Arts (C) RTVSLO 2017 Spremljamo aktualno likovno dogajanje, predvsem v Sloveniji, v obliki pogovorov z umetniki, kustosi in strokovnjaki, včasih objavljamo tudi strokovna besedila. Občasno opozorimo tudi na večje likovne dogodke v tujini. https://ars.rtvslo.si/likovni-odmevi/ https://img.rtvcdn.si/_up/ava/ava_misc/show_logos/64838717/logo_3_md.jpg "Matija Gubec je začel, Tito končal" je bila retorika, ki je zaledje politike v drugi Jugoslaviji opirala na veliki kmečki upor leta 1573. Boj Davida proti Goljatu, revnih kmetov proti privilegiranim plemičem, z mučeniškim vodjo na čelu, je pač zgodovinsko dovolj oddaljena in priročna naracija, da je bila na voljo za projekcije oblasti. Pozitiven odnos do tega poglavja preteklosti pa se izoblikuje šele v sredini 19. stoletja z razpadom fevdalnega reda, pred tem so redki zapisi do upornikov negativno nastrojeni. Matija Gubec je z narodnim prebujanjem postal simbol ljudskega junaka, ki se upira tuji nadoblasti, upor pa je dobil emancipatorni status v hrvaških in slovenskih nacionalnih mitologijah. Udarni politični potencial kmečkega upora je poudarila predvsem umetnost, pravi Miha Colner, kustos razstave Upor 1573−2023 v Galeriji Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki. Z več sodelujočimi ustanovami na ogled postavljajo dela izbranih umetnikov zlasti iz Slovenije in Hrvaške, ki so se v različnih časovnih obdobjih in družbenih okoliščinah odzivali na ta zgodovinski dogodek. Čeprav umetniška dela temeljijo na resničnih dejstvih, gre pravzaprav za fikcijo, pripeljano do mitologije, med drugim pove Colner v pogovoru o razstavi ob 450. obletnici uporov. Oriše pa tudi, kako se je dojemanje Matije Gubca in kmečkih uporov prilagajalo posamičnemu družbenopolitičnemu položaju skozi čas. “Zgodba o velikem kmečkem uporu je predvsem v moderni dobi, od leta 1848 naprej, obvladovala javni in politični diskurz in s tem verjetno celo presegla dejanski pomen upora kmetov leta 1573. V celotnem spektru je postala pomembna povezovalna točka in mitološko oziroma zgodovinsko izhodišče za ustvarjanje političnih in kulturnih identitet v času pomladi narodov, osvoboditve izpod kolonizacije in vzpostavljanja državnosti ter za utemeljevanje razrednega boja v obdobju socializma.” Miha Colner, Upor 1573−2023 : razstava ikoničnih umetniških del na temo velikega kmečkega upora 1573 Foto: France Mihelič, Kervave kronike glas, 1973, sitotisk, izrez fotografije; vir: Galerija Božidar Jakac 174988556 RTVSLO – Ars 2647 clean "Matija Gubec je začel, Tito končal" je bila retorika, ki je zaledje politike v drugi Jugoslaviji opirala na veliki kmečki upor leta 1573. Boj Davida proti Goljatu, revnih kmetov proti privilegiranim plemičem, z mučeniškim vodjo na čelu, je pač zgodovinsko dovolj oddaljena in priročna naracija, da je bila na voljo za projekcije oblasti. Pozitiven odnos do tega poglavja preteklosti pa se izoblikuje šele v sredini 19. stoletja z razpadom fevdalnega reda, pred tem so redki zapisi do upornikov negativno nastrojeni. Matija Gubec je z narodnim prebujanjem postal simbol ljudskega junaka, ki se upira tuji nadoblasti, upor pa je dobil emancipatorni status v hrvaških in slovenskih nacionalnih mitologijah. Udarni politični potencial kmečkega upora je poudarila predvsem umetnost, pravi Miha Colner, kustos razstave Upor 1573−2023 v Galeriji Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki. Z več sodelujočimi ustanovami na ogled postavljajo dela izbranih umetnikov zlasti iz Slovenije in Hrvaške, ki so se v različnih časovnih obdobjih in družbenih okoliščinah odzivali na ta zgodovinski dogodek. Čeprav umetniška dela temeljijo na resničnih dejstvih, gre pravzaprav za fikcijo, pripeljano do mitologije, med drugim pove Colner v pogovoru o razstavi ob 450. obletnici uporov. Oriše pa tudi, kako se je dojemanje Matije Gubca in kmečkih uporov prilagajalo posamičnemu družbenopolitičnemu položaju skozi čas. “Zgodba o velikem kmečkem uporu je predvsem v moderni dobi, od leta 1848 naprej, obvladovala javni in politični diskurz in s tem verjetno celo presegla dejanski pomen upora kmetov leta 1573. V celotnem spektru je postala pomembna povezovalna točka in mitološko oziroma zgodovinsko izhodišče za ustvarjanje političnih in kulturnih identitet v času pomladi narodov, osvoboditve izpod kolonizacije in vzpostavljanja državnosti ter za utemeljevanje razrednega boja v obdobju socializma.” Miha Colner, Upor 1573−2023 : razstava ikoničnih umetniških del na temo velikega kmečkega upora 1573 Foto: France Mihelič, Kervave kronike glas, 1973, sitotisk, izrez fotografije; vir: Galerija Božidar Jakac Fri, 22 Sep 2023 16:30:00 +0000 Svet gre naprej, pravi umetniški vodja 35. grafičnega bienala Ljubljana Ibrahim Mahama, mednarodno priznani ganski vizualni ustvarjalec, ki razstavlja na prizoriščih vse od beneškega bienala do Galerije Saatchi v Londonu in je med drugim svetovno znan po prekrivanju stavb z rabljenimi vrečami iz jutovine. Preplet grafike in sodobne umetnosti, ki se tokrat širi tudi zunaj klasičnih galerijskih prostorov, je poimenoval Iz praznine so prišli darovi kozmosa in si izbral mednarodno kuratorsko ekipo. In njegov namig? "Potujemo v preteklost, da bi izkopali prihodnost, ki je nekoč tam čakala, a se ni nikoli uresničila." Naslov bienala je pravzaprav nastal kot posledica Mahamovega dolgega raziskovanja in oživljanja stavb, zgrajenih v Gani po osamosvojitvi v 60. letih prejšnjega stoletja kot del socialističnega programa prvega predsednika Kwameja Nkrumaha in potem kmalu zapuščenih še vse do danes. Naselili so jih ekosistemi, netopirji, ptice. Mahama poudarja pomen povezave med prostorom in spominom, sega v preteklost, v zgodovino, da bi v njej našel ideje za nove modele sobivanja, sodelovanja, solidarnosti, grajenja skupnosti, torej infrastrukture, ki je v bistvu temelj za ustvarjalnost, za kulturo in umetnost. Sklicuje se tudi na povezave med neuvrščenimi državami, na primer sodelovanja arhitektov, projektantov, statikov in urbanistov iz nekdanje Jugoslavije, Madžarske, Poljske, Nemške demokratične republike in drugih držav pri graditvi stavb ganskih institucij – iz tega tudi izhaja srž letošnje teme. Na bienalu sodeluje več kot 50 umetnikov in umetnic ter kolektivov z vsega sveta, njihova dela, vse od klasične grafike do videov, instalacij, začasnih stenskih poslikav in raznih medijev sodobne umetnosti, si lahko ogledamo v Mednarodnem grafičnem likovnem centru v Gradu Tivoli in v Švicariji, v Cukrarni, Ustvarjalnem laboratoriju Krater, Participativni ljubljanski avtonomni coni oziroma na kratko PLACU in ateljeju umetniške skupine SVS – Sreda v sredo. V galeriji Ravnikar Gallery Space pa gostuje razstava prejemnika glavne nagrade 34. grafičnega bienala Ljubljana. Foto: Ibrahim Mahama med prvim delovnim obiskom v Mednarodnem grafičnem likovnem centru v Ljubljani. Foto: MGLC/Urška Boljkovac 174986532 RTVSLO – Ars 1771 clean Svet gre naprej, pravi umetniški vodja 35. grafičnega bienala Ljubljana Ibrahim Mahama, mednarodno priznani ganski vizualni ustvarjalec, ki razstavlja na prizoriščih vse od beneškega bienala do Galerije Saatchi v Londonu in je med drugim svetovno znan po prekrivanju stavb z rabljenimi vrečami iz jutovine. Preplet grafike in sodobne umetnosti, ki se tokrat širi tudi zunaj klasičnih galerijskih prostorov, je poimenoval Iz praznine so prišli darovi kozmosa in si izbral mednarodno kuratorsko ekipo. In njegov namig? "Potujemo v preteklost, da bi izkopali prihodnost, ki je nekoč tam čakala, a se ni nikoli uresničila." Naslov bienala je pravzaprav nastal kot posledica Mahamovega dolgega raziskovanja in oživljanja stavb, zgrajenih v Gani po osamosvojitvi v 60. letih prejšnjega stoletja kot del socialističnega programa prvega predsednika Kwameja Nkrumaha in potem kmalu zapuščenih še vse do danes. Naselili so jih ekosistemi, netopirji, ptice. Mahama poudarja pomen povezave med prostorom in spominom, sega v preteklost, v zgodovino, da bi v njej našel ideje za nove modele sobivanja, sodelovanja, solidarnosti, grajenja skupnosti, torej infrastrukture, ki je v bistvu temelj za ustvarjalnost, za kulturo in umetnost. Sklicuje se tudi na povezave med neuvrščenimi državami, na primer sodelovanja arhitektov, projektantov, statikov in urbanistov iz nekdanje Jugoslavije, Madžarske, Poljske, Nemške demokratične republike in drugih držav pri graditvi stavb ganskih institucij – iz tega tudi izhaja srž letošnje teme. Na bienalu sodeluje več kot 50 umetnikov in umetnic ter kolektivov z vsega sveta, njihova dela, vse od klasične grafike do videov, instalacij, začasnih stenskih poslikav in raznih medijev sodobne umetnosti, si lahko ogledamo v Mednarodnem grafičnem likovnem centru v Gradu Tivoli in v Švicariji, v Cukrarni, Ustvarjalnem laboratoriju Krater, Participativni ljubljanski avtonomni coni oziroma na kratko PLACU in ateljeju umetniške skupine SVS – Sreda v sredo. V galeriji Ravnikar Gallery Space pa gostuje razstava prejemnika glavne nagrade 34. grafičnega bienala Ljubljana. Foto: Ibrahim Mahama med prvim delovnim obiskom v Mednarodnem grafičnem likovnem centru v Ljubljani. Foto: MGLC/Urška Boljkovac Fri, 15 Sep 2023 09:00:00 +0000 V okviru Festivala Ljubljana že vrsto let vsako poletje pripravijo tudi samostojno likovno razstavo. Kustosinja Nelida Nemec postavlja v ospredje spomin na kiparje, med katerimi so številni ustvarjali predvsem v drugi polovici prejšnjega stoletja. Tokrat je razgrnila opus Vojka Štuheca, ki je zaznamoval predvsem širši štajerski prostor. Segal je po laporju, lesu, glini, marmorju in pozneje celo po kovini – odločitev za material in določen način obdelovanja pa je vplivala tudi na njegovo usmeritev k določenemu likovnemu izrazu. Foto:Festival Ljubljana 174985293 RTVSLO – Ars 1328 clean V okviru Festivala Ljubljana že vrsto let vsako poletje pripravijo tudi samostojno likovno razstavo. Kustosinja Nelida Nemec postavlja v ospredje spomin na kiparje, med katerimi so številni ustvarjali predvsem v drugi polovici prejšnjega stoletja. Tokrat je razgrnila opus Vojka Štuheca, ki je zaznamoval predvsem širši štajerski prostor. Segal je po laporju, lesu, glini, marmorju in pozneje celo po kovini – odločitev za material in določen način obdelovanja pa je vplivala tudi na njegovo usmeritev k določenemu likovnemu izrazu. Foto:Festival Ljubljana Fri, 08 Sep 2023 16:00:00 +0000 Fotograf Janez Bogataj se je vrnil z enomesečnega popotovanja po vzhodni Sloveniji. Z njim končuje serijo Georgika, ki jo je naslovil po Vergilovem pesniškem delu. Nastajala je štiri leta, sestavljena pa je iz njegovih prepoznavnih fotografij krajine, preprostih kompozicij, ki odsevajo avtorjevo notranjost, duševno stanje miru in senzibilnosti. Bogataj najraje fotografira zjutraj, ko sončni vzhod spremljajo meglice. Fotograf Evgen Bavčar je o njegovem delu zapisal: »To vztrajno čakanje jutra in potem sonca se mi zdi ves čas prisotno v fotografijah Janeza Bogataja. Poskušam se vživeti v te trenutke in tudi sam vstanem zgodaj, da v tišini jutra poslušam njegov opis. Brez tega ne morem hoditi za njim po zame sicer nevidni Sloveniji, a vendar tako močno prisotni prek njegovih podob in topline njegovega opisa. Očaran od lepote povprašam dolgoletnega prijatelja in slovitega kritika Michaela Gibsona, kakšne se mu zdijo te fotografije. Zazre se vanje in mi sporoči, da gre za izjemno estetske, celo idilične podobe.« Z Bogatajem smo se pogovarjali tudi o njegovih drugih popotovanjih. Foto: Janez Bogataj 174983559 RTVSLO – Ars 1749 clean Fotograf Janez Bogataj se je vrnil z enomesečnega popotovanja po vzhodni Sloveniji. Z njim končuje serijo Georgika, ki jo je naslovil po Vergilovem pesniškem delu. Nastajala je štiri leta, sestavljena pa je iz njegovih prepoznavnih fotografij krajine, preprostih kompozicij, ki odsevajo avtorjevo notranjost, duševno stanje miru in senzibilnosti. Bogataj najraje fotografira zjutraj, ko sončni vzhod spremljajo meglice. Fotograf Evgen Bavčar je o njegovem delu zapisal: »To vztrajno čakanje jutra in potem sonca se mi zdi ves čas prisotno v fotografijah Janeza Bogataja. Poskušam se vživeti v te trenutke in tudi sam vstanem zgodaj, da v tišini jutra poslušam njegov opis. Brez tega ne morem hoditi za njim po zame sicer nevidni Sloveniji, a vendar tako močno prisotni prek njegovih podob in topline njegovega opisa. Očaran od lepote povprašam dolgoletnega prijatelja in slovitega kritika Michaela Gibsona, kakšne se mu zdijo te fotografije. Zazre se vanje in mi sporoči, da gre za izjemno estetske, celo idilične podobe.« Z Bogatajem smo se pogovarjali tudi o njegovih drugih popotovanjih. Foto: Janez Bogataj Fri, 01 Sep 2023 12:00:00 +0000 Rada bi, da se ljudje vprašajo, česa v medijih ne vidijo, pravi priznana fotografinja Susan Meiselas, znana po angažiranih fotografijah in premisleku o mediju in kontekstu fotografije. Fotoaparat je zanjo orodje pričevanja in povezovanja - spremljala je družbene, etnične, religijske in vojne konflikte, delo striptizet in posledice družinskega nasilja nad ženskami. Opozarja na spregledane manjšine in koflikte, si prizadeva za vključevanje upodobljenih subjektov in vselej širi naše dojemanje fotografije. Vse to razkriva njena potujoča pregledna razstava Mediacije, ki je trenutno na ogled v ljubljanski Galeriji Jakopič. Že na zgodnji seriji Irving Street 44 (Ulica Irving 44) je na portrete svojih sosedov v internatu vključila tudi njihov zapis o tem, kako dojemajo te fotografije. V Girls from the Prince Street (Dekleta z ulice Prince) je dolga leta spremljala deklice, ki so medtem odrasle v ženske, v Carneval Strippers (Karnevalske striptizete) pa ob fotografije striptizet vključila tudi njihovo pripoved. Prepoznavna je postala predvsem z dokumentiranjem revolucije v Nikaragvi, kamor se je večkrat vrnila. Deset let po vstaji je tam posnela film posneli film Pictures from Revolution (Slike iz revolucije) in in zanj poiskala ljudi, ki jih je fotografirala v času revolucije. Petindvajset let po revoluciji je v projektu Reframing History (Preokvirjanje zgodovine) povečane fotografije razstavila tam, kjer so nastale. To je le nekaj izmed del na razstavi, s katero želi avtorica širiti omejenost fotografije. Foto: Sandinisti na obzidju sedeža nacionalne garde v Esteliju, Nikaragva, 1979 © Susan Meiselas / Magnum Photos (vir: Galerija Jakopič, izrez fotografije) 174982126 RTVSLO – Ars 1645 clean Rada bi, da se ljudje vprašajo, česa v medijih ne vidijo, pravi priznana fotografinja Susan Meiselas, znana po angažiranih fotografijah in premisleku o mediju in kontekstu fotografije. Fotoaparat je zanjo orodje pričevanja in povezovanja - spremljala je družbene, etnične, religijske in vojne konflikte, delo striptizet in posledice družinskega nasilja nad ženskami. Opozarja na spregledane manjšine in koflikte, si prizadeva za vključevanje upodobljenih subjektov in vselej širi naše dojemanje fotografije. Vse to razkriva njena potujoča pregledna razstava Mediacije, ki je trenutno na ogled v ljubljanski Galeriji Jakopič. Že na zgodnji seriji Irving Street 44 (Ulica Irving 44) je na portrete svojih sosedov v internatu vključila tudi njihov zapis o tem, kako dojemajo te fotografije. V Girls from the Prince Street (Dekleta z ulice Prince) je dolga leta spremljala deklice, ki so medtem odrasle v ženske, v Carneval Strippers (Karnevalske striptizete) pa ob fotografije striptizet vključila tudi njihovo pripoved. Prepoznavna je postala predvsem z dokumentiranjem revolucije v Nikaragvi, kamor se je večkrat vrnila. Deset let po vstaji je tam posnela film posneli film Pictures from Revolution (Slike iz revolucije) in in zanj poiskala ljudi, ki jih je fotografirala v času revolucije. Petindvajset let po revoluciji je v projektu Reframing History (Preokvirjanje zgodovine) povečane fotografije razstavila tam, kjer so nastale. To je le nekaj izmed del na razstavi, s katero želi avtorica širiti omejenost fotografije. Foto: Sandinisti na obzidju sedeža nacionalne garde v Esteliju, Nikaragva, 1979 © Susan Meiselas / Magnum Photos (vir: Galerija Jakopič, izrez fotografije) Fri, 25 Aug 2023 16:30:00 +0000 Samiro Kentrić zanimajo stiske ljudi zaradi političnih odločitev in nezdravih tradicij. Družbena angažiranost je opazna tako v njenih knjigah kot oblikovalskem delu – oboje predstavlja na razstavi Vizije v razstavnem prostoru Libertas v Kopru. V jasnem likovnem jeziku pogosto humorno nagovarja teme kot so so feminizmi in nova potreba po politični korektnosti, razpad Jugoslavije, posledice begunske politike Evropske unije ter vplivni beli moški z iracionalno agendo. Foto: Iza Pevec 174980748 RTVSLO – Ars 1644 clean Samiro Kentrić zanimajo stiske ljudi zaradi političnih odločitev in nezdravih tradicij. Družbena angažiranost je opazna tako v njenih knjigah kot oblikovalskem delu – oboje predstavlja na razstavi Vizije v razstavnem prostoru Libertas v Kopru. V jasnem likovnem jeziku pogosto humorno nagovarja teme kot so so feminizmi in nova potreba po politični korektnosti, razpad Jugoslavije, posledice begunske politike Evropske unije ter vplivni beli moški z iracionalno agendo. Foto: Iza Pevec Fri, 18 Aug 2023 16:00:00 +0000 Ob slikah Mita Gegiča se zdi, kot bi vstopili v tesnobno slovensko grozljivko – gledamo ustreljene, prestreljene ali odrte srne, zloslutne lovske preže, lovce s puškami, ki se jim včasih pridružijo otroci. Da je ozračje še bolj nelagodno, se zdijo prizori kot razrezani na tanke linije, ki realizem zamajejo, a ga ne porušijo. Odnos do patriarhata in avtoritete, ki pogosto nastopa kot oče in jo je doslej obravnaval predvsem prek podob lovstva, pa na razstavi v ljubljanski Galeriji Kresija razširi na idejo nadzora in nadvlade. Razmerja moči postavi ob podedovano tradicijo. Ko jo začneš prevpraševati, se avtoriteta sama spotika ali začne na novo risati, pravi – zato tudi naslov razstave Očetnjava je jecljajoči jetnik. Na kakšen način je lovstvo metafora za avtoriteto in zakaj v zadnjem času posega po vedrejših barvah ter ob lovski vpleta migrantsko tematiko, je nekaj vprašanj, na katera je odgovarjal umetnik. Foto: Mito Gegič, Yamaha Beach, 2023 174979422 RTVSLO – Ars 2229 clean Ob slikah Mita Gegiča se zdi, kot bi vstopili v tesnobno slovensko grozljivko – gledamo ustreljene, prestreljene ali odrte srne, zloslutne lovske preže, lovce s puškami, ki se jim včasih pridružijo otroci. Da je ozračje še bolj nelagodno, se zdijo prizori kot razrezani na tanke linije, ki realizem zamajejo, a ga ne porušijo. Odnos do patriarhata in avtoritete, ki pogosto nastopa kot oče in jo je doslej obravnaval predvsem prek podob lovstva, pa na razstavi v ljubljanski Galeriji Kresija razširi na idejo nadzora in nadvlade. Razmerja moči postavi ob podedovano tradicijo. Ko jo začneš prevpraševati, se avtoriteta sama spotika ali začne na novo risati, pravi – zato tudi naslov razstave Očetnjava je jecljajoči jetnik. Na kakšen način je lovstvo metafora za avtoriteto in zakaj v zadnjem času posega po vedrejših barvah ter ob lovski vpleta migrantsko tematiko, je nekaj vprašanj, na katera je odgovarjal umetnik. Foto: Mito Gegič, Yamaha Beach, 2023 Fri, 11 Aug 2023 15:41:49 +0000 Nedavno je preminil slikar, teoretik in umetnostni zgodovinar Sergej Kapus, čigar delo je bistveno zaznamovalo slovensko umetnost zadnjih štirih desetletij. Teorija in umetnost sta se zanj dopolnjevali, saj je trdil, da je pogled na sliko vedno tudi že teoretičen. Razstavljati je začel leta 1975, na njegovo slikarstvo je pomembno vplivala ameriška abstrakcija, sicer pa ga je zanimal predvsem časovni vidik. Med njegovimi bolj znanimi so dela, ki vključujejo digitalne podobe Marsove površine. Še pred tem pa so pri njem prevladovale živobarvne, navidez jasne geometrijske linije, ki se ob pozornem pogledu začnejo razpuščati. Njegov odnos do umetnosti je bil temeljit in predan, gojil in prenašal ga je tudi kot profesor na ALUO. Leta 2020 je prejel nagrado Riharda Jakopiča za življenjsko delo, tedaj je nastal tudi pogovor z njim. Foto: Sergej Kapus (1950–2023); vir: ZDSLU 174977548 RTVSLO – Ars 1505 clean Nedavno je preminil slikar, teoretik in umetnostni zgodovinar Sergej Kapus, čigar delo je bistveno zaznamovalo slovensko umetnost zadnjih štirih desetletij. Teorija in umetnost sta se zanj dopolnjevali, saj je trdil, da je pogled na sliko vedno tudi že teoretičen. Razstavljati je začel leta 1975, na njegovo slikarstvo je pomembno vplivala ameriška abstrakcija, sicer pa ga je zanimal predvsem časovni vidik. Med njegovimi bolj znanimi so dela, ki vključujejo digitalne podobe Marsove površine. Še pred tem pa so pri njem prevladovale živobarvne, navidez jasne geometrijske linije, ki se ob pozornem pogledu začnejo razpuščati. Njegov odnos do umetnosti je bil temeljit in predan, gojil in prenašal ga je tudi kot profesor na ALUO. Leta 2020 je prejel nagrado Riharda Jakopiča za življenjsko delo, tedaj je nastal tudi pogovor z njim. Foto: Sergej Kapus (1950–2023); vir: ZDSLU Fri, 04 Aug 2023 12:00:00 +0000 Komu bi se lahko zdelo nenavadno, da je bil duhovnik tako izrazito likovno napreden. Pa vendar, umetnost ima moč, da nam svet pokaže iz različnih perspektiv, nazorov, in Stane Kregar je s svojo intelektualno, duhovno in metjejsko širino to nenehno dokazoval. Med drugim so ga na primer zanimali vesoljski poleti in hipijevsko gibanje. Ustvarjal je v nadrealizmu, poetičnem barvnem realizmu, abstrakciji in angažirani novi figuraliki. Ko je leta 1953 prvič razstavljal v Moderni galeriji v Ljubljani, je doživel velik odpor, a je vztrajal. Postal je, kot zapiše njegov poznavalec dr. Andrej Doblehar, "utemeljitelj nove dobe visokega modernizma v slovenskem slikarstvu". Velja tudi za vodilnega slovenskega cerkvenega slikarja sredine in tretje četrtine 20. stoletja. Imel je izredno široko tehnično znanje, bolj kot vsi njegovi sodobniki – ustvarjal je na papirju, na platnu, freske, vitraje, mozaike, celo obrtne izdelke, le z grafiko se ni ukvarjal. V galeriji Družina v Ljubljani so ob 50. obletnici umetnikove smrti na razstavi z naslovom Neznani Kregar s 24-imi oljnimi slikami napravili lok čez ves njegov opus – nekatera dela bodisi še nikoli niso bila razstavljena ali pa vsaj ne od njegove velike retrospektive v Moderni galeriji 1971/72. Kot še poudari v katalogu kustos dr. Andrej Doblehar, so "slogovne faze Kregarjeve umetnosti na prvi pogled raznovrstne, vendar jih kot rdeča nit povezujejo liričnost, pesniški instinkt in humanistično dojemanje sveta; vseskozi je ostajal tudi izjemen kolorist, to je njegova osrednja likovna karakteristika." Foto: Žiga Bratoš 174974496 RTVSLO – Ars 1847 clean Komu bi se lahko zdelo nenavadno, da je bil duhovnik tako izrazito likovno napreden. Pa vendar, umetnost ima moč, da nam svet pokaže iz različnih perspektiv, nazorov, in Stane Kregar je s svojo intelektualno, duhovno in metjejsko širino to nenehno dokazoval. Med drugim so ga na primer zanimali vesoljski poleti in hipijevsko gibanje. Ustvarjal je v nadrealizmu, poetičnem barvnem realizmu, abstrakciji in angažirani novi figuraliki. Ko je leta 1953 prvič razstavljal v Moderni galeriji v Ljubljani, je doživel velik odpor, a je vztrajal. Postal je, kot zapiše njegov poznavalec dr. Andrej Doblehar, "utemeljitelj nove dobe visokega modernizma v slovenskem slikarstvu". Velja tudi za vodilnega slovenskega cerkvenega slikarja sredine in tretje četrtine 20. stoletja. Imel je izredno široko tehnično znanje, bolj kot vsi njegovi sodobniki – ustvarjal je na papirju, na platnu, freske, vitraje, mozaike, celo obrtne izdelke, le z grafiko se ni ukvarjal. V galeriji Družina v Ljubljani so ob 50. obletnici umetnikove smrti na razstavi z naslovom Neznani Kregar s 24-imi oljnimi slikami napravili lok čez ves njegov opus – nekatera dela bodisi še nikoli niso bila razstavljena ali pa vsaj ne od njegove velike retrospektive v Moderni galeriji 1971/72. Kot še poudari v katalogu kustos dr. Andrej Doblehar, so "slogovne faze Kregarjeve umetnosti na prvi pogled raznovrstne, vendar jih kot rdeča nit povezujejo liričnost, pesniški instinkt in humanistično dojemanje sveta; vseskozi je ostajal tudi izjemen kolorist, to je njegova osrednja likovna karakteristika." Foto: Žiga Bratoš Fri, 28 Jul 2023 16:30:00 +0000 Ob 60. obletnici progama Ars se oziramo v preteklost oddaje Likovni odmevi in izpostavljamo eno od oddaj iz arhiva, ki sega vse v leto 1990. Oddajo je zasnovala Maja Žel Nolda in bila skoraj štiri desetletja tudi njena urednica, vse od svojih začetkov pa je namenjena vizualni umetnosti – pogosto predvsem razstavam. Ena od prelomnih razstav, ki so bile predstavljene, je tudi Body and the East – od šestdesetih let do danes, ki jo je leta 1998 v Moderni galeriji pripravila Zdenka Badovinac. Velja za prvi pregled umetnosti body arta na področju Vzhodne Evrope od 1960 dalje, na njej pa je sodelovalo več kot 80 umetnikov iz 14 držav Vzhodne Evrope, med njimi tudi Marina Abramović. Razstava je nakazala usmeritev Moderne galerije pod vodstvom Zdenke Badovinac v različne avantgardne tradicije v sodobni umetnosti ter v umetnost Vzhodne Evrope, kar zaznamuje tudi zbirko Arteast2000+, ki jo je kustosinja in teoretičarka zasnovala nekoliko pozneje. O razstavi Body and the East se je leta 1998 z Zdenko Badovinac pogovarjala Maja Žel Nolda. Foto: kolaž: logotip Ars 60 in fotografija z rastave Body and the East (Lado Mlekuž, Matija Pavlovec / Moderna galerija, Ljubljana; vir: FB stran Moderna galerija) 174973281 RTVSLO – Ars 938 clean Ob 60. obletnici progama Ars se oziramo v preteklost oddaje Likovni odmevi in izpostavljamo eno od oddaj iz arhiva, ki sega vse v leto 1990. Oddajo je zasnovala Maja Žel Nolda in bila skoraj štiri desetletja tudi njena urednica, vse od svojih začetkov pa je namenjena vizualni umetnosti – pogosto predvsem razstavam. Ena od prelomnih razstav, ki so bile predstavljene, je tudi Body and the East – od šestdesetih let do danes, ki jo je leta 1998 v Moderni galeriji pripravila Zdenka Badovinac. Velja za prvi pregled umetnosti body arta na področju Vzhodne Evrope od 1960 dalje, na njej pa je sodelovalo več kot 80 umetnikov iz 14 držav Vzhodne Evrope, med njimi tudi Marina Abramović. Razstava je nakazala usmeritev Moderne galerije pod vodstvom Zdenke Badovinac v različne avantgardne tradicije v sodobni umetnosti ter v umetnost Vzhodne Evrope, kar zaznamuje tudi zbirko Arteast2000+, ki jo je kustosinja in teoretičarka zasnovala nekoliko pozneje. O razstavi Body and the East se je leta 1998 z Zdenko Badovinac pogovarjala Maja Žel Nolda. Foto: kolaž: logotip Ars 60 in fotografija z rastave Body and the East (Lado Mlekuž, Matija Pavlovec / Moderna galerija, Ljubljana; vir: FB stran Moderna galerija) Fri, 21 Jul 2023 11:20:55 +0000 V Muzeju novejše in sodobne zgodovine Slovenije so že dlje časa vedeli, da se na hrbtni strani slike streljanja talcev Toneta Kralja, skriva še ena slika. A ta druga slika ni bila jasno razvidna – saj je bila delno zakrita z barvnim premazom. Leta 2020 so se neznanemu delu odločili podrobneje posvetiti in se povezali z več strokovnjaki. Sodelovali so z restavratorskim centrom ZVKDS, kjer so izvedli vse raziskave, naredili pregled slikovnih plasti in odstranili barvni premaz in sliko restavrirali. Razkrila se je umetnikova obsodba bratomorne vojne, ki so jo v muzeju zdaj razstavili ob drugih Kraljevih medvojnih delih. Kdo se bojuje na sliki, kaj bi lahko bili razlogi za njeno prekritje in kako se umešča v kontekst drugih Kraljevih medvojnih del sta med drugim pojasnila Tina Fortič Jakopič in Marko Ličina, kustosa v MNSZS in avtorja razstave, ki so jo pospremili tudi z izčrpnim katalogom. Foto: Tone Kralj, Panem et circenses, 1942, olje na platno, avtor fotografije: Sašo Kovačič; vir: MNSZS 174971878 RTVSLO – Ars 3095 clean V Muzeju novejše in sodobne zgodovine Slovenije so že dlje časa vedeli, da se na hrbtni strani slike streljanja talcev Toneta Kralja, skriva še ena slika. A ta druga slika ni bila jasno razvidna – saj je bila delno zakrita z barvnim premazom. Leta 2020 so se neznanemu delu odločili podrobneje posvetiti in se povezali z več strokovnjaki. Sodelovali so z restavratorskim centrom ZVKDS, kjer so izvedli vse raziskave, naredili pregled slikovnih plasti in odstranili barvni premaz in sliko restavrirali. Razkrila se je umetnikova obsodba bratomorne vojne, ki so jo v muzeju zdaj razstavili ob drugih Kraljevih medvojnih delih. Kdo se bojuje na sliki, kaj bi lahko bili razlogi za njeno prekritje in kako se umešča v kontekst drugih Kraljevih medvojnih del sta med drugim pojasnila Tina Fortič Jakopič in Marko Ličina, kustosa v MNSZS in avtorja razstave, ki so jo pospremili tudi z izčrpnim katalogom. Foto: Tone Kralj, Panem et circenses, 1942, olje na platno, avtor fotografije: Sašo Kovačič; vir: MNSZS Fri, 14 Jul 2023 15:24:51 +0000 V Muzeju sodobne umetnosti Zagreb je na ogled prva celovita muzejska retrospektiva ene najpomembnejših hrvaških umetnic Sanje Iveković. Razstavo je kustosinja Zdenka Badovinac pripravila v sodelovanju s Kusthalle na Dunaju in pod naslovom Works of Heart prikazuje delo več kot 50-letnega obdobja ustvarjalke. Foto: MSU Zagreb 174969882 RTVSLO – Ars 1009 clean V Muzeju sodobne umetnosti Zagreb je na ogled prva celovita muzejska retrospektiva ene najpomembnejših hrvaških umetnic Sanje Iveković. Razstavo je kustosinja Zdenka Badovinac pripravila v sodelovanju s Kusthalle na Dunaju in pod naslovom Works of Heart prikazuje delo več kot 50-letnega obdobja ustvarjalke. Foto: MSU Zagreb Fri, 07 Jul 2023 16:30:00 +0000 V Koroški galeriji likovnih umetnosti gostijo pregledno razstavo del Iva Šubica, ki avtorja predstavlja kot ilustratorja, kulturnega delavca in glasnika miru. Razstava njegovih slikarskih del, knjižnih ilustracij in grafik ponuja zanimiv vpogled v razvoj založništva na Slovenskem, hkrati pa prikazuje njegovo delovanje kot pobudo za mir, je povedala kustosinja razstave in direktorica Koroške galerije likovnih umetnosti Petra Čeh. Foto: Koroška galerija likovnih umetnosti 174968630 RTVSLO – Ars 1015 clean V Koroški galeriji likovnih umetnosti gostijo pregledno razstavo del Iva Šubica, ki avtorja predstavlja kot ilustratorja, kulturnega delavca in glasnika miru. Razstava njegovih slikarskih del, knjižnih ilustracij in grafik ponuja zanimiv vpogled v razvoj založništva na Slovenskem, hkrati pa prikazuje njegovo delovanje kot pobudo za mir, je povedala kustosinja razstave in direktorica Koroške galerije likovnih umetnosti Petra Čeh. Foto: Koroška galerija likovnih umetnosti Fri, 30 Jun 2023 13:00:00 +0000 Rembrandt Harmenszoon van Rijn ali na kratko kar Rembrandt, rojen leta 1606 v Leidnu na Nizozemskem, eden najpomembnejših in najvplivnejših umetnikov vseh časov, tudi avtor velikanske oljne slike Nočna straža, je znan kot mojster svetlobe – globino, tako prostorsko kot čustveno, je ustvarjal z dramatično igro senc in osvetlitev, ki so s strani padale na obraze in telesa. Ta učinek je posebej izstopil v črno-beli grafiki, kjer se je pokazala še ena njegova veščina – risba. Njegov opus obsega približno 300 grafičnih listov, v Narodni galeriji v Ljubljani pa si na razstavi z naslovom Rembrandt. Grafike največjega starega mojstra lahko ogledamo 43-ih njegovih grafik in dve matrici, ki prihajajo iz Muzeja Rembrandtova hiša v Amsterdamu. Dela so razvrščena glede na vidike ustvarjanja, na primer "Kot v življenju", "Svetlo in temno" in "Oblikovanje lika". Rembrandt je vplival na številne umetnike poznejšega časa in tako so dodali še na primer grafike Jamesa Abbotta McNeilla Whistlerja, ameriškega likovnika iz 19. stoletja, pa Pabla Picassa in domači izbor desetih umetnin iz zbirke Narodne galerije; med drugim Ivane Kobilca in Zorana Mušiča. Ob razstavi je izšel obsežen katalog v slovenščini in angleščini. Morda se kdo še spomni izbora mojstrovih grafik leta 2000 v Cankarjevem domu, a kot pravijo, je "po skoraj četrt stoletja čas, da nove generacije spoznajo delo veličastnega umetnika." Pa tudi za drugačen koncept predstavitve gre tokrat, poudari vodja projekta Michel Mohor, višji kustos Narodne galerije. Torej, Rembrandt ostaja, pogled se spreminja, bi lahko rekli. Slika (izrez): Rembrandt, Trije križi, 1653, suha igla in dleto za bakrorez na pergamentu, 385 × 450 mm, faza I(5). Muzej Rembrandtova hiša, Amsterdam. 174967066 RTVSLO – Ars 1612 clean Rembrandt Harmenszoon van Rijn ali na kratko kar Rembrandt, rojen leta 1606 v Leidnu na Nizozemskem, eden najpomembnejših in najvplivnejših umetnikov vseh časov, tudi avtor velikanske oljne slike Nočna straža, je znan kot mojster svetlobe – globino, tako prostorsko kot čustveno, je ustvarjal z dramatično igro senc in osvetlitev, ki so s strani padale na obraze in telesa. Ta učinek je posebej izstopil v črno-beli grafiki, kjer se je pokazala še ena njegova veščina – risba. Njegov opus obsega približno 300 grafičnih listov, v Narodni galeriji v Ljubljani pa si na razstavi z naslovom Rembrandt. Grafike največjega starega mojstra lahko ogledamo 43-ih njegovih grafik in dve matrici, ki prihajajo iz Muzeja Rembrandtova hiša v Amsterdamu. Dela so razvrščena glede na vidike ustvarjanja, na primer "Kot v življenju", "Svetlo in temno" in "Oblikovanje lika". Rembrandt je vplival na številne umetnike poznejšega časa in tako so dodali še na primer grafike Jamesa Abbotta McNeilla Whistlerja, ameriškega likovnika iz 19. stoletja, pa Pabla Picassa in domači izbor desetih umetnin iz zbirke Narodne galerije; med drugim Ivane Kobilca in Zorana Mušiča. Ob razstavi je izšel obsežen katalog v slovenščini in angleščini. Morda se kdo še spomni izbora mojstrovih grafik leta 2000 v Cankarjevem domu, a kot pravijo, je "po skoraj četrt stoletja čas, da nove generacije spoznajo delo veličastnega umetnika." Pa tudi za drugačen koncept predstavitve gre tokrat, poudari vodja projekta Michel Mohor, višji kustos Narodne galerije. Torej, Rembrandt ostaja, pogled se spreminja, bi lahko rekli. Slika (izrez): Rembrandt, Trije križi, 1653, suha igla in dleto za bakrorez na pergamentu, 385 × 450 mm, faza I(5). Muzej Rembrandtova hiša, Amsterdam. Fri, 23 Jun 2023 16:30:00 +0000 "Kaj je torej ta laboratorij prihodnosti in kje se pravzaprav začne?" se nekateri vprašajo ob letošnji temi beneškega bienala Maja je svoja vrata odprl arhitekturni beneški bienale, ki privablja vse več ljudi. Slovenijo tokrat zastopata biroja Mertelj Vrabič Arhitekti in Vidic Grohar Arhitekti s temo energetske učinkovitosti – več o slovenski predstavivi lahko slišite v eni od preteklih oddaj Likovni odmevi, v tej pa se sprehajamo med nekaj paviljoni, ki so letos pritegnili našo pozornost. Kako se odzivajo na izhodiščno temo in zakaj je v ospredju tudi kritika bienala? Če je kuratorka Lesley Lokko kot rdečo nit zastavila idejo laboratorija prihodnosti, kako ideje o boljši prihodnosti odseva politika samega bienala, je eno od vprašanj oddaje. Foto: Unfolding pavilion, https://unfoldingpavilion.com/post/717095126589128704/unfolding-pavilion-2023-media-photos-of 174964184 RTVSLO – Ars 2412 clean "Kaj je torej ta laboratorij prihodnosti in kje se pravzaprav začne?" se nekateri vprašajo ob letošnji temi beneškega bienala Maja je svoja vrata odprl arhitekturni beneški bienale, ki privablja vse več ljudi. Slovenijo tokrat zastopata biroja Mertelj Vrabič Arhitekti in Vidic Grohar Arhitekti s temo energetske učinkovitosti – več o slovenski predstavivi lahko slišite v eni od preteklih oddaj Likovni odmevi, v tej pa se sprehajamo med nekaj paviljoni, ki so letos pritegnili našo pozornost. Kako se odzivajo na izhodiščno temo in zakaj je v ospredju tudi kritika bienala? Če je kuratorka Lesley Lokko kot rdečo nit zastavila idejo laboratorija prihodnosti, kako ideje o boljši prihodnosti odseva politika samega bienala, je eno od vprašanj oddaje. Foto: Unfolding pavilion, https://unfoldingpavilion.com/post/717095126589128704/unfolding-pavilion-2023-media-photos-of Fri, 09 Jun 2023 15:21:30 +0000 Pojem "poetičnost" je za delo kiparja in slikarja Ervina Potočnika ključen. V Galeriji sodobne umetnosti v Celju so pripravili njegovo retrospektivno razstavo z naslovom Vrata, v kateri so predstavljeni posamezna redka še ohranjena dela iz avtorjevega kiparskega opusa ter izbor slik in risb, ki so nastale v zadnjih petih letih. Skupaj s kustosinjo Ireno Čerčnik jo je zasnoval kot zgodbo, v kateri se veličastno in srhljivo prepletata s konotacijami ritualnega, totemskega, celo podzemnega. Foto: FB stran Center sodobnih umetnosti Celje 174962105 RTVSLO – Ars 1136 clean Pojem "poetičnost" je za delo kiparja in slikarja Ervina Potočnika ključen. V Galeriji sodobne umetnosti v Celju so pripravili njegovo retrospektivno razstavo z naslovom Vrata, v kateri so predstavljeni posamezna redka še ohranjena dela iz avtorjevega kiparskega opusa ter izbor slik in risb, ki so nastale v zadnjih petih letih. Skupaj s kustosinjo Ireno Čerčnik jo je zasnoval kot zgodbo, v kateri se veličastno in srhljivo prepletata s konotacijami ritualnega, totemskega, celo podzemnega. Foto: FB stran Center sodobnih umetnosti Celje Fri, 02 Jun 2023 14:00:00 +0000 Letos zaznamujemo 150. obletnico rojstva srbske slikarke in aktivistke Nadežde Petrović, ki je močno povezana tudi z našimi umetniki, znanimi kot slovenski impresionisti. Spoznala jih je v znameniti umetnosti šoli Antona Ažbeta v Münchnu, pri njih pa med drugim našla somišljenike kot podpornica združitve južnoslovanskih etničnih skupin v skupno državo. Bila je borka za ženske pravice, za napredek države, pisala je o modi in kljubovala konservativnim nazorom. A kustos dr. Andrej Smrekar poudari, da "njene slike zadržijo svoje mesto tudi brez ideoloških vsebin". Uspela je razstavljati na jesenskem salonu v Parizu in bila ena redkih umetnic, ki je v obdobju prvih let 20. stoletja aktivno delovala na širšem evropskem umetniškem prostoru. Nadežda Petrović danes velja za predhodnico srbskega modernizma in širše, za časa življenja pa so jo kritiki prezirali. Njena usoda, doda Smrekar, "je bila tako dobrodošla snov za mitizacijo nerazumljene