Arts (C) RTVSLO 2017 Spremljamo aktualno likovno dogajanje, predvsem v Sloveniji, v obliki pogovorov z umetniki, kustosi in strokovnjaki, včasih objavljamo tudi strokovna besedila. Občasno opozorimo tudi na večje likovne dogodke v tujini. https://ars.rtvslo.si/likovni-odmevi/ https://img.rtvcdn.si/_up/ava/ava_misc/show_logos/64838717/logo_3.jpg Ko so nekaj kipov iz zbirke s posestva Brdo pri Kranju odpeljali v Park vojaške zgodovine v Pivki, je to sprožilo močan odziv strokovne javnosti, saj je po mnenju številnih premik bil sporen in neutemeljen. Gre za dela uveljavljenih avtorjev iz obdobja po drugi svetovni vojni, zato so na Ministrstvu za kulturo spodbudili razpravo o njihovi prihodnji usodi in organizirali posvet, na katerem je o likovnem vidiku kipov govoril umetnostni zgodovinar mag. Gojko Zupan z direktorata za kulturno dediščino na ministrstvu. V politično razgreti debati se pogosto pozablja prav na likovno vrednost teh del, zato je ta bila med drugim tema pogovora, v katerem razmišlja tudi o našem o odnosu do umetnostne dediščine povojnega obdobja. Foto: BoBo 174943787 RTVSLO – Ars 2826 clean Ko so nekaj kipov iz zbirke s posestva Brdo pri Kranju odpeljali v Park vojaške zgodovine v Pivki, je to sprožilo močan odziv strokovne javnosti, saj je po mnenju številnih premik bil sporen in neutemeljen. Gre za dela uveljavljenih avtorjev iz obdobja po drugi svetovni vojni, zato so na Ministrstvu za kulturo spodbudili razpravo o njihovi prihodnji usodi in organizirali posvet, na katerem je o likovnem vidiku kipov govoril umetnostni zgodovinar mag. Gojko Zupan z direktorata za kulturno dediščino na ministrstvu. V politično razgreti debati se pogosto pozablja prav na likovno vrednost teh del, zato je ta bila med drugim tema pogovora, v katerem razmišlja tudi o našem o odnosu do umetnostne dediščine povojnega obdobja. Foto: BoBo Fri, 17 Mar 2023 17:00:00 +0000 Z brega na breg je naslov razstave Ištvana Išta Huzjana, ki jo je v Galeriji DLUL pripravil deset let po razstavi v Galeriji Škuc z naslovom Od tu do tu. Oba naslova kažeta, da so umetniku blizu teme merjenja, premikov, hoje in razmerij. Ta razmerja so večplastna, pove sam, saj se zanj življenje in umetnost prepletata – in tako lahko gre za ljubezenska razmerja, razmerje med mesti, delavca do oblastnika ali med kuratorjem in umetnikom. Ker je Huzjanova praksa pretežno usmerjena v konceputalne projekte in performanse, je prav v Škucu takrat prvič razstavil dela iz svojega ateljeja, ki temeljijo na najdenih predmetih. Te nato združuje s preprostimi, cenenimi materiali na jasno razviden način, pa vendar pri tem išče presenetljivost razmerja med obema deloma. Čarovnijo lahko ustvarimo tudi z revnimi sredstvi in ne da bi koga prevarali, razmišlja pri tem. Zdaj, po desetih letih in po vrnitvi v Ljubljano, ponovno razstavlja objekte iz ateljeja, ob tem pa v pogovoru razmišlja še o nekaterih drugih stalnicah svojega dela. Foto: Iza Pevec 174941961 RTVSLO – Ars 1611 clean Z brega na breg je naslov razstave Ištvana Išta Huzjana, ki jo je v Galeriji DLUL pripravil deset let po razstavi v Galeriji Škuc z naslovom Od tu do tu. Oba naslova kažeta, da so umetniku blizu teme merjenja, premikov, hoje in razmerij. Ta razmerja so večplastna, pove sam, saj se zanj življenje in umetnost prepletata – in tako lahko gre za ljubezenska razmerja, razmerje med mesti, delavca do oblastnika ali med kuratorjem in umetnikom. Ker je Huzjanova praksa pretežno usmerjena v konceputalne projekte in performanse, je prav v Škucu takrat prvič razstavil dela iz svojega ateljeja, ki temeljijo na najdenih predmetih. Te nato združuje s preprostimi, cenenimi materiali na jasno razviden način, pa vendar pri tem išče presenetljivost razmerja med obema deloma. Čarovnijo lahko ustvarimo tudi z revnimi sredstvi in ne da bi koga prevarali, razmišlja pri tem. Zdaj, po desetih letih in po vrnitvi v Ljubljano, ponovno razstavlja objekte iz ateljeja, ob tem pa v pogovoru razmišlja še o nekaterih drugih stalnicah svojega dela. Foto: Iza Pevec Fri, 10 Mar 2023 16:40:55 +0000 V Muzeju sodobne umetnosti v Zagrebu so konec lanskega leta odprli več razstav, ki z različnih vidikov osvetljujejo tokove v sodobni umetnosti. Aleksandra Saška Gruden se je pogovarjala z Jasno Jakšić, eno od kustosinj razstave Sean Scully: Potnik, ter razstave Telo in teritorij: umetnost in meje v Avstriji danes. Pogovarjala se je s kustosinjo Martino Munivrana, ki je s sodelavci pripravila razstavo Nam June Paik: In The Groove. Kustosinja Mirta Pavić pa je krajše predstavila razstavo z naslovom Od blizu. Foto: Sean Scully pred svojim delom, vir: FB stran MSU Zagreb 174938034 RTVSLO – Ars 1189 clean V Muzeju sodobne umetnosti v Zagrebu so konec lanskega leta odprli več razstav, ki z različnih vidikov osvetljujejo tokove v sodobni umetnosti. Aleksandra Saška Gruden se je pogovarjala z Jasno Jakšić, eno od kustosinj razstave Sean Scully: Potnik, ter razstave Telo in teritorij: umetnost in meje v Avstriji danes. Pogovarjala se je s kustosinjo Martino Munivrana, ki je s sodelavci pripravila razstavo Nam June Paik: In The Groove. Kustosinja Mirta Pavić pa je krajše predstavila razstavo z naslovom Od blizu. Foto: Sean Scully pred svojim delom, vir: FB stran MSU Zagreb Fri, 24 Feb 2023 15:00:00 +0000 Arhitektura, ki nastaja danes, bo sobivala s tehnologijo in navadami ljudi tudi čez dvajset, morda sto let. Pa vendar je pojem trajnosti pogosto predstavljen preozko, omejen le na izmerljive ekonomske in okoljske vidike, je eno od sporočil enajste pregledne bienalne razstave članov Društva arhitektov Ljubljane v Cankarjevem domu. 143 arhitekturnih in 13 študentskih projektov, nastalih med letoma 2020 in 2022, zajema izobraževalne, kulturne, verske, športne in turistične objekte, poslovne stavbe, večstanovanjsko gradnjo in enodružinske hiše, interierje, pa javno infrastrukturo in urbanizem z vseh koncev Slovenije in širše. Arhitekti pa so dejavni tudi na področju kulture, vse od zasnov razstav in katalogov do pisanja o arhitekturi. K sodelovanju na razstavi Arhitektura inventura, ki si jo v Veliki sprejemni dvorani CD lahko ogledamo do 23. marca, so povabili arhitekte iz ostalih slovenskih društev ter z gostujočimi projekti še člane Zveze društev arhitektov Hrvaške. V času razstave organizirajo tudi študentske predstavitve in predavanja Arhitektura ZA: kakovostno starost, srečno otroštvo in prenovo stanovanjskega fonda ter okroglo mizo na temo gentrifikacije. V Likovnih odmevih spregovorijo arhitekti Gašper Skalar, Katarina Čakš, Jure Sadar, Ana Kreč in Matjaž Bolčina. Foto: Kristina Bursać <!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> </body> </html> 174936712 RTVSLO – Ars 1907 clean Arhitektura, ki nastaja danes, bo sobivala s tehnologijo in navadami ljudi tudi čez dvajset, morda sto let. Pa vendar je pojem trajnosti pogosto predstavljen preozko, omejen le na izmerljive ekonomske in okoljske vidike, je eno od sporočil enajste pregledne bienalne razstave članov Društva arhitektov Ljubljane v Cankarjevem domu. 143 arhitekturnih in 13 študentskih projektov, nastalih med letoma 2020 in 2022, zajema izobraževalne, kulturne, verske, športne in turistične objekte, poslovne stavbe, večstanovanjsko gradnjo in enodružinske hiše, interierje, pa javno infrastrukturo in urbanizem z vseh koncev Slovenije in širše. Arhitekti pa so dejavni tudi na področju kulture, vse od zasnov razstav in katalogov do pisanja o arhitekturi. K sodelovanju na razstavi Arhitektura inventura, ki si jo v Veliki sprejemni dvorani CD lahko ogledamo do 23. marca, so povabili arhitekte iz ostalih slovenskih društev ter z gostujočimi projekti še člane Zveze društev arhitektov Hrvaške. V času razstave organizirajo tudi študentske predstavitve in predavanja Arhitektura ZA: kakovostno starost, srečno otroštvo in prenovo stanovanjskega fonda ter okroglo mizo na temo gentrifikacije. V Likovnih odmevih spregovorijo arhitekti Gašper Skalar, Katarina Čakš, Jure Sadar, Ana Kreč in Matjaž Bolčina. Foto: Kristina Bursać <!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> </body> </html> Fri, 17 Feb 2023 14:50:00 +0000 Čeprav v Umetnostni galeriji Maribor hranijo dve njeni sliki, o Fredy Koschitz do nedavno ni bilo znano skoraj nič. V galeriji slabo znani slikarki, ki je v Mariboru živela med letoma 1941 in 1945, zdaj vračajo mesto v likovni umetnosti. Razstavo z naslovom Fredy Koschitz in družinske vezi posvečajo ne le njej temveč tudi njenim sorodnicam, ki so sooblikovale tukajšnji likovni prostor. Foto: Fredy Koschitz, Tihožitje, ok. 1940, olje na platnu, Neue galerie Graz, Universalmuseum Joanneum, Austria, avtor fotografije: N. Lackner, vir: UGM, izrez fotografije 174935632 RTVSLO – Ars 1201 clean Čeprav v Umetnostni galeriji Maribor hranijo dve njeni sliki, o Fredy Koschitz do nedavno ni bilo znano skoraj nič. V galeriji slabo znani slikarki, ki je v Mariboru živela med letoma 1941 in 1945, zdaj vračajo mesto v likovni umetnosti. Razstavo z naslovom Fredy Koschitz in družinske vezi posvečajo ne le njej temveč tudi njenim sorodnicam, ki so sooblikovale tukajšnji likovni prostor. Foto: Fredy Koschitz, Tihožitje, ok. 1940, olje na platnu, Neue galerie Graz, Universalmuseum Joanneum, Austria, avtor fotografije: N. Lackner, vir: UGM, izrez fotografije Mon, 13 Feb 2023 14:13:43 +0000 Odlična likovnost še ne pomeni umetniškega dela, poudarja Darko Slavec, akademski slikar in upokojeni profesor. Pomembno je, da vnesemo duha v sliko, ker je ta sicer le mrtev predmet, kadaver. V njegovih delih se pokaže dvojnost na eni strani kristalne slikarske izkušnje, polne detajlov ljudi in objektov, vse od kruha, kamna, planetov in astronavtov, ki jih sicer sestavlja v imaginarne kompozicije, na drugi strani pa čistega etra, nevidnega, ki se kdaj kaže kot vesoljni črni prostor. Bistvo vsega je praznina, pravi. Je edina, ki je večna, in to idejo je z leti vedno bolj ozaveščal. Ima poseben način slikanja površin: če pogledamo povsem od blizu, vidimo pike, potezice, ki se od daleč sestavijo v celoto. Darko Slavec je prodoren premišljevalec in razlagalec vizualnih pojavov – z razkrivanjem podob želi vstopati v notranjost, v bistvo. Išče odgovore, a hkrati tudi skrivnostim pusti svoje življenje. Vse to je močno povezano z njegovim dolgoletnim pedagoškim delom – nič pretirano ni zapisati, da je izrazito zaznamoval številne generacije študentov na področju vizualnega ustvarjanja. V Galeriji Društva likovnih umetnikov Ljubljana si lahko ogledamo njegovo razstavo Realno-imaginarno. Foto: Žiga Bratoš 174932967 RTVSLO – Ars 1891 clean Odlična likovnost še ne pomeni umetniškega dela, poudarja Darko Slavec, akademski slikar in upokojeni profesor. Pomembno je, da vnesemo duha v sliko, ker je ta sicer le mrtev predmet, kadaver. V njegovih delih se pokaže dvojnost na eni strani kristalne slikarske izkušnje, polne detajlov ljudi in objektov, vse od kruha, kamna, planetov in astronavtov, ki jih sicer sestavlja v imaginarne kompozicije, na drugi strani pa čistega etra, nevidnega, ki se kdaj kaže kot vesoljni črni prostor. Bistvo vsega je praznina, pravi. Je edina, ki je večna, in to idejo je z leti vedno bolj ozaveščal. Ima poseben način slikanja površin: če pogledamo povsem od blizu, vidimo pike, potezice, ki se od daleč sestavijo v celoto. Darko Slavec je prodoren premišljevalec in razlagalec vizualnih pojavov – z razkrivanjem podob želi vstopati v notranjost, v bistvo. Išče odgovore, a hkrati tudi skrivnostim pusti svoje življenje. Vse to je močno povezano z njegovim dolgoletnim pedagoškim delom – nič pretirano ni zapisati, da je izrazito zaznamoval številne generacije študentov na področju vizualnega ustvarjanja. V Galeriji Društva likovnih umetnikov Ljubljana si lahko ogledamo njegovo razstavo Realno-imaginarno. Foto: Žiga Bratoš Fri, 03 Feb 2023 10:00:00 +0000 Marko Jakše in Mitja Ficko sta brez najmanjšega dvoma samosvoja slikarja, ki ustvarjata še kako prepoznavne podobe in svetove. V minulih letih sta večkrat sodelovala. Razstavo njunih skupnih del z naslovom Z neba v nebo so v ljubljanski Mestni galeriji odprli 30. novembra lani. V Likovnih odmevih Mitja Ficko, v pogovoru z Markom Goljo, posnetim v Mestni galeriji, predstavlja razstavo in njuno sodelovanje. Skupna razstava Marka Jakšeta in Mitje Ficka je v Mestni galeriji v Ljubljani na ogled do 12. februarja. Nikar je ne zamudite. 174931773 RTVSLO – Ars 1574 clean Marko Jakše in Mitja Ficko sta brez najmanjšega dvoma samosvoja slikarja, ki ustvarjata še kako prepoznavne podobe in svetove. V minulih letih sta večkrat sodelovala. Razstavo njunih skupnih del z naslovom Z neba v nebo so v ljubljanski Mestni galeriji odprli 30. novembra lani. V Likovnih odmevih Mitja Ficko, v pogovoru z Markom Goljo, posnetim v Mestni galeriji, predstavlja razstavo in njuno sodelovanje. Skupna razstava Marka Jakšeta in Mitje Ficka je v Mestni galeriji v Ljubljani na ogled do 12. februarja. Nikar je ne zamudite. Fri, 27 Jan 2023 12:12:31 +0000 Ko občudujemo umetnine v galerijah in muzejih le redko pomislimo, da so se številne od njih od svojega nastanka že precej spremenile in da so jim k izgledu, čim bolj podobnemu prvotnemu, pomagali restavratorji in konservatorji. Prav to zakulisje zdaj osvetljuje razstava v Moderni galeriji, ki je povezala kar šest ustanov pod vodstvom Nade Madžarac iz Moderne galerije, Tamare Trček Pečak iz Akademije za likovno umetnost in oblikovanje in Mirte Pavič iz Muzeja sodobne umetnosti Zagreb, ki se je osredotočila predvsem na poglavje sodobne umetnosti. Ob treh krovnih ustanovah v projektu sodelujejo še ljubljanska Fakulteta za kemijo in kemijsko tehnologijo, restavratorski center Zavoda za varovanje kulturne dediščine Slovenije in zagrebška Akademija za likovno umetnost. Razstava je zasnovana projektno, saj jo nenehno spremljajo nove delavnice, objave in dogodki, o katerih sproti obveščajo na spletu. Foto: Dejan Habicht, Moderna galerija, izrez fotografije 174930276 RTVSLO – Ars 1862 clean Ko občudujemo umetnine v galerijah in muzejih le redko pomislimo, da so se številne od njih od svojega nastanka že precej spremenile in da so jim k izgledu, čim bolj podobnemu prvotnemu, pomagali restavratorji in konservatorji. Prav to zakulisje zdaj osvetljuje razstava v Moderni galeriji, ki je povezala kar šest ustanov pod vodstvom Nade Madžarac iz Moderne galerije, Tamare Trček Pečak iz Akademije za likovno umetnost in oblikovanje in Mirte Pavič iz Muzeja sodobne umetnosti Zagreb, ki se je osredotočila predvsem na poglavje sodobne umetnosti. Ob treh krovnih ustanovah v projektu sodelujejo še ljubljanska Fakulteta za kemijo in kemijsko tehnologijo, restavratorski center Zavoda za varovanje kulturne dediščine Slovenije in zagrebška Akademija za likovno umetnost. Razstava je zasnovana projektno, saj jo nenehno spremljajo nove delavnice, objave in dogodki, o katerih sproti obveščajo na spletu. Foto: Dejan Habicht, Moderna galerija, izrez fotografije Fri, 20 Jan 2023 19:00:00 +0000 Slika je okno v drug svet, je veljalo nekoč. Ali pa, da nas nagovarja s svojevrstnim likovnim jezikom. Michelangelo Pistoletto je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja s svojimi zrcalnimi slikami to obrnil na glavo. Podobe ljudi – najprej je šlo za njegov avtoportret – je združil z odsevnim ozadjem in tako del njegove umetnine vsakič znova postanemo mi, ki jo gledamo. Na njegovo razstavo Četrta generacija v ljubljanski Cukrarni nas uvede prav prvo delo, ki je vodilo v njegove Zrcalne slike. Na ogled pa so tudi druga ključna dela umetnikovega opusa – na primer Venera cunj, skulptura, ki pred podobo antične boginje lepote položi velikanski kup cunj. A poudarek tokratne postavitve sega v Pistolettovo temno obdobje iz osemdesetih let prejšnjega stoletja, ki ga je umetnik poimenoval tudi umetnost bede. Med tedanjim in današnjim časom, obremenjenim z vojno in ekološko krizo, vidi več podobnosti. Dela Michelangela Pistoleta, ki je med drugim leta 2003 na beneškem bienalu prejel zlatega leva za življenjsko delo, najdemo v zbirkah velikih galerij, kot je newyorški Guggenheim. Velja za vodilnega predstavnika gibanja arte povera, ki se je upiralo ustaljenim vrednotam družbe, industrije, politike in umetnosti. Pogovor z Michelangelom Pistolettom bo objavljen tudi v reviji Cukr, prevod pa je nastal v sodelovanju s Cukrarno in Majdo Oblak. Foto: Cukrarna <!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> </body> </html> 174928534 RTVSLO – Ars 1510 clean Slika je okno v drug svet, je veljalo nekoč. Ali pa, da nas nagovarja s svojevrstnim likovnim jezikom. Michelangelo Pistoletto je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja s svojimi zrcalnimi slikami to obrnil na glavo. Podobe ljudi – najprej je šlo za njegov avtoportret – je združil z odsevnim ozadjem in tako del njegove umetnine vsakič znova postanemo mi, ki jo gledamo. Na njegovo razstavo Četrta generacija v ljubljanski Cukrarni nas uvede prav prvo delo, ki je vodilo v njegove Zrcalne slike. Na ogled pa so tudi druga ključna dela umetnikovega opusa – na primer Venera cunj, skulptura, ki pred podobo antične boginje lepote položi velikanski kup cunj. A poudarek tokratne postavitve sega v Pistolettovo temno obdobje iz osemdesetih let prejšnjega stoletja, ki ga je umetnik poimenoval tudi umetnost bede. Med tedanjim in današnjim časom, obremenjenim z vojno in ekološko krizo, vidi več podobnosti. Dela Michelangela Pistoleta, ki je med drugim leta 2003 na beneškem bienalu prejel zlatega leva za življenjsko delo, najdemo v zbirkah velikih galerij, kot je newyorški Guggenheim. Velja za vodilnega predstavnika gibanja arte povera, ki se je upiralo ustaljenim vrednotam družbe, industrije, politike in umetnosti. Pogovor z Michelangelom Pistolettom bo objavljen tudi v reviji Cukr, prevod pa je nastal v sodelovanju s Cukrarno in Majdo Oblak. Foto: Cukrarna <!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> </body> </html> Fri, 13 Jan 2023 15:30:00 +0000 Angleški naslov nove skupinske razstave v ljubljanski galeriji Equrna ima dvojen pomen. Meantime si lahko razlagamo kot čas vmes – pokaže namreč, kaj se je v slikarstvu pri nas dogajalo v zadnjih dveh letih – in pa tudi kot zloben čas, ki spomni na težko obdobje za umetnost med pandemijo. Sprehod po Equrni ponudi na prvi pogled povsem poljuben izbor slikarskih del, težko bi jim našli veliko skupnih točk, in ravno to je bil namen kustosa Arneja Brejca. Želel je razpreti čim bolj široko pahljačo pristopov, slogov in poetik ter hkrati vliti optimizem v to, kot pravi, analogno, človeško umetnost, kjer še naredimo kaj s svojimi rokami. Optimizem zato, ker slike niso utrujene, prežvečene. Razstavljajo: Suzana Brborović, Gašper Capuder, Nina Čelhar, Ksenija Čerče, Robert Černelč, Staš Kleindienst, Ema Klinar, Zmago Lenárdič, Miha Majes, Vlado Stjepić, Iva Tratnik, Uroš Weinberger in Jure Zadnikar. Kolaž slik: Equrna 174926592 RTVSLO – Ars 1585 clean Angleški naslov nove skupinske razstave v ljubljanski galeriji Equrna ima dvojen pomen. Meantime si lahko razlagamo kot čas vmes – pokaže namreč, kaj se je v slikarstvu pri nas dogajalo v zadnjih dveh letih – in pa tudi kot zloben čas, ki spomni na težko obdobje za umetnost med pandemijo. Sprehod po Equrni ponudi na prvi pogled povsem poljuben izbor slikarskih del, težko bi jim našli veliko skupnih točk, in ravno to je bil namen kustosa Arneja Brejca. Želel je razpreti čim bolj široko pahljačo pristopov, slogov in poetik ter hkrati vliti optimizem v to, kot pravi, analogno, človeško umetnost, kjer še naredimo kaj s svojimi rokami. Optimizem zato, ker slike niso utrujene, prežvečene. Razstavljajo: Suzana Brborović, Gašper Capuder, Nina Čelhar, Ksenija Čerče, Robert Černelč, Staš Kleindienst, Ema Klinar, Zmago Lenárdič, Miha Majes, Vlado Stjepić, Iva Tratnik, Uroš Weinberger in Jure Zadnikar. Kolaž slik: Equrna Fri, 06 Jan 2023 18:30:00 +0000 "Obletnice spreminjajo zgodovino glede na potrebe sedanjosti" Plečnikovo leto je v mnogočem prineslo to, kar pričakujemo od obletnic. Te so priložnost, da ponovno pogledamo teme, ki se nam zdijo znane, pravi Miloš Kosec, arhitekt, publicist in kustos v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje. A zakaj bi se pravzaprav sploh spominjali ravno ob določenih časovnih enotah? O tej nenavadni, a prepogosto samoumevni človeški navadi razmišlja tudi zgodovinar Marko Zajc iz Inštituta za novejšo zgodovino. Obletnice so lahko pozitivne in negativne. Po eni strani določene teme potisnejo v ozadje in odražajo družbo, kot si jo predstavljajo sturkture moči, po drugi strani pa lahko spodbudijo nove poglede na znano temo. Plečnikovo leto je tako npr. ponudilo priložnost, za razmislek o razkoraku med Plečnikom kot svetovno pomembnim avtorjem in propadanjem njegove dediščine. Foto: BoBo 174925405 RTVSLO – Ars 2556 clean "Obletnice spreminjajo zgodovino glede na potrebe sedanjosti" Plečnikovo leto je v mnogočem prineslo to, kar pričakujemo od obletnic. Te so priložnost, da ponovno pogledamo teme, ki se nam zdijo znane, pravi Miloš Kosec, arhitekt, publicist in kustos v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje. A zakaj bi se pravzaprav sploh spominjali ravno ob določenih časovnih enotah? O tej nenavadni, a prepogosto samoumevni človeški navadi razmišlja tudi zgodovinar Marko Zajc iz Inštituta za novejšo zgodovino. Obletnice so lahko pozitivne in negativne. Po eni strani določene teme potisnejo v ozadje in odražajo družbo, kot si jo predstavljajo sturkture moči, po drugi strani pa lahko spodbudijo nove poglede na znano temo. Plečnikovo leto je tako npr. ponudilo priložnost, za razmislek o razkoraku med Plečnikom kot svetovno pomembnim avtorjem in propadanjem njegove dediščine. Foto: BoBo Fri, 30 Dec 2022 18:00:00 +0000 Ob koncu leta so v Umetnostni galeriji Maribor pripravili pregledno razstavo najvidnejšega mariborskega modernista Saše Deva. Arhitekt je skupaj s sošolcem Jaroslavom Černigojem v tridesetih leti preteklega stoletja Maribor moderniziral ter z drznim dizajnom in izčiščenimi formami vpeljal v mesto svetovljanski duh. Kustosa razstave Stojan Skalicky in Simona Vidmar sta v razstavo vključila njegove številne originalne arhitekturne načrte, del Devovega osebnega arhiva ter arhivske fotografije iz obdobja med obema vojnama. Foto: UGM 174923997 RTVSLO – Ars 1471 clean Ob koncu leta so v Umetnostni galeriji Maribor pripravili pregledno razstavo najvidnejšega mariborskega modernista Saše Deva. Arhitekt je skupaj s sošolcem Jaroslavom Černigojem v tridesetih leti preteklega stoletja Maribor moderniziral ter z drznim dizajnom in izčiščenimi formami vpeljal v mesto svetovljanski duh. Kustosa razstave Stojan Skalicky in Simona Vidmar sta v razstavo vključila njegove številne originalne arhitekturne načrte, del Devovega osebnega arhiva ter arhivske fotografije iz obdobja med obema vojnama. Foto: UGM Fri, 23 Dec 2022 18:30:00 +0000 Marijan Tršar je bil premišljevalec umetnosti. Pa seveda slikar, grafik in predavatelj. Ob 100. obletnica njegovega rojstva so mu v Moderni galeriji namenili razstavo Abstrakcija in likovna teorija Marijana Tršarja, ki nas obda z barvnimi ekspresijami v tehniki akrila na platno, vmes pa so postavljene njegove knjige. Tudi njegove najbolj ekspresivne abstrakcije iz zadnjega obdobja, na katerih se barva svobodno preliva, so podložene z risbo, ki se skozi prosojne sloje kdaj vidi in nakazuje željo po načrtu in nadzoru. Na likovnoteoretski pristop k sicer spontani gesti kažejo tudi naslovi, kot na primer Dvonogi ne-predmet, Večplastno centriranje, Luščenje planov, Diagonalna prevlada, Mimo barve izrekati črto. In čeprav se je Marjan Tršar abstraktnega slikanja lotil razmeroma pozno, največji zagon pa mu je dal, ko se je upokojil, je o njem pisal že veliko prej, na primer leta 1948 v svojih dnevnikih. Likovno teorijo in razumevanje likovne skladnje je ozaveščal že takrat, ko ta na akademijah še ni imela take veljave kot danes. Bil je bolj izjema, ob njem lahko omenimo recimo še Milana Butino. Likovno analizo je celo postavljal pred umetnostnozgodovinsko. Med letoma 1969 in 1983 je predaval anatomijo in prostorske zasnove na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Imel je samosvoje metode poučevanja, s študenti se je veliko pogovarjal o delih, razstavah, jih analiziral. Pisal je tudi likovne kritike in uvode v kataloge. To dvojnost sta kustosa Tjaša Šavorič in Robert Simonišek na razstavi v Moderni galeriji torej zajela s predstavitvijo tako njegovih slik kot tudi spisov in knjig, med drugim študije o očetu abstrakcije Vasiliju Kandinskemu, ki ga je Tršar občudoval in mu posvetil svoje magistrsko delo. Foto: Žiga Bratoš 174922175 RTVSLO – Ars 1133 clean Marijan Tršar je bil premišljevalec umetnosti. Pa seveda slikar, grafik in predavatelj. Ob 100. obletnica njegovega rojstva so mu v Moderni galeriji namenili razstavo Abstrakcija in likovna teorija Marijana Tršarja, ki nas obda z barvnimi ekspresijami v tehniki akrila na platno, vmes pa so postavljene njegove knjige. Tudi njegove najbolj ekspresivne abstrakcije iz zadnjega obdobja, na katerih se barva svobodno preliva, so podložene z risbo, ki se skozi prosojne sloje kdaj vidi in nakazuje željo po načrtu in nadzoru. Na likovnoteoretski pristop k sicer spontani gesti kažejo tudi naslovi, kot na primer Dvonogi ne-predmet, Večplastno centriranje, Luščenje planov, Diagonalna prevlada, Mimo barve izrekati črto. In čeprav se je Marjan Tršar abstraktnega slikanja lotil razmeroma pozno, največji zagon pa mu je dal, ko se je upokojil, je o njem pisal že veliko prej, na primer leta 1948 v svojih dnevnikih. Likovno teorijo in razumevanje likovne skladnje je ozaveščal že takrat, ko ta na akademijah še ni imela take veljave kot danes. Bil je bolj izjema, ob njem lahko omenimo recimo še Milana Butino. Likovno analizo je celo postavljal pred umetnostnozgodovinsko. Med letoma 1969 in 1983 je predaval anatomijo in prostorske zasnove na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Imel je samosvoje metode poučevanja, s študenti se je veliko pogovarjal o delih, razstavah, jih analiziral. Pisal je tudi likovne kritike in uvode v kataloge. To dvojnost sta kustosa Tjaša Šavorič in Robert Simonišek na razstavi v Moderni galeriji torej zajela s predstavitvijo tako njegovih slik kot tudi spisov in knjig, med drugim študije o očetu abstrakcije Vasiliju Kandinskemu, ki ga je Tršar občudoval in mu posvetil svoje magistrsko delo. Foto: Žiga Bratoš Fri, 16 Dec 2022 18:30:00 +0000 Migotava narava in sprehajalka z rdečim sončnikom, ki odseva na njenem obrazu. Meščanski portret dame v razpršeni beli obleki. Ali pa polakt rdečelaske, ki nam kaže hrbet, svetloba pa ji ožarja telo in lase. Optični učinki, dinamično kadriranje in debeli nanosi barv so značilni za Mateja Sternena, predvsem slikarja aktov in portretov, enega od štirih slovenskih impresionistov. Ti so najbolj priljubljeno poglavje iz naše zgodovine umetnosti, a je prav Sternen med njimi najslabše raziskan. Zakaj je temu tako med drugim razmišlja Andrej Smrekar, kustos Sternenove razstave v ljubljanski Narodni galeriji, ki je zasnovana trodelno – ob veliki postavitvi slik predstavljajo še njegove risbe in grafike ter restavratorsko prakso. Foto: kolaž in izrez fotografij – levo Rdečelaska (1902), desno Rdeči parazol (1904), vir: Narodna galerija<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> </body> </html> 174920551 RTVSLO – Ars 2610 clean Migotava narava in sprehajalka z rdečim sončnikom, ki odseva na njenem obrazu. Meščanski portret dame v razpršeni beli obleki. Ali pa polakt rdečelaske, ki nam kaže hrbet, svetloba pa ji ožarja telo in lase. Optični učinki, dinamično kadriranje in debeli nanosi barv so značilni za Mateja Sternena, predvsem slikarja aktov in portretov, enega od štirih slovenskih impresionistov. Ti so najbolj priljubljeno poglavje iz naše zgodovine umetnosti, a je prav Sternen med njimi najslabše raziskan. Zakaj je temu tako med drugim razmišlja Andrej Smrekar, kustos Sternenove razstave v ljubljanski Narodni galeriji, ki je zasnovana trodelno – ob veliki postavitvi slik predstavljajo še njegove risbe in grafike ter restavratorsko prakso. Foto: kolaž in izrez fotografij – levo Rdečelaska (1902), desno Rdeči parazol (1904), vir: Narodna galerija<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> </body> </html> Fri, 09 Dec 2022 17:30:35 +0000 Društvo likovnih umetnikov Ljubljana je peto leto po vrsti razglasilo nagradi in priznanje Ivane Kobilca za umetniške dosežke v slovenski vizualni umetnosti. Za življenjsko delo je nagrado prejel akademski slikar Ivo Prančič, eden osrednjih svoje generacije pri nas, ki se je predstavil že na več kot sedemdesetih samostojnih in številnih skupinskih razstavah doma in v tujini. Leta 2013 je izšla njegova monografija, ustvarjalna moč Iva Prančiča pa še kar vztraja, lani je v galeriji Bažato razstavil 30 novih slik v oljni tehniki. Ta je zanj značilna, tako kot modernizmu zavezane abstrakcije s prevladujočo črno, pa veliki formati iz več platen. V utemeljitvi so poudarili Prančičev "impresiven in koherenten umetniški opus, v katerem zavzeto, temeljito in inovativno raziskuje sliko, zlasti njene nemimetične vsebine ter v ospredje postavlja slikarsko materialnost in proces". Obiskali smo ga v njegovem ateljeju. Na fotografiji atelje Iva Prančiča (foto: Žiga Bratoš) 174918294 RTVSLO – Ars 1170 clean Društvo likovnih umetnikov Ljubljana je peto leto po vrsti razglasilo nagradi in priznanje Ivane Kobilca za umetniške dosežke v slovenski vizualni umetnosti. Za življenjsko delo je nagrado prejel akademski slikar Ivo Prančič, eden osrednjih svoje generacije pri nas, ki se je predstavil že na več kot sedemdesetih samostojnih in številnih skupinskih razstavah doma in v tujini. Leta 2013 je izšla njegova monografija, ustvarjalna moč Iva Prančiča pa še kar vztraja, lani je v galeriji Bažato razstavil 30 novih slik v oljni tehniki. Ta je zanj značilna, tako kot modernizmu zavezane abstrakcije s prevladujočo črno, pa veliki formati iz več platen. V utemeljitvi so poudarili Prančičev "impresiven in koherenten umetniški opus, v katerem zavzeto, temeljito in inovativno raziskuje sliko, zlasti njene nemimetične vsebine ter v ospredje postavlja slikarsko materialnost in proces". Obiskali smo ga v njegovem ateljeju. Na fotografiji atelje Iva Prančiča (foto: Žiga Bratoš) Fri, 02 Dec 2022 18:35:00 +0000 Ob aprilskem odprtju letošnjega beneškega umetnostnega bienala smo v pogovoru s kuratorko Cecilio Alemani predstavili koncept, okrog katerega je zasnovala osrednjo razstavo. Pred skorajšnjim zaključkom bienala pa vas popeljemo še na krajši sprehod med nacionalne paviljone. Foto: Wikipedia 174916754 RTVSLO – Ars 1731 clean Ob aprilskem odprtju letošnjega beneškega umetnostnega bienala smo v pogovoru s kuratorko Cecilio Alemani predstavili koncept, okrog katerega je zasnovala osrednjo razstavo. Pred skorajšnjim zaključkom bienala pa vas popeljemo še na krajši sprehod med nacionalne paviljone. Foto: Wikipedia Fri, 25 Nov 2022 17:30:12 +0000 O delu umetniškega tandema Small but dangers ni lahko govoriti. Prepoznavna nit dela Mateje Rojc in Simona Hudolina - Salčija je izmikanje jasne interpretacije - SBD, kot se imenujeta s kratico, svoje delo gradita na neuresničljivi potrebi po osmišljevanju nesmislov. Podobno velja tudi za njuno trenutno razstavo Odlomki, okruški in ostanki v Centru in galeriji P74 v Ljubljani. Z njo se osredotočata na težko prepoznavne fragmente sveta, ki vztrajajo v prihodnost in vsebujejo sled celote. Foto: Iza Pevec 174914893 RTVSLO – Ars 996 clean O delu umetniškega tandema Small but dangers ni lahko govoriti. Prepoznavna nit dela Mateje Rojc in Simona Hudolina - Salčija je izmikanje jasne interpretacije - SBD, kot se imenujeta s kratico, svoje delo gradita na neuresničljivi potrebi po osmišljevanju nesmislov. Podobno velja tudi za njuno trenutno razstavo Odlomki, okruški in ostanki v Centru in galeriji P74 v Ljubljani. Z njo se osredotočata na težko prepoznavne fragmente sveta, ki vztrajajo v prihodnost in vsebujejo sled celote. Foto: Iza Pevec Fri, 18 Nov 2022 18:30:00 +0000 Če se sprehodite po razstavi Črtomirja Freliha v Mednarodnem grafičnem likovnem centru, boste videli predvsem temnine in nekaj beline. Boj med svetlim in temnim je likovna govorica eksistencializma, pravi umetnik, ki se je z vprašanji o poslednjih stvareh ukvarjal predvsem v starejših delih, postopoma pa je njegov izraz postal bolj sproščen in celo humoren. Ta razpon je viden tudi na razstavi, kjer sicer prevladujejo predvsem grafike. Grafični medij je Frelihu namreč najbližji, saj mu omogoča vizualno izčiščeno likovno izjavo. O grafiki, eksistencialnih vprašanjih, pa tudi o humorju in njegovih lisicah, s katerimi na svojem Facebook profilu komentira družba, je tekla beseda v pogovoru z umetnikom. Foto: Črtomir Frelih: Wrong x, 2016, izrez, avtor fotografije: Iza Pevec<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> </body> </html> 174913041 RTVSLO – Ars 1385 clean Če se sprehodite po razstavi Črtomirja Freliha v Mednarodnem grafičnem likovnem centru, boste videli predvsem temnine in nekaj beline. Boj med svetlim in temnim je likovna govorica eksistencializma, pravi umetnik, ki se je z vprašanji o poslednjih stvareh ukvarjal predvsem v starejših delih, postopoma pa je njegov izraz postal bolj sproščen in celo humoren. Ta razpon je viden tudi na razstavi, kjer sicer prevladujejo predvsem grafike. Grafični medij je Frelihu namreč najbližji, saj mu omogoča vizualno izčiščeno likovno izjavo. O grafiki, eksistencialnih vprašanjih, pa tudi o humorju in njegovih lisicah, s katerimi na svojem Facebook profilu komentira družba, je tekla beseda v pogovoru z umetnikom. Foto: Črtomir Frelih: Wrong x, 2016, izrez, avtor fotografije: Iza Pevec<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> </body> </html> Fri, 11 Nov 2022 18:30:00 +0000 V Plečnikovem letu, ko obeležujemo 150-letnico rojstva velikega arhitekta Jožeta Plečnika, se srečujemo s številnimi razstavami. Odstirajo tudi nova odkritja ter konservatorsko restavratorske projekte in ideje za prenove. V Galeriji Spomeniškovarstvenega centra so se z načrti, umetniško fotografijo, video materiali in arhivskim gradivom posvetili ljubljanskemu pokopališču Navje, najdemo ga nedaleč stran od Gospodarskega razstavišča, kjer se je Plečnik pokazal kot vizionar in ustvarjalec odprtega prostora, parka spomina na pomembne osebnosti slovenske kulturne zgodovine. Izšla pa je tudi monografija Plečnik – živim in mrtvim: Plečnikova cerkev za Bežigradom in arhitektove vizije za območje pokopališča. Urednik te je pater dr. Andraž Arko, avtorici razstave pa sta dr. Tanja Simonič Korošak in dr. Tina Potočnik. Foto: Žiga Bratoš 174910936 RTVSLO – Ars 1706 clean V Plečnikovem letu, ko obeležujemo 150-letnico rojstva velikega arhitekta Jožeta Plečnika, se srečujemo s številnimi razstavami. Odstirajo tudi nova odkritja ter konservatorsko restavratorske projekte in ideje za prenove. V Galeriji Spomeniškovarstvenega centra so se z načrti, umetniško fotografijo, video materiali in arhivskim gradivom posvetili ljubljanskemu pokopališču Navje, najdemo ga nedaleč stran od Gospodarskega razstavišča, kjer se je Plečnik pokazal kot vizionar in ustvarjalec odprtega prostora, parka spomina na pomembne osebnosti slovenske kulturne zgodovine. Izšla pa je tudi monografija Plečnik – živim in mrtvim: Plečnikova cerkev za Bežigradom in arhitektove vizije za območje pokopališča. Urednik te je pater dr. Andraž Arko, avtorici razstave pa sta dr. Tanja Simonič Korošak in dr. Tina Potočnik. Foto: Žiga Bratoš Fri, 04 Nov 2022 18:30:00 +0000 Ste se kdaj vprašali, kaj je za ograjo opuščenega gradbišča za Bežigradom? V skoraj tridesetih letih je območje ponovno zavzela narava – drevesa, grmovje in drugo rastje. A to ni park in ni gozd, zato to naravo zlahka spregledamo. Prostor pa je opazila skupina ustvarjalcev, ga poimenovala Krater in začela tam delovati z dovoljenjem za začasno rabo. Krater je zdaj prostor razmisleka o trajnosti in drugačnem bivanju. Zakaj in kako pa razložita oblikovalka Gaja Mežnarić Osole in arhitektka Danica Sretenović, ki se zavzemata za njegovo vidnost. Foto: Amadeja Smrekar, izrez fotografije 174909843 RTVSLO – Ars 1793 clean Ste se kdaj vprašali, kaj je za ograjo opuščenega gradbišča za Bežigradom? V skoraj tridesetih letih je območje ponovno zavzela narava – drevesa, grmovje in drugo rastje. A to ni park in ni gozd, zato to naravo zlahka spregledamo. Prostor pa je opazila skupina ustvarjalcev, ga poimenovala Krater in začela tam delovati z dovoljenjem za začasno rabo. Krater je zdaj prostor razmisleka o trajnosti in drugačnem bivanju. Zakaj in kako pa razložita oblikovalka Gaja Mežnarić Osole in arhitektka Danica Sretenović, ki se zavzemata za njegovo vidnost. Foto: Amadeja Smrekar, izrez fotografije Fri, 28 Oct 2022 19:00:00 +0000 Arhitektura je že od nekdaj v odnosu s človekom, a pogosto se mu prilagaja predvsem fizično. Akademik, arhitekt in pedagog Stanko Kristl pa je že v petdesetih letih prejšnjega stoletja v ospredje postavil človekovo dojemanje in humanost prostora. To določa tako njegove stanovanjske zgradbe in vrtce, kot tudi bolnišnice, med katerimi je najbolj znan Univerzitetni klinični center v Ljubljani, zgrajen leta 1975. Kristl je letos praznoval 100. rojstni dan in ob tej priložnosti je njegovo delo osvetlil simpozij, ki sta ga v Ljubljani organizirala Slovenska akademija znanosti in umetnosti ter Muzej za arhitekturo in oblikovanje. Kristlovo delo so na njem med drugim osvetlili prof. dr. Aleš Vodopivec, doc. Aleksander Ostan, asist. Jure Henigsman, vsi s Fakultete za arhitekturo ter arhitektka in kustosinja v MAO Maja Vardjan, ob koncu pa je spregovoril tudi Stanko Kristl. Foto: RTVSLO<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> </body> </html> 174907819 RTVSLO – Ars 1578 clean Arhitektura je že od nekdaj v odnosu s človekom, a pogosto se mu prilagaja predvsem fizično. Akademik, arhitekt in pedagog Stanko Kristl pa je že v petdesetih letih prejšnjega stoletja v ospredje postavil človekovo dojemanje in humanost prostora. To določa tako njegove stanovanjske zgradbe in vrtce, kot tudi bolnišnice, med katerimi je najbolj znan Univerzitetni klinični center v Ljubljani, zgrajen leta 1975. Kristl je letos praznoval 100. rojstni dan in ob tej priložnosti je njegovo delo osvetlil simpozij, ki sta ga v Ljubljani organizirala Slovenska akademija znanosti in umetnosti ter Muzej za arhitekturo in oblikovanje. Kristlovo delo so na njem med drugim osvetlili prof. dr. Aleš Vodopivec, doc. Aleksander Ostan, asist. Jure Henigsman, vsi s Fakultete za arhitekturo ter arhitektka in kustosinja v MAO Maja Vardjan, ob koncu pa je spregovoril tudi Stanko Kristl. Foto: RTVSLO<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> </body> </html> Fri, 21 Oct 2022 15:28:29 +0000 Grafiti, ta svojevrstna izraznost, doma na ulici in povsod drugje, ki so jo desetletja navdihovali junaki stripov in glasba, oblast pa preganjala, je prešla v novo dobo. Danes grafitarsko sceno oblikujejo mlajši, med njimi so DJ-i, glasbeni ilustratorji, slikopleskarji, ki zahtevano eksperimentalnost in tehnič dovršenost grafita uspešno in spretno postavljajo ob bok agresivnim jumbo plakatom, prekrivajo dolgočasne beline in sivine mesta ter predmestja, z risanjem v alternativnih kulturnih središčih na dovoljenih lokacijah. Nekateri še vedno izzivajo nejevoljo oblasti in prebivalstva. Tako je leta 2015 zapisala Simona Kopinšek, ki je pripravila oddajo, v kateri se je pogovarjala s kustosom Mednarodnega grafičnega likovnega centra Božidarjem Zrinskim, umetnostno zgodovinarko Petjo Grafenauer, tedanjo umetniško vodjo mariborske galerije KIBELA Aleksandro Kostič, legendarnim mariborskim grafitarjem in DJ-jem Splinter-jem, grafitarjem Teoson-om in članom grafitarske skupine 1107 Klan. Foto: Ljubljana Street Art Festival 174906015 RTVSLO – Ars 1152 clean Grafiti, ta svojevrstna izraznost, doma na ulici in povsod drugje, ki so jo desetletja navdihovali junaki stripov in glasba, oblast pa preganjala, je prešla v novo dobo. Danes grafitarsko sceno oblikujejo mlajši, med njimi so DJ-i, glasbeni ilustratorji, slikopleskarji, ki zahtevano eksperimentalnost in tehnič dovršenost grafita uspešno in spretno postavljajo ob bok agresivnim jumbo plakatom, prekrivajo dolgočasne beline in sivine mesta ter predmestja, z risanjem v alternativnih kulturnih središčih na dovoljenih lokacijah. Nekateri še vedno izzivajo nejevoljo oblasti in prebivalstva. Tako je leta 2015 zapisala Simona Kopinšek, ki je pripravila oddajo, v kateri se je pogovarjala s kustosom Mednarodnega grafičnega likovnega centra Božidarjem Zrinskim, umetnostno zgodovinarko Petjo Grafenauer, tedanjo umetniško vodjo mariborske galerije KIBELA Aleksandro Kostič, legendarnim mariborskim grafitarjem in DJ-jem Splinter-jem, grafitarjem Teoson-om in članom grafitarske skupine 1107 Klan. Foto: Ljubljana Street Art Festival Fri, 14 Oct 2022 18:03:00 +0000 Minilo je 60 let od smrti in 140 let od rojstva Helene Vurnik, rojene Kottler, avstrijsko-slovenske oblikovalke in slikarke. Dunajčanka z ustrezno likovno izobrazbo je že začela svojo ustvarjalno pot, ko se je leta 1913 poročila z arhitektom Ivanom Vurnikom in se z njim leto pozneje vrnila na Kranjsko. Od tedaj je bila popolnoma odvisna od njegovih naročil. Njeno delo, ki je do tedaj ostajalo v moževi senci, je leta 2017 osvetlila razstava v Narodni galeriji v Ljubljani. Tedaj se je s kustusom razstave dr. Andrejem Smrekarjem pogovarjala Maja Žel-Nolda. Foto: kolaž fotografij, vir: Wikipedia in Narodna galerija 174906023 RTVSLO – Ars 1448 clean Minilo je 60 let od smrti in 140 let od rojstva Helene Vurnik, rojene Kottler, avstrijsko-slovenske oblikovalke in slikarke. Dunajčanka z ustrezno likovno izobrazbo je že začela svojo ustvarjalno pot, ko se je leta 1913 poročila z arhitektom Ivanom Vurnikom in se z njim leto pozneje vrnila na Kranjsko. Od tedaj je bila popolnoma odvisna od njegovih naročil. Njeno delo, ki je do tedaj ostajalo v moževi senci, je leta 2017 osvetlila razstava v Narodni galeriji v Ljubljani. Tedaj se je s kustusom razstave dr. Andrejem Smrekarjem pogovarjala Maja Žel-Nolda. Foto: kolaž fotografij, vir: Wikipedia in Narodna galerija Fri, 14 Oct 2022 14:00:00 +0000 Razstava Prevzetnost in pristranost narodne noše predstavlja narodno nošo in njene upodobitve, pripadnost in identiteto ter vlogo in položaj ženske v družbi. Izhodišče so dela slovenskega slikarja Anteja Trstenjaka, ki je študiral in dve desetletji živel v Pragi, se nekaj časa navdihoval pri bogati kulturi Lužiških Srbov in se v zadnjem delu življenja ustalil v Mariboru. Tako je tudi razstava nastala v sodelovanju z Narodnim muzejem v Pragi in Muzejem Lužiških Srbov v Bautznu v Nemčiji. Več pa je v pogovoru s Saško Aleksandro Gruden povedala Andreja Borin. Foto: levo: Ante Trstenjak, Lužičanka 2, 1961, vir: UGM, avtor fotografij: Damjan Švarc; desno: Trine Sondergaard, Hovedtoj 6, 2019, z dovoljenjem umetnice in Galerije Martin Asbak; kolaž in izrez fotografij <!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> </body> </html> 174904379 RTVSLO – Ars 1258 clean Razstava Prevzetnost in pristranost narodne noše predstavlja narodno nošo in njene upodobitve, pripadnost in identiteto ter vlogo in položaj ženske v družbi. Izhodišče so dela slovenskega slikarja Anteja Trstenjaka, ki je študiral in dve desetletji živel v Pragi, se nekaj časa navdihoval pri bogati kulturi Lužiških Srbov in se v zadnjem delu življenja ustalil v Mariboru. Tako je tudi razstava nastala v sodelovanju z Narodnim muzejem v Pragi in Muzejem Lužiških Srbov v Bautznu v Nemčiji. Več pa je v pogovoru s Saško Aleksandro Gruden povedala Andreja Borin. Foto: levo: Ante Trstenjak, Lužičanka 2, 1961, vir: UGM, avtor fotografij: Damjan Švarc; desno: Trine Sondergaard, Hovedtoj 6, 2019, z dovoljenjem umetnice in Galerije Martin Asbak; kolaž in izrez fotografij <!