovne znanosti res zaprte v nekakšnem slonokoščenem stolpu čiste vednosti in brez omembe vrednih povezav s človeško stvarnostjo, sredi katere znanstveniki živijo, raziskujejo ter postavljajo hipoteze?

Splošno sprejeta modrost pravi, da so družboslovne in humanistične vede – od sociologije do filozofije – vedno zaznamovane z ideologijo, da so torej v svojem najglobljem jedru svetovnonazorsko pristranske in politično navijaške, medtem ko naj bi bile, nasprotno, naravoslovno-tehnične discipline – od astronomije do biokemije – v pravem pomenu besede neideološke, se pravi nevpletene v dramo dnevnih družbeno-političnih prerivanj in potemtakem zares znanstvene, saj naj bi stvarnost zgolj opisovale oziroma razlagale, kako svet okoli nas pravzaprav deluje – in nič drugega. Tako, kot rečeno, trdi splošna modrost. Toda: ali ima ta modrost tudi prav? So naravoslovne znanosti res zaprte v nekakšnem slonokoščenem stolpu čiste vednosti in brez omembe vrednih povezav s človeško stvarnostjo, sredi katere znanstveniki oziroma znanstvenice živijo, raziskujejo ter postavljajo hipoteze in teorije?

To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili fizika in filozofa, dr. Matjaža Ličerja, sicer raziskovalca na Agenciji Republike Slovenije za okolje ter Morski biološki postaji Nacionalnega inštituta za biologijo. Ker pa nismo hoteli govoriti preveč na splošno, preveč abstraktno, smo z dr. Ličerjem podrobneje pretresli čisto določeno poglavje iz zgodovine fizike 20. stoletja; govorili smo o tako imenovanem göttingenskem akademskem eksodusu, ko so v zgodnjih tridesetih letih nacisti z nemških univerz ne le pregnali tedaj v svetovnem merilu vodilne fizike in matematike judovskega rodu, ampak sam študij novih vednostnih polj, ki so jih ti znanstveniki v preteklih letih odprli s svojim delom, razglasili za nezaželeno, ne-arijsko početje. Dr. Ličer nam je pojasnil, kaj je vse to pomenilo za fiziko in, širše, za intelektualno klimo v Evropi, navsezadnje pa smo ga izzvali tudi z vprašanjem, kakšne lekcije iz vsega tega lahko povlečemo za današnji čas …

Foto: karikatura, ki jo je okoli leta 1933 ustvaril Charles R. Macauley, prikazuje Einsteina, ki je spričo nacistične grožnje svetovnemu miru odložil angelska krila pacifizma in poprijel za meč pripravljenosti (Wikipedia, javna last)

Ruski literarni čudež

Fri, 07 Jun 2024 18:00:00 +0000

V zadnjih dveh stoletjih se je ruska književnost uveljavila kot ena najvitalnejših, umetniško prebojnih in kulturno vplivnih nacionalnih literatur na svetu. Kako ji je to uspelo?

V zadnjih dveh stoletjih se je ruska književnost uveljavila kot ena najvitalnejših, umetniško prebojnih in kulturno vplivnih nacionalnih literatur na svetu. Jasno, seveda, kako bi se vendar ne, ko pa so v ruskem jeziku svoje pesmi in romane vendar ustvarili tako talentirani pisci, kot so bili Puškin in Gogolj, Dostojevski in Tolstoj, Cvetajeva in Ahmatova.

Prav res, brez talenta kakopak ne gre, ampak samo talent najbrž še ne zadošča … Navsezadnje so bili nadarjeni tudi Prešeren, Cankar, Murn in Kosovel – pa slovenska literatura zaradi tega še ne odmeva globalno. Očitno je torej, da so pri meteorskem vzponu v ruščini pisane književnosti – nekateri strokovnjaki v tem kontekstu govorijo celo o ruskem literarnem čudežu – pomembno vlogo igrali še drugi dejavniki. A kateri? Pa tudi: ali so dejavniki, ki so botrovali uspehu v ruščini pisanih literarnih del v 19. stol., na delu tudi danes, v 21. stol., ali pa se je v tem smislu spremenilo vse?

To sta vprašanji, ki sta nas zaposlovali v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili dr. Blaža Podlesnika, ki na Oddelku za slavistiko ljubljanske Filozofske fakultete predava rusko kulturno zgodovino in književnost, nekaj svojih razprav o vrhuncih ruske literarne produkcije pa je zdaj zbral v knjigi O literaturi, ruski, danes …, ki je pred nedavnim izšla pod založniškim okriljem LUD literatura.