umetnice, ki se je uprla nepoučeni javnosti". Med drugim je zasnovala kolonijo, združenje južnoslovanskih umetnikov, ki bi skupaj ustvarjali v naravi – to se ni povsem izšlo, so pa skupaj razstavljali. V Galeriji Božidarja Jakca v Kostanjevici na Krki gostuje potujoča razstava Nadežda Petrović. Moderna, nacionalno in njeni slovenski sopotniki. Nastala je v sodelovanju z Narodnim muzejem Srbije iz Beograda in Narodno galerijo iz Ljubljane. Na ogled je 94 njenih del, ki so jim v dialog sopostavili še 30 slik slovenskih umetnikov, kot so Anton Ažbe, Ivan Grohar, Matija Jama, Matej Sternen, Rihard Jakopič in Ferdo Vesel. Slika (izrez): Nadežda Petrović, Resnik, 1904, zbirka Narodnega muzeja Srbije 174959820 RTVSLO – Ars 1615 clean Letos zaznamujemo 150. obletnico rojstva srbske slikarke in aktivistke Nadežde Petrović, ki je močno povezana tudi z našimi umetniki, znanimi kot slovenski impresionisti. Spoznala jih je v znameniti umetnosti šoli Antona Ažbeta v Münchnu, pri njih pa med drugim našla somišljenike kot podpornica združitve južnoslovanskih etničnih skupin v skupno državo. Bila je borka za ženske pravice, za napredek države, pisala je o modi in kljubovala konservativnim nazorom. A kustos dr. Andrej Smrekar poudari, da "njene slike zadržijo svoje mesto tudi brez ideoloških vsebin". Uspela je razstavljati na jesenskem salonu v Parizu in bila ena redkih umetnic, ki je v obdobju prvih let 20. stoletja aktivno delovala na širšem evropskem umetniškem prostoru. Nadežda Petrović danes velja za predhodnico srbskega modernizma in širše, za časa življenja pa so jo kritiki prezirali. Njena usoda, doda Smrekar, "je bila tako dobrodošla snov za mitizacijo nerazumljene umetnice, ki se je uprla nepoučeni javnosti". Med drugim je zasnovala kolonijo, združenje južnoslovanskih umetnikov, ki bi skupaj ustvarjali v naravi – to se ni povsem izšlo, so pa skupaj razstavljali. V Galeriji Božidarja Jakca v Kostanjevici na Krki gostuje potujoča razstava Nadežda Petrović. Moderna, nacionalno in njeni slovenski sopotniki. Nastala je v sodelovanju z Narodnim muzejem Srbije iz Beograda in Narodno galerijo iz Ljubljane. Na ogled je 94 njenih del, ki so jim v dialog sopostavili še 30 slik slovenskih umetnikov, kot so Anton Ažbe, Ivan Grohar, Matija Jama, Matej Sternen, Rihard Jakopič in Ferdo Vesel. Slika (izrez): Nadežda Petrović, Resnik, 1904, zbirka Narodnega muzeja Srbije Fri, 26 May 2023 16:30:00 +0000 Letos nas zastopa projekt "+/- 1 °C : V iskanju dobro uglašene arhitekture" Se arhitektura danes lahko uči od, recimo, planšarske koče na Veliki planini? Lahko, so prepričani ustvarjalci letošnjega slovenskega paviljona na beneškem arhitekturnem bienalu. Rešitve za spoprijemanje z energetskimi in okoljskimi izzivi namreč iščejo v vernakularnih, vsakdanjih ljudskih zgradbah iz preteklosti. Energetsko učinkovitost danes po njihovem mnenju prepogosto dojemamo kot nekaj ločenega od zasnove zgradbe. K sodelovanju so povabili petdeset arhitektov in arhitektk iz Evrope, prispele primere pa so klasificirali, na primer: soba v sobi, toplotna celica, spuščen strop, razširjen obod in podobno. Komisarka projekta je Maja Vardjan iz Muzeja za arhitekturo in oblikovanje, člani ekipe pa Maša Mertelj, Anja Vidic, Matic Vrabič ter Jure Grohar in Eva Gusel, ki sta predstavila paviljon. Foto: Klemen Ilovar 174958836 RTVSLO – Ars 1905 clean Letos nas zastopa projekt "+/- 1 °C : V iskanju dobro uglašene arhitekture" Se arhitektura danes lahko uči od, recimo, planšarske koče na Veliki planini? Lahko, so prepričani ustvarjalci letošnjega slovenskega paviljona na beneškem arhitekturnem bienalu. Rešitve za spoprijemanje z energetskimi in okoljskimi izzivi namreč iščejo v vernakularnih, vsakdanjih ljudskih zgradbah iz preteklosti. Energetsko učinkovitost danes po njihovem mnenju prepogosto dojemamo kot nekaj ločenega od zasnove zgradbe. K sodelovanju so povabili petdeset arhitektov in arhitektk iz Evrope, prispele primere pa so klasificirali, na primer: soba v sobi, toplotna celica, spuščen strop, razširjen obod in podobno. Komisarka projekta je Maja Vardjan iz Muzeja za arhitekturo in oblikovanje, člani ekipe pa Maša Mertelj, Anja Vidic, Matic Vrabič ter Jure Grohar in Eva Gusel, ki sta predstavila paviljon. Foto: Klemen Ilovar Fri, 19 May 2023 16:45:00 +0000 Tomaž Brejc velja za enega najpomembnejših slovenskih umetnostnih zgodovinarjev, verjetno pa je tudi eden bolj priljubljenih. S svojim širokim pristopom in zanosom k temam iz sveta umetnosti pritegne tudi laike. Kot zgodba (ali natančneje zgodbe) se bere tudi njegova nova monografija "Čas prebujenja: slovenska umetnost 1880–1918", ki so jo izdali pri založbi Beletrina. V knjigo nas ne uvede z likovno umetnostjo, temveč s filmom in tako nakaže svoj pristop. Zanima ga duhovni relief tega časa, širjava predstav, ki niso samo likovne, pravi, in dodaja, da se ni osredinil na kanon slovenske zgodovine umetnosti. In zakaj uporablja prepovedane umetnostnozgodovinske metode? Tudi o tem v pogovoru razmišlja karizmatičen pripovedovalec in nekdanji profesor na ALUO. Foto: Amir Muratović 174957245 RTVSLO – Ars 3314 clean Tomaž Brejc velja za enega najpomembnejših slovenskih umetnostnih zgodovinarjev, verjetno pa je tudi eden bolj priljubljenih. S svojim širokim pristopom in zanosom k temam iz sveta umetnosti pritegne tudi laike. Kot zgodba (ali natančneje zgodbe) se bere tudi njegova nova monografija "Čas prebujenja: slovenska umetnost 1880–1918", ki so jo izdali pri založbi Beletrina. V knjigo nas ne uvede z likovno umetnostjo, temveč s filmom in tako nakaže svoj pristop. Zanima ga duhovni relief tega časa, širjava predstav, ki niso samo likovne, pravi, in dodaja, da se ni osredinil na kanon slovenske zgodovine umetnosti. In zakaj uporablja prepovedane umetnostnozgodovinske metode? Tudi o tem v pogovoru razmišlja karizmatičen pripovedovalec in nekdanji profesor na ALUO. Foto: Amir Muratović Fri, 12 May 2023 15:00:00 +0000 V prostoru za umetnost KiBela Multimedijskega centra Kibla v Mariboru predstavljajo kiparja Marijana Mirta in njegovo razstavo Ugrabitev Evrope. Mirt je letošnji prejemnik Glazerjeve listine, ki jo podeljuje Mestna občina Maribor za dosežke na področju kulture. V njegovi samosvoji likovni govorici prepoznavamo premišljevanja o sedanjosti ter staroveški in antični umetnosti, v tehničnih postopkih pa kombinira tradicionalne likovne tehnike in materiale s sodobnimi. Tako skozi soočenja z eksistencialnimi okoliščinami reflektira realnost in jo nemalokrat tudi ironizira. Foto: Marijan Mirt, Ugrabitev Evrope, 2022, mešana tehnika, avtor fotografije: Damjan Švarc. 174955426 RTVSLO – Ars 1069 clean V prostoru za umetnost KiBela Multimedijskega centra Kibla v Mariboru predstavljajo kiparja Marijana Mirta in njegovo razstavo Ugrabitev Evrope. Mirt je letošnji prejemnik Glazerjeve listine, ki jo podeljuje Mestna občina Maribor za dosežke na področju kulture. V njegovi samosvoji likovni govorici prepoznavamo premišljevanja o sedanjosti ter staroveški in antični umetnosti, v tehničnih postopkih pa kombinira tradicionalne likovne tehnike in materiale s sodobnimi. Tako skozi soočenja z eksistencialnimi okoliščinami reflektira realnost in jo nemalokrat tudi ironizira. Foto: Marijan Mirt, Ugrabitev Evrope, 2022, mešana tehnika, avtor fotografije: Damjan Švarc. Fri, 05 May 2023 13:15:00 +0000 Skupinska razstava "Mojstri ljubljanske fotografske šole. 60 let Fotogrupe ŠOLT" v ljubljanski Galeriji Photon predstavi izkušene fotografe, ki so svoje ustvarjalne vrhove začeli dosegati na vrhuncu rabe "analogne črno-bele fotografije" v drugi polovici prejšnjega stoletja. Najprej so študentje v Ljubljani leta 1963 ustanovili Fotogrupo ŠOLT, kar so bile inicialke za Študentsko organizacijo ljudske tehnike, s Fotoklubom Ljubljana pa so se združili leta 1968. Med njimi je bil takrat že leto dni mojster fotografije Tone Stojko. Foto: Tone Stojko pred plakatom razstave – njegov posnetek Jagode Kaloper (1947-2016), igralke v filmu Dušana Makavejeva W.R.: Misterij organizma, na Festivalu v Cannesu leta 1971, vir: Goran Tenze. 174953650 RTVSLO – Ars 1667 clean Skupinska razstava "Mojstri ljubljanske fotografske šole. 60 let Fotogrupe ŠOLT" v ljubljanski Galeriji Photon predstavi izkušene fotografe, ki so svoje ustvarjalne vrhove začeli dosegati na vrhuncu rabe "analogne črno-bele fotografije" v drugi polovici prejšnjega stoletja. Najprej so študentje v Ljubljani leta 1963 ustanovili Fotogrupo ŠOLT, kar so bile inicialke za Študentsko organizacijo ljudske tehnike, s Fotoklubom Ljubljana pa so se združili leta 1968. Med njimi je bil takrat že leto dni mojster fotografije Tone Stojko. Foto: Tone Stojko pred plakatom razstave – njegov posnetek Jagode Kaloper (1947-2016), igralke v filmu Dušana Makavejeva W.R.: Misterij organizma, na Festivalu v Cannesu leta 1971, vir: Goran Tenze. Fri, 28 Apr 2023 16:30:00 +0000 Odprti prostori in dolgi hodniki ljubljanske Cukrarne so ravno pravšnji za velike razstave in Figuralika s podnaslovom Izbrani primeri iz slovenske umetnosti postreže s slikami, grafikami in kipi kar 32-ih ustvarjalk in ustvarjalcev od druge polovice prejšnjega stoletja do danes. Tako velik nabor kar vabi k slogovnim analizam, opazovanju umetnostnih smeri in podobno. A dela istih avtorjev na primer niso vedno na kupu, tudi časovnega sledenja ni – tokrat so pomembni barvne igre, metafore, nasprotja, ki predramijo gledalca, skratka, dialogi. Naj bo pop art, foto ali magični realizem, ekspresija, digitalne podobe – pri izboru so bili pomembno vodilo "odtujeno stanje duha in druge novodobne oblike brezupa". Z avtorskimi, skoraj intimnimi razmišljanji se lahko poenačimo še ob pomoči skic in manjših, redko videnih del, ki so jih tokrat zvabili iz ateljejev. Kustosinji sta Mateja Podlesnik in Alenka Gregorič, s katero smo se pogovarjali, pridružil pa se nam je še avtor eseja za katalog ob razstavi dr. Tomislav Vignjević z Znanstveno-raziskovalnega središča Koper. Razstavljajo: Berko, Janez Bernik, Mirko Bratuša, Dragica Čadež, Matej Čepin, Tina Dobrajc, Milan Erič, Zdenko Huzjan, Marko Jakše, Zmago Jeraj, Staš Kleindienst, Lojze Logar, Erik Lovko, Živko Marušič, Franc Mesarič, Zoran Mušič, Silvan Omerzu, Miha Perne, France Peršin, Štefan Planinc, Marij Pregelj, Maksim Sedej ml., Marjan Skumavc, Ana Sluga, Gabrijel Stupica, Matej Stupica, Miha Štrukelj, Maruša Šuštar, Marko Šuštaršič, Milena Usenik, Sašo Vrabič in Uroš Weinberger. Foto: Žiga Bratoš 174952386 RTVSLO – Ars 2211 clean Odprti prostori in dolgi hodniki ljubljanske Cukrarne so ravno pravšnji za velike razstave in Figuralika s podnaslovom Izbrani primeri iz slovenske umetnosti postreže s slikami, grafikami in kipi kar 32-ih ustvarjalk in ustvarjalcev od druge polovice prejšnjega stoletja do danes. Tako velik nabor kar vabi k slogovnim analizam, opazovanju umetnostnih smeri in podobno. A dela istih avtorjev na primer niso vedno na kupu, tudi časovnega sledenja ni – tokrat so pomembni barvne igre, metafore, nasprotja, ki predramijo gledalca, skratka, dialogi. Naj bo pop art, foto ali magični realizem, ekspresija, digitalne podobe – pri izboru so bili pomembno vodilo "odtujeno stanje duha in druge novodobne oblike brezupa". Z avtorskimi, skoraj intimnimi razmišljanji se lahko poenačimo še ob pomoči skic in manjših, redko videnih del, ki so jih tokrat zvabili iz ateljejev. Kustosinji sta Mateja Podlesnik in Alenka Gregorič, s katero smo se pogovarjali, pridružil pa se nam je še avtor eseja za katalog ob razstavi dr. Tomislav Vignjević z Znanstveno-raziskovalnega središča Koper. Razstavljajo: Berko, Janez Bernik, Mirko Bratuša, Dragica Čadež, Matej Čepin, Tina Dobrajc, Milan Erič, Zdenko Huzjan, Marko Jakše, Zmago Jeraj, Staš Kleindienst, Lojze Logar, Erik Lovko, Živko Marušič, Franc Mesarič, Zoran Mušič, Silvan Omerzu, Miha Perne, France Peršin, Štefan Planinc, Marij Pregelj, Maksim Sedej ml., Marjan Skumavc, Ana Sluga, Gabrijel Stupica, Matej Stupica, Miha Štrukelj, Maruša Šuštar, Marko Šuštaršič, Milena Usenik, Sašo Vrabič in Uroš Weinberger. Foto: Žiga Bratoš Fri, 21 Apr 2023 16:30:00 +0000 V Mestni galeriji Ljubljana svoja dela razstavlja Jasna Hribernik filmska režiserka in ena pomembnejših slovenskih intermedijskih ustvarjalk. Njeno delo poleg umetniškega videa sega na področja dokumentarnega filma, video/svetlobnih instalacij in prostorskih intervencij. Tokrat pod naslovom "l'avenir" , pojem o katerem je govoril Francoski filozof Jacques Derrida, gledalca nagovarja, da se poglobi v njena dela skozi obratni pogled nazaj in jih zagleda s pozicije današnje umetničine produkcije. Foto: Jasna Hribernik, Tense Present / Izvir, video, 2023, video izsek / video still, SubRealityStudio White Balance; vir: Mestna galerija Ljubljana. izrez fotografije 174948681 RTVSLO – Ars 1289 clean V Mestni galeriji Ljubljana svoja dela razstavlja Jasna Hribernik filmska režiserka in ena pomembnejših slovenskih intermedijskih ustvarjalk. Njeno delo poleg umetniškega videa sega na področja dokumentarnega filma, video/svetlobnih instalacij in prostorskih intervencij. Tokrat pod naslovom "l'avenir" , pojem o katerem je govoril Francoski filozof Jacques Derrida, gledalca nagovarja, da se poglobi v njena dela skozi obratni pogled nazaj in jih zagleda s pozicije današnje umetničine produkcije. Foto: Jasna Hribernik, Tense Present / Izvir, video, 2023, video izsek / video still, SubRealityStudio White Balance; vir: Mestna galerija Ljubljana. izrez fotografije Fri, 14 Apr 2023 16:30:00 +0000 V 89. letu je umrla slikarka Milena Usenik, dolgo spregledana mojstrica poparta, med drugim prejemnica Jakopičeve nagrade za življenjsko delo leta 2021. Pred študijem na ljubljanski ALUO je bila uspešna atletinja, njen umetniški opus pa v več desetletjih kaže različne pristope. Leta 2014 smo jo z razstavo v Centru in galeriji P74 začeli spoznavati kot do tedaj spregledano mojstrico poparta. V sedemdesetih letih je namreč njena platna prežemalo veselje do pisanih vzorcev iz ženske mode, oblike in barve tkanin je prelila v likovni jezik. Ob razstavi Izgubljeni popart v Centru in galeriji P74 je nastal tudi pogovor z umetnico, ki ga je pripravila Vida Curk. Foto: MMC RTVSLO 174949761 RTVSLO – Ars 1172 clean V 89. letu je umrla slikarka Milena Usenik, dolgo spregledana mojstrica poparta, med drugim prejemnica Jakopičeve nagrade za življenjsko delo leta 2021. Pred študijem na ljubljanski ALUO je bila uspešna atletinja, njen umetniški opus pa v več desetletjih kaže različne pristope. Leta 2014 smo jo z razstavo v Centru in galeriji P74 začeli spoznavati kot do tedaj spregledano mojstrico poparta. V sedemdesetih letih je namreč njena platna prežemalo veselje do pisanih vzorcev iz ženske mode, oblike in barve tkanin je prelila v likovni jezik. Ob razstavi Izgubljeni popart v Centru in galeriji P74 je nastal tudi pogovor z umetnico, ki ga je pripravila Vida Curk. Foto: MMC RTVSLO Fri, 07 Apr 2023 16:45:00 +0000 Fotograf Andreas Mühler-Pohle na razstavi Okoljski odtisi v Mali galeriji Cankarjevega doma razstavlja svojevrstne portrete rek, kjer polovico fotografije zajema podoba pod vodo. V svojih delih avtor niha med estetskim, političnim in tehnološkim vidikom fotografije – in nekaj podobnega lahko rečemo tudi za dela, ki sta jih za razstavo v Cankarjevem domu izbrala kuratorja Nataša Ilec Kralj in Jan Babnik. Ta pravi, da se kopno na fotografijah zdi zgolj ekscesni produkt razbijanja valov in rečnega toka. Foto: Andreas Mühler-Pohle, vir: Cankarjev dom; izrez fotografije 174947339 RTVSLO – Ars 1313 clean Fotograf Andreas Mühler-Pohle na razstavi Okoljski odtisi v Mali galeriji Cankarjevega doma razstavlja svojevrstne portrete rek, kjer polovico fotografije zajema podoba pod vodo. V svojih delih avtor niha med estetskim, političnim in tehnološkim vidikom fotografije – in nekaj podobnega lahko rečemo tudi za dela, ki sta jih za razstavo v Cankarjevem domu izbrala kuratorja Nataša Ilec Kralj in Jan Babnik. Ta pravi, da se kopno na fotografijah zdi zgolj ekscesni produkt razbijanja valov in rečnega toka. Foto: Andreas Mühler-Pohle, vir: Cankarjev dom; izrez fotografije Fri, 31 Mar 2023 17:00:00 +0000 Jože Slak - Đoka, uporniški, alternativni in vsestranski umetnik, je v slike vnašal prvine iz popularne dekoracije. Večinoma se ga uvršča med umetnike, ki so v osemdesetih pretrgali s tradicijo visokega modernizma in zavrnili intelektualiziranje ter sprejeli bolj eklektičen in nečist izraz. Poigraval se je s tradicionalnim slikarskim nosilcem – najbolj znane so njegove izrezanke, ki se z bleščečimi barvami in organskimi oblikami včasih bližajo svetu žuželk in narave. Razstava Od pogleda do neskončnosti je druga posthumna razstava njegovih del v Bežigrajski galeriji 2. Razstava Jutranja rosa je leta 2015 bila na ogled leto dni po umetnikovi smrti, sedanja razstava pa pomeni nadaljevanje tedanje, je povedal kustos Miloš Bašin v pogovoru o razstavi. V prvem delu oddaje pa lahko slišite pogovor z Jožetom Slakom - Đoko, ki ga je leta 2007 pripravila Aleksandra Saška Gruden. Foto: Jože Slak Đoka, Kozliček, 2003, mešana tehnika, 93 x 127 cm, foto © Dušan Krnel; vir: MGML 174945573 RTVSLO – Ars 1435 clean Jože Slak - Đoka, uporniški, alternativni in vsestranski umetnik, je v slike vnašal prvine iz popularne dekoracije. Večinoma se ga uvršča med umetnike, ki so v osemdesetih pretrgali s tradicijo visokega modernizma in zavrnili intelektualiziranje ter sprejeli bolj eklektičen in nečist izraz. Poigraval se je s tradicionalnim slikarskim nosilcem – najbolj znane so njegove izrezanke, ki se z bleščečimi barvami in organskimi oblikami včasih bližajo svetu žuželk in narave. Razstava Od pogleda do neskončnosti je druga posthumna razstava njegovih del v Bežigrajski galeriji 2. Razstava Jutranja rosa je leta 2015 bila na ogled leto dni po umetnikovi smrti, sedanja razstava pa pomeni nadaljevanje tedanje, je povedal kustos Miloš Bašin v pogovoru o razstavi. V prvem delu oddaje pa lahko slišite pogovor z Jožetom Slakom - Đoko, ki ga je leta 2007 pripravila Aleksandra Saška Gruden. Foto: Jože Slak Đoka, Kozliček, 2003, mešana tehnika, 93 x 127 cm, foto © Dušan Krnel; vir: MGML Fri, 24 Mar 2023 17:30:00 +0000 Ko so nekaj kipov iz zbirke s posestva Brdo pri Kranju odpeljali v Park vojaške zgodovine v Pivki, je to sprožilo močan odziv strokovne javnosti, saj je po mnenju številnih premik bil sporen in neutemeljen. Gre za dela uveljavljenih avtorjev iz obdobja po drugi svetovni vojni, zato so na Ministrstvu za kulturo spodbudili razpravo o njihovi prihodnji usodi in organizirali posvet, na katerem je o likovnem vidiku kipov govoril umetnostni zgodovinar mag. Gojko Zupan z direktorata za kulturno dediščino na ministrstvu. V politično razgreti debati se pogosto pozablja prav na likovno vrednost teh del, zato je ta bila med drugim tema pogovora, v katerem razmišlja tudi o našem o odnosu do umetnostne dediščine povojnega obdobja. Foto: BoBo 174943787 RTVSLO – Ars 2826 clean Ko so nekaj kipov iz zbirke s posestva Brdo pri Kranju odpeljali v Park vojaške zgodovine v Pivki, je to sprožilo močan odziv strokovne javnosti, saj je po mnenju številnih premik bil sporen in neutemeljen. Gre za dela uveljavljenih avtorjev iz obdobja po drugi svetovni vojni, zato so na Ministrstvu za kulturo spodbudili razpravo o njihovi prihodnji usodi in organizirali posvet, na katerem je o likovnem vidiku kipov govoril umetnostni zgodovinar mag. Gojko Zupan z direktorata za kulturno dediščino na ministrstvu. V politično razgreti debati se pogosto pozablja prav na likovno vrednost teh del, zato je ta bila med drugim tema pogovora, v katerem razmišlja tudi o našem o odnosu do umetnostne dediščine povojnega obdobja. Foto: BoBo Fri, 17 Mar 2023 17:00:00 +0000 Z brega na breg je naslov razstave Ištvana Išta Huzjana, ki jo je v Galeriji DLUL pripravil deset let po razstavi v Galeriji Škuc z naslovom Od tu do tu. Oba naslova kažeta, da so umetniku blizu teme merjenja, premikov, hoje in razmerij. Ta razmerja so večplastna, pove sam, saj se zanj življenje in umetnost prepletata – in tako lahko gre za ljubezenska razmerja, razmerje med mesti, delavca do oblastnika ali med kuratorjem in umetnikom. Ker je Huzjanova praksa pretežno usmerjena v konceputalne projekte in performanse, je prav v Škucu takrat prvič razstavil dela iz svojega ateljeja, ki temeljijo na najdenih predmetih. Te nato združuje s preprostimi, cenenimi materiali na jasno razviden način, pa vendar pri tem išče presenetljivost razmerja med obema deloma. Čarovnijo lahko ustvarimo tudi z revnimi sredstvi in ne da bi koga prevarali, razmišlja pri tem. Zdaj, po desetih letih in po vrnitvi v Ljubljano, ponovno razstavlja objekte iz ateljeja, ob tem pa v pogovoru razmišlja še o nekaterih drugih stalnicah svojega dela. Foto: Iza Pevec 174941961 RTVSLO – Ars 1611 clean Z brega na breg je naslov razstave Ištvana Išta Huzjana, ki jo je v Galeriji DLUL pripravil deset let po razstavi v Galeriji Škuc z naslovom Od tu do tu. Oba naslova kažeta, da so umetniku blizu teme merjenja, premikov, hoje in razmerij. Ta razmerja so večplastna, pove sam, saj se zanj življenje in umetnost prepletata – in tako lahko gre za ljubezenska razmerja, razmerje med mesti, delavca do oblastnika ali med kuratorjem in umetnikom. Ker je Huzjanova praksa pretežno usmerjena v konceputalne projekte in performanse, je prav v Škucu takrat prvič razstavil dela iz svojega ateljeja, ki temeljijo na najdenih predmetih. Te nato združuje s preprostimi, cenenimi materiali na jasno razviden način, pa vendar pri tem išče presenetljivost razmerja med obema deloma. Čarovnijo lahko ustvarimo tudi z revnimi sredstvi in ne da bi koga prevarali, razmišlja pri tem. Zdaj, po desetih letih in po vrnitvi v Ljubljano, ponovno razstavlja objekte iz ateljeja, ob tem pa v pogovoru razmišlja še o nekaterih drugih stalnicah svojega dela. Foto: Iza Pevec Fri, 10 Mar 2023 16:40:55 +0000 V Muzeju sodobne umetnosti v Zagrebu so konec lanskega leta odprli več razstav, ki z različnih vidikov osvetljujejo tokove v sodobni umetnosti. Aleksandra Saška Gruden se je pogovarjala z Jasno Jakšić, eno od kustosinj razstave Sean Scully: Potnik, ter razstave Telo in teritorij: umetnost in meje v Avstriji danes. Pogovarjala se je s kustosinjo Martino Munivrana, ki je s sodelavci pripravila razstavo Nam June Paik: In The Groove. Kustosinja Mirta Pavić pa je krajše predstavila razstavo z naslovom Od blizu. Foto: Sean Scully pred svojim delom, vir: FB stran MSU Zagreb 174938034 RTVSLO – Ars 1189 clean V Muzeju sodobne umetnosti v Zagrebu so konec lanskega leta odprli več razstav, ki z različnih vidikov osvetljujejo tokove v sodobni umetnosti. Aleksandra Saška Gruden se je pogovarjala z Jasno Jakšić, eno od kustosinj razstave Sean Scully: Potnik, ter razstave Telo in teritorij: umetnost in meje v Avstriji danes. Pogovarjala se je s kustosinjo Martino Munivrana, ki je s sodelavci pripravila razstavo Nam June Paik: In The Groove. Kustosinja Mirta Pavić pa je krajše predstavila razstavo z naslovom Od blizu. Foto: Sean Scully pred svojim delom, vir: FB stran MSU Zagreb Fri, 24 Feb 2023 14:00:00 +0000 Arhitektura, ki nastaja danes, bo sobivala s tehnologijo in navadami ljudi tudi čez dvajset, morda sto let. Pa vendar je pojem trajnosti pogosto predstavljen preozko, omejen le na izmerljive ekonomske in okoljske vidike, je eno od sporočil enajste pregledne bienalne razstave članov Društva arhitektov Ljubljane v Cankarjevem domu. 143 arhitekturnih in 13 študentskih projektov, nastalih med letoma 2020 in 2022, zajema izobraževalne, kulturne, verske, športne in turistične objekte, poslovne stavbe, večstanovanjsko gradnjo in enodružinske hiše, interierje, pa javno infrastrukturo in urbanizem z vseh koncev Slovenije in širše. Arhitekti pa so dejavni tudi na področju kulture, vse od zasnov razstav in katalogov do pisanja o arhitekturi. K sodelovanju na razstavi Arhitektura inventura, ki si jo v Veliki sprejemni dvorani CD lahko ogledamo do 23. marca, so povabili arhitekte iz ostalih slovenskih društev ter z gostujočimi projekti še člane Zveze društev arhitektov Hrvaške. V času razstave organizirajo tudi študentske predstavitve in predavanja Arhitektura ZA: kakovostno starost, srečno otroštvo in prenovo stanovanjskega fonda ter okroglo mizo na temo gentrifikacije. V Likovnih odmevih spregovorijo arhitekti Gašper Skalar, Katarina Čakš, Jure Sadar, Ana Kreč in Matjaž Bolčina. Foto: Kristina Bursać <!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> </body> </html> 174936712 RTVSLO – Ars 1907 clean Arhitektura, ki nastaja danes, bo sobivala s tehnologijo in navadami ljudi tudi čez dvajset, morda sto let. Pa vendar je pojem trajnosti pogosto predstavljen preozko, omejen le na izmerljive ekonomske in okoljske vidike, je eno od sporočil enajste pregledne bienalne razstave članov Društva arhitektov Ljubljane v Cankarjevem domu. 143 arhitekturnih in 13 študentskih projektov, nastalih med letoma 2020 in 2022, zajema izobraževalne, kulturne, verske, športne in turistične objekte, poslovne stavbe, večstanovanjsko gradnjo in enodružinske hiše, interierje, pa javno infrastrukturo in urbanizem z vseh koncev Slovenije in širše. Arhitekti pa so dejavni tudi na področju kulture, vse od zasnov razstav in katalogov do pisanja o arhitekturi. K sodelovanju na razstavi Arhitektura inventura, ki si jo v Veliki sprejemni dvorani CD lahko ogledamo do 23. marca, so povabili arhitekte iz ostalih slovenskih društev ter z gostujočimi projekti še člane Zveze društev arhitektov Hrvaške. V času razstave organizirajo tudi študentske predstavitve in predavanja Arhitektura ZA: kakovostno starost, srečno otroštvo in prenovo stanovanjskega fonda ter okroglo mizo na temo gentrifikacije. V Likovnih odmevih spregovorijo arhitekti Gašper Skalar, Katarina Čakš, Jure Sadar, Ana Kreč in Matjaž Bolčina. Foto: Kristina Bursać <!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> </body> </html> Fri, 17 Feb 2023 14:50:00 +0000 Čeprav v Umetnostni galeriji Maribor hranijo dve njeni sliki, o Fredy Koschitz do nedavno ni bilo znano skoraj nič. V galeriji slabo znani slikarki, ki je v Mariboru živela med letoma 1941 in 1945, zdaj vračajo mesto v likovni umetnosti. Razstavo z naslovom Fredy Koschitz in družinske vezi posvečajo ne le njej temveč tudi njenim sorodnicam, ki so sooblikovale tukajšnji likovni prostor. Foto: Fredy Koschitz, Tihožitje, ok. 1940, olje na platnu, Neue galerie Graz, Universalmuseum Joanneum, Austria, avtor fotografije: N. Lackner, vir: UGM, izrez fotografije 174935632 RTVSLO – Ars 1201 clean Čeprav v Umetnostni galeriji Maribor hranijo dve njeni sliki, o Fredy Koschitz do nedavno ni bilo znano skoraj nič. V galeriji slabo znani slikarki, ki je v Mariboru živela med letoma 1941 in 1945, zdaj vračajo mesto v likovni umetnosti. Razstavo z naslovom Fredy Koschitz in družinske vezi posvečajo ne le njej temveč tudi njenim sorodnicam, ki so sooblikovale tukajšnji likovni prostor. Foto: Fredy Koschitz, Tihožitje, ok. 1940, olje na platnu, Neue galerie Graz, Universalmuseum Joanneum, Austria, avtor fotografije: N. Lackner, vir: UGM, izrez fotografije Mon, 13 Feb 2023 14:13:43 +0000 Odlična likovnost še ne pomeni umetniškega dela, poudarja Darko Slavec, akademski slikar in upokojeni profesor. Pomembno je, da vnesemo duha v sliko, ker je ta sicer le mrtev predmet, kadaver. V njegovih delih se pokaže dvojnost na eni strani kristalne slikarske izkušnje, polne detajlov ljudi in objektov, vse od kruha, kamna, planetov in astronavtov, ki jih sicer sestavlja v imaginarne kompozicije, na drugi strani pa čistega etra, nevidnega, ki se kdaj kaže kot vesoljni črni prostor. Bistvo vsega je praznina, pravi. Je edina, ki je večna, in to idejo je z leti vedno bolj ozaveščal. Ima poseben način slikanja površin: če pogledamo povsem od blizu, vidimo pike, potezice, ki se od daleč sestavijo v celoto. Darko Slavec je prodoren premišljevalec in razlagalec vizualnih pojavov – z razkrivanjem podob želi vstopati v notranjost, v bistvo. Išče odgovore, a hkrati tudi skrivnostim pusti svoje življenje. Vse to je močno povezano z njegovim dolgoletnim pedagoškim delom – nič pretirano ni zapisati, da je izrazito zaznamoval številne generacije študentov na področju vizualnega ustvarjanja. V Galeriji Društva likovnih umetnikov Ljubljana si lahko ogledamo njegovo razstavo Realno-imaginarno. Foto: Žiga Bratoš 174932967 RTVSLO – Ars 1891 clean Odlična likovnost še ne pomeni umetniškega dela, poudarja Darko Slavec, akademski slikar in upokojeni profesor. Pomembno je, da vnesemo duha v sliko, ker je ta sicer le mrtev predmet, kadaver. V njegovih delih se pokaže dvojnost na eni strani kristalne slikarske izkušnje, polne detajlov ljudi in objektov, vse od kruha, kamna, planetov in astronavtov, ki jih sicer sestavlja v imaginarne kompozicije, na drugi strani pa čistega etra, nevidnega, ki se kdaj kaže kot vesoljni črni prostor. Bistvo vsega je praznina, pravi. Je edina, ki je večna, in to idejo je z leti vedno bolj ozaveščal. Ima poseben način slikanja površin: če pogledamo povsem od blizu, vidimo pike, potezice, ki se od daleč sestavijo v celoto. Darko Slavec je prodoren premišljevalec in razlagalec vizualnih pojavov – z razkrivanjem podob želi vstopati v notranjost, v bistvo. Išče odgovore, a hkrati tudi skrivnostim pusti svoje življenje. Vse to je močno povezano z njegovim dolgoletnim pedagoškim delom – nič pretirano ni zapisati, da je izrazito zaznamoval številne generacije študentov na področju vizualnega ustvarjanja. V Galeriji Društva likovnih umetnikov Ljubljana si lahko ogledamo njegovo razstavo Realno-imaginarno. Foto: Žiga Bratoš Fri, 03 Feb 2023 09:00:00 +0000 Marko Jakše in Mitja Ficko sta brez najmanjšega dvoma samosvoja slikarja, ki ustvarjata še kako prepoznavne podobe in svetove. V minulih letih sta večkrat sodelovala. Razstavo njunih skupnih del z naslovom Z neba v nebo so v ljubljanski Mestni galeriji odprli 30. novembra lani. V Likovnih odmevih Mitja Ficko, v pogovoru z Markom Goljo, posnetim v Mestni galeriji, predstavlja razstavo in njuno sodelovanje. Skupna razstava Marka Jakšeta in Mitje Ficka je v Mestni galeriji v Ljubljani na ogled do 12. februarja. Nikar je ne zamudite. 174931773 RTVSLO – Ars 1574 clean Marko Jakše in Mitja Ficko sta brez najmanjšega dvoma samosvoja slikarja, ki ustvarjata še kako prepoznavne podobe in svetove. V minulih letih sta večkrat sodelovala. Razstavo njunih skupnih del z naslovom Z neba v nebo so v ljubljanski Mestni galeriji odprli 30. novembra lani. V Likovnih odmevih Mitja Ficko, v pogovoru z Markom Goljo, posnetim v Mestni galeriji, predstavlja razstavo in njuno sodelovanje. Skupna razstava Marka Jakšeta in Mitje Ficka je v Mestni galeriji v Ljubljani na ogled do 12. februarja. Nikar je ne zamudite. Fri, 27 Jan 2023 12:12:31 +0000 Ko občudujemo umetnine v galerijah in muzejih le redko pomislimo, da so se številne od njih od svojega nastanka že precej spremenile in da so jim k izgledu, čim bolj podobnemu prvotnemu, pomagali restavratorji in konservatorji. Prav to zakulisje zdaj osvetljuje razstava v Moderni galeriji, ki je povezala kar šest ustanov pod vodstvom Nade Madžarac iz Moderne galerije, Tamare Trček Pečak iz Akademije za likovno umetnost in oblikovanje in Mirte Pavič iz Muzeja sodobne umetnosti Zagreb, ki se je osredotočila predvsem na poglavje sodobne umetnosti. Ob treh krovnih ustanovah v projektu sodelujejo še ljubljanska Fakulteta za kemijo in kemijsko tehnologijo, restavratorski center Zavoda za varovanje kulturne dediščine Slovenije in zagrebška Akademija za likovno umetnost. Razstava je zasnovana projektno, saj jo nenehno spremljajo nove delavnice, objave in dogodki, o katerih sproti obveščajo na spletu. Foto: Dejan Habicht, Moderna galerija, izrez fotografije 174930276 RTVSLO – Ars 1862 clean Ko občudujemo umetnine v galerijah in muzejih le redko pomislimo, da so se številne od njih od svojega nastanka že precej spremenile in da so jim k izgledu, čim bolj podobnemu prvotnemu, pomagali restavratorji in konservatorji. Prav to zakulisje zdaj osvetljuje razstava v Moderni galeriji, ki je povezala kar šest ustanov pod vodstvom Nade Madžarac iz Moderne galerije, Tamare Trček Pečak iz Akademije za likovno umetnost in oblikovanje in Mirte Pavič iz Muzeja sodobne umetnosti Zagreb, ki se je osredotočila predvsem na poglavje sodobne umetnosti. Ob treh krovnih ustanovah v projektu sodelujejo še ljubljanska Fakulteta za kemijo in kemijsko tehnologijo, restavratorski center Zavoda za varovanje kulturne dediščine Slovenije in zagrebška Akademija za likovno umetnost. Razstava je zasnovana projektno, saj jo nenehno spremljajo nove delavnice, objave in dogodki, o katerih sproti obveščajo na spletu. Foto: Dejan Habicht, Moderna galerija, izrez fotografije Fri, 20 Jan 2023 18:00:00 +0000 Slika je okno v drug svet, je veljalo nekoč. Ali pa, da nas nagovarja s svojevrstnim likovnim jezikom. Michelangelo Pistoletto je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja s svojimi zrcalnimi slikami to obrnil na glavo. Podobe ljudi – najprej je šlo za njegov avtoportret – je združil z odsevnim ozadjem in tako del njegove umetnine vsakič znova postanemo mi, ki jo gledamo. Na njegovo razstavo Četrta generacija v ljubljanski Cukrarni nas uvede prav prvo delo, ki je vodilo v njegove Zrcalne slike. Na ogled pa so tudi druga ključna dela umetnikovega opusa – na primer Venera cunj, skulptura, ki pred podobo antične boginje lepote položi velikanski kup cunj. A poudarek tokratne postavitve sega v Pistolettovo temno obdobje iz osemdesetih let prejšnjega stoletja, ki ga je umetnik poimenoval tudi umetnost bede. Med tedanjim in današnjim časom, obremenjenim z vojno in ekološko krizo, vidi več podobnosti. Dela Michelangela Pistoleta, ki je med drugim leta 2003 na beneškem bienalu prejel zlatega leva za življenjsko delo, najdemo v zbirkah velikih galerij, kot je newyorški Guggenheim. Velja za vodilnega predstavnika gibanja arte povera, ki se je upiralo ustaljenim vrednotam družbe, industrije, politike in umetnosti. Pogovor z Michelangelom Pistolettom bo objavljen tudi v reviji Cukr, prevod pa je nastal v sodelovanju s Cukrarno in Majdo Oblak. Foto: Cukrarna <!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> </body> </html> 174928534 RTVSLO – Ars 1510 clean Slika je okno v drug svet, je veljalo nekoč. Ali pa, da nas nagovarja s svojevrstnim likovnim jezikom. Michelangelo Pistoletto je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja s svojimi zrcalnimi slikami to obrnil na glavo. Podobe ljudi – najprej je šlo za njegov avtoportret – je združil z odsevnim ozadjem in tako del njegove umetnine vsakič znova postanemo mi, ki jo gledamo. Na njegovo razstavo Četrta generacija v ljubljanski Cukrarni nas uvede prav prvo delo, ki je vodilo v njegove Zrcalne slike. Na ogled pa so tudi druga ključna dela umetnikovega opusa – na primer Venera cunj, skulptura, ki pred podobo antične boginje lepote položi velikanski kup cunj. A poudarek tokratne postavitve sega v Pistolettovo temno obdobje iz osemdesetih let prejšnjega stoletja, ki ga je umetnik poimenoval tudi umetnost bede. Med tedanjim in današnjim časom, obremenjenim z vojno in ekološko krizo, vidi več podobnosti. Dela Michelangela Pistoleta, ki je med drugim leta 2003 na beneškem bienalu prejel zlatega leva za življenjsko delo, najdemo v zbirkah velikih galerij, kot je newyorški Guggenheim. Velja za vodilnega predstavnika gibanja arte povera, ki se je upiralo ustaljenim vrednotam družbe, industrije, politike in umetnosti. Pogovor z Michelangelom Pistolettom bo objavljen tudi v reviji Cukr, prevod pa je nastal v sodelovanju s Cukrarno in Majdo Oblak. Foto: Cukrarna <!