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> </body> </html> Fri, 07 Oct 2022 18:45:00 +0000 Letos je minilo 25 let od prezgodnje smrti akademskega kiparja Toneta Demšarja, ki je med drugim znan po glavnih vratih ljubljanske stolnice, sicer pa je svoj opus posvetil predvsem glini in temu materialu z dolgo tradicijo dal novo veljavo. V kiparstvo je vstopil v prvi polovici sedemdsetih let in že hitro začel raziskovati likovne učinke različnih oblik pritiska na mehek organski material – glino je gubal, prirezoval, sploščeval in tlačil v različne zabojčke. Motive je pogosto črpal iz domače lončarske tradicije in rastlinskega sveta, pozneje je vpeljal tudi figuraliko. V osemdesetih je začel v svoje delo vpeljevati izrazitejše družbeno-kritične vsebine, ob tem pa ohranjal določene formalne značilnosti. Kiparski opus Toneta Demšarja v pogovoru predstavlja umetnostna zgodovinarka Nelida Nemec, ki je letos pripravila tudi spominsko razstavo njegovih del v Križevniški cerkvi ljubljanskih Križank. Foto: Tone Demšar, Veliki karo, 1989; vir: spletna stran Festivala Ljubljana 174902733 RTVSLO – Ars 1608 clean Letos je minilo 25 let od prezgodnje smrti akademskega kiparja Toneta Demšarja, ki je med drugim znan po glavnih vratih ljubljanske stolnice, sicer pa je svoj opus posvetil predvsem glini in temu materialu z dolgo tradicijo dal novo veljavo. V kiparstvo je vstopil v prvi polovici sedemdsetih let in že hitro začel raziskovati likovne učinke različnih oblik pritiska na mehek organski material – glino je gubal, prirezoval, sploščeval in tlačil v različne zabojčke. Motive je pogosto črpal iz domače lončarske tradicije in rastlinskega sveta, pozneje je vpeljal tudi figuraliko. V osemdesetih je začel v svoje delo vpeljevati izrazitejše družbeno-kritične vsebine, ob tem pa ohranjal določene formalne značilnosti. Kiparski opus Toneta Demšarja v pogovoru predstavlja umetnostna zgodovinarka Nelida Nemec, ki je letos pripravila tudi spominsko razstavo njegovih del v Križevniški cerkvi ljubljanskih Križank. Foto: Tone Demšar, Veliki karo, 1989; vir: spletna stran Festivala Ljubljana Fri, 30 Sep 2022 19:00:00 +0000 Likovne zbirke Galerije Božidarja Jakca so v veliki meri določene z obdobjem med obema svetovnima vojnama. To umeritev so zdaj še bolj zaokrožili, saj so letos z gospodom Mišom Vidmarjem uskladili donatorsko pogodbo 331 del Nandeta Vidmarja, enega osrednjih predstavnikov ekspresionizma in nove stvarnosti pri nas. Slike, risbe in grafična dela kronološko pokrivajo celoten umetnikov opus, izbor pa predstavljajo na novi stalni postavitvi. V galeriji so zapisali, da je zbirka za njih velikega pomena, saj so tako povezali predstavnike slovenskega ekspresionizma in nove stvarnosti (generacijo praških študentov -Tone in France Kralj ter Božidar Jakac) z obdobjem barvnega in predvojnega socialnega realizma ter pozneje abstrakcije (generacijo zagrebških študentov - Zoran Didek, France Gorše in Jože Gorjup). Dolgoletno strokovno delo za pridobitev nove stalne zbirke so začeli z evidentiranjem celotnega umetnikovega opusa ob pripravi mednarodne razstave Obrazi ekspresionizma / Odtisi duha leta 2018. Zelo pomembna pa je bila Vidmarjeva najobsežnejša retrospektiva, ki so jo v galeriji pripravili leta 2020. Tedaj so evidentirali več kot 1800 umetnikovih risb in grafik ter približno 200 slik, na ogled jih je bila desetina. Glavnino je posodil sin Mišo Vidmar. Šele ta retrospektiva je z obsežnostjo gradiva in nepredstavljenimi deli predvsem povojnega časa celovito umestila Vidmarjevo delo v razvoj slovenske likovne umetnosti 20. stoletja. Maja Žel Nolda se je tedaj pogovarjala s kustosom razstave dr. Robertom Simoniškom. Foto: Nande Vidmar, Zimska pokrajina (Zima), 1921, izrez fotografije; vir: Galerija Božidar Jakac (fototeka) 174898032 RTVSLO – Ars 1416 clean Likovne zbirke Galerije Božidarja Jakca so v veliki meri določene z obdobjem med obema svetovnima vojnama. To umeritev so zdaj še bolj zaokrožili, saj so letos z gospodom Mišom Vidmarjem uskladili donatorsko pogodbo 331 del Nandeta Vidmarja, enega osrednjih predstavnikov ekspresionizma in nove stvarnosti pri nas. Slike, risbe in grafična dela kronološko pokrivajo celoten umetnikov opus, izbor pa predstavljajo na novi stalni postavitvi. V galeriji so zapisali, da je zbirka za njih velikega pomena, saj so tako povezali predstavnike slovenskega ekspresionizma in nove stvarnosti (generacijo praških študentov -Tone in France Kralj ter Božidar Jakac) z obdobjem barvnega in predvojnega socialnega realizma ter pozneje abstrakcije (generacijo zagrebških študentov - Zoran Didek, France Gorše in Jože Gorjup). Dolgoletno strokovno delo za pridobitev nove stalne zbirke so začeli z evidentiranjem celotnega umetnikovega opusa ob pripravi mednarodne razstave Obrazi ekspresionizma / Odtisi duha leta 2018. Zelo pomembna pa je bila Vidmarjeva najobsežnejša retrospektiva, ki so jo v galeriji pripravili leta 2020. Tedaj so evidentirali več kot 1800 umetnikovih risb in grafik ter približno 200 slik, na ogled jih je bila desetina. Glavnino je posodil sin Mišo Vidmar. Šele ta retrospektiva je z obsežnostjo gradiva in nepredstavljenimi deli predvsem povojnega časa celovito umestila Vidmarjevo delo v razvoj slovenske likovne umetnosti 20. stoletja. Maja Žel Nolda se je tedaj pogovarjala s kustosom razstave dr. Robertom Simoniškom. Foto: Nande Vidmar, Zimska pokrajina (Zima), 1921, izrez fotografije; vir: Galerija Božidar Jakac (fototeka) Fri, 16 Sep 2022 18:45:00 +0000 Umetnik in teoretik fotografije Victor Burgin v svojem delu razmišlja predvsem o vpetosti fotografije v širše družbene mehanizme. Poudarja soodvisnost fotografske podobe in jezika ter nezmožnost, da fotografijo izvzamemo iz ideološkega polja. Zanima ga mesto, ki ga fotografija zavzema v vsakdanjem življenju in njena vloga pri oblikovanju naših idej, prepričanj in vrednot. "Skušal sem poudariti politični vidik vizualnega užitka in po drugi strani estetski vidik dokumentarne fotografije," pove Burgin o svojem pristopu, v katerem med drugim združuje semiotiko in psihoanalizo. S semiotiko razlaga, kako fotografija tvori pomen, s psihoanalizo pa zakaj nekdo ob neki fotografiji ne občuti ničesar, drugi pa ima solze v očeh. Pravi tudi, da ne obstaja ena sama, edninska fotografija, temveč prej cela paleta fotografskih praks – medicinska, žurnalistična, umetniška, dokumentarna, itd. A če je vse te prakse združeval vsaj fotoaparat, se je z digitalnim preobratom spremenilo še to – saj pogosto ne moremo vedeti, ali gre za digitalno fotografijo ali simulacijo. Čeprav je svojo pot začel kot politično angažirani avtor, je danes do takšne umetnosti kritičen. Meni namreč, da ta dela pripovedujejo o temah, o katerih bere in posluša že v medijih. S to mislijo se je zaključil prvi del najinega pogovora, v drugem delu pa je med drugim pojasnil, zakaj se mu je politična umetnost zdela smiselna nekoč. Foto: Wikipedia 174897021 RTVSLO – Ars 1122 clean Umetnik in teoretik fotografije Victor Burgin v svojem delu razmišlja predvsem o vpetosti fotografije v širše družbene mehanizme. Poudarja soodvisnost fotografske podobe in jezika ter nezmožnost, da fotografijo izvzamemo iz ideološkega polja. Zanima ga mesto, ki ga fotografija zavzema v vsakdanjem življenju in njena vloga pri oblikovanju naših idej, prepričanj in vrednot. "Skušal sem poudariti politični vidik vizualnega užitka in po drugi strani estetski vidik dokumentarne fotografije," pove Burgin o svojem pristopu, v katerem med drugim združuje semiotiko in psihoanalizo. S semiotiko razlaga, kako fotografija tvori pomen, s psihoanalizo pa zakaj nekdo ob neki fotografiji ne občuti ničesar, drugi pa ima solze v očeh. Pravi tudi, da ne obstaja ena sama, edninska fotografija, temveč prej cela paleta fotografskih praks – medicinska, žurnalistična, umetniška, dokumentarna, itd. A če je vse te prakse združeval vsaj fotoaparat, se je z digitalnim preobratom spremenilo še to – saj pogosto ne moremo vedeti, ali gre za digitalno fotografijo ali simulacijo. Čeprav je svojo pot začel kot politično angažirani avtor, je danes do takšne umetnosti kritičen. Meni namreč, da ta dela pripovedujejo o temah, o katerih bere in posluša že v medijih. S to mislijo se je zaključil prvi del najinega pogovora, v drugem delu pa je med drugim pojasnil, zakaj se mu je politična umetnost zdela smiselna nekoč. Foto: Wikipedia Fri, 09 Sep 2022 10:00:00 +0000 "Nima smisla, da bi danes še ustvarjali nove fotografije." je polemična misel Victorja Burgina, umetnika in teoretika fotografije. Poudarja, da je ključno predvsem, kako že obstoječe fotografije razumemo. Zavedati bi se morali vpetosti fotografije v širše družbene mehanizme in o tem razmišljati. Burgin poudarja tudi soodvisnost fotografske podobe in jezika, nezmožnost, da fotografijo izvzamemo iz ideološkega polja. Sprva se je uveljavil kot politično angažirani fotograf, ki je s konceptualnim spajanjem podob in besedila opozarjal na družbene nepravilnosti in konvencije. Pogovor s teoretikom objavljamo v dveh delih – v prvem beseda teče predvsem o digitalnem obratu. Pravi namreč, da se danes, ko je vse digitalno, fotografija ne loči več od kakšnega drugega digitalnega objekta, kot je na primer zdravstvena kartoteka ali lik zmaja v igrici, v vseh primerih gre za zaporedje ničel in enk. Če smo nekoč lahko rekli, da različne vrste fotografije (astronomsko, medicinsko, družinsko …) združuje vsaj fotoaparat, danes tudi za digitalne simulacije ni več nujen. Zato je prepričan, da bi morali akademiki, kritiki in teoretiki fotografije dati nekoliko na stran te kategorije, kot sta fotografija in film. Samo tako bi lahko digitalni objekt bolje razumeli. Ob koncu prvega dela pogovora Burgin odgovori še, zakaj mu ni blizu politično angažirana umetnost, čeprav je nekoč bila del njegove prakse, o čemer več v drugem delu. Foto: Wikipedia 174896506 RTVSLO – Ars 1349 clean "Nima smisla, da bi danes še ustvarjali nove fotografije." je polemična misel Victorja Burgina, umetnika in teoretika fotografije. Poudarja, da je ključno predvsem, kako že obstoječe fotografije razumemo. Zavedati bi se morali vpetosti fotografije v širše družbene mehanizme in o tem razmišljati. Burgin poudarja tudi soodvisnost fotografske podobe in jezika, nezmožnost, da fotografijo izvzamemo iz ideološkega polja. Sprva se je uveljavil kot politično angažirani fotograf, ki je s konceptualnim spajanjem podob in besedila opozarjal na družbene nepravilnosti in konvencije. Pogovor s teoretikom objavljamo v dveh delih – v prvem beseda teče predvsem o digitalnem obratu. Pravi namreč, da se danes, ko je vse digitalno, fotografija ne loči več od kakšnega drugega digitalnega objekta, kot je na primer zdravstvena kartoteka ali lik zmaja v igrici, v vseh primerih gre za zaporedje ničel in enk. Če smo nekoč lahko rekli, da različne vrste fotografije (astronomsko, medicinsko, družinsko …) združuje vsaj fotoaparat, danes tudi za digitalne simulacije ni več nujen. Zato je prepričan, da bi morali akademiki, kritiki in teoretiki fotografije dati nekoliko na stran te kategorije, kot sta fotografija in film. Samo tako bi lahko digitalni objekt bolje razumeli. Ob koncu prvega dela pogovora Burgin odgovori še, zakaj mu ni blizu politično angažirana umetnost, čeprav je nekoč bila del njegove prakse, o čemer več v drugem delu. Foto: Wikipedia Fri, 02 Sep 2022 18:00:00 +0000 Ta mesec je minilo 60 let od smrti arhitekta Maksa Fabianija, ki je pomembno zaznamoval Ljubljano, a pogosto ostaja v Plečnikovi senci. Med razlogi za to naj bi bila tudi njegova narodna in politična pripadnost. Njegovo delo je pomembno tako za slovensko, kot tudi za avstrijsko in italijansko kulturo. V 20. stoletju, ko je postala pomembna politična pripadnost, naj bi ga Slovenci zaradi udinjanja fašističnim oblastem imeli za Italijana, Avstrijci zaradi naklonjenosti slovenskim umetnikom za Slovenca, Italijani zaradi zvez z avstrijskim dvorom za Avstrijca, so ob obletnici zapisali na STA. Eden najvidnejših arhitektov avstro-ogrske monarhije se je rodil leta 1865 v Kobdilju pri Štanjelu, od koder je bila očetova družina. Družina njegove matere, ki je bila rojena v Trstu, pa je imela na Dunaju pomembne zveze vse do Habsburžanov. Deloval je marsikje – po ljubljanskem potresu leta 1895 je na svojo lastno pobudo in brezplačno izdelal urbanistični načrt za Ljubljano, zaznamoval je številne kraje na Goriškem, v Posočju in na Vipavskem, svoje najbolj inovativne in znamenite projekte pa je uresničil na Dunaju. Bil je tudi prvi arhitekt z doktoratom v monarhiji, osebni svetovalec prestolonaslednika Franca Ferdinanda, sodelavec Otta Wagnerja in profesor na Dunaju. Celovitejši vpogled v Fabianijevo delo in življenje je leta 2010 prinesla Fabianijeva monografija, ki jo podpisujeta Andrej Hrausky in Janez Koželj. Ob izidu se je tedaj z njima pogovarjala Maja Žel Nolda, njuna razmišljanja pa ostajajo aktualna še danes. Foto: Wikipedia 174894840 RTVSLO – Ars 1486 clean Ta mesec je minilo 60 let od smrti arhitekta Maksa Fabianija, ki je pomembno zaznamoval Ljubljano, a pogosto ostaja v Plečnikovi senci. Med razlogi za to naj bi bila tudi njegova narodna in politična pripadnost. Njegovo delo je pomembno tako za slovensko, kot tudi za avstrijsko in italijansko kulturo. V 20. stoletju, ko je postala pomembna politična pripadnost, naj bi ga Slovenci zaradi udinjanja fašističnim oblastem imeli za Italijana, Avstrijci zaradi naklonjenosti slovenskim umetnikom za Slovenca, Italijani zaradi zvez z avstrijskim dvorom za Avstrijca, so ob obletnici zapisali na STA. Eden najvidnejših arhitektov avstro-ogrske monarhije se je rodil leta 1865 v Kobdilju pri Štanjelu, od koder je bila očetova družina. Družina njegove matere, ki je bila rojena v Trstu, pa je imela na Dunaju pomembne zveze vse do Habsburžanov. Deloval je marsikje – po ljubljanskem potresu leta 1895 je na svojo lastno pobudo in brezplačno izdelal urbanistični načrt za Ljubljano, zaznamoval je številne kraje na Goriškem, v Posočju in na Vipavskem, svoje najbolj inovativne in znamenite projekte pa je uresničil na Dunaju. Bil je tudi prvi arhitekt z doktoratom v monarhiji, osebni svetovalec prestolonaslednika Franca Ferdinanda, sodelavec Otta Wagnerja in profesor na Dunaju. Celovitejši vpogled v Fabianijevo delo in življenje je leta 2010 prinesla Fabianijeva monografija, ki jo podpisujeta Andrej Hrausky in Janez Koželj. Ob izidu se je tedaj z njima pogovarjala Maja Žel Nolda, njuna razmišljanja pa ostajajo aktualna še danes. Foto: Wikipedia Fri, 26 Aug 2022 18:30:00 +0000 V obsežnem opusu kiparke in multimedijske umetnice Dube Sambolec najdemo risbe, videe, kolaže, pa seveda prostorske instalacije, nekatere precej velike, z blagom, kovanim železom, plastičnimi masami, solnimi skalami, neonom, zemljo. V oblike, barve in materiale umetnica vnaša družbenopolitično razpravo. Preizprašuje spolne identitete, položaj žensk in ustvarjalk v družbi. V utemeljitvi letošnje Jakopičeve nagrade za življenjsko delo je umetnostna zgodovinarka Barbara Borčić med drugim zapisala, da "pomembno sooblikuje koncept razširjene umetnosti in javnega dialoga o sodobni umetnosti in kulturi. V svojem umetniškem opusu je prehodila pot od modernistične skulpture, ekscentrične abstrakcije in minimalističnih kosov do postmodernistične hibridnosti in večmedijskih razsežnosti." V Cukrarni v Ljubljani na skupinski razstavi Vračanje pogleda 58-ih slovenskih oziroma na Slovenskem delujočih vizualnih umetnic, ki so zaznamovale čas od devetdesetih let preteklega stoletja do danes, Duba Sambolec predstavlja na kljuki stojala na kolesih viseči polovični volumen ženskega telesa, ki so mu dodane identifikacijske številke, tam, kjer bi morala biti roka, izraščajo dolgi črni lasje. Telo binglja in čaka, kot so še pred kratkim čakale anonimne avtorice, da njihova dela privlečejo na svetlobo iz temnih depojev. Na drugi strani galerije najdemo objekt z naslovom Temporary (Začasno). Prav tako na stojalu je prečno položen prozoren valj, skozenj pa potisnjen polivinil, ki na obeh koncih štrli ven, se, kot opiše avtorica, bohotno izliva. "Situacija spominja na transportno manipuliranje, odloženi predmet pa aludira na ujetost, krhkost in neobrzdanost energij." Zanjo ni nič nedolžno in vse je politično. Tudi osnovni likovni elementi in materiali. A vse skupaj dobi zares pomen šele v konstelaciji, v odnosih v prostoru. Tla so demokratičen element, pravi, na njih stojijo skulpture in gledalci. Stene pa razume kot avtoritativen element, ker na gledalca delujejo od zgoraj. Duba Sambolec: Temporary, foto: Žiga Bratoš 174893506 RTVSLO – Ars 2187 clean V obsežnem opusu kiparke in multimedijske umetnice Dube Sambolec najdemo risbe, videe, kolaže, pa seveda prostorske instalacije, nekatere precej velike, z blagom, kovanim železom, plastičnimi masami, solnimi skalami, neonom, zemljo. V oblike, barve in materiale umetnica vnaša družbenopolitično razpravo. Preizprašuje spolne identitete, položaj žensk in ustvarjalk v družbi. V utemeljitvi letošnje Jakopičeve nagrade za življenjsko delo je umetnostna zgodovinarka Barbara Borčić med drugim zapisala, da "pomembno sooblikuje koncept razširjene umetnosti in javnega dialoga o sodobni umetnosti in kulturi. V svojem umetniškem opusu je prehodila pot od modernistične skulpture, ekscentrične abstrakcije in minimalističnih kosov do postmodernistične hibridnosti in večmedijskih razsežnosti." V Cukrarni v Ljubljani na skupinski razstavi Vračanje pogleda 58-ih slovenskih oziroma na Slovenskem delujočih vizualnih umetnic, ki so zaznamovale čas od devetdesetih let preteklega stoletja do danes, Duba Sambolec predstavlja na kljuki stojala na kolesih viseči polovični volumen ženskega telesa, ki so mu dodane identifikacijske številke, tam, kjer bi morala biti roka, izraščajo dolgi črni lasje. Telo binglja in čaka, kot so še pred kratkim čakale anonimne avtorice, da njihova dela privlečejo na svetlobo iz temnih depojev. Na drugi strani galerije najdemo objekt z naslovom Temporary (Začasno). Prav tako na stojalu je prečno položen prozoren valj, skozenj pa potisnjen polivinil, ki na obeh koncih štrli ven, se, kot opiše avtorica, bohotno izliva. "Situacija spominja na transportno manipuliranje, odloženi predmet pa aludira na ujetost, krhkost in neobrzdanost energij." Zanjo ni nič nedolžno in vse je politično. Tudi osnovni likovni elementi in materiali. A vse skupaj dobi zares pomen šele v konstelaciji, v odnosih v prostoru. Tla so demokratičen element, pravi, na njih stojijo skulpture in gledalci. Stene pa razume kot avtoritativen element, ker na gledalca delujejo od zgoraj. Duba Sambolec: Temporary, foto: Žiga Bratoš Fri, 19 Aug 2022 16:00:00 +0000 Marijina podoba je v zgodovini umetnosti pogosto predstavljala ideal najčistejše in najpopolnejše telesne lepote. Če imajo vsi prizori Marijinega življenja dogmatičen značaj, pa to še zlasti velja za prizor njenega vnebovzetja. Tako je v monografiji Marija v slovenski umetnosti pred leti zapisal umetnostni zgodovinar Lev Menaše. Pred praznikom Marijinega vnebovzetja lahko v interpretaciji Simone Juvan in Janka Ropreta ponovno slišite povzetke iz tega dela, ki je izšlo leta 1994, obravnava pa ikonologijo slovenske marijanske umetnosti do prve svetovne vojne. Oddajo je pripravila Maja Žel-Nolda. Foto: Marijino vnebovzetje (Michel Sittow), vir: Wikipedia 174892058 RTVSLO – Ars 1170 clean Marijina podoba je v zgodovini umetnosti pogosto predstavljala ideal najčistejše in najpopolnejše telesne lepote. Če imajo vsi prizori Marijinega življenja dogmatičen značaj, pa to še zlasti velja za prizor njenega vnebovzetja. Tako je v monografiji Marija v slovenski umetnosti pred leti zapisal umetnostni zgodovinar Lev Menaše. Pred praznikom Marijinega vnebovzetja lahko v interpretaciji Simone Juvan in Janka Ropreta ponovno slišite povzetke iz tega dela, ki je izšlo leta 1994, obravnava pa ikonologijo slovenske marijanske umetnosti do prve svetovne vojne. Oddajo je pripravila Maja Žel-Nolda. Foto: Marijino vnebovzetje (Michel Sittow), vir: Wikipedia Thu, 11 Aug 2022 18:30:00 +0000 Vladimir Makuc, interpret Krasa in mediteranskega duha, ki je posegal v srednji vek, v vesolje in, kot se zdi, tudi med računalniške piksle, je svojo značilno likovno govorico, ki se je kdaj mojstrsko približevala otroški risbi, organsko prelival med grafiko, slikarstvom in kiparstvom. Ptice, voli, krogi – kot zobati urni mehanizmi ali planeti. Steklene črepinje. Predvsem pa znaki, ki jim morda še sam ni razvozlal pomena, a je čutil njihovo moč. Je bil mistik, vizionar ali praktik? Morda vse to? Nedvomno izjemen likovnik, ki je brezhibno obvladoval metier. V Galeriji Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki so se umetniku, ki je živel med letoma 1925 in 2016, poklonili z retrospektivo. Jedro razstave tvori donacija 53 grafičnih listov, ki predstavljajo umetnikov ustvarjalni razvoj vse od 50. let prejšnjega stoletja do konca tisočletja. Vladimir Makuc je ta dela želel podariti Galeriji Božidar Jakac in že pripravil mapo, potem pa umrl, zato so pozneje v galeriji navezali stik s sinom Vladom Makucem. Na obsežni predstavitvi, katere kustos je umetnostni zgodovinar Miha Colner, si lahko ogledamo še slike, keramične izdelke, tapiserije, risbe in primere javnih naročil. Foto: Žiga Bratoš 174890672 RTVSLO – Ars 2046 clean Vladimir Makuc, interpret Krasa in mediteranskega duha, ki je posegal v srednji vek, v vesolje in, kot se zdi, tudi med računalniške piksle, je svojo značilno likovno govorico, ki se je kdaj mojstrsko približevala otroški risbi, organsko prelival med grafiko, slikarstvom in kiparstvom. Ptice, voli, krogi – kot zobati urni mehanizmi ali planeti. Steklene črepinje. Predvsem pa znaki, ki jim morda še sam ni razvozlal pomena, a je čutil njihovo moč. Je bil mistik, vizionar ali praktik? Morda vse to? Nedvomno izjemen likovnik, ki je brezhibno obvladoval metier. V Galeriji Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki so se umetniku, ki je živel med letoma 1925 in 2016, poklonili z retrospektivo. Jedro razstave tvori donacija 53 grafičnih listov, ki predstavljajo umetnikov ustvarjalni razvoj vse od 50. let prejšnjega stoletja do konca tisočletja. Vladimir Makuc je ta dela želel podariti Galeriji Božidar Jakac in že pripravil mapo, potem pa umrl, zato so pozneje v galeriji navezali stik s sinom Vladom Makucem. Na obsežni predstavitvi, katere kustos je umetnostni zgodovinar Miha Colner, si lahko ogledamo še slike, keramične izdelke, tapiserije, risbe in primere javnih naročil. Foto: Žiga Bratoš Fri, 05 Aug 2022 17:00:00 +0000 Tina Kolenik je likovna umetnica in kostumografinja, pa tudi performerka, ki v vsem svojem opusu tematizira telo v najrazličnejših odnosih z okoljem. V galeriji Kresija se predstavlja z razstavo V imenu ljudstva. Na razstavi fotografij in objektov se avtorica obleče v kostume in zavzame tipične poze osmih svetovnih vladarjev, ki so v zgodovini krojili zgodovino posameznih narodov in kompleksnejših svetovnih ozemelj. Njihovi kostumi, izrazi vladarske moči, so narejeni iz vžigalic, ki kot metafora nadomeščajo ljudske množice, ki so vladarjem podarjale moč. Tino Kolenik je pred mikrofon za oddajo Likovni odmevi povabila Petra Tanko. Vabimo vas k poslušanju!<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> </body> </html> 174889449 RTVSLO – Ars 1246 clean Tina Kolenik je likovna umetnica in kostumografinja, pa tudi performerka, ki v vsem svojem opusu tematizira telo v najrazličnejših odnosih z okoljem. V galeriji Kresija se predstavlja z razstavo V imenu ljudstva. Na razstavi fotografij in objektov se avtorica obleče v kostume in zavzame tipične poze osmih svetovnih vladarjev, ki so v zgodovini krojili zgodovino posameznih narodov in kompleksnejših svetovnih ozemelj. Njihovi kostumi, izrazi vladarske moči, so narejeni iz vžigalic, ki kot metafora nadomeščajo ljudske množice, ki so vladarjem podarjale moč. Tino Kolenik je pred mikrofon za oddajo Likovni odmevi povabila Petra Tanko. Vabimo vas k poslušanju!<!DOCTYPE html> <html> <head> </head> <body> </body> </html> Fri, 29 Jul 2022 18:30:00 +0000 "Od srednjeveških portretov, resenančnih figur golih grških boginj ali oglaševalskih kampanj dvajsetega stoletja – na telo smo v zgodovini projicirali neskončno pomenov. Toda kakšne pomene umetniška upodobitev telesa nosi danes?" Tako je zapisala in se vprašala Hana Čeferin, kuratorka fotografske razstave Telo kot način gledanja v koprski Galeriji Loža, kjer so na ogled dela osmih sodobnih slovenskih umetnikov in umetnic, ki jih zastopa Galerija Fotografija. Nekaj možnih odgovorov v oddaji ponujajo kuratorka Hana Čeferin, ter umetniki in umetnice Tanja Lažetič, Tilyen Mucik, Uroš Abram in Blaž Rojs. Foto: Andrej Lamut. Potop, 2018; vir Galerija Fotografija (izrez fotografije) 174888392 RTVSLO – Ars 1593 clean "Od srednjeveških portretov, resenančnih figur golih grških boginj ali oglaševalskih kampanj dvajsetega stoletja – na telo smo v zgodovini projicirali neskončno pomenov. Toda kakšne pomene umetniška upodobitev telesa nosi danes?" Tako je zapisala in se vprašala Hana Čeferin, kuratorka fotografske razstave Telo kot način gledanja v koprski Galeriji Loža, kjer so na ogled dela osmih sodobnih slovenskih umetnikov in umetnic, ki jih zastopa Galerija Fotografija. Nekaj možnih odgovorov v oddaji ponujajo kuratorka Hana Čeferin, ter umetniki in umetnice Tanja Lažetič, Tilyen Mucik, Uroš Abram in Blaž Rojs. Foto: Andrej Lamut. Potop, 2018; vir Galerija Fotografija (izrez fotografije) Fri, 22 Jul 2022 19:00:00 +0000 V razstavnih prostorih Koroške galerije likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu so letošnji poletni razstavni termin namenili enemu najvidnejših likovnih ustvarjalcev v regiji Štefanu Marflaku. Akademski slikar, ki letos praznuje 70 letnico, je v svojem slikarskem opusu vsebinsko vpet v kulturno in naravno izročilo sveta med Peco in Pohorjem ter tamkajšnjih ljudi. Njegovo razstavo z naslovom Ta pot, ta slika predstavlja kustos Marko Košan, ki jo je zasnoval. Foto: KGLU 174886931 RTVSLO – Ars 1044 clean V razstavnih prostorih Koroške galerije likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu so letošnji poletni razstavni termin namenili enemu najvidnejših likovnih ustvarjalcev v regiji Štefanu Marflaku. Akademski slikar, ki letos praznuje 70 letnico, je v svojem slikarskem opusu vsebinsko vpet v kulturno in naravno izročilo sveta med Peco in Pohorjem ter tamkajšnjih ljudi. Njegovo razstavo z naslovom Ta pot, ta slika predstavlja kustos Marko Košan, ki jo je zasnoval. Foto: KGLU Fri, 15 Jul 2022 18:50:00 +0000 Če se je grafični bienale Ljubljana pretežno odprl k drugim medijem, je poziv ustvarjalcem ob rednih kuriranih razstavah, posvečenih grafiki, eden od načinov, kako v Mednarodnem grafičnem likovnem centru ohranjajo stik s tem medijem. Leta 2012 so na podlagi poziva pripravili razstavo novejših grafičnih del, letos, deset let pozneje pa jih je ponovno zanimalo, kaj se je v tem času dogajalo na tem področju in so poziv ponovili. Kaj je med prispelimi prijavami izbrala mednarodna žirija si lahko ogledate na razstavi Odtisi in vtisi 2. Med sodelujočimi je tudi precej manj znanih, še uveljavljajočih se umetnikov in umetnic, je povedal sokustos razstave Božidar Zrinski, s katerim se je pogovarjala Iza Pevec, svoja dela pa predstavljajo Dalea Kovačec, Nina Koželj in Svetlana Jakimovska Rodič. Foto: Brane Širca, Denar sveta vladar 500 rubljev, 2022, prostorska postavitev, detajl; vir: MGLC 174885578 RTVSLO – Ars 1795 clean Če se je grafični bienale Ljubljana pretežno odprl k drugim medijem, je poziv ustvarjalcem ob rednih kuriranih razstavah, posvečenih grafiki, eden od načinov, kako v Mednarodnem grafičnem likovnem centru ohranjajo stik s tem medijem. Leta 2012 so na podlagi poziva pripravili razstavo novejših grafičnih del, letos, deset let pozneje pa jih je ponovno zanimalo, kaj se je v tem času dogajalo na tem področju in so poziv ponovili. Kaj je med prispelimi prijavami izbrala mednarodna žirija si lahko ogledate na razstavi Odtisi in vtisi 2. Med sodelujočimi je tudi precej manj znanih, še uveljavljajočih se umetnikov in umetnic, je povedal sokustos razstave Božidar Zrinski, s katerim se je pogovarjala Iza Pevec, svoja dela pa predstavljajo Dalea Kovačec, Nina Koželj in Svetlana Jakimovska Rodič. Foto: Brane Širca, Denar sveta vladar 500 rubljev, 2022, prostorska postavitev, detajl; vir: MGLC Fri, 08 Jul 2022 18:40:00 +0000 Da je mojster klasične kiparske veščine, dokazuje nenazadnje s portreti, na primer Stanovnikovim kipom v Valvasorjevem parku v Ljubljani, v katerega je subtilno ujel njegovo hudomušnost. A dela v Mestni galeriji skoraj ne bi mogla biti dlje, ob tem pa dobimo občutek, kot da Metod Frlic ni en sam, temveč več umetnikov hkrati. Bolj kot z lepoto kiparske podobe se ukvarja z duhovitim in ostrim razkrivanjem resnice. Na površino potegne zagatnost, perverznost, strašljivost in absurdnost, ki se skrivajo sicer pod spolirano podobo ljudi in pojavov. Akademski kipar in docent na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Metod Frlic je Mestno galerijo Ljubljana napolnil z do zdaj najobsežnejšo predstavitvijo svojih del, ki so v zadnjih desetih letih usmerjena v politično skulpturo. Za razstavo z naslovom Blazina, bla, bla, bla, blato je natančno premislil prostor in dela temu tudi prilagodil. Ta so provokativna, humorna, kdaj neizprosna, predvsem pa vizualno sočna. V Mestni galeriji recimo srečamo veliko glavo Slavoja Žižka, ob njej pa stolp iz knjig in trebuh, ki ima namesto popka odtok kot v Hitchcockovem filmu Psiho. "Mislil sem, da je filozofija strnjena misel," pravi Frlic, "pa sem se očitno motil." Nadstropje nižje se moramo prebiti skozi dva okostnjaka in se ju ob tem dotakniti. Nekatere bo to spomnilo na performans iz 70-ih z naslovom Živa vrata – le da sta tam bila živa človeka. Foto: Žiga Bratoš 174883915 RTVSLO – Ars 1558 clean Da je mojster klasične kiparske veščine, dokazuje nenazadnje s portreti, na primer Stanovnikovim kipom v Valvasorjevem parku v Ljubljani, v katerega je subtilno ujel njegovo hudomušnost. A dela v Mestni galeriji skoraj ne bi mogla biti dlje, ob tem pa dobimo občutek, kot da Metod Frlic ni en sam, temveč več umetnikov hkrati. Bolj kot z lepoto kiparske podobe se ukvarja z duhovitim in ostrim razkrivanjem resnice. Na površino potegne zagatnost, perverznost, strašljivost in absurdnost, ki se skrivajo sicer pod spolirano podobo ljudi in pojavov. Akademski kipar in docent na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Metod Frlic je Mestno galerijo Ljubljana napolnil z do zdaj najobsežnejšo predstavitvijo svojih del, ki so v zadnjih desetih letih usmerjena v politično skulpturo. Za razstavo z naslovom Blazina, bla, bla, bla, blato je natančno premislil prostor in dela temu tudi prilagodil. Ta so provokativna, humorna, kdaj neizprosna, predvsem pa vizualno sočna. V Mestni galeriji recimo srečamo veliko glavo Slavoja Žižka, ob njej pa stolp iz knjig in trebuh, ki ima namesto popka odtok kot v Hitchcockovem filmu Psiho. "Mislil sem, da je filozofija strnjena misel," pravi Frlic, "pa sem se očitno motil." Nadstropje nižje se moramo prebiti skozi dva okostnjaka in se ju ob tem dotakniti. Nekatere bo to spomnilo na performans iz 70-ih z naslovom Živa vrata – le da sta tam bila živa človeka. Foto: Žiga Bratoš Fri, 01 Jul 2022 18:30:00 +0000 Letošnji dobitnik Župančičeve nagrade za življenjsko delo, akademski kipar in univerzitetni profesor Matjaž Počivavšek, ves čas opazno sooblikuje javni mestni prostor, omenimo recimo skulpturo pred NLB na Trgu republike v Ljubljani. Kako postaviti nekaj, kar prehaja med intimnim ateljejskim delom in javnim prostorom, se sprašuje kipar, ter izpostavlja, da javna plastika zahteva drugačne teme in trajnejši material, pomemben je tudi kontekst prostora. Pri svojem delu izhaja predvsem iz materiala, njegove minimalistično zaznamovane skulpture pa določa tudi dinamično razmerje med velikostjo, volumnom in detajli na površini. Zmanjšati skuša vlogo roke in modeliranja, zato dela pogosto ustvarja ob pomoči odtisov vode, vetra in različnih predmetov. Poleg študija na ljubljanski akademiji sta njegovo delovanje usmerila tudi navdušenje nad ameriškim minimalizmom ter izkušnja Pariza z bogato zakladnico del iz zgodovine umetnosti in tako tudi njegova dela sodobnost združujejo s tradicijo. Foto: ALUO 174882392 RTVSLO – Ars 1353 clean Letošnji dobitnik Župančičeve nagrade za življenjsko delo, akademski kipar in univerzitetni profesor Matjaž Počivavšek, ves čas opazno sooblikuje javni mestni prostor, omenimo recimo skulpturo pred NLB na Trgu republike v Ljubljani. Kako postaviti nekaj, kar prehaja med intimnim ateljejskim delom in javnim prostorom, se sprašuje kipar, ter izpostavlja, da javna plastika zahteva drugačne teme in trajnejši material, pomemben je tudi kontekst prostora. Pri svojem delu izhaja predvsem iz materiala, njegove minimalistično zaznamovane skulpture pa določa tudi dinamično razmerje med velikostjo, volumnom in detajli na površini. Zmanjšati skuša vlogo roke in modeliranja, zato dela pogosto ustvarja ob pomoči odtisov vode, vetra in različnih predmetov. Poleg študija na ljubljanski akademiji sta njegovo delovanje usmerila tudi navdušenje nad ameriškim minimalizmom ter izkušnja Pariza z bogato zakladnico del iz zgodovine umetnosti in tako tudi njegova dela sodobnost združujejo s tradicijo. Foto: ALUO Fri, 24 Jun 2022 11:00:00 +0000 Ob odpovedi razstave v Narodnem muzeju Slovenije zaradi dvoma o avtentičnosti del smo vsi nenadoma postali likovni strokovnjaki, ki znajo na daleč prepoznati lažnega Picassa. Strokovni pristopi so seveda kompleksni, saj so ponaredki lahko zelo kakovostni. Strokovnjak, ki presoja avtentičnost, najprej pogleda stanje slike, ali je raster značilen za slikarja, kakšne so barve in razpoloženje, zelo zgovorna sta platno in zadnja stran slike, razlaga dr. Ferdinand Šerbelj, umetnostni zgodovinar in sodni izvedenec. "Če je hrbtna stran zelo pestra in je veliko nalepk, žigov, je to sumljivo, saj je očitno nekdo hotel pokazati, da je delo bilo vključeno na številne razstave, in ga tako legitimizirati." Vsaka kopija pa seveda še ni ponaredek, poleg tega tudi pojmovanje originalnosti in edinstvenosti ni enako v vseh zgodovinskih obdobjih in kulturah. Zakaj pravzaprav umetniško vrednost grafike dojemamo drugače, če je natisnjena v številnih izvodih in ne le nekajkrat? O vsem tem razmišlja dr. Ferdinand Šerbelj, dolgoletni sodelavec Narodne galerije. Foto: Janko Dermastja, Narodna galerija 174881219 RTVSLO – Ars 2498 clean Ob odpovedi razstave v Narodnem muzeju Slovenije zaradi dvoma o avtentičnosti del smo vsi nenadoma postali likovni strokovnjaki, ki znajo na daleč prepoznati lažnega Picassa. Strokovni pristopi so seveda kompleksni, saj so ponaredki lahko zelo kakovostni. Strokovnjak, ki presoja avtentičnost, najprej pogleda stanje slike, ali je raster značilen za slikarja, kakšne so barve in razpoloženje, zelo zgovorna sta platno in zadnja stran slike, razlaga dr. Ferdinand Šerbelj, umetnostni zgodovinar in sodni izvedenec. "Če je hrbtna stran zelo pestra in je veliko nalepk, žigov, je to sumljivo, saj je očitno nekdo hotel pokazati, da je delo bilo vključeno na številne razstave, in ga tako legitimizirati." Vsaka kopija pa seveda še ni ponaredek, poleg tega tudi pojmovanje originalnosti in edinstvenosti ni enako v vseh zgodovinskih obdobjih in kulturah. Zakaj pravzaprav umetniško vrednost grafike dojemamo drugače, če je natisnjena v številnih izvodih in ne le nekajkrat? O vsem tem razmišlja dr. Ferdinand Šerbelj, dolgoletni sodelavec Narodne galerije. Foto: Janko Dermastja, Narodna galerija Fri, 17 Jun 2022 18:30:00 +0000 Ob razstavi fotografij Letizie Battaglia »Fotografija kot življenska izbira« v Ljubljani pravi kuratorica Francesca Alfano Miglietti, s katero smo na dan otvoritve, 24. maja v Galeriji Jakopič pripravili pogovor o estetiki, osebnosti, njeni rabi črnobele fotografije, in o nelepih plateh življenja Italije, ki jih je na celuloid lovila Battaglia. Miglietti je umetnostna kritičarka, publicistka in docentka predmeta Teorije in metodologije sodobnosti na Akademiji lepih umetnosti Brera v Milanu. Prvič je to razstavo postavila v beneški galeriji Tre oci, tri očesa, na tamkajšnem otoku Giudecca leta 2019. Poleg tega, da se že dolgo bavi s sodobno umetnostjo povezanimi zadevami, je bila tudi prijateljica letos aprila preminule avtorice in fotografinje Letizie Battaglia. Slednja se je leta 1935 rodila na Siciliji, življenski obrati pa so jo pozneje vodili v Lombardijo, v Milano, kjer je sprva kot novinarka, kmalu pa tudi kot fotografinja začela pot povečini po fotografijah žrtev umorov mafije širše prepoznavne avtorice. Prevod pogovora interpretira Jasna Rodošek. Foto: Kuratorica Francesca Alfano Miglietti na otvoritvi razstave 24.maja v Ljubljani VIR: Goran Tenze, Program Ars 174879757 RTVSLO – Ars 1576 clean Ob razstavi fotografij Letizie Battaglia »Fotografija kot življenska izbira« v Ljubljani pravi kuratorica Francesca Alfano Miglietti, s katero smo na dan otvoritve, 24. maja v Galeriji Jakopič pripravili pogovor o estetiki, osebnosti, njeni rabi črnobele fotografije, in o nelepih plateh življenja Italije, ki jih je na celuloid lovila Battaglia. Miglietti je umetnostna kritičarka, publicistka in docentka predmeta Teorije in metodologije sodobnosti na Akademiji lepih umetnosti Brera v Milanu. Prvič je to razstavo postavila v beneški galeriji Tre oci, tri očesa, na tamkajšnem otoku Giudecca leta 2019. Poleg tega, da se že dolgo bavi s sodobno umetnostjo povezanimi zadevami, je bila tudi prijateljica letos aprila preminule avtorice in fotografinje Letizie Battaglia. Slednja se je leta 1935 rodila na Siciliji, življenski obrati pa so jo pozneje vodili v Lombardijo, v Milano, kjer je sprva kot novinarka, kmalu pa tudi kot fotografinja začela pot povečini po fotografijah žrtev umorov mafije širše prepoznavne avtorice. Prevod pogovora interpretira Jasna Rodošek. Foto: Kuratorica Francesca Alfano Miglietti na otvoritvi razstave 24.maja v Ljubljani VIR: Goran Tenze, Program Ars Fri, 10 Jun 2022 20:55:00 +0000 Odločna, celo jezna dekleta v mračnih okoljih že dolgo naseljujejo slike uveljavljene umetnice Tine Dobrajc, ki se trenutno v Galeriji SLOART predstavlja z razstavo Balkanske obljube. S spojem sodobnih ter tradicionalnih in folklornih elementov, kot so avbe, razmišlja o kulturi, ki nas določa. Tradicije pa ne želi izničiti, temveč o njej kritično razmisliti, je umetnica povedala v pogovoru ob razstavi Žival sem, ujeta v tvoj vroč beton pred dvema letoma. Na sliki: Art Of Violence: Spirit, 2021,akril na platno <p>Priznana slikarka se trenutno v Galeriji SLOART predstavlja z razstavo Balkanske obljube </p><p><p>Odločna, celo jezna dekleta v mračnih okoljih že dolgo naseljujejo slike uveljavljene umetnice Tine Dobrajc<strong>, </strong>ki se trenutno v Galeriji SLOART predstavlja z razstavo Balkanske obljube. S spojem sodobnih ter tradicionalnih in folklornih elementov, kot so avbe, razmišlja o kulturi, ki nas določa. Tradicije pa ne želi izničiti, temveč o njej kritično razmisliti, je umetnica povedala v pogovoru ob razstavi Žival sem, ujeta v tvoj vroč beton pred dvema letoma. Vabljeni k ponovnemu poslušanju!</p></p> 174877777 RTVSLO – Ars 1593 clean Odločna, celo jezna dekleta v mračnih okoljih že dolgo naseljujejo slike uveljavljene umetnice Tine Dobrajc, ki se trenutno v Galeriji SLOART predstavlja z razstavo Balkanske obljube. S spojem sodobnih ter tradicionalnih in folklornih elementov, kot so avbe, razmišlja o kulturi, ki nas določa. Tradicije pa ne želi izničiti, temveč o njej kritično razmisliti, je umetnica povedala v pogovoru ob razstavi Žival sem, ujeta v tvoj vroč beton pred dvema letoma. Na sliki: Art Of Violence: Spirit, 2021,akril na platno <p>Priznana slikarka se trenutno v Galeriji SLOART predstavlja z razstavo Balkanske obljube </p><p><p>Odločna, celo jezna dekleta v mračnih okoljih že dolgo naseljujejo slike uveljavljene umetnice Tine Dobrajc<strong>, </strong>ki se trenutno v Galeriji SLOART predstavlja z razstavo Balkanske obljube. S spojem sodobnih ter tradicionalnih in folklornih elementov, kot so avbe, razmišlja o kulturi, ki nas določa. Tradicije pa ne želi izničiti, temveč o njej kritično razmisliti, je umetnica povedala v pogovoru ob razstavi Žival sem, ujeta v tvoj vroč beton pred dvema letoma. Vabljeni k ponovnemu poslušanju!</p></p> Fri, 03 Jun 2022 18:30:00 +0000 Skoraj pregovorno že velja, da je umetniški trg v Sloveniji nerazvit. Galeristka in kulturna menedžerka Piera Ravnikar si to že vrsto let prizadeva spremeniti. Skoraj deset let je kot umetniška vodja vizualnega programa delovala v Kinu Šiška, v okviru katerega je vzpostavila tudi galerijo Dobra vaga, ki je usmerjena predvsem v predstavljanje mlajših umetnikov in z dostopnimi cenami spodbuja razvoj umetniškega trga. Leta 2017 je Piera Ravnikar ustanovila svojo galerijo Ravnikar Gallery Space, na njeno pobudo pa so v sodelovanju s Cukrarno oblikovali Ljubljana Art Weekend, ki do nedelje prestolnico povezuje v zgoščenem programu odprtij, vodstev in drugih dogodkov. Kaj prinaša prvi umetnostni konec tedna, kako spodbujati zbirateljstvo in vstopati v mednarodni prostor ter zakaj je medsebojno povezovanje tako pomembno, je med drugim v pogovoru povedala entuziastična galeristka. Foto: osebni arhiv <p>Ljubljana Art Weekend želi povezati lokalne akterje ter Ljubljano v mednarodnem prostoru vzpostaviti kot prizorišče dobre sodobne produkcije. </p><p><p>Skoraj pregovorno že velja, da je umetniški trg v Sloveniji nerazvit. Galeristka in kulturna menedžerka Piera Ravnikar si to že vrsto let prizadeva spremeniti. Skoraj deset let je kot umetniška vodja vizualnega programa delovala v Kinu Šiška, v okviru katerega je vzpostavila tudi galerijo Dobra vaga, ki je usmerjena predvsem v predstavljanje mlajših umetnikov in z dostopnimi cenami spodbuja razvoj umetniškega trga. Leta 2017 je Piera Ravnikar ustanovila svojo galerijo Ravnikar Gallery Space, na njeno pobudo pa so v sodelovanju s Cukrarno oblikovali Ljubljana Art Weekend, ki do nedelje prestolnico povezuje v zgoščenem programu odprtij, vodstev in drugih dogodkov. Kaj prinaša umetniški konec tedna, kako spodbujati zbirateljstvo in vstopati v mednarodni prostor ter zakaj je medsebojno povezovanje tako pomembno, je med drugim v pogovoru povedala entuziastična galeristka.</p></p> 174875986 RTVSLO – Ars 2135 clean Skoraj pregovorno že velja, da je umetniški trg v Sloveniji nerazvit. Galeristka in kulturna menedžerka Piera Ravnikar si to že vrsto let prizadeva spremeniti. Skoraj deset let je kot umetniška vodja vizualnega programa delovala v Kinu Šiška, v okviru katerega je vzpostavila tudi galerijo Dobra vaga, ki je usmerjena predvsem v predstavljanje mlajših umetnikov in z dostopnimi cenami spodbuja razvoj umetniškega trga. Leta 2017 je Piera Ravnikar ustanovila svojo galerijo Ravnikar Gallery Space, na njeno pobudo pa so v sodelovanju s Cukrarno oblikovali Ljubljana Art Weekend, ki do nedelje prestolnico povezuje v zgoščenem programu odprtij, vodstev in drugih dogodkov. Kaj prinaša prvi umetnostni konec tedna, kako spodbujati zbirateljstvo in vstopati v mednarodni prostor ter zakaj je medsebojno povezovanje tako pomembno, je med drugim v pogovoru povedala entuziastična galeristka. Foto: osebni arhiv <p>Ljubljana Art Weekend želi povezati lokalne akterje ter Ljubljano v mednarodnem prostoru vzpostaviti kot prizorišče dobre sodobne produkcije. </p><p><p>Skoraj pregovorno že velja, da je umetniški trg v Sloveniji nerazvit. Galeristka in kulturna menedžerka Piera Ravnikar si to že vrsto let prizadeva spremeniti. Skoraj deset let je kot umetniška vodja vizualnega programa delovala v Kinu Šiška, v okviru katerega je vzpostavila tudi galerijo Dobra vaga, ki je usmerjena predvsem v predstavljanje mlajših umetnikov in z dostopnimi cenami spodbuja razvoj umetniškega trga. Leta 2017 je Piera Ravnikar ustanovila svojo galerijo Ravnikar Gallery Space, na njeno pobudo pa so v sodelovanju s Cukrarno oblikovali Ljubljana Art Weekend, ki do nedelje prestolnico povezuje v zgoščenem programu odprtij, vodstev in drugih dogodkov. Kaj prinaša umetniški konec tedna, kako spodbujati zbirateljstvo in vstopati v mednarodni prostor ter zakaj je medsebojno povezovanje tako pomembno, je med drugim v pogovoru povedala entuziastična galeristka.</p></p> Fri, 27 May 2022 19:00:00 +0000 Alfred Kubin (1877 – 1959) nas s svojimi sanjsko-grotesknimi in misteriozno-fantastičnimi podobami popelje v svet nasilja, vojaškega uničenja in epidemije ter nam skozi umetnost pokaže, kako se zgodovina ponavlja. Tega izjemnega risarja, čigar delo s preloma 19. in 20 stoletja je zdaj predstavljeno na razstavi Izpovedi trpinčene duše v Leopoldovem muzeju na Dunaju, predstavlja kustos razstave in direktor muzeja Hans-Peter Wipplinger, ki je o njegovem delu med drugim povedal: "Pri Kubinu gre vedno za kombinacijo domišljije in resničnosti. Ko je Kubin ustvarjal, sanj ni neposredno prenašal v svoje delo, najprej jih je rekonstruiral, potem izčistil in nazadnje na novo razumsko sestavil na podlagi svojega vidika kompozicije in svojega vidika refleksije."<p>"Ne vzemite mi strahu, prav ta je moj kapital."</p><p><p>Alfred Kubin (1877 – 1959) nas s svojimi sanjsko-grotesknimi in misteriozno-fantastičnimi podobami popelje v svet nasilja, vojaškega uničenja in epidemije ter nam skozi umetnost pokaže, kako se zgodovina ponavlja. Tega izjemnega risarja, čigar delo s preloma 19. in 20 stoletja je zdaj predstavljeno na razstavi Izpovedi trpinčene duše v Leopoldovem muzeju na Dunaju, predstavlja kustos razstave in direktor muzeja Hans-Peter Wipplinger, ki je o njegovem delu med drugim povedal: "Pri Kubinu gre vedno za kombinacijo domišljije in resničnosti. Ko je Kubin ustvarjal, sanj ni neposredno prenašal v svoje delo, najprej jih je rekonstruiral, potem izčistil in nazadnje na novo razumsko sestavil na podlagi svojega vidika kompozicije in svojega vidika refleksije."</p></p> 174873806 RTVSLO – Ars 1211 clean Alfred Kubin (1877 – 1959) nas s svojimi sanjsko-grotesknimi in misteriozno-fantastičnimi podobami popelje v svet nasilja, vojaškega uničenja in epidemije ter nam skozi umetnost pokaže, kako se zgodovina ponavlja. Tega izjemnega risarja, čigar delo s preloma 19. in 20 stoletja je zdaj predstavljeno na razstavi Izpovedi trpinčene duše v Leopoldovem muzeju na Dunaju, predstavlja kustos razstave in direktor muzeja Hans-Peter Wipplinger, ki je o njegovem delu med drugim povedal: "Pri Kubinu gre vedno za kombinacijo domišljije in resničnosti. Ko je Kubin ustvarjal, sanj ni neposredno prenašal v svoje delo, najprej jih je rekonstruiral, potem izčistil in nazadnje na novo razumsko sestavil na podlagi svojega vidika kompozicije in svojega vidika refleksije."<p>"Ne vzemite mi strahu, prav ta je moj kapital."