Kulturni fokus

»Če se bomo nalezli nekaj trme, silaštva in samozavesti Ivana Tavčarja, nam ne bo hudega«

Fri, 22 Sep 2023 18:00:00 +0000

Kako je veliki pisatelj in politik iz Poljanske doline posegel v svoj čas, kako ga je s svojo literaturo spremenil in kako je njegov prispevek v slovensko kulturno-zgodovinsko zakladnico videti danes?

19. februarja je minilo natanko sto let od smrti Ivana Tavčarja. V njegov spomin je vlada letošnje leto razglasila za Tavčarjevo in tako se po Sloveniji – predvsem, kajpada, v njegovi rojstni Poljanski dolini – že od marca vrstijo razstave, literarni večeri, filmske projekcije in predavanja, ki skušajo na novo osvetliti življenje, delo in trajno kulturno-zgodovinsko zapuščino tega pisatelja, politika in odvetnika.

No, nekaj podobnega smo skušali storiti tudi v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo se spraševali, kako je Tavčar posegel v svoj lasten čas, v desetletja na prelomu iz 19. v 20. stoletje torej, in, jasno, kako zaznamuje našega današnjega. Pri tem nam je bil v pomoč naš tokratni gost, literarni zgodovinar in redni profesor na Oddelku za slovenistiko ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Miran Hladnik.

foto: spomenik Ivanu Tavčarju pred pisateljevim dvorcem na Visokem v Poljanski dolini (Goran Dekleva)

Otročja in otroška književnost

Fri, 15 Sep 2023 17:19:37 +0000

V globalni logiki neoliberalnega kapitaliza imamo poplavo avtoric in avtorjev, ki pišejo za sebe in o sebi ter vse manj z mislijo na otroke, med drugim meni gostja oddaje.

Ustvarjanje za najmlajšo bralno publiko je lahko razburljiva naloga, ki pa je težavna. Zahteva namreč precej poglabljanja v otroško duševnost, uvida, poznavanje literarne zgodovine in goro prebranih knjig drugih avtorjev. V preteklih obdobjih, tudi v antičnih časih, so razmišljali predvsem o vzgojni in izobraževalni vlogi, ki jo imajo napisana besedila, potem je prišlo na vrsto seznanjanje z verskimi vsebinami, opismenjevanje ljudi, da bi verske vsebine lahko prebirali sami. Kaj pa danes, kaj pomeni danes pisati kakovostno literaturo za otroke, kakšne odrasle ljudi želimo opolnomočiti z njo, upogljive ali uporne? O tem govori dr. Milena Mileva Blažić, ki je do aktualne produkcije zelo kritična

Krhek oblačilni dodatek, kovinska zaščitna uniforma in uporabna sekira

Fri, 08 Sep 2023 17:03:57 +0000

Tradicionalno rokodelstvo, tudi izdelava ročno delanih tkanin, kovanega orodja ali keramičnih izdelkov, se je v obliki enostavne in počasne proizvodnje, zmanjšalo že zdavnaj.

Industrijska proizvodnja je nadomestila pletenje in kvačkanje, pisanje in ilustriranje rokopisov, izdelavo naravnih barvil... Obuditi poskušamo znanja o domačih zdravilih in kaj več izvedeti o znanju napovedovanja vremena naših prednikov. Veliko je bilo pozbaljenega, veliko se lahko znova naučimo, tudi s pomočjo eksperimentalne arheologije, ki poskuša, v danih okoliščinah s starimi materiali, rekonstruirati predmete, ki so jih ljudje uporabljali nekdaj.
K čipkam vodi dolga nit zgodovine, ki je močno razpredena po svetu, medtem ko nekateri še vedno gojijo znanja, ki obujajo čase samooskrbe, prvotnih bojnih sredstev in zaščite. Gostja oddaje sta Igor Ravbar iz Narodnega muzeja Slovenije in Mojca Ferle iz Muzeja in galerij mesta Ljubljane.

fotografija: Narodni muzej Slovenije

Kako lahko zrastejo Meduzini lasje

Fri, 01 Sep 2023 16:57:35 +0000

Produkcije novih verskih in magičnih praks na Šrilanki, ki jih ustvarjajo obsedeni ekstati.

Gananath Obeyesekere, šrilanški antropolog, ki se je prvotno ukvarjal z literaturo, potem pa kot antropolog postal ugledni profesor na univerzi Princeton, je v svojem najbolj vplivnem delu Meduzini lasje, raziskoval pomene in simbole vozlastih las. Tako (ne)urejene, v pramenih ali zvite na vrhu glave, navadno nosijo ljudje, ki na Šrilanki padajo v transe, komunicirajo z nadnaravnim ter sestavljajo kombinacije novih simbolov in verskih praks. Te heterogene in hibridne mešanice vsega, kar ponujajo predvem večinski budizem, hinduizem in islam, vključujjeo tudi različne duhove, demone in božanstva. Več pove dr. Boštjan Kravanja, etnolog s Filozofske fakultete v Ljubljani, ki je h knjigi napisal tudi zelo zanimivo spremno študijo.

Tit Livij, največji zgodovinar starega Rima

Fri, 25 Aug 2023 18:00:00 +0000

Čeprav so se kar tri četrtine njegove monumentalne zgodovine izgubile, je tisto, kar je od Livijevega besedila ostalo, nepogrešljivo za razumevanje nastanka rimske republike in njenega velikega obračuna s Hanibalom in Kartagino

21. aprila leta 753 pr. n. št. je bil – tako vsaj pravi legenda – na sedmih gričih ob spodnjem toku reke Tibere ustanovljen Rim. Sprva majhen, nevpadljiv zaselek je, kot vemo, sčasoma zrasel v središče imperija oziroma v eno največjih, najbogatejših, politično in kulturno najvplivnejših mest vseh časov. In kako natanko je potekal ta meteorski vzpon? Kaj je imel Rim, česar niso imele Atene, Kartagina, Aleksandrija in druga velika mesta sredozemskega bazena?
To je, kajpada, kompleksno vprašanje, ki še danes zaposluje in razdvaja številne zgodovinarje, a eno je gotovo: sleherni upoštevanja vreden odgovor mora nujno upoštevati tudi to, kar so o zadevi povedali že Rimljani sami. V tem kontekstu pa kratko malo ni mogoče mimo pisanja nemara največjega izmed njihovih zgodovinarjev, Tita Livija, ki se je te problematike lotil v monumentalnem, temi nadvse primerno naslovljenem delu Ab urbe condita oziroma, po slovensko, Od ustanovitve mesta.
Ker je prvi zvezek Livijeve zgodovine v prevodu pokojnega filologa in literarnega zgodovinarja akad. dr. Primoža Simonitija pred nedavnim izšel pri Slovenski matici in ker se utemeljeno lahko nadejamo, da bodo v naslednjih letih izšli še drugi zvezki, s katerimi bomo slovenski bralke in bralci Livija naposled dobili v celoti, smo se v tokratnem Kulturnem fokusu spraševali, o čem je pravzaprav pisal Livij, kako je to počel, kakšno mesto zavzema v kanonu latinske književnosti in zakaj je bil že skrajni čas, da dospe na naše knjižne police. O vsem tem in še čem smo se pogovarjali s filologom ter predavateljem na ljubljanski Filozofski fakulteti, dr. Davidom Movrinom, ki kot urednik zdaj bdi nad projektom slovenske izdaje Livija.

Foto: spomenik Titu Liviju pred poslopjem avstrijskega parlamenta na Dunaju (Acediscovery, Wikipedija)

Islam in ljubezen

Fri, 18 Aug 2023 18:00:00 +0000

S slovenskim islamologom dr. Samijem Al-Daghistanijem smo se pogovarjali ob izidu njegove esejistične knjige, v kateri pretresa bleščečo kulturno oziroma intelektualno zgodovino islamskega sveta

»Kaj je pravzaprav islam, ali obstaja več islamov in kako je z vsem tem povezana ljubezen?« – To so tri tesno prepletena, kolikor kompleksna toliko tudi intrigantna vprašanja, ki si jih v uvodu v esejistično knjigo Islam in ljubezen : pričevanja o arabsko-islamski intelektualni zgodovini – delo je izšlo pod okriljem založbe Beletrina – zastavi dr. Sami Al-Daghistani, nemara naš najprodornejši islamolog, ki zadnja leta raziskuje in predava na uglednih znanstvenih institucijah na Norveškem (Norveška šola za teološke, religijske in družbene študije) in v Združenih državah Amerike (Inštitut za Bližnji vzhod Univerze Columbia ter Inštitut Brooklyn za družbene raziskave). Do kakšnih odgovorov se je dokopal, ko je na ozadju osebnih življenjskih izkustev pretresal zgodovino, teologijo, filozofijo, literaturo in ekonomsko-pravno misel, kakršne so se v zadnjih 14 stoletjih oblikovale v širokem loku od Maroka do Indonezije, smo preverjali v tokratnem Kulturnem fokusu, ko se nam je pred mikrofonom pridružil prav Sami Al-Daghistani.

foto: odlomek iz Korana, 9. stoletje (Wikipedia, javna last)

V sodobnem gledališču, ki deluje kot poboljševalnica sveta, oder pa kot prižnica, je potrebno preseči zavrnitev čustvovanja

Fri, 11 Aug 2023 17:17:46 +0000

Misli o gledališču režiserja Janeza Pipana ob knjigi Zoje Skušek, ki je bila v času prve izdaje skoraj povsem spregledana, nedavno pa je izšla dopolnjena izdaja.

Izvirna študija Gledališče kot oblika spektakelske funkcije Zoje Skušek, osamljeno teoretično delo o gledališču iz 80. let prejšnjega stoletja, se loteva številnih značilnosti, zagat in problemov, ki so se v prostoru gledališča pojavili vse od atiške tragedije do aktualnega, tudi slovenskega gledališča.
Njeno delo, ki velja za pionirsko, z zanimanjem jemljemo v roke tudi sedaj, ko se ustavljamo ob avtoričini ugotovitvi, da gledališču umanjkata oba pogoja kapitalistične blagovne produkcije: dobrina (kot blago) in pa trg. Zato gledališče vselej že presega menjalno in tržno logiko kapitalistične, meni. Od drugih množičnih medijev, političnih zborovanj, religioznih, artističnih manifestacij, hibridnih umetniških praks in drugega, se gledališče, kot piše, razlikuje tudi po tem, da vendarle ne deluje kot preprosto mamilo, ni navadno dražilo in ni uspavalo.

V novi, dopolnjeni izdaji knjige, je temeljito in izčrpno spremno študijo napisal gledališki režiser in profesor na AGRFT Janez Pipan, ki pravi, da je gledališče sicer ena izmed oblik spektakla, vendar je tudi kapitalizem spektakel, saj je uprizorjen. Živimo v času strahovite industrije čustev. Tudi totalitaristične idelologije so gradile na spektaklu in čustveni identifikaciji, ki je mnogokrat ostala brez refleksije. Čustva poganjano revolucionarno energijo, vse manj pa jih je v gledališču. Kot pravi Pipan, je sodobni oder kot prižnica, nekakšna poboljševalnica sveta. Če želimo, da gledališče naslovi človekovo bitje v celoti, je potrebno preseči dosedanjo zavrtnitev čustvovanja v sodobnem gledališču.

Zvezdne steze med popkulturo in razsvetljensko utopijo

Fri, 04 Aug 2023 18:00:00 +0000

Zakaj se milijoni oboževalk in oboževalcev v skoraj sedmih desetletjih niso naveličali ne globin vesolja ne človeške družbe prihodnosti, kakršno prikazuje kultna znanstveno-fantastična serija?

V tokratnem Kulturnem fokusu smo prekoračili poslednjo mejo in se podali v vesolje, tja, kamor ni stopila še nikogaršnja noga. Med zvezde nas je ponesla vesoljska ladja Enterprise, legendarno plovilo, s katerim ljubitelji znanstvene fantastike že vse od leta 1966, ko je na ameriški televiziji luč sveta ugledala serija Zvezdne steze, raziskujejo neznana prostranstva Rimske ceste.

Zakaj se milijoni oboževalk in oboževalcev v skoraj sedmih desetletjih niso naveličali ne vesolja ne človeške družbe prihodnosti, kakršno si je zamislil Gene Roddenberry, stvaritelj Zvezdnih stez? Pa tudi: kako so se radikalne socialne, politične in tehnološke spremembe v našem lastnem svetu navsezadnje odzrcalile v premenah motivnih poudarkov in tematskih preudarkov, ki zaposlujejo ustvarjalce novih in novih epizod Roddenberryjeve velike izmišljije?

To sta vprašanji, s katerima smo izzvali našega tokratnega gosta, dr. Aljošo Harlamova, literarnega urednika in kritika ter enega izmed soustvarjalcev Oboda, bržčas osrednjega slovenskega podkasta, posvečenega čarodejem, zombijem, vesoljcem, vampirjem, zmajem, superjunakom in sploh vsem žanrskim presežkom v sodobni kulturni krajini.

foto: placidplace (Pixabay)

Kmečki upori v kolektivni zavesti 19. stoletja in v prazni ideologiji 21. stoletja

Fri, 28 Jul 2023 18:56:09 +0000

"Sam Gubec, zlovešči vodja zločinske vojske in, kakor ga sami imenujejo, kralj ujet živ in pripeljan v Zagreb. Tu je bil najprej strašno razmrcvarjen z razbeljenimi kleščami, nato okronan z razbeljeno železno krono in na koncu razčetverjen kot razbojnik.”

Kaznovanje kmetov je bilo opomin proti brezbožnem dvigovanju meča proti svojim gospodarjem.To prepričanje je razvidno iz prvega zapisa o kmečkem uporu v knjigi Historiarum de rebus Ungaricis (1622), katerega avtor je kronist in zgodovinar Miklós Istvánffy, ki je bil neposredni pričevalec upora, četudi je o tem pisal šele leta 1605.
Njegov odnos do upora je bil značilno odklonilen

Vsi opisi kmečkega upora iz tega časa so sovražni do kmetov in odražajo aristokratski status piscev. O uporu je leta 1660 pisal ljubiteljski zgodovinar Pethö de Gerse, v enciklopediji Slava vojvodine Kranjske (1689) pa tudi Janez Vajkard Valvasor. Poleg tega je v Valvasorjevi knjigi tudi prva vizualna upodobitev kmečkega upora, ki jo je ustvaril Ivan Koch. Na bakrorezu Bitka pri Krškem so prikazani vojaki v sočasnih baročnih opravah, ki s kopji v Savo porivajo uporne kmete in tako na brutalen način branijo in ohranjajo stari red. V 18. stoletju je veliki kmečki upor zlagoma padel v pozabo.

Situacija se je temeljito spremenila v sredini 19. stoletja, ko je po meščanski revoluciji leta 1848 že dodobra načeti fevdalni družbeni red dokončno propadel, hkrati pa so se v Evropi začela pojavljati številna nacionalna gibanja. V kulturno-političnem smislu je bil nacionalizem takrat izrazito emancipatorno gibanje brezpravne raje, ki je v ideji naroda našla skupni imenovalec. Plemiške elite so bile namreč nadnacionalne in niso izkazovale etnične in kulturne pripadnosti prostorom, ki so jih obvladovale, temveč so se istovetile z razredno pripadnostjo plemiškemu stanu. Tudi zato je bilo utemeljevanje nacionalne in kulturne identitete na območjih današnjih Slovenije in Hrvaške nezadržno povezano z oziranjem v zgodovino, iskanjem mitskih zgodb in junaških posameznikov. (Miha Colner, kustos Galerije Božidar Jakac, Kostanjevica na Krki)

V Galeriji Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki so nedavno odprli razstavo z naslovom Upor 1573-2023. Razstava se osredotoča na temo velikega hrvaško - slovenskega upora iz leta 1573. Ob 450. obletnici tega upora, razstava tematizira motive kmečkih upornih dogajanj, umetniške reprezentacije, ki so nastale predvem v umenosti preteklih 150 let. Na razstavi so predstavljena dela izbranih umetnikov zlasti iz Slovenije in Hrvaške, ki so se v različnih časovnih obdobjih in družbenih okoliščinah odzivali na ta zgodovinski dogodek. Miha Colner, kustos razstave, je tudi gost oddaje.

Stojan Batic Spomenik kmeckim uporom 1974. Umetnikov atelje. Foto Miroslav Zdovc

Biblične živali - z oslom se ne moremo vojskovati, ima pa dober vid in sluh

Fri, 21 Jul 2023 16:44:42 +0000

V oddaji Kulturni fokus nas bo tokrat zanimalo, kakšna približno so merila za pravo ravnanje človeka v stvarstvu, v družbi z drugimi živimi bitji. Morda Biblija nudi kake konkretne podlage v obliki napotkov, vsaj v odnosu do živali, saj je človek njihov gospodar in varuh? Ali razloge za legalizacijo človekocentričnosti lahko iščemo tudi v svetih spisih?

Z živalmi so povezani tudi arhetipi, motivi in simboli, mnogokrat medkulturno posredovani in univerzalni, vendar skozi različne mitologije kažejo tudi protislovne plati.
Znaimivo je, da imamo pri nas naprimer osla za tumpasto in trmasto žival, ki nam lahko povzroči mnogo problemov in zamud, vendar ga prejšnje tradicije, tudi zametki krščanstva, vidijo povsem drugače. Osel ima kopico dobrih lastnosti; ima dober vid in sluh, plenilce zaznava veliko prej, kot druge živali in človek. Za razliko od ovc, ki bi si morda tudi želele takih lastnosti, je manj vodljiv, ima pa zato boljšo orientacijo.
Gost oddaje je teolog in zgodovinar, dr. Samo Skralovnik, docent pri Katedri za Sveto pismo in judovstvo na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani. Od leta 2015 deluje v uredniškem odboru revije Edinost in dialog, recenzirane znanstvene revije Inštituta Stanka Janežiča, od leta 2021 je njen glavni in odgovorni urednik.

Umetnost je kot druga narava, arhitektura kot zamrznjena glasba

Fri, 14 Jul 2023 18:00:00 +0000

Enolična globalna kultura, ki je vse manj uglašena s človekom in z naravo, se vsiljuje tudi našemu grajenemu prostoru, spodjeda identiteto krajev in spreminja poseljeno krajino.

Turizem je ponekod že povsem okupiral osrčja starih mestnih jeder, vztrajno vpliva na demografsko strukturo in na kompozicije njihovih prejšnjih podob. Tudi arhitektura, kot zamrznjena glasba (po Madame de Staël, umrla je prav na dan 14. julija), je velikokrat vsiljena stvarnim prostorom, spotika se v generični univerzalnosti in prehiteva ritem prostora in časa, kot da ne bi želela več upoštevati železnega pravila, da je razvoj nadaljevanje tradicije in tradicija ohranjanje razvoja. O kontinuitetah prostorskega delovanja na podeželju in v urbanih okoljih, slabih perspektivah in vrhunskih stvaritvah, nocoj v oddaji Kulturni fokus razmišljajo Mateja Kavčič, arhitektka in konservatorka restavratorka, zaposlena na Restavratorskem centru Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Janko Rožič, arhitekt, urbanist iz Odprtega kroga, in Nataša Kovšca, umetnostna zgodovinarka in urednica za vizualne umetnosti pri Dialogih, reviji za kulturo in družbo, ki se zaradi odtegnjenih sredstev, bori za obstanek. V eni izmed številk je bila tema oddaje tudi poglobljeno obdelana.

Ko imperij propada, mesta ugašajo

Thu, 06 Jul 2023 18:00:00 +0000

Kako so se v času med sredino 3. in začetkom 7. stoletja spremenile rimske naselbine – od najmanjših vasi do največjih mest – v širokem prostoru med Jadranom in Donavo, med vzhodnimi Alpami in Črnim morjem?

Ko so leta 410 Vizigoti zavzeli in brutalno oplenili mesto Rim, se je številnim sodobnikom zdelo, da je civiliziranega življenja nepreklicno konec. Apokaliptična pričakovanja so bila v zraku. Mož, ki je prevedel Sveto pismo v latinščino, sveti Hieronim, je tako pisal o žarki luči sveta, ki da je nenadoma ugasnila, in zaskrbljeno pripomnil: »Če lahko pade Rim, nič ne more biti varno.« Danes sicer vemo, da se svet z zatonom rimskega cesarstva – še zlasti, seveda, njegove zahodne polovice – le ni končal, drži pa, da se je radikalno spremenil, preobrazil.

Enega izmed obrazov te preobrazbe si lahko ogledamo, če v roke vzamemo še svežo, v angleščini pisano študijo Between Ravenna and Constantinople : Rethinking Late Antiquity Settlement Patterns (Med Raveno in Carigradom : nov premislek o poznoantičnih naselbinskih vzorcih), ki je izšla pri Založbi ZRC. Tu je namreč njen avtor, arheolog dr. Slavko Ciglenečki, natančno, z zvrhano mero erudicije popisal, kako so se med koncem tretjega in začetkom sedmega stoletja spremenile rimske naselbine – od najmanjših vasi do največjih mest – v prostoru med Jadranom in Donavo, med vzhodnimi Alpami in Črnim morjem. Kakšno sliko konca sveta, ki to vendarle ni bil, je v svoji knjigi navsezadnje izrisal, smo v pogovoru z dr. Ciglenečim preverjali v tokratnem Kulturnem fokusu.

foto: Gradina na hrvaškem otoku Žirje, ostanki zgodnje-bizantinske trdnjave (Goran Dekleva)

24ur v dolini Šentflorjanski

Fri, 30 Jun 2023 18:00:00 +0000

Kakšno pot je slovenska dramatika prehodila v času, ki Ivana Cankarja ločuje od Simone Semenič?

Ko je Slavko Grum leta 1928 začel pisati svoje osrednje dramsko delo, Dogodek v mestu Gogi, je v sočasnem dnevniškem zapisku takole opredelil svoj stvariteljski načrt, svoje umetniško stremljenje: »[N]apisati igro, ki more zadržati tudi današnjega trudnega, na sanjah tako zelo obubožanega človeka dve uri v gledališču, pridržati v gledališču človeka, ki sicer rajši pobega v kino in variete.« Na prvi pogled se sicer zdi, da dramatik ni imel previsokih ambicij, a če bi »kino« in »variete« iz zgornjega navedka nadomestili s televizijo, nogometno tekmo ali video-igrico, bi hitro ugotovili, da je skoraj stoletje staro Grumovo razmišljanje o recepcijskih zaprekah, s katerimi se je soočalo gledališče v njegovih časih, še vedno povsem aktualno.

Še več: če beremo zgodovino slovenske dramatike, ki jo je dramaturg, gledališki teoretik in predavatelj na ljubljanski AGRFT, akad. dr. Tomaž Toporišič, pod naslovom Dramske pisave stoletja : od Ivana Cankarja do Simone Semenič in naprej nedavno objavil pri založbi Literarno-umetniškega društva Literatura, tedaj se zdi, da je pravzaprav celotno zgodbo slovenskega pisanja za teater v zadnjih 120ih letih mogoče opredeliti kot nekakšen boj za prenovo gledališke umetnosti, kot iskanje novih, drznih, pogosto nezaslišanih izraznih strategij, ki bi zmogle izreči temeljne resnice o bivanjski izkušnji v modernem svetu in tako zadržale občinstvo, ki mu pogled slej ko prej uhaja k bolj bleščavim, bolj spektakelskim, intelektualno in emocionalno najbrž manj zahtevnim dejavnostim.

Skozi kakšne premene je torej šlo slovensko dramsko pisanje od Cankarja dalje in kako so te premene navsezadnje pomagale spremeniti režijo, igro, scenografijo, kostumografijo oziroma, rečeno kar najbolj jedrnato, uprizoritvene prakse v slovenskih gledališčih? – To sta vprašanji, ki sta nas zaposlovali v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav dr. Tomaža Toporišiča.

foto: Milada Kalezić v predstavi Čarovnica iz Zgornje Davče, ki jo je po drami Rudija Šeliga v sezoni 1977/78 režiral Dušan Jovanović v SLG Celje

Nemški izvori romantične ljubezni

Fri, 23 Jun 2023 18:00:00 +0000

Nemški vitezi, ki so v visokem srednjem veku začeli pisati pesmi, v katerih so opevali presežno telesno in duhovno lepoto žensk, so si pravzaprav izmislili to, čemur danes rečemo romantično ljubezensko koprnenje

Znani britanski umetnostni zgodovinar Kenneth Clark je nekoč pripomnil, da so si skoraj vse, kar ima v evropski kulturi trajno vrednost in pomen, pravzaprav izmislili že Grki in Rimljani. Med redkimi poznejšimi prispevki v zahodno civilizacijsko zakladnico, ki so po Clarkovem ultra-konservativnem prepričanju vendarle še vredni naše pozornosti, pa sodi koncept romantičnega ljubezenskega hrepenenja. Tega pa niso, kakor bi si človek mislil, iznašli Prešeren, Byron, Puškin, Leopardi in drugi liriki romantične dobe s konca 18. oziroma začetka 19. stoletja, temveč njihovi daljni pesniški predhodniki iz srednjega veka.

Nekako od 12. stoletja dalje je namreč po evropskih gradovih od južne Francije do osrednje Nemčije začela nastajati v ljudskih jezikih pisana poezija, ki je poudarjeno opevala ženske, njihovo presežno telesno in duhovno lepoto ter, kajpada, tudi njihovo izmuzljivost oziroma nedosegljivost. Literarna zgodovina je čez to pesniško tradicijo navsezadnje poveznila dva izraza – tiste pesmi, ki so nastale v romanskem okolju južne Francije, predvsem v provansalskem oziroma okcitanskem jeziku, je označila za trubadursko liriko, tiste, ki so nastale severno od Alp v srednjevisoki nemščini, pa za minezang.

Če provansalske trubadurje lahko, zahvaljujoč prevajalskim naporom Borisa A. Novaka, v slovenščini beremo že kakih dvajset let, nam je bogat in raznolik korpus nemške srednjeveške lirike doslej ostajal večidel neznan. No, to pa se je zdaj naposled spremenilo, saj je pod okriljem Založbe Univerze v Ljubljani pred nedavnim luč sveta ugledala antologija Minezang, ki jo je pripravila, prevedla in ji spremno besedo pripisala dr. Mateja Gaber, germanistka in lektorica za nemški jezik na ljubljanski Filozofski fakulteti.

Kako so torej pred osmimi stoletji hrepeneli v nemškem kulturnem okolju, kamor so, mimogrede rečeno, tisti čas sodile tudi slovenske dežele? So se po izpovedanih čustvih in ubeseditvenih postopkih nemški pesniki nemara razlikovali od svojih provansalskih kolegov? Kako je ta poezija vplivala na nadaljnji pesniški razvoj v Evropi? In, ne nazadnje, kako živo nas te pesmi nagovarjajo danes? – To so vprašanja, ki so nas bodo zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav dr. Gaber.

foto: Gospod Gornjegrajski na miniaturi v Manessejevem rokopisu, zgodnje 14. stol. (Goran Dekleva)

Orientalizmi v množini in vzhod na jugu

Fri, 16 Jun 2023 18:00:00 +0000

Nekdaj, ko smo bili mi Slovenci še del večje, avstro-ogrske države, so včasih naši, sicer redki znani popotniki, z ljudmi imperialističnega in kolonialističnega Zahoda delili pokroviteljski in superioren odnos, kot so menili, do nerazvitega in statičnega Orienta, v katerega sta jih največkrat vodila avanturizem in radovednost. Naj je šlo za misijonarje, politike, diplomate, znanstvenike ali druge, pa se vseeno niso vsi ujeli v past prevladujočega evolucionističnega mišljenja.

Na splošno je mogoče reči, da so tudi potovalne, umetniške in znanstvene ekskurzije velikokrat pripomogle k poenostavitvam in napačnim razlagam koncepta orientalizma in utrditvam diskurza o drugem, razcvetu imagologije in hkrati ustvarjanju etničnih in kulturnih stereotipov, ki so še danes (tudi kot nekakšna eksotična karikatura) zakoreninjeni v zavednih in nezavednih percepcijah, predvsem o Bližnjem vzhodu in islamu. Vendar ni vse tako preprosto; islamskega sveta v preteklosti niso prečesavali le Evropejci in Američani. Stoletja in tisočletja prej so v različnih oblikah potovalnih slogov merili svet tudi pripadniki drugih ljudstev in etničnih skupin. Verjetno največji popotnik vseh časov, Ibn Batuta, je islamski svet in nemuslimanske dežele prepotoval v tridesetih letih. Poleg tega orientalizem ni nekaj monolitnega. Orientalizmi se pojavljajo v množini, v heterogenih prostorih življenja in kultur ter različnih odnosih do njih. Različni tipi orientalizmov so odvisni od imperialnih zamisli in širitev, razumemo jih lahko tudi kot nacionalne in nacionalistične ali obmejne …
Na Orient, h kateremu so nekoč prištevali tudi npr. ruski jug, se je z vlakom in ladjo v drugi polovici 19. stoletja odpravil tudi slovenski pesnik in duhovnik Anton Aškerc, posebno socialnoantropološko analizo popotnika in njegovih potovanj pa je že pred leti opravil dr. Bojan Baskar, redni profesor na oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo filozofske fakultete univerze v Ljubljani.

Otroštvo v antiki: "Le vzgoja duha je nesmrtna in božanska."

Fri, 09 Jun 2023 18:00:00 +0000

Otroštvo in otroci niso bili vedno center pozornosti pri odraslih, velikokrat zaradi velike smrtnosti med njimi. To ne pomeni, da se njihovi vzgoji in izobrazbi - če so bili starši le dovolj premožni in navadno tudi visokega stanu - niso izdatno posvečali. Plemenit duh v zdravem telesu je, kot vemo, pomenil kulturno civilizacijsko normo in doseganje najvišjega smisla v grški antiki.

V oddaji Kulturni fokus, v kateri se je Magda Tušar pogovarjala z dr. Dragico Fabjan Andritsakos iz Zavoda sv. Stanislava v Ljubljani, dr. Bernardo Županek iz Muzeja in galerij mesta Ljubljana in dr. Julijano Visočnik iz Nadškofijskega arhiva v Ljubljani, pa se bomo s pomembnimi omembami otrok srečali tudi v podobah spomenikov z napisi iz rimskega obdobja in v obliki pripovedi grobišč rimske Emone.
Sodelujoče v oddaji so s podobnimi temami sodelovale tudi na letošnjem Grošljevem simpoziju v Ljubljani, ko so predavateljice in predavateljio bravnavali materialne vire, na primer ohranjene igrače in predmete, ter status in vsakdanjik otrok, kot ju lahko rekonstruiramo iz materialnih in pisnih virov, prav tako pa upodobitve otrok v leposlovju in likovni umetnosti, z otroki povezano podobje v antični misli in še številne druge plati te široke teme.

Plutarhov pogled na vzgojo in izobrazboje je tako vsebovan v edinem ohranjen grškem spisu s tovrstno tematiko. Plutarh s tem priročnikom z nasveti za vgojo naslavlja očete, dotika se pomena plemenitega rodu, izbire vzgojiteljev in učiteljev ter oblikovanja moralne odličnosti mladega človeka. Besdilo je iz grščine v slovenščino prevedla dr. Fabjan Andritsakos.
Kot predvidevajo, naj bi deseto leto starosti dočakala samo polovica vseh rojenih otrok, kljub temu pa je bilo doslej na obsežnih grobiščih rimske Emone odkritih relativno malo otroških pokopov. Razlage za to so bile različne, pravi dr. Županek. Morda so otroke pokopali v ločene (in doslej še neodkrite) predele grobišča, do tafonomskih procesov, slabe ohranjenosti krhkih otroških kosti in nenatančnih metod izkopavanj. Poleg tega je nekoč fizična antropologija lahko ocenjevala starost pokojnika le pri nesežganih posmrtnih ostankih, torej skeletnem načinu pokopa, ki je bil v Emoni prevladujoč od 3. stoletja naprej.
Majhen kamenček v mozaiku spoznavanja otroštva v antiki gotovo lahko dodajo tudi omembe otrok na spomenikih z napisi, pa meni dr. Visočnik.