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> </body> </html> Fri, 13 Jan 2023 15:30:00 +0000 Angleški naslov nove skupinske razstave v ljubljanski galeriji Equrna ima dvojen pomen. Meantime si lahko razlagamo kot čas vmes – pokaže namreč, kaj se je v slikarstvu pri nas dogajalo v zadnjih dveh letih – in pa tudi kot zloben čas, ki spomni na težko obdobje za umetnost med pandemijo. Sprehod po Equrni ponudi na prvi pogled povsem poljuben izbor slikarskih del, težko bi jim našli veliko skupnih točk, in ravno to je bil namen kustosa Arneja Brejca. Želel je razpreti čim bolj široko pahljačo pristopov, slogov in poetik ter hkrati vliti optimizem v to, kot pravi, analogno, človeško umetnost, kjer še naredimo kaj s svojimi rokami. Optimizem zato, ker slike niso utrujene, prežvečene. Razstavljajo: Suzana Brborović, Gašper Capuder, Nina Čelhar, Ksenija Čerče, Robert Černelč, Staš Kleindienst, Ema Klinar, Zmago Lenárdič, Miha Majes, Vlado Stjepić, Iva Tratnik, Uroš Weinberger in Jure Zadnikar. Kolaž slik: Equrna 174926592 RTVSLO – Ars 1585 clean Angleški naslov nove skupinske razstave v ljubljanski galeriji Equrna ima dvojen pomen. Meantime si lahko razlagamo kot čas vmes – pokaže namreč, kaj se je v slikarstvu pri nas dogajalo v zadnjih dveh letih – in pa tudi kot zloben čas, ki spomni na težko obdobje za umetnost med pandemijo. Sprehod po Equrni ponudi na prvi pogled povsem poljuben izbor slikarskih del, težko bi jim našli veliko skupnih točk, in ravno to je bil namen kustosa Arneja Brejca. Želel je razpreti čim bolj široko pahljačo pristopov, slogov in poetik ter hkrati vliti optimizem v to, kot pravi, analogno, človeško umetnost, kjer še naredimo kaj s svojimi rokami. Optimizem zato, ker slike niso utrujene, prežvečene. Razstavljajo: Suzana Brborović, Gašper Capuder, Nina Čelhar, Ksenija Čerče, Robert Černelč, Staš Kleindienst, Ema Klinar, Zmago Lenárdič, Miha Majes, Vlado Stjepić, Iva Tratnik, Uroš Weinberger in Jure Zadnikar. Kolaž slik: Equrna Fri, 06 Jan 2023 17:30:00 +0000 "Obletnice spreminjajo zgodovino glede na potrebe sedanjosti" Plečnikovo leto je v mnogočem prineslo to, kar pričakujemo od obletnic. Te so priložnost, da ponovno pogledamo teme, ki se nam zdijo znane, pravi Miloš Kosec, arhitekt, publicist in kustos v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje. A zakaj bi se pravzaprav sploh spominjali ravno ob določenih časovnih enotah? O tej nenavadni, a prepogosto samoumevni človeški navadi razmišlja tudi zgodovinar Marko Zajc iz Inštituta za novejšo zgodovino. Obletnice so lahko pozitivne in negativne. Po eni strani določene teme potisnejo v ozadje in odražajo družbo, kot si jo predstavljajo sturkture moči, po drugi strani pa lahko spodbudijo nove poglede na znano temo. Plečnikovo leto je tako npr. ponudilo priložnost, za razmislek o razkoraku med Plečnikom kot svetovno pomembnim avtorjem in propadanjem njegove dediščine. Foto: BoBo 174925405 RTVSLO – Ars 2556 clean "Obletnice spreminjajo zgodovino glede na potrebe sedanjosti" Plečnikovo leto je v mnogočem prineslo to, kar pričakujemo od obletnic. Te so priložnost, da ponovno pogledamo teme, ki se nam zdijo znane, pravi Miloš Kosec, arhitekt, publicist in kustos v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje. A zakaj bi se pravzaprav sploh spominjali ravno ob določenih časovnih enotah? O tej nenavadni, a prepogosto samoumevni človeški navadi razmišlja tudi zgodovinar Marko Zajc iz Inštituta za novejšo zgodovino. Obletnice so lahko pozitivne in negativne. Po eni strani določene teme potisnejo v ozadje in odražajo družbo, kot si jo predstavljajo sturkture moči, po drugi strani pa lahko spodbudijo nove poglede na znano temo. Plečnikovo leto je tako npr. ponudilo priložnost, za razmislek o razkoraku med Plečnikom kot svetovno pomembnim avtorjem in propadanjem njegove dediščine. Foto: BoBo Fri, 30 Dec 2022 17:00:00 +0000 Ob koncu leta so v Umetnostni galeriji Maribor pripravili pregledno razstavo najvidnejšega mariborskega modernista Saše Deva. Arhitekt je skupaj s sošolcem Jaroslavom Černigojem v tridesetih leti preteklega stoletja Maribor moderniziral ter z drznim dizajnom in izčiščenimi formami vpeljal v mesto svetovljanski duh. Kustosa razstave Stojan Skalicky in Simona Vidmar sta v razstavo vključila njegove številne originalne arhitekturne načrte, del Devovega osebnega arhiva ter arhivske fotografije iz obdobja med obema vojnama. Foto: UGM 174923997 RTVSLO – Ars 1471 clean Ob koncu leta so v Umetnostni galeriji Maribor pripravili pregledno razstavo najvidnejšega mariborskega modernista Saše Deva. Arhitekt je skupaj s sošolcem Jaroslavom Černigojem v tridesetih leti preteklega stoletja Maribor moderniziral ter z drznim dizajnom in izčiščenimi formami vpeljal v mesto svetovljanski duh. Kustosa razstave Stojan Skalicky in Simona Vidmar sta v razstavo vključila njegove številne originalne arhitekturne načrte, del Devovega osebnega arhiva ter arhivske fotografije iz obdobja med obema vojnama. Foto: UGM Fri, 23 Dec 2022 17:30:00 +0000 Marijan Tršar je bil premišljevalec umetnosti. Pa seveda slikar, grafik in predavatelj. Ob 100. obletnica njegovega rojstva so mu v Moderni galeriji namenili razstavo Abstrakcija in likovna teorija Marijana Tršarja, ki nas obda z barvnimi ekspresijami v tehniki akrila na platno, vmes pa so postavljene njegove knjige. Tudi njegove najbolj ekspresivne abstrakcije iz zadnjega obdobja, na katerih se barva svobodno preliva, so podložene z risbo, ki se skozi prosojne sloje kdaj vidi in nakazuje željo po načrtu in nadzoru. Na likovnoteoretski pristop k sicer spontani gesti kažejo tudi naslovi, kot na primer Dvonogi ne-predmet, Večplastno centriranje, Luščenje planov, Diagonalna prevlada, Mimo barve izrekati črto. In čeprav se je Marjan Tršar abstraktnega slikanja lotil razmeroma pozno, največji zagon pa mu je dal, ko se je upokojil, je o njem pisal že veliko prej, na primer leta 1948 v svojih dnevnikih. Likovno teorijo in razumevanje likovne skladnje je ozaveščal že takrat, ko ta na akademijah še ni imela take veljave kot danes. Bil je bolj izjema, ob njem lahko omenimo recimo še Milana Butino. Likovno analizo je celo postavljal pred umetnostnozgodovinsko. Med letoma 1969 in 1983 je predaval anatomijo in prostorske zasnove na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Imel je samosvoje metode poučevanja, s študenti se je veliko pogovarjal o delih, razstavah, jih analiziral. Pisal je tudi likovne kritike in uvode v kataloge. To dvojnost sta kustosa Tjaša Šavorič in Robert Simonišek na razstavi v Moderni galeriji torej zajela s predstavitvijo tako njegovih slik kot tudi spisov in knjig, med drugim študije o očetu abstrakcije Vasiliju Kandinskemu, ki ga je Tršar občudoval in mu posvetil svoje magistrsko delo. Foto: Žiga Bratoš 174922175 RTVSLO – Ars 1133 clean Marijan Tršar je bil premišljevalec umetnosti. Pa seveda slikar, grafik in predavatelj. Ob 100. obletnica njegovega rojstva so mu v Moderni galeriji namenili razstavo Abstrakcija in likovna teorija Marijana Tršarja, ki nas obda z barvnimi ekspresijami v tehniki akrila na platno, vmes pa so postavljene njegove knjige. Tudi njegove najbolj ekspresivne abstrakcije iz zadnjega obdobja, na katerih se barva svobodno preliva, so podložene z risbo, ki se skozi prosojne sloje kdaj vidi in nakazuje željo po načrtu in nadzoru. Na likovnoteoretski pristop k sicer spontani gesti kažejo tudi naslovi, kot na primer Dvonogi ne-predmet, Večplastno centriranje, Luščenje planov, Diagonalna prevlada, Mimo barve izrekati črto. In čeprav se je Marjan Tršar abstraktnega slikanja lotil razmeroma pozno, največji zagon pa mu je dal, ko se je upokojil, je o njem pisal že veliko prej, na primer leta 1948 v svojih dnevnikih. Likovno teorijo in razumevanje likovne skladnje je ozaveščal že takrat, ko ta na akademijah še ni imela take veljave kot danes. Bil je bolj izjema, ob njem lahko omenimo recimo še Milana Butino. Likovno analizo je celo postavljal pred umetnostnozgodovinsko. Med letoma 1969 in 1983 je predaval anatomijo in prostorske zasnove na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Imel je samosvoje metode poučevanja, s študenti se je veliko pogovarjal o delih, razstavah, jih analiziral. Pisal je tudi likovne kritike in uvode v kataloge. To dvojnost sta kustosa Tjaša Šavorič in Robert Simonišek na razstavi v Moderni galeriji torej zajela s predstavitvijo tako njegovih slik kot tudi spisov in knjig, med drugim študije o očetu abstrakcije Vasiliju Kandinskemu, ki ga je Tršar občudoval in mu posvetil svoje magistrsko delo. Foto: Žiga Bratoš Fri, 16 Dec 2022 17:30:00 +0000 Migotava narava in sprehajalka z rdečim sončnikom, ki odseva na njenem obrazu. Meščanski portret dame v razpršeni beli obleki. Ali pa polakt rdečelaske, ki nam kaže hrbet, svetloba pa ji ožarja telo in lase. Optični učinki, dinamično kadriranje in debeli nanosi barv so značilni za Mateja Sternena, predvsem slikarja aktov in portretov, enega od štirih slovenskih impresionistov. Ti so najbolj priljubljeno poglavje iz naše zgodovine umetnosti, a je prav Sternen med njimi najslabše raziskan. Zakaj je temu tako med drugim razmišlja Andrej Smrekar, kustos Sternenove razstave v ljubljanski Narodni galeriji, ki je zasnovana trodelno – ob veliki postavitvi slik predstavljajo še njegove risbe in grafike ter restavratorsko prakso. Foto: kolaž in izrez fotografij – levo Rdečelaska (1902), desno Rdeči parazol (1904), vir: Narodna galerija<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> </body> </html> 174920551 RTVSLO – Ars 2610 clean Migotava narava in sprehajalka z rdečim sončnikom, ki odseva na njenem obrazu. Meščanski portret dame v razpršeni beli obleki. Ali pa polakt rdečelaske, ki nam kaže hrbet, svetloba pa ji ožarja telo in lase. Optični učinki, dinamično kadriranje in debeli nanosi barv so značilni za Mateja Sternena, predvsem slikarja aktov in portretov, enega od štirih slovenskih impresionistov. Ti so najbolj priljubljeno poglavje iz naše zgodovine umetnosti, a je prav Sternen med njimi najslabše raziskan. Zakaj je temu tako med drugim razmišlja Andrej Smrekar, kustos Sternenove razstave v ljubljanski Narodni galeriji, ki je zasnovana trodelno – ob veliki postavitvi slik predstavljajo še njegove risbe in grafike ter restavratorsko prakso. Foto: kolaž in izrez fotografij – levo Rdečelaska (1902), desno Rdeči parazol (1904), vir: Narodna galerija<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> </body> </html> Fri, 09 Dec 2022 17:30:35 +0000 Društvo likovnih umetnikov Ljubljana je peto leto po vrsti razglasilo nagradi in priznanje Ivane Kobilca za umetniške dosežke v slovenski vizualni umetnosti. Za življenjsko delo je nagrado prejel akademski slikar Ivo Prančič, eden osrednjih svoje generacije pri nas, ki se je predstavil že na več kot sedemdesetih samostojnih in številnih skupinskih razstavah doma in v tujini. Leta 2013 je izšla njegova monografija, ustvarjalna moč Iva Prančiča pa še kar vztraja, lani je v galeriji Bažato razstavil 30 novih slik v oljni tehniki. Ta je zanj značilna, tako kot modernizmu zavezane abstrakcije s prevladujočo črno, pa veliki formati iz več platen. V utemeljitvi so poudarili Prančičev "impresiven in koherenten umetniški opus, v katerem zavzeto, temeljito in inovativno raziskuje sliko, zlasti njene nemimetične vsebine ter v ospredje postavlja slikarsko materialnost in proces". Obiskali smo ga v njegovem ateljeju. Na fotografiji atelje Iva Prančiča (foto: Žiga Bratoš) 174918294 RTVSLO – Ars 1170 clean Društvo likovnih umetnikov Ljubljana je peto leto po vrsti razglasilo nagradi in priznanje Ivane Kobilca za umetniške dosežke v slovenski vizualni umetnosti. Za življenjsko delo je nagrado prejel akademski slikar Ivo Prančič, eden osrednjih svoje generacije pri nas, ki se je predstavil že na več kot sedemdesetih samostojnih in številnih skupinskih razstavah doma in v tujini. Leta 2013 je izšla njegova monografija, ustvarjalna moč Iva Prančiča pa še kar vztraja, lani je v galeriji Bažato razstavil 30 novih slik v oljni tehniki. Ta je zanj značilna, tako kot modernizmu zavezane abstrakcije s prevladujočo črno, pa veliki formati iz več platen. V utemeljitvi so poudarili Prančičev "impresiven in koherenten umetniški opus, v katerem zavzeto, temeljito in inovativno raziskuje sliko, zlasti njene nemimetične vsebine ter v ospredje postavlja slikarsko materialnost in proces". Obiskali smo ga v njegovem ateljeju. Na fotografiji atelje Iva Prančiča (foto: Žiga Bratoš) Fri, 02 Dec 2022 17:35:00 +0000 Ob aprilskem odprtju letošnjega beneškega umetnostnega bienala smo v pogovoru s kuratorko Cecilio Alemani predstavili koncept, okrog katerega je zasnovala osrednjo razstavo. Pred skorajšnjim zaključkom bienala pa vas popeljemo še na krajši sprehod med nacionalne paviljone. Foto: Wikipedia 174916754 RTVSLO – Ars 1731 clean Ob aprilskem odprtju letošnjega beneškega umetnostnega bienala smo v pogovoru s kuratorko Cecilio Alemani predstavili koncept, okrog katerega je zasnovala osrednjo razstavo. Pred skorajšnjim zaključkom bienala pa vas popeljemo še na krajši sprehod med nacionalne paviljone. Foto: Wikipedia Fri, 25 Nov 2022 17:30:12 +0000 O delu umetniškega tandema Small but dangers ni lahko govoriti. Prepoznavna nit dela Mateje Rojc in Simona Hudolina - Salčija je izmikanje jasne interpretacije - SBD, kot se imenujeta s kratico, svoje delo gradita na neuresničljivi potrebi po osmišljevanju nesmislov. Podobno velja tudi za njuno trenutno razstavo Odlomki, okruški in ostanki v Centru in galeriji P74 v Ljubljani. Z njo se osredotočata na težko prepoznavne fragmente sveta, ki vztrajajo v prihodnost in vsebujejo sled celote. Foto: Iza Pevec 174914893 RTVSLO – Ars 996 clean O delu umetniškega tandema Small but dangers ni lahko govoriti. Prepoznavna nit dela Mateje Rojc in Simona Hudolina - Salčija je izmikanje jasne interpretacije - SBD, kot se imenujeta s kratico, svoje delo gradita na neuresničljivi potrebi po osmišljevanju nesmislov. Podobno velja tudi za njuno trenutno razstavo Odlomki, okruški in ostanki v Centru in galeriji P74 v Ljubljani. Z njo se osredotočata na težko prepoznavne fragmente sveta, ki vztrajajo v prihodnost in vsebujejo sled celote. Foto: Iza Pevec Fri, 18 Nov 2022 17:30:00 +0000 Če se sprehodite po razstavi Črtomirja Freliha v Mednarodnem grafičnem likovnem centru, boste videli predvsem temnine in nekaj beline. Boj med svetlim in temnim je likovna govorica eksistencializma, pravi umetnik, ki se je z vprašanji o poslednjih stvareh ukvarjal predvsem v starejših delih, postopoma pa je njegov izraz postal bolj sproščen in celo humoren. Ta razpon je viden tudi na razstavi, kjer sicer prevladujejo predvsem grafike. Grafični medij je Frelihu namreč najbližji, saj mu omogoča vizualno izčiščeno likovno izjavo. O grafiki, eksistencialnih vprašanjih, pa tudi o humorju in njegovih lisicah, s katerimi na svojem Facebook profilu komentira družba, je tekla beseda v pogovoru z umetnikom. Foto: Črtomir Frelih: Wrong x, 2016, izrez, avtor fotografije: Iza Pevec<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> </body> </html> 174913041 RTVSLO – Ars 1385 clean Če se sprehodite po razstavi Črtomirja Freliha v Mednarodnem grafičnem likovnem centru, boste videli predvsem temnine in nekaj beline. Boj med svetlim in temnim je likovna govorica eksistencializma, pravi umetnik, ki se je z vprašanji o poslednjih stvareh ukvarjal predvsem v starejših delih, postopoma pa je njegov izraz postal bolj sproščen in celo humoren. Ta razpon je viden tudi na razstavi, kjer sicer prevladujejo predvsem grafike. Grafični medij je Frelihu namreč najbližji, saj mu omogoča vizualno izčiščeno likovno izjavo. O grafiki, eksistencialnih vprašanjih, pa tudi o humorju in njegovih lisicah, s katerimi na svojem Facebook profilu komentira družba, je tekla beseda v pogovoru z umetnikom. Foto: Črtomir Frelih: Wrong x, 2016, izrez, avtor fotografije: Iza Pevec<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> </body> </html> Fri, 11 Nov 2022 17:30:00 +0000 V Plečnikovem letu, ko obeležujemo 150-letnico rojstva velikega arhitekta Jožeta Plečnika, se srečujemo s številnimi razstavami. Odstirajo tudi nova odkritja ter konservatorsko restavratorske projekte in ideje za prenove. V Galeriji Spomeniškovarstvenega centra so se z načrti, umetniško fotografijo, video materiali in arhivskim gradivom posvetili ljubljanskemu pokopališču Navje, najdemo ga nedaleč stran od Gospodarskega razstavišča, kjer se je Plečnik pokazal kot vizionar in ustvarjalec odprtega prostora, parka spomina na pomembne osebnosti slovenske kulturne zgodovine. Izšla pa je tudi monografija Plečnik – živim in mrtvim: Plečnikova cerkev za Bežigradom in arhitektove vizije za območje pokopališča. Urednik te je pater dr. Andraž Arko, avtorici razstave pa sta dr. Tanja Simonič Korošak in dr. Tina Potočnik. Foto: Žiga Bratoš 174910936 RTVSLO – Ars 1706 clean V Plečnikovem letu, ko obeležujemo 150-letnico rojstva velikega arhitekta Jožeta Plečnika, se srečujemo s številnimi razstavami. Odstirajo tudi nova odkritja ter konservatorsko restavratorske projekte in ideje za prenove. V Galeriji Spomeniškovarstvenega centra so se z načrti, umetniško fotografijo, video materiali in arhivskim gradivom posvetili ljubljanskemu pokopališču Navje, najdemo ga nedaleč stran od Gospodarskega razstavišča, kjer se je Plečnik pokazal kot vizionar in ustvarjalec odprtega prostora, parka spomina na pomembne osebnosti slovenske kulturne zgodovine. Izšla pa je tudi monografija Plečnik – živim in mrtvim: Plečnikova cerkev za Bežigradom in arhitektove vizije za območje pokopališča. Urednik te je pater dr. Andraž Arko, avtorici razstave pa sta dr. Tanja Simonič Korošak in dr. Tina Potočnik. Foto: Žiga Bratoš Fri, 04 Nov 2022 17:30:00 +0000 Ste se kdaj vprašali, kaj je za ograjo opuščenega gradbišča za Bežigradom? V skoraj tridesetih letih je območje ponovno zavzela narava – drevesa, grmovje in drugo rastje. A to ni park in ni gozd, zato to naravo zlahka spregledamo. Prostor pa je opazila skupina ustvarjalcev, ga poimenovala Krater in začela tam delovati z dovoljenjem za začasno rabo. Krater je zdaj prostor razmisleka o trajnosti in drugačnem bivanju. Zakaj in kako pa razložita oblikovalka Gaja Mežnarić Osole in arhitektka Danica Sretenović, ki se zavzemata za njegovo vidnost. Foto: Amadeja Smrekar, izrez fotografije 174909843 RTVSLO – Ars 1793 clean Ste se kdaj vprašali, kaj je za ograjo opuščenega gradbišča za Bežigradom? V skoraj tridesetih letih je območje ponovno zavzela narava – drevesa, grmovje in drugo rastje. A to ni park in ni gozd, zato to naravo zlahka spregledamo. Prostor pa je opazila skupina ustvarjalcev, ga poimenovala Krater in začela tam delovati z dovoljenjem za začasno rabo. Krater je zdaj prostor razmisleka o trajnosti in drugačnem bivanju. Zakaj in kako pa razložita oblikovalka Gaja Mežnarić Osole in arhitektka Danica Sretenović, ki se zavzemata za njegovo vidnost. Foto: Amadeja Smrekar, izrez fotografije Fri, 28 Oct 2022 17:00:00 +0000 Arhitektura je že od nekdaj v odnosu s človekom, a pogosto se mu prilagaja predvsem fizično. Akademik, arhitekt in pedagog Stanko Kristl pa je že v petdesetih letih prejšnjega stoletja v ospredje postavil človekovo dojemanje in humanost prostora. To določa tako njegove stanovanjske zgradbe in vrtce, kot tudi bolnišnice, med katerimi je najbolj znan Univerzitetni klinični center v Ljubljani, zgrajen leta 1975. Kristl je letos praznoval 100. rojstni dan in ob tej priložnosti je njegovo delo osvetlil simpozij, ki sta ga v Ljubljani organizirala Slovenska akademija znanosti in umetnosti ter Muzej za arhitekturo in oblikovanje. Kristlovo delo so na njem med drugim osvetlili prof. dr. Aleš Vodopivec, doc. Aleksander Ostan, asist. Jure Henigsman, vsi s Fakultete za arhitekturo ter arhitektka in kustosinja v MAO Maja Vardjan, ob koncu pa je spregovoril tudi Stanko Kristl. Foto: RTVSLO<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> </body> </html> 174907819 RTVSLO – Ars 1578 clean Arhitektura je že od nekdaj v odnosu s človekom, a pogosto se mu prilagaja predvsem fizično. Akademik, arhitekt in pedagog Stanko Kristl pa je že v petdesetih letih prejšnjega stoletja v ospredje postavil človekovo dojemanje in humanost prostora. To določa tako njegove stanovanjske zgradbe in vrtce, kot tudi bolnišnice, med katerimi je najbolj znan Univerzitetni klinični center v Ljubljani, zgrajen leta 1975. Kristl je letos praznoval 100. rojstni dan in ob tej priložnosti je njegovo delo osvetlil simpozij, ki sta ga v Ljubljani organizirala Slovenska akademija znanosti in umetnosti ter Muzej za arhitekturo in oblikovanje. Kristlovo delo so na njem med drugim osvetlili prof. dr. Aleš Vodopivec, doc. Aleksander Ostan, asist. Jure Henigsman, vsi s Fakultete za arhitekturo ter arhitektka in kustosinja v MAO Maja Vardjan, ob koncu pa je spregovoril tudi Stanko Kristl. Foto: RTVSLO<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> </body> </html> Fri, 21 Oct 2022 13:28:29 +0000 Grafiti, ta svojevrstna izraznost, doma na ulici in povsod drugje, ki so jo desetletja navdihovali junaki stripov in glasba, oblast pa preganjala, je prešla v novo dobo. Danes grafitarsko sceno oblikujejo mlajši, med njimi so DJ-i, glasbeni ilustratorji, slikopleskarji, ki zahtevano eksperimentalnost in tehnič dovršenost grafita uspešno in spretno postavljajo ob bok agresivnim jumbo plakatom, prekrivajo dolgočasne beline in sivine mesta ter predmestja, z risanjem v alternativnih kulturnih središčih na dovoljenih lokacijah. Nekateri še vedno izzivajo nejevoljo oblasti in prebivalstva. Tako je leta 2015 zapisala Simona Kopinšek, ki je pripravila oddajo, v kateri se je pogovarjala s kustosom Mednarodnega grafičnega likovnega centra Božidarjem Zrinskim, umetnostno zgodovinarko Petjo Grafenauer, tedanjo umetniško vodjo mariborske galerije KIBELA Aleksandro Kostič, legendarnim mariborskim grafitarjem in DJ-jem Splinter-jem, grafitarjem Teoson-om in članom grafitarske skupine 1107 Klan. Foto: Ljubljana Street Art Festival 174906015 RTVSLO – Ars 1152 clean Grafiti, ta svojevrstna izraznost, doma na ulici in povsod drugje, ki so jo desetletja navdihovali junaki stripov in glasba, oblast pa preganjala, je prešla v novo dobo. Danes grafitarsko sceno oblikujejo mlajši, med njimi so DJ-i, glasbeni ilustratorji, slikopleskarji, ki zahtevano eksperimentalnost in tehnič dovršenost grafita uspešno in spretno postavljajo ob bok agresivnim jumbo plakatom, prekrivajo dolgočasne beline in sivine mesta ter predmestja, z risanjem v alternativnih kulturnih središčih na dovoljenih lokacijah. Nekateri še vedno izzivajo nejevoljo oblasti in prebivalstva. Tako je leta 2015 zapisala Simona Kopinšek, ki je pripravila oddajo, v kateri se je pogovarjala s kustosom Mednarodnega grafičnega likovnega centra Božidarjem Zrinskim, umetnostno zgodovinarko Petjo Grafenauer, tedanjo umetniško vodjo mariborske galerije KIBELA Aleksandro Kostič, legendarnim mariborskim grafitarjem in DJ-jem Splinter-jem, grafitarjem Teoson-om in članom grafitarske skupine 1107 Klan. Foto: Ljubljana Street Art Festival Fri, 14 Oct 2022 18:03:00 +0000 Minilo je 60 let od smrti in 140 let od rojstva Helene Vurnik, rojene Kottler, avstrijsko-slovenske oblikovalke in slikarke. Dunajčanka z ustrezno likovno izobrazbo je že začela svojo ustvarjalno pot, ko se je leta 1913 poročila z arhitektom Ivanom Vurnikom in se z njim leto pozneje vrnila na Kranjsko. Od tedaj je bila popolnoma odvisna od njegovih naročil. Njeno delo, ki je do tedaj ostajalo v moževi senci, je leta 2017 osvetlila razstava v Narodni galeriji v Ljubljani. Tedaj se je s kustusom razstave dr. Andrejem Smrekarjem pogovarjala Maja Žel-Nolda. Foto: kolaž fotografij, vir: Wikipedia in Narodna galerija 174906023 RTVSLO – Ars 1448 clean Minilo je 60 let od smrti in 140 let od rojstva Helene Vurnik, rojene Kottler, avstrijsko-slovenske oblikovalke in slikarke. Dunajčanka z ustrezno likovno izobrazbo je že začela svojo ustvarjalno pot, ko se je leta 1913 poročila z arhitektom Ivanom Vurnikom in se z njim leto pozneje vrnila na Kranjsko. Od tedaj je bila popolnoma odvisna od njegovih naročil. Njeno delo, ki je do tedaj ostajalo v moževi senci, je leta 2017 osvetlila razstava v Narodni galeriji v Ljubljani. Tedaj se je s kustusom razstave dr. Andrejem Smrekarjem pogovarjala Maja Žel-Nolda. Foto: kolaž fotografij, vir: Wikipedia in Narodna galerija Fri, 14 Oct 2022 12:00:00 +0000 Razstava Prevzetnost in pristranost narodne noše predstavlja narodno nošo in njene upodobitve, pripadnost in identiteto ter vlogo in položaj ženske v družbi. Izhodišče so dela slovenskega slikarja Anteja Trstenjaka, ki je študiral in dve desetletji živel v Pragi, se nekaj časa navdihoval pri bogati kulturi Lužiških Srbov in se v zadnjem delu življenja ustalil v Mariboru. Tako je tudi razstava nastala v sodelovanju z Narodnim muzejem v Pragi in Muzejem Lužiških Srbov v Bautznu v Nemčiji. Več pa je v pogovoru s Saško Aleksandro Gruden povedala Andreja Borin. Foto: levo: Ante Trstenjak, Lužičanka 2, 1961, vir: UGM, avtor fotografij: Damjan Švarc; desno: Trine Sondergaard, Hovedtoj 6, 2019, z dovoljenjem umetnice in Galerije Martin Asbak; kolaž in izrez fotografij <!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> </body> </html> 174904379 RTVSLO – Ars 1258 clean Razstava Prevzetnost in pristranost narodne noše predstavlja narodno nošo in njene upodobitve, pripadnost in identiteto ter vlogo in položaj ženske v družbi. Izhodišče so dela slovenskega slikarja Anteja Trstenjaka, ki je študiral in dve desetletji živel v Pragi, se nekaj časa navdihoval pri bogati kulturi Lužiških Srbov in se v zadnjem delu življenja ustalil v Mariboru. Tako je tudi razstava nastala v sodelovanju z Narodnim muzejem v Pragi in Muzejem Lužiških Srbov v Bautznu v Nemčiji. Več pa je v pogovoru s Saško Aleksandro Gruden povedala Andreja Borin. Foto: levo: Ante Trstenjak, Lužičanka 2, 1961, vir: UGM, avtor fotografij: Damjan Švarc; desno: Trine Sondergaard, Hovedtoj 6, 2019, z dovoljenjem umetnice in Galerije Martin Asbak; kolaž in izrez fotografij <!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> </body> </html> Fri, 07 Oct 2022 18:45:00 +0000 Letos je minilo 25 let od prezgodnje smrti akademskega kiparja Toneta Demšarja, ki je med drugim znan po glavnih vratih ljubljanske stolnice, sicer pa je svoj opus posvetil predvsem glini in temu materialu z dolgo tradicijo dal novo veljavo. V kiparstvo je vstopil v prvi polovici sedemdsetih let in že hitro začel raziskovati likovne učinke različnih oblik pritiska na mehek organski material – glino je gubal, prirezoval, sploščeval in tlačil v različne zabojčke. Motive je pogosto črpal iz domače lončarske tradicije in rastlinskega sveta, pozneje je vpeljal tudi figuraliko. V osemdesetih je začel v svoje delo vpeljevati izrazitejše družbeno-kritične vsebine, ob tem pa ohranjal določene formalne značilnosti. Kiparski opus Toneta Demšarja v pogovoru predstavlja umetnostna zgodovinarka Nelida Nemec, ki je letos pripravila tudi spominsko razstavo njegovih del v Križevniški cerkvi ljubljanskih Križank. Foto: Tone Demšar, Veliki karo, 1989; vir: spletna stran Festivala Ljubljana 174902733 RTVSLO – Ars 1608 clean Letos je minilo 25 let od prezgodnje smrti akademskega kiparja Toneta Demšarja, ki je med drugim znan po glavnih vratih ljubljanske stolnice, sicer pa je svoj opus posvetil predvsem glini in temu materialu z dolgo tradicijo dal novo veljavo. V kiparstvo je vstopil v prvi polovici sedemdsetih let in že hitro začel raziskovati likovne učinke različnih oblik pritiska na mehek organski material – glino je gubal, prirezoval, sploščeval in tlačil v različne zabojčke. Motive je pogosto črpal iz domače lončarske tradicije in rastlinskega sveta, pozneje je vpeljal tudi figuraliko. V osemdesetih je začel v svoje delo vpeljevati izrazitejše družbeno-kritične vsebine, ob tem pa ohranjal določene formalne značilnosti. Kiparski opus Toneta Demšarja v pogovoru predstavlja umetnostna zgodovinarka Nelida Nemec, ki je letos pripravila tudi spominsko razstavo njegovih del v Križevniški cerkvi ljubljanskih Križank. Foto: Tone Demšar, Veliki karo, 1989; vir: spletna stran Festivala Ljubljana Fri, 30 Sep 2022 17:00:00 +0000 Likovne zbirke Galerije Božidarja Jakca so v veliki meri določene z obdobjem med obema svetovnima vojnama. To umeritev so zdaj še bolj zaokrožili, saj so letos z gospodom Mišom Vidmarjem uskladili donatorsko pogodbo 331 del Nandeta Vidmarja, enega osrednjih predstavnikov ekspresionizma in nove stvarnosti pri nas. Slike, risbe in grafična dela kronološko pokrivajo celoten umetnikov opus, izbor pa predstavljajo na novi stalni postavitvi. V galeriji so zapisali, da je zbirka za njih velikega pomena, saj so tako povezali predstavnike slovenskega ekspresionizma in nove stvarnosti (generacijo praških študentov -Tone in France Kralj ter Božidar Jakac) z obdobjem barvnega in predvojnega socialnega realizma ter pozneje abstrakcije (generacijo zagrebških študentov - Zoran Didek, France Gorše in Jože Gorjup). Dolgoletno strokovno delo za pridobitev nove stalne zbirke so začeli z evidentiranjem celotnega umetnikovega opusa ob pripravi mednarodne razstave Obrazi ekspresionizma / Odtisi duha leta 2018. Zelo pomembna pa je bila Vidmarjeva najobsežnejša retrospektiva, ki so jo v galeriji pripravili leta 2020. Tedaj so evidentirali več kot 1800 umetnikovih risb in grafik ter približno 200 slik, na ogled jih je bila desetina. Glavnino je posodil sin Mišo Vidmar. Šele ta retrospektiva je z obsežnostjo gradiva in nepredstavljenimi deli predvsem povojnega časa celovito umestila Vidmarjevo delo v razvoj slovenske likovne umetnosti 20. stoletja. Maja Žel Nolda se je tedaj pogovarjala s kustosom razstave dr. Robertom Simoniškom. Foto: Nande Vidmar, Zimska pokrajina (Zima), 1921, izrez fotografije; vir: Galerija Božidar Jakac (fototeka) 174898032 RTVSLO – Ars 1416 clean Likovne zbirke Galerije Božidarja Jakca so v veliki meri določene z obdobjem med obema svetovnima vojnama. To umeritev so zdaj še bolj zaokrožili, saj so letos z gospodom Mišom Vidmarjem uskladili donatorsko pogodbo 331 del Nandeta Vidmarja, enega osrednjih predstavnikov ekspresionizma in nove stvarnosti pri nas. Slike, risbe in grafična dela kronološko pokrivajo celoten umetnikov opus, izbor pa predstavljajo na novi stalni postavitvi. V galeriji so zapisali, da je zbirka za njih velikega pomena, saj so tako povezali predstavnike slovenskega ekspresionizma in nove stvarnosti (generacijo praških študentov -Tone in France Kralj ter Božidar Jakac) z obdobjem barvnega in predvojnega socialnega realizma ter pozneje abstrakcije (generacijo zagrebških študentov - Zoran Didek, France Gorše in Jože Gorjup). Dolgoletno strokovno delo za pridobitev nove stalne zbirke so začeli z evidentiranjem celotnega umetnikovega opusa ob pripravi mednarodne razstave Obrazi ekspresionizma / Odtisi duha leta 2018. Zelo pomembna pa je bila Vidmarjeva najobsežnejša retrospektiva, ki so jo v galeriji pripravili leta 2020. Tedaj so evidentirali več kot 1800 umetnikovih risb in grafik ter približno 200 slik, na ogled jih je bila desetina. Glavnino je posodil sin Mišo Vidmar. Šele ta retrospektiva je z obsežnostjo gradiva in nepredstavljenimi deli predvsem povojnega časa celovito umestila Vidmarjevo delo v razvoj slovenske likovne umetnosti 20. stoletja. Maja Žel Nolda se je tedaj pogovarjala s kustosom razstave dr. Robertom Simoniškom. Foto: Nande Vidmar, Zimska pokrajina (Zima), 1921, izrez fotografije; vir: Galerija Božidar Jakac (fototeka) Fri, 16 Sep 2022 18:45:00 +0000 Umetnik in teoretik fotografije Victor Burgin v svojem delu razmišlja predvsem o vpetosti fotografije v širše družbene mehanizme. Poudarja soodvisnost fotografske podobe in jezika ter nezmožnost, da fotografijo izvzamemo iz ideološkega polja. Zanima ga mesto, ki ga fotografija zavzema v vsakdanjem življenju in njena vloga pri oblikovanju naših idej, prepričanj in vrednot. "Skušal sem poudariti politični vidik vizualnega užitka in po drugi strani estetski vidik dokumentarne fotografije," pove Burgin o svojem pristopu, v katerem med drugim združuje semiotiko in psihoanalizo. S semiotiko razlaga, kako fotografija tvori pomen, s psihoanalizo pa zakaj nekdo ob neki fotografiji ne občuti ničesar, drugi pa ima solze v očeh. Pravi tudi, da ne obstaja ena sama, edninska fotografija, temveč prej cela paleta fotografskih praks – medicinska, žurnalistična, umetniška, dokumentarna, itd. A če je vse te prakse združeval vsaj fotoaparat, se je z digitalnim preobratom spremenilo še to – saj pogosto ne moremo vedeti, ali gre za digitalno fotografijo ali simulacijo. Čeprav je svojo pot začel kot politično angažirani avtor, je danes do takšne umetnosti kritičen. Meni namreč, da ta dela pripovedujejo o temah, o katerih bere in posluša že v medijih. S to mislijo se je zaključil prvi del najinega pogovora, v drugem delu pa je med drugim pojasnil, zakaj se mu je politična umetnost zdela smiselna nekoč. Foto: Wikipedia 174897021 RTVSLO – Ars 1122 clean Umetnik in teoretik fotografije Victor Burgin v svojem delu razmišlja predvsem o vpetosti fotografije v širše družbene mehanizme. Poudarja soodvisnost fotografske podobe in jezika ter nezmožnost, da fotografijo izvzamemo iz ideološkega polja. Zanima ga mesto, ki ga fotografija zavzema v vsakdanjem življenju in njena vloga pri oblikovanju naših idej, prepričanj in vrednot. "Skušal sem poudariti politični vidik vizualnega užitka in po drugi strani estetski vidik dokumentarne fotografije," pove Burgin o svojem pristopu, v katerem med drugim združuje semiotiko in psihoanalizo. S semiotiko razlaga, kako fotografija tvori pomen, s psihoanalizo pa zakaj nekdo ob neki fotografiji ne občuti ničesar, drugi pa ima solze v očeh. Pravi tudi, da ne obstaja ena sama, edninska fotografija, temveč prej cela paleta fotografskih praks – medicinska, žurnalistična, umetniška, dokumentarna, itd. A če je vse te prakse združeval vsaj fotoaparat, se je z digitalnim preobratom spremenilo še to – saj pogosto ne moremo vedeti, ali gre za digitalno fotografijo ali simulacijo. Čeprav je svojo pot začel kot politično angažirani avtor, je danes do takšne umetnosti kritičen. Meni namreč, da ta dela pripovedujejo o temah, o katerih bere in posluša že v medijih. S to mislijo se je zaključil prvi del najinega pogovora, v drugem delu pa je med drugim pojasnil, zakaj se mu je politična umetnost zdela smiselna nekoč. Foto: Wikipedia Fri, 09 Sep 2022 10:00:00 +0000 "Nima smisla, da bi danes še ustvarjali nove fotografije." je polemična misel Victorja Burgina, umetnika in teoretika fotografije. Poudarja, da je ključno predvsem, kako že obstoječe fotografije razumemo. Zavedati bi se morali vpetosti fotografije v širše družbene mehanizme in o tem razmišljati. Burgin poudarja tudi soodvisnost fotografske podobe in jezika, nezmožnost, da fotografijo izvzamemo iz ideološkega polja. Sprva se je uveljavil kot politično angažirani fotograf, ki je s konceptualnim spajanjem podob in besedila opozarjal na družbene nepravilnosti in konvencije. Pogovor s teoretikom objavljamo v dveh delih – v prvem beseda teče predvsem o digitalnem obratu. Pravi namreč, da se danes, ko je vse digitalno, fotografija ne loči več od kakšnega drugega digitalnega objekta, kot je na primer zdravstvena kartoteka ali lik zmaja v igrici, v vseh primerih gre za zaporedje ničel in enk. Če smo nekoč lahko rekli, da različne vrste fotografije (astronomsko, medicinsko, družinsko …) združuje vsaj fotoaparat, danes tudi za digitalne simulacije ni več nujen. Zato je prepričan, da bi morali akademiki, kritiki in teoretiki fotografije dati nekoliko na stran te kategorije, kot sta fotografija in film. Samo tako bi lahko digitalni objekt bolje razumeli. Ob koncu prvega dela pogovora Burgin odgovori še, zakaj mu ni blizu politično angažirana umetnost, čeprav je nekoč bila del njegove prakse, o čemer več v drugem delu. Foto: Wikipedia 174896506 RTVSLO – Ars 1349 clean "Nima smisla, da bi danes še ustvarjali nove fotografije." je polemična misel Victorja Burgina, umetnika in teoretika fotografije. Poudarja, da je ključno predvsem, kako že obstoječe fotografije razumemo. Zavedati bi se morali vpetosti fotografije v širše družbene mehanizme in o tem razmišljati. Burgin poudarja tudi soodvisnost fotografske podobe in jezika, nezmožnost, da fotografijo izvzamemo iz ideološkega polja. Sprva se je uveljavil kot politično angažirani fotograf, ki je s konceptualnim spajanjem podob in besedila opozarjal na družbene nepravilnosti in konvencije. Pogovor s teoretikom objavljamo v dveh delih – v prvem beseda teče predvsem o digitalnem obratu. Pravi namreč, da se danes, ko je vse digitalno, fotografija ne loči več od kakšnega drugega digitalnega objekta, kot je na primer zdravstvena kartoteka ali lik zmaja v igrici, v vseh primerih gre za zaporedje ničel in enk. Če smo nekoč lahko rekli, da različne vrste fotografije (astronomsko, medicinsko, družinsko …) združuje vsaj fotoaparat, danes tudi za digitalne simulacije ni več nujen. Zato je prepričan, da bi morali akademiki, kritiki in teoretiki fotografije dati nekoliko na stran te kategorije, kot sta fotografija in film. Samo tako bi lahko digitalni objekt bolje razumeli. Ob koncu prvega dela pogovora Burgin odgovori še, zakaj mu ni blizu politično angažirana umetnost, čeprav je nekoč bila del njegove prakse, o čemer več v drugem delu. Foto: Wikipedia Fri, 02 Sep 2022 16:00:00 +0000 Ta mesec je minilo 60 let od smrti arhitekta Maksa Fabianija, ki je pomembno zaznamoval Ljubljano, a pogosto ostaja v Plečnikovi senci. Med razlogi za to naj bi bila tudi njegova narodna in politična pripadnost. Njegovo delo je pomembno tako za slovensko, kot tudi za avstrijsko in italijansko kulturo. V 20. stoletju, ko je postala pomembna politična pripadnost, naj bi ga Slovenci zaradi udinjanja fašističnim oblastem imeli za Italijana, Avstrijci zaradi naklonjenosti slovenskim umetnikom za Slovenca, Italijani zaradi zvez z avstrijskim dvorom za Avstrijca, so ob obletnici zapisali na STA. Eden najvidnejših arhitektov avstro-ogrske monarhije se je rodil leta 1865 v Kobdilju pri Štanjelu, od koder je bila očetova družina. Družina njegove matere, ki je bila rojena v Trstu, pa je imela na Dunaju pomembne zveze vse do Habsburžanov. Deloval je marsikje – po ljubljanskem potresu leta 1895 je na svojo lastno pobudo in brezplačno izdelal urbanistični načrt za Ljubljano, zaznamoval je številne kraje na Goriškem, v Posočju in na Vipavskem, svoje najbolj inovativne in znamenite projekte pa je uresničil na Dunaju. Bil je tudi prvi arhitekt z doktoratom v monarhiji, osebni svetovalec prestolonaslednika Franca Ferdinanda, sodelavec Otta Wagnerja in profesor na Dunaju. Celovitejši vpogled v Fabianijevo delo in življenje je leta 2010 prinesla Fabianijeva monografija, ki jo podpisujeta Andrej Hrausky in Janez Koželj. Ob izidu se je tedaj z njima pogovarjala Maja Žel Nolda, njuna razmišljanja pa ostajajo aktualna še danes. Foto: Wikipedia 174894840 RTVSLO – Ars 1486 clean Ta mesec je minilo 60 let od smrti arhitekta Maksa Fabianija, ki je pomembno zaznamoval Ljubljano, a pogosto ostaja v Plečnikovi senci. Med razlogi za to naj bi bila tudi njegova narodna in politična pripadnost. Njegovo delo je pomembno tako za slovensko, kot tudi za avstrijsko in italijansko kulturo. V 20. stoletju, ko je postala pomembna politična pripadnost, naj bi ga Slovenci zaradi udinjanja fašističnim oblastem imeli za Italijana, Avstrijci zaradi naklonjenosti slovenskim umetnikom za Slovenca, Italijani zaradi zvez z avstrijskim dvorom za Avstrijca, so ob obletnici zapisali na STA. Eden najvidnejših arhitektov avstro-ogrske monarhije se je rodil leta 1865 v Kobdilju pri Štanjelu, od koder je bila očetova družina. Družina njegove matere, ki je bila rojena v Trstu, pa je imela na Dunaju pomembne zveze vse do Habsburžanov. Deloval je marsikje – po ljubljanskem potresu leta 1895 je na svojo lastno pobudo in brezplačno izdelal urbanistični načrt za Ljubljano, zaznamoval je številne kraje na Goriškem, v Posočju in na Vipavskem, svoje najbolj inovativne in znamenite projekte pa je uresničil na Dunaju. Bil