</p><p><p>Alfred Kubin (1877 – 1959) nas s svojimi sanjsko-grotesknimi in misteriozno-fantastičnimi podobami popelje v svet nasilja, vojaškega uničenja in epidemije ter nam skozi umetnost pokaže, kako se zgodovina ponavlja. Tega izjemnega risarja, čigar delo s preloma 19. in 20 stoletja je zdaj predstavljeno na razstavi Izpovedi trpinčene duše v Leopoldovem muzeju na Dunaju, predstavlja kustos razstave in direktor muzeja Hans-Peter Wipplinger, ki je o njegovem delu med drugim povedal: "Pri Kubinu gre vedno za kombinacijo domišljije in resničnosti. Ko je Kubin ustvarjal, sanj ni neposredno prenašal v svoje delo, najprej jih je rekonstruiral, potem izčistil in nazadnje na novo razumsko sestavil na podlagi svojega vidika kompozicije in svojega vidika refleksije."</p></p> Fri, 20 May 2022 18:30:00 +0000 "Vojna in nasilje popolnoma spremenita mejo med umetniško gesto in aktivizmom " razmišlja Kateryna Iakovlenko, ukrajinska kuratorka, piska in raziskovalka, ki se posveča temi umetnosti v obdobju političnih sprememb in vojn ter vprašanju spolov v vizualni kulturi. V Ljubljani je na povabilo DUM Društva umetnikov in Društva Igor Zabel za kulturo in teorijo izvedla predavanje o ukrajinski umetnosti v kontekstu vojne. Seveda je kultura od nekdaj povezana s politiko in tako kot se ponavljajo določena nasilna dejanja, se tudi v umetnosti ponavljajo določene teme. Zato se moramo ozreti tudi k starejšim podobam žalosti, bolečine, pa tudi nasilja, da bi lahko globlje in celoviteje razumeli dela, ki jih trenutno ustvarjajo umetniki med vojno. Kako vojna spremeni pogled na krajino, zakaj je ob tem nujno razmišljati tudi o feminizmu in več o tem, kakšno moč ima umetnost v času vojne, pa v pogovoru s Kateryno Iakovlenko. Foto: Aliona Lobanova<p>Ukrajinska kuratorka, piska in raziskovalka je v Ljubljani izvedla predavanuje Moč umetnosti: Kako se ukrajinska sodobna umetnost odziva na vojno</p><p><p>"Vojna in nasilje popolnoma spremenita mejo med umetniško gesto in aktivizmom " razmišlja Kateryna Iakovlenko, ukrajinska kuratorka, piska in raziskovalka, ki se posveča temi umetnosti v obdobju političnih sprememb in vojn ter vprašanju spolov v vizualni kulturi. V Ljubljani je na povabilo DUM Društva umetnikov in Društva Igor Zabel za kulturo in teorijo izvedla predavanje o ukrajinski umetnosti v kontekstu vojne. Seveda je kultura od nekdaj povezana s politiko in tako kot se ponavljajo določena nasilna dejanja, se tudi v umetnosti ponavljajo določene teme. Zato se moramo ozreti tudi k starejšim podobam žalosti, bolečine, pa tudi nasilja, da bi lahko globlje in celoviteje razumeli dela, ki jih trenutno ustvarjajo umetniki med vojno. Kako vojna spremeni pogled na krajino, zakaj je ob tem nujno razmišljati tudi o feminizmu in več o tem, kakšno moč ima umetnost v času vojne, pa v pogovoru s Kateryno Iakovlenko.</p></p> 174872335 RTVSLO – Ars 1631 clean "Vojna in nasilje popolnoma spremenita mejo med umetniško gesto in aktivizmom " razmišlja Kateryna Iakovlenko, ukrajinska kuratorka, piska in raziskovalka, ki se posveča temi umetnosti v obdobju političnih sprememb in vojn ter vprašanju spolov v vizualni kulturi. V Ljubljani je na povabilo DUM Društva umetnikov in Društva Igor Zabel za kulturo in teorijo izvedla predavanje o ukrajinski umetnosti v kontekstu vojne. Seveda je kultura od nekdaj povezana s politiko in tako kot se ponavljajo določena nasilna dejanja, se tudi v umetnosti ponavljajo določene teme. Zato se moramo ozreti tudi k starejšim podobam žalosti, bolečine, pa tudi nasilja, da bi lahko globlje in celoviteje razumeli dela, ki jih trenutno ustvarjajo umetniki med vojno. Kako vojna spremeni pogled na krajino, zakaj je ob tem nujno razmišljati tudi o feminizmu in več o tem, kakšno moč ima umetnost v času vojne, pa v pogovoru s Kateryno Iakovlenko. Foto: Aliona Lobanova<p>Ukrajinska kuratorka, piska in raziskovalka je v Ljubljani izvedla predavanuje Moč umetnosti: Kako se ukrajinska sodobna umetnost odziva na vojno</p><p><p>"Vojna in nasilje popolnoma spremenita mejo med umetniško gesto in aktivizmom " razmišlja Kateryna Iakovlenko, ukrajinska kuratorka, piska in raziskovalka, ki se posveča temi umetnosti v obdobju političnih sprememb in vojn ter vprašanju spolov v vizualni kulturi. V Ljubljani je na povabilo DUM Društva umetnikov in Društva Igor Zabel za kulturo in teorijo izvedla predavanje o ukrajinski umetnosti v kontekstu vojne. Seveda je kultura od nekdaj povezana s politiko in tako kot se ponavljajo določena nasilna dejanja, se tudi v umetnosti ponavljajo določene teme. Zato se moramo ozreti tudi k starejšim podobam žalosti, bolečine, pa tudi nasilja, da bi lahko globlje in celoviteje razumeli dela, ki jih trenutno ustvarjajo umetniki med vojno. Kako vojna spremeni pogled na krajino, zakaj je ob tem nujno razmišljati tudi o feminizmu in več o tem, kakšno moč ima umetnost v času vojne, pa v pogovoru s Kateryno Iakovlenko.</p></p> Fri, 13 May 2022 18:30:00 +0000 Domišljija ima politično moč, je prepričana Cecilia Alemani, kuratorka 59. beneškega umetnostnega bienala Mleko sanj, ki v ospredje postavlja nadrealizem. Kakšen političen naboj ima lahko danes opiranje na to gibanje, ki se je oblikovalo po koncu prve svetovne vojne, je bilo namreč med prvimi vprašanji, na katera je v New Yorku živeča Italijanka odgovarjala tik pred odprtjem bienala. Še prej pa je pojasnila, kako so se organizatorji odzvali na vojno v Ukrajini. Kljub vsem grozotam današnjega časa (ob vojni in pandemiji se v kontekstu Mleka sanj poraja še vsaj tema škodljivih posledic antropocentrizma) pa sprehod skozi osrednjo razstavo ne razkriva podob temačnega obupa, temveč prej zamisel o drugačnem svetu, polnem mitov, barve, magije in – žensk. Več kot devetdeset odstotkov sodelujočih naj bi namreč bilo avtoric, k sodelovanju pa je Cecilia Alemani povabila tudi številne nebinarne osebe. Razstava nas tako želi povabiti k razmisleku o idejah posthumanizma, odnosu med človekom in tehnologijo ter bolj simbiotičnem svetu, z naslovom Mleko sanj pa se opira na knjigo nadrealistične umetnice Leonore Carrington, ki si zamišlja svet, kjer se vsakdo lahko spremeni in postane nekaj drugega. <p>"Logika sanj, halicunacij in nezavednega v umetnosti ne pomeni obračanja hrbta realnosti, temveč način spoprijemanja z njo"</p><p><p>Domišljija ima politično moč, je prepričana Cecilia Alemani, kuratorka 59. beneškega umetnostnega bienala <em>Mleko sanj</em>, ki v ospredje postavlja nadrealizem. Kakšen političen naboj ima lahko danes opiranje na to gibanje, ki se je oblikovalo po koncu prve svetovne vojne, je bilo namreč med prvimi vprašanji, na katera je v New Yorku živeča Italijanka odgovarjala tik pred odprtjem bienala. Še prej pa je pojasnila, kako so se organizatorji odzvali na vojno v Ukrajini. Kljub vsem grozotam današnjega časa (ob vojni in pandemiji se v kontekstu <em>Mleka sanj</em> poraja še vsaj tema škodljivih posledic antropocentrizma) pa sprehod skozi osrednjo razstavo ne razkriva podob temačnega obupa, temveč prej zamisel o drugačnem svetu, polnem mitov, barve, magije in – žensk. Več kot devetdeset odstotkov sodelujočih naj bi namreč bilo avtoric, k sodelovanju pa je Cecilia Alemani povabila tudi številne nebinarne osebe. Razstava nas tako želi povabiti k razmisleku o idejah posthumanizma, odnosu med človekom in tehnologijo ter bolj simbiotičnem svetu, z naslovom <em>Mleko sanj</em> pa se opira na knjigo nadrealistične umetnice Leonore Carrington, ki si zamišlja svet, kjer se vsakdo lahko spremeni in postane nekaj drugega.</p></p> 174870345 RTVSLO – Ars 1057 clean Domišljija ima politično moč, je prepričana Cecilia Alemani, kuratorka 59. beneškega umetnostnega bienala Mleko sanj, ki v ospredje postavlja nadrealizem. Kakšen političen naboj ima lahko danes opiranje na to gibanje, ki se je oblikovalo po koncu prve svetovne vojne, je bilo namreč med prvimi vprašanji, na katera je v New Yorku živeča Italijanka odgovarjala tik pred odprtjem bienala. Še prej pa je pojasnila, kako so se organizatorji odzvali na vojno v Ukrajini. Kljub vsem grozotam današnjega časa (ob vojni in pandemiji se v kontekstu Mleka sanj poraja še vsaj tema škodljivih posledic antropocentrizma) pa sprehod skozi osrednjo razstavo ne razkriva podob temačnega obupa, temveč prej zamisel o drugačnem svetu, polnem mitov, barve, magije in – žensk. Več kot devetdeset odstotkov sodelujočih naj bi namreč bilo avtoric, k sodelovanju pa je Cecilia Alemani povabila tudi številne nebinarne osebe. Razstava nas tako želi povabiti k razmisleku o idejah posthumanizma, odnosu med človekom in tehnologijo ter bolj simbiotičnem svetu, z naslovom Mleko sanj pa se opira na knjigo nadrealistične umetnice Leonore Carrington, ki si zamišlja svet, kjer se vsakdo lahko spremeni in postane nekaj drugega. <p>"Logika sanj, halicunacij in nezavednega v umetnosti ne pomeni obračanja hrbta realnosti, temveč način spoprijemanja z njo"</p><p><p>Domišljija ima politično moč, je prepričana Cecilia Alemani, kuratorka 59. beneškega umetnostnega bienala <em>Mleko sanj</em>, ki v ospredje postavlja nadrealizem. Kakšen političen naboj ima lahko danes opiranje na to gibanje, ki se je oblikovalo po koncu prve svetovne vojne, je bilo namreč med prvimi vprašanji, na katera je v New Yorku živeča Italijanka odgovarjala tik pred odprtjem bienala. Še prej pa je pojasnila, kako so se organizatorji odzvali na vojno v Ukrajini. Kljub vsem grozotam današnjega časa (ob vojni in pandemiji se v kontekstu <em>Mleka sanj</em> poraja še vsaj tema škodljivih posledic antropocentrizma) pa sprehod skozi osrednjo razstavo ne razkriva podob temačnega obupa, temveč prej zamisel o drugačnem svetu, polnem mitov, barve, magije in – žensk. Več kot devetdeset odstotkov sodelujočih naj bi namreč bilo avtoric, k sodelovanju pa je Cecilia Alemani povabila tudi številne nebinarne osebe. Razstava nas tako želi povabiti k razmisleku o idejah posthumanizma, odnosu med človekom in tehnologijo ter bolj simbiotičnem svetu, z naslovom <em>Mleko sanj</em> pa se opira na knjigo nadrealistične umetnice Leonore Carrington, ki si zamišlja svet, kjer se vsakdo lahko spremeni in postane nekaj drugega.</p></p> Fri, 06 May 2022 18:30:00 +0000 Sredi tridesetih let 20. stoletja so se mladi slovenski likovni umetniki povezali v Klub neodvisnih, da bi se tako laže uveljavili in umestili kot nova umetniška generacija. V najširši zasedbi je imel Klub štirinajst članov, in sicer gre za znamenita imena slovenske likovne umetnosti: Zoran Didek, Boris in Zdenko Kalin, Stane Kregar, France Mihelič, Zoran Mušič, Nikolaj Omersa, France Pavlovec, Nikolaj Pirnat, Marij Pregelj, Karel Putrih, Maksim Sedej, Frančišek Smerdu in Evgen Sajovic. Za njihov manifest so obveljale besede, ki jih je izrekel Zoran Mušič na odprtju druge skupne razstave leta 1937, kjer je med drugim dejal: "Način našega ustvarjanja ... je intenzivno poglabljanje realnosti same s tem, da poduhovljamo mrtvo snov in ji dajemo izraza nove mladostne moči in sile. Mi se realnosti ne bojimo in ne kvarimo ji izraza ... Umetnik ne more delati izven navzkrižij časa, v katerem živi. Vsi socialni in duhovni vplivi se v njem zgoščeno prelivajo v notranji lik, ki ga izraža na platnu ali v glini. Zato je nemogoče, da bi živel ločeno od celokupne vizije sveta in kozmosa, v katerem se izživlja. V njem je samo vprašanje, kako visoko se bo dvignil nad izkustveno in zajel širše dimenzije življenja, ki ga obdaja, kako se mu bo posrečilo izvleči se iz vsakdanjosti, kako bo znal poiskati večje intenzivnosti in globljega doživetja." V Galeriji Cankarjevega doma so v sodelovanju z Galerijo Božidarja Jakca s Kostanjevice na Krki pripravili razstavo umetniških del članov Kluba neodvisnih z naslovom "Izven okvirja. Umetnost tridesetih let". V oddaji Likovni odmevi o njej spregovori avtorica dr. Asta Vrečko. Foto: detajl fotografije Aleša Rose <p>Razstava slikarskih in kiparskih del članov Kluba neodvisnih</p><p><p>Sredi tridesetih let 20. stoletja so se mladi slovenski likovni umetniki povezali v Klub neodvisnih, da bi se tako laže uveljavili in umestili kot nova umetniška generacija. V najširši zasedbi je imel Klub štirinajst članov, in sicer gre za znamenita imena slovenske likovne umetnosti: Zoran Didek, Boris in Zdenko Kalin, Stane Kregar, France Mihelič, Zoran Mušič, Nikolaj Omersa, France Pavlovec, Nikolaj Pirnat, Marij Pregelj, Karel Putrih, Maksim Sedej, Frančišek Smerdu in Evgen Sajovic.<br /> Za njihov manifest so obveljale besede, ki jih je izrekel Zoran Mušič na odprtju druge skupne razstave leta 1937, kjer je med drugim dejal: "Način našega ustvarjanja ... je intenzivno poglabljanje realnosti same s tem, da poduhovljamo mrtvo snov in ji dajemo izraza nove mladostne moči in sile. Mi se realnosti ne bojimo in ne kvarimo ji izraza ... Umetnik ne more delati izven navzkrižij časa, v katerem živi. Vsi socialni in duhovni vplivi se v njem zgoščeno prelivajo v notranji lik, ki ga izraža na platnu ali v glini. Zato je nemogoče, da bi živel ločeno od celokupne vizije sveta in kozmosa, v katerem se izživlja. V njem je samo vprašanje, kako visoko se bo dvignil nad izkustveno in zajel širše dimenzije življenja, ki ga obdaja, kako se mu bo posrečilo izvleči se iz vsakdanjosti, kako bo znal poiskati večje intenzivnosti in globljega doživetja."<br /> V Galeriji Cankarjevega doma so v sodelovanju z Galerijo Božidarja Jakca s Kostanjevice na Krki pripravili razstavo umetniških del članov Kluba neodvisnih z naslovom "Izven okvirja. Umetnost tridesetih let". V oddaji Likovni odmevi o njej spregovori avtorica dr. Asta Vrečko.</p></p> 174868601 RTVSLO – Ars 1694 clean Sredi tridesetih let 20. stoletja so se mladi slovenski likovni umetniki povezali v Klub neodvisnih, da bi se tako laže uveljavili in umestili kot nova umetniška generacija. V najširši zasedbi je imel Klub štirinajst članov, in sicer gre za znamenita imena slovenske likovne umetnosti: Zoran Didek, Boris in Zdenko Kalin, Stane Kregar, France Mihelič, Zoran Mušič, Nikolaj Omersa, France Pavlovec, Nikolaj Pirnat, Marij Pregelj, Karel Putrih, Maksim Sedej, Frančišek Smerdu in Evgen Sajovic. Za njihov manifest so obveljale besede, ki jih je izrekel Zoran Mušič na odprtju druge skupne razstave leta 1937, kjer je med drugim dejal: "Način našega ustvarjanja ... je intenzivno poglabljanje realnosti same s tem, da poduhovljamo mrtvo snov in ji dajemo izraza nove mladostne moči in sile. Mi se realnosti ne bojimo in ne kvarimo ji izraza ... Umetnik ne more delati izven navzkrižij časa, v katerem živi. Vsi socialni in duhovni vplivi se v njem zgoščeno prelivajo v notranji lik, ki ga izraža na platnu ali v glini. Zato je nemogoče, da bi živel ločeno od celokupne vizije sveta in kozmosa, v katerem se izživlja. V njem je samo vprašanje, kako visoko se bo dvignil nad izkustveno in zajel širše dimenzije življenja, ki ga obdaja, kako se mu bo posrečilo izvleči se iz vsakdanjosti, kako bo znal poiskati večje intenzivnosti in globljega doživetja." V Galeriji Cankarjevega doma so v sodelovanju z Galerijo Božidarja Jakca s Kostanjevice na Krki pripravili razstavo umetniških del članov Kluba neodvisnih z naslovom "Izven okvirja. Umetnost tridesetih let". V oddaji Likovni odmevi o njej spregovori avtorica dr. Asta Vrečko. Foto: detajl fotografije Aleša Rose <p>Razstava slikarskih in kiparskih del članov Kluba neodvisnih</p><p><p>Sredi tridesetih let 20. stoletja so se mladi slovenski likovni umetniki povezali v Klub neodvisnih, da bi se tako laže uveljavili in umestili kot nova umetniška generacija. V najširši zasedbi je imel Klub štirinajst članov, in sicer gre za znamenita imena slovenske likovne umetnosti: Zoran Didek, Boris in Zdenko Kalin, Stane Kregar, France Mihelič, Zoran Mušič, Nikolaj Omersa, France Pavlovec, Nikolaj Pirnat, Marij Pregelj, Karel Putrih, Maksim Sedej, Frančišek Smerdu in Evgen Sajovic.<br /> Za njihov manifest so obveljale besede, ki jih je izrekel Zoran Mušič na odprtju druge skupne razstave leta 1937, kjer je med drugim dejal: "Način našega ustvarjanja ... je intenzivno poglabljanje realnosti same s tem, da poduhovljamo mrtvo snov in ji dajemo izraza nove mladostne moči in sile. Mi se realnosti ne bojimo in ne kvarimo ji izraza ... Umetnik ne more delati izven navzkrižij časa, v katerem živi. Vsi socialni in duhovni vplivi se v njem zgoščeno prelivajo v notranji lik, ki ga izraža na platnu ali v glini. Zato je nemogoče, da bi živel ločeno od celokupne vizije sveta in kozmosa, v katerem se izživlja. V njem je samo vprašanje, kako visoko se bo dvignil nad izkustveno in zajel širše dimenzije življenja, ki ga obdaja, kako se mu bo posrečilo izvleči se iz vsakdanjosti, kako bo znal poiskati večje intenzivnosti in globljega doživetja."<br /> V Galeriji Cankarjevega doma so v sodelovanju z Galerijo Božidarja Jakca s Kostanjevice na Krki pripravili razstavo umetniških del članov Kluba neodvisnih z naslovom "Izven okvirja. Umetnost tridesetih let". V oddaji Likovni odmevi o njej spregovori avtorica dr. Asta Vrečko.</p></p> Fri, 29 Apr 2022 18:30:00 +0000 »Ljudje in nenavadna bitja, fantazijske pokrajine in magična arhitektura, ki žarijo z Jakšetovih platen, vzbujajo osuplost. Prek njih vstopamo v prostore, ki jih ni na zemljevidu, med imaginarna bitja, pri katerih so na delu kuriozna prehajanja, metamorfoze telesa in duha.« Tako je dr. Robert Simonišek, kustos razstave Brez gospodarja, s katero se predstavljamo na 59. beneškem bienalu, v katalogu zapisal o Marku Jakšetu, enigmatičnem enfant terriblu slovenskega slikarstva, ki se v javnosti tako rekoč ne pojavlja. V njegovih delih odkrivamo predvsem sledi nadrealizma, ki ga je ob poudarjanju domišljije ter metamorfoz tudi kuratorka Cecilia Alemani letos postavila v ospredje beneškega bienala z naslovom Mleko sanj. In če se Jakše ne sprašuje, zakaj naslikani zajec nosi zapestnico iz granatk, ali se lahko to vpraša gledalec njegovih platen? Tudi o tem razmišlja kustos paviljona Robert Simonišek.<p>Robert Simonišek o nenavadnih bitjih, fantazijskih krajinah in magični arhitekturi, ki nas zastopajo na beneškem bienalu z naslovom Mleko sanj</p><p><p>"Ljudje in nenavadna bitja, fantazijske pokrajine in magična arhitektura, ki žarijo z Jakšetovih platen, vzbujajo osuplost. Prek njih vstopamo v prostore, ki jih ni na zemljevidu, med imaginarna bitja, pri katerih so na delu kuriozna prehajanja, metamorfoze telesa in duha." Tako je dr. Robert Simonišek, kustos razstave Brez gospodarja, s katero se predstavljamo na 59. beneškem bienalu, v katalogu zapisal o Marku Jakšetu, enigmatičnem enfant terriblu slovenskega slikarstva, ki se v javnosti tako rekoč ne pojavlja. V njegovih delih odkrivamo predvsem sledi nadrealizma, ki ga je ob poudarjanju domišljije ter metamorfoz tudi kuratorka Cecilia Alemani letos postavila v ospredje beneškega bienala z naslovom Mleko sanj. In če se Jakše ne sprašuje, zakaj naslikani zajec nosi zapestnico iz granatk, ali se lahko to vpraša gledalec njegovih platen? Tudi o tem razmišlja kustos paviljona Robert Simonišek.</p></p> 174866498 RTVSLO – Ars 1459 clean »Ljudje in nenavadna bitja, fantazijske pokrajine in magična arhitektura, ki žarijo z Jakšetovih platen, vzbujajo osuplost. Prek njih vstopamo v prostore, ki jih ni na zemljevidu, med imaginarna bitja, pri katerih so na delu kuriozna prehajanja, metamorfoze telesa in duha.« Tako je dr. Robert Simonišek, kustos razstave Brez gospodarja, s katero se predstavljamo na 59. beneškem bienalu, v katalogu zapisal o Marku Jakšetu, enigmatičnem enfant terriblu slovenskega slikarstva, ki se v javnosti tako rekoč ne pojavlja. V njegovih delih odkrivamo predvsem sledi nadrealizma, ki ga je ob poudarjanju domišljije ter metamorfoz tudi kuratorka Cecilia Alemani letos postavila v ospredje beneškega bienala z naslovom Mleko sanj. In če se Jakše ne sprašuje, zakaj naslikani zajec nosi zapestnico iz granatk, ali se lahko to vpraša gledalec njegovih platen? Tudi o tem razmišlja kustos paviljona Robert Simonišek.<p>Robert Simonišek o nenavadnih bitjih, fantazijskih krajinah in magični arhitekturi, ki nas zastopajo na beneškem bienalu z naslovom Mleko sanj</p><p><p>"Ljudje in nenavadna bitja, fantazijske pokrajine in magična arhitektura, ki žarijo z Jakšetovih platen, vzbujajo osuplost. Prek njih vstopamo v prostore, ki jih ni na zemljevidu, med imaginarna bitja, pri katerih so na delu kuriozna prehajanja, metamorfoze telesa in duha." Tako je dr. Robert Simonišek, kustos razstave Brez gospodarja, s katero se predstavljamo na 59. beneškem bienalu, v katalogu zapisal o Marku Jakšetu, enigmatičnem enfant terriblu slovenskega slikarstva, ki se v javnosti tako rekoč ne pojavlja. V njegovih delih odkrivamo predvsem sledi nadrealizma, ki ga je ob poudarjanju domišljije ter metamorfoz tudi kuratorka Cecilia Alemani letos postavila v ospredje beneškega bienala z naslovom Mleko sanj. In če se Jakše ne sprašuje, zakaj naslikani zajec nosi zapestnico iz granatk, ali se lahko to vpraša gledalec njegovih platen? Tudi o tem razmišlja kustos paviljona Robert Simonišek.</p></p> Fri, 22 Apr 2022 09:00:00 +0000 Naziv Evropska prestolnica kulture je pobuda Evropske unije, ki izbranemu mestu prinese izjemno priložnost, da širšemu evropskemu občinstvu predstavi svoj umetniški in kulturni program. Ta prestižni naslov letos nosijo tri mesta Esch-sur-Alzette v Luksemburgu, Kaunas v Litvi in Novi Sad v Srbiji. Slednji, ki je nam najbližji je za rdečo nit kulturnega programa izbral "štiri mostove", ki naj bi mesto povezali z Evropsko unijo in Zahodnim Balkanom. O zasnovi kulturnega programa, infrastrukturnih projektih in pomenu EPK direktor fundacije EPK Novi Sad Nemanja Milenković. Oddajo je pripravila Aleksandra Saška Gruden. Foto: FB stran Novi sad <p>Okoli 400 ustvarjalcev bo odgovarjalo na teme, povezane s temeljnimi vrednotami Evropske unije, kot so človekove pravice, multikulturnost, medkulturni dialog, okoljska ozaveščenost, mirovne politike.</p><p><p>Naziv Evropska prestolnica kulture je pobuda Evropske unije, ki izbranemu mestu prinese izjemno priložnost, da širšemu evropskemu občinstvu predstavi svoj umetniški in kulturni program. Ta prestižni naslov letos nosijo tri mesta Esch-sur-Alzette v Luksemburgu, Kaunas v Litvi in Novi Sad v Srbiji. Slednji, ki je nam najbližji je za rdečo nit kulturnega programa izbral "štiri mostove", ki naj bi mesto povezali z Evropsko unijo in Zahodnim Balkanom. O zasnovi kulturnega programa, infrastrukturnih projektih in pomenu EPK direktor fundacije EPK Novi Sad <strong>Nemanja Milenković</strong>. Oddajo je pripravila<strong> Aleksandra Saška Gruden</strong>.</p></p> 174865157 RTVSLO – Ars 1309 clean Naziv Evropska prestolnica kulture je pobuda Evropske unije, ki izbranemu mestu prinese izjemno priložnost, da širšemu evropskemu občinstvu predstavi svoj umetniški in kulturni program. Ta prestižni naslov letos nosijo tri mesta Esch-sur-Alzette v Luksemburgu, Kaunas v Litvi in Novi Sad v Srbiji. Slednji, ki je nam najbližji je za rdečo nit kulturnega programa izbral "štiri mostove", ki naj bi mesto povezali z Evropsko unijo in Zahodnim Balkanom. O zasnovi kulturnega programa, infrastrukturnih projektih in pomenu EPK direktor fundacije EPK Novi Sad Nemanja Milenković. Oddajo je pripravila Aleksandra Saška Gruden. Foto: FB stran Novi sad <p>Okoli 400 ustvarjalcev bo odgovarjalo na teme, povezane s temeljnimi vrednotami Evropske unije, kot so človekove pravice, multikulturnost, medkulturni dialog, okoljska ozaveščenost, mirovne politike.</p><p><p>Naziv Evropska prestolnica kulture je pobuda Evropske unije, ki izbranemu mestu prinese izjemno priložnost, da širšemu evropskemu občinstvu predstavi svoj umetniški in kulturni program. Ta prestižni naslov letos nosijo tri mesta Esch-sur-Alzette v Luksemburgu, Kaunas v Litvi in Novi Sad v Srbiji. Slednji, ki je nam najbližji je za rdečo nit kulturnega programa izbral "štiri mostove", ki naj bi mesto povezali z Evropsko unijo in Zahodnim Balkanom. O zasnovi kulturnega programa, infrastrukturnih projektih in pomenu EPK direktor fundacije EPK Novi Sad <strong>Nemanja Milenković</strong>. Oddajo je pripravila<strong> Aleksandra Saška Gruden</strong>.</p></p> Fri, 15 Apr 2022 19:00:00 +0000 Večmedijska skupina Laibach, ustanovljena leta 1980 v Trbovljah, je dosegla svetovno prepoznavnost, za katero ni zaslužna le njihova eksperimentalna in udarna glasba, temveč močna vizualna podoba – na odru, plakatih, v videospotih. Že od samih začetkov pa ustvarjajo tudi likovna dela. V ljubljanski prodajni galeriji in dražbeni hiši Sloart si na razstavi Laibach Kunst – Apokalipsa in ostale zgodbe lahko ogledamo slike velikih formatov iz zadnjega obdobja. Gost v Likovnih odmevih je ustanovni član Jani Novak, povabil ga je Žiga Bratoš. Foto: Miro Majcen<p>Ausstellung! Laibach Kunst – Apokalipsa in ostale zgodbe v ljubljanski prodajni galeriji in dražbeni hiši Sloart</p><p><p>Večmedijska skupina Laibach, ustanovljena leta 1980 v Trbovljah, je dosegla svetovno prepoznavnost, za katero ni zaslužna le njihova eksperimentalna in udarna glasba, temveč močna vizualna podoba – na odru, plakatih, v videospotih. Že od samih začetkov pa ustvarjajo tudi likovna dela. V ljubljanski prodajni galeriji in dražbeni hiši Sloart si na razstavi Laibach Kunst – Apokalipsa in ostale zgodbe lahko ogledamo slike velikih formatov iz zadnjega obdobja.</p> <p>Skupina Laibach je leta 1984 soustanovila umetniški kolektiv NSK – Neue Slowenische Kunst, katere del je tudi skupina Irwin, ki jo poznamo predvsem po slikarskih in vizualno-konceptualnih umetniških delih. A te ne gre mešati z likovno produkcijo Laibacha, ki je že svoje prve nastope prirejal v galerijskih prostorih. Šlo je za kombinacijo slike in zvoka. Najprej so postavljali prostorske instalacije, pojasni ustanovni član <strong>Jani Novak</strong>. Kustosinja in kritičarka <strong>Barbara Borčić</strong> pa zapiše:</p> <blockquote><p>"Ko je Laibach v svojo umetniško prakso vpeljal postopke apropriacije in montaže, je svojo metodo poimenoval retroavantgarda, umetniško delo pa razumel kot stališče o umetnosti, družbi in politiki. S to metodo, ki jo bistveno določa ponovna uporaba izbranih že izdelanih podob, izpostavi tematiko originala in kopije, vzpostavi kolektivno delo in zavrača individualnost, vpelje anonimnost in psevdonime in izkoristi možnosti reproduktivne tehnike. Referenčno polje Laibach Kunst je široko: simbole revolucionarne preteklosti – partizanske grafike – in medijske simbole slovenstva – knežji kamen, vršaci, jeleni, sejalec – postavi ob kultne podobe socrealizma in nacikunsta, žanrsko in historično slikarstvo ob ruski umetniški eksperiment, Entartete Kunst in futurizem. Z demontažo in (re)montažo podob in sopostavljanjem raznovrstnih virov in motivov, ideoloških in kulturnih kodov združuje nezdružljivo".</p></blockquote> <p>Barbara Borčić v spremnem besedilu ob razstavi izpostavi moč znaka. Lahko bi rekli, da skupino Laibach, ki je s svojo močno ikonografsko identiteto tudi sama dobila simbolen pomen, vsaj posredno zaznamuje raziskovanje znaka kot pojava. Famo je sprožal tudi njihov križ.</p> <p>Avantgardna umetnost, tudi taka, kot jo je ustvarjal <strong>Kazimir Malevič</strong>, in ki jo Laibach apropriira iz zgodovine, je bila pogosto režimsko zatirana. Laibach pa je sam provociral režime. Njihova likovna dela so torej vsebinsko in žanrsko eklektična, veliko je sklicev na dela drugih umetnikov.</p> <p>V galeriji Sloart nas slike Laibacha nagovarjajo s svojo monumentalnostjo. Gre za neke vrste apropriacijo svojih lastnih zgodnjih podob. To so motivi metalca, sejalca, jelena in štirih jezdecev apokalipse. Prodajno razstavo Ausstellung! Laibach Kunst – Apokalipsa in ostale zgodbe si lahko ogledate do 27. maja.</p></p> 174863273 RTVSLO – Ars 1909 clean Večmedijska skupina Laibach, ustanovljena leta 1980 v Trbovljah, je dosegla svetovno prepoznavnost, za katero ni zaslužna le njihova eksperimentalna in udarna glasba, temveč močna vizualna podoba – na odru, plakatih, v videospotih. Že od samih začetkov pa ustvarjajo tudi likovna dela. V ljubljanski prodajni galeriji in dražbeni hiši Sloart si na razstavi Laibach Kunst – Apokalipsa in ostale zgodbe lahko ogledamo slike velikih formatov iz zadnjega obdobja. Gost v Likovnih odmevih je ustanovni član Jani Novak, povabil ga je Žiga Bratoš. Foto: Miro Majcen<p>Ausstellung! Laibach Kunst – Apokalipsa in ostale zgodbe v ljubljanski prodajni galeriji in dražbeni hiši Sloart</p><p><p>Večmedijska skupina Laibach, ustanovljena leta 1980 v Trbovljah, je dosegla svetovno prepoznavnost, za katero ni zaslužna le njihova eksperimentalna in udarna glasba, temveč močna vizualna podoba – na odru, plakatih, v videospotih. Že od samih začetkov pa ustvarjajo tudi likovna dela. V ljubljanski prodajni galeriji in dražbeni hiši Sloart si na razstavi Laibach Kunst – Apokalipsa in ostale zgodbe lahko ogledamo slike velikih formatov iz zadnjega obdobja.</p> <p>Skupina Laibach je leta 1984 soustanovila umetniški kolektiv NSK – Neue Slowenische Kunst, katere del je tudi skupina Irwin, ki jo poznamo predvsem po slikarskih in vizualno-konceptualnih umetniških delih. A te ne gre mešati z likovno produkcijo Laibacha, ki je že svoje prve nastope prirejal v galerijskih prostorih. Šlo je za kombinacijo slike in zvoka. Najprej so postavljali prostorske instalacije, pojasni ustanovni član <strong>Jani Novak</strong>. Kustosinja in kritičarka <strong>Barbara Borčić</strong> pa zapiše:</p> <blockquote><p>"Ko je Laibach v svojo umetniško prakso vpeljal postopke apropriacije in montaže, je svojo metodo poimenoval retroavantgarda, umetniško delo pa razumel kot stališče o umetnosti, družbi in politiki. S to metodo, ki jo bistveno določa ponovna uporaba izbranih že izdelanih podob, izpostavi tematiko originala in kopije, vzpostavi kolektivno delo in zavrača individualnost, vpelje anonimnost in psevdonime in izkoristi možnosti reproduktivne tehnike. Referenčno polje Laibach Kunst je široko: simbole revolucionarne preteklosti – partizanske grafike – in medijske simbole slovenstva – knežji kamen, vršaci, jeleni, sejalec – postavi ob kultne podobe socrealizma in nacikunsta, žanrsko in historično slikarstvo ob ruski umetniški eksperiment, Entartete Kunst in futurizem. Z demontažo in (re)montažo podob in sopostavljanjem raznovrstnih virov in motivov, ideoloških in kulturnih kodov združuje nezdružljivo".</p></blockquote> <p>Barbara Borčić v spremnem besedilu ob razstavi izpostavi moč znaka. Lahko bi rekli, da skupino Laibach, ki je s svojo močno ikonografsko identiteto tudi sama dobila simbolen pomen, vsaj posredno zaznamuje raziskovanje znaka kot pojava. Famo je sprožal tudi njihov križ.</p> <p>Avantgardna umetnost, tudi taka, kot jo je ustvarjal <strong>Kazimir Malevič</strong>, in ki jo Laibach apropriira iz zgodovine, je bila pogosto režimsko zatirana. Laibach pa je sam provociral režime. Njihova likovna dela so torej vsebinsko in žanrsko eklektična, veliko je sklicev na dela drugih umetnikov.</p> <p>V galeriji Sloart nas slike Laibacha nagovarjajo s svojo monumentalnostjo. Gre za neke vrste apropriacijo svojih lastnih zgodnjih podob. To so motivi metalca, sejalca, jelena in štirih jezdecev apokalipse. Prodajno razstavo Ausstellung! Laibach Kunst – Apokalipsa in ostale zgodbe si lahko ogledate do 27. maja.</p></p> Fri, 08 Apr 2022 18:50:00 +0000 Včeraj covid, danes vojna, kaj nas čaka jutri? To je eno od vprašanj razstave Pošasti so ljudje, ki v Mestni galeriji Nova Gorica predstavlja različne umetniške poglede na srhljivost, grozo in grotesknost. Dela je za novogoriško postavitev izbrala likovna kritičarka Nina Jeza, izbrani umetniki so predstavniki različnih generacij, vsak s svojo lastno likovno govorico. Tatjana Gregorič je Nino Jeza med drugim vprašala, kako je nastal izbor, Tina Dobrajc in Mito Gegič pa odgovarjata, kako sta se uglasila na obravnavano tematiko. <p>V Mestni galeriji Nova Gorica umetniški pogledi na srhljivost, grozo in grotesknost</p><p><p>Včeraj covid, danes vojna, kaj nas čaka jutri? To je eno od vprašanj razstave Pošasti so ljudje, ki v Mestni galeriji Nova Gorica predstavlja različne umetniške poglede na srhljivost, grozo in grotesknost. Dela je za novogoriško postavitev izbrala likovna kritičarka Nina Jeza, izbrani umetniki so predstavniki različnih generacij, vsak s svojo lastno likovno govorico. Tatjana Gregorič je Nino Jeza med drugim vprašala, kako je nastal izbor, Tina Dobrajc in Mito Gegič pa odgovarjata, kako sta se uglasila na obravnavano tematiko.</p></p> 174861345 RTVSLO – Ars 1193 clean Včeraj covid, danes vojna, kaj nas čaka jutri? To je eno od vprašanj razstave Pošasti so ljudje, ki v Mestni galeriji Nova Gorica predstavlja različne umetniške poglede na srhljivost, grozo in grotesknost. Dela je za novogoriško postavitev izbrala likovna kritičarka Nina Jeza, izbrani umetniki so predstavniki različnih generacij, vsak s svojo lastno likovno govorico. Tatjana Gregorič je Nino Jeza med drugim vprašala, kako je nastal izbor, Tina Dobrajc in Mito Gegič pa odgovarjata, kako sta se uglasila na obravnavano tematiko. <p>V Mestni galeriji Nova Gorica umetniški pogledi na srhljivost, grozo in grotesknost</p><p><p>Včeraj covid, danes vojna, kaj nas čaka jutri? To je eno od vprašanj razstave Pošasti so ljudje, ki v Mestni galeriji Nova Gorica predstavlja različne umetniške poglede na srhljivost, grozo in grotesknost. Dela je za novogoriško postavitev izbrala likovna kritičarka Nina Jeza, izbrani umetniki so predstavniki različnih generacij, vsak s svojo lastno likovno govorico. Tatjana Gregorič je Nino Jeza med drugim vprašala, kako je nastal izbor, Tina Dobrajc in Mito Gegič pa odgovarjata, kako sta se uglasila na obravnavano tematiko.</p></p> Fri, 01 Apr 2022 19:00:00 +0000 "Samo dajati je uničujoče," razmišlja letošnji prejemnik prestižne arhitekturne Pritzkerjeve nagrade Diébédo Francis Kéré, ki se je rodil v Burkini Faso, študiral v Nemčiji, zdaj pa s premišljenimi projekti vrača domači afriški skupnosti. Zgradbe gradi z lokalnimi materiali in v sodelovanju s tamkajšnjimi prebivalci, ključno pa se mu zdi predvsem spodbujati razmišljanje. Francis Kere je bil leta 2009 predavatelj na 27. Piranskih dnevih arhitekture in tedaj se je z njim pogovarjala Neva Zajc, ob razglastivi nagrade pa je Iza Pevec pred mikrofon povabila arhitekta Danico Sretenović in Andraža Keršiča, ki sta Kereja leta 2016 intervjuvala za Outsider. Foto: EPA<p>Trajnostna arhitekura letošnjega Pritzkerjevega nagrajenca odgovarja na izzive afriškega podnebja, kulture in razmer, pri nastanku novih zgradb pa sodeluje vsa skupnost</p><p><p>"Samo dajati je uničujoče," razmišlja letošnji prejemnik prestižne arhitekturne Pritzkerjeve nagrade Diébédo Francis Kéré, ki se je rodil v Burkini Faso, študiral v Nemčiji, zdaj pa s premišljenimi projekti vrača domači afriški skupnosti. Zgradbe gradi z lokalnimi materiali in v sodelovanju s tamkajšnjimi prebivalci, ključno pa se mu zdi predvsem spodbujati razmišljanje. Francis Kere je bil leta 2009 predavatelj na 27. Piranskih dnevih arhitekture in tedaj se je z njim pogovarjala Neva Zajc, ob razglastivi nagrade pa je Iza Pevec pred mikrofon povabila arhitekta Andraža Keršiča in Danico Sretenović, tudi publicistko, ki sta Kereja leta 2016 intervjuvala za Outsider.</p></p> 174859496 RTVSLO – Ars 2134 clean "Samo dajati je uničujoče," razmišlja letošnji prejemnik prestižne arhitekturne Pritzkerjeve nagrade Diébédo Francis Kéré, ki se je rodil v Burkini Faso, študiral v Nemčiji, zdaj pa s premišljenimi projekti vrača domači afriški skupnosti. Zgradbe gradi z lokalnimi materiali in v sodelovanju s tamkajšnjimi prebivalci, ključno pa se mu zdi predvsem spodbujati razmišljanje. Francis Kere je bil leta 2009 predavatelj na 27. Piranskih dnevih arhitekture in tedaj se je z njim pogovarjala Neva Zajc, ob razglastivi nagrade pa je Iza Pevec pred mikrofon povabila arhitekta Danico Sretenović in Andraža Keršiča, ki sta Kereja leta 2016 intervjuvala za Outsider. Foto: EPA<p>Trajnostna arhitekura letošnjega Pritzkerjevega nagrajenca odgovarja na izzive afriškega podnebja, kulture in razmer, pri nastanku novih zgradb pa sodeluje vsa skupnost</p><p><p>"Samo dajati je uničujoče," razmišlja letošnji prejemnik prestižne arhitekturne Pritzkerjeve nagrade Diébédo Francis Kéré, ki se je rodil v Burkini Faso, študiral v Nemčiji, zdaj pa s premišljenimi projekti vrača domači afriški skupnosti. Zgradbe gradi z lokalnimi materiali in v sodelovanju s tamkajšnjimi prebivalci, ključno pa se mu zdi predvsem spodbujati razmišljanje. Francis Kere je bil leta 2009 predavatelj na 27. Piranskih dnevih arhitekture in tedaj se je z njim pogovarjala Neva Zajc, ob razglastivi nagrade pa je Iza Pevec pred mikrofon povabila arhitekta Andraža Keršiča in Danico Sretenović, tudi publicistko, ki sta Kereja leta 2016 intervjuvala za Outsider.</p></p> Fri, 25 Mar 2022 18:50:00 +0000 V naši kulturi in mitih še vedno najdemo ostanke iz paleolitika, naše prve tehnologije pa segajo v neolitik, o naši zgodovini in odnosu do narave razmišlja David Nez, umetnik, znan kot nekdanji član skupine OHO. Prelomno gibanje, ki se je kasneje oblikovalo v skupino, je v Sloveniji izredno sočasno z dogajanjem po svetu, spreminjalo dojemanje umetnosti, ki so jo hoteli približati vsakdanjemu življenju – pa naj je šlo za t.i. artikle iz faze reizma, ali pa za akcije in heppeninge v urbanem javnem prostoru in naravi. Prav narava je imela za člane skupine poseben pomen, saj so se želeli s svojim delovanjem harmonično vključiti v kroženje naravnih sil in preseči antropocentrizem, njihova dela pa zaznamuje tudi ekološka ozaveščenost. Ta je poudarjena tudi na razstavi Zoetrop – kolo življenja v mariborski Galeriji K18, ki jo je David Nez zasnoval kot celostno izkušnjo. Privlačna instalacija, ki nagovarja vse naše čute, pa hitro razkrije kritično ost in umetnikov poziv k boju proti podnebni krizi. Foto: Grega Salobir/Galerija K18<p>Zadnja razstava v trenutnih prostorih Galerije K18 v Mariboru nas povabi, da se prepustimo instalaciji, ki nagovarja vse čute, a se za njeno privlačnostjo skriva kritična misel o podnebni krizi</p><p><p>V naši kulturi in mitih še vedno najdemo ostanke iz paleolitika, naše prve tehnologije pa segajo v neolitik, o naši zgodovini in odnosu do narave razmišlja <strong>David Nez</strong>, umetnik, znan kot nekdanji član skupine OHO. Prelomno gibanje, ki se je kasneje oblikovalo v skupino, je v Sloveniji izredno sočasno z dogajanjem po svetu, spreminjalo dojemanje umetnosti, ki so jo hoteli približati vsakdanjemu življenju – pa naj je šlo za t.i. artikle iz faze reizma, ali pa za akcije in heppeninge v urbanem javnem prostoru in naravi. Prav narava je imela za člane skupine poseben pomen, saj so se želeli s svojim delovanjem harmonično vključiti v kroženje naravnih sil in preseči antropocentrizem, njihova dela pa zaznamuje tudi ekološka ozaveščenost. Ta je poudarjena tudi na razstavi <em>Zoetrop – kolo življenja </em>v mariborski Galeriji K18, ki jo je David Nez zasnoval kot celostno izkušnjo. Privlačna instalacija, ki nagovarja vse naše čute, pa hitro razkrije kritično ost in umetnikov poziv k boju proti podnebni krizi.</p></p> 174857489 RTVSLO – Ars 1726 clean V naši kulturi in mitih še vedno najdemo ostanke iz paleolitika, naše prve tehnologije pa segajo v neolitik, o naši zgodovini in odnosu do narave razmišlja David Nez, umetnik, znan kot nekdanji član skupine OHO. Prelomno gibanje, ki se je kasneje oblikovalo v skupino, je v Sloveniji izredno sočasno z dogajanjem po svetu, spreminjalo dojemanje umetnosti, ki so jo hoteli približati vsakdanjemu življenju – pa naj je šlo za t.i. artikle iz faze reizma, ali pa za akcije in heppeninge v urbanem javnem prostoru in naravi. Prav narava je imela za člane skupine poseben pomen, saj so se želeli s svojim delovanjem harmonično vključiti v kroženje naravnih sil in preseči antropocentrizem, njihova dela pa zaznamuje tudi ekološka ozaveščenost. Ta je poudarjena tudi na razstavi Zoetrop – kolo življenja v mariborski Galeriji K18, ki jo je David Nez zasnoval kot celostno izkušnjo. Privlačna instalacija, ki nagovarja vse naše čute, pa hitro razkrije kritično ost in umetnikov poziv k boju proti podnebni krizi. Foto: Grega Salobir/Galerija K18<p>Zadnja razstava v trenutnih prostorih Galerije K18 v Mariboru nas povabi, da se prepustimo instalaciji, ki nagovarja vse čute, a se za njeno privlačnostjo skriva kritična misel o podnebni krizi</p><p><p>V naši kulturi in mitih še vedno najdemo ostanke iz paleolitika, naše prve tehnologije pa segajo v neolitik, o naši zgodovini in odnosu do narave razmišlja <strong>David Nez</strong>, umetnik, znan kot nekdanji član skupine OHO. Prelomno gibanje, ki se je kasneje oblikovalo v skupino, je v Sloveniji izredno sočasno z dogajanjem po svetu, spreminjalo dojemanje umetnosti, ki so jo hoteli približati vsakdanjemu življenju – pa naj je šlo za t.i. artikle iz faze reizma, ali pa za akcije in heppeninge v urbanem javnem prostoru in naravi. Prav narava je imela za člane skupine poseben pomen, saj so se želeli s svojim delovanjem harmonično vključiti v kroženje naravnih sil in preseči antropocentrizem, njihova dela pa zaznamuje tudi ekološka ozaveščenost. Ta je poudarjena tudi na razstavi <em>Zoetrop – kolo življenja </em>v mariborski Galeriji K18, ki jo je David Nez zasnoval kot celostno izkušnjo. Privlačna instalacija, ki nagovarja vse naše čute, pa hitro razkrije kritično ost in umetnikov poziv k boju proti podnebni krizi.</p></p> Fri, 18 Mar 2022 18:30:00 +0000 Mehka moč je ob razmerju med umetnostjo in politiko že dolgo v ospredju zanimanj Jasmine Cibic, umetnice, ki je lani prejela prestižno Jarmanovo nagrado za inovativne dosežke na področju filma, trenutno pa se predstavlja na veliki skupinski razstavi Vračanje pogleda v ljubljanski Cukrarni in s samostojno razstavo v Muzeju moderne umetnosti v Salzburgu, kjer odpira podobne teme kot jih je leta 2020 na razstavi Fundus prizadevanja v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova, ko se je osredotočala na politično motivirana kulturna darila ter njihovo vlogo v nacionalnih in političnih strukturah v trenutkih evropske krize v dvajsetem stoletju. Tedaj je umetnica v pogovoru ob razstavi med drugim razmišljala o prepletu politike in umetnosti.<p>Priznana slovenska umetnica se v Avstriji prvič predstavlja s samostojno razstavo </p><p><p>Mehka moč je ob razmerju med umetnostjo in politiko že dolgo v ospredju zanimanj Jasmine Cibic, umetnice, ki je lani prejela prestižno Jarmanovo nagrado za inovativne dosežke na področju filma, trenutno pa se predstavlja na veliki skupinski razstavi Vračanje pogleda in s samostojno razstavo v Muzeju moderne umetnosti v Salzburgu, kjer odpira podobne teme kot jih je leta 2020 na razstavi Fundus prizadevanja v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova, ko se je osredotočala na politično motivirana kulturna darila ter njihovo vlogo v nacionalnih in političnih strukturah v trenutkih evropske krize v dvajsetem stoletju. Tedaj je umetnica v pogovoru ob razstavi med drugim razmišljala o prepletu politike in umetnosti.</p></p> 174855495 RTVSLO – Ars 1631 clean Mehka moč je ob razmerju med umetnostjo in politiko že dolgo v ospredju zanimanj Jasmine Cibic, umetnice, ki je lani prejela prestižno Jarmanovo nagrado za inovativne dosežke na področju filma, trenutno pa se predstavlja na veliki skupinski razstavi Vračanje pogleda v ljubljanski Cukrarni in s samostojno razstavo v Muzeju moderne umetnosti v Salzburgu, kjer odpira podobne teme kot jih je leta 2020 na razstavi Fundus prizadevanja v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova, ko se je osredotočala na politično motivirana kulturna darila ter njihovo vlogo v nacionalnih in političnih strukturah v trenutkih evropske krize v dvajsetem stoletju. Tedaj je umetnica v pogovoru ob razstavi med drugim razmišljala o prepletu politike in umetnosti.<p>Priznana slovenska umetnica se v Avstriji prvič predstavlja s samostojno razstavo </p><p><p>Mehka moč je ob razmerju med umetnostjo in politiko že dolgo v ospredju zanimanj Jasmine Cibic, umetnice, ki je lani prejela prestižno Jarmanovo nagrado za inovativne dosežke na področju filma, trenutno pa se predstavlja na veliki skupinski razstavi Vračanje pogleda in s samostojno razstavo v Muzeju moderne umetnosti v Salzburgu, kjer odpira podobne teme kot jih je leta 2020 na razstavi Fundus prizadevanja v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova, ko se je osredotočala na politično motivirana kulturna darila ter njihovo vlogo v nacionalnih in političnih strukturah v trenutkih evropske krize v dvajsetem stoletju. Tedaj je umetnica v pogovoru ob razstavi med drugim razmišljala o prepletu politike in umetnosti.</p></p> Fri, 11 Mar 2022 18:30:00 +0000 Slovenska umetnica Valerie Wolf Gang s svojim ustvarjalnim pristopom sodeluje in raziskuje v poljih umetne inteligence in robotike. V sinergiji z visokimi tehnologijami si zastavlja vprašanja o lastni identiteti, o tem, kako vidimo, prepoznavamo ali ne prepoznavamo samih sebe in o tem, kako nas vidijo drugi. Od tu dalje pa razvija misel o tem, kdo so oziroma kdo je drugi, kakšen je njegov namen in kakšen vpliv ima v povratni zanki na nas. V galeriji Kulturnega centra Tobačna 001 je na ogled razstava Čudoviti obraz umetne inteligence, na kateri Valerie Wolf Gang prikazuje večletno umetniško raziskovanje umetne inteligence v povezavi z novimi mediji. Za oddajo Likovni odmevi, se je z umetnico pogovarjala Petra Tanko, pred mikrofon pa je povabila tudi kustosinjo razstave Alenko Trebušak iz Muzeja in galerij mesta Ljubljane. Valerie Wolf Gang: Robot Series<p>Razstava Valerie Wolf Gang v Kulturnem centru Tobačna 001</p><p><p>Slovenska umetnica Valerie Wolf Gang s svojim ustvarjalnim pristopom sodeluje in raziskuje v poljih umetne inteligence in robotike. V sinergiji z visokimi tehnologijami si zastavlja vprašanja o lastni identiteti, o tem, kako vidimo, prepoznavamo ali ne prepoznavamo samih sebe, in o tem, kako nas vidijo drugi. Od tu naprej pa razvija misel o tem, kdo so oziroma kdo je drugi, kakšen je njegov namen in kakšen vpliv ima v povratni zanki na nas. V galeriji Kulturnega centra Tobačna 001 je na ogled razstava Čudoviti obraz umetne inteligence, na kateri Valerie Wolf Gang prikazuje večletno umetniško raziskovanje umetne inteligence v povezavi z novimi mediji. Za oddajo Likovni odmevi se je z umetnico pogovarjala Petra Tanko, pred mikrofon je povabila tudi kustosinjo razstave Alenko Trebušak iz Muzeja in galerij mesta Ljubljane. Vabimo vas k poslušanju.