Education (C) RTVSLO 2017 Mladim se kultura pogosto zdi zatežena, dolgočasna, starinska in nedostopna. In medtem ko nekateri zavijajo z očmi, ko morajo s šolo na kakšno od kulturnih prireditev, vzamejo drugi stvari v svoje roke. Kulture se lotijo na svoj, inovativen način, ki pritegne tudi njihove sovrstnike. O kulturi mladih in za mlade v oddaji KULTUROMAT, ki je na sporedu vsako soboto ob 10.30. Pridružite se nam, če vas zanima, kaj se splača prebrati, poslušati, si ogledati, kje biti zraven in kje ne. https://cist-hudo.rtvslo.si/kulturomat Kulturomat https://img.rtvcdn.si/_up/ava/ava_misc/show_logos/12295162/logo_1.jpg V zadnjem Kulturomatu pred poletnimi počitnicami, se nam je pred mikrofonom pridružila vodja Pinorske knjižnice, Darja Lavrenčič Vrabec. Mladim poslušalcem bo podala zanimive bralne nasvete za poletne čase.<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> </body> </html> 174882302 RTVSLO – Prvi 798 clean V zadnjem Kulturomatu pred poletnimi počitnicami, se nam je pred mikrofonom pridružila vodja Pinorske knjižnice, Darja Lavrenčič Vrabec. Mladim poslušalcem bo podala zanimive bralne nasvete za poletne čase.<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> </body> </html> Sat, 25 Jun 2022 08:30:00 +0000 Poletni bralni nasveti knjižničarke Darje Študentsko-dijaška predstava Vse, kar je je premiero dočakala v maju. Gre za dolg ustvarjalen proces, pri katerem so mladi igralci in igralke, avtorice in avtorji, po filmski predlogi ustvarili svoje lastno besedilo in predstavo. V njej so iskali predvsem lastne poglede na odnose in človeka ter razmišljali o kompleksnosti čustev. Po dveh uspešnih in razprodanih izvedbah kmalu sledijo ponovitve. AVTORJI O PREDSTAVI Vse kar je, sta dva človeka, ki sta drug v drugem uspela najti nekaj, kar sta vedno iskala. Oti v predstavi pravi takole: ““Če obstaja kakršnakoli čarobnost na tem svetu, mora biti v poskusu razumevanja nekoga. To je skoraj nemogoče, ampak komu je to sploh pomembno? Odgovor je najbrž v tem, da se trudiš.” Vse kar je, je predstava o vsem tistem, kar je med tem, da se ti z nekom zgodi nič in vse hkrati. Če večina umetnosti govori o tem, kako je, če z nekom si ali nisi, smo se mi odločili raziskati, kaj vse se skriva v tej vmesni fazi. Mogoče pa je ta faza lepša in bolj pristna, ker v nobenem trenutku ni prisiljena in zlagana. Predstava je nastala iz želje po raziskovanju naših lastnih pogledov na odnos, po motivih izjemne ameriške filmske trilogije: Before Sunrise, Before Sunset in Before Midnight. Navdušilo nas je dejstvo, da se v vseh treh filmih ne zgodi praktično nič. Vse, kar gledamo, sta ona dva, vsak zase in skupaj. Njun odnos, iskrenost, na začetku celo neke vrste naivnost, ki nas tako posrkata, da čez vse filme spremljamo izključno njun dialog. Ključna beseda vsem trem filmom je ljubljenost. Tako smo iz nje črpali ideje za lastne monologe, ki smo jih vkomponirali v predstavo. Tako je moč slišati 10 različnih pogledov na ljubljenost. Predstava pušča gledalcu občutek, da se je vredno truditi in da dokler nekoga pogrešamo, nam ni vseeno. Mladim ustvarjalcem lahko sledite na IG profilu: odprtascena 174880871 RTVSLO – Prvi 857 clean Študentsko-dijaška predstava Vse, kar je je premiero dočakala v maju. Gre za dolg ustvarjalen proces, pri katerem so mladi igralci in igralke, avtorice in avtorji, po filmski predlogi ustvarili svoje lastno besedilo in predstavo. V njej so iskali predvsem lastne poglede na odnose in človeka ter razmišljali o kompleksnosti čustev. Po dveh uspešnih in razprodanih izvedbah kmalu sledijo ponovitve. AVTORJI O PREDSTAVI Vse kar je, sta dva človeka, ki sta drug v drugem uspela najti nekaj, kar sta vedno iskala. Oti v predstavi pravi takole: ““Če obstaja kakršnakoli čarobnost na tem svetu, mora biti v poskusu razumevanja nekoga. To je skoraj nemogoče, ampak komu je to sploh pomembno? Odgovor je najbrž v tem, da se trudiš.” Vse kar je, je predstava o vsem tistem, kar je med tem, da se ti z nekom zgodi nič in vse hkrati. Če večina umetnosti govori o tem, kako je, če z nekom si ali nisi, smo se mi odločili raziskati, kaj vse se skriva v tej vmesni fazi. Mogoče pa je ta faza lepša in bolj pristna, ker v nobenem trenutku ni prisiljena in zlagana. Predstava je nastala iz želje po raziskovanju naših lastnih pogledov na odnos, po motivih izjemne ameriške filmske trilogije: Before Sunrise, Before Sunset in Before Midnight. Navdušilo nas je dejstvo, da se v vseh treh filmih ne zgodi praktično nič. Vse, kar gledamo, sta ona dva, vsak zase in skupaj. Njun odnos, iskrenost, na začetku celo neke vrste naivnost, ki nas tako posrkata, da čez vse filme spremljamo izključno njun dialog. Ključna beseda vsem trem filmom je ljubljenost. Tako smo iz nje črpali ideje za lastne monologe, ki smo jih vkomponirali v predstavo. Tako je moč slišati 10 različnih pogledov na ljubljenost. Predstava pušča gledalcu občutek, da se je vredno truditi in da dokler nekoga pogrešamo, nam ni vseeno. Mladim ustvarjalcem lahko sledite na IG profilu: odprtascena Sat, 18 Jun 2022 08:30:00 +0000 Predstava Vse, kar je Bližina daljine ni klasičen mladinski roman, ampak je roman, ki nas v čutenju in dimenzijah dojemanja ljubezni do domovine, njenih lepot in maternega jezika popelje tako v preteklost, sodobnost in prihodnost. Zgodba se nas dotakne na najbolj tenkočuten način: skozi čustva, ki se skrivajo in odstirajo, skozi strah ali nemoč pred vsem, kar mlada človeška duša vidi, sluti in čuti. Zastavljajo se številna vprašanja o samem sebi, o negotovi prihodnosti, prisoten je strah pred prihodnostjo, številna vprašanja v času o odnosu do sočloveka. Mladi pisateljici Jana Brus in Leticia Hormuth mojstrsko prepletata notranji svet obeh glavnih junakinj – Lise (iz Nemčije) in Anje (iz Slovenije) -, ki deluje hkrati kot odslikava problemov sveta, ki ju obdaja. Ob zastavljanju vprašanj lastne biti in iskanju soobstajanja z različnimi ljudmi in kulturami v hitrem načinu življenja med Slovenijo in Nemčijo nas zgodba ne vodi samo skozi labirint medčloveških odnosov, ampak nas posredno usmerja tudi skozi valovite poti zaznavanja problemov v najstniških letih. Knjiga je namenjena vsem, ki si želijo razumeti, kako je živeti dve državi in dva jezika. LAETICIA HORMUTH je rojena leta 2007 v Freibergu, kjer živi tudi danes s svojim bratom Jonathanom in starši. Od svojega četrtega leta obiskuje dopolnilni pouk slovenščine v Freibergu. Poleg rednega obiskovanja gimnazije zelo rada v prostem času igra na flavto, pleše balet, poje in se ukvarja z jahanjem. Zelo rada tudi bere knjige in piše razne zgodbe. JANA BRUS je rojena leta 2006 v Heidelbergu. Z bratom Simonom in starši živi v Tűbingenu v Nemčiji. Šesto leto obiskuje dopolnilni pouk slovenščine v Pfullingenu. Poleg obiskovanja gimnazije rada bere različne žanre, preučuje naravne pojave, hodi na sprehode, pleza in se ukvarja z lokostrelstvom. Obe dekleti sta veliki navdušenki nad Slovenijo, kjer imata tudi svoje sorodnike, zato vsako leto preživita počitnice tudi v domovini svojih staršev. Z veseljem se vračata in imata Slovenijo neizmerno radi. Pravita, da je to pomemben del njune biti, ki jo bosta predali nekoč tudi svojim otrokom.<p>Slovensko-nemški roman, ki se nas dotakne na najbolj tenkočuten način: skozi čustva, ki se skrivajo in odstirajo, skozi strah ali nemoč pred vsem, kar mlada človeška duša vidi, sluti in čuti</p><p><p><strong>Bližina daljine</strong> ni klasičen mladinski roman, ampak je roman, ki nas v čutenju in dimenzijah dojemanja ljubezni do domovine, njenih lepot in maternega jezika popelje tako v preteklost, sodobnost in prihodnost. Zgodba se nas dotakne na najbolj tenkočuten način: skozi čustva, ki se skrivajo in odstirajo, skozi strah ali nemoč pred vsem, kar mlada človeška duša vidi, sluti in čuti. Zastavljajo se številna vprašanja o samem sebi, o negotovi prihodnosti, prisoten je strah pred prihodnostjo, številna vprašanja v času o odnosu do sočloveka.</p> <p>Mladi pisateljici Jana Brus in Laeticia Hormuth mojstrsko prepletata notranji svet obeh glavnih junakinj – Lise (iz Nemčije) in Anje (iz Slovenije) −, ki deluje hkrati kot odslikava problemov sveta, ki ju obdaja. Ob zastavljanju vprašanj lastne biti in iskanju soobstajanja z različnimi ljudmi in kulturami v hitrem načinu življenja med Slovenijo in Nemčijo nas zgodba ne vodi samo skozi labirint medčloveških odnosov, ampak nas posredno usmerja tudi skozi valovite poti zaznavanja problemov v najstniških letih. Knjiga je namenjena vsem, ki si želijo razumeti, kako je živeti dve državi in dva jezika.</p> <p>&nbsp;</p> <p><strong>LAETICIA HORMUTH</strong> je rojena leta 2007 v Freiburgu, kjer živi tudi danes s svojim bratom Jonathanom in starši. Od svojega četrtega leta obiskuje dopolnilni pouk slovenščine v Freiburgu. Poleg rednega obiskovanja gimnazije zelo rada v prostem času igra na flavto, pleše balet, poje in se ukvarja z jahanjem. Zelo rada tudi bere knjige in piše razne zgodbe.</p> <p><strong>JANA BRUS</strong> je rojena leta 2006 v Heidelbergu. Z bratom Simonom in starši živi v Tűbingenu v Nemčiji. Šesto leto obiskuje dopolnilni pouk slovenščine v Pfullingenu. Poleg obiskovanja gimnazije rada bere različne žanre, preučuje naravne pojave, hodi na sprehode, pleza in se ukvarja z lokostrelstvom.</p> <p>Obe dekleti sta veliki navdušenki nad Slovenijo, kjer imata tudi svoje sorodnike, zato vsako leto preživita počitnice tudi v domovini svojih staršev. Z veseljem se vračata in imata Slovenijo neizmerno radi. Pravita, da je to pomemben del njune biti, ki jo bosta predali nekoč tudi svojim otrokom.</p></p> 174879388 RTVSLO – Prvi 760 clean Bližina daljine ni klasičen mladinski roman, ampak je roman, ki nas v čutenju in dimenzijah dojemanja ljubezni do domovine, njenih lepot in maternega jezika popelje tako v preteklost, sodobnost in prihodnost. Zgodba se nas dotakne na najbolj tenkočuten način: skozi čustva, ki se skrivajo in odstirajo, skozi strah ali nemoč pred vsem, kar mlada človeška duša vidi, sluti in čuti. Zastavljajo se številna vprašanja o samem sebi, o negotovi prihodnosti, prisoten je strah pred prihodnostjo, številna vprašanja v času o odnosu do sočloveka. Mladi pisateljici Jana Brus in Leticia Hormuth mojstrsko prepletata notranji svet obeh glavnih junakinj – Lise (iz Nemčije) in Anje (iz Slovenije) -, ki deluje hkrati kot odslikava problemov sveta, ki ju obdaja. Ob zastavljanju vprašanj lastne biti in iskanju soobstajanja z različnimi ljudmi in kulturami v hitrem načinu življenja med Slovenijo in Nemčijo nas zgodba ne vodi samo skozi labirint medčloveških odnosov, ampak nas posredno usmerja tudi skozi valovite poti zaznavanja problemov v najstniških letih. Knjiga je namenjena vsem, ki si želijo razumeti, kako je živeti dve državi in dva jezika. LAETICIA HORMUTH je rojena leta 2007 v Freibergu, kjer živi tudi danes s svojim bratom Jonathanom in starši. Od svojega četrtega leta obiskuje dopolnilni pouk slovenščine v Freibergu. Poleg rednega obiskovanja gimnazije zelo rada v prostem času igra na flavto, pleše balet, poje in se ukvarja z jahanjem. Zelo rada tudi bere knjige in piše razne zgodbe. JANA BRUS je rojena leta 2006 v Heidelbergu. Z bratom Simonom in starši živi v Tűbingenu v Nemčiji. Šesto leto obiskuje dopolnilni pouk slovenščine v Pfullingenu. Poleg obiskovanja gimnazije rada bere različne žanre, preučuje naravne pojave, hodi na sprehode, pleza in se ukvarja z lokostrelstvom. Obe dekleti sta veliki navdušenki nad Slovenijo, kjer imata tudi svoje sorodnike, zato vsako leto preživita počitnice tudi v domovini svojih staršev. Z veseljem se vračata in imata Slovenijo neizmerno radi. Pravita, da je to pomemben del njune biti, ki jo bosta predali nekoč tudi svojim otrokom.<p>Slovensko-nemški roman, ki se nas dotakne na najbolj tenkočuten način: skozi čustva, ki se skrivajo in odstirajo, skozi strah ali nemoč pred vsem, kar mlada človeška duša vidi, sluti in čuti</p><p><p><strong>Bližina daljine</strong> ni klasičen mladinski roman, ampak je roman, ki nas v čutenju in dimenzijah dojemanja ljubezni do domovine, njenih lepot in maternega jezika popelje tako v preteklost, sodobnost in prihodnost. Zgodba se nas dotakne na najbolj tenkočuten način: skozi čustva, ki se skrivajo in odstirajo, skozi strah ali nemoč pred vsem, kar mlada človeška duša vidi, sluti in čuti. Zastavljajo se številna vprašanja o samem sebi, o negotovi prihodnosti, prisoten je strah pred prihodnostjo, številna vprašanja v času o odnosu do sočloveka.</p> <p>Mladi pisateljici Jana Brus in Laeticia Hormuth mojstrsko prepletata notranji svet obeh glavnih junakinj – Lise (iz Nemčije) in Anje (iz Slovenije) −, ki deluje hkrati kot odslikava problemov sveta, ki ju obdaja. Ob zastavljanju vprašanj lastne biti in iskanju soobstajanja z različnimi ljudmi in kulturami v hitrem načinu življenja med Slovenijo in Nemčijo nas zgodba ne vodi samo skozi labirint medčloveških odnosov, ampak nas posredno usmerja tudi skozi valovite poti zaznavanja problemov v najstniških letih. Knjiga je namenjena vsem, ki si želijo razumeti, kako je živeti dve državi in dva jezika.</p> <p>&nbsp;</p> <p><strong>LAETICIA HORMUTH</strong> je rojena leta 2007 v Freiburgu, kjer živi tudi danes s svojim bratom Jonathanom in starši. Od svojega četrtega leta obiskuje dopolnilni pouk slovenščine v Freiburgu. Poleg rednega obiskovanja gimnazije zelo rada v prostem času igra na flavto, pleše balet, poje in se ukvarja z jahanjem. Zelo rada tudi bere knjige in piše razne zgodbe.</p> <p><strong>JANA BRUS</strong> je rojena leta 2006 v Heidelbergu. Z bratom Simonom in starši živi v Tűbingenu v Nemčiji. Šesto leto obiskuje dopolnilni pouk slovenščine v Pfullingenu. Poleg obiskovanja gimnazije rada bere različne žanre, preučuje naravne pojave, hodi na sprehode, pleza in se ukvarja z lokostrelstvom.</p> <p>Obe dekleti sta veliki navdušenki nad Slovenijo, kjer imata tudi svoje sorodnike, zato vsako leto preživita počitnice tudi v domovini svojih staršev. Z veseljem se vračata in imata Slovenijo neizmerno radi. Pravita, da je to pomemben del njune biti, ki jo bosta predali nekoč tudi svojim otrokom.</p></p> Sat, 11 Jun 2022 08:30:00 +0000 Dvojezični roman – Bližina daljine Eli Potočnik nobeno ustvarjanje ni tuje, vse pa se je začelo s pisanjem poezije. Čeprav večina mladih najraje uporablja prosti verz, je Ela najbolj domača v sonetni obliki. S svojim sonetom si je prislužila tudi nagrado mala veronika. V pesmih predeluje predvsem ljubezenske in bivanjske tematike, njen vzornik pa je pesnik Josip Osti. Elino ustvarjanje pa se ne ustavi le pri pisanju poezije. Pridružila se je skupini Generacija generaciji, ki jo vsako leto organizira gledališče Glej. V sklopu skupine ustvarja avtorski gledališki projekt s temo aktivizma, pri gledališču pa jo najbolj pritegneta igra in dramaturgija. Kaj vse še ustvarja, pa boste izvedeli v Kulturomatu.<p>»Umetnost doseže svoj cilj, ko se z njo dotakneš drugih ljudi. To poskušam doseči tudi sama.«</p><p><p><strong>Eli Potočnik</strong> nobeno ustvarjanje ni tuje, vse pa se je začelo s pisanjem poezije. Čeprav večina mladih najraje uporablja prosti verz, je Ela najbolj domača v sonetni obliki. S svojim sonetom si je prislužila tudi nagrado mala veronika. V pesmih predeluje predvsem ljubezenske in bivanjske tematike, njen vzornik pa je pesnik Josip Osti. Elino ustvarjanje pa se ne ustavi le pri pisanju poezije. Pridružila se je skupini Generacija generaciji, ki jo vsako leto organizira gledališče Glej. V sklopu skupine ustvarja avtorski gledališki projekt s temo aktivizma, pri gledališču pa jo najbolj pritegneta igra in dramaturgija. Kaj vse še ustvarja, pa boste izvedeli v Kulturomatu.</p> <p>&nbsp;</p> <h3>Odhajaš skupaj s svojim vrtom</h3> <p><em>Babi Heleni</em></p> <p>Jeseni je veter pozabe iz vrta<br /> postrgal vse liste; rjave, uvele<br /> niti spomina, ki tebi so tkale<br /> poslednje vzorce življenjskega prta.</p> <p>Pravijo mi, da si umrla za rakom,<br /> utišal naj pluča bi, jetra slabil.<br /> Še spomnim glasu se, ki bil je ves siv,<br /> na dan, ko si v večnost se zlila s somrakom.</p> <p>Na zemlji pred hišo si zgodbe sadila,<br /> oživljena bitja pozabljenih časov<br /> vseh dni, ki si s težo jih v sebi nosila.</p> <p>Korenje in sivka sta vedno dišala<br /> brezskrbno, po smehu otroških noči,<br /> ki v gubah so štele jih tvoje dlani.</p> <p>Zato meni ni te bolezen vzela,<br /> saj niso glasu ti pristrigle tablete.</p> <p>Tvoj zven je umolknil v suši plevela,<br /> ko zadnja sadika na vrtu je uvela.</p> <p>Odhajaš postopno z odmiranjem vrta,</p> <p>kjer tkala si svoj del družinskega prta.</p></p> 174874009 RTVSLO – Prvi 767 clean Eli Potočnik nobeno ustvarjanje ni tuje, vse pa se je začelo s pisanjem poezije. Čeprav večina mladih najraje uporablja prosti verz, je Ela najbolj domača v sonetni obliki. S svojim sonetom si je prislužila tudi nagrado mala veronika. V pesmih predeluje predvsem ljubezenske in bivanjske tematike, njen vzornik pa je pesnik Josip Osti. Elino ustvarjanje pa se ne ustavi le pri pisanju poezije. Pridružila se je skupini Generacija generaciji, ki jo vsako leto organizira gledališče Glej. V sklopu skupine ustvarja avtorski gledališki projekt s temo aktivizma, pri gledališču pa jo najbolj pritegneta igra in dramaturgija. Kaj vse še ustvarja, pa boste izvedeli v Kulturomatu.<p>»Umetnost doseže svoj cilj, ko se z njo dotakneš drugih ljudi. To poskušam doseči tudi sama.«</p><p><p><strong>Eli Potočnik</strong> nobeno ustvarjanje ni tuje, vse pa se je začelo s pisanjem poezije. Čeprav večina mladih najraje uporablja prosti verz, je Ela najbolj domača v sonetni obliki. S svojim sonetom si je prislužila tudi nagrado mala veronika. V pesmih predeluje predvsem ljubezenske in bivanjske tematike, njen vzornik pa je pesnik Josip Osti. Elino ustvarjanje pa se ne ustavi le pri pisanju poezije. Pridružila se je skupini Generacija generaciji, ki jo vsako leto organizira gledališče Glej. V sklopu skupine ustvarja avtorski gledališki projekt s temo aktivizma, pri gledališču pa jo najbolj pritegneta igra in dramaturgija. Kaj vse še ustvarja, pa boste izvedeli v Kulturomatu.</p> <p>&nbsp;</p> <h3>Odhajaš skupaj s svojim vrtom</h3> <p><em>Babi Heleni</em></p> <p>Jeseni je veter pozabe iz vrta<br /> postrgal vse liste; rjave, uvele<br /> niti spomina, ki tebi so tkale<br /> poslednje vzorce življenjskega prta.</p> <p>Pravijo mi, da si umrla za rakom,<br /> utišal naj pluča bi, jetra slabil.<br /> Še spomnim glasu se, ki bil je ves siv,<br /> na dan, ko si v večnost se zlila s somrakom.</p> <p>Na zemlji pred hišo si zgodbe sadila,<br /> oživljena bitja pozabljenih časov<br /> vseh dni, ki si s težo jih v sebi nosila.</p> <p>Korenje in sivka sta vedno dišala<br /> brezskrbno, po smehu otroških noči,<br /> ki v gubah so štele jih tvoje dlani.</p> <p>Zato meni ni te bolezen vzela,<br /> saj niso glasu ti pristrigle tablete.</p> <p>Tvoj zven je umolknil v suši plevela,<br /> ko zadnja sadika na vrtu je uvela.</p> <p>Odhajaš postopno z odmiranjem vrta,</p> <p>kjer tkala si svoj del družinskega prta.</p></p> Sat, 04 Jun 2022 08:30:00 +0000 Ela Potočnik Domen Cvar se je z glasbo srečal, ko je prvič prijel za akustično kitaro. Njegova predanost glasbi se je nadaljevala, igranju kitare je dodal še klavir ter se seznanil s praktičnim ustvarjanjem glasbe. Skupaj s prijateljem je ustvaril duo Direktiva zahod, z istim imenom sta konec leta 2021 izdala prvi virtualni glasbeni album. V svoji glasbi se poigrava s toni in vanjo vpeljuje več žanrov, kot so trap, rap in celo džez. Ob glasbenem ustvarjanju pa Domen poprime tudi za pisalo, najraje piše poezijo v prozi. Redno objavlja v glasilu Novi dijak in nastopa na literarnih večerih. V prihodnjih projektih pa namerava poezijo in glasbo združiti.<p>V poeziji in glasbi išče skupno pot ter stik med seboj in svetom</p><p><p><strong>Domen Cvar</strong> se je z glasbo srečal, ko je prvič prijel za akustično kitaro. Njegova predanost glasbi se je nadaljevala, igranju kitare je dodal še klavir ter se seznanil s praktičnim ustvarjanjem glasbe. Skupaj s prijateljem je ustvaril duo <strong>Direktiva zahod</strong>, z istim imenom sta konec leta 2021 izdala prvi virtualni glasbeni album. V svoji glasbi se poigrava s toni in vanjo vpeljuje več žanrov, kot so trap, rap in celo džez. Ob glasbenem ustvarjanju pa Domen poprime tudi za pisalo, najraje piše poezijo v prozi. Redno objavlja v glasilu Novi dijak in nastopa na literarnih večerih. V prihodnjih projektih pa namerava poezijo in glasbo združiti.</p> <p>&nbsp;</p> <h3>DAR</h3> <p>Pod vekami se razlije luč,<br /> barve stekajo se po poteh neskončne duše,<br /> iz zemlje v telo in znova pod nebo.<br /> V krču se zvije žival, zbudil se je človek.<br /> Odpre oči,<br /> v temo strmi in stopi na tla.<br /> Prvič v življenju zakoraka,<br /> obstane v lepoti, ki prevzame duha;<br /> vse noči preživel je v luči zahoda sonca,<br /> lažnem plesu med podobami večne svetlobe.</p> <p>Človek ni človek, če za njim ne stoji senca.</p> <p>Po prsih se pretakajo linije,<br /> sive, blede, v telo vklesane,<br /> kot rečne struge spominom pot določajo.<br /> Naznanjajo,<br /> kje smemo stopiti,<br /> kako ljubiti,<br /> komu srce zdrobiti.</p> <p>Venomer v duši mi šepeče.</p> <p>Ko sem pozabil, kako je ljubiti,<br /> kako se tvoji sreči posvetiti,<br /> sem rodil se znova.<br /> Gol prvič stopil sem na sonce<br /> in z menoj ostal je le tisti majhen košček tvoje duše,<br /> ki ga cenil bom in negoval,<br /> po svetu nosil vse do dne,<br /> ko morda me znova srečal bo tvoj dar,<br /> ki je ljubezen. </p> </p> 174874008 RTVSLO – Prvi 745 clean Domen Cvar se je z glasbo srečal, ko je prvič prijel za akustično kitaro. Njegova predanost glasbi se je nadaljevala, igranju kitare je dodal še klavir ter se seznanil s praktičnim ustvarjanjem glasbe. Skupaj s prijateljem je ustvaril duo Direktiva zahod, z istim imenom sta konec leta 2021 izdala prvi virtualni glasbeni album. V svoji glasbi se poigrava s toni in vanjo vpeljuje več žanrov, kot so trap, rap in celo džez. Ob glasbenem ustvarjanju pa Domen poprime tudi za pisalo, najraje piše poezijo v prozi. Redno objavlja v glasilu Novi dijak in nastopa na literarnih večerih. V prihodnjih projektih pa namerava poezijo in glasbo združiti.<p>V poeziji in glasbi išče skupno pot ter stik med seboj in svetom</p><p><p><strong>Domen Cvar</strong> se je z glasbo srečal, ko je prvič prijel za akustično kitaro. Njegova predanost glasbi se je nadaljevala, igranju kitare je dodal še klavir ter se seznanil s praktičnim ustvarjanjem glasbe. Skupaj s prijateljem je ustvaril duo <strong>Direktiva zahod</strong>, z istim imenom sta konec leta 2021 izdala prvi virtualni glasbeni album. V svoji glasbi se poigrava s toni in vanjo vpeljuje več žanrov, kot so trap, rap in celo džez. Ob glasbenem ustvarjanju pa Domen poprime tudi za pisalo, najraje piše poezijo v prozi. Redno objavlja v glasilu Novi dijak in nastopa na literarnih večerih. V prihodnjih projektih pa namerava poezijo in glasbo združiti.</p> <p>&nbsp;</p> <h3>DAR</h3> <p>Pod vekami se razlije luč,<br /> barve stekajo se po poteh neskončne duše,<br /> iz zemlje v telo in znova pod nebo.<br /> V krču se zvije žival, zbudil se je človek.<br /> Odpre oči,<br /> v temo strmi in stopi na tla.<br /> Prvič v življenju zakoraka,<br /> obstane v lepoti, ki prevzame duha;<br /> vse noči preživel je v luči zahoda sonca,<br /> lažnem plesu med podobami večne svetlobe.</p> <p>Človek ni človek, če za njim ne stoji senca.</p> <p>Po prsih se pretakajo linije,<br /> sive, blede, v telo vklesane,<br /> kot rečne struge spominom pot določajo.<br /> Naznanjajo,<br /> kje smemo stopiti,<br /> kako ljubiti,<br /> komu srce zdrobiti.</p> <p>Venomer v duši mi šepeče.</p> <p>Ko sem pozabil, kako je ljubiti,<br /> kako se tvoji sreči posvetiti,<br /> sem rodil se znova.<br /> Gol prvič stopil sem na sonce<br /> in z menoj ostal je le tisti majhen košček tvoje duše,<br /> ki ga cenil bom in negoval,<br /> po svetu nosil vse do dne,<br /> ko morda me znova srečal bo tvoj dar,<br /> ki je ljubezen. </p> </p> Sat, 28 May 2022 08:30:00 +0000 Domen Cvar Eneja Golob Džananović se z glasbo srečuje že od prvega razreda osnovne šole. Njeno spoznavanje z instrumenti in glasbo pa se je resneje začelo z vstopom v srednjo šolo, skupaj s prijateljem pa je pod umetniškim imenom Eneja a Marok izdala virtualni album alternativne glasbe z naslovom Liquida. Poleg glasbe je njeno ustvarjanje močno povezano tudi s filmom. Ustvarila je videospot, s katerim se je uvrstila v finale festivala Tresk. Svoje ustvarjanje pa še nadgrajuje in v svojo glasbo vpeljuje tudi avtorska besedila. Njeno ustvarjanje pa v svojem bistvu prepleta čisto vse vrste umetniškega izražanja.<p>Poigrava se z glasbo, jo prepleta s filmom in literaturo</p><p><p><strong>Eneja Golob Džananović</strong> se z glasbo srečuje že od prvega razreda osnovne šole. Njeno spoznavanje z instrumenti in glasbo pa se je resneje začelo z vstopom v srednjo šolo, skupaj s prijateljem pa je pod umetniškim imenom <strong>Eneja a Marok</strong> izdala virtualni album alternativne glasbe z naslovom <em>Liquida</em>. Poleg glasbe je njeno ustvarjanje močno povezano tudi s filmom. Ustvarila je videospot, s katerim se je uvrstila v finale festivala Tresk. Svoje ustvarjanje pa še nadgrajuje in v svojo glasbo vpeljuje tudi avtorska besedila. Njeno ustvarjanje pa v svojem bistvu prepleta čisto vse vrste umetniškega izražanja.</p> </p> 174873996 RTVSLO – Prvi 803 clean Eneja Golob Džananović se z glasbo srečuje že od prvega razreda osnovne šole. Njeno spoznavanje z instrumenti in glasbo pa se je resneje začelo z vstopom v srednjo šolo, skupaj s prijateljem pa je pod umetniškim imenom Eneja a Marok izdala virtualni album alternativne glasbe z naslovom Liquida. Poleg glasbe je njeno ustvarjanje močno povezano tudi s filmom. Ustvarila je videospot, s katerim se je uvrstila v finale festivala Tresk. Svoje ustvarjanje pa še nadgrajuje in v svojo glasbo vpeljuje tudi avtorska besedila. Njeno ustvarjanje pa v svojem bistvu prepleta čisto vse vrste umetniškega izražanja.<p>Poigrava se z glasbo, jo prepleta s filmom in literaturo</p><p><p><strong>Eneja Golob Džananović</strong> se z glasbo srečuje že od prvega razreda osnovne šole. Njeno spoznavanje z instrumenti in glasbo pa se je resneje začelo z vstopom v srednjo šolo, skupaj s prijateljem pa je pod umetniškim imenom <strong>Eneja a Marok</strong> izdala virtualni album alternativne glasbe z naslovom <em>Liquida</em>. Poleg glasbe je njeno ustvarjanje močno povezano tudi s filmom. Ustvarila je videospot, s katerim se je uvrstila v finale festivala Tresk. Svoje ustvarjanje pa še nadgrajuje in v svojo glasbo vpeljuje tudi avtorska besedila. Njeno ustvarjanje pa v svojem bistvu prepleta čisto vse vrste umetniškega izražanja.</p> </p> Sat, 21 May 2022 08:30:00 +0000 Eneja Golob Džananović – Eneja a Marok Področja umetniškega ustvarjanja Lucije Laure Schwarzbartl so široka. Znajde se čisto povsod, pa naj gre za kiparstvo, pisanje ali oblikovanje. Vse, kar je povezano z umetnostjo, je Lucijin svet. Pri pisanju poezije najraje uporablja prosti verz, z njim na papir prelije vsa vprašanja in težave svojega vsakdanjika. Lucija pravi, da piše za vse in da so njene pesmi odprta knjiga v njen ustvarjalni svet. »Umetnost je zame način, kako razložiti svet, njegove resnice in ljudi. Umetniki vse to vidijo in poskušajo okolici dati pomen ter poiskati resnico. To s svojim ustvarjanjem poskušam doseči tudi sama in to me pomirja.«<p>»V umetnosti sem vedno našla mir. Če je okoli tebe umetnost, je vse mirnejše.«</p><p><p>Področja umetniškega ustvarjanja <strong>Lucije Laure Schwarzbartl</strong> so široka. Znajde se čisto povsod, pa naj gre za kiparstvo, pisanje ali oblikovanje. Vse, kar je povezano z umetnostjo, je Lucijin svet. Pri pisanju poezije najraje uporablja prosti verz, z njim na papir prelije vsa vprašanja in težave svojega vsakdanjika. Lucija pravi, da piše za vse in da so njene pesmi odprta knjiga v njen ustvarjalni svet.</p> <blockquote><p>»Umetnost je zame način, kako razložiti svet, njegove resnice in ljudi. Umetniki vse to vidijo in poskušajo okolici dati pomen ter poiskati resnico. To s svojim ustvarjanjem poskušam doseči tudi sama in to me pomirja.«</p> <p>&nbsp;</p></blockquote> <p><strong>TEBI</strong></p> <p>Kadarkoli<br /> mi srce vzdrhti,<br /> si v moji glavi<br /> le ti.</p> <p>Sediš,<br /> stojiš,<br /> zgolj si<br /> le ti.</p> <p>Pogled najin<br /> gori<br /> od ljubezni,<br /> od strasti.</p> <p>Oči zelene,<br /> široke zenice,<br /> lasje oranžni,<br /> koža blede polti.</p> <p>Objemi tvoji,<br /> poljubi moji.<br /> Za mene si tu,<br /> le ti.</p> <p>S tabo<br /> se ne bojim<br /> ljubiti<br /> in prepustiti.</p> <p>Osebi,<br /> kot si ti<br /> bi dala vse,<br /> a ne skrbi,<br /> ker mi je lepo,<br /> ko te ne boli<br /> svet<br /> na tvoji dlani.</p> <p>tvoji nasmehi<br /> moji posmehi,<br /> nasmeješ me<br /> vse dni.</p> <p>S tabo<br /> mojih skrbi<br /> veliko ni,<br /> nič me ne boli.</p> <p>Najine poti,<br /> po vseh teh letih<br /> zdaj le<br /> združeni.</p> <p>Hvaležna sem ti<br /> za tvoje objeme,<br /> poglede,<br /> le tebi.</p></p> 174864158 RTVSLO – Prvi 741 clean Področja umetniškega ustvarjanja Lucije Laure Schwarzbartl so široka. Znajde se čisto povsod, pa naj gre za kiparstvo, pisanje ali oblikovanje. Vse, kar je povezano z umetnostjo, je Lucijin svet. Pri pisanju poezije najraje uporablja prosti verz, z njim na papir prelije vsa vprašanja in težave svojega vsakdanjika. Lucija pravi, da piše za vse in da so njene pesmi odprta knjiga v njen ustvarjalni svet. »Umetnost je zame način, kako razložiti svet, njegove resnice in ljudi. Umetniki vse to vidijo in poskušajo okolici dati pomen ter poiskati resnico. To s svojim ustvarjanjem poskušam doseči tudi sama in to me pomirja.«<p>»V umetnosti sem vedno našla mir. Če je okoli tebe umetnost, je vse mirnejše.«</p><p><p>Področja umetniškega ustvarjanja <strong>Lucije Laure Schwarzbartl</strong> so široka. Znajde se čisto povsod, pa naj gre za kiparstvo, pisanje ali oblikovanje. Vse, kar je povezano z umetnostjo, je Lucijin svet. Pri pisanju poezije najraje uporablja prosti verz, z njim na papir prelije vsa vprašanja in težave svojega vsakdanjika. Lucija pravi, da piše za vse in da so njene pesmi odprta knjiga v njen ustvarjalni svet.</p> <blockquote><p>»Umetnost je zame način, kako razložiti svet, njegove resnice in ljudi. Umetniki vse to vidijo in poskušajo okolici dati pomen ter poiskati resnico. To s svojim ustvarjanjem poskušam doseči tudi sama in to me pomirja.«</p> <p>&nbsp;</p></blockquote> <p><strong>TEBI</strong></p> <p>Kadarkoli<br /> mi srce vzdrhti,<br /> si v moji glavi<br /> le ti.</p> <p>Sediš,<br /> stojiš,<br /> zgolj si<br /> le ti.</p> <p>Pogled najin<br /> gori<br /> od ljubezni,<br /> od strasti.</p> <p>Oči zelene,<br /> široke zenice,<br /> lasje oranžni,<br /> koža blede polti.</p> <p>Objemi tvoji,<br /> poljubi moji.<br /> Za mene si tu,<br /> le ti.</p> <p>S tabo<br /> se ne bojim<br /> ljubiti<br /> in prepustiti.</p> <p>Osebi,<br /> kot si ti<br /> bi dala vse,<br /> a ne skrbi,<br /> ker mi je lepo,<br /> ko te ne boli<br /> svet<br /> na tvoji dlani.</p> <p>tvoji nasmehi<br /> moji posmehi,<br /> nasmeješ me<br /> vse dni.</p> <p>S tabo<br /> mojih skrbi<br /> veliko ni,<br /> nič me ne boli.</p> <p>Najine poti,<br /> po vseh teh letih<br /> zdaj le<br /> združeni.</p> <p>Hvaležna sem ti<br /> za tvoje objeme,<br /> poglede,<br /> le tebi.</p></p> Sat, 14 May 2022 08:30:00 +0000 Lucija Laura Schwartzbartl – kiparka, pesnica, vsestranska ustvarjalka Na OŠ Notranjski odred Cerknica smo spoznali Meto Hrobat, ki že 7 let igra violino - v glasbeni šoli, kvartetu, duetu s harmoniko in v šolskem orkestru. <p>Učenka OŠ Notranjski odred Cerknica, ki najraje igra koncerte za violino</p><p><p>Na OŠ Notranjski odred Cerknica smo spoznali Meto Hrobat, ki že 7 let igra violino - v glasbeni šoli, kvartetu, duetu s harmoniko in v šolskem orkestru. Najraje sicer igra koncerte, ki ji "najbolj sedejo na dušo".</p></p> 174870540 RTVSLO – Prvi 785 clean Na OŠ Notranjski odred Cerknica smo spoznali Meto Hrobat, ki že 7 let igra violino - v glasbeni šoli, kvartetu, duetu s harmoniko in v šolskem orkestru. <p>Učenka OŠ Notranjski odred Cerknica, ki najraje igra koncerte za violino</p><p><p>Na OŠ Notranjski odred Cerknica smo spoznali Meto Hrobat, ki že 7 let igra violino - v glasbeni šoli, kvartetu, duetu s harmoniko in v šolskem orkestru. Najraje sicer igra koncerte, ki ji "najbolj sedejo na dušo".</p></p> Sat, 07 May 2022 09:08:00 +0000 Violinistka Meta Hrobat Šivanje in oblikovanje oblačil sta glavni strasti nadobudnega mladega modnega kreatorja Pia Šuta. Z modo in šivanjem se je seznanil predvsem ob pomoči svoje babice šivilje. Skupaj sta ustvarila prve kroje in skice ter nekaj oblačil, Pievo krearianje pa je postajalo vse resnejše in zahtevnejše. Tako je ustvaril že vrsto modnih kreacij in se uspešno vpisal v program modnega oblikovanja na akademiji NABA – Nuova Accademia di Belli Arti v Milanu. »Modno oblikovanje je vizualna umetnost in uporabna stvar. Obleka kot umetnina ob svojem videzu lahko poskrbi za to, da nas ne zebe. Zaradi te dvojnosti modnega kreiranja si želim to ustvarjati še naprej. Ustvarim lahko nekaj za v muzej ali pa za na cesto. To je čar modnega oblikovanja, ki mi omogoča, da se izražam.«<p>S šivanjem ga je seznanila babica, zdaj pa je modno kreiranje vpisal tudi kot študij</p><p><p>Šivanje in oblikovanje oblačil sta glavni strasti nadobudnega mladega modnega kreatorja <strong>Pia Šuta</strong>. Z modo in šivanjem se je seznanil predvsem ob pomoči svoje babice šivilje. Skupaj sta ustvarila prve kroje in skice ter nekaj oblačil, Pievo krearianje pa je postajalo vse resnejše in zahtevnejše. Tako je ustvaril že vrsto modnih kreacij in se uspešno vpisal v program modnega oblikovanja na akademiji NABA – Nuova Accademia di Belli Arti v Milanu.</p> <blockquote><p>»Modno oblikovanje je vizualna umetnost in uporabna stvar. Obleka kot umetnina ob svojem videzu lahko poskrbi za to, da nas ne zebe. Zaradi te dvojnosti modnega kreiranja si želim to ustvarjati še naprej. Ustvarim lahko nekaj za v muzej ali pa za na cesto. To je čar modnega oblikovanja, ki mi omogoča, da se izražam.«</p></blockquote> <p>&nbsp;</p></p> 174864154 RTVSLO – Prvi 539 clean Šivanje in oblikovanje oblačil sta glavni strasti nadobudnega mladega modnega kreatorja Pia Šuta. Z modo in šivanjem se je seznanil predvsem ob pomoči svoje babice šivilje. Skupaj sta ustvarila prve kroje in skice ter nekaj oblačil, Pievo krearianje pa je postajalo vse resnejše in zahtevnejše. Tako je ustvaril že vrsto modnih kreacij in se uspešno vpisal v program modnega oblikovanja na akademiji NABA – Nuova Accademia di Belli Arti v Milanu. »Modno oblikovanje je vizualna umetnost in uporabna stvar. Obleka kot umetnina ob svojem videzu lahko poskrbi za to, da nas ne zebe. Zaradi te dvojnosti modnega kreiranja si želim to ustvarjati še naprej. Ustvarim lahko nekaj za v muzej ali pa za na cesto. To je čar modnega oblikovanja, ki mi omogoča, da se izražam.«<p>S šivanjem ga je seznanila babica, zdaj pa je modno kreiranje vpisal tudi kot študij</p><p><p>Šivanje in oblikovanje oblačil sta glavni strasti nadobudnega mladega modnega kreatorja <strong>Pia Šuta</strong>. Z modo in šivanjem se je seznanil predvsem ob pomoči svoje babice šivilje. Skupaj sta ustvarila prve kroje in skice ter nekaj oblačil, Pievo krearianje pa je postajalo vse resnejše in zahtevnejše. Tako je ustvaril že vrsto modnih kreacij in se uspešno vpisal v program modnega oblikovanja na akademiji NABA – Nuova Accademia di Belli Arti v Milanu.</p> <blockquote><p>»Modno oblikovanje je vizualna umetnost in uporabna stvar. Obleka kot umetnina ob svojem videzu lahko poskrbi za to, da nas ne zebe. Zaradi te dvojnosti modnega kreiranja si želim to ustvarjati še naprej. Ustvarim lahko nekaj za v muzej ali pa za na cesto. To je čar modnega oblikovanja, ki mi omogoča, da se izražam.«</p></blockquote> <p>&nbsp;</p></p> Sat, 30 Apr 2022 08:30:00 +0000 Pio Šuto – modni oblikovalec V drugem Kulturomatu bomo gostili še tri dobitnice zlatega priznanja, ki bodo v pogovoru predstavile svoja dela in razmišljanja ter nas popeljale v svet besed. Tokrat so bile z nami: Lana Turnšek, Maša Valentina Krašek in Vita Nonkovič.<p>Drugi trije dobitniki zlatih priznanj </p><p><p>V drugem Kulturomatu bomo gostili še tri dobitnice zlatega priznanja, ki bodo v pogovoru predstavile svoja dela in razmišljanja ter nas popeljale v svet besed.</p> <p>Tokrat so bile z nami: <strong>Lana Turnšek, Maša Valentina Krašek in Vita Nonkovič</strong>.</p> <p><strong>Lana Turnšek</strong> ni ljubiteljica zaslona – svoj prosti čas najraje preživlja zunaj. Trenira atletiko, najraje tek na 300 metrov in skok v daljino. Pleše v plesni skupini Cool kids Mavrica, in sicer moderni ples in džez. Nerada se fotografira, po navadi je ona tista, ki drži v roki fotoaparat. Obožuje živali in rada preživlja čas v njihovi družbi. Uživa tudi ob dobrih zgodbah. V zadnjem času je nanjo močno vplivala zbirka kratkih pripovedi Otroci sveta, ki sta jo napisali Janja Vidmar in Benka Pulko. Rada bere take realistične pripovedi in tudi sama piše zgodbe, v katere skuša ujeti to, kar se dogaja okoli nje. Poseben užitek jo je poslušati, ko govorno nastopa ali deklamira – tisto, kar občuti, zna izjemno dobro izraziti z glasom, tako da se dotakne src poslušalcev.</p> <p><strong>Maša Valentina Krašek</strong> je mlada mojstrica besede, ki se v svojih prispevkih že nekaj let poigrava z mislijo o bistvu skrivnosti obstoja, moči upornega izraza in zvedavi naravi prodornega duha. Na urniku njenega vsakdanjika se vsakič znova znajdejo ustvarjalnost, aktualizacija in sposobnost zrele presoje, pa tudi želja po logični poti od vzroka do jasne posledice, naj bo pri pouku književnosti ali vodenju razredne dinamike v družbi prijateljev. S svojim pogumnim glasom največkrat jasno in vedro, včasih pa tudi čuteče in otožno opozarja na svet, kot ga zaznavajo mlade oči. Ob tem kliče po svobodi, prepoznanju in razumevanju ne le sebe, ampak vseh ljudi v svoji neposredni bližini ali pestri domišljiji. Maša v besedi in življenju žari, si upa, sanja in – živi.</p> <p><strong>Vita Nonkovič</strong> je vedno nasmejana in prijazna osmošolka, odlična in vzorna učenka. Je prizadevna, zanesljiva, zvedava in vedno pripravljena pomagati sošolcem. Svoje delo si dobro organizira, zato je pri vsem, česar se loti, zelo uspešna.V razredu je priljubljena in s svojo odločno, odgovorno in samozavestno držo ter čutom za soljudi tudi izvrstna predsednica razreda. Že od nekdaj raste s knjigo in si širi obzorje z branjem, zato ji tudi ustno in pisno izražanje gresta odlično od rok. V prostem času se ukvarja s športom, trenira atletiko, peče slaščice, obožuje potovanja in izlete z družino, rada bere, riše in slika.</p></p> 174864151 RTVSLO – Prvi 795 clean V drugem Kulturomatu bomo gostili še tri dobitnice zlatega priznanja, ki bodo v pogovoru predstavile svoja dela in razmišljanja ter nas popeljale v svet besed. Tokrat so bile z nami: Lana Turnšek, Maša Valentina Krašek in Vita Nonkovič.<p>Drugi trije dobitniki zlatih priznanj </p><p><p>V drugem Kulturomatu bomo gostili še tri dobitnice zlatega priznanja, ki bodo v pogovoru predstavile svoja dela in razmišljanja ter nas popeljale v svet besed.</p> <p>Tokrat so bile z nami: <strong>Lana Turnšek, Maša Valentina Krašek in Vita Nonkovič</strong>.</p> <p><strong>Lana Turnšek</strong> ni ljubiteljica zaslona – svoj prosti čas najraje preživlja zunaj. Trenira atletiko, najraje tek na 300 metrov in skok v daljino. Pleše v plesni skupini Cool kids Mavrica, in sicer moderni ples in džez. Nerada se fotografira, po navadi je ona tista, ki drži v roki fotoaparat. Obožuje živali in rada preživlja čas v njihovi družbi. Uživa tudi ob dobrih zgodbah. V zadnjem času je nanjo močno vplivala zbirka kratkih pripovedi Otroci sveta, ki sta jo napisali Janja Vidmar in Benka Pulko. Rada bere take realistične pripovedi in tudi sama piše zgodbe, v katere skuša ujeti to, kar se dogaja okoli nje. Poseben užitek jo je poslušati, ko govorno nastopa ali deklamira – tisto, kar občuti, zna izjemno dobro izraziti z glasom, tako da se dotakne src poslušalcev.</p> <p><strong>Maša Valentina Krašek</strong> je mlada mojstrica besede, ki se v svojih prispevkih že nekaj let poigrava z mislijo o bistvu skrivnosti obstoja, moči upornega izraza in zvedavi naravi prodornega duha. Na urniku njenega vsakdanjika se vsakič znova znajdejo ustvarjalnost, aktualizacija in sposobnost zrele presoje, pa tudi želja po logični poti od vzroka do jasne posledice, naj bo pri pouku književnosti ali vodenju razredne dinamike v družbi prijateljev. S svojim pogumnim glasom največkrat jasno in vedro, včasih pa tudi čuteče in otožno opozarja na svet, kot ga zaznavajo mlade oči. Ob tem kliče po svobodi, prepoznanju in razumevanju ne le sebe, ampak vseh ljudi v svoji neposredni bližini ali pestri domišljiji. Maša v besedi in življenju žari, si upa, sanja in – živi.</p> <p><strong>Vita Nonkovič</strong> je vedno nasmejana in prijazna osmošolka, odlična in vzorna učenka. Je prizadevna, zanesljiva, zvedava in vedno pripravljena pomagati sošolcem. Svoje delo si dobro organizira, zato je pri vsem, česar se loti, zelo uspešna.V razredu je priljubljena in s svojo odločno, odgovorno in samozavestno držo ter čutom za soljudi tudi izvrstna predsednica razreda. Že od nekdaj raste s knjigo in si širi obzorje z branjem, zato ji tudi ustno in pisno izražanje gresta odlično od rok. V prostem času se ukvarja s športom, trenira atletiko, peče slaščice, obožuje potovanja in izlete z družino, rada bere, riše in slika.</p></p> Sat, 23 Apr 2022 08:30:00 +0000 35. Roševi dnevi - drugič Roševe dneve, posvečene spominu na pisatelja, dramatika in pesnika Frana Roša, je Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti letos pripravil že petintridesetič. Na natečaj literarno srečanje najboljših mladih ustvarjalcev 8. in 9. razredov osnovnih šol se je letos prijavilo 53 mladih ustvarjalcev iz vse Slovenije. Sodelovalo je 10 avtorjev in 43 avtoric; od tega jih je 27 poslalo prozna besedila, 25 pesmi, prejeli pa so tudi eno dramsko besedilo. Strokovno komisijo sta sestavljala Ksenija Medved, pisateljica, ustanoviteljica in promotorka bralnih klubov, vodja knjižnice v Ivančni Gorici, in Damijan Šinigoj, pisatelj, prevajalec, scenarist, urednik in jamar ter dobitnik nagrade desetnica leta 2021. Izmed vseh mladih sta jih 20 izbrala za objavo v zborniku Ladjica leti v neznano, izmed njih pa še šest tistih, ki so s svojimi deli osvojili zlato priznanje. V dveh Kulturomatih bomo tako gostili prav teh šest nagrajencev, ki bodo v pogovoru predstavili svoja dela in razmišljanja ter nas popeljali v svet besed. Tokrat so bili z nami: Uroš Germek, Ana Sotlar in Jasna Premk.<p>Prvi trije dobitniki zlatih priznanj </p><p><p>Roševe dneve, posvečene spominu na pisatelja, dramatika in pesnika Frana Roša, je Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti letos pripravil že petintridesetič. Na natečaj literarno srečanje najboljših mladih ustvarjalcev 8. in 9. razredov osnovnih šol se je letos prijavilo 53 mladih ustvarjalcev iz vse Slovenije. Sodelovalo je 10 avtorjev in 43 avtoric; od tega jih je 27 poslalo prozna besedila, 25 pesmi, prejeli pa so tudi eno dramsko besedilo.</p> <p>Strokovno komisijo sta sestavljala <em>Ksenija Medved</em>, pisateljica, ustanoviteljica in promotorka bralnih klubov, vodja knjižnice v Ivančni Gorici, in <em>Damijan Šinigoj</em>, pisatelj, prevajalec, scenarist, urednik in jamar ter dobitnik nagrade desetnica leta 2021. Izmed vseh mladih sta jih 20 izbrala za objavo v zborniku Ladjica leti v neznano, izmed njih pa še šest tistih, ki so s svojimi deli osvojili zlato priznanje.</p> <p>V dveh Kulturomatih bomo tako gostili prav teh šest nagrajencev, ki bodo v pogovoru predstavili svoja dela in razmišljanja ter nas popeljali v svet besed.</p> <p>Tokrat so bili z nami: <strong>Uroš Germek, Ana Sotlar in Jasna Premk</strong>.</p> <p><strong>Uroš Germek</strong>, radovedni in vsestransko ustvarjalni osmošolec OŠ Dušana Bordona Semedela - Koper, je pet let obiskoval pesniški krožek na šoli. Je nagrajenec Mlade pesniške olimpijade. Od drugega razreda naprej obiskuje gledališko šolo. V 5. razredu je napisal in režiral gledališko igro, uprizorili pa so jo njegovi sošolci. Tudi njegovo likovno ustvarjanje je posebno. Rad bere, predvsem znanstveno fantastiko. Morda lahko tudi zato rečemo, da vidi stvari, ki jih drugi še ne.</p> <p><strong>Ana Sotlar</strong> je odlična učenka in predsednica 7. c na OŠ Vižmarje - Brod. Z veseljem pomaga svojim sošolkam in sošolcem pri učenju, jim svetuje pri težavah in je dobrosrčna prijateljica. Poleg tega se ukvarja s športom, obiskuje glasbeno šolo, zelo rada bere in je bistroumna opazovalka ljudi ter dogodkov; rada jih upodobi na fotografijah in v literarnih besedilih. Ima izreden ustvarjalni naboj, ki ga ob pomoči brezmejne domišljije izraža v svojih proznih delih. O nastajajočih zgodbah dobro razmisli, skrbno vodi književne junake skozi številne dogodivščine ter jih postavlja v različne zgodovinske čase in prostore. Jezik in slog njenih besedil sta bogata, prežeta z natančnimi opisi dogodkov ter duhovitimi dialogi med knjižnimi junaki.</p> <p><strong>Jasna Premk</strong> je nekoč v nekem spisu zapisala: »Mislim, da je življenje iskanje odgovorov, iskanje resnice, iskanje sebe.« V teh čudovitih besedah se skriva njena velika občutljivost za svet, ki jo obkroža; zrcalijo njen unikatni pogled na večplastnost resničnosti. Bralcu njenih posebnih besedil ter poslušalcu njenih lepih misli razkrivajo njeno dojemanje literature. Ob učenju o življenju se Jasna dejavno in uspešno ukvarja še z glasbo in je odlična klarinetistka. Odkrivanje novih svetov, ki jih je v eni osebi nemogoče doživeti, bi lahko rekli, je njen moto. Življenje ne samo za prihodnost, ampak tudi za sedanjost in preteklost. In kaj nas lahko tega nauči bolje od knjig?</p> <p>Poleg mladih gostov je bila tokrat z nami tudi <strong>Barbara Rigler</strong>, producentka JSKD za literarno dejavnost, ki mlade in starejše književnike spodbuja k ustvarjalnosti na natečajih.</p></p> 174864150 RTVSLO – Prvi 799 clean Roševe dneve, posvečene spominu na pisatelja, dramatika in pesnika Frana Roša, je Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti letos pripravil že petintridesetič. Na natečaj literarno srečanje najboljših mladih ustvarjalcev 8. in 9. razredov osnovnih šol se je letos prijavilo 53 mladih ustvarjalcev iz vse Slovenije. Sodelovalo je 10 avtorjev in 43 avtoric; od tega jih je 27 poslalo prozna besedila, 25 pesmi, prejeli pa so tudi eno dramsko besedilo. Strokovno komisijo sta sestavljala Ksenija Medved, pisateljica, ustanoviteljica in promotorka bralnih klubov, vodja knjižnice v Ivančni Gorici, in Damijan Šinigoj, pisatelj, prevajalec, scenarist, urednik in jamar ter dobitnik nagrade desetnica leta 2021. Izmed vseh mladih sta jih 20 izbrala za objavo v zborniku Ladjica leti v neznano, izmed njih pa še šest tistih, ki so s svojimi deli osvojili zlato priznanje. V dveh Kulturomatih bomo tako gostili prav teh šest nagrajencev, ki bodo v pogovoru predstavili svoja dela in razmišljanja ter nas popeljali v svet besed. Tokrat so bili z nami: Uroš Germek, Ana Sotlar in Jasna Premk.<p>Prvi trije dobitniki zlatih priznanj </p><p><p>Roševe dneve, posvečene spominu na pisatelja, dramatika in pesnika Frana Roša, je Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti letos pripravil že petintridesetič. Na natečaj literarno srečanje najboljših mladih ustvarjalcev 8. in 9. razredov osnovnih šol se je letos prijavilo 53 mladih ustvarjalcev iz vse Slovenije. Sodelovalo je 10 avtorjev in 43 avtoric; od tega jih je 27 poslalo prozna besedila, 25 pesmi, prejeli pa so tudi eno dramsko besedilo.</p> <p>Strokovno komisijo sta sestavljala <em>Ksenija Medved</em>, pisateljica, ustanoviteljica in promotorka bralnih klubov, vodja knjižnice v Ivančni Gorici, in <em>Damijan Šinigoj</em>, pisatelj, prevajalec, scenarist, urednik in jamar ter dobitnik nagrade desetnica leta 2021. Izmed vseh mladih sta jih 20 izbrala za objavo v zborniku Ladjica leti v neznano, izmed njih pa še šest tistih, ki so s svojimi deli osvojili zlato priznanje.</p> <p>V dveh Kulturomatih bomo tako gostili prav teh šest nagrajencev, ki bodo v pogovoru predstavili svoja dela in razmišljanja ter nas popeljali v svet besed.</p> <p>Tokrat so bili z nami: <strong>Uroš Germek, Ana Sotlar in Jasna Premk</strong>.</p> <p><strong>Uroš Germek</strong>, radovedni in vsestransko ustvarjalni osmošolec OŠ Dušana Bordona Semedela - Koper, je pet let obiskoval pesniški krožek na šoli. Je nagrajenec Mlade pesniške olimpijade. Od drugega razreda naprej obiskuje gledališko šolo. V 5. razredu je napisal in režiral gledališko igro, uprizorili pa so jo njegovi sošolci. Tudi njegovo likovno ustvarjanje je posebno. Rad bere, predvsem znanstveno fantastiko. Morda lahko tudi zato rečemo, da vidi stvari, ki jih drugi še ne.</p> <p><strong>Ana Sotlar</strong> je odlična učenka in predsednica 7. c na OŠ Vižmarje - Brod. Z veseljem pomaga svojim sošolkam in sošolcem pri učenju, jim svetuje pri težavah in je dobrosrčna prijateljica. Poleg tega se ukvarja s športom, obiskuje glasbeno šolo, zelo rada bere in je bistroumna opazovalka ljudi ter dogodkov; rada jih upodobi na fotografijah in v literarnih besedilih. Ima izreden ustvarjalni naboj, ki ga ob pomoči brezmejne domišljije izraža v svojih proznih delih. O nastajajočih zgodbah dobro razmisli, skrbno vodi književne junake skozi številne dogodivščine ter jih postavlja v različne zgodovinske čase in prostore. Jezik in slog njenih besedil sta bogata, prežeta z natančnimi opisi dogodkov ter duhovitimi dialogi med knjižnimi junaki.</p> <p><strong>Jasna Premk</strong> je nekoč v nekem spisu zapisala: »Mislim, da je življenje iskanje odgovorov, iskanje resnice, iskanje sebe.« V teh čudovitih besedah se skriva njena velika občutljivost za svet, ki jo obkroža; zrcalijo njen unikatni pogled na večplastnost resničnosti. Bralcu njenih posebnih besedil ter poslušalcu njenih lepih misli razkrivajo njeno dojemanje literature. Ob učenju o življenju se Jasna dejavno in uspešno ukvarja še z glasbo in je odlična klarinetistka. Odkrivanje novih svetov, ki jih je v eni osebi nemogoče doživeti, bi lahko rekli, je njen moto. Življenje ne samo za prihodnost, ampak tudi za sedanjost in preteklost. In kaj nas lahko tega nauči bolje od knjig?</p> <p>Poleg mladih gostov je bila tokrat z nami tudi <strong>Barbara Rigler</strong>, producentka JSKD za literarno dejavnost, ki mlade in starejše književnike spodbuja k ustvarjalnosti na natečajih.</p></p> Sat, 16 Apr 2022 08:30:00 +0000 35. Roševi dnevi - prvič Na OŠ Notranjski odred Cerknica smo srečali mladega trobentača, ki se navdušuje nad godbo in jazzom. <p>Na OŠ Notranjski odred Cerknica smo srečali mladega trobentača, ki se navdušuje nad godbo in jazzom </p><p><p>Matic Kočevar hodi v 8. razred, že 7 let pa igra trobento. Zmotili smo ga med igranjem, a je bil vseeno tako prijazen, da nam je razložil razliko med različnimi trobentami, ustniki, dodatki, prvo in drugo trobento in nas tako popeljal v svoj svet glasbe ... Na koncu pa nam je razigral še eno narodno!</p> <p>&nbsp;</p></p> 174863217 RTVSLO – Prvi 638 clean Na OŠ Notranjski odred Cerknica smo srečali mladega trobentača, ki se navdušuje nad godbo in jazzom. <p>Na OŠ Notranjski odred Cerknica smo srečali mladega trobentača, ki se navdušuje nad godbo in jazzom </p><p><p>Matic Kočevar hodi v 8. razred, že 7 let pa igra trobento. Zmotili smo ga med igranjem, a je bil vseeno tako prijazen, da nam je razložil razliko med različnimi trobentami, ustniki, dodatki, prvo in drugo trobento in nas tako popeljal v svoj svet glasbe ... Na koncu pa nam je razigral še eno narodno!</p> <p>&nbsp;</p></p> Sat, 09 Apr 2022 08:40:00 +0000 Trobentač Matic Kočevar Leta 1945 je nastala založba Mladinska knjiga, ki je leta 1952 ustanovila knjižno zbirko Sinji galeb, namenjeno mladim bralcem po desetem letu. Kot najstarejša knjižna zbirka za mladino pri nas je izdala že več kot 350 knjig. Prva knjiga, ki je izšla v zbirki, je bila Mladost v džungli indijskega pisatelja Dhana Gopala Mukerdjija, druga pa ponatis priljubljene Bratovščine Sinjega galeba Toneta Seliškarja, po kateri je zbirka dobila ime. Ena najbolj priljubljenih prevedenih knjig pri nas, ki je najprej izšla v zbirki Sinji galeb, je Mali princ francoskega pisatelja in pilota Antoinea de Saint-Exupéryja. V slovenščini smo prevod dobili leta 1964, v zbirki je izšel kot njena stota knjiga. Ustanovitelj zbirke in njen prvi urednik je bil pesnik Ivan Minatti. Sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja je zbirko v urejanje sprejel Marko Uršič, sledil mu je Vasja Cerar, kratek čas jo je urejal tudi Boštjan Gorenc. Zbirko s kakovostnimi knjigami danes dopolnjuje urednica Alenka Veler, ki je tudi naša tokratna gostja Kulturomata. Mladim poslušalcem bo med drugim predstavila, kako je zbirka nastala in kako se odloči, katera knjiga si zasluži biti del nje.<p>Najstarejša knjižna zbirka za mladino pri nas, v kateri je izšlo več kot 350 knjig</p><p><p>Leta 1945 je nastala založba Mladinska knjiga, ki je leta 1952 ustanovila knjižno zbirko <strong>Sinji galeb</strong>, namenjeno mladim bralcem po desetem letu. Kot najstarejša knjižna zbirka za mladino pri nas je izdala že več kot 350 knjig.</p> <p>Prva knjiga, ki je izšla v zbirki, je bila <em>Mladost v džungli</em> indijskega pisatelja Dhana Gopala Mukerdjija, druga pa ponatis priljubljene <em>Bratovščine Sinjega galeba</em> Toneta Seliškarja, po kateri je zbirka dobila ime. Ena najbolj priljubljenih prevedenih knjig pri nas, ki je najprej izšla v zbirki Sinji galeb, je <em>Mali princ</em> francoskega pisatelja in pilota Antoinea de Saint-Exupéryja. V slovenščini smo prevod dobili leta 1964, v zbirki je izšel kot njena stota knjiga.</p> <p>Ustanovitelj zbirke in njen prvi urednik je bil pesnik Ivan Minatti. Sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja je zbirko v urejanje sprejel Marko Uršič, sledil mu je Vasja Cerar, kratek čas jo je urejal tudi Boštjan Gorenc.</p> <p>Zbirko s kakovostnimi knjigami danes dopolnjuje urednica <strong>Alenka Veler</strong>, ki je tudi naša tokratna gostja Kulturomata. Mladim poslušalcem bo med drugim predstavila, kako je zbirka nastala in kako se odloči, katera knjiga si zasluži biti del nje.</p> <p>Več o zbirki najdete <a>TU</a> in <a>TU</a>.</p> </p> 174861360 RTVSLO – Prvi 607 clean Leta 1945 je nastala založba Mladinska knjiga, ki je leta 1952 ustanovila knjižno zbirko Sinji galeb, namenjeno mladim bralcem po desetem letu. Kot najstarejša knjižna zbirka za mladino pri nas je izdala že več kot 350 knjig. Prva knjiga, ki je izšla v zbirki, je bila Mladost v džungli indijskega pisatelja Dhana Gopala Mukerdjija, druga pa ponatis priljubljene Bratovščine Sinjega galeba Toneta Seliškarja, po kateri je zbirka dobila ime. Ena najbolj priljubljenih prevedenih knjig pri nas, ki je najprej izšla v zbirki Sinji galeb, je Mali princ francoskega pisatelja in pilota Antoinea de Saint-Exupéryja. V slovenščini smo prevod dobili leta 1964, v zbirki je izšel kot njena stota knjiga. Ustanovitelj zbirke in njen prvi urednik je bil pesnik Ivan Minatti. Sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja je zbirko v urejanje sprejel Marko Uršič, sledil mu je Vasja Cerar, kratek čas jo je urejal tudi Boštjan Gorenc. Zbirko s kakovostnimi knjigami danes dopolnjuje urednica Alenka Veler, ki je tudi naša tokratna gostja Kulturomata. Mladim poslušalcem bo med drugim predstavila, kako je zbirka nastala in kako se odloči, katera knjiga si zasluži biti del nje.<p>Najstarejša knjižna zbirka za mladino pri nas, v kateri je izšlo več kot 350 knjig</p><p><p>Leta 1945 je nastala založba Mladinska knjiga, ki je leta 1952 ustanovila knjižno zbirko <strong>Sinji galeb</strong>, namenjeno mladim bralcem po desetem letu. Kot najstarejša knjižna zbirka za mladino pri nas je izdala že več kot 350 knjig.</p> <p>Prva knjiga, ki je izšla v zbirki, je bila <em>Mladost v džungli</em> indijskega pisatelja Dhana Gopala Mukerdjija, druga pa ponatis priljubljene <em>Bratovščine Sinjega galeba</em> Toneta Seliškarja, po kateri je zbirka dobila ime. Ena najbolj priljubljenih prevedenih knjig pri nas, ki je najprej izšla v zbirki Sinji galeb, je <em>Mali princ</em> francoskega pisatelja in pilota Antoinea de Saint-Exupéryja. V slovenščini smo prevod dobili leta 1964, v zbirki je izšel kot njena stota knjiga.</p> <p>Ustanovitelj zbirke in njen prvi urednik je bil pesnik Ivan Minatti. Sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja je zbirko v urejanje sprejel Marko Uršič, sledil mu je Vasja Cerar, kratek čas jo je urejal tudi Boštjan Gorenc.</p> <p>Zbirko s kakovostnimi knjigami danes dopolnjuje urednica <strong>Alenka Veler</strong>, ki je tudi naša tokratna gostja Kulturomata. Mladim poslušalcem bo med drugim predstavila, kako je zbirka nastala in kako se odloči, katera knjiga si zasluži biti del nje.</p> <p>Več o zbirki najdete <a>TU</a> in <a>TU</a>.</p> </p> Sat, 02 Apr 2022 08:30:00 +0000 Sedemdeset let knjižne zbirke Sinji galeb Projekt ODE (Orchestra Demos Europe) je nastal v obdobju predsedovanja Francije Evropski uniji. Francija, ki velja za državo, prepleteno s kulturo, je ob tej priložnosti pod vodstvom Pariške filharmonije ustvarila projekt, ki je v orkester združil 120 mladih iz sedemindvajsetih držav Unije. Mladi, stari od 12 do 17 let, so tako od 19. do 26. februarja imeli intenzivne vaje v Parizu. Končale so se z veličastnim koncertom pod vodstvom dveh dirigentov. Prva je mladim dirigirala Corina Niemeyer, ki je končala študij dirigiranja na visoki šoli za umetnost v Zürichu, prej pa je študirala še dirigiranje, violončelo in muzikologijo na konservatorijih v Münchnu, Karlsruheju in Šanghaju. Redno dirigira otroškemu orkestru DEMOS v Pariški filharmoniji. Drugi dirigent orkestra mladih iz Evrope pa je bil Aurélien Azan Zielinski, ki ima od leta 2012, ko je bil zmagovalec Adamijevega tekmovanja nadarjenih dirigentov, sijajno kariero. Priznan je tudi kot pedagog, zlasti za razvoj ljubiteljev in mladine. Bil je glasbeni direktor in dirigent orkestra Simfonični orkester mladih iz Ile de France in več kot deset let sodelavec dirigent in glasbeni direktor mladinskega orkestra Alfreda Lowengutha. Partner v letošnjem projektu je tudi JSKD (Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti), ki je v družbo 120-ih udeležencev odpeljal štiri slovenske predstavnike, goste tokratnega Kulturomata. Eva Rojko je stara 15 let in obiskuje I. gimnazijo v Celju, umetniško smer. Igra violončelo, v prostem času pa tudi violino, klavir in kitaro. »Glasba mi pomeni sprostitev in užitek, ob njej lahko pozabim na preostale skrbi. Pri projektu mi je bilo še posebno všeč, da sem spoznala toliko ljudi iz toliko držav in da smo se lahko tako lepo povezali.« Živa Maček je stara 17 let. Igra violončelo in obiskuje glasbeno šolo Glasbeni atelje Tartini, hodi tudi na Škofijsko klasično gimnazijo v Ljubljani. »Glasba mi pomeni užitek. Predvsem pa z njo izrazim notranje občutke in se mi zdi kot lep jezik, ki ga ne govorimo, a bi z njim lahko vse povedali. Koncert pa je zagotovo nepozabna izkušnja.« Tajda Rušnik je stara 14 let. Obiskuje osnovno šolo Dobrna in že od 7. leta igra na flavto. Glasbeno se izobražuje v glasbeni šoli Velenje. »Glasba mi od nekdaj veliko pomeni. V njej najdem sprostitev in pobeg od težav. Projekt pa je odlična izkušnja, ki bo za vedno z menoj.« Ažbe Leskovic je star 17 let. Igra pozavno, ki se je uči na glasbeni šoli Moste Polje, ter obiskuje 3. letnik Škofijske klasične gimnazije v Ljubljani. »Z glasbo poveš nekaj, česar drugače ne moreš. Glasba je vse.« Poleg mladih gostov sta bila z nami še Danijel Leskovic, producent za instrumentalno glasbeno dejavnost, ter Blaž Rojko, koordinator območne izpostave JSKD Trbovlje.<p>Projekt ODE je v orkester združil mlade iz sedemindvajsetih držav, štirje pa so zastopali Slovenijo</p><p><p>Projekt <strong>ODE</strong> (Orchestra Demos Europe) je nastal v obdobju predsedovanja Francije Evropski uniji. Francija, ki velja za državo, prepleteno s kulturo, je ob tej priložnosti pod vodstvom Pariške filharmonije ustvarila projekt, ki je v orkester združil 120 mladih iz sedemindvajsetih držav Unije. Mladi, stari od 12 do 17 let, so tako od 19. do 26. februarja imeli intenzivne vaje v Parizu. Končale so se z veličastnim koncertom pod vodstvom dveh dirigentov.</p> <p></p> <p>Prva je mladim dirigirala <em>Corina Niemeyer</em>, ki je končala študij dirigiranja na visoki šoli za umetnost v Zürichu, prej pa je študirala še dirigiranje, violončelo in muzikologijo na konservatorijih v Münchnu, Karlsruheju in Šanghaju. Redno dirigira otroškemu orkestru DEMOS v Pariški filharmoniji.</p> <p></p> <p>Drugi dirigent orkestra mladih iz Evrope pa je bil <em>Aurélien Azan Zielinski</em>, ki ima od leta 2012, ko je bil zmagovalec Adamijevega tekmovanja nadarjenih dirigentov, sijajno kariero. Priznan je tudi kot pedagog, zlasti za razvoj ljubiteljev in mladine. Bil je glasbeni direktor in dirigent orkestra Simfonični orkester mladih iz Ile de France in več kot deset let sodelavec dirigent in glasbeni direktor mladinskega orkestra Alfreda Lœwengutha.</p> <p></p> <p>Partner v letošnjem projektu je tudi JSKD (Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti), ki je v družbo 120-ih udeležencev odpeljal štiri slovenske predstavnike, goste tokratnega Kulturomata.</p> <p><strong>Eva Rojko</strong> je stara 15 let in obiskuje I. gimnazijo v Celju, umetniško smer. Igra violončelo, v prostem času pa tudi violino, klavir in kitaro.<br /> »Glasba mi pomeni sprostitev in užitek, ob njej lahko pozabim na preostale skrbi. Pri projektu mi je bilo še posebno všeč, da sem spoznala toliko ljudi iz toliko držav in da smo se lahko tako lepo povezali.«</p> <p><strong>Živa Maček</strong> je stara 17 let. Igra violončelo in obiskuje glasbeno šolo Glasbeni atelje Tartini, hodi tudi na Škofijsko klasično gimnazijo v Ljubljani.<br /> »Glasba mi pomeni užitek. Predvsem pa z njo izrazim notranje občutke in se mi zdi kot lep jezik, ki ga ne govorimo, a bi z njim lahko vse povedali. Koncert pa je zagotovo nepozabna izkušnja.«</p> <p><strong>Tajda Rušnik</strong> je stara 14 let. Obiskuje osnovno šolo Dobrna in že od 7. leta igra na flavto. Glasbeno se izobražuje v glasbeni šoli Velenje.<br /> »Glasba mi od nekdaj veliko pomeni. V njej najdem sprostitev in pobeg od težav. Projekt pa je odlična izkušnja, ki bo za vedno z menoj.«</p> <p><strong>Ažbe Leskovic</strong> je star 17 let. Igra pozavno, ki se je uči na glasbeni šoli Moste Polje, ter obiskuje 3. letnik Škofijske klasične gimnazije v Ljubljani.<br /> »Z glasbo poveš nekaj, česar drugače ne moreš. Glasba je vse.«</p> <p>Poleg mladih gostov sta bila z nami še <em>Daniel Leskovic</em>, producent za instrumentalno glasbeno dejavnost, ter <em>Blaž Rojko</em>, koordinator območne izpostave JSKD Trbovlje.</p> <p></p> <p>Koncert bodo mladi ponovno odigrali 9. maja v Strasbourgu.</p> <p>Posnetek koncerta pa si lahko ogledate na povezavi: <a>ODE koncert</a>.</p></p> 174858446 RTVSLO – Prvi 1346 clean Projekt ODE (Orchestra Demos Europe) je nastal v obdobju predsedovanja Francije Evropski uniji. Francija, ki velja za državo, prepleteno s kulturo, je ob tej priložnosti pod vodstvom Pariške filharmonije ustvarila projekt, ki je v orkester združil 120 mladih iz sedemindvajsetih držav Unije. Mladi, stari od 12 do 17 let, so tako od 19. do 26. februarja imeli intenzivne vaje v Parizu. Končale so se z veličastnim koncertom pod vodstvom dveh dirigentov. Prva je mladim dirigirala Corina Niemeyer, ki je končala študij dirigiranja na visoki šoli za umetnost v Zürichu, prej pa je študirala še dirigiranje, violončelo in muzikologijo na konservatorijih v Münchnu, Karlsruheju in Šanghaju. Redno dirigira otroškemu orkestru DEMOS v Pariški filharmoniji. Drugi dirigent orkestra mladih iz Evrope pa je bil Aurélien Azan Zielinski, ki ima od leta 2012, ko je bil zmagovalec Adamijevega tekmovanja nadarjenih dirigentov, sijajno kariero. Priznan je tudi kot pedagog, zlasti za razvoj ljubiteljev in mladine. Bil je glasbeni direktor in dirigent orkestra Simfonični orkester mladih iz Ile de France in več kot deset let sodelavec dirigent in glasbeni direktor mladinskega orkestra Alfreda Lowengutha. Partner v letošnjem projektu je tudi JSKD (Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti), ki je v družbo 120-ih udeležencev odpeljal štiri slovenske predstavnike, goste tokratnega Kulturomata. Eva Rojko je stara 15 let in obiskuje I. gimnazijo v Celju, umetniško smer. Igra violončelo, v prostem času pa tudi violino, klavir in kitaro. »Glasba mi pomeni sprostitev in užitek, ob njej lahko pozabim na preostale skrbi. Pri projektu mi je bilo še posebno všeč, da sem spoznala toliko ljudi iz toliko držav in da smo se lahko tako lepo povezali.« Živa Maček je stara 17 let. Igra violončelo in obiskuje glasbeno šolo Glasbeni atelje Tartini, hodi tudi na Škofijsko klasično gimnazijo v Ljubljani. »Glasba mi pomeni užitek. Predvsem pa z njo izrazim notranje občutke in se mi zdi kot lep jezik, ki ga ne govorimo, a bi z njim lahko vse povedali. Koncert pa je zagotovo nepozabna izkušnja.