Arts (C) RTVSLO 2017 Spremljamo aktualno likovno dogajanje, predvsem v Sloveniji, v obliki pogovorov z umetniki, kustosi in strokovnjaki, včasih objavljamo tudi strokovna besedila. Občasno opozorimo tudi na večje likovne dogodke v tujini. https://ars.rtvslo.si/likovni-odmevi/ Likovni odmevi https://img.rtvcdn.si/_up/ava/ava_misc/show_logos/64838717/logo_3.jpg Da je mojster klasične kiparske veščine, dokazuje nenazadnje s portreti, na primer Stanovnikovim kipom v Valvasorjevem parku v Ljubljani, v katerega je subtilno ujel njegovo hudomušnost. A dela v Mestni galeriji skoraj ne bi mogla biti dlje, ob tem pa dobimo občutek, kot da Metod Frlic ni en sam, temveč več umetnikov hkrati. Bolj kot z lepoto kiparske podobe se ukvarja z duhovitim in ostrim razkrivanjem resnice. Na površino potegne zagatnost, perverznost, strašljivost in absurdnost, ki se skrivajo sicer pod spolirano podobo ljudi in pojavov. Akademski kipar in docent na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Metod Frlic je Mestno galerijo Ljubljana napolnil z do zdaj najobsežnejšo predstavitvijo svojih del, ki so v zadnjih desetih letih usmerjena v politično skulpturo. Za razstavo z naslovom Blazina, bla, bla, bla, blato je natančno premislil prostor in dela temu tudi prilagodil. Ta so provokativna, humorna, kdaj neizprosna, predvsem pa vizualno sočna. V Mestni galeriji recimo srečamo veliko glavo Slavoja Žižka, ob njej pa stolp iz knjig in trebuh, ki ima namesto popka odtok kot v Hitchcockovem filmu Psiho. "Mislil sem, da je filozofija strnjena misel," pravi Frlic, "pa sem se očitno motil." Nadstropje nižje se moramo prebiti skozi dva okostnjaka in se ju ob tem dotakniti. Nekatere bo to spomnilo na performans iz 70-ih z naslovom Živa vrata – le da sta tam bila živa človeka. Foto: Žiga Bratoš 174883915 RTVSLO – Ars 1558 clean Da je mojster klasične kiparske veščine, dokazuje nenazadnje s portreti, na primer Stanovnikovim kipom v Valvasorjevem parku v Ljubljani, v katerega je subtilno ujel njegovo hudomušnost. A dela v Mestni galeriji skoraj ne bi mogla biti dlje, ob tem pa dobimo občutek, kot da Metod Frlic ni en sam, temveč več umetnikov hkrati. Bolj kot z lepoto kiparske podobe se ukvarja z duhovitim in ostrim razkrivanjem resnice. Na površino potegne zagatnost, perverznost, strašljivost in absurdnost, ki se skrivajo sicer pod spolirano podobo ljudi in pojavov. Akademski kipar in docent na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Metod Frlic je Mestno galerijo Ljubljana napolnil z do zdaj najobsežnejšo predstavitvijo svojih del, ki so v zadnjih desetih letih usmerjena v politično skulpturo. Za razstavo z naslovom Blazina, bla, bla, bla, blato je natančno premislil prostor in dela temu tudi prilagodil. Ta so provokativna, humorna, kdaj neizprosna, predvsem pa vizualno sočna. V Mestni galeriji recimo srečamo veliko glavo Slavoja Žižka, ob njej pa stolp iz knjig in trebuh, ki ima namesto popka odtok kot v Hitchcockovem filmu Psiho. "Mislil sem, da je filozofija strnjena misel," pravi Frlic, "pa sem se očitno motil." Nadstropje nižje se moramo prebiti skozi dva okostnjaka in se ju ob tem dotakniti. Nekatere bo to spomnilo na performans iz 70-ih z naslovom Živa vrata – le da sta tam bila živa človeka. Foto: Žiga Bratoš Fri, 01 Jul 2022 16:30:00 +0000 Zdi se, kot da Metod Frlic ni en sam, temveč več umetnikov hkrati Letošnji dobitnik Župančičeve nagrade za življenjsko delo, akademski kipar in univerzitetni profesor Matjaž Počivavšek, ves čas opazno sooblikuje javni mestni prostor, omenimo recimo skulpturo pred NLB na Trgu republike v Ljubljani. Kako postaviti nekaj, kar prehaja med intimnim ateljejskim delom in javnim prostorom, se sprašuje kipar, ter izpostavlja, da javna plastika zahteva drugačne teme in trajnejši material, pomemben je tudi kontekst prostora. Pri svojem delu izhaja predvsem iz materiala, njegove minimalistično zaznamovane skulpture pa določa tudi dinamično razmerje med velikostjo, volumnom in detajli na površini. Zmanjšati skuša vlogo roke in modeliranja, zato dela pogosto ustvarja ob pomoči odtisov vode, vetra in različnih predmetov. Poleg študija na ljubljanski akademiji sta njegovo delovanje usmerila tudi navdušenje nad ameriškim minimalizmom ter izkušnja Pariza z bogato zakladnico del iz zgodovine umetnosti in tako tudi njegova dela sodobnost združujejo s tradicijo. Foto: ALUO 174882392 RTVSLO – Ars 1353 clean Letošnji dobitnik Župančičeve nagrade za življenjsko delo, akademski kipar in univerzitetni profesor Matjaž Počivavšek, ves čas opazno sooblikuje javni mestni prostor, omenimo recimo skulpturo pred NLB na Trgu republike v Ljubljani. Kako postaviti nekaj, kar prehaja med intimnim ateljejskim delom in javnim prostorom, se sprašuje kipar, ter izpostavlja, da javna plastika zahteva drugačne teme in trajnejši material, pomemben je tudi kontekst prostora. Pri svojem delu izhaja predvsem iz materiala, njegove minimalistično zaznamovane skulpture pa določa tudi dinamično razmerje med velikostjo, volumnom in detajli na površini. Zmanjšati skuša vlogo roke in modeliranja, zato dela pogosto ustvarja ob pomoči odtisov vode, vetra in različnih predmetov. Poleg študija na ljubljanski akademiji sta njegovo delovanje usmerila tudi navdušenje nad ameriškim minimalizmom ter izkušnja Pariza z bogato zakladnico del iz zgodovine umetnosti in tako tudi njegova dela sodobnost združujejo s tradicijo. Foto: ALUO Fri, 24 Jun 2022 09:00:00 +0000 Matjaž Počivavšek: "V trenutku, ko bi se lahko zgodba začela, skušam pripoved skulpture ustaviti" Ob odpovedi razstave v Narodnem muzeju Slovenije zaradi dvoma o avtentičnosti del smo vsi nenadoma postali likovni strokovnjaki, ki znajo na daleč prepoznati lažnega Picassa. Strokovni pristopi so seveda kompleksni, saj so ponaredki lahko zelo kakovostni. Strokovnjak, ki presoja avtentičnost, najprej pogleda stanje slike, ali je raster značilen za slikarja, kakšne so barve in razpoloženje, zelo zgovorna sta platno in zadnja stran slike, razlaga dr. Ferdinand Šerbelj, umetnostni zgodovinar in sodni izvedenec. "Če je hrbtna stran zelo pestra in je veliko nalepk, žigov, je to sumljivo, saj je očitno nekdo hotel pokazati, da je delo bilo vključeno na številne razstave, in ga tako legitimizirati." Vsaka kopija pa seveda še ni ponaredek, poleg tega tudi pojmovanje originalnosti in edinstvenosti ni enako v vseh zgodovinskih obdobjih in kulturah. Zakaj pravzaprav umetniško vrednost grafike dojemamo drugače, če je natisnjena v številnih izvodih in ne le nekajkrat? O vsem tem razmišlja dr. Ferdinand Šerbelj, dolgoletni sodelavec Narodne galerije. Foto: Janko Dermastja, Narodna galerija 174881219 RTVSLO – Ars 2498 clean Ob odpovedi razstave v Narodnem muzeju Slovenije zaradi dvoma o avtentičnosti del smo vsi nenadoma postali likovni strokovnjaki, ki znajo na daleč prepoznati lažnega Picassa. Strokovni pristopi so seveda kompleksni, saj so ponaredki lahko zelo kakovostni. Strokovnjak, ki presoja avtentičnost, najprej pogleda stanje slike, ali je raster značilen za slikarja, kakšne so barve in razpoloženje, zelo zgovorna sta platno in zadnja stran slike, razlaga dr. Ferdinand Šerbelj, umetnostni zgodovinar in sodni izvedenec. "Če je hrbtna stran zelo pestra in je veliko nalepk, žigov, je to sumljivo, saj je očitno nekdo hotel pokazati, da je delo bilo vključeno na številne razstave, in ga tako legitimizirati." Vsaka kopija pa seveda še ni ponaredek, poleg tega tudi pojmovanje originalnosti in edinstvenosti ni enako v vseh zgodovinskih obdobjih in kulturah. Zakaj pravzaprav umetniško vrednost grafike dojemamo drugače, če je natisnjena v številnih izvodih in ne le nekajkrat? O vsem tem razmišlja dr. Ferdinand Šerbelj, dolgoletni sodelavec Narodne galerije. Foto: Janko Dermastja, Narodna galerija Fri, 17 Jun 2022 16:30:00 +0000 Ferdinand Šerbelj: "Do konca 19. stoletja je kopija likovnega dela imela skoraj enako vrednost kot original" Ob razstavi fotografij Letizie Battaglia »Fotografija kot življenska izbira« v Ljubljani pravi kuratorica Francesca Alfano Miglietti, s katero smo na dan otvoritve, 24. maja v Galeriji Jakopič pripravili pogovor o estetiki, osebnosti, njeni rabi črnobele fotografije, in o nelepih plateh življenja Italije, ki jih je na celuloid lovila Battaglia. Miglietti je umetnostna kritičarka, publicistka in docentka predmeta Teorije in metodologije sodobnosti na Akademiji lepih umetnosti Brera v Milanu. Prvič je to razstavo postavila v beneški galeriji Tre oci, tri očesa, na tamkajšnem otoku Giudecca leta 2019. Poleg tega, da se že dolgo bavi s sodobno umetnostjo povezanimi zadevami, je bila tudi prijateljica letos aprila preminule avtorice in fotografinje Letizie Battaglia. Slednja se je leta 1935 rodila na Siciliji, življenski obrati pa so jo pozneje vodili v Lombardijo, v Milano, kjer je sprva kot novinarka, kmalu pa tudi kot fotografinja začela pot povečini po fotografijah žrtev umorov mafije širše prepoznavne avtorice. Prevod pogovora interpretira Jasna Rodošek. Foto: Kuratorica Francesca Alfano Miglietti na otvoritvi razstave 24.maja v Ljubljani VIR: Goran Tenze, Program Ars 174879757 RTVSLO – Ars 1576 clean Ob razstavi fotografij Letizie Battaglia »Fotografija kot življenska izbira« v Ljubljani pravi kuratorica Francesca Alfano Miglietti, s katero smo na dan otvoritve, 24. maja v Galeriji Jakopič pripravili pogovor o estetiki, osebnosti, njeni rabi črnobele fotografije, in o nelepih plateh življenja Italije, ki jih je na celuloid lovila Battaglia. Miglietti je umetnostna kritičarka, publicistka in docentka predmeta Teorije in metodologije sodobnosti na Akademiji lepih umetnosti Brera v Milanu. Prvič je to razstavo postavila v beneški galeriji Tre oci, tri očesa, na tamkajšnem otoku Giudecca leta 2019. Poleg tega, da se že dolgo bavi s sodobno umetnostjo povezanimi zadevami, je bila tudi prijateljica letos aprila preminule avtorice in fotografinje Letizie Battaglia. Slednja se je leta 1935 rodila na Siciliji, življenski obrati pa so jo pozneje vodili v Lombardijo, v Milano, kjer je sprva kot novinarka, kmalu pa tudi kot fotografinja začela pot povečini po fotografijah žrtev umorov mafije širše prepoznavne avtorice. Prevod pogovora interpretira Jasna Rodošek. Foto: Kuratorica Francesca Alfano Miglietti na otvoritvi razstave 24.maja v Ljubljani VIR: Goran Tenze, Program Ars Fri, 10 Jun 2022 18:55:00 +0000 Umetnost dviguje glavo in nam da dostojanstvo, sicer ni umetnost Odločna, celo jezna dekleta v mračnih okoljih že dolgo naseljujejo slike uveljavljene umetnice Tine Dobrajc, ki se trenutno v Galeriji SLOART predstavlja z razstavo Balkanske obljube. S spojem sodobnih ter tradicionalnih in folklornih elementov, kot so avbe, razmišlja o kulturi, ki nas določa. Tradicije pa ne želi izničiti, temveč o njej kritično razmisliti, je umetnica povedala v pogovoru ob razstavi Žival sem, ujeta v tvoj vroč beton pred dvema letoma. Na sliki: Art Of Violence: Spirit, 2021,akril na platno <p>Priznana slikarka se trenutno v Galeriji SLOART predstavlja z razstavo Balkanske obljube </p><p><p>Odločna, celo jezna dekleta v mračnih okoljih že dolgo naseljujejo slike uveljavljene umetnice Tine Dobrajc<strong>, </strong>ki se trenutno v Galeriji SLOART predstavlja z razstavo Balkanske obljube. S spojem sodobnih ter tradicionalnih in folklornih elementov, kot so avbe, razmišlja o kulturi, ki nas določa. Tradicije pa ne želi izničiti, temveč o njej kritično razmisliti, je umetnica povedala v pogovoru ob razstavi Žival sem, ujeta v tvoj vroč beton pred dvema letoma. Vabljeni k ponovnemu poslušanju!</p></p> 174877777 RTVSLO – Ars 1593 clean Odločna, celo jezna dekleta v mračnih okoljih že dolgo naseljujejo slike uveljavljene umetnice Tine Dobrajc, ki se trenutno v Galeriji SLOART predstavlja z razstavo Balkanske obljube. S spojem sodobnih ter tradicionalnih in folklornih elementov, kot so avbe, razmišlja o kulturi, ki nas določa. Tradicije pa ne želi izničiti, temveč o njej kritično razmisliti, je umetnica povedala v pogovoru ob razstavi Žival sem, ujeta v tvoj vroč beton pred dvema letoma. Na sliki: Art Of Violence: Spirit, 2021,akril na platno <p>Priznana slikarka se trenutno v Galeriji SLOART predstavlja z razstavo Balkanske obljube </p><p><p>Odločna, celo jezna dekleta v mračnih okoljih že dolgo naseljujejo slike uveljavljene umetnice Tine Dobrajc<strong>, </strong>ki se trenutno v Galeriji SLOART predstavlja z razstavo Balkanske obljube. S spojem sodobnih ter tradicionalnih in folklornih elementov, kot so avbe, razmišlja o kulturi, ki nas določa. Tradicije pa ne želi izničiti, temveč o njej kritično razmisliti, je umetnica povedala v pogovoru ob razstavi Žival sem, ujeta v tvoj vroč beton pred dvema letoma. Vabljeni k ponovnemu poslušanju!</p></p> Fri, 03 Jun 2022 16:30:00 +0000 Tina Dobrajc: "Emblemi tradicije me fascinirajo, a se mi zdijo tudi okoreli in zatohli" Skoraj pregovorno že velja, da je umetniški trg v Sloveniji nerazvit. Galeristka in kulturna menedžerka Piera Ravnikar si to že vrsto let prizadeva spremeniti. Skoraj deset let je kot umetniška vodja vizualnega programa delovala v Kinu Šiška, v okviru katerega je vzpostavila tudi galerijo Dobra vaga, ki je usmerjena predvsem v predstavljanje mlajših umetnikov in z dostopnimi cenami spodbuja razvoj umetniškega trga. Leta 2017 je Piera Ravnikar ustanovila svojo galerijo Ravnikar Gallery Space, na njeno pobudo pa so v sodelovanju s Cukrarno oblikovali Ljubljana Art Weekend, ki do nedelje prestolnico povezuje v zgoščenem programu odprtij, vodstev in drugih dogodkov. Kaj prinaša prvi umetnostni konec tedna, kako spodbujati zbirateljstvo in vstopati v mednarodni prostor ter zakaj je medsebojno povezovanje tako pomembno, je med drugim v pogovoru povedala entuziastična galeristka. Foto: osebni arhiv <p>Ljubljana Art Weekend želi povezati lokalne akterje ter Ljubljano v mednarodnem prostoru vzpostaviti kot prizorišče dobre sodobne produkcije. </p><p><p>Skoraj pregovorno že velja, da je umetniški trg v Sloveniji nerazvit. Galeristka in kulturna menedžerka Piera Ravnikar si to že vrsto let prizadeva spremeniti. Skoraj deset let je kot umetniška vodja vizualnega programa delovala v Kinu Šiška, v okviru katerega je vzpostavila tudi galerijo Dobra vaga, ki je usmerjena predvsem v predstavljanje mlajših umetnikov in z dostopnimi cenami spodbuja razvoj umetniškega trga. Leta 2017 je Piera Ravnikar ustanovila svojo galerijo Ravnikar Gallery Space, na njeno pobudo pa so v sodelovanju s Cukrarno oblikovali Ljubljana Art Weekend, ki do nedelje prestolnico povezuje v zgoščenem programu odprtij, vodstev in drugih dogodkov. Kaj prinaša umetniški konec tedna, kako spodbujati zbirateljstvo in vstopati v mednarodni prostor ter zakaj je medsebojno povezovanje tako pomembno, je med drugim v pogovoru povedala entuziastična galeristka.</p></p> 174875986 RTVSLO – Ars 2135 clean Skoraj pregovorno že velja, da je umetniški trg v Sloveniji nerazvit. Galeristka in kulturna menedžerka Piera Ravnikar si to že vrsto let prizadeva spremeniti. Skoraj deset let je kot umetniška vodja vizualnega programa delovala v Kinu Šiška, v okviru katerega je vzpostavila tudi galerijo Dobra vaga, ki je usmerjena predvsem v predstavljanje mlajših umetnikov in z dostopnimi cenami spodbuja razvoj umetniškega trga. Leta 2017 je Piera Ravnikar ustanovila svojo galerijo Ravnikar Gallery Space, na njeno pobudo pa so v sodelovanju s Cukrarno oblikovali Ljubljana Art Weekend, ki do nedelje prestolnico povezuje v zgoščenem programu odprtij, vodstev in drugih dogodkov. Kaj prinaša prvi umetnostni konec tedna, kako spodbujati zbirateljstvo in vstopati v mednarodni prostor ter zakaj je medsebojno povezovanje tako pomembno, je med drugim v pogovoru povedala entuziastična galeristka. Foto: osebni arhiv <p>Ljubljana Art Weekend želi povezati lokalne akterje ter Ljubljano v mednarodnem prostoru vzpostaviti kot prizorišče dobre sodobne produkcije. </p><p><p>Skoraj pregovorno že velja, da je umetniški trg v Sloveniji nerazvit. Galeristka in kulturna menedžerka Piera Ravnikar si to že vrsto let prizadeva spremeniti. Skoraj deset let je kot umetniška vodja vizualnega programa delovala v Kinu Šiška, v okviru katerega je vzpostavila tudi galerijo Dobra vaga, ki je usmerjena predvsem v predstavljanje mlajših umetnikov in z dostopnimi cenami spodbuja razvoj umetniškega trga. Leta 2017 je Piera Ravnikar ustanovila svojo galerijo Ravnikar Gallery Space, na njeno pobudo pa so v sodelovanju s Cukrarno oblikovali Ljubljana Art Weekend, ki do nedelje prestolnico povezuje v zgoščenem programu odprtij, vodstev in drugih dogodkov. Kaj prinaša umetniški konec tedna, kako spodbujati zbirateljstvo in vstopati v mednarodni prostor ter zakaj je medsebojno povezovanje tako pomembno, je med drugim v pogovoru povedala entuziastična galeristka.</p></p> Fri, 27 May 2022 17:00:00 +0000 Piera Ravnikar: "Vsi mi se moramo potruditi še trikrat bolj kot nekdo, ki ima galerijo v Parizu ali Londonu" Alfred Kubin (1877 – 1959) nas s svojimi sanjsko-grotesknimi in misteriozno-fantastičnimi podobami popelje v svet nasilja, vojaškega uničenja in epidemije ter nam skozi umetnost pokaže, kako se zgodovina ponavlja. Tega izjemnega risarja, čigar delo s preloma 19. in 20 stoletja je zdaj predstavljeno na razstavi Izpovedi trpinčene duše v Leopoldovem muzeju na Dunaju, predstavlja kustos razstave in direktor muzeja Hans-Peter Wipplinger, ki je o njegovem delu med drugim povedal: "Pri Kubinu gre vedno za kombinacijo domišljije in resničnosti. Ko je Kubin ustvarjal, sanj ni neposredno prenašal v svoje delo, najprej jih je rekonstruiral, potem izčistil in nazadnje na novo razumsko sestavil na podlagi svojega vidika kompozicije in svojega vidika refleksije."<p>"Ne vzemite mi strahu, prav ta je moj kapital."</p><p><p>Alfred Kubin (1877 – 1959) nas s svojimi sanjsko-grotesknimi in misteriozno-fantastičnimi podobami popelje v svet nasilja, vojaškega uničenja in epidemije ter nam skozi umetnost pokaže, kako se zgodovina ponavlja. Tega izjemnega risarja, čigar delo s preloma 19. in 20 stoletja je zdaj predstavljeno na razstavi Izpovedi trpinčene duše v Leopoldovem muzeju na Dunaju, predstavlja kustos razstave in direktor muzeja Hans-Peter Wipplinger, ki je o njegovem delu med drugim povedal: "Pri Kubinu gre vedno za kombinacijo domišljije in resničnosti. Ko je Kubin ustvarjal, sanj ni neposredno prenašal v svoje delo, najprej jih je rekonstruiral, potem izčistil in nazadnje na novo razumsko sestavil na podlagi svojega vidika kompozicije in svojega vidika refleksije."</p></p> 174873806 RTVSLO – Ars 1211 clean Alfred Kubin (1877 – 1959) nas s svojimi sanjsko-grotesknimi in misteriozno-fantastičnimi podobami popelje v svet nasilja, vojaškega uničenja in epidemije ter nam skozi umetnost pokaže, kako se zgodovina ponavlja. Tega izjemnega risarja, čigar delo s preloma 19. in 20 stoletja je zdaj predstavljeno na razstavi Izpovedi trpinčene duše v Leopoldovem muzeju na Dunaju, predstavlja kustos razstave in direktor muzeja Hans-Peter Wipplinger, ki je o njegovem delu med drugim povedal: "Pri Kubinu gre vedno za kombinacijo domišljije in resničnosti. Ko je Kubin ustvarjal, sanj ni neposredno prenašal v svoje delo, najprej jih je rekonstruiral, potem izčistil in nazadnje na novo razumsko sestavil na podlagi svojega vidika kompozicije in svojega vidika refleksije."<p>"Ne vzemite mi strahu, prav ta je moj kapital."</p><p><p>Alfred Kubin (1877 – 1959) nas s svojimi sanjsko-grotesknimi in misteriozno-fantastičnimi podobami popelje v svet nasilja, vojaškega uničenja in epidemije ter nam skozi umetnost pokaže, kako se zgodovina ponavlja. Tega izjemnega risarja, čigar delo s preloma 19. in 20 stoletja je zdaj predstavljeno na razstavi Izpovedi trpinčene duše v Leopoldovem muzeju na Dunaju, predstavlja kustos razstave in direktor muzeja Hans-Peter Wipplinger, ki je o njegovem delu med drugim povedal: "Pri Kubinu gre vedno za kombinacijo domišljije in resničnosti. Ko je Kubin ustvarjal, sanj ni neposredno prenašal v svoje delo, najprej jih je rekonstruiral, potem izčistil in nazadnje na novo razumsko sestavil na podlagi svojega vidika kompozicije in svojega vidika refleksije."</p></p> Fri, 20 May 2022 16:30:00 +0000 Alfred Kubin in podobe sanj, travm, podzavesti "Vojna in nasilje popolnoma spremenita mejo med umetniško gesto in aktivizmom " razmišlja Kateryna Iakovlenko, ukrajinska kuratorka, piska in raziskovalka, ki se posveča temi umetnosti v obdobju političnih sprememb in vojn ter vprašanju spolov v vizualni kulturi. V Ljubljani je na povabilo DUM Društva umetnikov in Društva Igor Zabel za kulturo in teorijo izvedla predavanje o ukrajinski umetnosti v kontekstu vojne. Seveda je kultura od nekdaj povezana s politiko in tako kot se ponavljajo določena nasilna dejanja, se tudi v umetnosti ponavljajo določene teme. Zato se moramo ozreti tudi k starejšim podobam žalosti, bolečine, pa tudi nasilja, da bi lahko globlje in celoviteje razumeli dela, ki jih trenutno ustvarjajo umetniki med vojno. Kako vojna spremeni pogled na krajino, zakaj je ob tem nujno razmišljati tudi o feminizmu in več o tem, kakšno moč ima umetnost v času vojne, pa v pogovoru s Kateryno Iakovlenko. Foto: Aliona Lobanova<p>Ukrajinska kuratorka, piska in raziskovalka je v Ljubljani izvedla predavanuje Moč umetnosti: Kako se ukrajinska sodobna umetnost odziva na vojno</p><p><p>"Vojna in nasilje popolnoma spremenita mejo med umetniško gesto in aktivizmom " razmišlja Kateryna Iakovlenko, ukrajinska kuratorka, piska in raziskovalka, ki se posveča temi umetnosti v obdobju političnih sprememb in vojn ter vprašanju spolov v vizualni kulturi. V Ljubljani je na povabilo DUM Društva umetnikov in Društva Igor Zabel za kulturo in teorijo izvedla predavanje o ukrajinski umetnosti v kontekstu vojne. Seveda je kultura od nekdaj povezana s politiko in tako kot se ponavljajo določena nasilna dejanja, se tudi v umetnosti ponavljajo določene teme. Zato se moramo ozreti tudi k starejšim podobam žalosti, bolečine, pa tudi nasilja, da bi lahko globlje in celoviteje razumeli dela, ki jih trenutno ustvarjajo umetniki med vojno. Kako vojna spremeni pogled na krajino, zakaj je ob tem nujno razmišljati tudi o feminizmu in več o tem, kakšno moč ima umetnost v času vojne, pa v pogovoru s Kateryno Iakovlenko.</p></p> 174872335 RTVSLO – Ars 1631 clean "Vojna in nasilje popolnoma spremenita mejo med umetniško gesto in aktivizmom " razmišlja Kateryna Iakovlenko, ukrajinska kuratorka, piska in raziskovalka, ki se posveča temi umetnosti v obdobju političnih sprememb in vojn ter vprašanju spolov v vizualni kulturi. V Ljubljani je na povabilo DUM Društva umetnikov in Društva Igor Zabel za kulturo in teorijo izvedla predavanje o ukrajinski umetnosti v kontekstu vojne. Seveda je kultura od nekdaj povezana s politiko in tako kot se ponavljajo določena nasilna dejanja, se tudi v umetnosti ponavljajo določene teme. Zato se moramo ozreti tudi k starejšim podobam žalosti, bolečine, pa tudi nasilja, da bi lahko globlje in celoviteje razumeli dela, ki jih trenutno ustvarjajo umetniki med vojno. Kako vojna spremeni pogled na krajino, zakaj je ob tem nujno razmišljati tudi o feminizmu in več o tem, kakšno moč ima umetnost v času vojne, pa v pogovoru s Kateryno Iakovlenko. Foto: Aliona Lobanova<p>Ukrajinska kuratorka, piska in raziskovalka je v Ljubljani izvedla predavanuje Moč umetnosti: Kako se ukrajinska sodobna umetnost odziva na vojno</p><p><p>"Vojna in nasilje popolnoma spremenita mejo med umetniško gesto in aktivizmom " razmišlja Kateryna Iakovlenko, ukrajinska kuratorka, piska in raziskovalka, ki se posveča temi umetnosti v obdobju političnih sprememb in vojn ter vprašanju spolov v vizualni kulturi. V Ljubljani je na povabilo DUM Društva umetnikov in Društva Igor Zabel za kulturo in teorijo izvedla predavanje o ukrajinski umetnosti v kontekstu vojne. Seveda je kultura od nekdaj povezana s politiko in tako kot se ponavljajo določena nasilna dejanja, se tudi v umetnosti ponavljajo določene teme. Zato se moramo ozreti tudi k starejšim podobam žalosti, bolečine, pa tudi nasilja, da bi lahko globlje in celoviteje razumeli dela, ki jih trenutno ustvarjajo umetniki med vojno. Kako vojna spremeni pogled na krajino, zakaj je ob tem nujno razmišljati tudi o feminizmu in več o tem, kakšno moč ima umetnost v času vojne, pa v pogovoru s Kateryno Iakovlenko.</p></p> Fri, 13 May 2022 16:30:00 +0000 Kateryna Iakovlenko: "Umetnost je tudi način razmišljanja o prihodnosti, ko razmišljaš o prihodnosti, pa se upiraš vojni, ki želi to prihodnost uničiti" Domišljija ima politično moč, je prepričana Cecilia Alemani, kuratorka 59. beneškega umetnostnega bienala Mleko sanj, ki v ospredje postavlja nadrealizem. Kakšen političen naboj ima lahko danes opiranje na to gibanje, ki se je oblikovalo po koncu prve svetovne vojne, je bilo namreč med prvimi vprašanji, na katera je v New Yorku živeča Italijanka odgovarjala tik pred odprtjem bienala. Še prej pa je pojasnila, kako so se organizatorji odzvali na vojno v Ukrajini. Kljub vsem grozotam današnjega časa (ob vojni in pandemiji se v kontekstu Mleka sanj poraja še vsaj tema škodljivih posledic antropocentrizma) pa sprehod skozi osrednjo razstavo ne razkriva podob temačnega obupa, temveč prej zamisel o drugačnem svetu, polnem mitov, barve, magije in – žensk. Več kot devetdeset odstotkov sodelujočih naj bi namreč bilo avtoric, k sodelovanju pa je Cecilia Alemani povabila tudi številne nebinarne osebe. Razstava nas tako želi povabiti k razmisleku o idejah posthumanizma, odnosu med človekom in tehnologijo ter bolj simbiotičnem svetu, z naslovom Mleko sanj pa se opira na knjigo nadrealistične umetnice Leonore Carrington, ki si zamišlja svet, kjer se vsakdo lahko spremeni in postane nekaj drugega. <p>"Logika sanj, halicunacij in nezavednega v umetnosti ne pomeni obračanja hrbta realnosti, temveč način spoprijemanja z njo"</p><p><p>Domišljija ima politično moč, je prepričana Cecilia Alemani, kuratorka 59. beneškega umetnostnega bienala <em>Mleko sanj</em>, ki v ospredje postavlja nadrealizem. Kakšen političen naboj ima lahko danes opiranje na to gibanje, ki se je oblikovalo po koncu prve svetovne vojne, je bilo namreč med prvimi vprašanji, na katera je v New Yorku živeča Italijanka odgovarjala tik pred odprtjem bienala. Še prej pa je pojasnila, kako so se organizatorji odzvali na vojno v Ukrajini. Kljub vsem grozotam današnjega časa (ob vojni in pandemiji se v kontekstu <em>Mleka sanj</em> poraja še vsaj tema škodljivih posledic antropocentrizma) pa sprehod skozi osrednjo razstavo ne razkriva podob temačnega obupa, temveč prej zamisel o drugačnem svetu, polnem mitov, barve, magije in – žensk. Več kot devetdeset odstotkov sodelujočih naj bi namreč bilo avtoric, k sodelovanju pa je Cecilia Alemani povabila tudi številne nebinarne osebe. Razstava nas tako želi povabiti k razmisleku o idejah posthumanizma, odnosu med človekom in tehnologijo ter bolj simbiotičnem svetu, z naslovom <em>Mleko sanj</em> pa se opira na knjigo nadrealistične umetnice Leonore Carrington, ki si zamišlja svet, kjer se vsakdo lahko spremeni in postane nekaj drugega.</p></p> 174870345 RTVSLO – Ars 1057 clean Domišljija ima politično moč, je prepričana Cecilia Alemani, kuratorka 59. beneškega umetnostnega bienala Mleko sanj, ki v ospredje postavlja nadrealizem. Kakšen političen naboj ima lahko danes opiranje na to gibanje, ki se je oblikovalo po koncu prve svetovne vojne, je bilo namreč med prvimi vprašanji, na katera je v New Yorku živeča Italijanka odgovarjala tik pred odprtjem bienala. Še prej pa je pojasnila, kako so se organizatorji odzvali na vojno v Ukrajini. Kljub vsem grozotam današnjega časa (ob vojni in pandemiji se v kontekstu Mleka sanj poraja še vsaj tema škodljivih posledic antropocentrizma) pa sprehod skozi osrednjo razstavo ne razkriva podob temačnega obupa, temveč prej zamisel o drugačnem svetu, polnem mitov, barve, magije in – žensk. Več kot devetdeset odstotkov sodelujočih naj bi namreč bilo avtoric, k sodelovanju pa je Cecilia Alemani povabila tudi številne nebinarne osebe. Razstava nas tako želi povabiti k razmisleku o idejah posthumanizma, odnosu med človekom in tehnologijo ter bolj simbiotičnem svetu, z naslovom Mleko sanj pa se opira na knjigo nadrealistične umetnice Leonore Carrington, ki si zamišlja svet, kjer se vsakdo lahko spremeni in postane nekaj drugega. <p>"Logika sanj, halicunacij in nezavednega v umetnosti ne pomeni obračanja hrbta realnosti, temveč način spoprijemanja z njo"</p><p><p>Domišljija ima politično moč, je prepričana Cecilia Alemani, kuratorka 59. beneškega umetnostnega bienala <em>Mleko sanj</em>, ki v ospredje postavlja nadrealizem. Kakšen političen naboj ima lahko danes opiranje na to gibanje, ki se je oblikovalo po koncu prve svetovne vojne, je bilo namreč med prvimi vprašanji, na katera je v New Yorku živeča Italijanka odgovarjala tik pred odprtjem bienala. Še prej pa je pojasnila, kako so se organizatorji odzvali na vojno v Ukrajini. Kljub vsem grozotam današnjega časa (ob vojni in pandemiji se v kontekstu <em>Mleka sanj</em> poraja še vsaj tema škodljivih posledic antropocentrizma) pa sprehod skozi osrednjo razstavo ne razkriva podob temačnega obupa, temveč prej zamisel o drugačnem svetu, polnem mitov, barve, magije in – žensk. Več kot devetdeset odstotkov sodelujočih naj bi namreč bilo avtoric, k sodelovanju pa je Cecilia Alemani povabila tudi številne nebinarne osebe. Razstava nas tako želi povabiti k razmisleku o idejah posthumanizma, odnosu med človekom in tehnologijo ter bolj simbiotičnem svetu, z naslovom <em>Mleko sanj</em> pa se opira na knjigo nadrealistične umetnice Leonore Carrington, ki si zamišlja svet, kjer se vsakdo lahko spremeni in postane nekaj drugega.</p></p> Fri, 06 May 2022 16:30:00 +0000 Cecilia Alemani, kuratorka 59. beneškega bienala o političnosti nadrealizma Sredi tridesetih let 20. stoletja so se mladi slovenski likovni umetniki povezali v Klub neodvisnih, da bi se tako laže uveljavili in umestili kot nova umetniška generacija. V najširši zasedbi je imel Klub štirinajst članov, in sicer gre za znamenita imena slovenske likovne umetnosti: Zoran Didek, Boris in Zdenko Kalin, Stane Kregar, France Mihelič, Zoran Mušič, Nikolaj Omersa, France Pavlovec, Nikolaj Pirnat, Marij Pregelj, Karel Putrih, Maksim Sedej, Frančišek Smerdu in Evgen Sajovic. Za njihov manifest so obveljale besede, ki jih je izrekel Zoran Mušič na odprtju druge skupne razstave leta 1937, kjer je med drugim dejal: "Način našega ustvarjanja ... je intenzivno poglabljanje realnosti same s tem, da poduhovljamo mrtvo snov in ji dajemo izraza nove mladostne moči in sile. Mi se realnosti ne bojimo in ne kvarimo ji izraza ... Umetnik ne more delati izven navzkrižij časa, v katerem živi. Vsi socialni in duhovni vplivi se v njem zgoščeno prelivajo v notranji lik, ki ga izraža na platnu ali v glini. Zato je nemogoče, da bi živel ločeno od celokupne vizije sveta in kozmosa, v katerem se izživlja. V njem je samo vprašanje, kako visoko se bo dvignil nad izkustveno in zajel širše dimenzije življenja, ki ga obdaja, kako se mu bo posrečilo izvleči se iz vsakdanjosti, kako bo znal poiskati večje intenzivnosti in globljega doživetja." V Galeriji Cankarjevega doma so v sodelovanju z Galerijo Božidarja Jakca s Kostanjevice na Krki pripravili razstavo umetniških del članov Kluba neodvisnih z naslovom "Izven okvirja. Umetnost tridesetih let". V oddaji Likovni odmevi o njej spregovori avtorica dr. Asta Vrečko. Foto: detajl fotografije Aleša Rose <p>Razstava slikarskih in kiparskih del članov Kluba neodvisnih</p><p><p>Sredi tridesetih let 20. stoletja so se mladi slovenski likovni umetniki povezali v Klub neodvisnih, da bi se tako laže uveljavili in umestili kot nova umetniška generacija. V najširši zasedbi je imel Klub štirinajst članov, in sicer gre za znamenita imena slovenske likovne umetnosti: Zoran Didek, Boris in Zdenko Kalin, Stane Kregar, France Mihelič, Zoran Mušič, Nikolaj Omersa, France Pavlovec, Nikolaj Pirnat, Marij Pregelj, Karel Putrih, Maksim Sedej, Frančišek Smerdu in Evgen Sajovic.<br /> Za njihov manifest so obveljale besede, ki jih je izrekel Zoran Mušič na odprtju druge skupne razstave leta 1937, kjer je med drugim dejal: "Način našega ustvarjanja ... je intenzivno poglabljanje realnosti same s tem, da poduhovljamo mrtvo snov in ji dajemo izraza nove mladostne moči in sile. Mi se realnosti ne bojimo in ne kvarimo ji izraza ... Umetnik ne more delati izven navzkrižij časa, v katerem živi. Vsi socialni in duhovni vplivi se v njem zgoščeno prelivajo v notranji lik, ki ga izraža na platnu ali v glini. Zato je nemogoče, da bi živel ločeno od celokupne vizije sveta in kozmosa, v katerem se izživlja. V njem je samo vprašanje, kako visoko se bo dvignil nad izkustveno in zajel širše dimenzije življenja, ki ga obdaja, kako se mu bo posrečilo izvleči se iz vsakdanjosti, kako bo znal poiskati večje intenzivnosti in globljega doživetja."<br /> V Galeriji Cankarjevega doma so v sodelovanju z Galerijo Božidarja Jakca s Kostanjevice na Krki pripravili razstavo umetniških del članov Kluba neodvisnih z naslovom "Izven okvirja. Umetnost tridesetih let". V oddaji Likovni odmevi o njej spregovori avtorica dr. Asta Vrečko.</p></p> 174868601 RTVSLO – Ars 1694 clean Sredi tridesetih let 20. stoletja so se mladi slovenski likovni umetniki povezali v Klub neodvisnih, da bi se tako laže uveljavili in umestili kot nova umetniška generacija. V najširši zasedbi je imel Klub štirinajst članov, in sicer gre za znamenita imena slovenske likovne umetnosti: Zoran Didek, Boris in Zdenko Kalin, Stane Kregar, France Mihelič, Zoran Mušič, Nikolaj Omersa, France Pavlovec, Nikolaj Pirnat, Marij Pregelj, Karel Putrih, Maksim Sedej, Frančišek Smerdu in Evgen Sajovic. Za njihov manifest so obveljale besede, ki jih je izrekel Zoran Mušič na odprtju druge skupne razstave leta 1937, kjer je med drugim dejal: "Način našega ustvarjanja ... je intenzivno poglabljanje realnosti same s tem, da poduhovljamo mrtvo snov in ji dajemo izraza nove mladostne moči in sile. Mi se realnosti ne bojimo in ne kvarimo ji izraza ... Umetnik ne more delati izven navzkrižij časa, v katerem živi. Vsi socialni in duhovni vplivi se v njem zgoščeno prelivajo v notranji lik, ki ga izraža na platnu ali v glini. Zato je nemogoče, da bi živel ločeno od celokupne vizije sveta in kozmosa, v katerem se izživlja. V njem je samo vprašanje, kako visoko se bo dvignil nad izkustveno in zajel širše dimenzije življenja, ki ga obdaja, kako se mu bo posrečilo izvleči se iz vsakdanjosti, kako bo znal poiskati večje intenzivnosti in globljega doživetja." V Galeriji Cankarjevega doma so v sodelovanju z Galerijo Božidarja Jakca s Kostanjevice na Krki pripravili razstavo umetniških del članov Kluba neodvisnih z naslovom "Izven okvirja. Umetnost tridesetih let". V oddaji Likovni odmevi o njej spregovori avtorica dr. Asta Vrečko. Foto: detajl fotografije Aleša Rose <p>Razstava slikarskih in kiparskih del članov Kluba neodvisnih</p><p><p>Sredi tridesetih let 20. stoletja so se mladi slovenski likovni umetniki povezali v Klub neodvisnih, da bi se tako laže uveljavili in umestili kot nova umetniška generacija. V najširši zasedbi je imel Klub štirinajst članov, in sicer gre za znamenita imena slovenske likovne umetnosti: Zoran Didek, Boris in Zdenko Kalin, Stane Kregar, France Mihelič, Zoran Mušič, Nikolaj Omersa, France Pavlovec, Nikolaj Pirnat, Marij Pregelj, Karel Putrih, Maksim Sedej, Frančišek Smerdu in Evgen Sajovic.<br /> Za njihov manifest so obveljale besede, ki jih je izrekel Zoran Mušič na odprtju druge skupne razstave leta 1937, kjer je med drugim dejal: "Način našega ustvarjanja ... je intenzivno poglabljanje realnosti same s tem, da poduhovljamo mrtvo snov in ji dajemo izraza nove mladostne moči in sile. Mi se realnosti ne bojimo in ne kvarimo ji izraza ... Umetnik ne more delati izven navzkrižij časa, v katerem živi. Vsi socialni in duhovni vplivi se v njem zgoščeno prelivajo v notranji lik, ki ga izraža na platnu ali v glini. Zato je nemogoče, da bi živel ločeno od celokupne vizije sveta in kozmosa, v katerem se izživlja. V njem je samo vprašanje, kako visoko se bo dvignil nad izkustveno in zajel širše dimenzije življenja, ki ga obdaja, kako se mu bo posrečilo izvleči se iz vsakdanjosti, kako bo znal poiskati večje intenzivnosti in globljega doživetja."<br /> V Galeriji Cankarjevega doma so v sodelovanju z Galerijo Božidarja Jakca s Kostanjevice na Krki pripravili razstavo umetniških del članov Kluba neodvisnih z naslovom "Izven okvirja. Umetnost tridesetih let". V oddaji Likovni odmevi o njej spregovori avtorica dr. Asta Vrečko.</p></p> Fri, 29 Apr 2022 16:30:00 +0000 Izven okvirja. Umetnost tridesetih let »Ljudje in nenavadna bitja, fantazijske pokrajine in magična arhitektura, ki žarijo z Jakšetovih platen, vzbujajo osuplost. Prek njih vstopamo v prostore, ki jih ni na zemljevidu, med imaginarna bitja, pri katerih so na delu kuriozna prehajanja, metamorfoze telesa in duha.« Tako je dr. Robert Simonišek, kustos razstave Brez gospodarja, s katero se predstavljamo na 59. beneškem bienalu, v katalogu zapisal o Marku Jakšetu, enigmatičnem enfant terriblu slovenskega slikarstva, ki se v javnosti tako rekoč ne pojavlja. V njegovih delih odkrivamo predvsem sledi nadrealizma, ki ga je ob poudarjanju domišljije ter metamorfoz tudi kuratorka Cecilia Alemani letos postavila v ospredje beneškega bienala z naslovom Mleko sanj. In če se Jakše ne sprašuje, zakaj naslikani zajec nosi zapestnico iz granatk, ali se lahko to vpraša gledalec njegovih platen? Tudi o tem razmišlja kustos paviljona Robert Simonišek.<p>Robert Simonišek o nenavadnih bitjih, fantazijskih krajinah in magični arhitekturi, ki nas zastopajo na beneškem bienalu z naslovom Mleko sanj</p><p><p>"Ljudje in nenavadna bitja, fantazijske pokrajine in magična arhitektura, ki žarijo z Jakšetovih platen, vzbujajo osuplost. Prek njih vstopamo v prostore, ki jih ni na zemljevidu, med imaginarna bitja, pri katerih so na delu kuriozna prehajanja, metamorfoze telesa in duha." Tako je dr. Robert Simonišek, kustos razstave Brez gospodarja, s katero se predstavljamo na 59. beneškem bienalu, v katalogu zapisal o Marku Jakšetu, enigmatičnem enfant terriblu slovenskega slikarstva, ki se v javnosti tako rekoč ne pojavlja. V njegovih delih odkrivamo predvsem sledi nadrealizma, ki ga je ob poudarjanju domišljije ter metamorfoz tudi kuratorka Cecilia Alemani letos postavila v ospredje beneškega bienala z naslovom Mleko sanj. In če se Jakše ne sprašuje, zakaj naslikani zajec nosi zapestnico iz granatk, ali se lahko to vpraša gledalec njegovih platen? Tudi o tem razmišlja kustos paviljona Robert Simonišek.</p></p> 174866498 RTVSLO – Ars 1459 clean »Ljudje in nenavadna bitja, fantazijske pokrajine in magična arhitektura, ki žarijo z Jakšetovih platen, vzbujajo osuplost. Prek njih vstopamo v prostore, ki jih ni na zemljevidu, med imaginarna bitja, pri katerih so na delu kuriozna prehajanja, metamorfoze telesa in duha.« Tako je dr. Robert Simonišek, kustos razstave Brez gospodarja, s katero se predstavljamo na 59. beneškem bienalu, v katalogu zapisal o Marku Jakšetu, enigmatičnem enfant terriblu slovenskega slikarstva, ki se v javnosti tako rekoč ne pojavlja. V njegovih delih odkrivamo predvsem sledi nadrealizma, ki ga je ob poudarjanju domišljije ter metamorfoz tudi kuratorka Cecilia Alemani letos postavila v ospredje beneškega bienala z naslovom Mleko sanj. In če se Jakše ne sprašuje, zakaj naslikani zajec nosi zapestnico iz granatk, ali se lahko to vpraša gledalec njegovih platen? Tudi o tem razmišlja kustos paviljona Robert Simonišek.<p>Robert Simonišek o nenavadnih bitjih, fantazijskih krajinah in magični arhitekturi, ki nas zastopajo na beneškem bienalu z naslovom Mleko sanj</p><p><p>"Ljudje in nenavadna bitja, fantazijske pokrajine in magična arhitektura, ki žarijo z Jakšetovih platen, vzbujajo osuplost. Prek njih vstopamo v prostore, ki jih ni na zemljevidu, med imaginarna bitja, pri katerih so na delu kuriozna prehajanja, metamorfoze telesa in duha." Tako je dr. Robert Simonišek, kustos razstave Brez gospodarja, s katero se predstavljamo na 59. beneškem bienalu, v katalogu zapisal o Marku Jakšetu, enigmatičnem enfant terriblu slovenskega slikarstva, ki se v javnosti tako rekoč ne pojavlja. V njegovih delih odkrivamo predvsem sledi nadrealizma, ki ga je ob poudarjanju domišljije ter metamorfoz tudi kuratorka Cecilia Alemani letos postavila v ospredje beneškega bienala z naslovom Mleko sanj. In če se Jakše ne sprašuje, zakaj naslikani zajec nosi zapestnico iz granatk, ali se lahko to vpraša gledalec njegovih platen? Tudi o tem razmišlja kustos paviljona Robert Simonišek.</p></p> Fri, 22 Apr 2022 07:00:00 +0000 Marko Jakše - Brez gospodarja Naziv Evropska prestolnica kulture je pobuda Evropske unije, ki izbranemu mestu prinese izjemno priložnost, da širšemu evropskemu občinstvu predstavi svoj umetniški in kulturni program. Ta prestižni naslov letos nosijo tri mesta Esch-sur-Alzette v Luksemburgu, Kaunas v Litvi in Novi Sad v Srbiji. Slednji, ki je nam najbližji je za rdečo nit kulturnega programa izbral "štiri mostove", ki naj bi mesto povezali z Evropsko unijo in Zahodnim Balkanom. O zasnovi kulturnega programa, infrastrukturnih projektih in pomenu EPK direktor fundacije EPK Novi Sad Nemanja Milenković. Oddajo je pripravila Aleksandra Saška Gruden. Foto: FB stran Novi sad <p>Okoli 400 ustvarjalcev bo odgovarjalo na teme, povezane s temeljnimi vrednotami Evropske unije, kot so človekove pravice, multikulturnost, medkulturni dialog, okoljska ozaveščenost, mirovne politike.</p><p><p>Naziv Evropska prestolnica kulture je pobuda Evropske unije, ki izbranemu mestu prinese izjemno priložnost, da širšemu evropskemu občinstvu predstavi svoj umetniški in kulturni program. Ta prestižni naslov letos nosijo tri mesta Esch-sur-Alzette v Luksemburgu, Kaunas v Litvi in Novi Sad v Srbiji. Slednji, ki je nam najbližji je za rdečo nit kulturnega programa izbral "štiri mostove", ki naj bi mesto povezali z Evropsko unijo in Zahodnim Balkanom. O zasnovi kulturnega programa, infrastrukturnih projektih in pomenu EPK direktor fundacije EPK Novi Sad <strong>Nemanja Milenković</strong>. Oddajo je pripravila<strong> Aleksandra Saška Gruden</strong>.</p></p> 174865157 RTVSLO – Ars 1309 clean Naziv Evropska prestolnica kulture je pobuda Evropske unije, ki izbranemu mestu prinese izjemno priložnost, da širšemu evropskemu občinstvu predstavi svoj umetniški in kulturni program. Ta prestižni naslov letos nosijo tri mesta Esch-sur-Alzette v Luksemburgu, Kaunas v Litvi in Novi Sad v Srbiji. Slednji, ki je nam najbližji je za rdečo nit kulturnega programa izbral "štiri mostove", ki naj bi mesto povezali z Evropsko unijo in Zahodnim Balkanom. O zasnovi kulturnega programa, infrastrukturnih projektih in pomenu EPK direktor fundacije EPK Novi Sad Nemanja Milenković. Oddajo je pripravila Aleksandra Saška Gruden. Foto: FB stran Novi sad <p>Okoli 400 ustvarjalcev bo odgovarjalo na teme, povezane s temeljnimi vrednotami Evropske unije, kot so človekove pravice, multikulturnost, medkulturni dialog, okoljska ozaveščenost, mirovne politike.</p><p><p>Naziv Evropska prestolnica kulture je pobuda Evropske unije, ki izbranemu mestu prinese izjemno priložnost, da širšemu evropskemu občinstvu predstavi svoj umetniški in kulturni program. Ta prestižni naslov letos nosijo tri mesta Esch-sur-Alzette v Luksemburgu, Kaunas v Litvi in Novi Sad v Srbiji. Slednji, ki je nam najbližji je za rdečo nit kulturnega programa izbral "štiri mostove", ki naj bi mesto povezali z Evropsko unijo in Zahodnim Balkanom. O zasnovi kulturnega programa, infrastrukturnih projektih in pomenu EPK direktor fundacije EPK Novi Sad <strong>Nemanja Milenković</strong>. Oddajo je pripravila<strong> Aleksandra Saška Gruden</strong>.</p></p> Fri, 15 Apr 2022 17:00:00 +0000 Štirje mostovi EPK Novi sad Večmedijska skupina Laibach, ustanovljena leta 1980 v Trbovljah, je dosegla svetovno prepoznavnost, za katero ni zaslužna le njihova eksperimentalna in udarna glasba, temveč močna vizualna podoba – na odru, plakatih, v videospotih. Že od samih začetkov pa ustvarjajo tudi likovna dela. V ljubljanski prodajni galeriji in dražbeni hiši Sloart si na razstavi Laibach Kunst – Apokalipsa in ostale zgodbe lahko ogledamo slike velikih formatov iz zadnjega obdobja. Gost v Likovnih odmevih je ustanovni član Jani Novak, povabil ga je Žiga Bratoš. Foto: Miro Majcen<p>Ausstellung! Laibach Kunst – Apokalipsa in ostale zgodbe v ljubljanski prodajni galeriji in dražbeni hiši Sloart</p><p><p>Večmedijska skupina Laibach, ustanovljena leta 1980 v Trbovljah, je dosegla svetovno prepoznavnost, za katero ni zaslužna le njihova eksperimentalna in udarna glasba, temveč močna vizualna podoba – na odru, plakatih, v videospotih. Že od samih začetkov pa ustvarjajo tudi likovna dela. V ljubljanski prodajni galeriji in dražbeni hiši Sloart si na razstavi Laibach Kunst – Apokalipsa in ostale zgodbe lahko ogledamo slike velikih formatov iz zadnjega obdobja.</p> <p>Skupina Laibach je leta 1984 soustanovila umetniški kolektiv NSK – Neue Slowenische Kunst, katere del je tudi skupina Irwin, ki jo poznamo predvsem po slikarskih in vizualno-konceptualnih umetniških delih. A te ne gre mešati z likovno produkcijo Laibacha, ki je že svoje prve nastope prirejal v galerijskih prostorih. Šlo je za kombinacijo slike in zvoka. Najprej so postavljali prostorske instalacije, pojasni ustanovni član <strong>Jani Novak</strong>. Kustosinja in kritičarka <strong>Barbara Borčić</strong> pa zapiše:</p> <blockquote><p>"Ko je Laibach v svojo umetniško prakso vpeljal postopke apropriacije in montaže, je svojo metodo poimenoval retroavantgarda, umetniško delo pa razumel kot stališče o umetnosti, družbi in politiki. S to metodo, ki jo bistveno določa ponovna uporaba izbranih že izdelanih podob, izpostavi tematiko originala in kopije, vzpostavi kolektivno delo in zavrača individualnost, vpelje anonimnost in psevdonime in izkoristi možnosti reproduktivne tehnike. Referenčno polje Laibach Kunst je široko: simbole revolucionarne preteklosti – partizanske grafike – in medijske simbole slovenstva – knežji kamen, vršaci, jeleni, sejalec – postavi ob kultne podobe socrealizma in nacikunsta, žanrsko in historično slikarstvo ob ruski umetniški eksperiment, Entartete Kunst in futurizem. Z demontažo in (re)montažo podob in sopostavljanjem raznovrstnih virov in motivov, ideoloških in kulturnih kodov združuje nezdružljivo".</p></blockquote> <p>Barbara Borčić v spremnem besedilu ob razstavi izpostavi moč znaka. Lahko bi rekli, da skupino Laibach, ki je s svojo močno ikonografsko identiteto tudi sama dobila simbolen pomen, vsaj posredno zaznamuje raziskovanje znaka kot pojava. Famo je sprožal tudi njihov križ.</p> <p>Avantgardna umetnost, tudi taka, kot jo je ustvarjal <strong>Kazimir Malevič</strong>, in ki jo Laibach apropriira iz zgodovine, je bila pogosto režimsko zatirana. Laibach pa je sam provociral režime. Njihova likovna dela so torej vsebinsko in žanrsko eklektična, veliko je sklicev na dela drugih umetnikov.</p> <p>V galeriji Sloart nas slike Laibacha nagovarjajo s svojo monumentalnostjo. Gre za neke vrste apropriacijo svojih lastnih zgodnjih podob. To so motivi metalca, sejalca, jelena in štirih jezdecev apokalipse. Prodajno razstavo Ausstellung! Laibach Kunst – Apokalipsa in ostale zgodbe si lahko ogledate do 27. maja.</p></p> 174863273 RTVSLO – Ars 1909 clean Večmedijska skupina Laibach, ustanovljena leta 1980 v Trbovljah, je dosegla svetovno prepoznavnost, za katero ni zaslužna le njihova eksperimentalna in udarna glasba, temveč močna vizualna podoba – na odru, plakatih, v videospotih. Že od samih začetkov pa ustvarjajo tudi likovna dela. V ljubljanski prodajni galeriji in dražbeni hiši Sloart si na razstavi Laibach Kunst – Apokalipsa in ostale zgodbe lahko ogledamo slike velikih formatov iz zadnjega obdobja. Gost v Likovnih odmevih je ustanovni član Jani Novak, povabil ga je Žiga Bratoš. Foto: Miro Majcen<p>Ausstellung! Laibach Kunst – Apokalipsa in ostale zgodbe v ljubljanski prodajni galeriji in dražbeni hiši Sloart</p><p><p>Večmedijska skupina Laibach, ustanovljena leta 1980 v Trbovljah, je dosegla svetovno prepoznavnost, za katero ni zaslužna le njihova eksperimentalna in udarna glasba, temveč močna vizualna podoba – na odru, plakatih, v videospotih. Že od samih začetkov pa ustvarjajo tudi likovna dela. V ljubljanski prodajni galeriji in dražbeni hiši Sloart si na razstavi Laibach Kunst – Apokalipsa in ostale zgodbe lahko ogledamo slike velikih formatov iz zadnjega obdobja.</p> <p>Skupina Laibach je leta 1984 soustanovila umetniški kolektiv NSK – Neue Slowenische Kunst, katere del je tudi skupina Irwin, ki jo poznamo predvsem po slikarskih in vizualno-konceptualnih umetniških delih. A te ne gre mešati z likovno produkcijo Laibacha, ki je že svoje prve nastope prirejal v galerijskih prostorih. Šlo je za kombinacijo slike in zvoka. Najprej so postavljali prostorske instalacije, pojasni ustanovni član <strong>Jani Novak</strong>. Kustosinja in kritičarka <strong>Barbara Borčić</strong> pa zapiše:</p> <blockquote><p>"Ko je Laibach v svojo umetniško prakso vpeljal postopke apropriacije in montaže, je svojo metodo poimenoval retroavantgarda, umetniško delo pa razumel kot stališče o umetnosti, družbi in politiki. S to metodo, ki jo bistveno določa ponovna uporaba izbranih že izdelanih podob, izpostavi tematiko originala in kopije, vzpostavi kolektivno delo in zavrača individualnost, vpelje anonimnost in psevdonime in izkoristi možnosti reproduktivne tehnike. Referenčno polje Laibach Kunst je široko: simbole revolucionarne preteklosti – partizanske grafike – in medijske simbole slovenstva – knežji kamen, vršaci, jeleni, sejalec – postavi ob kultne podobe socrealizma in nacikunsta, žanrsko in historično slikarstvo ob ruski umetniški eksperiment, Entartete Kunst in futurizem. Z demontažo in (re)montažo podob in sopostavljanjem raznovrstnih virov in motivov, ideoloških in kulturnih kodov združuje nezdružljivo".</p></blockquote> <p>Barbara Borčić v spremnem besedilu ob razstavi izpostavi moč znaka. Lahko bi rekli, da skupino Laibach, ki je s svojo močno ikonografsko identiteto tudi sama dobila simbolen pomen, vsaj posredno zaznamuje raziskovanje znaka kot pojava. Famo je sprožal tudi njihov križ.</p> <p>Avantgardna umetnost, tudi taka, kot jo je ustvarjal <strong>Kazimir Malevič</strong>, in ki jo Laibach apropriira iz zgodovine, je bila pogosto režimsko zatirana. Laibach pa je sam provociral režime. Njihova likovna dela so torej vsebinsko in žanrsko eklektična, veliko je sklicev na dela drugih umetnikov.</p> <p>V galeriji Sloart nas slike Laibacha nagovarjajo s svojo monumentalnostjo. Gre za neke vrste apropriacijo svojih lastnih zgodnjih podob. To so motivi metalca, sejalca, jelena in štirih jezdecev apokalipse. Prodajno razstavo Ausstellung! Laibach Kunst – Apokalipsa in ostale zgodbe si lahko ogledate do 27. maja.</p></p> Fri, 08 Apr 2022 16:50:00 +0000 Laibach: "Mi smo siti umetnosti, mislimo, da je precenjena" Včeraj covid, danes vojna, kaj nas čaka jutri? To je eno od vprašanj razstave Pošasti so ljudje, ki v Mestni galeriji Nova Gorica predstavlja različne umetniške poglede na srhljivost, grozo in grotesknost. Dela je za novogoriško postavitev izbrala likovna kritičarka Nina Jeza, izbrani umetniki so predstavniki različnih generacij, vsak s svojo lastno likovno govorico. Tatjana Gregorič je Nino Jeza med drugim vprašala, kako je nastal izbor, Tina Dobrajc in Mito Gegič pa odgovarjata, kako sta se uglasila na obravnavano tematiko. <p>V Mestni galeriji Nova Gorica umetniški pogledi na srhljivost, grozo in grotesknost</p><p><p>Včeraj covid, danes vojna, kaj nas čaka jutri? To je eno od vprašanj razstave Pošasti so ljudje, ki v Mestni galeriji Nova Gorica predstavlja različne umetniške poglede na srhljivost, grozo in grotesknost. Dela je za novogoriško postavitev izbrala likovna kritičarka Nina Jeza, izbrani umetniki so predstavniki različnih generacij, vsak s svojo lastno likovno govorico. Tatjana Gregorič je Nino Jeza med drugim vprašala, kako je nastal izbor, Tina Dobrajc in Mito Gegič pa odgovarjata, kako sta se uglasila na obravnavano tematiko.</p></p> 174861345 RTVSLO – Ars 1193 clean Včeraj covid, danes vojna, kaj nas čaka jutri? To je eno od vprašanj razstave Pošasti so ljudje, ki v Mestni galeriji Nova Gorica predstavlja različne umetniške poglede na srhljivost, grozo in grotesknost. Dela je za novogoriško postavitev izbrala likovna kritičarka Nina Jeza, izbrani umetniki so predstavniki različnih generacij, vsak s svojo lastno likovno govorico. Tatjana Gregorič je Nino Jeza med drugim vprašala, kako je nastal izbor, Tina Dobrajc in Mito Gegič pa odgovarjata, kako sta se uglasila na obravnavano tematiko. <p>V Mestni galeriji Nova Gorica umetniški pogledi na srhljivost, grozo in grotesknost</p><p><p>Včeraj covid, danes vojna, kaj nas čaka jutri? To je eno od vprašanj razstave Pošasti so ljudje, ki v Mestni galeriji Nova Gorica predstavlja različne umetniške poglede na srhljivost, grozo in grotesknost. Dela je za novogoriško postavitev izbrala likovna kritičarka Nina Jeza, izbrani umetniki so predstavniki različnih generacij, vsak s svojo lastno likovno govorico. Tatjana Gregorič je Nino Jeza med drugim vprašala, kako je nastal izbor, Tina Dobrajc in Mito Gegič pa odgovarjata, kako sta se uglasila na obravnavano tematiko.</p></p> Fri, 01 Apr 2022 17:00:00 +0000 Pošasti so ljudje "Samo dajati je uničujoče," razmišlja letošnji prejemnik prestižne arhitekturne Pritzkerjeve nagrade Diébédo Francis Kéré, ki se je rodil v Burkini Faso, študiral v Nemčiji, zdaj pa s premišljenimi projekti vrača domači afriški skupnosti. Zgradbe gradi z lokalnimi materiali in v sodelovanju s tamkajšnjimi prebivalci, ključno pa se mu zdi predvsem spodbujati razmišljanje. Francis Kere je bil leta 2009 predavatelj na 27. Piranskih dnevih arhitekture in tedaj se je z njim pogovarjala Neva Zajc, ob razglastivi nagrade pa je Iza Pevec pred mikrofon povabila arhitekta Danico Sretenović in Andraža Keršiča, ki sta Kereja leta 2016 intervjuvala za Outsider. Foto: EPA<p>Trajnostna arhitekura letošnjega Pritzkerjevega nagrajenca odgovarja na izzive afriškega podnebja, kulture in razmer, pri nastanku novih zgradb pa sodeluje vsa skupnost</p><p><p>"Samo dajati je uničujoče," razmišlja letošnji prejemnik prestižne arhitekturne Pritzkerjeve nagrade Diébédo Francis Kéré, ki se je rodil v Burkini Faso, študiral v Nemčiji, zdaj pa s premišljenimi projekti vrača domači afriški skupnosti. Zgradbe gradi z lokalnimi materiali in v sodelovanju s tamkajšnjimi prebivalci, ključno pa se mu zdi predvsem spodbujati razmišljanje. Francis Kere je bil leta 2009 predavatelj na 27. Piranskih dnevih arhitekture in tedaj se je z njim pogovarjala Neva Zajc, ob razglastivi nagrade pa je Iza Pevec pred mikrofon povabila arhitekta Andraža Keršiča in Danico Sretenović, tudi publicistko, ki sta Kereja leta 2016 intervjuvala za Outsider.</p></p> 174859496 RTVSLO – Ars 2134 clean "Samo dajati je uničujoče," razmišlja letošnji prejemnik prestižne arhitekturne Pritzkerjeve nagrade Diébédo Francis Kéré, ki se je rodil v Burkini Faso, študiral v Nemčiji, zdaj pa s premišljenimi projekti vrača domači afriški skupnosti. Zgradbe gradi z lokalnimi materiali in v sodelovanju s tamkajšnjimi prebivalci, ključno pa se mu zdi predvsem spodbujati razmišljanje. Francis Kere je bil leta 2009 predavatelj na 27. Piranskih dnevih arhitekture in tedaj se je z njim pogovarjala Neva Zajc, ob razglastivi nagrade pa je Iza Pevec pred mikrofon povabila arhitekta Danico Sretenović in Andraža Keršiča, ki sta Kereja leta 2016 intervjuvala za Outsider. Foto: EPA<p>Trajnostna arhitekura letošnjega Pritzkerjevega nagrajenca odgovarja na izzive afriškega podnebja, kulture in razmer, pri nastanku novih zgradb pa sodeluje vsa skupnost</p><p><p>"Samo dajati je uničujoče," razmišlja letošnji prejemnik prestižne arhitekturne Pritzkerjeve nagrade Diébédo Francis Kéré, ki se je rodil v Burkini Faso, študiral v Nemčiji, zdaj pa s premišljenimi projekti vrača domači afriški skupnosti. Zgradbe gradi z lokalnimi materiali in v sodelovanju s tamkajšnjimi prebivalci, ključno pa se mu zdi predvsem spodbujati razmišljanje. Francis Kere je bil leta 2009 predavatelj na 27. Piranskih dnevih arhitekture in tedaj se je z njim pogovarjala Neva Zajc, ob razglastivi nagrade pa je Iza Pevec pred mikrofon povabila arhitekta Andraža Keršiča in Danico Sretenović, tudi publicistko, ki sta Kereja leta 2016 intervjuvala za Outsider.