Učitelj z učencema, nagrobni relief iz 2. stoletja, Trier, Rheinisches Landesmuseum (fotografija: Carole Raddato/Wikimedia commons)

Đorđe Balašević ali kako slovanski duši dati glas

Fri, 02 Jun 2023 18:00:00 +0000

To pomlad mineva 70 let od rojstva velikega novosadskega kantavtorja, čigar umetnost je, nedotaknjena, preživela tudi krvavi razpad jugoslovanske države

Ko je Đorđe Balašević februarja 2021 izgubil bitko s covidom, so pri enem izmed srbskih časopisov lucidno zapisali, da je z odhodom velikega novosadskega kantavtorja Jugoslavija umrla še v drugo. Treba je reči, da novinarji takrat niso prav nič pretiravali; ko se je namreč razvedelo, da se je Balašević pridružil svojemu dedu pri oranju nebeških njiv, so na ulice mest od Ljubljane do Skopja stopili njegovi užaloščeni oboževalci, da bi skupaj še zadnjič zapeli pesmi, ki so, zimzelene, očitno preživele in za svetlobna leta presegle vse razprtije, vse mednacionalno sovraštvo, vse trpljenje, vse potoke krvi, ki so, kot vemo, tako tragično obeležili prvo smrt skupne države.

Kako neki je Balaševiću to uspelo? O čem je pisal in kako je svoje pesmi navsezadnje pel, da v živo zadevajo Slovence in Makedonce, Srbe in Hrvate, Črnogorce in Bosance? Sploh pa: kaj ne bi mogli reči, da je tisto najboljše, kar je rajnka Jugoslavija premogla, pravzaprav še vedno živo navzoče na njegovih ploščah? – Ker bi, ko bi bil še vedno z nami, Balašević na pomlad leta 2023 praznoval sedemdesetletnico, smo si v tokratnem Kulturnem fokusu zadali nalogo, poiskati odgovore na ta vprašanja. Pri tem nam je pomagal eden naših najboljših poznavalcev kantavtorstva nasploh in Balaševića posebej, urednik pri založbi Beletrina in publicist, Andraž Gombač.

foto: Đorđe Balašević v puljski Areni, 4. 8. 2016 (Andraž Gombač, objavljeno z avtorjevim dovoljenjem)

Muzejsko gradivo je vedno enako, le pogledi nanj se spreminjajo

Fri, 26 May 2023 18:00:00 +0000

V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.

Najstarejša slovenska muzejska institucija je seveda Narodni muzej Slovenije, ki so ga leta 1821 – se pravi pred več kot 200 leti - ustanovili kot Deželni muzej za Kranjsko. Tako v organizacijskem kot prostorskem smislu je v okvirih te krovne ustanove delovala tudi etnološka dejavnost, dokler se pred 100 leti ni osamosvojila. Slovenski etnografski muzej je sicer v novo pridobljenih prostorih dobro zaživel šele na prelomu v 21. stoletje, ko je dozorela priložnost za temeljito muzejsko predstavitev zbirk etnologije. V sodobnih postavitvah so si tako obiskovalci, poleg drugih razstav, lahko ogledali tudi dve stalni razstavi. Jaz, mi in drugi: podobe mojega sveta je bil še do nedavna naslov razstave, ki je vsebinsko dopolnjevala stalno razstavo Med naravo in kulturo. Ta, ki je osrednja, ostaja del razstavne identitete muzeja, medtem ko se prejšnja dopolnitev zdaj z drugačnim naslovom spreminja tudi v novo podobo in vsebino. Preteklo se umika novemu. Pred dnevi je izšla tudi publikacija z naslovom Slovenski etnografski muzej: Prvih sto, ki jo je uredila dr. Bojana Rogelj Škafar - tudi nekdanja direktorica ustanove. Poleg urednice so s svojimi prispevki monografijo vsebinsko oblikovali kustosi in restavratorji SEM, etnologinje in etnologi ter drugi strokovnjaki, ki so osvetlili delovanje muzeja v preteklosti in danes. V muzeju se še vedno zbirajo predmeti snovne dediščine in odkrivajo raznolike podobe nesnovne, duhovne dediščine človeštva, bivajočega v našem domačem okolju ali v prostranstvih kultur oddaljenih svetov.

Ko je bil Ptuj še mlad

Fri, 19 May 2023 18:00:00 +0000

Petoviona – kakor se je v antiki imenoval Ptuj – je bila v času principata eno največjih in najpomembnejših rimskih mest onkraj obal Sredozemlja

V zgodnjem tretjem stoletju našega štetja, ko je bil Ptuj še mlado mesto, je po številu prebivalcev – z bližnjo okolico vred naj bi jih bilo kar okoli 30 tisoč – menda prekašal tako tedanji Dunaj kakor London in je veljal za eno pomembnejših oziroma vplivnejših upravnih, prometnih in gospodarskih središč rimskega imperija. Toda kaj to zares pomeni? Zakaj se je Petoviona, kakor so mesto imenovali Rimljani, tako zelo razvila? Kako se je v njej živelo in s čim so se preživljali njeni prebivalci? Kdaj in zakaj je njena slava navsezadnje zašla? Sploh pa: če je bila Petoviona tako zelo velika in pomembna – kje so arheološki zakladi, ki bi zgovorno potrjevali njeno veličino?

To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili dr. Jano Horvat, raziskovalko na Inštitutu za arheologijo ZRC SAZU. Naša gostja je za knjižno edicijo Umetnine v žepu, ki izhaja pod okriljem Umetnostno-zgodovinskega inštituta Franceta Steleta, pred nedavnim namreč pripravila delo Ptujska Panorama : legijski tabor in antično mesto, v katerem je na pregleden in poučen način strnila naše današnje vedenje o antični Petovioni.

foto: pogled s Panorame proti ptujskemu gradu (Luka Pukšič, Arhiv ZRC SAZU - Inštitut za arheologijo; objavljeno z dovoljenjem Inštituta)

Hoja in antropologija

Fri, 12 May 2023 18:00:00 +0000

Čemu današnji antropologi in antropologinje prisluškujejo utripanju lastnih teles in premenam svojih misli med hojo, če pa v bistvu hočejo raziskati, kako živijo in kako si to življenje osmišljajo neki drugi ljudje?

Veliki mislec francoskega razsvetljenstva, Jean Jacques Rousseau, je v svojih znamenitih Izpovedih, ki jih lahko štejemo za prvo avtobiografijo v modernem pomenu besede, med drugim zapisal tole: »Nikdar nisem toliko mislil, toliko živel, toliko doživljal, bil toliko jaz sam, ako smem tako reči, kakor tedaj, ko sem popotoval peš. Hoja ima v sebi nekaj, kar navdihuje in oživlja moje misli. Kadar sem na mestu, sem skoraj nezmožen misliti; moje telo se mora gibati, da zaživi v njem duh.«

Čeprav so bile te besede zapisane pred četrt tisočletja, se v njih z lahkoto prepoznamo tudi mi danes. Iti na krepčilen sprehod in si tako zbistriti glavo ter urediti svoje misli – to je vendar nekaj, kar počnemo oziroma izkušamo vsak dan ali vsaj vsak teden, kajne.

No, pred nedavnim pa je luč sveta ugledala knjiga, ki je Rousseaujev uvid o simbiotičnem sovpadanju med agilno hojo in agilnim mišljenjem, povzdignila na novo, višjo raven. Antropologinji Špela Ledinek Lozej in Nataša Rogelja Caf – prva je raziskovalka na Inštitutu za slovensko narodopisje, druga pa na Inštitutu za slovensko izseljenstvo in migracije – sta namreč pri Založbi ZRC objavili delo Hodopisi, zbirko etnografskih esejev o slovenskih obmejnih regijah od Istre na jugozahodu do Goričkega in Porabja na severovzhodu, ki pa so nastali na nogah. Avtorici sta namreč standardne, utečene znanstveno-raziskovalne metode in prijeme, značilne za etnografsko oziroma antropološko pisanje, prekvasili, dopolnili in nadgradili z bolj literarnim diskurzom, ki strogo znanost pač spaja s potopisno-introspektivnimi premišljevanji o hoji skozi kraje, ki so sicer bili predmet njunega raziskovalnega zanimanja.

A zakaj natanko sta se odločili za tak pristop? Čemu prisluškovati utripanju lastnega telesa in premenam svojih misli, če pa te v bistvu zanima, kako živijo in kako si to življenje osmišljajo neki drugi ljudje? Kaj se na ta način razkrije antropološkemu pogledu, kar bi mu sicer ostalo skrito? – To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav dr. Špelo Ledinek Lozej in dr. Natašo Rogelja Caf.

foto: utrinek z antropološkega »hodinarja« po Benečiji (Maja Topole, objavljeno z dovoljenjem avtorice)

Stroji in umetna inteligenca se lahko izpopolnjujejo v nedogled, človeška telesa ostajajo ista

Fri, 05 May 2023 16:15:29 +0000

Naš predstavni svet si ne more več zamisliti neskončnosti vsega, kar je lahko umetna inteligenca, saj se lahko spreminja brez naših navodil, v skladu z lastnimi življenjskimi principi

V vsakdanjem življenju nas morda bolj kot druga živa bitja obkrožajo aparati in stroji. In medtem ko lahko slednje v nedogled izumljamo in izpopolnjujemo, ostajajo naša telesa ista. Ideje transhumanizma, ki pravijo, da je človeka mogoče izpopolnjevati s tehničnimi in znanstvenimi sredstvi, utelešajo ta pogled in nakazujejo prelomne spremembe. Človek se ne definira več (le) v razliki do živali, temveč vse bolj v razliki do strojev.

To je nekaj stavkov, ki so jih zapisali snovalci nedavnega umetniškega eksperimenta. Pedagoškega inštituta in Akademije za gledališče, radio, film in televizijo Univerze v Ljubljani, ki je le eden izmed dogodkov skoraj dve leti trajajočega projekta Evropska noč raziskovalcev z naslovom Humanistika, to si ti!, katerega koordinatorica je sicer Filozofska fakulteta. V preseku znanosti in umetnosti išče plasti humanega v času informacijsko – tehnološke dobe. Ukvarja se predvsem z razmerji med človekom in živaljo, čeprav so stroji, predvsem pa umetna inteligenca, ta odnos, kot je jasno iz zapisa, zelo spremenili. Se bomo vrnili domov, se začeli znova bolj posvečati naši človeški večplastnosti, ekosistemu in omejili znanost, ali pa bomo iznašli nove opredelitve za obstoječ živ in neživ svet, ter prepustili našo ustvarjalnost, zavest, zmožnosti, sposobnosti, občutja, spomine, identiteto v nekakšno knjižnico umetne inteligence, ji prepustili vladanje in manipulacijo z nami? V oddaji Kulturni fokus sodelujejo: dr. Valerija Vendramin, doktorica ženskih študij, zaposlena pa je kot znanstvena sodelavka na Pedagoškem inštitutu v Ljubljani, doc dr. Igor Bijuklič, zaposlen kot znanstveni sodelavec na Pedagoškem inštitutu v Ljubljani in kot zunanji sodelavec na Pedagoški fakulteti Univerze na Primorskem ter doc. dr. Primož Turk, ki prihaja s Fakulteta za humanistične študije, z Oddelka za medijske študije Univerze na Primorskem.

Niso vsa ljudstva militantna, zato vojna ni vedno neizogibno dejstvo človeške civilizacije

Fri, 28 Apr 2023 18:00:00 +0000

"Agresija in nasilje nimata istega položaja. Nasilje preči meje drugega, zakaj potem za napad na drugo državo uporabljamo besedo agresija?"

V oddaji Kulturni fokus, v kateri je govora o antropologiji miru, ki se raziskovalno naslanja predvsem na prakse in izkušnje domačijskih ljudstev po svetu, o možnosti miroljubnega življenja nasploh, razmišlja dr. Renata Šribar. Pri staroselcih Amerike je kar nekaj primerov, ko so se ljudje za reševanje kofliktov odločali tako, da so jih spremenili v igro, skupnost so osnovali okrog modrih ali (naj)starejših (žensk), niso poudarjali moške bojevniške toksičnosti, ampak so si prizadevali za doseganje skupnih konsenzov. Pokozali so, da vojna ne pomeni nujno neizogibnega dejstva človeške civilizacije. Prisluhnite pogovoru Magde Tušar z raziskovalko, predavateljico feministično teoretičarko, aktivistko in publicistko, dr. Renato Šribar.

»Antigona ni čisto s tega sveta. Ona ne trguje.«

Fri, 21 Apr 2023 18:00:00 +0000

Kako dobrih 2400 let po nastanku Sofoklejeve znamenite tragedije razumeti zagonetno ravnanje glavne junakinje?

Takoj po prvomajskih praznikih se bo najnovejša generacija maturantk in maturantov soočila s prvim izzivom, ki ga prinaša zrelostni izpit – z esejem iz književnosti. Med literarnimi deli, ki tam čakajo letošnje četrtošolce in četrtošolke, je tudi ena najbolj znamenitih, največkrat uprizorjenih dram vseh časov, Sofoklejeva tragedija o Antigoni. V njej beremo o hčeri nesrečnega kralja Ojdipa, ki navkljub izrecni prepovedi novega tebanskega vladarja, Kreona, sklene pokopati svojega brata Polinejka, ki je umrl – tako vsaj položaj interpretira nov oblastni režim v Tebah – kot izdajalec, ko se je z orožjem v rokah boril zoper rodno mesto. Kot vemo, to dejanje neposlušnosti Antigono navsezadnje stane lastnega življenja, maturanti in maturantke pa bodo v svojih esejih morali razmišljati, kaj nam ta, dobrih 2400 let stara smrt pravzaprav sporoča danes.

V tem smislu so gimnazijci seveda v dobri družbi – Sofoklejeva Antigona namreč intelektualce vseh barv in specializacij zaposluje že stoletja, no če se omejimo le na sodobno Slovenijo, pa hitro ugotovimo, da so se drami v zadnjih nekaj letih posebej zavzeto posvečali filozofi: Slavoj Žižek, ki je igro leta 2015 celo napisal na novo, po svoje, pa Alenka Zupančič, ki se ji je posvetila v še sveži knjigi Pustila bi jih trohneti, potem Lenart Škof, ki se je na Sofoklejevo besedilo leta 2018 naslonil v Antigoninih sestrah, ter Gregor Moder, ki je pri Založbi FDV prav pred nedavnim izdal razpravo Antigona : esej o Heglovi politični filozofiji.

Čeprav se v splošnem zdi, da živimo v dobi kronične luknjičavosti spomina, čeprav se zdi, da vse, kar se je zgodilo pred padcem berlinskega zidu, že pripada prazgodovini, o kateri nikomur ni treba ničesar več vedeti, Antigona torej vztraja kot problem, kot izziv, ki ga ni mogoče pustiti za seboj, se ga otresti ali pozabiti. Zakaj ne? – To je vprašanje, ki smo ga v tokratnem Kulturnem fokusu pretresali prav v pogovoru z dr. Gregorjem Modrom, sicer predavateljem na Oddelku za filozofijo ljubljanske Filozofske fakultete.

foto: Nikiforos Lytras - Antigona ob mrtvem Polinejku, 1865, izrez (Wikipedia, javna last)

Od žage venecijanke do Titovih avtomobilov

Fri, 14 Apr 2023 18:00:00 +0000

Bogata in raznovrstna zbirka Tehniškega muzeja Slovenije, ki prav letos praznuje 70. obletnico delovanja, zgovorno priča o naši preteklosti

Ni še tako dolgo, kar si svojih življenj preprosto nismo mogli predstavljati brez videorekorderjev, disket ali telefonov z vrtljivo številčnico. Pa bi naši otroci oziroma vnuki, če bi jim te naprave pokazali danes, vedeli, čemu so služile in kako so delovale? – Malo verjetno. Sploh pa: le kako bi jim mogli pokazati take aparature, ko pa so že scela izginile iz naših stanovanj …

No, če bi našim najmlajšim res hoteli predstaviti, kako se je živelo v prazgodovinskih časih okoli leta 1990, ali če bi sami sebe hoteli popeljati na mehko nostalgičen potep po preteklosti, se seveda lahko odpravimo na jugozahodni konec ljubljanskega barja, v poslopje nekdanjega kartuzijanskega samostana v Bistri, kjer zdaj že polnih sedem desetletij domuje Tehniški muzej Slovenije. Drži pa, da bomo tam videli še vse kaj drugega kot tehnologijo naše mladosti, saj Muzej obiskovalke in obiskovalce seznanja s tehničnimi postopki, dejavnostmi in orodji, ki so določali življenja naših daljnih prednikov nekako od konca srednjega ali začetka novega veka dalje.

Kaj vse torej lahko vidimo v Bistri, kako nam v Tehniškem muzeju predstavljajo tehnologije preteklosti in kako bi njegovi sodelavke in sodelavci radi še razširili ali dopolnili zbirko, nad katero bdijo? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu, saj smo ob 70. obletnici delovanja Tehniškega muzeja Slovenije pred mikrofon povabili njegovo direktorico, dr. Barbaro Juršič.

foto: poslopje nekdanje kartuzije v Bistri, kjer že 70 let domuje Tehniški muzej Slovenije (TMS)

»Pravi Picasso je sijajen, ampak neprijeten, napadalen«

Fri, 07 Apr 2023 18:00:00 +0000

Od smrti genialnega Španca – prav mogoče največjega slikarja 20. stoletja – mineva natanko pol stoletja

Več kakor 1800 platen, 1200 skulptur, 2800 keramičnih izdelkov, 7000 risb, 300 tapiserij in kar 30 tisoč grafičnih tiskov. To je – v nekaj suhih številkah – orjaški opus Pabla Picassa, ki je nastajal med letom 1889, ko se je Picasso, tedaj komaj osemleten, podpisal pod svojo prvo oljno sliko, in dopoldnevom 8. aprila 1973, ko je le nekaj ur pred smrtjo še zadnjič stopil iz svojega ateljeja v južni Franciji. Vmes pa seveda najdemo kopico znamenitih, ikoničnih del – od Dečka s pipo prek Portreta Gertrude Stein in Avignonskih gospodičen do Guernice –, ki velikega Španca umeščajo v samo središče umetniškega kanona 20. stoletja.

A slava je, kot vemo, dvorezen meč. Kanoniziranost nas namreč kaj lahko zapelje v nekakšno recepcijsko lenobnost ali brezbrižnost, da potem nismo več zmožni zares videti, kako so umetniki kalibra Mozart, Shakespeare ali Picasso spremenili pomenski koordinatni sistem, s pomočjo katerega navsezadnje zremo, mislimo in doživljamo sebe in svet. Zato smo se v tokratnem Kulturnem fokusu spraševali, kako in s čim je Pablo Picasso spremenil zgodovino. Pri tem nam je pomagal likovni kritik in kustos, dolgoletni predavatelj na Oddelku za umetnostno zgodovino ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Lev Menaše.

foto: Pablo Picasso - Avtoportret s paleto (izrez), olje na platnu, 1906 (Goran Dekleva)

Skromno, intenzivno in tragično življenje slikarskega fenomena Vincenta van Gogha

Fri, 31 Mar 2023 16:31:22 +0000

Pred 170. leti se je rodil nizozemski slikar Vincent van Gogh, nesojeni pastor, a zato zelo velik umetnik, ki je za časa življenja prodal le eno sliko.

Izhajal je sicer iz družine trgovcev z umetninami in obrtnimi izdelki. Čeprav se barve na njegovih slikah spreminjajo, je neprecenljiv pogled na morda eno najbolj enigmatičnih slik iz njegovega bogatega opusa, na Zvezdno noč s podobo nenavadnegs kozmičnega vrtinčenja zvezd in zelo svetle Venere, ali na Sončnice, ob katerih imajo nekateri vtis, da z leti venijo. Magda Tušar je na pogovor za večerno oddajo Kulturni fokus povabila dr. Rebeko Vidrih s Filozofske fakultete v Ljubljani in učitelja Antona Starca s Srednje šole za oblikovanje In fotografijo in Umetniške gimnazije Ljubljana.

Cirkus - zbirališče strasti vsakdana, medij, ki se historično ujema s prevzemom oblasti nad kolonijami

Fri, 24 Mar 2023 19:00:00 +0000

Cirkus je bil nekdaj medij, ki je občinstvo oskrboval z modeli spolne, rasne in razredne pripadnosti, vsaj dokler mu tega poslanstva ni speljala kinematografija.

To zbirališče strasti vsakdana, ki je na razumljiv način podano občinstvu, postane institucionalizirano v času velikih revolucionarnih premikov, prevzemov oblasti nad zasedenimi kolonijami in stopnjevanja industrializacije, njegova nomadska kultura pa znova zaživi obdobjih pospešenega grajenja železnic. Proti koncu 18. stoletja, po sedemletni vojni med Francijo in Anglijo, nekaj let pred francosko revolucijo, ko v Angliji vojaki brez poklica občinstvu prikazujejo svoja znanja in veščine ter podjetni posamezniki postavijo nekakšne arene, se cirkus oblikuje po vojaškem ustroju in disciplini. Ne prvič v zgodovini pa poleg artizma, pretiravanja, groteske, obscenosti in subverzivnosti, cirkus postane oder za dresiranje eksotičnih živali in živ muzej raznotere kolekcije človeških primerkov z obrobji velikih imperialnih držav. Za oddajo Kulturni fokus se je Magda Tušar pogovarjala z Jano Milovanović, ki se je pred leti priključila cirkusu, in na osnovi svojih raziskovanj in terenskih izkušenj napisala knjigo z naslovom Na robu mesta, v središču sveta. Knjigo o cirkusu je izdala Založba * cf.

»V konfucijanski filozofiji je od vsega začetka v ospredju človek«

Fri, 17 Mar 2023 19:00:01 +0000

Sinologinja in filozofinja Jana S. Rošker prepričljivo dokazuje, da se pomembne humanistične ideje in koncepti niso razvili le v evropski, ampak tudi v kitajski intelektualni tradiciji

Če v Slovarju slovenskega knjižnega jezika pobrskamo za geslom »humanizem«, se podučimo, da je to »nazor, ki temelji na spoštovanju človeškega dostojanstva in skrbi za človeka«. Slovar nato humanizem povsem eksplicitno poveže z renesančno kulturo, to pa nas slej ko prej napotuje k implicitnemu sklepu, da je zibko humanističnega pogleda na svet treba iskati v Evropi, k sklepu torej, da naj bi prav filozofske in umetnostne tradicije, ki so se v počasnem teku stoletij razvile na stari celini, človeštvu kot celoti podarile neskončno dragoceni ideji vsestransko razvitega, avtonomnega posameznika na eni strani ter univerzalnih človekovih pravic na drugi. Ob tolikšni intelektualni prodornosti in kulturni darežljivosti pa nam v Evropi tudi ne bi smelo zmanjkati razlogov za samovšečno trepljanje po ramenih, kajne?!

Prav zato je strahovito intrigantno in streznjujoče v roke vzeti razpravo Humanizem v transkulturni perspektivi : primer Kitajske, pod katero se podpisuje filozofinja in sinologinja, soustanoviteljica Oddelka za azijske študije na ljubljanski Filozofski fakulteti, dr. Jana S. Rošker. Avtorica v svoji knjigi namreč jasno pokaže, da se je humanistična misel razvila tudi na Kitajskem in da je ta intelektualna tradicija navsezadnje porodila koncepte, ki so mestoma sicer podobni, spet drugič pa tudi pomembno različni od tistih, ki so vzniknili v kontekstu evropskega humanizma.

Še več: Humanizem v transkulturni perspektivi nas vabi, da obe intelektualni tradiciji primerjamo ter kritično so- in zoper-postavljamo, da bi tako nemara mogli na nov, plodnejši način misliti človeka in njegov položaj na planetu, ki – kot so nam prepričljivo pokazali okoljevarstveniki – vse težje shaja z nami. Kakšne humanistične perspektive se nam torej odpirajo skozi prizmo kitajske filozofske tradicije? – To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav dr. Jano Rošker.

foto: cesta Renmin v starem mestnem jedru Šanghaja (moerschy/Pixabay)

Ikarija - otok dolgih življenj, privid utopične družbe in njen sestop v distopičnost

Fri, 10 Mar 2023 22:58:45 +0000

Eden izmed ključev leži v vsemogočni naravi, so modrovali evgeniki, nadaljevali pa z mislijo, da je človek določil samega sebe tudi ob pomoči naravoslovja, z medicino pa bo obvladoval njeno slepo vsemogočnost, tako da naravna selekcija, ki daje prednost bolj prilagodljivim, ne bo edini upravičeni izbor.

Na prehodu iz 19. v 20. stoletje so med drugim obstajale zveze za novo družbo, združbe, ki jim je veliko pomenilo nenasilje. Tudi po prvem svetovnem spopadu so ljudje ponekod poskušali graditi temelje večje enakosti in se zavzemali za socialni mir. Hkrati so pomembna imena na kvaziznanstvenih poskusih dokazovala vnaprej znane izide o pomembnih rasnih razlikah. Dokazovanje manjvrednosti potomcev koloniziranih staroselcev ni bilo nekaj novega, je pa dobilo veliko večjo veljavo v biologiji, medicini, zoologiji in drugih eksperimentalnih znanostih. V kraljestvu belega človeka je zavladala histerija - zamisel o rasni higieni in oplemenitenju biološke substance, ki bo prečiščena, brez nevarnih obarvanih primesi, dajala možnost vzreje nadčloveka, poleg tega pa se je treba rešiti slabotnih in odklonskih primerkov, jih zatreti in iztrebiti. Med zagovorniki so bili tako resni znanstveniki kot preroški vidci božanskih misli, ki so nekdaj hlepeli po idealnih utopičnih družbah ljudi z nadčloveško zavestjo. Desetletja so se dogajale usodne preobrazbe in znanstvena vnema je vodila do povezave vsemogočne, na kapitalu temelječe ekonomije z eksperimentiranjem na področju genetike. Veljala je precejšnja stopnja zaupanja v naravo, vendar je vseeno obstajala velika torelanca do poseganja v njene "slepe mehanizme." Dopustni so bili popravki in izboljšanja v naravi in pri človeku. Evgenika je omogočala prisilne sterilizacije in množične pomore šibkejših članov družbe.

Založba * cf je nedavno izdala romaneskno delo Ikarija, ki v ospredje postavlja tri osebe. Dve združuje interakcija med mogočo podobo ameriškega vojaka, ki pride v porušeno mesto povojne Nemčije, in mogočim pripovedovalcem življenjske zgodbe nekdanjega prijatelja, ki je iz navdušenega človekoljuba in idealista zaradi razočaranja in znanstvenega zanimanja, vsaj na teoretični ravni, postal entuziastični zagovornik evgenike. O knjigi in okoliščinah romana, ki ga je napisal Uwe Timm, več prevajalka knjige Mojca Kranjc in dr. Špela Virant, avtorica spremne besede.

Nebotičnik, kot metafora za podobe časa: vizije, namere in razpleti v ekonomskih učinkih ter usodah ljudi

Fri, 03 Mar 2023 19:00:00 +0000

Pred devetdesetimi leti je bil v Ljubljani dograjen in odprt Nebotičnik, edinstvena zgradba, ki je v tedanji Kraljevini Jugoslaviji zbujala nemalo zavisti, saj se podobno in tako visoko ni mogel pohvaliti niti Beograd kot središče tedanje še mlade države, večje ambicije o visokem objektu pa so imeli tudi v Zagrebu. Zgodnje nebotičnike so pred tem gradili predvsem v ZDA in Angliji. Naša arhitekturna srenja, ki je poskušala združiti nove in moderne estetske tokove z ekonomičnostjo in funkcionalnostjo v novem objektu, se je zgledovala predvsem po tem, kar je nastajalo na drugi strani oceana. Ljubljanski nebotičnik – odprt je bil 21. februarja 1933 – je ob podpori tako različnih pomembnih finančnikov, političnih in drugih elitnikov, alpinistov in gornikov ter predstavnikov prostozidarjev nastal po naročilu Pokojninskega sklada, projektiral pa ga je arhitekt Vladimir Šubic, katerega usoda se je po vojni končala v precej nejasnih okoliščinah. O nebotičniku so bile napisane pesmi in skladbe, v njem so se začenjale ljubezenske zgodbe, snemali filmi in tako kot vedno, razvijale življenjske zgodbe. Arhitekt in sedanji direktor Muzeja za arhitekturo in oblikovanje dr. Bogo Zupančič je pred leti zbral veliko dokumentarnega gradiva in zgodb ter napisal knjigo z naslovom Ljubljanski Nebotičnik: denar in arhitektura. Magda Tušar ga je povabila v oddajo Kulturni fokus.

Sodobna ukrajinska književnost

Fri, 24 Feb 2023 19:00:00 +0000

Katere teme in probleme so po razpadu Sovjetske zveze v svojih delih literarno obdelovali ukrajinski avtorji in avtorice? Kakšno sliko življenja v Ukrajini so tako navsezadnje ustvarili?

24. februarja 2022 je Vladimir Putin oboroženim silam Ruske federacije ukazal napasti Ukrajino. Med številnimi argumenti, ki jih je ruski predsednik takrat navedel v podporo svoji odločitvi, je bila tudi osupljiva trditev, da naj bi Ukrajinci ne bili čisto pravi narod, ampak raje nekakšna umetna tvorba, ki da so si jo izmislili Lenin in drugi boljševistični voditelji. No, če je imel v 19. stoletju prav francoski filozof in zgodovinar Ernest Renan, ki je nacijo definiral kot skupino ljudi, ki se, metaforično rečeno, vsak dan znova udeležijo tihega referenduma, na katerem se potem vprašajo, ali hočejo še naprej živeti skupaj in ali hočejo – kakor nemara že kdaj poprej, v preteklosti – s skupnimi močmi dosegati velike stvari, tedaj bi v 12 mesecih, ki so minili od začetka ruske invazije, tudi oblastnikom v Kremlju moralo postati jasno, da Ukrajinci seveda so narod.

Toda kakšen? Kako Ukrajinci vidijo svojo preteklost, kako sedanjost in kako prihodnost? – Ker Slovenci že po tradiciji menimo, da se je po odgovor na to vprašanje najbolje odpraviti h knjigam, k literaturi, smo tokratni Kulturni fokus posvetili sodobni ukrajinski književnosti. Kdo so torej ključni avtorji in avtorice, ki so od razpada Sovjetske zveze leta 1991 ustvarjali v samostojni Ukrajini? Katere teme in probleme so v svojih delih literarno obdelovali? Predvsem pa: kakšno sliko svoje dežele in tamkajšnjih ljudi so na ta način navsezadnje ustvarili?

Odgovore na ta zapletena vprašanja smo iskali v pogovoru z mag. Andrejo Kalc, ki že od leta 2006 prevaja iz ruske in ukrajinske literature, še zlasti poezije, no, študijski leti 2018/19 ter 2019/20 pa je kot učiteljica slovenskega jezika preživela na kijevski Univerzi Tarasa Ševčenka in je torej Ukrajino spoznala resnično od blizu.

foto: Andreja Kalc ob lvovskem grafitu, ki pravi »knjige pozabljenih prednikov«. Gre za parafrazo naslova romana ukrajinskega pisatelja Mihaila Kociubinskega, Sence pozabljenih prednikov, po katerem je znameniti sovjetski režiser Sergej Paradžanov, čigar podoba je tudi na grafitu, leta 1965 posnel istoimenski film (iz osebnega arhiva A. Kalc)

»Sternen je v slovensko umetnost vpeljal akt, ambiciozen akt, akt kot salonsko sliko.«

Fri, 17 Feb 2023 19:00:00 +0000

Če so naši štirje veliki impresionisti – Jakopič, Grohar, Jama in Sternen – dramatično spremenili tok slovenske umetnosti, lahko ob aktualni pregledni razstavi njegovega ustvarjanja v Narodni galeriji ugotovimo, kakšen natanko je bil v tem smislu prispevek tistega izmed impresionistov, Mateja Sternena, ki ga sodobna javnost najbrž pozna najslabše

Na prelomu iz 19. v 20. stoletje je v slovenskem kulturno-umetnostnem prostoru zavel nov veter. Saj vemo, Cankar, Župančič, Kette in Murn so modernizirali književnost, v polju likovne umetnosti pa so nekaj podobnega storili Jakopič, Grohar, Jama in Sternen. Ta, pogojno rečeno, osemperesna deteljica ustvarjalcev je z inovativno, pri sočasnih evropskih tokovih navdahnjeno umetnostjo izzvala in navsezadnje tudi uspešno presegla duha sladkobne, sentimentalistične in sporočilno že precej utrujene romantike, ki je še v osemdesetih in zgodnjih devetdesetih letih 19. stoletja navduševala slovensko meščanstvo.