« Tajda Rušnik je stara 14 let. Obiskuje osnovno šolo Dobrna in že od 7. leta igra na flavto. Glasbeno se izobražuje v glasbeni šoli Velenje. »Glasba mi od nekdaj veliko pomeni. V njej najdem sprostitev in pobeg od težav. Projekt pa je odlična izkušnja, ki bo za vedno z menoj.« Ažbe Leskovic je star 17 let. Igra pozavno, ki se je uči na glasbeni šoli Moste Polje, ter obiskuje 3. letnik Škofijske klasične gimnazije v Ljubljani. »Z glasbo poveš nekaj, česar drugače ne moreš. Glasba je vse.« Poleg mladih gostov sta bila z nami še Danijel Leskovic, producent za instrumentalno glasbeno dejavnost, ter Blaž Rojko, koordinator območne izpostave JSKD Trbovlje.<p>Projekt ODE je v orkester združil mlade iz sedemindvajsetih držav, štirje pa so zastopali Slovenijo</p><p><p>Projekt <strong>ODE</strong> (Orchestra Demos Europe) je nastal v obdobju predsedovanja Francije Evropski uniji. Francija, ki velja za državo, prepleteno s kulturo, je ob tej priložnosti pod vodstvom Pariške filharmonije ustvarila projekt, ki je v orkester združil 120 mladih iz sedemindvajsetih držav Unije. Mladi, stari od 12 do 17 let, so tako od 19. do 26. februarja imeli intenzivne vaje v Parizu. Končale so se z veličastnim koncertom pod vodstvom dveh dirigentov.</p> <p></p> <p>Prva je mladim dirigirala <em>Corina Niemeyer</em>, ki je končala študij dirigiranja na visoki šoli za umetnost v Zürichu, prej pa je študirala še dirigiranje, violončelo in muzikologijo na konservatorijih v Münchnu, Karlsruheju in Šanghaju. Redno dirigira otroškemu orkestru DEMOS v Pariški filharmoniji.</p> <p></p> <p>Drugi dirigent orkestra mladih iz Evrope pa je bil <em>Aurélien Azan Zielinski</em>, ki ima od leta 2012, ko je bil zmagovalec Adamijevega tekmovanja nadarjenih dirigentov, sijajno kariero. Priznan je tudi kot pedagog, zlasti za razvoj ljubiteljev in mladine. Bil je glasbeni direktor in dirigent orkestra Simfonični orkester mladih iz Ile de France in več kot deset let sodelavec dirigent in glasbeni direktor mladinskega orkestra Alfreda Lœwengutha.</p> <p></p> <p>Partner v letošnjem projektu je tudi JSKD (Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti), ki je v družbo 120-ih udeležencev odpeljal štiri slovenske predstavnike, goste tokratnega Kulturomata.</p> <p><strong>Eva Rojko</strong> je stara 15 let in obiskuje I. gimnazijo v Celju, umetniško smer. Igra violončelo, v prostem času pa tudi violino, klavir in kitaro.<br /> »Glasba mi pomeni sprostitev in užitek, ob njej lahko pozabim na preostale skrbi. Pri projektu mi je bilo še posebno všeč, da sem spoznala toliko ljudi iz toliko držav in da smo se lahko tako lepo povezali.«</p> <p><strong>Živa Maček</strong> je stara 17 let. Igra violončelo in obiskuje glasbeno šolo Glasbeni atelje Tartini, hodi tudi na Škofijsko klasično gimnazijo v Ljubljani.<br /> »Glasba mi pomeni užitek. Predvsem pa z njo izrazim notranje občutke in se mi zdi kot lep jezik, ki ga ne govorimo, a bi z njim lahko vse povedali. Koncert pa je zagotovo nepozabna izkušnja.«</p> <p><strong>Tajda Rušnik</strong> je stara 14 let. Obiskuje osnovno šolo Dobrna in že od 7. leta igra na flavto. Glasbeno se izobražuje v glasbeni šoli Velenje.<br /> »Glasba mi od nekdaj veliko pomeni. V njej najdem sprostitev in pobeg od težav. Projekt pa je odlična izkušnja, ki bo za vedno z menoj.«</p> <p><strong>Ažbe Leskovic</strong> je star 17 let. Igra pozavno, ki se je uči na glasbeni šoli Moste Polje, ter obiskuje 3. letnik Škofijske klasične gimnazije v Ljubljani.<br /> »Z glasbo poveš nekaj, česar drugače ne moreš. Glasba je vse.«</p> <p>Poleg mladih gostov sta bila z nami še <em>Daniel Leskovic</em>, producent za instrumentalno glasbeno dejavnost, ter <em>Blaž Rojko</em>, koordinator območne izpostave JSKD Trbovlje.</p> <p></p> <p>Koncert bodo mladi ponovno odigrali 9. maja v Strasbourgu.</p> <p>Posnetek koncerta pa si lahko ogledate na povezavi: <a>ODE koncert</a>.</p></p> Sat, 26 Mar 2022 09:30:00 +0000 Orchestra Demos Europe Zbirka Sinji galeb je najstarejša knjižna zbirka za mladino pri nas. V njej je doslej izšlo več kot 350 knjig, prva leta 1952. Ob zbirki so odraščale generacije slovenskih otrok, v njej pa so izšla nekatera temeljna dela svetovne in slovenske književnosti. Zbirka je ime dobila po romanu pisatelja Toneta Seliškarja Bratovščina sinjega galeba, ki je od svoje prve izdaje leta 1936 izšla že v več kot 160.000 izvodih. Prva knjiga, ki je izšla v zbirki Sinji galeb, pa je bila knjiga Mladost v džungli indijskega pisatelja Dhana Gopala Mukerdjija. Ena izmed najbolj znanih knjig iz zbirke Sinji galeb je zagotovo Mali princ pisatelja Antoinea de Saint-Exupéryja. Prvi urednik zbirke je bil pesnik Ivan Minatti. Sredi osedemdesetih let prejšnjega stoletja je zbirko v urejanje sprejel Marko Uršič, sledil mu je Vasja Cerar, kratek čas jo je urejal Boštjan Gorenc – Pižama, zdaj pa je zanjo odgovorna Alenka Veler. Ob letošnji sedemdeseti obletnici zbirke so na Prvi gimnaziji Maribor pod vodstvom knjižničark Metke Kostanjevec in Aleše Marovt pripravili razstavo, za katero so s pomočjo knjižnic, antikvariatov ter dedkov in babic zbrali čisto vseh 352 knjig Sinjega galeba. Pri ustvarjanju razstave pa so imeli prste vmes tudi dijaki in dijakinje, pred mikrofonom so se nam tokrat pridružile Meta, Tia in Maša. Razstava bo na ogled do konca maja, ves čas uradnih ur odprtja Prve gimnazije Maribor.<p>Razstava ob 70-letnici knjižne zbirke za mladino na Prvi gimnaziji Maribor</p><p><p>Zbirka Sinji galeb je najstarejša knjižna zbirka za mladino pri nas. V njej je doslej izšlo več kot 350 knjig, prva leta 1952. Ob zbirki so odraščale generacije slovenskih otrok, v njej pa so izšla nekatera temeljna dela svetovne in slovenske književnosti.</p> <p></p> <p>Zbirka je ime dobila po romanu pisatelja Toneta Seliškarja <em>Bratovščina sinjega galeba</em>, ki je od svoje prve izdaje leta 1936 izšla že v več kot 160.000 izvodih. Prva knjiga, ki je izšla v zbirki Sinji galeb, pa je bila knjiga <em>Mladost v džungli</em> indijskega pisatelja Dhana Gopala Mukerdjija. Ena izmed najbolj znanih knjig iz zbirke Sinji galeb je zagotovo <em>Mali princ </em>pisatelja Antoinea de Saint-Exupéryja.</p> <p></p> <p>Prvi urednik zbirke je bil pesnik Ivan Minatti. Sredi osedemdesetih let prejšnjega stoletja je zbirko v urejanje sprejel Marko Uršič, sledil mu je Vasja Cerar, kratek čas jo je urejal Boštjan Gorenc – Pižama, zdaj pa je zanjo odgovorna Alenka Veler.</p> <p></p> <p>Ob letošnji sedemdeseti obletnici zbirke so na Prvi gimnaziji Maribor pod vodstvom knjižničark Metke Kostanjevec in Aleše Marovt pripravili razstavo, za katero so s pomočjo knjižnic, antikvariatov ter dedkov in babic zbrali čisto vseh 352 knjig Sinjega galeba. Pri ustvarjanju razstave pa so imeli prste vmes tudi dijaki in dijakinje, pred mikrofonom so se nam tokrat pridružile Meta, Tia in Maša.</p> <p></p> <p>Razstava bo na ogled do konca maja, ves čas uradnih ur odprtja Prve gimnazije Maribor.</p></p> 174857008 RTVSLO – Prvi 567 clean Zbirka Sinji galeb je najstarejša knjižna zbirka za mladino pri nas. V njej je doslej izšlo več kot 350 knjig, prva leta 1952. Ob zbirki so odraščale generacije slovenskih otrok, v njej pa so izšla nekatera temeljna dela svetovne in slovenske književnosti. Zbirka je ime dobila po romanu pisatelja Toneta Seliškarja Bratovščina sinjega galeba, ki je od svoje prve izdaje leta 1936 izšla že v več kot 160.000 izvodih. Prva knjiga, ki je izšla v zbirki Sinji galeb, pa je bila knjiga Mladost v džungli indijskega pisatelja Dhana Gopala Mukerdjija. Ena izmed najbolj znanih knjig iz zbirke Sinji galeb je zagotovo Mali princ pisatelja Antoinea de Saint-Exupéryja. Prvi urednik zbirke je bil pesnik Ivan Minatti. Sredi osedemdesetih let prejšnjega stoletja je zbirko v urejanje sprejel Marko Uršič, sledil mu je Vasja Cerar, kratek čas jo je urejal Boštjan Gorenc – Pižama, zdaj pa je zanjo odgovorna Alenka Veler. Ob letošnji sedemdeseti obletnici zbirke so na Prvi gimnaziji Maribor pod vodstvom knjižničark Metke Kostanjevec in Aleše Marovt pripravili razstavo, za katero so s pomočjo knjižnic, antikvariatov ter dedkov in babic zbrali čisto vseh 352 knjig Sinjega galeba. Pri ustvarjanju razstave pa so imeli prste vmes tudi dijaki in dijakinje, pred mikrofonom so se nam tokrat pridružile Meta, Tia in Maša. Razstava bo na ogled do konca maja, ves čas uradnih ur odprtja Prve gimnazije Maribor.<p>Razstava ob 70-letnici knjižne zbirke za mladino na Prvi gimnaziji Maribor</p><p><p>Zbirka Sinji galeb je najstarejša knjižna zbirka za mladino pri nas. V njej je doslej izšlo več kot 350 knjig, prva leta 1952. Ob zbirki so odraščale generacije slovenskih otrok, v njej pa so izšla nekatera temeljna dela svetovne in slovenske književnosti.</p> <p></p> <p>Zbirka je ime dobila po romanu pisatelja Toneta Seliškarja <em>Bratovščina sinjega galeba</em>, ki je od svoje prve izdaje leta 1936 izšla že v več kot 160.000 izvodih. Prva knjiga, ki je izšla v zbirki Sinji galeb, pa je bila knjiga <em>Mladost v džungli</em> indijskega pisatelja Dhana Gopala Mukerdjija. Ena izmed najbolj znanih knjig iz zbirke Sinji galeb je zagotovo <em>Mali princ </em>pisatelja Antoinea de Saint-Exupéryja.</p> <p></p> <p>Prvi urednik zbirke je bil pesnik Ivan Minatti. Sredi osedemdesetih let prejšnjega stoletja je zbirko v urejanje sprejel Marko Uršič, sledil mu je Vasja Cerar, kratek čas jo je urejal Boštjan Gorenc – Pižama, zdaj pa je zanjo odgovorna Alenka Veler.</p> <p></p> <p>Ob letošnji sedemdeseti obletnici zbirke so na Prvi gimnaziji Maribor pod vodstvom knjižničark Metke Kostanjevec in Aleše Marovt pripravili razstavo, za katero so s pomočjo knjižnic, antikvariatov ter dedkov in babic zbrali čisto vseh 352 knjig Sinjega galeba. Pri ustvarjanju razstave pa so imeli prste vmes tudi dijaki in dijakinje, pred mikrofonom so se nam tokrat pridružile Meta, Tia in Maša.</p> <p></p> <p>Razstava bo na ogled do konca maja, ves čas uradnih ur odprtja Prve gimnazije Maribor.</p></p> Sat, 19 Mar 2022 09:30:00 +0000 Na krilih Sinjega galeba Julija Domjan je predsednica dijaške skupnosti na Gimnaziji Vič ter članica upravnega odbora Dijaške skupnosti Ljubljana. Njen svet je prepleten s kulturo in umetnostjo, sama pa skrbi, da se vrsta mladih dijakinj in dijakov kulturno udejstvuje na vseh možnih področjih. Julija je torej tista oseba, ki trdno stoji za mnogimi idejami mladih in poskrbi, da so te izpeljane do konca. Ko pa med šolskimi obveznostmi in množico dogodkov najde čas zase, najraje poprime za pero in ustvarja haikuje. Ti in Jaz. Postala sva oksimoron. »Umetnost in organizacija mi pomenita neko svobodo. To, kar ob koncu dneva da smisel mojemu življenju in me izpopolnjuje. Ne vem, kdo bi bila, če te strasti ne bi imela.« okoli makovo polje in ti si moj heroin<p>Njeni talent so organizacija, mediacija, dogovarjanje in večno življenje za umetnost</p><p><p><strong>Julija Domjan</strong> je predsednica dijaške skupnosti na Gimnaziji Vič ter članica upravnega odbora Dijaške skupnosti Ljubljana. Njen svet je prepleten s kulturo in umetnostjo, sama pa skrbi, da se vrsta mladih dijakinj in dijakov kulturno udejstvuje na vseh možnih področjih. Julija je torej tista oseba, ki trdno stoji za mnogimi idejami mladih in poskrbi, da so te izpeljane do konca. Ko pa med šolskimi obveznostmi in množico dogodkov najde čas zase, najraje poprime za pero in ustvarja haikuje.</p> <p>Ti in Jaz.<br /> Postala sva<br /> oksimoron.</p> <blockquote><p>»Umetnost in organizacija mi pomenita neko svobodo. To, kar ob koncu dneva da smisel mojemu življenju in me izpopolnjuje. Ne vem, kdo bi bila, če te strasti ne bi imela.«</p></blockquote> <p>okoli makovo polje<br /> in ti si<br /> moj heroin</p></p> 174854740 RTVSLO – Prvi 744 clean Julija Domjan je predsednica dijaške skupnosti na Gimnaziji Vič ter članica upravnega odbora Dijaške skupnosti Ljubljana. Njen svet je prepleten s kulturo in umetnostjo, sama pa skrbi, da se vrsta mladih dijakinj in dijakov kulturno udejstvuje na vseh možnih področjih. Julija je torej tista oseba, ki trdno stoji za mnogimi idejami mladih in poskrbi, da so te izpeljane do konca. Ko pa med šolskimi obveznostmi in množico dogodkov najde čas zase, najraje poprime za pero in ustvarja haikuje. Ti in Jaz. Postala sva oksimoron. »Umetnost in organizacija mi pomenita neko svobodo. To, kar ob koncu dneva da smisel mojemu življenju in me izpopolnjuje. Ne vem, kdo bi bila, če te strasti ne bi imela.« okoli makovo polje in ti si moj heroin<p>Njeni talent so organizacija, mediacija, dogovarjanje in večno življenje za umetnost</p><p><p><strong>Julija Domjan</strong> je predsednica dijaške skupnosti na Gimnaziji Vič ter članica upravnega odbora Dijaške skupnosti Ljubljana. Njen svet je prepleten s kulturo in umetnostjo, sama pa skrbi, da se vrsta mladih dijakinj in dijakov kulturno udejstvuje na vseh možnih področjih. Julija je torej tista oseba, ki trdno stoji za mnogimi idejami mladih in poskrbi, da so te izpeljane do konca. Ko pa med šolskimi obveznostmi in množico dogodkov najde čas zase, najraje poprime za pero in ustvarja haikuje.</p> <p>Ti in Jaz.<br /> Postala sva<br /> oksimoron.</p> <blockquote><p>»Umetnost in organizacija mi pomenita neko svobodo. To, kar ob koncu dneva da smisel mojemu življenju in me izpopolnjuje. Ne vem, kdo bi bila, če te strasti ne bi imela.«</p></blockquote> <p>okoli makovo polje<br /> in ti si<br /> moj heroin</p></p> Sat, 12 Mar 2022 09:30:00 +0000 Julija Domjan – dijakinja, ki daje priložnost mladim, da se lahko umetniško udejstvujejo Pionirska (center za mladinsko književnost in knjižničarstvo) pri Mestni knjižnici Ljubljana vsako leto podeljuje priznanje zlata hruška, ki je znak kakovosti mladinskih knjig. Strokovna žirija je letos med 800 naslovi izbrala 97 tistih, ki po vsebini in izvedbi izstopajo ter so se tako uvrstile med odlične izdaje leta, na njihove naslovnice pa so jim nadeli nalepko zlate hruške. Odličnim mladinskim knjigam pa podelijo še priznanja v štirih kategorijah: • za izvirno slovensko mladinsko leposlovno knjigo, • za izvirno slovensko mladinsko poučno knjigo, • za prevedeno mladinsko leposlovno knjigo, • za prevedeno mladinsko poučno knjigo. Vodja Pionirske in sogovornica v Kulturomatu, Darja Lavrenčič Vrabec pa mladim v branje najbolj priporoča knjige: - Skrivno društvo KRVZ - Osamosvojitev - Ana in Froga - Čebele<p>Mladim pri izbiri kakovostne literature nalepka zlata hruška na platnici knjige še kako pripomore pri izbiri naslednjega branja</p><p><p><strong>Pionirska</strong> (center za mladinsko književnost in knjižničarstvo) pri Mestni knjižnici Ljubljana vsako leto podeljuje priznanje <strong>zlata hruška</strong>, ki je znak kakovosti mladinskih knjig. Strokovna žirija je letos med 800 naslovi izbrala 97 tistih, ki po vsebini in izvedbi izstopajo ter so se tako uvrstile med odlične izdaje leta, na njihove naslovnice pa so jim nadeli nalepko zlate hruške. Odličnim mladinskim knjigam pa podelijo še priznanja v štirih kategorijah:<br /> • za izvirno slovensko mladinsko leposlovno knjigo,<br /> • za izvirno slovensko mladinsko poučno knjigo,<br /> • za prevedeno mladinsko leposlovno knjigo,<br /> • za prevedeno mladinsko poučno knjigo.</p> <p>Vodja Pionirske in sogovornica v Kulturomatu, <strong>Darja Lavrenčič Vrabec</strong> pa mladim v branje najbolj priporoča knjige:</p> <p>- <a>Skrivno društvo KRVZ</a><br /> - <a>Osamosvojitev</a><br /> - <a>Ana in Froga</a><br /> - <a>Čebele</a></p></p> 174852401 RTVSLO – Prvi 716 clean Pionirska (center za mladinsko književnost in knjižničarstvo) pri Mestni knjižnici Ljubljana vsako leto podeljuje priznanje zlata hruška, ki je znak kakovosti mladinskih knjig. Strokovna žirija je letos med 800 naslovi izbrala 97 tistih, ki po vsebini in izvedbi izstopajo ter so se tako uvrstile med odlične izdaje leta, na njihove naslovnice pa so jim nadeli nalepko zlate hruške. Odličnim mladinskim knjigam pa podelijo še priznanja v štirih kategorijah: • za izvirno slovensko mladinsko leposlovno knjigo, • za izvirno slovensko mladinsko poučno knjigo, • za prevedeno mladinsko leposlovno knjigo, • za prevedeno mladinsko poučno knjigo. Vodja Pionirske in sogovornica v Kulturomatu, Darja Lavrenčič Vrabec pa mladim v branje najbolj priporoča knjige: - Skrivno društvo KRVZ - Osamosvojitev - Ana in Froga - Čebele<p>Mladim pri izbiri kakovostne literature nalepka zlata hruška na platnici knjige še kako pripomore pri izbiri naslednjega branja</p><p><p><strong>Pionirska</strong> (center za mladinsko književnost in knjižničarstvo) pri Mestni knjižnici Ljubljana vsako leto podeljuje priznanje <strong>zlata hruška</strong>, ki je znak kakovosti mladinskih knjig. Strokovna žirija je letos med 800 naslovi izbrala 97 tistih, ki po vsebini in izvedbi izstopajo ter so se tako uvrstile med odlične izdaje leta, na njihove naslovnice pa so jim nadeli nalepko zlate hruške. Odličnim mladinskim knjigam pa podelijo še priznanja v štirih kategorijah:<br /> • za izvirno slovensko mladinsko leposlovno knjigo,<br /> • za izvirno slovensko mladinsko poučno knjigo,<br /> • za prevedeno mladinsko leposlovno knjigo,<br /> • za prevedeno mladinsko poučno knjigo.</p> <p>Vodja Pionirske in sogovornica v Kulturomatu, <strong>Darja Lavrenčič Vrabec</strong> pa mladim v branje najbolj priporoča knjige:</p> <p>- <a>Skrivno društvo KRVZ</a><br /> - <a>Osamosvojitev</a><br /> - <a>Ana in Froga</a><br /> - <a>Čebele</a></p></p> Sat, 05 Mar 2022 09:30:00 +0000 Zlate hruške 2021 Lana Prosenak je dijakinja 4. letnika gimnazije na Srednji šoli Slovenska Bistrica, ki se ukvarja z med mladimi precej pozabljenim hobijem - branjem. Njen seznam najljubših knjig je resnično dolg. Z besednim zakladom in znanjem, ki ga je nabrala z branjem raznolike literature, knjig in člankov, pa zmaguje tudi na različnih tekmovanjih, kjer se uvršča na najvišja mesta. Med drugim je prejela zlato Gosarjevo priznanje, srebrno Cankarjevo priznanje in zlato priznanje iz psihologije. Njen esej z naslovom Po poti resnice bo objavljen tudi v časopisu Anthropos ter Glasniku Slovenske matice. Tokratni Kulturomat je pripravila Lara Gril.<p>Z branjem do znanja in uspehov</p><p><p>Lana Prosenak je dijakinja 4. letnika gimnazije na Srednji šoli Slovenska Bistrica, ki se ukvarja z med mladimi precej pozabljenim hobijem - branjem. Njen seznam najljubših knjig je resnično dolg. Z besednim zakladom in znanjem, ki ga je nabrala z branjem raznolike literature, knjig in člankov, pa zmaguje tudi na različnih tekmovanjih, kjer se uvršča na najvišja mesta. Med drugim je prejela zlato Gosarjevo priznanje, srebrno Cankarjevo priznanje in zlato priznanje iz psihologije. Njen esej z naslovom Po poti resnice bo objavljen tudi v časopisu Anthropos ter Glasniku Slovenske matice. Tokratni Kulturomat je pripravila Lara Gril.</p></p> 174851626 RTVSLO – Prvi 814 clean Lana Prosenak je dijakinja 4. letnika gimnazije na Srednji šoli Slovenska Bistrica, ki se ukvarja z med mladimi precej pozabljenim hobijem - branjem. Njen seznam najljubših knjig je resnično dolg. Z besednim zakladom in znanjem, ki ga je nabrala z branjem raznolike literature, knjig in člankov, pa zmaguje tudi na različnih tekmovanjih, kjer se uvršča na najvišja mesta. Med drugim je prejela zlato Gosarjevo priznanje, srebrno Cankarjevo priznanje in zlato priznanje iz psihologije. Njen esej z naslovom Po poti resnice bo objavljen tudi v časopisu Anthropos ter Glasniku Slovenske matice. Tokratni Kulturomat je pripravila Lara Gril.<p>Z branjem do znanja in uspehov</p><p><p>Lana Prosenak je dijakinja 4. letnika gimnazije na Srednji šoli Slovenska Bistrica, ki se ukvarja z med mladimi precej pozabljenim hobijem - branjem. Njen seznam najljubših knjig je resnično dolg. Z besednim zakladom in znanjem, ki ga je nabrala z branjem raznolike literature, knjig in člankov, pa zmaguje tudi na različnih tekmovanjih, kjer se uvršča na najvišja mesta. Med drugim je prejela zlato Gosarjevo priznanje, srebrno Cankarjevo priznanje in zlato priznanje iz psihologije. Njen esej z naslovom Po poti resnice bo objavljen tudi v časopisu Anthropos ter Glasniku Slovenske matice. Tokratni Kulturomat je pripravila Lara Gril.</p></p> Sat, 26 Feb 2022 09:30:00 +0000 Lana Prosenak Zala Neža Zajc zase pravi, da ji je bila poezija položena v zibelko. Resneje in s premislekom pa se je poeziji, besedam in verzom posvetila v srednji šoli. Skupaj s prijateljico Evo Pavli sta se lotili projekta Sreči, del tega projekta pa je tudi Nežina zbirka, ki nosi naslov Odbleski. Zbirka obsega šestdeset pesmi, ki so pospremljene z ilustracijami. Zala najraje piše v prostem verzu, a tuje ji niso niti rimane besede. Zrak se dimi nad Ljubljano, ježi se mi koža od tvojih dotikov, umikam se reki in poletju za mano, pogledi so večnost, obarvani pijano. Valovi minut zalivajo moj obraz, besede so odraz časa, rumena niansa mežika v temi, k jer zadela me je mantra. Skušnjava je lepota, lepota je prepovedani sadež, kot je misel v tvojih očeh. Ne misli, da ne vidim. Počasi izgubljam barvo, ko slikaš obraz mesečnikov. Obrazi nastalih sivin, izgubili so se med množico krikov. Cigaret me zapeče v megli bežnih luči, ko jesen se izteče in noč dan dohiti.<p>Mlada pesnica, ki v poeziji išče odgovore na vprašanje sreče</p><p><p><strong>Zala Neža Zajc</strong> zase pravi, da ji je bila poezija položena v zibelko. Resneje in s premislekom pa se je poeziji, besedam in verzom posvetila v srednji šoli. Skupaj s prijateljico <em>Evo Pavli</em> sta se lotili projekta <em>Sreči</em>, del tega projekta pa je tudi Nežina zbirka, ki nosi naslov <strong>Odbleski</strong>. Zbirka obsega šestdeset pesmi, ki so pospremljene z ilustracijami. Zala najraje piše v prostem verzu, a tuje ji niso niti rimane besede.</p> <p>&nbsp;</p> <p>Zrak se dimi nad Ljubljano,<br /> ježi se mi koža od tvojih dotikov,<br /> umikam se reki in poletju za mano,<br /> pogledi so večnost, obarvani pijano.</p> <p>Valovi minut zalivajo moj obraz,<br /> besede so odraz časa,<br /> rumena niansa mežika v temi,<br /> kjer zadela me je mantra.</p> <p>Skušnjava je lepota,<br /> lepota je prepovedani sadež,<br /> kot je misel v tvojih očeh.<br /> Ne misli, da ne vidim.</p> <p>Počasi izgubljam barvo,<br /> ko slikaš obraz mesečnikov.<br /> Obrazi nastalih sivin,<br /> izgubili so se med množico krikov.</p> <p>Cigaret me zapeče<br /> v megli bežnih luči,<br /> ko jesen se izteče<br /> in noč dan dohiti.</p> <p>&nbsp;</p></p> 174849021 RTVSLO – Prvi 886 clean Zala Neža Zajc zase pravi, da ji je bila poezija položena v zibelko. Resneje in s premislekom pa se je poeziji, besedam in verzom posvetila v srednji šoli. Skupaj s prijateljico Evo Pavli sta se lotili projekta Sreči, del tega projekta pa je tudi Nežina zbirka, ki nosi naslov Odbleski. Zbirka obsega šestdeset pesmi, ki so pospremljene z ilustracijami. Zala najraje piše v prostem verzu, a tuje ji niso niti rimane besede. Zrak se dimi nad Ljubljano, ježi se mi koža od tvojih dotikov, umikam se reki in poletju za mano, pogledi so večnost, obarvani pijano. Valovi minut zalivajo moj obraz, besede so odraz časa, rumena niansa mežika v temi, k jer zadela me je mantra. Skušnjava je lepota, lepota je prepovedani sadež, kot je misel v tvojih očeh. Ne misli, da ne vidim. Počasi izgubljam barvo, ko slikaš obraz mesečnikov. Obrazi nastalih sivin, izgubili so se med množico krikov. Cigaret me zapeče v megli bežnih luči, ko jesen se izteče in noč dan dohiti.<p>Mlada pesnica, ki v poeziji išče odgovore na vprašanje sreče</p><p><p><strong>Zala Neža Zajc</strong> zase pravi, da ji je bila poezija položena v zibelko. Resneje in s premislekom pa se je poeziji, besedam in verzom posvetila v srednji šoli. Skupaj s prijateljico <em>Evo Pavli</em> sta se lotili projekta <em>Sreči</em>, del tega projekta pa je tudi Nežina zbirka, ki nosi naslov <strong>Odbleski</strong>. Zbirka obsega šestdeset pesmi, ki so pospremljene z ilustracijami. Zala najraje piše v prostem verzu, a tuje ji niso niti rimane besede.</p> <p>&nbsp;</p> <p>Zrak se dimi nad Ljubljano,<br /> ježi se mi koža od tvojih dotikov,<br /> umikam se reki in poletju za mano,<br /> pogledi so večnost, obarvani pijano.</p> <p>Valovi minut zalivajo moj obraz,<br /> besede so odraz časa,<br /> rumena niansa mežika v temi,<br /> kjer zadela me je mantra.</p> <p>Skušnjava je lepota,<br /> lepota je prepovedani sadež,<br /> kot je misel v tvojih očeh.<br /> Ne misli, da ne vidim.</p> <p>Počasi izgubljam barvo,<br /> ko slikaš obraz mesečnikov.<br /> Obrazi nastalih sivin,<br /> izgubili so se med množico krikov.</p> <p>Cigaret me zapeče<br /> v megli bežnih luči,<br /> ko jesen se izteče<br /> in noč dan dohiti.</p> <p>&nbsp;</p></p> Sat, 19 Feb 2022 09:30:00 +0000 Zala Neža Zajc – Odbleski »Poezija mora biti v rapu in rap v poeziji. Rap brez poezije je suhoparen. Poezija kot resna stvar, ki ni svobodna, pa tudi nima čara. Torej drug brez drugega ne moreta obstajati.« Peter Pongrac je dijak gimnazije Vič, čigar svet je prepleten z glasbo in poezijo. V sedmem razredu se je prvič srečal z rapom, resneje pa se je z njim začel ukvarjati v srednji šoli. S prijatelji je ustanovil kolektiv LSDS, v katerem mladi skupaj ustvarjajo besedila in glasbeno podlago in snemajo svoj rap. Petru pa vsekakor tudi poezija ni tuja. Večkrat je že sodeloval na natečaju za najboljši gimnazijski haiku, rad pa ustvarja tudi v prostem verzu. Grób je rob sveta Le okrušen črn lak, le nagrobna sveča in čik po seksu sva; dim enak. V leseno krsto, nepremično klop ob hitri reki vrezujeva inicialke objetih. Sešteto deljeno telo. Vprašala si me, ko sva sedela na pokopališču, kot vpraša luna val: »Čemu?« Pa sem preprosto odgovoril: »Ne splača se umreti. Ker ko si mrtev, ne moreš več ljubiti.« Kamen se je začel taliti. Tedaj sva vstala. Pihljaji plesa so otresali zemljo z najinih ramen in dvigovali veke tistega kraja. Prvič sem razumel val, bežen, enkraten, zakaj tone, zakaj ljubi, zakaj vstaja.<p>Mladi ustvarjalec, ki združuje poezijo in rap ter zanju živi</p><p><blockquote><p>»Poezija mora biti v rapu in rap v poeziji. Rap brez poezije je suhoparen. Poezija kot resna stvar, ki ni svobodna, pa tudi nima čara. Torej drug brez drugega ne moreta obstajati.«</p></blockquote> <p><strong>Peter Pongrac</strong> je dijak gimnazije Vič, čigar svet je prepleten z glasbo in poezijo. V sedmem razredu se je prvič srečal z rapom, resneje pa se je z njim začel ukvarjati v srednji šoli. S prijatelji je ustanovil kolektiv LSDS, v katerem mladi skupaj ustvarjajo besedila in glasbeno podlago in snemajo svoj rap. Petru pa vsekakor tudi poezija ni tuja. Večkrat je že sodeloval na natečaju za najboljši gimnazijski haiku, rad pa ustvarja tudi v prostem verzu.</p> <p>&nbsp;</p> <h3>Grób je rob sveta</h3> <p>Le okrušen črn lak,<br /> le nagrobna sveča in čik po seksu<br /> sva; dim enak. V leseno krsto, nepremično klop<br /> ob hitri reki<br /> vrezujeva inicialke objetih. Sešteto deljeno telo.<br /> Vprašala si me,<br /> ko sva sedela na pokopališču, kot vpraša luna val:<br /> »Čemu?«<br /> Pa sem preprosto odgovoril: »Ne splača se umreti.<br /> Ker ko si mrtev,<br /> ne moreš več ljubiti.« Kamen se je začel taliti.<br /> Tedaj sva vstala.<br /> Pihljaji plesa so otresali zemljo z najinih ramen in dvigovali veke<br /> tistega kraja.<br /> Prvič sem razumel val, bežen, enkraten, zakaj tone,<br /> zakaj ljubi,<br /> zakaj vstaja.</p></p> 174847197 RTVSLO – Prvi 609 clean »Poezija mora biti v rapu in rap v poeziji. Rap brez poezije je suhoparen. Poezija kot resna stvar, ki ni svobodna, pa tudi nima čara. Torej drug brez drugega ne moreta obstajati.« Peter Pongrac je dijak gimnazije Vič, čigar svet je prepleten z glasbo in poezijo. V sedmem razredu se je prvič srečal z rapom, resneje pa se je z njim začel ukvarjati v srednji šoli. S prijatelji je ustanovil kolektiv LSDS, v katerem mladi skupaj ustvarjajo besedila in glasbeno podlago in snemajo svoj rap. Petru pa vsekakor tudi poezija ni tuja. Večkrat je že sodeloval na natečaju za najboljši gimnazijski haiku, rad pa ustvarja tudi v prostem verzu. Grób je rob sveta Le okrušen črn lak, le nagrobna sveča in čik po seksu sva; dim enak. V leseno krsto, nepremično klop ob hitri reki vrezujeva inicialke objetih. Sešteto deljeno telo. Vprašala si me, ko sva sedela na pokopališču, kot vpraša luna val: »Čemu?« Pa sem preprosto odgovoril: »Ne splača se umreti. Ker ko si mrtev, ne moreš več ljubiti.« Kamen se je začel taliti. Tedaj sva vstala. Pihljaji plesa so otresali zemljo z najinih ramen in dvigovali veke tistega kraja. Prvič sem razumel val, bežen, enkraten, zakaj tone, zakaj ljubi, zakaj vstaja.<p>Mladi ustvarjalec, ki združuje poezijo in rap ter zanju živi</p><p><blockquote><p>»Poezija mora biti v rapu in rap v poeziji. Rap brez poezije je suhoparen. Poezija kot resna stvar, ki ni svobodna, pa tudi nima čara. Torej drug brez drugega ne moreta obstajati.«</p></blockquote> <p><strong>Peter Pongrac</strong> je dijak gimnazije Vič, čigar svet je prepleten z glasbo in poezijo. V sedmem razredu se je prvič srečal z rapom, resneje pa se je z njim začel ukvarjati v srednji šoli. S prijatelji je ustanovil kolektiv LSDS, v katerem mladi skupaj ustvarjajo besedila in glasbeno podlago in snemajo svoj rap. Petru pa vsekakor tudi poezija ni tuja. Večkrat je že sodeloval na natečaju za najboljši gimnazijski haiku, rad pa ustvarja tudi v prostem verzu.</p> <p>&nbsp;</p> <h3>Grób je rob sveta</h3> <p>Le okrušen črn lak,<br /> le nagrobna sveča in čik po seksu<br /> sva; dim enak. V leseno krsto, nepremično klop<br /> ob hitri reki<br /> vrezujeva inicialke objetih. Sešteto deljeno telo.<br /> Vprašala si me,<br /> ko sva sedela na pokopališču, kot vpraša luna val:<br /> »Čemu?«<br /> Pa sem preprosto odgovoril: »Ne splača se umreti.<br /> Ker ko si mrtev,<br /> ne moreš več ljubiti.« Kamen se je začel taliti.<br /> Tedaj sva vstala.<br /> Pihljaji plesa so otresali zemljo z najinih ramen in dvigovali veke<br /> tistega kraja.<br /> Prvič sem razumel val, bežen, enkraten, zakaj tone,<br /> zakaj ljubi,<br /> zakaj vstaja.</p></p> Sat, 12 Feb 2022 09:30:00 +0000 Peter Pongrac – raper in pesnik, pesnik in raper Polja umetniškega ustvarjanja Pike Kovač so široka. Znajde se čisto povsod, pa naj bo to gledališče, pisanje, režija ali grafično oblikovanje. Vse, kar je povezano z umetnostjo, Piki predstavlja svet. Trenutno nastopa v dveh gledaliških predstavah, tretjo pa režira. Piše in bere prozo, sodeluje na natečajih za pisanje haikujev in ljubezenskih pisem in prav zares živi za umetnost. »Po eni strani sta pisanje in umetnost način življenja. Kot nekaj, kar te ves čas spremlja in usmerja življenje. Proza kot nekaj, brez česar ne bi kritično razmišljala in ne imela besednega zaklada. Že zato je proza zame pomembna. Ne morem si predstavljati, da nečesa ne bi mogla zapisati in dati iz sebe. Gledališče pa je moje sredstvo motivacije, ki mi daje voljo do vsega drugega.« Odlomek kratke proze Pike Kovač M. Piješ. Prisedeš k meni, ne k drugim, prisedeš in mi dotočiš, četudi to ni bil primarni namen tvojega obiska. In lažem, ko rečem, če rečem, da ne upam. Upam, … m. Up je misel nate, ki se ob spogledu porazgubi. Preblizu si, pomislim, ko se širi misel, da je up resničen le v stvarnem prostoru med nama. Ni praznine, je le prostrana (nes)končnost blagonaklonjenosti, privržene nežnosti. Ne nežnosti kot taki, s tvarno podobo in do obče vsega, to sploh ne. In ne do tebe kot tebe, ki si, ampak do tebe, ki si ali boš drugače. Znotraj upa sem jaz ob tebi in misel nate je nekje v njej; v meni ob tebi. M. To štekaš- Morda- če že si, ker kaj, če te sploh še ni.<p>»Gledališče, proza in besede mi dajejo voljo do vsega okoli mene«</p><p><p>Polja umetniškega ustvarjanja <strong>Pike Kovač</strong> so široka. Znajde se čisto povsod, pa naj bo to gledališče, pisanje, režija ali grafično oblikovanje. Vse, kar je povezano z umetnostjo, Piki predstavlja svet. Trenutno nastopa v dveh gledaliških predstavah, tretjo pa režira. Piše in bere prozo, sodeluje na natečajih za pisanje haikujev in ljubezenskih pisem in prav zares živi za umetnost.</p> <blockquote><p>»Po eni strani sta pisanje in umetnost način življenja. Kot nekaj, kar te ves čas spremlja in usmerja življenje. Proza kot nekaj, brez česar ne bi kritično razmišljala in ne imela besednega zaklada. Že zato je proza zame pomembna. Ne morem si predstavljati, da nečesa ne bi mogla zapisati in dati iz sebe. Gledališče pa je moje sredstvo motivacije, ki mi daje voljo do vsega drugega.«</p></blockquote> <h4>Odlomek kratke proze Pike Kovač</h4> <p>M.</p> <p>Piješ. Prisedeš k meni, ne k drugim, prisedeš in mi dotočiš, četudi to ni bil primarni namen tvojega obiska. In lažem, ko rečem, če rečem, da ne upam. Upam, … m. Up je misel nate, ki se ob <u>s</u>pogledu porazgubi.</p> <p>Preblizu si, pomislim, ko se širi misel, da je up resničen le v stvarnem prostoru med nama. Ni praznine, je le prostrana (nes)končnost blagonaklonjenosti, privržene nežnosti. Ne nežnosti kot taki,  s tvarno podobo in do obče vsega, to sploh ne. In ne do tebe kot tebe, ki si, ampak do tebe, ki si ali boš drugače.</p> <p>Znotraj upa sem jaz ob tebi in misel nate je nekje v njej; v meni ob tebi. M. To štekaš- Morda- če že si, ker kaj, če te sploh še ni.</p></p> 174839355 RTVSLO – Prvi 707 clean Polja umetniškega ustvarjanja Pike Kovač so široka. Znajde se čisto povsod, pa naj bo to gledališče, pisanje, režija ali grafično oblikovanje. Vse, kar je povezano z umetnostjo, Piki predstavlja svet. Trenutno nastopa v dveh gledaliških predstavah, tretjo pa režira. Piše in bere prozo, sodeluje na natečajih za pisanje haikujev in ljubezenskih pisem in prav zares živi za umetnost. »Po eni strani sta pisanje in umetnost način življenja. Kot nekaj, kar te ves čas spremlja in usmerja življenje. Proza kot nekaj, brez česar ne bi kritično razmišljala in ne imela besednega zaklada. Že zato je proza zame pomembna. Ne morem si predstavljati, da nečesa ne bi mogla zapisati in dati iz sebe. Gledališče pa je moje sredstvo motivacije, ki mi daje voljo do vsega drugega.« Odlomek kratke proze Pike Kovač M. Piješ. Prisedeš k meni, ne k drugim, prisedeš in mi dotočiš, četudi to ni bil primarni namen tvojega obiska. In lažem, ko rečem, če rečem, da ne upam. Upam, … m. Up je misel nate, ki se ob spogledu porazgubi. Preblizu si, pomislim, ko se širi misel, da je up resničen le v stvarnem prostoru med nama. Ni praznine, je le prostrana (nes)končnost blagonaklonjenosti, privržene nežnosti. Ne nežnosti kot taki, s tvarno podobo in do obče vsega, to sploh ne. In ne do tebe kot tebe, ki si, ampak do tebe, ki si ali boš drugače. Znotraj upa sem jaz ob tebi in misel nate je nekje v njej; v meni ob tebi. M. To štekaš- Morda- če že si, ker kaj, če te sploh še ni.<p>»Gledališče, proza in besede mi dajejo voljo do vsega okoli mene«</p><p><p>Polja umetniškega ustvarjanja <strong>Pike Kovač</strong> so široka. Znajde se čisto povsod, pa naj bo to gledališče, pisanje, režija ali grafično oblikovanje. Vse, kar je povezano z umetnostjo, Piki predstavlja svet. Trenutno nastopa v dveh gledaliških predstavah, tretjo pa režira. Piše in bere prozo, sodeluje na natečajih za pisanje haikujev in ljubezenskih pisem in prav zares živi za umetnost.</p> <blockquote><p>»Po eni strani sta pisanje in umetnost način življenja. Kot nekaj, kar te ves čas spremlja in usmerja življenje. Proza kot nekaj, brez česar ne bi kritično razmišljala in ne imela besednega zaklada. Že zato je proza zame pomembna. Ne morem si predstavljati, da nečesa ne bi mogla zapisati in dati iz sebe. Gledališče pa je moje sredstvo motivacije, ki mi daje voljo do vsega drugega.«</p></blockquote> <h4>Odlomek kratke proze Pike Kovač</h4> <p>M.</p> <p>Piješ. Prisedeš k meni, ne k drugim, prisedeš in mi dotočiš, četudi to ni bil primarni namen tvojega obiska. In lažem, ko rečem, če rečem, da ne upam. Upam, … m. Up je misel nate, ki se ob <u>s</u>pogledu porazgubi.</p> <p>Preblizu si, pomislim, ko se širi misel, da je up resničen le v stvarnem prostoru med nama. Ni praznine, je le prostrana (nes)končnost blagonaklonjenosti, privržene nežnosti. Ne nežnosti kot taki,  s tvarno podobo in do obče vsega, to sploh ne. In ne do tebe kot tebe, ki si, ampak do tebe, ki si ali boš drugače.</p> <p>Znotraj upa sem jaz ob tebi in misel nate je nekje v njej; v meni ob tebi. M. To štekaš- Morda- če že si, ker kaj, če te sploh še ni.</p></p> Sat, 05 Feb 2022 09:30:00 +0000 Pika Kovač – nadobudna igralka, režiserka in pisateljica, ki živi za umetnost Tokrat je z nami mlada glasbenica iz Škofje Loke. Tara Oblak igra violo, lani pa se je uvrstila na tekmovanje mladih slovenskih glasbenikov in baletnih plesalcev TEMSIG. Tam je osvojila zlato priznanje in prvo nagrado v svoji kategoriji. Priprava na nastope vzame veliko časa, vendar je bolj pomemben način, na katerega se na nastop pripravljaš. Več pa v Kulturomatu z Laro.<p>Klasično glasbo vsak dojema na svoj način, interpretacij je tako neskončno</p><p><p>Tokrat je z nami mlada glasbenica iz Škofje Loke. Tara Oblak igra violo, lani pa se je uvrstila na tekmovanje mladih slovenskih glasbenikov in baletnih plesalcev TEMSIG. Tam je osvojila zlato priznanje in prvo nagrado v svoji kategoriji.</p> <blockquote><p>"Brez glasbe bi bilo življenje pusto. Spremlja me na vsakem koraku, poslušam jo tudi, ko hodim v hribe."</p></blockquote> <p>Priprava na nastope vzame veliko časa, vendar je bolj pomemben način, na katerega se na nastop pripravljaš. Več pa v Kulturomatu z Laro.</p> <p>&nbsp;</p></p> 174843332 RTVSLO – Prvi 514 clean Tokrat je z nami mlada glasbenica iz Škofje Loke. Tara Oblak igra violo, lani pa se je uvrstila na tekmovanje mladih slovenskih glasbenikov in baletnih plesalcev TEMSIG. Tam je osvojila zlato priznanje in prvo nagrado v svoji kategoriji. Priprava na nastope vzame veliko časa, vendar je bolj pomemben način, na katerega se na nastop pripravljaš. Več pa v Kulturomatu z Laro.<p>Klasično glasbo vsak dojema na svoj način, interpretacij je tako neskončno</p><p><p>Tokrat je z nami mlada glasbenica iz Škofje Loke. Tara Oblak igra violo, lani pa se je uvrstila na tekmovanje mladih slovenskih glasbenikov in baletnih plesalcev TEMSIG. Tam je osvojila zlato priznanje in prvo nagrado v svoji kategoriji.</p> <blockquote><p>"Brez glasbe bi bilo življenje pusto. Spremlja me na vsakem koraku, poslušam jo tudi, ko hodim v hribe."</p></blockquote> <p>Priprava na nastope vzame veliko časa, vendar je bolj pomemben način, na katerega se na nastop pripravljaš. Več pa v Kulturomatu z Laro.</p> <p>&nbsp;</p></p> Sat, 29 Jan 2022 09:37:00 +0000 Mlada violistka Tara Oblak Znanje odpira vrata v svet. Kar še posebej velja za trinajstletnico Lano Žerjal Suhadolnik, ki je dokazala, da lahko z odličnim znanjem angleščine uresniči svoje sanje. Lana, ki obiskuje tečaje angleščine Helen Doron English že od tretjega leta starost, je v poletnih mesecih tako združila znanje angleščine ter strast do petja in izdala avtorsko skladbo z naslovom Why do you, z njo pa navdušila radijsko postajo TeenBuz Radio. Lana je za skladbo napisala besedilo, ob pomoči Lee Sirk pa ustvarila še melodijo. S skladbo je nastopila na mednarodnem glasbenem festivalu FeNS, kjer jo je prvič odpela tudi pred večjim občinstvom. »Znanje angleščine je tako univerzalno, da lahko govoriš z vsemi, ne glede na to, od kod prihajajo. Petje pa mi pomeni vse. Ves čas si pojem in s tem se počutim bistveno boljše.« Lana, ki je s skladbo navdušila tudi že omenjeno radijsko postajo TeenBuzz Radio, pa je zaradi odličnega znanja angleščine postala tudi ena izmed voditeljic oddaje Students Speak Out.<p>Trinajstletnica je združila znanje angleščine in ljubezen do petja ter ustvarila avtorsko skladbo</p><p><p>Znanje odpira vrata v svet. Kar še posebej velja za trinajstletnico <strong>Lano Žerjal Suhadolnik</strong>, ki je dokazala, da lahko z odličnim znanjem angleščine uresniči svoje sanje. Lana, ki obiskuje tečaje angleščine <em>Helen Doron English</em> že od tretjega leta starost, je v poletnih mesecih tako združila znanje angleščine ter strast do petja in izdala avtorsko skladbo z naslovom <strong>Why do you</strong>, z njo pa navdušila radijsko postajo <em>TeenBuz Radio</em>. Lana je za skladbo napisala besedilo, ob pomoči Lee Sirk pa ustvarila še melodijo. S skladbo je nastopila na mednarodnem glasbenem festivalu FeNS, kjer jo je prvič odpela tudi pred večjim občinstvom.</p> <blockquote><p>»Znanje angleščine je tako univerzalno, da lahko govoriš z vsemi, ne glede na to, od kod prihajajo. Petje pa mi pomeni vse. Ves čas si pojem in s tem se počutim bistveno boljše.«</p></blockquote> <p>Lana, ki je s skladbo navdušila tudi že omenjeno radijsko postajo TeenBuzz Radio, pa je zaradi odličnega znanja angleščine postala tudi ena izmed voditeljic oddaje <em>Students Speak Ou</em>t.</p> <p>&nbsp;</p> </p> 174838860 RTVSLO – Prvi 845 clean Znanje odpira vrata v svet. Kar še posebej velja za trinajstletnico Lano Žerjal Suhadolnik, ki je dokazala, da lahko z odličnim znanjem angleščine uresniči svoje sanje. Lana, ki obiskuje tečaje angleščine Helen Doron English že od tretjega leta starost, je v poletnih mesecih tako združila znanje angleščine ter strast do petja in izdala avtorsko skladbo z naslovom Why do you, z njo pa navdušila radijsko postajo TeenBuz Radio. Lana je za skladbo napisala besedilo, ob pomoči Lee Sirk pa ustvarila še melodijo. S skladbo je nastopila na mednarodnem glasbenem festivalu FeNS, kjer jo je prvič odpela tudi pred večjim občinstvom. »Znanje angleščine je tako univerzalno, da lahko govoriš z vsemi, ne glede na to, od kod prihajajo. Petje pa mi pomeni vse. Ves čas si pojem in s tem se počutim bistveno boljše.« Lana, ki je s skladbo navdušila tudi že omenjeno radijsko postajo TeenBuzz Radio, pa je zaradi odličnega znanja angleščine postala tudi ena izmed voditeljic oddaje Students Speak Out.<p>Trinajstletnica je združila znanje angleščine in ljubezen do petja ter ustvarila avtorsko skladbo</p><p><p>Znanje odpira vrata v svet. Kar še posebej velja za trinajstletnico <strong>Lano Žerjal Suhadolnik</strong>, ki je dokazala, da lahko z odličnim znanjem angleščine uresniči svoje sanje. Lana, ki obiskuje tečaje angleščine <em>Helen Doron English</em> že od tretjega leta starost, je v poletnih mesecih tako združila znanje angleščine ter strast do petja in izdala avtorsko skladbo z naslovom <strong>Why do you</strong>, z njo pa navdušila radijsko postajo <em>TeenBuz Radio</em>. Lana je za skladbo napisala besedilo, ob pomoči Lee Sirk pa ustvarila še melodijo. S skladbo je nastopila na mednarodnem glasbenem festivalu FeNS, kjer jo je prvič odpela tudi pred večjim občinstvom.</p> <blockquote><p>»Znanje angleščine je tako univerzalno, da lahko govoriš z vsemi, ne glede na to, od kod prihajajo. Petje pa mi pomeni vse. Ves čas si pojem in s tem se počutim bistveno boljše.«</p></blockquote> <p>Lana, ki je s skladbo navdušila tudi že omenjeno radijsko postajo TeenBuzz Radio, pa je zaradi odličnega znanja angleščine postala tudi ena izmed voditeljic oddaje <em>Students Speak Ou</em>t.</p> <p>&nbsp;</p> </p> Sat, 22 Jan 2022 09:30:00 +0000 Lana Žerjal Suhadolnik in skladba Why do You Slovensko mladinsko gledališče in KD Pripovedovalski Variete sta v okviru programa Mlado Mladinsko ustvarila predstavo z naslovom Svoje usode krojači. Gre za celoletni ustvarjalno-učni proces, namenjen vključevanju mladih v gledališče in javni diskurz. Poleg predstave pa v njegovem okviru nastajajo še gledališki eseji, ki bodo prikazani v drugem delu sezone. Režiserka predstave je Ana Duša, ki pa je besedilo tekom ustvarjalnega procesa ustvarila skupaj z dijakinjami in dijaki. Predstavo si boste lahko premierno ogledali v petek 21. 1., in soboto 22. 1., več TU. »Nekaj, kar se je začelo kot gledališko-umetniški proces, je preraslo vse meje. Nastal je nek socialni stik, ki je na koncu morda celo pomembnejši od same predstave. Nismo dobili samo gledališke predstave, temveč tudi veliko prijateljev.« Predstava Svoje usode krojači je najvidnejše dejanje prve generacije Mladega Mladinskega, programa za vključevanje mladih v gledališče in javni diskurz. V njej dvajset ustvarjalk in ustvarjalcev, rojenih med letoma 2001 in 2006 ter izbranih na javni avdiciji, v sodelovanju z avtorsko ekipo in ob podpori treh članov Slovenskega mladinskega gledališča raziskuje družbena in generacijska, predvsem pa družinska razmerja v času, ko se je svet obrnil na glavo. Izhaja iz vprašanja, kako o družbi mislijo in kako se v njej znajdejo generacije, odraščajoče v času vse večjega nezaupanja in razpadanja obstoječih sistemov, vzgajane na način, ki jih v isti sapi uči skrajnega individualizma in univerzalne strpnosti, ko družbeni razkoli in razlike vedno bolj posegajo tudi v naša zasebna življenja. Kako »družbo znanja, strpnosti in dialoga« doživljajo generacije, ki so neprimerno bolj razmišljajoče kot katerakoli prej in ki so naučene, da morajo znati v vsakem trenutku poskrbeti za lastno (duševno) zdravje in dobrobit, »družbeno dobro« pa je zanje abstrakten pojem, nekaj, po čemer hrepenijo, a za kar nimajo ne načrta ne orodij, s katerimi naj bi ga dosegle? »Predvsem želimo spročit to, da mladi nismo ne žrtve ne jezni protestniki, ampak povedati, kakšno je naše stanje, kaj doživljamo in kje smo. Vse to pa sporočamo skozi format treh družin.« Konec januarja 2021, sredi najhujše koronske teme, je bilo sodelujočim mladim zastavljeno vprašanje: kako si predstavljate svetlo prihodnost, kakšne so vaše želje? Temu je sledila tišina, nato pa previdni, skromni, nepretenciozni odgovori, ki so razgalili drugo plat te »fleksibilne, nestanovitne, samozavestne, drzne, prodorne in hitre« generacije prihajajočih mladih, vzgojenih v prepričanju, da je vsak od njih rojen za velike stvari in da jim pripadata tako svet kot prihodnost: strah, negotovost, nemoč, občutek o nesmiselnosti dejavnega vključevanja in nezmožnosti akcije. To je bilo izhodišče za poglobljen proces skupinskega pisanja, v katerem je s pomočjo vodenih improvizacij vsak igralec razvijal svoj lik in na podlagi katerega se je izoblikovala podoba treh sodobnih slovenskih družin in odnosa staršev do vprašanja prihodnosti otrok, kot to vidijo in doživljajo mladi. Prek družin (eno smo zasnovali na prizoru družinskega nasilja, drugi dve pa na prizorih o politični nekorektnosti), prikazanih v naši uprizoritvi, obravnavamo medgeneracijsko odgovornost, rdeča nit pa je vprašanje, kaj se v pregovorno zaprti slovenski družbi, kjer se smejemo navzven, jočemo pa navznoter, skriva za srečno družinsko fasado. Svet, ki se tako izriše pred nami, je poln konfliktov, nasilja, razrednih razlik, družbenih in osebnih hipokrizij in paradoksov, pa tudi želje po razumevanju, smislu, združevanju in preprosto – življenju. »Ne želimo potlačiti odraslih in povzdignit sebe. Želimo ustvarit situacijo, v kateri bi lahko sodelovali vsi.« Mlado Mladinsko Program deluje po načelu vajeništva, v njem pa pripadniki različnih generacij – mladi mladinci in člani avtorske ekipe – v procesu sodelujejo kot enakovredni sogovorniki in soavtorji. Klasično hierarhično razmere učitelj – učenec zamenjuje razmerje mojster – vajenec, v katerem je starejši mlajšemu hkrati mentor in enakovreden soustvarjalec, prenašalec vednosti in enakovreden sogovornik. Bistveni del programa je tudi »ostrenje misli«, vadba v prepoznavanju sočasnega družbenega dogajanja in refleksija o njem, artikulacija lastnega, argumentiranega mnenja glede posamičnih družbenih pojavov in dogodkov ter iskanje načinov za vključevanje tega mnenja v javni diskurz. V ta namen sodelujoči mladi ob individualnem vodstvu mentorjev ustvarjajo vsak svoj gledališki esej, pripravljajo intervjuje in se vključujejo v javne debate, vzpostavili pa smo tudi sodelovanje s časnikom Dnevnik, v katerem mladinke in mladinci vstopajo v dialog s priznanimi kolumnisti. »Mlado mladinsko je postalo skupnost, v kateri lahko govorimo o tematikah, ki nas težijo. Zdi se mi, da bi jo bilo dobro širiti. Skupnost, ki ima posluh in čas za vse, lahko spreminja svet, pa čeprav je majhna.«<p>Avtorski projekt v okviru programa Mlado Mladinsko</p><p><p><em>Slovensko mladinsko gledališče</em> in<em> KD Pripovedovalski Variete</em> sta v okviru programa <strong>Mlado Mladinsko</strong> ustvarila predstavo z naslovom <strong>Svoje usode krojači</strong>. Gre za celoletni ustvarjalno-učni proces, namenjen vključevanju mladih v gledališče in javni diskurz. Poleg predstave pa v njegovem okviru nastajajo še gledališki eseji, ki bodo prikazani v drugem delu sezone. Režiserka predstave je Ana Duša, ki pa je besedilo tekom ustvarjalnega procesa ustvarila skupaj z dijakinjami in dijaki. Predstavo si boste lahko premierno ogledali v petek 21. 1., in soboto 22. 1., več<strong> <a>TU</a>.</strong></p> <blockquote><p>»Nekaj, kar se je začelo kot gledališko-umetniški proces, je preraslo vse meje. Nastal je nek socialni stik, ki je na koncu morda celo pomembnejši od same predstave. Nismo dobili samo gledališke predstave, temveč tudi veliko prijateljev.«</p></blockquote> <p>Predstava <strong>Svoje usode krojači</strong> je najvidnejše dejanje prve generacije <em>Mladega Mladinskega</em>, programa za vključevanje mladih v gledališče in javni diskurz. V njej dvajset ustvarjalk in ustvarjalcev, rojenih med letoma 2001 in 2006 ter izbranih na javni avdiciji, v sodelovanju z avtorsko ekipo in ob podpori treh članov Slovenskega mladinskega gledališča raziskuje družbena in generacijska, predvsem pa družinska razmerja v času, ko se je svet obrnil na glavo. Izhaja iz vprašanja, kako o družbi mislijo in kako se v njej znajdejo generacije, odraščajoče v času vse večjega nezaupanja in razpadanja obstoječih sistemov, vzgajane na način, ki jih v isti sapi uči skrajnega individualizma in univerzalne strpnosti, ko družbeni razkoli in razlike vedno bolj posegajo tudi v naša zasebna življenja. Kako »družbo znanja, strpnosti in dialoga« doživljajo generacije, ki so neprimerno bolj razmišljajoče kot katerakoli prej in ki so naučene, da morajo znati v vsakem trenutku poskrbeti za lastno (duševno) zdravje in dobrobit, »družbeno dobro« pa je zanje abstrakten pojem, nekaj, po čemer hrepenijo, a za kar nimajo ne načrta ne orodij, s katerimi naj bi ga dosegle?</p> <blockquote><p>»Predvsem želimo spročit to, da mladi nismo ne žrtve ne jezni protestniki, ampak povedati, kakšno je naše stanje, kaj doživljamo in kje smo. Vse to pa sporočamo skozi format treh družin.«</p></blockquote> <p>Konec januarja 2021, sredi najhujše koronske teme, je bilo sodelujočim mladim zastavljeno vprašanje: kako si predstavljate svetlo prihodnost, kakšne so vaše želje? Temu je sledila tišina, nato pa previdni, skromni, nepretenciozni odgovori, ki so razgalili drugo plat te »fleksibilne, nestanovitne, samozavestne, drzne, prodorne in hitre« generacije prihajajočih mladih, vzgojenih v prepričanju, da je vsak od njih rojen za velike stvari in da jim pripadata tako svet kot prihodnost: strah, negotovost, nemoč, občutek o nesmiselnosti dejavnega vključevanja in nezmožnosti akcije. To je bilo izhodišče za poglobljen proces skupinskega pisanja, v katerem je s pomočjo vodenih improvizacij vsak igralec razvijal svoj lik in na podlagi katerega se je izoblikovala podoba treh sodobnih slovenskih družin in odnosa staršev do vprašanja prihodnosti otrok, kot to vidijo in doživljajo mladi. Prek družin (eno smo zasnovali na prizoru družinskega nasilja, drugi dve pa na prizorih o politični nekorektnosti), prikazanih v naši uprizoritvi, obravnavamo medgeneracijsko odgovornost, rdeča nit pa je vprašanje, kaj se v pregovorno zaprti slovenski družbi, kjer se smejemo navzven, jočemo pa navznoter, skriva za srečno družinsko fasado. Svet, ki se tako izriše pred nami, je poln konfliktov, nasilja, razrednih razlik, družbenih in osebnih hipokrizij in paradoksov, pa tudi želje po razumevanju, smislu, združevanju in preprosto – življenju.</p> <blockquote><p>»Ne želimo potlačiti odraslih in povzdignit sebe. Želimo ustvarit situacijo, v kateri bi lahko sodelovali vsi.«</p></blockquote> <h3>Mlado Mladinsko</h3> <p>Program deluje po načelu vajeništva, v njem pa pripadniki različnih generacij – mladi mladinci in člani avtorske ekipe – v procesu sodelujejo kot enakovredni sogovorniki in soavtorji. Klasično hierarhično razmere učitelj – učenec zamenjuje razmerje mojster – vajenec, v katerem je starejši mlajšemu hkrati mentor in enakovreden soustvarjalec, prenašalec vednosti in enakovreden sogovornik. Bistveni del programa je tudi »ostrenje misli«, vadba v prepoznavanju sočasnega družbenega dogajanja in refleksija o njem, artikulacija lastnega, argumentiranega mnenja glede posamičnih družbenih pojavov in dogodkov ter iskanje načinov za vključevanje tega mnenja v javni diskurz. V ta namen sodelujoči mladi ob individualnem vodstvu mentorjev ustvarjajo vsak svoj gledališki esej, pripravljajo intervjuje in se vključujejo v javne debate, vzpostavili pa smo tudi sodelovanje s časnikom Dnevnik, v katerem mladinke in mladinci vstopajo v dialog s priznanimi kolumnisti.</p> <blockquote><p>»Mlado mladinsko je postalo skupnost, v kateri lahko govorimo o tematikah, ki nas težijo. Zdi se mi, da bi jo bilo dobro širiti. Skupnost, ki ima posluh in čas za vse, lahko spreminja svet, pa čeprav je majhna.«</p> <p>&nbsp;</p></blockquote> </p> 174839354 RTVSLO – Prvi 572 clean Slovensko mladinsko gledališče in KD Pripovedovalski Variete sta v okviru programa Mlado Mladinsko ustvarila predstavo z naslovom Svoje usode krojači. Gre za celoletni ustvarjalno-učni proces, namenjen vključevanju mladih v gledališče in javni diskurz. Poleg predstave pa v njegovem okviru nastajajo še gledališki eseji, ki bodo prikazani v drugem delu sezone. Režiserka predstave je Ana Duša, ki pa je besedilo tekom ustvarjalnega procesa ustvarila skupaj z dijakinjami in dijaki. Predstavo si boste lahko premierno ogledali v petek 21. 1., in soboto 22. 1., več TU. »Nekaj, kar se je začelo kot gledališko-umetniški proces, je preraslo vse meje. Nastal je nek socialni stik, ki je na koncu morda celo pomembnejši od same predstave. Nismo dobili samo gledališke predstave, temveč tudi veliko prijateljev.« Predstava Svoje usode krojači je najvidnejše dejanje prve generacije Mladega Mladinskega, programa za vključevanje mladih v gledališče in javni diskurz. V njej dvajset ustvarjalk in ustvarjalcev, rojenih med letoma 2001 in 2006 ter izbranih na javni avdiciji, v sodelovanju z avtorsko ekipo in ob podpori treh članov Slovenskega mladinskega gledališča raziskuje družbena in generacijska, predvsem pa družinska razmerja v času, ko se je svet obrnil na glavo. Izhaja iz vprašanja, kako o družbi mislijo in kako se v njej znajdejo generacije, odraščajoče v času vse večjega nezaupanja in razpadanja obstoječih sistemov, vzgajane na način, ki jih v isti sapi uči skrajnega individualizma in univerzalne strpnosti, ko družbeni razkoli in razlike vedno bolj posegajo tudi v naša zasebna življenja. Kako »družbo znanja, strpnosti in dialoga« doživljajo generacije, ki so neprimerno bolj razmišljajoče kot katerakoli prej in ki so naučene, da morajo znati v vsakem trenutku poskrbeti za lastno (duševno) zdravje in dobrobit, »družbeno dobro« pa je zanje abstrakten pojem, nekaj, po čemer hrepenijo, a za kar nimajo ne načrta ne orodij, s katerimi naj bi ga dosegle? »Predvsem želimo spročit to, da mladi nismo ne žrtve ne jezni protestniki, ampak povedati, kakšno je naše stanje, kaj doživljamo in kje smo. Vse to pa sporočamo skozi format treh družin.« Konec januarja 2021, sredi najhujše koronske teme, je bilo sodelujočim mladim zastavljeno vprašanje: kako si predstavljate svetlo prihodnost, kakšne so vaše želje? Temu je sledila tišina, nato pa previdni, skromni, nepretenciozni odgovori, ki so razgalili drugo plat te »fleksibilne, nestanovitne, samozavestne, drzne, prodorne in hitre« generacije prihajajočih mladih, vzgojenih v prepričanju, da je vsak od njih rojen za velike stvari in da jim pripadata tako svet kot prihodnost: strah, negotovost, nemoč, občutek o nesmiselnosti dejavnega vključevanja in nezmožnosti akcije. To je bilo izhodišče za poglobljen proces skupinskega pisanja, v katerem je s pomočjo vodenih improvizacij vsak igralec razvijal svoj lik in na podlagi katerega se je izoblikovala podoba treh sodobnih slovenskih družin in odnosa staršev do vprašanja prihodnosti otrok, kot to vidijo in doživljajo mladi. Prek družin (eno smo zasnovali na prizoru družinskega nasilja, drugi dve pa na prizorih o politični nekorektnosti), prikazanih v naši uprizoritvi, obravnavamo medgeneracijsko odgovornost, rdeča nit pa je vprašanje, kaj se v pregovorno zaprti slovenski družbi, kjer se smejemo navzven, jočemo pa navznoter, skriva za srečno družinsko fasado. Svet, ki se tako izriše pred nami, je poln konfliktov, nasilja, razrednih razlik, družbenih in osebnih hipokrizij in paradoksov, pa tudi želje po razumevanju, smislu, združevanju in preprosto – življenju. »Ne želimo potlačiti odraslih in povzdignit sebe. Želimo ustvarit situacijo, v kateri bi lahko sodelovali vsi.« Mlado Mladinsko Program deluje po načelu vajeništva, v njem pa pripadniki različnih generacij – mladi mladinci in člani avtorske ekipe – v procesu sodelujejo kot enakovredni sogovorniki in soavtorji. Klasično hierarhično razmere učitelj – učenec zamenjuje razmerje mojster – vajenec, v katerem je starejši mlajšemu hkrati mentor in enakovreden soustvarjalec, prenašalec vednosti in enakovreden sogovornik. Bistveni del programa je tudi »ostrenje misli«, vadba v prepoznavanju sočasnega družbenega dogajanja in refleksija o njem, artikulacija lastnega, argumentiranega mnenja glede posamičnih družbenih pojavov in dogodkov ter iskanje načinov za vključevanje tega mnenja v javni diskurz. V ta namen sodelujoči mladi ob individualnem vodstvu mentorjev ustvarjajo vsak svoj gledališki esej, pripravljajo intervjuje in se vključujejo v javne debate, vzpostavili pa smo tudi sodelovanje s časnikom Dnevnik, v katerem mladinke in mladinci vstopajo v dialog s priznanimi kolumnisti. »Mlado mladinsko je postalo skupnost, v kateri lahko govorimo o tematikah, ki nas težijo. Zdi se mi, da bi jo bilo dobro širiti. Skupnost, ki ima posluh in čas za vse, lahko spreminja svet, pa čeprav je majhna.«<p>Avtorski projekt v okviru programa Mlado Mladinsko</p><p><p><em>Slovensko mladinsko gledališče</em> in<em> KD Pripovedovalski Variete</em> sta v okviru programa <strong>Mlado Mladinsko</strong> ustvarila predstavo z naslovom <strong>Svoje usode krojači</strong>. Gre za celoletni ustvarjalno-učni proces, namenjen vključevanju mladih v gledališče in javni diskurz. Poleg predstave pa v njegovem okviru nastajajo še gledališki eseji, ki bodo prikazani v drugem delu sezone. Režiserka predstave je Ana Duša, ki pa je besedilo tekom ustvarjalnega procesa ustvarila skupaj z dijakinjami in dijaki. Predstavo si boste lahko premierno ogledali v petek 21. 1., in soboto 22. 1., več<strong> <a>TU</a>.</strong></p> <blockquote><p>»Nekaj, kar se je začelo kot gledališko-umetniški proces, je preraslo vse meje. Nastal je nek socialni stik, ki je na koncu morda celo pomembnejši od same predstave. Nismo dobili samo gledališke predstave, temveč tudi veliko prijateljev.«</p></blockquote> <p>Predstava <strong>Svoje usode krojači</strong> je najvidnejše dejanje prve generacije <em>Mladega Mladinskega</em>, programa za vključevanje mladih v gledališče in javni diskurz. V njej dvajset ustvarjalk in ustvarjalcev, rojenih med letoma 2001 in 2006 ter izbranih na javni avdiciji, v sodelovanju z avtorsko ekipo in ob podpori treh članov Slovenskega mladinskega gledališča raziskuje družbena in generacijska, predvsem pa družinska razmerja v času, ko se je svet obrnil na glavo. Izhaja iz vprašanja, kako o družbi mislijo in kako se v njej znajdejo generacije, odraščajoče v času vse večjega nezaupanja in razpadanja obstoječih sistemov, vzgajane na način, ki jih v isti sapi uči skrajnega individualizma in univerzalne strpnosti, ko družbeni razkoli in razlike vedno bolj posegajo tudi v naša zasebna življenja. Kako »družbo znanja, strpnosti in dialoga« doživljajo generacije, ki so neprimerno bolj razmišljajoče kot katerakoli prej in ki so naučene, da morajo znati v vsakem trenutku poskrbeti za lastno (duševno) zdravje in dobrobit, »družbeno dobro« pa je zanje abstrakten pojem, nekaj, po čemer hrepenijo, a za kar nimajo ne načrta ne orodij, s katerimi naj bi ga dosegle?</p> <blockquote><p>»Predvsem želimo spročit to, da mladi nismo ne žrtve ne jezni protestniki, ampak povedati, kakšno je naše stanje, kaj doživljamo in kje smo. Vse to pa sporočamo skozi format treh družin.«</p></blockquote> <p>Konec januarja 2021, sredi najhujše koronske teme, je bilo sodelujočim mladim zastavljeno vprašanje: kako si predstavljate svetlo prihodnost, kakšne so vaše želje? Temu je sledila tišina, nato pa previdni, skromni, nepretenciozni odgovori, ki so razgalili drugo plat te »fleksibilne, nestanovitne, samozavestne, drzne, prodorne in hitre« generacije prihajajočih mladih, vzgojenih v prepričanju, da je vsak od njih rojen za velike stvari in da jim pripadata tako svet kot prihodnost: strah, negotovost, nemoč, občutek o nesmiselnosti dejavnega vključevanja in nezmožnosti akcije. To je bilo izhodišče za poglobljen proces skupinskega pisanja, v katerem je s pomočjo vodenih improvizacij vsak igralec razvijal svoj lik in na podlagi katerega se je izoblikovala podoba treh sodobnih slovenskih družin in odnosa staršev do vprašanja prihodnosti otrok, kot to vidijo in doživljajo mladi. Prek družin (eno smo zasnovali na prizoru družinskega nasilja, drugi dve pa na prizorih o politični nekorektnosti), prikazanih v naši uprizoritvi, obravnavamo medgeneracijsko odgovornost, rdeča nit pa je vprašanje, kaj se v pregovorno zaprti slovenski družbi, kjer se smejemo navzven, jočemo pa navznoter, skriva za srečno družinsko fasado. Svet, ki se tako izriše pred nami, je poln konfliktov, nasilja, razrednih razlik, družbenih in osebnih hipokrizij in paradoksov, pa tudi želje po razumevanju, smislu, združevanju in preprosto – življenju.</p> <blockquote><p>»Ne želimo potlačiti odraslih in povzdignit sebe. Želimo ustvarit situacijo, v kateri bi lahko sodelovali vsi.«</p></blockquote> <h3>Mlado Mladinsko</h3> <p>Program deluje po načelu vajeništva, v njem pa pripadniki različnih generacij – mladi mladinci in člani avtorske ekipe – v procesu sodelujejo kot enakovredni sogovorniki in soavtorji. Klasično hierarhično razmere učitelj – učenec zamenjuje razmerje mojster – vajenec, v katerem je starejši mlajšemu hkrati mentor in enakovreden soustvarjalec, prenašalec vednosti in enakovreden sogovornik. Bistveni del programa je tudi »ostrenje misli«, vadba v prepoznavanju sočasnega družbenega dogajanja in refleksija o njem, artikulacija lastnega, argumentiranega mnenja glede posamičnih družbenih pojavov in dogodkov ter iskanje načinov za vključevanje tega mnenja v javni diskurz. V ta namen sodelujoči mladi ob individualnem vodstvu mentorjev ustvarjajo vsak svoj gledališki esej, pripravljajo intervjuje in se vključujejo v javne debate, vzpostavili pa smo tudi sodelovanje s časnikom Dnevnik, v katerem mladinke in mladinci vstopajo v dialog s priznanimi kolumnisti.</p> <blockquote><p>»Mlado mladinsko je postalo skupnost, v kateri lahko govorimo o tematikah, ki nas težijo. Zdi se mi, da bi jo bilo dobro širiti. Skupnost, ki ima posluh in čas za vse, lahko spreminja svet, pa čeprav je majhna.«</p> <p>&nbsp;</p></blockquote> </p> Sat, 15 Jan 2022 09:30:00 +0000 Svoje usode krojači Polja zanimanja Ane Stergar so široka, a vedno usmerjena v umetnost. Že od malih nog pleše balet, piše in igra flavto. A z vstopom v srednjo šolo je resnejše postalo predvsem njeno pisanje. Najljubši ji je prosti verz, obvlada pa tudi pisanje haikujev. Večkrat je že sodelovala na natečaju za najboljši gimnazijski haiku, kjer je nekajkrat tudi zmagala, objavlja pa tudi krajša prozna dela in poezijo. »Poezija je zame ustvarjanje, ko se usedeš, razmišljaš o svojih mislih in razdelaš na papirju, kaj se ti dogaja v glavi. Tako organiziraš strahove in vprašanja, sočasno pa ustvariš nekaj lepega.« 1 Črepinje svojega ogledala sem si nasula v čevlje, zrak vse okoli mene ima okus po pepelu, ožgana debla ožganih dreves, blazinice prstov zoglenele. Kdo sem, ko zašijem krvaveče rane? Kdo sem, ko utišam brnenje, ko pogoltnem svitek vrvi, stkane iz črnih lukenj zavesti? Okostje, naplavljeno po nevihti, 12 parov reber, pobeljenih od sonca, sterilno, čisto, prazno. Kdo sem, ko od mene ostanejo le dobre stvari? 2 Pred mojim vrtom rasteta grm hortenzij in velika vrtnica, zakrivata kletno okno. Pod mojim oknom stoji par superg v beli barvi s črnimi črtami. Za mojim domom je zasajen moj javor, samo moj, dobila sem ga za prvi rojstni dan. Desno od njega je okrasna sliva mojega brata. Moj dom ima igrišče in tobogan s hriba. Moj dom ima velika podstrešna okna. Moj dom ima zlate lase in očala in igra nogomet za mojim drugim domom s svojim drugim domom. Moj dom prinese češnje v košari. Moj dom peče mafine pri sebi doma. Moj dom je poln ogledal in pred njim je nizek hrib, po tleh plešejo dekleta in grozdje se vsuva z brajde. Moj dom sedi na mojem stolu in piše moje pesmi in se vrti okrog mojih drugih domov, ker ima domotožje. 174837191 RTVSLO – Prvi 618 clean Polja zanimanja Ane Stergar so široka, a vedno usmerjena v umetnost. Že od malih nog pleše balet, piše in igra flavto. A z vstopom v srednjo šolo je resnejše postalo predvsem njeno pisanje. Najljubši ji je prosti verz, obvlada pa tudi pisanje haikujev. Večkrat je že sodelovala na natečaju za najboljši gimnazijski haiku, kjer je nekajkrat tudi zmagala, objavlja pa tudi krajša prozna dela in poezijo. »Poezija je zame ustvarjanje, ko se usedeš, razmišljaš o svojih mislih in razdelaš na papirju, kaj se ti dogaja v glavi. Tako organiziraš strahove in vprašanja, sočasno pa ustvariš nekaj lepega.