Foto kolaž:
- Aleksander Puškin (Orest Kiprensky, 1827 / Wikipedia)
- Mihail Lermontov (Peter Zabolotski, 1837 / Wikipedia)
- Nikolaj Gogolj (O. F. T. von Möller, okoli 1840 / Wikipedia)
- Ivan Turgenjev (Ilija Repin, 1874 / Wikipedia)
- Ivan Gončarov (Ivan Kramskoj, 1874 / Wikipedia)
- Fjodor Dostojevski (Vasilij Perov, 1872 / Wikipedia)
- Lev Tolstoj (Ivan Kramskoj, 1873 / Wikipedia)
- Anton Čehov (Osip Braz, 1898 / Wikipedia)
- Aleksander Blok (neznani fotograf, 1903 / Wikipedia)
- Anna Ahmatova (Kuzma Petrov-Vodkin, 1922 / Wikipedia)
- Sergej Jesenin (Ekaterina Grub, 1922 / Wikipedia)
- Vladimir Majakovski (neznani fotograf, 1920 / Wikipedia)
- Mihail Bulgakov (neznani fotograf, 1928 / Wikipedia)
- Marina Cvetajeva (neznani fotograf, 1925 / Wikipedia)
- Varlam Šalamov (fotografija iz arhiva NKVD, 1937 / Wikipedia)
- Vasilij Grosman (fotografija iz revije Ogonjok, 1941 / Wikipedia)
- Boris Pasternak (neznani fotograf, 1959 / Wikipedia)
- Aleksander Solženicin (Bert Verhoeff, 1974 / Wikipedia)
- Venedikt Jerofejev (Natalija Šmelkova, okoli 1990 / Wikipedia)
- Josif Brodski (Anefo, 1988 / Wikipedia)
- Svetlana Aleksijevič (Elke Wetzig, 2013 / Wikipedia)
- Boris Akunin (Andrej Strunin, 2013 / Wikipedia)
- Zahar Prilepin (Svklimkin, 2020 / Wikipedia)
- Dmitrij Gluhovski (Michael Förtsch, 2018 / Wikipedia)

Resnica je to, kar kaže umetnikova zavest: Jože Ciuha - 100 let

Fri, 31 May 2024 14:56:44 +0000

O velikem slovenskem umetniku, ki je menil, da imamo vsi v sebi potencial Leonarda ali Einsteina, vendar se mu le redki posvečajo.

Minilo je sto let od rojstva umetnika, ki se je posvečal tako prostranim svetovom likovne umetnosti kot popotniški literaturi in sobivanju poezije in slikarstva. Vendar Jože Ciuha ni bil le odprt iskalec motivov in form za različne tehnike lastne umetnosti, ampak tudi raziskovalec in analitik podob univerzalno človeških potez. Osredotočen je bil na duhovnost in energijo Vzhoda in hkrati likovno materializiral tudi doživljanje miljeja Zahoda. V njegovem zelo obsežnem opusu najdemo tako zapis travmatičnih življenjskih izkušenj kot pričevanja metafizičnih razsežnosti.

Gosta: sin in likovni umetnik Peter Ciuha, docent na Pedagoški fakulteti na Univerzi na Primorskem in Barbara Savenc, muzejska svetovalka, kustodiat za novejšo likovno umetnost 20. in 21. stoletja v MGML

foto:

Jože Ciuha 2007: Legenda o ledenih možeh, akril na platnu

Michel de Montaigne, esejist, ki je v 16. stol. »izumil« novoveškega, modernega človeka

Fri, 24 May 2024 18:00:00 +0000

Monumentalni Eseji velikega francoskega misleca in pisca 16. stoletja nam razkrivajo podobo novega, moderni dobi pripadajočega človeka, ki ne zaupa ne avtoriteti svetih ne avtoriteti filozofskih besedil, ampak hoče predvsem misliti s svojo glavo