</p></p> 174853006 RTVSLO – Ars 1093 clean Slovenska umetnica Valerie Wolf Gang s svojim ustvarjalnim pristopom sodeluje in raziskuje v poljih umetne inteligence in robotike. V sinergiji z visokimi tehnologijami si zastavlja vprašanja o lastni identiteti, o tem, kako vidimo, prepoznavamo ali ne prepoznavamo samih sebe in o tem, kako nas vidijo drugi. Od tu dalje pa razvija misel o tem, kdo so oziroma kdo je drugi, kakšen je njegov namen in kakšen vpliv ima v povratni zanki na nas. V galeriji Kulturnega centra Tobačna 001 je na ogled razstava Čudoviti obraz umetne inteligence, na kateri Valerie Wolf Gang prikazuje večletno umetniško raziskovanje umetne inteligence v povezavi z novimi mediji. Za oddajo Likovni odmevi, se je z umetnico pogovarjala Petra Tanko, pred mikrofon pa je povabila tudi kustosinjo razstave Alenko Trebušak iz Muzeja in galerij mesta Ljubljane. Valerie Wolf Gang: Robot Series<p>Razstava Valerie Wolf Gang v Kulturnem centru Tobačna 001</p><p><p>Slovenska umetnica Valerie Wolf Gang s svojim ustvarjalnim pristopom sodeluje in raziskuje v poljih umetne inteligence in robotike. V sinergiji z visokimi tehnologijami si zastavlja vprašanja o lastni identiteti, o tem, kako vidimo, prepoznavamo ali ne prepoznavamo samih sebe, in o tem, kako nas vidijo drugi. Od tu naprej pa razvija misel o tem, kdo so oziroma kdo je drugi, kakšen je njegov namen in kakšen vpliv ima v povratni zanki na nas. V galeriji Kulturnega centra Tobačna 001 je na ogled razstava Čudoviti obraz umetne inteligence, na kateri Valerie Wolf Gang prikazuje večletno umetniško raziskovanje umetne inteligence v povezavi z novimi mediji. Za oddajo Likovni odmevi se je z umetnico pogovarjala Petra Tanko, pred mikrofon je povabila tudi kustosinjo razstave Alenko Trebušak iz Muzeja in galerij mesta Ljubljane. Vabimo vas k poslušanju.</p></p> Fri, 04 Mar 2022 18:30:00 +0000 V Umetnostni galeriji Maribor so prvič pripravili razstavo izbora del akademskega slikarja in grafika Antona Nowaka, ki se je rodil in odraščal v Mariboru, pozneje pa se je šolal na Dunaju v Avstriji in bil eden ustanovnih članov dunajske secesije. Nowak, ki je živel na Dunaju, je ves čas ohranjal stike s svojo družino v Mariboru in ob koncu druge svetovne vojne je njegova najmlajša sestra njegova slikarska dela podarila Pokrajinskemu muzeju Maribor. Ta je okoli 70 njegovih del pozneje postopoma predal v hrambo Umetnostni galeriji Maribor. Kustosinja UGM Andreja Borin je opisala njegovo slikarstvo, dr. Valentina Bevc Varl iz Pokrajinskega muzeja Maribor pa je predstavila njegovo zanimivo življenjsko pot. O avtorju, ki je močno sooblikoval umetnost na prehodu iz 19. v 20. stoletje, so namreč marsikaj odkrili šele v zadnjem času prav z raziskovanjem obeh kustosinj. Foto: Anton Nowak, Gorska pokrajina, 1905, olje na lepenki, 30 x 41 cm avtor fotografije: Damjan Švarc, UGM, izrez fotografije<p>V UGM predstavljajo dela spregledanega umetnika </p><p><p>V Umetnostni galeriji Maribor so prvič pripravili razstavo izbora del akademskega slikarja in grafika Antona Nowaka, ki se je rodil in odraščal v Mariboru, pozneje pa se je šolal na Dunaju v Avstriji in bil eden ustanovnih članov dunajske secesije. Nowak, ki je živel na Dunaju, je ves čas ohranjal stike s svojo družino v Mariboru in ob koncu druge svetovne vojne je njegova najmlajša sestra njegova slikarska dela podarila Pokrajinskemu muzeju Maribor. Ta je okoli 70 njegovih del pozneje postopoma predal v hrambo Umetnostni galeriji Maribor. Kustosinja UGM Andreja Borin je opisala njegovo slikarstvo, dr. Valentina Bevc Varl iz Pokrajinskega muzeja Maribor pa je predstavila njegovo zanimivo življenjsko pot. O avtorju, ki je močno sooblikoval umetnost na prehodu iz 19. v 20. stoletje, so namreč marsikaj odkrili šele v zadnjem času prav z raziskovanjem obeh kustosinj.</p></p> 174851378 RTVSLO – Ars 1579 clean V Umetnostni galeriji Maribor so prvič pripravili razstavo izbora del akademskega slikarja in grafika Antona Nowaka, ki se je rodil in odraščal v Mariboru, pozneje pa se je šolal na Dunaju v Avstriji in bil eden ustanovnih članov dunajske secesije. Nowak, ki je živel na Dunaju, je ves čas ohranjal stike s svojo družino v Mariboru in ob koncu druge svetovne vojne je njegova najmlajša sestra njegova slikarska dela podarila Pokrajinskemu muzeju Maribor. Ta je okoli 70 njegovih del pozneje postopoma predal v hrambo Umetnostni galeriji Maribor. Kustosinja UGM Andreja Borin je opisala njegovo slikarstvo, dr. Valentina Bevc Varl iz Pokrajinskega muzeja Maribor pa je predstavila njegovo zanimivo življenjsko pot. O avtorju, ki je močno sooblikoval umetnost na prehodu iz 19. v 20. stoletje, so namreč marsikaj odkrili šele v zadnjem času prav z raziskovanjem obeh kustosinj. Foto: Anton Nowak, Gorska pokrajina, 1905, olje na lepenki, 30 x 41 cm avtor fotografije: Damjan Švarc, UGM, izrez fotografije<p>V UGM predstavljajo dela spregledanega umetnika </p><p><p>V Umetnostni galeriji Maribor so prvič pripravili razstavo izbora del akademskega slikarja in grafika Antona Nowaka, ki se je rodil in odraščal v Mariboru, pozneje pa se je šolal na Dunaju v Avstriji in bil eden ustanovnih članov dunajske secesije. Nowak, ki je živel na Dunaju, je ves čas ohranjal stike s svojo družino v Mariboru in ob koncu druge svetovne vojne je njegova najmlajša sestra njegova slikarska dela podarila Pokrajinskemu muzeju Maribor. Ta je okoli 70 njegovih del pozneje postopoma predal v hrambo Umetnostni galeriji Maribor. Kustosinja UGM Andreja Borin je opisala njegovo slikarstvo, dr. Valentina Bevc Varl iz Pokrajinskega muzeja Maribor pa je predstavila njegovo zanimivo življenjsko pot. O avtorju, ki je močno sooblikoval umetnost na prehodu iz 19. v 20. stoletje, so namreč marsikaj odkrili šele v zadnjem času prav z raziskovanjem obeh kustosinj.</p></p> Fri, 25 Feb 2022 18:30:00 +0000 Marko Brecelj se je v kolektivni spomin seveda zapisal kot legendarni pevec in pisec besedil skupine Buldožer, s katero so v 70-ih pretresali jugoslovansko rock sceno, še posebej s prelomno ploščo Pljuni istini u oči. In kdo ne bi poznal njegovega kantavtorskega albuma Cocktail, ki ga je aranžiral Bojan Adamič. A vendar je bil mnogo več kot le glasbenik. Marko Brecelj: legenda, spregledani umetnik, pionir slovenskega performansa, politični aktivist, pesnik, Ježkov nagrajenec. Predvsem pa mehki terorist. Neizprosen satirik, ki se pogosto ni oziral na oliko. Njegova življenje in ustvarjalnost sta se nenehno prepletala. Njegovo življenje je bilo nenehni performans. Bil je nezaigran lik, to je bil pač on. Pa je to res? Glasbenik Zoran Predin je v dokumentarnem filmu režiserja Janeza Burgerja z naslovom Priletni parazit ali Kdo je Marko Brecelj rekel, da je v Marku Breclju več Markov. Gledališki kritik Blaž Lukan pa, da čeprav je deloval kdaj naivno in spontano, je zadaj vedno bil nek načrt – da je bil torej tudi zelo premišljen. "Negotova je usoda protipožarne predstavitve Mehkega terorizma v Vžigalici", je zapisal Marko Brecelj 6. novembra lani v spletnem dnevniškem zapisu Ustanove nevladnih mladinskega polja Pohorski bataljon. No, razstava, ki so jo pripravljali s kustosoma Janijem Pirnatom in Vasjo Cenčičem, je le uspela. Marko je ni dočakal. Preminil je nekaj dni pred odprtjem, ki je bilo 8. februarja, na Prešernov dan. Prešerna posprava je postavljena v predhodno razstavo Soap Opera kolektiva iz Istre pod Slovenci Stran 22, ki se je umetniško in kulturno kalil med drugim prav v mladinskem, kulturnem, socialnem in multimedijskem centru v Kopru, kjer je bil Marko Brecelj dolgoletni direktor. Kot so poudarili v spremnem besedilu, je tako, namesto da bi naslednikom dopustil, da z njegovih pleč vidijo dlje, sam simbolično stopil na njihova ramena. Foto: Žiga Bratoš <p>Legenda, glasbenik, spregledani umetnik, pionir slovenskega performansa, politični aktivist, pesnik, Ježkov nagrajenec. Predvsem pa mehki terorist. Neizprosni satirik, ki se pogosto ni oziral na oliko.</p><p><p><strong>Marko Brecelj</strong> se je v kolektivni spomin seveda zapisal kot legendarni pevec in pisec besedil skupine Buldožer, s katero so v 70-ih pretresali jugoslovansko rock sceno, še posebej s prelomno ploščo Pljuni istini u oči. In kdo ne bi poznal njegovega kantavtorskega albuma Cocktail, ki ga je aranžiral Bojan Adamič. A vendar je bil mnogo več kot le glasbenik.</p> <p>Marko Brecelj: legenda, spregledani umetnik, pionir slovenskega performansa, politični aktivist, pesnik, Ježkov nagrajenec. Predvsem pa mehki terorist. Neizprosen satirik, ki se pogosto ni oziral na oliko. Njegova življenje in ustvarjalnost sta se nenehno prepletala. Njegovo življenje je bilo nenehni performans. Bil je nezaigran lik, to je bil pač on. Pa je to res? Glasbenik <strong>Zoran Predin</strong> je v dokumentarnem filmu režiserja <strong>Janeza Burgerja</strong> z naslovom Priletni parazit ali Kdo je Marko Brecelj rekel, da je v Marku Breclju več Markov. Gledališki kritik <strong>Blaž Lukan</strong> pa, da čeprav je deloval kdaj naivno in spontano, je zadaj vedno bil nek načrt – da je bil torej tudi zelo premišljen.</p> <p>"Negotova je usoda protipožarne predstavitve Mehkega terorizma v Vžigalici", je zapisal Marko Brecelj 6. novembra lani v spletnem dnevniškem zapisu Ustanove nevladnih mladinskega polja Pohorski bataljon. No, razstava, ki so jo pripravljali s kustosoma <strong>Janijem Pirnatom</strong> in <strong>Vasjo Cenčičem</strong>, je le uspela. Marko je ni dočakal. Preminil je nekaj dni pred odprtjem, ki je bilo 8. februarja, na Prešernov dan. Prešerna posprava je postavljena v predhodno razstavo Soap Opera kolektiva iz Istre pod Slovenci Stran 22, ki se je umetniško in kulturno kalil med drugim prav v mladinskem, kulturnem, socialnem in multimedijskem centru v Kopru, kjer je bil Marko Brecelj dolgoletni direktor. Kot so poudarili v spremnem besedilu, je tako, namesto da bi naslednikom dopustil, da z njegovih pleč vidijo dlje, sam simbolično stopil na njihova ramena.</p></p> 174849539 RTVSLO – Ars 1649 clean Marko Brecelj se je v kolektivni spomin seveda zapisal kot legendarni pevec in pisec besedil skupine Buldožer, s katero so v 70-ih pretresali jugoslovansko rock sceno, še posebej s prelomno ploščo Pljuni istini u oči. In kdo ne bi poznal njegovega kantavtorskega albuma Cocktail, ki ga je aranžiral Bojan Adamič. A vendar je bil mnogo več kot le glasbenik. Marko Brecelj: legenda, spregledani umetnik, pionir slovenskega performansa, politični aktivist, pesnik, Ježkov nagrajenec. Predvsem pa mehki terorist. Neizprosen satirik, ki se pogosto ni oziral na oliko. Njegova življenje in ustvarjalnost sta se nenehno prepletala. Njegovo življenje je bilo nenehni performans. Bil je nezaigran lik, to je bil pač on. Pa je to res? Glasbenik Zoran Predin je v dokumentarnem filmu režiserja Janeza Burgerja z naslovom Priletni parazit ali Kdo je Marko Brecelj rekel, da je v Marku Breclju več Markov. Gledališki kritik Blaž Lukan pa, da čeprav je deloval kdaj naivno in spontano, je zadaj vedno bil nek načrt – da je bil torej tudi zelo premišljen. "Negotova je usoda protipožarne predstavitve Mehkega terorizma v Vžigalici", je zapisal Marko Brecelj 6. novembra lani v spletnem dnevniškem zapisu Ustanove nevladnih mladinskega polja Pohorski bataljon. No, razstava, ki so jo pripravljali s kustosoma Janijem Pirnatom in Vasjo Cenčičem, je le uspela. Marko je ni dočakal. Preminil je nekaj dni pred odprtjem, ki je bilo 8. februarja, na Prešernov dan. Prešerna posprava je postavljena v predhodno razstavo Soap Opera kolektiva iz Istre pod Slovenci Stran 22, ki se je umetniško in kulturno kalil med drugim prav v mladinskem, kulturnem, socialnem in multimedijskem centru v Kopru, kjer je bil Marko Brecelj dolgoletni direktor. Kot so poudarili v spremnem besedilu, je tako, namesto da bi naslednikom dopustil, da z njegovih pleč vidijo dlje, sam simbolično stopil na njihova ramena. Foto: Žiga Bratoš <p>Legenda, glasbenik, spregledani umetnik, pionir slovenskega performansa, politični aktivist, pesnik, Ježkov nagrajenec. Predvsem pa mehki terorist. Neizprosni satirik, ki se pogosto ni oziral na oliko.</p><p><p><strong>Marko Brecelj</strong> se je v kolektivni spomin seveda zapisal kot legendarni pevec in pisec besedil skupine Buldožer, s katero so v 70-ih pretresali jugoslovansko rock sceno, še posebej s prelomno ploščo Pljuni istini u oči. In kdo ne bi poznal njegovega kantavtorskega albuma Cocktail, ki ga je aranžiral Bojan Adamič. A vendar je bil mnogo več kot le glasbenik.</p> <p>Marko Brecelj: legenda, spregledani umetnik, pionir slovenskega performansa, politični aktivist, pesnik, Ježkov nagrajenec. Predvsem pa mehki terorist. Neizprosen satirik, ki se pogosto ni oziral na oliko. Njegova življenje in ustvarjalnost sta se nenehno prepletala. Njegovo življenje je bilo nenehni performans. Bil je nezaigran lik, to je bil pač on. Pa je to res? Glasbenik <strong>Zoran Predin</strong> je v dokumentarnem filmu režiserja <strong>Janeza Burgerja</strong> z naslovom Priletni parazit ali Kdo je Marko Brecelj rekel, da je v Marku Breclju več Markov. Gledališki kritik <strong>Blaž Lukan</strong> pa, da čeprav je deloval kdaj naivno in spontano, je zadaj vedno bil nek načrt – da je bil torej tudi zelo premišljen.</p> <p>"Negotova je usoda protipožarne predstavitve Mehkega terorizma v Vžigalici", je zapisal Marko Brecelj 6. novembra lani v spletnem dnevniškem zapisu Ustanove nevladnih mladinskega polja Pohorski bataljon. No, razstava, ki so jo pripravljali s kustosoma <strong>Janijem Pirnatom</strong> in <strong>Vasjo Cenčičem</strong>, je le uspela. Marko je ni dočakal. Preminil je nekaj dni pred odprtjem, ki je bilo 8. februarja, na Prešernov dan. Prešerna posprava je postavljena v predhodno razstavo Soap Opera kolektiva iz Istre pod Slovenci Stran 22, ki se je umetniško in kulturno kalil med drugim prav v mladinskem, kulturnem, socialnem in multimedijskem centru v Kopru, kjer je bil Marko Brecelj dolgoletni direktor. Kot so poudarili v spremnem besedilu, je tako, namesto da bi naslednikom dopustil, da z njegovih pleč vidijo dlje, sam simbolično stopil na njihova ramena.</p></p> Fri, 18 Feb 2022 18:00:00 +0000 V slovenskem sodobnem ustvarjanju je pojem seksualnega obravnavan z različnimi vsebinskimi pristopi, ki so se izoblikovali med družbenimi spremembami. Pojem je postal tesno povezan s političnimi pozicijami in je zato dobil tudi nove razsežnosti. Seksualnosti in umetnosti se že več let posveča festival Račka, ki ga pripravlja Center sodobnih umetnosti Celje. V okviru festivala so pripravili tudi rastzavo Po resničnih dogodkih: prostori in artikulacije seksualnosti, ki je na ogled v Galeriji sodobne umetnosti, v Likovnem salonu in v Galeriji Račka. O njej se Aleksandra Saška Gruden pogovarja s kustosinjama Ireno Čerčnik in Majo Hodošček. Foto: Festival Račka<p>Festival Račka, ki se posveča razmerju med seksualnostjo in umetnostjo, se končuje z razstavo del od devetdesetih let prejšnjega stoletja do danes in serijo performansov</p><p><p>V slovenskem sodobnem ustvarjanju je pojem seksualnega obravnavan z različnimi vsebinskimi pristopi, ki so se izoblikovali med družbenimi spremembami. Pojem je postal tesno povezan s političnimi pozicijami in je zato dobil tudi nove razsežnosti. Seksualnosti in umetnosti se že več let posveča festival Račka, ki ga pripravlja Center sodobnih umetnosti Celje. V okviru festivala so pripravili tudi rastzavo Po resničnih dogodkih: prostori in artikulacije seksualnosti, ki je na ogled v Galeriji sodobne umetnosti, v Likovnem salonu in v Galeriji Račka. O njej se je <strong>Aleksandra Saška Gruden</strong> pogovarjala s kustosinjama<strong> Ireno Čerčnik</strong> in <strong>Majo Hodošček</strong>.</p></p> 174845477 RTVSLO – Ars 1198 clean V slovenskem sodobnem ustvarjanju je pojem seksualnega obravnavan z različnimi vsebinskimi pristopi, ki so se izoblikovali med družbenimi spremembami. Pojem je postal tesno povezan s političnimi pozicijami in je zato dobil tudi nove razsežnosti. Seksualnosti in umetnosti se že več let posveča festival Račka, ki ga pripravlja Center sodobnih umetnosti Celje. V okviru festivala so pripravili tudi rastzavo Po resničnih dogodkih: prostori in artikulacije seksualnosti, ki je na ogled v Galeriji sodobne umetnosti, v Likovnem salonu in v Galeriji Račka. O njej se Aleksandra Saška Gruden pogovarja s kustosinjama Ireno Čerčnik in Majo Hodošček. Foto: Festival Račka<p>Festival Račka, ki se posveča razmerju med seksualnostjo in umetnostjo, se končuje z razstavo del od devetdesetih let prejšnjega stoletja do danes in serijo performansov</p><p><p>V slovenskem sodobnem ustvarjanju je pojem seksualnega obravnavan z različnimi vsebinskimi pristopi, ki so se izoblikovali med družbenimi spremembami. Pojem je postal tesno povezan s političnimi pozicijami in je zato dobil tudi nove razsežnosti. Seksualnosti in umetnosti se že več let posveča festival Račka, ki ga pripravlja Center sodobnih umetnosti Celje. V okviru festivala so pripravili tudi rastzavo Po resničnih dogodkih: prostori in artikulacije seksualnosti, ki je na ogled v Galeriji sodobne umetnosti, v Likovnem salonu in v Galeriji Račka. O njej se je <strong>Aleksandra Saška Gruden</strong> pogovarjala s kustosinjama<strong> Ireno Čerčnik</strong> in <strong>Majo Hodošček</strong>.</p></p> Fri, 04 Feb 2022 19:00:00 +0000 Akademski slikar Ludvik Pandur je svojo prvo samostojno razstavo pripravil leta 1971 v takratnem Salonu Rotovž v Mariboru. Tokrat, 50 let kasneje svoj obširen opus prikazuje na veliki pregledni razstavi v Umetnostni galeriji Maribor z naslovom Retrospektiva. Umetnik je prepoznaven po svojih izredno senzibilnih in obenem intenzivnih izrazih skozi katere preliva občutenja okolice, narave in človeka. Avtor je razstavo zasnoval skupaj s kustosom Juretom Kirbišem, vanjo pa vključil svoja najstarejša dela kot tudi najnovejša platna nastala v času epidemije. V vseh je, kot pravi sam, prisotna neka srhljivost, ki deluje v razponu od lepote do groteske. O razstavi in delu se je z avtorjem Ludvikom Pandurjem pogovarjala Aleksandra Saška Gruden. Foto: Avtoportret, 2015, olje na platnu, 30 x 24 cm, avtor fotografije: Damjan Švarc, vir: UGM, izrez fotografije<p>Retrospektiva v UGM prvič celostno prikazuje Pandurjeva dela od začetka sedemdesetih let do danes. </p><p><p>Akademski slikar Ludvik Pandur je svojo prvo samostojno razstavo pripravil leta 1971 v takratnem Salonu Rotovž v Mariboru. Tokrat, 50 let kasneje svoj obširen opus prikazuje na veliki pregledni razstavi v Umetnostni galeriji Maribor z naslovom Retrospektiva. Umetnik je prepoznaven po svojih izredno senzibilnih in obenem intenzivnih izrazih skozi katere preliva občutenja okolice, narave in človeka. Avtor je razstavo zasnoval skupaj s kustosom Juretom Kirbišem, vanjo pa vključil svoja najstarejša dela kot tudi najnovejša platna nastala v času epidemije. V vseh je, kot pravi sam, prisotna neka srhljivost, ki deluje v razponu od lepote do groteske. O razstavi in delu se je z avtorjem Ludvikom Pandurjem pogovarjala Aleksandra Saška Gruden.</p></p> 174843435 RTVSLO – Ars 1294 clean Akademski slikar Ludvik Pandur je svojo prvo samostojno razstavo pripravil leta 1971 v takratnem Salonu Rotovž v Mariboru. Tokrat, 50 let kasneje svoj obširen opus prikazuje na veliki pregledni razstavi v Umetnostni galeriji Maribor z naslovom Retrospektiva. Umetnik je prepoznaven po svojih izredno senzibilnih in obenem intenzivnih izrazih skozi katere preliva občutenja okolice, narave in človeka. Avtor je razstavo zasnoval skupaj s kustosom Juretom Kirbišem, vanjo pa vključil svoja najstarejša dela kot tudi najnovejša platna nastala v času epidemije. V vseh je, kot pravi sam, prisotna neka srhljivost, ki deluje v razponu od lepote do groteske. O razstavi in delu se je z avtorjem Ludvikom Pandurjem pogovarjala Aleksandra Saška Gruden. Foto: Avtoportret, 2015, olje na platnu, 30 x 24 cm, avtor fotografije: Damjan Švarc, vir: UGM, izrez fotografije<p>Retrospektiva v UGM prvič celostno prikazuje Pandurjeva dela od začetka sedemdesetih let do danes. </p><p><p>Akademski slikar Ludvik Pandur je svojo prvo samostojno razstavo pripravil leta 1971 v takratnem Salonu Rotovž v Mariboru. Tokrat, 50 let kasneje svoj obširen opus prikazuje na veliki pregledni razstavi v Umetnostni galeriji Maribor z naslovom Retrospektiva. Umetnik je prepoznaven po svojih izredno senzibilnih in obenem intenzivnih izrazih skozi katere preliva občutenja okolice, narave in človeka. Avtor je razstavo zasnoval skupaj s kustosom Juretom Kirbišem, vanjo pa vključil svoja najstarejša dela kot tudi najnovejša platna nastala v času epidemije. V vseh je, kot pravi sam, prisotna neka srhljivost, ki deluje v razponu od lepote do groteske. O razstavi in delu se je z avtorjem Ludvikom Pandurjem pogovarjala Aleksandra Saška Gruden.</p></p> Fri, 28 Jan 2022 19:00:00 +0000 "Sam sem velikokrat padel na zelo trda tla, a se mi je vedno zdelo vredno, da sem imel morda vsaj za trenutek lep razgled." Večmedijski umetnik Boris Beja je ime dobil po stricu, maminem bratu, ki je umrl v francoskih Alpah, še preden se je sam rodil. In ravno ta dediščina, v katero je bil Beja – s poimenovanjem po prezgodaj umrlem stricu – rojen, ga je temeljno zaznamovala tudi v umetniški praksi. Discipliniranost in sistematičnost njegovega strica, orodnega telovadca, ki je svetlo prihodnost v gimnastiki zamenjal za svojo največjo strast – alpinizem, enači s svojim umetniškim delovanjem. Kot pravi kuratorka razstave Tia Čiček, je urjenje specifične umetniške geste in senzibilnosti ter kiparskih in risarskih tehnik, pa tudi prebiranje teoretskih besedil, za Bejo nujen del vsakdanjika. Ta razmislek pa v galerijskem prostoru upredmeti prek ready-made procesa, ko materializirane stične točke nečaka in strica razvija v osebno-izpovedno umetniško gesto. Ob prenovi šolske telovadnice v Zagorju ob Savi je prevzel stari parket – torej tla, po katerih sta hodila oba Borisa – in nekaj telovadnega orodja, ki so tako postali osnovni gradnik razstave Za Borisa. Postavitev, ki na vstopni in izstopni točki tematizira smrt s kolažem iz fotografij Beje med samoočiščevalnim ritualnim restavriranjem družinskega nagrobnika in svojega (stričevega) imena, je izhajajoč iz umetnikove osebne družinske zgodovine napolnjena z več sugestijami obiskovalcu razstave, naj se tudi on retrospektivno zazre v lastno življenje in razmisli o nadaljnjih smereh postopanja po njem. [foto: Boris Beja, Razstava "Za Borisa", Galerija Škuc, Ljubljana 2022, (c) Boris Beja]<p>"Kdor visoko leta, ima lep razgled!"</p><p><p>"Sam sem velikokrat padel na zelo trda tla, a se mi je vedno zdelo vredno, da sem imel morda vsaj za trenutek lep razgled."</p> <p>Večmedijski umetnik Boris Beja je ime dobil po stricu, maminem bratu, ki je umrl v francoskih Alpah, še preden se je sam rodil. In ravno ta dediščina, v katero je bil Beja – s poimenovanjem po prezgodaj umrlem stricu – rojen, ga je temeljno zaznamovala tudi v umetniški praksi. Discipliniranost in sistematičnost njegovega strica, orodnega telovadca, ki je svetlo prihodnost v gimnastiki zamenjal za svojo največjo strast – alpinizem, enači s svojim umetniškim delovanjem. Kot pravi kuratorka razstave Tia Čiček, je urjenje specifične umetniške geste in senzibilnosti ter kiparskih in risarskih tehnik, pa tudi prebiranje teoretskih besedil, za Bejo nujen del vsakdanjika. Ta razmislek pa v galerijskem prostoru upredmeti prek ready-made procesa, ko materializirane stične točke nečaka in strica razvija v osebno-izpovedno umetniško gesto. Ob prenovi šolske telovadnice v Zagorju ob Savi je prevzel stari parket – torej tla, po katerih sta hodila oba Borisa – in nekaj telovadnega orodja, ki so tako postali osnovni gradnik razstave <em>Za Borisa</em>. Postavitev, ki na vstopni in izstopni točki tematizira smrt s kolažem iz fotografij Beje med samoočiščevalnim ritualnim restavriranjem družinskega nagrobnika in svojega (stričevega) imena, je izhajajoč iz umetnikove osebne družinske zgodovine napolnjena z več sugestijami obiskovalcu razstave, naj se tudi on retrospektivno zazre v lastno življenje in razmisli o nadaljnjih smereh postopanja po njem.</p></p> 174841193 RTVSLO – Ars 1380 clean "Sam sem velikokrat padel na zelo trda tla, a se mi je vedno zdelo vredno, da sem imel morda vsaj za trenutek lep razgled." Večmedijski umetnik Boris Beja je ime dobil po stricu, maminem bratu, ki je umrl v francoskih Alpah, še preden se je sam rodil. In ravno ta dediščina, v katero je bil Beja – s poimenovanjem po prezgodaj umrlem stricu – rojen, ga je temeljno zaznamovala tudi v umetniški praksi. Discipliniranost in sistematičnost njegovega strica, orodnega telovadca, ki je svetlo prihodnost v gimnastiki zamenjal za svojo največjo strast – alpinizem, enači s svojim umetniškim delovanjem. Kot pravi kuratorka razstave Tia Čiček, je urjenje specifične umetniške geste in senzibilnosti ter kiparskih in risarskih tehnik, pa tudi prebiranje teoretskih besedil, za Bejo nujen del vsakdanjika. Ta razmislek pa v galerijskem prostoru upredmeti prek ready-made procesa, ko materializirane stične točke nečaka in strica razvija v osebno-izpovedno umetniško gesto. Ob prenovi šolske telovadnice v Zagorju ob Savi je prevzel stari parket – torej tla, po katerih sta hodila oba Borisa – in nekaj telovadnega orodja, ki so tako postali osnovni gradnik razstave Za Borisa. Postavitev, ki na vstopni in izstopni točki tematizira smrt s kolažem iz fotografij Beje med samoočiščevalnim ritualnim restavriranjem družinskega nagrobnika in svojega (stričevega) imena, je izhajajoč iz umetnikove osebne družinske zgodovine napolnjena z več sugestijami obiskovalcu razstave, naj se tudi on retrospektivno zazre v lastno življenje in razmisli o nadaljnjih smereh postopanja po njem. [foto: Boris Beja, Razstava "Za Borisa", Galerija Škuc, Ljubljana 2022, (c) Boris Beja]<p>"Kdor visoko leta, ima lep razgled!"</p><p><p>"Sam sem velikokrat padel na zelo trda tla, a se mi je vedno zdelo vredno, da sem imel morda vsaj za trenutek lep razgled."</p> <p>Večmedijski umetnik Boris Beja je ime dobil po stricu, maminem bratu, ki je umrl v francoskih Alpah, še preden se je sam rodil. In ravno ta dediščina, v katero je bil Beja – s poimenovanjem po prezgodaj umrlem stricu – rojen, ga je temeljno zaznamovala tudi v umetniški praksi. Discipliniranost in sistematičnost njegovega strica, orodnega telovadca, ki je svetlo prihodnost v gimnastiki zamenjal za svojo največjo strast – alpinizem, enači s svojim umetniškim delovanjem. Kot pravi kuratorka razstave Tia Čiček, je urjenje specifične umetniške geste in senzibilnosti ter kiparskih in risarskih tehnik, pa tudi prebiranje teoretskih besedil, za Bejo nujen del vsakdanjika. Ta razmislek pa v galerijskem prostoru upredmeti prek ready-made procesa, ko materializirane stične točke nečaka in strica razvija v osebno-izpovedno umetniško gesto. Ob prenovi šolske telovadnice v Zagorju ob Savi je prevzel stari parket – torej tla, po katerih sta hodila oba Borisa – in nekaj telovadnega orodja, ki so tako postali osnovni gradnik razstave <em>Za Borisa</em>. Postavitev, ki na vstopni in izstopni točki tematizira smrt s kolažem iz fotografij Beje med samoočiščevalnim ritualnim restavriranjem družinskega nagrobnika in svojega (stričevega) imena, je izhajajoč iz umetnikove osebne družinske zgodovine napolnjena z več sugestijami obiskovalcu razstave, naj se tudi on retrospektivno zazre v lastno življenje in razmisli o nadaljnjih smereh postopanja po njem.</p></p> Fri, 21 Jan 2022 18:40:00 +0000 V jedru njenega ustvarjanja sta komunikacija v najširšem pomenu in iskanje stika, odnosa. V Ljubljani večinoma gledamo krhka dela na papirju, ki s svojo rahlo zmečkano strukturo ustvarja taktilno napetost in se spaja s subtilno evokacijo dotika in odtisa. V njenem delu so pogosti sledovi delov teles in obraza, a niso vedno jasno vidni, temveč gre za abstraktne monokromne lise, ki le napeljujejo na neko navzočnost, kot da se iskani stik izmika. Ne preseneti torej, da v delih leta 1926 rojene umetnice pisci odkrivajo vpliv eksistencialne misli. Njeno življenje so zaznamovali obdobje vojne in usodne posledice vojnih dogodkov, pozneje pa zapleten in dramatičen razvoj povojne Češkoslovaške ter bolezen in smrt moža, umetnika Jiříja Johna. Ustvarjalna pot je Adrieno Šimotovo na Češkoslovaškem v sedemdesetih vodila mimo uradnih centrov likovne umetnosti in s tem povezanega družbenega priznanja; postala je ena vplivnih osebnosti neuradne kulturne scene, ki je prejela vrsto priznanj in nagrad – med drugim češko medaljo za zasluge, njeno delo pa je vključeno tudi v stalno zbirko Pompidoujevega centra v Parizu. V ospredju umetničinega dela je predvsem komunikacija, tudi kadar upodablja predmete, kot sta miza ali stol, imajo ti pogosto simbolno vrednost, saj gre na primer za podedovan kos pohištva, ki kot darilo ustvarja vez med generacijami. Prav zaradi iskanja odnosa in dialoga pa je zanjo zelo pomembna tehnika frotaža, je v pogovoru med drugim povedal Pavel Brunclík, kustos razstave Adriena Šimotová – Srečanje. Dotik in odtis in umetničin dolgoletni sodelavec. Razstava je nastala v tesnem sodelovanju s praško Fundacijo Adriene Šimotove in Jiříja Johna pa tudi z Narodno galerijo v Pragi, Slovaško narodno galerijo v Bratislavi, Olomuškim muzejem umetnosti, Galerijo Klatovy/Klenová, praško Galerijo Zlata gos in Fundacijo Jindřicha Štreita. Pogovor s Pavlom Brunclikom pa je v sodelovanju z MGLC prevedla Ksenija Mravlja. Foto: Jaka Babnik, arhiv MGLC<p>Krhka dela na papirju priznane češke umetnice pripovedujejo o iskanju odnosov </p><p><p><strong>Adriena Šimotová</strong> morda pri nas ni zelo znano ime, a gre za eno najbolj priznanih čeških umetnic 20. stoletja, znano predvsem po liričnih in krhkih delih na papirju. Bolj ali manj abstrahirane sledi telesa pogosto minimalistično pripovedujejo o osnovah – kot sta dotik in odtis, ki ju je imela za neločljiv del svojega izraza. To daje vedeti tudi naslov razstave njenih del v ljubljanskem MGLC: <em>Adriena Šimotová – Srečanje. Dotik in odtis</em>.</p> <p>V jedru njenega ustvarjanja sta komunikacija v najširšem pomenu in iskanje stika, odnosa. V Ljubljani večinoma gledamo krhka dela na papirju, ki s svojo rahlo zmečkano strukturo ustvarja taktilno napetost in se spaja s subtilno evokacijo dotika in odtisa. V njenem delu so pogosti sledovi delov teles in obraza, a niso vedno jasno vidni, temveč gre za abstraktne monokromne lise, ki le napeljujejo na neko navzočnost, kot da se iskani stik izmika. Ne preseneti torej, da v delih leta 1926 rojene umetnice pisci odkrivajo vpliv eksistencialne misli. Njeno življenje so zaznamovali obdobje vojne in usodne posledice vojnih dogodkov, pozneje pa zapleten in dramatičen razvoj povojne Češkoslovaške ter bolezen in smrt moža, umetnika Jiříja Johna.</p> <p>Ustvarjalna pot je Adrieno Šimotovo na Češkoslovaškem v sedemdesetih vodila mimo uradnih centrov likovne umetnosti in s tem povezanega družbenega priznanja; postala je ena vplivnih osebnosti neuradne kulturne scene, ki je prejela vrsto priznanj in nagrad – med drugim češko medaljo za zasluge, njeno delo pa je vključeno tudi v stalno zbirko Pompidoujevega centra v Parizu.</p> <p>V ospredju umetničinega dela je predvsem komunikacija, tudi kadar upodablja predmete, kot sta miza ali stol, imajo ti pogosto simbolno vrednost, saj gre na primer za podedovan kos pohištva, ki kot darilo ustvarja vez med generacijami. Prav zaradi iskanja odnosa in dialoga pa je zanjo zelo pomembna tehnika frotaža, je v pogovoru med drugim povedal <strong>Pavel Brunclík</strong>, kustos razstave <em>Adriena Šimotová – Srečanje. Dotik in odtis</em> in umetničin dolgoletni sodelavec.</p> <p>Razstava je nastala v tesnem sodelovanju s praško Fundacijo Adriene Šimotove in Jiříja Johna pa tudi z Narodno galerijo v Pragi, Slovaško narodno galerijo v Bratislavi, Olomuškim muzejem umetnosti, Galerijo Klatovy/Klenová, praško Galerijo <em>Zlata gos</em> in Fundacijo Jindřicha Štreita. Pogovor s Pavlom Brunclikom pa je v sodelovanju z MGLC prevedla <strong>Ksenija Mravlja</strong>.</p> <p>Dela Adriene Šimotove bodo na ogled še do 8. marca, Pavel Brunclík pa bo 22. februarja v okviru spremljevalnega programa predaval o umetnici, ki velja za eno najbolj spoštovanih osebnosti v češki likovni umetnosti druge polovice 20. stoletja in začetka 21. stoletja, posvetil pa se bo tudi nekaterim temam filozofije eksistencializma in personalizma, saj jih lahko povežemo z njenim delom.</p></p> 174839535 RTVSLO – Ars 1949 clean V jedru njenega ustvarjanja sta komunikacija v najširšem pomenu in iskanje stika, odnosa. V Ljubljani večinoma gledamo krhka dela na papirju, ki s svojo rahlo zmečkano strukturo ustvarja taktilno napetost in se spaja s subtilno evokacijo dotika in odtisa. V njenem delu so pogosti sledovi delov teles in obraza, a niso vedno jasno vidni, temveč gre za abstraktne monokromne lise, ki le napeljujejo na neko navzočnost, kot da se iskani stik izmika. Ne preseneti torej, da v delih leta 1926 rojene umetnice pisci odkrivajo vpliv eksistencialne misli. Njeno življenje so zaznamovali obdobje vojne in usodne posledice vojnih dogodkov, pozneje pa zapleten in dramatičen razvoj povojne Češkoslovaške ter bolezen in smrt moža, umetnika Jiříja Johna. Ustvarjalna pot je Adrieno Šimotovo na Češkoslovaškem v sedemdesetih vodila mimo uradnih centrov likovne umetnosti in s tem povezanega družbenega priznanja; postala je ena vplivnih osebnosti neuradne kulturne scene, ki je prejela vrsto priznanj in nagrad – med drugim češko medaljo za zasluge, njeno delo pa je vključeno tudi v stalno zbirko Pompidoujevega centra v Parizu. V ospredju umetničinega dela je predvsem komunikacija, tudi kadar upodablja predmete, kot sta miza ali stol, imajo ti pogosto simbolno vrednost, saj gre na primer za podedovan kos pohištva, ki kot darilo ustvarja vez med generacijami. Prav zaradi iskanja odnosa in dialoga pa je zanjo zelo pomembna tehnika frotaža, je v pogovoru med drugim povedal Pavel Brunclík, kustos razstave Adriena Šimotová – Srečanje. Dotik in odtis in umetničin dolgoletni sodelavec. Razstava je nastala v tesnem sodelovanju s praško Fundacijo Adriene Šimotove in Jiříja Johna pa tudi z Narodno galerijo v Pragi, Slovaško narodno galerijo v Bratislavi, Olomuškim muzejem umetnosti, Galerijo Klatovy/Klenová, praško Galerijo Zlata gos in Fundacijo Jindřicha Štreita. Pogovor s Pavlom Brunclikom pa je v sodelovanju z MGLC prevedla Ksenija Mravlja. Foto: Jaka Babnik, arhiv MGLC<p>Krhka dela na papirju priznane češke umetnice pripovedujejo o iskanju odnosov </p><p><p><strong>Adriena Šimotová</strong> morda pri nas ni zelo znano ime, a gre za eno najbolj priznanih čeških umetnic 20. stoletja, znano predvsem po liričnih in krhkih delih na papirju. Bolj ali manj abstrahirane sledi telesa pogosto minimalistično pripovedujejo o osnovah – kot sta dotik in odtis, ki ju je imela za neločljiv del svojega izraza. To daje vedeti tudi naslov razstave njenih del v ljubljanskem MGLC: <em>Adriena Šimotová – Srečanje. Dotik in odtis</em>.</p> <p>V jedru njenega ustvarjanja sta komunikacija v najširšem pomenu in iskanje stika, odnosa. V Ljubljani večinoma gledamo krhka dela na papirju, ki s svojo rahlo zmečkano strukturo ustvarja taktilno napetost in se spaja s subtilno evokacijo dotika in odtisa. V njenem delu so pogosti sledovi delov teles in obraza, a niso vedno jasno vidni, temveč gre za abstraktne monokromne lise, ki le napeljujejo na neko navzočnost, kot da se iskani stik izmika. Ne preseneti torej, da v delih leta 1926 rojene umetnice pisci odkrivajo vpliv eksistencialne misli. Njeno življenje so zaznamovali obdobje vojne in usodne posledice vojnih dogodkov, pozneje pa zapleten in dramatičen razvoj povojne Češkoslovaške ter bolezen in smrt moža, umetnika Jiříja Johna.</p> <p>Ustvarjalna pot je Adrieno Šimotovo na Češkoslovaškem v sedemdesetih vodila mimo uradnih centrov likovne umetnosti in s tem povezanega družbenega priznanja; postala je ena vplivnih osebnosti neuradne kulturne scene, ki je prejela vrsto priznanj in nagrad – med drugim češko medaljo za zasluge, njeno delo pa je vključeno tudi v stalno zbirko Pompidoujevega centra v Parizu.</p> <p>V ospredju umetničinega dela je predvsem komunikacija, tudi kadar upodablja predmete, kot sta miza ali stol, imajo ti pogosto simbolno vrednost, saj gre na primer za podedovan kos pohištva, ki kot darilo ustvarja vez med generacijami. Prav zaradi iskanja odnosa in dialoga pa je zanjo zelo pomembna tehnika frotaža, je v pogovoru med drugim povedal <strong>Pavel Brunclík</strong>, kustos razstave <em>Adriena Šimotová – Srečanje. Dotik in odtis</em> in umetničin dolgoletni sodelavec.</p> <p>Razstava je nastala v tesnem sodelovanju s praško Fundacijo Adriene Šimotove in Jiříja Johna pa tudi z Narodno galerijo v Pragi, Slovaško narodno galerijo v Bratislavi, Olomuškim muzejem umetnosti, Galerijo Klatovy/Klenová, praško Galerijo <em>Zlata gos</em> in Fundacijo Jindřicha Štreita. Pogovor s Pavlom Brunclikom pa je v sodelovanju z MGLC prevedla <strong>Ksenija Mravlja</strong>.</p> <p>Dela Adriene Šimotove bodo na ogled še do 8. marca, Pavel Brunclík pa bo 22. februarja v okviru spremljevalnega programa predaval o umetnici, ki velja za eno najbolj spoštovanih osebnosti v češki likovni umetnosti druge polovice 20. stoletja in začetka 21. stoletja, posvetil pa se bo tudi nekaterim temam filozofije eksistencializma in personalizma, saj jih lahko povežemo z njenim delom.</p></p> Fri, 14 Jan 2022 19:00:00 +0000 Slovenci do umetnostnega fenomena, ki ga imenujemo slovenski impresionizem, čutimo posebno naklonjenost, med drugim zato, ker so ti umetniki ključno prispevali h kulturnemu opredeljevanju Slovencev kot samostojne narodne skupnosti. Tako Beti Žerovc razmišlja o četverici, v katero se umešča tudi Matija Jama, ki bi ta teden praznoval 150-ti rojstni dan. Velja za razmišljujočega in delovnega slikarja, znanega po številnih krajinah, ki so ga zanimale predvsem s slikarskega vidika. Način upodabljanja je pogosto prilagajal motivom – snežne krajine zaznamuje dolga, težka poteza, poletni prizori pa s kratkimi, nasičenimi potezami kar vzbujajo občutek vročine. Posebna značilnost njegovega opusa ni razvoj k ustaljenemu načinu dela, temveč velika in stalna tehnična spremenljivost, je o študijsko poglobljenem slikarju v monografiji Slovenski impresionisti zapisala Beti Žerovc, ki v pogovoru predstavi tudi umetnikovo pestro življenjsko pot. Z ženo, slikarko Louise Raders sta se pogosto selila po svetu, celo še nekaj časa po rojstvu otrok, in tako so pravzaprav številni Jamovi motivi, ki jih danes dojemamo kot značilno slovenske, nastali drugod. Foto: Matija Jama, Breze iz Laksenburga, vir fotografije: Wikipedia (izrez)<p>Čeprav je slikar, ki bi 4. januarja praznoval 150-ti rojstni dan, številne krajine ustvaril drugod po svetu, jih doživljamo kot tipično slovenske podobe </p><p><p>Slovenci do umetnostnega fenomena, ki ga imenujemo slovenski impresionizem, čutimo posebno naklonjenost, med drugim zato, ker so ti umetniki ključno prispevali h kulturnemu opredeljevanju Slovencev kot samostojne narodne skupnosti. Tako <strong>Beti Žerovc</strong> razmišlja o četverici, v katero se umešča tudi <strong>Matija Jama,</strong> ki bi prvi teden januarja praznoval 150-ti rojstni dan. Velja za razmišljujočega in delovnega slikarja, znanega po številnih krajinah, ki so ga zanimale predvsem s slikarskega vidika. Način upodabljanja je pogosto prilagajal motivom – snežne krajine zaznamujejo široke, pastozne poteze,  iz poletnih prizorov pa zaradi nasičenih površin z drobnimi črticami ali pikami kar žari občutek vročine. Posebna značilnost njegovega opusa ni razvoj k ustaljenemu načinu dela, temveč velika in stalna tehnična spremenljivost, je o študijsko poglobljenem slikarju v monografiji <em>Slovenski impresionisti</em> zapisala Beti Žerovc, ki v pogovoru predstavi tudi umetnikovo pestro življenjsko pot. Z ženo, slikarko <strong>Louise Raders</strong> sta se pogosto selila po svetu, celo še nekaj časa po rojstvu otrok, in tako so pravzaprav številni Jamovi motivi, ki jih danes dojemamo kot značilno slovenske, nastali drugod.</p> <blockquote><p>"Način upodabljanja je prilagajal motivom: denimo, v nasprotju s preprostim, kompaktnim in zelo slikarskim Mostom je slikar v sočasnih <em>sous-boisih</em> veliko bolj zgovoren in barvit. Razgibana poteza prinaša živahnost v podobe in vzbuja iluzijo nežnega, stalnega premikanja v naravi, drobnega nemira vode, listja in trav." Beti Žerovc, <em>Slovenski impresionisti</em></p></blockquote> <p>&nbsp;</p></p> 174837705 RTVSLO – Ars 2197 clean Slovenci do umetnostnega fenomena, ki ga imenujemo slovenski impresionizem, čutimo posebno naklonjenost, med drugim zato, ker so ti umetniki ključno prispevali h kulturnemu opredeljevanju Slovencev kot samostojne narodne skupnosti. Tako Beti Žerovc razmišlja o četverici, v katero se umešča tudi Matija Jama, ki bi ta teden praznoval 150-ti rojstni dan. Velja za razmišljujočega in delovnega slikarja, znanega po številnih krajinah, ki so ga zanimale predvsem s slikarskega vidika. Način upodabljanja je pogosto prilagajal motivom – snežne krajine zaznamuje dolga, težka poteza, poletni prizori pa s kratkimi, nasičenimi potezami kar vzbujajo občutek vročine. Posebna značilnost njegovega opusa ni razvoj k ustaljenemu načinu dela, temveč velika in stalna tehnična spremenljivost, je o študijsko poglobljenem slikarju v monografiji Slovenski impresionisti zapisala Beti Žerovc, ki v pogovoru predstavi tudi umetnikovo pestro življenjsko pot. Z ženo, slikarko Louise Raders sta se pogosto selila po svetu, celo še nekaj časa po rojstvu otrok, in tako so pravzaprav številni Jamovi motivi, ki jih danes dojemamo kot značilno slovenske, nastali drugod. Foto: Matija Jama, Breze iz Laksenburga, vir fotografije: Wikipedia (izrez)<p>Čeprav je slikar, ki bi 4. januarja praznoval 150-ti rojstni dan, številne krajine ustvaril drugod po svetu, jih doživljamo kot tipično slovenske podobe </p><p><p>Slovenci do umetnostnega fenomena, ki ga imenujemo slovenski impresionizem, čutimo posebno naklonjenost, med drugim zato, ker so ti umetniki ključno prispevali h kulturnemu opredeljevanju Slovencev kot samostojne narodne skupnosti. Tako <strong>Beti Žerovc</strong> razmišlja o četverici, v katero se umešča tudi <strong>Matija Jama,</strong> ki bi prvi teden januarja praznoval 150-ti rojstni dan. Velja za razmišljujočega in delovnega slikarja, znanega po številnih krajinah, ki so ga zanimale predvsem s slikarskega vidika. Način upodabljanja je pogosto prilagajal motivom – snežne krajine zaznamujejo široke, pastozne poteze,  iz poletnih prizorov pa zaradi nasičenih površin z drobnimi črticami ali pikami kar žari občutek vročine. Posebna značilnost njegovega opusa ni razvoj k ustaljenemu načinu dela, temveč velika in stalna tehnična spremenljivost, je o študijsko poglobljenem slikarju v monografiji <em>Slovenski impresionisti</em> zapisala Beti Žerovc, ki v pogovoru predstavi tudi umetnikovo pestro življenjsko pot. Z ženo, slikarko <strong>Louise Raders</strong> sta se pogosto selila po svetu, celo še nekaj časa po rojstvu otrok, in tako so pravzaprav številni Jamovi motivi, ki jih danes dojemamo kot značilno slovenske, nastali drugod.</p> <blockquote><p>"Način upodabljanja je prilagajal motivom: denimo, v nasprotju s preprostim, kompaktnim in zelo slikarskim Mostom je slikar v sočasnih <em>sous-boisih</em> veliko bolj zgovoren in barvit. Razgibana poteza prinaša živahnost v podobe in vzbuja iluzijo nežnega, stalnega premikanja v naravi, drobnega nemira vode, listja in trav." Beti Žerovc, <em>Slovenski impresionisti</em></p></blockquote> <p>&nbsp;</p></p> Fri, 07 Jan 2022 18:50:00 +0000 Rimski bog Janus, ki je dal ime januarju, ima dva obraza, s katerima se hkrati ozira v preteklost in prihodnost. A januar ni le čas refleksije, temveč tudi gostij in obdarovanja, kot na primer kaže motiv dobre roke, ki na freskah v Hrastovljah obdaruje s figami in oreščki, izpostavlja umetnostna zgodovinarka ddr. Nataša Golob, ki se je ikonografiji dvanajstih mesecev posvetila tudi v magistrski nalogi. "V ikonografiji dvanajstih mesecev se združi čas kot naravni, delovni ritem, kot ritem, ki ga določajo pobožanjene, astralne sile in kot ritem na zemlji navzočih bogov, ki jih človek časti", je avtorica med drugim zapisala v besedilu, ki je eno od izhodišč oddaje. A čas skozi optiko vsakdanjih opravil ni edina tema pogovora, v katerem dolgoletna profesorica na ljubljanski filozofski fakulteti pripoveduje tudi o srednjeveški astrologiji ter uveljavljanju mehanskih ur v poznem srednjem veku, ki so prinesle postopen prehod od cerkvene k laični delitvi časa. Foto: Upodobitev rimskega boga Janusa, ki jo hranijo v etruščanskem muzeju Guarncci; vir: Flickr <p>December in januar sta v upodobitvah iz zgodovine umetnosti prikazana kot meseca obdarovanj in gostij, a tudi refleksije časa</p><p><p>Rimski bog Janus, ki je dal ime januarju, ima dva obraza, s katerima se hkrati ozira v preteklost in prihodnost. A januar ni le čas refleksije, temveč tudi gostij in obdarovanja, kot na primer kaže motiv dobre roke, ki na freskah v Hrastovljah obdaruje s figami in oreščki, izpostavlja umetnostna zgodovinarka ddr. Nataša Golob, ki se je ikonografiji dvanajstih mesecev posvetila tudi v magistrski nalogi. "V ikonografiji dvanajstih mesecev se združi čas kot naravni, delovni ritem, kot ritem, ki ga določajo pobožanjene, astralne sile in kot ritem na zemlji navzočih bogov, ki jih človek časti", je avtorica med drugim zapisala v besedilu, ki je eno od izhodišč oddaje. A čas skozi optiko vsakdanjih opravil ni edina tema pogovora, v katerem dolgoletna profesorica na ljubljanski Filozofski fakulteti pripoveduje tudi o srednjeveški astrologiji ter uveljavljanju mehanskih ur v poznem srednjem veku, ki so prinesle postopen prehod od cerkvene k laični delitvi časa.