« 1 Črepinje svojega ogledala sem si nasula v čevlje, zrak vse okoli mene ima okus po pepelu, ožgana debla ožganih dreves, blazinice prstov zoglenele. Kdo sem, ko zašijem krvaveče rane? Kdo sem, ko utišam brnenje, ko pogoltnem svitek vrvi, stkane iz črnih lukenj zavesti? Okostje, naplavljeno po nevihti, 12 parov reber, pobeljenih od sonca, sterilno, čisto, prazno. Kdo sem, ko od mene ostanejo le dobre stvari? 2 Pred mojim vrtom rasteta grm hortenzij in velika vrtnica, zakrivata kletno okno. Pod mojim oknom stoji par superg v beli barvi s črnimi črtami. Za mojim domom je zasajen moj javor, samo moj, dobila sem ga za prvi rojstni dan. Desno od njega je okrasna sliva mojega brata. Moj dom ima igrišče in tobogan s hriba. Moj dom ima velika podstrešna okna. Moj dom ima zlate lase in očala in igra nogomet za mojim drugim domom s svojim drugim domom. Moj dom prinese češnje v košari. Moj dom peče mafine pri sebi doma. Moj dom je poln ogledal in pred njim je nizek hrib, po tleh plešejo dekleta in grozdje se vsuva z brajde. Moj dom sedi na mojem stolu in piše moje pesmi in se vrti okrog mojih drugih domov, ker ima domotožje. Sat, 08 Jan 2022 09:30:00 +0000 Ana Stergar V letu 2021 smo v Kulturomatu gostili veliko mladih in nadobudnih ustvarjalk in ustvarjalcev, ki so dejavni na vseh področjih umetnosti. Skupaj z rubriko smo spremljali njihovo umetniško udejstvovanje, izide pesniških zbirk, fotografske razstave, izide skladb in albumov in še bi lahko naštevali. Zato smo za prvi Kulturomat v letu 2022 pred mikrofon povabili štiri mlade ustvarjalce oziroma goste preteklih Kulturomatov, ki bodo z nami delili, kakšno je bilo zanje leto 2021 ter kaj jih čaka v novem letu. Gitica Jakopin Gitica Jakopin je vsestranska umetniška ustvarjalka, ki se posveča raznim projektom. Njen zadnji in največji je izid pesniške zbirke v sodelovanju s fotografinjo Tajo košir Popovič. Gitici poezija vsekakor ni tuja in ima veliko slovenskih ter tujih vzornikov, od katerih črpa navdih, pisanja poezije pa se je prvič lotila z vstopom v srednjo šolo. Tekom epidemije je čas izkoristila za ustvarjanje novih pesmi in oblikovala zbirko, ki jo sestavlja 50 pesmi, ki skupaj s fotografijami obsegajo 100 strani. Zbirka nosi naslov Njej, posveča pa jo svoji babici – Gitici. Veronika Nikolovska Veronika se je resneje s pisanjem besedil in glasbe začela ukvarjati z vstopom v srednjo šolo. Tako je ob zaključku srednješolskega izobraževanja tudi sama napisala besedilo svoje prve skladbe, glasbeno pa jo je opremila s pomočjo prijateljev, pri čemer se je zgledovala po svojih glasbenih vzornicah. Skladba, ki se je premierno odvrtela septembra 2020, nosi naslov Dancing through Life - Ples skozi življenje. V Kulturomatu pa bomo prisluhnili tudi njenemu novemu singlu - Control me. Hana Bujanovič Kokot Knjige prepredajo življenje Hane Bujanovič Kokot. Z vstopom v osnovno šolo se je lotila pisanja kratkih zgodb ter pisanje nadaljevala v gimnaziji. Njen najljubši žanr pa že od otroštva ostaja fantastika. Osvojila je veliko literarnih nagrad, na Gimnaziji Kranj pa je kot sourednica uredila izid kar treh literarnih zbornikov, zadnji izmed njih nosi naslov Akt. Before Time in Toni Lah Kamniška indie pop/rock zasedba Before Time je nastala leta 2017. Že od samih začetkov ustvarjajo izključno avtorske skladbe oziroma, kot pravijo sami, produkte svojih internih občutij in preslikav iz okolice. Njihov glavni cilj pa je lovljenje novega zvoka. Leta 2019 so zmagali na Špil ligi, pred kratkim pa izdali svoj singel in videospot z naslovom Črne slike. Skupino sestavljajo Naja Lipičnik kot pevka in tekstopiska, kitarist Aleksander Leon Štukelj, basist Peter Mandelj Mejač, bobnar Domen Flerin in kitarist Toni Lah, ki bo skupino zastopal tudi v tokratnem Kulturomatu. Vsem štirim želimo veliko uspeha in ustvarjalnosti v prihajajočem letu 2022. Prav tako pa ustvarjalno leto želimo tudi vsem ostalim dosedanjim gostom Kulturomata in se veselimo vseh, ki boste z nami v letu 2022.<p>Kakšno leto je za štirimi mladimi ustvarjalci in kaj jih čaka v prihodnje</p><p><p>V letu 2021 smo v Kulturomatu gostili veliko mladih in nadobudnih ustvarjalk in ustvarjalcev, ki so dejavni na vseh področjih umetnosti. Skupaj z rubriko smo spremljali njihovo umetniško udejstvovanje, izide pesniških zbirk, fotografske razstave, izide skladb in albumov in še bi lahko naštevali. Zato smo za prvi Kulturomat v letu 2022 pred mikrofon povabili štiri mlade ustvarjalce oziroma goste preteklih Kulturomatov, ki bodo z nami delili, kakšno je bilo zanje leto 2021 ter kaj jih čaka v novem letu.</p> <h3>Gitica Jakopin</h3> <p>Gitica Jakopin je vsestranska umetniška ustvarjalka, ki se posveča raznim projektom. Njen zadnji in največji je izid pesniške zbirke v sodelovanju s fotografinjo Tajo košir Popovič.<br /> Gitici poezija vsekakor ni tuja in ima veliko slovenskih ter tujih vzornikov, od katerih črpa navdih, pisanja poezije pa se je prvič lotila z vstopom v srednjo šolo. Tekom epidemije je čas izkoristila za ustvarjanje novih pesmi in oblikovala zbirko, ki jo sestavlja 50 pesmi, ki skupaj s fotografijami obsegajo 100 strani. Zbirka nosi naslov Njej, posveča pa jo svoji babici – Gitici.</p> <h3>Veronika Nikolovska</h3> <p>Veronika se je resneje  s pisanjem besedil in glasbe začela ukvarjati z vstopom v srednjo šolo. Tako je ob zaključku srednješolskega izobraževanja tudi sama napisala besedilo svoje prve skladbe, glasbeno pa jo je opremila s pomočjo prijateljev, pri čemer se je zgledovala po svojih glasbenih vzornicah. Skladba, ki se je premierno odvrtela septembra 2020, nosi naslov Dancing through Life - Ples skozi življenje. V Kulturomatu pa bomo prisluhnili tudi njenemu novemu singlu - Control me.</p> <h3>Hana Bujanovič Kokot</h3> <p>Knjige prepredajo življenje Hane Bujanovič Kokot. Z vstopom v osnovno šolo se je lotila pisanja kratkih zgodb ter pisanje nadaljevala v gimnaziji. Njen najljubši žanr pa že od otroštva ostaja fantastika. Osvojila je veliko literarnih nagrad, na Gimnaziji Kranj pa je kot sourednica uredila izid kar treh literarnih zbornikov, zadnji izmed njih nosi naslov Akt.</p> <h3>Before Time in Toni Lah</h3> <p>Kamniška indie pop/rock zasedba Before Time je nastala leta 2017. Že od samih začetkov ustvarjajo izključno avtorske skladbe oziroma, kot pravijo sami, produkte svojih internih občutij in preslikav iz okolice. Njihov glavni cilj pa je lovljenje novega zvoka. Leta 2019 so zmagali na Špil ligi, pred kratkim pa izdali svoj singel in videospot z naslovom Črne slike.</p> <p>Skupino sestavljajo Naja Lipičnik kot pevka in tekstopiska, kitarist Aleksander Leon Štukelj, basist Peter Mandelj Mejač, bobnar Domen Flerin in kitarist Toni Lah, ki bo skupino zastopal tudi v tokratnem Kulturomatu.</p> <p>&nbsp;</p> <p>Vsem štirim želimo veliko uspeha in ustvarjalnosti v prihajajočem letu 2022. Prav tako pa ustvarjalno leto želimo tudi vsem ostalim dosedanjim gostom Kulturomata in se veselimo vseh, ki boste z nami v letu 2022.</p></p> 174835266 RTVSLO – Prvi 929 clean V letu 2021 smo v Kulturomatu gostili veliko mladih in nadobudnih ustvarjalk in ustvarjalcev, ki so dejavni na vseh področjih umetnosti. Skupaj z rubriko smo spremljali njihovo umetniško udejstvovanje, izide pesniških zbirk, fotografske razstave, izide skladb in albumov in še bi lahko naštevali. Zato smo za prvi Kulturomat v letu 2022 pred mikrofon povabili štiri mlade ustvarjalce oziroma goste preteklih Kulturomatov, ki bodo z nami delili, kakšno je bilo zanje leto 2021 ter kaj jih čaka v novem letu. Gitica Jakopin Gitica Jakopin je vsestranska umetniška ustvarjalka, ki se posveča raznim projektom. Njen zadnji in največji je izid pesniške zbirke v sodelovanju s fotografinjo Tajo košir Popovič. Gitici poezija vsekakor ni tuja in ima veliko slovenskih ter tujih vzornikov, od katerih črpa navdih, pisanja poezije pa se je prvič lotila z vstopom v srednjo šolo. Tekom epidemije je čas izkoristila za ustvarjanje novih pesmi in oblikovala zbirko, ki jo sestavlja 50 pesmi, ki skupaj s fotografijami obsegajo 100 strani. Zbirka nosi naslov Njej, posveča pa jo svoji babici – Gitici. Veronika Nikolovska Veronika se je resneje s pisanjem besedil in glasbe začela ukvarjati z vstopom v srednjo šolo. Tako je ob zaključku srednješolskega izobraževanja tudi sama napisala besedilo svoje prve skladbe, glasbeno pa jo je opremila s pomočjo prijateljev, pri čemer se je zgledovala po svojih glasbenih vzornicah. Skladba, ki se je premierno odvrtela septembra 2020, nosi naslov Dancing through Life - Ples skozi življenje. V Kulturomatu pa bomo prisluhnili tudi njenemu novemu singlu - Control me. Hana Bujanovič Kokot Knjige prepredajo življenje Hane Bujanovič Kokot. Z vstopom v osnovno šolo se je lotila pisanja kratkih zgodb ter pisanje nadaljevala v gimnaziji. Njen najljubši žanr pa že od otroštva ostaja fantastika. Osvojila je veliko literarnih nagrad, na Gimnaziji Kranj pa je kot sourednica uredila izid kar treh literarnih zbornikov, zadnji izmed njih nosi naslov Akt. Before Time in Toni Lah Kamniška indie pop/rock zasedba Before Time je nastala leta 2017. Že od samih začetkov ustvarjajo izključno avtorske skladbe oziroma, kot pravijo sami, produkte svojih internih občutij in preslikav iz okolice. Njihov glavni cilj pa je lovljenje novega zvoka. Leta 2019 so zmagali na Špil ligi, pred kratkim pa izdali svoj singel in videospot z naslovom Črne slike. Skupino sestavljajo Naja Lipičnik kot pevka in tekstopiska, kitarist Aleksander Leon Štukelj, basist Peter Mandelj Mejač, bobnar Domen Flerin in kitarist Toni Lah, ki bo skupino zastopal tudi v tokratnem Kulturomatu. Vsem štirim želimo veliko uspeha in ustvarjalnosti v prihajajočem letu 2022. Prav tako pa ustvarjalno leto želimo tudi vsem ostalim dosedanjim gostom Kulturomata in se veselimo vseh, ki boste z nami v letu 2022.<p>Kakšno leto je za štirimi mladimi ustvarjalci in kaj jih čaka v prihodnje</p><p><p>V letu 2021 smo v Kulturomatu gostili veliko mladih in nadobudnih ustvarjalk in ustvarjalcev, ki so dejavni na vseh področjih umetnosti. Skupaj z rubriko smo spremljali njihovo umetniško udejstvovanje, izide pesniških zbirk, fotografske razstave, izide skladb in albumov in še bi lahko naštevali. Zato smo za prvi Kulturomat v letu 2022 pred mikrofon povabili štiri mlade ustvarjalce oziroma goste preteklih Kulturomatov, ki bodo z nami delili, kakšno je bilo zanje leto 2021 ter kaj jih čaka v novem letu.</p> <h3>Gitica Jakopin</h3> <p>Gitica Jakopin je vsestranska umetniška ustvarjalka, ki se posveča raznim projektom. Njen zadnji in največji je izid pesniške zbirke v sodelovanju s fotografinjo Tajo košir Popovič.<br /> Gitici poezija vsekakor ni tuja in ima veliko slovenskih ter tujih vzornikov, od katerih črpa navdih, pisanja poezije pa se je prvič lotila z vstopom v srednjo šolo. Tekom epidemije je čas izkoristila za ustvarjanje novih pesmi in oblikovala zbirko, ki jo sestavlja 50 pesmi, ki skupaj s fotografijami obsegajo 100 strani. Zbirka nosi naslov Njej, posveča pa jo svoji babici – Gitici.</p> <h3>Veronika Nikolovska</h3> <p>Veronika se je resneje  s pisanjem besedil in glasbe začela ukvarjati z vstopom v srednjo šolo. Tako je ob zaključku srednješolskega izobraževanja tudi sama napisala besedilo svoje prve skladbe, glasbeno pa jo je opremila s pomočjo prijateljev, pri čemer se je zgledovala po svojih glasbenih vzornicah. Skladba, ki se je premierno odvrtela septembra 2020, nosi naslov Dancing through Life - Ples skozi življenje. V Kulturomatu pa bomo prisluhnili tudi njenemu novemu singlu - Control me.</p> <h3>Hana Bujanovič Kokot</h3> <p>Knjige prepredajo življenje Hane Bujanovič Kokot. Z vstopom v osnovno šolo se je lotila pisanja kratkih zgodb ter pisanje nadaljevala v gimnaziji. Njen najljubši žanr pa že od otroštva ostaja fantastika. Osvojila je veliko literarnih nagrad, na Gimnaziji Kranj pa je kot sourednica uredila izid kar treh literarnih zbornikov, zadnji izmed njih nosi naslov Akt.</p> <h3>Before Time in Toni Lah</h3> <p>Kamniška indie pop/rock zasedba Before Time je nastala leta 2017. Že od samih začetkov ustvarjajo izključno avtorske skladbe oziroma, kot pravijo sami, produkte svojih internih občutij in preslikav iz okolice. Njihov glavni cilj pa je lovljenje novega zvoka. Leta 2019 so zmagali na Špil ligi, pred kratkim pa izdali svoj singel in videospot z naslovom Črne slike.</p> <p>Skupino sestavljajo Naja Lipičnik kot pevka in tekstopiska, kitarist Aleksander Leon Štukelj, basist Peter Mandelj Mejač, bobnar Domen Flerin in kitarist Toni Lah, ki bo skupino zastopal tudi v tokratnem Kulturomatu.</p> <p>&nbsp;</p> <p>Vsem štirim želimo veliko uspeha in ustvarjalnosti v prihajajočem letu 2022. Prav tako pa ustvarjalno leto želimo tudi vsem ostalim dosedanjim gostom Kulturomata in se veselimo vseh, ki boste z nami v letu 2022.</p></p> Sat, 01 Jan 2022 09:30:00 +0000 Vstop v leto 2022 z Gitico, Veroniko, Hano in Tonijem Stin Brinovec je mlad kamniški rapper, ki nastopa z misterioznim psevdonimom, Killa Brin. Do danes je izvedel že dva koncerta in v dveh krajših albumih izdal šestnajst skladb. Je zelo motiviran posameznik, ki mlajšim kolegom v rap svetu svetuje: Pišite, pišite in še enkrat, pišite.<p>Mladi up kamniške rap scene </p><p><p><strong>Stin Brinovec</strong> je mlad kamniški rapper, ki nastopa z misterioznim psevdonimom, <em>Killa Brin</em>. Do danes je izvedel že dva koncerta in v dveh krajših albumih izdal šestnajst skladb. Je zelo motiviran posameznik, ki mlajšim kolegom v rap svetu svetuje: Pišite, pišite in še enkrat, pišite.</p> <p>&nbsp;</p> <p>Kulturomat je pripravil Lenart Sušnik</p></p> 174831926 RTVSLO – Prvi 572 clean Stin Brinovec je mlad kamniški rapper, ki nastopa z misterioznim psevdonimom, Killa Brin. Do danes je izvedel že dva koncerta in v dveh krajših albumih izdal šestnajst skladb. Je zelo motiviran posameznik, ki mlajšim kolegom v rap svetu svetuje: Pišite, pišite in še enkrat, pišite.<p>Mladi up kamniške rap scene </p><p><p><strong>Stin Brinovec</strong> je mlad kamniški rapper, ki nastopa z misterioznim psevdonimom, <em>Killa Brin</em>. Do danes je izvedel že dva koncerta in v dveh krajših albumih izdal šestnajst skladb. Je zelo motiviran posameznik, ki mlajšim kolegom v rap svetu svetuje: Pišite, pišite in še enkrat, pišite.</p> <p>&nbsp;</p> <p>Kulturomat je pripravil Lenart Sušnik</p></p> Sat, 18 Dec 2021 09:30:00 +0000 Stin Brinovec - Killa Brin Jon Vitezič je novi mladi glasbeni up, ki se je v preteklem mesecu slovenski javnosti predstavil s singlom in videospotom z naslovom UTRIP. S petjem se je srečal v osnovni šoli, ko je obiskoval zbor nato pa je poprijel tudi za kitaro. Besedilo njegovega prvega singla, ki je izšel pri založbi Nika, je napisal že leta 2018 in je letos dobilo še zvočno ter vizualno podobo. Kot pravi Jon sam, njegov glasbeni slog temelji na sodobnih vokalnih interpretacijah in kitarski melodiki. Pri snemanju singla UTRIP sta sodelovala tudi producent Peter Dekleva in bobnar Martin Janežič - Buco, za mastering pa je poskrbel Gregor Zemljič. Več o Jonovem ustvarjanju pa lahko izveste v tokratnem Kulturomatu. Jon Vitezič o skladbi: »Pesem UTRIP je bila sprva napisana v angleščini, z naslovom BLEED, in je bila nato prevedena v slovenščino. Govori o vzponih in padcih v odnosu med dvema osebama in kako je ljubezen včasih močna, včasih pa zelo oddaljena. UTRIP je pesem, ki sem jo najdlje kreiral in dobro odraža moj stil “songwritinga”. V procesu snemanja in same produkcije sem se povezal s Petrom Deklevo, s katerim sva ustvarila dinamičen in romantičen komad, ki se bo dotaknil mladih src. S pesmijo UTRIP se začenja moja glasbena pot in mi bo zato vedno pri srcu.« Peter Dekleva o sodelovanju z Jonom: »Takoj, ko sem prvič slišal Jonove komade, sem vedel, da je na njem nekaj posebnega. Igral jih je samo na akustično kitaro, brez ozvočenja in bil sem popolnoma očaran. Tekom snemanja plošče sva zgradila posebno vez in lahko rečem, da je to zame eno izmed najlepših sodelovanj.« 174829845 RTVSLO – Prvi 713 clean Jon Vitezič je novi mladi glasbeni up, ki se je v preteklem mesecu slovenski javnosti predstavil s singlom in videospotom z naslovom UTRIP. S petjem se je srečal v osnovni šoli, ko je obiskoval zbor nato pa je poprijel tudi za kitaro. Besedilo njegovega prvega singla, ki je izšel pri založbi Nika, je napisal že leta 2018 in je letos dobilo še zvočno ter vizualno podobo. Kot pravi Jon sam, njegov glasbeni slog temelji na sodobnih vokalnih interpretacijah in kitarski melodiki. Pri snemanju singla UTRIP sta sodelovala tudi producent Peter Dekleva in bobnar Martin Janežič - Buco, za mastering pa je poskrbel Gregor Zemljič. Več o Jonovem ustvarjanju pa lahko izveste v tokratnem Kulturomatu. Jon Vitezič o skladbi: »Pesem UTRIP je bila sprva napisana v angleščini, z naslovom BLEED, in je bila nato prevedena v slovenščino. Govori o vzponih in padcih v odnosu med dvema osebama in kako je ljubezen včasih močna, včasih pa zelo oddaljena. UTRIP je pesem, ki sem jo najdlje kreiral in dobro odraža moj stil “songwritinga”. V procesu snemanja in same produkcije sem se povezal s Petrom Deklevo, s katerim sva ustvarila dinamičen in romantičen komad, ki se bo dotaknil mladih src. S pesmijo UTRIP se začenja moja glasbena pot in mi bo zato vedno pri srcu.« Peter Dekleva o sodelovanju z Jonom: »Takoj, ko sem prvič slišal Jonove komade, sem vedel, da je na njem nekaj posebnega. Igral jih je samo na akustično kitaro, brez ozvočenja in bil sem popolnoma očaran. Tekom snemanja plošče sva zgradila posebno vez in lahko rečem, da je to zame eno izmed najlepših sodelovanj.« Sat, 11 Dec 2021 09:30:00 +0000 Jon Vitezič & UTRIP Mateja Perpar je radijska napovedovalka, profesorica angleščine, prevajalka, pisateljica in glasbenica. Letos je izdala dva mladinska prvenca. Prvi nosi naslov Miha, #razvajensmrkavec, ki je izšel pri založbi Primus, drugi pa Nad obzorji pri založbi Bogataj. Knjige o mladih in za mlade ali kot pravi avtorica sama: »Glavno sporočilo knjige je tisto, v kar verjamem kot vodilo v življenje. Da se iz vsake težave lahko najdeta izhod in rešitev. Včasih ju ne vidimo, ker imamo svoj način gledanja, ki je že dosti ustaljen, in ne znamo razmišljati zunaj okvirjev. Želim si, da bi se ljudje znali dobro pogovarjati in rešili stiske, ki jih imajo, s pogovorom in prijaznimi stiki drug z drugim. In na tak način sta napisani ti dve knjigi.« O čem govori knjiga Miha #razvajensmrkavec 21letni Miha je hud frajer. Ni navdušen nad študijem ali delom, rajši se zabava s prijatelji in z različnimi triki izvablja denar naivnemu očetu. Že od malih nog mu je dovoljeno vse, zato je poln pričakovanj in visokih ciljev, Ki jih uresničuje včasih z legalnimi, čedalje pogosteje pa tudi z nelegalnimi podvigi. Mladinski roman o odraščanju in zrelosti, ki ne gresta vselej z roko v roki, na hudomušen in realen način ponuja portret razširjene družine, ki odkriva nove načine vzpostavljanja odnosov pod okriljem Srečne žirafe. Kdo pa je to? Prberite knjigo! Odlomek iz knjige Miha #razvajensmrkavec Po vsaki noči napoči jutro, in točno to je jutro storilo in našlo Miho sladko spečega v svoji stari postelji. Bilo pa je precej zgodnje jutro in k napočevanju mu je pomagal Hanin glas: »Sedem je! Miha! Vstani!« Miha na pol odpre oči in se ozira okoli sebe. Kako? Ah, itak. Pri materi je. Zakaj pa ves ta hrup? Odprejo se vrata in v sobo pogleda Hanina glava. »Jutrček, sine! V službo moram. Jasmina je v kopalnici, čez dvajset minut greva skupaj od doma. Ker nimam rezervnega ključa zate in ti bo zato ona začasno posodila svojega, me zanima, kakšen bo tvoj dan, da se uksladimo.« Mihov dan bi moral biti po vseh pravilih doslej uveljavljenega življenjskega sloga sestavljen iz zložnega prebujanja, zgodnjega poležavanja, nato malce poznejšega poležavanja, udobno počasne kave, dveh pljuskov v bližini umivalnika, igranja igric, surfanja po netu v iskanju novih filmov, četanja po FB-ju, ogledovanja najupono privlačnih izdelkov na različnih gejmrskih portalih in mogoče pozneje obiska pri babi ali vožnje s kolesom ter doma postreženega skuhanega kosila. Večeri so bili običajno bolj zamegljene sorte. »Kdaj greš na faks?« A tako bo zdaj to! Miha mukoma izplazi telešček izpod kovtra. Zabolšči se v svojo staro veliko budilko z mačkom Murijem, ki glasno tiktaka. Osem minut čez sedem. Kdo vstaja ob taki uri? Peki? Rudarji? Radijski napovedovalci? »Kdaj greš na faks? »Danes nimamo nič,« zamomlja. Pozabil je že, kako gredo stvari pri mami. »O, to pa ne bo držalo. Sem včeraj preverila na netu. Malo sem poklicala naokoli in izvedela, da vas uči Manca. Prav lepo jo je bilo slišati po dolgih letih. In prišlo je do zanimive pomote, nič ni treba plačati. Spada med redna predavanja. Kaj ni to krasno? Tako da pričakujem vračilo dvestotih evrov.« »Mhm.« »Aja, pa dolžnosti moramo na novo razdeliti. Zdaj ko smo trije, bo več za pospravit in pomit. Zato predlagam, da ti prevzameš čiščenje kopalnice ob nedeljah in pomivanje posode, Jasmina bo pa čez teden dvakrat posesala in obesila perilo.« Miha otožno vzdihne. Bi lahko šel zdaj še enkrat spat in se zbudil v svoje prejšnje življenje? O čem govori knjiga Nad obzorji Družina Jenko se iz Ljubljane preseli v Idrijo, kjer bralec začne spoznavati svet Roka in domačinke Mance. Pripoved je postavljena v čas po prvem valu širjenja koronavirusa. Nekaj zapisanega je povzetega po resničnih dogodkih, saj je Perparjeva Idrijo spoznavala že kot dijakinja idrijske gimnazije, nekaj je izmišljenega, mogoče je zraven tudi kanček upanja na boljše čase. Mladina je spet v šoli pouk poteka normalno, vse običajne najstniške dejavnosti in doživljanja pa tudi. Odlomek iz knjige Nad obzorji Počakala me je po pouku in vprašala, ali greva del poti skupaj. Bil sem nem od sramu in strahu, kaj bo zdaj. S kotičkom očesa sem jo plahko opazoval, da bi ugotovil, ali je zelo jezna. Ni dajala takšnega vtisa. Lepo mirno je stopala ob meni in od časa do časa navrgla kakšno razredno novico. Pri matematiki se je Štefcu zlomil tirkotnik, ko je bil vprašan pred tablo. Nemški test je bil kar težek. Za slovenščino ima veliko naloge. Prišla sva do mojega križišča »Tis pa za wice,« je ponovila. Gledal sem v tla. »Juže zna tak nakladat,« je rekla čez nekaj časa. V srcu se mi je prebudilo drobno upanje. »Lepu si napisau.« Dvignil sem obraz, se ji zazrl v oči in poskušal ugotoviti, ali se norčuje. Kot vselej me je obsijal njen dobrohotni, šegavi, odkritosrčni pogled. »Si res ti to sestavil?« »Sem.« »Lepo. Pa se mi zdi, da ne bi mogel tako napisati, če ne bi bilo vsaj nekaj od tega res. A je?« Pomislil sem, kolikokrat v zadnjih nekaj mesecih, odkar mi jo je Jože pokazal na hodniku, sem med odmori smukal v bližini njihovih učilnic in upal, da ujamem pogled nanjo skozi odprta vrata, ali pa kot po naključju v gneči hodil za njo po hodniku in vdihoval vonj njenih las, kože, opranih oblačil. Rahel limonasto-cvetni vonj pralnega praška na topli koži. Imela je prav. Napisal sem, kar sem čutil. Pokimal sem. »Men s ti tut fajn.« Sem prav slišal ali so kosi danes še posebno ubrano peli? In rože so bile bolj živih barv. Zato je bilo na njih na kupe čebel, ki so brenčale kot zmešane. Ves svet je bil ena velika, brnčeča, žvrgoleča, vrteča se krogla sredi mojega divje utripajočega srca. Kdo je Mateja Perpar? Mateja perpar je radijska napovedovalka, profesorica angleščine, prevajalka, pisateljica in glasbenica. Na Filozofski fakulteti v Ljubljani je diplomirala iz angleškega jezika. Že v srednji šoli je svoje pesmi objavila v Idrijskih razgledih. Leta 1997 je njena zgodba Skrinja osvojila prvo nagrado na natečaju za najboljšo študentsko zgodbo. Piše tudi pravljice, radijske igre in humoreske, ki jih objavlja v različnih oddajah na Prvem programu in na programu ARS Radia Slovenija. Leta 2005 je angleška različica njenega kratkega dramskega dela Vas lahko zapeljem v avtoričinem prevodu doživela bralno uprizoritev v londonskem gledališču The Blue elephant. Zaposlena je kot napovedovalka na Radiu Slovenija. Jeseni 2021 pa sta izšla njena mladinska prvenca<p>Pisateljica Mateja Perpar je letos izdala dva mladinska prvenca</p><p><p><strong>Mateja Perpar</strong> je radijska napovedovalka, profesorica angleščine, prevajalka, pisateljica in glasbenica. Letos je izdala dva mladinska prvenca. Prvi nosi naslov Miha, #razvajensmrkavec, ki je izšel pri založbi Primus, drugi pa Nad obzorji pri založbi Bogataj. Knjige o mladih in za mlade ali kot pravi avtorica sama: »Glavno sporočilo knjige je tisto, v kar verjamem kot vodilo v življenje. Da se iz vsake težave lahko najdeta izhod in rešitev. Včasih ju ne vidimo, ker imamo svoj način gledanja, ki je že dosti ustaljen, in ne znamo razmišljati zunaj okvirjev. Želim si, da bi se ljudje znali dobro pogovarjati in rešili stiske, ki jih imajo, s pogovorom in prijaznimi stiki drug z drugim. In na tak način sta napisani ti dve knjigi.«</p> <h3>O čem govori knjiga Miha #razvajensmrkavec</h3> <p>21letni Miha je hud frajer. Ni navdušen nad študijem ali delom, rajši se zabava s prijatelji in z različnimi triki izvablja denar naivnemu očetu. Že od malih nog mu je dovoljeno vse, zato je poln pričakovanj in visokih ciljev,<br /> Ki jih uresničuje včasih z legalnimi, čedalje pogosteje pa tudi z nelegalnimi podvigi.<br /> Mladinski roman o odraščanju in zrelosti, ki ne gresta vselej z roko v roki, na hudomušen in realen način ponuja portret razširjene družine, ki odkriva nove načine vzpostavljanja odnosov pod okriljem Srečne žirafe. Kdo pa je to? Prberite knjigo!</p> <h4>Odlomek iz knjige Miha #razvajensmrkavec</h4> <p><em>Po vsaki noči napoči jutro, in točno to je jutro storilo in našlo Miho sladko spečega v svoji stari postelji. Bilo pa je precej zgodnje jutro in k napočevanju mu je pomagal Hanin glas:</em><br /> <em>»Sedem je! Miha! Vstani!«</em><br /> <em>Miha na pol odpre oči in se ozira okoli sebe. Kako? Ah, itak. Pri materi je. Zakaj pa ves ta hrup?</em><br /> <em>Odprejo se vrata in v sobo pogleda Hanina glava.</em><br /> <em>»Jutrček, sine! V službo moram. Jasmina je v kopalnici, čez dvajset minut greva skupaj od doma. Ker nimam rezervnega ključa zate in ti bo zato ona začasno posodila svojega, me zanima, kakšen bo tvoj dan, da se uksladimo.«</em><br /> <em>Mihov dan bi moral biti po vseh pravilih doslej uveljavljenega življenjskega sloga sestavljen iz zložnega prebujanja, zgodnjega poležavanja, nato malce poznejšega poležavanja, udobno počasne kave, dveh pljuskov v bližini umivalnika, igranja igric, surfanja po netu v iskanju novih filmov, četanja po FB-ju, ogledovanja najupono privlačnih izdelkov na različnih gejmrskih portalih in mogoče pozneje obiska pri babi ali vožnje s kolesom ter doma postreženega skuhanega kosila. Večeri so bili običajno bolj zamegljene sorte.</em><br /> <em>»Kdaj greš na faks?«</em><br /> <em>A tako bo zdaj to!</em><br /> <em>Miha mukoma izplazi telešček izpod kovtra. Zabolšči se v svojo staro veliko budilko z mačkom Murijem, ki glasno tiktaka. Osem minut čez sedem. Kdo vstaja ob taki uri? Peki? Rudarji? Radijski napovedovalci?</em><br /> <em>»Kdaj greš na faks?</em><br /> <em>»Danes nimamo nič,« zamomlja.</em><br /> <em>Pozabil je že, kako gredo stvari pri mami.</em><br /> <em>»O, to pa ne bo držalo. Sem včeraj preverila na netu. Malo sem poklicala naokoli in izvedela, da vas uči Manca. Prav lepo jo je bilo slišati po dolgih letih. In prišlo je do zanimive pomote, nič ni treba plačati. Spada med redna predavanja. Kaj ni to krasno? Tako da pričakujem vračilo dvestotih evrov.«</em><br /> <em>»Mhm.«</em><br /> <em>»Aja, pa dolžnosti moramo na novo razdeliti. Zdaj ko smo trije, bo več za pospravit in pomit. Zato predlagam, da ti prevzameš čiščenje kopalnice ob nedeljah in pomivanje posode, Jasmina bo pa čez teden dvakrat posesala in obesila perilo.«</em><br /> <em>Miha otožno vzdihne.</em><br /> <em>Bi lahko šel zdaj še enkrat spat in se zbudil v svoje prejšnje življenje?</em></p> <h3>O čem govori knjiga Nad obzorji</h3> <p>Družina Jenko se iz Ljubljane preseli v Idrijo, kjer bralec začne spoznavati svet Roka in domačinke Mance. Pripoved je postavljena v čas po prvem valu širjenja koronavirusa. Nekaj zapisanega je povzetega po resničnih dogodkih, saj je Perparjeva Idrijo spoznavala že kot dijakinja idrijske gimnazije, nekaj je izmišljenega, mogoče je zraven tudi kanček upanja na boljše čase. Mladina je spet v šoli pouk poteka normalno, vse običajne najstniške dejavnosti in doživljanja pa tudi.</p> <h4>Odlomek iz knjige Nad obzorji</h4> <p><em>Počakala me je po pouku in vprašala, ali greva del poti skupaj. Bil sem nem od sramu in strahu, kaj bo zdaj. S kotičkom očesa sem jo plahko opazoval, da bi ugotovil, ali je zelo jezna. Ni dajala takšnega vtisa. Lepo mirno je stopala ob meni in od časa do časa navrgla kakšno razredno novico. Pri matematiki se je Štefcu zlomil tirkotnik, ko je bil vprašan pred tablo. Nemški test je bil kar težek. Za slovenščino ima veliko naloge.</em><br /> <em>Prišla sva do mojega križišča</em><br /> <em>»Tis pa za wice,« je ponovila.</em><br /> <em>Gledal sem v tla.</em><br /> <em>»Juže zna tak nakladat,« je rekla čez nekaj časa.</em><br /> <em>V srcu se mi je prebudilo drobno upanje.</em><br /> <em>»Lepu si napisau.«</em><br /> <em>Dvignil sem obraz, se ji zazrl v oči in poskušal ugotoviti, ali se norčuje. Kot vselej me je obsijal njen dobrohotni, šegavi, odkritosrčni pogled.</em><br /> <em>»Si res ti to sestavil?«</em><br /> <em>»Sem.«</em><br /> <em>»Lepo. Pa se mi zdi, da ne bi mogel tako napisati, če ne bi bilo vsaj nekaj od tega res. A je?«</em><br /> <em>Pomislil sem, kolikokrat v zadnjih nekaj mesecih, odkar mi jo je Jože pokazal na hodniku, sem med odmori smukal v bližini njihovih učilnic in upal, da ujamem pogled nanjo skozi odprta vrata, ali pa kot po naključju v gneči hodil za njo po hodniku in vdihoval vonj njenih las, kože, opranih oblačil. Rahel limonasto-cvetni vonj pralnega praška na topli koži. Imela je prav. Napisal sem, kar sem čutil.</em><br /> <em>Pokimal sem.</em><br /> <em>»Men s ti tut fajn.«</em><br /> <em>Sem prav slišal ali so kosi danes še posebno ubrano peli? In rože so bile bolj živih barv. Zato je bilo na njih na kupe čebel, ki so brenčale kot zmešane. Ves svet je bil ena velika, brnčeča, žvrgoleča, vrteča se krogla sredi mojega divje utripajočega srca.</em></p> <h3>Kdo je Mateja Perpar?</h3> <p>Mateja perpar je radijska napovedovalka, profesorica angleščine, prevajalka, pisateljica in glasbenica. Na Filozofski fakulteti v Ljubljani je diplomirala iz angleškega jezika. Že v srednji šoli je svoje pesmi objavila v Idrijskih razgledih. Leta 1997 je njena zgodba Skrinja osvojila prvo nagrado na natečaju za najboljšo študentsko zgodbo. Piše tudi pravljice, radijske igre in humoreske, ki jih objavlja v različnih oddajah na Prvem programu in na programu ARS Radia Slovenija. Leta 2005 je angleška različica njenega kratkega dramskega dela Vas lahko zapeljem v avtoričinem prevodu doživela bralno uprizoritev v londonskem gledališču The Blue elephant. Zaposlena je kot napovedovalka na Radiu Slovenija. Jeseni 2021 pa sta izšla njena mladinska prvenca</p></p> 174823443 RTVSLO – Prvi 703 clean Mateja Perpar je radijska napovedovalka, profesorica angleščine, prevajalka, pisateljica in glasbenica. Letos je izdala dva mladinska prvenca. Prvi nosi naslov Miha, #razvajensmrkavec, ki je izšel pri založbi Primus, drugi pa Nad obzorji pri založbi Bogataj. Knjige o mladih in za mlade ali kot pravi avtorica sama: »Glavno sporočilo knjige je tisto, v kar verjamem kot vodilo v življenje. Da se iz vsake težave lahko najdeta izhod in rešitev. Včasih ju ne vidimo, ker imamo svoj način gledanja, ki je že dosti ustaljen, in ne znamo razmišljati zunaj okvirjev. Želim si, da bi se ljudje znali dobro pogovarjati in rešili stiske, ki jih imajo, s pogovorom in prijaznimi stiki drug z drugim. In na tak način sta napisani ti dve knjigi.« O čem govori knjiga Miha #razvajensmrkavec 21letni Miha je hud frajer. Ni navdušen nad študijem ali delom, rajši se zabava s prijatelji in z različnimi triki izvablja denar naivnemu očetu. Že od malih nog mu je dovoljeno vse, zato je poln pričakovanj in visokih ciljev, Ki jih uresničuje včasih z legalnimi, čedalje pogosteje pa tudi z nelegalnimi podvigi. Mladinski roman o odraščanju in zrelosti, ki ne gresta vselej z roko v roki, na hudomušen in realen način ponuja portret razširjene družine, ki odkriva nove načine vzpostavljanja odnosov pod okriljem Srečne žirafe. Kdo pa je to? Prberite knjigo! Odlomek iz knjige Miha #razvajensmrkavec Po vsaki noči napoči jutro, in točno to je jutro storilo in našlo Miho sladko spečega v svoji stari postelji. Bilo pa je precej zgodnje jutro in k napočevanju mu je pomagal Hanin glas: »Sedem je! Miha! Vstani!« Miha na pol odpre oči in se ozira okoli sebe. Kako? Ah, itak. Pri materi je. Zakaj pa ves ta hrup? Odprejo se vrata in v sobo pogleda Hanina glava. »Jutrček, sine! V službo moram. Jasmina je v kopalnici, čez dvajset minut greva skupaj od doma. Ker nimam rezervnega ključa zate in ti bo zato ona začasno posodila svojega, me zanima, kakšen bo tvoj dan, da se uksladimo.« Mihov dan bi moral biti po vseh pravilih doslej uveljavljenega življenjskega sloga sestavljen iz zložnega prebujanja, zgodnjega poležavanja, nato malce poznejšega poležavanja, udobno počasne kave, dveh pljuskov v bližini umivalnika, igranja igric, surfanja po netu v iskanju novih filmov, četanja po FB-ju, ogledovanja najupono privlačnih izdelkov na različnih gejmrskih portalih in mogoče pozneje obiska pri babi ali vožnje s kolesom ter doma postreženega skuhanega kosila. Večeri so bili običajno bolj zamegljene sorte. »Kdaj greš na faks?« A tako bo zdaj to! Miha mukoma izplazi telešček izpod kovtra. Zabolšči se v svojo staro veliko budilko z mačkom Murijem, ki glasno tiktaka. Osem minut čez sedem. Kdo vstaja ob taki uri? Peki? Rudarji? Radijski napovedovalci? »Kdaj greš na faks? »Danes nimamo nič,« zamomlja. Pozabil je že, kako gredo stvari pri mami. »O, to pa ne bo držalo. Sem včeraj preverila na netu. Malo sem poklicala naokoli in izvedela, da vas uči Manca. Prav lepo jo je bilo slišati po dolgih letih. In prišlo je do zanimive pomote, nič ni treba plačati. Spada med redna predavanja. Kaj ni to krasno? Tako da pričakujem vračilo dvestotih evrov.« »Mhm.« »Aja, pa dolžnosti moramo na novo razdeliti. Zdaj ko smo trije, bo več za pospravit in pomit. Zato predlagam, da ti prevzameš čiščenje kopalnice ob nedeljah in pomivanje posode, Jasmina bo pa čez teden dvakrat posesala in obesila perilo.« Miha otožno vzdihne. Bi lahko šel zdaj še enkrat spat in se zbudil v svoje prejšnje življenje? O čem govori knjiga Nad obzorji Družina Jenko se iz Ljubljane preseli v Idrijo, kjer bralec začne spoznavati svet Roka in domačinke Mance. Pripoved je postavljena v čas po prvem valu širjenja koronavirusa. Nekaj zapisanega je povzetega po resničnih dogodkih, saj je Perparjeva Idrijo spoznavala že kot dijakinja idrijske gimnazije, nekaj je izmišljenega, mogoče je zraven tudi kanček upanja na boljše čase. Mladina je spet v šoli pouk poteka normalno, vse običajne najstniške dejavnosti in doživljanja pa tudi. Odlomek iz knjige Nad obzorji Počakala me je po pouku in vprašala, ali greva del poti skupaj. Bil sem nem od sramu in strahu, kaj bo zdaj. S kotičkom očesa sem jo plahko opazoval, da bi ugotovil, ali je zelo jezna. Ni dajala takšnega vtisa. Lepo mirno je stopala ob meni in od časa do časa navrgla kakšno razredno novico. Pri matematiki se je Štefcu zlomil tirkotnik, ko je bil vprašan pred tablo. Nemški test je bil kar težek. Za slovenščino ima veliko naloge. Prišla sva do mojega križišča »Tis pa za wice,« je ponovila. Gledal sem v tla. »Juže zna tak nakladat,« je rekla čez nekaj časa. V srcu se mi je prebudilo drobno upanje. »Lepu si napisau.« Dvignil sem obraz, se ji zazrl v oči in poskušal ugotoviti, ali se norčuje. Kot vselej me je obsijal njen dobrohotni, šegavi, odkritosrčni pogled. »Si res ti to sestavil?« »Sem.« »Lepo. Pa se mi zdi, da ne bi mogel tako napisati, če ne bi bilo vsaj nekaj od tega res. A je?« Pomislil sem, kolikokrat v zadnjih nekaj mesecih, odkar mi jo je Jože pokazal na hodniku, sem med odmori smukal v bližini njihovih učilnic in upal, da ujamem pogled nanjo skozi odprta vrata, ali pa kot po naključju v gneči hodil za njo po hodniku in vdihoval vonj njenih las, kože, opranih oblačil. Rahel limonasto-cvetni vonj pralnega praška na topli koži. Imela je prav. Napisal sem, kar sem čutil. Pokimal sem. »Men s ti tut fajn.« Sem prav slišal ali so kosi danes še posebno ubrano peli? In rože so bile bolj živih barv. Zato je bilo na njih na kupe čebel, ki so brenčale kot zmešane. Ves svet je bil ena velika, brnčeča, žvrgoleča, vrteča se krogla sredi mojega divje utripajočega srca. Kdo je Mateja Perpar? Mateja perpar je radijska napovedovalka, profesorica angleščine, prevajalka, pisateljica in glasbenica. Na Filozofski fakulteti v Ljubljani je diplomirala iz angleškega jezika. Že v srednji šoli je svoje pesmi objavila v Idrijskih razgledih. Leta 1997 je njena zgodba Skrinja osvojila prvo nagrado na natečaju za najboljšo študentsko zgodbo. Piše tudi pravljice, radijske igre in humoreske, ki jih objavlja v različnih oddajah na Prvem programu in na programu ARS Radia Slovenija. Leta 2005 je angleška različica njenega kratkega dramskega dela Vas lahko zapeljem v avtoričinem prevodu doživela bralno uprizoritev v londonskem gledališču The Blue elephant. Zaposlena je kot napovedovalka na Radiu Slovenija. Jeseni 2021 pa sta izšla njena mladinska prvenca<p>Pisateljica Mateja Perpar je letos izdala dva mladinska prvenca</p><p><p><strong>Mateja Perpar</strong> je radijska napovedovalka, profesorica angleščine, prevajalka, pisateljica in glasbenica. Letos je izdala dva mladinska prvenca. Prvi nosi naslov Miha, #razvajensmrkavec, ki je izšel pri založbi Primus, drugi pa Nad obzorji pri založbi Bogataj. Knjige o mladih in za mlade ali kot pravi avtorica sama: »Glavno sporočilo knjige je tisto, v kar verjamem kot vodilo v življenje. Da se iz vsake težave lahko najdeta izhod in rešitev. Včasih ju ne vidimo, ker imamo svoj način gledanja, ki je že dosti ustaljen, in ne znamo razmišljati zunaj okvirjev. Želim si, da bi se ljudje znali dobro pogovarjati in rešili stiske, ki jih imajo, s pogovorom in prijaznimi stiki drug z drugim. In na tak način sta napisani ti dve knjigi.«</p> <h3>O čem govori knjiga Miha #razvajensmrkavec</h3> <p>21letni Miha je hud frajer. Ni navdušen nad študijem ali delom, rajši se zabava s prijatelji in z različnimi triki izvablja denar naivnemu očetu. Že od malih nog mu je dovoljeno vse, zato je poln pričakovanj in visokih ciljev,<br /> Ki jih uresničuje včasih z legalnimi, čedalje pogosteje pa tudi z nelegalnimi podvigi.<br /> Mladinski roman o odraščanju in zrelosti, ki ne gresta vselej z roko v roki, na hudomušen in realen način ponuja portret razširjene družine, ki odkriva nove načine vzpostavljanja odnosov pod okriljem Srečne žirafe. Kdo pa je to? Prberite knjigo!</p> <h4>Odlomek iz knjige Miha #razvajensmrkavec</h4> <p><em>Po vsaki noči napoči jutro, in točno to je jutro storilo in našlo Miho sladko spečega v svoji stari postelji. Bilo pa je precej zgodnje jutro in k napočevanju mu je pomagal Hanin glas:</em><br /> <em>»Sedem je! Miha! Vstani!«</em><br /> <em>Miha na pol odpre oči in se ozira okoli sebe. Kako? Ah, itak. Pri materi je. Zakaj pa ves ta hrup?</em><br /> <em>Odprejo se vrata in v sobo pogleda Hanina glava.</em><br /> <em>»Jutrček, sine! V službo moram. Jasmina je v kopalnici, čez dvajset minut greva skupaj od doma. Ker nimam rezervnega ključa zate in ti bo zato ona začasno posodila svojega, me zanima, kakšen bo tvoj dan, da se uksladimo.«</em><br /> <em>Mihov dan bi moral biti po vseh pravilih doslej uveljavljenega življenjskega sloga sestavljen iz zložnega prebujanja, zgodnjega poležavanja, nato malce poznejšega poležavanja, udobno počasne kave, dveh pljuskov v bližini umivalnika, igranja igric, surfanja po netu v iskanju novih filmov, četanja po FB-ju, ogledovanja najupono privlačnih izdelkov na različnih gejmrskih portalih in mogoče pozneje obiska pri babi ali vožnje s kolesom ter doma postreženega skuhanega kosila. Večeri so bili običajno bolj zamegljene sorte.</em><br /> <em>»Kdaj greš na faks?«</em><br /> <em>A tako bo zdaj to!</em><br /> <em>Miha mukoma izplazi telešček izpod kovtra. Zabolšči se v svojo staro veliko budilko z mačkom Murijem, ki glasno tiktaka. Osem minut čez sedem. Kdo vstaja ob taki uri? Peki? Rudarji? Radijski napovedovalci?</em><br /> <em>»Kdaj greš na faks?</em><br /> <em>»Danes nimamo nič,« zamomlja.</em><br /> <em>Pozabil je že, kako gredo stvari pri mami.</em><br /> <em>»O, to pa ne bo držalo. Sem včeraj preverila na netu. Malo sem poklicala naokoli in izvedela, da vas uči Manca. Prav lepo jo je bilo slišati po dolgih letih. In prišlo je do zanimive pomote, nič ni treba plačati. Spada med redna predavanja. Kaj ni to krasno? Tako da pričakujem vračilo dvestotih evrov.«</em><br /> <em>»Mhm.«</em><br /> <em>»Aja, pa dolžnosti moramo na novo razdeliti. Zdaj ko smo trije, bo več za pospravit in pomit. Zato predlagam, da ti prevzameš čiščenje kopalnice ob nedeljah in pomivanje posode, Jasmina bo pa čez teden dvakrat posesala in obesila perilo.«</em><br /> <em>Miha otožno vzdihne.</em><br /> <em>Bi lahko šel zdaj še enkrat spat in se zbudil v svoje prejšnje življenje?</em></p> <h3>O čem govori knjiga Nad obzorji</h3> <p>Družina Jenko se iz Ljubljane preseli v Idrijo, kjer bralec začne spoznavati svet Roka in domačinke Mance. Pripoved je postavljena v čas po prvem valu širjenja koronavirusa. Nekaj zapisanega je povzetega po resničnih dogodkih, saj je Perparjeva Idrijo spoznavala že kot dijakinja idrijske gimnazije, nekaj je izmišljenega, mogoče je zraven tudi kanček upanja na boljše čase. Mladina je spet v šoli pouk poteka normalno, vse običajne najstniške dejavnosti in doživljanja pa tudi.</p> <h4>Odlomek iz knjige Nad obzorji</h4> <p><em>Počakala me je po pouku in vprašala, ali greva del poti skupaj. Bil sem nem od sramu in strahu, kaj bo zdaj. S kotičkom očesa sem jo plahko opazoval, da bi ugotovil, ali je zelo jezna. Ni dajala takšnega vtisa. Lepo mirno je stopala ob meni in od časa do časa navrgla kakšno razredno novico. Pri matematiki se je Štefcu zlomil tirkotnik, ko je bil vprašan pred tablo. Nemški test je bil kar težek. Za slovenščino ima veliko naloge.</em><br /> <em>Prišla sva do mojega križišča</em><br /> <em>»Tis pa za wice,« je ponovila.</em><br /> <em>Gledal sem v tla.</em><br /> <em>»Juže zna tak nakladat,« je rekla čez nekaj časa.</em><br /> <em>V srcu se mi je prebudilo drobno upanje.</em><br /> <em>»Lepu si napisau.«</em><br /> <em>Dvignil sem obraz, se ji zazrl v oči in poskušal ugotoviti, ali se norčuje. Kot vselej me je obsijal njen dobrohotni, šegavi, odkritosrčni pogled.</em><br /> <em>»Si res ti to sestavil?«</em><br /> <em>»Sem.«</em><br /> <em>»Lepo. Pa se mi zdi, da ne bi mogel tako napisati, če ne bi bilo vsaj nekaj od tega res. A je?«</em><br /> <em>Pomislil sem, kolikokrat v zadnjih nekaj mesecih, odkar mi jo je Jože pokazal na hodniku, sem med odmori smukal v bližini njihovih učilnic in upal, da ujamem pogled nanjo skozi odprta vrata, ali pa kot po naključju v gneči hodil za njo po hodniku in vdihoval vonj njenih las, kože, opranih oblačil. Rahel limonasto-cvetni vonj pralnega praška na topli koži. Imela je prav. Napisal sem, kar sem čutil.</em><br /> <em>Pokimal sem.</em><br /> <em>»Men s ti tut fajn.«</em><br /> <em>Sem prav slišal ali so kosi danes še posebno ubrano peli? In rože so bile bolj živih barv. Zato je bilo na njih na kupe čebel, ki so brenčale kot zmešane. Ves svet je bil ena velika, brnčeča, žvrgoleča, vrteča se krogla sredi mojega divje utripajočega srca.</em></p> <h3>Kdo je Mateja Perpar?</h3> <p>Mateja perpar je radijska napovedovalka, profesorica angleščine, prevajalka, pisateljica in glasbenica. Na Filozofski fakulteti v Ljubljani je diplomirala iz angleškega jezika. Že v srednji šoli je svoje pesmi objavila v Idrijskih razgledih. Leta 1997 je njena zgodba Skrinja osvojila prvo nagrado na natečaju za najboljšo študentsko zgodbo. Piše tudi pravljice, radijske igre in humoreske, ki jih objavlja v različnih oddajah na Prvem programu in na programu ARS Radia Slovenija. Leta 2005 je angleška različica njenega kratkega dramskega dela Vas lahko zapeljem v avtoričinem prevodu doživela bralno uprizoritev v londonskem gledališču The Blue elephant. Zaposlena je kot napovedovalka na Radiu Slovenija. Jeseni 2021 pa sta izšla njena mladinska prvenca</p></p> Sat, 04 Dec 2021 09:30:00 +0000 Miha in Nad obzorji Pina Lenart je sedemnajstletna dijakinja, ki obiskuje Srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo v Ljubljani. Poleg spontanih večernih izletov ima predvsem rada pesnenje in fotografijo. Bila je že del dveh razstav s tretjo na poti v decembru, njene pesmi pa so dve leti zapored zastopale njeno šolo na natečaju Mala Veronika.<p>O fotografiji, pesnjenju in vsem vmes z mlado, uspešno ustvarjalko</p><p><p><strong>Pina Lenart</strong> je sedemnajstletna dijakinja, ki obiskuje Srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo v Ljubljani. Poleg spontanih večernih izletov ima predvsem rada pesnenje in fotografijo. Bila je že del dveh razstav s tretjo na poti v decembru, njene pesmi pa so dve leti zapored zastopale njeno šolo na natečaju Mala Veronika. Pina se je o svojem ustvarjanju in življenju pogovarjala z Lenartom Sušnikom.</p> <p>&nbsp;</p> <h3>ljubim</h3> <p><em>Ljubim</em><br /> <em>prazne vagone in</em><br /> <em>to polno, vedro tišino,</em><br /> <em>ki se mi sploh ne zdi več</em><br /> <em>tako melanholična, kakor</em><br /> <em>se mi je zdela nekdaj</em><br /> <em>in v kateri je trušč vlaka</em><br /> <em>najglasnejša in edina melodija.</em></p> <p><em>Ljubim</em><br /> <em>prazne ceste,</em><br /> <em>semaforje, ki so kakor za okras,</em><br /> <em>table in smerokaze, ki jih</em><br /> <em>nihče več ne bere,</em><br /> <em>vsak je prepričan,</em><br /> <em>da svojo pot že pozna.</em></p> <p><em>Ljubim</em><br /> <em>odprta okna,</em><br /> <em>na katera noske pritiskajo majhni otroci</em><br /> <em>in nad katerimi se jezijo gospe,</em><br /> <em>ki se bojijo,</em><br /> <em>da jim bo veter skvaril frizuro</em><br /> <em>in skozi katera jaz molim glavo</em><br /> <em>in te z vetrom</em><br /> <em>puščam</em><br /> <em>za seboj.</em></p> <h3>beg</h3> <p><em>Solze se mi stekajo z obraza,</em><br /> <em>močijo sveže rane</em><br /> <em>in skelijo.</em><br /> <em>Poskušam molčati.</em><br /> <em>Ne gre.</em><br /> <em>Kriki se izvijajo iz grla,</em><br /> <em>lovim dih za dihom in</em><br /> <em>poskušam ostati živa.</em><br /> <em>Prebrana sporočila in neodgovorjeni klici,</em><br /> <em>vpitje, histerija,</em><br /> <em>laž za lažjo …</em><br /> <em>Solze se mi stekajo z obraza.</em><br /> <em>Skelijo.</em><br /> <em>Zdi se, da se je srce ujelo v mrežo misli,</em><br /> <em>nerazrešenih in nerazrešljivih.</em><br /> <em>Temne sanje.</em><br /> <em>Življenje …</em><br /> <em>Gre dalje?</em><br /> <em>Zastrto okno in umazan zrak,</em><br /> <em>mrtve rastline strmijo.</em><br /> <em>Glas policista, ki ne verjame.</em><br /> <em>Verjame lažem.</em><br /> <em>Življenje, smrt.</em><br /> <em>Solze se mi stekajo z obraza.</em><br /> <em>Skelijo.</em><br /> <em>Bolečina.</em><br /> <em>Neznosna.</em><br /> <em>Anarhija.</em><br /> <em>Simbol, vrezan v kožo.</em></p> <p><em>Še verjamem?</em><br /> <em>Bolečina.</em><br /> <em>Neznosna.</em><br /> <em>In solze, ki skelijo.</em><br /> <em>Predmeti</em><br /> <em>zmetani po tleh</em><br /> <em>v izbruhih besa, žalosti.</em><br /> <em>Ihtenje.</em><br /> <em>Ptica, ujeta v drobni kletki,</em><br /> <em>razume preveč, da bi smela živeti.</em><br /> <em>Postelja polna oblačil,</em><br /> <em>v naglici odvrženih tja,</em><br /> <em>da bi jih v trenutku lahko vzela in šla.</em><br /> <em>Če bi morala bežati.</em><br /> <em>Ko bo morala bežati.</em><br /> <em>Pred glasovi, ki preglasijo njene misli,</em><br /> <em>pred podobami, ki vanjo sejejo melanholijo,</em><br /> <em>pred sabo, ki si tako vneto zatrjuje, da je ni strah.</em></p> <h3>danes</h3> <p><em>Danes se trudim živet.</em><br /> <em>Danes tečem čez travnik in se pretvarjam, da lahko letim.</em><br /> <em>Danes skačem po eni nogi in se pretvarjam, da so tla trampolin.</em><br /> <em>Danes pijem tvoj čaj in ti srkaš škotski viski in glej, oba se trudiva živet.</em><br /> <em>In oba poskušava verjet, da sva svobodna..</em><br /> <em>Potem pa ti vzameš daljinec in prižgeš TV in spet ti je vseeno.</em><br /> <em>Jaz pa še vedno hočem živet.</em></p> <p><em>Slab zrak je tu. Kako rastline sploh še dihajo?</em><br /> <em>Gabi se mi vse skupaj. Hočem it. Pa te nočem zapustit.</em><br /> <em>Pogledujem čez okno.</em><br /> <em>Nekaj mi govoriš. Pa ne meni, govoriš samemu sebi.</em><br /> <em>Iste reči ponavljaš znova in znova in spet.</em><br /> <em>Sprašujem se, kaj se ti mota po glavi.</em><br /> <em>Kakšne misli te tarejo, o čem molčiš?</em><br /> <em>Zakaj, zakaj za vraga ne živiš?</em></p> <p><em>Vdan si preteklosti in ne zanima te prihodnost.</em><br /> <em>Si le še fosil. Podoba tega, kar si nekdaj bil.</em><br /> <em>Prodan alkoholu, predan usodi.</em><br /> <em>Ne iščeš več smisla.</em><br /> <em>Čakaš, da pote pride smrt. Čakam s tabo.</em></p> <p><em>Danes ti nesem rože na grob.</em></p></p> 174825522 RTVSLO – Prvi 614 clean Pina Lenart je sedemnajstletna dijakinja, ki obiskuje Srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo v Ljubljani. Poleg spontanih večernih izletov ima predvsem rada pesnenje in fotografijo. Bila je že del dveh razstav s tretjo na poti v decembru, njene pesmi pa so dve leti zapored zastopale njeno šolo na natečaju Mala Veronika.<p>O fotografiji, pesnjenju in vsem vmes z mlado, uspešno ustvarjalko</p><p><p><strong>Pina Lenart</strong> je sedemnajstletna dijakinja, ki obiskuje Srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo v Ljubljani. Poleg spontanih večernih izletov ima predvsem rada pesnenje in fotografijo. Bila je že del dveh razstav s tretjo na poti v decembru, njene pesmi pa so dve leti zapored zastopale njeno šolo na natečaju Mala Veronika. Pina se je o svojem ustvarjanju in življenju pogovarjala z Lenartom Sušnikom.</p> <p>&nbsp;</p> <h3>ljubim</h3> <p><em>Ljubim</em><br /> <em>prazne vagone in</em><br /> <em>to polno, vedro tišino,</em><br /> <em>ki se mi sploh ne zdi več</em><br /> <em>tako melanholična, kakor</em><br /> <em>se mi je zdela nekdaj</em><br /> <em>in v kateri je trušč vlaka</em><br /> <em>najglasnejša in edina melodija.</em></p> <p><em>Ljubim</em><br /> <em>prazne ceste,</em><br /> <em>semaforje, ki so kakor za okras,</em><br /> <em>table in smerokaze, ki jih</em><br /> <em>nihče več ne bere,</em><br /> <em>vsak je prepričan,</em><br /> <em>da svojo pot že pozna.</em></p> <p><em>Ljubim</em><br /> <em>odprta okna,</em><br /> <em>na katera noske pritiskajo majhni otroci</em><br /> <em>in nad katerimi se jezijo gospe,</em><br /> <em>ki se bojijo,</em><br /> <em>da jim bo veter skvaril frizuro</em><br /> <em>in skozi katera jaz molim glavo</em><br /> <em>in te z vetrom</em><br /> <em>puščam</em><br /> <em>za seboj.</em></p> <h3>beg</h3> <p><em>Solze se mi stekajo z obraza,</em><br /> <em>močijo sveže rane</em><br /> <em>in skelijo.</em><br /> <em>Poskušam molčati.</em><br /> <em>Ne gre.</em><br /> <em>Kriki se izvijajo iz grla,</em><br /> <em>lovim dih za dihom in</em><br /> <em>poskušam ostati živa.</em><br /> <em>Prebrana sporočila in neodgovorjeni klici,</em><br /> <em>vpitje, histerija,</em><br /> <em>laž za lažjo …</em><br /> <em>Solze se mi stekajo z obraza.</em><br /> <em>Skelijo.</em><br /> <em>Zdi se, da se je srce ujelo v mrežo misli,</em><br /> <em>nerazrešenih in nerazrešljivih.</em><br /> <em>Temne sanje.</em><br /> <em>Življenje …</em><br /> <em>Gre dalje?</em><br /> <em>Zastrto okno in umazan zrak,</em><br /> <em>mrtve rastline strmijo.</em><br /> <em>Glas policista, ki ne verjame.</em><br /> <em>Verjame lažem.</em><br /> <em>Življenje, smrt.</em><br /> <em>Solze se mi stekajo z obraza.</em><br /> <em>Skelijo.</em><br /> <em>Bolečina.</em><br /> <em>Neznosna.</em><br /> <em>Anarhija.</em><br /> <em>Simbol, vrezan v kožo.</em></p> <p><em>Še verjamem?</em><br /> <em>Bolečina.</em><br /> <em>Neznosna.</em><br /> <em>In solze, ki skelijo.</em><br /> <em>Predmeti</em><br /> <em>zmetani po tleh</em><br /> <em>v izbruhih besa, žalosti.</em><br /> <em>Ihtenje.</em><br /> <em>Ptica, ujeta v drobni kletki,</em><br /> <em>razume preveč, da bi smela živeti.</em><br /> <em>Postelja polna oblačil,</em><br /> <em>v naglici odvrženih tja,</em><br /> <em>da bi jih v trenutku lahko vzela in šla.</em><br /> <em>Če bi morala bežati.</em><br /> <em>Ko bo morala bežati.</em><br /> <em>Pred glasovi, ki preglasijo njene misli,</em><br /> <em>pred podobami, ki vanjo sejejo melanholijo,</em><br /> <em>pred sabo, ki si tako vneto zatrjuje, da je ni strah.</em></p> <h3>danes</h3> <p><em>Danes se trudim živet.</em><br /> <em>Danes tečem čez travnik in se pretvarjam, da lahko letim.</em><br /> <em>Danes skačem po eni nogi in se pretvarjam, da so tla trampolin.</em><br /> <em>Danes pijem tvoj čaj in ti srkaš škotski viski in glej, oba se trudiva živet.</em><br /> <em>In oba poskušava verjet, da sva svobodna..</em><br /> <em>Potem pa ti vzameš daljinec in prižgeš TV in spet ti je vseeno.</em><br /> <em>Jaz pa še vedno hočem živet.</em></p> <p><em>Slab zrak je tu. Kako rastline sploh še dihajo?</em><br /> <em>Gabi se mi vse skupaj. Hočem it. Pa te nočem zapustit.</em><br /> <em>Pogledujem čez okno.</em><br /> <em>Nekaj mi govoriš. Pa ne meni, govoriš samemu sebi.</em><br /> <em>Iste reči ponavljaš znova in znova in spet.</em><br /> <em>Sprašujem se, kaj se ti mota po glavi.</em><br /> <em>Kakšne misli te tarejo, o čem molčiš?</em><br /> <em>Zakaj, zakaj za vraga ne živiš?</em></p> <p><em>Vdan si preteklosti in ne zanima te prihodnost.</em><br /> <em>Si le še fosil. Podoba tega, kar si nekdaj bil.</em><br /> <em>Prodan alkoholu, predan usodi.</em><br /> <em>Ne iščeš več smisla.</em><br /> <em>Čakaš, da pote pride smrt. Čakam s tabo.</em></p> <p><em>Danes ti nesem rože na grob.</em></p></p> Sat, 27 Nov 2021 09:40:00 +0000 Pina Lenart Alja Pušič se z zgodbami srečuje že od mladih nog, ko je z domišljijo bežala v svet pravljic in slikanic. Če je sprva pisala le zase in črke ter besede prelivala v skrivno beležko, pa je, ko je začela objavljati svoja besedila, osvojila že kar nekaj nagrad. V lanskem šolskem letu je tako zmagala na natečaju iz emojščine, pretekli teden pa je v sklopu natečaja založbe Beletrina osvojila naslov za Naj pesem 2021, ki nosi naslov Prostočasne aktivnosti. Trenutno obiskuje četrti letnik II. gimnazije Maribor in upa, da bo kmalu lahko izdala pesniško zbirko. Več o Alji in njenem ustvarjanju pa boste izvedeli v Kulturomatu. »Z branjem sem se srečala že z otroškimi pravljicami, ko mi jih je v postelji prebirala mama. To je bil svet, kamor lahko vedno pobegneš in greš tja, za ta pobeg pa ne potrebuješ vlaka ali avtobusa. Vzameš knjigo in greš.« Makove zveri Polje makovih cvetov v vetru, v vetru in v tebi. Skupaj ustvarjata zračne valove, ki jih pritalno pošiljata skozi. Stebla sinhrono klonijo in se klanjajo agresivni osvežitvi na sicer zbiti, prežgani zemlji zapuščene domačije. Ta pravi, da veter vedno prinaša spremembe - takšne, kot si jih narava želi. Ljudje se od strahu poskrijemo v hiše, prikaže se moč narave, ki je sicer potlačena: potlačena, posekana, izsušena, zagrajena. Ampak za razliko od ljudi je pri njej tako, da ji moči nihče ne zmore vzeti. Človeku pristrižeš peruti in se šibkejši pobere, naravi odvzameš hektare, pa ostane - najmočnejša. Zaradi valovanja površja se zdi, da se pod rastlinjem podijo divje zveri s skrivnostno krvavimi gobci. Jaz vem, da je tako, ker ena teh majhnih skrivnosti med makom sem jaz. Prostočasne aktivnosti In surovost njegovih korakov, ki mi doni v glavi, dokler ne zaprem okna. Občutim ga kot neprijetnost, ki je podobna občutku bruhaja ter dosmrtnega žgečkanja. Boleča nezmožnost upravljanja s solzami in priznanje brezizhodnosti. Zvije me, kot da sem v kamen ujeta z Laokoontovo skupino. V krču, v katerem se več ne prilegam starim tirom, saj so moja ramena naenkrat preširoka, da bi lahko bila med materjo in očetom na starem družinskem portretu. Vse pred zdaj se poruši samo zaradi postavljenega rekorda - petih zaporednih noči za skupno deset ur spanca. In če bi uspelo bolje, bi želela še bolje; še bolje, še bolje. A če bo najbolje, takrat mi ne bo več mar. Teptati osebnost, se čimbolj zmanjšati - to sta aktivnosti, ki ju počnem v prostem času.<p>»Prek poezije osrečujem sebe in to, da lahko s poezijo povem, kaj čutim, je največja sreča, ki jo lahko dosežem in delim.«</p><p><p><strong>Alja Pušič</strong> se z zgodbami srečuje že od mladih nog, ko je z domišljijo bežala v svet pravljic in slikanic. Če je sprva pisala le zase in črke ter besede prelivala v skrivno beležko, pa je, ko je začela objavljati svoja besedila, osvojila že kar nekaj nagrad. V lanskem šolskem letu je tako zmagala na natečaju iz <em>emojščine</em>, pretekli teden pa je v sklopu natečaja založbe Beletrina osvojila naslov za <em>Naj pesem 2021</em>, ki nosi naslov <em>Prostočasne aktivnosti</em>. Trenutno obiskuje četrti letnik II. gimnazije Maribor in upa, da bo kmalu lahko izdala pesniško zbirko. Več o Alji in njenem ustvarjanju pa boste izvedeli v Kulturomatu.</p> <blockquote><p>»Z branjem sem se srečala že z otroškimi pravljicami, ko mi jih je v postelji prebirala mama. To je bil svet, kamor lahko vedno pobegneš in greš tja, za ta pobeg pa ne potrebuješ vlaka ali avtobusa. Vzameš knjigo in greš.«</p></blockquote> <h3>Makove zveri</h3> <p><em>Polje makovih cvetov v vetru,</em><br /> <em>v vetru in v tebi.</em><br /> <em>Skupaj ustvarjata zračne valove,</em><br /> <em>ki jih pritalno pošiljata skozi.</em><br /> <em>Stebla sinhrono klonijo</em><br /> <em>in se klanjajo agresivni osvežitvi</em><br /> <em>na sicer zbiti, prežgani</em><br /> <em>zemlji zapuščene domačije.</em></p> <p><em>Ta pravi, da veter vedno prinaša spremembe ‒</em><br /> <em>takšne, kot si jih narava želi.</em><br /> <em>Ljudje se od strahu poskrijemo v hiše,</em><br /> <em>prikaže se moč narave, ki je sicer potlačena:</em><br /> <em>potlačena, posekana, izsušena, zagrajena.</em><br /> <em>Ampak za razliko od ljudi je pri njej tako,</em><br /> <em>da ji moči nihče ne zmore vzeti.</em><br /> <em>Človeku pristrižeš peruti</em><br /> <em>in se šibkejši pobere,</em><br /> <em>naravi odvzameš hektare,</em><br /> <em>pa ostane - najmočnejša.</em></p> <p><em>Zaradi valovanja površja se zdi,</em><br /> <em>da se pod rastlinjem podijo</em><br /> <em>divje zveri s skrivnostno krvavimi gobci.</em><br /> <em>Jaz vem, da je tako,</em><br /> <em>ker ena teh majhnih</em><br /> <em>skrivnosti med makom sem jaz.</em></p> <h3><strong>Prostočasne aktivnosti</strong></h3> <p><em>In surovost njegovih korakov,</em><br /> <em>ki mi doni v glavi,</em><br /> <em>dokler ne zaprem okna.</em><br /> <em>Občutim ga kot neprijetnost,</em><br /> <em>ki je podobna občutku</em><br /> <em>bruhaja ter dosmrtnega žgečkanja.</em><br /> <em>Boleča nezmožnost upravljanja s solzami</em><br /> <em>in priznanje brezizhodnosti.</em></p> <p><em>Zvije me, kot da sem v kamen ujeta</em><br /> <em>z Laokoontovo skupino.</em><br /> <em>V krču, v katerem se več ne prilegam starim tirom,</em><br /> <em>saj so moja ramena naenkrat preširoka,</em><br /> <em>da bi lahko bila med materjo in očetom</em><br /> <em>na starem družinskem portretu.</em></p> <p><em>Vse pred zdaj se poruši</em><br /> <em>samo zaradi postavljenega rekorda -</em><br /> <em>petih zaporednih noči</em><br /> <em>za skupno deset ur spanca.</em><br /> <em>In če bi uspelo bolje,</em><br /> <em>bi želela še bolje;</em><br /> <em>še bolje, še bolje.</em><br /> <em>A če bo najbolje,</em><br /> <em>takrat mi ne bo več mar.</em></p> <p><em>Teptati osebnost,</em><br /> <em>se čimbolj zmanjšati -</em><br /> <em>to sta aktivnosti,</em><br /> <em>ki ju počnem v prostem času.</em></p></p> 174823441 RTVSLO – Prvi 596 clean Alja Pušič se z zgodbami srečuje že od mladih nog, ko je z domišljijo bežala v svet pravljic in slikanic. Če je sprva pisala le zase in črke ter besede prelivala v skrivno beležko, pa je, ko je začela objavljati svoja besedila, osvojila že kar nekaj nagrad. V lanskem šolskem letu je tako zmagala na natečaju iz emojščine, pretekli teden pa je v sklopu natečaja založbe Beletrina osvojila naslov za Naj pesem 2021, ki nosi naslov Prostočasne aktivnosti. Trenutno obiskuje četrti letnik II. gimnazije Maribor in upa, da bo kmalu lahko izdala pesniško zbirko. Več o Alji in njenem ustvarjanju pa boste izvedeli v Kulturomatu. »Z branjem sem se srečala že z otroškimi pravljicami, ko mi jih je v postelji prebirala mama. To je bil svet, kamor lahko vedno pobegneš in greš tja, za ta pobeg pa ne potrebuješ vlaka ali avtobusa. Vzameš knjigo in greš.« Makove zveri Polje makovih cvetov v vetru, v vetru in v tebi. Skupaj ustvarjata zračne valove, ki jih pritalno pošiljata skozi. Stebla sinhrono klonijo in se klanjajo agresivni osvežitvi na sicer zbiti, prežgani zemlji zapuščene domačije. Ta pravi, da veter vedno prinaša spremembe - takšne, kot si jih narava želi. Ljudje se od strahu poskrijemo v hiše, prikaže se moč narave, ki je sicer potlačena: potlačena, posekana, izsušena, zagrajena. Ampak za razliko od ljudi je pri njej tako, da ji moči nihče ne zmore vzeti. Človeku pristrižeš peruti in se šibkejši pobere, naravi odvzameš hektare, pa ostane - najmočnejša. Zaradi valovanja površja se zdi, da se pod rastlinjem podijo divje zveri s skrivnostno krvavimi gobci. Jaz vem, da je tako, ker ena teh majhnih skrivnosti med makom sem jaz. Prostočasne aktivnosti In surovost njegovih korakov, ki mi doni v glavi, dokler ne zaprem okna. Občutim ga kot neprijetnost, ki je podobna občutku bruhaja ter dosmrtnega žgečkanja. Boleča nezmožnost upravljanja s solzami in priznanje brezizhodnosti. Zvije me, kot da sem v kamen ujeta z Laokoontovo skupino. V krču, v katerem se več ne prilegam starim tirom, saj so moja ramena naenkrat preširoka, da bi lahko bila med materjo in očetom na starem družinskem portretu. Vse pred zdaj se poruši samo zaradi postavljenega rekorda - petih zaporednih noči za skupno deset ur spanca. In če bi uspelo bolje, bi želela še bolje; še bolje, še bolje. A če bo najbolje, takrat mi ne bo več mar. Teptati osebnost, se čimbolj zmanjšati - to sta aktivnosti, ki ju počnem v prostem času.<p>»Prek poezije osrečujem sebe in to, da lahko s poezijo povem, kaj čutim, je največja sreča, ki jo lahko dosežem in delim.«</p><p><p><strong>Alja Pušič</strong> se z zgodbami srečuje že od mladih nog, ko je z domišljijo bežala v svet pravljic in slikanic. Če je sprva pisala le zase in črke ter besede prelivala v skrivno beležko, pa je, ko je začela objavljati svoja besedila, osvojila že kar nekaj nagrad. V lanskem šolskem letu je tako zmagala na natečaju iz <em>emojščine</em>, pretekli teden pa je v sklopu natečaja založbe Beletrina osvojila naslov za <em>Naj pesem 2021</em>, ki nosi naslov <em>Prostočasne aktivnosti</em>. Trenutno obiskuje četrti letnik II. gimnazije Maribor in upa, da bo kmalu lahko izdala pesniško zbirko. Več o Alji in njenem ustvarjanju pa boste izvedeli v Kulturomatu.</p> <blockquote><p>»Z branjem sem se srečala že z otroškimi pravljicami, ko mi jih je v postelji prebirala mama. To je bil svet, kamor lahko vedno pobegneš in greš tja, za ta pobeg pa ne potrebuješ vlaka ali avtobusa. Vzameš knjigo in greš.«</p></blockquote> <h3>Makove zveri</h3> <p><em>Polje makovih cvetov v vetru,</em><br /> <em>v vetru in v tebi.</em><br /> <em>Skupaj ustvarjata zračne valove,</em><br /> <em>ki jih pritalno pošiljata skozi.</em><br /> <em>Stebla sinhrono klonijo</em><br /> <em>in se klanjajo agresivni osvežitvi</em><br /> <em>na sicer zbiti, prežgani</em><br /> <em>zemlji zapuščene domačije.</em></p> <p><em>Ta pravi, da veter vedno prinaša spremembe ‒</em><br /> <em>takšne, kot si jih narava želi.</em><br /> <em>Ljudje se od strahu poskrijemo v hiše,</em><br /> <em>prikaže se moč narave, ki je sicer potlačena:</em><br /> <em>potlačena, posekana, izsušena, zagrajena.</em><br /> <em>Ampak za razliko od ljudi je pri njej tako,</em><br /> <em>da ji moči nihče ne zmore vzeti.</em><br /> <em>Človeku pristrižeš peruti</em><br /> <em>in se šibkejši pobere,</em><br /> <em>naravi odvzameš hektare,</em><br /> <em>pa ostane - najmočnejša.</em></p> <p><em>Zaradi valovanja površja se zdi,</em><br /> <em>da se pod rastlinjem podijo</em><br /> <em>divje zveri s skrivnostno krvavimi gobci.</em><br /> <em>Jaz vem, da je tako,</em><br /> <em>ker ena teh majhnih</em><br /> <em>skrivnosti med makom sem jaz.</em></p> <h3><strong>Prostočasne aktivnosti</strong></h3> <p><em>In surovost njegovih korakov,</em><br /> <em>ki mi doni v glavi,</em><br /> <em>dokler ne zaprem okna.</em><br /> <em>Občutim ga kot neprijetnost,</em><br /> <em>ki je podobna občutku</em><br /> <em>bruhaja ter dosmrtnega žgečkanja.</em><br /> <em>Boleča nezmožnost upravljanja s solzami</em><br /> <em>in priznanje brezizhodnosti.</em></p> <p><em>Zvije me, kot da sem v kamen ujeta</em><br /> <em>z Laokoontovo skupino.</em><br /> <em>V krču, v katerem se več ne prilegam starim tirom,</em><br /> <em>saj so moja ramena naenkrat preširoka,</em><br /> <em>da bi lahko bila med materjo in očetom</em><br /> <em>na starem družinskem portretu.