je tudi prvi arhitekt z doktoratom v monarhiji, osebni svetovalec prestolonaslednika Franca Ferdinanda, sodelavec Otta Wagnerja in profesor na Dunaju. Celovitejši vpogled v Fabianijevo delo in življenje je leta 2010 prinesla Fabianijeva monografija, ki jo podpisujeta Andrej Hrausky in Janez Koželj. Ob izidu se je tedaj z njima pogovarjala Maja Žel Nolda, njuna razmišljanja pa ostajajo aktualna še danes. Foto: Wikipedia Fri, 26 Aug 2022 16:30:00 +0000 V obsežnem opusu kiparke in multimedijske umetnice Dube Sambolec najdemo risbe, videe, kolaže, pa seveda prostorske instalacije, nekatere precej velike, z blagom, kovanim železom, plastičnimi masami, solnimi skalami, neonom, zemljo. V oblike, barve in materiale umetnica vnaša družbenopolitično razpravo. Preizprašuje spolne identitete, položaj žensk in ustvarjalk v družbi. V utemeljitvi letošnje Jakopičeve nagrade za življenjsko delo je umetnostna zgodovinarka Barbara Borčić med drugim zapisala, da "pomembno sooblikuje koncept razširjene umetnosti in javnega dialoga o sodobni umetnosti in kulturi. V svojem umetniškem opusu je prehodila pot od modernistične skulpture, ekscentrične abstrakcije in minimalističnih kosov do postmodernistične hibridnosti in večmedijskih razsežnosti." V Cukrarni v Ljubljani na skupinski razstavi Vračanje pogleda 58-ih slovenskih oziroma na Slovenskem delujočih vizualnih umetnic, ki so zaznamovale čas od devetdesetih let preteklega stoletja do danes, Duba Sambolec predstavlja na kljuki stojala na kolesih viseči polovični volumen ženskega telesa, ki so mu dodane identifikacijske številke, tam, kjer bi morala biti roka, izraščajo dolgi črni lasje. Telo binglja in čaka, kot so še pred kratkim čakale anonimne avtorice, da njihova dela privlečejo na svetlobo iz temnih depojev. Na drugi strani galerije najdemo objekt z naslovom Temporary (Začasno). Prav tako na stojalu je prečno položen prozoren valj, skozenj pa potisnjen polivinil, ki na obeh koncih štrli ven, se, kot opiše avtorica, bohotno izliva. "Situacija spominja na transportno manipuliranje, odloženi predmet pa aludira na ujetost, krhkost in neobrzdanost energij." Zanjo ni nič nedolžno in vse je politično. Tudi osnovni likovni elementi in materiali. A vse skupaj dobi zares pomen šele v konstelaciji, v odnosih v prostoru. Tla so demokratičen element, pravi, na njih stojijo skulpture in gledalci. Stene pa razume kot avtoritativen element, ker na gledalca delujejo od zgoraj. Duba Sambolec: Temporary, foto: Žiga Bratoš 174893506 RTVSLO – Ars 2187 clean V obsežnem opusu kiparke in multimedijske umetnice Dube Sambolec najdemo risbe, videe, kolaže, pa seveda prostorske instalacije, nekatere precej velike, z blagom, kovanim železom, plastičnimi masami, solnimi skalami, neonom, zemljo. V oblike, barve in materiale umetnica vnaša družbenopolitično razpravo. Preizprašuje spolne identitete, položaj žensk in ustvarjalk v družbi. V utemeljitvi letošnje Jakopičeve nagrade za življenjsko delo je umetnostna zgodovinarka Barbara Borčić med drugim zapisala, da "pomembno sooblikuje koncept razširjene umetnosti in javnega dialoga o sodobni umetnosti in kulturi. V svojem umetniškem opusu je prehodila pot od modernistične skulpture, ekscentrične abstrakcije in minimalističnih kosov do postmodernistične hibridnosti in večmedijskih razsežnosti." V Cukrarni v Ljubljani na skupinski razstavi Vračanje pogleda 58-ih slovenskih oziroma na Slovenskem delujočih vizualnih umetnic, ki so zaznamovale čas od devetdesetih let preteklega stoletja do danes, Duba Sambolec predstavlja na kljuki stojala na kolesih viseči polovični volumen ženskega telesa, ki so mu dodane identifikacijske številke, tam, kjer bi morala biti roka, izraščajo dolgi črni lasje. Telo binglja in čaka, kot so še pred kratkim čakale anonimne avtorice, da njihova dela privlečejo na svetlobo iz temnih depojev. Na drugi strani galerije najdemo objekt z naslovom Temporary (Začasno). Prav tako na stojalu je prečno položen prozoren valj, skozenj pa potisnjen polivinil, ki na obeh koncih štrli ven, se, kot opiše avtorica, bohotno izliva. "Situacija spominja na transportno manipuliranje, odloženi predmet pa aludira na ujetost, krhkost in neobrzdanost energij." Zanjo ni nič nedolžno in vse je politično. Tudi osnovni likovni elementi in materiali. A vse skupaj dobi zares pomen šele v konstelaciji, v odnosih v prostoru. Tla so demokratičen element, pravi, na njih stojijo skulpture in gledalci. Stene pa razume kot avtoritativen element, ker na gledalca delujejo od zgoraj. Duba Sambolec: Temporary, foto: Žiga Bratoš Fri, 19 Aug 2022 16:00:00 +0000 Marijina podoba je v zgodovini umetnosti pogosto predstavljala ideal najčistejše in najpopolnejše telesne lepote. Če imajo vsi prizori Marijinega življenja dogmatičen značaj, pa to še zlasti velja za prizor njenega vnebovzetja. Tako je v monografiji Marija v slovenski umetnosti pred leti zapisal umetnostni zgodovinar Lev Menaše. Pred praznikom Marijinega vnebovzetja lahko v interpretaciji Simone Juvan in Janka Ropreta ponovno slišite povzetke iz tega dela, ki je izšlo leta 1994, obravnava pa ikonologijo slovenske marijanske umetnosti do prve svetovne vojne. Oddajo je pripravila Maja Žel-Nolda. Foto: Marijino vnebovzetje (Michel Sittow), vir: Wikipedia 174892058 RTVSLO – Ars 1170 clean Marijina podoba je v zgodovini umetnosti pogosto predstavljala ideal najčistejše in najpopolnejše telesne lepote. Če imajo vsi prizori Marijinega življenja dogmatičen značaj, pa to še zlasti velja za prizor njenega vnebovzetja. Tako je v monografiji Marija v slovenski umetnosti pred leti zapisal umetnostni zgodovinar Lev Menaše. Pred praznikom Marijinega vnebovzetja lahko v interpretaciji Simone Juvan in Janka Ropreta ponovno slišite povzetke iz tega dela, ki je izšlo leta 1994, obravnava pa ikonologijo slovenske marijanske umetnosti do prve svetovne vojne. Oddajo je pripravila Maja Žel-Nolda. Foto: Marijino vnebovzetje (Michel Sittow), vir: Wikipedia Thu, 11 Aug 2022 16:30:00 +0000 Vladimir Makuc, interpret Krasa in mediteranskega duha, ki je posegal v srednji vek, v vesolje in, kot se zdi, tudi med računalniške piksle, je svojo značilno likovno govorico, ki se je kdaj mojstrsko približevala otroški risbi, organsko prelival med grafiko, slikarstvom in kiparstvom. Ptice, voli, krogi – kot zobati urni mehanizmi ali planeti. Steklene črepinje. Predvsem pa znaki, ki jim morda še sam ni razvozlal pomena, a je čutil njihovo moč. Je bil mistik, vizionar ali praktik? Morda vse to? Nedvomno izjemen likovnik, ki je brezhibno obvladoval metier. V Galeriji Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki so se umetniku, ki je živel med letoma 1925 in 2016, poklonili z retrospektivo. Jedro razstave tvori donacija 53 grafičnih listov, ki predstavljajo umetnikov ustvarjalni razvoj vse od 50. let prejšnjega stoletja do konca tisočletja. Vladimir Makuc je ta dela želel podariti Galeriji Božidar Jakac in že pripravil mapo, potem pa umrl, zato so pozneje v galeriji navezali stik s sinom Vladom Makucem. Na obsežni predstavitvi, katere kustos je umetnostni zgodovinar Miha Colner, si lahko ogledamo še slike, keramične izdelke, tapiserije, risbe in primere javnih naročil. Foto: Žiga Bratoš 174890672 RTVSLO – Ars 2046 clean Vladimir Makuc, interpret Krasa in mediteranskega duha, ki je posegal v srednji vek, v vesolje in, kot se zdi, tudi med računalniške piksle, je svojo značilno likovno govorico, ki se je kdaj mojstrsko približevala otroški risbi, organsko prelival med grafiko, slikarstvom in kiparstvom. Ptice, voli, krogi – kot zobati urni mehanizmi ali planeti. Steklene črepinje. Predvsem pa znaki, ki jim morda še sam ni razvozlal pomena, a je čutil njihovo moč. Je bil mistik, vizionar ali praktik? Morda vse to? Nedvomno izjemen likovnik, ki je brezhibno obvladoval metier. V Galeriji Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki so se umetniku, ki je živel med letoma 1925 in 2016, poklonili z retrospektivo. Jedro razstave tvori donacija 53 grafičnih listov, ki predstavljajo umetnikov ustvarjalni razvoj vse od 50. let prejšnjega stoletja do konca tisočletja. Vladimir Makuc je ta dela želel podariti Galeriji Božidar Jakac in že pripravil mapo, potem pa umrl, zato so pozneje v galeriji navezali stik s sinom Vladom Makucem. Na obsežni predstavitvi, katere kustos je umetnostni zgodovinar Miha Colner, si lahko ogledamo še slike, keramične izdelke, tapiserije, risbe in primere javnih naročil. Foto: Žiga Bratoš Fri, 05 Aug 2022 15:00:00 +0000 Tina Kolenik je likovna umetnica in kostumografinja, pa tudi performerka, ki v vsem svojem opusu tematizira telo v najrazličnejših odnosih z okoljem. V galeriji Kresija se predstavlja z razstavo V imenu ljudstva. Na razstavi fotografij in objektov se avtorica obleče v kostume in zavzame tipične poze osmih svetovnih vladarjev, ki so v zgodovini krojili zgodovino posameznih narodov in kompleksnejših svetovnih ozemelj. Njihovi kostumi, izrazi vladarske moči, so narejeni iz vžigalic, ki kot metafora nadomeščajo ljudske množice, ki so vladarjem podarjale moč. Tino Kolenik je pred mikrofon za oddajo Likovni odmevi povabila Petra Tanko. Vabimo vas k poslušanju!<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> </body> </html> 174889449 RTVSLO – Ars 1246 clean Tina Kolenik je likovna umetnica in kostumografinja, pa tudi performerka, ki v vsem svojem opusu tematizira telo v najrazličnejših odnosih z okoljem. V galeriji Kresija se predstavlja z razstavo V imenu ljudstva. Na razstavi fotografij in objektov se avtorica obleče v kostume in zavzame tipične poze osmih svetovnih vladarjev, ki so v zgodovini krojili zgodovino posameznih narodov in kompleksnejših svetovnih ozemelj. Njihovi kostumi, izrazi vladarske moči, so narejeni iz vžigalic, ki kot metafora nadomeščajo ljudske množice, ki so vladarjem podarjale moč. Tino Kolenik je pred mikrofon za oddajo Likovni odmevi povabila Petra Tanko. Vabimo vas k poslušanju!<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> </body> </html> Fri, 29 Jul 2022 16:30:00 +0000 "Od srednjeveških portretov, resenančnih figur golih grških boginj ali oglaševalskih kampanj dvajsetega stoletja – na telo smo v zgodovini projicirali neskončno pomenov. Toda kakšne pomene umetniška upodobitev telesa nosi danes?" Tako je zapisala in se vprašala Hana Čeferin, kuratorka fotografske razstave Telo kot način gledanja v koprski Galeriji Loža, kjer so na ogled dela osmih sodobnih slovenskih umetnikov in umetnic, ki jih zastopa Galerija Fotografija. Nekaj možnih odgovorov v oddaji ponujajo kuratorka Hana Čeferin, ter umetniki in umetnice Tanja Lažetič, Tilyen Mucik, Uroš Abram in Blaž Rojs. Foto: Andrej Lamut. Potop, 2018; vir Galerija Fotografija (izrez fotografije) 174888392 RTVSLO – Ars 1593 clean "Od srednjeveških portretov, resenančnih figur golih grških boginj ali oglaševalskih kampanj dvajsetega stoletja – na telo smo v zgodovini projicirali neskončno pomenov. Toda kakšne pomene umetniška upodobitev telesa nosi danes?" Tako je zapisala in se vprašala Hana Čeferin, kuratorka fotografske razstave Telo kot način gledanja v koprski Galeriji Loža, kjer so na ogled dela osmih sodobnih slovenskih umetnikov in umetnic, ki jih zastopa Galerija Fotografija. Nekaj možnih odgovorov v oddaji ponujajo kuratorka Hana Čeferin, ter umetniki in umetnice Tanja Lažetič, Tilyen Mucik, Uroš Abram in Blaž Rojs. Foto: Andrej Lamut. Potop, 2018; vir Galerija Fotografija (izrez fotografije) Fri, 22 Jul 2022 17:00:00 +0000 V razstavnih prostorih Koroške galerije likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu so letošnji poletni razstavni termin namenili enemu najvidnejših likovnih ustvarjalcev v regiji Štefanu Marflaku. Akademski slikar, ki letos praznuje 70 letnico, je v svojem slikarskem opusu vsebinsko vpet v kulturno in naravno izročilo sveta med Peco in Pohorjem ter tamkajšnjih ljudi. Njegovo razstavo z naslovom Ta pot, ta slika predstavlja kustos Marko Košan, ki jo je zasnoval. Foto: KGLU 174886931 RTVSLO – Ars 1044 clean V razstavnih prostorih Koroške galerije likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu so letošnji poletni razstavni termin namenili enemu najvidnejših likovnih ustvarjalcev v regiji Štefanu Marflaku. Akademski slikar, ki letos praznuje 70 letnico, je v svojem slikarskem opusu vsebinsko vpet v kulturno in naravno izročilo sveta med Peco in Pohorjem ter tamkajšnjih ljudi. Njegovo razstavo z naslovom Ta pot, ta slika predstavlja kustos Marko Košan, ki jo je zasnoval. Foto: KGLU Fri, 15 Jul 2022 16:50:00 +0000 Če se je grafični bienale Ljubljana pretežno odprl k drugim medijem, je poziv ustvarjalcem ob rednih kuriranih razstavah, posvečenih grafiki, eden od načinov, kako v Mednarodnem grafičnem likovnem centru ohranjajo stik s tem medijem. Leta 2012 so na podlagi poziva pripravili razstavo novejših grafičnih del, letos, deset let pozneje pa jih je ponovno zanimalo, kaj se je v tem času dogajalo na tem področju in so poziv ponovili. Kaj je med prispelimi prijavami izbrala mednarodna žirija si lahko ogledate na razstavi Odtisi in vtisi 2. Med sodelujočimi je tudi precej manj znanih, še uveljavljajočih se umetnikov in umetnic, je povedal sokustos razstave Božidar Zrinski, s katerim se je pogovarjala Iza Pevec, svoja dela pa predstavljajo Dalea Kovačec, Nina Koželj in Svetlana Jakimovska Rodič. Foto: Brane Širca, Denar sveta vladar 500 rubljev, 2022, prostorska postavitev, detajl; vir: MGLC 174885578 RTVSLO – Ars 1795 clean Če se je grafični bienale Ljubljana pretežno odprl k drugim medijem, je poziv ustvarjalcem ob rednih kuriranih razstavah, posvečenih grafiki, eden od načinov, kako v Mednarodnem grafičnem likovnem centru ohranjajo stik s tem medijem. Leta 2012 so na podlagi poziva pripravili razstavo novejših grafičnih del, letos, deset let pozneje pa jih je ponovno zanimalo, kaj se je v tem času dogajalo na tem področju in so poziv ponovili. Kaj je med prispelimi prijavami izbrala mednarodna žirija si lahko ogledate na razstavi Odtisi in vtisi 2. Med sodelujočimi je tudi precej manj znanih, še uveljavljajočih se umetnikov in umetnic, je povedal sokustos razstave Božidar Zrinski, s katerim se je pogovarjala Iza Pevec, svoja dela pa predstavljajo Dalea Kovačec, Nina Koželj in Svetlana Jakimovska Rodič. Foto: Brane Širca, Denar sveta vladar 500 rubljev, 2022, prostorska postavitev, detajl; vir: MGLC Fri, 08 Jul 2022 16:40:00 +0000 Da je mojster klasične kiparske veščine, dokazuje nenazadnje s portreti, na primer Stanovnikovim kipom v Valvasorjevem parku v Ljubljani, v katerega je subtilno ujel njegovo hudomušnost. A dela v Mestni galeriji skoraj ne bi mogla biti dlje, ob tem pa dobimo občutek, kot da Metod Frlic ni en sam, temveč več umetnikov hkrati. Bolj kot z lepoto kiparske podobe se ukvarja z duhovitim in ostrim razkrivanjem resnice. Na površino potegne zagatnost, perverznost, strašljivost in absurdnost, ki se skrivajo sicer pod spolirano podobo ljudi in pojavov. Akademski kipar in docent na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Metod Frlic je Mestno galerijo Ljubljana napolnil z do zdaj najobsežnejšo predstavitvijo svojih del, ki so v zadnjih desetih letih usmerjena v politično skulpturo. Za razstavo z naslovom Blazina, bla, bla, bla, blato je natančno premislil prostor in dela temu tudi prilagodil. Ta so provokativna, humorna, kdaj neizprosna, predvsem pa vizualno sočna. V Mestni galeriji recimo srečamo veliko glavo Slavoja Žižka, ob njej pa stolp iz knjig in trebuh, ki ima namesto popka odtok kot v Hitchcockovem filmu Psiho. "Mislil sem, da je filozofija strnjena misel," pravi Frlic, "pa sem se očitno motil." Nadstropje nižje se moramo prebiti skozi dva okostnjaka in se ju ob tem dotakniti. Nekatere bo to spomnilo na performans iz 70-ih z naslovom Živa vrata – le da sta tam bila živa človeka. Foto: Žiga Bratoš 174883915 RTVSLO – Ars 1558 clean Da je mojster klasične kiparske veščine, dokazuje nenazadnje s portreti, na primer Stanovnikovim kipom v Valvasorjevem parku v Ljubljani, v katerega je subtilno ujel njegovo hudomušnost. A dela v Mestni galeriji skoraj ne bi mogla biti dlje, ob tem pa dobimo občutek, kot da Metod Frlic ni en sam, temveč več umetnikov hkrati. Bolj kot z lepoto kiparske podobe se ukvarja z duhovitim in ostrim razkrivanjem resnice. Na površino potegne zagatnost, perverznost, strašljivost in absurdnost, ki se skrivajo sicer pod spolirano podobo ljudi in pojavov. Akademski kipar in docent na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Metod Frlic je Mestno galerijo Ljubljana napolnil z do zdaj najobsežnejšo predstavitvijo svojih del, ki so v zadnjih desetih letih usmerjena v politično skulpturo. Za razstavo z naslovom Blazina, bla, bla, bla, blato je natančno premislil prostor in dela temu tudi prilagodil. Ta so provokativna, humorna, kdaj neizprosna, predvsem pa vizualno sočna. V Mestni galeriji recimo srečamo veliko glavo Slavoja Žižka, ob njej pa stolp iz knjig in trebuh, ki ima namesto popka odtok kot v Hitchcockovem filmu Psiho. "Mislil sem, da je filozofija strnjena misel," pravi Frlic, "pa sem se očitno motil." Nadstropje nižje se moramo prebiti skozi dva okostnjaka in se ju ob tem dotakniti. Nekatere bo to spomnilo na performans iz 70-ih z naslovom Živa vrata – le da sta tam bila živa človeka. Foto: Žiga Bratoš Fri, 01 Jul 2022 18:30:00 +0000 Letošnji dobitnik Župančičeve nagrade za življenjsko delo, akademski kipar in univerzitetni profesor Matjaž Počivavšek, ves čas opazno sooblikuje javni mestni prostor, omenimo recimo skulpturo pred NLB na Trgu republike v Ljubljani. Kako postaviti nekaj, kar prehaja med intimnim ateljejskim delom in javnim prostorom, se sprašuje kipar, ter izpostavlja, da javna plastika zahteva drugačne teme in trajnejši material, pomemben je tudi kontekst prostora. Pri svojem delu izhaja predvsem iz materiala, njegove minimalistično zaznamovane skulpture pa določa tudi dinamično razmerje med velikostjo, volumnom in detajli na površini. Zmanjšati skuša vlogo roke in modeliranja, zato dela pogosto ustvarja ob pomoči odtisov vode, vetra in različnih predmetov. Poleg študija na ljubljanski akademiji sta njegovo delovanje usmerila tudi navdušenje nad ameriškim minimalizmom ter izkušnja Pariza z bogato zakladnico del iz zgodovine umetnosti in tako tudi njegova dela sodobnost združujejo s tradicijo. Foto: ALUO 174882392 RTVSLO – Ars 1353 clean Letošnji dobitnik Župančičeve nagrade za življenjsko delo, akademski kipar in univerzitetni profesor Matjaž Počivavšek, ves čas opazno sooblikuje javni mestni prostor, omenimo recimo skulpturo pred NLB na Trgu republike v Ljubljani. Kako postaviti nekaj, kar prehaja med intimnim ateljejskim delom in javnim prostorom, se sprašuje kipar, ter izpostavlja, da javna plastika zahteva drugačne teme in trajnejši material, pomemben je tudi kontekst prostora. Pri svojem delu izhaja predvsem iz materiala, njegove minimalistično zaznamovane skulpture pa določa tudi dinamično razmerje med velikostjo, volumnom in detajli na površini. Zmanjšati skuša vlogo roke in modeliranja, zato dela pogosto ustvarja ob pomoči odtisov vode, vetra in različnih predmetov. Poleg študija na ljubljanski akademiji sta njegovo delovanje usmerila tudi navdušenje nad ameriškim minimalizmom ter izkušnja Pariza z bogato zakladnico del iz zgodovine umetnosti in tako tudi njegova dela sodobnost združujejo s tradicijo. Foto: ALUO Fri, 24 Jun 2022 09:00:00 +0000 Ob odpovedi razstave v Narodnem muzeju Slovenije zaradi dvoma o avtentičnosti del smo vsi nenadoma postali likovni strokovnjaki, ki znajo na daleč prepoznati lažnega Picassa. Strokovni pristopi so seveda kompleksni, saj so ponaredki lahko zelo kakovostni. Strokovnjak, ki presoja avtentičnost, najprej pogleda stanje slike, ali je raster značilen za slikarja, kakšne so barve in razpoloženje, zelo zgovorna sta platno in zadnja stran slike, razlaga dr. Ferdinand Šerbelj, umetnostni zgodovinar in sodni izvedenec. "Če je hrbtna stran zelo pestra in je veliko nalepk, žigov, je to sumljivo, saj je očitno nekdo hotel pokazati, da je delo bilo vključeno na številne razstave, in ga tako legitimizirati." Vsaka kopija pa seveda še ni ponaredek, poleg tega tudi pojmovanje originalnosti in edinstvenosti ni enako v vseh zgodovinskih obdobjih in kulturah. Zakaj pravzaprav umetniško vrednost grafike dojemamo drugače, če je natisnjena v številnih izvodih in ne le nekajkrat? O vsem tem razmišlja dr. Ferdinand Šerbelj, dolgoletni sodelavec Narodne galerije. Foto: Janko Dermastja, Narodna galerija 174881219 RTVSLO – Ars 2498 clean Ob odpovedi razstave v Narodnem muzeju Slovenije zaradi dvoma o avtentičnosti del smo vsi nenadoma postali likovni strokovnjaki, ki znajo na daleč prepoznati lažnega Picassa. Strokovni pristopi so seveda kompleksni, saj so ponaredki lahko zelo kakovostni. Strokovnjak, ki presoja avtentičnost, najprej pogleda stanje slike, ali je raster značilen za slikarja, kakšne so barve in razpoloženje, zelo zgovorna sta platno in zadnja stran slike, razlaga dr. Ferdinand Šerbelj, umetnostni zgodovinar in sodni izvedenec. "Če je hrbtna stran zelo pestra in je veliko nalepk, žigov, je to sumljivo, saj je očitno nekdo hotel pokazati, da je delo bilo vključeno na številne razstave, in ga tako legitimizirati." Vsaka kopija pa seveda še ni ponaredek, poleg tega tudi pojmovanje originalnosti in edinstvenosti ni enako v vseh zgodovinskih obdobjih in kulturah. Zakaj pravzaprav umetniško vrednost grafike dojemamo drugače, če je natisnjena v številnih izvodih in ne le nekajkrat? O vsem tem razmišlja dr. Ferdinand Šerbelj, dolgoletni sodelavec Narodne galerije. Foto: Janko Dermastja, Narodna galerija Fri, 17 Jun 2022 16:30:00 +0000 Ob razstavi fotografij Letizie Battaglia »Fotografija kot življenska izbira« v Ljubljani pravi kuratorica Francesca Alfano Miglietti, s katero smo na dan otvoritve, 24. maja v Galeriji Jakopič pripravili pogovor o estetiki, osebnosti, njeni rabi črnobele fotografije, in o nelepih plateh življenja Italije, ki jih je na celuloid lovila Battaglia. Miglietti je umetnostna kritičarka, publicistka in docentka predmeta Teorije in metodologije sodobnosti na Akademiji lepih umetnosti Brera v Milanu. Prvič je to razstavo postavila v beneški galeriji Tre oci, tri očesa, na tamkajšnem otoku Giudecca leta 2019. Poleg tega, da se že dolgo bavi s sodobno umetnostjo povezanimi zadevami, je bila tudi prijateljica letos aprila preminule avtorice in fotografinje Letizie Battaglia. Slednja se je leta 1935 rodila na Siciliji, življenski obrati pa so jo pozneje vodili v Lombardijo, v Milano, kjer je sprva kot novinarka, kmalu pa tudi kot fotografinja začela pot povečini po fotografijah žrtev umorov mafije širše prepoznavne avtorice. Prevod pogovora interpretira Jasna Rodošek. Foto: Kuratorica Francesca Alfano Miglietti na otvoritvi razstave 24.maja v Ljubljani VIR: Goran Tenze, Program Ars 174879757 RTVSLO – Ars 1576 clean Ob razstavi fotografij Letizie Battaglia »Fotografija kot življenska izbira« v Ljubljani pravi kuratorica Francesca Alfano Miglietti, s katero smo na dan otvoritve, 24. maja v Galeriji Jakopič pripravili pogovor o estetiki, osebnosti, njeni rabi črnobele fotografije, in o nelepih plateh življenja Italije, ki jih je na celuloid lovila Battaglia. Miglietti je umetnostna kritičarka, publicistka in docentka predmeta Teorije in metodologije sodobnosti na Akademiji lepih umetnosti Brera v Milanu. Prvič je to razstavo postavila v beneški galeriji Tre oci, tri očesa, na tamkajšnem otoku Giudecca leta 2019. Poleg tega, da se že dolgo bavi s sodobno umetnostjo povezanimi zadevami, je bila tudi prijateljica letos aprila preminule avtorice in fotografinje Letizie Battaglia. Slednja se je leta 1935 rodila na Siciliji, življenski obrati pa so jo pozneje vodili v Lombardijo, v Milano, kjer je sprva kot novinarka, kmalu pa tudi kot fotografinja začela pot povečini po fotografijah žrtev umorov mafije širše prepoznavne avtorice. Prevod pogovora interpretira Jasna Rodošek. Foto: Kuratorica Francesca Alfano Miglietti na otvoritvi razstave 24.maja v Ljubljani VIR: Goran Tenze, Program Ars Fri, 10 Jun 2022 18:55:00 +0000 Odločna, celo jezna dekleta v mračnih okoljih že dolgo naseljujejo slike uveljavljene umetnice Tine Dobrajc, ki se trenutno v Galeriji SLOART predstavlja z razstavo Balkanske obljube. S spojem sodobnih ter tradicionalnih in folklornih elementov, kot so avbe, razmišlja o kulturi, ki nas določa. Tradicije pa ne želi izničiti, temveč o njej kritično razmisliti, je umetnica povedala v pogovoru ob razstavi Žival sem, ujeta v tvoj vroč beton pred dvema letoma. Na sliki: Art Of Violence: Spirit, 2021,akril na platno <p>Priznana slikarka se trenutno v Galeriji SLOART predstavlja z razstavo Balkanske obljube </p><p><p>Odločna, celo jezna dekleta v mračnih okoljih že dolgo naseljujejo slike uveljavljene umetnice Tine Dobrajc<strong>, </strong>ki se trenutno v Galeriji SLOART predstavlja z razstavo Balkanske obljube. S spojem sodobnih ter tradicionalnih in folklornih elementov, kot so avbe, razmišlja o kulturi, ki nas določa. Tradicije pa ne želi izničiti, temveč o njej kritično razmisliti, je umetnica povedala v pogovoru ob razstavi Žival sem, ujeta v tvoj vroč beton pred dvema letoma. Vabljeni k ponovnemu poslušanju!</p></p> 174877777 RTVSLO – Ars 1593 clean Odločna, celo jezna dekleta v mračnih okoljih že dolgo naseljujejo slike uveljavljene umetnice Tine Dobrajc, ki se trenutno v Galeriji SLOART predstavlja z razstavo Balkanske obljube. S spojem sodobnih ter tradicionalnih in folklornih elementov, kot so avbe, razmišlja o kulturi, ki nas določa. Tradicije pa ne želi izničiti, temveč o njej kritično razmisliti, je umetnica povedala v pogovoru ob razstavi Žival sem, ujeta v tvoj vroč beton pred dvema letoma. Na sliki: Art Of Violence: Spirit, 2021,akril na platno <p>Priznana slikarka se trenutno v Galeriji SLOART predstavlja z razstavo Balkanske obljube </p><p><p>Odločna, celo jezna dekleta v mračnih okoljih že dolgo naseljujejo slike uveljavljene umetnice Tine Dobrajc<strong>, </strong>ki se trenutno v Galeriji SLOART predstavlja z razstavo Balkanske obljube. S spojem sodobnih ter tradicionalnih in folklornih elementov, kot so avbe, razmišlja o kulturi, ki nas določa. Tradicije pa ne želi izničiti, temveč o njej kritično razmisliti, je umetnica povedala v pogovoru ob razstavi Žival sem, ujeta v tvoj vroč beton pred dvema letoma. Vabljeni k ponovnemu poslušanju!</p></p> Fri, 03 Jun 2022 16:30:00 +0000 Skoraj pregovorno že velja, da je umetniški trg v Sloveniji nerazvit. Galeristka in kulturna menedžerka Piera Ravnikar si to že vrsto let prizadeva spremeniti. Skoraj deset let je kot umetniška vodja vizualnega programa delovala v Kinu Šiška, v okviru katerega je vzpostavila tudi galerijo Dobra vaga, ki je usmerjena predvsem v predstavljanje mlajših umetnikov in z dostopnimi cenami spodbuja razvoj umetniškega trga. Leta 2017 je Piera Ravnikar ustanovila svojo galerijo Ravnikar Gallery Space, na njeno pobudo pa so v sodelovanju s Cukrarno oblikovali Ljubljana Art Weekend, ki do nedelje prestolnico povezuje v zgoščenem programu odprtij, vodstev in drugih dogodkov. Kaj prinaša prvi umetnostni konec tedna, kako spodbujati zbirateljstvo in vstopati v mednarodni prostor ter zakaj je medsebojno povezovanje tako pomembno, je med drugim v pogovoru povedala entuziastična galeristka. Foto: osebni arhiv <p>Ljubljana Art Weekend želi povezati lokalne akterje ter Ljubljano v mednarodnem prostoru vzpostaviti kot prizorišče dobre sodobne produkcije. </p><p><p>Skoraj pregovorno že velja, da je umetniški trg v Sloveniji nerazvit. Galeristka in kulturna menedžerka Piera Ravnikar si to že vrsto let prizadeva spremeniti. Skoraj deset let je kot umetniška vodja vizualnega programa delovala v Kinu Šiška, v okviru katerega je vzpostavila tudi galerijo Dobra vaga, ki je usmerjena predvsem v predstavljanje mlajših umetnikov in z dostopnimi cenami spodbuja razvoj umetniškega trga. Leta 2017 je Piera Ravnikar ustanovila svojo galerijo Ravnikar Gallery Space, na njeno pobudo pa so v sodelovanju s Cukrarno oblikovali Ljubljana Art Weekend, ki do nedelje prestolnico povezuje v zgoščenem programu odprtij, vodstev in drugih dogodkov. Kaj prinaša umetniški konec tedna, kako spodbujati zbirateljstvo in vstopati v mednarodni prostor ter zakaj je medsebojno povezovanje tako pomembno, je med drugim v pogovoru povedala entuziastična galeristka.</p></p> 174875986 RTVSLO – Ars 2135 clean Skoraj pregovorno že velja, da je umetniški trg v Sloveniji nerazvit. Galeristka in kulturna menedžerka Piera Ravnikar si to že vrsto let prizadeva spremeniti. Skoraj deset let je kot umetniška vodja vizualnega programa delovala v Kinu Šiška, v okviru katerega je vzpostavila tudi galerijo Dobra vaga, ki je usmerjena predvsem v predstavljanje mlajših umetnikov in z dostopnimi cenami spodbuja razvoj umetniškega trga. Leta 2017 je Piera Ravnikar ustanovila svojo galerijo Ravnikar Gallery Space, na njeno pobudo pa so v sodelovanju s Cukrarno oblikovali Ljubljana Art Weekend, ki do nedelje prestolnico povezuje v zgoščenem programu odprtij, vodstev in drugih dogodkov. Kaj prinaša prvi umetnostni konec tedna, kako spodbujati zbirateljstvo in vstopati v mednarodni prostor ter zakaj je medsebojno povezovanje tako pomembno, je med drugim v pogovoru povedala entuziastična galeristka. Foto: osebni arhiv <p>Ljubljana Art Weekend želi povezati lokalne akterje ter Ljubljano v mednarodnem prostoru vzpostaviti kot prizorišče dobre sodobne produkcije. </p><p><p>Skoraj pregovorno že velja, da je umetniški trg v Sloveniji nerazvit. Galeristka in kulturna menedžerka Piera Ravnikar si to že vrsto let prizadeva spremeniti. Skoraj deset let je kot umetniška vodja vizualnega programa delovala v Kinu Šiška, v okviru katerega je vzpostavila tudi galerijo Dobra vaga, ki je usmerjena predvsem v predstavljanje mlajših umetnikov in z dostopnimi cenami spodbuja razvoj umetniškega trga. Leta 2017 je Piera Ravnikar ustanovila svojo galerijo Ravnikar Gallery Space, na njeno pobudo pa so v sodelovanju s Cukrarno oblikovali Ljubljana Art Weekend, ki do nedelje prestolnico povezuje v zgoščenem programu odprtij, vodstev in drugih dogodkov. Kaj prinaša umetniški konec tedna, kako spodbujati zbirateljstvo in vstopati v mednarodni prostor ter zakaj je medsebojno povezovanje tako pomembno, je med drugim v pogovoru povedala entuziastična galeristka.</p></p> Fri, 27 May 2022 17:00:00 +0000 Alfred Kubin (1877 – 1959) nas s svojimi sanjsko-grotesknimi in misteriozno-fantastičnimi podobami popelje v svet nasilja, vojaškega uničenja in epidemije ter nam skozi umetnost pokaže, kako se zgodovina ponavlja. Tega izjemnega risarja, čigar delo s preloma 19. in 20 stoletja je zdaj predstavljeno na razstavi Izpovedi trpinčene duše v Leopoldovem muzeju na Dunaju, predstavlja kustos razstave in direktor muzeja Hans-Peter Wipplinger, ki je o njegovem delu med drugim povedal: "Pri Kubinu gre vedno za kombinacijo domišljije in resničnosti. Ko je Kubin ustvarjal, sanj ni neposredno prenašal v svoje delo, najprej jih je rekonstruiral, potem izčistil in nazadnje na novo razumsko sestavil na podlagi svojega vidika kompozicije in svojega vidika refleksije."<p>"Ne vzemite mi strahu, prav ta je moj kapital."</p><p><p>Alfred Kubin (1877 – 1959) nas s svojimi sanjsko-grotesknimi in misteriozno-fantastičnimi podobami popelje v svet nasilja, vojaškega uničenja in epidemije ter nam skozi umetnost pokaže, kako se zgodovina ponavlja. Tega izjemnega risarja, čigar delo s preloma 19. in 20 stoletja je zdaj predstavljeno na razstavi Izpovedi trpinčene duše v Leopoldovem muzeju na Dunaju, predstavlja kustos razstave in direktor muzeja Hans-Peter Wipplinger, ki je o njegovem delu med drugim povedal: "Pri Kubinu gre vedno za kombinacijo domišljije in resničnosti. Ko je Kubin ustvarjal, sanj ni neposredno prenašal v svoje delo, najprej jih je rekonstruiral, potem izčistil in nazadnje na novo razumsko sestavil na podlagi svojega vidika kompozicije in svojega vidika refleksije."</p></p> 174873806 RTVSLO – Ars 1211 clean Alfred Kubin (1877 – 1959) nas s svojimi sanjsko-grotesknimi in misteriozno-fantastičnimi podobami popelje v svet nasilja, vojaškega uničenja in epidemije ter nam skozi umetnost pokaže, kako se zgodovina ponavlja. Tega izjemnega risarja, čigar delo s preloma 19. in 20 stoletja je zdaj predstavljeno na razstavi Izpovedi trpinčene duše v Leopoldovem muzeju na Dunaju, predstavlja kustos razstave in direktor muzeja Hans-Peter Wipplinger, ki je o njegovem delu med drugim povedal: "Pri Kubinu gre vedno za kombinacijo domišljije in resničnosti. Ko je Kubin ustvarjal, sanj ni neposredno prenašal v svoje delo, najprej jih je rekonstruiral, potem izčistil in nazadnje na novo razumsko sestavil na podlagi svojega vidika kompozicije in svojega vidika refleksije."<p>"Ne vzemite mi strahu, prav ta je moj kapital."</p><p><p>Alfred Kubin (1877 – 1959) nas s svojimi sanjsko-grotesknimi in misteriozno-fantastičnimi podobami popelje v svet nasilja, vojaškega uničenja in epidemije ter nam skozi umetnost pokaže, kako se zgodovina ponavlja. Tega izjemnega risarja, čigar delo s preloma 19. in 20 stoletja je zdaj predstavljeno na razstavi Izpovedi trpinčene duše v Leopoldovem muzeju na Dunaju, predstavlja kustos razstave in direktor muzeja Hans-Peter Wipplinger, ki je o njegovem delu med drugim povedal: "Pri Kubinu gre vedno za kombinacijo domišljije in resničnosti. Ko je Kubin ustvarjal, sanj ni neposredno prenašal v svoje delo, najprej jih je rekonstruiral, potem izčistil in nazadnje na novo razumsko sestavil na podlagi svojega vidika kompozicije in svojega vidika refleksije."</p></p> Fri, 20 May 2022 16:30:00 +0000 "Vojna in nasilje popolnoma spremenita mejo med umetniško gesto in aktivizmom " razmišlja Kateryna Iakovlenko, ukrajinska kuratorka, piska in raziskovalka, ki se posveča temi umetnosti v obdobju političnih sprememb in vojn ter vprašanju spolov v vizualni kulturi. V Ljubljani je na povabilo DUM Društva umetnikov in Društva Igor Zabel za kulturo in teorijo izvedla predavanje o ukrajinski umetnosti v kontekstu vojne. Seveda je kultura od nekdaj povezana s politiko in tako kot se ponavljajo določena nasilna dejanja, se tudi v umetnosti ponavljajo določene teme. Zato se moramo ozreti tudi k starejšim podobam žalosti, bolečine, pa tudi nasilja, da bi lahko globlje in celoviteje razumeli dela, ki jih trenutno ustvarjajo umetniki med vojno. Kako vojna spremeni pogled na krajino, zakaj je ob tem nujno razmišljati tudi o feminizmu in več o tem, kakšno moč ima umetnost v času vojne, pa v pogovoru s Kateryno Iakovlenko. Foto: Aliona Lobanova<p>Ukrajinska kuratorka, piska in raziskovalka je v Ljubljani izvedla predavanuje Moč umetnosti: Kako se ukrajinska sodobna umetnost odziva na vojno</p><p><p>"Vojna in nasilje popolnoma spremenita mejo med umetniško gesto in aktivizmom " razmišlja Kateryna Iakovlenko, ukrajinska kuratorka, piska in raziskovalka, ki se posveča temi umetnosti v obdobju političnih sprememb in vojn ter vprašanju spolov v vizualni kulturi. V Ljubljani je na povabilo DUM Društva umetnikov in Društva Igor Zabel za kulturo in teorijo izvedla predavanje o ukrajinski umetnosti v kontekstu vojne. Seveda je kultura od nekdaj povezana s politiko in tako kot se ponavljajo določena nasilna dejanja, se tudi v umetnosti ponavljajo določene teme. Zato se moramo ozreti tudi k starejšim podobam žalosti, bolečine, pa tudi nasilja, da bi lahko globlje in celoviteje razumeli dela, ki jih trenutno ustvarjajo umetniki med vojno. Kako vojna spremeni pogled na krajino, zakaj je ob tem nujno razmišljati tudi o feminizmu in več o tem, kakšno moč ima umetnost v času vojne, pa v pogovoru s Kateryno Iakovlenko.</p></p> 174872335 RTVSLO – Ars 1631 clean "Vojna in nasilje popolnoma spremenita mejo med umetniško gesto in aktivizmom " razmišlja Kateryna Iakovlenko, ukrajinska kuratorka, piska in raziskovalka, ki se posveča temi umetnosti v obdobju političnih sprememb in vojn ter vprašanju spolov v vizualni kulturi. V Ljubljani je na povabilo DUM Društva umetnikov in Društva Igor Zabel za kulturo in teorijo izvedla predavanje o ukrajinski umetnosti v kontekstu vojne. Seveda je kultura od nekdaj povezana s politiko in tako kot se ponavljajo določena nasilna dejanja, se tudi v umetnosti ponavljajo določene teme. Zato se moramo ozreti tudi k starejšim podobam žalosti, bolečine, pa tudi nasilja, da bi lahko globlje in celoviteje razumeli dela, ki jih trenutno ustvarjajo umetniki med vojno. Kako vojna spremeni pogled na krajino, zakaj je ob tem nujno razmišljati tudi o feminizmu in več o tem, kakšno moč ima umetnost v času vojne, pa v pogovoru s Kateryno Iakovlenko. Foto: Aliona Lobanova<p>Ukrajinska kuratorka, piska in raziskovalka je v Ljubljani izvedla predavanuje Moč umetnosti: Kako se ukrajinska sodobna umetnost odziva na vojno</p><p><p>"Vojna in nasilje popolnoma spremenita mejo med umetniško gesto in aktivizmom " razmišlja Kateryna Iakovlenko, ukrajinska kuratorka, piska in raziskovalka, ki se posveča temi umetnosti v obdobju političnih sprememb in vojn ter vprašanju spolov v vizualni kulturi. V Ljubljani je na povabilo DUM Društva umetnikov in Društva Igor Zabel za kulturo in teorijo izvedla predavanje o ukrajinski umetnosti v kontekstu vojne. Seveda je kultura od nekdaj povezana s politiko in tako kot se ponavljajo določena nasilna dejanja, se tudi v umetnosti ponavljajo določene teme. Zato se moramo ozreti tudi k starejšim podobam žalosti, bolečine, pa tudi nasilja, da bi lahko globlje in celoviteje razumeli dela, ki jih trenutno ustvarjajo umetniki med vojno. Kako vojna spremeni pogled na krajino, zakaj je ob tem nujno razmišljati tudi o feminizmu in več o tem, kakšno moč ima umetnost v času vojne, pa v pogovoru s Kateryno Iakovlenko.