Ko v prvem dejanju slovite Shakespearove tragedije duh umorjenega očeta Hamletu naloži maščevanje, danski kraljevič prikazni ne verjame na besedo, ampak, kot vemo, s pomočjo skupine potujočih igralcev, ki ravno ob pravem času obišče grad Elsinor, izvede psihološko pretanjen preizkus, da bi se na lastne oči prepričal, ali je stric Klavidij resnično ubil svojega brata, Hamletovega očeta, in se navsezadnje polastil prestola. Natanko zato, ker se princ ne zanaša slepo na avtoriteto besed, ki prihajajo iz onstranstva, ker pač hoče opazovati in sklepati sam zase, nekateri razlagalci tudi pravijo, da je lik Hamleta pravzaprav epohalen: skozenj naj bi namreč Shakespeare pokazal, kako bomo v novem veku ljudje mislili in čustvovali in delovali. V Hamletu naj bi se, drugače rečeno, porodila tako imenovana moderna, novoveška subjektiviteta.

Ta interpretacija je seveda dražljiva, privlačna, a če iščemo kar najzgodnejše primere doživljanja sveta in človeka v njem, ki se nam zdijo prepoznavno moderni, tedaj bi lahko rekli, da Hamleta, ki ga je veliki angleški dramatik napisal leta 1600, za kakih 20 let vendarle prehiteva neko drugo delo – Eseji francoskega misleca in pisca Michela de Montaigna. A če je Shekspearova drama morda sploh najbolj znamenita literarna stvaritev vseh časov in jo, zahvaljujoč Otonu Župančiču, tudi v slovenščini lahko beremo že več kot 90 let, smo celovito izdajo Montaigna dobili šele pred nekaj meseci, ko so v izvrstnem prevodu Branka Madžareviča pri založbi Beletrina izšle tri obsežne knjige Esejev.

Kaj smo torej doslej zamujali? O čem piše Montaigne in kako to počne, da ga lahko postavimo ob bok Shakespearu? V čem je njegova modernost? In, ne nazadnje, kako zahtevno je bilo delo, ki ga je moral opraviti prevajalec, da nam je naposled omogočil srečati se s pri nas predolgo spregledovanim francoskim velemojstrom? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav Branka Madžareviča.

foto: Michel de Montaigne, iz grafične opreme Beletrinine izdaje Esejev (Goran Dekleva)

Ljubezen ustvari ljubezen?

Fri, 17 May 2024 18:41:01 +0000

Ljubezenska simbolika je jezik, ki ga znamo zelo dobro brati, vsaj znotraj svojega kulturnega sistema, čeprav fenomeni ljubezni niso univerzalen jezik. Ponekod je bila podvržena in je še patriarhalnim strukturam, drugod je razumevana skozi spolnost.

Platon, ki jo je imel za družbeno nevarno silo, bi se gotovo zgražal nad tem, saj je poveličeval le njeno duhovno plat. Ljubezen in intimnost sta skozi čas pač doživljali preobrazbo, čeprav simboliko Venere, Afrodite, Amorja, Erosa in Kupida tudi danes razbiramo brez podnapisov. Ne znamo pa pisati več takih pisem, kot jih je znal v latinici, gotici, nemščini in slovenščini ter v šifrah pisati svoji skriti ljubezni Rudolf Cvetko, ki je leta 1912 na olimpijskih igrah z avstrijsko sabljaško reprezentanco osvojim srebrno medaljo. Ja, takrat je že dolgo ljubil svojo Muc, Mitko, Marijo, ki ji je izlival svoje vdano in nežno srce ... Tokrat bomo v oddaji govorile o tem, kako ljubezen spregovori skozi korespondenco, kako težke so zanjo družbene norme in konvencije, kako in s katerimi avtorji je zajeta v okvire teorije.

Gostje oddaje prihajajo iz Narodnega muzeja Slovenije: dr. Zora Žbontar, Renny Rovšnik, Urška Pajk, ki so pripravljale manjšo majsko muzejsko knjižno razstavo Ljubezen ustvari ljubezen?

Foto: Narodni muzej Slovenije

Družba dela in njeni bulšihti

Fri, 10 May 2024 18:57:47 +0000

Živimo v času, ko nekateri poklici, ki so se uveljavili kot tradicionalni, počasi izginjajo. Poročilo, ki obravnava zaposlovanje v Združenih državah Amerike (primerjalno je narejeno za leti 1910 in 2000), ugotavlja, da je število delavcev v gospodinjskih dejavnostih, kmetijski dejavnosti in v industriji, dramatično upadllo, obenem pa se je v tem času število t.i. strokovnih, menedžerskih, pisarniških, trgovskih in storitvenih delavcev potrojilo. Kot lahko beremo v knjigi antropologa Davida Graeberja, je med njimi precej takih, ki so neproduktivni, vendar zelo dobro plačani.