</em></p> <p><em>Vse pred zdaj se poruši</em><br /> <em>samo zaradi postavljenega rekorda -</em><br /> <em>petih zaporednih noči</em><br /> <em>za skupno deset ur spanca.</em><br /> <em>In če bi uspelo bolje,</em><br /> <em>bi želela še bolje;</em><br /> <em>še bolje, še bolje.</em><br /> <em>A če bo najbolje,</em><br /> <em>takrat mi ne bo več mar.</em></p> <p><em>Teptati osebnost,</em><br /> <em>se čimbolj zmanjšati -</em><br /> <em>to sta aktivnosti,</em><br /> <em>ki ju počnem v prostem času.</em></p></p> Sat, 20 Nov 2021 09:30:00 +0000 Alja Pušič – mlada pesnica, ki s pisanjem poezije odkriva nov svet Mila Kodrič Cizerl je svojo prvo pesem napisala v devetem razredu osnovne šole, resneje pa se je s poezijo in pisanjem pesmi začela ukvarjati z vstopom v srednjo šolo. Letos je zmagala na Pesniški olimpijadi, razmišlja pa tudi o izdaji prve pesniške zbirke. V pesmih predeluje težke, temačne in LGBTQ+ teme oziroma vprašanja, s katerimi se srečuje iz dneva v dan. Kot pravi sama, poskuša v pesmi preliti vsa svoja čustva in vprašanja o sebi in družbi, ki jo obdaja. Več o njenem ustvarjanju pa lahko izveste v tokratnem Kulturomatu. »Poezija mi pomeni osebni izraz, to, da lahko sebe na neki poetični način izrazim. Brez ovir, brez cenzure daš iz sebe vse, ne da bi razmišljal o tem analitično. Poezija pa mi pomeni tudi velik družben pojav, tako moja poezija kot na splošno. Je pojav, ki pripomore k formaciji družbe in njenemu dojemnaju. Poezija ne sme biti nekaj, kar ostane v predalu, ampak nekaj, kar moramo deliti.« alegorija pobega zrem naravnost v sonce. doma sem med kapelico in zeleno žičnato ograjo, med hlevom in daljnovodom. razpotje - krajša pot in daljša pot. do igrišča in do njive, ničesar drugega ni blizu. pred mano je kombajn in ogromno asfaltirano dvorišče. zrem v sonce. doma sem med temi žarki in izsušenimi drevesi. pred mano je kombajn, na njem čepi nekaj med dečkom in moškim. stvor, za ljubezen katerega so me vzgojili. vsakogar, ki ga spoznam, želim ljubiti, kot še ni bil ljubljen. moje srce je razbeljena matica v mehanizmu tega dvorišča. merjasci bodo zgradili daljnovod. visok bo in vanj se bodo zapletali moji lasje. mariji v kapelici je jezus padel iz rok. prosili so me, naj napišem nekaj lepega in jih operem krivde. moje objokane oči in njegov globok modrikast pogled. deliva si krvoločne oči. nekaj je sličnega v najinih krepostih. pogleda me nepreteče. le mežika in me gleda. ustavil se je čas. ujet je v asfaltnem telesu. za vedno bova tukaj. zrem v sonce. on je iz asfalta. moje telo je iz peska in razpada. pieta z dvema marijama pokazala sem ti, kako si na zapestju preveriš utrip srca. položila sem prste na tvoje zapestje. takrat sem te najbolj ljubila, s tvojim obrazom med mojima lopaticama in s tvojimi rokami na mojih bokih. ta spomin skušam napraviti nežen, pa vedno pristaneš sredi gozda, viseč z neke veje in z nogami v zraku. in z rokami preveč otrplimi, da bi preverila utrip. sedaj razgraja sama sebe. kisla je od znotraj. ustnice pa so še sladke. lasje ji še dišijo po njenem šamponu. roka je še topla. vendar je njena koža nekam ohlapna na kosteh. svetlika se, kot bi se potila. tega me je strah. diham preglasno. ampak jaz vem, da med ramenom in vratom, tam še diši. ko sem bila majhna, sem mislila, da v filmih nikoli ne jokajo zares. nisem vedela, kako bi si lahko nekdo iztrgal srce in pljunil nanj, da bi nekdo drug nekaj začutil. sedaj bi rada iztrgala lastno srce in ga premaknila v njen prsni koš. sedim ji v naročju. nekam bleda je. ščipam jo za lička, ampak ji skoraj odtrgam obraz. kričim v tisti kotiček med ramenom in vratom, pa smrdi. o bog, kako smrdi. in hladna je. najbrž diham preglasno. skušam dihati dovolj za obe. o bog, kako je hladna. nekaj ji leze iz ust, kaj če – gledam grde stvari, ker jih ne morem umazati. če bolečino zaužijem kot nekaj ostrega, je ne morem spremeniti v nič hujšega kot v to, kar že je. najbrž bi morala iz te sobe. skušala sem ji umiti lase z njenim šamponom. pa sem jih vse izpulila. vseeno sem jih položila nazaj ob njeno glavo. sicer je ogabna. nikoli več ne bom enaka. nikoli več ne bom mogla iz te sobe. želim si, da bi glavo spet naslonila med moji lopatici, skoraj že vidim njene lopatice pod jedko gmoto razpočenega mesa. skoraj je že nekaj lepega na tem. če le ne bi tako smrdelo, kaj če – v najsrečnejših spominih čakam na avtobusni postaji in kadim. ti si tisto, v čemer sem doma. moram nehati tako razmišljati. morda bi morala nehati razmišljati o grobovih – nekdo mi je rekel, da to ni normalno. nekdo mi je rekel, da moram nehati govoriti o naju kot o truplih. le še skelet je ostal. žal mi je, da ostaja nekaj oprijemljivega. kljub temu: razmaknila sem triindvajseto in štiriindvajseto vretence ter pomaknila vse kosti od medenične kosti navzdol tako, da lahko sedim med njimi, kot bi ji sedela v naročju. dotikam se njene ključnice, ker je najbližje tistemu kotičku med ramenom in vratom. v kosteh ličnic včasih še zaznam njen nasmeh in nehala sem smrdeti, ampak – v najsrečnejših spominih čakam na avtobusni postaji in kadim. ljubezen sestavlja več sten, kot bi si morda želeli. jokati znam nad razmesarjenimi trupli in si oblizovati prste in se v krčih opravičevati. kričim v tisti kotiček med ramenom in vratom, četudi so le kosti. v tebi prebivam in zaklenjena sem vate, ti si vse moje izkušnje in nobena hkrati. morda bom še koga naučila, kako si na zapestju preveriti utrip srca. morda bom še komu dovolila, da nasloni glavo med moje lopatice. čudno, kako ti zdaj mene žreš. kričim v tisti kotiček med ramenom in vratom, četudi so le kosti.<p>»Poezija ne sme biti nekaj, kar ostane v predalu, ampak nekaj, kar moramo deliti.«</p><p><p><strong>Mila Kodrič Cizerl</strong> je svojo prvo pesem napisala v devetem razredu osnovne šole, resneje pa se je s poezijo in pisanjem pesmi začela ukvarjati z vstopom v srednjo šolo. Letos je zmagala na Pesniški olimpijadi, razmišlja pa tudi o izdaji prve pesniške zbirke. V pesmih predeluje težke, temačne in LGBTQ+ teme oziroma vprašanja, s katerimi se srečuje iz dneva v dan. Kot pravi sama, poskuša v pesmi preliti vsa svoja čustva in vprašanja o sebi in družbi, ki jo obdaja. Več o njenem ustvarjanju pa lahko izveste v tokratnem Kulturomatu.</p> <blockquote><p>»Poezija mi pomeni osebni izraz, to, da lahko sebe na neki poetični način izrazim. Brez ovir, brez cenzure daš iz sebe vse, ne da bi razmišljal o tem analitično. Poezija pa mi pomeni tudi velik družben pojav, tako moja poezija kot na splošno. Je pojav, ki pripomore k formaciji družbe in njenemu dojemnaju. Poezija ne sme biti nekaj, kar ostane v predalu, ampak nekaj, kar moramo deliti.«</p></blockquote> <h3></h3> <h3>alegorija pobega</h3> <p><em>zrem naravnost v sonce.</em><br /> <em>doma sem</em><br /> <em>med kapelico in zeleno žičnato ograjo,</em><br /> <em>med hlevom in daljnovodom.</em><br /> <em>razpotje -</em><br /> <em>krajša pot in daljša pot.</em><br /> <em>do igrišča in do njive, ničesar drugega ni blizu.</em><br /> <em>pred mano je kombajn</em><br /> <em>in ogromno asfaltirano dvorišče.</em></p> <p><em>zrem v sonce.</em><br /> <em>doma sem</em><br /> <em>med temi žarki in izsušenimi drevesi.</em><br /> <em>pred mano je kombajn,</em><br /> <em>na njem čepi nekaj med dečkom in moškim.</em><br /> <em>stvor, za ljubezen katerega so me vzgojili.</em></p> <p><em>vsakogar, ki ga spoznam, želim ljubiti, kot še ni bil ljubljen.</em><br /> <em>moje srce je razbeljena matica v mehanizmu tega dvorišča.</em></p> <p><em>merjasci bodo zgradili daljnovod.</em><br /> <em>visok bo in vanj se bodo zapletali moji lasje.</em><br /> <em>mariji v kapelici</em><br /> <em>je jezus padel iz rok.</em><br /> <em>prosili so me, naj napišem nekaj lepega in</em><br /> <em>jih operem krivde.</em></p> <p><em>moje objokane oči</em><br /> <em>in njegov globok modrikast pogled.</em><br /> <em>deliva si krvoločne oči.</em><br /> <em>nekaj je sličnega v najinih krepostih.</em><br /> <em>pogleda me nepreteče.</em><br /> <em>le mežika in me gleda.</em><br /> <em>ustavil se je čas.</em><br /> <em>ujet je v asfaltnem telesu.</em><br /> <em>za vedno bova tukaj.</em></p> <p><em>zrem v sonce.</em><br /> <em>on je iz asfalta.</em><br /> <em>moje telo je iz peska in razpada.</em></p> <p>&nbsp;</p> <h3>pieta z dvema marijama</h3> <p><em>pokazala sem ti, kako si na zapestju preveriš utrip srca.</em><br /> <em>položila sem prste na tvoje zapestje.</em><br /> <em>takrat sem te najbolj ljubila,</em><br /> <em>s tvojim obrazom med mojima lopaticama</em><br /> <em>in s tvojimi rokami na mojih bokih.</em><br /> <em>ta spomin skušam napraviti nežen,</em><br /> <em>pa vedno pristaneš sredi gozda,</em><br /> <em>viseč z neke veje</em><br /> <em>in z nogami v zraku.</em><br /> <em>in z rokami preveč otrplimi,</em><br /> <em>da bi preverila utrip.</em></p> <p><em>sedaj razgraja sama sebe. kisla je od znotraj.</em><br /> <em>ustnice pa so še sladke. lasje ji še dišijo po njenem šamponu.</em><br /> <em>roka je še topla.</em><br /> <em>vendar je njena koža nekam ohlapna na kosteh. svetlika se, kot bi se potila.</em><br /> <em>tega me je strah. diham preglasno.</em><br /> <em>ampak jaz vem, da med ramenom in vratom,</em><br /> <em>tam še diši.</em></p> <p><em>ko sem bila majhna, sem mislila, da v filmih nikoli ne jokajo zares.</em><br /> <em>nisem vedela, kako bi si lahko nekdo iztrgal srce in pljunil nanj,</em><br /> <em>da bi nekdo drug nekaj začutil.</em><br /> <em>sedaj bi rada iztrgala lastno srce</em><br /> <em>in ga premaknila v njen prsni koš.</em></p> <p><em>sedim ji v naročju. nekam bleda je.</em><br /> <em>ščipam jo za lička, ampak ji skoraj odtrgam obraz.</em><br /> <em>kričim v tisti kotiček med ramenom in vratom,</em><br /> <em>pa smrdi.</em><br /> <em>o bog, kako smrdi. in hladna je.</em><br /> <em>najbrž diham preglasno. skušam dihati dovolj za obe.</em><br /> <em>o bog, kako je hladna.</em><br /> <em>nekaj ji leze iz ust, kaj če –</em></p> <p><em>gledam grde stvari, ker jih ne morem umazati.</em><br /> <em>če bolečino zaužijem kot nekaj ostrega,</em><br /> <em>je ne morem spremeniti v nič hujšega</em><br /> <em>kot v to,</em><br /> <em>kar že je.</em></p> <p><em>najbrž bi morala iz te sobe.</em><br /> <em>skušala sem ji umiti lase z njenim šamponom.</em><br /> <em>pa sem jih vse izpulila. vseeno sem jih položila nazaj ob njeno glavo.</em><br /> <em>sicer je ogabna. nikoli več ne bom enaka.</em><br /> <em>nikoli več ne bom mogla iz te sobe.</em><br /> <em>želim si, da bi glavo spet naslonila med moji lopatici, skoraj že</em><br /> <em>vidim njene lopatice pod jedko gmoto razpočenega mesa.</em><br /> <em>skoraj je že nekaj lepega na tem.</em><br /> <em>če le ne bi tako smrdelo, kaj če –</em></p> <p><em>v najsrečnejših spominih čakam na avtobusni postaji in kadim.</em><br /> <em>ti si tisto, v čemer sem doma.</em><br /> <em>moram nehati tako razmišljati.</em><br /> <em>morda bi morala nehati razmišljati o grobovih –</em><br /> <em>nekdo mi je rekel, da to ni normalno.</em><br /> <em>nekdo mi je rekel, da moram nehati govoriti o naju kot o truplih.</em></p> <p><em>le še skelet je ostal.</em><br /> <em>žal mi je, da ostaja nekaj oprijemljivega.</em><br /> <em>kljub temu:</em><br /> <em>razmaknila sem triindvajseto in štiriindvajseto vretence</em><br /> <em>ter pomaknila vse kosti od medenične kosti navzdol tako,</em><br /> <em>da lahko sedim med njimi, kot bi ji sedela v naročju.</em><br /> <em>dotikam se njene ključnice,</em><br /> <em>ker je najbližje tistemu kotičku med ramenom in vratom.</em><br /> <em>v kosteh ličnic včasih še zaznam njen nasmeh in</em><br /> <em>nehala sem smrdeti, ampak –</em></p> <p><em>v najsrečnejših spominih čakam na avtobusni postaji in kadim.</em><br /> <em>ljubezen sestavlja več sten, kot bi si morda želeli.</em><br /> <em>jokati znam nad razmesarjenimi trupli in</em><br /> <em>si oblizovati prste in se v krčih opravičevati.</em><br /> <em>kričim v tisti kotiček med ramenom in vratom, četudi so le kosti.</em></p> <p><em>v tebi prebivam in zaklenjena sem vate,</em><br /> <em>ti si vse moje izkušnje in nobena hkrati.</em><br /> <em>morda bom še koga naučila,</em><br /> <em>kako si na zapestju preveriti utrip srca.</em><br /> <em>morda bom še komu dovolila,</em><br /> <em>da nasloni glavo med moje lopatice.</em><br /> <em>čudno, kako ti zdaj mene žreš.</em></p> <p><em>kričim v tisti kotiček med ramenom in vratom, četudi so le kosti.</em></p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p></p> 174821367 RTVSLO – Prvi 799 clean Mila Kodrič Cizerl je svojo prvo pesem napisala v devetem razredu osnovne šole, resneje pa se je s poezijo in pisanjem pesmi začela ukvarjati z vstopom v srednjo šolo. Letos je zmagala na Pesniški olimpijadi, razmišlja pa tudi o izdaji prve pesniške zbirke. V pesmih predeluje težke, temačne in LGBTQ+ teme oziroma vprašanja, s katerimi se srečuje iz dneva v dan. Kot pravi sama, poskuša v pesmi preliti vsa svoja čustva in vprašanja o sebi in družbi, ki jo obdaja. Več o njenem ustvarjanju pa lahko izveste v tokratnem Kulturomatu. »Poezija mi pomeni osebni izraz, to, da lahko sebe na neki poetični način izrazim. Brez ovir, brez cenzure daš iz sebe vse, ne da bi razmišljal o tem analitično. Poezija pa mi pomeni tudi velik družben pojav, tako moja poezija kot na splošno. Je pojav, ki pripomore k formaciji družbe in njenemu dojemnaju. Poezija ne sme biti nekaj, kar ostane v predalu, ampak nekaj, kar moramo deliti.« alegorija pobega zrem naravnost v sonce. doma sem med kapelico in zeleno žičnato ograjo, med hlevom in daljnovodom. razpotje - krajša pot in daljša pot. do igrišča in do njive, ničesar drugega ni blizu. pred mano je kombajn in ogromno asfaltirano dvorišče. zrem v sonce. doma sem med temi žarki in izsušenimi drevesi. pred mano je kombajn, na njem čepi nekaj med dečkom in moškim. stvor, za ljubezen katerega so me vzgojili. vsakogar, ki ga spoznam, želim ljubiti, kot še ni bil ljubljen. moje srce je razbeljena matica v mehanizmu tega dvorišča. merjasci bodo zgradili daljnovod. visok bo in vanj se bodo zapletali moji lasje. mariji v kapelici je jezus padel iz rok. prosili so me, naj napišem nekaj lepega in jih operem krivde. moje objokane oči in njegov globok modrikast pogled. deliva si krvoločne oči. nekaj je sličnega v najinih krepostih. pogleda me nepreteče. le mežika in me gleda. ustavil se je čas. ujet je v asfaltnem telesu. za vedno bova tukaj. zrem v sonce. on je iz asfalta. moje telo je iz peska in razpada. pieta z dvema marijama pokazala sem ti, kako si na zapestju preveriš utrip srca. položila sem prste na tvoje zapestje. takrat sem te najbolj ljubila, s tvojim obrazom med mojima lopaticama in s tvojimi rokami na mojih bokih. ta spomin skušam napraviti nežen, pa vedno pristaneš sredi gozda, viseč z neke veje in z nogami v zraku. in z rokami preveč otrplimi, da bi preverila utrip. sedaj razgraja sama sebe. kisla je od znotraj. ustnice pa so še sladke. lasje ji še dišijo po njenem šamponu. roka je še topla. vendar je njena koža nekam ohlapna na kosteh. svetlika se, kot bi se potila. tega me je strah. diham preglasno. ampak jaz vem, da med ramenom in vratom, tam še diši. ko sem bila majhna, sem mislila, da v filmih nikoli ne jokajo zares. nisem vedela, kako bi si lahko nekdo iztrgal srce in pljunil nanj, da bi nekdo drug nekaj začutil. sedaj bi rada iztrgala lastno srce in ga premaknila v njen prsni koš. sedim ji v naročju. nekam bleda je. ščipam jo za lička, ampak ji skoraj odtrgam obraz. kričim v tisti kotiček med ramenom in vratom, pa smrdi. o bog, kako smrdi. in hladna je. najbrž diham preglasno. skušam dihati dovolj za obe. o bog, kako je hladna. nekaj ji leze iz ust, kaj če – gledam grde stvari, ker jih ne morem umazati. če bolečino zaužijem kot nekaj ostrega, je ne morem spremeniti v nič hujšega kot v to, kar že je. najbrž bi morala iz te sobe. skušala sem ji umiti lase z njenim šamponom. pa sem jih vse izpulila. vseeno sem jih položila nazaj ob njeno glavo. sicer je ogabna. nikoli več ne bom enaka. nikoli več ne bom mogla iz te sobe. želim si, da bi glavo spet naslonila med moji lopatici, skoraj že vidim njene lopatice pod jedko gmoto razpočenega mesa. skoraj je že nekaj lepega na tem. če le ne bi tako smrdelo, kaj če – v najsrečnejših spominih čakam na avtobusni postaji in kadim. ti si tisto, v čemer sem doma. moram nehati tako razmišljati. morda bi morala nehati razmišljati o grobovih – nekdo mi je rekel, da to ni normalno. nekdo mi je rekel, da moram nehati govoriti o naju kot o truplih. le še skelet je ostal. žal mi je, da ostaja nekaj oprijemljivega. kljub temu: razmaknila sem triindvajseto in štiriindvajseto vretence ter pomaknila vse kosti od medenične kosti navzdol tako, da lahko sedim med njimi, kot bi ji sedela v naročju. dotikam se njene ključnice, ker je najbližje tistemu kotičku med ramenom in vratom. v kosteh ličnic včasih še zaznam njen nasmeh in nehala sem smrdeti, ampak – v najsrečnejših spominih čakam na avtobusni postaji in kadim. ljubezen sestavlja več sten, kot bi si morda želeli. jokati znam nad razmesarjenimi trupli in si oblizovati prste in se v krčih opravičevati. kričim v tisti kotiček med ramenom in vratom, četudi so le kosti. v tebi prebivam in zaklenjena sem vate, ti si vse moje izkušnje in nobena hkrati. morda bom še koga naučila, kako si na zapestju preveriti utrip srca. morda bom še komu dovolila, da nasloni glavo med moje lopatice. čudno, kako ti zdaj mene žreš. kričim v tisti kotiček med ramenom in vratom, četudi so le kosti.<p>»Poezija ne sme biti nekaj, kar ostane v predalu, ampak nekaj, kar moramo deliti.«</p><p><p><strong>Mila Kodrič Cizerl</strong> je svojo prvo pesem napisala v devetem razredu osnovne šole, resneje pa se je s poezijo in pisanjem pesmi začela ukvarjati z vstopom v srednjo šolo. Letos je zmagala na Pesniški olimpijadi, razmišlja pa tudi o izdaji prve pesniške zbirke. V pesmih predeluje težke, temačne in LGBTQ+ teme oziroma vprašanja, s katerimi se srečuje iz dneva v dan. Kot pravi sama, poskuša v pesmi preliti vsa svoja čustva in vprašanja o sebi in družbi, ki jo obdaja. Več o njenem ustvarjanju pa lahko izveste v tokratnem Kulturomatu.</p> <blockquote><p>»Poezija mi pomeni osebni izraz, to, da lahko sebe na neki poetični način izrazim. Brez ovir, brez cenzure daš iz sebe vse, ne da bi razmišljal o tem analitično. Poezija pa mi pomeni tudi velik družben pojav, tako moja poezija kot na splošno. Je pojav, ki pripomore k formaciji družbe in njenemu dojemnaju. Poezija ne sme biti nekaj, kar ostane v predalu, ampak nekaj, kar moramo deliti.«</p></blockquote> <h3></h3> <h3>alegorija pobega</h3> <p><em>zrem naravnost v sonce.</em><br /> <em>doma sem</em><br /> <em>med kapelico in zeleno žičnato ograjo,</em><br /> <em>med hlevom in daljnovodom.</em><br /> <em>razpotje -</em><br /> <em>krajša pot in daljša pot.</em><br /> <em>do igrišča in do njive, ničesar drugega ni blizu.</em><br /> <em>pred mano je kombajn</em><br /> <em>in ogromno asfaltirano dvorišče.</em></p> <p><em>zrem v sonce.</em><br /> <em>doma sem</em><br /> <em>med temi žarki in izsušenimi drevesi.</em><br /> <em>pred mano je kombajn,</em><br /> <em>na njem čepi nekaj med dečkom in moškim.</em><br /> <em>stvor, za ljubezen katerega so me vzgojili.</em></p> <p><em>vsakogar, ki ga spoznam, želim ljubiti, kot še ni bil ljubljen.</em><br /> <em>moje srce je razbeljena matica v mehanizmu tega dvorišča.</em></p> <p><em>merjasci bodo zgradili daljnovod.</em><br /> <em>visok bo in vanj se bodo zapletali moji lasje.</em><br /> <em>mariji v kapelici</em><br /> <em>je jezus padel iz rok.</em><br /> <em>prosili so me, naj napišem nekaj lepega in</em><br /> <em>jih operem krivde.</em></p> <p><em>moje objokane oči</em><br /> <em>in njegov globok modrikast pogled.</em><br /> <em>deliva si krvoločne oči.</em><br /> <em>nekaj je sličnega v najinih krepostih.</em><br /> <em>pogleda me nepreteče.</em><br /> <em>le mežika in me gleda.</em><br /> <em>ustavil se je čas.</em><br /> <em>ujet je v asfaltnem telesu.</em><br /> <em>za vedno bova tukaj.</em></p> <p><em>zrem v sonce.</em><br /> <em>on je iz asfalta.</em><br /> <em>moje telo je iz peska in razpada.</em></p> <p>&nbsp;</p> <h3>pieta z dvema marijama</h3> <p><em>pokazala sem ti, kako si na zapestju preveriš utrip srca.</em><br /> <em>položila sem prste na tvoje zapestje.</em><br /> <em>takrat sem te najbolj ljubila,</em><br /> <em>s tvojim obrazom med mojima lopaticama</em><br /> <em>in s tvojimi rokami na mojih bokih.</em><br /> <em>ta spomin skušam napraviti nežen,</em><br /> <em>pa vedno pristaneš sredi gozda,</em><br /> <em>viseč z neke veje</em><br /> <em>in z nogami v zraku.</em><br /> <em>in z rokami preveč otrplimi,</em><br /> <em>da bi preverila utrip.</em></p> <p><em>sedaj razgraja sama sebe. kisla je od znotraj.</em><br /> <em>ustnice pa so še sladke. lasje ji še dišijo po njenem šamponu.</em><br /> <em>roka je še topla.</em><br /> <em>vendar je njena koža nekam ohlapna na kosteh. svetlika se, kot bi se potila.</em><br /> <em>tega me je strah. diham preglasno.</em><br /> <em>ampak jaz vem, da med ramenom in vratom,</em><br /> <em>tam še diši.</em></p> <p><em>ko sem bila majhna, sem mislila, da v filmih nikoli ne jokajo zares.</em><br /> <em>nisem vedela, kako bi si lahko nekdo iztrgal srce in pljunil nanj,</em><br /> <em>da bi nekdo drug nekaj začutil.</em><br /> <em>sedaj bi rada iztrgala lastno srce</em><br /> <em>in ga premaknila v njen prsni koš.</em></p> <p><em>sedim ji v naročju. nekam bleda je.</em><br /> <em>ščipam jo za lička, ampak ji skoraj odtrgam obraz.</em><br /> <em>kričim v tisti kotiček med ramenom in vratom,</em><br /> <em>pa smrdi.</em><br /> <em>o bog, kako smrdi. in hladna je.</em><br /> <em>najbrž diham preglasno. skušam dihati dovolj za obe.</em><br /> <em>o bog, kako je hladna.</em><br /> <em>nekaj ji leze iz ust, kaj če –</em></p> <p><em>gledam grde stvari, ker jih ne morem umazati.</em><br /> <em>če bolečino zaužijem kot nekaj ostrega,</em><br /> <em>je ne morem spremeniti v nič hujšega</em><br /> <em>kot v to,</em><br /> <em>kar že je.</em></p> <p><em>najbrž bi morala iz te sobe.</em><br /> <em>skušala sem ji umiti lase z njenim šamponom.</em><br /> <em>pa sem jih vse izpulila. vseeno sem jih položila nazaj ob njeno glavo.</em><br /> <em>sicer je ogabna. nikoli več ne bom enaka.</em><br /> <em>nikoli več ne bom mogla iz te sobe.</em><br /> <em>želim si, da bi glavo spet naslonila med moji lopatici, skoraj že</em><br /> <em>vidim njene lopatice pod jedko gmoto razpočenega mesa.</em><br /> <em>skoraj je že nekaj lepega na tem.</em><br /> <em>če le ne bi tako smrdelo, kaj če –</em></p> <p><em>v najsrečnejših spominih čakam na avtobusni postaji in kadim.</em><br /> <em>ti si tisto, v čemer sem doma.</em><br /> <em>moram nehati tako razmišljati.</em><br /> <em>morda bi morala nehati razmišljati o grobovih –</em><br /> <em>nekdo mi je rekel, da to ni normalno.</em><br /> <em>nekdo mi je rekel, da moram nehati govoriti o naju kot o truplih.</em></p> <p><em>le še skelet je ostal.</em><br /> <em>žal mi je, da ostaja nekaj oprijemljivega.</em><br /> <em>kljub temu:</em><br /> <em>razmaknila sem triindvajseto in štiriindvajseto vretence</em><br /> <em>ter pomaknila vse kosti od medenične kosti navzdol tako,</em><br /> <em>da lahko sedim med njimi, kot bi ji sedela v naročju.</em><br /> <em>dotikam se njene ključnice,</em><br /> <em>ker je najbližje tistemu kotičku med ramenom in vratom.</em><br /> <em>v kosteh ličnic včasih še zaznam njen nasmeh in</em><br /> <em>nehala sem smrdeti, ampak –</em></p> <p><em>v najsrečnejših spominih čakam na avtobusni postaji in kadim.</em><br /> <em>ljubezen sestavlja več sten, kot bi si morda želeli.</em><br /> <em>jokati znam nad razmesarjenimi trupli in</em><br /> <em>si oblizovati prste in se v krčih opravičevati.</em><br /> <em>kričim v tisti kotiček med ramenom in vratom, četudi so le kosti.</em></p> <p><em>v tebi prebivam in zaklenjena sem vate,</em><br /> <em>ti si vse moje izkušnje in nobena hkrati.</em><br /> <em>morda bom še koga naučila,</em><br /> <em>kako si na zapestju preveriti utrip srca.</em><br /> <em>morda bom še komu dovolila,</em><br /> <em>da nasloni glavo med moje lopatice.</em><br /> <em>čudno, kako ti zdaj mene žreš.</em></p> <p><em>kričim v tisti kotiček med ramenom in vratom, četudi so le kosti.</em></p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p></p> Sat, 13 Nov 2021 09:30:00 +0000 Mila Kodrič Cizerl, mlada pesnica, ki se prek poezije sooča s temačnimi platmi življenja in LGBTIQ+ tematiko Vita Renko je dijakinja 2. letnika Gimnazije Škofja Loka. Glasba je del njenega vsakdana že vrsto let, poleg igranja na klavir tudi poje, svoj glas pa je v besedi in skladbi posodila glavni junakinji Lucky Prescott v animiranem filmu Neobrzdani spirit. Več o svojem glasbenem ustvarjanju je povedala Tadeji Bizilj.<p>Mlada Škofjeločanka ima rada vedno nove izzive in se z njimi tudi z veseljem spoprime</p><p><p><strong>Vita Renko</strong> je dijakinja 2. letnika Gimnazije Škofja Loka. Glasba je del njenega vsakdana že vrsto let, poleg igranja na klavir tudi poje, svoj glas pa je v besedi in skladbi posodila glavni junakinji Lucky Prescott v animiranem filmu Neobrzdani spirit. Več o svojem glasbenem ustvarjanju je povedala Tadeji Bizilj.</p> <p></p></p> 174819042 RTVSLO – Prvi 961 clean Vita Renko je dijakinja 2. letnika Gimnazije Škofja Loka. Glasba je del njenega vsakdana že vrsto let, poleg igranja na klavir tudi poje, svoj glas pa je v besedi in skladbi posodila glavni junakinji Lucky Prescott v animiranem filmu Neobrzdani spirit. Več o svojem glasbenem ustvarjanju je povedala Tadeji Bizilj.<p>Mlada Škofjeločanka ima rada vedno nove izzive in se z njimi tudi z veseljem spoprime</p><p><p><strong>Vita Renko</strong> je dijakinja 2. letnika Gimnazije Škofja Loka. Glasba je del njenega vsakdana že vrsto let, poleg igranja na klavir tudi poje, svoj glas pa je v besedi in skladbi posodila glavni junakinji Lucky Prescott v animiranem filmu Neobrzdani spirit. Več o svojem glasbenem ustvarjanju je povedala Tadeji Bizilj.</p> <p></p></p> Sat, 06 Nov 2021 09:30:00 +0000 Mlada glasbenica Vita Renko Kamniška indie pop/rock zasedba Before Time je nastala leta 2017. Že od samih začetkov ustvarjajo izključno avtorske skladbe oziroma, kot pravijo sami, produkte svojih internih občutij in preslikav iz okolice. Njihov glavni cilj pa je lovljenje novega zvoka. Leta 2019 so zmagali na Špil ligi, pred kratkim pa izdali svoj singel in videospot z naslovom Črne slike. Skupino sestavljajo Naja Lipičnik kot pevka in tekstopiska, kitarist Aleksander Leon Štukelj, basist Peter Mandelj Mejač, bobnar Domen Flerin in kitarist Toni Lah, ki bo skupino predstavil v tokratnem Kulturomatu. Toni Lah: »Glasba je veja umetnosti, ki jo rad delim na dva dela. Na veščino in kreativo. Pomembno se mi zdi, da ima glasbenik oboje. Predstavlja mi vse. Vse lahko vežem na glasbo, vse, kar me zanima, je vedno vezano na glasbo.«<p>Novi singel in videospot govori o svobodi</p><p><p>Kamniška indie pop/rock zasedba <strong>Before Time</strong> je nastala leta 2017. Že od samih začetkov ustvarjajo izključno avtorske skladbe oziroma, kot pravijo sami, produkte svojih internih občutij in preslikav iz okolice. Njihov glavni cilj pa je lovljenje novega zvoka. Leta 2019 so zmagali na Špil ligi, pred kratkim pa izdali svoj singel in videospot z naslovom Črne slike.</p> <p>Skupino sestavljajo <strong>Naja Lipičnik</strong> kot pevka in tekstopiska, kitarist <strong>Aleksander Leon Štukelj</strong>, basist <strong>Peter Mandelj Mejač</strong>, bobnar <strong>Domen Flerin</strong> in kitarist <strong>Toni Lah</strong>, ki bo skupino predstavil v tokratnem Kulturomatu.</p> <blockquote><p>Toni Lah: »Glasba je veja umetnosti, ki jo rad delim na dva dela. Na veščino in kreativo. Pomembno se mi zdi, da ima glasbenik oboje. Predstavlja mi vse. Vse lahko vežem na glasbo, vse, kar me zanima, je vedno vezano na glasbo.«</p></blockquote> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p></p> 174816636 RTVSLO – Prvi 1040 clean Kamniška indie pop/rock zasedba Before Time je nastala leta 2017. Že od samih začetkov ustvarjajo izključno avtorske skladbe oziroma, kot pravijo sami, produkte svojih internih občutij in preslikav iz okolice. Njihov glavni cilj pa je lovljenje novega zvoka. Leta 2019 so zmagali na Špil ligi, pred kratkim pa izdali svoj singel in videospot z naslovom Črne slike. Skupino sestavljajo Naja Lipičnik kot pevka in tekstopiska, kitarist Aleksander Leon Štukelj, basist Peter Mandelj Mejač, bobnar Domen Flerin in kitarist Toni Lah, ki bo skupino predstavil v tokratnem Kulturomatu. Toni Lah: »Glasba je veja umetnosti, ki jo rad delim na dva dela. Na veščino in kreativo. Pomembno se mi zdi, da ima glasbenik oboje. Predstavlja mi vse. Vse lahko vežem na glasbo, vse, kar me zanima, je vedno vezano na glasbo.«<p>Novi singel in videospot govori o svobodi</p><p><p>Kamniška indie pop/rock zasedba <strong>Before Time</strong> je nastala leta 2017. Že od samih začetkov ustvarjajo izključno avtorske skladbe oziroma, kot pravijo sami, produkte svojih internih občutij in preslikav iz okolice. Njihov glavni cilj pa je lovljenje novega zvoka. Leta 2019 so zmagali na Špil ligi, pred kratkim pa izdali svoj singel in videospot z naslovom Črne slike.</p> <p>Skupino sestavljajo <strong>Naja Lipičnik</strong> kot pevka in tekstopiska, kitarist <strong>Aleksander Leon Štukelj</strong>, basist <strong>Peter Mandelj Mejač</strong>, bobnar <strong>Domen Flerin</strong> in kitarist <strong>Toni Lah</strong>, ki bo skupino predstavil v tokratnem Kulturomatu.</p> <blockquote><p>Toni Lah: »Glasba je veja umetnosti, ki jo rad delim na dva dela. Na veščino in kreativo. Pomembno se mi zdi, da ima glasbenik oboje. Predstavlja mi vse. Vse lahko vežem na glasbo, vse, kar me zanima, je vedno vezano na glasbo.«</p></blockquote> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p></p> Sat, 30 Oct 2021 08:30:00 +0000 Before Time in Črne slike V Kulturomatu bomo tokrat spoznali DUO ROSPPIK, ki ju združuje neizmerna ljubezen do glasbe. 18-letna pevka Ema Zuka in 19-letni kitarist Žiga Čopi sta sprva nastopala na šolskih prireditvah s pop in jazz skladbami tujih izvajalcev, pozneje pa sta se zaradi pozitivnega odziva poslušalcev odločila, da bosta izvajala tudi lastne skladbe. Za prvo nista prejela pohval le doma, temveč tudi v tujini, zato ni čudno, da že načrtujeta tudi svoj prvi avtorski album. Njuni skladbi pa lahko prisluhnete v oddaji. Njuno glasbeno udejstvovanja je za Kulturomat ujela Polona Grilc.<p>Mlada glasbenika sta posnela že tri avtorske skladbe</p><p><p>V Kulturomatu bomo tokrat spoznali <strong>DUO ROSPPIK</strong>, ki ju združuje neizmerna ljubezen do glasbe. 18-letna pevka <strong>Ema Zuka</strong> in 19-letni kitarist <strong>Žiga Čopi</strong> sta sprva nastopala na šolskih prireditvah s pop in jazz skladbami tujih izvajalcev, pozneje pa sta se zaradi pozitivnega odziva poslušalcev odločila, da bosta izvajala tudi lastne skladbe. Za prvo nista prejela pohval le doma, temveč tudi v tujini, zato ni čudno, da že načrtujeta tudi svoj prvi avtorski album. Njuni skladbi pa lahko prisluhnete v oddaji.</p> <p>Njuno glasbeno udejstvovanja je za Kulturomat ujela Polona Grilc.</p> <p>&nbsp;</p> </p> 174816217 RTVSLO – Prvi 757 clean V Kulturomatu bomo tokrat spoznali DUO ROSPPIK, ki ju združuje neizmerna ljubezen do glasbe. 18-letna pevka Ema Zuka in 19-letni kitarist Žiga Čopi sta sprva nastopala na šolskih prireditvah s pop in jazz skladbami tujih izvajalcev, pozneje pa sta se zaradi pozitivnega odziva poslušalcev odločila, da bosta izvajala tudi lastne skladbe. Za prvo nista prejela pohval le doma, temveč tudi v tujini, zato ni čudno, da že načrtujeta tudi svoj prvi avtorski album. Njuni skladbi pa lahko prisluhnete v oddaji. Njuno glasbeno udejstvovanja je za Kulturomat ujela Polona Grilc.<p>Mlada glasbenika sta posnela že tri avtorske skladbe</p><p><p>V Kulturomatu bomo tokrat spoznali <strong>DUO ROSPPIK</strong>, ki ju združuje neizmerna ljubezen do glasbe. 18-letna pevka <strong>Ema Zuka</strong> in 19-letni kitarist <strong>Žiga Čopi</strong> sta sprva nastopala na šolskih prireditvah s pop in jazz skladbami tujih izvajalcev, pozneje pa sta se zaradi pozitivnega odziva poslušalcev odločila, da bosta izvajala tudi lastne skladbe. Za prvo nista prejela pohval le doma, temveč tudi v tujini, zato ni čudno, da že načrtujeta tudi svoj prvi avtorski album. Njuni skladbi pa lahko prisluhnete v oddaji.</p> <p>Njuno glasbeno udejstvovanja je za Kulturomat ujela Polona Grilc.</p> <p>&nbsp;</p> </p> Sat, 23 Oct 2021 08:30:00 +0000 Duo Rosppik Današnja kulturna rubrika prinaša pogovore z zmagovalci mednarodnega filmskega festivala Zoom, ki je vedno bolj odmeven med mladimi filmskimi ustvarjalci iz Slovenije in sveta. Tekmovalni program je sestavljen iz slovenske in mednarodne produkcije. Danes bomo spoznali zmagovalce slovenske produkcije iz otroške in mladinske kategorije. Oba filma, pa tudi preostali zmagovalni filmi mednarodne produkcije ter filmi, ki so prejeli priznanje za posebno omembo žirije, so dostopni na spletni strani Pionirskega doma. Vabljeni k ogledu!<p>Črn humor, družbena kritika in svet se obrne na glavo </p><p><p>Današnja kulturna rubrika prinaša pogovore z zmagovalci mednarodnega filmskega festivala Zoom, ki je vedno bolj odmeven med mladimi filmskimi ustvarjalci iz Slovenije in sveta. Tekmovalni program je sestavljen iz slovenske in mednarodne produkcije. Danes bomo spoznali zmagovalce slovenske produkcije iz  otroške in mladinske kategorije. Oba filma, pa tudi preostali zmagovalni filmi mednarodne produkcije ter filmi, ki so prejeli priznanje za posebno omembo žirije, so dostopni na spletni strani Pionirskega doma. Vabljeni k ogledu!</p></p> 174814094 RTVSLO – Prvi 1054 clean Današnja kulturna rubrika prinaša pogovore z zmagovalci mednarodnega filmskega festivala Zoom, ki je vedno bolj odmeven med mladimi filmskimi ustvarjalci iz Slovenije in sveta. Tekmovalni program je sestavljen iz slovenske in mednarodne produkcije. Danes bomo spoznali zmagovalce slovenske produkcije iz otroške in mladinske kategorije. Oba filma, pa tudi preostali zmagovalni filmi mednarodne produkcije ter filmi, ki so prejeli priznanje za posebno omembo žirije, so dostopni na spletni strani Pionirskega doma. Vabljeni k ogledu!<p>Črn humor, družbena kritika in svet se obrne na glavo </p><p><p>Današnja kulturna rubrika prinaša pogovore z zmagovalci mednarodnega filmskega festivala Zoom, ki je vedno bolj odmeven med mladimi filmskimi ustvarjalci iz Slovenije in sveta. Tekmovalni program je sestavljen iz slovenske in mednarodne produkcije. Danes bomo spoznali zmagovalce slovenske produkcije iz  otroške in mladinske kategorije. Oba filma, pa tudi preostali zmagovalni filmi mednarodne produkcije ter filmi, ki so prejeli priznanje za posebno omembo žirije, so dostopni na spletni strani Pionirskega doma. Vabljeni k ogledu!</p></p> Sat, 16 Oct 2021 08:30:00 +0000 Slovenski zmagovalci mednarodnega filmskega festivala Zoom Leta 2019 se je ob prihajajoči 120-letnici Gimnazije Poljane učiteljem porodila ideja, da bi ustvarili posebno predstavo. Režiserja, učiteljica filozofije Nina Miri Zalar in učitelj zgodovine Miha Pohar, sta tako k sodelovanju poleg dijakov povabila tudi kolege učitelje, ki prihajajo z vseh strokovnih aktivov Gimnazije Poljane. Na ta način so ob 120-letinici simbolično povezali celotno šolo. Po besedah režiserjev je bila odločitev za besedilo angleškega dramatika Williama Shakespeara – Romeo in Julija preprosta, saj se v njej kaže jasna razločitev med starejšo in mlajšo generacijo, torej lahko dodobra izkoristijo starostno razliko igralcev. Delo na odru se je začelo leta 2019, ko je večina dijakov-igralcev obiskovala 2. letnik. Prišla je epidemija, zaradi karantene so odpadle vaje, šolsko leto je prineslo delo na daljavo, vaje pa so se preselile na Zoom. Dijaki-igralci so v glavi ohranjali besedilo, a premiki po odru so ušli s spomina. Po koncu lasnkega šolskega leta so se dijaki in učitelji dogovorili, da svoje delo dokončajo in kljub temu, da jih je večina v lanskem šolskem letu gimnazijo že končala, so se z veseljem vrnili in ponovno spoprijeli s postavljanjem predstave, ki je svojo premiero doživela 30. septembra 2021. Torej dve leti od prvih začetkov. Poleg režiserja Mihe Poharja smo v Kulturomatu govorili še z dijaki Ano Pribošič, Jakobom Adamičem Šemetom, Nežo Vadnjal, Katarino Sajovic, Amadejo Lavrič More in Aiko Zakrajšek ter jih povprašali, kako je bilo ustvarjati predstavo med epidemijo? <p>Dijaki in učitelji Gimnazije Poljane so predstavo začeli ustvarjati že leta 2019, zaradi epidemije pa je premiero dočakala šele letos</p><p><p>Leta 2019 so ob prihajajoči 120-letnici Gimnazije Poljane učiteljem dobili idejo, da bi ustvarili posebno predstavo. Režiserja, učiteljica filozofije <strong>Nina Miri Zalar</strong> in učitelj zgodovine <strong>Miha Pohar</strong>, sta tako k sodelovanju poleg dijakov povabila tudi kolege učitelje, ki prihajajo z vseh strokovnih aktivov Gimnazije Poljane. Na ta način so ob 120-letnici simbolično povezali celotno šolo. Po besedah režiserjev je bila odločitev za besedilo angleškega dramatika Williama Shakespeara – Romeo in Julija preprosta, saj se v njej jasno pokaže razlika med starejšo in mlajšo generacijo, torej lahko dobro izkoristijo starostno razliko igralcev.</p> <p>Delo na odru se je začelo leta 2019, ko je večina dijakov-igralcev obiskovala 2. letnik. Prišla je epidemija, zaradi karantene so odpadle vaje, šolsko leto je prineslo delo na daljavo, vaje pa so se preselile na Zoom. Dijaki-igralci so v glavi ohranjali besedilo, a premiki po odru so ušli s spomina.</p> <p>Po koncu lanskega šolskega leta so se dijaki in učitelji dogovorili, da bodo svoje delo dokončali in kljub temu, da jih je večina v lanskem šolskem letu gimnazijo že končala, so se z veseljem vrnili in ponovno spoprijeli s postavitvijo predstave, ki je svojo premiero doživela 30. septembra. Torej dve leti po prvih začetkih.</p> <p>Poleg režiserja Miha Poharja smo v Kulturomatu govorili še z dijaki <strong>Ano Pribošič, Jakobom Adamičem Šemetom, Nežo Vadnjal, Katarino Sajovic, Amadejo Lavrič More</strong> in<strong> Aiko Zakrajšek</strong> ter jih povprašali, kako je bilo ustvarjati predstavo med epidemijo.</p></p> 174811519 RTVSLO – Prvi 872 clean Leta 2019 se je ob prihajajoči 120-letnici Gimnazije Poljane učiteljem porodila ideja, da bi ustvarili posebno predstavo. Režiserja, učiteljica filozofije Nina Miri Zalar in učitelj zgodovine Miha Pohar, sta tako k sodelovanju poleg dijakov povabila tudi kolege učitelje, ki prihajajo z vseh strokovnih aktivov Gimnazije Poljane. Na ta način so ob 120-letinici simbolično povezali celotno šolo. Po besedah režiserjev je bila odločitev za besedilo angleškega dramatika Williama Shakespeara – Romeo in Julija preprosta, saj se v njej kaže jasna razločitev med starejšo in mlajšo generacijo, torej lahko dodobra izkoristijo starostno razliko igralcev. Delo na odru se je začelo leta 2019, ko je večina dijakov-igralcev obiskovala 2. letnik. Prišla je epidemija, zaradi karantene so odpadle vaje, šolsko leto je prineslo delo na daljavo, vaje pa so se preselile na Zoom. Dijaki-igralci so v glavi ohranjali besedilo, a premiki po odru so ušli s spomina. Po koncu lasnkega šolskega leta so se dijaki in učitelji dogovorili, da svoje delo dokončajo in kljub temu, da jih je večina v lanskem šolskem letu gimnazijo že končala, so se z veseljem vrnili in ponovno spoprijeli s postavljanjem predstave, ki je svojo premiero doživela 30. septembra 2021. Torej dve leti od prvih začetkov. Poleg režiserja Mihe Poharja smo v Kulturomatu govorili še z dijaki Ano Pribošič, Jakobom Adamičem Šemetom, Nežo Vadnjal, Katarino Sajovic, Amadejo Lavrič More in Aiko Zakrajšek ter jih povprašali, kako je bilo ustvarjati predstavo med epidemijo? <p>Dijaki in učitelji Gimnazije Poljane so predstavo začeli ustvarjati že leta 2019, zaradi epidemije pa je premiero dočakala šele letos</p><p><p>Leta 2019 so ob prihajajoči 120-letnici Gimnazije Poljane učiteljem dobili idejo, da bi ustvarili posebno predstavo. Režiserja, učiteljica filozofije <strong>Nina Miri Zalar</strong> in učitelj zgodovine <strong>Miha Pohar</strong>, sta tako k sodelovanju poleg dijakov povabila tudi kolege učitelje, ki prihajajo z vseh strokovnih aktivov Gimnazije Poljane. Na ta način so ob 120-letnici simbolično povezali celotno šolo. Po besedah režiserjev je bila odločitev za besedilo angleškega dramatika Williama Shakespeara – Romeo in Julija preprosta, saj se v njej jasno pokaže razlika med starejšo in mlajšo generacijo, torej lahko dobro izkoristijo starostno razliko igralcev.</p> <p>Delo na odru se je začelo leta 2019, ko je večina dijakov-igralcev obiskovala 2. letnik. Prišla je epidemija, zaradi karantene so odpadle vaje, šolsko leto je prineslo delo na daljavo, vaje pa so se preselile na Zoom. Dijaki-igralci so v glavi ohranjali besedilo, a premiki po odru so ušli s spomina.</p> <p>Po koncu lanskega šolskega leta so se dijaki in učitelji dogovorili, da bodo svoje delo dokončali in kljub temu, da jih je večina v lanskem šolskem letu gimnazijo že končala, so se z veseljem vrnili in ponovno spoprijeli s postavitvijo predstave, ki je svojo premiero doživela 30. septembra. Torej dve leti po prvih začetkih.</p> <p>Poleg režiserja Miha Poharja smo v Kulturomatu govorili še z dijaki <strong>Ano Pribošič, Jakobom Adamičem Šemetom, Nežo Vadnjal, Katarino Sajovic, Amadejo Lavrič More</strong> in<strong> Aiko Zakrajšek</strong> ter jih povprašali, kako je bilo ustvarjati predstavo med epidemijo.</p></p> Sat, 09 Oct 2021 08:30:00 +0000 Romeo & Julija ter epidemija V Kulturomatu se tokrat selimo v poletne čase z novo knjigo pisateljice Cvetke Sokolov in njeno protagonistko romana Raje umrem!, Ajdo. Najstnica, oboževalka priročnikov, ki bi jih morala obvladati vsaka punca, se med poletnimi počitnicami sreča s prvo menstruacijo in fantom, ki ga je težko spraviti iz glave. Kljub vsem prebranim priročnikom pa se izkaže, da je življenje nekaj čisto drugega; do prvega fanta vodi zavita pot, polna dvomov, dilem in vprašanj. Ajda se sprašuje, kaj naj obleče, kaj naj reče, kako naj ga gleda, ali jo je opazil ... Poleg fanta, vrednega vzdihov, se na morski sceni znajde še Ajdina prijateljica Petra, po SMS-ih pa tudi njena najboljša prijateljica Brina, ki počitnice sicer preživlja v Prekmurju. Kaj bi človek brez prijateljev! In brez počitnic! In brez malo hitrejšega utripa srca tu in tam! Za najstnico cela drama! Kakšna drama! No, pravzaprav romanca! Obvezno branje za punce! In za tiste fante, ki jih zanima, kaj se puncam plete po glavah. Knjiga za na počitnice ali kar tako. Cvetka Sokolov, ki je tudi gostja tokratnega Kulturomata in s katero smo v oddaji spregovorili o ustvarjanju knjige ter zakaj je primerna za čisto vse starosti, je v novem romanu izvrstno prepletla citate mnogih priročnikov za punce in dokazala, da se lahko ti pogosto motijo. Predvsem pa, da prva menstruacija in prvi fant nista nikakršen bav bav. Naslov Raje umrem sem izbrala zato, ker v veliko situacijah ko se pripovedovalka znajde v stiski izjavi »Raje umrem, kot da se mi to zgodi«. Raje umre, kot da bi fant zvedel za prvo menstruacijo. Knjigo pa bi priporočila predvsem zato ker, ko sem bila jaz najstnica, bi bila vesela takšne knjige. Je lahkotnejše branje, sočasno pa v veselje, pomoč in zabavo. ODLOMEK IZ KNJIGE Mogoče bi bilo vseeno bolje, če prve menstruacije ne bi dobila ravno na morju ... Ah, kaj, super je, da sem jo dobila! Komaj čakam, da povem Brini, svoji najboljši prijateljici! Brina je sicer precej bolj razvita od mene. Zdaj sem jo končno prehitela – menstruacija te naredi bolj žensko kot poraščenost pod pazduho in sajveškje. Ali velikost jošk. Mojih je za zdaj komaj za dva malo večja oreška ... No, recimo za dve srednje veliki marelici. Trenutno je ena večja od druge, kar je res grdo. Brina ima več sreče – njene že spominjajo na malo manjše ženske dojke. Vem, ker sva si jih pokazali. Mogoče se bo zdaj Tilen končno zmenil zame? Seveda mu ne bi niti v sanjah povedala, da sem dobila ... »mesečno perilo«! Tako se menstruacija imenuje v eni od mojih knjig – kakšen izraz! Vsekakor verjamem, da bo Tilen opazil, da se je nekaj na meni spremenilo. Upam, upam, da mu bo sprememba všeč. (Sokolov, 7)<p>Obvezno branje za punce in tiste fante, ki jih zanima, kaj se puncam plete po glavah</p><p><p>V Kulturomatu se tokrat selimo v poletne čase z novo knjigo pisateljice <strong>Cvetke Sokolov</strong> in njeno protagonistko romana <em>Raje umrem!</em>, Ajdo. Najstnica, oboževalka priročnikov, ki bi jih morala obvladati vsaka punca, se med poletnimi počitnicami sreča s prvo menstruacijo in fantom, ki ga je težko spraviti iz glave. Kljub vsem prebranim priročnikom pa se izkaže, da je življenje nekaj čisto drugega; do prvega fanta vodi zavita pot, polna dvomov, dilem in vprašanj. Ajda se sprašuje, kaj naj obleče, kaj naj reče, kako naj ga gleda, ali jo je opazil ... Poleg fanta, vrednega vzdihov, se na morski sceni znajde še Ajdina prijateljica Petra, po SMS-ih pa tudi njena najboljša prijateljica Brina, ki počitnice sicer preživlja v Prekmurju. Kaj bi človek brez prijateljev! In brez počitnic! In brez malo hitrejšega utripa srca tu in tam!<br /> Za najstnico cela drama! Kakšna drama! No, pravzaprav romanca!</p> <p>Obvezno branje za punce! In za tiste fante, ki jih zanima, kaj se puncam plete po glavah. Knjiga za na počitnice ali kar tako. Cvetka Sokolov, ki je tudi gostja tokratnega Kulturomata in s katero smo v oddaji spregovorili o ustvarjanju knjige ter zakaj je primerna za čisto vse starosti, je v novem romanu izvrstno prepletla citate mnogih priročnikov za punce in dokazala, da se lahko ti pogosto motijo. Predvsem pa, da prva menstruacija in prvi fant nista nikakršen bav bav.</p> <blockquote><p>Naslov Raje umrem sem izbrala zato, ker v veliko situacijah ko se pripovedovalka znajde v stiski izjavi »Raje umrem, kot da se mi to zgodi«. Raje umre, kot da bi fant zvedel za prvo menstruacijo. Knjigo pa bi priporočila predvsem zato ker, ko sem bila jaz najstnica, bi bila vesela takšne knjige. Je lahkotnejše branje, sočasno pa v veselje, pomoč in zabavo.</p></blockquote> <h3>ODLOMEK IZ KNJIGE</h3> <p><em>Mogoče bi bilo vseeno bolje, če prve menstruacije ne bi dobila ravno na morju ... Ah, kaj, super je, da sem jo dobila! Komaj čakam, da povem Brini, svoji najboljši prijateljici! Brina je sicer precej bolj razvita od mene. Zdaj sem jo končno prehitela – menstruacija te naredi bolj žensko kot poraščenost pod pazduho in sajveškje. Ali velikost jošk. Mojih je za zdaj komaj za dva malo večja oreška ... No, recimo za dve srednje veliki marelici. Trenutno je ena večja od druge, kar je res grdo. Brina ima več sreče – njene že spominjajo na malo manjše ženske dojke. Vem, ker sva si jih pokazali.</em><br /> <em>Mogoče se bo zdaj Tilen končno zmenil zame? Seveda mu ne bi niti v sanjah povedala, da sem dobila ... »mesečno perilo«! Tako se menstruacija imenuje v eni od mojih knjig – kakšen izraz!</em><br /> <em>Vsekakor verjamem, da bo Tilen opazil, da se je nekaj na meni spremenilo. Upam, upam, da mu bo sprememba všeč.</em> (Sokolov, 7)</p></p> 174802194 RTVSLO – Prvi 594 clean V Kulturomatu se tokrat selimo v poletne čase z novo knjigo pisateljice Cvetke Sokolov in njeno protagonistko romana Raje umrem!, Ajdo. Najstnica, oboževalka priročnikov, ki bi jih morala obvladati vsaka punca, se med poletnimi počitnicami sreča s prvo menstruacijo in fantom, ki ga je težko spraviti iz glave. Kljub vsem prebranim priročnikom pa se izkaže, da je življenje nekaj čisto drugega; do prvega fanta vodi zavita pot, polna dvomov, dilem in vprašanj. Ajda se sprašuje, kaj naj obleče, kaj naj reče, kako naj ga gleda, ali jo je opazil ... Poleg fanta, vrednega vzdihov, se na morski sceni znajde še Ajdina prijateljica Petra, po SMS-ih pa tudi njena najboljša prijateljica Brina, ki počitnice sicer preživlja v Prekmurju. Kaj bi človek brez prijateljev! In brez počitnic! In brez malo hitrejšega utripa srca tu in tam! Za najstnico cela drama! Kakšna drama! No, pravzaprav romanca! Obvezno branje za punce! In za tiste fante, ki jih zanima, kaj se puncam plete po glavah. Knjiga za na počitnice ali kar tako. Cvetka Sokolov, ki je tudi gostja tokratnega Kulturomata in s katero smo v oddaji spregovorili o ustvarjanju knjige ter zakaj je primerna za čisto vse starosti, je v novem romanu izvrstno prepletla citate mnogih priročnikov za punce in dokazala, da se lahko ti pogosto motijo. Predvsem pa, da prva menstruacija in prvi fant nista nikakršen bav bav. Naslov Raje umrem sem izbrala zato, ker v veliko situacijah ko se pripovedovalka znajde v stiski izjavi »Raje umrem, kot da se mi to zgodi«. Raje umre, kot da bi fant zvedel za prvo menstruacijo. Knjigo pa bi priporočila predvsem zato ker, ko sem bila jaz najstnica, bi bila vesela takšne knjige. Je lahkotnejše branje, sočasno pa v veselje, pomoč in zabavo. ODLOMEK IZ KNJIGE Mogoče bi bilo vseeno bolje, če prve menstruacije ne bi dobila ravno na morju ... Ah, kaj, super je, da sem jo dobila! Komaj čakam, da povem Brini, svoji najboljši prijateljici! Brina je sicer precej bolj razvita od mene. Zdaj sem jo končno prehitela – menstruacija te naredi bolj žensko kot poraščenost pod pazduho in sajveškje. Ali velikost jošk. Mojih je za zdaj komaj za dva malo večja oreška ... No, recimo za dve srednje veliki marelici. Trenutno je ena večja od druge, kar je res grdo. Brina ima več sreče – njene že spominjajo na malo manjše ženske dojke. Vem, ker sva si jih pokazali. Mogoče se bo zdaj Tilen končno zmenil zame? Seveda mu ne bi niti v sanjah povedala, da sem dobila ... »mesečno perilo«! Tako se menstruacija imenuje v eni od mojih knjig – kakšen izraz! Vsekakor verjamem, da bo Tilen opazil, da se je nekaj na meni spremenilo. Upam, upam, da mu bo sprememba všeč. (Sokolov, 7)<p>Obvezno branje za punce in tiste fante, ki jih zanima, kaj se puncam plete po glavah</p><p><p>V Kulturomatu se tokrat selimo v poletne čase z novo knjigo pisateljice <strong>Cvetke Sokolov</strong> in njeno protagonistko romana <em>Raje umrem!</em>, Ajdo. Najstnica, oboževalka priročnikov, ki bi jih morala obvladati vsaka punca, se med poletnimi počitnicami sreča s prvo menstruacijo in fantom, ki ga je težko spraviti iz glave. Kljub vsem prebranim priročnikom pa se izkaže, da je življenje nekaj čisto drugega; do prvega fanta vodi zavita pot, polna dvomov, dilem in vprašanj. Ajda se sprašuje, kaj naj obleče, kaj naj reče, kako naj ga gleda, ali jo je opazil ... Poleg fanta, vrednega vzdihov, se na morski sceni znajde še Ajdina prijateljica Petra, po SMS-ih pa tudi njena najboljša prijateljica Brina, ki počitnice sicer preživlja v Prekmurju. Kaj bi človek brez prijateljev! In brez počitnic! In brez malo hitrejšega utripa srca tu in tam!<br /> Za najstnico cela drama! Kakšna drama! No, pravzaprav romanca!</p> <p>Obvezno branje za punce! In za tiste fante, ki jih zanima, kaj se puncam plete po glavah. Knjiga za na počitnice ali kar tako. Cvetka Sokolov, ki je tudi gostja tokratnega Kulturomata in s katero smo v oddaji spregovorili o ustvarjanju knjige ter zakaj je primerna za čisto vse starosti, je v novem romanu izvrstno prepletla citate mnogih priročnikov za punce in dokazala, da se lahko ti pogosto motijo. Predvsem pa, da prva menstruacija in prvi fant nista nikakršen bav bav.</p> <blockquote><p>Naslov Raje umrem sem izbrala zato, ker v veliko situacijah ko se pripovedovalka znajde v stiski izjavi »Raje umrem, kot da se mi to zgodi«. Raje umre, kot da bi fant zvedel za prvo menstruacijo. Knjigo pa bi priporočila predvsem zato ker, ko sem bila jaz najstnica, bi bila vesela takšne knjige. Je lahkotnejše branje, sočasno pa v veselje, pomoč in zabavo.</p></blockquote> <h3>ODLOMEK IZ KNJIGE</h3> <p><em>Mogoče bi bilo vseeno bolje, če prve menstruacije ne bi dobila ravno na morju ... Ah, kaj, super je, da sem jo dobila! Komaj čakam, da povem Brini, svoji najboljši prijateljici! Brina je sicer precej bolj razvita od mene. Zdaj sem jo končno prehitela – menstruacija te naredi bolj žensko kot poraščenost pod pazduho in sajveškje. Ali velikost jošk. Mojih je za zdaj komaj za dva malo večja oreška ... No, recimo za dve srednje veliki marelici. Trenutno je ena večja od druge, kar je res grdo. Brina ima več sreče – njene že spominjajo na malo manjše ženske dojke. Vem, ker sva si jih pokazali.</em><br /> <em>Mogoče se bo zdaj Tilen končno zmenil zame? Seveda mu ne bi niti v sanjah povedala, da sem dobila ... »mesečno perilo«! Tako se menstruacija imenuje v eni od mojih knjig – kakšen izraz!</em><br /> <em>Vsekakor verjamem, da bo Tilen opazil, da se je nekaj na meni spremenilo. Upam, upam, da mu bo sprememba všeč.</em> (Sokolov, 7)</p></p> Sat, 02 Oct 2021 08:30:00 +0000 Raje umrem! Bobri je ljubljanski festival kulturno-umetnostne vzgoje, na katerem lahko otroci in starši odkrijete mnogo zanimivih vsebin. Za prav vsakega se nekaj najde. Na voljo so gledališke, plesne, glasbene in literarne prireditve, ogledate si lahko različne filme ter se udeležite različnih delavnic. Obiščete lahko razstave, z drugimi prebirate strip ali poslušate koncert znane glasbene skupine. Festival traja vse do 2-ega oktobra, kar pomeni, da je še čas, da obiščete svoj izbran dogodek. Vstopnice so na voljo v Prodajni galeriji Slovenskega mladinskega gledališča na Trgu Francoske revolucije 5, ki je odprta vsak delavnik od 12-ih do pol šestih popoldne, ob sobotah od 10-ih do 13-ih.<p>S sistemom silent disco na sprehodu po Tivoliju</p><p><p>Bobri je ljubljanski festival kulturno-umetnostne vzgoje, na katerem lahko otroci in starši odkrijete mnogo zanimivih vsebin. Za prav vsakega se nekaj najde. Na voljo so gledališke, plesne, glasbene in literarne prireditve, ogledate si lahko različne filme ter se udeležite različnih delavnic. Obiščete lahko razstave, z drugimi prebirate strip ali poslušate koncert znane glasbene skupine. Festival traja vse do 2-ega oktobra, kar pomeni, da je še čas, da obiščete svoj izbran dogodek. Vstopnice so na voljo v Prodajni galeriji Slovenskega mladinskega gledališča na Trgu Francoske revolucije 5, ki je odprta vsak delavnik od 12-ih do pol šestih popoldne, ob sobotah od 10-ih do 13-ih.</p></p> 174808239 RTVSLO – Prvi 884 clean Bobri je ljubljanski festival kulturno-umetnostne vzgoje, na katerem lahko otroci in starši odkrijete mnogo zanimivih vsebin. Za prav vsakega se nekaj najde. Na voljo so gledališke, plesne, glasbene in literarne prireditve, ogledate si lahko različne filme ter se udeležite različnih delavnic. Obiščete lahko razstave, z drugimi prebirate strip ali poslušate koncert znane glasbene skupine. Festival traja vse do 2-ega oktobra, kar pomeni, da je še čas, da obiščete svoj izbran dogodek. Vstopnice so na voljo v Prodajni galeriji Slovenskega mladinskega gledališča na Trgu Francoske revolucije 5, ki je odprta vsak delavnik od 12-ih do pol šestih popoldne, ob sobotah od 10-ih do 13-ih.<p>S sistemom silent disco na sprehodu po Tivoliju</p><p><p>Bobri je ljubljanski festival kulturno-umetnostne vzgoje, na katerem lahko otroci in starši odkrijete mnogo zanimivih vsebin. Za prav vsakega se nekaj najde. Na voljo so gledališke, plesne, glasbene in literarne prireditve, ogledate si lahko različne filme ter se udeležite različnih delavnic. Obiščete lahko razstave, z drugimi prebirate strip ali poslušate koncert znane glasbene skupine. Festival traja vse do 2-ega oktobra, kar pomeni, da je še čas, da obiščete svoj izbran dogodek. Vstopnice so na voljo v Prodajni galeriji Slovenskega mladinskega gledališča na Trgu Francoske revolucije 5, ki je odprta vsak delavnik od 12-ih do pol šestih popoldne, ob sobotah od 10-ih do 13-ih.</p></p> Sat, 25 Sep 2021 08:30:00 +0000 Ali razumemo, kaj nam živali sporočajo? Julijo Lukovnjak knjige spremljajo že od mladih nog, ko je najraje prebirala pravljice. Njeno navdušenje nad branjem se ni končalo niti pozneje, ko je vse dneve preživela v knjižnici. Z vstopom v srednjo šolo pa se je opogumila in poprijela za pisalo ter začela ustvarjati svoja prozna dela. Sprva je ustvarjala krajša besedila, nato vse daljša, v prihajajočih mesecih pa bo izšel njen prvenec z naslovom Imaginarni svetovi Edgarja Kaosa. Kako je bilo ustvarjati knjigo, ki bo izšla pri založbi Sanje, in kaj literatura pomeni Juliji, pa izveste v Kulturomatu. Kaj ti pomeni pisanje? »Na tem svetu ni dovolj prostora za domišljijo. Zato ustvarjam nove. Na vsakem koraku svojih poti nabiram kosce tega sveta in jih sestavljam v nekaj drugega. Nekaj zanimivejšega. Morda celo nekaj boljšega. Ko jih sestavim pravilno, kosci postanejo živi. Veselim se, ko stojijo, in besna sem, ko se podrejo. "Ne moreš biti bog," se mi rogajo. V jezi priprem oči. "Počakajte," jim naivno grozim in sestavljam dalje«. Odlomek iz knjige Po skoraj petnajstih minutah prebijanja skozi sobane, dvorane in hodnike prispemo v majhen in zatohel prostor, ki je povsem odmaknjen od živahnih prehodov baze. Poln je izvezenih preprog kričečih barv in vodnih zrcal. Svečenica je precej stara ženska, po obrazu je okrašena z živobarvnimi vzorci ter oblečena v plapolajoča svilena temno rdeča oblačila. Ni čarovnica, pa tudi vilinka ni. Mene in mojega zmaja, ki nasproti nje sediva na tleh njene luknje, gleda, kot bi ji nekdo sredi domovanja nasul kup hlevskega gnoja. »Torej smrt želi ime,« zakraka s hrapavim glasom. »Le zakaj bi si Smrt želela imena?« Zmaj se stisne k moji nogi in z gruljenjem izrazi razžaljenost, a svečenica neprizadeto nadaljuje s svojim opravkom in s stene sname eno izmed vodnih zrcal. Kot bi preverjala, ali deluje, se vanj pogleda, in v hipu se na vseh drugih zrcalih na steni pojavi enaka ostarela želva, ki na oklepu nosi otoško pokrajino, polno dreves in slapov. Odprtih ust spremljam zaspane premike nenavadnega bitja, ki nato iz vseh zrcal hkrati nenadoma izgine. Pogledam nazaj k svečenici, ki ogledalo, v katerem se je še pred nekaj trenutki ogledovala, zdaj vsiljivo moli proti meni. »To nima smisla.« Narahlo ga potisnem nazaj. »Vodna zrcala prikazujejo le podobe živalskih duš, take pa jaz v sebi nimam,« jo kar se da vljudno opomnim, a želvasta ženska mi ogledalo vztrajno tišči pred nos. »Saj to ni potrebno,« malo nejevolneje ponovno odklonim. »Ime si bom raje nadel sam, konec koncev gre le za ime, kar ni tako pomembno.« Na vse pretege se skušam izmazati iz nelagodne situacije. Poslikana ženska s svojimi posušenimi dlanmi takrat meni nič tebi nič plane po mojem obrazu ter me besno povleče k sebi. »O, pa še kako pomrmbno je ime, peklenšček! Ko boš mrtev, se bo teža vsega, kar si kdaj storil, prevalila na tvoje ime … Ko te ne bo več, bo ime tisto, ki bo preklinjano … Vse strohni, vse! Ves boš strohnel v prah, ko te bo vzela Smrt ali oni vragovi, le ime bo ostalo in postalo vse, kar si kadar koli bil … zato ga izberi previdno … peklenšček.« <p>Kmalu izide njena prva knjiga</p><p><p><strong>Julijo Lukovnjak</strong> knjige spremljajo že od mladih nog, ko je najraje prebirala pravljice. Njeno navdušenje nad branjem se ni končalo niti pozneje, ko je vse dneve preživela v knjižnici. Z vstopom v srednjo šolo pa se je opogumila in poprijela za pisalo ter začela ustvarjati svoja prozna dela. Sprva je ustvarjala krajša besedila, nato vse daljša, v prihajajočih mesecih pa bo izšel njen prvenec z naslovom <em>Imaginarni svetovi Edgarja Kaosa</em>.</p> <blockquote><p>»Na tem svetu ni dovolj prostora za domišljijo. Zato ustvarjam nove prostore. Na vsakem koraku svojih poti nabiram kosce tega sveta in jih sestavljam v nekaj drugega. Nekaj zanimivejšega. Morda celo nekaj boljšega. Ko jih sestavim pravilno, kosci postanejo živi. Veselim se, ko stojijo, in besna sem, ko se podrejo. "Ne moreš biti bog," se mi rogajo. V jezi priprem oči. "Počakajte," jim naivno grozim in sestavljam dalje«.</p></blockquote> <h3>O čem govori knjiga</h3> <p>Brez spomina na svojo preteklost se petnajstletni deček znajde v primežu nenavadnih čarobnih bitij in nepoznanih pošasti. Po nenavadnem spletu usode, ko se znajde povezan z edino zmajsko dušo Inkrematere, se mora nepomembni in negotovi človeški fant soočiti z dejstvom, da je edini, ki lahko premaga skupne sovražnike vseh živih čarobnih bitij. Poln nezaupanja se znajde v primežu zla, kjer se kmalu začne izgubljati v labirintu iluzij, laži, prevar in spletk.</p> <h3>Odlomek iz knjige</h3> <p><em>Po skoraj petnajstih minutah prebijanja skozi sobane, dvorane in hodnike prispemo v majhen in zatohel prostor, ki je povsem odmaknjen od živahnih prehodov baze. Poln je izvezenih preprog kričečih barv in vodnih zrcal. Svečenica je precej stara ženska, po obrazu je okrašena z živobarvnimi vzorci ter oblečena v plapolajoča svilena temno rdeča oblačila. Ni čarovnica, pa tudi vilinka ni. Mene in mojega zmaja, ki nasproti nje sediva na tleh njene luknje, gleda, kot bi ji nekdo sredi domovanja nasul kup hlevskega gnoja. »Torej smrt želi ime,« zakraka s hrapavim glasom. »Le zakaj bi si Smrt želela imena?«</em><br /> <em>Zmaj se stisne k moji nogi in z gruljenjem izrazi razžaljenost, a svečenica neprizadeto nadaljuje s svojim opravkom in s stene sname eno izmed vodnih zrcal. Kot bi preverjala, ali deluje, se vanj pogleda, in v hipu se na vseh drugih zrcalih na steni pojavi enaka ostarela želva, ki na oklepu nosi otoško pokrajino, polno dreves in slapov. Odprtih ust spremljam zaspane premike nenavadnega bitja, ki nato iz vseh zrcal hkrati nenadoma izgine. Pogledam nazaj k svečenici, ki ogledalo, v katerem se je še pred nekaj trenutki ogledovala, zdaj vsiljivo moli proti meni.</em><br /> <em>»To nima smisla.« Narahlo ga potisnem nazaj. »Vodna zrcala prikazujejo le podobe živalskih duš, take pa jaz v sebi nimam,« jo kar se da vljudno opomnim, a želvasta ženska mi ogledalo vztrajno tišči pred nos. »Saj to ni potrebno,« malo nejevolneje ponovno odklonim. »Ime si bom raje nadel sam, konec koncev gre le za ime, kar ni tako pomembno.« Na vse pretege se skušam izmazati iz nelagodne situacije.</em><br /> <em>Poslikana ženska s svojimi posušenimi dlanmi takrat meni nič tebi nič plane po mojem obrazu ter me besno povleče k sebi. »O, pa še kako pomrmbno je ime, peklenšček! Ko boš mrtev, se bo teža vsega, kar si kdaj storil, prevalila na tvoje ime … Ko te ne bo več, bo ime tisto, ki bo preklinjano … Vse strohni, vse! Ves boš strohnel v prah, ko te bo vzela Smrt ali oni vragovi, le ime bo ostalo in postalo vse, kar si kadar koli bil … zato ga izberi previdno … peklenšček«.</em></p> <p>Knjigo najdete <a>tukaj</a>.</p></p> 174789482 RTVSLO – Prvi 713 clean Julijo Lukovnjak knjige spremljajo že od mladih nog, ko je najraje prebirala pravljice. Njeno navdušenje nad branjem se ni končalo niti pozneje, ko je vse dneve preživela v knjižnici. Z vstopom v srednjo šolo pa se je opogumila in poprijela za pisalo ter začela ustvarjati svoja prozna dela. Sprva je ustvarjala krajša besedila, nato vse daljša, v prihajajočih mesecih pa bo izšel njen prvenec z naslovom Imaginarni svetovi Edgarja Kaosa. Kako je bilo ustvarjati knjigo, ki bo izšla pri založbi Sanje, in kaj literatura pomeni Juliji, pa izveste v Kulturomatu. Kaj ti pomeni pisanje? »Na tem svetu ni dovolj prostora za domišljijo. Zato ustvarjam nove. Na vsakem koraku svojih poti nabiram kosce tega sveta in jih sestavljam v nekaj drugega. Nekaj zanimivejšega. Morda celo nekaj boljšega. Ko jih sestavim pravilno, kosci postanejo živi. Veselim se, ko stojijo, in besna sem, ko se podrejo. "Ne moreš biti bog," se mi rogajo. V jezi priprem oči. "Počakajte," jim naivno grozim in sestavljam dalje«. Odlomek iz knjige Po skoraj petnajstih minutah prebijanja skozi sobane, dvorane in hodnike prispemo v majhen in zatohel prostor, ki je povsem odmaknjen od živahnih prehodov baze. Poln je izvezenih preprog kričečih barv in vodnih zrcal. Svečenica je precej stara ženska, po obrazu je okrašena z živobarvnimi vzorci ter oblečena v plapolajoča svilena temno rdeča oblačila. Ni čarovnica, pa tudi vilinka ni. Mene in mojega zmaja, ki nasproti nje sediva na tleh njene luknje, gleda, kot bi ji nekdo sredi domovanja nasul kup hlevskega gnoja. »Torej smrt želi ime,« zakraka s hrapavim glasom. »Le zakaj bi si Smrt želela imena?« Zmaj se stisne k moji nogi in z gruljenjem izrazi razžaljenost, a svečenica neprizadeto nadaljuje s svojim opravkom in s stene sname eno izmed vodnih zrcal. Kot bi preverjala, ali deluje, se vanj pogleda, in v hipu se na vseh drugih zrcalih na steni pojavi enaka ostarela želva, ki na oklepu nosi otoško pokrajino, polno dreves in slapov. Odprtih ust spremljam zaspane premike nenavadnega bitja, ki nato iz vseh zrcal hkrati nenadoma izgine. Pogledam nazaj k svečenici, ki ogledalo, v katerem se je še pred nekaj trenutki ogledovala, zdaj vsiljivo moli proti meni. »To nima smisla.« Narahlo ga potisnem nazaj. »Vodna zrcala prikazujejo le podobe živalskih duš, take pa jaz v sebi nimam,« jo kar se da vljudno opomnim, a želvasta ženska mi ogledalo vztrajno tišči pred nos. »Saj to ni potrebno,« malo nejevolneje ponovno odklonim. »Ime si bom raje nadel sam, konec koncev gre le za ime, kar ni tako pomembno.« Na vse pretege se skušam izmazati iz nelagodne situacije. Poslikana ženska s svojimi posušenimi dlanmi takrat meni nič tebi nič plane po mojem obrazu ter me besno povleče k sebi. »O, pa še kako pomrmbno je ime, peklenšček! Ko boš mrtev, se bo teža vsega, kar si kdaj storil, prevalila na tvoje ime … Ko te ne bo več, bo ime tisto, ki bo preklinjano … Vse strohni, vse! Ves boš strohnel v prah, ko te bo vzela Smrt ali oni vragovi, le ime bo ostalo in postalo vse, kar si kadar koli bil … zato ga izberi previdno … peklenšček.