</p></p> Fri, 25 Mar 2022 17:50:00 +0000 Diébédo Francis Kéré: "Svet govori, da bo pomagal Afriki, a Afričanom pri tem nihče ne da besede" V naši kulturi in mitih še vedno najdemo ostanke iz paleolitika, naše prve tehnologije pa segajo v neolitik, o naši zgodovini in odnosu do narave razmišlja David Nez, umetnik, znan kot nekdanji član skupine OHO. Prelomno gibanje, ki se je kasneje oblikovalo v skupino, je v Sloveniji izredno sočasno z dogajanjem po svetu, spreminjalo dojemanje umetnosti, ki so jo hoteli približati vsakdanjemu življenju – pa naj je šlo za t.i. artikle iz faze reizma, ali pa za akcije in heppeninge v urbanem javnem prostoru in naravi. Prav narava je imela za člane skupine poseben pomen, saj so se želeli s svojim delovanjem harmonično vključiti v kroženje naravnih sil in preseči antropocentrizem, njihova dela pa zaznamuje tudi ekološka ozaveščenost. Ta je poudarjena tudi na razstavi Zoetrop – kolo življenja v mariborski Galeriji K18, ki jo je David Nez zasnoval kot celostno izkušnjo. Privlačna instalacija, ki nagovarja vse naše čute, pa hitro razkrije kritično ost in umetnikov poziv k boju proti podnebni krizi. Foto: Grega Salobir/Galerija K18<p>Zadnja razstava v trenutnih prostorih Galerije K18 v Mariboru nas povabi, da se prepustimo instalaciji, ki nagovarja vse čute, a se za njeno privlačnostjo skriva kritična misel o podnebni krizi</p><p><p>V naši kulturi in mitih še vedno najdemo ostanke iz paleolitika, naše prve tehnologije pa segajo v neolitik, o naši zgodovini in odnosu do narave razmišlja <strong>David Nez</strong>, umetnik, znan kot nekdanji član skupine OHO. Prelomno gibanje, ki se je kasneje oblikovalo v skupino, je v Sloveniji izredno sočasno z dogajanjem po svetu, spreminjalo dojemanje umetnosti, ki so jo hoteli približati vsakdanjemu življenju – pa naj je šlo za t.i. artikle iz faze reizma, ali pa za akcije in heppeninge v urbanem javnem prostoru in naravi. Prav narava je imela za člane skupine poseben pomen, saj so se želeli s svojim delovanjem harmonično vključiti v kroženje naravnih sil in preseči antropocentrizem, njihova dela pa zaznamuje tudi ekološka ozaveščenost. Ta je poudarjena tudi na razstavi <em>Zoetrop – kolo življenja </em>v mariborski Galeriji K18, ki jo je David Nez zasnoval kot celostno izkušnjo. Privlačna instalacija, ki nagovarja vse naše čute, pa hitro razkrije kritično ost in umetnikov poziv k boju proti podnebni krizi.</p></p> 174857489 RTVSLO – Ars 1726 clean V naši kulturi in mitih še vedno najdemo ostanke iz paleolitika, naše prve tehnologije pa segajo v neolitik, o naši zgodovini in odnosu do narave razmišlja David Nez, umetnik, znan kot nekdanji član skupine OHO. Prelomno gibanje, ki se je kasneje oblikovalo v skupino, je v Sloveniji izredno sočasno z dogajanjem po svetu, spreminjalo dojemanje umetnosti, ki so jo hoteli približati vsakdanjemu življenju – pa naj je šlo za t.i. artikle iz faze reizma, ali pa za akcije in heppeninge v urbanem javnem prostoru in naravi. Prav narava je imela za člane skupine poseben pomen, saj so se želeli s svojim delovanjem harmonično vključiti v kroženje naravnih sil in preseči antropocentrizem, njihova dela pa zaznamuje tudi ekološka ozaveščenost. Ta je poudarjena tudi na razstavi Zoetrop – kolo življenja v mariborski Galeriji K18, ki jo je David Nez zasnoval kot celostno izkušnjo. Privlačna instalacija, ki nagovarja vse naše čute, pa hitro razkrije kritično ost in umetnikov poziv k boju proti podnebni krizi. Foto: Grega Salobir/Galerija K18<p>Zadnja razstava v trenutnih prostorih Galerije K18 v Mariboru nas povabi, da se prepustimo instalaciji, ki nagovarja vse čute, a se za njeno privlačnostjo skriva kritična misel o podnebni krizi</p><p><p>V naši kulturi in mitih še vedno najdemo ostanke iz paleolitika, naše prve tehnologije pa segajo v neolitik, o naši zgodovini in odnosu do narave razmišlja <strong>David Nez</strong>, umetnik, znan kot nekdanji član skupine OHO. Prelomno gibanje, ki se je kasneje oblikovalo v skupino, je v Sloveniji izredno sočasno z dogajanjem po svetu, spreminjalo dojemanje umetnosti, ki so jo hoteli približati vsakdanjemu življenju – pa naj je šlo za t.i. artikle iz faze reizma, ali pa za akcije in heppeninge v urbanem javnem prostoru in naravi. Prav narava je imela za člane skupine poseben pomen, saj so se želeli s svojim delovanjem harmonično vključiti v kroženje naravnih sil in preseči antropocentrizem, njihova dela pa zaznamuje tudi ekološka ozaveščenost. Ta je poudarjena tudi na razstavi <em>Zoetrop – kolo življenja </em>v mariborski Galeriji K18, ki jo je David Nez zasnoval kot celostno izkušnjo. Privlačna instalacija, ki nagovarja vse naše čute, pa hitro razkrije kritično ost in umetnikov poziv k boju proti podnebni krizi.</p></p> Fri, 18 Mar 2022 17:30:00 +0000 David Nez, umetnik, ki ga že vse od časov skupine OHO spremlja posluh za naravo in starodavna ezoterična znanja Mehka moč je ob razmerju med umetnostjo in politiko že dolgo v ospredju zanimanj Jasmine Cibic, umetnice, ki je lani prejela prestižno Jarmanovo nagrado za inovativne dosežke na področju filma, trenutno pa se predstavlja na veliki skupinski razstavi Vračanje pogleda v ljubljanski Cukrarni in s samostojno razstavo v Muzeju moderne umetnosti v Salzburgu, kjer odpira podobne teme kot jih je leta 2020 na razstavi Fundus prizadevanja v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova, ko se je osredotočala na politično motivirana kulturna darila ter njihovo vlogo v nacionalnih in političnih strukturah v trenutkih evropske krize v dvajsetem stoletju. Tedaj je umetnica v pogovoru ob razstavi med drugim razmišljala o prepletu politike in umetnosti.<p>Priznana slovenska umetnica se v Avstriji prvič predstavlja s samostojno razstavo </p><p><p>Mehka moč je ob razmerju med umetnostjo in politiko že dolgo v ospredju zanimanj Jasmine Cibic, umetnice, ki je lani prejela prestižno Jarmanovo nagrado za inovativne dosežke na področju filma, trenutno pa se predstavlja na veliki skupinski razstavi Vračanje pogleda in s samostojno razstavo v Muzeju moderne umetnosti v Salzburgu, kjer odpira podobne teme kot jih je leta 2020 na razstavi Fundus prizadevanja v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova, ko se je osredotočala na politično motivirana kulturna darila ter njihovo vlogo v nacionalnih in političnih strukturah v trenutkih evropske krize v dvajsetem stoletju. Tedaj je umetnica v pogovoru ob razstavi med drugim razmišljala o prepletu politike in umetnosti.</p></p> 174855495 RTVSLO – Ars 1631 clean Mehka moč je ob razmerju med umetnostjo in politiko že dolgo v ospredju zanimanj Jasmine Cibic, umetnice, ki je lani prejela prestižno Jarmanovo nagrado za inovativne dosežke na področju filma, trenutno pa se predstavlja na veliki skupinski razstavi Vračanje pogleda v ljubljanski Cukrarni in s samostojno razstavo v Muzeju moderne umetnosti v Salzburgu, kjer odpira podobne teme kot jih je leta 2020 na razstavi Fundus prizadevanja v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova, ko se je osredotočala na politično motivirana kulturna darila ter njihovo vlogo v nacionalnih in političnih strukturah v trenutkih evropske krize v dvajsetem stoletju. Tedaj je umetnica v pogovoru ob razstavi med drugim razmišljala o prepletu politike in umetnosti.<p>Priznana slovenska umetnica se v Avstriji prvič predstavlja s samostojno razstavo </p><p><p>Mehka moč je ob razmerju med umetnostjo in politiko že dolgo v ospredju zanimanj Jasmine Cibic, umetnice, ki je lani prejela prestižno Jarmanovo nagrado za inovativne dosežke na področju filma, trenutno pa se predstavlja na veliki skupinski razstavi Vračanje pogleda in s samostojno razstavo v Muzeju moderne umetnosti v Salzburgu, kjer odpira podobne teme kot jih je leta 2020 na razstavi Fundus prizadevanja v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova, ko se je osredotočala na politično motivirana kulturna darila ter njihovo vlogo v nacionalnih in političnih strukturah v trenutkih evropske krize v dvajsetem stoletju. Tedaj je umetnica v pogovoru ob razstavi med drugim razmišljala o prepletu politike in umetnosti.</p></p> Fri, 11 Mar 2022 17:30:00 +0000 Jasmina Cibic raziskuje strategije grajenja nacionalne kulture Slovenska umetnica Valerie Wolf Gang s svojim ustvarjalnim pristopom sodeluje in raziskuje v poljih umetne inteligence in robotike. V sinergiji z visokimi tehnologijami si zastavlja vprašanja o lastni identiteti, o tem, kako vidimo, prepoznavamo ali ne prepoznavamo samih sebe in o tem, kako nas vidijo drugi. Od tu dalje pa razvija misel o tem, kdo so oziroma kdo je drugi, kakšen je njegov namen in kakšen vpliv ima v povratni zanki na nas. V galeriji Kulturnega centra Tobačna 001 je na ogled razstava Čudoviti obraz umetne inteligence, na kateri Valerie Wolf Gang prikazuje večletno umetniško raziskovanje umetne inteligence v povezavi z novimi mediji. Za oddajo Likovni odmevi, se je z umetnico pogovarjala Petra Tanko, pred mikrofon pa je povabila tudi kustosinjo razstave Alenko Trebušak iz Muzeja in galerij mesta Ljubljane. Valerie Wolf Gang: Robot Series<p>Razstava Valerie Wolf Gang v Kulturnem centru Tobačna 001</p><p><p>Slovenska umetnica Valerie Wolf Gang s svojim ustvarjalnim pristopom sodeluje in raziskuje v poljih umetne inteligence in robotike. V sinergiji z visokimi tehnologijami si zastavlja vprašanja o lastni identiteti, o tem, kako vidimo, prepoznavamo ali ne prepoznavamo samih sebe, in o tem, kako nas vidijo drugi. Od tu naprej pa razvija misel o tem, kdo so oziroma kdo je drugi, kakšen je njegov namen in kakšen vpliv ima v povratni zanki na nas. V galeriji Kulturnega centra Tobačna 001 je na ogled razstava Čudoviti obraz umetne inteligence, na kateri Valerie Wolf Gang prikazuje večletno umetniško raziskovanje umetne inteligence v povezavi z novimi mediji. Za oddajo Likovni odmevi se je z umetnico pogovarjala Petra Tanko, pred mikrofon je povabila tudi kustosinjo razstave Alenko Trebušak iz Muzeja in galerij mesta Ljubljane. Vabimo vas k poslušanju.</p></p> 174853006 RTVSLO – Ars 1093 clean Slovenska umetnica Valerie Wolf Gang s svojim ustvarjalnim pristopom sodeluje in raziskuje v poljih umetne inteligence in robotike. V sinergiji z visokimi tehnologijami si zastavlja vprašanja o lastni identiteti, o tem, kako vidimo, prepoznavamo ali ne prepoznavamo samih sebe in o tem, kako nas vidijo drugi. Od tu dalje pa razvija misel o tem, kdo so oziroma kdo je drugi, kakšen je njegov namen in kakšen vpliv ima v povratni zanki na nas. V galeriji Kulturnega centra Tobačna 001 je na ogled razstava Čudoviti obraz umetne inteligence, na kateri Valerie Wolf Gang prikazuje večletno umetniško raziskovanje umetne inteligence v povezavi z novimi mediji. Za oddajo Likovni odmevi, se je z umetnico pogovarjala Petra Tanko, pred mikrofon pa je povabila tudi kustosinjo razstave Alenko Trebušak iz Muzeja in galerij mesta Ljubljane. Valerie Wolf Gang: Robot Series<p>Razstava Valerie Wolf Gang v Kulturnem centru Tobačna 001</p><p><p>Slovenska umetnica Valerie Wolf Gang s svojim ustvarjalnim pristopom sodeluje in raziskuje v poljih umetne inteligence in robotike. V sinergiji z visokimi tehnologijami si zastavlja vprašanja o lastni identiteti, o tem, kako vidimo, prepoznavamo ali ne prepoznavamo samih sebe, in o tem, kako nas vidijo drugi. Od tu naprej pa razvija misel o tem, kdo so oziroma kdo je drugi, kakšen je njegov namen in kakšen vpliv ima v povratni zanki na nas. V galeriji Kulturnega centra Tobačna 001 je na ogled razstava Čudoviti obraz umetne inteligence, na kateri Valerie Wolf Gang prikazuje večletno umetniško raziskovanje umetne inteligence v povezavi z novimi mediji. Za oddajo Likovni odmevi se je z umetnico pogovarjala Petra Tanko, pred mikrofon je povabila tudi kustosinjo razstave Alenko Trebušak iz Muzeja in galerij mesta Ljubljane. Vabimo vas k poslušanju.</p></p> Fri, 04 Mar 2022 17:30:00 +0000 Valerie Wolf Gang: Čudoviti obraz umetne inteligence V Umetnostni galeriji Maribor so prvič pripravili razstavo izbora del akademskega slikarja in grafika Antona Nowaka, ki se je rodil in odraščal v Mariboru, pozneje pa se je šolal na Dunaju v Avstriji in bil eden ustanovnih članov dunajske secesije. Nowak, ki je živel na Dunaju, je ves čas ohranjal stike s svojo družino v Mariboru in ob koncu druge svetovne vojne je njegova najmlajša sestra njegova slikarska dela podarila Pokrajinskemu muzeju Maribor. Ta je okoli 70 njegovih del pozneje postopoma predal v hrambo Umetnostni galeriji Maribor. Kustosinja UGM Andreja Borin je opisala njegovo slikarstvo, dr. Valentina Bevc Varl iz Pokrajinskega muzeja Maribor pa je predstavila njegovo zanimivo življenjsko pot. O avtorju, ki je močno sooblikoval umetnost na prehodu iz 19. v 20. stoletje, so namreč marsikaj odkrili šele v zadnjem času prav z raziskovanjem obeh kustosinj. Foto: Anton Nowak, Gorska pokrajina, 1905, olje na lepenki, 30 x 41 cm avtor fotografije: Damjan Švarc, UGM, izrez fotografije<p>V UGM predstavljajo dela spregledanega umetnika </p><p><p>V Umetnostni galeriji Maribor so prvič pripravili razstavo izbora del akademskega slikarja in grafika Antona Nowaka, ki se je rodil in odraščal v Mariboru, pozneje pa se je šolal na Dunaju v Avstriji in bil eden ustanovnih članov dunajske secesije. Nowak, ki je živel na Dunaju, je ves čas ohranjal stike s svojo družino v Mariboru in ob koncu druge svetovne vojne je njegova najmlajša sestra njegova slikarska dela podarila Pokrajinskemu muzeju Maribor. Ta je okoli 70 njegovih del pozneje postopoma predal v hrambo Umetnostni galeriji Maribor. Kustosinja UGM Andreja Borin je opisala njegovo slikarstvo, dr. Valentina Bevc Varl iz Pokrajinskega muzeja Maribor pa je predstavila njegovo zanimivo življenjsko pot. O avtorju, ki je močno sooblikoval umetnost na prehodu iz 19. v 20. stoletje, so namreč marsikaj odkrili šele v zadnjem času prav z raziskovanjem obeh kustosinj.</p></p> 174851378 RTVSLO – Ars 1579 clean V Umetnostni galeriji Maribor so prvič pripravili razstavo izbora del akademskega slikarja in grafika Antona Nowaka, ki se je rodil in odraščal v Mariboru, pozneje pa se je šolal na Dunaju v Avstriji in bil eden ustanovnih članov dunajske secesije. Nowak, ki je živel na Dunaju, je ves čas ohranjal stike s svojo družino v Mariboru in ob koncu druge svetovne vojne je njegova najmlajša sestra njegova slikarska dela podarila Pokrajinskemu muzeju Maribor. Ta je okoli 70 njegovih del pozneje postopoma predal v hrambo Umetnostni galeriji Maribor. Kustosinja UGM Andreja Borin je opisala njegovo slikarstvo, dr. Valentina Bevc Varl iz Pokrajinskega muzeja Maribor pa je predstavila njegovo zanimivo življenjsko pot. O avtorju, ki je močno sooblikoval umetnost na prehodu iz 19. v 20. stoletje, so namreč marsikaj odkrili šele v zadnjem času prav z raziskovanjem obeh kustosinj. Foto: Anton Nowak, Gorska pokrajina, 1905, olje na lepenki, 30 x 41 cm avtor fotografije: Damjan Švarc, UGM, izrez fotografije<p>V UGM predstavljajo dela spregledanega umetnika </p><p><p>V Umetnostni galeriji Maribor so prvič pripravili razstavo izbora del akademskega slikarja in grafika Antona Nowaka, ki se je rodil in odraščal v Mariboru, pozneje pa se je šolal na Dunaju v Avstriji in bil eden ustanovnih članov dunajske secesije. Nowak, ki je živel na Dunaju, je ves čas ohranjal stike s svojo družino v Mariboru in ob koncu druge svetovne vojne je njegova najmlajša sestra njegova slikarska dela podarila Pokrajinskemu muzeju Maribor. Ta je okoli 70 njegovih del pozneje postopoma predal v hrambo Umetnostni galeriji Maribor. Kustosinja UGM Andreja Borin je opisala njegovo slikarstvo, dr. Valentina Bevc Varl iz Pokrajinskega muzeja Maribor pa je predstavila njegovo zanimivo življenjsko pot. O avtorju, ki je močno sooblikoval umetnost na prehodu iz 19. v 20. stoletje, so namreč marsikaj odkrili šele v zadnjem času prav z raziskovanjem obeh kustosinj.</p></p> Fri, 25 Feb 2022 17:30:00 +0000 Anton Nowak, manj znani slikar, ki je bil med ustanovnimi člani dunajske secesije Marko Brecelj se je v kolektivni spomin seveda zapisal kot legendarni pevec in pisec besedil skupine Buldožer, s katero so v 70-ih pretresali jugoslovansko rock sceno, še posebej s prelomno ploščo Pljuni istini u oči. In kdo ne bi poznal njegovega kantavtorskega albuma Cocktail, ki ga je aranžiral Bojan Adamič. A vendar je bil mnogo več kot le glasbenik. Marko Brecelj: legenda, spregledani umetnik, pionir slovenskega performansa, politični aktivist, pesnik, Ježkov nagrajenec. Predvsem pa mehki terorist. Neizprosen satirik, ki se pogosto ni oziral na oliko. Njegova življenje in ustvarjalnost sta se nenehno prepletala. Njegovo življenje je bilo nenehni performans. Bil je nezaigran lik, to je bil pač on. Pa je to res? Glasbenik Zoran Predin je v dokumentarnem filmu režiserja Janeza Burgerja z naslovom Priletni parazit ali Kdo je Marko Brecelj rekel, da je v Marku Breclju več Markov. Gledališki kritik Blaž Lukan pa, da čeprav je deloval kdaj naivno in spontano, je zadaj vedno bil nek načrt – da je bil torej tudi zelo premišljen. "Negotova je usoda protipožarne predstavitve Mehkega terorizma v Vžigalici", je zapisal Marko Brecelj 6. novembra lani v spletnem dnevniškem zapisu Ustanove nevladnih mladinskega polja Pohorski bataljon. No, razstava, ki so jo pripravljali s kustosoma Janijem Pirnatom in Vasjo Cenčičem, je le uspela. Marko je ni dočakal. Preminil je nekaj dni pred odprtjem, ki je bilo 8. februarja, na Prešernov dan. Prešerna posprava je postavljena v predhodno razstavo Soap Opera kolektiva iz Istre pod Slovenci Stran 22, ki se je umetniško in kulturno kalil med drugim prav v mladinskem, kulturnem, socialnem in multimedijskem centru v Kopru, kjer je bil Marko Brecelj dolgoletni direktor. Kot so poudarili v spremnem besedilu, je tako, namesto da bi naslednikom dopustil, da z njegovih pleč vidijo dlje, sam simbolično stopil na njihova ramena. Foto: Žiga Bratoš <p>Legenda, glasbenik, spregledani umetnik, pionir slovenskega performansa, politični aktivist, pesnik, Ježkov nagrajenec. Predvsem pa mehki terorist. Neizprosni satirik, ki se pogosto ni oziral na oliko.</p><p><p><strong>Marko Brecelj</strong> se je v kolektivni spomin seveda zapisal kot legendarni pevec in pisec besedil skupine Buldožer, s katero so v 70-ih pretresali jugoslovansko rock sceno, še posebej s prelomno ploščo Pljuni istini u oči. In kdo ne bi poznal njegovega kantavtorskega albuma Cocktail, ki ga je aranžiral Bojan Adamič. A vendar je bil mnogo več kot le glasbenik.</p> <p>Marko Brecelj: legenda, spregledani umetnik, pionir slovenskega performansa, politični aktivist, pesnik, Ježkov nagrajenec. Predvsem pa mehki terorist. Neizprosen satirik, ki se pogosto ni oziral na oliko. Njegova življenje in ustvarjalnost sta se nenehno prepletala. Njegovo življenje je bilo nenehni performans. Bil je nezaigran lik, to je bil pač on. Pa je to res? Glasbenik <strong>Zoran Predin</strong> je v dokumentarnem filmu režiserja <strong>Janeza Burgerja</strong> z naslovom Priletni parazit ali Kdo je Marko Brecelj rekel, da je v Marku Breclju več Markov. Gledališki kritik <strong>Blaž Lukan</strong> pa, da čeprav je deloval kdaj naivno in spontano, je zadaj vedno bil nek načrt – da je bil torej tudi zelo premišljen.</p> <p>"Negotova je usoda protipožarne predstavitve Mehkega terorizma v Vžigalici", je zapisal Marko Brecelj 6. novembra lani v spletnem dnevniškem zapisu Ustanove nevladnih mladinskega polja Pohorski bataljon. No, razstava, ki so jo pripravljali s kustosoma <strong>Janijem Pirnatom</strong> in <strong>Vasjo Cenčičem</strong>, je le uspela. Marko je ni dočakal. Preminil je nekaj dni pred odprtjem, ki je bilo 8. februarja, na Prešernov dan. Prešerna posprava je postavljena v predhodno razstavo Soap Opera kolektiva iz Istre pod Slovenci Stran 22, ki se je umetniško in kulturno kalil med drugim prav v mladinskem, kulturnem, socialnem in multimedijskem centru v Kopru, kjer je bil Marko Brecelj dolgoletni direktor. Kot so poudarili v spremnem besedilu, je tako, namesto da bi naslednikom dopustil, da z njegovih pleč vidijo dlje, sam simbolično stopil na njihova ramena.</p></p> 174849539 RTVSLO – Ars 1649 clean Marko Brecelj se je v kolektivni spomin seveda zapisal kot legendarni pevec in pisec besedil skupine Buldožer, s katero so v 70-ih pretresali jugoslovansko rock sceno, še posebej s prelomno ploščo Pljuni istini u oči. In kdo ne bi poznal njegovega kantavtorskega albuma Cocktail, ki ga je aranžiral Bojan Adamič. A vendar je bil mnogo več kot le glasbenik. Marko Brecelj: legenda, spregledani umetnik, pionir slovenskega performansa, politični aktivist, pesnik, Ježkov nagrajenec. Predvsem pa mehki terorist. Neizprosen satirik, ki se pogosto ni oziral na oliko. Njegova življenje in ustvarjalnost sta se nenehno prepletala. Njegovo življenje je bilo nenehni performans. Bil je nezaigran lik, to je bil pač on. Pa je to res? Glasbenik Zoran Predin je v dokumentarnem filmu režiserja Janeza Burgerja z naslovom Priletni parazit ali Kdo je Marko Brecelj rekel, da je v Marku Breclju več Markov. Gledališki kritik Blaž Lukan pa, da čeprav je deloval kdaj naivno in spontano, je zadaj vedno bil nek načrt – da je bil torej tudi zelo premišljen. "Negotova je usoda protipožarne predstavitve Mehkega terorizma v Vžigalici", je zapisal Marko Brecelj 6. novembra lani v spletnem dnevniškem zapisu Ustanove nevladnih mladinskega polja Pohorski bataljon. No, razstava, ki so jo pripravljali s kustosoma Janijem Pirnatom in Vasjo Cenčičem, je le uspela. Marko je ni dočakal. Preminil je nekaj dni pred odprtjem, ki je bilo 8. februarja, na Prešernov dan. Prešerna posprava je postavljena v predhodno razstavo Soap Opera kolektiva iz Istre pod Slovenci Stran 22, ki se je umetniško in kulturno kalil med drugim prav v mladinskem, kulturnem, socialnem in multimedijskem centru v Kopru, kjer je bil Marko Brecelj dolgoletni direktor. Kot so poudarili v spremnem besedilu, je tako, namesto da bi naslednikom dopustil, da z njegovih pleč vidijo dlje, sam simbolično stopil na njihova ramena. Foto: Žiga Bratoš <p>Legenda, glasbenik, spregledani umetnik, pionir slovenskega performansa, politični aktivist, pesnik, Ježkov nagrajenec. Predvsem pa mehki terorist. Neizprosni satirik, ki se pogosto ni oziral na oliko.</p><p><p><strong>Marko Brecelj</strong> se je v kolektivni spomin seveda zapisal kot legendarni pevec in pisec besedil skupine Buldožer, s katero so v 70-ih pretresali jugoslovansko rock sceno, še posebej s prelomno ploščo Pljuni istini u oči. In kdo ne bi poznal njegovega kantavtorskega albuma Cocktail, ki ga je aranžiral Bojan Adamič. A vendar je bil mnogo več kot le glasbenik.</p> <p>Marko Brecelj: legenda, spregledani umetnik, pionir slovenskega performansa, politični aktivist, pesnik, Ježkov nagrajenec. Predvsem pa mehki terorist. Neizprosen satirik, ki se pogosto ni oziral na oliko. Njegova življenje in ustvarjalnost sta se nenehno prepletala. Njegovo življenje je bilo nenehni performans. Bil je nezaigran lik, to je bil pač on. Pa je to res? Glasbenik <strong>Zoran Predin</strong> je v dokumentarnem filmu režiserja <strong>Janeza Burgerja</strong> z naslovom Priletni parazit ali Kdo je Marko Brecelj rekel, da je v Marku Breclju več Markov. Gledališki kritik <strong>Blaž Lukan</strong> pa, da čeprav je deloval kdaj naivno in spontano, je zadaj vedno bil nek načrt – da je bil torej tudi zelo premišljen.</p> <p>"Negotova je usoda protipožarne predstavitve Mehkega terorizma v Vžigalici", je zapisal Marko Brecelj 6. novembra lani v spletnem dnevniškem zapisu Ustanove nevladnih mladinskega polja Pohorski bataljon. No, razstava, ki so jo pripravljali s kustosoma <strong>Janijem Pirnatom</strong> in <strong>Vasjo Cenčičem</strong>, je le uspela. Marko je ni dočakal. Preminil je nekaj dni pred odprtjem, ki je bilo 8. februarja, na Prešernov dan. Prešerna posprava je postavljena v predhodno razstavo Soap Opera kolektiva iz Istre pod Slovenci Stran 22, ki se je umetniško in kulturno kalil med drugim prav v mladinskem, kulturnem, socialnem in multimedijskem centru v Kopru, kjer je bil Marko Brecelj dolgoletni direktor. Kot so poudarili v spremnem besedilu, je tako, namesto da bi naslednikom dopustil, da z njegovih pleč vidijo dlje, sam simbolično stopil na njihova ramena.</p></p> Fri, 18 Feb 2022 17:00:00 +0000 Marko Brecelj in njegova Prešerna posprava v galeriji Vžigalica V slovenskem sodobnem ustvarjanju je pojem seksualnega obravnavan z različnimi vsebinskimi pristopi, ki so se izoblikovali med družbenimi spremembami. Pojem je postal tesno povezan s političnimi pozicijami in je zato dobil tudi nove razsežnosti. Seksualnosti in umetnosti se že več let posveča festival Račka, ki ga pripravlja Center sodobnih umetnosti Celje. V okviru festivala so pripravili tudi rastzavo Po resničnih dogodkih: prostori in artikulacije seksualnosti, ki je na ogled v Galeriji sodobne umetnosti, v Likovnem salonu in v Galeriji Račka. O njej se Aleksandra Saška Gruden pogovarja s kustosinjama Ireno Čerčnik in Majo Hodošček. Foto: Festival Račka<p>Festival Račka, ki se posveča razmerju med seksualnostjo in umetnostjo, se končuje z razstavo del od devetdesetih let prejšnjega stoletja do danes in serijo performansov</p><p><p>V slovenskem sodobnem ustvarjanju je pojem seksualnega obravnavan z različnimi vsebinskimi pristopi, ki so se izoblikovali med družbenimi spremembami. Pojem je postal tesno povezan s političnimi pozicijami in je zato dobil tudi nove razsežnosti. Seksualnosti in umetnosti se že več let posveča festival Račka, ki ga pripravlja Center sodobnih umetnosti Celje. V okviru festivala so pripravili tudi rastzavo Po resničnih dogodkih: prostori in artikulacije seksualnosti, ki je na ogled v Galeriji sodobne umetnosti, v Likovnem salonu in v Galeriji Račka. O njej se je <strong>Aleksandra Saška Gruden</strong> pogovarjala s kustosinjama<strong> Ireno Čerčnik</strong> in <strong>Majo Hodošček</strong>.</p></p> 174845477 RTVSLO – Ars 1198 clean V slovenskem sodobnem ustvarjanju je pojem seksualnega obravnavan z različnimi vsebinskimi pristopi, ki so se izoblikovali med družbenimi spremembami. Pojem je postal tesno povezan s političnimi pozicijami in je zato dobil tudi nove razsežnosti. Seksualnosti in umetnosti se že več let posveča festival Račka, ki ga pripravlja Center sodobnih umetnosti Celje. V okviru festivala so pripravili tudi rastzavo Po resničnih dogodkih: prostori in artikulacije seksualnosti, ki je na ogled v Galeriji sodobne umetnosti, v Likovnem salonu in v Galeriji Račka. O njej se Aleksandra Saška Gruden pogovarja s kustosinjama Ireno Čerčnik in Majo Hodošček. Foto: Festival Račka<p>Festival Račka, ki se posveča razmerju med seksualnostjo in umetnostjo, se končuje z razstavo del od devetdesetih let prejšnjega stoletja do danes in serijo performansov</p><p><p>V slovenskem sodobnem ustvarjanju je pojem seksualnega obravnavan z različnimi vsebinskimi pristopi, ki so se izoblikovali med družbenimi spremembami. Pojem je postal tesno povezan s političnimi pozicijami in je zato dobil tudi nove razsežnosti. Seksualnosti in umetnosti se že več let posveča festival Račka, ki ga pripravlja Center sodobnih umetnosti Celje. V okviru festivala so pripravili tudi rastzavo Po resničnih dogodkih: prostori in artikulacije seksualnosti, ki je na ogled v Galeriji sodobne umetnosti, v Likovnem salonu in v Galeriji Račka. O njej se je <strong>Aleksandra Saška Gruden</strong> pogovarjala s kustosinjama<strong> Ireno Čerčnik</strong> in <strong>Majo Hodošček</strong>.</p></p> Fri, 04 Feb 2022 18:00:00 +0000 Po resničnih dogodkih: prostori in artikulacije seksualnosti Akademski slikar Ludvik Pandur je svojo prvo samostojno razstavo pripravil leta 1971 v takratnem Salonu Rotovž v Mariboru. Tokrat, 50 let kasneje svoj obširen opus prikazuje na veliki pregledni razstavi v Umetnostni galeriji Maribor z naslovom Retrospektiva. Umetnik je prepoznaven po svojih izredno senzibilnih in obenem intenzivnih izrazih skozi katere preliva občutenja okolice, narave in človeka. Avtor je razstavo zasnoval skupaj s kustosom Juretom Kirbišem, vanjo pa vključil svoja najstarejša dela kot tudi najnovejša platna nastala v času epidemije. V vseh je, kot pravi sam, prisotna neka srhljivost, ki deluje v razponu od lepote do groteske. O razstavi in delu se je z avtorjem Ludvikom Pandurjem pogovarjala Aleksandra Saška Gruden. Foto: Avtoportret, 2015, olje na platnu, 30 x 24 cm, avtor fotografije: Damjan Švarc, vir: UGM, izrez fotografije<p>Retrospektiva v UGM prvič celostno prikazuje Pandurjeva dela od začetka sedemdesetih let do danes. </p><p><p>Akademski slikar Ludvik Pandur je svojo prvo samostojno razstavo pripravil leta 1971 v takratnem Salonu Rotovž v Mariboru. Tokrat, 50 let kasneje svoj obširen opus prikazuje na veliki pregledni razstavi v Umetnostni galeriji Maribor z naslovom Retrospektiva. Umetnik je prepoznaven po svojih izredno senzibilnih in obenem intenzivnih izrazih skozi katere preliva občutenja okolice, narave in človeka. Avtor je razstavo zasnoval skupaj s kustosom Juretom Kirbišem, vanjo pa vključil svoja najstarejša dela kot tudi najnovejša platna nastala v času epidemije. V vseh je, kot pravi sam, prisotna neka srhljivost, ki deluje v razponu od lepote do groteske. O razstavi in delu se je z avtorjem Ludvikom Pandurjem pogovarjala Aleksandra Saška Gruden.</p></p> 174843435 RTVSLO – Ars 1294 clean Akademski slikar Ludvik Pandur je svojo prvo samostojno razstavo pripravil leta 1971 v takratnem Salonu Rotovž v Mariboru. Tokrat, 50 let kasneje svoj obširen opus prikazuje na veliki pregledni razstavi v Umetnostni galeriji Maribor z naslovom Retrospektiva. Umetnik je prepoznaven po svojih izredno senzibilnih in obenem intenzivnih izrazih skozi katere preliva občutenja okolice, narave in človeka. Avtor je razstavo zasnoval skupaj s kustosom Juretom Kirbišem, vanjo pa vključil svoja najstarejša dela kot tudi najnovejša platna nastala v času epidemije. V vseh je, kot pravi sam, prisotna neka srhljivost, ki deluje v razponu od lepote do groteske. O razstavi in delu se je z avtorjem Ludvikom Pandurjem pogovarjala Aleksandra Saška Gruden. Foto: Avtoportret, 2015, olje na platnu, 30 x 24 cm, avtor fotografije: Damjan Švarc, vir: UGM, izrez fotografije<p>Retrospektiva v UGM prvič celostno prikazuje Pandurjeva dela od začetka sedemdesetih let do danes. </p><p><p>Akademski slikar Ludvik Pandur je svojo prvo samostojno razstavo pripravil leta 1971 v takratnem Salonu Rotovž v Mariboru. Tokrat, 50 let kasneje svoj obširen opus prikazuje na veliki pregledni razstavi v Umetnostni galeriji Maribor z naslovom Retrospektiva. Umetnik je prepoznaven po svojih izredno senzibilnih in obenem intenzivnih izrazih skozi katere preliva občutenja okolice, narave in človeka. Avtor je razstavo zasnoval skupaj s kustosom Juretom Kirbišem, vanjo pa vključil svoja najstarejša dela kot tudi najnovejša platna nastala v času epidemije. V vseh je, kot pravi sam, prisotna neka srhljivost, ki deluje v razponu od lepote do groteske. O razstavi in delu se je z avtorjem Ludvikom Pandurjem pogovarjala Aleksandra Saška Gruden.</p></p> Fri, 28 Jan 2022 18:00:00 +0000 Ludvik Pandur: "V mojem slikarstvu je vedno prisotna neka srhljivost, ki deluje v razponu od lepote do groteske" "Sam sem velikokrat padel na zelo trda tla, a se mi je vedno zdelo vredno, da sem imel morda vsaj za trenutek lep razgled." Večmedijski umetnik Boris Beja je ime dobil po stricu, maminem bratu, ki je umrl v francoskih Alpah, še preden se je sam rodil. In ravno ta dediščina, v katero je bil Beja – s poimenovanjem po prezgodaj umrlem stricu – rojen, ga je temeljno zaznamovala tudi v umetniški praksi. Discipliniranost in sistematičnost njegovega strica, orodnega telovadca, ki je svetlo prihodnost v gimnastiki zamenjal za svojo največjo strast – alpinizem, enači s svojim umetniškim delovanjem. Kot pravi kuratorka razstave Tia Čiček, je urjenje specifične umetniške geste in senzibilnosti ter kiparskih in risarskih tehnik, pa tudi prebiranje teoretskih besedil, za Bejo nujen del vsakdanjika. Ta razmislek pa v galerijskem prostoru upredmeti prek ready-made procesa, ko materializirane stične točke nečaka in strica razvija v osebno-izpovedno umetniško gesto. Ob prenovi šolske telovadnice v Zagorju ob Savi je prevzel stari parket – torej tla, po katerih sta hodila oba Borisa – in nekaj telovadnega orodja, ki so tako postali osnovni gradnik razstave Za Borisa. Postavitev, ki na vstopni in izstopni točki tematizira smrt s kolažem iz fotografij Beje med samoočiščevalnim ritualnim restavriranjem družinskega nagrobnika in svojega (stričevega) imena, je izhajajoč iz umetnikove osebne družinske zgodovine napolnjena z več sugestijami obiskovalcu razstave, naj se tudi on retrospektivno zazre v lastno življenje in razmisli o nadaljnjih smereh postopanja po njem. [foto: Boris Beja, Razstava "Za Borisa", Galerija Škuc, Ljubljana 2022, (c) Boris Beja]<p>"Kdor visoko leta, ima lep razgled!"</p><p><p>"Sam sem velikokrat padel na zelo trda tla, a se mi je vedno zdelo vredno, da sem imel morda vsaj za trenutek lep razgled."</p> <p>Večmedijski umetnik Boris Beja je ime dobil po stricu, maminem bratu, ki je umrl v francoskih Alpah, še preden se je sam rodil. In ravno ta dediščina, v katero je bil Beja – s poimenovanjem po prezgodaj umrlem stricu – rojen, ga je temeljno zaznamovala tudi v umetniški praksi. Discipliniranost in sistematičnost njegovega strica, orodnega telovadca, ki je svetlo prihodnost v gimnastiki zamenjal za svojo največjo strast – alpinizem, enači s svojim umetniškim delovanjem. Kot pravi kuratorka razstave Tia Čiček, je urjenje specifične umetniške geste in senzibilnosti ter kiparskih in risarskih tehnik, pa tudi prebiranje teoretskih besedil, za Bejo nujen del vsakdanjika. Ta razmislek pa v galerijskem prostoru upredmeti prek ready-made procesa, ko materializirane stične točke nečaka in strica razvija v osebno-izpovedno umetniško gesto. Ob prenovi šolske telovadnice v Zagorju ob Savi je prevzel stari parket – torej tla, po katerih sta hodila oba Borisa – in nekaj telovadnega orodja, ki so tako postali osnovni gradnik razstave <em>Za Borisa</em>. Postavitev, ki na vstopni in izstopni točki tematizira smrt s kolažem iz fotografij Beje med samoočiščevalnim ritualnim restavriranjem družinskega nagrobnika in svojega (stričevega) imena, je izhajajoč iz umetnikove osebne družinske zgodovine napolnjena z več sugestijami obiskovalcu razstave, naj se tudi on retrospektivno zazre v lastno življenje in razmisli o nadaljnjih smereh postopanja po njem.</p></p> 174841193 RTVSLO – Ars 1380 clean "Sam sem velikokrat padel na zelo trda tla, a se mi je vedno zdelo vredno, da sem imel morda vsaj za trenutek lep razgled." Večmedijski umetnik Boris Beja je ime dobil po stricu, maminem bratu, ki je umrl v francoskih Alpah, še preden se je sam rodil. In ravno ta dediščina, v katero je bil Beja – s poimenovanjem po prezgodaj umrlem stricu – rojen, ga je temeljno zaznamovala tudi v umetniški praksi. Discipliniranost in sistematičnost njegovega strica, orodnega telovadca, ki je svetlo prihodnost v gimnastiki zamenjal za svojo največjo strast – alpinizem, enači s svojim umetniškim delovanjem. Kot pravi kuratorka razstave Tia Čiček, je urjenje specifične umetniške geste in senzibilnosti ter kiparskih in risarskih tehnik, pa tudi prebiranje teoretskih besedil, za Bejo nujen del vsakdanjika. Ta razmislek pa v galerijskem prostoru upredmeti prek ready-made procesa, ko materializirane stične točke nečaka in strica razvija v osebno-izpovedno umetniško gesto. Ob prenovi šolske telovadnice v Zagorju ob Savi je prevzel stari parket – torej tla, po katerih sta hodila oba Borisa – in nekaj telovadnega orodja, ki so tako postali osnovni gradnik razstave Za Borisa. Postavitev, ki na vstopni in izstopni točki tematizira smrt s kolažem iz fotografij Beje med samoočiščevalnim ritualnim restavriranjem družinskega nagrobnika in svojega (stričevega) imena, je izhajajoč iz umetnikove osebne družinske zgodovine napolnjena z več sugestijami obiskovalcu razstave, naj se tudi on retrospektivno zazre v lastno življenje in razmisli o nadaljnjih smereh postopanja po njem. [foto: Boris Beja, Razstava "Za Borisa", Galerija Škuc, Ljubljana 2022, (c) Boris Beja]<p>"Kdor visoko leta, ima lep razgled!"</p><p><p>"Sam sem velikokrat padel na zelo trda tla, a se mi je vedno zdelo vredno, da sem imel morda vsaj za trenutek lep razgled."</p> <p>Večmedijski umetnik Boris Beja je ime dobil po stricu, maminem bratu, ki je umrl v francoskih Alpah, še preden se je sam rodil. In ravno ta dediščina, v katero je bil Beja – s poimenovanjem po prezgodaj umrlem stricu – rojen, ga je temeljno zaznamovala tudi v umetniški praksi. Discipliniranost in sistematičnost njegovega strica, orodnega telovadca, ki je svetlo prihodnost v gimnastiki zamenjal za svojo največjo strast – alpinizem, enači s svojim umetniškim delovanjem. Kot pravi kuratorka razstave Tia Čiček, je urjenje specifične umetniške geste in senzibilnosti ter kiparskih in risarskih tehnik, pa tudi prebiranje teoretskih besedil, za Bejo nujen del vsakdanjika. Ta razmislek pa v galerijskem prostoru upredmeti prek ready-made procesa, ko materializirane stične točke nečaka in strica razvija v osebno-izpovedno umetniško gesto. Ob prenovi šolske telovadnice v Zagorju ob Savi je prevzel stari parket – torej tla, po katerih sta hodila oba Borisa – in nekaj telovadnega orodja, ki so tako postali osnovni gradnik razstave <em>Za Borisa</em>. Postavitev, ki na vstopni in izstopni točki tematizira smrt s kolažem iz fotografij Beje med samoočiščevalnim ritualnim restavriranjem družinskega nagrobnika in svojega (stričevega) imena, je izhajajoč iz umetnikove osebne družinske zgodovine napolnjena z več sugestijami obiskovalcu razstave, naj se tudi on retrospektivno zazre v lastno življenje in razmisli o nadaljnjih smereh postopanja po njem.</p></p> Fri, 21 Jan 2022 17:40:00 +0000 Boris Beja z razstavo v Galeriji Škuc samorefleksivno o dediščini, disciplini in umetnosti V jedru njenega ustvarjanja sta komunikacija v najširšem pomenu in iskanje stika, odnosa. V Ljubljani večinoma gledamo krhka dela na papirju, ki s svojo rahlo zmečkano strukturo ustvarja taktilno napetost in se spaja s subtilno evokacijo dotika in odtisa. V njenem delu so pogosti sledovi delov teles in obraza, a niso vedno jasno vidni, temveč gre za abstraktne monokromne lise, ki le napeljujejo na neko navzočnost, kot da se iskani stik izmika. Ne preseneti torej, da v delih leta 1926 rojene umetnice pisci odkrivajo vpliv eksistencialne misli. Njeno življenje so zaznamovali obdobje vojne in usodne posledice vojnih dogodkov, pozneje pa zapleten in dramatičen razvoj povojne Češkoslovaške ter bolezen in smrt moža, umetnika Jiříja Johna. Ustvarjalna pot je Adrieno Šimotovo na Češkoslovaškem v sedemdesetih vodila mimo uradnih centrov likovne umetnosti in s tem povezanega družbenega priznanja; postala je ena vplivnih osebnosti neuradne kulturne scene, ki je prejela vrsto priznanj in nagrad – med drugim češko medaljo za zasluge, njeno delo pa je vključeno tudi v stalno zbirko Pompidoujevega centra v Parizu. V ospredju umetničinega dela je predvsem komunikacija, tudi kadar upodablja predmete, kot sta miza ali stol, imajo ti pogosto simbolno vrednost, saj gre na primer za podedovan kos pohištva, ki kot darilo ustvarja vez med generacijami. Prav zaradi iskanja odnosa in dialoga pa je zanjo zelo pomembna tehnika frotaža, je v pogovoru med drugim povedal Pavel Brunclík, kustos razstave Adriena Šimotová – Srečanje. Dotik in odtis in umetničin dolgoletni sodelavec. Razstava je nastala v tesnem sodelovanju s praško Fundacijo Adriene Šimotove in Jiříja Johna pa tudi z Narodno galerijo v Pragi, Slovaško narodno galerijo v Bratislavi, Olomuškim muzejem umetnosti, Galerijo Klatovy/Klenová, praško Galerijo Zlata gos in Fundacijo Jindřicha Štreita. Pogovor s Pavlom Brunclikom pa je v sodelovanju z MGLC prevedla Ksenija Mravlja. Foto: Jaka Babnik, arhiv MGLC<p>Krhka dela na papirju priznane češke umetnice pripovedujejo o iskanju odnosov </p><p><p><strong>Adriena Šimotová</strong> morda pri nas ni zelo znano ime, a gre za eno najbolj priznanih čeških umetnic 20. stoletja, znano predvsem po liričnih in krhkih delih na papirju. Bolj ali manj abstrahirane sledi telesa pogosto minimalistično pripovedujejo o osnovah – kot sta dotik in odtis, ki ju je imela za neločljiv del svojega izraza. To daje vedeti tudi naslov razstave njenih del v ljubljanskem MGLC: <em>Adriena Šimotová – Srečanje. Dotik in odtis</em>.</p> <p>V jedru njenega ustvarjanja sta komunikacija v najširšem pomenu in iskanje stika, odnosa. V Ljubljani večinoma gledamo krhka dela na papirju, ki s svojo rahlo zmečkano strukturo ustvarja taktilno napetost in se spaja s subtilno evokacijo dotika in odtisa. V njenem delu so pogosti sledovi delov teles in obraza, a niso vedno jasno vidni, temveč gre za abstraktne monokromne lise, ki le napeljujejo na neko navzočnost, kot da se iskani stik izmika. Ne preseneti torej, da v delih leta 1926 rojene umetnice pisci odkrivajo vpliv eksistencialne misli. Njeno življenje so zaznamovali obdobje vojne in usodne posledice vojnih dogodkov, pozneje pa zapleten in dramatičen razvoj povojne Češkoslovaške ter bolezen in smrt moža, umetnika Jiříja Johna.</p> <p>Ustvarjalna pot je Adrieno Šimotovo na Češkoslovaškem v sedemdesetih vodila mimo uradnih centrov likovne umetnosti in s tem povezanega družbenega priznanja; postala je ena vplivnih osebnosti neuradne kulturne scene, ki je prejela vrsto priznanj in nagrad – med drugim češko medaljo za zasluge, njeno delo pa je vključeno tudi v stalno zbirko Pompidoujevega centra v Parizu.</p> <p>V ospredju umetničinega dela je predvsem komunikacija, tudi kadar upodablja predmete, kot sta miza ali stol, imajo ti pogosto simbolno vrednost, saj gre na primer za podedovan kos pohištva, ki kot darilo ustvarja vez med generacijami. Prav zaradi iskanja odnosa in dialoga pa je zanjo zelo pomembna tehnika frotaža, je v pogovoru med drugim povedal <strong>Pavel Brunclík</strong>, kustos razstave <em>Adriena Šimotová – Srečanje. Dotik in odtis</em> in umetničin dolgoletni sodelavec.</p> <p>Razstava je nastala v tesnem sodelovanju s praško Fundacijo Adriene Šimotove in Jiříja Johna pa tudi z Narodno galerijo v Pragi, Slovaško narodno galerijo v Bratislavi, Olomuškim muzejem umetnosti, Galerijo Klatovy/Klenová, praško Galerijo <em>Zlata gos</em> in Fundacijo Jindřicha Štreita. Pogovor s Pavlom Brunclikom pa je v sodelovanju z MGLC prevedla <strong>Ksenija Mravlja</strong>.</p> <p>Dela Adriene Šimotove bodo na ogled še do 8. marca, Pavel Brunclík pa bo 22. februarja v okviru spremljevalnega programa predaval o umetnici, ki velja za eno najbolj spoštovanih osebnosti v češki likovni umetnosti druge polovice 20. stoletja in začetka 21. stoletja, posvetil pa se bo tudi nekaterim temam filozofije eksistencializma in personalizma, saj jih lahko povežemo z njenim delom.</p></p> 174839535 RTVSLO – Ars 1949 clean V jedru njenega ustvarjanja sta komunikacija v najširšem pomenu in iskanje stika, odnosa. V Ljubljani večinoma gledamo krhka dela na papirju, ki s svojo rahlo zmečkano strukturo ustvarja taktilno napetost in se spaja s subtilno evokacijo dotika in odtisa. V njenem delu so pogosti sledovi delov teles in obraza, a niso vedno jasno vidni, temveč gre za abstraktne monokromne lise, ki le napeljujejo na neko navzočnost, kot da se iskani stik izmika. Ne preseneti torej, da v delih leta 1926 rojene umetnice pisci odkrivajo vpliv eksistencialne misli. Njeno življenje so zaznamovali obdobje vojne in usodne posledice vojnih dogodkov, pozneje pa zapleten in dramatičen razvoj povojne Češkoslovaške ter bolezen in smrt moža, umetnika Jiříja Johna. Ustvarjalna pot je Adrieno Šimotovo na Češkoslovaškem v sedemdesetih vodila mimo uradnih centrov likovne umetnosti in s tem povezanega družbenega priznanja; postala je ena vplivnih osebnosti neuradne kulturne scene, ki je prejela vrsto priznanj in nagrad – med drugim češko medaljo za zasluge, njeno delo pa je vključeno tudi v stalno zbirko Pompidoujevega centra v Parizu. V ospredju umetničinega dela je predvsem komunikacija, tudi kadar upodablja predmete, kot sta miza ali stol, imajo ti pogosto simbolno vrednost, saj gre na primer za podedovan kos pohištva, ki kot darilo ustvarja vez med generacijami. Prav zaradi iskanja odnosa in dialoga pa je zanjo zelo pomembna tehnika frotaža, je v pogovoru med drugim povedal Pavel Brunclík, kustos razstave Adriena Šimotová – Srečanje. Dotik in odtis in umetničin dolgoletni sodelavec. Razstava je nastala v tesnem sodelovanju s praško Fundacijo Adriene Šimotove in Jiříja Johna pa tudi z Narodno galerijo v Pragi, Slovaško narodno galerijo v Bratislavi, Olomuškim muzejem umetnosti, Galerijo Klatovy/Klenová, praško Galerijo Zlata gos in Fundacijo Jindřicha Štreita. Pogovor s Pavlom Brunclikom pa je v sodelovanju z MGLC prevedla Ksenija Mravlja. Foto: Jaka Babnik, arhiv MGLC<p>Krhka dela na papirju priznane češke umetnice pripovedujejo o iskanju odnosov </p><p><p><strong>Adriena Šimotová</strong> morda pri nas ni zelo znano ime, a gre za eno najbolj priznanih čeških umetnic 20. stoletja, znano predvsem po liričnih in krhkih delih na papirju. Bolj ali manj abstrahirane sledi telesa pogosto minimalistično pripovedujejo o osnovah – kot sta dotik in odtis, ki ju je imela za neločljiv del svojega izraza. To daje vedeti tudi naslov razstave njenih del v ljubljanskem MGLC: <em>Adriena Šimotová – Srečanje. Dotik in odtis</em>.</p> <p>V jedru njenega ustvarjanja sta komunikacija v najširšem pomenu in iskanje stika, odnosa. V Ljubljani večinoma gledamo krhka dela na papirju, ki s svojo rahlo zmečkano strukturo ustvarja taktilno napetost in se spaja s subtilno evokacijo dotika in odtisa. V njenem delu so pogosti sledovi delov teles in obraza, a niso vedno jasno vidni, temveč gre za abstraktne monokromne lise, ki le napeljujejo na neko navzočnost, kot da se iskani stik izmika. Ne preseneti torej, da v delih leta 1926 rojene umetnice pisci odkrivajo vpliv eksistencialne misli. Njeno življenje so zaznamovali obdobje vojne in usodne posledice vojnih dogodkov, pozneje pa zapleten in dramatičen razvoj povojne Češkoslovaške ter bolezen in smrt moža, umetnika Jiříja Johna.</p> <p>Ustvarjalna pot je Adrieno Šimotovo na Češkoslovaškem v sedemdesetih vodila mimo uradnih centrov likovne umetnosti in s tem povezanega družbenega priznanja; postala je ena vplivnih osebnosti neuradne kulturne scene, ki je prejela vrsto priznanj in nagrad – med drugim češko medaljo za zasluge, njeno delo pa je vključeno tudi v stalno zbirko Pompidoujevega centra v Parizu.</p> <p>V ospredju umetničinega dela je predvsem komunikacija, tudi kadar upodablja predmete, kot sta miza ali stol, imajo ti pogosto simbolno vrednost, saj gre na primer za podedovan kos pohištva, ki kot darilo ustvarja vez med generacijami. Prav zaradi iskanja odnosa in dialoga pa je zanjo zelo pomembna tehnika frotaža, je v pogovoru med drugim povedal <strong>Pavel Brunclík</strong>, kustos razstave <em>Adriena Šimotová – Srečanje. Dotik in odtis</em> in umetničin dolgoletni sodelavec.</p> <p>Razstava je nastala v tesnem sodelovanju s praško Fundacijo Adriene Šimotove in Jiříja Johna pa tudi z Narodno galerijo v Pragi, Slovaško narodno galerijo v Bratislavi, Olomuškim muzejem umetnosti, Galerijo Klatovy/Klenová, praško Galerijo <em>Zlata gos</em> in Fundacijo Jindřicha Štreita. Pogovor s Pavlom Brunclikom pa je v sodelovanju z MGLC prevedla <strong>Ksenija Mravlja</strong>.</p> <p>Dela Adriene Šimotove bodo na ogled še do 8. marca, Pavel Brunclík pa bo 22. februarja v okviru spremljevalnega programa predaval o umetnici, ki velja za eno najbolj spoštovanih osebnosti v češki likovni umetnosti druge polovice 20. stoletja in začetka 21. stoletja, posvetil pa se bo tudi nekaterim temam filozofije eksistencializma in personalizma, saj jih lahko povežemo z njenim delom.</p></p> Fri, 14 Jan 2022 18:00:00 +0000 Adriena Šimotová – Srečanje. Dotik in odtis. Slovenci do umetnostnega fenomena, ki ga imenujemo slovenski impresionizem, čutimo posebno naklonjenost, med drugim zato, ker so ti umetniki ključno prispevali h kulturnemu opredeljevanju Slovencev kot samostojne narodne skupnosti. Tako Beti Žerovc razmišlja o četverici, v katero se umešča tudi Matija Jama, ki bi ta teden praznoval 150-ti rojstni dan. Velja za razmišljujočega in delovnega slikarja, znanega po številnih krajinah, ki so ga zanimale predvsem s slikarskega vidika. Način upodabljanja je pogosto prilagajal motivom – snežne krajine zaznamuje dolga, težka poteza, poletni prizori pa s kratkimi, nasičenimi potezami kar vzbujajo občutek vročine. Posebna značilnost njegovega opusa ni razvoj k ustaljenemu načinu dela, temveč velika in stalna tehnična spremenljivost, je o študijsko poglobljenem slikarju v monografiji Slovenski impresionisti zapisala Beti Žerovc, ki v pogovoru predstavi tudi umetnikovo pestro življenjsko pot. Z ženo, slikarko Louise Raders sta se pogosto selila po svetu, celo še nekaj časa po rojstvu otrok, in tako so pravzaprav številni Jamovi motivi, ki jih danes dojemamo kot značilno slovenske, nastali drugod. Foto: Matija Jama, Breze iz Laksenburga, vir fotografije: Wikipedia (izrez)<p>Čeprav je slikar, ki bi 4. januarja praznoval 150-ti rojstni dan, številne krajine ustvaril drugod po svetu, jih doživljamo kot tipično slovenske podobe </p><p><p>Slovenci do umetnostnega fenomena, ki ga imenujemo slovenski impresionizem, čutimo posebno naklonjenost, med drugim zato, ker so ti umetniki ključno prispevali h kulturnemu opredeljevanju Slovencev kot samostojne narodne skupnosti. Tako <strong>Beti Žerovc</strong> razmišlja o četverici, v katero se umešča tudi <strong>Matija Jama,</strong> ki bi prvi teden januarja praznoval 150-ti rojstni dan. Velja za razmišljujočega in delovnega slikarja, znanega po številnih krajinah, ki so ga zanimale predvsem s slikarskega vidika. Način upodabljanja je pogosto prilagajal motivom – snežne krajine zaznamujejo široke, pastozne poteze,  iz poletnih prizorov pa zaradi nasičenih površin z drobnimi črticami ali pikami kar žari občutek vročine. Posebna značilnost njegovega opusa ni razvoj k ustaljenemu načinu dela, temveč velika in stalna tehnična spremenljivost, je o študijsko poglobljenem slikarju v monografiji <em>Slovenski impresionisti</em> zapisala Beti Žerovc, ki v pogovoru predstavi tudi umetnikovo pestro življenjsko pot. Z ženo, slikarko <strong>Louise Raders</strong> sta se pogosto selila po svetu, celo še nekaj časa po rojstvu otrok, in tako so pravzaprav številni Jamovi motivi, ki jih danes dojemamo kot značilno slovenske, nastali drugod.</p> <blockquote><p>"Način upodabljanja je prilagajal motivom: denimo, v nasprotju s preprostim, kompaktnim in zelo slikarskim Mostom je slikar v sočasnih <em>sous-boisih</em> veliko bolj zgovoren in barvit. Razgibana poteza prinaša živahnost v podobe in vzbuja iluzijo nežnega, stalnega premikanja v naravi, drobnega nemira vode, listja in trav." Beti Žerovc, <em>Slovenski impresionisti</em></p></blockquote> <p>&nbsp;</p></p> 174837705 RTVSLO – Ars 2197 clean Slovenci do umetnostnega fenomena, ki ga imenujemo slovenski impresionizem, čutimo posebno naklonjenost, med drugim zato, ker so ti umetniki ključno prispevali h kulturnemu opredeljevanju Slovencev kot samostojne narodne skupnosti. Tako Beti Žerovc razmišlja o četverici, v katero se umešča tudi Matija Jama, ki bi ta teden praznoval 150-ti rojstni dan. Velja za razmišljujočega in delovnega slikarja, znanega po številnih krajinah, ki so ga zanimale predvsem s slikarskega vidika. Način upodabljanja je pogosto prilagajal motivom – snežne krajine zaznamuje dolga, težka poteza, poletni prizori pa s kratkimi, nasičenimi potezami kar vzbujajo občutek vročine. Posebna značilnost njegovega opusa ni razvoj k ustaljenemu načinu dela, temveč velika in stalna tehnična spremenljivost, je o študijsko poglobljenem slikarju v monografiji Slovenski impresionisti zapisala Beti Žerovc, ki v pogovoru predstavi tudi umetnikovo pestro življenjsko pot. Z ženo, slikarko Louise Raders sta se pogosto selila po svetu, celo še nekaj časa po rojstvu otrok, in tako so pravzaprav številni Jamovi motivi, ki jih danes dojemamo kot značilno slovenske, nastali drugod. Foto: Matija Jama, Breze iz Laksenburga, vir fotografije: Wikipedia (izrez)<p>Čeprav je slikar, ki bi 4. januarja praznoval 150-ti rojstni dan, številne krajine ustvaril drugod po svetu, jih doživljamo kot tipično slovenske podobe </p><p><p>Slovenci do umetnostnega fenomena, ki ga imenujemo slovenski impresionizem, čutimo posebno naklonjenost, med drugim zato, ker so ti umetniki ključno prispevali h kulturnemu opredeljevanju Slovencev kot samostojne narodne skupnosti. Tako <strong>Beti Žerovc</strong> razmišlja o četverici, v katero se umešča tudi <strong>Matija Jama,</strong> ki bi prvi teden januarja praznoval 150-ti rojstni dan. Velja za razmišljujočega in delovnega slikarja, znanega po številnih krajinah, ki so ga zanimale predvsem s slikarskega vidika. Način upodabljanja je pogosto prilagajal motivom – snežne krajine zaznamujejo široke, pastozne poteze,  iz poletnih prizorov pa zaradi nasičenih površin z drobnimi črticami ali pikami kar žari občutek vročine. Posebna značilnost njegovega opusa ni razvoj k ustaljenemu načinu dela, temveč velika in stalna tehnična spremenljivost, je o študijsko poglobljenem slikarju v monografiji <em>Slovenski impresionisti</em> zapisala Beti Žerovc, ki v pogovoru predstavi tudi umetnikovo pestro življenjsko pot. Z ženo, slikarko <strong>Louise Raders</strong> sta se pogosto selila po svetu, celo še nekaj časa po rojstvu otrok, in tako so pravzaprav številni Jamovi motivi, ki jih danes dojemamo kot značilno slovenske, nastali drugod.</p> <blockquote><p>"Način upodabljanja je prilagajal motivom: denimo, v nasprotju s preprostim, kompaktnim in zelo slikarskim Mostom je slikar v sočasnih <em>sous-boisih</em> veliko bolj zgovoren in barvit. Razgibana poteza prinaša živahnost v podobe in vzbuja iluzijo nežnega, stalnega premikanja v naravi, drobnega nemira vode, listja in trav." Beti Žerovc, <em>Slovenski impresionisti</em></p></blockquote> <p>&nbsp;</p></p> Fri, 07 Jan 2022 17:50:00 +0000 Beti Žerovc: Matija Jama je krajino videl kot slikarski problem, manj so ga zanimali narodni motivi Rimski bog Janus, ki je dal ime januarju, ima dva obraza, s katerima se hkrati ozira v preteklost in prihodnost. A januar ni le čas refleksije, temveč tudi gostij in obdarovanja, kot na primer kaže motiv dobre roke, ki na freskah v Hrastovljah obdaruje s figami in oreščki, izpostavlja umetnostna zgodovinarka ddr. Nataša Golob, ki se je ikonografiji dvanajstih mesecev posvetila tudi v magistrski nalogi. "V ikonografiji dvanajstih mesecev se združi čas kot naravni, delovni ritem, kot ritem, ki ga določajo pobožanjene, astralne sile in kot ritem na zemlji navzočih bogov, ki jih človek časti", je avtorica med drugim zapisala v besedilu, ki je eno od izhodišč oddaje. A čas skozi optiko vsakdanjih opravil ni edina tema pogovora, v katerem dolgoletna profesorica na ljubljanski filozofski fakulteti pripoveduje tudi o srednjeveški astrologiji ter uveljavljanju mehanskih ur v poznem srednjem veku, ki so prinesle postopen prehod od cerkvene k laični delitvi časa. Foto: Upodobitev rimskega boga Janusa, ki jo hranijo v etruščanskem muzeju Guarncci; vir: Flickr <p>December in januar sta v upodobitvah iz zgodovine umetnosti prikazana kot meseca obdarovanj in gostij, a tudi refleksije časa</p><p><p>Rimski bog Janus, ki je dal ime januarju, ima dva obraza, s katerima se hkrati ozira v preteklost in prihodnost. A januar ni le čas refleksije, temveč tudi gostij in obdarovanja, kot na primer kaže motiv dobre roke, ki na freskah v Hrastovljah obdaruje s figami in oreščki, izpostavlja umetnostna zgodovinarka ddr. Nataša Golob, ki se je ikonografiji dvanajstih mesecev posvetila tudi v magistrski nalogi. "V ikonografiji dvanajstih mesecev se združi čas kot naravni, delovni ritem, kot ritem, ki ga določajo pobožanjene, astralne sile in kot ritem na zemlji navzočih bogov, ki jih človek časti", je avtorica med drugim zapisala v besedilu, ki je eno od izhodišč oddaje. A čas skozi optiko vsakdanjih opravil ni edina tema pogovora, v katerem dolgoletna profesorica na ljubljanski Filozofski fakulteti pripoveduje tudi o srednjeveški astrologiji ter uveljavljanju mehanskih ur v poznem srednjem veku, ki so prinesle postopen prehod od cerkvene k laični delitvi časa.</p> <blockquote><p>"Wandalbert iz Prüma je v Martirologiju zapisal, da je januar imenovan po Janusu in njemu posvečen, z njim se zavemo minevanja, z njim se staramo oziroma sivimo, čeprav je to čas slavij, gostij. To je čas, ko leto stopi na hišni prag in ki nas opomni, da se je treba dobro oblečen greti ude pri ognju."