</p> <blockquote><p>"Wandalbert iz Prüma je v Martirologiju zapisal, da je januar imenovan po Janusu in njemu posvečen, z njim se zavemo minevanja, z njim se staramo oziroma sivimo, čeprav je to čas slavij, gostij. To je čas, ko leto stopi na hišni prag in ki nas opomni, da se je treba dobro oblečen greti ude pri ognju."</p></blockquote> <blockquote><p>"Kraljevi guverner Artoise leta 1355 dovoli ljudem iz Aire-sur-la-Lys zgraditi stražni stolp, na katerem bodo zvonovi bili ure za trgovske transakcije in za delo suknarskih delavcev. Uporaba novega merjenja časa za poklicne namene je tukaj bleščeče nakazana. To je instrument določenega razreda, kajti omenjeno mesto upravlja suknarsko rokodelstvo, to pa je priložnost, da dojamemo, kako globoko je razvoj mentalnih struktur in njihovih materialnih izrazov vpleten v mehanizem razrednega boja, saj je mestna ura instrument za ekonomsko, družbeno in politično gospostvo trgovcev, ki vodijo komuno." Jacques Le Goff, Za drugačen srednji vek</p></blockquote></p> 174835595 RTVSLO – Ars 2304 clean Rimski bog Janus, ki je dal ime januarju, ima dva obraza, s katerima se hkrati ozira v preteklost in prihodnost. A januar ni le čas refleksije, temveč tudi gostij in obdarovanja, kot na primer kaže motiv dobre roke, ki na freskah v Hrastovljah obdaruje s figami in oreščki, izpostavlja umetnostna zgodovinarka ddr. Nataša Golob, ki se je ikonografiji dvanajstih mesecev posvetila tudi v magistrski nalogi. "V ikonografiji dvanajstih mesecev se združi čas kot naravni, delovni ritem, kot ritem, ki ga določajo pobožanjene, astralne sile in kot ritem na zemlji navzočih bogov, ki jih človek časti", je avtorica med drugim zapisala v besedilu, ki je eno od izhodišč oddaje. A čas skozi optiko vsakdanjih opravil ni edina tema pogovora, v katerem dolgoletna profesorica na ljubljanski filozofski fakulteti pripoveduje tudi o srednjeveški astrologiji ter uveljavljanju mehanskih ur v poznem srednjem veku, ki so prinesle postopen prehod od cerkvene k laični delitvi časa. Foto: Upodobitev rimskega boga Janusa, ki jo hranijo v etruščanskem muzeju Guarncci; vir: Flickr <p>December in januar sta v upodobitvah iz zgodovine umetnosti prikazana kot meseca obdarovanj in gostij, a tudi refleksije časa</p><p><p>Rimski bog Janus, ki je dal ime januarju, ima dva obraza, s katerima se hkrati ozira v preteklost in prihodnost. A januar ni le čas refleksije, temveč tudi gostij in obdarovanja, kot na primer kaže motiv dobre roke, ki na freskah v Hrastovljah obdaruje s figami in oreščki, izpostavlja umetnostna zgodovinarka ddr. Nataša Golob, ki se je ikonografiji dvanajstih mesecev posvetila tudi v magistrski nalogi. "V ikonografiji dvanajstih mesecev se združi čas kot naravni, delovni ritem, kot ritem, ki ga določajo pobožanjene, astralne sile in kot ritem na zemlji navzočih bogov, ki jih človek časti", je avtorica med drugim zapisala v besedilu, ki je eno od izhodišč oddaje. A čas skozi optiko vsakdanjih opravil ni edina tema pogovora, v katerem dolgoletna profesorica na ljubljanski Filozofski fakulteti pripoveduje tudi o srednjeveški astrologiji ter uveljavljanju mehanskih ur v poznem srednjem veku, ki so prinesle postopen prehod od cerkvene k laični delitvi časa.</p> <blockquote><p>"Wandalbert iz Prüma je v Martirologiju zapisal, da je januar imenovan po Janusu in njemu posvečen, z njim se zavemo minevanja, z njim se staramo oziroma sivimo, čeprav je to čas slavij, gostij. To je čas, ko leto stopi na hišni prag in ki nas opomni, da se je treba dobro oblečen greti ude pri ognju."</p></blockquote> <blockquote><p>"Kraljevi guverner Artoise leta 1355 dovoli ljudem iz Aire-sur-la-Lys zgraditi stražni stolp, na katerem bodo zvonovi bili ure za trgovske transakcije in za delo suknarskih delavcev. Uporaba novega merjenja časa za poklicne namene je tukaj bleščeče nakazana. To je instrument določenega razreda, kajti omenjeno mesto upravlja suknarsko rokodelstvo, to pa je priložnost, da dojamemo, kako globoko je razvoj mentalnih struktur in njihovih materialnih izrazov vpleten v mehanizem razrednega boja, saj je mestna ura instrument za ekonomsko, družbeno in politično gospostvo trgovcev, ki vodijo komuno." Jacques Le Goff, Za drugačen srednji vek</p></blockquote></p> Thu, 30 Dec 2021 19:00:00 +0000 Navada pisnega voščila ob novem letu izvira iz prve polovice 19. stoletja, pred tem pa so prevladovali potujoči voščilci, imenovani koledniki. Ko si danes med božičnimi in novoletnimi prazniki pošiljamo razglednice z lepimi željami, pogosto sežemo po voščilnicah Maksima Gasparija. Med njegovimi motivi, povezanimi z božičnim večerom, sta med drugim rezanje praznične pogače in napovedovanje prihodnosti z vlivanjem svinca ali voska v vodo, najpogostejše pa so seveda jaslice. Pri upodabljanju jaslic je pogosto iskal slovenski izraz, pastirji so postali naši ljudje, odeti v volčje kožuhe, pokrajina alpska ali predalpska, med darovi pa se je znašla kletka iz šibja s kokošjo, je zapisal dr. Janez Bogataj o tem, kako je Gaspari izoblikoval t. i. slovenski tip jaslic. Njegova umetnost, oprta na domače folklorno izročilo, je kot hvalnica slovenski deželi imela velik odziv med ljudmi in na današnji božični večer lahko spet slišite povzetek Bogatajevega besedila o Gasparijevih razglednicah. Foto: Dve voščilnici Maksima Gasparija, Društvo švedsko-slovenskega prijateljstva, izrez fotografij <p>Gaspari je jaslice na voščilnicah postavil v slovensko okolje in tako ustvaril t.i. slovenski tip jaslic. </p><p><p>Navada pisnega voščila ob novem letu izvira iz prve polovice 19. stoletja, pred tem pa so prevladovali potujoči voščilci, imenovani koledniki. Ko si danes v času božičnih in novoletnih praznikov pošiljamo razglednice z lepimi željami, pogosto sežemo po voščilnicah Maksima Gasparija. Med njegovimi motivi, povezanimi z božičnim večerom, je med drugim rezanje praznične pogače in napovedovanje prihodnosti z vlivanjem svinca ali voska v vodo, najpogostejše pa so seveda jaslice. Pri upodabljanju jaslic je pogosto iskal slovenski izraz, pastirji so postali naši ljudje, odeti v volčje kožuhe, pokrajina alpska ali predalpska, med darovi pa se je znašla kletka iz šibja s kokošjo, je zapisal dr. Janez Bogataj o tem, kako je Gaspari izoblikoval t.i. slovenski tip jaslic. Njegova umetnost, oprta na domače folklorno izročilo, je kot hvalnica slovenski deželi imela velik odziv med ljudmi in na današnji božični večer lahko ponovno slišite povzetek Bogatajevega besedila o Gasparijevih razglednicah. Oddajo je pripravila Majo Žel Nolda, brala pa sta Jasna Rodošek in Igor Velše.</p></p> 174834041 RTVSLO – Ars 1558 clean Navada pisnega voščila ob novem letu izvira iz prve polovice 19. stoletja, pred tem pa so prevladovali potujoči voščilci, imenovani koledniki. Ko si danes med božičnimi in novoletnimi prazniki pošiljamo razglednice z lepimi željami, pogosto sežemo po voščilnicah Maksima Gasparija. Med njegovimi motivi, povezanimi z božičnim večerom, sta med drugim rezanje praznične pogače in napovedovanje prihodnosti z vlivanjem svinca ali voska v vodo, najpogostejše pa so seveda jaslice. Pri upodabljanju jaslic je pogosto iskal slovenski izraz, pastirji so postali naši ljudje, odeti v volčje kožuhe, pokrajina alpska ali predalpska, med darovi pa se je znašla kletka iz šibja s kokošjo, je zapisal dr. Janez Bogataj o tem, kako je Gaspari izoblikoval t. i. slovenski tip jaslic. Njegova umetnost, oprta na domače folklorno izročilo, je kot hvalnica slovenski deželi imela velik odziv med ljudmi in na današnji božični večer lahko spet slišite povzetek Bogatajevega besedila o Gasparijevih razglednicah. Foto: Dve voščilnici Maksima Gasparija, Društvo švedsko-slovenskega prijateljstva, izrez fotografij <p>Gaspari je jaslice na voščilnicah postavil v slovensko okolje in tako ustvaril t.i. slovenski tip jaslic. </p><p><p>Navada pisnega voščila ob novem letu izvira iz prve polovice 19. stoletja, pred tem pa so prevladovali potujoči voščilci, imenovani koledniki. Ko si danes v času božičnih in novoletnih praznikov pošiljamo razglednice z lepimi željami, pogosto sežemo po voščilnicah Maksima Gasparija. Med njegovimi motivi, povezanimi z božičnim večerom, je med drugim rezanje praznične pogače in napovedovanje prihodnosti z vlivanjem svinca ali voska v vodo, najpogostejše pa so seveda jaslice. Pri upodabljanju jaslic je pogosto iskal slovenski izraz, pastirji so postali naši ljudje, odeti v volčje kožuhe, pokrajina alpska ali predalpska, med darovi pa se je znašla kletka iz šibja s kokošjo, je zapisal dr. Janez Bogataj o tem, kako je Gaspari izoblikoval t.i. slovenski tip jaslic. Njegova umetnost, oprta na domače folklorno izročilo, je kot hvalnica slovenski deželi imela velik odziv med ljudmi in na današnji božični večer lahko ponovno slišite povzetek Bogatajevega besedila o Gasparijevih razglednicah. Oddajo je pripravila Majo Žel Nolda, brala pa sta Jasna Rodošek in Igor Velše.</p></p> Fri, 24 Dec 2021 19:00:00 +0000 Jože Brumen je bil prvi oblikovalec, ki je prejel nagrado Prešernovega sklada za področje vizualnih komunikacij, po njem pa se imenujejo tudi najpomembnejše strokovne področne nagrade. Njegov opus je bogat: znameniti Integrali Srečka Kosovela, knjige legendarne zbirke Sto romanov, umetniške monografije, plakati in celostne podobe. Brumen je z renesančno širino v sodobnem oblikovanju vzpostavljal celosten pristop, ki se je, zaznamovan s širino arhitekturnega pogleda in subtilnostjo umetniške izkušnje, razlikoval od ostalih ustvarjalcev, so zapisali v ljubljanskem Muzeju za arhitekturo in oblikovanje, kjer je na ogled prva pregledna in študijsko zasnovana razstava njegovih del. Razstava, ki je nastala v sodelovanju s Fundacijo Brumen in Društvom Pekinpah, leto po dvajseti obletnici Brumnove smrti prinaša še ne videne projekte, prek skic in načrtov pa ponuja vpogled v njegov ustvarjalni proces. Kako je z Antonom Ocvirkom ure in ure debatiral o oblikovanju Integralov Srečka Kosovela, je eno od vprašanj, na katera odgovarjata kuratorki razstave Petra Černe Oven in Cvetka Požar, v oddaji pa lahko slišite tudi nekaj Brumnovih misli z razstave. Foto: Portret Jože Brumen (1971), Miran Zdovc, vir: MAO 174832227 RTVSLO – Ars 1807 clean Jože Brumen je bil prvi oblikovalec, ki je prejel nagrado Prešernovega sklada za področje vizualnih komunikacij, po njem pa se imenujejo tudi najpomembnejše strokovne področne nagrade. Njegov opus je bogat: znameniti Integrali Srečka Kosovela, knjige legendarne zbirke Sto romanov, umetniške monografije, plakati in celostne podobe. Brumen je z renesančno širino v sodobnem oblikovanju vzpostavljal celosten pristop, ki se je, zaznamovan s širino arhitekturnega pogleda in subtilnostjo umetniške izkušnje, razlikoval od ostalih ustvarjalcev, so zapisali v ljubljanskem Muzeju za arhitekturo in oblikovanje, kjer je na ogled prva pregledna in študijsko zasnovana razstava njegovih del. Razstava, ki je nastala v sodelovanju s Fundacijo Brumen in Društvom Pekinpah, leto po dvajseti obletnici Brumnove smrti prinaša še ne videne projekte, prek skic in načrtov pa ponuja vpogled v njegov ustvarjalni proces. Kako je z Antonom Ocvirkom ure in ure debatiral o oblikovanju Integralov Srečka Kosovela, je eno od vprašanj, na katera odgovarjata kuratorki razstave Petra Černe Oven in Cvetka Požar, v oddaji pa lahko slišite tudi nekaj Brumnovih misli z razstave. Foto: Portret Jože Brumen (1971), Miran Zdovc, vir: MAO Fri, 17 Dec 2021 20:55:00 +0000 Jože Brumen je bil prvi oblikovalec, ki je prejel nagrado Prešernovega sklada za področje vizualnih komunikacij, po njem pa se imenujejo tudi najpomembnejše strokovne področne nagrade. Njegov opus je bogat: znameniti Integrali Srečka Kosovela, knjige legendarne zbirke Sto romanov, umetniške monografije, plakati in celostne podobe. Brumen je z renesančno širino v sodobnem oblikovanju vzpostavljal celosten pristop, ki se je, zaznamovan s širino arhitekturnega pogleda in subtilnostjo umetniške izkušnje, razlikoval od ostalih ustvarjalcev, so zapisali v ljubljanskem Muzeju za arhitekturo in oblikovanje, kjer je na ogled prva pregledna in študijsko zasnovana razstava njegovih del. Razstava, ki je nastala v sodelovanju s Fundacijo Brumen in Društvom Pekinpah, leto po dvajseti obletnici Brumnove smrti prinaša še ne videne projekte, prek skic in načrtov pa ponuja vpogled v njegov ustvarjalni proces. Kako je z Antonom Ocvirkom ure in ure debatiral o oblikovanju Integralov Srečka Kosovela, je eno od vprašanj, na katera odgovarjata kuratorki razstave Petra Černe Oven in Cvetka Požar, v oddaji pa lahko slišite tudi nekaj Brumnovih misli z razstave. Foto: Portet Jožeta Brumna (1971), Miran Zdovc, vir: MAO <p>Renesančna širina, arhitekturni pogled in subtilnost umetniške izkušnje – v MAO je razprostrt ustvarjalni proces pionirja slovenskega grafičnega oblikovanja</p><p><p>Jože Brumen je bil prvi oblikovalec, ki je prejel nagrado Prešernovega sklada za področje vizualnih komunikacij, po njem pa se imenujejo tudi najpomembnejše strokovne področne nagrade. Njegov opus je bogat: znameniti<em> Integrali</em> Srečka Kosovela, knjige legendarne zbirke Sto romanov, umetniške monografije, plakati in celostne podobe. Brumen je z renesančno širino v sodobnem oblikovanju vzpostavljal celosten pristop, ki se je, zaznamovan s širino arhitekturnega pogleda in subtilnostjo umetniške izkušnje, razlikoval od ostalih ustvarjalcev, so zapisali v ljubljanskem Muzeju za arhitekturo in oblikovanje, kjer je na ogled prva pregledna in študijsko zasnovana razstava njegovih del. Razstava, ki je nastala v sodelovanju s Fundacijo Brumen in Društvom Pekinpah, leto po dvajseti obletnici Brumnove smrti prinaša še ne videne projekte, prek skic in načrtov pa ponuja vpogled v njegov ustvarjalni proces. Kako je z Antonom Ocvirkom ure in ure debatiral o oblikovanju Integralov Srečka Kosovela, je eno od vprašanj, na katera odgovarjata kuratorki razstave <strong>Petra Černe Oven</strong> in <strong>Cvetka Požar</strong>, v oddaji pa lahko slišite tudi nekaj Brumnovih misli z razstave.</p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p> <blockquote><p>"Lani je minilo dvajset let od smrti Jožeta Brumna (1930–2000), arhitekta, kiparja, pedagoga, predvsem pa enega najvplivnejših pionirjev slovenskega grafičnega oblikovanja. Prva pregledna in študijsko zasnovana razstava njegovega bogatega ustvarjalnega opusa obsega dela od zgodnjih petdesetih let do prve polovice devetdesetih let 20. stoletja. Je rezultat številnih intervjujev s sorodniki in sodobniki Jožeta Brumna, pa tudi z njegovimi študenti in s strokovnjaki, ki so delovali z njim in ob njem. Raziskava je vključevala tako analiziranje njegovih del kot tudi do sedaj objavljenih podatkov in besedil, izjemno pomemben pa je bil dostop do zasebnih arhivov; ti so omogočili rekonstrukcijo določenih procesov nastajanja projektov, ki jih lahko zaradi tega razumemo bolj poglobljeno."</p></blockquote></p> 174832226 RTVSLO – Ars 1807 clean Jože Brumen je bil prvi oblikovalec, ki je prejel nagrado Prešernovega sklada za področje vizualnih komunikacij, po njem pa se imenujejo tudi najpomembnejše strokovne področne nagrade. Njegov opus je bogat: znameniti Integrali Srečka Kosovela, knjige legendarne zbirke Sto romanov, umetniške monografije, plakati in celostne podobe. Brumen je z renesančno širino v sodobnem oblikovanju vzpostavljal celosten pristop, ki se je, zaznamovan s širino arhitekturnega pogleda in subtilnostjo umetniške izkušnje, razlikoval od ostalih ustvarjalcev, so zapisali v ljubljanskem Muzeju za arhitekturo in oblikovanje, kjer je na ogled prva pregledna in študijsko zasnovana razstava njegovih del. Razstava, ki je nastala v sodelovanju s Fundacijo Brumen in Društvom Pekinpah, leto po dvajseti obletnici Brumnove smrti prinaša še ne videne projekte, prek skic in načrtov pa ponuja vpogled v njegov ustvarjalni proces. Kako je z Antonom Ocvirkom ure in ure debatiral o oblikovanju Integralov Srečka Kosovela, je eno od vprašanj, na katera odgovarjata kuratorki razstave Petra Černe Oven in Cvetka Požar, v oddaji pa lahko slišite tudi nekaj Brumnovih misli z razstave. Foto: Portet Jožeta Brumna (1971), Miran Zdovc, vir: MAO <p>Renesančna širina, arhitekturni pogled in subtilnost umetniške izkušnje – v MAO je razprostrt ustvarjalni proces pionirja slovenskega grafičnega oblikovanja</p><p><p>Jože Brumen je bil prvi oblikovalec, ki je prejel nagrado Prešernovega sklada za področje vizualnih komunikacij, po njem pa se imenujejo tudi najpomembnejše strokovne področne nagrade. Njegov opus je bogat: znameniti<em> Integrali</em> Srečka Kosovela, knjige legendarne zbirke Sto romanov, umetniške monografije, plakati in celostne podobe. Brumen je z renesančno širino v sodobnem oblikovanju vzpostavljal celosten pristop, ki se je, zaznamovan s širino arhitekturnega pogleda in subtilnostjo umetniške izkušnje, razlikoval od ostalih ustvarjalcev, so zapisali v ljubljanskem Muzeju za arhitekturo in oblikovanje, kjer je na ogled prva pregledna in študijsko zasnovana razstava njegovih del. Razstava, ki je nastala v sodelovanju s Fundacijo Brumen in Društvom Pekinpah, leto po dvajseti obletnici Brumnove smrti prinaša še ne videne projekte, prek skic in načrtov pa ponuja vpogled v njegov ustvarjalni proces. Kako je z Antonom Ocvirkom ure in ure debatiral o oblikovanju Integralov Srečka Kosovela, je eno od vprašanj, na katera odgovarjata kuratorki razstave <strong>Petra Černe Oven</strong> in <strong>Cvetka Požar</strong>, v oddaji pa lahko slišite tudi nekaj Brumnovih misli z razstave.</p> <p>&nbsp;</p> <p>&nbsp;</p> <blockquote><p>"Lani je minilo dvajset let od smrti Jožeta Brumna (1930–2000), arhitekta, kiparja, pedagoga, predvsem pa enega najvplivnejših pionirjev slovenskega grafičnega oblikovanja. Prva pregledna in študijsko zasnovana razstava njegovega bogatega ustvarjalnega opusa obsega dela od zgodnjih petdesetih let do prve polovice devetdesetih let 20. stoletja. Je rezultat številnih intervjujev s sorodniki in sodobniki Jožeta Brumna, pa tudi z njegovimi študenti in s strokovnjaki, ki so delovali z njim in ob njem. Raziskava je vključevala tako analiziranje njegovih del kot tudi do sedaj objavljenih podatkov in besedil, izjemno pomemben pa je bil dostop do zasebnih arhivov; ti so omogočili rekonstrukcijo določenih procesov nastajanja projektov, ki jih lahko zaradi tega razumemo bolj poglobljeno."</p></blockquote></p> Fri, 17 Dec 2021 20:00:00 +0000 Kaj je v slikarskem jeziku resnično? Troje: format, material in svetloba. Tako pove Žarko Vrezec, eden od osrednjih predstavnikov abstraktnega slikarstva pri nas od 70. let prejšnjega stoletja do danes. V Mestni galeriji Ljubljana je na razstavi Dokumenti 1990–2020 okoli 650 njegovih del manjšega formata, ki jih širša javnost do zdaj še ni videla. Številni sloji, ki jih nanaša v akrilni tehniki, delujejo globoko in hkrati tanko, saj so nanešeni zelo natančno. Njegove večinoma geometrizirane oblike in barve govorijo o samih sebi, o odnosu s svetlobo, o snovnosti – so nekakšna kontemplaciji materije. Žarko Vrezec ustvarja spontane študije barvnih kombinatorik. Pogosto so zanj osnova ali kar osrednji motiv bela, siva ali črna. To tudi rahlo osvetljuje in vabi na površino. Skoraj od njegovih slikarskih začetkov se pojavlja mreža, sprva jasno izrisana, nato delno preslikana, pozneje jo prepoznamo v bolj ali manj diskretnih pravokotnih razdelitvah slik, mrežah drobnih kvadratkov, in tudi v načinih zlaganja več slik skupaj. Žarko Vrezec je raziskovalec in mislec slikarstva. In je svojevrsten borec za slikarstvo, da bi to ohranilo svoje mesto v poplavi sodobnih umetniških praks. Ob razstavi bo izšel tudi dvojezičen katalog z uvodno študijo dr. Andreja Smrekarja. Foto: Žiga Bratoš <p>V Mestni galeriji Ljubljana je na razstavi Dokumenti 1990–2020 okoli 650 njegovih del manjšega formata, ki jih širša javnost do zdaj še ni videla</p><p><p>Kaj je v slikarskem jeziku resnično? Troje: format, material in svetloba. Tako pove Žarko Vrezec, eden od osrednjih predstavnikov abstraktnega slikarstva pri nas od 70. let prejšnjega stoletja do danes.</p> <p>Številni sloji, ki jih nanaša v akrilni tehniki, delujejo globoko in hkrati tanko, saj so nanešeni zelo natančno. Njegove večinoma geometrizirane oblike in barve govorijo o samih sebi, o odnosu s svetlobo, o snovnosti – so nekakšna kontemplaciji materije. Žarko Vrezec ustvarja spontane študije barvnih kombinatorik. Pogosto so zanj osnova ali kar osrednji motiv bela, siva ali črna. To tudi rahlo osvetljuje in vabi na površino. Skoraj od njegovih slikarskih začetkov se pojavlja mreža, sprva jasno izrisana, nato delno preslikana, pozneje jo prepoznamo v bolj ali manj diskretnih pravokotnih razdelitvah slik, mrežah drobnih kvadratkov, in tudi v načinih zlaganja več slik skupaj. Žarko Vrezec je raziskovalec in mislec slikarstva. In je svojevrsten borec za slikarstvo, da bi to ohranilo svoje mesto v poplavi sodobnih umetniških praks.</p> <p>Ob razstavi bo izšel tudi dvojezičen katalog z uvodno študijo dr. Andreja Smrekarja.</p></p> 174829885 RTVSLO – Prvi 1121 clean Kaj je v slikarskem jeziku resnično? Troje: format, material in svetloba. Tako pove Žarko Vrezec, eden od osrednjih predstavnikov abstraktnega slikarstva pri nas od 70. let prejšnjega stoletja do danes. V Mestni galeriji Ljubljana je na razstavi Dokumenti 1990–2020 okoli 650 njegovih del manjšega formata, ki jih širša javnost do zdaj še ni videla. Številni sloji, ki jih nanaša v akrilni tehniki, delujejo globoko in hkrati tanko, saj so nanešeni zelo natančno. Njegove večinoma geometrizirane oblike in barve govorijo o samih sebi, o odnosu s svetlobo, o snovnosti – so nekakšna kontemplaciji materije. Žarko Vrezec ustvarja spontane študije barvnih kombinatorik. Pogosto so zanj osnova ali kar osrednji motiv bela, siva ali črna. To tudi rahlo osvetljuje in vabi na površino. Skoraj od njegovih slikarskih začetkov se pojavlja mreža, sprva jasno izrisana, nato delno preslikana, pozneje jo prepoznamo v bolj ali manj diskretnih pravokotnih razdelitvah slik, mrežah drobnih kvadratkov, in tudi v načinih zlaganja več slik skupaj. Žarko Vrezec je raziskovalec in mislec slikarstva. In je svojevrsten borec za slikarstvo, da bi to ohranilo svoje mesto v poplavi sodobnih umetniških praks. Ob razstavi bo izšel tudi dvojezičen katalog z uvodno študijo dr. Andreja Smrekarja. Foto: Žiga Bratoš <p>V Mestni galeriji Ljubljana je na razstavi Dokumenti 1990–2020 okoli 650 njegovih del manjšega formata, ki jih širša javnost do zdaj še ni videla</p><p><p>Kaj je v slikarskem jeziku resnično? Troje: format, material in svetloba. Tako pove Žarko Vrezec, eden od osrednjih predstavnikov abstraktnega slikarstva pri nas od 70. let prejšnjega stoletja do danes.</p> <p>Številni sloji, ki jih nanaša v akrilni tehniki, delujejo globoko in hkrati tanko, saj so nanešeni zelo natančno. Njegove večinoma geometrizirane oblike in barve govorijo o samih sebi, o odnosu s svetlobo, o snovnosti – so nekakšna kontemplaciji materije. Žarko Vrezec ustvarja spontane študije barvnih kombinatorik. Pogosto so zanj osnova ali kar osrednji motiv bela, siva ali črna. To tudi rahlo osvetljuje in vabi na površino. Skoraj od njegovih slikarskih začetkov se pojavlja mreža, sprva jasno izrisana, nato delno preslikana, pozneje jo prepoznamo v bolj ali manj diskretnih pravokotnih razdelitvah slik, mrežah drobnih kvadratkov, in tudi v načinih zlaganja več slik skupaj. Žarko Vrezec je raziskovalec in mislec slikarstva. In je svojevrsten borec za slikarstvo, da bi to ohranilo svoje mesto v poplavi sodobnih umetniških praks.</p> <p>Ob razstavi bo izšel tudi dvojezičen katalog z uvodno študijo dr. Andreja Smrekarja.</p></p> Fri, 10 Dec 2021 18:30:00 +0000 V Ljubljani v zadnjih letih opažamo krčenje neodvisnih produkcijskih prostorov, kjer so delovali različni ustvarjalci, kot so bili prostori v Tobačni tovarni ali tovarni Rog. Tudi zato je pomembno razmišljati o tem, kaj omogočajo tovrstne izkušnje sobivanja in sodelovanja. Nekaj obstoječih in preteklih lokalnih kreativnih skupnostih izpostavlja razstava SKUP v ljubljanski galeriji ŠKUC, to so: Anselma, Cirkulacija 2, Cirkusarna NaokRog, Delavnica Levo, Friteza, Kreativna cona Šiška – KCŠ, Ustvarjalni laboratorij Krater in Riso Paradiso. Ti prostori so na razstavi SKUP predstavljeni z maketami prostorov svojega delovanja in pa portreti članov, ki sta jih fotografirala Peter Fettich in Sara Rman, član kolektiva Kela. Postavitev v galeriji dopolnjuje še umetniško delo Maje Bojanić, razstava pa se umešča v nov niz novembrskih razstav s katerimi želi Tia Čiček, umetniška vodja Galerije Škuc, iskati nove načine kuratorskega delovanja in umetniškega sodelovanja. O delovanju v skupnosti pa v pogovoru razmišljata še Urška Preis in Peter Rauch, člana kolektiva Kela, v sodelovanju s katerim je nastala razstava. Foto: Sara Rman <p>"Morali bi biti bolj občutljivi in prepoznati skupnostne vzgibe, ki se že dogajajo"</p><p><p>V Ljubljani v zadnjih letih opažamo krčenje neodvisnih produkcijskih prostorov, kjer so delovali različni ustvarjalci, kot so bili prostori v Tobačni tovarni ali tovarni Rog. Tudi zato je pomembno razmišljati o tem, kaj omogočajo tovrstne izkušnje sobivanja in sodelovanja. Nekaj obstoječih in preteklih lokalnih kreativnih skupnostih izpostavlja razstava SKUP v ljubljanski galeriji ŠKUC, to so: Anselma, Cirkulacija 2, Cirkusarna NaokRog, Delavnica Levo, Friteza, Kreativna cona Šiška – KCŠ, Ustvarjalni laboratorij Krater in Riso Paradiso. Ti prostori so na razstavi SKUP predstavljeni z maketami prostorov svojega delovanja in pa portreti članov, ki sta jih fotografirala Peter Fettich in Sara Rman, član kolektiva Kela. Postavitev v galeriji dopolnjuje še umetniško delo <strong>Maje Bojanić</strong>, razstava pa se umešča v nov niz novembrskih razstav s katerimi želi <strong>Tia Čiček</strong>, umetniška vodja Galerije Škuc, iskati nove načine kuratorskega delovanja in umetniškega sodelovanja. O delovanju v skupnosti pa v pogovoru razmišljata še<strong> Urška Preis</strong> in <strong>Peter Rauch, </strong>člana kolektiva Kela, v sodelovanju s katerim je nastala razstava.</p></p> 174828019 RTVSLO – Ars 1683 clean V Ljubljani v zadnjih letih opažamo krčenje neodvisnih produkcijskih prostorov, kjer so delovali različni ustvarjalci, kot so bili prostori v Tobačni tovarni ali tovarni Rog. Tudi zato je pomembno razmišljati o tem, kaj omogočajo tovrstne izkušnje sobivanja in sodelovanja. Nekaj obstoječih in preteklih lokalnih kreativnih skupnostih izpostavlja razstava SKUP v ljubljanski galeriji ŠKUC, to so: Anselma, Cirkulacija 2, Cirkusarna NaokRog, Delavnica Levo, Friteza, Kreativna cona Šiška – KCŠ, Ustvarjalni laboratorij Krater in Riso Paradiso. Ti prostori so na razstavi SKUP predstavljeni z maketami prostorov svojega delovanja in pa portreti članov, ki sta jih fotografirala Peter Fettich in Sara Rman, član kolektiva Kela. Postavitev v galeriji dopolnjuje še umetniško delo Maje Bojanić, razstava pa se umešča v nov niz novembrskih razstav s katerimi želi Tia Čiček, umetniška vodja Galerije Škuc, iskati nove načine kuratorskega delovanja in umetniškega sodelovanja. O delovanju v skupnosti pa v pogovoru razmišljata še Urška Preis in Peter Rauch, člana kolektiva Kela, v sodelovanju s katerim je nastala razstava. Foto: Sara Rman <p>"Morali bi biti bolj občutljivi in prepoznati skupnostne vzgibe, ki se že dogajajo"</p><p><p>V Ljubljani v zadnjih letih opažamo krčenje neodvisnih produkcijskih prostorov, kjer so delovali različni ustvarjalci, kot so bili prostori v Tobačni tovarni ali tovarni Rog. Tudi zato je pomembno razmišljati o tem, kaj omogočajo tovrstne izkušnje sobivanja in sodelovanja. Nekaj obstoječih in preteklih lokalnih kreativnih skupnostih izpostavlja razstava SKUP v ljubljanski galeriji ŠKUC, to so: Anselma, Cirkulacija 2, Cirkusarna NaokRog, Delavnica Levo, Friteza, Kreativna cona Šiška – KCŠ, Ustvarjalni laboratorij Krater in Riso Paradiso. Ti prostori so na razstavi SKUP predstavljeni z maketami prostorov svojega delovanja in pa portreti članov, ki sta jih fotografirala Peter Fettich in Sara Rman, član kolektiva Kela. Postavitev v galeriji dopolnjuje še umetniško delo <strong>Maje Bojanić</strong>, razstava pa se umešča v nov niz novembrskih razstav s katerimi želi <strong>Tia Čiček</strong>, umetniška vodja Galerije Škuc, iskati nove načine kuratorskega delovanja in umetniškega sodelovanja. O delovanju v skupnosti pa v pogovoru razmišljata še<strong> Urška Preis</strong> in <strong>Peter Rauch, </strong>člana kolektiva Kela, v sodelovanju s katerim je nastala razstava.</p></p> Fri, 03 Dec 2021 19:00:00 +0000 Zbirka umetniških del je pravzaprav zbirka različnih leč, skozi katere lahko gledam na svet, razmišlja romunski zbiratelj Ovidiu ?andor, eden od gostov pogovora, ki je v ljubljanski Cukrarni orisal različne zorne kote zbiranja umetnosti. A zbiranje umetnosti ni romantično omejeno na interese posameznika, temveč se vpenja v kompleksen sistem galerij, sejmov, avkcijskih hiš in nenazadnje kulturne politike. Različne zorne kote te dejavnosti osvetljujejo Ovidiu ?andor, Tevž Logar, moderator dogodka v Cukrarni in Renger van den Heuvel, večletni direktor sejma Viennacontemporary in ustanovitelj novega dunajskega sejma Spark. Foto: MGML/Andrej Peunik<p>"Zbirka mora biti več kot samo vsota svojih delov" </p><p><p>Kupovanje umetniških del ne pomeni samodejno tudi vzpostavljanja umetniške zbirke, je bila izhodiščna misel pogovora, ki je v sredo v ljubljanski Cukrarni orisal različne zorne kote zbiranja umetnosti. Če želiš postati zbiratelj, ne smeš začeti s kupovanjem umetniških del, temveč knjig o umetnosti, je poudaril romunski zbiratelj Ovidiu Sandor, saj je za oblikovanje zbirke z neko identiteto in rdečo nitjo poznavanje področja ključnega pomena. Sam svojo zbirko vidi kot nabor različnih leč, ki mu omogočajo različne poglede na svet. Zbiranje umetnosti pa seveda ni romantično omejeno na interese posameznika, temveč se vpenja v kompleksen sistem – primarni trg galerij, sekundarni trg avkcijskih hiš, tu so seveda še sejmi, teorija, mediji in nenazadnje kulturna politika. Različne zorne kote te dejavnosti osvetljujejo <strong>Ovidiu Șandor</strong>, <strong>Tevž Logar</strong>, moderator dogodka v Cukrarni in <strong>Renger van den Heuvel</strong>, večletni direktor sejma Viennacontemporary in ustanovitelj novega dunajskega sejma Spark.</p> <p>Pogovor <em>Z različnih zornih kotov: o zbiranju sodobne umetnosti</em>, se je v Cukrarni odvil kot preddogodek mednarodne platforme Ljubljana Art Weekend, ki jo v sodelovanju s Cukrarno in Mestno občino Ljubljana, pripravlja Ravnikar Gallery Space. Enkrat na leto naj bi v okviru te pobude imeli domači in tuji ljubitelji umetnosti priložnost od blizu spoznati Ljubljansko sodobno umetnostno produkcijo, prvič pa bo Ljubljana Art Weekend potekal med 27. in 29 majem naslednje leto.</p></p> 174825962 RTVSLO – Ars 2053 clean Zbirka umetniških del je pravzaprav zbirka različnih leč, skozi katere lahko gledam na svet, razmišlja romunski zbiratelj Ovidiu ?andor, eden od gostov pogovora, ki je v ljubljanski Cukrarni orisal različne zorne kote zbiranja umetnosti. A zbiranje umetnosti ni romantično omejeno na interese posameznika, temveč se vpenja v kompleksen sistem galerij, sejmov, avkcijskih hiš in nenazadnje kulturne politike. Različne zorne kote te dejavnosti osvetljujejo Ovidiu ?andor, Tevž Logar, moderator dogodka v Cukrarni in Renger van den Heuvel, večletni direktor sejma Viennacontemporary in ustanovitelj novega dunajskega sejma Spark. Foto: MGML/Andrej Peunik<p>"Zbirka mora biti več kot samo vsota svojih delov" </p><p><p>Kupovanje umetniških del ne pomeni samodejno tudi vzpostavljanja umetniške zbirke, je bila izhodiščna misel pogovora, ki je v sredo v ljubljanski Cukrarni orisal različne zorne kote zbiranja umetnosti. Če želiš postati zbiratelj, ne smeš začeti s kupovanjem umetniških del, temveč knjig o umetnosti, je poudaril romunski zbiratelj Ovidiu Sandor, saj je za oblikovanje zbirke z neko identiteto in rdečo nitjo poznavanje področja ključnega pomena. Sam svojo zbirko vidi kot nabor različnih leč, ki mu omogočajo različne poglede na svet. Zbiranje umetnosti pa seveda ni romantično omejeno na interese posameznika, temveč se vpenja v kompleksen sistem – primarni trg galerij, sekundarni trg avkcijskih hiš, tu so seveda še sejmi, teorija, mediji in nenazadnje kulturna politika. Različne zorne kote te dejavnosti osvetljujejo <strong>Ovidiu Șandor</strong>, <strong>Tevž Logar</strong>, moderator dogodka v Cukrarni in <strong>Renger van den Heuvel</strong>, večletni direktor sejma Viennacontemporary in ustanovitelj novega dunajskega sejma Spark.</p> <p>Pogovor <em>Z različnih zornih kotov: o zbiranju sodobne umetnosti</em>, se je v Cukrarni odvil kot preddogodek mednarodne platforme Ljubljana Art Weekend, ki jo v sodelovanju s Cukrarno in Mestno občino Ljubljana, pripravlja Ravnikar Gallery Space. Enkrat na leto naj bi v okviru te pobude imeli domači in tuji ljubitelji umetnosti priložnost od blizu spoznati Ljubljansko sodobno umetnostno produkcijo, prvič pa bo Ljubljana Art Weekend potekal med 27. in 29 majem naslednje leto.</p></p> Fri, 26 Nov 2021 19:00:00 +0000 "Barvo dojemam kot materijo, moram jo tudi čutiti, ne le videti," pravi akademska slikarka in likovna pedagoginja Anka Krašna, ki je v slovenskem likovnem prostoru navzoča od začetka osemdesetih let prejšnjega stoletja. S slikarsko izpovednostjo, ki se giblje med abstrakcijo in figuraliko, odstira mnogotere poglede v izkušnjo bivanja. Pred kratkim so v mariborski univerzitetni knjižici predstavili umetniško monografijo, ki nudi celovit pregled njenega slikarskega opusa. Kakšna je umetniška in pedagoška pot Anke Krašna, kdo je nanjo vplival in še marsikaj izveste v pogovoru, ki ga je leta 2016 pripravila Aleksandra Saška Gruden. Umetnica je naprej povedala, kako jo je izoblikovalo domače okolje ... Foto: Galerija mesta Ptuj<p>Mariborska slikarka se izraža predvsem z barvo ter pri tem prehaja med abstrakcijo in figuraliko. </p><p><p>"Barvo dojemam kot materijo, moram jo tudi čutiti, ne le videti," pravi akademska slikarka in likovna pedagoginja Anka Krašna, ki je v slovenskem likovnem prostoru navzoča od začetka osemdesetih let prejšnjega stoletja. S slikarsko izpovednostjo, ki se giblje med abstrakcijo in figuraliko, odstira mnogotere poglede v izkušnjo bivanja. Pred kratkim so v mariborski univerzitetni knjižici predstavili umetniško monografijo, ki nudi celovit pregled njenega slikarskega opusa. Kakšna je umetniška in pedagoška pot Anke Krašna, kdo je nanjo vplival in še marsikaj izveste v pogovoru, ki ga je leta 2016 pripravila Aleksandra Saška Gruden. Umetnica je naprej povedala, kako jo je izoblikovalo domače okolje ... </p></p> 174824014 RTVSLO – Ars 1176 clean "Barvo dojemam kot materijo, moram jo tudi čutiti, ne le videti," pravi akademska slikarka in likovna pedagoginja Anka Krašna, ki je v slovenskem likovnem prostoru navzoča od začetka osemdesetih let prejšnjega stoletja. S slikarsko izpovednostjo, ki se giblje med abstrakcijo in figuraliko, odstira mnogotere poglede v izkušnjo bivanja. Pred kratkim so v mariborski univerzitetni knjižici predstavili umetniško monografijo, ki nudi celovit pregled njenega slikarskega opusa. Kakšna je umetniška in pedagoška pot Anke Krašna, kdo je nanjo vplival in še marsikaj izveste v pogovoru, ki ga je leta 2016 pripravila Aleksandra Saška Gruden. Umetnica je naprej povedala, kako jo je izoblikovalo domače okolje ... Foto: Galerija mesta Ptuj<p>Mariborska slikarka se izraža predvsem z barvo ter pri tem prehaja med abstrakcijo in figuraliko. </p><p><p>"Barvo dojemam kot materijo, moram jo tudi čutiti, ne le videti," pravi akademska slikarka in likovna pedagoginja Anka Krašna, ki je v slovenskem likovnem prostoru navzoča od začetka osemdesetih let prejšnjega stoletja. S slikarsko izpovednostjo, ki se giblje med abstrakcijo in figuraliko, odstira mnogotere poglede v izkušnjo bivanja. Pred kratkim so v mariborski univerzitetni knjižici predstavili umetniško monografijo, ki nudi celovit pregled njenega slikarskega opusa. Kakšna je umetniška in pedagoška pot Anke Krašna, kdo je nanjo vplival in še marsikaj izveste v pogovoru, ki ga je leta 2016 pripravila Aleksandra Saška Gruden. Umetnica je naprej povedala, kako jo je izoblikovalo domače okolje ... </p></p> Fri, 19 Nov 2021 19:00:00 +0000 "To je umetnost prostora" o skupini umetnikov, imenovani neokonstruktivisti razmišlja Aleksander Bassin, ki je konca šestdestih let prejšnjega stoletja to skupino poimenoval in spodbujal pri delovanju. Neokonstruktiviste je Aleksander Bassin v poznih šestdesetih videl kot likovno avantgardo, ki jo je želel predstavljati v razstavnh prostorih. Glavni predstavniki so bili Dragica Čadež, Drago Hrvacki, Tone Lapajne in Dušan Tršar, pozneje se je med drugim pridružil še Vinko Tušek. O tej neformalni skupini, ki jo je Bassin poimenoval zaradi skupne razstave, preberemo, da so na slovensko prizorišče konec šestdesetih prinesli minimalistično zasnovane objekte, optične in kinetične konstrukcije ter ambientalno umetnost, v kiparstvo pa vpeljali problematiko barve. Kakšna so bila njihova poznejša dela, dobrih petdeset let po nastanku te neformalne skupine razmišlja razstava Neokonstruktivisti nekoč in danes v Galeriji Prešernovih nagrajencev Kranj, ki jo bo predstavil Aleksander Bassin in odgovoril tudi na vprašanje, zakaj je to skupino umetnikov poimenoval neokonstruktivisti. Foto: Tone Lapajne, Gibanje paralel, barvan les, 1968, vir: Iza Pevec <p>"To je umetnost prostora" o skupini umetnikov, imenovani Neokonstruktivisti razmišlja Aleksander Bassin, ki je konca šestdestih let prejšnjega stoletja to skupino poimenoval in spodbujal pri delovanju.</p><p><p>Neokonstruktiviste je Aleksander Bassin v poznih šestdesetih videl kot likovno avantgardo, ki jo je želel predstavljati v razstavnh prostorih. Glavni predstavniki so bili Dragica Čadež, Drago Hrvacki, Tone Lapajne in Dušan Tršar, pozneje se je med drugim pridružil še Vinko Tušek. O tej neformalni skupini, ki jo je Bassin poimenoval zaradi skupne razstave, preberemo, da so na slovensko prizorišče konec šestdesetih prinesli minimalistično zasnovane objekte, optične in kinetične konstrukcije ter ambientalno umetnost, v kiparstvo pa vpeljali problematiko barve. Kakšna so bila njihova poznejša dela, dobrih petdeset let po nastanku te neformalne skupine razmišlja razstava <em>Neokonstruktivisti nekoč in danes</em> v Galeriji Prešernovih nagrajencev Kranj, ki jo bo predstavil Aleksander Bassin in odgovoril tudi na vprašanje, zakaj je to skupino umetnikov poimenoval neokonstruktivisti.</p> <p>&nbsp;</p></p> 174821915 RTVSLO – Ars 2230 clean "To je umetnost prostora" o skupini umetnikov, imenovani neokonstruktivisti razmišlja Aleksander Bassin, ki je konca šestdestih let prejšnjega stoletja to skupino poimenoval in spodbujal pri delovanju. Neokonstruktiviste je Aleksander Bassin v poznih šestdesetih videl kot likovno avantgardo, ki jo je želel predstavljati v razstavnh prostorih. Glavni predstavniki so bili Dragica Čadež, Drago Hrvacki, Tone Lapajne in Dušan Tršar, pozneje se je med drugim pridružil še Vinko Tušek. O tej neformalni skupini, ki jo je Bassin poimenoval zaradi skupne razstave, preberemo, da so na slovensko prizorišče konec šestdesetih prinesli minimalistično zasnovane objekte, optične in kinetične konstrukcije ter ambientalno umetnost, v kiparstvo pa vpeljali problematiko barve. Kakšna so bila njihova poznejša dela, dobrih petdeset let po nastanku te neformalne skupine razmišlja razstava Neokonstruktivisti nekoč in danes v Galeriji Prešernovih nagrajencev Kranj, ki jo bo predstavil Aleksander Bassin in odgovoril tudi na vprašanje, zakaj je to skupino umetnikov poimenoval neokonstruktivisti. Foto: Tone Lapajne, Gibanje paralel, barvan les, 1968, vir: Iza Pevec <p>"To je umetnost prostora" o skupini umetnikov, imenovani Neokonstruktivisti razmišlja Aleksander Bassin, ki je konca šestdestih let prejšnjega stoletja to skupino poimenoval in spodbujal pri delovanju.</p><p><p>Neokonstruktiviste je Aleksander Bassin v poznih šestdesetih videl kot likovno avantgardo, ki jo je želel predstavljati v razstavnh prostorih. Glavni predstavniki so bili Dragica Čadež, Drago Hrvacki, Tone Lapajne in Dušan Tršar, pozneje se je med drugim pridružil še Vinko Tušek. O tej neformalni skupini, ki jo je Bassin poimenoval zaradi skupne razstave, preberemo, da so na slovensko prizorišče konec šestdesetih prinesli minimalistično zasnovane objekte, optične in kinetične konstrukcije ter ambientalno umetnost, v kiparstvo pa vpeljali problematiko barve. Kakšna so bila njihova poznejša dela, dobrih petdeset let po nastanku te neformalne skupine razmišlja razstava <em>Neokonstruktivisti nekoč in danes</em> v Galeriji Prešernovih nagrajencev Kranj, ki jo bo predstavil Aleksander Bassin in odgovoril tudi na vprašanje, zakaj je to skupino umetnikov poimenoval neokonstruktivisti.</p> <p>&nbsp;</p></p> Fri, 12 Nov 2021 18:50:00 +0000 Tomaž Furlan ironično obračunava z banalnostmi in absurdnostmi sodobnega človeka. In to počne zelo subtilno. Ali z videom ali nenavadnimi kiparskimi deli likovno, prostorsko in konceptualno poglobljeno razmišlja o zapletenih sistemih naše družbe, o duhamornih rutinah, nesmiselnosti nenehnega hlepenja za materialnimi dobrinami, nezmožnosti pogledati zunaj okvirjev in o tako imenovani ''zdravi pameti'', ki naj bi vodila človeka, a se izkaže, da je prav v njej veliko nelogičnosti in suhoparnosti. V Galeriji Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki na razstavi I Made This (To sem naredil) so njegovi predmeti iz kamna, opeke, lesa in teraca v nekdanjo samostansko cerkev umeščeni harmonično, kot da so del nje, a kmalu nas na umetnikovo humornost opozorijo nenavadno preoblikovani predmeti na nenavadnih mestih. Med tiste, ki naj bi vplivali na njegovo delo, prišteva Marino Abramović, Charlieja Chaplina in Larsa von Trierja. Tomaž Furlan je med drugim prejemnik nagrade skupine OHO in Jakopičevega priznanja. Foto: Žiga Bratoš <p>Straniščna školjka, polovica parkovne klopce, dva osla in še kaj v nekdanji samostanski cerkvi v Galeriji Božidar Jakac humorno nagovarjajo obiskovalce </p><p><p>Tomaž Furlan ironično obračunava z banalnostmi in absurdnostmi sodobnega človeka. In to počne zelo subtilno. Ali z videom ali nenavadnimi kiparskimi deli likovno, prostorsko in konceptualno poglobljeno razmišlja o zapletenih sistemih naše družbe, o duhamornih rutinah, nesmiselnosti nenehnega hlepenja za materialnimi dobrinami, nezmožnosti pogledati zunaj okvirjev in o tako imenovani ''zdravi pameti'', ki naj bi vodila človeka, a se izkaže, da je prav v njej veliko nelogičnosti in suhoparnosti. V Galeriji Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki na razstavi I Made This (To sem naredil) so njegovi predmeti iz kamna, opeke, lesa in teraca v nekdanjo samostansko cerkev umeščeni harmonično, kot da so del nje, a kmalu nas na umetnikovo humornost opozorijo nenavadno preoblikovani predmeti na nenavadnih mestih. Med tiste, ki naj bi vplivali na njegovo delo, prišteva Marino Abramović, Charlieja Chaplina in Larsa von Trierja. Tomaž Furlan je med drugim prejemnik nagrade skupine OHO in Jakopičevega priznanja.