</p></p> Fri, 13 May 2022 18:30:00 +0000 Domišljija ima politično moč, je prepričana Cecilia Alemani, kuratorka 59. beneškega umetnostnega bienala Mleko sanj, ki v ospredje postavlja nadrealizem. Kakšen političen naboj ima lahko danes opiranje na to gibanje, ki se je oblikovalo po koncu prve svetovne vojne, je bilo namreč med prvimi vprašanji, na katera je v New Yorku živeča Italijanka odgovarjala tik pred odprtjem bienala. Še prej pa je pojasnila, kako so se organizatorji odzvali na vojno v Ukrajini. Kljub vsem grozotam današnjega časa (ob vojni in pandemiji se v kontekstu Mleka sanj poraja še vsaj tema škodljivih posledic antropocentrizma) pa sprehod skozi osrednjo razstavo ne razkriva podob temačnega obupa, temveč prej zamisel o drugačnem svetu, polnem mitov, barve, magije in – žensk. Več kot devetdeset odstotkov sodelujočih naj bi namreč bilo avtoric, k sodelovanju pa je Cecilia Alemani povabila tudi številne nebinarne osebe. Razstava nas tako želi povabiti k razmisleku o idejah posthumanizma, odnosu med človekom in tehnologijo ter bolj simbiotičnem svetu, z naslovom Mleko sanj pa se opira na knjigo nadrealistične umetnice Leonore Carrington, ki si zamišlja svet, kjer se vsakdo lahko spremeni in postane nekaj drugega. <p>"Logika sanj, halicunacij in nezavednega v umetnosti ne pomeni obračanja hrbta realnosti, temveč način spoprijemanja z njo"</p><p><p>Domišljija ima politično moč, je prepričana Cecilia Alemani, kuratorka 59. beneškega umetnostnega bienala <em>Mleko sanj</em>, ki v ospredje postavlja nadrealizem. Kakšen političen naboj ima lahko danes opiranje na to gibanje, ki se je oblikovalo po koncu prve svetovne vojne, je bilo namreč med prvimi vprašanji, na katera je v New Yorku živeča Italijanka odgovarjala tik pred odprtjem bienala. Še prej pa je pojasnila, kako so se organizatorji odzvali na vojno v Ukrajini. Kljub vsem grozotam današnjega časa (ob vojni in pandemiji se v kontekstu <em>Mleka sanj</em> poraja še vsaj tema škodljivih posledic antropocentrizma) pa sprehod skozi osrednjo razstavo ne razkriva podob temačnega obupa, temveč prej zamisel o drugačnem svetu, polnem mitov, barve, magije in – žensk. Več kot devetdeset odstotkov sodelujočih naj bi namreč bilo avtoric, k sodelovanju pa je Cecilia Alemani povabila tudi številne nebinarne osebe. Razstava nas tako želi povabiti k razmisleku o idejah posthumanizma, odnosu med človekom in tehnologijo ter bolj simbiotičnem svetu, z naslovom <em>Mleko sanj</em> pa se opira na knjigo nadrealistične umetnice Leonore Carrington, ki si zamišlja svet, kjer se vsakdo lahko spremeni in postane nekaj drugega.</p></p> 174870345 RTVSLO – Ars 1057 clean Domišljija ima politično moč, je prepričana Cecilia Alemani, kuratorka 59. beneškega umetnostnega bienala Mleko sanj, ki v ospredje postavlja nadrealizem. Kakšen političen naboj ima lahko danes opiranje na to gibanje, ki se je oblikovalo po koncu prve svetovne vojne, je bilo namreč med prvimi vprašanji, na katera je v New Yorku živeča Italijanka odgovarjala tik pred odprtjem bienala. Še prej pa je pojasnila, kako so se organizatorji odzvali na vojno v Ukrajini. Kljub vsem grozotam današnjega časa (ob vojni in pandemiji se v kontekstu Mleka sanj poraja še vsaj tema škodljivih posledic antropocentrizma) pa sprehod skozi osrednjo razstavo ne razkriva podob temačnega obupa, temveč prej zamisel o drugačnem svetu, polnem mitov, barve, magije in – žensk. Več kot devetdeset odstotkov sodelujočih naj bi namreč bilo avtoric, k sodelovanju pa je Cecilia Alemani povabila tudi številne nebinarne osebe. Razstava nas tako želi povabiti k razmisleku o idejah posthumanizma, odnosu med človekom in tehnologijo ter bolj simbiotičnem svetu, z naslovom Mleko sanj pa se opira na knjigo nadrealistične umetnice Leonore Carrington, ki si zamišlja svet, kjer se vsakdo lahko spremeni in postane nekaj drugega. <p>"Logika sanj, halicunacij in nezavednega v umetnosti ne pomeni obračanja hrbta realnosti, temveč način spoprijemanja z njo"</p><p><p>Domišljija ima politično moč, je prepričana Cecilia Alemani, kuratorka 59. beneškega umetnostnega bienala <em>Mleko sanj</em>, ki v ospredje postavlja nadrealizem. Kakšen političen naboj ima lahko danes opiranje na to gibanje, ki se je oblikovalo po koncu prve svetovne vojne, je bilo namreč med prvimi vprašanji, na katera je v New Yorku živeča Italijanka odgovarjala tik pred odprtjem bienala. Še prej pa je pojasnila, kako so se organizatorji odzvali na vojno v Ukrajini. Kljub vsem grozotam današnjega časa (ob vojni in pandemiji se v kontekstu <em>Mleka sanj</em> poraja še vsaj tema škodljivih posledic antropocentrizma) pa sprehod skozi osrednjo razstavo ne razkriva podob temačnega obupa, temveč prej zamisel o drugačnem svetu, polnem mitov, barve, magije in – žensk. Več kot devetdeset odstotkov sodelujočih naj bi namreč bilo avtoric, k sodelovanju pa je Cecilia Alemani povabila tudi številne nebinarne osebe. Razstava nas tako želi povabiti k razmisleku o idejah posthumanizma, odnosu med človekom in tehnologijo ter bolj simbiotičnem svetu, z naslovom <em>Mleko sanj</em> pa se opira na knjigo nadrealistične umetnice Leonore Carrington, ki si zamišlja svet, kjer se vsakdo lahko spremeni in postane nekaj drugega.</p></p> Fri, 06 May 2022 16:30:00 +0000 Sredi tridesetih let 20. stoletja so se mladi slovenski likovni umetniki povezali v Klub neodvisnih, da bi se tako laže uveljavili in umestili kot nova umetniška generacija. V najširši zasedbi je imel Klub štirinajst članov, in sicer gre za znamenita imena slovenske likovne umetnosti: Zoran Didek, Boris in Zdenko Kalin, Stane Kregar, France Mihelič, Zoran Mušič, Nikolaj Omersa, France Pavlovec, Nikolaj Pirnat, Marij Pregelj, Karel Putrih, Maksim Sedej, Frančišek Smerdu in Evgen Sajovic. Za njihov manifest so obveljale besede, ki jih je izrekel Zoran Mušič na odprtju druge skupne razstave leta 1937, kjer je med drugim dejal: "Način našega ustvarjanja ... je intenzivno poglabljanje realnosti same s tem, da poduhovljamo mrtvo snov in ji dajemo izraza nove mladostne moči in sile. Mi se realnosti ne bojimo in ne kvarimo ji izraza ... Umetnik ne more delati izven navzkrižij časa, v katerem živi. Vsi socialni in duhovni vplivi se v njem zgoščeno prelivajo v notranji lik, ki ga izraža na platnu ali v glini. Zato je nemogoče, da bi živel ločeno od celokupne vizije sveta in kozmosa, v katerem se izživlja. V njem je samo vprašanje, kako visoko se bo dvignil nad izkustveno in zajel širše dimenzije življenja, ki ga obdaja, kako se mu bo posrečilo izvleči se iz vsakdanjosti, kako bo znal poiskati večje intenzivnosti in globljega doživetja." V Galeriji Cankarjevega doma so v sodelovanju z Galerijo Božidarja Jakca s Kostanjevice na Krki pripravili razstavo umetniških del članov Kluba neodvisnih z naslovom "Izven okvirja. Umetnost tridesetih let". V oddaji Likovni odmevi o njej spregovori avtorica dr. Asta Vrečko. Foto: detajl fotografije Aleša Rose <p>Razstava slikarskih in kiparskih del članov Kluba neodvisnih</p><p><p>Sredi tridesetih let 20. stoletja so se mladi slovenski likovni umetniki povezali v Klub neodvisnih, da bi se tako laže uveljavili in umestili kot nova umetniška generacija. V najširši zasedbi je imel Klub štirinajst članov, in sicer gre za znamenita imena slovenske likovne umetnosti: Zoran Didek, Boris in Zdenko Kalin, Stane Kregar, France Mihelič, Zoran Mušič, Nikolaj Omersa, France Pavlovec, Nikolaj Pirnat, Marij Pregelj, Karel Putrih, Maksim Sedej, Frančišek Smerdu in Evgen Sajovic.<br /> Za njihov manifest so obveljale besede, ki jih je izrekel Zoran Mušič na odprtju druge skupne razstave leta 1937, kjer je med drugim dejal: "Način našega ustvarjanja ... je intenzivno poglabljanje realnosti same s tem, da poduhovljamo mrtvo snov in ji dajemo izraza nove mladostne moči in sile. Mi se realnosti ne bojimo in ne kvarimo ji izraza ... Umetnik ne more delati izven navzkrižij časa, v katerem živi. Vsi socialni in duhovni vplivi se v njem zgoščeno prelivajo v notranji lik, ki ga izraža na platnu ali v glini. Zato je nemogoče, da bi živel ločeno od celokupne vizije sveta in kozmosa, v katerem se izživlja. V njem je samo vprašanje, kako visoko se bo dvignil nad izkustveno in zajel širše dimenzije življenja, ki ga obdaja, kako se mu bo posrečilo izvleči se iz vsakdanjosti, kako bo znal poiskati večje intenzivnosti in globljega doživetja."<br /> V Galeriji Cankarjevega doma so v sodelovanju z Galerijo Božidarja Jakca s Kostanjevice na Krki pripravili razstavo umetniških del članov Kluba neodvisnih z naslovom "Izven okvirja. Umetnost tridesetih let". V oddaji Likovni odmevi o njej spregovori avtorica dr. Asta Vrečko.</p></p> 174868601 RTVSLO – Ars 1694 clean Sredi tridesetih let 20. stoletja so se mladi slovenski likovni umetniki povezali v Klub neodvisnih, da bi se tako laže uveljavili in umestili kot nova umetniška generacija. V najširši zasedbi je imel Klub štirinajst članov, in sicer gre za znamenita imena slovenske likovne umetnosti: Zoran Didek, Boris in Zdenko Kalin, Stane Kregar, France Mihelič, Zoran Mušič, Nikolaj Omersa, France Pavlovec, Nikolaj Pirnat, Marij Pregelj, Karel Putrih, Maksim Sedej, Frančišek Smerdu in Evgen Sajovic. Za njihov manifest so obveljale besede, ki jih je izrekel Zoran Mušič na odprtju druge skupne razstave leta 1937, kjer je med drugim dejal: "Način našega ustvarjanja ... je intenzivno poglabljanje realnosti same s tem, da poduhovljamo mrtvo snov in ji dajemo izraza nove mladostne moči in sile. Mi se realnosti ne bojimo in ne kvarimo ji izraza ... Umetnik ne more delati izven navzkrižij časa, v katerem živi. Vsi socialni in duhovni vplivi se v njem zgoščeno prelivajo v notranji lik, ki ga izraža na platnu ali v glini. Zato je nemogoče, da bi živel ločeno od celokupne vizije sveta in kozmosa, v katerem se izživlja. V njem je samo vprašanje, kako visoko se bo dvignil nad izkustveno in zajel širše dimenzije življenja, ki ga obdaja, kako se mu bo posrečilo izvleči se iz vsakdanjosti, kako bo znal poiskati večje intenzivnosti in globljega doživetja." V Galeriji Cankarjevega doma so v sodelovanju z Galerijo Božidarja Jakca s Kostanjevice na Krki pripravili razstavo umetniških del članov Kluba neodvisnih z naslovom "Izven okvirja. Umetnost tridesetih let". V oddaji Likovni odmevi o njej spregovori avtorica dr. Asta Vrečko. Foto: detajl fotografije Aleša Rose <p>Razstava slikarskih in kiparskih del članov Kluba neodvisnih</p><p><p>Sredi tridesetih let 20. stoletja so se mladi slovenski likovni umetniki povezali v Klub neodvisnih, da bi se tako laže uveljavili in umestili kot nova umetniška generacija. V najširši zasedbi je imel Klub štirinajst članov, in sicer gre za znamenita imena slovenske likovne umetnosti: Zoran Didek, Boris in Zdenko Kalin, Stane Kregar, France Mihelič, Zoran Mušič, Nikolaj Omersa, France Pavlovec, Nikolaj Pirnat, Marij Pregelj, Karel Putrih, Maksim Sedej, Frančišek Smerdu in Evgen Sajovic.<br /> Za njihov manifest so obveljale besede, ki jih je izrekel Zoran Mušič na odprtju druge skupne razstave leta 1937, kjer je med drugim dejal: "Način našega ustvarjanja ... je intenzivno poglabljanje realnosti same s tem, da poduhovljamo mrtvo snov in ji dajemo izraza nove mladostne moči in sile. Mi se realnosti ne bojimo in ne kvarimo ji izraza ... Umetnik ne more delati izven navzkrižij časa, v katerem živi. Vsi socialni in duhovni vplivi se v njem zgoščeno prelivajo v notranji lik, ki ga izraža na platnu ali v glini. Zato je nemogoče, da bi živel ločeno od celokupne vizije sveta in kozmosa, v katerem se izživlja. V njem je samo vprašanje, kako visoko se bo dvignil nad izkustveno in zajel širše dimenzije življenja, ki ga obdaja, kako se mu bo posrečilo izvleči se iz vsakdanjosti, kako bo znal poiskati večje intenzivnosti in globljega doživetja."<br /> V Galeriji Cankarjevega doma so v sodelovanju z Galerijo Božidarja Jakca s Kostanjevice na Krki pripravili razstavo umetniških del članov Kluba neodvisnih z naslovom "Izven okvirja. Umetnost tridesetih let". V oddaji Likovni odmevi o njej spregovori avtorica dr. Asta Vrečko.</p></p> Fri, 29 Apr 2022 16:30:00 +0000 »Ljudje in nenavadna bitja, fantazijske pokrajine in magična arhitektura, ki žarijo z Jakšetovih platen, vzbujajo osuplost. Prek njih vstopamo v prostore, ki jih ni na zemljevidu, med imaginarna bitja, pri katerih so na delu kuriozna prehajanja, metamorfoze telesa in duha.« Tako je dr. Robert Simonišek, kustos razstave Brez gospodarja, s katero se predstavljamo na 59. beneškem bienalu, v katalogu zapisal o Marku Jakšetu, enigmatičnem enfant terriblu slovenskega slikarstva, ki se v javnosti tako rekoč ne pojavlja. V njegovih delih odkrivamo predvsem sledi nadrealizma, ki ga je ob poudarjanju domišljije ter metamorfoz tudi kuratorka Cecilia Alemani letos postavila v ospredje beneškega bienala z naslovom Mleko sanj. In če se Jakše ne sprašuje, zakaj naslikani zajec nosi zapestnico iz granatk, ali se lahko to vpraša gledalec njegovih platen? Tudi o tem razmišlja kustos paviljona Robert Simonišek.<p>Robert Simonišek o nenavadnih bitjih, fantazijskih krajinah in magični arhitekturi, ki nas zastopajo na beneškem bienalu z naslovom Mleko sanj</p><p><p>"Ljudje in nenavadna bitja, fantazijske pokrajine in magična arhitektura, ki žarijo z Jakšetovih platen, vzbujajo osuplost. Prek njih vstopamo v prostore, ki jih ni na zemljevidu, med imaginarna bitja, pri katerih so na delu kuriozna prehajanja, metamorfoze telesa in duha." Tako je dr. Robert Simonišek, kustos razstave Brez gospodarja, s katero se predstavljamo na 59. beneškem bienalu, v katalogu zapisal o Marku Jakšetu, enigmatičnem enfant terriblu slovenskega slikarstva, ki se v javnosti tako rekoč ne pojavlja. V njegovih delih odkrivamo predvsem sledi nadrealizma, ki ga je ob poudarjanju domišljije ter metamorfoz tudi kuratorka Cecilia Alemani letos postavila v ospredje beneškega bienala z naslovom Mleko sanj. In če se Jakše ne sprašuje, zakaj naslikani zajec nosi zapestnico iz granatk, ali se lahko to vpraša gledalec njegovih platen? Tudi o tem razmišlja kustos paviljona Robert Simonišek.</p></p> 174866498 RTVSLO – Ars 1459 clean »Ljudje in nenavadna bitja, fantazijske pokrajine in magična arhitektura, ki žarijo z Jakšetovih platen, vzbujajo osuplost. Prek njih vstopamo v prostore, ki jih ni na zemljevidu, med imaginarna bitja, pri katerih so na delu kuriozna prehajanja, metamorfoze telesa in duha.« Tako je dr. Robert Simonišek, kustos razstave Brez gospodarja, s katero se predstavljamo na 59. beneškem bienalu, v katalogu zapisal o Marku Jakšetu, enigmatičnem enfant terriblu slovenskega slikarstva, ki se v javnosti tako rekoč ne pojavlja. V njegovih delih odkrivamo predvsem sledi nadrealizma, ki ga je ob poudarjanju domišljije ter metamorfoz tudi kuratorka Cecilia Alemani letos postavila v ospredje beneškega bienala z naslovom Mleko sanj. In če se Jakše ne sprašuje, zakaj naslikani zajec nosi zapestnico iz granatk, ali se lahko to vpraša gledalec njegovih platen? Tudi o tem razmišlja kustos paviljona Robert Simonišek.<p>Robert Simonišek o nenavadnih bitjih, fantazijskih krajinah in magični arhitekturi, ki nas zastopajo na beneškem bienalu z naslovom Mleko sanj</p><p><p>"Ljudje in nenavadna bitja, fantazijske pokrajine in magična arhitektura, ki žarijo z Jakšetovih platen, vzbujajo osuplost. Prek njih vstopamo v prostore, ki jih ni na zemljevidu, med imaginarna bitja, pri katerih so na delu kuriozna prehajanja, metamorfoze telesa in duha." Tako je dr. Robert Simonišek, kustos razstave Brez gospodarja, s katero se predstavljamo na 59. beneškem bienalu, v katalogu zapisal o Marku Jakšetu, enigmatičnem enfant terriblu slovenskega slikarstva, ki se v javnosti tako rekoč ne pojavlja. V njegovih delih odkrivamo predvsem sledi nadrealizma, ki ga je ob poudarjanju domišljije ter metamorfoz tudi kuratorka Cecilia Alemani letos postavila v ospredje beneškega bienala z naslovom Mleko sanj. In če se Jakše ne sprašuje, zakaj naslikani zajec nosi zapestnico iz granatk, ali se lahko to vpraša gledalec njegovih platen? Tudi o tem razmišlja kustos paviljona Robert Simonišek.</p></p> Fri, 22 Apr 2022 07:00:00 +0000 Naziv Evropska prestolnica kulture je pobuda Evropske unije, ki izbranemu mestu prinese izjemno priložnost, da širšemu evropskemu občinstvu predstavi svoj umetniški in kulturni program. Ta prestižni naslov letos nosijo tri mesta Esch-sur-Alzette v Luksemburgu, Kaunas v Litvi in Novi Sad v Srbiji. Slednji, ki je nam najbližji je za rdečo nit kulturnega programa izbral "štiri mostove", ki naj bi mesto povezali z Evropsko unijo in Zahodnim Balkanom. O zasnovi kulturnega programa, infrastrukturnih projektih in pomenu EPK direktor fundacije EPK Novi Sad Nemanja Milenković. Oddajo je pripravila Aleksandra Saška Gruden. Foto: FB stran Novi sad <p>Okoli 400 ustvarjalcev bo odgovarjalo na teme, povezane s temeljnimi vrednotami Evropske unije, kot so človekove pravice, multikulturnost, medkulturni dialog, okoljska ozaveščenost, mirovne politike.</p><p><p>Naziv Evropska prestolnica kulture je pobuda Evropske unije, ki izbranemu mestu prinese izjemno priložnost, da širšemu evropskemu občinstvu predstavi svoj umetniški in kulturni program. Ta prestižni naslov letos nosijo tri mesta Esch-sur-Alzette v Luksemburgu, Kaunas v Litvi in Novi Sad v Srbiji. Slednji, ki je nam najbližji je za rdečo nit kulturnega programa izbral "štiri mostove", ki naj bi mesto povezali z Evropsko unijo in Zahodnim Balkanom. O zasnovi kulturnega programa, infrastrukturnih projektih in pomenu EPK direktor fundacije EPK Novi Sad <strong>Nemanja Milenković</strong>. Oddajo je pripravila<strong> Aleksandra Saška Gruden</strong>.</p></p> 174865157 RTVSLO – Ars 1309 clean Naziv Evropska prestolnica kulture je pobuda Evropske unije, ki izbranemu mestu prinese izjemno priložnost, da širšemu evropskemu občinstvu predstavi svoj umetniški in kulturni program. Ta prestižni naslov letos nosijo tri mesta Esch-sur-Alzette v Luksemburgu, Kaunas v Litvi in Novi Sad v Srbiji. Slednji, ki je nam najbližji je za rdečo nit kulturnega programa izbral "štiri mostove", ki naj bi mesto povezali z Evropsko unijo in Zahodnim Balkanom. O zasnovi kulturnega programa, infrastrukturnih projektih in pomenu EPK direktor fundacije EPK Novi Sad Nemanja Milenković. Oddajo je pripravila Aleksandra Saška Gruden. Foto: FB stran Novi sad <p>Okoli 400 ustvarjalcev bo odgovarjalo na teme, povezane s temeljnimi vrednotami Evropske unije, kot so človekove pravice, multikulturnost, medkulturni dialog, okoljska ozaveščenost, mirovne politike.</p><p><p>Naziv Evropska prestolnica kulture je pobuda Evropske unije, ki izbranemu mestu prinese izjemno priložnost, da širšemu evropskemu občinstvu predstavi svoj umetniški in kulturni program. Ta prestižni naslov letos nosijo tri mesta Esch-sur-Alzette v Luksemburgu, Kaunas v Litvi in Novi Sad v Srbiji. Slednji, ki je nam najbližji je za rdečo nit kulturnega programa izbral "štiri mostove", ki naj bi mesto povezali z Evropsko unijo in Zahodnim Balkanom. O zasnovi kulturnega programa, infrastrukturnih projektih in pomenu EPK direktor fundacije EPK Novi Sad <strong>Nemanja Milenković</strong>. Oddajo je pripravila<strong> Aleksandra Saška Gruden</strong>.</p></p> Fri, 15 Apr 2022 19:00:00 +0000 Večmedijska skupina Laibach, ustanovljena leta 1980 v Trbovljah, je dosegla svetovno prepoznavnost, za katero ni zaslužna le njihova eksperimentalna in udarna glasba, temveč močna vizualna podoba – na odru, plakatih, v videospotih. Že od samih začetkov pa ustvarjajo tudi likovna dela. V ljubljanski prodajni galeriji in dražbeni hiši Sloart si na razstavi Laibach Kunst – Apokalipsa in ostale zgodbe lahko ogledamo slike velikih formatov iz zadnjega obdobja. Gost v Likovnih odmevih je ustanovni član Jani Novak, povabil ga je Žiga Bratoš. Foto: Miro Majcen<p>Ausstellung! Laibach Kunst – Apokalipsa in ostale zgodbe v ljubljanski prodajni galeriji in dražbeni hiši Sloart</p><p><p>Večmedijska skupina Laibach, ustanovljena leta 1980 v Trbovljah, je dosegla svetovno prepoznavnost, za katero ni zaslužna le njihova eksperimentalna in udarna glasba, temveč močna vizualna podoba – na odru, plakatih, v videospotih. Že od samih začetkov pa ustvarjajo tudi likovna dela. V ljubljanski prodajni galeriji in dražbeni hiši Sloart si na razstavi Laibach Kunst – Apokalipsa in ostale zgodbe lahko ogledamo slike velikih formatov iz zadnjega obdobja.</p> <p>Skupina Laibach je leta 1984 soustanovila umetniški kolektiv NSK – Neue Slowenische Kunst, katere del je tudi skupina Irwin, ki jo poznamo predvsem po slikarskih in vizualno-konceptualnih umetniških delih. A te ne gre mešati z likovno produkcijo Laibacha, ki je že svoje prve nastope prirejal v galerijskih prostorih. Šlo je za kombinacijo slike in zvoka. Najprej so postavljali prostorske instalacije, pojasni ustanovni član <strong>Jani Novak</strong>. Kustosinja in kritičarka <strong>Barbara Borčić</strong> pa zapiše:</p> <blockquote><p>"Ko je Laibach v svojo umetniško prakso vpeljal postopke apropriacije in montaže, je svojo metodo poimenoval retroavantgarda, umetniško delo pa razumel kot stališče o umetnosti, družbi in politiki. S to metodo, ki jo bistveno določa ponovna uporaba izbranih že izdelanih podob, izpostavi tematiko originala in kopije, vzpostavi kolektivno delo in zavrača individualnost, vpelje anonimnost in psevdonime in izkoristi možnosti reproduktivne tehnike. Referenčno polje Laibach Kunst je široko: simbole revolucionarne preteklosti – partizanske grafike – in medijske simbole slovenstva – knežji kamen, vršaci, jeleni, sejalec – postavi ob kultne podobe socrealizma in nacikunsta, žanrsko in historično slikarstvo ob ruski umetniški eksperiment, Entartete Kunst in futurizem. Z demontažo in (re)montažo podob in sopostavljanjem raznovrstnih virov in motivov, ideoloških in kulturnih kodov združuje nezdružljivo".</p></blockquote> <p>Barbara Borčić v spremnem besedilu ob razstavi izpostavi moč znaka. Lahko bi rekli, da skupino Laibach, ki je s svojo močno ikonografsko identiteto tudi sama dobila simbolen pomen, vsaj posredno zaznamuje raziskovanje znaka kot pojava. Famo je sprožal tudi njihov križ.</p> <p>Avantgardna umetnost, tudi taka, kot jo je ustvarjal <strong>Kazimir Malevič</strong>, in ki jo Laibach apropriira iz zgodovine, je bila pogosto režimsko zatirana. Laibach pa je sam provociral režime. Njihova likovna dela so torej vsebinsko in žanrsko eklektična, veliko je sklicev na dela drugih umetnikov.</p> <p>V galeriji Sloart nas slike Laibacha nagovarjajo s svojo monumentalnostjo. Gre za neke vrste apropriacijo svojih lastnih zgodnjih podob. To so motivi metalca, sejalca, jelena in štirih jezdecev apokalipse. Prodajno razstavo Ausstellung! Laibach Kunst – Apokalipsa in ostale zgodbe si lahko ogledate do 27. maja.</p></p> 174863273 RTVSLO – Ars 1909 clean Večmedijska skupina Laibach, ustanovljena leta 1980 v Trbovljah, je dosegla svetovno prepoznavnost, za katero ni zaslužna le njihova eksperimentalna in udarna glasba, temveč močna vizualna podoba – na odru, plakatih, v videospotih. Že od samih začetkov pa ustvarjajo tudi likovna dela. V ljubljanski prodajni galeriji in dražbeni hiši Sloart si na razstavi Laibach Kunst – Apokalipsa in ostale zgodbe lahko ogledamo slike velikih formatov iz zadnjega obdobja. Gost v Likovnih odmevih je ustanovni član Jani Novak, povabil ga je Žiga Bratoš. Foto: Miro Majcen<p>Ausstellung! Laibach Kunst – Apokalipsa in ostale zgodbe v ljubljanski prodajni galeriji in dražbeni hiši Sloart</p><p><p>Večmedijska skupina Laibach, ustanovljena leta 1980 v Trbovljah, je dosegla svetovno prepoznavnost, za katero ni zaslužna le njihova eksperimentalna in udarna glasba, temveč močna vizualna podoba – na odru, plakatih, v videospotih. Že od samih začetkov pa ustvarjajo tudi likovna dela. V ljubljanski prodajni galeriji in dražbeni hiši Sloart si na razstavi Laibach Kunst – Apokalipsa in ostale zgodbe lahko ogledamo slike velikih formatov iz zadnjega obdobja.</p> <p>Skupina Laibach je leta 1984 soustanovila umetniški kolektiv NSK – Neue Slowenische Kunst, katere del je tudi skupina Irwin, ki jo poznamo predvsem po slikarskih in vizualno-konceptualnih umetniških delih. A te ne gre mešati z likovno produkcijo Laibacha, ki je že svoje prve nastope prirejal v galerijskih prostorih. Šlo je za kombinacijo slike in zvoka. Najprej so postavljali prostorske instalacije, pojasni ustanovni član <strong>Jani Novak</strong>. Kustosinja in kritičarka <strong>Barbara Borčić</strong> pa zapiše:</p> <blockquote><p>"Ko je Laibach v svojo umetniško prakso vpeljal postopke apropriacije in montaže, je svojo metodo poimenoval retroavantgarda, umetniško delo pa razumel kot stališče o umetnosti, družbi in politiki. S to metodo, ki jo bistveno določa ponovna uporaba izbranih že izdelanih podob, izpostavi tematiko originala in kopije, vzpostavi kolektivno delo in zavrača individualnost, vpelje anonimnost in psevdonime in izkoristi možnosti reproduktivne tehnike. Referenčno polje Laibach Kunst je široko: simbole revolucionarne preteklosti – partizanske grafike – in medijske simbole slovenstva – knežji kamen, vršaci, jeleni, sejalec – postavi ob kultne podobe socrealizma in nacikunsta, žanrsko in historično slikarstvo ob ruski umetniški eksperiment, Entartete Kunst in futurizem. Z demontažo in (re)montažo podob in sopostavljanjem raznovrstnih virov in motivov, ideoloških in kulturnih kodov združuje nezdružljivo".</p></blockquote> <p>Barbara Borčić v spremnem besedilu ob razstavi izpostavi moč znaka. Lahko bi rekli, da skupino Laibach, ki je s svojo močno ikonografsko identiteto tudi sama dobila simbolen pomen, vsaj posredno zaznamuje raziskovanje znaka kot pojava. Famo je sprožal tudi njihov križ.</p> <p>Avantgardna umetnost, tudi taka, kot jo je ustvarjal <strong>Kazimir Malevič</strong>, in ki jo Laibach apropriira iz zgodovine, je bila pogosto režimsko zatirana. Laibach pa je sam provociral režime. Njihova likovna dela so torej vsebinsko in žanrsko eklektična, veliko je sklicev na dela drugih umetnikov.</p> <p>V galeriji Sloart nas slike Laibacha nagovarjajo s svojo monumentalnostjo. Gre za neke vrste apropriacijo svojih lastnih zgodnjih podob. To so motivi metalca, sejalca, jelena in štirih jezdecev apokalipse. Prodajno razstavo Ausstellung! Laibach Kunst – Apokalipsa in ostale zgodbe si lahko ogledate do 27. maja.</p></p> Fri, 08 Apr 2022 16:50:00 +0000 Včeraj covid, danes vojna, kaj nas čaka jutri? To je eno od vprašanj razstave Pošasti so ljudje, ki v Mestni galeriji Nova Gorica predstavlja različne umetniške poglede na srhljivost, grozo in grotesknost. Dela je za novogoriško postavitev izbrala likovna kritičarka Nina Jeza, izbrani umetniki so predstavniki različnih generacij, vsak s svojo lastno likovno govorico. Tatjana Gregorič je Nino Jeza med drugim vprašala, kako je nastal izbor, Tina Dobrajc in Mito Gegič pa odgovarjata, kako sta se uglasila na obravnavano tematiko. <p>V Mestni galeriji Nova Gorica umetniški pogledi na srhljivost, grozo in grotesknost</p><p><p>Včeraj covid, danes vojna, kaj nas čaka jutri? To je eno od vprašanj razstave Pošasti so ljudje, ki v Mestni galeriji Nova Gorica predstavlja različne umetniške poglede na srhljivost, grozo in grotesknost. Dela je za novogoriško postavitev izbrala likovna kritičarka Nina Jeza, izbrani umetniki so predstavniki različnih generacij, vsak s svojo lastno likovno govorico. Tatjana Gregorič je Nino Jeza med drugim vprašala, kako je nastal izbor, Tina Dobrajc in Mito Gegič pa odgovarjata, kako sta se uglasila na obravnavano tematiko.</p></p> 174861345 RTVSLO – Ars 1193 clean Včeraj covid, danes vojna, kaj nas čaka jutri? To je eno od vprašanj razstave Pošasti so ljudje, ki v Mestni galeriji Nova Gorica predstavlja različne umetniške poglede na srhljivost, grozo in grotesknost. Dela je za novogoriško postavitev izbrala likovna kritičarka Nina Jeza, izbrani umetniki so predstavniki različnih generacij, vsak s svojo lastno likovno govorico. Tatjana Gregorič je Nino Jeza med drugim vprašala, kako je nastal izbor, Tina Dobrajc in Mito Gegič pa odgovarjata, kako sta se uglasila na obravnavano tematiko. <p>V Mestni galeriji Nova Gorica umetniški pogledi na srhljivost, grozo in grotesknost</p><p><p>Včeraj covid, danes vojna, kaj nas čaka jutri? To je eno od vprašanj razstave Pošasti so ljudje, ki v Mestni galeriji Nova Gorica predstavlja različne umetniške poglede na srhljivost, grozo in grotesknost. Dela je za novogoriško postavitev izbrala likovna kritičarka Nina Jeza, izbrani umetniki so predstavniki različnih generacij, vsak s svojo lastno likovno govorico. Tatjana Gregorič je Nino Jeza med drugim vprašala, kako je nastal izbor, Tina Dobrajc in Mito Gegič pa odgovarjata, kako sta se uglasila na obravnavano tematiko.</p></p> Fri, 01 Apr 2022 17:00:00 +0000 "Samo dajati je uničujoče," razmišlja letošnji prejemnik prestižne arhitekturne Pritzkerjeve nagrade Diébédo Francis Kéré, ki se je rodil v Burkini Faso, študiral v Nemčiji, zdaj pa s premišljenimi projekti vrača domači afriški skupnosti. Zgradbe gradi z lokalnimi materiali in v sodelovanju s tamkajšnjimi prebivalci, ključno pa se mu zdi predvsem spodbujati razmišljanje. Francis Kere je bil leta 2009 predavatelj na 27. Piranskih dnevih arhitekture in tedaj se je z njim pogovarjala Neva Zajc, ob razglastivi nagrade pa je Iza Pevec pred mikrofon povabila arhitekta Danico Sretenović in Andraža Keršiča, ki sta Kereja leta 2016 intervjuvala za Outsider. Foto: EPA<p>Trajnostna arhitekura letošnjega Pritzkerjevega nagrajenca odgovarja na izzive afriškega podnebja, kulture in razmer, pri nastanku novih zgradb pa sodeluje vsa skupnost</p><p><p>"Samo dajati je uničujoče," razmišlja letošnji prejemnik prestižne arhitekturne Pritzkerjeve nagrade Diébédo Francis Kéré, ki se je rodil v Burkini Faso, študiral v Nemčiji, zdaj pa s premišljenimi projekti vrača domači afriški skupnosti. Zgradbe gradi z lokalnimi materiali in v sodelovanju s tamkajšnjimi prebivalci, ključno pa se mu zdi predvsem spodbujati razmišljanje. Francis Kere je bil leta 2009 predavatelj na 27. Piranskih dnevih arhitekture in tedaj se je z njim pogovarjala Neva Zajc, ob razglastivi nagrade pa je Iza Pevec pred mikrofon povabila arhitekta Andraža Keršiča in Danico Sretenović, tudi publicistko, ki sta Kereja leta 2016 intervjuvala za Outsider.</p></p> 174859496 RTVSLO – Ars 2134 clean "Samo dajati je uničujoče," razmišlja letošnji prejemnik prestižne arhitekturne Pritzkerjeve nagrade Diébédo Francis Kéré, ki se je rodil v Burkini Faso, študiral v Nemčiji, zdaj pa s premišljenimi projekti vrača domači afriški skupnosti. Zgradbe gradi z lokalnimi materiali in v sodelovanju s tamkajšnjimi prebivalci, ključno pa se mu zdi predvsem spodbujati razmišljanje. Francis Kere je bil leta 2009 predavatelj na 27. Piranskih dnevih arhitekture in tedaj se je z njim pogovarjala Neva Zajc, ob razglastivi nagrade pa je Iza Pevec pred mikrofon povabila arhitekta Danico Sretenović in Andraža Keršiča, ki sta Kereja leta 2016 intervjuvala za Outsider. Foto: EPA<p>Trajnostna arhitekura letošnjega Pritzkerjevega nagrajenca odgovarja na izzive afriškega podnebja, kulture in razmer, pri nastanku novih zgradb pa sodeluje vsa skupnost</p><p><p>"Samo dajati je uničujoče," razmišlja letošnji prejemnik prestižne arhitekturne Pritzkerjeve nagrade Diébédo Francis Kéré, ki se je rodil v Burkini Faso, študiral v Nemčiji, zdaj pa s premišljenimi projekti vrača domači afriški skupnosti. Zgradbe gradi z lokalnimi materiali in v sodelovanju s tamkajšnjimi prebivalci, ključno pa se mu zdi predvsem spodbujati razmišljanje. Francis Kere je bil leta 2009 predavatelj na 27. Piranskih dnevih arhitekture in tedaj se je z njim pogovarjala Neva Zajc, ob razglastivi nagrade pa je Iza Pevec pred mikrofon povabila arhitekta Andraža Keršiča in Danico Sretenović, tudi publicistko, ki sta Kereja leta 2016 intervjuvala za Outsider.</p></p> Fri, 25 Mar 2022 17:50:00 +0000 V naši kulturi in mitih še vedno najdemo ostanke iz paleolitika, naše prve tehnologije pa segajo v neolitik, o naši zgodovini in odnosu do narave razmišlja David Nez, umetnik, znan kot nekdanji član skupine OHO. Prelomno gibanje, ki se je kasneje oblikovalo v skupino, je v Sloveniji izredno sočasno z dogajanjem po svetu, spreminjalo dojemanje umetnosti, ki so jo hoteli približati vsakdanjemu življenju – pa naj je šlo za t.i. artikle iz faze reizma, ali pa za akcije in heppeninge v urbanem javnem prostoru in naravi. Prav narava je imela za člane skupine poseben pomen, saj so se želeli s svojim delovanjem harmonično vključiti v kroženje naravnih sil in preseči antropocentrizem, njihova dela pa zaznamuje tudi ekološka ozaveščenost. Ta je poudarjena tudi na razstavi Zoetrop – kolo življenja v mariborski Galeriji K18, ki jo je David Nez zasnoval kot celostno izkušnjo. Privlačna instalacija, ki nagovarja vse naše čute, pa hitro razkrije kritično ost in umetnikov poziv k boju proti podnebni krizi. Foto: Grega Salobir/Galerija K18<p>Zadnja razstava v trenutnih prostorih Galerije K18 v Mariboru nas povabi, da se prepustimo instalaciji, ki nagovarja vse čute, a se za njeno privlačnostjo skriva kritična misel o podnebni krizi</p><p><p>V naši kulturi in mitih še vedno najdemo ostanke iz paleolitika, naše prve tehnologije pa segajo v neolitik, o naši zgodovini in odnosu do narave razmišlja <strong>David Nez</strong>, umetnik, znan kot nekdanji član skupine OHO. Prelomno gibanje, ki se je kasneje oblikovalo v skupino, je v Sloveniji izredno sočasno z dogajanjem po svetu, spreminjalo dojemanje umetnosti, ki so jo hoteli približati vsakdanjemu življenju – pa naj je šlo za t.i. artikle iz faze reizma, ali pa za akcije in heppeninge v urbanem javnem prostoru in naravi. Prav narava je imela za člane skupine poseben pomen, saj so se želeli s svojim delovanjem harmonično vključiti v kroženje naravnih sil in preseči antropocentrizem, njihova dela pa zaznamuje tudi ekološka ozaveščenost. Ta je poudarjena tudi na razstavi <em>Zoetrop – kolo življenja </em>v mariborski Galeriji K18, ki jo je David Nez zasnoval kot celostno izkušnjo. Privlačna instalacija, ki nagovarja vse naše čute, pa hitro razkrije kritično ost in umetnikov poziv k boju proti podnebni krizi.</p></p> 174857489 RTVSLO – Ars 1726 clean V naši kulturi in mitih še vedno najdemo ostanke iz paleolitika, naše prve tehnologije pa segajo v neolitik, o naši zgodovini in odnosu do narave razmišlja David Nez, umetnik, znan kot nekdanji član skupine OHO. Prelomno gibanje, ki se je kasneje oblikovalo v skupino, je v Sloveniji izredno sočasno z dogajanjem po svetu, spreminjalo dojemanje umetnosti, ki so jo hoteli približati vsakdanjemu življenju – pa naj je šlo za t.i. artikle iz faze reizma, ali pa za akcije in heppeninge v urbanem javnem prostoru in naravi. Prav narava je imela za člane skupine poseben pomen, saj so se želeli s svojim delovanjem harmonično vključiti v kroženje naravnih sil in preseči antropocentrizem, njihova dela pa zaznamuje tudi ekološka ozaveščenost. Ta je poudarjena tudi na razstavi Zoetrop – kolo življenja v mariborski Galeriji K18, ki jo je David Nez zasnoval kot celostno izkušnjo. Privlačna instalacija, ki nagovarja vse naše čute, pa hitro razkrije kritično ost in umetnikov poziv k boju proti podnebni krizi. Foto: Grega Salobir/Galerija K18<p>Zadnja razstava v trenutnih prostorih Galerije K18 v Mariboru nas povabi, da se prepustimo instalaciji, ki nagovarja vse čute, a se za njeno privlačnostjo skriva kritična misel o podnebni krizi</p><p><p>V naši kulturi in mitih še vedno najdemo ostanke iz paleolitika, naše prve tehnologije pa segajo v neolitik, o naši zgodovini in odnosu do narave razmišlja <strong>David Nez</strong>, umetnik, znan kot nekdanji član skupine OHO. Prelomno gibanje, ki se je kasneje oblikovalo v skupino, je v Sloveniji izredno sočasno z dogajanjem po svetu, spreminjalo dojemanje umetnosti, ki so jo hoteli približati vsakdanjemu življenju – pa naj je šlo za t.i. artikle iz faze reizma, ali pa za akcije in heppeninge v urbanem javnem prostoru in naravi. Prav narava je imela za člane skupine poseben pomen, saj so se želeli s svojim delovanjem harmonično vključiti v kroženje naravnih sil in preseči antropocentrizem, njihova dela pa zaznamuje tudi ekološka ozaveščenost. Ta je poudarjena tudi na razstavi <em>Zoetrop – kolo življenja </em>v mariborski Galeriji K18, ki jo je David Nez zasnoval kot celostno izkušnjo. Privlačna instalacija, ki nagovarja vse naše čute, pa hitro razkrije kritično ost in umetnikov poziv k boju proti podnebni krizi.</p></p> Fri, 18 Mar 2022 17:30:00 +0000 Mehka moč je ob razmerju med umetnostjo in politiko že dolgo v ospredju zanimanj Jasmine Cibic, umetnice, ki je lani prejela prestižno Jarmanovo nagrado za inovativne dosežke na področju filma, trenutno pa se predstavlja na veliki skupinski razstavi Vračanje pogleda v ljubljanski Cukrarni in s samostojno razstavo v Muzeju moderne umetnosti v Salzburgu, kjer odpira podobne teme kot jih je leta 2020 na razstavi Fundus prizadevanja v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova, ko se je osredotočala na politično motivirana kulturna darila ter njihovo vlogo v nacionalnih in političnih strukturah v trenutkih evropske krize v dvajsetem stoletju. Tedaj je umetnica v pogovoru ob razstavi med drugim razmišljala o prepletu politike in umetnosti.<p>Priznana slovenska umetnica se v Avstriji prvič predstavlja s samostojno razstavo </p><p><p>Mehka moč je ob razmerju med umetnostjo in politiko že dolgo v ospredju zanimanj Jasmine Cibic, umetnice, ki je lani prejela prestižno Jarmanovo nagrado za inovativne dosežke na področju filma, trenutno pa se predstavlja na veliki skupinski razstavi Vračanje pogleda in s samostojno razstavo v Muzeju moderne umetnosti v Salzburgu, kjer odpira podobne teme kot jih je leta 2020 na razstavi Fundus prizadevanja v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova, ko se je osredotočala na politično motivirana kulturna darila ter njihovo vlogo v nacionalnih in političnih strukturah v trenutkih evropske krize v dvajsetem stoletju. Tedaj je umetnica v pogovoru ob razstavi med drugim razmišljala o prepletu politike in umetnosti.