</p></blockquote> <blockquote><p>"Kraljevi guverner Artoise leta 1355 dovoli ljudem iz Aire-sur-la-Lys zgraditi stražni stolp, na katerem bodo zvonovi bili ure za trgovske transakcije in za delo suknarskih delavcev. Uporaba novega merjenja časa za poklicne namene je tukaj bleščeče nakazana. To je instrument določenega razreda, kajti omenjeno mesto upravlja suknarsko rokodelstvo, to pa je priložnost, da dojamemo, kako globoko je razvoj mentalnih struktur in njihovih materialnih izrazov vpleten v mehanizem razrednega boja, saj je mestna ura instrument za ekonomsko, družbeno in politično gospostvo trgovcev, ki vodijo komuno." Jacques Le Goff, Za drugačen srednji vek</p></blockquote></p> 174835595 RTVSLO – Ars 2304 clean Rimski bog Janus, ki je dal ime januarju, ima dva obraza, s katerima se hkrati ozira v preteklost in prihodnost. A januar ni le čas refleksije, temveč tudi gostij in obdarovanja, kot na primer kaže motiv dobre roke, ki na freskah v Hrastovljah obdaruje s figami in oreščki, izpostavlja umetnostna zgodovinarka ddr. Nataša Golob, ki se je ikonografiji dvanajstih mesecev posvetila tudi v magistrski nalogi. "V ikonografiji dvanajstih mesecev se združi čas kot naravni, delovni ritem, kot ritem, ki ga določajo pobožanjene, astralne sile in kot ritem na zemlji navzočih bogov, ki jih človek časti", je avtorica med drugim zapisala v besedilu, ki je eno od izhodišč oddaje. A čas skozi optiko vsakdanjih opravil ni edina tema pogovora, v katerem dolgoletna profesorica na ljubljanski filozofski fakulteti pripoveduje tudi o srednjeveški astrologiji ter uveljavljanju mehanskih ur v poznem srednjem veku, ki so prinesle postopen prehod od cerkvene k laični delitvi časa. Foto: Upodobitev rimskega boga Janusa, ki jo hranijo v etruščanskem muzeju Guarncci; vir: Flickr <p>December in januar sta v upodobitvah iz zgodovine umetnosti prikazana kot meseca obdarovanj in gostij, a tudi refleksije časa</p><p><p>Rimski bog Janus, ki je dal ime januarju, ima dva obraza, s katerima se hkrati ozira v preteklost in prihodnost. A januar ni le čas refleksije, temveč tudi gostij in obdarovanja, kot na primer kaže motiv dobre roke, ki na freskah v Hrastovljah obdaruje s figami in oreščki, izpostavlja umetnostna zgodovinarka ddr. Nataša Golob, ki se je ikonografiji dvanajstih mesecev posvetila tudi v magistrski nalogi. "V ikonografiji dvanajstih mesecev se združi čas kot naravni, delovni ritem, kot ritem, ki ga določajo pobožanjene, astralne sile in kot ritem na zemlji navzočih bogov, ki jih človek časti", je avtorica med drugim zapisala v besedilu, ki je eno od izhodišč oddaje. A čas skozi optiko vsakdanjih opravil ni edina tema pogovora, v katerem dolgoletna profesorica na ljubljanski Filozofski fakulteti pripoveduje tudi o srednjeveški astrologiji ter uveljavljanju mehanskih ur v poznem srednjem veku, ki so prinesle postopen prehod od cerkvene k laični delitvi časa.</p> <blockquote><p>"Wandalbert iz Prüma je v Martirologiju zapisal, da je januar imenovan po Janusu in njemu posvečen, z njim se zavemo minevanja, z njim se staramo oziroma sivimo, čeprav je to čas slavij, gostij. To je čas, ko leto stopi na hišni prag in ki nas opomni, da se je treba dobro oblečen greti ude pri ognju."</p></blockquote> <blockquote><p>"Kraljevi guverner Artoise leta 1355 dovoli ljudem iz Aire-sur-la-Lys zgraditi stražni stolp, na katerem bodo zvonovi bili ure za trgovske transakcije in za delo suknarskih delavcev. Uporaba novega merjenja časa za poklicne namene je tukaj bleščeče nakazana. To je instrument določenega razreda, kajti omenjeno mesto upravlja suknarsko rokodelstvo, to pa je priložnost, da dojamemo, kako globoko je razvoj mentalnih struktur in njihovih materialnih izrazov vpleten v mehanizem razrednega boja, saj je mestna ura instrument za ekonomsko, družbeno in politično gospostvo trgovcev, ki vodijo komuno." Jacques Le Goff, Za drugačen srednji vek</p></blockquote></p> Thu, 30 Dec 2021 18:00:00 +0000 Nataša Golob: "Januar je mesec, ki stoji na pragu dveh svetov" Navada pisnega voščila ob novem letu izvira iz prve polovice 19. stoletja, pred tem pa so prevladovali potujoči voščilci, imenovani koledniki. Ko si danes med božičnimi in novoletnimi prazniki pošiljamo razglednice z lepimi željami, pogosto sežemo po voščilnicah Maksima Gasparija. Med njegovimi motivi, povezanimi z božičnim večerom, sta med drugim rezanje praznične pogače in napovedovanje prihodnosti z vlivanjem svinca ali voska v vodo, najpogostejše pa so seveda jaslice. Pri upodabljanju jaslic je pogosto iskal slovenski izraz, pastirji so postali naši ljudje, odeti v volčje kožuhe, pokrajina alpska ali predalpska, med darovi pa se je znašla kletka iz šibja s kokošjo, je zapisal dr. Janez Bogataj o tem, kako je Gaspari izoblikoval t. i. slovenski tip jaslic. Njegova umetnost, oprta na domače folklorno izročilo, je kot hvalnica slovenski deželi imela velik odziv med ljudmi in na današnji božični večer lahko spet slišite povzetek Bogatajevega besedila o Gasparijevih razglednicah. Foto: Dve voščilnici Maksima Gasparija, Društvo švedsko-slovenskega prijateljstva, izrez fotografij <p>Gaspari je jaslice na voščilnicah postavil v slovensko okolje in tako ustvaril t.i. slovenski tip jaslic. </p><p><p>Navada pisnega voščila ob novem letu izvira iz prve polovice 19. stoletja, pred tem pa so prevladovali potujoči voščilci, imenovani koledniki. Ko si danes v času božičnih in novoletnih praznikov pošiljamo razglednice z lepimi željami, pogosto sežemo po voščilnicah Maksima Gasparija. Med njegovimi motivi, povezanimi z božičnim večerom, je med drugim rezanje praznične pogače in napovedovanje prihodnosti z vlivanjem svinca ali voska v vodo, najpogostejše pa so seveda jaslice. Pri upodabljanju jaslic je pogosto iskal slovenski izraz, pastirji so postali naši ljudje, odeti v volčje kožuhe, pokrajina alpska ali predalpska, med darovi pa se je znašla kletka iz šibja s kokošjo, je zapisal dr. Janez Bogataj o tem, kako je Gaspari izoblikoval t.i. slovenski tip jaslic. Njegova umetnost, oprta na domače folklorno izročilo, je kot hvalnica slovenski deželi imela velik odziv med ljudmi in na današnji božični večer lahko ponovno slišite povzetek Bogatajevega besedila o Gasparijevih razglednicah. Oddajo je pripravila Majo Žel Nolda, brala pa sta Jasna Rodošek in Igor Velše.</p></p> 174834041 RTVSLO – Ars 1558 clean Navada pisnega voščila ob novem letu izvira iz prve polovice 19. stoletja, pred tem pa so prevladovali potujoči voščilci, imenovani koledniki. Ko si danes med božičnimi in novoletnimi prazniki pošiljamo razglednice z lepimi željami, pogosto sežemo po voščilnicah Maksima Gasparija. Med njegovimi motivi, povezanimi z božičnim večerom, sta med drugim rezanje praznične pogače in napovedovanje prihodnosti z vlivanjem svinca ali voska v vodo, najpogostejše pa so seveda jaslice. Pri upodabljanju jaslic je pogosto iskal slovenski izraz, pastirji so postali naši ljudje, odeti v volčje kožuhe, pokrajina alpska ali predalpska, med darovi pa se je znašla kletka iz šibja s kokošjo, je zapisal dr. Janez Bogataj o tem, kako je Gaspari izoblikoval t. i. slovenski tip jaslic. Njegova umetnost, oprta na domače folklorno izročilo, je kot hvalnica slovenski deželi imela velik odziv med ljudmi in na današnji božični večer lahko spet slišite povzetek Bogatajevega besedila o Gasparijevih razglednicah. Foto: Dve voščilnici Maksima Gasparija, Društvo švedsko-slovenskega prijateljstva, izrez fotografij <p>Gaspari je jaslice na voščilnicah postavil v slovensko okolje in tako ustvaril t.i. slovenski tip jaslic. </p><p><p>Navada pisnega voščila ob novem letu izvira iz prve polovice 19. stoletja, pred tem pa so prevladovali potujoči voščilci, imenovani koledniki. Ko si danes v času božičnih in novoletnih praznikov pošiljamo razglednice z lepimi željami, pogosto sežemo po voščilnicah Maksima Gasparija. Med njegovimi motivi, povezanimi z božičnim večerom, je med drugim rezanje praznične pogače in napovedovanje prihodnosti z vlivanjem svinca ali voska v vodo, najpogostejše pa so seveda jaslice. Pri upodabljanju jaslic je pogosto iskal slovenski izraz, pastirji so postali naši ljudje, odeti v volčje kožuhe, pokrajina alpska ali predalpska, med darovi pa se je znašla kletka iz šibja s kokošjo, je zapisal dr. Janez Bogataj o tem, kako je Gaspari izoblikoval t.i. slovenski tip jaslic. Njegova umetnost, oprta na domače folklorno izročilo, je kot hvalnica slovenski deželi imela velik odziv med ljudmi in na današnji božični večer lahko ponovno slišite povzetek Bogatajevega besedila o Gasparijevih razglednicah. Oddajo je pripravila Majo Žel Nolda, brala pa sta Jasna Rodošek in Igor Velše.</p></p> Fri, 24 Dec 2021 18:00:00 +0000 Božično-novoletni motivi na razglednicah Maksima Gasparija Jože Brumen je bil prvi oblikovalec, ki je prejel nagrado Prešernovega sklada za področje vizualnih komunikacij, po njem pa se imenujejo tudi najpomembnejše strokovne področne nagrade. Njegov opus je bogat: znameniti Integrali Srečka Kosovela, knjige legendarne zbirke Sto romanov, umetniške monografije, plakati in celostne podobe. Brumen je z renesančno širino v sodobnem oblikovanju vzpostavljal celosten pristop, ki se je, zaznamovan s širino arhitekturnega pogleda in subtilnostjo umetniške izkušnje, razlikoval od ostalih ustvarjalcev, so zapisali v ljubljanskem Muzeju za arhitekturo in oblikovanje, kjer je na ogled prva pregledna in študijsko zasnovana razstava njegovih del. Razstava, ki je nastala v sodelovanju s Fundacijo Brumen in Društvom Pekinpah, leto po dvajseti obletnici Brumnove smrti prinaša še ne videne projekte, prek skic in načrtov pa ponuja vpogled v njegov ustvarjalni proces. Kako je z Antonom Ocvirkom ure in ure debatiral o oblikovanju Integralov Srečka Kosovela, je eno od vprašanj, na katera odgovarjata kuratorki razstave Petra Černe Oven in Cvetka Požar, v oddaji pa lahko slišite tudi nekaj Brumnovih misli z razstave. Foto: Portret Jože Brumen (1971), Miran Zdovc, vir: MAO 174832227 RTVSLO – Ars 1807 clean Jože Brumen je bil prvi oblikovalec, ki je prejel nagrado Prešernovega sklada za področje vizualnih komunikacij, po njem pa se imenujejo tudi najpomembnejše strokovne področne nagrade. Njegov opus je bogat: znameniti Integrali Srečka Kosovela, knjige legendarne zbirke Sto romanov, umetniške monografije, plakati in celostne podobe. Brumen je z renesančno širino v sodobnem oblikovanju vzpostavljal celosten pristop, ki se je, zaznamovan s širino arhitekturnega pogleda in subtilnostjo umetniške izkušnje, razlikoval od ostalih ustvarjalcev, so zapisali v ljubljanskem Muzeju za arhitekturo in oblikovanje, kjer je na ogled prva pregledna in študijsko zasnovana razstava njegovih del. Razstava, ki je nastala v sodelovanju s Fundacijo Brumen in Društvom Pekinpah, leto po dvajseti obletnici Brumnove smrti prinaša še ne videne projekte, prek skic in načrtov pa ponuja vpogled v njegov ustvarjalni proces. Kako je z Antonom Ocvirkom ure in ure debatiral o oblikovanju Integralov Srečka Kosovela, je eno od vprašanj, na katera odgovarjata kuratorki razstave Petra Černe Oven in Cvetka Požar, v oddaji pa lahko slišite tudi nekaj Brumnovih misli z razstave. Foto: Portret Jože Brumen (1971), Miran Zdovc, vir: MAO Fri, 17 Dec 2021 19:55:00 +0000 Jože Brumen: modernistični oblikovalec in umetniški erudit Jože Brumen je bil prvi oblikovalec, ki je prejel nagrado Prešernovega sklada za področje vizualnih komunikacij, po njem pa se imenujejo tudi najpomembnejše strokovne področne nagrade. Njegov opus je bogat: znameniti Integrali Srečka Kosovela, knjige legendarne zbirke Sto romanov, umetniške monografije, plakati in celostne podobe. Brumen je z renesančno širino v sodobnem oblikovanju vzpostavljal celosten pristop, ki se je, zaznamovan s širino arhitekturnega pogleda in subtilnostjo umetniške izkušnje, razlikoval od ostalih ustvarjalcev, so zapisali v ljubljanskem Muzeju za arhitekturo in oblikovanje, kjer je na ogled prva pregledna in študijsko zasnovana razstava njegovih del. Razstava, ki je nastala v sodelovanju s Fundacijo Brumen in Društvom Pekinpah, leto po dvajseti obletnici Brumnove smrti prinaša še ne videne projekte, prek skic in načrtov pa ponuja vpogled v njegov ustvarjalni proces. Kako je z Antonom Ocvirkom ure in ure debatiral o oblikovanju Integralov Srečka Kosovela, je eno od vprašanj, na katera odgovarjata kuratorki razstave Petra Černe Oven in Cvetka Požar, v oddaji pa lahko slišite tudi nekaj Brumnovih misli z razstave. Foto: Portet Jožeta Brumna (1971), Miran Zdovc, vir: MAO <p>Renesančna širina, arhitekturni pogled in subtilnost umetniške izkušnje – v MAO je razprostrt ustvarjalni proces pionirja slovenskega grafičnega oblikovanja</p><p><p>Jože Brumen je bil prvi oblikovalec, ki je prejel nagrado Prešernovega sklada za področje vizualnih komunikacij, po njem pa se imenujejo tudi najpomembnejše strokovne področne nagrade. Njegov opus je bogat: znameniti<em> Integrali</em> Srečka Kosovela, knjige legendarne zbirke Sto romanov, umetniške monografije, plakati in celostne podobe. Brumen je z renesančno širino v sodobnem oblikovanju vzpostavljal celosten pristop, ki se je, zaznamovan s širino arhitekturnega pogleda in subtilnostjo umetniške izkušnje, razlikoval od ostalih ustvarjalcev, so zapisali v ljubljanskem Muzeju za arhitekturo in oblikovanje, kjer je na ogled prva pregledna in študijsko zasnovana razstava njegovih del. Razstava, ki je nastala v sodelovanju s Fundacijo Brumen in Društvom Pekinpah, leto po dvajseti obletnici Brumnove smrti prinaša še ne videne projekte, prek skic in načrtov pa ponuja vpogled v njegov ustvarjalni proces. Kako je z Antonom Ocvirkom ure in ure debatiral o oblikovanju Integralov Srečka Kosovela, je eno od vprašanj, na katera odgovarjata kuratorki razstave <strong>Petra Černe Oven</strong> in <strong>Cvetka Požar</strong>, v oddaji pa lahko slišite tudi nekaj Brumnovih misli z razstave.</p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p> <blockquote><p>"Lani je minilo dvajset let od smrti Jožeta Brumna (1930–2000), arhitekta, kiparja, pedagoga, predvsem pa enega najvplivnejših pionirjev slovenskega grafičnega oblikovanja. Prva pregledna in študijsko zasnovana razstava njegovega bogatega ustvarjalnega opusa obsega dela od zgodnjih petdesetih let do prve polovice devetdesetih let 20. stoletja. Je rezultat številnih intervjujev s sorodniki in sodobniki Jožeta Brumna, pa tudi z njegovimi študenti in s strokovnjaki, ki so delovali z njim in ob njem. Raziskava je vključevala tako analiziranje njegovih del kot tudi do sedaj objavljenih podatkov in besedil, izjemno pomemben pa je bil dostop do zasebnih arhivov; ti so omogočili rekonstrukcijo določenih procesov nastajanja projektov, ki jih lahko zaradi tega razumemo bolj poglobljeno."</p></blockquote></p> 174832226 RTVSLO – Ars 1807 clean Jože Brumen je bil prvi oblikovalec, ki je prejel nagrado Prešernovega sklada za področje vizualnih komunikacij, po njem pa se imenujejo tudi najpomembnejše strokovne področne nagrade. Njegov opus je bogat: znameniti Integrali Srečka Kosovela, knjige legendarne zbirke Sto romanov, umetniške monografije, plakati in celostne podobe. Brumen je z renesančno širino v sodobnem oblikovanju vzpostavljal celosten pristop, ki se je, zaznamovan s širino arhitekturnega pogleda in subtilnostjo umetniške izkušnje, razlikoval od ostalih ustvarjalcev, so zapisali v ljubljanskem Muzeju za arhitekturo in oblikovanje, kjer je na ogled prva pregledna in študijsko zasnovana razstava njegovih del. Razstava, ki je nastala v sodelovanju s Fundacijo Brumen in Društvom Pekinpah, leto po dvajseti obletnici Brumnove smrti prinaša še ne videne projekte, prek skic in načrtov pa ponuja vpogled v njegov ustvarjalni proces. Kako je z Antonom Ocvirkom ure in ure debatiral o oblikovanju Integralov Srečka Kosovela, je eno od vprašanj, na katera odgovarjata kuratorki razstave Petra Černe Oven in Cvetka Požar, v oddaji pa lahko slišite tudi nekaj Brumnovih misli z razstave. Foto: Portet Jožeta Brumna (1971), Miran Zdovc, vir: MAO <p>Renesančna širina, arhitekturni pogled in subtilnost umetniške izkušnje – v MAO je razprostrt ustvarjalni proces pionirja slovenskega grafičnega oblikovanja</p><p><p>Jože Brumen je bil prvi oblikovalec, ki je prejel nagrado Prešernovega sklada za področje vizualnih komunikacij, po njem pa se imenujejo tudi najpomembnejše strokovne področne nagrade. Njegov opus je bogat: znameniti<em> Integrali</em> Srečka Kosovela, knjige legendarne zbirke Sto romanov, umetniške monografije, plakati in celostne podobe. Brumen je z renesančno širino v sodobnem oblikovanju vzpostavljal celosten pristop, ki se je, zaznamovan s širino arhitekturnega pogleda in subtilnostjo umetniške izkušnje, razlikoval od ostalih ustvarjalcev, so zapisali v ljubljanskem Muzeju za arhitekturo in oblikovanje, kjer je na ogled prva pregledna in študijsko zasnovana razstava njegovih del. Razstava, ki je nastala v sodelovanju s Fundacijo Brumen in Društvom Pekinpah, leto po dvajseti obletnici Brumnove smrti prinaša še ne videne projekte, prek skic in načrtov pa ponuja vpogled v njegov ustvarjalni proces. Kako je z Antonom Ocvirkom ure in ure debatiral o oblikovanju Integralov Srečka Kosovela, je eno od vprašanj, na katera odgovarjata kuratorki razstave <strong>Petra Černe Oven</strong> in <strong>Cvetka Požar</strong>, v oddaji pa lahko slišite tudi nekaj Brumnovih misli z razstave.</p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p> <blockquote><p>"Lani je minilo dvajset let od smrti Jožeta Brumna (1930–2000), arhitekta, kiparja, pedagoga, predvsem pa enega najvplivnejših pionirjev slovenskega grafičnega oblikovanja. Prva pregledna in študijsko zasnovana razstava njegovega bogatega ustvarjalnega opusa obsega dela od zgodnjih petdesetih let do prve polovice devetdesetih let 20. stoletja. Je rezultat številnih intervjujev s sorodniki in sodobniki Jožeta Brumna, pa tudi z njegovimi študenti in s strokovnjaki, ki so delovali z njim in ob njem. Raziskava je vključevala tako analiziranje njegovih del kot tudi do sedaj objavljenih podatkov in besedil, izjemno pomemben pa je bil dostop do zasebnih arhivov; ti so omogočili rekonstrukcijo določenih procesov nastajanja projektov, ki jih lahko zaradi tega razumemo bolj poglobljeno."</p></blockquote></p> Fri, 17 Dec 2021 19:00:00 +0000 Jože Brumen: modernistični oblikovalec in umetniški erudit Kaj je v slikarskem jeziku resnično? Troje: format, material in svetloba. Tako pove Žarko Vrezec, eden od osrednjih predstavnikov abstraktnega slikarstva pri nas od 70. let prejšnjega stoletja do danes. V Mestni galeriji Ljubljana je na razstavi Dokumenti 1990–2020 okoli 650 njegovih del manjšega formata, ki jih širša javnost do zdaj še ni videla. Številni sloji, ki jih nanaša v akrilni tehniki, delujejo globoko in hkrati tanko, saj so nanešeni zelo natančno. Njegove večinoma geometrizirane oblike in barve govorijo o samih sebi, o odnosu s svetlobo, o snovnosti – so nekakšna kontemplaciji materije. Žarko Vrezec ustvarja spontane študije barvnih kombinatorik. Pogosto so zanj osnova ali kar osrednji motiv bela, siva ali črna. To tudi rahlo osvetljuje in vabi na površino. Skoraj od njegovih slikarskih začetkov se pojavlja mreža, sprva jasno izrisana, nato delno preslikana, pozneje jo prepoznamo v bolj ali manj diskretnih pravokotnih razdelitvah slik, mrežah drobnih kvadratkov, in tudi v načinih zlaganja več slik skupaj. Žarko Vrezec je raziskovalec in mislec slikarstva. In je svojevrsten borec za slikarstvo, da bi to ohranilo svoje mesto v poplavi sodobnih umetniških praks. Ob razstavi bo izšel tudi dvojezičen katalog z uvodno študijo dr. Andreja Smrekarja. Foto: Žiga Bratoš <p>V Mestni galeriji Ljubljana je na razstavi Dokumenti 1990–2020 okoli 650 njegovih del manjšega formata, ki jih širša javnost do zdaj še ni videla</p><p><p>Kaj je v slikarskem jeziku resnično? Troje: format, material in svetloba. Tako pove Žarko Vrezec, eden od osrednjih predstavnikov abstraktnega slikarstva pri nas od 70. let prejšnjega stoletja do danes.</p> <p>Številni sloji, ki jih nanaša v akrilni tehniki, delujejo globoko in hkrati tanko, saj so nanešeni zelo natančno. Njegove večinoma geometrizirane oblike in barve govorijo o samih sebi, o odnosu s svetlobo, o snovnosti – so nekakšna kontemplaciji materije. Žarko Vrezec ustvarja spontane študije barvnih kombinatorik. Pogosto so zanj osnova ali kar osrednji motiv bela, siva ali črna. To tudi rahlo osvetljuje in vabi na površino. Skoraj od njegovih slikarskih začetkov se pojavlja mreža, sprva jasno izrisana, nato delno preslikana, pozneje jo prepoznamo v bolj ali manj diskretnih pravokotnih razdelitvah slik, mrežah drobnih kvadratkov, in tudi v načinih zlaganja več slik skupaj. Žarko Vrezec je raziskovalec in mislec slikarstva. In je svojevrsten borec za slikarstvo, da bi to ohranilo svoje mesto v poplavi sodobnih umetniških praks.</p> <p>Ob razstavi bo izšel tudi dvojezičen katalog z uvodno študijo dr. Andreja Smrekarja.</p></p> 174829885 RTVSLO – Prvi 1121 clean Kaj je v slikarskem jeziku resnično? Troje: format, material in svetloba. Tako pove Žarko Vrezec, eden od osrednjih predstavnikov abstraktnega slikarstva pri nas od 70. let prejšnjega stoletja do danes. V Mestni galeriji Ljubljana je na razstavi Dokumenti 1990–2020 okoli 650 njegovih del manjšega formata, ki jih širša javnost do zdaj še ni videla. Številni sloji, ki jih nanaša v akrilni tehniki, delujejo globoko in hkrati tanko, saj so nanešeni zelo natančno. Njegove večinoma geometrizirane oblike in barve govorijo o samih sebi, o odnosu s svetlobo, o snovnosti – so nekakšna kontemplaciji materije. Žarko Vrezec ustvarja spontane študije barvnih kombinatorik. Pogosto so zanj osnova ali kar osrednji motiv bela, siva ali črna. To tudi rahlo osvetljuje in vabi na površino. Skoraj od njegovih slikarskih začetkov se pojavlja mreža, sprva jasno izrisana, nato delno preslikana, pozneje jo prepoznamo v bolj ali manj diskretnih pravokotnih razdelitvah slik, mrežah drobnih kvadratkov, in tudi v načinih zlaganja več slik skupaj. Žarko Vrezec je raziskovalec in mislec slikarstva. In je svojevrsten borec za slikarstvo, da bi to ohranilo svoje mesto v poplavi sodobnih umetniških praks. Ob razstavi bo izšel tudi dvojezičen katalog z uvodno študijo dr. Andreja Smrekarja. Foto: Žiga Bratoš <p>V Mestni galeriji Ljubljana je na razstavi Dokumenti 1990–2020 okoli 650 njegovih del manjšega formata, ki jih širša javnost do zdaj še ni videla</p><p><p>Kaj je v slikarskem jeziku resnično? Troje: format, material in svetloba. Tako pove Žarko Vrezec, eden od osrednjih predstavnikov abstraktnega slikarstva pri nas od 70. let prejšnjega stoletja do danes.</p> <p>Številni sloji, ki jih nanaša v akrilni tehniki, delujejo globoko in hkrati tanko, saj so nanešeni zelo natančno. Njegove večinoma geometrizirane oblike in barve govorijo o samih sebi, o odnosu s svetlobo, o snovnosti – so nekakšna kontemplaciji materije. Žarko Vrezec ustvarja spontane študije barvnih kombinatorik. Pogosto so zanj osnova ali kar osrednji motiv bela, siva ali črna. To tudi rahlo osvetljuje in vabi na površino. Skoraj od njegovih slikarskih začetkov se pojavlja mreža, sprva jasno izrisana, nato delno preslikana, pozneje jo prepoznamo v bolj ali manj diskretnih pravokotnih razdelitvah slik, mrežah drobnih kvadratkov, in tudi v načinih zlaganja več slik skupaj. Žarko Vrezec je raziskovalec in mislec slikarstva. In je svojevrsten borec za slikarstvo, da bi to ohranilo svoje mesto v poplavi sodobnih umetniških praks.</p> <p>Ob razstavi bo izšel tudi dvojezičen katalog z uvodno študijo dr. Andreja Smrekarja.</p></p> Fri, 10 Dec 2021 17:30:00 +0000 Abstraktni slikar Žarko Vrezec je zavezan snovnosti in duhovnosti slikarstva V Ljubljani v zadnjih letih opažamo krčenje neodvisnih produkcijskih prostorov, kjer so delovali različni ustvarjalci, kot so bili prostori v Tobačni tovarni ali tovarni Rog. Tudi zato je pomembno razmišljati o tem, kaj omogočajo tovrstne izkušnje sobivanja in sodelovanja. Nekaj obstoječih in preteklih lokalnih kreativnih skupnostih izpostavlja razstava SKUP v ljubljanski galeriji ŠKUC, to so: Anselma, Cirkulacija 2, Cirkusarna NaokRog, Delavnica Levo, Friteza, Kreativna cona Šiška – KCŠ, Ustvarjalni laboratorij Krater in Riso Paradiso. Ti prostori so na razstavi SKUP predstavljeni z maketami prostorov svojega delovanja in pa portreti članov, ki sta jih fotografirala Peter Fettich in Sara Rman, član kolektiva Kela. Postavitev v galeriji dopolnjuje še umetniško delo Maje Bojanić, razstava pa se umešča v nov niz novembrskih razstav s katerimi želi Tia Čiček, umetniška vodja Galerije Škuc, iskati nove načine kuratorskega delovanja in umetniškega sodelovanja. O delovanju v skupnosti pa v pogovoru razmišljata še Urška Preis in Peter Rauch, člana kolektiva Kela, v sodelovanju s katerim je nastala razstava. Foto: Sara Rman <p>"Morali bi biti bolj občutljivi in prepoznati skupnostne vzgibe, ki se že dogajajo"</p><p><p>V Ljubljani v zadnjih letih opažamo krčenje neodvisnih produkcijskih prostorov, kjer so delovali različni ustvarjalci, kot so bili prostori v Tobačni tovarni ali tovarni Rog. Tudi zato je pomembno razmišljati o tem, kaj omogočajo tovrstne izkušnje sobivanja in sodelovanja. Nekaj obstoječih in preteklih lokalnih kreativnih skupnostih izpostavlja razstava SKUP v ljubljanski galeriji ŠKUC, to so: Anselma, Cirkulacija 2, Cirkusarna NaokRog, Delavnica Levo, Friteza, Kreativna cona Šiška – KCŠ, Ustvarjalni laboratorij Krater in Riso Paradiso. Ti prostori so na razstavi SKUP predstavljeni z maketami prostorov svojega delovanja in pa portreti članov, ki sta jih fotografirala Peter Fettich in Sara Rman, član kolektiva Kela. Postavitev v galeriji dopolnjuje še umetniško delo <strong>Maje Bojanić</strong>, razstava pa se umešča v nov niz novembrskih razstav s katerimi želi <strong>Tia Čiček</strong>, umetniška vodja Galerije Škuc, iskati nove načine kuratorskega delovanja in umetniškega sodelovanja. O delovanju v skupnosti pa v pogovoru razmišljata še<strong> Urška Preis</strong> in <strong>Peter Rauch, </strong>člana kolektiva Kela, v sodelovanju s katerim je nastala razstava.</p></p> 174828019 RTVSLO – Ars 1683 clean V Ljubljani v zadnjih letih opažamo krčenje neodvisnih produkcijskih prostorov, kjer so delovali različni ustvarjalci, kot so bili prostori v Tobačni tovarni ali tovarni Rog. Tudi zato je pomembno razmišljati o tem, kaj omogočajo tovrstne izkušnje sobivanja in sodelovanja. Nekaj obstoječih in preteklih lokalnih kreativnih skupnostih izpostavlja razstava SKUP v ljubljanski galeriji ŠKUC, to so: Anselma, Cirkulacija 2, Cirkusarna NaokRog, Delavnica Levo, Friteza, Kreativna cona Šiška – KCŠ, Ustvarjalni laboratorij Krater in Riso Paradiso. Ti prostori so na razstavi SKUP predstavljeni z maketami prostorov svojega delovanja in pa portreti članov, ki sta jih fotografirala Peter Fettich in Sara Rman, član kolektiva Kela. Postavitev v galeriji dopolnjuje še umetniško delo Maje Bojanić, razstava pa se umešča v nov niz novembrskih razstav s katerimi želi Tia Čiček, umetniška vodja Galerije Škuc, iskati nove načine kuratorskega delovanja in umetniškega sodelovanja. O delovanju v skupnosti pa v pogovoru razmišljata še Urška Preis in Peter Rauch, člana kolektiva Kela, v sodelovanju s katerim je nastala razstava. Foto: Sara Rman <p>"Morali bi biti bolj občutljivi in prepoznati skupnostne vzgibe, ki se že dogajajo"</p><p><p>V Ljubljani v zadnjih letih opažamo krčenje neodvisnih produkcijskih prostorov, kjer so delovali različni ustvarjalci, kot so bili prostori v Tobačni tovarni ali tovarni Rog. Tudi zato je pomembno razmišljati o tem, kaj omogočajo tovrstne izkušnje sobivanja in sodelovanja. Nekaj obstoječih in preteklih lokalnih kreativnih skupnostih izpostavlja razstava SKUP v ljubljanski galeriji ŠKUC, to so: Anselma, Cirkulacija 2, Cirkusarna NaokRog, Delavnica Levo, Friteza, Kreativna cona Šiška – KCŠ, Ustvarjalni laboratorij Krater in Riso Paradiso. Ti prostori so na razstavi SKUP predstavljeni z maketami prostorov svojega delovanja in pa portreti članov, ki sta jih fotografirala Peter Fettich in Sara Rman, član kolektiva Kela. Postavitev v galeriji dopolnjuje še umetniško delo <strong>Maje Bojanić</strong>, razstava pa se umešča v nov niz novembrskih razstav s katerimi želi <strong>Tia Čiček</strong>, umetniška vodja Galerije Škuc, iskati nove načine kuratorskega delovanja in umetniškega sodelovanja. O delovanju v skupnosti pa v pogovoru razmišljata še<strong> Urška Preis</strong> in <strong>Peter Rauch, </strong>člana kolektiva Kela, v sodelovanju s katerim je nastala razstava.</p></p> Fri, 03 Dec 2021 18:00:00 +0000 Skupnostni prostori na razstavi SKUP kot prostori solidarnosti in sodelovanja Zbirka umetniških del je pravzaprav zbirka različnih leč, skozi katere lahko gledam na svet, razmišlja romunski zbiratelj Ovidiu ?andor, eden od gostov pogovora, ki je v ljubljanski Cukrarni orisal različne zorne kote zbiranja umetnosti. A zbiranje umetnosti ni romantično omejeno na interese posameznika, temveč se vpenja v kompleksen sistem galerij, sejmov, avkcijskih hiš in nenazadnje kulturne politike. Različne zorne kote te dejavnosti osvetljujejo Ovidiu ?andor, Tevž Logar, moderator dogodka v Cukrarni in Renger van den Heuvel, večletni direktor sejma Viennacontemporary in ustanovitelj novega dunajskega sejma Spark. Foto: MGML/Andrej Peunik<p>"Zbirka mora biti več kot samo vsota svojih delov" </p><p><p>Kupovanje umetniških del ne pomeni samodejno tudi vzpostavljanja umetniške zbirke, je bila izhodiščna misel pogovora, ki je v sredo v ljubljanski Cukrarni orisal različne zorne kote zbiranja umetnosti. Če želiš postati zbiratelj, ne smeš začeti s kupovanjem umetniških del, temveč knjig o umetnosti, je poudaril romunski zbiratelj Ovidiu Sandor, saj je za oblikovanje zbirke z neko identiteto in rdečo nitjo poznavanje področja ključnega pomena. Sam svojo zbirko vidi kot nabor različnih leč, ki mu omogočajo različne poglede na svet. Zbiranje umetnosti pa seveda ni romantično omejeno na interese posameznika, temveč se vpenja v kompleksen sistem – primarni trg galerij, sekundarni trg avkcijskih hiš, tu so seveda še sejmi, teorija, mediji in nenazadnje kulturna politika. Različne zorne kote te dejavnosti osvetljujejo <strong>Ovidiu Șandor</strong>, <strong>Tevž Logar</strong>, moderator dogodka v Cukrarni in <strong>Renger van den Heuvel</strong>, večletni direktor sejma Viennacontemporary in ustanovitelj novega dunajskega sejma Spark.</p> <p>Pogovor <em>Z različnih zornih kotov: o zbiranju sodobne umetnosti</em>, se je v Cukrarni odvil kot preddogodek mednarodne platforme Ljubljana Art Weekend, ki jo v sodelovanju s Cukrarno in Mestno občino Ljubljana, pripravlja Ravnikar Gallery Space. Enkrat na leto naj bi v okviru te pobude imeli domači in tuji ljubitelji umetnosti priložnost od blizu spoznati Ljubljansko sodobno umetnostno produkcijo, prvič pa bo Ljubljana Art Weekend potekal med 27. in 29 majem naslednje leto.</p></p> 174825962 RTVSLO – Ars 2053 clean Zbirka umetniških del je pravzaprav zbirka različnih leč, skozi katere lahko gledam na svet, razmišlja romunski zbiratelj Ovidiu ?andor, eden od gostov pogovora, ki je v ljubljanski Cukrarni orisal različne zorne kote zbiranja umetnosti. A zbiranje umetnosti ni romantično omejeno na interese posameznika, temveč se vpenja v kompleksen sistem galerij, sejmov, avkcijskih hiš in nenazadnje kulturne politike. Različne zorne kote te dejavnosti osvetljujejo Ovidiu ?andor, Tevž Logar, moderator dogodka v Cukrarni in Renger van den Heuvel, večletni direktor sejma Viennacontemporary in ustanovitelj novega dunajskega sejma Spark. Foto: MGML/Andrej Peunik<p>"Zbirka mora biti več kot samo vsota svojih delov" </p><p><p>Kupovanje umetniških del ne pomeni samodejno tudi vzpostavljanja umetniške zbirke, je bila izhodiščna misel pogovora, ki je v sredo v ljubljanski Cukrarni orisal različne zorne kote zbiranja umetnosti. Če želiš postati zbiratelj, ne smeš začeti s kupovanjem umetniških del, temveč knjig o umetnosti, je poudaril romunski zbiratelj Ovidiu Sandor, saj je za oblikovanje zbirke z neko identiteto in rdečo nitjo poznavanje področja ključnega pomena. Sam svojo zbirko vidi kot nabor različnih leč, ki mu omogočajo različne poglede na svet. Zbiranje umetnosti pa seveda ni romantično omejeno na interese posameznika, temveč se vpenja v kompleksen sistem – primarni trg galerij, sekundarni trg avkcijskih hiš, tu so seveda še sejmi, teorija, mediji in nenazadnje kulturna politika. Različne zorne kote te dejavnosti osvetljujejo <strong>Ovidiu Șandor</strong>, <strong>Tevž Logar</strong>, moderator dogodka v Cukrarni in <strong>Renger van den Heuvel</strong>, večletni direktor sejma Viennacontemporary in ustanovitelj novega dunajskega sejma Spark.</p> <p>Pogovor <em>Z različnih zornih kotov: o zbiranju sodobne umetnosti</em>, se je v Cukrarni odvil kot preddogodek mednarodne platforme Ljubljana Art Weekend, ki jo v sodelovanju s Cukrarno in Mestno občino Ljubljana, pripravlja Ravnikar Gallery Space. Enkrat na leto naj bi v okviru te pobude imeli domači in tuji ljubitelji umetnosti priložnost od blizu spoznati Ljubljansko sodobno umetnostno produkcijo, prvič pa bo Ljubljana Art Weekend potekal med 27. in 29 majem naslednje leto.</p></p> Fri, 26 Nov 2021 18:00:00 +0000 Ovidiu ?andor, Tevž Logar in Renger van den Heuvel o zbiranju sodobne umetnosti "Barvo dojemam kot materijo, moram jo tudi čutiti, ne le videti," pravi akademska slikarka in likovna pedagoginja Anka Krašna, ki je v slovenskem likovnem prostoru navzoča od začetka osemdesetih let prejšnjega stoletja. S slikarsko izpovednostjo, ki se giblje med abstrakcijo in figuraliko, odstira mnogotere poglede v izkušnjo bivanja. Pred kratkim so v mariborski univerzitetni knjižici predstavili umetniško monografijo, ki nudi celovit pregled njenega slikarskega opusa. Kakšna je umetniška in pedagoška pot Anke Krašna, kdo je nanjo vplival in še marsikaj izveste v pogovoru, ki ga je leta 2016 pripravila Aleksandra Saška Gruden. Umetnica je naprej povedala, kako jo je izoblikovalo domače okolje ... Foto: Galerija mesta Ptuj<p>Mariborska slikarka se izraža predvsem z barvo ter pri tem prehaja med abstrakcijo in figuraliko. </p><p><p>"Barvo dojemam kot materijo, moram jo tudi čutiti, ne le videti," pravi akademska slikarka in likovna pedagoginja Anka Krašna, ki je v slovenskem likovnem prostoru navzoča od začetka osemdesetih let prejšnjega stoletja. S slikarsko izpovednostjo, ki se giblje med abstrakcijo in figuraliko, odstira mnogotere poglede v izkušnjo bivanja. Pred kratkim so v mariborski univerzitetni knjižici predstavili umetniško monografijo, ki nudi celovit pregled njenega slikarskega opusa. Kakšna je umetniška in pedagoška pot Anke Krašna, kdo je nanjo vplival in še marsikaj izveste v pogovoru, ki ga je leta 2016 pripravila Aleksandra Saška Gruden. Umetnica je naprej povedala, kako jo je izoblikovalo domače okolje ... </p></p> 174824014 RTVSLO – Ars 1176 clean "Barvo dojemam kot materijo, moram jo tudi čutiti, ne le videti," pravi akademska slikarka in likovna pedagoginja Anka Krašna, ki je v slovenskem likovnem prostoru navzoča od začetka osemdesetih let prejšnjega stoletja. S slikarsko izpovednostjo, ki se giblje med abstrakcijo in figuraliko, odstira mnogotere poglede v izkušnjo bivanja. Pred kratkim so v mariborski univerzitetni knjižici predstavili umetniško monografijo, ki nudi celovit pregled njenega slikarskega opusa. Kakšna je umetniška in pedagoška pot Anke Krašna, kdo je nanjo vplival in še marsikaj izveste v pogovoru, ki ga je leta 2016 pripravila Aleksandra Saška Gruden. Umetnica je naprej povedala, kako jo je izoblikovalo domače okolje ... Foto: Galerija mesta Ptuj<p>Mariborska slikarka se izraža predvsem z barvo ter pri tem prehaja med abstrakcijo in figuraliko. </p><p><p>"Barvo dojemam kot materijo, moram jo tudi čutiti, ne le videti," pravi akademska slikarka in likovna pedagoginja Anka Krašna, ki je v slovenskem likovnem prostoru navzoča od začetka osemdesetih let prejšnjega stoletja. S slikarsko izpovednostjo, ki se giblje med abstrakcijo in figuraliko, odstira mnogotere poglede v izkušnjo bivanja. Pred kratkim so v mariborski univerzitetni knjižici predstavili umetniško monografijo, ki nudi celovit pregled njenega slikarskega opusa. Kakšna je umetniška in pedagoška pot Anke Krašna, kdo je nanjo vplival in še marsikaj izveste v pogovoru, ki ga je leta 2016 pripravila Aleksandra Saška Gruden. Umetnica je naprej povedala, kako jo je izoblikovalo domače okolje ... </p></p> Fri, 19 Nov 2021 18:00:00 +0000 Anka Krašna: "Med ustvarjalcem in platnom se ustvari psihološki dialog" "To je umetnost prostora" o skupini umetnikov, imenovani neokonstruktivisti razmišlja Aleksander Bassin, ki je konca šestdestih let prejšnjega stoletja to skupino poimenoval in spodbujal pri delovanju. Neokonstruktiviste je Aleksander Bassin v poznih šestdesetih videl kot likovno avantgardo, ki jo je želel predstavljati v razstavnh prostorih. Glavni predstavniki so bili Dragica Čadež, Drago Hrvacki, Tone Lapajne in Dušan Tršar, pozneje se je med drugim pridružil še Vinko Tušek. O tej neformalni skupini, ki jo je Bassin poimenoval zaradi skupne razstave, preberemo, da so na slovensko prizorišče konec šestdesetih prinesli minimalistično zasnovane objekte, optične in kinetične konstrukcije ter ambientalno umetnost, v kiparstvo pa vpeljali problematiko barve. Kakšna so bila njihova poznejša dela, dobrih petdeset let po nastanku te neformalne skupine razmišlja razstava Neokonstruktivisti nekoč in danes v Galeriji Prešernovih nagrajencev Kranj, ki jo bo predstavil Aleksander Bassin in odgovoril tudi na vprašanje, zakaj je to skupino umetnikov poimenoval neokonstruktivisti. Foto: Tone Lapajne, Gibanje paralel, barvan les, 1968, vir: Iza Pevec <p>"To je umetnost prostora" o skupini umetnikov, imenovani Neokonstruktivisti razmišlja Aleksander Bassin, ki je konca šestdestih let prejšnjega stoletja to skupino poimenoval in spodbujal pri delovanju.</p><p><p>Neokonstruktiviste je Aleksander Bassin v poznih šestdesetih videl kot likovno avantgardo, ki jo je želel predstavljati v razstavnh prostorih. Glavni predstavniki so bili Dragica Čadež, Drago Hrvacki, Tone Lapajne in Dušan Tršar, pozneje se je med drugim pridružil še Vinko Tušek. O tej neformalni skupini, ki jo je Bassin poimenoval zaradi skupne razstave, preberemo, da so na slovensko prizorišče konec šestdesetih prinesli minimalistično zasnovane objekte, optične in kinetične konstrukcije ter ambientalno umetnost, v kiparstvo pa vpeljali problematiko barve. Kakšna so bila njihova poznejša dela, dobrih petdeset let po nastanku te neformalne skupine razmišlja razstava <em>Neokonstruktivisti nekoč in danes</em> v Galeriji Prešernovih nagrajencev Kranj, ki jo bo predstavil Aleksander Bassin in odgovoril tudi na vprašanje, zakaj je to skupino umetnikov poimenoval neokonstruktivisti.</p> <p>&nbsp;</p></p> 174821915 RTVSLO – Ars 2230 clean "To je umetnost prostora" o skupini umetnikov, imenovani neokonstruktivisti razmišlja Aleksander Bassin, ki je konca šestdestih let prejšnjega stoletja to skupino poimenoval in spodbujal pri delovanju. Neokonstruktiviste je Aleksander Bassin v poznih šestdesetih videl kot likovno avantgardo, ki jo je želel predstavljati v razstavnh prostorih. Glavni predstavniki so bili Dragica Čadež, Drago Hrvacki, Tone Lapajne in Dušan Tršar, pozneje se je med drugim pridružil še Vinko Tušek. O tej neformalni skupini, ki jo je Bassin poimenoval zaradi skupne razstave, preberemo, da so na slovensko prizorišče konec šestdesetih prinesli minimalistično zasnovane objekte, optične in kinetične konstrukcije ter ambientalno umetnost, v kiparstvo pa vpeljali problematiko barve. Kakšna so bila njihova poznejša dela, dobrih petdeset let po nastanku te neformalne skupine razmišlja razstava Neokonstruktivisti nekoč in danes v Galeriji Prešernovih nagrajencev Kranj, ki jo bo predstavil Aleksander Bassin in odgovoril tudi na vprašanje, zakaj je to skupino umetnikov poimenoval neokonstruktivisti. Foto: Tone Lapajne, Gibanje paralel, barvan les, 1968, vir: Iza Pevec <p>"To je umetnost prostora" o skupini umetnikov, imenovani Neokonstruktivisti razmišlja Aleksander Bassin, ki je konca šestdestih let prejšnjega stoletja to skupino poimenoval in spodbujal pri delovanju.</p><p><p>Neokonstruktiviste je Aleksander Bassin v poznih šestdesetih videl kot likovno avantgardo, ki jo je želel predstavljati v razstavnh prostorih. Glavni predstavniki so bili Dragica Čadež, Drago Hrvacki, Tone Lapajne in Dušan Tršar, pozneje se je med drugim pridružil še Vinko Tušek. O tej neformalni skupini, ki jo je Bassin poimenoval zaradi skupne razstave, preberemo, da so na slovensko prizorišče konec šestdesetih prinesli minimalistično zasnovane objekte, optične in kinetične konstrukcije ter ambientalno umetnost, v kiparstvo pa vpeljali problematiko barve. Kakšna so bila njihova poznejša dela, dobrih petdeset let po nastanku te neformalne skupine razmišlja razstava <em>Neokonstruktivisti nekoč in danes</em> v Galeriji Prešernovih nagrajencev Kranj, ki jo bo predstavil Aleksander Bassin in odgovoril tudi na vprašanje, zakaj je to skupino umetnikov poimenoval neokonstruktivisti.</p> <p>&nbsp;</p></p> Fri, 12 Nov 2021 17:50:00 +0000 Neokonstruktivisti nekoč in danes Tomaž Furlan ironično obračunava z banalnostmi in absurdnostmi sodobnega človeka. In to počne zelo subtilno. Ali z videom ali nenavadnimi kiparskimi deli likovno, prostorsko in konceptualno poglobljeno razmišlja o zapletenih sistemih naše družbe, o duhamornih rutinah, nesmiselnosti nenehnega hlepenja za materialnimi dobrinami, nezmožnosti pogledati zunaj okvirjev in o tako imenovani ''zdravi pameti'', ki naj bi vodila človeka, a se izkaže, da je prav v njej veliko nelogičnosti in suhoparnosti. V Galeriji Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki na razstavi I Made This (To sem naredil) so njegovi predmeti iz kamna, opeke, lesa in teraca v nekdanjo samostansko cerkev umeščeni harmonično, kot da so del nje, a kmalu nas na umetnikovo humornost opozorijo nenavadno preoblikovani predmeti na nenavadnih mestih. Med tiste, ki naj bi vplivali na njegovo delo, prišteva Marino Abramović, Charlieja Chaplina in Larsa von Trierja. Tomaž Furlan je med drugim prejemnik nagrade skupine OHO in Jakopičevega priznanja. Foto: Žiga Bratoš <p>Straniščna školjka, polovica parkovne klopce, dva osla in še kaj v nekdanji samostanski cerkvi v Galeriji Božidar Jakac humorno nagovarjajo obiskovalce </p><p><p>Tomaž Furlan ironično obračunava z banalnostmi in absurdnostmi sodobnega človeka. In to počne zelo subtilno. Ali z videom ali nenavadnimi kiparskimi deli likovno, prostorsko in konceptualno poglobljeno razmišlja o zapletenih sistemih naše družbe, o duhamornih rutinah, nesmiselnosti nenehnega hlepenja za materialnimi dobrinami, nezmožnosti pogledati zunaj okvirjev in o tako imenovani ''zdravi pameti'', ki naj bi vodila človeka, a se izkaže, da je prav v njej veliko nelogičnosti in suhoparnosti. V Galeriji Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki na razstavi I Made This (To sem naredil) so njegovi predmeti iz kamna, opeke, lesa in teraca v nekdanjo samostansko cerkev umeščeni harmonično, kot da so del nje, a kmalu nas na umetnikovo humornost opozorijo nenavadno preoblikovani predmeti na nenavadnih mestih. Med tiste, ki naj bi vplivali na njegovo delo, prišteva Marino Abramović, Charlieja Chaplina in Larsa von Trierja. Tomaž Furlan je med drugim prejemnik nagrade skupine OHO in Jakopičevega priznanja.</p></p> 174819857 RTVSLO – Ars 1745 clean Tomaž Furlan ironično obračunava z banalnostmi in absurdnostmi sodobnega človeka. In to počne zelo subtilno. Ali z videom ali nenavadnimi kiparskimi deli likovno, prostorsko in konceptualno poglobljeno razmišlja o zapletenih sistemih naše družbe, o duhamornih rutinah, nesmiselnosti nenehnega hlepenja za materialnimi dobrinami, nezmožnosti pogledati zunaj okvirjev in o tako imenovani ''zdravi pameti'', ki naj bi vodila človeka, a se izkaže, da je prav v njej veliko nelogičnosti in suhoparnosti. V Galeriji Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki na razstavi I Made This (To sem naredil) so njegovi predmeti iz kamna, opeke, lesa in teraca v nekdanjo samostansko cerkev umeščeni harmonično, kot da so del nje, a kmalu nas na umetnikovo humornost opozorijo nenavadno preoblikovani predmeti na nenavadnih mestih. Med tiste, ki naj bi vplivali na njegovo delo, prišteva Marino Abramović, Charlieja Chaplina in Larsa von Trierja. Tomaž Furlan je med drugim prejemnik nagrade skupine OHO in Jakopičevega priznanja. Foto: Žiga Bratoš <p>Straniščna školjka, polovica parkovne klopce, dva osla in še kaj v nekdanji samostanski cerkvi v Galeriji Božidar Jakac humorno nagovarjajo obiskovalce </p><p><p>Tomaž Furlan ironično obračunava z banalnostmi in absurdnostmi sodobnega človeka. In to počne zelo subtilno. Ali z videom ali nenavadnimi kiparskimi deli likovno, prostorsko in konceptualno poglobljeno razmišlja o zapletenih sistemih naše družbe, o duhamornih rutinah, nesmiselnosti nenehnega hlepenja za materialnimi dobrinami, nezmožnosti pogledati zunaj okvirjev in o tako imenovani ''zdravi pameti'', ki naj bi vodila človeka, a se izkaže, da je prav v njej veliko nelogičnosti in suhoparnosti. V Galeriji Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki na razstavi I Made This (To sem naredil) so njegovi predmeti iz kamna, opeke, lesa in teraca v nekdanjo samostansko cerkev umeščeni harmonično, kot da so del nje, a kmalu nas na umetnikovo humornost opozorijo nenavadno preoblikovani predmeti na nenavadnih mestih. Med tiste, ki naj bi vplivali na njegovo delo, prišteva Marino Abramović, Charlieja Chaplina in Larsa von Trierja. Tomaž Furlan je med drugim prejemnik nagrade skupine OHO in Jakopičevega priznanja.</p></p> Fri, 05 Nov 2021 17:55:00 +0000 Tomaž Furlan na razstavi I Made This v Galeriji Božidar Jakac pokaže, kako je lahko kiparstvo estetsko, konceptualno in prostorsko Rezidenčni center Cite´ internationale des arts, ki je bil ustanovljen leta 1965, velja za enega največjih tovrstnih centrov, saj mesečno gosti do 300 umetnikov z vsega sveta. Januarja je vodja kulturnega programa rezidenčnega centra postala Nataša Petrešin Bachelez. Tik pred začetkom največjega pariškega umetniškega sejma FIAC 21. oktobra, ki mu svoj program prilagodijo številne inštitucije, je v pogovoru za Likovne odmeve med drugim razmišljala o umetnostnem trgu v Franciji, razmerjih med zasebnimi in javnimi institucijami, vlogi rezidenčnega centra v času pandemije ter bližajočemu se francoskemu predsedovanju svetu Evropske unije. V ta okvir se umešča tudi razstava Europa enterprise kuratork Jelene Petrović in Danijele Dugandžić, ki je trenutno na ogled v rezidenčnem centru Cite´ internationale des arts. Kuratorki poudarjata, da živimo v obdobju neoliberalizma, izrazitih razrednih razlik, vzpona skrajno desničarskih pozicij, migracij, vojn in nasilja. A menita, da se je pri spopadanju s težavami treba ozreti v preteklost oziroma v mite, ki smo jih normalizirali in romantizirali, kot to velja tudi za mit o Evropi, ki ga skupaj z mitom o Arahne tematizira razstava. Zevsovo nasilno ugrabitev Evrope smo romantizirali, je prepričana Jelena Petrović, ki v pogovoru doda še, da se moramo naučiti, kako dekonstruirati vse te mite in narative ter kako o njih govoriti odprto. Foto: Tanja Lažetić, Olimpija, 2012/2021, fotografija na platnu in sukanec; eno od del na razstavi Europa Enterprise, vir: Tanja Lažetić<p>Vodja kulturnega programa v rezidenčnem centru Cité internationale des arts vidi umetniške rezidence tudi kot delni odgovor na težave umetnikov, ki jih je stopnjevala pandemija</p><p><p>Rezidenčni center Cité internationale des arts, ki je bil ustanovljen leta 1965, velja za enega največjih tovrstnih centrov, saj mesečno gosti do 300 umetnikov z vsega sveta. Januarja je vodja kulturnega programa rezidenčnega centra postala<strong> Nataša Petrešin Bachelez</strong>. Tik pred začetkom največjega pariškega umetniškega sejma FIAC 21. oktobra, ki mu svoj program prilagodijo številne inštitucije, je v pogovoru za Likovne odmeve med drugim razmišljala o umetnostnem trgu v Franciji, razmerjih med zasebnimi in javnimi institucijami, vlogi rezidenčnega centra v času pandemije ter bližajočem se francoskem predsedovanju svetu Evropske unije. V ta okvir se umešča tudi razstava <em>Europa enterprise</em> kuratork <strong>Jelene Petrović</strong> in <strong>Danijele Dugandžić</strong>, ki je trenutno na ogled v rezidenčnem centru Cité internationale des arts. Kuratorki poudarjata, da živimo v obdobju neoliberalizma, izrazitih razrednih razlik, vzpona skrajno desničarskih pozicij, migracij, vojn in nasilja. A menita, da se je pri spopadanju s težavami treba ozreti v preteklost oziroma v mite, ki smo jih normalizirali in romantizirali, kot to velja tudi za mit o Evropi, ki ga skupaj z mitom o Arahne tematizira razstava. Zevsovo nasilno ugrabitev Evrope smo romantizirali, je prepričana Jelena Petrović, ki v pogovoru doda še, da se moramo naučiti, kako dekonstruirati vse te mite in narative ter kako o njih govoriti odprto.</p></p> 174818072 RTVSLO – Ars 1247 clean Rezidenčni center Cite´ internationale des arts, ki je bil ustanovljen leta 1965, velja za enega največjih tovrstnih centrov, saj mesečno gosti do 300 umetnikov z vsega sveta. Januarja je vodja kulturnega programa rezidenčnega centra postala Nataša Petrešin Bachelez. Tik pred začetkom največjega pariškega umetniškega sejma FIAC 21. oktobra, ki mu svoj program prilagodijo številne inštitucije, je v pogovoru za Likovne odmeve med drugim razmišljala o umetnostnem trgu v Franciji, razmerjih med zasebnimi in javnimi institucijami, vlogi rezidenčnega centra v času pandemije ter bližajočemu se francoskemu predsedovanju svetu Evropske unije. V ta okvir se umešča tudi razstava Europa enterprise kuratork Jelene Petrović in Danijele Dugandžić, ki je trenutno na ogled v rezidenčnem centru Cite´ internationale des arts. Kuratorki poudarjata, da živimo v obdobju neoliberalizma, izrazitih razrednih razlik, vzpona skrajno desničarskih pozicij, migracij, vojn in nasilja. A menita, da se je pri spopadanju s težavami treba ozreti v preteklost oziroma v mite, ki smo jih normalizirali in romantizirali, kot to velja tudi za mit o Evropi, ki ga skupaj z mitom o Arahne tematizira razstava. Zevsovo nasilno ugrabitev Evrope smo romantizirali, je prepričana Jelena Petrović, ki v pogovoru doda še, da se moramo naučiti, kako dekonstruirati vse te mite in narative ter kako o njih govoriti odprto. Foto: Tanja Lažetić, Olimpija, 2012/2021, fotografija na platnu in sukanec; eno od del na razstavi Europa Enterprise, vir: Tanja Lažetić<p>Vodja kulturnega programa v rezidenčnem centru Cité internationale des arts vidi umetniške rezidence tudi kot delni odgovor na težave umetnikov, ki jih je stopnjevala pandemija</p><p><p>Rezidenčni center Cité internationale des arts, ki je bil ustanovljen leta 1965, velja za enega največjih tovrstnih centrov, saj mesečno gosti do 300 umetnikov z vsega sveta. Januarja je vodja kulturnega programa rezidenčnega centra postala<strong> Nataša Petrešin Bachelez</strong>. Tik pred začetkom največjega pariškega umetniškega sejma FIAC 21. oktobra, ki mu svoj program prilagodijo številne inštitucije, je v pogovoru za Likovne odmeve med drugim razmišljala o umetnostnem trgu v Franciji, razmerjih med zasebnimi in javnimi institucijami, vlogi rezidenčnega centra v času pandemije ter bližajočem se francoskem predsedovanju svetu Evropske unije. V ta okvir se umešča tudi razstava <em>Europa enterprise</em> kuratork <strong>Jelene Petrović</strong> in <strong>Danijele Dugandžić</strong>, ki je trenutno na ogled v rezidenčnem centru Cité internationale des arts. Kuratorki poudarjata, da živimo v obdobju neoliberalizma, izrazitih razrednih razlik, vzpona skrajno desničarskih pozicij, migracij, vojn in nasilja. A menita, da se je pri spopadanju s težavami treba ozreti v preteklost oziroma v mite, ki smo jih normalizirali in romantizirali, kot to velja tudi za mit o Evropi, ki ga skupaj z mitom o Arahne tematizira razstava. Zevsovo nasilno ugrabitev Evrope smo romantizirali, je prepričana Jelena Petrović, ki v pogovoru doda še, da se moramo naučiti, kako dekonstruirati vse te mite in narative ter kako o njih govoriti odprto.</p></p> Fri, 29 Oct 2021 17:55:00 +0000 Nataša Petrešin Bachelez: "V Franciji opažamo čedalje večje favoriziranje zasebnega interesa na področju umetnosti" Fotografija se je že zgodaj zgledovala po slikarstvu, sledila je na primer portretnim konvencijam. Da je v njej nekaj umetniškega, je poudarjal že Gaspard-Félix Tournachon, znan z vzdevkom Nadar, ki je v drugi polovici 19. stoletja v tehniki mokrega kolodija upodabljal pomembne predstavnike evropske kulture. Podobe teh sijajno izrišejo čas političnih in družbenih sprememb ter nastopa modernizma v Parizu, so poudarili ob potujoči razstavi Nadar – portretne mojstrovine, ki jo je skupaj s partnerji pripravil muzej Jeu de Paume v Parizu, in je zdaj na ogled v Narodni galeriji v Ljubljani. Ljubljansko predstavitev je podprl Francoski inštitut v Sloveniji, fotografije pa so po zaslugi Galerija Matice srpske iz Novega Sada pospremljene še z duhovitimi Nadarjevimi besedili. Na enainštiridesetih fotografijah najdemo med drugim pesnika Charlesa Baudelairja, skladatelja Giuseppa Verdija in slikarja Édouarda Maneta. Nadar, inovator in avanturist, je kot prvi z balonom leta 1858 iz zraka fotografiral francosko prestolnico. Jules Verne, ki ga je prav tako portretiral, je tega cenjenega pariškega fotografa celo vzel za navdih za glavnega junaka knjige Potovanje na luno, pove dr. Andrej Smrekar. Foto: slikar Édouard Manet, fotograf Gaspard-Félix Tournachon – Nadar (avtor), igralka Sarah Bernhardt <p>Narodno galerijo v Ljubljani je obiskala francoska razstava Nadar – portretne mojstrovine</p><p><p>Fotografija se je že zgodaj zgledovala po slikarstvu, sledila je na primer portretnim konvencijam. Da je v njej nekaj umetniškega, je poudarjal že <strong>Gaspard-Félix Tournachon</strong>, znan z vzdevkom <strong>Nadar</strong>, ki je v drugi polovici 19. stoletja v tehniki mokrega kolodija upodabljal pomembne predstavnike evropske kulture. Podobe teh sijajno izrišejo čas političnih in družbenih sprememb ter nastopa modernizma v Parizu, so poudarili ob potujoči razstavi Nadar – portretne mojstrovine, ki jo je skupaj s partnerji pripravil muzej Jeu de Paume v Parizu, in je zdaj na ogled v Narodni galeriji v Ljubljani. Ljubljansko predstavitev je podprl Francoski inštitut v Sloveniji, fotografije pa so po zaslugi Galerija Matice srpske iz Novega Sada pospremljene še z duhovitimi Nadarjevimi besedili. Na enainštiridesetih fotografijah najdemo med drugim pesnika <strong>Charlesa Baudelairja</strong>, skladatelja <strong>Giuseppa Verdija</strong> in slikarja <strong>Édouarda Maneta</strong>. Nadar, inovator in avanturist, je kot prvi z balonom leta 1858 iz zraka fotografiral francosko prestolnico. <strong>Jules Verne</strong>, ki ga je prav tako portretiral, je tega cenjenega pariškega fotografa celo vzel za navdih za glavnega junaka knjige Potovanje na luno, pove <strong>dr. Andrej Smrekar</strong>.</p></p> 174815955 RTVSLO – Ars 1324 clean Fotografija se je že zgodaj zgledovala po slikarstvu, sledila je na primer portretnim konvencijam. Da je v njej nekaj umetniškega, je poudarjal že Gaspard-Félix Tournachon, znan z vzdevkom Nadar, ki je v drugi polovici 19. stoletja v tehniki mokrega kolodija upodabljal pomembne predstavnike evropske kulture. Podobe teh sijajno izrišejo čas političnih in družbenih sprememb ter nastopa modernizma v Parizu, so poudarili ob potujoči razstavi Nadar – portretne mojstrovine, ki jo je skupaj s partnerji pripravil muzej Jeu de Paume v Parizu, in je zdaj na ogled v Narodni galeriji v Ljubljani. Ljubljansko predstavitev je podprl Francoski inštitut v Sloveniji, fotografije pa so po zaslugi Galerija Matice srpske iz Novega Sada pospremljene še z duhovitimi Nadarjevimi besedili. Na enainštiridesetih fotografijah najdemo med drugim pesnika Charlesa Baudelairja, skladatelja Giuseppa Verdija in slikarja Édouarda Maneta. Nadar, inovator in avanturist, je kot prvi z balonom leta 1858 iz zraka fotografiral francosko prestolnico. Jules Verne, ki ga je prav tako portretiral, je tega cenjenega pariškega fotografa celo vzel za navdih za glavnega junaka knjige Potovanje na luno, pove dr. Andrej Smrekar. Foto: slikar Édouard Manet, fotograf Gaspard-Félix Tournachon – Nadar (avtor), igralka Sarah Bernhardt <p>Narodno galerijo v Ljubljani je obiskala francoska razstava Nadar – portretne mojstrovine</p><p><p>Fotografija se je že zgodaj zgledovala po slikarstvu, sledila je na primer portretnim konvencijam. Da je v njej nekaj umetniškega, je poudarjal že <strong>Gaspard-Félix Tournachon</strong>, znan z vzdevkom <strong>Nadar</strong>, ki je v drugi polovici 19. stoletja v tehniki mokrega kolodija upodabljal pomembne predstavnike evropske kulture. Podobe teh sijajno izrišejo čas političnih in družbenih sprememb ter nastopa modernizma v Parizu, so poudarili ob potujoči razstavi Nadar – portretne mojstrovine, ki jo je skupaj s partnerji pripravil muzej Jeu de Paume v Parizu, in je zdaj na ogled v Narodni galeriji v Ljubljani. Ljubljansko predstavitev je podprl Francoski inštitut v Sloveniji, fotografije pa so po zaslugi Galerija Matice srpske iz Novega Sada pospremljene še z duhovitimi Nadarjevimi besedili. Na enainštiridesetih fotografijah najdemo med drugim pesnika <strong>Charlesa Baudelairja</strong>, skladatelja <strong>Giuseppa Verdija</strong> in slikarja <strong>Édouarda Maneta</strong>. Nadar, inovator in avanturist, je kot prvi z balonom leta 1858 iz zraka fotografiral francosko prestolnico. <strong>Jules Verne</strong>, ki ga je prav tako portretiral, je tega cenjenega pariškega fotografa celo vzel za navdih za glavnega junaka knjige Potovanje na luno, pove <strong>dr. Andrej Smrekar</strong>.