</p></p> 174819857 RTVSLO – Ars 1745 clean Tomaž Furlan ironično obračunava z banalnostmi in absurdnostmi sodobnega človeka. In to počne zelo subtilno. Ali z videom ali nenavadnimi kiparskimi deli likovno, prostorsko in konceptualno poglobljeno razmišlja o zapletenih sistemih naše družbe, o duhamornih rutinah, nesmiselnosti nenehnega hlepenja za materialnimi dobrinami, nezmožnosti pogledati zunaj okvirjev in o tako imenovani ''zdravi pameti'', ki naj bi vodila človeka, a se izkaže, da je prav v njej veliko nelogičnosti in suhoparnosti. V Galeriji Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki na razstavi I Made This (To sem naredil) so njegovi predmeti iz kamna, opeke, lesa in teraca v nekdanjo samostansko cerkev umeščeni harmonično, kot da so del nje, a kmalu nas na umetnikovo humornost opozorijo nenavadno preoblikovani predmeti na nenavadnih mestih. Med tiste, ki naj bi vplivali na njegovo delo, prišteva Marino Abramović, Charlieja Chaplina in Larsa von Trierja. Tomaž Furlan je med drugim prejemnik nagrade skupine OHO in Jakopičevega priznanja. Foto: Žiga Bratoš <p>Straniščna školjka, polovica parkovne klopce, dva osla in še kaj v nekdanji samostanski cerkvi v Galeriji Božidar Jakac humorno nagovarjajo obiskovalce </p><p><p>Tomaž Furlan ironično obračunava z banalnostmi in absurdnostmi sodobnega človeka. In to počne zelo subtilno. Ali z videom ali nenavadnimi kiparskimi deli likovno, prostorsko in konceptualno poglobljeno razmišlja o zapletenih sistemih naše družbe, o duhamornih rutinah, nesmiselnosti nenehnega hlepenja za materialnimi dobrinami, nezmožnosti pogledati zunaj okvirjev in o tako imenovani ''zdravi pameti'', ki naj bi vodila človeka, a se izkaže, da je prav v njej veliko nelogičnosti in suhoparnosti. V Galeriji Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki na razstavi I Made This (To sem naredil) so njegovi predmeti iz kamna, opeke, lesa in teraca v nekdanjo samostansko cerkev umeščeni harmonično, kot da so del nje, a kmalu nas na umetnikovo humornost opozorijo nenavadno preoblikovani predmeti na nenavadnih mestih. Med tiste, ki naj bi vplivali na njegovo delo, prišteva Marino Abramović, Charlieja Chaplina in Larsa von Trierja. Tomaž Furlan je med drugim prejemnik nagrade skupine OHO in Jakopičevega priznanja.</p></p> Fri, 05 Nov 2021 18:55:00 +0000 Rezidenčni center Cite´ internationale des arts, ki je bil ustanovljen leta 1965, velja za enega največjih tovrstnih centrov, saj mesečno gosti do 300 umetnikov z vsega sveta. Januarja je vodja kulturnega programa rezidenčnega centra postala Nataša Petrešin Bachelez. Tik pred začetkom največjega pariškega umetniškega sejma FIAC 21. oktobra, ki mu svoj program prilagodijo številne inštitucije, je v pogovoru za Likovne odmeve med drugim razmišljala o umetnostnem trgu v Franciji, razmerjih med zasebnimi in javnimi institucijami, vlogi rezidenčnega centra v času pandemije ter bližajočemu se francoskemu predsedovanju svetu Evropske unije. V ta okvir se umešča tudi razstava Europa enterprise kuratork Jelene Petrović in Danijele Dugandžić, ki je trenutno na ogled v rezidenčnem centru Cite´ internationale des arts. Kuratorki poudarjata, da živimo v obdobju neoliberalizma, izrazitih razrednih razlik, vzpona skrajno desničarskih pozicij, migracij, vojn in nasilja. A menita, da se je pri spopadanju s težavami treba ozreti v preteklost oziroma v mite, ki smo jih normalizirali in romantizirali, kot to velja tudi za mit o Evropi, ki ga skupaj z mitom o Arahne tematizira razstava. Zevsovo nasilno ugrabitev Evrope smo romantizirali, je prepričana Jelena Petrović, ki v pogovoru doda še, da se moramo naučiti, kako dekonstruirati vse te mite in narative ter kako o njih govoriti odprto. Foto: Tanja Lažetić, Olimpija, 2012/2021, fotografija na platnu in sukanec; eno od del na razstavi Europa Enterprise, vir: Tanja Lažetić<p>Vodja kulturnega programa v rezidenčnem centru Cité internationale des arts vidi umetniške rezidence tudi kot delni odgovor na težave umetnikov, ki jih je stopnjevala pandemija</p><p><p>Rezidenčni center Cité internationale des arts, ki je bil ustanovljen leta 1965, velja za enega največjih tovrstnih centrov, saj mesečno gosti do 300 umetnikov z vsega sveta. Januarja je vodja kulturnega programa rezidenčnega centra postala<strong> Nataša Petrešin Bachelez</strong>. Tik pred začetkom največjega pariškega umetniškega sejma FIAC 21. oktobra, ki mu svoj program prilagodijo številne inštitucije, je v pogovoru za Likovne odmeve med drugim razmišljala o umetnostnem trgu v Franciji, razmerjih med zasebnimi in javnimi institucijami, vlogi rezidenčnega centra v času pandemije ter bližajočem se francoskem predsedovanju svetu Evropske unije. V ta okvir se umešča tudi razstava <em>Europa enterprise</em> kuratork <strong>Jelene Petrović</strong> in <strong>Danijele Dugandžić</strong>, ki je trenutno na ogled v rezidenčnem centru Cité internationale des arts. Kuratorki poudarjata, da živimo v obdobju neoliberalizma, izrazitih razrednih razlik, vzpona skrajno desničarskih pozicij, migracij, vojn in nasilja. A menita, da se je pri spopadanju s težavami treba ozreti v preteklost oziroma v mite, ki smo jih normalizirali in romantizirali, kot to velja tudi za mit o Evropi, ki ga skupaj z mitom o Arahne tematizira razstava. Zevsovo nasilno ugrabitev Evrope smo romantizirali, je prepričana Jelena Petrović, ki v pogovoru doda še, da se moramo naučiti, kako dekonstruirati vse te mite in narative ter kako o njih govoriti odprto.</p></p> 174818072 RTVSLO – Ars 1247 clean Rezidenčni center Cite´ internationale des arts, ki je bil ustanovljen leta 1965, velja za enega največjih tovrstnih centrov, saj mesečno gosti do 300 umetnikov z vsega sveta. Januarja je vodja kulturnega programa rezidenčnega centra postala Nataša Petrešin Bachelez. Tik pred začetkom največjega pariškega umetniškega sejma FIAC 21. oktobra, ki mu svoj program prilagodijo številne inštitucije, je v pogovoru za Likovne odmeve med drugim razmišljala o umetnostnem trgu v Franciji, razmerjih med zasebnimi in javnimi institucijami, vlogi rezidenčnega centra v času pandemije ter bližajočemu se francoskemu predsedovanju svetu Evropske unije. V ta okvir se umešča tudi razstava Europa enterprise kuratork Jelene Petrović in Danijele Dugandžić, ki je trenutno na ogled v rezidenčnem centru Cite´ internationale des arts. Kuratorki poudarjata, da živimo v obdobju neoliberalizma, izrazitih razrednih razlik, vzpona skrajno desničarskih pozicij, migracij, vojn in nasilja. A menita, da se je pri spopadanju s težavami treba ozreti v preteklost oziroma v mite, ki smo jih normalizirali in romantizirali, kot to velja tudi za mit o Evropi, ki ga skupaj z mitom o Arahne tematizira razstava. Zevsovo nasilno ugrabitev Evrope smo romantizirali, je prepričana Jelena Petrović, ki v pogovoru doda še, da se moramo naučiti, kako dekonstruirati vse te mite in narative ter kako o njih govoriti odprto. Foto: Tanja Lažetić, Olimpija, 2012/2021, fotografija na platnu in sukanec; eno od del na razstavi Europa Enterprise, vir: Tanja Lažetić<p>Vodja kulturnega programa v rezidenčnem centru Cité internationale des arts vidi umetniške rezidence tudi kot delni odgovor na težave umetnikov, ki jih je stopnjevala pandemija</p><p><p>Rezidenčni center Cité internationale des arts, ki je bil ustanovljen leta 1965, velja za enega največjih tovrstnih centrov, saj mesečno gosti do 300 umetnikov z vsega sveta. Januarja je vodja kulturnega programa rezidenčnega centra postala<strong> Nataša Petrešin Bachelez</strong>. Tik pred začetkom največjega pariškega umetniškega sejma FIAC 21. oktobra, ki mu svoj program prilagodijo številne inštitucije, je v pogovoru za Likovne odmeve med drugim razmišljala o umetnostnem trgu v Franciji, razmerjih med zasebnimi in javnimi institucijami, vlogi rezidenčnega centra v času pandemije ter bližajočem se francoskem predsedovanju svetu Evropske unije. V ta okvir se umešča tudi razstava <em>Europa enterprise</em> kuratork <strong>Jelene Petrović</strong> in <strong>Danijele Dugandžić</strong>, ki je trenutno na ogled v rezidenčnem centru Cité internationale des arts. Kuratorki poudarjata, da živimo v obdobju neoliberalizma, izrazitih razrednih razlik, vzpona skrajno desničarskih pozicij, migracij, vojn in nasilja. A menita, da se je pri spopadanju s težavami treba ozreti v preteklost oziroma v mite, ki smo jih normalizirali in romantizirali, kot to velja tudi za mit o Evropi, ki ga skupaj z mitom o Arahne tematizira razstava. Zevsovo nasilno ugrabitev Evrope smo romantizirali, je prepričana Jelena Petrović, ki v pogovoru doda še, da se moramo naučiti, kako dekonstruirati vse te mite in narative ter kako o njih govoriti odprto.</p></p> Fri, 29 Oct 2021 19:55:00 +0000 Fotografija se je že zgodaj zgledovala po slikarstvu, sledila je na primer portretnim konvencijam. Da je v njej nekaj umetniškega, je poudarjal že Gaspard-Félix Tournachon, znan z vzdevkom Nadar, ki je v drugi polovici 19. stoletja v tehniki mokrega kolodija upodabljal pomembne predstavnike evropske kulture. Podobe teh sijajno izrišejo čas političnih in družbenih sprememb ter nastopa modernizma v Parizu, so poudarili ob potujoči razstavi Nadar – portretne mojstrovine, ki jo je skupaj s partnerji pripravil muzej Jeu de Paume v Parizu, in je zdaj na ogled v Narodni galeriji v Ljubljani. Ljubljansko predstavitev je podprl Francoski inštitut v Sloveniji, fotografije pa so po zaslugi Galerija Matice srpske iz Novega Sada pospremljene še z duhovitimi Nadarjevimi besedili. Na enainštiridesetih fotografijah najdemo med drugim pesnika Charlesa Baudelairja, skladatelja Giuseppa Verdija in slikarja Édouarda Maneta. Nadar, inovator in avanturist, je kot prvi z balonom leta 1858 iz zraka fotografiral francosko prestolnico. Jules Verne, ki ga je prav tako portretiral, je tega cenjenega pariškega fotografa celo vzel za navdih za glavnega junaka knjige Potovanje na luno, pove dr. Andrej Smrekar. Foto: slikar Édouard Manet, fotograf Gaspard-Félix Tournachon – Nadar (avtor), igralka Sarah Bernhardt <p>Narodno galerijo v Ljubljani je obiskala francoska razstava Nadar – portretne mojstrovine</p><p><p>Fotografija se je že zgodaj zgledovala po slikarstvu, sledila je na primer portretnim konvencijam. Da je v njej nekaj umetniškega, je poudarjal že <strong>Gaspard-Félix Tournachon</strong>, znan z vzdevkom <strong>Nadar</strong>, ki je v drugi polovici 19. stoletja v tehniki mokrega kolodija upodabljal pomembne predstavnike evropske kulture. Podobe teh sijajno izrišejo čas političnih in družbenih sprememb ter nastopa modernizma v Parizu, so poudarili ob potujoči razstavi Nadar – portretne mojstrovine, ki jo je skupaj s partnerji pripravil muzej Jeu de Paume v Parizu, in je zdaj na ogled v Narodni galeriji v Ljubljani. Ljubljansko predstavitev je podprl Francoski inštitut v Sloveniji, fotografije pa so po zaslugi Galerija Matice srpske iz Novega Sada pospremljene še z duhovitimi Nadarjevimi besedili. Na enainštiridesetih fotografijah najdemo med drugim pesnika <strong>Charlesa Baudelairja</strong>, skladatelja <strong>Giuseppa Verdija</strong> in slikarja <strong>Édouarda Maneta</strong>. Nadar, inovator in avanturist, je kot prvi z balonom leta 1858 iz zraka fotografiral francosko prestolnico. <strong>Jules Verne</strong>, ki ga je prav tako portretiral, je tega cenjenega pariškega fotografa celo vzel za navdih za glavnega junaka knjige Potovanje na luno, pove <strong>dr. Andrej Smrekar</strong>.</p></p> 174815955 RTVSLO – Ars 1324 clean Fotografija se je že zgodaj zgledovala po slikarstvu, sledila je na primer portretnim konvencijam. Da je v njej nekaj umetniškega, je poudarjal že Gaspard-Félix Tournachon, znan z vzdevkom Nadar, ki je v drugi polovici 19. stoletja v tehniki mokrega kolodija upodabljal pomembne predstavnike evropske kulture. Podobe teh sijajno izrišejo čas političnih in družbenih sprememb ter nastopa modernizma v Parizu, so poudarili ob potujoči razstavi Nadar – portretne mojstrovine, ki jo je skupaj s partnerji pripravil muzej Jeu de Paume v Parizu, in je zdaj na ogled v Narodni galeriji v Ljubljani. Ljubljansko predstavitev je podprl Francoski inštitut v Sloveniji, fotografije pa so po zaslugi Galerija Matice srpske iz Novega Sada pospremljene še z duhovitimi Nadarjevimi besedili. Na enainštiridesetih fotografijah najdemo med drugim pesnika Charlesa Baudelairja, skladatelja Giuseppa Verdija in slikarja Édouarda Maneta. Nadar, inovator in avanturist, je kot prvi z balonom leta 1858 iz zraka fotografiral francosko prestolnico. Jules Verne, ki ga je prav tako portretiral, je tega cenjenega pariškega fotografa celo vzel za navdih za glavnega junaka knjige Potovanje na luno, pove dr. Andrej Smrekar. Foto: slikar Édouard Manet, fotograf Gaspard-Félix Tournachon – Nadar (avtor), igralka Sarah Bernhardt <p>Narodno galerijo v Ljubljani je obiskala francoska razstava Nadar – portretne mojstrovine</p><p><p>Fotografija se je že zgodaj zgledovala po slikarstvu, sledila je na primer portretnim konvencijam. Da je v njej nekaj umetniškega, je poudarjal že <strong>Gaspard-Félix Tournachon</strong>, znan z vzdevkom <strong>Nadar</strong>, ki je v drugi polovici 19. stoletja v tehniki mokrega kolodija upodabljal pomembne predstavnike evropske kulture. Podobe teh sijajno izrišejo čas političnih in družbenih sprememb ter nastopa modernizma v Parizu, so poudarili ob potujoči razstavi Nadar – portretne mojstrovine, ki jo je skupaj s partnerji pripravil muzej Jeu de Paume v Parizu, in je zdaj na ogled v Narodni galeriji v Ljubljani. Ljubljansko predstavitev je podprl Francoski inštitut v Sloveniji, fotografije pa so po zaslugi Galerija Matice srpske iz Novega Sada pospremljene še z duhovitimi Nadarjevimi besedili. Na enainštiridesetih fotografijah najdemo med drugim pesnika <strong>Charlesa Baudelairja</strong>, skladatelja <strong>Giuseppa Verdija</strong> in slikarja <strong>Édouarda Maneta</strong>. Nadar, inovator in avanturist, je kot prvi z balonom leta 1858 iz zraka fotografiral francosko prestolnico. <strong>Jules Verne</strong>, ki ga je prav tako portretiral, je tega cenjenega pariškega fotografa celo vzel za navdih za glavnega junaka knjige Potovanje na luno, pove <strong>dr. Andrej Smrekar</strong>.</p></p> Fri, 22 Oct 2021 18:30:00 +0000 Zoran Mušič, France Mihelič, Gabrijel Stupica in Maksim Sedej je le nekaj znanih umetnikov iz zgodovine slovenske likovne umetnosti, ki jih je (so)oblikovala zagrebška likovna akademija. Ta v času med obema vojnama ni bila pomembna le zato, ker takšnega šolanja pri nas še ni bilo, temveč tudi zaradi umetniškega vrveža Zagreba, tedaj prave kulturne metropole, v katero so se stekali vplivi iz Pariza in drugih prestolnic zahodne Evrope. Mladi študenti so bili v Zagrebu umerjeni predvsem v študij francoske umetnosti, zaznamovale pa so jih tudi zaradi političnih razmer stopnjevane polemike o nacionalem izrazu v umetnosti. Na slovenske umetnike je pri tem najbolj vplival Ljubo Babič, ki je ''naš izraz'' povezoval predvsem z likovno kvaliteto meščanskega modernizma. Številni nekdanji zagrebški študenti so ključno vplivali na slovensko umetnostno prizorišče po drugi svetovni vojni, nekateri med njimi (Gabrijel Stupica, Maksim Sedej, France Mihelič in Marij Pregelj) tudi kot profesorji na novoustanovljeni ljubljanski likovni akademiji. To je le nekaj poudarkov razstave Vezi. Zagrebška likovna akademija in slovenski likovni umetniki med obema vojnama v Galeriji Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki, ki je že bila na ogled v Zagrebu, pripravili pa sta jo Dajana Vlaisavljević in Asta Vrečko, gostja oddaje. Foto: Zoran Mušič, Motiv iz Dalmacije, gvaš na papir, Nacionalni muzej moderne umetnosti, Zagreb. Foto: Goran Vranić, © NMMU <p>''Bil je naš najboljši Zagreb, širok, odprt za svet … '' se je izkustva kulturne metropole med obema vojnama spominjal Zoran Mušič. </p><p><p>Zoran Mušič, France Mihelič, Gabrijel Stupica in Maksim Sedej je le nekaj znanih umetnikov iz zgodovine slovenske likovne umetnosti, ki jih je (so)oblikovala zagrebška likovna akademija. Ta v času med obema vojnama ni bila pomembna le zato, ker takšnega šolanja pri nas še ni bilo, temveč tudi zaradi umetniškega vrveža Zagreba, tedaj prave kulturne metropole, v katero so se stekali vplivi iz Pariza in drugih prestolnic zahodne Evrope. Mladi študenti so bili v Zagrebu usmerjeni predvsem v študij francoske umetnosti, zaznamovale pa so jih tudi zaradi političnih razmer stopnjevane polemike o nacionalem izrazu v umetnosti. Na slovenske umetnike je pri tem najbolj vplival Ljubo Babič, ki je ''naš izraz'' povezoval predvsem z likovno kvaliteto meščanskega modernizma. Številni nekdanji zagrebški študenti so ključno vplivali na slovensko umetnostno prizorišče po drugi svetovni vojni, nekateri med njimi (Gabrijel Stupica, Maksim Sedej, France Mihelič in Marij Pregelj) tudi kot profesorji na novoustanovljeni ljubljanski likovni akademiji. To je le nekaj poudarkov razstave <em>Vezi. Zagrebška likovna akademija in slovenski likovni umetniki med obema vojnama </em>v Galeriji Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki, ki je že bila na ogled v Zagrebu, pripravili pa sta jo Dajana Vlaisavljević in Asta Vrečko, gostja oddaje.</p></p> 174813402 RTVSLO – Ars 2208 clean Zoran Mušič, France Mihelič, Gabrijel Stupica in Maksim Sedej je le nekaj znanih umetnikov iz zgodovine slovenske likovne umetnosti, ki jih je (so)oblikovala zagrebška likovna akademija. Ta v času med obema vojnama ni bila pomembna le zato, ker takšnega šolanja pri nas še ni bilo, temveč tudi zaradi umetniškega vrveža Zagreba, tedaj prave kulturne metropole, v katero so se stekali vplivi iz Pariza in drugih prestolnic zahodne Evrope. Mladi študenti so bili v Zagrebu umerjeni predvsem v študij francoske umetnosti, zaznamovale pa so jih tudi zaradi političnih razmer stopnjevane polemike o nacionalem izrazu v umetnosti. Na slovenske umetnike je pri tem najbolj vplival Ljubo Babič, ki je ''naš izraz'' povezoval predvsem z likovno kvaliteto meščanskega modernizma. Številni nekdanji zagrebški študenti so ključno vplivali na slovensko umetnostno prizorišče po drugi svetovni vojni, nekateri med njimi (Gabrijel Stupica, Maksim Sedej, France Mihelič in Marij Pregelj) tudi kot profesorji na novoustanovljeni ljubljanski likovni akademiji. To je le nekaj poudarkov razstave Vezi. Zagrebška likovna akademija in slovenski likovni umetniki med obema vojnama v Galeriji Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki, ki je že bila na ogled v Zagrebu, pripravili pa sta jo Dajana Vlaisavljević in Asta Vrečko, gostja oddaje. Foto: Zoran Mušič, Motiv iz Dalmacije, gvaš na papir, Nacionalni muzej moderne umetnosti, Zagreb. Foto: Goran Vranić, © NMMU <p>''Bil je naš najboljši Zagreb, širok, odprt za svet … '' se je izkustva kulturne metropole med obema vojnama spominjal Zoran Mušič. </p><p><p>Zoran Mušič, France Mihelič, Gabrijel Stupica in Maksim Sedej je le nekaj znanih umetnikov iz zgodovine slovenske likovne umetnosti, ki jih je (so)oblikovala zagrebška likovna akademija. Ta v času med obema vojnama ni bila pomembna le zato, ker takšnega šolanja pri nas še ni bilo, temveč tudi zaradi umetniškega vrveža Zagreba, tedaj prave kulturne metropole, v katero so se stekali vplivi iz Pariza in drugih prestolnic zahodne Evrope. Mladi študenti so bili v Zagrebu usmerjeni predvsem v študij francoske umetnosti, zaznamovale pa so jih tudi zaradi političnih razmer stopnjevane polemike o nacionalem izrazu v umetnosti. Na slovenske umetnike je pri tem najbolj vplival Ljubo Babič, ki je ''naš izraz'' povezoval predvsem z likovno kvaliteto meščanskega modernizma. Številni nekdanji zagrebški študenti so ključno vplivali na slovensko umetnostno prizorišče po drugi svetovni vojni, nekateri med njimi (Gabrijel Stupica, Maksim Sedej, France Mihelič in Marij Pregelj) tudi kot profesorji na novoustanovljeni ljubljanski likovni akademiji. To je le nekaj poudarkov razstave <em>Vezi. Zagrebška likovna akademija in slovenski likovni umetniki med obema vojnama </em>v Galeriji Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki, ki je že bila na ogled v Zagrebu, pripravili pa sta jo Dajana Vlaisavljević in Asta Vrečko, gostja oddaje.</p></p> Wed, 13 Oct 2021 09:00:00 +0000 Danes se kljub globalizaciji sveta znova gradijo fizične razmejitve, čemur smo priča tako v Evropi kot v drugih delih sveta, je misel, ki jo podaja razstava Onkraj meja v Galeriji sodobne umetnosti in Likovnem salonu v Celju. Razstavo sta pripravili kustosinji Andreja Hribernik iz KGLU Slovenj Gradec in Maja Antončič iz Galerije sodobne umetnosti Celje, s katero se je o zasnovi razstave pogovarjala Aleksandra Saška Gruden. Foto: Galerija sodobne umetnosti in Likovni salon / Foto: Tomaž Črnej<p>"Zgodovina človeštva se bere kot zgodovina postavljanj in prestavljanj ozemeljskih meja."</p><p><p>Danes se kljub globalizaciji sveta znova gradijo fizične razmejitve, čemur smo priča tako v Evropi kot v drugih delih sveta, je misel, ki jo podaja razstava Onkraj meja v Galeriji sodobne umetnosti in Likovnem salonu v Celju. Razstavo sta pripravili kustosinji Andreja Hribernik iz KGLU Slovenj Gradec in Maja Antončič iz Galerije sodobne umetnosti Celje, s katero se je o zasnovi razstave pogovarjala Aleksandra Saška Gruden.</p></p> 174811941 RTVSLO – Ars 1106 clean Danes se kljub globalizaciji sveta znova gradijo fizične razmejitve, čemur smo priča tako v Evropi kot v drugih delih sveta, je misel, ki jo podaja razstava Onkraj meja v Galeriji sodobne umetnosti in Likovnem salonu v Celju. Razstavo sta pripravili kustosinji Andreja Hribernik iz KGLU Slovenj Gradec in Maja Antončič iz Galerije sodobne umetnosti Celje, s katero se je o zasnovi razstave pogovarjala Aleksandra Saška Gruden. Foto: Galerija sodobne umetnosti in Likovni salon / Foto: Tomaž Črnej<p>"Zgodovina človeštva se bere kot zgodovina postavljanj in prestavljanj ozemeljskih meja."</p><p><p>Danes se kljub globalizaciji sveta znova gradijo fizične razmejitve, čemur smo priča tako v Evropi kot v drugih delih sveta, je misel, ki jo podaja razstava Onkraj meja v Galeriji sodobne umetnosti in Likovnem salonu v Celju. Razstavo sta pripravili kustosinji Andreja Hribernik iz KGLU Slovenj Gradec in Maja Antončič iz Galerije sodobne umetnosti Celje, s katero se je o zasnovi razstave pogovarjala Aleksandra Saška Gruden.</p></p> Fri, 08 Oct 2021 19:00:00 +0000 V izjemno širokem opusu Pabla Picassa, enega najpomembnejših umetnikov vseh časov, so tudi grafike, ki jih je ustvarjal kot knjižne ilustracije. Veliko se je družil s pesniki, pisatelji in založniki, ki so mu puščali precej proste roke in tako so ti izdelki v drznem risarskem zanosu postajali že bolj nekakšne knjige umetnika kot pa klasične ilustrirane knjige. Z risbo je dobesedno vstopal v poezijo in prozo, bolj kot orisati besedilo je namreč želel ujeti njegovega duha. V Moderni galeriji so ob prihajajoči 140-letnici Picassovega rojstva pripravili razstavo Črka v risbo, ki v Ljubljano prinaša njegove grafike, nastale okoli sredine prejšnjega stoletja, iz anonimne italijanske zbirke v zasebni lasti. Čeprav so jih uspeli pravočasno rešiti pred poplavo, ki je ob strašnem neurju zajela desno krilo galerije, pa bo na odprtje razstave treba še nekaj časa počakati. O vsem tem se je Žiga Bratoš pogovarjal s kustosom dr. Markom Jenkom. Foto: Pierre Reverdy, Spev mrtvih, 1948, vir: Moderna galerija v Ljubljani <p>Med likovnimi eksperimenti vedno drznega Picassa so tudi njegove knjižne ilustracije – te si bomo lahko, upajmo, da kmalu ogledali v desnem krilu Moderne galerije </p><p><p>V izjemno širokem opusu Pabla Picassa, enega najpomembnejših umetnikov vseh časov, so tudi grafike, ki jih je ustvarjal kot knjižne ilustracije. Veliko se je družil s pesniki, pisatelji in založniki, ki so mu puščali precej proste roke in tako so ti izdelki v drznem risarskem zanosu postajali že bolj nekakšne knjige umetnika kot pa klasične ilustrirane knjige. Z risbo je dobesedno vstopil v poezijo in prozo, bolj kot orisati besedilo je namreč želel ujeti njegovega duha. V Moderni galeriji so ob prihajajoči 140-letnici Picassovega rojstva pripravili razstavo Črka v risbo, ki v Ljubljano prinaša njegove grafike, nastale okoli sredine prejšnjega stoletja, iz anonimne italijanske zbirke v zasebni lasti. Čeprav so jih uspeli pravočasno rešiti pred poplavo, ki je ob strašnem neurju zajela desno krilo galerije, pa bo na odprtje razstave treba še nekaj časa počakati. O vsem tem bo kustos dr. Marko Jenko v živo govoril v oddaji Likovni odmevi.</p></p> 174810143 RTVSLO – Ars 1593 clean V izjemno širokem opusu Pabla Picassa, enega najpomembnejših umetnikov vseh časov, so tudi grafike, ki jih je ustvarjal kot knjižne ilustracije. Veliko se je družil s pesniki, pisatelji in založniki, ki so mu puščali precej proste roke in tako so ti izdelki v drznem risarskem zanosu postajali že bolj nekakšne knjige umetnika kot pa klasične ilustrirane knjige. Z risbo je dobesedno vstopal v poezijo in prozo, bolj kot orisati besedilo je namreč želel ujeti njegovega duha. V Moderni galeriji so ob prihajajoči 140-letnici Picassovega rojstva pripravili razstavo Črka v risbo, ki v Ljubljano prinaša njegove grafike, nastale okoli sredine prejšnjega stoletja, iz anonimne italijanske zbirke v zasebni lasti. Čeprav so jih uspeli pravočasno rešiti pred poplavo, ki je ob strašnem neurju zajela desno krilo galerije, pa bo na odprtje razstave treba še nekaj časa počakati. O vsem tem se je Žiga Bratoš pogovarjal s kustosom dr. Markom Jenkom. Foto: Pierre Reverdy, Spev mrtvih, 1948, vir: Moderna galerija v Ljubljani <p>Med likovnimi eksperimenti vedno drznega Picassa so tudi njegove knjižne ilustracije – te si bomo lahko, upajmo, da kmalu ogledali v desnem krilu Moderne galerije </p><p><p>V izjemno širokem opusu Pabla Picassa, enega najpomembnejših umetnikov vseh časov, so tudi grafike, ki jih je ustvarjal kot knjižne ilustracije. Veliko se je družil s pesniki, pisatelji in založniki, ki so mu puščali precej proste roke in tako so ti izdelki v drznem risarskem zanosu postajali že bolj nekakšne knjige umetnika kot pa klasične ilustrirane knjige. Z risbo je dobesedno vstopil v poezijo in prozo, bolj kot orisati besedilo je namreč želel ujeti njegovega duha. V Moderni galeriji so ob prihajajoči 140-letnici Picassovega rojstva pripravili razstavo Črka v risbo, ki v Ljubljano prinaša njegove grafike, nastale okoli sredine prejšnjega stoletja, iz anonimne italijanske zbirke v zasebni lasti. Čeprav so jih uspeli pravočasno rešiti pred poplavo, ki je ob strašnem neurju zajela desno krilo galerije, pa bo na odprtje razstave treba še nekaj časa počakati. O vsem tem bo kustos dr. Marko Jenko v živo govoril v oddaji Likovni odmevi.</p></p> Fri, 01 Oct 2021 19:20:00 +0000 Ljubljanska stavba, ki je bila leta 1828 zgrajena kot rafinerija sladkorja, je zdaj domovanje umetnosti. S tem se je zaključil eden zahtevnejših gradbenih projektov, saj je zaradi statusa kulturnega spomenika šlo za konservatorsko reinterpretacijo. Prenova biroja Scapelab je tako ohranila videz strehe in zunanji obod s 318 okni, vanj pa so vstavili visečo jekleno konstrukcijo, ki je odmaknjena od ostenja in nosi štiri galerijske prostore. Na Mestni občini Ljubljana, pod okrilje katere spada Cukrarna, so prepričani, da projekt zapolnjuje infrastrukturno vrzel. Tu bodo svoje mesto namreč lahko našle različne vsebine, recimo tudi predavanja, koncerti, performativna in zvočna umetnost. Prva razstava v novih prostorih - Čudovitost spomina z deli mednarodnih umetnikov tematizira predvsem spomin, saj ima Cukrarna spomin v svojem genskem zapisu, razmišlja Alenka Gregorič, programska vodja novega prostora, ki odgovarja tudi na vprašanja glede programske usmeritve in pomena novega prostora. Foto: Ernesto Neto, Življenje je reka, vir: Andrej Peunik/MGML<p>Nov prostor sodobne umetnosti se odpira z razstavo, posvečeno spominu</p><p><p>Ljubljanska stavba, ki je bila leta 1828 zgrajena kot rafinerija sladkorja, je zdaj domovanje umetnosti. S tem se je zaključil eden zahtevnejših gradbenih projektov, saj je zaradi statusa kulturnega spomenika šlo za konservatorsko reinterpretacijo. Prenova biroja Scapelab je tako ohranila videz strehe in zunanji obod s 318 okni, vanj pa so vstavili visečo jekleno konstrukcijo, ki je odmaknjena od ostenja in nosi štiri galerijske prostore. Na Mestni občini Ljubljana, pod okrilje katere spada Cukrarna, so prepričani, da projekt zapolnjuje infrastrukturno vrzel. Tu bodo svoje mesto namreč lahko našle različne vsebine, recimo tudi predavanja, koncerti, performativna in zvočna umetnost. Prva razstava v novih prostorih - Čudovitost spomina z deli mednarodnih umetnikov tematizira predvsem spomin, saj ima Cukrarna spomin v svojem genskem zapisu, razmišlja Alenka Gregorič, programska vodja novega prostora, ki odgovarja tudi na vprašanja glede programske usmeritve in pomena novega prostora.</p></p> 174808140 RTVSLO – Ars 1375 clean Ljubljanska stavba, ki je bila leta 1828 zgrajena kot rafinerija sladkorja, je zdaj domovanje umetnosti. S tem se je zaključil eden zahtevnejših gradbenih projektov, saj je zaradi statusa kulturnega spomenika šlo za konservatorsko reinterpretacijo. Prenova biroja Scapelab je tako ohranila videz strehe in zunanji obod s 318 okni, vanj pa so vstavili visečo jekleno konstrukcijo, ki je odmaknjena od ostenja in nosi štiri galerijske prostore. Na Mestni občini Ljubljana, pod okrilje katere spada Cukrarna, so prepričani, da projekt zapolnjuje infrastrukturno vrzel. Tu bodo svoje mesto namreč lahko našle različne vsebine, recimo tudi predavanja, koncerti, performativna in zvočna umetnost. Prva razstava v novih prostorih - Čudovitost spomina z deli mednarodnih umetnikov tematizira predvsem spomin, saj ima Cukrarna spomin v svojem genskem zapisu, razmišlja Alenka Gregorič, programska vodja novega prostora, ki odgovarja tudi na vprašanja glede programske usmeritve in pomena novega prostora. Foto: Ernesto Neto, Življenje je reka, vir: Andrej Peunik/MGML<p>Nov prostor sodobne umetnosti se odpira z razstavo, posvečeno spominu</p><p><p>Ljubljanska stavba, ki je bila leta 1828 zgrajena kot rafinerija sladkorja, je zdaj domovanje umetnosti. S tem se je zaključil eden zahtevnejših gradbenih projektov, saj je zaradi statusa kulturnega spomenika šlo za konservatorsko reinterpretacijo. Prenova biroja Scapelab je tako ohranila videz strehe in zunanji obod s 318 okni, vanj pa so vstavili visečo jekleno konstrukcijo, ki je odmaknjena od ostenja in nosi štiri galerijske prostore. Na Mestni občini Ljubljana, pod okrilje katere spada Cukrarna, so prepričani, da projekt zapolnjuje infrastrukturno vrzel. Tu bodo svoje mesto namreč lahko našle različne vsebine, recimo tudi predavanja, koncerti, performativna in zvočna umetnost. Prva razstava v novih prostorih - Čudovitost spomina z deli mednarodnih umetnikov tematizira predvsem spomin, saj ima Cukrarna spomin v svojem genskem zapisu, razmišlja Alenka Gregorič, programska vodja novega prostora, ki odgovarja tudi na vprašanja glede programske usmeritve in pomena novega prostora.</p></p> Fri, 24 Sep 2021 16:30:00 +0000 Iskra Delta je bila slovensko računalniško podjetje, ki je pred razpadom Jugoslavije obetalo, da bo igralo vidno vlogo na svetovnem trgu. To se ni uresničilo, zgodba o njenem padcu pa je zavita v skrivnost. Kako razumeti ime tega podjetja v naslovu 34. grafičnega bienala Ljubljana, ki se je odprl v petek? Zelo posredno, pravi Tjaša Pogačar, kuratorka letošnje edicije – kot spodbudo za razmislek o preteklosti in o možnosti drugačne prihodnosti. Zakaj nezadovoljstvo s sedanjostjo sproža nostalgijo do preteklosti je eno od vprašanj bienala, ki Iskro Delta razume kot sprožilec iz preteklosti, ki omogoča zamisliti si drugačno prihodnost. Ljubljanski grafični bienale, ki z nastankom leta 1955 velja za enega najstarejših na svetu, se že dolgo ne omejuje več le na grafiko. A kljub temu pogosto posredno razmišlja o vlogi grafike ob njenem nastanku in sodobnih vzporednicah njenega tedanjega pomena. To v neki luči velja tudi za letošnjo edicijo – če grafiko večinoma razumemo kot medij, ki ga lahko reproduciramo, je računalniška tehnologija, na katero se naslanja tokratni bienale, s tem povezano širjenje idej seveda še pospešila. Tjašo Pogačar pri tem zanima tudi nova perspektiva računalniške tehnologije, ki bolj kot vprašanja reprodukcije odpira temo simulacije. Bienale je zasnovala v sodelovanju s projektno skupino in skupaj so razmišljali tudi o gibanju neuvrščenih, s kontekstom katerega se povezuje zgodovina bienala. Bienale se torej ne ukvarja s samim podjetjem Iskra Delta, temveč je to le sprožilec za razmislek o preteklosti in nezadovoljstvu s sedanjostjo, ki spodbuja nostalgijo. Ta nostalgični sentiment uporabijo – pokažejo nanj, nato pa ga skušajo preseči, je še dodala Tjaša Pogačar. Kako pa te ideje tematizirajo razstavljena dela oziroma kaj jim je skupno? Med umetniškimi deli, ki so na ogled, je sicer veliko novih in pa naročenih prav za to priložnost. Bienale sicer zaznamuje tudi močan regionalni in generacijski poudarek, saj prinaša projekte mlajših umetnikov in skupin. Pomemben del bienala pa je tudi glasbeni program, razvit v sodelovanju s kolektivom Nimaš izbire izbire in ki podobno kot v videoigrah ali filmih gradi svet Iskre Delta - tega tako do 21. novembra ne bomo le gledali, temveč tudi slišali. Organizator bienala je Mednarodni grafični Likovni center, razstave pa zavzemajo več ljubljanskih prizorišč. Sestavni del Iskre Delte je tudi sodelovanje z različnimi platformami in kolektivi ter konferenčni in pogovorni program, ki ga je zasnoval Muanis Sinanović, že tradicionalno pa prirejajo tudi samostojno razstavo prejemnika velike nagrade prejšnje izdaje – Hamja Ashan se v galeriji ZVKDS predstavlja z razstavo I don't belong here – ne spadam sem, ki prikazuje zgodovino imaginarne države sramežljivih, introvertiranih in avtističnih ljudi in njeno aktivistično gibanje proti prevladi ekstrovertirancev. Foto: Lawrence Lek, Nepenthe Zone, 2021, izsek iz videa. Vir: MGLC, z dovoljenjem umetnika.<p> 34. grafični bienale Ljubljana z naslovom Iskra Delta spomini na propadlo slovensko računalniško podjetje, a je to zgolj sprožilec za razmislek o preteklosti in prihodnosti</p><p><p>Slovensko računalniško podjetje Iskra Delta je pred razpadom Jugoslavije obetalo, da bo igralo vidno vlogo na svetovnem trgu. To se ni uresničilo, zgodba o njenem padcu pa je zavita v skrivnost. Kako razumeti ime tega podjetja v naslovu 34. grafičnega bienala Ljubljana? Zelo posredno, pravi Tjaša Pogačar, kuratorka letošnje edicije, ki jo je snovala skupaj s projektno skupino, kot spodbudo za razmislek o preteklosti in o možnosti drugačne prihodnosti. Zakaj nezadovoljstvo s sedanjostjo sproža nostalgijo do preteklosti je eno od vprašanj bienala, ki Iskro Delta razume kot sprožilec iz preteklosti, ki omogoča zamisliti si drugačno prihodnost.</p> <p>Med razstavljenimi umetniškimi deli je veliko novih in naročenih prav za to priložnost, bienale pa sicer zaznamuje tudi močan regionalni in generacijski poudarek, saj prinaša projekte mlajših umetnikov in skupin. Pomemben del bienala pa je tudi glasbeni program, razvit v sodelovanju s kolektivom Nimaš izbire izbire in ki podobno kot v videoigrah ali filmih gradi svet Iskre Delta - tega tako do 21. novembra ne bomo le gledali, temveč tudi slišali. Sestavni del Iskre Delte je tudi sodelovanje z različnimi platformami in kolektivi ter konferenčni in pogovorni program, ki ga je zasnoval Muanis Sinanović, že tradicionalno pa prirejajo tudi samostojno razstavo prejemnika velike nagrade prejšnje izdaje – Hamja Ashan se v galeriji ZVKDS predstavlja z razstavo I don't belong here – ne spadam sem, ki prikazuje zgodovino imaginarne države sramežljivih, introvertiranih in avtističnih ljudi in njeno aktivistično gibanje proti prevladi ekstrovertirancev.</p> <p>Organizator bienala je Mednarodni grafični Likovni center, razstave pa zavzemajo več ljubljanskih prizorišč, skozi katere se sprehodimo v oddaji, ki jo začnemo v pogovoru s Tjašo Pogačar, v nadaljevanju pa svoje misli deli več sodelujočih umetnikov oz članov tandemov in skupin: Toyota Vangelis, Neon &amp; Kladnik, Liara T'Soni, Nascent, Miloš Trakilović, Andrej Škufca, Inside Job, Technologie und das Unheimliche.</p> <p>i.</p></p> 174806257 RTVSLO – Ars 2202 clean Iskra Delta je bila slovensko računalniško podjetje, ki je pred razpadom Jugoslavije obetalo, da bo igralo vidno vlogo na svetovnem trgu. To se ni uresničilo, zgodba o njenem padcu pa je zavita v skrivnost. Kako razumeti ime tega podjetja v naslovu 34. grafičnega bienala Ljubljana, ki se je odprl v petek? Zelo posredno, pravi Tjaša Pogačar, kuratorka letošnje edicije – kot spodbudo za razmislek o preteklosti in o možnosti drugačne prihodnosti. Zakaj nezadovoljstvo s sedanjostjo sproža nostalgijo do preteklosti je eno od vprašanj bienala, ki Iskro Delta razume kot sprožilec iz preteklosti, ki omogoča zamisliti si drugačno prihodnost. Ljubljanski grafični bienale, ki z nastankom leta 1955 velja za enega najstarejših na svetu, se že dolgo ne omejuje več le na grafiko. A kljub temu pogosto posredno razmišlja o vlogi grafike ob njenem nastanku in sodobnih vzporednicah njenega tedanjega pomena. To v neki luči velja tudi za letošnjo edicijo – če grafiko večinoma razumemo kot medij, ki ga lahko reproduciramo, je računalniška tehnologija, na katero se naslanja tokratni bienale, s tem povezano širjenje idej seveda še pospešila. Tjašo Pogačar pri tem zanima tudi nova perspektiva računalniške tehnologije, ki bolj kot vprašanja reprodukcije odpira temo simulacije. Bienale je zasnovala v sodelovanju s projektno skupino in skupaj so razmišljali tudi o gibanju neuvrščenih, s kontekstom katerega se povezuje zgodovina bienala. Bienale se torej ne ukvarja s samim podjetjem Iskra Delta, temveč je to le sprožilec za razmislek o preteklosti in nezadovoljstvu s sedanjostjo, ki spodbuja nostalgijo. Ta nostalgični sentiment uporabijo – pokažejo nanj, nato pa ga skušajo preseči, je še dodala Tjaša Pogačar. Kako pa te ideje tematizirajo razstavljena dela oziroma kaj jim je skupno? Med umetniškimi deli, ki so na ogled, je sicer veliko novih in pa naročenih prav za to priložnost. Bienale sicer zaznamuje tudi močan regionalni in generacijski poudarek, saj prinaša projekte mlajših umetnikov in skupin. Pomemben del bienala pa je tudi glasbeni program, razvit v sodelovanju s kolektivom Nimaš izbire izbire in ki podobno kot v videoigrah ali filmih gradi svet Iskre Delta - tega tako do 21. novembra ne bomo le gledali, temveč tudi slišali. Organizator bienala je Mednarodni grafični Likovni center, razstave pa zavzemajo več ljubljanskih prizorišč. Sestavni del Iskre Delte je tudi sodelovanje z različnimi platformami in kolektivi ter konferenčni in pogovorni program, ki ga je zasnoval Muanis Sinanović, že tradicionalno pa prirejajo tudi samostojno razstavo prejemnika velike nagrade prejšnje izdaje – Hamja Ashan se v galeriji ZVKDS predstavlja z razstavo I don't belong here – ne spadam sem, ki prikazuje zgodovino imaginarne države sramežljivih, introvertiranih in avtističnih ljudi in njeno aktivistično gibanje proti prevladi ekstrovertirancev. Foto: Lawrence Lek, Nepenthe Zone, 2021, izsek iz videa. Vir: MGLC, z dovoljenjem umetnika.<p> 34. grafični bienale Ljubljana z naslovom Iskra Delta spomini na propadlo slovensko računalniško podjetje, a je to zgolj sprožilec za razmislek o preteklosti in prihodnosti</p><p><p>Slovensko računalniško podjetje Iskra Delta je pred razpadom Jugoslavije obetalo, da bo igralo vidno vlogo na svetovnem trgu. To se ni uresničilo, zgodba o njenem padcu pa je zavita v skrivnost. Kako razumeti ime tega podjetja v naslovu 34. grafičnega bienala Ljubljana? Zelo posredno, pravi Tjaša Pogačar, kuratorka letošnje edicije, ki jo je snovala skupaj s projektno skupino, kot spodbudo za razmislek o preteklosti in o možnosti drugačne prihodnosti. Zakaj nezadovoljstvo s sedanjostjo sproža nostalgijo do preteklosti je eno od vprašanj bienala, ki Iskro Delta razume kot sprožilec iz preteklosti, ki omogoča zamisliti si drugačno prihodnost.</p> <p>Med razstavljenimi umetniškimi deli je veliko novih in naročenih prav za to priložnost, bienale pa sicer zaznamuje tudi močan regionalni in generacijski poudarek, saj prinaša projekte mlajših umetnikov in skupin. Pomemben del bienala pa je tudi glasbeni program, razvit v sodelovanju s kolektivom Nimaš izbire izbire in ki podobno kot v videoigrah ali filmih gradi svet Iskre Delta - tega tako do 21. novembra ne bomo le gledali, temveč tudi slišali. Sestavni del Iskre Delte je tudi sodelovanje z različnimi platformami in kolektivi ter konferenčni in pogovorni program, ki ga je zasnoval Muanis Sinanović, že tradicionalno pa prirejajo tudi samostojno razstavo prejemnika velike nagrade prejšnje izdaje – Hamja Ashan se v galeriji ZVKDS predstavlja z razstavo I don't belong here – ne spadam sem, ki prikazuje zgodovino imaginarne države sramežljivih, introvertiranih in avtističnih ljudi in njeno aktivistično gibanje proti prevladi ekstrovertirancev.</p> <p>Organizator bienala je Mednarodni grafični Likovni center, razstave pa zavzemajo več ljubljanskih prizorišč, skozi katere se sprehodimo v oddaji, ki jo začnemo v pogovoru s Tjašo Pogačar, v nadaljevanju pa svoje misli deli več sodelujočih umetnikov oz članov tandemov in skupin: Toyota Vangelis, Neon &amp; Kladnik, Liara T'Soni, Nascent, Miloš Trakilović, Andrej Škufca, Inside Job, Technologie und das Unheimliche.</p> <p>i.</p></p> Fri, 17 Sep 2021 17:30:00 +0000 V Linzu v Avstriji poteka vodilni svetovni festival umetnosti, tehnologije in družbe Ars Electronica. S temo "Nov digitalni dogovor" pozornost usmerja k praksam in znanjem, ki jih potrebujemo, da bi lahko ukrepali v današnjem času izzivov in preizkusov. Na stotine umetnikov, znanstvenikov in aktivistov bo do 12. septembra ne le v Linzu, temveč tudi v drugih takoimenovanih vrtovih Ars Electronice po vsem svetu, in tudi na spletu, skušalo odgovoriti in prikazati kako bi to lahko storili. O temi festivala in njegovi vizij se je Aleksandra Saška Gruden pogovarjala z umetniškim vodjem Gerfriedom Stockerjem, ter Rene Rusjan, Jasno Hribernik ter Petrom Purgom, ki so predstavili program Akademije umetnosti Univerze Nova Gorica, ki se letos prvič predstavlja v sklopu vrtov Ars Electronice. Foto: Pozdravi iz prihodnosti IV: Dotik novih resničnosti, vrt Akademije umetnosti Univerze v Novi Gorici, vir: Akademija umetnosti Univerze v Novi Gorici <p>"Priča smo pravzaprav nečemu kar lahko imenujemo digitalni fevdalizem." razmišlja umetniški vodja festivala Gerfried Stocker </p><p><p>V Linzu v Avstriji poteka vodilni svetovni festival umetnosti, tehnologije in družbe <i>Ars Electronica</i>. S temo <i>"Nov digitalni dogovor"</i> pozornost usmerja k praksam in znanjem, ki jih potrebujemo, da bi lahko ukrepali v današnjem času izzivov in preizkusov. Na stotine umetnikov, znanstvenikov in aktivistov bo do 12. septembra ne le v Linzu, temveč tudi v drugih takoimenovanih vrtovih Ars Electronice po vsem svetu, in tudi na spletu, skušalo odgovoriti in prikazati kako bi to lahko storili. O temi festivala in njegovi vizij se je <b>Aleksandra Saška Gruden</b> pogovarjala z umetniškim vodjem <strong>Gerfriedom Stockerjem</strong><strong><span>, ter </span>Rene Rusjan, Jasno Hribernik</strong><strong><span> ter </span>Petrom Purgom</strong><strong><span>, ki so predstavili program Akademije umetnosti Univerze Nova Gorica, ki se letos prvič predstavlja v sklopu vrtov Ars Electronice.</span></strong></p></p> 174804433 RTVSLO – Ars 1489 clean V Linzu v Avstriji poteka vodilni svetovni festival umetnosti, tehnologije in družbe Ars Electronica. S temo "Nov digitalni dogovor" pozornost usmerja k praksam in znanjem, ki jih potrebujemo, da bi lahko ukrepali v današnjem času izzivov in preizkusov. Na stotine umetnikov, znanstvenikov in aktivistov bo do 12. septembra ne le v Linzu, temveč tudi v drugih takoimenovanih vrtovih Ars Electronice po vsem svetu, in tudi na spletu, skušalo odgovoriti in prikazati kako bi to lahko storili. O temi festivala in njegovi vizij se je Aleksandra Saška Gruden pogovarjala z umetniškim vodjem Gerfriedom Stockerjem, ter Rene Rusjan, Jasno Hribernik ter Petrom Purgom, ki so predstavili program Akademije umetnosti Univerze Nova Gorica, ki se letos prvič predstavlja v sklopu vrtov Ars Electronice. Foto: Pozdravi iz prihodnosti IV: Dotik novih resničnosti, vrt Akademije umetnosti Univerze v Novi Gorici, vir: Akademija umetnosti Univerze v Novi Gorici <p>"Priča smo pravzaprav nečemu kar lahko imenujemo digitalni fevdalizem." razmišlja umetniški vodja festivala Gerfried Stocker </p><p><p>V Linzu v Avstriji poteka vodilni svetovni festival umetnosti, tehnologije in družbe <i>Ars Electronica</i>. S temo <i>"Nov digitalni dogovor"</i> pozornost usmerja k praksam in znanjem, ki jih potrebujemo, da bi lahko ukrepali v današnjem času izzivov in preizkusov. Na stotine umetnikov, znanstvenikov in aktivistov bo do 12. septembra ne le v Linzu, temveč tudi v drugih takoimenovanih vrtovih Ars Electronice po vsem svetu, in tudi na spletu, skušalo odgovoriti in prikazati kako bi to lahko storili. O temi festivala in njegovi vizij se je <b>Aleksandra Saška Gruden</b> pogovarjala z umetniškim vodjem <strong>Gerfriedom Stockerjem</strong><strong><span>, ter </span>Rene Rusjan, Jasno Hribernik</strong><strong><span> ter </span>Petrom Purgom</strong><strong><span>, ki so predstavili program Akademije umetnosti Univerze Nova Gorica, ki se letos prvič predstavlja v sklopu vrtov Ars Electronice.</span></strong></p></p> Fri, 10 Sep 2021 19:00:00 +0000 Trije umetniki v kolektivu BridA ustvarjajo dela na način, podoben delovanju strojnega programa. Tom Kerševan, Sendi Mango in Jurij Pavlica že petindvajset let posegajo na področje tehnoloških in znanstvenih pristopov ter z interaktivnimi deli razmišljajo o avtorstvu. To velja že za eno njihovih zgodnejših in bolj znanih del, Do it yourself – naredi sam; interaktivno delavnico oziroma performans, kjer sodelujoči slikajo na podlagi zvočnih navodil. Projekt je doživel številne izvedbe, kar velja tudi za projekt Modux, ki v likovno delo pretvarja različne podatke, pri tem pa občasno sodelujejo tudi naključni mimoidoči. V Mestni galeriji Nova Gorica so ob jubileju skupine pripravili razstavo Prepletenost, ki jo je kuriral Vladimir Vidmar in ki predstavlja rezime njihovega dosedanjega delovanja. Ali se je v teh letih fokus njihovih del kaj spremenil, je eno od vprašanj, o katerem so v pogovoru ob razstavi razmišljali Tom Kerševan, Sendi Mango in Jurij Pavlica. Foto: Modux Kalmar, detajl instalacije, vir fotografije: osebni arhiv skupine BridA, izrez fotografije<p>Razstava v Mestni galeriji Nova Gorica ob jubileju kolektiva predstavlja rezime njihovega dosedanjega delovanja.