« <p>Kmalu izide njena prva knjiga</p><p><p><strong>Julijo Lukovnjak</strong> knjige spremljajo že od mladih nog, ko je najraje prebirala pravljice. Njeno navdušenje nad branjem se ni končalo niti pozneje, ko je vse dneve preživela v knjižnici. Z vstopom v srednjo šolo pa se je opogumila in poprijela za pisalo ter začela ustvarjati svoja prozna dela. Sprva je ustvarjala krajša besedila, nato vse daljša, v prihajajočih mesecih pa bo izšel njen prvenec z naslovom <em>Imaginarni svetovi Edgarja Kaosa</em>.</p> <blockquote><p>»Na tem svetu ni dovolj prostora za domišljijo. Zato ustvarjam nove prostore. Na vsakem koraku svojih poti nabiram kosce tega sveta in jih sestavljam v nekaj drugega. Nekaj zanimivejšega. Morda celo nekaj boljšega. Ko jih sestavim pravilno, kosci postanejo živi. Veselim se, ko stojijo, in besna sem, ko se podrejo. "Ne moreš biti bog," se mi rogajo. V jezi priprem oči. "Počakajte," jim naivno grozim in sestavljam dalje«.</p></blockquote> <h3>O čem govori knjiga</h3> <p>Brez spomina na svojo preteklost se petnajstletni deček znajde v primežu nenavadnih čarobnih bitij in nepoznanih pošasti. Po nenavadnem spletu usode, ko se znajde povezan z edino zmajsko dušo Inkrematere, se mora nepomembni in negotovi človeški fant soočiti z dejstvom, da je edini, ki lahko premaga skupne sovražnike vseh živih čarobnih bitij. Poln nezaupanja se znajde v primežu zla, kjer se kmalu začne izgubljati v labirintu iluzij, laži, prevar in spletk.</p> <h3>Odlomek iz knjige</h3> <p><em>Po skoraj petnajstih minutah prebijanja skozi sobane, dvorane in hodnike prispemo v majhen in zatohel prostor, ki je povsem odmaknjen od živahnih prehodov baze. Poln je izvezenih preprog kričečih barv in vodnih zrcal. Svečenica je precej stara ženska, po obrazu je okrašena z živobarvnimi vzorci ter oblečena v plapolajoča svilena temno rdeča oblačila. Ni čarovnica, pa tudi vilinka ni. Mene in mojega zmaja, ki nasproti nje sediva na tleh njene luknje, gleda, kot bi ji nekdo sredi domovanja nasul kup hlevskega gnoja. »Torej smrt želi ime,« zakraka s hrapavim glasom. »Le zakaj bi si Smrt želela imena?«</em><br /> <em>Zmaj se stisne k moji nogi in z gruljenjem izrazi razžaljenost, a svečenica neprizadeto nadaljuje s svojim opravkom in s stene sname eno izmed vodnih zrcal. Kot bi preverjala, ali deluje, se vanj pogleda, in v hipu se na vseh drugih zrcalih na steni pojavi enaka ostarela želva, ki na oklepu nosi otoško pokrajino, polno dreves in slapov. Odprtih ust spremljam zaspane premike nenavadnega bitja, ki nato iz vseh zrcal hkrati nenadoma izgine. Pogledam nazaj k svečenici, ki ogledalo, v katerem se je še pred nekaj trenutki ogledovala, zdaj vsiljivo moli proti meni.</em><br /> <em>»To nima smisla.« Narahlo ga potisnem nazaj. »Vodna zrcala prikazujejo le podobe živalskih duš, take pa jaz v sebi nimam,« jo kar se da vljudno opomnim, a želvasta ženska mi ogledalo vztrajno tišči pred nos. »Saj to ni potrebno,« malo nejevolneje ponovno odklonim. »Ime si bom raje nadel sam, konec koncev gre le za ime, kar ni tako pomembno.« Na vse pretege se skušam izmazati iz nelagodne situacije.</em><br /> <em>Poslikana ženska s svojimi posušenimi dlanmi takrat meni nič tebi nič plane po mojem obrazu ter me besno povleče k sebi. »O, pa še kako pomrmbno je ime, peklenšček! Ko boš mrtev, se bo teža vsega, kar si kdaj storil, prevalila na tvoje ime … Ko te ne bo več, bo ime tisto, ki bo preklinjano … Vse strohni, vse! Ves boš strohnel v prah, ko te bo vzela Smrt ali oni vragovi, le ime bo ostalo in postalo vse, kar si kadar koli bil … zato ga izberi previdno … peklenšček«.</em></p> <p>Knjigo najdete <a>tukaj</a>.</p></p> Sat, 18 Sep 2021 08:30:00 +0000 Julija Lukovnjak Hana Bujanovič Kokot se z branjem srečuje že od mladih nog, knjige pa prepredajo njeno življenje. Z vstopom v osnovno šolo se je lotila pisanja kratkih zgodb ter pisanje nadaljevala v gimnaziji. Njen najljubši žanr pa že od otroštva ostaja fantastika. Osvojila je veliko literarnih nagrad, na Gimnaziji Kranj je kot sourednica uredila izid kar treh literarnih zbornikov, zadnji izmed njih nosi naslov Akt. Kako je biti v vlogi urednice, kako se loteva pisanja proze in poezije, pa izveste v Kulturomatu. Odlomek iz kratke zgodbe Pravljica našega časa Vžigalica je počasi dogorevala, a dekle z vranje črnimi lasmi je bila ujeta v čarovniji. Vžigalice ni spustila niti, ko je dokončno dogorela in jo rahlo opekla po prstih, s katerimi jo je držala. Predramila se je šele trenutke kasneje, ko je dim izginil. Pogledala je navzdol, kjer je bila malo prej še vžigalica, zdaj pa samo še pepel. Pogledala je gnezdo pred njo. Sklonila se je naprej, da ji je naramnica bele spalne srajce padla z ramena. Prižgala je vžigalico in jo prislonila ob gnezdo. Želela si je še ene zgodbe. Samo še ene. Gledala je, kako je gnezdo gorelo in je dim plesal v zraku. Vstala je in plesala z njim. Videla je lastovke, ki so plesale z njo, golobe, ki so poleteli labode, katerih glave so krasile krone. Skupaj z dimom se je povzpela po stopnicah stanovanjske hiše in ptice so ji sledile. Stopala je počasi, hlada, ko je stopila na streho, ni čutila. Zazrla se je v nebo, iskala ptice, ki so letele nad njo in preostalim svetom. Zdaj bo letela tudi ona. Letela bo nad glasovi in ljudmi in svetom. Letela bo skupaj z vranom. Delila si bosta nebo. Naredila je še en korak naprej, ni več čutila strehe pod svojimi bosimi stopali. Poletela je. <p>Najraje ustvarja prozna dela, preizkusila pa se je tudi v vlogi urednice</p><p><p><strong>Hana Bujanovič Kokot</strong> se z branjem srečuje že od mladih nog, knjige pa prepredajo njeno življenje. Z vstopom v osnovno šolo se je lotila pisanja kratkih zgodb ter pisanje nadaljevala v gimnaziji. Njen najljubši žanr pa že od otroštva ostaja fantastika. Osvojila je veliko literarnih nagrad, na Gimnaziji Kranj pa je kot sourednica uredila izid kar treh literarnih zbornikov, zadnji izmed njih nosi naslov <em>Akt</em>.</p> <blockquote><p>"Zgodbe so me nekako vedno spremljale in mi stale ob strani. Če je bilo to skozi branje, pripovedovanje ali pisanje. Nekaj me je vedno vleklo nazaj k besedam. In kar se je začelo kot pesem za domačo nalogo se je razvilo v nekaj, kar mi hkrati nudi oporo in zavetje ter izziv, željo in ambicijo, pisanje je tisto, ki me varuje in hkrati potiska iz cone udobja, predvsem pa mi nudi prostor, znotraj katerega se iščem, odkrivam in delam na sebi ter se konec koncev izražam".</p></blockquote> <h3>Odlomek iz kratke zgodbe <em>Pravljica našega časa</em></h3> <p><em>Vžigalica je počasi dogorevala, a dekle z vranje črnimi lasmi je bila ujeta v čarovniji. Vžigalice ni spustila niti, ko je dokončno dogorela in jo rahlo opekla po prstih, s katerimi jo je držala. Predramila se je šele trenutke kasneje, ko je dim izginil. Pogledala je navzdol, kjer je bila malo prej še vžigalica, zdaj pa samo še pepel. Pogledala je gnezdo pred njo.</em><br /> <em>Sklonila se je naprej, da ji je naramnica bele spalne srajce padla z ramena. Prižgala je vžigalico in jo prislonila ob gnezdo. Želela si je še ene zgodbe. Samo še ene.</em><br /> <em>Gledala je, kako je gnezdo gorelo in je dim plesal v zraku. Vstala je in plesala z njim.</em><br /> <em>Videla je lastovke, ki so plesale z njo, golobe, ki so poleteli labode, katerih glave so krasile krone. Skupaj z dimom se je povzpela po stopnicah stanovanjske hiše in ptice so ji sledile. Stopala je počasi, hlada, ko je stopila na streho, ni čutila. Zazrla se je v nebo, iskala ptice, ki so letele nad njo in preostalim svetom.</em><br /> <em>Zdaj bo letela tudi ona.</em><br /> <em>Letela bo nad glasovi in ljudmi in svetom. Letela bo skupaj z vranom. Delila si bosta nebo.</em><br /> <em>Naredila je še en korak naprej, ni več čutila strehe pod svojimi bosimi stopali.</em><br /> <em>Poletela je.</em></p></p> 174789480 RTVSLO – Prvi 754 clean Hana Bujanovič Kokot se z branjem srečuje že od mladih nog, knjige pa prepredajo njeno življenje. Z vstopom v osnovno šolo se je lotila pisanja kratkih zgodb ter pisanje nadaljevala v gimnaziji. Njen najljubši žanr pa že od otroštva ostaja fantastika. Osvojila je veliko literarnih nagrad, na Gimnaziji Kranj je kot sourednica uredila izid kar treh literarnih zbornikov, zadnji izmed njih nosi naslov Akt. Kako je biti v vlogi urednice, kako se loteva pisanja proze in poezije, pa izveste v Kulturomatu. Odlomek iz kratke zgodbe Pravljica našega časa Vžigalica je počasi dogorevala, a dekle z vranje črnimi lasmi je bila ujeta v čarovniji. Vžigalice ni spustila niti, ko je dokončno dogorela in jo rahlo opekla po prstih, s katerimi jo je držala. Predramila se je šele trenutke kasneje, ko je dim izginil. Pogledala je navzdol, kjer je bila malo prej še vžigalica, zdaj pa samo še pepel. Pogledala je gnezdo pred njo. Sklonila se je naprej, da ji je naramnica bele spalne srajce padla z ramena. Prižgala je vžigalico in jo prislonila ob gnezdo. Želela si je še ene zgodbe. Samo še ene. Gledala je, kako je gnezdo gorelo in je dim plesal v zraku. Vstala je in plesala z njim. Videla je lastovke, ki so plesale z njo, golobe, ki so poleteli labode, katerih glave so krasile krone. Skupaj z dimom se je povzpela po stopnicah stanovanjske hiše in ptice so ji sledile. Stopala je počasi, hlada, ko je stopila na streho, ni čutila. Zazrla se je v nebo, iskala ptice, ki so letele nad njo in preostalim svetom. Zdaj bo letela tudi ona. Letela bo nad glasovi in ljudmi in svetom. Letela bo skupaj z vranom. Delila si bosta nebo. Naredila je še en korak naprej, ni več čutila strehe pod svojimi bosimi stopali. Poletela je. <p>Najraje ustvarja prozna dela, preizkusila pa se je tudi v vlogi urednice</p><p><p><strong>Hana Bujanovič Kokot</strong> se z branjem srečuje že od mladih nog, knjige pa prepredajo njeno življenje. Z vstopom v osnovno šolo se je lotila pisanja kratkih zgodb ter pisanje nadaljevala v gimnaziji. Njen najljubši žanr pa že od otroštva ostaja fantastika. Osvojila je veliko literarnih nagrad, na Gimnaziji Kranj pa je kot sourednica uredila izid kar treh literarnih zbornikov, zadnji izmed njih nosi naslov <em>Akt</em>.</p> <blockquote><p>"Zgodbe so me nekako vedno spremljale in mi stale ob strani. Če je bilo to skozi branje, pripovedovanje ali pisanje. Nekaj me je vedno vleklo nazaj k besedam. In kar se je začelo kot pesem za domačo nalogo se je razvilo v nekaj, kar mi hkrati nudi oporo in zavetje ter izziv, željo in ambicijo, pisanje je tisto, ki me varuje in hkrati potiska iz cone udobja, predvsem pa mi nudi prostor, znotraj katerega se iščem, odkrivam in delam na sebi ter se konec koncev izražam".</p></blockquote> <h3>Odlomek iz kratke zgodbe <em>Pravljica našega časa</em></h3> <p><em>Vžigalica je počasi dogorevala, a dekle z vranje črnimi lasmi je bila ujeta v čarovniji. Vžigalice ni spustila niti, ko je dokončno dogorela in jo rahlo opekla po prstih, s katerimi jo je držala. Predramila se je šele trenutke kasneje, ko je dim izginil. Pogledala je navzdol, kjer je bila malo prej še vžigalica, zdaj pa samo še pepel. Pogledala je gnezdo pred njo.</em><br /> <em>Sklonila se je naprej, da ji je naramnica bele spalne srajce padla z ramena. Prižgala je vžigalico in jo prislonila ob gnezdo. Želela si je še ene zgodbe. Samo še ene.</em><br /> <em>Gledala je, kako je gnezdo gorelo in je dim plesal v zraku. Vstala je in plesala z njim.</em><br /> <em>Videla je lastovke, ki so plesale z njo, golobe, ki so poleteli labode, katerih glave so krasile krone. Skupaj z dimom se je povzpela po stopnicah stanovanjske hiše in ptice so ji sledile. Stopala je počasi, hlada, ko je stopila na streho, ni čutila. Zazrla se je v nebo, iskala ptice, ki so letele nad njo in preostalim svetom.</em><br /> <em>Zdaj bo letela tudi ona.</em><br /> <em>Letela bo nad glasovi in ljudmi in svetom. Letela bo skupaj z vranom. Delila si bosta nebo.</em><br /> <em>Naredila je še en korak naprej, ni več čutila strehe pod svojimi bosimi stopali.</em><br /> <em>Poletela je.</em></p></p> Sat, 11 Sep 2021 08:30:00 +0000 Hana Bujanovič Kokot Špela Šivic je mlada fotografinja, ki je v preteklem letu izdala svojo prvo fotoknjigo z naslovom Brugnon. V fotoknjigi, ki je nastala v sodelovanju z njenimi bližnjimi prijatelji, prevladujejo črno-bele fotografije, ki se jim tu in tam pridruži tudi kakšna barvna. Špela se je s fotografijo prvič srečala na družinskih potovanjih in ji sčasoma začela posvečati vse več pozornosti. Najraje fotografira z analognim fotoaparatom, saj kot pravi sama, je proces razvijanja fotografije najbolj vznemirljiv. »Fotografija ima nek čar. Ujame trenutek, ki bi morda šel mimo nas. In sama lahko čustva izražam le s fotografijo.« Avtorica o fotoknjigi Brugnon BRUGNON. Variété de peche a peau lisse et noyau adhérent. / Vrsta breskev z gladko kožo in oprijemljivo sredico. V dobro znanih okoliščinah preteklega leta je bilo ves čas čutiti ujetost v svetu, kjer negativna energija prihaja z vsakega ovinka. Kot močna izpovedna oblika je umetnost nekaj, kar omogoča pokazati drugačen pogled, odpreti vrata v neko drugo resničnost. Knjiga poskuša ponuditi pobeg v svet preproste lepote, večne mladosti, občasne zmerne brezbrižnosti. Skrbno negovana, je BRUGNON nastajala v domačem okolju prijateljev. Črnobel okus fotografij je bil ustvarjen v preprosti temnici v kuhinji majhnega stanovanja sredi mesta ter nato uravnotežen s sočnimi barvnimi poletnimi spomini. Gre za drug svet, vzporednao različico tega ali so vse morda zgolj sanje - odločitev je prepuščena vsakemu posamezniku, ki želi poskusiti.<p>Mlada fotografinja je v preteklem letu izdala prvo fotoknjigo</p><p><p><strong>Špela Šivic</strong> je mlada fotografinja, ki je v preteklem letu izdala svojo prvo fotoknjigo z naslovom <em>Brugnon</em>. V fotoknjigi, ki je nastala v sodelovanju z njenimi bližnjimi prijatelji, prevladujejo črno-bele fotografije, ki se jim tu in tam pridruži tudi kakšna barvna. Špela se je s fotografijo prvič srečala na družinskih potovanjih in ji sčasoma začela posvečati vse več pozornosti. Najraje fotografira z analognim fotoaparatom, kot pravi sama, je proces razvijanja fotografije najbolj vznemirljiv.</p> <blockquote><p>»Fotografija ima nek čar. Ujame trenutek, ki bi morda šel mimo nas. In sama lahko čustva izražam le s fotografijo.«</p></blockquote> <h3>Avtorica o fotoknjigi Brugnon</h3> <p><em>BRUGNON. Variété de pêche à peau lisse et noyau adhérent. / Vrsta breskev z gladko kožo in oprijemljivo sredico.</em></p> <p>V dobro znanih okoliščinah preteklega leta je bilo ves čas čutiti ujetost v svetu, kjer negativna energija prihaja z vsakega ovinka. Kot močna izpovedna oblika je umetnost nekaj, kar omogoča pokazati drugačen pogled, odpreti vrata v neko drugo resničnost. Knjiga poskuša ponuditi pobeg v svet preproste lepote, večne mladosti, občasne zmerne brezbrižnosti. Skrbno negovana, je <em>BRUGNON</em> nastajala v domačem okolju prijateljev. Črnobel okus fotografij je bil ustvarjen v preprosti temnici v kuhinji majhnega stanovanja sredi mesta ter nato uravnotežen s sočnimi barvnimi poletnimi spomini. Gre za drug svet, vzporedno različico tega ali so vse morda zgolj sanje - odločitev je prepuščena vsakemu posamezniku, ki želi poskusiti.</p> <p>&nbsp;</p> </p> 174789479 RTVSLO – Prvi 560 clean Špela Šivic je mlada fotografinja, ki je v preteklem letu izdala svojo prvo fotoknjigo z naslovom Brugnon. V fotoknjigi, ki je nastala v sodelovanju z njenimi bližnjimi prijatelji, prevladujejo črno-bele fotografije, ki se jim tu in tam pridruži tudi kakšna barvna. Špela se je s fotografijo prvič srečala na družinskih potovanjih in ji sčasoma začela posvečati vse več pozornosti. Najraje fotografira z analognim fotoaparatom, saj kot pravi sama, je proces razvijanja fotografije najbolj vznemirljiv. »Fotografija ima nek čar. Ujame trenutek, ki bi morda šel mimo nas. In sama lahko čustva izražam le s fotografijo.« Avtorica o fotoknjigi Brugnon BRUGNON. Variété de peche a peau lisse et noyau adhérent. / Vrsta breskev z gladko kožo in oprijemljivo sredico. V dobro znanih okoliščinah preteklega leta je bilo ves čas čutiti ujetost v svetu, kjer negativna energija prihaja z vsakega ovinka. Kot močna izpovedna oblika je umetnost nekaj, kar omogoča pokazati drugačen pogled, odpreti vrata v neko drugo resničnost. Knjiga poskuša ponuditi pobeg v svet preproste lepote, večne mladosti, občasne zmerne brezbrižnosti. Skrbno negovana, je BRUGNON nastajala v domačem okolju prijateljev. Črnobel okus fotografij je bil ustvarjen v preprosti temnici v kuhinji majhnega stanovanja sredi mesta ter nato uravnotežen s sočnimi barvnimi poletnimi spomini. Gre za drug svet, vzporednao različico tega ali so vse morda zgolj sanje - odločitev je prepuščena vsakemu posamezniku, ki želi poskusiti.<p>Mlada fotografinja je v preteklem letu izdala prvo fotoknjigo</p><p><p><strong>Špela Šivic</strong> je mlada fotografinja, ki je v preteklem letu izdala svojo prvo fotoknjigo z naslovom <em>Brugnon</em>. V fotoknjigi, ki je nastala v sodelovanju z njenimi bližnjimi prijatelji, prevladujejo črno-bele fotografije, ki se jim tu in tam pridruži tudi kakšna barvna. Špela se je s fotografijo prvič srečala na družinskih potovanjih in ji sčasoma začela posvečati vse več pozornosti. Najraje fotografira z analognim fotoaparatom, kot pravi sama, je proces razvijanja fotografije najbolj vznemirljiv.</p> <blockquote><p>»Fotografija ima nek čar. Ujame trenutek, ki bi morda šel mimo nas. In sama lahko čustva izražam le s fotografijo.«</p></blockquote> <h3>Avtorica o fotoknjigi Brugnon</h3> <p><em>BRUGNON. Variété de pêche à peau lisse et noyau adhérent. / Vrsta breskev z gladko kožo in oprijemljivo sredico.</em></p> <p>V dobro znanih okoliščinah preteklega leta je bilo ves čas čutiti ujetost v svetu, kjer negativna energija prihaja z vsakega ovinka. Kot močna izpovedna oblika je umetnost nekaj, kar omogoča pokazati drugačen pogled, odpreti vrata v neko drugo resničnost. Knjiga poskuša ponuditi pobeg v svet preproste lepote, večne mladosti, občasne zmerne brezbrižnosti. Skrbno negovana, je <em>BRUGNON</em> nastajala v domačem okolju prijateljev. Črnobel okus fotografij je bil ustvarjen v preprosti temnici v kuhinji majhnega stanovanja sredi mesta ter nato uravnotežen s sočnimi barvnimi poletnimi spomini. Gre za drug svet, vzporedno različico tega ali so vse morda zgolj sanje - odločitev je prepuščena vsakemu posamezniku, ki želi poskusiti.</p> <p>&nbsp;</p> </p> Sat, 04 Sep 2021 08:30:00 +0000 Špela Šivic »Celoten roman je zasnovan na motiviki drevesa, ki raste v Adi. Včasih ga občuti kot nežnega, največkrat pa zelo bolečega oziroma kot metaforo svojega občutja. In ravno ta žalost, ki jo občuti ob odhodu Majka, ponovno prebudi drevo v njej. Zato Balada o drevesu.« V Kulturomatu se nam je pred mikrofonom pridružila pisateljica Mateja Gomboc, s katero smo govorili o njeni pravkar izdani knjigi. Kot pravi avtorica sama, je knjiga namenjen čisto vsem – tako mladim, kot odraslim, saj jo lahko v roke vzame čisto vsak in v njej najde nekaj zase. Knjiga je izšla pri založbi Miš. O ČEM GOVORI KNJIGA Roman je napisan v obliki prvoosebne pripovedi/izpovedi gimnazijke Ade, ki jo nekega torka doleti tragedija – njen fant Majk stori samomor. Ada prihaja iz urejene, a nekoliko hladne družine – dekle ima občutek, da so starši sama sebi dovolj in v zvezi s hčerama le opravljajo starševske dolžnosti. Ima pa topel odnos z mlajšo sestro, pa čeprav je ta njeno nasprotje – brezskrbna in družabna, zanjo je vse enostavno. V nasprotju z njo je Ada pretirano zaskrbljena, kot vrhunska violinistka pa za druženje niti nima časa. Najbližja ji je govorica glasbe in njenega inštrumenta, kar v osnovni šoli kmalu postane podlaga za zbadanje med vrstniki. V srednji šoli ji gre po tej plati bolje, a zares vse spremeni šele Majk, karateist in kitarist, ob katerem je zmožna zaživeti tudi nekoliko drugače. Dokler nekega dne on ne odide, Ada pa spet ostane sama. Sama z množico vprašanj, z občutkom krivde in silovitimi čustvi, ki nihajo od žalosti do jeze. Zakaj, zakaj, zakaj?! Skozi pripoved se pred bralcem počasi izrisuje njuna (izjemno lepa) ljubezenska zgodba, pa tudi njune življenjske zgodbe pred njo, med drugim tudi Majkove psihične težave. Balada o drevesu je pretresljiva, izjemno močna knjiga o spopadanju z izgubo, poskusu sprejemanja nesprejemljivega in razumevanju nerazumljivega. »Mladi bi knjigo morali prebrati zaradi soočanja s situacijami, v katerih se lahko znajdejo sami. Skoraj vsak se je že srečal z vrstniškim nasiljem ali odhodom bližnjega. O smrti premalo govorimo. Najraje o njej sploh ne bi govorili, a na žalost je smrt del našega vsakdana. Zato bi ta roman priporočila mladim, kajti v njem se srečamo z vsemi temi vprašanji. In obljubim, da ni zahtevno branje.« ODLOMEK IZ KNJIGE Začnem preigravati. Brahmsa, Sarasateja, Bártoka. Morda bi bil primeren Mendelsshon? Kaj pa, če bi zaigrala kaj novejšega? Ali pa morda jazzovskega? Morda Gershwina? West side story? O prepovedani ljubezni in sporih okoli nje? Najina ljubezen ni bila prepovedana. Zdaj je. Kaj ti hočem povedati, Majk? Česa ti še nisem, pa ti moram? Nenadoma mi kristalno jasno zazveni melodija. Stavki, drug za drugim. In refren. Vse to ti bom povedala. Začnem prebirati strune. Čisto nežno, preprosto. Stopim proti tebi in ti podam roko. Na okna moje sobe začne škropiti dež. Jaz pa sedem za mizo, vzamem notni zvezek in začnem zapisovati skladbo. To bo najina balada, Majk. Balada o mojem drevesu. In o tvojem? Si ga tudi ti imel v sebi? S tako košato krošnjo, da ti ni pustila dihati? Z globokimi koreninami, ki so se razpredale po vseh tvojih porah? Ko izzveni zadnja nota, odprem oči. Majku sem povedala, kako lepo mi je bilo z njim. KDO JE MATEJA GOMBOC? Mateja Gomboc (1964) je pisateljica, prevajalka, profesorica in publicistka. Otroštvo je preživela v Ajdovščini in Sovodnjah ob Soči. Po srednji šoli v Novi Gorici je leta 1988 na Filozofski fakulteti diplomirala kot profesorica slovenskega in italijanskega jezika. Je avtorica več učbenikov in delovnih zvezkov za slovenski jezik za srednje šole. Ustvarjati je začela v 90. letih. Sprva je pisala kratko prozo za odrasle, jo objavljala v literarnih revijah in precej uspešno sodelovala na različnih literarnih natečajih, saj je prejela več nagrad in priznanj. Sledilo je ustvarjanje za slovenske otroške revije, od tod tudi otroške in mladinske knjige ter odločitev za večja dela, tj. romane. Piše za otroke in za odrasle, poleg tega pa tudi prevaja iz italijanščine.<p>Pretresljiva, izjemno močna knjiga o spopadanju z izgubo, poskusu sprejemanja nesprejemljivega in razumevanju nerazumljivega</p><p><blockquote><p>»Celoten roman je zasnovan na motiviki drevesa, ki raste v Adi. Včasih ga občuti kot nežnega, največkrat pa zelo bolečega oziroma kot metaforo svojega občutja. In ravno ta žalost, ki jo občuti ob odhodu Majka, ponovno prebudi drevo v njej. Zato Balada o drevesu.«</p></blockquote> <p>V Kulturomatu se nam je pred mikrofonom pridružila pisateljica <strong>Mateja Gomboc</strong>, s katero smo govorili o njeni pravkar izdani knjigi. Kot pravi avtorica sama, je knjiga namenjen čisto vsem – tako mladim, kot odraslim, saj jo lahko v roke vzame čisto vsak in v njej najde nekaj zase. Knjiga je izšla pri založbi Miš, najdete jo <a>tukaj</a>.</p> <h4>O ČEM GOVORI KNJIGA</h4> <p>Roman je napisan v obliki prvoosebne pripovedi/izpovedi gimnazijke Ade, ki jo nekega torka doleti tragedija – njen fant Majk stori samomor. Ada prihaja iz urejene, a nekoliko hladne družine – dekle ima občutek, da so starši sama sebi dovolj in v zvezi s hčerama le opravljajo starševske dolžnosti. Ima pa topel odnos z mlajšo sestro, pa čeprav je ta njeno nasprotje – brezskrbna in družabna, zanjo je vse enostavno. V nasprotju z njo je Ada pretirano zaskrbljena, kot vrhunska violinistka pa za druženje niti nima časa. Najbližja ji je govorica glasbe in njenega inštrumenta, kar v osnovni šoli kmalu postane podlaga za zbadanje med vrstniki. V srednji šoli ji gre po tej plati bolje, a zares vse spremeni šele Majk, karateist in kitarist, ob katerem je zmožna zaživeti tudi nekoliko drugače. Dokler nekega dne on ne odide, Ada pa spet ostane sama. Sama z množico vprašanj, z občutkom krivde in silovitimi čustvi, ki nihajo od žalosti do jeze. Zakaj, zakaj, zakaj?! Skozi pripoved se pred bralcem počasi izrisuje njuna (izjemno lepa) ljubezenska zgodba, pa tudi njune življenjske zgodbe pred njo, med drugim tudi Majkove psihične težave. Balada o drevesu je pretresljiva, izjemno močna knjiga o spopadanju z izgubo, poskusu sprejemanja nesprejemljivega in razumevanju nerazumljivega.</p> <blockquote><p>»Mladi bi knjigo morali prebrati zaradi soočanja s situacijami, v katerih se lahko znajdejo sami. Skoraj vsak se je že srečal z vrstniškim nasiljem ali odhodom bližnjega. O smrti premalo govorimo. Najraje o njej sploh ne bi govorili, a na žalost je smrt del našega vsakdana. Zato bi ta roman priporočila mladim, kajti v njem se srečamo z vsemi temi vprašanji. In obljubim, da ni zahtevno branje.«</p></blockquote> <h4>ODLOMEK IZ KNJIGE</h4> <p><em>Začnem preigravati. Brahmsa, Sarasateja, Bártoka. Morda bi bil primeren Mendelsshon? Kaj pa, če bi zaigrala kaj novejšega? Ali pa morda jazzovskega? Morda Gershwina? West side story? O prepovedani ljubezni in sporih okoli nje? Najina ljubezen ni bila prepovedana. Zdaj je.</em><br /> <em>Kaj ti hočem povedati, Majk? Česa ti še nisem, pa ti moram? Nenadoma mi kristalno jasno zazveni melodija. Stavki, drug za drugim. In refren.</em><br /> <em>Vse to ti bom povedala.</em><br /> <em>Začnem prebirati strune. Čisto nežno, preprosto. Stopim proti tebi in ti podam roko. Na okna moje sobe začne škropiti dež.</em><br /> <em>Jaz pa sedem za mizo, vzamem notni zvezek in začnem zapisovati skladbo.</em><br /> <em>To bo najina balada, Majk. Balada o mojem drevesu. In o tvojem? Si ga tudi ti imel v sebi? S tako košato krošnjo, da ti ni pustila dihati? Z globokimi koreninami, ki so se razpredale po vseh tvojih porah? Ko izzveni zadnja nota, odprem oči. Majku sem povedala, kako lepo mi je bilo z njim.</em></p> <h4>KDO JE MATEJA GOMBOC?</h4> <p>Mateja Gomboc (1964) je pisateljica, prevajalka, profesorica in publicistka. Otroštvo je preživela v Ajdovščini in Sovodnjah ob Soči. Po srednji šoli v Novi Gorici je leta 1988 na Filozofski fakulteti diplomirala kot profesorica slovenskega in italijanskega jezika. Je avtorica več učbenikov in delovnih zvezkov za slovenski jezik za srednje šole.<br /> Ustvarjati je začela v 90. letih. Sprva je pisala kratko prozo za odrasle, jo objavljala v literarnih revijah in precej uspešno sodelovala na različnih literarnih natečajih, saj je prejela več nagrad in priznanj. Sledilo je ustvarjanje za slovenske otroške revije, od tod tudi otroške in mladinske knjige ter odločitev za večja dela, tj. romane. Piše za otroke in za odrasle, poleg tega pa tudi prevaja iz italijanščine.</p></p> 174786264 RTVSLO – Prvi 757 clean »Celoten roman je zasnovan na motiviki drevesa, ki raste v Adi. Včasih ga občuti kot nežnega, največkrat pa zelo bolečega oziroma kot metaforo svojega občutja. In ravno ta žalost, ki jo občuti ob odhodu Majka, ponovno prebudi drevo v njej. Zato Balada o drevesu.« V Kulturomatu se nam je pred mikrofonom pridružila pisateljica Mateja Gomboc, s katero smo govorili o njeni pravkar izdani knjigi. Kot pravi avtorica sama, je knjiga namenjen čisto vsem – tako mladim, kot odraslim, saj jo lahko v roke vzame čisto vsak in v njej najde nekaj zase. Knjiga je izšla pri založbi Miš. O ČEM GOVORI KNJIGA Roman je napisan v obliki prvoosebne pripovedi/izpovedi gimnazijke Ade, ki jo nekega torka doleti tragedija – njen fant Majk stori samomor. Ada prihaja iz urejene, a nekoliko hladne družine – dekle ima občutek, da so starši sama sebi dovolj in v zvezi s hčerama le opravljajo starševske dolžnosti. Ima pa topel odnos z mlajšo sestro, pa čeprav je ta njeno nasprotje – brezskrbna in družabna, zanjo je vse enostavno. V nasprotju z njo je Ada pretirano zaskrbljena, kot vrhunska violinistka pa za druženje niti nima časa. Najbližja ji je govorica glasbe in njenega inštrumenta, kar v osnovni šoli kmalu postane podlaga za zbadanje med vrstniki. V srednji šoli ji gre po tej plati bolje, a zares vse spremeni šele Majk, karateist in kitarist, ob katerem je zmožna zaživeti tudi nekoliko drugače. Dokler nekega dne on ne odide, Ada pa spet ostane sama. Sama z množico vprašanj, z občutkom krivde in silovitimi čustvi, ki nihajo od žalosti do jeze. Zakaj, zakaj, zakaj?! Skozi pripoved se pred bralcem počasi izrisuje njuna (izjemno lepa) ljubezenska zgodba, pa tudi njune življenjske zgodbe pred njo, med drugim tudi Majkove psihične težave. Balada o drevesu je pretresljiva, izjemno močna knjiga o spopadanju z izgubo, poskusu sprejemanja nesprejemljivega in razumevanju nerazumljivega. »Mladi bi knjigo morali prebrati zaradi soočanja s situacijami, v katerih se lahko znajdejo sami. Skoraj vsak se je že srečal z vrstniškim nasiljem ali odhodom bližnjega. O smrti premalo govorimo. Najraje o njej sploh ne bi govorili, a na žalost je smrt del našega vsakdana. Zato bi ta roman priporočila mladim, kajti v njem se srečamo z vsemi temi vprašanji. In obljubim, da ni zahtevno branje.« ODLOMEK IZ KNJIGE Začnem preigravati. Brahmsa, Sarasateja, Bártoka. Morda bi bil primeren Mendelsshon? Kaj pa, če bi zaigrala kaj novejšega? Ali pa morda jazzovskega? Morda Gershwina? West side story? O prepovedani ljubezni in sporih okoli nje? Najina ljubezen ni bila prepovedana. Zdaj je. Kaj ti hočem povedati, Majk? Česa ti še nisem, pa ti moram? Nenadoma mi kristalno jasno zazveni melodija. Stavki, drug za drugim. In refren. Vse to ti bom povedala. Začnem prebirati strune. Čisto nežno, preprosto. Stopim proti tebi in ti podam roko. Na okna moje sobe začne škropiti dež. Jaz pa sedem za mizo, vzamem notni zvezek in začnem zapisovati skladbo. To bo najina balada, Majk. Balada o mojem drevesu. In o tvojem? Si ga tudi ti imel v sebi? S tako košato krošnjo, da ti ni pustila dihati? Z globokimi koreninami, ki so se razpredale po vseh tvojih porah? Ko izzveni zadnja nota, odprem oči. Majku sem povedala, kako lepo mi je bilo z njim. KDO JE MATEJA GOMBOC? Mateja Gomboc (1964) je pisateljica, prevajalka, profesorica in publicistka. Otroštvo je preživela v Ajdovščini in Sovodnjah ob Soči. Po srednji šoli v Novi Gorici je leta 1988 na Filozofski fakulteti diplomirala kot profesorica slovenskega in italijanskega jezika. Je avtorica več učbenikov in delovnih zvezkov za slovenski jezik za srednje šole. Ustvarjati je začela v 90. letih. Sprva je pisala kratko prozo za odrasle, jo objavljala v literarnih revijah in precej uspešno sodelovala na različnih literarnih natečajih, saj je prejela več nagrad in priznanj. Sledilo je ustvarjanje za slovenske otroške revije, od tod tudi otroške in mladinske knjige ter odločitev za večja dela, tj. romane. Piše za otroke in za odrasle, poleg tega pa tudi prevaja iz italijanščine.<p>Pretresljiva, izjemno močna knjiga o spopadanju z izgubo, poskusu sprejemanja nesprejemljivega in razumevanju nerazumljivega</p><p><blockquote><p>»Celoten roman je zasnovan na motiviki drevesa, ki raste v Adi. Včasih ga občuti kot nežnega, največkrat pa zelo bolečega oziroma kot metaforo svojega občutja. In ravno ta žalost, ki jo občuti ob odhodu Majka, ponovno prebudi drevo v njej. Zato Balada o drevesu.«</p></blockquote> <p>V Kulturomatu se nam je pred mikrofonom pridružila pisateljica <strong>Mateja Gomboc</strong>, s katero smo govorili o njeni pravkar izdani knjigi. Kot pravi avtorica sama, je knjiga namenjen čisto vsem – tako mladim, kot odraslim, saj jo lahko v roke vzame čisto vsak in v njej najde nekaj zase. Knjiga je izšla pri založbi Miš, najdete jo <a>tukaj</a>.</p> <h4>O ČEM GOVORI KNJIGA</h4> <p>Roman je napisan v obliki prvoosebne pripovedi/izpovedi gimnazijke Ade, ki jo nekega torka doleti tragedija – njen fant Majk stori samomor. Ada prihaja iz urejene, a nekoliko hladne družine – dekle ima občutek, da so starši sama sebi dovolj in v zvezi s hčerama le opravljajo starševske dolžnosti. Ima pa topel odnos z mlajšo sestro, pa čeprav je ta njeno nasprotje – brezskrbna in družabna, zanjo je vse enostavno. V nasprotju z njo je Ada pretirano zaskrbljena, kot vrhunska violinistka pa za druženje niti nima časa. Najbližja ji je govorica glasbe in njenega inštrumenta, kar v osnovni šoli kmalu postane podlaga za zbadanje med vrstniki. V srednji šoli ji gre po tej plati bolje, a zares vse spremeni šele Majk, karateist in kitarist, ob katerem je zmožna zaživeti tudi nekoliko drugače. Dokler nekega dne on ne odide, Ada pa spet ostane sama. Sama z množico vprašanj, z občutkom krivde in silovitimi čustvi, ki nihajo od žalosti do jeze. Zakaj, zakaj, zakaj?! Skozi pripoved se pred bralcem počasi izrisuje njuna (izjemno lepa) ljubezenska zgodba, pa tudi njune življenjske zgodbe pred njo, med drugim tudi Majkove psihične težave. Balada o drevesu je pretresljiva, izjemno močna knjiga o spopadanju z izgubo, poskusu sprejemanja nesprejemljivega in razumevanju nerazumljivega.</p> <blockquote><p>»Mladi bi knjigo morali prebrati zaradi soočanja s situacijami, v katerih se lahko znajdejo sami. Skoraj vsak se je že srečal z vrstniškim nasiljem ali odhodom bližnjega. O smrti premalo govorimo. Najraje o njej sploh ne bi govorili, a na žalost je smrt del našega vsakdana. Zato bi ta roman priporočila mladim, kajti v njem se srečamo z vsemi temi vprašanji. In obljubim, da ni zahtevno branje.«</p></blockquote> <h4>ODLOMEK IZ KNJIGE</h4> <p><em>Začnem preigravati. Brahmsa, Sarasateja, Bártoka. Morda bi bil primeren Mendelsshon? Kaj pa, če bi zaigrala kaj novejšega? Ali pa morda jazzovskega? Morda Gershwina? West side story? O prepovedani ljubezni in sporih okoli nje? Najina ljubezen ni bila prepovedana. Zdaj je.</em><br /> <em>Kaj ti hočem povedati, Majk? Česa ti še nisem, pa ti moram? Nenadoma mi kristalno jasno zazveni melodija. Stavki, drug za drugim. In refren.</em><br /> <em>Vse to ti bom povedala.</em><br /> <em>Začnem prebirati strune. Čisto nežno, preprosto. Stopim proti tebi in ti podam roko. Na okna moje sobe začne škropiti dež.</em><br /> <em>Jaz pa sedem za mizo, vzamem notni zvezek in začnem zapisovati skladbo.</em><br /> <em>To bo najina balada, Majk. Balada o mojem drevesu. In o tvojem? Si ga tudi ti imel v sebi? S tako košato krošnjo, da ti ni pustila dihati? Z globokimi koreninami, ki so se razpredale po vseh tvojih porah? Ko izzveni zadnja nota, odprem oči. Majku sem povedala, kako lepo mi je bilo z njim.</em></p> <h4>KDO JE MATEJA GOMBOC?</h4> <p>Mateja Gomboc (1964) je pisateljica, prevajalka, profesorica in publicistka. Otroštvo je preživela v Ajdovščini in Sovodnjah ob Soči. Po srednji šoli v Novi Gorici je leta 1988 na Filozofski fakulteti diplomirala kot profesorica slovenskega in italijanskega jezika. Je avtorica več učbenikov in delovnih zvezkov za slovenski jezik za srednje šole.<br /> Ustvarjati je začela v 90. letih. Sprva je pisala kratko prozo za odrasle, jo objavljala v literarnih revijah in precej uspešno sodelovala na različnih literarnih natečajih, saj je prejela več nagrad in priznanj. Sledilo je ustvarjanje za slovenske otroške revije, od tod tudi otroške in mladinske knjige ter odločitev za večja dela, tj. romane. Piše za otroke in za odrasle, poleg tega pa tudi prevaja iz italijanščine.</p></p> Sat, 26 Jun 2021 08:30:00 +0000 Balada o drevesu V petek, 11. 6., so v Kulturnem domu Črnomelj izpeljali zaključno srečanje Župančičeve frulice 2021, 31. srečanja mladih pesnikov in deklamatorjev. Zmagovalci so postali: Izak Pirih, Kranj, dobitnik pastirskega roga za najboljšega deklamatorja Župančičeve frulice 2021; Zara Kavčič, Črnomelj, dobitnica Župančičeve frulice 2021 za najboljšega osnovnošolskega pesnika; Brina Podgajski Kampuš, Murska Sobota, dobitnica Župančičeve frulice 2021 za najboljšega srednješolskega pesnika. Vse tri slišite v tokratni oddaji Kuturomat, ko bodo povedali več o svojem pisanju in ustvarjanju.<p>Na letošnji razpis za Župančičevo frulico se je prijavilo rekordnih 371 mladih pesnikov in deklamatorjev iz skupno 92 slovenskih šol.</p><p><p>V petek, 11. 6., so v Kulturnem domu Črnomelj izpeljali zaključno srečanje Župančičeve frulice 2021, 31. srečanja mladih pesnikov in deklamatorjev. Zmagovalci so postali:</p> <ul> <li><strong>Izak Pirih, </strong>Kranj, dobitnik pastirskega roga za najboljšega deklamatorja Župančičeve frulice 2021;</li> <li><strong>Zara Kavčič,</strong> Črnomelj, dobitnica Župančičeve frulice 2021 za najboljšega osnovnošolskega pesnika;</li> <li><strong>Brina Podgajski Kampuš, </strong>Murska Sobota, dobitnica Župančičeve frulice 2021 za najboljšega srednješolskega pesnika.</li> </ul> <p>Vse tri slišite v tokratni oddaji Kuturomat, ko bodo povedali več o svojem pisanju in ustvarjanju.</p></p> 174784628 RTVSLO – Prvi 1061 clean V petek, 11. 6., so v Kulturnem domu Črnomelj izpeljali zaključno srečanje Župančičeve frulice 2021, 31. srečanja mladih pesnikov in deklamatorjev. Zmagovalci so postali: Izak Pirih, Kranj, dobitnik pastirskega roga za najboljšega deklamatorja Župančičeve frulice 2021; Zara Kavčič, Črnomelj, dobitnica Župančičeve frulice 2021 za najboljšega osnovnošolskega pesnika; Brina Podgajski Kampuš, Murska Sobota, dobitnica Župančičeve frulice 2021 za najboljšega srednješolskega pesnika. Vse tri slišite v tokratni oddaji Kuturomat, ko bodo povedali več o svojem pisanju in ustvarjanju.<p>Na letošnji razpis za Župančičevo frulico se je prijavilo rekordnih 371 mladih pesnikov in deklamatorjev iz skupno 92 slovenskih šol.</p><p><p>V petek, 11. 6., so v Kulturnem domu Črnomelj izpeljali zaključno srečanje Župančičeve frulice 2021, 31. srečanja mladih pesnikov in deklamatorjev. Zmagovalci so postali:</p> <ul> <li><strong>Izak Pirih, </strong>Kranj, dobitnik pastirskega roga za najboljšega deklamatorja Župančičeve frulice 2021;</li> <li><strong>Zara Kavčič,</strong> Črnomelj, dobitnica Župančičeve frulice 2021 za najboljšega osnovnošolskega pesnika;</li> <li><strong>Brina Podgajski Kampuš, </strong>Murska Sobota, dobitnica Župančičeve frulice 2021 za najboljšega srednješolskega pesnika.</li> </ul> <p>Vse tri slišite v tokratni oddaji Kuturomat, ko bodo povedali več o svojem pisanju in ustvarjanju.</p></p> Sat, 19 Jun 2021 08:30:00 +0000 Župančičeva frulica 2021 Ela Romih je dijakinja srednje šole za oblikovanje in fotografijo, kjer obiskuje tretji letnik fotografske smeri. Svojo fotografsko pot je začela s pametnim telefonom, ko je fotografirala družinske trenutke in sprehode. Resneje, s premislekom pa se je s fotografijo spoprijela konec prvega letnika gimnazije, ko je razvila tudi ljubezen do črno-bele fotografije. V mesecu maju je odprla tudi svoj tetraptih z naslovom Prezrti-končno uzrti?, na katerem je razstavila štiri črno-bele fotografije starostnikov med epidemijo. Fotografije so bile razstavljene v Ulični galeriji TrainStation SubArt v Kranju. »Pri fotografiji se mi zdi najpomembnejša simbolika, pomen in svetloba. Najlepša pa so tiste, kjer je kombiniran spoj tako tehničnega znanja, kot poznavanje svetlobe in seveda nek oseben vidik človeka.«<p>O tetraptihu Prezrti-končno uzrti? ter njeni ljubezni do fotografije</p><p><p><strong>Ela Romih</strong> je dijakinja srednje šole za oblikovanje in fotografijo, kjer obiskuje tretji letnik fotografske smeri. Svojo fotografsko pot je začela s pametnim telefonom, ko je fotografirala družinske trenutke in sprehode. Resneje in s premislekom pa se je s fotografijo spoprijela konec prvega letnika Srednje šole za oblikovanje in fotografijo, ko je razvila tudi ljubezen do črno-bele fotografije. V mesecu maju je odprla tudi svoj tetraptih z naslovom <em>Prezrti-končno uzrti?</em>, na katerem je razstavila štiri črno-bele fotografije starostnikov med epidemijo. Fotografije so bile razstavljene v <em>Ulični galeriji TrainStation SubArt</em> v Kranju.</p> <blockquote><p>»Pri fotografiji se mi zdijo najpomembnejše simbolika, svetloba in sporočilnost fotografije. Najlepše fotografije pa so tiste, kjer je kombiniran spoj tako tehničnega znanja kot poznavanje svetlobe in seveda nek oseben vidik človeka.«</p></blockquote> </p> 174778750 RTVSLO – Prvi 730 clean Ela Romih je dijakinja srednje šole za oblikovanje in fotografijo, kjer obiskuje tretji letnik fotografske smeri. Svojo fotografsko pot je začela s pametnim telefonom, ko je fotografirala družinske trenutke in sprehode. Resneje, s premislekom pa se je s fotografijo spoprijela konec prvega letnika gimnazije, ko je razvila tudi ljubezen do črno-bele fotografije. V mesecu maju je odprla tudi svoj tetraptih z naslovom Prezrti-končno uzrti?, na katerem je razstavila štiri črno-bele fotografije starostnikov med epidemijo. Fotografije so bile razstavljene v Ulični galeriji TrainStation SubArt v Kranju. »Pri fotografiji se mi zdi najpomembnejša simbolika, pomen in svetloba. Najlepša pa so tiste, kjer je kombiniran spoj tako tehničnega znanja, kot poznavanje svetlobe in seveda nek oseben vidik človeka.«<p>O tetraptihu Prezrti-končno uzrti? ter njeni ljubezni do fotografije</p><p><p><strong>Ela Romih</strong> je dijakinja srednje šole za oblikovanje in fotografijo, kjer obiskuje tretji letnik fotografske smeri. Svojo fotografsko pot je začela s pametnim telefonom, ko je fotografirala družinske trenutke in sprehode. Resneje in s premislekom pa se je s fotografijo spoprijela konec prvega letnika Srednje šole za oblikovanje in fotografijo, ko je razvila tudi ljubezen do črno-bele fotografije. V mesecu maju je odprla tudi svoj tetraptih z naslovom <em>Prezrti-končno uzrti?</em>, na katerem je razstavila štiri črno-bele fotografije starostnikov med epidemijo. Fotografije so bile razstavljene v <em>Ulični galeriji TrainStation SubArt</em> v Kranju.</p> <blockquote><p>»Pri fotografiji se mi zdijo najpomembnejše simbolika, svetloba in sporočilnost fotografije. Najlepše fotografije pa so tiste, kjer je kombiniran spoj tako tehničnega znanja kot poznavanje svetlobe in seveda nek oseben vidik človeka.«</p></blockquote> </p> Sat, 12 Jun 2021 08:30:00 +0000 Ela Romih V Kulturomatu bomo tokrat spoznali dve mladi umetnici in glasbenici, ki ju združuje neizmerna ljubezen do glasbe, z njo pa se ukvarjata že od malih nog. Uma Leona Flisar je osmošolka Osnovne šole Martina Krpana, ki igra kitaro in klavir ter poje. Oba inštrumenta in petje se uči v Pionirskem domu, centru za kulturo mladih. Poleg glasbe jo zanima tudi film. Lucija Nemec pa je sedmošolka Osnovne šole Vižmarje-Brod. Igra kitaro in ukulele, ki se ju uči sama. Petja se uči že šesto leto, minulo leto se ga, tako kot Uma, uči v pionirskem domu. Obe dekleti poleg priredb ustvarjata tudi svojo avtorsko glasbo. Z dekleti je klepetala Lara Gril.<p>Glasba ju spremlja že od malih nog</p><p><p>V Kulturomatu bomo tokrat spoznali dve mladi umetnici in glasbenici, ki ju združuje neizmerna ljubezen do glasbe, z njo pa se ukvarjata že od malih nog. Uma Leona Flisar je osmošolka Osnovne šole Martina Krpana, ki igra kitaro in klavir ter poje. Oba inštrumenta in petje se uči v Pionirskem domu, centru za kulturo mladih. Poleg glasbe jo zanima tudi film. Lucija Nemec pa je sedmošolka Osnovne šole Vižmarje-Brod. Igra kitaro in ukulele, ki se ju uči sama. Petja se uči že šesto leto, minulo leto se ga, tako kot Uma, uči v pionirskem domu. Obe dekleti poleg priredb ustvarjata tudi svojo avtorsko glasbo.</p></p> 174780989 RTVSLO – Prvi 1038 clean V Kulturomatu bomo tokrat spoznali dve mladi umetnici in glasbenici, ki ju združuje neizmerna ljubezen do glasbe, z njo pa se ukvarjata že od malih nog. Uma Leona Flisar je osmošolka Osnovne šole Martina Krpana, ki igra kitaro in klavir ter poje. Oba inštrumenta in petje se uči v Pionirskem domu, centru za kulturo mladih. Poleg glasbe jo zanima tudi film. Lucija Nemec pa je sedmošolka Osnovne šole Vižmarje-Brod. Igra kitaro in ukulele, ki se ju uči sama. Petja se uči že šesto leto, minulo leto se ga, tako kot Uma, uči v pionirskem domu. Obe dekleti poleg priredb ustvarjata tudi svojo avtorsko glasbo. Z dekleti je klepetala Lara Gril.<p>Glasba ju spremlja že od malih nog</p><p><p>V Kulturomatu bomo tokrat spoznali dve mladi umetnici in glasbenici, ki ju združuje neizmerna ljubezen do glasbe, z njo pa se ukvarjata že od malih nog. Uma Leona Flisar je osmošolka Osnovne šole Martina Krpana, ki igra kitaro in klavir ter poje. Oba inštrumenta in petje se uči v Pionirskem domu, centru za kulturo mladih. Poleg glasbe jo zanima tudi film. Lucija Nemec pa je sedmošolka Osnovne šole Vižmarje-Brod. Igra kitaro in ukulele, ki se ju uči sama. Petja se uči že šesto leto, minulo leto se ga, tako kot Uma, uči v pionirskem domu. Obe dekleti poleg priredb ustvarjata tudi svojo avtorsko glasbo.</p></p> Sat, 05 Jun 2021 08:30:00 +0000 Mladi glasbenici Uma Flisar in Lucija Nemec Lara Mavrič je vsestranska umetniška ustvarjalka, katere življenje je prežeto z umetnostjo. Že od mladih dni jo je zanimalo likovno ustvarjanje, pozneje pa so jo v svet besed zvabile še knjige. S pisanjem poezije se je prvič srečala v osnovni šoli, resneje pa se je poeziji posvetila z vstopom v srednjo šolo. Pri pisanju se ne drži verzoloških pravil in raje ustvarja v prostem verzu, saj ji le-ta dopušča, da v pesmi izlije svoja čustva. Ob pesnjenju večkrat poprime tudi za čopič. Z njim ustvarja predvsem tihožitja in naravo v akvarelu. Lani je imela tudi že prvo samostojno razstavo z naslovom Voda, katere odprtje je povezala z istoimensko pesmijo. »Umetnost in poezija me zanimata, ker sem zelo radovedna oseba. In kot zelo radovedna oseba me zanima vse okoli nas, človeška narava in zmožnosti naše domišljije. Menim, da se vse to, predvsem kakšni pojmi ali občutki najlažje prikažejo z umetnostjo v kakršni koli obliki. Všeč mi je, kako lahko s sliko ali besedami ujamemo neki trenutek ali nekaj težko povedanega, te neskončne možnosti me tudi zelo fascinirajo, saj idej nikoli ne zmanjka in vedno znova me preseneča zmožnost človeškega uma«. NJENE SANJE Bila je samo dekle, dekle z mislimi, dekle z željami, dekle s sanjami. Sanjala je o njem, z blond lasmi, z zeleno rjavimi očmi, ki sijale bi samo za njo. Da že en sam pogled namenil bi ji, to je vse kar si njeno srce želi, to je začetek zgodbe, ki v sanjah se ji pripeti. Sanjala je o večnosti, večnosti vezi, večnosti ljubezni, ki ostala bi za vedno. Tistih trenutkov, tistih filmov, tistih dotikov, in tistih noči. A vse lepo enkrat se konča, dekle zbudi se iz sanj, uvidi, da nikoli ne bo samo njen, da nikoli ji ne podari, tistega pogleda, ki si ga tako močno želi. Ker obstaja ona, ki poglede mu je vzela, ki njene sanje živi in je živela.<p>»Umetnost mi pomeni izhod iz vsakdanjega življenja v moj svet, kjer je vse tako, kot si želim«</p><p><p><strong>Lara Mavrič</strong> je vsestranska umetniška ustvarjalka, katere življenje je prežeto z umetnostjo.<br /> Že od mladih dni jo je zanimalo likovno ustvarjanje, pozneje pa so jo v svet besed zvabile še knjige. S pisanjem poezije se je prvič srečala v osnovni šoli, resneje pa se je poeziji posvetila z vstopom v srednjo šolo. Pri pisanju se ne drži verzoloških pravil in raje ustvarja v prostem verzu, saj ji le-ta dopušča, da v pesmi izlije svoja čustva.<br /> Ob pesnjenju večkrat poprime tudi za čopič. Z njim ustvarja predvsem tihožitja in naravo v akvarelu. Lani je imela tudi že prvo samostojno razstavo z naslovom Voda, katere odprtje je povezala z istoimensko pesmijo.<br /> Razstavo si lahko ogledate <a>tukaj</a>.</p> <blockquote><p>»Umetnost in poezija me zanimata, ker sem zelo radovedna oseba. In kot zelo radovedna oseba me zanima vse okoli nas, človeška narava in zmožnosti naše domišljije. Menim, da se vse to, predvsem kakšni pojmi ali občutki najlažje prikažejo z umetnostjo v kakršni koli obliki. Všeč mi je, kako lahko s sliko ali besedami ujamemo neki trenutek ali nekaj težko povedanega, te neskončne možnosti me tudi zelo fascinirajo, saj idej nikoli ne zmanjka in vedno znova me preseneča zmožnost človeškega uma«.</p></blockquote> <h4>NJENE SANJE</h4> <p><em>Bila je samo dekle,</em><br /> <em>dekle z mislimi,</em><br /> <em>dekle z željami,</em><br /> <em>dekle s sanjami.</em></p> <p><em>Sanjala je o njem,</em><br /> <em>z blond lasmi,</em><br /> <em>z zeleno rjavimi očmi,</em><br /> <em>ki sijale bi samo za njo.</em></p> <p><em>Da že en sam pogled</em><br /> <em>namenil bi ji,</em><br /> <em>to je vse</em><br /> <em>kar si njeno srce želi,</em><br /> <em>to je začetek zgodbe,</em><br /> <em>ki v sanjah se ji pripeti.</em></p> <p><em>Sanjala je o večnosti,</em><br /> <em>večnosti vezi,</em><br /> <em>večnosti ljubezni,</em><br /> <em>ki ostala bi za vedno.</em></p> <p><em>Tistih trenutkov,</em><br /> <em>tistih filmov,</em><br /> <em>tistih dotikov,</em><br /> <em>in tistih noči.</em></p> <p><em>A vse lepo enkrat se konča,</em><br /> <em>dekle zbudi se iz sanj,</em><br /> <em>uvidi, da nikoli ne bo samo njen,</em><br /> <em>da nikoli ji ne podari,</em><br /> <em>tistega pogleda,</em><br /> <em>ki si ga tako močno želi.</em></p> <p><em>Ker obstaja ona,</em><br /> <em>ki poglede mu je vzela,</em><br /> <em>ki njene sanje živi in je živela.</em></p> <p></p></p> 174778749 RTVSLO – Prvi 745 clean Lara Mavrič je vsestranska umetniška ustvarjalka, katere življenje je prežeto z umetnostjo. Že od mladih dni jo je zanimalo likovno ustvarjanje, pozneje pa so jo v svet besed zvabile še knjige. S pisanjem poezije se je prvič srečala v osnovni šoli, resneje pa se je poeziji posvetila z vstopom v srednjo šolo. Pri pisanju se ne drži verzoloških pravil in raje ustvarja v prostem verzu, saj ji le-ta dopušča, da v pesmi izlije svoja čustva. Ob pesnjenju večkrat poprime tudi za čopič. Z njim ustvarja predvsem tihožitja in naravo v akvarelu. Lani je imela tudi že prvo samostojno razstavo z naslovom Voda, katere odprtje je povezala z istoimensko pesmijo. »Umetnost in poezija me zanimata, ker sem zelo radovedna oseba. In kot zelo radovedna oseba me zanima vse okoli nas, človeška narava in zmožnosti naše domišljije. Menim, da se vse to, predvsem kakšni pojmi ali občutki najlažje prikažejo z umetnostjo v kakršni koli obliki. Všeč mi je, kako lahko s sliko ali besedami ujamemo neki trenutek ali nekaj težko povedanega, te neskončne možnosti me tudi zelo fascinirajo, saj idej nikoli ne zmanjka in vedno znova me preseneča zmožnost človeškega uma«. NJENE SANJE Bila je samo dekle, dekle z mislimi, dekle z željami, dekle s sanjami. Sanjala je o njem, z blond lasmi, z zeleno rjavimi očmi, ki sijale bi samo za njo. Da že en sam pogled namenil bi ji, to je vse kar si njeno srce želi, to je začetek zgodbe, ki v sanjah se ji pripeti. Sanjala je o večnosti, večnosti vezi, večnosti ljubezni, ki ostala bi za vedno. Tistih trenutkov, tistih filmov, tistih dotikov, in tistih noči. A vse lepo enkrat se konča, dekle zbudi se iz sanj, uvidi, da nikoli ne bo samo njen, da nikoli ji ne podari, tistega pogleda, ki si ga tako močno želi. Ker obstaja ona, ki poglede mu je vzela, ki njene sanje živi in je živela.<p>»Umetnost mi pomeni izhod iz vsakdanjega življenja v moj svet, kjer je vse tako, kot si želim«</p><p><p><strong>Lara Mavrič</strong> je vsestranska umetniška ustvarjalka, katere življenje je prežeto z umetnostjo.<br /> Že od mladih dni jo je zanimalo likovno ustvarjanje, pozneje pa so jo v svet besed zvabile še knjige. S pisanjem poezije se je prvič srečala v osnovni šoli, resneje pa se je poeziji posvetila z vstopom v srednjo šolo. Pri pisanju se ne drži verzoloških pravil in raje ustvarja v prostem verzu, saj ji le-ta dopušča, da v pesmi izlije svoja čustva.<br /> Ob pesnjenju večkrat poprime tudi za čopič. Z njim ustvarja predvsem tihožitja in naravo v akvarelu. Lani je imela tudi že prvo samostojno razstavo z naslovom Voda, katere odprtje je povezala z istoimensko pesmijo.<br /> Razstavo si lahko ogledate <a>tukaj</a>.</p> <blockquote><p>»Umetnost in poezija me zanimata, ker sem zelo radovedna oseba. In kot zelo radovedna oseba me zanima vse okoli nas, človeška narava in zmožnosti naše domišljije. Menim, da se vse to, predvsem kakšni pojmi ali občutki najlažje prikažejo z umetnostjo v kakršni koli obliki. Všeč mi je, kako lahko s sliko ali besedami ujamemo neki trenutek ali nekaj težko povedanega, te neskončne možnosti me tudi zelo fascinirajo, saj idej nikoli ne zmanjka in vedno znova me preseneča zmožnost človeškega uma«.</p></blockquote> <h4>NJENE SANJE</h4> <p><em>Bila je samo dekle,</em><br /> <em>dekle z mislimi,</em><br /> <em>dekle z željami,</em><br /> <em>dekle s sanjami.</em></p> <p><em>Sanjala je o njem,</em><br /> <em>z blond lasmi,</em><br /> <em>z zeleno rjavimi očmi,</em><br /> <em>ki sijale bi samo za njo.</em></p> <p><em>Da že en sam pogled</em><br /> <em>namenil bi ji,</em><br /> <em>to je vse</em><br /> <em>kar si njeno srce želi,</em><br /> <em>to je začetek zgodbe,</em><br /> <em>ki v sanjah se ji pripeti.</em></p> <p><em>Sanjala je o večnosti,</em><br /> <em>večnosti vezi,</em><br /> <em>večnosti ljubezni,</em><br /> <em>ki ostala bi za vedno.</em></p> <p><em>Tistih trenutkov,</em><br /> <em>tistih filmov,</em><br /> <em>tistih dotikov,</em><br /> <em>in tistih noči.</em></p> <p><em>A vse lepo enkrat se konča,</em><br /> <em>dekle zbudi se iz sanj,</em><br /> <em>uvidi, da nikoli ne bo samo njen,</em><br /> <em>da nikoli ji ne podari,</em><br /> <em>tistega pogleda,</em><br /> <em>ki si ga tako močno želi.</em></p> <p><em>Ker obstaja ona,</em><br /> <em>ki poglede mu je vzela,</em><br /> <em>ki njene sanje živi in je živela.</em></p> <p></p></p> Sat, 29 May 2021 08:30:00 +0000 Lara Mavrič Vid Verdinek se je z glasbo srečal že v vrtcu, svojo glasbeno pot pa nadaljeval v glasbeni šoli, kjer je sprva želel vpisati klarinet, končal pa pri igranju saksofona. Ta hip obiskuje prvi letnik Konservatorija za glasbo in balet v Ljubljani, kjer nadaljuje svoje izobraževanje in se spoznava z glasbeno teorijo. Letos je kljub epidemiji sodeloval na dveh mednarodnih tekmovanjih. Na tekmovanju PaMus Flow (Global music competition) je osvojil zlato plaketo in zasedel prvo mesto. Na tekmovanju Saxiana, na katerem sodelujejo države z vsega sveta, pa je v svoji kategoriji dosegel četrto mesto. Več o njegovih začetkih in ustvarjanju pa izveste v Kulturomatu. »Glasba se mi zdi najlepše izražanje čustev. Seveda imaš tudi pisanje pesmi in branje, a zame je to glasba. Na nastopu vsi vadimo, vsi se pripravljamo za občinstvo in vsi ji želimo pokazati, kaj čutimo. Saksofon mi to pomaga izražati, in če v mojem življenju ne bi bilo saksofona, ne vem, kaj bi počel«.<p>»Z glasbo sem se prvič srečal že v vrtcu. Vzgojiteljice so nam vedno igrale in zanimali so me vsi instrumenti. Saksofon pa sem spoznal skozi risanke.«</p><p><p><strong>Vid Verdinek</strong> se je z glasbo srečal že v vrtcu, svojo glasbeno pot pa nadaljeval v glasbeni šoli, kjer je sprva želel vpisati klarinet, končal pa pri igranju saksofona. Ta hip obiskuje prvi letnik Konservatorija za glasbo in balet v Ljubljani, kjer nadaljuje svoje izobraževanje in se spoznava z glasbeno teorijo. Letos je kljub epidemiji sodeloval na dveh mednarodnih tekmovanjih. Na tekmovanju PaMus Flow (Global music competition) je osvojil zlato plaketo in zasedel prvo mesto. Na tekmovanju Saxiana, na katerem sodelujejo države z vsega sveta, pa je v svoji kategoriji dosegel četrto mesto. Več o njegovih začetkih in ustvarjanju pa izveste v Kulturomatu.</p> <blockquote><p>»Glasba se mi zdi najlepše izražanje čustev. Seveda imaš tudi pisanje pesmi in branje, a zame je to glasba. Na nastopu vsi vadimo, vsi se pripravljamo za občinstvo in vsi ji želimo pokazati, kaj čutimo. Saksofon mi to pomaga izražati, in če v mojem življenju ne bi bilo saksofona, ne vem, kaj bi počel«.</p></blockquote></p> 174776420 RTVSLO – Prvi 715 clean Vid Verdinek se je z glasbo srečal že v vrtcu, svojo glasbeno pot pa nadaljeval v glasbeni šoli, kjer je sprva želel vpisati klarinet, končal pa pri igranju saksofona. Ta hip obiskuje prvi letnik Konservatorija za glasbo in balet v Ljubljani, kjer nadaljuje svoje izobraževanje in se spoznava z glasbeno teorijo. Letos je kljub epidemiji sodeloval na dveh mednarodnih tekmovanjih. Na tekmovanju PaMus Flow (Global music competition) je osvojil zlato plaketo in zasedel prvo mesto. Na tekmovanju Saxiana, na katerem sodelujejo države z vsega sveta, pa je v svoji kategoriji dosegel četrto mesto. Več o njegovih začetkih in ustvarjanju pa izveste v Kulturomatu. »Glasba se mi zdi najlepše izražanje čustev. Seveda imaš tudi pisanje pesmi in branje, a zame je to glasba. Na nastopu vsi vadimo, vsi se pripravljamo za občinstvo in vsi ji želimo pokazati, kaj čutimo. Saksofon mi to pomaga izražati, in če v mojem življenju ne bi bilo saksofona, ne vem, kaj bi počel«.<p>»Z glasbo sem se prvič srečal že v vrtcu. Vzgojiteljice so nam vedno igrale in zanimali so me vsi instrumenti. Saksofon pa sem spoznal skozi risanke.«</p><p><p><strong>Vid Verdinek</strong> se je z glasbo srečal že v vrtcu, svojo glasbeno pot pa nadaljeval v glasbeni šoli, kjer je sprva želel vpisati klarinet, končal pa pri igranju saksofona. Ta hip obiskuje prvi letnik Konservatorija za glasbo in balet v Ljubljani, kjer nadaljuje svoje izobraževanje in se spoznava z glasbeno teorijo. Letos je kljub epidemiji sodeloval na dveh mednarodnih tekmovanjih. Na tekmovanju PaMus Flow (Global music competition) je osvojil zlato plaketo in zasedel prvo mesto. Na tekmovanju Saxiana, na katerem sodelujejo države z vsega sveta, pa je v svoji kategoriji dosegel četrto mesto. Več o njegovih začetkih in ustvarjanju pa izveste v Kulturomatu.</p> <blockquote><p>»Glasba se mi zdi najlepše izražanje čustev. Seveda imaš tudi pisanje pesmi in branje, a zame je to glasba. Na nastopu vsi vadimo, vsi se pripravljamo za občinstvo in vsi ji želimo pokazati, kaj čutimo. Saksofon mi to pomaga izražati, in če v mojem življenju ne bi bilo saksofona, ne vem, kaj bi počel«.</p></blockquote></p> Sat, 22 May 2021 08:30:00 +0000 Vid Verdinek – nadobudni saksofonist »Menim, da so pesmi, ki jih pišem, pravzaprav že napisane. Kraji, dogodki in ljudje nosijo te pesmi v sebi, jaz pa sem tu le zato, da jih zapišem in delim s svetom v oprijemljivi obliki.« Gaja Kuščer je maturantka, njeno življenje je prežeto z glasbo. Z njo se srečuje že od malih nog, na začetku srednje šole pa se je z glasbo začela ukvarjati resneje in premišljeno. Mlada kantavtorica je svoje skladbe sprva objavljala na YouTube kanalu, pozneje pa se ji je pri ustvarjanju pridružil Žan Koprivec Perjet, ki je ob Gaji zbral izvrstne glasbenike - in nastala je skupina Regen. Skupino sestavljajo Gaja Kuščer kot pevka in tekstopiska, kitarist Gašper Sedej, bas kitarist Andraž Dražumerič, klaviaturist Jan Mori in bobnar Maks Rozman. Več o Gajinih glasbenih začetkih in o tem, kako je nastala skupina Regen, pa izveste v Kulturomatu. »Glasba mi zares pomeni vse – ne dramatiziram! Vedno je bila nepogrešljiv del mojega življenja. Ne mine dan, da je ne bi poslušala. Glasba mi pomaga procesirati čustva in stvari, ki se mi dogajajo v življenju. Včasih najdem pesem, ki tako lepo opiše stvari, da se v njej najdem - povzame moje doživljanje in počutim se manj samo.« 174775276 RTVSLO – Prvi 718 clean »Menim, da so pesmi, ki jih pišem, pravzaprav že napisane. Kraji, dogodki in ljudje nosijo te pesmi v sebi, jaz pa sem tu le zato, da jih zapišem in delim s svetom v oprijemljivi obliki.« Gaja Kuščer je maturantka, njeno življenje je prežeto z glasbo. Z njo se srečuje že od malih nog, na začetku srednje šole pa se je z glasbo začela ukvarjati resneje in premišljeno. Mlada kantavtorica je svoje skladbe sprva objavljala na YouTube kanalu, pozneje pa se ji je pri ustvarjanju pridružil Žan Koprivec Perjet, ki je ob Gaji zbral izvrstne glasbenike - in nastala je skupina Regen. Skupino sestavljajo Gaja Kuščer kot pevka in tekstopiska, kitarist Gašper Sedej, bas kitarist Andraž Dražumerič, klaviaturist Jan Mori in bobnar Maks Rozman. Več o Gajinih glasbenih začetkih in o tem, kako je nastala skupina Regen, pa izveste v Kulturomatu. »Glasba mi zares pomeni vse – ne dramatiziram! Vedno je bila nepogrešljiv del mojega življenja. Ne mine dan, da je ne bi poslušala. Glasba mi pomaga procesirati čustva in stvari, ki se mi dogajajo v življenju. Včasih najdem pesem, ki tako lepo opiše stvari, da se v njej najdem - povzame moje doživljanje in počutim se manj samo.« Sat, 15 May 2021 08:30:00 +0000 Gaja Kuščer in Regen Jakob Hočevar je maturant in ustanovitelj ter lastnik znamke JH Boards. Izdeluje unikatne deske oziroma rolke, narejene iz naravnih in lokalno pridelanih materialov. Prvo rolko je izdelal v osmem razredu osnovne šole, v gimnaziji pa je svoje znanje nadgrajeval. »Pri unikatnih deskah pravim, da če imaš idejo, kaj bi dal na desko, kaj bi rad narisal, kaj bi rad predstavil in izrazil ter deski tako dal pomen... tu ni meja! Vse je mogoče!« Rolke je sprva izdeloval za zabavo in prijatelje, nato pa se je izdelave lotil resneje. Ustvaril je svojo znamko in rolke ponudil širši javnosti. Na vprašanje, zakaj so njegove rolke posebne, je Jakob odgovoril: »Ta možnost, da si naročnik ustvari svojo zgodbo, obliko in design rolke ter sodeluje pri procesu ustvarjanja, od začetka do konca je nekaj posebnega. Nato sledi lokalna pridelava desk iz kakovestnega lesa s FSC certifikatom (Forest Stewardship Council). Edini elementi, ki niso lokalni, so koleščka, podvozja in ležaji rolke. Ampak najpomembnejše je to, da je vsaka rolka unikaten izdelek. 'Sky is the limit'« KRATKA ZGODOVINA ROLKANJA Prve rolke so bile podobne skirojem in so se pojavile že okoli leta 1900. Šlo je za deske s pritrjenimi podvozji kotalk. V petdesetih letih se začnejo spreminjati podvozja, kar je omogočilo lažje manevriranje rolk, leta 1959 pa se v trgovinskih izložbah pojavi prva rolka, imenovana Roller Derby. Let 1963 je bilo izvedeno prvo rolkarsko tekmovanje v osnovni šoli Pier Avenue v Kaliforniji, do leta 1965 pa so nastali prvi filmi o rolkanju ter prva rolkarska revija. V sedemdesetih letih je surfer Frank Nasworthy razvil model plastičnega kolesa, namenjenega rolkanju, kar vzpodbudi nastanek prvih množičnih proizvajalcev rolkarskih podvozij in vedno večji trg rolk. Prvi rolkarski poligon nastane na Floridi leta 1976, od tam pa se le ti širijo po celotni Severni Ameriki. Z evolucijo poligonov za rolkanje (sleng: skejtpark) se razvije prosti slog in slalom ter vertikalno in ulično rolkanje. Prav tako se razvijejo triki iz enostavnih dvodimenzionalnih trikov (vožnja po sprednjih ali zadnjih kolesih, vrtenje na mestu itd.) do prvih trikov, ki so rolkarjem omogočali skok v zrak, danes pa jih je vedno več. V sodobnem rolkanju ulično rolkanje še vedno prevladuje pred vertikalnim, rolkanje pa pridobiva vse večjo priljubljenost prek družbenih omrežij.<p>Izdeluje unikatne rolke iz naravnih ter lokalno pridelanih materialov</p><p><p><strong>Jakob Hočevar</strong> je maturant in ustanovitelj ter lastnik znamke <strong>JH Boards</strong>. Izdeluje unikatne deske oziroma rolke, narejene iz naravnih in lokalno pridelanih materialov. Prvo rolko je izdelal v osmem razredu osnovne šole, v gimnaziji pa je svoje znanje nadgrajeval.</p> <blockquote><p>»Pri unikatnih deskah pravim, da če imaš idejo, kaj bi dal na desko, kaj bi rad narisal, kaj bi rad predstavil in izrazil ter deski tako dal pomen... tu ni meja! Vse je mogoče!«</p></blockquote> <p>Rolke je sprva izdeloval za zabavo in prijatelje, nato pa se je izdelave lotil resneje. Ustvaril je svojo znamko in rolke ponudil širši javnosti. Na vprašanje, zakaj so njegove rolke posebne, je Jakob odgovoril:</p> <blockquote><p>»Ta možnost, da si naročnik ustvari svojo zgodbo, obliko in design rolke ter sodeluje pri procesu ustvarjanja, od začetka do konca je nekaj posebnega. Nato sledi lokalna pridelava desk iz kakovestnega lesa s FSC certifikatom (<a>Forest Stewardship Council)</a>. Edini elementi, ki niso lokalni, so koleščka, podvozja in ležaji rolke. Ampak najpomembnejše je to, da je vsaka rolka unikaten izdelek. 'Sky is the limit'«</p></blockquote> <h4>KRATKA ZGODOVINA ROLKANJA</h4> <p>Prve rolke so bile podobne skirojem in so se pojavile že okoli leta 1900. Šlo je za deske s pritrjenimi podvozji kotalk. V petdesetih letih se začnejo spreminjati podvozja, kar je omogočilo lažje manevriranje rolk, leta 1959 pa se v trgovinskih izložbah pojavi prva rolka, imenovana <i>Roller Derby</i>. Let 1963 je bilo izvedeno prvo rolkarsko tekmovanje v osnovni šoli <em>Pier Avenue v Kaliforniji</em>, do leta 1965 pa so nastali prvi filmi o rolkanju ter prva rolkarska revija. V sedemdesetih letih je surfer <em>Frank Nasworthy</em> razvil model plastičnega kolesa, namenjenega rolkanju, kar vzpodbudi nastanek prvih množičnih proizvajalcev rolkarskih podvozij in vedno večji trg rolk.</p> <p>Prvi rolkarski poligon nastane na <i>Floridi</i> leta 1976, od tam pa se le ti širijo po celotni Severni Ameriki. Z evolucijo poligonov za rolkanje (sleng: skejtpark) se razvije prosti slog in slalom ter vertikalno in ulično rolkanje. Prav tako se razvijejo triki iz enostavnih dvodimenzionalnih trikov (vožnja po sprednjih ali zadnjih kolesih, vrtenje na mestu itd.) do prvih trikov, ki so rolkarjem omogočali skok v zrak, danes pa jih je vedno več. V sodobnem rolkanju ulično rolkanje še vedno prevladuje pred vertikalnim, rolkanje pa pridobiva vse večjo priljubljenost prek družbenih omrežij.