</p></p> Fri, 22 Oct 2021 16:30:00 +0000 Mojster fotografskega portreta iz 19. stoletja, Parižan z vzdevkom Nadar, je fotografijo utrjeval kot umetnostno zvrst Zoran Mušič, France Mihelič, Gabrijel Stupica in Maksim Sedej je le nekaj znanih umetnikov iz zgodovine slovenske likovne umetnosti, ki jih je (so)oblikovala zagrebška likovna akademija. Ta v času med obema vojnama ni bila pomembna le zato, ker takšnega šolanja pri nas še ni bilo, temveč tudi zaradi umetniškega vrveža Zagreba, tedaj prave kulturne metropole, v katero so se stekali vplivi iz Pariza in drugih prestolnic zahodne Evrope. Mladi študenti so bili v Zagrebu umerjeni predvsem v študij francoske umetnosti, zaznamovale pa so jih tudi zaradi političnih razmer stopnjevane polemike o nacionalem izrazu v umetnosti. Na slovenske umetnike je pri tem najbolj vplival Ljubo Babič, ki je ''naš izraz'' povezoval predvsem z likovno kvaliteto meščanskega modernizma. Številni nekdanji zagrebški študenti so ključno vplivali na slovensko umetnostno prizorišče po drugi svetovni vojni, nekateri med njimi (Gabrijel Stupica, Maksim Sedej, France Mihelič in Marij Pregelj) tudi kot profesorji na novoustanovljeni ljubljanski likovni akademiji. To je le nekaj poudarkov razstave Vezi. Zagrebška likovna akademija in slovenski likovni umetniki med obema vojnama v Galeriji Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki, ki je že bila na ogled v Zagrebu, pripravili pa sta jo Dajana Vlaisavljević in Asta Vrečko, gostja oddaje. Foto: Zoran Mušič, Motiv iz Dalmacije, gvaš na papir, Nacionalni muzej moderne umetnosti, Zagreb. Foto: Goran Vranić, © NMMU <p>''Bil je naš najboljši Zagreb, širok, odprt za svet … '' se je izkustva kulturne metropole med obema vojnama spominjal Zoran Mušič. </p><p><p>Zoran Mušič, France Mihelič, Gabrijel Stupica in Maksim Sedej je le nekaj znanih umetnikov iz zgodovine slovenske likovne umetnosti, ki jih je (so)oblikovala zagrebška likovna akademija. Ta v času med obema vojnama ni bila pomembna le zato, ker takšnega šolanja pri nas še ni bilo, temveč tudi zaradi umetniškega vrveža Zagreba, tedaj prave kulturne metropole, v katero so se stekali vplivi iz Pariza in drugih prestolnic zahodne Evrope. Mladi študenti so bili v Zagrebu usmerjeni predvsem v študij francoske umetnosti, zaznamovale pa so jih tudi zaradi političnih razmer stopnjevane polemike o nacionalem izrazu v umetnosti. Na slovenske umetnike je pri tem najbolj vplival Ljubo Babič, ki je ''naš izraz'' povezoval predvsem z likovno kvaliteto meščanskega modernizma. Številni nekdanji zagrebški študenti so ključno vplivali na slovensko umetnostno prizorišče po drugi svetovni vojni, nekateri med njimi (Gabrijel Stupica, Maksim Sedej, France Mihelič in Marij Pregelj) tudi kot profesorji na novoustanovljeni ljubljanski likovni akademiji. To je le nekaj poudarkov razstave <em>Vezi. Zagrebška likovna akademija in slovenski likovni umetniki med obema vojnama </em>v Galeriji Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki, ki je že bila na ogled v Zagrebu, pripravili pa sta jo Dajana Vlaisavljević in Asta Vrečko, gostja oddaje.</p></p> 174813402 RTVSLO – Ars 2208 clean Zoran Mušič, France Mihelič, Gabrijel Stupica in Maksim Sedej je le nekaj znanih umetnikov iz zgodovine slovenske likovne umetnosti, ki jih je (so)oblikovala zagrebška likovna akademija. Ta v času med obema vojnama ni bila pomembna le zato, ker takšnega šolanja pri nas še ni bilo, temveč tudi zaradi umetniškega vrveža Zagreba, tedaj prave kulturne metropole, v katero so se stekali vplivi iz Pariza in drugih prestolnic zahodne Evrope. Mladi študenti so bili v Zagrebu umerjeni predvsem v študij francoske umetnosti, zaznamovale pa so jih tudi zaradi političnih razmer stopnjevane polemike o nacionalem izrazu v umetnosti. Na slovenske umetnike je pri tem najbolj vplival Ljubo Babič, ki je ''naš izraz'' povezoval predvsem z likovno kvaliteto meščanskega modernizma. Številni nekdanji zagrebški študenti so ključno vplivali na slovensko umetnostno prizorišče po drugi svetovni vojni, nekateri med njimi (Gabrijel Stupica, Maksim Sedej, France Mihelič in Marij Pregelj) tudi kot profesorji na novoustanovljeni ljubljanski likovni akademiji. To je le nekaj poudarkov razstave Vezi. Zagrebška likovna akademija in slovenski likovni umetniki med obema vojnama v Galeriji Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki, ki je že bila na ogled v Zagrebu, pripravili pa sta jo Dajana Vlaisavljević in Asta Vrečko, gostja oddaje. Foto: Zoran Mušič, Motiv iz Dalmacije, gvaš na papir, Nacionalni muzej moderne umetnosti, Zagreb. Foto: Goran Vranić, © NMMU <p>''Bil je naš najboljši Zagreb, širok, odprt za svet … '' se je izkustva kulturne metropole med obema vojnama spominjal Zoran Mušič. </p><p><p>Zoran Mušič, France Mihelič, Gabrijel Stupica in Maksim Sedej je le nekaj znanih umetnikov iz zgodovine slovenske likovne umetnosti, ki jih je (so)oblikovala zagrebška likovna akademija. Ta v času med obema vojnama ni bila pomembna le zato, ker takšnega šolanja pri nas še ni bilo, temveč tudi zaradi umetniškega vrveža Zagreba, tedaj prave kulturne metropole, v katero so se stekali vplivi iz Pariza in drugih prestolnic zahodne Evrope. Mladi študenti so bili v Zagrebu usmerjeni predvsem v študij francoske umetnosti, zaznamovale pa so jih tudi zaradi političnih razmer stopnjevane polemike o nacionalem izrazu v umetnosti. Na slovenske umetnike je pri tem najbolj vplival Ljubo Babič, ki je ''naš izraz'' povezoval predvsem z likovno kvaliteto meščanskega modernizma. Številni nekdanji zagrebški študenti so ključno vplivali na slovensko umetnostno prizorišče po drugi svetovni vojni, nekateri med njimi (Gabrijel Stupica, Maksim Sedej, France Mihelič in Marij Pregelj) tudi kot profesorji na novoustanovljeni ljubljanski likovni akademiji. To je le nekaj poudarkov razstave <em>Vezi. Zagrebška likovna akademija in slovenski likovni umetniki med obema vojnama </em>v Galeriji Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki, ki je že bila na ogled v Zagrebu, pripravili pa sta jo Dajana Vlaisavljević in Asta Vrečko, gostja oddaje.</p></p> Wed, 13 Oct 2021 07:00:00 +0000 Kako je Zagreb oblikoval slovenske študente likovne umetnosti? Odgovore išče razstava Vezi. Danes se kljub globalizaciji sveta znova gradijo fizične razmejitve, čemur smo priča tako v Evropi kot v drugih delih sveta, je misel, ki jo podaja razstava Onkraj meja v Galeriji sodobne umetnosti in Likovnem salonu v Celju. Razstavo sta pripravili kustosinji Andreja Hribernik iz KGLU Slovenj Gradec in Maja Antončič iz Galerije sodobne umetnosti Celje, s katero se je o zasnovi razstave pogovarjala Aleksandra Saška Gruden. Foto: Galerija sodobne umetnosti in Likovni salon / Foto: Tomaž Črnej<p>"Zgodovina človeštva se bere kot zgodovina postavljanj in prestavljanj ozemeljskih meja."</p><p><p>Danes se kljub globalizaciji sveta znova gradijo fizične razmejitve, čemur smo priča tako v Evropi kot v drugih delih sveta, je misel, ki jo podaja razstava Onkraj meja v Galeriji sodobne umetnosti in Likovnem salonu v Celju. Razstavo sta pripravili kustosinji Andreja Hribernik iz KGLU Slovenj Gradec in Maja Antončič iz Galerije sodobne umetnosti Celje, s katero se je o zasnovi razstave pogovarjala Aleksandra Saška Gruden.</p></p> 174811941 RTVSLO – Ars 1106 clean Danes se kljub globalizaciji sveta znova gradijo fizične razmejitve, čemur smo priča tako v Evropi kot v drugih delih sveta, je misel, ki jo podaja razstava Onkraj meja v Galeriji sodobne umetnosti in Likovnem salonu v Celju. Razstavo sta pripravili kustosinji Andreja Hribernik iz KGLU Slovenj Gradec in Maja Antončič iz Galerije sodobne umetnosti Celje, s katero se je o zasnovi razstave pogovarjala Aleksandra Saška Gruden. Foto: Galerija sodobne umetnosti in Likovni salon / Foto: Tomaž Črnej<p>"Zgodovina človeštva se bere kot zgodovina postavljanj in prestavljanj ozemeljskih meja."</p><p><p>Danes se kljub globalizaciji sveta znova gradijo fizične razmejitve, čemur smo priča tako v Evropi kot v drugih delih sveta, je misel, ki jo podaja razstava Onkraj meja v Galeriji sodobne umetnosti in Likovnem salonu v Celju. Razstavo sta pripravili kustosinji Andreja Hribernik iz KGLU Slovenj Gradec in Maja Antončič iz Galerije sodobne umetnosti Celje, s katero se je o zasnovi razstave pogovarjala Aleksandra Saška Gruden.</p></p> Fri, 08 Oct 2021 17:00:00 +0000 Mednarodna razstava Onkraj meja izpostavlja problematike mej in življenja ob njih V izjemno širokem opusu Pabla Picassa, enega najpomembnejših umetnikov vseh časov, so tudi grafike, ki jih je ustvarjal kot knjižne ilustracije. Veliko se je družil s pesniki, pisatelji in založniki, ki so mu puščali precej proste roke in tako so ti izdelki v drznem risarskem zanosu postajali že bolj nekakšne knjige umetnika kot pa klasične ilustrirane knjige. Z risbo je dobesedno vstopal v poezijo in prozo, bolj kot orisati besedilo je namreč želel ujeti njegovega duha. V Moderni galeriji so ob prihajajoči 140-letnici Picassovega rojstva pripravili razstavo Črka v risbo, ki v Ljubljano prinaša njegove grafike, nastale okoli sredine prejšnjega stoletja, iz anonimne italijanske zbirke v zasebni lasti. Čeprav so jih uspeli pravočasno rešiti pred poplavo, ki je ob strašnem neurju zajela desno krilo galerije, pa bo na odprtje razstave treba še nekaj časa počakati. O vsem tem se je Žiga Bratoš pogovarjal s kustosom dr. Markom Jenkom. Foto: Pierre Reverdy, Spev mrtvih, 1948, vir: Moderna galerija v Ljubljani <p>Med likovnimi eksperimenti vedno drznega Picassa so tudi njegove knjižne ilustracije – te si bomo lahko, upajmo, da kmalu ogledali v desnem krilu Moderne galerije </p><p><p>V izjemno širokem opusu Pabla Picassa, enega najpomembnejših umetnikov vseh časov, so tudi grafike, ki jih je ustvarjal kot knjižne ilustracije. Veliko se je družil s pesniki, pisatelji in založniki, ki so mu puščali precej proste roke in tako so ti izdelki v drznem risarskem zanosu postajali že bolj nekakšne knjige umetnika kot pa klasične ilustrirane knjige. Z risbo je dobesedno vstopil v poezijo in prozo, bolj kot orisati besedilo je namreč želel ujeti njegovega duha. V Moderni galeriji so ob prihajajoči 140-letnici Picassovega rojstva pripravili razstavo Črka v risbo, ki v Ljubljano prinaša njegove grafike, nastale okoli sredine prejšnjega stoletja, iz anonimne italijanske zbirke v zasebni lasti. Čeprav so jih uspeli pravočasno rešiti pred poplavo, ki je ob strašnem neurju zajela desno krilo galerije, pa bo na odprtje razstave treba še nekaj časa počakati. O vsem tem bo kustos dr. Marko Jenko v živo govoril v oddaji Likovni odmevi.</p></p> 174810143 RTVSLO – Ars 1593 clean V izjemno širokem opusu Pabla Picassa, enega najpomembnejših umetnikov vseh časov, so tudi grafike, ki jih je ustvarjal kot knjižne ilustracije. Veliko se je družil s pesniki, pisatelji in založniki, ki so mu puščali precej proste roke in tako so ti izdelki v drznem risarskem zanosu postajali že bolj nekakšne knjige umetnika kot pa klasične ilustrirane knjige. Z risbo je dobesedno vstopal v poezijo in prozo, bolj kot orisati besedilo je namreč želel ujeti njegovega duha. V Moderni galeriji so ob prihajajoči 140-letnici Picassovega rojstva pripravili razstavo Črka v risbo, ki v Ljubljano prinaša njegove grafike, nastale okoli sredine prejšnjega stoletja, iz anonimne italijanske zbirke v zasebni lasti. Čeprav so jih uspeli pravočasno rešiti pred poplavo, ki je ob strašnem neurju zajela desno krilo galerije, pa bo na odprtje razstave treba še nekaj časa počakati. O vsem tem se je Žiga Bratoš pogovarjal s kustosom dr. Markom Jenkom. Foto: Pierre Reverdy, Spev mrtvih, 1948, vir: Moderna galerija v Ljubljani <p>Med likovnimi eksperimenti vedno drznega Picassa so tudi njegove knjižne ilustracije – te si bomo lahko, upajmo, da kmalu ogledali v desnem krilu Moderne galerije </p><p><p>V izjemno širokem opusu Pabla Picassa, enega najpomembnejših umetnikov vseh časov, so tudi grafike, ki jih je ustvarjal kot knjižne ilustracije. Veliko se je družil s pesniki, pisatelji in založniki, ki so mu puščali precej proste roke in tako so ti izdelki v drznem risarskem zanosu postajali že bolj nekakšne knjige umetnika kot pa klasične ilustrirane knjige. Z risbo je dobesedno vstopil v poezijo in prozo, bolj kot orisati besedilo je namreč želel ujeti njegovega duha. V Moderni galeriji so ob prihajajoči 140-letnici Picassovega rojstva pripravili razstavo Črka v risbo, ki v Ljubljano prinaša njegove grafike, nastale okoli sredine prejšnjega stoletja, iz anonimne italijanske zbirke v zasebni lasti. Čeprav so jih uspeli pravočasno rešiti pred poplavo, ki je ob strašnem neurju zajela desno krilo galerije, pa bo na odprtje razstave treba še nekaj časa počakati. O vsem tem bo kustos dr. Marko Jenko v živo govoril v oddaji Likovni odmevi.</p></p> Fri, 01 Oct 2021 17:20:00 +0000 Razstava grafik Picasso: Črka v risbo, ki so jo pripravili v Moderni galeriji v Ljubljani, bo zaradi poplave morala še nekoliko počakati Ljubljanska stavba, ki je bila leta 1828 zgrajena kot rafinerija sladkorja, je zdaj domovanje umetnosti. S tem se je zaključil eden zahtevnejših gradbenih projektov, saj je zaradi statusa kulturnega spomenika šlo za konservatorsko reinterpretacijo. Prenova biroja Scapelab je tako ohranila videz strehe in zunanji obod s 318 okni, vanj pa so vstavili visečo jekleno konstrukcijo, ki je odmaknjena od ostenja in nosi štiri galerijske prostore. Na Mestni občini Ljubljana, pod okrilje katere spada Cukrarna, so prepričani, da projekt zapolnjuje infrastrukturno vrzel. Tu bodo svoje mesto namreč lahko našle različne vsebine, recimo tudi predavanja, koncerti, performativna in zvočna umetnost. Prva razstava v novih prostorih - Čudovitost spomina z deli mednarodnih umetnikov tematizira predvsem spomin, saj ima Cukrarna spomin v svojem genskem zapisu, razmišlja Alenka Gregorič, programska vodja novega prostora, ki odgovarja tudi na vprašanja glede programske usmeritve in pomena novega prostora. Foto: Ernesto Neto, Življenje je reka, vir: Andrej Peunik/MGML<p>Nov prostor sodobne umetnosti se odpira z razstavo, posvečeno spominu</p><p><p>Ljubljanska stavba, ki je bila leta 1828 zgrajena kot rafinerija sladkorja, je zdaj domovanje umetnosti. S tem se je zaključil eden zahtevnejših gradbenih projektov, saj je zaradi statusa kulturnega spomenika šlo za konservatorsko reinterpretacijo. Prenova biroja Scapelab je tako ohranila videz strehe in zunanji obod s 318 okni, vanj pa so vstavili visečo jekleno konstrukcijo, ki je odmaknjena od ostenja in nosi štiri galerijske prostore. Na Mestni občini Ljubljana, pod okrilje katere spada Cukrarna, so prepričani, da projekt zapolnjuje infrastrukturno vrzel. Tu bodo svoje mesto namreč lahko našle različne vsebine, recimo tudi predavanja, koncerti, performativna in zvočna umetnost. Prva razstava v novih prostorih - Čudovitost spomina z deli mednarodnih umetnikov tematizira predvsem spomin, saj ima Cukrarna spomin v svojem genskem zapisu, razmišlja Alenka Gregorič, programska vodja novega prostora, ki odgovarja tudi na vprašanja glede programske usmeritve in pomena novega prostora.</p></p> 174808140 RTVSLO – Ars 1375 clean Ljubljanska stavba, ki je bila leta 1828 zgrajena kot rafinerija sladkorja, je zdaj domovanje umetnosti. S tem se je zaključil eden zahtevnejših gradbenih projektov, saj je zaradi statusa kulturnega spomenika šlo za konservatorsko reinterpretacijo. Prenova biroja Scapelab je tako ohranila videz strehe in zunanji obod s 318 okni, vanj pa so vstavili visečo jekleno konstrukcijo, ki je odmaknjena od ostenja in nosi štiri galerijske prostore. Na Mestni občini Ljubljana, pod okrilje katere spada Cukrarna, so prepričani, da projekt zapolnjuje infrastrukturno vrzel. Tu bodo svoje mesto namreč lahko našle različne vsebine, recimo tudi predavanja, koncerti, performativna in zvočna umetnost. Prva razstava v novih prostorih - Čudovitost spomina z deli mednarodnih umetnikov tematizira predvsem spomin, saj ima Cukrarna spomin v svojem genskem zapisu, razmišlja Alenka Gregorič, programska vodja novega prostora, ki odgovarja tudi na vprašanja glede programske usmeritve in pomena novega prostora. Foto: Ernesto Neto, Življenje je reka, vir: Andrej Peunik/MGML<p>Nov prostor sodobne umetnosti se odpira z razstavo, posvečeno spominu</p><p><p>Ljubljanska stavba, ki je bila leta 1828 zgrajena kot rafinerija sladkorja, je zdaj domovanje umetnosti. S tem se je zaključil eden zahtevnejših gradbenih projektov, saj je zaradi statusa kulturnega spomenika šlo za konservatorsko reinterpretacijo. Prenova biroja Scapelab je tako ohranila videz strehe in zunanji obod s 318 okni, vanj pa so vstavili visečo jekleno konstrukcijo, ki je odmaknjena od ostenja in nosi štiri galerijske prostore. Na Mestni občini Ljubljana, pod okrilje katere spada Cukrarna, so prepričani, da projekt zapolnjuje infrastrukturno vrzel. Tu bodo svoje mesto namreč lahko našle različne vsebine, recimo tudi predavanja, koncerti, performativna in zvočna umetnost. Prva razstava v novih prostorih - Čudovitost spomina z deli mednarodnih umetnikov tematizira predvsem spomin, saj ima Cukrarna spomin v svojem genskem zapisu, razmišlja Alenka Gregorič, programska vodja novega prostora, ki odgovarja tudi na vprašanja glede programske usmeritve in pomena novega prostora.</p></p> Fri, 24 Sep 2021 16:30:00 +0000 »Cukrarna ima spomin v svojem genskem zapisu« Iskra Delta je bila slovensko računalniško podjetje, ki je pred razpadom Jugoslavije obetalo, da bo igralo vidno vlogo na svetovnem trgu. To se ni uresničilo, zgodba o njenem padcu pa je zavita v skrivnost. Kako razumeti ime tega podjetja v naslovu 34. grafičnega bienala Ljubljana, ki se je odprl v petek? Zelo posredno, pravi Tjaša Pogačar, kuratorka letošnje edicije – kot spodbudo za razmislek o preteklosti in o možnosti drugačne prihodnosti. Zakaj nezadovoljstvo s sedanjostjo sproža nostalgijo do preteklosti je eno od vprašanj bienala, ki Iskro Delta razume kot sprožilec iz preteklosti, ki omogoča zamisliti si drugačno prihodnost. Ljubljanski grafični bienale, ki z nastankom leta 1955 velja za enega najstarejših na svetu, se že dolgo ne omejuje več le na grafiko. A kljub temu pogosto posredno razmišlja o vlogi grafike ob njenem nastanku in sodobnih vzporednicah njenega tedanjega pomena. To v neki luči velja tudi za letošnjo edicijo – če grafiko večinoma razumemo kot medij, ki ga lahko reproduciramo, je računalniška tehnologija, na katero se naslanja tokratni bienale, s tem povezano širjenje idej seveda še pospešila. Tjašo Pogačar pri tem zanima tudi nova perspektiva računalniške tehnologije, ki bolj kot vprašanja reprodukcije odpira temo simulacije. Bienale je zasnovala v sodelovanju s projektno skupino in skupaj so razmišljali tudi o gibanju neuvrščenih, s kontekstom katerega se povezuje zgodovina bienala. Bienale se torej ne ukvarja s samim podjetjem Iskra Delta, temveč je to le sprožilec za razmislek o preteklosti in nezadovoljstvu s sedanjostjo, ki spodbuja nostalgijo. Ta nostalgični sentiment uporabijo – pokažejo nanj, nato pa ga skušajo preseči, je še dodala Tjaša Pogačar. Kako pa te ideje tematizirajo razstavljena dela oziroma kaj jim je skupno? Med umetniškimi deli, ki so na ogled, je sicer veliko novih in pa naročenih prav za to priložnost. Bienale sicer zaznamuje tudi močan regionalni in generacijski poudarek, saj prinaša projekte mlajših umetnikov in skupin. Pomemben del bienala pa je tudi glasbeni program, razvit v sodelovanju s kolektivom Nimaš izbire izbire in ki podobno kot v videoigrah ali filmih gradi svet Iskre Delta - tega tako do 21. novembra ne bomo le gledali, temveč tudi slišali. Organizator bienala je Mednarodni grafični Likovni center, razstave pa zavzemajo več ljubljanskih prizorišč. Sestavni del Iskre Delte je tudi sodelovanje z različnimi platformami in kolektivi ter konferenčni in pogovorni program, ki ga je zasnoval Muanis Sinanović, že tradicionalno pa prirejajo tudi samostojno razstavo prejemnika velike nagrade prejšnje izdaje – Hamja Ashan se v galeriji ZVKDS predstavlja z razstavo I don't belong here – ne spadam sem, ki prikazuje zgodovino imaginarne države sramežljivih, introvertiranih in avtističnih ljudi in njeno aktivistično gibanje proti prevladi ekstrovertirancev. Foto: Lawrence Lek, Nepenthe Zone, 2021, izsek iz videa. Vir: MGLC, z dovoljenjem umetnika.<p> 34. grafični bienale Ljubljana z naslovom Iskra Delta spomini na propadlo slovensko računalniško podjetje, a je to zgolj sprožilec za razmislek o preteklosti in prihodnosti</p><p><p>Slovensko računalniško podjetje Iskra Delta je pred razpadom Jugoslavije obetalo, da bo igralo vidno vlogo na svetovnem trgu. To se ni uresničilo, zgodba o njenem padcu pa je zavita v skrivnost. Kako razumeti ime tega podjetja v naslovu 34. grafičnega bienala Ljubljana? Zelo posredno, pravi Tjaša Pogačar, kuratorka letošnje edicije, ki jo je snovala skupaj s projektno skupino, kot spodbudo za razmislek o preteklosti in o možnosti drugačne prihodnosti. Zakaj nezadovoljstvo s sedanjostjo sproža nostalgijo do preteklosti je eno od vprašanj bienala, ki Iskro Delta razume kot sprožilec iz preteklosti, ki omogoča zamisliti si drugačno prihodnost.</p> <p>Med razstavljenimi umetniškimi deli je veliko novih in naročenih prav za to priložnost, bienale pa sicer zaznamuje tudi močan regionalni in generacijski poudarek, saj prinaša projekte mlajših umetnikov in skupin. Pomemben del bienala pa je tudi glasbeni program, razvit v sodelovanju s kolektivom Nimaš izbire izbire in ki podobno kot v videoigrah ali filmih gradi svet Iskre Delta - tega tako do 21. novembra ne bomo le gledali, temveč tudi slišali. Sestavni del Iskre Delte je tudi sodelovanje z različnimi platformami in kolektivi ter konferenčni in pogovorni program, ki ga je zasnoval Muanis Sinanović, že tradicionalno pa prirejajo tudi samostojno razstavo prejemnika velike nagrade prejšnje izdaje – Hamja Ashan se v galeriji ZVKDS predstavlja z razstavo I don't belong here – ne spadam sem, ki prikazuje zgodovino imaginarne države sramežljivih, introvertiranih in avtističnih ljudi in njeno aktivistično gibanje proti prevladi ekstrovertirancev.</p> <p>Organizator bienala je Mednarodni grafični Likovni center, razstave pa zavzemajo več ljubljanskih prizorišč, skozi katere se sprehodimo v oddaji, ki jo začnemo v pogovoru s Tjašo Pogačar, v nadaljevanju pa svoje misli deli več sodelujočih umetnikov oz članov tandemov in skupin: Toyota Vangelis, Neon &amp; Kladnik, Liara T'Soni, Nascent, Miloš Trakilović, Andrej Škufca, Inside Job, Technologie und das Unheimliche.</p> <p>i.</p></p> 174806257 RTVSLO – Ars 2202 clean Iskra Delta je bila slovensko računalniško podjetje, ki je pred razpadom Jugoslavije obetalo, da bo igralo vidno vlogo na svetovnem trgu. To se ni uresničilo, zgodba o njenem padcu pa je zavita v skrivnost. Kako razumeti ime tega podjetja v naslovu 34. grafičnega bienala Ljubljana, ki se je odprl v petek? Zelo posredno, pravi Tjaša Pogačar, kuratorka letošnje edicije – kot spodbudo za razmislek o preteklosti in o možnosti drugačne prihodnosti. Zakaj nezadovoljstvo s sedanjostjo sproža nostalgijo do preteklosti je eno od vprašanj bienala, ki Iskro Delta razume kot sprožilec iz preteklosti, ki omogoča zamisliti si drugačno prihodnost. Ljubljanski grafični bienale, ki z nastankom leta 1955 velja za enega najstarejših na svetu, se že dolgo ne omejuje več le na grafiko. A kljub temu pogosto posredno razmišlja o vlogi grafike ob njenem nastanku in sodobnih vzporednicah njenega tedanjega pomena. To v neki luči velja tudi za letošnjo edicijo – če grafiko večinoma razumemo kot medij, ki ga lahko reproduciramo, je računalniška tehnologija, na katero se naslanja tokratni bienale, s tem povezano širjenje idej seveda še pospešila. Tjašo Pogačar pri tem zanima tudi nova perspektiva računalniške tehnologije, ki bolj kot vprašanja reprodukcije odpira temo simulacije. Bienale je zasnovala v sodelovanju s projektno skupino in skupaj so razmišljali tudi o gibanju neuvrščenih, s kontekstom katerega se povezuje zgodovina bienala. Bienale se torej ne ukvarja s samim podjetjem Iskra Delta, temveč je to le sprožilec za razmislek o preteklosti in nezadovoljstvu s sedanjostjo, ki spodbuja nostalgijo. Ta nostalgični sentiment uporabijo – pokažejo nanj, nato pa ga skušajo preseči, je še dodala Tjaša Pogačar. Kako pa te ideje tematizirajo razstavljena dela oziroma kaj jim je skupno? Med umetniškimi deli, ki so na ogled, je sicer veliko novih in pa naročenih prav za to priložnost. Bienale sicer zaznamuje tudi močan regionalni in generacijski poudarek, saj prinaša projekte mlajših umetnikov in skupin. Pomemben del bienala pa je tudi glasbeni program, razvit v sodelovanju s kolektivom Nimaš izbire izbire in ki podobno kot v videoigrah ali filmih gradi svet Iskre Delta - tega tako do 21. novembra ne bomo le gledali, temveč tudi slišali. Organizator bienala je Mednarodni grafični Likovni center, razstave pa zavzemajo več ljubljanskih prizorišč. Sestavni del Iskre Delte je tudi sodelovanje z različnimi platformami in kolektivi ter konferenčni in pogovorni program, ki ga je zasnoval Muanis Sinanović, že tradicionalno pa prirejajo tudi samostojno razstavo prejemnika velike nagrade prejšnje izdaje – Hamja Ashan se v galeriji ZVKDS predstavlja z razstavo I don't belong here – ne spadam sem, ki prikazuje zgodovino imaginarne države sramežljivih, introvertiranih in avtističnih ljudi in njeno aktivistično gibanje proti prevladi ekstrovertirancev. Foto: Lawrence Lek, Nepenthe Zone, 2021, izsek iz videa. Vir: MGLC, z dovoljenjem umetnika.<p> 34. grafični bienale Ljubljana z naslovom Iskra Delta spomini na propadlo slovensko računalniško podjetje, a je to zgolj sprožilec za razmislek o preteklosti in prihodnosti</p><p><p>Slovensko računalniško podjetje Iskra Delta je pred razpadom Jugoslavije obetalo, da bo igralo vidno vlogo na svetovnem trgu. To se ni uresničilo, zgodba o njenem padcu pa je zavita v skrivnost. Kako razumeti ime tega podjetja v naslovu 34. grafičnega bienala Ljubljana? Zelo posredno, pravi Tjaša Pogačar, kuratorka letošnje edicije, ki jo je snovala skupaj s projektno skupino, kot spodbudo za razmislek o preteklosti in o možnosti drugačne prihodnosti. Zakaj nezadovoljstvo s sedanjostjo sproža nostalgijo do preteklosti je eno od vprašanj bienala, ki Iskro Delta razume kot sprožilec iz preteklosti, ki omogoča zamisliti si drugačno prihodnost.</p> <p>Med razstavljenimi umetniškimi deli je veliko novih in naročenih prav za to priložnost, bienale pa sicer zaznamuje tudi močan regionalni in generacijski poudarek, saj prinaša projekte mlajših umetnikov in skupin. Pomemben del bienala pa je tudi glasbeni program, razvit v sodelovanju s kolektivom Nimaš izbire izbire in ki podobno kot v videoigrah ali filmih gradi svet Iskre Delta - tega tako do 21. novembra ne bomo le gledali, temveč tudi slišali. Sestavni del Iskre Delte je tudi sodelovanje z različnimi platformami in kolektivi ter konferenčni in pogovorni program, ki ga je zasnoval Muanis Sinanović, že tradicionalno pa prirejajo tudi samostojno razstavo prejemnika velike nagrade prejšnje izdaje – Hamja Ashan se v galeriji ZVKDS predstavlja z razstavo I don't belong here – ne spadam sem, ki prikazuje zgodovino imaginarne države sramežljivih, introvertiranih in avtističnih ljudi in njeno aktivistično gibanje proti prevladi ekstrovertirancev.</p> <p>Organizator bienala je Mednarodni grafični Likovni center, razstave pa zavzemajo več ljubljanskih prizorišč, skozi katere se sprehodimo v oddaji, ki jo začnemo v pogovoru s Tjašo Pogačar, v nadaljevanju pa svoje misli deli več sodelujočih umetnikov oz članov tandemov in skupin: Toyota Vangelis, Neon &amp; Kladnik, Liara T'Soni, Nascent, Miloš Trakilović, Andrej Škufca, Inside Job, Technologie und das Unheimliche.</p> <p>i.</p></p> Fri, 17 Sep 2021 15:30:00 +0000 Iskra Delta odpira svoja vrata v mnoštvo različnih prihodnosti V Linzu v Avstriji poteka vodilni svetovni festival umetnosti, tehnologije in družbe Ars Electronica. S temo "Nov digitalni dogovor" pozornost usmerja k praksam in znanjem, ki jih potrebujemo, da bi lahko ukrepali v današnjem času izzivov in preizkusov. Na stotine umetnikov, znanstvenikov in aktivistov bo do 12. septembra ne le v Linzu, temveč tudi v drugih takoimenovanih vrtovih Ars Electronice po vsem svetu, in tudi na spletu, skušalo odgovoriti in prikazati kako bi to lahko storili. O temi festivala in njegovi vizij se je Aleksandra Saška Gruden pogovarjala z umetniškim vodjem Gerfriedom Stockerjem, ter Rene Rusjan, Jasno Hribernik ter Petrom Purgom, ki so predstavili program Akademije umetnosti Univerze Nova Gorica, ki se letos prvič predstavlja v sklopu vrtov Ars Electronice. Foto: Pozdravi iz prihodnosti IV: Dotik novih resničnosti, vrt Akademije umetnosti Univerze v Novi Gorici, vir: Akademija umetnosti Univerze v Novi Gorici <p>"Priča smo pravzaprav nečemu kar lahko imenujemo digitalni fevdalizem." razmišlja umetniški vodja festivala Gerfried Stocker </p><p><p>V Linzu v Avstriji poteka vodilni svetovni festival umetnosti, tehnologije in družbe <i>Ars Electronica</i>. S temo <i>"Nov digitalni dogovor"</i> pozornost usmerja k praksam in znanjem, ki jih potrebujemo, da bi lahko ukrepali v današnjem času izzivov in preizkusov. Na stotine umetnikov, znanstvenikov in aktivistov bo do 12. septembra ne le v Linzu, temveč tudi v drugih takoimenovanih vrtovih Ars Electronice po vsem svetu, in tudi na spletu, skušalo odgovoriti in prikazati kako bi to lahko storili. O temi festivala in njegovi vizij se je <b>Aleksandra Saška Gruden</b> pogovarjala z umetniškim vodjem <strong>Gerfriedom Stockerjem</strong><strong><span>, ter </span>Rene Rusjan, Jasno Hribernik</strong><strong><span> ter </span>Petrom Purgom</strong><strong><span>, ki so predstavili program Akademije umetnosti Univerze Nova Gorica, ki se letos prvič predstavlja v sklopu vrtov Ars Electronice.</span></strong></p></p> 174804433 RTVSLO – Ars 1489 clean V Linzu v Avstriji poteka vodilni svetovni festival umetnosti, tehnologije in družbe Ars Electronica. S temo "Nov digitalni dogovor" pozornost usmerja k praksam in znanjem, ki jih potrebujemo, da bi lahko ukrepali v današnjem času izzivov in preizkusov. Na stotine umetnikov, znanstvenikov in aktivistov bo do 12. septembra ne le v Linzu, temveč tudi v drugih takoimenovanih vrtovih Ars Electronice po vsem svetu, in tudi na spletu, skušalo odgovoriti in prikazati kako bi to lahko storili. O temi festivala in njegovi vizij se je Aleksandra Saška Gruden pogovarjala z umetniškim vodjem Gerfriedom Stockerjem, ter Rene Rusjan, Jasno Hribernik ter Petrom Purgom, ki so predstavili program Akademije umetnosti Univerze Nova Gorica, ki se letos prvič predstavlja v sklopu vrtov Ars Electronice. Foto: Pozdravi iz prihodnosti IV: Dotik novih resničnosti, vrt Akademije umetnosti Univerze v Novi Gorici, vir: Akademija umetnosti Univerze v Novi Gorici <p>"Priča smo pravzaprav nečemu kar lahko imenujemo digitalni fevdalizem." razmišlja umetniški vodja festivala Gerfried Stocker </p><p><p>V Linzu v Avstriji poteka vodilni svetovni festival umetnosti, tehnologije in družbe <i>Ars Electronica</i>. S temo <i>"Nov digitalni dogovor"</i> pozornost usmerja k praksam in znanjem, ki jih potrebujemo, da bi lahko ukrepali v današnjem času izzivov in preizkusov. Na stotine umetnikov, znanstvenikov in aktivistov bo do 12. septembra ne le v Linzu, temveč tudi v drugih takoimenovanih vrtovih Ars Electronice po vsem svetu, in tudi na spletu, skušalo odgovoriti in prikazati kako bi to lahko storili. O temi festivala in njegovi vizij se je <b>Aleksandra Saška Gruden</b> pogovarjala z umetniškim vodjem <strong>Gerfriedom Stockerjem</strong><strong><span>, ter </span>Rene Rusjan, Jasno Hribernik</strong><strong><span> ter </span>Petrom Purgom</strong><strong><span>, ki so predstavili program Akademije umetnosti Univerze Nova Gorica, ki se letos prvič predstavlja v sklopu vrtov Ars Electronice.</span></strong></p></p> Fri, 10 Sep 2021 17:00:00 +0000 Ars Electronica - Nov digitalni dogovor Trije umetniki v kolektivu BridA ustvarjajo dela na način, podoben delovanju strojnega programa. Tom Kerševan, Sendi Mango in Jurij Pavlica že petindvajset let posegajo na področje tehnoloških in znanstvenih pristopov ter z interaktivnimi deli razmišljajo o avtorstvu. To velja že za eno njihovih zgodnejših in bolj znanih del, Do it yourself – naredi sam; interaktivno delavnico oziroma performans, kjer sodelujoči slikajo na podlagi zvočnih navodil. Projekt je doživel številne izvedbe, kar velja tudi za projekt Modux, ki v likovno delo pretvarja različne podatke, pri tem pa občasno sodelujejo tudi naključni mimoidoči. V Mestni galeriji Nova Gorica so ob jubileju skupine pripravili razstavo Prepletenost, ki jo je kuriral Vladimir Vidmar in ki predstavlja rezime njihovega dosedanjega delovanja. Ali se je v teh letih fokus njihovih del kaj spremenil, je eno od vprašanj, o katerem so v pogovoru ob razstavi razmišljali Tom Kerševan, Sendi Mango in Jurij Pavlica. Foto: Modux Kalmar, detajl instalacije, vir fotografije: osebni arhiv skupine BridA, izrez fotografije<p>Razstava v Mestni galeriji Nova Gorica ob jubileju kolektiva predstavlja rezime njihovega dosedanjega delovanja.</p><p><p>Trije umetniki v kolektivu BridA ustvarjajo dela na način, podoben delovanju strojnega programa. Tom Kerševan, Sendi Mango in Jurij Pavlica že petindvajset let posegajo na področje tehnoloških in znanstvenih pristopov ter z interaktivnimi deli razmišljajo o avtorstvu. To velja že za eno njihovih zgodnejših in bolj znanih del, Do it yourself – naredi sam; interaktivno delavnico oziroma performans, kjer sodelujoči slikajo na podlagi zvočnih navodil. Projekt je doživel številne izvedbe, kar velja tudi za projekt Modux, ki v likovno delo pretvarja različne podatke, pri tem pa občasno sodelujejo tudi naključni mimoidoči. V Mestni galeriji Nova Gorica so ob jubileju skupine pripravili razstavo Prepletenost, ki jo je kuriral Vladimir Vidmar in ki predstavlja rezime njihovega dosedanjega delovanja. Ali se je v teh letih fokus njihovih del kaj spremenil, je eno od vprašanj, o katerem so v pogovoru ob razstavi razmišljali Tom Kerševan, Sendi Mango in Jurij Pavlica.</p></p> 174802612 RTVSLO – Ars 1864 clean Trije umetniki v kolektivu BridA ustvarjajo dela na način, podoben delovanju strojnega programa. Tom Kerševan, Sendi Mango in Jurij Pavlica že petindvajset let posegajo na področje tehnoloških in znanstvenih pristopov ter z interaktivnimi deli razmišljajo o avtorstvu. To velja že za eno njihovih zgodnejših in bolj znanih del, Do it yourself – naredi sam; interaktivno delavnico oziroma performans, kjer sodelujoči slikajo na podlagi zvočnih navodil. Projekt je doživel številne izvedbe, kar velja tudi za projekt Modux, ki v likovno delo pretvarja različne podatke, pri tem pa občasno sodelujejo tudi naključni mimoidoči. V Mestni galeriji Nova Gorica so ob jubileju skupine pripravili razstavo Prepletenost, ki jo je kuriral Vladimir Vidmar in ki predstavlja rezime njihovega dosedanjega delovanja. Ali se je v teh letih fokus njihovih del kaj spremenil, je eno od vprašanj, o katerem so v pogovoru ob razstavi razmišljali Tom Kerševan, Sendi Mango in Jurij Pavlica. Foto: Modux Kalmar, detajl instalacije, vir fotografije: osebni arhiv skupine BridA, izrez fotografije<p>Razstava v Mestni galeriji Nova Gorica ob jubileju kolektiva predstavlja rezime njihovega dosedanjega delovanja.</p><p><p>Trije umetniki v kolektivu BridA ustvarjajo dela na način, podoben delovanju strojnega programa. Tom Kerševan, Sendi Mango in Jurij Pavlica že petindvajset let posegajo na področje tehnoloških in znanstvenih pristopov ter z interaktivnimi deli razmišljajo o avtorstvu. To velja že za eno njihovih zgodnejših in bolj znanih del, Do it yourself – naredi sam; interaktivno delavnico oziroma performans, kjer sodelujoči slikajo na podlagi zvočnih navodil. Projekt je doživel številne izvedbe, kar velja tudi za projekt Modux, ki v likovno delo pretvarja različne podatke, pri tem pa občasno sodelujejo tudi naključni mimoidoči. V Mestni galeriji Nova Gorica so ob jubileju skupine pripravili razstavo Prepletenost, ki jo je kuriral Vladimir Vidmar in ki predstavlja rezime njihovega dosedanjega delovanja. Ali se je v teh letih fokus njihovih del kaj spremenil, je eno od vprašanj, o katerem so v pogovoru ob razstavi razmišljali Tom Kerševan, Sendi Mango in Jurij Pavlica.</p></p> Fri, 03 Sep 2021 14:30:00 +0000 BridA – Prepletenost Včasih se na poseben način povežeta zgodovina in sodobna umetnost. Tokrat se je taka sinergija vzpostavila med baročnim dvorcem Novo Celje in skupinsko razstavo V odboju svetlobe. Kustosinja Vesna Teržan je zanjo izbrala dela šestih avtoric in avtorjev: slikarja Sandija Červeka, krajinske arhitektke Ane Kučan, kiparja/performerja Marka A. Kovačiča, kiparke Sabe Skaberne, fotografa Gorazda Vilharja in slikarke/grafičarke Mojce Zlokarnik. Ustvarjajo v različnih medijih in z različnimi likovnimi jeziki, hkrati pa so izbrana dela videti skladno ter povezano. Aleksandra Saška Gruden se je o razstavi pogovarjala s kustosinjo Vesno Teržan. Foto: Aleksandra Saška Gruden<p>Preplet sodobne umetnosti in zgodovine v baročnem dvorcu Novo Celje</p><p><p>Včasih se na poseben način povežeta zgodovina in sodobna umetnost. Tokrat se je taka sinergija vzpostavila med baročnim dvorcem Novo Celje in skupinsko razstavo V odboju svetlobe. Kustosinja Vesna Teržan je zanjo izbrala dela šestih avtoric in avtorjev: slikarja Sandija Červeka, krajinske arhitektke Ane Kučan, kiparja/performerja Marka A. Kovačiča, kiparke Sabe Skaberne, fotografa Gorazda Vilharja in slikarke/grafičarke Mojce Zlokarnik. Ustvarjajo v različnih medijih in z različnimi likovnimi jeziki, hkrati pa so izbrana dela videti skladno ter povezano. Aleksandra Saška Gruden se je o razstavi pogovarjala s kustosinjo Vesno Teržan.</p></p> 174798431 RTVSLO – Ars 1320 clean Včasih se na poseben način povežeta zgodovina in sodobna umetnost. Tokrat se je taka sinergija vzpostavila med baročnim dvorcem Novo Celje in skupinsko razstavo V odboju svetlobe. Kustosinja Vesna Teržan je zanjo izbrala dela šestih avtoric in avtorjev: slikarja Sandija Červeka, krajinske arhitektke Ane Kučan, kiparja/performerja Marka A. Kovačiča, kiparke Sabe Skaberne, fotografa Gorazda Vilharja in slikarke/grafičarke Mojce Zlokarnik. Ustvarjajo v različnih medijih in z različnimi likovnimi jeziki, hkrati pa so izbrana dela videti skladno ter povezano. Aleksandra Saška Gruden se je o razstavi pogovarjala s kustosinjo Vesno Teržan. Foto: Aleksandra Saška Gruden<p>Preplet sodobne umetnosti in zgodovine v baročnem dvorcu Novo Celje</p><p><p>Včasih se na poseben način povežeta zgodovina in sodobna umetnost. Tokrat se je taka sinergija vzpostavila med baročnim dvorcem Novo Celje in skupinsko razstavo V odboju svetlobe. Kustosinja Vesna Teržan je zanjo izbrala dela šestih avtoric in avtorjev: slikarja Sandija Červeka, krajinske arhitektke Ane Kučan, kiparja/performerja Marka A. Kovačiča, kiparke Sabe Skaberne, fotografa Gorazda Vilharja in slikarke/grafičarke Mojce Zlokarnik. Ustvarjajo v različnih medijih in z različnimi likovnimi jeziki, hkrati pa so izbrana dela videti skladno ter povezano. Aleksandra Saška Gruden se je o razstavi pogovarjala s kustosinjo Vesno Teržan.</p></p> Fri, 27 Aug 2021 09:00:00 +0000 V odboju svetlobe - preplet sodobne umetnosti in zgodovine v baročnem dvorcu Novo Celje John Baldessari je s svojimi umetniškimi deli pogosto izzval nasmešek gledalca. Med njegovimi bolj znanimi deli je denimo I Will Not Make Any More Boring Art, obsesivno ponavljajoče se zapisan stavek, da ne bo več delal dolgočasne umetnosti. Prav s humorjem je nenehno spreminjal naš pogled na umetnost, podobe in jezik. V šestdesetih je začel poudarjati idejo umetniškega dela, v sedemdesetih se je dalje spraševal o omejitvah in konvencijah v umetnosti, pogosto na rahlo paradoksalen in ironičen način. Znan je po pionirski rabi najdene fotografije in prilaščenih filmskih podob, s katerimi je razmišljal o kolektivnem nezavednem, kot ga oblikuje hollywoodska kinematografija in o zakonitostih filmske predstavitve. Veliki umetnik bi letos poleti praznoval 90 let in ob tej priložnosti lahko ponovno slišite oddajo, ki je nastala ob njegovi smrti januarja 2020. O duhovitosti in igrivosti Johna Baldessarija so tedaj razmišljali Zdenka Badovinac, direktorica Moderne galerije, ki je v devetdesetih gostila njegovo retrospektivo This not That, umetnik Dejan Habicht in Tadej Pogačar, umetnik in direktor Centra in Galerije P74. Foto: John Baldessari, I Will Not Make Any More Boring Art, tapeta, MOCA, flickr: uporabnik rocor<p>John Baldessari, ki je igrivo izzival ustaljene načine razumevanja umetnosti, bi letos praznoval 90 let. </p><p><p>John Baldessari je s svojimi umetniškimi deli pogosto izzval nasmešek gledalca. Med njegovimi bolj znanimi deli je denimo I Will Not Make Any More Boring Art, obsesivno ponavljajoče se zapisan stavek, da ne bo več delal dolgočasne umetnosti. Prav s humorjem je nenehno spreminjal naš pogled na umetnost, podobe in jezik. V šestdesetih je začel poudarjati idejo umetniškega dela, v sedemdesetih se je dalje spraševal o omejitvah in konvencijah v umetnosti, pogosto na rahlo paradoksalen in ironičen način. Znan je po pionirski rabi najdene fotografije in prilaščenih filmskih podob, s katerimi je razmišljal o kolektivnem nezavednem, kot ga oblikuje hollywoodska kinematografija in o zakonitostih filmske predstavitve. Veliki umetnik bi letos poleti praznoval 90 let in ob tej priložnosti lahko ponovno slišite oddajo, ki je nastala v spomin nanj po njegovi smrti januarja 2020. O duhovitosti in igrivosti Johna Baldessarija so tedaj razmišljali Zdenka Badovinac, direktorica Moderne galerije, ki je v devetdesetih gostila njegovo retrospektivo This not That, umetnik Dejan Habicht in Tadej Pogačar, umetnik in direktor Centra in Galerije P74.</p></p> 174798433 RTVSLO – Ars 1643 clean John Baldessari je s svojimi umetniškimi deli pogosto izzval nasmešek gledalca. Med njegovimi bolj znanimi deli je denimo I Will Not Make Any More Boring Art, obsesivno ponavljajoče se zapisan stavek, da ne bo več delal dolgočasne umetnosti. Prav s humorjem je nenehno spreminjal naš pogled na umetnost, podobe in jezik. V šestdesetih je začel poudarjati idejo umetniškega dela, v sedemdesetih se je dalje spraševal o omejitvah in konvencijah v umetnosti, pogosto na rahlo paradoksalen in ironičen način. Znan je po pionirski rabi najdene fotografije in prilaščenih filmskih podob, s katerimi je razmišljal o kolektivnem nezavednem, kot ga oblikuje hollywoodska kinematografija in o zakonitostih filmske predstavitve. Veliki umetnik bi letos poleti praznoval 90 let in ob tej priložnosti lahko ponovno slišite oddajo, ki je nastala ob njegovi smrti januarja 2020. O duhovitosti in igrivosti Johna Baldessarija so tedaj razmišljali Zdenka Badovinac, direktorica Moderne galerije, ki je v devetdesetih gostila njegovo retrospektivo This not That, umetnik Dejan Habicht in Tadej Pogačar, umetnik in direktor Centra in Galerije P74. Foto: John Baldessari, I Will Not Make Any More Boring Art, tapeta, MOCA, flickr: uporabnik rocor<p>John Baldessari, ki je igrivo izzival ustaljene načine razumevanja umetnosti, bi letos praznoval 90 let. </p><p><p>John Baldessari je s svojimi umetniškimi deli pogosto izzval nasmešek gledalca. Med njegovimi bolj znanimi deli je denimo I Will Not Make Any More Boring Art, obsesivno ponavljajoče se zapisan stavek, da ne bo več delal dolgočasne umetnosti. Prav s humorjem je nenehno spreminjal naš pogled na umetnost, podobe in jezik. V šestdesetih je začel poudarjati idejo umetniškega dela, v sedemdesetih se je dalje spraševal o omejitvah in konvencijah v umetnosti, pogosto na rahlo paradoksalen in ironičen način. Znan je po pionirski rabi najdene fotografije in prilaščenih filmskih podob, s katerimi je razmišljal o kolektivnem nezavednem, kot ga oblikuje hollywoodska kinematografija in o zakonitostih filmske predstavitve. Veliki umetnik bi letos poleti praznoval 90 let in ob tej priložnosti lahko ponovno slišite oddajo, ki je nastala v spomin nanj po njegovi smrti januarja 2020. O duhovitosti in igrivosti Johna Baldessarija so tedaj razmišljali Zdenka Badovinac, direktorica Moderne galerije, ki je v devetdesetih gostila njegovo retrospektivo This not That, umetnik Dejan Habicht in Tadej Pogačar, umetnik in direktor Centra in Galerije P74.</p></p> Fri, 20 Aug 2021 09:00:00 +0000 »Zdi se mi, da ima to nekaj opraviti z umetnostjo.« Gibanje za javni govor zveni kot kakšna pobuda političnega ali družbenega gibanja, a je v projektu Polonce Lovšin razumljeno dobesedno. Umetnica in arhitektka, ki raziskuje alternativne načine bivanja in razmišlja o javnem prostoru, namreč sodelujoče v projektu povabi k javnemu govoru. A s pomenljivim poudarkom – da bi se govorce slišalo, je nujno gibanje drugih udeležencev, v zadnjih izvedbah je to kolesarjenje, ki tako zagotavljajo energijo za ozvočenje mikrofona. Projekt je umetnica v javnem prostoru izpeljala že večkrat, tokrat pa je prvič na ogled v galeriji, in sicer v Kulturnem centru Tobačna 001. Prvič se je projekt odvil leta 2015 v Mariboru, od tedaj pa je doživel še šest postaj, na katerih so sodelujoči opozorili na različne teme in vsebine – od branja lezbične poezije, razmišljanja o lokalni skupnosti in protestih. Foto: Iza Pevec<p>V projektu Polonce Lovšin so govorci odvisni od poslušalcev, ki zagotavljajo energijo za ozvočenje mikrofona</p><p><p>Gibanje za javni govor zveni kot kakšna pobuda političnega ali družbenega gibanja, a je v projektu <strong>Polonce Lovšin</strong> razumljeno dobesedno. Umetnica in arhitektka, ki raziskuje alternativne načine bivanja in razmišlja o javnem prostoru, namreč sodelujoče v projektu povabi k javnemu govoru. A s pomenljivim poudarkom – da bi se govorce slišalo, je nujno gibanje drugih udeležencev, v zadnjih izvedbah je to kolesarjenje, ki tako zagotavljajo energijo za ozvočenje mikrofona. Projekt je umetnica v javnem prostoru izpeljala že večkrat, tokrat pa je prvič na ogled v galeriji, in sicer v Kulturnem centru Tobačna 001. Prvič se je projekt odvil leta 2015 v Mariboru, od tedaj pa je doživel še šest postaj, na katerih so sodelujoči opozorili na različne teme in vsebine – od branja lezbične poezije, razmišljanja o lokalni skupnosti in protestih.</p></p> 174797994 RTVSLO – Ars 1698 clean Gibanje za javni govor zveni kot kakšna pobuda političnega ali družbenega gibanja, a je v projektu Polonce Lovšin razumljeno dobesedno. Umetnica in arhitektka, ki raziskuje alternativne načine bivanja in razmišlja o javnem prostoru, namreč sodelujoče v projektu povabi k javnemu govoru. A s pomenljivim poudarkom – da bi se govorce slišalo, je nujno gibanje drugih udeležencev, v zadnjih izvedbah je to kolesarjenje, ki tako zagotavljajo energijo za ozvočenje mikrofona. Projekt je umetnica v javnem prostoru izpeljala že večkrat, tokrat pa je prvič na ogled v galeriji, in sicer v Kulturnem centru Tobačna 001. Prvič se je projekt odvil leta 2015 v Mariboru, od tedaj pa je doživel še šest postaj, na katerih so sodelujoči opozorili na različne teme in vsebine – od branja lezbične poezije, razmišljanja o lokalni skupnosti in protestih. Foto: Iza Pevec<p>V projektu Polonce Lovšin so govorci odvisni od poslušalcev, ki zagotavljajo energijo za ozvočenje mikrofona</p><p><p>Gibanje za javni govor zveni kot kakšna pobuda političnega ali družbenega gibanja, a je v projektu <strong>Polonce Lovšin</strong> razumljeno dobesedno. Umetnica in arhitektka, ki raziskuje alternativne načine bivanja in razmišlja o javnem prostoru, namreč sodelujoče v projektu povabi k javnemu govoru. A s pomenljivim poudarkom – da bi se govorce slišalo, je nujno gibanje drugih udeležencev, v zadnjih izvedbah je to kolesarjenje, ki tako zagotavljajo energijo za ozvočenje mikrofona. Projekt je umetnica v javnem prostoru izpeljala že večkrat, tokrat pa je prvič na ogled v galeriji, in sicer v Kulturnem centru Tobačna 001. Prvič se je projekt odvil leta 2015 v Mariboru, od tedaj pa je doživel še šest postaj, na katerih so sodelujoči opozorili na različne teme in vsebine – od branja lezbične poezije, razmišljanja o lokalni skupnosti in protestih.</p></p> Fri, 13 Aug 2021 17:00:00 +0000 Gibanje za javni govor Kaj je performans, ki je bil kot umetnostna oblika že uveljavljen v zahodnem svetu, prinesel, pomenil ali spremenil v pojugoslovanskem kontekstu 90-ih let, je eno izmed izhodiščnih vprašanj razstave, ki je del večletnega mednarodnega projekta. Teme, kot so vojna, nacionalizem, telo, demonstracije, nove meje, feminizem in mediji, na razstavi Spoznanje! Upor! Reakcija predstavlja več kot 120 umetniških del pa tudi arhivski in video material, v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova pa bo razstava na ogled še do 3. oktobra. Kakšne so bile specifike obravnavanih praks v različnih državah, nekdanjih članicah Jugoslavije, kako je performans odražal pred-, med- in povojne razmere ter zakaj je prirejanje razstav v obleganem mestu gesta upora, je nekaj vprašanj, o katerih je v pogovoru razmišljala kustosinja razstave Bojana Piškur. Foto: Ante Jurić: Sarajevsko streljanje, dvorišče Akademije dramskih umetnosti, Sarajevo, 1992, vir: arhiv Obala Art Centa <p>Kako je performans odražal življenje v nasilnem in turbulentnem desetletju ter vstopal vanj? </p><p><p>Kaj je performans, ki je bil kot umetnostna oblika že uveljavljen v zahodnem svetu, prinesel, pomenil ali spremenil v pojugoslovanskem kontekstu 90-ih let, je eno izmed izhodiščnih vprašanj razstave, ki je del večletnega mednarodnega projekta. Teme, kot so vojna, nacionalizem, telo, demonstracije, nove meje, feminizem in mediji, na razstavi Spoznanje! Upor! Reakcija predstavlja več kot 120 umetniških del pa tudi arhivski in video material, v ljubljanskem Muzeju sodobne umetnosti Metelkova pa bo razstava na ogled še do 3. oktobra. Kakšne so bile specifike obravnavanih praks v različnih državah, nekdanjih članicah Jugoslavije, kako je performans odražal pred-, med- in povojne razmere ter zakaj je prirejanje razstav v obleganem mestu gesta upora, je nekaj vprašanj, o katerih je v pogovoru razmišljala kustosinja razstave Bojana Piškur.</p></p> 174796445 RTVSLO – Ars 1651 clean Kaj je performans, ki je bil kot umetnostna oblika že uveljavljen v zahodnem svetu, prinesel, pomenil ali spremenil v pojugoslovanskem kontekstu 90-ih let, je eno izmed izhodiščnih vprašanj razstave, ki je del večletnega mednarodnega projekta. Teme, kot so vojna, nacionalizem, telo, demonstracije, nove meje, feminizem in mediji, na razstavi Spoznanje! Upor! Reakcija predstavlja več kot 120 umetniških del pa tudi arhivski in video material, v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova pa bo razstava na ogled še do 3. oktobra. Kakšne so bile specifike obravnavanih praks v različnih državah, nekdanjih članicah Jugoslavije, kako je performans odražal pred-, med- in povojne razmere ter zakaj je prirejanje razstav v obleganem mestu gesta upora, je nekaj vprašanj, o katerih je v pogovoru razmišljala kustosinja razstave Bojana Piškur. Foto: Ante Jurić: Sarajevsko streljanje, dvorišče Akademije dramskih umetnosti, Sarajevo, 1992, vir: arhiv Obala Art Centa <p>Kako je performans odražal življenje v nasilnem in turbulentnem desetletju ter vstopal vanj? </p><p><p>Kaj je performans, ki je bil kot umetnostna oblika že uveljavljen v zahodnem svetu, prinesel, pomenil ali spremenil v pojugoslovanskem kontekstu 90-ih let, je eno izmed izhodiščnih vprašanj razstave, ki je del večletnega mednarodnega projekta. Teme, kot so vojna, nacionalizem, telo, demonstracije, nove meje, feminizem in mediji, na razstavi Spoznanje! Upor! Reakcija predstavlja več kot 120 umetniških del pa tudi arhivski in video material, v ljubljanskem Muzeju sodobne umetnosti Metelkova pa bo razstava na ogled še do 3. oktobra. Kakšne so bile specifike obravnavanih praks v različnih državah, nekdanjih članicah Jugoslavije, kako je performans odražal pred-, med- in povojne razmere ter zakaj je prirejanje razstav v obleganem mestu gesta upora, je nekaj vprašanj, o katerih je v pogovoru razmišljala kustosinja razstave Bojana Piškur.</p></p> Fri, 06 Aug 2021 17:00:00 +0000 Spoznanje! Upor! Reakcija! Performans in politika v devetdesetih letih v pojugoslovanskem kontekstu 4. julija 1961 se je v Kostanjevici na Krki in v Seči pri Portorožu uradno začel Mednarodni simpozij kiparjev Forma viva, ki sta ga po zgledu simpozija v kraju St. Margarethen na Gradiščanskem idejno zasnovala slovenska kiparja Janez Lenassi in Jakob Savinšek. V šestdesetih letih je kljub spremembam, težavam in daljši prekinitvi delovanja Forme vive v Kostanjevici na Krki nastalo precej skulptur: zdaj jih v Parku skulptur stoji 79, 14 v mestu in še nekaj drugod. Letos jim dodajajo še dve skulpturi, simpozija sta se ob njegovi šestdesetletnici udeležila kiparja Mirko Bratuša in Peter Galhidy iz Madžarske. V sklopu počastitve obletnice bo izvedena tudi rekonstrukcija ikonične skulpture hrvaškega umetnika Miroslava Šuteja, še do 26. septembra pa je na ogled dokumentarna razstava Re/Forma viva, ki so jo pripravili sodelavci galerije Božidarja Jakca: Mladen Baćić, Alja Fir in Alja Pfeifer. Kako danes živi Forma viva, simpozij, ki si je pred šestdesetimi leti za svoje cilje postavil združevanje umetnikov različnih narodov, nadaljevanje tradicije skupnega dela naših impresionistov v naravi, pomoč umetnikom pri svobodnem in neodvisnem izražanju, popularizacijo sodobnega svetovnega in našega likovnega izražanja ter oblikovanje ozaveščenega in kulturnega človeka? Kako v času današnje pluralnosti medijev razmišljati o simpoziju, kjer so posamezna delovišča omejena na določen material? O življenju Forme vive so še pred sobotnim odprtjem novih dveh skulptur razmišljali Mladen Baćić, Alja Pfeifer in direktor galerije Goran Milovanović. Foto: Kolaž fotografij: Zaključna slovesnost Mednarodnega simpozija kiparjev Forma viva v Kostanjevici na Krki, 1961. Obiskovalci občudujejo delo japonskega kiparja Eisakuja Tanake, Japonski festival; pogled na razstavo Re/Forma viva Vir: levo: arhiv Galerije Božidar Jakac, desno: Iza Pevec <p>Zgodba skulptur na prostem in tkanja mednarodnih vezi </p><p><p>4. julija 1961 se je v Kostanjevici na Krki in v Seči pri Portorožu uradno začel Mednarodni simpozij kiparjev Forma viva, ki sta ga po zgledu simpozija v kraju St. Margarethen na Gradiščanskem idejno zasnovala slovenska kiparja Janez Lenassi in Jakob Savinšek. V šestdesetih letih je kljub spremembam, težavam in daljši prekinitvi delovanja Forme vive v Kostanjevici na Krki nastalo precej skulptur: zdaj jih v Parku skulptur stoji 79, 14 v mestu in še nekaj drugod. Letos jim dodajajo še dve skulpturi, simpozija sta se ob njegovi šestdesetletnici udeležila kiparja Mirko Bratuša in Peter Galhidy iz Madžarske. V sklopu počastitve obletnice bo izvedena tudi rekonstrukcija ikonične skulpture hrvaškega umetnika Miroslava Šuteja, še do 26. septembra pa je na ogled dokumentarna razstava Re/Forma viva, ki so jo pripravili sodelavci Galerije Božidar Jakac: Mladen Baćić, Alja Fir in Alja Pfeifer. Kako danes živi Forma viva, simpozij, ki si je pred šestdesetimi leti za svoje cilje postavil združevanje umetnikov različnih narodov, nadaljevanje tradicije skupnega dela naših impresionistov v naravi, pomoč umetnikom pri svobodnem in neodvisnem izražanju, popularizacijo sodobnega svetovnega in našega likovnega izražanja ter oblikovanje ozaveščenega in kulturnega človeka? Kako v času današnje pluralnosti medijev razmišljati o simpoziju, kjer so posamezna delovišča omejena na določen material? O življenju Forme vive so še pred sobotnim odprtjem novih dveh skulptur razmišljali Mladen Baćić, Alja Pfeifer in direktor galerije Goran Milovanović.