</p></p> 174855495 RTVSLO – Ars 1631 clean Mehka moč je ob razmerju med umetnostjo in politiko že dolgo v ospredju zanimanj Jasmine Cibic, umetnice, ki je lani prejela prestižno Jarmanovo nagrado za inovativne dosežke na področju filma, trenutno pa se predstavlja na veliki skupinski razstavi Vračanje pogleda v ljubljanski Cukrarni in s samostojno razstavo v Muzeju moderne umetnosti v Salzburgu, kjer odpira podobne teme kot jih je leta 2020 na razstavi Fundus prizadevanja v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova, ko se je osredotočala na politično motivirana kulturna darila ter njihovo vlogo v nacionalnih in političnih strukturah v trenutkih evropske krize v dvajsetem stoletju. Tedaj je umetnica v pogovoru ob razstavi med drugim razmišljala o prepletu politike in umetnosti.<p>Priznana slovenska umetnica se v Avstriji prvič predstavlja s samostojno razstavo </p><p><p>Mehka moč je ob razmerju med umetnostjo in politiko že dolgo v ospredju zanimanj Jasmine Cibic, umetnice, ki je lani prejela prestižno Jarmanovo nagrado za inovativne dosežke na področju filma, trenutno pa se predstavlja na veliki skupinski razstavi Vračanje pogleda in s samostojno razstavo v Muzeju moderne umetnosti v Salzburgu, kjer odpira podobne teme kot jih je leta 2020 na razstavi Fundus prizadevanja v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova, ko se je osredotočala na politično motivirana kulturna darila ter njihovo vlogo v nacionalnih in političnih strukturah v trenutkih evropske krize v dvajsetem stoletju. Tedaj je umetnica v pogovoru ob razstavi med drugim razmišljala o prepletu politike in umetnosti.</p></p> Fri, 11 Mar 2022 18:30:00 +0000 Slovenska umetnica Valerie Wolf Gang s svojim ustvarjalnim pristopom sodeluje in raziskuje v poljih umetne inteligence in robotike. V sinergiji z visokimi tehnologijami si zastavlja vprašanja o lastni identiteti, o tem, kako vidimo, prepoznavamo ali ne prepoznavamo samih sebe in o tem, kako nas vidijo drugi. Od tu dalje pa razvija misel o tem, kdo so oziroma kdo je drugi, kakšen je njegov namen in kakšen vpliv ima v povratni zanki na nas. V galeriji Kulturnega centra Tobačna 001 je na ogled razstava Čudoviti obraz umetne inteligence, na kateri Valerie Wolf Gang prikazuje večletno umetniško raziskovanje umetne inteligence v povezavi z novimi mediji. Za oddajo Likovni odmevi, se je z umetnico pogovarjala Petra Tanko, pred mikrofon pa je povabila tudi kustosinjo razstave Alenko Trebušak iz Muzeja in galerij mesta Ljubljane. Valerie Wolf Gang: Robot Series<p>Razstava Valerie Wolf Gang v Kulturnem centru Tobačna 001</p><p><p>Slovenska umetnica Valerie Wolf Gang s svojim ustvarjalnim pristopom sodeluje in raziskuje v poljih umetne inteligence in robotike. V sinergiji z visokimi tehnologijami si zastavlja vprašanja o lastni identiteti, o tem, kako vidimo, prepoznavamo ali ne prepoznavamo samih sebe, in o tem, kako nas vidijo drugi. Od tu naprej pa razvija misel o tem, kdo so oziroma kdo je drugi, kakšen je njegov namen in kakšen vpliv ima v povratni zanki na nas. V galeriji Kulturnega centra Tobačna 001 je na ogled razstava Čudoviti obraz umetne inteligence, na kateri Valerie Wolf Gang prikazuje večletno umetniško raziskovanje umetne inteligence v povezavi z novimi mediji. Za oddajo Likovni odmevi se je z umetnico pogovarjala Petra Tanko, pred mikrofon je povabila tudi kustosinjo razstave Alenko Trebušak iz Muzeja in galerij mesta Ljubljane. Vabimo vas k poslušanju.</p></p> 174853006 RTVSLO – Ars 1093 clean Slovenska umetnica Valerie Wolf Gang s svojim ustvarjalnim pristopom sodeluje in raziskuje v poljih umetne inteligence in robotike. V sinergiji z visokimi tehnologijami si zastavlja vprašanja o lastni identiteti, o tem, kako vidimo, prepoznavamo ali ne prepoznavamo samih sebe in o tem, kako nas vidijo drugi. Od tu dalje pa razvija misel o tem, kdo so oziroma kdo je drugi, kakšen je njegov namen in kakšen vpliv ima v povratni zanki na nas. V galeriji Kulturnega centra Tobačna 001 je na ogled razstava Čudoviti obraz umetne inteligence, na kateri Valerie Wolf Gang prikazuje večletno umetniško raziskovanje umetne inteligence v povezavi z novimi mediji. Za oddajo Likovni odmevi, se je z umetnico pogovarjala Petra Tanko, pred mikrofon pa je povabila tudi kustosinjo razstave Alenko Trebušak iz Muzeja in galerij mesta Ljubljane. Valerie Wolf Gang: Robot Series<p>Razstava Valerie Wolf Gang v Kulturnem centru Tobačna 001</p><p><p>Slovenska umetnica Valerie Wolf Gang s svojim ustvarjalnim pristopom sodeluje in raziskuje v poljih umetne inteligence in robotike. V sinergiji z visokimi tehnologijami si zastavlja vprašanja o lastni identiteti, o tem, kako vidimo, prepoznavamo ali ne prepoznavamo samih sebe, in o tem, kako nas vidijo drugi. Od tu naprej pa razvija misel o tem, kdo so oziroma kdo je drugi, kakšen je njegov namen in kakšen vpliv ima v povratni zanki na nas. V galeriji Kulturnega centra Tobačna 001 je na ogled razstava Čudoviti obraz umetne inteligence, na kateri Valerie Wolf Gang prikazuje večletno umetniško raziskovanje umetne inteligence v povezavi z novimi mediji. Za oddajo Likovni odmevi se je z umetnico pogovarjala Petra Tanko, pred mikrofon je povabila tudi kustosinjo razstave Alenko Trebušak iz Muzeja in galerij mesta Ljubljane. Vabimo vas k poslušanju.</p></p> Fri, 04 Mar 2022 17:30:00 +0000 V Umetnostni galeriji Maribor so prvič pripravili razstavo izbora del akademskega slikarja in grafika Antona Nowaka, ki se je rodil in odraščal v Mariboru, pozneje pa se je šolal na Dunaju v Avstriji in bil eden ustanovnih članov dunajske secesije. Nowak, ki je živel na Dunaju, je ves čas ohranjal stike s svojo družino v Mariboru in ob koncu druge svetovne vojne je njegova najmlajša sestra njegova slikarska dela podarila Pokrajinskemu muzeju Maribor. Ta je okoli 70 njegovih del pozneje postopoma predal v hrambo Umetnostni galeriji Maribor. Kustosinja UGM Andreja Borin je opisala njegovo slikarstvo, dr. Valentina Bevc Varl iz Pokrajinskega muzeja Maribor pa je predstavila njegovo zanimivo življenjsko pot. O avtorju, ki je močno sooblikoval umetnost na prehodu iz 19. v 20. stoletje, so namreč marsikaj odkrili šele v zadnjem času prav z raziskovanjem obeh kustosinj. Foto: Anton Nowak, Gorska pokrajina, 1905, olje na lepenki, 30 x 41 cm avtor fotografije: Damjan Švarc, UGM, izrez fotografije<p>V UGM predstavljajo dela spregledanega umetnika </p><p><p>V Umetnostni galeriji Maribor so prvič pripravili razstavo izbora del akademskega slikarja in grafika Antona Nowaka, ki se je rodil in odraščal v Mariboru, pozneje pa se je šolal na Dunaju v Avstriji in bil eden ustanovnih članov dunajske secesije. Nowak, ki je živel na Dunaju, je ves čas ohranjal stike s svojo družino v Mariboru in ob koncu druge svetovne vojne je njegova najmlajša sestra njegova slikarska dela podarila Pokrajinskemu muzeju Maribor. Ta je okoli 70 njegovih del pozneje postopoma predal v hrambo Umetnostni galeriji Maribor. Kustosinja UGM Andreja Borin je opisala njegovo slikarstvo, dr. Valentina Bevc Varl iz Pokrajinskega muzeja Maribor pa je predstavila njegovo zanimivo življenjsko pot. O avtorju, ki je močno sooblikoval umetnost na prehodu iz 19. v 20. stoletje, so namreč marsikaj odkrili šele v zadnjem času prav z raziskovanjem obeh kustosinj.</p></p> 174851378 RTVSLO – Ars 1579 clean V Umetnostni galeriji Maribor so prvič pripravili razstavo izbora del akademskega slikarja in grafika Antona Nowaka, ki se je rodil in odraščal v Mariboru, pozneje pa se je šolal na Dunaju v Avstriji in bil eden ustanovnih članov dunajske secesije. Nowak, ki je živel na Dunaju, je ves čas ohranjal stike s svojo družino v Mariboru in ob koncu druge svetovne vojne je njegova najmlajša sestra njegova slikarska dela podarila Pokrajinskemu muzeju Maribor. Ta je okoli 70 njegovih del pozneje postopoma predal v hrambo Umetnostni galeriji Maribor. Kustosinja UGM Andreja Borin je opisala njegovo slikarstvo, dr. Valentina Bevc Varl iz Pokrajinskega muzeja Maribor pa je predstavila njegovo zanimivo življenjsko pot. O avtorju, ki je močno sooblikoval umetnost na prehodu iz 19. v 20. stoletje, so namreč marsikaj odkrili šele v zadnjem času prav z raziskovanjem obeh kustosinj. Foto: Anton Nowak, Gorska pokrajina, 1905, olje na lepenki, 30 x 41 cm avtor fotografije: Damjan Švarc, UGM, izrez fotografije<p>V UGM predstavljajo dela spregledanega umetnika </p><p><p>V Umetnostni galeriji Maribor so prvič pripravili razstavo izbora del akademskega slikarja in grafika Antona Nowaka, ki se je rodil in odraščal v Mariboru, pozneje pa se je šolal na Dunaju v Avstriji in bil eden ustanovnih članov dunajske secesije. Nowak, ki je živel na Dunaju, je ves čas ohranjal stike s svojo družino v Mariboru in ob koncu druge svetovne vojne je njegova najmlajša sestra njegova slikarska dela podarila Pokrajinskemu muzeju Maribor. Ta je okoli 70 njegovih del pozneje postopoma predal v hrambo Umetnostni galeriji Maribor. Kustosinja UGM Andreja Borin je opisala njegovo slikarstvo, dr. Valentina Bevc Varl iz Pokrajinskega muzeja Maribor pa je predstavila njegovo zanimivo življenjsko pot. O avtorju, ki je močno sooblikoval umetnost na prehodu iz 19. v 20. stoletje, so namreč marsikaj odkrili šele v zadnjem času prav z raziskovanjem obeh kustosinj.</p></p> Fri, 25 Feb 2022 17:30:00 +0000 Marko Brecelj se je v kolektivni spomin seveda zapisal kot legendarni pevec in pisec besedil skupine Buldožer, s katero so v 70-ih pretresali jugoslovansko rock sceno, še posebej s prelomno ploščo Pljuni istini u oči. In kdo ne bi poznal njegovega kantavtorskega albuma Cocktail, ki ga je aranžiral Bojan Adamič. A vendar je bil mnogo več kot le glasbenik. Marko Brecelj: legenda, spregledani umetnik, pionir slovenskega performansa, politični aktivist, pesnik, Ježkov nagrajenec. Predvsem pa mehki terorist. Neizprosen satirik, ki se pogosto ni oziral na oliko. Njegova življenje in ustvarjalnost sta se nenehno prepletala. Njegovo življenje je bilo nenehni performans. Bil je nezaigran lik, to je bil pač on. Pa je to res? Glasbenik Zoran Predin je v dokumentarnem filmu režiserja Janeza Burgerja z naslovom Priletni parazit ali Kdo je Marko Brecelj rekel, da je v Marku Breclju več Markov. Gledališki kritik Blaž Lukan pa, da čeprav je deloval kdaj naivno in spontano, je zadaj vedno bil nek načrt – da je bil torej tudi zelo premišljen. "Negotova je usoda protipožarne predstavitve Mehkega terorizma v Vžigalici", je zapisal Marko Brecelj 6. novembra lani v spletnem dnevniškem zapisu Ustanove nevladnih mladinskega polja Pohorski bataljon. No, razstava, ki so jo pripravljali s kustosoma Janijem Pirnatom in Vasjo Cenčičem, je le uspela. Marko je ni dočakal. Preminil je nekaj dni pred odprtjem, ki je bilo 8. februarja, na Prešernov dan. Prešerna posprava je postavljena v predhodno razstavo Soap Opera kolektiva iz Istre pod Slovenci Stran 22, ki se je umetniško in kulturno kalil med drugim prav v mladinskem, kulturnem, socialnem in multimedijskem centru v Kopru, kjer je bil Marko Brecelj dolgoletni direktor. Kot so poudarili v spremnem besedilu, je tako, namesto da bi naslednikom dopustil, da z njegovih pleč vidijo dlje, sam simbolično stopil na njihova ramena. Foto: Žiga Bratoš <p>Legenda, glasbenik, spregledani umetnik, pionir slovenskega performansa, politični aktivist, pesnik, Ježkov nagrajenec. Predvsem pa mehki terorist. Neizprosni satirik, ki se pogosto ni oziral na oliko.</p><p><p><strong>Marko Brecelj</strong> se je v kolektivni spomin seveda zapisal kot legendarni pevec in pisec besedil skupine Buldožer, s katero so v 70-ih pretresali jugoslovansko rock sceno, še posebej s prelomno ploščo Pljuni istini u oči. In kdo ne bi poznal njegovega kantavtorskega albuma Cocktail, ki ga je aranžiral Bojan Adamič. A vendar je bil mnogo več kot le glasbenik.</p> <p>Marko Brecelj: legenda, spregledani umetnik, pionir slovenskega performansa, politični aktivist, pesnik, Ježkov nagrajenec. Predvsem pa mehki terorist. Neizprosen satirik, ki se pogosto ni oziral na oliko. Njegova življenje in ustvarjalnost sta se nenehno prepletala. Njegovo življenje je bilo nenehni performans. Bil je nezaigran lik, to je bil pač on. Pa je to res? Glasbenik <strong>Zoran Predin</strong> je v dokumentarnem filmu režiserja <strong>Janeza Burgerja</strong> z naslovom Priletni parazit ali Kdo je Marko Brecelj rekel, da je v Marku Breclju več Markov. Gledališki kritik <strong>Blaž Lukan</strong> pa, da čeprav je deloval kdaj naivno in spontano, je zadaj vedno bil nek načrt – da je bil torej tudi zelo premišljen.</p> <p>"Negotova je usoda protipožarne predstavitve Mehkega terorizma v Vžigalici", je zapisal Marko Brecelj 6. novembra lani v spletnem dnevniškem zapisu Ustanove nevladnih mladinskega polja Pohorski bataljon. No, razstava, ki so jo pripravljali s kustosoma <strong>Janijem Pirnatom</strong> in <strong>Vasjo Cenčičem</strong>, je le uspela. Marko je ni dočakal. Preminil je nekaj dni pred odprtjem, ki je bilo 8. februarja, na Prešernov dan. Prešerna posprava je postavljena v predhodno razstavo Soap Opera kolektiva iz Istre pod Slovenci Stran 22, ki se je umetniško in kulturno kalil med drugim prav v mladinskem, kulturnem, socialnem in multimedijskem centru v Kopru, kjer je bil Marko Brecelj dolgoletni direktor. Kot so poudarili v spremnem besedilu, je tako, namesto da bi naslednikom dopustil, da z njegovih pleč vidijo dlje, sam simbolično stopil na njihova ramena.</p></p> 174849539 RTVSLO – Ars 1649 clean Marko Brecelj se je v kolektivni spomin seveda zapisal kot legendarni pevec in pisec besedil skupine Buldožer, s katero so v 70-ih pretresali jugoslovansko rock sceno, še posebej s prelomno ploščo Pljuni istini u oči. In kdo ne bi poznal njegovega kantavtorskega albuma Cocktail, ki ga je aranžiral Bojan Adamič. A vendar je bil mnogo več kot le glasbenik. Marko Brecelj: legenda, spregledani umetnik, pionir slovenskega performansa, politični aktivist, pesnik, Ježkov nagrajenec. Predvsem pa mehki terorist. Neizprosen satirik, ki se pogosto ni oziral na oliko. Njegova življenje in ustvarjalnost sta se nenehno prepletala. Njegovo življenje je bilo nenehni performans. Bil je nezaigran lik, to je bil pač on. Pa je to res? Glasbenik Zoran Predin je v dokumentarnem filmu režiserja Janeza Burgerja z naslovom Priletni parazit ali Kdo je Marko Brecelj rekel, da je v Marku Breclju več Markov. Gledališki kritik Blaž Lukan pa, da čeprav je deloval kdaj naivno in spontano, je zadaj vedno bil nek načrt – da je bil torej tudi zelo premišljen. "Negotova je usoda protipožarne predstavitve Mehkega terorizma v Vžigalici", je zapisal Marko Brecelj 6. novembra lani v spletnem dnevniškem zapisu Ustanove nevladnih mladinskega polja Pohorski bataljon. No, razstava, ki so jo pripravljali s kustosoma Janijem Pirnatom in Vasjo Cenčičem, je le uspela. Marko je ni dočakal. Preminil je nekaj dni pred odprtjem, ki je bilo 8. februarja, na Prešernov dan. Prešerna posprava je postavljena v predhodno razstavo Soap Opera kolektiva iz Istre pod Slovenci Stran 22, ki se je umetniško in kulturno kalil med drugim prav v mladinskem, kulturnem, socialnem in multimedijskem centru v Kopru, kjer je bil Marko Brecelj dolgoletni direktor. Kot so poudarili v spremnem besedilu, je tako, namesto da bi naslednikom dopustil, da z njegovih pleč vidijo dlje, sam simbolično stopil na njihova ramena. Foto: Žiga Bratoš <p>Legenda, glasbenik, spregledani umetnik, pionir slovenskega performansa, politični aktivist, pesnik, Ježkov nagrajenec. Predvsem pa mehki terorist. Neizprosni satirik, ki se pogosto ni oziral na oliko.</p><p><p><strong>Marko Brecelj</strong> se je v kolektivni spomin seveda zapisal kot legendarni pevec in pisec besedil skupine Buldožer, s katero so v 70-ih pretresali jugoslovansko rock sceno, še posebej s prelomno ploščo Pljuni istini u oči. In kdo ne bi poznal njegovega kantavtorskega albuma Cocktail, ki ga je aranžiral Bojan Adamič. A vendar je bil mnogo več kot le glasbenik.</p> <p>Marko Brecelj: legenda, spregledani umetnik, pionir slovenskega performansa, politični aktivist, pesnik, Ježkov nagrajenec. Predvsem pa mehki terorist. Neizprosen satirik, ki se pogosto ni oziral na oliko. Njegova življenje in ustvarjalnost sta se nenehno prepletala. Njegovo življenje je bilo nenehni performans. Bil je nezaigran lik, to je bil pač on. Pa je to res? Glasbenik <strong>Zoran Predin</strong> je v dokumentarnem filmu režiserja <strong>Janeza Burgerja</strong> z naslovom Priletni parazit ali Kdo je Marko Brecelj rekel, da je v Marku Breclju več Markov. Gledališki kritik <strong>Blaž Lukan</strong> pa, da čeprav je deloval kdaj naivno in spontano, je zadaj vedno bil nek načrt – da je bil torej tudi zelo premišljen.</p> <p>"Negotova je usoda protipožarne predstavitve Mehkega terorizma v Vžigalici", je zapisal Marko Brecelj 6. novembra lani v spletnem dnevniškem zapisu Ustanove nevladnih mladinskega polja Pohorski bataljon. No, razstava, ki so jo pripravljali s kustosoma <strong>Janijem Pirnatom</strong> in <strong>Vasjo Cenčičem</strong>, je le uspela. Marko je ni dočakal. Preminil je nekaj dni pred odprtjem, ki je bilo 8. februarja, na Prešernov dan. Prešerna posprava je postavljena v predhodno razstavo Soap Opera kolektiva iz Istre pod Slovenci Stran 22, ki se je umetniško in kulturno kalil med drugim prav v mladinskem, kulturnem, socialnem in multimedijskem centru v Kopru, kjer je bil Marko Brecelj dolgoletni direktor. Kot so poudarili v spremnem besedilu, je tako, namesto da bi naslednikom dopustil, da z njegovih pleč vidijo dlje, sam simbolično stopil na njihova ramena.</p></p> Fri, 18 Feb 2022 17:00:00 +0000 V slovenskem sodobnem ustvarjanju je pojem seksualnega obravnavan z različnimi vsebinskimi pristopi, ki so se izoblikovali med družbenimi spremembami. Pojem je postal tesno povezan s političnimi pozicijami in je zato dobil tudi nove razsežnosti. Seksualnosti in umetnosti se že več let posveča festival Račka, ki ga pripravlja Center sodobnih umetnosti Celje. V okviru festivala so pripravili tudi rastzavo Po resničnih dogodkih: prostori in artikulacije seksualnosti, ki je na ogled v Galeriji sodobne umetnosti, v Likovnem salonu in v Galeriji Račka. O njej se Aleksandra Saška Gruden pogovarja s kustosinjama Ireno Čerčnik in Majo Hodošček. Foto: Festival Račka<p>Festival Račka, ki se posveča razmerju med seksualnostjo in umetnostjo, se končuje z razstavo del od devetdesetih let prejšnjega stoletja do danes in serijo performansov</p><p><p>V slovenskem sodobnem ustvarjanju je pojem seksualnega obravnavan z različnimi vsebinskimi pristopi, ki so se izoblikovali med družbenimi spremembami. Pojem je postal tesno povezan s političnimi pozicijami in je zato dobil tudi nove razsežnosti. Seksualnosti in umetnosti se že več let posveča festival Račka, ki ga pripravlja Center sodobnih umetnosti Celje. V okviru festivala so pripravili tudi rastzavo Po resničnih dogodkih: prostori in artikulacije seksualnosti, ki je na ogled v Galeriji sodobne umetnosti, v Likovnem salonu in v Galeriji Račka. O njej se je <strong>Aleksandra Saška Gruden</strong> pogovarjala s kustosinjama<strong> Ireno Čerčnik</strong> in <strong>Majo Hodošček</strong>.</p></p> 174845477 RTVSLO – Ars 1198 clean V slovenskem sodobnem ustvarjanju je pojem seksualnega obravnavan z različnimi vsebinskimi pristopi, ki so se izoblikovali med družbenimi spremembami. Pojem je postal tesno povezan s političnimi pozicijami in je zato dobil tudi nove razsežnosti. Seksualnosti in umetnosti se že več let posveča festival Račka, ki ga pripravlja Center sodobnih umetnosti Celje. V okviru festivala so pripravili tudi rastzavo Po resničnih dogodkih: prostori in artikulacije seksualnosti, ki je na ogled v Galeriji sodobne umetnosti, v Likovnem salonu in v Galeriji Račka. O njej se Aleksandra Saška Gruden pogovarja s kustosinjama Ireno Čerčnik in Majo Hodošček. Foto: Festival Račka<p>Festival Račka, ki se posveča razmerju med seksualnostjo in umetnostjo, se končuje z razstavo del od devetdesetih let prejšnjega stoletja do danes in serijo performansov</p><p><p>V slovenskem sodobnem ustvarjanju je pojem seksualnega obravnavan z različnimi vsebinskimi pristopi, ki so se izoblikovali med družbenimi spremembami. Pojem je postal tesno povezan s političnimi pozicijami in je zato dobil tudi nove razsežnosti. Seksualnosti in umetnosti se že več let posveča festival Račka, ki ga pripravlja Center sodobnih umetnosti Celje. V okviru festivala so pripravili tudi rastzavo Po resničnih dogodkih: prostori in artikulacije seksualnosti, ki je na ogled v Galeriji sodobne umetnosti, v Likovnem salonu in v Galeriji Račka. O njej se je <strong>Aleksandra Saška Gruden</strong> pogovarjala s kustosinjama<strong> Ireno Čerčnik</strong> in <strong>Majo Hodošček</strong>.</p></p> Fri, 04 Feb 2022 18:00:00 +0000 Akademski slikar Ludvik Pandur je svojo prvo samostojno razstavo pripravil leta 1971 v takratnem Salonu Rotovž v Mariboru. Tokrat, 50 let kasneje svoj obširen opus prikazuje na veliki pregledni razstavi v Umetnostni galeriji Maribor z naslovom Retrospektiva. Umetnik je prepoznaven po svojih izredno senzibilnih in obenem intenzivnih izrazih skozi katere preliva občutenja okolice, narave in človeka. Avtor je razstavo zasnoval skupaj s kustosom Juretom Kirbišem, vanjo pa vključil svoja najstarejša dela kot tudi najnovejša platna nastala v času epidemije. V vseh je, kot pravi sam, prisotna neka srhljivost, ki deluje v razponu od lepote do groteske. O razstavi in delu se je z avtorjem Ludvikom Pandurjem pogovarjala Aleksandra Saška Gruden. Foto: Avtoportret, 2015, olje na platnu, 30 x 24 cm, avtor fotografije: Damjan Švarc, vir: UGM, izrez fotografije<p>Retrospektiva v UGM prvič celostno prikazuje Pandurjeva dela od začetka sedemdesetih let do danes. </p><p><p>Akademski slikar Ludvik Pandur je svojo prvo samostojno razstavo pripravil leta 1971 v takratnem Salonu Rotovž v Mariboru. Tokrat, 50 let kasneje svoj obširen opus prikazuje na veliki pregledni razstavi v Umetnostni galeriji Maribor z naslovom Retrospektiva. Umetnik je prepoznaven po svojih izredno senzibilnih in obenem intenzivnih izrazih skozi katere preliva občutenja okolice, narave in človeka. Avtor je razstavo zasnoval skupaj s kustosom Juretom Kirbišem, vanjo pa vključil svoja najstarejša dela kot tudi najnovejša platna nastala v času epidemije. V vseh je, kot pravi sam, prisotna neka srhljivost, ki deluje v razponu od lepote do groteske. O razstavi in delu se je z avtorjem Ludvikom Pandurjem pogovarjala Aleksandra Saška Gruden.</p></p> 174843435 RTVSLO – Ars 1294 clean Akademski slikar Ludvik Pandur je svojo prvo samostojno razstavo pripravil leta 1971 v takratnem Salonu Rotovž v Mariboru. Tokrat, 50 let kasneje svoj obširen opus prikazuje na veliki pregledni razstavi v Umetnostni galeriji Maribor z naslovom Retrospektiva. Umetnik je prepoznaven po svojih izredno senzibilnih in obenem intenzivnih izrazih skozi katere preliva občutenja okolice, narave in človeka. Avtor je razstavo zasnoval skupaj s kustosom Juretom Kirbišem, vanjo pa vključil svoja najstarejša dela kot tudi najnovejša platna nastala v času epidemije. V vseh je, kot pravi sam, prisotna neka srhljivost, ki deluje v razponu od lepote do groteske. O razstavi in delu se je z avtorjem Ludvikom Pandurjem pogovarjala Aleksandra Saška Gruden. Foto: Avtoportret, 2015, olje na platnu, 30 x 24 cm, avtor fotografije: Damjan Švarc, vir: UGM, izrez fotografije<p>Retrospektiva v UGM prvič celostno prikazuje Pandurjeva dela od začetka sedemdesetih let do danes. </p><p><p>Akademski slikar Ludvik Pandur je svojo prvo samostojno razstavo pripravil leta 1971 v takratnem Salonu Rotovž v Mariboru. Tokrat, 50 let kasneje svoj obširen opus prikazuje na veliki pregledni razstavi v Umetnostni galeriji Maribor z naslovom Retrospektiva. Umetnik je prepoznaven po svojih izredno senzibilnih in obenem intenzivnih izrazih skozi katere preliva občutenja okolice, narave in človeka. Avtor je razstavo zasnoval skupaj s kustosom Juretom Kirbišem, vanjo pa vključil svoja najstarejša dela kot tudi najnovejša platna nastala v času epidemije. V vseh je, kot pravi sam, prisotna neka srhljivost, ki deluje v razponu od lepote do groteske. O razstavi in delu se je z avtorjem Ludvikom Pandurjem pogovarjala Aleksandra Saška Gruden.</p></p> Fri, 28 Jan 2022 19:00:00 +0000 "Sam sem velikokrat padel na zelo trda tla, a se mi je vedno zdelo vredno, da sem imel morda vsaj za trenutek lep razgled." Večmedijski umetnik Boris Beja je ime dobil po stricu, maminem bratu, ki je umrl v francoskih Alpah, še preden se je sam rodil. In ravno ta dediščina, v katero je bil Beja – s poimenovanjem po prezgodaj umrlem stricu – rojen, ga je temeljno zaznamovala tudi v umetniški praksi. Discipliniranost in sistematičnost njegovega strica, orodnega telovadca, ki je svetlo prihodnost v gimnastiki zamenjal za svojo največjo strast – alpinizem, enači s svojim umetniškim delovanjem. Kot pravi kuratorka razstave Tia Čiček, je urjenje specifične umetniške geste in senzibilnosti ter kiparskih in risarskih tehnik, pa tudi prebiranje teoretskih besedil, za Bejo nujen del vsakdanjika. Ta razmislek pa v galerijskem prostoru upredmeti prek ready-made procesa, ko materializirane stične točke nečaka in strica razvija v osebno-izpovedno umetniško gesto. Ob prenovi šolske telovadnice v Zagorju ob Savi je prevzel stari parket – torej tla, po katerih sta hodila oba Borisa – in nekaj telovadnega orodja, ki so tako postali osnovni gradnik razstave Za Borisa. Postavitev, ki na vstopni in izstopni točki tematizira smrt s kolažem iz fotografij Beje med samoočiščevalnim ritualnim restavriranjem družinskega nagrobnika in svojega (stričevega) imena, je izhajajoč iz umetnikove osebne družinske zgodovine napolnjena z več sugestijami obiskovalcu razstave, naj se tudi on retrospektivno zazre v lastno življenje in razmisli o nadaljnjih smereh postopanja po njem. [foto: Boris Beja, Razstava "Za Borisa", Galerija Škuc, Ljubljana 2022, (c) Boris Beja]<p>"Kdor visoko leta, ima lep razgled!"</p><p><p>"Sam sem velikokrat padel na zelo trda tla, a se mi je vedno zdelo vredno, da sem imel morda vsaj za trenutek lep razgled."</p> <p>Večmedijski umetnik Boris Beja je ime dobil po stricu, maminem bratu, ki je umrl v francoskih Alpah, še preden se je sam rodil. In ravno ta dediščina, v katero je bil Beja – s poimenovanjem po prezgodaj umrlem stricu – rojen, ga je temeljno zaznamovala tudi v umetniški praksi. Discipliniranost in sistematičnost njegovega strica, orodnega telovadca, ki je svetlo prihodnost v gimnastiki zamenjal za svojo največjo strast – alpinizem, enači s svojim umetniškim delovanjem. Kot pravi kuratorka razstave Tia Čiček, je urjenje specifične umetniške geste in senzibilnosti ter kiparskih in risarskih tehnik, pa tudi prebiranje teoretskih besedil, za Bejo nujen del vsakdanjika. Ta razmislek pa v galerijskem prostoru upredmeti prek ready-made procesa, ko materializirane stične točke nečaka in strica razvija v osebno-izpovedno umetniško gesto. Ob prenovi šolske telovadnice v Zagorju ob Savi je prevzel stari parket – torej tla, po katerih sta hodila oba Borisa – in nekaj telovadnega orodja, ki so tako postali osnovni gradnik razstave <em>Za Borisa</em>. Postavitev, ki na vstopni in izstopni točki tematizira smrt s kolažem iz fotografij Beje med samoočiščevalnim ritualnim restavriranjem družinskega nagrobnika in svojega (stričevega) imena, je izhajajoč iz umetnikove osebne družinske zgodovine napolnjena z več sugestijami obiskovalcu razstave, naj se tudi on retrospektivno zazre v lastno življenje in razmisli o nadaljnjih smereh postopanja po njem.</p></p> 174841193 RTVSLO – Ars 1380 clean "Sam sem velikokrat padel na zelo trda tla, a se mi je vedno zdelo vredno, da sem imel morda vsaj za trenutek lep razgled." Večmedijski umetnik Boris Beja je ime dobil po stricu, maminem bratu, ki je umrl v francoskih Alpah, še preden se je sam rodil. In ravno ta dediščina, v katero je bil Beja – s poimenovanjem po prezgodaj umrlem stricu – rojen, ga je temeljno zaznamovala tudi v umetniški praksi. Discipliniranost in sistematičnost njegovega strica, orodnega telovadca, ki je svetlo prihodnost v gimnastiki zamenjal za svojo največjo strast – alpinizem, enači s svojim umetniškim delovanjem. Kot pravi kuratorka razstave Tia Čiček, je urjenje specifične umetniške geste in senzibilnosti ter kiparskih in risarskih tehnik, pa tudi prebiranje teoretskih besedil, za Bejo nujen del vsakdanjika. Ta razmislek pa v galerijskem prostoru upredmeti prek ready-made procesa, ko materializirane stične točke nečaka in strica razvija v osebno-izpovedno umetniško gesto. Ob prenovi šolske telovadnice v Zagorju ob Savi je prevzel stari parket – torej tla, po katerih sta hodila oba Borisa – in nekaj telovadnega orodja, ki so tako postali osnovni gradnik razstave Za Borisa. Postavitev, ki na vstopni in izstopni točki tematizira smrt s kolažem iz fotografij Beje med samoočiščevalnim ritualnim restavriranjem družinskega nagrobnika in svojega (stričevega) imena, je izhajajoč iz umetnikove osebne družinske zgodovine napolnjena z več sugestijami obiskovalcu razstave, naj se tudi on retrospektivno zazre v lastno življenje in razmisli o nadaljnjih smereh postopanja po njem. [foto: Boris Beja, Razstava "Za Borisa", Galerija Škuc, Ljubljana 2022, (c) Boris Beja]<p>"Kdor visoko leta, ima lep razgled!"</p><p><p>"Sam sem velikokrat padel na zelo trda tla, a se mi je vedno zdelo vredno, da sem imel morda vsaj za trenutek lep razgled."</p> <p>Večmedijski umetnik Boris Beja je ime dobil po stricu, maminem bratu, ki je umrl v francoskih Alpah, še preden se je sam rodil. In ravno ta dediščina, v katero je bil Beja – s poimenovanjem po prezgodaj umrlem stricu – rojen, ga je temeljno zaznamovala tudi v umetniški praksi. Discipliniranost in sistematičnost njegovega strica, orodnega telovadca, ki je svetlo prihodnost v gimnastiki zamenjal za svojo največjo strast – alpinizem, enači s svojim umetniškim delovanjem. Kot pravi kuratorka razstave Tia Čiček, je urjenje specifične umetniške geste in senzibilnosti ter kiparskih in risarskih tehnik, pa tudi prebiranje teoretskih besedil, za Bejo nujen del vsakdanjika. Ta razmislek pa v galerijskem prostoru upredmeti prek ready-made procesa, ko materializirane stične točke nečaka in strica razvija v osebno-izpovedno umetniško gesto. Ob prenovi šolske telovadnice v Zagorju ob Savi je prevzel stari parket – torej tla, po katerih sta hodila oba Borisa – in nekaj telovadnega orodja, ki so tako postali osnovni gradnik razstave <em>Za Borisa</em>. Postavitev, ki na vstopni in izstopni točki tematizira smrt s kolažem iz fotografij Beje med samoočiščevalnim ritualnim restavriranjem družinskega nagrobnika in svojega (stričevega) imena, je izhajajoč iz umetnikove osebne družinske zgodovine napolnjena z več sugestijami obiskovalcu razstave, naj se tudi on retrospektivno zazre v lastno življenje in razmisli o nadaljnjih smereh postopanja po njem.</p></p> Fri, 21 Jan 2022 17:40:00 +0000 V jedru njenega ustvarjanja sta komunikacija v najširšem pomenu in iskanje stika, odnosa. V Ljubljani večinoma gledamo krhka dela na papirju, ki s svojo rahlo zmečkano strukturo ustvarja taktilno napetost in se spaja s subtilno evokacijo dotika in odtisa. V njenem delu so pogosti sledovi delov teles in obraza, a niso vedno jasno vidni, temveč gre za abstraktne monokromne lise, ki le napeljujejo na neko navzočnost, kot da se iskani stik izmika. Ne preseneti torej, da v delih leta 1926 rojene umetnice pisci odkrivajo vpliv eksistencialne misli. Njeno življenje so zaznamovali obdobje vojne in usodne posledice vojnih dogodkov, pozneje pa zapleten in dramatičen razvoj povojne Češkoslovaške ter bolezen in smrt moža, umetnika Jiříja Johna. Ustvarjalna pot je Adrieno Šimotovo na Češkoslovaškem v sedemdesetih vodila mimo uradnih centrov likovne umetnosti in s tem povezanega družbenega priznanja; postala je ena vplivnih osebnosti neuradne kulturne scene, ki je prejela vrsto priznanj in nagrad – med drugim češko medaljo za zasluge, njeno delo pa je vključeno tudi v stalno zbirko Pompidoujevega centra v Parizu. V ospredju umetničinega dela je predvsem komunikacija, tudi kadar upodablja predmete, kot sta miza ali stol, imajo ti pogosto simbolno vrednost, saj gre na primer za podedovan kos pohištva, ki kot darilo ustvarja vez med generacijami. Prav zaradi iskanja odnosa in dialoga pa je zanjo zelo pomembna tehnika frotaža, je v pogovoru med drugim povedal Pavel Brunclík, kustos razstave Adriena Šimotová – Srečanje. Dotik in odtis in umetničin dolgoletni sodelavec. Razstava je nastala v tesnem sodelovanju s praško Fundacijo Adriene Šimotove in Jiříja Johna pa tudi z Narodno galerijo v Pragi, Slovaško narodno galerijo v Bratislavi, Olomuškim muzejem umetnosti, Galerijo Klatovy/Klenová, praško Galerijo Zlata gos in Fundacijo Jindřicha Štreita. Pogovor s Pavlom Brunclikom pa je v sodelovanju z MGLC prevedla Ksenija Mravlja. Foto: Jaka Babnik, arhiv MGLC<p>Krhka dela na papirju priznane češke umetnice pripovedujejo o iskanju odnosov </p><p><p><strong>Adriena Šimotová</strong> morda pri nas ni zelo znano ime, a gre za eno najbolj priznanih čeških umetnic 20. stoletja, znano predvsem po liričnih in krhkih delih na papirju. Bolj ali manj abstrahirane sledi telesa pogosto minimalistično pripovedujejo o osnovah – kot sta dotik in odtis, ki ju je imela za neločljiv del svojega izraza. To daje vedeti tudi naslov razstave njenih del v ljubljanskem MGLC: <em>Adriena Šimotová – Srečanje. Dotik in odtis</em>.</p> <p>V jedru njenega ustvarjanja sta komunikacija v najširšem pomenu in iskanje stika, odnosa. V Ljubljani večinoma gledamo krhka dela na papirju, ki s svojo rahlo zmečkano strukturo ustvarja taktilno napetost in se spaja s subtilno evokacijo dotika in odtisa. V njenem delu so pogosti sledovi delov teles in obraza, a niso vedno jasno vidni, temveč gre za abstraktne monokromne lise, ki le napeljujejo na neko navzočnost, kot da se iskani stik izmika. Ne preseneti torej, da v delih leta 1926 rojene umetnice pisci odkrivajo vpliv eksistencialne misli. Njeno življenje so zaznamovali obdobje vojne in usodne posledice vojnih dogodkov, pozneje pa zapleten in dramatičen razvoj povojne Češkoslovaške ter bolezen in smrt moža, umetnika Jiříja Johna.</p> <p>Ustvarjalna pot je Adrieno Šimotovo na Češkoslovaškem v sedemdesetih vodila mimo uradnih centrov likovne umetnosti in s tem povezanega družbenega priznanja; postala je ena vplivnih osebnosti neuradne kulturne scene, ki je prejela vrsto priznanj in nagrad – med drugim češko medaljo za zasluge, njeno delo pa je vključeno tudi v stalno zbirko Pompidoujevega centra v Parizu.</p> <p>V ospredju umetničinega dela je predvsem komunikacija, tudi kadar upodablja predmete, kot sta miza ali stol, imajo ti pogosto simbolno vrednost, saj gre na primer za podedovan kos pohištva, ki kot darilo ustvarja vez med generacijami. Prav zaradi iskanja odnosa in dialoga pa je zanjo zelo pomembna tehnika frotaža, je v pogovoru med drugim povedal <strong>Pavel Brunclík</strong>, kustos razstave <em>Adriena Šimotová – Srečanje. Dotik in odtis</em> in umetničin dolgoletni sodelavec.</p> <p>Razstava je nastala v tesnem sodelovanju s praško Fundacijo Adriene Šimotove in Jiříja Johna pa tudi z Narodno galerijo v Pragi, Slovaško narodno galerijo v Bratislavi, Olomuškim muzejem umetnosti, Galerijo Klatovy/Klenová, praško Galerijo <em>Zlata gos</em> in Fundacijo Jindřicha Štreita. Pogovor s Pavlom Brunclikom pa je v sodelovanju z MGLC prevedla <strong>Ksenija Mravlja</strong>.</p> <p>Dela Adriene Šimotove bodo na ogled še do 8. marca, Pavel Brunclík pa bo 22. februarja v okviru spremljevalnega programa predaval o umetnici, ki velja za eno najbolj spoštovanih osebnosti v češki likovni umetnosti druge polovice 20. stoletja in začetka 21. stoletja, posvetil pa se bo tudi nekaterim temam filozofije eksistencializma in personalizma, saj jih lahko povežemo z njenim delom.</p></p> 174839535 RTVSLO – Ars 1949 clean V jedru njenega ustvarjanja sta komunikacija v najširšem pomenu in iskanje stika, odnosa. V Ljubljani večinoma gledamo krhka dela na papirju, ki s svojo rahlo zmečkano strukturo ustvarja taktilno napetost in se spaja s subtilno evokacijo dotika in odtisa. V njenem delu so pogosti sledovi delov teles in obraza, a niso vedno jasno vidni, temveč gre za abstraktne monokromne lise, ki le napeljujejo na neko navzočnost, kot da se iskani stik izmika. Ne preseneti torej, da v delih leta 1926 rojene umetnice pisci odkrivajo vpliv eksistencialne misli. Njeno življenje so zaznamovali obdobje vojne in usodne posledice vojnih dogodkov, pozneje pa zapleten in dramatičen razvoj povojne Češkoslovaške ter bolezen in smrt moža, umetnika Jiříja Johna. Ustvarjalna pot je Adrieno Šimotovo na Češkoslovaškem v sedemdesetih vodila mimo uradnih centrov likovne umetnosti in s tem povezanega družbenega priznanja; postala je ena vplivnih osebnosti neuradne kulturne scene, ki je prejela vrsto priznanj in nagrad – med drugim češko medaljo za zasluge, njeno delo pa je vključeno tudi v stalno zbirko Pompidoujevega centra v Parizu. V ospredju umetničinega dela je predvsem komunikacija, tudi kadar upodablja predmete, kot sta miza ali stol, imajo ti pogosto simbolno vrednost, saj gre na primer za podedovan kos pohištva, ki kot darilo ustvarja vez med generacijami. Prav zaradi iskanja odnosa in dialoga pa je zanjo zelo pomembna tehnika frotaža, je v pogovoru med drugim povedal Pavel Brunclík, kustos razstave Adriena Šimotová – Srečanje. Dotik in odtis in umetničin dolgoletni sodelavec. Razstava je nastala v tesnem sodelovanju s praško Fundacijo Adriene Šimotove in Jiříja Johna pa tudi z Narodno galerijo v Pragi, Slovaško narodno galerijo v Bratislavi, Olomuškim muzejem umetnosti, Galerijo Klatovy/Klenová, praško Galerijo Zlata gos in Fundacijo Jindřicha Štreita. Pogovor s Pavlom Brunclikom pa je v sodelovanju z MGLC prevedla Ksenija Mravlja. Foto: Jaka Babnik, arhiv MGLC<p>Krhka dela na papirju priznane češke umetnice pripovedujejo o iskanju odnosov </p><p><p><strong>Adriena Šimotová</strong> morda pri nas ni zelo znano ime, a gre za eno najbolj priznanih čeških umetnic 20. stoletja, znano predvsem po liričnih in krhkih delih na papirju. Bolj ali manj abstrahirane sledi telesa pogosto minimalistično pripovedujejo o osnovah – kot sta dotik in odtis, ki ju je imela za neločljiv del svojega izraza. To daje vedeti tudi naslov razstave njenih del v ljubljanskem MGLC: <em>Adriena Šimotová – Srečanje. Dotik in odtis</em>.