</p> <p>&nbsp;</p> </p> 174773357 RTVSLO – Prvi 582 clean Jakob Hočevar je maturant in ustanovitelj ter lastnik znamke JH Boards. Izdeluje unikatne deske oziroma rolke, narejene iz naravnih in lokalno pridelanih materialov. Prvo rolko je izdelal v osmem razredu osnovne šole, v gimnaziji pa je svoje znanje nadgrajeval. »Pri unikatnih deskah pravim, da če imaš idejo, kaj bi dal na desko, kaj bi rad narisal, kaj bi rad predstavil in izrazil ter deski tako dal pomen... tu ni meja! Vse je mogoče!« Rolke je sprva izdeloval za zabavo in prijatelje, nato pa se je izdelave lotil resneje. Ustvaril je svojo znamko in rolke ponudil širši javnosti. Na vprašanje, zakaj so njegove rolke posebne, je Jakob odgovoril: »Ta možnost, da si naročnik ustvari svojo zgodbo, obliko in design rolke ter sodeluje pri procesu ustvarjanja, od začetka do konca je nekaj posebnega. Nato sledi lokalna pridelava desk iz kakovestnega lesa s FSC certifikatom (Forest Stewardship Council). Edini elementi, ki niso lokalni, so koleščka, podvozja in ležaji rolke. Ampak najpomembnejše je to, da je vsaka rolka unikaten izdelek. 'Sky is the limit'« KRATKA ZGODOVINA ROLKANJA Prve rolke so bile podobne skirojem in so se pojavile že okoli leta 1900. Šlo je za deske s pritrjenimi podvozji kotalk. V petdesetih letih se začnejo spreminjati podvozja, kar je omogočilo lažje manevriranje rolk, leta 1959 pa se v trgovinskih izložbah pojavi prva rolka, imenovana Roller Derby. Let 1963 je bilo izvedeno prvo rolkarsko tekmovanje v osnovni šoli Pier Avenue v Kaliforniji, do leta 1965 pa so nastali prvi filmi o rolkanju ter prva rolkarska revija. V sedemdesetih letih je surfer Frank Nasworthy razvil model plastičnega kolesa, namenjenega rolkanju, kar vzpodbudi nastanek prvih množičnih proizvajalcev rolkarskih podvozij in vedno večji trg rolk. Prvi rolkarski poligon nastane na Floridi leta 1976, od tam pa se le ti širijo po celotni Severni Ameriki. Z evolucijo poligonov za rolkanje (sleng: skejtpark) se razvije prosti slog in slalom ter vertikalno in ulično rolkanje. Prav tako se razvijejo triki iz enostavnih dvodimenzionalnih trikov (vožnja po sprednjih ali zadnjih kolesih, vrtenje na mestu itd.) do prvih trikov, ki so rolkarjem omogočali skok v zrak, danes pa jih je vedno več. V sodobnem rolkanju ulično rolkanje še vedno prevladuje pred vertikalnim, rolkanje pa pridobiva vse večjo priljubljenost prek družbenih omrežij.<p>Izdeluje unikatne rolke iz naravnih ter lokalno pridelanih materialov</p><p><p><strong>Jakob Hočevar</strong> je maturant in ustanovitelj ter lastnik znamke <strong>JH Boards</strong>. Izdeluje unikatne deske oziroma rolke, narejene iz naravnih in lokalno pridelanih materialov. Prvo rolko je izdelal v osmem razredu osnovne šole, v gimnaziji pa je svoje znanje nadgrajeval.</p> <blockquote><p>»Pri unikatnih deskah pravim, da če imaš idejo, kaj bi dal na desko, kaj bi rad narisal, kaj bi rad predstavil in izrazil ter deski tako dal pomen... tu ni meja! Vse je mogoče!«</p></blockquote> <p>Rolke je sprva izdeloval za zabavo in prijatelje, nato pa se je izdelave lotil resneje. Ustvaril je svojo znamko in rolke ponudil širši javnosti. Na vprašanje, zakaj so njegove rolke posebne, je Jakob odgovoril:</p> <blockquote><p>»Ta možnost, da si naročnik ustvari svojo zgodbo, obliko in design rolke ter sodeluje pri procesu ustvarjanja, od začetka do konca je nekaj posebnega. Nato sledi lokalna pridelava desk iz kakovestnega lesa s FSC certifikatom (<a>Forest Stewardship Council)</a>. Edini elementi, ki niso lokalni, so koleščka, podvozja in ležaji rolke. Ampak najpomembnejše je to, da je vsaka rolka unikaten izdelek. 'Sky is the limit'«</p></blockquote> <h4>KRATKA ZGODOVINA ROLKANJA</h4> <p>Prve rolke so bile podobne skirojem in so se pojavile že okoli leta 1900. Šlo je za deske s pritrjenimi podvozji kotalk. V petdesetih letih se začnejo spreminjati podvozja, kar je omogočilo lažje manevriranje rolk, leta 1959 pa se v trgovinskih izložbah pojavi prva rolka, imenovana <i>Roller Derby</i>. Let 1963 je bilo izvedeno prvo rolkarsko tekmovanje v osnovni šoli <em>Pier Avenue v Kaliforniji</em>, do leta 1965 pa so nastali prvi filmi o rolkanju ter prva rolkarska revija. V sedemdesetih letih je surfer <em>Frank Nasworthy</em> razvil model plastičnega kolesa, namenjenega rolkanju, kar vzpodbudi nastanek prvih množičnih proizvajalcev rolkarskih podvozij in vedno večji trg rolk.</p> <p>Prvi rolkarski poligon nastane na <i>Floridi</i> leta 1976, od tam pa se le ti širijo po celotni Severni Ameriki. Z evolucijo poligonov za rolkanje (sleng: skejtpark) se razvije prosti slog in slalom ter vertikalno in ulično rolkanje. Prav tako se razvijejo triki iz enostavnih dvodimenzionalnih trikov (vožnja po sprednjih ali zadnjih kolesih, vrtenje na mestu itd.) do prvih trikov, ki so rolkarjem omogočali skok v zrak, danes pa jih je vedno več. V sodobnem rolkanju ulično rolkanje še vedno prevladuje pred vertikalnim, rolkanje pa pridobiva vse večjo priljubljenost prek družbenih omrežij.</p> <p>&nbsp;</p> </p> Sat, 08 May 2021 08:30:00 +0000 Jakob Hočevar - JH Boards Nizozemski dramatik, pesnik in pisatelj Jaap Robben (1984) je svetu postal znan z romanesknim prvencem za odrasle Birk, ki je izšel leta 2014. Zanj je prejel več nagrad. Sledile so izdaje v tujih jezikih, leta 2018 pa je ustvaril pretresljiv roman o zaupanju, izdaji, solidarnosti in odraščanju, ki je bil sprva namenjen odraslim, a so ga navdušeno sprejeli tudi mladostniki. Prav ta roman, ki nosi naslov Bratov kožuh, je tudi današnja tema Kulturomata. V slovenskem prevodu Stane Anželj je pri založbi Mladinska knjiga in v zbirki Odisej izšel leta 2020. Letos pa si je roman prislužil tudi nominacijo za mednarodno nagrado booker 2021. V studiu se mi je tako pridružila urednica slovenskega prevoda Alenka Veler. Govorila sva o romanu in ga predstavila mlajšim bralcem oziroma našim mladim poslušalcem. O ČEM GOVORI KNJIGA Trinajstletni Brian z očetom živi v prikolici v odmaknjenem kraju. Njegov starejši brat Lucien je nastanjen v ustanovi za otroke s posebnimi potrebami. Nekega dne oče Luciena vzame v domačo oskrbo, odgovornost za brata pa naloži Brianu. Kljub revščini, očetovi brezbrižnosti in negotovosti ob zahtevni nalogi Brian najde način, da ljubeče poskrbi za brata in njegove potrebe. Dokler se nekega dne vse usodno ne zaplete … ODLOMEK IZ KNJIGE »Po mokrem hrbtu mi kot rakovičje nogice priplezajo njegovi prsti. Potem se me oklene, tako da imam roke ujete v njegovem objemu. ''Ne premočno,'' strogo rečem. Izvijem roke iz primeža. Lucien mi položi glavo na ramo. Čisto preblizu ušesa slišim škripanje njegovih zob. ''Ne smeš me ugrizniti.'' Sopiha, drgeta, od njega kaplja. Omahovaje ovijem roke okrog njega. Pod mokro majico začutim vretenca. Grbinice so nanizane vse do vratu. Za vsak primer mu zarijem prste v lase na zatilju. Če bo treba, ga bom lahko za lase povlekel stran od sebe. ''Če me boš po nesreči ugriznil,'' zašepetam. Rico spleza na breg poleg naju in si med praprotjo otrese kožuh. S prosto roko gladim Luciena po hrbtu. Pusti se božati po vdolbinici pod vratom. Utrujeno naslanja glavo na mojo. Okrepim prijem, njegovo dihanje se umiri. Tam torej sva. Če bi se kdo zdaj pripeljal po cesti nad nama, bi med drevesi zagledal dva fanta, ki do kolen stojita v potoku. In videti bi bilo, kot da se objemata. ''Ti si moj brat,'' rečem. ''Brata sva.''« (Robben 273) Knjigo lahko dobite tukaj. Alenka Veler: »To je zelo napeto branje, kjer si ves čas v pričakovanju, kaj se bo zgodilo. Ko se stvari odvijajo, ne veš kam bo zgodba zavila. Notri je ljubezen, notri so borbe in vse kar življenje je. Dolge počitnice, ki so sicer nenavadne a zelo zanimive.« <p>Zgodba o ljubezni, ki sije kljub nemogočim okoliščinam </p><p><p>Nizozemski dramatik, pesnik in pisatelj <strong>Jaap Robben</strong> (1984) je svetu postal znan z romanesknim prvencem za odrasle <em>Birk</em>, ki je izšel leta 2014. Zanj je prejel več nagrad. Sledile so izdaje v tujih jezikih, leta 2018 pa je ustvaril pretresljiv roman o zaupanju, izdaji, solidarnosti in odraščanju, ki je bil sprva namenjen odraslim, a so ga navdušeno sprejeli tudi mladostniki. Prav ta roman, ki nosi naslov <strong>Bratov kožuh</strong>, je tudi današnja tema Kulturomata. V slovenskem prevodu <strong>Stane Anželj</strong> je pri založbi Mladinska knjiga in v zbirki Odisej izšel leta 2020. Letos pa si je roman prislužil tudi nominacijo za mednarodno nagrado Booker 2021.</p> <p>V studiu se nam je pridružila urednica slovenskega prevoda <strong>Alenka Veler, </strong>ki je roman predstavila mlajšim bralcem oziroma našim mladim poslušalcem.</p> <blockquote><p>Alenka Veler: »To je zelo napeto branje, kjer si ves čas v pričakovanju, kaj se bo zgodilo. Ko se stvari odvijajo, ne veš kam bo zgodba zavila. Notri je ljubezen, notri so borbe in vse kar življenje je. Dolge počitnice, ki so sicer nenavadne a zelo zanimive.«</p></blockquote> <h4>O ČEM GOVORI KNJIGA</h4> <p>Trinajstletni Brian z očetom živi v prikolici v odmaknjenem kraju. Njegov starejši brat Lucien je nastanjen v ustanovi za otroke s posebnimi potrebami. Nekega dne oče Luciena vzame v domačo oskrbo, odgovornost za brata pa naloži Brianu. Kljub revščini, očetovi brezbrižnosti in negotovosti ob zahtevni nalogi Brian najde način, da ljubeče poskrbi za brata in njegove potrebe. Dokler se nekega dne vse usodno ne zaplete …</p> <h4>ODLOMEK IZ KNJIGE</h4> <p><em>»Po mokrem hrbtu mi kot rakovičje nogice priplezajo njegovi prsti. Potem se me oklene, tako da imam roke ujete v njegovem objemu. ''Ne premočno,'' strogo rečem. Izvijem roke iz primeža. Lucien mi položi glavo na ramo. Čisto preblizu ušesa slišim škripanje njegovih zob. ''Ne smeš me ugrizniti.'' Sopiha, drgeta, od njega kaplja.</em><br /> <em>Omahovaje ovijem roke okrog njega. Pod mokro majico začutim vretenca. Grbinice so nanizane vse do vratu. Za vsak primer mu zarijem prste v lase na zatilju. Če bo treba, ga bom lahko za lase povlekel stran od sebe. ''Če me boš po nesreči ugriznil,'' zašepetam. Rico spleza na breg poleg naju in si med praprotjo otrese kožuh.</em><br /> <em>S prosto roko gladim Luciena po hrbtu. Pusti se božati po vdolbinici pod vratom. Utrujeno naslanja glavo na mojo. Okrepim prijem, njegovo dihanje se umiri.</em><br /> <em>Tam torej sva.</em><br /> <em>Če bi se kdo zdaj pripeljal po cesti nad nama, bi med drevesi zagledal dva fanta, ki do kolen stojita v potoku. In videti bi bilo, kot da se objemata.</em><br /> <em>''Ti si moj brat,'' rečem. ''Brata sva.''«</em> (Robben 273)</p> <p>Knjigo lahko dobite tukaj: <a>Bratov kožuh</a></p> <p>&nbsp;</p></p> 174770448 RTVSLO – Prvi 637 clean Nizozemski dramatik, pesnik in pisatelj Jaap Robben (1984) je svetu postal znan z romanesknim prvencem za odrasle Birk, ki je izšel leta 2014. Zanj je prejel več nagrad. Sledile so izdaje v tujih jezikih, leta 2018 pa je ustvaril pretresljiv roman o zaupanju, izdaji, solidarnosti in odraščanju, ki je bil sprva namenjen odraslim, a so ga navdušeno sprejeli tudi mladostniki. Prav ta roman, ki nosi naslov Bratov kožuh, je tudi današnja tema Kulturomata. V slovenskem prevodu Stane Anželj je pri založbi Mladinska knjiga in v zbirki Odisej izšel leta 2020. Letos pa si je roman prislužil tudi nominacijo za mednarodno nagrado booker 2021. V studiu se mi je tako pridružila urednica slovenskega prevoda Alenka Veler. Govorila sva o romanu in ga predstavila mlajšim bralcem oziroma našim mladim poslušalcem. O ČEM GOVORI KNJIGA Trinajstletni Brian z očetom živi v prikolici v odmaknjenem kraju. Njegov starejši brat Lucien je nastanjen v ustanovi za otroke s posebnimi potrebami. Nekega dne oče Luciena vzame v domačo oskrbo, odgovornost za brata pa naloži Brianu. Kljub revščini, očetovi brezbrižnosti in negotovosti ob zahtevni nalogi Brian najde način, da ljubeče poskrbi za brata in njegove potrebe. Dokler se nekega dne vse usodno ne zaplete … ODLOMEK IZ KNJIGE »Po mokrem hrbtu mi kot rakovičje nogice priplezajo njegovi prsti. Potem se me oklene, tako da imam roke ujete v njegovem objemu. ''Ne premočno,'' strogo rečem. Izvijem roke iz primeža. Lucien mi položi glavo na ramo. Čisto preblizu ušesa slišim škripanje njegovih zob. ''Ne smeš me ugrizniti.'' Sopiha, drgeta, od njega kaplja. Omahovaje ovijem roke okrog njega. Pod mokro majico začutim vretenca. Grbinice so nanizane vse do vratu. Za vsak primer mu zarijem prste v lase na zatilju. Če bo treba, ga bom lahko za lase povlekel stran od sebe. ''Če me boš po nesreči ugriznil,'' zašepetam. Rico spleza na breg poleg naju in si med praprotjo otrese kožuh. S prosto roko gladim Luciena po hrbtu. Pusti se božati po vdolbinici pod vratom. Utrujeno naslanja glavo na mojo. Okrepim prijem, njegovo dihanje se umiri. Tam torej sva. Če bi se kdo zdaj pripeljal po cesti nad nama, bi med drevesi zagledal dva fanta, ki do kolen stojita v potoku. In videti bi bilo, kot da se objemata. ''Ti si moj brat,'' rečem. ''Brata sva.''« (Robben 273) Knjigo lahko dobite tukaj. Alenka Veler: »To je zelo napeto branje, kjer si ves čas v pričakovanju, kaj se bo zgodilo. Ko se stvari odvijajo, ne veš kam bo zgodba zavila. Notri je ljubezen, notri so borbe in vse kar življenje je. Dolge počitnice, ki so sicer nenavadne a zelo zanimive.« <p>Zgodba o ljubezni, ki sije kljub nemogočim okoliščinam </p><p><p>Nizozemski dramatik, pesnik in pisatelj <strong>Jaap Robben</strong> (1984) je svetu postal znan z romanesknim prvencem za odrasle <em>Birk</em>, ki je izšel leta 2014. Zanj je prejel več nagrad. Sledile so izdaje v tujih jezikih, leta 2018 pa je ustvaril pretresljiv roman o zaupanju, izdaji, solidarnosti in odraščanju, ki je bil sprva namenjen odraslim, a so ga navdušeno sprejeli tudi mladostniki. Prav ta roman, ki nosi naslov <strong>Bratov kožuh</strong>, je tudi današnja tema Kulturomata. V slovenskem prevodu <strong>Stane Anželj</strong> je pri založbi Mladinska knjiga in v zbirki Odisej izšel leta 2020. Letos pa si je roman prislužil tudi nominacijo za mednarodno nagrado Booker 2021.</p> <p>V studiu se nam je pridružila urednica slovenskega prevoda <strong>Alenka Veler, </strong>ki je roman predstavila mlajšim bralcem oziroma našim mladim poslušalcem.</p> <blockquote><p>Alenka Veler: »To je zelo napeto branje, kjer si ves čas v pričakovanju, kaj se bo zgodilo. Ko se stvari odvijajo, ne veš kam bo zgodba zavila. Notri je ljubezen, notri so borbe in vse kar življenje je. Dolge počitnice, ki so sicer nenavadne a zelo zanimive.«</p></blockquote> <h4>O ČEM GOVORI KNJIGA</h4> <p>Trinajstletni Brian z očetom živi v prikolici v odmaknjenem kraju. Njegov starejši brat Lucien je nastanjen v ustanovi za otroke s posebnimi potrebami. Nekega dne oče Luciena vzame v domačo oskrbo, odgovornost za brata pa naloži Brianu. Kljub revščini, očetovi brezbrižnosti in negotovosti ob zahtevni nalogi Brian najde način, da ljubeče poskrbi za brata in njegove potrebe. Dokler se nekega dne vse usodno ne zaplete …</p> <h4>ODLOMEK IZ KNJIGE</h4> <p><em>»Po mokrem hrbtu mi kot rakovičje nogice priplezajo njegovi prsti. Potem se me oklene, tako da imam roke ujete v njegovem objemu. ''Ne premočno,'' strogo rečem. Izvijem roke iz primeža. Lucien mi položi glavo na ramo. Čisto preblizu ušesa slišim škripanje njegovih zob. ''Ne smeš me ugrizniti.'' Sopiha, drgeta, od njega kaplja.</em><br /> <em>Omahovaje ovijem roke okrog njega. Pod mokro majico začutim vretenca. Grbinice so nanizane vse do vratu. Za vsak primer mu zarijem prste v lase na zatilju. Če bo treba, ga bom lahko za lase povlekel stran od sebe. ''Če me boš po nesreči ugriznil,'' zašepetam. Rico spleza na breg poleg naju in si med praprotjo otrese kožuh.</em><br /> <em>S prosto roko gladim Luciena po hrbtu. Pusti se božati po vdolbinici pod vratom. Utrujeno naslanja glavo na mojo. Okrepim prijem, njegovo dihanje se umiri.</em><br /> <em>Tam torej sva.</em><br /> <em>Če bi se kdo zdaj pripeljal po cesti nad nama, bi med drevesi zagledal dva fanta, ki do kolen stojita v potoku. In videti bi bilo, kot da se objemata.</em><br /> <em>''Ti si moj brat,'' rečem. ''Brata sva.''«</em> (Robben 273)</p> <p>Knjigo lahko dobite tukaj: <a>Bratov kožuh</a></p> <p>&nbsp;</p></p> Sat, 01 May 2021 08:30:00 +0000 Bratov kožuh Kinodvor že vrsto let sodeluje pri koordinaciji mednarodne mladinske žirije na francoskem festivalu Ciné-Jeune de l’Aisne. 39. Festival otroškega in mladinskega filma po navadi poteka v mestu Laon, letos je potekal med 23. marcem in 9. aprilom, mladi žiranti pa so udeležbo na festivalu opravljali kar z domačega kavča. Slovensko mladinsko delegacijo mednarodne otroške žirije so letos sestavljali Zara Čater, Iza Napotnik in Leon Cvetković, vsi nadobudni učenci francoščine, ki so se festivala udeležili med 6. in 8. aprilom. Seveda na festivalu niso bili sami, spremljala jih je namreč tudi mentorica Nives Syed Mihelič, učiteljica francoščine ter Anja Banko, sodelavka Kinodvorovega programa za mlada občinstva. Mednarodno žirijo, ki podeljuje glavno nagrado festivala, sestavljajo še trije učenci iz Francije – letos tri dekleta z lokalne gimnazije ter mladi žiranti s partnerskega nemškega festivala otroškega in mladinskega filma Schlingel, od koder se je tokrat pridružil en žirant. Ogledali so si tri tekmovalne sklope kratkih filmov, v treh dneh se je tako nabralo kar 17 kratkih filmov različnih žanrov in zvrsti. Po ogledu filmov je sledila diskusija, mladi žirantje pa so morali svoje mnenje o filmu zastopati ter izpostavljati tako pozitivne kot negativne poglede na film. Razpravljali so o kvaliteti barv, zvočni podobi filmov, scenografiji, kostumografiji ... Po treh dneh gledanja in diskutrianja o filmih, so mladi žirantje glavno nagrado podelili igranemu filmu Beauty Boys režiserja Florenta Gouëlouja. Film pripoveduje zgodbo dveh mladih fantov, ki na vaškem odprtem odru nastopita kot drag queena, in tako poudarja pomembnost sprejemanja samega sebe ter premagovanja strahu pred drugačnim. Režiser, ki je film posnel po spominih iz svojega lastnega otroštva sredi francoskega podeželja konec devetdesetih, si je po mnenju žirije nagrado prislužil zaradi izvirnosti obravnavane teme, režije igralcev in zgodbe ter navdihujočega sporočila. Mednarodni festival Ciné-Jeune de l’Aisne je letos razdeljen na dva dela: na spomladansko edicijo, ki je potekala od 23. marca in se končala s podelitvijo nagrad 9. aprila, ter na jesensko, ki upa, da bo mladim občinstvom filme oktobra lahko prikazala tudi v kinodvoranah. <p>Vsako leto žirijo sestavlja tudi slovenska delegacija, ki pa se je letošnjega festivala udeležila prek spleta</p><p><p>Kinodvor že vrsto let sodeluje pri koordinaciji mednarodne mladinske žirije na francoskem festivalu <strong>Ciné-Jeune de l’Aisne</strong>. 39. Festival otroškega in mladinskega filma po navadi poteka v mestu <em>Laon</em>, letos je potekal med 23. marcem in 9. aprilom, mladi žiranti pa so udeležbo na festivalu opravljali kar z domačega kavča.</p> <p>Slovensko mladinsko delegacijo mednarodne otroške žirije so letos sestavljali <strong>Zara Čater</strong>, <strong>Iza Napotnik</strong> in <strong>Leon Cvetković</strong>, vsi nadobudni učenci francoščine, ki so se festivala udeležili med 6. in 8. aprilom. Seveda na festivalu niso bili sami, spremljala jih je namreč tudi mentorica <strong>Nives Syed Mihelič</strong>, učiteljica francoščine ter <strong>Anja Banko</strong>, sodelavka Kinodvorovega programa za mlada občinstva. Mednarodno žirijo, ki podeljuje glavno nagrado festivala, sestavljajo še trije učenci iz Francije – letos tri dekleta z lokalne gimnazije ter mladi žiranti s partnerskega nemškega festivala otroškega in mladinskega filma Schlingel, od koder se je tokrat pridružil en žirant.</p> <p>Ogledali so si tri tekmovalne sklope kratkih filmov, v treh dneh se je tako nabralo kar <em>17 kratkih filmov</em> različnih žanrov in zvrsti. Po ogledu filmov je sledila diskusija, mladi žirantje pa so morali svoje mnenje o filmu zastopati ter izpostavljati tako pozitivne kot negativne poglede na film. Razpravljali so o kvaliteti barv, zvočni podobi filmov, scenografiji, kostumografiji ...</p> <p>Po treh dneh gledanja in diskutrianja o filmih, so mladi žirantje glavno nagrado podelili igranemu filmu <strong>Beauty Boys</strong> režiserja <em>Florenta Gouëlouja</em>.</p> <p>Film pripoveduje zgodbo dveh mladih fantov, ki na vaškem odprtem odru nastopita kot drag queena, in tako poudarja pomembnost sprejemanja samega sebe ter premagovanja strahu pred drugačnim. Režiser, ki je film posnel po spominih iz svojega lastnega otroštva sredi francoskega podeželja konec devetdesetih, si je po mnenju žirije nagrado prislužil zaradi izvirnosti obravnavane teme, režije igralcev in zgodbe ter navdihujočega sporočila.</p> <p>Tik pred koncem festivala so žiranti posneli tudi videopozdrav, celotna podelitev nagrad pa je na voljo za ogled <a>tukaj.</a></p> <p>Mednarodni festival Ciné-Jeune de l’Aisne je letos razdeljen na dva dela: na spomladansko edicijo, ki je potekala od 23. marca in se končala s podelitvijo nagrad 9. aprila, ter na jesensko, ki upa, da bo mladim občinstvom filme oktobra lahko prikazala tudi v kinodvoranah.</p> <p>Katalog letošnjega festivala je v pdf obliki dostopen <a>tukaj.</a></p> <p>&nbsp;</p> <p></p> <p></p></p> 174770388 RTVSLO – Prvi 549 clean Kinodvor že vrsto let sodeluje pri koordinaciji mednarodne mladinske žirije na francoskem festivalu Ciné-Jeune de l’Aisne. 39. Festival otroškega in mladinskega filma po navadi poteka v mestu Laon, letos je potekal med 23. marcem in 9. aprilom, mladi žiranti pa so udeležbo na festivalu opravljali kar z domačega kavča. Slovensko mladinsko delegacijo mednarodne otroške žirije so letos sestavljali Zara Čater, Iza Napotnik in Leon Cvetković, vsi nadobudni učenci francoščine, ki so se festivala udeležili med 6. in 8. aprilom. Seveda na festivalu niso bili sami, spremljala jih je namreč tudi mentorica Nives Syed Mihelič, učiteljica francoščine ter Anja Banko, sodelavka Kinodvorovega programa za mlada občinstva. Mednarodno žirijo, ki podeljuje glavno nagrado festivala, sestavljajo še trije učenci iz Francije – letos tri dekleta z lokalne gimnazije ter mladi žiranti s partnerskega nemškega festivala otroškega in mladinskega filma Schlingel, od koder se je tokrat pridružil en žirant. Ogledali so si tri tekmovalne sklope kratkih filmov, v treh dneh se je tako nabralo kar 17 kratkih filmov različnih žanrov in zvrsti. Po ogledu filmov je sledila diskusija, mladi žirantje pa so morali svoje mnenje o filmu zastopati ter izpostavljati tako pozitivne kot negativne poglede na film. Razpravljali so o kvaliteti barv, zvočni podobi filmov, scenografiji, kostumografiji ... Po treh dneh gledanja in diskutrianja o filmih, so mladi žirantje glavno nagrado podelili igranemu filmu Beauty Boys režiserja Florenta Gouëlouja. Film pripoveduje zgodbo dveh mladih fantov, ki na vaškem odprtem odru nastopita kot drag queena, in tako poudarja pomembnost sprejemanja samega sebe ter premagovanja strahu pred drugačnim. Režiser, ki je film posnel po spominih iz svojega lastnega otroštva sredi francoskega podeželja konec devetdesetih, si je po mnenju žirije nagrado prislužil zaradi izvirnosti obravnavane teme, režije igralcev in zgodbe ter navdihujočega sporočila. Mednarodni festival Ciné-Jeune de l’Aisne je letos razdeljen na dva dela: na spomladansko edicijo, ki je potekala od 23. marca in se končala s podelitvijo nagrad 9. aprila, ter na jesensko, ki upa, da bo mladim občinstvom filme oktobra lahko prikazala tudi v kinodvoranah. <p>Vsako leto žirijo sestavlja tudi slovenska delegacija, ki pa se je letošnjega festivala udeležila prek spleta</p><p><p>Kinodvor že vrsto let sodeluje pri koordinaciji mednarodne mladinske žirije na francoskem festivalu <strong>Ciné-Jeune de l’Aisne</strong>. 39. Festival otroškega in mladinskega filma po navadi poteka v mestu <em>Laon</em>, letos je potekal med 23. marcem in 9. aprilom, mladi žiranti pa so udeležbo na festivalu opravljali kar z domačega kavča.</p> <p>Slovensko mladinsko delegacijo mednarodne otroške žirije so letos sestavljali <strong>Zara Čater</strong>, <strong>Iza Napotnik</strong> in <strong>Leon Cvetković</strong>, vsi nadobudni učenci francoščine, ki so se festivala udeležili med 6. in 8. aprilom. Seveda na festivalu niso bili sami, spremljala jih je namreč tudi mentorica <strong>Nives Syed Mihelič</strong>, učiteljica francoščine ter <strong>Anja Banko</strong>, sodelavka Kinodvorovega programa za mlada občinstva. Mednarodno žirijo, ki podeljuje glavno nagrado festivala, sestavljajo še trije učenci iz Francije – letos tri dekleta z lokalne gimnazije ter mladi žiranti s partnerskega nemškega festivala otroškega in mladinskega filma Schlingel, od koder se je tokrat pridružil en žirant.</p> <p>Ogledali so si tri tekmovalne sklope kratkih filmov, v treh dneh se je tako nabralo kar <em>17 kratkih filmov</em> različnih žanrov in zvrsti. Po ogledu filmov je sledila diskusija, mladi žirantje pa so morali svoje mnenje o filmu zastopati ter izpostavljati tako pozitivne kot negativne poglede na film. Razpravljali so o kvaliteti barv, zvočni podobi filmov, scenografiji, kostumografiji ...</p> <p>Po treh dneh gledanja in diskutrianja o filmih, so mladi žirantje glavno nagrado podelili igranemu filmu <strong>Beauty Boys</strong> režiserja <em>Florenta Gouëlouja</em>.</p> <p>Film pripoveduje zgodbo dveh mladih fantov, ki na vaškem odprtem odru nastopita kot drag queena, in tako poudarja pomembnost sprejemanja samega sebe ter premagovanja strahu pred drugačnim. Režiser, ki je film posnel po spominih iz svojega lastnega otroštva sredi francoskega podeželja konec devetdesetih, si je po mnenju žirije nagrado prislužil zaradi izvirnosti obravnavane teme, režije igralcev in zgodbe ter navdihujočega sporočila.</p> <p>Tik pred koncem festivala so žiranti posneli tudi videopozdrav, celotna podelitev nagrad pa je na voljo za ogled <a>tukaj.</a></p> <p>Mednarodni festival Ciné-Jeune de l’Aisne je letos razdeljen na dva dela: na spomladansko edicijo, ki je potekala od 23. marca in se končala s podelitvijo nagrad 9. aprila, ter na jesensko, ki upa, da bo mladim občinstvom filme oktobra lahko prikazala tudi v kinodvoranah.</p> <p>Katalog letošnjega festivala je v pdf obliki dostopen <a>tukaj.</a></p> <p>&nbsp;</p> <p></p> <p></p></p> Sat, 24 Apr 2021 08:30:00 +0000 39. Mednarodni filmski festival Ciné-Jeune de l’Aisne Šestnajsletna Lana Klemen se s plesom srečuje že od tretjega leta starosti. Takrat jo je prevzel in ostaja njena strast še danes. Začela je s hip hopom, nato pa nadaljevala z jazz baletom in klasičnim baletom. Trenutno obiskuje 1. letnik Konservatorija za glasbo in balet v Ljubljani ter 2. letnik baleta. Ob šolskem baletnem programu pleše tudi sodobni ples, trenira ga v plesni šoli Kazina. »Ples me nikoli ne utrudi, imam ga tako rada, da tudi kadar sem slabe volje, pa grem na balet, se vrnem dobre volje. To mi je užitek, sprostitev, nobeno breme. Nikoli nisem niti pomislila, da bi ga opustila.« Poleg treningov se udeležuje tudi velikega števila tekmovanj in nastopov. Sodelovala je že na odru Opere in baleta Ljubljana, na katerem se je preizkusila v vlogi otroka v baletu Hrestač, nato pa še v Trnuljčici, Doktorju Živagu in Don Kihotu. Trenutno nosi naslov svetovne prvakinje v show danceu med dekleti v mladinski kategoriji. »Pred nastopom imam samo zdravo tremo, ki je potrebna! Nikoli pa toliko, da ne bi uživala v nastopu in ne bi mogla plesati.« Pred letom dni se je začela epidemija, a Lana se ni vdala in je pridno trenirala naprej. Udeležila se je tudi več spletnih tekmovanj, na Dance Star gala večeru je osvojila glavno nagrado. »Najtežji del treniranja po Zoomu je zrcaljenje kamere. Ko trener dvigne desno roko, mislim, da je leva. To je bil kar precejšen izziv za mojo koordinacijo.« Še več o njeni plesni poti in treninigih v obdobju epidemije lahko izveste, če boste poslušali Kulturomat. Na vprašanje, kaj ji pomeni ples, pa je Lana odgovorila: »Uf, to je pa težko opisati z besedami. Rekla bi, da mi pomeni vse. Ne vem, ali bi bila ista oseba, če ga ne bi spoznala že v otroštvu. Je kot del mene in brez njega kot da ne bi bila Lana. Ne predstavljam si, da plesa ne bi bilo na moji življenjski poti. Upam, da me bo spremljal vse do konca.«<p>»Ples mi pomeni vse. Ne vem, ali bi bila ista oseba, če ga ne bi spoznala že v otroštvu.«</p><p><p>Šestnajsletna <strong>Lana Klemen</strong> se s plesom srečuje že od tretjega leta starosti. Takrat jo je prevzel in ostaja njena strast še danes. Začela je s hip hopom, nato pa nadaljevala z jazz baletom in klasičnim baletom. Trenutno obiskuje 1. letnik Konservatorija za glasbo in balet v Ljubljani ter 2. letnik baleta. Ob šolskem baletnem programu pleše tudi sodobni ples, trenira ga v plesni šoli Kazina.</p> <blockquote><p>»Ples me nikoli ne utrudi, imam ga tako rada, da tudi kadar sem slabe volje, pa grem na balet, se vrnem dobre volje. To mi je užitek, sprostitev, nobeno breme. Nikoli nisem niti pomislila, da bi ga opustila.«</p></blockquote> <p>Poleg treningov se udeležuje tudi velikega števila tekmovanj in nastopov. Sodelovala je že na odru Opere in baleta Ljubljana, na katerem se je preizkusila v vlogi otroka v baletu <em>Hrestač</em>, nato pa še v <em>Trnuljčici</em>, <em>Doktorju Živagu</em> in <em>Don Kihotu</em>. Trenutno nosi naslov svetovne prvakinje v show danceu med dekleti v mladinski kategoriji.</p> <blockquote><p>»Pred nastopom imam samo zdravo tremo, ki je potrebna! Nikoli pa toliko, da ne bi uživala v nastopu in ne bi mogla plesati.«</p></blockquote> <p>Pred letom dni se je začela epidemija, a Lana se ni vdala in je pridno trenirala naprej. Udeležila se je tudi več spletnih tekmovanj, na Dance Star gala večeru je osvojila glavno nagrado.</p> <blockquote><p>»Najtežji del treniranja po Zoomu je zrcaljenje kamere. Ko trener dvigne desno roko, mislim, da je leva. To je bil kar precejšen izziv za mojo koordinacijo.«</p></blockquote> <p>Še več o njeni plesni poti in treningih v obdobju epidemije lahko izveste, če boste poslušali Kulturomat. Na vprašanje, kaj ji pomeni ples, pa je Lana odgovorila:</p> <blockquote><p>»Uf, to je pa težko opisati z besedami. Rekla bi, da mi pomeni vse. Ne vem, ali bi bila ista oseba, če ga ne bi spoznala že v otroštvu. Je kot del mene in brez njega kot da ne bi bila Lana. Ne predstavljam si, da plesa ne bi bilo na moji življenjski poti. Upam, da me bo spremljal vse do konca.«</p></blockquote> </p> 174768294 RTVSLO – Prvi 812 clean Šestnajsletna Lana Klemen se s plesom srečuje že od tretjega leta starosti. Takrat jo je prevzel in ostaja njena strast še danes. Začela je s hip hopom, nato pa nadaljevala z jazz baletom in klasičnim baletom. Trenutno obiskuje 1. letnik Konservatorija za glasbo in balet v Ljubljani ter 2. letnik baleta. Ob šolskem baletnem programu pleše tudi sodobni ples, trenira ga v plesni šoli Kazina. »Ples me nikoli ne utrudi, imam ga tako rada, da tudi kadar sem slabe volje, pa grem na balet, se vrnem dobre volje. To mi je užitek, sprostitev, nobeno breme. Nikoli nisem niti pomislila, da bi ga opustila.« Poleg treningov se udeležuje tudi velikega števila tekmovanj in nastopov. Sodelovala je že na odru Opere in baleta Ljubljana, na katerem se je preizkusila v vlogi otroka v baletu Hrestač, nato pa še v Trnuljčici, Doktorju Živagu in Don Kihotu. Trenutno nosi naslov svetovne prvakinje v show danceu med dekleti v mladinski kategoriji. »Pred nastopom imam samo zdravo tremo, ki je potrebna! Nikoli pa toliko, da ne bi uživala v nastopu in ne bi mogla plesati.« Pred letom dni se je začela epidemija, a Lana se ni vdala in je pridno trenirala naprej. Udeležila se je tudi več spletnih tekmovanj, na Dance Star gala večeru je osvojila glavno nagrado. »Najtežji del treniranja po Zoomu je zrcaljenje kamere. Ko trener dvigne desno roko, mislim, da je leva. To je bil kar precejšen izziv za mojo koordinacijo.« Še več o njeni plesni poti in treninigih v obdobju epidemije lahko izveste, če boste poslušali Kulturomat. Na vprašanje, kaj ji pomeni ples, pa je Lana odgovorila: »Uf, to je pa težko opisati z besedami. Rekla bi, da mi pomeni vse. Ne vem, ali bi bila ista oseba, če ga ne bi spoznala že v otroštvu. Je kot del mene in brez njega kot da ne bi bila Lana. Ne predstavljam si, da plesa ne bi bilo na moji življenjski poti. Upam, da me bo spremljal vse do konca.«<p>»Ples mi pomeni vse. Ne vem, ali bi bila ista oseba, če ga ne bi spoznala že v otroštvu.«</p><p><p>Šestnajsletna <strong>Lana Klemen</strong> se s plesom srečuje že od tretjega leta starosti. Takrat jo je prevzel in ostaja njena strast še danes. Začela je s hip hopom, nato pa nadaljevala z jazz baletom in klasičnim baletom. Trenutno obiskuje 1. letnik Konservatorija za glasbo in balet v Ljubljani ter 2. letnik baleta. Ob šolskem baletnem programu pleše tudi sodobni ples, trenira ga v plesni šoli Kazina.</p> <blockquote><p>»Ples me nikoli ne utrudi, imam ga tako rada, da tudi kadar sem slabe volje, pa grem na balet, se vrnem dobre volje. To mi je užitek, sprostitev, nobeno breme. Nikoli nisem niti pomislila, da bi ga opustila.«</p></blockquote> <p>Poleg treningov se udeležuje tudi velikega števila tekmovanj in nastopov. Sodelovala je že na odru Opere in baleta Ljubljana, na katerem se je preizkusila v vlogi otroka v baletu <em>Hrestač</em>, nato pa še v <em>Trnuljčici</em>, <em>Doktorju Živagu</em> in <em>Don Kihotu</em>. Trenutno nosi naslov svetovne prvakinje v show danceu med dekleti v mladinski kategoriji.</p> <blockquote><p>»Pred nastopom imam samo zdravo tremo, ki je potrebna! Nikoli pa toliko, da ne bi uživala v nastopu in ne bi mogla plesati.«</p></blockquote> <p>Pred letom dni se je začela epidemija, a Lana se ni vdala in je pridno trenirala naprej. Udeležila se je tudi več spletnih tekmovanj, na Dance Star gala večeru je osvojila glavno nagrado.</p> <blockquote><p>»Najtežji del treniranja po Zoomu je zrcaljenje kamere. Ko trener dvigne desno roko, mislim, da je leva. To je bil kar precejšen izziv za mojo koordinacijo.«</p></blockquote> <p>Še več o njeni plesni poti in treningih v obdobju epidemije lahko izveste, če boste poslušali Kulturomat. Na vprašanje, kaj ji pomeni ples, pa je Lana odgovorila:</p> <blockquote><p>»Uf, to je pa težko opisati z besedami. Rekla bi, da mi pomeni vse. Ne vem, ali bi bila ista oseba, če ga ne bi spoznala že v otroštvu. Je kot del mene in brez njega kot da ne bi bila Lana. Ne predstavljam si, da plesa ne bi bilo na moji življenjski poti. Upam, da me bo spremljal vse do konca.«</p></blockquote> </p> Sat, 17 Apr 2021 08:30:00 +0000 Lana Klemen Eva Brank je dijakinja 4. letnika gimnazije Vič. S fotografijo jo je seznanil oče, jo nad njo navdušil in ji priskrbel prvi fotoaparat. "Čisti začetki ukvarjanja s fotografijo so bili že v otroštvu. Oče je bil ta navdušenec nad tehnologijo in fotografski nadobudnež zaradi katerega imam doma evolucijo spominskih kartic. Od takrat mi je fotografija postala domača, sama pa se ukvarjam s tem kako lahko nekaj prikažem oziroma v fotografijo vpletem simboliko." Sprva je fotografirala vse, kar se ji je zdelo zanimivo, resneje in s premislekom pa se je fotografije lotila z vstopom v srednjo šolo. Do zdaj je pripravila že tri fotografske projekte. Prvi, ki ga je ustvarila v prvem letniku gimnazije, nosi naslov Edvard. Drugi projekt in tudi prva samostojna razstava se imenuje Naše pokrajine. Kot tretji projekt pa jo v prihodnjih mesecih čaka izid prve fotoknjige z naslovom Razglednice. "Fotografija mi je zelo pomembna, ker je moj glas. Imam veliko načinov preko katerih se lahko izrazim in fotografija je ena glavnih vrst mojega izražanja. S fotografijo pa lahko dam glas še komu drugemu."<p>S fotografijami odkriva nov svet, v njih pa išče nove poglede na človeka in prostor okoli nas</p><p><p><strong>Eva Brank</strong> je dijakinja 4. letnika gimnazije Vič. S fotografijo jo je seznanil oče, jo nad njo navdušil in ji priskrbel prvi fotoaparat.</p> <blockquote><p>"Čisti začetki ukvarjanja s fotografijo so bili že v otroštvu. Oče je bil ta navdušenec nad tehnologijo in fotografski nadobudnež zaradi katerega imam doma evolucijo spominskih kartic. Od takrat mi je fotografija postala domača, sama pa se ukvarjam s tem kako lahko nekaj prikažem oziroma v fotografijo vpletem simboliko."</p></blockquote> <p>Sprva je fotografirala vse, kar se ji je zdelo zanimivo, resneje in s premislekom pa se je fotografije lotila z vstopom v srednjo šolo. Do zdaj je pripravila že tri fotografske projekte. Prvi, ki ga je ustvarila v prvem letniku gimnazije, nosi naslov <em>Edvard</em>. Drugi projekt in tudi prva samostojna razstava se imenuje <em>Naše pokrajine</em>. Kot tretji projekt pa jo v prihodnjih mesecih čaka izid prve fotoknjige z naslovom <em>Razglednice</em>.</p> <blockquote><p>"Fotografija mi je zelo pomembna, ker je moj glas. Imam veliko načinov preko katerih se lahko izrazim in fotografija je ena glavnih vrst mojega izražanja. S fotografijo pa lahko dam glas še komu drugemu."</p></blockquote> </p> 174766436 RTVSLO – Prvi 571 clean Eva Brank je dijakinja 4. letnika gimnazije Vič. S fotografijo jo je seznanil oče, jo nad njo navdušil in ji priskrbel prvi fotoaparat. "Čisti začetki ukvarjanja s fotografijo so bili že v otroštvu. Oče je bil ta navdušenec nad tehnologijo in fotografski nadobudnež zaradi katerega imam doma evolucijo spominskih kartic. Od takrat mi je fotografija postala domača, sama pa se ukvarjam s tem kako lahko nekaj prikažem oziroma v fotografijo vpletem simboliko." Sprva je fotografirala vse, kar se ji je zdelo zanimivo, resneje in s premislekom pa se je fotografije lotila z vstopom v srednjo šolo. Do zdaj je pripravila že tri fotografske projekte. Prvi, ki ga je ustvarila v prvem letniku gimnazije, nosi naslov Edvard. Drugi projekt in tudi prva samostojna razstava se imenuje Naše pokrajine. Kot tretji projekt pa jo v prihodnjih mesecih čaka izid prve fotoknjige z naslovom Razglednice. "Fotografija mi je zelo pomembna, ker je moj glas. Imam veliko načinov preko katerih se lahko izrazim in fotografija je ena glavnih vrst mojega izražanja. S fotografijo pa lahko dam glas še komu drugemu."<p>S fotografijami odkriva nov svet, v njih pa išče nove poglede na človeka in prostor okoli nas</p><p><p><strong>Eva Brank</strong> je dijakinja 4. letnika gimnazije Vič. S fotografijo jo je seznanil oče, jo nad njo navdušil in ji priskrbel prvi fotoaparat.</p> <blockquote><p>"Čisti začetki ukvarjanja s fotografijo so bili že v otroštvu. Oče je bil ta navdušenec nad tehnologijo in fotografski nadobudnež zaradi katerega imam doma evolucijo spominskih kartic. Od takrat mi je fotografija postala domača, sama pa se ukvarjam s tem kako lahko nekaj prikažem oziroma v fotografijo vpletem simboliko."</p></blockquote> <p>Sprva je fotografirala vse, kar se ji je zdelo zanimivo, resneje in s premislekom pa se je fotografije lotila z vstopom v srednjo šolo. Do zdaj je pripravila že tri fotografske projekte. Prvi, ki ga je ustvarila v prvem letniku gimnazije, nosi naslov <em>Edvard</em>. Drugi projekt in tudi prva samostojna razstava se imenuje <em>Naše pokrajine</em>. Kot tretji projekt pa jo v prihodnjih mesecih čaka izid prve fotoknjige z naslovom <em>Razglednice</em>.</p> <blockquote><p>"Fotografija mi je zelo pomembna, ker je moj glas. Imam veliko načinov preko katerih se lahko izrazim in fotografija je ena glavnih vrst mojega izražanja. S fotografijo pa lahko dam glas še komu drugemu."</p></blockquote> </p> Sat, 10 Apr 2021 08:30:00 +0000 Eva Brank Inja Ajda Hvala prihaja iz Postojne, obiskuje pa 3. letnik ljubljanske Gimnazije Vič. S pisanjem se je prvič preizkusila že v osnovni šole, resneje, s premislekom in izlivanjem svojih čustev na papir pa pred tremi leti ob vstopu v srednjo šolo. O svojem pisanju proze in poezije se je Inja pogovarjala s Tadejo Bizilj.<p>Mlada pesnica in pisateljica, ki svoja čustva izliva na papir</p><p><p>Inja Ajda Hvala prihaja iz Postojne, obiskuje pa 3. letnik ljubljanske Gimnazije Vič. S pisanjem se je prvič preizkusila že v osnovni šoli, resneje, s premislekom in izlivanjem svojih čustev na papir pa pred tremi leti ob vstopu v srednjo šolo. O svojem pisanju proze in poezije se je Inja pogovarjala s Tadejo Bizilj.</p></p> 174764729 RTVSLO – Prvi 937 clean Inja Ajda Hvala prihaja iz Postojne, obiskuje pa 3. letnik ljubljanske Gimnazije Vič. S pisanjem se je prvič preizkusila že v osnovni šole, resneje, s premislekom in izlivanjem svojih čustev na papir pa pred tremi leti ob vstopu v srednjo šolo. O svojem pisanju proze in poezije se je Inja pogovarjala s Tadejo Bizilj.<p>Mlada pesnica in pisateljica, ki svoja čustva izliva na papir</p><p><p>Inja Ajda Hvala prihaja iz Postojne, obiskuje pa 3. letnik ljubljanske Gimnazije Vič. S pisanjem se je prvič preizkusila že v osnovni šoli, resneje, s premislekom in izlivanjem svojih čustev na papir pa pred tremi leti ob vstopu v srednjo šolo. O svojem pisanju proze in poezije se je Inja pogovarjala s Tadejo Bizilj.</p></p> Sat, 03 Apr 2021 08:30:00 +0000 Mlada pesnica in pisateljica Inja Ajda Hvala Filmska kritika se razvije kot odmev filmu kot ene najkompleksnejših oblik človekovega izražanja. Skozi posamezna obdobja se je tako strukturno kot vsebinsko spreminjala in sčasoma postala povsem samostojen literarni žanr. S filmsko kritiko se je ob koncu osnovne šole srečal tudi tokratni gost Kulturomata Oskar Ban Brejc. Sprva ga je film samo zanimal, nato je filme začel gledati in podrobneje preučevati. Ogledal si je film, napisal kritiko in jo poslal na spletno stran revije Ekran, njegovo besedilo pa je bilo nemudoma objavljeno. Tako se je s kritiko spoznal, nato pa svoje znanje razvijal na delavnici Mad about film ter na delavnicah Ostrenje pogleda. Na vprašanje, kaj je filmska kritika, je Oskar odgovoril: »Zdi se mi, da je pomembno ločiti filmsko kritiko. Poznamo tako, ki nastane na festivalih, te niso poglobljene in so namenjene predvsem predstavitvi filma. Poznamo pa tudi daljšo in poglobljeno kritiko, ki morda ni vezana na to, kdaj mora biti izdana, zato je lahko daljša in se že bliža eseju.« Več o tem, kaj filmska kritika pravzaprav je, kako nastane in kako se pisanja loteva Oskar, izveste v Kulturomatu. Kaj pa Oskar svetuje tistim mladim poslušalcem, ki se s kritiko šele začenjajo ukvarjati: »Najboljši nasvet je ... glejte filme. Zabavno je in iz tega se največ naučimo.« <p>Kaj je filmska kritika, kako nastane in kako se pisanja loteva Oskar</p><p><p>Filmska kritika se razvije kot odmev filmu kot ene najkompleksnejših oblik človekovega izražanja. Skozi posamezna obdobja se je tako strukturno kot vsebinsko spreminjala in sčasoma postala povsem samostojen literarni žanr. S filmsko kritiko se je ob koncu osnovne šole srečal tudi tokratni gost Kulturomata <strong>Oskar Ban Brejc</strong>.</p> <p>Sprva ga je film samo zanimal, nato je filme začel gledati in podrobneje preučevati. Ogledal si je film, napisal kritiko in jo poslal na spletno stran revije <em>Ekran</em>, njegovo besedilo pa je bilo nemudoma objavljeno. Tako se je s kritiko spoznal, nato pa svoje znanje razvijal na delavnici <em>Mad about film</em> ter na delavnicah <em>Ostrenje pogleda</em>.</p> <blockquote><p>Na vprašanje, kaj je filmska kritika, je Oskar odgovoril: »Zdi se mi, da je pomembno ločiti filmsko kritiko. Poznamo tako, ki nastane na festivalih, te niso poglobljene in so namenjene predvsem predstavitvi filma. Poznamo pa tudi daljšo in poglobljeno kritiko, ki morda ni vezana na to, kdaj mora biti izdana, zato je lahko daljša in se že bliža eseju.«</p></blockquote> <p>Več o tem, kaj filmska kritika pravzaprav je, kako nastane in kako se pisanja loteva Oskar, izveste v Kulturomatu.</p> <blockquote><p>Kaj pa Oskar svetuje tistim mladim poslušalcem, ki se s kritiko šele začenjajo ukvarjati: »Najboljši nasvet je ... glejte filme. Zabavno je in iz tega se največ naučimo.«</p></blockquote> <p>&nbsp;</p></p> 174763556 RTVSLO – Prvi 711 clean Filmska kritika se razvije kot odmev filmu kot ene najkompleksnejših oblik človekovega izražanja. Skozi posamezna obdobja se je tako strukturno kot vsebinsko spreminjala in sčasoma postala povsem samostojen literarni žanr. S filmsko kritiko se je ob koncu osnovne šole srečal tudi tokratni gost Kulturomata Oskar Ban Brejc. Sprva ga je film samo zanimal, nato je filme začel gledati in podrobneje preučevati. Ogledal si je film, napisal kritiko in jo poslal na spletno stran revije Ekran, njegovo besedilo pa je bilo nemudoma objavljeno. Tako se je s kritiko spoznal, nato pa svoje znanje razvijal na delavnici Mad about film ter na delavnicah Ostrenje pogleda. Na vprašanje, kaj je filmska kritika, je Oskar odgovoril: »Zdi se mi, da je pomembno ločiti filmsko kritiko. Poznamo tako, ki nastane na festivalih, te niso poglobljene in so namenjene predvsem predstavitvi filma. Poznamo pa tudi daljšo in poglobljeno kritiko, ki morda ni vezana na to, kdaj mora biti izdana, zato je lahko daljša in se že bliža eseju.« Več o tem, kaj filmska kritika pravzaprav je, kako nastane in kako se pisanja loteva Oskar, izveste v Kulturomatu. Kaj pa Oskar svetuje tistim mladim poslušalcem, ki se s kritiko šele začenjajo ukvarjati: »Najboljši nasvet je ... glejte filme. Zabavno je in iz tega se največ naučimo.« <p>Kaj je filmska kritika, kako nastane in kako se pisanja loteva Oskar</p><p><p>Filmska kritika se razvije kot odmev filmu kot ene najkompleksnejših oblik človekovega izražanja. Skozi posamezna obdobja se je tako strukturno kot vsebinsko spreminjala in sčasoma postala povsem samostojen literarni žanr. S filmsko kritiko se je ob koncu osnovne šole srečal tudi tokratni gost Kulturomata <strong>Oskar Ban Brejc</strong>.</p> <p>Sprva ga je film samo zanimal, nato je filme začel gledati in podrobneje preučevati. Ogledal si je film, napisal kritiko in jo poslal na spletno stran revije <em>Ekran</em>, njegovo besedilo pa je bilo nemudoma objavljeno. Tako se je s kritiko spoznal, nato pa svoje znanje razvijal na delavnici <em>Mad about film</em> ter na delavnicah <em>Ostrenje pogleda</em>.</p> <blockquote><p>Na vprašanje, kaj je filmska kritika, je Oskar odgovoril: »Zdi se mi, da je pomembno ločiti filmsko kritiko. Poznamo tako, ki nastane na festivalih, te niso poglobljene in so namenjene predvsem predstavitvi filma. Poznamo pa tudi daljšo in poglobljeno kritiko, ki morda ni vezana na to, kdaj mora biti izdana, zato je lahko daljša in se že bliža eseju.«</p></blockquote> <p>Več o tem, kaj filmska kritika pravzaprav je, kako nastane in kako se pisanja loteva Oskar, izveste v Kulturomatu.</p> <blockquote><p>Kaj pa Oskar svetuje tistim mladim poslušalcem, ki se s kritiko šele začenjajo ukvarjati: »Najboljši nasvet je ... glejte filme. Zabavno je in iz tega se največ naučimo.«</p></blockquote> <p>&nbsp;</p></p> Sat, 27 Mar 2021 09:30:00 +0000 Oskar Ban Brejc »S filmom sem se prvič srečal že kot otrok. Nato pa je v srednji šoli to zanimanje preraslo v nekaj večjega. Gledal sem več filmov, začel o njem pisati in se ustvarjanja lotil tudi sam.« Pred mikrofon smo povabili dijaka četrtega letnika Gimnazije Poljane, Dana Grabnarja. Najprej je bil gledalec filmov, nato je o njih začel pisati, z vstopom v srednjo šolo pa se je opogumil in sedel na režijski stol. Začel je z ustvarjanjem poskusnih filmov, nadaljeval z ustvarjanjem kratkih, v času epidemije pa ustvaril svoj prvi kratkometražni film o zgodovini božično-novoletnega koncerta Gimnazije Poljane. Kaj ustvarja trenutno, kaj ga čaka v prihodnje in kako snemanje filma poteka, izveste v Kulturomatu. “Težko rečem, da mi umetnost trenutno kaj pomeni. Ampak pomeni mi toliko, da bom ustvarjal še naprej, dokler mi ne bo nečesa zares pomenila”<p>S filmom se srečuje že od malih nog, z vstopom v srednjo šolo pa se je srečal z režijo</p><p><blockquote><p>»S filmom sem se prvič srečal že kot otrok. Nato pa je v srednji šoli to zanimanje preraslo v nekaj večjega. Gledal sem več filmov, začel o njem pisati in se ustvarjanja lotil tudi sam.«</p></blockquote> <p>Pred mikrofon smo povabili dijaka četrtega letnika Gimnazije Poljane, <strong>Dana Grabnarja</strong>.<br /> Najprej je bil gledalec filmov, nato je o njih začel pisati, z vstopom v srednjo šolo pa se je opogumil in sedel na režijski stol. Začel je z ustvarjanjem poskusnih filmov, nadaljeval z ustvarjanjem kratkih, v času epidemije pa ustvaril svoj prvi kratkometražni film o zgodovini božično-novoletnega koncerta Gimnazije Poljane. Kaj ustvarja trenutno, kaj ga čaka v prihodnje in kako snemanje filma poteka, izveste v Kulturomatu.</p> <blockquote><p>“Težko rečem, da mi umetnost trenutno kaj pomeni. Ampak pomeni mi toliko, da bom ustvarjal še naprej, dokler mi ne bo nečesa zares pomenila”</p></blockquote></p> 174761938 RTVSLO – Prvi 585 clean »S filmom sem se prvič srečal že kot otrok. Nato pa je v srednji šoli to zanimanje preraslo v nekaj večjega. Gledal sem več filmov, začel o njem pisati in se ustvarjanja lotil tudi sam.« Pred mikrofon smo povabili dijaka četrtega letnika Gimnazije Poljane, Dana Grabnarja. Najprej je bil gledalec filmov, nato je o njih začel pisati, z vstopom v srednjo šolo pa se je opogumil in sedel na režijski stol. Začel je z ustvarjanjem poskusnih filmov, nadaljeval z ustvarjanjem kratkih, v času epidemije pa ustvaril svoj prvi kratkometražni film o zgodovini božično-novoletnega koncerta Gimnazije Poljane. Kaj ustvarja trenutno, kaj ga čaka v prihodnje in kako snemanje filma poteka, izveste v Kulturomatu. “Težko rečem, da mi umetnost trenutno kaj pomeni. Ampak pomeni mi toliko, da bom ustvarjal še naprej, dokler mi ne bo nečesa zares pomenila”<p>S filmom se srečuje že od malih nog, z vstopom v srednjo šolo pa se je srečal z režijo</p><p><blockquote><p>»S filmom sem se prvič srečal že kot otrok. Nato pa je v srednji šoli to zanimanje preraslo v nekaj večjega. Gledal sem več filmov, začel o njem pisati in se ustvarjanja lotil tudi sam.«</p></blockquote> <p>Pred mikrofon smo povabili dijaka četrtega letnika Gimnazije Poljane, <strong>Dana Grabnarja</strong>.<br /> Najprej je bil gledalec filmov, nato je o njih začel pisati, z vstopom v srednjo šolo pa se je opogumil in sedel na režijski stol. Začel je z ustvarjanjem poskusnih filmov, nadaljeval z ustvarjanjem kratkih, v času epidemije pa ustvaril svoj prvi kratkometražni film o zgodovini božično-novoletnega koncerta Gimnazije Poljane. Kaj ustvarja trenutno, kaj ga čaka v prihodnje in kako snemanje filma poteka, izveste v Kulturomatu.</p> <blockquote><p>“Težko rečem, da mi umetnost trenutno kaj pomeni. Ampak pomeni mi toliko, da bom ustvarjal še naprej, dokler mi ne bo nečesa zares pomenila”</p></blockquote></p> Sat, 20 Mar 2021 09:30:00 +0000 Dan Grabnar V današnjem Kulturomatu so se nam pred mikrofonom pridružili trije dijaki: Nika Škodic, Kiana Petrič in Jaka Lopez Vernik. Kot zastopniki 2. letnika Waldorfske šole Ljubljana so nam predstavili potek ustvarjanja gledališke predstave Visoška kronika, ki so jo odigrali po spletni platformi Zoom. Jaka: »Potem ko smo se naučili besedilo, so prišla na vrsto čustva. Povedali smo nek stavek na več načinov: veselo, žalostno, jezno ...« Pri ustvarjanju predstave jim je na pomoč priskočil režiser Juš Milčinski, njihova učiteljica matematike Lenka Blejec pa se je prelevila v producentko. V spletni predstavi, ki so jo igrali vsak v svoji sobi, ni manjkalo niti glasbene podlage, scenografije in kostumov. Nika: »Paziti je bilo treba na veliko stvari. Bilo je povsem drugače kot na odru. Snemani smo bili le do prsnega koša, zato smo morali vsa čustva pokazati le z obrazom.« Kiana: »Najprej smo se naučili besedilo, ga velikokrat prebrali in se učili, kako pokazati čustva. Časa, v katerem se odvija Visoška kronika, sprva nismo razumeli. Kakšno vero so imeli, kako so živeli ... tako da smo se morali tudi s tem dobro spoznati.« Kako so se spoprijeli z besedilom, igranjem prek kamer in kako je vse skupaj potekalo, izveste v Kulturomatu.<p>Dijaki drugega letnika Waldorfske šole Ljubljana so na platformi ZOOM odigrali predstavo Visoška kronika</p><p><p>V tokratnem Kulturomatu so se nam pred mikrofonom pridružili trije dijaki: <strong>Nika Škodic</strong>, <strong>Kiana Petrič</strong> in <strong>Jaka Lopez Vernik</strong>. Kot zastopniki 2. letnika Waldorfske šole Ljubljana so nam predstavili potek ustvarjanja gledališke predstave Visoška kronika, ki so jo odigrali po spletni platformi Zoom.</p> <blockquote><p>Jaka: »Potem ko smo se naučili besedilo, so prišla na vrsto čustva. Povedali smo nek stavek na več načinov: veselo, žalostno, jezno ...«</p></blockquote> <p>Pri ustvarjanju predstave jim je na pomoč priskočil režiser <em>Juš Milčinski</em>, njihova učiteljica matematike <em>Lenka Blejec</em> pa se je prelevila v producentko. V spletni predstavi, ki so jo igrali vsak v svoji sobi, ni manjkalo niti glasbene podlage, scenografije in kostumov.</p> <blockquote><p>Nika: »Paziti je bilo treba na veliko stvari. Bilo je povsem drugače kot na odru. Snemani smo bili le do prsnega koša, zato smo morali vsa čustva pokazati le z obrazom.«</p> <p>Kiana: »Najprej smo se naučili besedilo, ga velikokrat prebrali in se učili, kako pokazati čustva. Časa, v katerem se odvija Visoška kronika, sprva nismo razumeli. Kakšno vero so imeli, kako so živeli ... tako da smo se morali tudi s tem dobro spoznati.«</p></blockquote> <p>Kako so se spoprijeli z besedilom, igranjem prek kamer in kako je vse skupaj potekalo, izveste v Kulturomatu.</p></p> 174760040 RTVSLO – Prvi 729 clean V današnjem Kulturomatu so se nam pred mikrofonom pridružili trije dijaki: Nika Škodic, Kiana Petrič in Jaka Lopez Vernik. Kot zastopniki 2. letnika Waldorfske šole Ljubljana so nam predstavili potek ustvarjanja gledališke predstave Visoška kronika, ki so jo odigrali po spletni platformi Zoom. Jaka: »Potem ko smo se naučili besedilo, so prišla na vrsto čustva. Povedali smo nek stavek na več načinov: veselo, žalostno, jezno ...« Pri ustvarjanju predstave jim je na pomoč priskočil režiser Juš Milčinski, njihova učiteljica matematike Lenka Blejec pa se je prelevila v producentko. V spletni predstavi, ki so jo igrali vsak v svoji sobi, ni manjkalo niti glasbene podlage, scenografije in kostumov. Nika: »Paziti je bilo treba na veliko stvari. Bilo je povsem drugače kot na odru. Snemani smo bili le do prsnega koša, zato smo morali vsa čustva pokazati le z obrazom.« Kiana: »Najprej smo se naučili besedilo, ga velikokrat prebrali in se učili, kako pokazati čustva. Časa, v katerem se odvija Visoška kronika, sprva nismo razumeli. Kakšno vero so imeli, kako so živeli ... tako da smo se morali tudi s tem dobro spoznati.« Kako so se spoprijeli z besedilom, igranjem prek kamer in kako je vse skupaj potekalo, izveste v Kulturomatu.<p>Dijaki drugega letnika Waldorfske šole Ljubljana so na platformi ZOOM odigrali predstavo Visoška kronika</p><p><p>V tokratnem Kulturomatu so se nam pred mikrofonom pridružili trije dijaki: <strong>Nika Škodic</strong>, <strong>Kiana Petrič</strong> in <strong>Jaka Lopez Vernik</strong>. Kot zastopniki 2. letnika Waldorfske šole Ljubljana so nam predstavili potek ustvarjanja gledališke predstave Visoška kronika, ki so jo odigrali po spletni platformi Zoom.</p> <blockquote><p>Jaka: »Potem ko smo se naučili besedilo, so prišla na vrsto čustva. Povedali smo nek stavek na več načinov: veselo, žalostno, jezno ...«</p></blockquote> <p>Pri ustvarjanju predstave jim je na pomoč priskočil režiser <em>Juš Milčinski</em>, njihova učiteljica matematike <em>Lenka Blejec</em> pa se je prelevila v producentko. V spletni predstavi, ki so jo igrali vsak v svoji sobi, ni manjkalo niti glasbene podlage, scenografije in kostumov.</p> <blockquote><p>Nika: »Paziti je bilo treba na veliko stvari. Bilo je povsem drugače kot na odru. Snemani smo bili le do prsnega koša, zato smo morali vsa čustva pokazati le z obrazom.«</p> <p>Kiana: »Najprej smo se naučili besedilo, ga velikokrat prebrali in se učili, kako pokazati čustva. Časa, v katerem se odvija Visoška kronika, sprva nismo razumeli. Kakšno vero so imeli, kako so živeli ... tako da smo se morali tudi s tem dobro spoznati.«</p></blockquote> <p>Kako so se spoprijeli z besedilom, igranjem prek kamer in kako je vse skupaj potekalo, izveste v Kulturomatu.</p></p> Sat, 13 Mar 2021 09:30:00 +0000 Gledališka igra na spletu Aneja Lončarič je 16 letna gimnazijka s Srednje šole Slovenska Bistrica, ki se je s petjem začela ukvarjati že v vrtcu. V prvem razredu je začela obiskovati pevski zbor in glasbeno šolo, kjer je igrala violino. Konec 4-ega razreda pa je začela obiskovati ure solo petja. Tako se je podala na pot proti glasbenim uspehom. Glasba po Anejinem mnenju vsakega človeka izpopolnjuje in bogati, predvsem z nastopi in festivali. Tam si pevci in pevke utrjujejo samozavest, nabirajo lepe izkušnje in spomine. Izkušnje s pevskih tekmovanj pa lahko človeku pomagajo tudi pri vsakodnevnem spopadanju z izzivi. Aneja sicer ne piše avtorske glasbe, ampak te možnosti v prihodnosti ne izključuje. Želi si uspešno zaključiti šolanje in se zaposliti v poklicu, ki jo bo razveseljeval, glasba pa jo bo ob tem spremljala na njeni poti.<p>"Če se vživim v to, kar pojem, to začuti tudi publika"</p><p><p>Aneja Lončarič je 16 letna gimnazijka s Srednje šole Slovenska Bistrica, ki se je s petjem začela ukvarjati že v vrtcu. V prvem razredu je začela obiskovati pevski zbor in glasbeno šolo, kjer je igrala violino. Konec 4-ega razreda pa je začela obiskovati ure solo petja. Tako se je podala na pot proti glasbenim uspehom.</p> <blockquote><p>"Ko pridem na oder me preplavlja adrenalin in rahla trema, kar mislim, da je dobro za kvaliteten nastop. Pri vsakem nastopu se poskušam čim bolj vživeti v to, kar pojem in zelo uživam, če to začuti tudi publika."</p></blockquote> <p>Glasba po Anejinem mnenju vsakega človeka izpopolnjuje in bogati, predvsem z nastopi in festivali. Tam si pevci in pevke utrjujejo samozavest, nabirajo lepe izkušnje in spomine. Izkušnje s pevskih tekmovanj pa lahko človeku pomagajo tudi pri vsakodnevnem spopadanju z izzivi.</p> <blockquote><p>"Pri testih v šoli sem mirnejša in bolj skoncentrirana, ker sem tega navajena od festivalov."</p></blockquote> <p>Aneja sicer ne piše avtorske glasbe, ampak te možnosti v prihodnosti ne izključuje. Želi si uspešno zaključiti šolanje in se zaposliti v poklicu, ki jo bo razveseljeval, glasba pa jo bo ob tem spremljala na njeni poti.</p></p> 174758296 RTVSLO – Prvi 620 clean Aneja Lončarič je 16 letna gimnazijka s Srednje šole Slovenska Bistrica, ki se je s petjem začela ukvarjati že v vrtcu. V prvem razredu je začela obiskovati pevski zbor in glasbeno šolo, kjer je igrala violino. Konec 4-ega razreda pa je začela obiskovati ure solo petja. Tako se je podala na pot proti glasbenim uspehom. Glasba po Anejinem mnenju vsakega človeka izpopolnjuje in bogati, predvsem z nastopi in festivali. Tam si pevci in pevke utrjujejo samozavest, nabirajo lepe izkušnje in spomine. Izkušnje s pevskih tekmovanj pa lahko človeku pomagajo tudi pri vsakodnevnem spopadanju z izzivi. Aneja sicer ne piše avtorske glasbe, ampak te možnosti v prihodnosti ne izključuje. Želi si uspešno zaključiti šolanje in se zaposliti v poklicu, ki jo bo razveseljeval, glasba pa jo bo ob tem spremljala na njeni poti.<p>"Če se vživim v to, kar pojem, to začuti tudi publika"</p><p><p>Aneja Lončarič je 16 letna gimnazijka s Srednje šole Slovenska Bistrica, ki se je s petjem začela ukvarjati že v vrtcu. V prvem razredu je začela obiskovati pevski zbor in glasbeno šolo, kjer je igrala violino. Konec 4-ega razreda pa je začela obiskovati ure solo petja. Tako se je podala na pot proti glasbenim uspehom.</p> <blockquote><p>"Ko pridem na oder me preplavlja adrenalin in rahla trema, kar mislim, da je dobro za kvaliteten nastop. Pri vsakem nastopu se poskušam čim bolj vživeti v to, kar pojem in zelo uživam, če to začuti tudi publika."</p></blockquote> <p>Glasba po Anejinem mnenju vsakega človeka izpopolnjuje in bogati, predvsem z nastopi in festivali. Tam si pevci in pevke utrjujejo samozavest, nabirajo lepe izkušnje in spomine. Izkušnje s pevskih tekmovanj pa lahko človeku pomagajo tudi pri vsakodnevnem spopadanju z izzivi.</p> <blockquote><p>"Pri testih v šoli sem mirnejša in bolj skoncentrirana, ker sem tega navajena od festivalov."</p></blockquote> <p>Aneja sicer ne piše avtorske glasbe, ampak te možnosti v prihodnosti ne izključuje. Želi si uspešno zaključiti šolanje in se zaposliti v poklicu, ki jo bo razveseljeval, glasba pa jo bo ob tem spremljala na njeni poti.</p></p> Sat, 06 Mar 2021 09:30:00 +0000 Aneja Lončarič: Poslušanje glasbe in petje sta najboljša sprostitev Ples je vrsta izražanja, umetnosti in zabave. Plesati doma v sobi ali na zabavi s prijatelji je seveda nekaj čisto drugega kot profesionalno ukvarjanje s plesom. Tanisa Potočnik z Waldorfske šole v Mariboru se je že kot deklica navdušila nad plesom in se z njim začela aktivno ukvarjati pri treh letih, zdaj pa kot osmošolka osvaja državna prvenstva v športnem plesu. Državna prvakinja je bila kar devetkrat. V evropskem merilu je leta 2019 v DSE lestvici dosegla tudi tretje mesto v standardnih in četrto mesto v latinsko-ameriških plesih. S Taniso se je pogovarjala Lara Gril. <p>Devetkratna državna prvakinja, ki pleše tudi na mednarodnih tekmovanjih</p><p><p>Ples je vrsta izražanja, umetnosti in zabave. Plesati doma v sobi ali na zabavi s prijatelji je seveda nekaj čisto drugega kot profesionalno ukvarjanje s plesom. Tanisa Potočnik z Waldorfske šole v Mariboru se je že kot deklica navdušila nad plesom in se z njim začela aktivno ukvarjati pri treh letih, zdaj pa kot osmošolka osvaja državna prvenstva v športnem plesu. Državna prvakinja je bila kar devetkrat. V evropskem merilu je leta 2019 v DSE lestvici dosegla tudi tretje mesto v standardnih in četrto mesto v latinsko-ameriških plesih. S Taniso se je pogovarjala Lara Gril.</p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p></p> 174756841 RTVSLO – Prvi 540 clean Ples je vrsta izražanja, umetnosti in zabave. Plesati doma v sobi ali na zabavi s prijatelji je seveda nekaj čisto drugega kot profesionalno ukvarjanje s plesom. Tanisa Potočnik z Waldorfske šole v Mariboru se je že kot deklica navdušila nad plesom in se z njim začela aktivno ukvarjati pri treh letih, zdaj pa kot osmošolka osvaja državna prvenstva v športnem plesu. Državna prvakinja je bila kar devetkrat. V evropskem merilu je leta 2019 v DSE lestvici dosegla tudi tretje mesto v standardnih in četrto mesto v latinsko-ameriških plesih. S Taniso se je pogovarjala Lara Gril. <p>Devetkratna državna prvakinja, ki pleše tudi na mednarodnih tekmovanjih</p><p><p>Ples je vrsta izražanja, umetnosti in zabave. Plesati doma v sobi ali na zabavi s prijatelji je seveda nekaj čisto drugega kot profesionalno ukvarjanje s plesom. Tanisa Potočnik z Waldorfske šole v Mariboru se je že kot deklica navdušila nad plesom in se z njim začela aktivno ukvarjati pri treh letih, zdaj pa kot osmošolka osvaja državna prvenstva v športnem plesu. Državna prvakinja je bila kar devetkrat. V evropskem merilu je leta 2019 v DSE lestvici dosegla tudi tretje mesto v standardnih in četrto mesto v latinsko-ameriških plesih. S Taniso se je pogovarjala Lara Gril.</p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p></p> Sat, 27 Feb 2021 09:30:00 +0000 Perspektivna plesalka Tanisa Potočnik V Kulturomatu se nam tokrat predstavlja Jaka Nikitović, osemnajstletni dijak, bolj znan pod umetniškim imenom – JunioR. Skupaj z bratom je ustvaril založbo Rose valley records, s katero izdaja svoje skladbe in snema videospote. Ustvarja trap, zvrst rapglasbe, ki prevladuje na glasbenih lestvicah, njeno poslušanost in oglede videospotov pa štejemo v milijonih. Začetki trapa segajo v 90. leta 20. stoletja, ko so se na ameriškem jugu pojavili raperji, ki so začeli ustvarjati drugačen rap z enostavnimi besedili, ki prenesejo ulično življenje v glasbo. Med mladimi postane popularen po letu 2010, ko se prične pojavljati tudi v Sloveniji. »Brez glasbe sploh ne morem živeti. Če sem slabe volje, si prižgem najljubšo glasbo ali pa ustvarim kakšno novo besedilo in si s tem polepšam dan. Tudi vse težke prepreke v življenju sem prebrodil z ustvarjanjem glasbe. Glasba je zame vse.« JunioR je dosedaj izdal že petnajst skladb in kmalu načrtuje svoj prvi album. Njegove skladbe oziroma videospote, ki presegajo 200.000 ogledov, si lahko ogledate na YouTube profilu Rose valley records ali pa jim prisluhnete v Kulturomatu. <p>»Vse težke prepreke v življenju sem prebrodil z ustvarjanjem glasbe«</p><p><p>V Kulturomatu se nam tokrat predstavlja Jaka Nikitović, osemnajstletni dijak, bolj znan pod umetniškim imenom – JunioR. Skupaj z bratom je ustvaril založbo Rose valley records, s katero izdaja svoje skladbe in snema videospote. Ustvarja trap, zvrst rapglasbe, ki prevladuje na glasbenih lestvicah, njeno poslušanost in oglede videospotov pa štejemo v milijonih. Začetki trapa segajo v 90. leta 20. stoletja, ko so se na ameriškem jugu pojavili raperji, ki so začeli ustvarjati drugačen rap z enostavnimi besedili, ki prenesejo ulično življenje v glasbo. Med mladimi postane popularen po letu 2010, ko se prične pojavljati tudi v Sloveniji.</p> <blockquote><p>»Brez glasbe sploh ne morem živeti. Če sem slabe volje, si prižgem najljubšo glasbo ali pa ustvarim kakšno novo besedilo in si s tem polepšam dan. Tudi vse težke prepreke v življenju sem prebrodil z ustvarjanjem glasbe. Glasba je zame vse.«</p></blockquote> <p>JunioR je dosedaj izdal že petnajst skladb in kmalu načrtuje svoj prvi album. Njegove skladbe oziroma videospote, ki presegajo 200.000 ogledov, si lahko ogledate na YouTube profilu Rose valley records ali pa jim prisluhnete v Kulturomatu.