A če gledamo samo tako, panoramsko in razvojno, tedaj seveda ne moremo dobro videti individualnih posebnosti in odlik teh umetnikov. To pa se zdi vsaj malo ironično, saj bi bilo mogoče zagovarjati tezo, da smo na Slovenskem prav z moderno na eni in impresionizmom na drugi strani dokončno uvideli, da v umetnosti kar največ šteje natanko umetnikov osebni glas oziroma njegova idiosinkratična vizija.

Prav zato je še kako dobrodošla pregledna razstava, posvečena Mateju Sternenu, ki je proti koncu lanskega leta odprla vrata v Narodni galeriji v Ljubljani. Ker bi Sternen utegnil biti tisti izmed impresionistov, čigar mesto v našem kolektivnem kulturno-zgodovinskem spominu je v splošnem najšibkeje opredeljeno, se obiskovalkam in obiskovalcem razstave, ki jo je zasnoval umetnostni zgodovinar in kustos Narodne galerije, dr. Andrej Smrekar, z vso silovitostjo zastavljajo takale vprašanja: kdo je bil Matej Sternen; kakšna je bila njegova slikarska vizija; kako se je razlikoval od svojih sodobnikov in sopotnikov; kako nas njegova dela nagovarjajo tu in zdaj? – No, ta in druga sorodna vprašanja smo si zastavili tudi v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili dr. Andreja Smrekarja.

foto: Matej Sternen - Dama v modrem, 1942, izrez (Goran Dekleva)

Mehki beli cvetovi bombaža

Fri, 10 Feb 2023 19:00:00 +0000

Začetki evropskih srečevanj z blagom iz bombaža so dokaj slabo zabeleženi v nejasni preteklosti.

Podamo se lahko do prvih znanih sredozemskih in maloazijskih civilizacij, ki so Evropo z njim seznanile. V novejših zgodovinskih obdobjih, ko se je pridelovanje razmahnilo tako v Indiji, Afriki, Združenih državah Amerike, kot tudi na Kitajskem, obrati proizvodnje pa niso bili nujno na istih mestih posejani po svetu, lahko sledimo tudi spremembam v odnosu do večkrat zasužnjene delovne sile, ki spremljajo industrializacijo, kolonialne prakse izkoriščanja staroselskega znanja in onesnaževanje njihovega okolja. Vzgoja bombaža tako pripelje do bombažnih lakot, kot zelenih revolucij in do dolžniških kriz. Kako smo pri nas spoznavali bombažno tkanino in druge izdelke ter indijske in afriške navade prek avanturistični izumiteljskih umov in misijonarskih posredovanj, ter kako so vsiljene evropocentrične navade, mentalitete in pravni redi vplivali na poljedelski Togo in predele Indije, v oddaji Kulturni fokus, v kateri bo gostja avtorica razstavnega projekta o bombažu Tina Palaić, ki sicer vodi projekt Etnografski muzeji in muzeji svetovnih kultur kot prostori skrbi, kamor tudi sodi razstava z naslovom Belo zlato: zgodbe o bombažu.
Na razstavi v Slovenskem etnografskem muzeju so na ogled tudi filmske projekcije, katerih zvočno podobo bo slišati tudi v oddaji.

Iz SEM-a je bilo sporočeno, da sta v Indiji raziskavo opravila umetnostna zgodovinarka dr. Kanika Gupta in njen sodelavec Akash Kumar Sahu; potekala je med januarjem in marcem 2022;
V Togu je mesec marec 2022 preživela mlada raziskovalka na ZRC SAZU Ana Reberc.
Obsežno posneto gradivo smo v muzeju pregledali in izbrali tiste odlomke, ki najbolje ilustrirajo izzive gojenja bombaža
Na razstavi je poleg izjav kmetovalcev mogoče slišati še vodjo predilnice iz Odiše, iz Toga pa predstavnico nevladne organizacije Mladi zeleni Togo in ustanoviteljiteljico Eco.conscience tv; NGO in TV se oba zavzemata za ozaveščanje o podnebnih spremembah in iskanje strategij za preseganje njihovih posledic, tudi na področju gojenja bombaža.

VigeVageKnjige, založba, kjer domuje risoroman

Fri, 03 Feb 2023 19:00:00 +0000

Ob deseti obletnici ustanovitve specializirane stripovske založbe smo se z njeno glavno urednico, Anjo Zag Golob, pogovarjali o odnosu Slovencev do devete umetnosti nasploh in žanra risoromana posebej

Na deveto umetnost so na Slovenskem številni dolgo gledali zviška, češ da je vse preveč sporočilno enostavna, neestetska, nasilna in, jasno, namenjena izključno množični potrošnji, kar naj bi bilo kar najbolj zanesljivo znamenje, da je s stripom kot umetnostno prakso nekaj hudo narobe. Je pa prav verjetno, da ti skeptiki nikoli v življenju niso imeli v rokah risoromana, posebnega, dolgometražnega, literarno in likovno izrazito ambicioznega stripovskega žanra, ki se je med stripoljubci na oni strani Atlantika začel uveljavljati nekako ob koncu sedemdesetih let prejšnjega stoletja, pred desetletjem pa je, zahvaljujoč predvsem dejavnosti založbe VigeVageKnjige, začel osvajati tudi bralke in bralce pri nas.

So torej stari slovenski predsodki zoper deveto umetnost danes naposled preseženi? Je risoroman tista forma, ki se dovolj približa duhu visoke literature, da smo si Prešernovi in Cankarjevi dediči ob njej končno dovolili uživati tudi v sekvencah narisanih sličic? Je bilo naše bralke in bralce težko prepričati, da strip poleg Jake Racmana in Supermana ponuja še kaj bolj izzivalnega in izpolnjujočega? Kakšna bi utegnila biti prihodnost ne le branja temveč tudi ustvarjanja risoromana na Slovenskem? – Odgovore na ta in druga sorodna vprašanja smo iskali v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili glavno in odgovorno urednico založbe VigeVageKnjige, Anjo Zag Golob.

foto: Dora Kaštrun - knjižne police na uredništvu založbe VigeVageKnjige (objavljeno z dovoljenjem VVK)

Človek v ogledalu pričevanjske literature Prima Levija

Thu, 26 Jan 2023 15:32:06 +0000

Kako je znamenitemu italijanskemu pisatelju, ki je preživel Auschwitz, uspelo izreči neizrekljivo resnico o holokavstu?

27. januarja 1945 so enote rdeče armade osvobodile najbolj zloglasno izmed vseh nacističnih taborišč smrti, Auschwitz. Zato na pobudo Združenih narodov že vse od leta 2005 na ta dan obeležujemo spomina na žrtve holokavsta, v katerem je, kakor ocenjujejo zgodovinarji, življenje na kar najbolj okruten način izgubilo približno šest milijonov Judov. Toda ta številka je tako velika, tako vrtoglava, nemara celo tako abstraktna, da si tisti, ki smo se rodili po drugi svetovni vojni, pravega značaja trpljenja v koncentracijskih taboriščih, getih in ječah skorajda ne moremo predstavljati.

Kaj ta številka šestih milijonov resnično pomeni, si nemara lahko začnemo predstavljati šele, ko se srečamo z umetnostjo, ki zgodovinskim poročilom podeli konkretno, individualno človeško razsežnost. Ko namreč stojimo pred slikarskimi deli Zorana Mušiča, ko gledamo filme, kot sta Shoa francoskega režiserja Clauda Lanzmanna ali Savlov sin njegovega madžarskega kolega Laszla Nemesa, ali ko beremo literarizirana pričevanja madžarskega pisatelja Imreja Kertesza, našega Borisa Pahorja ali italijanskega pisatelja Prima Levija, tedaj v srcu začutimo resnično grozo črne luknje, ki so jo nacisti odprli sredi stare celine.

A kako tem umetnikom uspe izreči resnico, ki se zdi, bolj ko o njej premišljujemo, neizrekljiva? – To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu, v katerem smo podrobneje govorili o pisateljskem opusu Prima Levija, ki po splošni sodbi velja za svetovno najpomembnejšega pisatelja, ki je uspel svojo izkušnjo taborišča preliti na papir v delih, kot so Ali je to človek, Premirje, Periodni sistem ter Potopljeni in rešeni. Pri razumevanju Levijeve kompleksne proze nam je pomagala dr. Irena Prosenc, italijanistka, predavateljica na ljubljanski Filozofski fakulteti ter avtorica znanstvene monografije Primo Levi v ogledalu, ki je v dvojezični, italijansko-slovenski obliki pred nedavnim izšla pod okriljem Založbe Univerze v Ljubljani.

foto: Primo Levi za pisalno mizo leta 1960 (Wikipedia, javna last)

47 samurajev brez gospodarja

Fri, 20 Jan 2023 19:00:00 +0000

Krivica, zarota, prenarejanje, maščevanje, samožrtvovanje … Nič čudnega, da znamenita japonska zgodba, ki je pred 320 leti nastala po resničnih dogodkih in vsebuje vse te napete elemente, magnetično privlači tudi sodobno globalno občinstvo

Zahvaljujoč spretnemu vodstvu šogunov iz dinastije Tokugawa, leta 1701 v deželi vzhajajočega sonca že kako stoletje vladajo red, mir, družbena stabilnost in – posebej za pripadnike bojevniškega pa tudi obrtniškega in trgovskega razreda – naraščajoče materialno blagostanje, ki ga spremlja osupljiv razcvet številnih umetnosti: od poezije prek slikarstva do gledališča. Potem pa na šogunov dvor v Edu, kakor se je tisti čas imenoval Tokio, pripotuje Asano Naganori, razmeroma mlad in le malo pomemben plemič z zahoda osrednjega japonskega otoka Honšu. Na tem sicer ni bilo nič posebej izstopajočega, saj so morali v tem obdobju japonske zgodovine prav vsi fevdalni gospodje vsako drugo leto preživeti v Edu pod budnim očesom šogunov, pa vendar je Asanov prihod sprožil niz presenetljivih, povsem izjemnih dogodkov, ki so globoko vznemirili tedanjo japonsko družbo.

O tem, kaj se je pravzaprav zgodilo v dveh letih po Asanovem prihodu v Edo, so takrat razpravljali vsi, od visokih dvorjanov prek državnih uradnikov do filozofov in duhovnikov, še pomembneje pa je najbrž, da so burno dogajanje tako rekoč nemudoma pograbili gledališčniki, slikarji in pisatelji in iz njega ustvarili zgodbo, ki jo menda še danes pozna vsak Japonec. Kaj se je torej pripetilo? Kaj nam ti dogodki povedo o življenju v tradicionalni japonski družbi in zakaj ta zgodba, ki jo na Zahodu poznamo kot povest o 47 samurajih brez gospodarja, še vedno privlači ne le domače ampak vse bolj tudi globalno občinstvo – pa čeprav se seveda svet, v katerem živimo danes, radikalno razlikuje od fevdalne družbe, značilne za deželo vzhajajočega sonca izpred treh stoletij in še malo? – Odgovor smo iskali v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili predstojnika Oddelka za azijske študije na ljubljanski Filozofski fakulteti, japonologa dr. Luko Culiberga.

foto: Katsushika Hokusai - Samuraji brez gospodarja napadejo glavni vhod v rezidenco Kira Yoshinaka, lesorez, izrez (Wikipedia, javna last)

Maji in njihovi zgodnji koledarski sistemi, odkritje dr. Šprajca

Fri, 13 Jan 2023 17:13:18 +0000

Za Maje, ki nikoli niso oblikovali skupnega, enotnega identitetnega prostora, saj gre za več skupin ljudstev Srednje Amerike, ki so med drugim govorila vsaka svoj jezik, se je marsikdo začel zanimati po kontroverzni hollywoodski filmski upodobitvi Apokalipso. Ta je, čeprav z izkrivljeno sliko, pometla s prejšnjimi romantiziranimi predstavami o miroljubnih, včasih poduhovljenih poljedelcih, ki so se ogibali vojnim napetostim in krvavim spopadom. Čeprav je bila njihova civilizacija v zatonu in je skoraj popolnoma propadla že pred španskim prihodom, arheologi v zarasli džungli še vedno odkrivajo nekdanja urbana središča. Tudi potomci Majev še živijo ter znova spoznavajo svojo staroselsko kulturo, znanja prednikov, ki zajemajo tako astrologijo, matematiko in astronomijo kot umetnost, pisavo in zapletene koledarske sisteme. Dr. Ivan Šprajc, arheolog, zgodovinar in antropolog, je v sodelovanju z drugimi strokovnjaki z raziskovanjem odkril, da uporaba sistema majevskega koledarja z 260-dnevnim ciklom sodi dlje v preteklost, kot je veljalo doslej, Dr. Šprajc, ki je tudi predstojnik Inštituta za antropološke in prostorske študije ZRC SAZU, je v oddaji Kulturni fokus povedal več o arheoastronomskih raziskavah in novih dognanjih. Vse to je namreč pripeljalo do dokazov o zgodnejšem obstoju in razcvetu sofisticiranih astronomskih znanj pri Majih. Magda Tušar

Zemlja je superorganizem, ki ima vse spole .../ 2.del

Fri, 06 Jan 2023 19:00:00 +0000

Iz vesoljske davnine nekatera ljudstva sveta prisluškujejo prapoku, druga duhovom prednikov, tretja božjemu stvarjenju, četrta rojevanju iz nebeške svetlobe ... V nekaterih kulturah se ljudje veliko bolj, kot je to na evropocentričnem Zahodu, zaupajo kozmični energiji, zemlja pa je lahko oseba, tako kot vsa druga živa bitja, med katere se samo enakovredno uvršča tudi človek. Ni treba potovati daleč v preteklost, da bi tudi pri nas, predvsem ko imamo v mislih Primorske naravoverce, v središču konceptov življenj z naravo, odkrivali zanimive elemente biocentrizma. Tudi pri indijskih puščavnicah in puščavnikih v idilični pokrajini Ladakha, ki se poskušajo zelo inovativno spoprijeti s podnebnimi spremembami, je mikrokozmična harmonija v budističnem puščavniku, pogojena z makrokozmično harmonijo v zunanjih pokrajinah. Ti samotneži; ki z naravo dihajo v razgibani himalajski pestrosti, marsikje še vedno meditirajo v votlinah. Če se v krščanski tradiciji, že v sami genezi, človek ne počuti kot del celote, pa ponekod, v južnih, andskih predelih Amerike, staroselska ljudstva poznajo način razmišljanja, ki zemljo priznava ne le kot enakovreden subjekt vsem drugim, pač pa bi ji težko pripisali določen spol ali vlogo. V prvi izmed dveh oddaj, ki sta nastali sočasno s ciklom predavanj v Cankarjevem domu v Ljubljani z naslovom Narava v religiji in kozmologiji, so si predavatelji zastavili izhodiščna vprašanja: kaj je človek, koliko je udeležen v družbeni stvarnosti in koliko je le del narave. V cikel predavanj, ki ga je zasnovalo Društvo za primerjalno religiologijo, sodi tudi predavanje o filozofiji dihanja, nenavadnem filozofskem konceptu, ki prestopa okvirje samorazumevanja evropske filozofije. Z vsebino respiratorne filozofije, ki se razvija iz zavedanja, da smo ljudje, odvisni od dihanja, izjemno ranljivi v razmerju do naravnega okolja, sploh pa dihamo vse slabši zrak, tudi začenjamo oddajo. V oddajah bodo sodelovali: - prof. dr. Lenart Škof, predstojnik Inštituta za filozofske študije na ZRS Koper in dekan Fakultete za humanistični študij – Institutum Studiorum Humanitatis, ki deluje v okviru Alma Mater Europaea. Ukvarja se z etiko, filozofsko teologijo in religijskimi študijami. - dr. Igor Škamperle, docent na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Strokovno se posveča sociologiji znanosti, vizualni umetnosti in polju religiologije. Piše strokovne članke in razprave iz kulturne zgodovine. - dr. Marija Mojca Terčelj, predavateljica na Oddelku za antropologijo in kulturne študije ter raziskovalka na Inštitutu za medkulturne študije Fakultete za humanistične študije Koper Univerze na Primorskem od študijskega leta 2003/04. Pred tem je vodila Oddelek za zunajevropske kulture Slovenskega etnografskega muzeja v Ljubljani. Njeno raziskovalno področje so kozmologija, religija, magija in znanost, medicinska antropologija, kolonialne in postkolonialne socialne politike za staroselsko prebivalstvo, človekove pravice – pravice staroselcev. - dr. Cirila Toplak, redna univerzitetna profesorica in znanstvena svetnica. Predava političnozgodovinske predmete na Katedri za teoretsko-analitsko politologijo Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani in je predstojnica raziskovalnega Centra za politične teorije FDV. Kot članica programske skupine Raziskave kulturnih formacij raziskuje tudi na Institutum Studiorum Humanitatis AMEU. Cirila Toplak je predsednica Balkanskega politološkega združenja in članica Etične komisije za poskuse na živalih. - dr. Nina Petek, docentka na Oddelku za filozofijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, kjer predava predmete iz indijske filozofsko-religijske tradicije. V svojem raziskovalnem delu se ukvarja predvsem z ontologijo in epistemologijo v hindujskih in budističnih filozofskih šolah ter tradicijo budističnega puščavništva na območju zveznega teritorija Ladakh v predelu indijske Himalaje. Je direktorica Inštituta za študije meništva in kontemplativne znanosti.

Zemlja je superorganizem, ki ima vse spole ...

Fri, 30 Dec 2022 19:00:00 +0000

Iz vesoljske davnine nekatera ljudstva sveta prisluškujejo prapoku, druga duhovom prednikov, tretja božjemu stvarjenju, četrta rojevanju iz nebeške svetlobe ...

V nekaterih kulturah se ljudje veliko bolj, kot je to na evropocentričnem Zahodu, zaupajo kozmični energiji, zemlja pa je lahko oseba, tako kot vsa druga živa bitja, med katere se samo enakovredno uvršča tudi človek. Ni treba potovati daleč v preteklost, da bi tudi pri nas, predvsem ko imamo v mislih Primorske naravoverce, v središču konceptov življenj z naravo, odkrivali zanimive elemente biocentrizma. Tudi pri indijskih puščavnicah in puščavnikih v idilični pokrajini Ladakha, ki se poskušajo zelo inovativno spoprijeti s podnebnimi spremembami, je mikrokozmična harmonija v budističnem puščavniku, pogojena z makrokozmično harmonijo v zunanjih pokrajinah. Ti samotneži; ki z naravo dihajo v razgibani himalajski pestrosti, marsikje še vedno meditirajo v votlinah. Če se v krščanski tradiciji, že v sami genezi, človek ne počuti kot del celote, pa ponekod, v južnih, andskih predelih Amerike, staroselska ljudstva poznajo način razmišljanja, ki zemljo priznava ne le kot enakovreden subjekt vsem drugim, pač pa bi ji težko pripisali določen spol ali vlogo. V prvi izmed dveh oddaj, ki sta nastali sočasno s ciklom predavanj v Cankarjevem domu v Ljubljani z naslovom Narava v religiji in kozmologiji, so si predavatelji zastavili izhodiščna vprašanja: kaj je človek, koliko je udeležen v družbeni stvarnosti in koliko je le del narave.
V cikel predavanj, ki ga je zasnovalo Društvo za primerjalno religiologijo, sodi tudi predavanje o filozofiji dihanja, nenavadnem filozofskem konceptu, ki prestopa okvirje samorazumevanja evropske filozofije. Z vsebino respiratorne filozofije, ki se razvija iz zavedanja, da smo ljudje, odvisni od dihanja, izjemno ranljivi v razmerju do naravnega okolja, sploh pa dihamo vse slabši zrak, tudi začenjamo oddajo.
V oddajah bodo sodelovali:
- prof. dr. Lenart Škof, predstojnik Inštituta za filozofske študije na ZRS Koper in dekan Fakultete za humanistični študij – Institutum Studiorum Humanitatis, ki deluje v okviru Alma Mater Europaea. Ukvarja se z etiko, filozofsko teologijo in religijskimi študijami.
- dr. Igor Škamperle, docent na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Strokovno se posveča sociologiji znanosti, vizualni umetnosti in polju religiologije. Piše strokovne članke in razprave iz kulturne zgodovine.
- dr. Marija Mojca Terčelj, predavateljica na Oddelku za antropologijo in kulturne študije ter raziskovalka na Inštitutu za medkulturne študije Fakultete za humanistične študije Koper Univerze na Primorskem od študijskega leta 2003/04. Pred tem je vodila Oddelek za zunajevropske kulture Slovenskega etnografskega muzeja v Ljubljani. Njeno raziskovalno področje so kozmologija, religija, magija in znanost, medicinska antropologija, kolonialne in postkolonialne socialne politike za staroselsko prebivalstvo, človekove pravice – pravice staroselcev.
- dr. Cirila Toplak, redna univerzitetna profesorica in znanstvena svetnica. Predava političnozgodovinske predmete na Katedri za teoretsko-analitsko politologijo Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani in je predstojnica raziskovalnega Centra za politične teorije FDV. Kot članica programske skupine Raziskave kulturnih formacij raziskuje tudi na Institutum Studiorum Humanitatis AMEU. Cirila Toplak je predsednica Balkanskega politološkega združenja in članica Etične komisije za poskuse na živalih.
- dr. Nina Petek, docentka na Oddelku za filozofijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, kjer predava predmete iz indijske filozofsko-religijske tradicije. V svojem raziskovalnem delu se ukvarja predvsem z ontologijo in epistemologijo v hindujskih in budističnih filozofskih šolah ter tradicijo budističnega puščavništva na območju zveznega teritorija Ladakh v predelu indijske Himalaje. Je direktorica Inštituta za študije meništva in kontemplativne znanosti.

Ko je Turčija krojila usodo sveta

Fri, 16 Dec 2022 19:00:00 +0000

Ameriški zgodovinar Alan Mikhail v knjigi Božja senca dobro pokaže, kako je pri nas sicer neznani sultan Selim, ki je Otomanskemu imperiju vladal na začetku 16. stoletja, daljnosežno spremenil potek svetovne zgodovine

V sodobnem, tesno povezanem, globaliziranem svetu smo se vsi skupaj že navadili na to, da tudi dogodki, ki se pripetijo daleč stran, na drugem koncu planeta, lahko močno vplivajo na naša življenja. Samo pomislimo, na primer, kako daljnosežno so celo na majhno, na svetovnem odru večidel neopazno Slovenijo vplivali zlom nepremičninskega trga v Združenih državah leta 2008 pa begunska kriza, ki jo je sprožila državljanska vojna v Siriji, ali izbruh epidemije covida na Kitajskem leta 2019. A vse to, kot rečeno, nekako lahko razumemo; v svetu, ki pozna internet, mednarodni ladijski in letalski promet ter prost pretok kapitala in blaga, se pač zdi neizbežno, da bodo dogodki na oddaljenih celinah tako ali drugače odmevali tudi pri nas.

Bolj presenetljivo pa je spoznanje, da tovrstna tesna prepletenost geografsko oddaljenih koncev sveta sploh ni preveč nov pojav. Če, denimo, v roke vzamemo knjigo Božja senca ameriškega zgodovinarja Alana Mikhaila, ki je v prevodu Mateja Veniera, našega radijskega kolega s programa Ars, pred nedavnim izšla pri založbi Beletrina, hitro ugotovimo, da je bil svet bistveno bolj, kakor si mislimo, povezan že v 15. in 16. stoletju. Alan Mikhail, predstojnik katedre za zgodovino na sloviti univerzi Yale, namreč v Božji senci govori o sultanu Selimu, ki je Osmanskemu imperiju vladal med letoma 1512 in 1520 in v tem kratkem času svojo državo pomagal preobraziti v svetovno velesilo, ki je s svojo trgovsko, vojaško in kulturno močjo spremenila tok zgodovine – in to ne le zgodovine dežel, ki so jim neposredno vladali iz Istanbula, temveč kar zgodovino vsega sveta, saj sta, kot prepričljivo pokaže Mikhail, natanko pod vtisom naraščajoče turške moči vsak na svojem področju delovala tudi tako različna človeka, kot sta bila Krištof Kolumb in Martin Luther.

To pa slej ko prej pomeni, da je edina zgodovina, ki je resnično vredna svojega imena, zgodovina vsega človeštva, saj nihče ni, kot je rekel angleški pesnik John Donne, za njim pa ponovil Ernest Hemingway, otok sam zase; vsi smo pač del iste kopnine. Kako je torej Osmanski imperij preobrnil človeško zgodovino, kako je preobrnil zgodovino islamskega in krščanskega sveta, zgodovino sredozemskega bazena, zgodovino Evrope in Azije, navsezadnje zgodovino Slovenije in kakšno vlogo je pri vsem tem igral pri nas danes povsem spregledani sultan Selim? – Odgovor smo iskali v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prevajalca Božje sence, Mateja Veniera.

foto: Nakkaş Osman - portret sultana Selima, izrez (Wikipedia, javna last)

Črtomir Frelih, tudi o iznajdbah v umetnosti, njeni neponovljivosti

Fri, 09 Dec 2022 19:00:00 +0000

Črtomir Frelih povzema misel svojega kolega, da znanstveniki svoja dognanja neprestano preverjajo, spreminjajo, dopolnjujejo in popravljajo, Mona Liza pa je bila naslikana samo enkrat in za vselej. Nobenih popravkov ne potrebuje več. Tokrat je gost oddaje Kulturni fokus umetnik in pedagog Črtomir Frelih, ki se pretežno ukvarja z medijem grafike. V Mednarodnem grafičnem likovnem centru so namreč nedavno odprli razstavo, na kateri je mogoče videti primerke risarskih in grafičnih del, s katerimi si je štiri desetletja gradil prepoznavno umetniško identiteto, se učil od starih mojstrov, spoznaval vrednost matric likovnih tehnik, se otepal rigidnih form in se vpisoval med inovatorje grafičnih postopkov, večinoma ustvarjal na svetlobi in leta risal v temi. Zadnja leta ga knjigojubna javnost in družbeno medijsko medmrežje poznata po podobah lisic in knjigi umetnika z naslovom Lisice. Breda Ilich Klančnik pa je kurirala aktualno pregledno razstavo z naslovom Grafike in risbe. Štiri desetletja.

Uroš Zupan: Poezija, za razliko od proze, nima trivialnih žanrov

Fri, 02 Dec 2022 19:00:00 +0000

S pesnikom in prejemnikom letošnje Rožančeve nagrade za »naj« esejistično zbirko smo govorili o slovenskem pesniškem kanonu pa tudi o tem, da je ubadanje s književnostjo danes pravzaprav urjenje v različnih oblikah beračenja

Vsakega 3. decembra se spominjamo rojstva Franceta Prešerna. Zdaj že lepo število let ob tej obletnici kulturne ustanove po vsej državi, od galerij in muzejev do gledališč, pripravijo prav poseben, slavnostni program in na stežaj – ter večidel zastonj – odprejo svoja vrata. To je seveda imenitno; ni pa izključeno, da je sredi vsesplošnega kulturno-umetnostnega vrveža na Prešernov dan navsezadnje še najmanj pozornosti deležna tista umetniška disciplina, ki jo je, kot vemo, kar najvišje povzdignil sam Prešeren – poezija.

Da bi nekako preemptivno zapolnili ta predpostavljeni manko, smo se v Kulturnem fokusu na predvečer t. i. veselega dne kulture posvetili prav pesništvu. V goste smo tako povabili enega naših najbolj izrazitih, umetniško najmočnejših pa tudi vplivnih pesnikov zadnjih treh desetletij, Uroša Zupana.

Toda tema, okoli katere se je sukal naš pogovor, ni bila toliko Zupanova lastna poezija, ki jo sicer lahko beremo v širokem loku, ki se pne od Suter, njegovega prvenca iz leta 1991, pa vse do zbirke Psica in poletje, ki je luč sveta ugledala to poletje. Ne; s tokratnim gostom smo se pogovarjali o slovenski poeziji nasploh – od njenega prvega vrha pri Prešernu pa vse do danes. Pri tem pa smo se opirali na neko drugo knjigo, ki jo je Zupan izdal letos, na Znamenja v kroženju. Za to delo je avtor jeseni potem prejel Rožančevo nagrado za najboljšo esejistično zbirko, v njem pa v 15 intrigantnih besedilih na poudarjeno intimen način govori o svojem odnosu do pesmi naših velikanov.

Kako torej brati slovenski pesniški kanon kot nabor živih glasov, s katerimi lahko potem kramljamo, se prerekamo ali skupaj z njimi navdušujemo? Kako torej brati kanon ne kot skupek mumificiranih veličin, temveč kot skupino sopotnikov, ki nam pomagajo misliti svet, spoznavati sami sebe in se prebijati skozi zagatni vsakdan? – To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v pogovoru z Urošem Zupanom.

foto: iz osebnega arhiva Uroša Zupana (avtorica fotografije je Nada Žgank)

Rusko pravoslavje skozi prizmo slovenskega katolištva

Fri, 25 Nov 2022 19:00:00 +0000

Kako je teolog Franc Grivec naši javnosti kot prvi sistematično predstavil bogato religiozno tradicijo, ki se je skozi stoletja razvila na slovanskem vzhodu?

Kadar govorimo o trajnem ruskem prispevku v evropsko oziroma svetovno kulturno zakladnico, praviloma govorimo o velikih književnikih in skladateljih 19. in 20. stoletja, o Dostojevskem, Tolstoju in Ahmatovi pa o Čajkovskem, Prokofjevu in Stravinskem. In kar velja za evropski, slej ko prej velja tudi za slovenski prostor; zdi se pač, da sta v zadnjem stoletju in še malo v našem intelektualnem okolju kar najbolj odmevali prav ruski literatura in glasba, ki jima najbrž ob bok lahko postavimo še film z Eisensteinom in Tarkovskim na čelu.

Pa vendar to ni vse, kar zvedavim duhovom ponuja slovanska velikanka. Kakor namreč že nekaj časa zgovorno dokazuje založniška dejavnost KUD Logos, so vse pozornosti vredni tudi ruski filozofi in pravoslavni teologi, ki s svojim živim, zavzetim, pogosto presenetljivim pisanjem bralkam in bralcem omogočajo na svež, drugačen način misliti ne le evangeljsko sporočilo nasploh ampak tudi, v nekoliko ožjem smislu, katoliško duhovno-intelektualno tradicijo posebej. Je pa k temu najbrž treba dodati, da pravoslavna misel ni začela vstopati v slovenski intelektualni prostor šele v zadnjem času, s pomočjo omenjene založbe, temveč že precej prej, okoli leta 1920, z znanstveno-raziskovalnim delom dr. Franca Grivca, enega prvih predavateljev na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani.