</p></p> 174794695 RTVSLO – Ars 1656 clean 4. julija 1961 se je v Kostanjevici na Krki in v Seči pri Portorožu uradno začel Mednarodni simpozij kiparjev Forma viva, ki sta ga po zgledu simpozija v kraju St. Margarethen na Gradiščanskem idejno zasnovala slovenska kiparja Janez Lenassi in Jakob Savinšek. V šestdesetih letih je kljub spremembam, težavam in daljši prekinitvi delovanja Forme vive v Kostanjevici na Krki nastalo precej skulptur: zdaj jih v Parku skulptur stoji 79, 14 v mestu in še nekaj drugod. Letos jim dodajajo še dve skulpturi, simpozija sta se ob njegovi šestdesetletnici udeležila kiparja Mirko Bratuša in Peter Galhidy iz Madžarske. V sklopu počastitve obletnice bo izvedena tudi rekonstrukcija ikonične skulpture hrvaškega umetnika Miroslava Šuteja, še do 26. septembra pa je na ogled dokumentarna razstava Re/Forma viva, ki so jo pripravili sodelavci galerije Božidarja Jakca: Mladen Baćić, Alja Fir in Alja Pfeifer. Kako danes živi Forma viva, simpozij, ki si je pred šestdesetimi leti za svoje cilje postavil združevanje umetnikov različnih narodov, nadaljevanje tradicije skupnega dela naših impresionistov v naravi, pomoč umetnikom pri svobodnem in neodvisnem izražanju, popularizacijo sodobnega svetovnega in našega likovnega izražanja ter oblikovanje ozaveščenega in kulturnega človeka? Kako v času današnje pluralnosti medijev razmišljati o simpoziju, kjer so posamezna delovišča omejena na določen material? O življenju Forme vive so še pred sobotnim odprtjem novih dveh skulptur razmišljali Mladen Baćić, Alja Pfeifer in direktor galerije Goran Milovanović. Foto: Kolaž fotografij: Zaključna slovesnost Mednarodnega simpozija kiparjev Forma viva v Kostanjevici na Krki, 1961. Obiskovalci občudujejo delo japonskega kiparja Eisakuja Tanake, Japonski festival; pogled na razstavo Re/Forma viva Vir: levo: arhiv Galerije Božidar Jakac, desno: Iza Pevec <p>Zgodba skulptur na prostem in tkanja mednarodnih vezi </p><p><p>4. julija 1961 se je v Kostanjevici na Krki in v Seči pri Portorožu uradno začel Mednarodni simpozij kiparjev Forma viva, ki sta ga po zgledu simpozija v kraju St. Margarethen na Gradiščanskem idejno zasnovala slovenska kiparja Janez Lenassi in Jakob Savinšek. V šestdesetih letih je kljub spremembam, težavam in daljši prekinitvi delovanja Forme vive v Kostanjevici na Krki nastalo precej skulptur: zdaj jih v Parku skulptur stoji 79, 14 v mestu in še nekaj drugod. Letos jim dodajajo še dve skulpturi, simpozija sta se ob njegovi šestdesetletnici udeležila kiparja Mirko Bratuša in Peter Galhidy iz Madžarske. V sklopu počastitve obletnice bo izvedena tudi rekonstrukcija ikonične skulpture hrvaškega umetnika Miroslava Šuteja, še do 26. septembra pa je na ogled dokumentarna razstava Re/Forma viva, ki so jo pripravili sodelavci Galerije Božidar Jakac: Mladen Baćić, Alja Fir in Alja Pfeifer. Kako danes živi Forma viva, simpozij, ki si je pred šestdesetimi leti za svoje cilje postavil združevanje umetnikov različnih narodov, nadaljevanje tradicije skupnega dela naših impresionistov v naravi, pomoč umetnikom pri svobodnem in neodvisnem izražanju, popularizacijo sodobnega svetovnega in našega likovnega izražanja ter oblikovanje ozaveščenega in kulturnega človeka? Kako v času današnje pluralnosti medijev razmišljati o simpoziju, kjer so posamezna delovišča omejena na določen material? O življenju Forme vive so še pred sobotnim odprtjem novih dveh skulptur razmišljali Mladen Baćić, Alja Pfeifer in direktor galerije Goran Milovanović.</p></p> Fri, 30 Jul 2021 17:00:00 +0000 60 let Forme vive »Marsikatere pravice, ki so bile pridobljene, so lahko hitro tudi izgubljene«, razmišlja direktorica Umetnostne galerije Maribor Breda Sluga, ob tem, ko se zaključku počasi približuje štiriletni projekt evropske mreže za profesionalizacijo in enakopravnost spolov na področju umetnosti Wom@rts, katere del je tudi UGM. V svojem zadnjem letu projekt nadaljuje aktivnosti, ki promovirajo enake možnosti žensk na evropskem kulturnem prizorišču. Breda Kolar Sluga je v pogovoru med drugim razmišljala tudi o tem, kakšne aktivnosti so v teh letih pripravili in zakaj je na ta vprašanja treba še vedno opozarjati. <p>Izkušnje projekta evropske mreže za profesionalizacijo in enakopravnost spolov na področju umetnosti </p><p><p>»Marsikatere pravice, ki so bile pridobljene, so lahko hitro tudi izgubljene«, razmišlja direktorica Umetnostne galerije Maribor Breda Sluga, ob tem, ko se zaključku počasi približuje štiriletni projekt evropske mreže za  profesionalizacijo in enakopravnost spolov na področju umetnosti Wom@rts, katere del je tudi UGM. V svojem zadnjem letu projekt nadaljuje aktivnosti, ki promovirajo enake možnosti žensk na evropskem kulturnem prizorišču. Breda Kolar Sluga je v pogovoru med drugim razmišljala tudi o tem, kakšne aktivnosti so v teh letih pripravili in zakaj je na ta vprašanja treba še vedno opozarjati.</p></p> 174792762 RTVSLO – Ars 1294 clean »Marsikatere pravice, ki so bile pridobljene, so lahko hitro tudi izgubljene«, razmišlja direktorica Umetnostne galerije Maribor Breda Sluga, ob tem, ko se zaključku počasi približuje štiriletni projekt evropske mreže za profesionalizacijo in enakopravnost spolov na področju umetnosti Wom@rts, katere del je tudi UGM. V svojem zadnjem letu projekt nadaljuje aktivnosti, ki promovirajo enake možnosti žensk na evropskem kulturnem prizorišču. Breda Kolar Sluga je v pogovoru med drugim razmišljala tudi o tem, kakšne aktivnosti so v teh letih pripravili in zakaj je na ta vprašanja treba še vedno opozarjati. <p>Izkušnje projekta evropske mreže za profesionalizacijo in enakopravnost spolov na področju umetnosti </p><p><p>»Marsikatere pravice, ki so bile pridobljene, so lahko hitro tudi izgubljene«, razmišlja direktorica Umetnostne galerije Maribor Breda Sluga, ob tem, ko se zaključku počasi približuje štiriletni projekt evropske mreže za  profesionalizacijo in enakopravnost spolov na področju umetnosti Wom@rts, katere del je tudi UGM. V svojem zadnjem letu projekt nadaljuje aktivnosti, ki promovirajo enake možnosti žensk na evropskem kulturnem prizorišču. Breda Kolar Sluga je v pogovoru med drugim razmišljala tudi o tem, kakšne aktivnosti so v teh letih pripravili in zakaj je na ta vprašanja treba še vedno opozarjati.</p></p> Thu, 22 Jul 2021 17:00:00 +0000 Wom@rts "Nonumentov je toliko kolikor je ljudi, ki v prostoru prepoznavajo spremembe" Javni prostor se nenehno spreminja in s tem odraža tudi spremembe v neki družbi. Nekateri prostori zapadejo v pozabo, drugi zaradi drugačnih (političnih) okoliščin morda problematični. Kaj pripovedujejo te spremembe je eno od vprašanj, ki jih že vrsto let zastavlja skupina Nonument – z izrazom nonument namreč opisujejo »arhitekturo, spomenike, javne prostore in infrastrukturo, katerih pomen se je spremenil kot posledica družbenih ali političnih sprememb.« O tej temi sta v okviru neformalne iniciative sprva začela razmišljati umetnika Martin Bricelj Baraga in Neja Tomšič, ob njunem boku pa trenutno v okviru skupine delujeta tudi arhitekta Nika Grabar in Miloš Kosec. Prav preplet umetniškega in teoretskega delovanja je ključen za delovanje skupine, ki se z razstavo z naslovom Razstava je na terenu trenutno predstavlja v ljubljanskem MAO, za svoje delo pa so letos prejeli tudi Plečnikovo medaljo. O pozabljanju, arhiviranju, nepričakovanem življenju nonumentov in naših čustvenih odzivih nanje ter še čem sta v pogovoru ob priložnosti razmišljali članici skupine Nika Grabar in Neja Tomšič. Foto: Matjaž Rušt<p>Razstava je na terenu skupine Nonument opozarja na procese spominjanja in pozabe v javnem prostoru. </p><p><p>Javni prostor se nenehno spreminja in s tem odraža tudi spremembe v neki družbi. Nekateri prostori zapadejo v pozabo, drugi zaradi drugačnih (političnih) okoliščin morda postanejo problematični. Kaj pripovedujejo te spremembe je eno od vprašanj, ki jih že vrsto let zastavlja skupina Nonument – z izrazom nonument namreč opisujejo »arhitekturo, spomenike, javne prostore in infrastrukturo, katerih pomen se je spremenil kot posledica družbenih ali političnih sprememb.« O tej temi sta v okviru neformalne iniciative sprva začela razmišljati umetnika Martin Bricelj Baraga in Neja Tomšič, ob njunem boku pa trenutno v okviru skupine delujeta tudi arhitekta Nika Grabar in Miloš Kosec. Prav preplet umetniškega in teoretskega delovanja je ključen za delovanje skupine, ki se z razstavo Razstava je na terenu trenutno predstavlja v ljubljanskem MAO, za svoje delo pa so letos prejeli tudi Plečnikovo medaljo. O pozabljanju, arhiviranju, nepričakovanem življenju nonumentov in naših čustvenih odzivih nanje ter še čem sta v pogovoru ob priložnosti razstave in nagrade razmišljali članici skupine Nika Grabar in Neja Tomšič.</p></p> 174791565 RTVSLO – Ars 2022 clean "Nonumentov je toliko kolikor je ljudi, ki v prostoru prepoznavajo spremembe" Javni prostor se nenehno spreminja in s tem odraža tudi spremembe v neki družbi. Nekateri prostori zapadejo v pozabo, drugi zaradi drugačnih (političnih) okoliščin morda problematični. Kaj pripovedujejo te spremembe je eno od vprašanj, ki jih že vrsto let zastavlja skupina Nonument – z izrazom nonument namreč opisujejo »arhitekturo, spomenike, javne prostore in infrastrukturo, katerih pomen se je spremenil kot posledica družbenih ali političnih sprememb.« O tej temi sta v okviru neformalne iniciative sprva začela razmišljati umetnika Martin Bricelj Baraga in Neja Tomšič, ob njunem boku pa trenutno v okviru skupine delujeta tudi arhitekta Nika Grabar in Miloš Kosec. Prav preplet umetniškega in teoretskega delovanja je ključen za delovanje skupine, ki se z razstavo z naslovom Razstava je na terenu trenutno predstavlja v ljubljanskem MAO, za svoje delo pa so letos prejeli tudi Plečnikovo medaljo. O pozabljanju, arhiviranju, nepričakovanem življenju nonumentov in naših čustvenih odzivih nanje ter še čem sta v pogovoru ob priložnosti razmišljali članici skupine Nika Grabar in Neja Tomšič. Foto: Matjaž Rušt<p>Razstava je na terenu skupine Nonument opozarja na procese spominjanja in pozabe v javnem prostoru. </p><p><p>Javni prostor se nenehno spreminja in s tem odraža tudi spremembe v neki družbi. Nekateri prostori zapadejo v pozabo, drugi zaradi drugačnih (političnih) okoliščin morda postanejo problematični. Kaj pripovedujejo te spremembe je eno od vprašanj, ki jih že vrsto let zastavlja skupina Nonument – z izrazom nonument namreč opisujejo »arhitekturo, spomenike, javne prostore in infrastrukturo, katerih pomen se je spremenil kot posledica družbenih ali političnih sprememb.« O tej temi sta v okviru neformalne iniciative sprva začela razmišljati umetnika Martin Bricelj Baraga in Neja Tomšič, ob njunem boku pa trenutno v okviru skupine delujeta tudi arhitekta Nika Grabar in Miloš Kosec. Prav preplet umetniškega in teoretskega delovanja je ključen za delovanje skupine, ki se z razstavo Razstava je na terenu trenutno predstavlja v ljubljanskem MAO, za svoje delo pa so letos prejeli tudi Plečnikovo medaljo. O pozabljanju, arhiviranju, nepričakovanem življenju nonumentov in naših čustvenih odzivih nanje ter še čem sta v pogovoru ob priložnosti razstave in nagrade razmišljali članici skupine Nika Grabar in Neja Tomšič.</p></p> Fri, 16 Jul 2021 17:00:00 +0000 Skupina Nonument opozarja na procese spominjanja in pozabe v javnem prostoru »Nelagodje ob mojih fotografijah je povezano z mehanizmi potlačevanja, sam jih ne dojemam kot temačne,« ob razstavi v Galeriji Jakopič razmišlja svetovno znani umetnik. Ko stopimo v ljubljansko Galerijo Jakopič, najprej opazimo Rogerja Ballena, ki sedi na vrtljivem stolu s fotoaparatom v rokah. Seveda ne gre zanj osebno, temveč za njegovo skulpturo, ki potrdi to, na kar namiguje že naslov razstave – da vstopamo v svet, kot ga vidi Roger Ballen. Ne preseneti torej, da je znani umetnik že fotografije v knjigi Outland iz leta 2001 v nekem intervjuju opisal kot avtoportrete, ker tematizirajo stanje njegovega duha, čeprav so na fotografijah pogosto prikazani marginalizirani posamezniki v ekspresivnih pozah ter neprijetnih okoljih. Ballen je sicer v svojem delu prešel od dokumentarnosti in fotografiranja marginaliziranih ljudi k večji abstraktnosti in nadrealističnosti, pa tudi uporabi instalacij in risb, ki spominjajo na otroške. Razstava Svet, kot ga vidi Roger Ballen je bila prvič na ogled v muzeju Halle Saint Pierre v Parizu, v Ljubljani pa jo je avtor v dialogu s kustosinjo Marijo Skočir prilagodil specifičnemu prostoru Galerije Jakopič. Postavitev ima delno retrospektivno naravo, saj obsega velik del Ballenovega opusa, ki pa ga ne predstavlja samo kronološko, temveč prek tematskih sklopov. Razstava se začne se z Ballenovimi novimi barvnimi fotografijami, sledi serija, ki obravnava risbo, potem so tu med drugim še teme živali, ljudi in žic Fotografije dopolnjujejo instalacije, sestavljene iz številnih predmetov, med katerimi jih je umetnik nekaj našel v Ljubljani. Foto: Matevž Paternoster/MGML <p>"Nelagodje ob mojih fotografijah je povezano z mehanizmi potlačevanja, sam jih ne dojemam kot temačne," ob razstavi v Galeriji Jakopič razmišlja svetovno znani umetnik.</p><p><p>Ko stopimo v ljubljansko Galerijo Jakopič, najprej opazimo Rogerja Ballena, ki sedi na vrtljivem stolu s fotoaparatom v rokah. Seveda ne gre zanj osebno, temveč za njegovo skulpturo, ki potrdi to, na kar namiguje že naslov razstave – da vstopamo v svet, kot ga vidi Roger Ballen. Ne preseneti torej, da je znani umetnik že fotografije v knjigi Outland iz leta 2001 v nekem intervjuju opisal kot avtoportrete, ker tematizirajo stanje njegovega duha, čeprav so na fotografijah pogosto prikazani marginalizirani posamezniki v ekspresivnih pozah ter neprijetnih okoljih. Ballen je sicer v svojem delu prešel od dokumentarnosti in fotografiranja marginaliziranih ljudi k večji abstraktnosti in nadrealističnosti, pa tudi uporabi instalacij in risb, ki spominjajo na otroške. Razstava <em>Svet, kot ga vidi Roger Ballen</em> je bila prvič na ogled v muzeju Halle Saint Pierre v Parizu, v Ljubljani pa jo je avtor v dialogu s kustosinjo Marijo Skočir prilagodil specifičnemu prostoru Galerije Jakopič. Postavitev ima delno retrospektivno naravo, saj obsega velik del Ballenovega opusa, ki pa ga ne predstavlja samo kronološko, temveč prek tematskih sklopov. Fotografije dopolnjujejo instalacije, sestavljene iz številnih predmetov, med katerimi jih je umetnik nekaj našel v Ljubljani.</p></p> 174789817 RTVSLO – Ars 1860 clean »Nelagodje ob mojih fotografijah je povezano z mehanizmi potlačevanja, sam jih ne dojemam kot temačne,« ob razstavi v Galeriji Jakopič razmišlja svetovno znani umetnik. Ko stopimo v ljubljansko Galerijo Jakopič, najprej opazimo Rogerja Ballena, ki sedi na vrtljivem stolu s fotoaparatom v rokah. Seveda ne gre zanj osebno, temveč za njegovo skulpturo, ki potrdi to, na kar namiguje že naslov razstave – da vstopamo v svet, kot ga vidi Roger Ballen. Ne preseneti torej, da je znani umetnik že fotografije v knjigi Outland iz leta 2001 v nekem intervjuju opisal kot avtoportrete, ker tematizirajo stanje njegovega duha, čeprav so na fotografijah pogosto prikazani marginalizirani posamezniki v ekspresivnih pozah ter neprijetnih okoljih. Ballen je sicer v svojem delu prešel od dokumentarnosti in fotografiranja marginaliziranih ljudi k večji abstraktnosti in nadrealističnosti, pa tudi uporabi instalacij in risb, ki spominjajo na otroške. Razstava Svet, kot ga vidi Roger Ballen je bila prvič na ogled v muzeju Halle Saint Pierre v Parizu, v Ljubljani pa jo je avtor v dialogu s kustosinjo Marijo Skočir prilagodil specifičnemu prostoru Galerije Jakopič. Postavitev ima delno retrospektivno naravo, saj obsega velik del Ballenovega opusa, ki pa ga ne predstavlja samo kronološko, temveč prek tematskih sklopov. Razstava se začne se z Ballenovimi novimi barvnimi fotografijami, sledi serija, ki obravnava risbo, potem so tu med drugim še teme živali, ljudi in žic Fotografije dopolnjujejo instalacije, sestavljene iz številnih predmetov, med katerimi jih je umetnik nekaj našel v Ljubljani. Foto: Matevž Paternoster/MGML <p>"Nelagodje ob mojih fotografijah je povezano z mehanizmi potlačevanja, sam jih ne dojemam kot temačne," ob razstavi v Galeriji Jakopič razmišlja svetovno znani umetnik.</p><p><p>Ko stopimo v ljubljansko Galerijo Jakopič, najprej opazimo Rogerja Ballena, ki sedi na vrtljivem stolu s fotoaparatom v rokah. Seveda ne gre zanj osebno, temveč za njegovo skulpturo, ki potrdi to, na kar namiguje že naslov razstave – da vstopamo v svet, kot ga vidi Roger Ballen. Ne preseneti torej, da je znani umetnik že fotografije v knjigi Outland iz leta 2001 v nekem intervjuju opisal kot avtoportrete, ker tematizirajo stanje njegovega duha, čeprav so na fotografijah pogosto prikazani marginalizirani posamezniki v ekspresivnih pozah ter neprijetnih okoljih. Ballen je sicer v svojem delu prešel od dokumentarnosti in fotografiranja marginaliziranih ljudi k večji abstraktnosti in nadrealističnosti, pa tudi uporabi instalacij in risb, ki spominjajo na otroške. Razstava <em>Svet, kot ga vidi Roger Ballen</em> je bila prvič na ogled v muzeju Halle Saint Pierre v Parizu, v Ljubljani pa jo je avtor v dialogu s kustosinjo Marijo Skočir prilagodil specifičnemu prostoru Galerije Jakopič. Postavitev ima delno retrospektivno naravo, saj obsega velik del Ballenovega opusa, ki pa ga ne predstavlja samo kronološko, temveč prek tematskih sklopov. Fotografije dopolnjujejo instalacije, sestavljene iz številnih predmetov, med katerimi jih je umetnik nekaj našel v Ljubljani.</p></p> Fri, 09 Jul 2021 17:00:00 +0000 Svet, kot ga vidi Roger Ballen Mojstra klasične črno-bele fotografije Tihomirja Pinterja poznamo po znamenitih prizorih v temi žareče kovine, isker, pare in garaških delavcev jugoslovanskih železarn. Poseben del njegova opusa pa so tudi portreti književnikov, skladateljev in likovnih ustvarjalcev. Te je obiskoval v njihovih prostorih ustvarjanja z namenom priprave knjige – obsežne monografije. Razstava 60-ih portretov iz cikla Umetniki v ateljejih 1980–1984 je zdaj na ogled v Narodni galeriji v Ljubljani, kateri jih je leta 2017 tudi poklonil. V oddaji Likovni odmevi boste slišali pogovor, ki ga je z vodjem priprave razstave dr. Andrejem Smrekarjem in avtorjem fotografij dr. Tihomirjem Pinterjem posnel Žiga Bratoš. Foto: Tihomir Pinter in Andrej Smrekar, avtor fotografije: Žiga Bratoš<p>K ideji za monografijo portretov slovenskih likovnikov je Tihomirja Pinterja napeljala nemška fotografinja Erika Kiffl, potem ko je leta 1981 v Münchnu naletel na njeno knjigo</p><p><p>Mojstra klasične črno-bele fotografije Tihomirja Pinterja poznamo po znamenitih prizorih v temi žareče kovine, isker, pare in garaških delavcev jugoslovanskih železarn. Poseben del njegova opusa pa so tudi portreti književnikov, skladateljev in likovnih ustvarjalcev. Te je obiskoval v njihovih prostorih ustvarjanja z namenom priprave knjige – obsežne monografije. Razstava 60-ih portretov iz cikla Umetniki v ateljejih 1980–1984 je zdaj na ogled v Narodni galeriji v Ljubljani, kateri jih je leta 2017 tudi poklonil. V oddaji Likovni odmevi lahko slišite pogovor, ki ga je z vodjem priprave razstave dr. Andrejem Smrekarjem in avtorjem fotografij dr. Tihomirjem Pinterjem posnel Žiga Bratoš.</p></p> 174788218 RTVSLO – Ars 1632 clean Mojstra klasične črno-bele fotografije Tihomirja Pinterja poznamo po znamenitih prizorih v temi žareče kovine, isker, pare in garaških delavcev jugoslovanskih železarn. Poseben del njegova opusa pa so tudi portreti književnikov, skladateljev in likovnih ustvarjalcev. Te je obiskoval v njihovih prostorih ustvarjanja z namenom priprave knjige – obsežne monografije. Razstava 60-ih portretov iz cikla Umetniki v ateljejih 1980–1984 je zdaj na ogled v Narodni galeriji v Ljubljani, kateri jih je leta 2017 tudi poklonil. V oddaji Likovni odmevi boste slišali pogovor, ki ga je z vodjem priprave razstave dr. Andrejem Smrekarjem in avtorjem fotografij dr. Tihomirjem Pinterjem posnel Žiga Bratoš. Foto: Tihomir Pinter in Andrej Smrekar, avtor fotografije: Žiga Bratoš<p>K ideji za monografijo portretov slovenskih likovnikov je Tihomirja Pinterja napeljala nemška fotografinja Erika Kiffl, potem ko je leta 1981 v Münchnu naletel na njeno knjigo</p><p><p>Mojstra klasične črno-bele fotografije Tihomirja Pinterja poznamo po znamenitih prizorih v temi žareče kovine, isker, pare in garaških delavcev jugoslovanskih železarn. Poseben del njegova opusa pa so tudi portreti književnikov, skladateljev in likovnih ustvarjalcev. Te je obiskoval v njihovih prostorih ustvarjanja z namenom priprave knjige – obsežne monografije. Razstava 60-ih portretov iz cikla Umetniki v ateljejih 1980–1984 je zdaj na ogled v Narodni galeriji v Ljubljani, kateri jih je leta 2017 tudi poklonil. V oddaji Likovni odmevi lahko slišite pogovor, ki ga je z vodjem priprave razstave dr. Andrejem Smrekarjem in avtorjem fotografij dr. Tihomirjem Pinterjem posnel Žiga Bratoš.</p></p> Fri, 02 Jul 2021 17:00:00 +0000 Mojster klasične fotografije Tihomir Pinter in njegovi Umetniki v ateljejih 1980–1984 Ob 30-letnici osamosvojitve Slovenije so v Cankarjevem domu v Ljubljani pripravili fotografsko razstavo našega velikega fotoreporterja Joca Žnidaršiča z naslovom Leta preloma. V šestnajstih poglavjih predstavlja izbor del iz obdobja med 1988 in 1991, ko je dolgoletni urednik fotografije časopisa Delo skozi objektiv lovil pomembne dogodke in vzdušje v času, ki je vodil do prelomnih sprememb v naši družbi. Razstava je nastala v koprodukciji z Muzejem novejše zgodovine Slovenije in v sodelovanju z Galerijo Fotografija. Besedila je napisal dr. Ali Žerdin, pri izboru fotografij je sodelovala tudi kuratorka Irena Uršič. Prvega in nekaj desetletij edinega slovenskega prejemnika prestižne nagrade world press photo Joca Žnidaršiča je ob tej priložnosti obiskal Žiga Bratoš. Foto: Žiga Bratoš <p>Duh in dogodki ob nastajanju države v objektivu mojstra, ki je reportažni fotografiji dal izrazno moč</p><p><p>Ob 30-letnici osamosvojitve Slovenije so v Cankarjevem domu v Ljubljani pripravili fotografsko razstavo našega velikega fotoreporterja Joca Žnidaršiča z naslovom Leta preloma. V šestnajstih poglavjih predstavlja izbor del iz obdobja med 1988 in 1991, ko je dolgoletni urednik fotografije časopisa Delo skozi objektiv lovil pomembne dogodke in vzdušje v času, ki je vodil do prelomnih sprememb v naši družbi. Razstava je nastala v koprodukciji z Muzejem novejše zgodovine Slovenije in v sodelovanju z Galerijo Fotografija. Besedila je napisal dr. Ali Žerdin, pri izboru fotografij je sodelovala tudi kuratorka Irena Uršič. Prvega in nekaj desetletij edinega slovenskega prejemnika prestižne nagrade world press photo Joca Žnidaršiča je ob tej priložnosti obiskal Žiga Bratoš.</p></p> 174786072 RTVSLO – Ars 1657 clean Ob 30-letnici osamosvojitve Slovenije so v Cankarjevem domu v Ljubljani pripravili fotografsko razstavo našega velikega fotoreporterja Joca Žnidaršiča z naslovom Leta preloma. V šestnajstih poglavjih predstavlja izbor del iz obdobja med 1988 in 1991, ko je dolgoletni urednik fotografije časopisa Delo skozi objektiv lovil pomembne dogodke in vzdušje v času, ki je vodil do prelomnih sprememb v naši družbi. Razstava je nastala v koprodukciji z Muzejem novejše zgodovine Slovenije in v sodelovanju z Galerijo Fotografija. Besedila je napisal dr. Ali Žerdin, pri izboru fotografij je sodelovala tudi kuratorka Irena Uršič. Prvega in nekaj desetletij edinega slovenskega prejemnika prestižne nagrade world press photo Joca Žnidaršiča je ob tej priložnosti obiskal Žiga Bratoš. Foto: Žiga Bratoš <p>Duh in dogodki ob nastajanju države v objektivu mojstra, ki je reportažni fotografiji dal izrazno moč</p><p><p>Ob 30-letnici osamosvojitve Slovenije so v Cankarjevem domu v Ljubljani pripravili fotografsko razstavo našega velikega fotoreporterja Joca Žnidaršiča z naslovom Leta preloma. V šestnajstih poglavjih predstavlja izbor del iz obdobja med 1988 in 1991, ko je dolgoletni urednik fotografije časopisa Delo skozi objektiv lovil pomembne dogodke in vzdušje v času, ki je vodil do prelomnih sprememb v naši družbi. Razstava je nastala v koprodukciji z Muzejem novejše zgodovine Slovenije in v sodelovanju z Galerijo Fotografija. Besedila je napisal dr. Ali Žerdin, pri izboru fotografij je sodelovala tudi kuratorka Irena Uršič. Prvega in nekaj desetletij edinega slovenskega prejemnika prestižne nagrade world press photo Joca Žnidaršiča je ob tej priložnosti obiskal Žiga Bratoš.</p></p> Fri, 25 Jun 2021 08:00:00 +0000 Joco Žnidaršič: Leta preloma »Že kot otroka me je navdihovala človekova sposobnost, da z roko, barvo, čopičem ali svinčnikom naredi nekakšna majhna čudesa, ki se imenujejo portret in podobno. Obseden sem bil z zgodovinsko dediščino velikih mojstrov.« Tako razmišlja Safet Zec, mojster slikarstva, grafike in risbe, ki se ta hip v Sloveniji predstavlja z največ deli doslej. Razstavljene slike naslavljajo nesmisel vojne in žalostne usode sodobnih beguncev – v starem mestnem jedru Pirana so na sedmih lokacijah na ogled dela iz cikla Objemi, v razstavišču Monfort v Portorožu pa iz cikla Eksodus. Ta dela zaznamuje tudi njegova izkušnja bega pred vojno – saj se je k ekspresivnemu načinu, silovitosti in virtuoznim figuram vrnil po prebegu v Italijo, ko je začutil potrebo, da prispeva k odgovoru na grozo in neumnosti, ki so se dogajale. Pogovor z umetnikom Safetom Zecem je za oddajo Iz kulturnega sveta Radia Koper pripravila Neva Zajc. Pogovor je prevedla Almedina Lozić, bral Matjaž Romih. Foto: Francesco Allegretto, izrez fotografije <p>Safet Zec na osmih prizoriščih v Piranu in Portorožu razstavlja tragične podobe vojne in migrantov</p><p><p>»Že kot otroka me je navdihovala človekova sposobnost, da z roko, barvo, čopičem ali svinčnikom naredi nekakšna majhna čudesa, ki se imenujejo portret in podobno. Obseden sem bil z zgodovinsko dediščino velikih mojstrov.« Tako razmišlja Safet Zec, mojster slikarstva, grafike in risbe, ki se ta hip v Sloveniji predstavlja z največ deli doslej. Razstavljene slike naslavljajo nesmisel vojne in žalostne usode sodobnih beguncev – v starem mestnem jedru Pirana so na sedmih lokacijah na ogled dela iz cikla Objemi, v razstavišču Monfort v Portorožu pa iz cikla Eksodus. Ta dela zaznamuje tudi njegova izkušnja bega pred vojno – saj se je k ekspresivnemu načinu, silovitosti in virtuoznim figuram vrnil po prebegu v Italijo, ko je začutil potrebo, da prispeva k odgovoru na grozo in neumnosti, ki so se dogajale. Pogovor z umetnikom Safetom Zecem je za oddajo Iz kulturnega sveta Radia Koper pripravila Neva Zajc. Pogovor je prevedla Almedina Lozić, bral Matjaž Romih.</p></p> 174784581 RTVSLO – Ars 1500 clean »Že kot otroka me je navdihovala človekova sposobnost, da z roko, barvo, čopičem ali svinčnikom naredi nekakšna majhna čudesa, ki se imenujejo portret in podobno. Obseden sem bil z zgodovinsko dediščino velikih mojstrov.« Tako razmišlja Safet Zec, mojster slikarstva, grafike in risbe, ki se ta hip v Sloveniji predstavlja z največ deli doslej. Razstavljene slike naslavljajo nesmisel vojne in žalostne usode sodobnih beguncev – v starem mestnem jedru Pirana so na sedmih lokacijah na ogled dela iz cikla Objemi, v razstavišču Monfort v Portorožu pa iz cikla Eksodus. Ta dela zaznamuje tudi njegova izkušnja bega pred vojno – saj se je k ekspresivnemu načinu, silovitosti in virtuoznim figuram vrnil po prebegu v Italijo, ko je začutil potrebo, da prispeva k odgovoru na grozo in neumnosti, ki so se dogajale. Pogovor z umetnikom Safetom Zecem je za oddajo Iz kulturnega sveta Radia Koper pripravila Neva Zajc. Pogovor je prevedla Almedina Lozić, bral Matjaž Romih. Foto: Francesco Allegretto, izrez fotografije <p>Safet Zec na osmih prizoriščih v Piranu in Portorožu razstavlja tragične podobe vojne in migrantov</p><p><p>»Že kot otroka me je navdihovala človekova sposobnost, da z roko, barvo, čopičem ali svinčnikom naredi nekakšna majhna čudesa, ki se imenujejo portret in podobno. Obseden sem bil z zgodovinsko dediščino velikih mojstrov.« Tako razmišlja Safet Zec, mojster slikarstva, grafike in risbe, ki se ta hip v Sloveniji predstavlja z največ deli doslej. Razstavljene slike naslavljajo nesmisel vojne in žalostne usode sodobnih beguncev – v starem mestnem jedru Pirana so na sedmih lokacijah na ogled dela iz cikla Objemi, v razstavišču Monfort v Portorožu pa iz cikla Eksodus. Ta dela zaznamuje tudi njegova izkušnja bega pred vojno – saj se je k ekspresivnemu načinu, silovitosti in virtuoznim figuram vrnil po prebegu v Italijo, ko je začutil potrebo, da prispeva k odgovoru na grozo in neumnosti, ki so se dogajale. Pogovor z umetnikom Safetom Zecem je za oddajo Iz kulturnega sveta Radia Koper pripravila Neva Zajc. Pogovor je prevedla Almedina Lozić, bral Matjaž Romih.</p></p> Fri, 18 Jun 2021 17:00:00 +0000 Umetniški odgovor Safeta Zeca na grozo Tobias Putrih je na slovenskem prizorišču je manj navzoč, saj že vrsto let živi v tujini. Njegova samostojna razstava Perceptron je tako ena od redkih priložnosti, da njegova dela, ki so vključena v več tujih muzejskih zbirk, podrobneje spoznamo tudi pri nas. Putrih se v številnih vidikih navezuje na umetnost devetdesetih let, ko so avtorji kot sta Marjetica Potrč in Jože Barši v kiparstvo vpeljevali elemente arhitekture oziroma o njej razmišljali. Tudi sam se pogosto naslanja na arhitekturo, predvsem kinematografov, ki jih dojema v povezavi z zgodovinskimi avantgardami, še eno izmed referenc njegovega dela. Na arhitekturo pa se sam naslanja predvsem formalno, čeprav ga po drugi strani zanima tudi spolzko razmerje med modelom, predlogom in skulpturo. Pomembna zanj je še ideja modularnosti, variabilnosti, kot pravi kustos razstave Igor Španjol Putriha zanima, kako lahko sami delujemo po določenih vzorcih. Razstava sicer ponuja vpogled v Putrihovo preteklo delo, vključenih pa je tudi nekaj novejših poudarkov, ki starejša dela postavljajo v novo luč; pri postavitvi pa sta se odločila uporabiti idejo skladiščenja. Putrihovo delo je sicer precej raznoliko, rdečo nit pa sam vidi v taktilnosti. Foto: Dejan Habicht, Moderna galerija, izrez fotografije<p>"Če kaj povezuje moja dela, je to iskanje ravnovesja med obstojem objekta in točko njegovega propada, uničenja"</p><p><p>Tobias Putrih je na slovenskem prizorišču je manj navzoč, saj že vrsto let živi v tujini. Njegova samostojna razstava Perceptron je tako ena od redkih priložnosti, da njegova dela, ki so vključena v več tujih muzejskih zbirk, podrobneje spoznamo tudi pri nas.</p> <p>Putrih se v številnih vidikih navezuje na umetnost devetdesetih let, ko so avtorji kot sta Marjetica Potrč in Jože Barši v kiparstvo vpeljevali elemente arhitekture oziroma o njej razmišljali. Tudi sam se pogosto naslanja na arhitekturo, predvsem kinematografov, ki jih dojema v povezavi z zgodovinskimi avantgardami, še eno izmed referenc njegovega dela. Na arhitekturo pa se sam naslanja predvsem formalno, čeprav ga po drugi strani zanima tudi spolzko razmerje med modelom, predlogom in skulpturo. Pomembna zanj je še ideja modularnosti, variabilnosti, kot pravi kustos razstave Igor Španjol Putriha zanima, kako lahko sami delujemo po določenih vzorcih.</p> <p>Razstava sicer ponuja vpogled v Putrihovo preteklo delo, vključenih pa je tudi nekaj novejših poudarkov, ki starejša dela postavljajo v novo luč; pri postavitvi pa sta se odločila uporabiti idejo skladiščenja. Putrihovo delo je sicer precej raznoliko, rdečo nit pa sam vidi v taktilnosti.</p> <p>&nbsp;</p></p> 174782864 RTVSLO – Ars 1620 clean Tobias Putrih je na slovenskem prizorišču je manj navzoč, saj že vrsto let živi v tujini. Njegova samostojna razstava Perceptron je tako ena od redkih priložnosti, da njegova dela, ki so vključena v več tujih muzejskih zbirk, podrobneje spoznamo tudi pri nas. Putrih se v številnih vidikih navezuje na umetnost devetdesetih let, ko so avtorji kot sta Marjetica Potrč in Jože Barši v kiparstvo vpeljevali elemente arhitekture oziroma o njej razmišljali. Tudi sam se pogosto naslanja na arhitekturo, predvsem kinematografov, ki jih dojema v povezavi z zgodovinskimi avantgardami, še eno izmed referenc njegovega dela. Na arhitekturo pa se sam naslanja predvsem formalno, čeprav ga po drugi strani zanima tudi spolzko razmerje med modelom, predlogom in skulpturo. Pomembna zanj je še ideja modularnosti, variabilnosti, kot pravi kustos razstave Igor Španjol Putriha zanima, kako lahko sami delujemo po določenih vzorcih. Razstava sicer ponuja vpogled v Putrihovo preteklo delo, vključenih pa je tudi nekaj novejših poudarkov, ki starejša dela postavljajo v novo luč; pri postavitvi pa sta se odločila uporabiti idejo skladiščenja. Putrihovo delo je sicer precej raznoliko, rdečo nit pa sam vidi v taktilnosti. Foto: Dejan Habicht, Moderna galerija, izrez fotografije<p>"Če kaj povezuje moja dela, je to iskanje ravnovesja med obstojem objekta in točko njegovega propada, uničenja"</p><p><p>Tobias Putrih je na slovenskem prizorišču je manj navzoč, saj že vrsto let živi v tujini. Njegova samostojna razstava Perceptron je tako ena od redkih priložnosti, da njegova dela, ki so vključena v več tujih muzejskih zbirk, podrobneje spoznamo tudi pri nas.</p> <p>Putrih se v številnih vidikih navezuje na umetnost devetdesetih let, ko so avtorji kot sta Marjetica Potrč in Jože Barši v kiparstvo vpeljevali elemente arhitekture oziroma o njej razmišljali. Tudi sam se pogosto naslanja na arhitekturo, predvsem kinematografov, ki jih dojema v povezavi z zgodovinskimi avantgardami, še eno izmed referenc njegovega dela. Na arhitekturo pa se sam naslanja predvsem formalno, čeprav ga po drugi strani zanima tudi spolzko razmerje med modelom, predlogom in skulpturo. Pomembna zanj je še ideja modularnosti, variabilnosti, kot pravi kustos razstave Igor Španjol Putriha zanima, kako lahko sami delujemo po določenih vzorcih.</p> <p>Razstava sicer ponuja vpogled v Putrihovo preteklo delo, vključenih pa je tudi nekaj novejših poudarkov, ki starejša dela postavljajo v novo luč; pri postavitvi pa sta se odločila uporabiti idejo skladiščenja. Putrihovo delo je sicer precej raznoliko, rdečo nit pa sam vidi v taktilnosti.</p> <p>&nbsp;</p></p> Fri, 11 Jun 2021 17:00:00 +0000 Tobias Putrih – Perceptron Osrednja tema bienala – kako bomo živeli skupaj - je bila zasnovana še pred pandemijo, a v njeni luči dobiva nove razsežnosti in še večjo relevantnost, meni kurator bienala Hashim Sarkis, ki na osrednji kurirani postavitvi to vprašanje odpira prek zelo raznolikih projektov in petih poglavij: prvo je posvečeno novemu pojmovanju človeškega telesa in življenja z drugimi bitji, drugo razmišlja o novem dojemanju gospodinjstev, tretje o različnih skupnostih, četrto o mejah in migracijah, peto pa o prihodnostih planeta. V sklopu nacionalnih predstavitev sodeluje 63 držav, predstavitve paviljonov pred odprtjem so večinoma bile spletne in mnogi kuratorji se začetka bienala niso udeležili v živo. Nekaj vtisov z bienala v času umirjajoče se pandemije smo zbrali v oddaji, ki predstavlja tudi slovenski paviljon. Projekt z naslovom Skupno v skupnosti so kurirali Blaž Babnik Romaniuk, Rastko Pečar, Martina Malešič in Asta Vrečko, osredotoča pa se na zadružne domove – večnamenske javne stavbe, ki so jih intenzivno začeli graditi po letu 1947. Njihova javna vloga, široka namembnost in prilagodljivost pa dobro sovpadajo z letošnjo temo, vprašanjem kako bomo živeli skupaj, tudi Sarkis namreč izpostavlja pomen prostorov, ki omogočajo različne načine združevanja, ne da bi jim narekovali načine delovanja in obnašanja. Foto: Jana Jocif, MAO, izrez fotografije<p>17. beneški arhitekturni bienale z letom zamika razmišlja o preroškem vprašanju </p><p><p>Osrednja tema bienala – kako bomo živeli skupaj - je bila zasnovana še pred pandemijo, a v njeni luči dobiva nove razsežnosti in še večjo relevantnost, meni kurator bienala Hashim Sarkis, ki na osrednji kurirani postavitvi to vprašanje odpira prek zelo raznolikih projektov in petih poglavij: prvo je posvečeno novemu pojmovanju človeškega telesa in življenja z drugimi bitji, drugo razmišlja o novem dojemanju gospodinjstev, tretje o različnih skupnostih, četrto o mejah in migracijah, peto pa o prihodnostih planeta.</p> <p>V sklopu nacionalnih predstavitev sodeluje 63 držav, predstavitve paviljonov pred odprtjem so večinoma bile spletne in mnogi kuratorji se začetka bienala niso udeležili v živo. Nekaj vtisov z bienala v času umirjajoče se pandemije smo zbrali v oddaji, ki predstavlja tudi slovenski paviljon. Projekt z naslovom Skupno v skupnosti so kurirali Blaž Babnik Romaniuk, Rastko Pečar, Martina Malešič in Asta Vrečko, osredotoča pa se na zadružne domove – večnamenske javne stavbe, ki so jih intenzivno začeli graditi po letu 1947. Njihova javna vloga, široka namembnost in prilagodljivost pa dobro sovpadajo z letošnjo temo, vprašanjem kako bomo živeli skupaj, tudi Sarkis namreč izpostavlja pomen prostorov, ki omogočajo različne načine združevanja, ne da bi jim narekovali načine delovanja in obnašanja.</p></p> 174780867 RTVSLO – Ars 1773 clean Osrednja tema bienala – kako bomo živeli skupaj - je bila zasnovana še pred pandemijo, a v njeni luči dobiva nove razsežnosti in še večjo relevantnost, meni kurator bienala Hashim Sarkis, ki na osrednji kurirani postavitvi to vprašanje odpira prek zelo raznolikih projektov in petih poglavij: prvo je posvečeno novemu pojmovanju človeškega telesa in življenja z drugimi bitji, drugo razmišlja o novem dojemanju gospodinjstev, tretje o različnih skupnostih, četrto o mejah in migracijah, peto pa o prihodnostih planeta. V sklopu nacionalnih predstavitev sodeluje 63 držav, predstavitve paviljonov pred odprtjem so večinoma bile spletne in mnogi kuratorji se začetka bienala niso udeležili v živo. Nekaj vtisov z bienala v času umirjajoče se pandemije smo zbrali v oddaji, ki predstavlja tudi slovenski paviljon. Projekt z naslovom Skupno v skupnosti so kurirali Blaž Babnik Romaniuk, Rastko Pečar, Martina Malešič in Asta Vrečko, osredotoča pa se na zadružne domove – večnamenske javne stavbe, ki so jih intenzivno začeli graditi po letu 1947. Njihova javna vloga, široka namembnost in prilagodljivost pa dobro sovpadajo z letošnjo temo, vprašanjem kako bomo živeli skupaj, tudi Sarkis namreč izpostavlja pomen prostorov, ki omogočajo različne načine združevanja, ne da bi jim narekovali načine delovanja in obnašanja. Foto: Jana Jocif, MAO, izrez fotografije<p>17. beneški arhitekturni bienale z letom zamika razmišlja o preroškem vprašanju </p><p><p>Osrednja tema bienala – kako bomo živeli skupaj - je bila zasnovana še pred pandemijo, a v njeni luči dobiva nove razsežnosti in še večjo relevantnost, meni kurator bienala Hashim Sarkis, ki na osrednji kurirani postavitvi to vprašanje odpira prek zelo raznolikih projektov in petih poglavij: prvo je posvečeno novemu pojmovanju človeškega telesa in življenja z drugimi bitji, drugo razmišlja o novem dojemanju gospodinjstev, tretje o različnih skupnostih, četrto o mejah in migracijah, peto pa o prihodnostih planeta.</p> <p>V sklopu nacionalnih predstavitev sodeluje 63 držav, predstavitve paviljonov pred odprtjem so večinoma bile spletne in mnogi kuratorji se začetka bienala niso udeležili v živo. Nekaj vtisov z bienala v času umirjajoče se pandemije smo zbrali v oddaji, ki predstavlja tudi slovenski paviljon. Projekt z naslovom Skupno v skupnosti so kurirali Blaž Babnik Romaniuk, Rastko Pečar, Martina Malešič in Asta Vrečko, osredotoča pa se na zadružne domove – večnamenske javne stavbe, ki so jih intenzivno začeli graditi po letu 1947. Njihova javna vloga, široka namembnost in prilagodljivost pa dobro sovpadajo z letošnjo temo, vprašanjem kako bomo živeli skupaj, tudi Sarkis namreč izpostavlja pomen prostorov, ki omogočajo različne načine združevanja, ne da bi jim narekovali načine delovanja in obnašanja.</p></p> Fri, 04 Jun 2021 17:00:00 +0000 17. beneški arhitekturni bienale optimistično razmišlja o moči arhitekture Nekdanja tovarna MTT v Mariboru je prizorišče trienala EKO 8, Mednarodnega trienala umetnost in okolje. V sicer degradiranem okolju Mariborske tekstilne tovarne so razstavljena dela in umetniški projekti več kot petindvajsetih slovenskih in tujih umetnic in umetnikov, ki jih je izbral umetniški vodja Alessandro Vincentelli in jih združil pod skupno temo Pismo za prihodnost. Trienale je svoje začetke zabeležil v osemdesetih letih prejšnjega stoletje, zatem za nekaj let zamrl, tokrat pa ga Umetnostna galerija predstavlja v prenovljeni obliki. O zasnovi trienala in njegovem pomenu se je Aleksandra Saška Gruden pogovarjala z umetniškim vodjem Alessandrom Vincentellijem in kustosinjo iz UGM Simono Vidmar. Foto: Sara Rezar, UGM, izrez fotografije<p>Trienale EKO 8 se z naslovom naslanja na spominsko ploščo ob izgubi ledenika Okjökull</p><p><p><span>Nekdanja tovarna MTT v Mariboru je prizorišče trienala EKO 8, Mednarodnega trienala umetnost in okolje. V sicer degradiranem okolju Mariborske tekstilne tovarne so razstavljena dela in umetniški projekti več kot petindvajsetih slovenskih in tujih umetnic in umetnikov, ki jih je izbral umetniški vodja <b>Alessandro Vincentelli</b> in jih združil pod skupno temo <i>Pismo za prihodnost</i>. Trienale je svoje začetke zabeležil v osemdesetih letih prejšnjega stoletje, zatem za nekaj let zamrl, tokrat pa ga Umetnostna galerija predstavlja v prenovljeni obliki. O zasnovi trienala in njegovem pomenu se je <b>Aleksandra Saška Gruden</b> pogovarjala z umetniškim vodjem <b>AlessandromVincentellijem </b>in kustosinjo iz UGM <b>Simono Vidmar</b>.</span></p></p> 174779171 RTVSLO – Ars 1390 clean Nekdanja tovarna MTT v Mariboru je prizorišče trienala EKO 8, Mednarodnega trienala umetnost in okolje. V sicer degradiranem okolju Mariborske tekstilne tovarne so razstavljena dela in umetniški projekti več kot petindvajsetih slovenskih in tujih umetnic in umetnikov, ki jih je izbral umetniški vodja Alessandro Vincentelli in jih združil pod skupno temo Pismo za prihodnost. Trienale je svoje začetke zabeležil v osemdesetih letih prejšnjega stoletje, zatem za nekaj let zamrl, tokrat pa ga Umetnostna galerija predstavlja v prenovljeni obliki. O zasnovi trienala in njegovem pomenu se je Aleksandra Saška Gruden pogovarjala z umetniškim vodjem Alessandrom Vincentellijem in kustosinjo iz UGM Simono Vidmar. Foto: Sara Rezar, UGM, izrez fotografije<p>Trienale EKO 8 se z naslovom naslanja na spominsko ploščo ob izgubi ledenika Okjökull</p><p><p><span>Nekdanja tovarna MTT v Mariboru je prizorišče trienala EKO 8, Mednarodnega trienala umetnost in okolje. V sicer degradiranem okolju Mariborske tekstilne tovarne so razstavljena dela in umetniški projekti več kot petindvajsetih slovenskih in tujih umetnic in umetnikov, ki jih je izbral umetniški vodja <b>Alessandro Vincentelli</b> in jih združil pod skupno temo <i>Pismo za prihodnost</i>. Trienale je svoje začetke zabeležil v osemdesetih letih prejšnjega stoletje, zatem za nekaj let zamrl, tokrat pa ga Umetnostna galerija predstavlja v prenovljeni obliki. O zasnovi trienala in njegovem pomenu se je <b>Aleksandra Saška Gruden</b> pogovarjala z umetniškim vodjem <b>AlessandromVincentellijem </b>in kustosinjo iz UGM <b>Simono Vidmar</b>.</span></p></p> Fri, 28 May 2021 17:00:00 +0000 Mednarodni trienale umetnost in okolje EKO 8 Letos obeležujemo 300 let od rojstva Fortunata Berganta, enega od glavnih predstavnikov slovenskega baročnega slikarstva. Od ostalih naših slikarjev v tem času se razlikuje po izrazito osebnem slogu, njegove figure in svetniške podobe niso odete v čisto nebeško lepoto, temveč v pristna čustva in ne vedno lepe, pa zato bolj resnične obraze, s katerimi se je lahko poistovetil vsakdanji človek. Ob številnih novih odkritjih o Fortunatu Bergantu se je obletnica pokazala kot priložnost za obsežno razstavo, s katero so v Narodni galeriji v Ljubljani poudarili umetnikove glavne življenjske prelomnice. Pospremili so jo tudi z monografijo. Od zadnje njegove razstave je sicer že sedem desetletij, zato je bila še toliko bolj pričakovana. V oddajo Likovni odmevi je vodjo konservatorsko-restavratorskih posegov, magistrico Simono Škorja in pa avtorico razstave, doktorico Katro Meke povabil Žiga Bratoš. Fortunat Bergant: Portret Jožefa Antona barona Codellija (1762) in Sedeči moški akt (1756), vir: Narodna galerija v Ljubljani<p>Ob umetnikovi 300-letnici rojstva in številnih novih odkritjih so v Narodni galeriji v Ljubljani pripravili razstavo in jo pospremili z obsežno monografijo</p><p><p>Letos obeležujemo 300 let od rojstva Fortunata Berganta, enega od glavnih predstavnikov slovenskega baročnega slikarstva. Od ostalih naših slikarjev v tem času se razlikuje po izrazito osebnem slogu, njegove figure in svetniške podobe niso odete v čisto nebeško lepoto, temveč v pristna čustva in ne vedno lepe, pa zato bolj resnične obraze, s katerimi se je lahko poistovetil vsakdanji človek. Ob številnih novih odkritjih o Fortunatu Bergantu se je obletnica pokazala kot priložnost za obsežno razstavo, s katero so v Narodni galeriji v Ljubljani poudarili umetnikove glavne življenjske prelomnice. Pospremili so jo tudi z monografijo. Od zadnje njegove razstave je sicer že sedem desetletij, zato je bila še toliko bolj pričakovana. V oddajo Likovni odmevi je vodjo konservatorsko-restavratorskih posegov, magistrico Simono Škorja in pa avtorico razstave, doktorico Katro Meke povabil Žiga Bratoš.</p></p> 174776863 RTVSLO – Ars 2584 clean Letos obeležujemo 300 let od rojstva Fortunata Berganta, enega od glavnih predstavnikov slovenskega baročnega slikarstva. Od ostalih naših slikarjev v tem času se razlikuje po izrazito osebnem slogu, njegove figure in svetniške podobe niso odete v čisto nebeško lepoto, temveč v pristna čustva in ne vedno lepe, pa zato bolj resnične obraze, s katerimi se je lahko poistovetil vsakdanji človek. Ob številnih novih odkritjih o Fortunatu Bergantu se je obletnica pokazala kot priložnost za obsežno razstavo, s katero so v Narodni galeriji v Ljubljani poudarili umetnikove glavne življenjske prelomnice. Pospremili so jo tudi z monografijo. Od zadnje njegove razstave je sicer že sedem desetletij, zato je bila še toliko bolj pričakovana. V oddajo Likovni odmevi je vodjo konservatorsko-restavratorskih posegov, magistrico Simono Škorja in pa avtorico razstave, doktorico Katro Meke povabil Žiga Bratoš. Fortunat Bergant: Portret Jožefa Antona barona Codellija (1762) in Sedeči moški akt (1756), vir: Narodna galerija v Ljubljani<p>Ob umetnikovi 300-letnici rojstva in številnih novih odkritjih so v Narodni galeriji v Ljubljani pripravili razstavo in jo pospremili z obsežno monografijo</p><p><p>Letos obeležujemo 300 let od rojstva Fortunata Berganta, enega od glavnih predstavnikov slovenskega baročnega slikarstva. Od ostalih naših slikarjev v tem času se razlikuje po izrazito osebnem slogu, njegove figure in svetniške podobe niso odete v čisto nebeško lepoto, temveč v pristna čustva in ne vedno lepe, pa zato bolj resnične obraze, s katerimi se je lahko poistovetil vsakdanji človek. Ob številnih novih odkritjih o Fortunatu Bergantu se je obletnica pokazala kot priložnost za obsežno razstavo, s katero so v Narodni galeriji v Ljubljani poudarili umetnikove glavne življenjske prelomnice. Pospremili so jo tudi z monografijo. Od zadnje njegove razstave je sicer že sedem desetletij, zato je bila še toliko bolj pričakovana. V oddajo Likovni odmevi je vodjo konservatorsko-restavratorskih posegov, magistrico Simono Škorja in pa avtorico razstave, doktorico Katro Meke povabil Žiga Bratoš.</p></p> Fri, 21 May 2021 12:00:00 +0000 Baročni slikar Fortunat Bergant Sila pozitivnih idej in vrednot, na drugi strani pa sila globalnega kapitala, ki nas obvladuje sta dve nasprotujoči si liniji razstave Večje od mene – Junaški glasovi iz nekdanje Jugoslavije, ki so jo nedavno odprli rimskem Muzeju umetnosti 21. stoletja Maxxi. Kustosinja razstave Zdenka Badovinac z deli petdesetih umetnikov iz naslednic nekdanje skupne države, med katerimi je štirinajst slovenskih, med drugim razmišlja o tem, kako o velikih vrednotah razmišljati v času cinizma in relativizma ter kakšni so izzivi sodobne družbe. Foto: Janko Petrovec <p>Kako v času cinizma in relativizma razmišljati o vrednotah kot so enakost, bratstvo, upanje in svoboda ? </p><p><p>Sila pozitivnih idej in vrednot, na drugi strani pa sila globalnega kapitala, ki nas obvladuje sta dve nasprotujoči si liniji razstave Večje od mene – Junaški glasovi iz nekdanje Jugoslavije, ki so jo nedavno odprli rimskem Muzeju umetnosti 21. stoletja Maxxi. Kustosinja razstave Zdenka Badovinac z deli petdesetih umetnikov iz naslednic nekdanje skupne države, med katerimi je štirinajst slovenskih, med drugim razmišlja o tem, kako o velikih vrednotah razmišljati v času cinizma in relativizma ter kakšni so izzivi sodobne družbe.</p></p> 174775672 RTVSLO – Ars 1606 clean Sila pozitivnih idej in vrednot, na drugi strani pa sila globalnega kapitala, ki nas obvladuje sta dve nasprotujoči si liniji razstave Večje od mene – Junaški glasovi iz nekdanje Jugoslavije, ki so jo nedavno odprli rimskem Muzeju umetnosti 21. stoletja Maxxi. Kustosinja razstave Zdenka Badovinac z deli petdesetih umetnikov iz naslednic nekdanje skupne države, med katerimi je štirinajst slovenskih, med drugim razmišlja o tem, kako o velikih vrednotah razmišljati v času cinizma in relativizma ter kakšni so izzivi sodobne družbe. Foto: Janko Petrovec <p>Kako v času cinizma in relativizma razmišljati o vrednotah kot so enakost, bratstvo, upanje in svoboda ? </p><p><p>Sila pozitivnih idej in vrednot, na drugi strani pa sila globalnega kapitala, ki nas obvladuje sta dve nasprotujoči si liniji razstave Večje od mene – Junaški glasovi iz nekdanje Jugoslavije, ki so jo nedavno odprli rimskem Muzeju umetnosti 21. stoletja Maxxi. Kustosinja razstave Zdenka Badovinac z deli petdesetih umetnikov iz naslednic nekdanje skupne države, med katerimi je štirinajst slovenskih, med drugim razmišlja o tem, kako o velikih vrednotah razmišljati v času cinizma in relativizma ter kakšni so izzivi sodobne družbe.</p></p> Fri, 14 May 2021 17:00:00 +0000 Večje od mene – Junaški glasovi iz nekdanje Jugoslavije Mariborski krog je izjemno zanimiva zgodba, pravi kustosinja Andreja Borin iz Umetnostne galerije Maribor, kjer hranijo dela fotografov, ki so v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja fotografiji pri nas pomagali zagotavljati enakovredno mesto med mediji vizualne umetnosti. Prav letos je minilo 50. let od prve razstave skupine fotografov imenovane Mariborski krog, zato se je Saška Aleksandra Gruden o tem zanimivem poglavju slovenske fotografije pogovarjala s kustosinjo Andrejo Borin. Pogovor sta začeli z omembo letos preminule umetnice Zore Plešnar, najvidnejše slovenske fotografinje sedemdesetih in osemdesetih let, ki je prav tako bila članica Fotokluba Maribor. Foto: Janko Andrej Jelnikar, Človek brez glave, okrog 1970; vir: UGM<p>Fotografi, ki so v sedemdesetih fotografiji pomagali zagotavljati enakovredno mesto med mediji vizualne umetnosti </p><p><p>Mariborski krog je izjemno zanimiva zgodba, pravi kustosinja Andreja Borin iz Umetnostne galerije Maribor, kjer hranijo dela fotografov, ki so v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja fotografiji pri nas pomagali zagotavljati enakovredno mesto med mediji vizualne umetnosti. Prav letos je minilo 50. let od prve razstave skupine fotografov imenovane Mariborski krog, zato se je Saška Aleksandra Gruden o tem zanimivem poglavju slovenske fotografije pogovarjala s kustosinjo Andrejo Borin. Pogovor sta začeli z omembo letos preminule umetnice Zore Plešnar, najvidnejše slovenske fotografinje sedemdesetih in osemdesetih let, ki je prav tako bila članica Fotokluba Maribor.</p></p> 174773842 RTVSLO – Ars 1428 clean Mariborski krog je izjemno zanimiva zgodba, pravi kustosinja Andreja Borin iz Umetnostne galerije Maribor, kjer hranijo dela fotografov, ki so v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja fotografiji pri nas pomagali zagotavljati enakovredno mesto med mediji vizualne umetnosti. Prav letos je minilo 50. let od prve razstave skupine fotografov imenovane Mariborski krog, zato se je Saška Aleksandra Gruden o tem zanimivem poglavju slovenske fotografije pogovarjala s kustosinjo Andrejo Borin. Pogovor sta začeli z omembo letos preminule umetnice Zore Plešnar, najvidnejše slovenske fotografinje sedemdesetih in osemdesetih let, ki je prav tako bila članica Fotokluba Maribor. Foto: Janko Andrej Jelnikar, Človek brez glave, okrog 1970; vir: UGM<p>Fotografi, ki so v sedemdesetih fotografiji pomagali zagotavljati enakovredno mesto med mediji vizualne umetnosti </p><p><p>Mariborski krog je izjemno zanimiva zgodba, pravi kustosinja Andreja Borin iz Umetnostne galerije Maribor, kjer hranijo dela fotografov, ki so v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja fotografiji pri nas pomagali zagotavljati enakovredno mesto med mediji vizualne umetnosti. Prav letos je minilo 50. let od prve razstave skupine fotografov imenovane Mariborski krog, zato se je Saška Aleksandra Gruden o tem zanimivem poglavju slovenske fotografije pogovarjala s kustosinjo Andrejo Borin. Pogovor sta začeli z omembo letos preminule umetnice Zore Plešnar, najvidnejše slovenske fotografinje sedemdesetih in osemdesetih let, ki je prav tako bila članica Fotokluba Maribor.</p></p> Fri, 07 May 2021 17:00:00 +0000 50. let od razstave Mariborski krog Akademska slikarka Joni Zakonjšek z deli, nastalimi v zadnjih treh letih, nadaljuje svojo prepoznavno likovno govorico. Kot sama pove, so del enotne, gosto prepletene preproge, dozdajšnjega slikarstva in vsakdana. So izraz samoizpraševanja vedno sveže zastavljenih vprašanj. Na razstavi z naslovom Vsepovsod drevesa v Galeriji Generali v Ljubljani se tako lahko prepustimo občutljivim podrobnostim in vzorcem narave – od listja do lubja, vodnim odsevom in presevom, ki vznemirljivo migetajo pred našimi očmi. Če smo dovolj blizu, nas njene večje slike kar nekako objamejo. Joni Zakonjšek slika zelo natančno, kar pa ne pomeni, da stremi k fotorealizmu. Pokaže več, kot bi ujela fotografija. Kot da bi v tem vrtanju prebila površino in razkrivala neko notranjo resnico naravnih organizmov. Podobe, ki jih v številnih plasteh nanaša na platno, so kot meglice, koprene, barvni prš – vse to kot znak narave. Pa ne le tiste, ki jo slika. So vrata v vse vidno in nevidno, zunaj in znotraj nas. Vpraša se, kako izbrati naslov, ki ni preveč konkreten, da bi nekateri potem v sliki videli res le še drevo, in preveč eteričen in poduhovljen, da bi izpadel patetično. Med delom zato svoje slike kdaj naslavlja kar ljubkovalno, na primer Borček, pozneje pa se pravi naslov sam javi. A ne vedno in tako kakšna slika skozi čas doživi tudi preimenovanje. Morda prav to pokaže na živost slik Joni Zakonjšek, ki se s svojo vsebino pravzaprav ukvarjajo z življenjem, z bitjo, s spreminjanjem. Narave, človeka, vesolja. Vsega. Slika: V-danost (Bližina Daljave), Velika sela, pomlad 2020 - pomlad 2021, olje, platno, 93 x 166 cm, foto: Žiga Bratoš<p>Podobe, ki jih v številnih plasteh slikarka nanaša na platno, so vrata v vse vidno in nevidno, zunaj in znotraj nas</p><p><p>Akademska slikarka Joni Zakonjšek z deli, nastalimi v zadnjih treh letih, nadaljuje svojo prepoznavno likovno govorico. Kot sama pove, so del enotne, gosto prepletene preproge, dozdajšnjega slikarstva in vsakdana. So izraz samoizpraševanja vedno sveže zastavljenih vprašanj. Na razstavi z naslovom Vsepovsod drevesa v Galeriji Generali v Ljubljani se tako lahko prepustimo občutljivim podrobnostim in vzorcem narave – od listja do lubja, vodnim odsevom in presevom, ki vznemirljivo migetajo pred našimi očmi. Če smo dovolj blizu, nas njene večje slike kar nekako objamejo. </p> <p>Joni Zakonjšek slika zelo natančno, kar pa ne pomeni, da stremi k fotorealizmu. Pokaže več, kot bi ujela fotografija. Kot da bi v tem vrtanju prebila površino in razkrivala neko notranjo resnico naravnih organizmov. Podobe, ki jih v številnih plasteh nanaša na platno, so kot meglice, koprene, barvni prš – vse to kot znak narave. Pa ne le tiste, ki jo slika. So vrata v vse vidno in nevidno, zunaj in znotraj nas.</p> <p>Vpraša se, kako izbrati naslov, ki ni preveč konkreten, da bi nekateri potem v sliki videli res le še drevo, in preveč eteričen in poduhovljen, da bi izpadel patetično. Med delom zato svoje slike kdaj naslavlja kar ljubkovalno, na primer Borček, pozneje pa se pravi naslov sam javi. A ne vedno in tako kakšna slika skozi čas doživi tudi preimenovanje. Morda prav to pokaže na živost slik Joni Zakonjšek, ki se s svojo vsebino pravzaprav ukvarjajo z življenjem, z bitjo, s spreminjanjem. Narave, človeka, vesolja. Vsega. </p></p> 174772121 RTVSLO – Ars 1623 clean Akademska slikarka Joni Zakonjšek z deli, nastalimi v zadnjih treh letih, nadaljuje svojo prepoznavno likovno govorico. Kot sama pove, so del enotne, gosto prepletene preproge, dozdajšnjega slikarstva in vsakdana. So izraz samoizpraševanja vedno sveže zastavljenih vprašanj. Na razstavi z naslovom Vsepovsod drevesa v Galeriji Generali v Ljubljani se tako lahko prepustimo občutljivim podrobnostim in vzorcem narave – od listja do lubja, vodnim odsevom in presevom, ki vznemirljivo migetajo pred našimi očmi. Če smo dovolj blizu, nas njene večje slike kar nekako objamejo. Joni Zakonjšek slika zelo natančno, kar pa ne pomeni, da stremi k fotorealizmu. Pokaže več, kot bi ujela fotografija. Kot da bi v tem vrtanju prebila površino in razkrivala neko notranjo resnico naravnih organizmov. Podobe, ki jih v številnih plasteh nanaša na platno, so kot meglice, koprene, barvni prš – vse to kot znak narave. Pa ne le tiste, ki jo slika. So vrata v vse vidno in nevidno, zunaj in znotraj nas. Vpraša se, kako izbrati naslov, ki ni preveč konkreten, da bi nekateri potem v sliki videli res le še drevo, in preveč eteričen in poduhovljen, da bi izpadel patetično. Med delom zato svoje slike kdaj naslavlja kar ljubkovalno, na primer Borček, pozneje pa se pravi naslov sam javi. A ne vedno in tako kakšna slika skozi čas doživi tudi preimenovanje. Morda prav to pokaže na živost slik Joni Zakonjšek, ki se s svojo vsebino pravzaprav ukvarjajo z življenjem, z bitjo, s spreminjanjem. Narave, človeka, vesolja. Vsega. Slika: V-danost (Bližina Daljave), Velika sela, pomlad 2020 - pomlad 2021, olje, platno, 93 x 166 cm, foto: Žiga Bratoš<p>Podobe, ki jih v številnih plasteh slikarka nanaša na platno, so vrata v vse vidno in nevidno, zunaj in znotraj nas</p><p><p>Akademska slikarka Joni Zakonjšek z deli, nastalimi v zadnjih treh letih, nadaljuje svojo prepoznavno likovno govorico. Kot sama pove, so del enotne, gosto prepletene preproge, dozdajšnjega slikarstva in vsakdana. So izraz samoizpraševanja vedno sveže zastavljenih vprašanj. Na razstavi z naslovom Vsepovsod drevesa v Galeriji Generali v Ljubljani se tako lahko prepustimo občutljivim podrobnostim in vzorcem narave – od listja do lubja, vodnim odsevom in presevom, ki vznemirljivo migetajo pred našimi očmi. Če smo dovolj blizu, nas njene večje slike kar nekako objamejo. </p> <p>Joni Zakonjšek slika zelo natančno, kar pa ne pomeni, da stremi k fotorealizmu. Pokaže več, kot bi ujela fotografija. Kot da bi v tem vrtanju prebila površino in razkrivala neko notranjo resnico naravnih organizmov. Podobe, ki jih v številnih plasteh nanaša na platno, so kot meglice, koprene, barvni prš – vse to kot znak narave. Pa ne le tiste, ki jo slika. So vrata v vse vidno in nevidno, zunaj in znotraj nas.