</p> <p>V jedru njenega ustvarjanja sta komunikacija v najširšem pomenu in iskanje stika, odnosa. V Ljubljani večinoma gledamo krhka dela na papirju, ki s svojo rahlo zmečkano strukturo ustvarja taktilno napetost in se spaja s subtilno evokacijo dotika in odtisa. V njenem delu so pogosti sledovi delov teles in obraza, a niso vedno jasno vidni, temveč gre za abstraktne monokromne lise, ki le napeljujejo na neko navzočnost, kot da se iskani stik izmika. Ne preseneti torej, da v delih leta 1926 rojene umetnice pisci odkrivajo vpliv eksistencialne misli. Njeno življenje so zaznamovali obdobje vojne in usodne posledice vojnih dogodkov, pozneje pa zapleten in dramatičen razvoj povojne Češkoslovaške ter bolezen in smrt moža, umetnika Jiříja Johna.</p> <p>Ustvarjalna pot je Adrieno Šimotovo na Češkoslovaškem v sedemdesetih vodila mimo uradnih centrov likovne umetnosti in s tem povezanega družbenega priznanja; postala je ena vplivnih osebnosti neuradne kulturne scene, ki je prejela vrsto priznanj in nagrad – med drugim češko medaljo za zasluge, njeno delo pa je vključeno tudi v stalno zbirko Pompidoujevega centra v Parizu.</p> <p>V ospredju umetničinega dela je predvsem komunikacija, tudi kadar upodablja predmete, kot sta miza ali stol, imajo ti pogosto simbolno vrednost, saj gre na primer za podedovan kos pohištva, ki kot darilo ustvarja vez med generacijami. Prav zaradi iskanja odnosa in dialoga pa je zanjo zelo pomembna tehnika frotaža, je v pogovoru med drugim povedal <strong>Pavel Brunclík</strong>, kustos razstave <em>Adriena Šimotová – Srečanje. Dotik in odtis</em> in umetničin dolgoletni sodelavec.</p> <p>Razstava je nastala v tesnem sodelovanju s praško Fundacijo Adriene Šimotove in Jiříja Johna pa tudi z Narodno galerijo v Pragi, Slovaško narodno galerijo v Bratislavi, Olomuškim muzejem umetnosti, Galerijo Klatovy/Klenová, praško Galerijo <em>Zlata gos</em> in Fundacijo Jindřicha Štreita. Pogovor s Pavlom Brunclikom pa je v sodelovanju z MGLC prevedla <strong>Ksenija Mravlja</strong>.</p> <p>Dela Adriene Šimotove bodo na ogled še do 8. marca, Pavel Brunclík pa bo 22. februarja v okviru spremljevalnega programa predaval o umetnici, ki velja za eno najbolj spoštovanih osebnosti v češki likovni umetnosti druge polovice 20. stoletja in začetka 21. stoletja, posvetil pa se bo tudi nekaterim temam filozofije eksistencializma in personalizma, saj jih lahko povežemo z njenim delom.</p></p> Fri, 14 Jan 2022 19:00:00 +0000 Slovenci do umetnostnega fenomena, ki ga imenujemo slovenski impresionizem, čutimo posebno naklonjenost, med drugim zato, ker so ti umetniki ključno prispevali h kulturnemu opredeljevanju Slovencev kot samostojne narodne skupnosti. Tako Beti Žerovc razmišlja o četverici, v katero se umešča tudi Matija Jama, ki bi ta teden praznoval 150-ti rojstni dan. Velja za razmišljujočega in delovnega slikarja, znanega po številnih krajinah, ki so ga zanimale predvsem s slikarskega vidika. Način upodabljanja je pogosto prilagajal motivom – snežne krajine zaznamuje dolga, težka poteza, poletni prizori pa s kratkimi, nasičenimi potezami kar vzbujajo občutek vročine. Posebna značilnost njegovega opusa ni razvoj k ustaljenemu načinu dela, temveč velika in stalna tehnična spremenljivost, je o študijsko poglobljenem slikarju v monografiji Slovenski impresionisti zapisala Beti Žerovc, ki v pogovoru predstavi tudi umetnikovo pestro življenjsko pot. Z ženo, slikarko Louise Raders sta se pogosto selila po svetu, celo še nekaj časa po rojstvu otrok, in tako so pravzaprav številni Jamovi motivi, ki jih danes dojemamo kot značilno slovenske, nastali drugod. Foto: Matija Jama, Breze iz Laksenburga, vir fotografije: Wikipedia (izrez)<p>Čeprav je slikar, ki bi 4. januarja praznoval 150-ti rojstni dan, številne krajine ustvaril drugod po svetu, jih doživljamo kot tipično slovenske podobe </p><p><p>Slovenci do umetnostnega fenomena, ki ga imenujemo slovenski impresionizem, čutimo posebno naklonjenost, med drugim zato, ker so ti umetniki ključno prispevali h kulturnemu opredeljevanju Slovencev kot samostojne narodne skupnosti. Tako <strong>Beti Žerovc</strong> razmišlja o četverici, v katero se umešča tudi <strong>Matija Jama,</strong> ki bi prvi teden januarja praznoval 150-ti rojstni dan. Velja za razmišljujočega in delovnega slikarja, znanega po številnih krajinah, ki so ga zanimale predvsem s slikarskega vidika. Način upodabljanja je pogosto prilagajal motivom – snežne krajine zaznamujejo široke, pastozne poteze,  iz poletnih prizorov pa zaradi nasičenih površin z drobnimi črticami ali pikami kar žari občutek vročine. Posebna značilnost njegovega opusa ni razvoj k ustaljenemu načinu dela, temveč velika in stalna tehnična spremenljivost, je o študijsko poglobljenem slikarju v monografiji <em>Slovenski impresionisti</em> zapisala Beti Žerovc, ki v pogovoru predstavi tudi umetnikovo pestro življenjsko pot. Z ženo, slikarko <strong>Louise Raders</strong> sta se pogosto selila po svetu, celo še nekaj časa po rojstvu otrok, in tako so pravzaprav številni Jamovi motivi, ki jih danes dojemamo kot značilno slovenske, nastali drugod.</p> <blockquote><p>"Način upodabljanja je prilagajal motivom: denimo, v nasprotju s preprostim, kompaktnim in zelo slikarskim Mostom je slikar v sočasnih <em>sous-boisih</em> veliko bolj zgovoren in barvit. Razgibana poteza prinaša živahnost v podobe in vzbuja iluzijo nežnega, stalnega premikanja v naravi, drobnega nemira vode, listja in trav." Beti Žerovc, <em>Slovenski impresionisti</em></p></blockquote> <p>&nbsp;</p></p> 174837705 RTVSLO – Ars 2197 clean Slovenci do umetnostnega fenomena, ki ga imenujemo slovenski impresionizem, čutimo posebno naklonjenost, med drugim zato, ker so ti umetniki ključno prispevali h kulturnemu opredeljevanju Slovencev kot samostojne narodne skupnosti. Tako Beti Žerovc razmišlja o četverici, v katero se umešča tudi Matija Jama, ki bi ta teden praznoval 150-ti rojstni dan. Velja za razmišljujočega in delovnega slikarja, znanega po številnih krajinah, ki so ga zanimale predvsem s slikarskega vidika. Način upodabljanja je pogosto prilagajal motivom – snežne krajine zaznamuje dolga, težka poteza, poletni prizori pa s kratkimi, nasičenimi potezami kar vzbujajo občutek vročine. Posebna značilnost njegovega opusa ni razvoj k ustaljenemu načinu dela, temveč velika in stalna tehnična spremenljivost, je o študijsko poglobljenem slikarju v monografiji Slovenski impresionisti zapisala Beti Žerovc, ki v pogovoru predstavi tudi umetnikovo pestro življenjsko pot. Z ženo, slikarko Louise Raders sta se pogosto selila po svetu, celo še nekaj časa po rojstvu otrok, in tako so pravzaprav številni Jamovi motivi, ki jih danes dojemamo kot značilno slovenske, nastali drugod. Foto: Matija Jama, Breze iz Laksenburga, vir fotografije: Wikipedia (izrez)<p>Čeprav je slikar, ki bi 4. januarja praznoval 150-ti rojstni dan, številne krajine ustvaril drugod po svetu, jih doživljamo kot tipično slovenske podobe </p><p><p>Slovenci do umetnostnega fenomena, ki ga imenujemo slovenski impresionizem, čutimo posebno naklonjenost, med drugim zato, ker so ti umetniki ključno prispevali h kulturnemu opredeljevanju Slovencev kot samostojne narodne skupnosti. Tako <strong>Beti Žerovc</strong> razmišlja o četverici, v katero se umešča tudi <strong>Matija Jama,</strong> ki bi prvi teden januarja praznoval 150-ti rojstni dan. Velja za razmišljujočega in delovnega slikarja, znanega po številnih krajinah, ki so ga zanimale predvsem s slikarskega vidika. Način upodabljanja je pogosto prilagajal motivom – snežne krajine zaznamujejo široke, pastozne poteze,  iz poletnih prizorov pa zaradi nasičenih površin z drobnimi črticami ali pikami kar žari občutek vročine. Posebna značilnost njegovega opusa ni razvoj k ustaljenemu načinu dela, temveč velika in stalna tehnična spremenljivost, je o študijsko poglobljenem slikarju v monografiji <em>Slovenski impresionisti</em> zapisala Beti Žerovc, ki v pogovoru predstavi tudi umetnikovo pestro življenjsko pot. Z ženo, slikarko <strong>Louise Raders</strong> sta se pogosto selila po svetu, celo še nekaj časa po rojstvu otrok, in tako so pravzaprav številni Jamovi motivi, ki jih danes dojemamo kot značilno slovenske, nastali drugod.</p> <blockquote><p>"Način upodabljanja je prilagajal motivom: denimo, v nasprotju s preprostim, kompaktnim in zelo slikarskim Mostom je slikar v sočasnih <em>sous-boisih</em> veliko bolj zgovoren in barvit. Razgibana poteza prinaša živahnost v podobe in vzbuja iluzijo nežnega, stalnega premikanja v naravi, drobnega nemira vode, listja in trav." Beti Žerovc, <em>Slovenski impresionisti</em></p></blockquote> <p>&nbsp;</p></p> Fri, 07 Jan 2022 17:50:00 +0000 Rimski bog Janus, ki je dal ime januarju, ima dva obraza, s katerima se hkrati ozira v preteklost in prihodnost. A januar ni le čas refleksije, temveč tudi gostij in obdarovanja, kot na primer kaže motiv dobre roke, ki na freskah v Hrastovljah obdaruje s figami in oreščki, izpostavlja umetnostna zgodovinarka ddr. Nataša Golob, ki se je ikonografiji dvanajstih mesecev posvetila tudi v magistrski nalogi. "V ikonografiji dvanajstih mesecev se združi čas kot naravni, delovni ritem, kot ritem, ki ga določajo pobožanjene, astralne sile in kot ritem na zemlji navzočih bogov, ki jih človek časti", je avtorica med drugim zapisala v besedilu, ki je eno od izhodišč oddaje. A čas skozi optiko vsakdanjih opravil ni edina tema pogovora, v katerem dolgoletna profesorica na ljubljanski filozofski fakulteti pripoveduje tudi o srednjeveški astrologiji ter uveljavljanju mehanskih ur v poznem srednjem veku, ki so prinesle postopen prehod od cerkvene k laični delitvi časa. Foto: Upodobitev rimskega boga Janusa, ki jo hranijo v etruščanskem muzeju Guarncci; vir: Flickr <p>December in januar sta v upodobitvah iz zgodovine umetnosti prikazana kot meseca obdarovanj in gostij, a tudi refleksije časa</p><p><p>Rimski bog Janus, ki je dal ime januarju, ima dva obraza, s katerima se hkrati ozira v preteklost in prihodnost. A januar ni le čas refleksije, temveč tudi gostij in obdarovanja, kot na primer kaže motiv dobre roke, ki na freskah v Hrastovljah obdaruje s figami in oreščki, izpostavlja umetnostna zgodovinarka ddr. Nataša Golob, ki se je ikonografiji dvanajstih mesecev posvetila tudi v magistrski nalogi. "V ikonografiji dvanajstih mesecev se združi čas kot naravni, delovni ritem, kot ritem, ki ga določajo pobožanjene, astralne sile in kot ritem na zemlji navzočih bogov, ki jih človek časti", je avtorica med drugim zapisala v besedilu, ki je eno od izhodišč oddaje. A čas skozi optiko vsakdanjih opravil ni edina tema pogovora, v katerem dolgoletna profesorica na ljubljanski Filozofski fakulteti pripoveduje tudi o srednjeveški astrologiji ter uveljavljanju mehanskih ur v poznem srednjem veku, ki so prinesle postopen prehod od cerkvene k laični delitvi časa.</p> <blockquote><p>"Wandalbert iz Prüma je v Martirologiju zapisal, da je januar imenovan po Janusu in njemu posvečen, z njim se zavemo minevanja, z njim se staramo oziroma sivimo, čeprav je to čas slavij, gostij. To je čas, ko leto stopi na hišni prag in ki nas opomni, da se je treba dobro oblečen greti ude pri ognju."</p></blockquote> <blockquote><p>"Kraljevi guverner Artoise leta 1355 dovoli ljudem iz Aire-sur-la-Lys zgraditi stražni stolp, na katerem bodo zvonovi bili ure za trgovske transakcije in za delo suknarskih delavcev. Uporaba novega merjenja časa za poklicne namene je tukaj bleščeče nakazana. To je instrument določenega razreda, kajti omenjeno mesto upravlja suknarsko rokodelstvo, to pa je priložnost, da dojamemo, kako globoko je razvoj mentalnih struktur in njihovih materialnih izrazov vpleten v mehanizem razrednega boja, saj je mestna ura instrument za ekonomsko, družbeno in politično gospostvo trgovcev, ki vodijo komuno." Jacques Le Goff, Za drugačen srednji vek</p></blockquote></p> 174835595 RTVSLO – Ars 2304 clean Rimski bog Janus, ki je dal ime januarju, ima dva obraza, s katerima se hkrati ozira v preteklost in prihodnost. A januar ni le čas refleksije, temveč tudi gostij in obdarovanja, kot na primer kaže motiv dobre roke, ki na freskah v Hrastovljah obdaruje s figami in oreščki, izpostavlja umetnostna zgodovinarka ddr. Nataša Golob, ki se je ikonografiji dvanajstih mesecev posvetila tudi v magistrski nalogi. "V ikonografiji dvanajstih mesecev se združi čas kot naravni, delovni ritem, kot ritem, ki ga določajo pobožanjene, astralne sile in kot ritem na zemlji navzočih bogov, ki jih človek časti", je avtorica med drugim zapisala v besedilu, ki je eno od izhodišč oddaje. A čas skozi optiko vsakdanjih opravil ni edina tema pogovora, v katerem dolgoletna profesorica na ljubljanski filozofski fakulteti pripoveduje tudi o srednjeveški astrologiji ter uveljavljanju mehanskih ur v poznem srednjem veku, ki so prinesle postopen prehod od cerkvene k laični delitvi časa. Foto: Upodobitev rimskega boga Janusa, ki jo hranijo v etruščanskem muzeju Guarncci; vir: Flickr <p>December in januar sta v upodobitvah iz zgodovine umetnosti prikazana kot meseca obdarovanj in gostij, a tudi refleksije časa</p><p><p>Rimski bog Janus, ki je dal ime januarju, ima dva obraza, s katerima se hkrati ozira v preteklost in prihodnost. A januar ni le čas refleksije, temveč tudi gostij in obdarovanja, kot na primer kaže motiv dobre roke, ki na freskah v Hrastovljah obdaruje s figami in oreščki, izpostavlja umetnostna zgodovinarka ddr. Nataša Golob, ki se je ikonografiji dvanajstih mesecev posvetila tudi v magistrski nalogi. "V ikonografiji dvanajstih mesecev se združi čas kot naravni, delovni ritem, kot ritem, ki ga določajo pobožanjene, astralne sile in kot ritem na zemlji navzočih bogov, ki jih človek časti", je avtorica med drugim zapisala v besedilu, ki je eno od izhodišč oddaje. A čas skozi optiko vsakdanjih opravil ni edina tema pogovora, v katerem dolgoletna profesorica na ljubljanski Filozofski fakulteti pripoveduje tudi o srednjeveški astrologiji ter uveljavljanju mehanskih ur v poznem srednjem veku, ki so prinesle postopen prehod od cerkvene k laični delitvi časa.</p> <blockquote><p>"Wandalbert iz Prüma je v Martirologiju zapisal, da je januar imenovan po Janusu in njemu posvečen, z njim se zavemo minevanja, z njim se staramo oziroma sivimo, čeprav je to čas slavij, gostij. To je čas, ko leto stopi na hišni prag in ki nas opomni, da se je treba dobro oblečen greti ude pri ognju."</p></blockquote> <blockquote><p>"Kraljevi guverner Artoise leta 1355 dovoli ljudem iz Aire-sur-la-Lys zgraditi stražni stolp, na katerem bodo zvonovi bili ure za trgovske transakcije in za delo suknarskih delavcev. Uporaba novega merjenja časa za poklicne namene je tukaj bleščeče nakazana. To je instrument določenega razreda, kajti omenjeno mesto upravlja suknarsko rokodelstvo, to pa je priložnost, da dojamemo, kako globoko je razvoj mentalnih struktur in njihovih materialnih izrazov vpleten v mehanizem razrednega boja, saj je mestna ura instrument za ekonomsko, družbeno in politično gospostvo trgovcev, ki vodijo komuno." Jacques Le Goff, Za drugačen srednji vek</p></blockquote></p> Thu, 30 Dec 2021 18:00:00 +0000 Navada pisnega voščila ob novem letu izvira iz prve polovice 19. stoletja, pred tem pa so prevladovali potujoči voščilci, imenovani koledniki. Ko si danes med božičnimi in novoletnimi prazniki pošiljamo razglednice z lepimi željami, pogosto sežemo po voščilnicah Maksima Gasparija. Med njegovimi motivi, povezanimi z božičnim večerom, sta med drugim rezanje praznične pogače in napovedovanje prihodnosti z vlivanjem svinca ali voska v vodo, najpogostejše pa so seveda jaslice. Pri upodabljanju jaslic je pogosto iskal slovenski izraz, pastirji so postali naši ljudje, odeti v volčje kožuhe, pokrajina alpska ali predalpska, med darovi pa se je znašla kletka iz šibja s kokošjo, je zapisal dr. Janez Bogataj o tem, kako je Gaspari izoblikoval t. i. slovenski tip jaslic. Njegova umetnost, oprta na domače folklorno izročilo, je kot hvalnica slovenski deželi imela velik odziv med ljudmi in na današnji božični večer lahko spet slišite povzetek Bogatajevega besedila o Gasparijevih razglednicah. Foto: Dve voščilnici Maksima Gasparija, Društvo švedsko-slovenskega prijateljstva, izrez fotografij <p>Gaspari je jaslice na voščilnicah postavil v slovensko okolje in tako ustvaril t.i. slovenski tip jaslic. </p><p><p>Navada pisnega voščila ob novem letu izvira iz prve polovice 19. stoletja, pred tem pa so prevladovali potujoči voščilci, imenovani koledniki. Ko si danes v času božičnih in novoletnih praznikov pošiljamo razglednice z lepimi željami, pogosto sežemo po voščilnicah Maksima Gasparija. Med njegovimi motivi, povezanimi z božičnim večerom, je med drugim rezanje praznične pogače in napovedovanje prihodnosti z vlivanjem svinca ali voska v vodo, najpogostejše pa so seveda jaslice. Pri upodabljanju jaslic je pogosto iskal slovenski izraz, pastirji so postali naši ljudje, odeti v volčje kožuhe, pokrajina alpska ali predalpska, med darovi pa se je znašla kletka iz šibja s kokošjo, je zapisal dr. Janez Bogataj o tem, kako je Gaspari izoblikoval t.i. slovenski tip jaslic. Njegova umetnost, oprta na domače folklorno izročilo, je kot hvalnica slovenski deželi imela velik odziv med ljudmi in na današnji božični večer lahko ponovno slišite povzetek Bogatajevega besedila o Gasparijevih razglednicah. Oddajo je pripravila Majo Žel Nolda, brala pa sta Jasna Rodošek in Igor Velše.</p></p> 174834041 RTVSLO – Ars 1558 clean Navada pisnega voščila ob novem letu izvira iz prve polovice 19. stoletja, pred tem pa so prevladovali potujoči voščilci, imenovani koledniki. Ko si danes med božičnimi in novoletnimi prazniki pošiljamo razglednice z lepimi željami, pogosto sežemo po voščilnicah Maksima Gasparija. Med njegovimi motivi, povezanimi z božičnim večerom, sta med drugim rezanje praznične pogače in napovedovanje prihodnosti z vlivanjem svinca ali voska v vodo, najpogostejše pa so seveda jaslice. Pri upodabljanju jaslic je pogosto iskal slovenski izraz, pastirji so postali naši ljudje, odeti v volčje kožuhe, pokrajina alpska ali predalpska, med darovi pa se je znašla kletka iz šibja s kokošjo, je zapisal dr. Janez Bogataj o tem, kako je Gaspari izoblikoval t. i. slovenski tip jaslic. Njegova umetnost, oprta na domače folklorno izročilo, je kot hvalnica slovenski deželi imela velik odziv med ljudmi in na današnji božični večer lahko spet slišite povzetek Bogatajevega besedila o Gasparijevih razglednicah. Foto: Dve voščilnici Maksima Gasparija, Društvo švedsko-slovenskega prijateljstva, izrez fotografij <p>Gaspari je jaslice na voščilnicah postavil v slovensko okolje in tako ustvaril t.i. slovenski tip jaslic. </p><p><p>Navada pisnega voščila ob novem letu izvira iz prve polovice 19. stoletja, pred tem pa so prevladovali potujoči voščilci, imenovani koledniki. Ko si danes v času božičnih in novoletnih praznikov pošiljamo razglednice z lepimi željami, pogosto sežemo po voščilnicah Maksima Gasparija. Med njegovimi motivi, povezanimi z božičnim večerom, je med drugim rezanje praznične pogače in napovedovanje prihodnosti z vlivanjem svinca ali voska v vodo, najpogostejše pa so seveda jaslice. Pri upodabljanju jaslic je pogosto iskal slovenski izraz, pastirji so postali naši ljudje, odeti v volčje kožuhe, pokrajina alpska ali predalpska, med darovi pa se je znašla kletka iz šibja s kokošjo, je zapisal dr. Janez Bogataj o tem, kako je Gaspari izoblikoval t.i. slovenski tip jaslic. Njegova umetnost, oprta na domače folklorno izročilo, je kot hvalnica slovenski deželi imela velik odziv med ljudmi in na današnji božični večer lahko ponovno slišite povzetek Bogatajevega besedila o Gasparijevih razglednicah. Oddajo je pripravila Majo Žel Nolda, brala pa sta Jasna Rodošek in Igor Velše.</p></p> Fri, 24 Dec 2021 18:00:00 +0000 Jože Brumen je bil prvi oblikovalec, ki je prejel nagrado Prešernovega sklada za področje vizualnih komunikacij, po njem pa se imenujejo tudi najpomembnejše strokovne področne nagrade. Njegov opus je bogat: znameniti Integrali Srečka Kosovela, knjige legendarne zbirke Sto romanov, umetniške monografije, plakati in celostne podobe. Brumen je z renesančno širino v sodobnem oblikovanju vzpostavljal celosten pristop, ki se je, zaznamovan s širino arhitekturnega pogleda in subtilnostjo umetniške izkušnje, razlikoval od ostalih ustvarjalcev, so zapisali v ljubljanskem Muzeju za arhitekturo in oblikovanje, kjer je na ogled prva pregledna in študijsko zasnovana razstava njegovih del. Razstava, ki je nastala v sodelovanju s Fundacijo Brumen in Društvom Pekinpah, leto po dvajseti obletnici Brumnove smrti prinaša še ne videne projekte, prek skic in načrtov pa ponuja vpogled v njegov ustvarjalni proces. Kako je z Antonom Ocvirkom ure in ure debatiral o oblikovanju Integralov Srečka Kosovela, je eno od vprašanj, na katera odgovarjata kuratorki razstave Petra Černe Oven in Cvetka Požar, v oddaji pa lahko slišite tudi nekaj Brumnovih misli z razstave. Foto: Portret Jože Brumen (1971), Miran Zdovc, vir: MAO 174832227 RTVSLO – Ars 1807 clean Jože Brumen je bil prvi oblikovalec, ki je prejel nagrado Prešernovega sklada za področje vizualnih komunikacij, po njem pa se imenujejo tudi najpomembnejše strokovne področne nagrade. Njegov opus je bogat: znameniti Integrali Srečka Kosovela, knjige legendarne zbirke Sto romanov, umetniške monografije, plakati in celostne podobe. Brumen je z renesančno širino v sodobnem oblikovanju vzpostavljal celosten pristop, ki se je, zaznamovan s širino arhitekturnega pogleda in subtilnostjo umetniške izkušnje, razlikoval od ostalih ustvarjalcev, so zapisali v ljubljanskem Muzeju za arhitekturo in oblikovanje, kjer je na ogled prva pregledna in študijsko zasnovana razstava njegovih del. Razstava, ki je nastala v sodelovanju s Fundacijo Brumen in Društvom Pekinpah, leto po dvajseti obletnici Brumnove smrti prinaša še ne videne projekte, prek skic in načrtov pa ponuja vpogled v njegov ustvarjalni proces. Kako je z Antonom Ocvirkom ure in ure debatiral o oblikovanju Integralov Srečka Kosovela, je eno od vprašanj, na katera odgovarjata kuratorki razstave Petra Černe Oven in Cvetka Požar, v oddaji pa lahko slišite tudi nekaj Brumnovih misli z razstave. Foto: Portret Jože Brumen (1971), Miran Zdovc, vir: MAO Fri, 17 Dec 2021 20:55:00 +0000 Jože Brumen je bil prvi oblikovalec, ki je prejel nagrado Prešernovega sklada za področje vizualnih komunikacij, po njem pa se imenujejo tudi najpomembnejše strokovne področne nagrade. Njegov opus je bogat: znameniti Integrali Srečka Kosovela, knjige legendarne zbirke Sto romanov, umetniške monografije, plakati in celostne podobe. Brumen je z renesančno širino v sodobnem oblikovanju vzpostavljal celosten pristop, ki se je, zaznamovan s širino arhitekturnega pogleda in subtilnostjo umetniške izkušnje, razlikoval od ostalih ustvarjalcev, so zapisali v ljubljanskem Muzeju za arhitekturo in oblikovanje, kjer je na ogled prva pregledna in študijsko zasnovana razstava njegovih del. Razstava, ki je nastala v sodelovanju s Fundacijo Brumen in Društvom Pekinpah, leto po dvajseti obletnici Brumnove smrti prinaša še ne videne projekte, prek skic in načrtov pa ponuja vpogled v njegov ustvarjalni proces. Kako je z Antonom Ocvirkom ure in ure debatiral o oblikovanju Integralov Srečka Kosovela, je eno od vprašanj, na katera odgovarjata kuratorki razstave Petra Černe Oven in Cvetka Požar, v oddaji pa lahko slišite tudi nekaj Brumnovih misli z razstave. Foto: Portet Jožeta Brumna (1971), Miran Zdovc, vir: MAO <p>Renesančna širina, arhitekturni pogled in subtilnost umetniške izkušnje – v MAO je razprostrt ustvarjalni proces pionirja slovenskega grafičnega oblikovanja</p><p><p>Jože Brumen je bil prvi oblikovalec, ki je prejel nagrado Prešernovega sklada za področje vizualnih komunikacij, po njem pa se imenujejo tudi najpomembnejše strokovne področne nagrade. Njegov opus je bogat: znameniti<em> Integrali</em> Srečka Kosovela, knjige legendarne zbirke Sto romanov, umetniške monografije, plakati in celostne podobe. Brumen je z renesančno širino v sodobnem oblikovanju vzpostavljal celosten pristop, ki se je, zaznamovan s širino arhitekturnega pogleda in subtilnostjo umetniške izkušnje, razlikoval od ostalih ustvarjalcev, so zapisali v ljubljanskem Muzeju za arhitekturo in oblikovanje, kjer je na ogled prva pregledna in študijsko zasnovana razstava njegovih del. Razstava, ki je nastala v sodelovanju s Fundacijo Brumen in Društvom Pekinpah, leto po dvajseti obletnici Brumnove smrti prinaša še ne videne projekte, prek skic in načrtov pa ponuja vpogled v njegov ustvarjalni proces. Kako je z Antonom Ocvirkom ure in ure debatiral o oblikovanju Integralov Srečka Kosovela, je eno od vprašanj, na katera odgovarjata kuratorki razstave <strong>Petra Černe Oven</strong> in <strong>Cvetka Požar</strong>, v oddaji pa lahko slišite tudi nekaj Brumnovih misli z razstave.</p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p> <blockquote><p>"Lani je minilo dvajset let od smrti Jožeta Brumna (1930–2000), arhitekta, kiparja, pedagoga, predvsem pa enega najvplivnejših pionirjev slovenskega grafičnega oblikovanja. Prva pregledna in študijsko zasnovana razstava njegovega bogatega ustvarjalnega opusa obsega dela od zgodnjih petdesetih let do prve polovice devetdesetih let 20. stoletja. Je rezultat številnih intervjujev s sorodniki in sodobniki Jožeta Brumna, pa tudi z njegovimi študenti in s strokovnjaki, ki so delovali z njim in ob njem. Raziskava je vključevala tako analiziranje njegovih del kot tudi do sedaj objavljenih podatkov in besedil, izjemno pomemben pa je bil dostop do zasebnih arhivov; ti so omogočili rekonstrukcijo določenih procesov nastajanja projektov, ki jih lahko zaradi tega razumemo bolj poglobljeno."</p></blockquote></p> 174832226 RTVSLO – Ars 1807 clean Jože Brumen je bil prvi oblikovalec, ki je prejel nagrado Prešernovega sklada za področje vizualnih komunikacij, po njem pa se imenujejo tudi najpomembnejše strokovne področne nagrade. Njegov opus je bogat: znameniti Integrali Srečka Kosovela, knjige legendarne zbirke Sto romanov, umetniške monografije, plakati in celostne podobe. Brumen je z renesančno širino v sodobnem oblikovanju vzpostavljal celosten pristop, ki se je, zaznamovan s širino arhitekturnega pogleda in subtilnostjo umetniške izkušnje, razlikoval od ostalih ustvarjalcev, so zapisali v ljubljanskem Muzeju za arhitekturo in oblikovanje, kjer je na ogled prva pregledna in študijsko zasnovana razstava njegovih del. Razstava, ki je nastala v sodelovanju s Fundacijo Brumen in Društvom Pekinpah, leto po dvajseti obletnici Brumnove smrti prinaša še ne videne projekte, prek skic in načrtov pa ponuja vpogled v njegov ustvarjalni proces. Kako je z Antonom Ocvirkom ure in ure debatiral o oblikovanju Integralov Srečka Kosovela, je eno od vprašanj, na katera odgovarjata kuratorki razstave Petra Černe Oven in Cvetka Požar, v oddaji pa lahko slišite tudi nekaj Brumnovih misli z razstave. Foto: Portet Jožeta Brumna (1971), Miran Zdovc, vir: MAO <p>Renesančna širina, arhitekturni pogled in subtilnost umetniške izkušnje – v MAO je razprostrt ustvarjalni proces pionirja slovenskega grafičnega oblikovanja</p><p><p>Jože Brumen je bil prvi oblikovalec, ki je prejel nagrado Prešernovega sklada za področje vizualnih komunikacij, po njem pa se imenujejo tudi najpomembnejše strokovne področne nagrade. Njegov opus je bogat: znameniti<em> Integrali</em> Srečka Kosovela, knjige legendarne zbirke Sto romanov, umetniške monografije, plakati in celostne podobe. Brumen je z renesančno širino v sodobnem oblikovanju vzpostavljal celosten pristop, ki se je, zaznamovan s širino arhitekturnega pogleda in subtilnostjo umetniške izkušnje, razlikoval od ostalih ustvarjalcev, so zapisali v ljubljanskem Muzeju za arhitekturo in oblikovanje, kjer je na ogled prva pregledna in študijsko zasnovana razstava njegovih del. Razstava, ki je nastala v sodelovanju s Fundacijo Brumen in Društvom Pekinpah, leto po dvajseti obletnici Brumnove smrti prinaša še ne videne projekte, prek skic in načrtov pa ponuja vpogled v njegov ustvarjalni proces. Kako je z Antonom Ocvirkom ure in ure debatiral o oblikovanju Integralov Srečka Kosovela, je eno od vprašanj, na katera odgovarjata kuratorki razstave <strong>Petra Černe Oven</strong> in <strong>Cvetka Požar</strong>, v oddaji pa lahko slišite tudi nekaj Brumnovih misli z razstave.</p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p> <blockquote><p>"Lani je minilo dvajset let od smrti Jožeta Brumna (1930–2000), arhitekta, kiparja, pedagoga, predvsem pa enega najvplivnejših pionirjev slovenskega grafičnega oblikovanja. Prva pregledna in študijsko zasnovana razstava njegovega bogatega ustvarjalnega opusa obsega dela od zgodnjih petdesetih let do prve polovice devetdesetih let 20. stoletja. Je rezultat številnih intervjujev s sorodniki in sodobniki Jožeta Brumna, pa tudi z njegovimi študenti in s strokovnjaki, ki so delovali z njim in ob njem. Raziskava je vključevala tako analiziranje njegovih del kot tudi do sedaj objavljenih podatkov in besedil, izjemno pomemben pa je bil dostop do zasebnih arhivov; ti so omogočili rekonstrukcijo določenih procesov nastajanja projektov, ki jih lahko zaradi tega razumemo bolj poglobljeno."</p></blockquote></p> Fri, 17 Dec 2021 20:00:00 +0000 Kaj je v slikarskem jeziku resnično? Troje: format, material in svetloba. Tako pove Žarko Vrezec, eden od osrednjih predstavnikov abstraktnega slikarstva pri nas od 70. let prejšnjega stoletja do danes. V Mestni galeriji Ljubljana je na razstavi Dokumenti 1990–2020 okoli 650 njegovih del manjšega formata, ki jih širša javnost do zdaj še ni videla. Številni sloji, ki jih nanaša v akrilni tehniki, delujejo globoko in hkrati tanko, saj so nanešeni zelo natančno. Njegove večinoma geometrizirane oblike in barve govorijo o samih sebi, o odnosu s svetlobo, o snovnosti – so nekakšna kontemplaciji materije. Žarko Vrezec ustvarja spontane študije barvnih kombinatorik. Pogosto so zanj osnova ali kar osrednji motiv bela, siva ali črna. To tudi rahlo osvetljuje in vabi na površino. Skoraj od njegovih slikarskih začetkov se pojavlja mreža, sprva jasno izrisana, nato delno preslikana, pozneje jo prepoznamo v bolj ali manj diskretnih pravokotnih razdelitvah slik, mrežah drobnih kvadratkov, in tudi v načinih zlaganja več slik skupaj. Žarko Vrezec je raziskovalec in mislec slikarstva. In je svojevrsten borec za slikarstvo, da bi to ohranilo svoje mesto v poplavi sodobnih umetniških praks. Ob razstavi bo izšel tudi dvojezičen katalog z uvodno študijo dr. Andreja Smrekarja. Foto: Žiga Bratoš <p>V Mestni galeriji Ljubljana je na razstavi Dokumenti 1990–2020 okoli 650 njegovih del manjšega formata, ki jih širša javnost do zdaj še ni videla</p><p><p>Kaj je v slikarskem jeziku resnično? Troje: format, material in svetloba. Tako pove Žarko Vrezec, eden od osrednjih predstavnikov abstraktnega slikarstva pri nas od 70. let prejšnjega stoletja do danes.</p> <p>Številni sloji, ki jih nanaša v akrilni tehniki, delujejo globoko in hkrati tanko, saj so nanešeni zelo natančno. Njegove večinoma geometrizirane oblike in barve govorijo o samih sebi, o odnosu s svetlobo, o snovnosti – so nekakšna kontemplaciji materije. Žarko Vrezec ustvarja spontane študije barvnih kombinatorik. Pogosto so zanj osnova ali kar osrednji motiv bela, siva ali črna. To tudi rahlo osvetljuje in vabi na površino. Skoraj od njegovih slikarskih začetkov se pojavlja mreža, sprva jasno izrisana, nato delno preslikana, pozneje jo prepoznamo v bolj ali manj diskretnih pravokotnih razdelitvah slik, mrežah drobnih kvadratkov, in tudi v načinih zlaganja več slik skupaj. Žarko Vrezec je raziskovalec in mislec slikarstva. In je svojevrsten borec za slikarstvo, da bi to ohranilo svoje mesto v poplavi sodobnih umetniških praks.</p> <p>Ob razstavi bo izšel tudi dvojezičen katalog z uvodno študijo dr. Andreja Smrekarja.</p></p> 174829885 RTVSLO – Prvi 1121 clean Kaj je v slikarskem jeziku resnično? Troje: format, material in svetloba. Tako pove Žarko Vrezec, eden od osrednjih predstavnikov abstraktnega slikarstva pri nas od 70. let prejšnjega stoletja do danes. V Mestni galeriji Ljubljana je na razstavi Dokumenti 1990–2020 okoli 650 njegovih del manjšega formata, ki jih širša javnost do zdaj še ni videla. Številni sloji, ki jih nanaša v akrilni tehniki, delujejo globoko in hkrati tanko, saj so nanešeni zelo natančno. Njegove večinoma geometrizirane oblike in barve govorijo o samih sebi, o odnosu s svetlobo, o snovnosti – so nekakšna kontemplaciji materije. Žarko Vrezec ustvarja spontane študije barvnih kombinatorik. Pogosto so zanj osnova ali kar osrednji motiv bela, siva ali črna. To tudi rahlo osvetljuje in vabi na površino. Skoraj od njegovih slikarskih začetkov se pojavlja mreža, sprva jasno izrisana, nato delno preslikana, pozneje jo prepoznamo v bolj ali manj diskretnih pravokotnih razdelitvah slik, mrežah drobnih kvadratkov, in tudi v načinih zlaganja več slik skupaj. Žarko Vrezec je raziskovalec in mislec slikarstva. In je svojevrsten borec za slikarstvo, da bi to ohranilo svoje mesto v poplavi sodobnih umetniških praks. Ob razstavi bo izšel tudi dvojezičen katalog z uvodno študijo dr. Andreja Smrekarja. Foto: Žiga Bratoš <p>V Mestni galeriji Ljubljana je na razstavi Dokumenti 1990–2020 okoli 650 njegovih del manjšega formata, ki jih širša javnost do zdaj še ni videla</p><p><p>Kaj je v slikarskem jeziku resnično? Troje: format, material in svetloba. Tako pove Žarko Vrezec, eden od osrednjih predstavnikov abstraktnega slikarstva pri nas od 70. let prejšnjega stoletja do danes.</p> <p>Številni sloji, ki jih nanaša v akrilni tehniki, delujejo globoko in hkrati tanko, saj so nanešeni zelo natančno. Njegove večinoma geometrizirane oblike in barve govorijo o samih sebi, o odnosu s svetlobo, o snovnosti – so nekakšna kontemplaciji materije. Žarko Vrezec ustvarja spontane študije barvnih kombinatorik. Pogosto so zanj osnova ali kar osrednji motiv bela, siva ali črna. To tudi rahlo osvetljuje in vabi na površino. Skoraj od njegovih slikarskih začetkov se pojavlja mreža, sprva jasno izrisana, nato delno preslikana, pozneje jo prepoznamo v bolj ali manj diskretnih pravokotnih razdelitvah slik, mrežah drobnih kvadratkov, in tudi v načinih zlaganja več slik skupaj. Žarko Vrezec je raziskovalec in mislec slikarstva. In je svojevrsten borec za slikarstvo, da bi to ohranilo svoje mesto v poplavi sodobnih umetniških praks.</p> <p>Ob razstavi bo izšel tudi dvojezičen katalog z uvodno študijo dr. Andreja Smrekarja.</p></p> Fri, 10 Dec 2021 17:30:00 +0000 V Ljubljani v zadnjih letih opažamo krčenje neodvisnih produkcijskih prostorov, kjer so delovali različni ustvarjalci, kot so bili prostori v Tobačni tovarni ali tovarni Rog. Tudi zato je pomembno razmišljati o tem, kaj omogočajo tovrstne izkušnje sobivanja in sodelovanja. Nekaj obstoječih in preteklih lokalnih kreativnih skupnostih izpostavlja razstava SKUP v ljubljanski galeriji ŠKUC, to so: Anselma, Cirkulacija 2, Cirkusarna NaokRog, Delavnica Levo, Friteza, Kreativna cona Šiška – KCŠ, Ustvarjalni laboratorij Krater in Riso Paradiso. Ti prostori so na razstavi SKUP predstavljeni z maketami prostorov svojega delovanja in pa portreti članov, ki sta jih fotografirala Peter Fettich in Sara Rman, član kolektiva Kela. Postavitev v galeriji dopolnjuje še umetniško delo Maje Bojanić, razstava pa se umešča v nov niz novembrskih razstav s katerimi želi Tia Čiček, umetniška vodja Galerije Škuc, iskati nove načine kuratorskega delovanja in umetniškega sodelovanja. O delovanju v skupnosti pa v pogovoru razmišljata še Urška Preis in Peter Rauch, člana kolektiva Kela, v sodelovanju s katerim je nastala razstava. Foto: Sara Rman <p>"Morali bi biti bolj občutljivi in prepoznati skupnostne vzgibe, ki se že dogajajo"</p><p><p>V Ljubljani v zadnjih letih opažamo krčenje neodvisnih produkcijskih prostorov, kjer so delovali različni ustvarjalci, kot so bili prostori v Tobačni tovarni ali tovarni Rog. Tudi zato je pomembno razmišljati o tem, kaj omogočajo tovrstne izkušnje sobivanja in sodelovanja. Nekaj obstoječih in preteklih lokalnih kreativnih skupnostih izpostavlja razstava SKUP v ljubljanski galeriji ŠKUC, to so: Anselma, Cirkulacija 2, Cirkusarna NaokRog, Delavnica Levo, Friteza, Kreativna cona Šiška – KCŠ, Ustvarjalni laboratorij Krater in Riso Paradiso. Ti prostori so na razstavi SKUP predstavljeni z maketami prostorov svojega delovanja in pa portreti članov, ki sta jih fotografirala Peter Fettich in Sara Rman, član kolektiva Kela. Postavitev v galeriji dopolnjuje še umetniško delo <strong>Maje Bojanić</strong>, razstava pa se umešča v nov niz novembrskih razstav s katerimi želi <strong>Tia Čiček</strong>, umetniška vodja Galerije Škuc, iskati nove načine kuratorskega delovanja in umetniškega sodelovanja. O delovanju v skupnosti pa v pogovoru razmišljata še<strong> Urška Preis</strong> in <strong>Peter Rauch, </strong>člana kolektiva Kela, v sodelovanju s katerim je nastala razstava.