No, natanko njegovo zanimanje za rusko pravoslavje, pa je tudi predmet obravnave v najnovejši knjigi, ki je izšla pod okriljem KUD Logos. Gre za razpravo Pravoslavje in ruska kultura v delih Franca Grivca, pod katero se podpisuje dr. Simon Malmenvall, predavatelj tako na ljubljanski Teološki fakulteti kakor na Fakulteti za pravo in poslovne vede pri Katoliškem inštitutu. Monografija je sicer nastala v okviru raziskovalnega projekta Slovenska intelektualna zgodovina v luči sodobnih teorij religija: od ločitve duhov in kulturnega boja do komunistične revolucije, ki ga podpira Javna agencija Republike Slovenije za raziskovalno dejavnost. Kakšen je bil torej pionirski prispevek profesorja Grivca k slovenskemu dialogu z vzhodnoslovansko teološko mislijo ter kako je poglobil naše poznavanje in razumevanje ruskega pravoslavja, smo v pogovoru z dr. Malmenvallom preverjali v tokratnem Kulturnem fokusu.

foto: Trojica ali Abrahamovo gostoljubje, Andrej Rubljov, zgodnje 15. stoletje, izsek (Wikipedia, javna last)

O učinkih umetnosti na družbo

Fri, 18 Nov 2022 19:00:00 +0000

Kakšna umetnost je za družbo učinkovita in s čim ter kako naj bi nanjo učinkovala, kakšna naj bi bila družba, ki je učinkovana od umetnosti? Kakšne vrste umetnost je zaželena? Verjetno ne angažirana politična umetnost, subverzivna umetnost? Umetnost, ki razume in prebira lokalne kontekste, okolja in prostore ter se odziva na potrebe ljudi, jih kolektivizira, daje identiteto skupnostim? Je to aplikativna umetnost, umetnost, ki idejno deluje z roko v roki z znanostjo …? Social Impact in Arts and Culture. The Diverse Lives of a Concept je naslov knjižne izdaje, ki sta jo nedavno uredila dr. Iva Kosmos in dr. Martin Pogačar iz ZRC SAZU. V njej so različni avtorji premlevali o tem, kako je "družbeni učinek modna beseda zadnjega desetletja. Je pojem, ki prevladuje v pisanju umetniških in znanstvenih projektov, pa tudi v razmišljanju in govorjenju o umetnosti in znanosti. Vendar pa poleg načel merljivosti in predvidljivosti želenega učinka enostavno ni veliko virov, ki bi jasno pojasnili, za kaj pri tej ideji gre: Kakšno vrsto umetnosti in družbe ter odnosa med njima ta koncept pomeni?"

Sveti konji - nebesni jezdeci

Fri, 11 Nov 2022 19:00:00 +0000

Konji so v središču številnih pripovedi in legend. Nekdanji divji prebivalci step in savan so v prvih civilizacijah upodobljeni med vojnimi spopadi, v epskih besedilih in v mitologijah nastopajo kot del hibridnih bitji. V mnogih kulturnih izročilih varujejo tuzemsko in posmrtno življenje. Iz prazgodovine so se ohranili primerki keramičnih konjskih kipcev. Tudi v krščanski tradiciji so praznično izpostavljeni tako na martinovo kot na štefanovo. Nedavno je bila v Slovenskem etnografskem muzeju odprta razstava za naslovom Sveti konji - nebesni jezdeci. Avtorsko jo je zasnoval dr. Marko Frelih, zato ga je Magda Tušar povabila v oddajo Kulturni fokus.

Sanje v budizmu

Fri, 04 Nov 2022 19:00:00 +0000

Kako na ozadju budističnih konceptov, filozofskih šol in življenjskih praks razumeti podobe in zgodbe, ki razsvetljujejo nočno temo za našimi vekami?

»Umreti, spati; spati, nemara sanjati – a tu se zatakne: kakšnih sanj nam da smrt spanec,« se na najbolj znamenitem mestu najbolj znamenite evropske drame sprašuje danski kraljevič, ko tuhta, ali naj dvigne roko nad samega sebe ali ne. No, tristo let pozneje pa nič manj znameniti zdravnik z Dunaja zatrdi, da sanje pravzaprav predstavljajo kraljevsko pot, ki vodi do razumevanja človekovih nezavednih procesov. Očitno je torej, da se intelektualno življenje na stari celini že dolgo v pomembni meri vrti okoli sanj – pa naj nas, kakor Shakespeara, plašijo, ali nam odpirajo, kakor je menil Freud, čisto nove spoznavne horizonte.

In vendar bi lahko rekli – še posebej, če smo pred tem brali knjigo Na pragu prebujenja, pod katero se podpisuje dr. Nina Petek, predavateljica na Oddelku za filozofijo ljubljanske Filozofske fakultete –, da se, primerjalno gledano, v Evropi pravzaprav le malo zanimamo za sanje in da so kje drugje na tem svetu podobe in zgodbe, ki razsvetljujejo nočno temo za našimi vekami, precej bolj nepogrešljive, da so, skratka, vzidane v same temelje tamkajšnjih civilizacij.

Tako lahko, na primer, na hrbtni strani knjižnega ovitka, ki ščiti monografijo dr. Petek, preberemo, da brez sanj kratko malo »ne bi bilo ne Buddhe ne budizma«. To po svoje lahko razumemo, saj sanje, ki jih sanja Budova mati – sanje o belem slonu –, igrajo izjemno pomembno vlogo v legendi o rojstvu tega indijskega modreca in učitelja; a kot prepričljivo pokaže Nina Petek, se povezave med sanjami na eni strani ter ključnimi budističnimi koncepti, filozofskimi šolami in življenjskimi praksami na drugi tu pravzaprav šele začenjajo. Kako torej razumeti sanje skozi prizmo budistične tradicije in kako budistično tradicijo skozi prizmo sanj? – To sta vprašanji, ki sta nas zaposlovali v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav dr. Petek.

foto: kraljica Maja sanja o belem slonu; reliefna upodobitev v budističnem kompleksu Sanchi iz 3. stol. pr. n. št. (Biswarup Ganguly/Wikipedia)

Boštjan Kavčič od Izide do Prehajanj

Fri, 21 Oct 2022 18:00:00 +0000

Priznani kipar se je v zadnjem času javnosti predstavil z intrigantnima razstavama na severnem Primorskem in v Posavju

V zadnjem času je bilo mogoče obiskati kar dve intrigantni razstavi, ki ju je pripravil akademski kipar Boštjan Kavčič. Tako smo si še sredi poletja v Tolminskem muzeju lahko ogledali Vrnitev boginje Izide, medtem ko bodo Prehajanja v gradu Rajhenburg odprta še do februarja 2023.

A če so obiskovalci razstave na severnem Primorskem lahko videli umetnikovo intenzivno iskanje stilizirane ženske figure, ki na svojih rokah in glavi nosi kroglo kot simbol spoznanja, pa se tisti, ki se te dni napotijo v Posavje, srečujejo s Kavčičevim poizkusom, kako s skulpturami vzpostaviti neposreden dialog s preteklostjo soban in drugih grajskih prostorov.

Vtis je torej, da Kavčiča v umetniškem smislu privlačijo tako arhetipske, transhistorične podobe kakor srečanja s čisto konkretno zgodovino. In kako si ti dve, slej ko prej nasprotni stremljenji navsezadnje podajata roko, da bi vzpostavili enovit kiparski opus? – Odgovor smo iskali v pogovoru z Boštjanom Kavčičem, ki ga je pred naš mikrofon povabil Milan Trobič.

foto: Boštjan Kavčič z eno svojih Izid (iz osebnega arhiva B. K.)

Aristotel: »Ne razpravljamo zato, da bi ugotovili, kaj je vrlina, ampak da bi postali dobri.«

Fri, 14 Oct 2022 18:00:00 +0000

Kako dobro preživeti svoje življenje, je eno najstarejših vprašanj, s katerim se človeške skupnosti in posamezniki bržkone ukvarjajo že od nekdaj. In prav to vprašanje je tudi v središču Nikomahove etike, ki jo je pred več kot dva tisoč tristo leti napisal znameniti antični filozof Aristotel, slovenski prevod pa so nedavno ponatisnili pri Slovenski Matici. O tem, na kakšen način Aristotel razmišlja o dobrem in krepostnem življenju ter koliko so uvidi, ki nam jih ponuja, vredni upoštevanja tudi v današnjem, zgodovinsko povsem drugačnem času, bomo v tokratnem Kulturnem fokusu preverjali s filozofom, predavateljem na Fakulteti za humanistične študije Univerze na Primorskem, dr. Primožem Turkom. Oddajo je pripravila in vodila Alja Zore. foto: Aristotel, kot ga je na freski z naslovom Atenska šola naslikal renesančni slikar Rafael, izsek iz freske

Tu se ne bo nikoli več šivalo

Fri, 23 Sep 2022 18:00:00 +0000

Stečaj tekstilne tovarne Mura razkriva širše spremembe po osamosvojitvi države in vstopu v globalni neoliberalni kapitalistični sistem. Kako je stečaj zaznamoval slovensko družbo in kulturo? Pri založbi Inštituta za novejšo zgodovino je izšla knjiga antropologinje doktorice Nine Vodopivec Tu se ne bo nikoli več šivalo, Doživljanja izgube dela in propada tovarne. V knjigi avtorica izpostavlja, da je bila Mura primer uspešne tovarne, ki je vzpostavljala in sooblikovala specifične družbene odnose in razmerja. Globoko je zaznamovala regijo in več generacij ljudi. Stečaj te tovarne je zato pomenil več kot izgubo službe. Šlo je za osebno in družbeno izgubo: izgubo dostojanstva in lastne vrednosti, družbenega prepoznanja in položaja v družbi. Država je s stečajem Mure dokončno postavila profit pred ljudi.

Primož Ekart po Severnem siju, Viharju v glavi, Nemoči, Krstu pod Triglavom ...

Fri, 16 Sep 2022 18:00:00 +0000

Primož Ekart, igralec in režiser, je nedavno v razpadajoči Palači Cukrarna v Ljubljani režiral in za gledališki prostor priredil intermedijsko uprizoritev z lutkami Severni sij.Erdman svojevrstno dramsko, gibalno, vizualno – zvočno interpretacijo romana Draga Jančarja. V predstavi se historični podatki prepletajo z domišljijskimi elementi, uporabljene so tudi maske.Gre za večpomenskost uporabljenih motivov, ki upodabljajo kaotičnost sveta, nekdaj in danes ter za iskanje zatočišč pred našimi notranjimi in zunanjimi beganji. Intermedijsko zasnovan koncept predstave ustvarja dinamična razmerja in sozvočja med številnih uprizoritvenimi izrazi, vizijami, jeziki, pripovednimi paradigmami in perspektivami. V uprizoritveni manifestaciji časovno in krajevno določene družbene anomije – leta 1938 v Mariboru, se namreč nizajo tako video projekcije, dialoški in monološki dramski elementi, kot koreografija groteskne maškarade in morbidnega dramoleta denimo… Raztrgana duševnost psihotičnega prišleka, ki se v tem mestu metaforično želi povezati s popkovino svojega otroštva, se v nenehnih poskusih bežanja pred morastimi prikaznimi in srhljivo preroškimi sanjami, pokrije z zastrupljenim družbenim ozračjem. Gre namreč za dekadentno obdobje slutenj skorajšnjega razdejanja, kolektivne zmede in etične mizerije, stanje nekontrolirane divje skupnostne patologije, ki se v seštevku individualnih nezavednosti materializira v zločinu razčlovečenih steklih zveri in v poznejši realizaciji masakra globalnih razsežnosti. V predstavi občutenega kafkovskega vzdušja, katere oder je označen z marginalnostjo, kot bi bil ozvočen z glasovi nekdanjih stanovalcev družbenega roba, se prepleta množica opredmetenih pomenov in mističnih, ezoteričnih in metafizičnih simbolov; med njimi izstopata izmikajoča se modra krogla in historično dokumentiran pojav severnega sija. Poosebljeni gibalci dogajanja (kaotičnost je najbolj potencirana v nervoznem gostilniškem prostaštvu) pa so pričevalci in kronisti, t.i. oči mesta, ki s časovnimi preskoki beležijo spremembe in prelome. Tako angažiranemu in nagovorjenemu gledalcu, igralci in animatorji skoraj ne dovolijo pasivnosti v spremljanju predstave, ki ne glede na bogato asociativnost, ne sili v dekodiranje sodobnega aktualnega stanja v svetu. V oddaji Kulturni fokus, del oddaje je bil posnet tudi za oddajo Oder, bo Primož Ekart več povedal tudi o drugih izkušnjah z odrom, literarnimi adaptacijami, mladimi ustvarjalci in nasploh z raziskovanji sodobnega gledališča in animiranih form. foto: LGL (iz predstave Severni sij)

Družbena poetika in njen živ naboj

Fri, 09 Sep 2022 18:00:00 +0000

Družbena poetika zajema kolektivne in individualne pesniške prakse, ki so jih razvile/i predvsem umetnice in umetniki z družbenega roba, čeprav ustvarjajo dobiček za lastnike kapitala. Druži jih zavedanje svojega položaja in upanje, da bo upor enkrat le mogoč in se bo družba preobrazila. Navadno pripovedujejo o porazih in zmagah, delovnih razmerah, skrbeh, trudu, da preživijo, izkoriščanju, zlorabah in diskriminacijah, ki jih doživljajo. Njihova pesem je "ljudska zgodovina, pisana od spodaj", če uporabimo citat iz knjige Družbena poetika, ki tako pesnjenje dokumentira in navaja izkušnje spregledanih ljudi na vseh koncih sveta, ki so prijeli za pero in še pišejo, velikokrat v lokalnih jezikih. Gost oddaje je Blaž Gselman, literarni zgodovinar in prevajalec, ki je prevedel Družbeno poetiko Marka Nowaka in napisal spremno besedo h knjigi, sicer pa je tudi doktorski študent na Podiplomski šoli ZRC SAZU. Z njim se je pogovarjala Magda Tušar:

Zgodbe iz preteklosti Narodne in univerzitetne knjižnice

Fri, 02 Sep 2022 18:00:00 +0000

Med najbolj prepoznavnimi deli arhitekta Jožeta Plečnika je ljubljanska monumentalna Narodna in univerzitetna knjižnica. Zrasla je na mestu nekdanjega plemiškega dvorca, za katerega je bil usoden uničujoč potres, vendar jo tudi poznejša že dokončana knjižnična palača ni odnesla brez prask in požganega gradiva … Pred začetkom gradnje stavbe in pozneje so bila mnenja ljudi o tem, kako zelo Slovenci potrebujemo takšno ustanovovo, poenotena. Čeprav so pred drugo svetovno vojno dokončani novi knjižnični prostori kmalu postali pretesni, tako za naraščajoč fond knjig, kot za zaposlene in za obiskovalce, čeprav je že dolgo v načrtu nova, sodobnejša osrednja knjižnična ustanova, jih obiskujemo še danes. Arhitekt Jože Plečnik je vendar razmišljal o velikem duhovnem pomenu in za narod dolgotrajnem smislu, ki ga knjižnica predstavlja. V Plečnikovem letu, letos namreč praznujemo 150. obletnico njegovega rojstva, poteka kar nekaj dogodkov, ki jih spremlja tudi citat, z arhitektovo roko zapisan leta 1933: »Knjižnica je nekaj, kar ni važno samo za nas, ampak prav za vsakogar in za vse poklice enako. V knjižnico bi hodili vsi sloji po svoje navdihovanje, svoje zveličanje. To je nekaj, kar je ustvarjeno za vse čase. Zato ni noben napor premajhen.« Gostje oddaje, ki jo povezuje Magda Tušar, so avtorji razstave, ki si jo je mogoče ogledati v Narodni in univerzitetni knjižnici. O Plečnikovi knjižnici: ustvarjeni za vse čase, bodo govorili: dr. Damjan Prelovšek, slovenski umetnostni zgodovinar in plečnikoslovec, mag. Tadej Glažar, ki prihaja s Fakultete za arhitekturo in Žiga Cerkvenik iz NUK-a. Magda Tušar

Prijateljstvo med Borisom Pahorjem in Edvardom Kocbekom

Fri, 26 Aug 2022 06:00:00 +0000

Tesen oseben odnos med literarnima velikanoma slovenskega 20. stoletja je pomembno zaznamoval tudi našo širšo zgodovino

V tokratnem Kulturnem fokusu smo govorili o prijateljstvu. A ne o prijateljstvu na sploh, nismo ga torej obravnavali kot nekakšen objekt načelnega filozofskega zanimanja ali motrenja, temveč smo v precep vzeli neko čisto določeno, čisto konkretno prijateljstvo, ki se je, kajpada, začelo kot stik med dvema zasebnikoma, se z leti in desetletji poglabljalo in raslo, navsezadnje pa celo ključno zaznamovalo slovenski javni prostor.

Prijateljstvo, ki nas je torej zaposlovalo, je bilo tisto med Edvardom Kocbekom in Borisom Pahorjem, ki bi prav danes praznoval 109. rojstni dan. Kako sta se ta dva velikana slovenske literature oziroma kulture spoznala, kaj sta dajala drug drugemu in kako je njuno zavezništvo spremenilo našo zgodovino, smo preverjali v pogovoru s človekom, ki je sam prijateljeval z obema – s književnikom, urednikom in publicistom, Petrom Kovačičem Peršinom.

foto: spomenika Borisu Pahorju in Edvardu Kocbeku v ljubljanskem parku Tivoli (Goran Dekleva)

Na kratko o kratki prozi na Slovenskem danes

Fri, 19 Aug 2022 18:00:00 +0000

»Že od osamosvojitve dalje naša kratka proza išče zgodbe, povezane z neko intimo in atmosferičnostjo. Izraža neko specifično nelagodje, ki pa v najnovejšem času prehaja že kar v stisko,« ugotavlja kritičarka Ana Geršak

Ko se razgledujemo po zgodovini slovenske književnosti, kratko malo ne moremo spregledati vloge, ki so jo v njej igrale novele, kratke zgodbe, vinjete in črtice. Pa tu ne gre le za to, da se je naša umetna proza v 30. letih 19. stoletja začela s povestjo Janeza Ciglerja Sreča v nesreči, ampak raje za to, da so Cankar s Skodelico kave, Prežihov Voranc z Bojem na požiralniku in Kosmač s Tantadrujem izpisali kratkoprozna dela, ki so se zasidrala resnično globoko v naš kolektivni kulturni spomin in za katera se zdi, da zelo dobro, zelo natančno povedo, kakšni smo pravzaprav ljudje, ki živimo med Jadranom in Panonijo.
Tako je bilo torej včasih. Kaj pa danes? Kakšna neki je kratka proza, ki na Slovenskem nastaja v zadnjem času? Kdo vse jo piše, kdo vse jo objavlja in kdo vse jo bere? Katere teme naši pisatelji in pisateljice radi preigravajo v kratki prozi? Kakšnih slogovnih prijemov se pri tem oprijemljejo? Sploh pa: kakšno je razmerje med sodobno kratko prozo in sodobnim romanom? Je roman, ki se je pri nas pojavil debela tri desetletja za kratko prozo, v vmesnem času prerasel svojo starejšo sestro in postal veliki brat slovenske literature? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili Ano Geršak, književno urednico in literarno kritičarko, pred desetletjem tudi prejemnico Stritarjeve nagrade za najobetavnejše kritiško pero pri nas.

foto: Goran Dekleva

»Najbolj izgubljen je dan, v katerem se nismo smejali.«

Fri, 12 Aug 2022 18:00:00 +0000

Jedke, duhovite in pronicljive maksime, ki jih je o odlikah in pomanjkljivostih posameznikov in družbe pisal Chamfort pred, med in po francoski revoluciji, se berejo, kakor da bi jih bil napisal naš sodobnik za naš čas

Priznajmo, leta 2022 bi težko komu storili večjo medvedjo uslugo, kakor da ga razglasimo za moralista. Nekaj duhamornega in puščobnega pa obenem pedantnega, rigidnega, sitnega in celo tečnega je na konotacijah, ki jih danes zbuja ta beseda, kajne. Kdo neki pa bi hotel sedeti pri miru in v tišini ter si pustil brati levite nekomu z večvrednostnim kompleksom?!
In vendar smo se prav moralistom posvetili v tokratnem Kulturnem fokusu. To pa seveda zato, ker besedo že dolgo uporablja literarna zgodovina, da bi z njo vrednostno povsem nevtralno opisala enega najvplivnejših, najpomembnejših tokov v francoski književnosti 17. in 18. stoletja. Z njo pač literarni znanstveniki opisujejo cel niz pisateljev od Pascala in La Rochefoucaulda do Vauvenarguesa in Chamforta, ki so pisali kratke, jedrnate, do čiste jezikovne briljance izbrušene misli, maksime in aforizme, v katerih so skušali s težko ulovljivo mešanico neutrudne zvedavosti, etične strogosti in vedrine duha navsezadnje izreči ključne, povsod in vselej veljavne resnice o človeški naravi, predvsem, kajpada, tiste, ki se tičejo naših pomanjkljivosti, samoprevar in zablod.
Zdi se, da je pisanje francoskih moralistov koreninilo v ostroumnem opazovanju ljudi in njihovega obnašanja tako v javni kakor zasebni sferi. In kdor bi zdaj pomislil, da ljudje danes zagotovo živimo čisto drugače, kakor so se Francozi v 17. in 18. stoletju, se velja spomniti, da je Chamfort, čigar Maksime in misli so po zaslugi prevajalskih naporov francista in predavatelja na ljubljanski Filozofski fakulteti, dr. Primoža Viteza, pred nedavnim izšle v prestižni Knjižnici Kondor, napisal tole: »Družba pogosto pritiska na moške, ženske pa potepta v prah.« Pa ne le to; Chamfort je o svoji domovini zagodrnjal tole: »Francija je dežela, kjer je včasih koristno, če človek razkazuje svoje hibe, zmeraj pa nevarno, če pokaže kakšno vrlino.« In mož je tudi avtor tele transhistorične modrosti: »Uspehi rodijo še več uspehov, denar rodi še več denarja.«
So Chamfort in drugi moralisti torej naši sodobniki, ki jih je absolutno nujno brati? – Odgovor smo v pogovoru z dr. Vitezom iskali v oddaji, ki jo je pripravil Goran Dekleva.

foto: Goran Dekleva

Vladimir Makuc, vol in ptica

Fri, 05 Aug 2022 18:00:00 +0000

Ob retrospektivni razstavi enega ključnih protagonistov naše likovne umetnosti po drugi svetovni vojni skušamo dognati, kaj nam pravzaprav sporoča Makučev obsežen opus grafik, slik, tapiserij in plastik?

Vol na polju, ptica na strehi, vol na strehi, ptica v letu … Kamorkoli pogledamo, če te dni obiščemo Galerijo Božidarja Jakca v Kostanjevici na Krki, povsod vidimo vole in ptice. Težki kot jesenska zemlja ali lahni kot poletna sapa zrejo v nas s platen, lesonitnih plošč, keramičnih krožnikov, tapiserij in drobnih lističev papirja. To seveda pomeni, kot so najbrž že uganili ljubitelji slovenske likovne umetnosti, da si je v dolenjskem umetnostnem hramu ta hip mogoče ogledati retrospektivno razstavo Vladimirja Makuca, nespornega velikana našega likovnega modernizma.

Dolgih sedem desetletij ustvarjanja umetnika, ki se je rodil leta 1925 v Solkanu, že leta 1979 prejel veliko Prešernovo nagrado in se kak mesec po 91. rojstnem dnevu poslovil pred šestimi leti, je zdaj strnjenih tako, da razstava obiskovalke in obiskovalca sicer ne izčrpa s preobilico vtisov in podatkov, a v šestih obvladljivih razstavnih prostorih vendarle evokativno predstavi vijugasto razvojno pot, ki jo je od realističnih avtoportretov iz štiridesetih let prejšnjega stoletja do rahlo mističnih podob brezbrežnega kozmosa prehodila Makučeva ustvarjalnost. A zakaj voli in zakaj ptice? Kako razumeti ta motiva, ki – to je vtis, ki se mu pač ni mogoče ogniti – iz ene umetnikove iteracije v drugo preraščata v skrivnostna simbola ne le Makučeve lastne ampak nemara že kar vse slovenske povojne umetnosti? – To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili Miho Colnerja, kustosa, ki je postavil pričujočo Makučevo razstavo v Galeriji Božidarja Jakca.

foto: Vladimir Makuc - Istrski pašnik, 1959, izrez (Galerija Božidarja Jakca)

Folklorni ples med zvestobo tradiciji, umetnostno inovacijo in prostočasno družabnostjo

Fri, 29 Jul 2022 18:00:00 +0000

Kaj se zgodi, ko plese, ki so jih naši pradedki in prababice plesali za svoj užitek na plesišču, prestavimo v dvorano z odrom in občinstvom?

V tokratnem Kulturnem fokusu smo v precep vzeli etnokoreologijo. Kako? Kaj natanko je to "etnokoreologija"? – Beseda je dolga in slej ko prej zveni malo zastrašujoče, a tisti, ki poznajo nekaj starogrških besednih korenov, lahko hitro ugotovijo, za kaj tu gre.

Vsem drugim pa nam je bila v pomoč dr. Rebeka Kunej, raziskovalka na Glasbenonarodopisnem inštitutu ZRC SAZU in predsednica organizacijskega odbora 32. simpozija Študijske skupine za etnokoreologijo, ki deluje pod okriljem Mednarodnega združenja za tradicijsko glasbo, mednarodnega simpozija, ki je prav na dan, ko smo se z dr. Kunej pogovarjali, začel z delom v Brežicah. Kaj torej je etnokoreologija, kaj preučuje in kako z njeno pomočjo širimo svoje horizonte znanja, smo preverjali v oddaji, ki jo je pripravil Goran Dekleva.

foto: Matija Jama – Belokranjsko kolo, olje na platnu, okoli 1930, izrez (Wikimedia Commons)

Kaj je to kultura?

Fri, 22 Jul 2022 18:00:00 +0000

Pomenski obseg besede kultura je zelo širok in sega, na primer, od branja Prešerna do priprave žgancev. Zato se sprašujemo, kaj sploh pomeni beseda kultura in kako se je njen pomen spreminjal skozi čas?

Ste se kdaj vprašali, kaj pravzaprav poslušate, ko poslušate Kulturni fokus? Kaj neki naj bi bila ta »kultura«, ki ji je posvečena oddaja? – Če pogledamo, na primer, kakšne vsebine smo v letu 2022 pripravili v kontekstu Kulturnega fokusa, ugotovimo, da je kultura pojem, ki nam omogoča, da se na dolgo in široko pogovarjamo tako o stoletnih požigalniških praksah staroselskih ljudstev v Avstraliji kakor o likovni ustvarjalnosti slovenskih umetnic v treh poosamosvojitvenih desetletjih, tako o vraževerju v antičnem Rimu kakor o antifašizmu v klasičnem Hollywoodu. Pomenski obseg besede kultura je očitno zelo širok in izmuzljiv in ni si težko predstavljati skeptika, ki bi pripomnil, da bi se bilo rabi besede, s katero lahko opišemo toliko tako različnih pojavov, v izogib nejasnosti pametno kratko malo odpovedati. No, v času, ko govorimo tudi o kulturni industriji pa o kulturi menedžmenta in podobnem, ko torej besedo povezujemo z dejavnostmi, kjer se obračajo vrtoglavi kupi denarja, se to ne zdi prav verjetno.
Zato smo se v tokratnem Kulturnem fokusu lotili nekega drugega izziva – odgovoriti si na vprašanje, kje, kdaj in v kakšnem kontekstu se je beseda sploh prvikrat pojavila in kako se je obseg njenega pomenjanja skozi čas nato spreminjal, dopolnjeval in raztezal, dokler ni kultura postala malodane vseprisotni označevalec, kakršnega poznamo in uporabljamo danes. Pri tem nam je bil v pomoč dr. Blaž Kosovel, kulturolog in urednik revije Razpotja. Naš gost je namreč pred nedavnim pri Založbi ZRC izdal intrigantno monografijo Zakaj ZDA nimajo ministrstva za kulturo, knjigo, v kateri je sicer hotel predvsem pojasniti, kako in zakaj se ameriško krilo zahodne civilizacije loči od evropskega, a se je svoje naloge polotil natanko s pomočjo poglobljenega pisanja o genealogiji oziroma historiatu besede kultura. Do kakšnih ugotovitev je navsezadnje prišel, je v pogovoru z dr. Kosovelom preverjal Goran Dekleva.

foto: Goran Dekleva

Stečki - prepleteni kulturni izrazi nekdanje pluralne družbe v Hercegovini

Fri, 15 Jul 2022 18:00:00 +0000

Stečki, nagrobni spomeniki, kamni, za katere je nekdaj veljalo, da so del pogrebne kulture bogomilov, v resnici pripadajo zelo mešani tradiciji kulturno, etnično in versko zelo pestri in pluralni družbi, ki je živela na področju zahodnega Balkana od 12. do 16. stoletja, predvsem na ozemlju Bosne in Hercegovine. Poleg tega, da ta fenomen, ki v tistem obdobju težko najde par kje drugje v Evropi, prepleta različna izročila, je veliko raznolikosti tudi v podobah nagrobnikov. Strokovnjaki različnih področji, zgodovinarji, arheologi, krajinarji, umetnostni zgodovinarji, geologi in drugi, ugotavljajo tudi širino in prepletenost »estetskega izražanja, pisave in jezikov«, kot so zapisali sodelujoči v mednarodnem projektu Dežela stečkov: multikulturna družbena slika srednjeveške Hercegovine, v katerega so vključeni tudi raziskovalci z ZRC SAZU v Ljubljani. Magda Tušar se je na daljavo pogovarjala z dr. Sašo Čaval, arheologinjo, ki projekt tudi vodi, (med drugim aktivno deluje na Univerzi v Stanfordu iz San Francisca, trenutno je na Mavriciju), in z dr. Lucijo Grahek, arheologinjo z ZRC SAZU.

Moliere, osrednji komediograf zahodnega gledališča

Fri, 08 Jul 2022 18:00:00 +0000

Čeprav je veliki Francoz pisal samo komedije, se mu je uspelo prebiti v osrčje kanona. Kako je to možno, ko pa se zdi, da na Zahodu že od starih Grkov dalje bolj cenimo tragedijo? – Odgovor iščemo v oddaji, ki smo jo pripravili ob 400. obletnici Molierovega rojstva.

Recimo, da so največji, se pravi največkrat uprizarjani in najtemeljiteje analizirani dramatiki v zgodovini evropske oziroma zahodne literarne tradicije Sofoklej, Shakespeare, Molière, Ibsen in Beckett. O tem bi se slej ko prej dalo zelo živahno, celo ostro debatirati in ni si težko predstavljati, da bi kdo hotel nadomestiti Ibsena s Čehovom ali da bi kdo drug trdil, kako je seznam odločno prekratek in bi bilo treba že omenjenim ob bok postaviti vsaj še Evripida ali Racinea.

A naj bo tako ali drugače, eno je jasno – kakršenkoli bi že bil seznam največjih dramatikov, v vsakem primeru bi jasno pričal, da na Zahodu cenimo predvsem resno, celo tragično gledališče. Med vsemi imeni, ki sem jih doslej omenil, je namreč en sam komediograf: Molière, od čigar rojstva prav letos minevajo štiri stoletja. In če je tako, tedaj se najbrž lahko vprašamo, kako se mu je uspelo vzpeti na sam vrh dramatskega Parnasa?

Prav to je vprašanje, ki smo si ga zastavili v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili teatrologinjo, dramaturginjo in esejistko dr. Diano Koloini, ki je pri založbi LUD Literatura pred nedavnim objavila intrigantno, Molièru posvečeno razpravo Slabo poznate naših src tančine, v kateri je analizirala ženske like v Molierovih komedijah. Z njo se je pogovarjal Goran Dekleva.