</p></p> 174754755 RTVSLO – Prvi 656 clean V Kulturomatu se nam tokrat predstavlja Jaka Nikitović, osemnajstletni dijak, bolj znan pod umetniškim imenom – JunioR. Skupaj z bratom je ustvaril založbo Rose valley records, s katero izdaja svoje skladbe in snema videospote. Ustvarja trap, zvrst rapglasbe, ki prevladuje na glasbenih lestvicah, njeno poslušanost in oglede videospotov pa štejemo v milijonih. Začetki trapa segajo v 90. leta 20. stoletja, ko so se na ameriškem jugu pojavili raperji, ki so začeli ustvarjati drugačen rap z enostavnimi besedili, ki prenesejo ulično življenje v glasbo. Med mladimi postane popularen po letu 2010, ko se prične pojavljati tudi v Sloveniji. »Brez glasbe sploh ne morem živeti. Če sem slabe volje, si prižgem najljubšo glasbo ali pa ustvarim kakšno novo besedilo in si s tem polepšam dan. Tudi vse težke prepreke v življenju sem prebrodil z ustvarjanjem glasbe. Glasba je zame vse.« JunioR je dosedaj izdal že petnajst skladb in kmalu načrtuje svoj prvi album. Njegove skladbe oziroma videospote, ki presegajo 200.000 ogledov, si lahko ogledate na YouTube profilu Rose valley records ali pa jim prisluhnete v Kulturomatu. <p>»Vse težke prepreke v življenju sem prebrodil z ustvarjanjem glasbe«</p><p><p>V Kulturomatu se nam tokrat predstavlja Jaka Nikitović, osemnajstletni dijak, bolj znan pod umetniškim imenom – JunioR. Skupaj z bratom je ustvaril založbo Rose valley records, s katero izdaja svoje skladbe in snema videospote. Ustvarja trap, zvrst rapglasbe, ki prevladuje na glasbenih lestvicah, njeno poslušanost in oglede videospotov pa štejemo v milijonih. Začetki trapa segajo v 90. leta 20. stoletja, ko so se na ameriškem jugu pojavili raperji, ki so začeli ustvarjati drugačen rap z enostavnimi besedili, ki prenesejo ulično življenje v glasbo. Med mladimi postane popularen po letu 2010, ko se prične pojavljati tudi v Sloveniji.</p> <blockquote><p>»Brez glasbe sploh ne morem živeti. Če sem slabe volje, si prižgem najljubšo glasbo ali pa ustvarim kakšno novo besedilo in si s tem polepšam dan. Tudi vse težke prepreke v življenju sem prebrodil z ustvarjanjem glasbe. Glasba je zame vse.«</p></blockquote> <p>JunioR je dosedaj izdal že petnajst skladb in kmalu načrtuje svoj prvi album. Njegove skladbe oziroma videospote, ki presegajo 200.000 ogledov, si lahko ogledate na YouTube profilu Rose valley records ali pa jim prisluhnete v Kulturomatu.</p></p> Sat, 20 Feb 2021 09:30:00 +0000 Jaka Nikitović - JunioR Manca Marinko je dijakinja tretjega letnika gimnazije Ledina. V času prvega zaprtja šol zaradi epidemije koronavirusa je ustvarila e-pesniško zbirko z naslovom Pomlad vate staplja čute. Pesmi je začela pisati ob prvem zaprtju šol ter s pisanjem nadaljevala v času poletnih počitnic. Ko se je le teh nabralo dovolj, je ob pomoči prijateljice pričela oblikovati pesniško zbirko. Sprva sta jo sicer nameravali ustvariti v tiskani obliki, nato pa sta se odločili za e-pesniško zbirko, ki je tako dostopna vsem in jo lahko preberete na naslednji povezavi: Pomlad vate staplja čute. »Poezija mi predstavlja možnost drugačnega načina razmišljanja o sebi in o svetu okoli sebe, ker pa jo dojemam izključno kot umetnost, si pri pisanju ne postavljam meja in to mi največ pomeni. Je kot neke vrste dnevnik, le da vanj pišem tisto, kar želim, da drugi vejo ali pa tako, da nihče ne ve, o čem zares govorim.« Več o tem koliko pesmi je napisala, kako so nastale in kakšnih verzoloških pravil se drži, pa izveste v Kulturomatu. <p>E-pesniška zbirka: Pomlad vate staplja čute</p><p><p><strong>Manca Marinko</strong> je dijakinja tretjega letnika gimnazije Ledina. V času prvega zaprtja šol zaradi epidemije koronavirusa je ustvarila <em>e-pesniško</em> zbirko z naslovom <em>Pomlad vate staplja čute</em>. Pesmi je začela pisati ob prvem zaprtju šol ter s pisanjem nadaljevala v času poletnih počitnic. Ko se je le teh nabralo dovolj, je ob pomoči prijateljice pričela oblikovati pesniško zbirko. Sprva sta jo sicer nameravali ustvariti v tiskani obliki, nato pa sta se odločili za e-pesniško zbirko, ki je tako dostopna vsem in jo lahko preberete na naslednji povezavi: <a>Pomlad vate staplja čute</a>.</p> <blockquote><p>»Poezija mi predstavlja možnost drugačnega načina razmišljanja o sebi in o svetu okoli sebe, ker pa jo dojemam izključno kot umetnost, si pri pisanju ne postavljam meja in to mi največ pomeni. Je kot neke vrste dnevnik, le da vanj pišem tisto, kar želim, da drugi vejo ali pa tako, da nihče ne ve, o čem zares govorim.«</p></blockquote> <p><em>čas teče naokoli z opraskanimi dlanmi</em><br /> <em>in kri se meša v čaj</em><br /> <em>na bregu vrtinčaste reke</em><br /> <em>kjer se včasih ko ni mrzlo lovijo otroci</em><br /> <em>in kjer se zdi kot da tok potuje nazaj</em><br /> <em>zato obujam rime na poletje</em><br /> <em>cvetje</em><br /> <em>zavetje</em></p> <p><em>ujet je</em></p></p> 174752436 RTVSLO – Prvi 549 clean Manca Marinko je dijakinja tretjega letnika gimnazije Ledina. V času prvega zaprtja šol zaradi epidemije koronavirusa je ustvarila e-pesniško zbirko z naslovom Pomlad vate staplja čute. Pesmi je začela pisati ob prvem zaprtju šol ter s pisanjem nadaljevala v času poletnih počitnic. Ko se je le teh nabralo dovolj, je ob pomoči prijateljice pričela oblikovati pesniško zbirko. Sprva sta jo sicer nameravali ustvariti v tiskani obliki, nato pa sta se odločili za e-pesniško zbirko, ki je tako dostopna vsem in jo lahko preberete na naslednji povezavi: Pomlad vate staplja čute. »Poezija mi predstavlja možnost drugačnega načina razmišljanja o sebi in o svetu okoli sebe, ker pa jo dojemam izključno kot umetnost, si pri pisanju ne postavljam meja in to mi največ pomeni. Je kot neke vrste dnevnik, le da vanj pišem tisto, kar želim, da drugi vejo ali pa tako, da nihče ne ve, o čem zares govorim.« Več o tem koliko pesmi je napisala, kako so nastale in kakšnih verzoloških pravil se drži, pa izveste v Kulturomatu. <p>E-pesniška zbirka: Pomlad vate staplja čute</p><p><p><strong>Manca Marinko</strong> je dijakinja tretjega letnika gimnazije Ledina. V času prvega zaprtja šol zaradi epidemije koronavirusa je ustvarila <em>e-pesniško</em> zbirko z naslovom <em>Pomlad vate staplja čute</em>. Pesmi je začela pisati ob prvem zaprtju šol ter s pisanjem nadaljevala v času poletnih počitnic. Ko se je le teh nabralo dovolj, je ob pomoči prijateljice pričela oblikovati pesniško zbirko. Sprva sta jo sicer nameravali ustvariti v tiskani obliki, nato pa sta se odločili za e-pesniško zbirko, ki je tako dostopna vsem in jo lahko preberete na naslednji povezavi: <a>Pomlad vate staplja čute</a>.</p> <blockquote><p>»Poezija mi predstavlja možnost drugačnega načina razmišljanja o sebi in o svetu okoli sebe, ker pa jo dojemam izključno kot umetnost, si pri pisanju ne postavljam meja in to mi največ pomeni. Je kot neke vrste dnevnik, le da vanj pišem tisto, kar želim, da drugi vejo ali pa tako, da nihče ne ve, o čem zares govorim.«</p></blockquote> <p><em>čas teče naokoli z opraskanimi dlanmi</em><br /> <em>in kri se meša v čaj</em><br /> <em>na bregu vrtinčaste reke</em><br /> <em>kjer se včasih ko ni mrzlo lovijo otroci</em><br /> <em>in kjer se zdi kot da tok potuje nazaj</em><br /> <em>zato obujam rime na poletje</em><br /> <em>cvetje</em><br /> <em>zavetje</em></p> <p><em>ujet je</em></p></p> Sat, 13 Feb 2021 09:30:00 +0000 Manca Marinko Inti Pucihar je sedemnajstletni gimnazijec, ki se z glasbo srečuje že od malih nog. Sprva se je sicer učil igranja klavirja, vendar že po mesecu dni ugotovil, da ima raje tolkala. Inti: »Najprej sem se ukvarjal z glasbenimi pripravnicami, potem sem začel z učenjem klavirja, kjer sem se obdržal le en mesec, nato pa s petimi leti pričel z igranjem tolkal.« Nadaljeval je šolanje, svoje znanje o tolkalih pa še poglobil z vstopom na Konservatorij za glasbo in balet Ljubljana, kjer se pobližje spoznava z vibrafonom in marimbo. Nastopanje mu vsekakor ni tuje, na klavirju ga pogosto spremlja oče – Jaka Pucihar, trenutno pa v sodelovanju z mlajšim bratom Lianom pripravlja koncert za marimbo in orkester. Poleg marimbe in vibrafona, Inti poprime tudi za lesene paličice, se usede pred bobne in se pridruži bendu, s katerim spremlja šansonjerko Vito Mavrič. Svoje razmišljanje o Intijevem ustvarjanju je preko telefona z nami delil Intijev profesor tolkal in komorne glasbe – Simon Klavžar. Simon Klavžar: »Inti je zelo ognjevit dijak, v smislu načina muziciranja. V sebi ima zelo divjo energijo, ki jo s pridom izkorišča pri igranju, kar pomeni, da mu zelo dobro uspe interpretirati kar igra.« Vibrafon je glasbilo iz družine melodičnih tolkal, ki ima kot »igralno ploskev« razporejene kovinske plošče, podobno kot ksilofon ali marimba. Od marimbe pa se razlikuje po tem, da ima namesto lesenih kovinske plošče, pod vsako pa se nahaja resonator – na eni strani zaprta cev, uglašena z lastno frekvenco plošče, ki ojača in podaljša ton. Vibrafon ima tudi pedalo, podobno klavirskemu, s katerim dušimo zvok. Nanj pa igramo z dvema, s štirimi ali šestimi palicami. Marimba izhaja z afriške celine in je starejša kot vibrafon ter predstavlja največji inštrument v družini paličnih tolkal. Po zgledu je podobna ksilofonu, le da je večja, ima večji razpon tonov (pet oktav) in večje tipke, ki so lesene. Marimba ima topel, temen in polen zvok, ki pa se ga ne da podaljševati. Inti: »Z glasbo lahko nekako izražam vse kar je v meni, vsa svoja čustva. Skozi to lahko izražam in pritegnem občinstvo. Brez glasbe ne vem kako bi preživel. Je neka radost v življenju in z njo se ves čas ukvarjam.«<p>Zanimajo ga vse vrste tolkal, najraje pa igra vibrafon in marimbo</p><p><p><strong>Inti Pucihar</strong> je sedemnajstletni gimnazijec, ki se z glasbo srečuje že od malih nog. Sprva se je sicer učil igranja klavirja, vendar že po mesecu dni ugotovil, da ima raje tolkala.</p> <blockquote><p>Inti: »Najprej sem se ukvarjal z glasbenimi pripravnicami, potem sem začel z učenjem klavirja, kjer sem se obdržal le en mesec, nato pa s petimi leti pričel z igranjem tolkal.«</p></blockquote> <p>Nadaljeval je šolanje, svoje znanje o tolkalih pa še poglobil z vstopom na <em>Konservatorij za glasbo in balet Ljubljana</em>, kjer se pobližje spoznava z <em>vibrafonom</em> in <em>marimbo</em>. Nastopanje mu vsekakor ni tuje, na klavirju ga pogosto spremlja oče – <em>Jaka Pucihar</em>, trenutno pa v sodelovanju z mlajšim bratom <em>Lianom</em> pripravlja koncert za marimbo in orkester. Poleg marimbe in vibrafona, Inti poprime tudi za lesene paličice, se usede pred bobne in se pridruži bendu, s katerim spremlja šansonjerko <em>Vito Mavrič</em>.<br /> Svoje razmišljanje o Intijevem ustvarjanju je preko telefona z nami delil Intijev profesor tolkal in komorne glasbe – <em>Simon Klavžar</em>.</p> <blockquote><p>Simon Klavžar: »Inti je zelo ognjevit dijak, v smislu načina muziciranja. V sebi ima zelo divjo energijo, ki jo s pridom izkorišča pri igranju, kar pomeni, da mu zelo dobro uspe interpretirati kar igra.«</p></blockquote> <p><em>Vibrafon</em> je glasbilo iz družine melodičnih tolkal, ki ima kot »igralno ploskev« razporejene kovinske plošče, podobno kot ksilofon ali marimba. Od marimbe pa se razlikuje po tem, da ima namesto lesenih kovinske plošče, pod vsako pa se nahaja resonator – na eni strani zaprta cev, uglašena z lastno frekvenco plošče, ki ojača in podaljša ton. Vibrafon ima tudi pedalo, podobno klavirskemu, s katerim dušimo zvok. Nanj pa igramo z dvema, s štirimi ali šestimi palicami.</p> <p><em>Marimba</em> izhaja z afriške celine in je starejša kot vibrafon ter predstavlja največji inštrument v družini paličnih tolkal. Po zgledu je podobna ksilofonu, le da je večja, ima večji razpon tonov (pet oktav) in večje tipke, ki so lesene. Marimba ima topel, temen in polen zvok, ki pa se ga ne da podaljševati.</p> <blockquote><p>Inti: »Z glasbo lahko nekako izražam vse kar je v meni, vsa svoja čustva. Skozi to lahko izražam in pritegnem občinstvo. Brez glasbe ne vem kako bi preživel. Je neka radost v življenju in z njo se ves čas ukvarjam.«</p></blockquote></p> 174751585 RTVSLO – Prvi 601 clean Inti Pucihar je sedemnajstletni gimnazijec, ki se z glasbo srečuje že od malih nog. Sprva se je sicer učil igranja klavirja, vendar že po mesecu dni ugotovil, da ima raje tolkala. Inti: »Najprej sem se ukvarjal z glasbenimi pripravnicami, potem sem začel z učenjem klavirja, kjer sem se obdržal le en mesec, nato pa s petimi leti pričel z igranjem tolkal.« Nadaljeval je šolanje, svoje znanje o tolkalih pa še poglobil z vstopom na Konservatorij za glasbo in balet Ljubljana, kjer se pobližje spoznava z vibrafonom in marimbo. Nastopanje mu vsekakor ni tuje, na klavirju ga pogosto spremlja oče – Jaka Pucihar, trenutno pa v sodelovanju z mlajšim bratom Lianom pripravlja koncert za marimbo in orkester. Poleg marimbe in vibrafona, Inti poprime tudi za lesene paličice, se usede pred bobne in se pridruži bendu, s katerim spremlja šansonjerko Vito Mavrič. Svoje razmišljanje o Intijevem ustvarjanju je preko telefona z nami delil Intijev profesor tolkal in komorne glasbe – Simon Klavžar. Simon Klavžar: »Inti je zelo ognjevit dijak, v smislu načina muziciranja. V sebi ima zelo divjo energijo, ki jo s pridom izkorišča pri igranju, kar pomeni, da mu zelo dobro uspe interpretirati kar igra.« Vibrafon je glasbilo iz družine melodičnih tolkal, ki ima kot »igralno ploskev« razporejene kovinske plošče, podobno kot ksilofon ali marimba. Od marimbe pa se razlikuje po tem, da ima namesto lesenih kovinske plošče, pod vsako pa se nahaja resonator – na eni strani zaprta cev, uglašena z lastno frekvenco plošče, ki ojača in podaljša ton. Vibrafon ima tudi pedalo, podobno klavirskemu, s katerim dušimo zvok. Nanj pa igramo z dvema, s štirimi ali šestimi palicami. Marimba izhaja z afriške celine in je starejša kot vibrafon ter predstavlja največji inštrument v družini paličnih tolkal. Po zgledu je podobna ksilofonu, le da je večja, ima večji razpon tonov (pet oktav) in večje tipke, ki so lesene. Marimba ima topel, temen in polen zvok, ki pa se ga ne da podaljševati. Inti: »Z glasbo lahko nekako izražam vse kar je v meni, vsa svoja čustva. Skozi to lahko izražam in pritegnem občinstvo. Brez glasbe ne vem kako bi preživel. Je neka radost v življenju in z njo se ves čas ukvarjam.«<p>Zanimajo ga vse vrste tolkal, najraje pa igra vibrafon in marimbo</p><p><p><strong>Inti Pucihar</strong> je sedemnajstletni gimnazijec, ki se z glasbo srečuje že od malih nog. Sprva se je sicer učil igranja klavirja, vendar že po mesecu dni ugotovil, da ima raje tolkala.</p> <blockquote><p>Inti: »Najprej sem se ukvarjal z glasbenimi pripravnicami, potem sem začel z učenjem klavirja, kjer sem se obdržal le en mesec, nato pa s petimi leti pričel z igranjem tolkal.«</p></blockquote> <p>Nadaljeval je šolanje, svoje znanje o tolkalih pa še poglobil z vstopom na <em>Konservatorij za glasbo in balet Ljubljana</em>, kjer se pobližje spoznava z <em>vibrafonom</em> in <em>marimbo</em>. Nastopanje mu vsekakor ni tuje, na klavirju ga pogosto spremlja oče – <em>Jaka Pucihar</em>, trenutno pa v sodelovanju z mlajšim bratom <em>Lianom</em> pripravlja koncert za marimbo in orkester. Poleg marimbe in vibrafona, Inti poprime tudi za lesene paličice, se usede pred bobne in se pridruži bendu, s katerim spremlja šansonjerko <em>Vito Mavrič</em>.<br /> Svoje razmišljanje o Intijevem ustvarjanju je preko telefona z nami delil Intijev profesor tolkal in komorne glasbe – <em>Simon Klavžar</em>.</p> <blockquote><p>Simon Klavžar: »Inti je zelo ognjevit dijak, v smislu načina muziciranja. V sebi ima zelo divjo energijo, ki jo s pridom izkorišča pri igranju, kar pomeni, da mu zelo dobro uspe interpretirati kar igra.«</p></blockquote> <p><em>Vibrafon</em> je glasbilo iz družine melodičnih tolkal, ki ima kot »igralno ploskev« razporejene kovinske plošče, podobno kot ksilofon ali marimba. Od marimbe pa se razlikuje po tem, da ima namesto lesenih kovinske plošče, pod vsako pa se nahaja resonator – na eni strani zaprta cev, uglašena z lastno frekvenco plošče, ki ojača in podaljša ton. Vibrafon ima tudi pedalo, podobno klavirskemu, s katerim dušimo zvok. Nanj pa igramo z dvema, s štirimi ali šestimi palicami.</p> <p><em>Marimba</em> izhaja z afriške celine in je starejša kot vibrafon ter predstavlja največji inštrument v družini paličnih tolkal. Po zgledu je podobna ksilofonu, le da je večja, ima večji razpon tonov (pet oktav) in večje tipke, ki so lesene. Marimba ima topel, temen in polen zvok, ki pa se ga ne da podaljševati.</p> <blockquote><p>Inti: »Z glasbo lahko nekako izražam vse kar je v meni, vsa svoja čustva. Skozi to lahko izražam in pritegnem občinstvo. Brez glasbe ne vem kako bi preživel. Je neka radost v življenju in z njo se ves čas ukvarjam.«</p></blockquote></p> Sat, 06 Feb 2021 09:30:00 +0000 Inti Pucihar - tolkalec Ali še pišete ljubezenska pisma? Ko jih pišemo, razmišljamo o človeku, do katerega čutimo naklonjenost in ljubezen. A ni nujno vedno tako. Dijak tretjega letnika gimnazije na Srednji šoli Slovenska Bistrica Dejan Gavrić je za svojo ljubljeno izbral Svobodo. Z ljubezenskim pismom, ki ga je nanjo naslovil, pa je zmagal na natečaju za najboljše ljubezensko pismo v državi. O otroštvu, odraščanju in z njima povezani svobodi se je z njim pogovarjala Lara Gril.<p>"Zakaj sem jaz svobodnejši od njih in kako je to možno, S?"</p><p><p>Ali še pišete ljubezenska pisma? Ko jih pišemo, razmišljamo o človeku, do katerega čutimo naklonjenost in ljubezen. A ni nujno vedno tako. Dijak tretjega letnika gimnazije na Srednji šoli Slovenska Bistrica Dejan Gavrić je za svojo ljubljeno izbral Svobodo. Z ljubezenskim pismom, ki ga je nanjo naslovil, pa je zmagal na natečaju za najboljše ljubezensko pismo v državi. O otroštvu, odraščanju in z njima povezani svobodi se je z njim pogovarjala Lara Gril.</p> <p>&nbsp;</p></p> 174750146 RTVSLO – Prvi 897 clean Ali še pišete ljubezenska pisma? Ko jih pišemo, razmišljamo o človeku, do katerega čutimo naklonjenost in ljubezen. A ni nujno vedno tako. Dijak tretjega letnika gimnazije na Srednji šoli Slovenska Bistrica Dejan Gavrić je za svojo ljubljeno izbral Svobodo. Z ljubezenskim pismom, ki ga je nanjo naslovil, pa je zmagal na natečaju za najboljše ljubezensko pismo v državi. O otroštvu, odraščanju in z njima povezani svobodi se je z njim pogovarjala Lara Gril.<p>"Zakaj sem jaz svobodnejši od njih in kako je to možno, S?"</p><p><p>Ali še pišete ljubezenska pisma? Ko jih pišemo, razmišljamo o človeku, do katerega čutimo naklonjenost in ljubezen. A ni nujno vedno tako. Dijak tretjega letnika gimnazije na Srednji šoli Slovenska Bistrica Dejan Gavrić je za svojo ljubljeno izbral Svobodo. Z ljubezenskim pismom, ki ga je nanjo naslovil, pa je zmagal na natečaju za najboljše ljubezensko pismo v državi. O otroštvu, odraščanju in z njima povezani svobodi se je z njim pogovarjala Lara Gril.</p> <p>&nbsp;</p></p> Sat, 30 Jan 2021 09:30:00 +0000 Najboljše ljubezensko pismo v državi Štirinajstletna Dita se z mamo in očetom znajde v »družinskem taborišču«, natančneje v bloku številka 31 znotraj Auschwitza. Blok 31 pa ni vsakdanji spalni blok, temveč nekaj nenavadnega, skorajda nemogočega. To je prostor, v katerem svoje dni preživljajo otroci skupaj s svojimi učitelji, njihova največja skrivnost pa je osem skrbno varovanih knjig. Skrb zanje je bila zaupana Diti, ki je tako postala »knjižničarka iz Auschwitza«. Čeprav jo spremljajo grozote taborišča in večno hladni pogledi »angela smrti«, se Dita ne preda in je pripravljena storiti vse za ohranitev knjig, družine in prijateljev. »Vsi so že slišali za največjo knjižnico na svetu, jaz pa bom napisal knjigo o najmanjši knjižnici na svetu in njeni knjižničarki.« Antonio Iturbe (1967, Zaragoza) je španski novinar, profesor novinarstva in pisatelj. Pisal je za številne španske časopise in revije ter jih urejal, trenutno pa je zaposlen kot direktor kulturnega magazina Librújala. Doslej je izdal precej otroških knjig, pa tudi pet romanov, s Knjižničarko iz Auschwitza, ki je bila prevedena v številne jezike, zaživela pa bo tudi na filmskem platnu, pa je doživel mednarodni preboj. Za založbo Učila jo je v slovenščino prevedla Manica Baša. V studiu se nam je pridružila Branka Fišer, urednica slovenske izdaje Knjižničarke iz Auschwitza. Z njo smo se pogovarjali o Diti, zgodbi, sporočilnosti knjige, kako je knjiga nastala in zakaj je pomembna za mlade bralce.<p>Osupljiva zgodba o deklici med holokavstom, ki je tvegala lastno življenje, da so knjige s svojo čudežno močjo lahko živele naprej</p><p><p>Štirinajstletna Dita se z mamo in očetom znajde v »družinskem taborišču«, natančneje v bloku številka 31 znotraj Auschwitza. Blok 31 pa ni vsakdanji spalni blok, temveč nekaj nenavadnega, skorajda nemogočega. To je prostor, v katerem svoje dni preživljajo otroci skupaj s svojimi učitelji, njihova največja skrivnost pa je osem skrbno varovanih knjig. Skrb zanje je bila zaupana Diti, ki je tako postala »knjižničarka iz Auschwitza«. Čeprav jo spremljajo grozote taborišča in večno hladni pogledi »angela smrti«, se Dita ne preda in je pripravljena storiti vse za ohranitev knjig, družine in prijateljev.</p> <blockquote><p>»Vsi so že slišali za največjo knjižnico na svetu, jaz pa bom napisal knjigo o najmanjši knjižnici na svetu in njeni knjižničarki.«</p></blockquote> <p><strong>Antonio Iturbe</strong> (1967, Zaragoza) je španski novinar, profesor novinarstva in pisatelj. Pisal je za številne španske časopise in revije ter jih urejal, trenutno pa je zaposlen kot direktor kulturnega magazina Librújala. Doslej je izdal precej otroških knjig, pa tudi pet romanov, s Knjižničarko iz Auschwitza, ki je bila prevedena v številne jezike, zaživela pa bo tudi na filmskem platnu, pa je doživel mednarodni preboj. Za založbo <strong>Učila</strong> jo je v slovenščino prevedla <strong>Manica Baša</strong>.</p> <p>V studiu se nam je pridružila <strong>Branka Fišer</strong>, urednica slovenske izdaje <em>Knjižničarke iz Auschwitza</em>. Z njo smo se pogovarjali o Diti, zgodbi, sporočilnosti knjige, kako je knjiga nastala in zakaj je pomembna za mlade bralce.</p></p> 174749537 RTVSLO – Prvi 622 clean Štirinajstletna Dita se z mamo in očetom znajde v »družinskem taborišču«, natančneje v bloku številka 31 znotraj Auschwitza. Blok 31 pa ni vsakdanji spalni blok, temveč nekaj nenavadnega, skorajda nemogočega. To je prostor, v katerem svoje dni preživljajo otroci skupaj s svojimi učitelji, njihova največja skrivnost pa je osem skrbno varovanih knjig. Skrb zanje je bila zaupana Diti, ki je tako postala »knjižničarka iz Auschwitza«. Čeprav jo spremljajo grozote taborišča in večno hladni pogledi »angela smrti«, se Dita ne preda in je pripravljena storiti vse za ohranitev knjig, družine in prijateljev. »Vsi so že slišali za največjo knjižnico na svetu, jaz pa bom napisal knjigo o najmanjši knjižnici na svetu in njeni knjižničarki.« Antonio Iturbe (1967, Zaragoza) je španski novinar, profesor novinarstva in pisatelj. Pisal je za številne španske časopise in revije ter jih urejal, trenutno pa je zaposlen kot direktor kulturnega magazina Librújala. Doslej je izdal precej otroških knjig, pa tudi pet romanov, s Knjižničarko iz Auschwitza, ki je bila prevedena v številne jezike, zaživela pa bo tudi na filmskem platnu, pa je doživel mednarodni preboj. Za založbo Učila jo je v slovenščino prevedla Manica Baša. V studiu se nam je pridružila Branka Fišer, urednica slovenske izdaje Knjižničarke iz Auschwitza. Z njo smo se pogovarjali o Diti, zgodbi, sporočilnosti knjige, kako je knjiga nastala in zakaj je pomembna za mlade bralce.<p>Osupljiva zgodba o deklici med holokavstom, ki je tvegala lastno življenje, da so knjige s svojo čudežno močjo lahko živele naprej</p><p><p>Štirinajstletna Dita se z mamo in očetom znajde v »družinskem taborišču«, natančneje v bloku številka 31 znotraj Auschwitza. Blok 31 pa ni vsakdanji spalni blok, temveč nekaj nenavadnega, skorajda nemogočega. To je prostor, v katerem svoje dni preživljajo otroci skupaj s svojimi učitelji, njihova največja skrivnost pa je osem skrbno varovanih knjig. Skrb zanje je bila zaupana Diti, ki je tako postala »knjižničarka iz Auschwitza«. Čeprav jo spremljajo grozote taborišča in večno hladni pogledi »angela smrti«, se Dita ne preda in je pripravljena storiti vse za ohranitev knjig, družine in prijateljev.</p> <blockquote><p>»Vsi so že slišali za največjo knjižnico na svetu, jaz pa bom napisal knjigo o najmanjši knjižnici na svetu in njeni knjižničarki.«</p></blockquote> <p><strong>Antonio Iturbe</strong> (1967, Zaragoza) je španski novinar, profesor novinarstva in pisatelj. Pisal je za številne španske časopise in revije ter jih urejal, trenutno pa je zaposlen kot direktor kulturnega magazina Librújala. Doslej je izdal precej otroških knjig, pa tudi pet romanov, s Knjižničarko iz Auschwitza, ki je bila prevedena v številne jezike, zaživela pa bo tudi na filmskem platnu, pa je doživel mednarodni preboj. Za založbo <strong>Učila</strong> jo je v slovenščino prevedla <strong>Manica Baša</strong>.</p> <p>V studiu se nam je pridružila <strong>Branka Fišer</strong>, urednica slovenske izdaje <em>Knjižničarke iz Auschwitza</em>. Z njo smo se pogovarjali o Diti, zgodbi, sporočilnosti knjige, kako je knjiga nastala in zakaj je pomembna za mlade bralce.</p></p> Thu, 28 Jan 2021 08:33:00 +0000 Knjižničarka iz Auschwitza Devetnajstletna Koprčanka Selma Skenderović je jeseni postala študetnka slovennistike in primerjalne književnosti ter literarne teorije na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Na natečaj 19. Festivala mlade literature Urška pristopila z dvema zgodbama, ki nosita naslov Brezimni obraz in Plitvine. Kljub mladosti je v pisanju že precej izkušena, saj piše od svojega devetega leta, resneje pa se je s pisanjem začela ukvarjati v srednji šoli. Naslov Uršuljanka leta 2020 si je prislúžila s svojo drzno pisavo, v kateri samosvoje prepleta različne sloge in se pri tem suvereno loteva težkih tem, kot so brezdomstvo, sovražnost, tesnoba in potrošniška miselnost. Poleg častnega naziva ji pripadata dve nagradi. S pomočjo pisateljice Suzane Tratnik bo namreč ustvarila svoj knjižni prvenec, ki bo prihodnje leto izšel v zbirki JSKD Prvenke.<p>Pod mentorstvom pisateljice Suzane Tratnik bo izdala svoj prvenec, ki bo izšel v zbirki JSKD Prvenke</p><p><p>Devetnajstletna Koprčanka <strong>Selma Skenderović</strong> je jeseni postala študentka slovenistike in primerjalne književnosti ter literarne teorije na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Na tekmovanje <em>devetnajstega Festivala mlade literature Urška</em> je pristopila s štirimi besedili. Po zmagi v svoji regiji je pot nadaljevala na državno tekmovanje z besedili <strong>Brezimni obraz</strong> in <strong>Plitvine</strong> ter si prislužila mesto med petimi finalisti.</p> <blockquote><p>»Pisanje predstavlja velik del mojega življenja, zame je to najboljši način izražanja.«</p></blockquote> <p>Zaradi posebnih razmer v decembru 2020 je zaključna prireditev potekala na spletu. Kot je povedala glavna selektorica festivala <em>Suzana Tratnik</em>, se je za Selmo Skenderović odločila zaradi »drzne pisave, ki me je nagovorila, zaradi prepletanja raznih slogov in tudi zaradi zelo kritičnega pristopa.«.</p> <blockquote><p>»Ko sem izvedela, da sem prejela naziv uršljanka 2020, sem bila zelo vesela in zadovoljna, saj mi je končno uspelo doseči nekaj, kar sem si dolgo želela.«</p></blockquote> <p>Selmi poleg častnega naziva pripadata dve nagradi. S pomočjo pisateljice Suzane Tratnik bo ustvarila svoj knjižni prvenec, ki bo prihodnje leto izšel v zbirki JSKD Prvenke. Prav tako pa se bo udeležila mednarodnega literarnega festivala <em>Ob robu</em> na Češkem.</p></p> 174746277 RTVSLO – Prvi 468 clean Devetnajstletna Koprčanka Selma Skenderović je jeseni postala študetnka slovennistike in primerjalne književnosti ter literarne teorije na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Na natečaj 19. Festivala mlade literature Urška pristopila z dvema zgodbama, ki nosita naslov Brezimni obraz in Plitvine. Kljub mladosti je v pisanju že precej izkušena, saj piše od svojega devetega leta, resneje pa se je s pisanjem začela ukvarjati v srednji šoli. Naslov Uršuljanka leta 2020 si je prislúžila s svojo drzno pisavo, v kateri samosvoje prepleta različne sloge in se pri tem suvereno loteva težkih tem, kot so brezdomstvo, sovražnost, tesnoba in potrošniška miselnost. Poleg častnega naziva ji pripadata dve nagradi. S pomočjo pisateljice Suzane Tratnik bo namreč ustvarila svoj knjižni prvenec, ki bo prihodnje leto izšel v zbirki JSKD Prvenke.<p>Pod mentorstvom pisateljice Suzane Tratnik bo izdala svoj prvenec, ki bo izšel v zbirki JSKD Prvenke</p><p><p>Devetnajstletna Koprčanka <strong>Selma Skenderović</strong> je jeseni postala študentka slovenistike in primerjalne književnosti ter literarne teorije na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Na tekmovanje <em>devetnajstega Festivala mlade literature Urška</em> je pristopila s štirimi besedili. Po zmagi v svoji regiji je pot nadaljevala na državno tekmovanje z besedili <strong>Brezimni obraz</strong> in <strong>Plitvine</strong> ter si prislužila mesto med petimi finalisti.</p> <blockquote><p>»Pisanje predstavlja velik del mojega življenja, zame je to najboljši način izražanja.«</p></blockquote> <p>Zaradi posebnih razmer v decembru 2020 je zaključna prireditev potekala na spletu. Kot je povedala glavna selektorica festivala <em>Suzana Tratnik</em>, se je za Selmo Skenderović odločila zaradi »drzne pisave, ki me je nagovorila, zaradi prepletanja raznih slogov in tudi zaradi zelo kritičnega pristopa.«.</p> <blockquote><p>»Ko sem izvedela, da sem prejela naziv uršljanka 2020, sem bila zelo vesela in zadovoljna, saj mi je končno uspelo doseči nekaj, kar sem si dolgo želela.«</p></blockquote> <p>Selmi poleg častnega naziva pripadata dve nagradi. S pomočjo pisateljice Suzane Tratnik bo ustvarila svoj knjižni prvenec, ki bo prihodnje leto izšel v zbirki JSKD Prvenke. Prav tako pa se bo udeležila mednarodnega literarnega festivala <em>Ob robu</em> na Češkem.</p></p> Sat, 16 Jan 2021 09:30:00 +0000 Selma Skenderović - Uršljanka 2020 Gitica Jakopin je vsestranska umetniška ustvarjalka, ki se posveča raznim projektom. Njen zadnji in največji je izid pesniške zbirke v sodelovanju s fotografinjo Tajo košir Popovič. Gitici poezija vsekakor ni tuja, saj se z njo srečuje že od malih nog, ko ji je oče prebiral pesmi slovenskih pesnikov. Danes ima veliko slovenskih in tujih vzornikov, iz katerih črpa navdih, pisanja poezije pa se je prvič lotila z vstopom v srednjo šolo. Tekom epidemije je čas izkoristila za ustvarjanje novih pesmi in oblikovala zbirko, ki jo sestavlja 50 pesmi, ki skupaj s fotografijami obsegajo 100 strani. Zbirka nosi naslov Njej, posveča pa jo svoji babici – Gitici. Zbirko bo kmalu mogoče kupiti, Gitica in Taja pa pripravljata tudi predstavitveni literarni večer. Pred več kot enim letom sem dobila idejo, da bi zbrala nekaj svojih pesmi ter jih podelila z drugimi - če sem jaz uživala ob pisanju, bo pa morda še kdo ob branju, mar ne? In tako nekako se je rodila ta zbirka : s Tajo Košir Popovič sva se poleti lotili projekta, namreč pesmi z moje strani ter fotografije z njene. Razgibana forma, več jezikov, proste misli in še mnogo srčnosti ter truda je bilo potrebnih, da sva po nekaj mesecih dobili v roke zbirko z naslovom Njej. Poezija me pripelje malo bližje k svobodi. Odkar sem napisala svojo prvo pesem, bi lahko rekla, da se vanjo potapljam vse globlje. Ustvarjati je tako izhod kot prihod domov, in brez tega je težko živeti. Kot pravijo -  živim, da pišem in ravno obratno. Sama s seboj Praznina je zapolnjena. Oblivajo me oceani in morja. Skrbi me zapuščajo, tegobe popuščajo. Ne tonem, temveč lebdim!<p>V prihodnjih tednih bo izdala svojo prvo pesniško zbirko</p><p><p><strong>Gitica Jakopin</strong> je vsestranska umetniška ustvarjalka, ki se posveča raznim projektom. Njen zadnji in največji je izid pesniške zbirke v sodelovanju s fotografinjo <strong>Tajo košir Popovič</strong>.<br /> Gitici poezija vsekakor ni tuja, saj se z njo srečuje že od malih nog, ko ji je oče prebiral pesmi slovenskih pesnikov. Danes ima veliko slovenskih in tujih vzornikov, od katerih črpa navdih, pisanja poezije pa se je prvič lotila z vstopom v srednjo šolo. Tekom epidemije je čas izkoristila za ustvarjanje novih pesmi in oblikovala zbirko, ki jo sestavlja 50 pesmi, ki skupaj s fotografijami obsegajo 100 strani. Zbirka nosi naslov <strong>Njej</strong>, posveča pa jo svoji babici – Gitici. Zbirko bo kmalu mogoče kupiti, Gitica in Taja pa pripravljata tudi predstavitveni literarni večer.</p> <blockquote><p><em>Pred več kot enim letom sem dobila idejo, da bi zbrala nekaj svojih pesmi ter jih podelila z drugimi - če sem jaz uživala ob pisanju, bo pa morda še kdo ob branju, mar ne? In tako nekako se je rodila ta zbirka : s Tajo Košir Popovič sva se poleti lotili projekta, namreč pesmi z moje strani ter fotografije z njene. Razgibana forma, več jezikov, proste misli in še mnogo srčnosti ter truda je bilo potrebnih, da sva po nekaj mesecih dobili v roke zbirko z naslovom Njej.</em></p> <p><em>Poezija me pripelje malo bližje k svobodi. Odkar sem napisala svojo prvo pesem, bi lahko rekla, da se vanjo potapljam vse globlje. Ustvarjati je tako izhod kot prihod domov, in brez tega je težko živeti. Kot pravijo -  živim, da pišem in ravno obratno.</em></p></blockquote> <p>&nbsp;</p> <p><strong>Sama s seboj </strong></p> <p>Praznina je zapolnjena.</p> <p>Oblivajo me oceani in morja.</p> <p>Skrbi me zapuščajo,</p> <p>tegobe popuščajo.</p> <p>Ne tonem, temveč lebdim!</p> <p> </p> <p></p> <p></p></p> 174741981 RTVSLO – Prvi 618 clean Gitica Jakopin je vsestranska umetniška ustvarjalka, ki se posveča raznim projektom. Njen zadnji in največji je izid pesniške zbirke v sodelovanju s fotografinjo Tajo košir Popovič. Gitici poezija vsekakor ni tuja, saj se z njo srečuje že od malih nog, ko ji je oče prebiral pesmi slovenskih pesnikov. Danes ima veliko slovenskih in tujih vzornikov, iz katerih črpa navdih, pisanja poezije pa se je prvič lotila z vstopom v srednjo šolo. Tekom epidemije je čas izkoristila za ustvarjanje novih pesmi in oblikovala zbirko, ki jo sestavlja 50 pesmi, ki skupaj s fotografijami obsegajo 100 strani. Zbirka nosi naslov Njej, posveča pa jo svoji babici – Gitici. Zbirko bo kmalu mogoče kupiti, Gitica in Taja pa pripravljata tudi predstavitveni literarni večer. Pred več kot enim letom sem dobila idejo, da bi zbrala nekaj svojih pesmi ter jih podelila z drugimi - če sem jaz uživala ob pisanju, bo pa morda še kdo ob branju, mar ne? In tako nekako se je rodila ta zbirka : s Tajo Košir Popovič sva se poleti lotili projekta, namreč pesmi z moje strani ter fotografije z njene. Razgibana forma, več jezikov, proste misli in še mnogo srčnosti ter truda je bilo potrebnih, da sva po nekaj mesecih dobili v roke zbirko z naslovom Njej. Poezija me pripelje malo bližje k svobodi. Odkar sem napisala svojo prvo pesem, bi lahko rekla, da se vanjo potapljam vse globlje. Ustvarjati je tako izhod kot prihod domov, in brez tega je težko živeti. Kot pravijo -  živim, da pišem in ravno obratno. Sama s seboj Praznina je zapolnjena. Oblivajo me oceani in morja. Skrbi me zapuščajo, tegobe popuščajo. Ne tonem, temveč lebdim!<p>V prihodnjih tednih bo izdala svojo prvo pesniško zbirko</p><p><p><strong>Gitica Jakopin</strong> je vsestranska umetniška ustvarjalka, ki se posveča raznim projektom. Njen zadnji in največji je izid pesniške zbirke v sodelovanju s fotografinjo <strong>Tajo košir Popovič</strong>.<br /> Gitici poezija vsekakor ni tuja, saj se z njo srečuje že od malih nog, ko ji je oče prebiral pesmi slovenskih pesnikov. Danes ima veliko slovenskih in tujih vzornikov, od katerih črpa navdih, pisanja poezije pa se je prvič lotila z vstopom v srednjo šolo. Tekom epidemije je čas izkoristila za ustvarjanje novih pesmi in oblikovala zbirko, ki jo sestavlja 50 pesmi, ki skupaj s fotografijami obsegajo 100 strani. Zbirka nosi naslov <strong>Njej</strong>, posveča pa jo svoji babici – Gitici. Zbirko bo kmalu mogoče kupiti, Gitica in Taja pa pripravljata tudi predstavitveni literarni večer.</p> <blockquote><p><em>Pred več kot enim letom sem dobila idejo, da bi zbrala nekaj svojih pesmi ter jih podelila z drugimi - če sem jaz uživala ob pisanju, bo pa morda še kdo ob branju, mar ne? In tako nekako se je rodila ta zbirka : s Tajo Košir Popovič sva se poleti lotili projekta, namreč pesmi z moje strani ter fotografije z njene. Razgibana forma, več jezikov, proste misli in še mnogo srčnosti ter truda je bilo potrebnih, da sva po nekaj mesecih dobili v roke zbirko z naslovom Njej.</em></p> <p><em>Poezija me pripelje malo bližje k svobodi. Odkar sem napisala svojo prvo pesem, bi lahko rekla, da se vanjo potapljam vse globlje. Ustvarjati je tako izhod kot prihod domov, in brez tega je težko živeti. Kot pravijo -  živim, da pišem in ravno obratno.</em></p></blockquote> <p>&nbsp;</p> <p><strong>Sama s seboj </strong></p> <p>Praznina je zapolnjena.</p> <p>Oblivajo me oceani in morja.</p> <p>Skrbi me zapuščajo,</p> <p>tegobe popuščajo.</p> <p>Ne tonem, temveč lebdim!</p> <p> </p> <p></p> <p></p></p> Sat, 09 Jan 2021 09:30:00 +0000 Gitica Jakopin Oskar Šubic je filmski navdušenec in režiser kratkih filmov, ki je skupaj s svojo snemalno ekipo prijateljev posnel že 15 kratkih filmov. Zanje je spisal scenarij, izbral igralce in se preizkusil v vlogi režiserja. V tokratnem Kulturomatu smo se z Oskarjem pogovarjali o ustvarjanju filmov, pisanju scenarija in drugem umetniškem ustvarjanju. Ker zaradi epidemije koronavirusa vsi ostajamo doma, je Oskar prosti čas izkoristil za načrtovanje novega filma. Napisal je scenarij in skupaj s prijatelji posnel film z naslovom Upor, katerega premiera sledi v pomladnih mesecih letošnjega leta.<p>Posnel je že 15 kratkih filmov, kmalu sledi premiera novega kratkega filma z naslovom Upor</p><p><p><strong>Oskar Šubic</strong> je filmski navdušenec in režiser kratkih filmov, ki je skupaj s svojo snemalno ekipo prijateljev posnel že 15 kratkih filmov. Zanje je spisal scenarij, izbral igralce in se preizkusil v vlogi režiserja. V tokratnem Kulturomatu smo se z Oskarjem pogovarjali o ustvarjanju filmov, pisanju scenarija in njegovem drugem umetniškem ustvarjanju. Ker zaradi epidemije koronavirusa vsi ostajamo doma, je Oskar prosti čas izkoristil za načrtovanje novega filma. Napisal je scenarij in skupaj s prijatelji posnel film z naslovom <em>Upor</em>, katerega premiera sledi v pomladnih mesecih letošnjega leta.</p> <p> </p></p> 174741980 RTVSLO – Prvi 560 clean Oskar Šubic je filmski navdušenec in režiser kratkih filmov, ki je skupaj s svojo snemalno ekipo prijateljev posnel že 15 kratkih filmov. Zanje je spisal scenarij, izbral igralce in se preizkusil v vlogi režiserja. V tokratnem Kulturomatu smo se z Oskarjem pogovarjali o ustvarjanju filmov, pisanju scenarija in drugem umetniškem ustvarjanju. Ker zaradi epidemije koronavirusa vsi ostajamo doma, je Oskar prosti čas izkoristil za načrtovanje novega filma. Napisal je scenarij in skupaj s prijatelji posnel film z naslovom Upor, katerega premiera sledi v pomladnih mesecih letošnjega leta.<p>Posnel je že 15 kratkih filmov, kmalu sledi premiera novega kratkega filma z naslovom Upor</p><p><p><strong>Oskar Šubic</strong> je filmski navdušenec in režiser kratkih filmov, ki je skupaj s svojo snemalno ekipo prijateljev posnel že 15 kratkih filmov. Zanje je spisal scenarij, izbral igralce in se preizkusil v vlogi režiserja. V tokratnem Kulturomatu smo se z Oskarjem pogovarjali o ustvarjanju filmov, pisanju scenarija in njegovem drugem umetniškem ustvarjanju. Ker zaradi epidemije koronavirusa vsi ostajamo doma, je Oskar prosti čas izkoristil za načrtovanje novega filma. Napisal je scenarij in skupaj s prijatelji posnel film z naslovom <em>Upor</em>, katerega premiera sledi v pomladnih mesecih letošnjega leta.</p> <p> </p></p> Sat, 02 Jan 2021 09:30:00 +0000 Oskar Šubic Jakob Adamič Šeme se z gledališčem srečuje že od malih nog, ko je svoje prve predstave ustvarjal v zavetju domače sobe. Sledili so obiski večjih gledališč, pisanje dramskih besedil in vsakoletni obvezni nakup abonmaja. V drugem letniku je v sodelovanju z režiserjem Jušem A. Zidarjem in s sošolci ustvaril predstavo Razred. Kmalu je sledila ideja o samostojni gledališki predstavi, katere ustvarjanja se je lotil skupaj s sošolko in prijateljico Gitico Jakopin. Skupaj sta prevedla in zrežirala predstavo z naslovom Stena v morju. Svoje navdušenje nad gledališčem goji še naprej, čas, ki ga preživi doma zaradi epidemije koronavirusa, pa mu je dal nov zagon za ustvarjanje dramskih tekstov in ustvarjanje novih projektov.<p>V preteklem letu je ustvaril samostojno predstavo – Stena v morju</p><p><p><strong>Jakob Adamič Šeme</strong> se z gledališčem srečuje že od malih nog, ko je svoje prve predstave ustvarjal v zavetju domače sobe. Sledili so obiski večjih gledališč, pisanje dramskih besedil in vsakoletni obvezni nakup abonmaja. V drugem letniku je v sodelovanju z režiserjem <em>Jušem A. Zidarjem</em> in s sošolci ustvaril predstavo <em>Razred</em>. Kmalu je sledila ideja o samostojni gledališki predstavi, katere ustvarjanja se je lotil skupaj s sošolko in prijateljico <strong>Gitico Jakopin</strong>. Skupaj sta prevedla in zrežirala predstavo z naslovom <em><strong>Stena v morju</strong></em>. Svoje navdušenje nad gledališčem goji še naprej, čas, ki ga preživi doma zaradi epidemije koronavirusa, pa mu je dal nov zagon za ustvarjanje dramskih tekstov in ustvarjanje novih projektov.</p> <p>&nbsp;</p></p> 174741979 RTVSLO – Prvi 502 clean Jakob Adamič Šeme se z gledališčem srečuje že od malih nog, ko je svoje prve predstave ustvarjal v zavetju domače sobe. Sledili so obiski večjih gledališč, pisanje dramskih besedil in vsakoletni obvezni nakup abonmaja. V drugem letniku je v sodelovanju z režiserjem Jušem A. Zidarjem in s sošolci ustvaril predstavo Razred. Kmalu je sledila ideja o samostojni gledališki predstavi, katere ustvarjanja se je lotil skupaj s sošolko in prijateljico Gitico Jakopin. Skupaj sta prevedla in zrežirala predstavo z naslovom Stena v morju. Svoje navdušenje nad gledališčem goji še naprej, čas, ki ga preživi doma zaradi epidemije koronavirusa, pa mu je dal nov zagon za ustvarjanje dramskih tekstov in ustvarjanje novih projektov.<p>V preteklem letu je ustvaril samostojno predstavo – Stena v morju</p><p><p><strong>Jakob Adamič Šeme</strong> se z gledališčem srečuje že od malih nog, ko je svoje prve predstave ustvarjal v zavetju domače sobe. Sledili so obiski večjih gledališč, pisanje dramskih besedil in vsakoletni obvezni nakup abonmaja. V drugem letniku je v sodelovanju z režiserjem <em>Jušem A. Zidarjem</em> in s sošolci ustvaril predstavo <em>Razred</em>. Kmalu je sledila ideja o samostojni gledališki predstavi, katere ustvarjanja se je lotil skupaj s sošolko in prijateljico <strong>Gitico Jakopin</strong>. Skupaj sta prevedla in zrežirala predstavo z naslovom <em><strong>Stena v morju</strong></em>. Svoje navdušenje nad gledališčem goji še naprej, čas, ki ga preživi doma zaradi epidemije koronavirusa, pa mu je dal nov zagon za ustvarjanje dramskih tekstov in ustvarjanje novih projektov.</p> <p>&nbsp;</p></p> Sat, 26 Dec 2020 09:30:00 +0000 Jakob Adamič Šeme Kinodvor vsako leto v sklopu festivala Kinotrip pripravi tudi Kinotripove predfestivalske delavnice. Na teh se mladi spoznavajo s postopki ustvarjanja filmov. Ela Romih, Lea Badovinac in Amadej Zalokar so se spoznali na delavnici snemanja videospotov, ki je nastala v sodelovanju z Zavodom SCCA in Društvom Kraken. Pod budnim očesom mentorjev so tekom delavnic napisali scenarij, iskali snemalno lokacijo, priskrbeli kostumografijo, snemali in montirali svoj prvi videospot za skupino MRFY ter njihovo skladbo z naslovom U reki. Za snemanje so uporabili starejše modele fotoaparatov, v videospotu pa so povezovali črno-belo tehniko in se poigravali s svetlobo ter sencami. Videospote, ki so jih mladi ustvarili na delavnici, si je bilo možno ogledati na letošnjem 18. Luksuz Festivalu poceni filma. <p>Mladi so v sklopu Kinotripove delavnice posneli videospot za skupino MRFY</p><p><p><span>Kinodvor vsako leto v sklopu festivala Kinotrip pripravi tudi Kinotripove predfestivalske delavnice. Na teh se mladi spoznavajo s postopki ustvarjanja filmov. </span><b>Ela Romih</b><span>, </span><b>Lea Badovinac</b><span> in </span><b>Amadej Zalokar</b><span> so se spoznali na delavnici snemanja videospotov, ki je nastala v sodelovanju z Zavodom SCCA in Društvom Kraken. Pod budnim očesom mentorjev so tekom delavnic napisali scenarij, iskali snemalno lokacijo, priskrbeli kostumografijo, snemali in montirali svoj prvi videospot za skupino </span><i><span>MRFY</span></i><span> ter njihovo skladbo z naslovom </span><i><span>U reki</span></i><span>. Za snemanje so uporabili starejše modele fotoaparatov, v videospotu pa so povezovali črno-belo tehniko in se poigravali s svetlobo ter sencami. Videospote, ki so jih mladi ustvarili na delavnici, si je bilo možno ogledati na letošnjem 18. Luksuz Festivalu poceni filma. </span></p> <p><span>Videospot U reki, pa si lahko ogledate na tej povezavi: <a><strong>U Reki</strong></a>. </span></p> <p> </p></p> 174740275 RTVSLO – Prvi 570 clean Kinodvor vsako leto v sklopu festivala Kinotrip pripravi tudi Kinotripove predfestivalske delavnice. Na teh se mladi spoznavajo s postopki ustvarjanja filmov. Ela Romih, Lea Badovinac in Amadej Zalokar so se spoznali na delavnici snemanja videospotov, ki je nastala v sodelovanju z Zavodom SCCA in Društvom Kraken. Pod budnim očesom mentorjev so tekom delavnic napisali scenarij, iskali snemalno lokacijo, priskrbeli kostumografijo, snemali in montirali svoj prvi videospot za skupino MRFY ter njihovo skladbo z naslovom U reki. Za snemanje so uporabili starejše modele fotoaparatov, v videospotu pa so povezovali črno-belo tehniko in se poigravali s svetlobo ter sencami. Videospote, ki so jih mladi ustvarili na delavnici, si je bilo možno ogledati na letošnjem 18. Luksuz Festivalu poceni filma. <p>Mladi so v sklopu Kinotripove delavnice posneli videospot za skupino MRFY</p><p><p><span>Kinodvor vsako leto v sklopu festivala Kinotrip pripravi tudi Kinotripove predfestivalske delavnice. Na teh se mladi spoznavajo s postopki ustvarjanja filmov. </span><b>Ela Romih</b><span>, </span><b>Lea Badovinac</b><span> in </span><b>Amadej Zalokar</b><span> so se spoznali na delavnici snemanja videospotov, ki je nastala v sodelovanju z Zavodom SCCA in Društvom Kraken. Pod budnim očesom mentorjev so tekom delavnic napisali scenarij, iskali snemalno lokacijo, priskrbeli kostumografijo, snemali in montirali svoj prvi videospot za skupino </span><i><span>MRFY</span></i><span> ter njihovo skladbo z naslovom </span><i><span>U reki</span></i><span>. Za snemanje so uporabili starejše modele fotoaparatov, v videospotu pa so povezovali črno-belo tehniko in se poigravali s svetlobo ter sencami. Videospote, ki so jih mladi ustvarili na delavnici, si je bilo možno ogledati na letošnjem 18. Luksuz Festivalu poceni filma. </span></p> <p><span>Videospot U reki, pa si lahko ogledate na tej povezavi: <a><strong>U Reki</strong></a>. </span></p> <p> </p></p> Sat, 19 Dec 2020 09:30:00 +0000 Ela, Lea in Amadej - U reki Dnevi brez glasbe bi bili za marsikoga izgubljeni. Tudi za naša tokratna gosta oddaje Kulturomat, mlada Škofjeločana Karla Jemca in Matica Kamina, ki sta se odločila, da bosta te dni izkoristila ne le za poslušanje, temveč tudi za ustvarjanje glasbe. Že v osnovni šoli sta – kot bomo slišali, rada nastopala, čas, ko sta doma pa jima je dal nov zagon, da svoje glasbene izkušnje in ljubezen do glasbe še nadgradita. Z njima se je pogovarjala Tadeja Bizilj.<p>Karlo in Matic iz Škofje Loke sta dneve v karanteni izkoristila za glasbeno ustvarjanje</p><p><p>Dnevi brez glasbe bi bili za marsikoga izgubljeni. Tudi za naša tokratna gosta oddaje Kulturomat, mlada Škofjeločana Karla Jemca in Matica Kamina, ki sta se odločila, da bosta te dni izkoristila ne le za poslušanje, temveč tudi za ustvarjanje glasbe. Že v osnovni šoli sta – kot smo slišali, rada nastopala, čas, ko sta doma pa jima je dal nov zagon, da svoje glasbene izkušnje in ljubezen do glasbe še nadgradita. Njuno skladbo <strong>Rhythm goes on</strong> lahko slišite <a>tukaj</a>.</p> <blockquote><p><em>"Če se lotite ustvarjanja glasbe, ne smete obupati, če vam takoj ne uspe. Poglejta na primer glasbeno skupino Queen - naredili so več kot 500 skladb, znanih pa jih je postalo le nekaj od njih."</em></p></blockquote> <p>Matic in Karlo, mlada ljubitelja glasbe dokazujeta, da smo tudi v tem času lahko glasbeno ustvarjalni – morda sta pri tem spodbudila tudi vas, mladi poslušalci – če se boste tudi vi lotili česa podobnega – naredili kakšno skladbo, napisali kakšno pesem, knjigo ali se kakšno drugače kulturno udejstvovali, nam lahko to sporočite na naš elektronski naslov <a>programzamlade@rtvslo.si</a>.</p></p> 174738869 RTVSLO – Prvi 1021 clean Dnevi brez glasbe bi bili za marsikoga izgubljeni. Tudi za naša tokratna gosta oddaje Kulturomat, mlada Škofjeločana Karla Jemca in Matica Kamina, ki sta se odločila, da bosta te dni izkoristila ne le za poslušanje, temveč tudi za ustvarjanje glasbe. Že v osnovni šoli sta – kot bomo slišali, rada nastopala, čas, ko sta doma pa jima je dal nov zagon, da svoje glasbene izkušnje in ljubezen do glasbe še nadgradita. Z njima se je pogovarjala Tadeja Bizilj.<p>Karlo in Matic iz Škofje Loke sta dneve v karanteni izkoristila za glasbeno ustvarjanje</p><p><p>Dnevi brez glasbe bi bili za marsikoga izgubljeni. Tudi za naša tokratna gosta oddaje Kulturomat, mlada Škofjeločana Karla Jemca in Matica Kamina, ki sta se odločila, da bosta te dni izkoristila ne le za poslušanje, temveč tudi za ustvarjanje glasbe. Že v osnovni šoli sta – kot smo slišali, rada nastopala, čas, ko sta doma pa jima je dal nov zagon, da svoje glasbene izkušnje in ljubezen do glasbe še nadgradita. Njuno skladbo <strong>Rhythm goes on</strong> lahko slišite <a>tukaj</a>.</p> <blockquote><p><em>"Če se lotite ustvarjanja glasbe, ne smete obupati, če vam takoj ne uspe. Poglejta na primer glasbeno skupino Queen - naredili so več kot 500 skladb, znanih pa jih je postalo le nekaj od njih."</em></p></blockquote> <p>Matic in Karlo, mlada ljubitelja glasbe dokazujeta, da smo tudi v tem času lahko glasbeno ustvarjalni – morda sta pri tem spodbudila tudi vas, mladi poslušalci – če se boste tudi vi lotili česa podobnega – naredili kakšno skladbo, napisali kakšno pesem, knjigo ali se kakšno drugače kulturno udejstvovali, nam lahko to sporočite na naš elektronski naslov <a>programzamlade@rtvslo.si</a>.</p></p> Sat, 12 Dec 2020 09:30:00 +0000 Od Profesionalnih amaterjev do Bananas duo Dora Šandor je mlada gimnazijka in pevka, ki prihaja iz okolice Ptuja. Že od nekdaj so jo zanimale različne stvari, svojo srečo pa je najraje iskala v športu in glasbi. V osnovni šoli se je ukvarjala z baletom, igrala rokomet in obiskovala solo petje, nato pa se je zaradi pomanjkanja časa morala odločiti, čemu se bo popolnoma posvetila. In izbrala je glasbo. Z njo se aktivno ukvarja od petega razreda, zdaj pa s svojim glasom osvaja mednarodne odre. Nastopila je na italijanskem festivalu Sanremo Junior, koprskem festivalu FeNS in na ptujskem Otroci pojejo slovenske pesmi in se veselijo. <p>V kopici interesov je izbrala glasbo</p><p><p>Dora Šandor je dijakinja prvega letnika gimnazije Ptuj. Že od nekdaj so jo zanimale različne stvari, svojo srečo pa je najraje iskala v glasbi in športu. V osnovni šoli se je ukvarjala z baletom, igrala rokomet in obiskovala solo petje, nato pa se je zaradi pomanjkanja časa morala odločiti, čemu se bo popolnoma posvetila. In izbrala je glasbo. Z njo se aktivno ukvarja od petega razreda, zdaj pa s svojim glasom osvaja mednarodne odre. Nastopila je na italijanskem festivalu <em>Sanremo Junior, </em>kjer je sodelovalo 25 držav z vsega sveta, večkrat je nastopila tudi na koprskem mednarodnem festivalu <em>FeNS</em>. Letos septembra se je predstavila tudi na <em>Otroci pojejo slovenske pesmi in se veselijo</em>, kjer je s svojo skladbo zmagala.</p> <p><em>"V glasbi se bolj povežeš s svetom in s tem, kar čutiš. V bistvu lažje izražaš sebe." - Dora Šandor</em></p></p> 174737175 RTVSLO – Prvi 677 clean Dora Šandor je mlada gimnazijka in pevka, ki prihaja iz okolice Ptuja. Že od nekdaj so jo zanimale različne stvari, svojo srečo pa je najraje iskala v športu in glasbi. V osnovni šoli se je ukvarjala z baletom, igrala rokomet in obiskovala solo petje, nato pa se je zaradi pomanjkanja časa morala odločiti, čemu se bo popolnoma posvetila. In izbrala je glasbo. Z njo se aktivno ukvarja od petega razreda, zdaj pa s svojim glasom osvaja mednarodne odre. Nastopila je na italijanskem festivalu Sanremo Junior, koprskem festivalu FeNS in na ptujskem Otroci pojejo slovenske pesmi in se veselijo. <p>V kopici interesov je izbrala glasbo</p><p><p>Dora Šandor je dijakinja prvega letnika gimnazije Ptuj. Že od nekdaj so jo zanimale različne stvari, svojo srečo pa je najraje iskala v glasbi in športu. V osnovni šoli se je ukvarjala z baletom, igrala rokomet in obiskovala solo petje, nato pa se je zaradi pomanjkanja časa morala odločiti, čemu se bo popolnoma posvetila. In izbrala je glasbo. Z njo se aktivno ukvarja od petega razreda, zdaj pa s svojim glasom osvaja mednarodne odre. Nastopila je na italijanskem festivalu <em>Sanremo Junior, </em>kjer je sodelovalo 25 držav z vsega sveta, večkrat je nastopila tudi na koprskem mednarodnem festivalu <em>FeNS</em>. Letos septembra se je predstavila tudi na <em>Otroci pojejo slovenske pesmi in se veselijo</em>, kjer je s svojo skladbo zmagala.</p> <p><em>"V glasbi se bolj povežeš s svetom in s tem, kar čutiš. V bistvu lažje izražaš sebe." - Dora Šandor</em></p></p> Sat, 05 Dec 2020 09:30:00 +0000 Dora Šandor, mlada perspektivna pevka Nežina ustvarjalna pot se je pričela v Mariboru, kjer se je pri štirih letih začela ukvarjati z baletom. Po končani nižji baletni šoli jo je v svoj ritem zvabil hiphop, ki jo je z vstopom v gimnazijo pripeljal v Ljubljano. Tu je pod mentorstvom že uveljavljenih plesalcev nadaljevala svojo plesno kariero. Pridružila se je plesni skupini Artifex, s katero je leta 2018 na IDO championship osvojila državno, evropsko in svetovno prvenstvo v hiphop koreografiji – formacija. Trenutno obiskuje Naravoslovnotehniško fakulteto v Ljubljani (NTF), kjer študira modno oblikovanje. Sama pravi, da so obdobja karentene težka, saj virtualni treningi niso prav nič podobni tistim v plesni dvorani. Ima pa zato več časa za ustvarjanje, v katerem je zasnovala prav poseben projekt, ki združuje ples, oblikovanje in slikanje. »Kadar slišim beat, plešem, Kadar v roke vzamem čopič, slikam, Kadar dobim idejo, kreiram. To je Neki«(vzdevek) <p>Vsestranska umetnica na poti k svoji prvi modni kolekciji</p><p><p>Nežina ustvarjalna pot se je pričela v Mariboru, kjer se je pri štirih letih začela ukvarjati z baletom. Po končani nižji baletni šoli jo je v svoj ritem zvabil hiphop, ki jo je z vstopom v gimnazijo pripeljal v Ljubljano. Tu je pod mentorstvom že uveljavljenih plesalcev nadaljevala svojo plesno kariero. Pridružila se je plesni skupini <em>Artifex</em>, s katero je leta 2018 na IDO championship osvojila državno, evropsko in svetovno prvenstvo v hiphop koreografiji – formacija. Trenutno obiskuje Naravoslovnotehniško fakulteto v Ljubljani (NTF), kjer študira modno oblikovanje. Sama pravi, da so obdobja, ko smo zaradi epidemije zaprti, zanjo težka, saj virtualni treningi niso prav nič podobni tistim v plesni dvorani. Ima pa zato več časa za ustvarjanje, v katerem je zasnovala prav poseben projekt, ki združuje ples, oblikovanje in slikanje.</p> <p>»Kadar slišim beat, plešem,<br /> Kadar v roke vzamem čopič, slikam,<br /> Kadar dobim idejo, kreiram. To je Neki«(vzdevek)</p> <p>&nbsp;</p> <p></p> <p> </p></p> 174733402 RTVSLO – Prvi 454 clean Nežina ustvarjalna pot se je pričela v Mariboru, kjer se je pri štirih letih začela ukvarjati z baletom. Po končani nižji baletni šoli jo je v svoj ritem zvabil hiphop, ki jo je z vstopom v gimnazijo pripeljal v Ljubljano. Tu je pod mentorstvom že uveljavljenih plesalcev nadaljevala svojo plesno kariero. Pridružila se je plesni skupini Artifex, s katero je leta 2018 na IDO championship osvojila državno, evropsko in svetovno prvenstvo v hiphop koreografiji – formacija. Trenutno obiskuje Naravoslovnotehniško fakulteto v Ljubljani (NTF), kjer študira modno oblikovanje. Sama pravi, da so obdobja karentene težka, saj virtualni treningi niso prav nič podobni tistim v plesni dvorani. Ima pa zato več časa za ustvarjanje, v katerem je zasnovala prav poseben projekt, ki združuje ples, oblikovanje in slikanje. »Kadar slišim beat, plešem, Kadar v roke vzamem čopič, slikam, Kadar dobim idejo, kreiram. To je Neki«(vzdevek) <p>Vsestranska umetnica na poti k svoji prvi modni kolekciji</p><p><p>Nežina ustvarjalna pot se je pričela v Mariboru, kjer se je pri štirih letih začela ukvarjati z baletom. Po končani nižji baletni šoli jo je v svoj ritem zvabil hiphop, ki jo je z vstopom v gimnazijo pripeljal v Ljubljano. Tu je pod mentorstvom že uveljavljenih plesalcev nadaljevala svojo plesno kariero. Pridružila se je plesni skupini <em>Artifex</em>, s katero je leta 2018 na IDO championship osvojila državno, evropsko in svetovno prvenstvo v hiphop koreografiji – formacija. Trenutno obiskuje Naravoslovnotehniško fakulteto v Ljubljani (NTF), kjer študira modno oblikovanje. Sama pravi, da so obdobja, ko smo zaradi epidemije zaprti, zanjo težka, saj virtualni treningi niso prav nič podobni tistim v plesni dvorani. Ima pa zato več časa za ustvarjanje, v katerem je zasnovala prav poseben projekt, ki združuje ples, oblikovanje in slikanje.</p> <p>»Kadar slišim beat, plešem,<br /> Kadar v roke vzamem čopič, slikam,<br /> Kadar dobim idejo, kreiram. To je Neki«(vzdevek)</p> <p>&nbsp;</p> <p></p> <p> </p></p> Sat, 28 Nov 2020 09:30:00 +0000 Neža Dapčevič Zine (izg. zin) izhaja iz okrajšave angleške besede za revijo (magazine). Gre za publikacijo manjšega formata, natisnjeno v majhni nakladi. Praviloma je zine cenovno dostopen in izhaja neodvisno; prav to pa mu omogoča, da obravnava teme, ki so bodisi kontroverzne, neposredne ali nezanimive za klasične medije. Še posebej so bili priljubljeni v devetdesetih letih, danes pa ponoven razcvet doživljajo tudi v slovenskem prostoru. Tim Topić in Lan Anzeljc sta prijatelja, ki že vrsto let sodelujeta pri ustvarjanju raznih projektov. Nazadnje sta skupaj ustvarila fotografsko-pesniški zine z naslovom Rdeča Grud. Tim je ustvaril vizualno podobo publikacije, Lan pa je napisal pesmi, ki dopolnjujejo fotografije. »Rdeča grud je fotografsko-poezijsko delo na 52 straneh, ki prikazuje zgodbo tragičnega subjekta, bolj natančno tisto njegovo lastnost (strah, pohlep, jeza ...), ali tisti dogodek, ki zaznamuje njegovo zgodbo. Tako to delo prikazuje ta dogodek zamrznjen v času, in nam da možnost, da si ta dogodek lahko pobliže pogledamo. Lahko opazujemo njegovo spogledovanje s ključnim dogodkom (gospodično). Obenem ga pa konstantno lovi njegova prihodnost (maska). Konec ni jasen ...« (Odlomek iz uvodnika Rdeče grudi). Tim in Lan sta za pomoč prosila tudi svoje prijatelje, s katerimi sta oktobra 2019 v zgodnjih jutranjih urah izvedla fotografiranje na ljubljanskih ulicah. Nastale so izjemne fotografije v rdeče-belem odtenku, ki skupaj s poezijo opevajo tragičen subjekt moškega in iskanja njegove gospodične. <p>Fotografsko-pesniški zine</p><p><p>Zine (izg. zin) izhaja iz okrajšave angleške besede za revijo (magazine). Gre za publikacijo manjšega formata, natisnjeno v majhni nakladi. Praviloma je zine cenovno dostopen in izhaja neodvisno; prav to pa mu omogoča, da obravnava teme, ki so bodisi kontroverzne, neposredne ali nezanimive za klasične medije. Še posebej so bili priljubljeni v devetdesetih letih, danes pa ponoven razcvet doživljajo tudi v slovenskem prostoru.</p> <p><strong>Tim Topić</strong> in <strong>Lan Anzeljc</strong> sta prijatelja, ki že vrsto let sodelujeta pri ustvarjanju raznih projektov. Nazadnje sta skupaj ustvarila <em>fotografsko-pesniški zine</em> z naslovom <strong>Rdeča Grud</strong>. Tim je ustvaril vizualno podobo publikacije, Lan pa je napisal pesmi, ki dopolnjujejo fotografije.</p> <p>»Rdeča grud je fotografsko-poezijsko delo na 52 straneh, ki prikazuje zgodbo tragičnega subjekta, bolj natančno tisto njegovo lastnost (strah, pohlep, jeza ...), ali tisti dogodek, ki zaznamuje njegovo zgodbo. Tako to delo prikazuje ta dogodek zamrznjen v času, in nam da možnost, da si ta dogodek lahko pobliže pogledamo. Lahko opazujemo njegovo spogledovanje s ključnim dogodkom (gospodično). Obenem ga pa konstantno lovi njegova prihodnost (maska). Konec ni jasen ...« (Odlomek iz uvodnika Rdeče grudi).</p> <p>Tim in Lan sta za pomoč prosila tudi svoje prijatelje, s katerimi sta oktobra 2019 v zgodnjih jutranjih urah izvedla fotografiranje na ljubljanskih ulicah. Nastale so izjemne fotografije v rdeče-belem odtenku, ki skupaj s poezijo opevajo tragičen subjekt moškega in iskanja njegove gospodične.</p> <p>Fotografsko-pesniški zine Rdeča Grud si lahko zagotovite na spodnji povezavi.<br /> <a>http://www.timtopic.si/rdeca-grud.html</a></p> <p></p> <p>&nbsp;</p> <p></p> <p>&nbsp;</p> <p></p> <p>&nbsp;</p> <p></p> <p></p></p> 174733400 RTVSLO – Prvi 588 clean Zine (izg. zin) izhaja iz okrajšave angleške besede za revijo (magazine). Gre za publikacijo manjšega formata, natisnjeno v majhni nakladi. Praviloma je zine cenovno dostopen in izhaja neodvisno; prav to pa mu omogoča, da obravnava teme, ki so bodisi kontroverzne, neposredne ali nezanimive za klasične medije. Še posebej so bili priljubljeni v devetdesetih letih, danes pa ponoven razcvet doživljajo tudi v slovenskem prostoru. Tim Topić in Lan Anzeljc sta prijatelja, ki že vrsto let sodelujeta pri ustvarjanju raznih projektov. Nazadnje sta skupaj ustvarila fotografsko-pesniški zine z naslovom Rdeča Grud. Tim je ustvaril vizualno podobo publikacije, Lan pa je napisal pesmi, ki dopolnjujejo fotografije. »Rdeča grud je fotografsko-poezijsko delo na 52 straneh, ki prikazuje zgodbo tragičnega subjekta, bolj natančno tisto njegovo lastnost (strah, pohlep, jeza ...), ali tisti dogodek, ki zaznamuje njegovo zgodbo. Tako to delo prikazuje ta dogodek zamrznjen v času, in nam da možnost, da si ta dogodek lahko pobliže pogledamo. Lahko opazujemo njegovo spogledovanje s ključnim dogodkom (gospodično). Obenem ga pa konstantno lovi njegova prihodnost (maska). Konec ni jasen ...« (Odlomek iz uvodnika Rdeče grudi). Tim in Lan sta za pomoč prosila tudi svoje prijatelje, s katerimi sta oktobra 2019 v zgodnjih jutranjih urah izvedla fotografiranje na ljubljanskih ulicah. Nastale so izjemne fotografije v rdeče-belem odtenku, ki skupaj s poezijo opevajo tragičen subjekt moškega in iskanja njegove gospodične. <p>Fotografsko-pesniški zine</p><p><p>Zine (izg. zin) izhaja iz okrajšave angleške besede za revijo (magazine). Gre za publikacijo manjšega formata, natisnjeno v majhni nakladi. Praviloma je zine cenovno dostopen in izhaja neodvisno; prav to pa mu omogoča, da obravnava teme, ki so bodisi kontroverzne, neposredne ali nezanimive za klasične medije. Še posebej so bili priljubljeni v devetdesetih letih, danes pa ponoven razcvet doživljajo tudi v slovenskem prostoru.</p> <p><strong>Tim Topić</strong> in <strong>Lan Anzeljc</strong> sta prijatelja, ki že vrsto let sodelujeta pri ustvarjanju raznih projektov. Nazadnje sta skupaj ustvarila <em>fotografsko-pesniški zine</em> z naslovom <strong>Rdeča Grud</strong>. Tim je ustvaril vizualno podobo publikacije, Lan pa je napisal pesmi, ki dopolnjujejo fotografije.</p> <p>»Rdeča grud je fotografsko-poezijsko delo na 52 straneh, ki prikazuje zgodbo tragičnega subjekta, bolj natančno tisto njegovo lastnost (strah, pohlep, jeza ...), ali tisti dogodek, ki zaznamuje njegovo zgodbo. Tako to delo prikazuje ta dogodek zamrznjen v času, in nam da možnost, da si ta dogodek lahko pobliže pogledamo. Lahko opazujemo njegovo spogledovanje s ključnim dogodkom (gospodično). Obenem ga pa konstantno lovi njegova prihodnost (maska). Konec ni jasen ...« (Odlomek iz uvodnika Rdeče grudi).</p> <p>Tim in Lan sta za pomoč prosila tudi svoje prijatelje, s katerimi sta oktobra 2019 v zgodnjih jutranjih urah izvedla fotografiranje na ljubljanskih ulicah. Nastale so izjemne fotografije v rdeče-belem odtenku, ki skupaj s poezijo opevajo tragičen subjekt moškega in iskanja njegove gospodične.</p> <p>Fotografsko-pesniški zine Rdeča Grud si lahko zagotovite na spodnji povezavi.<br /> <a>http://www.timtopic.si/rdeca-grud.html</a></p> <p></p> <p>&nbsp;</p> <p></p> <p>&nbsp;</p> <p></p> <p>&nbsp;</p> <p></p> <p></p></p> Sat, 21 Nov 2020 09:30:00 +0000 Rdeča grud Glasba je povsod okoli nas. Glasba nas sprošča, navdušuje in nam krajša dolge karantenske dni. Za vsako skladbo ali albumom pa je skrit dolg proces pisanja besedil, ustvarjanja glasbene podlage, melodije in priprav na izdajo. To pot je prehodila tudi naša tokratna gostja, 20-letna gimnazijka Veronika Nikolovska, ki je v sklopu zaključnega projekta na Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo Ljubljana napisala besedilo, posnela in izdala svoj glasbeni prvenec s prihajajočega albuma z naslovom Dancing through life – Ples skozi življenje. »Izražam se skozi umetnost, ustvarjanjem glasbe in pisanjem tekstov. Kot tudi s plesom, fotografijo, slikanjem in igro. Glasba mi daje občutek letenja. Vame vlije moč in občutek svobode. Brez nje enostavno ne bi mogla živeti.