</p><p><p>Trije umetniki v kolektivu BridA ustvarjajo dela na način, podoben delovanju strojnega programa. Tom Kerševan, Sendi Mango in Jurij Pavlica že petindvajset let posegajo na področje tehnoloških in znanstvenih pristopov ter z interaktivnimi deli razmišljajo o avtorstvu. To velja že za eno njihovih zgodnejših in bolj znanih del, Do it yourself – naredi sam; interaktivno delavnico oziroma performans, kjer sodelujoči slikajo na podlagi zvočnih navodil. Projekt je doživel številne izvedbe, kar velja tudi za projekt Modux, ki v likovno delo pretvarja različne podatke, pri tem pa občasno sodelujejo tudi naključni mimoidoči. V Mestni galeriji Nova Gorica so ob jubileju skupine pripravili razstavo Prepletenost, ki jo je kuriral Vladimir Vidmar in ki predstavlja rezime njihovega dosedanjega delovanja. Ali se je v teh letih fokus njihovih del kaj spremenil, je eno od vprašanj, o katerem so v pogovoru ob razstavi razmišljali Tom Kerševan, Sendi Mango in Jurij Pavlica.</p></p> 174802612 RTVSLO – Ars 1864 clean Trije umetniki v kolektivu BridA ustvarjajo dela na način, podoben delovanju strojnega programa. Tom Kerševan, Sendi Mango in Jurij Pavlica že petindvajset let posegajo na področje tehnoloških in znanstvenih pristopov ter z interaktivnimi deli razmišljajo o avtorstvu. To velja že za eno njihovih zgodnejših in bolj znanih del, Do it yourself – naredi sam; interaktivno delavnico oziroma performans, kjer sodelujoči slikajo na podlagi zvočnih navodil. Projekt je doživel številne izvedbe, kar velja tudi za projekt Modux, ki v likovno delo pretvarja različne podatke, pri tem pa občasno sodelujejo tudi naključni mimoidoči. V Mestni galeriji Nova Gorica so ob jubileju skupine pripravili razstavo Prepletenost, ki jo je kuriral Vladimir Vidmar in ki predstavlja rezime njihovega dosedanjega delovanja. Ali se je v teh letih fokus njihovih del kaj spremenil, je eno od vprašanj, o katerem so v pogovoru ob razstavi razmišljali Tom Kerševan, Sendi Mango in Jurij Pavlica. Foto: Modux Kalmar, detajl instalacije, vir fotografije: osebni arhiv skupine BridA, izrez fotografije<p>Razstava v Mestni galeriji Nova Gorica ob jubileju kolektiva predstavlja rezime njihovega dosedanjega delovanja.</p><p><p>Trije umetniki v kolektivu BridA ustvarjajo dela na način, podoben delovanju strojnega programa. Tom Kerševan, Sendi Mango in Jurij Pavlica že petindvajset let posegajo na področje tehnoloških in znanstvenih pristopov ter z interaktivnimi deli razmišljajo o avtorstvu. To velja že za eno njihovih zgodnejših in bolj znanih del, Do it yourself – naredi sam; interaktivno delavnico oziroma performans, kjer sodelujoči slikajo na podlagi zvočnih navodil. Projekt je doživel številne izvedbe, kar velja tudi za projekt Modux, ki v likovno delo pretvarja različne podatke, pri tem pa občasno sodelujejo tudi naključni mimoidoči. V Mestni galeriji Nova Gorica so ob jubileju skupine pripravili razstavo Prepletenost, ki jo je kuriral Vladimir Vidmar in ki predstavlja rezime njihovega dosedanjega delovanja. Ali se je v teh letih fokus njihovih del kaj spremenil, je eno od vprašanj, o katerem so v pogovoru ob razstavi razmišljali Tom Kerševan, Sendi Mango in Jurij Pavlica.</p></p> Fri, 03 Sep 2021 16:30:00 +0000 Včasih se na poseben način povežeta zgodovina in sodobna umetnost. Tokrat se je taka sinergija vzpostavila med baročnim dvorcem Novo Celje in skupinsko razstavo V odboju svetlobe. Kustosinja Vesna Teržan je zanjo izbrala dela šestih avtoric in avtorjev: slikarja Sandija Červeka, krajinske arhitektke Ane Kučan, kiparja/performerja Marka A. Kovačiča, kiparke Sabe Skaberne, fotografa Gorazda Vilharja in slikarke/grafičarke Mojce Zlokarnik. Ustvarjajo v različnih medijih in z različnimi likovnimi jeziki, hkrati pa so izbrana dela videti skladno ter povezano. Aleksandra Saška Gruden se je o razstavi pogovarjala s kustosinjo Vesno Teržan. Foto: Aleksandra Saška Gruden<p>Preplet sodobne umetnosti in zgodovine v baročnem dvorcu Novo Celje</p><p><p>Včasih se na poseben način povežeta zgodovina in sodobna umetnost. Tokrat se je taka sinergija vzpostavila med baročnim dvorcem Novo Celje in skupinsko razstavo V odboju svetlobe. Kustosinja Vesna Teržan je zanjo izbrala dela šestih avtoric in avtorjev: slikarja Sandija Červeka, krajinske arhitektke Ane Kučan, kiparja/performerja Marka A. Kovačiča, kiparke Sabe Skaberne, fotografa Gorazda Vilharja in slikarke/grafičarke Mojce Zlokarnik. Ustvarjajo v različnih medijih in z različnimi likovnimi jeziki, hkrati pa so izbrana dela videti skladno ter povezano. Aleksandra Saška Gruden se je o razstavi pogovarjala s kustosinjo Vesno Teržan.</p></p> 174798431 RTVSLO – Ars 1320 clean Včasih se na poseben način povežeta zgodovina in sodobna umetnost. Tokrat se je taka sinergija vzpostavila med baročnim dvorcem Novo Celje in skupinsko razstavo V odboju svetlobe. Kustosinja Vesna Teržan je zanjo izbrala dela šestih avtoric in avtorjev: slikarja Sandija Červeka, krajinske arhitektke Ane Kučan, kiparja/performerja Marka A. Kovačiča, kiparke Sabe Skaberne, fotografa Gorazda Vilharja in slikarke/grafičarke Mojce Zlokarnik. Ustvarjajo v različnih medijih in z različnimi likovnimi jeziki, hkrati pa so izbrana dela videti skladno ter povezano. Aleksandra Saška Gruden se je o razstavi pogovarjala s kustosinjo Vesno Teržan. Foto: Aleksandra Saška Gruden<p>Preplet sodobne umetnosti in zgodovine v baročnem dvorcu Novo Celje</p><p><p>Včasih se na poseben način povežeta zgodovina in sodobna umetnost. Tokrat se je taka sinergija vzpostavila med baročnim dvorcem Novo Celje in skupinsko razstavo V odboju svetlobe. Kustosinja Vesna Teržan je zanjo izbrala dela šestih avtoric in avtorjev: slikarja Sandija Červeka, krajinske arhitektke Ane Kučan, kiparja/performerja Marka A. Kovačiča, kiparke Sabe Skaberne, fotografa Gorazda Vilharja in slikarke/grafičarke Mojce Zlokarnik. Ustvarjajo v različnih medijih in z različnimi likovnimi jeziki, hkrati pa so izbrana dela videti skladno ter povezano. Aleksandra Saška Gruden se je o razstavi pogovarjala s kustosinjo Vesno Teržan.</p></p> Fri, 27 Aug 2021 11:00:00 +0000 John Baldessari je s svojimi umetniškimi deli pogosto izzval nasmešek gledalca. Med njegovimi bolj znanimi deli je denimo I Will Not Make Any More Boring Art, obsesivno ponavljajoče se zapisan stavek, da ne bo več delal dolgočasne umetnosti. Prav s humorjem je nenehno spreminjal naš pogled na umetnost, podobe in jezik. V šestdesetih je začel poudarjati idejo umetniškega dela, v sedemdesetih se je dalje spraševal o omejitvah in konvencijah v umetnosti, pogosto na rahlo paradoksalen in ironičen način. Znan je po pionirski rabi najdene fotografije in prilaščenih filmskih podob, s katerimi je razmišljal o kolektivnem nezavednem, kot ga oblikuje hollywoodska kinematografija in o zakonitostih filmske predstavitve. Veliki umetnik bi letos poleti praznoval 90 let in ob tej priložnosti lahko ponovno slišite oddajo, ki je nastala ob njegovi smrti januarja 2020. O duhovitosti in igrivosti Johna Baldessarija so tedaj razmišljali Zdenka Badovinac, direktorica Moderne galerije, ki je v devetdesetih gostila njegovo retrospektivo This not That, umetnik Dejan Habicht in Tadej Pogačar, umetnik in direktor Centra in Galerije P74. Foto: John Baldessari, I Will Not Make Any More Boring Art, tapeta, MOCA, flickr: uporabnik rocor<p>John Baldessari, ki je igrivo izzival ustaljene načine razumevanja umetnosti, bi letos praznoval 90 let. </p><p><p>John Baldessari je s svojimi umetniškimi deli pogosto izzval nasmešek gledalca. Med njegovimi bolj znanimi deli je denimo I Will Not Make Any More Boring Art, obsesivno ponavljajoče se zapisan stavek, da ne bo več delal dolgočasne umetnosti. Prav s humorjem je nenehno spreminjal naš pogled na umetnost, podobe in jezik. V šestdesetih je začel poudarjati idejo umetniškega dela, v sedemdesetih se je dalje spraševal o omejitvah in konvencijah v umetnosti, pogosto na rahlo paradoksalen in ironičen način. Znan je po pionirski rabi najdene fotografije in prilaščenih filmskih podob, s katerimi je razmišljal o kolektivnem nezavednem, kot ga oblikuje hollywoodska kinematografija in o zakonitostih filmske predstavitve. Veliki umetnik bi letos poleti praznoval 90 let in ob tej priložnosti lahko ponovno slišite oddajo, ki je nastala v spomin nanj po njegovi smrti januarja 2020. O duhovitosti in igrivosti Johna Baldessarija so tedaj razmišljali Zdenka Badovinac, direktorica Moderne galerije, ki je v devetdesetih gostila njegovo retrospektivo This not That, umetnik Dejan Habicht in Tadej Pogačar, umetnik in direktor Centra in Galerije P74.</p></p> 174798433 RTVSLO – Ars 1643 clean John Baldessari je s svojimi umetniškimi deli pogosto izzval nasmešek gledalca. Med njegovimi bolj znanimi deli je denimo I Will Not Make Any More Boring Art, obsesivno ponavljajoče se zapisan stavek, da ne bo več delal dolgočasne umetnosti. Prav s humorjem je nenehno spreminjal naš pogled na umetnost, podobe in jezik. V šestdesetih je začel poudarjati idejo umetniškega dela, v sedemdesetih se je dalje spraševal o omejitvah in konvencijah v umetnosti, pogosto na rahlo paradoksalen in ironičen način. Znan je po pionirski rabi najdene fotografije in prilaščenih filmskih podob, s katerimi je razmišljal o kolektivnem nezavednem, kot ga oblikuje hollywoodska kinematografija in o zakonitostih filmske predstavitve. Veliki umetnik bi letos poleti praznoval 90 let in ob tej priložnosti lahko ponovno slišite oddajo, ki je nastala ob njegovi smrti januarja 2020. O duhovitosti in igrivosti Johna Baldessarija so tedaj razmišljali Zdenka Badovinac, direktorica Moderne galerije, ki je v devetdesetih gostila njegovo retrospektivo This not That, umetnik Dejan Habicht in Tadej Pogačar, umetnik in direktor Centra in Galerije P74. Foto: John Baldessari, I Will Not Make Any More Boring Art, tapeta, MOCA, flickr: uporabnik rocor<p>John Baldessari, ki je igrivo izzival ustaljene načine razumevanja umetnosti, bi letos praznoval 90 let. </p><p><p>John Baldessari je s svojimi umetniškimi deli pogosto izzval nasmešek gledalca. Med njegovimi bolj znanimi deli je denimo I Will Not Make Any More Boring Art, obsesivno ponavljajoče se zapisan stavek, da ne bo več delal dolgočasne umetnosti. Prav s humorjem je nenehno spreminjal naš pogled na umetnost, podobe in jezik. V šestdesetih je začel poudarjati idejo umetniškega dela, v sedemdesetih se je dalje spraševal o omejitvah in konvencijah v umetnosti, pogosto na rahlo paradoksalen in ironičen način. Znan je po pionirski rabi najdene fotografije in prilaščenih filmskih podob, s katerimi je razmišljal o kolektivnem nezavednem, kot ga oblikuje hollywoodska kinematografija in o zakonitostih filmske predstavitve. Veliki umetnik bi letos poleti praznoval 90 let in ob tej priložnosti lahko ponovno slišite oddajo, ki je nastala v spomin nanj po njegovi smrti januarja 2020. O duhovitosti in igrivosti Johna Baldessarija so tedaj razmišljali Zdenka Badovinac, direktorica Moderne galerije, ki je v devetdesetih gostila njegovo retrospektivo This not That, umetnik Dejan Habicht in Tadej Pogačar, umetnik in direktor Centra in Galerije P74.</p></p> Fri, 20 Aug 2021 11:00:00 +0000 Gibanje za javni govor zveni kot kakšna pobuda političnega ali družbenega gibanja, a je v projektu Polonce Lovšin razumljeno dobesedno. Umetnica in arhitektka, ki raziskuje alternativne načine bivanja in razmišlja o javnem prostoru, namreč sodelujoče v projektu povabi k javnemu govoru. A s pomenljivim poudarkom – da bi se govorce slišalo, je nujno gibanje drugih udeležencev, v zadnjih izvedbah je to kolesarjenje, ki tako zagotavljajo energijo za ozvočenje mikrofona. Projekt je umetnica v javnem prostoru izpeljala že večkrat, tokrat pa je prvič na ogled v galeriji, in sicer v Kulturnem centru Tobačna 001. Prvič se je projekt odvil leta 2015 v Mariboru, od tedaj pa je doživel še šest postaj, na katerih so sodelujoči opozorili na različne teme in vsebine – od branja lezbične poezije, razmišljanja o lokalni skupnosti in protestih. Foto: Iza Pevec<p>V projektu Polonce Lovšin so govorci odvisni od poslušalcev, ki zagotavljajo energijo za ozvočenje mikrofona</p><p><p>Gibanje za javni govor zveni kot kakšna pobuda političnega ali družbenega gibanja, a je v projektu <strong>Polonce Lovšin</strong> razumljeno dobesedno. Umetnica in arhitektka, ki raziskuje alternativne načine bivanja in razmišlja o javnem prostoru, namreč sodelujoče v projektu povabi k javnemu govoru. A s pomenljivim poudarkom – da bi se govorce slišalo, je nujno gibanje drugih udeležencev, v zadnjih izvedbah je to kolesarjenje, ki tako zagotavljajo energijo za ozvočenje mikrofona. Projekt je umetnica v javnem prostoru izpeljala že večkrat, tokrat pa je prvič na ogled v galeriji, in sicer v Kulturnem centru Tobačna 001. Prvič se je projekt odvil leta 2015 v Mariboru, od tedaj pa je doživel še šest postaj, na katerih so sodelujoči opozorili na različne teme in vsebine – od branja lezbične poezije, razmišljanja o lokalni skupnosti in protestih.</p></p> 174797994 RTVSLO – Ars 1698 clean Gibanje za javni govor zveni kot kakšna pobuda političnega ali družbenega gibanja, a je v projektu Polonce Lovšin razumljeno dobesedno. Umetnica in arhitektka, ki raziskuje alternativne načine bivanja in razmišlja o javnem prostoru, namreč sodelujoče v projektu povabi k javnemu govoru. A s pomenljivim poudarkom – da bi se govorce slišalo, je nujno gibanje drugih udeležencev, v zadnjih izvedbah je to kolesarjenje, ki tako zagotavljajo energijo za ozvočenje mikrofona. Projekt je umetnica v javnem prostoru izpeljala že večkrat, tokrat pa je prvič na ogled v galeriji, in sicer v Kulturnem centru Tobačna 001. Prvič se je projekt odvil leta 2015 v Mariboru, od tedaj pa je doživel še šest postaj, na katerih so sodelujoči opozorili na različne teme in vsebine – od branja lezbične poezije, razmišljanja o lokalni skupnosti in protestih. Foto: Iza Pevec<p>V projektu Polonce Lovšin so govorci odvisni od poslušalcev, ki zagotavljajo energijo za ozvočenje mikrofona</p><p><p>Gibanje za javni govor zveni kot kakšna pobuda političnega ali družbenega gibanja, a je v projektu <strong>Polonce Lovšin</strong> razumljeno dobesedno. Umetnica in arhitektka, ki raziskuje alternativne načine bivanja in razmišlja o javnem prostoru, namreč sodelujoče v projektu povabi k javnemu govoru. A s pomenljivim poudarkom – da bi se govorce slišalo, je nujno gibanje drugih udeležencev, v zadnjih izvedbah je to kolesarjenje, ki tako zagotavljajo energijo za ozvočenje mikrofona. Projekt je umetnica v javnem prostoru izpeljala že večkrat, tokrat pa je prvič na ogled v galeriji, in sicer v Kulturnem centru Tobačna 001. Prvič se je projekt odvil leta 2015 v Mariboru, od tedaj pa je doživel še šest postaj, na katerih so sodelujoči opozorili na različne teme in vsebine – od branja lezbične poezije, razmišljanja o lokalni skupnosti in protestih.</p></p> Fri, 13 Aug 2021 19:00:00 +0000 Kaj je performans, ki je bil kot umetnostna oblika že uveljavljen v zahodnem svetu, prinesel, pomenil ali spremenil v pojugoslovanskem kontekstu 90-ih let, je eno izmed izhodiščnih vprašanj razstave, ki je del večletnega mednarodnega projekta. Teme, kot so vojna, nacionalizem, telo, demonstracije, nove meje, feminizem in mediji, na razstavi Spoznanje! Upor! Reakcija predstavlja več kot 120 umetniških del pa tudi arhivski in video material, v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova pa bo razstava na ogled še do 3. oktobra. Kakšne so bile specifike obravnavanih praks v različnih državah, nekdanjih članicah Jugoslavije, kako je performans odražal pred-, med- in povojne razmere ter zakaj je prirejanje razstav v obleganem mestu gesta upora, je nekaj vprašanj, o katerih je v pogovoru razmišljala kustosinja razstave Bojana Piškur. Foto: Ante Jurić: Sarajevsko streljanje, dvorišče Akademije dramskih umetnosti, Sarajevo, 1992, vir: arhiv Obala Art Centa <p>Kako je performans odražal življenje v nasilnem in turbulentnem desetletju ter vstopal vanj? </p><p><p>Kaj je performans, ki je bil kot umetnostna oblika že uveljavljen v zahodnem svetu, prinesel, pomenil ali spremenil v pojugoslovanskem kontekstu 90-ih let, je eno izmed izhodiščnih vprašanj razstave, ki je del večletnega mednarodnega projekta. Teme, kot so vojna, nacionalizem, telo, demonstracije, nove meje, feminizem in mediji, na razstavi Spoznanje! Upor! Reakcija predstavlja več kot 120 umetniških del pa tudi arhivski in video material, v ljubljanskem Muzeju sodobne umetnosti Metelkova pa bo razstava na ogled še do 3. oktobra. Kakšne so bile specifike obravnavanih praks v različnih državah, nekdanjih članicah Jugoslavije, kako je performans odražal pred-, med- in povojne razmere ter zakaj je prirejanje razstav v obleganem mestu gesta upora, je nekaj vprašanj, o katerih je v pogovoru razmišljala kustosinja razstave Bojana Piškur.</p></p> 174796445 RTVSLO – Ars 1651 clean Kaj je performans, ki je bil kot umetnostna oblika že uveljavljen v zahodnem svetu, prinesel, pomenil ali spremenil v pojugoslovanskem kontekstu 90-ih let, je eno izmed izhodiščnih vprašanj razstave, ki je del večletnega mednarodnega projekta. Teme, kot so vojna, nacionalizem, telo, demonstracije, nove meje, feminizem in mediji, na razstavi Spoznanje! Upor! Reakcija predstavlja več kot 120 umetniških del pa tudi arhivski in video material, v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova pa bo razstava na ogled še do 3. oktobra. Kakšne so bile specifike obravnavanih praks v različnih državah, nekdanjih članicah Jugoslavije, kako je performans odražal pred-, med- in povojne razmere ter zakaj je prirejanje razstav v obleganem mestu gesta upora, je nekaj vprašanj, o katerih je v pogovoru razmišljala kustosinja razstave Bojana Piškur. Foto: Ante Jurić: Sarajevsko streljanje, dvorišče Akademije dramskih umetnosti, Sarajevo, 1992, vir: arhiv Obala Art Centa <p>Kako je performans odražal življenje v nasilnem in turbulentnem desetletju ter vstopal vanj? </p><p><p>Kaj je performans, ki je bil kot umetnostna oblika že uveljavljen v zahodnem svetu, prinesel, pomenil ali spremenil v pojugoslovanskem kontekstu 90-ih let, je eno izmed izhodiščnih vprašanj razstave, ki je del večletnega mednarodnega projekta. Teme, kot so vojna, nacionalizem, telo, demonstracije, nove meje, feminizem in mediji, na razstavi Spoznanje! Upor! Reakcija predstavlja več kot 120 umetniških del pa tudi arhivski in video material, v ljubljanskem Muzeju sodobne umetnosti Metelkova pa bo razstava na ogled še do 3. oktobra. Kakšne so bile specifike obravnavanih praks v različnih državah, nekdanjih članicah Jugoslavije, kako je performans odražal pred-, med- in povojne razmere ter zakaj je prirejanje razstav v obleganem mestu gesta upora, je nekaj vprašanj, o katerih je v pogovoru razmišljala kustosinja razstave Bojana Piškur.</p></p> Fri, 06 Aug 2021 19:00:00 +0000 4. julija 1961 se je v Kostanjevici na Krki in v Seči pri Portorožu uradno začel Mednarodni simpozij kiparjev Forma viva, ki sta ga po zgledu simpozija v kraju St. Margarethen na Gradiščanskem idejno zasnovala slovenska kiparja Janez Lenassi in Jakob Savinšek. V šestdesetih letih je kljub spremembam, težavam in daljši prekinitvi delovanja Forme vive v Kostanjevici na Krki nastalo precej skulptur: zdaj jih v Parku skulptur stoji 79, 14 v mestu in še nekaj drugod. Letos jim dodajajo še dve skulpturi, simpozija sta se ob njegovi šestdesetletnici udeležila kiparja Mirko Bratuša in Peter Galhidy iz Madžarske. V sklopu počastitve obletnice bo izvedena tudi rekonstrukcija ikonične skulpture hrvaškega umetnika Miroslava Šuteja, še do 26. septembra pa je na ogled dokumentarna razstava Re/Forma viva, ki so jo pripravili sodelavci galerije Božidarja Jakca: Mladen Baćić, Alja Fir in Alja Pfeifer. Kako danes živi Forma viva, simpozij, ki si je pred šestdesetimi leti za svoje cilje postavil združevanje umetnikov različnih narodov, nadaljevanje tradicije skupnega dela naših impresionistov v naravi, pomoč umetnikom pri svobodnem in neodvisnem izražanju, popularizacijo sodobnega svetovnega in našega likovnega izražanja ter oblikovanje ozaveščenega in kulturnega človeka? Kako v času današnje pluralnosti medijev razmišljati o simpoziju, kjer so posamezna delovišča omejena na določen material? O življenju Forme vive so še pred sobotnim odprtjem novih dveh skulptur razmišljali Mladen Baćić, Alja Pfeifer in direktor galerije Goran Milovanović. Foto: Kolaž fotografij: Zaključna slovesnost Mednarodnega simpozija kiparjev Forma viva v Kostanjevici na Krki, 1961. Obiskovalci občudujejo delo japonskega kiparja Eisakuja Tanake, Japonski festival; pogled na razstavo Re/Forma viva Vir: levo: arhiv Galerije Božidar Jakac, desno: Iza Pevec <p>Zgodba skulptur na prostem in tkanja mednarodnih vezi </p><p><p>4. julija 1961 se je v Kostanjevici na Krki in v Seči pri Portorožu uradno začel Mednarodni simpozij kiparjev Forma viva, ki sta ga po zgledu simpozija v kraju St. Margarethen na Gradiščanskem idejno zasnovala slovenska kiparja Janez Lenassi in Jakob Savinšek. V šestdesetih letih je kljub spremembam, težavam in daljši prekinitvi delovanja Forme vive v Kostanjevici na Krki nastalo precej skulptur: zdaj jih v Parku skulptur stoji 79, 14 v mestu in še nekaj drugod. Letos jim dodajajo še dve skulpturi, simpozija sta se ob njegovi šestdesetletnici udeležila kiparja Mirko Bratuša in Peter Galhidy iz Madžarske. V sklopu počastitve obletnice bo izvedena tudi rekonstrukcija ikonične skulpture hrvaškega umetnika Miroslava Šuteja, še do 26. septembra pa je na ogled dokumentarna razstava Re/Forma viva, ki so jo pripravili sodelavci Galerije Božidar Jakac: Mladen Baćić, Alja Fir in Alja Pfeifer. Kako danes živi Forma viva, simpozij, ki si je pred šestdesetimi leti za svoje cilje postavil združevanje umetnikov različnih narodov, nadaljevanje tradicije skupnega dela naših impresionistov v naravi, pomoč umetnikom pri svobodnem in neodvisnem izražanju, popularizacijo sodobnega svetovnega in našega likovnega izražanja ter oblikovanje ozaveščenega in kulturnega človeka? Kako v času današnje pluralnosti medijev razmišljati o simpoziju, kjer so posamezna delovišča omejena na določen material? O življenju Forme vive so še pred sobotnim odprtjem novih dveh skulptur razmišljali Mladen Baćić, Alja Pfeifer in direktor galerije Goran Milovanović.</p></p> 174794695 RTVSLO – Ars 1656 clean 4. julija 1961 se je v Kostanjevici na Krki in v Seči pri Portorožu uradno začel Mednarodni simpozij kiparjev Forma viva, ki sta ga po zgledu simpozija v kraju St. Margarethen na Gradiščanskem idejno zasnovala slovenska kiparja Janez Lenassi in Jakob Savinšek. V šestdesetih letih je kljub spremembam, težavam in daljši prekinitvi delovanja Forme vive v Kostanjevici na Krki nastalo precej skulptur: zdaj jih v Parku skulptur stoji 79, 14 v mestu in še nekaj drugod. Letos jim dodajajo še dve skulpturi, simpozija sta se ob njegovi šestdesetletnici udeležila kiparja Mirko Bratuša in Peter Galhidy iz Madžarske. V sklopu počastitve obletnice bo izvedena tudi rekonstrukcija ikonične skulpture hrvaškega umetnika Miroslava Šuteja, še do 26. septembra pa je na ogled dokumentarna razstava Re/Forma viva, ki so jo pripravili sodelavci galerije Božidarja Jakca: Mladen Baćić, Alja Fir in Alja Pfeifer. Kako danes živi Forma viva, simpozij, ki si je pred šestdesetimi leti za svoje cilje postavil združevanje umetnikov različnih narodov, nadaljevanje tradicije skupnega dela naših impresionistov v naravi, pomoč umetnikom pri svobodnem in neodvisnem izražanju, popularizacijo sodobnega svetovnega in našega likovnega izražanja ter oblikovanje ozaveščenega in kulturnega človeka? Kako v času današnje pluralnosti medijev razmišljati o simpoziju, kjer so posamezna delovišča omejena na določen material? O življenju Forme vive so še pred sobotnim odprtjem novih dveh skulptur razmišljali Mladen Baćić, Alja Pfeifer in direktor galerije Goran Milovanović. Foto: Kolaž fotografij: Zaključna slovesnost Mednarodnega simpozija kiparjev Forma viva v Kostanjevici na Krki, 1961. Obiskovalci občudujejo delo japonskega kiparja Eisakuja Tanake, Japonski festival; pogled na razstavo Re/Forma viva Vir: levo: arhiv Galerije Božidar Jakac, desno: Iza Pevec <p>Zgodba skulptur na prostem in tkanja mednarodnih vezi </p><p><p>4. julija 1961 se je v Kostanjevici na Krki in v Seči pri Portorožu uradno začel Mednarodni simpozij kiparjev Forma viva, ki sta ga po zgledu simpozija v kraju St. Margarethen na Gradiščanskem idejno zasnovala slovenska kiparja Janez Lenassi in Jakob Savinšek. V šestdesetih letih je kljub spremembam, težavam in daljši prekinitvi delovanja Forme vive v Kostanjevici na Krki nastalo precej skulptur: zdaj jih v Parku skulptur stoji 79, 14 v mestu in še nekaj drugod. Letos jim dodajajo še dve skulpturi, simpozija sta se ob njegovi šestdesetletnici udeležila kiparja Mirko Bratuša in Peter Galhidy iz Madžarske. V sklopu počastitve obletnice bo izvedena tudi rekonstrukcija ikonične skulpture hrvaškega umetnika Miroslava Šuteja, še do 26. septembra pa je na ogled dokumentarna razstava Re/Forma viva, ki so jo pripravili sodelavci Galerije Božidar Jakac: Mladen Baćić, Alja Fir in Alja Pfeifer. Kako danes živi Forma viva, simpozij, ki si je pred šestdesetimi leti za svoje cilje postavil združevanje umetnikov različnih narodov, nadaljevanje tradicije skupnega dela naših impresionistov v naravi, pomoč umetnikom pri svobodnem in neodvisnem izražanju, popularizacijo sodobnega svetovnega in našega likovnega izražanja ter oblikovanje ozaveščenega in kulturnega človeka? Kako v času današnje pluralnosti medijev razmišljati o simpoziju, kjer so posamezna delovišča omejena na določen material? O življenju Forme vive so še pred sobotnim odprtjem novih dveh skulptur razmišljali Mladen Baćić, Alja Pfeifer in direktor galerije Goran Milovanović.</p></p> Fri, 30 Jul 2021 19:00:00 +0000 »Marsikatere pravice, ki so bile pridobljene, so lahko hitro tudi izgubljene«, razmišlja direktorica Umetnostne galerije Maribor Breda Sluga, ob tem, ko se zaključku počasi približuje štiriletni projekt evropske mreže za profesionalizacijo in enakopravnost spolov na področju umetnosti Wom@rts, katere del je tudi UGM. V svojem zadnjem letu projekt nadaljuje aktivnosti, ki promovirajo enake možnosti žensk na evropskem kulturnem prizorišču. Breda Kolar Sluga je v pogovoru med drugim razmišljala tudi o tem, kakšne aktivnosti so v teh letih pripravili in zakaj je na ta vprašanja treba še vedno opozarjati. <p>Izkušnje projekta evropske mreže za profesionalizacijo in enakopravnost spolov na področju umetnosti </p><p><p>»Marsikatere pravice, ki so bile pridobljene, so lahko hitro tudi izgubljene«, razmišlja direktorica Umetnostne galerije Maribor Breda Sluga, ob tem, ko se zaključku počasi približuje štiriletni projekt evropske mreže za  profesionalizacijo in enakopravnost spolov na področju umetnosti Wom@rts, katere del je tudi UGM. V svojem zadnjem letu projekt nadaljuje aktivnosti, ki promovirajo enake možnosti žensk na evropskem kulturnem prizorišču. Breda Kolar Sluga je v pogovoru med drugim razmišljala tudi o tem, kakšne aktivnosti so v teh letih pripravili in zakaj je na ta vprašanja treba še vedno opozarjati.</p></p> 174792762 RTVSLO – Ars 1294 clean »Marsikatere pravice, ki so bile pridobljene, so lahko hitro tudi izgubljene«, razmišlja direktorica Umetnostne galerije Maribor Breda Sluga, ob tem, ko se zaključku počasi približuje štiriletni projekt evropske mreže za profesionalizacijo in enakopravnost spolov na področju umetnosti Wom@rts, katere del je tudi UGM. V svojem zadnjem letu projekt nadaljuje aktivnosti, ki promovirajo enake možnosti žensk na evropskem kulturnem prizorišču. Breda Kolar Sluga je v pogovoru med drugim razmišljala tudi o tem, kakšne aktivnosti so v teh letih pripravili in zakaj je na ta vprašanja treba še vedno opozarjati. <p>Izkušnje projekta evropske mreže za profesionalizacijo in enakopravnost spolov na področju umetnosti </p><p><p>»Marsikatere pravice, ki so bile pridobljene, so lahko hitro tudi izgubljene«, razmišlja direktorica Umetnostne galerije Maribor Breda Sluga, ob tem, ko se zaključku počasi približuje štiriletni projekt evropske mreže za  profesionalizacijo in enakopravnost spolov na področju umetnosti Wom@rts, katere del je tudi UGM. V svojem zadnjem letu projekt nadaljuje aktivnosti, ki promovirajo enake možnosti žensk na evropskem kulturnem prizorišču. Breda Kolar Sluga je v pogovoru med drugim razmišljala tudi o tem, kakšne aktivnosti so v teh letih pripravili in zakaj je na ta vprašanja treba še vedno opozarjati.</p></p> Thu, 22 Jul 2021 19:00:00 +0000 "Nonumentov je toliko kolikor je ljudi, ki v prostoru prepoznavajo spremembe" Javni prostor se nenehno spreminja in s tem odraža tudi spremembe v neki družbi. Nekateri prostori zapadejo v pozabo, drugi zaradi drugačnih (političnih) okoliščin morda problematični. Kaj pripovedujejo te spremembe je eno od vprašanj, ki jih že vrsto let zastavlja skupina Nonument – z izrazom nonument namreč opisujejo »arhitekturo, spomenike, javne prostore in infrastrukturo, katerih pomen se je spremenil kot posledica družbenih ali političnih sprememb.« O tej temi sta v okviru neformalne iniciative sprva začela razmišljati umetnika Martin Bricelj Baraga in Neja Tomšič, ob njunem boku pa trenutno v okviru skupine delujeta tudi arhitekta Nika Grabar in Miloš Kosec. Prav preplet umetniškega in teoretskega delovanja je ključen za delovanje skupine, ki se z razstavo z naslovom Razstava je na terenu trenutno predstavlja v ljubljanskem MAO, za svoje delo pa so letos prejeli tudi Plečnikovo medaljo. O pozabljanju, arhiviranju, nepričakovanem življenju nonumentov in naših čustvenih odzivih nanje ter še čem sta v pogovoru ob priložnosti razmišljali članici skupine Nika Grabar in Neja Tomšič. Foto: Matjaž Rušt<p>Razstava je na terenu skupine Nonument opozarja na procese spominjanja in pozabe v javnem prostoru. </p><p><p>Javni prostor se nenehno spreminja in s tem odraža tudi spremembe v neki družbi. Nekateri prostori zapadejo v pozabo, drugi zaradi drugačnih (političnih) okoliščin morda postanejo problematični. Kaj pripovedujejo te spremembe je eno od vprašanj, ki jih že vrsto let zastavlja skupina Nonument – z izrazom nonument namreč opisujejo »arhitekturo, spomenike, javne prostore in infrastrukturo, katerih pomen se je spremenil kot posledica družbenih ali političnih sprememb.« O tej temi sta v okviru neformalne iniciative sprva začela razmišljati umetnika Martin Bricelj Baraga in Neja Tomšič, ob njunem boku pa trenutno v okviru skupine delujeta tudi arhitekta Nika Grabar in Miloš Kosec. Prav preplet umetniškega in teoretskega delovanja je ključen za delovanje skupine, ki se z razstavo Razstava je na terenu trenutno predstavlja v ljubljanskem MAO, za svoje delo pa so letos prejeli tudi Plečnikovo medaljo. O pozabljanju, arhiviranju, nepričakovanem življenju nonumentov in naših čustvenih odzivih nanje ter še čem sta v pogovoru ob priložnosti razstave in nagrade razmišljali članici skupine Nika Grabar in Neja Tomšič.</p></p> 174791565 RTVSLO – Ars 2022 clean "Nonumentov je toliko kolikor je ljudi, ki v prostoru prepoznavajo spremembe" Javni prostor se nenehno spreminja in s tem odraža tudi spremembe v neki družbi. Nekateri prostori zapadejo v pozabo, drugi zaradi drugačnih (političnih) okoliščin morda problematični. Kaj pripovedujejo te spremembe je eno od vprašanj, ki jih že vrsto let zastavlja skupina Nonument – z izrazom nonument namreč opisujejo »arhitekturo, spomenike, javne prostore in infrastrukturo, katerih pomen se je spremenil kot posledica družbenih ali političnih sprememb.« O tej temi sta v okviru neformalne iniciative sprva začela razmišljati umetnika Martin Bricelj Baraga in Neja Tomšič, ob njunem boku pa trenutno v okviru skupine delujeta tudi arhitekta Nika Grabar in Miloš Kosec. Prav preplet umetniškega in teoretskega delovanja je ključen za delovanje skupine, ki se z razstavo z naslovom Razstava je na terenu trenutno predstavlja v ljubljanskem MAO, za svoje delo pa so letos prejeli tudi Plečnikovo medaljo. O pozabljanju, arhiviranju, nepričakovanem življenju nonumentov in naših čustvenih odzivih nanje ter še čem sta v pogovoru ob priložnosti razmišljali članici skupine Nika Grabar in Neja Tomšič. Foto: Matjaž Rušt<p>Razstava je na terenu skupine Nonument opozarja na procese spominjanja in pozabe v javnem prostoru. </p><p><p>Javni prostor se nenehno spreminja in s tem odraža tudi spremembe v neki družbi. Nekateri prostori zapadejo v pozabo, drugi zaradi drugačnih (političnih) okoliščin morda postanejo problematični. Kaj pripovedujejo te spremembe je eno od vprašanj, ki jih že vrsto let zastavlja skupina Nonument – z izrazom nonument namreč opisujejo »arhitekturo, spomenike, javne prostore in infrastrukturo, katerih pomen se je spremenil kot posledica družbenih ali političnih sprememb.« O tej temi sta v okviru neformalne iniciative sprva začela razmišljati umetnika Martin Bricelj Baraga in Neja Tomšič, ob njunem boku pa trenutno v okviru skupine delujeta tudi arhitekta Nika Grabar in Miloš Kosec. Prav preplet umetniškega in teoretskega delovanja je ključen za delovanje skupine, ki se z razstavo Razstava je na terenu trenutno predstavlja v ljubljanskem MAO, za svoje delo pa so letos prejeli tudi Plečnikovo medaljo. O pozabljanju, arhiviranju, nepričakovanem življenju nonumentov in naših čustvenih odzivih nanje ter še čem sta v pogovoru ob priložnosti razstave in nagrade razmišljali članici skupine Nika Grabar in Neja Tomšič.</p></p> Fri, 16 Jul 2021 19:00:00 +0000 »Nelagodje ob mojih fotografijah je povezano z mehanizmi potlačevanja, sam jih ne dojemam kot temačne,« ob razstavi v Galeriji Jakopič razmišlja svetovno znani umetnik. Ko stopimo v ljubljansko Galerijo Jakopič, najprej opazimo Rogerja Ballena, ki sedi na vrtljivem stolu s fotoaparatom v rokah. Seveda ne gre zanj osebno, temveč za njegovo skulpturo, ki potrdi to, na kar namiguje že naslov razstave – da vstopamo v svet, kot ga vidi Roger Ballen. Ne preseneti torej, da je znani umetnik že fotografije v knjigi Outland iz leta 2001 v nekem intervjuju opisal kot avtoportrete, ker tematizirajo stanje njegovega duha, čeprav so na fotografijah pogosto prikazani marginalizirani posamezniki v ekspresivnih pozah ter neprijetnih okoljih. Ballen je sicer v svojem delu prešel od dokumentarnosti in fotografiranja marginaliziranih ljudi k večji abstraktnosti in nadrealističnosti, pa tudi uporabi instalacij in risb, ki spominjajo na otroške. Razstava Svet, kot ga vidi Roger Ballen je bila prvič na ogled v muzeju Halle Saint Pierre v Parizu, v Ljubljani pa jo je avtor v dialogu s kustosinjo Marijo Skočir prilagodil specifičnemu prostoru Galerije Jakopič. Postavitev ima delno retrospektivno naravo, saj obsega velik del Ballenovega opusa, ki pa ga ne predstavlja samo kronološko, temveč prek tematskih sklopov. Razstava se začne se z Ballenovimi novimi barvnimi fotografijami, sledi serija, ki obravnava risbo, potem so tu med drugim še teme živali, ljudi in žic Fotografije dopolnjujejo instalacije, sestavljene iz številnih predmetov, med katerimi jih je umetnik nekaj našel v Ljubljani. Foto: Matevž Paternoster/MGML <p>"Nelagodje ob mojih fotografijah je povezano z mehanizmi potlačevanja, sam jih ne dojemam kot temačne," ob razstavi v Galeriji Jakopič razmišlja svetovno znani umetnik.</p><p><p>Ko stopimo v ljubljansko Galerijo Jakopič, najprej opazimo Rogerja Ballena, ki sedi na vrtljivem stolu s fotoaparatom v rokah. Seveda ne gre zanj osebno, temveč za njegovo skulpturo, ki potrdi to, na kar namiguje že naslov razstave – da vstopamo v svet, kot ga vidi Roger Ballen. Ne preseneti torej, da je znani umetnik že fotografije v knjigi Outland iz leta 2001 v nekem intervjuju opisal kot avtoportrete, ker tematizirajo stanje njegovega duha, čeprav so na fotografijah pogosto prikazani marginalizirani posamezniki v ekspresivnih pozah ter neprijetnih okoljih. Ballen je sicer v svojem delu prešel od dokumentarnosti in fotografiranja marginaliziranih ljudi k večji abstraktnosti in nadrealističnosti, pa tudi uporabi instalacij in risb, ki spominjajo na otroške. Razstava <em>Svet, kot ga vidi Roger Ballen</em> je bila prvič na ogled v muzeju Halle Saint Pierre v Parizu, v Ljubljani pa jo je avtor v dialogu s kustosinjo Marijo Skočir prilagodil specifičnemu prostoru Galerije Jakopič. Postavitev ima delno retrospektivno naravo, saj obsega velik del Ballenovega opusa, ki pa ga ne predstavlja samo kronološko, temveč prek tematskih sklopov. Fotografije dopolnjujejo instalacije, sestavljene iz številnih predmetov, med katerimi jih je umetnik nekaj našel v Ljubljani.</p></p> 174789817 RTVSLO – Ars 1860 clean »Nelagodje ob mojih fotografijah je povezano z mehanizmi potlačevanja, sam jih ne dojemam kot temačne,« ob razstavi v Galeriji Jakopič razmišlja svetovno znani umetnik. Ko stopimo v ljubljansko Galerijo Jakopič, najprej opazimo Rogerja Ballena, ki sedi na vrtljivem stolu s fotoaparatom v rokah. Seveda ne gre zanj osebno, temveč za njegovo skulpturo, ki potrdi to, na kar namiguje že naslov razstave – da vstopamo v svet, kot ga vidi Roger Ballen. Ne preseneti torej, da je znani umetnik že fotografije v knjigi Outland iz leta 2001 v nekem intervjuju opisal kot avtoportrete, ker tematizirajo stanje njegovega duha, čeprav so na fotografijah pogosto prikazani marginalizirani posamezniki v ekspresivnih pozah ter neprijetnih okoljih. Ballen je sicer v svojem delu prešel od dokumentarnosti in fotografiranja marginaliziranih ljudi k večji abstraktnosti in nadrealističnosti, pa tudi uporabi instalacij in risb, ki spominjajo na otroške. Razstava Svet, kot ga vidi Roger Ballen je bila prvič na ogled v muzeju Halle Saint Pierre v Parizu, v Ljubljani pa jo je avtor v dialogu s kustosinjo Marijo Skočir prilagodil specifičnemu prostoru Galerije Jakopič. Postavitev ima delno retrospektivno naravo, saj obsega velik del Ballenovega opusa, ki pa ga ne predstavlja samo kronološko, temveč prek tematskih sklopov. Razstava se začne se z Ballenovimi novimi barvnimi fotografijami, sledi serija, ki obravnava risbo, potem so tu med drugim še teme živali, ljudi in žic Fotografije dopolnjujejo instalacije, sestavljene iz številnih predmetov, med katerimi jih je umetnik nekaj našel v Ljubljani. Foto: Matevž Paternoster/MGML <p>"Nelagodje ob mojih fotografijah je povezano z mehanizmi potlačevanja, sam jih ne dojemam kot temačne," ob razstavi v Galeriji Jakopič razmišlja svetovno znani umetnik.</p><p><p>Ko stopimo v ljubljansko Galerijo Jakopič, najprej opazimo Rogerja Ballena, ki sedi na vrtljivem stolu s fotoaparatom v rokah. Seveda ne gre zanj osebno, temveč za njegovo skulpturo, ki potrdi to, na kar namiguje že naslov razstave – da vstopamo v svet, kot ga vidi Roger Ballen. Ne preseneti torej, da je znani umetnik že fotografije v knjigi Outland iz leta 2001 v nekem intervjuju opisal kot avtoportrete, ker tematizirajo stanje njegovega duha, čeprav so na fotografijah pogosto prikazani marginalizirani posamezniki v ekspresivnih pozah ter neprijetnih okoljih. Ballen je sicer v svojem delu prešel od dokumentarnosti in fotografiranja marginaliziranih ljudi k večji abstraktnosti in nadrealističnosti, pa tudi uporabi instalacij in risb, ki spominjajo na otroške. Razstava <em>Svet, kot ga vidi Roger Ballen</em> je bila prvič na ogled v muzeju Halle Saint Pierre v Parizu, v Ljubljani pa jo je avtor v dialogu s kustosinjo Marijo Skočir prilagodil specifičnemu prostoru Galerije Jakopič. Postavitev ima delno retrospektivno naravo, saj obsega velik del Ballenovega opusa, ki pa ga ne predstavlja samo kronološko, temveč prek tematskih sklopov. Fotografije dopolnjujejo instalacije, sestavljene iz številnih predmetov, med katerimi jih je umetnik nekaj našel v Ljubljani.</p></p> Fri, 09 Jul 2021 19:00:00 +0000 Mojstra klasične črno-bele fotografije Tihomirja Pinterja poznamo po znamenitih prizorih v temi žareče kovine, isker, pare in garaških delavcev jugoslovanskih železarn. Poseben del njegova opusa pa so tudi portreti književnikov, skladateljev in likovnih ustvarjalcev. Te je obiskoval v njihovih prostorih ustvarjanja z namenom priprave knjige – obsežne monografije. Razstava 60-ih portretov iz cikla Umetniki v ateljejih 1980–1984 je zdaj na ogled v Narodni galeriji v Ljubljani, kateri jih je leta 2017 tudi poklonil. V oddaji Likovni odmevi boste slišali pogovor, ki ga je z vodjem priprave razstave dr. Andrejem Smrekarjem in avtorjem fotografij dr. Tihomirjem Pinterjem posnel Žiga Bratoš. Foto: Tihomir Pinter in Andrej Smrekar, avtor fotografije: Žiga Bratoš<p>K ideji za monografijo portretov slovenskih likovnikov je Tihomirja Pinterja napeljala nemška fotografinja Erika Kiffl, potem ko je leta 1981 v Münchnu naletel na njeno knjigo</p><p><p>Mojstra klasične črno-bele fotografije Tihomirja Pinterja poznamo po znamenitih prizorih v temi žareče kovine, isker, pare in garaških delavcev jugoslovanskih železarn. Poseben del njegova opusa pa so tudi portreti književnikov, skladateljev in likovnih ustvarjalcev. Te je obiskoval v njihovih prostorih ustvarjanja z namenom priprave knjige – obsežne monografije. Razstava 60-ih portretov iz cikla Umetniki v ateljejih 1980–1984 je zdaj na ogled v Narodni galeriji v Ljubljani, kateri jih je leta 2017 tudi poklonil. V oddaji Likovni odmevi lahko slišite pogovor, ki ga je z vodjem priprave razstave dr. Andrejem Smrekarjem in avtorjem fotografij dr. Tihomirjem Pinterjem posnel Žiga Bratoš.</p></p> 174788218 RTVSLO – Ars 1632 clean Mojstra klasične črno-bele fotografije Tihomirja Pinterja poznamo po znamenitih prizorih v temi žareče kovine, isker, pare in garaških delavcev jugoslovanskih železarn. Poseben del njegova opusa pa so tudi portreti književnikov, skladateljev in likovnih ustvarjalcev. Te je obiskoval v njihovih prostorih ustvarjanja z namenom priprave knjige – obsežne monografije. Razstava 60-ih portretov iz cikla Umetniki v ateljejih 1980–1984 je zdaj na ogled v Narodni galeriji v Ljubljani, kateri jih je leta 2017 tudi poklonil. V oddaji Likovni odmevi boste slišali pogovor, ki ga je z vodjem priprave razstave dr. Andrejem Smrekarjem in avtorjem fotografij dr. Tihomirjem Pinterjem posnel Žiga Bratoš. Foto: Tihomir Pinter in Andrej Smrekar, avtor fotografije: Žiga Bratoš<p>K ideji za monografijo portretov slovenskih likovnikov je Tihomirja Pinterja napeljala nemška fotografinja Erika Kiffl, potem ko je leta 1981 v Münchnu naletel na njeno knjigo</p><p><p>Mojstra klasične črno-bele fotografije Tihomirja Pinterja poznamo po znamenitih prizorih v temi žareče kovine, isker, pare in garaških delavcev jugoslovanskih železarn. Poseben del njegova opusa pa so tudi portreti književnikov, skladateljev in likovnih ustvarjalcev. Te je obiskoval v njihovih prostorih ustvarjanja z namenom priprave knjige – obsežne monografije. Razstava 60-ih portretov iz cikla Umetniki v ateljejih 1980–1984 je zdaj na ogled v Narodni galeriji v Ljubljani, kateri jih je leta 2017 tudi poklonil. V oddaji Likovni odmevi lahko slišite pogovor, ki ga je z vodjem priprave razstave dr. Andrejem Smrekarjem in avtorjem fotografij dr. Tihomirjem Pinterjem posnel Žiga Bratoš.</p></p> Fri, 02 Jul 2021 19:00:00 +0000 Ob 30-letnici osamosvojitve Slovenije so v Cankarjevem domu v Ljubljani pripravili fotografsko razstavo našega velikega fotoreporterja Joca Žnidaršiča z naslovom Leta preloma. V šestnajstih poglavjih predstavlja izbor del iz obdobja med 1988 in 1991, ko je dolgoletni urednik fotografije časopisa Delo skozi objektiv lovil pomembne dogodke in vzdušje v času, ki je vodil do prelomnih sprememb v naši družbi. Razstava je nastala v koprodukciji z Muzejem novejše zgodovine Slovenije in v sodelovanju z Galerijo Fotografija. Besedila je napisal dr. Ali Žerdin, pri izboru fotografij je sodelovala tudi kuratorka Irena Uršič. Prvega in nekaj desetletij edinega slovenskega prejemnika prestižne nagrade world press photo Joca Žnidaršiča je ob tej priložnosti obiskal Žiga Bratoš. Foto: Žiga Bratoš <p>Duh in dogodki ob nastajanju države v objektivu mojstra, ki je reportažni fotografiji dal izrazno moč</p><p><p>Ob 30-letnici osamosvojitve Slovenije so v Cankarjevem domu v Ljubljani pripravili fotografsko razstavo našega velikega fotoreporterja Joca Žnidaršiča z naslovom Leta preloma. V šestnajstih poglavjih predstavlja izbor del iz obdobja med 1988 in 1991, ko je dolgoletni urednik fotografije časopisa Delo skozi objektiv lovil pomembne dogodke in vzdušje v času, ki je vodil do prelomnih sprememb v naši družbi. Razstava je nastala v koprodukciji z Muzejem novejše zgodovine Slovenije in v sodelovanju z Galerijo Fotografija. Besedila je napisal dr. Ali Žerdin, pri izboru fotografij je sodelovala tudi kuratorka Irena Uršič. Prvega in nekaj desetletij edinega slovenskega prejemnika prestižne nagrade world press photo Joca Žnidaršiča je ob tej priložnosti obiskal Žiga Bratoš.