</p> <p>Vpraša se, kako izbrati naslov, ki ni preveč konkreten, da bi nekateri potem v sliki videli res le še drevo, in preveč eteričen in poduhovljen, da bi izpadel patetično. Med delom zato svoje slike kdaj naslavlja kar ljubkovalno, na primer Borček, pozneje pa se pravi naslov sam javi. A ne vedno in tako kakšna slika skozi čas doživi tudi preimenovanje. Morda prav to pokaže na živost slik Joni Zakonjšek, ki se s svojo vsebino pravzaprav ukvarjajo z življenjem, z bitjo, s spreminjanjem. Narave, človeka, vesolja. Vsega. </p></p> Fri, 30 Apr 2021 08:00:00 +0000 Joni Zakonjšek: Vsepovsod drevesa Pod okriljem Galerije Jakopič je nastal obsežen dokumentarno-razstavni projekt o slovenski fotoreportaži. Avtorji razstave Marija Skočir (MGML), dr. Ilija Tomanić Trivundža (FDV UL) in dr. Jan Babnik (Membrana) po dveh letih raziskovalnega dela in mnogo prelistanih straneh časopisov in revij predstavljajo do zdaj najcelovitejši pregled slovenske reportažne fotografije. Razdeljen je v tri večje tematske sklope: Identiteta, Moč in Vsakdanje, kakor so naslovljene tudi obširne publikacije s strokovnimi članki o različnih temah, ki se tako ali drugače dotikajo fotoreportaže. Od prvega poskusa njenega zgodovinjenja in vzpostavitve terminološkega aparata do pregleda sodobnega stanja z navezavami na specifične teme. Na drugi strani, kakor so projekt naslovili, je predvsem platforma, ki z vzpostavljene osnove želi nadaljevati raziskovanje ter podpreti javni diskurz o slovenski fotoreportaži. Za Likovne odmeve ga predstavljata Marija Skočir in dr. Ilija Tomanić Trivundža. Foto: Fotoreporterji časnika Delo: Janez Zrnec, Zoran Vogrinčič, Janez Pukšič, Srdjan Živulović, Dragan Arrigler; avtor fotografije: Igor Modic; vir: MGML<p>Interdisciplinarni pogled na slovensko reportažno fotografijo</p><p><p>Pod okriljem Galerije Jakopič je nastal obsežen dokumentarno-razstavni projekt o slovenski fotoreportaži. Avtorji razstave Marija Skočir (MGML), dr. Ilija Tomanić Trivundža (FDV UL) in dr. Jan Babnik (Membrana) po dveh letih raziskovalnega dela in mnogo prelistanih straneh časopisov in revij predstavljajo do zdaj najcelovitejši pregled slovenske reportažne fotografije. Razdeljen je v tri večje tematske sklope: <em>Identiteta</em>, <em>Moč</em> in <em>Vsakdanje</em>, kakor so naslovljene tudi obširne publikacije s strokovnimi članki o različnih temah, ki se tako ali drugače dotikajo fotoreportaže. Od prvega poskusa njenega zgodovinjenja in vzpostavitve terminološkega aparata do pregleda sodobnega stanja z navezavami na specifične teme. <em>Na drugi strani</em>, kakor so projekt naslovili, je predvsem platforma, ki z vzpostavljene osnove želi nadaljevati raziskovanje ter podpreti javni diskurz o slovenski fotoreportaži. Za <em>Likovne odmeve</em> ga predstavljata Marija Skočir in dr. Ilija Tomanić Trivundža.</p></p> 174770841 RTVSLO – Ars 1886 clean Pod okriljem Galerije Jakopič je nastal obsežen dokumentarno-razstavni projekt o slovenski fotoreportaži. Avtorji razstave Marija Skočir (MGML), dr. Ilija Tomanić Trivundža (FDV UL) in dr. Jan Babnik (Membrana) po dveh letih raziskovalnega dela in mnogo prelistanih straneh časopisov in revij predstavljajo do zdaj najcelovitejši pregled slovenske reportažne fotografije. Razdeljen je v tri večje tematske sklope: Identiteta, Moč in Vsakdanje, kakor so naslovljene tudi obširne publikacije s strokovnimi članki o različnih temah, ki se tako ali drugače dotikajo fotoreportaže. Od prvega poskusa njenega zgodovinjenja in vzpostavitve terminološkega aparata do pregleda sodobnega stanja z navezavami na specifične teme. Na drugi strani, kakor so projekt naslovili, je predvsem platforma, ki z vzpostavljene osnove želi nadaljevati raziskovanje ter podpreti javni diskurz o slovenski fotoreportaži. Za Likovne odmeve ga predstavljata Marija Skočir in dr. Ilija Tomanić Trivundža. Foto: Fotoreporterji časnika Delo: Janez Zrnec, Zoran Vogrinčič, Janez Pukšič, Srdjan Živulović, Dragan Arrigler; avtor fotografije: Igor Modic; vir: MGML<p>Interdisciplinarni pogled na slovensko reportažno fotografijo</p><p><p>Pod okriljem Galerije Jakopič je nastal obsežen dokumentarno-razstavni projekt o slovenski fotoreportaži. Avtorji razstave Marija Skočir (MGML), dr. Ilija Tomanić Trivundža (FDV UL) in dr. Jan Babnik (Membrana) po dveh letih raziskovalnega dela in mnogo prelistanih straneh časopisov in revij predstavljajo do zdaj najcelovitejši pregled slovenske reportažne fotografije. Razdeljen je v tri večje tematske sklope: <em>Identiteta</em>, <em>Moč</em> in <em>Vsakdanje</em>, kakor so naslovljene tudi obširne publikacije s strokovnimi članki o različnih temah, ki se tako ali drugače dotikajo fotoreportaže. Od prvega poskusa njenega zgodovinjenja in vzpostavitve terminološkega aparata do pregleda sodobnega stanja z navezavami na specifične teme. <em>Na drugi strani</em>, kakor so projekt naslovili, je predvsem platforma, ki z vzpostavljene osnove želi nadaljevati raziskovanje ter podpreti javni diskurz o slovenski fotoreportaži. Za <em>Likovne odmeve</em> ga predstavljata Marija Skočir in dr. Ilija Tomanić Trivundža.</p></p> Fri, 23 Apr 2021 17:00:00 +0000 Na drugi strani Zbirateljstvo je tudi akt ljubezni, beremo v nedavno izdanem katalogu razstave Ko ste v dvomu, pojdite v muzej, ki v Mestnem muzeju Ljubljana na ogled postavlja več kot 100 svetovno priznanih umetniških del iz petih zasebnih zbirk. Med njimi je tudi slovenska zbirka Lah contemporary, ki jo predstavljata zbiralca Igor in Mojca Lah, raziskovalni center Lah pa umetnostna zgodovinarka Nataša Ivanović. Razstava skuša na osnovi praktičnih primerov zasebnih zbirk sodobne umetnosti in njihovega javnega delovanja v kontekstu mednarodnega umetnostnega prostora prikazati različne strategije zbiranja in distribucije umetniških del. Kakšne so specifike izbranih petih zbirk in kako se to odraža na razstavi, pa je v pogovoru na začetku oddaje povedal kurator Tevž Logar. Foto: Andrej Peunik / MGML<p> Pet zbirk v razmisleku o različnih metodah zbiranja sodobne umetnosti</p><p><p>Zbirateljstvo je tudi akt ljubezni, beremo v nedavno izdanem katalogu razstave Ko ste v dvomu, pojdite v muzej, ki v Mestnem muzeju Ljubljana na ogled postavlja več kot 100 svetovno priznanih umetniških del iz petih zasebnih zbirk. Med njimi je tudi slovenska zbirka Lah contemporary, ki jo predstavljata zbiralca Igor in Mojca Lah, raziskovalni center Lah pa umetnostna zgodovinarka Nataša Ivanović. Razstava skuša na osnovi praktičnih primerov zasebnih zbirk sodobne umetnosti in njihovega javnega delovanja v kontekstu mednarodnega umetnostnega prostora prikazati različne strategije zbiranja in distribucije umetniških del. Kakšne so specifike izbranih petih zbirk in kako se to odraža na razstavi, pa je v pogovoru na začetku oddaje povedal kurator Tevž Logar.</p></p> 174769138 RTVSLO – Ars 2087 clean Zbirateljstvo je tudi akt ljubezni, beremo v nedavno izdanem katalogu razstave Ko ste v dvomu, pojdite v muzej, ki v Mestnem muzeju Ljubljana na ogled postavlja več kot 100 svetovno priznanih umetniških del iz petih zasebnih zbirk. Med njimi je tudi slovenska zbirka Lah contemporary, ki jo predstavljata zbiralca Igor in Mojca Lah, raziskovalni center Lah pa umetnostna zgodovinarka Nataša Ivanović. Razstava skuša na osnovi praktičnih primerov zasebnih zbirk sodobne umetnosti in njihovega javnega delovanja v kontekstu mednarodnega umetnostnega prostora prikazati različne strategije zbiranja in distribucije umetniških del. Kakšne so specifike izbranih petih zbirk in kako se to odraža na razstavi, pa je v pogovoru na začetku oddaje povedal kurator Tevž Logar. Foto: Andrej Peunik / MGML<p> Pet zbirk v razmisleku o različnih metodah zbiranja sodobne umetnosti</p><p><p>Zbirateljstvo je tudi akt ljubezni, beremo v nedavno izdanem katalogu razstave Ko ste v dvomu, pojdite v muzej, ki v Mestnem muzeju Ljubljana na ogled postavlja več kot 100 svetovno priznanih umetniških del iz petih zasebnih zbirk. Med njimi je tudi slovenska zbirka Lah contemporary, ki jo predstavljata zbiralca Igor in Mojca Lah, raziskovalni center Lah pa umetnostna zgodovinarka Nataša Ivanović. Razstava skuša na osnovi praktičnih primerov zasebnih zbirk sodobne umetnosti in njihovega javnega delovanja v kontekstu mednarodnega umetnostnega prostora prikazati različne strategije zbiranja in distribucije umetniških del. Kakšne so specifike izbranih petih zbirk in kako se to odraža na razstavi, pa je v pogovoru na začetku oddaje povedal kurator Tevž Logar.</p></p> Fri, 16 Apr 2021 17:10:00 +0000 Ko ste v dvomu, pojdite v muzej Umetniško delo se ne konča v galeriji in ni vezano na predmet ali objekt, ampak nastane šele v mislih, meni Jože Barši, za čigar prakso je poleg rabe minimalnih izraznih sredstev značilno zavzeto razmišljanje o na prvi pogled preprostih, celo samoumevnih stvareh. Podobno velja za njegovo razstavo Učenje in pozabljanje v Mestni galeriji Ljubljana, ki je prva večja samostojna predstavitev tega arhitekta, kiparja in pedagoga po letu 2013. Pogosto razmišlja o mišljenju in učenju – to ob pozabljanju izpostavlja tudi njegova najnovejša razstava, ki bi še morala biti na ogled, a je njena vrata zaprla epidemija. V času epidemije pa so nastajala tudi nova dela na razstavi – saj se je Jože Barši v tem času tudi sam učil od ljudi širom sveta. Umetnik, ki s svojim delom širi meje razumevanja umetniškega dela, je sicer pomembno pripomogel k razvoju slovenske sodobne umetnosti po letu 1990, velja namreč tudi za enega tistih avtorjev, ki so konec osemdesetih let 20. temeljito prenovili kiparstvo v slovenskem prostoru. Poudarjali so izkušnjo necelosti, fragmentiranosti in si zastavljali vprašanje, kaj kip sploh je, kje je meja med vsakdanjim predmetom in umetnino. Njegova poznejša praksa se je izraziteje obrnila h konceptualni umetnosti – v zadnjih letih se vse bolj ukvarja z vprašanji prezentacije človekove misli kot umetniškega objekta ter kako tako delo gledati, misliti in brati, je zapisala Barbara Sterle Vurnik, kustosinja razstave Učenje in pozabljanje v Mestni galeriji Ljubljana, na katero so vključene njegove risbe, zvezki, knjižne, stenske in prostorske intervencije, objekti in dokumentacija njegovega osebnega arhiva. Foto: Jože Barši, Učenje in pozabljanje, zvezek z risbami in zapiski, 2020-21, vir: MGML<p>"Bolj kot sama forma me zanima, kako sploh pride do tega, da nekaj naredimo," razmišlja umetnik, ki se ukvarja z vprašanji prezentacije človekove misli </p><p><p>Umetniško delo se ne konča v galeriji in ni vezano na predmet ali objekt, ampak nastane šele v mislih, meni Jože Barši, za čigar prakso je poleg rabe minimalnih izraznih sredstev značilno zavzeto razmišljanje o na prvi pogled preprostih, celo samoumevnih stvareh. Podobno velja za njegovo razstavo  <em>Učenje in pozabljanj</em>e v Mestni galeriji Ljubljana, ki je prva večja samostojna predstavitev tega arhitekta, kiparja in pedagoga po letu 2013. Pogosto razmišlja o mišljenju in učenju – to ob pozabljanju izpostavlja tudi njegova najnovejša razstava, ki bi še morala biti na ogled, a je njena vrata zaprla epidemija. V času epidemije pa so nastajala tudi nova dela na razstavi – saj se je Jože Barši v tem času tudi sam učil od ljudi širom sveta.</p> <p>Umetnik, ki s svojim delom širi meje razumevanja umetniškega dela, je sicer pomembno pripomogel k razvoju slovenske sodobne umetnosti po letu 1990, velja namreč tudi za enega tistih avtorjev, ki so konec osemdesetih let 20. temeljito prenovili kiparstvo v slovenskem prostoru. Poudarjali so izkušnjo necelosti, fragmentiranosti in si zastavljali vprašanje, kaj kip sploh je, kje je meja med vsakdanjim predmetom in umetnino. Njegova poznejša praksa se je izraziteje obrnila h konceptualni umetnosti – v zadnjih letih se vse bolj ukvarja z vprašanji prezentacije človekove misli kot umetniškega objekta ter kako tako delo gledati, misliti in brati, je zapisala Barbara Sterle Vurnik, kustosinja razstave <em>Učenje in pozabljanje</em> v Mestni galeriji Ljubljana, na katero so vključene njegove risbe, zvezki, knjižne, stenske in prostorske intervencije, objekti in dokumentacija njegovega osebnega arhiva.</p></p> 174767372 RTVSLO – Ars 1893 clean Umetniško delo se ne konča v galeriji in ni vezano na predmet ali objekt, ampak nastane šele v mislih, meni Jože Barši, za čigar prakso je poleg rabe minimalnih izraznih sredstev značilno zavzeto razmišljanje o na prvi pogled preprostih, celo samoumevnih stvareh. Podobno velja za njegovo razstavo Učenje in pozabljanje v Mestni galeriji Ljubljana, ki je prva večja samostojna predstavitev tega arhitekta, kiparja in pedagoga po letu 2013. Pogosto razmišlja o mišljenju in učenju – to ob pozabljanju izpostavlja tudi njegova najnovejša razstava, ki bi še morala biti na ogled, a je njena vrata zaprla epidemija. V času epidemije pa so nastajala tudi nova dela na razstavi – saj se je Jože Barši v tem času tudi sam učil od ljudi širom sveta. Umetnik, ki s svojim delom širi meje razumevanja umetniškega dela, je sicer pomembno pripomogel k razvoju slovenske sodobne umetnosti po letu 1990, velja namreč tudi za enega tistih avtorjev, ki so konec osemdesetih let 20. temeljito prenovili kiparstvo v slovenskem prostoru. Poudarjali so izkušnjo necelosti, fragmentiranosti in si zastavljali vprašanje, kaj kip sploh je, kje je meja med vsakdanjim predmetom in umetnino. Njegova poznejša praksa se je izraziteje obrnila h konceptualni umetnosti – v zadnjih letih se vse bolj ukvarja z vprašanji prezentacije človekove misli kot umetniškega objekta ter kako tako delo gledati, misliti in brati, je zapisala Barbara Sterle Vurnik, kustosinja razstave Učenje in pozabljanje v Mestni galeriji Ljubljana, na katero so vključene njegove risbe, zvezki, knjižne, stenske in prostorske intervencije, objekti in dokumentacija njegovega osebnega arhiva. Foto: Jože Barši, Učenje in pozabljanje, zvezek z risbami in zapiski, 2020-21, vir: MGML<p>"Bolj kot sama forma me zanima, kako sploh pride do tega, da nekaj naredimo," razmišlja umetnik, ki se ukvarja z vprašanji prezentacije človekove misli </p><p><p>Umetniško delo se ne konča v galeriji in ni vezano na predmet ali objekt, ampak nastane šele v mislih, meni Jože Barši, za čigar prakso je poleg rabe minimalnih izraznih sredstev značilno zavzeto razmišljanje o na prvi pogled preprostih, celo samoumevnih stvareh. Podobno velja za njegovo razstavo  <em>Učenje in pozabljanj</em>e v Mestni galeriji Ljubljana, ki je prva večja samostojna predstavitev tega arhitekta, kiparja in pedagoga po letu 2013. Pogosto razmišlja o mišljenju in učenju – to ob pozabljanju izpostavlja tudi njegova najnovejša razstava, ki bi še morala biti na ogled, a je njena vrata zaprla epidemija. V času epidemije pa so nastajala tudi nova dela na razstavi – saj se je Jože Barši v tem času tudi sam učil od ljudi širom sveta.</p> <p>Umetnik, ki s svojim delom širi meje razumevanja umetniškega dela, je sicer pomembno pripomogel k razvoju slovenske sodobne umetnosti po letu 1990, velja namreč tudi za enega tistih avtorjev, ki so konec osemdesetih let 20. temeljito prenovili kiparstvo v slovenskem prostoru. Poudarjali so izkušnjo necelosti, fragmentiranosti in si zastavljali vprašanje, kaj kip sploh je, kje je meja med vsakdanjim predmetom in umetnino. Njegova poznejša praksa se je izraziteje obrnila h konceptualni umetnosti – v zadnjih letih se vse bolj ukvarja z vprašanji prezentacije človekove misli kot umetniškega objekta ter kako tako delo gledati, misliti in brati, je zapisala Barbara Sterle Vurnik, kustosinja razstave <em>Učenje in pozabljanje</em> v Mestni galeriji Ljubljana, na katero so vključene njegove risbe, zvezki, knjižne, stenske in prostorske intervencije, objekti in dokumentacija njegovega osebnega arhiva.</p></p> Fri, 09 Apr 2021 17:00:00 +0000 Jože Barši - Učenje in pozabljanje Upodobitev, ki se širše vežejo na celotni velikonočni cikel, je zelo veliko, saj gre za osrednje praznike krščanstva – le motivu križanega je denimo v enem izmed ikonografskih pregledov namenjenih več kot 700 strani. V ožjem smislu pa upodobitve velike noči delimo v dve skupini, glede na to, ali se vstali Kristus fizično pojavi ali pa ne – na eni strani gre za motiv vstalega in poveličanega Kristusa na drugi pa so motivi pričevanj za njegovo vstajenje, na primer prazni grob in tri žene pri grobu. Na kakšen način upodobitve, ki temeljijo na evangelijskih besedilih, govorijo o dogajanju na velikonočno nedeljo pa več v besedilu Mihe Zora. Brala sta Maja Mol in Matjaž Romih, oddajo pa smo prvič predvajali leta 2008. Foto: Tri Marije pri grobu, pripisano Hubertu van Eycku, cca. 1410–20, Museum Boijmans Van Beuningen, vir: Wikimedia<p>Kako so se skozi čas spreminjale upodobitve dogajanja na velikonočno nedeljo?</p><p><p>Upodobitev, ki se širše vežejo na celotni velikonočni cikel, je zelo veliko, saj gre za osrednje praznike krščanstva – le motivu križanega je denimo v enem izmed ikonografskih pregledov namenjenih več kot 700 strani. V ožjem smislu pa upodobitve velike noči delimo v dve skupini, glede na to, ali se vstali Kristus fizično pojavi ali pa ne – na eni strani gre za motiv vstalega in poveličanega Kristusa na drugi pa so motivi pričevanj za njegovo vstajenje, na primer prazni grob in tri žene pri grobu. Na kakšen način upodobitve, ki temeljijo na evangelijskih besedilih, govorijo o dogajanju na velikonočno nedeljo pa več v besedilu, ki ga je leta 2008 pripravil Miha Zor.</p></p> 174765692 RTVSLO – Ars 1594 clean Upodobitev, ki se širše vežejo na celotni velikonočni cikel, je zelo veliko, saj gre za osrednje praznike krščanstva – le motivu križanega je denimo v enem izmed ikonografskih pregledov namenjenih več kot 700 strani. V ožjem smislu pa upodobitve velike noči delimo v dve skupini, glede na to, ali se vstali Kristus fizično pojavi ali pa ne – na eni strani gre za motiv vstalega in poveličanega Kristusa na drugi pa so motivi pričevanj za njegovo vstajenje, na primer prazni grob in tri žene pri grobu. Na kakšen način upodobitve, ki temeljijo na evangelijskih besedilih, govorijo o dogajanju na velikonočno nedeljo pa več v besedilu Mihe Zora. Brala sta Maja Mol in Matjaž Romih, oddajo pa smo prvič predvajali leta 2008. Foto: Tri Marije pri grobu, pripisano Hubertu van Eycku, cca. 1410–20, Museum Boijmans Van Beuningen, vir: Wikimedia<p>Kako so se skozi čas spreminjale upodobitve dogajanja na velikonočno nedeljo?</p><p><p>Upodobitev, ki se širše vežejo na celotni velikonočni cikel, je zelo veliko, saj gre za osrednje praznike krščanstva – le motivu križanega je denimo v enem izmed ikonografskih pregledov namenjenih več kot 700 strani. V ožjem smislu pa upodobitve velike noči delimo v dve skupini, glede na to, ali se vstali Kristus fizično pojavi ali pa ne – na eni strani gre za motiv vstalega in poveličanega Kristusa na drugi pa so motivi pričevanj za njegovo vstajenje, na primer prazni grob in tri žene pri grobu. Na kakšen način upodobitve, ki temeljijo na evangelijskih besedilih, govorijo o dogajanju na velikonočno nedeljo pa več v besedilu, ki ga je leta 2008 pripravil Miha Zor.</p></p> Fri, 02 Apr 2021 17:00:00 +0000 Velika noč v likovnih upodobitvah V projektu z naslovom Jesenice, ki je na ogled v Galeriji Fotografija v Ljubljani, so se trije ustvarjalci odpravili v gorenjsko središče rudarstva, ki pa se je izkazalo le za kuliso za raziskovanje umetniške prakse drugega. Roman Uranjek, sicer eden izmed ustanovnih članov umetniškega kolektiva Irwin, je imel vlogo pobudnika. Za začetek je različne točke v mestu, predvsem opustele izložbe, označil s križem. Za motiv svojih kolažev, ki so prav tako del projekta, pa je vzel legendarno serijo fotografij klasičnega fotografa Tihomirja Pinterja, prizore jeseniške železarne. Pinter je nato fotografiral Uranjka in njegove križe, kot tretji in najmlajši sodelujoči pa se je v vlogi fotodokumentarista znašel fotograf snapshot estetike Tadej Vaukman. Križ zaznamuje umetniški kolektiv Irwin in Romana Uranjka, s katerim smo se tokrat pogovarjali. Pojavlja se v njegovih kolažih, naslikan in preslikan, skrit v ozadje ali v ospredju, kdaj pa kdaj na fotografijah kot navidezna prostorska instalacija. Uranjek naredi vsak dan vsaj eno risbo, v kateri kraljuje križ, po navadi pa kar štiri. In teh risb se je nabralo že okoli 25 tisoč. Križ Romana Uranjka je blizu Malevičevi in grški filozofiji – kot oznaka za plus, nekaj pozitivnega. Ko torej križ nanese kot prostorsko intervencijo na jeseniške izložbe, ki niso zdržale pod pritiskom protivirusnih ukrepov, nas opozori na minljivost prostorov in njihovih vlog v družbi, hkrati pa pokaže, da tej minljivosti lahko kljubuje umetnost. Foto: Žiga Bratoš<p>Roman Uranjek je povezal tri generacije umetnikov </p><p><p>V projektu z naslovom Jesenice, ki je na ogled v Galeriji Fotografija v Ljubljani, so se trije ustvarjalci odpravili v gorenjsko središče rudarstva, ki pa se je izkazalo le za kuliso za raziskovanje umetniške prakse drugega. Roman Uranjek, sicer eden izmed ustanovnih članov umetniškega kolektiva Irwin, je imel vlogo pobudnika. Za začetek je različne točke v mestu, predvsem opustele izložbe, označil s križem. Za motiv svojih kolažev, ki so prav tako del projekta, pa je vzel legendarno serijo fotografij klasičnega fotografa Tihomirja Pinterja, prizore jeseniške železarne. Pinter je nato fotografiral Uranjka in njegove križe, kot tretji in najmlajši sodelujoči pa se je v vlogi fotodokumentarista znašel fotograf snapshot estetike Tadej Vaukman.</p> <p>Križ zaznamuje umetniški kolektiv Irwin in Romana Uranjka, s katerim smo se tokrat pogovarjali. Pojavlja se v njegovih kolažih, naslikan in preslikan, skrit v ozadje ali v ospredju, kdaj pa kdaj na fotografijah kot navidezna prostorska instalacija. Uranjek naredi vsak dan vsaj eno risbo, v kateri kraljuje križ, po navadi pa kar štiri. In teh risb se je nabralo že okoli 25 tisoč. Križ Romana Uranjka je blizu Malevičevi in grški filozofiji – kot oznaka za plus, nekaj pozitivnega. Ko torej križ nanese kot prostorsko intervencijo na jeseniške izložbe, ki niso zdržale pod pritiskom protivirusnih ukrepov, nas opozori na minljivost prostorov in njihovih vlog v družbi, hkrati pa pokaže, da tej minljivosti lahko kljubuje umetnost.</p> <p>&nbsp;</p></p> 174763927 RTVSLO – Ars 1176 clean V projektu z naslovom Jesenice, ki je na ogled v Galeriji Fotografija v Ljubljani, so se trije ustvarjalci odpravili v gorenjsko središče rudarstva, ki pa se je izkazalo le za kuliso za raziskovanje umetniške prakse drugega. Roman Uranjek, sicer eden izmed ustanovnih članov umetniškega kolektiva Irwin, je imel vlogo pobudnika. Za začetek je različne točke v mestu, predvsem opustele izložbe, označil s križem. Za motiv svojih kolažev, ki so prav tako del projekta, pa je vzel legendarno serijo fotografij klasičnega fotografa Tihomirja Pinterja, prizore jeseniške železarne. Pinter je nato fotografiral Uranjka in njegove križe, kot tretji in najmlajši sodelujoči pa se je v vlogi fotodokumentarista znašel fotograf snapshot estetike Tadej Vaukman. Križ zaznamuje umetniški kolektiv Irwin in Romana Uranjka, s katerim smo se tokrat pogovarjali. Pojavlja se v njegovih kolažih, naslikan in preslikan, skrit v ozadje ali v ospredju, kdaj pa kdaj na fotografijah kot navidezna prostorska instalacija. Uranjek naredi vsak dan vsaj eno risbo, v kateri kraljuje križ, po navadi pa kar štiri. In teh risb se je nabralo že okoli 25 tisoč. Križ Romana Uranjka je blizu Malevičevi in grški filozofiji – kot oznaka za plus, nekaj pozitivnega. Ko torej križ nanese kot prostorsko intervencijo na jeseniške izložbe, ki niso zdržale pod pritiskom protivirusnih ukrepov, nas opozori na minljivost prostorov in njihovih vlog v družbi, hkrati pa pokaže, da tej minljivosti lahko kljubuje umetnost. Foto: Žiga Bratoš<p>Roman Uranjek je povezal tri generacije umetnikov </p><p><p>V projektu z naslovom Jesenice, ki je na ogled v Galeriji Fotografija v Ljubljani, so se trije ustvarjalci odpravili v gorenjsko središče rudarstva, ki pa se je izkazalo le za kuliso za raziskovanje umetniške prakse drugega. Roman Uranjek, sicer eden izmed ustanovnih članov umetniškega kolektiva Irwin, je imel vlogo pobudnika. Za začetek je različne točke v mestu, predvsem opustele izložbe, označil s križem. Za motiv svojih kolažev, ki so prav tako del projekta, pa je vzel legendarno serijo fotografij klasičnega fotografa Tihomirja Pinterja, prizore jeseniške železarne. Pinter je nato fotografiral Uranjka in njegove križe, kot tretji in najmlajši sodelujoči pa se je v vlogi fotodokumentarista znašel fotograf snapshot estetike Tadej Vaukman.</p> <p>Križ zaznamuje umetniški kolektiv Irwin in Romana Uranjka, s katerim smo se tokrat pogovarjali. Pojavlja se v njegovih kolažih, naslikan in preslikan, skrit v ozadje ali v ospredju, kdaj pa kdaj na fotografijah kot navidezna prostorska instalacija. Uranjek naredi vsak dan vsaj eno risbo, v kateri kraljuje križ, po navadi pa kar štiri. In teh risb se je nabralo že okoli 25 tisoč. Križ Romana Uranjka je blizu Malevičevi in grški filozofiji – kot oznaka za plus, nekaj pozitivnega. Ko torej križ nanese kot prostorsko intervencijo na jeseniške izložbe, ki niso zdržale pod pritiskom protivirusnih ukrepov, nas opozori na minljivost prostorov in njihovih vlog v družbi, hkrati pa pokaže, da tej minljivosti lahko kljubuje umetnost.</p> <p>&nbsp;</p></p> Fri, 26 Mar 2021 18:00:00 +0000 Konceptualno-fotografska razstava Projekt Jesenice Borut Krajnc ob obletnici pandemije predstavlja podobe praznin, ki so v tem letu postale del vsakdanjika. Razstava Prehajanje v ljubljanski galeriji Vžigalica praznine ne tematizira le kot učinek boja proti pandemiji, temveč tudi kot metaforo za posledice, ki nas neizogibno čakajo. Gostinski lokali, frizerski saloni in trgovinski obrati s svojo praznino molče napovedujejo prihodnje krize. Projekt se tako jasno uvršča v avtorjevo več kot tridesetletno zapisovanje družbene realnosti in trenutkov, v katerih se ekonomsko-politična zgradba nehote razgali. Foto: Borut Krajnc, iz serije Prehajanje<p>Fotografski pogledi skozi steklene izložbe v prazne prostore se uvrščajo v avtorjevo razkrivanje sprememb družbene realnosti. </p><p><p>Borut Krajnc ob obletnici pandemije predstavlja podobe praznin, ki so v tem letu postale del vsakdanjika. Razstava<em> Prehajanje </em>v ljubljanski galeriji Vžigalica praznine ne tematizira le kot učinek boja proti pandemiji, temveč tudi kot metaforo za posledice, ki nas neizogibno čakajo. Gostinski lokali, frizerski saloni in trgovinski obrati s svojo praznino molče napovedujejo prihodnje krize. Projekt se tako jasno uvršča v avtorjevo več kot tridesetletno zapisovanje družbene realnosti in trenutkov, v katerih se ekonomsko-politična zgradba nehote razgali.</p></p> 174761975 RTVSLO – Ars 1574 clean Borut Krajnc ob obletnici pandemije predstavlja podobe praznin, ki so v tem letu postale del vsakdanjika. Razstava Prehajanje v ljubljanski galeriji Vžigalica praznine ne tematizira le kot učinek boja proti pandemiji, temveč tudi kot metaforo za posledice, ki nas neizogibno čakajo. Gostinski lokali, frizerski saloni in trgovinski obrati s svojo praznino molče napovedujejo prihodnje krize. Projekt se tako jasno uvršča v avtorjevo več kot tridesetletno zapisovanje družbene realnosti in trenutkov, v katerih se ekonomsko-politična zgradba nehote razgali. Foto: Borut Krajnc, iz serije Prehajanje<p>Fotografski pogledi skozi steklene izložbe v prazne prostore se uvrščajo v avtorjevo razkrivanje sprememb družbene realnosti. </p><p><p>Borut Krajnc ob obletnici pandemije predstavlja podobe praznin, ki so v tem letu postale del vsakdanjika. Razstava<em> Prehajanje </em>v ljubljanski galeriji Vžigalica praznine ne tematizira le kot učinek boja proti pandemiji, temveč tudi kot metaforo za posledice, ki nas neizogibno čakajo. Gostinski lokali, frizerski saloni in trgovinski obrati s svojo praznino molče napovedujejo prihodnje krize. Projekt se tako jasno uvršča v avtorjevo več kot tridesetletno zapisovanje družbene realnosti in trenutkov, v katerih se ekonomsko-politična zgradba nehote razgali.</p></p> Fri, 19 Mar 2021 18:00:00 +0000 Borut Krajnc – Prehajanje Eden najvidnejših in najbolj priznanih ustvarjalcev na polju fotografije v drugi polovici dvajsetega stoletja pri nas, je skoraj tri desetletja neprekinjeno interpretiral ulične situacije ter ustvaril izjemno obsežen cikel samorefleksivnih avtoportretov, hkrati pa je izčrpno dokumentiral alternativno sceno v poznih sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Obe plati njegovega delovanja zdaj predstavlja njegova prva obsežnejša posthumna razstava v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova v Ljubljani. Foto: Iz cikla 1 podoba + 1 podoba = 1 podoba, Ljubljana [ II ], 1981/1987, izrez, vir: Moderna galerija <p>"Vseskozi je iskal podobo, ki naj preseneti, zdrami ali celo šokira"</p><p><p>Eden najvidnejših in najbolj priznanih ustvarjalcev na polju fotografije v drugi polovici dvajsetega stoletja pri nas, je <span>skoraj tri desetletja neprekinjeno interpretiral ulične situacije ter ustvaril </span>izjemno obsežen cikel samorefleksivnih avtoportretov, hkrati pa je izčrpno dokumentiral alternativno sceno v poznih sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Obe plati njegovega delovanja zdaj predstavlja njegova prva obsežnejša posthumna razstava v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova v Ljubljani.</p></p> 174760327 RTVSLO – Ars 1508 clean Eden najvidnejših in najbolj priznanih ustvarjalcev na polju fotografije v drugi polovici dvajsetega stoletja pri nas, je skoraj tri desetletja neprekinjeno interpretiral ulične situacije ter ustvaril izjemno obsežen cikel samorefleksivnih avtoportretov, hkrati pa je izčrpno dokumentiral alternativno sceno v poznih sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Obe plati njegovega delovanja zdaj predstavlja njegova prva obsežnejša posthumna razstava v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova v Ljubljani. Foto: Iz cikla 1 podoba + 1 podoba = 1 podoba, Ljubljana [ II ], 1981/1987, izrez, vir: Moderna galerija <p>"Vseskozi je iskal podobo, ki naj preseneti, zdrami ali celo šokira"</p><p><p>Eden najvidnejših in najbolj priznanih ustvarjalcev na polju fotografije v drugi polovici dvajsetega stoletja pri nas, je <span>skoraj tri desetletja neprekinjeno interpretiral ulične situacije ter ustvaril </span>izjemno obsežen cikel samorefleksivnih avtoportretov, hkrati pa je izčrpno dokumentiral alternativno sceno v poznih sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Obe plati njegovega delovanja zdaj predstavlja njegova prva obsežnejša posthumna razstava v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova v Ljubljani.</p></p> Fri, 12 Mar 2021 18:00:00 +0000 "Božidar Dolenc je vseskozi iskal podobo, ki naj preseneti, zdrami ali celo šokira" Kako je biti človek v svetu, ki ga določa minljivost, je eno od temeljnih vprašanj slikarja Zdenka Huzjana, znanega predvsem po podobah embriju podobnih bitj, zapredkov, ujetih med življenjem in smrtjo, v stanju mirovanja in tišine. Tišina je tudi v naslovu njegove trenutne razstave – Geografija tišin v Galeriji Murska Sobota. Kot pravi Robert Inhof, kustos razstave, Huzjan s svojimi slikami zasleduje in se vpisuje v tisto smer modernizma, ki se je osredotočila predvsem na človeško figuro in stanje duha po ali pred velikimi svetovnimi kataklizmami, s svojo umetnostjo pa na zelo izviren način spregovori o smrti. Močno ga določa tudi izkušnja otroštva ter prvih občutenj varnega zavetja, strahu in prvinske želje po elementarnosti ljubezni. Kljub temu, da so se motivi in pristopi v njegovem izjemno obsežnem opusu spreminjali, pa osnovne koordinate njegovega dela ostajajo iste, sam celo pravi, da vse življenje slika eno sliko. Foto: Zdenko Huzjan, Strmina srca, 2020 in Preskakovalec sreče, 2020, kolaž izrezanih fotografij, vir: FB stran Galerije Murska Sobota <p>Umetnik eksistencialnih vprašanj se tokrat posveča motivu cvetlic, ki napeljuje tako na občutje doma kot asociira na smrt. </p><p><p>Kako je biti človek v svetu, ki ga določa minljivost, je eno od temeljnih vprašanj slikarja Zdenka Huzjana, znanega predvsem po podobah embriju podobnih bitj, zapredkov, ujetih med življenjem in smrtjo, v stanju mirovanja in tišine. Tišina je tudi v naslovu njegove trenutne razstave – <em>Geografija tišin</em> v Galeriji Murska Sobota. Kot pravi Robert Inhof, kustos razstave, Huzjan s svojimi slikami zasleduje in se vpisuje v tisto smer modernizma, ki se je osredotočila predvsem na človeško figuro in stanje duha po ali pred velikimi svetovnimi kataklizmami, s svojo umetnostjo pa na zelo izviren način spregovori o smrti. Močno ga določa tudi izkušnja otroštva ter prvih občutenj varnega zavetja, strahu in prvinske želje po elementarnosti ljubezni. Kljub temu, da so se motivi in pristopi v njegovem izjemno obsežnem opusu spreminjali, pa osnovne koordinate njegovega dela ostajajo iste, sam celo pravi, da vse življenje slika eno sliko.</p></p> 174758658 RTVSLO – Ars 1581 clean Kako je biti človek v svetu, ki ga določa minljivost, je eno od temeljnih vprašanj slikarja Zdenka Huzjana, znanega predvsem po podobah embriju podobnih bitj, zapredkov, ujetih med življenjem in smrtjo, v stanju mirovanja in tišine. Tišina je tudi v naslovu njegove trenutne razstave – Geografija tišin v Galeriji Murska Sobota. Kot pravi Robert Inhof, kustos razstave, Huzjan s svojimi slikami zasleduje in se vpisuje v tisto smer modernizma, ki se je osredotočila predvsem na človeško figuro in stanje duha po ali pred velikimi svetovnimi kataklizmami, s svojo umetnostjo pa na zelo izviren način spregovori o smrti. Močno ga določa tudi izkušnja otroštva ter prvih občutenj varnega zavetja, strahu in prvinske želje po elementarnosti ljubezni. Kljub temu, da so se motivi in pristopi v njegovem izjemno obsežnem opusu spreminjali, pa osnovne koordinate njegovega dela ostajajo iste, sam celo pravi, da vse življenje slika eno sliko. Foto: Zdenko Huzjan, Strmina srca, 2020 in Preskakovalec sreče, 2020, kolaž izrezanih fotografij, vir: FB stran Galerije Murska Sobota <p>Umetnik eksistencialnih vprašanj se tokrat posveča motivu cvetlic, ki napeljuje tako na občutje doma kot asociira na smrt. </p><p><p>Kako je biti človek v svetu, ki ga določa minljivost, je eno od temeljnih vprašanj slikarja Zdenka Huzjana, znanega predvsem po podobah embriju podobnih bitj, zapredkov, ujetih med življenjem in smrtjo, v stanju mirovanja in tišine. Tišina je tudi v naslovu njegove trenutne razstave – <em>Geografija tišin</em> v Galeriji Murska Sobota. Kot pravi Robert Inhof, kustos razstave, Huzjan s svojimi slikami zasleduje in se vpisuje v tisto smer modernizma, ki se je osredotočila predvsem na človeško figuro in stanje duha po ali pred velikimi svetovnimi kataklizmami, s svojo umetnostjo pa na zelo izviren način spregovori o smrti. Močno ga določa tudi izkušnja otroštva ter prvih občutenj varnega zavetja, strahu in prvinske želje po elementarnosti ljubezni. Kljub temu, da so se motivi in pristopi v njegovem izjemno obsežnem opusu spreminjali, pa osnovne koordinate njegovega dela ostajajo iste, sam celo pravi, da vse življenje slika eno sliko.</p></p> Fri, 05 Mar 2021 18:00:00 +0000 Zdenko Huzjan - Geografija tišin Umetnostna galerija Maribor (UGM) je eden osrednjih muzejev za moderno in sodobno umetnost v Sloveniji. Hrani več kot sedem tisoč umetniških del slovenskih avtorjev, zaradi prostorske utesnjenosti pa jih ne more prikazovati, kot bi si stroka to želela. V obdobju treh let pa naj bi končno dobili nove, namensko grajene prostore, poimenovane UGM 21, ki se bodo raztezali na več kot 2.200 kvadratnih metrih in bodo del novega Centra Rotovž. Ta pridobitev ni pomembna le za galerijo, ampak tudi zato, ker je Maribor lani decembra zaznamoval 100. let od prve likovne razstave v takratni Kazinski dvorani. Ta mejnik štejemo za začetek organizirane likovne dejavnosti v tem delu Slovenije in od danes naprej bo v UGM Kabinetu na ogled tudi razstava, posvečena temu jubileju. O prvi razstavi pred stotimi leti in jubileju je v pogovoru z Aleksandro Saško Gruden več povedala direktorica UGM Breda Kolar Sluga. <p>Galeriji se končno obetajo novi prostori, odpirajo pa tudi razstavo, posvečeno stoletnici organizirane likovne dejavnosti v tem delu Slovenije. </p><p><p>Umetnostna galerija Maribor je eden osrednjih muzejev za moderno in sodobno umetnost v Sloveniji. Hrani več kot sedem tisoč umetniških del slovenskih avtorjev, zaradi prostorske utesnjenosti pa jih ne more prikazovati, kot bi si stroka to želela. V obdobju treh let pa naj bi končno dobili nove, namensko grajene prostore, poimenovane UGM 21, ki se bodo raztezali na več kot 2.200 kvadratnih metrih in bodo del novega Centra Rotovž. Ta pridobitev ni pomembna le za galerijo, ampak tudi zato, ker je Maribor lani decembra zaznamoval 100. let od prve likovne razstave v takratni Kazinski dvorani. Ta mejnik štejemo za začetek organizirane likovne dejavnosti v tem delu Slovenije in od danes naprej bo v UGM Kabinetu na ogled tudi razstava, posvečena temu jubileju. O prvi razstavi pred stotimi leti in jubileju je v pogovoru z <strong>Aleksandro Saško Gruden </strong>več povedala direktorica UGM <strong>Breda Kolar Sluga. </strong></p></p> 174756768 RTVSLO – Ars 1327 clean Umetnostna galerija Maribor (UGM) je eden osrednjih muzejev za moderno in sodobno umetnost v Sloveniji. Hrani več kot sedem tisoč umetniških del slovenskih avtorjev, zaradi prostorske utesnjenosti pa jih ne more prikazovati, kot bi si stroka to želela. V obdobju treh let pa naj bi končno dobili nove, namensko grajene prostore, poimenovane UGM 21, ki se bodo raztezali na več kot 2.200 kvadratnih metrih in bodo del novega Centra Rotovž. Ta pridobitev ni pomembna le za galerijo, ampak tudi zato, ker je Maribor lani decembra zaznamoval 100. let od prve likovne razstave v takratni Kazinski dvorani. Ta mejnik štejemo za začetek organizirane likovne dejavnosti v tem delu Slovenije in od danes naprej bo v UGM Kabinetu na ogled tudi razstava, posvečena temu jubileju. O prvi razstavi pred stotimi leti in jubileju je v pogovoru z Aleksandro Saško Gruden več povedala direktorica UGM Breda Kolar Sluga. <p>Galeriji se končno obetajo novi prostori, odpirajo pa tudi razstavo, posvečeno stoletnici organizirane likovne dejavnosti v tem delu Slovenije. </p><p><p>Umetnostna galerija Maribor je eden osrednjih muzejev za moderno in sodobno umetnost v Sloveniji. Hrani več kot sedem tisoč umetniških del slovenskih avtorjev, zaradi prostorske utesnjenosti pa jih ne more prikazovati, kot bi si stroka to želela. V obdobju treh let pa naj bi končno dobili nove, namensko grajene prostore, poimenovane UGM 21, ki se bodo raztezali na več kot 2.200 kvadratnih metrih in bodo del novega Centra Rotovž. Ta pridobitev ni pomembna le za galerijo, ampak tudi zato, ker je Maribor lani decembra zaznamoval 100. let od prve likovne razstave v takratni Kazinski dvorani. Ta mejnik štejemo za začetek organizirane likovne dejavnosti v tem delu Slovenije in od danes naprej bo v UGM Kabinetu na ogled tudi razstava, posvečena temu jubileju. O prvi razstavi pred stotimi leti in jubileju je v pogovoru z <strong>Aleksandro Saško Gruden </strong>več povedala direktorica UGM <strong>Breda Kolar Sluga. </strong></p></p> Fri, 26 Feb 2021 18:00:00 +0000 UGM naj bi v treh letih pridobil nove prostore Številne fotografije prekmurske pokrajine, mlinov, lončarjev in drugih prebivalcev krajev ob Muri ter podobe rojstnega mesta so morda tiste, s katerimi se je v naš spomin najbolj zapisal fotograf Jože Kološa Kološ, ki se je leta 1920 rodil v Murski Soboti. A da je bil Kološa nesporno tudi mojster moderne slovenske fotografije in iskalec sodobnih fotografskih izrazov priča razstava v Pomurskem muzeju Murska Sobota, ki bi že lani morala pospremiti stoto obletnico umetnikovega rojstva, v oddaji pove Tamara Andrejek, avtorica razstave. Na njegovo večplastnost v pogovoru opozarja tudi umetnostni zgodovinar Janez Balažic, pisec besedila v publikaciji ob razstavi, ki Kološev termin fotografija brez omejitev postavlja v bližino umetnikovega nenehnega raziskovanja fotografskega medija. Foto: Pomurski muzej, kolaž fotografij Lestvi (1940?) in Otroštvo v Koštaboni (1975), izrez. <p>Jože Kološa Kološ, ki bi lani praznoval sto let, ni le avtor mehko osvetljenih podob Prekmurja, temveč je fotografijo razumel kot polje raziskovanja. </p><p><p>Številne fotografije prekmurske pokrajine, mlinov, lončarjev in drugih prebivalcev krajev ob Muri ter podobe rojstnega mesta so morda tiste, s katerimi se je v naš spomin najbolj zapisal fotograf Jože Kološa Kološ, ki se je leta 1920 rodil v Murski Soboti. A da je bil Kološa nesporno tudi mojster moderne slovenske fotografije in iskalec sodobnih fotografskih izrazov priča razstava v Pomurskem muzeju Murska Sobota, ki bi že lani morala pospremiti stoto obletnico umetnikovega rojstva, v oddaji pove Tamara Andrejek, avtorica razstave. Na njegovo večplastnost v pogovoru opozarja tudi umetnostni zgodovinar Janez Balažic, pisec besedila v publikaciji ob razstavi, ki Kološev termin fotografija brez omejitev postavlja v bližino umetnikovega nenehnega raziskovanja fotografskega medija.</p></p> 174755214 RTVSLO – Ars 1662 clean Številne fotografije prekmurske pokrajine, mlinov, lončarjev in drugih prebivalcev krajev ob Muri ter podobe rojstnega mesta so morda tiste, s katerimi se je v naš spomin najbolj zapisal fotograf Jože Kološa Kološ, ki se je leta 1920 rodil v Murski Soboti. A da je bil Kološa nesporno tudi mojster moderne slovenske fotografije in iskalec sodobnih fotografskih izrazov priča razstava v Pomurskem muzeju Murska Sobota, ki bi že lani morala pospremiti stoto obletnico umetnikovega rojstva, v oddaji pove Tamara Andrejek, avtorica razstave. Na njegovo večplastnost v pogovoru opozarja tudi umetnostni zgodovinar Janez Balažic, pisec besedila v publikaciji ob razstavi, ki Kološev termin fotografija brez omejitev postavlja v bližino umetnikovega nenehnega raziskovanja fotografskega medija. Foto: Pomurski muzej, kolaž fotografij Lestvi (1940?) in Otroštvo v Koštaboni (1975), izrez. <p>Jože Kološa Kološ, ki bi lani praznoval sto let, ni le avtor mehko osvetljenih podob Prekmurja, temveč je fotografijo razumel kot polje raziskovanja. </p><p><p>Številne fotografije prekmurske pokrajine, mlinov, lončarjev in drugih prebivalcev krajev ob Muri ter podobe rojstnega mesta so morda tiste, s katerimi se je v naš spomin najbolj zapisal fotograf Jože Kološa Kološ, ki se je leta 1920 rodil v Murski Soboti. A da je bil Kološa nesporno tudi mojster moderne slovenske fotografije in iskalec sodobnih fotografskih izrazov priča razstava v Pomurskem muzeju Murska Sobota, ki bi že lani morala pospremiti stoto obletnico umetnikovega rojstva, v oddaji pove Tamara Andrejek, avtorica razstave. Na njegovo večplastnost v pogovoru opozarja tudi umetnostni zgodovinar Janez Balažic, pisec besedila v publikaciji ob razstavi, ki Kološev termin fotografija brez omejitev postavlja v bližino umetnikovega nenehnega raziskovanja fotografskega medija.</p></p> Fri, 19 Feb 2021 18:00:00 +0000 Jože Kološa in njegova fotografija brez omejitev Kako iz francoščine v angleščino in slovenščino s skupnimi močmi prevesti krajši izsek iz filma, je naloga, s katero se v video delu Maje Hodošček sooči skupina slovensko in francosko govorečih učenk. V delu z naslovom Preenostavno in prelahko, ki je v Koroški galeriji likovnih umetnosti na ogled v okviru projekta Razmejitve, umetnica ponovno tematizira vpetost šolskega prostora v politiko, tokrat skozi prizmo jezika. V prvem delu učenke iz različnih govornih okolij prevajajo izsek iz filma Tukaj in drugje, ki ga je Jean-Luc Godard posnel z Anne-Marie Miéville, v drugem delu pa jim izbrani stavek v arabščino pomaga prevesti mlada ženska, ki se je v Slovenijo preselila z Bližnjega vzhoda. Maja Hodošček, ki je ob kulturnem prazniku prejela priznanje Celjske zvezde za dosežke na področju kulture, lani pa je bila tudi med prejemniki Jakopičevega priznanja, sicer v svoji praksi pogosto razmišlja o političnih vidikih izobraževanja, o tem, kakšne norme in vrednote posredujemo otrokom ter na kakšen način. Raziskuje bolj ohlapne metode učenja, v katerih so učenci samostojnejši ter prek tega razmišlja o načinih razumevanja in vzpostavljanja skupnosti. Foto: Maja Hodošček, zajem fotografije iz videa Preenostavno in prelahko<p>Maja Hodošček skozi prizmo jezika ponovno razmišlja o načinih razumevanja in vzpostavljanja skupnosti. </p><p><p>Kako iz francoščine v angleščino in slovenščino s skupnimi močmi prevesti krajši izsek iz filma, je naloga, s katero se v video delu Maje Hodošček sooči skupina slovensko in francosko govorečih učenk. V delu z naslovom <em>Preenostavno in prelahko</em>, ki je v Koroški galeriji likovnih umetnosti na ogled v okviru projekta <em>Razmejitve</em>, umetnica ponovno tematizira vpetost šolskega prostora v politiko, tokrat skozi prizmo jezika. V prvem delu učenke iz različnih govornih okolij prevajajo izsek iz filma <em>Tukaj in drugje</em>, ki ga je Jean-Luc Godard posnel z Anne-Marie Miéville, v drugem delu pa jim izbrani stavek v arabščino pomaga prevesti mlada ženska, ki se je v Slovenijo preselila z Bližnjega vzhoda. Maja Hodošček, ki je ob kulturnem prazniku prejela priznanje Celjske zvezde za dosežke na področju kulture, lani pa je bila tudi med prejemniki Jakopičevega priznanja, sicer v svoji praksi pogosto razmišlja o političnih vidikih izobraževanja, o tem, kakšne norme in vrednote posredujemo otrokom ter na kakšen način. Raziskuje bolj ohlapne metode učenja, v katerih so učenci samostojnejši ter prek tega razmišlja o načinih razumevanja in vzpostavljanja skupnosti.</p> <p>&nbsp;</p></p> 174753409 RTVSLO – Ars 1293 clean Kako iz francoščine v angleščino in slovenščino s skupnimi močmi prevesti krajši izsek iz filma, je naloga, s katero se v video delu Maje Hodošček sooči skupina slovensko in francosko govorečih učenk. V delu z naslovom Preenostavno in prelahko, ki je v Koroški galeriji likovnih umetnosti na ogled v okviru projekta Razmejitve, umetnica ponovno tematizira vpetost šolskega prostora v politiko, tokrat skozi prizmo jezika. V prvem delu učenke iz različnih govornih okolij prevajajo izsek iz filma Tukaj in drugje, ki ga je Jean-Luc Godard posnel z Anne-Marie Miéville, v drugem delu pa jim izbrani stavek v arabščino pomaga prevesti mlada ženska, ki se je v Slovenijo preselila z Bližnjega vzhoda. Maja Hodošček, ki je ob kulturnem prazniku prejela priznanje Celjske zvezde za dosežke na področju kulture, lani pa je bila tudi med prejemniki Jakopičevega priznanja, sicer v svoji praksi pogosto razmišlja o političnih vidikih izobraževanja, o tem, kakšne norme in vrednote posredujemo otrokom ter na kakšen način. Raziskuje bolj ohlapne metode učenja, v katerih so učenci samostojnejši ter prek tega razmišlja o načinih razumevanja in vzpostavljanja skupnosti. Foto: Maja Hodošček, zajem fotografije iz videa Preenostavno in prelahko<p>Maja Hodošček skozi prizmo jezika ponovno razmišlja o načinih razumevanja in vzpostavljanja skupnosti. </p><p><p>Kako iz francoščine v angleščino in slovenščino s skupnimi močmi prevesti krajši izsek iz filma, je naloga, s katero se v video delu Maje Hodošček sooči skupina slovensko in francosko govorečih učenk. V delu z naslovom <em>Preenostavno in prelahko</em>, ki je v Koroški galeriji likovnih umetnosti na ogled v okviru projekta <em>Razmejitve</em>, umetnica ponovno tematizira vpetost šolskega prostora v politiko, tokrat skozi prizmo jezika. V prvem delu učenke iz različnih govornih okolij prevajajo izsek iz filma <em>Tukaj in drugje</em>, ki ga je Jean-Luc Godard posnel z Anne-Marie Miéville, v drugem delu pa jim izbrani stavek v arabščino pomaga prevesti mlada ženska, ki se je v Slovenijo preselila z Bližnjega vzhoda. Maja Hodošček, ki je ob kulturnem prazniku prejela priznanje Celjske zvezde za dosežke na področju kulture, lani pa je bila tudi med prejemniki Jakopičevega priznanja, sicer v svoji praksi pogosto razmišlja o političnih vidikih izobraževanja, o tem, kakšne norme in vrednote posredujemo otrokom ter na kakšen način. Raziskuje bolj ohlapne metode učenja, v katerih so učenci samostojnejši ter prek tega razmišlja o načinih razumevanja in vzpostavljanja skupnosti.</p> <p>&nbsp;</p></p> Fri, 12 Feb 2021 18:00:00 +0000 Maja Hodošček: Preenostavno in prelahko Vendar ne kažite tega mojemu otroku je humoren naslov razstave v ljubljanski Galeriji Škuc, ki pa za seboj nosi resno dilemo. Tadeja Vaukmana smo najprej poznali po ekscesnih, neinhibiranih fotografijah prijateljev in okolice, zdaj v družbeno manj sprejemljivi luči razkriva sebe. Posredno se torej med drugim zastavlja vprašanje, kakšen vpliv ima lahko kočljivi avtoportret na bližnje? Njegov obrat v avtoportret je bil opazen že v fotografiji, za katero je prejel nagrado skupine OHO. Tudi v avtoportretnih delih sledi svoji prepoznavni grobi estetiki banalnega vsakdana, poleg fotografij pa so na razstavi tokrat na ogled tudi kolaži, video in umetnikovi zapisi na strani, iztrgane iz knjige. V ospredju je tokrat poleg samorefleksije predvsem vprašanje, zakaj družba na samoerotiko gleda z zadrego. Kot je zapisala kustosinja razstave Kristina Ferk, so razstavljena dela odraz umetnikovih samorefleksij v zadnjem letu, ki se nanašajo na sprejemanje sebe kot skupka družbeno bolj in morda tudi manj sprejemljivih lastnosti in praks. Tadej Vaukman tako z razgaljenim telesom kot z razkritim miselnim tokom, ki ga lahko zasledimo v kratkih zapisih, stremi k nadaljnjemu raziskovanju in dokumentiranju sebstva. Foto: Simao Bessa © Galerija Škuc<p>Tadej Vaukman, znan po ekscesnih, neinhibiranih fotografijah prijateljev, zdaj v družbeno manj sprejemljivi luči razkriva sebe. </p><p><p>Vendar ne kažite tega mojemu otroku je humoren naslov razstave v ljubljanski Galeriji Škuc, ki pa za seboj nosi resno dilemo. Tadeja Vaukmana smo najprej poznali po ekscesnih, neinhibiranih fotografijah prijateljev in okolice, zdaj v družbeno manj sprejemljivi luči razkriva sebe. Posredno se torej med drugim zastavlja vprašanje, kakšen vpliv ima lahko kočljivi avtoportret na bližnje? Njegov obrat v avtoportret je bil opazen že v fotografiji, za katero je prejel nagrado skupine OHO. Tudi v avtoportretnih delih sledi svoji prepoznavni grobi estetiki banalnega vsakdana, poleg fotografij pa so na razstavi tokrat na ogled tudi kolaži, video in umetnikovi zapisi na strani, iztrgane iz knjige. V ospredju je tokrat poleg samorefleksije predvsem vprašanje, zakaj družba na samoerotiko gleda z zadrego. Kot je zapisala kustosinja razstave Kristina Ferk, so razstavljena dela odraz umetnikovih samorefleksij v zadnjem letu, ki se nanašajo na sprejemanje sebe kot skupka družbeno bolj in morda tudi manj sprejemljivih lastnosti in praks. Tadej Vaukman tako z razgaljenim telesom kot z razkritim miselnim tokom, ki ga lahko zasledimo v kratkih zapisih, stremi k nadaljnjemu raziskovanju in dokumentiranju sebstva.</p></p> 174751759 RTVSLO – Ars 1575 clean Vendar ne kažite tega mojemu otroku je humoren naslov razstave v ljubljanski Galeriji Škuc, ki pa za seboj nosi resno dilemo. Tadeja Vaukmana smo najprej poznali po ekscesnih, neinhibiranih fotografijah prijateljev in okolice, zdaj v družbeno manj sprejemljivi luči razkriva sebe. Posredno se torej med drugim zastavlja vprašanje, kakšen vpliv ima lahko kočljivi avtoportret na bližnje? Njegov obrat v avtoportret je bil opazen že v fotografiji, za katero je prejel nagrado skupine OHO. Tudi v avtoportretnih delih sledi svoji prepoznavni grobi estetiki banalnega vsakdana, poleg fotografij pa so na razstavi tokrat na ogled tudi kolaži, video in umetnikovi zapisi na strani, iztrgane iz knjige. V ospredju je tokrat poleg samorefleksije predvsem vprašanje, zakaj družba na samoerotiko gleda z zadrego. Kot je zapisala kustosinja razstave Kristina Ferk, so razstavljena dela odraz umetnikovih samorefleksij v zadnjem letu, ki se nanašajo na sprejemanje sebe kot skupka družbeno bolj in morda tudi manj sprejemljivih lastnosti in praks. Tadej Vaukman tako z razgaljenim telesom kot z razkritim miselnim tokom, ki ga lahko zasledimo v kratkih zapisih, stremi k nadaljnjemu raziskovanju in dokumentiranju sebstva. Foto: Simao Bessa © Galerija Škuc<p>Tadej Vaukman, znan po ekscesnih, neinhibiranih fotografijah prijateljev, zdaj v družbeno manj sprejemljivi luči razkriva sebe. </p><p><p>Vendar ne kažite tega mojemu otroku je humoren naslov razstave v ljubljanski Galeriji Škuc, ki pa za seboj nosi resno dilemo. Tadeja Vaukmana smo najprej poznali po ekscesnih, neinhibiranih fotografijah prijateljev in okolice, zdaj v družbeno manj sprejemljivi luči razkriva sebe. Posredno se torej med drugim zastavlja vprašanje, kakšen vpliv ima lahko kočljivi avtoportret na bližnje? Njegov obrat v avtoportret je bil opazen že v fotografiji, za katero je prejel nagrado skupine OHO. Tudi v avtoportretnih delih sledi svoji prepoznavni grobi estetiki banalnega vsakdana, poleg fotografij pa so na razstavi tokrat na ogled tudi kolaži, video in umetnikovi zapisi na strani, iztrgane iz knjige. V ospredju je tokrat poleg samorefleksije predvsem vprašanje, zakaj družba na samoerotiko gleda z zadrego. Kot je zapisala kustosinja razstave Kristina Ferk, so razstavljena dela odraz umetnikovih samorefleksij v zadnjem letu, ki se nanašajo na sprejemanje sebe kot skupka družbeno bolj in morda tudi manj sprejemljivih lastnosti in praks. Tadej Vaukman tako z razgaljenim telesom kot z razkritim miselnim tokom, ki ga lahko zasledimo v kratkih zapisih, stremi k nadaljnjemu raziskovanju in dokumentiranju sebstva.</p></p> Fri, 05 Feb 2021 18:00:00 +0000 Tadej Vaukman: Vendar ne kažite tega mojemu otroku Morda ste na ulicah že kdaj srečali majhno mozaično podobo bitja iz arkadne igre Space Invaders. Gre za dela svetovno znanega uličnega umetnika, znanega pod imenom Invader, ki je svoja dela razširil po vsem svetu. Z njegovimi deli na papirju se lahko spoznate tudi na razstavi v Mednarodnem grafičnem likovnem centru v Ljubljani, ki prikazuje razprešenost in natančnost njegove umetniške ideje, s katero duhovito in igrivo omrežuje svet, pravi kustos Božidar Zrinski.<p>Svetovno znani umetnik duhovito in igrivo omrežuje svet. </p><p><p>Morda ste na ulicah že kdaj srečali majhno mozaično podobo bitja iz arkadne igre Space Invaders. Gre za dela svetovno znanega uličnega umetnika, znanega pod imenom Invader, ki je svoja dela razširil po vsem svetu. Z njegovimi deli na papirju se lahko spoznate tudi na razstavi v Mednarodnem grafičnem likovnem centru v Ljubljani, ki prikazuje razprešenost in natančnost njegove umetniške ideje, s katero duhovito in igrivo omrežuje svet, pravi kustos Božidar Zrinski.</p></p> 174750009 RTVSLO – Ars 1318 clean Morda ste na ulicah že kdaj srečali majhno mozaično podobo bitja iz arkadne igre Space Invaders. Gre za dela svetovno znanega uličnega umetnika, znanega pod imenom Invader, ki je svoja dela razširil po vsem svetu. Z njegovimi deli na papirju se lahko spoznate tudi na razstavi v Mednarodnem grafičnem likovnem centru v Ljubljani, ki prikazuje razprešenost in natančnost njegove umetniške ideje, s katero duhovito in igrivo omrežuje svet, pravi kustos Božidar Zrinski.<p>Svetovno znani umetnik duhovito in igrivo omrežuje svet. </p><p><p>Morda ste na ulicah že kdaj srečali majhno mozaično podobo bitja iz arkadne igre Space Invaders. Gre za dela svetovno znanega uličnega umetnika, znanega pod imenom Invader, ki je svoja dela razširil po vsem svetu. Z njegovimi deli na papirju se lahko spoznate tudi na razstavi v Mednarodnem grafičnem likovnem centru v Ljubljani, ki prikazuje razprešenost in natančnost njegove umetniške ideje, s katero duhovito in igrivo omrežuje svet, pravi kustos Božidar Zrinski.