</p></p> 174828019 RTVSLO – Ars 1683 clean V Ljubljani v zadnjih letih opažamo krčenje neodvisnih produkcijskih prostorov, kjer so delovali različni ustvarjalci, kot so bili prostori v Tobačni tovarni ali tovarni Rog. Tudi zato je pomembno razmišljati o tem, kaj omogočajo tovrstne izkušnje sobivanja in sodelovanja. Nekaj obstoječih in preteklih lokalnih kreativnih skupnostih izpostavlja razstava SKUP v ljubljanski galeriji ŠKUC, to so: Anselma, Cirkulacija 2, Cirkusarna NaokRog, Delavnica Levo, Friteza, Kreativna cona Šiška – KCŠ, Ustvarjalni laboratorij Krater in Riso Paradiso. Ti prostori so na razstavi SKUP predstavljeni z maketami prostorov svojega delovanja in pa portreti članov, ki sta jih fotografirala Peter Fettich in Sara Rman, član kolektiva Kela. Postavitev v galeriji dopolnjuje še umetniško delo Maje Bojanić, razstava pa se umešča v nov niz novembrskih razstav s katerimi želi Tia Čiček, umetniška vodja Galerije Škuc, iskati nove načine kuratorskega delovanja in umetniškega sodelovanja. O delovanju v skupnosti pa v pogovoru razmišljata še Urška Preis in Peter Rauch, člana kolektiva Kela, v sodelovanju s katerim je nastala razstava. Foto: Sara Rman <p>"Morali bi biti bolj občutljivi in prepoznati skupnostne vzgibe, ki se že dogajajo"</p><p><p>V Ljubljani v zadnjih letih opažamo krčenje neodvisnih produkcijskih prostorov, kjer so delovali različni ustvarjalci, kot so bili prostori v Tobačni tovarni ali tovarni Rog. Tudi zato je pomembno razmišljati o tem, kaj omogočajo tovrstne izkušnje sobivanja in sodelovanja. Nekaj obstoječih in preteklih lokalnih kreativnih skupnostih izpostavlja razstava SKUP v ljubljanski galeriji ŠKUC, to so: Anselma, Cirkulacija 2, Cirkusarna NaokRog, Delavnica Levo, Friteza, Kreativna cona Šiška – KCŠ, Ustvarjalni laboratorij Krater in Riso Paradiso. Ti prostori so na razstavi SKUP predstavljeni z maketami prostorov svojega delovanja in pa portreti članov, ki sta jih fotografirala Peter Fettich in Sara Rman, član kolektiva Kela. Postavitev v galeriji dopolnjuje še umetniško delo <strong>Maje Bojanić</strong>, razstava pa se umešča v nov niz novembrskih razstav s katerimi želi <strong>Tia Čiček</strong>, umetniška vodja Galerije Škuc, iskati nove načine kuratorskega delovanja in umetniškega sodelovanja. O delovanju v skupnosti pa v pogovoru razmišljata še<strong> Urška Preis</strong> in <strong>Peter Rauch, </strong>člana kolektiva Kela, v sodelovanju s katerim je nastala razstava.</p></p> Fri, 03 Dec 2021 18:00:00 +0000 Zbirka umetniških del je pravzaprav zbirka različnih leč, skozi katere lahko gledam na svet, razmišlja romunski zbiratelj Ovidiu ?andor, eden od gostov pogovora, ki je v ljubljanski Cukrarni orisal različne zorne kote zbiranja umetnosti. A zbiranje umetnosti ni romantično omejeno na interese posameznika, temveč se vpenja v kompleksen sistem galerij, sejmov, avkcijskih hiš in nenazadnje kulturne politike. Različne zorne kote te dejavnosti osvetljujejo Ovidiu ?andor, Tevž Logar, moderator dogodka v Cukrarni in Renger van den Heuvel, večletni direktor sejma Viennacontemporary in ustanovitelj novega dunajskega sejma Spark. Foto: MGML/Andrej Peunik<p>"Zbirka mora biti več kot samo vsota svojih delov" </p><p><p>Kupovanje umetniških del ne pomeni samodejno tudi vzpostavljanja umetniške zbirke, je bila izhodiščna misel pogovora, ki je v sredo v ljubljanski Cukrarni orisal različne zorne kote zbiranja umetnosti. Če želiš postati zbiratelj, ne smeš začeti s kupovanjem umetniških del, temveč knjig o umetnosti, je poudaril romunski zbiratelj Ovidiu Sandor, saj je za oblikovanje zbirke z neko identiteto in rdečo nitjo poznavanje področja ključnega pomena. Sam svojo zbirko vidi kot nabor različnih leč, ki mu omogočajo različne poglede na svet. Zbiranje umetnosti pa seveda ni romantično omejeno na interese posameznika, temveč se vpenja v kompleksen sistem – primarni trg galerij, sekundarni trg avkcijskih hiš, tu so seveda še sejmi, teorija, mediji in nenazadnje kulturna politika. Različne zorne kote te dejavnosti osvetljujejo <strong>Ovidiu Șandor</strong>, <strong>Tevž Logar</strong>, moderator dogodka v Cukrarni in <strong>Renger van den Heuvel</strong>, večletni direktor sejma Viennacontemporary in ustanovitelj novega dunajskega sejma Spark.</p> <p>Pogovor <em>Z različnih zornih kotov: o zbiranju sodobne umetnosti</em>, se je v Cukrarni odvil kot preddogodek mednarodne platforme Ljubljana Art Weekend, ki jo v sodelovanju s Cukrarno in Mestno občino Ljubljana, pripravlja Ravnikar Gallery Space. Enkrat na leto naj bi v okviru te pobude imeli domači in tuji ljubitelji umetnosti priložnost od blizu spoznati Ljubljansko sodobno umetnostno produkcijo, prvič pa bo Ljubljana Art Weekend potekal med 27. in 29 majem naslednje leto.</p></p> 174825962 RTVSLO – Ars 2053 clean Zbirka umetniških del je pravzaprav zbirka različnih leč, skozi katere lahko gledam na svet, razmišlja romunski zbiratelj Ovidiu ?andor, eden od gostov pogovora, ki je v ljubljanski Cukrarni orisal različne zorne kote zbiranja umetnosti. A zbiranje umetnosti ni romantično omejeno na interese posameznika, temveč se vpenja v kompleksen sistem galerij, sejmov, avkcijskih hiš in nenazadnje kulturne politike. Različne zorne kote te dejavnosti osvetljujejo Ovidiu ?andor, Tevž Logar, moderator dogodka v Cukrarni in Renger van den Heuvel, večletni direktor sejma Viennacontemporary in ustanovitelj novega dunajskega sejma Spark. Foto: MGML/Andrej Peunik<p>"Zbirka mora biti več kot samo vsota svojih delov" </p><p><p>Kupovanje umetniških del ne pomeni samodejno tudi vzpostavljanja umetniške zbirke, je bila izhodiščna misel pogovora, ki je v sredo v ljubljanski Cukrarni orisal različne zorne kote zbiranja umetnosti. Če želiš postati zbiratelj, ne smeš začeti s kupovanjem umetniških del, temveč knjig o umetnosti, je poudaril romunski zbiratelj Ovidiu Sandor, saj je za oblikovanje zbirke z neko identiteto in rdečo nitjo poznavanje področja ključnega pomena. Sam svojo zbirko vidi kot nabor različnih leč, ki mu omogočajo različne poglede na svet. Zbiranje umetnosti pa seveda ni romantično omejeno na interese posameznika, temveč se vpenja v kompleksen sistem – primarni trg galerij, sekundarni trg avkcijskih hiš, tu so seveda še sejmi, teorija, mediji in nenazadnje kulturna politika. Različne zorne kote te dejavnosti osvetljujejo <strong>Ovidiu Șandor</strong>, <strong>Tevž Logar</strong>, moderator dogodka v Cukrarni in <strong>Renger van den Heuvel</strong>, večletni direktor sejma Viennacontemporary in ustanovitelj novega dunajskega sejma Spark.</p> <p>Pogovor <em>Z različnih zornih kotov: o zbiranju sodobne umetnosti</em>, se je v Cukrarni odvil kot preddogodek mednarodne platforme Ljubljana Art Weekend, ki jo v sodelovanju s Cukrarno in Mestno občino Ljubljana, pripravlja Ravnikar Gallery Space. Enkrat na leto naj bi v okviru te pobude imeli domači in tuji ljubitelji umetnosti priložnost od blizu spoznati Ljubljansko sodobno umetnostno produkcijo, prvič pa bo Ljubljana Art Weekend potekal med 27. in 29 majem naslednje leto.</p></p> Fri, 26 Nov 2021 19:00:00 +0000 "Barvo dojemam kot materijo, moram jo tudi čutiti, ne le videti," pravi akademska slikarka in likovna pedagoginja Anka Krašna, ki je v slovenskem likovnem prostoru navzoča od začetka osemdesetih let prejšnjega stoletja. S slikarsko izpovednostjo, ki se giblje med abstrakcijo in figuraliko, odstira mnogotere poglede v izkušnjo bivanja. Pred kratkim so v mariborski univerzitetni knjižici predstavili umetniško monografijo, ki nudi celovit pregled njenega slikarskega opusa. Kakšna je umetniška in pedagoška pot Anke Krašna, kdo je nanjo vplival in še marsikaj izveste v pogovoru, ki ga je leta 2016 pripravila Aleksandra Saška Gruden. Umetnica je naprej povedala, kako jo je izoblikovalo domače okolje ... Foto: Galerija mesta Ptuj<p>Mariborska slikarka se izraža predvsem z barvo ter pri tem prehaja med abstrakcijo in figuraliko. </p><p><p>"Barvo dojemam kot materijo, moram jo tudi čutiti, ne le videti," pravi akademska slikarka in likovna pedagoginja Anka Krašna, ki je v slovenskem likovnem prostoru navzoča od začetka osemdesetih let prejšnjega stoletja. S slikarsko izpovednostjo, ki se giblje med abstrakcijo in figuraliko, odstira mnogotere poglede v izkušnjo bivanja. Pred kratkim so v mariborski univerzitetni knjižici predstavili umetniško monografijo, ki nudi celovit pregled njenega slikarskega opusa. Kakšna je umetniška in pedagoška pot Anke Krašna, kdo je nanjo vplival in še marsikaj izveste v pogovoru, ki ga je leta 2016 pripravila Aleksandra Saška Gruden. Umetnica je naprej povedala, kako jo je izoblikovalo domače okolje ... </p></p> 174824014 RTVSLO – Ars 1176 clean "Barvo dojemam kot materijo, moram jo tudi čutiti, ne le videti," pravi akademska slikarka in likovna pedagoginja Anka Krašna, ki je v slovenskem likovnem prostoru navzoča od začetka osemdesetih let prejšnjega stoletja. S slikarsko izpovednostjo, ki se giblje med abstrakcijo in figuraliko, odstira mnogotere poglede v izkušnjo bivanja. Pred kratkim so v mariborski univerzitetni knjižici predstavili umetniško monografijo, ki nudi celovit pregled njenega slikarskega opusa. Kakšna je umetniška in pedagoška pot Anke Krašna, kdo je nanjo vplival in še marsikaj izveste v pogovoru, ki ga je leta 2016 pripravila Aleksandra Saška Gruden. Umetnica je naprej povedala, kako jo je izoblikovalo domače okolje ... Foto: Galerija mesta Ptuj<p>Mariborska slikarka se izraža predvsem z barvo ter pri tem prehaja med abstrakcijo in figuraliko. </p><p><p>"Barvo dojemam kot materijo, moram jo tudi čutiti, ne le videti," pravi akademska slikarka in likovna pedagoginja Anka Krašna, ki je v slovenskem likovnem prostoru navzoča od začetka osemdesetih let prejšnjega stoletja. S slikarsko izpovednostjo, ki se giblje med abstrakcijo in figuraliko, odstira mnogotere poglede v izkušnjo bivanja. Pred kratkim so v mariborski univerzitetni knjižici predstavili umetniško monografijo, ki nudi celovit pregled njenega slikarskega opusa. Kakšna je umetniška in pedagoška pot Anke Krašna, kdo je nanjo vplival in še marsikaj izveste v pogovoru, ki ga je leta 2016 pripravila Aleksandra Saška Gruden. Umetnica je naprej povedala, kako jo je izoblikovalo domače okolje ... </p></p> Fri, 19 Nov 2021 19:00:00 +0000 "To je umetnost prostora" o skupini umetnikov, imenovani neokonstruktivisti razmišlja Aleksander Bassin, ki je konca šestdestih let prejšnjega stoletja to skupino poimenoval in spodbujal pri delovanju. Neokonstruktiviste je Aleksander Bassin v poznih šestdesetih videl kot likovno avantgardo, ki jo je želel predstavljati v razstavnh prostorih. Glavni predstavniki so bili Dragica Čadež, Drago Hrvacki, Tone Lapajne in Dušan Tršar, pozneje se je med drugim pridružil še Vinko Tušek. O tej neformalni skupini, ki jo je Bassin poimenoval zaradi skupne razstave, preberemo, da so na slovensko prizorišče konec šestdesetih prinesli minimalistično zasnovane objekte, optične in kinetične konstrukcije ter ambientalno umetnost, v kiparstvo pa vpeljali problematiko barve. Kakšna so bila njihova poznejša dela, dobrih petdeset let po nastanku te neformalne skupine razmišlja razstava Neokonstruktivisti nekoč in danes v Galeriji Prešernovih nagrajencev Kranj, ki jo bo predstavil Aleksander Bassin in odgovoril tudi na vprašanje, zakaj je to skupino umetnikov poimenoval neokonstruktivisti. Foto: Tone Lapajne, Gibanje paralel, barvan les, 1968, vir: Iza Pevec <p>"To je umetnost prostora" o skupini umetnikov, imenovani Neokonstruktivisti razmišlja Aleksander Bassin, ki je konca šestdestih let prejšnjega stoletja to skupino poimenoval in spodbujal pri delovanju.</p><p><p>Neokonstruktiviste je Aleksander Bassin v poznih šestdesetih videl kot likovno avantgardo, ki jo je želel predstavljati v razstavnh prostorih. Glavni predstavniki so bili Dragica Čadež, Drago Hrvacki, Tone Lapajne in Dušan Tršar, pozneje se je med drugim pridružil še Vinko Tušek. O tej neformalni skupini, ki jo je Bassin poimenoval zaradi skupne razstave, preberemo, da so na slovensko prizorišče konec šestdesetih prinesli minimalistično zasnovane objekte, optične in kinetične konstrukcije ter ambientalno umetnost, v kiparstvo pa vpeljali problematiko barve. Kakšna so bila njihova poznejša dela, dobrih petdeset let po nastanku te neformalne skupine razmišlja razstava <em>Neokonstruktivisti nekoč in danes</em> v Galeriji Prešernovih nagrajencev Kranj, ki jo bo predstavil Aleksander Bassin in odgovoril tudi na vprašanje, zakaj je to skupino umetnikov poimenoval neokonstruktivisti.</p> <p>&nbsp;</p></p> 174821915 RTVSLO – Ars 2230 clean "To je umetnost prostora" o skupini umetnikov, imenovani neokonstruktivisti razmišlja Aleksander Bassin, ki je konca šestdestih let prejšnjega stoletja to skupino poimenoval in spodbujal pri delovanju. Neokonstruktiviste je Aleksander Bassin v poznih šestdesetih videl kot likovno avantgardo, ki jo je želel predstavljati v razstavnh prostorih. Glavni predstavniki so bili Dragica Čadež, Drago Hrvacki, Tone Lapajne in Dušan Tršar, pozneje se je med drugim pridružil še Vinko Tušek. O tej neformalni skupini, ki jo je Bassin poimenoval zaradi skupne razstave, preberemo, da so na slovensko prizorišče konec šestdesetih prinesli minimalistično zasnovane objekte, optične in kinetične konstrukcije ter ambientalno umetnost, v kiparstvo pa vpeljali problematiko barve. Kakšna so bila njihova poznejša dela, dobrih petdeset let po nastanku te neformalne skupine razmišlja razstava Neokonstruktivisti nekoč in danes v Galeriji Prešernovih nagrajencev Kranj, ki jo bo predstavil Aleksander Bassin in odgovoril tudi na vprašanje, zakaj je to skupino umetnikov poimenoval neokonstruktivisti. Foto: Tone Lapajne, Gibanje paralel, barvan les, 1968, vir: Iza Pevec <p>"To je umetnost prostora" o skupini umetnikov, imenovani Neokonstruktivisti razmišlja Aleksander Bassin, ki je konca šestdestih let prejšnjega stoletja to skupino poimenoval in spodbujal pri delovanju.</p><p><p>Neokonstruktiviste je Aleksander Bassin v poznih šestdesetih videl kot likovno avantgardo, ki jo je želel predstavljati v razstavnh prostorih. Glavni predstavniki so bili Dragica Čadež, Drago Hrvacki, Tone Lapajne in Dušan Tršar, pozneje se je med drugim pridružil še Vinko Tušek. O tej neformalni skupini, ki jo je Bassin poimenoval zaradi skupne razstave, preberemo, da so na slovensko prizorišče konec šestdesetih prinesli minimalistično zasnovane objekte, optične in kinetične konstrukcije ter ambientalno umetnost, v kiparstvo pa vpeljali problematiko barve. Kakšna so bila njihova poznejša dela, dobrih petdeset let po nastanku te neformalne skupine razmišlja razstava <em>Neokonstruktivisti nekoč in danes</em> v Galeriji Prešernovih nagrajencev Kranj, ki jo bo predstavil Aleksander Bassin in odgovoril tudi na vprašanje, zakaj je to skupino umetnikov poimenoval neokonstruktivisti.</p> <p>&nbsp;</p></p> Fri, 12 Nov 2021 17:50:00 +0000 Tomaž Furlan ironično obračunava z banalnostmi in absurdnostmi sodobnega človeka. In to počne zelo subtilno. Ali z videom ali nenavadnimi kiparskimi deli likovno, prostorsko in konceptualno poglobljeno razmišlja o zapletenih sistemih naše družbe, o duhamornih rutinah, nesmiselnosti nenehnega hlepenja za materialnimi dobrinami, nezmožnosti pogledati zunaj okvirjev in o tako imenovani ''zdravi pameti'', ki naj bi vodila človeka, a se izkaže, da je prav v njej veliko nelogičnosti in suhoparnosti. V Galeriji Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki na razstavi I Made This (To sem naredil) so njegovi predmeti iz kamna, opeke, lesa in teraca v nekdanjo samostansko cerkev umeščeni harmonično, kot da so del nje, a kmalu nas na umetnikovo humornost opozorijo nenavadno preoblikovani predmeti na nenavadnih mestih. Med tiste, ki naj bi vplivali na njegovo delo, prišteva Marino Abramović, Charlieja Chaplina in Larsa von Trierja. Tomaž Furlan je med drugim prejemnik nagrade skupine OHO in Jakopičevega priznanja. Foto: Žiga Bratoš <p>Straniščna školjka, polovica parkovne klopce, dva osla in še kaj v nekdanji samostanski cerkvi v Galeriji Božidar Jakac humorno nagovarjajo obiskovalce </p><p><p>Tomaž Furlan ironično obračunava z banalnostmi in absurdnostmi sodobnega človeka. In to počne zelo subtilno. Ali z videom ali nenavadnimi kiparskimi deli likovno, prostorsko in konceptualno poglobljeno razmišlja o zapletenih sistemih naše družbe, o duhamornih rutinah, nesmiselnosti nenehnega hlepenja za materialnimi dobrinami, nezmožnosti pogledati zunaj okvirjev in o tako imenovani ''zdravi pameti'', ki naj bi vodila človeka, a se izkaže, da je prav v njej veliko nelogičnosti in suhoparnosti. V Galeriji Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki na razstavi I Made This (To sem naredil) so njegovi predmeti iz kamna, opeke, lesa in teraca v nekdanjo samostansko cerkev umeščeni harmonično, kot da so del nje, a kmalu nas na umetnikovo humornost opozorijo nenavadno preoblikovani predmeti na nenavadnih mestih. Med tiste, ki naj bi vplivali na njegovo delo, prišteva Marino Abramović, Charlieja Chaplina in Larsa von Trierja. Tomaž Furlan je med drugim prejemnik nagrade skupine OHO in Jakopičevega priznanja.</p></p> 174819857 RTVSLO – Ars 1745 clean Tomaž Furlan ironično obračunava z banalnostmi in absurdnostmi sodobnega človeka. In to počne zelo subtilno. Ali z videom ali nenavadnimi kiparskimi deli likovno, prostorsko in konceptualno poglobljeno razmišlja o zapletenih sistemih naše družbe, o duhamornih rutinah, nesmiselnosti nenehnega hlepenja za materialnimi dobrinami, nezmožnosti pogledati zunaj okvirjev in o tako imenovani ''zdravi pameti'', ki naj bi vodila človeka, a se izkaže, da je prav v njej veliko nelogičnosti in suhoparnosti. V Galeriji Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki na razstavi I Made This (To sem naredil) so njegovi predmeti iz kamna, opeke, lesa in teraca v nekdanjo samostansko cerkev umeščeni harmonično, kot da so del nje, a kmalu nas na umetnikovo humornost opozorijo nenavadno preoblikovani predmeti na nenavadnih mestih. Med tiste, ki naj bi vplivali na njegovo delo, prišteva Marino Abramović, Charlieja Chaplina in Larsa von Trierja. Tomaž Furlan je med drugim prejemnik nagrade skupine OHO in Jakopičevega priznanja. Foto: Žiga Bratoš <p>Straniščna školjka, polovica parkovne klopce, dva osla in še kaj v nekdanji samostanski cerkvi v Galeriji Božidar Jakac humorno nagovarjajo obiskovalce </p><p><p>Tomaž Furlan ironično obračunava z banalnostmi in absurdnostmi sodobnega človeka. In to počne zelo subtilno. Ali z videom ali nenavadnimi kiparskimi deli likovno, prostorsko in konceptualno poglobljeno razmišlja o zapletenih sistemih naše družbe, o duhamornih rutinah, nesmiselnosti nenehnega hlepenja za materialnimi dobrinami, nezmožnosti pogledati zunaj okvirjev in o tako imenovani ''zdravi pameti'', ki naj bi vodila človeka, a se izkaže, da je prav v njej veliko nelogičnosti in suhoparnosti. V Galeriji Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki na razstavi I Made This (To sem naredil) so njegovi predmeti iz kamna, opeke, lesa in teraca v nekdanjo samostansko cerkev umeščeni harmonično, kot da so del nje, a kmalu nas na umetnikovo humornost opozorijo nenavadno preoblikovani predmeti na nenavadnih mestih. Med tiste, ki naj bi vplivali na njegovo delo, prišteva Marino Abramović, Charlieja Chaplina in Larsa von Trierja. Tomaž Furlan je med drugim prejemnik nagrade skupine OHO in Jakopičevega priznanja.</p></p> Fri, 05 Nov 2021 18:55:00 +0000 Rezidenčni center Cite´ internationale des arts, ki je bil ustanovljen leta 1965, velja za enega največjih tovrstnih centrov, saj mesečno gosti do 300 umetnikov z vsega sveta. Januarja je vodja kulturnega programa rezidenčnega centra postala Nataša Petrešin Bachelez. Tik pred začetkom največjega pariškega umetniškega sejma FIAC 21. oktobra, ki mu svoj program prilagodijo številne inštitucije, je v pogovoru za Likovne odmeve med drugim razmišljala o umetnostnem trgu v Franciji, razmerjih med zasebnimi in javnimi institucijami, vlogi rezidenčnega centra v času pandemije ter bližajočemu se francoskemu predsedovanju svetu Evropske unije. V ta okvir se umešča tudi razstava Europa enterprise kuratork Jelene Petrović in Danijele Dugandžić, ki je trenutno na ogled v rezidenčnem centru Cite´ internationale des arts. Kuratorki poudarjata, da živimo v obdobju neoliberalizma, izrazitih razrednih razlik, vzpona skrajno desničarskih pozicij, migracij, vojn in nasilja. A menita, da se je pri spopadanju s težavami treba ozreti v preteklost oziroma v mite, ki smo jih normalizirali in romantizirali, kot to velja tudi za mit o Evropi, ki ga skupaj z mitom o Arahne tematizira razstava. Zevsovo nasilno ugrabitev Evrope smo romantizirali, je prepričana Jelena Petrović, ki v pogovoru doda še, da se moramo naučiti, kako dekonstruirati vse te mite in narative ter kako o njih govoriti odprto. Foto: Tanja Lažetić, Olimpija, 2012/2021, fotografija na platnu in sukanec; eno od del na razstavi Europa Enterprise, vir: Tanja Lažetić<p>Vodja kulturnega programa v rezidenčnem centru Cité internationale des arts vidi umetniške rezidence tudi kot delni odgovor na težave umetnikov, ki jih je stopnjevala pandemija</p><p><p>Rezidenčni center Cité internationale des arts, ki je bil ustanovljen leta 1965, velja za enega največjih tovrstnih centrov, saj mesečno gosti do 300 umetnikov z vsega sveta. Januarja je vodja kulturnega programa rezidenčnega centra postala<strong> Nataša Petrešin Bachelez</strong>. Tik pred začetkom največjega pariškega umetniškega sejma FIAC 21. oktobra, ki mu svoj program prilagodijo številne inštitucije, je v pogovoru za Likovne odmeve med drugim razmišljala o umetnostnem trgu v Franciji, razmerjih med zasebnimi in javnimi institucijami, vlogi rezidenčnega centra v času pandemije ter bližajočem se francoskem predsedovanju svetu Evropske unije. V ta okvir se umešča tudi razstava <em>Europa enterprise</em> kuratork <strong>Jelene Petrović</strong> in <strong>Danijele Dugandžić</strong>, ki je trenutno na ogled v rezidenčnem centru Cité internationale des arts. Kuratorki poudarjata, da živimo v obdobju neoliberalizma, izrazitih razrednih razlik, vzpona skrajno desničarskih pozicij, migracij, vojn in nasilja. A menita, da se je pri spopadanju s težavami treba ozreti v preteklost oziroma v mite, ki smo jih normalizirali in romantizirali, kot to velja tudi za mit o Evropi, ki ga skupaj z mitom o Arahne tematizira razstava. Zevsovo nasilno ugrabitev Evrope smo romantizirali, je prepričana Jelena Petrović, ki v pogovoru doda še, da se moramo naučiti, kako dekonstruirati vse te mite in narative ter kako o njih govoriti odprto.</p></p> 174818072 RTVSLO – Ars 1247 clean Rezidenčni center Cite´ internationale des arts, ki je bil ustanovljen leta 1965, velja za enega največjih tovrstnih centrov, saj mesečno gosti do 300 umetnikov z vsega sveta. Januarja je vodja kulturnega programa rezidenčnega centra postala Nataša Petrešin Bachelez. Tik pred začetkom največjega pariškega umetniškega sejma FIAC 21. oktobra, ki mu svoj program prilagodijo številne inštitucije, je v pogovoru za Likovne odmeve med drugim razmišljala o umetnostnem trgu v Franciji, razmerjih med zasebnimi in javnimi institucijami, vlogi rezidenčnega centra v času pandemije ter bližajočemu se francoskemu predsedovanju svetu Evropske unije. V ta okvir se umešča tudi razstava Europa enterprise kuratork Jelene Petrović in Danijele Dugandžić, ki je trenutno na ogled v rezidenčnem centru Cite´ internationale des arts. Kuratorki poudarjata, da živimo v obdobju neoliberalizma, izrazitih razrednih razlik, vzpona skrajno desničarskih pozicij, migracij, vojn in nasilja. A menita, da se je pri spopadanju s težavami treba ozreti v preteklost oziroma v mite, ki smo jih normalizirali in romantizirali, kot to velja tudi za mit o Evropi, ki ga skupaj z mitom o Arahne tematizira razstava. Zevsovo nasilno ugrabitev Evrope smo romantizirali, je prepričana Jelena Petrović, ki v pogovoru doda še, da se moramo naučiti, kako dekonstruirati vse te mite in narative ter kako o njih govoriti odprto. Foto: Tanja Lažetić, Olimpija, 2012/2021, fotografija na platnu in sukanec; eno od del na razstavi Europa Enterprise, vir: Tanja Lažetić<p>Vodja kulturnega programa v rezidenčnem centru Cité internationale des arts vidi umetniške rezidence tudi kot delni odgovor na težave umetnikov, ki jih je stopnjevala pandemija</p><p><p>Rezidenčni center Cité internationale des arts, ki je bil ustanovljen leta 1965, velja za enega največjih tovrstnih centrov, saj mesečno gosti do 300 umetnikov z vsega sveta. Januarja je vodja kulturnega programa rezidenčnega centra postala<strong> Nataša Petrešin Bachelez</strong>. Tik pred začetkom največjega pariškega umetniškega sejma FIAC 21. oktobra, ki mu svoj program prilagodijo številne inštitucije, je v pogovoru za Likovne odmeve med drugim razmišljala o umetnostnem trgu v Franciji, razmerjih med zasebnimi in javnimi institucijami, vlogi rezidenčnega centra v času pandemije ter bližajočem se francoskem predsedovanju svetu Evropske unije. V ta okvir se umešča tudi razstava <em>Europa enterprise</em> kuratork <strong>Jelene Petrović</strong> in <strong>Danijele Dugandžić</strong>, ki je trenutno na ogled v rezidenčnem centru Cité internationale des arts. Kuratorki poudarjata, da živimo v obdobju neoliberalizma, izrazitih razrednih razlik, vzpona skrajno desničarskih pozicij, migracij, vojn in nasilja. A menita, da se je pri spopadanju s težavami treba ozreti v preteklost oziroma v mite, ki smo jih normalizirali in romantizirali, kot to velja tudi za mit o Evropi, ki ga skupaj z mitom o Arahne tematizira razstava. Zevsovo nasilno ugrabitev Evrope smo romantizirali, je prepričana Jelena Petrović, ki v pogovoru doda še, da se moramo naučiti, kako dekonstruirati vse te mite in narative ter kako o njih govoriti odprto.</p></p> Fri, 29 Oct 2021 17:55:00 +0000 Fotografija se je že zgodaj zgledovala po slikarstvu, sledila je na primer portretnim konvencijam. Da je v njej nekaj umetniškega, je poudarjal že Gaspard-Félix Tournachon, znan z vzdevkom Nadar, ki je v drugi polovici 19. stoletja v tehniki mokrega kolodija upodabljal pomembne predstavnike evropske kulture. Podobe teh sijajno izrišejo čas političnih in družbenih sprememb ter nastopa modernizma v Parizu, so poudarili ob potujoči razstavi Nadar – portretne mojstrovine, ki jo je skupaj s partnerji pripravil muzej Jeu de Paume v Parizu, in je zdaj na ogled v Narodni galeriji v Ljubljani. Ljubljansko predstavitev je podprl Francoski inštitut v Sloveniji, fotografije pa so po zaslugi Galerija Matice srpske iz Novega Sada pospremljene še z duhovitimi Nadarjevimi besedili. Na enainštiridesetih fotografijah najdemo med drugim pesnika Charlesa Baudelairja, skladatelja Giuseppa Verdija in slikarja Édouarda Maneta. Nadar, inovator in avanturist, je kot prvi z balonom leta 1858 iz zraka fotografiral francosko prestolnico. Jules Verne, ki ga je prav tako portretiral, je tega cenjenega pariškega fotografa celo vzel za navdih za glavnega junaka knjige Potovanje na luno, pove dr. Andrej Smrekar. Foto: slikar Édouard Manet, fotograf Gaspard-Félix Tournachon – Nadar (avtor), igralka Sarah Bernhardt <p>Narodno galerijo v Ljubljani je obiskala francoska razstava Nadar – portretne mojstrovine</p><p><p>Fotografija se je že zgodaj zgledovala po slikarstvu, sledila je na primer portretnim konvencijam. Da je v njej nekaj umetniškega, je poudarjal že <strong>Gaspard-Félix Tournachon</strong>, znan z vzdevkom <strong>Nadar</strong>, ki je v drugi polovici 19. stoletja v tehniki mokrega kolodija upodabljal pomembne predstavnike evropske kulture. Podobe teh sijajno izrišejo čas političnih in družbenih sprememb ter nastopa modernizma v Parizu, so poudarili ob potujoči razstavi Nadar – portretne mojstrovine, ki jo je skupaj s partnerji pripravil muzej Jeu de Paume v Parizu, in je zdaj na ogled v Narodni galeriji v Ljubljani. Ljubljansko predstavitev je podprl Francoski inštitut v Sloveniji, fotografije pa so po zaslugi Galerija Matice srpske iz Novega Sada pospremljene še z duhovitimi Nadarjevimi besedili. Na enainštiridesetih fotografijah najdemo med drugim pesnika <strong>Charlesa Baudelairja</strong>, skladatelja <strong>Giuseppa Verdija</strong> in slikarja <strong>Édouarda Maneta</strong>. Nadar, inovator in avanturist, je kot prvi z balonom leta 1858 iz zraka fotografiral francosko prestolnico. <strong>Jules Verne</strong>, ki ga je prav tako portretiral, je tega cenjenega pariškega fotografa celo vzel za navdih za glavnega junaka knjige Potovanje na luno, pove <strong>dr. Andrej Smrekar</strong>.</p></p> 174815955 RTVSLO – Ars 1324 clean Fotografija se je že zgodaj zgledovala po slikarstvu, sledila je na primer portretnim konvencijam. Da je v njej nekaj umetniškega, je poudarjal že Gaspard-Félix Tournachon, znan z vzdevkom Nadar, ki je v drugi polovici 19. stoletja v tehniki mokrega kolodija upodabljal pomembne predstavnike evropske kulture. Podobe teh sijajno izrišejo čas političnih in družbenih sprememb ter nastopa modernizma v Parizu, so poudarili ob potujoči razstavi Nadar – portretne mojstrovine, ki jo je skupaj s partnerji pripravil muzej Jeu de Paume v Parizu, in je zdaj na ogled v Narodni galeriji v Ljubljani. Ljubljansko predstavitev je podprl Francoski inštitut v Sloveniji, fotografije pa so po zaslugi Galerija Matice srpske iz Novega Sada pospremljene še z duhovitimi Nadarjevimi besedili. Na enainštiridesetih fotografijah najdemo med drugim pesnika Charlesa Baudelairja, skladatelja Giuseppa Verdija in slikarja Édouarda Maneta. Nadar, inovator in avanturist, je kot prvi z balonom leta 1858 iz zraka fotografiral francosko prestolnico. Jules Verne, ki ga je prav tako portretiral, je tega cenjenega pariškega fotografa celo vzel za navdih za glavnega junaka knjige Potovanje na luno, pove dr. Andrej Smrekar. Foto: slikar Édouard Manet, fotograf Gaspard-Félix Tournachon – Nadar (avtor), igralka Sarah Bernhardt <p>Narodno galerijo v Ljubljani je obiskala francoska razstava Nadar – portretne mojstrovine</p><p><p>Fotografija se je že zgodaj zgledovala po slikarstvu, sledila je na primer portretnim konvencijam. Da je v njej nekaj umetniškega, je poudarjal že <strong>Gaspard-Félix Tournachon</strong>, znan z vzdevkom <strong>Nadar</strong>, ki je v drugi polovici 19. stoletja v tehniki mokrega kolodija upodabljal pomembne predstavnike evropske kulture. Podobe teh sijajno izrišejo čas političnih in družbenih sprememb ter nastopa modernizma v Parizu, so poudarili ob potujoči razstavi Nadar – portretne mojstrovine, ki jo je skupaj s partnerji pripravil muzej Jeu de Paume v Parizu, in je zdaj na ogled v Narodni galeriji v Ljubljani. Ljubljansko predstavitev je podprl Francoski inštitut v Sloveniji, fotografije pa so po zaslugi Galerija Matice srpske iz Novega Sada pospremljene še z duhovitimi Nadarjevimi besedili. Na enainštiridesetih fotografijah najdemo med drugim pesnika <strong>Charlesa Baudelairja</strong>, skladatelja <strong>Giuseppa Verdija</strong> in slikarja <strong>Édouarda Maneta</strong>. Nadar, inovator in avanturist, je kot prvi z balonom leta 1858 iz zraka fotografiral francosko prestolnico. <strong>Jules Verne</strong>, ki ga je prav tako portretiral, je tega cenjenega pariškega fotografa celo vzel za navdih za glavnega junaka knjige Potovanje na luno, pove <strong>dr. Andrej Smrekar</strong>.</p></p> Fri, 22 Oct 2021 18:30:00 +0000 Zoran Mušič, France Mihelič, Gabrijel Stupica in Maksim Sedej je le nekaj znanih umetnikov iz zgodovine slovenske likovne umetnosti, ki jih je (so)oblikovala zagrebška likovna akademija. Ta v času med obema vojnama ni bila pomembna le zato, ker takšnega šolanja pri nas še ni bilo, temveč tudi zaradi umetniškega vrveža Zagreba, tedaj prave kulturne metropole, v katero so se stekali vplivi iz Pariza in drugih prestolnic zahodne Evrope. Mladi študenti so bili v Zagrebu umerjeni predvsem v študij francoske umetnosti, zaznamovale pa so jih tudi zaradi političnih razmer stopnjevane polemike o nacionalem izrazu v umetnosti. Na slovenske umetnike je pri tem najbolj vplival Ljubo Babič, ki je ''naš izraz'' povezoval predvsem z likovno kvaliteto meščanskega modernizma. Številni nekdanji zagrebški študenti so ključno vplivali na slovensko umetnostno prizorišče po drugi svetovni vojni, nekateri med njimi (Gabrijel Stupica, Maksim Sedej, France Mihelič in Marij Pregelj) tudi kot profesorji na novoustanovljeni ljubljanski likovni akademiji. To je le nekaj poudarkov razstave Vezi. Zagrebška likovna akademija in slovenski likovni umetniki med obema vojnama v Galeriji Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki, ki je že bila na ogled v Zagrebu, pripravili pa sta jo Dajana Vlaisavljević in Asta Vrečko, gostja oddaje. Foto: Zoran Mušič, Motiv iz Dalmacije, gvaš na papir, Nacionalni muzej moderne umetnosti, Zagreb. Foto: Goran Vranić, © NMMU <p>''Bil je naš najboljši Zagreb, širok, odprt za svet … '' se je izkustva kulturne metropole med obema vojnama spominjal Zoran Mušič. </p><p><p>Zoran Mušič, France Mihelič, Gabrijel Stupica in Maksim Sedej je le nekaj znanih umetnikov iz zgodovine slovenske likovne umetnosti, ki jih je (so)oblikovala zagrebška likovna akademija. Ta v času med obema vojnama ni bila pomembna le zato, ker takšnega šolanja pri nas še ni bilo, temveč tudi zaradi umetniškega vrveža Zagreba, tedaj prave kulturne metropole, v katero so se stekali vplivi iz Pariza in drugih prestolnic zahodne Evrope. Mladi študenti so bili v Zagrebu usmerjeni predvsem v študij francoske umetnosti, zaznamovale pa so jih tudi zaradi političnih razmer stopnjevane polemike o nacionalem izrazu v umetnosti. Na slovenske umetnike je pri tem najbolj vplival Ljubo Babič, ki je ''naš izraz'' povezoval predvsem z likovno kvaliteto meščanskega modernizma. Številni nekdanji zagrebški študenti so ključno vplivali na slovensko umetnostno prizorišče po drugi svetovni vojni, nekateri med njimi (Gabrijel Stupica, Maksim Sedej, France Mihelič in Marij Pregelj) tudi kot profesorji na novoustanovljeni ljubljanski likovni akademiji. To je le nekaj poudarkov razstave <em>Vezi. Zagrebška likovna akademija in slovenski likovni umetniki med obema vojnama </em>v Galeriji Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki, ki je že bila na ogled v Zagrebu, pripravili pa sta jo Dajana Vlaisavljević in Asta Vrečko, gostja oddaje.</p></p> 174813402 RTVSLO – Ars 2208 clean Zoran Mušič, France Mihelič, Gabrijel Stupica in Maksim Sedej je le nekaj znanih umetnikov iz zgodovine slovenske likovne umetnosti, ki jih je (so)oblikovala zagrebška likovna akademija. Ta v času med obema vojnama ni bila pomembna le zato, ker takšnega šolanja pri nas še ni bilo, temveč tudi zaradi umetniškega vrveža Zagreba, tedaj prave kulturne metropole, v katero so se stekali vplivi iz Pariza in drugih prestolnic zahodne Evrope. Mladi študenti so bili v Zagrebu umerjeni predvsem v študij francoske umetnosti, zaznamovale pa so jih tudi zaradi političnih razmer stopnjevane polemike o nacionalem izrazu v umetnosti. Na slovenske umetnike je pri tem najbolj vplival Ljubo Babič, ki je ''naš izraz'' povezoval predvsem z likovno kvaliteto meščanskega modernizma. Številni nekdanji zagrebški študenti so ključno vplivali na slovensko umetnostno prizorišče po drugi svetovni vojni, nekateri med njimi (Gabrijel Stupica, Maksim Sedej, France Mihelič in Marij Pregelj) tudi kot profesorji na novoustanovljeni ljubljanski likovni akademiji. To je le nekaj poudarkov razstave Vezi. Zagrebška likovna akademija in slovenski likovni umetniki med obema vojnama v Galeriji Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki, ki je že bila na ogled v Zagrebu, pripravili pa sta jo Dajana Vlaisavljević in Asta Vrečko, gostja oddaje. Foto: Zoran Mušič, Motiv iz Dalmacije, gvaš na papir, Nacionalni muzej moderne umetnosti, Zagreb. Foto: Goran Vranić, © NMMU <p>''Bil je naš najboljši Zagreb, širok, odprt za svet … '' se je izkustva kulturne metropole med obema vojnama spominjal Zoran Mušič. </p><p><p>Zoran Mušič, France Mihelič, Gabrijel Stupica in Maksim Sedej je le nekaj znanih umetnikov iz zgodovine slovenske likovne umetnosti, ki jih je (so)oblikovala zagrebška likovna akademija. Ta v času med obema vojnama ni bila pomembna le zato, ker takšnega šolanja pri nas še ni bilo, temveč tudi zaradi umetniškega vrveža Zagreba, tedaj prave kulturne metropole, v katero so se stekali vplivi iz Pariza in drugih prestolnic zahodne Evrope. Mladi študenti so bili v Zagrebu usmerjeni predvsem v študij francoske umetnosti, zaznamovale pa so jih tudi zaradi političnih razmer stopnjevane polemike o nacionalem izrazu v umetnosti. Na slovenske umetnike je pri tem najbolj vplival Ljubo Babič, ki je ''naš izraz'' povezoval predvsem z likovno kvaliteto meščanskega modernizma. Številni nekdanji zagrebški študenti so ključno vplivali na slovensko umetnostno prizorišče po drugi svetovni vojni, nekateri med njimi (Gabrijel Stupica, Maksim Sedej, France Mihelič in Marij Pregelj) tudi kot profesorji na novoustanovljeni ljubljanski likovni akademiji. To je le nekaj poudarkov razstave <em>Vezi. Zagrebška likovna akademija in slovenski likovni umetniki med obema vojnama </em>v Galeriji Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki, ki je že bila na ogled v Zagrebu, pripravili pa sta jo Dajana Vlaisavljević in Asta Vrečko, gostja oddaje.</p></p> Wed, 13 Oct 2021 07:00:00 +0000 RTVSLO – Ars no RTV, MMC podcast.radio@rtvslo.si MMC RTV Spremljamo aktualno likovno dogajanje, predvsem v Sloveniji, v obliki pogovorov z umetniki, kustosi in strokovnjaki, včasih objavljamo tudi strokovna besedila. Občasno opozorimo tudi na večje likovne dogodke v tujini. Spremljamo aktualno likovno dogajanje, predvsem v Sloveniji, v obliki pogovorov z umetniki, kustosi in strokovnjaki, včasih objavljamo tudi strokovna besedila. Občasno opozorimo tudi na večje likovne dogodke v tujini. sl Fri, 22 Sep 2023 16:30:00 +0000 https://ars.rtvslo.si/likovni-odmevi/ webmaster@rtvslo.si (Webmaster) Fri, 22 Sep 2023 16:30:00 +0000