Foto: Moliere (Wikipedia, javna last)

Sto let trajanja detektivke o zlati maski

Fri, 01 Jul 2022 18:00:00 +0000

Letos, ko bo 4. novembra minilo natanko 100 let od takrat, ko je Howard Carter odkril grobnico z ostalinami zadnjega faraona iz svoje kraljeve družine, mumijo Tutankamona z zlato posmrtno masko, se bomo verjetno spomnili, da sta leta 1846 v Ljubljano prispela mumija in krokodil, namenjena takratnemu Deželnemu muzeju. Mumija svečenika iz 7. stoletja pred našim štetjem tako velja za edini pri nas hranjen skelet človeškega telesa, ki je hkrati eden izmed materialnih spominov na nekdanjo cvetočo civilizacijo ob Nilu, kateri je pripadal tudi mlad faraon, pokopan v Dolini kraljev, ki je vladal v pozni Osemnajsti dinastiji. Zaradi zlate maske, ki jo hranijo v Egipčanskem muzeju v Kairu je Tutankamon tudi eden izmed pomembnih simbolov Starega Egipta. Letošnje leto bo maska, tako kot mnoge druge zakladne najdbe in artefakti, ki pripadajo grobni komori, v kateri so našli Tutankamonovo zadnje počivališče, prenesena v nov, največji arheološki muzej na svetu, v Veliki egipčanski muzej v Kairu, ki ga odpirajo jeseni. Nekaj utrinkov iz zgodovine staroegipčanske kulture in drugih drobcih starodavne dežele, ki so jih v današnjo Slovenijo v preteklosti prinesli popotniki, trgovci, diplomati, misijonarji, avanturisti, raziskovalci in znanstveniki, velikokrat pa se znajdejo tudi na razstavah v naših muzejih, bo osvetlil arheolog iz Slovenskega etnografskega muzeja, dr. Marko Frelih. Z njim se je pogovarjala Magda Tušar. foto: pixabay

Ogenj med naravo in kulturo

Fri, 24 Jun 2022 18:00:00 +0000

Naj gre za starodavno religijo ali današnjo politiko, za kmetijstvo ali industrijo, za varovanje okolja ali njegovo uničevanje, ogenj je vselej zraven, vselej nepogrešljiv. Slovar slovenskega knjižnega jezika pravi, da je ogenj kemična reakcija, pojav, pri katerem oddaja snov ob spajanju s kisikom svetlobo in toploto. To seveda drži – pa vendar bi težko rekli, da smo ogenj s temi besedami že zadovoljivo opisali oziroma ustrezno določili mesto, ki ga zavzema v človeški zgodovini. Jedrnata definicija, ki jo lahko ponudi SSKJ, pač ne ve ničesar o tistem ognju, ki ga zagledamo, če obiščemo osrednji zoroastristični tempelj v starodavnem iranskem mestu Yazd, sveti ogenj, ki tam menda neprekinjeno gori že od četrtega stoletja našega štetja. Prav tako se slovarju izmikajo ogenj, ki so ga uporabljali najzgodnejši kmetovalci, ko so pripravljali prva polja, pa ogenj, ki je poganjal stroje med industrijsko revolucijo, ali ogenj, ki je predlani, med tako imenovanim črnim poletjem, požgal toliko gozdov v Novem južnem Walesu, da se je pod vtisom te katastrofe večina avstralskih volivcev na nedavnih zveznih volitvah odločila podpreti stranke in kandidate, ki so se zavezali napraviti konec ekološko docela brezbrižni politični usmeritvi liberalno-konservativne vlade. Naj gre za starodavno religijo ali današnjo politiko, za kmetijstvo ali industrijo, ogenj je po vsem sodeč vselej zraven, vselej nepogrešljiv. Pa vendar se, kot ugotavlja ameriški zgodovinar okolja Stephen Pyne, čigar multidisciplinarna razprava Ogenj : narava in kultura je v prevodu Marka Kržana pred nedavnim izšla pri založbi Studia humanitatis, ognju resnično temeljito in vsestransko ne posveča nobena obstoječa znanstvena disciplina – ne fizika ali kemija na eni strani ne geografija ali antropologija na drugi. Zato, še pravi Pyne, ogenj – tako njegovo mesto v zgodovini življenja na planetu nasploh kakor v zgodovini homo sapiensa posebej – preprosto slabo razumemo. Bi potemtakem potrebovali nekakšno »ognjeslovje« ali, če smo malce bolj internacionalni, »pirologijo«? Pa tudi: kakšni novi uvidi in spoznanja o človeških kulturah, o naših materialnih praksah ter verovanjskih sistemih, bi se nam utegnili ponuditi, če bi se preučevanja ognja lotili bolj resno, bolj sistematično, bolj vsestransko? Odgovor smo iskali v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili dr. Bojana Baskarja, sociologa in antropologa, predavatelja na več oddelkih ljubljanske Filozofske fakultete, ki je slovenski izdaji Pynovega Ognja pripisal spremno besedo. Z njim se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: RonaldPlett (Pixabay)

Prvih 32 kilometrov

Fri, 17 Jun 2022 18:00:00 +0000

V Muzeju novejše zgodovine Slovenije so se odločili, da bodo 50. obletnico prvega avtocestnega odseka Vrhnika–Postojna v Sloveniji in tedanji Jugoslaviji, obeležili s priložnostno, predvsem fotografsko razstavo. Njen naslov je Slovenika, zares si čudovita!. V oddaji Kulturni fokus avtorici razstave Irena Ribič in Monika Močnik pripovedujeta tudi o drugačnih pričevanjih, v katerih imajo prvo besedo spomini tistih, ki so sodelovali pri gradnji, so bili del vzdrževanja ali pa so pobirali cestnino.

Potovanje v Indijo

Fri, 10 Jun 2022 18:00:00 +0000

»Vsi, to je vtis, ki ga človek zadobi, so oblečeni v indijsko nošo, moški v dhoti, ženske v sari. Moški in ženske imajo vse barve na sebi – rožnato in rumeno in zeleno in vijoličasto in rdečo. Tudi to opazovanje sem mi je od vsega začetka vsiljevalo, kako umirjena in elegantna je hoja najbolj preprostih žena – vsaka princezinja jim lahko zavida radi te naravne gracijoznosti.« To je eden izmed prvih vtisov o Indiji, ki jih je v svojem popisu dolge poti, ki jo je na začetku 30-ih let prejšnjega stoletja iz Evrope vodila na Podcelino, zapisala redovnica Miriam Zalaznik, ki je nato v Indiji živela in kot misijonarka delovala več kot pol stoletja. Nekoliko drugačni pa so bili po vsem sodeč prvi vtisi njenega misijonarskega kolega, Stanka Poderžaja, ki je v Indijo sicer prišel kakšno leto za Miriam Zalaznik, pa tudi sam ostal dolga desetletja. Tule je drobec iz njegovega pisanja o prihodu na Podcelino: »Kakšen pogled! […] Tu je ves dan semenj. Pred nizkimi hišami, iz katerih vsakega kota govorita revščina in zanikrnost, stoje v dolgih vrstah možje in žene in od ranega jutra do poznega večera prodajajo zelenjavo, sadje in vse, kar se rabi v preprosti indijski kuhinji.« Kjer torej Zalaznik vidi razkošje barv in gracioznost Indijk, Poderžaj vidi revščino in zanikrnost. A ta razlika v obeh pogledih nas pravzaprav ne sme presenetiti – tak je vsaj vtis, ki ga dobimo, če beremo še svežo znanstveno razpravo Potovanje v Indijo, ki je izšla pod okriljem Znanstveno-raziskovalnega središča Koper in v kateri njeni avtorici, dr. Ana Jelnikar in dr. Helena Motoh, podrobno analizirata in interpretirata potopisa obeh naših misijonarjev, da bi ugotovili, kaj je pred stoletjem Indija predstavljala Evropejcem in kakšna je podoba Evropejcev, ki jo razkrije ogledalo, ki jim ga Podcelina pač nastavi. Dr. Jelnikar z Inštituta za antropološke in prostorske študije ZRC SAZU in dr. Motoh s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani ter Znanstveno-raziskovalnega središča Koper namreč ugotavljata, da se Miriam Zalaznik in Stanko Poderžaj s svojimi sicer nasprotujočimi se odzivi pravzaprav brezšivno vpisujeta v dobro utrjeno tradicijo evropskih odzivov na prvoosebno srečanje z Indijo. In kakšna je ta tradicija? – Odgovor smo iskali v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav dr. Jelnikar in dr. Motoh. Z njima se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: cerkev Naše Gospe brezmadežnega spočetja v Goi, zgrajena l. 1541 (vivekdchugh/Pixabay)

Kako so v potopisih svojo izkušnjo srečanja z Indijo, tamkajšnjimi verstvi in kulturami popisovali slovenski misijonarji, ki so na Podcelino odpotovali v 30. letih 20. stoletja?

Vsi, to je vtis, ki ga človek zadobi, so oblečeni v indijsko nošo, moški v dhoti, ženske v sari. Moški in ženske imajo vse barve na sebi – rožnato in rumeno in zeleno in vijoličasto in rdečo. Tudi to opazovanje sem mi je od vsega začetka vsiljevalo, kako umirjena in elegantna je hoja najbolj preprostih žena – vsaka princezinja jim lahko zavida radi te naravne gracijoznosti.

To je eden izmed prvih vtisov o Indiji, ki jih je v svojem popisu dolge poti, ki jo je na začetku 30-ih let prejšnjega stoletja iz Evrope vodila na Podcelino, zapisala redovnica Miriam Zalaznik, ki je nato v Indiji živela in kot misijonarka delovala več kot pol stoletja. Nekoliko drugačni pa so bili po vsem sodeč prvi vtisi njenega misijonarskega kolega, Stanka Poderžaja, ki je v Indijo sicer prišel kakšno leto za Miriam Zalaznik, pa tudi sam ostal dolga desetletja. Tule je drobec iz njegovega pisanja o prihodu na Podcelino:

Kakšen pogled! […] Tu je ves dan semenj. Pred nizkimi hišami, iz katerih vsakega kota govorita revščina in zanikrnost, stoje v dolgih vrstah možje in žene in od ranega jutra do poznega večera prodajajo zelenjavo, sadje in vse, kar se rabi v preprosti indijski kuhinji.

Kjer torej Zalaznik vidi razkošje barv in gracioznost Indijk, Poderžaj vidi revščino in zanikrnost. A ta razlika v obeh pogledih nas pravzaprav ne sme presenetiti – tak je vsaj vtis, ki ga dobimo, če beremo še svežo znanstveno razpravo Potovanje v Indijo, ki je izšla pod okriljem Znanstveno-raziskovalnega središča Koper in v kateri njeni avtorici, dr. Ana Jelnikar in dr. Helena Motoh, podrobno analizirata in interpretirata potopisa obeh naših misijonarjev, da bi ugotovili, kaj je pred stoletjem Indija predstavljala Evropejcem in kakšna je podoba Evropejcev, ki jo razkrije ogledalo, ki jim ga Podcelina pač nastavi.

Dr. Jelnikar z Inštituta za antropološke in prostorske študije ZRC SAZU in dr. Motoh s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani ter Znanstveno-raziskovalnega središča Koper namreč ugotavljata, da se Miriam Zalaznik in Stanko Poderžaj s svojimi sicer nasprotujočimi se odzivi pravzaprav brezšivno vpisujeta v dobro utrjeno tradicijo evropskih odzivov na prvoosebno srečanje z Indijo. In kakšna je ta tradicija? – Odgovor iščemo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko pred mikrofonom gostimo prav dr. Jelnikar in dr. Motoh.

Vraževerje, čudeži in čarovništvo v antiki

Fri, 03 Jun 2022 18:00:00 +0000

Med veščinami etruščanskih svečenikov je bilo tudii razlaganje nenevadnih pojavov. V rimskem prostoru je bila najbolj znana in vplivna kumajska Sibila, na starogrških papirusih so fragmenti iz knjig urokov in mističnih, skrivnostnih znanj, med čarovništvom in čudežnim so poskušali razlikovati v zgodnjih krščanskih obdobjih, medtem ko Koran beleži obtožbe Mohameda, da je čarovnik in ne poslanec Boga.

Od najstarejših preročišč, etruščanskih svečenikov, starogrških magičnih praks, obtoževanj copranja med pogani in kristjani do čudežnih in dvomljivih razodetij v islamu

Kratka proza severnoameriških staroselcev

Fri, 27 May 2022 18:00:00 +0000

Lik severnoameriškega staroselca, Indijanca, seveda pogosto srečamo v zahodnih kulturno-umetnostnih praksah. V klasičnem hollywoodskem filmu – po možnosti z Johnom Waynom v glavni vlogi – zavzema mesto strah zbujajočega zlikovca, barbara, ki ga je treba premagati, fizično uničiti za vsako ceno. Spet drugje, na primer v indijanaricah Karla Maya, pa je lahko upodobljen tudi precej drugače – kot plemeniti divjak, ki, kolikor pač živi v tesnem stiku z naravo, uteleša številne ideale rousseaujevskega razsvetljenstva oziroma evropske romantike. Oba tipa upodabljanja, kot rečeno, dobro poznamo. Sitno je seveda le to, da gre tako v prvem kakor v drugem primeru za evidenten umislek oziroma projekcijo, ki nam sicer marsikaj razkrije o kulturi, ki je od 17. stoletja dalje brezobzirno kolonizirala Severno Ameriko, da bi si prisvojila njena bogastva oziroma prostranstva, tako rekoč ničesar pa ne pove o resničnih življenjih oziroma izkustvih severnoameriških staroselcev. Za kaj takega bo slej ko prej treba v roke vzeti umetnostna dela, ki jih ustvarjajo Indijanci sami. V slovenskem okolju, kjer globalizaciji navkljub številne zgodovinsko oddaljene kulture tudi v 21. stoletju ostajajo oddaljene, to v splošnem pomeni, da nimamo prav veliko možnosti za srečevanje s staroselsko perspektivo. No, prav pred kratkim pa so se ena vrata naposled le odprla – pri založbi Litera je namreč izšla intrigantna knjiga Po toku navzgor; gre za antologijo sodobne kratke proze severnoameriških Indijancev, ki jo je pripravila pesnica in prevajalka dr. Kristina Kočan. Kakšne nove in nemara nepričakovane perspektive se nam ob branju te antologije odpirajo, smo preverjali v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav dr. Kočan. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva

Literarni glasovi severnoameriških staroselcev, zbrani v antologiji Po toku navzgor, nas končno osvobajajo različnih stereotipov - tako tistih iz filmov Johna Wayna kakor onih iz romanov Karla Maya

Lik severnoameriškega staroselca, Indijanca, seveda pogosto srečamo v zahodnih kulturno-umetnostnih praksah. V klasičnem hollywoodskem filmu – po možnosti z Johnom Waynom v glavni vlogi – zavzema mesto strah zbujajočega zlikovca, barbara, ki ga je treba premagati, fizično uničiti za vsako ceno. Spet drugje, na primer v indijanaricah Karla Maya, pa je lahko upodobljen tudi precej drugače – kot plemeniti divjak, ki, kolikor pač živi v tesnem stiku z naravo, uteleša številne ideale rousseaujevskega razsvetljenstva oziroma evropske romantike.

Oba tipa upodabljanja, kot rečeno, dobro poznamo. Sitno je seveda le to, da gre tako v prvem kakor v drugem primeru za evidenten umislek oziroma projekcijo, ki nam sicer marsikaj razkrije o kulturi, ki je od 17. stoletja dalje brezobzirno kolonizirala Severno Ameriko, da bi si prisvojila njena bogastva oziroma prostranstva, tako rekoč ničesar pa ne pove o resničnih življenjih oziroma izkustvih severnoameriških staroselcev. Za kaj takega bo slej ko prej treba v roke vzeti umetnostna dela, ki jih ustvarjajo Indijanci sami.

V slovenskem okolju, kjer globalizaciji navkljub številne zgodovinsko oddaljene kulture tudi v 21. stoletju ostajajo oddaljene, to v splošnem pomeni, da nimamo prav veliko možnosti za srečevanje s staroselsko perspektivo. No, prav pred kratkim pa so se ena vrata naposled le odprla – pri založbi Litera je namreč izšla intrigantna knjiga Po toku navzgor; gre za antologijo sodobne kratke proze severnoameriških Indijancev, ki jo je pripravila pesnica in prevajalka dr. Kristina Kočan. Kakšne nove in nemara nepričakovane perspektive se nam ob branju te antologije odpirajo, pa preverjamo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko pred mikrofonom gostimo prav dr. Kočan.

Notranjska med prazgodovino in antiko

Fri, 20 May 2022 18:00:00 +0000

Notranjska med prazgodovino in antiko je tema oddaje Kulturni fokus. Pred časom je namreč izšla monografija arheologa dr. Boštjana Laharnarja z naslovom od Okre do Albijske gore, v kateri se avtor ukvarja z naselbinsko kulturo od mlajše železne dobe do prihoda Rimljanov. Predmetne najdbe z Notranjske, oziroma s postojnske arheološke topografske regije, veliko povedo o samih krajih, poljedelstvu, modi, stikih med naseljenci in priseljenci, kot polju dramatičnih, militantnih spopadov in o kultnih mestih.

Postojnska arheološka topografska regija z Nanosom in Snežnikom, dvema orientacijskima točkama na geostrateškem zemljevidu dolge zgodovine dramatičnih dogodkov

Notranjska med prazgodovino in antiko je z materialno arheološko dediščino v današnji čas naplavila kar nekaj razburljivih zgodb preteklosti, ki jih je mogoče brati tudi ob pomoči uporabe novih tehnologij. Pred časom je izšla monografija arheologa dr. Boštjana Laharnarja z naslovom Od Okre do Albijske gore, v kateri se ukvarja z naselbinsko kulturo od mlajše železne dobe do prihoda Rimljanov. Predmetne najdbe iz Notranjske namreč veliko povedo o samih krajih, stikih med naseljenci in priseljenci, njihovih kulturnih elementih, kultnih mestih, presenetljivih obdelavah zemlje na vzpetinah in v dolinah, načinih pokopavanj, možnih vzrokih za demografske spremembe, gosto naseljenost in upad prebivalstva. Predvsem pa je na tem območju pomembna geostrateška točka, prometno in trgovsko pomemben prelaz pri Razdrtem. Arheološke najdbe, predvsem orožja, pod Nanosom, kjer je bila nad današnjo vasjo Šmihel v prvem tisočletju pred našim štetjem ena največjih naselbin daleč naokoli, kot pravi dr. Laharnar, pričajo o dramatičnih in tragičnih dogodkih za staroselska ljudstva, ki so se morala nasilno podrediti močnejšemu hegemonu, ali pa so bila pokončana, prebivalci pa so se morda kdaj, ko ni bilo več izhoda, odločili za smrt po lastni volji.

Ko Apel podobo na ogled postavi

Fri, 13 May 2022 18:00:00 +0000

Obiskovalka in obiskovalec stalne razstave v ljubljanski Narodni galeriji bosta svoj ogled začela, kot so si očitno zamislili kustosi naše osrednje ustanove, posvečene likovni umetnosti, med nabožnimi gotskimi skulpturami visokega srednjega veka. Potem pa bosta, sprehajajoč se iz ene razstavne sobane v drugo, potovala v času naprej, skoz zgodnji novi vek, prek 19. v zgodnje 20. stoletje. To se zdi precej naravno, a ob tem se vendarle lahko vprašamo, ali bi bila ta razstava mogla biti tudi drugačna? Bi bila lahko bistveno manjša in bi zgodbo likovne ustvarjalnosti na Slovenskem predstavila samo v dveh ali treh sobanah? Bi, ravno nasprotno, mogla biti večja in bi ob bok Jožefa Tominca, Ivane Kobilce ali Ivana Groharja torej postavili še koga, ki ga danes poznajo samo umetnostni zgodovinarji pa bi bilo dobrodošlo, ko bi ga ali jo poznali tudi laiki? Kaj pa če bi scela opustili kronološki princip in bi v prvi sobi skupaj razstavili vse svete Jurije, ki se borijo z zmajem, v drugi bi našli brez reda pomešane portrete bolj pa tudi manj odličnih mož in žena 18., 19. in 20. stoletja, no, v tretji sobi pa bi lahko zelo neposredno primerjali, kako so gozdne pejsaže slikali v 19. in kako v 20. stoletju? Vsekakor je očitno, da kustosi in kustosinje, ko postavljajo razstavo, kakršna je ta v Narodni galeriji, izbirajo med večjim številom konceptualnih zasnov, kako predstaviti likovno umetnost. Kako se torej odločijo za eno samo možnost? Kakšni so preudarki, ki jih pri delu vodijo? Kako na kustose vpliva stanje raziskav v umetnostnozgodovinski vedi, kako ideje in družbene vrednote, ki razgibavajo naš čas, kako njihov individualni estetki okus? To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu, v katerem smo govorili o zgodovini razstavljanja likovne umetnosti na Slovenskem od 19. stoletja do danes. Pri tem nam je bila v pomoč umetnostna zgodovinarka in predavateljica na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, dr. Beti Žerovc, odlična poznavalka te problematike, ki vodi večletni znanstveno-raziskovalni projekt Likovno in arhitekturno razstavljanje med umetnostnimi in ideološkimi koncepti. Primer Slovenije 1947–1979, konec aprila pa je organizirala tudi drugi interdisciplinarni simpozij o razstavljanju likovne umetnosti, arhitekture in oblikovanja ter o razstavnih institucijah na Slovenskem. Z njo se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Johan Zoffany - Tribuna v Uffizih, olje na platnu, 1772, izrez (Wikipedia, javna last)

O zgodovini razstavljanja likovne umetnosti na Slovenskem od 19. do 21. stoletja

To se zdi precej naravno, a ob tem se vendarle lahko vprašamo, ali bi bila ta razstava mogla biti tudi drugačna? Bi bila lahko bistveno manjša in bi zgodbo likovne ustvarjalnosti na Slovenskem predstavila samo v dveh ali treh sobanah? Bi, ravno nasprotno, mogla biti večja in bi ob bok Jožefa Tominca, Ivane Kobilce ali Ivana Groharja torej postavili še koga, ki ga danes poznajo samo umetnostni zgodovinarji pa bi bilo dobrodošlo, ko bi ga ali jo poznali tudi laiki? Kaj pa če bi scela opustili kronološki princip in bi v prvi sobi skupaj razstavili vse svete Jurije, ki se borijo z zmajem, v drugi bi našli brez reda pomešane portrete bolj pa tudi manj odličnih mož in žena 18., 19. in 20. stoletja, no, v tretji sobi pa bi lahko zelo neposredno primerjali, kako so gozdne pejsaže slikali v 19. in kako v 20. stoletju?

Vsekakor je očitno, da kustosi in kustosinje, ko postavljajo razstavo, kakršna je ta v Narodni galeriji, izbirajo med večjim številom konceptualnih zasnov, kako predstaviti likovno umetnost. Kako se torej odločijo za eno samo možnost? Kakšni so preudarki, ki jih pri delu vodijo? Kako na kustose vpliva stanje raziskav v umetnostnozgodovinski vedi, kako ideje in družbene vrednote, ki razgibavajo naš čas, kako njihov individualni estetki okus?

To je vprašanje, ki nas zaposluje v tokratnem Kulturnem fokusu, v katerem govorimo o zgodovini razstavljanja likovne umetnosti na Slovenskem od 19. stoletja do danes. Pri tem nam je v pomoč umetnostna zgodovinarka in predavateljica na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, dr. Beti Žerovc. Naša gostja je odlična poznavalka te problematike, saj vodi večletni znanstveno-raziskovalni projekt Likovno in arhitekturno razstavljanje med umetnostnimi in ideološkimi koncepti. Primer Slovenije 1947–1979, konec aprila pa je organizirala tudi drugi interdisciplinarni simpozij o razstavljanju likovne umetnosti, arhitekture in oblikovanja ter o razstavnih institucijah na Slovenskem.

Majski likovno - vizualni festival

Fri, 06 May 2022 18:00:00 +0000

Prihodnji teden se v Mariboru začenja likovno - vizualna manifestacija, razstavni projekt, ki bo združil doslej največje število razstavljenih del, odkar se na njem predstavljajo umetniki, ki komunicirajo z likovnim jezikom. Majski salon, kakor se imenuje ta vsakoletni dialog med različnimi generacijami umetnikov, zvrstmi in slogi, ima sicer že več kot stoletno tradicijo, saj je vzore iskal v nekdanjih pariških umetniških salonih. Magda Tušar bo gostila predsednika Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov, kiparja Zorana Pozniča, koordinatorico projektov Vesno Blagotinšek ter slikarko in ilustratorko Marijo Prelog.

Več kot stoletje dolga tradicija, ki je vzore našla v pariških likovnih salonih

Prihodnji teden se v Mariboru začenja likovno-vizualna manifestacija, razstavni projekt, ki bo združil doslej največje število razstavljenih del, odkar se na njem predstavljajo umetniki, ki komunicirajo z likovnim jezikom. Majski salon, kot se imenuje ta vsakoletni dialog med različnimi generacijami umetnikov, zvrstmi in slogi, ima sicer že več kot stoletno tradicijo, saj je vzore iskal v nekdanjih pariških umetniških salonih. Magda Tušar bo gostila predsednika Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov, kiparja Zorana Pozniča, koordinatorico projekta, slikarko in gledališko ustvarjalko Vesno Blagotinšek ter slikarko in ilustratorko Marijo Prelog. Obiskovalci, ki si bodo razstavljena dela, teh je približno 700, želeli ogledati na razstavišču KIBLA PORTAL, bodo sledili nalovu MODRA ČRTA – od renesanse do novih medijev.

Antifašizem v klasičnem Hollywoodu

Fri, 29 Apr 2022 18:00:00 +0000

26. novembra 2022 bo minilo natanko 80 let, odkar so v enem izmed newyorških kinematografov prvikrat predvajali Casablanco s Humphreyem Bogartom in Ingrid Bergman v glavnih vlogah. Osrednji junak filma, ki se godi še pred ameriškim vstopom v drugo svetovno vojno, je cinično samozadostni Američan Rick, lastnik bara v maroškem mestu pod nadzorom skorumpiranih vichyjskih kolaboracionistov, ki mu je pred časom v Parizu prelepa Ilsa zlomila srce. Film se zaplete, ko se nekega lepega dne Ilsa povsem nepričakovano pojavi v Rickovem baru … v družbi svojega moža Victorja, legendarnega in preganjanega voditelja češkoslovaškega odporniškega gibanja. Par namreč obupano išče pot iz severne Afrike v Združene države, na svobodo torej, in izkaže se, da bi jima prav Rick mogel priskočiti na pomoč. Pa jima tudi bo? Bo pomagal svoji nesojeni ljubezni oditi na varno stran Atlantika z drugim moškim – ali bo pač raje Victorja prepustil gestapovcem in z Ilso kar sam odšel v Ameriko? – Ta Rickova dilema, ta nelahka izbira med sebično ljubeznijo na eni strani in samoodpovedovanjem za plemenit ideal na drugi je v samem jedru zgodbe, ki je začarala generacije gledalk in gledalcev ter obveljala ne le za enega najboljših ameriških filmov vseh časov ampak tudi za trajen spomenik antifašističnemu boju v 20. stoletju. Je pa seveda treba reči, da Casablanca, ki jo je režiral Michael Curtiz, ni ne prvi ne edini umetniško resnično dovršen hollywoodski film, ki se je v tridesetih in štiridesetih letih prepričano postavil zoper grozeči nacifašizem. V tem kontekstu najbrž lahko omenimo vsaj še Chaplinovega Velikega diktatorja in Biti ali ne biti Ernsta Lubitscha. A kako so ti filmi sploh lahko nastali v Hollywoodu, za katerega se vendarle zdi, da mu je vselej bila prva skrb zabavati množice in kovati dobičke? No, po drugi strani pa se lahko tudi vprašamo, kakšne so pravzaprav odlike teh filmov, da se še danes, osem desetletij po nastanku, zdijo sveži, izvirni, aktualni, prepričljivi? – To sta vprašanji, ki sta nas zaposlovali v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo se o antifašizmu v klasičnem Hollywoodu pogovarjali z dr. Jelo Krečič, filozofinjo in predavateljico na treh ljubljanskih visokošolskih ustanovah, na Fakulteti za družbene vede, na Filozofski fakulteti in na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: DekoArt-Gallery (Pixabay)

Najboljši ameriški protifašistični filmi 30. in 40. let sporočajo, da ni treba biti nekakšen superman, da bi se zoperstavili Hitlerju in ga na koncu tudi premagali, ugotavlja filozofinja dr. Jela Krečič

26. novembra bo minilo natanko 80 let, odkar so v enem izmed newyorških kinematografov prvikrat predvajali Casablanco s Humphreyem Bogartom in Ingrid Bergman v glavnih vlogah. Osrednji junak filma, ki se godi še pred ameriškim vstopom v drugo svetovno vojno, je cinično samozadostni Američan Rick, lastnik bara v maroškem mestu pod nadzorom skorumpiranih vichyjskih kolaboracionistov, ki mu je pred časom v Parizu prelepa Ilsa zlomila srce. Film se zaplete, ko se nekega lepega dne Ilsa povsem nepričakovano pojavi v Rickovem baru … v družbi svojega moža Victorja, legendarnega in preganjanega voditelja češkoslovaškega odporniškega gibanja. Par namreč obupano išče pot iz severne Afrike v Združene države, na svobodo torej, in izkaže se, da bi jima prav Rick mogel priskočiti na pomoč. Pa jima tudi bo? Bo pomagal svoji nesojeni ljubezni oditi na varno stran Atlantika z drugim moškim – ali bo pač raje Victorja prepustil gestapovcem in z Ilso kar sam odšel v Ameriko?

Ta Rickova dilema, ta nelahka izbira med sebično ljubeznijo na eni strani in samoodpovedovanjem za plemenit ideal na drugi je v samem jedru zgodbe, ki je začarala generacije gledalk in gledalcev ter obveljala ne le za enega najboljših ameriških filmov vseh časov ampak tudi za trajen spomenik antifašističnemu boju v 20. stoletju. Je pa seveda treba reči, da Casablanca, ki jo je režiral Michael Curtiz, ni ne prvi ne edini umetniško resnično dovršen hollywoodski film, ki se je v tridesetih in štiridesetih letih prepričano postavil zoper grozeči nacifašizem. V tem kontekstu najbrž lahko omenimo vsaj še Chaplinovega Velikega diktatorja in Biti ali ne biti Ernsta Lubitscha.

A kako so ti filmi sploh lahko nastali v Hollywoodu, za katerega se vendarle zdi, da mu je vselej bila prva skrb zabavati množice in kovati dobičke? No, po drugi strani pa se lahko tudi vprašamo, kakšne so pravzaprav odlike teh filmov, da se še danes, osem desetletij po nastanku, zdijo sveži, izvirni, aktualni, prepričljivi? – To sta vprašanji, ki nas zaposlujejo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko se o antifašizmu v klasičnem Hollywoodu pogovarjamo z dr. Jelo Krečič, filozofinjo in predavateljico na treh ljubljanskih visokošolskih ustanovah, na Fakulteti za družbene vede, na Filozofski fakulteti in na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje.

Zofka Kveder in odmev ženskega večglasja

Fri, 22 Apr 2022 18:00:00 +0000

Zofka Kveder je kot prva slovenska poklicna pisateljica s svojimi stališči in analizo tradicionalno usmerjene, s patriarhalnimi stebri podprte družbe, upodobila pestrost raznolikih ženskih usod, saj je v svojih romanesknih, kratkoproznih in dramskih delih ter publicistiki, zrcalila resničnost večkrat trpinčenih, marginaliziranih, brezpravnih ali kako drugače zaznamovanih žensk na prelomu stoletji. Odkrivanje zamolčanih, spregledanih in prikritih tragik življenja je nemalokrat naletelo na valove ogorčenja v literarno – kritičnih krogih in v bolj ali manj konservativnih institucionalnih okoljih, čeprav je bila s strani korespondenčnih stikov ali revialnih krogov, v katerih je delovala, kdaj tudi vzpodbujena in podprta. O njenem življenju in delu dr. Katja Mihurko Poniž.