</p></p> Fri, 29 Jan 2021 18:00:00 +0000 Invader v MGLC »Rog vam sicer lahko gre na živce, a za mesto je nujen« je bila ena od kritičnih misli, ki so ta teden spremljale nenadno in nasilno deložacijo uporabnikov prostorov. Podobnega mnenja so bili ob prvih poskusih rušenja leta 2016 tudi številni priznani umetniki, ki so Rog podprli s sodelovanjem na razstavi Decentralizacija sodobnih umetnosti Rog. Ta razstava je bila ad hoc akcija, na katero se je odzvala domala vsa slovenska javnost, ki deluje na področju vizualnih umetnosti. Napovedana rušitev je tedaj spodbudila umetnike vseh generacij k skupnemu nastopu, razstava je tako bila po eni strani heterogen prikaz nekega trenutka na domači likovno-vizualni pokrajini in poskus demokratizacije postopka njenega nastanka. Podporo delovanju Avtonomne tovarne Rog je na tak način izrazilo okoli 100 umetnikov, med njimi tudi Jože Barši, Tobias Putrih, Zora Stančič, kolektiv IRWIN, Marjan Gumilar, Alen Ožbolt, Alenka Pirman, če naštejemo le nekatere najbolj uveljavljene in z nagradami Prešernovega sklada, Župančičevimi in drugimi nagradami priznane umetnike v Sloveniji in tujini. Oddajo o razstavi in pomenu Roga je tedaj pripravila Petra Tanko, govorili pa so – po vrstnem redu: Izidor Barši, Tilen Mihelič Kurent, Arjan Pregl, Viktor Bernik, Nina Pivk, Roman Uranjek, Žiga Kariž in Adela Železnik. Foto: Bojan Salaj<p>Spominjamo se umetniške akcije Decentralizacija sodobnih umetnosti Rog.</p><p><p>»Rog vam sicer lahko gre na živce, a za mesto je nujen« je bila ena od kritičnih misli, ki so ta teden spremljale nenadno in nasilno deložacijo uporabnikov prostorov. Podobnega mnenja so bili ob prvih poskusih rušenja leta 2016 tudi številni priznani umetniki, ki so Rog podprli s sodelovanjem na razstavi Decentralizacija sodobnih umetnosti Rog. Razstava <em>Decentralizacija sodobnih umetnosti Rog</em> je bila ad hoc akcija, na katero se je odzvala domala vsa slovenska javnost, ki deluje na področju vizualnih umetnosti. Napovedana rušitev je tedaj spodbudila umetnike vseh generacij k skupnemu nastopu, razstava pa je tako bila  heterogen prikaz nekega trenutka na domači likovno-vizualni pokrajini in primer poskusa demokratizacije postopka njenega nastanka. Podporo delovanju Avtonomne tovarne Rog je na tak način izrazilo okoli 100 umetnikov, med njimi tudi Jože Barši, Tobias Putrih, Zora Stančič, kolektiv IRWIN, Marjan Gumilar, Alen Ožbolt, Alenka Pirman, če naštejemo le nekatere najbolj uveljavljene in z nagradami Prešernovega sklada, Župančičevimi in drugimi nagradami priznane umetnike v Sloveniji in tujini. Oddajo o razstavi in pomenu Roga je tedaj pripravila Petra Tanko, govorili pa so – po vrstnem redu: Izidor Barši, Tilen Mihelič Kurent, Arjan Pregl, Viktor Bernik, Nina Pivk, Roman Uranjek, Žiga Kariž in Adela Železnik.</p></p> 174748198 RTVSLO – Ars 1430 clean »Rog vam sicer lahko gre na živce, a za mesto je nujen« je bila ena od kritičnih misli, ki so ta teden spremljale nenadno in nasilno deložacijo uporabnikov prostorov. Podobnega mnenja so bili ob prvih poskusih rušenja leta 2016 tudi številni priznani umetniki, ki so Rog podprli s sodelovanjem na razstavi Decentralizacija sodobnih umetnosti Rog. Ta razstava je bila ad hoc akcija, na katero se je odzvala domala vsa slovenska javnost, ki deluje na področju vizualnih umetnosti. Napovedana rušitev je tedaj spodbudila umetnike vseh generacij k skupnemu nastopu, razstava je tako bila po eni strani heterogen prikaz nekega trenutka na domači likovno-vizualni pokrajini in poskus demokratizacije postopka njenega nastanka. Podporo delovanju Avtonomne tovarne Rog je na tak način izrazilo okoli 100 umetnikov, med njimi tudi Jože Barši, Tobias Putrih, Zora Stančič, kolektiv IRWIN, Marjan Gumilar, Alen Ožbolt, Alenka Pirman, če naštejemo le nekatere najbolj uveljavljene in z nagradami Prešernovega sklada, Župančičevimi in drugimi nagradami priznane umetnike v Sloveniji in tujini. Oddajo o razstavi in pomenu Roga je tedaj pripravila Petra Tanko, govorili pa so – po vrstnem redu: Izidor Barši, Tilen Mihelič Kurent, Arjan Pregl, Viktor Bernik, Nina Pivk, Roman Uranjek, Žiga Kariž in Adela Železnik. Foto: Bojan Salaj<p>Spominjamo se umetniške akcije Decentralizacija sodobnih umetnosti Rog.</p><p><p>»Rog vam sicer lahko gre na živce, a za mesto je nujen« je bila ena od kritičnih misli, ki so ta teden spremljale nenadno in nasilno deložacijo uporabnikov prostorov. Podobnega mnenja so bili ob prvih poskusih rušenja leta 2016 tudi številni priznani umetniki, ki so Rog podprli s sodelovanjem na razstavi Decentralizacija sodobnih umetnosti Rog. Razstava <em>Decentralizacija sodobnih umetnosti Rog</em> je bila ad hoc akcija, na katero se je odzvala domala vsa slovenska javnost, ki deluje na področju vizualnih umetnosti. Napovedana rušitev je tedaj spodbudila umetnike vseh generacij k skupnemu nastopu, razstava pa je tako bila  heterogen prikaz nekega trenutka na domači likovno-vizualni pokrajini in primer poskusa demokratizacije postopka njenega nastanka. Podporo delovanju Avtonomne tovarne Rog je na tak način izrazilo okoli 100 umetnikov, med njimi tudi Jože Barši, Tobias Putrih, Zora Stančič, kolektiv IRWIN, Marjan Gumilar, Alen Ožbolt, Alenka Pirman, če naštejemo le nekatere najbolj uveljavljene in z nagradami Prešernovega sklada, Župančičevimi in drugimi nagradami priznane umetnike v Sloveniji in tujini. Oddajo o razstavi in pomenu Roga je tedaj pripravila Petra Tanko, govorili pa so – po vrstnem redu: Izidor Barši, Tilen Mihelič Kurent, Arjan Pregl, Viktor Bernik, Nina Pivk, Roman Uranjek, Žiga Kariž in Adela Železnik.</p></p> Fri, 22 Jan 2021 18:00:00 +0000 Kakšen je bil pomen Avtonomne tovarne Rog? Med razstavnimi vrhunci minulega leta je nedvomno tudi razstava Mojstrovine Pinakoteke Praškega gradu v ljubljanski Narodni galeriji. Del iz zbirke, ki jo je v 16. stoletju zasnoval cesar Rudolf Drugi Habsburški, si sicer trenutno ne morete ogledati v živo, a je Narodna galerija pripravila bogate video predstavitve. Tintoretto, Veronese in Rubens je nekaj primerov velikih slikarskih imen iz zgodovine umetnosti, ki jih najdemo v zbirki s praškega gradu. Ko je Rudolf II. Habsburški, cesar Svetega rimskega cesarstva nemške narodnosti, leta 1583 svojo rezidenco z Dunaja preselil v Prago, se je ta namreč razcvetela v kulturno in umetnostno središče. O razstavi in Rudolfu je pripovedovala avtorica razstave in poznavalka zbirke Eliška Fučíková, nekaj misli pa je dodala tudi direktorica Narodne galerije Barbara Jaki. Foto: Narodna galerija<p>Umetniška zbirka kot odraz vladarjeve veličine. </p><p><p>Med razstavnimi vrhunci minulega leta je nedvomno tudi razstava Mojstrovine Pinakoteke Praškega gradu v ljubljanski Narodni galeriji. Del iz zbirke, ki jo je v 16. stoletju zasnoval cesar Rudolf II. Habsburški, si sicer trenutno ne morete ogledati v živo, a je Narodna galerija pripravila bogate video predstavitve. Tintoretto, Veronese in Rubens je nekaj primerov velikih slikarskih imen iz zgodovine umetnosti, ki jih najdemo v zbirki s praškega gradu. Ko je Rudolf II. Habsburški, cesar Svetega rimskega cesarstva nemške narodnosti, leta 1583 svojo rezidenco z Dunaja preselil v Prago, se je ta razcvetela v kulturno in umetnostno središče. O razstavi in Rudolfu je pripovedovala avtorica razstave in poznavalka zbirke <em>El</em><em>iška Fučíková, </em>nekaj misli pa je dodala tudi direktorica Narodne galerije Barbara Jaki.</p></p> 174746542 RTVSLO – Ars 1367 clean Med razstavnimi vrhunci minulega leta je nedvomno tudi razstava Mojstrovine Pinakoteke Praškega gradu v ljubljanski Narodni galeriji. Del iz zbirke, ki jo je v 16. stoletju zasnoval cesar Rudolf Drugi Habsburški, si sicer trenutno ne morete ogledati v živo, a je Narodna galerija pripravila bogate video predstavitve. Tintoretto, Veronese in Rubens je nekaj primerov velikih slikarskih imen iz zgodovine umetnosti, ki jih najdemo v zbirki s praškega gradu. Ko je Rudolf II. Habsburški, cesar Svetega rimskega cesarstva nemške narodnosti, leta 1583 svojo rezidenco z Dunaja preselil v Prago, se je ta namreč razcvetela v kulturno in umetnostno središče. O razstavi in Rudolfu je pripovedovala avtorica razstave in poznavalka zbirke Eliška Fučíková, nekaj misli pa je dodala tudi direktorica Narodne galerije Barbara Jaki. Foto: Narodna galerija<p>Umetniška zbirka kot odraz vladarjeve veličine. </p><p><p>Med razstavnimi vrhunci minulega leta je nedvomno tudi razstava Mojstrovine Pinakoteke Praškega gradu v ljubljanski Narodni galeriji. Del iz zbirke, ki jo je v 16. stoletju zasnoval cesar Rudolf II. Habsburški, si sicer trenutno ne morete ogledati v živo, a je Narodna galerija pripravila bogate video predstavitve. Tintoretto, Veronese in Rubens je nekaj primerov velikih slikarskih imen iz zgodovine umetnosti, ki jih najdemo v zbirki s praškega gradu. Ko je Rudolf II. Habsburški, cesar Svetega rimskega cesarstva nemške narodnosti, leta 1583 svojo rezidenco z Dunaja preselil v Prago, se je ta razcvetela v kulturno in umetnostno središče. O razstavi in Rudolfu je pripovedovala avtorica razstave in poznavalka zbirke <em>El</em><em>iška Fučíková, </em>nekaj misli pa je dodala tudi direktorica Narodne galerije Barbara Jaki.</p></p> Fri, 15 Jan 2021 18:00:00 +0000 Mojstrovine Pinakoteke Praškega gradu Akademska kiparka Dragica Čadež je v slovenskem likovnem prostoru dejavna že od začetka sedemdestih let prejšnjega stoletja. S prepoznavno avtorsko likovno govorico je ustvarila obsežni opus del, med njimi veliko ciklov in pomembne javne skulpture v lesu in keramiki. Pregled njenega več kot 50 letnega dela je trenutno na ogled v Mestni galeriji Ljubljana, tej pa bo sledila še velika pregledna razstava v Kostanjevici na Krki. V tokratni oddaji Likovni odmevi bomo predstavili njeno delo in trenutno razstavo, ki nosi naslov Zgodba o lesu in glini. Aleksandra Saška Gruden se je z avtorico Dragico Čadež pogovarjala o njenem ustvarjanju, ki ga v enem delu zaznamuje tudi posvečenost keramiki, saj je bila pobudnica in ustanoviteljica združenja keramikov Slovenije in trienala keramike UNICUM. Foto: Dragica Čadež, Zgodba o lesu in glini, Mestna galerija Ljubljana, 2020 avtor fotografije: Andrej Peunik<p>Pregledna razstava Dragice Čadež v Mestni galeriji Ljubljana.</p><p><p>Akademska kiparka <strong>Dragica Čadež</strong> je v slovenskem likovnem prostoru dejavna že od začetka sedemdestih let prejšnjega stoletja. S prepoznavno avtorsko likovno govorico je ustvarila obsežni opus del, med njimi veliko ciklov in pomembne javne skulpture v lesu in keramiki. Pregled njenega več kot 50 letnega dela je trenutno na ogled v Mestni galeriji Ljubljana, tej pa bo sledila še velika pregledna razstava v Kostanjevici na Krki. V tokratni oddaji <em>Likovni odmevi </em>bomo predstavili njeno delo in trenutno razstavo, ki nosi naslov <em>Zgodba o lesu in glini</em>. <strong>Aleksandra Saška Gruden</strong> se je z avtorico <strong>Dragico Čadež</strong> pogovarjala o njenem ustvarjanju, ki ga v enem delu zaznamuje tudi posvečenost keramiki, saj je bila pobudnica in ustanoviteljica združenja keramikov Slovenije in trienala keramike UNICUM.</p></p> 174744939 RTVSLO – Ars 1090 clean Akademska kiparka Dragica Čadež je v slovenskem likovnem prostoru dejavna že od začetka sedemdestih let prejšnjega stoletja. S prepoznavno avtorsko likovno govorico je ustvarila obsežni opus del, med njimi veliko ciklov in pomembne javne skulpture v lesu in keramiki. Pregled njenega več kot 50 letnega dela je trenutno na ogled v Mestni galeriji Ljubljana, tej pa bo sledila še velika pregledna razstava v Kostanjevici na Krki. V tokratni oddaji Likovni odmevi bomo predstavili njeno delo in trenutno razstavo, ki nosi naslov Zgodba o lesu in glini. Aleksandra Saška Gruden se je z avtorico Dragico Čadež pogovarjala o njenem ustvarjanju, ki ga v enem delu zaznamuje tudi posvečenost keramiki, saj je bila pobudnica in ustanoviteljica združenja keramikov Slovenije in trienala keramike UNICUM. Foto: Dragica Čadež, Zgodba o lesu in glini, Mestna galerija Ljubljana, 2020 avtor fotografije: Andrej Peunik<p>Pregledna razstava Dragice Čadež v Mestni galeriji Ljubljana.</p><p><p>Akademska kiparka <strong>Dragica Čadež</strong> je v slovenskem likovnem prostoru dejavna že od začetka sedemdestih let prejšnjega stoletja. S prepoznavno avtorsko likovno govorico je ustvarila obsežni opus del, med njimi veliko ciklov in pomembne javne skulpture v lesu in keramiki. Pregled njenega več kot 50 letnega dela je trenutno na ogled v Mestni galeriji Ljubljana, tej pa bo sledila še velika pregledna razstava v Kostanjevici na Krki. V tokratni oddaji <em>Likovni odmevi </em>bomo predstavili njeno delo in trenutno razstavo, ki nosi naslov <em>Zgodba o lesu in glini</em>. <strong>Aleksandra Saška Gruden</strong> se je z avtorico <strong>Dragico Čadež</strong> pogovarjala o njenem ustvarjanju, ki ga v enem delu zaznamuje tudi posvečenost keramiki, saj je bila pobudnica in ustanoviteljica združenja keramikov Slovenije in trienala keramike UNICUM.</p></p> Fri, 08 Jan 2021 18:00:00 +0000 Zgodba o lesu in glini Zakaj je pomembno ali je Jezus gol ali ne? Kakšna je Jožefova vloga ob rojstvu? Katere konvencije upodabljanja Jezusovega rojstva je s svojo sliko kršil Caravaggio? To je le nekaj poudarkov pogovora z umetnostnim zgodovinarjem Levom Menašejem, med drugim tudi avtorjem knjige o Mariji v slovenski umetnosti. V oddaji pa tudi o tem, kako se je motiv, ki se je začel uveljavljati v 4. stoletju, razvijal skozi čas. Foto: Caravaggio, Jezusovo rojstvo s sv. Frančiškom in sv. Lovrencom, izrez fotografije, vir: Wikimedia <p>Ključno teološko vprašanje tega božičnega motiva je dvojna Jezusova narava, pravi umetnostni zgodovinar Lev Menaše </p><p><p>Zakaj je ključno ali je Jezus gol ali ne? Kakšna je Jožefova vloga ob rojstvu? Katere konvencije upodabljanja Jezusovega rojstva je s svojo sliko kršil Caravaggio? To je le nekaj poudarkov pogovora z umetnostnim zgodovinarjem Levom Menašejem, med drugim tudi avtorjem knjige o Mariji v slovenski umetnosti. V oddaji pa tudi o tem, kako se je motiv, ki se je začel uveljavljati v 4. stoletju, razvijal skozi čas.</p></p> 174742277 RTVSLO – Ars 2326 clean Zakaj je pomembno ali je Jezus gol ali ne? Kakšna je Jožefova vloga ob rojstvu? Katere konvencije upodabljanja Jezusovega rojstva je s svojo sliko kršil Caravaggio? To je le nekaj poudarkov pogovora z umetnostnim zgodovinarjem Levom Menašejem, med drugim tudi avtorjem knjige o Mariji v slovenski umetnosti. V oddaji pa tudi o tem, kako se je motiv, ki se je začel uveljavljati v 4. stoletju, razvijal skozi čas. Foto: Caravaggio, Jezusovo rojstvo s sv. Frančiškom in sv. Lovrencom, izrez fotografije, vir: Wikimedia <p>Ključno teološko vprašanje tega božičnega motiva je dvojna Jezusova narava, pravi umetnostni zgodovinar Lev Menaše </p><p><p>Zakaj je ključno ali je Jezus gol ali ne? Kakšna je Jožefova vloga ob rojstvu? Katere konvencije upodabljanja Jezusovega rojstva je s svojo sliko kršil Caravaggio? To je le nekaj poudarkov pogovora z umetnostnim zgodovinarjem Levom Menašejem, med drugim tudi avtorjem knjige o Mariji v slovenski umetnosti. V oddaji pa tudi o tem, kako se je motiv, ki se je začel uveljavljati v 4. stoletju, razvijal skozi čas.</p></p> Fri, 25 Dec 2020 18:50:00 +0000 Jezusovo rojstvo v likovni umetnosti “Rojenemu v Jugoslaviji v socializmu, leta 81, mi je bila romantizirana podoba Amerike vžigosana. Pod prste sem dobil zgodbe Huckleberryja Finna in Toma Sawyerja, iz zvočnikov pa so se drli Dylan, Young, Rollingi in Zeppelini. S kokakolo.” Tako umetnik Mark Požlep razmišlja v projektu Southwind, v okviru katerega sta z Maximom Berthoujem preplula Mississippi, da bi doživela sodobno ameriško družbo ob tej mitološki reki. Projekt je na ogled na spletni strani ljubljanske Galerije Gallery, nove objave bodo sledile še do konca leta. Foto: Mark Požlep <p>"Kaj se v današnji družbi zgodi z ideali, ki smo jih izoblikovali kot otroci?" se pogosto sprašuje Mark Požlep, soavtor projekta Southwind </p><p><p>“Rojenemu v Jugoslaviji v socializmu, leta 81, mi je bila romantizirana podoba Amerike vžigosana. Pod prste sem dobil zgodbe Huckleberryja Finna in Toma Sawyerja, iz zvočnikov pa so se drli Dylan, Young, Rollingi in Zeppelini. S kokakolo.” Tako umetnik Mark Požlep razmišlja v projektu Southwind, v okviru katerega sta z Maximom Berthoujem preplula Mississippi, da bi doživela sodobno ameriško družbo ob tej mitološki reki. Projekt je na ogled na spletni strani ljubljanske Galerije Gallery, nove objave bodo sledile še do konca leta.</p></p> 174740778 RTVSLO – Ars 2346 clean “Rojenemu v Jugoslaviji v socializmu, leta 81, mi je bila romantizirana podoba Amerike vžigosana. Pod prste sem dobil zgodbe Huckleberryja Finna in Toma Sawyerja, iz zvočnikov pa so se drli Dylan, Young, Rollingi in Zeppelini. S kokakolo.” Tako umetnik Mark Požlep razmišlja v projektu Southwind, v okviru katerega sta z Maximom Berthoujem preplula Mississippi, da bi doživela sodobno ameriško družbo ob tej mitološki reki. Projekt je na ogled na spletni strani ljubljanske Galerije Gallery, nove objave bodo sledile še do konca leta. Foto: Mark Požlep <p>"Kaj se v današnji družbi zgodi z ideali, ki smo jih izoblikovali kot otroci?" se pogosto sprašuje Mark Požlep, soavtor projekta Southwind </p><p><p>“Rojenemu v Jugoslaviji v socializmu, leta 81, mi je bila romantizirana podoba Amerike vžigosana. Pod prste sem dobil zgodbe Huckleberryja Finna in Toma Sawyerja, iz zvočnikov pa so se drli Dylan, Young, Rollingi in Zeppelini. S kokakolo.” Tako umetnik Mark Požlep razmišlja v projektu Southwind, v okviru katerega sta z Maximom Berthoujem preplula Mississippi, da bi doživela sodobno ameriško družbo ob tej mitološki reki. Projekt je na ogled na spletni strani ljubljanske Galerije Gallery, nove objave bodo sledile še do konca leta.</p></p> Fri, 18 Dec 2020 19:05:00 +0000 Southwind - s šestmetrskim parnikom po Mississippiju Žarišča intermedijske umetnosti se svojevrstno in angažirano odzivajo na družbene spremembe, menijo ustvarjalci novogoriškega festivala Pixxelpoint. Letošnja, 21. izdaja je posvečena slovenskim festivalom, ki delujejo na presečišču umetnosti, znanosti in tehnologije. S projekti domačih in tujih umetnikov se bodo predstavili MFRU, KIBLIX, Specuulum Artium, SONICA, Svetlobna gverila in IZIS. Zaradi epidemije je organizator Kulturni dom Nova Gorica festival v celoti preselil na splet in družbena omrežja. Oddajo je pripravila Tatjana Gregorič, sodelavka Radia Koper v studiu Nova Gorica, festival pa bosta predstavila Pavla Jarc, vodja projekta in direktorica Kulturnega doma Nova Gorica, ter Sendi Mango, koordinatorka festivala in članica umetniške skupine BridA. Foto: BridA, Trackeds Houston računalniška animacija na digitalno fotografijo, 2014 <p>Mednarodni festival sodobnih umetniških praks z naslovom Žarišča opozarja na preostale podobne festivale. </p><p><p>Žarišča intermedijske umetnosti se svojevrstno in angažirano odzivajo na družbene spremembe, menijo ustvarjalci novogoriškega festivala Pixxelpoint. Letošnja, 21. izdaja je posvečena slovenskim festivalom, ki delujejo na presečišču umetnosti, znanosti in tehnologije. S projekti domačih in tujih umetnikov se bodo predstavili MFRU, KIBLIX, Specuulum Artium, SONICA, Svetlobna gverila in IZIS. Zaradi epidemije je organizator Kulturni dom Nova Gorica festival v celoti preselil na splet in družbena omrežja. Oddajo je pripravila Tatjana Gregorič, sodelavka Radia Koper v studiu Nova Gorica, festival pa bosta predstavila Pavla Jarc, vodja projekta in direktorica Kulturnega doma Nova Gorica, ter Sendi Mango, koordinatorka festivala in članica umetniške skupine BridA.</p></p> 174738885 RTVSLO – Ars 936 clean Žarišča intermedijske umetnosti se svojevrstno in angažirano odzivajo na družbene spremembe, menijo ustvarjalci novogoriškega festivala Pixxelpoint. Letošnja, 21. izdaja je posvečena slovenskim festivalom, ki delujejo na presečišču umetnosti, znanosti in tehnologije. S projekti domačih in tujih umetnikov se bodo predstavili MFRU, KIBLIX, Specuulum Artium, SONICA, Svetlobna gverila in IZIS. Zaradi epidemije je organizator Kulturni dom Nova Gorica festival v celoti preselil na splet in družbena omrežja. Oddajo je pripravila Tatjana Gregorič, sodelavka Radia Koper v studiu Nova Gorica, festival pa bosta predstavila Pavla Jarc, vodja projekta in direktorica Kulturnega doma Nova Gorica, ter Sendi Mango, koordinatorka festivala in članica umetniške skupine BridA. Foto: BridA, Trackeds Houston računalniška animacija na digitalno fotografijo, 2014 <p>Mednarodni festival sodobnih umetniških praks z naslovom Žarišča opozarja na preostale podobne festivale. </p><p><p>Žarišča intermedijske umetnosti se svojevrstno in angažirano odzivajo na družbene spremembe, menijo ustvarjalci novogoriškega festivala Pixxelpoint. Letošnja, 21. izdaja je posvečena slovenskim festivalom, ki delujejo na presečišču umetnosti, znanosti in tehnologije. S projekti domačih in tujih umetnikov se bodo predstavili MFRU, KIBLIX, Specuulum Artium, SONICA, Svetlobna gverila in IZIS. Zaradi epidemije je organizator Kulturni dom Nova Gorica festival v celoti preselil na splet in družbena omrežja. Oddajo je pripravila Tatjana Gregorič, sodelavka Radia Koper v studiu Nova Gorica, festival pa bosta predstavila Pavla Jarc, vodja projekta in direktorica Kulturnega doma Nova Gorica, ter Sendi Mango, koordinatorka festivala in članica umetniške skupine BridA.</p></p> Fri, 11 Dec 2020 17:55:00 +0000 Festival sodobnih umetniških praks Pixxelpoint Mednarodni festival računalniške umetnosti v Mariboru je v začetkih, poteka že od leta 1994, opravil pionirsko delo pri predstavljanju in razvoju teorije in umetniške prakse računalniške umetnosti in novih medijev pri nas. Letošnja 26. izdaja festivala se je zaradi znanih razmer po večini preselila na splet. Spletna platforma predstavlja umetnike, teoretike ter druge strokovnjake, ki se posvečajo širšemu področju računalniških tehnologij ter z njimi povezanim družbenim, ekonomskim, političnim in ekološkimi vprašanjem. O festivalu MFRU se je Aleksandra Saška Gruden pogovarjala z Mihom Horvatom, vodjem projekta Kons, ter kuratorko festivala Tjašo Pogačar. Foto: spletna stran MFRU<p>"Danes računalniške tehnologije rastejo v povezane in vedno bolj avtomatizirane sisteme, ki so vpleteni v (re)organizacijo planetarnih procesov"</p><p><p>Mednarodni festival računalniške umetnosti v Mariboru, je v začetkih, poteka že od leta 1994, opravil pionirsko delo pri predstavljanju in razvoju teorije in umetniške prakse računalniške umetnosti in novih medijev pri nas. Letošnja 26.izdaja festivala se je zaradi trenutnih razmer večinoma preselila na medmrežje. Spletna platforma predstavlja umetnike, teoretike ter druge strokovnjake, ki se posvečajo širšemu področju računalniških tehnologij ter z njimi povezanim družbenim, ekonomskim, političnim in ekološkimi vprašanjem. O festivalu MFRU se je <strong>Aleksandra Saška Gruden</strong> pogovarjala z <strong>Mihom Horvatom</strong> vodjem projekta Kons ter s kuratorko festivala <strong>Tjašo Pogačar.</strong></p></p> 174737211 RTVSLO – Ars 1210 clean Mednarodni festival računalniške umetnosti v Mariboru je v začetkih, poteka že od leta 1994, opravil pionirsko delo pri predstavljanju in razvoju teorije in umetniške prakse računalniške umetnosti in novih medijev pri nas. Letošnja 26. izdaja festivala se je zaradi znanih razmer po večini preselila na splet. Spletna platforma predstavlja umetnike, teoretike ter druge strokovnjake, ki se posvečajo širšemu področju računalniških tehnologij ter z njimi povezanim družbenim, ekonomskim, političnim in ekološkimi vprašanjem. O festivalu MFRU se je Aleksandra Saška Gruden pogovarjala z Mihom Horvatom, vodjem projekta Kons, ter kuratorko festivala Tjašo Pogačar. Foto: spletna stran MFRU<p>"Danes računalniške tehnologije rastejo v povezane in vedno bolj avtomatizirane sisteme, ki so vpleteni v (re)organizacijo planetarnih procesov"</p><p><p>Mednarodni festival računalniške umetnosti v Mariboru, je v začetkih, poteka že od leta 1994, opravil pionirsko delo pri predstavljanju in razvoju teorije in umetniške prakse računalniške umetnosti in novih medijev pri nas. Letošnja 26.izdaja festivala se je zaradi trenutnih razmer večinoma preselila na medmrežje. Spletna platforma predstavlja umetnike, teoretike ter druge strokovnjake, ki se posvečajo širšemu področju računalniških tehnologij ter z njimi povezanim družbenim, ekonomskim, političnim in ekološkimi vprašanjem. O festivalu MFRU se je <strong>Aleksandra Saška Gruden</strong> pogovarjala z <strong>Mihom Horvatom</strong> vodjem projekta Kons ter s kuratorko festivala <strong>Tjašo Pogačar.</strong></p></p> Fri, 04 Dec 2020 18:00:00 +0000 Jedro programa MFRU ima letos naslov Infrastrukturni kompleks: predrugačena zemlja »Slovenska kultura še nikoli ni imela take konkurence kot v času pandemije«. Tako je v prvem valu epidemije v zapisu na spletnem portalu Kulturnik razmišljala Alenka Pirman - umetnica, urednica, publicistka in doktorandka heritologije na ljubljanski Filozofski fakulteti. Kakšne trende smo lahko v odzivu razstavišč opazili v prvem valu in kakšne v drugem? Kako se lahko kulturna ponudba na spletu sooči s številnimi motnjami pozornosti in z nenadzorovanim kontekstom? Kakšne specifike naj upošteva vizualna umetnost, ko se preseli na splet? Foto: EPA<p>So spletne razstave nujno le nadomestek? </p><p><p>»Slovenska kultura še nikoli ni imela take konkurence kot v času pandemije.« Tako je v prvem valu epidemije v <a>zapisu na spletnem portalu Kulturnik</a> razmišljala Alenka Pirman - umetnica, urednica, publicistka in doktorandka heritologije na ljubljanski Filozofski fakulteti. Kakšne trende smo lahko v odzivu razstavišč opazili v prvem valu in kakšne v drugem? Kako se lahko kulturna ponudba na spletu sooči s številnimi motnjami pozornosti in z nenadzorovanim kontekstom? Kakšne specifike naj upošteva vizualna umetnost, ko se preseli na splet?</p></p> 174735593 RTVSLO – Ars 1922 clean »Slovenska kultura še nikoli ni imela take konkurence kot v času pandemije«. Tako je v prvem valu epidemije v zapisu na spletnem portalu Kulturnik razmišljala Alenka Pirman - umetnica, urednica, publicistka in doktorandka heritologije na ljubljanski Filozofski fakulteti. Kakšne trende smo lahko v odzivu razstavišč opazili v prvem valu in kakšne v drugem? Kako se lahko kulturna ponudba na spletu sooči s številnimi motnjami pozornosti in z nenadzorovanim kontekstom? Kakšne specifike naj upošteva vizualna umetnost, ko se preseli na splet? Foto: EPA<p>So spletne razstave nujno le nadomestek? </p><p><p>»Slovenska kultura še nikoli ni imela take konkurence kot v času pandemije.« Tako je v prvem valu epidemije v <a>zapisu na spletnem portalu Kulturnik</a> razmišljala Alenka Pirman - umetnica, urednica, publicistka in doktorandka heritologije na ljubljanski Filozofski fakulteti. Kakšne trende smo lahko v odzivu razstavišč opazili v prvem valu in kakšne v drugem? Kako se lahko kulturna ponudba na spletu sooči s številnimi motnjami pozornosti in z nenadzorovanim kontekstom? Kakšne specifike naj upošteva vizualna umetnost, ko se preseli na splet?</p></p> Fri, 27 Nov 2020 18:00:00 +0000 Razstavne strategije v času, ko so galerije in muzeji zaprti za javnost »Umetnost je vedno nekaj drugega«. »Umetnost se nenehno izmika«. Tako je razmišljal ta teden umrli umetnik in akademik Ivan Kožarić. Eden najpomembnejših hrvaških kiparjev, rojen leta 1921, je duhovito in pronicljivo tematiziral nenehne spremembe in preizpraševal temelje svoje umetnosti. Leta 1971 je tako denimo prebarval svoj celotni atelje, ki je pozneje kot osrčje njegovega ustvarjanja doživel še vrsto transformacij, Kožarić pa je znan tudi po uničevanju svojih eksponatov. V njegovem svetu se je vse lahko spremenilo v umetnost in obratno, v umetniško vrednost je bilo vedno mogoče dvomiti. Umetnost Ivana Kožarića se izmika definicijam. Med drugim je bil član kultne neoavantgardne hrvaške skupine Gorgona, pred svojim časom pa so bila tudi njegova kiparska dela, s katerimi je razmišljal o negativnem prostoru in praznini. Maja Žel Nolda je ob priložnosti njegove pregledne razstave v Mestni galeriji Ljubljana pred štirimi leti pred mikrofon povabila sokustosinjo razstave Matejo Podlesnik. FOTO: Boris Cvjetanović, MSU Zagreb, Kožarićev atelje<p>Ivan Kožarić (1921-1920) je več kot pol stoletja raziskoval meje umetnosti</p><p><p>»Umetnost je vedno nekaj drugega«. »Umetnost se nenehno izmika«. Tako je razmišljal ta teden umrli umetnik in akademik Ivan Kožarić, eden najpomembnejših hrvaških kiparjev, ki je duhovito in pronicljivo tematiziral nenehne spremembe in preizpraševal temelje svoje umetnosti. Leta 1971 je tako denimo prebarval svoj celotni atelje, ki je pozneje kot osrčje njegovega ustvarjanja doživel še vrsto transformacij, Kožarić pa je znan tudi po uničevanju svojih eksponatov. V njegovem svetu se je vse lahko spremenilo v umetnost in obratno, v umetniško vrednost je bilo vedno mogoče dvomiti. Njegovo plodovito ustvarjanje se izmika definicijam. Med drugim je bil član kultne neoavantgardne hrvaške skupine Gorgona, pred svojim časom pa so bila tudi njegova kiparska dela, s katerimi je razmišljal o negativnem prostoru in praznini. Pred štirimi leti je ob priložnosti njegove pregledne razstave v Mestni galeriji Ljubljana Maja Žel pred mikrofon povabila sokustosinjo razstave Matejo Podlesnik.</p></p> 174733521 RTVSLO – Ars 1271 clean »Umetnost je vedno nekaj drugega«. »Umetnost se nenehno izmika«. Tako je razmišljal ta teden umrli umetnik in akademik Ivan Kožarić. Eden najpomembnejših hrvaških kiparjev, rojen leta 1921, je duhovito in pronicljivo tematiziral nenehne spremembe in preizpraševal temelje svoje umetnosti. Leta 1971 je tako denimo prebarval svoj celotni atelje, ki je pozneje kot osrčje njegovega ustvarjanja doživel še vrsto transformacij, Kožarić pa je znan tudi po uničevanju svojih eksponatov. V njegovem svetu se je vse lahko spremenilo v umetnost in obratno, v umetniško vrednost je bilo vedno mogoče dvomiti. Umetnost Ivana Kožarića se izmika definicijam. Med drugim je bil član kultne neoavantgardne hrvaške skupine Gorgona, pred svojim časom pa so bila tudi njegova kiparska dela, s katerimi je razmišljal o negativnem prostoru in praznini. Maja Žel Nolda je ob priložnosti njegove pregledne razstave v Mestni galeriji Ljubljana pred štirimi leti pred mikrofon povabila sokustosinjo razstave Matejo Podlesnik. FOTO: Boris Cvjetanović, MSU Zagreb, Kožarićev atelje<p>Ivan Kožarić (1921-1920) je več kot pol stoletja raziskoval meje umetnosti</p><p><p>»Umetnost je vedno nekaj drugega«. »Umetnost se nenehno izmika«. Tako je razmišljal ta teden umrli umetnik in akademik Ivan Kožarić, eden najpomembnejših hrvaških kiparjev, ki je duhovito in pronicljivo tematiziral nenehne spremembe in preizpraševal temelje svoje umetnosti. Leta 1971 je tako denimo prebarval svoj celotni atelje, ki je pozneje kot osrčje njegovega ustvarjanja doživel še vrsto transformacij, Kožarić pa je znan tudi po uničevanju svojih eksponatov. V njegovem svetu se je vse lahko spremenilo v umetnost in obratno, v umetniško vrednost je bilo vedno mogoče dvomiti. Njegovo plodovito ustvarjanje se izmika definicijam. Med drugim je bil član kultne neoavantgardne hrvaške skupine Gorgona, pred svojim časom pa so bila tudi njegova kiparska dela, s katerimi je razmišljal o negativnem prostoru in praznini. Pred štirimi leti je ob priložnosti njegove pregledne razstave v Mestni galeriji Ljubljana Maja Žel pred mikrofon povabila sokustosinjo razstave Matejo Podlesnik.</p></p> Fri, 20 Nov 2020 18:00:00 +0000 »Umetnost je vedno nekaj drugega« - Ivan Kožarić (1921-1920) Medtem, ko je naše kulturno življenje bolj ali manj ustavljeno, pa institucije ne počivajo – tako napreduje tudi prenova Cukrarne v Ljubljani. Prostor s pestro zgodovino počasi dobiva novo podobo, kakšna pa bo vsebina novih prostorov za sodobno umetnost, bo razmišljala Alenka Gregorič, umetniška vodja Cukrarne. Foto: arhiv MOL-a<p>MGML z novo publikacijo odstira pogled v nastajanje in oblikovanje Cukrarne</p><p><p>Medtem, ko je naše kulturno življenje bolj ali manj ustavljeno, pa institucije ne počivajo – tako napreduje tudi prenova Cukrarne v Ljubljani. Prostor s pestro zgodovino počasi dobiva novo podobo, kakšna pa bo vsebina novih prostorov za sodobno umetnost, bo razmišljala Alenka Gregorič, umetniška vodja Cukrarne. </p></p> 174732122 RTVSLO – Ars 1945 clean Medtem, ko je naše kulturno življenje bolj ali manj ustavljeno, pa institucije ne počivajo – tako napreduje tudi prenova Cukrarne v Ljubljani. Prostor s pestro zgodovino počasi dobiva novo podobo, kakšna pa bo vsebina novih prostorov za sodobno umetnost, bo razmišljala Alenka Gregorič, umetniška vodja Cukrarne. Foto: arhiv MOL-a<p>MGML z novo publikacijo odstira pogled v nastajanje in oblikovanje Cukrarne</p><p><p>Medtem, ko je naše kulturno življenje bolj ali manj ustavljeno, pa institucije ne počivajo – tako napreduje tudi prenova Cukrarne v Ljubljani. Prostor s pestro zgodovino počasi dobiva novo podobo, kakšna pa bo vsebina novih prostorov za sodobno umetnost, bo razmišljala Alenka Gregorič, umetniška vodja Cukrarne. </p></p> Fri, 13 Nov 2020 18:00:00 +0000 Cukrarna - kako graditi identiteto novih prostorov za umetnost? Vrata galerij so trenutno zaprta – a v ljubljanskem projektnem prostoru Aksioma so zato odprli okna. Razstavo Oblomo Saša Sedlačka si namreč lahko ogledate kar s ceste, od koder lahko kujete tudi svoje kriptovalute, in sicer – z mirovanjem. Ko aplikacija zazna našo nedejavnost pred kamero, nas namreč nagradi z nakazilom kriptokovancev. Umetnik želi tako odpreti razmislek o lenobi ter delu v sodobnem času. <p>Sašo Sedlaček s projektom Oblomo razmišlja o dojemanju dela in lenobe v sodobnem času</p><p><p>Vrata galerij so trenutno zaprta – a v ljubljanskem projektnem prostoru Aksioma so zato odprli okna. Razstavo Oblomo Saša Sedlačka si namreč lahko ogledate kar s ceste, od koder lahko kujete tudi svoje kriptovalute, in sicer – z mirovanjem. Ko aplikacija zazna našo nedejavnost pred kamero, nas namreč nagradi z nakazilom kriptokovancev. Umetnik želi tako odpreti razmislek o lenobi ter delu v sodobnem času. </p></p> 174730534 RTVSLO – Ars 1645 clean Vrata galerij so trenutno zaprta – a v ljubljanskem projektnem prostoru Aksioma so zato odprli okna. Razstavo Oblomo Saša Sedlačka si namreč lahko ogledate kar s ceste, od koder lahko kujete tudi svoje kriptovalute, in sicer – z mirovanjem. Ko aplikacija zazna našo nedejavnost pred kamero, nas namreč nagradi z nakazilom kriptokovancev. Umetnik želi tako odpreti razmislek o lenobi ter delu v sodobnem času. <p>Sašo Sedlaček s projektom Oblomo razmišlja o dojemanju dela in lenobe v sodobnem času</p><p><p>Vrata galerij so trenutno zaprta – a v ljubljanskem projektnem prostoru Aksioma so zato odprli okna. Razstavo Oblomo Saša Sedlačka si namreč lahko ogledate kar s ceste, od koder lahko kujete tudi svoje kriptovalute, in sicer – z mirovanjem. Ko aplikacija zazna našo nedejavnost pred kamero, nas namreč nagradi z nakazilom kriptokovancev. Umetnik želi tako odpreti razmislek o lenobi ter delu v sodobnem času. </p></p> Fri, 06 Nov 2020 18:00:00 +0000 Sašo Sedlaček – Oblomo: Zaposlen z nedelom Spomnimo se predvsem njegovih platen domačega okolja Vipavske doline, upodobljenega z navidezno okornimi potezami, statičnimi figurami in reducirano barvno paleto, a je njegov opus prešel številne spremembe. Vena Pilona, enega od pomembnejših slovenskih umetnikov, ob petdeseti obletnici njegove smrti predstavlja Tina Ponebšek, direktorica galerije v Ajdovščini, ki nosi njegovo ime. Foto: Veno Pilon: Ajdovščina, 1925, olje na platnu, PGA 12S, vir: Pilonova galerija<p>Tako je o svojih ustvarjalnih premenah razmišljal Veno Pilon, prepoznaven po tendencah ekspresionizma in nove stvarnosti. </p><p><p>Spomnimo se predvsem njegovih platen domačega okolja Vipavske doline, upodobljenega z navidezno okornimi potezami, statičnimi figurami in reducirano barvno paleto, a njegov opus je prešel številne spremembe. Vena Pilona, enega od pomembnejših slovenskih umetnikov, ob petdeseti obletnici njegove smrti predstavlja Tina Ponebšek, direktorica galerije v Ajdovščini, ki nosi njegovo ime.</p></p> 174728935 RTVSLO – Ars 1673 clean Spomnimo se predvsem njegovih platen domačega okolja Vipavske doline, upodobljenega z navidezno okornimi potezami, statičnimi figurami in reducirano barvno paleto, a je njegov opus prešel številne spremembe. Vena Pilona, enega od pomembnejših slovenskih umetnikov, ob petdeseti obletnici njegove smrti predstavlja Tina Ponebšek, direktorica galerije v Ajdovščini, ki nosi njegovo ime. Foto: Veno Pilon: Ajdovščina, 1925, olje na platnu, PGA 12S, vir: Pilonova galerija<p>Tako je o svojih ustvarjalnih premenah razmišljal Veno Pilon, prepoznaven po tendencah ekspresionizma in nove stvarnosti. </p><p><p>Spomnimo se predvsem njegovih platen domačega okolja Vipavske doline, upodobljenega z navidezno okornimi potezami, statičnimi figurami in reducirano barvno paleto, a njegov opus je prešel številne spremembe. Vena Pilona, enega od pomembnejših slovenskih umetnikov, ob petdeseti obletnici njegove smrti predstavlja Tina Ponebšek, direktorica galerije v Ajdovščini, ki nosi njegovo ime.</p></p> Fri, 30 Oct 2020 18:00:00 +0000 Petdeset let od smrti Vena Pilona Oglaševalski slogani, politične parole, spletne modrosti, fragmenti popularne kulture, citati iz filmov, literature in gledališča … vsi ti jezikovni izseki se nehierarhično znajdejo v intenzivnih in glasnih performansih Nore Turato. Pastiš fragmetnov našega z lingvističnimi dražljaji nasičenega vsakdanjika druži predvsem oseba same umetnice. Sestavlja jih asociativno, prej po zvočni bližini, kot logiki pomena – njeni performansi bolj zvenijo, kot pomenijo, je ob razstavi zapisal kurator Vladimir Vidmar. To se kaže tudi v njenih likovnih delih – monumentalne slike žarijo v močnih barvah in kombinirajo umetničin rokopis z tipografijami, znanimi iz oglaševanja. Kako v svojem delu prepleta različne vire, v oddaji razmišlja umetnica Nora Turato, njeno razstavo eto ti na v ljubljanskem MGLC pa predstavlja tudi kurator Vladimir Vidmar. Foto: Hrvoje Franjić <p>Razstava Nore Turato eto ti na v MGLC </p><p><p>Oglaševalski slogani, politične parole, spletne modrosti, fragmenti popularne kulture, citati iz filmov, literature in gledališča … vsi ti jezikovni izseki se nehierarhično znajdejo v intenzivnih in glasnih performansih Nore Turato. Pastiš fragmetnov našega z lingvističnimi dražljaji nasičenega vsakdanjika druži predvsem oseba same umetnice. Sestavlja jih asociativno, prej po zvočni bližini, kot logiki pomena – njeni performansi bolj zvenijo, kot pomenijo, je ob razstavi zapisal kurator Vladimir Vidmar. To se kaže tudi v njenih likovnih delih – monumentalne slike žarijo v močnih barvah in kombinirajo umetničin rokopis z tipografijami, znanimi iz oglaševanja. Kako v svojem delu prepleta različne vire, v oddaji razmišlja umetnica Nora Turato, njeno razstavo eto ti na v ljubljanskem MGLC pa predstavlja tudi kurator Vladimir Vidmar.</p></p> 174727368 RTVSLO – Ars 1570 clean Oglaševalski slogani, politične parole, spletne modrosti, fragmenti popularne kulture, citati iz filmov, literature in gledališča … vsi ti jezikovni izseki se nehierarhično znajdejo v intenzivnih in glasnih performansih Nore Turato. Pastiš fragmetnov našega z lingvističnimi dražljaji nasičenega vsakdanjika druži predvsem oseba same umetnice. Sestavlja jih asociativno, prej po zvočni bližini, kot logiki pomena – njeni performansi bolj zvenijo, kot pomenijo, je ob razstavi zapisal kurator Vladimir Vidmar. To se kaže tudi v njenih likovnih delih – monumentalne slike žarijo v močnih barvah in kombinirajo umetničin rokopis z tipografijami, znanimi iz oglaševanja. Kako v svojem delu prepleta različne vire, v oddaji razmišlja umetnica Nora Turato, njeno razstavo eto ti na v ljubljanskem MGLC pa predstavlja tudi kurator Vladimir Vidmar. Foto: Hrvoje Franjić <p>Razstava Nore Turato eto ti na v MGLC </p><p><p>Oglaševalski slogani, politične parole, spletne modrosti, fragmenti popularne kulture, citati iz filmov, literature in gledališča … vsi ti jezikovni izseki se nehierarhično znajdejo v intenzivnih in glasnih performansih Nore Turato. Pastiš fragmetnov našega z lingvističnimi dražljaji nasičenega vsakdanjika druži predvsem oseba same umetnice. Sestavlja jih asociativno, prej po zvočni bližini, kot logiki pomena – njeni performansi bolj zvenijo, kot pomenijo, je ob razstavi zapisal kurator Vladimir Vidmar. To se kaže tudi v njenih likovnih delih – monumentalne slike žarijo v močnih barvah in kombinirajo umetničin rokopis z tipografijami, znanimi iz oglaševanja. Kako v svojem delu prepleta različne vire, v oddaji razmišlja umetnica Nora Turato, njeno razstavo eto ti na v ljubljanskem MGLC pa predstavlja tudi kurator Vladimir Vidmar.</p></p> Fri, 23 Oct 2020 17:25:00 +0000 Nora Turato - eto ti na Človek, ki se med čakanjem spremeni v stol je morda najbolj samosvoj motiv poljskega povojnega modernista Andrzeja Wróblewskega. Eden od vodilnih poljskih umetnikov dvajsetega stoletja postaja v zadnjem času kljub svoji prezgodnji smrti pri 29ih letih, uveljavljen tudi na mednarodni ravni. Njegova pozna dela so na ogled v ljubljanski Moderni galeriji na razstavi Čakalnica, ki je nastala v sodelovanju s fundacijo Andrzej Wróblewski in inšititutom Adama Mickiewicza. Razstavo in avtorja predstavlja Marko Jenko, eden od treh kustosov, saj se kot kustosa podpisujeta tudi Wojciech Grzybała in Magdalena Ziółkowska. Foto: Andrzej Wróblewski: Čakalnica II (Spremenitev v stol I), 1956, olje na platnu, Narodni muzej, Krakov ter (Raztrgani mož II), n. d., gvaš na papirju, zasebna zbirka, Poljska; vir: Fundacija Andrzej Wróblewski, izrez fotografij <p>Razstava Čakalnica predstavlja dela enega vodilnih poljskih povojnih modernistov Andrzeja Wróblewskega</p><p><p>Človek, ki se med čakanjem spremeni v stol je morda najbolj samosvoj motiv poljskega povojnega modernista Andrzeja Wróblewskega. Eden od vodilnih poljskih umetnikov dvajsetega stoletja postaja v zadnjem času kljub svoji prezgodnji smrti pri 29ih letih, uveljavljen tudi na mednarodni ravni. Njegova pozna dela so na ogled v Moderni galeriji na razstavi Čakalnica, ki je nastala v sodelovanju s fundacijo Andrzeja Wróblewskega in inšititutom Adama Mickiewicza. Razstavo in avtorja predstavlja Marko Jenko, eden od treh kustosov, saj se kot kustosa podpisujeta tudi Wojciech Grzybała in Magdalena Ziółkowska.</p></p> 174725602 RTVSLO – Ars 2016 clean Človek, ki se med čakanjem spremeni v stol je morda najbolj samosvoj motiv poljskega povojnega modernista Andrzeja Wróblewskega. Eden od vodilnih poljskih umetnikov dvajsetega stoletja postaja v zadnjem času kljub svoji prezgodnji smrti pri 29ih letih, uveljavljen tudi na mednarodni ravni. Njegova pozna dela so na ogled v ljubljanski Moderni galeriji na razstavi Čakalnica, ki je nastala v sodelovanju s fundacijo Andrzej Wróblewski in inšititutom Adama Mickiewicza. Razstavo in avtorja predstavlja Marko Jenko, eden od treh kustosov, saj se kot kustosa podpisujeta tudi Wojciech Grzybała in Magdalena Ziółkowska. Foto: Andrzej Wróblewski: Čakalnica II (Spremenitev v stol I), 1956, olje na platnu, Narodni muzej, Krakov ter (Raztrgani mož II), n. d., gvaš na papirju, zasebna zbirka, Poljska; vir: Fundacija Andrzej Wróblewski, izrez fotografij <p>Razstava Čakalnica predstavlja dela enega vodilnih poljskih povojnih modernistov Andrzeja Wróblewskega</p><p><p>Človek, ki se med čakanjem spremeni v stol je morda najbolj samosvoj motiv poljskega povojnega modernista Andrzeja Wróblewskega. Eden od vodilnih poljskih umetnikov dvajsetega stoletja postaja v zadnjem času kljub svoji prezgodnji smrti pri 29ih letih, uveljavljen tudi na mednarodni ravni. Njegova pozna dela so na ogled v Moderni galeriji na razstavi Čakalnica, ki je nastala v sodelovanju s fundacijo Andrzeja Wróblewskega in inšititutom Adama Mickiewicza. Razstavo in avtorja predstavlja Marko Jenko, eden od treh kustosov, saj se kot kustosa podpisujeta tudi Wojciech Grzybała in Magdalena Ziółkowska.</p></p> Fri, 16 Oct 2020 17:00:00 +0000 Andrzej Wróblewski - Čakalnica 24. junija 2000 je bilo slovesno odprtje razstave Mednarodna zbirka Arteast 2000+. Umetnost Vzhodne Evrope v dialogu z Zahodom. Od 60-ih let do danes. V še neobnovljeni nekdanji vojašnici na Metelkovi 22 so bila na ogled dela 85 umetnikov in umetniških kolektivov, ki so vključevali najpomembnejše protagoniste vzhodnoevropske avantgardne umetnosti, skupaj z nekaterimi uveljavljenimi velikimi imeni zahodne umetnosti. Zbirka Arteast 2000+, kot prva muzejska zbirka, ki se je oblikovala in nastajala s poudarkom na vzhodnoevropskih povojnih avantgardah v širšem mednarodnem kontekstu, je zaslovela po tem, da podaja obsežen pregled umetnosti v regiji. Pri tem omogoča vpogled v skupne družbenopolitične problematike, ki so v ospredju dela umetnikov v nekdanjih socialističnih državah ter pri tem izrisuje, kako so se te države razvijale od šestdesetih let preko tranzicijskega obdobja v devetdesetih letih do sedanjega konteksta globalnega neoliberalnega kapitalizma. Skupaj s sodelavci in z mednarodnimi svetovalci jo je zasnovala Zdenka Badovinac, direktorica Moderne galerije. Leta 2011 je zbirka postala jedro novega Muzeja sodobne umetnosti Metelkova, ki deluje v sklopu Moderne galerije. Več o mednarodni zbirki Arteast 2000+, ki je v 20 letih zastavljala različna vprašanja ter ponujala različne tematske poudarke in obiskala mnoge galerije po svetu, pa v pogovoru z Zdenko Badovinac, ki jo je pred mikrofon oddaje Likovni odmevi povabila Petra Tanko. Vabimo vas k poslušanju! Kazimir Malevič: Zadnja futuristična razstava, Beograd, 1985-86, foto: Lado Mlekuž, Matija Pavlovec, www.mg-lj.si<p>"Mi v Moderni galeriji se zavzemamo za to, da bi imeli vpliv na oblikovanje idej. Ker te ideje, ki so močne v globalnih kanalih, te oblikujejo subjektivitete, te oblikujejo nas." Zdenka Badovinac</p><p><p>24. junija 2000 je bilo slovesno odprtje razstave <em>Mednarodna zbirka Arteast 2000+. Umetnost Vzhodne Evrope v dialogu z Zahodom. Od 60-ih let do danes</em>. V še neobnovljeni nekdanji vojašnici na Metelkovi 22 so bila na ogled dela 85 umetnikov in umetniških kolektivov, ki so vključevali najpomembnejše protagoniste vzhodnoevropske avantgardne umetnosti, skupaj z nekaterimi uveljavljenimi velikimi imeni zahodne umetnosti. Zbirka <em>Arteast 2000+</em>, kot prva muzejska zbirka, ki se je oblikovala in nastajala s poudarkom na vzhodnoevropskih povojnih avantgardah v širšem mednarodnem kontekstu, je zaslovela po tem, da podaja obsežen pregled umetnosti v regiji. Pri tem omogoča vpogled v skupne družbenopolitične problematike, ki so v ospredju dela umetnikov v nekdanjih socialističnih državah ter pri tem izrisuje, kako so se te države razvijale od šestdesetih let preko tranzicijskega obdobja v devetdesetih letih do sedanjega konteksta globalnega neoliberalnega kapitalizma. Skupaj s sodelavci in z mednarodnimi svetovalci jo je zasnovala Zdenka Badovinac, direktorica Moderne galerije. Leta 2011 je zbirka postala jedro novega Muzeja sodobne umetnosti Metelkova, ki deluje v sklopu Moderne galerije. Več o mednarodni zbirki <em>Arteast 2000+</em>, ki je v 20 letih zastavljala različna vprašanja ter ponujala različne tematske poudarke in obiskala mnoge galerije po svetu, pa v pogovoru z Zdenko Badovinac, ki jo je pred mikrofon oddaje Likovni odmevi povabila Petra Tanko. Vabimo vas k poslušanju!</p> </p> 174723575 RTVSLO – Ars 3018 clean 24. junija 2000 je bilo slovesno odprtje razstave Mednarodna zbirka Arteast 2000+. Umetnost Vzhodne Evrope v dialogu z Zahodom. Od 60-ih let do danes. V še neobnovljeni nekdanji vojašnici na Metelkovi 22 so bila na ogled dela 85 umetnikov in umetniških kolektivov, ki so vključevali najpomembnejše protagoniste vzhodnoevropske avantgardne umetnosti, skupaj z nekaterimi uveljavljenimi velikimi imeni zahodne umetnosti. Zbirka Arteast 2000+, kot prva muzejska zbirka, ki se je oblikovala in nastajala s poudarkom na vzhodnoevropskih povojnih avantgardah v širšem mednarodnem kontekstu, je zaslovela po tem, da podaja obsežen pregled umetnosti v regiji. Pri tem omogoča vpogled v skupne družbenopolitične problematike, ki so v ospredju dela umetnikov v nekdanjih socialističnih državah ter pri tem izrisuje, kako so se te države razvijale od šestdesetih let preko tranzicijskega obdobja v devetdesetih letih do sedanjega konteksta globalnega neoliberalnega kapitalizma. Skupaj s sodelavci in z mednarodnimi svetovalci jo je zasnovala Zdenka Badovinac, direktorica Moderne galerije. Leta 2011 je zbirka postala jedro novega Muzeja sodobne umetnosti Metelkova, ki deluje v sklopu Moderne galerije. Več o mednarodni zbirki Arteast 2000+, ki je v 20 letih zastavljala različna vprašanja ter ponujala različne tematske poudarke in obiskala mnoge galerije po svetu, pa v pogovoru z Zdenko Badovinac, ki jo je pred mikrofon oddaje Likovni odmevi povabila Petra Tanko. Vabimo vas k poslušanju! Kazimir Malevič: Zadnja futuristična razstava, Beograd, 1985-86, foto: Lado Mlekuž, Matija Pavlovec, www.mg-lj.si<p>"Mi v Moderni galeriji se zavzemamo za to, da bi imeli vpliv na oblikovanje idej. Ker te ideje, ki so močne v globalnih kanalih, te oblikujejo subjektivitete, te oblikujejo nas." Zdenka Badovinac</p><p><p>24. junija 2000 je bilo slovesno odprtje razstave <em>Mednarodna zbirka Arteast 2000+. Umetnost Vzhodne Evrope v dialogu z Zahodom. Od 60-ih let do danes</em>. V še neobnovljeni nekdanji vojašnici na Metelkovi 22 so bila na ogled dela 85 umetnikov in umetniških kolektivov, ki so vključevali najpomembnejše protagoniste vzhodnoevropske avantgardne umetnosti, skupaj z nekaterimi uveljavljenimi velikimi imeni zahodne umetnosti. Zbirka <em>Arteast 2000+</em>, kot prva muzejska zbirka, ki se je oblikovala in nastajala s poudarkom na vzhodnoevropskih povojnih avantgardah v širšem mednarodnem kontekstu, je zaslovela po tem, da podaja obsežen pregled umetnosti v regiji. Pri tem omogoča vpogled v skupne družbenopolitične problematike, ki so v ospredju dela umetnikov v nekdanjih socialističnih državah ter pri tem izrisuje, kako so se te države razvijale od šestdesetih let preko tranzicijskega obdobja v devetdesetih letih do sedanjega konteksta globalnega neoliberalnega kapitalizma. Skupaj s sodelavci in z mednarodnimi svetovalci jo je zasnovala Zdenka Badovinac, direktorica Moderne galerije. Leta 2011 je zbirka postala jedro novega Muzeja sodobne umetnosti Metelkova, ki deluje v sklopu Moderne galerije. Več o mednarodni zbirki <em>Arteast 2000+</em>, ki je v 20 letih zastavljala različna vprašanja ter ponujala različne tematske poudarke in obiskala mnoge galerije po svetu, pa v pogovoru z Zdenko Badovinac, ki jo je pred mikrofon oddaje Likovni odmevi povabila Petra Tanko. Vabimo vas k poslušanju!</p> </p> Fri, 09 Oct 2020 16:00:00 +0000 20 let zbirke Arteast 2000+ Ob posledicah vsesplošnega razvoja tehnologij in njihovega pospešenega vstopanja v vse ravni našega bivanja, se zastavljajo vprašanja o tem kaj je danes biti človeški, kaj je prava bit človeka in kaj je človek v odnosu do narave in drugih živih bitij. Te teme raziskuje razstava Živi objekt, ki je na ogled v Mestni galeriji Ljubljana in jo bomo predstavili v tokratni oddaji Likovni odmevi. Na razstavi, ki jo je kurirala Alenka Trebušak, se predstavlja pet umetnic Špela Petrič, Maja Smrekar, Saša Spačal, Robertina Šebjanič in Polona Tratnik. Projekte, pri katerih so sodelovali strokovnjaki naravoslovnih in humanističnih znanosti, v oddaji predstavlja kustosinja in nekaj umetnic. Foto: Špela Petrič - Skotopoiesis, avtor fotografije: Miha Turšič, izrez fotografije<p>Kaj pomeni biti človek? </p><p><p>Ob posledicah vsesplošnega razvoja tehnologij in njihovega pospešenega vstopanja v vse ravni našega bivanja, se zastavljajo vprašanja o tem kaj je danes biti človeški, kaj je prava bit človeka in kaj je človek v odnosu do narave in drugih živih bitij. Te teme raziskuje razstava Živi objekt, ki je na ogled v Mestni galeriji Ljubljana in jo bomo predstavili v tokratni oddaji Likovni odmevi. Na razstavi, ki jo je kurirala Alenka Trebušak, se predstavlja pet umetnic Špela Petrič, Maja Smrekar, Saša Spačal, Robertina Šebjanič in Polona Tratnik. Projekte, pri katerih so sodelovali strokovnjaki naravoslovnih in humanističnih znanosti, v oddaji predstavlja kustosinja in nekaj umetnic. </p></p> 174722217 RTVSLO – Ars 1376 clean Ob posledicah vsesplošnega razvoja tehnologij in njihovega pospešenega vstopanja v vse ravni našega bivanja, se zastavljajo vprašanja o tem kaj je danes biti človeški, kaj je prava bit človeka in kaj je človek v odnosu do narave in drugih živih bitij. Te teme raziskuje razstava Živi objekt, ki je na ogled v Mestni galeriji Ljubljana in jo bomo predstavili v tokratni oddaji Likovni odmevi. Na razstavi, ki jo je kurirala Alenka Trebušak, se predstavlja pet umetnic Špela Petrič, Maja Smrekar, Saša Spačal, Robertina Šebjanič in Polona Tratnik. Projekte, pri katerih so sodelovali strokovnjaki naravoslovnih in humanističnih znanosti, v oddaji predstavlja kustosinja in nekaj umetnic. Foto: Špela Petrič - Skotopoiesis, avtor fotografije: Miha Turšič, izrez fotografije<p>Kaj pomeni biti človek? </p><p><p>Ob posledicah vsesplošnega razvoja tehnologij in njihovega pospešenega vstopanja v vse ravni našega bivanja, se zastavljajo vprašanja o tem kaj je danes biti človeški, kaj je prava bit človeka in kaj je človek v odnosu do narave in drugih živih bitij. Te teme raziskuje razstava Živi objekt, ki je na ogled v Mestni galeriji Ljubljana in jo bomo predstavili v tokratni oddaji Likovni odmevi. Na razstavi, ki jo je kurirala Alenka Trebušak, se predstavlja pet umetnic Špela Petrič, Maja Smrekar, Saša Spačal, Robertina Šebjanič in Polona Tratnik. Projekte, pri katerih so sodelovali strokovnjaki naravoslovnih in humanističnih znanosti, v oddaji predstavlja kustosinja in nekaj umetnic. </p></p> Fri, 02 Oct 2020 17:00:00 +0000 Živi objekt Vrhunec praznovanj ob stoti obletnici Novomeške pomladi, slovenske umetniške manifestacije bo - poleg prireditve, ki jo pripravlja Anton Podbevšek teater - odprtje osrednje razstave Let novomeške pomladi v Dolnjskem muzeju. Zasnovana je kot preplet treh različnih umetnostnih zvrsti: likovne, literarne in glasbene in predstavlja poskus retrospektive prve pokrajinske umetniške razstave v Novem mestu. Ob tem: ramislek doktorja Milčka Komelja, slavnostnega govornika na odprtju: <p>Govor ob odprtju razstave Let novomeške pomladi</p><p><p>V Novem mestu pomeni vrhunec praznovanj ob stoti obletnici Novomeške pomladi, slovenske umetniške manifestacije - poleg osrednje prireditve tematskega leta v izvedbi Anton Podbevšek Teatra - tudi razstava Let novomeške pomladi v Dolenjskem muzeju. Zasnovana je kot preplet treh različnih umetnostnih zvrsti: likovne, literarne in glasbene in predstavlja poskus retrospektive prve pokrajinske umetniške razstave v Novem mestu. O tem piše slavnostni govornik na odprtju: doktor Milček Komelj.</p></p> 174719989 RTVSLO – Ars 1133 clean Vrhunec praznovanj ob stoti obletnici Novomeške pomladi, slovenske umetniške manifestacije bo - poleg prireditve, ki jo pripravlja Anton Podbevšek teater - odprtje osrednje razstave Let novomeške pomladi v Dolnjskem muzeju. Zasnovana je kot preplet treh različnih umetnostnih zvrsti: likovne, literarne in glasbene in predstavlja poskus retrospektive prve pokrajinske umetniške razstave v Novem mestu. Ob tem: ramislek doktorja Milčka Komelja, slavnostnega govornika na odprtju: <p>Govor ob odprtju razstave Let novomeške pomladi</p><p><p>V Novem mestu pomeni vrhunec praznovanj ob stoti obletnici Novomeške pomladi, slovenske umetniške manifestacije - poleg osrednje prireditve tematskega leta v izvedbi Anton Podbevšek Teatra - tudi razstava Let novomeške pomladi v Dolenjskem muzeju. Zasnovana je kot preplet treh različnih umetnostnih zvrsti: likovne, literarne in glasbene in predstavlja poskus retrospektive prve pokrajinske umetniške razstave v Novem mestu. O tem piše slavnostni govornik na odprtju: doktor Milček Komelj.</p></p> Wed, 23 Sep 2020 11:35:00 +0000 Dr. Milček Komelj: Stolenica Novomeške pomladi V galeriji Kunsthaus v avstrijskem Gradcu se z veliko samostojno razstavo, imenovano Primal Energies (Prvinske energije) predstavlja Bill Fontana, ameriški pionir zvočne umetnosti, ki že desetletja deluje na mednarodni umetniški sceni. Hkrati v okviru Graškega kulturnega leta 2020 predstavlja projekt Sonic Projections (Zvočne projekcije), ki se odvija v zunanjem, mestnem okolju. Oba projekta, ki ju imenuje „zvočna skulptura“, tematizirata naše okolje. Fontana je zvočne skulpture začel izdelovati leta 1976, pri delu pa uporablja urbano okolje kot živi vir glasbenih informacij, vse s potencialom, da poslušalcu pričara vizualne podobe. Oddajo, v kateri lahko slišite tudi zvočne izseke umetnikove aktualne instalacije, je pripravila Aleksandra Saška Gruden, Fontano in njegove projekte pa predstavlja kustosinja razstave Katrin Bucher Trantow. Foto: Fb stran Kunsthaus Graz, N. Lackner<p>Ameriški pionir zvočne umetnosti se predstavlja v Gradcu</p><p><p>V galeriji Kunsthaus v avstrijskem Gradcu se z veliko samostojno razstavo, imenovano Primal Energies (Prvinske energije) predstavlja Bill Fontana, ameriški pionir zvočne umetnosti, ki že desetletja deluje na mednarodni umetniški sceni. Hkrati v okviru Graškega kulturnega leta 2020 predstavlja projekt Sonic Projections (Zvočne projekcije), ki se odvija v zunanjem, mestnem okolju. Oba projekta, ki ju imenuje „zvočna skulptura“, tematizirata naše okolje. Fontana je zvočne skulpture začel izdelovati leta 1976, pri delu pa uporablja urbano okolje kot živi vir glasbenih informacij, vse s potencialom, da poslušalcu pričara vizualne podobe. Oddajo, v kateri boste slišali tudi zvočne izseke umetnikove aktualne instalacije, je pripravila Aleksandra Saška Gruden, Fontano in njegove projekte pa je predstavila kustosinja razstave Katrin Bucher Trantow.