</p></p> 174786072 RTVSLO – Ars 1657 clean Ob 30-letnici osamosvojitve Slovenije so v Cankarjevem domu v Ljubljani pripravili fotografsko razstavo našega velikega fotoreporterja Joca Žnidaršiča z naslovom Leta preloma. V šestnajstih poglavjih predstavlja izbor del iz obdobja med 1988 in 1991, ko je dolgoletni urednik fotografije časopisa Delo skozi objektiv lovil pomembne dogodke in vzdušje v času, ki je vodil do prelomnih sprememb v naši družbi. Razstava je nastala v koprodukciji z Muzejem novejše zgodovine Slovenije in v sodelovanju z Galerijo Fotografija. Besedila je napisal dr. Ali Žerdin, pri izboru fotografij je sodelovala tudi kuratorka Irena Uršič. Prvega in nekaj desetletij edinega slovenskega prejemnika prestižne nagrade world press photo Joca Žnidaršiča je ob tej priložnosti obiskal Žiga Bratoš. Foto: Žiga Bratoš <p>Duh in dogodki ob nastajanju države v objektivu mojstra, ki je reportažni fotografiji dal izrazno moč</p><p><p>Ob 30-letnici osamosvojitve Slovenije so v Cankarjevem domu v Ljubljani pripravili fotografsko razstavo našega velikega fotoreporterja Joca Žnidaršiča z naslovom Leta preloma. V šestnajstih poglavjih predstavlja izbor del iz obdobja med 1988 in 1991, ko je dolgoletni urednik fotografije časopisa Delo skozi objektiv lovil pomembne dogodke in vzdušje v času, ki je vodil do prelomnih sprememb v naši družbi. Razstava je nastala v koprodukciji z Muzejem novejše zgodovine Slovenije in v sodelovanju z Galerijo Fotografija. Besedila je napisal dr. Ali Žerdin, pri izboru fotografij je sodelovala tudi kuratorka Irena Uršič. Prvega in nekaj desetletij edinega slovenskega prejemnika prestižne nagrade world press photo Joca Žnidaršiča je ob tej priložnosti obiskal Žiga Bratoš.</p></p> Fri, 25 Jun 2021 10:00:00 +0000 »Že kot otroka me je navdihovala človekova sposobnost, da z roko, barvo, čopičem ali svinčnikom naredi nekakšna majhna čudesa, ki se imenujejo portret in podobno. Obseden sem bil z zgodovinsko dediščino velikih mojstrov.« Tako razmišlja Safet Zec, mojster slikarstva, grafike in risbe, ki se ta hip v Sloveniji predstavlja z največ deli doslej. Razstavljene slike naslavljajo nesmisel vojne in žalostne usode sodobnih beguncev – v starem mestnem jedru Pirana so na sedmih lokacijah na ogled dela iz cikla Objemi, v razstavišču Monfort v Portorožu pa iz cikla Eksodus. Ta dela zaznamuje tudi njegova izkušnja bega pred vojno – saj se je k ekspresivnemu načinu, silovitosti in virtuoznim figuram vrnil po prebegu v Italijo, ko je začutil potrebo, da prispeva k odgovoru na grozo in neumnosti, ki so se dogajale. Pogovor z umetnikom Safetom Zecem je za oddajo Iz kulturnega sveta Radia Koper pripravila Neva Zajc. Pogovor je prevedla Almedina Lozić, bral Matjaž Romih. Foto: Francesco Allegretto, izrez fotografije <p>Safet Zec na osmih prizoriščih v Piranu in Portorožu razstavlja tragične podobe vojne in migrantov</p><p><p>»Že kot otroka me je navdihovala človekova sposobnost, da z roko, barvo, čopičem ali svinčnikom naredi nekakšna majhna čudesa, ki se imenujejo portret in podobno. Obseden sem bil z zgodovinsko dediščino velikih mojstrov.« Tako razmišlja Safet Zec, mojster slikarstva, grafike in risbe, ki se ta hip v Sloveniji predstavlja z največ deli doslej. Razstavljene slike naslavljajo nesmisel vojne in žalostne usode sodobnih beguncev – v starem mestnem jedru Pirana so na sedmih lokacijah na ogled dela iz cikla Objemi, v razstavišču Monfort v Portorožu pa iz cikla Eksodus. Ta dela zaznamuje tudi njegova izkušnja bega pred vojno – saj se je k ekspresivnemu načinu, silovitosti in virtuoznim figuram vrnil po prebegu v Italijo, ko je začutil potrebo, da prispeva k odgovoru na grozo in neumnosti, ki so se dogajale. Pogovor z umetnikom Safetom Zecem je za oddajo Iz kulturnega sveta Radia Koper pripravila Neva Zajc. Pogovor je prevedla Almedina Lozić, bral Matjaž Romih.</p></p> 174784581 RTVSLO – Ars 1500 clean »Že kot otroka me je navdihovala človekova sposobnost, da z roko, barvo, čopičem ali svinčnikom naredi nekakšna majhna čudesa, ki se imenujejo portret in podobno. Obseden sem bil z zgodovinsko dediščino velikih mojstrov.« Tako razmišlja Safet Zec, mojster slikarstva, grafike in risbe, ki se ta hip v Sloveniji predstavlja z največ deli doslej. Razstavljene slike naslavljajo nesmisel vojne in žalostne usode sodobnih beguncev – v starem mestnem jedru Pirana so na sedmih lokacijah na ogled dela iz cikla Objemi, v razstavišču Monfort v Portorožu pa iz cikla Eksodus. Ta dela zaznamuje tudi njegova izkušnja bega pred vojno – saj se je k ekspresivnemu načinu, silovitosti in virtuoznim figuram vrnil po prebegu v Italijo, ko je začutil potrebo, da prispeva k odgovoru na grozo in neumnosti, ki so se dogajale. Pogovor z umetnikom Safetom Zecem je za oddajo Iz kulturnega sveta Radia Koper pripravila Neva Zajc. Pogovor je prevedla Almedina Lozić, bral Matjaž Romih. Foto: Francesco Allegretto, izrez fotografije <p>Safet Zec na osmih prizoriščih v Piranu in Portorožu razstavlja tragične podobe vojne in migrantov</p><p><p>»Že kot otroka me je navdihovala človekova sposobnost, da z roko, barvo, čopičem ali svinčnikom naredi nekakšna majhna čudesa, ki se imenujejo portret in podobno. Obseden sem bil z zgodovinsko dediščino velikih mojstrov.« Tako razmišlja Safet Zec, mojster slikarstva, grafike in risbe, ki se ta hip v Sloveniji predstavlja z največ deli doslej. Razstavljene slike naslavljajo nesmisel vojne in žalostne usode sodobnih beguncev – v starem mestnem jedru Pirana so na sedmih lokacijah na ogled dela iz cikla Objemi, v razstavišču Monfort v Portorožu pa iz cikla Eksodus. Ta dela zaznamuje tudi njegova izkušnja bega pred vojno – saj se je k ekspresivnemu načinu, silovitosti in virtuoznim figuram vrnil po prebegu v Italijo, ko je začutil potrebo, da prispeva k odgovoru na grozo in neumnosti, ki so se dogajale. Pogovor z umetnikom Safetom Zecem je za oddajo Iz kulturnega sveta Radia Koper pripravila Neva Zajc. Pogovor je prevedla Almedina Lozić, bral Matjaž Romih.</p></p> Fri, 18 Jun 2021 19:00:00 +0000 Tobias Putrih je na slovenskem prizorišču je manj navzoč, saj že vrsto let živi v tujini. Njegova samostojna razstava Perceptron je tako ena od redkih priložnosti, da njegova dela, ki so vključena v več tujih muzejskih zbirk, podrobneje spoznamo tudi pri nas. Putrih se v številnih vidikih navezuje na umetnost devetdesetih let, ko so avtorji kot sta Marjetica Potrč in Jože Barši v kiparstvo vpeljevali elemente arhitekture oziroma o njej razmišljali. Tudi sam se pogosto naslanja na arhitekturo, predvsem kinematografov, ki jih dojema v povezavi z zgodovinskimi avantgardami, še eno izmed referenc njegovega dela. Na arhitekturo pa se sam naslanja predvsem formalno, čeprav ga po drugi strani zanima tudi spolzko razmerje med modelom, predlogom in skulpturo. Pomembna zanj je še ideja modularnosti, variabilnosti, kot pravi kustos razstave Igor Španjol Putriha zanima, kako lahko sami delujemo po določenih vzorcih. Razstava sicer ponuja vpogled v Putrihovo preteklo delo, vključenih pa je tudi nekaj novejših poudarkov, ki starejša dela postavljajo v novo luč; pri postavitvi pa sta se odločila uporabiti idejo skladiščenja. Putrihovo delo je sicer precej raznoliko, rdečo nit pa sam vidi v taktilnosti. Foto: Dejan Habicht, Moderna galerija, izrez fotografije<p>"Če kaj povezuje moja dela, je to iskanje ravnovesja med obstojem objekta in točko njegovega propada, uničenja"</p><p><p>Tobias Putrih je na slovenskem prizorišču je manj navzoč, saj že vrsto let živi v tujini. Njegova samostojna razstava Perceptron je tako ena od redkih priložnosti, da njegova dela, ki so vključena v več tujih muzejskih zbirk, podrobneje spoznamo tudi pri nas.</p> <p>Putrih se v številnih vidikih navezuje na umetnost devetdesetih let, ko so avtorji kot sta Marjetica Potrč in Jože Barši v kiparstvo vpeljevali elemente arhitekture oziroma o njej razmišljali. Tudi sam se pogosto naslanja na arhitekturo, predvsem kinematografov, ki jih dojema v povezavi z zgodovinskimi avantgardami, še eno izmed referenc njegovega dela. Na arhitekturo pa se sam naslanja predvsem formalno, čeprav ga po drugi strani zanima tudi spolzko razmerje med modelom, predlogom in skulpturo. Pomembna zanj je še ideja modularnosti, variabilnosti, kot pravi kustos razstave Igor Španjol Putriha zanima, kako lahko sami delujemo po določenih vzorcih.</p> <p>Razstava sicer ponuja vpogled v Putrihovo preteklo delo, vključenih pa je tudi nekaj novejših poudarkov, ki starejša dela postavljajo v novo luč; pri postavitvi pa sta se odločila uporabiti idejo skladiščenja. Putrihovo delo je sicer precej raznoliko, rdečo nit pa sam vidi v taktilnosti.</p> <p>&nbsp;</p></p> 174782864 RTVSLO – Ars 1620 clean Tobias Putrih je na slovenskem prizorišču je manj navzoč, saj že vrsto let živi v tujini. Njegova samostojna razstava Perceptron je tako ena od redkih priložnosti, da njegova dela, ki so vključena v več tujih muzejskih zbirk, podrobneje spoznamo tudi pri nas. Putrih se v številnih vidikih navezuje na umetnost devetdesetih let, ko so avtorji kot sta Marjetica Potrč in Jože Barši v kiparstvo vpeljevali elemente arhitekture oziroma o njej razmišljali. Tudi sam se pogosto naslanja na arhitekturo, predvsem kinematografov, ki jih dojema v povezavi z zgodovinskimi avantgardami, še eno izmed referenc njegovega dela. Na arhitekturo pa se sam naslanja predvsem formalno, čeprav ga po drugi strani zanima tudi spolzko razmerje med modelom, predlogom in skulpturo. Pomembna zanj je še ideja modularnosti, variabilnosti, kot pravi kustos razstave Igor Španjol Putriha zanima, kako lahko sami delujemo po določenih vzorcih. Razstava sicer ponuja vpogled v Putrihovo preteklo delo, vključenih pa je tudi nekaj novejših poudarkov, ki starejša dela postavljajo v novo luč; pri postavitvi pa sta se odločila uporabiti idejo skladiščenja. Putrihovo delo je sicer precej raznoliko, rdečo nit pa sam vidi v taktilnosti. Foto: Dejan Habicht, Moderna galerija, izrez fotografije<p>"Če kaj povezuje moja dela, je to iskanje ravnovesja med obstojem objekta in točko njegovega propada, uničenja"</p><p><p>Tobias Putrih je na slovenskem prizorišču je manj navzoč, saj že vrsto let živi v tujini. Njegova samostojna razstava Perceptron je tako ena od redkih priložnosti, da njegova dela, ki so vključena v več tujih muzejskih zbirk, podrobneje spoznamo tudi pri nas.</p> <p>Putrih se v številnih vidikih navezuje na umetnost devetdesetih let, ko so avtorji kot sta Marjetica Potrč in Jože Barši v kiparstvo vpeljevali elemente arhitekture oziroma o njej razmišljali. Tudi sam se pogosto naslanja na arhitekturo, predvsem kinematografov, ki jih dojema v povezavi z zgodovinskimi avantgardami, še eno izmed referenc njegovega dela. Na arhitekturo pa se sam naslanja predvsem formalno, čeprav ga po drugi strani zanima tudi spolzko razmerje med modelom, predlogom in skulpturo. Pomembna zanj je še ideja modularnosti, variabilnosti, kot pravi kustos razstave Igor Španjol Putriha zanima, kako lahko sami delujemo po določenih vzorcih.</p> <p>Razstava sicer ponuja vpogled v Putrihovo preteklo delo, vključenih pa je tudi nekaj novejših poudarkov, ki starejša dela postavljajo v novo luč; pri postavitvi pa sta se odločila uporabiti idejo skladiščenja. Putrihovo delo je sicer precej raznoliko, rdečo nit pa sam vidi v taktilnosti.</p> <p>&nbsp;</p></p> Fri, 11 Jun 2021 19:00:00 +0000 Osrednja tema bienala – kako bomo živeli skupaj - je bila zasnovana še pred pandemijo, a v njeni luči dobiva nove razsežnosti in še večjo relevantnost, meni kurator bienala Hashim Sarkis, ki na osrednji kurirani postavitvi to vprašanje odpira prek zelo raznolikih projektov in petih poglavij: prvo je posvečeno novemu pojmovanju človeškega telesa in življenja z drugimi bitji, drugo razmišlja o novem dojemanju gospodinjstev, tretje o različnih skupnostih, četrto o mejah in migracijah, peto pa o prihodnostih planeta. V sklopu nacionalnih predstavitev sodeluje 63 držav, predstavitve paviljonov pred odprtjem so večinoma bile spletne in mnogi kuratorji se začetka bienala niso udeležili v živo. Nekaj vtisov z bienala v času umirjajoče se pandemije smo zbrali v oddaji, ki predstavlja tudi slovenski paviljon. Projekt z naslovom Skupno v skupnosti so kurirali Blaž Babnik Romaniuk, Rastko Pečar, Martina Malešič in Asta Vrečko, osredotoča pa se na zadružne domove – večnamenske javne stavbe, ki so jih intenzivno začeli graditi po letu 1947. Njihova javna vloga, široka namembnost in prilagodljivost pa dobro sovpadajo z letošnjo temo, vprašanjem kako bomo živeli skupaj, tudi Sarkis namreč izpostavlja pomen prostorov, ki omogočajo različne načine združevanja, ne da bi jim narekovali načine delovanja in obnašanja. Foto: Jana Jocif, MAO, izrez fotografije<p>17. beneški arhitekturni bienale z letom zamika razmišlja o preroškem vprašanju </p><p><p>Osrednja tema bienala – kako bomo živeli skupaj - je bila zasnovana še pred pandemijo, a v njeni luči dobiva nove razsežnosti in še večjo relevantnost, meni kurator bienala Hashim Sarkis, ki na osrednji kurirani postavitvi to vprašanje odpira prek zelo raznolikih projektov in petih poglavij: prvo je posvečeno novemu pojmovanju človeškega telesa in življenja z drugimi bitji, drugo razmišlja o novem dojemanju gospodinjstev, tretje o različnih skupnostih, četrto o mejah in migracijah, peto pa o prihodnostih planeta.</p> <p>V sklopu nacionalnih predstavitev sodeluje 63 držav, predstavitve paviljonov pred odprtjem so večinoma bile spletne in mnogi kuratorji se začetka bienala niso udeležili v živo. Nekaj vtisov z bienala v času umirjajoče se pandemije smo zbrali v oddaji, ki predstavlja tudi slovenski paviljon. Projekt z naslovom Skupno v skupnosti so kurirali Blaž Babnik Romaniuk, Rastko Pečar, Martina Malešič in Asta Vrečko, osredotoča pa se na zadružne domove – večnamenske javne stavbe, ki so jih intenzivno začeli graditi po letu 1947. Njihova javna vloga, široka namembnost in prilagodljivost pa dobro sovpadajo z letošnjo temo, vprašanjem kako bomo živeli skupaj, tudi Sarkis namreč izpostavlja pomen prostorov, ki omogočajo različne načine združevanja, ne da bi jim narekovali načine delovanja in obnašanja.</p></p> 174780867 RTVSLO – Ars 1773 clean Osrednja tema bienala – kako bomo živeli skupaj - je bila zasnovana še pred pandemijo, a v njeni luči dobiva nove razsežnosti in še večjo relevantnost, meni kurator bienala Hashim Sarkis, ki na osrednji kurirani postavitvi to vprašanje odpira prek zelo raznolikih projektov in petih poglavij: prvo je posvečeno novemu pojmovanju človeškega telesa in življenja z drugimi bitji, drugo razmišlja o novem dojemanju gospodinjstev, tretje o različnih skupnostih, četrto o mejah in migracijah, peto pa o prihodnostih planeta. V sklopu nacionalnih predstavitev sodeluje 63 držav, predstavitve paviljonov pred odprtjem so večinoma bile spletne in mnogi kuratorji se začetka bienala niso udeležili v živo. Nekaj vtisov z bienala v času umirjajoče se pandemije smo zbrali v oddaji, ki predstavlja tudi slovenski paviljon. Projekt z naslovom Skupno v skupnosti so kurirali Blaž Babnik Romaniuk, Rastko Pečar, Martina Malešič in Asta Vrečko, osredotoča pa se na zadružne domove – večnamenske javne stavbe, ki so jih intenzivno začeli graditi po letu 1947. Njihova javna vloga, široka namembnost in prilagodljivost pa dobro sovpadajo z letošnjo temo, vprašanjem kako bomo živeli skupaj, tudi Sarkis namreč izpostavlja pomen prostorov, ki omogočajo različne načine združevanja, ne da bi jim narekovali načine delovanja in obnašanja. Foto: Jana Jocif, MAO, izrez fotografije<p>17. beneški arhitekturni bienale z letom zamika razmišlja o preroškem vprašanju </p><p><p>Osrednja tema bienala – kako bomo živeli skupaj - je bila zasnovana še pred pandemijo, a v njeni luči dobiva nove razsežnosti in še večjo relevantnost, meni kurator bienala Hashim Sarkis, ki na osrednji kurirani postavitvi to vprašanje odpira prek zelo raznolikih projektov in petih poglavij: prvo je posvečeno novemu pojmovanju človeškega telesa in življenja z drugimi bitji, drugo razmišlja o novem dojemanju gospodinjstev, tretje o različnih skupnostih, četrto o mejah in migracijah, peto pa o prihodnostih planeta.</p> <p>V sklopu nacionalnih predstavitev sodeluje 63 držav, predstavitve paviljonov pred odprtjem so večinoma bile spletne in mnogi kuratorji se začetka bienala niso udeležili v živo. Nekaj vtisov z bienala v času umirjajoče se pandemije smo zbrali v oddaji, ki predstavlja tudi slovenski paviljon. Projekt z naslovom Skupno v skupnosti so kurirali Blaž Babnik Romaniuk, Rastko Pečar, Martina Malešič in Asta Vrečko, osredotoča pa se na zadružne domove – večnamenske javne stavbe, ki so jih intenzivno začeli graditi po letu 1947. Njihova javna vloga, široka namembnost in prilagodljivost pa dobro sovpadajo z letošnjo temo, vprašanjem kako bomo živeli skupaj, tudi Sarkis namreč izpostavlja pomen prostorov, ki omogočajo različne načine združevanja, ne da bi jim narekovali načine delovanja in obnašanja.</p></p> Fri, 04 Jun 2021 19:00:00 +0000 Nekdanja tovarna MTT v Mariboru je prizorišče trienala EKO 8, Mednarodnega trienala umetnost in okolje. V sicer degradiranem okolju Mariborske tekstilne tovarne so razstavljena dela in umetniški projekti več kot petindvajsetih slovenskih in tujih umetnic in umetnikov, ki jih je izbral umetniški vodja Alessandro Vincentelli in jih združil pod skupno temo Pismo za prihodnost. Trienale je svoje začetke zabeležil v osemdesetih letih prejšnjega stoletje, zatem za nekaj let zamrl, tokrat pa ga Umetnostna galerija predstavlja v prenovljeni obliki. O zasnovi trienala in njegovem pomenu se je Aleksandra Saška Gruden pogovarjala z umetniškim vodjem Alessandrom Vincentellijem in kustosinjo iz UGM Simono Vidmar. Foto: Sara Rezar, UGM, izrez fotografije<p>Trienale EKO 8 se z naslovom naslanja na spominsko ploščo ob izgubi ledenika Okjökull</p><p><p><span>Nekdanja tovarna MTT v Mariboru je prizorišče trienala EKO 8, Mednarodnega trienala umetnost in okolje. V sicer degradiranem okolju Mariborske tekstilne tovarne so razstavljena dela in umetniški projekti več kot petindvajsetih slovenskih in tujih umetnic in umetnikov, ki jih je izbral umetniški vodja <b>Alessandro Vincentelli</b> in jih združil pod skupno temo <i>Pismo za prihodnost</i>. Trienale je svoje začetke zabeležil v osemdesetih letih prejšnjega stoletje, zatem za nekaj let zamrl, tokrat pa ga Umetnostna galerija predstavlja v prenovljeni obliki. O zasnovi trienala in njegovem pomenu se je <b>Aleksandra Saška Gruden</b> pogovarjala z umetniškim vodjem <b>AlessandromVincentellijem </b>in kustosinjo iz UGM <b>Simono Vidmar</b>.</span></p></p> 174779171 RTVSLO – Ars 1390 clean Nekdanja tovarna MTT v Mariboru je prizorišče trienala EKO 8, Mednarodnega trienala umetnost in okolje. V sicer degradiranem okolju Mariborske tekstilne tovarne so razstavljena dela in umetniški projekti več kot petindvajsetih slovenskih in tujih umetnic in umetnikov, ki jih je izbral umetniški vodja Alessandro Vincentelli in jih združil pod skupno temo Pismo za prihodnost. Trienale je svoje začetke zabeležil v osemdesetih letih prejšnjega stoletje, zatem za nekaj let zamrl, tokrat pa ga Umetnostna galerija predstavlja v prenovljeni obliki. O zasnovi trienala in njegovem pomenu se je Aleksandra Saška Gruden pogovarjala z umetniškim vodjem Alessandrom Vincentellijem in kustosinjo iz UGM Simono Vidmar. Foto: Sara Rezar, UGM, izrez fotografije<p>Trienale EKO 8 se z naslovom naslanja na spominsko ploščo ob izgubi ledenika Okjökull</p><p><p><span>Nekdanja tovarna MTT v Mariboru je prizorišče trienala EKO 8, Mednarodnega trienala umetnost in okolje. V sicer degradiranem okolju Mariborske tekstilne tovarne so razstavljena dela in umetniški projekti več kot petindvajsetih slovenskih in tujih umetnic in umetnikov, ki jih je izbral umetniški vodja <b>Alessandro Vincentelli</b> in jih združil pod skupno temo <i>Pismo za prihodnost</i>. Trienale je svoje začetke zabeležil v osemdesetih letih prejšnjega stoletje, zatem za nekaj let zamrl, tokrat pa ga Umetnostna galerija predstavlja v prenovljeni obliki. O zasnovi trienala in njegovem pomenu se je <b>Aleksandra Saška Gruden</b> pogovarjala z umetniškim vodjem <b>AlessandromVincentellijem </b>in kustosinjo iz UGM <b>Simono Vidmar</b>.</span></p></p> Fri, 28 May 2021 19:00:00 +0000 Letos obeležujemo 300 let od rojstva Fortunata Berganta, enega od glavnih predstavnikov slovenskega baročnega slikarstva. Od ostalih naših slikarjev v tem času se razlikuje po izrazito osebnem slogu, njegove figure in svetniške podobe niso odete v čisto nebeško lepoto, temveč v pristna čustva in ne vedno lepe, pa zato bolj resnične obraze, s katerimi se je lahko poistovetil vsakdanji človek. Ob številnih novih odkritjih o Fortunatu Bergantu se je obletnica pokazala kot priložnost za obsežno razstavo, s katero so v Narodni galeriji v Ljubljani poudarili umetnikove glavne življenjske prelomnice. Pospremili so jo tudi z monografijo. Od zadnje njegove razstave je sicer že sedem desetletij, zato je bila še toliko bolj pričakovana. V oddajo Likovni odmevi je vodjo konservatorsko-restavratorskih posegov, magistrico Simono Škorja in pa avtorico razstave, doktorico Katro Meke povabil Žiga Bratoš. Fortunat Bergant: Portret Jožefa Antona barona Codellija (1762) in Sedeči moški akt (1756), vir: Narodna galerija v Ljubljani<p>Ob umetnikovi 300-letnici rojstva in številnih novih odkritjih so v Narodni galeriji v Ljubljani pripravili razstavo in jo pospremili z obsežno monografijo</p><p><p>Letos obeležujemo 300 let od rojstva Fortunata Berganta, enega od glavnih predstavnikov slovenskega baročnega slikarstva. Od ostalih naših slikarjev v tem času se razlikuje po izrazito osebnem slogu, njegove figure in svetniške podobe niso odete v čisto nebeško lepoto, temveč v pristna čustva in ne vedno lepe, pa zato bolj resnične obraze, s katerimi se je lahko poistovetil vsakdanji človek. Ob številnih novih odkritjih o Fortunatu Bergantu se je obletnica pokazala kot priložnost za obsežno razstavo, s katero so v Narodni galeriji v Ljubljani poudarili umetnikove glavne življenjske prelomnice. Pospremili so jo tudi z monografijo. Od zadnje njegove razstave je sicer že sedem desetletij, zato je bila še toliko bolj pričakovana. V oddajo Likovni odmevi je vodjo konservatorsko-restavratorskih posegov, magistrico Simono Škorja in pa avtorico razstave, doktorico Katro Meke povabil Žiga Bratoš.</p></p> 174776863 RTVSLO – Ars 2584 clean Letos obeležujemo 300 let od rojstva Fortunata Berganta, enega od glavnih predstavnikov slovenskega baročnega slikarstva. Od ostalih naših slikarjev v tem času se razlikuje po izrazito osebnem slogu, njegove figure in svetniške podobe niso odete v čisto nebeško lepoto, temveč v pristna čustva in ne vedno lepe, pa zato bolj resnične obraze, s katerimi se je lahko poistovetil vsakdanji človek. Ob številnih novih odkritjih o Fortunatu Bergantu se je obletnica pokazala kot priložnost za obsežno razstavo, s katero so v Narodni galeriji v Ljubljani poudarili umetnikove glavne življenjske prelomnice. Pospremili so jo tudi z monografijo. Od zadnje njegove razstave je sicer že sedem desetletij, zato je bila še toliko bolj pričakovana. V oddajo Likovni odmevi je vodjo konservatorsko-restavratorskih posegov, magistrico Simono Škorja in pa avtorico razstave, doktorico Katro Meke povabil Žiga Bratoš. Fortunat Bergant: Portret Jožefa Antona barona Codellija (1762) in Sedeči moški akt (1756), vir: Narodna galerija v Ljubljani<p>Ob umetnikovi 300-letnici rojstva in številnih novih odkritjih so v Narodni galeriji v Ljubljani pripravili razstavo in jo pospremili z obsežno monografijo</p><p><p>Letos obeležujemo 300 let od rojstva Fortunata Berganta, enega od glavnih predstavnikov slovenskega baročnega slikarstva. Od ostalih naših slikarjev v tem času se razlikuje po izrazito osebnem slogu, njegove figure in svetniške podobe niso odete v čisto nebeško lepoto, temveč v pristna čustva in ne vedno lepe, pa zato bolj resnične obraze, s katerimi se je lahko poistovetil vsakdanji človek. Ob številnih novih odkritjih o Fortunatu Bergantu se je obletnica pokazala kot priložnost za obsežno razstavo, s katero so v Narodni galeriji v Ljubljani poudarili umetnikove glavne življenjske prelomnice. Pospremili so jo tudi z monografijo. Od zadnje njegove razstave je sicer že sedem desetletij, zato je bila še toliko bolj pričakovana. V oddajo Likovni odmevi je vodjo konservatorsko-restavratorskih posegov, magistrico Simono Škorja in pa avtorico razstave, doktorico Katro Meke povabil Žiga Bratoš.</p></p> Fri, 21 May 2021 14:00:00 +0000 Sila pozitivnih idej in vrednot, na drugi strani pa sila globalnega kapitala, ki nas obvladuje sta dve nasprotujoči si liniji razstave Večje od mene – Junaški glasovi iz nekdanje Jugoslavije, ki so jo nedavno odprli rimskem Muzeju umetnosti 21. stoletja Maxxi. Kustosinja razstave Zdenka Badovinac z deli petdesetih umetnikov iz naslednic nekdanje skupne države, med katerimi je štirinajst slovenskih, med drugim razmišlja o tem, kako o velikih vrednotah razmišljati v času cinizma in relativizma ter kakšni so izzivi sodobne družbe. Foto: Janko Petrovec <p>Kako v času cinizma in relativizma razmišljati o vrednotah kot so enakost, bratstvo, upanje in svoboda ? </p><p><p>Sila pozitivnih idej in vrednot, na drugi strani pa sila globalnega kapitala, ki nas obvladuje sta dve nasprotujoči si liniji razstave Večje od mene – Junaški glasovi iz nekdanje Jugoslavije, ki so jo nedavno odprli rimskem Muzeju umetnosti 21. stoletja Maxxi. Kustosinja razstave Zdenka Badovinac z deli petdesetih umetnikov iz naslednic nekdanje skupne države, med katerimi je štirinajst slovenskih, med drugim razmišlja o tem, kako o velikih vrednotah razmišljati v času cinizma in relativizma ter kakšni so izzivi sodobne družbe.</p></p> 174775672 RTVSLO – Ars 1606 clean Sila pozitivnih idej in vrednot, na drugi strani pa sila globalnega kapitala, ki nas obvladuje sta dve nasprotujoči si liniji razstave Večje od mene – Junaški glasovi iz nekdanje Jugoslavije, ki so jo nedavno odprli rimskem Muzeju umetnosti 21. stoletja Maxxi. Kustosinja razstave Zdenka Badovinac z deli petdesetih umetnikov iz naslednic nekdanje skupne države, med katerimi je štirinajst slovenskih, med drugim razmišlja o tem, kako o velikih vrednotah razmišljati v času cinizma in relativizma ter kakšni so izzivi sodobne družbe. Foto: Janko Petrovec <p>Kako v času cinizma in relativizma razmišljati o vrednotah kot so enakost, bratstvo, upanje in svoboda ? </p><p><p>Sila pozitivnih idej in vrednot, na drugi strani pa sila globalnega kapitala, ki nas obvladuje sta dve nasprotujoči si liniji razstave Večje od mene – Junaški glasovi iz nekdanje Jugoslavije, ki so jo nedavno odprli rimskem Muzeju umetnosti 21. stoletja Maxxi. Kustosinja razstave Zdenka Badovinac z deli petdesetih umetnikov iz naslednic nekdanje skupne države, med katerimi je štirinajst slovenskih, med drugim razmišlja o tem, kako o velikih vrednotah razmišljati v času cinizma in relativizma ter kakšni so izzivi sodobne družbe.</p></p> Fri, 14 May 2021 19:00:00 +0000 Mariborski krog je izjemno zanimiva zgodba, pravi kustosinja Andreja Borin iz Umetnostne galerije Maribor, kjer hranijo dela fotografov, ki so v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja fotografiji pri nas pomagali zagotavljati enakovredno mesto med mediji vizualne umetnosti. Prav letos je minilo 50. let od prve razstave skupine fotografov imenovane Mariborski krog, zato se je Saška Aleksandra Gruden o tem zanimivem poglavju slovenske fotografije pogovarjala s kustosinjo Andrejo Borin. Pogovor sta začeli z omembo letos preminule umetnice Zore Plešnar, najvidnejše slovenske fotografinje sedemdesetih in osemdesetih let, ki je prav tako bila članica Fotokluba Maribor. Foto: Janko Andrej Jelnikar, Človek brez glave, okrog 1970; vir: UGM<p>Fotografi, ki so v sedemdesetih fotografiji pomagali zagotavljati enakovredno mesto med mediji vizualne umetnosti </p><p><p>Mariborski krog je izjemno zanimiva zgodba, pravi kustosinja Andreja Borin iz Umetnostne galerije Maribor, kjer hranijo dela fotografov, ki so v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja fotografiji pri nas pomagali zagotavljati enakovredno mesto med mediji vizualne umetnosti. Prav letos je minilo 50. let od prve razstave skupine fotografov imenovane Mariborski krog, zato se je Saška Aleksandra Gruden o tem zanimivem poglavju slovenske fotografije pogovarjala s kustosinjo Andrejo Borin. Pogovor sta začeli z omembo letos preminule umetnice Zore Plešnar, najvidnejše slovenske fotografinje sedemdesetih in osemdesetih let, ki je prav tako bila članica Fotokluba Maribor.</p></p> 174773842 RTVSLO – Ars 1428 clean Mariborski krog je izjemno zanimiva zgodba, pravi kustosinja Andreja Borin iz Umetnostne galerije Maribor, kjer hranijo dela fotografov, ki so v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja fotografiji pri nas pomagali zagotavljati enakovredno mesto med mediji vizualne umetnosti. Prav letos je minilo 50. let od prve razstave skupine fotografov imenovane Mariborski krog, zato se je Saška Aleksandra Gruden o tem zanimivem poglavju slovenske fotografije pogovarjala s kustosinjo Andrejo Borin. Pogovor sta začeli z omembo letos preminule umetnice Zore Plešnar, najvidnejše slovenske fotografinje sedemdesetih in osemdesetih let, ki je prav tako bila članica Fotokluba Maribor. Foto: Janko Andrej Jelnikar, Človek brez glave, okrog 1970; vir: UGM<p>Fotografi, ki so v sedemdesetih fotografiji pomagali zagotavljati enakovredno mesto med mediji vizualne umetnosti </p><p><p>Mariborski krog je izjemno zanimiva zgodba, pravi kustosinja Andreja Borin iz Umetnostne galerije Maribor, kjer hranijo dela fotografov, ki so v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja fotografiji pri nas pomagali zagotavljati enakovredno mesto med mediji vizualne umetnosti. Prav letos je minilo 50. let od prve razstave skupine fotografov imenovane Mariborski krog, zato se je Saška Aleksandra Gruden o tem zanimivem poglavju slovenske fotografije pogovarjala s kustosinjo Andrejo Borin. Pogovor sta začeli z omembo letos preminule umetnice Zore Plešnar, najvidnejše slovenske fotografinje sedemdesetih in osemdesetih let, ki je prav tako bila članica Fotokluba Maribor.</p></p> Fri, 07 May 2021 19:00:00 +0000 Akademska slikarka Joni Zakonjšek z deli, nastalimi v zadnjih treh letih, nadaljuje svojo prepoznavno likovno govorico. Kot sama pove, so del enotne, gosto prepletene preproge, dozdajšnjega slikarstva in vsakdana. So izraz samoizpraševanja vedno sveže zastavljenih vprašanj. Na razstavi z naslovom Vsepovsod drevesa v Galeriji Generali v Ljubljani se tako lahko prepustimo občutljivim podrobnostim in vzorcem narave – od listja do lubja, vodnim odsevom in presevom, ki vznemirljivo migetajo pred našimi očmi. Če smo dovolj blizu, nas njene večje slike kar nekako objamejo. Joni Zakonjšek slika zelo natančno, kar pa ne pomeni, da stremi k fotorealizmu. Pokaže več, kot bi ujela fotografija. Kot da bi v tem vrtanju prebila površino in razkrivala neko notranjo resnico naravnih organizmov. Podobe, ki jih v številnih plasteh nanaša na platno, so kot meglice, koprene, barvni prš – vse to kot znak narave. Pa ne le tiste, ki jo slika. So vrata v vse vidno in nevidno, zunaj in znotraj nas. Vpraša se, kako izbrati naslov, ki ni preveč konkreten, da bi nekateri potem v sliki videli res le še drevo, in preveč eteričen in poduhovljen, da bi izpadel patetično. Med delom zato svoje slike kdaj naslavlja kar ljubkovalno, na primer Borček, pozneje pa se pravi naslov sam javi. A ne vedno in tako kakšna slika skozi čas doživi tudi preimenovanje. Morda prav to pokaže na živost slik Joni Zakonjšek, ki se s svojo vsebino pravzaprav ukvarjajo z življenjem, z bitjo, s spreminjanjem. Narave, človeka, vesolja. Vsega. Slika: V-danost (Bližina Daljave), Velika sela, pomlad 2020 - pomlad 2021, olje, platno, 93 x 166 cm, foto: Žiga Bratoš<p>Podobe, ki jih v številnih plasteh slikarka nanaša na platno, so vrata v vse vidno in nevidno, zunaj in znotraj nas</p><p><p>Akademska slikarka Joni Zakonjšek z deli, nastalimi v zadnjih treh letih, nadaljuje svojo prepoznavno likovno govorico. Kot sama pove, so del enotne, gosto prepletene preproge, dozdajšnjega slikarstva in vsakdana. So izraz samoizpraševanja vedno sveže zastavljenih vprašanj. Na razstavi z naslovom Vsepovsod drevesa v Galeriji Generali v Ljubljani se tako lahko prepustimo občutljivim podrobnostim in vzorcem narave – od listja do lubja, vodnim odsevom in presevom, ki vznemirljivo migetajo pred našimi očmi. Če smo dovolj blizu, nas njene večje slike kar nekako objamejo. </p> <p>Joni Zakonjšek slika zelo natančno, kar pa ne pomeni, da stremi k fotorealizmu. Pokaže več, kot bi ujela fotografija. Kot da bi v tem vrtanju prebila površino in razkrivala neko notranjo resnico naravnih organizmov. Podobe, ki jih v številnih plasteh nanaša na platno, so kot meglice, koprene, barvni prš – vse to kot znak narave. Pa ne le tiste, ki jo slika. So vrata v vse vidno in nevidno, zunaj in znotraj nas.</p> <p>Vpraša se, kako izbrati naslov, ki ni preveč konkreten, da bi nekateri potem v sliki videli res le še drevo, in preveč eteričen in poduhovljen, da bi izpadel patetično. Med delom zato svoje slike kdaj naslavlja kar ljubkovalno, na primer Borček, pozneje pa se pravi naslov sam javi. A ne vedno in tako kakšna slika skozi čas doživi tudi preimenovanje. Morda prav to pokaže na živost slik Joni Zakonjšek, ki se s svojo vsebino pravzaprav ukvarjajo z življenjem, z bitjo, s spreminjanjem. Narave, človeka, vesolja. Vsega. </p></p> 174772121 RTVSLO – Ars 1623 clean Akademska slikarka Joni Zakonjšek z deli, nastalimi v zadnjih treh letih, nadaljuje svojo prepoznavno likovno govorico. Kot sama pove, so del enotne, gosto prepletene preproge, dozdajšnjega slikarstva in vsakdana. So izraz samoizpraševanja vedno sveže zastavljenih vprašanj. Na razstavi z naslovom Vsepovsod drevesa v Galeriji Generali v Ljubljani se tako lahko prepustimo občutljivim podrobnostim in vzorcem narave – od listja do lubja, vodnim odsevom in presevom, ki vznemirljivo migetajo pred našimi očmi. Če smo dovolj blizu, nas njene večje slike kar nekako objamejo. Joni Zakonjšek slika zelo natančno, kar pa ne pomeni, da stremi k fotorealizmu. Pokaže več, kot bi ujela fotografija. Kot da bi v tem vrtanju prebila površino in razkrivala neko notranjo resnico naravnih organizmov. Podobe, ki jih v številnih plasteh nanaša na platno, so kot meglice, koprene, barvni prš – vse to kot znak narave. Pa ne le tiste, ki jo slika. So vrata v vse vidno in nevidno, zunaj in znotraj nas. Vpraša se, kako izbrati naslov, ki ni preveč konkreten, da bi nekateri potem v sliki videli res le še drevo, in preveč eteričen in poduhovljen, da bi izpadel patetično. Med delom zato svoje slike kdaj naslavlja kar ljubkovalno, na primer Borček, pozneje pa se pravi naslov sam javi. A ne vedno in tako kakšna slika skozi čas doživi tudi preimenovanje. Morda prav to pokaže na živost slik Joni Zakonjšek, ki se s svojo vsebino pravzaprav ukvarjajo z življenjem, z bitjo, s spreminjanjem. Narave, človeka, vesolja. Vsega. Slika: V-danost (Bližina Daljave), Velika sela, pomlad 2020 - pomlad 2021, olje, platno, 93 x 166 cm, foto: Žiga Bratoš<p>Podobe, ki jih v številnih plasteh slikarka nanaša na platno, so vrata v vse vidno in nevidno, zunaj in znotraj nas</p><p><p>Akademska slikarka Joni Zakonjšek z deli, nastalimi v zadnjih treh letih, nadaljuje svojo prepoznavno likovno govorico. Kot sama pove, so del enotne, gosto prepletene preproge, dozdajšnjega slikarstva in vsakdana. So izraz samoizpraševanja vedno sveže zastavljenih vprašanj. Na razstavi z naslovom Vsepovsod drevesa v Galeriji Generali v Ljubljani se tako lahko prepustimo občutljivim podrobnostim in vzorcem narave – od listja do lubja, vodnim odsevom in presevom, ki vznemirljivo migetajo pred našimi očmi. Če smo dovolj blizu, nas njene večje slike kar nekako objamejo. </p> <p>Joni Zakonjšek slika zelo natančno, kar pa ne pomeni, da stremi k fotorealizmu. Pokaže več, kot bi ujela fotografija. Kot da bi v tem vrtanju prebila površino in razkrivala neko notranjo resnico naravnih organizmov. Podobe, ki jih v številnih plasteh nanaša na platno, so kot meglice, koprene, barvni prš – vse to kot znak narave. Pa ne le tiste, ki jo slika. So vrata v vse vidno in nevidno, zunaj in znotraj nas.</p> <p>Vpraša se, kako izbrati naslov, ki ni preveč konkreten, da bi nekateri potem v sliki videli res le še drevo, in preveč eteričen in poduhovljen, da bi izpadel patetično. Med delom zato svoje slike kdaj naslavlja kar ljubkovalno, na primer Borček, pozneje pa se pravi naslov sam javi. A ne vedno in tako kakšna slika skozi čas doživi tudi preimenovanje. Morda prav to pokaže na živost slik Joni Zakonjšek, ki se s svojo vsebino pravzaprav ukvarjajo z življenjem, z bitjo, s spreminjanjem. Narave, človeka, vesolja. Vsega. </p></p> Fri, 30 Apr 2021 10:00:00 +0000 Pod okriljem Galerije Jakopič je nastal obsežen dokumentarno-razstavni projekt o slovenski fotoreportaži. Avtorji razstave Marija Skočir (MGML), dr. Ilija Tomanić Trivundža (FDV UL) in dr. Jan Babnik (Membrana) po dveh letih raziskovalnega dela in mnogo prelistanih straneh časopisov in revij predstavljajo do zdaj najcelovitejši pregled slovenske reportažne fotografije. Razdeljen je v tri večje tematske sklope: Identiteta, Moč in Vsakdanje, kakor so naslovljene tudi obširne publikacije s strokovnimi članki o različnih temah, ki se tako ali drugače dotikajo fotoreportaže. Od prvega poskusa njenega zgodovinjenja in vzpostavitve terminološkega aparata do pregleda sodobnega stanja z navezavami na specifične teme. Na drugi strani, kakor so projekt naslovili, je predvsem platforma, ki z vzpostavljene osnove želi nadaljevati raziskovanje ter podpreti javni diskurz o slovenski fotoreportaži. Za Likovne odmeve ga predstavljata Marija Skočir in dr. Ilija Tomanić Trivundža. Foto: Fotoreporterji časnika Delo: Janez Zrnec, Zoran Vogrinčič, Janez Pukšič, Srdjan Živulović, Dragan Arrigler; avtor fotografije: Igor Modic; vir: MGML<p>Interdisciplinarni pogled na slovensko reportažno fotografijo</p><p><p>Pod okriljem Galerije Jakopič je nastal obsežen dokumentarno-razstavni projekt o slovenski fotoreportaži. Avtorji razstave Marija Skočir (MGML), dr. Ilija Tomanić Trivundža (FDV UL) in dr. Jan Babnik (Membrana) po dveh letih raziskovalnega dela in mnogo prelistanih straneh časopisov in revij predstavljajo do zdaj najcelovitejši pregled slovenske reportažne fotografije. Razdeljen je v tri večje tematske sklope: <em>Identiteta</em>, <em>Moč</em> in <em>Vsakdanje</em>, kakor so naslovljene tudi obširne publikacije s strokovnimi članki o različnih temah, ki se tako ali drugače dotikajo fotoreportaže. Od prvega poskusa njenega zgodovinjenja in vzpostavitve terminološkega aparata do pregleda sodobnega stanja z navezavami na specifične teme. <em>Na drugi strani</em>, kakor so projekt naslovili, je predvsem platforma, ki z vzpostavljene osnove želi nadaljevati raziskovanje ter podpreti javni diskurz o slovenski fotoreportaži. Za <em>Likovne odmeve</em> ga predstavljata Marija Skočir in dr. Ilija Tomanić Trivundža.</p></p> 174770841 RTVSLO – Ars 1886 clean Pod okriljem Galerije Jakopič je nastal obsežen dokumentarno-razstavni projekt o slovenski fotoreportaži. Avtorji razstave Marija Skočir (MGML), dr. Ilija Tomanić Trivundža (FDV UL) in dr. Jan Babnik (Membrana) po dveh letih raziskovalnega dela in mnogo prelistanih straneh časopisov in revij predstavljajo do zdaj najcelovitejši pregled slovenske reportažne fotografije. Razdeljen je v tri večje tematske sklope: Identiteta, Moč in Vsakdanje, kakor so naslovljene tudi obširne publikacije s strokovnimi članki o različnih temah, ki se tako ali drugače dotikajo fotoreportaže. Od prvega poskusa njenega zgodovinjenja in vzpostavitve terminološkega aparata do pregleda sodobnega stanja z navezavami na specifične teme. Na drugi strani, kakor so projekt naslovili, je predvsem platforma, ki z vzpostavljene osnove želi nadaljevati raziskovanje ter podpreti javni diskurz o slovenski fotoreportaži. Za Likovne odmeve ga predstavljata Marija Skočir in dr. Ilija Tomanić Trivundža. Foto: Fotoreporterji časnika Delo: Janez Zrnec, Zoran Vogrinčič, Janez Pukšič, Srdjan Živulović, Dragan Arrigler; avtor fotografije: Igor Modic; vir: MGML<p>Interdisciplinarni pogled na slovensko reportažno fotografijo</p><p><p>Pod okriljem Galerije Jakopič je nastal obsežen dokumentarno-razstavni projekt o slovenski fotoreportaži. Avtorji razstave Marija Skočir (MGML), dr. Ilija Tomanić Trivundža (FDV UL) in dr. Jan Babnik (Membrana) po dveh letih raziskovalnega dela in mnogo prelistanih straneh časopisov in revij predstavljajo do zdaj najcelovitejši pregled slovenske reportažne fotografije. Razdeljen je v tri večje tematske sklope: <em>Identiteta</em>, <em>Moč</em> in <em>Vsakdanje</em>, kakor so naslovljene tudi obširne publikacije s strokovnimi članki o različnih temah, ki se tako ali drugače dotikajo fotoreportaže. Od prvega poskusa njenega zgodovinjenja in vzpostavitve terminološkega aparata do pregleda sodobnega stanja z navezavami na specifične teme. <em>Na drugi strani</em>, kakor so projekt naslovili, je predvsem platforma, ki z vzpostavljene osnove želi nadaljevati raziskovanje ter podpreti javni diskurz o slovenski fotoreportaži. Za <em>Likovne odmeve</em> ga predstavljata Marija Skočir in dr. Ilija Tomanić Trivundža.</p></p> Fri, 23 Apr 2021 19:00:00 +0000 Zbirateljstvo je tudi akt ljubezni, beremo v nedavno izdanem katalogu razstave Ko ste v dvomu, pojdite v muzej, ki v Mestnem muzeju Ljubljana na ogled postavlja več kot 100 svetovno priznanih umetniških del iz petih zasebnih zbirk. Med njimi je tudi slovenska zbirka Lah contemporary, ki jo predstavljata zbiralca Igor in Mojca Lah, raziskovalni center Lah pa umetnostna zgodovinarka Nataša Ivanović. Razstava skuša na osnovi praktičnih primerov zasebnih zbirk sodobne umetnosti in njihovega javnega delovanja v kontekstu mednarodnega umetnostnega prostora prikazati različne strategije zbiranja in distribucije umetniških del. Kakšne so specifike izbranih petih zbirk in kako se to odraža na razstavi, pa je v pogovoru na začetku oddaje povedal kurator Tevž Logar. Foto: Andrej Peunik / MGML<p> Pet zbirk v razmisleku o različnih metodah zbiranja sodobne umetnosti</p><p><p>Zbirateljstvo je tudi akt ljubezni, beremo v nedavno izdanem katalogu razstave Ko ste v dvomu, pojdite v muzej, ki v Mestnem muzeju Ljubljana na ogled postavlja več kot 100 svetovno priznanih umetniških del iz petih zasebnih zbirk. Med njimi je tudi slovenska zbirka Lah contemporary, ki jo predstavljata zbiralca Igor in Mojca Lah, raziskovalni center Lah pa umetnostna zgodovinarka Nataša Ivanović. Razstava skuša na osnovi praktičnih primerov zasebnih zbirk sodobne umetnosti in njihovega javnega delovanja v kontekstu mednarodnega umetnostnega prostora prikazati različne strategije zbiranja in distribucije umetniških del. Kakšne so specifike izbranih petih zbirk in kako se to odraža na razstavi, pa je v pogovoru na začetku oddaje povedal kurator Tevž Logar.</p></p> 174769138 RTVSLO – Ars 2087 clean Zbirateljstvo je tudi akt ljubezni, beremo v nedavno izdanem katalogu razstave Ko ste v dvomu, pojdite v muzej, ki v Mestnem muzeju Ljubljana na ogled postavlja več kot 100 svetovno priznanih umetniških del iz petih zasebnih zbirk. Med njimi je tudi slovenska zbirka Lah contemporary, ki jo predstavljata zbiralca Igor in Mojca Lah, raziskovalni center Lah pa umetnostna zgodovinarka Nataša Ivanović. Razstava skuša na osnovi praktičnih primerov zasebnih zbirk sodobne umetnosti in njihovega javnega delovanja v kontekstu mednarodnega umetnostnega prostora prikazati različne strategije zbiranja in distribucije umetniških del. Kakšne so specifike izbranih petih zbirk in kako se to odraža na razstavi, pa je v pogovoru na začetku oddaje povedal kurator Tevž Logar. Foto: Andrej Peunik / MGML<p> Pet zbirk v razmisleku o različnih metodah zbiranja sodobne umetnosti</p><p><p>Zbirateljstvo je tudi akt ljubezni, beremo v nedavno izdanem katalogu razstave Ko ste v dvomu, pojdite v muzej, ki v Mestnem muzeju Ljubljana na ogled postavlja več kot 100 svetovno priznanih umetniških del iz petih zasebnih zbirk. Med njimi je tudi slovenska zbirka Lah contemporary, ki jo predstavljata zbiralca Igor in Mojca Lah, raziskovalni center Lah pa umetnostna zgodovinarka Nataša Ivanović. Razstava skuša na osnovi praktičnih primerov zasebnih zbirk sodobne umetnosti in njihovega javnega delovanja v kontekstu mednarodnega umetnostnega prostora prikazati različne strategije zbiranja in distribucije umetniških del. Kakšne so specifike izbranih petih zbirk in kako se to odraža na razstavi, pa je v pogovoru na začetku oddaje povedal kurator Tevž Logar.</p></p> Fri, 16 Apr 2021 19:10:00 +0000 RTVSLO – Ars no RTV, MMC podcast.radio@rtvslo.si MMC RTV Spremljamo aktualno likovno dogajanje, predvsem v Sloveniji, v obliki pogovorov z umetniki, kustosi in strokovnjaki, včasih objavljamo tudi strokovna besedila. Občasno opozorimo tudi na večje likovne dogodke v tujini. Spremljamo aktualno likovno dogajanje, predvsem v Sloveniji, v obliki pogovorov z umetniki, kustosi in strokovnjaki, včasih objavljamo tudi strokovna besedila. Občasno opozorimo tudi na večje likovne dogodke v tujini. sl Fri, 17 Mar 2023 17:00:00 +0000 https://ars.rtvslo.si/likovni-odmevi/ webmaster@rtvslo.si (Webmaster) Fri, 17 Mar 2023 17:00:00 +0000