In ne samo to, nesmiselno delo se pojavlja tam, kjer se po različnih ekonomskih teorijah sploh ne bi smelo, saj ne gre le za javni sektor, ampak je tega veliko tudi v menedžmentu velikih korporacij, kjer se denar prav tako troši nenadzorovano in netransparentno, čeprav naj bi bil smisel dobro plačanih služb kadra, ki navadno sodi v srednji menedžment, velikokrat racionalizacija in množenje ekonomskega učinka.
Ti bulšihti, kot je naslov knjige v slovenščino prevedla Aleksandra Rekar, doživljajo razcvet predvsem v finančni industriji, zato se avtor knjige sprašuje, kdo in zakaj si jih je izmislil, zakaj niso tako slabi, zakaj v njih določeni zelo trpijo, in končno, zakaj kot družba ne nasprotujemo rasti nesmiselnega zaposlovanja in se morda začnemo zgledovati po morali časa bolj naravnih delovnih ritmov, bolj zadovoljujoče in cenjene ustvarjalne produktivnosti.
Gost: dr. Blaž Kosovel, ki je napisal spremno besedo

Utopija, spektakel in propaganda v (sovjetskem) znanstveno-fantastičnem filmu

Fri, 03 May 2024 18:00:00 +0000

Od kod neustavljiva privlačnost znanstveno-fantastične sedme umetnosti in kaj so v tem kontekstu v zadnjem stoletju pomembnega pridodali Rusi?

Prvi uspešen polet v vesolje je, kot vemo, opravil Jurij Gagarin 12. aprila 1961. V 63 letih, ki so od takrat minila, mu je po podatkih Mednarodne aeronavtične zveze sledilo še 546 moških in 77 žensk iz 47 držav sveta. Doslej se je torej vsega 644 posameznikov oddaljilo za več kot 100 kilometrov od Zemljinega površja. Pa vendar bi lahko rekli, da je število ljudi, ki smo prodrli v skrajne globine vesolja, ogromno, zagotovo nas je na milijone, najbrž celo na milijarde. To smo pač gledalke in gledalci znanstveno-fantastičnih filmov in televizijskih serij – od Mélièsovega Potovanja na Luno iz leta 1902 pa do letošnjega Problema treh teles, ki so ga Američani posneli po romaneskni trilogiji kitajskega pisatelja Liu Cixina.

A kaj natanko hočemo videti, ko gledamo znanstveno-fantastiko? Nas tu intrigira predvsem prikaz osupljive futuristične tehnologije? Nas nemara privlači radikalna tujost inteligentnih bitij, ki jih bomo srečali na drugem koncu galaksije? Gre morda za eksplozije barv in zvokov, ki jih ti filmi najdevajo na oddaljenih svetovih? Ali pa nam navsezadnje sploh ne gre za prihodnost, ampak raje za kritičen premislek o naši lastni sedanjosti, ki jo z vsemi njenimi zagatami vred znanstveno-fantastični žanr tako rad alegorizira in potem slika družbene utopije in distopije, ki bi jih utegnila prinesti prihodnost?

To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu. Zavoljo lažje orientacije po širokem polju znanstveno-fantastične kinematografije pa smo se skušali omejiti predvsem na tiste izdelke sedme umetnosti, ki so jih v zadnjih stotih letih posneli v Sovjetski zvezi oziroma v Rusiji. Pri tem nam je pomagala kulturologinja in predavateljica na ljubljanski Fakulteti za družbene vede, dr. Natalija Majsova.

Naša gostja se namreč posveča raziskovanju sovjetskega oziroma ruskega znanstveno-fantastičnega filma, svoja spoznanja in uvide pa je strnila v dveh intrigantnih monografijah: v knjigi Konstruktor, estetika in kozmonavt : vesolje v sodobni ruski kinematografiji iz leta 2017 ter v delu Soviet Science Fiction Cinema and the Space Age : Memorable Futures (se pravi Sovjetska znanstveno-fantastična kinematografija in vesoljska doba : spomina vredne prihodnosti), ki je pred tremi leti izšlo pri ameriški založbi Lexington Books.

Foto: reklamni poster, ki ga je za film Stalker Andreja Tarkovskega izdelal Vladimir V. Časkov, izrez (Wikipedija)