</p></p> 174719428 RTVSLO – Ars 1073 clean V galeriji Kunsthaus v avstrijskem Gradcu se z veliko samostojno razstavo, imenovano Primal Energies (Prvinske energije) predstavlja Bill Fontana, ameriški pionir zvočne umetnosti, ki že desetletja deluje na mednarodni umetniški sceni. Hkrati v okviru Graškega kulturnega leta 2020 predstavlja projekt Sonic Projections (Zvočne projekcije), ki se odvija v zunanjem, mestnem okolju. Oba projekta, ki ju imenuje „zvočna skulptura“, tematizirata naše okolje. Fontana je zvočne skulpture začel izdelovati leta 1976, pri delu pa uporablja urbano okolje kot živi vir glasbenih informacij, vse s potencialom, da poslušalcu pričara vizualne podobe. Oddajo, v kateri lahko slišite tudi zvočne izseke umetnikove aktualne instalacije, je pripravila Aleksandra Saška Gruden, Fontano in njegove projekte pa predstavlja kustosinja razstave Katrin Bucher Trantow. Foto: Fb stran Kunsthaus Graz, N. Lackner<p>Ameriški pionir zvočne umetnosti se predstavlja v Gradcu</p><p><p>V galeriji Kunsthaus v avstrijskem Gradcu se z veliko samostojno razstavo, imenovano Primal Energies (Prvinske energije) predstavlja Bill Fontana, ameriški pionir zvočne umetnosti, ki že desetletja deluje na mednarodni umetniški sceni. Hkrati v okviru Graškega kulturnega leta 2020 predstavlja projekt Sonic Projections (Zvočne projekcije), ki se odvija v zunanjem, mestnem okolju. Oba projekta, ki ju imenuje „zvočna skulptura“, tematizirata naše okolje. Fontana je zvočne skulpture začel izdelovati leta 1976, pri delu pa uporablja urbano okolje kot živi vir glasbenih informacij, vse s potencialom, da poslušalcu pričara vizualne podobe. Oddajo, v kateri boste slišali tudi zvočne izseke umetnikove aktualne instalacije, je pripravila Aleksandra Saška Gruden, Fontano in njegove projekte pa je predstavila kustosinja razstave Katrin Bucher Trantow.</p></p> Mon, 21 Sep 2020 08:10:00 +0000 Bill Fontana - Primal Energies Darila nas povezujejo, vzpostavljajo odnose med nami, a so tudi obveza. Ko prejmemo darilo, se pričakuje, da ga vrnemo, je v dvajsetih letih prejšnjega stoletja razmišljal že antropolog Marcel Mauss, kakšno vlogo pa ima kulturno darilo v kontekstu politike pa se s svojo razstavo Fundus prizadevanja v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova sprašuje priznana umetnica Jasmina Cibic. V ospredju zanimanja avtorice, ki nas je leta 2013 zastopala na 55. mednarodnem beneškem umetniškem bienalu, je že dlje časa t.i. mehka moč, način doseganja političnih ciljev s promocijo skupnih vrednot in ne s silo. Kakšnim ciljem so namenjena kulturna darila v kontekstu politike? Foto: J. Cibic: Darilo: Prvo dejanje (2019), enokanalni HD video, 23 minut 43 sekund, stereo; sonaročnik in soproducent FLAMIN – Film London Artists’ Moving Image Network s finančno podporo Arts Council England, steirischer herbst '19, macLYON; koproducent Waddington Studios London. Film so podprli: Cooper Gallery DJCAD, University of Dundee, Northern Film School, Umetnostna galerija Maribor, Muzej Jugoslavije, OZN Ženeva, Espace Niemayer. Z dovoljenjem umetnice. foto: Jasmina Cibic<p>Kakšen diskurz vzpostavljajo kulturna darila v kontekstu politike?</p><p><p>Darila nas povezujejo, vzpostavljajo odnose med nami, a so tudi obveza. Ko prejmemo darilo, se pričakuje, da ga vrnemo, je v dvajsetih letih prejšnjega stoletja razmišljal že antropolog Marcel Mauss, kakšno vlogo pa ima kulturno darilo v kontekstu politike pa se s svojo razstavo Fundus prizadevanja v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova sprašuje priznana umetnica Jasmina Cibic. V ospredju zanimanja avtorice, ki nas je leta 2013 zastopala na 55. mednarodnem beneškem umetniškem bienalu, je že dlje časa t.i. mehka moč, način doseganja političnih ciljev s promocijo skupnih vrednot in ne s silo. Kakšnim ciljem so namenjena kulturna darila v kontekstu politike?</p></p> 174718440 RTVSLO – Ars 2890 clean Darila nas povezujejo, vzpostavljajo odnose med nami, a so tudi obveza. Ko prejmemo darilo, se pričakuje, da ga vrnemo, je v dvajsetih letih prejšnjega stoletja razmišljal že antropolog Marcel Mauss, kakšno vlogo pa ima kulturno darilo v kontekstu politike pa se s svojo razstavo Fundus prizadevanja v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova sprašuje priznana umetnica Jasmina Cibic. V ospredju zanimanja avtorice, ki nas je leta 2013 zastopala na 55. mednarodnem beneškem umetniškem bienalu, je že dlje časa t.i. mehka moč, način doseganja političnih ciljev s promocijo skupnih vrednot in ne s silo. Kakšnim ciljem so namenjena kulturna darila v kontekstu politike? Foto: J. Cibic: Darilo: Prvo dejanje (2019), enokanalni HD video, 23 minut 43 sekund, stereo; sonaročnik in soproducent FLAMIN – Film London Artists’ Moving Image Network s finančno podporo Arts Council England, steirischer herbst '19, macLYON; koproducent Waddington Studios London. Film so podprli: Cooper Gallery DJCAD, University of Dundee, Northern Film School, Umetnostna galerija Maribor, Muzej Jugoslavije, OZN Ženeva, Espace Niemayer. Z dovoljenjem umetnice. foto: Jasmina Cibic<p>Kakšen diskurz vzpostavljajo kulturna darila v kontekstu politike?</p><p><p>Darila nas povezujejo, vzpostavljajo odnose med nami, a so tudi obveza. Ko prejmemo darilo, se pričakuje, da ga vrnemo, je v dvajsetih letih prejšnjega stoletja razmišljal že antropolog Marcel Mauss, kakšno vlogo pa ima kulturno darilo v kontekstu politike pa se s svojo razstavo Fundus prizadevanja v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova sprašuje priznana umetnica Jasmina Cibic. V ospredju zanimanja avtorice, ki nas je leta 2013 zastopala na 55. mednarodnem beneškem umetniškem bienalu, je že dlje časa t.i. mehka moč, način doseganja političnih ciljev s promocijo skupnih vrednot in ne s silo. Kakšnim ciljem so namenjena kulturna darila v kontekstu politike?</p></p> Wed, 16 Sep 2020 16:15:00 +0000 Jasmina Cibic – Fundus prizadevanja Evropska prestolnica kulture spada med večje mednarodne kulturne dogodke. Letos je poleg mesta Galway na Irskem prestolnica nam bližja Reka na Hrvaškem, obe pa je, tako kot ostali svet, zaznamovala epidemija. V oddaji predstavljamo program Kulturne prestolnice v Reki, ki so ga morali na novo vzpostaviti in ovrednotiti. O tem je Aleksandri Saški Gruden spregovorila direktorica družbe EPK Reka Irena Kregar Šegota. <p>Kakšne razstavne projekte prinaša prilagojeni program EPK Reka? </p><p><p>Evropska prestolnica kulture spada med večje mednarodne kulturne dogodke. Letos je poleg mesta Galway na Irskem prestolnica nam bližja Reka na Hrvaškem, obe pa je, tako kot ostali svet, zaznamovala epidemija. V oddaji predstavljamo program Kulturne prestolnice v Reki, ki so ga morali na novo vzpostaviti in ovrednotiti. O tem bo Aleksandri Saški Gruden spregovorila direktorica družbe EPK Reka Irena Kregar Šegota. </p></p> 174715557 RTVSLO – Ars 1450 clean Evropska prestolnica kulture spada med večje mednarodne kulturne dogodke. Letos je poleg mesta Galway na Irskem prestolnica nam bližja Reka na Hrvaškem, obe pa je, tako kot ostali svet, zaznamovala epidemija. V oddaji predstavljamo program Kulturne prestolnice v Reki, ki so ga morali na novo vzpostaviti in ovrednotiti. O tem je Aleksandri Saški Gruden spregovorila direktorica družbe EPK Reka Irena Kregar Šegota. <p>Kakšne razstavne projekte prinaša prilagojeni program EPK Reka? </p><p><p>Evropska prestolnica kulture spada med večje mednarodne kulturne dogodke. Letos je poleg mesta Galway na Irskem prestolnica nam bližja Reka na Hrvaškem, obe pa je, tako kot ostali svet, zaznamovala epidemija. V oddaji predstavljamo program Kulturne prestolnice v Reki, ki so ga morali na novo vzpostaviti in ovrednotiti. O tem bo Aleksandri Saški Gruden spregovorila direktorica družbe EPK Reka Irena Kregar Šegota. </p></p> Fri, 04 Sep 2020 16:30:00 +0000 Pristanišče raznolikosti Zoran Smiljanić je risar v celovitem pomenu besede. Stripar, ilustrator, oblikovalec, pa scenarist in še kaj. Ljubitelj filma. In če bi njegove stripe spravili na filmsko platno, bi ogledal najbrž zahteval več ur. Rad namreč postreže z obsežnimi upodobitvami zgodovinskih dogodkov in tokrat je s sinom, zgodovinarjem Ivanom Smiljanićem kot soscenaristom, ob letošnji 100-ti obletnici požiga Narodnega doma v Trstu pripravil 110 strani dolg strip Črni plamen. V knjižni obliki je točno na dan obletnice, 13. julija letos izšel v sozaložništvu Založbe ZRC in Primorskega dnevnika iz Trsta. Zorana in Ivana Smiljanića je pred mikrofon povabil Žiga Bratoš. na sliki: izrez iz stripa Črni plamen<p>Pogovor z avtorjema stripa Zoranom in Ivanom Smiljanićem</p><p><p>Zoran Smiljanić je risar v celovitem pomenu besede. Stripar, ilustrator, oblikovalec, pa scenarist in še kaj. Ljubitelj filma. In če bi njegove stripe spravili na filmsko platno, bi ogledal najbrž zahteval več ur. Rad namreč postreže z obsežnimi upodobitvami zgodovinskih dogodkov in tokrat je s sinom, zgodovinarjem Ivanom Smiljanićem kot soscenaristom, ob letošnji 100-ti obletnici požiga Narodnega doma v Trstu pripravil 110 strani dolg strip Črni plamen. V knjižni obliki je 13. julija letos izšel v sozaložništvu Založbe ZRC in Primorskega dnevnika iz Trsta. Zorana in Ivana Smiljanića je pred mikrofon povabil Žiga Bratoš.</p></p> 174714173 RTVSLO – Ars 1392 clean Zoran Smiljanić je risar v celovitem pomenu besede. Stripar, ilustrator, oblikovalec, pa scenarist in še kaj. Ljubitelj filma. In če bi njegove stripe spravili na filmsko platno, bi ogledal najbrž zahteval več ur. Rad namreč postreže z obsežnimi upodobitvami zgodovinskih dogodkov in tokrat je s sinom, zgodovinarjem Ivanom Smiljanićem kot soscenaristom, ob letošnji 100-ti obletnici požiga Narodnega doma v Trstu pripravil 110 strani dolg strip Črni plamen. V knjižni obliki je točno na dan obletnice, 13. julija letos izšel v sozaložništvu Založbe ZRC in Primorskega dnevnika iz Trsta. Zorana in Ivana Smiljanića je pred mikrofon povabil Žiga Bratoš. na sliki: izrez iz stripa Črni plamen<p>Pogovor z avtorjema stripa Zoranom in Ivanom Smiljanićem</p><p><p>Zoran Smiljanić je risar v celovitem pomenu besede. Stripar, ilustrator, oblikovalec, pa scenarist in še kaj. Ljubitelj filma. In če bi njegove stripe spravili na filmsko platno, bi ogledal najbrž zahteval več ur. Rad namreč postreže z obsežnimi upodobitvami zgodovinskih dogodkov in tokrat je s sinom, zgodovinarjem Ivanom Smiljanićem kot soscenaristom, ob letošnji 100-ti obletnici požiga Narodnega doma v Trstu pripravil 110 strani dolg strip Črni plamen. V knjižni obliki je 13. julija letos izšel v sozaložništvu Založbe ZRC in Primorskega dnevnika iz Trsta. Zorana in Ivana Smiljanića je pred mikrofon povabil Žiga Bratoš.</p></p> Fri, 28 Aug 2020 16:45:00 +0000 Zoran in Ivan Smiljanić: Črni plamen – strip o požigu Narodnega doma v Trstu V Likovnih odmevih se bomo tokrat posvetili vzporednicam med vizualno umetnostjo in glasbo. Boštjan Jurečič, akademski slikar in novinar na področju kulture in umetnosti na Televiziji Slovenija, je namreč o tem napisal knjigo, ki je izšla v angleščini pri založbi Cambridge Scholars Publishing. V svoji, lahko bi rekli kar radikalni študiji preizprašuje nekatere ustaljene umetnostnozgodovinske definicije kontinuitet med mojstri, kot je na primer Rembrandt, in sodobniki, kot je denimo Jeef Koons. Kot pravi, je pri vizualni umetnosti težava v tem, da v isti predal uvrščamo nekaj, kar ne paše skupaj. To dokazuje v primerjavah s kontinuitetami v glasbeni umetnosti. O njegovih teoretičnih izhodiščih in dognanjih se je z Boštjanom Jurečičem pogovarjal Žiga Bratoš. Foto naslovnice: Žiga Bratoš<p>Pogovor z novinarjem, teoretikom in slikarjem Boštjanom Jurečičem</p><p><p>V Likovnih odmevih se bomo tokrat posvetili vzporednicam med vizualno umetnostjo in glasbo. Boštjan Jurečič, akademski slikar in novinar na področju kulture in umetnosti na Televiziji Slovenija, je namreč o tem napisal knjigo, ki je izšla v angleščini pri založbi Cambridge Scholars Publishing. V svoji, lahko bi rekli kar radikalni študiji preizprašuje nekatere ustaljene umetnostnozgodovinske definicije kontinuitet med mojstri, kot je na primer Rembrandt, in sodobniki, kot je denimo Jeef Koons. Kot pravi, je pri vizualni umetnosti težava v tem, da v isti predal uvrščamo nekaj, kar ne paše skupaj. To dokazuje v primerjavah s kontinuitetami v glasbeni umetnosti. O njegovih teoretičnih izhodiščih in dognanjih se bo z Boštjanom Jurečičem pogovarjal Žiga Bratoš.</p></p> 174711844 RTVSLO – Ars 1432 clean V Likovnih odmevih se bomo tokrat posvetili vzporednicam med vizualno umetnostjo in glasbo. Boštjan Jurečič, akademski slikar in novinar na področju kulture in umetnosti na Televiziji Slovenija, je namreč o tem napisal knjigo, ki je izšla v angleščini pri založbi Cambridge Scholars Publishing. V svoji, lahko bi rekli kar radikalni študiji preizprašuje nekatere ustaljene umetnostnozgodovinske definicije kontinuitet med mojstri, kot je na primer Rembrandt, in sodobniki, kot je denimo Jeef Koons. Kot pravi, je pri vizualni umetnosti težava v tem, da v isti predal uvrščamo nekaj, kar ne paše skupaj. To dokazuje v primerjavah s kontinuitetami v glasbeni umetnosti. O njegovih teoretičnih izhodiščih in dognanjih se je z Boštjanom Jurečičem pogovarjal Žiga Bratoš. Foto naslovnice: Žiga Bratoš<p>Pogovor z novinarjem, teoretikom in slikarjem Boštjanom Jurečičem</p><p><p>V Likovnih odmevih se bomo tokrat posvetili vzporednicam med vizualno umetnostjo in glasbo. Boštjan Jurečič, akademski slikar in novinar na področju kulture in umetnosti na Televiziji Slovenija, je namreč o tem napisal knjigo, ki je izšla v angleščini pri založbi Cambridge Scholars Publishing. V svoji, lahko bi rekli kar radikalni študiji preizprašuje nekatere ustaljene umetnostnozgodovinske definicije kontinuitet med mojstri, kot je na primer Rembrandt, in sodobniki, kot je denimo Jeef Koons. Kot pravi, je pri vizualni umetnosti težava v tem, da v isti predal uvrščamo nekaj, kar ne paše skupaj. To dokazuje v primerjavah s kontinuitetami v glasbeni umetnosti. O njegovih teoretičnih izhodiščih in dognanjih se bo z Boštjanom Jurečičem pogovarjal Žiga Bratoš.</p></p> Fri, 21 Aug 2020 16:31:00 +0000 Študija vzporednic med vizualno umetnostjo in glasbo Ročka za vino majolika je dobila ime po istoimenski keramični tehniki, ki so jo razvili v osrednji Aziji. Zanimivo, slovenske majolike so po večini narejene v drugačni keramični tehniki, najbolj pa so se razširile v 20. stoletju – tudi zaradi kamniške tovarne Svit, ki je izdelovala kamniške majolike. Majolika kot oblika posode še zdaleč ni samo slovenska, navsezadnje je bila uvožena iz Italije, kljub temu pa je postala del slovenske duhovne identitete, povezana je tudi s simboliko druženja in dobro voljo. Strokovno obdelavo je zdaj majolika doživela z razstavo v Narodnem muzeju Slovenije na Metelkovi, ki jo je pripravil v sodelovanju z Medobčinskim muzejem Kamnik. O majoliki smo se pogovarjali s soavtorico razstave dr. Matejo Kos iz Narodnega muzeja, pred mikrofon pa smo povabili tudi zadnjo vodjo slikarske delavnice v tovarni Svit Kamnik Ireno Radej. Foto: Levo: Ročka za vino – majolika, Nemški dol, pred letom 1871, beloprstena keramika Desno: Ročka za vino – majolika (Mali grad), ETI Svit, Kamnik, 1980-1990, beloprstena keramika Vir: Narodni muzej Slovenije, Tomaž Lauko <p>Ob razstavi Slovenska majolika v Narodnem muzeju Slovenije na Metelkovi </p><p><p>Ročka za vino majolika je dobila ime po istoimenski keramični tehniki, ki so jo razvili v osrednji Aziji. Zanimivo, slovenske majolike so po večini narejene v drugačni keramični tehniki, najbolj pa so se razširile v 20. stoletju – tudi zaradi kamniške tovarne Svit, ki je izdelovala kamniške majolike.Majolika kot oblika posode še zdaleč ni samo slovenska, navsezadnje je bila uvožena iz Italije, kljub temu pa je postala del slovenske duhovne identitete, povezana je tudi s simboliko druženja in dobro voljo. Strokovno obdelavo je zdaj majolika doživela z razstavo v Narodnem muzeju Slovenije na Metelkovi, ki jo je pripravil v sodelovanju z Medobčinskim muzejem Kamnik. O majoliki smo se pogovarjali s soavtorico razstave dr. Matejo Kos iz Narodnega muzeja, pred mikrofon pa smo povabili tudi zadnjo vodjo slikarske delavnice v tovarni Svit Kamnik Ireno Radej.<br /> </p></p> 174711374 RTVSLO – Ars 1487 clean Ročka za vino majolika je dobila ime po istoimenski keramični tehniki, ki so jo razvili v osrednji Aziji. Zanimivo, slovenske majolike so po večini narejene v drugačni keramični tehniki, najbolj pa so se razširile v 20. stoletju – tudi zaradi kamniške tovarne Svit, ki je izdelovala kamniške majolike. Majolika kot oblika posode še zdaleč ni samo slovenska, navsezadnje je bila uvožena iz Italije, kljub temu pa je postala del slovenske duhovne identitete, povezana je tudi s simboliko druženja in dobro voljo. Strokovno obdelavo je zdaj majolika doživela z razstavo v Narodnem muzeju Slovenije na Metelkovi, ki jo je pripravil v sodelovanju z Medobčinskim muzejem Kamnik. O majoliki smo se pogovarjali s soavtorico razstave dr. Matejo Kos iz Narodnega muzeja, pred mikrofon pa smo povabili tudi zadnjo vodjo slikarske delavnice v tovarni Svit Kamnik Ireno Radej. Foto: Levo: Ročka za vino – majolika, Nemški dol, pred letom 1871, beloprstena keramika Desno: Ročka za vino – majolika (Mali grad), ETI Svit, Kamnik, 1980-1990, beloprstena keramika Vir: Narodni muzej Slovenije, Tomaž Lauko <p>Ob razstavi Slovenska majolika v Narodnem muzeju Slovenije na Metelkovi </p><p><p>Ročka za vino majolika je dobila ime po istoimenski keramični tehniki, ki so jo razvili v osrednji Aziji. Zanimivo, slovenske majolike so po večini narejene v drugačni keramični tehniki, najbolj pa so se razširile v 20. stoletju – tudi zaradi kamniške tovarne Svit, ki je izdelovala kamniške majolike.Majolika kot oblika posode še zdaleč ni samo slovenska, navsezadnje je bila uvožena iz Italije, kljub temu pa je postala del slovenske duhovne identitete, povezana je tudi s simboliko druženja in dobro voljo. Strokovno obdelavo je zdaj majolika doživela z razstavo v Narodnem muzeju Slovenije na Metelkovi, ki jo je pripravil v sodelovanju z Medobčinskim muzejem Kamnik. O majoliki smo se pogovarjali s soavtorico razstave dr. Matejo Kos iz Narodnega muzeja, pred mikrofon pa smo povabili tudi zadnjo vodjo slikarske delavnice v tovarni Svit Kamnik Ireno Radej.<br /> </p></p> Fri, 14 Aug 2020 17:00:00 +0000 Majolika – simbol veselja, druženja in del slovenske duhovne identitete Odločna, celo jezna dekleta v mračnih okoljih že dolgo naseljujejo slike uveljavljene umetnice Tine Dobrajc. S spojem sodobnih ter tradicionalnih in folklornih elementov, kot so avbe, razmišlja o kulturi, ki nas določa. Tudi na njeni najnovejši razstavi v ljubljanski galeriji Kresija, je v ospredju prav ta vidik. Slikarka namreč z razstavo Žival sem, ujeta v tvoj beton nadaljuje svojo prepoznavno estetsko in vsebinsko usmeritev. Na ogled je njena novejša produkcija, ki jo je delno pripravila z mislimi na razstavni prostor galerije Kresija. Že z ulice skozi velika izložbena okna galerije Kresija opazimo njene sugestivne prizore v zloveščo naravo uvrščenih živali in deklet, opremljenih s prepoznavnimi simboli slovenske domačijskosti in mitologije. Tradicije pa ne želi izničiti, temveč o njej kritično razmisliti. Foto: Tina Dobrajc: Catcalling, 2020, akril in mesana tehnika na platnu, 270x178, vir: Galerija Kresija<p>Sugestivni prizori Tine Dobrajc v zloveščo naravo uvrščajo živali in dekleta s simboli slovenske domačijskosti.</p><p><p>Odločna, celo jezna dekleta v mračnih okoljih že dolgo naseljujejo slike uveljavljene umetnice <strong>Tine Dobrajc</strong>. S spojem sodobnih ter tradicionalnih in folklornih elementov, kot so avbe, razmišlja o kulturi, ki nas določa. Tudi na njeni najnovejši razstavi v ljubljanski galeriji Kresija, je v ospredju prav ta vidik. Slikarka namreč z razstavo Žival sem, ujeta v tvoj beton nadaljuje svojo prepoznavno estetsko in vsebinsko usmeritev. Na ogled je njena novejša produkcija, ki jo je delno pripravila z mislimi na razstavni prostor galerije Kresija. Že z ulice skozi velika izložbena okna galerije Kresija opazimo njene sugestivne prizore v zloveščo naravo uvrščenih živali in deklet, opremljenih s prepoznavnimi simboli slovenske domačijskosti in mitologije. Tradicije pa ne želi izničiti, temveč o njej kritično razmisliti.</p> <blockquote><p>Če se ženska v sodobni družbi ni še nikoli srečala s temi z vprašanji o razkolu med lastnimi željami in tradicionalnimi pričakovanji, je po mojem mnenju šlo nekaj narobe.</p></blockquote> <p><strong>Že kar nekaj časa so za vas značilni sugestivni prizori, ki v zloveščo naravo umeščajo živali in dekleta, pogosto upodobljena v uporniškem obdobju adolescence in opremljena s prepoznavnimi simboli domačijskosti in mitologije. Vprašanja tradicije in družbenega spola pa ponekod bolj eksplicitno spremljajo tudi bolj specifične družbeno politične teme … </strong><strong>Tudi vaša razstava Žival sem, ujeta v tvoj vroč beton sledi tej vaši prepoznavni vsebinski in estetski usmeritvi. </strong><strong>Pravite, da gre za temo, ki še ni izčrpana, pa se je morda skozi leta kaj spremenil vaš pogled nanjo?</strong><br /> Ne, mislim, da ni izčrpana. Predvsem z obzirom na to, da se tudi družbena situacija nenehno spreminja – nekatere stvari se sicer ponavljajo, a na plan morda prihajajo neke nove ideologije ali teme, o katerih še pred nekaj leti nismo govorili. Mislim, da ima vse to vpliv na umetnika, pa naj se ta tega zaveda ali ne. In morda se je v tem smislu spreminjal moj pogled, predvsem na vprašanje tradicije. Pravzaprav se v svojem delu skoraj težko znebim določene družbene kritike, čeprav včasih dvomim, ali je slika zanjo primeren medij. A določenim občutkom, ki se akumulirajo v meni, je smiselno pustiti pot, da se izrazijo</p> <p><strong>Je pa tudi res, da je ta bolj aktualna družbena plast le ena izmed plasti vašega dela, ki ga lahko razumemo na več ravneh. </strong><strong>Vrniva pa se k vaši razstavi v galeriji Kresija. Sprememba, ki jo lahko opazimo tokrat, so bolj žive in drzne barve. V nekem intervjuju ste dejali, da se barve v procesu nastanka slike spremenijo in niso točno take, kot si jih zamislite, temveč temnejše. </strong><strong>Kaj se je torej tokrat zgodilo z barvami?</strong><br /> Pravzaprav ne ravno temne, ampak so vedno uhajale proti sivini. Skice so velikokrat predvidevale drznejše barve, v procesu slikanja pa se na paleti zgodi neko dogajanje, na katero nimam vpliva, čeprav bi ga morda morala imeti. Pri tej razstavi pa sem zavestno šla v nekoliko večji nabor barv. Sicer likovno slike še vedno gradim na tonskem kontrastu, ne gre za kolorizem, kot ga uporabljajo določeni slikarji. Razlika je morda ta, da barva pri zadnjih slikah nima več zgolj funkcije označevalca.</p> <p><strong>Ti fluorescentni odtenki ponekod res kar bijejo iz slik …</strong><strong><br /> </strong>Včasih je to morda povezano tudi s kakšno zelo vsakdanjo situacijo. Ko sem na primer prvič v prodaji videla to fluorescentno volno, se mi je zdela zelo zanimiva in sem jo pač kupila ter uporabila. Nekatere likovne odločitve izvirajo prav iz materiala oziroma njegovih zmožnosti. Podobno je bilo zdaj, ko se je na trgu znašla črna barva, ki naj bi bila najbolj črna od vseh. Take stvari vzbudijo skoraj otroško raziskovanje tega, kaj nudi neki material, in se mi zdi, da tudi barvo razumem na podoben način.</p> <p><strong>Omenili ste volno. Tudi to je ena izmed značilnosti vašega dela, ki pa je tokrat nekoliko manj navzoča. Pogosto namreč dodate še eno plast poleg potez s čopičem – ali so to umetne rože, prilepljene na sliko, ali pa različne vezenine, denimo.</strong><br /> Mislim, da to omogoča neko dodatno plast razumevanja. Ne bi si želela, da bi bile moje slike hermetično zaprte za branje, in mislim, da mi vsi ti dodani materiali, ki so pravzaprav bližje kolažu kot sliki, omogočajo neko širino. Pri zadnjih slikah je morda tega nekoliko manj ravno zaradi uporabe barv. Mogoče sem z volno kompenzirala odsotnost barve.</p> <p><strong>Ti elementi na sliki se po svoje sicer stapljajo z upodobljenim prizorom, a nekako tudi rušijo ta uprizorjeni svet. Poudarjajo vidik slike kot nosilca in nam otežujejo, da bi se potopili v naslikani prizor …</strong><br /> V mojem primeru ne gre za modernistično sliko, ki je še vedno močno navzoča v našem prostoru. Igram se z rušenjem določenih zakonitosti slike, ampak mislim, da je platno zmožno prenesti to dodatno plast in tako omogočiti drugačno izkušnjo.</p> <p><strong>Omenili sva že, da večinoma upodabljate dekleta in živali, tu so tudi različni folklorni elementi, vse skupaj pa je večinoma postavljeno v mračno naravo. Kako ste izoblikovali nabor prav teh elementov? Se vam zdi, da je o tradiciji bolj smiselno razmišljati z ženske perspektive, saj verjetno ženske bolj obremenjuje?</strong><br /> Vsekakor. Mislim, da je ukoreninjenost tradicije pogosto prav vrisana v žensko telo. Tako se je izoblikoval tudi moj nabor oziroma odločitev za upodabljanje ženskih likov. Ti emblemi tradicije, kot so gorenjske narodne noše ali pa noše pustnih karnevalov, me po eni strani zelo fascinirajo, po drugi pa se mi zdijo zelo zatohli in okoreli. In če nekaj postavimo v drugačen kontekst ali korelacijo, ki je nismo navajeni ali pa vključimo neko novo spremenljivko, lahko določene elemente začnemo razumeti na drugačen način.</p> <p><strong>Ta sodobnost pa, če pogledamo natančno, pravzaprav ni pogosto navzoča zelo neposredno. Le nekaj takih eksplicitno sodobnih elementov je na slikah v galeriji Kresija, denimo bager v ozadju slike Catcalling. A občutek sodobnosti oziroma današnje perspektive je verjetno povezan tudi z načinom, na katerega dekleta nosijo to nošo oziroma simbole tradicije. Pogosto te skorajda visijo z njih ali pa so napol gola … gre skratka za neko nepravilnost v njihovem stiku s tradicijo.</strong><br /> Mislim, da je v mojih delih res navzoča določena nonšalantnost v upodabljanju tradicije, kar morda izhaja iz zavedanja o konstruiranosti narodne identitete. Razmišljamo lahko o tem, kako umetno ti emblemi slovenstva sestavljajo identiteto naroda. Pomemben se mi zdi prostor za razmislek o teh procesih, ki so se dogajali s pomladjo narodov, navsezadnje je danes povsem drug čas, kot je bil v drugi polovici 19. stoletja.</p> <p><strong>Da, prav o tem je ob vaši razstavi </strong><em><strong>Velika dekleta ne jočejo</strong></em><strong> v spremnem besedilu razmišljal Miha Colner, ki je zapisal, da je</strong><em><strong> "bilo v celotnem slovenskem prostoru skozi čas kot avtentično privzeto zlasti ljudsko izročilo alpskih pokrajin, od koder po večini izhajajo narodne noše, avbe, rdeči parasoli, alpski vršaci in narodno-zabavne viže. A tudi ljudska kultura, ki jo danes številni dojemajo kot starodavno in avtohtono, je bila utemeljena šele v času narodnobuditeljskih gibanj v drugi polovici 19. stoletja. </strong></em><em><strong>A številne tovrstne podobe, kot so monumentalna gorovja in krajine ter herojske alegorije, ki danes zaznamujejo "narodovo dušo", so skrajno univerzalne, saj jih je mogoče najti kjer koli v Evropi."<br /> </strong></em>Super se mi zdi, da ob različnih razstavah o mojem delu pišejo različni pisci. Mislim, da pogosto lahko celo bolje osvetlijo delo kot umetnik sam oziroma ga obravnavajo z nekega drugega zornega kota. Pri Mihovem besedilu se mi zdi odlika prav to, da se je obrnil nekoliko stran od feminističnega naboja mojega slikarstva in osvetlil tudi drugi navzoči vidik.</p> <p><strong>Zdi se mi pomenljivo, da v svojem besedilu omeni tudi urbano kulturo. Navsezadnje se tudi naslovi vaših del pogosto naslanjajo na popularno kulturo – in ne le naslovi, tudi na vaših slikah se znajdejo besedil iz filmskega ali glasbenega sveta. In tako je tudi tokrat, naslov razstave je namreč rahlo prirejeni naslov pesmi skupine Radiohead. Lahko ob tem razmišljamo, kako nas ob boku tradicije določa tudi sodobna kultura?</strong><br /> Definitivno nas zaznamuje. Določala nas je v preteklosti in dvomim, da je danes kaj drugače. Je pa to povezano tudi z mojim delom v ateljeju, ki je prepleteno z glasbo in z mojo fascinacijo nad filmom in drugimi oblikami umetnosti. Zelo pogosto torej to uporabim tudi pri naslavljanju del. Ampak to, ali nekdo prepozna referenco ali ne, ne bi smel biti pogoj razumevanja dela.</p> <p><strong>Upodabljate večinoma dekleta v adolescenčnem obdobju – to je po eni strani obdobje upora, po drugi pa obdobje izoblikovanja identitete, kar pa lahko morda spet povežemo z elementi tradicije …</strong><br /> Upodobitve deklet razumemo drugače kot upodobitve odraslih žensk, kjer se nehote hitro znajdemo v bližini spolnih konotacij. To je povezano tudi z dolgo zgodovino in tradicijo slikarstva, v kateri so bile podobe žensk namenjene skoraj izključno moškemu gledalcu. Poznamo pa primere, ko je bila ta ohola tradicija slikarstva ostro presekana. Na revolucionarnih slikah je ženska končno izgubila sramežljivi pogled in se s platna zazrla neposredno v gledalca, tak primer je denimo Manet in njegova Olyimpia. Taki premiki so zelo zanimivi, saj so povezani z določenimi družbenimi spremembami. Teža, ki jo upodobljeno žensko telo lahko pridobi kot družbeno telo, je zelo velika.</p> <p><strong>Pogled je tudi vprašanje, ki ga v navezavi na vaše delo pogosto omenjajo pisci. Ali gre za to, da se upodobljenke ozirajo stran, ali je njihov obraz zakrit ali pa neposredno izzivalno zrejo v nas. Tak je denimo primer deklice s pokrivalom, ki naj bi bilo v pustnih šegah namenjeno zgolj moškim. Torej je dejansko to vprašanje za vas precej pomembno – navsezadnje pa se v nekem delu referirate tudi na slavno Courbetevo sliko Izvor sveta, kjer gre spet za vprašanje pogleda …</strong><br /> V samem procesu pred začetkom dela, ko ustvarim skico in si pripravim platno, se redko spustim v natančno analizo, kaj bo sporočal določen lik. Pogosto šele naknadno razmišljam o tem, zakaj so se določene stvari manifestirale na platnu na način, kot so se. Mislim, da se je to umikanje pogledov v mojem slikarstvu začelo predvsem zaradi želje, da gledalca ne bremenim z identiteto teh upodobljenih deklet. Zdi se mi, da imamo ljudje močno željo po prepoznanju oseb, zlasti v tej medijski krajini in vizualnih medijih. Želela sem se odvrniti od te interpretacije in poudariti družbeno telo, ne posameznika.</p> <p><strong>Zanimivo, da omenjate identifikacijo – ob upodobljenkah na nekaterih slikah sem pomislila, da spominjajo na vas samo. Tako da nas ta interpretacija hitro zapelje v vprašanje, koliko je v vaših delih avtobiografskega. Po drugi strani pa ste tudi sami omenjali lastno razpetost med tradicijo in sodobnimi dilemami …</strong><br /> Če se dekle oziroma ženska v sodobni družbi ni še nikoli srečala s temi dilemami oziroma z vprašanji o razkolu med lastnimi željami in tradicionalnimi pričakovanji, je po mojem mnenju šlo nekaj narobe. Vsi bi radi verjeli, da živimo v zelo liberalni družbi, ampak tudi vemo, da ni povsem tako. Mislim, da me to vprašanje ne obremenjuje le kot umetnico, ampak tudi kot posameznico.</p> <p><strong>Poudarjate pa tudi, da vam ne gre za neki obračun s tradicijo, temveč bolj kritičen razmislek o njej?</strong><br /> Da, nedvomno. Narobe bi se mi zdelo, če bi zgolj uporabila cinizem kot orodje za obračunavanje s tradicijo. Nekatere stvari me vseeno zanimajo kot umetnico, z drugačnega vidika, kot bi zanimale denimo antropologa. Moje zanimanje za folkloro in tradicijo pustnih običajev je v veliki meri tudi likovno zanimanje.</p> <p><strong>Premakniva se k naravi, v katero so umeščena ta dekleta. To večinoma preveva mračno nelagodje, ki deluje kot vzeto iz temačnih mitoloških pripovedk. Občutek nerealnosti pa mestoma vzbuja tudi vaš likovni pristop – liki so v nekaterih slikah videti skoraj prilepljeni, kolažirani na ozadje. </strong><strong>Zakaj tako okolje in pristop?</strong><strong><br /> </strong>Mislim, da je bila tu zelo pomembna moja odločitev, na kakšen način bom slikala figure in obravnavala platno kot celoto. In ravno zato, ker so figure slikane z malce drugačnim metjejem kot ozadje, pride do občutka kolaža. In kolaž sam po sebi na enem nosilcu v kontrapunktu združuje raznolike elemente. Se pa zavedam, da to vodi v interpretacijo, da so figure neumeščene, kot iz drugega univerzuma, recimo.</p> <p><strong>Dotaknila bi se še teme živali oziroma našega odnosa do živali, te so namreč pogoste na vaših platnih. Najprej bi se rada ustavila pri prepletenosti različnih perečih družbenih tem, verjetno tudi človekov odnos do živali lahko obravnavamo ob boku družbenega vprašanja spola ali pritiska tradicije … </strong><strong>Ta vprašanja je verjetno smiselno torej obravnavati v prepletu?</strong><br /> Poleg vprašanj, ki sva se jih že dotaknili, me kot osebo močno čustveno angažira prav vprašanje odnosa do živali. Neizbežno se mi zdi, da je to na neki način pricurljalo tudi v moje delo. Slika sicer ni mogoče najboljši medij za določene izjave s toliko teže. Mislim, da nekatere umetnice veliko učinkoviteje odpirajo vprašanja pravic živali, prav zato, ker so si izbrale drug medij, kot sta performans ali video. Mislim, da slika to prenese le do neke mere, a se vseeno tudi sama vendar skušam na neki bolj benigen način dotakniti te problematike.</p> <p><strong>Ob povezavi jeznih žensk in neprijazne narave se lahko spomnimo tudi na to, da se je ženske tradicionalno bolj povezovalo z naravo in ritualnim, njihov značaj pa se je mitiziral kot nerazumljen oziroma divji. Ženske na vaših platnih so močne in včasih tudi nekako skrivnostne, živali pa delujejo kot njihove zavetnice. Mislite, da obstaja bojazen, da tak pogled žensko lahko morda na neki način tudi rahlo eksotizira?</strong><br /> Mislim, da je to povezano z načinom gledanja, ki smo ga vsi vajeni. Ne glede na to, ali se ga zavedamo ali ne, smo ga bili priučeni. Pripisovanje te narave ženski se mi zdi povezano tudi s popkulturo samopomoči. Ne bom rekla, da mojih del ni mogoče razumeti na ta način, ljudje jih razumejo na zelo različne načine. Nočem uokviriti pogleda gledalcev, ampak kot slikarka in tudi kot gledalka bi se nekoliko branila takega razumevanja. Mislim, da gre za spolzek teren, ki nas hitro pripelje do velikih problemov in vprašanj, ki spadajo v feministično teoretske sfere.</p> <p><strong>Nekje ste dejali, da se neradi opredeljujete kot feministka, a vendar vaša dela odpirajo feministična vprašanja, kako dojemate to oznako?</strong><br /> Izjava je bila pravzaprav vzeta iz konteksta. Dojemam se kot feministko. Menim, da se ženska v današnji družbeni klimi mora opredeljevati kot feministka. Ta beseda je dobila določen negativen predznak, ampak prepričana sem, da si nihče ne bi želel živeti v svetu, v katerem se feminizem kot gibanje ne bi zgodil. Dodala pa bi, da je treba ločiti mene kot osebo in mene kot umetnico. Tina kot oseba sem lahko feministka, ne morem pa se kot umetnica izreči za feministično umetnico, saj se v slikarstvu dotikam različnih tem in ni tako strogo opredeljeno. Morda sem kot umetnica premalo angažirana, da bi se resno posvetila prav tej določeni tematiki in jo globlje analizirala. Če recimo izpostavim kot primer Judy Chicago in njeno eksplicitno feministično instalacijo The Dinner Party, je to precej bolj angažirano delo od mojega.</p> <p><strong>Kot sem že omenila, se mi zdi ta raznolikost tem v vašem delu dobrodošla, saj so tudi različna družbena vprašanja medsebojno povezana …</strong><br /> Drži, pravzaprav se mi zdi, da je bil že Tolstoj tisti, ki je dejal, da se družba v pravi luči pokaže prav v svojem odnosu do šibkejših.</p></p> 174710653 RTVSLO – Ars 1617 clean Odločna, celo jezna dekleta v mračnih okoljih že dolgo naseljujejo slike uveljavljene umetnice Tine Dobrajc. S spojem sodobnih ter tradicionalnih in folklornih elementov, kot so avbe, razmišlja o kulturi, ki nas določa. Tudi na njeni najnovejši razstavi v ljubljanski galeriji Kresija, je v ospredju prav ta vidik. Slikarka namreč z razstavo Žival sem, ujeta v tvoj beton nadaljuje svojo prepoznavno estetsko in vsebinsko usmeritev. Na ogled je njena novejša produkcija, ki jo je delno pripravila z mislimi na razstavni prostor galerije Kresija. Že z ulice skozi velika izložbena okna galerije Kresija opazimo njene sugestivne prizore v zloveščo naravo uvrščenih živali in deklet, opremljenih s prepoznavnimi simboli slovenske domačijskosti in mitologije. Tradicije pa ne želi izničiti, temveč o njej kritično razmisliti. Foto: Tina Dobrajc: Catcalling, 2020, akril in mesana tehnika na platnu, 270x178, vir: Galerija Kresija<p>Sugestivni prizori Tine Dobrajc v zloveščo naravo uvrščajo živali in dekleta s simboli slovenske domačijskosti.</p><p><p>Odločna, celo jezna dekleta v mračnih okoljih že dolgo naseljujejo slike uveljavljene umetnice <strong>Tine Dobrajc</strong>. S spojem sodobnih ter tradicionalnih in folklornih elementov, kot so avbe, razmišlja o kulturi, ki nas določa. Tudi na njeni najnovejši razstavi v ljubljanski galeriji Kresija, je v ospredju prav ta vidik. Slikarka namreč z razstavo Žival sem, ujeta v tvoj beton nadaljuje svojo prepoznavno estetsko in vsebinsko usmeritev. Na ogled je njena novejša produkcija, ki jo je delno pripravila z mislimi na razstavni prostor galerije Kresija. Že z ulice skozi velika izložbena okna galerije Kresija opazimo njene sugestivne prizore v zloveščo naravo uvrščenih živali in deklet, opremljenih s prepoznavnimi simboli slovenske domačijskosti in mitologije. Tradicije pa ne želi izničiti, temveč o njej kritično razmisliti.</p> <blockquote><p>Če se ženska v sodobni družbi ni še nikoli srečala s temi z vprašanji o razkolu med lastnimi željami in tradicionalnimi pričakovanji, je po mojem mnenju šlo nekaj narobe.</p></blockquote> <p><strong>Že kar nekaj časa so za vas značilni sugestivni prizori, ki v zloveščo naravo umeščajo živali in dekleta, pogosto upodobljena v uporniškem obdobju adolescence in opremljena s prepoznavnimi simboli domačijskosti in mitologije. Vprašanja tradicije in družbenega spola pa ponekod bolj eksplicitno spremljajo tudi bolj specifične družbeno politične teme … </strong><strong>Tudi vaša razstava Žival sem, ujeta v tvoj vroč beton sledi tej vaši prepoznavni vsebinski in estetski usmeritvi. </strong><strong>Pravite, da gre za temo, ki še ni izčrpana, pa se je morda skozi leta kaj spremenil vaš pogled nanjo?</strong><br /> Ne, mislim, da ni izčrpana. Predvsem z obzirom na to, da se tudi družbena situacija nenehno spreminja – nekatere stvari se sicer ponavljajo, a na plan morda prihajajo neke nove ideologije ali teme, o katerih še pred nekaj leti nismo govorili. Mislim, da ima vse to vpliv na umetnika, pa naj se ta tega zaveda ali ne. In morda se je v tem smislu spreminjal moj pogled, predvsem na vprašanje tradicije. Pravzaprav se v svojem delu skoraj težko znebim določene družbene kritike, čeprav včasih dvomim, ali je slika zanjo primeren medij. A določenim občutkom, ki se akumulirajo v meni, je smiselno pustiti pot, da se izrazijo</p> <p><strong>Je pa tudi res, da je ta bolj aktualna družbena plast le ena izmed plasti vašega dela, ki ga lahko razumemo na več ravneh. </strong><strong>Vrniva pa se k vaši razstavi v galeriji Kresija. Sprememba, ki jo lahko opazimo tokrat, so bolj žive in drzne barve. V nekem intervjuju ste dejali, da se barve v procesu nastanka slike spremenijo in niso točno take, kot si jih zamislite, temveč temnejše. </strong><strong>Kaj se je torej tokrat zgodilo z barvami?</strong><br /> Pravzaprav ne ravno temne, ampak so vedno uhajale proti sivini. Skice so velikokrat predvidevale drznejše barve, v procesu slikanja pa se na paleti zgodi neko dogajanje, na katero nimam vpliva, čeprav bi ga morda morala imeti. Pri tej razstavi pa sem zavestno šla v nekoliko večji nabor barv. Sicer likovno slike še vedno gradim na tonskem kontrastu, ne gre za kolorizem, kot ga uporabljajo določeni slikarji. Razlika je morda ta, da barva pri zadnjih slikah nima več zgolj funkcije označevalca.</p> <p><strong>Ti fluorescentni odtenki ponekod res kar bijejo iz slik …</strong><strong><br /> </strong>Včasih je to morda povezano tudi s kakšno zelo vsakdanjo situacijo. Ko sem na primer prvič v prodaji videla to fluorescentno volno, se mi je zdela zelo zanimiva in sem jo pač kupila ter uporabila. Nekatere likovne odločitve izvirajo prav iz materiala oziroma njegovih zmožnosti. Podobno je bilo zdaj, ko se je na trgu znašla črna barva, ki naj bi bila najbolj črna od vseh. Take stvari vzbudijo skoraj otroško raziskovanje tega, kaj nudi neki material, in se mi zdi, da tudi barvo razumem na podoben način.</p> <p><strong>Omenili ste volno. Tudi to je ena izmed značilnosti vašega dela, ki pa je tokrat nekoliko manj navzoča. Pogosto namreč dodate še eno plast poleg potez s čopičem – ali so to umetne rože, prilepljene na sliko, ali pa različne vezenine, denimo.</strong><br /> Mislim, da to omogoča neko dodatno plast razumevanja. Ne bi si želela, da bi bile moje slike hermetično zaprte za branje, in mislim, da mi vsi ti dodani materiali, ki so pravzaprav bližje kolažu kot sliki, omogočajo neko širino. Pri zadnjih slikah je morda tega nekoliko manj ravno zaradi uporabe barv. Mogoče sem z volno kompenzirala odsotnost barve.</p> <p><strong>Ti elementi na sliki se po svoje sicer stapljajo z upodobljenim prizorom, a nekako tudi rušijo ta uprizorjeni svet. Poudarjajo vidik slike kot nosilca in nam otežujejo, da bi se potopili v naslikani prizor …</strong><br /> V mojem primeru ne gre za modernistično sliko, ki je še vedno močno navzoča v našem prostoru. Igram se z rušenjem določenih zakonitosti slike, ampak mislim, da je platno zmožno prenesti to dodatno plast in tako omogočiti drugačno izkušnjo.</p> <p><strong>Omenili sva že, da večinoma upodabljate dekleta in živali, tu so tudi različni folklorni elementi, vse skupaj pa je večinoma postavljeno v mračno naravo. Kako ste izoblikovali nabor prav teh elementov? Se vam zdi, da je o tradiciji bolj smiselno razmišljati z ženske perspektive, saj verjetno ženske bolj obremenjuje?</strong><br /> Vsekakor. Mislim, da je ukoreninjenost tradicije pogosto prav vrisana v žensko telo. Tako se je izoblikoval tudi moj nabor oziroma odločitev za upodabljanje ženskih likov. Ti emblemi tradicije, kot so gorenjske narodne noše ali pa noše pustnih karnevalov, me po eni strani zelo fascinirajo, po drugi pa se mi zdijo zelo zatohli in okoreli. In če nekaj postavimo v drugačen kontekst ali korelacijo, ki je nismo navajeni ali pa vključimo neko novo spremenljivko, lahko določene elemente začnemo razumeti na drugačen način.</p> <p><strong>Ta sodobnost pa, če pogledamo natančno, pravzaprav ni pogosto navzoča zelo neposredno. Le nekaj takih eksplicitno sodobnih elementov je na slikah v galeriji Kresija, denimo bager v ozadju slike Catcalling. A občutek sodobnosti oziroma današnje perspektive je verjetno povezan tudi z načinom, na katerega dekleta nosijo to nošo oziroma simbole tradicije. Pogosto te skorajda visijo z njih ali pa so napol gola … gre skratka za neko nepravilnost v njihovem stiku s tradicijo.</strong><br /> Mislim, da je v mojih delih res navzoča določena nonšalantnost v upodabljanju tradicije, kar morda izhaja iz zavedanja o konstruiranosti narodne identitete. Razmišljamo lahko o tem, kako umetno ti emblemi slovenstva sestavljajo identiteto naroda. Pomemben se mi zdi prostor za razmislek o teh procesih, ki so se dogajali s pomladjo narodov, navsezadnje je danes povsem drug čas, kot je bil v drugi polovici 19. stoletja.</p> <p><strong>Da, prav o tem je ob vaši razstavi </strong><em><strong>Velika dekleta ne jočejo</strong></em><strong> v spremnem besedilu razmišljal Miha Colner, ki je zapisal, da je</strong><em><strong> "bilo v celotnem slovenskem prostoru skozi čas kot avtentično privzeto zlasti ljudsko izročilo alpskih pokrajin, od koder po večini izhajajo narodne noše, avbe, rdeči parasoli, alpski vršaci in narodno-zabavne viže. A tudi ljudska kultura, ki jo danes številni dojemajo kot starodavno in avtohtono, je bila utemeljena šele v času narodnobuditeljskih gibanj v drugi polovici 19. stoletja. </strong></em><em><strong>A številne tovrstne podobe, kot so monumentalna gorovja in krajine ter herojske alegorije, ki danes zaznamujejo "narodovo dušo", so skrajno univerzalne, saj jih je mogoče najti kjer koli v Evropi."<br /> </strong></em>Super se mi zdi, da ob različnih razstavah o mojem delu pišejo različni pisci. Mislim, da pogosto lahko celo bolje osvetlijo delo kot umetnik sam oziroma ga obravnavajo z nekega drugega zornega kota. Pri Mihovem besedilu se mi zdi odlika prav to, da se je obrnil nekoliko stran od feminističnega naboja mojega slikarstva in osvetlil tudi drugi navzoči vidik.</p> <p><strong>Zdi se mi pomenljivo, da v svojem besedilu omeni tudi urbano kulturo. Navsezadnje se tudi naslovi vaših del pogosto naslanjajo na popularno kulturo – in ne le naslovi, tudi na vaših slikah se znajdejo besedil iz filmskega ali glasbenega sveta. In tako je tudi tokrat, naslov razstave je namreč rahlo prirejeni naslov pesmi skupine Radiohead. Lahko ob tem razmišljamo, kako nas ob boku tradicije določa tudi sodobna kultura?</strong><br /> Definitivno nas zaznamuje. Določala nas je v preteklosti in dvomim, da je danes kaj drugače. Je pa to povezano tudi z mojim delom v ateljeju, ki je prepleteno z glasbo in z mojo fascinacijo nad filmom in drugimi oblikami umetnosti. Zelo pogosto torej to uporabim tudi pri naslavljanju del. Ampak to, ali nekdo prepozna referenco ali ne, ne bi smel biti pogoj razumevanja dela.</p> <p><strong>Upodabljate večinoma dekleta v adolescenčnem obdobju – to je po eni strani obdobje upora, po drugi pa obdobje izoblikovanja identitete, kar pa lahko morda spet povežemo z elementi tradicije …</strong><br /> Upodobitve deklet razumemo drugače kot upodobitve odraslih žensk, kjer se nehote hitro znajdemo v bližini spolnih konotacij. To je povezano tudi z dolgo zgodovino in tradicijo slikarstva, v kateri so bile podobe žensk namenjene skoraj izključno moškemu gledalcu. Poznamo pa primere, ko je bila ta ohola tradicija slikarstva ostro presekana. Na revolucionarnih slikah je ženska končno izgubila sramežljivi pogled in se s platna zazrla neposredno v gledalca, tak primer je denimo Manet in njegova Olyimpia. Taki premiki so zelo zanimivi, saj so povezani z določenimi družbenimi spremembami. Teža, ki jo upodobljeno žensko telo lahko pridobi kot družbeno telo, je zelo velika.</p> <p><strong>Pogled je tudi vprašanje, ki ga v navezavi na vaše delo pogosto omenjajo pisci. Ali gre za to, da se upodobljenke ozirajo stran, ali je njihov obraz zakrit ali pa neposredno izzivalno zrejo v nas. Tak je denimo primer deklice s pokrivalom, ki naj bi bilo v pustnih šegah namenjeno zgolj moškim. Torej je dejansko to vprašanje za vas precej pomembno – navsezadnje pa se v nekem delu referirate tudi na slavno Courbetevo sliko Izvor sveta, kjer gre spet za vprašanje pogleda …</strong><br /> V samem procesu pred začetkom dela, ko ustvarim skico in si pripravim platno, se redko spustim v natančno analizo, kaj bo sporočal določen lik. Pogosto šele naknadno razmišljam o tem, zakaj so se določene stvari manifestirale na platnu na način, kot so se. Mislim, da se je to umikanje pogledov v mojem slikarstvu začelo predvsem zaradi želje, da gledalca ne bremenim z identiteto teh upodobljenih deklet. Zdi se mi, da imamo ljudje močno željo po prepoznanju oseb, zlasti v tej medijski krajini in vizualnih medijih. Želela sem se odvrniti od te interpretacije in poudariti družbeno telo, ne posameznika.</p> <p><strong>Zanimivo, da omenjate identifikacijo – ob upodobljenkah na nekaterih slikah sem pomislila, da spominjajo na vas samo. Tako da nas ta interpretacija hitro zapelje v vprašanje, koliko je v vaših delih avtobiografskega. Po drugi strani pa ste tudi sami omenjali lastno razpetost med tradicijo in sodobnimi dilemami …</strong><br /> Če se dekle oziroma ženska v sodobni družbi ni še nikoli srečala s temi dilemami oziroma z vprašanji o razkolu med lastnimi željami in tradicionalnimi pričakovanji, je po mojem mnenju šlo nekaj narobe. Vsi bi radi verjeli, da živimo v zelo liberalni družbi, ampak tudi vemo, da ni povsem tako. Mislim, da me to vprašanje ne obremenjuje le kot umetnico, ampak tudi kot posameznico.</p> <p><strong>Poudarjate pa tudi, da vam ne gre za neki obračun s tradicijo, temveč bolj kritičen razmislek o njej?</strong><br /> Da, nedvomno. Narobe bi se mi zdelo, če bi zgolj uporabila cinizem kot orodje za obračunavanje s tradicijo. Nekatere stvari me vseeno zanimajo kot umetnico, z drugačnega vidika, kot bi zanimale denimo antropologa. Moje zanimanje za folkloro in tradicijo pustnih običajev je v veliki meri tudi likovno zanimanje.</p> <p><strong>Premakniva se k naravi, v katero so umeščena ta dekleta. To večinoma preveva mračno nelagodje, ki deluje kot vzeto iz temačnih mitoloških pripovedk. Občutek nerealnosti pa mestoma vzbuja tudi vaš likovni pristop – liki so v nekaterih slikah videti skoraj prilepljeni, kolažirani na ozadje. </strong><strong>Zakaj tako okolje in pristop?</strong><strong><br /> </strong>Mislim, da je bila tu zelo pomembna moja odločitev, na kakšen način bom slikala figure in obravnavala platno kot celoto. In ravno zato, ker so figure slikane z malce drugačnim metjejem kot ozadje, pride do občutka kolaža. In kolaž sam po sebi na enem nosilcu v kontrapunktu združuje raznolike elemente. Se pa zavedam, da to vodi v interpretacijo, da so figure neumeščene, kot iz drugega univerzuma, recimo.</p> <p><strong>Dotaknila bi se še teme živali oziroma našega odnosa do živali, te so namreč pogoste na vaših platnih. Najprej bi se rada ustavila pri prepletenosti različnih perečih družbenih tem, verjetno tudi človekov odnos do živali lahko obravnavamo ob boku družbenega vprašanja spola ali pritiska tradicije … </strong><strong>Ta vprašanja je verjetno smiselno torej obravnavati v prepletu?</strong><br /> Poleg vprašanj, ki sva se jih že dotaknili, me kot osebo močno čustveno angažira prav vprašanje odnosa do živali. Neizbežno se mi zdi, da je to na neki način pricurljalo tudi v moje delo. Slika sicer ni mogoče najboljši medij za določene izjave s toliko teže. Mislim, da nekatere umetnice veliko učinkoviteje odpirajo vprašanja pravic živali, prav zato, ker so si izbrale drug medij, kot sta performans ali video. Mislim, da slika to prenese le do neke mere, a se vseeno tudi sama vendar skušam na neki bolj benigen način dotakniti te problematike.</p> <p><strong>Ob povezavi jeznih žensk in neprijazne narave se lahko spomnimo tudi na to, da se je ženske tradicionalno bolj povezovalo z naravo in ritualnim, njihov značaj pa se je mitiziral kot nerazumljen oziroma divji. Ženske na vaših platnih so močne in včasih tudi nekako skrivnostne, živali pa delujejo kot njihove zavetnice. Mislite, da obstaja bojazen, da tak pogled žensko lahko morda na neki način tudi rahlo eksotizira?</strong><br /> Mislim, da je to povezano z načinom gledanja, ki smo ga vsi vajeni. Ne glede na to, ali se ga zavedamo ali ne, smo ga bili priučeni. Pripisovanje te narave ženski se mi zdi povezano tudi s popkulturo samopomoči. Ne bom rekla, da mojih del ni mogoče razumeti na ta način, ljudje jih razumejo na zelo različne načine. Nočem uokviriti pogleda gledalcev, ampak kot slikarka in tudi kot gledalka bi se nekoliko branila takega razumevanja. Mislim, da gre za spolzek teren, ki nas hitro pripelje do velikih problemov in vprašanj, ki spadajo v feministično teoretske sfere.</p> <p><strong>Nekje ste dejali, da se neradi opredeljujete kot feministka, a vendar vaša dela odpirajo feministična vprašanja, kako dojemate to oznako?</strong><br /> Izjava je bila pravzaprav vzeta iz konteksta. Dojemam se kot feministko. Menim, da se ženska v današnji družbeni klimi mora opredeljevati kot feministka. Ta beseda je dobila določen negativen predznak, ampak prepričana sem, da si nihče ne bi želel živeti v svetu, v katerem se feminizem kot gibanje ne bi zgodil. Dodala pa bi, da je treba ločiti mene kot osebo in mene kot umetnico. Tina kot oseba sem lahko feministka, ne morem pa se kot umetnica izreči za feministično umetnico, saj se v slikarstvu dotikam različnih tem in ni tako strogo opredeljeno. Morda sem kot umetnica premalo angažirana, da bi se resno posvetila prav tej določeni tematiki in jo globlje analizirala. Če recimo izpostavim kot primer Judy Chicago in njeno eksplicitno feministično instalacijo The Dinner Party, je to precej bolj angažirano delo od mojega.</p> <p><strong>Kot sem že omenila, se mi zdi ta raznolikost tem v vašem delu dobrodošla, saj so tudi različna družbena vprašanja medsebojno povezana …</strong><br /> Drži, pravzaprav se mi zdi, da je bil že Tolstoj tisti, ki je dejal, da se družba v pravi luči pokaže prav v svojem odnosu do šibkejših.</p></p> Fri, 07 Aug 2020 17:39:00 +0000 Tina Dobrajc: Žival sem, ujeta v tvoj vroč beton Kolaž se je v začetku 20. stoletja uveljavil kot prekinitev tradicije in metafora sodobnega življenja. Kako ga uporabljajo sodobni umetniki, si lahko še dober teden dni ogledate na mednarodnem festivalu sodobnega kolaža KAOS v Kranju. Iza Pevec je pred mikrofon povabila sokuratorko festivala Marušo Štibelj in razstavljajočo umetnico Evo Mlinar. Eva Mlinar je poleg oblikovanja vizualnih komunikacij študirala umetnostno zgodovino, to je razvidno tudi iz njenih kolažev, ki pogosto zajemajo prav iz bogate zakladnice podob iz oddaljenih stoletij. Tudi Maruša Štibelj ni le sokuratorka festivala, temveč umetnica, ki se posveča prav kolažu. Foto: Eva Mlinar Hubris, iz serije Vinjete straholjubca, digitalni kolaž, 2019, vir: arhiv umetnice <p>Festival sodobnega kolaža KAOS v Kranju</p><p><p>Kolaž se je v začetku 20. stoletja uveljavil kot prekinitev tradicije in metafora sodobnega življenja. Kako ga uporabljajo sodobni umetniki, si lahko še dober teden dni ogledate na mednarodnem festivalu sodobnega kolaža KAOS v Kranju. Iza Pevec je pred mikrofon povabila sokuratorko festivala Marušo Štibelj in razstavljajočo umetnico Evo Mlinar. Eva Mlinar je poleg oblikovanja vizualnih komunikacij študirala umetnostno zgodovino, to je razvidno tudi iz njenih kolažev, ki pogosto zajemajo prav iz bogate zakladnice podob iz oddaljenih stoletij. Tudi Maruša Štibelj ni le sokuratorka festivala, temveč umetnica, ki se posveča prav kolažu.</p></p> 174709397 RTVSLO – Ars 1579 clean Kolaž se je v začetku 20. stoletja uveljavil kot prekinitev tradicije in metafora sodobnega življenja. Kako ga uporabljajo sodobni umetniki, si lahko še dober teden dni ogledate na mednarodnem festivalu sodobnega kolaža KAOS v Kranju. Iza Pevec je pred mikrofon povabila sokuratorko festivala Marušo Štibelj in razstavljajočo umetnico Evo Mlinar. Eva Mlinar je poleg oblikovanja vizualnih komunikacij študirala umetnostno zgodovino, to je razvidno tudi iz njenih kolažev, ki pogosto zajemajo prav iz bogate zakladnice podob iz oddaljenih stoletij. Tudi Maruša Štibelj ni le sokuratorka festivala, temveč umetnica, ki se posveča prav kolažu. Foto: Eva Mlinar Hubris, iz serije Vinjete straholjubca, digitalni kolaž, 2019, vir: arhiv umetnice <p>Festival sodobnega kolaža KAOS v Kranju</p><p><p>Kolaž se je v začetku 20. stoletja uveljavil kot prekinitev tradicije in metafora sodobnega življenja. Kako ga uporabljajo sodobni umetniki, si lahko še dober teden dni ogledate na mednarodnem festivalu sodobnega kolaža KAOS v Kranju. Iza Pevec je pred mikrofon povabila sokuratorko festivala Marušo Štibelj in razstavljajočo umetnico Evo Mlinar. Eva Mlinar je poleg oblikovanja vizualnih komunikacij študirala umetnostno zgodovino, to je razvidno tudi iz njenih kolažev, ki pogosto zajemajo prav iz bogate zakladnice podob iz oddaljenih stoletij. Tudi Maruša Štibelj ni le sokuratorka festivala, temveč umetnica, ki se posveča prav kolažu.</p></p> Fri, 31 Jul 2020 17:00:00 +0000 Mednarodni festival sodobnega kolaža KAOS RTVSLO – Ars no RTV, MMC podcast.radio@rtvslo.si MMC RTV Spremljamo aktualno likovno dogajanje, predvsem v Sloveniji, v obliki pogovorov z umetniki, kustosi in strokovnjaki, včasih objavljamo tudi strokovna besedila. Občasno opozorimo tudi na večje likovne dogodke v tujini. Spremljamo aktualno likovno dogajanje, predvsem v Sloveniji, v obliki pogovorov z umetniki, kustosi in strokovnjaki, včasih objavljamo tudi strokovna besedila. Občasno opozorimo tudi na večje likovne dogodke v tujini. sl Fri, 01 Jul 2022 16:30:00 +0000 https://ars.rtvslo.si/likovni-odmevi/ webmaster@rtvslo.si (Webmaster) Fri, 01 Jul 2022 16:30:00 +0000 Likovni odmevi