Heterogenost zgodb pisateljice, ki jo postavljamo v krog avtoric srednjeevropske moderne

Zofka Kveder je kot prva slovenska poklicna pisateljica s svojimi stališči in analizo tradicionalno usmerjene, s patriarhalnimi stebri podprte družbe upodobila pestrost raznovrstnih ženskih usod, saj je v svojih romanesknih, kratkoproznih in dramskih delih ter publicistiki zrcalila resničnost večkrat trpinčenih, marginaliziranih, brezpravnih ali kako drugače zaznamovanih žensk na prelomu stoletja. Odkrivanje zamolčanih, spregledanih in prikritih tragik življenja je nemalokrat izvabilo ogorčenje v literarno-kritičnih krogih in v bolj ali manj konservativnih institucionalnih okoljih, čeprav so jo korespondenčni stiki ali revialni krogi, v katerih je delovala, kdaj tudi spodbudili in podprli. Čeprav je bilo njeno osebno življenje vse prej kot lahko, je ne glede na turbulence in izgube, ki jih je doživljala, plenila tudi s svojo osebnostjo. Pred časom je na TV Slovenija nastal njen portret, film z naslovom Biti ženska, v oddaji Kulturni fokus pa bo to uporno in samosvojo pisateljico, ki je izvirna dela izdajala v več jezikih, ne le slovenskem in hrvaškem, še enkrat predstavila velika poznavalka njenega dela in lika dr. Katja Mihurko Poniž.

Slovenski jezuit na koncu Novega sveta

Fri, 15 Apr 2022 18:00:00 +0000

V naš skupnostni kulturno-zgodovinski spomin se je vpisalo kar nekaj misijonarjev. V tem kontekstu najbrž velja omeniti vsaj tri. Najprej je tu Ignacij Knoblehar, ki je sredi 19. stoletja deloval v Sudanu, raziskoval zgornji tok Belega Nila in zbral pomembno zbirko etnografskih predmetov ljudstva Bari, ki jo danes hrani Slovenski etnografski muzej. Potem je tu Friderik Irenej Baraga, ki je – prav tako sredi predprejšnjega stoletja – misijonaril med severnoameriškimi staroselci in spisal slovnico in slovar očipvejskega jezika, s čimer je Očipvejcem postal nekakšen Primož Trubar. Spominjamo se tudi Ferdinanda Avguština Hallersteina, ki je sredi 18. stoletja deloval na Kitajskem, se tam celo uveljavil kot dvorni astronom in visok cesarski uradnik. No, pred nedavnim pa je pri Znanstveni založbi Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani izšla knjiga Marko Anton Kappus – slovenski jezuit na koncu Novega sveta; gre za zanimivo in obsežno znanstveno delo, pod katerega so se podpisali Maja Šabec, Tomaž Nabergoj, Igor Maver in Ana Cecilia Prenz Kopušar, in v luči katerega se zdi, da bi morali Slovenci med misijonarje, ki jih je vredno pomniti, nujno prišteti tudi rojaka iz Kamne Gorice pri Radovljici, ki je že na prelomu iz 17. v 18. stoletje deloval na severozahodu današnje Mehike. S čim se je torej Marko Anton Kappus zapisal v zgodovino? – To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili dva izmed štirih avtorjev monografije o Kappusu – hispanistko in predavateljico na ljubljanski Filozofski fakulteti, dr. Majo Šabec, in zgodovinarja in arheologa iz Narodnega muzeja Slovenije, dr. Tomaža Nabergoja. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: misijon Naše Gospe v Loretu Conchu, ki so ga mehiški jezuiti ustanovili l. 1697 (Wikipedia, javna last)

Marko Anton Kappus, ki je na prelomu iz 17. v 18. stol. deloval kot misijonar v današnji severozahodni Mehiki, bi utegnil biti sploh prvi Slovenec, ki je dospel v Ameriko

V naš skupnostni kulturno-zgodovinski spomin se je vpisalo kar nekaj misijonarjev. V tem kontekstu najbrž velja omeniti vsaj tri. Najprej je tu Ignacij Knoblehar, ki je sredi 19. stoletja deloval v Sudanu, raziskoval zgornji tok Belega Nila in zbral pomembno zbirko etnografskih predmetov ljudstva Bari, ki jo danes hrani Slovenski etnografski muzej. Potem je tu Friderik Irenej Baraga, ki je – prav tako sredi predprejšnjega stoletja – misijonaril med severnoameriškimi staroselci in spisal slovnico in slovar očipvejskega jezika, s čimer je Očipvejcem postal nekakšen Primož Trubar. Spominjamo se tudi Ferdinanda Avguština Hallersteina, ki je sredi 18. stoletja deloval na Kitajskem, se tam celo uveljavil kot dvorni astronom in visok cesarski uradnik.

No, pred nedavnim pa je pri Znanstveni založbi Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani izšla knjiga Marko Anton Kappus – slovenski jezuit na koncu Novega sveta; gre za zanimivo in obsežno znanstveno delo, pod katerega so se podpisali Maja Šabec, Tomaž Nabergoj, Igor Maver in Ana Cecilia Prenz Kopušar, in v luči katerega se zdi, da bi morali Slovenci med misijonarje, ki jih je vredno pomniti, nujno prišteti tudi rojaka iz Kamne Gorice pri Radovljici, ki je že na prelomu iz 17. v 18. stoletje deloval na severozahodu današnje Mehike.

S čim se je torej Marko Anton Kappus zapisal v zgodovino? – To je vprašanje, ki nas zaposluje v tokratnem Kulturnem fokusu, ko pred mikrofonom gostimo dva izmed štirih avtorjev monografije o Kappusu – hispanistko in predavateljico na ljubljanski Filozofski fakulteti, dr. Majo Šabec, in zgodovinarja in arheologa iz Narodnega muzeja Slovenije, dr. Tomaža Nabergoja.

Arheologija in veliko podatkovje

Fri, 08 Apr 2022 18:00:00 +0000

Današnji izzivi arheologije v razmerju do velikega podatkovja, ki lahko ustvarja gore informacij iz vzorcev v tkanini zemlje, človek pa jih s s prostim očesom in neposrednim delovanjem na omejenem prostoru ne more videti, nas vodijo k razmisleku o tem, kako vendar podatki ne pišejo zgodovine in ne opisujejo kompleksnosti sveta. Gost oddake je dr. Dimitrij Mlekuž Vrhovnik, arheolog in predavatelj na Filozofski fakulteti v Ljubljani.

Arheologija je brskanje po smeteh zgodovine

Današnji izzivi arheologije v razmerju do velikega podatkovja, ki lahko ustvarja gore podatkov iz vzorcev v tkanini zemlje, človek pa jih s s prostim očesom in neposrednim delovanjem na omejenem prostoru ne more videti, nas vodijo k razmisleku o tem, kako vendar podatki ne pišejo zgodovine in ne opisujejo kompleksnosti sveta. Gost oddaje je dr. Dimitrij Mlekuž Vrhovnik, arheolog in predavatelj na Filozofski fakulteti v Ljubljani, deluje pa tudi v okviru Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, ki premisleke nadaljuje z vprašanji o tem, ali ima preteklost smer ali smisel. Morda gre samo za serijo naključij, za nesmiselno, kaotično brbotanje, človeško bitje pa je, kot ugotavlja, "genetsko determinirano, da ni genetsko determinirano", saj je duh tisti, ki je gibalo zgodovine. Poleg tega za nazaj ne moremo uzreti trenutka, ko je človek postal človek, torej kdaj in kako je potegnil črto, ko se je začela njegova kultura, in kaj je bilo tisto, kar ga je izbralo za nosilca zadnje geološke dobe. Nenazadnje, kako, kdaj in kje človek ne bo več človek in njegova kultura ne bo več njegova kultura?

Zgodba zgodb, najzgodnejša evropska zbirka literarno obdelanih pravljic

Fri, 01 Apr 2022 18:00:00 +0000

Kateri naslovi pravljic so se najbolj nepozabno vpisali v naš kolektivni kulturni spomin? – Slej ko prej so to besedila bratov Grimm: Rdeča kapica pa Sneguljčica, Janko in Metka, Pepelka, Trnuljčica in tako naprej in naprej. Začetke in obenem tudi že največje dosežke evropskega pravljičarstva danes očitno povezujemo z nemškima jezikoslovcema, ki sta zbirala, prirejala in za objavo pripravljala pravljično gradivo, ki je krožilo med ljudmi nemških dežel na začetku 19. stoletja. Toda, zanimivo, brata zase nikakor nista mislila, da orjeta ledino, ampak sta za svojega ključnega predhodnika in malodane nedosežnega vzornika štela Giambattista Basileja. Koga? Kdo neki je ta – Basile? In kaj je takega storil, da sta ga brata Grimm tako visoko postavila? – To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu. Pri tem nam je bila v pomoč Ana Duša, ena ključnih protagonistk sodobne pripovedovalske umetnosti pri nas in prevajalka, ki je skupaj z Ireno Dušo Draž za založbo Goga pred nedavnim pripravila izvrsten slovenski prevod Zgodbe zgodb, Basilejeve ključne knjige pravljic. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva

Najzgodnejša zbirka evropskih literarno obdelanih pravljic, ki jo je že v 17. stoletju pripravil Giambattista Basile, med drugim razkriva, kako zelo sta brata Grimm pravljični žanr pozneje dezinfecirala in popreprostila

Kateri naslovi pravljic so se najbolj nepozabno vpisali v naš kolektivni kulturni spomin? – Slej ko prej so to besedila bratov Grimm: Rdeča kapica pa Sneguljčica, Janko in Metka, Pepelka, Trnuljčica in tako naprej in naprej. Začetke in obenem tudi že največje dosežke evropskega pravljičarstva danes očitno povezujemo z nemškima jezikoslovcema, ki sta zbirala, prirejala in za objavo pripravljala pravljično gradivo, ki je krožilo med ljudmi nemških dežel na začetku 19. stoletja. Toda, zanimivo, brata zase nikakor nista mislila, da orjeta ledino, ampak sta za svojega ključnega predhodnika in malodane nedosežnega vzornika štela Giambattista Basileja. Koga? Kdo neki je ta – Basile? In kaj je takega storil, da sta ga brata Grimm tako visoko postavila? – To je vprašanje, ki nas zaposluje v tokratnem Kulturnem fokusu. Pri tem nam je v pomoč Ana Duša, ena ključnih protagonistk sodobne pripovedovalske umetnosti pri nas in prevajalka, ki je skupaj z Ireno Dušo Draž za založbo Goga pred nedavnim pripravila izvrsten slovenski prevod Zgodbe zgodb, Basilejeve ključne knjige pravljic.

Vračanje pogleda

Fri, 25 Mar 2022 19:00:00 +0000

Plod ustvarjalnih procesov in praks, ki so jih oblikovale in narekovale ženske umetnice na likovno – vizualnem področju v zadnjih 30. letih, je skupinska razstava z naslovom Vračanje pogleda v ljubljanski Cukrarni. O avtorskih pristopih, predvsem pa presečiščih gledanj iz različnih zornih kotov, v oddaji Kulturni fokus.

Ženske umetnice v medsebojni komunikaciji in dialogih s preteklostjo

Plod ustvarjalnih procesov in praks, ki so jih oblikovale in narekovale ženske umetnice na likovno-vizualnem področju v zadnjih 30 letih, je skupinska razstava z naslovom Vračanje pogleda v ljubljanski Cukrarni. O avtorskih pristopih, predvsem pa presečiščih gledanj iz različnih zornih kotov, v oddaji Kulturni fokus. Kot pravijo avtorice razstave Alenka Gregorič, Maja Anjoli Vujić, Alenka Trebušak in Mateja Podlesnik, so z izbranimi 58 umetnicami zaobjele zaokrožen, nikakor pa ne končan pogled na omenjeno obdobje, katerega umetnostnozgodovinski narativ je glavnina avtoric odločilno zaznamovala.

"Z obsežnim prikazom slik, skulptur, videev, performansov, intervencij in zvočnih dogodkov ter dopolnjujočim ga diskurzivnim programom – od predstavitev, projekcij filmov do pogovorov in razprav – želimo vzpostaviti dialoška razmerja med deli oziroma projekti različnih generacij umetnic, različnih medijev, praks in motrenj ter se osredotočiti na izbrane pojave v sodobnem slovenskem umetnostnem prostoru. V iskanju skupnih točk in tudi z odkrivanjem prekrivajočih se razmislekov, konceptov ali zgodb smo z upoštevanjem oblikovanja celostne zgodbe, ki jo sestavljajo fragmenti iz izredno plodne umetnostne produkcije zadnjih tridesetih let, kustosinje oblikovale štiri vodilne tematske sklope: osredotočajo se na urbano in naravno krajino, telo oziroma figuro, umetnostni sistem ter družbenopolitično okolje. / ... / "Smer pogleda", zaznamovana je tudi v naslovu razstave, odpira večno vprašanje o tem, kdo gleda in kdo je predmet pogleda, ali drugače, kdo je tisti, ki se ukvarja s pogledom drugega. V knjigi, nastali po znameniti BBC-jevi televizijski seriji Ways of Seeing, se John Berger prebija skozi stoletja zgodovine slikarskih in kiparskih mojstrovin in se sprašuje o načinih gledanja na žensko. Podoba ženske, ne glede na to, ali je bila prikazana v metaforičnih ali ikonografskih vlogah, je bila neštetokrat predmet želje in zadostitve moškemu pogledu, umetnice pa so vse prevečkrat ustvarjale daleč od oči javnosti. Zanikane, nerazumljene in pred ne tako davnimi časi tudi še marginalizirane."

(v katalogu k razstavi)

Vračanje pogleda

Fri, 25 Mar 2022 19:00:00 +0000

Prva plošča Boba Dylana je stara 60 let

Fri, 18 Mar 2022 19:00:00 +0000

19. marca 1962 je Columbia, tisti čas največja glasbena založniška hiša v Združenih državah Amerike, brez posebnega pompa ali ambiciozne promocijske strategije izdala novo ploščo. Šlo je za slabih 37 minut dolg prvenec malo znanega, še ne polnih 21 let starega pevca in kitarista iz severnih zakotij Minnesote. Ta akustični album, na katerem so si tradicionalne balade iz škotskih višavij za tisti čas sicer nekoliko nepričakovano podajale roko s črnskim bluzom z nabrežij Misisipija, je javnost večidel spregledala in Columbia je v prvem letu menda prodala vsega 5000 njegovih izvodov. Pa vendar smo šestdeset let pozneje temu dogodku, ki takrat sploh ni bil dogodek v pravem pomenu besede, posvetili tokratni Kulturni fokus. Zakaj? – Zato ker je šlo za izid prvenca Boba Dylana. Plošča, ki jo je njen avtor – nikakor ne posebej imaginativno – naslovil preprosto Bob Dylan, tako stoji na začetku izjemnega opusa prav mogoče najpomembnejšega umetnika, ki je vzniknil v polju popularne glasbe druge polovice 20. stoletja. Pa so tisti, ki so marca leta 62 album kupili, mogli zaslutiti kaj takega? Je bilo v trinajstih pesmih, uvrščenih na ploščo, mogoče prepoznati genialnega duha na delu? Ali lahko, če si album predvajamo danes, že tam najdemo kakšno izmed odlik ali prepoznavnih, tipičnih potez, ki so sčasoma postale zaščitni znak Dylanove umetnosti? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v pogovoru z enim naših najboljših poznavalcev ameriškega barda, Andražem Gombačem, sicer urednikom kulturne redakcije Primorskih novic in sploh prvim Slovencem, ki je na ljubljanski Filozofski fakulteti diplomiral iz Dylana. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: naslovnica Dylanovega prvenca (Goran Dekleva)

Na svojem prvencu je legendarni ameriški glasbenik tradicijo brezšivno povezal z modernostjo – ljudske, akustične pesmi je prepojil z ostrim duhom rock'n'rolla – in tako že tam razkril eno trajnih odlik svoje umetnosti

Pa vendar šestdeset let pozneje temu dogodku, ki takrat sploh ni bil dogodek v pravem pomenu besede, posvečamo tokratni Kulturni fokus. Zakaj? – Zato ker je šlo za izid prvenca Boba Dylana. Plošča, ki jo je njen avtor – nikakor ne posebej imaginativno – naslovil preprosto Bob Dylan, tako stoji na začetku izjemnega opusa prav mogoče najpomembnejšega umetnika, ki je vzniknil v polju popularne glasbe druge polovice 20. stoletja.

Pa so tisti, ki so marca leta 62 album kupili, mogli zaslutiti kaj takega? Je bilo v trinajstih pesmih, uvrščenih na ploščo, mogoče prepoznati genialnega duha na delu? Ali lahko, če si album predvajamo danes, že tam najdemo kakšno izmed odlik ali prepoznavnih, tipičnih potez, ki so sčasoma postale zaščitni znak Dylanove umetnosti? – To so vprašanja, ki nas zaposlujejo v pogovoru z enim naših najboljših poznavalcev ameriškega barda, Andražem Gombačem, sicer urednikom kulturne redakcije Primorskih novic in sploh prvim Slovencem, ki je na ljubljanski Filozofski fakulteti diplomiral iz Dylana.

Na gregorjevo gre luč v vodo

Fri, 11 Mar 2022 19:00:00 +0000

Gregorjevo je dan, ki ga z značilnimi šegami in navadami prištevamo med tiste, s katerimi poudarimo pomen ljubezenskih čustev. Vendar če se zatopimo v preteklost mitoloških ozadji, lahko ugotovimo, da se ta dan povežeta in oplajata elementa vode in ognja. V krščanski tradiciji pa zaznamujemo tudi ločnico obdobja prehoda iz julijanskega v gregorijanski koledar.O predmodernem izročilu in sedanjih praksah v oddaji Kulturni fokus z dr. Bojanom Knificem.

Svetloba in tema, slovanska Veles in Perun, predmoderno in krščansko izročilo

Gregorjevo je dan, ki ga ljudje, z značilnimi šegami in navadami, prištevamo med tiste, s katerimi poudarimo pomen ljubezenskih čustev. Ko pa se zatopimo v preteklost mitoloških ozadij, lahko ugotovimo, da se ta dan povežeta in oplajata elementa vode in ognja, v krščanski tradiciji pa s papeškim in svetniškim imenom zaznamujemo tudi ločnico obdobja prehoda iz julijanskega v gregorijanski koledar. Na predvečer gregorjevega, ko ponekod po potokih in jezerih, v skladu s tradicijo, še plavajo hišice in ladjice, ki jih v teh časih spuščajo predvsem otroci, se bomo posvetili prepletom številnih izvorov tako v indoevropski kulturi kot poznejšim krščanskim prilagoditvam poganskemu, ljudskemu prazniku. Magda Tušar se bo pogovarjala z dr. Bojanom Knificem iz Tržiškega muzeja, ki je pred leti izdal monografijo Gregorjevo – ko gre luč v vodo in se prične pomlad, na koncu oddaje pa bomo spomnili tudi na jutrišnje tematsko vodenje v Narodnem muzeju Slovenije, pridružila se bosta arheologa Petra Brodar in Grega Gutman.

Tango: iz revnih četrti Buenos Airesa na slovenska plesišča

Fri, 04 Mar 2022 19:00:00 +0000

Časi se spreminjajo in mi se spreminjamo z njimi, pravi znamenit latinski pregovor. Da so Rimljani dobro vedeli, kaj govorijo, nam med drugim potrjuje tudi zgodovina plesanja tanga pri nas. Ko so se namreč pred stoletjem in še malo v plesnih dvoranah na Slovenskem začeli vrteti v argentinskih ritmih, so se po časopisih številni zgražali, da je ta ples hudo problematičen, pravzaprav že kar amoralen. No, spet drugi pa so se, kajpada, hiteli učit novih plesnih korakov. Kako je torej tango prehodil pot od spotakljive nove modne muhe do plesa, ki ga štejemo za neskončno elegantnega in rafiniranega? In kaj nam vse to pove o dinamiki kulturno-družbenih sprememb, dinamiki, ki so ji slej ko prej podvrženi tudi filmi, glasba in moda današnjega časa? – To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili raziskovalko z Glasbenonarodopisnega instituta ZRC SAZU in umetniško vodjo folklorne skupine Tine Rožanc, Anjo Cizel, ki se znanstveno posveča natanko zgodovini plesa na Slovenskem. Z njo se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: angleško povabilo na večer tanga iz l. 1919 (Wikipedia, javna last)

Zgodovina plesanja tanga - v Južni Ameriki, Evropi in Sloveniji - je dolga in nenavadno zanimiva

Kako je torej tango prehodil pot od spotakljive nove modne muhe do plesa, ki ga štejemo za neskončno elegantnega in rafiniranega? In kaj nam vse to pove o dinamiki kulturno-družbenih sprememb, dinamiki, ki so ji slej ko prej podvrženi tudi filmi, glasba in moda današnjega časa? – To je vprašanje, ki nas zaposluje v tokratnem Kulturnem fokusu, ko pred mikrofonom gostimo raziskovalko z Glasbenonarodopisnega instituta ZRC SAZU in umetniško vodjo folklorne skupine Tine Rožanc, Anjo Cizel, ki se znanstveno posveča natanko zgodovini plesa na Slovenskem.

Steklena cesta v spektru oblik in barv

Fri, 25 Feb 2022 19:00:00 +0000

V letošnjem letu se mnogi zgodovinarji, arheologi, restavratorji in nasploh muzealci, posvečajo različnim oblikam in podobam stekla, saj je v mednarodnem merilu leto 2022 v njegovem znamenju. Tudi aktualne arheološke raziskave, ki so denimo potekale ob Dunajski cesti v Ljubljani, prinašajo potrditve izjemnih najdb iz stekla, ki jih je mogoče videti na razstavi Krhko bogastvo iz emonskih grobov v Mestnem muzeju Ljubljana. V delu nekdanjega severnega grobišča so namreč arheologi, poleg osebnih predmetov, našli tudi pridatke v obliki posod s hrano in pijačo. Kot pravijo, je največ pozornosti vzbudilo odkritje imenitne posode na nogi in z dvema majhnima ročajema, ki je bila izdelana iz modrega stekla z okrasom iz belih, rumenih in svetlomodrih lis. Sicer pa več dr. Irena Lazar s Fakultete za humanistične študije Univerze na Primorskem in dr. Bernarda Županek, kustodinja za antiko v Mestnem muzeju Ljubljana ter avtorica razstave Krhko bogastvo iz emonskih grobov.

Prva znana umetna masa v 4000-letni zgodbi

V letošnjem letu se številni zgodovinarji, arheologi, restavratorji in nasploh muzealci posvečajo različnim oblikam in podobam stekla, saj je v mednarodnem merilu leto 2022 v njegovem znamenju. Tudi aktualne arheološke raziskave, ki so denimo potekale ob Dunajski cesti v Ljubljani, prinašajo potrditve izjemnih najdb iz stekla, ki jih je mogoče videti na razstavi Krhko bogastvo iz emonskih grobov v Mestnem muzeju Ljubljana. V delu nekdanjega severnega grobišča so namreč arheologi poleg osebnih predmetov našli tudi pridatke v obliki posod s hrano in pijačo. Kot pravijo, je največ pozornosti vzbudilo odkritje imenitne posode na nogi in z dvema majhnima ročajema, ki je bila izdelana iz modrega stekla z okrasom iz belih, rumenih in svetlomodrih lis. Sicer pa več dr. Irena Lazar s Fakultete za humanistične študije Univerze na Primorskem in dr. Bernarda Županek, kustodinja za antiko v Mestnem muzeju Ljubljana ter avtorica razstave Krhko bogastvo iz emonskih grobov.

Kdaj je Plečnik postal Plečnik?

Fri, 18 Feb 2022 19:00:00 +0000

Letos mineva 150 let od rojstva Jožeta Plečnika, gotovo enega najbolj genialnih umetnikov v slovenskem prostoru pa tudi – kakor je lani poleti dokazal vpis njegovih del v Ljubljani na Unescov seznam svetovne kulturne dediščine – enega največjih svetovnih arhitektov 20. stoletja. Toda: kdaj natanko je Plečnik postal Plečnik? Kdaj in v kakšnih okoliščinah je našel svoj resnični izraz, svojo prepoznavno govorico? Kako se je, skratka, iz »zgolj« talentiranega arhitekta preobrazil v pravega vizionarja? – Naš znameniti umetnostni zgodovinar, dr. France Stele, je bil prepričan, da se je ključen premik v arhitektovem razvoju zgodil med letoma 1898 in 1899, ko je Plečnik odšel na študijsko potovanje po Italiji in si od blizu ogledal osupljivo stavbno in urbanistično dediščino Apeninskega polotoka. A kako je to mogoče? Kako je možno, da je soočenje s stoletja staro arhitekturo romanike, gotike, renesanse in baroka Plečniku pomagalo odkriti arhitekturno govorico, ki je, kot se je navsezadnje pokazalo, ustrezala 20. stoletju, sicer razvpitemu po zagrizenem zaziranju v prihodnost, zaziranju k vsemu radikalno novemu? – V odgovor na to vprašanje je Stele pred pol stoletja objavil knjigo Arhitekt Jože Plečnik v Italiji, knjigo, ki so jo s predgovorom umetnostnega zgodovinarja in našega vodilnega »plečnikoslovca«, dr. Petra Krečiča, pred nedavnim ponatisnili pri založbi Beletrina. Zato smo v tokratnem Kulturnem fokusu odgovor na vprašanje, kdaj in kako je Plečnik postal Plečnik, iskali prav v pogovoru z dr. Krečičem. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Skica za spomenik Gutenbergu, ki jo je Plečnik izdelal še v študentskih letih (Goran Dekleva)

Enoletno podiplomsko potovanje po Italiji ob koncu 19. stol. je po vsem sodeč igralo ključno vlogo pri intelektualnem in estetskem formiranju mladega arhitekta

Letos mineva 150 let od rojstva Jožeta Plečnika, gotovo enega najbolj genialnih umetnikov v slovenskem prostoru pa tudi – kakor je lani poleti dokazal vpis njegovih del v Ljubljani na Unescov seznam svetovne kulturne dediščine – enega največjih svetovnih arhitektov 20. stoletja. Toda: kdaj natanko je Plečnik postal Plečnik? Kdaj in v kakšnih okoliščinah je našel svoj resnični izraz, svojo prepoznavno govorico? Kako se je, skratka, iz »zgolj« talentiranega arhitekta preobrazil v pravega vizionarja?

Naš znameniti umetnostni zgodovinar, dr. France Stele, je bil prepričan, da se je ključen premik v arhitektovem razvoju zgodil med letoma 1898 in 1899, ko je Plečnik odšel na študijsko potovanje po Italiji in si od blizu ogledal osupljivo stavbno in urbanistično dediščino Apeninskega polotoka. A kako je to mogoče? Kako je možno, da je soočenje s stoletja staro arhitekturo romanike, gotike, renesanse in baroka Plečniku pomagalo odkriti arhitekturno govorico, ki je, kot se je navsezadnje pokazalo, ustrezala 20. stoletju, sicer razvpitemu po zagrizenem zaziranju v prihodnost, zaziranju k vsemu radikalno novemu?

V odgovor na to vprašanje je Stele pred pol stoletja objavil knjigo Arhitekt Jože Plečnik v Italiji, knjigo, ki so jo s predgovorom umetnostnega zgodovinarja in našega vodilnega »plečnikoslovca«, dr. Petra Krečiča, pred nedavnim ponatisnili pri založbi Beletrina. Zato v tokratnem Kulturnem fokusu odgovor na vprašanje, kdaj in kako je Plečnik postal Plečnik, iščemo prav v pogovoru z dr. Krečičem.

Kakšna je umetnost, ki danes napoveduje čas, ki prihaja?

Fri, 11 Feb 2022 19:00:00 +0000

Projekt Mladi avtorji, ki so ga pripravili na Zvezi društev slovenskih likovnih umetnikov v letu 2022, ni nov. Že leta 2018 se je na razpis ZDSLU odzvalo skoraj 80 mladih umetnikov. Lani je bil selektor prof. Jurij Selan, prijavilo se je 33 avtorjev in zato ni presenečenje, da je bil tudi letos velik interes, prijavljenih je bilo 62 avtorjev in Deja Bečaj, mlada kuratorka, je izbrala 17 mladih umetnikov, perspektivnih in obetavnih, večinoma še neuveljavljenih umetnic in umetnikov, ki delujejo v Sloveniji. Mladi s svojo inovativnostjo in kreativnostjo vsakič znova dokazujejo, da so potenciali slovenske sodobne umetnosti veliki. Z razstavnim projektom želijo mlade avtorje predstaviti širši javnosti in jih bolj aktivno vključiti v delo krovne zveze. Gostje oddaje so umetnostna zgodovinarka Deja Bečaj, umetnika Alja Košar in Nejc Tampuž, poleg njih pa tudi Olga Butinar Čeh, ki predstavlja ZDSLU.

"Kopija je kopija, ti pa si original!"

Na razstavi Transformacija mitologij v prostorih Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov, na kateri se prepletajo jeziki likovnih in vizualnih podob umetnic in umetnikov mlajše generacije, je zaznati tako otroško vedoželjnost kot tudi zaskrbljene odzive na sodobno družbeno razpoloženje in na podnebne spremembe. Projekt Mladi avtorji, ki so ga pripravili na Zvezi društev slovenskih likovnih umetnikov v letu 2022, ni nov. Že leta 2018 se je na razpis ZDSLU odzvalo skoraj 80 mladih umetnikov. Lani je bil selektor prof. Jurij Selan, prijavilo se je 33 avtorjev, in zato ni presenečenje, da je bil tudi letos velik interes, prijavljenih je bilo 62 avtorjev in Deja Bečaj, mlada kuratorka, je izbrala 17 avtorjev. V projekt so vključeni mladi iz vseh devetih regionalnih društev, seveda tudi nečlani krovne zveze stanovskih društev. Projekt je namenjen predstavitvi perspektivnih in obetavnih mladih, po večini še neuveljavljenih umetnic in umetnikov, ki delujejo v Sloveniji. Mladi s svojo inovativnostjo in kreativnostjo vsakič znova dokazujejo, da so potenciali slovenske sodobne umetnosti veliki. Z razstavnim projektom želijo mlade avtorje predstaviti v Galeriji ZDSLU in širši javnosti in jih bolj dejavno vključiti v delo zveze.

V oddaji so nastopili Deja Bečaj, anglistka in zgodovinarka umetnosti, grafičarka Alja Košar in Nejc Trampuž, ki se ukvarja s fotografijo, tokrat pa se predstavlja z digitalnim kolažem. S krovne oganizacije likovnikov pa prihaja Olga Butinar Čeh.

Deja Bečaj je magistrica umetnostne zgodovine in magistrica profesorica angleščine. Za svoje magistrsko delo Gledalec, objekt in prostor: instalacija v drugi polovici 20. stoletja na Slovenskem je prejela Miklošičevo nagrado. Ta hip raziskuje participativne prakse v sklopu doktorskega študija na oddelku za umetnostno zgodovino na Filozofski fakulteti v Mariboru, sodeluje z mariborsko galerijo Kibla in se ukvarja s kuriranjem, pisanjem in prevajanjem razstavnih besedil.

Nejc Trampuž je intermedijski umetnik in fotograf, samozaposlen v kulturi. Trampužev fokus je družbeno, tehnološko in zdaj predvsem okoljsko angažirana kritika. Sporoča jo skozi svoja dela, ki prehajajo med različnimi sodobnimi, s tehnologijo, povezanimi mediji in pristopi. Diplomiral in magistriral je iz fotografije na ALUO, za svoje delo pa je bil večkrat nagrajen (med drugim z nagrado ALUO za magistrsko delo). Razstavljal je na več samostojnih in skupinskih razstavah ter festivalih tako v Sloveniji kot v tujini, gostoval na okroglih mizah in bil član strokovnih žirij. Izhodišče digitalnega kolaža so fotografije, ki jih avtor najde v človekovem digitalnem okolju: na spletu.