« (Veronika Nikolovska, odlomek iz Kulturomata). Veroniko glasba spremlja že od malih nog, resneje pa se je s pisanjem besedil in glasbe začela ukvarjat z vstopom v srednjo šolo. Tako je ob zaključku srednješolskega izobraževanja tudi sama napisala besedilo svoje prve skladbe, glasbeno pa jo je opremila s pomočjo prijateljev, pri čemer se je zgledovala po svojih glasbenih vzornicah. Skladbo, ki se je premierno odvrtela septembra 2020, je žanrsko umestila v pop. Veronika pravi, da so obdobja karantene zanjo težka, a hkrati koristna za njeno ustvarjanje, saj glasbi uspe nameniti več časa kot sicer. Upa pa, da se bo kmalu, kljub dolgi in ovinkasti poti ter nenavadnim razmeram, pričelo tudi snemanje njenega prvega albuma. Njenemu glasbenemu prvencu lahko prisluhnete na YouTube kanalu in v Kulturomatu. <p>Najprej je v svet poslala skladbo, kmalu sledi njen prvi album</p><p><p>Glasba je povsod okoli nas. Glasba nas sprošča, navdušuje in nam krajša dolge karantenske dni. Za vsako skladbo ali albumom pa je skrit dolg proces pisanja besedil, ustvarjanja glasbene podlage, melodije in priprav na izdajo. To pot je prehodila tudi 20-letna gimnazijka <strong>Veronika Nikolovska</strong>, ki je v sklopu zaključnega projekta na Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo Ljubljana napisala besedilo, posnela in izdala svoj glasbeni prvenec s prihajajočega albuma z naslovom <strong>Dancing through life</strong> – Ples skozi življenje.</p> <p>»Izražam se skozi umetnost, ustvarjanjem glasbe in pisanjem tekstov. Kot tudi s plesom, fotografijo, slikanjem in igro. Glasba mi daje občutek letenja. Vame vlije moč in občutek svobode. Brez nje enostavno ne bi mogla živeti.« (Veronika Nikolovska, odlomek iz Kulturomata).</p> <p>Veroniko glasba spremlja že od malih nog, resneje pa se je s pisanjem besedil in glasbe začela ukvarjati z vstopom v srednjo šolo. Tako je ob zaključku srednješolskega izobraževanja tudi sama napisala besedilo svoje prve skladbe, glasbeno pa jo je opremila s pomočjo prijateljev, pri čemer se je zgledovala po svojih glasbenih vzornicah. Skladbo, ki se je premierno odvrtela septembra 2020, je žanrsko umestila v pop.</p> <p>Veronika pravi, da so obdobja karantene zanjo težka, a hkrati koristna za njeno ustvarjanje, saj glasbi uspe nameniti več časa kot sicer. Upa pa, da se bo kmalu, kljub dolgi in ovinkasti poti ter nenavadnim razmeram, pričelo tudi snemanje njenega prvega albuma. Njenemu glasbenemu prvencu lahko prisluhnete na YouTube kanalu in v Kulturomatu.</p></p> 174731876 RTVSLO – Prvi 648 clean Glasba je povsod okoli nas. Glasba nas sprošča, navdušuje in nam krajša dolge karantenske dni. Za vsako skladbo ali albumom pa je skrit dolg proces pisanja besedil, ustvarjanja glasbene podlage, melodije in priprav na izdajo. To pot je prehodila tudi naša tokratna gostja, 20-letna gimnazijka Veronika Nikolovska, ki je v sklopu zaključnega projekta na Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo Ljubljana napisala besedilo, posnela in izdala svoj glasbeni prvenec s prihajajočega albuma z naslovom Dancing through life – Ples skozi življenje. »Izražam se skozi umetnost, ustvarjanjem glasbe in pisanjem tekstov. Kot tudi s plesom, fotografijo, slikanjem in igro. Glasba mi daje občutek letenja. Vame vlije moč in občutek svobode. Brez nje enostavno ne bi mogla živeti.« (Veronika Nikolovska, odlomek iz Kulturomata). Veroniko glasba spremlja že od malih nog, resneje pa se je s pisanjem besedil in glasbe začela ukvarjat z vstopom v srednjo šolo. Tako je ob zaključku srednješolskega izobraževanja tudi sama napisala besedilo svoje prve skladbe, glasbeno pa jo je opremila s pomočjo prijateljev, pri čemer se je zgledovala po svojih glasbenih vzornicah. Skladbo, ki se je premierno odvrtela septembra 2020, je žanrsko umestila v pop. Veronika pravi, da so obdobja karantene zanjo težka, a hkrati koristna za njeno ustvarjanje, saj glasbi uspe nameniti več časa kot sicer. Upa pa, da se bo kmalu, kljub dolgi in ovinkasti poti ter nenavadnim razmeram, pričelo tudi snemanje njenega prvega albuma. Njenemu glasbenemu prvencu lahko prisluhnete na YouTube kanalu in v Kulturomatu. <p>Najprej je v svet poslala skladbo, kmalu sledi njen prvi album</p><p><p>Glasba je povsod okoli nas. Glasba nas sprošča, navdušuje in nam krajša dolge karantenske dni. Za vsako skladbo ali albumom pa je skrit dolg proces pisanja besedil, ustvarjanja glasbene podlage, melodije in priprav na izdajo. To pot je prehodila tudi 20-letna gimnazijka <strong>Veronika Nikolovska</strong>, ki je v sklopu zaključnega projekta na Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo Ljubljana napisala besedilo, posnela in izdala svoj glasbeni prvenec s prihajajočega albuma z naslovom <strong>Dancing through life</strong> – Ples skozi življenje.</p> <p>»Izražam se skozi umetnost, ustvarjanjem glasbe in pisanjem tekstov. Kot tudi s plesom, fotografijo, slikanjem in igro. Glasba mi daje občutek letenja. Vame vlije moč in občutek svobode. Brez nje enostavno ne bi mogla živeti.« (Veronika Nikolovska, odlomek iz Kulturomata).</p> <p>Veroniko glasba spremlja že od malih nog, resneje pa se je s pisanjem besedil in glasbe začela ukvarjati z vstopom v srednjo šolo. Tako je ob zaključku srednješolskega izobraževanja tudi sama napisala besedilo svoje prve skladbe, glasbeno pa jo je opremila s pomočjo prijateljev, pri čemer se je zgledovala po svojih glasbenih vzornicah. Skladbo, ki se je premierno odvrtela septembra 2020, je žanrsko umestila v pop.</p> <p>Veronika pravi, da so obdobja karantene zanjo težka, a hkrati koristna za njeno ustvarjanje, saj glasbi uspe nameniti več časa kot sicer. Upa pa, da se bo kmalu, kljub dolgi in ovinkasti poti ter nenavadnim razmeram, pričelo tudi snemanje njenega prvega albuma. Njenemu glasbenemu prvencu lahko prisluhnete na YouTube kanalu in v Kulturomatu.</p></p> Sat, 14 Nov 2020 09:30:00 +0000 Veronika Nikolovska - mlada glasbenica, ki pleše skozi življenje V teh epidemično turbulentnih časih, ko sta kulturno in umetniško ustvarjanje skorajda onemogočena, uprizarjanje v javnosti pa v veliki meri zagotovo, je pravzaprav nuja in dolžnost predstavljati in izpostavljati tiste izjemne mlade ustvarjalce, ki kljub preprekam še vedno polno dihajo navdih in umetnost.Ena takšnih je vsekakor 18-letna dijakinja Gimnazije Poljane - Aiko Zakrajšek. Vsestranska umetnica, ki jo najbolj zanimata raziskovanje in ustvarjanje na področju igre in poezije, a si je že od osnovne šole bližnja tudi z violino, zborovskim petjem, fotografijo. V okviru festivala Kinotrip je posnela že 3 kratk efilme, dva sta že končana (eden je bil del projekta #Capsule2050, ki ga je organiziral znameniti španski muzej Reina Sofia), tretji pa je v procesu montaže, ki ga je zamaknila situacija s korono. Aiko je tudi članica društva Novi dijak in urednica šolskega časopisa, trenutno pa je tudi del zanimivega projekta Mlado Mladinsko in šolske produkcije Romea in Julije. Njen cilj je študij filmske režije na AGRFT, kratkoročnejši pa izid njene prve pesniške zbirke, ki nam jo bo predstvaila in pesmi tudi interpretirala, v tokratnem Kulturomatu. Avtorica oddaje je Liana Buršič <p>Umetniško vsestranska 18-letnica, ki je tik pred izdajo svoje prve pesniške zbirke Paberkovalka</p><p><p>V teh epidemično turbulentnih časih, ko sta kulturno in umetniško ustvarjanje skorajda onemogočena, uprizarjanje v javnosti pa v veliki meri zagotovo, je pravzaprav nuja in dolžnost predstavljati in izpostavljati tiste izjemne mlade ustvarjalce, ki kljub preprekam še vedno polno dihajo navdih in umetnost.</p> <p>Ena takšnih je vsekakor <strong>18-letna dijakinja</strong> Gimnazije Poljane - <strong>Aiko Zakrajšek. </strong>Vsestranska umetnica, ki jo najbolj zanimata raziskovanje in ustvarjanje na področju igre in poezije, a si je že od osnovne šole bližnja tudi z violino, zborovskim petjem, fotografijo. V okviru festivala Kinotrip je posnela že 3 kratk efilme, dva sta že končana (eden je bil del projekta <strong>#Capsule2050, </strong>ki ga je organiziral <strong>znameniti španski muzej Reina Sofia</strong>), tretji pa je v procesu montaže, ki ga je zamaknila situacija s korono. Aiko je tudi članica društva Novi dijak in urednica šolskega časopisa, trenutno pa je tudi del zanimivega projekta Mlado Mladinsko in šolske produkcije Romea in Julije. Njen cilj je študij filmske režije na AGRFT, kratkoročnejši pa izid njene prve pesniške zbirke, ki nam jo bo predstavila in pesmi tudi interpretirala, v tokratnem Kulturomatu.</p></p> 174730543 RTVSLO – Prvi 740 clean V teh epidemično turbulentnih časih, ko sta kulturno in umetniško ustvarjanje skorajda onemogočena, uprizarjanje v javnosti pa v veliki meri zagotovo, je pravzaprav nuja in dolžnost predstavljati in izpostavljati tiste izjemne mlade ustvarjalce, ki kljub preprekam še vedno polno dihajo navdih in umetnost.Ena takšnih je vsekakor 18-letna dijakinja Gimnazije Poljane - Aiko Zakrajšek. Vsestranska umetnica, ki jo najbolj zanimata raziskovanje in ustvarjanje na področju igre in poezije, a si je že od osnovne šole bližnja tudi z violino, zborovskim petjem, fotografijo. V okviru festivala Kinotrip je posnela že 3 kratk efilme, dva sta že končana (eden je bil del projekta #Capsule2050, ki ga je organiziral znameniti španski muzej Reina Sofia), tretji pa je v procesu montaže, ki ga je zamaknila situacija s korono. Aiko je tudi članica društva Novi dijak in urednica šolskega časopisa, trenutno pa je tudi del zanimivega projekta Mlado Mladinsko in šolske produkcije Romea in Julije. Njen cilj je študij filmske režije na AGRFT, kratkoročnejši pa izid njene prve pesniške zbirke, ki nam jo bo predstvaila in pesmi tudi interpretirala, v tokratnem Kulturomatu. Avtorica oddaje je Liana Buršič <p>Umetniško vsestranska 18-letnica, ki je tik pred izdajo svoje prve pesniške zbirke Paberkovalka</p><p><p>V teh epidemično turbulentnih časih, ko sta kulturno in umetniško ustvarjanje skorajda onemogočena, uprizarjanje v javnosti pa v veliki meri zagotovo, je pravzaprav nuja in dolžnost predstavljati in izpostavljati tiste izjemne mlade ustvarjalce, ki kljub preprekam še vedno polno dihajo navdih in umetnost.</p> <p>Ena takšnih je vsekakor <strong>18-letna dijakinja</strong> Gimnazije Poljane - <strong>Aiko Zakrajšek. </strong>Vsestranska umetnica, ki jo najbolj zanimata raziskovanje in ustvarjanje na področju igre in poezije, a si je že od osnovne šole bližnja tudi z violino, zborovskim petjem, fotografijo. V okviru festivala Kinotrip je posnela že 3 kratk efilme, dva sta že končana (eden je bil del projekta <strong>#Capsule2050, </strong>ki ga je organiziral <strong>znameniti španski muzej Reina Sofia</strong>), tretji pa je v procesu montaže, ki ga je zamaknila situacija s korono. Aiko je tudi članica društva Novi dijak in urednica šolskega časopisa, trenutno pa je tudi del zanimivega projekta Mlado Mladinsko in šolske produkcije Romea in Julije. Njen cilj je študij filmske režije na AGRFT, kratkoročnejši pa izid njene prve pesniške zbirke, ki nam jo bo predstavila in pesmi tudi interpretirala, v tokratnem Kulturomatu.</p></p> Sat, 07 Nov 2020 09:30:00 +0000 Aiko Zakrajšek - pesnica na poti k filmski režiji Čarovništvo je tema, ki je mladim poznana predvsem zaradi pravljic in številnih literarnih del in filmov. Nekaj pa jih poleg tega ve tudi, kaj je pripomoglo v nastanek teh mitov. Tadeja Bizilj in osnovnošolci z Osnovne šole Poljane bodo dan brez nočjo čarovnic v oddaji Kulturomat razmišljali o tradicionalnih mitih o čarovnicah, ki sežejo že v začetek konstruiranja družb in so se prenašali z ustnim izročilom in legendami. Kdo so bile čarovnice, zakaj so jih tako imenovali, kakšni so bili njihovi shodi, kje so se skrivale slovenske čarovnice in v katerih literarnih delih jih najdemo – o vsem tem to soboto.<p>O čarovništvu in čarovnicah</p><p><p>Čarovništvo je tema, ki je mladim poznana predvsem zaradi pravljic in številnih literarnih del in filmov. Nekaj pa jih poleg tega ve tudi, kaj je pripomoglo v nastanek teh mitov. Tadeja Bizilj in osnovnošolci z Osnovne šole Poljane bodo dan brez nočjo čarovnic v oddaji Kulturomat razmišljali o tradicionalnih mitih o čarovnicah, ki sežejo že v začetek konstruiranja družb in so se prenašali z ustnim izročilom in legendami. Kdo so bile čarovnice, zakaj so jih tako imenovali, kakšni so bili njihovi shodi, kje so se skrivale slovenske čarovnice in v katerih literarnih delih jih najdemo – o vsem tem to soboto.</p></p> 174728583 RTVSLO – Prvi 454 clean Čarovništvo je tema, ki je mladim poznana predvsem zaradi pravljic in številnih literarnih del in filmov. Nekaj pa jih poleg tega ve tudi, kaj je pripomoglo v nastanek teh mitov. Tadeja Bizilj in osnovnošolci z Osnovne šole Poljane bodo dan brez nočjo čarovnic v oddaji Kulturomat razmišljali o tradicionalnih mitih o čarovnicah, ki sežejo že v začetek konstruiranja družb in so se prenašali z ustnim izročilom in legendami. Kdo so bile čarovnice, zakaj so jih tako imenovali, kakšni so bili njihovi shodi, kje so se skrivale slovenske čarovnice in v katerih literarnih delih jih najdemo – o vsem tem to soboto.<p>O čarovništvu in čarovnicah</p><p><p>Čarovništvo je tema, ki je mladim poznana predvsem zaradi pravljic in številnih literarnih del in filmov. Nekaj pa jih poleg tega ve tudi, kaj je pripomoglo v nastanek teh mitov. Tadeja Bizilj in osnovnošolci z Osnovne šole Poljane bodo dan brez nočjo čarovnic v oddaji Kulturomat razmišljali o tradicionalnih mitih o čarovnicah, ki sežejo že v začetek konstruiranja družb in so se prenašali z ustnim izročilom in legendami. Kdo so bile čarovnice, zakaj so jih tako imenovali, kakšni so bili njihovi shodi, kje so se skrivale slovenske čarovnice in v katerih literarnih delih jih najdemo – o vsem tem to soboto.</p></p> Sat, 31 Oct 2020 09:30:00 +0000 O čarovnicah in čarovništvu Janez Ivačič je glasbenik in umetnik, ki prihaja iz okolice Maribora. Pri svojih 14-ih letih že osvaja odre mednarodnih festivalov. Prihaja iz glasbene družine, zato ne pomni, kdaj je začel prepevati in se ukvarjati z glasbo, saj je ta že od nekdaj del njegovega življenja. Svojo prvo skladbo je napisal v šestem razredu, zdaj pa za naslednje leto napoveduje svoj prvi album. Z njim se je pogovarjala Lara Gril. <p>Letos je osvojil prvo mesto na festivalu FeNS, lani pa prejel nagrado za najperspektivnejšega mladega izvajalca na Blejskem zlatem mikrofonu</p><p><p>Mladi kreativci tudi v letu 2020 ne počivajo. Janez Ivačič, mlad štajerski glasbenik in učenec Waldorfske šole v Mariboru, je letos zmagal na mednarodnem festival FeNS, lani pa prejel nagrado za najbolj perspektivnega mladega izvajalca na Blejskem zlatem mikrofonu, prav tako mednarodnem festivalu. Svojo prvo sklabo je napisal v šestem razredu, za prihodnje leto pa napoveduje svoj prvi album. Prihaja iz glasbene družine, zato ne pomni, kdaj je začel prepevati in se ukvarjati z glasbo, saj je ta že od nekdaj del njegovega življenja.</p></p> 174726585 RTVSLO – Prvi 524 clean Janez Ivačič je glasbenik in umetnik, ki prihaja iz okolice Maribora. Pri svojih 14-ih letih že osvaja odre mednarodnih festivalov. Prihaja iz glasbene družine, zato ne pomni, kdaj je začel prepevati in se ukvarjati z glasbo, saj je ta že od nekdaj del njegovega življenja. Svojo prvo skladbo je napisal v šestem razredu, zdaj pa za naslednje leto napoveduje svoj prvi album. Z njim se je pogovarjala Lara Gril. <p>Letos je osvojil prvo mesto na festivalu FeNS, lani pa prejel nagrado za najperspektivnejšega mladega izvajalca na Blejskem zlatem mikrofonu</p><p><p>Mladi kreativci tudi v letu 2020 ne počivajo. Janez Ivačič, mlad štajerski glasbenik in učenec Waldorfske šole v Mariboru, je letos zmagal na mednarodnem festival FeNS, lani pa prejel nagrado za najbolj perspektivnega mladega izvajalca na Blejskem zlatem mikrofonu, prav tako mednarodnem festivalu. Svojo prvo sklabo je napisal v šestem razredu, za prihodnje leto pa napoveduje svoj prvi album. Prihaja iz glasbene družine, zato ne pomni, kdaj je začel prepevati in se ukvarjati z glasbo, saj je ta že od nekdaj del njegovega življenja.</p></p> Sat, 24 Oct 2020 08:30:00 +0000 Janez Ivačič - mladi glasbenik, ki osvaja mednarodne odre Kinotripov filmski festival se odvija že peto leto zapored, tokrat prvič v jesenskem času med 15.in 17. oktobrom. Ekipa sedmih srednješolcev je med poletnimi počitnicami pogledala 12 celovečernih filmov in izbrala tistih pet, ki ste si jih lahko ogledali na letošnjem festivalu. Mladi so prav tako sestavljali festivalsko knjižico, izbrali fotografije in napisali opise filmov, pomagala in vodila pa jih je mentorica Anja Benko. <p>Festival, ki ga ustvarjajo mladi za mlade</p><p><p>Kinotripov filmski festival se odvija že peto leto, tokrat prvič v jesenskem času med 15. in 17. oktobrom 2020. Trije filmski dnevi so ponudili raznolik program, ki ga je izbrala skupina mladih.</p> <p>Ekipa sedmih srednješolcev je med poletnimi počitnicami pogledala 12 celovečernih in 23 kratkih filmov ter izbrala 5 kratkih in 5 celovečernih, ki ste si jih lahko ogledali na letošnjem festivalu. Naloga vsekakor ni bila lahka, saj so bili čisto vsi filmi odlični, nam je zaupala ena izmed mladih selektoric. <strong>Ajša Podgornik, Amelija Kracina, Sinja Smokvina</strong> in <strong>Amadeja Lavrič, </strong>s katerimi smo se pogovarjali, so bile zadolžene tudi za sestavo festivalske knjižice, izbiro fotografij in opise filmov. Vse skupaj je nastajalo pod budnim očesom mentorice <strong>Anje Banko</strong>.</p> <p></p> <p>&nbsp;</p></p> 174725167 RTVSLO – Prvi 364 clean Kinotripov filmski festival se odvija že peto leto zapored, tokrat prvič v jesenskem času med 15.in 17. oktobrom. Ekipa sedmih srednješolcev je med poletnimi počitnicami pogledala 12 celovečernih filmov in izbrala tistih pet, ki ste si jih lahko ogledali na letošnjem festivalu. Mladi so prav tako sestavljali festivalsko knjižico, izbrali fotografije in napisali opise filmov, pomagala in vodila pa jih je mentorica Anja Benko. <p>Festival, ki ga ustvarjajo mladi za mlade</p><p><p>Kinotripov filmski festival se odvija že peto leto, tokrat prvič v jesenskem času med 15. in 17. oktobrom 2020. Trije filmski dnevi so ponudili raznolik program, ki ga je izbrala skupina mladih.</p> <p>Ekipa sedmih srednješolcev je med poletnimi počitnicami pogledala 12 celovečernih in 23 kratkih filmov ter izbrala 5 kratkih in 5 celovečernih, ki ste si jih lahko ogledali na letošnjem festivalu. Naloga vsekakor ni bila lahka, saj so bili čisto vsi filmi odlični, nam je zaupala ena izmed mladih selektoric. <strong>Ajša Podgornik, Amelija Kracina, Sinja Smokvina</strong> in <strong>Amadeja Lavrič, </strong>s katerimi smo se pogovarjali, so bile zadolžene tudi za sestavo festivalske knjižice, izbiro fotografij in opise filmov. Vse skupaj je nastajalo pod budnim očesom mentorice <strong>Anje Banko</strong>.</p> <p></p> <p>&nbsp;</p></p> Sat, 17 Oct 2020 08:40:00 +0000 Peti festival Kinotrip Kranjski gimnazijci so že v preteklem šolskem letu izdali literarni zbornik Gimnazije Kranj Lu*čka, vendar so njegovo izdajo in predstavitev javnosti zaradi koronavirusa, prestavili na jesen. 24 dijakov je prispevalo 43 pesmi in 19 proznih besedil, zbornik pa v zaključeno celoto povezujejo ilustracije štirih dijakinj. Zbornik je tekom šolskega leta nastajal v sklopu krožka kretivnega pisanja, ki ga vodi mentorica in urednica Bernarda Lenaršič. Pogovarjali smo se z mentorico in urednico zbornika Bernardo Lenaršič, ki nam je predstavila vsebino in tradicijo zbornika ter nas v prispevku nagovorila k razmisleku o pomenu naslova Lu*čka. »Si upam v diktaturi originalnosti zagrešiti odklon, tako rekoč napako, in preprosto ponoviti kitajski pregovor, da je bolje prižgati svečko kot preklinjati temo? (Se že vračam k *.) Zamolčano. Neizgovorljivo. Cenzurirano. Poljubno. Izbirno. Igrivo. Vznemirljivo. Novo. Vstavi črko. Svojo.« (Odlomek iz uvodnika k zborniku Lu*čka, Bernarda Lenaršič). Svoje mnenje in občutke o ustvarjanju proznih besedil ter poezije, pa so nam podale tri sodelujoče dijakinje, Hana Bujanović Kokot, Jona Levar in Izabela Letonja.<p>Že peto leto zapored so dijaki Gimnazije Kranj pod budnim očesom mentorice sestavili vsebinsko in oblikovno pester zbornik poezije in proze</p><p><p>Kranjski gimnazijci so že v preteklem šolskem letu izdali literarni zbornik Gimnazije Kranj - Lu*čka, vendar so njegovo izdajo in predstavitev javnosti zaradi koronavirusa prestavili na jesen. Štirindvajset dijakov je prispevalo 43 pesmi in 19 proznih besedil, zbornik pa v zaključeno celoto povezujejo ilustracije štirih dijakinj. Zbornik je med šolskim letom nastajal v sklopu krožka kreativnega pisanja, ki ga vodi mentorica in urednica Bernarda Lenaršič.</p> <p>Pogovarjali smo se z mentorico in urednico zbornika <strong>Bernardo Lenaršič</strong>, ki nam je predstavila vsebino in tradicijo ter nas v prispevku nagovorila k razmisleku o pomenu naslova Lu*čka.</p> <p>»Si upam v diktaturi originalnosti zagrešiti odklon, tako rekoč napako, in preprosto ponoviti kitajski pregovor, da je bolje prižgati svečko kot preklinjati temo?<br /> (Se že vračam k *.)<br /> Zamolčano. Neizgovorljivo. Cenzurirano.<br /> Poljubno. Izbirno. Igrivo.<br /> Vznemirljivo. Novo.<br /> Vstavi črko. Svojo.« (Odlomek iz uvodnika k zborniku Lu*čka, Bernarda Lenaršič).</p> <p>Svoje mnenje in občutke o ustvarjanju proznih besedil ter poezije pa so nam podale tri sodelujoče dijakinje, <strong>Hana Bujanović Kokot</strong>, <strong>Jona Levar</strong> in<strong> Izabela Letonja</strong>. Odlomkom njihovih del lahko prisluhnete v spodnjih treh posnetkih.</p> <p>&nbsp;</p> <p><a>Jona Levar - Maček, ki je hotel leteti</a></p> <p><a>Izabela Letonja - Življenje, smrt in druge neuporabne reči</a></p></p> 174723615 RTVSLO – Prvi 446 clean Kranjski gimnazijci so že v preteklem šolskem letu izdali literarni zbornik Gimnazije Kranj Lu*čka, vendar so njegovo izdajo in predstavitev javnosti zaradi koronavirusa, prestavili na jesen. 24 dijakov je prispevalo 43 pesmi in 19 proznih besedil, zbornik pa v zaključeno celoto povezujejo ilustracije štirih dijakinj. Zbornik je tekom šolskega leta nastajal v sklopu krožka kretivnega pisanja, ki ga vodi mentorica in urednica Bernarda Lenaršič. Pogovarjali smo se z mentorico in urednico zbornika Bernardo Lenaršič, ki nam je predstavila vsebino in tradicijo zbornika ter nas v prispevku nagovorila k razmisleku o pomenu naslova Lu*čka. »Si upam v diktaturi originalnosti zagrešiti odklon, tako rekoč napako, in preprosto ponoviti kitajski pregovor, da je bolje prižgati svečko kot preklinjati temo? (Se že vračam k *.) Zamolčano. Neizgovorljivo. Cenzurirano. Poljubno. Izbirno. Igrivo. Vznemirljivo. Novo. Vstavi črko. Svojo.« (Odlomek iz uvodnika k zborniku Lu*čka, Bernarda Lenaršič). Svoje mnenje in občutke o ustvarjanju proznih besedil ter poezije, pa so nam podale tri sodelujoče dijakinje, Hana Bujanović Kokot, Jona Levar in Izabela Letonja.<p>Že peto leto zapored so dijaki Gimnazije Kranj pod budnim očesom mentorice sestavili vsebinsko in oblikovno pester zbornik poezije in proze</p><p><p>Kranjski gimnazijci so že v preteklem šolskem letu izdali literarni zbornik Gimnazije Kranj - Lu*čka, vendar so njegovo izdajo in predstavitev javnosti zaradi koronavirusa prestavili na jesen. Štirindvajset dijakov je prispevalo 43 pesmi in 19 proznih besedil, zbornik pa v zaključeno celoto povezujejo ilustracije štirih dijakinj. Zbornik je med šolskim letom nastajal v sklopu krožka kreativnega pisanja, ki ga vodi mentorica in urednica Bernarda Lenaršič.</p> <p>Pogovarjali smo se z mentorico in urednico zbornika <strong>Bernardo Lenaršič</strong>, ki nam je predstavila vsebino in tradicijo ter nas v prispevku nagovorila k razmisleku o pomenu naslova Lu*čka.</p> <p>»Si upam v diktaturi originalnosti zagrešiti odklon, tako rekoč napako, in preprosto ponoviti kitajski pregovor, da je bolje prižgati svečko kot preklinjati temo?<br /> (Se že vračam k *.)<br /> Zamolčano. Neizgovorljivo. Cenzurirano.<br /> Poljubno. Izbirno. Igrivo.<br /> Vznemirljivo. Novo.<br /> Vstavi črko. Svojo.« (Odlomek iz uvodnika k zborniku Lu*čka, Bernarda Lenaršič).</p> <p>Svoje mnenje in občutke o ustvarjanju proznih besedil ter poezije pa so nam podale tri sodelujoče dijakinje, <strong>Hana Bujanović Kokot</strong>, <strong>Jona Levar</strong> in<strong> Izabela Letonja</strong>. Odlomkom njihovih del lahko prisluhnete v spodnjih treh posnetkih.</p> <p>&nbsp;</p> <p><a>Jona Levar - Maček, ki je hotel leteti</a></p> <p><a>Izabela Letonja - Življenje, smrt in druge neuporabne reči</a></p></p> Sat, 10 Oct 2020 08:30:00 +0000 Izid literarnega zbornika Lučka gimnazije Kranj Dijakinja drugega letnika gimnazije Kranj in njen delček proznega dela iz zbornika Lučka. 174723628 RTVSLO – Prvi 81 clean Dijakinja drugega letnika gimnazije Kranj in njen delček proznega dela iz zbornika Lučka. Thu, 08 Oct 2020 16:43:00 +0000 Izabela Letonja - Življenje, smrt in druge neuporabne reči / Kulturomat Delček proznega besedila Jone Lever, dijakinje tretjega letnika Gimnazije Kranj. 174723627 RTVSLO – Prvi 94 clean Delček proznega besedila Jone Lever, dijakinje tretjega letnika Gimnazije Kranj. Thu, 08 Oct 2020 16:39:00 +0000 Jona Lever - Maček, ki je hotel leteti / Kulturomat Božično-novoletni prazniki in s tem tudi počitnice, ki so jih predvsem šolarji nestrpno pričakovali, so končno tu. Že ves mesec december je poln prazničnega razpoloženja, praznični duh pa se bo v teh dneh zares razširil prav med vse. Na Osnovni šoli Maksa Durjave v Mariboru so imeli pred kratkim poseben dan, ki so ga namenili okraševanju in decembrskemu ustvarjanju.  Med izdelovanjem smo zmotili petošolce, pred mikrofon pa povabili tudi Blanko Ravnjak iz Botaničnega vrta, ki nam je povedala, kako lahko tudi zdaj iz plodov narave izdelamo kaj zanimivega in kakšne začimbe ne smejo manjkati v praznični kuhinji. Oddajo je pripravila Tadeja Bizilj.<p>Izdelajte svojo leseno smrekico, okrasite sobo s papirnatimi okraski in se posladkajte s cimetovimi piškoti</p><p><p>Božično-novoletni prazniki in s tem tudi počitnice, ki so jih predvsem šolarji nestrpno pričakovali, so končno tu. Že ves mesec december je poln prazničnega razpoloženja, praznični duh pa se bo v teh dneh zares razširil prav med vse. Na <strong>Osnovni šoli Maksa Durjave</strong> v Mariboru so imeli pred kratkim poseben dan, ki so ga namenili okraševanju in decembrskemu ustvarjanju.  Med izdelovanjem smo zmotili petošolce, pred mikrofon pa povabili tudi Blanko Ravnjak iz Botaničnega vrta, ki nam je povedala, kako lahko tudi zdaj iz plodov narave izdelamo kaj zanimivega in kakšne začimbe ne smejo manjkati v praznični kuhinji. Oddajo je pripravila Tadeja Bizilj.</p></p> videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive04/2017/12/22/Pripravanaprazninedni3684609.mp3 RTVSLO – Prvi 864 clean Božično-novoletni prazniki in s tem tudi počitnice, ki so jih predvsem šolarji nestrpno pričakovali, so končno tu. Že ves mesec december je poln prazničnega razpoloženja, praznični duh pa se bo v teh dneh zares razširil prav med vse. Na Osnovni šoli Maksa Durjave v Mariboru so imeli pred kratkim poseben dan, ki so ga namenili okraševanju in decembrskemu ustvarjanju.  Med izdelovanjem smo zmotili petošolce, pred mikrofon pa povabili tudi Blanko Ravnjak iz Botaničnega vrta, ki nam je povedala, kako lahko tudi zdaj iz plodov narave izdelamo kaj zanimivega in kakšne začimbe ne smejo manjkati v praznični kuhinji. Oddajo je pripravila Tadeja Bizilj.<p>Izdelajte svojo leseno smrekico, okrasite sobo s papirnatimi okraski in se posladkajte s cimetovimi piškoti</p><p><p>Božično-novoletni prazniki in s tem tudi počitnice, ki so jih predvsem šolarji nestrpno pričakovali, so končno tu. Že ves mesec december je poln prazničnega razpoloženja, praznični duh pa se bo v teh dneh zares razširil prav med vse. Na <strong>Osnovni šoli Maksa Durjave</strong> v Mariboru so imeli pred kratkim poseben dan, ki so ga namenili okraševanju in decembrskemu ustvarjanju.  Med izdelovanjem smo zmotili petošolce, pred mikrofon pa povabili tudi Blanko Ravnjak iz Botaničnega vrta, ki nam je povedala, kako lahko tudi zdaj iz plodov narave izdelamo kaj zanimivega in kakšne začimbe ne smejo manjkati v praznični kuhinji. Oddajo je pripravila Tadeja Bizilj.</p></p> Sat, 23 Dec 2017 09:15:00 +0000 Priprava na praznične dni V Kulturomatu vam predstavljamo 18-letno Žaklino Krejič, ki obiskuje 4. letnik Srednje zdravstvene šole Ljubljana. Njena velika ljubezen je risanje – in to ne česarkoli, temveč ljudi. Spoznajte portretistko, ki se je te umetnosti naučila sama, njeno občinstvo, njeni kritiki in učitelji pa so sledilci na Instagramu. In teh ni malo. Žaklino Krejič se je letos poleti preizkusila tudi kot igralka v mladinskem filmu Domine, ki bo na ogled prihodnje leto. <p>Portretistka, ki se je risati naučila sama, na Instagramu pa ji sledi 40 tisoč ljudi.</p><p><p>V Kulturomatu vam predstavljamo 18-letno Žaklino Krejič, ki obiskuje 4. letnik Srednje zdravstvene šole Ljubljana. Njena velika ljubezen je risanje – in to ne česarkoli, temveč ljudi. Spoznajte portretistko, ki se je te umetnosti naučila sama, njeno občinstvo, njeni kritiki in učitelji pa so sledilci na Instagramu. In teh ni malo. Žaklino Krejič se je letos poleti preizkusila tudi kot igralka v mladinskem filmu Domine, ki bo na ogled prihodnje leto.</p> <p><center></center>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p> <p></p> <p>Žaklina Krejič je tudi &#8220;youtuberka&#8221;, tule je njena zadnja objava.</p> <p><center></center></p></p> videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive04/2017/12/14/PortretistkaaklinaKreji3674101.mp3 RTVSLO – Prvi 705 clean V Kulturomatu vam predstavljamo 18-letno Žaklino Krejič, ki obiskuje 4. letnik Srednje zdravstvene šole Ljubljana. Njena velika ljubezen je risanje – in to ne česarkoli, temveč ljudi. Spoznajte portretistko, ki se je te umetnosti naučila sama, njeno občinstvo, njeni kritiki in učitelji pa so sledilci na Instagramu. In teh ni malo. Žaklino Krejič se je letos poleti preizkusila tudi kot igralka v mladinskem filmu Domine, ki bo na ogled prihodnje leto. <p>Portretistka, ki se je risati naučila sama, na Instagramu pa ji sledi 40 tisoč ljudi.</p><p><p>V Kulturomatu vam predstavljamo 18-letno Žaklino Krejič, ki obiskuje 4. letnik Srednje zdravstvene šole Ljubljana. Njena velika ljubezen je risanje – in to ne česarkoli, temveč ljudi. Spoznajte portretistko, ki se je te umetnosti naučila sama, njeno občinstvo, njeni kritiki in učitelji pa so sledilci na Instagramu. In teh ni malo. Žaklino Krejič se je letos poleti preizkusila tudi kot igralka v mladinskem filmu Domine, ki bo na ogled prihodnje leto.</p> <p><center></center>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p> <p></p> <p>Žaklina Krejič je tudi &#8220;youtuberka&#8221;, tule je njena zadnja objava.</p> <p><center></center></p></p> Sat, 16 Dec 2017 09:30:00 +0000 Portretistka Žaklina Krejič Neja Jeraj Sedej je srednješolka, ki ima do literature prav poseben odnos. Njen najljubši pesnik je France Prešeren, pravi, da so slovenski avtorji podcenjeni in da ji je žal, da jih njeni vrstniki ne razumejo tako, kot jih ona. Svoj prosti čas pa ne izkoristi le za branje, temveč tudi za pisanje. Izpod njenega peresa prihaja večinoma poezija, do sedaj ima dokončanih največ pesmi, predvsem lirsko-izpovednih, pa tudi kratke zgodbe in nekaj črtic, začela pa je tudi s pisanjem dveh romanov. Več o njenem ustvarjalnem delu, odnosu do slovenskih in tujih avtorjev pa tudi o branju poezije in proze slišite v tokratni oddaji Kulturomat. Z Nejo Jeraj Sedej se je pogovarjala Tadeja Bizilj. <p></p><p><p>Neja Jeraj Sedej je srednješolka, ki ima do literature prav poseben odnos. Njen najljubši pesnik je France Prešeren, pravi, da so slovenski avtorji podcenjeni in da ji je žal, da jih njeni vrstniki ne razumejo tako, kot jih ona. Svoj prosti čas pa ne izkoristi le za branje, temveč tudi za pisanje. Izpod njenega peresa prihaja večinoma poezija, do sedaj ima dokončanih največ pesmi, predvsem lirsko-izpovednih, pa tudi kratke zgodbe in nekaj črtic, začela pa je tudi s pisanjem dveh romanov.</p> <p>Več o njenem ustvarjalnem delu, odnosu do slovenskih in tujih avtorjev pa tudi o branju poezije in proze slišite v tokratni oddaji Kulturomat. Z Nejo Jeraj Sedej se je pogovarjala Tadeja Bizilj.</p></p> videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive04/2017/12/06/MladapesnicainpisateljicaNejaJerajSedej3664061.mp3 RTVSLO – Prvi 841 clean Neja Jeraj Sedej je srednješolka, ki ima do literature prav poseben odnos. Njen najljubši pesnik je France Prešeren, pravi, da so slovenski avtorji podcenjeni in da ji je žal, da jih njeni vrstniki ne razumejo tako, kot jih ona. Svoj prosti čas pa ne izkoristi le za branje, temveč tudi za pisanje. Izpod njenega peresa prihaja večinoma poezija, do sedaj ima dokončanih največ pesmi, predvsem lirsko-izpovednih, pa tudi kratke zgodbe in nekaj črtic, začela pa je tudi s pisanjem dveh romanov. Več o njenem ustvarjalnem delu, odnosu do slovenskih in tujih avtorjev pa tudi o branju poezije in proze slišite v tokratni oddaji Kulturomat. Z Nejo Jeraj Sedej se je pogovarjala Tadeja Bizilj. <p></p><p><p>Neja Jeraj Sedej je srednješolka, ki ima do literature prav poseben odnos. Njen najljubši pesnik je France Prešeren, pravi, da so slovenski avtorji podcenjeni in da ji je žal, da jih njeni vrstniki ne razumejo tako, kot jih ona. Svoj prosti čas pa ne izkoristi le za branje, temveč tudi za pisanje. Izpod njenega peresa prihaja večinoma poezija, do sedaj ima dokončanih največ pesmi, predvsem lirsko-izpovednih, pa tudi kratke zgodbe in nekaj črtic, začela pa je tudi s pisanjem dveh romanov.</p> <p>Več o njenem ustvarjalnem delu, odnosu do slovenskih in tujih avtorjev pa tudi o branju poezije in proze slišite v tokratni oddaji Kulturomat. Z Nejo Jeraj Sedej se je pogovarjala Tadeja Bizilj.</p></p> Sat, 09 Dec 2017 09:10:00 +0000 Mlada pesnica in pisateljica Neja Jeraj Sedej KLT by WHITEMAN ft GF je punk rock zasedba iz Trbovelj, ki je po več letnem delovanja konec novembra izdala svoj studijski prvenec. Včeraj so imeli na domačih tleh predstavitveni koncert, na katerem se jim je pridružil še Jani Kovačič in prijateljska zasedba Suha Južina. Lea Ogrin pa jih je ujela nekaj dni prej.<p></p><p><p>KLT by WHITEMAN ft GF je punk rock zasedba iz Trbovelj, ki je po več letnem delovanja konec novembra izdala svoj studijski prvenec. Včeraj so imeli na domačih tleh predstavitveni koncert, na katerem se jim je pridružil še Jani Kovačič in prijateljska zasedba Suha Južina. Lea Ogrin pa jih je ujela nekaj dni prej.</p></p> videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive04/2017/12/04/KLTbyWHITEMANftGF3661643.mp3 RTVSLO – Prvi 731 clean KLT by WHITEMAN ft GF je punk rock zasedba iz Trbovelj, ki je po več letnem delovanja konec novembra izdala svoj studijski prvenec. Včeraj so imeli na domačih tleh predstavitveni koncert, na katerem se jim je pridružil še Jani Kovačič in prijateljska zasedba Suha Južina. Lea Ogrin pa jih je ujela nekaj dni prej.<p></p><p><p>KLT by WHITEMAN ft GF je punk rock zasedba iz Trbovelj, ki je po več letnem delovanja konec novembra izdala svoj studijski prvenec. Včeraj so imeli na domačih tleh predstavitveni koncert, na katerem se jim je pridružil še Jani Kovačič in prijateljska zasedba Suha Južina. Lea Ogrin pa jih je ujela nekaj dni prej.</p></p> Sat, 02 Dec 2017 09:30:00 +0000 KLT by WHITEMAN ft GF Knjižnih sejmov je po svetu veliko. Že od leta 1440, ko je bil v okolici Frankfurta prvi, torej že 577 let, so se na njem srečevali ljudje, ki jih je povezovala knjiga. Ta teden je je tako pri nas svoja vrata odprl že 33. slovenski knjižni sejem. Poleg predstavitev različnih založb obiskovalci lahko sodelujejo tudi v debatni kavarni, prisluhnejo predavanjem v založniški akademiji, poskrbeli pa so tudi za otroke in mladostnike, saj v času knjižnega sejma na odru zaživijo številne knjižne, gledališke in glasbene predstave. Med knjižne police se je podala Tadeja Bizilj.<p></p><p><p><strong> </strong>Knjižnih sejmov je po svetu veliko. Že od leta 1440, ko je bil v okolici Frankfurta prvi, torej že 577 let, so se na njem srečevali ljudje, ki jih je povezovala knjiga. Ta teden je je tako pri nas svoja vrata odprl že 33. slovenski knjižni sejem. Poleg predstavitev različnih založb obiskovalci lahko sodelujejo tudi v debatni kavarni, prisluhnejo predavanjem v založniški akademiji, poskrbeli pa so tudi za otroke in mladostnike, saj v času knjižnega sejma na odru zaživijo številne knjižne, gledališke in glasbene predstave. Med knjižne police se je podala Tadeja Bizilj.</p> <p>&nbsp;</p></p> videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive04/2017/11/24/Knjinisejem3650606.mp3 RTVSLO – Prvi 849 clean Knjižnih sejmov je po svetu veliko. Že od leta 1440, ko je bil v okolici Frankfurta prvi, torej že 577 let, so se na njem srečevali ljudje, ki jih je povezovala knjiga. Ta teden je je tako pri nas svoja vrata odprl že 33. slovenski knjižni sejem. Poleg predstavitev različnih založb obiskovalci lahko sodelujejo tudi v debatni kavarni, prisluhnejo predavanjem v založniški akademiji, poskrbeli pa so tudi za otroke in mladostnike, saj v času knjižnega sejma na odru zaživijo številne knjižne, gledališke in glasbene predstave. Med knjižne police se je podala Tadeja Bizilj.<p></p><p><p><strong> </strong>Knjižnih sejmov je po svetu veliko. Že od leta 1440, ko je bil v okolici Frankfurta prvi, torej že 577 let, so se na njem srečevali ljudje, ki jih je povezovala knjiga. Ta teden je je tako pri nas svoja vrata odprl že 33. slovenski knjižni sejem. Poleg predstavitev različnih založb obiskovalci lahko sodelujejo tudi v debatni kavarni, prisluhnejo predavanjem v založniški akademiji, poskrbeli pa so tudi za otroke in mladostnike, saj v času knjižnega sejma na odru zaživijo številne knjižne, gledališke in glasbene predstave. Med knjižne police se je podala Tadeja Bizilj.</p> <p>&nbsp;</p></p> Sat, 25 Nov 2017 09:15:00 +0000 Knjižni sejem Mladim se kultura pogosto zdi zatežena, dolgočasna, starinska in nedostopna. In medtem ko nekateri zavijajo z očmi, ko morajo s šolo na kakšno od kulturnih prireditev, vzamejo drugi stvari v svoje roke. Kulture se lotijo na svoj, inovativen način, ki pritegne tudi njihove sovrstnike. O kulturi mladih in za mlade v oddaji KULTUROMAT, ki je na sporedu vsako soboto ob 10.30. Pridružite se nam, če vas zanima, kaj se splača prebrati, poslušati, si ogledati, kje biti zraven in kje ne.<p></p><p><p>Radijska igra je dramatizirana zvočna predstava. Vse česar se ne vidi, je treba narisati z zvokom. Tak izziv so si zastavili na OŠ Heroja Janeza Hribarja v Starem trgu pri Ložu. Ustvarili so radijsko igro o Butalcih, ki so se rodili izpod peresa Frana Milčinskega v sosednjem Ložu. Slišala jo je Lea Ogrin.</p></p> videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive04/2017/11/18/RadijskaigraOStaritrgpriLou3644582.mp3 RTVSLO – Prvi 503 clean Mladim se kultura pogosto zdi zatežena, dolgočasna, starinska in nedostopna. In medtem ko nekateri zavijajo z očmi, ko morajo s šolo na kakšno od kulturnih prireditev, vzamejo drugi stvari v svoje roke. Kulture se lotijo na svoj, inovativen način, ki pritegne tudi njihove sovrstnike. O kulturi mladih in za mlade v oddaji KULTUROMAT, ki je na sporedu vsako soboto ob 10.30. Pridružite se nam, če vas zanima, kaj se splača prebrati, poslušati, si ogledati, kje biti zraven in kje ne.<p></p><p><p>Radijska igra je dramatizirana zvočna predstava. Vse česar se ne vidi, je treba narisati z zvokom. Tak izziv so si zastavili na OŠ Heroja Janeza Hribarja v Starem trgu pri Ložu. Ustvarili so radijsko igro o Butalcih, ki so se rodili izpod peresa Frana Milčinskega v sosednjem Ložu. Slišala jo je Lea Ogrin.</p></p> Sat, 18 Nov 2017 11:00:00 +0000 Radijska igra OŠ Stari trg pri Ložu Leto 2018, ki se počasi približuje, bo Cankarjevo leto – v njem bomo počastili 100. obletnico smrti našega največjega slovenskega pisatelja. Trije avtorji, Andrej Rozman Roza, Boštjan Gorenc – Pižama in Žiga X Gombač, so sprejeli velik izziv in odgovornost za sodobno interpretacijo treh izbranih poglavij iz obsežnega Cankarjevega opusa. Z deli želijo mladim bralcem na kritičen, raziskovalen in provokativen način približali literarni opus Ivana Cankarja in jim pokazati, kaj je mojstrska literatura. Več o projektu Cankar v stripu v današnji oddaji Kulturomat, ki jo je pripravila Tadeja Bizilj.<p>Trije sodobni avtorji so za mlade stripovsko upodobili dela našega velikega pisatelja Ivana Cankarja.</p><p><p>Leto 2018, ki se počasi približuje, bo Cankarjevo leto – v njem bomo počastili 100. obletnico smrti našega največjega slovenskega pisatelja. Trije avtorji, <em><strong>Andrej Rozman Roza</strong>,</em> <em><strong>Boštjan Gorenc</strong> &#8211; <strong>Pižama</strong></em><strong> in <em>Žiga X Gombač</em></strong>, so sprejeli velik izziv in odgovornost za sodobno interpretacijo treh izbranih poglavij iz obsežnega Cankarjevega opusa. Z deli želijo mladim bralcem na kritičen, raziskovalen in provokativen način približali literarni opus Ivana Cankarja in jim pokazati, kaj je mojstrska literatura. Več o projektu <strong><em>Cankar v stripu</em> </strong>v današnji oddaji Kulturomat, ki jo je pripravila Tadeja Bizilj.</p></p> videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive04/2017/11/17/Cankarvstripu3643733.mp3 RTVSLO – Prvi 1034 clean Leto 2018, ki se počasi približuje, bo Cankarjevo leto – v njem bomo počastili 100. obletnico smrti našega največjega slovenskega pisatelja. Trije avtorji, Andrej Rozman Roza, Boštjan Gorenc – Pižama in Žiga X Gombač, so sprejeli velik izziv in odgovornost za sodobno interpretacijo treh izbranih poglavij iz obsežnega Cankarjevega opusa. Z deli želijo mladim bralcem na kritičen, raziskovalen in provokativen način približali literarni opus Ivana Cankarja in jim pokazati, kaj je mojstrska literatura. Več o projektu Cankar v stripu v današnji oddaji Kulturomat, ki jo je pripravila Tadeja Bizilj.<p>Trije sodobni avtorji so za mlade stripovsko upodobili dela našega velikega pisatelja Ivana Cankarja.</p><p><p>Leto 2018, ki se počasi približuje, bo Cankarjevo leto – v njem bomo počastili 100. obletnico smrti našega največjega slovenskega pisatelja. Trije avtorji, <em><strong>Andrej Rozman Roza</strong>,</em> <em><strong>Boštjan Gorenc</strong> &#8211; <strong>Pižama</strong></em><strong> in <em>Žiga X Gombač</em></strong>, so sprejeli velik izziv in odgovornost za sodobno interpretacijo treh izbranih poglavij iz obsežnega Cankarjevega opusa. Z deli želijo mladim bralcem na kritičen, raziskovalen in provokativen način približali literarni opus Ivana Cankarja in jim pokazati, kaj je mojstrska literatura. Več o projektu <strong><em>Cankar v stripu</em> </strong>v današnji oddaji Kulturomat, ki jo je pripravila Tadeja Bizilj.</p></p> Sat, 18 Nov 2017 09:15:00 +0000 Cankar v stripu Prisluhnite kako so ustavrili radijsko igro šestošolci iz OŠ Heroja Janeza Hribarja iz Starega trga pri Ložu. videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive04/2017/11/10/Radijskaigraobutalcih3634406.mp3 RTVSLO – Prvi 505 clean Prisluhnite kako so ustavrili radijsko igro šestošolci iz OŠ Heroja Janeza Hribarja iz Starega trga pri Ložu. Sat, 11 Nov 2017 09:10:00 +0000 Radijska igra o butalcih Mladim se kultura pogosto zdi zatežena, dolgočasna, starinska in nedostopna. In medtem ko nekateri zavijajo z očmi, ko morajo s šolo na kakšno od kulturnih prireditev, vzamejo drugi stvari v svoje roke. Kulture se lotijo na svoj, inovativen način, ki pritegne tudi njihove sovrstnike. O kulturi mladih in za mlade v oddaji KULTUROMAT, ki je na sporedu vsako soboto ob 10.30. Pridružite se nam, če vas zanima, kaj se splača prebrati, poslušati, si ogledati, kje biti zraven in kje ne.<p></p><p><p>Kako se veliki klasiki slovenske poezije slišijo v moderni hip hop preobleki? Katere vzporednice lahko vlečemo med občutji in opazovanji naših velikih poetov in sodobnih reperjev? Reper Trkaj in slavist Igor Saksida sta jih našla in zbrala v knjigi Kla kla klasike, ki nam jo bo v oddaji Kulturomat predstavil Trkaj. </p></p> videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive04/2017/11/06/Kulturomat4.11.3628769.mp3 RTVSLO – Prvi 863 clean Mladim se kultura pogosto zdi zatežena, dolgočasna, starinska in nedostopna. In medtem ko nekateri zavijajo z očmi, ko morajo s šolo na kakšno od kulturnih prireditev, vzamejo drugi stvari v svoje roke. Kulture se lotijo na svoj, inovativen način, ki pritegne tudi njihove sovrstnike. O kulturi mladih in za mlade v oddaji KULTUROMAT, ki je na sporedu vsako soboto ob 10.30. Pridružite se nam, če vas zanima, kaj se splača prebrati, poslušati, si ogledati, kje biti zraven in kje ne.<p></p><p><p>Kako se veliki klasiki slovenske poezije slišijo v moderni hip hop preobleki? Katere vzporednice lahko vlečemo med občutji in opazovanji naših velikih poetov in sodobnih reperjev? Reper Trkaj in slavist Igor Saksida sta jih našla in zbrala v knjigi Kla kla klasike, ki nam jo bo v oddaji Kulturomat predstavil Trkaj. </p></p> Sat, 04 Nov 2017 09:15:00 +0000 Kla Kla Klasika Vsako sobotno dopoldne imajo glavno besedo na Prvem mladi. Po deseti je čas za oddajo Kulturomat, v kateri predstavljamo mlade, ki sem jim kultura ne zdi dolgočasna, temveč se je lotijo na svoj, inovativen način. V naslednjih minutah boste tako slišali pogovor s sestrama, ki pravita, da je ustvarjanje, petje in igranje v družinskem krogu nekaj najlepšega na svetu. Z njima se je pogovarjala Tadeja Bizilj.<p></p><p><p>Vsako sobotno dopoldne imajo glavno besedo na Prvem mladi. Po deseti je čas za oddajo Kulturomat, v kateri predstavljamo mlade, ki sem jim kultura ne zdi dolgočasna, temveč se je lotijo na svoj, inovativen način. V naslednjih minutah boste tako slišali pogovor s sestrama, ki pravita, da je ustvarjanje, petje in igranje v družinskem krogu nekaj najlepšega na svetu. Z njima se je pogovarjala Tadeja Bizilj.</p> <p></p></p> videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive04/2017/10/26/HanainLaraFatur-mladiglasbenici3620214.mp3 RTVSLO – Prvi 841 clean Vsako sobotno dopoldne imajo glavno besedo na Prvem mladi. Po deseti je čas za oddajo Kulturomat, v kateri predstavljamo mlade, ki sem jim kultura ne zdi dolgočasna, temveč se je lotijo na svoj, inovativen način. V naslednjih minutah boste tako slišali pogovor s sestrama, ki pravita, da je ustvarjanje, petje in igranje v družinskem krogu nekaj najlepšega na svetu. Z njima se je pogovarjala Tadeja Bizilj.<p></p><p><p>Vsako sobotno dopoldne imajo glavno besedo na Prvem mladi. Po deseti je čas za oddajo Kulturomat, v kateri predstavljamo mlade, ki sem jim kultura ne zdi dolgočasna, temveč se je lotijo na svoj, inovativen način. V naslednjih minutah boste tako slišali pogovor s sestrama, ki pravita, da je ustvarjanje, petje in igranje v družinskem krogu nekaj najlepšega na svetu. Z njima se je pogovarjala Tadeja Bizilj.</p> <p></p></p> Sat, 28 Oct 2017 08:15:00 +0000 Hana in Lara Fatur - mladi glasbenici V Kulturomatu bomo predstavili mlado slovensko pesnico Katarino Gomboc. Študentka magistrskega študija slovenskega in ruskega jezika je med 116 literati, mlajšimi od 30 let, ki so se prijavili na natečaj revije Mentor za mlade literarne talente, zmagala s svojimi pesmimi in bila na festivalu mlade literature Urška razglašena za »uršljanko« 2017. <p></p><p><p>Predstavljamo vam zmagovalko festivala Urška 2017: pesnico Katarino Gomboc, ki je med 116 prijavljenimi mladimi litarati prepričala selektorje na JSKD in pri reviji Mentor. Selektorica Ana Porenta je v utemeljitvi zmagovalke med drugim zapisala: <em>»Priča smo bivanjski, razmišljujoči, globoko iskreni in tudi družbeno kritični poeziji, s katero tvorka (ne brez dvomov in strahu) išče lastno identiteto in najde svoj izraz ter na svoj (navdihujoč) način obračunava z vrojenim in privzgojenim. V pesmih je pogosto čutiti odpor do marginalizacije drugačnosti in do težnje po izničenju celih nacij, ki se dogajajo v današnjem času na evropskem prostoru, zato raziskuje – otožne vzhodne dežele, … ki jih na mentalnem zemljevidu Evrope &#8230; ni mogoče najti, čeprav resničnega zasedajo skoraj polovico … Skrb za usodo družbe sicer ni v prvem planu, določa pa perspektivo izrekanja.«</em><br /> Mi pa bodo Katarino spoznali drugače: kot študentko, kot pesnico, kot žensko, kot državljanko planeta &#8230; In kot uršljanko 2017.</p></p> videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive04/2017/10/20/Urljanka2017KatarinaGomboc3612313.mp3 RTVSLO – Prvi 955 clean V Kulturomatu bomo predstavili mlado slovensko pesnico Katarino Gomboc. Študentka magistrskega študija slovenskega in ruskega jezika je med 116 literati, mlajšimi od 30 let, ki so se prijavili na natečaj revije Mentor za mlade literarne talente, zmagala s svojimi pesmimi in bila na festivalu mlade literature Urška razglašena za »uršljanko« 2017. <p></p><p><p>Predstavljamo vam zmagovalko festivala Urška 2017: pesnico Katarino Gomboc, ki je med 116 prijavljenimi mladimi litarati prepričala selektorje na JSKD in pri reviji Mentor. Selektorica Ana Porenta je v utemeljitvi zmagovalke med drugim zapisala: <em>»Priča smo bivanjski, razmišljujoči, globoko iskreni in tudi družbeno kritični poeziji, s katero tvorka (ne brez dvomov in strahu) išče lastno identiteto in najde svoj izraz ter na svoj (navdihujoč) način obračunava z vrojenim in privzgojenim. V pesmih je pogosto čutiti odpor do marginalizacije drugačnosti in do težnje po izničenju celih nacij, ki se dogajajo v današnjem času na evropskem prostoru, zato raziskuje – otožne vzhodne dežele, … ki jih na mentalnem zemljevidu Evrope &#8230; ni mogoče najti, čeprav resničnega zasedajo skoraj polovico … Skrb za usodo družbe sicer ni v prvem planu, določa pa perspektivo izrekanja.«</em><br /> Mi pa bodo Katarino spoznali drugače: kot študentko, kot pesnico, kot žensko, kot državljanko planeta &#8230; In kot uršljanko 2017.</p></p> Sat, 21 Oct 2017 08:30:00 +0000 Uršljanka 2017: Katarina Gomboc Sončna dvorana Izole je bila naš tokratni gostitelj na že 53. srečanju najmlajših filmskih in video ustvarjalcev Slovenije. Pričakujte ustvarjalne poglede, zgodbe in izkušnje mladih upov slovenskega filma v tokratnem Kulturomatu! Avtorica oddaje je Liana Buršič<p>53. srečanje najmlajših filmskih in video ustvarjalcev Slovenije v Izoli</p><p><p>Sončna dvorana Izole je bila naš tokratni gostitelj na že 53. srečanju najmlajših filmskih in video ustvarjalcev Slovenije. Pričakujte ustvarjalne poglede, zgodbe in izkušnje mladih upov slovenskega filma v tokratnem Kulturomatu!</p></p> videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive04/2017/10/13/Mladiupislovenskegafilma3604135.mp3 RTVSLO – Prvi 804 clean Sončna dvorana Izole je bila naš tokratni gostitelj na že 53. srečanju najmlajših filmskih in video ustvarjalcev Slovenije. Pričakujte ustvarjalne poglede, zgodbe in izkušnje mladih upov slovenskega filma v tokratnem Kulturomatu! Avtorica oddaje je Liana Buršič<p>53. srečanje najmlajših filmskih in video ustvarjalcev Slovenije v Izoli</p><p><p>Sončna dvorana Izole je bila naš tokratni gostitelj na že 53. srečanju najmlajših filmskih in video ustvarjalcev Slovenije. Pričakujte ustvarjalne poglede, zgodbe in izkušnje mladih upov slovenskega filma v tokratnem Kulturomatu!</p></p> Sat, 14 Oct 2017 08:15:00 +0000 Mladi upi slovenskega filma Spoznajte najbolj priljubljeno nigerijsko igro Ayo ali Ayoayo.<p></p><p><p>Zveza prijateljev mladine Slovenije je ob zaključku projekta Človek ne jezi se, združi se, izdala prav poseben koledar, v katerem boste našli 12 različnih mednarodnih iger, ki se jih igrajo otroci v drugih držav. V oddaji Kulturomat vam bomo predstavili nigerijsko igro Ayo. Lea Ogrin se je pogovarjala s strokovnjakov za to igro Blažem Pečnikom.</p></p> videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive04/2017/10/08/IgraAyo3594975.mp3 RTVSLO – Prvi 411 clean Spoznajte najbolj priljubljeno nigerijsko igro Ayo ali Ayoayo.<p></p><p><p>Zveza prijateljev mladine Slovenije je ob zaključku projekta Človek ne jezi se, združi se, izdala prav poseben koledar, v katerem boste našli 12 različnih mednarodnih iger, ki se jih igrajo otroci v drugih držav. V oddaji Kulturomat vam bomo predstavili nigerijsko igro Ayo. Lea Ogrin se je pogovarjala s strokovnjakov za to igro Blažem Pečnikom.</p></p> Sun, 08 Oct 2017 11:00:00 +0000 Igra Ayo Mladi svojo ustvarjalnost in energijo usmerjajo na številna umetniška področja. Med njimi sta tudi ples in petje, ki ju že kar nekaj let uspešno gojijo na II. osnovni šoli Celje. Plesno-gledališka skupina te šole, ki jo letos obiskujejo le dekleta, vsako leto pripravi nekaj nastopov, sodelujejo s pevskim zborom na šoli, pa tudi z dijaki Gimnazije Celje - Center. <p></p><p><p>Mladi svojo ustvarjalnost in energijo usmerjajo na številna umetniška področja. Med njimi sta tudi ples in petje, ki ju že kar nekaj let uspešno gojijo na II. osnovni šoli Celje. Plesno-gledališka skupina te šole, ki jo letos obiskujejo le dekleta, vsako leto pripravi nekaj nastopov, sodelujejo s pevskim zborom na šoli, pa tudi z dijaki Gimnazije Celje &#8211; Center. Kakšni so njihovi projekti, kako potekajo treningi in kaj mladim pomeni ples? O tem s plesalkami na II. OŠ Celje in z njihovo mentorico Bredo Stepan. Njihov lanski projekt je bil <a>muzikal Trinajst.</a></p></p> videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive04/2017/09/26/PlesnaskupinaII.osnovneoleCelje3579017.mp3 RTVSLO – Prvi 718 clean Mladi svojo ustvarjalnost in energijo usmerjajo na številna umetniška področja. Med njimi sta tudi ples in petje, ki ju že kar nekaj let uspešno gojijo na II. osnovni šoli Celje. Plesno-gledališka skupina te šole, ki jo letos obiskujejo le dekleta, vsako leto pripravi nekaj nastopov, sodelujejo s pevskim zborom na šoli, pa tudi z dijaki Gimnazije Celje - Center. <p></p><p><p>Mladi svojo ustvarjalnost in energijo usmerjajo na številna umetniška področja. Med njimi sta tudi ples in petje, ki ju že kar nekaj let uspešno gojijo na II. osnovni šoli Celje. Plesno-gledališka skupina te šole, ki jo letos obiskujejo le dekleta, vsako leto pripravi nekaj nastopov, sodelujejo s pevskim zborom na šoli, pa tudi z dijaki Gimnazije Celje &#8211; Center. Kakšni so njihovi projekti, kako potekajo treningi in kaj mladim pomeni ples? O tem s plesalkami na II. OŠ Celje in z njihovo mentorico Bredo Stepan. Njihov lanski projekt je bil <a>muzikal Trinajst.</a></p></p> Sat, 30 Sep 2017 08:30:00 +0000 Plesna skupina II. osnovne šole Celje Predstavitev knjig Planet, ki ne raste in Zvezde vabijo.<p></p><p><p>Projekt Rastem s knjigo Javne agencije za knjigo poteka v letošnjem letu že 12tič v osnovnih in osmič v srednjih šolah. Glavni namen projekta je promocija domačih vrhunskih ustvarjalcev mladinskega leposlovja. Letos pa so izbor razširili tudi na poljudno znanstvene knjige. V oddaji Kulturomat vam bo Lea Ogrin predstavila letošnji izbor. Planet, ki ne raste Lučke Kajfež Bogataj in Zvezde vabijo Mihe Mazzinija. </p></p> videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive04/2017/09/23/Rastemsknjigo3575954.mp3 RTVSLO – Prvi 391 clean Predstavitev knjig Planet, ki ne raste in Zvezde vabijo.<p></p><p><p>Projekt Rastem s knjigo Javne agencije za knjigo poteka v letošnjem letu že 12tič v osnovnih in osmič v srednjih šolah. Glavni namen projekta je promocija domačih vrhunskih ustvarjalcev mladinskega leposlovja. Letos pa so izbor razširili tudi na poljudno znanstvene knjige. V oddaji Kulturomat vam bo Lea Ogrin predstavila letošnji izbor. Planet, ki ne raste Lučke Kajfež Bogataj in Zvezde vabijo Mihe Mazzinija. </p></p> Sat, 23 Sep 2017 10:42:31 +0000 Rastem s knjigo Smo v tednu, ko Slovenija diha s košarko, zaradi Festivala slovenskega filma pa tudi s filmom. S filmom, ki je priložnost za igro in raziskovanje pa tudi čas, ko lahko v zatemnjeni dvorani pobegnemo vse prevečkrat noremu vrvežu vsakdana. Zato v tokratnem Kulturomatu odkrivamo filmske novosti in poučne ter ustvarjalne spremljevalne dogodke za mladostnike na repertoarju Kinodovora. Avtorica oddaje je Liana Buršič<p>FILMSKI REPERTOAR ZA MLADE</p><p><p>Smo v tednu, ko Slovenija diha s košarko, zaradi festivala slovenskega filma pa tudi s filmom. S filmom, ki je priložnost za igro in raziskovanje pa tudi čas, ko lahko v zatemnjeni dvorani pobegnemo vse prevečkrat noremu vrvežu vsakdana. Zato v tokratnem Kulturomatu odkrivamo filmske novosti in poučne ter ustvarjalne spremljevalne dogodke za mladostnike na repertoarju Kinodovora.</p></p> videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive04/2017/09/15/ivljenjekotvfilmu3567435.mp3 RTVSLO – Prvi 663 clean Smo v tednu, ko Slovenija diha s košarko, zaradi Festivala slovenskega filma pa tudi s filmom. S filmom, ki je priložnost za igro in raziskovanje pa tudi čas, ko lahko v zatemnjeni dvorani pobegnemo vse prevečkrat noremu vrvežu vsakdana. Zato v tokratnem Kulturomatu odkrivamo filmske novosti in poučne ter ustvarjalne spremljevalne dogodke za mladostnike na repertoarju Kinodovora. Avtorica oddaje je Liana Buršič<p>FILMSKI REPERTOAR ZA MLADE</p><p><p>Smo v tednu, ko Slovenija diha s košarko, zaradi festivala slovenskega filma pa tudi s filmom. S filmom, ki je priložnost za igro in raziskovanje pa tudi čas, ko lahko v zatemnjeni dvorani pobegnemo vse prevečkrat noremu vrvežu vsakdana. Zato v tokratnem Kulturomatu odkrivamo filmske novosti in poučne ter ustvarjalne spremljevalne dogodke za mladostnike na repertoarju Kinodovora.</p></p> Sat, 16 Sep 2017 08:15:00 +0000 Življenje kot v filmu Del svojega poletja so namenili glasbi, v zadnjih dneh počitnic trdo poprijeli za glasbila, avlo Mestne občine Kranj spremenili v glasbeno-vadbeni prostor, pred tem pregledali kar nekaj filmov in pripravili celovečerni koncert filmske glasbe. Mladi glasbeniki iz Kranja in okolice, ki so se lani združili pod imenom Kr’ Bis Band, se vračajo – drugi vikend v septembru so v Cerkljah na Gorenjskem predstavili svoj novi glasbeni projekt Vrnitev odpisanih: Čudoviti šum. Ulovili smo jih na vaji pred koncertoma. <p></p><p><p>Del svojega poletja so namenili glasbi, v zadnjih dneh počitnic trdo poprijeli za glasbila, avlo Mestne občine Kranj spremenili v glasbeno-vadbeni prostor, pred tem pregledali kar nekaj filmov in pripravili celovečerni koncert filmske glasbe. Mladi glasbeniki iz Kranja in okolice, ki so se lani združili pod imenom Kr&#8217; Bis Band, se vračajo – drugi vikend v septembru so v Cerkljah na Gorenjskem (zaradi vremena so prestavili lokacijo sobotnega in nedeljskega koncerta) predstavili svoj novi glasbeni projekt Vrnitev odpisanih: Čudoviti šum. Pred koncertoma smo jih zmotili na vaji in pred mikrofon povabili Ano, Anžeta in Bora, dirigenta Tomaža Kukoviča, ki je tudi pomočnik ravnatelja na Glasbeni šoli Kranj, in idejnega vodjo orkestra Branka Djokovića.</p> <p><a>Posnetek nedeljskega večera</a>.</p> <p></p></p> videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive04/2017/09/11/Krbisband3561623.mp3 RTVSLO – Prvi 937 clean Del svojega poletja so namenili glasbi, v zadnjih dneh počitnic trdo poprijeli za glasbila, avlo Mestne občine Kranj spremenili v glasbeno-vadbeni prostor, pred tem pregledali kar nekaj filmov in pripravili celovečerni koncert filmske glasbe. Mladi glasbeniki iz Kranja in okolice, ki so se lani združili pod imenom Kr’ Bis Band, se vračajo – drugi vikend v septembru so v Cerkljah na Gorenjskem predstavili svoj novi glasbeni projekt Vrnitev odpisanih: Čudoviti šum. Ulovili smo jih na vaji pred koncertoma. <p></p><p><p>Del svojega poletja so namenili glasbi, v zadnjih dneh počitnic trdo poprijeli za glasbila, avlo Mestne občine Kranj spremenili v glasbeno-vadbeni prostor, pred tem pregledali kar nekaj filmov in pripravili celovečerni koncert filmske glasbe. Mladi glasbeniki iz Kranja in okolice, ki so se lani združili pod imenom Kr&#8217; Bis Band, se vračajo – drugi vikend v septembru so v Cerkljah na Gorenjskem (zaradi vremena so prestavili lokacijo sobotnega in nedeljskega koncerta) predstavili svoj novi glasbeni projekt Vrnitev odpisanih: Čudoviti šum. Pred koncertoma smo jih zmotili na vaji in pred mikrofon povabili Ano, Anžeta in Bora, dirigenta Tomaža Kukoviča, ki je tudi pomočnik ravnatelja na Glasbeni šoli Kranj, in idejnega vodjo orkestra Branka Djokovića.</p> <p><a>Posnetek nedeljskega večera</a>.</p> <p></p></p> Mon, 11 Sep 2017 06:42:00 +0000 Kr bis band Mladim se kultura pogosto zdi zatežena, dolgočasna, starinska in nedostopna. In medtem ko nekateri zavijajo z očmi, ko morajo s šolo na kakšno od kulturnih prireditev, vzamejo drugi stvari v svoje roke. Kulture se lotijo na svoj, inovativen način, ki pritegne tudi njihove sovrstnike. O kulturi mladih in za mlade v oddaji KULTUROMAT, ki je na sporedu vsako soboto ob 10.30. Pridružite se nam, če vas zanima, kaj se splača prebrati, poslušati, si ogledati, kje biti zraven in kje ne.<p></p><p><p>Kaj vse se danes dogaja v gradu Fužine in kaj zanimivega hrani Muzej za arhitekturo in oblikovanje, katera arhitekturna in oblikovalska dela so zaznamovala prejšnje stoletje in pred kakšnimi izzivi smo danes? Vse to in še marsikaj drugega so raziskovali mladi udeleženci Male šole arhitekture, ki so risali, gradili in sestavljali ter razvijali tako prostorsko in fizikalno ter tudi družbeno razumevanje našega okolja. Spoznavali so pomen stavbne dediščine in dialog arhitekture z naravo, ustvarjali z različnimi materiali in pripomočki, razvijali domišljijo in samostojnost. Spraševali so se, kako si zgradimo zavetje v gozdu, kaj so konstrukcije, kaj pomenijo ulica, trg, naselje, mesto in kaj podeželje.</p> <p>&nbsp;</p> <p>Rdeča nit letošnje poletne male šole arhitekture so bile tudi teme iz mednarodne razstave BIO 25 ter Plečnikovo leto. Potekala je pod vodstvom kustosinje pedagoginje <em><strong>Natalije Lapajne v</strong></em> sodelovanju z arhitektko <em><strong>Jano Furman</strong></em>, krajinsko arhitektko in podiplomsko študentko Akademije za likovno umetnost in oblikovanje <em><strong>Anjo Držanič</strong></em>, študentkama likovne pedagogike <em><strong>Zalo Simčič</strong></em> in <em><strong>Tjašo Travižan</strong> </em>ter dijakinjo <em><strong>Izo Stres</strong></em>.</p> <p>Šolo arhitekture je obiskala Tadeja Bizilj.</p> <p>&nbsp;</p></p> videoweb.rtvslo.si/podcast/ava_archive04/2017/08/29/Kulturomat-Malaolaarhitekture3549125.mp3 RTVSLO – Prvi 826 clean Mladim se kultura pogosto zdi zatežena, dolgočasna, starinska in nedostopna. In medtem ko nekateri zavijajo z očmi, ko morajo s šolo na kakšno od kulturnih prireditev, vzamejo drugi stvari v svoje roke. Kulture se lotijo na svoj, inovativen način, ki pritegne tudi njihove sovrstnike. O kulturi mladih in za mlade v oddaji KULTUROMAT, ki je na sporedu vsako soboto ob 10.30. Pridružite se nam, če vas zanima, kaj se splača prebrati, poslušati, si ogledati, kje biti zraven in kje ne.<p></p><p><p>Kaj vse se danes dogaja v gradu Fužine in kaj zanimivega hrani Muzej za arhitekturo in oblikovanje, katera arhitekturna in oblikovalska dela so zaznamovala prejšnje stoletje in pred kakšnimi izzivi smo danes? Vse to in še marsikaj drugega so raziskovali mladi udeleženci Male šole arhitekture, ki so risali, gradili in sestavljali ter razvijali tako prostorsko in fizikalno ter tudi družbeno razumevanje našega okolja. Spoznavali so pomen stavbne dediščine in dialog arhitekture z naravo, ustvarjali z različnimi materiali in pripomočki, razvijali domišljijo in samostojnost. Spraševali so se, kako si zgradimo zavetje v gozdu, kaj so konstrukcije, kaj pomenijo ulica, trg, naselje, mesto in kaj podeželje.</p> <p>&nbsp;</p> <p>Rdeča nit letošnje poletne male šole arhitekture so bile tudi teme iz mednarodne razstave BIO 25 ter Plečnikovo leto. Potekala je pod vodstvom kustosinje pedagoginje <em><strong>Natalije Lapajne v</strong></em> sodelovanju z arhitektko <em><strong>Jano Furman</strong></em>, krajinsko arhitektko in podiplomsko študentko Akademije za likovno umetnost in oblikovanje <em><strong>Anjo Držanič</strong></em>, študentkama likovne pedagogike <em><strong>Zalo Simčič</strong></em> in <em><strong>Tjašo Travižan</strong> </em>ter dijakinjo <em><strong>Izo Stres</strong></em>.</p> <p>Šolo arhitekture je obiskala Tadeja Bizilj.</p> <p>&nbsp;</p></p> Tue, 29 Aug 2017 14:39:51 +0000 Mala šola arhitekture RTVSLO – Prvi no RTV, MMC podcast.radio@rtvslo.si MMC RTV Mladim se kultura pogosto zdi zatežena, dolgočasna, starinska in nedostopna. In medtem ko nekateri zavijajo z očmi, ko morajo s šolo na kakšno od kulturnih prireditev, vzamejo drugi stvari v svoje roke. Kulture se lotijo na svoj, inovativen način, ki pritegne tudi njihove sovrstnike. O kulturi mladih in za mlade v oddaji KULTUROMAT, ki je na sporedu vsako soboto ob 10.30. Pridružite se nam, če vas zanima, kaj se splača prebrati, poslušati, si ogledati, kje biti zraven in kje ne. Mladim se kultura pogosto zdi zatežena, dolgočasna, starinska in nedostopna. In medtem ko nekateri zavijajo z očmi, ko morajo s šolo na kakšno od kulturnih prireditev, vzamejo drugi stvari v svoje roke. Kulture se lotijo na svoj, inovativen način, ki pritegne tudi njihove sovrstnike. O kulturi mladih in za mlade v oddaji KULTUROMAT, ki je na sporedu vsako soboto ob 10.30. Pridružite se nam, če vas zanima, kaj se splača prebrati, poslušati, si ogledati, kje biti zraven in kje ne. sl Sat, 25 Jun 2022 08:30:00 +0000 https://cist-hudo.rtvslo.si/kulturomat webmaster@rtvslo.si (Webmaster) Sat, 25 Jun 2022 08:30:00 +0000 Kulturomat