Grafičarka Alja Košar je leta 2016 magistrirala na Pedagoški fakulteti v Ljubljani, smer Likovna pedagogika. Leta 2020 je na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani končala drugo stopnjo študija Slikarstvo, smer Grafika. Košarjeva deluje na področju umetniške grafike. Razstavljala je na številnih razstavah doma in tujini. Za svoja grafična dela je prejela nagrade in priznanja. Udeležila se je dveh umetniških rezidenc, v Italiji (2016) in na Kitajskem (2017).

Strip Pod svobodnim soncem

Fri, 04 Feb 2022 19:00:00 +0000

446 svetlobnih let od Zemlje se okoli zvezde HD146389 vrti planet Wasp-38b. No, tako je vsaj veljalo do leta 2019, ko je ob stoletnici svojega delovanja Mednarodna astronomska zveza, pristojna za uradno poimenovanje nebesnih teles, pozvala države sveta, naj izberejo nova, manj suhoparno-znanstvena imena za hitro naraščajoče število novoodkritih eksosvetov. Vsaka država je bila zadolžena za eno zvezdo in en planet in Sloveniji je pripadla vesela naloga, naj izbere primernejše poimenovanje za omenjeni nebesni telesi v ozvezdju Herkula. Slovenci smo se odzvali precej navdušeno, podali smo več kot tristo predlogov, navsezadnje pa je bil izbran predlog fizika Sama Košmrlja – in odtlej na nočnem nebu migota zvezda Irena, okoli katere kroži Jupitru podoben planet Iztok. To je predzadnji v vrsti dokazov, ki pričajo o tem, kako pomembno mesto v našem kulturnem spominu zavzema zgodovinski roman Pod svobodnim soncem, ki ga je Fran Saleški Finžgar pisal med letoma 1906 in 1907, roman, katerega glavna junaka sta, kot vemo, prav Iztok in Irena. In zakaj natanko »predzadnji dokaz«? – Zato ker se je proti koncu lanskega leta v založbi Zavoda Škrateljc Finžgarjeva klasika reinkarnirala v stripovski podobi, ki sta jo pripravila stripar Damijan Stepančič in pisatelj Goran Vojnović. Težko bi pač našli boljšo potrditev, da je 115 let staro literarno delo še vedno polno nagovorne moči, od te, da je zdaj zaživelo v povsem novi umetnostni formi, kajne. Toda: kaj natanko nas v Finžgarjevi »povesti davnih dedov« tako zelo privlači? Kaj je premamilo Stepančiča in Vojnovića, da sta se lotila tega projekta? In kako težko je bilo dovolj zapleteno zgodbo, ki jo Finžgar pripoveduje v svojem romanu, navsezadnje preleviti v niz besed in sličic? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav Damijana Stepančiča in Gorana Vojnovića. Z njima se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: sličica iz stripa Pod svobodnim soncem (Goran Dekleva)

Kako se je znameniti Finžgarjev zgodovinski roman 115 let po nastanku reinkarniral v stripovski obliki?

To je predzadnji v vrsti dokazov, ki pričajo o tem, kako pomembno mesto v našem kulturnem spominu zavzema zgodovinski roman Pod svobodnim soncem, ki ga je Fran Saleški Finžgar pisal med letoma 1906 in 1907, roman, katerega glavna junaka sta, kot vemo, prav Iztok in Irena. In zakaj natanko »predzadnji dokaz«? – Zato ker se je proti koncu lanskega leta v založbi Zavoda Škrateljc Finžgarjeva klasika reinkarnirala v stripovski podobi, ki sta jo pripravila stripar Damijan Stepančič in pisatelj Goran Vojnović. Težko bi pač našli boljšo potrditev, da je 115 let staro literarno delo še vedno polno nagovorne moči, od te, da je zdaj zaživelo v povsem novi umetnostni formi, kajne.

Toda: kaj natanko nas v Finžgarjevi »povesti davnih dedov« tako zelo privlači? Kaj je premamilo Stepančiča in Vojnovića, da sta se lotila tega projekta? In kako težko je bilo dovolj zapleteno zgodbo, ki jo Finžgar pripoveduje v svojem romanu, navsezadnje preleviti v niz besed in sličic? – To so vprašanja, ki nas zaposlujejo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko pred mikrofonom gostimo prav Damijana Stepančiča in Gorana Vojnovića.

Čaščenje bogov, praznik miru in sprave, slavljenje junakov v pesmih in kipih ...

Fri, 28 Jan 2022 19:00:00 +0000

Najrazličnejše podobe gibanja in uprizarjanja telesnih vaj so upodobljene že na materilanih umetniških ostalinah arhaičnih družb, medtem ko prazgodovina z jamskimi slikarijami in različnimi kipci umetnost in gibanje spaja v priprošnjo za preživetje. Razmišljamo o tem, kako so se skozi umetnost in šport razkrivale značilnosti družb in njihove spremembe, razredna nasprotja in sistemi razlikovanj v različnih političnih ureditvah.

Šport kot kultiviranje človeka, krepitev duha in telesa, izraz simbolne družbene igre, ki vključuje religijo in umetnost

Pred začetkom zimskih olimpijskih iger na Kitajskem se bomo v oddaji Kulturni fokus sprehodili po različnih kulturnih, religioznih, socioloških okoliščinah, ki so v preteklosti oblikovale zavedanja o pomenu gibanja, ko so civilizacije v simetrijah človeškega lepo grajenega in zdravega telesa iskale širše simbole za estetskost umetniškega in etične družbene norme. Razmišljamo o tem, kako so se skozi umetnost in šport razkrivale značilnosti družb in njihove spremembe, razredna nasprotja in sistemi razlikovanj v različnih političnih ureditvah. Za razvoj najrazličnejših športnih dejavnosti, ki so se iz lokalnega telesno gibalnega, religioznega in umetniškega dogajanja v stoletjih pred našim štetjem razširile najprej v vsegrški dogodek, z obuditvijo in prirejanjem legendarnih načel sodobnejšim razmeram, pa so se konec 19. stoletja razrasle v svetovno tekmovanje, so zelo pomembne olimpijske igre, ki so v svojih prvotnih zasnovah služile tudi kot merilec časa štiriletnega obdobja, po koncu katerega je nastopil čas predaha v zaostrenih razmerah in prekinitev vojnih spopadov.

Najrazličnejše podobe gibanja in uprizarjanja telesnih vaj so upodobljene že na materialnih umetniških ostalinah arhaičnih družb, medtem ko prazgodovina z jamskimi slikarijami in različnimi kipci umetnost in gibanje spaja v priprošnjo za preživetje. Različne civilizacije telesnih veščin in sposobnosti niso krepile le z izrazi fizične moči in spretnosti, ampak tudi z askezo in meditativnimi duhovnimi vajami in verskimi praksami, kar pa je le redko primer v zahodnih enobožnih religijskih konceptih. V osnovah začetka propadanja starorimskega imperija se s širjenjem krščanske vere namreč že zaneti razkol v nekdanji doktrini o enotnosti človekovega telesa in duha ...

Z zgodovinarjem in sociologom dr. Tomažem Pavlinom, ki predava na ljubljanski fakulteti za šport, se je pogovarjala Magda Tušar. V oddaji pa bo objavljen tudi del pogovora, ki je bil o filozofiji telesa in duha, veščinah umiritve in obvladovanja telesa v bogati kitajski tradiciji posnet z dr. Žigo Tršarjem, antropologom in trenerjem borilnih veščin.

Od lastnega glasu do lastne sobe

Fri, 21 Jan 2022 19:00:00 +0000

V zadnjih letih oziroma desetletjih očitno skokovito narašča število svetovno pomembnih, svetovno odmevnih pesnic, pisateljic in dramatičark. Tu sta, na primer, Olga Tokarczuk in Wisława Szymborska na Poljskem, pa Ljudmila Ulicka in Tatjana Tolstoj v Rusiji, Ingeborg Bachmann in Elfriede Jelinek v Avstriji, Sarah Kane in Hillary Mantel v Združenem kraljestvu ter Toni Morrison in Louise Glück v Združenih državah. In če pomislimo na Assio Djebar, razpeto med Alžirijo in Francijo, Chimamando Ngozi Adichie, razpeto med Nigerijo in Ameriko, ter Arundhati Roy v Indiji, vidimo, da ta fenomen še zdaleč ni omejen samo na družbe zahodnih držav. Po stoletjih, ko so se z literaturo mogli ukvarjati skoraj izključno moški, ki so nas sicer oskrbeli s tako nepogrešljivimi stvaritvami, kot so Iliada, Hamlet, Bratje Karamazovi ali Devinske elegije, nas tak razvoj dogodkov seveda lahko samo veseli – zahvaljujoč bivanjskemu izkustvu, prirojenemu talentu in kreativnemu delu tiste polovice človeštva, ki je bila predolgo potisnjena v zapovedan molk, zdaj pa naposled lahko govori, bodo v polju svetovne literature zagotovo pognali nesluteno novi in lepi cvetovi. In vendar vse to ne pomeni, da ustvarjalke včerajšnjega, današnjega in jutrišnjega dne stopajo v čisto prazen prostor, to je, da nimajo upoštevanja vrednih predhodnic. Prav nasprotno; kakor namreč v pregledni monografiji Od lastnega glasu do lastne sobe : literarne ustvarjalke od začetkov do modernizma, ki je izšla pri založbi Beletrina, dokazuje dr. Katja Mihurko Poniž, literarna zgodovinarka in vodja raziskovalnega centra za humanistiko na Univerzi v Novi Gorici, so ženske vseskozi ustvarjale vrhunsko literaturo. Toda: v kakšnih okoliščinah? O čem vse so pisale? In zakaj za njih povečini nismo slišali? – Natanko to pa so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav dr. Mihurko Poniž. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva

Pesnice, pisateljice in dramatičarke so bistveno sooblikovale zgodovino svetovne književnosti od nastanka prvih civilizacij pa vse do danes

V zadnjih letih oziroma desetletjih očitno skokovito narašča število svetovno pomembnih, svetovno odmevnih pesnic, pisateljic in dramatičark. Tu sta, na primer, Olga Tokarczuk in Wisława Szymborska na Poljskem, pa Ljudmila Ulicka in Tatjana Tolstoj v Rusiji, Ingeborg Bachmann in Elfriede Jelinek v Avstriji, Sarah Kane in Hillary Mantel v Združenem kraljestvu ter Toni Morrison in Louise Glück v Združenih državah. In če pomislimo na Assio Djebar, razpeto med Alžirijo in Francijo, Chimamando Ngozi Adichie, razpeto med Nigerijo in Ameriko, ter Arundhati Roy v Indiji, vidimo, da ta fenomen še zdaleč ni omejen samo na družbe zahodnih držav.

Po stoletjih, ko so se z literaturo mogli ukvarjati skoraj izključno moški, ki so nas sicer oskrbeli s tako nepogrešljivimi stvaritvami, kot so Iliada, Hamlet, Bratje Karamazovi ali Devinske elegije, nas tak razvoj dogodkov seveda lahko samo veseli – zahvaljujoč bivanjskemu izkustvu, prirojenemu talentu in kreativnemu delu tiste polovice človeštva, ki je bila predolgo potisnjena v zapovedan molk, zdaj pa naposled lahko govori, bodo v polju svetovne literature zagotovo pognali nesluteno novi in lepi cvetovi.

In vendar vse to ne pomeni, da ustvarjalke včerajšnjega, današnjega in jutrišnjega dne stopajo v čisto prazen prostor, to je, da nimajo upoštevanja vrednih predhodnic. Prav nasprotno; kakor namreč v pregledni monografiji Od lastnega glasu do lastne sobe : literarne ustvarjalke od začetkov do modernizma, ki je izšla pri založbi Beletrina, dokazuje dr. Katja Mihurko Poniž, literarna zgodovinarka in vodja raziskovalnega centra za humanistiko na Univerzi v Novi Gorici, so ženske vseskozi ustvarjale vrhunsko literaturo. Toda: v kakšnih okoliščinah? O čem vse so pisale? In zakaj za njih povečini nismo slišali? – Natanko to pa so vprašanja, ki nas zaposlujejo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko pred mikrofonom gostimo prav dr. Mihurko Poniž.

Kultura rojstev, zapovedi, prepovedi, tabuji, magijske prakse v dejanskih življenjskih okoljih

Fri, 14 Jan 2022 19:00:00 +0000

Človeški svet se redno srečuje z omejitvami, priporočili, družbenimi zapovedmi in prepovedmi na uzakonjen način ali pa z nenapisanimi pravili, ki so jih ljudje v preteklosti nemalokrat udejanjali z upoštevanjem magijskih praks. Nekaj vraževerja in poznavanja urokov pa kroži med nami še dandanes. V ozadju tega je velikokrat želja po tem, da bi ljudje s skupnimi močni poskušali uravnati delovanje sil, na katere niso imeli vpliva. Gre za nekašen življenjski koncept in človekovo težnjo po varnem življenju, predvsem, da ne bi doživljal slaba presenećenja in hude pretrese. Gostja oddaje Kuturni fokus je etnologinja in sociologinja dr. Irena Rožman Pišek, ki je za leto 2021 prejela Murkovo nagrado za življensko delo.

Tabuji za nosečnice izvirajo iz prepričanja, da materino počutje, njena čustva in dejanja vplivajo na telesno in duševno zdravje otroka in njegov značaj

Človeški svet se redno srečuje z omejitvami, priporočili, družbenimi zapovedmi in prepovedmi na uzakonjen način ali pa z nenapisanimi pravili, ki so jih ljudje v preteklosti nemalokrat udejanjali z upoštevanjem magijskih praks. Nekaj vraževerja in poznavanja urokov pa kroži med nami še danes.
V ozadju tega je velikokrat želja po tem, da bi ljudje s skupnimi močni poskušali uravnati delovanje sil, na katere niso imeli vpliva, gre za nekašen življenjski koncept in človekovo težnjo po varnem življenju brez velikih pretresov.
S sociologinjo in etnologinjo dr. Ireno Rožman Pišek, ki je lani prejela Murkovo nagrado za življenjsko delo – veliko se je ukvarjala z ljudskim verovanjem, ljudsko medicino, rojstnimi šegami in tudi kulturo rojstva, predvem tabuji, ki spremljajo pomembne življenske dogodke –, se je pogovarjala Magda Tušar.

Maja Megla in pogovor o njenih pogovorih o vizualni umetnosti

Fri, 07 Jan 2022 19:00:00 +0000

Novinarka in urednica Maja Megla je nedavno izdala knjigo pogovorov z vizualnimi umetniki, kritiki, kuratorji in drugimi poznavalci zelo bogate mednarodne umetniške krajine. Nekateri sogovorniki so jo navdušili, saj so njihova dela v njej ustvarjale prave kemične reakcije, drugi so morda s svojo umetnostjo prestopali običajne etične meje in je bila do njih bolj zadržana.

"Moja zgodba o umetnosti je veselje nad lastnim odkrivanjem umetnikov"

Novinarka in urednica Maja Megla je nedavno izdala knjigo pogovorov z vizualnimi umetniki, kritiki, kuratorji in drugimi poznavalci zelo bogate mednarodne umetniške krajine. Nekateri sogovorniki so jo navdušili, saj so njihova dela v njej ustvarjala prave kemične reakcije, drugi so morda s svojo umetnostjo prestopali običajne etične meje in je bila do njih bolj zadržana …

Moja zgodba o umetnosti je bolj veselje nad lastnim odkrivanjem umetnikov. Po vseh razstavah, ki sem jih videla v muzejih in na bienalih, še vedno trčim ob neki kos, ki me prilepi na tla, ki mi sproži kemijo po vsem telesu, sproži razmislek in čustva, me strese ... To je še vedno izjemno božansko doživetje.

V knjigi govori o tem, kako se je umetnikom približevala, našla poti do njih, kako jih je opazovala, oblikovala odnos do njihove umetnosti in z njimi premišljevala o številnih vidikih sodobne umetnosti ter poskušala prodreti do njihovih ustvarjalnih vznikov in jeder. Maja Megla s Pogovori o vizualni umetnosti tokrat v oddaji Kulturni fokus.

Sveta Hildegarda iz Bingna v soju živeče luči

Fri, 24 Dec 2021 19:00:00 +0000

Tega bi sicer ne pričakovali nujno od svetnice-zavetnice zeliščnih in dišavnih vrtičkov, toda sv. Hildegarda iz Bingna je brez najmanjšega dvoma ena najbolj izjemnih in nenavadnih osebnosti v dolgi in bogati zgodovini zahodnega krščanstva. Dopisovala si je z dvema papežema pa s svetim rimskim cesarjem in vodilnimi teologi svojega časa. Bila je dovršena skladateljica in pesnica. Napisala je več vplivnih knjig s področij medicine in botanike. Izmislila si je celo umeten jezik, tako imenovano linguo ignoto. Predvsem pa je seveda bila mistikinja, ki je od najzgodnejših otroških let prejemala božanska videnja, ki naj bi bila, kot se je izrazila, zakoreninjena in umbra viventis lucis, se pravi v senci ali odblesku živeče luči. Vse to je potem tudi zapisovala in v več obsežnih ter daljnosežno vplivnih delih na teološko izviren način komentirala. Kult Hildegardinega čaščenja se je začel že kmalu po njeni smrti, papež Benedikt XVI pa jo je leta 2012 celo povzdignil ob bok takšnim kolosalnim figuram, kot so sv. Avguštin, sv. Tomaž Akvinski ali sv. Hieronim, in jo razglasil za eno izmed tako imenovanih cerkvenih učiteljic – gre za neverjetno maloštevilno skupino vsega 32 mož in štirih žena, ki so katoliško Cerkev v vsej njeni dvatisočletni zgodovini kar najbolj zaznamovali. Toda: kako neki je sv. Hildegardi iz Bingna uspelo pridobiti tolikšen vpliv, ko pa se je vendar rodila ob koncu 10. stoletja, v času torej, ko naj bi ženske ne imele prav nikakršnega javnega glasu? In seveda: s kolikšno duhovno, intelektualno in umetniško močjo nas njena raznolika dela nagovarjajo danes? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili dr. Sonjo Weiss, ki na Oddelku za klasično filologijo ljubljanske Filozofske fakultete med drugim predava latinsko književno srednjega veka. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: sv. Hildegarda prejema božje videnje in o njem pripoveduje tajniku Volmarju, iluminacija (izsek), 12. stol. (Wikipedia, javna last)

Mistikinja, teologinja, skladateljica, pesnica in avtorica razprav s področja botanike in medicine je ena najbolj nenavadnih in izjemnih osebnosti v zgodovini zahodnega krščanstva

Tega bi sicer ne pričakovali nujno od svetnice-zavetnice zeliščnih in dišavnih vrtičkov, toda sv. Hildegarda iz Bingna je brez najmanjšega dvoma ena najbolj izjemnih in nenavadnih osebnosti v dolgi in bogati zgodovini zahodnega krščanstva. Dopisovala si je z dvema papežema pa s svetim rimskim cesarjem in vodilnimi teologi svojega časa. Bila je dovršena skladateljica in pesnica. Napisala je več vplivnih knjig s področij medicine in botanike. Izmislila si je celo umeten jezik, tako imenovano linguo ignoto. Predvsem pa je seveda bila mistikinja, ki je od najzgodnejših otroških let prejemala božanska videnja, ki naj bi bila, kot se je izrazila, zakoreninjena in umbra viventis lucis, se pravi v senci ali odblesku živeče luči. Vse to je potem tudi zapisovala in v več obsežnih ter daljnosežno vplivnih delih na teološko izviren način komentirala.

Kult Hildegardinega čaščenja se je začel že kmalu po njeni smrti, papež Benedikt XVI pa jo je leta 2012 celo povzdignil ob bok takšnim kolosalnim figuram, kot so sv. Avguštin, sv. Tomaž Akvinski ali sv. Hieronim, in jo razglasil za eno izmed tako imenovanih cerkvenih učiteljic – gre za neverjetno maloštevilno skupino vsega 32 mož in štirih žena, ki so katoliško Cerkev v vsej njeni dvatisočletni zgodovini kar najbolj zaznamovali. Toda: kako neki je sv. Hildegardi iz Bingna uspelo pridobiti tolikšen vpliv, ko pa se je vendar rodila ob koncu 10. stoletja, v času torej, ko naj bi ženske ne imele prav nikakršnega javnega glasu? In seveda: s kolikšno duhovno, intelektualno in umetniško močjo nas njena raznolika dela nagovarjajo danes? – To so vprašanja, ki nas bodo zaposlujejo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko pred mikrofonom gostimo dr. Sonjo Weiss, ki na Oddelku za klasično filologijo ljubljanske Filozofske fakultete med drugim predava latinsko književno srednjega veka.

Bhagavadgita, Gospodova pesem

Fri, 17 Dec 2021 19:00:00 +0000

Ko bi vzeli Homerjevo Iliado, ji pridodali Odisejo in postopek ponovili še desetkrat, tedaj bi navsezadnje dobili delo, ki bi po dolžini vsaj približno doseglo Mahabharato, osrednji indijski ep in z naskokom najobsežnejšo pesnitev v človeški zgodovini. Kar 100.000 šlok oziroma kitic dolga Mahabharata, katere osrednja pripovedna nit se sicer vrti okoli vojne za prestol med Pandovci in Kurovci, dvema vejama vladarske rodbine v kraljestvu Hastinapura, je pravzaprav tako obsežna, da v Indiji zatrjujejo, da česar v epu ni, to sploh ne obstaja. Mahabharata je, drugače rečeno, knjiga–svet, literarno delo, ki v sebi zajema totaliteto človeške bivanjske izkušnje. Tako se v epu napeto in kratkočasno zunanje dogajanje prepleta oziroma spaja s pretanjenimi razglabljanji o človekovi naravi, o njegovem razmerju do božanskega, o njegovem hrepenenju po odrešitvi iz začaranega kroga rojstev in smrti pa tudi o njegovih tuzemskih, zgodovinskih, socialnih dolžnostih in obveznostih. Zavoljo vsega tega v Mahabharati lahko prepoznamo temeljni kamen, na katerem je sezidana veličastna zgradba indijske civilizacije. A ker je ta pesnitev tako neverjetno obsežna, jo bodo seveda prebrali le izredno maloštevilni bralke in bralci s stare celine. Kaj pa vsi drugi? Bomo ostali v temi nevednosti? Bo za nas kraljevska pot, ki jo za razumevanje zgodovine, družbe in kulture podceline predstavlja Mahabharata, ostala za vekomaj nedostopna? - Povsem obupati le ne gre, saj si lahko pomagamo vsaj z Bhagavadgito ali Gospodovo pesmijo, vsega 700 šlok dolgim, v samem sebi razmeroma sklenjenim razdelkom iz šeste knjige Mahabharate, v katerem so na literarno izbrušen in razmeroma jedrnat način razgrnjeni temeljni koncepti oziroma ideje staroindijske hindujske filozofije od metafizike do etike. Poleg tega imamo Bhagavadgito, zahvaljujoč prevajalskim naporom Vlaste Pacheiner Klander, v slovenščini že trideset let, no, zdaj pa smo na naše knjižne police dobili še delo, ki nam Gospodovo pesem pomaga bistveno bolje razumeti. Pred nedavnim je namreč dr. Nina Petek, predavateljica azijskih filozofsko-religijskih tradicij na Oddelku za filozofijo ljubljanske Filozofske fakultete, pri založbi Pivec izdala intrigantno razpravo Bhagavadgita : onstran vezi, tostran svobode, sploh prvo domačo interpretativno monografijo o tem neskončno pomembnem koščku Mahabharate. Zakaj Gospodovo pesem brati in kaj nam to delo navsezadnje sporoča, smo v pogovoru z dr. Petek preverjali v tokratnem Kulturnem fokusu. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: pogovor med Kršno in Ardžuno pred bitko pri Kurukšetri, 18. stol. (Wikipedia, javna last)

V samem jedru indijske civilizacije je veliki ep Mahabharata. V samem jedru Mahabharate pa je Bhagavadgita, Gospodova pesem, v kateri so strnjene najbolj temeljne ideje hindujske metafizike in etike.

Ko bi vzeli Homerjevo Iliado, ji pridodali Odisejo in postopek ponovili še desetkrat, tedaj bi navsezadnje dobili delo, ki bi po dolžini vsaj približno doseglo Mahabharato, osrednji indijski ep in z naskokom najobsežnejšo pesnitev v človeški zgodovini. Kar 100.000 šlok oziroma kitic dolga Mahabharata, katere osrednja pripovedna nit se sicer vrti okoli vojne za prestol med Pandovci in Kurovci, dvema vejama vladarske rodbine v kraljestvu Hastinapura, je pravzaprav tako obsežna, da v Indiji zatrjujejo, da česar v epu ni, to sploh ne obstaja. Mahabharata je, drugače rečeno, knjiga–svet, literarno delo, ki v sebi zajema totaliteto človeške bivanjske izkušnje.

Tako se v epu napeto in kratkočasno zunanje dogajanje prepleta oziroma spaja s pretanjenimi razglabljanji o človekovi naravi, o njegovem razmerju do božanskega, o njegovem hrepenenju po odrešitvi iz začaranega kroga rojstev in smrti pa tudi o njegovih tuzemskih, zgodovinskih, socialnih dolžnostih in obveznostih. Zavoljo vsega tega v Mahabharati lahko prepoznamo temeljni kamen, na katerem je sezidana veličastna zgradba indijske civilizacije. A ker je ta pesnitev tako neverjetno obsežna, jo bodo seveda prebrali le izredno maloštevilni bralke in bralci s stare celine. Kaj pa vsi drugi? Bomo ostali v temi nevednosti? Bo za nas kraljevska pot, ki jo za razumevanje zgodovine, družbe in kulture podceline predstavlja Mahabharata, ostala za vekomaj nedostopna?

No, povsem obupati le ne gre, saj si lahko pomagamo vsaj z Bhagavadgito ali Gospodovo pesmijo, vsega 700 šlok dolgim, v samem sebi razmeroma sklenjenim razdelkom iz šeste knjige Mahabharate, v katerem so na literarno izbrušen in razmeroma jedrnat način razgrnjeni temeljni koncepti oziroma ideje staroindijske hindujske filozofije od metafizike do etike. Poleg tega imamo Bhagavadgito, zahvaljujoč prevajalskim naporom Vlaste Pacheiner Klander, v slovenščini že trideset let, no, zdaj pa smo na naše knjižne police dobili še delo, ki nam Gospodovo pesem pomaga bistveno bolje razumeti. Pred nedavnim je namreč dr. Nina Petek, predavateljica azijskih filozofsko-religijskih tradicij na Oddelku za filozofijo ljubljanske Filozofske fakultete, pri založbi Pivec izdala intrigantno razpravo Bhagavadgita : onstran vezi, tostran svobode, sploh prvo domačo interpretativno monografijo o tem neskončno pomembnem koščku Mahabharate. Zakaj Gospodovo pesem brati in kaj nam to delo navsezadnje sporoča, v pogovoru z dr. Petek preverjamo v tokratnem Kulturnem fokusu.

Primož Krašovec: Izum računalnikov je tehnološka revolucija, primerljiva z iznajdbo pisave, saj spreminja osnovne oblike mišljenja

Fri, 10 Dec 2021 19:00:00 +0000

Poeziji je odklenkalo. S prozo je konec. Pozabite tudi na oljno slikarstvo, na gledališče in opero. Celo klasična filmska drama, ki temelji na literarno izbrušenih dialogih, psihološko dodelanih značajih in jasno razvidnem zgodbenem loku, je že preživeta. In če si doma ustvarjate skrbno kurirano humanistično knjižnico kanoničnih del filozofije, sociologije ali literarne teorije, svetu pravzaprav sporočate, da se kolikor trmasto, toliko blodnjavo oklepate preteklosti, ki je nikoli več ne bo nazaj. Tako nekako bi lahko sklepali ob branju Tujosti kapitala, vznemirljive razprave o naravi in premenah kapitalističnega produkcijskega sistema v zadnjega pol stoletja, ki jo je pri založbi Sophia pred nedavnim objavil sociolog kulture in predavatelj na Oddelku za sociologijo ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Primož Krašovec. Toda: zakaj? Zakaj so klasične umetnostne discipline leta 2021 videti presežene in na kakšen način je ta preseženost sploh povezana s kapitalizmom? – To sta vprašanji, ki sta nas zaposlovali v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav Primoža Krašovca. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: 5187396 (Pixabay)

Z digitalizacijo se ne spreminjajo samo načini, kako kupujemo, potujemo in delamo, ampak tudi kako ustvarjamo in dojemamo umetnost. Sociolog kulture Primož Krašovec pojasnjuje, kako.

Tako nekako bi lahko sklepali ob branju Tujosti kapitala, vznemirljive razprave o naravi in premenah kapitalističnega produkcijskega sistema v zadnjega pol stoletja, ki jo je pri založbi Sophia pred nedavnim objavil sociolog kulture in predavatelj na Oddelku za sociologijo ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Primož Krašovec. Toda: zakaj? Zakaj so klasične umetnostne discipline leta 2021 videti presežene in na kakšen način je ta preseženost sploh povezana s kapitalizmom? – To sta vprašanji, ki nas zaposlujeta v tokratnem Kulturnem fokusu, ko pred mikrofonom gostimo prav Primoža Krašovca.

O nastanku polis v ideoloških protislovjih, rojevanju umetnosti v gibanju ...

Fri, 03 Dec 2021 19:00:00 +0000

Učinki umetnosti, ki so prežeti z ideologijami in družbeno stvarnostjo, tudi v preteklih zgodovinskih obdobjih, imajo velikokrat večji odmev, kot bi si mislili. Znotraj atenske polis denimo se kot posledica nasprotij, ki vladajo med aristokratsko elito in ljudstvom, pojavi podoba človeka v gibanju, kip, ki zamenja prejšnjo statično in božansko podobo. Protislovni mehanizmi tako vzajemno delujejo v umetniški sferi, ekonomiji, družbi in politiki, pomembno gibalo pri tem pa so razredni boji, ki vse sfere revolucionarno spreminjajo…O tem z dr. Rastkom Močnikom v oddaji Kulturni fokus, kjer bo govora tudi o knjigi Umetnost skozi teorijo, katere avtor je Rade Pantič …

Ob knjigi Umetnost skozi teorijo avtorja Radeta Pantića Rastko Močnik razmišlja, da na Zahodu, kjer se ni zgodila revolucija, umetnost odide v komercialo, saj je izgubila stik z realnim procesom v umetnostnih praksah

Učinki umetnosti, ki so prežeti z ideologijami in družbeno stvarnostjo, tudi v preteklih zgodovinskih obdobjih, imajo velikokrat večji odmev, kot bi si mislili. Znotraj atenske polis denimo se kot posledica nasprotij, ki vladajo med aristokratsko elito in ljudstvom, pojavi podoba človeka v gibanju, kip, ki zamenja prejšnjo statično in božansko podobo. Protislovni mehanizmi tako vzajemno delujejo v umetniški sferi, ekonomiji, družbi in politiki, pomembno gibalo pri tem pa so razredni boji, ki vse sfere revolucionarno spreminjajo …O tem z dr. Rastkom Močnikom v oddaji Kulturni fokus, v kateri bo govor tudi o knjigi Umetnost skozi teorijo, katere avtor je dr. Rade Pantič.

Nina Dragičević: V današnji družbi se pojavlja nov cinizem, ki bi besede, kot sta svoboda in ljubezen, želel sesuti

Fri, 26 Nov 2021 19:00:00 +0000

»[N]obenih besed / nobenih opisov / nobenih značilnosti,« preberemo čisto na začetku pesniške knjige To telo, pokončno, za katero je njena avtorica, Nina Dragičević, konec oktobra prejela Jenkovo nagrado za najboljšo zbirko zadnjih dveh let. No, besede potem vendarle pridejo, pridejo v hlastnem, razsekanem, vratolomnem ritmu in krožijo okoli ali – morda bolje rečeno – iz verza v verz zarisujejo tisto točko, v kateri se prečita individualno in skupnostno, v kateri se križata subjektivno izkustvo in objektivni zgodovinski procesi. Točka tega križanja, pogosto travmatičnega, praviloma nasilnega, je, kot menda sugerira že naslov, telo, vedno krhko, vselej ranljivo. In vendar poezija, ki jo piše Nina Dragičević, ni poezija pobitosti, malodušja ali celo zlomljenosti; prav nasprotno – nekaj ireduktibilno kljubovalnega je v njej, nekaj odprtega v boljšo, bolj humano prihodnost za vse in vsakogar, spričo česar najbrž ni presenetljiva, da je Jenkova žirija To telo, pokončno v svoji obrazložitvi jedrnato označila kot knjigo, ki jo v tem trenutku zanesljivo potrebujemo. Prav res, toda: kako jo brati, kako vstopiti vanjo, kako se v njej naseliti, da bomo z njeno pomočjo navsezadnje mogli odgovoriti na potrebe našega časa, naše tesnobne izkušnje sveta, ki je videti iz dneva v dan bolj temačen, bolj grozeč? – Odgovor smo iskali v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav Nino Dragičević. Z njo se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Nina Dragičević (Goran Dekleva)

Nina Dragičević, prejemnica letošnje Jenkove nagrade za najboljšo pesniško zbirko

»[N]obenih besed / nobenih opisov / nobenih značilnosti,« preberemo čisto na začetku pesniške knjige To telo, pokončno, za katero je njena avtorica, Nina Dragičević, konec oktobra prejela Jenkovo nagrado za najboljšo zbirko zadnjih dveh let. No, besede potem vendarle pridejo, pridejo v hlastnem, razsekanem, vratolomnem ritmu in krožijo okoli ali – morda bolje rečeno – iz verza v verz zarisujejo tisto točko, v kateri se prečita individualno in skupnostno, v kateri se križata subjektivno izkustvo in objektivni zgodovinski procesi. Točka tega križanja, pogosto travmatičnega, praviloma nasilnega, je, kot menda sugerira že naslov, telo, vedno krhko, vselej ranljivo.

In vendar poezija, ki jo piše Nina Dragičević, ni poezija pobitosti, malodušja ali celo zlomljenosti; prav nasprotno – nekaj ireduktibilno kljubovalnega je v njej, nekaj odprtega v boljšo, bolj humano prihodnost za vse in vsakogar, spričo česar najbrž ni presenetljiva, da je Jenkova žirija To telo, pokončno v svoji obrazložitvi jedrnato označila kot knjigo, ki jo v tem trenutku zanesljivo potrebujemo. Prav res, toda: kako jo brati, kako vstopiti vanjo, kako se v njej naseliti, da bomo z njeno pomočjo navsezadnje mogli odgovoriti na potrebe našega časa, naše tesnobne izkušnje sveta, ki je videti iz dneva v dan bolj temačen, bolj grozeč? – Odgovor iščemo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko pred mikrofonom gostimo prav Nino Dragičević.

Kantavtorstvo na Slovenskem

Fri, 19 Nov 2021 19:00:00 +0000

Pred kratkim se je bilo v eni izmed izdaj revije Dialogi mogoče bralsko zatopiti v različna besedila o kantavtorjih in kantavtorstvu. Tej posebni glasbeno – pesniški umetniški podobi skozi čas in v današnjih različicah, so se posvetili sami ustvarjalci in poznavalci področja. Prispevke je zbrala in uredila Teja Klobčar, ki nas na radiu razveseljuje z oddajo Pesem v žepu. Z njo se je pogovarjala Magda Tušar

"Kantavtorstvo je v svojem bistvu individualen umetniški izraz, v katerem se preplet besede in glasbe udejanji v želji po dotiku duše nekoga drugega – poslušalca"

Pred kratkim se je bilo v eni izmed izdaj revije Dialogi mogoče bralsko zatopiti v različna besedila o kantavtorjih in kantavtorstvu. Tej posebni glasbeno-pesniški umetniški podobi skozi čas in v današnjih različicah so se posvetili sami ustvarjalci tovrstne glasbe in poznavalci področja. Prispevke je zbrala in uredila Teja Klobčar, ki nas na radiu razveseljuje z oddajo Pesem v žepu. O ustvarjalnih sledeh, zasidranih v glasbi najstarejših civilizacij, samih svojih mojstrih, glasbenih razsežnostih pesmi, analizi in sporočilnosti besedil ter drugem so pisali tudi Marija Klobčar, Matej Krajnc, Milena Mileva Blažič, Jani Kovačič, Boštjan Narat, Sandra Erpe, Jure Potokar, Drago Mislej - Mef, Peter Andrej, Tomaž Hostnik, Katarina Juvančič in Miran Košuta.

Uroš Weinberger: Včasih kakšna slika dejansko napove, kaj se bo zgodilo

Fri, 12 Nov 2021 19:00:00 +0000

Če samo s kotičkom očesa ošinemo slikarska dela Uroša Weinbergerja, bomo najbrž pomislili, da umetnik po vsej verjetnosti živi v neki vzporedni, srečni realnosti – na njegovih platnih namreč neutrudno žarijo rožnata, rumena, turkizna in svetlo zelena barva, ljudje so v kopalkah, ne manjka niti palm in otroških igrišč. Če pa Weinbergerjeve stvaritve pogledamo le malce bolj pozorno, ugotovimo, da s svetom, ki ga upodablja, nekaj vendarle ni v redu. Barve so morda res svetle in žareče, a ni se mogoče znebiti vtisa, da so pravzaprav presvetle in brez prave globine, nekako klavrno neonske so. In Weinbergerjevi kopalci, njegove palme, igrišča in podobni motivi so vsi po vrsti videti neskončno osamljeni, derealizirani, izgubljeni; vtis je, da se bodo, naslikani v istih zadušljivo veselih barvah kot njihova okolica, zdaj zdaj zlili s to okolico, se pogreznili vanjo in kratko malo izginili. Sploh pa: kaj neki je tisto tam na nebu – kamera, ki nadzira? Dron, ki strelja? Virus, ki pikira naravnost v naša pljuča? – Ne, Uroš Weinberger po vsem sodeč ne živi v vzporedni, srečni resničnosti ... bi pa utegnil biti prerok (ali vsaj izjemno pronicljiv poročevalec iz) neoliberalnega, kužnega, nasilnega, podnebno pregretega, histerično hedonističnega, dehumaniziranega sveta, ki se – dlje ko trajajo naše krize, recimo zdravstvena, ekološka, politična in socialna – zdi vse bližji in vse verjetnejši. Pri tem pa velja posebej poudariti, da Weinberger, ki se je nedavno znašel tudi na prestižnem seznamu stotih najpomembnejših slovenskih likovnih umetnikov današnjega časa, takih slik ni začel ustvarjati šele v zadnjih, koronskih mesecih, ampak to slikarsko poetiko potrpežljivo razvija že leta. Kako mu torej uspeva držati prst na pulzu naše sodobnosti; kako mu uspeva prepoznavati obrise prihajajočega sveta, v katerega se, kot kaže, levi naš sedanji čas? – Odgovor smo iskali v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo ob robu njegove nove razstave Projectories v ljubljanski galeriji Generali pred mikrofonom gostili prav Uroša Weinbergerja. Z njim se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Uroš Weinberger, The Projectory Lab, 2021, olje na platnu, izrez (objavljeno z dovoljenjem avtorja)

Z Urošem Weinbergerjem, enim osrednjih slikarjev srednje generacije, se pogovarjamo ob robu njegove nove razstave Projectories

Če te dni stopimo v prostore ljubljanske galerije Generali in prav na hitro, morda samo s kotičkom očesa ošinemo tam razstavljena slikarska dela Uroša Weinbergerja, bomo najbrž pomislili, da umetnik po vsej verjetnosti živi v neki vzporedni, srečni realnosti – na njegovih platnih namreč neutrudno žarijo rožnata, rumena, turkizna in svetlo zelena barva, ljudje so v kopalkah, ne manjka niti palm in otroških igrišč.

Če pa Weinbergerjeve stvaritve pogledamo le malce bolj pozorno, ugotovimo, da s svetom, ki ga upodablja, nekaj vendarle ni v redu. Barve so morda res svetle in žareče, a ni se mogoče znebiti vtisa, da so pravzaprav presvetle in brez prave globine, nekako klavrno neonske so. In Weinbergerjevi kopalci, njegove palme, igrišča in podobni motivi so vsi po vrsti videti neskončno osamljeni, derealizirani, izgubljeni; vtis je, da se bodo, naslikani v istih zadušljivo veselih barvah kot njihova okolica, zdaj zdaj zlili s to okolico, se pogreznili vanjo in kratko malo izginili. Sploh pa: kaj neki je tisto tam na nebu – kamera, ki nadzira? Dron, ki strelja? Virus, ki pikira naravnost v naša pljuča? – Ne, Uroš Weinberger po vsem sodeč ne živi v vzporedni, srečni resničnosti ... bi pa utegnil biti prerok (ali vsaj izjemno pronicljiv poročevalec iz) neoliberalnega, kužnega, nasilnega, podnebno pregretega, histerično hedonističnega, dehumaniziranega sveta, ki se – dlje ko trajajo naše krize, recimo zdravstvena, ekološka, politična in socialna – zdi vse bližji in vse verjetnejši.

Pri tem pa velja posebej poudariti, da Weinberger, ki se je nedavno znašel tudi na prestižnem seznamu stotih najpomembnejših slovenskih likovnih umetnikov današnjega časa, takih slik ni začel ustvarjati šele v zadnjih, koronskih mesecih, ampak to slikarsko poetiko potrpežljivo razvija že leta. Kako mu torej uspeva držati prst na pulzu naše sodobnosti; kako mu uspeva prepoznavati obrise prihajajočega sveta, v katerega se, kot kaže, levi naš sedanji čas? – Odgovor iščemo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko pred mikrofonom gostimo prav Uroša Weinbergerja.

Bankarium, Muzej bančništva Slovenije

Fri, 05 Nov 2021 19:00:00 +0000

Čeprav vsakodnevno uporabljamo bančne storitve, vsaj od finančno-gospodarske krize naprej pa se še predobro zavedamo tega, kako močno lahko dogajanje v bančnem sektorju vpliva na naša življenja, se le redko zanimamo za to, kako banke sploh delujejo, kdaj in zakaj so nastale, kako se je njihova vloga skozi čas spreminjala in kakšna je njihova zgodovina v slovenskem prostoru. In vendar bančništvo – ne samo, kadar se zaradi kolapsov velikih bank zamajejo svetovni finančni trgi, ampak tudi s svojim siceršnjim delovanjem – predstavlja pomemben del moderne gospodarske zgodovine in ima močan vpliv na oblikovanje naših družb. Še več, brez finančnih institucij si verjetno lahko le stežka predstavljamo hiter razvoj ob prehodu iz agrarnega v industrijsko gospodarstvo, pa naj se je ta odvijal pod okriljem zasebnih ali državnih bank in hranilnic ter pod takšnimi ali drugačnimi gospodarskimi sistemi. No, nekatere aspekte bančništva – od tega, kako pravzaprav deluje bankomat ali kartična transakcija, pa do spreminjajočih se bančnih praks in seveda bogate, več kot 200-letne zgodovine denarja in bančnih institucij na Slovenskem – od letošnjega poletja v prostorih nekdanje Mestne hranilnice Ljubljanske na Čopovi ulici osvetljuje Bankarium - Muzej bančništva Slovenije. O tamkajšnji razstavi, ki je nastala pod okriljem Nove Ljubljanske banke, ter o zelo raznoliki preteklosti slovenskega bančništva, ki se je s časom in seveda s spremembami držav ter gospodarskih sistemov močno spreminjalo, bomo v tokratnem Kulturnem fokusu govorili s kustosinjo razstave dr. Meto Kordiš. Oddajo je pripravila Alja Zore.

Od srednjeveških rovašev, prvih hranilnic in zadrug ter socialističnega bančnega sistema - do prikaza kartične transakcije v virtualni resničnosti

Čeprav vsakodnevno uporabljamo bančne storitve, vsaj od finančno-gospodarske krize naprej pa se še predobro zavedamo tega, kako močno lahko dogajanje v bančnem sektorju vpliva na naša življenja, se le redko zanimamo za to, kako banke sploh delujejo, kdaj in zakaj so nastale, kako se je njihova vloga skozi čas spreminjala in kakšna je njihova zgodovina v slovenskem prostoru. In vendar bančništvo – ne samo, kadar se zaradi kolapsov velikih bank zamajejo svetovni finančni trgi, ampak tudi s svojim siceršnjim delovanjem – predstavlja pomemben del moderne gospodarske zgodovine in ima močan vpliv na oblikovanje naših družb. Še več, brez finančnih institucij si verjetno lahko le stežka predstavljamo hiter razvoj ob prehodu iz agrarnega v industrijsko gospodarstvo, pa naj se je ta odvijal pod okriljem zasebnih ali državnih bank in hranilnic ter pod takšnimi ali drugačnimi gospodarskimi sistemi. No, nekatere aspekte bančništva – od tega, kako pravzaprav deluje bankomat ali kartična transakcija, pa do spreminjajočih se bančnih praks in seveda bogate, več kot 200-letne zgodovine denarja in bančnih institucij na Slovenskem – od letošnjega poletja v prostorih nekdanje Mestne hranilnice Ljubljanske na Čopovi ulici osvetljuje Bankarium - Muzej bančništva Slovenije. O tamkajšnji razstavi, ki je nastala pod okriljem Nove Ljubljanske banke, ter o zelo raznoliki preteklosti slovenskega bančništva, ki se je s časom in seveda s spremembami držav ter gospodarskih sistemov močno spreminjalo, bomo v tokratnem Kulturnem fokusu govorili s kustosinjo razstave dr. Meto Kordiš.

Ljudska umetnost in umetnost NSK

Fri, 29 Oct 2021 18:00:00 +0000

Kaj imata skupnega siceršnja dediščina ljudske umetnosti v zbirki tradicije in nastajajoča umetnost, kaj iz identitetnega snovanja preteklosti vzame sodobna umetniška produkcija in kako z njo tvori nove pomene? Tokrat v oddaji Kulturni fokus o razstavi, ki v Slovenskem etnografskem muzeju prikaže skupna in podobna motivna polja ljudske umetnosti in umetnosti NSK. Gostja oddaje je njena avtorica, dr. Bojana Rogelj Škafar, kustodinja zbirk ljudske likovne umetnosti in slikovnih virov.

Ko se tradicija in sodobna umetnost srečata v polju ljudske umetnosti

Kaj imata skupnega siceršnja dediščina ljudske umetnosti v zbirki tradicije in nastajajoča umetnost, kaj iz identitetnega snovanja preteklosti vzame sodobna umetniška produkcija in kako z njo tvori nove pomene? Tokrat v oddaji Kulturni fokus o razstavi, ki v Slovenskem etnografskem muzeju prikaže skupna in podobna motivna polja ljudske umetnosti in umetnosti NSK. Gostja oddaje je njena avtorica, dr. Bojana Rogelj Škafar, kustodinja zbirk ljudske likovne umetnosti in slikovnih virov.

Ob razstavi Ljudska umetnost med domom in svetom: Zbirki SEM in ljudske umetnosti NSK skupine IRWIN so tako zapisali:

V Slovenskem etnografskem muzeju se pri interpretaciji pomenov muzejskih zbirk in predmetov osredinjamo na spoznavanje razmerij med predmeti in njihovimi ustvarjalci ter uporabniki in na razumevanje vloge predmetov v procesu oblikovanja različnih identitet. Slovenski etnografski muzej tako z razstavo, na kateri bosta na ogled na eni strani "ikonični slovenski ljudski umetnostni cvetober" in na drugi strani sodobna globalna produkcija folk art, preprašuje pomenski okvir ene od zbirk tradicije in jo postavlja ob zbirko artefaktov, ki nastajajo v sodobnih identifikacijskih družbenih procesih. Ob tem sporoča, da je ustvarjanje skupnostne identitete premišljen proces, v okviru katerega poteka tudi izbor simbolnih vizualnih sestavin, ki naj predstavljajo skupnost. V primeru slovenskega naroda so bili vir teh sestavin predmeti tradicijske kulture, v primeru državljanov države NSK pa sodobna umetniška produkcija NSK.

Med majem '68 in novembrom '89

Fri, 22 Oct 2021 18:00:00 +0000

Kadar govorimo o zgodovini Evrope po drugi svetovni vojni, se skoraj ne moremo izogniti letnicama 1968 in 1989. Prva je seveda sinonimna z utopično-revolucionarnim študentskim gibanjem, ki je na obeh straneh tedanje železne zavese nastopilo zoper etatizem, kapitalizem, imperializem, nereflektirano potrošništvo in konservativno meščansko moralo, medtem ko je leta 1989 pod pritiskom ideološko precej heterogenih vzhodnoevropskih civilnih družb, ki so terjale svobodo govora, svobodo političnega udejstvovanja in svobodo gospodarske pobude, padel berlinski zid, z njim tudi realno obstoječi socializem, vse to pa je, kot vemo, odprlo pot naši današnji sedanjosti. V obeh primerih, tako leta '68 kakor '89, so bili v dogajanje močno vpeti umetniki ter družboslovno-humanistični teoretiki. Ne tako redko so bili ti ljudje – književniki, gledališčniki, filmarji in likovniki pa filozofi, sociologi in umetnostni kritiki – kar v prvih vrstah množic, ki so terjale spremembe. Zato nas menda ne more presenetiti, da je pod okriljem Instituta za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU pred nedavnim izšel obsežen zbornik Med majem ’68 in novembrom ’89, katerega avtorice in avtorji si v nizu razprav prizadevajo osvetliti, kako sta umetnost in teorija v obdobju med šestdesetimi in osemdesetimi leti minulega stoletja pomagali spremeniti Slovenijo, Jugoslavijo, obe polovici Evrope in, navsezadnje, svet. In vendar se lahko vprašamo, ali razpravljavke in razpravljavci, ki so sodelovali pri nastanku omenjenega zbornika, tu ne mešajo jabolk in hrušk. Če se namreč zdi vrenje leta 1968 podloženo z eksperimentalnimi sanjami o svetu, ki sploh še ne obstaja, je leto 1989 vendarle mogoče videti kot preobrazbo, ki se napaja iz zelo konkretnega, še kako obstoječega zgleda, zgleda zahodnoevropskih liberalnih, meščanskih demokracij. Kako neki je torej letnici ’68 in ’89 sploh mogoče misliti skupaj? Zakaj je to potrebno? In, jasno, kakšno vlogo sta v obeh primerih odigrali umetnost in teorija? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili literarnega zgodovinarja in teoretika dr. Marka Juvana, ki je nad zbornikom Med majem ’68 in novembrom ’89 bdel po uredniški plati. Z njim se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: "Prepovedano je prepovedovati," eno izmed gesel pariškega maja '68 (Wikipedia, javna last)

Kako so se množice v letih 1968 in 1989, v časih najbolj konsekventnih družbenih vrenj po drugi svetovni vojni torej, napajale pri sočasni umetnosti in družboslovno-humanistične teoriji?

V obeh primerih, tako leta '68 kakor '89, so bili v dogajanje močno vpeti umetniki ter družboslovno-humanistični teoretiki. Ne tako redko so bili ti ljudje – književniki, gledališčniki, filmarji in likovniki pa filozofi, sociologi in umetnostni kritiki – kar v prvih vrstah množic, ki so terjale spremembe. Zato nas menda ne more presenetiti, da je pod okriljem Instituta za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU pred nedavnim izšel obsežen zbornik Med majem ’68 in novembrom ’89, katerega avtorice in avtorji si v nizu razprav prizadevajo osvetliti, kako sta umetnost in teorija v obdobju med šestdesetimi in osemdesetimi leti minulega stoletja pomagali spremeniti Slovenijo, Jugoslavijo, obe polovici Evrope in, navsezadnje, svet.

In vendar se lahko vprašamo, ali razpravljavke in razpravljavci, ki so sodelovali pri nastanku omenjenega zbornika, tu ne mešajo jabolk in hrušk. Če se namreč zdi vrenje leta 1968 podloženo z eksperimentalnimi sanjami o svetu, ki sploh še ne obstaja, je leto 1989 vendarle mogoče videti kot preobrazbo, ki se napaja iz zelo konkretnega, še kako obstoječega zgleda, zgleda zahodnoevropskih liberalnih, meščanskih demokracij. Kako neki je torej letnici ’68 in ’89 sploh mogoče misliti skupaj? Zakaj je to potrebno? In, jasno, kakšno vlogo sta v obeh primerih odigrali umetnost in teorija? – To so vprašanja, ki nas zaposlujejo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko pred mikrofonom gostimo literarnega zgodovinarja in teoretika dr. Marka Juvana, ki je nad zbornikom Med majem ’68 in novembrom ’89 bdel po uredniški plati.

Glasbena didaktika

Fri, 15 Oct 2021 18:00:00 +0000

Povsem samoumevno se nam zdi, da je otroka, ki bi se danes rad naučil igrati klavir, kitaro ali violino, treba poslati v uk – k zasebnemu tutorju ali, nemara še bolje, v glasbeno šolo, kjer se bo naučil ne le pravilne tehnike rokovanja z izbranim instrumentom ampak tudi branja notnega zapisa in osnov glasbene teorije. To se, kot rečeno, zdi samoumevno. Precej drugače pa je, kadar slišimo, da posebne vzgoje ne terja le igranje glasbe temveč tudi njeno poslušanje. Ob soočenju s tako trditvijo se nam menda porajajo sami pomisleki, češ, kaj ni poslušanje glasbe vendar povsem spontano in samoumevno, človeku tako rekoč naravno prirojeno početje? Mar zanj ne zadoščata že gramofon in plošča oziroma, če zdaj s konca 19. preskočimo v 21. stoletje, pametni telefon z delujočo povezavo do svetovnega spleta? Sploh pa: če nas nihče ne uči gledati filmov ali televizijskih nadaljevank, čemu neki bi se morali učiti, kako poslušati godbo? - No, če vprašate mag. Ivana Vrbančiča, glasbenega pedagoga in dolgoletnega predavatelja glasbene metodike, didaktike in pedagogike na univerzah v Mariboru in v Ljubljani, obstaja precejšnja razlika med tem, da glasbo poslušamo, in tem, da jo zares slišimo. In če se je ne naučimo intelektualno poglobljeno in emocionalno intenzivno dojemati že dovolj zgodaj, najraje kar v rosnih otroških letih, smo, kot piše Vrbančič v knjigi Poslušam glasbo : didaktični in metodični vidiki, ki je pred nedavnim izšla pri založbi Obzorja, prav mogoče za vselej zamudili. Drugače rečeno: takemu človeku bo glasba, eden človekovih ključnih izraznih načinov, najverjetneje ostala nedosegljiva tudi v odraslih letih. A če je tako, tedaj se lahko vprašamo, kaj je pravzaprav tisto, česar naj bi se naučili, da bi glasbo navsezadnje bolj kvalitetno poslušali? In kako naj bi bil tak pouk pravzaprav videti? – To sta vprašanji, ki sta nas zaposlovali v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav mag. Vrbančiča. Z njim se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Victoria_Borodinova (Pixabay)

Glasbo lahko poslušamo površno ali poglobljeno; tega drugega načina poslušanja se je v otroških letih dejansko mogoče naučiti

No, če vprašate mag. Ivana Vrbančiča, glasbenega pedagoga in dolgoletnega predavatelja glasbene metodike, didaktike in pedagogike na univerzah v Mariboru in v Ljubljani, obstaja precejšnja razlika med tem, da glasbo poslušamo, in tem, da jo zares slišimo. In če se je ne naučimo intelektualno poglobljeno in emocionalno intenzivno dojemati že dovolj zgodaj, najraje kar v rosnih otroških letih, smo, kot piše Vrbančič v knjigi Poslušam glasbo : didaktični in metodični vidiki, ki je pred nedavnim izšla pri založbi Obzorja, prav mogoče za vselej zamudili. Drugače rečeno: takemu človeku bo glasba, eden človekovih ključnih izraznih načinov, najverjetneje ostala nedosegljiva tudi v odraslih letih. A če je tako, tedaj se lahko vprašamo, kaj je pravzaprav tisto, česar naj bi se naučili, da bi glasbo navsezadnje bolj kvalitetno poslušali? In kako naj bi bil tak pouk pravzaprav videti? – To sta vprašanji, ki nas zaposlujeta v tokratnem Kulturnem fokusu, ko pred mikrofonom gostimo prav mag. Vrbančiča.

Niko Kralj, pionir industrijskega oblikovanja

Fri, 08 Oct 2021 18:00:00 +0000

"Kadar gre za unikatno oblikovanje, je razumljivo in sprejemljivo, da naredimo stol, ki je mogoče slabo funkcionalen, celo nefunkcionalen, je pa skulptura. Industrija si tega ne more privoščiti. Treba je prisluhniti novim materialom, idejam, konstrukcijam, novim tehnologijam, proizvodnim postopkom, ekonomijam, ki so glavni motor oblike, in iz teh potegniti novo obliko. Kot oblikovalec pa imaš še posebno pravico, da k tej obliki dodaš še nekaj svojega, svojo obliko." ( iz zapiskov Nika Kralja, devetdeseta leta 20. stoletja)

Niko Kralj, prvi mednarodno priznani profesionalni industrijski oblikovalec v nekdanji Jugoslaviji

Lani je minilo sto let od rojstva arhitekta in oblikovalca Nika Kralja. Niko Kralj je bil pionir slovenskega in jugoslovanskega industrijskega oblikovanja, ki je ustvarjalne zamisli za svoje ikonične izdelke črpal iz opazovanj, zgodnjih izkušenj v domačem kraju, jih iskal v literaturi, snoval med terenskimi raziskovanji ter na številnih potovanjih, izobraževanjih in službovanjih v tujih, mednarodnih okoljih. Nepozaben je njegov široko uporabljen stol Rex, poleg modularnega pohištva in številnih drugih tehnično in oblikovalsko izvirnih izdelkov so bili središče njegovega zanimanja tudi slovenski kozolci.
Vsekakor pa gre poudariti njegovo prepričanje, da si tako slovenski kot jugoslovanski povojni prostor zaslužita izvirno oblikovane in doma narejene proizvode, ki se ne bodo zgledovali le po licenčnih izdelkih, vnesenih iz tujine ...
Gostji oddaje Kulturni fokus bosta urednici znanstvene monografije Niko Kralj, pionir industrijskega oblikovanja, ki je izšla pri Slovenski matici: Barbara Predan in Špela Šubic.

"Kadar gre za unikatno oblikovanje, je razumljivo in sprejemljivo, da naredimo stol, ki je mogoče slabo funkcionalen, celo nefunkcionalen, je pa skulptura. Industrija si tega ne more privoščiti. Treba je prisluhniti novim materialom, idejam, konstrukcijam, novim tehnologijam, proizvodnim postopkom, ekonomijam, ki so glavni motor oblike, in iz teh potegniti novo obliko. Kot oblikovalec pa imaš še posebno pravico, da k tej obliki dodaš še nekaj svojega, svojo obliko" (iz zapiskov Nika Kralja, devetdeseta leta 20. stoletja).

Božanski Dante

Fri, 24 Sep 2021 18:00:00 +0000

»Na sredi našega življenja póta / sem gozdu črnemu zašel v globine, / ker me na stranpot je zavedla zmota.« Takole se – v mojstrskem prevodu Andreja Capudra – začenja Božanska komedija, po splošni sodbi eno največjih, najpomembnejših, najvplivnejših, najbolj dovršenih del v vsej evropski literaturi od njenih najzgodnejših začetkov pri Homerju pa do danes. Več kot 14 tisoč verzov obsežna, na sto spevov razdeljena pesnitev, ki pripoveduje o potovanju grešne duše po onstranstvu od pekla do raja, od greha do ljubezni, je svojemu avtorju, Danteju Alighieriju, prinesla slavo, ki, tako pravijo, ne mine. In res: čeprav je od njegove smrti septembra 2021 minilo že okroglih 700 let, se morajo gimnazijke in gimnazijci še vedno učiti o Danteju, o njegovi veliki ljubezni do Beatrice, o strašnih, z izjemno imaginativno močjo izpisanih mukah, ki čakajo grešnike v že katerem od devetih krogov pekla. Je to ta slava, ki ne mine? – Morda, a po drugi strani ni mogoče prezreti, da je Božanska komedija vendarle delo, prežeto s srednjeveško miselnostjo, to pa slej ko prej precej otežuje njegovo branje in razumevanje. Strahovi in veselja srednjeveškega človeka, njegova čustva, verovanja in stremljenja pa filozofske in teološke ideje, ki so ga intelektualno razgibavale, ter materialna kultura in celo srditi politični boji tistega časa – vse to je v Božanski komediji zajeto najbrž bolj popolno kot v kateremkoli drugem delu, nastalem med 6. in 16. stoletjem, a mi danes živimo, kaj bi tajili, v močno sekularizirani družbi, ki se ji utegne vse to zdeti precej oddaljeno, težko umljivo, tuje. Če torej hočemo zares stopiti v Dantejev literarni svet, če ga hočemo polno okusiti – kako neki lahko to storimo? – Prav to vprašanje nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili dr. Kristino Lazar, strokovnjakinjo za starejšo italijansko književnost in asistentko na Oddelku za romanske jezike in književnosti ljubljanske Filozofske fakultete. Z njo se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Dantejev kip na trgu Santa Croce v Firencah (daniram90 / Pixabay)

Ob 700. obletnici njegove smrti preverjamo, zakaj nas Dante Alighieri še vedno živo nagovarja s svojo poezijo

Na sredi našega življenja póta

sem gozdu črnemu zašel v globine,

ker me na stranpot je zavedla zmota.

Takole se – v mojstrskem prevodu Andreja Capudra – začenja Božanska komedija, po splošni sodbi eno največjih, najpomembnejših, najvplivnejših, najbolj dovršenih del v vsej evropski literaturi od njenih najzgodnejših začetkov pri Homerju pa do danes. Več kot 14 tisoč verzov obsežna, na sto spevov razdeljena pesnitev, ki pripoveduje o potovanju grešne duše po onstranstvu od pekla do raja, od greha do ljubezni, je svojemu avtorju, Danteju Alighieriju, prinesla slavo, ki, tako pravijo, ne mine.

In res: čeprav od njegove smrti prav ta mesec mineva že okroglih 700 let, se morajo gimnazijske in gimnazijci še vedno učiti o Danteju, o njegovi veliki ljubezni do Beatrice, o strašnih, z izjemno imaginativno močjo izpisanih mukah, ki čakajo grešnike v že katerem od devetih krogov pekla. Je to ta slava, ki ne mine? – Morda, a po drugi strani ni mogoče prezreti, da je Božanska komedija vendarle delo, prežeto s srednjeveško miselnostjo, to pa slej ko prej precej otežuje njegovo branje in razumevanje.

Strahovi in veselja srednjeveškega človeka, njegova čustva, verovanja in stremljenja pa filozofske in teološke ideje, ki so ga intelektualno razgibavale, ter materialna kultura in celo srditi politični boji tistega časa – vse to je v Božanski komediji zajeto najbrž bolj popolno kot v kateremkoli drugem delu, nastalem med 6. in 16. stoletjem, a mi danes živimo, kaj bi tajili, v močno sekularizirani družbi, ki se ji utegne vse to zdeti precej oddaljeno, težko umljivo, tuje. Če torej hočemo zares stopiti v Dantejev literarni svet, če ga hočemo polno okusiti – kako neki lahko to storimo?

Prav to je vprašanje, ki nas zaposluje v tokratnem Kulturnem fokusu, ko pred mikrofonom gostimo dr. Kristino Lazar, strokovnjakinjo za starejšo italijansko književnost in asistentko na Oddelku za romanske jezike in književnosti ljubljanske Filozofske fakultete.